8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/1

—

ob upoštevanju člena 3(2) Pogodbe o Evropski uniji ter člena 67 in člena 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta z naslovom „O alternativnem reševanju sporov kot sredstvu za reševanje sporov pri gospodarskih transakcijah in praksi v Evropski uniji“ z dne 18. januarja 2011 in povzetka prejetih odgovorov, ki je bil objavljen aprila 2011,

—

ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z naslovom „Alternativno reševanje sporov na področju finančnih storitev“ z dne 11. decembra 2008 in povzetka odgovorov po javnem posvetovanju o alternativnem reševanju sporov na področju finančnih storitev z dne 14. septembra 2009,

—

ob upoštevanju zelene knjige o alternativnem reševanju sporov v civilnem in gospodarskem pravu z dne 19. aprila 2002 (KOM(2002)0196),

—

ob upoštevanju priporočil Komisije z dne 30. marca 1998 o načelih, ki se uporabljajo za organe, pristojne za izvensodno reševanje potrošniških sporov (1), in z dne 4. aprila 2001 o načelih za izvensodne organe, ki so vključeni v sporazumno reševanje potrošniških sporov (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ (KOM(2011)0206),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 25. maja 2000 o vseskupnostni mreži za izvensodno reševanje potrošniških sporov (3) in evropskega izvensodnega omrežja (omrežje EIS), ki je bilo vzpostavljeno 16. oktobra 2001,

—

ob upoštevanju memoranduma o soglasju o omrežju čezmejnih izvensodnih pritožb v zvezi s finančnimi storitvami in evropskem gospodarskem prostoru z dne 30. marca 1998 ter omrežju FIN-NET,

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (4),

—

ob upoštevanju evropskega kodeksa ravnanja mediatorjev (v nadaljevanju: kodeks ravnanja) iz leta 2004,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (5),

—

ob upoštevanju študije o stroških neobstoja alternativnega reševanja sporov – pregled in predstavitev dejanskih stroškov gospodarskih sporov znotraj Skupnosti z dne 9. junija 2010, ki jo je pripravil center ADR v Rimu, v Italiji,

—

ob upoštevanju ugotovitev testne skupine evropskih podjetij (European business test panel – EBTP) o alternativnem reševanju sporov v obdobju od 17. decembra 2010 do 17. januarja 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2003 o zeleni knjigi Komisije o alternativnem reševanju sporov v civilnem in gospodarskem pravu (6),

—

ob upoštevanju Poročila preiskovalnega odbora o krizi družbe Equitable Life Assurance Society, sprejetega dne 19. junija 2007 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenih posledicah za mediacijo in njeni uporabi na sodiščih (10),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0343/2011),

A.

ker je dostop do sodnega varstva temeljna pravica;

B.

ker mora območje svobode, varnosti in pravice, kot ga določajo Pogodbe, zadostiti potrebam državljanov in podjetij, na primer s preprostejšimi in jasnejšimi postopki, hkrati pa mora krepiti dostop do sodnega varstva;

C.

ker imata sodni postopek in alternativno reševanje sporov tesno povezane cilje in sta namenjena hitri ponovni vzpostavitvi miru med strankami v sporu, ustrezni zaščiti subjektivne materialne pravice in reševanju sporov med strankami;

D.

ker lahko alternativno reševanje sporov, s pomočjo katerega se lahko stranke izognejo običajni sodbi sodišča ponudi hitro in stroškovno učinkovito alternativo postopkom pred sodišči;

E.

ker je alternativno reševanje sporov mehanizem zunajsodnega reševanja, ki potrošniku in trgovcu pomaga rešiti spor preko posredovanja tretje strani (mediator, arbiter);

F.

ker imajo v številnih državah javni organi – vključno z varuhi človekovih pravic in regulativnimi organi – pomembno vlogo pri spodbujanju reševanja sporov;

G.

ker lahko večje zaupanje državljanov v notranji trg in zaupanje v uveljavljanje pravic v čezmejnih sporih dodatno spodbudi gospodarstvo EU;

H.

ker državljani EU slabo poznajo in razumejo sisteme alternativnega reševanja sporov po Evropi ter samo majhen delež državljanov ve, kako vložiti zahtevek pri organu za alternativno reševanje sporov;

I.

ker je pomembno, da se zagotovi boljše seznanjanje z obstojem alternativnega reševanja sporov in da se naredi več za spodbujanje potrošnikov in strokovnjakov k uporabi takega reševanja kot alternative za sodne postopke, ki omogoča izognitev soočenju in ponuja možnost rešitve, ugodne za vse udeležene;

J.

ker si je treba prizadevati za uravnotežen pristop, ki bo upošteval tako prožnost sistemov alternativnega reševanja sporov kot potrebo po zagotavljanju varstva potrošnikov in pravičnih postopkov;

K.

ker se je Parlament že večkrat zavzel za nadaljnja prizadevanja pri razvoju alternativnega reševanja sporov; ker je v svoji resoluciji z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu pozval Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnih načinov reševanja sporov v EU;

L.

ker je Komisija vključila v svoj delovni program za leto 2011 zakonodajni predlog o alternativnem reševanju sporov kot strateško pobudo, v svoje sporočilo z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg“ pa kot eno od dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja s ciljem krepitve moči potrošnika;

M.

ker se je rok za izvedbo Direktive 2008/52/ES iztekel 21. maja 2011;

1.

pozdravlja nedavno posvetovanje Komisije o alternativnem reševanju sporov, ki se je kljub zelo široko zastavljenemu naslovu izključno osredotočilo na transakcije potrošnikov;

2.

vseeno meni, da alternativno reševanje sporov tvori del splošnega načrta „pravičnosti za rast“ po različnih sektorjih; meni, da bi bilo treba pri vsakem pristopu k alternativnemu reševanju sporov preseči zgolj potrošniške spore in vanj vključiti civilne in gospodarske transakcije med podjetji, ne glede na to, ali potekajo med zasebnimi ali javnimi podjetji, družinske spore, dejanja zoper čast in dobro ime ter druge spore splošnega interesa ali med strankami z različnim pravnim statusom;

3.

pozdravlja, da so bili z Direktivo 2008/52/ES usklajeni nekateri standardi mediacije; poudarja, da je treba na vseh področjih alternativnega reševanja sporov opredeliti splošne pogoje in ohranjati postopkovna jamstva; meni, da bi bilo treba pregledati priporočila Komisije in kodeks ravnanja iz let 1998 in 2001;

4.

meni, da je samoregulacija sicer še naprej pomembna, vseeno pa je potrebno zakonodajno ukrepanje, ki bo določilo minimalne standarde, na katerih lahko temeljijo sheme alternativnega reševanja sporov, da se alternativnemu reševanju sporov zagotovi okvir v pravnemu redu držav članic, kot to kaže primer Direktive 2008/52/ES; poudarja, da je pri vsakem tovrstnem okviru potrebna previdnost, da se ne omeji raznolikosti na področju alternativnega reševanja sporov, saj ni rešitve, ki bi bila primerna za vse in bi lahko odpravila raznovrstne težave, ki se pojavljajo na različnih pravnih področjih;

5.

poudarja, da je treba bolje razumeti številne različne vrste mehanizmov in postopkov (vključno z dejavnostmi javnih organov, na primer varuha človekovih pravic), ki jih pogosto skupno imenujemo alternativno reševanje sporov; meni, da se struktura in zasnova alternativnega reševanja sporov med državami članicami precej razlikuje, čeprav obstaja precej podobnosti med tehnikami pogajanj in lajšanja sporov, ki so pogosto del sistemov alternativnega reševanja sporov;

6.

meni, da bodo zakonodajni ukrepi, sprejeti na ravni Evropske unije, uporabo alternativnega reševanja sporov olajšali, fizične in pravne osebe pa spodbudili k njegovi pogostejši uporabi, zlasti pri čezmejnih sporih, saj so za reševanje teh vrst sporov sodni postopki zapletenejši, dražji in dolgotrajnejši;

7.

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnega reševanja potrošniških sporov v Uniji, in poudarja, da je treba ta predlog hitro sprejeti;

8.

meni, da bi standardi za alternativno reševanje sporov morali vključevati: spoštovanje alternativnega reševanja sporov/sporazum o njem; neodvisnost, preglednost, učinkovitost, pravičnost, nepristranskost in zaupnost; posledice za prekluzivne in zastaralne roke; izvršljivost doseženih dogovorov po alternativnem reševanju sporov; kvalifikacijo tretjih strank;

9.

meni, da bi morali organe alternativnega reševanja sporov spremljati in redno ocenjevati neodvisni ocenjevalci;

10.

da ne bi bil dostop do sodnega varstva kakorkoli omejen, zavrača vsako posplošeno vsiljevanje alternativnega reševanja sporov na ravni EU, predlaga pa, da bi se preučilo obvezen sistem, po katerem se stranke napoti, da pretehtajo možnosti alternativnega reševanja sporov;

11.

je seznanjen s primerom italijanske „skupne sprave“ kot morebitnega modela najboljše prakse, ki temelji na protokolu, o katerem se dogovorijo in ga podpišejo podjetje in združenja potrošnikov ter od podjetja zahteva, da vnaprej privoli v alternativno reševanje sporov, nastalih na področju, na katerega se nanaša protokol;

12.

poudarja, da ne bi smela nobena klavzula o alternativnem reševanju sporov vplivati na dostop do sodnega varstva, zlasti za šibkejše stranke, ki so v določenih okoliščinah lahko tudi mala ali srednja podjetja, ter zato meni, da so odločitve v okviru alternativnega reševanja sporov lahko zavezujoče le, če se vse vpletene strani izrecno tako dogovorijo;

13.

meni, da bi moralo za alternativno reševanje sporov na splošno veljati obvezno razkritje okoliščin, ki vplivajo na neodvisnost tretje stranke ali ki vodijo v konflikt interesov, ter obvezno enako ravnanje z vsemi strankami, kot to določa kodeks ravnanja;

14.

poziva k temu, da se določi obveznost iz kodeksa ravnanja, po kateri bodo vključene stranke in, če je to primerno, tretja stranka dolžne podatke o alternativnem reševanju sporov obravnavati kot zaupne; razmišlja tudi o bolj daljnosežnih ukrepih, kjer bi bili ti primerni, kot je vzpostavitev poklicne skrivnosti, vzporedno z določbami člena 7 Direktive 2008/52/ES;

15.

vendar opozarja, da bi morala biti – čeprav je spoštovanje zaupnosti osebnih podatkov pomembno – zagotovljena določena raven preglednosti v postopku alternativnega reševanja sporov, ki bi državam članicam in organom alternativnega reševanja omogočala opredelitev in izmenjavo najboljših praks, neodvisnim regulatorjem pa bi dala priložnost, da podrobno preučijo postopek v primerih, ko so bile podane pritožbe;

16.

je prepričan, da bi moralo alternativno reševanje sporov na splošno in ne zgolj mediacija (člen 8 Direktive 2008/52/ES) vplivati na prekluzivne in zastaralne roke; priznava tveganje, ki ga predstavljajo številne oblike alternativnega reševanja sporov, in tveganje zlorab z zavlačevanjem sodnih postopkov; ugotavlja, da je v študiji izvedljivosti o evropskem pogodbenem pravu (11) predvidena odložitev zastaralnega roka v primeru postopkov arbitraže in mediacije ter v nekaterih drugih okoliščinah alternativnega reševanja sporov; poziva Komisijo, naj nadaljuje z delom na tem področju;

17.

je prepričan, da je nujno, da se dogovori iz alternativnega reševanja sporov izvršijo hitro in poceni, tudi čez mejo; poziva k ustreznim zakonodajnim ukrepom;

18.

opozarja, da je izredno pomembno posebno usposabljanje za nevtralne tretje osebe; poziva Komisijo, naj zbere podatke o zahtevani vrsti in obsegu usposabljanja in naj sektorjem pomaga pri razvoju načrtov usposabljanja in nadziranja kakovosti;

19.

podpira namen Komisije, da spodbudi uporabo dostopnega, hitrega, učinkovitega in poceni alternativnega reševanja sporov, ki lahko omogoča vzpostavitev in vzdrževanje kakovostnih trgovinskih, gospodarskih, socialnih in sosedskih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, ter prispevajo k visoki ravni varstva potrošnikov, s čemer v primerjavi s sedanjo pravosodno prakso pridobita obe strani;

20.

poudarja, da je kljub temu, da trenutno v Evropi učinkovito delujejo številni sistemi za alternativno reševanje sporov, ena glavnih ovir za njihovo uporabo pomanjkanje enakomernega razvoja tovrstnih sistemov po vsej EU tako v geografskem kot panožnem smislu; zato predlaga, da je treba hitro zapolniti sedanje vrzeli v geografski pokritosti z alternativnim reševanjem sporov v Evropi; obžaluje velike panožne pomanjkljivosti, ki ostajajo v večini držav članic, ter obenem spodbuja izboljšanje pokritosti po panogah z udeleženci, ki poznajo načine delovanja določene panoge; spodbuja države članice, naj predvidijo vzpostavitev enotnih kontaktnih točk po posameznih panogah za zagotavljanje informacij in sprožanje postopkov alternativnega reševanja sporov;

21.

opozarja, da je alternativno reševanje sporov še zlasti v interesu malih in srednjih podjetij; ponavlja poziv Komisiji, naj pretehta sinergije med alternativnim reševanjem sporov in posebnim instrumentom znotraj evropskega pogodbenega prava; bi rad pozdravil smernice za klavzule o alternativnem reševanju sporov pri standardnih pogodbah;

22.

je seznanjen z dosežki omrežij FIN-NET, ECC-Net in SOLVIT, vendar meni, da so še mogoče izboljšave kar zadeva obveščanje strank in financiranje, ter poziva Komisijo, naj podpre, okrepi in poveča zmogljivosti že obstoječih organov, kot so tisti, ki so že dokazali svojo učinkovitost in vrednost;

23.

meni, da ponuja spletno alternativno reševanje sporov velike možnosti, zlasti za manjše zahtevke; ugotavlja, da na spletu obstajajo tradicionalni postopki alternativnega reševanja sporov, pa tudi taki, ki skušajo preprečiti spore ali prispevati k njihovi lažji razrešitvi; poudarja, da se postopkovnih standardov ne bi smelo zniževati, če pride do tradicionalnega alternativnega reševanja sporov prek spleta, in da bi bilo treba tudi rešiti vprašanja, kot je izvršljivost nagrad; vidi posebno korist spletnih sistemov znakov zaupanja; opozarja na delo delovne skupine o spletnem reševanju sporov UNCITRAL (12), ki je namenjeno transakcijami med podjetji ter med podjetji in potrošniki;

24.

meni, da se bo z nekakšno hierarhijo poravnave, ki bo vključevala, prvič, interne možnosti za pritožbo, drugič, alternativno reševanje sporov in, kot skrajno sredstvo, postopek pred sodiščem, skrajšal čas in se bodo omejili stroški; poziva Komisijo, naj sektorjem pomaga pri spodbujanju takih sistemov;

25.

poudarja osrednjo vlogo določenih vrst alternativnega reševanja sporov v družini, saj lahko prispevajo k manjši psihološki škodi, pomagajo strankam, da hitreje ponovno spregovorijo, s tem pa zlasti prispevajo k zaščiti otrok; vidi velike možnosti pri čezmejnem alternativnem reševanju sporov, zlasti zaradi njegove prilagodljivosti; opozarja na delo mediatorke Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve otrok;

26.

se strinja s Komisijo, da ustrezen dostop do odškodnine na notranjem trgu zahteva hkrati možnost preproste uporabe alternativnega reševanja sporov in tudi učinkovit sistem kolektivne tožbe, saj se dopolnjujeta in medsebojno ne izključujeta;

27.

meni, da ima alternativno reševanje sporov velike možnosti v okviru sedanje razprave o kolektivnih pravnih sredstvih, saj zagotavlja učinkovito sredstvo reševanja sporov, s katerim se je mogoče izogniti reševanju sporov pred sodišči;

28.

vidi potrebo na ravni EU za alternativno reševanje sporov na področju svobode tiska in osebnostnih pravic, saj so lahko zlasti v primerih zoper čast in dobro ime in pri kršitvah osebnostnih pravic stroški sodnih postopkov, še posebej v nekaterih državah članicah, izredno visoki in bi alternativno reševanje sporov lahko prispevalo k izboljšanju sedanjega stanja;

29.

poudarja, da je treba evropskim potrošnikom zagotoviti dostop do sistemov alternativnega reševanja sporov za nadnacionalne in nacionalne spore, zlasti na spletnem trgu, ki se v EU hitro povečuje; ugotavlja, da uporaba sistemov alternativnega reševanja sporov omogoča boljše varstvo pravic potrošnikov in dviguje njihovo zaupanje v trg, podjetja in ustanove za varstvo pravic potrošnikov, saj jih dela privlačnejše, obenem pa spodbuja čezmejno trgovino in povečuje uspeh vseh udeležencev na trgu EU;

30.

poziva k učinkovitemu sistemu zunajsodnega reševanja potrošniških sporov, ki bo deloval v celotni Evropski uniji;

31.

predlaga, naj prihodnji zakonodajni predlog Komisije o uporabi alternativnega reševanja sporov za potrošnike v Evropski uniji vključuje naslednje smernice, ki jih je treba upoštevati v povezavi s sistemi alternativnega reševanja sporov, vzpostavljenimi v Evropi:

32.

poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore predvidi koordinacijski organ, ki bo olajšal dostop do nacionalnih sistemov alternativnega reševanja sporov in sistemov alternativnega reševanja sporov, ki jih vodijo podjetja, ter njihovo usklajevanje;

33.

poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore na področju elektronskega trgovanja predvidi hitro vzpostavitev večjezične platforme, ki bo potrošnikom omogočala, da bodo spore v celoti rešili na spletu, morala pa bo izpolnjevati standarde kakovosti in temeljiti na sistemih alternativnega reševanja sporov, ki obstajajo v državah članicah;

34.

meni, da je obveščanje potrošnikov odgovornost, ki si jo delijo javni organi, mreže za obveščanje in svetovanje, regulativni organi in združenja potrošnikov, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje ozaveščanja in pilotne projekte o tej temi;

35.

graja nepreglednost trenutne zbirke podatkov Komisije o alternativnem reševanju sporov; Komisiji predlaga, naj oblikuje večjezični evropski internetni portal o alternativnem reševanju sporov, na katerem bodo lahko vsi državljani dobili informacije o delovanju alternativnega reševanja sporov, njegovih posledicah ter svojih pravicah in dolžnostih, pri tem pa naj izhaja iz obstoječih podatkovnih zbirk in mrež; poudarja, da je treba v interesu potrošnikov zagotoviti, da bo spletni portal zlahka razumljiv in jasen;

36.

poudarja, da morajo imeti potrošniki možnost pridobiti na spletu vse potrebne informacije o alternativnem reševanju sporov, ustrezno prevedene v njihov jezik z uporabo vedno dostopnih, do uporabnika prijaznih spletnih strojnih prevajalnikov;

37.

poudarja, da je bistveno ozaveščati potrošnika o obstoju in koristih alternativnega reševanja sporov, preden nastane potrošniški spor; vztraja, da je treba s tem v zvezi okrepiti občutek odgovornosti podjetij in poslovnih organizacij; meni, da so podjetja in poslovna združenja dolžna obvestiti potrošnike o razpoložljivih mehanizmih za alternativno reševanje sporov; predlaga, naj se ta predhodna informacija zagotovi z navedbo možnosti uporabe alternativnega reševanja sporov v vseh pogodbenih dokumentih in naj se za poklicne delavce, ki jo uporabljajo, dopolni s kontaktnimi podatki in podrobnimi pravili za uporabo teh sistemov alternativnega reševanja sporov; ta zahteva pa ne sme povzročati dodatnih stroškov in birokracije;

38.

kot mogočo spodbudo za podjetja priporoča, naj se na evropski ravni uvede znak kakovosti, povezan z mediacijo v potrošniških sporih, za katero bi se sprejele smernice o najboljših praksah, tako da bi lahko potrošniki hitro določili podjetja, ki so se odločila za sisteme alternativnega reševanja sporov. meni, da bi bilo treba v zvezi s tem predlogom izvesti analizo stroškov in koristi; poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti, da se znak pravilno uporablja in uveljavlja;

39.

ugotavlja, da je potrebno boljše splošno obveščanje o pravicah in njihovem uveljavljanju, pa tudi posebno obveščanje o shemah alternativnega reševanja sporov, tudi o njihovem obstoju, delovanju in lokaciji; meni, da bi morali informacijski programi izpostaviti tudi glavne prednosti izbire alternativnega reševanja sporov, na primer stroške v primerjavi s sodnim postopkom, stopnje uspešnosti in časovno učinkovitost v primerjavi s sodnim postopkom; meni, da bi morali biti taki programi namenjeni predvsem državljanom ter malim in srednjim podjetjem; meni, da je alternativno reševanje sporov najučinkovitejše, če deluje v omrežjih blizu državljanov in temelji na sodelovanju z državami članicami;

40.

sočasno poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in podjetij o obstoječih zakonodajnih instrumentih, kot so Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, Direktiva 2008/52/ES o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov; s tem namenom predlaga, naj se v obsežne informacijske kampanje vključijo nacionalni organi, sodišča, odvetniške in gospodarske zbornice, uradi za svetovanje potrošnikom, zavarovatelji stroškov postopka ter druge pristojne organizacije; poziva, naj se zagotovi finančna podpora za tovrstne kampanje na evropski in nacionalni ravni;

41.

ugotavlja, da ostaja uporaba sodišč za spore majhne vrednosti v številnih državah članicah zelo nizka in da je treba narediti več na področju pravne varnosti, jezikovnih ovir in preglednosti postopkov; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zakonodajnega predloga o uporabi alternativnega reševanja sporov v potrošniških zadevah v EU tem pravnim organom nameni posebno pozornost;

42.

ugotavlja, da je zaradi spravne narave alternativnega reševanja sporov rešitev mogoče razumeti kot obojestransko zadovoljiv rezultat, in opozarja na dejstvo, da je spoštovanje odločitev, doseženih v okviru alternativnega reševanja sporov, na splošno visoko; zato meni, da bi morali biti najnovejši statistični podatki o tem objavljeni skupaj z javnimi informacijami o alternativnem reševanju sporov;

43.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izvede informacijske kampanje, usmerjene v izobraževanje in ozaveščanje potrošnikov in podjetij o prednostih uporabe tega instituta;

44.

meni, da bi bilo treba informacijske kampanje o alternativnem reševanju sporov voditi v sodelovanju z gospodarskimi zbornicami, združenji potrošnikov in uradi pravične trgovine (ali enakovrednimi ustanovami), da bi zagotovili usklajene in učinkovite kampanje;

45.

meni, da je obveščanje podjetij odgovornost, ki si jo delijo javni organi in predstavniške organizacije, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje osveščanja in pilotne projekte o tej temi;

46.

priznava, da je ena glavnih ovir pri uporabi sistemov alternativnega reševanja sporov nepripravljenost podjetij, da bi sodelovala v teh mehanizmih; predlaga, da morajo gospodarske zbornice in krovne organizacije na nacionalni in EU ravni in druge strokovne organizacije obveščati podjetja o obstoju alternativnega reševanja sporov in morebitni koristi njegove uporabe, zlasti z vidika: vnaprejšnjega preprečevanja sodnih sporov pri, ugleda podjetja; nazadnje pa tudi o možnosti, da tako reševanje v nasprotju z arbitražno odločbo ali sodbo sodišča ponuja ponovno vzpostavitev poslovnih odnosov med strankami, ki temeljijo na zaupanju;

47.

poziva Komisijo, naj na podlagi zbranih podatkov in zanesljive presoje vplivov, skladne s pravili za boljšo zakonodajo, prouči možnost določitve minimalnih standardov alternativnega reševanja sporov med sektorji, hkrati pa razvija že obstoječe sheme in spodbuja države članice in sektorje, ki so vključeni v sheme, naj povečajo financiranje, pri čemer morajo upoštevati, da alternativno reševanje sporov strankam sicer ponuja cenovno ugodno alternativo, ne sme pa postati „cenena pravica“;

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/9

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je stopila v veljavo 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (2010/48/ES) (1),

—

ob upoštevanju Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (2),

—

ob upoštevanju členov 2, 10, 19 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (3),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (KOM(2008)0426) ter stališča Parlamenta z dne 2. aprila 2009 (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta 98/376/ES z dne 4. junija 1998 o invalidskih parkirnih izkaznicah (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. maja 2000 z naslovom "K Evropi brez ovir za invalide" (KOM(2000)0284),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. septembra 2001 z naslovom "e-Evropa 2002: dostopnost javnih spletišč in njihove vsebine" (KOM(2001)0529),

