7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/1

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o zeleni knjigi o izboljšanju učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v Evropski uniji: zaplemba bančnih računov (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. aprila 2009 o učinkovitem izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji: preglednost dolžnikovega premoženja (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program (3),

—

ob upoštevanju stockholmskega programa za obdobje 2010–2014: odprta in varna Evropa, ki služi svojim državljanom in jih varuje (4), ki ga je Evropski svet sprejel 10. decembra 2009 (5), zlasti točke 3.4.2 programa,

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbor za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0147/2011),

A.

ker je notranji trg najpomembnejše orodje Unije za spodbujanje rasti po finančni krizi; ker je bistvenega pomena, da se milijonom podjetij in državljanov, ki uporabljajo notranji trg ter koristijo pravico do bivanja, dela in potovanja po vsej Evropski uniji, omogočijo učinkovita pravna sredstva, kadar imajo zahtevek zoper druge državljane ali podjetja,

B.

ker sta za državljane in podjetja postala notranji trg in območje svobode, varnosti in pravice resničnost samo na tistih področjih, kjer se pravo Unije, zlasti na civilnopravnem področju, učinkovito izvaja od prenosa in ozaveščanja do uporabe in izvrševanja,

C.

ker je trenutna raven uspešnih čezmejnih izterjav dolgovanega premoženja tako fizičnih kot pravnih oseb izredno nizka; ker tako stanje odvrača od čezmejnega trgovanja, sporoča neposlušnim dolžnikom, da ne bodo kaznovani, in zavira gospodarsko učinkovitost Unije,

D.

ker so v primerih, ko ima dolžnik premoženje v več državah članicah, stroški čezmejne izterjave dolgov za upnike trenutno previsoki, da bi lahko zahtevali izterjavo; ker je čas, da se ta postopek izterjave poenostavi in pospeši,

E.

ker izjemno visoki stroški negativno vplivajo na širjenje čezmejnih posojil in celo čezmejnih poslovnih transakcij, kar resno ovira polno delovanje notranjega trga,

F.

ker mora biti čezmejno izvrševanje prednostna naloga na notranjem trgu, sodišča pa morajo biti sposobna hitro ukrepati za zamrznitev premoženja dolžnika ali domnevnega dolžnika; če takšne možnosti ni, lahko prevaranti in drugi, ki se namerno želijo izogniti obveznostim, premoženje prenesejo pod drugo jurisdikcijo, državljane in mala podjetja, ki so že pridobili sodno odločbo, pa prisilijo, da povrnitev premoženja zahtevajo na sodišču druge države članice,

G.

ker je glede na praktične težave, ki jih imajo v čezmejnih primerih upniki pri dostopanju do podatkov o dolžnikih v javnih ali zasebnih virih, potreben nalog za razkritje podatkov,

H.

ker naj bi zakonodajni ukrep, zahtevan v tej resoluciji, temeljil na podrobni oceni učinka, kot je zahteval Parlament,

I.

ker naj bi bili podrobni podatki o postopkih za izvrševanje zahtevkov v vsaki državi članici dostopni prek portala evropskega e-pravosodja, ker bi bilo treba okrepiti sodelovanje med izvršilnimi organi držav članic, da bi pospešili izterjavo dolgov;

J.

ker bi morala predlagana orodja dopolnjevati veljavno pravo in pobude Unije, predvsem Direktivo 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (6), Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (7), Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (8), Uredbo (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (9) in portal evropskega e-pravosodja,

K.

ker bi morali biti instrumenti enostavni in omogočati izvajanje brez zamud in nepotrebnih stroškov; ker morajo biti na voljo, kjer je to mogoče, ex parte in imeti učinek presenečenja; ker bi bilo treba ustrezno zaščititi pravice dolžnikov in domnevnih dolžnikov, da se prepreči vsakršno zlorabo zahtevanih ukrepov,

1.

zahteva, naj Komisija na podlagi člena 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije Parlamentu hitro predloži zakonodajne predloge ukrepov za zamrznitev in razkritje sredstev dolžnikov in domnevnih dolžnikov v čezmejnih primerih, v skladu s priloženimi podrobnimi priporočili;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic za proračun Unije;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Svetu in Komisiji.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/7

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za relistinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov (1),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0074/2011),

1.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije in priložnost za izboljšanje struktur korporativnega upravljanja v EU;

2.

poudarja, da je pravilno delovanje notranjega trga odvisno od stabilnosti finančnega sistema in z njim povezanega zaupanja državljanov ter potrošnikov v finančne institucije in transakcije; ugotavlja, da so sedanje politike prejemkov privedle do neprimernih struktur;

3.

se zaveda, da je glede na finančno krizo postalo jasno, da je treba kakovost varstva potrošnikov in zaščitne ukrepe v sektorju finančnih storitev občutno in odločno izboljšati, zlasti kar zadeva spremljanje in nadzor;

4.

meni, da bi se moral finančni sektor odzvati na potrebe realnega gospodarstva, prispevati k trajnostni rasti in pokazati največjo možno družbeno odgovornost;

5.

opozarja, da so številne finančne institucije po svetu v nedavni finančni krizi doživele polom, to pa je povzročilo velike stroške davkoplačevalcem; se strinja, da mora Komisija preučiti vse možne vzroke za polom v finančnih institucijah, da se prepreči morebitna nova kriza;

6.

opozarja na pomanjkanje vrednot in moralnosti pri ravnanju nekaterih akterjev na finančnih trgih in v ustanovah; poudarja, da morajo finančni trgi in institucije kot del svoje družbene odgovornosti upoštevati interese vseh sodelujočih strani, vključno s strankami, delničarji in zaposlenimi;

7.

ugotavlja, da ameriški Sarbanes-Oxleyev zakon v finančni krizi ni zaščitil institucij ZDA, obenem pa so se zaradi njega povečali stroški upoštevanja predpisov za vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, zlasti MSP, zmanjšala se je konkurenčnost in oteženo je ustanavljanje novih družb, ki bi lahko kotirale na borzi; poudarja, da je glede na sedanje gospodarske okoliščine in potrebe po rasti v Evropski uniji nujno preprečiti učinek, kakršnega je imel Sarbanes-Oxleyev zakon;

8.

opozarja, da so strukture korporativnega upravljanja v Evropski uniji različne in da imajo države članice različne pristope k reguliranju teh struktur; priznava, da bi bil univerzalni pristop neustrezen in bi ogrozil konkurenčnost finančnih institucij; ugotavlja, da so nacionalni nadzorni organi s temi pristopi seznanjeni in da so v mnogih primerih najprimernejši za sprejemanje odločitev v skladu z načeli EU; vseeno poudarja, da so za dobro upravljanje po vsem finančnem sektorju v EU potrebni strogi minimalni standardi;

9.

priznava, da se področje korporativnega upravljanja stalno razvija; meni, da je sorazmeren pristop, ki enakovredno združuje ciljno usmerjeno ureditev na podlagi načel ter prožen kodeks najboljših praks tipa „upoštevaj ali pojasni“, ustrezen; poudarja, da ga je treba dopolniti z rednim zunanjim ocenjevanjem in ustreznim regulativnim nadzorom;

10.

meni, da bi bil na drugih področjih vendarle primernejši pristop „upoštevaj ali pojasni“, ki bi bil okrepljen z nadzorom in bi se izvajal na podlagi posebnih zakonodajnih zahtev in strožjega preverjanja upoštevanja ali neupoštevanja pravil, ter da je potrebna kvalitativna in kvantitativna ocena, da se takšno preverjanje ne bi sprevrglo v golo formalnost;

11.

poziva Komisijo, naj vsak predlog, za katerega meni, da bi lahko izboljšal korporativno upravljanje, oceni z vidika razmerja med stroški in koristmi, pri čemer morajo finančne institucije ostati močne, stabilne in konkurenčne, da bi tako lahko prispevale k doseganju gospodarske rasti, obenem pa je treba upoštevati tudi učinek neregulacije na finančno stabilnost in na realno gospodarstvo;

12.

opozarja, da nekatere finančne institucije in nadzorni organi niso znali oceniti narave, stopnje in kompleksnosti tveganja, s katerim so se soočili, kar je prispevalo k finančni krizi; meni, da je učinkovito obvladovanje tveganja ključen dejavnik pri preprečevanju prihodnjih kriz;

13.

poziva, naj se v vseh finančnih institucijah uvede učinkovit sistem upravljanja, ki bo zagotavljal ustrezno obvladovanje tveganj, upoštevanje pravil, notranjo revizijo (in v primeru zavarovalcev aktuarske funkcije), strategije, politike ter procese in postopke;

14.

poudarja, da je tveganje finančnemu sektorju lastno in nujno v interesu zagotavljanja likvidnosti, spodbujanja konkurenčnosti in podpiranja gospodarske rasti in delovnih mest; da bi se izognili prihodnji finančni krizi, je po njegovem mnenju nadvse pomembno, da se na strani odborov poglobljeno razume in oceni tveganje;

15.

poziva k oblikovanju obveznih odborov za nadzor tveganja ali podobni ureditvi na ravni upravnih odborov pri vseh gospodarsko pomembnih finančnih institucijah in na ravni upravnih odborov matičnih družb pri vseh gospodarsko pomembnih finančnih skupinah; meni, da bi morali nadzorni organi EU v posvetovanju z ustreznimi nacionalnimi organi za upravljavce tveganj in vse pomembne nosilce tveganja oblikovati merila in postopke za preizkus njihove sposobnosti in primernosti, ki jih morajo izvajati finančne institucije, nacionalni organi pa bi morali zagotoviti spoštovanje teh meril;

16.

meni, da bi morali biti odbori za nadzor tveganja ali drugi enakovredni organi odgovorni za nadzor in svetovanje upravnemu odboru glede trenutne izpostavljenosti finančne institucije tveganjem in prihodnje strategije za obvladovanje tveganja, vključno s strategijo za upravljanje kapitala in likvidnosti, pri čemer bi upoštevali ocene finančne stabilnosti, ki jih pripravijo nadzorni organi in nacionalne centralne banke;

17.

poudarja, da je končna odgovornost za obvladovanje tveganja v rokah upravnega odbora institucije, ki mora biti odgovoren tudi za dokazovanje skladnosti s pravili in oblikovanje sanacijskih načrtov;

18.

poudarja, da je v vsaki instituciji nesorazmerno tveganje neskladno z najpomembnejšo nalogo članov njenega odbora, torej z dolgoročno in trajnostno poslovno strategijo;

19.

poudarja, da bi morale družbe vzpostaviti notranji postopek, ki bi ga pregledal nadzorni organ in bi ga uporabili za reševanje sporov, do katerih bi lahko prišlo med upravljavci tveganj in operativnimi enotami; poleg tega meni, da bi morali upravni odbori obveščati nadzorne organe o vseh pomembnih tveganjih, s katerimi so seznanjeni;

20.

podpira vzpostavitev poti za obveščanje odbora za nadzor tveganja ali zunanjih nadzornikov o notranjih sporih ali neprimernih praksah v podjetju, tudi ob upoštevanju, da prakse včasih odstopajo od politik podjetja, uprave pa ne poznajo vedno dejanskih praks;

21.

poudarja, da je treba sistem komuniciranja med funkcijo, pristojno za obvladovanje tveganja, in upravnim odborom izboljšati z uvedbo postopka, v skladu s katerim se spori ali težave posredujejo v reševanje nadrejeni ravni;

22.

poudarja, da bi moral imeti upravljavec tveganj možnost neposrednega stika z upravnim odborom družbe in da bi ga morali imenovati in odstaviti vsi člani tega odbora, s čimer bi zagotovili njegovo neodvisnost in objektivnost,

23.

poleg tega predlaga, naj se v primeru zavrnitve mnenja odbora za nadzor tveganja določi postopek za sestavo zapisnika, ki naj se posreduje revizorjem in nadzornikom;

24.

opozarja, da direktiva o preglednosti določa, da morajo institucije razkriti glavna tveganja v svojih poslovnih poročilih, in da četrta direktiva na področju prava družb zahteva, da institucije opišejo svoje sisteme notranjega nadzora v povezavi s tveganji iz finančnih poročil; meni, da bi morale finančne institucije objaviti svoje sanacijske načrte in poročila nadzornih organov v zvezi s tem;

25.

meni, da bi morala biti za finančne institucije obvezna priprava letnega poročila o ustreznosti in učinkovitosti delovanja sistema notranjega nadzora, ki bi zahtevala čim manj birokracije, upravni odbor pa bi moral to poročilo sprejeti; nadalje meni, da bi moral biti obvezen tudi ustrezen sestavni del letnega revizijskega poročila zunanjih revizorjev; poudarja pa, da je v EU vsekakor treba preprečiti učinek, podoben učinku ameriškega Sarbanes-Oxleyevega zakona;

26.

meni, da je treba v finančnih institucijah več pozornosti nameniti izvajanju ukrepov, ki zvišujejo zavedanje o tveganju, saj je okrepitev zavedanja glede tveganj na vseh ravneh v podjetju – tudi med zaposlenimi – odločilnega pomena za boljše obvladovanje tveganj;

27.

se strinja, da je treba okrepiti ukrepe na ravni EU, da bi preprečili navzkrižje interesov, s čimer bi ohranili objektivno in neodvisno presojo članov uprave v bančništvu, trgovanju z vrednostnimi papirji in zavarovalništvu;

28.

poziva nadzorne organe EU, naj v posvetovanju z ustreznimi nacionalnimi organi razvijejo merila usposobljenosti za preizkus sposobnosti in primernosti oseb, s katerim ocenijo ustreznost posameznikov za opravljanje nadziranih funkcij, ob upoštevanju vrste, kompleksnosti in velikosti finančne institucije; nadzorni organi morajo postopek ocenjevanja in izdaje dovoljenja izpeljati pravočasno in učinkovito ob ustreznem upoštevanju sodb reguliranih podjetij; pri večjih in sistemsko pomembnih finančnih institucijah bi morali nadzorni organi izvajati poglobljene preglede primernosti, strokovnosti in raznolikosti direktorjev, tako posamično kot kolektivno, ter njihove primernosti za imenovanje, ter, za direktorje, širše sestave organa upravljanja in časa, za katerega se obvežejo, ob upoštevanju njihovih drugih dejavnosti;

29.

poziva Komisijo, naj razvije zakonodajo, ki bo od velikih finančnih institucij zahtevala, da svoje upravne odbore podvržejo rednim zunanjim ocenjevanjem, katerih namen bo zagotoviti visoke standarde prispevka posameznih direktorjev, pa tudi ugotoviti, ali upravni odbor kot celota in njegovi odbori lahko dosežejo strateške cilje institucije in obvladovanje tveganja; zahteva, da velike finančne institucije v svojih letnih poročilih potrdijo, da so začele izvajati tako oceno, navedejo ime zunanjega ocenjevalca, opišejo področje uporabe ocenjevanja in potrdijo, da so delovale v skladu z njegovimi priporočili; poziva evropske nadzorne organe, naj razvijejo smernice o področju uporabe takih ocen v posvetovanju s panogo, delničarji in regulativnimi organi;

30.

meni, da morata biti vlogi generalnega direktorja in predsednika uprave ločeni, opozarja pa, da obstajajo nekatere okoliščine, v katerih je združitev vloge v eni osebi kratkoročno nujna; poleg tega vztraja, da je treba pri upravljanju podjetij in politiki prejemkov spoštovati in spodbujati načela, ki jih določajo pogodbe in evropske direktive, kar zadeva enakost plačila in obravnavanja žensk in moških;

31.

meni, da bi morali člani enotirnega ali nadzornega odbora na kolektivni osnovi imeti sveže in ustrezne poklicne kvalifikacije, znanje in izkušnje, tudi na finančnem področju, da lahko skupaj krmarijo finančno podjetje; zahteva, da imajo vse gospodarsko pomembne finančne institucije neizvršne člane upravnih odborov; meni pa, da bi morali imeti v vsaki finančni instituciji člani upravnega odbora različne izkušnje, strokovno znanje in osebnostne značilnosti, da se zagotovi premišljeno in skrbno upravljanje, ter da je treba člane imenovati na podlagi dosežkov;

32.

poudarja, da bo večja raznovrstnost v upravnih odborih zmanjšala izpostavljenost krizi in prispevala h gospodarski stabilnosti; poziva Komisijo, naj pripravi večstopenjski načrt za povečanje zastopanosti obeh spolov s ciljem, da bosta v upravnih odborih finančnih institucij zastopana v vsaj 30-odstotnem deležu, in v predvidenem časovnem obdobju zagotovi uresničitev tega cilja ter preveri ukrepe za povečanje strokovne, socialne in kulturne raznovrstnosti;

33.

poudarja, da bo večja raznovrstnost med člani odborov verjetno izboljšala kakovost razpravljanja in sprejemanja odločitev;

34.

poudarja pomen predstavnikov delavcev v upravnem odboru, zlasti zaradi njihovega dolgoročnega interesa za trajnostno korporativno upravljanje ter njihovih izkušenj in znanja o notranjih strukturah podjetja;

35.

meni, da morajo finančne institucije v javni lasti in finančni organi zagotoviti odprt in neodvisen postopek imenovanja;

36.

poudarja, da morajo direktorji opravljanju svojih obveznosti posvetiti dovolj časa, za kar bi morali smernice pripraviti nadzorni organi EU, nadzorovati pa bi jih morali upravni odbor in nacionalni nadzorni organi;

37.

meni, da je treba nasprotovati temu, da bi kdor koli sodeloval v preštevilnih upravnih odborih različnih finančnih skupin;

38.

poziva k učinkovitemu izvajanju pravil o oblikah posvetovanja in udeležbe zaposlenih, izbranih v skladu z Direktivo 2001/86/ES o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe zaposlenih;

39.

meni, da bi morala biti višje vodstvo in odbor direktorjev dejansko odgovorna ter zavezana k vzpostavitvi in izvajanju načel korporativnega upravljanja na vseh ravneh podjetja/korporacije;

40.

meni, da so nujni jasno opredeljeni evropski minimalni standardi glede odgovornosti članov upravnih odborov v finančnih institucijah;

41.

ugotavlja, da so upravitelji Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke, Evropskega investicijskega sklada in centralnih bank vseh držav članic moški; ugotavlja, da so trenutno na direktorskih položajih v centralnih bankah držav članic in v finančnih institucijah le maloštevilne ženske;

42.

meni, da bi morali direktorji imeti dolžnost skrbnega ravnanja in obveznost, da nadzornim organom poročajo o pomembnih tveganjih;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe, da bodo imenovanja direktorjev finančnih institucij in organov Evropske unije uravnovešena glede na spol;

44.

spodbuja Komisijo, naj pospešuje politike, ki podjetjem v finančnem sektorju v današnjem gospodarskem okolju pomagajo ovrednotiti in zagotoviti bolj uravnoteženo zastopanost moških in žensk v organih odločanja;

45.

vztraja, da morata korporativno upravljanje in politika prejemkov spoštovati in spodbujati načela, ki jih določajo pogodbe in evropske direktive, kar zadeva enakost plačila ter enakopravno obravnavanje žensk in moških;

46.

meni, da bi morale politike prejemkov temeljiti na dolgoročnem delovanju posameznika in njegovega podjetja, s čimer bi se zagotovilo, da te politike ne prispevajo k pretiranemu prevzemanju tveganja, ter da politike prejemkov ali plačila prejemkov v nobenem primeru ne bi smele ogroziti stabilnosti podjetja;

47.

pozdravlja spremembe v politiki prejemkov, ki so jih že uvedle finančne institucije, ko so bonuse povezale z dolgoročnim poslovnim uspehom in določile, da jih ni mogoče izplačati prej kot po treh letih; poleg tega pozdravlja dejstvo, da je ob neizpolnitvi poslovnih ciljev mogoče zahtevati vračilo bonusov;

48.

poudarja, da morajo biti vse delniške opcije ustrezno razkrite, zanje pa mora veljati prepoved odtujitve za obdobje najmanj treh let; meni, da je treba namesto delnic bolj uporabljati instrumente varnostnega kapitala, saj je pri njih navzkrižje interesov, ki bi povzročilo kratkoročnost upravljanja, manjše;

49.

opozarja, da je vprašanje prejemkov v finančnih institucijah obravnavano v direktivi o kapitalskih zahtevah III;

50.

poudarja, da je v direktivi o kapitalskih zahtevah in Solventnosti II predvidena stroga politika nadomestil; pričakuje, da se bo med letoma 2011 in 2013 z drugimi že sprejetimi zakonodajnimi ukrepi hitro začela izvajati; poziva Komisijo, naj leta 2015 objavi poročilo o oceni;

51.

ugotavlja, da imajo države članice različne strukturne pristope; spodbuja prakse, ki krepijo korporativno upravljanje v skladu s pravno obliko, obsegom, naravo, kompleksnostjo in poslovnim modelom finančne institucije;

52.

ugotavlja, da se obstoječa priporočila za prejemke direktorjev družb, ki kotirajo na borzi, ne uporabljajo ne enako ne zadovoljivo; zato poziva Komisijo, naj na ravni EU predlaga zakonodajo o prejemkih za direktorje družb, ki kotirajo na borzi, da bi zagotovili, da struktura prejemkov v teh družbah ne bo spodbujala prekomernega sprejemanja tveganja, in enake konkurenčne pogoje v EU;

53.

poudarja zlasti zaskrbljenost, da delničarji sedaj ne izvajajo in ne morejo izvajati potrebnega nadzora nad politiko prejemkov v finančnih institucijah;

54.

vztraja, da je potrebna popolna preglednost, da bi delničarji lahko izvajali ustrezen nadzor nad politikami prejemkov, ter poziva zlasti k objavi števila zaposlenih v vsaki instituciji, ki prejmejo skupne prejemke, višje od 1 milijona EUR, v razredih v obsegu najmanj 1 milijona EUR;

55.

meni, da bi morali delničarji pomagati opredeliti vzdržne politike prejemkov in imeti možnost, da bi na skupščini izrazili svoje mnenje o tej politiki, ter pravico zavrniti politiko prejemkov, ki jo je določila komisija za prejemke;

56.

meni, da bi okrepljen tristranski dialog med nadzornimi organi, revizorji (notranjimi in zunanjimi) in institucijami povečal verjetnost odkrivanja večjih ali sistemskih tveganj na zgodnji stopnji; spodbuja nadzorne organe, Evropski odbor za sistemska tveganja, revizorje in institucije, naj si prizadevajo za odprto razpravo in se pogosteje srečujejo, da bi olajšali bonitetni nadzor; poleg tega priporoča, naj potekajo dvostranska srečanja med revizorji in nadzornimi organi večjih finančnih institucij; meni, da je odgovornost upravnega odbora in notranjega revizorja, da zagotovita obstoj potrebnih notranjih kontrol za odkrivanje sistemskih tveganj in uvedbo postopka, po katerem se obvestijo odbor in nadzorni organi, da bi preprečili negativne posledice;

57.

poudarja, da glavne vloge revizorjev ne smejo neupravičeno ogroziti dodatne dolžnosti, kot sta preverjanje in ocenjevanje informacij, ki niso povezane z revizijo, kar ne sodi v okvir njihovega strokovnega znanja; meni, da bi morali revizorji poročati neposredno nadzornim organom, ko zaznajo kaj, kar pomembno zadeva nadzor, in bi morali sodelovati v vsepanožnih ocenah posebnih kontrol;

58.

vztraja, da morajo javni organi, vključno z evropskimi nadzornimi organi in nacionalnimi nadzornimi organi, upoštevati visoke standarde neodvisnosti in njihove ustreznike v korporativnem upravljanju;

59.

spodbuja institucionalne delničarje, naj na ustrezen način prevzamejo aktivnejšo vlogo pri spremljanju dela upravnega odbora in njegove strategije, da bosta odražala dolgoročne interese koristnikov;

60.

poziva k zakonodaji, ki bo obvezala vse, ki so pristojni za upravljanje naložb v imenu tretjih strani v EU, da javno izjavijo, ali uporabljajo kodeks stevardstva, in če ga, katerega in zakaj, če pa ne, zakaj ne;

61.

meni, da bi bilo treba v primeru večjih poslov nad določenim in sorazmernim zneskom pridobiti izrecno soglasje delničarjev ali pa bi morala veljati zahteva, da je treba delničarje pred izvedbo posla o tem obvestiti, če je sodelovanje vlagateljev izvedljivo, če je upoštevano načelo zaupnosti in če ni ogroženo vsakodnevno poslovanje finančnih institucij; organ ESMA lahko po posvetovanju z ustreznimi nacionalnimi organi izda smernice v zvezi z ustreznimi mejnimi zneski;

62.

priznava, da je pri poslih s povezanimi strankami potrebna preglednost in da bi o pomembnih poslih, ki vključujejo povezane stranke, morali obvestiti borzne organe in jih opremiti s pismom samostojnega svetovalca, ki bi potrdil, da je posel pošten in razumen, ali pa bi morali o njem odločati delničarji na glasovanju, iz katerega bi bila zadevna stranka izključena; organ ESMA lahko po posvetovanju z ustreznimi nacionalnimi organi izda smernice v zvezi z ustreznimi mejnimi zneski;

63.

poziva k obveznim letnim volitvam vseh članov upravnega odbora, k obveznim letnim zahtevam za odobritev politike upravnega odbora ali k razrešnici odbora na generalni letni skupščini, da bi upravni odbor tako postal odgovornejši in da se spodbudi kultura večje odgovornosti;

64.

poziva k preiskavi oviranja učinkovitih delničarskih kontrol in k odstranitvi regulativnih zadržkov za razumno sodelovanje;

65.

poziva k uvedbi elektronskega glasovanja, da bi spodbudili udeležbo delničarjev v korporativnem upravljanju finančnih institucij;

66.

meni, da bi morale imeti vse javne delniške družbe možnost, da v svojem statutu izberejo, ali bodo njihovi partnerji ostali anonimni ali se navedejo njihova imena; v zadnjem primeru mora biti dejanska javna opredelitev zagotovljena z zakonom;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/13

—

ob upoštevanju smernic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) za multinacionalna podjetja in tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela o načelih za multinacionalna podjetja in socialno politiko,

—

ob upoštevanju ministrske deklaracije s četrtega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 14. novembra 2001 v Dohi, in zlasti njenega člena 44 o posebni in diferencirani obravnavi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. septembra 2005 o odnosih med EU in Indijo: o strateškem partnerstvu (1),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 4. oktobra 2006 z naslovom Globalna Evropa: konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o sporazumu o prosti trgovini med EU in Indijo (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o sporazumu TRIPS in dostopu do zdravil (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi – zunanji vidiki konkurenčnosti (4),

—

ob upoštevanju dokumenta o indijski nacionalni strategiji za obdobje 2007–2013,

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker bi Evropska unija morala še naprej dajati prednost večstranskemu sistemu trgovanja na podlagi pravil, vzpostavljenem v okviru STO, ki ponuja najboljše možnosti za odprto in enakopravno mednarodno trgovino z določitvijo ustreznih pravil in zagotavljanjem skladnosti z njimi,

B.

ker je uspešen in uravnotežen zaključek razvojnega programa iz Dohe ključnega pomena tako za EU kot Indijo in ker tak sporazum ne izključuje dvostranskih sporazumov STO+, ki lahko dopolnjujejo večstranska pravila;

C.

ker je EU glavni vir indijskih tujih neposrednih naložb in je leta 2009 predstavljala 27 % skupnih tujih neposrednih naložb; ker je delež EU v zadnjih treh letih padel, in sicer s 37 % skupnih tujih neposrednih naložb leta 2007 na 32 % leta 2008 in 27 % leta 2009, medtem ko so bile tuje neposredne naložbe EU na Kitajskem precej višje kot v Indiji, saj so znašale 5,3 milijarde evrov v primerjavi s 3,1 milijarde evrov v Indiji,

D.

ker je bila Indija leta 2000 17. najpomembnejša trgovinska partnerica Evropske unije, leta 2010 pa osma, pri čemer je obseg trgovine znašal 67,8 milijardne evrov; ker je relativni delež Evropske unije na indijskem trgu padel s 23,2 % leta 1999 na 14,5 % leta 2009, medtem ko se je njen tržni delež na Kitajske v istem obdobju povečal za štirikrat, z 2,6 % leta 1999 na 11,3 % leta 2009,

E.

