13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/1

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/6

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/7

—

v razdelku o združitvah na spletišču Komisije o konkurenci (http://ec.europa.eu/competition/mergers/cases/). Spletišče vsebuje različne pripomočke za iskanje posameznih odločitev o združitvah, vključno z nazivi podjetij, številkami zadev, datumi ter indeksi področij,

—

v elektronski obliki na spletišču EUR-Lex (http://eur-lex.europa.eu/sl/index.htm) pod dokumentarno številko 32013M6930. EUR-Lex zagotavlja spletni dostop do evropskega prava.

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/8

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/9

1.

Abbeville

2.

Agen-la Garenne

3.

Ajaccio-Campo dell'Oro

4.

Albert-Bray

5.

Amiens-Glisy

6.

Angers-Marcé

7.

Angoulême-Brie-Champniers

8.

Annecy-Methet

9.

Annemasse

10.

Auxerre-Branches

11.

Avignon-Caumont

12.

Bâle-Mulhouse

13.

Bastia-Poretta

14.

Beauvais-Tillé

15.

Bergerac-Roumanière

16.

Besançon-la Vèze

17.

Béziers-Vias

18.

Biarritz-Bayonne-Anglet

19.

Bordeaux-Mérignac

20.

Brest-Guipavas

21.

Brive-Souillac

22.

Caen-Carpiquet

23.

Calais-Dunkerque

24.

Calvi-Sainte-Catherine

25.

Cannes-Mandelieu

26.

Carcassonne-Salvaza

27.

Châlons-Vatry

28.

Chambéry-Aix-les-Bains

29.

Châteauroux-Déols

30.

Cherbourg-Mauperthus

31.

Clermont-Ferrand-Aulnat

32.

Colmar-Houssen

33.

Deauville-Saint-Gatien

34.

Dijon-Longvic

35.

Dinard-Pleurtuit

36.

Dôle-Tavaux

37.

Epinal-Mirecourt

38.

Figari-Sud Corse

39.

Grenoble-Saint-Geoirs

40.

Hyères-le Palivestre

41.

Issy-les-Moulineaux

42.

La Môle

43.

Lannion

44.

La Rochelle-Laleu

45.

Laval-Entrammes

46.

Le Castelet

47.

Le Havre-Octeville

48.

Le Mans-Arnage

49.

Le Touquet-Paris-Plage

50.

Lille-Lesquin

51.

Limoges-Bellegarde

52.

Lognes-Emerainville

53.

Lorient-Lann-Bihoué

54.

Lyon-Bron

55.

Lyon-Saint-Exupéry

56.

Marseille-Provence

57.

Metz-Nancy-Lorraine

58.

Monaco-Héliport

59.

Montbéliard-Courcelles

60.

Montpellier-Méditérranée

61.

Nantes-Atlantique

62.

Nevers-Fourchambault

63.

Nice-Côte d'Azur

64.

Nîmes-Garons

65.

Orléans-Bricy

66.

Orléans-Saint-Denis-de-l'Hôtel

67.

Paris-Charles de Gaulle

68.

Paris-le Bourget

69.

Paris-Orly

70.

Pau-Pyrénées

71.

Perpignan-Rivesaltes

72.

Poitiers-Biard

73.

Pontoise-Cormeilles-en-Vexin, začasno:

74.

Quimper-Cornouailles, začasno za obdobje od 30. maja do 8. septembra 2013

75.

Rennes Saint-Jacques

76.

Rodez-Marcillac

77.

Rouen-Vallée de Seine

78.

Saint-Brieuc-Armor

79.

Saint-Étienne-Bouthéon

80.

Saint-Nazaire-Montoir

81.

Strasbourg-Entzheim

82.

Tarbes-Ossun-Lourdes

83.

Toulouse-Blagnac

84.

Tours-Saint-Symphorien

85.

Troyes-Barberey

86.

Vichy-Charmeil

1.

Ajaccio

2.

Bastia

3.

Bayonne

4.

Bonifacio

5.

Bordeaux

6.

Boulogne

7.

Brest

8.

Caen-Ouistreham

9.

Calais

10.

Calvi

11.

Cannes-Vieux Port

12.