—

ob upoštevanju mednarodne klasifikacije Mednarodne zdravstvene organizacije o funkcioniranju, invalidnosti in zdravju (ICF) z dne 22. maja 2001 (resolucija skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHA) 54.21),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2003 z naslovom "Enake možnosti za invalide: evropski akcijski načrt" (KOM(2003)0650),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. januarja 2003"K pravno zavezujočemu instrumentu Združenih narodov za uveljavljanje in varstvo pravic in dostojanstva invalidov" (KOM(2003)0016),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. marca 2005"Zelena knjiga o odzivu na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami" (KOM(2005)0094),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2007 z naslovom "Položaj invalidnih oseb v Evropski uniji: evropski akcijski načrt 2008–2009" (KOM(2007)0738),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo (KOM(2010)0758),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom "Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir" (KOM(2010)0636),

—

ob upoštevanju izbirnega protokola h Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov ("izbirni protokol"), sprejetega 13. decembra 2006,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 30. novembra 2009 o spodbujanju vključevanja na trg dela – rešitev iz krize in priprava lizbonske strategije za obdobje po letu 2010,

—

ob upoštevanju peticije 1454/2010 Urzule Weber-Król,

—

ob upoštevanju poročila Komisije o delovanju in učinku Uredbe (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (KOM(2011)0166),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (zadeva C 13/05 glede Direktive 2000/78/ES - enaka obravnava pri zaposlovanju in delu - zasnova invalidnosti) z dne 11. julija 2006,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/707/EU z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 1988 o znakovnih jezikih za gluhe (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 1989 o ženskah v politiki (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 1992 o pravicah umsko prizadetih oseb (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 1995 o pravicah invalidov (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. maja 1996 o pravicah avtističnih oseb (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 1996 o parkirni izkaznici za invalide – pravicah za invalide (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. aprila 1997 o enakih možnostih za invalide (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2003 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Na poti k zakonsko obvezujočemu instrumentu Združenih narodov za spodbujanje in zaščito pravic ter dostojanstva invalidov (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. januarja 2011 z naslovom "Letni pregled rasti: spodbujanje ukrepov EU za celovit odziv na krizo" (KOM(2011)0011) in priloženega osnutka skupnega poročila o zaposlovanju,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/308/EU z dne 19. maja 2011 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU (16),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o vključujočih trgih dela, sklenjenega 25. marca 2010 med evropskimi socialnimi partnerji,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o skupnih vrednotah in načelih v zdravstvenih sistemih Evropske unije (2006/C146/01),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 o enakosti in zdravju v vseh politikah ter solidarnosti na področju zdravja,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za peticije (A7-0263/2011),

A.

ker imajo invalidi (fizični invalidi ter osebe z duševnimi in vedenjskimi motnjami) kot polnopravni državljani enake pravice kot drugi in imajo pravico do brezpogojnega dostojanstva, enakega obravnavanja ter neodvisnega življenja in polne udeležbe v družbi,

B.

ker je v Evropski uniji več kot 80 milijonov invalidov, kar je približno 16 % vse populacije – tu so zajete tudi osebe z duševnimi boleznimi, zlasti z avtizmom –, stopnja brezposelnosti pa je še vedno izredno visoka, vsaj dvakrat višja kot med neinvalidi; ker so invalidi ranljiva skupina prebivalstva, med katero je stopnja revščine za 70 % višja od povprečja; ker je stopnja zaposlenosti med invalidi le okoli 45-odstotna, kakovostna delovna mesta pa zagotavljajo gospodarsko neodvisnost in spodbujajo osebne dosežke, ker brezposelnost povečuje tveganje za revščino in socialno izključenost, saj vsaj četrtina prebivalstva enkrat v življenju trpi zaradi težav z duševnim zdravjem in ker se lahko v 10-tih odstotkih primerov takšne težave razvijejo v kronične težave z duševnim zdravjem, kar še povečuje potrebo po aktivnih in usmerjenih ukrepih za boj proti ter trajni situaciji; ker je večja izpostavljenost tveganju revščine rezultat pogosto omejenega dostopa do zaposlitve, usposabljanja, zdravstvenih storitev in ustrezne oskrbe,

C.

ker krize najbolj prizadenejo ravno najbolj marginalizirane družbene skupine in ker so invalidi ena od skupin, ki jih je finančna kriza v Evropi najbolj prizadela,

D.

ker državljani Odbor za peticije redno opozarjajo na pomanjkljivosti pri izvajanju veljavnega načela enake obravnave invalidov,

E.

ker je treba invalide močno podpirati, saj so med najbolj izključenimi v družbi; ker so invalidke na splošno med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi v družbi, so žrtve diskriminacije in so izključene iz udeležbe v izobraževanju, zaposlovanju ter družbenem življenju,

F.

ker so za uspeh strategije Evropa 2020, katere cilj je razviti pametno (na osnovi inovacij in raziskav), trajnostno in vključujočo evropsko rast nujno potrebne strukturne izboljšave na področju mobilnosti in vključevanja invalidov,

G.

ker se bo to število v naslednjih letih bistveno povečalo in se bo starostna piramida prebivalstva neizogibno obrnila, saj je več kot tretjina ljudi, starih nad 75 let, delno omejenih zaradi invalidnosti, več kot 20 % pa invalidnost resno ovira,

H.

ker je Evropska unija uradno ratificirala Konvencijo Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov in ker jo je tudi podpisalo vseh 27 držav članic EU, 17 od njih pa jo je ratificiralo,

I.

ker je sedaj pristojnost Evropske unije na področju zaščite proti diskriminaciji zaradi invalidnosti omejena na zaposlovanje, delo in poklicno usposabljanje (Direktiva 2000/78/ES) in ker je Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov mešan sporazum, v skladu s katerim imajo institucije EU in države članice obveznosti glede njegovega izvajanja ter morajo preučiti predloge in pristope v tem poročilu in jih obravnavati v naslednjem predlogu Komisije o evropskem aktu o dostopnosti,

J.

ker so socialne politike, namenjene invalidom, pogosto v pristojnosti držav članic, torej izhajajo iz nacionalne tradicije in družbenih norm, gospodarske razvitosti in iz zelo pomembne vloge družin in združenj, ki podpirajo invalide pri njihovi samostojnosti in vključevanju v družbo,

K.

ker je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki preprečujejo, da bi invalidi pod enakimi pogoji in z isto dostojnostjo sodelovali v družbi,

L.

ker je med mobilnostjo, invalidnostjo in socialno vključenostjo tesna povezava, zlasti glede svobode in dostopa do komunikacije (vključno z brajico in znakovnimi jeziki ter drugimi alternativnimi oblikami komunikacije), svobode gibanja na vseh področjih življenja in dostopa do storitev; ker je treba spodbujati udeležbo v vseh pogledih družbenega življenja, pri čemer je treba upoštevati pomembnost politik Skupnosti na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, domotike in spletnih komunikacijskih rešitev, ter potrebo po zagotovitvi popolne dostopnosti s spodbujanjem združljivih standardov na notranjem trgu in pospeševanju njihovega širjenja,

M.

ker je dostop do informacij (člen 11 Listine o temeljnih pravicah) in kulture, kot je določeno v resoluciji Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti invalidnih oseb do kulturnih ustanov in kulturnih dejavnosti, izredno pomemben za intelektualni razvoj ljudi, tudi invalidov, in neposredno vpliva na njihove možnosti zaposlitve,

N.

ker imajo invalidi pravico do skupnostnih storitev v podporo neodvisnemu življenju, pravico do osebne pomoči, do ekonomske in socialne neodvisnosti ter celovite udeležbe v družbi in na trgu dela, ker bi, če bi bile dejavnosti podpore plačane, predstavljali skoraj 50 % BDP (Komisija o merjenju gospodarske uspešnosti in socialnega napredka, 21. april 2010),

O.

ker ovire glede dostopnosti za vse pri uporabi storitev in blaga za invalide pomenijo veliko prepreko,

P.

ker so invalidi v nekaterih državah članicah in sektorjih žrtve diskriminacije vse življenje, zlasti pa v obdobju izobraževanja in usposabljanja, zaradi pomanjkanja zgodnjega prepoznavanja in intervencije za invalidne otroke in učence, kar omejuje njihove zaposlitvene možnosti,

Q.

ker je v starostni skupini od 16 do 19 let stopnja nevključenosti v izobraževanje 37-odstotna za osebe, ki jih invalidnost znatno omejuje, in 25-odstotna za osebe, ki jih omejuje do neke mere, v nasprotju s 17-odstotno za osebe, ki jih invalidnost ne omejuje,

R.

ker člen 24 Konvencije Združenih narodov o invalidih, ki jo je EU ratificirala decembra 2010, prepoveduje izključitev iz izobraževalnega sistema na podlagi invalidnosti, in ker je vključujoče izobraževanje najbolj učinkovito sredstvo za boj proti diskriminacijskemu odnosu, zgraditev vključujoče družbe in zagotavljanje izobraževanja za vsakogar,

S.

ker so invalidne ženske pogosto diskriminirane dvakrat, vlade pa lahko to odpravijo z izvajanjem enakosti spolov na vseh ustreznih področjih politike invalidnosti,

T.

ker gospodarska kriza na splošno predstavlja izziv za zaposlovanje, zlasti za invalide, saj je višanje stopnje brezposelnosti bistveno večje pri osebah z invalidnostjo, in ker je čedalje več strahu, da bi bile lahko invalidnine uporabljene za nadzor nad ponudbo delovne sile,

U.

ker družinski člani invalidov trpijo zaradi diskriminacije združb in ker bodo njim namenjeni ukrepi pozitivno vplivali na celostno in enakopravno uresničevanje pravic invalidov,

V.

ker je bila leta 2007 Komisiji posredovana peticija z 1 364 984 podpisi, katere avtorji so pozvali k obsežni zaščiti invalidov v vseh politikah Evropske unije in ker Komisija te upravičene pobude doslej ni ustrezno upoštevala,

1.

poudarja, da cilja strategije Evropa 2020 o 75-odstotni zaposlenosti prebivalstva, starega od 20 do 64 let, nikakor ne bo mogoče doseči, če ne bodo vključeni tudi tisti pripadniki omenjene starostne skupine, ki trpijo za katero od oblik invalidnosti;

2.

poudarja, da so finančni izdatki v korist invalidov in ekonomska vlaganja vanje, naložba v dobro počutje vseh in v trajnostno družbo, v kateri lahko ljudje živijo dlje in delajo bolj učinkovito v boljših pogojih, ki se bo dolgoročno obrestovala, zato poudarja, da zaradi varčevalnih ukrepov v javnih financah ni sprejemljivo zmanjšanje storitev za invalide ali projektov, katerih cilj je njihova socialna vključenost, saj bi to zmanjšanje pomenilo pomanjkanje jamstva za nekatere temeljne in neodtujljive pravice invalidov; meni, da bi treba na tem področju naložbe občutno povečati; ponovno opozarja, da morajo biti vsi sistemi zdravstvenega varstva v Evropski uniji osnovani na temeljnih vrednotah, tj. univerzalnosti, dostopu do visokokakovostnega varstva in solidarnosti;

3.

ugotavlja, da so evropske družbe skozi celotno finančno krizo ostale resnično solidarne in se sedaj že kažejo znaki oživljanja; v celoti priznava in poudarja potrebo po individualnih ukrepih za invalidne osebe, ki zaradi različnih ravni in značilnosti invalidnosti potrebujejo celo bolj intenzivno podporo, ki temelji na človekovih pravicah in ponosu, ter tveganja diskriminacije, ki se ga pogosto ne upošteva in ga je zato treba spodbujati in krepiti z evropskimi kampanjami za osveščanje javnosti; poudarja, da je zato treba upoštevati potrebe invalidnih oseb glede na njihove specifične zahteve, da se najdejo ustrezne rešitve na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega življenja;

4.

poudarja, da so cilji za novo evropsko strategijo o invalidnosti 2010-2020 pomembni, poziva pa k opredelitvi natančneje določenih ukrepov na vseh ravneh upravljanja na podlagi zanesljivih podatkov; meni, da je treba upoštevati osnovno načelo "Ničesar o invalidih brez invalidov"; to pomeni, da je treba invalide vključiti v vse ukrepe in odločitve, ki jih zadevajo;

5.

obžaluje, da sporočilo Komisije o evropski strategiji o invalidnosti ne vključuje celostnega vidika enakosti spolov ali ločenega poglavja o politikah na področju invalidnosti, specifične za spol, kljub dejstvu, da so invalidne ženske pogosto v slabšem položaju kot invalidni moški ter so pogosteje žrtve revščine in socialne izključenosti; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo vidike spolov pri Evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020;

6.

poudarja, da je potreben nov, učinkovit pristop do invalidnosti, za začetek z ustanovitvijo Evropskega odbora za invalidnost, ki bi se redno sestajal, pri čemer bi aktivno sodeloval Evropski parlament, predstavniki organizacij invalidov in nacionalnih delovnih skupin, da se zagotovi bolj učinkovite mehanizme za usklajevanje, spremljanje ter ocenjevanje, izvajanje Evropske strategije o invalidnosti v programih in strategijah Komisije in držav članic, v skladu z načeli subsidiarnosti;

7.

opominja, da bi morala trajnostna družba, v kateri ljudje živijo dlje in so bolj zdravi, vključevati tudi izboljšave pri načrtovanju mestnih in skupnih območjih ter dostopu do razpoložljivega blaga in storitev, pri čemer je zajet tudi enak dostop do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, da se izboljša kakovost življenja invalidov ter prepreči socialna izključenost;

8.

poziva k spoštovanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah v celoti in k podpori načelu oblikovanja za vse in splošnega oblikovanja; priznava prizadevanja Evropske unije in Združenih narodov glede zakonodaje, namenjene krepitvi popolnega vključevanja invalidov v družbo, vendar meni, da je treba storiti še več;

9.

zlasti poudarja, da je tudi mlajšim invalidom treba zagotoviti polno spoštovanje pravic iz konvencije o otrokovih pravicah, kot so pravica do igre, izobrazbe, sodelovanja v življenju njegove skupnosti, do kulturnega in umetniškega življenja, zdravstvenih storitev, ki jih zahteva njihovo zdravstveno stanje, do svobode iskanja in dobivanja informacij in zamisli; zlasti opozarja na člen 23 te konvencije, ki določa, da "mora [invalidni] otrok uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi" ter zahteva, "da ima [invalidni otrok] učinkovit dostop in da je deležen izobraževanja, usposabljanja, storitev zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave na zaposlitev in možnosti za razvedrilo na način, ki pospešuje kar največjo možno vključitev v družbo in otrokov osebnostni, vštevši kulturni in duhovni, razvoj";

10.

poziva k učinkovitemu vključevanju invalidnosti v strategijo EU 2020 in njene vodilne pobude, vključno z Unijo inovacij, v kateri invalidnost ni omenjena;

11.

opozarja na dejstvo, da so številni invalidi žrtve diskriminacije zaradi pomanjkanja enake zakonske obravnave ter poziva države članice, naj popravijo in odpravijo takšne pomanjkljivosti, tudi kar zadeva učinkovit dostop invalidov do sodstva, ustrezno usposabljanje za osebe, ki delajo na področju pravosodja, tudi policijskega in zaporniškega osebja, ter poudarja pomembnost jamčenja in zagotavljanja enake udeležbe v političnem in javnem življenju, vključno s pravico do glasovanja, kandidiranja na volitvah in opravljanja javne funkcije, v skladu s členom 29 Konvencije ZN o pravicah invalidov, ker po ocenah relevantnih nevladnih organizacij in strokovnjakov za volitve le majhen odstotek invalidov lahko sodeluje na volitvah;

12.

meni, da bi morala nabava blaga in storitev, tudi relevantne in dostopne informacije o njih, vključevati ustrezne (spletne) rešitve za nakup ter blago in storitve, ki so oblikovane tako, da je do njih možno dolgoročno dostopati; opozarja, da je treba proizvode za invalide preveriti tako z vidika evropskih kot tudi svetovnih standardov; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za spodbujanje razvoja in dostopa do univerzalno oblikovanega blaga in storitev, kot je določeno v členu 29 Konvencije ZN o pravicah invalidov, vključno z izmenjavo izkušenj;

13.

poudarja dejstvo, da so z vidika Konvencije ZN o pravicah invalidov številne študije pokazale, da so ženske invalidke žrtve dvojne diskriminacije zaradi spola in invalidnosti; poziva Komisijo, naj glede na skoraj popolno pomanjkanje mehanizmov na tem področju v sisteme socialnega varstva uvede posebne ukrepe za zaščito invalidnih žensk;

14.

poudarja, da so zlasti ljudje z duševnimi motnjami in intelektualnimi okvarami izpostavljeni tveganju zlorabe in nasilja; poziva države članice, naj vzpostavijo razvit mehanizem kontrole za zagotavljanje socialnih storitev in zakonske zaščite žrtev ter naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ljudi v oskrbnih domovih, pri čemer se še posebej upošteva invalidne ženske in otroke; poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj opravi študije o situaciji invalidnih deklet in žensk v povezavi z nasiljem; poudarja potrebo po ukrepih in programih za boj proti dvojni diskriminaciji žensk in se zavzema za popolno enakost pravic in možnosti; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo dejavne in učinkovite ukrepe za podporo in spodbujanje prehoda od institucionalnega varstva do varstva znotraj skupnosti, pri čemer naj učinkovito uporabijo možnosti financiranja iz finančnih virov EU, kot je program Progress za ukrepe, s katerimi se osvešča javnost o razmerah invalidov, ki domujejo v institucijah; poziva države članice, naj invalidnim ženskam, ki so žrtve nasilja, zagotovijo prednostni dostop do socialnih stanovanj, subvencij za prilagoditev domačega okolja, pomoči na domu in javnih storitev, ki se ukvarjajo s primeri seksističnega nasilja;

15.

poudarja, da je treba države članice spodbujati, da namenijo znatno več pozornosti socialnim vidikom invalidnosti; meni, da je predpogoj za posameznikovo možnost uveljavljanja državljanskih pravic vzpostavitev pravne podlage za podprt mehanizem sprejemanja odločitev; poziva države članice, naj v čim večji možni meri spodbujajo oblike podpore, kot so osebna pomoč in druge storitve, ki podpirajo neodvisno življenje, da se na splošno zmanjša institucionalna oskrba v korist drugih oblik podpore; poziva Komisijo, naj opravi poglobljeno študijo o teh vprašanjih ter dvigne osveščenost družbe v zvezi s tem; poudarja vlogo prostovoljnega dela kot nepogrešljive podpore invalidom in poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo in izboljšujejo pobude in podporne programe, posvečene tovrstnemu delu;

16.

poudarja, da je treba zagotavljati enak dostop do javnih informacij, pri tem pa posebej upoštevati javno upravljanje na področju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, v skladu s členom 21 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za pripravo na naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človekova malomarnost, s posebnim poudarkom na zagotavljanju ustreznih in koristnih informacij za invalide, med drugim s predstavitvijo uporabnih in ustreznih mednarodnih primerov;

18.

poudarja, da si je treba na nacionalni in evropski ravni prizadevati za spodbujanje prehoda iz institucionalne na lokalno oskrbo, ob uporabi strukturnih skladov skupaj z ukrepi za povečanje ozaveščenosti javnosti o položaju invalidov, ki prebivajo v zavodih;

19.

poudarja, da zaenkrat še ni oziroma ni dovolj zanesljivih podatkov, ločeno glede na spol, o invalidskih vprašanjih in storitvah za invalide v državah članicah, niti specifičnih kazalnikov in informacij o številu in kakovosti oskrbnih institucij in domov, ter da bi moral Eurostat zagotoviti več letnih podatkov, ločenih po spolu, o invalidih in njihovih negovalcih;

20.

izraža razočaranje nad pomanjkanjem preglednosti in omejeno udeležbo invalidov pri zbiranju podatkov in posvetovanju ter je mnenja, da bi morala Evropska komisija spodbujati udeležbo invalidov v postopkih posvetovanja, ki morajo biti v celoti dostopni v skladu z izkušnjami nevladnih organizacij, zasnovani tako, da omogočajo jasno izražanje pomislekov, ter podprti z učinkovitimi informacijskimi kampanjami; meni, da samo 336 odgovorov civilne družbe v posvetovanju, ki ga je Komisija leta 2009 organizirala na svojem osrednjem posvetovalnem spletišču, kaže, da informacijske kampanje niso dosegle ciljnih skupin; opozarja tudi, da tako imenovano spletno orodje ni bilo dostopno za slepe, ki uporabljajo bralnike zaslona; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo invalidi in njihove organizacije vključeni v vse postopke izvajanja na vseh ravneh, kakor določa člen 33 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

21.

poziva Komisijo, naj okrepi spremljanje, sodelovanje ter izmenjavo dobrih praks med državami članicami, zlasti v zvezi z zbiranjem primerljivih podatkov in kazalnikov napredka za doseganje ciljev na nacionalni ravni in tudi na ravni Unije; poudarja, da bi moralo merjenje invalidnosti temeljiti na potrebah invalidov in ne samo na medicinskih vidikih, pač pa bi moralo zajeti tudi socialne, zaposlitvene in okoljske vidike; obenem poudarja pomen uskladitve v boju proti zlorabam in lažnim invalidom;

22.

opominja, da registracija invalidov za storitve in pomoč iz javnega proračuna ne sme voditi v kršenje človekovih pravic in zasebnosti ter stigmatiziranja;

23.

poudarja, da bodo tudi demografske spremembe prispevale k vedno večjemu številu starejših invalidnih oseb, saj bo zaradi daljše življenjske dobe več ljudi izkusilo nastop invalidnosti, tako da se bodo potrebe po razvoju in oblikovanju storitev in rešitev, ki koristijo tako invalidom ne glede na njihovo starost kot tudi starejšim, ki so invalidni ali pa tudi ne, povečevale;

24.

spodbuja povezovanje med tema družbenima skupinama, ki bo prispevalo k inovativni rasti, temelječi tudi na zaposlovanju in socialnem razvoju v državah članicah, ter bo zadostilo novim potrebam zaradi starajoče se družbe in demografskih sprememb;

25.

pozivaKomisijo, naj okrepi tako sankcije kotpozitivne pobude za države članice, da izvajajo člen 16 Uredbe (ES) št.1083/2006 in da spoštujejo njene pravno zavezujoče zahteve;poziva Komisijo, naj okrepi določbe proti diskriminaciji in o dostopnosti v prihodnji kohezijski politiki za obdobje 2014-2020 ter naj spremlja in oceni ustrezno izvajajnje evropskih programov financiranja ter uporabo evropskih skladov;

26.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo evropskih strukturnih skladov, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, da bi se z evropskimi sredstvi izboljšala dostopnosti do blaga in storitev ter grajenega okolja;

27.

se zaveda, da je prosto gibanje temeljna pravica v Evropski uniji; poudarja, da pozitivno vpliva na kakovost življenja in udeležbo invalidov ter njihovih družin v družbi in na trgu dela, zlasti glede boljšega dostopa do zdravstvenih storitev, posvečanja več pozornosti kroničnim boleznim, ki povzročajo invalidnost, da bi se zmanjšale neenakosti v zdravstvu v Evropski uniji;

28.

poudarja, da se v Evropi, ki spodbuja enakost in svobodo gibanja na njenem ozemlju za vse svoje državljane, pravice invalidov še vedno razlikujejo med državami članicami;

29.

poudarja, da dostopen prevoz invalidom omogoča lažje vključevanje na trg dela, s čimer prispeva k boju proti revščini in socialni izključenosti;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj hitreje povečajo dostopnost storitev z različnimi strategijami za premagovanje ovir za dostop do tehnologij, ki omogočajo znižanje cen, tudi z vodilnimi pobudami strategije Evropa 2020, da bi dosegli njene cilje;

31.

opozarja, da je mobilnost osrednje vprašanje evropske strategije zaposlovanja, in da še vedno obstaja veliko posebnih ovir za dostojno življenje in samostojnost invalidov v EU, zlasti v smislu prenosljivosti socialnih prihodkov in dajatev ter pomoči in tudi dostopa do potrebne opreme ali osebne asistence;

32.

poudarja, da so invalidi v skladu z Direktivo o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (2011/24/EU) upravičeni do čezmejnega zdravstvenega varstva in jim je treba dati enak dostop do zdravstvene oskrbe v kateri koli državi članici EU, zlasti če potrebujejo visoko specializirano oskrbo;

33.

poziva k boljšemu medsebojnemu priznavanju statusa invalidnosti v državah članicah; poziva države članice k izmenjavi dobre prakse, da bi se nacionalni sistemi za določanje stopnje invalidnosti med državami EU zbližali, kar bi invalidom omogočilo boljšo mobilnost;

34.

poudarja, da je treba države članice spodbuditi, da bodo v svojih socialnih sistemih ter ob upokojitvi priznale dejavnost in neplačano delo negovalcev, najpogosteje žensk, ki skrbijo za invalide; zato bi bilo treba tem ženskam nameniti posebno pozornost;

35.

