22.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 177/1

Menjalni tečaji eura (1)

21. junija 2013

2013/C 177/01

1 euro =

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	1,3180
JPY	japonski jen	128,66
DKK	danska krona	7,4582
GBP	funt šterling	0,85330
SEK	švedska krona	8,6927
CHF	švicarski frank	1,2257
ISK	islandska krona
NOK	norveška krona	7,9090
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	25,825
HUF	madžarski forint	298,87
LTL	litovski litas	3,4528
LVL	latvijski lats	0,7016
PLN	poljski zlot	4,3289
RON	romunski leu	4,5350
TRY	turška lira	2,5515
AUD	avstralski dolar	1,4296
CAD	kanadski dolar	1,3705
HKD	hongkonški dolar	10,2239
NZD	novozelandski dolar	1,7004
SGD	singapurski dolar	1,6790
KRW	južnokorejski won	1 521,52
ZAR	južnoafriški rand	13,4906
CNY	kitajski juan	8,0832
HRK	hrvaška kuna	7,4905
IDR	indonezijska rupija	13 088,24
MYR	malezijski ringit	4,2222
PHP	filipinski peso	57,707
RUB	ruski rubelj	43,2260
THB	tajski bat	41,003
BRL	brazilski real	2,9737
MXN	mehiški peso	17,5558
INR	indijska rupija	78,1200

(1) Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

22.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 177/8

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 177/07

Ta objava daje pravico do ugovora zoper vlogo v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1).

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„LIERS VLAAIKE“

ES št.: BE-PGI-0005-0967-22.02.2012

ZGO ( X ) ZOP ( )

1. Ime

„Liers vlaaike“

2. Država članica ali tretja država

Belgija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 2.4

Kruh, fino pecivo, slaščice in drugi pekovski izdelki

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

„Lierse vlaaikes“ so okrogli kolački, visoki približno 3 cm, s premerom med 5 in 6 cm, ki tehtajo okoli 45 gramov.

Kolaček je sestavljen iz podlage in nadeva.

Podlaga je tenko (med 3 in 4 mm), bledo pečeno krhko nesladkano testo za pite z dokaj visokim robom.

Polnjeno je s sladkim nadevom temne barve, v katerem je mešanica začimb. Podlaga je napolnjena do roba, nadev pa se ob peki malo izboči, je sočen in zelo temno rjave barve.

Prevladuje okus po začimbah in sladkornem sirupu kandis.

Tekstura

podlaga: hrustljava

nadev: sočen

Barva

podlaga: svetle barve

nadev: temno rjave barve

Okus

podlaga: suh in nesladkan

nadev: sladek okus sladkornega sirupa kandis in mešanice začimb (cimet, nageljnove žbice, muškatni orešček in koriander)

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

Podlaga se pripravi iz navadne pšenične moke (11,5/680), vode in masla.

Nadev je sestavljen iz grobih krušnih drobtin, svetlega sladkornega sirupa kandis, polnomastnega mleka in navadne pšenične moke (11,5/680).

Nadev se začini z mešanico štirih začimb, v kateri so enake količine cimeta, nageljnovih žbic, muškatnega oreščka in koriandra.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

—

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Priprava testa, oblikovanje kolačka in peka „Liers vlaaike“ morajo potekati na omejenem geografskem območju.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.

—

3.7 Posebna pravila za označevanje

Na etiketi morajo biti naslednje navedbe: „Liers vlaaike“, logotip EU za zaščiteno geografsko označbo in spodnji logotip „Liers vlaaike“.

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Geografsko območje zajema mesto Lier, vključno s skupnostjo Koningshooikt v provinci Antwerpen.

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

„Vlaaien“ (pite) in njihove različice izhajajo iz dediščine flamskega slaščičarstva. Po navadi gre za preproste majhne kolače, ki jih pripravljajo tako ljubiteljski kot poklicni kuharji. Ovekovečili so jih celo flamski slikarji, kot je Pieter Brueghel. Nekateri recepti so se ohranili skozi čas in so postali avtentične regionalne specialitete.

Slaščičarji iz Liera so ohranili tradicijo „Liers vlaaike“. Recept in znanje za pripravo kolačkov sta tako tesno povezana z mestom Lier, da se nikoli niso pripravljali zunaj mesta. Vendar pa so jih slaščičarji iz Liera prodajali tudi zunaj občinskih meja, na primer na antwerpenskih tržnicah.

Ni naključje, da je „Liers vlaaike“ nastal tako blizu Antwerpna, ki je pristaniško mesto. V značilnem okusu „Liers vlaaike“ prevladujejo štiri začimbe in sladkorni sirup kandis. Antwerpen je bil eden izmed glavnih vstopnih evropskih pristanišč za začimbe in sladkorni trs z vzhoda. Sladkorni trs je bil na kraju samem predelan v kandis in rjavi sladkor.

V Lieru je še danes ohranjenih več starih lesenih modelov za kolačke. Pred drugo svetovno vojno so podlago oblikovali v teh majhnih lesenih modelih. Testo so naredili s toplo vodo, z njim prekrili modelčke in testo pustili nekaj dni, da se je posušilo. Šele nato so podlago vzeli iz modelčkov in jo spekli skupaj z nadevom.

5.2 Posebnost proizvoda

Pekarne iz Liera so ohranile edinstveni in tradicionalni recept za „Liers vlaaike“.

Od drugih flamskih pit se razlikuje po naslednjem:

—	:	po obliki	:	gre za posamezne kolačke;
—	:	po podlagi	:	izdelana je iz suhega in nesladkanega testa;
—	:	po nadevu	:	vsebuje drobtine, sladkorni sirup kandis in začimbe.

„Liers vlaaike“ ne vsebujejo jajc, soli, konzervansov in ojačevalcev okusa. Večina pekov pripravlja lastne drobtine iz suhih in naribanih ostankov žemljic, kruhkov, kruha za sendviče in baget.

V kolačku se nesladkana skorja združi z zelo sladkim nadevom z začimbami, s čimer nastane edinstven regionalni proizvod, ki ga pečejo samo peki iz Liera. In točno ta edinstveni kolaček je znan pod imenom „Liers vlaaike“, ki ne obstaja v nobeni drugačni različici.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO)

Zaščitena geografska označba „Liers vlaaike“ temelji na slovesu, ki ga ima proizvod, ki se že tristo let proizvaja v mestu Lier.

Po izročilu izvor „Liers vlaaike“ sega v leto 1722. Lodewijk Jozef van Kessel, kanonik katedrale svetega Bava iz Genta, v svojih spominih omenja recept za kolaček. „Četrt litra surovega mleka, tri piškote in tri zdrobljene nageljnove žbice zavrite in sladkajte s sirupom. Mešanico vlijte na testo za pite ter specite.“ Recept za nadev se skorajda ni spremenil, piškote so nadomestile drobtine, namesto nageljnovih žbic pa se uporablja mešanica začimb.

Leta 1890 je na razstavi na trgovskem sejmu v Lieru ob prazniku svetega Gomera njegovemu veličanstvu kralju Leopoldu II in njenemu veličanstvu kraljici Mariji Henrieti pek Van den Eynde na srebrnem pladnju ponudil nekaj kolačkov „Lierse vlaaikes“, ne da bi o tem koga predhodno obvestil. Kraljica je kolaček vzela in ga z veseljem pojedla. Nato je gospoda Van den Eyndeja pohvalila, da je kolaček zares izvrsten, in se pozanimala o načinu njegove priprave. Pek, ki ni želel, da bi prisotni zvedeli recept za njegovo specialiteto, naj bi dejal: „Vaše veličanstvo, ne zamerite, ampak pekarna želi recept ohraniti kot skrivnost!“ Kraljica je smeje odvrnila: „Seveda, ne bi bilo primerno, da bi vam delala konkurenco …“ Čez nekaj tednov se je na pročelju pekarne Van den Eynde na Antwerpse Straat pojavil kraljevi grb in napis „Dvorni dobavitelj“.

Leta 1925 je Felix Timmermans, slavni flamski pisatelj, „Liers vlaaike“ vključil v svojo himno z naslovom „Schoon Lier“.

Kolački „Liers vlaaike“ se pojavljajo v številnih starejših in novejših publikacijah, ki opisujejo regionalne proizvode. Tako je na primer v knjigi z naslovom De Zoete Provincie; Ambachtelijke specialiteiten uit Antwerpen (1998 in 2007) „Lierse vlaaike“ naštet med najstarejšimi regionalnimi slaščicami. V delu iz leta 1932 Wat folklore in betrekking met de Pasteibakkerij avtorja A. Vaniseja je navedeno, da „Takšni so Liersche Vlaaikens. Ti okrogli kolači so pečeni v modelih in pripravljeni iz mešanice zmletega kruha, sirupa in mleka.“

Turistični vodniki, kot so Zwerven door Vlaanderen avtorja Jana Lambina (1961), Ippa’s Streekgerechtengids voor België (1995), Lekker Antwerpen (1993) in Kleine culinaire encyclopedie (2009) omenjajo „Liers vlaaike“. Na internetu je pecivo postalo celo mednarodno poznano.

