2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/1

A.

ker je od razširitve Evropske unije leta 2004 Baltsko morje dejansko postalo njeno notranje morje, ki ne le povezuje države, ampak predstavlja tudi poseben izziv, in ker so države regije Baltskega morja v veliki meri soodvisne in se morajo spoprijemati s podobnimi izzivi,

B.

ker je strategija za regijo Baltskega morja pilotni projekt za prihodnje strategije makroregij in ker bi lahko ob uspehu ta strategija služila kot model za izvajanje naslednjih strategij,

C.

ker lahko zamisel o oblikovanju funkcionalnih regij, zbranih okrog skupnih ciljev in razvojnih težav, pripomore k povečanju učinkovitosti regionalne politike Evropske unije,

D.

ker je zaradi povečanja uspešnosti regionalne politike, zlasti z ozirom na njeno reformo po letu 2013, treba odločno podpreti in razvijati zamisel o celostnem pristopu in oblikovanje strategij za makroregije, veljavnih za celotno Evropsko unijo, pri čemer pa njihovo uvajanje ne sme privesti do renacionalizacije kohezijske politike,

E.

ker je Baltsko morje še vedno najbolj onesnaženo morje v Evropski uniji, njegovo okoljsko stanje pa se ne bi smelo poslabšati zaradi obsežnih projektov na področju infrastrukture, ki se izvajajo v Baltskem morju in na njegovem območju (vključno s v tretjimi državami),

1.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija sprejela in Evropski svet podprl strategijo za regijo Baltskega morja, ki jo je Parlament terjal od leta 2006;

2.

s posebnim zadovoljstvom sprejema dejstvo, da je strategija rezultat široko zasnovanega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi v državah članicah, in sicer ne le z državnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, ampak tudi z akademskimi ter poslovnimi krogi in nevladnimi organizacijami, kar dokazuje, da je postopek posvetovanja in sodelovanja partnerjev pri pripravi strategije od samega začetka pomemben dejavnik, ki odloča o njeni uspešnosti; v zvezi s tem pozdravlja oblikovanje foruma civilne družbe v regiji, kot je pobuda za akcijski vrh za Baltsko morje, in poziva k podobnim pobudam v prihodnjih makroregijah, ki bi združile javne in zasebne udeležence pri pripravi strategij makroregij;

3.

priporoča, da se v zvezi s tem okrepi vključenost lokalnih skupnosti s širšimi in bolj osredotočenimi komunikacijskimi in posvetovalnimi orodji, vključno z lokalnimi mediji (lokalna televizija, radio ter tiskani in spletni časopisi); poziva Evropsko komisijo, naj ustvari poseben spletni portal, namenjen strategiji za regijo Baltskega morja, ki bi deloval kot forum za izmenjavo izkušenj na področju sedanjih in prihodnjih projektov, ki jih izvajajo nacionalne in lokalne vlade, nevladne organizacije in drugi subjekti, ki delujejo v regiji Baltskega morja;

4.

pozdravlja strategijo EU 2020, ki je skladna s cilji, zastavljenimi v strategiji za Baltsko morje, in ugotavlja, da se lahko strategija EU 2020 uporablja kot učinkovit okvir za izvajanje in krepitev strategije za Baltsko morje;

5.

je prepričan, da novi okviri sodelovanja, predvideni s strategijo, ki temeljijo na načelih celostnega pristopa, odpirajo možnosti za smotrnejšo in učinkovitejšo uporabo finančnih sredstev, namenjenih za zaščito okolja in razvoj regije Baltskega morja, ki izvirajo iz skladov Unije in državnih proračunov ter različnih finančnih ustanov;

6.

opozarja na znatne razlike v regiji Baltskega morja na področju gospodarskega razvoja in inovacij ter na nujnost razširitve potenciala vseh območij, vključno z visoko razvitimi, saj lahko pomagajo pri napredku najbolj prikrajšanih regij; opozarja, da je treba spodbujati nova območja z razvojnim in inovacijskim potencialom ter izkoristiti priložnost za uporabo dodane vrednosti strategije za Baltsko morje ter drugih prihodnjih strategij makroregij za dosego nove ravni sinergije, ki bo lahko zmanjšala sedanje razlike in ustvarila trajno območje skupne blaginje z visoko ravnjo konkurenčnosti, ki je tako bistvena z vidika staranja družbe in novih vzorcev globalizacije;

7.

poudarja, da je takojšnje in dosledno izvajanje veljavnih zakonodajnih aktov EU, namenjenih krepitvi notranjega trga, kot je direktiva o storitvah, nujno za povečanje privlačnosti regije Baltskega morja kot gospodarskega območja;

