20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/1

—

ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, zlasti točke (h), ki določa, da Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov, da bi tako podprla mednarodno ureditev, ki temelji na okrepljenem večstranskem sodelovanju in odgovorni svetovni politiki,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) v letu 2008, predloženem Evropskemu parlamentu ob uporabi dela II, točke G, odstavka 43 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 (2),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010 o odnosih EU s strateškimi partnerji,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o migracijskih tokovih, ki nastajajo zaradi nestabilnosti: obseg in vloga zunanje politike EU (3),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 8. junija 2011 o 66. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o finančnem okviru 2014–2020 (COM(2011)0500),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0010/2012),

A.

ker imajo zaradi svoje gospodarske rasti Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika (države BRICS) vse večji zunanjepolitični pomen;

B.

ker bi lahko države BRICS in druga gospodarstva v vzponu pridobili veliko zunanjepolitično težo na svetovnem prizorišču, če se bo njihova gospodarska rast še naprej krepila;

C.

ker naj bi imelo sedem držav v vzponu (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Indonezija, Mehika in Turčija) po napovedih leta 2050 večji obseg gospodarstev od skupnega obsega gospodarstev držav skupine G7 (ZDA, Japonska, Kanada, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija in Italija); ker naj bi Kitajska še pred letom 2020 postala gospodarstvo z največjim BDP; ker bi Indija lahko še pred letom 2050 postala najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu; ker bi leta 2050 Kitajska, ZDA in Indija skupaj lahko predstavljale 50 % svetovnega gospodarstva; ker bi bila vloga EU lahko v splošnem primerljiva s katero koli od teh držav, če bo delovala kot enotna in trdna politična entiteta; ker je ta primerljiva vloga ključnega pomena za ohranjanje političnega vzvoda in za zmožnost nadaljnjega spodbujanja splošnih vrednot v neizogibnem novem večpolarnem sistemu upravljanja na svetovni ravni; ker je to treba doseči v okviru zunanjepolitičnega pristopa, ki bo usmerjen v spodbujanje partnerstva, sodelovanja in skupnega upravljanja na podlagi skupnih vrednot;

D.

ker se je z uveljavitvijo močnih gospodarskih in zunanjepolitičnih sil, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, razvil večpolarni sistem, v katerem si vodilno vlogo v svetu vse bolj deli več držav in regionalnih skupin držav; ker v takem večpolarnem sistemu vse večjo gospodarsko moč v svetu dobivajo Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika ter druge države v vzponu, poleg tega pa utegnemo biti priča prenosu vodstva in pozitivnega vzvoda na področju zunanje politike od obstoječih sil na države v vzponu; ker je sedanja gospodarska kriza pospešila prehod na večpolarni sistem; ker je pojav novih svetovnih igralcev morda dragocena priložnost za partnerstvo med starimi in razvijajočimi se silami ter za usklajeno ukrepanje v zvezi s svetovnimi vprašanji in izzivi;

E.

ker bodo nadnacionalni izzivi – kot so podnebne spremembe, regulativna vprašanja na svetovni ravni, dostop do surovin in redkih zemeljskih elementov, terorizem in boj proti nedržavnim skrajnim gibanjem, trajnostni razvoj ter svetovna politična stabilnost in varnost – zahtevali na pravilih osnovan in vključujoč pristop na podlagi partnerstva, skupnih vrednot, konsenza, tesnega posvetovanja in sodelovanja z novimi silami v vzponu, če želimo najti učinkovite rešitve za nadnacionalne izzive, ki bodo zares skupne vsem; ker EU lahko in mora sprejeti pobude v zvezi s tem;

F.

ker bomo v odsotnosti vključujočega novega sistema upravljanja na svetovni ravni, ki bi temeljil na posvetovanju in sodelovanju z Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko ter drugimi gospodarstvi v vzponu, deležni le malo spodbude za mednarodno sodelovanje in usklajeno ukrepanje v zvezi z velikimi svetovnimi izzivi, ki lahko povzročijo (i) politično in gospodarsko razdrobljenost in razvoj konkurenčnih svetovnih programov in ločenih regij, (ii) razcepitev svetovnih gospodarskih struktur in naložbenih tokov ter (iii) nastanek regionalnih vplivnih sfer, ki se bodo le malo usklajevale na mednarodni ravni, kar bo onemogočilo iskanje skupnih rešitev za nadnacionalne izzive;

G.

ker bo demografska razsežnost držav BRICS in drugih držav v vzponu, v primerjavi z upadanjem števila prebivalstva na Zahodu, dala tem državam večjo avtoriteto na mednarodnem prizorišču, saj bodo države BRICS in druge države v vzponu lahko zahtevale večje zastopanje velike večine svetovnega prebivalstva; ker to pomeni, da je potrebna reforma svetovnega sistema upravljanja in upravljavske strukture mednarodnih organizacij, tako da bodo bolje odražale novo gospodarsko in politično podobo ter da bodo ohranile osrednjo vlogo pri oblikovanju svetovnega konsenza in v procesih odločanja;

H.

ker je zaradi sedanje gospodarske krize in proračunskih omejitev v EU in ZDA nujno potrebno združevanje sredstev z drugimi silami v vzponu, da se zagotovi usklajena in učinkovita svetovna struktura varnosti in stabilnosti ter učinkovito posredovanje na občutljivih področjih na podlagi skupnih ciljev ter usklajenih strategij in prizadevanj;

I.

ker lahko uspešen prehod v gospodarstvo s srednjimi prihodki v določenih okoliščinah spodbudi zmerno in v stabilnost usmerjeno zunanjo politiko; ker utrditev gospodarske in politične moči v nekaterih od držav BRICS ter drugih držav v vzponu ni nujno privedla k takšnemu prehodu;

J.

ker kljub nedavni izjemni gospodarski rasti v večini držav BRICS te ostajajo države z največjo koncentracijo revščine na svetu; ker to kaže, da utegne hitra gospodarska rast brez politik rasti, prilagojenih revnim, in vzpostavljanja varnostnih mrež v veliki večini primerov povečati neenakost;

K.

ker države BRICS in ostala gospodarstva v vzponu ne sestavljajo ali vključujejo formalnega združenja držav, ki bi imelo specifično vlogo v mednarodnih zadevah in bi Evropska unija zato morala razviti odnose z vsako izmed teh držav, pri čemer mora upoštevati njihovo edinstvenost ter posebne zunanjepolitične cilje; ker bi morala Evropska unija vlagati v strateška partnerstva z državami BRICS in drugimi gospodarstvi v vzponu, saj imajo vse opaznejšo vlogo na mednarodnem prizorišču, tj. v mednarodnih organizacijah, kot so Združeni narodi, pri doseganju skupnih ciljev, kot so mir in svetovna varnost, notranja ali mednarodna vladavina prava, spodbujanje človekovih pravic, demokracija, trajnostni razvoj in svetovna finančna regulacija;

L.

ker države BRICS in druga gospodarstva v vzponu potrebujejo stabilen zunanjepolitični okvir ter stabilno zakonodajno okolje in javno politiko, ki bodo ohranili interes za njihova gospodarstva in družbe ter naložbe vanje; ker morajo države BRICS in druga gospodarstva v vzponu vlagati v utrjevanje demokratične, politične, gospodarske in socialne stabilnosti, pri tem pa potrebujejo podporo;

M.

ker mora EU pri svetovnem prenosu moči odigrati pomembno vlogo spodbujevalca partnerstva in vključujočega upravljanja, ukrepati pa mora hitro, če želi ohraniti svoj vzvod (ali pa bi bila lahko strateško odrinjena na stranski tir); ker bo to zahtevalo strateške spremembe, tako znotraj EU kot tudi glede na njeno zunanjo politiko, med drugim uvedbo večje usklajenosti politik;

N.

ker so voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike ob zaključku tretjega srečanja voditeljev držav BRICS 14. aprila 2011 izdali skupno deklaracijo, v kateri so zahtevali več mednarodnega sodelovanja in krepitev upravljanja na svetovni ravni ter izrazili podporo večstranski diplomaciji z Združenimi narodi in skupino G-20; ker je leta 2011 vseh pet držav BRICS hkrati prisotnih v Varnostnem svetu ZN; ker države BRICS pozivajo k spremembi upravnih struktur mednarodnih finančnih institucij in Združenih narodov, tako da bodo odražale spremembe v svetovnem gospodarstvu in bodo bolje obvladovale aktualne svetovne izzive;

O.

ker so med državami BRICS znatne razlike v političnih in gospodarskih sistemih, demografskih in družbenih trendih ter v zunanjih politikah;

P.

ker je v sklepih Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010 poudarjeno, da bi v skladu z Lizbonsko pogodbo in evropsko varnostno strategijo morale EU in njene države članice ukrepati bolj strateško, da bi resnični vpliv Evrope imel mednarodno veljavo, ter da strateška partnerstva s ključnimi svetovnimi igralci predstavljajo koristen instrument za uveljavljanje evropskih ciljev in interesov;

Q.

ker obstoječi trgovinski sporazumi med EU in državami BRICS niso obojestransko koristni le v gospodarskem smislu, temveč obema stranema prinašajo tudi politične koristi;

R.

ker bi morala EU igrati proaktivno vlogo pri gradnji vključujočega, reprezentativnega in na partnerstvu temelječega sistema Združenih narodov, ki bi lahko učinkovito prispeval k svetovnemu redu in rešitvam, miru in varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na vladavini prava; ker je EU po členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) uradno zavezana uspešni večstranskosti, katere jedro so močni Združeni narodi;

S.

ker je z leti Evropska unija z državami BRICS razvila dvostranska partnerstva na podlagi skupnih vrednot in interesov, katerih namen je izboljšati odnose in okrepiti sodelovanje na vseh ravneh; ker se je pogosto izkazalo, da ta strateška partnerstva ne zadostujejo, zlasti kar zadeva spodbujanje demokracije, krepitev pravne države in oblikovanje skupnega pristopa k reševanju sporov;

T.

ker je treba nujno poiskati načine za okrepitev sodelovanja v okviru Združenih narodov in v okviru skupin vodilnih držav (G-7, G-20) ter izboljšati usklajevanje njihovega dela;

U.

ker je skupina G-20, katere države članice predstavljajo 88 % svetovnega BDP in 65 % svetovnega prebivalstva, postala pomemben forum za sodelovanje na svetovni ravni, vendar pa je treba rešiti vprašanje njene reprezentativnosti in določiti njeno natančno vlogo v arhitekturi večstranskih odnosov;

1.

poudarja, da je sedanja gospodarska kriza razkrila, da so razvite države ter države BRICS in druge države v vzponu medsebojno odvisne; opozarja na tesno vzajemno povezavo med gospodarsko rastjo v razvitih gospodarstvih in gospodarstvih v vzponu; poudarja pozitivno naravo takšne soodvisnosti ter vzajemno koristnost političnih in gospodarskih vezi med razvitimi gospodarstvi in gospodarstvi v vzponu; meni, da bi si morale EU in njene države članice zato v duhu partnerstva in s ciljem doseganja novega, vključujočega sistema vodenja prizadevati za nadaljnji politični dialog in razumevanje z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; prav tako verjame, da bi bila redna srečanja na visoki ravni med EU in posameznimi državami BRICS dobra priložnost za gradnjo odnosov zaupanja, zbliževanje stališč in spodbujanje držav BRICS, naj prevzamejo večjo odgovornost v novem sistemu svetovnega reda na podlagi skupnih nalog in pristopov ter bolje usklajenih ukrepov; meni, da bi lahko instrument strateškega partnerstva prispeval dagocene sinergije pri doseganju teh ciljev;

2.

meni, da imajo odnosi med EU in drugimi glavnimi silami na eni strani ter državami BRICS in drugimi državami v vzponu na drugi strani sicer še vedno pomembno gospodarsko razsežnost, vendar so v bistvu politični in bi morali imeti tudi politični okvir, saj imajo vse države skupen interes, da zagotovijo učinkovit sistem upravljanja na svetovni ravni ter se skupaj, v duhu sodelovanja in posvetovanja ter zbliževanja političnih stališč, soočijo s tveganji, ki ogrožajo svetovno stabilnost in varnost ter lahko zmanjšajo možnosti za svetovno rast; zato poziva k tesnejšemu sodelovanju med EU in državami BRICS, tudi v smislu partnerstva s posameznimi državami BRICS, pri vprašanjih mednarodnega pomena;

3.

poudarja, da imajo države BRICS morda res podobna zunanjepolitična stališča, vendar med njimi obstajajo ogromne razlike v političnem, gospodarskem in socialnem smislu; zlasti poudarja, da se njihovi politični sistemi razlikujejo, in sicer segajo od strogih avtoritarnih režimov do verodostojnih in stabilnih demokracij; v zvezi s tem poziva EU, naj okrepi odnose in razvije sinergije zlasti s tistimi državami BRICS, ki resnično delijo in spoštujejo demokratične vrednote ter si prizadevajo za socialno tržno gospodarstvo;

4.

meni, da vpliv EU zaradi vzpona novih sil na gospodarskem in zunanjepolitičnem področju ne bo zmanjšan, pač pa bo morala odigrati pomembno vlogo pri spodbujanju enotnega stališča do političnih odločitev in prevzeti vodstvo pri spopadanju s svetovnim izzivi; meni, da se morajo EU in njene čezatlantske partnerice osredotočiti na doseganje potrebnih ekonomij obsega in oblikovati usklajeno delovanje, kar jim bo omogočilo konstruktivno in učinkovito interakcijo z državami v vzponu, tako na dvostranski kot večstranski ravni, v duhu resničnega partnerstva in dobrega sodelovanja; poudarja, da je treba razviti vključujoč sistem upravljanja na svetovni ravni, ki bi temeljil na ustreznem sodelovanju in usklajevanju z državami BRICS in drugimi državami v vzponu v korist vseh strani; poleg tega poudarja, da imajo EU in njene čezatlantske partnerice ključno vlogo pri spodbujanju takega vključujočega sistema upravljanja na svetovni ravni; poudarja, da mora EU ravnati bolj strateško, da bi Evropi zagotovila mednarodni vpliv, med drugim z upravljanjem posledic soodvisnosti, spodbujanjem reform svetovnega reda ter z zagotavljanjem skupnega ukrepanja na področjih, kot so pravna država, trajnostno okolje, regionalna varnost in drugo, s konstruktivno interakcijo z državami BRICS in drugimi silami v vzponu;

5.

pozdravlja koncept dvostranskih strateških partnerstev ter poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poskrbita za njegovo operativnost; meni, da so strateška partnerstva obetavno in po potrebi prilagodljivo orodje za vzpostavitev in razvoj odnosov EU s ključnimi akterji na svetovnem prizorišču, vključno z državami BRICS in drugimi silami v vzponu; priporoča, da EU ta instrument uporablja na področju večstranskih in dvostranskih odnosov ter za razvoj povezav med obojimi; poudarja, da je notranja usklajenost bistvena, da bi EU lahko delovala kot resnična strateška sogovornica držav BRICS in drugih sil v vzponu in da bi jo te v tej vlogi tudi sprejemale;

6.

ugotavlja, da se zdi, da so države BRICS v preteklosti v nekaterih primerih usklajevale svoja zunanjepolitična stališča v Varnostnem svetu ZN, predvsem ob izbruhu krize v Libiji in Siriji, pa tudi ko so zavlačevale z glasovanjem o vlogi EU v Generalni skupščini ZN ter zavzele podobna stališča glede Slonokoščene obale in Sudana; poudarja, da se zato morda zdi, da države BRICS izpodbijajo obstoječi sistem upravljanja na mednarodni ravni, vendar lahko demokratični dialog, med drugim tudi na individualni ravni, in partnerstvo v ospredje postavita sinergije in pospešita nov, vključujoč sistem upravljanja na svetovni ravni; meni, da bi morala EU ustrezno upoštevati novo politično in gospodarsko vlogo držav BRICS in drugih držav v vzponu, saj lahko s tem prispeva k mirni reformi svetovnega reda, ne da bi ga destabilizirali;

7.

ugotavlja, da so države BRICS pokazale sposobnost regionalnega vključevanja in s tem sposobnost sodelovanja v večpolarnih sistemih upravljanja; meni, da to še dodatno dokazuje potencialni interes držav BRICS, da prispevajo k upravljanju na svetovni ravni; zato ugotavlja, da so države BRICS in druge države v vzponu v procesu opredeljevanja svojih strateških usmeritev v zunanji politiki ter da tako postajajo partnerice razvitih držav in podpornice sistema svetovnega reda, ki temelji na splošnih vrednotah, partnerstvu in vključenosti;

8.

meni, da bodo v luči političnih in gospodarskih interesov ter obsega, regionalne vloge in prizadevanj države BRICS morda poskušale v zunanjepolitičnem smislu delovati kot skupina, vendar se zaveda tudi pomena razsežnosti posameznih držav; v zvezi s tem meni, da bi se morala EU poleg držav BRICS kot morebitno enotne skupine v smislu zunanje politike osredotočiti tudi na posamezne države tega bloka, pri tem pa ohraniti sistemski in usklajen pristop; v zvezi s tem meni, da bo tak pristop EU omogočil, da bo prek partnerstev s posameznimi državami BRICS gradila ekonomije obsega, v največji možni meri uveljavljala svoje interese in vlogo v različnih regijah ter prispevala k utrjevanju večpolarne ureditve s političnim in gospodarskim ravnovesjem med razvitimi gospodarstvi in gospodarstvi v vzponu na podlagi vključujočega sistema, temelječega na dialogu, partnerstvu ter dvostranskih in večstranskih partnerstvih;

9.

poleg tega meni, da bi morale znatne razlike v političnih in gospodarskih sistemih, demografskih in družbenih trendih ter v zunanjih politikah držav BRICS vplivati na različno politiko EU do teh držav in se v njej tudi odražati, z namenom ustvarjanja sinergij s posameznimi državami BRICS in drugimi državami v vzponu ter preprečevanja nastanka ali utrditve morebitnih enotnih alternativnih skupin držav v smislu zunanje politike; v tem okviru poziva EU in njene države članice, naj preprečujejo utrjevanje blokov razvitih držav in držav v razvoju ter strateško konkurenco med njimi; ugotavlja, da mora Evropa zato, da bi lahko spodbujala mednarodno kolektivno ukrepanje in reformo svetovnega reda, izkoristiti raznoliki nabor dvostranskih in večstranskih odnosov ter odnosov na nedržavni ravni in se zatekati h koalicijam na podlagi posameznih vprašanj, ki presegajo ločnice med razvitimi državami in državami v vzponu;

10.

meni, da mora EU zavzeti stališče v zvezi z vzpostavitvijo tesnejših odnosov z državami BRICS, četudi vizija EU glede zavezujočih obveznosti in institucionaliziranih režimov ni nujno vedno enaka viziji držav BRICS; meni tudi, da bi lahko v zameno za močnejšo zastopanost v zadevnih mednarodnih institucijah pridobili podporo držav BRICS za učinkovito večstranskost; vztraja pri tem, da bi bilo treba izzive, ki jih prinaša pomembnejša vloga držav BRICS, obravnavati kot priložnost, ne kot težavo;

11.

meni, da morajo odnosi z državami BRICS temeljiti na dvostranskih dialogih, ki zajemajo in spodbujajo nadaljnjo demokratizacijo in utrjevanje pravne države, dobro upravljanje, zbliževanje pravnih ureditev, usklajevanje skupnih stališč na mednarodnih forumih in krepitev odnosov z EU;

12.

opozarja na pomen, ki ga ima Brazilija kot vodilna sila procesa regionalnega povezovanja Mercosur; pozdravlja obnovljen skupni akcijski načrt o strateškem partnerstvu 2012–2014 med EU in Brazilijo ter skupne zaveze na področju spodbujanja demokracije in reform večstranskega sistema upravljanja; poziva obe strani, naj spoštujeta svoje obveznosti in prispevata k reformi svetovne finančne strukture; opozarja, da je predsednik Rousseff ponudil podporo EU pri premagovanju krize državnega dolga, in priznava povezavo med njima; izraža podporo uravnoteženemu in pravičnemu zaključku razvojne agende iz Dohe in sklenitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Mercosurjem, ki bo najpomembnejši pridružitveni sporazum, kar jih je EU kdaj podpisala, saj zajema 750 milijonov ljudi in trgovino v vrednosti 125 milijard dolarjev letno; je seznanjen z zahtevo Brazilije za popolno odpravo vizumov in poziva Evropsko komisijo, naj pripravi predlog v zvezi s tem;

13.

opozarja na nepogrešljivo vlogo strateškega partnerstva med EU in Rusijo pri ohranjanju miru in varnosti v Evropi, krepitvi trgovinskega in gospodarskega razvoja, ohranjanju zanesljive oskrbe z energijo in soočanju z nadnacionalnimi izzivi; meni, da bo dolgoročno vzpon azijskih sil najverjetneje olajšal nadaljnje zbliževanje interesov in tesnejše strateško sodelovanje med EU in Rusijo; meni, da je takšno sodelovanje ključno za napredek pri vprašanjih svetovnega pomena, kot so širjenje jedrskega orožja, terorizem, podnebne spremembe ali nezakonito preseljevanje;

14.

poudarja pomen in potencial strateškega partnerstva med EU in Indijo; meni, da je treba v času svetovne gospodarske krize vprašanja, kot so družbena kriza, podnebne spremembe, migracijski tokovi in svetovna varnost, reševati v okviru bolj celovitega partnerstva med Indijo in EU; ugotavlja tudi, da potekajoča pogajanja o sporazumu o prosti trgovini krepijo odnose med EU in Indijo; kljub vsemu meni, da ti odnosi ne bi smeli biti omejeni zgolj na trgovinska vprašanja; si želi ponovne vzpostavitve podobnega združenja, kot je delegacija za odnose z Indijo v Evropskem parlamentu, na drugi strani, saj so bile izkušnje s skupino za prijateljstvo med Indijo in Evropo, ki je v indijskem parlamentu delovala do volitev leta 2009, dobre;

15.

poudarja pomen Kitajske kot velike gospodarske sile in opozarja na njeno ključno vlogo pri okrevanju svetovnega gospodarstva; v zvezi s tem opominja, da mora Kitajska deset let po vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo izpolniti svoje obveznosti, ki izhajajo iz tega članstva; poziva EU in njene države članice ter Kitajsko, naj obravnavajo skupne izzive in grožnje mednarodnemu miru in varnosti, zlasti z boljšim sodelovanjem pri iskanju diplomatske rešitve jedrske krize v Iranu; poziva obe strani, naj se zavzemata za večje ravnovesje v medsebojni trgovini, zlasti s tem, da okrepita prizadevanja za zaključek pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, da bo ta okvir izpolnil potencial strateškega partnerstva med EU in Kitajsko;