Glede na rezultate kvantitativne raziskave trga, ki jo je center VLAM (Vlaams Centrum voor Agro- en Visserij Marketing vzw) leta 2003 izvedel med prebivalci province Antwerpen, 72 % vprašanih meni, da je „Liers vlaaike“ tradicionalni regionalni proizvod.

„Liers vlaaike“ je bil uvrščen na flamski seznam Euroterroir (1995) in leta 2007 priznan za tradicionalni regionalni flamski proizvod.

Proizvodnja peciva poteka celo leto, prebivalci Liera pa ga z veseljem podarijo, kadar gredo na obisk zunaj svojega mesta. Po navadi se uživa ob majhnih in velikih praznovanjih v mestu ter mestni hiši. Belgijski princ Filip in princesa Matilda sta lahko ob obisku mesta Lier leta 2000 okusila slastne kolačke iz Liera. Ob lokalnih praznovanjih, kot je praznik v čast vseh 75-letnih prebivalcev Liera, mesto vsem povabljencem postreže s skodelico kave in kolačkom „Liers vlaaike“. Tudi mnoge lokalne restavracije vedno postrežejo „Liers vlaaike“ kot prigrizek h kavi.

Sklic na objavo specifikacije

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

http://lv.vlaanderen.be/nlapps/data/docattachments/20120117_dossier%20met%20bijlage.pdf

ali

http://www.vlaanderen.be/landbouw – beleid – kwaliteitssystemen – Europese kwaliteitssystemen – vlaamse dossiers

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

22.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 177/12

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(b) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 177/08

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

VLOGA ZA REGISTRACIJO ZTP

UREDBA SVETA (ES) št. 509/2006

o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (2)

„SALINĀTĀ RUDZU RUPJMAIZE“

ES št.: LV-TSG-0007-01043-11.10.12

1. Ime in naslov skupine vlagateljev

Latvijas Maiznieku biedrība

Naslov: Lizuma iela 5

Rīga, LV-1006

LATVIJA

Tel. +371 6754540, +371 27063370

E-naslov: birojs@maizniekubiedriba.lv

2. Država članica ali tretja država

Latvija

3. Specifikacija proizvoda

3.1 Ime(-na) za registracijo (člen 2 Uredbe Komisije (ES) št. 1216/2007)

„Salinātā rudzu rupjmaize“

3.2 Gre za ime, ki

☒	je specifično samo po sebi
	izraža posebne lastnosti kmetijskega proizvoda ali živila

Beseda „salināt“ pomeni narediti sladko, osladiti, npr. s prelivanjem moke z vročo vodo (K. Karulis, Latviešu etimoloģijas vārdnīca (Etimološki slovar latvijskega jezika), zvezek II, 1992). Gre za staro besedo, ki je bila v vsakdanji rabi v zahodnem delu Latvije že v 18. stoletju.

Izraz „salinātā rudzu rupjmaize“ se nanaša na kruh, spečen iz ržene moke, pri katerem se v postopku izdelave uporablja poparjena moka, kar pomeni, da se del moke prelije z vročo vodo, da bi kruh postal slajši.

V svojem raziskovalnem delu Mūsu maize. Our Daily Bread (Naš vsakdanji kruh) (2004) etnografinja Indra Čekstere pojasni, da je na področju Kurzeme „rženi kruh (rupjmaize) znan kot ‚salinātā‘ maize, kadar se del moke popari z vročo vodo“.

3.3 Ali se zahteva pridržanje imena na podlagi člena 13(2) Uredbe (ES) št. 509/2006?

☒	Registracija s pridržanjem imena
	Registracija brez pridržanja imena

3.4 Vrsta proizvoda

Skupina 2.3.

Slaščice, kruh, testo, pecivo, piškoti in drugi pekovski izdelki

3.5 Opis kmetijskega proizvoda ali živila, za katerega se uporablja ime iz točke 3.1 (člen 3(1) Uredbe (ES) št. 1216/2007)

„Salinātā rudzu rupjmaize“ je naravno vzhajan kruh, ki ga v Latviji pečejo iz ržene moke in pri katerem se v postopku izdelave uporabljajo poparjena moka in droži. Tovrsten kruh se peče v krušni peči, ima obliko podolgovate štruce, tehta en kilogram ali več ter ima gladko bleščečo skorjo, na katero se po peki nanese škrobna zmes ali voda.

Zunanji videz in oblika: podolgovata štruca z zaobljenimi krajci, ki je vsaj dvakrat daljša kot široka; na vrhu skorje je lahko odtis, ob straneh pa vtisi.

Skorja: temna, gladka in bleščeča; lahko je potresena s semeni kumine; na spodnji strani skorje so lahko otrobi, moka ali javorovi listi.

Sredica: temna, z večjimi ali manjšimi luknjicami; prožna; lahko je rahlo vlažna.

Okus in aroma: prijetna aroma pečenega kruha in semen kumine s sladkokislim okusom rženega kruha.

3.6 Opis metode pridobivanja kmetijskega proizvoda ali živila, za katero se uporablja ime iz točke 3.1 (člen 3(2) Uredbe (ES) št. 1216/2007)

Metoda izdelave kruha „salinātā rudzu rupjmaize“ poteka v več fazah: priprava, hlajenje in fermentacija poparjene moke, mesenje in fermentacija testa, razdelitev, oblikovanje štruc, peka.

Recept za kruh „salinātā rudzu rupjmaize“ (za 10 kg moke) (3)

Poparjena moka

ržene moke

3 kg

semen kumine

0,08–0,1 kg

vroče vode

6–8 litrov

nefermentiranega slada

0,2–0,3 kg

Temperatura vode:

od 85 do 95 °C

Temperatura poparjene moke

Začetna	:	od 63 do 68 °C
Končna	:	od 35 do 28 °C

Čas priprave:

12–24 ur

Fermentacija poparjene moke

ohlajene poparjene moke	7–10 kg
droži	0,4–0,6 kg
Čas fermentacije:	3–6 ur
Temperatura fermentacije:	od 35 do 36 °C

Testo

fermentirane poparjene moke	7–10 kg
ržene moke	7 kg
sladkorja	0,4–0,8 kg
soli	0,15–0,2 kg
Trajanje fermentacije:	2–3 ure
Temperatura fermentacije:	od 30 do 34 °C

Pri pripravi kruha „salinātā rudzu rupjmaize“ se popari ržena moka. Poparjena moka se tradicionalno pripravlja v približno 30-litrskih kadeh, izdelanih iz desk listnatih dreves trepetlike ali lipe, v katerih se stepa z leseno lopatico. Mikroflora, ki ostane na robovih kadi od predhodnega fermentiranega testa, spodbuja fermentacijo, zato se kad ne opere, ampak natančno ostrga in shrani na suhem. Približno 30 % (3 kg) celotne količine moke, uporabljene za izdelavo kruha (10 kg), se porabi za pripravo poparjene moke. Moka, namenjena prelivanju z vročo vodo, in semena kumine se „osladijo“, t.j. poparijo z vodo, ki ima temperaturo približno 95 °C. Po tem postopku bi morala temperatura poparjene moke znašati približno 63–68 °C.

Običajno je treba dodati od 2-krat do 2,5-krat več vode kot moke. Voda se dodaja postopno, da se moka in voda med stepanjem lažje sprimeta v homogeno zmes, ki je približno tako gosta kot gosta smetana. Ko ima poparjena moka 63–65 °C, se doda približno 200–300 g nefermentiranega rženega slada, ki ga je treba temeljito vmešati. Zaradi semen kumine in sladu ima poparjena moka aromo kumine, proizvod pa značilen sladkokisel okus. Sladek okus se razvije, ker slad razgradi škrob v sladkorje, kisel okus pa se razvije zaradi mlečne kisline in ocetne kisline, ki nastane pri fermentaciji mlečne kisline.