8.

poziva države članice in regije k uporabi strukturnih skladov, ki so na voljo za obdobje 2007–2013, da se zagotovi čim širša podpora izvajanju strategije, zlasti z namenom da se podpre ustvarjanje možnosti zaposlitve in gospodarske rasti v območjih, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela; priporoča, kadar je to upravičeno, da se zagotovijo spremembe operativnih programov v tekočem programskem obdobju; poudarja, da bi izkoriščanje posebnih značilnosti regij lahko prispevalo k veliko bolj učinkoviti uporabi strukturnih skladov in ustvarjanju dodane vrednosti na regionalni ravni;

9.

ugotavlja, da je svetovna finančna in gospodarska kriza močno vplivala na vse države v regiji, zlasti baltske države; poziva vse zainteresirane strani, naj zaradi krize ne slabijo zavzetosti za strategijo EU za Baltsko morje;

10.

je prepričan, da so pogoj za uspešnost strategije in uresničitev ambicioznih ciljev nadaljnjih strategij makroregij ukrepi, ki se izvajajo v okviru vseh sektorskih politik z ozemeljsko razsežnostjo, zlasti skupne kmetijske politike, ribiške politike, prometne politike, industrijske politike, raziskovalne politike in usklajene infrastrukturne politike, ter združitev razpoložljivih sredstev, usmerjenih v skupno določene cilje na danem območju; v zvezi s tem vztraja pri izvedbi pregleda politik z vidika teh novih izzivov in določitvi ustreznega okvira na ravni Evropske unije ter določitvi razmerja tega okvira do obstoječih nacionalnih in lokalnih struktur;

11.

verjame, da bo ozemeljska razsežnost strategije pripomogla k dejanskemu razvoju ideje ozemeljski koheziji, ki jo Lizbonska pogodba umešča na isto raven kot ekonomsko in socialno kohezijo; ob upoštevanju tega poziva Komisijo, naj se vključi v dejavni dialog o vlogi in učinku makroregionalnih politik EU po letu 2013;

12.

spodbuja pripravo posebnih določb v prihodnji splošni uredbi o strukturnih skladih na podlagi določb o ozemeljskem sodelovanju, ki bodo jasne ter bodo upoštevale različne upravne kulture, upravičencem pa ne bodo nalagale dodatnih upravnih bremen, da bi se okrepilo sodelovanje med državami in regijami, ter razvoj nadaljnjih skupnih strategij delovanja, ki lahko okrepijo privlačnost regije na evropski in mednarodni ravni ter posledično postanejo model za čezmejno sodelovanje;

13.

opozarja na dejstvo, da je treba strategijo za regijo Baltskega morja upoštevati kot proces, v katerem se pravila delovanja in sodelovanja stalno razvijajo, zaradi česar je treba strategijo posodabljati, in da je glavni cilj določitev optimalnih mehanizmov, ki bi jih lahko uporabili v nadaljnjih makroregionalnih strategijah; v zvezi s tem poudarja pomen zbiranja, povzemanja in promoviranja uspešnih pobud ter njihovih rezultatov; podpira načrt Komisije, da se oblikuje podatkovna baza najboljše prakse, ki bi se uporabila za razvoj prihodnjih makroregionalnih strategij;

14.

je prepričan, da lahko ozemeljsko sodelovanje, ki se razvija v okviru strategij za makroregije, pomembno pripomore h krepitvi procesa povezovanja, in sicer z večjo udeležbo civilne družbe v procesu sprejemanja odločitev in izvajanja konkretnih dejavnosti; v tem okviru opozarja, da morajo makroregionalne strategije izvajati družbeno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno in turistično razsežnost, ter meni, da je za krepitev udeležbe lokalne civilne družbe in subsidiarnosti treba spodbujati makroregionalne strategije z vzpostavitvijo evropskih združenj za teritorialno sodelovanje;

15.

poudarja pomen nadaljnjega spodbujanja razvoja na področju kulture, izobraževanja, raziskav in inovacij ter države Evropske unije poziva k tesnejšemu sodelovanju zlasti na slednjem področju; priznava, da je na področju izobraževanja sodelovanje gotovo lahko izjemno koristno, vendar mora ostati v pristojnosti držav članic; priporoča krepitev strateškega pristopa in dolgoročnega načrtovanja v zvezi z makroregijami;

16.