16.

poudarja strateško naravo odnosov med EU in Južno Afriko; pozdravlja pozitivne rezultate četrtega vrha med EU in Afriko septembra 2011, zlasti zbližanje stališč o položaju v Libiji; poziva EU in Južno Afriko, naj čim prej skleneta pogajanja o novem sporazumu o gospodarskem partnerstvu; meni, da lahko Južna Afrika, glede na njen uspešen in miren prehod v demokracijo ter njeno vlogo regionalne sile, postane pomembna sila pri spodbujanju demokracije in dobrega upravljanja, pospeševanju regionalnega gospodarskega povezovanja in podpiranju narodne sprave po vsej Afriki ter ključna partnerica EU pri teh prizadevanjih; poudarja pomen tesnega sodelovanja med EU in Južno Afriko na področju podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja in reform mednarodnih institucij;

17.

meni, da je glede na vse večjo vlogo držav BRICS in drugih sil v vzponu ter glede na nastajajoči večpolarni sistem upravljanja skupina G20 koristen in ustrezen forum za doseganje konsenza in sprejemanje odločitev v vključujočem procesu, ki temelji na partnerstvu in lahko omogoči zbliževanje, tudi usklajevanje predpisov; meni, da lahko kljub vse večji pomembnosti skupine G-20 skupina G-7 ostane ključni forum za posvetovanje, usklajevanje in doseganje konsenza med uveljavljenimi državami, kadar želijo vzpostaviti dialog z državami BRICS in drugimi silami v vzponu ter pred sestanki skupine G-20; meni, da bi bilo treba obstoj skupine G-8 prav tako izkoristiti za zbliževanje stališč z Rusijo, tako da bi se lahko usklajeno in učinkovito soočali s skupnimi izzivi; podpira parlamentarno razsežnost skupine G-20 in meni, da jo je treba še bolj okrepiti in vključiti v procese odločanja, da bi poglobili demokratični dialog in poostrili nadzor; podpira tudi ustanovitev vzporednega posvetovalnega foruma G-20, ki bo združeval nevladne organizacije in vodilne predstavnike civilne družbe in gospodarstva iz držav članic G-20;

18.

je prepričan, da bo trenutna kriza zaradi državnih dolgov pomemben preizkus za skupino G-20 kot učinkovit forum za strateški politični dialog, s katerim bo mogoče spodbuditi dejanski svetovni sistem gospodarskega in finančnega upravljanja, ki bo upošteval soodvisnost razvitih gospodarstev in gospodarstev v vzponu, ustvaril temelje za odpravo sistemskih neravnovesij, ki lahko še posebej škodujejo razvitim gospodarstvom in dolgoročno tudi gospodarstvom v vzponu, ter okrepil solidarnost v mednarodnih finančnih forumih, kot je Mednarodni denarni sklad;

19.

poziva EU, naj za hitrejši napredek pri reformiranju svetovnih institucij za finančno in gospodarsko upravljanje, tj. institucij sistema Bretton Woods, okrepi politični dialog in sodelovanje z državami BRICS, da bi glede na njihov spreminjajoči se gospodarski vpliv zagotovili široko zastopanost vseh članic;

20.

meni, da bi morale razvite države podpirati regionalne organizacije, ki vključujejo države BRICS in druge države v vzponu, kot sta na primer ASEAN in Mercosur, vključno z njihovimi procesi gradnje institucij in krepitve zmogljivosti, ter zagotoviti navzočnost diplomatskih predstavnikov na visoki ravni na srečanjih teh organizacij;

21.

ugotavlja, da bi lahko tako Združene države Amerike kot EU ob upoštevanju vse večje svetovne in regionalne vloge Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu postopoma preusmerile glavno pozornost na tihomorsko regijo in vanjo vlagale več političnega napora in sredstev, severnoatlantsko povezave in medsebojno sodelovanje pa začele dojemati kot strateško manj pomembne; poleg tega ugotavlja, da bi morale EU in države članice na zunanjepolitičnem področju več pozornosti posvečati Aziji; poziva k večjemu usklajevanju politik Združenih držav in EU do Kitajske, Indije in drugih držav v vzponu v Aziji, da se prepreči razhajanje v teh politikah; je trdno prepričan, da bodo Združene države in EU le z usklajenimi prizadevanji dosegle potrebne politične sinergije za pozitiven, učinkovit in konstruktiven dialog z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; meni, da bi bila redna vrhovna srečanja med EU in ZDA poleg srečanj skupine G-7 priložnost za opredelitev skupnih ciljev in usklajevanje strategij glede vprašanj svetovnega pomena, vključno z gospodarskim upravljanjem, da se doseže skupen pristop do držav v vzponu; opominja, da imajo čezatlantski odnosi izjemen gospodarski in politični pomen, in opozarja na vzajemno trdne gospodarske odnose med ZDA in EU; meni, da lahko čezatlantski ekonomski svet in čezatlantski dialog zakonodajalcev predstavljata priložnost za dialog in ugotavljanje rezultatov in bi morala zato vključevati premislek o strateškem sodelovanju EU in ZDA z državami BRICS in drugimi pomembnimi državami v vzponu ter o tem, kako doseči zbliževanje pravnih ureditev s temi državami; opominja, da bi bilo treba ustanoviti čezatlantski politični svet, priložnostni organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje na visoki ravni na področju zunanje in varnostne politike med EU in ZDA;

22.

poudarja, da bi morala biti pri vprašanjih svetovnega pomena ali tistih, ki so povezana s svetovnim redom, glavna sogovornica razvitih držav, držav BRICS in drugih držav v vzponu EU, ne njene države članice; meni, da je za doseganje usklajene politične drže do držav BRICS in drugih držav v vzponu nujno, da države članice svoje dvostranske odnose gradijo skrajno pregledno in pri tem upoštevajo morebiten vpliv teh odnosov na politike in položaj EU; meni, da bi si morala EU prizadevati za večjo politično in gospodarsko kohezijo in rast, če želi ohraniti politični vpliv in ključno vlogo v nastajajočem večpolarnem sistemu in če želi, da bodo države BRICS in druge države v vzponu v njej videle nujnega in dragocenega sogovornika;

23.

poudarja, da bi morala splošno usklajevanje zunanje politike EU v odnosih z državami BRICS in drugimi silami v vzponu zagotavljati visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politik/podpredsednica Komisije v skladu s členoma 18(4) in 21(3) PEU; meni, da bi si morala EU pod vodstvom visoke predstavnice prizadevati za boljšo povezanost zunanje in varnostne politike s področnimi politikami EU, npr. za razvoj, zanesljivo oskrbo z energijo, trgovino, dostop do surovin in redkih zemeljskih elementov, podnebne spremembe in preseljevanje, da bi izkoristili sinergije ter zagotovili usklajen in sistematičen zunanjepolitični pristop, ki bo zasledoval splošno spoštovanje pravne države, človekovih pravic in demokratičnega upravljanja; meni, da bi bilo treba v ta namen nadgraditi in bolje opremiti koncept "strateških partnerjev" EU; opozarja na sklepe 17. konference pogodbenic (COP 17) okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) in poudarja potrebo po doslednem in usklajenem prizadevanju z državami BRICS za sklenitev progresivnega sporazuma;

24.

meni, da usklajen zunanjepolitični pristop na ravni EU vključuje tudi okrepljeno sodelovanje med predsednikom Evropskega sveta, visoko predstavnico, Svetom, Parlamentom in Komisijo, ko gre za vprašanja, povezana s skupinami G-7, G-8 in G-20;

25.

ugotavlja, da bi morala biti EU sposobna prilagoditi in reformirati notranje strukture upravljanja, da bi proces odločanja odražal pluralnost znotraj EU in omogočal doseganje konsenza; poudarja, da se mora usklajen zunanjepolitični pristop na ravni EU v odnosih z državami BRICS in drugimi državami v vzponu kazati tudi v organizaciji Evropske službe za zunanje delovanje; je prepričan, da bi morala Evropska služba za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju s Parlamentom pregledati in okrepiti strateška partnerstva s posameznimi državami BRICS ter izkoristiti njihove posebnosti in možnosti za sinergije v sodelovanju z EU; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj razvije mehanizme za horizontalno in vertikalno usklajevanje, ki bodo zunanji politiki EU omogočili izrabo institucionalnih sinergij EU ter gostote in globine dvostranskih vezi držav članic s strateškimi partnerji, vključno z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; meni, da mora Evropska služba za zunanje delovanje poleg tega, da delo organizira za posamezne geografske in tematske sklope, v primeru držav BRICS oblikovati priložnostni mehanizem za usklajevanje, da bi zagotovila, da so vse posamezne politike v zvezi z z državami BRICS s sistemskega vidika združljive in da se sprejete politične usmeritve kažejo tudi v dialogu EU z razvitimi državami, kot so Združene države Amerike, Kanada in Japonska; meni, da bi morale delegacije EU v državah BRICS in drugih pomembnih državah v vzponu tesneje sodelovati, da bi zagotovile nenehno spremljanje in analizo medsebojnih odnosov med Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko ter pomembne teme v skupnem interesu, da bi lahko razvili bolj sistematičen pristop; meni, da bi se morale delegacije EU osredotočiti na analize stališč držav BRICS v zvezi z upravljanjem in svetovnimi izzivi ter na njihove odnose z drugimi državami te skupine; meni, da bi morala EU svoje vire in prizadevanja znova usmeriti v vodenje reforme svetovnega reda in mednarodnih organizacij, zlasti reforme Varnostnega sveta ZN in svetovnega finančnega multilateralizma, da bi oblikovali bolj vključujoč proces odločanja in doseganja konsenza na svetovni ravni;

26.

meni, da bi morali biti učinkovita večstranskost in večja usklajenost v večstranskih forumih za reševanje vprašanj svetovnega upravljanja še naprej v središču okrepljenega partnerstva z državami BRICS; predvsem priporoča EU, naj si še naprej prizadeva za to, da bodo države pri tem sodelovale;

27.

meni, da bi moral Parlament sodelovati na dvostranskih vrhovnih srečanjih med EU in njenimi strateškimi partnerji;

28.

meni, da bi morale delegacije EU v državah držav BRICS imeti v svojih vrstah uradnike za zvezo iz Parlamenta, da bi omogočili boljše razumevanje nacionalne parlamentarne razsežnosti v vsaki od teh držav in spodbujali tesnejše dvostransko sodelovanje in dialog med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti ter tako krepili demokratično odgovornost za procese odločanja v mednarodnih forumih, kot sta G-8 in G-20; meni, da je treba poleg obstoječih delegacij za odnose z Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko razmisliti še o oblikovanju delegacije v Braziliji;

29.

meni, da bi morali ustrezni uslužbenci Parlamenta razviti posebne kompetence ter imeti na voljo ustrezna orodja za analiziranje in spremljanje in biti sposobni pomagati poslancem pri spodbujanju učinkovitega dialoga, s čimer bi zagotovili učinkovit demokratični nadzor nad oblikovanjem politik EU v zvezi z državami držav BRICS in drugimi državami v vzponu ter olajšali okrepljen medparlamentarni dialog s takimi državami; nadalje meni, da bi bilo treba vzpostaviti sistem izmenjave uslužbencev med Parlamentom in Evropsko službo za zunanje delovanje, kar bi povečalo sinergije, medinstitucionalni dialog in sodelovanje ter spodbujalo izmenjavo strokovnega znanja;

30.

poudarja, da bi morala biti poglabljanje odnosov in krepitev političnega sodelovanja z državami BRICS na vladni ravni vedno povezana s trajnim dialogom med organizacijami civilne družbe; v zvezi s tem poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj ustvarijo okvir, ki bo olajšal in okrepil stike med ljudmi ter kulturno in akademsko izmenjavo na podlagi obstoječih in priložnostnih programov, z namenom izboljšati medsebojno razumevanje ter razvijati skupne ukrepe in pobude;

31.

vztraja pri tem, da je treba nadgraditi politični dialog z državami BRICS o spoštovanju človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov; v zvezi s tem opozarja, da je za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja bistveno spoštovanje osnovnih delovnih standardov in agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, saj z zagotavljanjem socialno-politične stabilnosti in povečevanjem ravni usposobljenosti delovne sile v posamezni državi pozitivno vplivajo na gospodarstvo v državi;

32.

pozdravlja omenjeno sporočilo Komisije o proračunu za Evropo 2020, ki vključuje predlog za oblikovanje finančnih instrumentov in programov v prihodnjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020; meni, da bi moral biti novi partnerski instrument, namenjen podpiranju političnih in gospodarskih interesov EU po svetu, ki vključuje dejavnosti, ki niso upravičene do sredstev v okviru uradne razvojne pomoči, instrument zunanje politike; meni, da bi lahko tak partnerski instrument omogočil utrditev političnih vezi in s tem krepitev gospodarskih vezi z izbranimi državami, in pozdravlja dejstvo, da je eden od ciljev tega instrumenta spodbujati zbliževanje predpisov; nadalje meni, da bi moral partnerski instrument vključevati proračunske vrstice za financiranje javne diplomacije z namenom, da se utrdijo odnosi posameznih držav z EU ter da se pospešijo spodbude, partnerstva in pripadnost; vendar meni, da je treba predvideti tudi dodatna sredstva v podporo demokratizaciji, utrjevanju pravne države, boljši izobrazbi in zmanjševanju družbenih razlik; meni, da bi morali pri oblikovanju novih finančnih instrumentov in programov nameniti posebno pozornost priložnostnemu financiranju za podporo silam v vzponu in silam, ki to lahko postanejo, da bi lahko utrdile demokratične strukture, razvile dobro upravljanje, pravno državo, organizacije civilne družbe in dobre izobraževalne sisteme ter omogočile postopno socialno vključevanje; pozdravlja predlog Komisije o vključevanju načela pogojenosti v vse programe in instrumente EU in meni, da je mogoče na ta način bolj spodbujati človekove pravice, demokracijo in dobro upravljanje kot univerzalna pravila;

33.

poziva države BRICS, naj v mednarodni razvojni politiki zavzamejo vlogo, ki bo bolje odražala njihov delež v svetovnem BDP;

34.

poziva EU in države članice, naj podprejo pobude za sodelovanje med državami juga ter naj se pridružijo projektom tristranskega sodelovanja, v katerih sodelujejo države BRICS;

35.

meni, da je treba spodbujati tesnejše sodelovanje EU z državami BRICS in drugimi gospodarstvi v vzponu, tako v okviru sistema svetovnega reda kot v mednarodnih organizacijah; meni, da bi morale EU in ZDA z državami BRICS začeti strateški dialog o možnostih reformiranja mednarodnih organizacij; meni, da je treba na ravni EU premisliti, kako okrepiti vlogo, vpliv in glasovalno moč EU v mednarodnih forumih ter doseči boljšo usklajenost med državami članicami EU v teh forumih in s tem tudi bolj usklajeno držo za pozitiven dialog, partnerstvo in sodelovanje z državami BRICS;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Komisije, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu, poljskemu predsedstvu Sveta Evropske unije, Komisiji in zunanjemu ministrstvu ZDA.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/11

—

ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga predlaga Graham Watson v imenu skupine ALDE o dosledni politiki do režimov, proti katerim EU uporablja omejevalne ukrepe, kadar njihovi voditelji izvršujejo svoje osebne in gospodarske interese znotraj meja EU (B7-0235/2011),

—

ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti njenih členov 1 in 25 ter členov 39 in 41 poglavja VII te listine,

—

ob upoštevanju konvencij Združenih narodov o človekovih pravicah in izbirnih protokolov,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter njegovih dveh izbirnih protokolov,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah),

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1674 z dne 28. aprila 2006, ki potrjuje določbe iz zaključnega dokumenta svetovnega vrhunskega srečanja iz leta 2005 o odgovornosti za zaščito prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu”, ki jo je sprejel Evropski svet dne 12. decembra 2003,

—

ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1267 (1999) o razmerah v Afganistanu in št. 1371 (2001) o razmerah v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji,

—

ob upoštevanju členov 21(2), 22 in 36 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju okvirnega sklepa Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Ustanovitev sestave za sankcije znotraj delovne skupine svetovalcev za zunanje zadeve (RELEX/sankcije) z dne 22. januarja 2004 (5603/2004),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Osnovna načela o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) z dne 7. junija 2004 (10198/1/2004),

—

ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča v zadevi Yusuf and Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (ZOdl. 2007, str. II-3533),

—

ob upoštevanju okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (2),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Najboljše prakse EU za učinkovito izvajanje omejevalnih ukrepov z dne 9. julija 2007 (11679/2007),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Izvajanje skupnega stališča 2001/931/SZVP z dne 21. julija 2007 (10826/1/2007),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Posodobitev najboljših praks EU za učinkovito izvajanje omejevalnih ukrepov z dne 24. aprila 2008 (08666/1/2008),

—

ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta 2009/67/SZVP z dne 26. januarja 2009 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in razveljavitvi Skupnega stališča 2008/586/SZVP (3),

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom Smernice za izvajanje in ocenjevanje omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU, nazadnje pregledane 15. decembra 2009 (17464/2009),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 4. septembra 2008 o oceni sankcij EU kot delu dejavnosti in politik EU na področju človekovih pravic (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/60/ES o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (5),

—

ob upoštevanju sredstev zunanje politike držav članic,

—

ob upoštevanju člena 121(3) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0007/2012),

A.

ker novi člen 21 Pogodbe o Evropski uniji, kot ga uvaja člen 1(24) Lizbonske pogodbe, priznava, da ukrepanje Unije temelji na demokraciji, pravni državi, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanju človekovega dostojanstva, načelih enakosti in solidarnosti ter spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava;

B.

ker se sankcije uporabljajo za uresničevanje ciljev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki vključujejo spodbujanje mednarodnega miru in varnosti, spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in pravne države ter krepitev demokracije in dobrega upravljanja;

C.

ker sankcije ali omejevalni ukrepi v okviru SZVP veljajo za prisilne ukrepe pred uporabo sile, kot so embargo na orožje, trgovinske sankcije, finančne in gospodarske sankcije, zamrznitev sredstev, prepoved poletov, omejevanje vstopa, diplomatske sankcije, bojkotiranje športnih in kulturnih dogodkov ter prenehanje sodelovanja s tretjo državo;

D.

ker je uporaba sankcij in omejevalnih ukrepov učinkovita le, če je del skladne in splošne strategiji Evropske unije in njenih držav članic na področju človekovih pravic;

E.

ker so „ciljno usmerjene sankcije“ oblika osebnih sankcij, selektivnih gospodarskih sankcij in diplomatskih ukrepov, kot so prepoved izdaje vizumov, zamrznitev sredstev, embargo na izvoz ali uvoz določenega blaga, prepoved letenja, prepoved vlaganja in omejitev uradnih stikov;

F.

ker nesoglasje med državami članicami pogosto povzroči neskladno izvajanje omejevalnih ukrepov, kar škodi verodostojnosti EU in učinkovitosti teh ukrepov;

G.

ker je EU svojo politiko sankcij pogosto uporabljala neskladno in s tem tretje države, kjer je stanje človekovih pravic in demokracije podobno, obravnavala različno, kar je sprožilo kritike na račun dvojnih meril;

H.

ker so nacionalne meje zaradi napredka informacijske tehnologije vse manj pomembne, možnosti za izolacijo države ali njene elite pa so v globaliziranem svetu vse manjše;

I.

ker je večina države, ki so tarča sankcij, države, ki so že tako najbolj izolirane od mednarodnega sistema in katerih družbe bi imele največje koristi od povečane mednarodne izpostavljenosti, saj bi spodbudila spremembe; ker imajo lahko omejevalni ukrepi, zlasti proti določenim posameznikom, v nekaterih primerih kljub temu odvračilne in psihološke učinke;

J.

ker bi morala EU sankcije sprejeti šele po temeljiti oceni najučinkovitejših načinov za doseganje demokratičnih sprememb v državi; ker bi morale vse sklepe spremljati zadevne utemeljitve;

K.

ker je Evropska unija za mnoge avtoritarne voditelje in osebe, ki so z njimi povezane, privlačna za naložbe, premoženje in bančne storitve in storitve zdravstvenega varstva, ter je območje, kjer uživajo pravico do prostega gibanja in kjer lahko svobodno zapravljajo svoje, pogosto na sumljiv način pridobljeno bogastvo;

L.

ker avtoritarne voditelje priložnost, da oblast izkoristijo za osebno bogatenje, med drugim z nezakonitim prisvajanjem državnih sredstev ali osebnim nadzorom nad njimi, pogosto spodbuja k temu, da si prizadevajo ostati na oblasti in si oblast tudi nasilno prilaščajo; ker je treba izvesti dodatne študije za zmanjšanje povezav med zunanjo razvojno pomočjo oziroma drugo pomočjo ter bogatenjem avtoritarnih voditeljev in njihovih najožjih krogov;

M.

ker je brez usklajenega ukrepanja težko pridobiti natančne podatke o tem, koliko premoženja imajo avtoritarni voditelji v EU, in ker mora EU vztrajati pri iskanju teh podatkov;

N.

ker bodo voditelji, proti katerim so uvedene sankcije, prizadeti, če se bo nanje izvajal pritisk z omejevanjem njihovih zmožnosti za prenos denarja, izvajanje naložb in dostop do finančnih sredstev, omejevanjem možnosti potovanj, dostopa do posebnih dobrin, storitev ali do diplomatskega zastopanja;

O.

ker je veliko število mednarodnih in regionalnih akterjev zahteva dialog in formalne ter neformalne mehanizme posvetovanja med temi akterji;

P.

ker je za učinkovito politiko do avtoritarnih režimov bistveno, da se prisilno diplomacijo, vključno z omejevalnimi ukrepi, uravnoteži z jasno komunikacijo in konstruktivnimi možnostmi, ki ne zajemajo uporabo sile, pri čemer sredstva zunanje politike EU in držav članic dajejo prednost kritičnemu in naprednemu dialogu in ne izolaciji;

Q.

ker je postopek pregleda, med katerim se lahko sankcije razširijo, ublažijo ali odpravijo v odgovor na spremembe ukrepanja voditeljev, katerim so namenjene, ključnega pomena za učinkovitost omejevalnih ukrepov in ga je treba izvesti strogo in strateško;

R.

ker morajo biti vsi omejevalni ukrepi v skladu s človekovimi pravicami, mednarodnim humanitarnim pravom, pravico do poštenega postopka, načelom sorazmernosti in pravico do učinkovitih pravnih sredstev, ter ne smejo v nobenem primeru kaznovati najbolj izpostavljenih skupin prebivalcev države, ki jo ti ukrepi zadevajo;

1.

naslovi naslednja priporočila na Svet:

Oblikovanje jasnejših opredelitev

Oblikovanje učinkovite politike sankcij

Zaveza skladni politiki znotraj meja EU

Ozaveščanje zunaj EU

*

* *

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji ter Evropski službi za zunanje delovanje.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/18

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 50 in 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. maja 2003 z naslovom „Posodabljanje prava gospodarskih družb in izboljšanje upravljanja podjetij v Evropski uniji – načrt za napredek“ (COM(2003)0284),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom „K aktu za enotni trg – Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo – 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav“ (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/86/ES z dne 8. oktobra 2001 o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe delavcev (2),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb (3),

—

ob upoštevanju sodb Sodišča v zadevah Daily Mail  (4), Centros  (5), Überseering  (6), Inspire Art  (7), SEVIC Systems  (8), Cadbury Schweppes  (9) in Cartesio  (10),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2006 o nedavnem razvoju dogodkov in nadaljnjih možnostih v zvezi s pravom družb (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o evropski družbi v zasebni lasti in o štirinajsti direktivi na področju prava družb o prenosu sedeža družbe (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o izvajanju Direktive 2002/14/ES o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 s priporočili Komisiji o čezmejnih prenosih sedežev družb (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2010 o vidikih civilnega, gospodarskega, družinskega in mednarodnega zasebnega prava v Akcijskem načrtu za uresničevanje Stockholmskega programa (15),

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0008/2012),

A.

ker je s členoma 49 in 54 Pogodbe delovanju Evropske unije zagotovljena pravica do ustanavljanja za vse družbe; ker je čezmejna selitev družb eden od ključnih elementov pri vzpostavitvi notranjega trga; ker zakonodaja glede prenosa in pogojev prenosa statutarnega ali dejanskega sedeža obstoječe družbe po nacionalnem pravu iz ene države članice v drugo na enotnem trgu ni dovolj poenotena, zato obstaja tveganje za zaposlovanje, kot tudi administrativne težave, povzročeni stroški, posledice na socialnem področju in pomanjkanje pravne varnosti;

B.

ker je bila večina sodelujočih pri javnem posvetovanju, ki se je zaključilo 15. aprila 2004, naklonjena sprejetju direktive o pravu družb o čezmejnih prenosih sedežev družb;

C.

ker sodba Sodišča v zadevi Cartesio potrjuje, da je zaradi neenakosti zahtev, ki jih države članice nalagajo za preselitve družb, potrebna usklajena ureditev za urejanje čezmejnih prenosov sedežev družb;

D.

ker Sodišče v sodbi v zadevi Cartesio ni dalo ustreznih pojasnil v zvezi s prenosi sedežev družb, kakor je Komisija pričakovala v oceni učinka iz leta 2007 (16),

E.

ker mora zakonodajalec in ne Sodišče na podlagi Pogodbe določiti ustrezna merila za uresničevanje svobode prenosa sedeža družb;

F.

ker mobilnost družb še vedno omejujejo visoko upravno breme, pa tudi družbeni in davčni stroški, ki so rezultat izjave Komisije v oceni učinka iz leta 2007, da se možnost neukrepanja zdi najbolj sorazmerna, saj nadaljnje ukrepanje EU ni potrebno (17);

G.

ker ocena vpliva Komisije iz leta 2007 razen soodločanja delavcev ne vključuje posledic za socialne politike in politike zaposlovanja;

H.

ker bi bilo treba odvračati od zlorab družb, ki imajo le poštni nabiralnik, oziroma navideznih družb, ki se poskušajo izogniti izpolnjevanju zakonskih, socialnih in davčnih pogojev;

I.

ker bi moral biti čezmejni prenos sedeža družbe davčno nevtralen;

J.

ker je treba pri prenosu sedeža družbe ohraniti pravno osebnost družbe, da bi zagotovili njeno ustrezno delovanje;

K.

ker prenos ne bi smel vplivati na pravice zainteresiranih strani (manjšinskih delničarjev, zaposlenih in upnikov), ki izvirajo iz časa pred prenosom;

L.

ker bi morala postopek prenosa urejati stroga pravila glede preglednosti in informiranja delničarjev pred izvedbo prenosa;

M.

ker so pravice zaposlenih do soodločanja pri prenosu sedeža družbe zelo pomembne;

N.

ker bi bilo treba zagotoviti skladnost postopkov soodločanja zaposlenih med različnimi pravnimi določbami, ki jih vsebujejo direktive o pravu družb;

1.

poziva Komisijo, naj na podlagi člena 50(1) in (2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije čimprej predloži predlog direktive o čezmejnih prenosih sedežev družb, pri čemer naj sledi podrobnim priporočilom, ki so navedeni v prilogi k tej resoluciji;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

3.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/23

—

ob upoštevanju člena 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki obravnava humanitarno pomoč,

—

ob upoštevanju finančne uredbe (1) in njenih izvedbenih pravil (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (3),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 27. septembra 2011 z naslovom "Za učinkovitejše evropsko odzivanje na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči" (4), z dne 19. januarja 2011 o razmerah na Haitiju leto po potresu: humanitarna pomoč in obnova (5), z dne 10. februarja 2010 o nedavnem potresu na Haitiju (6), z dne 29. novembra 2007 o evropskem soglasju o človekoljubni pomoči in z dne 18. januarja 2011 o izvajanju soglasja glede humanitarne pomoči: vmesni pregled akcijskega načrta in nadaljnji ukrepi (7),

—

o upoštevanju svojih resolucij z dne 5. maja 2010 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2008 (8) in z dne 10. maja 2011 za proračunsko leto 2009 (9),

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropskega računskega sodišča o izvajanju proračuna v proračunskem letu 2008 (10) in 2009 (11), skupaj z odgovori institucij,

—

ob upoštevanju posebnih poročil Evropskega računskega sodišča št. 3/2006 z naslovom "Odziv humanitarne pomoči Evropske komisije na cunami", št. 6/2008 z naslovom "Pomoč Evropske komisije za sanacijo po cunamiju in hurikanu Mitch", št. 15/2009 z naslovom "Pomoč Evropske unije, ki se izvaja prek organizacij Združenih narodov: odločanje in spremljanje" in št. 3/2011 z naslovom "Učinkovitost in uspešnost prispevkov EU, usmerjenih prek organizacij Združenih narodov v državah, ki so bile prizadete v konfliktih",

—

ob upoštevanju letnih poročil in letnih poročil o dejavnostih za proračunski leti 2009 in 2010 ter prilog generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito (GD ECHO),

—

ob upoštevanju letnega poročila o politiki humanitarne pomoči in njenem izvajanju za leto 2009 (COM(2010)0138) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2011)0398),

—

ob upoštevanju letnega poročila o politikah Evropske unije glede humanitarne pomoči in civilne zaščite ter o njihovem izvajanju v letu 2010 (COM(2011)0343) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2011)0709),

—

ob upoštevanju okvirnega finančnega in upravnega sporazuma med Evropsko komisijo in Združenimi narodi,

—

ob upoštevanju okvirnega partnerskega sporazuma med Komisijo in humanitarnimi organizacijami,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za razvoj (A7-0444/2011),

A.

ker so se število, pogostost, obseg in resnost humanitarnih nesreč močno povečali in so tovrstne nesreče prizadele več delov sveta;

B.

ker je treba zaradi vloge EU kot vodilnega svetovnega akterja na področju humanitarne pomoči ter vse večjega števila in pogostosti posredovanja v EU in zunaj nje, k čemur je treba dodati še trenutne proračunske omejitve, poudariti pomen dobrega finančnega poslovodenja v skladu z načeli gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti;

C.

ker sta hudi katastrofi na Haitiju in v Pakistanu znova pokazali, da je treba izboljšati učinkovitost, hitrost in usklajevanje instrumentov EU za odziv na nesreče;

1.

je seznanjen z odločenostjo GC ECHO, da bo izboljšal učinkovitost in uspešnosti humanitarne pomoči EU, ter s sprejetimi ukrepi;

2.

opominja na mnenje Evropskega računskega sodišča iz letnih poročil, v katerih so sistemi za predhodno kontrolo, spremljanje in nadzor, naknadne revizije ter službe za notranjo revizijo GD ECHO na splošno ocenjeni kot uspešni; kljub temu poudarja, da so na vseh omenjenih področjih mogoče nadaljnje izboljšave;

3.

ugotavlja, da povezave med GD ECHO ter partnerskimi nevladnimi organizacijami ureja okvirni sporazum o partnerstvu, medtem ko se proračun izvaja z neposrednim centraliziranim upravljanjem;

4.

pozdravlja večjo prilagodljivost in učinkovitost, ki ju omogoča okvirni sporazum o partnerstvu za leto 2008 v primerjavi z okvirnim sporazumom o partnerstvu za leto 2005, na primer bolj v rezultate usmerjen pristop, uvedbo kontrolnih mehanizmov A in P ter poenostavitev in manj nejasnosti zaradi uvedbe smernic; poziva Komisijo, naj prek prihodnjega okvirnega sporazuma o partnerstvu po letu 2012 še naprej izpopolnjuje ukrepe, ki izboljšujejo učinkovitost sodelovanja s partnerji iz okvirnega sporazuma o partnerstvu; poudarja, da je treba izboljšati učinkovitost sodelovanja in zmanjšati pretirano upravno breme za partnerje iz okvirnega sporazuma o partnerstvu, hkrati pa zagotoviti visoko raven odgovornosti in preglednosti;

5.

poziva Komisijo, naj izboljša metode in prakse ocenjevanja, ali potencialni partner izpolnjuje pogoje za okvirni sporazum o partnerstvu ali ne; opozarja, da izkušnje pred podpisom okvirnega sporazuma o partnerstvu za leto 2008 kažejo, da je bila prvotna ocena v prid partnerjem v okviru kontrolnega mehanizma P, ki je temeljila na njihovih sistemih notranjih kontrol in finančne trdnosti, preveč optimistična; opozarja, da so, potem ko na podlagi izhodiščne ocene dobijo tak status, partnerji iz nadzornega mehanizma P manj pogosto podvrženi revizijam sistemov notranjih kontrol, dovoljena jim je uporaba lastnih postopkov javnih naročil, za njihove dejavnosti pa ne veljajo pogodbene omejitve za financiranje; opozarja, da je bilo zaradi ocene v okvirnem sporazumu o partnerstvu za leto 2008 mnogim treba ocene znižati na partnerje A, torej partnerje v okviru kontrolnega mehanizma A;

6.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo partnerji pravočasno obravnavali slabosti, ugotovljene med rednimi revizijami njihovih sistemov, in da bodo sprejeti potrebni ukrepi, če jih ne bodo; opozarja, da si morajo zunanji revizorji še naprej prizadevati za izboljševanje kakovosti svojih priporočil partnerjem ter pri tem upoštevati posebne strukture partnerjev, da bi zagotovili sprejemanje in izvedljivost teh priporočil; poudarja, da so potrebne nadaljnje izboljšave in standardizacija pri dokumentiranju ocene predlogov za dejavnosti humanitarne pomoči, da se omogoči celovita primerjava;

7.

meni, da je z vzpostavljenimi mehanizmi za revizijo in spremljanje zagotovljena večja odgovornost glede ocenjevanja učinkovitosti in uspešnosti partnerjev iz okvirnega sporazuma o partnerstvu kot v primeru partnerjev iz ZN; kljub temu poudarja, da mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, ni mogoče primerjati s partnerji iz okvirnega sporazuma o partnerstvu;

8.

ugotavlja, da odnose med GD ECHO ter njegovimi partnerji iz ZN ureja okvirni finančni in upravni sporazum, medtem ko odnose z družino Rdečega križa in Mednarodno organizacijo za migracije ureja okvirni sporazum o partnerstvu za mednarodne organizacije; opozarja, da se v obeh primerih proračun izvršuje s skupnim upravljanjem;

9.

poudarja, da so se pri pogojih in izvrševanju kontrol in nadaljnjega spremljanja sredstev EU v okviru skupnega upravljanja pokazale resne slabosti; poziva Komisijo, naj se zlasti z agencijami ZN dogovori o potrebnih ukrepih, da se bo mogoče opreti na revizije, ki jih izvedejo organi ZN, ter okrepi in izboljša zagotovila, pridobljena iz obstoječih pregledov, vključno s preverjanjem;

10.

opozarja, da potekajoča revizija finančne uredbe nakazuje, da je treba sredstva EU, ki se usmerjajo prek ZN in mednarodnih organizacij, upravljati v skladu s pravili za posredno upravljanje;

11.

poudarja, da morajo biti zahteve glede kontrol za posredno upravljanje sredstev EU enako stroge kot zahteve za skupno upravljanje; pričakuje, da bodo partnerji GD ECHO zagotavljali stopnjo odgovornosti za posredno upravljanje sredstev EU, ki ustreza stopnji, navedeni v členu 57(5) predloga Komisije za finančno uredbo; poudarja, da je dostop do revizijskih poročil partnerjev GD ECHO nujen za potrditev dobrega finančnega poslovodenja dejavnosti, ki se financirajo iz proračuna EU;

12.

vztraja, naj se organu, pristojnemu za podelitev razrešnice, pravočasno zagotovi dostop do rezultatov revizije, brez poseganja v pooblastila in pristojnosti Evropskega računskega sodišča ali Evropskega urada za boj proti goljufijam;

13.

obžaluje splošno naravo poročil ZN, ki ne vsebujejo zadostnih podatkov o rezultatih; poudarja, da so zaradi načela enotne revizije ZN in dejstva, da so pristojnosti Komisije za nadzor omejene na preverjanje in spremljanje, poročila ZN glavni vir podatkov za zagotavljanje odgovornosti in preglednosti;

14.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo poročila ZN vsebovala zadostne podatke o rezultatih, torej o izložkih in izidih, projektov v obdobju, ki ga poročilo obravnava; poudarja, da morajo biti merljivi kazalniki izložka in učinka sestavni del meril za poročanje; obžaluje dejstvo, da več kot 70 % odgovorov GD ECHO na vprašalnike Evropskega računskega sodišča za posebno poročilo št. 15/2009 razkriva, da so bila poročila ZN pozna, ter poziva Komisijo, naj predstavi trenutno stanje v zvezi s tem;

15.

poudarja, da obstajajo razlike med Komisijo in podpisnicami okvirnega finančnega in upravnega sporazuma glede razlage klavzule o preverjanju iz okvirnega finančnega in upravnega sporazuma, zlasti kar zadeva izvajanje pregledov; pozdravlja sprejetje standardnega obsega pooblastil za preverjanja v juliju 2009 za zagotavljanje dodatnih smernic za uporabo klavzule o preverjanju in njeno razlago; opozarja, da glede na zadnje ugotovitve sektorja za zunanjo revizijo GD ECHO ter Evropskega računskega sodišča v okviru letne izjave o zanesljivosti obstajajo možnosti za dodatno pojasnitev dogovorjenega standardnega obsega pooblastil in klavzule o preverjanju;

16.

ugotavlja, da sektor za zunanjo revizijo ni imel večjih koristi od povečanja števila zaposlenih na sedežu GD ECHO leta 2010 (z 247 na 289);

17.

obžaluje težave Evropskega računskega sodišča pri dostopanju do informacij o dejavnostih, ki jih izvajajo partnerji iz ZN; opozarja, da v skladu s klavzulo o preverjanju iz okvirnega finančnega in upravnega sporazuma EU in posledično Evropsko računsko sodišče lahko izvajata finančne preglede na kraju samem ter da morajo ZN zagotoviti vse ustrezne finančne podatke; poudarja, da morajo ZN Evropskemu računskemu sodišču zagotoviti dostop do potrebnih informacij in tako izpolniti klavzulo o preverjanju iz okvirnega finančnega in upravnega sporazuma;

18.

pozdravlja pozitivne rezultate razprav s svetovnim programom za hrano in Skladom Združenih narodov za otroke (UNICEF), v skladu s katerimi sta spremenila svoja pravila in zagotovila dostopnost svojih poročil o notranji reviziji GD ECHO; poziva GD ECHO, naj podobna pogajanja nemudoma izvede tudi z drugimi agencijami ZN ter tako zagotovi preprost dostop brez birokratskih ovir do njihovih poročil o notranji reviziji; poziva Komisijo, naj pristojne odbore EP vsakih šest mesecev obvesti o napredku v pogajanjih; poudarja, da morajo biti vsa poročila o notranji reviziji Komisiji na voljo v elektronski obliki, in ne le v prostorih ustrezne agencije ZN;

19.

opozarja, da so se leta 2010 začele razprave s svetovnim programom za hrano z namenom dogovora o skupni metodologiji, v skladu s katero bi ta program izvajal revizije projektov, ki jih financira EU; poziva Komisijo, naj uspešno doseže ta cilj in podobna pogajanja izvede še z drugimi partnerji iz ZN;

20.

pozdravlja trenutna prizadevanja delovne skupine za odgovornost za pomoč ob nesrečah in njeno revidiranje, ki je bila ustanovljena v okviru Mednarodne organizacije vrhovnih revizijskih institucij (INTOSAI) in jo vodi član Evropskega računskega sodišča; opozarja, da sta glavna cilja naslednja: (i) določitev smernic in dobre prakse s končnim ciljem oblikovati enoten celovit model poročanja in (ii) vzpostavitev smernic in dobre prakse na področju revidiranja pomoči ob nesrečah;

21.

meni, da je to pomemben korak naprej pri obravnavanju izzivov preglednosti in odgovornosti v sodelovanju z ZN in drugimi mednarodnimi organizacijami; spodbuja delovno skupino, naj izpolni svoja pooblastila v določenem časovnem okviru;

22.

poudarja, da so od razkritja ob koncu leta 2006, da je vlada Severne Koreje zlorabila sredstva ZN za humanitarne in razvojne dejavnosti, številni kritizirali, da ZN skladov ne upravlja dovolj pregledno, odgovorno, učinkovitost in uspešno; obžaluje, da reforma ZN na področjih preglednosti in odgovornosti še ni prinesla pomembnega napredka; poudarja, da morajo države članice EU pokazati več politične volje, odločnosti in usklajenosti za napredek reforme in zagotavljanje večje odgovornosti; poziva visoko predstavnico Unije za zunanjo in varnostno politiko, naj to vprašanje obravnava prednostno in prevzame vlogo pobudnice;

23.

priznava koristi tega, da GD ECHO in njegovi partnerji iščejo nove načine financiranja; hkrati poziva k spoštovanju različnosti sodelujočih strani (Združeni narodi, Mednarodni rdeči križ in Rdeči polmesec, nevladne organizacije) pri financiranju in izvajanju evropskih humanitarnih programov, saj so nesreče pogosto nadnacionalne narave in je zato treba ukrepati večstransko in usklajeno; spodbuja prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih akterjev in povečanje zmožnosti uradov GD ECHO in strokovnjakov na kraju samem za ocenjevanje in hitro odzivanje na terenu;

24.

poudarja, da je točna in skladna ocena potreb nujni pogoj za uspešno izvajanje humanitarne pomoči; priznava, da po zaslugi ocene svetovnih potreb in ocene pozabljenih kriz humanitarna pomoč, ki jo upravlja GD ECHO, izpolnjuje bistveno merilo, in sicer da strogo temelji na potrebah; poudarja, da mora Komisija nadaljevati svoja prizadevanja za vključevanje v razpravo o vzpostavitvi bolje usklajevane in skladnejše ocene potreb; pozdravlja dialog med Komisijo in ZN na tem področju;

25.

opozarja na kakovostno delo partnerjev GD ECHO, zahvaljujoč učinkoviti izbirni metodi – zlasti prek sporazuma o partnerstvu – in oblikovanju standardov in praks, namenjenih humanitarnemu področju; prav tako poudarja, da je učinkovit nadzor uporabe sredstev v okviru revizij, ki so jih pri partnerjih izvedle zasebne revizijske službe, bistven in prispeva k legitimnosti humanitarnega sektorja; vendar pa v skrbi za ohranjanje različnih partnerjev in zagotavljanje dostopa do sredstev malim in srednjim nevladnim organizacijam opaža zapletenost upravnih postopkov za dostop, pretirane upravne pristojbine, ki so zelo obremenjujoče za nevladne organizacije, in težave, ki so nastale pri potekajočih revizijah zaradi pomanjkanja človeških virov, ter poziva k prilagoditvi uporabljenih mehanizmov posebnostim humanitarnega sektorja in lokalnim potrebam, da se humanitarna pomoč ustrezno usmeri in da se dovolj zgodaj začne usklajevati delovanje različnih organizacij, ki sodelujejo v operacijah pomoči;

26.

pozdravlja prizadevanja GD ECHO, da bi spodbudil uporabo inovativnih pristopov kot so tisti, ki temelji na gotovini ("cash-based approach"), zlasti brezpogojnih nakazil, ki so namenjena najbolj izpostavljenim skupinam; ugotavlja, da bi bili ti pristopi ob uporabi lokalnih trgov lahko učinkovitejši od pomoči v naravi in ne pomenijo vedno višjega fiduciarnega tveganja; zato spodbuja GD ECHO, naj še naprej razvija pristope, ki temeljijo na gotovini, in spodbuja svoje partnerje k njihovi uporabi.