Če je poparjena zmes moke pravilno pripravljena, ima homogeno teksturo, podobno gosti smetani, in je sivorjava. Ko je moka poparjena, jo je treba 2–4 ure pustiti v kadi, v kateri je bila pripravljena, ter vzdrževati optimalno temperaturo (63–65 °C), da se omogoči pretvorba škroba v sladkor. Potem je treba poparjeno moko premešati, da se ohladi. Ohlajanje in fermentacija poparjene moke potekata v isti kadi približno 12–24 ur. Ko temperatura doseže približno 36 °C, se poparjeni moki dodata približno 0,2 kg droži iz predhodne peke kruha, da se spodbudi fermentacija mlečne kisline. Droži je treba najprej dodati samo v zgornji del kadi, čez par ur pa jih je treba vmešati globlje, približno do polovice poparjene moke, in nazadnje vse do dna. Med fermentacijo postane poparjena moka rahlo kiselkasta in izoblikuje se prijeten sladkokisel okus.

Ko poparjena moka fermentira, se testo pregnete v leseni kadi ali posodi za mesenje. Po fermentaciji se poparjeni moki dodajo ržena moka, sladkor in sol; lahko se doda največ 10 % pšenične moke. Testo se gnete, dokler se ne lepi več na roke in dokler niso vse sestavine enakomerno vmešane. Z omočenimi rokami se zgladi gornja površina testa, ki se potem pokrije in postavi na toplo, da se fermentacija lahko nadaljuje. Razpoke na zgornji površini testa in dvakratno povečanje velikosti pomenijo, da je testo fermentiralo. Zdaj se lahko razdeli in speče.

Fermentirano testo se razdeli na posamezne kose z rokami, ki si jih je treba omočiti v vodi. Kruh „Salinātā ruzdu rupjmaize“ se oblikuje v podolgovate štruce, potem pa zgladi z omočenimi rokami; večje štruce se prerežejo ob straneh, da ne razpokajo, na površino pa se lahko vrežejo križ, črte ali simbol. Štruce testa se lahko položijo na površine, pokrite s tkanino, na plošče ali krušne loparje, posute z otrobi ali prekrite z javorovimi listi, potem pa se vstavijo v peč. Pečejo se neposredno v vroči krušni peči in ne na pladnjih ali v posodah za peko. Peč se na začetku peke segreje na višjo temperaturo (280–350 °C), da se zapeče močnejša skorja, ki ne razpoka. Peka se potem nadaljuje pri nižji temperaturi (200–250 °C). Traja približno eno do dve uri, odvisno od velikosti štruce. Ko se vroče štruce vzamejo iz peči, se premažejo s škrobno zmesjo ali vodo, da postane skorja mehkejša in bolj bleščeča.

Organoleptični, fizikalni in kemijski kazalniki kakovosti kruha

Oblika, zunanji videz	Podolgovata štruca, vsaj še enkrat daljša kot je široka; debela, temna, bleščeča skorja; lahko je potresena s semeni kumine
Luknjičavost sredice	Enakomerno luknjičasta; luknjice so lahko večje ali manjše
Prožnost sredice	Temna, prožna in rahlo vlažna
Okus in aroma	Prijetna aroma pečenega kruha in semen kumine s sladkokislim okusom rženega kruha
Kislost kruha, pH	8–14
Vsebnost vlage v kruhu, %	38–45

Po peki se vroč kruh najprej ohladi, potem pa se prestavi v hladen in zračen prostor ali prekrije z bombažnim pregrinjalom. Ko se ohladi, se lahko prodaja kot cela štruca ali narezan na manjše kose ali rezine. Lahko se tudi zapakira v tkano, papirnato ali plastično vrečko. Hrani se lahko na sobni temperaturi (15–25 °C) ali v zamrznjenem stanju (–18 °C). Kruh „Salinātā rudzu rupjmaize“ ostane dolgo svež in ga je mogoče hraniti vsaj 5–10 dni.

3.7 Posebne lastnosti kmetijskega proizvoda ali živila (člen 3(3) Uredbe (ES) št. 1216/2007)

Posebne lastnosti kruha „Salinātā rudzu rupjmaize“ so rezultat recepta in metode izdelave tega kruha.

Drugače kot pri drugih vrstah rženega kruha se v receptu za kruh „ salinātā rudzu rupjmaize“ ne uporablja pekovski kvas ampak ržena moka, približno 0,8 % semen kumine, 4–8% sladkorja in 0,3 % nefermentiranega rženega slada.

Metoda izdelave je posebna, ker se pred pripravo testa približno 30 % ržene moke „osladi“, t.j. popari, poparjena moka pa potem fermentira vsaj 12 ur. Poparjena moka se poleg tega pripravlja v kadeh, izdelanih iz lesa listavcev, zato se po prelivanju z vročo vodo v teh kadeh ohlaja počasneje, kot bi se v posodah iz kovine ali drugih materialov. Ko se moka popari z vročo vodo (85–95 °C), se še 2–4 ure ohranja na temperaturi 63–65 °C, da se lahko škrob razgradi v sladkorje, ki dajejo proizvodu sladek okus. Poleg tega se na robovih kadi ohrani mikroflora z mlečnokislinskimi bakterijami iz predhodne fermentacije poparjene moke, ki povzroči postopno fermentacijo mlačne kisline ter povečanje kislosti poparjene moke, ko se ta ohlaja. Razvoj nezaželenih mikroorganizmov zavira fermentacijo mlečne kisline. Zaradi dolžine postopka za pripravo poparjene moke in droži se mikroorganizmi lahko dovolj namnožijo, da kruh pridobi potrebno kislost, aromo in luknjičavost, zato se ne dodaja pekovski kvas.

Še ena posebna lastnost latvijskega kruha „salinātā rudzu rupjmaize“ so semena kumine, ki se dodajo med pripravo poparjene moke in testa ter dajejo kruhu značilno aromo kumine.

Latvijski kruh „salinātā rudzu rupjmaize“ je znan tudi po tem, da ima obliko podolgovate štruce, ki je vsaj še enkrat daljša kot je široka, ročno zaobljene krajce, gladko bleščečo temnorjavo skorjo, premazano s škrobno zmesjo, in aromatično sredico. Peče se neposredno v vroči krušni peči in ne na pladnjih ali v posodah za peko. Tako lahko toplota intenzivno prehaja, s čimer se ohrani ročno izdelana oblika kruha in pridobi večja štruca z močnejšo skorjo.

3.8 Tradicionalne lastnosti kmetijskega proizvoda ali živila (člen 3(4) Uredbe (ES) št. 1216/2007)

Rženi kruh je že od nekdaj eno osnovnih živil v latvijskih domovih, zato je še vedno simboličen del latvijske narodne identitete. Vključen je v poglavje „Ljudsko izročilo“ Latvijskega kulturnega kanona. Latvijski kulturni kanon je podobno kot enakovredni kanoni drugih evropskih držav zbirka najbolj izstopajočih in najpomembnejših umetniških del in kulturnega bogastva, ki odražajo najpomembnejše kulturne dosežke v zgodovini naroda.

V svojem raziskovalnem delu Mūsu maize. Our Daily Bread (Naš vsakdanji kruh) (2004) etnografinja Indra Čekstere razlaga, da se na področju Kurzeme za „rženi kruh (rupjmaize) uporablja izraz ‚salinātā‘ maize, kadar se del moke popari z vročo vodo. Kepa testa iz predhodne peke kruha se raztopi v topli vodi in doda kot droži. V kadi se stepe redko testo in pusti fermentirati čez noč. Stepa se z dolgo leseno lopatico. Zjutraj se zamesi. Mesenje je dolgotrajno, dodajo se tudi semena kumine in še več moke. Testo je zameseno, ko se ne lepi več na roke. Kad s fermentirajočim testom se postavi zraven peči, na krušnem loparju, posutem z moko ali prekritem z javorovimi listi, se izdelajo majhne dolge štruce in hitro potisnejo v peč.“

V publikaciji Latviešu tradicionālie ēdieni (Tradicionalne latvijske jedi) (urednika I. Heinola in S. Stinkule, objavljena leta 2006 s podporo Državnega kulturnega sklada) je zapisano, da sta bila kmetijstvo in ribištvo vse do začetka 20. stoletja glavni dejavnosti Latvijcev in Livoncev, zato je bila njihova osnovna prehrana sestavljena iz domačega rženega kruha in različnih kuhanih jedi. Vsebuje tudi opis kruha „salinātā rudzu rupjmaize“ in navedbo, da se je pri njegovi izdelavi uporabljala ržena moka, del te moke pa se je prelil z vročo vodo. Testo se je pripravljalo v leseni kadi, fermentacija pa je potekala zaradi droži, ki so ostale od predhodne peke kruha, in mikroorganizmov, ohranjenih na robovih kadi. Iz testa so se izdelale dolge štruce in spekle v peči, podkurjeni z lesom.