ker je Indija največja koristnica splošnega sistema preferencialov (GSP); ker je preferencialni uvoz ali uvoz brez dajatev Evropske unije iz Indije v letu 2009 znašal 19,9 milijard evrov, kar je 83 % vsega uvoza iz Indije v Evropsko unijo,

F.

ker obe strani pričakujeta precejšnje koristi od oprave tarif, liberalizacije trgovine s storitvami in pravice do ustanavljanja ter ponovno potrjujeta, da se bosta zavzeli za znižanje tarif ter nadaljnjo liberalizacijo pravice do ustanavljanja in trgovine s storitvami,

G.

ker morajo dostop do trga spremljati pregledna in primerna pravila in standardi, da se zagotovi koristi, ki jih prinaša liberalizacija trgovine,

H.

ker dostop do trga ovirajo netarifne ovire, kot so zdravstvene in varnostne zahteve ali tehnične ovire, količinske omejitve, postopki za ugotavljanje skladnosti, mehanizmi trgovinske zaščite, carinski postopki, notranji davki ter nesprejetje mednarodnih norm in standardov,

I.

ker je treba še bolj upoštevati priznavanje, ustrezno in učinkovito zaščito, izvajanje in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, vključno s patenti, blagovnimi ali storitvenimi znamkami, avtorskimi in sorodnimi pravicami, geografskimi označbami (skupaj z označbami porekla), industrijskim oblikovanjem in topografijami tiskanih vezij,

J.

ker so lahko ponarejena zdravila škodljiva zdravju; ker bi morali EU in Indija združiti sile pri reševanju tega vprašanja,

K.

ker je Indija ena izmed največjih proizvajalk in izvoznic generičnih zdravil,

L.

ker sta uspešnost in vzdržnost zdravstvenih programov v veliki meri odvisna od neprekinjene dostopnosti cenovno ugodnih in kakovostnih generičnih zdravil; ob upoštevanju poglavitne vloge Indije kot dobaviteljice teh izdelkov in glede na ugotovljene škodljive posledice pravil o intelektualni lastnini iz sporazuma TRIPS+ na dostopnost generičnih zdravil,

M.

ker člen 1(1) sporazuma o sodelovanju predvideva spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel; ker je to bistven element sporazuma,

N.

ker dostop podjetij EU na indijski trg še naprej ovirajo številne netarifne ovire, kot so oteževalne zdravstvene in varnostne zahteve ali tehnične ovire, količinske omejitve, prestrogi postopki za ugotavljanje skladnosti, neupravičeni mehanizmi trgovinske zaščite, carinski postopki, notranji davki ter nesprejetje mednarodnih norm in standardov,

1.

meni, da bi moral biti sporazum o prosti trgovini uravnotežen in skladen s predpisi in zahtevami Svetovne trgovinske organizacije; meni, da ostaja uspešen razvojni program iz Dohe prednostna naloga Evropske unije na področju trgovine ter da morajo pogajanja z Indijo o sporazumu o prosti trgovini dopolnjevati večstranske predpise;

2.

pozdravlja izid vrhunskega srečanja med EU in Indijo, ki je potekalo decembra 2010, in spodbuja pogajalske strani, naj pospešijo pogajanja in nadaljujejo posvetovanja z glavnimi zainteresiranimi stranmi; opozarja na obvezo Evropske unije in Indije, da se pospešijo pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu ter doseže velik in učinkovit napredek za čimprejšnjo sklenitev ambicioznega, uravnoteženega in široko zasnovanega sporazuma o trgovini in naložbah; je razočaran nad počasnim potekom pogajanj; poziva obe strani, naj vložita vse napore v sklenitev celostnega, ambicioznega in uravnoteženega sporazuma o prosti trgovini do konca leta 2011;

3.

spodbuja indijsko državno in zvezne vlade k usklajevanju politik in postopkov, da se omogočijo največje možne prednosti;

4.

opozarja, da je treba cilje skupne trgovinske politike v celoti uskladiti s splošnimi cilji Evropske unije, ob upoštevanju člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da se skupna trgovinska politika izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije, ter člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, ki med drugim določa, da Unija prispeva k trajnostnemu razvoju, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic;

5.

opozarja, glede na dopolnjevanje gospodarstev EU in Indije, na možnost povečanja trgovine in naložb med njima ter na poslovne priložnosti, ki izhajajo iz sporazuma o prosti trgovini; meni, da bo sporazum o prosti trgovini med EU in Indijo na splošno prinesel koristi obema stranema, vendar priporoča, da se izvede ocena obstoječih posebnosti posameznih sektorjev, da bi predvideli možne slabe strani sporazuma o prosti trgovini za občutljive sektorje v EU;

6.

poziva Komisijo, naj bo poglavje o ambicioznem in trajnostnem razvoju bistven del sporazuma o prosti trgovini;

7.

pozdravlja rezultate številnih simulacij proste trgovine, ki kažejo, da bi sporazum o prosti trgovini povečal skupen izvoz in uvoz za Evropsko unijo in Indijo; poudarja, da bi morala ob sedanji povprečni stopnji rasti dvostranska trgovina po pričakovanjih do leta 2015 doseči 160,6 milijarde evrov;

8.

ugotavlja, da so se povprečne tarife, ki se uporabljajo v Indiji, zmanjšale, vendar so še vedno višje kot tarife EU; zlasti izpostavlja, da znaša indijska povprečna tarifa za dostop na nekmetijske trge sedaj 10,1 %, v primerjavi s povprečno tarifo 4 % v EU, medtem ko je indijska povprečna tarifa za kmetijske izdelke 31, 8 %, v EU pa 13,5 %;

9.

poudarja, da bi moral biti cilj trgovine z industrijskimi proizvodi vzajemna odprava polnih dajatev, s časovnim zamikom, in da bi moralo biti vsakršno odstopanje od tega cilja omejeno in preučeno ter ne bi smelo zajemati izključitve sektorjev, ki so pomembni za obe strani, kot na primer sektor osebnih avtomobilov;

10.

poudarja, da bi moral sporazum upoštevati občutljiva vprašanja, povezana s trgovino s kmetijskimi proizvodi, vendar pa to ne bi smelo preprečiti odprtja trga na področjih dopolnjevanja;

11.

poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva vse negativne posledice za evropsko kmetijstvo, zlasti na področju odprtja trgov, gensko spremenjenih organizmov, mlečnih in govejih proizvodov, zaščite intelektualne lastnine in označevanja porekla;

12.

meni, da je v sporazum o prosti trgovini bistveno vključiti ambiciozna poglavja o tehničnih ovirah za trgovinske, sanitarne in fitosanitarne ukrepe; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj obravnava pomembna vprašanja, kot je dobro počutje živali;

13.

poziva obe strani, naj zagotovita, da se bodo predpisi in netarifne ovire uredili tako, da ne bo ovirana celotna trgovina; poziva tako EU kot Indijo, naj oblikujeta učinkovite kazenske ukrepe za preprečevanje pojava nepotrebnih zakonodajnih ovir za trgovino in za odpravo obstoječih ovir, pri čemer naj se upošteva pravica obeh strani do sprejemanja predpisov;

14.

poudarja, da bi moral sporazum o prosti trgovini vsebovati zavezujoči mehanizem za reševanje sporov med državami, določbe o posredovanju pri netarifnih ovirah in učinkovito varovalno določbo;

15.

priznava, da so storitve najhitreje rastoči sektor indijskega gospodarstva; meni, da ima Indija napadalne interese glede liberalizacije po načinu 1 in načinu 4 iz splošnega sporazuma o trgovini in storitvah (GATS); ugotavlja, da bi EU za večino storitev rada zaključila liberalizacijo glede dostopa do trga in nacionalne obravnave po načinu 3; ugotavlja, da sporazum o prosti trgovini ne bo mogel v celoti učinkovati brez obvez načina 4; poudarja, da obstajajo velike koristi akreditacije poklicnih kvalifikacij na nacionalni ravni in ravni EU ter sporazumov o medsebojnem priznavanju in zahtev za pridobitev dovoljenj za strokovne storitve v EU in Indiji, kar bi se lahko brez težav vključilo v sporazum o prosti trgovini; kljub temu zahteva, naj se izvede temeljita analiza za primere posameznih držav članice, da bi se izognili negativnim posledicam za trg dela v EU, hkrati pa omogočili začasno bivanje potrebnim strokovnjakom v skladu z načinom 4;

16.

poudarja, da liberalizacija storitev nikakor ne sme ovirati pravice do urejanja storitev, zlasti javnih;

17.

ugotavlja, da je trgovina s storitvami med EU in Indijo sorazmerno neuravnotežena, saj EU izvozi 1,9 % svojih storitev v Indijo, ta pa v EU usmeri 11,6 % svojega celotnega izvoza;

18.

močno spodbuja Indijo k oblikovanju ustrezne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, kar bi ji omogočilo, da doseže status države z ustrezno stopnjo zaščite, s čimer bi se dopustil ali omogočil prenos osebnih podatkov iz Evropske unije na podlagi zakonodaje EU in skladno z njo;

19.

meni, da bi z dopustitvijo tujim odvetniškim pisarnam in računovodskim podjetjem, da opravljajo dejavnosti v Indiji, zelo koristili indijskemu gospodarstvu in stroki ter tudi evropskim podjetjem s strokovnim znanjem na področju mednarodnega prava in računovodstva in njihovim strankam; poziva Komisijo, naj z indijskimi organi v sporazumu o prosti trgovini razišče možnosti in obseg liberalizacije pravnih in računovodskih storitev;

20.

spodbuja Indijo, naj še bolj odpre svoj bančni in zavarovalniški sektor ter trgovino na drobno, v skladu z reformami, ki so jih indijske oblasti napovedale ob priznanju pomena ustrezne finančne zakonodaje za nadzor nad finančnimi storitvami, za zmanjšanje sistemskih tveganj in za zagotavljanje največje možne ravni zaščite potrošnikov;

21.

poziva Komisijo, naj v pogajanjih v sporazum o prosti trgovini vključi poglavje o naložbah, s čimer bo omogočila nemoten postopek vzajemnega vlaganja v trge s spodbujanjem in zaščito sklenjenih naložb ter z raziskovanjem neposrednih priložnosti; predlaga, da bi tako poglavje o naložbah omogočilo vzpostavitev sistema informacij na enem mestu za vlagatelje v obeh gospodarstvih, da bi jim pojasnili razlike v naložbenih pravilih in praksi ter zagotovili informacije o vseh pravnih vidikih;

22.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da predpisi o zaščiti naložb ne bodo vplivali na zmožnost strank za izdajanje obveznih licenc ali spodkopali drugih politik javnega zdravja;

23.

pozdravlja, da se je Indija strinjala, da v sporazum o prosti trgovini vključi javna naročila; vendar obžaluje, da se je to zgodilo le na zvezni ravni; poziva Komisijo, naj doseže dogovor o učinkovitih in preglednih sistemih javnih naročil; poziva Indijo, naj javna naročila oddaja na podlagi preglednih in pravičnih postopkov ter evropskim podjetjem zagotovi dostop do sistemov javnega naročanja; prav tako poziva Indijo, naj zagotovi najširšo možno pokritost, ki naj zlasti vključuje podjetja iz javnega sektorja;

24.

pozdravlja napredek, ki je bil dosežen pri oblikovanju poglavja o trgovini in konkurenci v sporazumu o prosti trgovini med EU in Indijo, in poziva obe strani, naj okrepita sodelovanje pri trgovinskih vprašanjih, povezanih s konkurenco, na področju pravic intelektualne lastnine ter industrijske in trgovinske politike;

25.

pozdravlja zavezanost Indije k zagotavljanju trdnega sistema pravic intelektualne lastnine in uporabi prožnosti TRIPS v mednarodni in domači zakonodaji, da bi izpolnila obveznosti na področju javnega zdravstva, zlasti pri dostopu do osnovnih zdravil; spodbuja Indijo, naj dosledno uporablja in izvršuje ta sistem ob izboljšanju dostopa do osnovnih zdravil; poziva Evropsko unijo in Indijo, naj zagotovita, da zaradi obveznosti iz sporazuma o prosti trgovini ne bo oviran dostop do osnovnih zdravil, medtem ko se Indija preusmerja z generičnih zdravil in razvija svoje zmogljivosti v industriji, oprti na raziskave; podpira sodelovanje med EU in Indijo na področju njunih farmacevtskih industrij, oprtih na raziskavah, ki bi obema prinesel rast;

26.

poziva Komisijo, naj v okviru pogajanj v zvezi s pravicami intelektualne lastnine ne zahteva ekskluzivnosti podatkov, kot je navedeno tudi v resoluciji Parlamenta z dne 12. julija 2007, ter naj prizna, da bi lahko imela ekskluzivnost podatkov obsežne posledice za proizvodnjo generičnih zdravil, kar bi ogrozilo dostop do zdravil v državah v razvoju ter njihovo politiko javnega zdravja;

27.

poziva Komisijo in pristojne indijske oblasti, naj skupaj oblikujejo opredelitev ponarejenih zdravil tako, da s tem ne bosta ovirali dostopa do osnovnih zdravil, ter naj uskladita ukrepe za učinkovit boj proti ponarejanju, zlasti proti ponarejenim zdravilom, ki ogrožajo zdravje pacientov;

28.

poudarja, da je zagotovitev visoke ravni zaščite geografskih oznak, najkasneje do začetka veljavnosti sporazuma o prosti trgovini, bistvenega pomena;

29.

priznava, da je poglavje o trajnostnem razvoju bistven del vsakega sporazuma o prosti trgovini, ki ga sklene EU, in poziva obe strani, naj se dogovorita o ambicioznem poglavju, ki bi odražal skupno zavezo h krepitvi trajnostnega razvoja in vključujoče rasti na temeljnih skupnih vrednot; poziva Komisijo, naj v sporazum vključi pravno zavezujoče določbe o človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih njihovem izvajanju, pa tudi ukrepe v primeru kršitev;

30.

predlaga, naj to poglavje zajema vsaj spoštovanje osmih temeljnih konvencij in štirih prednostnih konvencij Mednarodne organizacije dela ter mednarodno sprejete okoljske standarde, ter naj zagotovi spodbude podjetjem za sprejetje zavez na področju družbene odgovornosti;

31.

pozdravlja vse napore indijske vlade za odpravo dela otrok; poziva indijsko vlado in Komisijo, naj še naprej financirata dejavnosti, s katerimi bi otrokom omogočili šolanje;

32.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da podjetja EU, ki uporabljajo posebna gospodarska območja, spoštujejo temeljne in druge delavske pravice na podlagi konvencije Mednarodne organizacije dela, ki jih je Indija ratificirala;

33.

poudarja, da so človekove pravice, demokracija in varnost bistveni del odnosov med EU in Indijo; zato obe strani poziva, naj pospešita dialog o odprtih vprašanjih, še zlasti glede Kašmirja;

34.

odločno podpira vključevanje pravno zavezujočih določb o človekovih pravicah v vse mednarodne sporazume EU, vključno z jasnimi in natančnimi mehanizmi posvetovanja, oblikovanimi po vzoru člena 96 sporazuma iz Cotonouja;

35.

pričakuje, da bosta Svet in Komisija sporazum o prosti trgovini predložila Parlamentu za privolitev v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) (5);

36.

poziva Komisijo in Svet, naj pred sklenitvijo sporazuma o prosti trgovini v celoti upoštevata zahteve, ki jih je Parlament izrazil v tej resoluciji; opozarja, da je za veljavnost sporazuma o prosti trgovini nujna odobritev Parlamenta; poziva Komisijo in Svet, naj ne predlagata začasne uporabe sporazuma, dokler tega Parlament ne odobri;

37.

pozdravlja napredek Indije na poti, da postane darovalka pa tudi prejemnica razvojne pomoči;

38.

poudarja, da lahko gospodarsko sodelovanje med EU in Indijo, če bo podprto s sistemom skupnih univerzalnih vrednot, postane zgled za sodelovanje z drugimi državami;

39.

meni, da mora biti EU posebej pozorna na sektor malih in srednjih podjetij v Indiji, ter zato predlaga, da se v vseh programih za razvojno sodelovanje med EU in Indijo okrepi položaj teh podjetij s pomočjo ukrepov, ki bodo v pomoč pri financiranju tržno usmerjenih lokalnih projektov;

40.

pozdravlja razširitev mikrokreditov v Indiji, kar se je pokazalo za učinkovit način za doseganje lokalnega razvoja;

41.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Indije.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/19

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o Evropi 2020 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 o krepitvi vloge evropskih malih in srednjih podjetij v mednarodni trgovini (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o vplivu ponarejanja na mednarodno trgovino (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2008 o trgovini s storitvami (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2008 o trgovini s surovinami in izdelki (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2008 o strategiji EU za olajšanje dostopa evropskim podjetjem na zunanje trge (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi – zunanjih vidikih konkurenčnosti (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020" (KOM(2010)0612),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Globalna Evropa: konkurenca v svetu - Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta" (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o trgovinskih ovirah za naložbe, objavljenega 10. marca 2011,

—

ob upoštevanju skupne izjave v Haagu o odnosih med Evropsko skupnostjo ter njenimi državami članicami in Japonsko z dne 18. julija 1991,

—

ob upoštevanju sporazuma o vzajemnem priznavanju med EU in Japonsko, sklenjenega v letu 2001 (9),

—

ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju na področju protikonkurenčnih dejavnosti med EU in Japonsko, sklenjenega v letu 2003 (10),

—

ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah med Evropsko skupnostjo in Japonsko, sklenjenega v letu 2008 (11),

—

ob upoštevanju desetletnega akcijskega načrta, sprejetega na desetem vrhunskem srečanju EU-Japonska 8. decembra 2001 v Bruslju,

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na 19. vrhunskem srečanju EU-Japonska 28. aprila 2010 v Tokiu,

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na 18. vrhunskem srečanju EU-Japonska 4. maja 2009 v Pragi,

—

ob upoštevanju poročila družbe Copenhagen Economics z naslovom "Ocena trgovinskih in naložbenih ovir med EU in Japonsko", objavljenega 30. novembra 2009,

—

ob upoštevanju rezultatov javnega posvetovanja Komisije o trgovinskih odnosih med EU in Japonsko, objavljenih 21. februarja 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 24. in 25. marca 2011,

—

ob upoštevanju načrtovanega vrhunskega srečanja med EU in Japonsko, predvidenega za 25. maj 2011 v Bruslju,

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je večstranski in na pravilih temelječ trgovinski sistem Svetovne trgovinske organizacije (WTO) še vedno najbolj primeren okvir za urejanje in spodbujanje odprte in poštene trgovine,

B.

ker je mnogostranske, večstranske in dvostranske sporazume treba razumeti kot del skupka instrumentov v mednarodnih zadevah ter torej kot standardne značilnosti uravnoteženih in dodatnih političnih in trgovinskih odnosov;

C.

ker bi EU morala prednostno ohraniti zavezo o dosegi uravnoteženih rezultatov razvojne agende iz Dohe, kar bi državam v razvoju pomagalo pri vključevanju v mednarodni trgovinski sistem, medtem ko bi vzporedno nadaljevale z dvostranskimi in večstranskimi trgovinskimi sporazumi z drugimi industrializiranimi državami, kar lahko v krajšem času privede do vzajemne koristi in gospodarske rasti,

D.

ker sta EU in Japonska v letu 2009 skupaj dosegli več kot četrtino svetovnega BDP in opravili več kot 20 % svetovnega trgovanja,

E.

ker sta Japonska in EU pomembni vlagateljici v gospodarstvo druga druge s skupnim obsegom neposrednih tujih naložb v višini 200 milijard EUR v letu 2009,

F.

ker je v letu 2010 skupni znesek dvostranskega trgovanja med EU in Japonsko (tretje največje nacionalno gospodarstvo na svetu glede BDP) znašal 120 milijard EUR; ker je Japonska šesti največji trgovinski partner EU, EU pa tretji največji trgovinski partner Japonske,

G.

ker sta Svet in Komisija ugotovila, da je sposobnost Japonske, da odstrani regulativne ovire za trgovanje, predpogoj za začetek pogajanj o prihodnjih trgovinskih sporazumih med EU in Japonsko, kar bi spodbudilo tesnejšo gospodarsko integracijo med obema strateškima trgovinskima partnerjema,

H.

ker sta EU in Japonska pred skupnimi izzivi, kot je politična in gospodarska rast Kitajske, upočasnitev gospodarske rasti zaradi svetovne finančne krize, demografski upad ter potreba po dostopu do surovin in energetskih virov, poleg tega pa morata zagotoviti stabilnost cen, da bi dvignili svojo industrijo,

I.

ker je odprto in pošteno trgovanje močno orodje pri ustvarjanju večje rasti in družbene blaginje z izkoriščanjem primerjalnih prednosti obeh gospodarstev ter potencialne sinergije večje ekonomske integracije in novih vlaganj v gospodarstvo, ki naj temelji na znanju,

J.

ker imata EU in Japonska na splošno nizko carino na blago, več kot dve tretjini izvozne vrednosti Unije na Japonsko ter več kot ena tretjina Japonske v EU pa je brez carine,

K.

ker kljub tem nizkim carinam obseg dvostranske trgovinske izmenjave med EU in Japonsko zaostaja za trgovinsko izmenjavo EU z njenimi drugimi večjimi trgovinskimi partnerji, predvsem zaradi negativnega učinka japonskih netarifnih ovir za dostop do tržnih priložnosti za evropska podjetja,

L.

ker študija družbe Copenhagen Economics iz novembra 2009 kaže, da so stroški trgovanja skupaj z netarifnimi ovirami višji kot obstoječe carinske stopnje ter da največ potencialnega ekonomskega zaslužka lahko pride z odstranitvijo teh netarifnih ovir; ker študija kaže, da se potencialna rast izvoza EU na Japonsko lahko dvigne na 43 milijard EUR ter na 53 milijard EUR japonskega izvoza v EU, če bodo tarifni in netarifni ukrepi zmanjšani, kolikor se da,

M.

ker je Komisija v svojem poročilu o trgovinskih ovirah za naložbe v letu 2011 ugotovila, da so ovire za dostop do javnih naročil, nezadostno priznavanje mednarodnih meril za medicinske pripomočke ter prednostna obravnava nacionalnih vodilnih podjetij (na primer za poštne storitve) tri področja, ki najbolj skrbijo EU v zvezi z japonskimi netarifnimi ovirami,

N.

ker je na Japonskem zaščita pravic intelektualne lastnine in njihovo uveljavljanje na visoki ravni; ker imata Japonska in EU skupne cilje in pristope k zadevam v zvezi z zaščito intelektualnih pravic (razen pri geografskih označbah) ter sta obe vključeni v večstranski boj proti ponarejanju in piratstvu, saj sta podpisnici trgovinskega sporazuma proti ponarejanju,

O.

ker so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) sektor z visoko dodano vrednostjo ter vir rasti v EU in na Japonskem, zlasti glede na nadaljnji razvoj pametnih proizvodov in storitev,

P.

ker je v vseh trgovinskih razpravah z Japonsko treba obravnavati vprašanja v zvezi z naložbami in trgovinskimi storitvami ter poskrbeti, da odprtje trga ne ogrozi nobenih evropskih ali japonskih predpisov o zaščiti javnih storitev in kulturne raznolikosti;

Q.

ker ponovno poudarja svojo solidarnost z japonskim ljudstvom po nedavnih naravnih katastrofah,

1.

meni, da je mnogostranski trgovinski sistem, ki ga predstavlja Svetovna trgovinska organizacija (WTO), še vedno najučinkovitejši okvir za vzpostavitev odprte in poštene trgovine na svetovni ravni; meni, da lahko Evropska unija in Japonska prispevata k uspešnemu zaključku pogajanj o razvojni agendi iz Dohe;

2.

poudarja, da podpira sporazum o prosti trgovini med EU in Japonsko, vendar ni zadovoljen z zelo majhnim napredkom skupine na visoki ravni v zadnjih nekaj letih; meni, da se mora Japonska resno obvezati, da bo še pred začetkom pogajanj odstranila netarifne ovire in zapreke za dostop do japonskih javnih naročil;

3.

poudarja, da mora liberalizacija trgovine med EU in Japonsko sobivati s predpisi o zaščiti javnih storitev in kulturne raznolikosti, ne pa jih ovirati, ter spodbujati regulativno zbliževanje in usklajevanje z mnogostranskimi merili, kjer ta že obstajajo;

4.

poudarja, da je trgovinske odnose med EU in Japonsko treba krepiti z odstranitvijo netarifnih ovir za trgovanje in naložbe, vključno z številnimi omejevalnimi predpisi in regulativnimi ukrepi za podjetja iz EU, ki želijo vstopi na japonski trg;

5.

meni, da bi ena od prednostnih nalog Komisije v trgovinskih pogajanjih z Japonsko morala biti prizadevanja za odstranitev teh ovir in zaprek, ki evropskim malim in srednjim podjetjem močno otežujejo dostop do trga;

6.

meni, da bi zmanjšanje ali odstranitev japonskih carin na proizvode za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, vključno z njihovimi deli in sestavinami, povečala konkurenčnost in ustvarila visokokakovostna delovna mesta v EU; poleg tega poziva h krepitvi vzajemnega sodelovanja med EU in Japonsko na področju raziskav in razvoja ter zlasti pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, da se pospeši izmenjava informacij o patentih med patentnimi uradi EU in Japonske;

7.

meni, da je ambicije, ki jih ima Komisija v zvezi s prihodnjimi trgovinskimi sporazumi med EU in Japonsko ter zlasti v zvezi z večjim dostopom do trga za evropska podjetja, treba dopolniti s skupnimi obvezami za vsestranski trajnostni razvoj;

8.

poudarja, da prihodnji trgovinski sporazum med EU in Japonsko ne bi koristil le povečanju dvostranskega trgovanja z blagom in storitvami, ampak bi tudi pospešil sodelovanje pri horizontalnih prednostnih nalogah EU, kot so sodelovanje na področju inovacij, regulative, v boju proti tržnim zlorabam ter ne nazadnje sodelovanje pri soočanju z obsežnimi okoljskimi izzivi;

9.

poziva države članice in Komisijo, naj v vseh trgovinskih razpravah z Japonsko podprejo in pospešijo pobude za spodbujanje človekovih pravic ter družbenih in okoljskih meril;

10.

meni, da je za celotno oceno trgovinskih odnosov med EU in Japonsko najpomembnejša vsestranska ocena trajnosti in učinka; poziva Komisijo, naj pravočasno predloži tako oceno, kjer naj opredeli predvsem morebitne prednosti in slabosti okrepljenih trgovinskih odnosov med EU in Japonsko za vse zadevne sektorje, zlasti za vse industrijske sektorje in tiste občutljivejše, kot so avtomobilski, elektronski, letalski in strojni sektor;

11.

priporoča, naj bodo v osnutek prihodnjega trgovinskega sporazuma med EU in Japonsko vključeni dejanski varovalni ukrepi, da se prepreči povečanje uvoza, ki bi povzročil ali bi pretil, da bo povzročil resne težave gospodarstvu EU in Japonske, zlasti na občutljivih področjih, kot so avtomobilska, elektronska, letalska in strojna industrija;

12.

izraža svoje prepričanje, da ima prihodnji trgovinski sporazum med EU in Japonsko možnosti za uspeh v korist obeh gospodarstev;

13.

poudarja, da bo Parlament pozvan, naj odobri morebitni prihodnji trgovinski sporazum med EU in Japonsko;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Japonske.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/23

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o varstvu gozdov in informacijah o stanju gozdov v EU ter kako pripraviti gozdove na podnebne spremembe (KOM(2010)0066),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. junija 2010 o pripravi gozdov na podnebne spremembe,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. marca 2010 o biotski raznovrstnosti po letu 2010,

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije o prilagajanju podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti (KOM(2009)0147) in svoje resolucije o tem z dne 6. maja 2010 (1),

—

ob upoštevanju Ministrske konference za varovanje gozdov v Evropi – Forest Europe, njenih različnih resolucij in strokovnega dela, opravljenega pri pripravi smernic, meril in kazalnikov za trajnostno upravljanje gozdov,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 26. februarja 1999 o gozdarski strategiji za EU (2) in poročila Komisije o njenem izvajanju (KOM(2005)0084),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za gozdove 2006–2011 (KOM(2006)0302) in vmesne ocene njegovega izvajanja (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (4), zbirnega poročila o stanju ohranjenosti habitatnih tipov in vrst, kot zahteva člen 17 direktive o habitatih (KOM (2009)0358) in svojih resolucij z dne 21. septembra 2010 o izvajanju zakonodaje EU s področja ohranjanja biotske raznovrstnosti (5) ter z dne 3. februarja 2009 o divjini v Evropi (6),