Carteret

13.

Cherbourg

14.

Dieppe

15.

Douvres

16.

Dunkerque

17.

Granville

18.

Honfleur

19.

La Rochelle-La Pallice

20.

Le Havre

21.

Les Sables-d'Olonne-Port

22.

L'Ile-Rousse

23.

Lorient

24.

Marseille

25.

Monaco-Port de la Condamine

26.

Nantes-Saint-Nazaire

27.

Nice

28.

Port-de-Bouc-Fos/Port-Saint-Louis

29.

Port-la-Nouvelle

30.

Porto-Vecchio

31.

Port-Vendres

32.

Roscoff

33.

Rouen

34.

Saint-Brieuc (maritime)

35.

Saint-Malo

36.

Sète

37.

Toulon

1.

Gare d’Ashford International

2.

Gare d'Avignon-Centre

3.

Cheriton/Coquelles

4.

Gare de Chessy-Marne-la-Vallée

5.

Gare de Fréthun

6.

Gare de Lille-Europe

7.

Gare de Paris-Nord

8.

Gare de St-Pancras International

9.

Gare d’Ebbsfleet International

1.

Pas de la Case-Porta

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/18

1.

Komisija je 4. junija 2013 prejela priglasitev predlagane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetje KKR & Co. L.P. („KKR“, ZDA) z nakupom vrednostnih papirjev pridobi v smislu člena 3(1)(b) Uredbe o združitvah izključni nadzor nad podjetjem Gardner Denver, Inc. („GDI“, ZDA).

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v področje uporabe Uredbe ES o združitvah. Vendar končna odločitev o tej točki še ni sprejeta. Na podlagi Obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave določenih koncentracij v okviru Uredbe ES o združitvah (2) je treba opozoriti, da je ta zadeva primerna za obravnavo po postopku iz Obvestila.

4.

Komisija zainteresirane tretje osebe poziva, naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane transakcije.

Komisija mora prejeti pripombe najpozneje v 10 dneh po datumu te objave. Pripombe lahko pošljete Komisiji po telefaksu (+32 22964301), po elektronski pošti na naslov COMP-MERGER-REGISTRY@ec.europa.eu ali po pošti z navedbo sklicne številke COMP/M.6906 – KKR/Gardner Denver na naslov:

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/19

1.

Kršitve členov 101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije („PDEU“), v nadaljnjem besedilu: pravila konkurence EU, povzročajo veliko škodo za gospodarstvo kot celoto in ovirajo pravilno delovanje notranjega trga. Da bi se preprečila takšna škoda, je Komisija pooblaščena, da podjetjem in podjetniškim združenjem za kršitev pravil konkurence EU (1) naloži globe. Cilj glob, ki jih Komisija naloži, je odvračanje, tj. sankcioniranje zadevnih podjetij (posebni odvračilni učinek) in odvračanje drugih podjetij, da bi pričela ali nadaljevala s poslovanjem, ki je v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU (splošni odvračilni učinek) (2).

2.

Poleg tega kršitve členov 101 ali 102 PDEU potrošnikom in podjetjem povzročijo veliko škodo. Kdor je utrpel škodo zaradi kršitve pravil konkurence EU, ima pravico do nadomestila. To zagotavlja pravo EU, kar je Sodišče že večkrat poudarilo (3). Čeprav je cilj glob odvračanje, pa so odškodninski zahtevki namenjeni obnovi škode, ki je bila povzročena zaradi kršitve. Bolj učinkovita pravna sredstva za povračilo škode za potrošnike in podjetja bi po svoji naravi imela tudi koristne učinke za odvračanje od prihodnjih kršitev in zagotavljanje večje skladnosti z navedenimi pravili (4).

3.

Ena od glavnih ovir, s katerimi se srečujejo sodišča in stranke v odškodninskih tožbah, je, kako oceniti povzročeno škodo. Količinska opredelitev temelji na primerjavi dejanskega položaja tožnikov s položajem, v katerem bi bili, če do kršitev ne bi prišlo. V vsaki hipotetični oceni, kako bi se razvijali tržni pogoji in povezanost udeležencev na trgu, če ne bi prišlo do kršitve, se pogosto pojavijo zapletena in specifična ekonomska vprašanja ter vprašanja prava konkurence. Sodišča in stranke se vse pogosteje soočajo s temi zadevami ter metodami in tehnikami, ki so jim na voljo.