V knjigi Daudzveidīgā maizīte (Mnogotere oblike kruha) (1993) strokovnjakinja za peko kruha Zigrīda Liepiņa opisuje tudi izdelavo tradicionalnega kruha „salinātā rudzu rupjmaize“, kakršna je bila še na začetku 20. stoletja. V opisu sta poudarjena edinstvenost prelivanja moke z vročo vodo in trajanje fermentacije v lesenih kadeh, zaradi katerih kruh dobi značilno prijetno aromo ter luknjičasto in prožno sredico.

Učiteljica gospodinjstva in ročnih spretnosti M. Leiše je opisala pripravo kruha „salinātā rudzu rupjmaize“ in recept zanj. Opozorila je, da je za pripravo kruha najbolje uporabiti posodo iz lesa listavcev in da je treba del moke preliti z določeno količino vroče vode ter mešanico stepati z leseno žlico, dokler testo ne postane homogeno. Čez približno 12 ur, ko se poparjena moka ohladi, se dodajo droži, mešanica pa mora najprej fermentirati, da se lahko potem zamesi testo. Fermentirano testo se razdeli na kose in speče neposredno v vroči krušni peči. (Praktiskā mājturība (Praktično gospodinjstvo), založnik A. Gulbis, Riga, 1931).

L. Dumpe je v svoji publikaciji Latviešu tautas ēdieni (Latvijske nacionalne jedi) (2006) na podlagi gradiva, zbranega med etnografskimi odpravami, opisala, kako se je kruh „salinātā rudzu rupjmaize“ pekel okoli leta 1915. Ugotavlja, da se je „za fermentacijo običajnega kruha uporabljala topla voda, segreta na 45–65 °C, za fermentacijo kruha „salinātā“ pa vroča voda, segreta na 95 °C. Testo se je gnetlo, dokler se ni več prijemalo na roke in je na njem ostala bela črta, če si ga raztegnil s prstom. Zameseno testo se je pokrilo in na toplem je še enkrat fermentiralo. Fermentirano testo se je razdelilo na kose, oblikovalo v podolgovate štruce in speklo v krušni peči. Na vroče štruce se je potem nanesla voda ali škrobna zmes, da se je skorja zmehčala in postala bleščeča“.

3.9 Minimalne zahteve in postopek nadzora posebnih lastnosti (člen 4 Uredbe (ES) št. 1216/2007)

Kruh „Salinātā rudzu rupjmaize“ mora izpolnjevati minimalne osnovne zahteve, določene v specifikaciji podjetja, in ustrezati posebnim lastnostim proizvoda.

Minimalne osnovne zahteve, ki se uporabljajo za kruh „Salinātā rudzu rupjmaize“, so:

1.	priprava kruha „Salinātā rudzu rupjmaize“ poteka po metodi izdelave, določeni v točki 3.6, z uporabo opredeljenih sestavin;

za pečen rženi kruh so značilni:

—	zunanji videz in oblika: lepo oblikovana podolgovata štruca z zaobljenimi krajci; ob straneh ali na vrhu se lahko naredijo odtisi ali vtisi;

—	skorja: temna, gladka in bleščeča; lahko je potresena s semeni kumine; na spodnji strani skorje so lahko otrobi ali moka, štruca se lahko speče na javorovih listih;

—	sredica: večje ali manjše luknjice; prožna; lahko je rahlo vlažna;

—	okus in aroma: prijetna aroma pečenega kruha in semen kumine s sladkokislim okusom rženega kruha.

Količina kruha „Salinātā rudzu rupjmaize“, ki ga proizvajalec izdela in proda, mora biti navedena v ustreznem registru.

Proizvajalci morajo zbrati dokumente, ki so potrebni za določitev sestave proizvoda, in jih predložiti inšpektorju.

Uslužbenec proizvajalca, pooblaščen za to nalogo, po vsak peki preveri skladnost s specifikacijo, uporabo opredeljenih sestavin, postopek izdelave ter videz in organoleptične lastnosti končnega proizvoda, enkrat na leto pa to stori tudi inšpekcijski organ.

4. Organi ali telesa, ki preverjajo skladnost s specifikacijo proizvoda

4.1 Ime in naslov

Ime:	Pārtikas un veterinārais dienests (Živilska in veterinarska služba)
Naslov:	Peldu iela 30 Rīga, LV-1050 LATVIJA
Tel.	+371 67095230
E-naslov:	pvd@pvd.gov.lv

☒ Javni

 Zasebni

4.2 Posebne naloge organa ali telesa

Živilska in veterinarska služba je kot inšpekcijski organ odgovorna za preverjanje skladnosti s postopkom izdelave in kazalniki kakovosti iz točke 3.6. Pregledi se izvajajo na podlagi preverjanja postopka izdelave in recepta, ki se uporablja za izdelavo proizvoda, ter ocene organoleptičnih lastnosti proizvoda.

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 1.

(3) Po tem receptu se zamesi približno 15–20 kg testa, iz katerega je mogoče speči od 13 do 18 kilogramskih štruc ob upoštevanju, da se 10 % mase izgubi med peko. Po peki se štruce premažejo s škrobno zmesjo, ki se pripravi tako, da se zavre mešanica krompirjeve moke in vode.

22.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 177/18

Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 177/09

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo za spremembo.

VLOGA ZA SPREMEMBO

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

VLOGA ZA SPREMEMBO V SKLADU S ČLENOM 9

„PERAS DE RINCÓN DE SOTO“

ES št.: ES-PDO-0105-0251-05.10.2010

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Postavka v specifikaciji proizvoda, na katero se sprememba nanaša

—		ime proizvoda
—	☒	opis proizvoda
—	☒	geografsko območje
—	☒	dokazilo o poreklu
—	☒	metoda pridobivanja
—		povezanost
—		označevanje
—		nacionalne zahteve
—	☒	drugo (kontrolni organ; pravne zahteve)

2. Vrsta spremembe

—	☒	sprememba enotnega dokumenta ali povzetka
—		sprememba specifikacije registriranega ZOP ali ZGO, za katerega enotni dokument in povzetek nista bila objavljena
—		sprememba specifikacije, pri kateri objavljenega enotnega dokumenta ni treba spremeniti (člen 9(3) Uredbe (ES) št. 510/2006)
—		začasna sprememba specifikacije zaradi obveznih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki so jih uvedli javni organi (člen 9(4) Uredbe (ES) št. 510/2006).

3. Spremembe

3.1 Opis proizvoda

Spremeni se odstavek B.3 Posebne značilnosti, pri čemer se njegova vsebina razdeli na naslednje pododstavke: B.3.1. Fizikalne/kemične značilnosti, B.3.2. Organoleptične značilnosti in B.3.3. Fizikalne značilnosti.

Poleg tega se v odstavku B.3.1. Fizikalne/kemične značilnosti (ki se bodo merile v času odpreme proizvoda in ne v času obiranja) črta naslednje: največja dovoljena vsebnost topnih trdnih snovi, saj je njihovo omejevanje neprimerno glede na to, da je sladkost našega proizvoda njegova prepoznavna lastnost, in minimalna trdota, saj je ta odvisna od zorenja tega klimakteričnega sadeža, ki še naprej zori tudi po obiranju, pri tem pa postaja bolj sladek in mehkejši, ter je tako prilagodljiv potrebam trga in željam potrošnikov. Po drugi strani je v luči pridobljenih izkušenj najmanjšo dovoljeno velikost mogoče zmanjšati za 5 mm, če tako zahteva ciljni trg. V pododstavku B.3.3. Fizikalne značilnosti se črta sklic na Uredbo (EGS) št. 1619/2001, saj je skladnost z njo v vsakem primeru obvezna.

3.2 Geografsko območje

Geografsko območje se razširi, saj je bilo sprva napačno določeno in ga je tako treba razširiti na naslednje občine v dolini reke Ebro: Albelda, Alberite, Alcanadre, Agoncillo, Arrubal, Ausejo, Azofra, Cenicero, Entrena, Fuenmayor, Hormilla, Hormilleja, Huércanos, Lardero, Logroño, Murillo, Nalda, Nájera, Navarrete, Pradejón, San Asensio, Torremontalbo, Uruñuela in Villamediana de Iregua.

To območje v celoti leži v dolini reke Ebro in je oddaljeno od gorskega območja, zato ima s sprva določenim območjem skupne človeške in naravne značilne dejavnike in zaradi tega z njim tvori eno samo in nedeljivo območje.

3.3 Dokazilo o poreklu

Informacije, navedene pod to točko, se zgostijo in besedilo se skrajša, vsebovati pa mora novo nomenklaturo Inštituta za kakovost v La Rioji „Instituto de Calidad Agroalimentaria de La Rioja“ in novo strukturo registra operaterjev. Prav tako se navedbo zveze za promocijo hruške „Pera de Rincón de Soto“, „Asociación para la Promoción de la Pera de Rincón de Soto“ nadomesti z navedbo „Consejo Regulador“ (upravni svet).