—

ob upoštevanju sklepov desete konference pogodbenic konvencije o biološki raznovrstnosti iz Nagoje oktobra 2010 in ciljev biotske raznovrstnosti iz Aičija, zlasti zaveze o zaščiti 17 % kopenskih in celinskih vodnih območij z učinkovitimi ohranitvenimi ukrepi, vključenimi v širšo krajino,

—

ob upoštevanju študije "Shaping forest communication in the European Union: public perceptions of forests and forestry (Oblikovanje komunikacije o gozdovih v Evropski uniji: odnos javnosti do gozdov in gozdarstva) (7),

—

ob upoštevanju okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), kjotskega protokola ter poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o dobrih praksah rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva (LULUCF),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za biomaso (KOM(2005)0628),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (direktiva o obnovljivih virih energije) (8), Direktive 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (direktiva ETS) (9), Odločbe št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (odločba o skupnih prizadevanjih) (10), poročila Komisije o trajnostnih zahtevah glede uporabe trdnih in plinastih virov biomase v elektroenergetiki, ogrevanju in hlajenju (KOM (2010)0011), četrtega ocenjevalnega poročila odbora IPCC o devetem poglavju (gozdarstvo) in rezultatov javnega posvetovanja o pripravi poročila o trajnostnem sistemu za uporabo biomase za pridobivanje energije,

—

ob upoštevanju Evropskega programa za podnebne spremembe in dela, ki ga je opravila strokovna skupina za podnebno politiko za dobre prakse rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva (11),

—

ob upoštevanju svojih študij št. 449.292 z oceno zelene knjige o varovanju gozdov in informiranju v EU, št. 440.329 o gozdarstvu in sistemu EU za trgovanje z emisijami in št. 449.237 o evropski strategiji za preprečevanje gozdnih požarov in boj proti njim, pa tudi sklepov s seje podskupine za gozdove pri medskupini za podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost in trajnostni razvoj dne 13. julija 2010 v Bruslju,

—

ob upoštevanju evropske konvencije o krajini iz leta 2000 (konvencija iz Firenc),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/105/ES o trženju gozdnega reprodukcijskega materiala (12) in pregleda režima EU za zdravstveno varstvo rastlin,

—

ob upoštevanju zbirnega poročila pobude TEEB (The Economics of Ecosystems and Biodiversity – Ekonomika ekosistemov in biotske raznovrstnosti) o uvajanju ekonomike narave in njenega posodobljenega pregleda podnebnih vprašanj,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. aprila 2010 o preprečevanju gozdnih požarov v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. in 9. novembra 2010 o inovativnih rešitvah za financiranje preprečevanja nesreč,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (13),

—

ob upoštevanju poročila o končnem izvajanju sistema Forest Focus (KOM(2010)0430),

—

ob upoštevanju tehničnega poročila Evropske agencije za okolje (EEA) št. 9/2006 "European forest types Categories and types for sustainable forest management reporting and policy" (Evropski tipi gozdov: kategorije in tipi za poročanje in politiko trajnostnega upravljanja gozdov),

—

ob upoštevanju poročila generalnemu direktoratu Evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja "Impacts of Climate Change on European Forests and Options for Adaptation" (Učinki podnebnih sprememb za evropske gozdove in možnosti prilagajanja) (14),

—

ob upoštevanju poročila generalnemu direktoratu Komisije za okolje "EU policy options for the protection of European forests against harmful impacts" (Možnosti politike EU za zaščito evropskih gozdov pred škodljivimi vplivi) (15),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 9/2004 o gozdarskih ukrepih v okviru politike razvoja podeželja (skupaj z odgovori Komisije),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (16),

—

ob upoštevanju priporočil mreže strokovnjakov Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO)/Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE)/Mednarodne organizacije dela (ILO) za izvajanje trajnostnega upravljanja gozdov,

—

ob upoštevanju resolucije H1 Ministrske konference za varovanje gozdov v Evropi (MCPFE) v Helsinkih, ki trajnostno upravljanje gozdov opredeljuje kot "gospodarjenje z gozdovi in gozdnimi območji ter njihovo rabo na način in v obsegu, ki ohranjata njihovo biološko raznovrstnost, produktivnost, sposobnost obnavljanja, vitalnost in sposobnost zdaj in v prihodnje izpolnjevati ustrezne ekološke, gospodarske in socialne funkcije na lokalni, nacionalni in svetovni ravni, brez povzročanja škode na drugih ekosistemih",

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0113/2011),

A.

ker gozdovi in gozdnata zemljišča pokrivajo 42 % površine EU, ker na gozdarstvu temelječe gospodarske dejavnosti zagotavljajo več kot 300 milijard EUR prometa in več kot 2 milijona delovnih mest, predvsem na podeželju, z lesom in turističnimi možnostmi pa prispevajo h gospodarski rasti, delovnim mestom in blaginji,

B.

ker gozdovi EU predstavljajo celoto biosfer, ki presega zgolj drevesa, zagotavljajo neprecenljive ekosistemske storitve, na primer skladiščenje ogljika, uravnavanje vodotokov, ohranjanje krajine in rodovitnosti tal, varovanje tal pred erozijo in dezertifikacijo ter varstvo pred naravnimi nesrečami, kar je izredno velikega pomena za kmetijstvo, razvoj podeželja in kakovost življenja evropskih državljanov,

C.

ker je okoli 40 % gozdov EU v javni lasti, okoli 60 % pa v lasti več kot deset milijonov zasebnih lastnikov, tako da so za varstvo gozdov in njihovo trajnostno rabo z trajnostnim upravljanjem na terenu odgovorni javni organi in zasebniki,

D.

ker je kljub alarmantni stopnji krčenja gozdov v različnih delih sveta stopnja gozdnatosti v EU stabilna, ocenjuje pa se tudi, da se povečuje ogljik v lesni biomasi; ker skladiščenje ogljika v gozdovih po Evropi kljub na splošno pozitivnim težnjam ostaja veliko pod naravno zmogljivostjo in bi se lahko preobrnila v vir ogljika, saj je vse več pritiska za izkoriščanje, tako da v EU zaradi gozdnih požarov in nezakonite sečnje vsako leto izgubimo približno 500 000 hektarjev gozda,

E.

ker je 30 % območij NATURA 2000 gozdni in gozdnatih habitatov, ki imajo v mreži biotopov pomembno vezno vlogo, ker je 66 % gozdnih habitatnih tipov v interesu Skupnosti v slabo ohranjenih,

F.

ker gorski gozdovi tvorijo tretjino vseh gozdnih površin v EU in so bistvenega pomena za naravno krajino, saj pomagajo varovati tla in regulirati oskrbo z vodo; ker imajo ti gozdovi ključno vlogo pri lokalnih gospodarskih dejavnostih,

G.

ker lahko zaščita zadnjih preostalih območij divjine prispeva k zaustavitvi izgubljanja biotske raznovrstnosti in slabšanja ekosistemskih storitev v EU do leta 2020,

H.

ker naj bi proizvodnja energije iz trdne biomase in bioloških odpadkov po napovedih do leta 2020 predstavljala 58 % obnovljivih virov energije EU, delež biomase gozdnega izvora pa naj bi relativno gledano upadel, vendar je vse več povpraševanja po lesu kot viru energije; ker je torej potrebna previdnost, da se prepreči nezakonita sečnja in intenziviranje gozdarskih praks, ki bi utegnile v nekaterih državah članicah povečati razmerje med sečnjo in prirastom za več kot 100 %, kar bi imelo nasprotni učinek za cilje glede podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti; ker bi energija iz biomase morala biti manj odvisna od gozdne biomase,

I.

ker je treba varstvo gozdov in njihovih funkcij vključiti v vse politike EU, ki zadevajo gozdove,

J.

ker so gozdovi živi in razvijajoči se ekosistemi, ki pogosto segajo prek državnih meja in jih lahko različno razvrstimo, na primer glede na bioklimatsko območje ali tip gozda, in ker je Evropska agencija za okolje (EEA) za usmerjanje odločanja v politikah EU razvila posebno nomenklaturo gozdov; ker bi bilo treba v politikah EU, ki zadevajo gozdove, upoštevati najnovejša znanstvena dognanja z vseh področij, na primer o celinskem razvodju, in pri teh politikah bi bilo treba preprečiti, da bi postale preširoke in premalo uporabne,

K.

ker se različni tipi gozdov in gozdarski sektor zaradi podnebnih sprememb lahko soočijo z različnimi nepredvidljivimi biotskimi in abiotskimi nevarnostmi, na primer škodljivci, nevihtami, sušo in požari, zaradi česar je osnova prizadevanj za njihovo zaščito njihova odpornost,

L.

ker so zanesljive in primerljive informacije o stanju gozdov EU ter posledicah podnebnih sprememb in proizvodnih vzorcev v gozdovih pomemben predpogoj za politiko in načrtovanje, tudi v zvezi s prispevkom gozdov k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje,

M.

ker naravni in podtaknjeni gozdni požari, slednji pogosto iz prikritih vzgibov, vsako leto uničijo več kot 400 000 hektarov gozdov, ne samo v Sredozemlju, pri čemer nastane velika škoda pri človeških življenjih, nepremičninah, zaposlovanju, biotski raznovrstnosti in varovalni funkciji gozdov; ker je regeneracija po požaru v vseh gozdovih še posebej težavna, pri omrežju Natura 2000 pa onemogoči uresničevanje njegovih ciljev,

N.

ker omenjena bela knjiga o prilagajanju na podnebne spremembe zajema gozdove kot eno od ključnih področij ukrepanja, pri čemer je poudarjeno, da bi bilo treba gozdarsko strategijo EU posodobiti, da bi zajela tudi vidike, povezane s spreminjanjem podnebja,

O.

ker je samo 5 %, evropskih gozdov prvinskega pragozda, v katerega človek še ni posegal; ker majhen delež tovrstnih gozdov skupaj z vse večjo razdrobljenostjo preostalih vrst gozdov povečuje dovzetnost gozdov za podnebne nevarnosti, to pa delno pojasnjuje nepretrgano slabo stanje ohranjenosti številnih ogroženih evropskih gozdnih vrst,

P.

ker bi krepitev varovalnih funkcij gozdov morala biti del strategij EU in držav članic za civilno zaščito, še zlasti ob spoprijemanju z ekstremnimi pojavi, povezanimi s podnebjem, kot so požari in poplave,

Q.

ker je poročilo pobude TEEB predstavilo prepričljive argumente glede stroškov in koristi javnih naložb v ekosistemsko naravnane pristope za prilagajanje na podnebne spremembe in njihovo blažitev, predvsem v zvezi z zeleno infrastrukturo, na primer obnavljanjem in ohranjanjem gozdov,

R.

ker je treba upoštevati in podpirati različne nacionalne, regionalne in lokalne sisteme upravljanja gozdov, da se izboljša njihova zmožnost prilagajanja,

S.

ker zmogljivost evropskih gozdov, da so učinkoviti ponori ogljikovega dioksida, amoniaka in dušikovih oksidov, še vedno ni dovolj raziskana, les iz trajnostno upravljanih gozdov pa bi utegnil imeti dodatne trajnostne koristi, saj se ga da reciklirati in je z ogljikom bogat nadomestek za energetsko intenzivne materiale – kovinske zlitine, plastiko in beton, ki se jih veliko uporablja v gradbeništvu in drugih panogah,

T.

ker se bo po podatkih, ki jih je zbrala Komisija, južna Evropa v poletnih mesecih segrevala dvakrat hitreje kot ostala Evropa, poletne padavine na jugu pa se bodo vsako desetletje zmanjšale za 5 %,

U.

ker ima akcijski načrt EU za gozdove štiri cilje: izboljšanje dolgoročne konkurenčnosti, varstvo okolja, prispevek h kakovosti življenja in spodbujanje usklajevanja, in ker je bil predvsem pri izpolnjevanju prvega cilja dosežen precejšen napredek,

V.

ker je bilo v procesu Forest Europe že doseženo prostovoljno evropsko soglasje o trajnostnem upravljanju gozdov; ker obstoječi okvir trajnostnega upravljanja gozdov ni splošno priznan in se ne izvaja dosledno,

W.

ker so bile kot del procesa Forest Europe opravljene obsežne priprave na pogajanja o pravno zavezujočem instrumentu in ker je na prihodnji konferenci v Oslu junija 2011 moč pričakovati odločitve glede tega instrumenta,

X.

ker sta uredbi o preprečevanju gozdnih požarov (17) in o sistemu Forest Focus (18) prenehali veljati, zaradi česar je prišlo do ad hoc poročanja in neustreznega financiranja,

Y.

ker bi morala biti genetska selekcija usmerjena k izboljšanju prilagodljivosti gozdnega ekosistema,

Z.

ker je potrebnih več informacij o vplivu gozdov na vremenske vzorce na evropski ravni,

AA.

ker je zgoraj omenjeno poročilo Komisiji iz leta 2009 o možnostih politike EU za zaščito evropskih gozdov pred škodljivimi vplivi opredelilo in preučilo štiri možnosti politike, ki zajemajo nadaljevanje sedanjega pristopa, odprto metodo usklajevanja, povečano spremljanje in uvedbo okvirne direktive o gozdovih,

1.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije o varstvu gozdov in informacijah o stanju gozdov v EU ter o tem, kako pripraviti gozdove na podnebne spremembe; meni, da bi bilo treba strategijo EU o gozdovih okrepiti, da se izboljšata trajnostno upravljanje in ohranjanje gozdov v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.

vseeno poudarja, da lahko EU v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski uniji ukrepa na področjih, kjer države članice očitno ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganega ukrepa;

3.

pozdravlja mnenje Komisije, da bi morali gozdove obravnavati kot najpomembnejši dejavnik pri reševanju podnebne krize; poudarja, da je trajnostno upravljanje gozdov osrednjega pomena za to, da EU doseže svoje podnebne cilje in zagotovi potrebne ekosistemske storitve, kot so biotska raznovrstnost, zaščita pred naravnimi nesrečami in zajemanje CO2 iz ozračja;

4.

opozarja, da gozdovi tvorijo biosfere, ki obsegajo veliko več kot zgolj drevesa, in da je zato njihova odpornost odvisna od biotske raznovrstnosti ne samo dreves, temveč vseh gozdnih organizmov, zlasti divjih gozdnih živali, ter da so gozdovi bistvenega pomena za prilagajanje evropskih družb podnebnim spremembam;

5.

opominja, da so gozdovi glavna shramba ogljika in imajo zato bistveno vlogo v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je zato za EU življenjskega pomena, da okrepi svojo strategijo za boj proti dejavnikom, ki povzročajo slabšanje kakovosti gozdov, kot so požari in onesnaženost zraka;

6.

je prepričan, da je ekološka trajnost predpogoj za ohranitev gospodarskih in družbenih funkcij evropskih gozdov;

7.

poudarja vlogo, ki jo ima biotska raznovrstnost gozdov pri prilagajanju na podnebne spremembe, in potrebo po izboljšanju znanja o kazalnikih biotske raznovrstnosti gozdov, predvsem o njihovi genetski zmogljivosti, za boljše prilagajanje;

8.

čestita Komisiji za izčrpno analizo biotskih in abiotskih nevarnosti v zeleni knjigi ter opozarja, da je treba poleg tega preučiti tudi druge dejavnike, ki so neposredno povezani z učinkom podnebnih sprememb na gozdove, kot je defoliacija, pri čemer opominja, da se je površina osutih drevesnih krošenj v južnoevropskih gozdovih v zadnjih dvajsetih letih podvojila, kar je neposredno povzročilo manjšo zmogljivost in učinkovitost procesov vezave ogljika ter zmanjšanje blažilnega učinka gozdov med sušo ali vročinskimi valovi zaradi predčasnega odpadanja listja;

9.

priznava pomembni prispevek obstoječih svetovnih sistemov certificiranja, kot sta organizacija Forest Stewardship Council (FSC) in program za potrditev sistemov za certificiranje gozdov (PEFC), k trajnostnemu gozdarstvu;

10.

poudarja, da je treba gozdarsko strategijo EU in akcijski načrt za gozdarstvo posodobiti, da bodo vključeni tudi razsežnost podnebnih sprememb in širša vprašanja varstva gozdov; želi spomniti, da mora tovrstno revizijo vsekakor spremljati obsežna razprava o gozdarski politiki z državami članicami in vsemi zainteresiranimi stranmi, ki jih zadeva izvajanje predlaganih ukrepov;

11.

pozdravlja uspeh prizadevanj EU za dosego svetovne konkurenčnosti evropskih gospodarskih dejavnosti, temelječih na gozdarstvu;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za uresničevanje okoljskih ciljev in ciljev za kakovost življenja iz akcijskega načrta za gozdove, katerega izvajanje je zaenkrat v zaostanku;

13.

poziva Komisijo, naj izvede analizo politik EU, ki vplivajo na gozdove EU, in ugotovi, ali so skladne in ali zagotavljajo varstvo gozdov;

14.

poziva Komisijo, naj izvede analizo trenutno razpoložljivih sredstev za gozdove in gozdarstvo ter v skladu s sklepi Sveta za okolje iz marca 2010 prerazporedi obstoječa sredstva, ki imajo negativen učinek za biotsko raznovrstnost gozdov;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo izvajanje ukrepov iz sporočila Komisije z dne 27. februarja 2008 o inovativnih in trajnostnih gospodarskih panogah EU, ki temeljijo na gozdarstvu (KOM(2008)0113 konč.), pri čemer naj upoštevajo, da bi utegnili lesni proizvodi zaradi čezmernega urejanja postati manj konkurenčni kot neobnovljivi in energetsko intenzivni materiali;

16.

poudarja, da bi ukrepi za varstvo gozdov morali odsevati čezmejno naravo biotskih in abiotskih nevarnosti glede na tip gozda, bioklimatsko območje in regionalne razmere; poleg tega poudarja, da bi bilo treba ukrepati za podporo, usklajevanje in dopolnjevanje političnih pobud držav članic in regij, kjer bi lahko EU prispevala dodano vrednost, in sicer v skladu z gozdno nomenklaturo, ki jo je razvila Evropska agencija za okolje;

17.

poudarja, da je varstvo gozdov odvisno od dolgoročne zavezanosti držav članic, regij, na gozdarstvu temelječih gospodarskih dejavnostih ter javnih in zasebnih lastnikov gozdov;

18.

meni, da so severni borealni gozdovi (tajga) in sredozemski gozdovi izjemno dragoceni za evropsko biotsko raznovrstnost in kot ponori ogljika iz ozračja ter bi morali biti bolje zaščiteni;

19.

meni, da bi dolgoročno načrtovanje gozdov moralo biti prožno, prilagodljivo in participativno ter bi moralo upoštevati vse možne scenarije, dopuščati preučitev več možnosti za prihodnji razvoj ter zagotavljati realistično in zanesljivo podlago za podporo pri sprejemanju upravljavskih odločitev; meni tudi, da bi to na ravni EU moralo potekati v obliki stalnega "gozdnega foruma", s čimer bi zagotovili dolgoročno varstvo gozdov;

20.

pozdravlja uspeh konference Forest Europe pri krepitvi trajnostnega upravljanja gozdov in doseganju evropskega soglasja o smernicah, merilih in kazalnikih trajnostnega upravljanja gozdov; ugotavlja pa, da je za zdaj pri tem manjka skladnega izvajanja;

21.

opominja, da trajnostno upravljanje gozdov usklajuje proizvodne in varovalne vidike gozdov in s tem zagotavlja ohranjanje njihovih gospodarskih, družbenih in okoljskih funkcij v skladu z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi prednostnimi nalogami; z zaskrbljenostjo opaža vse večjo težnjo po obravnavanju gozdov samo z gospodarskega vidika, pri čemer se pozablja na njihove okoljske in družbene vidike, kar je popolnoma neskladno z načeli trajnostnega upravljanja gozdov;

22.

poziva Komisijo, naj poda predloge za dopolnitev uredbe (EU) št. 995/2010 o lesu, s katerim bi tako zagotovila, da bo ves les ali lesni izdelki, dani na evropski trg, izviral iz trajnostno upravljanih gozdov;

23.

spodbuja države članice in Komisijo, naj si še naprej prizadevajo za odpravo nezakonite sečnje in trgovine s tako pridobljenim lesom, saj bodo s tem pripomogle k preprečevanju krčenja in propadanja gozdov ter izgubljanja biotske raznovrstnosti;

24.

poziva k okrepitvi vezi med nacionalnimi gozdnimi programi in akcijskim načrtom za gozdove s strukturiranim poročanjem Stalnemu odboru za gozdarstvo;

25.

meni, da je trajnostno upravljanje gozdov bistveno za ohranitev zmožnosti gozdov EU za gospodarske, ekološke in družbene funkcije; poziva Komisijo in države članice, naj v znak svoje podpore procesu Forest Europe poskrbijo za to, da bo postalo trajnostno upravljanje gozdov v Evropski uniji obvezno; meni, da bi tovrstna zaveza pomagala prilagoditi trajnostna načela gozdarstvu in da bi bila to najboljša podpora procesu Forest Europe in pravno zavezujočim sporazumom, ki jih preučujeta konferenca Forest Europe in forum OZN za gozdove;

26.

zagovarja popolno izvajanje dejavnega trajnostnega upravljanja gozdov v okviru dolgoročnih nacionalnih gozdnih programov z vključitvijo nacionalnih in regionalnih prednostnih nalog, izmerljivih ciljev in ocenjevalna merila, pri čemer bi upoštevali povečano ogroženost gozdov zaradi podnebnih sprememb;

27.

poudarja, da se načrti za razvoj podeželja ali operativni programi ne bi smeli obravnavati kot enakovredni nacionalnim gozdnim programom; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo v nacionalnih gozdnih programih ustrezno upoštevani sklepi in priporočila presoj vpliva podnebnih sprememb na vodne vire, ekosisteme in biotsko raznovrstnost ter da bodo strategije in programi za razvoj podeželja skladni z gozdnimi programi, strategijami za biotsko raznovrstnost in akcijskimi načrti za energijo iz obnovljivih virov;

28.

ugotavlja, da so genetska raznolikost, naravno obnavljanje ter strukturna raznolikost in mešanica vrst pri vseh organizmih, ki živijo v gozdu, skupni elementi prilagoditvenih možnosti gozdov v vseh bioklimatskih območjih, sistemih upravljanja in tipih gozdov; ugotavlja tudi, da trajnostno upravljanje gozdov zagotavlja gospodarsko vzdržnost komercialnih gozdov, je pa ne nalaga nujno pri gozdovih, katerih prvotna funkcija ni proizvodnja lesa;

29.

meni, da je dolgoročno varstvo gozdov odvisno od vzpostavitve ali ohranjanja gozdnih ekosistemov z zelo raznoliko sestavo, starostjo in strukturo dreves;

30.

poziva Komisijo, naj predloži priporočila o načinih prilagajanja nacionalnih sistemov civilne zaščite, da se bo mogoče spopasti z učinki podnebnih sprememb za gozdove; posebej jo poziva, naj sprejme ukrepe za razširitev virov in zmogljivosti evropske taktične rezerve za boj proti gozdnim požarom;

31.

opozarja pred neomejenim tržnim izkoriščanjem gozdnih virov, ki zelo pogosto vodi v nepopravljivo uničenje, to zlasti velja za naravne gozdove;

32.

meni, da je treba v boju proti podnebnim spremembam gozdno-kmetijska drevesa zaradi njihovega pomena pri skladiščenju CO2 obravnavati enako kot tradicionalne neproduktivne gozdove;

33.

poziva Komisijo, naj nadaljuje pripravo bele knjige o varstvu gozdov v EU, pri čemer naj upošteva rezultate javnega posvetovanja o zeleni knjigi, splošno razširjeno mnenje, da je treba biti pripravljen na podnebne spremembe ter študiji o možnostih politike in o možnostih prilagajanja; meni, da bi se morala bela knjiga, poleg potrditve o gospodarskem prispevku gozdov z lesnimi in nelesnimi gozdnimi proizvodi in storitvami, osrediniti na ohranjanje in povečevanje evropskih gozdov, saj evropskim družbam pomagajo blažiti spremembo podnebja in se prilagajati na njene učinke; meni tudi, da je treba visokokakovostnim habitatom in varovalnim gozdovom s funkcijami varovanja pred poplavami, zemeljskimi plazovi, požari, dezertifikacijo, izgubljanjem biotske raznovrstnosti in nesrečami zaradi izjemnih vremenskih pojavov zagotoviti višjo stopnjo zaščite; meni, da so nepogrešljivi vidik predlogov Komisije ustrezni finančni viri, izmenjava znanja in spodbujanje raziskav in informiranja;

34.

ponovno izraža svoje stališče, da je treba povišati raven financiranja za ukrepe EU za varstvo gozdov, in sicer v stebru podeželskega razvoja v skupni kmetijski politiki; opozarja, da se je z novimi izzivi, ki jih prinašajo podnebne spremembe, pokazala jasna potreba po več sredstvih in novih oblikah pomoči za varstvo gozdov;

35.

poziva Komisijo, naj skrbno preuči možnosti za uvedbo plačil za ekosistemske storitve, s katerimi bi priznali njihovo gospodarsko vrednost ter nagrajevali ohranjanje biotske raznovrstnosti in obnavljanje gozdnih ekosistemov, ter naj Parlamentu in Svetu o tem poroča; poudarja, da je pomembno, da poslovni svet prizna verodostojnost, medijsko pozornost in druge finančne koristi, ki jih lahko doseže z vključevanjem v ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo gozdov;

36.

odločno poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog za preprečevanje gozdnih požarov, ki naj zajema tudi financiranje za preventivne načrte in oceno tveganj, evropski informacijski sistem za gozdne požare (EFFIS), zaznavanje požarov, infrastrukturo, usposabljanje in izobraževanje ter za obnovo gozdov po požarih, med drugim tudi, da bi bila na zemljišču, ki ga je prizadel gozdni požar, za 30 let prepovedana gradnja;

37.

poziva Komisijo, naj poda zakonodajni predlog za prepoved gradnje na zemljiščih, kjer je bil gozd uničen zaradi dokazano podtaknjenega požara;

38.

poziva k odpravi pravnih ovir za trajnostno upravljanje;

39.

opozarja, da je treba določiti finančni okvir, potreben za okrepitev boja proti gozdnim požarom, ter poziva k večji prožnosti pri uporabi Solidarnostnega sklada;

40.

odločno poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog za informacije o stanju gozdov z upoštevanjem podnebnih nevarnosti ter potrebe zbiranju in razširjanju pomembnih, usklajenih in primerljivih podatkov o gozdnatosti, biotski raznovrstnosti, biotskih in abiotskih nevarnostih ter rabi zemljišč v sklopu okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), konvencije o biotski raznovrstnosti in okoljskih računov; Komisijo tudi poziva, naj pripravi in spremlja kazalnike v zvezi z gozdovi in njihovimi varovalnimi funkcijami, na primer zadrževanjem prsti in zmogljivostjo za zadrževanje vode;

41.

poziva Komisijo, naj podpira raziskave vpliva gozdov na regionalne vremenske vzorce v EU, da bodo strategije za upravljanje gozdov razpolagale z informacijami o spremembah v velikosti, sestavi in lokaciji gozdov ter njihovih učinkih;

42.

poziva EU in države članice, naj razvijejo in razširjajo smernice za najboljšo prakso po načelih trajnostnega upravljanja, da bodo prilagojene potrebam javnih in zasebnih lastnikov in lokalnih skupnosti, saj bomo tako zagotovili odpornost na podnebne spremembe; poudarja pomen izmenjave najboljših praks o tem, kako lahko podjetja in gospodarske panoge prispevajo k ciljem na področju biotske raznovrstnosti, okrepijo upoštevanje celega življenjskega cikla in kako lahko zgradijo povezavo med ohranjanjem biotske raznovrstnosti in ustvarjanjem prihodka; poudarja, da je treba okrepiti komunikacijsko in informacijsko politiko, da bi zagotovili trajnostno upravljanje gozdov, informirali javnost in spodbudili uporabo trajnostno pridobljenega lesa;

43.