priznava pomen Priporočila Sveta 98/376/ES z dne 4. junija 1998 o parkirni kartici za invalide, v katerem je navedeno, naj bo kartica standardnega formata in naj jo priznavajo vse države članice, kar bo njenim imetnikom olajšalo uporabo avtomobila, in ugotavlja, da so enotna evropska listina o pravicah potnikov ter pridobivanje in podaljšanje vozniškega dovoljenja ali drugih dovoljenj in dokumentov, potrebnih za lažjo mobilnost med državami članicami, bistveni za vključevanje invalidov v družbo v vseh državah članicah EU; priznava, da so inovativne oblike neplačljivih komunikacijskih orodij za slepe in gluhe ter dostopne informacijske storitve s posebnim poudarkom na spletnih storitvah prav tako bistvene za polno uveljavljanje pravic; to vključuje tudi lahko berljive različice za ljudi s kognitivnimi in intelektualnimi težavami; poziva, naj se zmanjšajo ovire za svobodno gibanje invalidov s sprejetjem evropske kartice mobilnosti za invalide, ki bo temeljila na vzajemnem priznavanju invalidskih izkaznic in invalidnin ter prejemkov s strani držav članic, da se invalidom olajša študij, delo in potovanje, tudi z uporabo okvira odprte metode usklajevanja; poziva, naj Komisija oblikuje bolj informativno spletno stran, namenjeno invalidom, na kateri bodo pojasnjene njihove pravice ter dodatne posebne informacije glede potovanj;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje fizično neoviranega dostopa do delovnih mest in domov za invalide kot načina, da se jim pomaga pri vključitvi v delovno življenje;

37.

poudarja, da se inovativna gospodarstva, ki temeljijo na znanju, ne morejo razviti brez invalidom dostopnih vsebin in oblik, na primer slepim dostopnih spletišč ter podnaslovljenih vsebin za naglušne, tudi storitev javnih občil, in spletnih storitev, dostopnih uporabnikom znakovnih jezikov, uporabnih programov za pametne telefone, zvočnih in taktilnih pripomočkov na javnih prevoznih sredstvih, za kar so potrebni zavezujoči predpisi;

38.

poziva Komisijo in države članice k dvotirnemu pristopu, pri katerem so zavezujoča zakonodaja in standardi dopolnilni instrumenti, potrebni za doseganje dostopnosti; poudarja, da mora zakonodaja določiti okvir, ki bo trajen, glede na hiter razvoj v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij; ugotavlja, da bi standardi morali biti pripomočki, ki se razvijajo in s tem zagotavljajo izvajanje zakonodaje;

39.

se zaveda pomanjkanja enakega dostopa do zdravstvenega varstva, vključno z dostopom do informacij o zdravju in zdravstvenem varstvu, ter poziva Evropsko komisijo, naj pospeši pripravo priporočil, ki bodo podpirala enak dostop do zdravstvenih storitev ter informacij o zdravju in zdravstvenem varstvu;

40.

poudarja, da si je za dejavno vključevanje invalidov na vsa področja družbenega življenja treba prizadevati za komunikacijske rešitve za ljudi z motnjami v duševnem razvoju (npr. lahko berljiva spletišča) ter pomožne in alternativne metode komunikacije za ljudi s kompleksnimi komunikacijskimi potrebami;

41.

poziva države članice, naj s pomočjo skupine spodbuja vključevanje in sprejemanje invalidov v družbi z izboljšanjem dostopa do športih možnosti in dejavnosti, možnosti in dejavnosti v prostem času ter kulturnih možnosti in dejavnosti, vključno s spodbujanjem in izmenjavo med državami članicami kulturnega gradiva, dostopnega slabovidnim, v skladu z resolucijo Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide (17);

42.

poziva države članice, naj odpravijo pomanjkljivosti v zakonodaji o dostopnosti, zlasti javnega prevoza, v zakonodaji o pravicah potnikov, tudi glede poškodb opreme za gibanje ter storitev elektronskih informacijskih komunikacijskih sistemov, ter v predpisih o javnem grajenem okolju in storitvah;

43.

meni, da enake možnosti ne pomenijo enakih pogojev in okoliščin za osebe z različnimi potrebami, zato bi morale imeti osebe z različnimi invalidnostmi dostop do zadostnih sredstev za nakup blaga in storitev, s čimer se ustvarjajo resnično enake možnosti;

44.

ponovno izraža svoje stališče, da je treba invalidom omogočiti splošen, učinkovit in nediskriminatoren dostop do socialne zaščite, socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in dostop do blaga in storitev (ter oskrbo z njimi), ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, telekomunikacijami in elektronskimi komunikacijami, informacijami v dostopnih oblikah, finančnimi storitvami, kulturo in prostim časom, stavbami, odprtimi za javnost, načini prevoza ter drugimi javnimi prostori in zmogljivostmi;

45.

poudarja, da sta ponovna vključitev na trg dela in ekonomska samostojnost zelo pomembni dejavniki za socialno vključenost invalidov;

46.

ponovno poudarja, da izdelki, blago in storitve oziroma njihove prilagojene različice ne bi smeli biti diskriminatorni, zato ne bi smeli biti dražji za invalide;

47.

meni, da imajo mala in srednja podjetja bistven pomen pri vstopu invalidov na trg dela, kjer lahko ustvarijo ustrezne delovne pogoje, da invalidi pokažejo svoje individualne in poklicne sposobnosti; zato poudarja, da bi morali malim in srednjim podjetjem zagotoviti informacije o olajševalnih ukrepih in podpori za zaposlovanje zaščitenih kategorij delavcev ter o ustreznih tehnologijah in izobraževanju, ki invalidom omogočajo, da postanejo samostojni in aktivni delavci;

48.

poudarja izjemno pomembnost zaposlovanja invalidov na rednem trgu dela; se zaveda velike potrebe po prožnejših pravnih oblikah delovnih razmerij s poudarkom na sodobnih oblikah odnosov med delodajalci in zaposlenimi ter poziva Komisijo in vlade držav članic, naj sprejmejo pravne in finančne ukrepe, ki bodo učinkovito podpirali zaposlovanje invalidov;

49.

poziva države članice, naj izboljšajo in prilagodijo svoje politike aktivnega zaposlovanja tako, da invalidom omogočijo vstop na trg dela ter obstanek na njem; se zavzema za uvedbo pobud, usklajenih s potrebami posameznih vrst invalidnosti, vključno z načrti in poklicnim svetovanjem, ki delujejo od trenutka, ko se posamezniki, ki potrebujejo pomoč, prijavijo pri ustanovi, ustanovljeni v ta namen;

50.

poudarja, da bi bile lahko invalidske delavnice in integrirana delovna mesta, čeprav ne pod enakimi pogoji kot na prostem trgu dela, dragoceni rešitvi za spremljanje in podporo oseb z različnimi invalidnostmi in v različnem življenjskem obdobju, vključno z razumno nastanitvijo v prehodu na prosti trg dela, ter meni, da bi bilo treba neupravičeno zavrnitev razumne nastanitve (člen 5 Direktive 2000/78/ES) obravnavati kot obliko diskriminacije v skladu s členom 2 Konvencije o ZN o pravicah invalidov; ugotavlja, da bi se lahko v nekaterih državah članicah za prehod na prosti trg dela uporabile invalidske delavnice in kvote ter zagotavljanje posebnih možnosti za invalide in osebja, usposobljenega za zadovoljevanje njihovih potreb; poudarja, da bi bilo treba pozdraviti zagotavljanje predstavnikov iz vrst invalidov v velikih podjetjih, kar omogoča,da invalidi nastopajo v svojem imenu; prav tako bi bilo treba pozdraviti krepitev tesnejšega sodelovanja med pomembnimi lokalnimi nevladnimi organizacijami in malimi podjetji; poudarja, da bi po potrebi morali pomagati osebni pomočniki, saj bi to bistveno izboljšalo možnosti invalidov, da vstopijo na trg dela;

51.

poudarja pomen prehodnih programov, ki, prvič, ponujajo možnosti za delo, ki se začnejo z invalidskimi delavnicami ter napredujejo proti odprtemu trgu dela, ter, drugič, ustvarjajo prožnejši okvir za prehod iz poklicne rehabilitacije k drugim oblikam zaposlovanja med uresničevanjem strategije Evropa 2020;

52.

poziva države članice, naj utrdijo in izboljšajo aktivno politiko zaposlovanja, sprejeto za vključevanje ljudi s posebnimi potrebami na delovna mesta in povečanje učinkovitost pristojnih nacionalnih organov;

53.

ugotavlja, da bi morale države članice prednostno sprejeti predlog direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (KOM(2008)0426); poziva Komisijo, naj še naprej podpira premagovanje tehničnih težav v Svetu, dokler se ne doseže hiter sporazum; ugotavlja, da protidiskriminacijska politika igra ključno vlogo pri spodbujanju socialne vključenosti in zaposlovanja invalidov;

54.

poziva k pregledu evropske zakonodaje o javnih naročilih, da bi merila dostopnosti postala obvezna pri uveljavljanju izbirnih meril, ki spodbujajo socialno vključenost, inovacije in dostopnost za invalide;

55.

poudarja, da kljub razlikam med državami članicami velika večina sistemov socialne varnosti ni dovolj prožnih, da bi lahko posamezniki prejemali pomoč na način, ki bi jim omogočil obstanek na trgu dela; poziva, naj se ti sistemi revidirajo tako, da bodo bolj proaktivni, tako da lahko posamezniki, ki prejemajo pomoč ali ki so delno invalidni, ostanejo na trgu dela;

56.

poziva, naj tudi Komisija v svojem sporočilu o evropski strategiji o invalidnosti izrazi zaskrbljenost zaradi majhne razpoložljivosti podnapisov in zvočnih opisov na televiziji v Evropski uniji; poudarja zlasti dejstvo, da so organizacije gluhih in naglušnih ob podpori Evropskega parlamenta več let vodile vseevropsko kampanjo za zagotavljanje širšega dostopa do podnapisov na televiziji v Evropski uniji; poziva k skrbnejšemu izvajanju obveznosti iz Direktive 2007/65/ES s strani držav članic, ki spodbuja izdajatelje televizijskega programa k zagotavljanju večje dostopnosti medijskih storitev osebam z okvarami sluha in vida; poziva Komisijo, naj poskrbi za posebne možnosti financiranja javnih izdajateljev televizijskega programa, s pomočjo katerih bodo lahko uvedli okvir storitev podnapisov in zvočnih opisov v njihove programe;

57.

ugotavlja, da je raven zaposlenosti invalidov v Evropi odločno prenizka in opozarja evropske institucije, da ciljev strategije EU2020 ne bo mogoče uresničiti, če se položaj teh ljudi ne izboljša; družbo je zato treba seznanili z invalidnostjo, ki jo mora ta sprejeti, tudi na predšolski in osnovnošolski ravni;

58.

meni, da sedanji izobraževalni sistemi in sistemi usposabljanja ne morejo preprečiti visokega deleža invalidov v številu oseb, ki predhodno zapustijo šolanje, ne da bi bile potrebne dodatne javne politike, ki ponujajo posebno učno podporo, saj cilji strategije Evropa 2020 določajo zmanjšanje na manj kot 10 %; poudarja, da to vodi v pomembne socialne in zaposlitvene slabosti ter posledično v revščino invalidov, zlasti v obdobju sedanje gospodarske krize; poudarja, glede na visok delež invalidov v številu oseb, ki predhodno zapustijo šolanje, in z vidika sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja, potrebo po vlaganju v učinkovite (tudi alternativne) izobraževalne programe in programe (poklicnih) usposabljanj in njihovem spodbujanju, ki so prilagojeni potrebam, značilnostim in zmožnostim invalidov; ugotavlja, da to zahteva razpoložljivost ustreznega števila kvalificiranega in motiviranega strokovnega osebja z zanesljivimi in primernimi programi ter razpoložljivost takšnih programov v učnem načrtu vseh poklicnih izobraževalnih ustanov, ustanov za usposabljanje ter ustanov visokošolskega izobraževanja, tudi v posebnih učnih načrtih za invalide, da se prepreči negativno obnašanje do invalidnih otrok in jim omogoči pridobitev ustreznih kvalifikacij za vstop na sodoben in prost trg dela; poziva države članice in Komisijo, naj invalidom omogočijo boljši dostop do informacij o obstoječih programih mobilnosti in izobraževanja ter enak dostop do programov vseživljenjskega učenja; ugotavlja, čeprav je temu že tako, da je treba v strategijo Evropa 2020 in v njene vodilne pobude vključiti protidiskrimimacijske politike, da se zagotovi izvajanje člena 24 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

59.

je prepričan, da bi moralo biti vključujoče izobraževanje žariščna točka, zlasti pri priznavanju pridobljenih izkušenj; to bi moralo biti poudarjeno v strateškem okviru za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (ET 2020), pa tudi v vodilni pobudi za nove veščine in delovna mesta v strategiji Evropa 2020; poleg tega ugotavlja, da so potrebne nove, ustrezne smernice in pravilna raba informacijske tehnologije v šolah in doma, da se zagotovi osebna in prilagojena pomoč;

60.

poudarja, da je treba vsem otrokom, tudi invalidnim, zagotoviti pravico do splošnega dostopa do vseh sektorjev in stopenj izobraževanja v vseh institucijah; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo splošne informacije za družine invalidnih otrok, da bi jim omogočili zgodnje prepoznavanje in podporo ter ponudili več rešitev za njihove posebne potrebe; opozarja na pomen javne podpore družinam invalidnih oseb, ne samo s finančnega vidika, ampak tudi pri nudenju pomoči (tudi storitev otroškega varstva), zdravstvene in psihološke pomoči in pri delitvi strokovnega znanja ter tudi na pomen bolj prilagodljivega delovnika (enega od) staršev invalidnih otrok; priporoča, naj države članice ustvarijo posebna okenca, kjer bodo invalidi in njihove družine lahko dobili želene informacije ter nasvete upravne narave; poziva države članice, naj podprejo družine invalidov in strokovnjake, ki delajo v nacionalnih zdravstvenih sistemih, z ukrepi, kot je zagotavljanje ciljnih informacij in usposabljanja ter z vključevanjem združenj bolnikov v postopke odločanja in spremljanja;

61.

poudarja, da morajo delodajalci invalidom omogočiti, da zasedejo delovno mesto, če so zanj kvalificirani, ter na njem napredujejo, pri tem pa jih podpirati z usposabljanjem;

62.

poudarja, da je pomembno spodbujati projekte, ki povezujejo šolo in delo, ki mladim invalidom omogočajo dejanski in neposreden prehod iz izobraževalnega in vzgojnega sistema v "življenje";

63.

poudarja, da je treba za mlade invalide razvijati tudi neformalne vidike izobraževanja in usposabljanja v okviru druženja, sredstev javnega obveščanja, kjer bi zaradi dostopnosti treba bolj razvijati sisteme podnaslavljanja in zvočnega opisovanja, pri športu, igri ter dejavnostih na prostem glede na posebnosti vsakega otroka in mladostnika; poudarja, da to niso le nujni instrumenti za zdrav razvoj vsakega človeka, ampak tudi neodtujljive pravice, ki jih priznava OZN;

64.

poudarja, da je vseživljenjsko učenje ključni način podpore in povečevanja prilagodljivosti ter stalnosti zaposlovanja za invalide ter da je zlasti pomembno za ljudi, ki postanejo invalidni v aktivnem delovnem obdobju, zlasti tiste, pri katerih se invalidnost postopoma razvija;

65.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ter uvedejo storitve rehabilitacije v zdravstvu, izobraževanju, usposabljanju, zaposlovanju, podpori za samostojno življenje, prometu itd., ki so učinkovitejše in se prekrivajo; tega se ne sme samo spremljati in individualno prilagajati, temveč tudi prispevati k dolgoročnemu proračunskemu in razvojnemu načrtovanju;

66.

je prepričan, da je treba ustrezna sredstva usmeriti v organizacije invalidov; vztraja, da bi morala biti zaradi znanih finančnih težav takšnih organizacij stopnja sofinanciranja v njihovem primeru vsaj 10 % vrednosti predstavljenih projektov;

67.

poudarja, da bi lahko tudi prostovoljna družbena odgovornost podjetij pomembno vplivala na položaj invalidov; poziva, naj se uvedejo pomoč in subvencije s posebnim poudarkom na sredstvih EU in programih, ki bi se razlikovali glede na tip pogodbe, za podjetja in posameznike, ki zaposlujejo invalidne delavce; poziva akterje in zainteresirane strani, naj podprejo in izvajajo dobro prakso na tem področju s posebnim poudarkom na ženskah z invalidnimi otroki;

68.

ponovno poudarja, da bi moralo biti usposabljanje javnih uradnikov v institucijah EU in državah članicah pri sprejemanju in obveščanju invalidov obvezno, ter da bi bilo treba dostop do javnih pravnih dokumentov in postopkov podpreti s konkretnimi ukrepi; poziva institucije EU, naj bodo za zgled pri zaposlovanju invalidov, in poziva države članice, naj tudi one uveljavijo to strategijo;

69.

poudarja, da bi morale politike za spodbujanje in podpiranje neodvisnega podjetništva nameniti ustrezno pozornost vključevanju invalidov na trg dela in v gospodarske dejavnosti, saj je to povezovanje vir prožnosti, ki jim pogosto omogoča premagovanje omejitev in ovir na delovnem mestu; poziva države članice, naj uvedejo bolj primerno in učinkovito pomoč za samostojne podjetniške politike v zvezi s to skupino;

70.

poziva Komisijo, naj učinkoviteje predstavi prednosti dostopnosti ter naj vključi stroške in izdatke ustvarjanja okolja brez ovir za vse, zlasti ob upoštevanju starajoče se družbe;

71.

spodbuja uvajanje posebnih oblik dopusta, tako da starši lahko skrbijo za invalidne otroke; nadalje priporoča, da se staršem invalidnih otrok priznajo njihove obveznosti in opravljeno delo ter se to upošteva kot poklicne izkušnje in posebne pravice za starostno pokojnino;

72.

poudarja, da tudi z neoviranim dostopom do zdravstvenih storitev in zapletenih storitev rehabilitacije ni mogoče popolnoma ustaviti poslabšanja zdravstvenega stanja, zlasti v starajoči se družbi, zaradi česar mora biti vsakdo odgovoren glede svojih vsakodnevnih dejavnosti in potrošniških navad, če želimo doseči trajnostno družbo, v kateri bo zdravje imelo čedalje večjo vrednost, od preventive do rehabilitacije;

73.

poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno podporo krovni predstavniški organizaciji invalidov v EU in drugim evropskim invalidskim organizacijam za posamezne vrste invalidnosti, da bi se jim omogočila polna vključenost v oblikovanje politik in izvajanje zakonodaje, namenjenih razvijanju zavez evropske strategije o invalidnosti ter Konvencije ZN o pravicah invalidov, ter v druge postopke odločanja o invalidskih vprašanjih;

74.

obžaluje dejstvo, da se morajo invalidi v vsakdanjem življenju spopadati z dodatnim finančnim bremenom – posebni stroški, ki nastanejo kratkoročno očitno zaradi invalidnosti – kar bistveno vpliva na kakovost njihovega življenja;

75.

poziva Komisijo, naj v luči ciljev zmanjšanja revščine razčleni podatke o revščini in izračuna število invalidov, ki živijo v revščini, da bi se v okviru strategije EU 2020 lahko dosegli primerljivi cilji za zmanjšanje revščine pri invalidih;

76.

poudarja, da bi odprava ali resno zmanjšanje revščine omogočila večjo zaposlenost invalidov, kar bi povečalo neto davčne prihodke države in zmanjšalo število tistih, ki potrebujejo pomoč zaradi skrajne revščine;

77.

želi opomniti na zagon, ki ga je prineslo evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti ter nova evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti, in trdi, da revščine ne moremo zmanjšati, če ne bomo invalidov vključili že v procesu izobraževanja in kasneje na trg dela ter prilagodili dohodkovne politike s področja invalidnosti in invalidskim pokojninskim sistemom v skladu s točko 12 sklepov Sveta EPSCO, sprejetih na seji z dne 30. novembra 2009; ob tem se je treba zavedati, da slednji prinašajo tudi stigmatizacijo;

78.

priznava, da sta zgodnje odkrivanje in pomoč poglavitna in temeljna pri invalidnih otrocih ter da ju je treba obravnavati kot dolgoročne naložbe v starajoči se družbi; ugotavlja, da so družine z invalidi bolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti ter da jim je treba posvetiti posebno pozornost;

79.

poziva države članice, naj se v okviru varčevalnih ukrepov za boj proti gospodarski krizi izognejo vsakršnem neupravičenemu zmanjšanju sredstev za socialno varstvo invalidov, saj jim je treba zagotoviti sprejemljiv življenjski standard kot neodtujljivo pravico;

80.

ugotavlja, da so zlasti invalidi izpostavljeni tveganju, da bodo socialno izključeni in jih bo prizadela revščina, ter poudarja, da je stopnja revščine pri invalidih za 70 % višja od tiste pri neinvalidih; poudarja, da so v najtežjem položaju težji invalidi ali osebe z večplastno invalidnostjo ter starši samohranilci, katerih otroci so invalidi; poziva Komisijo in države članice, naj jim zagotovijo pravice in sprejmejo ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja, med drugim z zagotavljanjem dostopa do praktičnih informacij o vsakdanjih vprašanjih, tudi s seznanitvijo s postopki in storitvami pridobivanja veščin, ki vplivajo na družinsko življenje;

81.

poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta dodatne ukrepe, pripravita redna poročila o redkih boleznih ter zagotovita dejansko pomoč pri navezovanju stikov med starši in strokovnjaki, ki so najbližji njihovim prebivališčem; meni, da je to treba upoštevati in oceniti pri delu organizacije INSERM; poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev evropske mreže pooblaščenih centrov za diagnosticiranje in zdravljenje specifičnih oblik redkih bolezni, da se uskladijo in spremljajo njihove dejavnosti in koristi za paciente;

82.

potrjuje, da ima Komisija na podlagi novih pravic, sprejetih z Listino EU o temeljnih pravicah, pravilen pristop do enakih možnosti: krepitev boja proti diskriminaciji, podpora politike dejavnega vključevanja ter ozaveščanje o invalidnosti, vključno s pojmi oblikovanje za vse ter univerzalno oblikovanje, in poudarjanje pomena razumne prilagoditve;

83.

poziva države članice in Komisijo, naj hitro ratificirajo in začnejo izvajati Konvencijo ZN o pravicah invalidov in njen izbirni protokol ter pozdravlja pobudo Komisije, da pristopi k izbirnemu protokolu konvencije;

84.

poziva Svet in Komisijo, naj preučita možnosti za sklenitev medinstitucionalnega sporazuma z Evropskim parlamentom in v enem letu pripravita posebno priporočilo za vključitev Parlamenta v spremljanje izvajanja Konvencije ZN o pravicah invaldidov istočasno;

85.

poziva Svet, naj sprejme predlog Komisije v zvezi s sklepom o pristopu EU k izbirnemu protokolu, pri čemer poudarja dejstvo, da bi lahko mehanizem, ki ga uvaja protokol, ob sodelovanju Evropskega parlamenta, vodil v izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov s strani EU;

86.

poziva Komisijo, naj v skladu s seznami ukrepov iz evropske strategije o invalidnosti ter v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom zasnuje oprijemljive, ustrezne ter natančneje razdelane ukrepe v zvezi z izvajanjem evropske strategije o invalidnosti za vse ravni upravljanja, pa tudi mehanizem spremljanja;

87.

poziva države članice, naj kolikor mogoče podpirajo ustrezne ukrepe in prilagojena orodja, ki ne sodijo nujno v medicinski vidik, za bolj neodvisno življenje, da bi invalidom in njihovim družinam omogočili enake možnosti in aktivno življenje;

88.

poudarja, da je treba pomagati tistim, ki lahko delajo in hočejo ostati del aktivnega prebivalstva, čeprav so izgubili del svojih funkcionalnih zmožnosti; poziva države članice, naj spodbujajo kulturo vključenosti in ljudem z delno delovno zmožnostjo pomagajo pri vključevanju na trg dela;

89.

poziva države članice, naj ponovno preučijo svoje ukrepe v zvezi z invalidnostjo in nacionalne programe oziroma strategije v rokih in okvirih evropske strategije o invalidnosti in v skladu s strategijo EU 2020 ter Konvencijo o ZN o pravicah invalidov;

90.

poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog za evropski akt o dostopnosti, kakor je napovedano v evropski strategiji o invalidnosti, pri čemer poudarja, da so potrebni trdni in zavezujoči ukrepi na ravni EU, da bi se izboljšala dostopnost do blaga in storitev za invalide z jasnim časovnim razporedom;

91.

poziva države članice, naj s podporo Komisije sprejmejo posebne socialne ukrepe za zagotovitev enakovrednega dostopa do zdravstvenega varstva, vključno z visokokakovostnimi zdravstvenimi in rehabilitacijskimi storitvami za duševne in telesne invalide;

92.

poudarja, da je pomembno raziskovanje novih terapevtskih metod, ki dodatno olajšujejo vključevanje invalidov v družbo; poudarja, da sta se na primer dramska terapija in terapija z živalmi izkazali za zelo učinkoviti, saj spodbujata socializacijo in medosebno komunikacijo;

93.

poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za pomoč slabovidnim, da bodo ti lahko opravljali poslovne transakcije;

94.

poziva Komisijo, naj v načrtovanem pregledu reforme javnih naročil bolj upošteva vprašanja invalidnosti;

95.

poziva Komisijo, naj si glede na rezultat razprave po objavi zelene knjige o pokojninah v prihodnji beli knjigi, ki naj bi bila objavljena v drugi polovici leta 2011, prizadeva tudi za medsektorsko politiko o invalidnosti.