27.

opozarja na sklepe po treh ciklih revizij na sedežu partnerjev, ki jih je opravil sektor za zunanjo revizijo GD ECHO, o naravi in neoporečnosti finančnih odnosov med GD ECHO in njegovimi partnerji, v skladu s katerim so bila sredstva, ki jih je dala na voljo Komisija, v celoti porabljena z razumno skrbnostjo ter v skladu z veljavnimi pravili in predpisi;

28.

ugotavlja, da se večina priporočil na osnovi revizij na sedežu partnerjev iz okvirnega sporazuma o partnerstvu, ki jih je opravil sektor za zunanjo revizijo, nanaša na pravila partnerjev za oddajo javnih naročil; opozarja na eno glavnih ugotovitev revizij na sedežu partnerjev, in sicer da nimajo vsi partnerji iz okvirnega sporazuma o partnerstvu (najsi gre za kontrolni mehanizem A ali P) vzpostavljenih postopkov, ki bi bili popolnoma skladni z načeli priloge IV okvirnega sporazuma o partnerstvu za leto 2008; ugotavlja, da obstajajo sporna vprašanja glede zagotavljanja celotnih spisov o javnih naročilih in vzpostavitve bolje dokumentiranih in neoporečnih postopkov javnih naročil;

29.

ugotavlja, da morajo partnerji iz okvirnega sporazuma o partnerstvu obravnavati naslednja vprašanja: vzpostavitev ustreznih mehanizmov notranjih kontrol, izboljšanje in večja preglednost sistemov porazdelitve finančnih stroškov, izboljšanje slabosti v njihovih računovodskih sistemih in zavezanost vodstva standardom kakovosti, vzpostavitev postopka za obvladovanje tveganja za celotno organizacijo ter ozaveščanje o nevarnostih goljufij in korupcije;

30.

ugotavlja, da partnerji GD ECHO lahko sklenejo pogodbe z izvajalskimi partnerji za izvajanje dejavnosti v podporo humanitarnim dejavnostim; obžaluje, da partnerji iz okvirnega sporazuma o partnerstvu nimajo ustreznih postopkov za izvajalske partnerje in jih ne nadzirajo in upravljajo ustrezno; zato poziva Komisijo, naj obravnava to vprašanje glede na to, da utegne nastati tveganje goljufij, da s tem povezana dokumentacija ni dostopna in da GD ECHO nima mehanizmov za ugotavljanje, kdo so partnerji podizvajalci;

31.

meni, da je dejansko in stalno vključevanje upravičencev v načrtovanje in upravljanje pomoči eden temeljnih pogojev za kakovosten in hiter humanitarni odziv, zlasti v primeru dolgotrajnih kriz; poudarja, da v številnih primerih ni formalnih mehanizmov za pritožbe/povratne informacije upravičenca zadevnemu partnerju ali jasnih pravil o varstvu tistih, ki opozorijo na nepravilnosti; poudarja, da je ta ukrep pomemben za izboljšanje učinkovitosti in odgovornosti ter preprečevanje možnosti zlorabe materialne pomoči; poziva GD ECHO, naj nemudoma vzpostavi take mehanizme;

32.

opozarja na priporočilo sektorja za zunanjo revizijo, da je treba izboljšati spremljanje razdeljevanja pomoči in spremljanje po njem, ki ga izvajajo zaposleni, ki niso vključeni v sam proces, da se opredeli, ali so bile z oceno potreb ugotovljene vse zahteve in ali so te zahteve izpolnjene; poziva Komisijo, naj uporabi izkušnje, pridobljene s temi dejavnostmi spremljanja;

33.

opozarja na mnenje Evropskega računskega sodišča iz posebnega poročila št. 15/2009, da so strateške in pravne zahteve za objektivno in pregledno izbiro partnerjev nezadostno prenesene v praktična merila v podporo odločanju v primeru partnerjev iz ZN; poziva Komisijo, naj sistematično izvaja in dokumentira formalne ocene s primerjavo mehanizmov zagotavljanja pomoči ZN in drugih partnerjev;

34.

ugotavlja, da Komisija poleg prispevka k posrednim stroškom (do 7 % proračuna za dejavnost), torej k stroškom, ki niso neposredno povezani z izvajanjem določenega projekta, financira tudi različne stroške, ki so neposredno povezani (neposredni stroški) s projektom, vključno s stroški podpore za lokalne urade, zaposlene in prevoz, ki so neposredno povezani z dejavnostmi; poudarja, da se višina stroškov podpore, na primer prevoza, skladiščenja in pretovarjanja (npr. pomoči v hrani) med posameznimi primeri zelo razlikuje; priznava, da so razlogi za to lahko odvisni od razmer v posamezni državi, lahko pa so tudi posledica potrebe po uskladitvi operacij za zagotavljanje večje stroškovne učinkovitosti; predlaga, naj Komisija oceni višino stroškov podpore glede na običajno ali referenčno za tovrsten projekt, da bi ugotovila, ali so razumni;

35.

poudarja, da morajo biti poleg glavnih meril, kot so izkušnje in strokovnost, pomembno merilo za izbiro partnerjev tudi učinkovitost, usklajevanje, dialog in hitrost ter stroškovna učinkovitost; pozdravlja dejstvo, da GD ECHO razvija informacijski sistem za primerljive stroške ("Cost Observed for Results") s primerljivimi stroški na enoto; poudarja pomen uporabe informacij, ki jih zagotavlja to orodje, za analizo stroškovne učinkovitosti predlogov projektov;

36.

opozarja na pogosta povečanja proračuna GD ECHO z uporabo rezerve za nujno pomoč ali s prerazporeditvijo iz drugih proračunskih vrstic postavke za zunanjo pomoč Evropskega razvojnega sklada; meni, da je povečevanje proračuna strukturno vprašanje; poudarja, da je treba pripraviti realističen proračun, ki bo proračunska sredstva za naravne nesreče ali humanitarne dejavnosti dodeljeval na podlagi izkušenj s porabo iz prejšnjih let;

37.

poudarja, da mora Evropska unija okrepiti zmožnost odzivanja na čedalje večje število hudih naravnih nesreč; glede na to opozarja, da Evropski parlament že vrsto let poziva k bolj realističnemu proračunu za humanitarne namene, da bi se izognili nenehnemu nezadostnemu financiranju zadevnih proračunskih vrstic in da bi lahko povečali finančni manevrski prostor skozi celotno proračunsko leto, hkrati pa ohranili potrebno ravnovesje med financiranjem ukrepov za preprečevanje humanitarnih nesreč in ukrepov za hiter odziv na izredne razmere, tako naravne kot tiste, ki jih povzroči človek;

38.

pozdravlja nedavno sporočilo Komisije o večletnem finančnem okviru 2014–2020, ki predvideva povečanje proračuna za instrument za humanitarno pomoč za 6,4 milijarde EUR za to obdobje (torej letno povprečje znaša 915 milijonov EUR v primerjavi z 813 milijoni EUR za obdobje 2007–2013); prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da se je v istem obdobju rezerva za nujno pomoč povečala na 2,5 milijarde EUR, pozdravlja predlog, da se neporabljena sredstva v rezervi prenesejo v naslednje leto, in poziva Komisijo, naj ta sredstva nameni predvsem za nujne humanitarne potrebe;

39.

zahteva, da proračun EU podpre ukrepe za predvidevanje nesreč, pripravljenost nanje, njihovo preprečevanje in hiter odziv nanje, kot tudi za omogočanje prožnejšega začetka razvojnih ukrepov za izhod iz kriznih razmer; obžaluje, da je kljub krepitvi političnih zavez v zadnjih letih dejanski napredek na področju povezave med pomočjo v nujnih primerih, obnovo in razvojem še vedno zelo omejen;

40.

zato poziva, naj se več bolje upravljanih sredstev nameni za zagotavljanje stalnosti pomoči v prehodnem obdobju med izrednimi razmerami in razvojem ter naj se razmišljanje usmeri k večji prožnosti in dopolnjevanju obstoječih finančnih mehanizmov, zlasti v okviru strateških dokumentov držav in regionalnih strateških dokumentov Evropskega razvojnega sklada in instrumenta za razvojno sodelovanje; poziva, naj se v okviru obstoječih finančnih mehanizmov otrokom, nosečnicam in materam majhnih otrok prednostno nameni posebna pozornost v zvezi z zagotavljanjem hrane, oblačil, evakuacije in prevoza, pa tudi zdravstvenih storitev, da se preprečijo neželene nosečnosti in spolno prenosljive bolezni;

41.

priporoča, da se v tem prehodnem obdobju obnove med pomočjo v nujnih primerih in razvojem pozornost osredotoči predvsem na krepitev zmogljivosti lokalnih institucij in visoko raven vključevanja nevladnih organizacij in lokalnih združenj v faze načrtovanja in izvajanja, da se spodbudi in zgradi temelj za kvalitativne in učinkovite programe človekovega razvoja;

42.

meni, da je prepoznavnost dejavnosti, ki jih financira GD ECHO, zadovoljiva; priznava pomen ukrepov za zagotavljanje prepoznavnosti z vidika odgovornosti in pomoči za zmanjševanje tveganja dvojnega financiranja; poudarja, da ti ne smejo postati sredstvo za oglaševanje blagovnih znamk humanitarnih organizacij in se spremeniti v tekmovanje posameznikov za prepoznavnost na račun izpolnjevanja dejanskih potreb upravičencev;

43.

meni, da ima vse večja vloga konzorcijev potencialno pozitiven učinek v smislu povečanja humanitarnega odziva in boljšega usklajevanja; poziva Komisijo, naj zagotovi jasnejše smernice za zagotavljanje preglednosti in poskrbi, da konzorciji ne bodo negativno vplivali na raznolikost skupnosti nevladnih organizacij, zlasti malih in srednjih;

44.

poudarja pomen povezovanja pomoči, sanacije in razvoja za krepitev povezav med pomočjo, sanacijo in razvojem ter zagotavljanje gladkega prehoda s humanitarne pomoči na razvojno pomoč; poudarja, da je treba opraviti še veliko dela za izboljšanje usklajevanja, učinkovitosti, uspešnosti in skladnosti povezovanja pomoči, sanacije in razvoja;

45.

pozdravlja dejstvo, da GD ECHO spodbuja zmanjševanje tveganja naravnih nesreč prek programa DIPECHO ter v okviru humanitarnih dejavnosti;

46.

poziva GD ECHO, naj se bolj osredotoči na trajnost humanitarnih dejavnosti; poziva GD ECHO in druge zadevne službe Komisije, naj bolj poudarjajo zmanjševanje tveganja naravnih nesreč in pripravljenost nanje, okrepijo odpornost ogroženih prebivalcev s krepitvijo zmogljivosti, usposabljanjem, ozaveščanjem javnosti in vzpostavljanjem učinkovitih sistemov zgodnjega opozarjanja v državah, ki so izpostavljene nesrečam, ali državah, ki jih je prizadela kriza, da bi jim omogočili ustrezno ukrepanje;

47.

meni, da sta kulturna prilagodljivost in znanje ključna dejavnika za zagotavljanje uspešne humanitarne pomoči; poudarja na primer, da morajo biti izdelki, ki se pošiljajo v času humanitarnih dejavnosti, za lokalno prebivalstvo primerni in sprejemljivi;

48.

poziva GD ECHO, naj skrbno preuči morebitne negativne učinke humanitarne pomoči; poudarja, da lahko na primer prevelike količine pomoči v hrani odvrnejo od lokalne pridelave hrane ali negativno vplivajo na lokalne trge ter tako dolgoročno ogrozijo zanesljivo preskrbo s hrano;

49.

poziva Komisijo, naj zagotovi boljšo skladnost in dopolnjevanje med humanitarno in razvojno pomočjo tako na politični ravni kot tudi v praksi;

50.

meni, da je trenutno hudo pomanjkanje hrane v Afriškem rogu tudi tragična posledica nedoseženih skladnosti in dopolnjevanja mednarodne humanitarne in razvojne pomoči; poudarja, da je v nasprotju z naravnimi nesrečami to pomanjkanje nastopilo počasi in se je postopno stopnjevalo v humanitarno nesrečo; opozarja, da so suše in pomanjkanje hrane v Afriškem rogu žal kronične; obžaluje dejstvo, da kljub takšni stvarnosti in veliki količini razvojne pomoči, ki se je v minulih desetletjih stekla v to regijo, ni vidnih rezultatov v smislu krepitve samozadostnosti lokalnih kmetov in s tem zagotavljanja trajnosti;

51.

obžaluje, da se bomo leta 2010 spominjali po dveh velikih nesrečah: po uničujočem potresu na Haitiju, ki mu je sledila epidemija kolere, in po poplavah v Pakistanu, kakršnih še ni bilo;

52.

ugotavlja, da je GD ECHO v letu 2010 za Haiti namenil 122 milijonov EUR in za Pakistan 150 milijonov EUR ter da je bil znesek humanitarne pomoči za Pakistan največje posredovanje, izvedeno v enem letu;

53.

priznava, da so bili zaradi obsega nesreč in neločljivo povezanih težav, vključno s fizičnim dostopom in varnostnimi vprašanji, razmere izjemno zahtevne; poudarja, da so se pri obeh nesrečah pokazale podobne težave;

54.

poudarja, da je učinkovito mednarodno usklajevanje nujni pogoj za učinkovitost in uspešnost humanitarne pomoči, ter priznava dodano vrednost in nujnost delovanja pod okriljem Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev med operacijami humanitarne pomoči (OCHA);

55.

ugotavlja, da Komisija Uradu ZN za usklajevanje humanitarnih zadev zagotavlja veliko podporo; obžaluje dejstvo, da so izkušnje na Haitiju in v Pakistanu pokazale na trenutno nezadostno sposobnost usklajevanja Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev; poudarja, da so sposobnost Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev pri uresničevanju nalog usklajevanja ovirali majhna zmogljivost, neustrezna ocena potreb in le delno funkcionalna elektronska orodja, potrebna za obdelavo informacij;

56.

ugotavlja, da je Komisija zagotovila znatno podporo ZN pri njihovih prizadevanjih za razvoj in izvajanje področnega sistema; poudarja, da se je pri obeh nesrečah pokazalo, da je treba opraviti še veliko dela, da bi izboljšali njegovo uspešnost, učinkovitost in usklajevanje ter okrepili lastništvo in odgovornost;

57.

poudarja, da Komisija poročevalcu Parlamenta ni poslala končnega opisnega in finančnega poročila partnerjev GD ECHO o izvajanju humanitarnih dejavnosti po nesrečah na Haitiju in v Pakistanu leta 2010 z utemeljitvijo, da ta poročila vsebujejo občutljive informacije o partnerjih GD ECHO; poudarja, da mora imeti Parlament dostop do takih poročil ali vsaj do glavnih dejstev o učinkovitosti in uspešnosti izvajanja dejavnosti, da lahko presoja o njihovem dobrem finančnem poslovodenju;

58.

poudarja, da bo Odbor za proračunski nadzor zaradi težav, o katerih je bilo poročano v zvezi s pomočjo za Haiti, v to državo poslal delegacijo;

59.

poziva Komisijo, naj z ZN povezana vprašanja postavi ustreznim organom ZN;

60.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/32

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 4. februarja 2011 z naslovom Javno posvetovanje: Usklajenemu pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom naproti (SEC(2011)0173),

—

ob upoštevanju osnutka dokumenta o smernicah z naslovom Izračun škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102, ki ga je Komisija objavila junija 2011,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (1),

—

ob upoštevanju dokumenta Komisije o posvetovanju glede nadaljnjih ukrepov v zvezi z zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (Bruselj, 2009),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (2),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. novembra 2008 o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008)0794),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o poročilu o politiki konkurence za leto 2009 (3),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 2. aprila 2008 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (COM(2008)0165),

—

ob upoštevanju poročila Maria Montija z dne 9. maja 2010 o novi strategiji za enotni trg,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. marca 2007 z naslovom "Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov" (COM(2007)0099),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenem vplivu na mediacijo in sprejetju s strani sodišč (5),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0012/2012),

A.

ker državljani in podjetja v evropskem območju pravice ne smejo le uživati pravic, temveč morajo imeti tudi možnost, da jih nemoteno in uspešno uveljavljajo;

B.

ker je nedavno sprejeta zakonodaja EU napisana tako, da strankam v čezmejnih zadevah omogoča, da uspešno uveljavljajo svoje pravice (6) ali da s pomočjo mediacije dosežejo izvensodno rešitev (7);

C.

ker koristim metode alternativnega reševanja sporov ni mogoče oporekati in ker bi moral biti vsem državljanom EU še naprej na voljo enakopraven dostop do sodnega varstva;

D.

ker po raziskavi Flash Eurobarometer o odnosu potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov iz marca 2011 79 % evropskih potrošnikov navaja, da bi bili bolj pripravljeni braniti svoje pravice na sodišču, če bi se lahko pridružili drugim potrošnikom, ki se pritožujejo o isti zadevi;

E.

ker oškodovani potrošniki, ki odškodnino zahtevajo individualno po sodni poti, pogosto naletijo na precejšnje ovire glede dostopnosti, učinkovitosti in cenovne dostopnosti, to pa zaradi včasih visokih sodnih stroškov, možnega psihološkega bremena, zapletenih in dolgotrajnih postopkov ter pomanjkljive obveščenosti o razpoložljivih pravnih sredstvih;

F.

ker v primeru, ko je zaradi iste kršitve oškodovana skupina državljanov, individualna tožba ni najučinkovitejše sredstvo za preprečitev nezakonitega ravnanja ali uveljavitev nadomestila, še zlasti, če je individualna škoda v primerjavi s sodnimi stroški majhna;

G.

ker v nekaterih državah članicah splošna učinkovitost obstoječih pravnih sredstev za potrošniške in izvrševanje ustreznih predpisov na ravni EU velja za nezadovoljivo, ali pa ti mehanizmi niso dovolj dobro poznani, zaradi česar je njihova uporaba omejena;

H.

ker je zaradi povezovanja evropskih trgov in posledično večje čezmejne dejavnosti očitneje, da je potreben skladen vseevropski pristop za obravnavo primerov, kjer potrošniki ostanejo praznih rok, saj postopki skupinske odškodninske tožbe, ki so jih uvedle številne države članice, ne prinašajo čezmejnih rešitev;

I.

ker igrajo nacionalne in evropske oblasti ključno vlogo pri izvrševanju zakonodaje EU, izvrševanje zakonodaje na zasebni ravni pa bi moralo javno izvrševanje dopolnjevati, ne more pa ga nadomestiti;

J.

ker javno izvrševanje predpisov, da se prepreči kršitve in naloži denarna kazen, samo po sebi potrošnikom ne zagotavlja odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli;

K.

ker bi združitev tožb v skupinsko tožbo ali možnost, da to tožbo vloži skupni zastopnik ali organ, ki deluje v javnem interesu, lahko poenostavila postopek in znižala stroške strank v postopku;

L.

ker lahko sistem, ki temelji na skupinskih tožbah, koristno dopolni individualno pravno varstvo, vendar ga ne more nadomestiti;

M.

ker mora Komisija pri vseh predlogih, ki ne sodijo v izključno pristojnost Unije, spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.

pozdravlja omenjeno horizontalno posvetovanje in poudarja, da morajo imeti žrtve nezakonitega ravnanja, in sicer tako državljani kot podjetja, možnost zahtevati odškodnino za izgubo ali škodo, ki so jo utrpeli, zlasti ko gre za razpršeno škodo, kjer tveganje glede višine stroškov ni sorazmerno s povzročeno škodo;

2.

je seznanjen s prizadevanji vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, da omeji neresne pravdne postopke in zlorabo ameriškega sistema skupinskih tožb (8) ter poudarja, da se v Evropi ne sme uvesti sistema skupinskih tožb po ameriškem modelu oziroma drugih sistemov, ki ne upoštevajo evropske pravne tradicije;

3.

pozdravlja prizadevanja držav članic, da bi okrepili pravice žrtev nezakonitega ravnanja z uvedbo ali načrtovanjem uvedbe zakonodaje, ki bi poenostavila odškodninske postopke, hkrati pa preprečevala zlorabo pravdnih postopkov, vendar se tudi zadeva, da se nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev med seboj močno razlikujejo, zlasti glede področja uporabe in postopkovnih značilnost, kar bo lahko imelo za posledico, da državljani ne bi mogli uživati svojih pravic;

4.

pozdravlja delo Komisije za usklajen evropski pristop h kolektivnim tožbam in jo poziva, naj v svoji oceni učinka pokaže, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti ukrepati na ravni EU, da bi se izboljšalo veljavni regulativni okvir EU zato, da bi se žrtvam kršitev prava EU omogočilo, da dobijo odškodnino za utrpljeno škodo, s tem pa bi se prispevalo k zaupanju potrošnikov in boljšemu delovanju notranjega trga;

5.

poudarja možne prednosti kolektivnih tožb v obliki nižjih stroškov in večje pravne varnosti tožnikov, obtožencev in sodnega sistema, ki jih prinaša izogibanje vzporednim pravdnim postopkom za podobne tožbe;

6.

meni, da je v sektorju konkurence javno izvrševanje bistveno za izvajanje določb Pogodb, za polno doseganje ciljev EU in zagotavljanje, da Komisija in nacionalni organi s področja konkurence izvršujejo konkurenčno pravo EU;

7.