4.

Člena 101 in 102 PDEU sodita v okvir javnega reda (5) ter sta bistvenega pomena za delovanje notranjega trga, ki vključuje sistem, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja (6). Te določbe Pogodbe določajo pravice in obveznosti za posameznike, naj bodo ti podjetja ali potrošniki. Take pravice postanejo del pravnih sredstev teh posameznikov (7) in so zaščitene v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (8). Nacionalna sodišča morajo v skladu z zakonodajo EU v vsakem postopku takšne pravice in obveznosti uveljavljati v celoti ter učinkovito.

5.

Med pravice, ki jih zagotavlja pravo EU, spada pravica do nadomestila za škodo, ki je bila povzročena zaradi kršitve členov 101 ali 102 PDEU: če oškodovanci ne bi mogli zahtevati odškodnine za izgube, ki jih je povzročila kršitev teh pravil, bi bila ogrožena polna učinkovitost pravil konkurence EU. Vsakdo lahko zahteva nadomestilo za povzročeno škodo, če obstaja vzročna povezava med škodo in sporazumom ali ravnanjem, prepovedanim s pravili konkurence EU (9).

6.

Nadomestilo za utrpelo škodo pomeni, da se oškodovance postavi v položaj, v katerem bi bili, če ne bi prišlo do kršitve členov 101 ali 102 PDEU. Strankam, ki so bile oškodovane zaradi kršitve pravil EU z neposrednim učinkom, bi bilo zato treba v celoti povrniti dejansko vrednost izgube: upravičenost do polnega nadomestila zajema dejansko škodo (damnum emergens) ter nadomestilo za izgubo dobička (lucrum cessans), ki je nastala zaradi kršitve (10); in pravico do obresti od trenutka, ko je škoda nastala (11).

7.

Če ni nobenih pravil EU, ki urejajo odškodninske tožbe zaradi kršitev členov 101 ali 102 PDEU, potem mora pravni sistem vsake države članice določiti podrobna pravila, ki določajo izvrševanje pravice do nadomestila, ki jo zagotavlja pravo EU. Vendar ta pravila ne smejo pretirano otežiti ali praktično onemogočiti uveljavljanja pravic, podeljenih s pravom EU (načelo učinkovitosti). Prav tako ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo odškodninske tožbe zaradi kršitev podobnih pravic, ki jih podeljuje nacionalna zakonodaja (načelo enakovrednosti) (12).

8.

Glede vprašanja izračuna škode, v kolikor ta ni urejen s pravom EU, pravni predpisi držav članic za določanje višine škode, ki je bila povzročena, določajo ustrezen dokazni standard in zahtevano stopnjo natančnosti. Nacionalna pravila urejajo tudi, kdo nosi dokazno breme in katera dejstva morajo stranke predložiti sodišču. Nacionalna zakonodaja lahko določa, da se, potem ko je tožnik dokazal določen niz dejavnikov, dokazno breme preloži, ter obsega poenostavljena pravila za izračun in domneve izpodbojne ali neizpodbojne narave. Nacionalna zakonodaja nadalje določa, v kakšni meri in na kakšen način so sodišča pooblaščena za ocenjevanje povzročene škode na podlagi približnih najboljših ocen ali z uporabo vidikov pravičnosti. Vsa ta nacionalna pravila in postopke za ocenjevanje škode bi bilo treba določiti in uporabiti v posameznih primerih na način, ki omogoča strankam, ki so utrpele škodo zaradi kršitev prava konkurence EU, da brez nesorazmernih težav pridobijo polno nadomestilo za škodo, ki so jo utrpele; v nobenem primeru ne smejo biti manj učinkoviti od podobnih ukrepov, ki temeljijo na nacionalni zakonodaji.

9.