96.

poziva Komisijo, naj oceni, ali nadaljnji ukrepi, sprejeti v okviru evropskih strukturnih skladov, zlasti sklada za razvoj podeželja, pomagajo invalidom, ki živijo na podeželju, biti aktivni evropski državljani;

97.

poziva Komisijo in Svet, naj storita vse, da se oblikujejo pravila o osebnem pregledu pri uporabi prevoznih storitev, ki bodo potnikom zagotovila temeljne pravice in dostojanstvo ter ki bodo služila namenu njihovega potovanja, zlasti v zvezi z medicinskimi pripomočki, pomagali in dodatki, ki jih je mogoče vkrcati, in da se doseže jasno, skupno razlago obstoječih varnostnih zahtev, tako da invalidom ne bo onemogočeno potovanje – brez ustreznih utemeljitev in nesorazmerno pogosto – zgolj zato, da se ponudnik storitev izogne neprijetnostim;

98.

poziva Komisijo, naj poveča prizadevanja za dosego posamezniku prilagojenih navigacijskih storitev za slepe ter osebe z resnimi okvarami vida ter o temu vsako leto poročajo in oblikujejo posebna priporočila – ob upoštevanju dinamičnega tehnološkega razvoja – s čimer se bo zagotovil napredek in omogočil nenehen večmodalen prevoz od vrat do vrat, kot to določa bela knjiga z naslovom "Na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu";

99.

poziva države članice, naj pregledajo svoje zagotavljanje zdravstvenih storitev za invalide, na primer splošne ukrepe, povezane s fizično dostopnostjo do storitev, usposabljanjem in medicinskim osebjem, ozaveščanje, informacije v dostopnih oblikah, prilagojene svetovalne storitve, vključno s prevodi v različne jezike, ter zdravstvene storitve, prilagojene potrebam invalidov;

100.

poziva Komisijo in države članice, naj se pri podpiranju športa in rekreacije za invalide izognejo razlikovanju pri opredeljevanju invalidnosti ter poziva Svet, naj nadaljuje svoja prizadevanja, hkrati pa opozarja, da je Odbor ministrov Sveta Evrope leta 1986 obljubil podporo športu za invalide;

101.

poziva Komisijo in Svet, naj izboljšata dostop za invalide na področju avtorskih pravic, vključno z okrepljeno izmenjavo najboljših praks, za podpiranje razvoja optimalnih oblik sodelovanja in za zagotavljanje, da ponudniki storitev spoštujejo ustrezne, skupne in obvezne zahteve glede invalidov, s posebnim poudarkom na invalidih, ki imajo težave z vidom;

102.

poudarja, da je v skladu z duhom Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov tudi Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah – zlasti njene določbe o zavajajoči opustitvi – pomembna za invalide;

103.

poziva Komisijo in Svet, naj ukrepata na podlagi prakse in izkušenj Evropskega parlamenta, da bi gluhim zagotovili neoviran dostop do IKT, v skladu s sklepi Parlamenta iz let 1988 in 1998, ter naj o tem vsako leto poročata zadevnim poslancem in poslankam Parlamenta;

104.

poziva Komisijo, naj pripravi študijo z ljudmi s težavami z vidom v mislih, v kateri bo analizirala značilnosti digitalnih zaslonov (vmesnikov) industrijskih in domačih izdelkov ter alternative in enakovredne rešitve za obveščanje slepih in v skladu s tem poda posebne zakonodajne predloge;

105.

poziva države članice in Komisijo, naj se znakovni jezik v državah članicah prizna kot uradni jezik; ugotavlja, da bi si zato morale države članice prizadevati za možnost takšnega priznanja v skladu z Bruseljsko deklaracijo z dne 19. novembra 2010;

106.

poziva Komisijo, naj bo pozorna na to, da se v skladu razvojnimi ciljev tisočletja OZN interesi invalidov vključijo pri v zagotavljanje pomoči za mednarodne odnose in razvoj;

107.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/25

—

ob upoštevanju direktiv 2004/18/ES in 2004/17/ES o postopkih za oddajo javnih naročil (1) ter Direktive 2007/66/ES o revizijskih postopkih pri oddaji javnih naročil (2),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/48/ES o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (3), ki je začel veljati 22. januarja 2011 in ki določa, da so direktive o javnih naročilih akti Skupnosti, ki se nanašajo na zadeve, ki jih ureja konvencija,

—

ob upoštevanju sporazuma STO o vladnih naročilih z dne 15. aprila 1994,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti njenega člena 26 (vključevanje invalidov),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o enakem dostopu do trgov javnega sektorja v EU in tretjih državah (4),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil (KOM(2011)0015),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU (KOM(2010)0571),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o enotnem trgu za podjetja in rast (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o novostih na področju javnih naročil (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2009 o predkomercialnih naročilih: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije "Pametna pravna ureditev v Evropski uniji" (KOM(2010)0543),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije "K aktu za enotni trg. Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo. 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav" (KOM(2010)0608),

—

ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija z dne 9. maja 2010 z naslovom "Nova strategija za enotni trg",

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije SEK(2010)1214,

—

ob upoštevanju poročila z naslovom "Ocena dostopa malih in srednjih podjetij do trgov javnih naročil v EU" (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Javna naročila za boljše okolje" (KOM(2008)0400),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Najprej pomisli na male – ‚Akt za mala podjetja‘ za Evropo" (KOM(2008)0394),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020. Unija inovacij" (KOM(2010)0546),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 11. in 12. maja 2011 o zeleni knjigi z naslovom "Modernizacija politike EU na področju javnih naročil: za učinkovitejši evropski trg javnih naročil",

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 13. julija 2011 o zeleni knjigi z naslovom "Modernizacija politike EU na področju javnih naročil – za učinkovitejši evropski trg javnih naročil",

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 13. julija 2011 o zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0326/2011),

A.

ker je pravilno delujoč trg javnih naročil v EU ključno gonilo rasti in temelj enotnega trga, poleg tega pa je bistven za spodbujanje konkurence in inovacij ter spoprijem s hitro se porajajočimi izzivi okoljske in javne politike na socialnem področju, pa tudi z vprašanji kakovosti dela, med katera sodijo ustrezno plačilo, enakost, socialna kohezija in vključevanje, ob hkratnem doseganju optimalne vrednosti za državljane, podjetja in davkoplačevalce;

B.

ker so evropski predpisi na področju javnih naročil bistveno prispevali k povečanju preglednosti in enaki obravnavi, boju proti korupciji in profesionalizaciji postopka javnega naročanja;

C.

ker je treba zaradi sedanjega gospodarskega ozračja bolj kot kdaj koli prej zagotavljati optimalno učinkovitost javne porabe ter čim bolj omejevati stroške, ki jih morajo kriti podjetja, k doseganju teh dveh ciljev pa bi prispeval bolje delujoč trg javnih naročil;

1.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije in širok posvetovalni postopek kot izhodišče za spremembo direktiv o javnih naročilih v skladu z določbami Lizbonske pogodbe in sodno prakso Sodišča Evropske unije ter v skladu s spremenjenimi pravili o državni pomoči;

2.

opozarja, da je, čeprav je revizija direktiv EU o javnih naročilih leta 2004 v osnovi privedla do koristnega nadaljnjega razvoja enotnega trga za javna naročila, nekaj let po prenosu direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES v nacionalno pravo treba oceniti, ali bo treba optimizirati in pojasniti direktivi, da bi premostili pomanjkljivosti, ki so se izkazale v praksi; poudarja, da številne zainteresirane strani pravila o javnih naročilih vidijo kot zelo zapletena, zaradi česar so upravni postopki zagotavljanja skladnosti dragi in obremenjujoči; obžaluje, da pogosto prihaja do neustreznega prenosa pravil v nacionalno zakonodajo; poziva Komisijo, naj predlaga znatno poenostavitev in konsolidacijo pravil ter jih obenem dodatno pojasni, če je to potrebno; nadalje poudarja, da mora večja uporaba IKT zdaj prevzeti pomembno vlogo pri zmanjševanju uprave in zniževanju stroškov ter da bi bilo treba različne evropske pobude o e-javnih naročilih in e-poslovanju ustrezno uskladiti z reformo pravil o javnih naročilih;

3.

poziva, naj direktiva vsebuje izrecno izjavo, da nobeni državi članici ni preprečeno spoštovanje konvencije Mednarodne organizacije dela št. 94; poziva Komisijo, naj vse države članice spodbuja k spoštovanju te konvencije; poudarja, da so za učinkovito delovanje trajnostnih javnih naročil potrebni jasni in nedvoumni predpisi EU, ki natančno opredeljujejo okvir zakonodaje držav članic in izvajanje;

4.

poziva k pojasnitvi področja uporabe direktiv; opominja, da je glavni namen javnih naročil, da javni organi kupijo blago, gradnje in storitve za zadovoljevanje potrebe svojih državljanov ter zagotavljanje učinkovite porabe javnih sredstev; opozarja, da mora obstajati neposredna korist za naročnika, da se postopek lahko šteje za javno naročilo;

5.

poziva k pojasnitvi definicij v direktivah – na primer definicije pojma "oseba javnega prava" – v skladu s sodno prakso Sodišča in brez zožitve področja uporabe pravil EU za javno naročanje;

6.

znova opozarja na svojo resolucijo iz maja 2010 o nedavnem napredku na področju javnih naročil, v kateri se je upoštevala sodna praksa Sodišča in sprejelo stališče, da za javno-javno sodelovanje ne veljajo pravila o javnih naročilih, dokler so izpolnjena naslednja merila: namen partnerstva je opravljanje nalog javnih storitev v pristojnosti vseh udeleženih javnih organov; naloga je bila opravljena samo prek udeleženih javnih organov, torej brez udeležbe zasebnega kapitala; dejavnost pa se je v glavnem opravljala za udeležene javne organe; poudarja, da je prenašanje nalog med organizacijami javnega sektorja vprašanje notranje upravne organizacije držav članic in zanj ne veljajo pravila o javnih naročilih; meni, da je treba ta pojasnila uzakoniti v direktivah o javnih naročilih;

7.

poudarja izključitev koncesij za storitve s področja uporabe evropskih pravil o javnih naročilih; ponavlja, da je treba pri koncesijah za storitve ustrezno upoštevati zapletenost postopkov in razlike med državami članicami z vidika pravosodne kulture in sodne prakse; meni, da je proces opredelitve "koncesije za storitve" in vzpostavitve pravnega okvira, ki ureja take koncesije, rezultat direktiv o javnih naročilih iz leta 2004 in dopolnilne sodne prakse Sodišča; vztraja, da je vsak predlog pravnega akta, ki obravnava koncesije za storitve, utemeljen samo, če je namenjen odpravi izkrivljanj v delovanju notranjega trga; poudarja, da tovrstna izkrivljanja doslej niso bila odkrita in da je zato pravni akt o koncesijah za storitve nepotreben, če ni usmerjen v jasno določljivo izboljšavo v delovanju notranjega trga;

8.

poudarja, da bi bilo treba ohraniti sedanjo razdelitev storitev na kategoriji A in B, kolikor so "lažje" določbe za storitve B utemeljene z značilnostmi te kategorije, in sicer da se storitve zagotavljajo večinoma lokalno ali regionalno; poziva Komisijo, naj razvije orodja, s katerimi bodo lokalni in regionalni organi lažje določili, v katero kategorijo sodijo konkretne naročene naloge;

9.

v tem okviru ugotavlja, da uporaba zakonodaje s področja javnih naročil pri opravljanju osebnih socialnih storitev pogosto ni najboljša za doseganje optimalnih rezultatov za uporabnike zadevnih storitev; zahteva, da se v okviru evropskega prava priznajo preskušeni postopki držav članic, ki temeljijo na načelu, da mora biti vsem ponudnikom, ki izpolnjujejo pogoje, ki so bili predhodno določeni z zakonom, omogočeno izvajanje storitev, ne glede na njihovo pravno obliko, pri čemer je treba upoštevati splošna načela enakega obravnavanja, preglednosti in nediskriminacije;

10.

poudarja, da bi se bilo treba izogibati uvedbi novih pravil za trge javnih naročil pod pragovi EU, ker bi lahko ogrozila pravno varnost, vzpostavljeno na nacionalni ravni;

11.

poziva Komisijo, naj uskladi direktivo o pravnih sredstvih z novim okvirom o javnih naročilih, ki bo nastal po tem pregledu, in to opravi vzporedno z glavnim zakonodajnim predlogom, da se zagotovi skladnost;

12.

poudarja odgovornost Komisije za spremljanje ustreznega prenosa direktiv EU v zakonodajo držav članic;

13.

meni, da za razvoj celotnega potenciala javnih naročil merilo najnižje cene ne bi več smelo biti odločilno za dodelitev javnega naročila in da bi ga v splošnem moralo nadomestiti merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe v smislu ekonomskih, socialnih in okoljskih koristi, pri čemer se upoštevajo stroški ustreznega blaga, storitev ali gradenj skozi njihovo celotno življenjsko dobo; poudarja, da to ne bi izključevalo najnižje cene kot odločilnega merila v primeru visoko standardiziranega blaga ali storitev; poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami razvije metodologijo za izračun stroškov skozi celotno življenjsko dobo na obsežni in neobvezni podlagi; poudarja, da bi s podporo merilu "največje možne gospodarske koristi" spodbudili inovacije in prizadevanja za doseganje najboljše kakovosti in vrednosti, tj. za izpolnjevanje zahtev iz strategije Evropa 2020; poudarja, da je to posebej pomembno v zvezi z javnimi naročili za blago, ki vpliva na zdravje potrošnikov, na primer v živilskem sektorju, kjer igrata pomembno vlogo kakovost in način proizvodnje; poudarja, da bi morala biti pravila o javnih naročilih dovolj prožna, da bi lahko imeli pasivni potrošniki, na primer v bolnišnicah, domovih za ostarele, šolah in vrtcih, enakovreden dostop do zdrave in cenovno ugodne hrane in ne le do najcenejše možnosti, ki je na voljo;

14.

priznava, da bi lahko bilo učinkovito uporabljeno javno naročanje resnično gonilo za spodbujanje kakovostnih delovnih mest, plač in pogojev, pa tudi za enakost, razvoj znanj, usposabljanje, spodbujanje okoljske politike ter zagotavljanje spodbud za raziskave in inovacije; poziva Komisijo, naj spodbuja vlade in naročnike k večji uporabi trajnostnih javnih naročil, ki podpirajo in spodbujajo visokokakovostno zaposlovanje ter zagotavljajo kakovostne storitve in blago v Evropi; vabi Komisijo, naj nadzoruje, kako javna naročila prispevajo k doseganju širših ciljev EU, in navede, kaj bi bilo treba storiti, da se ti cilji v prihodnje izboljšajo;

15.

ponavlja, da so predkomercialna javna naročila premalo uporabljeno orodje, ki lahko spodbuja inovacije v javnih naročilih in znatno prispeva k določanju in vzpostavljanju vodilnih trgov ter izboljšanju dostopa malih in srednjih podjetij do javnih naročil; meni tudi, da predlagani model delitve tveganja in koristi (IPR) v predkomercialnih naročilih terja pravno pojasnitev in poenostavitev, da bi se naročnikom omogočila redna in učinkovita uporaba tega orodja; v skladu s tem poziva Komisijo, naj za spodbuditev rabe predkomercialnih naročil v okviru celovite revizije predlaga prilagoditev ustreznih pravil o javnih naročilih ali državni pomoči;

16.

je seznanjen s pomenom standardov za javna naročila, ker lahko pomagajo javnim naročnikom dosegati cilje politike na učinkovit in pregleden način; v zvezi s tem poziva k razvoju redno posodabljane zbirke podatkov za standarde, zlasti v zvezi z okoljskimi in družbenimi merili, ki bi bila na razpolago javnim organom, da bi imeli naročniki pri pripravi razpisov na razpolago ustrezne smernice in jasna pravila, da bi lahko enostavno preverili njihovo skladnost z ustreznimi standardi;

17.

poziva k večjemu zanašanju na nediskriminatorne in odprte standarde na področju javnih naročil v podporo ciljem v zvezi s poenostavitvijo in inovacijami, zlasti glede dostopnosti, informacijsko-komunikacijske tehnologije in okolja;

18.

poudarja, da se dejstvo, ali sta bila proizvod ali storitev proizvedena trajnostno, upravičeno šteje za značilnost proizvoda, ki jo je mogoče uporabiti kot merilo za primerjavo s proizvodi ali storitvami, ki niso bili proizvedeni trajnostno, da bi tako naročnikom omogočili, da nadzorujejo okoljske in socialne učinke oddanih naročil na pregleden način, hkrati pa ne bi oslabili nujne povezave s predmetom naročila; opozarja, da bi bilo treba pojasniti okvir za vključevanje zahtev v zvezi s proizvodnim postopkom v tehnične specifikacije za vse vrste pogodb, kadar je to primerno in sorazmerno; opozarja na zadevo Wienstrom, ki je postala klasičen primer tega, kako in zakaj je mogoče proizvodne značilnosti opredeliti kot tehnične specifikacije;

19.

poudarja potrebo po krepitvi trajnostne razsežnosti javnih naročil tako, da se ji omogoči vključevanje na vseh stopnjah procesa javnih naročil (to je preskus sposobnosti, tehnične specifikacije, klavzule o izvedbi naročil);

20.

opozarja, da bi morali javni naročniki v odziv na večjo ozaveščenost o vplivu blaga, gradenj in storitev na okolje in podnebje vključiti okoljske stroške v svojo oceno "ekonomsko najugodnejše ponudbe" in svoj izračun stroškov skozi celotno življenjsko dobo;

21.

ugotavlja, da mora biti besedilo direktiv bolj jasno glede izboljšanja dostopa za invalide;

22.

meni, da je treba veljavne določbe o oddajanju del v podizvajanje okrepiti, saj lahko uporaba več ravni oddajanja del v podizvajanje oteži upoštevanje kolektivnih pogodb, delovnih pogojev ter zdravstvenih in varnostnih standardov; zato meni, da bi morali biti javni organi obveščeni o vseh podrobnostih v zvezi z uporabo podizvajalcev, preden sklenejo pogodbo; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju prihodnjega pregleda direktiv oceni, ali so potrebna dodatna pravila za dodeljevanje pogodb podizvajalcem, na primer o vzpostavitvi verige odgovornosti, zlasti za preprečitev, da bi za mala in srednja podjetja, ki so podizvajalci, veljali slabši pogoji kot za glavnega izvajalca, ki mu je oddano javno naročilo;

23.

priznava vlogo, ki jo lahko ima EU pri spodbujanju razvoja uspešnih javno-zasebnih partnerstev s spodbujanjem poštene konkurence in izmenjavo najboljših praks med državami članicami v zvezi s socialnimi in zaposlovalnimi politikami; vendar ugotavlja, da so velike razlike med državami članicami glede pravnih in postopkovnih zahtev, ki se uporabljajo na tem področju; v skladu s tem poziva Komisijo, naj pojasni koncept javno-zasebnega partnerstva, zlasti glede tega, kako bodo strani nosile skupno tveganje in izpolnjevale svoje finančne obveznosti;

24.

poziva Komisijo, naj ponovno oceni ustrezno raven pragov za naročila blaga in storitev ter jih po potrebi dvigne, da se med drugim poenostavi dostop do javnih naročil nepridobitnim izvajalcem in socialnemu gospodarstvu ter malim in srednjim podjetjem; zahteva, da se posebna pozornost nameni pravno zavezujočim zahtevam sporazuma STO o vladnih naročilih; poudarja, da je treba glede na težave, ki že obstajajo pri pogajanjih o vprašanju dostopa do javnih naročil, upoštevati tudi, da bi dvig pragov v Evropi zlahka povzročil dodatne zaplete v trgovinski politiki EU;

25.

poudarja, da bi bila vsaka razširitev pravil EU o javnih naročilih na vprašanje "kaj kupiti" znatna sprememba sedanje ureditve in bi jo bilo treba podrobno preučiti; dvomi, da bi to prispevalo k poenostavitvi in racionalizaciji, pač pa se boji, da bi privedlo do bolj zapletenih pravil s številnimi izjemami, ki bi jih bilo težko uporabljati v praksi – glede na to, da so direktive o javnih naročilih postopkovne smernice ("kako kupovati"), ki jih ne smejo nadomestiti določbe o tem, "kaj kupiti";

26.

opozarja, da direktive pogosto veljajo za preveč podrobne in postajajo vedno bolj tehnične in zapletene, hkrati pa se je pravno tveganje neizpolnjevanja za naročnike in dobavitelje znatno povečalo; ugotavlja, da strah pred izzivom vodi do izogibanja tveganju, kar zavira inovacije in trajnostni razvoj, to pa prepogosto privede do odločitve naročnikov za najnižjo ceno namesto za najboljšo vrednost; zahteva več manevrskega prostora za pogajanja in komunikacijo v povezavi z ukrepi za zagotavljanje preglednosti ter preprečevanje zlorabe in diskriminacije in poziva, da bi bilo treba kot možen prvi korak izrecno dovoliti posvetovanje s tržnimi akterji;

27.

ugotavlja, da bi morala politika javnega naročanja v prvi vrsti zagotavljati učinkovito rabo sredstev v državah članicah, dosegati optimalne rezultate na področju javnih naročil z uporabo jasnih, preglednih in prožnih postopkov ter omogočati evropskim podjetjem enake konkurenčne pogoje v celotni Uniji;

28.

meni, da bi bilo treba pri reviziji evropskega prava o javnih naročilih oblikovati jasna, preprosta in prožna pravila, ki bi bila manj podrobna in bi vzpostavljala enostavnejše, manj zamudne in cenejše postopke javnih naročil, ki bi bili bolj odprti za mala in srednja podjetja ter bolj spodbujali naložbe; meni, da je treba zato večjo pozornost nameniti splošnim načelom preglednosti, enake obravnave in nediskriminacije; meni, da bi poenostavitev pravil o javnih naročilih omogočila zmanjšanje tveganja napake in prispevala k večjemu upoštevanju potreb malih naročnikov;

29.

se zavzema, da bi ocenili, ali se lahko postopek s pogajanji in predhodno objavo po vsej EU dovoli v večjem obsegu kakor predvidevajo sedanje direktive, tako da bi se izboljšala komunikacija med naročniki in gospodarskimi subjekti ter zagotovilo učinkovito usklajevanje ponudbe in povpraševanja; meni, da bi bilo v primeru, da se predvidijo širitve področja uporabe postopka s pogajanji, treba uvesti dodatne zaščitne ukrepe pred zlorabo, npr. obveznost naročnika, da določi vsaj nekatere minimalne pogoje v zvezi z izvajanjem postopka za vse ponudnike že na začetku, kot je to običajno tudi v premišljenem zasebnem naročanju, in določiti zahteve za pisno dokumentacijo;

30.

poziva Komisijo, naj pregleda sedanje pristope k ugotavljanju usposobljenosti dobaviteljev (zlasti okvirne pogodbe, dinamične nabavne sisteme in uporabo sistema za ugotavljanje usposobljenosti s strani naročnikov gospodarskih javnih služb), tako da vsi novi pristopi k ugotavljanju usposobljenosti zmanjšujejo stroške in skrajšujejo roke, so privlačni za naročnike in gospodarske subjekte ter dosegajo najboljše možne rezultate;

31.

vztraja pri sistematičnem sprejemanju alternativnih ponudb (ali različic), saj so ključne za spodbujanje in širjenje inovativnih rešitev; poudarja, da specifikacije, ki navajajo zahtevani učinek in funkcionalne zahteve, ter izrecno sprejemanje različic dajejo ponudnikom možnost, da predlagajo inovativne rešitve, zlasti v visoko inovativnih sektorjih, kot so IKT; poziva tudi k preučitvi vseh možnosti – tako zakonodajnih kot nezakonodajnih – za zagotovitev, da bi bila javna naročila bolj usmerjena k spodbujanju inovacij v Evropi;

32.