želi spomniti, da trenutno samo države članice sprejemajo nacionalne predpise o določanju višine odškodnine; nadalje ugotavlja, da izvrševanje nacionalnega prava ne sme preprečiti enotnega izvrševanja evropskega prava;

8.

poziva Komisijo, naj dosledno preuči ustrezno pravno podlago za vse ukrepe s področja kolektivnih tožb;

9.

ugotavlja, da po do sedaj dostopnih podatkih, zlasti glede na študijo z naslovom Ocena uspešnosti in učinkovitosti mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v Evropski uniji, opravljeno leta 2008 za GD SANCO, nobeden od obstoječih mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v EU ni povzročil nesorazmernih gospodarskih posledic za vpletena podjetja;

10.

ugotavlja, da na ravni EU že obstajajo nekateri mehanizmi izvrševanja za posamezne primere, kot sta Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov in meni, da nudi zlasti Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti s poenostavitvijo čezmejnih pravdnih postopkov pri zahtevkih za zneske, nižjih od 2 000 evrov dostop do sodnega varstva, vendar ugotavlja, da ta zakonodaja ni zasnovana tako, da bi zagotavljala učinkovit dostop do sodnega varstva v primerih, ko veliko žrtev utrpi enako škodo;

11.

ocenjuje, da bi sodna prepoved lahko igrala pomembno vlogo pri zaščiti pravic, ki jih državljani in podjetja uživajo v skladu s pravom EU, in meni, da je mogoče mehanizme, ki so bili uvedeni z Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (9) in Direktivo 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, znatno izboljšati, da bi tako okrepili sodelovanje in sodne prepovedi v čezmejnih primerih;

12.

meni, da je potreba po izboljšanju pravnega sredstva sodne prepovedi še posebej velika v okoljskem sektorju; poziva Komisijo, naj preuči načine, da bi to pravno sredstvo zagotovili tudi v tem sektorju;

13.

meni, da se je treba pri sodni prepovedi osredotočiti na zaščito interesa posameznika in javnega interesa, in poziva k previdnosti, ko gre za razširitev dostopa do sodnega varstva za organizacije, saj slednjim ne bi smel biti omogočen lažji dostop do sodnega varstva kot pa posameznikom;

14.

zaradi tega poziva Komisijo, naj dodatno okrepi in poveča učinkovitost obstoječih instrumentov, kakršna sta Direktiva 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in Uredba (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, da bi zagotovila ustrezno javno izvrševanje pravic potrošnikov v EU; kljub temu poudarja, da niti Direktiva 98/27/ES niti Uredba (ES) št. 2006/2004 ne predvidevata nadomestila za povzročeno škodo potrošnikom;

15.

meni, da dostop do sodnega varstva s pomočjo skupinskih tožb spada na področje postopkovnega prava in ga skrbi, da bi neusklajene pobude EU na področju kolektivnih tožb privedle do razdrobljenosti nacionalnih predpisov o postopkih in odškodnini, kar bi oslabilo, ne pa krepilo dostop do sodnega varstva v EU; če bi bila po temeljitem premisleku sprejeta odločitev, da je sistem EU za kolektivne tožbe zaželen in potreben, poziva, naj bodo vsi predlogi s področja kolektivnih tožb v obliki horizontalnega okvira, ki bo vključeval skupna načela in nudil enoten dostop do sodnega varstva preko kolektivnih tožb po Evropski uniji ter še posebej, vendar ne tudi izrecno, obravnaval kršitve pravic potrošnikov;

16.

poudarja, da je treba ustrezno upoštevati pravno tradicijo in pravno ureditev posameznih držav članic in okrepiti usklajevanje primerov dobre prakse med državami članicami ter meni, da je delo na shemi EU za spodbujanje učinkovitih pravnih sredstev, namenjenih posameznikom in malim in srednjim podjetjem, ne bi smelo povzročiti zamude pri sprejetju horizontalnega okvira;

17.

poudarja, da mora vsak pravno zavezujoči horizontalni okvir zajemati temeljne vidike kolektivnega uveljavljanja odškodnin; nadalje vztraja, da morajo za kolektivne tožbe veljati zlasti postopkovni predpisi in predpisi mednarodnega zasebnega prava na splošno, ne glede na vrsto sektorja, medtem ko bi lahko bila omejena sektorska pravila v zvezi z varstvom potrošnikov ali konkurenčnim pravom, ki zadevajo vprašanja, kot so morebitne zavezujoče posledice odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni organi za konkurenco na področju konkurenčnega prava EU, določena v ločenih členih ali poglavjih samega horizontalnega okvira ali z ločenimi pravnimi instrumenti vzporedno ali po sprejetju horizontalnega instrumenta;

18.

meni, da igra škoda ali izguba, ki jo utrpi posameznik, ključno vlogo pri odločitvi o vložitvi tožbe, saj jo vsak neizogibno primerja z morebitnimi stroški postopkov pri tožbi; opozarja Komisijo, da mora biti horizontalni okvir za kolektivne tožbe zmogljivo in stroškovno učinkovito orodje za vse stranke in meni, da bi se lahko pravila nacionalnih postopkov držav članic zgledovala po Uredbi (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti kot referenci v zadevah kolektivnih tožb, kadar vrednost zahtevka ni zunaj njenega področja uporabe;

19.

meni, da bi bile kolektivne tožbe v okviru horizontalnega instrumenta najbolj učinkovite, kadar obtoženec in zastopane žrtve nimajo sedeža oziroma prebivališča v isti državi članici (čezmejni značaj) in kadar so pravice, ki so bile domnevno kršene, predpisane z zakonodajo EU (kršitev prava EU); poziva k nadaljnji preučitvi načinov za izboljšanje pravnih sredstev v primerih pri kršitev nacionalnega prava, ki imajo lahko daljnosežne, čezmejne posledice;

20.

ponavlja, da je treba znotraj horizontalnega instrumenta uvesti zaščitne ukrepe, da bi se izognili neupravičenim zahtevkom in zlorabi kolektivnih tožb ter zagotovili pravične sodne postopke, ter poudarja, da morajo zaščitni ukrepi med drugim zajemati sledeče:

—

zastopniška tožba je dopustna, če obstaja natančno identificirana skupina, identifikacija članov skupine pa je opravljena pred vložitvijo tožbe;

—

evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom je treba oblikovati na podlagi načela sodelovanja, pri čemer morajo biti oškodovanci jasno opredeljeni in sodelovati v postopku le, če si to izrecno želijo, da bi se preprečile morebitne zlorabe; poudarja, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti spoštovati obstoječe nacionalne sisteme; poziva Komisijo, naj pretehta vzpostavitev sistema, ki bi zagotavljal ustrezno obveščenost vseh potencialnih oškodovancev, povečal reprezentativnost skupinskih tožb in omogočil čim večjemu številu oškodovancev, da zahtevajo odškodnino, ter zagotovil enostaven, cenovno ustrezen in učinkovit dostop do sodnega varstva za državljane EU, s čimer bi preprečili pretirano število sodnih sporov, kasneje pa tudi nepotrebne posamične ali skupinske tožbe zaradi iste kršitve; poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite mehanizme za obveščanje čim večjega števila oškodovancev, da bodo poznali svoje pravice in obveznosti, kar zlasti velja za oškodovance, ki imajo bivališče ali sedež v različnih državah članicah, pri čemer pa zaradi upoštevanja domneve nedolžnosti ne smejo neupravičeno škodovati ugledu strank;

—

sistem skupinskih tožb je treba zavrniti, kadar oškodovanci niso identificirani pred razglasitvijo sodbe, na podlagi, da je to v nasprotju s pravnim redom številnih držav članic in krši pravico žrtev, ki bi v sodnem postopku sodelovale nevede, vendar bi bila sodba sodišča za njih vseeno zavezujoča;

—

države članice morajo zagotoviti, da ima sodnik ali podoben organ pravico, da s predhodnim preverjanjem dopustnosti potencialne kolektivne tožbe odloči, da so pogoji izpolnjeni in da je tožba primerna za nadaljevanje postopka;

—

države članice morajo imenovati organizacije, ki so usposobljene za vložitev zastopniške tožbe, pri čemer so potrebna evropska merila, ki bodo jasno določala, katere so za to usposobljene; ta merila lahko temeljijo na členu 3 Direktive št. 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, vendar morajo biti natančneje določena, da bi se izognili zlorabam pravdnih postopkov in da bi zagotovili dostop do sodnega varstva; ta merila bi morala med drugim zadevati finančne in kadrovske vire organizacij;

—

žrtve morajo biti v vsakem primeru svobodne, da alternativno uveljavljajo individualen odškodninski zahtevek pred pristojnim sodiščem;

—

horizontalni okvir bi moral obravnavati odškodnine le za dejansko povzročeno škodo. kaznovalne odškodnine pa morajo biti prepovedane; v skladu z načelom o odškodnini mora biti dodeljena odškodnina porazdeljena med posamezne žrtve v višini škode, ki so jo utrpele; odvetniške nagrade, vezane na uspeh, v Evropi niso praksa in ne bi smele biti del obveznega horizontalnega okvira;

—

tožniki v kolektivni tožbi ne smejo biti v boljšem položaju kot individualni tožniki glede dostopa do dokazov obtoženca, vsak tožnik pa mora predložiti dokaze za svoj zahtevek; obveznost razkritja dokumentov tožnikom (razkritje) v Evropi v glavnem ni v praksi in ne sme biti del obveznega horizontalnega okvira;

—

vsaka tožba vključuje finančno tveganje, države članice pa morajo določiti lastna pravila o razdelitvi stroškov, v skladu s katerimi mora stranka, ki izgubi, kriti stroške nasprotne stranke, da bi na ta način preprečili pretirano širjenje neutemeljenih tožbenih zahtevkov v vseevropskem mehanizmu kolektivnih pravnih sredstev;

—

Komisija ne sme določiti pogojev ali smernic o financiranju odškodninskih zahtevkov, saj večina pravnih sistemov držav članic ne pozna financiranja s strani tretje stranke, ki se ji na primer ponudi delež dodeljene odškodnine; to državam članicam ne preprečuje, da bi določile pogoje ali smernice za financiranje odškodninskih zahtevkov;

21.

v primeru, da Komisija predstavi predlog horizontalnega okvira, ki ureja tožbe, potem bi bilo treba sprejeti načelo nadaljnjega ukrepanja, kjer je to primerno, po katerem bi se zasebno izvrševanje s skupinsko tožbo lahko izvajalo samo, če bi bila že pred tem izdana odločba Komisije ali nacionalnega konkurenčnega organa o kršitvi; ugotavlja, da vzpostavitev načela nadaljnjega ukrepanja na splošno ne izključuje možnosti sprejemanja tako samostojnih kot nadaljnjih ukrepov;

22.

poziva Komisijo, naj preuči načine za ozaveščanje potrošnikov o obstoju mehanizma kolektivih tožb in omogočanje sodelovanja med organizacijami, usposobljenimi za vložitev zastopniške tožbe; poudarja ključno vlogo, ki jo lahko imajo pri posredovanju informacij čim večjemu številu žrtev kršitev prava EU potrošniške organizacije in evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov;

23.

poudarja, da je zaradi številnih kršitev prava Unije, ki jih je Komisija ugotovila na področju ukrepov EU za zaščito potrošnikov, potrebno okrepiti sodno prepoved (10), ob priznavanju, da sodna prepoved ni zadostna, če so žrtve utrpele škodo in so upravičene do odškodnine; poziva Komisijo, naj identificira zakonodajo EU, na področju katere je težko dobiti odškodninske zahtevke;

24.

meni, da je treba to storiti, da bi lahko opredelili področja, kjer bi lahko horizontalni okvir zagotavljal skupne odškodninske zahtevke v primeru kršitev te zakonodaje ali kršitev konkurenčnega prava EU; poziva, da se zadevno zakonodajo EU uvrsti na seznam v prilogi k temu horizontalnemu instrumentu;

25.

ugotavlja, da so mehanizmi alternativnega reševanja sporov pogosto odvisni od trgovčeve pripravljenosti do sodelovanja in meni, da bi bil učinkovit sistem pravnih sredstev za uveljavljanje odškodnine velika spodbuda za stranke, da bi se dogovorile za izvensodno poravnavo, s katero se je mogoče izogniti številnim primerom in posledično pravdnim postopkom; spodbuja oblikovanje mehanizmov alternativnega reševanja sporov na evropski ravni, ki bi omogočili hitro in poceni rešitev sporov, ki bi bila privlačnejša možnost kot pa sodni postopek, in predlaga, da bi morali imeti sodniki, ki uvodoma preverjajo dopustnost kolektivne tožbe, tudi pravico do odrejanja strankam, da pred vložitvijo kolektivne tožbe poskušajo najti kolektivno sporazumno rešitev; meni, da bi morala biti izhodišče za uvedbo te pristojnosti merila, ki jih je oblikovalo Sodišče (11); vendar poudarja, da bi morali ti mehanizmi ostati alternativa sodnemu varstvu (kot pove samo ime) in ne predpogoj zanj;

26.

poudarja, da bi moral horizontalni okvir sam določati predpise za preprečevanje prakse izbiranja najugodnejšega sodišča, pri čemer pa ne bi smel ogrožati dostopa do sodnega varstva, ter da bi morala biti uredba Bruselj I izhodišče pri določanju pristojnih sodišč;

27.

poziva k nadaljnji preučitvi tega, kako je mogoče izpopolniti kolizijska pravila; meni, da bi bila ena izmed rešitev uporaba prava države, kjer ima večina oškodovancev prebivališče oziroma sedež, pri čemer je treba upoštevati, da morajo imeti individualni oškodovanci svobodo pri odločitvi, da se skupinske tožbe po načelu privolitve v sodelovanje ne udeležijo, temveč da vložijo individualni odškodninski zahtevek v skladu s splošnimi pravili mednarodnega zasebnega prava, zapisanimi v uredbah Bruselj I, Rim I in Rim II;

28.

poudarja, da mora Komisija po sodbi v zadevi C-360/09, Pfleiderer, zagotoviti, da kolektivna tožba ne ogroža učinkovitosti sistema prizanesljivosti in postopka poravnavanja po konkurenčnem pravu;

29.

vztraja, da mora biti Evropski parlament v okviru rednega zakonodajnega postopka udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah s področja kolektivnih tožb in da morajo vsi predlogi temeljiti na natančni oceni učinka;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in socialnim partnerjem na ravni Unije.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/39

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (1),

—

ob upoštevanju osnutka uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1924/2006 glede seznama prehranskih trditev,

—

ob upoštevanju mnenja, ki ga je dne 13. oktobra 2011 predložil odbor iz člena 25 Uredbe (ES) št. 1924/2006,

—

ob upoštevanju smernic Komisije za izvajanje Uredbe (ES) št. 1924/2006 (2), ki jih je 14. decembra 2007 potrdil Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (3),

—

ob upoštevanju člena 5a(3)(b) Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (4),

—

ob upoštevanju člena 88(2) in (4)(b) Poslovnika,

A.

ker v skladu s členom 3 Uredbe (ES) št. 1924/2006 uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev ne sme biti napačna, dvoumna ali zavajajoča;

B.

ker je lahko v skladu s členom 5(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006 uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev dovoljena le, če se lahko pričakuje, da bo povprečen potrošnik razumel v trditvi navedene pozitivne učinke;

C.

ker morajo v skladu s členom 9(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006 primerjalne prehranske trditve primerjati sestavo zadevnega živila z vrsto drugih živil, ki spadajo v isto kategorijo, tudi živil drugih znamk;

D.

ker v skladu s členom 7 Uredbe (EU) št. 1169/2011 podatki o hrani potrošnika ne smejo zavajati glede narave, lastnosti in značilnosti posameznega živila;

E.

ker je nova prehranska trditev Komisije "sedaj vsebuje X % manj [hranila]", ki naj bi se vključila v prilogo k Uredbi (ES) št. 1924/2006, glede na osnovna načela, ki urejajo izbiro dovoljenih prehranskih trditev na živilih, kot je navedeno zgoraj, v nasprotju z namenom in vsebino temeljnega instrumenta, saj je za povprečnega potrošnika dvoumna, zavajajoča in nejasna;

F.

ker nova trditev "sedaj vsebuje X % manj [hranila]" krši načelo primerjalnih trditev v skladu s členom 9(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006, saj omogoča primerjavo hranilnih vrednosti izdelka z njegovo predhodno različico ne glede na začetno raven hranilne vrednosti zadevnega izdelka, kar bi lahko bilo pretirano visoko v primerjavi z drugimi izdelki na tržišču; ker izdelki z nespremenjeno sestavo, ki kljub temu vsebujejo nižjo raven določene hranilne vrednosti v primerjavi z izdelkom druge znamke s spremenjeno sestavo, ne bodo mogli imeti prehranske trditve, kar bo za potrošnike zagotovo zavajajoče;

G.

ker lahko trditev "sedaj vsebuje X % manj [hranila]" predstavlja nelojalno konkurenco obstoječim trditvam, kot so "manj [hranila]" in "lahek"; ker se v zadnjem primeru zahteva znižanje za vsaj 10 % (za mikrohranila), 25 % (za natrij) ali 30 % (za sladkor/maščobe) v primerjavi z drugimi podobnimi izdelki; ker bi lahko potrošnik razumel, da količinska izjava v trditvi "sedaj vsebuje X % manj [hranila]" pomeni večje zmanjšanje v primerjavi s trditvama "manj [hranila]" ali "lahek", čeprav so zahteve za ti trditvi precej strožje kot za trditev "sedaj vsebuje X % manj [hranila]", za katero se zahteva zgolj minimalno 15-odstotno zmanjšanje;

H.

ker bi lahko trditev "sedaj vsebuje X % manj [hranila]"proizvajalce odvrnila od obsežnejše spremembe sestave njihovih izdelkov, da bi izpolnjevali zahteve za trditvi "manj [hranila]" ali "lahek", saj je lažje zmanjšati vsebnost hranila za 15 % kot za 30 %;

I.

ker Komisija v uvodni izjavi 4 osnutka ukrepa izrecno priznava, da potrošniki ob zmanjšanju sladkorja pričakujejo zmanjšanje energijske vrednosti; ker Komisija v zvezi s predlogom spremembe trditve "manj maščob/sladkorja" v skladu s točko 2 priloge k osnutku ukrepa dovoljuje navedbo tovrstnih trditev tudi takrat, kadar je energijska vrednost izdelka z navedeno trditvijo še vedno "enaka" energijski vrednosti podobnega izdelka;

1.

nasprotuje sprejetju osnutka Uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1924/2006 glede seznama prehranskih trditev;

2.

meni, da osnutek uredbe Komisije ni v skladu z namenom in vsebino temeljnega akta;

3.

poziva Komisijo, naj odboru predloži spremenjen osnutek ukrepa;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/41

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 30. januarja 2012,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 9. in 10. decembra 2011,

—

ob upoštevanju izjave voditeljev držav in vlad euroobmočja z dne 9. decembra 2011,

—

ob upoštevanju stališča vlade ZK,

—

ob upoštevanju t.i. šesterčka in dveh predlogov Komisije o dodatni krepitvi fiskalne discipline (1),

—

ob upoštevanju izjave predsednika Komisije na srečanju 18. januarja 2012,

—

ob upoštevanju izida pogajanj v ad hoc delovni skupini Euroskupine in Euroskupini,

—

ob upoštevanju potrebe po ohranitvi enotnosti med pogodbenicami iz euroobmočja in tistimi, ki niso članice euroobmočja,

—

ob upoštevanju vloge, ki so jo v imenu Parlamenta podali predstavniki v ad hoc delovni skupini,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2012 o o sklepih zasedanja Evropskega sveta z dne 8. in 9. decembra 2011 o osnutku mednarodnega sporazuma o uniji fiskalne stabilnosti (2),

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

1.

potrjuje svojo resolucijo z dne 18. januarja 2012, obenem pa spominja na končno besedilo pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji, ter ponovno poudarja, da bi bilo bolje, če bi bil dogovor dosežen v okviru zakonodaje EU; obžaluje, da dogovor med vsemi državami članicami ni bil mogoč zaradi nasprotovanja predsednika vlade ZK;

2.

ugotavlja pa, da je mogoče v okviru obstoječega pravnega okvira EU in sekundarne zakonodaje uresničiti skorajda vse sestavne dele nove pogodbe in da so bili razen zlatega pravila, obratnega načela glasovanja s kvalificirano večino ter sodelovanja Sodišča Evropske unije povečini že uresničeni;

3.

meni, da je končno besedilo v več točkah boljše od izvirnega in da so bile na predlog Parlamenta vključene številne spremembe, predvsem naslednje:

4.

priznava, da je fiskalna stabilnost pomembna sestavina za razrešitev sedanje krize; vendar vztraja pri tem, da gospodarsko okrevanje zahteva ukrepe za okrepitev solidarnosti in spodbujanje trajnostne rasti in zaposlovanja; je zadovoljen, da se Evropski svet končno strinja s tem, a vztraja pri tem, da je treba sprejeti konkretne in dolgoročne ukrepe;

5.

ponovno zahteva, da se na podlagi predloga nemškega ekonomskega sveta strokovnjakov hitro oblikuje sklad za odkup; zahteva vključitev tovrstne zakonodaje v skladu s potrebami, da se, če je le mogoče v okviru sedanjega „dvopaketnega“ zakonodajnega postopka, omogoči oblikovanje sklada za odkup; obžaluje, da še ni bil podan predlog za to; poziva Komisijo, naj pripravi odločne ukrepe za spodbujanje rasti in zaposlovanja;

6.

poleg vrste ukrepov za zagotavljanje fiskalne stabilnosti zahteva tudi oblikovanje projektnih obveznic, načrt za obveznice stabilnosti ter uvedbo davka na finančne transakcije na evropski ravni v skladu z že podanim predlogom Komisije;

7.

prav tako poudarja, da v novem sporazumu manjka nekaj pomembnih elementov:

8.

obžaluje, da končno besedilo ne odraža zahteve Parlamenta po polnem sodelovanju predsednika Parlamenta na neuradnih vrhunskih srečanjih euroobmočja; vztraja pri tem, da mora izvoljeni predsednik vrhunskih srečanj euroobmočja razširiti stalno povabilo, tako da bo vključevalo polno sodelovanje;

9.

vztraja pri tem, da morajo pogodbenice v celoti spoštovati zavezo, da pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju najpozneje po petih letih vključijo v pogodbe EU, ter zahteva, da se ob tej priložnosti obravnavajo tudi preostale pomanjkljivosti Lizbonske pogodbe;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje voditeljem držav in vlad, predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Euroskupine, nacionalnim parlamentom, Komisiji in Evropski centralni banki.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/43

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu,

—

b upoštevanju izjave 22. januarja 2011 visoke predstavnice EU v imenu skupine držav E3+3 po pogovorih z Iranom v Istanbulu 21. in 22. januarja 2011,

—

ob upoštevanju pisma visoke predstavnice EU sekretarju vrhovnega sveta za nacionalno varnost Islamske republike Iran Saidu Džaliliju z dne 21. oktobra 2011,

—

ob upoštevanju poročila generalnega direktorja Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) z dne 8. novembra 2011 o izvajanju sporazuma o varovanju jedrskih materialov v okviru pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in ustreznih določb resolucij varnostnega sveta o Islamski republiki Iran,

—

ob upoštevanju resolucije sveta guvernerjev IAEA z dne 18. novembra 2011,

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU z dne 18. novembra 2011 o resoluciji sveta guvernerjev IAEA,

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU z dne 29. novembra 2011 o napadu na veleposlaništvo Združenega kraljestva v Teheranu in njegovem ropanju,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 9. decembra 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o Iranu z dne 14. novembra 2011, 1. decembra 2011 in 23. januarja 2012,

—

ob upoštevanju zavezanosti Irana pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, potrebi po tem, da vse države podpisnice te pogodbe popolnoma spoštujejo svoje obveznosti, ter pravic držav podpisnic, da v skladu s členoma I in II pogodbe raziskujejo, proizvajajo in brez razlik uporabljajo jedrsko energijo za miroljubne namene,

—

ob upoštevanju priporočila odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve Svetu o dosledni politiki do režimov, proti katerim veljajo omejevalni ukrepi EU, ko njihovi voditelji uresničujejo svoje osebne in gospodarske interese znotraj meja EU,

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker se je Iran z ratifikacijo pogodbe o neširjenju jedrskega orožja odrekel nakupu jedrskega orožja ter je pravno zavezan, da vse svoje jedrske dejavnosti, vključno z jedrskim materialom, prijavi in podredi nadzoru Mednarodne agencije za jedrsko energijo;

B.

ker mora Iran še izpolniti svoje obveznosti v skladu z vsemi ustreznimi resolucijami varnostnega sveta Združenih narodov, zadnja med temi je resolucija št. 1929 (2010), in vse zahteve sveta guvernerjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki natančno določajo popoln in brezpogojen dostop agencije do vseh lokacij, opreme, oseb in dokumentov, kar bi omogočilo ustrezen pregled iranskih jedrskih namenov, Mednarodni agenciji za jedrsko energijo pa, da opravi svojo vlogo jedrskega čuvaja;

C.

ker je Mednarodna agencija za jedrsko energijo v poročilu iz novembra 2011 izrazila resne pomisleke glede morebitnih vojaških razsežnosti iranskega jedrskega programa, saj obstaja možnost, da Iran še vedno izvaja nekatere dejavnosti na področju razvijanja jedrske eksplozivne naprave;

D.

ker je iranski podpredsednik Reza Rahimi 27. decembra 2011 grozil z uporabo vojaške sile za zaprtje Hormuške ožine, če bi bile uvedene sankcije proti izvozu iranske nafte; ker je kot odziv na to grožnjo prišlo do napotitve dodatnih evropskih in ameriških pomorskih vojaških sil in ker so vojske povsod v tej regiji stopile v "stanje visoke pripravljenosti";

E.

ker je Iran kršil svoje obveznosti iz omenjene pogodbe in na skrivaj zgradil objekt za bogatenje urana v vasi Fordov blizu mesta Kom, o čemer je Mednarodno agencijo za jedrsko energijo obvestil dolgo po začetku gradnje; ker tak skrivni pristop dodatno spodkopava zaupanje v zagotovila Irana o izključno civilni naravi njegovega jedrskega programa;

F.

ker je 5. januarja 2012 turški zunanji minister Ahmet Davutoğlu Iranu posredoval vabilo visoke predstavnice EU, naj nadaljuje pogovore o jedrski energiji s skupino držav E3+3; ker je iranski zunanji minister Ali Akbar Salehi med obiskom turškega zunanjega ministra izjavil, da je Iran pripravljen nadaljevati pogovore;

G.

ker so se zunanji ministri EU dogovorili o dodatnih omejevalnih ukrepih proti Iranu v energetskem sektorju, vključno s postopnim embargom na uvoz iranske surove nafte v EU, v finančnem sektorju, vključno z ukrepi proti iranski centralni banki, in v prometnem sektorju ter o nadaljnjih omejitvah pri izvozu, zlasti zlata in občutljivega blaga in tehnologije z dvojno rabo, pa tudi o vpisu dodatnih oseb in subjektov, med drugim več takih, ki jih nadzoruje Islamska revolucionarna garda, na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi;

H.

ker je Svet ponovno potrdil svojo odločenost, da si bo prizadeval za diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja, in sicer v skladu z dvotirnim pristopom;

I.

ker je Svet ponovno poudaril, da se EU še vedno zavzema za celovito in dolgoročno rešitev, ki bi okrepila zaupanje mednarodne skupnosti v izključno miroljubno naravo iranskega jedrskega programa, hkrati pa spoštuje njegovo legitimno pravico do uporabe jedrske energije v miroljubne namene skladno s pogodbo o neširjenju jedrskega orožja.