3.4 Metoda pridobivanja

Informacije, navedene pod to točko, se strnejo in besedilo se skrajša, njegova vsebina pa se prilagodi tehnološkemu napredku, ki ne ogroža kakovosti proizvoda, in novim zasebnim kakovostnim standardom, torej se črtajo navedbe, ki se nanašajo na dejavnosti, ki se lahko opravljajo samo ročno, in navedbe, ki dovoljujejo samo uporabo lesenih zabojev.

3.5 Drugo

V odstavku G. Kontrolni organ se navede novo ime kontrolnega organa, v odstavku I. Pravne zahteve pa je posodobljena zakonodaja, ki se uporablja.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (3)

„PERAS DE RINCÓN DE SOTO“

ES št.: ES-PDO-0105-0251-05.10.2010

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime

„Peras de Rincón de Soto“

2. Država članica ali tretja država

Španija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 1.6.

Sadje, zelenjava in žita, sveži ali predelani.

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

Sadeži vrste Pyrus Communis L, ki izhajajo iz sort Blanquilla in Conference, kategorije „Extra“ in „I“, ki se uživajo sveži.

Ob odpremi morajo hruške izpolnjevati naslednje zahteve:

Trdota: največ 6,12 kg/cm2

Topne trdne snovi: vsebnost topnih trdnih snovi je najmanj 13 °Brix

Najmanjša velikost: velikost, določena z največjim premerom v prečnem prerezu, je 58 mm za sorto Blanquilla in 60 mm za sorto Conference. Ti najmanjši velikosti se lahko zmanjšata za 5 mm, če tako narekujejo zahteve na trgu.

Naravna mrežavost, brez uporabe kemičnih abrazivnih proizvodov.

Vidni pecelj.

3.2.1 Organoleptične značilnosti

Za hruško Blanquilla s tega območja je značilen močan okus, ki je intenziven in ima pravo ravnotežje med kislostjo in sladkostjo. Hruške sorte Conference imajo lesnato teksturo in odličen kislo-sladek okus, ki je izrazit, intenziven in uravnotežen. Obe sorti sta zelo sočni in imata veliko vsebnost sladkorjev, kar pomembno prispeva k okusu sadeža.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

—

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

—

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Območje proizvodnje je isto kot območje shranjevanja in končnega izbiranja.

Hruška, zaščitena z označbo porekla „Pera de Rincón de Soto“, mora priti do potrošnikov v popolnem stanju, obenem pa mora ves čas izpolnjevati tudi vse posebne zahteve.

Tako se zagotovi ustrezno shranjevanje hruške „Pera de Rincón de Soto“ in skrben končni izbor hrušk pred njihovo odpremo, med katerim se izločijo ne samo tiste, ki so poškodovane ali neustrezno shranjene, temveč tudi vse tiste, ki ne izpolnjujejo kakovostnih zahtev, zaradi katerih so te hruške posebnost.

Glede na to, da se končni izbor opravi, tik preden proizvod zapusti obrat pridelave sadja in zelenjave, tj. ko se hruške položijo izven zabojev, v katere so bile zložene in v katerih so bile shranjene, se ta faza šteje kot del proizvodnega procesa in jo je posledično treba izvajati na zaščitenem geografskem območju.

Če se proizvodnja, shranjevanje in končni izbor opravijo na zaščitenem geografskem območju, se s tem zagotovi poreklo zadevnega proizvoda in optimalni nadzor nad proizvodom, s čimer se ohranijo njegove fizikalne in organoleptične značilnosti.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.

Glede na to, da se med končnim izborom proizvoda, zaščitenega z označbo porekla „Pera de Rincón de Soto“, opravi tudi pakiranje, pri katerem se hruške, ki izpolnjujejo zahteve iz specifikacije proizvoda, prenesejo iz zabojev v škatle, v katerih bodo odpremljene, je pakiranje treba prav tako opraviti na zaščitenem geografskem območju.

Hruške je v centralnem obratu treba zapakirati v škatle v eni sami plasti, škatle pa morajo biti oblikovane tako, da onemogočajo premikanje hrušk, s čimer se preprečijo morebitne poškodbe med prevozom in distribucijo.

Kljub temu pa se omenjeno pakiranje ne šteje kot embaliranje, saj ne gre nujno za končno embalažo, v kateri bo proizvod ponujen potrošniku.

3.7 Posebna pravila za označevanje

Na etiketi je obvezno navedeno „Denominación de Origen Protegida“ in „Pera de Rincón de Soto“. Etikete, ki bi iz kakršnih koli razlogov lahko zmedle potrošnika, niso dovoljene.

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Občine Albelda, Alberite, Alcanadre, Aldeanueva de Ebro, Alfaro, Agoncillo, Arrubal, Ausejo, Azofra, Calahorra, Cenicero, Entrena, Fuenmayor, Hormilla, Hormilleja, Huércanos, Lardero, Logroño, Murillo, Nalda, Nájera, Navarrete, Pradejón, Rincón de Soto, San Asensio, Torremontalbo, Uruñuela in Villamediana de Iregua, ki se vse nahajajo v dolini reke Ebro.

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

Naravni dejavniki

La Rioja je pod tolikšnim vplivom topografije terena, da gorovje na jugu predstavlja jasno naravno razmejitev med dolino reke Ebro in preostalimi območji ter tvori izrazito temperaturno in deževno mejo.

Geografsko območje, ki se v celoti nahaja v dolini reke Ebro in je oddaljeno od gorskega območja, ima značilno in enotno prst ter podnebje, zaradi česar je to območje še posebej ugodno za gojenje hrušk s posebnimi in zelo cenjenimi organoleptičnimi ter kakovostnimi značilnostmi. Vse to, skupaj z globoko ukoreninjeno tradicijo gojenja hrušk, to območje opredeljuje kot enotno in nedeljivo.

Površje: Kar se tiče pozebe, sončnega obsevanja in izhlapevanja, je lokacija zaščitenega geografskega območja zaradi bližine doline reke Ebro ugodna za gojenje hrušk s posebnimi značilnostmi, saj gre za območja, ki so ravna, odprta in brez naravnih ovir ter dobro prevetrena in vlažna, kar po eni strani omogoča veliko sončnega obsevanja, po drugi pa preprečuje pozebo zaradi izhlapevanja.

Prst: Gojenje dreves hruške se zaradi svoje zahtevnosti osredotoča na zaščiteno geografsko območje na obsežnih ravninah blizu reke, ki so dobro prevetrene, njihova prst iz ilovice in rožencev pa je zdrava, homogena, globoka, brez apnenca, ki bi v preveliki količini drevesa izpostavljal klorozi, in prepustna, saj se nasadi hrušk namakajo, drevesa hrušk pa so zelo občutljiva na nalaganje vode.

Podnebje: Opredeljeno geografsko območje se nahaja v dolini reke Ebro in je umaknjeno od gorskega območja, zato je njegovo podnebje zmerno sredozemsko z določenimi lastnostmi celinskega podnebja. Značilne so blage zime, dolga poletja in majhne temperaturne razlike med dnevom in nočjo (razen v poletnih mesecih), kar pa je idealno podnebje za ustrezno rast hrušk.

Kar zadeva vlažnost ter trajanje, intenzivnost in nastop suhega obdobja v letu, je podnebje suho sredozemsko.

Človeški dejavniki

Pogoji za gojenje in/ali proizvodnja: Pridelovalci skrbijo za ustrezno razmerje med sadeži in lesom pri svojih drevesih ter v ta namen v ustreznem času izvajajo ročno redčenje.

S pomočjo ročnega obrezovanja dreves pridelovalci že od nekdaj poskrbijo, da so drevesa uravnotežena in dobro oblikovana ter zagotovijo ustrezno penetracijo zraka in svetlobe za fotosintezo, dihanje in stanovitno rodnost dreves.

Po drugi strani pa morajo za zagotavljanje redne obroditve sadežev in preprečevanja venenja poleti zaradi sredozemskega podnebja na tem območju pridelovalci drevesom vodo priskrbeti z namakanjem. Na podlagi izkušenj, ki jih imajo s specifičnimi podnebnimi lastnostmi tega območja, je namakanje najpogostejše med časom od vzklitja popkov do razvoja plodov ter od začetka zorenja sadeža pa čez celo poletje, saj je v obdobju, ko sadeži potrebujejo največ vode, ravno najmanj padavin.