poziva Komisijo, naj v regulativni okvir o javnih naročilih uvede pojasnila, zlasti kar zadeva fazo izvajanja pogodbe (npr. o "bistveni spremembi" veljavne pogodbe, o spremembah, ki se nanašajo na izvajalca, in o prekinitvi pogodb);

33.

obžaluje, da imajo ponudniki samo omejene možnosti za odpravo izpuščenih podatkov v svojih ponudbah; zato poziva Komisijo, naj določi, katere izpuščene podatke lahko ponudniki popravijo in katere dodatne spremembe so dovoljene, ter razmisli o tem, kako zagotoviti preglednost in enako obravnavo;

34.

poudarja, da bi morali imeti naročniki možnost uporabiti prejšnje izkušnje s ponudnikom na podlagi uradnega poročila o oceni; priporoča določitev časovne omejitve za izključitve, kar bi moralo zagotavljati preglednost in objektivnost; izpostavlja potrebo po zakonskem pojasnilu v direktivah 2004/17/ES in 2004/18/ES, ki bi navajalo, da lahko ponudnik, ki se mu v predhodnem postopku javnega naročanja dokaže kršitev, ponovno postane zanesljiv, potem ko utemeljeno dokaže, da je opravil temeljit postopek samoočiščenja; meni, da bi tako pojasnilo spodbujalo protikorupcijske mehanizme, ker bi okrepilo spodbude za pospešitev odpravljanja koruptivnih praks in bi odpravilo resne pravne negotovosti;

35.

obžaluje, da v zeleni knjigi niso navedeni pomanjkljivosti, pomanjkanje strokovnega znanja in slabo poznavanje javnih naročil ter neustreznost strategij javnega naročanja; poudarja pomen spodbujanje profesionalnega obnašanja in zagotavljanja objektivnosti pri naročnikih in operaterjih na trgu, zlasti s podpiranjem razvoja ciljno usmerjenih programov usposabljanja; priporoča vzpostavitev mreže središč odličnosti v sedanjih nacionalnih okvirih ter spodbujanje izmenjave informacij in zgledov dobre prakse med državami članicami; spodbuja tudi krovne organizacije, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, naj si delijo odgovornost, da dajo na razpolago ustrezne informacije ter olajšajo izmenjavo informacij med svojimi člani po vsej Evropi; poudarja pomen jasnih in razumljivih priročnikov tako za naročnike kot za ponudnike; obžaluje, da dokumenta "Kupujmo zeleno! Priročnik o ekološkem – okolju prijaznem – javnem naročanju" in "Kupujmo družbeno ozaveščeno: vodnik za upoštevanje socialnih vidikov pri javnem naročanju", objavljena leta 2005 in 2010, v zvezi s tem nista dovolj uporabna;

36.

ugotavlja, da se le 1,4 % naročil odda podjetjem iz druge države članice; poudarja, da bi profesionalizacija in boljše usposabljanje naročnikov in ponudnikov spodbudila vseevropsko konkurenco in boljše izkoriščanje prednosti notranjega trga za javna naročila;

37.

poudarja, da je lahek dostop do javnih naročil za mala in srednja podjetja, ki so gonilna sila evropskega gospodarstva, bistven za ohranjanje zaposlenosti in za trajnostni razvoj, inovacije in rast; poudarja, da bodo poenostavitev postopkov in upravnih formalnosti, pa tudi oblikovanje strategij, prijaznih do malih in srednjih podjetij, ter izvajanje kodeksov dobre prakse olajšali dostop malih in srednjih podjetij do javnih naročil ter jim omogočili enakovrednejše in bolj pošteno sodelovanje; meni, da bi zagotavljanje poenostavljenega, enakega in pravičnega dostopa do javnih naročil za vse gospodarske subjekte privedlo do boljše uporabe denarja davkoplačevalcev; poudarja, da mala in srednja podjetja na splošno nimajo velike specializirane upravne zmogljivosti ter da je treba zato nujno zmanjšati upravno breme, s katerim se morajo soočati;

38.

poudarja, da bi morala biti merila za izbor v zvezi s finančnim položajem, npr. glede prometa družbe, sorazmerna z naravo posameznega naročila; opozarja Komisijo in države članice, naj pri sprejemanju prožnih in uporabniku prijaznih instrumentov ne ustvarjajo novih ovir za mala in srednja podjetja ter naj prednostno upoštevajo njihove interese; poziva Komisijo, naj zaradi izboljšanja dostopa do postopkov javnih naročil in njihove preglednosti, zlasti v prid manjšim naročnikom in ponudnikom, posodobi spletno mesto "Tenders Electronic Daily" (TED), da bo privlačnejše in prijaznejše do uporabnika, s tem pa tudi dostopnejše, obenem pa naj posebno pozornost nameni iskalnim merilom in kakovosti ter podrobnostim prevoda povzetka za vsako ponudbo; priporoča, da bi moralo spletno mesto TED uporabnikom ponuditi možnost opozarjanja, da bi bili obveščeni takoj po objavi novega razpisa;

39.

poziva Komisijo, naj poveča ozaveščenost o pomembnosti razdeljevanja naročil po sklopih in razmisli o uporabi načela "uporabe ali razlage", v skladu s katerim je treba pravila o zadevah, kot je razdelitev na sklope, uporabiti ali razložiti, zakaj niso bila uporabljena;

40.

poudarja, da morajo naročniki bolj izkoristiti možnosti delitve javnih naročil na sklope, kar bi malim in srednjim podjetjem olajšalo udeležbo v javnih naročilih v kvalitativnem in kvantitativnim smislu ter izboljšalo raven konkurence; spodbuja mala in srednja podjetja, naj uporabljajo skupna naročila in združevanje pogodb, kar bi jim omogočalo ekonomijo obsega na področjih, kot sta logistika in prevoz; spodbuja javne organe, naj bodo prožni pri obravnavi teh sodobnih in prostovoljnih oblik ureditev; poziva Komisijo, naj preuči vse možnosti za spodbujanje začasnih ali stalnih skupin malih in srednjih podjetij ter malih struktur, da bi jim omogočila udeležbo v razpisih, ki niso razdeljeni na sklope, ne da bi morala delovati kot podizvajalci; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem preuči zlasti sedanjo prakso oddajanja v podizvajanje malim in srednjim podjetjem – pogosto pod manj ugodnimi pogoji kakor so zagotovljeni glavnemu izvajalcu – delov naročil, ki niso razdeljena na posamezne sklope in so preobsežna, da bi lahko v postopku javnega naročila sodelovala mala in srednja podjetja;

41.

predlaga, naj se samostojne izjave ponudnikov dovolijo, če je to izvedljivo, in naj se originalni dokumenti zahtevajo samo od kandidatov na ožjem seznamu ali od uspešnega ponudnika, ob hkratnem izogibanju kakršnim koli zamudam ali izkrivljanjem trga zaradi nepravilnih izjav; poziva Komisijo, naj spodbuja možnost "potnega lista za javna naročila", ki bi ga sprejele vse države članice in bi dokazoval, da gospodarski subjekt izpolnjuje pogoje, zahtevane v zakonodaji EU o javnih naročilih; poudarja, da bi bil evropski sistem predhodnega ugotavljanja usposobljenosti koristen instrument, če bi bil preprost, poceni in lahko dostopen za mala in srednja podjetja;

42.

poziva Komisijo, naj za preprečevanje korupcije na področju javnih naročil spodbuja učinkovitejše prakse glede poročanja, vključno z izmenjavo informacij med državami članicami o izključitvi nepoštenih ponudnikov; poziva Komisijo, naj v skladu s priporočili iz resolucije 1729(2010) parlamentarne skupščine Sveta Evrope (9) zagotovi jasna pravila za zaščito informatorjev, poveča preglednost pogodb, ki se financirajo iz sredstev EU, ter spodbuja izobraževalne ukrepe na institucionalni ravni in za širšo javnost;

43.

ugotavlja, da nekatere države članice že izvajajo učinkovite postopke dodeljevanja javnih naročil, ki zagotavljajo preglednost in ustrezno porabo davkoplačevalskega denarja; poziva Komisijo, naj preuči dobre prakse držav članic na tem področju in opredeli najučinkovitejša načela za javno naročanje v EU;

44.

izpostavlja, da je eden od ciljev direktiv boj proti korupciji in favoriziranju; poudarja, da se države članice soočajo z različnimi izzivi na tem področju in da bi bolj izdelan evropski pristop tvegal, da bi spodkopal prizadevanja za racionalizacijo in poenostavitev predpisov ter namesto tega ustvaril še več birokracije; opozarja, da sta načeli preglednosti in konkurence ključni v boju proti korupciji; zahteva skupni pristop na področju samoočiščevalnih ukrepov za preprečevanje izkrivljanja na trgu in zagotovitev pravne varnosti za gospodarske subjekte in naročnike;

45.

meni, da bi morala biti javna naročila pregledna in odprta za javni nadzor, saj zadevajo javna sredstva; naproša Komisijo za pojasnitev, da se zagotovi pravna varnost lokalnim in drugim javnim organom in da lahko ti svoje državljane obvestijo o svojih pogodbenih obveznostih;

46.

poziva Komisijo, naj oceni težave, povezane z izjemno nizkimi ponudbami in predlaga ustrezne rešitve; priporoča, naj naročniki v primeru prejetja neobičajno nizkih ponudb zagotovijo pravočasne in zadostne informacije drugim ponudnikom, da jim omogočijo oceno, ali obstajajo razlogi za začetek revizijskega postopka; poziva k večji skladnosti med skupno zunanjo trgovinsko politiko EU in praksami v državah članicah, ki sprejemajo izjemno nizke ponudbe;

47.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije o razširitvi uporabe e-javnih naročil; poudarja, da akcijski načrt na področju e-javnih naročil ni dosegel svojega cilja in da je potrebno obsežnejše politično vodstvo na vseh ravneh upravljanja – vključno z ravnijo EU –, da bi ohranili in pospešili prehod na e-javna naročila; želi zagotoviti, da bo vsaj 50 % postopkov javnih naročil, ki jih izvedejo institucije EU in države članice, opravljenih po elektronski poti v skladu z zavezo, ki so jo vlade držav članic leta 2005 sprejele na ministrski konferenci o e-upravi v Manchestru;

48.

poudarja, da mora odigrati Komisija edinstveno vlogo pri spodbujanju napredka na področju standardizacije in infrastrukture; denimo za e- podpise in datume je treba zaradi varnosti določiti skupno dogovorjeno obliko; poziva Komisijo, naj razvije zadevne skupne standarde; poudarja, da lahko obremenjujoče tehnične zahteve za preverjanje pristnosti ponudnikov delujejo kot ovire za izvajalce; v tej zvezi poudarja potrebo po razvoju standardiziranega sistema za e-podpis; poziva države članice, naj razvijejo storitev validacije za potrdila, ki jih pod njihovim nadzorom izdajo overitelji;

49.

poudarja, da je treba za zagotovitev medobratovalnosti različnih sistemov in preprečevanje odvisnosti od ponudnika upoštevati odprte standarde in nevtralnost tehnologije; poziva Komisijo, naj zagotovi resnično medobratovalnost med različnimi platformami za e-javna naročila, ki že obstajajo v državah članicah, pri čemer je treba v večji meri uporabiti rezultate, pridobljene s pobudami EU, kot sta PEPPOL in e-CERTIS;

50.

poudarja, da je treba morebitne zakonodajne predloge za razširitev in poenostavitev uporabe e-javnih naročil vključiti v revizijo glavnih direktiv o javnih naročilih ter da morajo biti skladni s področjem uporabe in splošnimi predpisi o javnih naročilih, kot so obveznosti, povezane s pragi;

51.

poudarja, da lahko e-javna naročila spodbudijo poenostavitev celotnega procesa javnih naročil in ustvarijo učinkovitost, ki bi povzročila bistveno zmanjšanje stroškov in prihranek časa tako za podjetja kot za javno upravo ter povečala preglednost in dostopnost; opozarja, da zlasti elektronsko oddajanje naročil odpira nove možnosti za posodobitev uprave na področju javnih naročil; ponavlja dejstvo, da bi morala biti e-naročila cenejša, hitrejša in preglednejša kakor konvencionalni postopki javnega naročanja; kljub temu meni, da so izboljšanja še vedno mogoča in da bi morali narediti več glede dostopa do zanesljivih, primerljivih in objektivnih informacij in statističnih podatkov; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo čezmejno uporabo e-javnih naročil;

52.

poudarja, da zakonodaja ni edini ključni dejavnik za spodbujanje sprememb; zato poziva Komisijo, naj razišče nove načine za izmenjavo izkušenj, delitev najboljših praks ter prenos znanja prek meja med lokalnimi in regionalnimi akterji; poudarja, da je nujno nadalje okrepiti zmogljivosti in razumevanje osebja, ki se ukvarja z e-javnimi naročili, ter prek nacionalnih in/ali evropskih spodbud zagotoviti enake pogoje za mala, srednja in velika podjetja, s čimer bi malim in srednjim podjetjem pomagali pri gradnji znanja in zmogljivosti; pozdravlja instrument za povezovanje Evrope kot nov instrument, s katerim bi okrepili čezmejna e-javna naročila in omogočili razvoj enotnega digitalnega trga;

53.

pozdravlja najavo v akcijskem načrtu Komisije za e-upravo 2011–2015, da bo platformo epractice.eu razvila v učinkovito orodje za izmenjavo izkušenj in informacij med strokovnimi delavci držav članic in e-uprave, ter poziva k razširitvi področja uporabe na lokalne in regionalne strokovne delavce;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/35

—

ob upoštevanju členov 21, 45 in 47 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členov 15, 21, 29, 34 in 45 Listine o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 151 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (2),

—

ob upoštevanju temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (3),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (4), poročila o izvajanju direktive 2004/38/ES (KOM(2008)0840) iz leta 2008 in resolucij Sveta iz novembra 2007 in aprila 2009 v zvezi z direktivo 2004/38/ES,

—

ob upoštevanju spremljevalnega dokumenta Komisije o smernicah za boljši prenos Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter njeno učinkovitejšo uporabo (KOM(2009)0313),

—

ob upoštevanju osnutka vmesnega poročila z naslovom „Primerjalna študija o uporabi Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic“, ki ga je zahteval Odbor za pravne zadeve in pripravilo evropsko združenje ECAS (European Citizen Action Service),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o smernicah za boljši prenos Direktive 2004/38/ES ter namena te institucije, da izda poenostavljene vodnike za državljane EU in kar najbolje izkoristi svetovni splet,

—

ob upoštevanju Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. decembra 2007 z naslovom „Mobilnost, instrument za nova in boljša delovna mesta: Evropski akcijski načrt za poklicno mobilnost (2007–2010)“ (KOM(2007)0773),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2008 o vplivu prostega gibanja delavcev v okviru širitve EU (KOM(2008)0765),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2008 z naslovom „Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta: napovedovanje in usklajevanje potreb trga dela ter znanja in spretnosti“ (KOM(2008)0868),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. julija 2010 z naslovom „Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe“ (KOM(2010)0373),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom Akt o enotnem trgu – dvanajst vzvodov za oživitev rasti in okrepitev zaupanja „Sodelovanje za novo rast“ (KOM(2011)0206), ki vključuje mobilnost delavcev kot enega od dvanajstih ključnih elementov,

—

ob upoštevanju strategije Evropa 2020, predvsem pa njenih vodilnih pobud „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“ ter „Mladi in mobilnost“,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 27. novembra 2008 z naslovom „Prosto gibanje oseb: zlorabe in izkoriščanje pravice do prostega gibanja oseb“,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 9. marca 2009 o „Poklicni in geografski mobilnosti delovne sile in prostem gibanju delavcev znotraj Evropske unije“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 2009 o težavah in perspektivah v zvezi z državljanstvom Unije (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o evropskem akcijskem načrtu za poklicno mobilnost (2007-2010) (7),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o opredelitvi preostalih ovir za mobilnost na notranjem trgu dela (8),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0258/2011),

A.

ker je življenje in delo v drugi državi članici – ne glede na posameznikovo etnično poreklo – ena izmed temeljnih svoboščin Unije, ki predstavlja osnovni vidik državljanstva Unije in je kot taka priznana tudi v Pogodbah, vendar pa statistični podatki kažejo, da se kljub konkretnim pobudam, ki so bile sprejete za spodbujanje mobilnosti delavcev, te pravice še vedno poslužuje premalo ljudi,

B.

ker je treba mobilnost delavcev v EU spodbujati po vsej EU, kjerkoli obstaja potreba po zaposlovanju,

C.

ker lahko delavci v EU naletijo na težave in izzive pri iskanju zaposlitve v državi gostiteljici,

D.

ker je pravica do življenja in dela v drugi državi Unije ena izmed temeljnih svoboščin Unije, ki predstavlja osnovni vidik državljanstva Unije, priznan v Pogodbah, vendar se v skladu s statističnimi podatki in kljub konkretnim pobudam za spodbujanje mobilnosti delavcev te pravice še vedno poslužuje premalo ljudi,

E.

ker sedanja stopnja mobilnosti delavcev ni dovolj visoka, da bi se povečala učinkovitost trgov delovne sile v Evropski uniji; ker le 2,3 % ljudi prebiva zunaj države članice, katere državljani so, vendar namerava 17 % ljudi v prihodnosti izkoristiti prosto gibanje, 48 % ljudi pa bi v primeru odpuščanj razmišljalo o iskanju zaposlitve v drugi državi ali regiji,

F.

ker je prosto gibanje delavcev pozitiven socialno-ekonomski zgled za EU in države članice, saj je mejnik povezovanja, gospodarskega razvoja, socialne kohezije, osebnega izpopolnjevanja na poklicni ravni ter boja proti predsodkom, rasizmu in ksenofobiji v Uniji, poleg tega pa lahko izniči negativne učinke gospodarske krize in nas bolje pripravi na izzive globalnih sprememb z vzpostavljanjem dialoga med vsemi zainteresiranimi stranmi na ravni odločanja in civilno družbo,

G.

ker se s spodbujanjem mobilnosti delavcev pozitivno prispeva k doseganju ciljev glede zaposlenosti, določenih v strategiji Evropa 2020; poziva Komisijo, naj vključi mobilnost delovne sile med vodilne pobude, države članice pa, naj upoštevajo vidike geografske mobilnosti delovne sile pri oblikovanju nacionalnih strategij in programov reform,

H.

ker premalo prožna delovna zakonodaja ovira mobilnost delavcev v Evropi,

I.

ker je, kot izhaja iz sporočila Komisije z dne 18. novembra 2008, mobilnost delavcev iz držav, ki so se EU pridružile leta 2004 in 2007, pozitivno vplivala na gospodarstva držav članic, ki gostijo delavce migrante,

J.

ker sodobni razvoj naših družb, zlasti zaradi industrijskega napredka, globalizacije, novih delovnih vzorcev, demografskih sprememb in razvoja prevoznih sredstev, zahteva višjo stopnjo mobilnosti med delavci,

K.

ker tiste države članice, ki niso uvedle prehodnih ukrepov na področju prostega gibanja delavcev iz držav članic, ki so se EU pridružile leta 2004 in 2007, niso poročale o kakršnih koli negativnih učinkih, kljub temu pa so se številne države članice odločile, da bodo za državljane Romunije in Bolgarije še naprej omejevale trg delovne sile,

L.

ker kljub zakonodajnim aktom EU in programom, namenjenih spodbujanju prostega gibanja delavcev, še vedno obstajajo ovire za celovito uveljavljanje te temeljne svoboščine (npr. socialne, jezikovne, kulturne, pravne in upravne ovire, neustrezne politike na področju vračanja, ki ne zadovoljujejo potreb delavcev migrantov, pomanjkljivosti na področju priznavanja izkušenj, pridobljenih v okviru mobilnosti, težave glede zaposlovanja zakoncev ali partnerjev in dolgotrajni postopki za priznavanje diplom in poklicnih kvalifikacij),

M.

ker lahko v času gospodarske krize poklicna in geografska mobilnost delavcev pomaga zmanjšati brezposelnost z usklajevanjem povpraševanja po delovni sili in njene ponudbe ter prispeva k priložnostim za nova delovna mesta, prilagajanju gospodarstva, družbe in demografije strukturnim spremembam ter k spodbujanju gospodarske rasti in konkurenčnosti EU; s tem v zvezi meni, da sedanji postopki za priznavanje poklicnih kvalifikacij pomenijo veliko oviro za mobilnost delavcev v Evropski uniji,

N.

ker omenjene ovire in omejitve kršijo temeljno pravico delavcev, dodatno otežujejo okrevanje gospodarstev EU in lahko privedejo do nasprotnih učinkov, kot so večji obseg nezakonitega dela, razraščanje sive ekonomije in izkoriščanja delavcev,

O.

ker je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti prepovedana s členom 21 Listine o temeljnih pravicah,

P.

ker je aktualna gospodarska kriza negativno vplivala na mobilnost in je najbolj prizadela delavce, zaposlene za določen in skrajšani delovni čas, ženske pa so ena najhuje prizadetih skupin,

Q.

ker je pri mobilnosti delavcev v EU zaznati velike razlike med spoloma (po podatkih se moški zaradi nove službe preselijo pogosteje kot ženske, razmerje je 44 % proti 27 % v korist moških (9)); ker bi bilo treba mobilnost bolje spremljati, in sicer na podlagi podatkov, ločenih po spolu,

1.

poudarja, da sporočilo Komisije KOM(2008)0840 navaja, da države članice vztrajno kršijo izvajanje direktive 2004/38/ES, kar škoduje prostemu gibanju delavcev, in da je takšno stanje privedlo do številnih pritožb posameznikov, peticij in več kot štirideset vprašanj Parlamenta, zaradi česar je Komisija sprožila pet postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi z neustreznim izvajanjem te direktive;

2.

pozdravlja sporočilo Komisije KOM(2010)0373, ki opisuje in razlaga trenutno stanje na področju prostega gibanja delavcev, vendar obžaluje pomanjkanje konkretnih ukrepov ali rešitev za težave v zvezi z mobilnostjo;

3.

pozdravlja pobude Komisije, kot je mehanizem za mobilnost žensk in moških („WO.M.EN Mobility Enhancement Mechanism“), ter Komisijo poziva, naj razširi in izboljša področje uporabe projektov za okrepitev delovne mobilnosti žensk;

4.

poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja mobilnost delovne sile in predstavi dolgoročno, celovito in multidisciplinarno strategijo mobilnosti, ki bo odpravila vse obstoječe pravne, upravne in praktične ovire na področju prostega gibanja delavcev; zahteva dosledno, učinkovito in pregledno politiko, ki bo osredotočena na zahteve trga delovne sile in gospodarska gibanja;

5.

poziva Komisijo, naj okrepi mobilnost delovne sile z načrtovanjem in spodbujanjem nadaljnjih strategij za zagotavljanje poenostavljenih informacij o pravicah delavcev migrantov in koristih mobilnosti za celotni razvoj ter za gospodarstva EU in njenih držav članic. Ozaveščanje delavcev, članov njihovih družin in zainteresiranih strani o njihovih pravicah in možnostih ter razpoložljivih orodjih v zvezi s svobodo gibanja je ključni dejavnik za učinkovito izvajanje zakonodaje EU;

6.

meni, da je mogoče mobilnost učinkovito pospeševati samo z bistvenimi izboljšanji solidarnosti in deljene odgovornosti na strani držav članic in z oblikovanjem jasnega regulativnega okvira, ki ureja zakonito preseljevanje;

7.

poziva države članice, naj odpravijo ovire za mobilnost delavcev s tem, da osebam (večinoma ženskam), ki se s svojim zakoncem ali partnerjem preselijo v drugo državo članico, zagotovijo ustrezne storitve, denimo tečaje, ki jim omogočijo vključevanje v novo družbeno in kulturno okolje, na primer jezikovne tečaje in poklicno usposabljanje;

8.

vendar ugotavlja, da bi morala mobilnost ostati prostovoljna; poudarja, da bi bilo treba na ravni EU bolje ublažiti negativne stranske učinke povečane mobilnosti, ki vodi v beg možganov in mladih, ter negativne učinke za družinsko povezanost in otroke, če eden od staršev dela v tujini oziroma če sta tam zaposlena oba;

9.

poziva države članice, naj ustvarijo mehanizme sodelovanja, s katerim bi preprečile uničujoče posledice za družine, zlasti otroke, zaradi ločenosti od staršev in oddaljenosti med njimi;

10.

opozarja, da so v skladu z določbami Pogodb in veljavne zakonodaje države članice odgovorne za poenostavitev upravnih postopkov, povezanih s prostim gibanjem delavcev, da bi zagotovile čim boljše izvajanje te pravice in odpravile neupravičene, nepotrebne in zamudne upravne postopke, ki omejujejo izvajanje te pravice;

11.

poziva Komisijo, naj spodbuja poenostavitev upravnih praks in upravnega sodelovanja, s čimer bi omogočila sinergije med nacionalnimi organi;

12.