1.

ponovno poudarja, da tveganje širjenja jedrskega orožja v povezavi z iranskim jedrskim programom ostaja vir resne zaskrbljenosti za EU, in je resno zaskrbljen zaradi navedbe v poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo, da verodostojne informacije "nakazujejo, da je Iran izvajal dejavnosti, povezane z razvijanjem jedrske eksplozivne naprave";

2.

globoko obžaluje pospešene dejavnosti bogatenja urana, med njimi nedavno začeto bogatitev urana do 20 odstotkov v podzemnem obratu Fordov blizu kraju Kom, s katerimi Iran krši šest resolucij varnostnega sveta Združenih narodov in enajst resolucij sveta Mednarodne agencije za atomsko energijo;

3.

ponavlja poziv Iranu, naj nemudoma ustavi razvoj tehnologije za bogatenje urana, ki je že bistveno onkraj tega, kar je potrebno za zagotavljanje zanesljive preskrbe z gorivom za civilne namene, ter ne upošteva mednarodne zaskrbljenosti v zvezi s prikritimi vojaškimi nameni;

4.

podpira dodatne omejevalne ukrepe, ki jih je proti Iranu sprejel Svet v energetskem in finančnem sektorju, ter dodatne ukrepe proti osebam in subjektom, med drugim številnim takim, ki jih nadzoruje Islamska revolucionarna garda; priznava, da bi lahko sankcije in diplomatski ukrepi prispevali k temu, da bi iranska vlada sprejela in spoštovala resolucije ZN, s čimer bi se izognili morebitnemu vojaškemu posegu; ugotavlja, da sankcije niso same sebi namen in da sankcije EU proti Iranu doslej niso dosegle svojih namenov;

5.

ponavlja že staro stališče EU, da je treba odprta vprašanja z Iranom v zvezi z njegovim jedrskim programom rešiti na miren način ter da ta konflikt nima vojaške rešitve;

6.

ugotavlja, da se bo embargo na izvoz iranske surove nafte v EU stopnjeval in da je mogoče že sklenjene pogodbe še vedno izpolniti do 1. julija 2012; poziva Svet, naj odloči o ukrepih za kompenzacijo posledic embarga za različne države članice EU;

7.

zahteva, naj bodo sankcije ali omejevalni ukrepi usmerjeni v zastavljene cilje in sorazmerni ter namenjeni večinoma odgovorni eliti represivnih ali zločinskih režimov in odgovornim nedržavnim subjektom propadlih držav; zahteva tudi, naj se čim bolj zmanjšajo neugodne posledice za civilno prebivalstvo, zlasti za najobčutljivejše osebe;

8.

podpira zavezo Sveta, da si bo prizadeval za diplomatsko rešitev iranskega jedrskega vprašanja v skladu z dvojnim pristopom, in cilj EU, da se doseže celovita in dolgoročna rešitev; poziva iranske oblasti, naj pozitivno odgovorijo na ponudbo vsebinskih pogajanj, kot so opredeljena v pismu visoke predstavnice EU z dne 21. oktobra 2011, in sicer tako, da jasno pokažejo pripravljenost na sodelovanje pri ukrepih za krepitev zaupanja in – brez pogojevanja – pri tehtnih pogajanjih, na katerih se bodo resno obravnavali obstoječi pomisleki v zvezi z jedrskim vprašanjem;

9.

ponavlja svoj poziv iranskim oblastem, naj izpolnijo obveznosti Irana v okviru pogodbe o neširjenju jedrskega orožja; poziva iranski parlament in vlado, naj ratificirata in izvajata dodatni protokol in v celoti izvajata določbe sporazuma o varovanju jedrskih materialov;

10.

pozdravlja dejstvo, da je Iran pristal na to, da bo med 29. in 31. januarjem 2012 sprejel delegacijo visokih uradnikov Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki bo opravila inšpekcijo in ki jo bo vodil generalni direktor Herman Nackaerts;

11.

odločno poziva Iran, naj popolnoma sodeluje z Mednarodno agencijo za jedrsko varnost v zvezi z vsemi odprtimi vprašanji, zlasti tistimi, ki povzročajo zaskrbljenost v zvezi z morebitno vojaško razsežnostjo iranskega jedrskega programa, tudi tako, da nemudoma, popolnoma in brezpogojno omogoči dostop do vseh lokacij, opreme, ljudi in listin, kakor to zahteva agencija, ter naj se ne zoperstavlja imenovanju inšpektorjev; poudarja, da je pomembno zagotoviti, da ima agencija vse vire in avtoriteto, ki so potrebni, da opravi svoje delo v Iranu;

12.

podpira prizadevanja Mednarodne agencije za jedrsko energijo, da bi spremljala razvoj iranskega jedrskega programa, da bi mednarodni skupnosti natančno prikazala stanje;

13.

priznava, da sta lahko dialog in sodelovanje s Turčijo pomembna dejavnika za doseganje sporazumne rešitve;

14.

odločno obsoja iransko grožnjo z zaprtjem Hormuške ožine; poziva iranske oblasti, naj te ožine ne blokirajo; je prepričan, da utegne takšno dejanje voditi v regionalni konflikt in sprožiti povračilne ukrepe mednarodne skupnosti;

15.

obžaluje dejstvo, da Kitajska in Rusija v Varnostnem svetu še vedno odklanjata podporo sankcijam proti Iranu; poziva Rusijo, naj preneha nuditi pomoč iranskemu jedrskemu razvoju, dokler ne bo Iran v celoti izpolnil svojih obveznosti v skladu z ustreznimi resolucijami ZN;

16.

odločno obsoja napad na veleposlaništvo Združenega kraljestva v Teheranu 29. novembra 2011; poziva iransko vlado, naj izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti – vključno z dunajsko konvencijo – glede zaščite diplomatov in veleposlaništev;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, vladi in parlamentu Turčije, vladi in parlamentu Ljudske republike Kitajske, vladi in parlamentu Ruske federacije, generalnemu direktorju Mednarodne agencije za jedrsko energijo, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, uradu Vrhovnega poglavarja ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/46

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. januarja 2011 "Razvijanje evropske razsežnosti v športu" (COM(2011)0012),

—

ob upoštevanju Bele knjige Komisije o športu (COM(2007)0391),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Boj proti korupciji v EU" (COM(2011)0308),

—

ob upoštevanju konvencij Sveta Evrope o nasilju in neprimernem vedenju gledalcev na športnih prireditvah z dne 19. avgusta 1985 in o protidopinških ukrepih z dne 19. avgusta 1990,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. junija 2003 o ženskah v športu (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. aprila 2004 o spoštovanju temeljnih delovnih standardov pri proizvodnji športne opreme za olimpijske igre (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2005 o boju proti uporabi nedovoljenih poživil v športu (3),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 14. marca 2006 o boju proti rasizmu v nogometu (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2006 o prisilni prostituciji ob mednarodnih športnih prireditvah (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2007 o prihodnosti poklicnega nogometa v Evropi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. novembra 2007 o vlogi športa v izobraževanju (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. maja 2008 o Beli knjigi o športu (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o neoporečnosti spletnih iger na srečo (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o petem kohezijskem poročilu Komisije in strategiji za kohezijsko politiko po letu 2013 (11),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 16. decembra 2010 o večji podpori Evropske unije za šport na ljubiteljski ravni (12),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2010/37/ES z dne 27. novembra 2009 o evropskem letu prostovoljnih dejavnosti za spodbujanje aktivnega državljanstva (2011),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 18. novembra 2010 o vlogi športa kot sredstvu in vzpodbudi za dejavno socialno vključevanje (13),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 17. junija 2010 o novi strategiji za delovna mesta in rast,

—

ob upoštevanju Resolucije Sveta z dne 1. junija 2011 o delovnem načrtu Evropske unije za šport za obdobje 2011–2014 (14),

—

ob upoštevanju Deklaracije iz Punta de l’Este iz decembra 1999 in Unescove okrogle mize o tradicionalnih športih in igrah (15) v zvezi s priznavanjem tradicionalnih športov in iger kot dela nematerialne dediščine in simbola kulturne raznolikosti,

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča ter sklepov Komisije o športu,

—

ob upoštevanju Evropske listine o pravicah žensk v športu in projekta Jump in Olympia za močne (močnejše) ženske prek športa,

—

ob upoštevanju listine o ukrepih proti diskriminaciji gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev v športu,

—

ob upoštevanju členov 6, 19 in 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 11. in 12. oktobra 2011 (16) in mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. in 27. oktobra 2011 o razvijanju evropske razsežnosti v športu (17),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za pravne zadeve, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0385/2011),

A.

ker šport prispeva k uresničevanju strateških ciljev Unije, poudarja temeljne pedagoške in kulturne vrednote ter je gibalna sila povezovanja, saj je namenjen vsem državljanom ne glede na njihov spol, etnično pripadnost, veroizpoved, starost, narodnost, socialne razmere ali spolno usmerjenost;

B.

ker morata Sodišče Evropske unije v svojih sodbah in Komisija pri odločanju o zadevah v zvezi s športom prednostno upoštevati specifično naravo športa;

C.

ker morajo vse zainteresirane strani, tudi snovalci politik, upoštevati specifično naravo športa, strukture v športu, ki temeljijo na prostovoljni dejavnosti, ter socialno in izobraževalno funkcijo športa;

D.

ker je posebnost športa celota posebnih in bistvenih vidikov športa, zaradi katerih se razlikuje od vseh drugih sektorjev dejavnosti, vključno z gospodarskimi; ker bi moralo zanj vendarle veljati evropsko pravo, kadar je to potrebno in primerno, pri čemer je treba obravnavati vsak primer posebej;

E.

ker morajo ukrepi EU na področju športa vedno upoštevati specifično naravo športa ter spoštovati njegove socialne, izobraževalne in kulturne razsežnosti;

F.

ker je šport v skladu z Lizbonsko pogodbo v pristojnosti EU, ki mora spodbujati poštena in odprta športna tekmovanja in sodelovanje med organi, odgovornimi za šport, zaščititi fizično in moralno integriteto športnikov ter krepiti zdravstvene, socialne, kulturne in ekonomske koristi športa, za kar je potrebna ustrezna finančna in politična podpora;

G.

ker šport veliko prispeva h gojenju pozitivnih vrednot, kot so poštena igra, spoštovanje in socialna vključenost;

H.

ker več milijard ljudi po vsem svetu igra športe, ki so jih iznašli, kodificirali in razširili v Evropi, pri čemer je treba dodati, da se je sodobno olimpijsko gibanje rodilo v Franciji, pobudnik pa je bil baron Pierre de Coubertin;

I.

ker je treba razviti športno politiko EU, da bi obravnavali in podprli cilje na področju poklicnih in amaterskih športov;

J.

ker mora biti podpora in spodbujanje športa med invalidi in osebami z motnjami v duševnem razvoju prednostna naloga v EU, saj šport pomembno prispeva k socialni vključenosti, javnemu zdravju in čezmejnemu prostovoljstvu;

K.

ker je prostovoljstvo temelj večine amaterskih športov v Evropi;

L.

ker 35 milijonov prostovoljcev ter neprofitni športni klubi in društva omogočajo razvoj množičnega športa in razširjanje športnih idealov;

M.

ker je šport na podlagi svoje vloge v formalnem in neformalnem izobraževanju odločilen za zdravstveno stanje v sodobni družbi in je bistveni element kakovostnega izobraževanja, prispeva pa tudi k osebni izpolnitvi oseb v tretjem življenjskem obdobju;

N.

ker spodbujanje telesnih in športnih dejavnosti prispeva k velikemu prihranku pri javnih izdatkih za zdravje;

O.

ker se državljani v športu in telesnih dejavnostih udejstvujejo predvsem zaradi zdravja in dobrega počutja;

P.

ker so prakse v zvezi z uporabo nedovoljenih poživil v nasprotju z vrednotami športa in ker so zaradi njih športniki izpostavljeni hudim nevarnostim, saj povzročajo resno in nepopravljivo škodo za zdravje;

Q.

ker vrhunski šport slavi nekatere najbolj temeljne vrednote športa in jih širi v družbi, v kateri spodbuja športno udejstvovanje;

R.

ker je položaj številnih vrhunskih športnikov po koncu športne poklicne poti negotov;

S.

ker je bistvenega pomena športnike pripraviti na spremembo na njihovi poklicni poti in jim v ta namen poleg športnega usposabljanja zagotoviti tudi splošno izobraževanje ali poklicno usposabljanje;

T.

ker je treba ohraniti in zaščititi temeljne pravice športnikov;

U.

ker na športnih tekmovanjih lahko pride do besednega in fizičnega nasilja in diskriminacije;

V.

ker ženske ukvarjanja s športom ne cenijo dovolj in so premalo zastopane v organih odločanja športnih organizacij;

W.

ker so za športne dejavnosti potrebni posebni in ustrezni objekti, oprema in naprave in ker bi morale imeti tudi šole ustrezne zmogljivosti za spodbujanje telesne vzgoje;

X.

ker ima šport pomembno mesto v evropskem gospodarstvu, saj neposredno ali posredno zaposluje približno 15 milijonov ljudi, to je 5,4 % aktivnega prebivalstva, in letno ustvari dodano vrednost v približni vrednosti 407 milijard EUR oziroma 3,65 % evropskega BDP, ekonomsko cvetoč sektor športa pa tako prispeva k doseganju ciljev strategije Evropa 2020;

Y.

ker kršenje pravic intelektualne lastnine športnih organizacij in razmah digitalnega piratstva, zlasti nedovoljenega neposrednega predvajanja športnih dogodkov, ogroža ekonomiko celotnega športnega sektorja;

Z.

ker šport zaradi soodvisnosti med nasprotniki in konkurenčnega ravnotežja, ki je potrebno za ohranjanje nepredvidljivosti izidov, ne deluje kot tipični gospodarski sektor;

AA.

ker šport zaradi svojih posebnosti in organizacijskih struktur, temelječih na združenjih, ki ne delujejo kot poslovne družbe, ni tipična gospodarska dejavnost in ker je treba razlikovati med športnimi in poslovnimi interesi;

AB.

ker ima lahko evropski socialni dialog pomembno vlogo in ga je zato treba spodbujati;

AC.

ker ima šport pomembno vlogo in razveseljuje veliko državljanov, ki sodelujejo ali navijajo na športnih tekmovanjih ali si jih ogledajo;

AD.

ker so velike športne prireditve in množična športna dejavnost izredne priložnosti za izkoriščanje razvojnih možnosti turizma v Evropi, ki lahko razširja vrednote in načela, povezana s športom;

AE.

ker evropski športni model temelji na zvezah za posamezne športne discipline in ker je zanj značilna neodvisna, demokratična, ozemeljska in piramidna organizacija mehanizmov športne in finančne solidarnosti, kot so načelo napredovanja in nazadovanja ter odprta tekmovanja, ki vključujejo tako klube kot državne reprezentance, vse to pa izhaja iz dolgoletne demokratične tradicije;

AF.

ker je mogoče z vključevanjem navijačev v lastniško in vodstveno strukturo športnih klubov okrepiti preglednost in demokratično odgovornost klubov;

AG.

ker imajo tradicionalne in množične športne organizacije ključno vlogo pri krepitvi kulture, spodbujanju socialne vključenosti in krepitvi skupnosti;

AH.

ker imajo nacionalne reprezentance bistveno vlogo, ker mednarodna tekmovanja ostajajo referenca in ker je treba ukrepati proti naturalizacijam zaradi ugodnosti;

AI.

ker sama narava tekmovanj med nacionalnimi reprezentancami pomeni, da lahko športne zveze in klubi izboljšajo usposabljanje nacionalnih športnikov;

AJ.

ker sta poklicni in množični šport izpostavljena finančni nestabilnosti, ki ju lahko resno prizadene, in ker so zadevne zveze odgovorne za spodbujanje klubov h kulturi načrtovanja in razumnih naložb;

AK.

ker so lahko mednarodni prestopi nevarni za mlade športnike, saj se lahko mladi športniki, ki prezgodaj odidejo od doma, med drugim soočajo s športnimi neuspehi, družinskimi težavami in marginalizacijo v družbenem okolju;

AL.

ker športne zveze nimajo strukturnih in zakonskih sredstev za učinkovito ukrepanje proti vnaprej dogovorjenim izidom tekem;

AM.

ker so igre na srečo zaradi svoje specifičnosti izključene iz področja uporabe direktive o storitvah (2006/123/ES) in nove direktive o pravicah potrošnikov (2011/83/EU);

AN.

ker je financiranje množičnega športa zagotovljeno le, če so imetniki potrebnih nacionalnih licenc za igre na srečo, ki plačujejo davke in financirajo druge cilje javnega interesa v državah članicah, po zakonu dolžni plačati dajatve v javnem interesu in so učinkovito zaščiteni pred nezakonito konkurenco;

AO.

ker je za regulacijo športnih zastopnikov potrebno usklajeno delovanje upravljavskih struktur športa in javnih organov, da bi lahko zoper zastopnike in/ali posrednike, ki kršijo pravila, uvedli učinkovite sankcije;

AP.

ker ima lahko šport vlogo na različnih področjih zunanjih odnosov Unije, med drugim v okviru diplomacije;

1.

poziva Evropsko komisijo, naj glede na koristi športa z vidika javnega zdravja ter socialne, kulturne in ekonomske koristi športa pripravi ambiciozen predlog proračuna za športno politiko v okviru prihodnjega večletnega finančnega okvira;

2.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bo šport postal obvezen predmet v izobraževalnih programih vseh vrst šol, ter poudarja pomen spodbujanja športnega udejstvovanja na vseh stopnjah izobraževanja, vse od zgodnjih let naprej, tako v šolah kot na univerzah in v lokalnih skupnostih, ki bi jih bilo treba spodbujati k zagotovitvi športnih prostorov in ustrezne opreme;

3.

poziva države članice, naj oblikujejo jasne smernice za vključevanje športa in telesne dejavnosti na vseh ravneh izobraževanja v vseh državah članicah;

4.

poudarja pomembnost izobraževanja prek športa in možnosti, da šport pomaga socialno ranljivim mladim pri vračanju na pravo pot, ter poziva države članice, nacionalne zveze, lige in klube, naj razvijajo in podpirajo pobude v zvezi s tem;

5.

poziva države članice, naj spodbujajo in podpirajo sodelovanje med šolami in športnimi klubi; v zvezi s tem meni, da bi morala Komisija nastopiti kot koordinatorka v športu ter zbrati primere najboljših praks v državah članicah in jih v osrednji podatkovni bazi dati na razpolago vsem zainteresiranim stranem v Evropi;

6.

priporoča Komisiji, naj spodbuja športno dejavnost med starejšimi osebami, saj ta spodbuja socialne stike in visoko raven zdravja;

7.

poudarja, da je šport pomembno področje z velikim potencialom za izboljšanje splošne ravni zdravja Evropejcev vseh starosti; zato poziva EU in države članice, naj spodbujajo ukvarjanje s športom ter zdrav način življenja s polnim izkoriščanjem možnosti za športno udejstvovanje, s čimer bodo znižale izdatke za zdravstveno varstvo;

8.

poziva Komisijo in države članice, naj odločneje podprejo vlogo zdravstvenih strokovnjakov pri promociji ukvarjanja s športom ter naj preučijo, kako bi lahko s pobudami ponudnikov zdravstvenih zavarovanj našli način za spodbujanje ljudi k ukvarjanju s športnimi dejavnostmi;

9.

poudarja, kako pomembno je, da imajo vsi državljani v različnih okoljih dostop do športa, pa najsi bo to v šolah, na delovnih mestih, v obliki rekreacije ali v klubih in društvih;

10.

priznava prizadevanja organizacij, ki prirejajo športne dejavnosti za invalide in osebe z motnjami v duševnem razvoju v EU; poziva Komisijo, države članice in športne organizacije, naj z ustreznimi finančnimi sredstvi spodbujajo športne dejavnosti in tekmovanja za invalide, zlasti z omogočanjem enakega dostopa do športa in z brezplačnim zagotavljanjem športne infrastrukture, prilagojene njihovim potrebam;

11.

poudarja pomemben prispevek športa k socialnemu vključevanju na različnih področjih, med drugim pri državljanski zavzetosti in dojemanju demokracije, spodbujanju dobrega zdravja, razvoju mest, socialnem vključevanju, trgu dela, zaposlovanju, usposabljanju in izobraževanju;

12.

spodbuja države članice in institucije Skupnosti, naj dodelijo več finančnih sredstev organizacijam, ki želijo s športom omogočiti vključevanje ljudi, ki jim grozi socialna izključenost, ali organizacijam, ki spodbujajo šport med invalidi in ljudmi z motnjami v duševnem razvoju;

13.