poudarja, da si je treba bolj prizadevati za usklajevanje in obveščanje v zvezi z varstvom gozdov; meni, da so potrebna večja prizadevanja za zagotovitev, da bodo notranji ukrepi Skupnosti skladni z zunanjepolitičnimi izjavami v zvezi z gozdovi (sodelovanje, razvoj, trgovina z eksotičnim lesom itd.);

44.

meni, da so gozdovi del človekove skupne kulturne in okoljske dediščine in da je treba omembe vredna drevesa zaščititi ne glede na to, ali so del gozda ali ne; ob tem pozida Komisijo in države članice, naj razvijejo ustrezne strategije za zaščito takih dreves, med drugim naj preučijo tudi zamisel observatorijev gozdne dediščine; poleg tega spodbuja države članice, naj v svoji nacionalni politiki promovirajo enak in javen dostop do gozdov in naravnih območij, priznava, da ta pravica, kot se izvaja v nekaterih državah članicah (allemansrätten), prinaša številne koristi zaradi demokratičnega dostopa do rekreacije, spoznavanja ekosistemov in spoštovanja naravne dediščine;

45.

da se dosežejo cilji strategije EU 2020 v povezavi z nacionalnimi akcijskimi načrti za gozdove, poziva, naj vse države članice oziroma regije razvijejo svojo gozdno strategijo, ki bo zajemala ponovno pogozdovanje rečnih bregov, zajemanje deževnice, kmetijske dejavnosti ter rezultate raziskav za izbiro najboljših tradicionalnih rastlinskih in drevesnih sort in vrst, ki so prilagojene na sušo;

46.

poudarja, da je treba povečati finančna sredstva za raziskave o vplivu podnebnih sprememb na gozdove kljub nespornemu strokovnemu znanju Evrope na področju gozdarstva, ki izhaja iz dolgoletnih tradicionalnih gozdarskih praks; meni, da je treba predvsem zaradi znanstvene negotovosti glede časovnega merila in obsega nevarnosti za gozdove na različnih območjih nameniti sredstva za raziskave o podnebnih spremembah glede na specifične potrebe in rešitve za različna bioklimatska območja, da se bo izboljšala baza znanja s tega področja;

47.

poziva države članice, naj oblikujejo skupne dolgoročne raziskovalne programe za boljše razumevanje učinkov in ranljivosti ter naj podpirajo prilagoditvene ukrepe v gozdarstvu; poziva Komisijo, naj spodbuja vključevanje projektov, ki se nanašajo na poznavanje gozdnih ekosistemov in njihove zmožnosti prilagajanja na posledice podnebnih sprememb, v večletni okvir za raziskave in tehnološki razvoj;

48.

poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt za varstvo gozdov EU, da prepreči škodljivi učinek širjenja žuželk in bolezni, ki so posledica podnebnih sprememb;

49.

poziva države članice, naj pospešijo raziskave podnebnih sprememb in njihovih posledic za gozdove, poskrbijo za širšo osveščenost o raznoterih pomenih gozdov in pomembnosti njihovega trajnostnega upravljanja, podpirajo izobraževanje in usposabljanje zaposlenih v gozdarstvu s posebnim poudarkom na pričakovanih potrebah zaradi podnebnih sprememb (spodbujanje raznolikosti ter preprečevanje in sanacija škode), ter spodbujajo izmenjavo znanja in izkušenj;

50.

meni, da sta glede na potrebo po učinkovitih raziskavah o varovalnem potencialu gozdnih ekosistemov, prognostičnih raziskavah in raziskavah strategij za blažitev učinkov podnebnih sprememb za ves gozdarski in lesarski sektor potrebna usklajenost in financiranje na ravni EU;

51.

poudarja, da bi morale razprave o prihodnji skupni kmetijski politiki po letu 2013 upoštevati, da gozdovi opravljajo bistvene okoljske funkcije in prispevajo k uresničevanju socialnih in gospodarskih ciljev podeželskega razvoja in nacionalnih gospodarstev; zato poziva države članice in regije, naj pri pripravi programov za razvoj podeželja polno sodelujejo z organi, pristojnimi za gozdove, in širšo javnostjo, da bodo zagotovili doslednost politik EU, upoštevaje, da je gozdarstvo ponekod lahko neodvisna panoga podeželskega gospodarstva;

52.

opominja, da imajo gozdovi osrednjo vlogo pri zagotavljanju družbeno-gospodarskih in okoljskih javnih dobrin za blaginjo družbe in razvoj, zlasti na podeželju; poziva Komisijo, naj razvije pristop politike, pri katerem bo priznana ta vloga, spoštovane pa bodo tudi pravice lastnikov;

53.

pozdravlja, da zadnje sporočilo Komisije o reformi skupne kmetijske politike (19) priznava pomembno vlogo, ki jo imajo kmetje kot nepogrešljivi akterji pri preprečevanju gozdnih požarov, upravitelji gozdnih ekosistemov, ki jih varujejo pred nevarnostmi, pretečimi biotski raznovrstnosti, na primer pred škodljivci, predvsem pa kot teritorialni steber življenja, saj je ohranitev njihovega vira preživljanja najučinkovitejši način za preprečitev odseljevanja;

54.

vztraja, da bi morali biti proizvajalci na podeželju, skupine proizvajalcev in javni organi upravičeni do gozdarskih ukrepov iz drugega stebra skupne kmetijske politike; meni, da bi morala Evropska unija v okviru nacionalnih programov za razvoj podeželja še naprej podpirati pogozdovanje, ob tem pa zagotoviti, da te pobude ne bi posegale v trg, da bi se pogozdovalni ukrepi naslanjali na lokalni material, odporen proti škodljivcem in požarom in da bi prispevali k ohranjanju biotske raznovrstnosti; poudarja tudi, da morajo prizadevanja za pogozdovanje dati prednost drevesnim vrstam, ki znatno izboljšajo kakovost prsti in biotsko raznovrstnost, obenem pa je treba spoštovati značilnosti kraja sajenja, avtohtone vrste in potrebo po mešanih gozdovih;

55.

opozarja, kot je to storil Svet v svojih sklepih z dne 11. junija 2010, da lahko zanemarjanje gozdov povzroči tako resne težave, da morda ne bo več mogoče zagotoviti, da bodo tudi v prihodnje opravljali svoje funkcije;

56.

meni, da je treba spodbujati in podpirati ustanavljanje združenj proizvajalcev in organov za upravljanje gozdov, ki izvajajo trajnostno upravljanje gozdov, zlasti na območjih z manjšimi gozdovi, saj bo to pomagalo uravnovesiti pridobivanje številnih dobrin in storitev, ki nam jih gozdovi zagotavljajo; meni, da bi tovrstna združenja in organi okrepili pogajalsko moč proizvajalcev v lesni dobavni verigi, pomagali vzpostaviti enake konkurenčne pogoje in obenem prispevali k reševanju težav zaradi gospodarske krize, mednarodne konkurence in podnebnih sprememb, ter pomagali v boju proti nezakoniti sečnji;

57.

vztraja, da je treba pomoč javnim in zasebnim akterjem, ki varujejo biotsko raznovrstnost gozdnih vrst, habitatov in ekosistemskih storitev, povečati in vključiti tudi prostovoljne metode varovanja in območja, ki povezujejo območja NATURA 2000, saj je biotska raznovrstnost bistvenega pomena za ohranjanje, razvoj in prilagajanje kmetijstva;

58.

poziva, naj se sistem nadomestil na podlagi računov nadomesti s sistemom standardnih stroškov ali stroškov na površino;

59.

poziva k razvoju standarda za dobre gozdarske prakse, ki bi se uporabljal kot izhodišče za podporo v okviru vseh ukrepov v zvezi z gozdovi;

60.

poziva k obvezni vključitvi ukrepov za gozdno okolje in mrežo Natura 2000 v programe za razvoj podeželja ter k podpori, vezani na površino, za mrežo Natura 2000 v okviru neposrednih plačil;

61.

poziva k vključitvi novega ukrepa skupne kmetijske politike "ohranjanje gozdnega genskega materiala znanega izvora in situ in ex situ";

62.

odločno zavrača uveljavljanje pravic intelektualne lastnine za gozdne genske vire;

63.

poziva Komisijo in države članice, naj projektom na področju gozdarstva in varstva gozdov pri vsem financiranju EU zagotovijo dolgoročno perspektivo;

64.

je prepričan, da je preprečevanje gozdnih požarov stroškovno veliko bolj učinkovito kot boj proti njim;

65.

opozarja na nujno potrebo po izvajanju priporočil za preprečevanje naravnih ali s strani človeka povzročenih nesreč, ki jih je nedavno sprejel Parlament (20), še posebej tistih o podpori programom pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja, ki dajejo prednost lokalnim vrstam in mešanim gozdovom v korist biotski raznovrstnosti in večji odpornosti na požare, neurja in bolezni; opozarja na dodatne težave, ki s katerimi se pri spoprijemanju s požari spopadajo otoki in najbolj oddaljene regije; poziva, naj se tem regijam zagotovi posebno obravnavanje prek različnih razpoložljivih finančnih instrumentov, tudi prek Solidarnostnega sklada;

66.

meni, da bi preprečevanje gozdnih požarov z načrtovanjem in povezljivostjo krajin ter z infrastrukturo in usposabljanjem moralo biti trdno zasidrano v politikah EU za varstvo gozdov, prilagajanje in civilno zaščito;

67.

poudarja, da bo v sušnih območjih in regijah, ki jim grozi dezertifikacija, ponovno pogozdovanje s produktivnimi vrstami koristilo prebivalcem in zagotovilo njihovo sodelovanje pri varovanju gozdov in boju proti požarom;

68.

poudarja nesporni pomen gozdnih območij, ki varujejo človekov življenjski prostor pred negativnimi vplivi naravnih pojavov, za javno varnost;

69.

meni, da sistem trgovanja z emisijami v svoji sedanji obliki ni združljiv z obračunavanjem rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva, kar je predvsem posledica razlike med letnimi skladnostnimi zahtevami za industrijske obrate v okviru sistema trgovanja z emisijami ter daljšimi časovnimi obdobji, potrebnimi za pojav in opažanje sprememb zalog ogljika na zemljiščih; zato ne bi smelo biti nikakršnega povezovanja; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj ponovno preuči, kako bi lahko najbolje financirali prihranke emisij ogljika iz dejavnosti rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva;

70.

se zaveda izzivov, povezanih z razmišljanjem o vključitvi teh dejavnosti rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva v cilje držav članic v okviru odločbe o skupnih prizadevanjih; izraža posebno zaskrbljenost nad tem, da bi utegnile razlike v natančnosti obračunavanja in velike naravne razlike ogroziti sistem skladnosti v okviru te odločbe; zato poziva k ločenim ciljem za sektor rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva;

71.

izraža zavezanost uresničevanju cilja za energijo iz obnovljivih virov po strategiji EU 2020 in cilj dveh stopinj Celzija v zvezi s podnebnimi spremembami; je vendarle zaskrbljen, da bi predpostavka o ogljični nevtralnosti lesne biomase in kratki časovni okviri, ki se uporabljajo v sedanji metodologiji za izračun izpustov toplogrednih plinov, lahko ogrozili uresničevanje obeh ciljev; poziva Komisijo, naj se posvetuje z medvladnim odborom IPCC in oblikuje novo metodologijo za izračun izpustov toplogrednih plinov, ki bo nadzirala daljša časovna obdobja in izpuste iz biomase, vezane na rabo zemljišč, spremembe v rabi zemljišč in upravljanje gozdov, in sicer z ocenjevanjem tokov ogljika na nacionalni ravni in vključitvijo različnih gozdarskih faz (sajenje, redčenje in sečnja);

72.

ugotavlja, da sedanja merila biogoriva, ki jih je oblikovala Komisija, niso primerna za biomaso, in poziva k razvoju novih, zakonsko obveznih trajnostnih meril za biomaso, katere uporaba naj bi se spodbujala za pridobivanje energije; meni, da bi morala Komisija preučiti delo in ugotovitve konference Forest Europe, da bi razvila merila, ki bi upoštevala morebitna tveganja za izkrivljanje trga obnovljivih virov energije, se ne bi zanašala na domnevo o ogljični nevtralnosti, rešila vprašanje posrednih emisij in ne bi bila v nasprotju s cilji strategije EU 2020 glede energije iz obnovljivih virov in biotske raznovrstnosti; poudarja, da bi bilo treba natančno izvajanje teh meril prepustiti akterjem na lokalni ravni, saj bi upoštevali posebne razmere na terenu;

73.

poziva k uporabi opredelitev gozdov na podlagi ekološke klasifikacije gozdov, podobne tisti, ki jo je predlagala Evropska agencija za okolje leta 2007, da bi lahko razlikovali med starimi, z ogljikom bogatimi gozdovi, intenzivno upravljanimi monokulturami in drugimi tipi gozdov glede na biome in sukcesijske stopnje;

74.

poudarja pomen varstva raznolikosti gozdov v EU v vseh sukcesijskih stopnjah, da se zagotovi biotska raznovrstnost gozdov in v gozdovih, saj vsaka sukcesijska stopnja ustvarja pogoje za naslednjo in ker bi bila brez usklajenega varstva vseh stopenj sukcesija kasnejših resno ogrožena;

75.

poziva Komisijo in države članice k mednarodnemu delovanju, da se določi nova opredelitev gozdov OZN, ki bo razjasnila opredelitve naravnih gozdov na osnovi biomov ter razlikovala med avtohtonimi gozdovi in gozdovi, v katerih prevladujejo drevesne monokulture in tujerodne vrste; ob tem poudarja, da bi ta opredelitev močno povečala doslednost politike in realno vrednost denarja, saj je EU največja donatorica javne pomoči državam v razvoju (leta 2003 je bilo za gozdove namenjenih več kot 600 milijonov EUR); obžaluje, da v zeleni knjigi ni zabeležen napredek glede potrebe po usklajevanju ukrepov EU znotraj in zunaj Unije in potrebe po svetovnem pravno zavezujočem sporazumu v okviru foruma OZN o gozdovih;

76.

ugotavlja, da je pomembno sodelovanje na svetovni ravni, tako na upravnem področju kot tudi na področju raziskav, pri določanju standardov, najboljše prakse ter pri prenosu tehnologije in znanstvenega znanja, zlasti v okviru sistema za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in uničevanja gozdov (REDD); poudarja tudi, da pravične delitve ugodnosti iz tega sistema ni mogoče doseči brez aktivnega sodelovanja in izmenjave najboljše prakse; poudarja pomen programa globalnega nadzorovanja okolja in varnosti pri kartiranju, nadzoru in evidentiranju gozdnih površin na evropski in mednarodni ravni ter prispevka na ta način zbranih informacij k pogajanjem Združenih narodov o podnebnih spremembah;

77.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/35

—

ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) v letu 2009, predloženega Evropskemu parlamentu v skladu z delom II, točko G, odstavka 43 medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 (1),

—

ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o letnih poročilih o skupni zunanji in varnostni politiki za leto 2007 in 2008 z dne 19. februarja 2009 (2) in z dne 10. marca 2010 (3),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2010 (4) o Evropski službi za zunanje delovanje,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2010 o krepitvi organizacije OVSE – vloga EU (5),

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o politični odgovornosti (6),

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta o osnovni organizaciji osrednje uprave Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 8. julija 2010 (6),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010 o zunanjih odnosih EU,

—

ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za proračun (A7-0168/2011),

A.

ker mora EU dodatno razvijati cilje svoje zunanje politike in po vsem svetu spodbujati svoje vrednote in interese, da bi prispevala k miru, varnosti, solidarnosti, preprečevanju konfliktov, spodbujanju demokracije, varovanju človekovih pravic, enakosti spolov, spoštovanju mednarodnega prava, podpiranju mednarodnih institucij, učinkoviti večstranskosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, trajnostnemu razvoju, svobodni in pošteni trgovini ter izkoreninjanju revščine,

B.

ker izvajanje Lizbonske pogodbe prinaša novo razsežnost evropskemu zunanjemu delovanju in bo prispevalo h krepitvi skladnosti, povezanosti in učinkovitosti zunanje politike EU, ter obsežneje njenim zunanjim ukrepom,

C.

ker Lizbonska pogodba daje nov zagon zunanji politiki EU, zlasti z zagotavljanjem institucionalnih in operativnih orodij, ki bi Uniji lahko omogočila, da prevzame mednarodno vlogo, ki je sorazmerna z njenim zelo pomembnim gospodarskim statusom in njenimi prizadevanji, ter da se organizira tako, da bo uspešen svetovni akter, ki bo lahko prevzel del odgovornosti za svetovno varnost in prevzel vodstvo pri določanju skupnih odgovorov na skupne izzive,

D.

ker nov zagon evropskega zunanjega delovanja prav tako zahteva, da EU deluje bolj strateško, da bi tako lahko uveljavila svoj pomen na mednarodnem prizorišču; ker sposobnost EU, da vpliva na mednarodni red, ni odvisna zgolj od skladnosti njenih politik, akterjev in institucij, temveč tudi od dejanskega strateškega koncepta zunanje politike EU, ki mora združiti vse države članice v sklopu istega niza prednostnih nalog in ciljev, tako da bodo na mednarodnem prizorišču nastopile z odločnim enotnim stališčem; ker je treba zunanji politiki EU zagotoviti potrebna sredstva in instrumente za učinkovito in skladno delovanje Unije na svetovni ravni,

E.

ker se s pojavom novih izzivov in novih političnih struktur odvija veliko preoblikovanje sedanjega mednarodnega reda, ki od EU zahteva, da dejavneje sodeluje z zdajšnjimi in novimi silami in nedržavnimi akterji, pa tudi z dvostranskimi in večstranskimi partnerji in institucijami, da bi spodbudila učinkovito reševanje problemov, ki so skupni evropskim in svetovnim državljanom ter ki bodo morda vplivali na svetovno varnost,

F.

ker mora nov zagon privesti tudi do opredelitve nove paradigme za strateška partnerstva EU, nova in stara, na osnovi skupnih univerzalnih vrednot, kot so spodbujanje demokracije, spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, pravne države, mednarodnega reda, ter medsebojnih koristi, interesov in skupnega razumevanja svetovne varnosti,

G.

ker je parlamentarni nadzor zunanje politike EU bistvenega pomena, če naj državljani EU razumejo in podpirajo evropsko zunanje delovanje; ker nadzor povečuje legitimnost teh ukrepov; ker morajo organizacijo in spodbujanje učinkovitega ter rednega medparlamentarnega sodelovanja v EU skupaj opredeliti Evropski parlament in nacionalni parlamenti, v skladu s členoma 9 in 10 protokola 1 k Lizbonski pogodbi,

1.

pozdravlja letno poročilo Sveta in izreka pohvalo njegovi preglednosti in tematsko usmerjeni strukturi, ki zagotavlja jasen pregled politik in delovanja na področju skupne zunanje in varnostne politike; pozdravlja tudi željo Sveta, da bi se bolje osredotočil na regionalni okvir konfliktov in vprašanj; vendar obžaluje dejstvo, da poročilo ne vključuje morebitnih pristopov k reševanju teh konfliktov in vprašanj;

2.

poziva Svet, naj ne omejuje obsega letnega poročila o skupni zunanji in varnostni politiki zgolj na opise njenih dejavnosti, temveč naj ga oblikuje kot orodje, usmerjeno v politiko in rešitve; meni, da bi poročilo moralo zagotoviti več kot zgolj katalog dogodkov in razvoja v državah ter bi moralo obravnavati tudi vprašanje učinkovitosti zunanje politike EU in sredstev, ki so potrebna za uresničevanje ciljev zunanjega delovanja EU; poziva Svet, naj v poročilo vključi tudi oceno usklajevanja in povezanosti SZVP z drugimi zunanjimi politikami Unije ter prav tako strateška in organizacijska priporočila za prihodnost na podlagi ocen ukrepov v okviru SZVP;

3.

meni, da bi letno poročilo o SZVP moralo temeljiti na novem institucionalnem okviru, ki ga je zagotovila Lizbonska pogodba, in služiti kot instrument za okrepljen medinstitucionalni dialog, zlasti z razpravo o izvajanju strategije zunanje politike EU, ocenjevanjem njene učinkovitosti in orisom njene prihodnje smeri;

4.

ponovno poudarja svoje stališče, ki je naklonjeno razvoju skladne strategije zunanje politike EU, zasnovane na ciljih in načelih, določenih v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki bi morala jasno opredeliti interese EU na področju skupne zunanje in varnostne politike; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj uporabi vsa svoja pooblastila, da sproži, uresničuje in zagotavlja skladnost s SZVP, ter v ta prizadevanja v celoti vključi ustrezne organe Parlamenta;

5.

poudarja, da je treba okrepiti usklajenost med Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), Komisijo in državami članicami pod vodstvom podpredsednice/visoke predstavnice; poziva k izboljšanju sinergije med EU in nacionalno ravnjo ter okrepitvi usklajevanja med različnimi institucionalnimi akterji za boljše povezovanje vseh ustreznih instrumentov in politik ter za posredovanje enotnega sporočila EU o osrednjih političnih vprašanjih; meni, da je sodelovanje na vseh ravneh med ESZD, ustreznimi organi in odbori Evropskega parlamenta ter zadevnimi službami Komisije bistvenega pomena za oblikovanje strateškega pristopa EU do njene soseščine ter do držav kandidatk, morebitnih držav kandidatk in partnerskih držav, pa tudi do področij politik, kot so spodbujanje človekovih pravic in demokracije, trgovina, razvoj, energetska varnost ter pravosodje in notranje zadeve;

6.

pričakuje, da bo ESZD s spodbujanjem tesnejšega usklajevanja med SZVP in drugimi zunanjimi politikami pomagala okrepiti vlogo in vpliv EU na svetovni ravni ter ji omogočila učinkovitejšo projekcijo interesov in vrednot na način, ki bo v skladu z njenim zdajšnjim statusom v mednarodni trgovini in gospodarstvu; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vzpostavi potrebne strukture in mehanizme za usklajevanje znotraj ESZD;

7.

ugotavlja pa, da bo za doseganje celovite povezanosti in učinkovitosti skupne politike EU poleg ustanovitve ESZD predvsem potrebna politična volja držav članic EU, da presežejo svoje različne poglede na osrednja vprašanja zunanje politike; zato meni, da je bistvenega pomena, da se države članice EU sporazumejo o skupni strategiji za zunanjo in varnostno politiko ter da s svojimi nacionalnimi politikami podpirajo stališča EU;

8.

v zvezi s tem obžaluje, da so izjave posameznih predstavnikov ali skupin držav članic EU večkrat ustvarile vtis neenotnosti in zelo otežile delo podpredsednice/visoke predstavnice; zato poziva države članice, naj se vzdržijo takih posameznih in neusklajenih dejanj in izjav ter prispevajo k učinkoviti in prepoznavni SZVP; po drugi strani poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj jasno izraža stališča EU, naj se hitro in odločno odziva ter zagotovi jasno in konkretno vlogo SZVP;

9.

poudarja, da mora vloga posebnih predstavnikov EU (PPEU) na splošno zastopati in usklajevati politiko EU do regij s posebnimi strateškimi ali varnostnimi interesi za EU, ki zahtevajo stalno navzočnost in prepoznavnost EU; meni, da je treba vzpostaviti tesno usklajevanje med posebnimi predstavniki EU in ustreznimi oddelki ESZD ter da bi bilo treba ponovno preučiti pomembna tematska vprašanja, s katerimi so se pred tem ukvarjali osebni predstavniki, in pripraviti predloge, v skladu s katerimi bi to vlogo prevzeli visoki uslužbenci ESZD ali posebni predstavniki EU; meni, da je bistvenega pomena, da se o vlogi in mandatih posebnih predstavnikov EU izvedejo predhodna posvetovanja s Parlamentom ter da se v skladu s členom 36(1) PEU podajo predlogi o postopkih in pristojnostih, po katerih bi posebni predstavniki EU s svojimi predstavitvami in poročili seznanili tudi Parlament;

10.

opozarja na svojo posebno pravico iz Pogodbe, da je vključen v posvetovanja na področjih SZVP in SVOP, da se njegova mnenja ustrezno upoštevajo in da daje priporočila; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj združi posvetovalne in poročevalske naloge, ki sta jih doslej na področju zunanjega delovanja izvajala Komisija in Svet; poziva Svet, naj sprejme konstruktiven pristop v okviru spravnega odbora za instrumente zunanje pomoči, vključno z instrumentom za stabilnost, in prizna pravico Evropskega parlamenta do demokratičnega nadzora strateških dokumentov in večletnih akcijskih načrtov v skladu s členom 290 PDEU;

11.

poudarja, da mora revidirani medinstitucionalni sporazum iz leta 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju zagotavljati boljšo preglednost proračunskega postopka SZVP ter ustrezno obravnavati zahteve za informacije proračunskega organa, da bi bil ta organ v celoti in redno obveščen o okoliščinah, okviru in finančnih posledicah političnih odločitev na tem političnem področju; meni, da mora Evropski parlament pred sprejetjem mandatov in strategij na področju SZVP prejeti ustrezne informacije; pozdravlja podporo, ki jo je podpredsednica/visoka predstavnica izrekla predlogu, da morajo biti vse pomembne misije SVOP opredeljene v proračunu; glede tega meni, da je treba za zagotavljanje popolne preglednosti in demokratičnega nadzora vsaki posamezni misiji nameniti ločeno proračunsko vrstico; ponovno izraža svoje stališče, da bi se bilo treba za povečanje demokratične legitimnosti SZVP s pristojnimi organi Parlamenta posvetovati pred začetkom misij SVOP, zlasti pa bi morali imeti možnost primernega spremljanja teh misij; poudarja, da je treba za izpolnjevanje meril verodostojnosti in samoopredelitve v skladu z Lizbonsko pogodbo zagotoviti zadostna proračunska sredstva za doseganje ciljev SZVP;

12.

meni, da morajo redne posvetovalne seje o SZVP dopolnjevati dodatni sestanki, če bi se pokazala potreba po predhodnih informacijah; glede tega predlaga, da bi morale biti seje usmerjene tudi v pridobivanje osrednjega strateškega in politično-vojaškega znanja, da bi izboljšali načrtovanje in upravljanje prihodnjih misij in pomagali razviti pristop vnaprejšnjega načrtovanja prihodnjih potreb; opozarja tudi na svojo pravico do posvetovanja in do ustreznega obveščanja o nujnem financiranju določenih pobud, sproženih v okviru SZVP v skladu s členom 41(3) PEU;

13.

v skladu z dogovorom o ustanovitvi in delovanju ESZD, doseženim na štiristranskih pogovorih v Madridu, in v skladu s finančno uredbo, kot je bila spremenjena glede ESZD, podpira oblikovanje proračunskih postavk v proračunu za leto 2011, namenjenih trem največjim misijam v okviru SZVP/SVOP; meni, da bo ta izboljšana opredelitev misij povečala preglednost in odgovornost SZVP/SVOP ter služila interesom EU; poudarja, da opredelitev večjih misij SZVP/SVOP ne sme škodovati informacijam in preglednosti v zvezi z misijami manjšega obsega, ki so politično manj prepoznavne;

14.

kljub vsemu meni, da je nova nomenklatura minimalni pogoj in le prvi korak k podrobnemu proračunu za SZVP, ki bo omogočal celovit pregled in spremljanje misij, ki se izvajajo v okviru te politike; meni, da nova nomenklatura ne bo ogrozila nepogrešljive prožnosti proračuna SZVP in tudi ne stalnosti delovanja misij, ki že potekajo;

15.

opozarja na duh Pogodbe o delovanju EU, v skladu s katero naj bi soodločanje postalo splošni postopek, kar po analogiji vodi k odpravi posebnih določb in postopkov, ki so veljali za nekatere instrumente ali politike v skladu s prejšnjo pogodbo in medinstitucionalnim sporazumom; potrjuje, da so določbe, ki omejujejo prožnost financiranja SZVP, zdaj brez osnove; poudarja, da mora v skladu z zgoraj navedenim in za okrepitev učinkovitosti in odgovornosti SZVP, medinstitucionalne odnose končno voditi nova kultura dialoga, medsebojnega zaupanja in izmenjave informacij tako v fazi opredeljevanja kot tudi v fazah izvajanja in naknadnega ocenjevanja;

16.

poudarja, da je treba med prihodnjim razmislekom o večletnem finančnem okviru 2014–2020 izvesti temeljito analizo dolgoročnih finančnih zahtev skupne zunanje in varnostne politike;