spodbuja države članice, naj vzpostavijo učinkovitejše komunikacijske kanale med delavci migranti in ustreznimi državnimi službami, da se delavcem zagotovi popoln dostop do informacij o njihovih pravicah in obveznostih;

13.

poudarja, da je mogoče pravice delavcev bolje izvajati, če priseljenec v EU opravlja zakonito plačano dejavnost v državi članici gostiteljici;

14.

poudarja, da delavke, ki se zaposlijo v tujini na področju oskrbe otrok ali starejših, bodisi kot občasne varuške, varuške in gospodinjske pomočnice (au-pair), stalne varuške ali negovalke, pogosto zaposlijo zasebniki, na primer družine ali družinski člani, kar pomeni brez pogodbe ali nezakonito, zato ne uživajo pravic in ugodnosti socialnega in zdravstvenega varstva itd.;

15.

je zaskrbljen zaradi neustreznega prenosa in izvajanja veljavnih direktiv na področju prostega gibanja delavcev, predvsem pa direktive 2004/38/ES v zvezi s pravico do vstopa in prebivanja družinskih članov iz tretjih držav, ter zamudnih upravnih postopkov in zahtev po dodatnih dokumentih za prebivanje (delovno dovoljenje, dokazilo o ustrezni nastanitvi), ki niso skladni z direktivo 2004/38/ES;

16.

poziva Komisijo, naj z neprestanim in celovitim spremljanjem izvajanja direktive 2004/38/ES v celoti izvaja svoje posebne pravice, ki izhajajo iz Pogodb in, če je to potrebno, izvaja tudi svojo pravico do začetka postopkov za ugotavljanje kršitev zoper držav članice, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti;

17.

poziva države članice, naj pregledajo svoje določbe o prehodnih obdobjih za dostop do svojih trgov dela, ki lahko dolgoročno negativno vplivajo na temeljne vrednote in pravice iz pogodb EU, kot so svoboda gibanja, nediskriminacija, solidarnost in enake pravice; zato pozdravlja nedavno odločitev nekaterih držav članic, da v celoti odprejo svoj trg dela nekaterim državam članicam, ki so v EU vstopile leta 2004, obžaluje pa, da druge države članice z nedavnimi zakonodajnimi predlogi kršijo pravice delavcev iz držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004 in 2007; poziva Komisijo, naj preuči, ali takšne politike kršijo zakonodajo EU;

18.

poziva Komisijo, naj okrepi veljavni pravni okvir o priznavanju poklicnih kvalifikacij, določen v Direktivi 2005/36/ES;

19.

poziva Komisijo, naj revidira Uredbo Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (10), da bi upoštevala predloge Evropskega parlamenta v tej resoluciji;

20.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da države članice uporabljajo uredbo „Bruselj I“ (Uredba Sveta (ES) št. 44/2001) o priznavanju pristojnosti ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah; poudarja pomembnost uredbe „Bruselj I“, kar zadeva sankcije in globe za izkoriščanje delavcev;

21.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice direktivo 2004/38/ES izvajale brez diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti; opozarja Komisijo na predhodne pozive k zagotovitvi prostega gibanja za vse državljane EU in njihove družine, ne glede na spolno usmerjenost;

22.

ugotavlja, da pravice do prostega gibanja delavcev ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih pravic in osnovnih načel EU ter da bo spoštovanje evropskega socialnega modela in pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah, kot je navedeno tudi v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, omogočilo dostojno zaposlitev, ustrezne delovne pogoje, vključno z zaščito in varnostjo na delovnem mestu, pravice na področju socialne varnosti, enako obravnavo, uskladitev družinskega in poklicnega življenja in svobodo opravljanja storitev; poudarja, da je pravica do glasovanja na lokalnih, regionalnih in evropskih volitvah bistven element teh pravic, ter poziva k boljšemu izvajanju; ugotavlja, da se lahko pravica do glasovanja na nacionalnih volitvah države članice izvora izgubi, in meni, da bi bilo treba nameniti pozornost temu vprašanju;

23.

poziva Komisijo, naj pripravi preglednico ovir, s katerimi se spopadajo delavci Unije, ki želijo uveljavljati svojo pravico do prostega gibanja, in načinov odprave teh ovir v državah članicah, da bi se ocenilo, ali se take ovire dobro in učinkovito odpravljajo;

24.

poziva Komisijo, naj temeljito oceni sedanje gospodarsko stanje v državah članicah, kar zadeva trge delovne sile; poziva države članice, naj v zvezi z delom bolje povežejo migracijske politike, da bi odpravile pomanjkanja delovne sile in povečale notranjo proizvodnjo;

25.

čestita Komisiji, da je povezala mobilnost delavcev s strategijo Evropa 2020, in meni, da je to ključno za povečanje blaginje v EU s preudarnim in trajnostnim ustvarjanjem delovnih mest;

26.

poudarja pomembnost enake obravnave delavcev v povezavi z ustrezno zaščito pravic delavcev, ki mora biti v skladu z veljavnimi predpisi, določenimi v nacionalni zakonodaji in kolektivnimi sporazumi v zadevni državi članici. je prepričan, da mora povsod v EU veljati načelo „enako plačilo za enako delo v istem kraju“ v povezavi z enakostjo med spoloma, da se prepreči socialni damping in damping plač; poudarja, da bodo pravice koristile vsem samo, če se bodo pravilno izvajale in uveljavljale; s tem v zvezi poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se prosto gibanje ne izkorišča z namenom neenake obravnave, dampinga plač in socialnega dampinga;

27.

meni, da je treba bolj uskladiti pravo EU in zakonodajo držav članic, da bi preprečili vsakršne ovire na področju izvajanja in uveljavljanja pravice do prostega gibanja delavcev;

28.

poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju subsidiarnosti zagotovijo pravilno izvajanje veljavne zakonodaje o prepovedi diskriminacije, sprejmejo praktične ukrepe za uveljavljanje načela enake obravnave delavcev migrantov ter se borijo proti predsodkom, rasizmu in ksenofobiji;

29.

odločno poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo politiko EU na področju boja proti posredni in neposredni diskriminaciji, izkoriščanju evropskih delavcev migrantov v EU in zlorabi njihovih pravic zaradi nezadostnega znanja jezikov in poznavanja veljavnih zakonov na področju zaposlovanja v njihovi državi članici gostiteljici;

30.

spodbuja države članice, naj okrepijo pozornost, ki jo organi, pristojni za nadzor trga dela, namenjajo varstvu pravic delavcev migrantov, zlasti z izboljšanjem izobraževanja in ozaveščanja na področju delovnega prava;

31.

9 a. meni, da je treba spremembe v zakonodaji držav članic na področju socialne varnosti, zdravstvenega varstva in obdavčitve najprej oceniti z vidika učinkov na prosto gibanje delavcev; zato poziva k vzpostavitvi obveznosti preskusa čezmejnih učinkov, ki daje podroben vpogled v ovire za prosto gibanje;

32.

opozarja, da povečana čezmejna mobilnost zahteva tudi dejavno vključevanje socialnih partnerjev, da bi se zadevnim delavcem, predvsem tistim, ki začasno delajo v tujini, zagotovile ustrezne in učinkovite informacije, podpora ter zaščita v zvezi z njihovimi socialnimi in delovnopravnimi pravicami;

33.

meni, da zahteva učinkovito izvajanje vseh politik, ki se navezujejo na prosto gibanje delavcev, usklajeno ukrepanje, še posebej na področju dokončanja notranjega trga, usklajevanja sistemov socialne varnosti, pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, zaščite delavcev, čezmejne zdravstvene nege, izobraževanja in poklicnega usposabljanja, davčnih ukrepov, podobnih tistim, ki so namenjeni izogibanju dvojne obdavčitve, in boja proti diskriminaciji;

34.

poudarja, da delovne omejitve predstavljajo oviro za delovanje notranjega trga in da gospodarska kriza kaže na potrebo po spodbujanju prostega gibanja delavcev;

35.

ponovno poudarja, da morajo države članice, da bi se izognile neskladjem na področju notranjega trga EU, z namenom zaposlovanja dati prednost državljanom Unije, lahko pa dajo prednost državljanom tretjih držav, ki se prijavijo na visokokvalificirana delovna mesta, kot je določeno v Direktivi Sveta 2009/50/ES z dne 25. maja 2009 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve za visokokvalificirane delavce (11); poudarja, da je pomembno zavrniti zahteve za modro karto EU v sektorjih trga dela, za katere je dostop državljanov iz drugih držav članic omejen na podlagi mednarodnih dogovorov;

36.

poziva k obsežnejšemu usklajevanju med evropskimi in nacionalnimi institucijami za boljše zagotavljanje informacij in pomoči državljanom ter spremljanje, kako se pravica do prostega gibanja delavcev prenaša v prakso in kako jo posamezniki uveljavljajo, da bi se pospešila mobilnost delavcev;

37.

meni, da ustrezni sistemi socialne zaščite v veliki meri lajšajo geografsko in poklicno mobilnost delavcev in da je treba v politiki mobilnosti delovne sile zaobjeti tudi socialno vključenost mobilnih delavcev in ponovno socialno vključevanje delavcev, ki se vračajo v svoje države; poudarja, da sta v ta namen priznavanje že pridobljenih pravic in večje razumevanje za razlike med sistemi v posameznih državah članicah nujno potrebni in da ju je treba podpirati;

38.

poziva države članice, naj rešijo vprašanje navideznega samozaposlovanja med delavci migranti; poudarja, da je treba tem delavcem dati dostop do pravic in zaščite;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti ksenofobiji do delavcev iz EU z zagotavljanjem poti vključevanja in obveščanja ter naj spodbujajo razumevanje, kulturno raznolikost in spoštovanje v državah članicah, ki gostijo delavce migrante;

40.

poudarja, da zahteva učinkovito izvajanje prostega gibanja delavcev od evropskih in nacionalnih organov usklajeno ukrepanje, da bi olajšali in poenostavili upravne postopke glede vprašanj, ki so posredno povezana s to pravico, kot so na primer prenos registracij vozil in jamstvo dostopa do zdravstvenih kartotek, razpoložljivost izčrpne zbirke podatkov o usposobljenosti sedanjih zdravstvenih delavcev, izogibanje dvojni obdavčitvi, jasna pravila o povračilu stroškov zdravstvene oskrbe itd.;

41.

meni, da je možnost delavcev migrantov, da uživajo prenosljivost pokojninskih pravic, ključni element za zagotavljanje učinkovitega zagotavljanja pridobljenih pravic;

42.

meni, da lahko mala in srednja podjetja sprožijo gospodarsko okrevanje in razvoj, saj predstavljajo glavni vir novih delovnih mest; zato ponovno poudarja potrebo po tem, da se mora EU zavezati k podpiranju in razvoju malih in srednjih podjetij (npr. z Mikrofinančnim instrumentom Progress), predvsem v okviru aktivnih politik trga dela ter programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

43.

poziva obmejne regije, naj razmislijo o dogovorih za spodbujanje čezmejne mobilnosti delavcev, da bi si zagotovile vzajemne ugodnosti;

44.

poziva države članice, naj odpravijo obstoječe prehodne ovire na področju prostega gibanja delavcev iz držav članic, ki so se EU pridružile leta 2007; meni, da takšne ovire pomenijo uporabo dvojnih meril, imajo nasprotni učinek na produktivnost in predstavljajo diskriminatorne ukrepe zoper evropske državljane, in poziva k učinkovitemu izvrševanju preferenčnega pravila v celotni Uniji;

45.

meni, da je mobilnost delovne sile v Evropski uniji bistvena za oživitev gospodarstva in izpolnitev ciljev strategije Evropa 2020; zato poziva tiste države članice, ki še vedno ohranjajo omejitve na trgu dela za romunske in bolgarske državljane, naj jih odpravijo do konca leta 2011, v skladu z rokom, določenim v pristopni pogodbi;

46.

poziva k tesnejšemu in učinkovitejšemu sodelovanju med pristojnimi nacionalnimi organi pri preverjanju skladnosti delovnih pogodb z nacionalno in evropsko zakonodajo; poudarja, da mora biti v primeru kršitev zagotovljena medsebojna pomoč in izmenjava informacij med državami članicami; poziva Komisijo, naj nadzoruje ta proces;

47.

poziva javne organe in vse zainteresirane strani, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi zvišali stopnjo seznanjenosti delavcev z njihovimi pravicami in različnimi instrumenti (delovnim pravom, kolektivnimi pogodbami, kodeksi ravnanja, določbami o socialni varnosti), s katerimi so urejeni njihovo delovno razmerje ter njihovi delovni pogoji in življenjske razmere;

48.

obžaluje znižanje stopnje delovne inšpekcije po EU; poudarja, da je učinkovit nadzor ključni element zagotavljanja enake obravnave in enakih pogojev delovanja; poziva države članice, naj okrepijo delovno inšpekcijo in zagotovijo delovni inšpekciji zadostna sredstva; poziva Komisijo, naj izboljša sodelovanje in usklajevanje med delovnimi inšpekcijami;

49.

meni, da morajo države članice zagotoviti, da otroci delavcev migrantov v EU zaradi izbire delovnih možnosti njihovih staršev ne bodo imeli težav zaradi svoje nacionalne pripadnosti ali državljanstva, ter da je treba posebne potrebe otrok delavcev migrantov ustrezno preučiti in se odzvati z učinkovitimi ukrepi;

50.

poudarja, da bi morale države članice izboljšati položaj otrok, katerih starši delajo v tujini, zato da bi se normalno razvijali, se uspešno šolali in imeli ustrezno družabno življenje;

51.

izraža zaskrbljenost glede vse več prisilnega dela v EU, ki je ponekod tesno povezano z organiziranim kriminalom; poudarja, da mora prisilno delo postati ključna prednostna naloga dejavnosti Europola in Eurojusta; poziva države članice, naj okrepijo skupna prizadevanja za nadzor, pregon in kaznovanje prisilnega dela ter zagotovijo, da je táko delo predmet kazenskih sankcij; poudarja potrebo po ukrepih za zagotavljanje zaščite žrtev prisilnega dela;

52.

poziva Komisijo, naj razišče in javnost obvešča o pozitivnih učinkih in slabih straneh, ki jih z vidika socialno-ekonomske in geografske kohezije prinaša mobilnost delovne sile za države gostiteljice, matične države in za EU, pri čemer so še posebej pomembne naslednje posledice: ekonomske izgube, povečan obseg dela na črno in izkoriščujoči delovni pogoji zaradi nejasnih pravnih razmer v času veljavnosti prehodnih ukrepov, pomanjkanje osveščenosti glede pravic med državljani EU in rezultati, povezani z odlaganjem ukrepov s strani držav članic v zvezi z vključevanjem delavcev EU v integracijskem valu 2004 in 2007; poziva Komisijo in države članice, naj se izogibajo izvajanju prehodnih ukrepov, ki omejujejo svobodno gibanje delavcev in negativno vplivajo na konkurenčnost trgov dela EU, pri katerikoli sedanji državi članici ali prihodnji državi kandidatki;

53.

poziva Komisijo, naj nadaljuje svoje pobude, namenjene spodbujanju geografske mobilnosti mladih s programi za učno mobilnost, pri čemer naj uporabi vse v ta namen določene programe, povezane s to temo;

54.

pozdravlja načrt Komisije glede vzpostavitve rednega in sistematičnega ocenjevanja dolgoročne ponudbe in povpraševanja na trgih delovne sile EU do leta 2020, ki bo razčlenjeno glede na panoge, poklice, stopnje strokovne usposobljenosti in države, ter močno podpira uskladitev politik trga dela in izobraževanja med državami članicami, da bi dosegli cilje, ki izhajajo iz strategije EU 2020, glede ustvarjanja novih delovnih mest in preprečevanja bodočih posrednih ovir, kot je nepriznavanje diplom iz drugih držav EU, ki bi lahko ovirale uveljavljanje pravice do prostega gibanja; v tem načrtu bi bilo treba jasno opredeliti kratko-, srednje- in dolgoročna pomanjkanja delovne sile v EU;

55.

poziva, da je treba sestaviti in izvajati ustrezne ukrepe, da bi odpravili še vedno obstoječe diskriminacije in negativne stereotipe, kot se gojijo zlasti do delavcev iz vzhodne in južne Evrope, in da bi se podprlo vključevanje delavcev, ki uporabljajo pravico do prostega gibanja, v družbo države gostiteljice;

56.

poziva organe na vseh ravneh, naj zagotovijo podporo zadevnim politikam in povečajo ozaveščenost o možnostih in prednostih mobilnosti, zlasti med tistimi, ki šele začenjajo poklicno pot, pri čemer poudarja, da je za usklajevanje na teh področjih odgovorna Komisija;

57.

meni, da bi države članice morale olajšati in uvesti splošne kriterije za priznavanje diplom in kvalifikacij, kajti ljudje, ki iščejo delo v državi članici, ki ni njihova matična država, imajo zelo pogosto težave ravno iz tega razloga;

58.

obžaluje politike držav članic, s katerimi dejavno spodbujajo druge državljane EU, naj zapustijo zadevno državo članico; poziva Komisijo, naj preveri, ali take politike pomenijo kršitev pravice do prostega gibanja;

59.

priznava in poudarja pomen javnih zavodov za zaposlovanje, predvsem pa sistema in mreže EURES, za spodbujanje mobilnosti delovne sile po celotni EU, zlasti v čezmejnih regijah, s pomočjo zagotavljanja informacij o prostih delovnih mestih, pravicah in obveznostih pri (i)migraciji in čezmejnem delu, priložnostih za izobraževanje in poklicno usposabljanje ter delovnih in življenjskih pogojih; poudarja posebno vlogo, ki jo imajo socialni partnerji pri posvetu z delojemalci v mejnih partnerstvih; poudarja, da bi moral EURES še naprej ostati sredstvo za podporo poštene mobilnosti in zato poziva Komisijo, naj še naprej daje na voljo finančna sredstva za podporo delu socialnih partnerjev v mejnih regijah;

60.

poziva k razvoju institucionalnih zmogljivosti mreže EURES in njeni krepitvi kot instrumenta „vse na enem mestu“ za spodbujanje mobilnosti delavcev in njihovih družin;

61.

je zaskrbljen zaradi zmanjšanja sredstev, namenjenih svetovalcem mreže EURES; poziva k zavzemanju za dolgoročno strategijo, ki bo mreži EURES in njenim zaposlenim omogočila učinkovito izvajanje nalog, ter ugotavlja, da je to mogoče samo s povečanjem sredstev;

62.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotavljanje plodnejšega in učinkovitejšega sodelovanja med mrežo EURES in ustreznimi nacionalnimi javnimi organi;

63.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju s Komisijo spodbujajo mrežo EURES med državljani z zagotavljanjem ustreznih dokumentov in nasvetov, kako naj se jo uporablja prek javnih zavodov za zaposlovanje, in organizacijo srečanj za spodbujanje mobilnosti v okviru visokošolskega izobraževanja;

64.

meni, da je treba obveščanje delavcev EU o ugodnostih, pravicah in dolžnostih, ki izhajajo iz mobilnosti delovne sile, še dodatno izboljšati; poziva Komisijo, naj svoje ukrepe uskladi z nacionalnimi organi ter vzpostavi povezave med mrežo EURES in spletnim omrežjem za reševanje težav SOLVIT, da bi se izboljšala kakovost storitev za državljane, ki uveljavljajo svojo pravico do mobilnosti; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo večjezične svetovalne službe za evropske delavce migrante, zlasti v krajih, kjer je zaposleno veliko število takšnih delavcev;

65.

poudarja, da bi bilo treba pri spodbujanju aktivnih politik zaposlovanja dati v prvi vrsti prednost informacijam o programih izobraževanja in usposabljanja, ki so na voljo po EU;

66.

poziva k strožjemu izvajanju Direktive Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (tako imenovana „direktiva o obveščanju“) (12), kar zadeva minimalne informacije, ki jih morajo delavci dobiti od svojega delodajalca glede svojega delovnega razmerja, vključno z vsemi ustreznimi določbami o njihovih zaposlitvenih okoliščinah v državi gostiteljici;

67.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami spodbuja dejavno vključenost socialnih partnerjev za zagotovitev praktičnega izvajanja in krepitev pravic delavcev migrantov;

68.

poudarja nujnost sodelovanja med delavci in delodajalci znotraj mreže EURES;

69.

poziva k obsežnejšemu dialogu in usklajevanju med nacionalnimi in regionalnimi organi, saj so ti zaradi svoje bližine in poznavanja potreb državljanov za številne državljane običajno prvi vir informacij, ter k večji vključenosti socialnih partnerjev;

70.

poziva države članice, naj poostrijo spremljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje za zagotovitev, da niso kršene pravice delavcev migrantov ali prizadeta njihova pričakovanja, kar bi lahko oviralo prosto gibanje delavcev in njihovo socialno varnost;

71.

poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo delovanje agencij in organizacij, ki delo ponujajo delavcem iz drugih držav članic, da bi odkrile morebitne primere nezakonitega zaposlovanja ali zaposlovanja na črno ali agencije oziroma organizacije, ki ponujajo navidezna delovna mesta;

72.

poudarja, da bi delodajalcem morala biti naložena obveznost, da pri izvajanju prostega gibanja tuje zaposlene seznanijo s pravicami delavcev v posamezni državi zaposlitve. Poleg tega je treba ustanoviti večjezične svetovalne službe za priseljene delavce v državah članicah;

73.

poziva Komisijo, naj pripravi sporočilo o učinkih obdavčitve na delavce, ki jih zajema področje uporabe te direktive, da bi zagotovili boljše razumevanje ključnih vprašanj, ki lahko ovirajo ali preprečujejo mobilnost delavcev, in možne rešitve zanje;

74.

za zagotavljanje in krepitev konkurenčnosti Evrope, je treba vlaganjem v formalno in neformalno izobraževanje ter poklicno usposabljanje, z izmenjavo delovnih izkušenj in z usklajenimi ukrepi za pospeševanje mobilnosti delovne sile, dati največjo prednost;

75.

meni, da je treba okrepiti aktivne politike trgov dela ter zlasti poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje, saj lahko prispevajo k večji mobilnosti delavcev, olajšajo prehode v času strukturne brezposelnosti in delavcem omogočijo, da se prilagodijo spremembam na trgu dela;

76.

čestita Komisiji ob sprejemu vodilne pobude Mladi in mobilnost in vzpostavitvi Programa za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta ter še posebej pozdravlja pilotni projekt „Tvoja prva zaposlitev EURES“ in predlagani ukrep za oblikovanje evropskega potnega lista znanj in spretnosti;

77.

pozdravlja usposabljanje mladih, s katerim ti pridobijo znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo za delo in življenje v drugih državah; meni, da imajo ljudje pravico živeti in delati v državi, ki jo sami izberejo;

78.

meni, da bodo znanja in spretnosti, ki ustrezajo posebnim nacionalnim, regijskim ali lokalnim tržnim zahtevam, spodbudila mobilnost delavcev, in od Komisije zahteva, da oblikuje načrt povpraševanja po znanjih in spretnostih ter srednje- in dolgoročno oceno glede delovnih mest v prihodnje, kjer je mogoče zagotoviti uskladitev povpraševanja in ponudbe usposobljenosti, kot tudi srednje- in dolgoročne izglede za pomanjkanje delavcev izbranih poklicev, ki se lahko pojavi zaradi demografskih sprememb in staranja prebivalstva;

79.

meni, da je mobilnost delavcev dvosmeren proces; po eni strani vodi v pridobivanje znanj in spretnosti z vsemi oblikami izobraževanja, s katerimi se delovno aktivno prebivalstvo pri iskanju nove zaposlitve pripravlja na tekmece, po drugi strani pa lahko delavci migranti izpopolnijo svoja znanja in spretnosti z mobilnostjo, saj na novem delovnem mestu pridobijo več praktičnih izkušenj in znanj;

80.

meni, da je treba mobilnost spodbujati zlasti pri poklicnem izobraževanju, ker je na tem področju še vedno velik primanjkljaj; poudarja,da so programi, kot je Leonardo, pomembni in poziva države članice in podjetja, dejavna v poklicnem izobraževanju, da jih obsežno uporabljajo oziroma da olajšajo njihovo uporabo;

81.