spodbuja države članice, naj trajno vključijo šport v programe in storitve za resnično integracijo vseh skupin ljudi, ki so izpostavljeni diskriminaciji, ter poziva športne organizacije, naj sprejmejo ustrezne programe usposabljanja za strokovnjake in prostovoljce, namenjene preprečevanju vseh vrst diskriminacije ali rasizma in boju proti njim;

14.

poudarja, da je lahko šport za zgled v družbi, in poziva upravljavske strukture športa, naj prevzamejo vodilno vlogo v boju proti institucionalni diskriminaciji;

15.

opozarja, da v športu ne bi smelo biti diskriminacije glede na spol, in zahteva razširitev uporabe olimpijske listine na vse športne dogodke, zlasti evropske;

16.

poziva Svet, Komisijo, države članice in nacionalne športne vodstvene organe, naj se zavežejo boju proti homofobiji in transfobiji ter naj ustrezno izvajajo zakonodajo in politike proti diskriminaciji, zlasti lezbijk, biseksualcev, gejev in transseksualcev med športniki;

17.

poziva države članice, naj večji poudarek namenijo pomembnosti kakovostne telesne vzgoje za oba spola, in predlaga, da razvijejo potrebne strategije na tem področju;

18.

poudarja, da mora sestava organov odločanja športnih organizacij odražati sestavo generalne skupščine in delež članic in članov ter tako omogočati enak dostop moških in žensk do vodstvenih položajev, tudi na transnacionalni ravni;

19.

spodbuja Komisijo in države članice, naj upoštevajo pomen športa kot načina za spodbujanje miru, gospodarskega razvoja, medkulturnega dialoga, javnega zdravja, vključevanja in krepitve vloge žensk;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj pozovejo Mednarodni olimpijski komite, naj v olimpijsko listino vključi pravilo, ki prepoveduje vsakršne demonstracije ali izraze politične, verske ali rasistične propagande na športnih dogodkih, pri čemer je treba hkrati zagotoviti, da se ne bo izvajal politični pritisk nad ženskami, da morajo kršiti to pravilo, ali da se mu ne bi izogibali tako, da države žensk sploh ne bi izbrale za zastopanje njihovih barv;

21.

poziva športne organizacije, naj še bolj spodbujajo udeležbo žensk v športu in v organih športnih organizacij, tako da jim zagotovijo enak dostop do športnih dejavnosti, zlasti deklicam in ženskam iz prikrajšanih okolij, ter promovirajo udeležbo žensk v športu, moškim in ženskim športom in športnim rezultatom pa namenijo enako pozornost in prepoznavnost; spodbuja države članice, naj pripravijo ukrepe, ki bodo športnicam omogočili uskladitev družinskega in poklicnega športnega življenja, ter naj spodbujajo uvajanje enakosti spolov v vladne politike na področju športa; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo informacij in dobrih praks v zvezi z zagotavljanjem enakih možnosti za športnice in športnike;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo evropske organizacije za promocijo in izvajanje priporočil Evropske listine o pravicah žensk v športu;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj vprašanje vključevanja načela enakosti med spoloma vključijo v vse svoje dejavnosti v zvezi s športom, pri čemer naj se posebej osredotočijo na: dostop priseljenk in žensk iz etničnih manjšin do športa, dostop žensk do položajev nosilcev odločitev v športu in medijsko zastopanost žensk v športu, pri čemer morajo politike in zakonodaja na področju športa temeljiti na načelu enakosti spolov;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo evropske raziskave o posebnostih ženskih športnih dejavnosti in o razlogih, da ženske in dekleta opustijo šport in da ženske še vedno nimajo enakega dostopa do športa;

25.

spodbuja ustanovitev ženskih omrežij na področju športa, ki bi spodbujala izmenjavo zgledov najboljše prakse in informacij;

26.

poudarja, da ne bi smeli dopustiti, da bi starši priseljenim dekletom prepovedovali udeležbo v športu in plavanju v šoli, ter da tega ni mogoče opravičevati s kulturnimi ali verskimi razlogi;

27.

poudarja, da se veliko deklet v mlajših letih ukvarja s športom, v puberteti pa ga številne opustijo; v zvezi s tem opozarja na raziskavo, ki kaže, da se dekleta soočajo z javnim ali prikritim pritiskom vrstnikov in družin, naj "postanejo ženske" ali naj prevzamejo odgovornosti, ki onemogočajo nadaljnje ukvarjanje s športom; poziva države članice in nacionalne športne vodstvene organe, naj oblikujejo strategije za programe in trenerje, ki bodo zlasti dekletom, ki se zanimajo za šport, v podporo pri oblikovanju njihove identitete kot športnice;

28.

poudarja, da se je treba boriti proti uporabi nedovoljenih poživil ob upoštevanju temeljnih pravic športnikov ter da je treba pri tem pozornost nameniti zlasti najmlajšim športnikom, in sicer s preventivo in kampanjami ozaveščanja; poziva države članice, naj trgovino z nedovoljenimi poživili v svetu športa obravnavajo enako kot trgovino s prepovedanimi drogami in ustrezno prilagodijo nacionalno zakonodajo, da bi izboljšali evropsko usklajevanje na tem področju; poziva Svetovno protidopinško agencijo (WADA), naj oblikuje uporabniku prijazen sistem lociranja, ki bo skladen z zakonodajo EU, ter poudarja potrebo po statističnih podatkih o uporabi nedovoljenih poživil in izogibanju testom, da bi oblikovali prilagojen pristop za boj proti nedovoljenim poživilom;

29.

meni, da mora EU pristopiti h Konvenciji Sveta Evrope proti dopingu v športu, da bi lahko zagotovila bolj enotno izvajanje kodeksa Svetovne protidopinške agencije v državah članicah;

30.

se zavzema za večjo uskladitev zakonodaje, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje med policijskimi in pravosodnimi organi v boju proti uporabi nedovoljenih poživil in drugim vrstam manipulacij športnih dogodkov;

31.

poziva države članice, naj se lotijo vprašanja zasvojenosti z igrami na srečo in zaščite mladoletnih oseb pred nevarnostmi igranja na srečo;

32.

se zavzema za oblikovanje jasnih pravil o zaščiti mladoletnih oseb v tekmovalnih športih ter za razvoj nadaljnjih ključnih zaščitnih ukrepov po posvetovanju z zvezami;

33.

poudarja, da je vzporedno športno in poklicno usposabljanje ključnega pomena za mlade športnike; zato poziva Komisijo in države članice, naj skupaj z vsemi zadevnimi akterji oblikujejo smernice, ki bodo mladim športnikom poleg usposabljanja na športnem področju zagotovile možnost običajnega šolanja ali poklicnega izobraževanja; spodbuja države članice, naj v zvezi s tem upoštevajo ustrezne izkušnje nekdanjih poklicnih športnikov, ki želijo postati trenerji, uvedejo namenske programe za vrhunske športnike, ki se odločijo za visokošolsko izobraževanje, ter uporabijo njihove izkušnje v splošno korist športa;

34.

poziva države članice, naj razvijejo izobraževalne programe, zasnovane tako, da bodo poklicnim športnikom omogočali, da se hkrati izobražujejo in trenirajo;

35.

predlaga vzpostavitev okvira usposabljanja in kvalifikacij za trenerje ter izobraževanja trenerjev, ki naj se vključi v evropsko ogrodje kvalifikacij in v programe vseživljenjskega učenja, da bi spodbudili razvoj na znanju temelječe družbe in odličnosti trenerjev na amaterski in poklicni ravni;

36.

poudarja vlogo trenerjev pri razvoju in izobraževanju mladih, ki se urijo ne le za šport, temveč tudi za življenje; poudarja, da lahko trenerji usmerjajo mlade pri razvoju zdravega načina življenja;

37.

poziva države članice, naj po temeljitem posvetovanju z zadevnimi zvezami prepovejo dostop do stadionov navijačem, ki so pobudniki nasilja in diskriminacije, in oblikujejo usklajen pristop pri določanju in izvrševanju kazni zanje, naj tesno sodelujejo, da bi se te prepovedi uveljavile za mednarodna srečanja v drugih državah članicah, kjer sicer ne veljajo, ter ob spoštovanju pravic in svoboščin posameznikov pripravijo evropski register za izmenjavo informacij in okrepljeno sodelovanje prek izboljšanega sistema opozarjanja v primeru tekem z visoko stopnjo tveganja;

38.

pozdravlja, da države članice skupaj z evropskimi športnimi zvezami razvijajo minimalne standarde za varnost stadionov in sprejemajo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev največje možne varnosti športnikov in navijačev;

39.

poudarja, da je treba tam, kjer se šport izvaja v naravi, zagotoviti ravnovesje med družbenimi koristmi in zdravjem okolja, v katerem se izvajajo športne dejavnosti;

40.

poudarja potencial športnih prireditev za turizem na lokalni in nacionalni ravni ter poziva države članice, naj podprejo razvoj tega gospodarskega in komercialnega sektorja;

41.

se zavzema za upoštevanje posebnega značaja športa v zakonodaji o notranjem trgu in konkurenci, zato znova poziva Komisijo, naj sprejme smernice o uporabi prava EU v športu, da bi odpravili številne pravne negotovosti;

42.

ugotavlja, da je sponzorstvo ključni finančni vir v športu in nudi veliko možnosti ob upoštevanju načel poštene igre na področju financ;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo pomembno mesto prostovoljnim dejavnostim v športu; znova poudarja pomen prostovoljcev v športu in poudarja, da je treba vzpostaviti okvir družbenega priznavanja ter prostovoljcem zagotoviti ustrezno usposabljanje; podpira izmenjavo informacij in najboljše prakse med državami članicami, da bi spodbudili prostovoljstvo v športu, ter preučitev možnosti za vzpostavitev zakonodajnega in davčnega okvira, primernega za dejavnosti športnih zvez;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo sistem za priznavanje kvalifikacij, ki si jih pridobijo prostovoljci, ter kvalifikacij, potrebnih za opravljanje poklicev, povezanih z reguliranim športom;

45.

poudarja, da je posebej pomembno medsebojno priznavanje tečajev in specializiranega usposabljanja v enotnem evropskem okviru za poklicne strokovnjake, ki v športu delajo kot specialisti (sodniki, trenerji), saj to dolgoročno prispeva k večji konkurenčnosti, s čimer bi lahko preprečili večjo izgubo dohodka;

46.

spodbuja države članice, naj zagotovijo visokošolsko izobraževanje za športnike ter usklajeno priznavanje športnih in izobrazbenih kvalifikacij, da bi povečale mobilnost poklicnih športnikov;

47.

poleg tega spodbuja države članice, naj izboljšajo strukture za vrnitev nekdanjih športnikov v izobraževanje in za njihovo vključevanje v poklicno življenje po koncu poklicne športne kariere;

48.

poziva države članice, naj preučijo načine, kako bi finančno razbremenili poklicne športnike z najnižjimi dohodki, ki imajo kratko in negotovo kariero; znova poudarja, da morajo imeti poklicni športniki, ki so kategorizirani kot športniki ki večino dohodkov zaslužijo v športu, možnost uveljavljati enake pravice kot delavci, kar zadeva socialno varnost;

49.

meni, da je socialni dialog v športu primeren način za doseganje ravnotežja med temeljnimi in delovnimi pravicami športnikov ter posebnim značajem športa;

50.

meni, da je treba ob nenehno rastoči gospodarski razsežnosti športne industrije nemudoma izboljšati s športom povezana vprašanja na bistvenih področjih, kot je prost pretok delavcev in storitev, svoboda ustanavljanja, priznavanje poklicnih kvalifikacij, pravice intelektualne lastnine in pravila o državni pomoči, da bi lahko v športni industriji v celoti izkoristili prednosti notranjega trga;

51.

poudarja, da je centralizirana, izključna in ozemeljska komercialna uporaba pravic za predvajanje športnih tekmovanj bistvena za zagotovitev pravične porazdelitve prihodkov med elitnim in množičnim športom;

52.

meni, da morajo biti športni dogodki, ki naj bi bili izrednega pomena za družbo, dostopni čim širši množici ljudi; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo medijskim hišam na svojih ozemljih preprečile, da bi ekskluzivno predvajale take dogodke;

53.

priznava pravico novinarjev do dostopa do organiziranih športnih prireditev javnega pomena in poročanja o njih, da bi zavarovali pravico javnosti do neodvisnih novic in informacij o športnih prireditvah;

54.

poziva Komisijo in države članice, naj varujejo pravice intelektualne lastnine v športnih vsebinah ob upoštevanju pravice javnosti do obveščenosti;

55.

meni, da so športne stave oblika komercialne uporabe tekmovanj, ter poziva Komisijo in države članice, naj športne stave zaščitijo pred nedovoljenimi dejavnostmi, ponudniki brez licence in sumi o vnaprejšnjih dogovorih o izidih tekem, zlasti s priznanjem lastninskih pravic organizatorjev za njihova tekmovanja, zagotovitvijo izdatnega prispevka ponudnikov športnih stav za financiranje množičnega športa in zaščito integritete tekmovanj s poudarkom na izobraževanju športnikov; vendar meni, da take lastninske pravice ne smejo posegati v pravico do kratkega poročanja v skladu z Direktivo 2007/65/ES (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah);

56.

znova poziva Komisijo, naj opredeli smernice o državni pomoči in natančneje določi, kakšna vrsta javne podpore je zakonita za uresničevanje družbenih, kulturnih in izobraževalnih ciljev, ki jih ima šport;

57.

poziva države članice k učinkovitemu boju proti korupciji in zagotavljanju etike športa; zato meni, da je nujno v vseh državah vzpostaviti stroga pravila za finančni nadzor klubov;

58.

spodbuja športna društva, naj sodelujejo z organi pregona, med drugim z izmenjavo informacij, da bi se lahko ustrezno in učinkovito borili proti vnaprejšnjim dogovorom o izidih tekem in drugim prevaram v športu;

59.

poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe za zagotovitev financiranja športa z loterijskimi sredstvi;

60.

poudarja, da Komisija ob pravem času uvaja satelitske račune na področju športa, saj to omogoča ocenjevanje s športom povezanih dejavnosti na nacionalni ravni po enotnih standardih, s čimer bi lahko odkrili nepravilnosti, hkrati pa prinaša dodano vrednost evropskemu gospodarstvu in enotnemu trgu;

61.

poziva Komisijo in države članice, naj na konkreten način spodbujajo izmenjavo dobrih praks in tesno sodelovanje na tehničnem in raziskovalnem področju v športu;

62.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti temeljno vlogo pri razvijanju evropske razsežnosti v športu, saj njihove institucionalne zadolžitve vključujejo storitve za javnost na športnem področju ter dodeljevanje sredstev za športne dejavnosti in infrastrukturo, ki jo te zahtevajo;

63.

vztraja, da bi moral množični šport prejemati sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada, ki bi morala podpreti naložbe v športno infrastrukturo, ter poziva Komisijo in države članice, naj za Unijo pripravijo poseben proračunski program na področju športa, kot je zdaj mogoče v skladu s členom 165 PDEU;

64.

ugotavlja, da športne strukture v Evropi temeljijo na načelih nacionalnosti in teritorialnosti;

65.

znova potrjuje svojo privrženost evropskemu športnemu modelu, v katerem imajo zveze osrednjo vlogo in katerega temelj sestavljajo različni akterji, vključno z navijači, športniki, klubi, ligami, zvezami in prostovoljci, ki imajo ključno vlogo pri podpiranju celotne strukture športa;

66.

zahteva zmanjšanje ovir za prostovoljstvo v športu v EU;

67.

poudarja pomembno vlogo lokalnih organov pri spodbujanju športa med vsemi pripadniki družbe in poziva te organe, naj aktivno sodelujejo na evropskih forumih, kjer potekajo razprave in dialog o športu;

68.

opozarja, da je dobro upravljanje v športu pogoj za samostojnost in samoreguliranje športnih organizacij v skladu z načeli preglednosti, odgovornosti in demokracije, ter poudarja potrebo po politiki ničelne strpnosti do korupcije v športu; poudarja potrebo po ustrezni zastopanosti vseh zainteresiranih strani v postopku odločanja;

69.

poziva države članice in upravljavske strukture športa, naj aktivno spodbujajo socialno in demokratično vlogo športnih navdušencev, ki podpirajo načela poštene igre, pri čemer naj spodbujajo njihovo vključevanje v lastniške in vodstvene strukture športnih klubov ter jih obravnavajo kot pomembne zainteresirane strani v upravljavskih strukturah športa;

70.

trdi, da bi morali športni klubi svojim športnikom, ki so vpoklicani v nacionalno reprezentanco, omogočiti, da igrajo zanjo, in priznati njihov prispevek k uspešnosti večjih turnirjev nacionalnih reprezentanc, kar bi se lahko odražalo tudi v mehanizmih zavarovanja, ter poudarja, da ni mogoče uporabiti enakega univerzalnega pristopa v vseh športih;

71.

poudarja, da je usposabljanje športnikov na lokalni ravni in vlaganje v športno izobraževanje potrebno za trajnostni razvoj športnih gibanj v Evropi ter za razširjanje njegovega pozitivnega učinka pri posameznikih in v družbi; zato meni, da je treba zagotoviti, da vrhunski šport ne bo vplival na razvoj mladih športnikov, amaterskih športov in ključno vlogo množičnih športnih organizacij; poudarja, da je treba izenačiti in priznavati diplome in kvalifikacije v športu;

72.

znova izraža zavezanost pravilu glede "domačih igralcev" in meni, da bi to lahko bil zgled za druge poklicne lige v Evropi; poleg tega podpira prizadevanja upravljavskih struktur športa za spodbujanje usposabljanja mladih športnikov na lokalni ravni v okvirih prava EU, da bi okrepili tekmovalno ravnotežje na tekmovanjih in zagotovili zdrav razvoj evropskega športnega modela;

73.

meni, da je razvoj novih talentov ena od ključnih dejavnosti športnih klubov in da lahko prevelika odvisnost od prestopov športnikov spodkopava športne vrednote;

74.

poudarja pomen nadomestil za usposabljanje, ker so učinkovit mehanizem zaščite centrov za usposabljanje in pomenijo pravično donosnost naložbe;

75.

meni, da bi moral biti poklic zastopnikov regulirana poklicna dejavnost, za katero bi se morala zahtevati zadostna uradna kvalifikacija, zastopniki pa bi zaradi preglednosti morali imeti davčni domicil na ozemlju Unije; poziva Komisijo, naj v sodelovanju s športnimi zvezami, združenji športnikov in združenji zastopnikov razvije in uvede evropski sistem licenciranja in registracije, ki ga bosta dopolnjevala kodeks ravnanja in kazenski mehanizem;

76.

predlaga uvedbo nejavnega evropskega registra zastopnikov športnikov v okviru športnih zvez, v katerem bi zastopniki navedli imena športnikov, od katerih so dobili pooblastilo, da bi zaščitili športnike, zlasti mlajše od 18 let, ter omejili tveganje za navzkrižje interesov; meni, da bi moralo biti plačilo zastopnika za prestope nakazano v več obrokih skozi celotno trajanje pogodbenega razmerja, v katero vstopi športnik s prestopom, pri čemer bi bilo celotno plačilo odvisno od izpolnitve te pogodbe;

77.

poziva države članice, naj obstoječe predpise v zvezi z zastopniki športnikov in posredniki dopolnijo z odvračilnimi sankcijami ter naj te sankcije dosledno izvajajo;

78.

poziva upravljavske strukture športa, naj zagotovijo bolj pregledno delovanje zastopnikov športnikov in naj sodelujejo z organi držav članic pri izkoreninjanju koruptivnih praks;

79.

pozdravlja študijo, ki jo je Komisija naročila v zvezi z ekonomskim in pravnim učinkom prestopov športnikov; poleg tega meni, da je treba podpreti pobude športnih zvez za povečanje preglednosti mednarodnih prestopov;

80.

meni, da so sistemi, ki so jih uvedle upravljavske strukture športa, da bi zagotovile več preglednosti v postopkih mednarodnih prestopov športnikov, korak v pravo smer, saj so v skladu z načelom dobrega upravljanja in ščitijo integriteto športnih tekmovanj;

81.

jasno izraža podporo sistemom podeljevanja licenc in pošteni igri na področju financ, ker klube spodbujajo, da prispevajo glede na svojo dejansko finančno zmogljivost;

82.

meni, da ti ukrepi prispevajo k boljšemu upravljanju, dolgoročni finančni stabilnosti in vzdržnosti klubov ter finančni pravičnosti v okviru evropskih tekmovanj, zato poziva Evropsko komisijo, naj prizna skladnost teh pravil s pravom EU;

83.

pozdravlja prizadevanje športnih zvez za prepoved lastništva več športnih klubov, ki sodelujejo na istem tekmovanju; meni, da je treba ponudnikom športnih stav prepovedati, da bi imeli nadzorni delež v subjektu, ki organizira tekmovanje ali na njem sodeluje, subjektom, ki organizirajo tekmovanje ali na njem sodelujejo, pa prepovedati, da bi imeli nadzorni delež v ponudniku športnih stav za prireditve, ki jih organizirajo ali na katerih sodelujejo;

84.

poziva države članice, naj storijo vse potrebno, da bi preprečile in kaznovale nezakonite dejavnosti, ki vplivajo na integriteto športa, ter naj takšne dejavnosti obravnavajo kot kazniva dejanja, zlasti kadar so povezana s športnimi stavami, torej ko gre za namerno in goljufivo prirejanje rezultatov športnega tekmovanja ali ene od njegovih faz zaradi ustvarjanja koristi, ki ne izhaja iz samega običajnega poteka športa ali njegove negotovosti;

85.

poziva športne zveze, naj tesno sodelujejo z državami članicami, da bi zaščitile integriteto športa;

86.

poziva Evropsko komisijo, naj ukrepa zoper nepreglednosti v primeru prestopov in zoper vnaprejšnje dogovore o izidih tekem, kot je napovedala v svoji strategiji za boj proti korupciji v EU, in v ta namen oblikuje minimalna pravila v zvezi z opredelitvijo kaznivih dejanj na tem področju;

87.

je zelo zaskrbljen zaradi resnih nezakonitih dejavnosti v športu, kot je pranje denarja, in poziva države članice, naj okrepijo medsebojno sodelovanje v boju proti tem dejavnostim in zagotovijo večjo preglednost finančnih transakcij, povezanih s prestopi igralcev in delom zastopnikov;

88.

vztraja, da je treba oblikovati instrumente za spodbujanje sodelovanja med javnimi in športnimi organi ter ponudniki iger na srečo pri obravnavi športnih goljufij in da se lahko predvidi sodelovanje z Europolom in Eurojustom;

89.