17.

ponavlja svoje stališče, da je treba v skladu s členom 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije pridobiti mnenje/soglasje Evropskega parlamenta za vse mednarodne sporazume, tudi tiste, ki so povezani predvsem s SZVP, razen za tiste, ki so povezani izključno s SZVP, kakor tudi, da je treba v skladu s členom 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije Parlamentu zagotoviti popolne informacije v začetni, pogajalski in končni fazi postopka, ki vodi v sklepanje mednarodnih sporazumov; pričakuje, da bo podpredsednica/visoka predstavnica zagotovila vse ustrezne informacije o pogajanjih med celotnim postopkom, vključno s pogajalskimi smernicami in osnutki pogajalskih besedil, in opozarja, da se je v izjavi o politični odgovornosti glede zaupnih dokumentov SZVP zavezala k uporabi določil okvirnega sporazuma o mednarodnih sporazumih; poziva k oblikovanju učinkovitega načina delovanja, ki bo združeval upoštevanje posebnih pravic Parlamenta z ustrezno stopnjo zaupnosti; meni, da je za urejanje dostopa poslancev do zaupnih dokumentov potreben celovit sporazum, ki bo vključeval vse institucije in zajemal vse organe EU;

18.

opozarja na svojo obveznost v skladu s Pogodbo, da skupaj z nacionalnimi parlamenti določa organizacijo in spodbujanje učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja, zlasti na področju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike; meni, da je obžalovanja vredno, da še ni bil sklenjen sporazum o načinu nadaljevanja te naloge; vztraja, da bi njegovo lastno zastopstvo v kakršni koli novi obliki medparlamentarnega sodelovanja moralo biti v obliki, ki odraža obseg in pomen njegove vloge v zunanjih zadevah, ter na tej podlagi ponavlja svojo pripravljenost, da doseže sporazum z nacionalnimi parlamenti, ki bo pomenil resnično okrepitev parlamentarne razsežnosti Evropske unije kot svetovnega akterja;

19.

poudarja, da bi delovanje v okviru SVOP moralo biti sestavni del celovite politike, usmerjene na države in regije v krizi, kjer so ogrožene vrednote in strateški interesi EU in kjer bi operacije v okviru SVOP zagotovile resnično dodano vrednost pri spodbujanju miru, stabilnosti in pravne države; poudarja tudi, da je treba na podlagi pridobljenih izkušenj natančneje oceniti uspešnost izvedbe vsake operacije in njen trajni učinek na terenu;

20.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in države članice, naj odpravijo neravnovesje med civilnimi in vojaškimi zmogljivostmi načrtovanja v ESZD ter povečajo število zaposlenih na področju pravosodja, civilne uprave, carin in mirnega posredovanja, da se zagotovi ustrezno in zadostno strokovno znanje za misije SVOP;

21.

poudarja, da je treba doseči optimalno usklajevanje med zmogljivostmi EU za odzivanje ob nesrečah in drugimi instrumenti EU – kot so civilne in/ali vojaške misije v okviru SVOP – ki že potekajo na terenu ali bi jih bilo mogoče vzpostaviti po krizi; meni, da v veliko primerih togo razlikovanje med vojaškimi in civilnimi operacijami kriznega upravljanja odseva dokaj zastarele institucionalne vzorce ter da lahko povezovanje civilnih in vojaških struktur bolj ustreza resničnemu stanju na terenu; zato poudarja potrebo po sistematični oceni vsakega posameznega primera, da se zagotovi najustreznejši odziv, saj je lahko za nekatere primere primernejša kombinacija vojaških in civilnih instrumentov, na podlagi celovitega razumevanja povezav med varnostjo in razvojem;

22.

meni, da je strateška prednostna naloga EU okrepiti mednarodna partnerstva kriznega upravljanja in poglobiti dialog z drugimi pomembnimi akterji kriznega upravljanja, kot so OZN, Nato, Afriška unija in OVSE ter tretje države, na primer ZDA, Turčija, Norveška in Kanada, ter uskladiti dejavnosti, deliti informacije in združevati sredstva na področju varovanja in vzpostavljanja miru, vključno s sodelovanjem pri kriznem upravljanju ter predvsem pomorski varnosti, pa tudi boju proti terorizmu v okviru mednarodnega prava;

23.

poudarja, da ustanovitev ESZD Evropski uniji ponuja edinstveno priložnost, da uresniči svoje zaveze na področju preprečevanja konfliktov in izgradnje miru, zlasti v zvezi s programom iz Göteborga, in da še razširi zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov kot alternativo kriznemu upravljanju; zato poudarja, da je treba zagotoviti enakopravnost direktorata za preprečevanje konfliktov in varnostno politiko z drugimi direktorati z zagotovitvijo zadostnih sredstev za načrtovanje politik, s krepitvijo povezav z geografskimi oddelki in z vzpostavljanjem uradnih odnosov z ustreznimi delovnimi skupinami Sveta; meni, da je treba ponovno razmisliti tudi o obstoječem ločevanju med strukturo kriznega upravljanja ter direktoratom za preprečevanje konfliktov in varnostno politiko;

24.

opozarja na tveganje, da bi države članice EU postale pretirano odvisne od energije iz tretjih držav, kar bi lahko na koncu spodkopalo neodvisnost zunanje politike EU; glede tega poudarja, da je pojem energetske varnosti močno povezan z varnostjo oskrbe; ponovno opozarja, da se je treba nujno soočiti z energetskimi izzivi s spodbujanjem obnovljivih in domačih virov energije, dokončanjem učinkovitega notranjega energetskega trga in z izvajanjem skupne evropske zunanje energetske politike, na podlagi boljšega usklajevanja politik držav članic na tem področju, diverzifikacije dobaviteljev energije in izvajanja strateških energetskih infrastrukturnih projektov, kot je Nabucco, ali drugih možnih alternativnih projektov južnega koridorja; podpira integrirano in interoperabilno evropsko energetsko mrežo; obžaluje, da države članice dejavno podpirajo pobude, ki so dejansko v nasprotju s prizadevanji za zagotavljanje varne in raznolike oskrbe z energijo;

25.

pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da Komisijo pozove, naj do junija 2011 predloži sporočilo o varnosti oskrbe in mednarodnem sodelovanju, da se še povečata usklajenost in povezanost zunanjega delovanja EU na področju energije; glede tega poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj odločno uresničuje priporočila Parlamenta za razvoj skladne in usklajene politike, zlasti s spodbujanjem kohezije EU v konstruktivnem dialogu z dobavitelji energije, zlasti z Rusijo, kakor tudi s tranzitnimi državami; meni, da bi energetska varnost morala biti v celoti vključena tudi v širitveno in sosedsko politiko EU, tudi s pomočjo političnega dialoga in praktičnega sodelovanja s partnericami;

26.

opozarja na novo generacijo varnostnih izzivov in tveganj, kot so kibernetski napadi, družbeni nemiri, politične vstaje, svetovne kriminalne mreže in gospodarske dejavnosti, ki ogrožajo pravno državo in načela demokracije, ter poudarja pomembnost oblikovanja strategij, ki ustrezajo tem dogodkom;

27.

poudarja potrebo po usklajevanju priprav za soočanje z nekonvencionalnimi grožnjami, kot so kibernetske grožnje; poziva Komisijo in Svet, naj temeljito analizirata grožnje in potrebe na tem področju, kar bo podlaga za večrazsežno in celovito evropsko strategijo računalniške varnosti, ki mora vključevati načrte ukrepov v primeru kibernetskih napadov;

28.

poudarja, da mora evropska zunanja politika upoštevati zunanjo razsežnost evropskega območja svobode, varnosti in pravice; znova opozarja na pomen urejenega upravljanja migracij; meni, da je bistveno zagotoviti sodelovanje držav izvora in tranzitnih držav ter spodbujati duh trdnega sodelovanja med temi državami z izvajanjem politike pozitivnega pogojevanja;

29.

ponovno poudarja, da mora EU okrepiti vodilno vlogo na področju upravljanja svetovnega podnebja ter še poglobiti dialog z drugimi osrednjimi akterji, kot so sile v vzponu (Kitajska, Brazilija, Indija), Rusija, Združene države in države v razvoju, saj so podnebne spremembe postale osrednji del mednarodnih odnosov;

30.

meni, da morata zunanja politika in zunanje delovanje EU, če hočeta biti dosledna z vrednotami EU, prednost nameniti spodbujanju demokracije, pravne države, dobrega upravljanja in pravičnih družb, saj je demokratična družba, ki temelji na pravilih, osnova za spoštovanje človekovih pravic in krepitev stabilnosti; zato ponavlja svoje stališče, da je treba v zunanjo politiko EU odločno vključevati vprašanje človekovih pravic; meni, da nova institucionalna struktura EU, zlasti ESZD s svojimi specializiranimi oddelki, zagotavlja možnosti za boljšo usklajenost in učinkovitost EU na tem področju; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj z dvostranskimi odnosi s tretjimi državami in aktivnim sodelovanjem v mednarodnih forumih aktivno spodbuja vključenost tretjih držav v prizadevanja za spoštovanje človekovih pravic ter odločno spregovori zoper kršitve človekovih pravic in se ne izogiba ustreznim ukrepom v primeru njihovih kršitev, glede na vse pogostejše hude kršitve svobode prepričanja poziva Komisijo, naj izvede temeljito oceno in vključi svobodo prepričanja v politiko EU glede človekovih pravic;

31.

meni, da sta vprašanje svobode veroizpovedi in prepričanja po vsem svetu – zlasti kristjanov, preganjanih ali ogroženih manjšin in verskih odpadnikov – ter medverski dialog novi osrednji temi za SZVP; poudarja, da je svoboda veroizpovedi in prepričanja temeljna človekova pravica, medverski dialog pa orodje za boj proti diskriminaciji in nasilju na podlagi vere, ter da torej prispeva k politični in družbeni stabilnosti; zato poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj nujno razvije strategijo EU za uveljavljanje človekove pravice do svobode vere in prepričanja; jo prav tako poziva, naj v okviru direktorata ESZD za človekove pravice razvije stalne zmogljivosti za spremljanje vladnih in družbenih omejitev svobode vere in prepričanja ter povezanih pravic;

32.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bodo politike in ukrepi v okviru SZVP v celoti upoštevali Resolucijo varnostnega sveta ZN 1325 o ženskah, miru in varnosti, ki poziva k vključevanju žensk na vseh področjih in ravneh reševanja konfliktov; prav tako poziva, naj politike SZVP upoštevajo resolucijo varnostnega sveta ZN 1820 o spolnem nasilju v času konfliktov in po njih ter nadaljnje resolucije varnostnega sveta ZN 1888 (2009), 1889 (2009), 1960 (2010), ki nadgrajujejo prej omenjeni resoluciji; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, države članice EU in vodje misij SVOP, naj kot standardni del v vsako misijo vključijo sodelovanje in posvetovanje z lokalnimi organizacijami žensk; obžaluje, da je bila doslej na višje delovno mesto v ESZD imenovana le ena ženska in da je med posebnimi predstavniki EU le ena ženska;

33.

poudarja, da mora biti učinkovita večstranskost osrednja strateška skrb Unije in da mora v tem okviru EU prevzeti vodilno vlogo v mednarodnem sodelovanju, podpirati mednarodne institucije, omogočiti doseg mednarodnega konsenza in spodbujati svetovno ukrepanje; poudarja, da se je treba nujno posvetiti skupnim svetovnim problemom, ki zadevajo državljane EU, kot so boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu, pandemijam in podnebnim spremembam, kibernetska varnost, zagotavljanje uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja in odprave revščine, energetske varnosti, neširjenja orožja za množično uničevanje, mirnega reševanja konfliktov, razoroževanja, upravljanje migracijskih tokov ter spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin; poudarja, da je treba izboljšati spremljanje sredstev EU v skladu s posebnim poročilom Evropskega računskega sodišča št. 15/2009;

34.

pozdravlja sprejetje resolucije generalne skupščine ZN v zvezi z udeležbo EU pri delu ZN z dne 3. maja 2011, ki upošteva institucionalne spremembe, uvedene z Lizbonsko pogodbo, in omogoča predstavnikom EU, da predstavljajo in zastopajo stališča EU pri ZN ažurno in učinkovito;meni, da je nujno treba sodelovati s strateškimi partnerji EU, da bi poiskali rešitve za osrednje regionalne in svetovne probleme; prav tako priporoča, da se strateškim partnerstvom dodeli večstranska razsežnost, tako da se na dnevne rede dvostranskih in večstranskih vrhunskih srečanj EU doda svetovna vprašanja; poziva Francijo in Združeno kraljestvo, ki sta stalni članici varnostnega sveta ZN, naj v skladu s členom 34(2) PEU zaprosita, naj se podpredsednico/visoko predstavnico povabi, da zastopa stališče EU, če je EU opredelila stališče o vprašanju, ki je na dnevnem redu varnostnega sveta ZN; meni, da bi morala biti Evropska unija kot taka zastopana v večstranskih finančnih organizacijah, zlasti v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki, brez poseganja v zastopanost držav članic;

35.

meni, da bi EU morala izkoristiti sprejetje novega strateškega koncepta Nata, da bi bistveno okrepila svoje partnerstvo s to organizacijo, hkrati pa bi razvila zunanje, varnostne in obrambne politike EU; v zvezi s tem pozdravlja konkreten niz predlogov, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica predstavila generalnemu sekretarju Nata in katerega namen je opredelitev odnosa med obema organizacijama; poudarja, da se tudi EU sooča z večino varnostnih groženj, ki jih je v novem strateškem konceptu opredelil Nato; poudarja, da je treba najti pragmatične načine reševanja nerešenih težav; v zvezi s tem poziva EU, naj izkoristi svoj vpliv za uspešno dokončanje tekočega procesa za celovito rešitev ciprskega vprašanja, ki bo odpravil vse razlike med Ciprom in Turčijo, ki ovirajo razvoj tesnejšega sodelovanja med EU in Natom;

36.

meni, da je treba zagotoviti, da se obstoječe sile in zmogljivosti, ki si jih v veliki meri delita obe organizaciji, uporabljajo čim bolj učinkovito, ter da so pogoji optimizirani za varnost evropskih vojakov in civilnih subjektov; poziva Nato, naj ne razvija civilnih zmogljivosti za krizno upravljanje, ki bi podvajale strukture in zmogljivosti EU; poziva k oblikovanju celovite strategije za neširjenje jedrskega orožja in jedrsko razorožitev v okviru sodelovanja med EU in Natom in v skladu z akcijskim načrtom iz deklaracije s pregledne konference o NPT leta 2010; spodbuja Nato in Rusijo, naj si prizadevata za stabilnejši odnos, ki bo temeljil na medsebojnem zaupanju;

37.

priznava, da je treba okrepiti organizacijo OVSE in znova potrditi njene vrednote; je prepričan, da se mora EU učinkovito vključiti v krepitev organizacije OVSE ter prav tako zagotoviti, da proces ne bo oslabil katere od treh razsežnosti organizacije (politično-vojaška, gospodarska in okoljska ter človeška); poudarja, da bi EU morala pozornost nameniti tudi pomenu nadaljevanja krfskega procesa in rednih sestankov na visoki ravni, da bi politično podprla in povečala prepoznavnost dejavnosti organizacije OVSE;

38.

priznava vse pomembnejši mednarodni status Arktike ter poziva k oblikovanju družbeno, okoljsko in gospodarsko vzdržne politike EU za Arktiko, ob upoštevanju pravic lokalnega in domorodnega prebivalstva; meni, da so Arktični svet, politika severne dimenzije in Svet Barentsove evro-arktične regije osrednje točke sodelovanja v Arktiki, ter podpira prizadevanja EU, da postane stalna opazovalka v Svetu Arktike; poudarja, da je treba v okviru ESZD ustanoviti enoto za Arktiko;

39.

ponovno poudarja svojo zavezo čezatlantskemu partnerstvu kot pomembnemu elementu in enemu glavnih stebrov zunanjega delovanja EU; poleg tega poziva EU, naj ponovno poudari svojo zavezanost čezatlantskemu partnerstvu z ZDA in cilju prostega čezatlantskega trga, ki bi moral biti podlaga za okrepljeno čezatlantsko partnerstvo; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj si prizadeva za boljše usklajevanje in okrepljeno sodelovanje med EU in njeno najtesnejšo zaveznico ZDA; prav tako jo poziva, naj zagotovi, da bo EU delovala kot usklajena, dejavna, enakovredna, a vendar avtonomna partnerica ZDA pri krepitvi svetovne varnosti in stabilnosti, spodbujanju miru in spoštovanja človekovih pravic; poleg tega poziva, naj se sprejme skupen pristop do svetovnih izzivov, kot so širjenje jedrskega orožja, terorizem, podnebne spremembe in energetska varnost, ter skupen pristop do svetovnega upravljanja, s podpiranjem in reformiranjem mednarodnih institucij in spodbujanjem spoštovanja mednarodnega prava ter mirnega reševanja konfliktov; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj s tesnim usklajevanjem razvija sinergijo z ZDA, da bi zagotovili stabilnost in varnost evropske celine in celotnega sveta, tudi na podlagi smiselnosti sodelovanja s pomembnimi akterji, kot so Rusija, Kitajska, Indija in Turčija, ter glede stabilnosti na širšem Bližnjem vzhodu, v Sredozemski regiji, Iranu, Afganistanu in Pakistanu;

40.

poziva k razvoju celovite strategije EU in Združenih držav za izboljšanje varnostnih razmer na širšem Bližnjem vzhodu, v Iranu, Afganistanu in Pakistanu, kar vključuje sodelovanje s Turčijo, Rusijo in Kitajsko;

41.

potrjuje perspektivo za članstvo v EU vseh držav zahodnega Balkana ter poudarja pomen nenehne zavezanosti procesu širitve tako držav regije kot EU; opozarja, da je obet širitve EU pomembna spodbuda za nadaljevanje političnih in gospodarskih reform v državah zahodnega Balkana, kar prispeva k dejanski stabilnosti in razvoju regije;

42.

priznava napredek, ki so ga dosegle vse države v regiji na poti v EU; vendar opozarja, da politična nestabilnost in šibkost institucij ter nerešena dvostranska vprašanja ovirajo nadaljnji napredek nekaterih držav pri vključevanju v EU; poudarja, da Unija potrebuje jasno in skupno vizijo o regiji; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj aktivno sodelujeta pri reševanju nerešenih problemov;

43.

je seznanjen z dejstvom, da razmere na Kosovu ostajajo stabilne in mirne, vendar krhke; je zaskrbljen zaradi resnih težav in kršitev volilne zakonodaje, ki so se na zadnjih volitvah zgodile v več občinah, ter poziva EU, naj tesno spremlja demokratične razmere na Kosovu; poziva vse vpletene strani, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje demokratičnih pravic in življenjskih razmer za vse prebivalce Kosova, ter poudarja, kako pomembni so volilna reforma in poštene volitve kot del sedanje demokratične tranzicije Kosova; poziva politike Kosova, naj spoštujejo ustavo; poziva novo vlado in parlament Kosova, naj izboljšata prihodnje volilne postopke, da bi zaščitila demokratične pravice vseh državljanov Kosova in izboljšala obete države glede evropskega vključevanja; se zaveda, da neodvisnosti Kosova niso priznale vse države članice;

44.

pozdravlja dialog med Kosovom in Srbijo ter poudarja, da lahko prispevata k stabilnosti ne le na Kosovu, temveč tudi v celotni regiji, ter izboljšata razmere za vse prebivalce Kosova; v celoti podpira misijo za krepitev pravne države na Kosovu EULEX pri obravnavanju vprašanja pogrešanih oseb v zvezi s kosovskim konfliktom ter pri preiskovanju organiziranega kriminala in pregonu vpletenih storilcev kaznivih dejanj, zlasti kot odziv na obtožbe o nečloveškem ravnanju in trgovini z organi med konfliktom in takoj po njem; poziva k temeljiti preiskavi teh obtožb v okviru misije EULEX in zglednim sojenjem vsem tistim, ki jim bo dokazana krivda; ponovno poudarja potrebo, da misija za krepitev pravne države na Kosovu EULEX z okrepitvijo svojih dejavnosti na severu države podpre in pomaga lokalni upravi pri dobrem upravljanju ter zagotovi svoje učinkovito delovanje na celotnem ozemlju Kosova; poziva Komisijo, naj takoj začne dialog o vizumskem režimu z oblastmi v Prištini, da se opredeli načrt za liberalizacijo vizumskega režima;

45.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj okrepita dialog s političnimi voditelji v Bosni in Hercegovini po volitvah, da bi tako državi in njenih narodom omogočili, da ostanejo na poti vključevanja v EU; meni, da je Bosna in Hercegovina dosegla omejen napredek pri reformah, povezanih s procesom vključevanja v EU, ter da lahko prevladujoči etnični vidiki in vidiki entitet otežijo izpolnjevanje zahtev za članstvo v EU in Natu;

46.

je resno zaskrbljen zaradi nadaljevanja notranjega konflikta v Albaniji ter poziva vlado in opozicijo, naj se vzdržita uporabe sile ter začneta nov dialog o prekinitvi konflikta in iskanju trajnega kompromisa; v zvezi s tem podpira pobudo predstavnika podpredsednice/visoke predstavnice v sodelovanju s komisarjem za širitev in evropsko sosedsko politiko;

47.

spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj uresničujeta svojo zavezo glede vzhodnega partnerstva z vzhodnoevropskimi sosedami z namenom njihovega političnega pridruževanja in gospodarskega povezovanja, tudi na področju energije, na podlagi skupnih evropskih vrednot in v okviru pogojev in spodbud, ki so namenjene sprožitvi reform; opozarja, da so vpletene strani zaradi nerešenih konfliktov v regiji ujete v razmere, kjer mir ni trajen; poziva vpletene strani, naj poiščejo dolgoročno mirno rešitev; poudarja pomembnost upoštevanja mednarodnih standardov na področju človekovih pravic v pogajanjih o pridružitvenih sporazumih, ki potekajo z državami vzhodnega partnerstva; poziva k oblikovanju pobud in ukrepov za spodbujanje in krepitev regionalnega sodelovanja na Južnem Kavkazu;

48.

upa, da bo proces reforme evropske sosedske politike, ki ga je začela Komisija, privedel do nove strateške vizije in različnih pristopov v okviru iste politike glede interesnih področij, ki bodo ustrezali raznolikosti interesov Unije, izzivov in regionalnih groženj;

49.

ponovno poudarja potrebo po usklajenem pristopu v procesih regionalnega sodelovanja z izvajanjem pobud in instrumentov, ki jih je za vzhodne sosede predlagala EU (evropsko partnerstvo, Sinergija Črnega morja/Strategija EU za Črno morje itd.); meni, da je treba zagotoviti dopolnjevanje in razlikovanje pobud, zlasti na ravni projektov, da se zagotovi učinkovitejša poraba sredstev in dosežejo konkretni rezultati;

50.

obsoja ostro zatiranje, ki ga je po predsedniških volitvah 19. decembra 2010 nad opozicijskimi poslanci, novinarji in predstavniki civilne družbe izvajal režim beloruskega predsednika Lukašenka, in zahteva takojšnjo izpustitev vseh pridržanih in oprostitev vseh njihovih obtožb; pozdravlja sklep Sveta z dne 31. januarja 2011 o prepovedi izdaje vizumov in zamrznitvi finančnega premoženja 157 izbranim beloruskim uradnikom; meni, da je treba sankcije zoper beloruske vladne uslužbence izvajati, dokler ne bodo iz beloruskih zaporov izpuščeni vsi politični zaporniki; pozdravlja izid mednarodne konference donatorjev "Solidarnost z Belorusijo" z dne 2. februarja 2011, v okviru katere je EU obljubila 17,3 milijona EUR za ukrepe v podporo civilni družbi, zlasti študentom in neodvisnim medijem; meni, da mora Komisija okrepiti medčloveške stike med EU in Belorusijo; spodbuja tiste države članice, ki tega še niso storile, naj sprejmejo enostranske ukrepe, da bi omogočile izdajo in znižale ceno kratkoročnih vizumov, zlasti schengenskih vizumov, saj so najpomembnejši za širšo družbo, študente in druge mlade; poudarja, da je treba nujno preprečiti osamitev Belorusije, zlasti ločitev od veljavnih regionalnih okvirov;

51.

zahteva hitro vzpostavitev parlamentarne skupščine evropske sosedske politike za vzhod EURONEST brez sodelovanja beloruskega parlamenta, da bi tako poudarili njeno vlogo pri krepitvi demokracije in demokratičnih institucij ter njen pomen pri širjenju parlamentarne razsežnosti partnerstva;

52.

obžaluje dejstvo, da ni bil dosežen bistven napredek pri reševanju zamrznjenih konfliktov na Južnem Kavkazu; poudarja, da to ovira razvoj resnično večstranske in regionalne razsežnosti vzhodnega partnerstva; pričakuje večjo prisotnost ESZD v regiji in poziva k bolj proaktivni vlogi za spodbujanje dialoga med stranmi, pripravo ukrepov za krepitev zaupanja in spodbujanje stikov med ljudmi ter s tem polaganje temeljev za trajno rešitev;

53.

poudarja pomen dejavnejše vloge EU pri reševanju zamrznjenih konfliktov v Pridnestrju in na Južnem Kavkazu;

54.

pozdravlja in podpira zavezo oblasti Republike Moldavije za krepitev odnosov z Evropsko unijo v zvezi s sklenitvijo pridružitvenega sporazuma, razvojem dialoga o liberalizaciji vizumskega režima in začetkom pogajanj za sporazum o prosti trgovini;

55.

poziva Komisijo, naj pospeši izvajanje projektov v okviru pobude "Sinergija Črnega morja" in ohrani to vprašanje na dnevnem redu ESZD;

56.

poudarja pomembnost črnomorske regije v okviru vzhodnega partnerstva in meni, da je v zvezi s tem potrebna večja udeležba Evropske unije;

57.

se zaveda velikega potenciala za razvoj strateškega sodelovanja med EU in Srednjo Azijo; ob upoštevanju geopolitičnega položaja te regije poziva k okrepljenemu sodelovanju pri obravnavanju skupnih varnostnih izzivov in v zvezi s političnimi, gospodarskimi in energetskimi vprašanji; poudarja, da je treba nujno obravnavati vprašanja upravljanja voda na regionalni ravni, da bi spodbudili vsesplošen trajnostni razvoj, izboljšali človekovo varnost, omogočili dobre sosedske odnose in preprečili konflikte;

58.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bo pristop EU do Rusije skladen, tudi pri pogajanjih o novem sporazumu med EU in Rusijo; prav tako jo poziva, naj zagotovi, da bo krepitev pravne države, vključno z mednarodnim pravom, načeli vzajemnosti in preglednosti ter zaveza k vrednotam pluralistične demokracije in spoštovanju človekovih pravic, osrednji del novega celovitega sporazuma; poudarja, da mora biti zaveza k izboljšanju razmer na področju človekovih pravic v Rusiji in k boju proti korupciji, zlasti v sodstvu, osrednji del tega novega sporazuma; pri sedanjih pogajanjih pričakuje nepretrgan napredek;

59.

poudarja, da bi krepitev pravne države na vseh področjih javnega življenja v Rusiji, tudi na gospodarskem področju, koristila celotni družbi; poziva k okrepitvi dialoga o človekovih pravicah med EU in Rusijo, da bi spodbujali pozitivne spremembe na področju človekovih pravic v Rusiji; poziva k sprejetju ukrepov in izvajanju pobud za krepitev stikov med evropsko in rusko civilno družbo ter za krepitev ruske civilne družbe; v zvezi s tem poudarja pomen partnerstva za modernizacijo; hkrati poudarja, da je treba poživiti partnerstvo z Rusijo, zasnovano na medsebojnem spoštovanju in vzajemnosti, glede vprašanj, kot so boj proti terorizmu, zanesljivost preskrbe z energijo, podnebne spremembe, razorožitev, preprečevanje konfliktov in neširjenje jedrskega orožja, kot tudi glede Irana, Afganistana in Bližnjega vzhoda, da bi okrepili svetovno varnost in stabilnost;

60.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj okrepi pogovore z Rusijo, da se zagotovi brezpogojno uresničevanje in izvajanje vseh določb sporazuma s šestimi točkami iz leta 2008 med Rusijo, Evropsko unijo in Gruzijo, ter naj si prizadeva za iskanje končne rešitve tega konflikta, ki bo spoštovala ozemeljsko celovitost Gruzije; meni, da bi morala Rusija predvsem zagotoviti popoln in neomejen dostop Nadzorne misije Evropske unije (NMEU) v Abhazijo in Južno Osetijo; poudarja, da je treba zagotoviti stabilnost v omenjenih gruzijskih regijah;

61.

poudarja, da morata tako EU kot Turčija sprejeti dolgoročni strateški pristop za njun prihodnji odnos; pozdravlja izjavo Sveta z dne 14. decembra 2010, v kateri poziva k okrepljenemu sodelovanju pri skupnih vprašanjih varnostne in zunanje politike; meni, da vse aktivnejše zunanjepolitično delovanje oblasti v Ankari prinaša nove izzive in priložnosti v okviru SZVP; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj s Turčijo začne institucionalni dialog o bistvenih strateških vprašanjih, kot so energetska politika, stabilnost zahodnega Balkana in Kavkaza, iranski jedrski program ali sedanje demokratično prebujanje na Bližnjem Vzhodu, ter tako zagotovi tesnejše približevanje ciljev in novo dinamiko v dvostranskih odnosih; vendar poudarja, da tak dialog ne sme nadomeščati, temveč dopolnjevati in krepiti proces Turčije za pristop;

62.

obžaluje dejanski zastoj pristopnega procesa Turčije; opozarja, da so vse države članice EU in Turčija skupaj odgovorne za premagovanje ovir na poti Turčije k članstvu v EU; opozarja na resne dolgoročne težave, če se odnosi med EU in Turčijo ne stabilizirajo ter če EU in Nato še naprej ne bosta mogla doseči tesnejšega sodelovanja; v vsakem primeru upa, da bo Turčija nadaljevala proces modernizacije po evropskem vzoru;

63.

podpira obnovo neposrednih mirovnih pogajanj med Izraelom in palestinsko upravo ter poudarja potrebo po vsebinskih pogajanjih, ki naj bi se izvedla v omejenem časovnem okviru v ozračju medsebojnega zaupanja, to ozračje pa lahko obstaja le, če Izrael takoj ustavi izvajanje politike o nadaljevanju gradnje naselij; ponovno poudarja, da je EU največja donatorica palestinski upravi in glavna trgovinska partnerica Izraela, zato ima neposreden interes, da prepriča obe strani k čimprejšnjemu reševanju temeljnih vprašanj (in sicer problematika beguncev, mej in statusa Jeruzalema) in k ustanovitvi delujoče palestinske države, ki bo soobstajala v miru poleg države Izrael; poudarja potrebo po rešitvi dveh držav in priznava pravico obeh držav do varnega, uspešnega in mirnega sobivanja; zato pozdravlja sklepe Sveta o mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu z dne 13. decembra 2010 in izjavo EU, da želi pomagati obema stranema pri doseganju tega cilja;

64.

v skladu s sklepi Sveta z dne 12. decembra 2009 poziva EU, naj prevzame močnejšo politično vlogo, ki bo v skladu z njeno finančno udeležbo v regiji; je prepričan, da je treba nujno celovito preoblikovati politiko EU do Bližnjega vzhoda, da bi EU imela odločilno in dosledno politično vlogo, ki bi jo spremljala učinkovita diplomatska orodja v interesu miru in varnosti v tej sosedski regiji, ki ima za EU bistven strateški pomen; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predloži novo evropsko strategijo za regijo, ki bo navedla interese EU ter cilje in sredstva, ki jih lahko uporabi, spodbujala demokracijo in pravno državo v regiji ter sredstva usmerjala predvsem v krepitev civilne družbe;

65.

je globoko zaskrbljen zaradi uporabe sile proti prebivalcem tabora Ašraf v Iraku, kar je povzročilo žrtve, in obžaluje izgubo življenj; poziva iraško vlado, naj se vzdrži uporabe nasilja in naj spoštuje človekove pravice prebivalcev tabora; poziva k neodvisni mednarodni preiskavi, kar vključuje tudi prost dostop do tabora Ašraf, ki bo celovito ocenila razmere na terenu; poziva vse strani, naj ravnajo zadržano in najdejo miroljubno in trajno rešitev za razmere.