želi tudi, da se znanja in spretnosti, ki jih na novo pridobijo delavci migranti med svojim delom v tujini, potrdijo, da bi se jim priznale njihove večje osebne sposobnosti in olajšala trajna vključitev v delo;

82.

meni, da se ne bi smeli osredotočati zgolj na mlade delavce in da so zaželene ciljne strategije, ki spodbujajo in lajšajo prosto gibanje različnih kategorij delavcev, glede na njihove posebne značilnosti (starost, spol, znanja in spretnosti, pripadnost ranljivim skupinam in manjšinam) in potrebe, da bi mobilnost lahko postala možnost za vse skupine delavcev;

83.

poziva države članice, naj svoje strategije vseživljenjskega učenja in poklicnega usposabljanja prilagodijo razmeram na trgu delovne sile in zagotovijo prenosljiva znanja in spretnosti, ki bodo z vidika geografskega območja in znanja omogočala širšo uporabo, da bi tako ta znanja in spretnosti bolje uskladili s ponudbo delovnih mest;

84.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri doseganju višje ravni primerljivosti šolskih in univerzitetnih učnih načrtov ter izobraževalnih sistemov v EU, s poenostavljenim medsebojnim priznavanjem diplom, tudi s ciljem spodbujanja medsebojnega priznavanja strokovnih nazivov, kar je osrednjega pomena; poudarja obstoječe razlike med njimi in med kvalifikacijami za regulirane poklice, vendar z željo po splošni liberalizaciji dostopa; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je vedno več čezmejnega sodelovanja med visokimi šolami in univerzami, ter poziva države članice, naj to podprejo;

85.

spodbuja države članice, naj okrepijo udeležbo malih in srednje velikih podjetij v vseživljenjskem učenju z zagotavljanjem spodbud za njihove zadevne delavce in delodajalce, s posebnim poudarkom na učenju jezikov in novih tehnologijah ter tudi v skladu z zahtevami trga dela, saj je večina evropske delovne sile zaposlena v malih in srednje velikih podjetjih ter bo na ta način postala konkurenčnejša, kar bo okrepilo tudi mobilnost za obvladovanje neuspešnega zapolnjevanja prostih delovnih mest v več državah članicah;

86.

meni, da je treba najti sinergijo med programi, namenjenimi spodbujanju prostega gibanja študentov, oseb, ki se poklicno usposabljajo, in pripravnikov, ter programi, ki so namenjeni izključno spodbujanju prostega gibanja delavcev;

87.

spodbuja države članice, naj s pomočjo Komisije in socialnih partnerjev vzpostavijo strukture za podporo učenja jezikov in za poučevanje kulturnih tradicij držav članic gostiteljic za družine delavcev migrantov, zlasti ker ti dejavniki še naprej ovirajo mobilnost evropskih državljanov;

88.

meni, da nezadostno znanje jezikov (še posebej pri odraslih) ostaja pomembna ovira za mobilnost delovne sile ter ima lahko za posledico povečan obseg dela na črno; poziva države članice, naj dejavno spodbujajo učenje tujih jezikov in razširijo v vse vrste izobraževanja, in Komisijo, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji na tem področju;

89.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/46

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 9, 49 in 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah" (KOM(2011)0020) in delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2011)0102), priloženega temu sporočilu, o postopku medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja" (KOM(2011)0206),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "K aktu za enotni trg" (KOM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. marca 2011 o boljšem delovanju enotnega trga za storitve – postopek medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah,

—

ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (2),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu (3),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 15. februarja 2011 o izvajanju Direktive o storitvah 2006/123/ES (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenje Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0324/2011),

A.

ker storitve še vedno obsegajo zgolj približno petino skupne trgovine znotraj EU, hkrati pa ustvarjajo več kot dve tretjini BDP in zaposlitev,

B.

ker dejavnosti, ki jih zajema direktiva o storitvah, ustvarjajo 40 % BDP in delovnih mest v EU in ker predstavljajo tudi nekatere najpomembnejše neizkoriščene možnosti za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest v EU, saj na notranjem trgu še vedno obstaja veliko ovir za trgovino s storitvami,

C.

ker storitve spodbujajo gospodarstva držav članic z ustvarjanjem delovnih mest, rastjo in inovacijami in je zato dobro delujoč in povezan notranji trg storitev zaradi sedanje gospodarske in finančne krize ter kot pogoj za okrevanje toliko bolj potreben,

D.

ker je direktiva o storitvah dejavnik rasti Evropske unije in ker je njeno celovito in pravilno izvajanje vključeno v okvir strategije Evropa 2020 ter Akta za enotni trg,

E.

ker pravočasen in pravilen prenos direktive o storitvah v nacionalno zakonodajo pomeni izziv za uprave držav članic, vendar je hkrati potreben in tudi trdna osnova za razvoj upravnega sodelovanja med državami članicami,

F.

ker je bilo med postopkom preverjanja Evropski komisiji priglašenih skoraj 34 000 zahtevkov,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o postopku medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah in poudarja pomen obsežnega dela, ki so ga opravile Komisija in predvsem nacionalne uprave držav članic, vključno z lokalnimi in regionalnimi upravami;

2.

poudarja, da je delujoč enotni trg storitev pogoj za spodbujanje rasti, dostojnega zaposlovanja in inovacij v Evropi ter za ohranitev konkurenčne vloge Evrope na svetovnem prizorišču;

3.

ugotavlja, da splošni potencial skupnega trga za storitve ni v celoti izkoriščen, ker zlasti zaradi tržnih omejitev v državah članicah le majhen delež malih in srednjih podjetij opravlja čezmejne storitve;

4.

meni, da sta za oblikovanje enotnega trga storitev najpomembnejša popolno izvajanje direktive o storitvah v vseh državah članicah ter vzpostavitev povsem delujočih enotnih kontaktnih točk;

5.

zato poziva, naj se preuči, ali je mogoče na enotnih kontaktnih točkah obveščati v angleščini in lokalnih jezikih, kar bi bilo v korist ponudnikov storitev in njihovih uporabnikov iz drugih držav članic, ter ali bi lahko ponudniki in uporabniki storitev uporabljali elektronski podpis;

6.

poudarja, da je medsebojno ocenjevanje omogočilo oceno notranjega trga storitev po uveljavitvi direktive, zlasti glede zahtev iz členov 9, 15 in 16;

7.

opozarja na nedorečenost člena 39 direktive o storitvah pri določitvi natančnih ciljev postopka medsebojnega ocenjevanja; opozarja na različna dojemanja in pričakovanja deležnikov v zvezi z njegovimi cilji in rezultati;

8.

poudarja, da je bilo medsebojno ocenjevanje izvedeno po roku za prenos določb direktive o storitvah v nacionalno zakonodajo; poudarja, da izvajanja direktive o storitvah ne bi smeli mešati z medsebojnim ocenjevanjem;

9.

obžaluje zamude pri izvajanju direktive o storitvah v nekaterih državah članicah in meni, da so vplivale na postopek medsebojnega ocenjevanja;

10.

meni, da je zahteven časovni okvir postopka medsebojnega ocenjevanja pomagal ohraniti zagon po uveljavitvi direktive;

11.

meni, da se je izkazala smotrnost postopka medsebojnega ocenjevanja, saj je prispeval k seznanitvi Komisije in držav članic s preostalimi ovirami in položajem v vsaki državi članici; ugotavlja, da je postopek državam članicam prinesel povratne informacije o izbranih politikah in poenostavil spodbujanje najboljših praks ter povečaj preglednost nad rezultati izvajanja;

12.

poziva države članice in Komisijo, naj začnejo dialog o dovoljenih in nedovoljenih ovirah;

13.

meni, da je bil postopek skupnega ocenjevanja bistven za razjasnitev nekaterih dvoumnih okoliščin, ki še prevladujejo pri opravljanju storitev na nacionalni in čezmejni ravni, kot so vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij in zavarovalne obveznosti čezmejnih ponudnikov storitev; poudarja, da je nenazadnje pomagal oceniti, ali se izvedbeni ukrepi, sprejeti v posamezni državi članici, izvajajo v smislu direktive o storitvah;

14.

poudarja, da so "skupinske razprave" bistvena sestavina medsebojnega ocenjevanja; pozdravlja duh sodelovanja in medsebojnega zaupanja, ki je prevladoval med razpravami;

15.

meni, da je medsebojno ocenjevanje prispevalo k oblikovanju evropskega duha med nacionalnimi upravami in upravam držav članic omogočil, da se bolje spoznajo; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se znanje in izkušnje, pridobljeni med medsebojnim ocenjevanjem, ohranjajo in uporabijo za izboljšanje enotnega trga storitev;

16.

ugotavlja, da so se deležniki v postopek medsebojnega ocenjevanja vključevali le v omejenem obsegu; priznava, da je bila neka mera zaupnosti pomemben pogoj za vzpostavitev medsebojnega zaupanja med državami članicami; vendar obžaluje, da deležniki niso redno dobivali povratnih informacij;

17.

se zaveda upravnih stroškov, povezanih z medsebojnim ocenjevanjem, zlasti v državah članicah, kjer so v postopku sodelovale regionalne oblasti;

18.

meni, da je postopek medsebojnega ocenjevanja iz direktive o storitvah pomemben instrument za opredelitev nadaljnjih pobud, ki imajo za cilj izboljšanje delovanja notranjega trga za storitve; pozdravlja dejstvo, da Komisija predlaga niz ukrepov, s katerimi bi izkoristili zagon, pridobljen med izvajanjem in medsebojnim ocenjevanjem;

19.

poziva Komisijo, naj Parlament obvešča o napredku in rezultatih dialoga z državami članicami o izvajanju direktive o storitvah; poziva Komisijo, naj po potrebi sprejme dodatne izvršilne ukrepe;

20.

pričakuje napovedano ekonomsko oceno izvajanja direktive o storitvah in njenega vpliva na delovanje trga storitev; si želi, da bi bilo mogoče na osnovi te ocene izmeriti dejanski vpliv direktive na ekonomsko dejavnost in zaposlovanje; poziva Komisijo, naj pri izvajanju te ocene zagotovi čim večjo preglednost in jo poziva, naj svoje ugotovitve predstavi Parlamentu takoj, ko bodo na voljo;

21.

pozdravlja pobudo za preverjanje uspešnosti notranjega trga in upa, da se bo s tem občutno izboljšalo praktično razumevanje uporabe različnih zakonodajnih aktov EU in njihovega vzajemnega delovanja v praksi; meni, da bi bilo treba preverjanje uspešnosti izvesti ob upoštevanju vidika uporabnikov enotnega trga;

22.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z Evropskim parlamentom pri pobudi za preverjanje uspešnosti;

23.

poziva ki odpravi regulativnih ovir, ki še obstajajo, kot so pravila o rezerviranih dejavnostih, obveznosti zavarovanja, zahteve glede pravne oblike in lastništva kapitala; poziva Komisijo, naj svojo pozornost usmeri v nepravične in nesorazmerne zahteve, ki jih je treba odpraviti, da bi zagotovili nemoteno delovanje enotnega trga;

24.

obžaluje, da se na področjih, kjer so težave že dolgo znane, ni že prej ukrepalo;

25.

obžaluje, da Komisija še ni zagotovila meril za izbiro posebnih vrst zahtev za ciljne ukrepe; poziva Komisijo, naj pojasni, zakaj so bile druge vrste zahtev iz člena 15 direktive o storitvah, kot sta najmanjše število zaposlenih in določene najnižje ali najvišje tarife, ocenjene kot manj pomembne od tistih, ki jih je izpostavila v svojem sporočilu;

26.

poziva Komisijo, naj zbere in predstavi podatke, ki številčno ovrednoti vpliv različnih še obstoječih zahtev, ki bi, če bi bile odpravljene, izboljšale delovanje enotnega trga storitev; poziva Komisijo, naj da prednost ciljnim ukrepom za odpravo tistih zahtev, ki bi ob polnem upoštevanju člena 1 direktive o storitvah prinesle najvišjo dodano vrednost za delovanje enotnega trga storitev; nadalje poziva Komisijo, naj svoje ukrepe osredotoči na sektorje in poklice z velikimi možnostmi rasti pri čezmejnem opravljanju storitev;

27.

poziva Komisijo, naj nadaljuje z individualnim sodelovanjem z državami članicami in ga še okrepi, da bi se direktiva o storitvah v vseh državah članicah direktiva o storitvah v celoti in pravilno prenesla in izvajala;

28.

meni, da še vedno obstajajo številne nacionalne ovire, ki upočasnjujejo zlasti rast profesionalnih storitev med podjetji; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo nove in še obstoječe zahteve nediskriminatorne, nujne in sorazmerne; poziva Komisijo, naj aktivneje sodeluje z državami članicami, da bo natančno spremljala in zagotovila potrebno obveščanje o pomembnih nacionalnih zakonodajnih ukrepih v zvezi z izvajanjem člena 15 direktive o storitvah;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj si v večji meri skupaj prizadevajo za ustrezno izvajanje določbe o svobodi opravljanja storitev iz člena 16 direktive o storitvah v državah članicah; poziva Komisijo, naj celovito oceni stanje na področju opravljanja čezmejnih storitev v EU, vključno z razlogi, ki pojasnjujejo zmerno stopnjo rasti v tem sektorju, ter podrobno pregleda, kako učinkovito države članice izvajajo določbe člena 16 direktive o storitvah;

30.

poudarja, da je treba zagotoviti skladno izvajanje različnih delov zakonodaje, ki so ključnega pomena za storitvene dejavnosti;

31.

poziva države članice, naj zagotovijo celovito in ustrezno izvajanje določb direktive o storitvah, ki niso bile vključene v postopek medsebojnega ocenjevanja, kot so enotne kontaktne točke, ter poziva Komisijo, naj zagotovi dosledno izvrševanje ustreznih določb;

32.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja redno preverjanje in ocenjevanje dela enotnih kontaktnih točk v državah članicah, ki imajo bistveno vlogo pri zagotavljanju informacij ponudnikom storitev na sodoben in potrošniku prijazen način;

33.

ugotavlja, da so pri zagotavljanju, da lahko ponudniki storitev, zlasti mala in srednja podjetja, v celoti uveljavljajo svoje pravice na enotnem trgu, pomembni alternativni mehanizmi za reševanje sporov in problemov, kot je SOLVIT; pozdravlja napoved Komisije, da bo ocenila učinkovitost teh orodij in poročala o potrebi po nadaljnjih specifičnih pobudah.

34.

soglaša s stališčem Komisije, da bi bilo treba ponudnikom storitev, vendar tudi njihovim prejemnikom, pomagati pri uveljavljanju njihovih pravic, in predlaga nadgradnjo obstoječih orodij, kot je SOLVIT;

35.

znova poudarja svojo podporo uporabi medsebojnega ocenjevanja na drugih področjih politike, kjer je to ustrezno; meni, da se je medsebojno ocenjevanje izkazalo za inovativno in koristno ter bi ga morali dojemati kot sredstvo za izboljšanje delovanja enotnega trga;

36.

zato predlaga, da se preuči prožno medsebojno ocenjevanje in, kadar je to ustrezno, uvede za medsebojno ocenjevanje področij politike, ki so zajeta v horizontalnih direktivah, na podlagi katerih so države članice ohranile znaten manevrski prostor, da bi tako dosegli bolj poenoteno zakonodajo, vzpostavili boljše odnose in medsebojno razumevanje med državami članicami ter preprečili pretirano izvajanje pravnih aktov ("pozlačevanje”);

37.

priporoča, da bi se medsebojno ocenjevanje uporabljalo kot prožno sredstvo, za vsak primer posebej; predlaga, da bi ga morali ciljno predlagati za vključitev v izbrane direktive horizontalne narave, ki zahtevajo številne ukrepe za prenos v nacionalno zakonodajo in državam članicam dopuščajo precejšen manevrski prostor; poleg tega predlaga namensko uporabo medsebojnega ocenjevanja, pri čemer bodo predmet postopka samo najpomembnejše določbe posamezne direktive;

38.

vseeno poziva Komisijo, naj jasno opredeli cilje in končne rezultate medsebojnega ocenjevanja, preden predlaga medsebojno ocenjevanje za druge direktive, in tako zagotovi, da postopek ne bi po nepotrebnem obremenil ocenjevalnih organov;

39.

meni, da bi "skupinske razprave" morale ostati osrednja sestavina medsebojnega ocenjevanja; meni, da primerno ciljno, vendar omejeno število strokovnih udeležencev v skupinskih razpravah ustvarja pogoje za učinkovitost in doseganje rezultatov; meni, da bi bilo treba medsebojno ocenjevanje razvijati kot postopek za izmenjavo najboljše prakse in izkušenj pri razvijanju politike med državami članicami ter da bi se lahko vloga Komisije pojasnila v smislu zagotavljanja smernic in usmerjanja postopka, zlasti med temi skupinskimi razpravami; meni, da mora sestava skupin vedno izražati pričakovanja držav članic in morebiten vpliv na enotni trg;

40.

poziva Komisijo, naj poveča preglednost z obveščanjem Evropskega parlamenta o vsebini in napredku razprav med državami članicami ter s posredovanjem rednih poročil na različnih stopnjah medsebojnega ocenjevanja za sprotno obveščanje vseh deležnikov; poziva Komisijo, naj javno objavi glavne sklepe skupinskih in plenarnih sej;

41.

poudarja, da se namen primerjalnih tabel in medsebojnega ocenjevanja razlikuje, zato bi jih bilo treba obravnavati kot ločena orodja politike, ki jih ni mogoče izmenjati med seboj, ter da so korelacijske tabele zato nujne za prenos zakonodaje EU;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/51

—

ob upoštevanju sklepov in sporazumov s srečanj skupine G20 v Londonu, Pittsburghu, Torontu in Seulu,

—

ob upoštevanju poročila o pobudi Palais-Royal z naslovom Reforma monetarnega sistema: kooperativni pristop za enaindvajseto stoletje, ki je bil objavljen 8. februarja 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 z naslovom EU kot globalni akter: njena vloga v mednarodnih organizacijah (2),

—

ob upoštevanju stalnega in pomembnega prispevka čezatlantskega dialoga zakonodajalcev ter čezatlantskega poslovnega dialoga,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0323/2011),

A.

ker se je svetovno gospodarstvo v zadnjih desetletjih razvijalo tako, da sta se kljub neenakomerni porazdelitvi na splošno povečali rast in blaginja in je bilo na milijone ljudi rešenih revščine, čeprav je število ljudi, ki živijo v revščini in bedi še vedno nesprejemljivo visoko; ker je treba zmanjšati socialne in ekonomske razlike med državami in v njih samih; ker mora biti boj Evrope zoper revščino ena od najpomembnejših prednostih nalog v strategiji EU 2020;

B.

ker se ZDA in Evropa še vedno soočata z najhujšimi posledicami največje mednarodne gospodarske recesije od velike depresije,

C.

ker je razvoj svetovnega gospodarstva v zadnjih desetletjih utrpel nevzdržna neravnovesja,

D.

ker bi lahko z učinkovitim svetovnim gospodarskim upravljanjem zmanjšali negativne učinke ter izravnali nevarne posledice globalizacije, denimo povečanje neenakosti in uničevanje okolja,

E.

ker je vstop novih pomembnih akterjev na svetovni trg, tako v smislu svetovne trgovine kot gospodarske rasti, pri čemer prednjačita Kitajska in Indija, bistveno vplival na svetovno gospodarstvo in ga temeljito spremenil, kar kliče po reformah in konvertibilnih menjalnih tečajih;

F.

ker sedanja neravnovesja še vedno nastajajo predvsem zaradi pomanjkanja konkurenčnosti ter zasebnih in javnih prihrankov v državah s primanjkljajem in zaradi velikih prihrankov, povezanih s premajhnim povpraševanjem v državah s presežkom, ki so danes obsežnejša, in ker ta ravnovesja zaradi visoke stopnje globalizacije in obsega kapitalskih tokov ustvarjajo nove izzive za globalno upravljanje in šibijo strukture obstoječih institucionalnih ureditev;

G.

ker bistveno prvino za uravnoteženje svetovnega gospodarstva v širšem pomenu sestavlja dvoje: povečana konkurenčnost in celovite reforme, ki bi spodbujale rast v državah s primanjkljajem ter odprtje trgov in zmerna monetarna politika v državah s presežkom;

H.

ker je prvo desetletje delovanja ekonomske in monetarne unije pokazalo, da je odgovorna proračunska politika eden osnovnih pogojev za čim večje zmanjšanje posledic globalnih finančnih in ekonomskih pretresov,

I.

ker obstajajo številne mednarodne organizacije, ki naj bi upravljale svetovno gospodarstvo, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj ter Mednarodna finančna korporacija, skupaj z medvladnima skupinama G7 in G20, od katerih sta najučinkovitejša organa Mednarodni denarni sklad in skupina G20, vendar ju je treba še vedno izboljšati,

J.

ker so za globalne trge potrebna globalna pravila,

K.

ker je prevladujoča monetarna ureditev v nekaterih državah s presežkom privedla do precejšnjega nakopičenja tujih deviznih rezerv, zlasti ameriškega dolarja, kar je v zameno povečalo ponudbo kapitala v državah s primanjkljajem in ustvarilo pritisk na znižanje stopenj obrestnih mer ter spodbudilo pretirano rast cen premoženja, ki je imela bistveno vlogo v zadnji finančni krizi,

L.

ker je svetovna gospodarska kriza, ki se je začela v finančnem sektorju, privedla do visokih ravni zadolženosti nekaterih vodilnih svetovnih gospodarskih akterjev, vključno z ZDA, Japonsko in EU,

M.

ker se skupina G20 v sklepni izjavi iz Pittsburgha o okviru za močno, trajnostno in uravnoteženo rast strinja, da je za odziv na krizo nujno potreben nov večstranski pristop,

N.

ker se na splošno priznava vloga, s katero so nekateri sektorji finančne industrije prispevali k svetovni finančni krizi, kar kaže na šibke točke finančne ureditve, poglabljanje državne dolžniške krize ter skupen pogled, da je treba povečati odgovornost in preglednost finančnega sektorja in bi moral ta nositi precejšen delež stroškov, ki jih je povzročila kriza;

O.

ker so neravnovesja tekočega računa, o katerih se veliko govori, posledica temeljnih strukturnih neravnovesij v nacionalnih gospodarstvih,

P.

ker so se zaradi pomanjkanja usklajene in učinkovite ureditve in nadzora svetovnega finančnega sistema pojavile šibkosti finančnega sektorja, ki so posledično povečale ranljivost svetovnega gospodarstva;

Q.

ker sta okrepljena vloga in ugled skupine G20 kot foruma za neuradne politične razprave na najvišji ravni dobrodošla; ugotavlja, da ta skupina kot institucija nima pravne podlage in stalnega sekretariata, ima pa šibko upravno strukturo, zlasti v primerjavi z drugimi mednarodnimi institucijami, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija;

R.

ker je sedanji mednarodni denarni sistem številnim državam omogočil, da so prešle na strategije konkurenčne devalvacije, ki so poleg naraščajočih špekulativnih transakcij močnih tržnih interesnih skupin na deviznem trgu močno prispevale k čezmerni nestanovitnosti cen in ustvarile veliko tveganje za devizne trge ter za mednarodno trgovino;

S.

ker EU ne velja za močnega akterja pri prenovi mednarodnega monetarnega in finančnega sistema, saj ne govori z enim glasom, njeno zunanje predstavništvo v mednarodnih gospodarskih zadevah pa je razdrobljeno;

T.

ker je bistveno zagotoviti, da gospodarski in finančni sistemi ne bodo ogrožali realnega gospodarstva;

U.

ker je Mednarodni denarni sklad v skladu s priporočili skupine G20 prejel večja pooblastila v zvezi z nadzorom in spremljanjem svetovnega finančnega sistema, poleg tega so bila povečana njegova proračunska sredstva in trenutno poteka temeljita reforma njegove strukture upravljanja;

V.

ker so finančni trgi v zadnjih desetletjih začeli delovati globalno z intenzivnimi informacijsko-tehnološkimi procesi in omrežji, standardizacija podatkov pa zaostaja, kar ovira zbiranje, analizo in obravnavo podatkov na trgu in pogosto celo v družbah ter zmanjšuje preglednost finančnih transakcij;

1.

poudarja, da lahko predvsem pretirana globalna neravnovesja ogrozijo finančno in makroekonomsko stabilnost vodilnih gospodarstev in imajo posledice za druga gospodarstva; zato poudarja, da bi morala neravnovesja zaradi strukturnih neskladij in pomanjkanja konkurenčnosti v domačem gospodarstvu odpraviti države s presežki in primanjkljajem, saj je prav to temeljni vir težav;

2.

poudarja, da je finančna in gospodarska kriza pokazala, da bi morali pritok kapitala zaradi svetovnih neravnovesij spremljati odgovorna monetarna politika in močna finančna ureditev ter nadzor;

3.

priznava, da morajo oblikovalci politike po svetu še naprej iskati rešitve za reformo globalnega gospodarskega upravljanja, da bi spodbudili ponovno vzpostavitev ravnovesja svetovnega gospodarstva in preprečili novo gospodarsko krizo; poudarja, da bi morala reforma globalnega upravljanja zagotoviti, da bo za trge veljal celovit institucionalni okvir, zato da bodo lahko pravilno delovali; ocenjuje tudi, da mora biti eden izmed prednostnih ciljev svetovnega gospodarskega upravljanja vzpostavitev ugodnega okolja za dolgoročne naložbe;

4.