Ena od posledic načela učinkovitosti je, da bi morala veljavna nacionalna pravna pravila in njihove razlage odražati težave in omejitve, ki so neločljivo povezane z ocenjevanjem škode v zvezi z zadevami s področja konkurence. Količinska opredelitev take škode zahteva primerjanje dejanskega položaja oškodovanca s položajem, v katerem bi stranka bila, če do kršitve ne bi prišlo. Tega pa ni mogoče dejansko izmeriti; nemogoče je z gotovostjo vedeti, kako bi se tržni pogoji in interakcija med udeleženci na trgu razvili, če do kršitve ne bi prišlo. Možna je samo ocena scenarija, do katerega bi verjetno prišlo brez kršitve. Za ocenjevanje škode v zadevah s področja konkurence je bila po svoji naravi vedno značilna znatna omejitev pričakovane stopnje gotovosti in natančnosti. Včasih so možne samo približne ocene (13).

10.

Glede na navedeno so službe Komisije pripravile Praktični vodnik za ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102 PDEU (v nadaljnjem besedilu: praktični vodnik).

11.

Cilj praktičnega vodnika je nuditi pomoč nacionalnim sodiščem in strankam, udeleženim v odškodninskih tožbah, z izboljšano dostopnostjo informacij za ocenjevanje škode, ki jo povzročajo kršitve pravil konkurence EU. Zato zagotavlja vpogled v različne oblike škode, ki jo običajno povzroči protikonkurenčno ravnanje, in zlasti vsebuje informacije o metodah in tehnikah, ki so na voljo za ovrednotenje take škode. Večja razširjenost takšnih podatkov bo povečala učinkovitost odškodninskih zahtevkov. Takšne tožbe bi bilo treba narediti tudi bolj predvidljive, s čimer bi se povečala pravna varnost za vse vpletene strani. Praktični vodnik lahko strankam pomaga najti tudi sporazumno rešitev sporov, tako znotraj kot zunaj sodnih ali alternativnih postopkov za reševanje sporov.

12.

Ta praktični vodnik je zgolj informativne narave in ne zavezuje nacionalnih sodišč ali strank. Zato ne spreminja predpisov držav članic, ki urejajo odškodninske tožbe, in ne vpliva na pravice in obveznosti držav članic ali fizičnih ali pravnih oseb v okviru zakonodaje EU.

13.

Zlasti se praktični vodnik ne sme obravnavati, kot da zvišuje ali znižuje dokazni standard ali raven podrobnosti dejstev, ki se od strank zahteva v pravnih sistemih držav članic. Prav tako ne vpliva na pravila in prakse glede dokaznega bremena v državah članicah. Nacionalna sodišča so v svojih pravnih sistemih pogosto sprejela pragmatične pristope za določanje zneska odškodnine, ki se dodeli, vključno z uporabo domnev, spremembami dokaznega bremena ali pristojnostjo sodišč za približno najboljšo oceno. Praktični vodnik je namenjen zagotavljanju informacij, ki jih je mogoče uporabiti v okviru nacionalnih pravil in praks, vendar ne namesto njih. Odvisno od predpisov, ki se uporabljajo, in posebnosti vsakega primera je torej za stranke lahko zadosti, da predložijo dejstva in dokaze o škodi, ki so manj podrobni kot tisti, ki jih zahtevajo nekatere metode in tehnike iz praktičnega vodnika.

14.

Praktični vodnik razloži posebne lastnosti, tudi prednosti in pomanjkljivosti, različnih metod in tehnik, ki so na voljo za ocenitev škode zaradi kršitev protimonopolnih pravil. Na podlagi prava, ki se uporablja, se določi, kateri pristop za količinsko ovrednotenje se v posebnih okoliščinah posameznega primera šteje za ustreznega. Med pomembne vidike sodijo – poleg dokaznega standarda in dokaznega bremena v okviru prava, ki se uporablja – razpoložljivost podatkov, stroški in čas, potrebni za njihovo pridobitev, ter njihova sorazmernost glede na vrednost odškodninskega zahtevka.

15.

Praktični vodnik predstavlja in obravnava tudi številne praktične primere. Ti prikazujejo tipične učinke, ki jih običajno imajo kršitve pravil konkurence EU, ter kako je zgoraj navedene metode in tehnike za ocenjevanje škode mogoče uporabiti v praksi.