66.

izraža solidarnost z državljani južnih sosed, ki se borijo za demokracijo, svobodo in socialno pravičnost; poziva EU, naj ponudi nedvoumno in takojšnjo podporo novim zahtevam po demokraciji, svobodi in družbeni pravičnosti; je še vedno zaskrbljen, ker v sredozemski politiki EU ni jasne dolgoročne strateške vizije za napredek in razvoj te regije; poziva k pojasnitvi in izboljšanju utemeljenosti, ciljev in metod dela Unije za Sredozemlje; zato meni, da je treba nujno ponovno preučiti in prenoviti strategijo EU za Sredozemlje ter glede tega poziva, da je treba pri strateškem pregledu evropske sosedske politike v celoti upoštevati nov razvoj v regiji in vzpostaviti politični dialog z južnimi sosedami EU; poleg tega poziva k preoblikovanju Unije za Sredozemlje, da bi dejavno in učinkovito prispevala k oblikovanju demokratičnih, vzdržnih in pravičnih družb v celotni regiji; poudarja pomembnost udeležbe žensk pri demokratični tranziciji in institucionalnih reformah; ponovno poudarja, da so krepitev demokracije, pravne država, dobrega upravljanja, boja proti korupciji ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin bistveni elementi tega dialoga;

67.

opozarja na svojo vlogo v proračunskem postopku EU in poudarja, da je treba zagotoviti demokratično legitimnost Unije za Sredozemlje, da se odločitve sprejemajo pregledno in da so Evropski parlament, parlamentarna skupščina Unije za Sredozemlje in nacionalni parlamenti vključeni v postopek odločanja;

68.

tesno spremlja razmere v Tuniziji, Egiptu in drugih državah v regiji; podpira legitimne zahteve ljudi po demokraciji, svobodi in družbeni pravičnosti; poziva EU, naj zgradi partnerstvo, ki bo temeljilo na skupnih interesih in bo osredotočeno na zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje, da bi pomagali ublažiti sedanjo socialno in gospodarsko krizo v teh državah in zagotovili primerno morebitno pomoč za podporo potekajočim političnim reformam ter socialnemu in gospodarskemu razvoju; poudarja, da je treba podpreti izgradnjo institucij, neodvisno sodstvo, okrepiti civilno-družbene organizacije in oblikovanje pluralnih političnih strank v laičnem sistemu; pozdravlja referendum o ustavnih reformah v Egiptu; spodbuja organe Egipta, naj nadaljujejo s pregledom ustave in volilnega prava, da bi zagotovili svobodne in pravične volitve;

69.

obžaluje pomanjkanje kohezije med državami članicami EU glede obravnavanja razmer v Libiji, kar omejuje obseg izčrpnih ukrepov podpredsednice/visoke predstavnice v okviru SZVP glede tega vprašanja; vendar pozdravlja sklep Sveta, da bo kot odziv na krizne razmere v Libiji oblikoval vojaško operacijo Evropske unije za pomoč operacijam humanitarne pomoči, ki se bo imenovala operacija EUFOR Libija;

70.

poudarja, da se mora nasilno zatiranje miroljubnih protestnikov v Siriji, ki je povzročilo na tisoče umorov in aretacij, takoj prenehati; poziva predsednika in vlado Sirije, naj obravnavata legitimne zahteve sirskega naroda in začneta pristen nacionalni dialog s ciljem izvajanja bistvenih političnih, gospodarskih in socialnih reform ter naj prenehata s politiko zatiranja politične opozicije, civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic; pozdravlja resolucijo Sveta ZN za človekove pravice, ki je obsodila nasilje sirske vlade nad miroljubnimi protestniki, in dejstvo, da je visoki komisar ZN za človekove pravice napotil v Sirijo misijo za ugotavljanje dejstev; odločno poziva EU in njene države članice, naj pri svojih dvostranskih odnosih s Sirijo v celoti upoštevajo dogodke, ki se zdaj odvijajo v tej državi, kar vključuje prekinitev nadaljnjih pogajanj o pridružitvenem sporazumu med EU in Sirijo, pregled sodelovanja s sirskimi oblastmi v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter resne in usmerjene sankcije proti sirskemu režimu, da se spremenijo njegove politike;

71.

poziva oblasti Bahrajna in Jemna, naj ne uporabljajo nasilja nad protestniki in spoštujejo njihovo pravico do svobode zbiranja in izražanja; poudarja, da bodo čim prej odgovorni za smrtne žrtve in povzročene poškodbe odgovarjali pred sodiščem, oziroma pred nacionalnimi sodišči ali pred Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj podprejo mirne demokratične težnje prebivalcev Bahrajna in Jemna, naj pregledajo svoje politike glede teh držav, spoštujejo pravila ravnanja Evropske unije o izvozu orožja ter naj bodo pripravljene, da v primeru resne zaveze nacionalnih organov, pomagajo pri izvajanju konkretnih političnih, gospodarskih in socialnih reformnih programov v teh državah; izraža globoko zaskrbljenost zaradi razvoja dogodkov v Bahrajnu, zlasti zaradi obsodbe na smrt štirih protestnikov 28. aprila 2011; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj pritisne na bahrajnske oblasti, da sprejmejo moratorij na izvršitve smrtne kazni ter zagotovijo poštena sojenja s primernim pravnim zastopstvom in pravico do pritožbe;

72.

izraža polno podporo Posebnemu sodišču za Libanon kot neodvisnemu sodišču, ki je bilo vzpostavljeno z resolucijo varnostnega sveta ZN št. 1757 in izpolnjuje najvišje standarde pravosodja; ponovno poudarja odločno podporo suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Libanona ter neoviranemu delovanju vseh libanonskih institucij; poudarja, da sta notranja stabilnost in spoštovanje mednarodnega prava povsem združljiva; poziva vse libanonske politične sile, naj še naprej sodelujejo pri odprtem in konstruktivnem dialogu, da bi spodbujale dobro počutje, blaginjo in varnost vseh Libanoncev; izpostavlja bistveno vlogo začasnih sil Združenih narodov v Libanonu in poziva k izvajanju vseh določb resolucije varnostnega sveta ZN št. 1701;

73.

poudarja, da morajo biti izhodišče za vsakršno dolgoročno rešitev afganistanske krize interesi afganistanskih državljanov glede svoje notranje varnosti, civilne zaščite ter gospodarskega in družbenega napredka, vključevati pa mora konkretne ukrepe za izkoreninjenje revščine in diskriminacije žensk ter za okrepitev spoštovanja človekovih pravic in pravne države, pa tudi mehanizme sprave, konec proizvodnje opija, odločno gradnjo države, vključitev Afganistana v mednarodno skupnost in izgon Al Kajde iz države; poudarja, da je treba v Afganistanu zagotoviti policijsko silo, ki bo sposobna zagotavljati minimalni standard varnosti, da bo mogoč kasnejši umik tujih vojaških sil iz države; ponovno poudarja svoje stališče, da se mora bistvena podpora EU in širše mednarodne skupnosti v Afganistanu osredotočiti na podpiranje Afganistana pri oblikovanju lastne države z močnejšimi demokratičnimi institucijami, ki bodo zmožne zastopati prebivalstvo, zagotavljati pravno državo, mir, ozemeljsko celovitost, trajnostni socialni in gospodarski razvoj, boljše življenjske razmere za vse državljane, predvsem ženske in otroke, ter bodo hkrati spoštovale zgodovinske, verske, duhovne in kulturne tradicije vseh etničnih in verskih skupnosti v državi; poleg tega opozarja na pomen podpore civilni družbi in izgradnji demokratičnih institucij, kot je usposabljanje varnostnih sil in pravosodja, ter podpore neodvisnim medijem, nevladnim organizacijam in parlamentarnemu nadzoru;

74.

ponovno poudarja svoje mnenje, da ima Pakistan osrednjo vlogo v regiji in da je stabilen, laičen in zakonit Pakistan bistvenega pomena za stabilnost Afganistana in širše regije; poudarja tudi potencialno vlogo Pakistana v afganistanskem mirovnem procesu; poudarja, da Pakistan ne sme biti varna oaza za Al Kaido in talibane; priznava, da so uničujoče poplave avgusta 2010 pomenile udarec novi pakistanski vladi, ki je začela dosegati napredek pri obravnavi številnih izzivov; poziva Svet in Komisijo, naj se skupaj s širšo mednarodno skupnostjo odzoveta z odločnim prikazom solidarnosti in konkretno podporo pakistanskim nujnim potrebam za obnovo in rehabilitacijo po poplavi ter prizadevanjem države za izgradnjo trdne in uspešne družbe; pozdravlja in spodbuja prizadevanja EU, da okrepi politično podporo za pospešeno gradnjo institucij in zmogljivosti v Pakistanu ter pomoč pakistanskim demokratičnim institucijam v boju proti ekstremizmu, zlasti s prizadevanji za odpravo zakonov o bogoskrunstvu in z zagotavljanjem podpore pakistanski civilni družbi; poziva Pakistan, naj takoj pristopi k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja in v celoti sodeluje z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo pri razkrivanju jedrskega orožja in objektov v Pakistanu;

75.

povsem podpira zavezo E3+3, da s pogajanji poiščejo hitro rešitev iranskega jedrskega vprašanja, da se obnovi mednarodno zaupanje v izključno miroljubni namen iranskega jedrskega programa v skladu z osnovnim načelom Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja; podpira dvotirni pristop Sveta, ki je namenjen iskanju diplomatske rešitve, saj je to edina primerna možnost za odziv na iransko jedrsko vprašanje; obžaluje, da je resolucija varnostnega sveta ZN 1929 (2010), ki uvaja četrti krog sankcij proti Iranu zaradi njegovega jedrskega programa, ter dodatne omejevalne ukrepe, ki so jih napovedale EU, ZDA, Japonska, Kanada in Avstralija, postala neizogibna zaradi pomanjkljivega sodelovanja Irana z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo glede ciljev svojega jedrskega programa; poudarja, da EU v zameno za rešitev jedrskega vprašanja ne sme žrtvovati podpore iranski civilni družbi in njenim upravičenim zahtevam po spoštovanju univerzalnih človekovih pravic in resnično demokratičnih volitvah;

76.

ostro obsoja vztrajno provokativno, podžigajočo in antisemitsko retoriko iranskega predsednika, ki je pozval k izničenju Izraela, ter zlasti obžaluje grožnje proti obstoju države Izrael; je izjemno zaskrbljen zaradi hitrega naraščanja števila usmrtitev v Iranu, ki so glede na odsotnost sodnega postopka v resnici zunajsodni vladni poboji, ter zaradi nadaljevanja sistematičnega zatiranja državljanov, ki si želijo več svobode in demokracije; poudarja, da bi se morali uradni medsebojni stiki med delegacijami Evropskega parlamenta in iranskega parlamenta uporabiti tudi za obravnavo vprašanj človekovih pravic in bi morali biti pogojeni z možnostjo prostega dostopa do političnih zapornikov in borcev za človekove pravice, predstavniki pa bi morali imeti možnost, da svobodno izmenjajo obsežna politična mnenja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj poskrbi za ponovno vzpostavitev delegacije EU v Iranu, da bi lahko spremljali razmere na terenu z vidika EU; poziva iranski režim, naj se ne vmešava v notranje zadeve Iraka;

77.

je zadovoljen zaradi okrepitve sektorskih dialogov s Kitajsko in poziva k usklajenemu skupnemu delu glede spornih vprašanj, ki so bila izpostavljena na nedavnem vrhunskem srečanju EU-Kitajska; pozdravlja napredek v smeri boljšega gospodarskega in pravosodnega upravljanja; je resno zaskrbljen zaradi nadaljnjih hudih in sistematičnih kršitev človekovih pravic v državi, vključno s pravicami manjšin, zlasti Tibetancev, Ujgurov in Mongolcev, ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj pospeši dialog o človekovih pravicah in zagotovi, da bodo človekove pravice vedno na dnevnem redu;

78.

poudarja, da bodo na odnose z Japonsko močno vplivali strašanski potres, tsunami in naknadna jedrska nesreča, ki so prizadeli državo, ter pričakuje, da bo EU pokazala solidarnost in zagotovila pomoč, da bi pomagala japonskim oblastem pri soočanju z nesrečo; po nedavnih dramatičnih dogodkih zlasti meni, da odnosi EU z Japonsko, ki z EU deli demokratične vrednote in skrb za človekove pravice, ostajajo zelo pomembni na gospodarskem področju in tudi glede skupnega delovanja na mednarodnem prizorišču; poudarja, da zdajšnja usmerjenost na Kitajsko ne sme zasenčiti potrebnih prizadevanj za okrepitev sodelovanja z Japonsko in odstranitev preostalih ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje;

79.

pozdravlja ukrepe na obeh straneh Tajvanske ožine, ki so vodili v sklenitev približno 15 sporazumov, vključno z okvirnim sporazumom o gospodarskem sodelovanju in sporazumom o pravicah intelektualne lastnine junija 2010; ker je krepitev gospodarskih odnosov med obema stranema ožine v interesu obeh strani in EU, močno podpira krepitev gospodarskih vezi med EU in Tajvanom ter sklenitev sporazuma o gospodarskem sodelovanju med EU in Tajvanom; ponovno izraža podporo dejavnemu sodelovanju Tajvana v vlogi opazovalca v ustreznih mednarodnih organizacijah in dejavnostih, kot so Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo; podpira odločitev EU, da odobri izvzetje iz vizumske obveznosti za državljane Tajvana, kar bo prispevalo h krepitvi trgovine in naložb med EU in Tajvanom ter stikov med ljudmi;

80.

se zaveda izjemne pomembnosti Indije kot vzpenjajoče se regionalne gospodarske sile in odlične demokratične partnerice Evrope; želi pohvaliti sodelovanje Indije z EU, zlasti v Afganistanu in v operaciji Atalanta; poziva k tesnejšemu sodelovanju pri vprašanjih, povezanih z jedrskim razoroževanjem, podnebnimi spremembami, svetovnim gospodarskim upravljanjem ter spodbujanjem demokracije, pravne države in človekovih pravic; je zaskrbljen zaradi izpodbijanja državljanskih svoboščin in človekovih pravic v Džamuju in Kašmirju ter zaradi neprestane kulturne diskriminacije na podlagi kast; pričakuje, da se bo strateško partnerstvo z Indijo razvijalo v skladu s skupnim akcijskim načrtom in tako prineslo konkretne rezultate; se veseli zgodnje sklenitve in podpisa sporazuma o prosti trgovini, a hkrati poudarja, da zdajšnja pogajanja o tem sporazumu nikakor ne smejo ogroziti prizadevanj za zmanjševanje revščine v Indiji;

81.

izraža močno podporo in spodbudo partnerstvu z Afriško unijo (AU) in drugimi afriškimi regionalnimi organizacijami pri obravnavi vprašanj stabilnosti in varnosti na afriški celini ter pri zagotavljanju napredka na drugih osrednjih področjih, kot so demokratično upravljanje in človekove pravice, podnebne spremembe ter doseganje razvojnih ciljev tisočletja; meni, da proces postopnega povečevanja zavezanosti AU in krepitve njene vloge glede vprašanj varnosti in stabilnosti na afriški celini, zlasti kar zadeva misije ohranjanja miru, zahteva utrditev procesov gradnje institucij in odločanja v AU, in da bi EU morala pomagati AU na tem področju;

82.

podpira odločitev o oblikovanju celovitega pristopa EU do regije Afriškega roga, ki bo pomagal ponovno zgraditi državne institucije v Somaliji in povezal varnost ljudi z razvojem, pravno državo, spoštovanjem človekovih pravic in s pravicami žensk ter tako združil vse instrumente EU, da bi zagotovili dolgoročne rešitve;

83.

pozdravlja pripravljenost EU, da podpre mirno izvedbo celovitega mirovnega sporazuma v Sudanu in da deluje v smeri dolgoročne regionalne stabilnosti; hkrati poudarja, da je treba obnoviti prizadevanja za obravnavo pomanjkanja varnosti in doseg trajne mirovne rešitve za Darfur; meni, da prihodnja neodvisnost Južnega Sudana vpliva na stabilnost kulturno razdeljenih držav in predstavlja izzive, na katere bi morala biti podpredsednic/visoka predstavnica pripravljena; čestita sudanskemu ljudstvu za gladko izvedbo referenduma v Južnem Sudanu, kot je potrdila misija EU za opazovanje volitev; poziva EU, naj še naprej podpira prizadevanja vpletenih strani za doseganje napredka v zvezi z nerešenimi vprašanji v okviru celovitega mirovnega sporazuma, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti razmeram beguncev in povratnikov, in naj razmisli o ukrepih, ki so potrebni za zagotavljanje trajnega odnosa med severom in jugom po referendumu;

84.

opozarja, da je Alassane Ouattara edini legitimni zmagovalec predsedniških volitev, ki so 28. novembra 2010 potekale v Slonokoščeni obali, in da ni mogoče izpodbijati rezultatov volitev; je seznanjen z aretacijo sedanjega vodja Laurenta Gbagbo in upa, da bo to prispevalo h koncu nasilja; poziva vse politične in oborožene sile v državi, naj spoštujejo željo volivcev Slonokoščene obale in naj brez odlašanja omogočijo miroljubno predajo oblasti; glede tega poziva k ponovni vzpostavitvi javnega reda in miru; poziva EU, naj v celoti podpre predsednika Quattara pri prizadevanjih za spravo, obnovo in razvoj ter pri spodbujanju blaginje in stabilnosti za prebivalce Slonokoščene obale;

85.

meni, da bi morala EU sprejeti celovit pristop k vprašanjem varnosti in stabilnosti na območju Sahela; vztraja, da terorizem in nadnacionalni organizirani kriminal (tihotapljenje drog, orožja, cigaret in ljudi) resno ogrožata ne le države v regiji, temveč neposredno tudi Evropsko unijo; meni, da mora EU pomagati državam v regiji pri razvoju politik in instrumentov za soočanje s temi vse večjimi varnostnimi grožnjami z uporabo vseh ustreznih instrumentov EU, da bi rešila stalne konflikte, kot je konflikt Zahodne Sahare, spodbudila demokratične reforme v vseh državah regije, izkoreninila revščino, zagotovila trajnostni razvoj, obravnavala podnebne spremembe v regiji, uravnavala migracijske tokove jug-jug in jug-sever ter zagotovila demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic, gradnjo institucij (zlasti v varnostnem sektorju) ter boj proti organiziranemu kriminalu; verjame, da je treba v sodelovanju z Afriško unijo in ob postopnem povečevanju njene zavezanosti oblikovati tudi postopek doseganja soglasja med državami regije;

86.

pozdravlja odločitev Sveta, da v zvezi z Zimbabvejem obnovi omejevalne ukrepe zoper nekatere politike, uradnike in podjetja, ki vzdržujejo oblast Mugabejevega režima; obžaluje, da se še niso zgodile zadostne demokratične spremembe, in poziva zlasti države Južnoafriške razvojne skupnosti, naj pomagajo zagotoviti, da bo Zimbabve hitro napredoval v smeri svobodnih in poštenih mednarodno opazovanih volitev ter da bo prišlo do nemotenega prenosa oblasti;

87.

je zaskrbljen zaradi zaključka misije v Gvineji Bissau v okviru SZVP septembra 2010 ter poziva Svet in podpredsednico/visoko predstavnico, naj razmislita o novih načinih boja proti organiziranemu kriminalu v Gvineji Bissau, da ta država ne bi postala še ena "narko država";

88.

pozdravlja zaključek pogajanj o pridružitvenem sporazumu s Srednjo Ameriko in o večstranskem trgovinskem sporazumu s Perujem in Kolumbijo; kljub temu poudarja, da bi EU morala še naprej dajati prednost regionalnim procesom povezovanja v Latinski Ameriki; z zadovoljstvom ugotavlja, da so ponovno stekla pogajanja o pridružitvenem sporazumu z Mercosurjem, in poziva k njihovemu hitremu zaključku;

89.

je seznanjen s pozitivnim izidom nedavnega vrha EU-LAK v Madridu in poudarja potrebo po spremljanju izvajanja akcijskega načrta iz Madrida; ponovno poudarja potrebo po sprejemu evro-latinskoameriške listine za mir in varnost, ki naj na podlagi ustanovne listine OZN in povezanega mednarodnega prava vključuje strategije in smernice za skupno politično in varnostno delovanje za obravnavo skupnih groženj in izzivov;

90.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/51

—

ob upoštevanju Naslova V Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom "Varna Evropa v boljšem svetu", ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju z naslovom "Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu", ki ga je Evropski svet sprejel 11. in 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve (obrambo) o skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP), sprejetih 9. decembra 2010 in 31. januarja 2011,

—

ob upoštevanju izida francosko-britanskega vrha o varnostnem in obrambnem sodelovanju z dne 2. novembra 2010,

—

ob upoštevanju strategije o notranji varnosti za Evropsko unijo, ki jo je Evropski svet sprejel 25. in 26. marca 2010,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje z dne 26. julija 2010 (1),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 23. novembra 2010 o civilno-vojaškem sodelovanju in razvoju civilno-vojaških zmogljivosti (2),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 10. marca 2010 o izvajanju evropske varnostne strategije in skupne varnostne in obrambne politike (3),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0166/2011),

1.

opozarja, da se v mednarodnem sistemu odvijajo hitre in korenite spremembe, ki jih povzročata prehajanje moči v roke mednarodnih akterjem v vzponu in vse globlja medsebojna odvisnost, ki zajema gospodarske in finančne težave, slabšanje okoljskih razmer in podnebne spremembe, omejenost energije in virov ter medsebojno povezane varnostne izzive;

2.

se zaveda, da mora Evropska unija v negotovem svetovnem okviru in v času gospodarske in finančne krize okrepiti svojo strateško avtonomnost ter da mora braniti svoje vrednote, zasledovati svoje interese in ščititi svoje državljane, za kar mora razviti skupno vizijo glavnih izzivov in groženj ter zagotoviti zmogljivosti in sredstva za ustrezen odgovor nanje, s tem in z uresničevanjem dejanske večstranskosti pa prispevati k ohranjanju mednarodnega miru in svetovne varnosti;

3.

meni, da povečanje strateške avtonomnosti na področju varnostnih zadev za EU pomeni sposobnost dogovoriti se o skupnih političnih ciljih in strateških smernicah, vzpostavljati strateška partnerstva z ustreznimi mednarodnimi organizacijami, vključno z Natom, in državami, da bi zbrali ustrezne informacije in oblikovali skupne analize in ocene, izkoriščati in po potrebi združevati finančne, civilne in vojaške vire, načrtovati in izvajati učinkovite operacije kriznega upravljanja v razširjenem spektru petersberških nalog, ter oblikovati in izvajati skupno obrambno politiko, s čimer bo postavila prve oprijemljive temelje za gradnjo skupne obrambe;

4.

poudarja, da nove določbe o skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP), ki jih uvaja Lizbonska pogodba, jasno izražajo politično odločnost, da namerava Unija delovati kot sila stabilnosti v svetu, in zagotavljajo jasen pravni okvir za krepitev njenih zmogljivosti za uresničevanje zunanje in varnostne politike na podlagi celostnega pristopa, ki vključuje uporabo vseh instrumentov, ki so na voljo Evropski uniji in njenim državam članicam, za preprečevanje in obvladovanje kriz in sporov ter za gradnjo trajnega miru;

5.

zlasti poudarja da:

6.

poudarja, da dolžnost doslednosti, kot je opredeljena v Pogodbi, novo besedilo člena 40 PEU (v skladu s katerim izvajanje SZVP in ostalih politik EU ne vpliva na uporabo zadevnih postopkov) ter nedavna sodna praksa Sodišča Evropske unije (glej zadevo SALW) ščitijo primarnost metode Skupnosti in posebnosti in naloge SZVP, obenem pa spodbuja zbliževanje različnih politik, instrumentov, virov in pravnih podlag v celosten pristop, v okviru katerega je prispevanje k miru in varnosti v svetu medresorski cilj zunanjega in notranjega delovanja EU, SVOP pa eden od njegovih instrumentov; ugotavlja, da je mogoče vojaške vire uporabiti tudi v primeru naravnih in drugih nesreč, kot je v praksi že dokazal vojaški štab EU, ki je skrbel za usklajevanje vojaških zmogljivosti v podporo humanitarnim operacijam pomoči pod civilnim vodstvom med poplavami v Pakistanu leta 2010 v skladu z ustreznimi Smernicami OZN za uporabo vojaških in civilnih zmogljivosti za obrambo pred nesrečami (smernice iz Osla) in na zahtevo Komisije;