Vsi pridelovalci se zavedajo, da je obiranje eden izmed najpomembnejših elementov za zagotavljanje kakovosti sadežev, zato se vedno opravi zelo skrbno, v trenutku, ko so sadeži ravno prav zreli. Zorenje je ključnega pomena ne samo za kakovost sadeža, temveč tudi za dolgo in optimalno shranjevanje. Sadež se odtrga točno na stičišču peclja in veje, da ostane nedotaknjen. Pri obiranju hrušk sorte Blanquilla je treba biti še posebej pazljiv, saj je njena koža veliko bolj občutljiva kot pri sorti Conference, njen pecelj pa dosti bolj krhek.

5.2 Posebnost proizvoda

Hruška, ki se goji na zaščitenem geografskem območju, je velika ter daljše oblike, slajša nekoliko trša in bolj zelenkasta kot druge hruške, ki se gojijo na sosednjih območjih, zaradi česar ima na trgu večjo vrednost. Poleg tega visoka lega območja in bližina rek omogočata naravno mrežavost, tako da ni treba uporabljati kemičnih proizvodov.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO)

Sloves

Med zgodovinskimi podatki, ki pričajo o pomembnosti gojenja in prodaje sadja na tem območju, najdemo leta 1747 prvo omembo hruške sorte Blanquilla kot „odličnega sadeža“, ki so ga jedli že na kraljevem dvoru Filip V, nekateri rokopisi iz leta 1752 pa pričajo o tem, da so se v občini Rincón de Soto že takrat gojile in obirale hruške. V 19. stoletju se je s prodajo cerkvenega premoženja pod taktirko Juana Álvareza Mendizábala na tem geografskem območju začela liberalizacija kmetijske dejavnosti, s čimer se je začela tudi komercializacija suhega sadja. Alfaro (središče sodnega okrožja, ki je postalo občina šele v 19. stoletju in s Calahorro deli svojo zgodovino ter tradicije občine Rincón de Soto) je po vsej državi in tudi po sosednjih državah razširil svoje nenadkriljivo sadje in svoje odlične hruške sorte Blanquilla, pomembnost pa so začele pridobivati tudi hruške sorte Conference. Tako je kmetijstvo postalo edina dobičkonosna dejavnost tega območja, pri čemer so bile hruške najsvetlejša točka, saj so bile že v tistih časih zelo cenjene.

Naravni dejavniki

Površje: Zaradi visoke lege doline in bližine rek se zjutraj pojavlja megla, ki pa se po nekaj urah nenadoma dvigne in jo nadomestijo sončni žarki. Megla pusti na sadežih hruške sorte Conference vlago, ki nato zaradi neprestane izpostavljenosti soncu izhlapi, kar omogoča naravno mrežavost brez potrebe po uporabi kemičnih proizvodov, ki površino kože sadeža umetno zažgejo. Ta naravna mrežavost je zelo cenjena značilnost tega območja, po kateri se tukajšnji proizvodi razlikujejo od proizvodov z drugih bližnjih območij.

Podnebje

Ravno podnebje tega zaščitenega geografskega območja je tisto, ki hruški „Rincón de Soto“ daje barvo, aromo, velikost, kislost, teksturo sadnega mesa in visoko vsebnost topnih trdnih snovi, ki so specifični za to območje. Zaradi visokih povprečnih temperatur v mesecu juniju brez večjih razlik med dnevnimi in nočnimi temperaturami ter zaradi tega, ker ni pomladne pozebe, sadje hitro raste. V času zorenja sadja pa so krajšanje dni, velika razlika med dnevnimi in nočnimi temperaturami ter dolge ure izpostavljenosti sončnemu obsevanju neposredni razlogi, da imajo hruške sorte „Rincón de Soto“ večjo vsebnost topnih trdnih snovi v primerjavi s sadeži s sosednjih območij, pri čemer je vsebnost sladkorja glavno merilo za kakovost sadeža, saj skupaj s kislostjo pogojuje njegov okus.

Po drugi strani razlika med visokimi dnevnimi temperaturami poleti in svežimi nočmi v obdobju pred obiranjem daje sadežu značilni trdoto in teksturo, medtem ko visoke temperature med zorenjem povzročajo izločanje hlapnih snovi, zlasti etilena in aromatičnih snovi, zaradi česar imajo hruške „Rincón de Soto“ svojo lastno aromo.

Človeški dejavniki

Tudi tradicionalne metode pridelovanja, ki so značilne za to območje, predstavljajo povezovalni člen med posebnimi značilnostmi hrušk „Rincón de Soto“ ter njihovim človeškim in geografskim okoljem.

Pridelovalci na tem območju skrbijo za ustrezno razmerje med sadeži in lesom pri svojih drevesih ter v ta namen že od nekdaj izvajajo ročno redčenje in obrezovanje. Ustrezna količina sadežev na posameznem drevesu omogoča večjo velikost in sladkost sadeža. Da bi bila pridelava ustrezna in v izogib poletnemu venenju, pridelovalci na podlagi svojih izkušenj s specifičnimi podnebnimi značilnostmi območja namakanje opravljajo na tak način, kot je v določenem trenutku najustreznejše, s čimer preprečijo manjšanje velikosti sadežev, poslabšanje organoleptičnih lastnosti, gubanje ali masovno odpadanje z dreves. Razen v primeru izrednih vremenskih pogojev se dreves v času pred obiranjem nikoli ne namaka, saj bi to zmanjšalo vsebnost topnih trdnih snovi in posledično vrednost sadežev, otežilo pa bi tudi njihovo shranjevanje.

Zahvaljujoč usposobljenosti pridelovalcev, da lahko skoraj do dne natanko določijo datum obiranja s pomočjo opazovanja na terenu, zlasti razvoja in barve sadežev, barve pešk, upora pri odtrganju in trdote sadnega mesa, ter s pomočjo analize topnih trdnih snovi in trdote sadnega mesa, se hruške „Rincón de Soto“ obirajo v pravem trenutku zrelosti, ko niso niti preveč zelene niti preveč zrele.

Poleg tega imajo obrati za pridelovanje sadja in zelenjave na opredeljenem geografskem območju dolgoletne izkušnje s tem, kako je s hruškami treba ravnati, jih shranjevati in izbirati, podrobno pa poznajo tudi posebne značilnosti hruške „Rincón de Soto“ in vedo, kako jih je treba shranjevati do odpreme ter že na prvi pogled prepoznajo sadeže, ki niso ustrezni za prodajo ali so poškodovani.

Sklic na objavo specifikacije

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (4))

http://www.larioja.org/upload/documents/733015_Pliego_y_documento_unico_peras_de_rincon.pdf?idtab=438497

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) Nadomestila jo je Uredba (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

(4) Prim. opombo 2.

22.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 177/24

Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 177/10

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

VLOGA ZA SPREMEMBO

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

VLOGA ZA SPREMEMBO V SKLADU S ČLENOM 9

„MONTES DE GRANADA“

ES št.: ES-PDO-0105-0169-28.07.2008

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Postavka v specifikaciji proizvoda, na katero se sprememba nanaša:

—		ime proizvoda
—		opis proizvoda
—	☒	geografsko območje
—	☒	dokazilo o poreklu
—	☒	metoda pridobivanja
—	☒	povezanost
—		označevanje
—	☒	nacionalne zahteve
—	☒	drugo (inšpekcijski organ)

2. Vrsta spremembe

—	☒	sprememba enotnega dokumenta ali povzetka
—		sprememba specifikacije registriranega ZOP ali ZGO, za katerega enotni dokument in povzetek nista bila objavljena
—		sprememba specifikacije, pri kateri objavljenega enotnega dokumenta ni treba spremeniti (člen 9(3) Uredbe (ES) št. 510/2006)
—		začasna sprememba specifikacije zaradi obveznih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki so jih uvedli javni organi (člen 9(4) Uredbe (ES) št. 510/2006)

3. Spremembe

3.1 Geografsko območje

Geografsko območje proizvodnje ZOP „Montes de Granada“ se razširi na dodatnih 22 občin:

na občini Peligros in Víznar na območju Sierra Arana ter na naslednje občine na planoti Altiplano de Granada:

Beas de Guadix, Benalúa de Guadix, Cortes y Graena, Gor (razen tistega območja v tej občini, ki je del naravnega parka Parque Natural Sierra de Baza), Gorafe, Guadix, Marchal, Purullena, Baza in Caniles (razen tistih območij v teh dveh občinah, ki so del naravnega parka Parque Natural Sierra de Baza), Benamaurel, Cortes de Baza, Cúllar, Cuevas del Campo, Freila, Zújar, Castilléjar, Castril, Galera in Huéscar.

Razlog za vključitev teh občin v geografsko območje proizvodnje ZOP „Montes de Granada“ je, da s sedanjim opredeljenim območjem tvorijo homogeno enoto, kar zadeva naravno okolje (orografijo, geologijo, tla, podnebje itd.) in človeške dejavnike (gojene sorte oljk, tehnike in metode gojenja za pridobivanje deviškega oljčnega olja). Poleg tega ima oljčno olje, ki se proizvaja v občinah, katerih vključitev se predlaga, enake fizikalne, kemijske in organoleptične značilnosti kot oljčno olje ZOP „Montes de Granada“.