poudarja, da je potrebna odgovorna monetarna politika; odločno poziva centralne banke večjih gospodarstev, naj pri izvajanju konvencionalnih ali nekonvencionalnih ukrepov preučijo možne negativne eksternalije, kot so prenapihnjena vrednost sredstev, dinamika strategij valutnega donosa in finančna destabilizacija v drugih državah;

5.

se zaveda, da so končno zaupanje v moč temeljnega gospodarstva ter globina, preglednost, dodelanost in stabilnost njegovih finančnih trgov poglavitni elementi, zaradi katerih centralne banke tretjih držav hranijo valute kot rezerve; zvezi s tem poudarja, da mora biti vsaka valuta, ki naj bi postala del košarice Mednarodnega denarnega sklada, v kateri so posebne pravice črpanja, popolnoma konvertibilna, in ugotavlja, da bi se moral v sestavi te košarice odražati relativni pomen valut v svetovnih trgovinskih in finančnih sistemih;

6.

meni, da bi morali menjalni tečaji zaradi večje odprtosti in prožnosti ter spodbujanja gospodarskega prilagajanja odražati poglavitne tržne temelje ter da jih ne bi smeli upravljati ali z njimi manipulirati nacionalni monetarni organi;

7.

odločno poziva člane Mednarodnega denarnega sklada, naj sprejmejo člene statuta sklada, zlasti zavezo o izogibanju manipulaciji menjalnega tečaja, ter ustrezne določbe splošnega sporazuma o carinah in trgovini in sporazumov STO;

8.

odločno poziva k uporabi posebnih pravic črpanja kot možni nadomestitvi dolarja kot svetovne rezervne valute, kar bi lahko pomagalo pri stabilizaciji svetovnega finančnega sistema; poziva Mednarodni denarni sklad, naj nadalje preuči dodelitev ter širšo uporabo posebnih pravic črpanja, zlasti zaradi okrepitve večstranskega sistema deviznih tečajev;

9.

podpira delo in zaveze držav G20, da bodo srednjeročno izvajale pravilno stopnjevane, rasti prijazne načrte javnofinančne konsolidacije, obenem pa podprle ustrezno hitrost povpraševanja na domačem trgu in ustrezno monetarno politiko, krepile prožnost menjalnih tečajev, tako da bodo bolje odražali gospodarske temelje, ter izvajale strukturne reforme za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in prispevanje k ponovni vzpostavitvi ravnovesja na svetovni ravni;

10.

vendar ugotavlja, da se zdijo na ravni G20 možnosti za odpravljanje globalnih neravnovesij zelo omejene;

11.

poziva Svetovno trgovinsko organizacijo, naj prevzame dejavno vlogo pri prepoznavanju in obravnavanju morebitnega izkrivljanja trgovine v zvezi s finančnimi storitvami, ki ga povzročajo različne regulativne ureditve;

12.

poziva Komisijo, naj izdela celovit mehanizem, ki bi bil zasnovan pretežno na pravilih STO in tesno povezan z njimi, ki bo preprečeval uporabo trgovine kot orodja zunanje politike na način, ki je v nasprotju z mednarodno priznanimi demokratičnimi vrednotami, kot so navedene v Ustanovni listini Združenih narodov;

13.

poziva Komisijo, naj na naslednjem srečanju med EU in ZDA v okviru čezatlantskega ekonomskega sveta sproži vprašanje medsebojnega sodelovanja pri nadzoru izvedenih finančnih instrumentov na blago v skladu z obstoječimi pravili na področju preglednosti in zlorabe trga;

14.

poziva EU, naj uresničuje izjave skupin G8/G20 na vrhunskih srečanjih, predvsem kar zadeva subvencije za fosilna goriva in kmetijstvo, upoštevaje smernice OECD na tem področju ter nestanovitnost cen hrane in blagovne borze;

15.

poziva Komisijo, naj revidira svojo trgovinsko strategijo v smislu krepitve trgovanja jug-jug in trgovine znotraj regije v drugih delih sveta, kar bi zmanjšalo ranljivost številnih malih gospodarstev ter prispevalo k razvoju močnejših gospodarskih partnerjev v prihodnosti;

16.

podpira določitev časovnega okvira za akcijski načrt za izvajanje okvira G20 za močno, vzdržno in uravnoteženo rast;

17.

pozdravlja vse pobude za nadaljnje razprave o skupnih globalnih izzivih in sodelovanje pri tem, vendar meni, da so številni obstoječi forumi, kot je G20, namenjeni zgolj neuradnim razpravam, brez pravne podlage ali značilnosti mednarodne organizacije pri postopku odločanja ali izvajanju in nadziranju njenih odločitev, zaradi česar bodo ostale šibke kot strukture upravljanja;

18.

ugotavlja, da način odločanja s soglasjem, ki je značilen za številne svetovne organe sodelovanja ne spodbuja drznih odločitev in pogosto vodi v nezavezujoče dogovore; poziva svetovni forum, naj posnema EU, ki se je odmaknila od izključnega zanašanja na soglasje;

19.

meni, da morajo biti zaveze, ki jih je dala skupina G20, konkretnejše in da mora doseženi napredek spremljati neodvisen, bolj uraden in vključujoč organ s statutom in sekretariatom, na primer Mednarodni denarni sklad;

20.

pozdravlja ukrepe, o katerih so se ministri za finance držav G20 dogovorili na vrhunskem srečanju 19. februarja 2011 v Parizu, da bi merili neravnovesja z nizom kazalnikov; poudarja, da morajo omenjeni kazalniki zajemati notranja neravnovesja, kot so javni dolg in primanjkljaji ter zasebni prihranki in dolgovi, pa tudi zunanja neravnovesja zaradi trgovinskih in naložbenih tokov ter prenosov;

21.

poziva skupino G20, naj redno izvaja proces medsebojnega ocenjevanja na podlagi okvira skupine G20 in zgornjih kazalnikov, da bi zagotovila možnosti politike za doseganje močne, trajnostne in uravnotežene rasti;

22.

poudarja, da finančni akterji delujejo na svetovni ravni in odslej meni, da je treba odpraviti pomanjkljivo usklajevanje finančnih ureditev in tako preprečiti, da bi nekateri finančni akterji izkoriščali regulativno arbitražo;

23.

poudarja, da mora imeti Evropska unija vodilno vlogo pri svetovni gospodarski reformi, da bi bile mednarodne institucije bolj zakonite, pregledne in odgovorne, in da bi morala Evropska unija v mednarodnih gospodarskih zadevah še bolj nastopati kot ena stranka;

24.

poziva k temu, da EU dobi sedež v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki; poziva k bolj demokratičnemu Mednarodnemu denarnemu skladu, vključno z odprto izbiro upravnega direktorja na podlagi dosežkov, in znatno povečanje pravic glasovanja za države v razvoju in države v prehodu;

25.

meni, da mora biti svetovno gospodarsko upravljanje dovolj odzivno, prožno in pragmatično za določitev, katere ureditve so najbolj prilagojene posameznim okoliščinam ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

26.

poudarja, da mora imeti Evropska unija vodilno vlogo pri svetovni gospodarski reformi, da bi bile mednarodne institucije in neuradni forumi bolj legitimni, pregledni in odgovorni;

27.

ugotavlja, da te institucije in forumi, zlasti G20, nimajo prave parlamentarne legitimnosti na svetovni ravni, zato poziva k vključitvi parlamentov v njihove procese sprejemanja odločitev; obžaluje demokratični deficit nekaterih partnerjev;

28.

ugotavlja, da bi lahko zaradi neskladnosti politik posameznih neuradnih forumov ter gospodarskih in mednarodnih finančnih ustanov nastale težave; poudarja, da je treba ukrepe za spodbujanje institucionalnega usklajevanja na svetovni ravni sprejemati v sklopu Mednarodnega denarnega sklada;

29.

poudarja, da je potrebno globalno razumevanje in enoten pristop v zvezi z monetarno politiko, mednarodno trgovino, vzdržnimi javnimi financami in prožnimi valutami na podlagi gospodarskih temeljev; meni, da bi morali biti odprti trgi zaradi medsebojne koristi vseh udeležencev ena od značilnosti svetovnega gospodarstva; poudarja, da so visoki socialni in okoljski standardi pomembni in jih je treba v vseh pogledih razviti; poudarja, da bi morala biti Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija v osrčju tega procesa;

30.

poziva članice Svetovne trgovinske organizacije, naj pristopijo k večstranskim trgovinskim sporazumom ter opravijo nadaljnje kroge trgovinskih pogajanj za bistveno zmanjšanje ovir za mednarodno trgovino ob hkratni zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev v vseh panogah, s čimer bi prispevali h gospodarski rasti in razvoju;

31.

meni, da je v interesu EU, da za to, da bi državam v razvoju omogočili več koristi od trgovine in vsem delavcem zagotovili dostojne delovne razmere ter plače, okrepi Mednarodno organizacijo dela in spodbuja sodelovanje pri delu STO ter spremljanju poglavij glede trajnosti, povezanih s splošnim sistemom preferencialov;

32.

poziva Komisijo, naj ponovno opredeli strategijo EU za trgovino in naložbe, tako da bo vključevala tudi države skupine BRIK (Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko) kot pomembne prihodnje trgovinske partnerice z lastnimi interesi v skupni svetovni mreži soodvisnih interesov socialno in ekološko trajnostnega razvoja;

33.

meni, da bi morale večstranske razvojne banke učinkoviteje zagotavljati dodatna sredstva, da bi bila usmerjena v točno določene lokalne potrebe, podpirala dolgoročne naložbe in utrjevala lokalna gospodarstva;

34.

priporoča trden in neodvisen Mednarodni denarni sklad, ki bo imel na voljo ustrezna orodja in sredstva, da bi lahko pozorneje spremljal medsebojno povezanost držav, ne le z okrepitvijo večstranskega nadzora, ampak tudi z osredotočanjem na sistemsko pomembna gospodarstva in oblikovanjem kazalnikov za oceno trajnih velikih neravnovesij; poziva k razširitvi mandata Mednarodnega denarnega sklada za posredovanje na tveganje, ki izhaja iz kapitalskih računov;

35.

poudarja, da bi morali večstranski sporazumi o izmenjavi davčnih informacij vključevati določbe o samodejni izmenjavi informacij in poziva k ukrepom, ki bodo okrepili pravno podlago za črni seznam OECD nesodelujočih jurisdikcij, s čimer naj bi izboljšali fiskalno preglednost ter se borili proti goljufijam in utajam davkov; poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predlaga trden standard poročanja za posamezne države za čezmejne družbe, da se povečata preglednost in dostop davčnih uprav do pomembnih podatkov;

36.

poudarja, da so pomembne mednarodne pobude, področju računovodskih ali revizijskih standardov;

37.

poziva voditelje držav skupine G20, naj brez nadaljnjega obotavljanja končajo razprave o minimalnih skupnih elementih globalnega davka na finančne transakcije;

38.

meni, da je G20 kljub pomenu drugih organov bistveni forum za posvetovanje na svetovni ravni, vendar ugotavlja, da ima kot svetovna institucija številne pomanjkljivosti, vključno s premajhno zastopanostjo malih narodov, pomanjkanjem preglednosti in demokratične odgovornosti, pa tudi pomanjkanjem pravne podlage, s pomočjo katere bi bile njene odločitve pravno zavezujoče;

39.

spodbuja Mednarodni denarni sklad in skupino G20, naj si prizadevata pridobiti prispevke in nasvete svetovnih gospodarstev z nizkim proračunskim primanjkljajem in uravnoteženimi javnofinančnimi odhodki ter naj delujeta na podlagi tega;

40.

poudarja, da je treba euroobmočje glede na njegovo enotno valuto in enotno politiko deviznega tečaja pri razpravah o svetovni monetarni ureditvi obravnavati kot enoten subjekt;

41.

poziva EU in države članice, naj poiščejo rešitve za nadaljnje izboljšanje usklajevanja med sestavami skupin G ter sistemom Združenih narodov;

42.

poziva k ustanovitvi mednarodnega odbora centralnih bank, ki bi ga v prvi vrsti sestavljale centralne banke EU, Japonske, Združenega kraljestva in Združenih držav, njegov mandat pa bi bilo usklajevanje monetarne politike, spremljanje finančnega nadzora ter razširjanje in uveljavljanje posebnih pravic črpanja kot globalne rezervne valute;

43.

priporoča politično okrepitev Mednarodnega denarnega sklada z letnimi vrhunskimi srečanji voditeljev držav, ki so zastopane v izvršnem odboru Mednarodnega denarnega sklada; na tej podlagi tudi spodbuja države članice Mednarodnega denarnega sklada, naj v izvršni odbor imenujejo najvišje vladne uslužbence, da bo ta prevzel vodilno vlogo kot forum za razprave in odločitve v zvezi z svetovnim gospodarskim upravljanjem;

44.

meni, da je treba povečati preglednost mednarodnih kapitalskih tokov, zlasti z odpravo bančne tajnosti;

45.

poudarja, da je premajhno sodelovanje finančnih nadzornikov spodbudilo širitev finančne krize in poostrilo njene posledice; v zvezi s tem poziva nadzorne organe Unije, naj prevzamejo vodilno vlogo pri vzpostavljanju mednarodnega sodelovanja in oblikovanju najboljše prakse v finančni ureditvi; poudarja tudi, da bi bila konvergenca v smeri skupnega finančnega okvira med ZDA in EU zelo dobrodošla;

46.

ugotavlja, da je potrebno globalno izvajanje reform, s katerimi bi izboljšali preglednost in odgovornost finančnih institucij;

47.

poudarja, da je bila sicer sprejeta zakonodaja za izboljšanje ureditve na nekaterih področjih finančnega sektorja v svetovnih finančnih centrih, vendar so nadaljnje reforme pravil in praks v bančnem ter vzporednem bančnem sistemu utemeljene;

48.

poudarja, da je treba evropske organe za finančni nadzor jasno pooblastiti za tesno sodelovanje z njihovimi sogovorniki iz tretjih držav ali mednarodnimi sogovorniki, po zgledu Evropskega organa za sistemska tveganja in Odbora za finančno stabilnost;

49.

poudarja, da je treba sprejeti dosleden in usklajen pristop k združitvi mikro- in makrobonitetnega nadzora;

50.

ugotavlja, da je ZDA in EU skupaj mogoče pripisati skoraj 40 % svetovne trgovine ter skoraj 50 % svetovnega BDP ter priporoča okrepljeni makrobonitetni dialog s poudarkom na atlantskem dialogu, temeljito in nepristransko izvajanje svežnja Basel III in nadaljnje razprave o širitvi področja nadzora na nebančne finančne institucije; poziva k trajnemu zagonu reforme finančnega sektorja za zagotovitev, da bodo finance učinkovito podpirale stabilnost in rast v realnem svetovnem gospodarstvu;

51.

spoštuje pristop skupine G20, Svetovne trgovinske organizacije, Basla III in drugih večnacionalnih organov, pri čemer se zaveda morebitnih nevarnosti pretirane regulacije in regulativne konkurence;

52.

pozdravlja vzpostavitev srečanja guvernerjev centralnih bank o svetovnem gospodarstvu pod okriljem Banke za mednarodne poravnave kot referenčne skupine za organizacijo sodelovanja centralnih bank;

53.

je zaskrbljen zaradi nevarnosti razdrobljenosti, povezane z raznolikostjo uredite, ki vpliva na dejavnosti svetovnih finančnih akterjev; zato poziva k večji stopnji povezanosti mehanizmov, ki se uporabljajo na različnih področjih;

54.

priznava vlogo, ki jo ima EIB pri spodbujanju rasti z dolgoročnimi naložbami;

55.

poudarja, da je treba razviti ustrezna merila za opredelitev sistemsko pomembnih finančnih institucij, da ne bi prihajalo do tega, da bi bile institucije prevelike ali preveč medsebojno povezane, da bi jim spodletelo, ter da je zato treba zmanjšati sistemsko tveganje z uporabo dodatnih rezerv in kapitalskih zahtev ter protitrustovskih zakonov;

56.

poziva baselski odbor za bančni nadzor, naj predlaga ukrepe za omejevanje bančnega poslovanja s prebivalstvom v sistemsko pomembnih institucijah ter od njih zahteva ločeno kapitalizacijo;

57.

poziva baselski odbor za bančni nadzor, naj razvije standardni vzorčni pristop k izračunu tveganju prilagojenih sredstev, da bi pravilno ocenil in primerjal izpostavljenost bank kreditnemu in tržnemu tveganju;

58.

priporoča razvoj primerne mednarodne infrastrukture pod okriljem Mednarodnega denarnega sklada, s katero bi organi oblasti in hkrati industrija dobili edinstven vir za standardizirane osnovne finančne podatke, kar bi s tehničnega vidika omogočilo mednarodne bonitetne naloge ter na primer varnejše in učinkovitejše industrijske procese;

59.

poudarja, da okrepljeni okvir gospodarskega upravljanja v EU in euroobmočju pozitivno vpliva na sodelovanje in usklajevanje na svetovni ravni;

60.

se zaveda, kako pomembna je krepitev in utrditev evropskega enotnega trga ne le kot notranjega cilja, ampak tudi kot vodilnega primera za druge trgovinske bloke po svetu;

61.

poudarja potrebo po politikah EU na kmetijskem in finančnem področju, s katerimi bi preprečili svetovne pretrese pri preskrbi s hrano in cenah hrane;

62.

poudarja pozitivne učinke močnejšega okvira gospodarskega upravljanja, s katerim bi utrdili pakt za stabilnost in rast v EU ter euroobmočju za sodelovanje in usklajevanje na svetovni ravni;

63.

ugotavlja, da bi morala imeti EU dejavno vlogo pri prenovi mednarodnega monetarnega in finančnega sistema z močnim zunanjim predstavništvom, ki bi temeljilo na učinkovitejšem in bolj preglednem notranjem procesu odločanja v skladu z ustreznimi določbami Lizbonske pogodbe,

64.

pozdravlja ustanovitev štirih novih evropskih finančnih regulativnih organov, Evropskega bančnega organa, Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine, Evropskega organa za vrednostne papirje in trge ter Evropskega odbora za sistemska tveganja, in upa, da bodo postali močni in učinkoviti;

65.

meni, da potreba po dajanju prednosti enakim konkurenčnim pogojem na mednarodni ravni ne bi smela preprečevati EU ter drugim regionalnim blokom in državam, da okrepijo regionalno ureditev za popolno uporabo prožnosti, ki jo omogoča Svetovna trgovinska organizacija, ter druge mednarodne standarde za uravnoteženje makroekonomskih temeljev ter povečanje blaginje;

66.

poziva EU, naj se osredotoči na zmanjševanje svoje energetske odvisnosti, da bi zajezila uvoženo inflacijo in ponovno pridobila trgovinsko ravnotežje z državami proizvajalkami nafte;

67.

poudarja, da bi lahko proizvodnjo svetovnih javnih dobrin, kot sta zaščita podnebja in izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja, podprli z okvirom EU za upravičen dostop do trga;

68.

poziva Komisijo, naj vloži predlog za izboljšanje notranjega postopka sprejemanja odločitev EU, da izboljša njegovo skladnost v zvezi z zunanjim predstavništvom na gospodarskem in finančnem področju in zagotovi, da bo predstavništvo EU demokratično odgovorno Evropskemu parlamentu, državam članicam in nacionalnim parlamentom;

69.

izrecno poziva skupino G20 in Svetovno trgovinsko organizacijo, naj raziščeta, ali se je mogoče na svetovni ravni dogovoriti za davek na ogljikov dioksid za uvožene proizvode in storitve;

70.

opozarja, da bi moralo imeti euroobmočje v skladu s členom 138 Lizbonske pogodbe enotno zunanje predstavništvo; odločno poziva Komisijo, naj v ta namen predstavi zakonodajni predlog;

71.

poudarja, da je polno sodelovanje v svetovnem gospodarstvu za Evropo ključnega pomena, če naj bi izkoristila vse priložnosti, najboljšo priložnost za to pa ima kot enotna celota;

72.

poziva EU, naj v skladu z Lizbonsko pogodbo, svojo notranjo agendo in razvojnimi cilji tisočletja v svojih trgovinskih politikah vedno spodbuja pravično trgovino, demokracijo, človekove pravice, dostojne delovne pogoje in trajnostni razvoj;

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/60

—

ob upoštevanju členov 14(3), 23, 24 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju člena 5 konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 7, 8, 16, 17, 27 in 30 spremenjene Evropske socialne listine Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom "Boljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem: močnejša podpora za usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja" (KOM(2008)0635),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010"Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015" (KOM(2010)0491),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom "Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok" (KOM(2008)0638),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. decembra 2008 o enakosti žensk in moških za leto 2010 (KOM(2009)0694),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije 2008/867/ES z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov za obdobje 2011–2020,

—

ob upoštevanju platforme EU za boj proti socialni izključenosti,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z dne 24. marca 2010 o drugem evropskem pregledu kakovosti življenja: družinsko življenje in delo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2009 o nediskriminaciji na podlagi spola in solidarnosti med generacijami (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o oceni rezultatov načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 in priporočilih za naprej (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2011 o ustreznih, vzdržnih in varnih evropskih pokojninskih sistemih (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju svojega stališča ob prvi obravnavi z dne 20. oktobra 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (8),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0317/2011),

A.

ker sta vzorec dvostarševske družine in pojem materinstva zgolj po poroki zaradi družbenih in kulturnih sprememb, ki jih spremljata dostop do trga dela in večja finančna neodvisnost žensk, vse bolj načeta, matere samohranilke pa postajajo v vseh razvitih in industrializiranih državah vse pomembnejša skupina prebivalstva; ker se vse več žensk prosto odloči za materinstvo, čeprav so samske;

B.

ker se najstnikom z otroki namenja nesorazmerna pozornost, saj naj bi samodejno postali starši samohranilci, in se tako ustvarja netočna slika o starših samohranilcih; ker škodljivi in netočni stereotipi spodjedajo samozavest in samospoštovanje staršev samohranilcev in njihovih otrok;

C.

ker enostarševske družine niso homogena skupina, temveč obsegajo zelo širok spekter družinskih, finančnih in socialnih razmer;

D.

ker so nekatere kategorije mater samohranilk zaradi razmer, v katerih živijo, vseeno ranljive, kar ima lahko posledice za njihove otroke;

E.

ker postajajo matere samohranilke v vseh razvitih in industrializiranih državah vse pomembnejša skupina, bodisi zaradi razveze, ločitve ali ker se nikoli niso poročile, in ker se je na to novo stvarnost treba odzvati s prilagoditvijo politik;

F.

ker so države članice odgovorne, da materam samohranilkam in njihovim otrokom zagotovijo sprejemljive razmere;

G.

ker javne politike v številnih državah članicah še vedno niso prilagojene različnim družinskim vzorcem in razmeram ter so starši samohranilci še vedno socialno in ekonomsko prikrajšani;

H.

ker v številnih družbah izbira matere, da se ne poroči, ni zasramovana ali zaznamovana kot v družbah, v katerih iz različnih razlogov prevladujejo patriarhalni vzorci;

I.

ker so v Evropi starši samohranilci večinoma ženske; ker je bilo leta 2001 v povprečju 85 % staršev samohranilcev žensk, starih od 25 do 64 let, kar pomeni, da je v vsej ženski populaciji 5 % mater samohranilk, v nekaterih državah članicah pa delež mater samohranilk znaša od 6 do 7,5 % (Češka, Poljska, Madžarska in Slovenija) in celo 9 % (Estonija, Latvija);

J.

ker se odnos do mater samohranilk in politike s tega področja, razlikujejo od ene evropske regije do druge, kar povzroča geografsko neravnovesje: severne regije imajo trdnejše sisteme socialnega varstva, južne regije se bolj zanašajo na vlogo širše družine, vzhodne regije pa zaznamuje mešanica obojega;

K.

ker imajo matere samohranilke zaradi različnih javnih politik in razlik v pravnem statusu (razvezane, ločene, neporočene ali ovdovele) različne izkušnje in so glede na državo, v kateri živijo, upravičene do različnih vrst dodatkov in zdravstvenih storitev zanje in njihove otroke;

L.

ker matere samohranilke pogosto prekinejo izobraževanje ali strokovno usposabljanje zaradi pomanjkanja časa in sredstev, porabljenih za vzgojo svojih otrok, tako da se soočajo s tveganjem socialne izključenosti in revščine;

M.

ker je izobraževanje in informiranje o spolnih in reproduktivnih pravicah žensk, zlasti mlajših, bistvenega pomena za preprečevanje nezaželenih nosečnosti;

N.

ker so ženske, ki so izgubile partnerja zaradi nasilja, vključno s seksističnim nasiljem, terorizmom in organiziranim kriminalom, bolj izpostavljene izključenosti iz družbe ter zato potrebujejo posebno pozornost, da se spodbudi njihova ponovna vključitev v družbo, in vodenje pri nadaljevanju starševske vloge, kar je najboljše za otroke;

O.

ker odgovorni organi na evropski ravni sprejemajo ukrepe in programe za pomoč tem skupinam;