16.

Gospodarsko dojemanje škode, ki jo povzročijo kršitve protimonopolnih pravil, ter metode in tehnike za količinsko opredelitev se lahko sčasoma spremenijo v skladu s teoretičnimi in empiričnimi ekonomskimi raziskavami ter sodno prakso s tega področja. Praktični vodnik se zato ne bi smel obravnavati kot izčrpen ali končni prikaz obstoječih dojemanj, metod in tehnik.

13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/22

Skupina 1.6 –

Sadje, zelenjava in žita, sveži ali predelani

(a)

Podnebje: kakovost proizvoda je še zlasti odvisna od naslednjih značilnih podnebnih dejavnikov:

(b)

Tla: kamnine, iz katerih so nastala vulkanska tla, ki pokrivajo skoraj ves Santorini, so terciarne usedline prsti, plovca in lave. Ta tla so opredeljena kot globoka tla, ki se zmerno ali nič ne izpirajo in so položna. Na splošno je struktura tal fina in ne vsebuje dušika (N), osnovnega anorganskega hranila, ter vsebuje izjemno malo organskih snovi. Poleg tega vsebuje tudi natrij (Na), ki povzroča vodni stres, in lahko vsrkava vlago iz ozračja ter jo čez dan postopno prenaša v rastline (plovec je znan po sposobnosti zadrževanja vode). Rastline zato doživljajo vodni stres, proizvod pa ima posebne značilnosti zaradi takih razmer in alkalnih tal. In nazadnje, vodnih virov je zelo malo ali jih ni.

(c)

Človeški dejavniki: trije posebni postopki so zelo pomembni za proizvodni proces in ponazarjajo človekov prispevek k tradicionalni metodi gojenja.

(a)

„Tomataki Santorinis“ je lokalna domača sorta vrste Lycopersicon esculentum Mill. z zgodovinskim poreklom, posebno identiteto in gensko variacijo, ki je posebej prilagojena sušnim razmeram in apnenčastim alkalnim tlom na Santoriniju. Komercialno se proizvaja samo na opredeljenem geografskem območju. Je lokalni pridelek, ki ga pridelovalci Santorinija vzgajajo sami v okviru tradicionalnega sistema gojenja z majhnimi vložki. Te lastnosti so bile ustvarjene in razširjene s postopkom zbiranja in izbiranja semena za naslednjo setev. Seme je zato zelo odporno proti biotskemu in abiotskemu stresu, zaradi česar je pridelek na sušnem območju v sistemu gojenja, ki se uporablja na Santoriniju, zelo zanesljiv in zadovoljiv.

(b)

Kot je navedeno v opisu proizvoda, je ena od posebnih lastnosti paradižnika „Tomataki Santorinis“ sestava topnih trdnih snovi, ki pripomore k njegovi hranilni vrednosti in okusu. Ima nižjo koncentracijo topnih trdnih snovi glede na skupni delež trdnih snovi, ki znaša od 73 do 87 % (13–27 % trdnega ostanka), v primerjavi z običajnimi sortami paradižnika, pri katerih je ta koncentracija od 95 do 98 % (2–5 % trdnega ostanka). To pomeni, da ima več trdnega ostanka. Preskusi, pri katerih so se ti parametri primerjali s parametri večje sorte paradižnika „Gs 67“ in ki so bili opravljeni v enakovrednih razmerah, v katerih običajno poteka pridelava, so pokazali, da ima paradižnik „Tomataki Santorinis“ tudi višje vsebnosti askorbinske kisline, skupnega deleža topnih fenolov in likopena, ki so del topnih trdnih snovi. Natančneje, na 100 g sveže teže paradižnika „Tomataki Santorinis“ so vrednosti zgoraj navedenih sestavin 14–18 mg, 54–57 mg oziroma 3,8–7,5 mg, medtem ko so pri običajni sorti paradižnika „Gs 67“ te vrednosti 8–12 mg, 30–35 mg oziroma 1,8–7 mg. Podobne študije okusa so pokazale, da ima paradižnik „Tomataki Santorinis“ večji delež topnih trdnih snovi in višje vrednosti titracijskih kislin. Te razlike so rezultat sposobnosti tega posebnega ekotipa rastline, da reciklira askorbinsko kislino v sadežu.