3.2 Embalaža

Omejitev, da je treba proizvod embalirati na mestu proizvodnje, je odpravljena, saj so zdaj vzpostavljeni ukrepi, ki zagotavljajo sledljivost.

3.3 Povezanost

Besedilo je spremenjeno, da ustreza zgradbi točke 5 Enotnega dokumenta „Povezanost z geografskim območjem“.

3.4 Inšpekcijski organ

Opredeljen je pristojni organ, ki je odgovoren za inšpekcijske preglede, njegov spletni naslov pa je naveden na mestu, kjer so navedena imena organov, pristojnih za preverjanje skladnosti s specifikacijo pred trženjem proizvoda.

3.5 Nacionalne zahteve

Zakonodajne zahteve so posodobljene in vsebujejo podrobno opredelitev veljavne zakonodaje.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (3)

„MONTES DE GRANADA“

ES št.: -PDO-0105-0169-28.07.2008

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime

„Montes De Granada“

2. Država članica ali tretja država

Španija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 1.5

Olja in masti (maslo, margarina, olje itd.)

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

Ekstra deviško oljčno olje, pridobljeno iz zdravih in zrelih oljčnih plodov (oljke Olea europea) glavnih sort (Picual, Lucio in Loaime) in sekundarnih sort (Escarabajuelo, Negrillo de Iznalloz, Hojiblanca in Gordal de Granada), gojenih na opredeljenem območju.

Olja se pridobivajo s skupnim stiskanjem glavnih in sekundarnih sort. Ta olja so torej iz različnih sort, ki s svojimi posebnimi lastnostmi bogatijo olja. Pri organoleptičnih značilnostih izstopa močan okus prevladujoče sorte Picual (zelena barva, srednje ali izrazito močan grenak okus in sadne arome), omili pa ga okus sort Lucio in Loaime ter sekundarnih sort s svežimi aromami, ki spominjajo na različno sadje, imajo manj grenak okus in zlatast odtenek.

Na splošno imajo ekstra deviška oljčna olja, pridelana na tem območju, sadno aromo in okus (srednje ali izrazito močan), ki spominja na sveže stisnjene zelene ali zrele oljke. Intenzivnost rahlo grenkega, polnega okusa je odvisna od stopnje zrelosti stisnjenih oljk. Olja imajo nizko stopnjo kislosti in različne barvne odtenke od intenzivno zelene do zelenkasto rumene.

Lipidni profil zaznamuje visoka vsebnost oleinske kisline, ki navadno presega 80 % in včasih doseže celo 83 %. Olja imajo tudi ugodno razmerje med enkrat in večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami (od 12 do 20), zato imajo visoko prehransko vrednost in so stabilna, kar zadeva oksidacijo. Kemično so zelo stabilna, zlasti zaradi polifenolnih sestavin, ki jim dajejo grenak okus, zato so v primerjavi z drugimi ekstra deviškimi oljčnimi olji odpornejša proti oksidaciji.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

Ni relevantno.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

Ni relevantno.

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Oljke morajo biti vzgojene, olje pa proizvedeno na geografskem območju, opredeljenem v točki 4.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.

Olje je treba polniti v ustreznih razmerah v embalažo za živila, da se zagotovi daljši rok trajanja proizvoda. Proizvod v embalaži je treba hraniti v mračnem in hladnem prostoru, da pride do potrošnikov v najboljšem stanju.

3.7 Posebna pravila za označevanje

Proizvod mora biti opremljen z označbo skladnosti (sekundarno etiketo), ki je prepoznavna po alfanumerični kodi ter se pritrdi tako, da se prepreči ponovna uporaba in zagotovi sledljivost proizvoda.

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Geografsko območje vključuje naslednje občine: Alamedilla, Alfacar, Alicún de Ortega, Beas de Guadix, Benalúa de Guadix, Benalúa de las Villas, Benamaurel, Calicasas, Campotéjar, Castillejar, Castril, Cogollos Vega, Colomera, Cortes de Baza, Cortes y Graena, Cúllar, Cuevas del Campo, Darro, Dehesas de Guadix, Deifontes, Diezma, Fonelas, Freila, Galera, Gobernador, Gorafe, Guadahortuna, Guadix, Güevéjar, Huélago, Huéscar, Iznalloz, severni del občine La Peza (do reke Fardes), Marchal, Montejícar, Montillana, Morelábor, Nívar, Pedro Martínez, Píñar, Peligros, Purullena, Torrecardela, Villanueva de las Torres, Víznar, Zújar, Moclín (vzhodni del do naravne meje vzdolž reke Velillos), Albolote in Atarfe (vzhodni del med rekama Cubillas in Colomera do točke, kjer se združita) ter Baza, Caniles in Gor (razen tistih območij teh treh občin, ki so del naravnega parka Parque Natural Sierra de Baza).

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

Z agrološkega vidika je območje proizvodnje „Montes de Granada“ homogeno okolje, v katerem se gojijo oljke, in je edinstveno na Iberskem polotoku.

Leži nad 900 m nadmorske višine, kar je višje od povprečne nadmorske višine preostalih območij na Iberskem polotoku, kjer se gojijo oljke, in je obkroženo s Subetijsko gorsko verigo. Območje „Montes de Granada“, kot je znano od nekdaj, je prostrana sierra ali hribovito območje, na katerem se gojijo oljke, v pokrajini Granada. Prvi zapisi o „terrenos montuosos“ (gorskih zemljiščih) in „cultivo del olivo“ (gojenju oljk) na območju Montes de Granada so nastali v 16. stoletju. Zadevna listina se nanaša na razdelitev zemlje, potem ko sta Ferdinand in Izabela osvojila Granado, v njej pa je zapisano, da se „… vsakemu okolišu dodeli tudi del oljčnega nasada, ki …“ (Peinado Santaella, 1989; La repoblación de la tierra de Granada: Los Montes, Univerza v Granadi).

Za pokrajino na tem območju je značilno menjavanje depresij na nadmorski višini od 750 do 900 m z gorskimi grebeni, ki se raztezajo od vzhoda proti zahodu in dosegajo od 1 400 do 2 000 m nadmorske višine. Reliefne oblike so na splošno bolj razbrazdane v apnenčastih masivih, drugi reliefi, ki so tudi prepredeni s strmimi pobočji, pa vključujejo nizke grebene in griče iz apnenca, lapornatega apnenca in ilovice. Vzhodno od občine Peligros, ki leži na skrajnem jugozahodu opredeljenega geografskega območja, postane pokrajina v okrožju Vega de Granada (Intrabetijska depresija) položnejša in se razširi v visoko planoto na nadmorski višini 1 200 m, kjer se Subetijsko gorovje združi z Intrabetijsko depresijo v občini Huéscar na skrajnem severovzhodu opredeljenega geografskega območja „Montes de Granada“.

Opredeljeno geografsko območje ima posebne podnebne značilnosti, ki odločilno vplivajo na lastnosti iztisnjenih ekstra deviških oljčnih olj.

Ima sredozemsko celinsko podnebje z velikimi temperaturnimi razlikami med dnevom in nočjo ter posameznimi letnimi časi. Zime so dolge in mrzle, trajajo od novembra do marca, povprečna zimska temperatura znaša od 5 do 6 °C, najnižja temperatura pa manj kot 2 °C, zaradi visoke nadmorske višine (od 750 do 2 000 m) so pogoste tudi snežne padavine. Nasprotno so zaradi južne lege pokrajine Granada poletja dolga in vroča ter trajajo od konca maja do oktobra, povprečne temperature pa presegajo 30 °C. Povprečna letna količina padavin znaša od 400 do 600 mm, v zelo sušnih letih pa tudi manj.

Čeprav območje leži na jugu, so zime podobne kot na Meseti na severu Iberskega polotoka. Montes de Granada ima zaradi svoje zemljepisne lege nenavadne temperature za tako južno območje. Leži na sredini četverokotnika, katerega stranice tvorijo gorovja, ki imajo najnižje temperature na južnem delu Iberskega polotoka: na jugozahodu meji na gorovje Sierra Nevada (povprečna letna temperatura 8–10 °C), na severozahodu na gorovje Sierra Mágina–Sierra de Lucena–Montejícar (povprečna letna temperatura 10–12 °C), na jugovzhodu na gorovje Sierra de Baza (povprečna letna temperatura 10–12 °C), na severovzhodu pa na gorovji Sierra de Castril in Sierra de la Sagra (povprečna letna temperatura 8–10 °C).