7.

zato izraža zaskrbljenost, da več kot eno leto potem, ko je stopila v veljavo Lizbonska pogodba, še ni jasnih znakov polizbonskega celostnega pristopa EU, s pomočjo katerega bi lahko, ko gre za varnost evropskih državljanov, premostili tradicionalne postopkovne in institucionalne ovire, obenem pa ohranili ustrezne pravne prerogative;

8.

je prepričan, da zahteva verodostojna politika zunanje varnosti poglobitev medsebojne odvisnosti med državami članicami, izboljšanje notranje kohezije ter vzajemno zaupanje in solidarnost, v obsegu, podobnem dosežkom na področju notranje varnosti v okviru schengenskega sodelovanja (kjer države schengenskega območja z varovanjem lastnih meja varujejo meje drugih držav članic, pri čemer se nacionalna pravila uporabljajo na ravni celine in se naloge na področju zaščite državne varnosti lahko izvajajo tudi na ozemlju druge države ali v okviru skupnih enot, ki delujejo v skladu z evropskimi standardi);

9.

obžaluje nepripravljenost držav članic EU za oblikovanje skupnega stališča o krizi v Libiji, o Resoluciji Varnostnega Sveta OZN št. 1973 in o načinih njene izvedbe; je zelo zaskrbljen zaradi nevarnosti, da bi priložnostno oblikovane koalicije voljnih ali dvostransko sodelovanje veljalo kot dobra zamenjava za SVOP, saj v 21. stoletju nobena evropska država nima zmogljivosti, da bi delovala kot pomemben varnostni in obrambni akter; opozarja, da Lizbonska pogodba omogoča, da se izvedba operacij kriznega upravljanja zaupa skupini držav članic, vendar le v okviru sklepa Sveta, ki opredeljuje cilje, obseg in pogoje njihovega izvajanja in v sodelovanju s podpredsednikom/visokim predstavnikom; vztraja, da je skupni odziv na dogodke v Libiji ključen za oblikovanje verodostojnega novega pristopa za južni sklop naše sosedske politike; ponovno poudarja, da mandat na podlagi resolucije 1973(2011) varnostnega sveta OZN za zaščito libijskih civilistov ne sme prekoračiti svojega namena s pretirano uporabo sile; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj sprejme konkretne ukrepe za zagotovitev hitre prekinitve ognja, da se zaustavi prelivanje krvi in trpljenje libijskega ljudstva; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj odločno in neposredno posreduje pri spodbujanju političnih pobud v tej smeri; meni, da je bistveno tesno sodelovati z začasnim prehodnim nacionalnim svetom, Afriško unijo in Arabsko ligo, da se sedanji vojaški konflikt preusmeri v politične in diplomatske rešitve, vključno s ciljem, da se zagotovi odstop Gadafijevega režima; poudarja, da je oblikovanje strategije za Sahel in Afriški rog še ena konkretna priložnost, da EU dokaže, da se je sposobna soočiti z varnostnimi in razvojnimi izzivi;

10.

poziva Evropski svet, naj svojo nalogo glede določitve strateških interesov in političnih ciljev EU opravi z oblikovanjem evropske strategije za zunanjo politiko, ki bo usmerjena v mednarodni razvoj in ki bo temeljila na usklajevanju različnih razsežnosti zunanjega delovanja EU ter se bo redno pregledovala; poziva visoko predstavnico/podpredsednico in Svet, naj izhajata iz koncepta varnosti ljudi in zagotovita njegovo osrednjo vlogo v strategiji evropske zunanje politike ter ga predelata v oprijemljive politične smernice;

11.

poziva Evropski svet in njegovega predsednika, naj se pri izvajanju te naloge vključi v politični dialog z Evropskim parlamentom in naj o priporočilih Parlamenta tudi razpravlja; meni, da je takšen dialog potreben zaradi novih določb Pogodbe in zaradi potrebe po oblikovanju in izvajanju strategije evropske zunanje politike, osnovane na učinkovitem celostnem pristopu; meni, da mora tak dialog potekati redno in da se je treba na dosežen napredek osredotočiti prav toliko kot na obete;

12.

poudarja, da je Evropski parlament zaradi vloge, ki mu je dodeljena kot telesu, ki neposredno zastopa državljane Unije, bistven vir demokratične legitimnosti SZVP/SVOP in da lahko upravičeno zahteva ustrezno obravnavo svojih mnenj in priporočil;

13.

poleg tega poudarja, da Evropski parlament na podlagi Pogodbe glasuje o potrditvi predsednika/visokega predstavnika in sodeluje pri sprejemanju odločitev o proračunu za zunanje delovanje EU, vključno s civilnimi misijami v okviru SZVP in SVOP ter upravnimi stroški, ki izhajajo iz vojaškega usklajevanja EU, ter da je soglasje Parlamenta bistvenega pomena za preoblikovanje strategij EU v zakonodajo in za sklepanje mednarodnih sporazumov, vključno s tistimi, ki se v glavnem nanašajo na SZVP, oziroma za vse sporazume z izjemo tistih, ki se nanašajo izključno na SZVP;

14.

želi okrepiti sodelovanje z nacionalnimi parlamenti EU pri izvajanju demokratičnega nadzora nad SZVP in SVOP, katerega cilj je vzajemna krepitev vpliva na politične odločitve, ki jih sprejemajo preostale evropske institucije in države članice, ob popolnem spoštovanju obstoječih pravic nacionalnih parlamentov na področju obrambne politike; obžaluje, da se na konferenci, ki je potekala 4. in 5. aprila 2011 predsedniki evropskih parlamentov niso dogovorili o vsebini medparlamentarne konference o SZVP in SVOP ter se veseli dogovora z nacionalnimi parlamenti o novih oblikah medparlamentarnega sodelovanja na tem področju; opozarja, da člen 9 Protokola 1 k Lizbonski pogodbi o vlogi nacionalnih parlamentov jasno opredeljuje, da organizacijo in spodbujanje vseh oblik učinkovitega in rednega medparlamentarnega sodelovanja znotraj Unije skupaj določijo Evropski parlament in nacionalni parlamenti;

15.

poudarja vlogo, ki jo pogodbe podeljujejo Komisiji glede izvajanja politik in ukrepov, povezanih z drugimi razsežnostmi zunanjega delovanja Unije, pravice do zakonodajne pobude, izvrševanja proračuna in upravljanja programov Skupnosti ter organiziranja zunanjega zastopanja Evropske unije razen v primeru SZVP; poziva Svet, Komisijo in Parlament, naj okrepijo medsebojno sodelovanje in ob spoštovanju svojih pooblastil zagotovijo skladnost med različnimi področji zunanjega delovanja EU in učinkovitejšo uporabo instrumentov SVOP;

16.

poudarja, da pristojnosti podpredsednice/visoke predstavnice niso enostavno porazdeljene na "dva stolčka", ampak predstavljajo združitev funkcij in virov legitimnosti, ki jo postavljajo v središče procesa, namenjenega vzpostavljanju skladnosti med različnimi instrumenti, nosilci in postopki zunanjega delovanja EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj svojo vlogo opredeli kot proaktivno in si v konstruktivnem dialogu s Parlamentom kar najbolj prizadeva za dejavno oblikovanje političnega soglasja med državami članicami glede strateških usmeritev in političnih možnosti SZVP in SVOP ter za zagotovitev skladnosti SZVP/SVOP, njuno učinkovito usklajevanje in ovrednotenje vseh možnih sinergij med njima in ostalimi področji zunanjega delovanja Unije, pa tudi notranjimi politikami, ki zadevajo ali vplivajo na zunanje delovanje;

17.

meni, da je vloga Evropske službe za zunanje delovanje bistvenega pomena za vzpostavitev učinkovitega celostnega pristopa, ki temelji na celovitem povezovanju med SVOP, SZVP in ostalimi razsežnostmi zunanjega delovanja Unije, zlasti politiko razvojnega sodelovanja, trgovinsko politiko in politiko zanesljive preskrbe z energijo; pozdravlja rezultate pogajanj, ki so privedla do vzpostavitve Evropske službe za zunanje delovanje kot strukture, ki bo pomagala institucijam EU in različnim razsežnostim njenega zunanjega delovanja, in v okviru katerih je bil tej službi dodeljen širok nabor pristojnosti in odgovornosti, hkrati pa tudi trdna povezava s Komisijo, ne da bi to kakorkoli posegalo v pooblastila slednje in upa, da bo pristojnost za strateško načrtovanje glavnih finančnih instrumentov, povezanih z zunanjim delovanjem EU, dodeljena Evropski službi za zunanje delovanje, privedla do njene učinkovite in skladne uporabe v okviru načel in ciljev EU;

18.

potrjuje svojo podporo boljšemu usklajevanju in večji sinergiji med civilnimi in vojaškimi strukturami in zmogljivostmi za obvladovanje kriznih razmer v okviru celostnega pristopa in ob hkratnem ohranjanju razlik med civilnimi in vojaškimi vlogami ter različnimi postopki odločanja in linijami poveljevanja;

19.

obžaluje, da začasna organizacijska shema Evropske službe za zunanje delovanje ne vsebuje vseh obstoječih enot, ki se v skladu z madridskim sporazumom ukvarjajo z načrtovanjem in programiranjem odzivanja na krizne razmere, preprečevanjem sporov in izgradnjo miru s strukturami SVOP; zato najprej poziva k organizaciji rednih sestankov komisije za krizno upravljanje, ki bi ga sestavljali Direktorat za krizno upravljanje in načrtovanje (CMPD), civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij (CPCC), Vojaški štab Evropske unije (EUMS), Situacijski center EU (EU SITCEN), enote za izgradnjo miru, preprečevanje sporov, mediacijo in varnostno politiko, predsedujoči Politično-varnostnemu odboru (PVO), ustrezni geografski uradi in drugi oddelki za zadevne politike, ki bi bil podrejen podpredsedniku/visokemu predstavniku in izvršnemu generalnemu sekretarju ter glede na okoliščine sodeloval s strukturami Komisije za humanitarno pomoč, civilno zaščito in notranjo varnost; te sestanke bi usklajeval upravni direktor za krizno odzivanje; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj odboru zagotovita učinkovit sistem za opozarjanje in ukrepanje v kriznih razmerah ter velik prostor za skupne operacije, ki naj se nahaja znotraj Evropske službe za zunanje delovanje, s čimer bi zagotovili neprestan in neprekinjen nadzor ter se izognili trenutnemu podvajanju operativnega delovanja, ki le stežka ustreza potrebi po primernem nadzoru in hitrem odzivanju na krizne razmere; meni, da bi bilo treba zagotoviti redno usklajevanje in izmenjavo med tem sistemom in evropskim centrom za odzivanje v izrednih razmerah, ki ga trenutno razvija Komisija, da se zagotovijo ustrezne sinergije ob upoštevanju pristojnosti obeh; drugič, poziva k oblikovanju stalne delovne strukture, ki bo vključevala omenjene akterje in bo presegala okvir upravljanja resnih kriz, da se razvijejo skupni pristopi na področjih, kot sta pravna država in reforma varnostnega sektorja; tretjič, poziva k vmesnemu pregledu sedanjih ureditev, da se vzpostavi resnično celovito strateško načrtovanje in konceptualni razvoj Evropske službe za zunanje delovanje na področju kriznega upravljanja in vzpostavljanja miru;

20.

meni, da bi moral odbor za krizno upravljanje Evropski službi za zunanje delovanje zagotoviti enotno krizno načrtovanje v zvezi z morebitnimi kriznimi območji in scenariji, po drugi strani pa tudi s pomočjo krizne platforme praktično vodenje odzivanja na krizo, pri čemer bi moral tako v Bruslju kot na terenu usklajevati uporabo različnih finančnih instrumentov in razpoložljivih zmogljivosti Unije, ne da bi pri tem posegal v specifične postopke odločanja in pravne podlage, ki veljajo za uporabo civilnih in vojaških zmogljivosti v okviru SZVP/SVOP ali za uporabo instrumentov Skupnosti;

21.

poudarja potrebo po krepitvi ter po smotrnejši razporeditvi in organizaciji civilnih in vojaških struktur, služb in enot, ki so v okviru Evropske službe za zunanje delovanje in Komisije odgovorne za odzivanje na krizne razmere, še posebej pa:

22.

obžaluje pičle rezultate, ki jih je obrodil proces civilnega globalnega cilja 2010 na področju civilnih zmogljivosti, in še posebej neskladje med številom osebja, ki so ga države članice imenovale na papirju, in tistim, ki je bilo dejansko na voljo za misije ter skromen napredek na področju usposabljanja človeških virov (ni skupnih standardov, omejeno število programov usposabljanja, ki so bili naloženi na program priložnosti za usposabljanje Schoolmaster v okviru programskega orodja Goalkeeper); poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in države članice, naj usklajeno pristopijo k ponovni oživitvi razvoja civilnih zmogljivosti, predvsem na področju zaposlovanja, ravnotežja med spoloma, usposabljanja in razmeščanja; zlasti poudarja pomembnost nadaljnjih prizadevanj na podlagi dosežkov EU v okviru dveh civilnih globalnih ciljev, da bi se uspešno soočili s temi nerešenimi izzivi; poziva k vzpostavitvi mehanizma Skupnosti za okrepitev civilnih zmogljivosti, zlasti z usposabljanjem in krepitvijo civilnega dela Evropske akademije za varnost in obrambo;

23.

ponovno poudarja, da so verodostojne, zanesljive in razpoložljive vojaške zmogljivosti nujen pogoj za avtonomno SVOP in za celostni pristop ter da jih morajo zagotoviti države članice; poleg tega poudarja, da se lahko te vojaške zmogljivosti uporabljajo v različne namene, vključno s civilnimi, v okviru načel, ki določajo delovanje EU na mednarodni ravni, in neodvisne narave pravnega reda EU;

24.

obžaluje ostro nasprotje med 200 milijardami EUR, ki jih države članice letno porabijo za obrambo, premajhnimi sredstvi, ki jih ima na voljo EU, ter boleče dolgotrajnimi konferencami za oblikovanje sil za vojaške operacije EU v trenutku, ko se soočamo s prevelikimi kapacitetami in preštevilnim osebjem; obžaluje, da po več kot dvanajstih letih metoda procesa oblikovanja sil še ni prinesla nobenih dejanskih izboljšav v zvezi s količino in kakovostjo vojaških zmogljivosti, ki so na voljo za misije SVOP; poudarja, da je treba redno ocenjevati izboljšave vojaških zmogljivosti; poudarja, da obstaja vse večji razkorak med naraščajočim povpraševanjem iz tujine in med viri, ki jih države članice dajo na voljo Uniji;

25.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da lahko trenutni varčevalni ukrepi privedejo do zmanjšanja sredstev, ki na evropski ravni ni usklajeno, in do nadaljnjega podvajanja, ki lahko postavi pod vprašaj tudi samo SZVP, namesto da bi države članice usmerili k smotrnejši porabi sredstev, namenjenih obrambi, pri čemer bi države združile in si delile večji delež obrambnih zmogljivosti, proračuna in zahtev ter tako dosegle večjo varnost za svoje državljane; poziva države članice, naj zagotovijo večjo preglednost svojih obrambnih proračunov;

26.

opozarja, da bi morali SZVP in SVOP prispevati tudi k razoroževanju in neširjenju orožja od osebnega in lahkega orožja do jedrskih bojnih konic in balističnih raket; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj da tej politiki prednost s spodbujanjem novih proaktivnih ukrepov v zvezi s protipehotnimi minami, kasetnim strelivom, strelivom z osiromašenim uranom, osebnim in lahkim orožjem, biološkim, kemičnim in jedrskim orožjem za množično uničevanje ter načini prenosa teh orožij; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Evropskemu parlamentu vsako leto poroča o izvajanju pregledne konference o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja leta 2010 in njenega akcijskega načrta za razoroževanje in neširjenje orožja;

27.

obžaluje pogosto podvajanje obrambnih programov v EU, kot je na primer več kot 20 programov za oklepna vozila, šest različnih programov za bojne podmornice, pet programov za rakete zrak-zemlja in trije programi za bojna zračna plovila in njihove posledice, kar pomeni, da ekonomije obsega niso dosežene, tratijo se omejena ekonomska sredstva, cene evropske obrambne opreme pa so pretirano visoke, kar poleg tega vodi k nadaljevanju razdrobljenosti evropske obrambne tehnološke in industrijske osnove (EDTIB), ovira konkurenčnost vse z obrambo povezane industrije v Evropi in v tem pogledu neposredno ogroža tehnološki vodilni položaj in delovna mesta;

28.

ponovno poudarja, da se je treba z vsemi zgornjimi vprašanji soočiti s pomočjo jasne in dolgoročne skupne politične odločnosti, pri čemer je treba v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba, ter da mora kakršna koli skupna obrambna politika, katere namen je postopna vzpostavitev skupne obrambe, krepiti sposobnosti EU za odzivanje na krizne razmere in zagotavljati dolgoročno izgradnjo miru, predvsem pa zagotoviti strateško avtonomijo Evrope in njeno zmožnost ukrepanja; poziva k sklicu izrednega zasedanja Evropskega sveta, posvečenega Evropski varnosti in obrambi; znova poziva, naj priprava bele knjige o evropski varnosti in obrambi poteka tako, da bo vključevala vse zadevne zainteresirane strani EU in temeljila na pregledih nacionalnih obrambnih in varnostnih sistemov v vseh državah članicah, ki se izvajajo po istem vzorcu in omogočajo neposredno primerjavo prednosti in slabosti obstoječih zmogljivosti in predpostavk načrtovanja;

29.

odločno poziva države članice, naj podprejo Evropsko obrambno agencijo kot strokovno agencijo EU, katere naloga je opredeliti in razvijati obrambne zmogljivosti na področju kriznega upravljanja ter spodbujati in krepiti evropsko sodelovanje na področju oboroževanja;

30.

ugotavlja, da je francosko-britanski sporazum z dne 2. novembra 2010 o sodelovanju na področju varnosti in obrambe nastal zunaj okvira Pogodbe o Evropski uniji; kljub temu upa, da bo ta najnovejši poskus francosko-britanskega sodelovanja lahko deloval kot katalizator za nadaljnji napredek na evropski ravni, ki bo skladen z institucionalnim okvirom Unije in logičnimi zahtevami po racionalizaciji, interoperabilnosti in stroškovni učinkovitosti; poudarja, da bi Evropska obrambna agencija v tem okviru morala imeti dopolnilno vlogo; meni, da bi moralo sedanje francosko-britansko obrambno sodelovanje zagotoviti načrt za učinkovitejše evropsko obrambno sodelovanje na podlagi načrtovanja zmogljivosti in medsebojne odvisnosti; poziva vladi Francije in Združenega kraljestva, naj se zavežeta nadaljnjim evropskim večstranskim dogovorom o združevanju in skupnem izkoriščanju vojaških zmogljivosti;

31.

poudarja, da stalno strukturirano sodelovanje, kot ga opredeljuje Pogodba, zagotavlja pravne zaščitne ukrepe in obveznosti, ter je obenem tudi instrument za spodbujanje boljše uporabe sredstev SVOP v časih gospodarske krize in premagovanje pomanjkanja konsenza med državami članicami; poziva Svet in države članice, naj brez odlašanja opredelijo cilje in vsebine takega sodelovanja, ki naj vključuje vse države članice, ki izkažejo politično voljo in vojaško zmogljivost;

32.

meni, da je treba v sestavi Sveta za zunanje zadeve okrepiti vlogo obrambnih ministrov;

33.

opominja, da je določba o medsebojni pomoči pravna obveza uspešne solidarnosti v primeru zunanjega napada zoper katero koli državo članico, kar ni v navzkrižju z vlogo Nata v evropski varnostni strukturi, hkrati pa se spoštuje nevtralnost nekaterih držav članic; zato priporoča resen razmislek glede resničnega učinka določbe o medsebojni pomoči, pri čemer je treba rešiti tudi odprta vprašanja glede izvedbenih določb, ki so bile umaknjene iz osnutka Pogodbe o delovanju Evropske unije; poziva k oblikovanju političnih smernic, kar je postalo nujno že zaradi nedavnega prenehanja veljavnosti spremenjene bruseljske pogodbe (ZEU);

34.

ugotavlja, da je v procesu razvoja SVOP prišel čas za to, da političnim in institucionalnim dosežkom sledijo konkretni dosežki na področju vojaških zmogljivosti; poudarja, da nudijo določbe, ki jih prinaša Lizbonska pogodba, številne možnosti za spodbujanje razvoja takšnih zmogljivosti in vzpostavitev okvira za postopno oblikovanje obrambne politike EU, ter vztraja, da je učinkovita uporaba omenjenih določb nujna;

35.

priporoča, naj se države članice popolnoma zavežejo k zagotavljanju in vzdržnosti vojaških zmogljivosti ter se tako odzovejo na trende, ki dajejo večji poudarek vidikom kakovosti; podpira zahteve, ki so bile dane na neformalnem zasedanju obrambnih ministrov v Gentu ter predstavljene v nemško-švedskem dokumentu in weimarski pobudi, in poziva k takojšnjemu pričetku izvajanja operativne faze, kot izhaja iz sklepov Sveta, sprejetih decembra 2010, v katerih so se obrambni ministri dogovorili, da bi Evropska obrambna agencija morala okrepiti svoja prizadevanja za lažjo določitev območij, na katerih je mogoče združevanje in skupno izkoriščanje vojaških zmogljivosti, vključno s podporo skupine modrecev; poudarja, da je treba zagotoviti uspešnost tega novega pristopa k razvoju zmogljivosti; poziva države članice, naj spoštujejo rok, ki ga je določil Svet decembra 2010; opozarja, da morajo načelniki štabov oboroženih sil EU do maja 2011 pregledati svoje zmogljivosti, da je vojaški štab EU zadolžen, da na podlagi teh podatkov do sredine leta 2011 pripravi pregled in da bodo ministri za obrambo EU pred koncem leta 2011 sprejeli dokončne zaključke; poziva agencijo, naj tej novi pobudi nameni prednostno vlogo in pripravi seznam morebitnih novih projektov sodelovanja (na primer na področju satelitskih komunikacij, zdravstvene podpore, pomorske logistike in kibernetične varnosti), s čimer bi se izognili podvajanju stroškov in povečali interoperabilnost;

36.

podpira priporočila Sveta za zunanje zadeve, ki je potekal januarja 2011 in ki podpredsednico/visoko predstavnico poziva k obravnavi vprašanj, predstavljenih v weimarski pobudi, s čimer bi na podlagi poročila, ki ga mora Svetu za zunanje zadeve predstaviti do sredine leta 2011, omogočila sprejem praktičnih ukrepov, s katerimi bi do konca leta v čim večji meri dosegli konkretne rezultate, vključno z možnostjo razširitve tovrstnih pobud na druge zainteresirane države članice;

37.

ponovno poudarja potrebo po preseganju trenutnega neravnovesja glede zmogljivosti na področju načrtovanja in izvajanja civilnih in vojaških operacij z vzpostavitvijo stalne civilno-vojaške zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje ali operativnega štaba (OHQ) na ravni EU, ki bo EU omogočal hitrejše in stroškovno učinkovitejše odzivanje; poudarja, da so se sporazumi Berlin Plus izvajali le v omejenem obsegu, saj so bili do sedaj omejeni na prevzeme obstoječih misij Nata, in opozarja na težave, povezane z okvirom "nation track", ki temelji na uporabi petih nacionalnih operativnih štabov, kar težavam pri oblikovanju sil in večji zapletenosti usklajevanja civilnih in vojaških zmogljivosti dodaja pomanjkanje predhodnega načrtovanja;

38.

meni, da obstoječi operativni center, ki je sicer dobrodošel prvi korak, ne izpolnjuje zahtev in ravni ambicij stalnih operativnih štabov in da ga je treba preoblikovati v stalni center ter mu omogočiti upravljanje večjih misij in dodeliti ustrezne kadrovske vire in operativno infrastrukturo ter odpraviti nezanesljivost komunikacijskih in informacijskih sistemov EU, ki je nastala zaradi tega, ker ni stalne strukture za poveljevanje in nadzor (C2) (in ustreznega pravnega okvira), kar lahko negativno vpliva tudi na poznavanje situacije; se zavzema za to, da se vojaški operativni štab in civilni štab nahajata na isti lokaciji, kar bi omogočilo izvajanje celotnega nabora vojaških in civilnih operacij ter popolno izkoriščanje morebitnih sinergijskih učinkov, ob upoštevanju posebnosti civilne in vojaške hierarhije poveljevanja, različnih postopkov odločanja in dogovorov glede financiranja;

39.

pozdravlja dejstvo, da je podpredsednica/visoka predstavnica v svojem odzivu na weimarsko pobudo priznala potrebo po zmogljivosti za izvajanje vojaških operacij EU; vztraja, da bi morala analiza stroškovne učinkovitosti, ki jo je zahtevala podpredsednica/visoka predstavnica, vključiti tudi stroške, ki nastajajo zaradi tega, ker EU nima operativnega štaba; izraža svojo namero, da bo podprl študijo o zgornjem vprašanju ter o morebitnih stroških in dogovorih glede financiranja nove strukture;

40.

priznava ustreznost bojnih skupin, vendar poziva k resnemu premisleku glede koncepta in strukture teh skupin, ki do sedaj v praksi še niso delovale, v smislu povečanja prožnosti in učinkovitosti; meni, da:

41.

poudarja, da Pogodba določa, naj se evropska politika zmogljivosti in oboroževanja določi v sodelovanju z Evropsko obrambno agencijo, ter institucije in telesa EU in države članice poziva, naj sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju te politike;

42.

spodbuja k tesnemu sodelovanju med agencijo in Komisijo, da bi okrepili zmogljivosti za dvojno uporabo ter tako poiskali najbolj celosten pristop k raziskavam v zvezi z varnostjo in izboljšali sinergijsko upravljanje civilno-vojaških virov, zlasti prek varnostne teme znotraj okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj; zato pozdravlja pričakovani osmi okvirni program, ki bo zajemal tudi področje zunanje varnosti; poziva Komisijo, naj prizna, da je krizno upravljanje civilno-vojaške narave, ter razmisli o financiranju raziskav na področju varnosti in obrambe za civilno uporabo s sredstvi Skupnosti; vendar poudarja, da to sodelovanje ne sme preseči civilno-vojaškega sodelovanja, ki je potrebno za ohranjanje miru, preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti ter kriznega upravljanja;

43.

poziva vodjo Evropske obrambne agencije (podpredsednico/visoko predstavnico) in Svet, naj pravočasno pripravita nov sklep Sveta o ustanovitvi Evropske obrambne agencije na podlagi nove vloge te agencije v skladu z Lizbonsko pogodbo; dvomi v sedanjo pravno podlago za Evropsko obrambno agencijo iz leta 2004 glede na Lizbonsko pogodbo in posledice te pogodbe v zvezi z Evropsko obrambno agencijo; poziva Svet, da obvesti Evropski parlament o spremembah Skupnega ukrepa Sveta o ustanovitvi Evropske obrambne agencije, ki so potrebne zaradi vključitve Evropske obrambne agencije v Lizbonsko pogodbo;

44.

poziva k vzpostavitvi močnega sodelovanja med Komisijo, Parlamentom, Evropsko obrambno agencijo in sodelujočimi državami članicami pri pripravah na osmi okvirni program s ciljem vlaganj na ravni EU v tehnološka področja, ki so v skupnem interesu, pri čemer je treba upoštevati tudi dejstvo, da izdatki za raziskave in razvoj na področju obrambe v Evropi trenutno znašajo okrog 10 % izdatkov, ki jih temu namenjajo ZDA;

45.

poziva k tesnemu sodelovanju med Evropsko obrambno agencijo in Skupno organizacijo za sodelovanje na področju oboroževanja (OCCAR); zahteva, da ga vodja Evropske obrambne agencije (podpredsednica/visoka predstavnica) obvešča o rezultatih pogajanj o upravnem dogovoru o sodelovanju, ki so se začela aprila 2010;

46.