(a)

Posebni uporabljeni genski material, ki je pridobil značilnosti lokalne sorte zaradi dolgega obdobja prilagajanja posebnim razmeram na tem območju ter tradicionalne metode zbiranja in izbiranja semena za setev v naslednjem letu. S prilagoditvijo rastline Santoriniju so se izoblikovale nekatere posebne značilnosti, zaradi katerih je paradižnik „Tomataki Santorinis“ zelo cenjen na trgu kot izjemno kakovosten proizvod. Te značilnosti so njegova posebna identiteta, genska variacija in posebna prilagojenost sušnim razmeram in apnenčastim alkalnim tlom na Santoriniju, povezane pa so s tradicionalnim sistemom gojenja. Nedavne študije so pokazale, da: (a) je raziskava filogenetskih povezav med dvema letinama paradižnika „Tomataki Santorinis“ in sedmimi domačimi sortami paradižnika, pri kateri je bilo preučenih 38 lastnosti rastline, pokazala jasne genetske razlike (genetsko oddaljenost) med pristnim paradižnikom „Tomataki Santorinis“ in vsemi drugimi sortami, zaradi katerih ima ta paradižnik posebno identiteto (edinstvenost), in (b) vzporedna ocena izbranih genotipov na Santoriniju (pri katerih se uporablja tradicionalni sistem gojenja z majhnimi vložki) in na kmetijskih gospodarstvih v lasti Nacionalnega sklada za kmetijske raziskave v Solunu (pri katerih se uporablja običajni sistem gojenja z velikimi vložki) je pokazala velik vpliv okolja na proizvodne značilnosti, primerjava kategorij proizvedenih proizvodov pa je pokazala, da se proizvod in njegove sestavine v celoti razvijejo samo na Santoriniju, kar dokazuje, da je izbira na mestu samem zanesljivejša.

Poleg tega je treba opozoriti, da je zaradi zelo alkalnih tal v zrelem paradižniku več sladkorja.

Zato je mogoče ugotoviti, da je ta lokalni ekotip pridobil visoko kmetijsko vrednost, saj je izjemno odporen proti suši in vrsti bolezni, kot so črna listna pegavost, oidij ter fuzarijska in verticilijska uvelost, dobro pa se je prilagodil tudi na otoška vulkanska tla in njihovo apnenčasto alkalno sestavo. Povprečni pridelek na suhih tleh Santorinija znaša približno 500 kg na 1 000 m2 in le izjemoma doseže 1 000 kg.

(b)

Fizikalne in kemijske lastnosti sadeža, ki vključujejo posebno velik delež sladkorjev in skupni delež trdnih snovi, kar vpliva na organoleptične značilnosti proizvoda. Delno je to zaradi vsebnosti natrija, ki povzroča vodni stres, delno pa zato, ker posebna tla na Santoriniju vsrkavajo vlago iz ozračja (ponoči zaradi kaldere) in jo čez dan postopno prenašajo v rastline (plovec je znan po sposobnosti zadrževanja vode). Poleg tega se ne uporabljajo gnojila, rastlina je torej v vodnem stresu, kar je skupaj z zelo alkalnimi tlemi najpomembnejši vzrok večjega deleža sladkorjev in skupnega deleža trdnih snovi ter na splošno tistih sestavin, ki dajejo okus in hranilno vrednost.

(c)

Sloves – zgodovinski podatki. Najstarejši zanesljivi dokazi o gojenju paradižnika na Santoriniju so s konca devetnajstega stoletja, in sicer naj bi se gojenje začelo v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja. Prvi uradni zapis o gojenju paradižnika na Santoriniju je del prvega sistematičnega poročila o flori in kmetijski proizvodnji na Santoriniju, ki je bilo napisano kmalu po tem (1899). Vendar pa v poročilu ni gospodarskih podatkov o pridelku, kar dokazuje, da je bil njegov prispevek h gospodarstvu majhen in da se je proizvod uporabljal predvsem za zadovoljevanje prehranskih potreb lokalnega prebivalstva.