Skrajno podnebje je odločilno vplivalo na prakse gojenja oljk na območju Montes de Granada, in sicer na izbiro sort, prilagojenih hudim zimam, na zgodnje pobiranje, s katerim se izogne pozebi januarja in februarja, ter na tehnike obrezovanja drevja, s katerimi se ohrani čim večje razmerje med listjem/vejami, da se drevesa zaščitijo pred hudo zimsko zmrzaljo. Po drugi strani te podnebne razmere prispevajo tudi k preprečevanju širjenja škodljivih organizmov in bolezni, endemičnih na drugih območjih, kjer se v Andaluziji gojijo oljke, kot sta oljčna muha in pavje oko, zaradi česar se izboljša kakovost plodov (nizka stopnja kislosti), s tem pa tudi kakovost olja.

Domorodne sorte oljk, gojene na opredeljenem geografskem območju, kot so Lucio, Loaime, Escarabajuelo in Negrillo de Iznalloz, so pridelovalci izbirali skozi stoletja, ker so se prilagodile skrajnim razmeram; to pomeni, da so odporne proti mrazu, plodovi pa zgodaj dozorijo, zato jih lahko poberejo pred zimsko zmrzaljo. Knjiga iz leta 1634 vsebuje navedbo o gojenju oljk „Olivas de Marca“ v občini Cogollos Vega, zelo rodnih dreves, ki so dajala zelo kakovosten pridelek (Libro de Apeos de Cogollos Vega, Real Chancillería de Granada). Na območju Montes de Granada še danes rastejo več kot 500-letna drevesa sorte Loaime, vzgojene, še preden sta Ferdinand in Izabela ponovno osvojila Granado (ime Loaime je arabskega izvora).

Ko se je lokalnemu okolju prilagodila sorta Picual (prevladujoča sorta), ki so jo na tem območju začeli gojiti sredi 19. stoletja ter ki je bolj rodna in močnejša od navedenih domorodnih sort, se je večina oljčnih nasadov lahko razvila z gojenjem te sorte poleg starejših domorodnih sort.

Pomemben zgodovinski dokument iz sredine 19. stoletja (Diccionario Geográfico Estadístico e Histórico, Pascual Madoz, 1845; ponatis Bosque Maurel, 1987) hvali kakovost oljčnih nasadov v tem okrožju in izvrstno olje z naslednjimi besedami: „Montes de Granada … kljub pomanjkanju pitne vode se voda iz rek Cubillas, Benalúa in Moclín uporablja za namakanje okoliških zemljišč, kjer se pridelujejo vse vrste žit, svetlo, izvrstno olje, vino in najrazličnejša semena …“

5.2 Posebnosti proizvoda

Posebne lastnosti, ki opredeljujejo oljčno olje „Montes de Granada“, so:

—	poseben lipidni profil z veliko vsebnostjo oleinske kisline (več kot 80 %, včasih do 83 %). Ima tudi ugodno razmerje med enkrat in večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami (od 12 do 20), zato ima visoko prehransko vrednost;

—	nizka stopnja kislosti;

—	barvni odtenki od intenzivno zelene do zelenkasto rumene, odvisni od stopnje zrelosti oljčnih plodov in deležev posameznih sort, iz katerih se iztisne olje;

—	sadna aroma in srednje ali izrazito močan okus po zelenih ali zrelih oljkah (mediana sadežnosti ≥ 3);

—	rahlo grenak, pikanten okus, katerega intenzivnost je odvisna od stopnje zrelosti oljčnih plodov in je povezana z ravnjo polifenolov v olju.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO)

Visoka nadmorska višina območja proizvodnje Montes de Granada ter skrajne temperature jeseni in pozimi, ko oljke zorijo, so bistvene za izjemno kakovost teh olj.

Znanstveno je potrjeno, da temperatura okolja in nadmorska višina območij, na katerih se gojijo oljke, vplivata na zorenje plodov jeseni in pozimi. Te razmere močno vplivajo na maščobnokislinske profile olj in vsebnost klorofila (zaradi katerega so zelena). Zato se na višji nadmorski višini in pri nižjih temperaturah okolja, zlasti v jesenskih in zimskih mesecih, ko plodovi zorijo, povečata delež nenasičenih maščobnih kislin (zlasti oleinske kisline) in vsebnost klorofila, saj zaradi nizkih temperatur, značilnih za območje proizvodnje Montes de Granada, plodovi zorijo počasi. Pomemben dejavnik je tudi uporabljena sorta oljk. Glavna sorta, ki se goji na tem območju, je Picual, ki ima najvišjo vsebnost oleinske kisline od vseh sort, ki se gojijo v Španiji. Oljčna olja „Montes de Granada“ imajo eno najvišjih vsebnosti oleinske kisline (80–83 %) izmed vseh deviških oljčnih olj. Zaradi istih razlogov imajo ta olja tudi zelo ugodno razmerje med enkrat in večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami (od 12 do 20), ki ga nekoliko znižujeta domorodni sorti Lucio in Loaime, saj imata nižjo vsebnost kot sorta Picual. Sorta Picual daje oljem „Montes de Granada“ značilno zeleno barvo v različnih odtenkih od intenzivno zelene do zelenkasto rumene. Ta sorta ima eno najvišjih vsebnosti kloforila izmed vseh španskih oljk, ki se še poviša, kadar plodovi zorijo počasi, tako kot na opredeljenem območju.

Ker je območje Montes de Granada večinoma gorsko (povprečna nadmorska višina je več kot 900 m), imajo ta olja tudi nizko stopnjo kislosti zaradi nizkih temperatur med obiranjem (pozimi), saj se aktivnost encima lipaze zmanjša, ko se temperatura spusti. Poleg tega majhna razširjenost nekaterih škodljivih organizmov jeseni v plodovih preprečuje lipolizo.

Že od nekdaj je znano, da na organoleptično kakovost deviškega oljčnega olja vplivajo lokalne rastne razmere ter da je olje, pridelano na gorskih območjih, bolj aromatično in boljšega okusa kot olje iz nižin ali z ravnic. To je rezultat neumiljive frakcije deviških oljčnih olj, ki daje aromo tem oljem in se povečuje z nadmorsko višino. Ker oljčni plodovi zorijo počasi, imajo v Sierri ali gorskem okolju z nizko nadmorsko višino na območju Montes de Granada višjo vsebnost aromatičnih snovi. Zaradi počasnega zorenja in okoljskega stresa jeseni in pozimi (nizkih temperatur in vodnega stresa) se poveča vsebnost polifenolnih sestavin, zato se okrepi tudi grenak in pikanten okus olja. Za vsebnost polifenolnih spojin je zelo pomembna tudi sorta oljk in od vseh sort, ki se gojijo v Španiji, jih vsebuje največ prav sorta Picual.

Sklic na objavo specifikacije

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (4))

Celotno besedilo specifikacije proizvoda:

http://www.juntadeandalucia.es/agriculturaypesca/portal/export/sites/default/comun/galerias/galeriaDescargas/cap/industrias-agroalimentarias/denominacion-de-origen/Pliegos/PliegoMontesdeGranadamodificado.pdf

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

(4) Prim. opombo 2.

		ISSN 1977-1045 doi:10.3000/19771045.C_2013.177.slv
Uradni list Evropske unije		C 177

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 56 22. junij 2013

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropska komisija
2013/C 177/01	Menjalni tečaji eura	1

	INFORMACIJE DRŽAV ČLANIC
2013/C 177/02	Obvestilo Komisije v skladu s členom 16(4) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Sprememba obveznosti javne službe glede rednih zračnih prevozov ( 1 )	2

2013/C 177/03	Sporočilo Komisije v skladu s členom 17(5) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Javni razpis za opravljanje rednih zračnih prevozov v skladu z obveznostmi javne službe	3

2013/C 177/04	Obvestilo Komisije v skladu s členom 16(4) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Sprememba obveznosti javne službe glede rednih zračnih prevozov ( 1 )	4

2013/C 177/05	Sporočilo Komisije v skladu s členom 17(5) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Javni razpis za opravljanje rednih zračnih prevozov v skladu z obveznostmi javne službe	5

	V Objave
	POSTOPKI V ZVEZI Z IZVAJANJEM POLITIKE KONKURENCE
	Evropska komisija
2013/C 177/06	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva COMP/M.6959 – Onex/JELD-WEN) – Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	6

	DRUGI AKTI
	Evropska komisija
2013/C 177/07	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	8

2013/C 177/08	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(b) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	12

2013/C 177/09	Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	18

2013/C 177/10	Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	24


2013/C 177/11	Opomba bralcu (glej notranjo stran zadnje strani ovitka)	s3


	(1) Besedilo velja za EGP