ponovno poudarja, da je vzpostavitev bolj konkurenčnega in učinkovitega evropskega trga za varnost in obrambo, odprtega za javna naročila, skupaj z razširjeno evropsko obrambno tehnološko in industrijsko osnovo (EDTIB), ki upošteva ključne industrijske zmogljivosti, zanesljivost oskrbe med državami članicami, večjo konkurenco na trgu obrambne opreme, poglobljeno in raznoliko izbiro dobaviteljev in večje sodelovanje na področju oboroževanja, eden izmed temeljnih pogojev za avtonomno in verodostojno SVOP;

47.

poudarja, da je za obrambni trg bistvenega pomena, da vse države članice v nacionalno zakonodajo prenesejo naslednje direktive:

priporoča državam članicam, naj pod vodstvom Komisije dosledno spoštujejo časovne roke in oblikujejo potrebne izvedbene predpise ter hkrati poskrbijo za pripravljenost osebja na izvajanje nove zakonodaje; poziva države članice, naj upoštevajo ustrezna navodila Komisije;

48.

priporoča nujen pregled izvajanja Skupnega stališča Sveta, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme, z dne 8. decembra 2008, da se zagotovi stroga in dosledna skladnost delovanja vseh nacionalnih organov, ki so vključeni v državah članicah;

49.

poziva države članice, naj ravnajo v skladu s kodeksom ravnanja pri javnih naročilih za obrambo in kodeksom ravnanja za kompenzacije Evropske obrambne agencije, da se prepreči kršenje pravil notranjega trga in omejijo priložnosti za korupcijo;

50.

poudarja, da je za krepitev porajajočega se evropskega trga za varnost in obrambo treba odpraviti praznino na področju predpisov in standardov, saj takšno stanje omejuje priložnosti za delovanje na trgu tako velikim kot tudi malim in srednjim podjetjem in preprečuje interoperabilnost varnostnih sistemov; v celoti podpira delo Evropske obrambne agencije v okviru nove pravne podlage, ki jo zagotavlja Lizbonska pogodba; zagovarja tesno sodelovanje med Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, da se vzpostavi evropski obrambni trg; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko obrambno agencijo spodbudi prvi razmislek o evropski industrijski politiki na področju varnosti in obrambe;

51.

poziva sodelujoče države članice, naj sodelovanje v Evropski obrambni agenciji obravnavajo kot stalno zavezo in ji zagotovijo potrebne človeške in ekonomske vire; poziva k povišanju izdatkov, namenjenih operativnim projektom in študijam (ki so povprečno predstavljali približno 25 % proračuna), če bi se, žal, glasovanje z vetom glede povečanja proračuna še naprej nadaljevalo;

52.

poziva države članice, ki sodelujejo v Evropski obrambni agenciji, naj prispevajo k delu in pobudam, ki jih bo predstavila podpredsednica/visoka predstavnica kot vodja agencije, in poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vzpostavi način dela, ki bo izboljšal zmožnost sodelujočih držav članic, da prevzamejo odgovornost kot nosilke odločitev, in ki bo skladen z medvladno naravo agencije in določbami Pogodbe, katerih namen je oblikovanje političnega soglasja;

53.

meni, da je treba v EU sprejeti regulativne ukrepe, vključno s celovitim normativnim sistemom za ustanovitev, registracijo, licenciranje, spremljanje in poročanje o kršitvah veljavne zakonodaje s strani zasebnih vojaških družb in zasebnih varnostnih služb na notranji in zunanji ravni;

54.

zato poziva Komisijo in Svet, naj ustrezno ukrepata:

55.

meni, da je treba notranjo in zunanjo varnost v EU obravnavati kot dopolnjujoči se razsežnosti iste strategije, kot Evropski svet jasno poudarja vse od srečanj v Tampereju (1999), Feiri (2000) in Stockholmu (2010), ko je sprejel cilje v zvezi z evropskim območjem svobode, varnosti in pravice za obdobje 2010–2014; poudarja, da se v okviru boja proti mednarodnemu terorizmu ni mogoče nikakor pogajati o ključnih vrednotah in standardih, kot so človekove pravice, temeljne svoboščine in humanitarno pravo, ter da je začasni odbor Evropskega parlamenta za preučitev domnev o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA med drugim sklenil, da je treba zagotoviti obsežnejši parlamentarni nadzor nad politikami in ukrepi za boj proti terorizmu v državah članicah in v EU;

56.

meni, da v sodobnem času, še zlasti pa po 11. septembru, postaja vse bolj jasno, da številnih čezmejnih dejavnosti, kot so terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, organizirani kriminal, kibernetski kriminal, mamila in trgovina z ljudmi, ni mogoče obravnavati brez usklajenega delovanja, ki vključuje "zunanje" varnostne politike ter "notranje" zakonske in politične ukrepe in orodja, ki sta jih izpostavila že prvi akcijski načrt Evropske Unije za boj proti terorizmu (2001) in strategija Evropske unije za boj proti terorizmu (2005); opozarja, da Svet v poročilu o izvajanju evropske varnostne strategije iz leta 2008 poudarja, da neuspeh države vpliva na varnost Evrope, kot je razvidno iz primera Somalije;

57.

priznava, da postajajo povezave med zunanjimi in notranjimi varnostnimi politikami vedno bolj očitne tako v državah članicah kot tudi v tretjih državah, na primer v ZDA, kjer so leta 2003 z združitvijo 22 zveznih agencij ustanovili Ministrstvo za domovinsko varnost, ki sedaj zaposluje več kot 200 000 uradnikov in katerega proračun znaša več kot 40 milijard USD letno; meni, da ni presenetljivo, da so glavne naloge ministrstva za domovinsko varnost deloma enake tistim, ki jih je Evropska unija povezala z ustanovitvijo območja svobode, varnosti in pravice (varovanje zunanjih meja, migracije, boj proti terorizmu);

58.

pozdravlja dejstvo, da ključne določbe Lizbonske pogodbe odražajo prilagoditev zgoraj omenjenega stanja in potrebo po izkoriščanju sinergij med zunanjo in notranjo varnostjo, vključno z:

59.

meni, da evropska varnostna strategija (2003) in strategija notranje varnosti (2010) skladno izpostavljata številna skupna področja, kot so terorizem, organizirani kriminal in kibernetska varnost, ki zadevajo obe razsežnosti varnosti; se zato strinja, da je treba izboljšati načine za združevanje notranje in zunanje varnostne razsežnosti, kar je Komisija predlagala že v svojem sporočilu z naslovom "Strategija notranje varnosti EU:pet korakov k varnejši Evropi" (2010) (KOM(2010)0673);

60.

meni, da se dopolnjevanje ciljev zunanje in notranje varnosti kaže v naslednjih dejstvih:

61.

meni, da je torej z vsemi zgoraj navedenimi pobudami mogoče začeti le ob trdni pravni podlagi in zakonodajnih ukrepih, ki jih je mogoče sprejeti v skladu z običajno notranjo ureditvijo pristojnosti v EU, s kvalificirano večino v Svetu, soodločanjem Evropskega parlamenta ter nenazadnje ob sodnem nadzoru Evropskega sodišča;

62.

meni, da bo potem logično, da bo v primeru, ko bo ista nevarnost zahtevala uporabo zunanjih in notranjih varnostnih ukrepov, EU dala prednost tistim razpoložljivim ukrepom, ki bodo bolj učinkoviti in pravno zanesljivi, pri čemer slednji izhajajo iz notranje pristojnosti; meni, da bi vloga Evropskega parlamenta morala biti prav tako odločilna za povezane posebne strategije in ukrepe SZVP;

63.

opozarja Svet in podpredsednico/visoko predstavnico, da sta odgovorna za obveščanje Parlamenta o stanju zunanjih odnosov, še posebej pa odnosov s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, s katerimi potekajo pogajanja o sklenitvi sporazumov, ki so v interesu EU, ali pa so ti že bili sklenjeni; opozarja Svet, da se mora o sporazumih glede izmenjave tajnih podatkov s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, ki se ne nanašajo izključno na SZVP, pogajati in jih sklepati na način, ki omogoča, da bo Parlament obveščen in vanje vključen v skladu s členom 218(6) PDEU; v tem okviru si pridržuje pravico do odločanja, ali sporazumi med državami članicami Evropske unije, ki se srečujejo v okviru Sveta, o varstvu tajnih podatkov, ki si jih izmenjujejo v interesu Evropske unije, morebiti posegajo v posebne pravice, ki jih Parlamentu podeljuje Pogodba;

64.

pozdravlja dejstvo, da je EU od leta 2003 do danes izvedla številne operacije (24) na treh celinah, ki so vsebovale različne oblike posredovanja, pri čemer je bila večina civilnih misij osredotočena na policijo, reforme varnostnega sektorja in utrditev pravne države; poudarja, da je bilo doslej 16 od 24 misij SVOP civilne narave;

65.

ugotavlja, da ta trend potrjujejo tudi značilnosti trinajstih misij, ki trenutno potekajo, in da se poleg te razvrstitve od misij v vedno večji meri zahteva, da prevzemajo "večnamensko" vlogo, kot v primeru misije EULEX Kosovo, ki združuje številne funkcije (policijski, carinski in pravosodni sistem) s funkcijami usposabljanja, spremljanja in pomoči ter izvršilne naloge, ali pa v nedavni misiji EUTM Somalija, ki ima sedež v Ugandi in naj bi zagotavljala vojaško usposabljanje za varnostne sile začasne zvezne vlade, kar je primer vedno večjega poudarka na nalogah, povezanih z reformo varnostnega sektorja, na področju vojaškega kriznega upravljanja;

66.

pozdravlja tekočo revizijo obstoječih civilnih konceptov SVOP; zlasti ugotavlja, da bo načelo pravne države obravnavano kot osrednji koncept za civilne misije, ki zajemajo policijo, pravosodje, civilno upravo, carino, mejni nadzor in druga zadevna področja, kar bo načrtovalcem in strokovnjakom, ki delajo na terenu, koristilo pri vzpostavljanju in izvajanju misij s krepitvijo in/ali nadomestitvijo (izvršilnih) nalog; podpira prizadevanja za razvoj koncepta misij SVOP na področju pravosodja in ugotavlja, da se je treba izogniti nepotrebnemu podvajanju z morebitnimi drugimi programi Skupnosti; v zvezi s tem poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj Evropskemu parlamentu nujno posreduje podrobne informacije o najemanju zasebnih vojaških družb in zasebnih varnostnih služb v okviru misij SVOP in SZVP, pri čemer naj opredeli strokovne zahteve in standarde poslovanja, ki se zahtevajo od izvajalcev, predpise, ki se uporabljajo, pravne odgovornosti in obveznosti, mehanizme spremljanja, ocenjevanje učinkovitosti in stroške;

67.

ugotavlja tudi, da je Lizbonska pogodba potrdila razširitev misij, ki sodijo v okvir petersberških nalog, ki je dejansko že potekala v letih pred pričetkom veljavnosti Pogodbe, ter na ta način preoblikovala in vzpostavila okrepljen politično-pravni okvir, ki je skladen z dejanskim stanjem;

68.

odločno zagovarja potrebo po nadgradnji pridobljenih izkušenj, da bi misijam dali nov zagon (misija EUTM Somalija predstavlja edino novo misijo v zadnjih dveh letih), saj so misije merilo uspešnosti izvajanja pristojnosti SVOP in tako tudi verodostojnosti Unije kot akterja na mednarodni ravni;

69.

poudarja potrebo po nujnem doseganju konkretnega napredka na različnih tehničnih, pravnih in operativnih področjih, še posebej pa na politično-strateškem področju; zelo priporoča, da se vsaka misija umesti v jasno politično strategijo (na srednji in dolgi rok), ter poudarja, da misije niso nadomestilo za politiko: takšna povezava je bistvenega pomena za operativni uspeh posameznega posredovanja ter za prekinitev začaranega kroga, v katerem SVOP ne nastopa kot instrument SZVP, ampak jo nadomešča, zaradi česar prihaja do številnih nedoslednosti;

70.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da povezava z jasno politično strategijo do danes ni bila vzpostavljena in da v večini primerov tudi v prihodnje ne bo vzpostavljena, kar bo imelo negativne vplive na uspešnost in učinkovitost misij, na primer:

71.

pozdravlja sklep Sveta o izvajanju operacije EUFOR Libija v podporo operacijam za humanitarno pomoč, če bi to zahteval Urad ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti; poziva Svet, naj nemudoma zagotovi humanitarno pomoč Misrati in drugim naseljenim krajem, zlasti s pomočjo ladjevja; je zelo zaskrbljen zaradi vse večjega števila žrtev konflikta v Libiji ter zaradi poročanj, da naj bi Gadafijev režim proti civilnemu prebivalstvu uporabljal kasetno strelivo in drugo orožje; globoko obžaluje, da je bil mandat misije EUFOR omejen na humanitarne vidike, medtem ko je EU imela jasno priložnost za prevzem vodilne vloge pri pomorskem nadzoru (uveljavljanje embarga in pomoč agenciji Frontex) in humanitarni pomoči ter zaščiti civilistov v Libiji; v zvezi s tem opozarja na svojo resolucijo z dne 10. marca 2011, v kateri poziva visoko predstavnico, naj preuči možnost uveljavljanja embarga z uporabo zračnih in pomorskih zmogljivosti SVOP; obžaluje, da so se nekatere države članice odločile vložiti veto na razširitev mandata za EUFOR v Libiji, hkrati pa so začele samostojno izvajati takšne operacije; poziva k začetku načrtovanja potencialne operacije SVOP v srednjeročnem do dolgoročnem okviru v Libiji na področjih reforme varnostnega sektorja, okrepitve institucij in upravljanja meja;

72.

poziva k tesnejšemu usklajevanju na terenu, pri čemer je bistvenega pomena vloga vodij delegacij (danes so to uradniki Evropske službe za zunanje delovanje in ne več Komisije) in posebnih predstavnikov Evropske unije; meni, da mora takšno usklajevanje potekati na različnih ravneh, predvsem pa:

73.

priporoča reformo mehanizma ATHENA, s katero bi racionalizirali in povečali delež skupnih stroškov (ki so v tem trenutku ocenjeni na približno 10 %) ter tako zagotovili pravičnejšo porazdelitev bremen vojaških operacij, v katerih bi morali sodelujoči v misiji, ki že nosijo izjemno odgovornost glede tveganj in stroškov, glede na sedanje razmere prevzeti še dodatno ekonomsko odgovornost;

74.

pozdravlja rezultat, dosežen v okviru madridskega sporazuma o vzpostavitvi Evropske službe za zunanje delovanje, ki je predvidel oblikovanje posebnih proračunskih postavk za glavne misije SVOP (EULEX Kosovo, EUPOL Afganistan, EUMM Gruzija) za zagotavljanje večje preglednosti in boljšega nadzora izdatkov s strani Parlamenta; poudarja, da je treba vsaki misiji SVOP nameniti svojo proračunsko vrstico; potrjuje svojo pripravljenost za sodelovanje z novim stalnim predsedstvom Politično-varnostnega odbora, da bi izboljšali in povečali učinkovitost skupnih posvetovalnih sestankov o SZVP v skladu z izjavo podpredsednice/visoke predstavnice o politični odgovornosti, sprejeto v Madridu; izjavlja, da želi biti seznanjen z delom kongresa ZDA in drugih nacionalnih parlamentov v zvezi s postopki in metodami za natančen pregled varnostnih in obrambnih politik;

75.

poziva, naj se skladno z določbami Lizbonske pogodbe oblikuje zagonski sklad za pripravljalne dejavnosti pred pričetkom vojaških operacij, ki bo pospešil dodeljevanje sredstev, in naj se ta ukrep vključi v predlog za revizijo mehanizma ATHENA;

76.

priporoča sprejem ukrepov za odpravo težav pri iskanju strokovnjakov za delo v civilnih misijah (kot v primeru misij EULEX Kosovo in EUPOL Afganistan), ki so se izkazale za najpogostejšo obliko posredovanja, in vzpostavitev mehanizmov za hitro razmestitev sil in njihovo vzdržnost;

77.

priporoča, naj se v okviru načela enakosti med spoloma, skladno z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1325, ter zato, da bi se povečala učinkovitost civilnih in vojaških misij, zagotovi ustrezno vključevanje žensk na vseh ravneh kriznega upravljanja; poudarja, da je treba ženske zaposlovati na višjih ravneh odločanja in jih vključevati v redna posvetovanja s civilno družbo, vključno z organizacijami žensk, in da je treba v okviru misij povečati zmogljivosti za obravnavo vprašanj v zvezi s spolom; poziva, naj se v okviru misij SVOP vzpostavijo ustrezni javni pritožbeni postopki, ki bodo zlasti pomagali pri prijavljanju spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v šestmesečno oceno misij SVOP vključi podrobno poročilo o ženskah, miru in varnosti; poudarja, kako pomembno je, da začne EU v večji meri pošiljati policistke in vojakinje na misije skupne zunanje in varnostne politike, pri tem pa bi ji kontingent policistk v mirovnih silah OZN v Liberiji lahko služil za vzor;

78.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico k sprejemu ustreznih ukrepov za izboljšanje učinkovitosti uporabe evropskih virov in zmogljivosti za civilne misije ter z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so stroški ukrepov za zagotavljanje varnosti misij v okviru EUJUST LEX Irak in EUPOL Afganistan, ki jih izvajajo zasebna varnostna podjetja, visoki;

79.

poudarja potrebo po vzpostavitvi trdnejših formalnih institucionalnih postopkov, da bi tako omogočili redno vrednotenje izvajanja misij na terenu na podlagi skupnih meril; meni, da bi na ta način ustvarili pogoje za ovrednotenje pridobljenih izkušenj s politično-strateškega, tehničnega, pravnega in operativnega vidika, kar bi dolgoročno prispevalo k izboljšanju tekočih posegov in k oblikovanju meril, ki bi se uporabljala v kriznih razmerah in s katerimi bi vzpostavili večje ravnotežje med strateškimi interesi in razpoložljivimi viri;

80.

meni, da se morata trend k večpolarnosti v mednarodnem sistemu in vzpostavljanje strateških partnerstev navezati na dejavno zavezo k spodbujanju večstranskosti kot razsežnosti, ki je najbolj skladna s spoštovanjem univerzalne pravne države, s posebno naravo EU in vse večjo stopnjo medsebojne odvisnosti, ki je značilna za proces globalizacije;

81.

ponovno poudarja, da EU v celoti spoštuje določbe in načela Ustanovne listine Združenih narodov, in priznava, da je za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti v svetu v prvi vrsti odgovoren Varnostni svet Združenih narodov;

82.

opozarja, da Lizbonska pogodba Evropsko unijo obvezuje k spodbujanju večstranskih rešitev, še posebej v okviru Združenih narodov, in da mora mednarodno delovanje Unije temeljiti na načelih ustanovne listine ZN; na mednarodnem pravu ter načelih in vrednotah EU;

83.

priznava, da je s pravnega vidika Lizbonska pogodba presegla predhodno ločevanje na politike Unije in politike Skupnosti, saj je določila enoten status pravne osebe in utrdila avtonomijo pravnega reda EU v razmerju do mednarodnega prava, tudi kar zadeva mednarodno varnost, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča Evropske unije v zadevi Kadi (v skladu s katero lahko "mednarodno pravo pronica v pravni red EU le pod pogoji, ki jih določajo ustavna načela Skupnosti");

84.

poziva države članice, ki sodelujejo v Varnostnem svetu, naj ščitijo skupna stališča in interese Unije in naj skušajo doseči reformo Združenih narodov, kjer bo Unija kot taka imela svoj stalen sedež;

85.

poudarja potrebo po krepitvi sodelovanja med Evropsko unijo in Združenimi narodi na področju kriznega upravljanja, zlasti v začetni fazi krize in med obnovo po koncu spora, v tesni povezavi z ustreznimi strukturami novoustanovljene Evropske službe za zunanje delovanje;

86.

poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega sodelovanja EU na zasedanjih Generalne skupščine Združenih narodov;

87.

priznava, da NATO še naprej ostaja temelj kolektivne varnosti svojih držav članic in sega preko njih; opozarja, da morata EU in NATO konstruktivno sodelovati, zlasti kadar obe organizaciji delujeta na istem prizorišču; se veseli predlogov visoke predstavnice o sodelovanju med EU in Natom na področju kriznega upravljanja, ki jih mora pripraviti v skladu z zaključki Evropskega sveta iz septembra 2010;

88.

pozdravlja sporazum o nadaljnji krepitvi strateškega partnerstva EU-NATO v okviru novega strateškega koncepta Nata; ponovno poudarja, da večina groženj, ki so opredeljene v novem strateškem konceptu, zadeva tudi EU, ter poudarja pomen tesnejšega sodelovanja med Evropsko unijo in Natom pri kriznem upravljanju v duhu medsebojne krepitve in ob spoštovanju neodvisnosti obeh strani pri sprejemanju odločitev; opozarja na to, da se je treba izogibati nepotrebnemu podvajanju prizadevanj in virov za krizno upravljanje, ter poziva EU in NATO, naj na ustrezen način poglobita svoje sodelovanje; poziva NATO, naj strogo omeji razvoj civilne zmogljivosti, da se prepreči podvajanje;

89.

poudarja, da je afriška celina bistvenega pomena za varnost EU ter za vzpostavljanje miru in preprečevanje sporov; podpira tesno sodelovanje med EU in Afriško unijo v okviru partnerstva za mir in varnost ter v povezavi s skupno strategijo Afrika-EU; izraža naklonjenost večjemu vključevanju in odgovornosti Afriške unije, predvsem na področju kriznega upravljanja, in ponovno poudarja, da si morajo Komisija in države članice prizadevati za praktične ukrepe za boj proti trgovanju z lahkim strelnim orožjem in orožjem malega kalibra ter njegovemu širjenju; podpira zaveze, predstavljene v izjavi iz Tripolija, glede strukture za mir in varnost v Afriki, ki bi na postala v celoti operativna;

90.

priporoča zlasti razvoj afriških zmogljivosti za zgodnje opozarjanje in preprečevanje sporov, okrepitev zmogljivosti za posredovanje v okviru "skupine modrih" ter preučitev možnosti za izvajanje priporočil iz Prodijevega poročila o financiranju afriških mirovnih operacij; spodbuja razvoj odnosov na podlagi sodelovanja in krepitev zmogljivosti subregionalnih organizacij;

91.

opozarja, da je treba poleg partnerstev z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so ZN, NATO in AU, v okviru SVOP krepiti tudi sodelovanje s posameznimi tretjimi državami; ugotavlja, da izkušnje kažejo, da lahko tretje države k misijam SVOP pomembno pripomorejo z materialnimi sredstvi, človeškimi viri in strokovnim znanjem, kot v primeru operacij EUFOR Čad/CAR, v kateri je Rusija zagotovila zelo potrebne helikopterje, in EUFOR Althea, v kateri so države, kot sta Turčija in Maroko, prispevale znatne kvote vojakov; nadalje meni, da lahko vključitev tretjih držav poveča legitimnost operacij SVOP in pomaga vzpostaviti dialog o varnosti na meji s pomembnimi partnerji ob hkratnem ohranjanju zavezanosti k spodbujanju spoštovanja človekovih pravic in pravne države;

92.

meni, da mora tak dialog zajemati oceno nevarnosti, vključevati (kjer je to potrebno) sodelovanje tretjih držav na vajah in usposabljanjih EU ter voditi k tesnejšemu medsebojnemu čezmejnemu povezovanju; meni, da je treba je odpraviti postopkovne ovire in tako spodbuditi sodelovanje s tretjimi državami ter se izogibati zamud, do katerih bi lahko prišlo zaradi pogajanj o posameznih prispevkih; meni, da bi v ta namen lahko z nekaterimi tretjimi državami vzpostavili okvirne sporazume in standardne postopke, s pomočjo katerih bi poenostavili njihovo prispevanje;

93.

poudarja pomen sodelovanja na področju SVOP s sosednjimi državami EU, pri čemer mora biti sodelovanje s posameznimi regijami uravnoteženo in mora ustvarjati številne priložnosti za spodbujanje reform varnostnega sektorja v partnerskih državah, kar bi pomagalo našim vzhodnim in južnim partnericam razviti civilne in vojaške zmogljivosti za sodelovanje v misijah SVOP, poleg tega pa bi EU imela tudi več podpore pri upravljanju regionalne varnosti;

94.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, podpredsednici/visoki predstavnici, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, parlamentarni skupščini Nata, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretarju Nata.

7.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 377/66

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z naslovom Za nov način upravljanja mednarodnih organizacij (1),

—

ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 21(1) in (2)(h) Pogodbe o Evropski uniji, ki Unijo poziva k spodbujanju večstranskih rešitev skupnih težav, zlasti v okviru Združenih narodov, in k doseganju visoke stopnje sodelovanja za spodbujanje mednarodnega sistema, temelječega na tesnejšem večstranskem sodelovanju in dobrem globalnem upravljanju,

—

ob upoštevanju osnutka resolucije Generalne skupščine Združenih narodov o sodelovanju Evropske unije pri delu Združenih narodov (2), sprejete 3. maja 2011,

—

ob upoštevanju prednostnih nalog EU za 65. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, ki jih je sprejel Svet dne 25. maja 2010 (3),

—

ob upoštevanju notranjih ureditev, ki jih je določil Evropski svet septembra 2010, da bi izboljšal zunanjo politiko Evropske unije s pomočjo bolj celostnega pristopa (4),

—

ob upoštevanju Evropske varnostne strategije "Varna Evropa v boljšem svetu", ki jo je sprejel Evropski svet 12. decembra 2003, in poročila Sveta o njenem izvajanju "Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu" z dne 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Evropska unija in Združeni narodi: izbira multilateralizma (KOM(2003)0526),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2010 o krepitvi organizacije OVSE – vloga EU (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije s priporočili Komisiji z dne 20. oktobra 2010 o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2010 o institucionalnih vidikih pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (7),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 25. marca 2010 o 65. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o vlogi Nata v varnostnem ustroju EU (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o strateškem pregledu Mednarodnega denarnega sklada (10),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A7-0181/2011),

A.

ker so se v procesu globalizacije pojavile številne priložnosti, izzivi in grožnje za globalno upravljanje, hkrati pa razkrile socialne vrzeli in pomanjkljivosti, na primer na finančnih trgih, pri varni oskrbi z energijo, boju proti revščini, politiki o podnebnih spremembah ter kršitvi človekovih pravic; ker je za odgovor na svetovne izzive in grožnje potrebno sodelovanje in skupno ukrepanje na svetovni ravni, pa tudi učinkovite institucije in legitimna pravila; ker morajo mednarodne organizacije odražati interese vseh držav v večpolnem svetu, da bi bile legitimne in učinkovite,

B.

ker je zaveza Evropske unije za učinkovit multilateralizem, kot navaja Evropska varnostna strategija iz leta 2003, vodilno načelo evropskega zunanjega delovanja; ker ima Evropska unija, izhajajoč iz notranjih izkušenj pri sodelovanju med narodi in institucijami, pri redu, temelječem na pravilih, in multilateralizmu več razsežnosti posebno svetovno odgovornost, ki jo mora še naprej braniti; ker ima Evropska unija na voljo niz vrednot – kot so spoštovanje človekovih pravic, svoboda, demokracija, enakost, bratstvo in pravna država – ter političnih orodij, skupaj s statusom ene pravne osebe, potrebnih za krepitev večstranskih struktur;

C.

ker se dodana vrednost članstva EU v večstranskih organizacijah nahaja na področjih, kjer ima izključne ali deljene pristojnosti: gospodarske in trgovinske zadeve, okoljska politika, razvojna pomoč ter varnostna in obrambna politika; ker ima EU lahko dodano vrednost tudi v tistih večstranskih organizacijah ali na vrhunskih srečanjih, pri katerih niso zastopane vse njene članice,

D.

ker Lizbonska pogodba daje Uniji status pravne osebe, povečuje možnosti, da se EU pridruži različnim mednarodnim organizacijam, zagotavlja širši obseg pristojnosti pri zunanjem delovanju, ji predvsem z ustanovitvijo mesta podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropske službe za zunanje delovanje daje jasnejši in močnejši glas v svetu, spodbuja vse vrste vzajemno koristnega sodelovanja EU z ustreznimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami ter skupinami držav in omogoča, da se lahko Unija organizira tako, da lahko postane učinkovit svetovni akter,