priznava legitimnost športnih sodišč za reševanje sporov na področju športa, če spoštujejo temeljno pravico državljanov do poštenega sojenja; poziva Mednarodno športno razsodišče (CAS), naj pri reševanju sporov v športu, ki izvirajo iz EU, upošteva določbe prava Unije;

90.

poziva Komisijo, naj do leta 2012 predstavi predlog za boljše razumevanje posebnosti športa in izvajanje konkretnih ukrepov za njihovo obravnavo ob polnem upoštevanju besedila člena 165 PDEU;

91.

poziva Komisijo in države članice, naj glede vprašanj, kot so mednarodni prestopi športnikov, izkoriščanje mladoletnih športnikov, vnaprejšnji dogovori o izidih tekem, piratstvo in nezakonite stave, sodelujejo z državami nečlanicami; prav tako poudarja pomen krepitve mednarodnega sodelovanja za razvoj športa v državah v razvoju;

92.

z zanimanjem pričakuje rezultate sistemov, vzpostavljenih za spremljanje preglednosti in finančne pravičnosti ter za boj proti korupciji in trgovini z ljudmi; poudarja, da je treba vzpostaviti sistem, ki bo skladen z zakonodajo EU in določbami o varstvu podatkov; poziva športne vodstvene organe, naj podatke iz sistema nadzora prestopov povežejo z drugimi protikorupcijskimi sistemi, da bi izboljšal nadzor v boju proti prirejanju izidov tekem;

93.

poudarja, da je treba posvetiti pozornost nezakonitemu organiziranju iger na srečo v EU in zunaj nje, saj se lahko te dejavnosti izognejo sistemom za odkrivanje goljufij v športu;

94.

poziva Komisijo in države članice, naj pri vsakršnem sodelovanju z državami, ki niso članice EU, spodbujajo spoštovanje olimpijskih pravil in predpisov povsod po svetu;

95.

poziva klube, naj upoštevajo zakonodajo na področju priseljevanja pri sklepanju pogodb z mladimi športniki iz držav nečlanic in zagotovijo skladnost vseh pogodbenih določil z veljavno zakonodajo; poziva, naj imajo mladi športniki možnost, da se, če želijo, varno vrnejo v državo izvora, zlasti če na poklicni poti ne uspejo; v zvezi s tem poudarja, da je bistveno učinkovito izvajanje zakonodaje;

96.

poudarja, da je treba okrepiti varstvo mladoletnikov pri mednarodnih prestopih; meni namreč, da so lahko mednarodni prestopi nevarni za mlade športnike, ki so posebno ranljivi, ker so prezgodaj zapustili družino in domovino, zato bi jim morale športne organizacije nameniti stalno pozornost;

97.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj kljub pravilom ali obveznostim, ki jih ženskam nalagajo kulturni, tradicionalni, zgodovinski ali verski dejavniki v družbi, spodbujata popolno svobodo pri udejstvovanju v vseh vrstah športov za vse ženske in moške;

98.

poziva Komisijo, naj razširi obstoječe programe, ki promovirajo šport kot instrument razvojne politike Komisije, in naj pripravi nove pobude na tem področju;

99.

poziva Komisijo, naj:

100.

predlaga, naj se evropska zastava izobesi na velikih mednarodnih športnih prireditvah, organiziranih na ozemlju Unije, in predlaga športnim zvezam, naj razmislijo o ideji, da bi bila ta zastava natisnjena na majicah športnikov iz držav članic ob državni zastavi; poudarja, da mora biti odločitev glede morebitne uporabe te možnosti v celoti prostovoljna in prepuščena državam članicam in športnim organizacijam;

101.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter evropskim, mednarodnim in nacionalnim športnim zvezam.

20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/60

—

ob upoštevanju pravice do peticije v skladu s členom 227 PDEU;

—

ob upoštevanju prejetih peticij, vsebovanih v prilogi k poročilu Odbora za peticije (A7-0335/2011);

—

ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (1);

—

ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (2);

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (3);

—

ob upoštevanju Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov (4);

—

ob upoštevanju Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (5);

—

ob upoštevanju Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (6);

—

ob upoštevanju Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč (7);

—

ob upoštevanju Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhus, Danska, 25. junij 1998);

—

ob upoštevanju strokovne študije z naslovom "Ravnanje z odpadki v Evropi: glavne težave in najboljše prakse" iz julija 2011;

—

ob upoštevanju člena 202(2) Poslovnika;

—

ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0335/2011);

A.

ker je Odbor za peticije v obdobju 2004–2010 prejel 114 peticij, ki jih je označil za dopustne, o domnevnih kršitvah tega zakonodajnega okvira iz naslednjih držav članic: Italije, Grčije, Francije, Španije, Irske (več kot 10 peticij vsaka), Bolgarije, Združenega kraljestva, Poljske, Romunije, Nemčije (3–10 peticij vsaka), Avstrije, Madžarske, Litve, Malte, Portugalske in Slovaške (1 peticija iz vsake države);

B.

ker je Odbor za peticije pripravil pet poročil o obiskih za ugotavljanje dejstev, povezanih s peticijami o odpadkih, na Irskem (8), v kraju Fos-sur-Mer (Francija) (9), na odlagališču Path Head (Združeno kraljestvo) (10), v Kampaniji (Italija) (11) in v kraju Huelva (Španija) (12);

C.

ker peticije o okoljskih vprašanjih vseskozi predstavljajo glavno skupino prejetih peticij, v okviru teh pa pomembno podskupino sestavljajo peticije o odpadkih, in ker pomisleki glede odpadkov, predvsem v zvezi s postopki izdaje dovoljenj za nove zmogljivosti za ravnanje z odpadki ali za obratovanje obstoječih zmogljivosti, čemur sledijo skrbi glede splošnega ravnanja z odpadki, zelo neposredno vplivajo na državljane po celotni EU;

D.

ker se velika večina peticij o odpadkih nanaša na zmogljivosti za ravnanje z odpadki, pri čemer jih je okrog 40 % povezanih s postopkom izdaje dovoljenj za načrtovane nove obrate in 40 % z obratovanjem obstoječih obratov, od katerih se 75 % peticij nanaša na odlagališča, 25 % pa na sežigalnice, medtem ko preostale peticije izpostavljajo težave, povezane s splošnim ravnanjem z odpadki;

E.

ker najnovejši podatki Eurostata (2009) kažejo, da državljani EU proizvedejo povprečno 513 kg odpadkov letno, pri čemer se številne nove države članice uvrščajo krepko pod povprečje, industrijsko najbolj razvite države pa na sam vrh lestvice;

F.

ker imajo države, ki proizvedejo največ odpadkov, najvišji delež recikliranja, kompostiranja in sežiganja odpadkov za pridobivanje energije, obenem pa se približujejo ali so že dosegle nično stopnjo odlaganja odpadkov na odlagališčih, po drugi strani pa se države, ki povprečno proizvedejo najmanj odpadkov, v največji meri poslužujejo odlagališč in imajo precej nižje stopnje recikliranja ter celo sežiganja odpadkov;

G.

ker nekatere sežigalnice nimajo ustrezne infrastrukture za ločevanje in obdelavo odpadkov; ker se zdi, da ni jasnih omejitev glede vrste odpadkov, ki se sežigajo, in ker še vedno obstajajo pomisleki glede usode strupenega pepela, ki nastane pri sežiganju;

H.

ker Direktiva 2008/98/ES o odpadkih (okvirna direktiva o odpadkih) določa pravila za varovanje okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem škodljivih učinkov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celokupnih učinkov rabe virov in izboljševanjem učinkovitosti takšne rabe, kar vsem državljanom EU zagotavlja koristi v smislu zdravja in dobrega počutja ob sočasnem uresničevanju okoljsko trajnostne metode odlaganja odpadkov;

I.

ker Direktiva 2008/99/ES o kazenskopravnem varstvu okolja določa minimalno število hudih kaznivih dejanj zoper okolje in od držav članic zahteva, da sprejmejo bolj odvračilne kazni za te vrste kaznivih dejanj, ko so ta storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti;

J.

ker mora strategija za ravnanje z odpadki v skladu z okvirno direktivo o odpadkih zagotoviti, da se odpadki zbirajo in usmerjajo v mrežo ustreznih obratov za obdelavo odpadkov, kjer se predelajo in dokončno odstranijo, vsebovati pa mora tudi ukrepe za zmanjšanje nastajanja odpadkov pri viru;

K.

ker je bil v nekaterih območjih, kot so Fos-sur-Mer (Francija – 2008), Path Head (Združeno kraljestvo – 2009), Huelva (Španija – 2009) in Kampanija (Italija – 2011), napredek pri zmanjševanju količine odpadkov in recikliranju gospodinjskih odpadkov zanemarljiv, gospodinjski in drugi odpadki pa se še vedno odlagajo na odlagališčih, namesto da bi se ločevali, pri čemer so v nekaterih primerih očitno pomešani z različnimi vrstami industrijskih odpadkov;

L.

ker je bil rok za prenos okvirne direktive o odpadkih december 2010, kljub temu pa jo je preneslo le šest držav članic, zaradi česar Komisija sprejema aktivne ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da jo bodo tudi preostale države prenesle in začele nemudoma izvajati;

M.

ker je treba z gospodinjskimi odpadki ravnati skladno s hierarhijo odpadkov, ki temelji na preprečevanju, zmanjševanju, ponovni uporabi, recikliranju, predelavi (npr. v energijo) ter odstranjevanju odpadkov, v skladu s členom 4 okvirne direktive o odpadkih;

N.

ker je Evropa, gospodarna z viri, eden od vodilnih ciljev strategije Evropa 2020 in ker je okvirna direktiva o odpadkih uvedla cilj glede recikliranja komunalnih odpadkov – in sicer 50 % –, ki ga morajo do leta 2020 izpolniti vse države članice, s čimer priznava, da je razvoj EU v krožno in okolju prijazno gospodarstvo, ki odpadke uporablja kot vir, pomemben element cilja učinkovite rabe virov;

O.

ker obstaja več vzrokov za neuspešno oblikovanje načrtov ravnanja z odpadki, skladnih z okvirno direktivo o odpadkih: ti vključujejo neizvajanje in neizvrševanje, pomanjkanje ustrezno usposobljenega osebja na lokalni in regionalni ravni, pomanjkanje usklajevanje na nacionalni ravni; nezadostni nadzor na ravni EU, nedodeljevanje ustreznih finančnih virov in neobstoj sistema glob, zaradi česar se zanemarjajo priložnosti za učinkovito ravnanje z odpadki, s katerimi bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov in druge vplive na okolje ter odvisnost Evrope od uvoženih surovin;

P.

ker je pomemben dejavnik, ki se pogosto zanemarja, dejstvo, da bi panoga recikliranja lahko zagotovila do pol milijona delovnih mest, saj so določene vrste odpadkov proizvodni vir, ki lahko prispeva k povečanju okoljske trajnostnosti in k prehodu na okolju prijazno gospodarstvo;

Q.

ker je ravnanje z biološkimi odpadki v EU še vedno v povojih, zaradi česar je treba dodelati veljavne zakonodajne instrumente ter povečati učinkovitost obstoječih metod;

R.

ker mora skladnost s cilji EU glede zbiranja, recikliranja in preusmeritve z odlagališč še naprej ostati prednostna naloga;

S.

ker države članice – na nacionalni, regionalni in lokalni ravni – nosijo glavno odgovornost za izvajanje zakonodaje EU in ker državljani menijo, da je EU odgovorna za zagotavljanje izvajanja politike o odpadkih, pri čemer pa nima ustreznih sredstev za izvrševanje zakonodaje;

T.

ker imajo državljani skladno z Aarhuškokonvencijo pravico, da so obveščeni o razmerah na lastnem ozemlju, in ker so oblasti odgovorne za zagotavljanje informacij in spodbujanje državljanov k oblikovanju odgovornega odnosa in vedenja; ker morajo v skladu z Direktivo 2003/35/ES države članice javnosti zagotoviti zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja pri pripravi in spremembi ali pregledu načrtov ali programov, ki jih je treba oblikovati;

U.

ker državljani v okviru postopka vlaganja peticij izražajo občutek, da javni organi položaja nimajo pod nadzorom, hkrati pa se sami včasih niso pripravljeni potruditi, da bi prispevali k rešitvi; ker je razmerje zaupanja okrnjeno ter prihaja do javnih obračunov in ohromljenosti, ki preprečuje ukrepanje;

V.

ker je nedavna študija (13), ki jo je naročila Komisija, da bi preučila izvedljivost ustanovitve agencije EU za ravnanje z odpadki, pokazala, da številne države članice pesti pomanjkanje zadostnih zmogljivosti za pripravo načrtov ravnanja z odpadki, pa tudi za izvajanje inšpekcij, nadzora in drugih ukrepov za pravilno izvrševanje zakonodaje o odpadkih;

W.

ker je študija razkrila tudi visoko stopnjo neizpolnjevanja zahtev, nezakonito odlaganje in pošiljke odpadkov, veliko število pritožb državljanov, primere kršitev pred Sodiščem Evropske unije ter posledično neuspešno varovanje javnega zdravja in okolja, kar je osnovni cilj zakonodaje EU na področju odpadkov;

X.

ker je nezakonito odlaganje odpadkov postalo tudi del dejavnosti organiziranega kriminala, kar poraja vprašanja glede vloge odgovornih organov in, glede industrijskih odpadkov, tajnih dogovorov v industriji;

Y.

ker so postopki spremljanja in nadzora, ki se uporabljajo za preprečevanje kontaminacije gospodinjskih odpadkov s strupenimi odpadki, včasih slabi ali pa sploh ne obstajajo, zaradi česar prihaja do kontaminacije odlagališč in sežigalnic; ker je treba poudariti, da je odstranjevanje strupenih odpadkov s sežiganjem v napravah, zasnovanih za sežiganje gospodinjskih odpadkov, brezpogojno prepovedano;

Z.

ker poglobljena analiza peticij potrjuje, da zakonodaja za dobro delujoč in okoljsko sprejemljiv sistem za ravnanje z odpadki obstaja in da so glavna vprašanja povezana z njenim izvajanjem in izvrševanjem, saj se kar 95 % vseh peticij nanaša na neuspešno delovanje oblasti na lokalni ali regionalni ravni;

AA.

ker pomanjkanje informacij, ozaveščenosti, upravne zmogljivosti in finančnih ter drugih virov na lokalni ravni predstavljajo bistvene dejavnike za nastalo stanje,

AB.

ker je Komisija okrepila podporo – vključno s 4,1 milijardo EUR v letih 2005/2006 – za boljše izvajanje in izvrševanje pravnega reda EU na področju odpadkov na nacionalni ravni; ker so kljub temu ob koncu leta 2009 primeri kršitev, povezani z odpadki, predstavljali 20 % vseh okoljskih kršitev;

AC.

ker so stroški slabega ravnanja z odpadki visoki in ker bi regionalni sistem, ki bi lahko zaokrožil celotni cikel, ustvaril znatne prihranke;

AD.

ker je za izvajanje zakonodaje o odpadkih v EU sicer odgovoren javni sektor, vendar pa s 60 % vseh gospodinjskih odpadkov in 75 % odpadkov, ki jih proizvedejo podjetja, ravnajo zasebna podjetja in multinacionalke, ki letno ustvarijo 75 milijard EUR (14) prometa;

AE.

ker vzpostavitev novih odlagališč in sežigalnic ureja Priloga I.9 direktive o presoji vplivov na okolje (15), ki skladno s členom 4(1) zahteva presojo vplivov na okolje ali vsaj pregled, kot izhaja iz člena 4(2), če je odlagališče vključeno v Prilogo II.11(b);

AF.

ker so dovoljenja za odlagališča vključena v Prilogo II direktive o presoji vplivov na okolje, če bodo ta "verjetno pomembno vplivala na okolje", in se zanje uporabljajo pragovi, ki jih določijo države članice;

AG.

ker člen 6(4) direktive o presoji vplivov na okolje določa, da "prizadeta javnost dobi zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v postopkih okoljskega odločanja v skladu s členom 2(2) in je tako upravičena izraziti predloge in mnenja, ko so pristojnemu organu ali organom pred odločitvijo o zahtevanem soglasju k posegu odprte vse možnosti";

AH.

ker se direktive EU in Aarhuška konvencija izrecno sklicujejo na dostop do informacij in sodelovanje javnosti pri odločanju v okoljskih zadevah;

AI.

ker številne peticije navajajo, da postopki izdaje dovoljenj za zmogljivosti za ravnanje z odpadki niso bili povsem skladni z zakonodajo EU, predvsem kar zadeva direktivo o presoji vplivov na okolje in javno posvetovanje;

AJ.

ker v primerih, ko so dovoljenja skladna s parametri, določenimi v direktivi, in je bila izvedena presoja vplivov na okolje, Komisija nima pristojnosti, da bi se vmešavala v odločitve nacionalnih organov; ker pa nekatere države članice pred izdajo dovoljenj za odprtje ali razširitev odlagališč ali izgradnjo sežigalnic niso izvedle temeljitih presoj vplivov na okolje;

AK.

ker se pravni postopki lahko začnejo šele potem, ko države članice projekt potrdijo; ker državljani težko razumejo, da EU ne more dejansko posredovati, dokler ni celoten postopek zaključen in ni država članica projekta odobrila;

AL.

ker se vprašanja, ki jih postavljajo državljani v postopku javnega posvetovanja in pri presoji vplivov na okolje, povezani z načrtovanimi lokacijami za nova odlagališča, pogosto porajajo zaradi domnevnih kršitev predpisov glede zaščitenih območij, kot v primeru odlagališča v narodnem parku Vezuv, ali zaradi pomislekov v zvezi z negativnimi vplivi na zdravje in dobro počutje;

AM.

ker načrtovane lokacije za nova odlagališča naletijo na neodobravanje, saj predlagatelji peticije menijo, da posegajo v okoljsko in kulturno zaščitena območja, kot izhaja iz peticij, povezanih z načrti za odprtje novega odlagališča na območju narodnega parka Vezuv; ker meni, da bi moralo za umestitev odlagališč v območja, ki spadajo v omrežje Natura 2000, veljati, da to ni v skladu z okoljsko zakonodajo EU;

AN.

ker direktiva o odlagališčih določa parametre za odobritev obratovalnih dovoljenj in za skupne postopke spremljanja v fazah obratovanja in po prenehanju obratovanja ter ker se za odlagališča, ki so bila zaprta pred prenosom te direktive, njene določbe ne uporabljajo; ker se merila, našteta v direktivi, nanašajo na lokacijo, nadzorovanje vode in ravnanje z izcedno vodo, varstvo tal in vode, nadziranje plinov, škodljive vplive in nevarnosti, stabilnost in ovire;

AO.

ker je Odbor za peticije prejel več peticij – zlasti tisto, ki je privedla do misije za ugotavljanje dejstev v kraju Path Head (Združeno kraljestvo) – glede odlagališč, ki se nahajajo v neposredni bližini hiš in kjer prebivalstvo trpi zaradi škodljivega smradu, povečane onesnaženosti zraka in razmnoževanja škodljivcev v bližini njihovih hiš; ker pa zakonodaja EU ne predpisuje natančnejših meril glede oddaljenosti odlagališč od domov, šol in bolnišnic, je treba za opredelitev natančnih zahtev, ki bi zagotovile varovanje zdravja ljudi in okolja, upoštevati načelo subsidiarnosti, navedeno v pogodbah;

AP.

ker so v peticijah o odlagališčih pogosto izražene skrbi, ki se nanašajo na možnost onesnaženja podtalnice, saj starejša odlagališča morda nimajo tesnilne plasti, ki bi preprečevala pronicanje v vodonosnike, ali pa se tesnilne plasti zdijo poškodovane in vzbujajo sum na pronicanje ali pa so odlagališča na geološko nestabilnem terenu in preblizu podtalnici/zalogam pitne vode;

AQ.

ker Komisija poroča, da je od leta 2001 sprožila 177 postopkov za ugotavljanje kršitev direktive o odlagališčih in da je v nedavnem pregledu ugotovila, da v celotni EU obstaja najmanj 619 nezakonitih odlagališč;

AR.

ker peticije in pritožbe, predložene pri Komisiji, dokazujejo obstoj velikega števila nezakonitih odlagališč, ki obratujejo brez dovoljenj, čeprav natančnega števila ni mogoče določiti zaradi pomanjkanja ustreznega spremljanja;

AS.

ker je treba opozoriti, da bi moralo biti odlaganje odpadkov na odlagališčih zadnja možnost; ker se javni organi v nekaterih državah članicah, ki zaostajajo pri preprečevanju nastajanja odpadkov, njihovega recikliranja in ponovne uporabe, lahko znajdejo pod pritiskom, naj za potrebe odstranjevanja odpadkov kratkoročno razširijo obstoječa – tudi neustrezna – ali odprejo nova odlagališča;

AT.

ker je uporaba sežigalnic, ki se uvršča nizko v hierarhiji ravnanja z odpadki, uveljavljena in dobro sprejeta s strani državljanov v nekaterih državah, za katere se zdi, da so dosegle visoko raven skladnosti z okvirno direktivo o odpadkih, in ki v okviru tega postopka pridobivajo energijo; ker bi se v državah, ki še ne uporabljajo sežiganja odpadkov, lahko odločili zanj, da bi odpravili zaostanek glede nakopičenih odpadkov;

AU.

ker se to lahko zgodi le pod pogojem, da se zagotovi strog nadzor in spoštovanje ustrezne zakonodaje EU, in ob upoštevanju dejstva, da lahko takšni ukrepi sprožijo razumljiv odpor najbolj neposredno prizadetih državljanov v bližini, ki jih skrbijo vplivi na njihovo zdravje;

AV.

ker je treba priznati, da so se z novejšimi tehnologijami izpusti iz sežigalnic občutno zmanjšali; ker se v nekaterih državah članicah – zlasti v tistih z visokimi stopnjami sežiganja odpadkov – zdi, da lokalno prebivalstvo to tehnologijo sprejema v večji meri, morda zaradi zavesti o proizvedeni toploti ali električni energiji v sežigalnicah, pa tudi zaradi preglednosti in dostopnosti informacij o njihovem delovanju;

AW.

ker so dovoljenja za odprtje sežigalnic sprejeta s podobnim odporom kot za odlagališča – in sicer iz istih razlogov –, pri čemer je poudarjen strah pred onesnaženjem zraka in negativni vplivi na javno zdravje in/ali okoljsko zaščitena območja;

AX.

ker javni organi za odprtje sežigalnic pogosto izberejo območja, ki že trpijo zaradi močne onesnaženosti zraka, ker ne bi smeli prezreti kumulativnih učinkov za zdravje prebivalcev območja in ker se iskanje drugih načinov odstranjevanja odpadkov in proizvodnje energije z metanizacijo pogosto zanemari;