v skladu z načelom subsidiarnosti in ob upoštevanju izjemnega potenciala za sodelovanje na lokalni in regionalni ravni poudarja pomembnost oblikovanja učinkovite strukture za sodelovanje na več ravneh s spodbujanjem sektorskih partnerstev z rednimi srečanji pristojnih oblikovalcev politik, ki bodo okrepila odgovornost, ki si jo delijo različni partnerski subjekti, ob ohranitvi organizacijske suverenosti držav članic in regij; v zvezi s tem poziva k izboljšanju, razvoju in krepitvi mehanizmov čezmejnega sodelovanja, ki so vzpostavljeni na lokalni in regionalni ravni;

17.

poudarja dejstvo, da nov „makroregionalni“ okvir sodelovanja vključuje odločen pristop „od zgoraj navzdol“, pri čemer imajo države članice odločilno vlogo pri njegovem razvoju, in vzpostavlja novo raven upravljanja; v okviru tega novega modela sodelovanja je treba zagotoviti, da se naravne omejitve obrobnih regij pretvorijo v prednosti in priložnosti ter da se spodbuja razvoj teh regij;

18.

meni, da makroregije združujejo potencial za optimizacijo odgovorov na izzive, ki se pojavljajo v dani regiji ter za uspešno in učinkovito koriščenje posebnih možnosti in sredstev v vsaki od regij;

19.

poziva Evropsko komisijo, naj analizira prve rezultate in izkušnje v zvezi z izvajanjem strategije za regijo Baltskega morja, kar bo pripomoglo k opredelitvi možnih virov in metod financiranja makroregionalnih strategij ter uporabi pilotnega projekta kot vzora za druge makroregionalne strategije, s čimer se bo dokazala njihova funkcionalnost; vendar poudarja, da je razvoj makroregij v bistvu dopolnilni ukrep, ki ne bi smel biti namenjen nadomeščanju financiranja posameznih lokalnih in regionalnih programov s strani EU kot prednostno financiranje;

20.

ugotavlja, da je bilo dosedanje izvajanje strategije za regijo Baltskega morja zelo počasno; meni, da je mogoče sredstva, odmerjena v proračunu EU za leto 2010, uporabiti za pospešitev izvajanja; vendar obžaluje, da ta sredstva še niso bila izplačana, ter opozarja Komisijo, da je treba ta denar čim prej dodeliti za namene v skladu s cilji strategije za regijo Baltskega morja;

21.

opozarja, da mora Evropska komisija v korist prihodnjih makroregionalnih strategij rešiti vprašanje lastnih sredstev, da bi lahko predvidela te strategije na podlagi ozemeljskih posebnosti zadevnih regij ter sodelujočim državam članicam ponudila sveže zamisli o vprašanjih evropskega interesa in jih podpirala pri pripravi strategije; poziva Evropsko komisijo, naj nadzoruje izvajanje teh strategij kot koordinator, razmisli o novih prednostnih nalogah in ustrezno zagotovi sredstva za specializirane potrebe in zahteve po strokovnem znanju, istočasno pa se izogne podvajanju dela;

22.

poziva Evropsko komisijo, glede na potrebo po pripravi vmesne analize izvajanja strategije za regijo Baltskega morja, k pripravi konkretnih instrumentov in meril za ocenjevanje projektov, na podlagi kazalnikov, ki omogočajo primerjavo;

23.

poziva Evropsko komisijo, države članice in poslance, naj odgovorijo na vprašanja, kakšen značaj naj imajo makroregionalne strategije, kako naj se enakovredno obravnavajo (kot ločeni programi ali v okviru kohezijske politike), kdo in na kakšen način jih mora izvajati in iz katerih virov naj bodo financirane, da bi ne prihajalo do nepotrebnega podvajanja in drobitve finančnih sredstev EU, še zlasti glede na strategijo EU 2020, pregled proračuna EU in razpravo o prihodnji kohezijski politiki;

24.

poudarja, da je mogoče evropsko dodano vrednost makroregij doseči z okrepljenim sodelovanjem med državami in regijami, zaradi česar so programi evropskega ozemeljskega sodelovanja, namenjeni čezmejnemu, nadnacionalnemu in medregionalnemu sodelovanju, pomemben element za izvajanje ciljev makroregij; predlaga tudi, da se strategija za regijo Baltskega morja obravnava kot strategija Evropske unije, ki temelji na različnih politikah EU in mora imeti določen časovni okvir in cilje; strategija bi se lahko glede na svojo horizontalno naravo obravnavala kot makroregionalna strategija, njeno usklajevanje pa bi lahko postalo del regionalne politike;

25.

meni, da mora razvoj obsežnih strategij, kot so makroregionalne strategije, splošneje prispevati h krepitvi vloge lokalne in regionalne ravni pri izvajanju politike EU;

26.

poziva, v okviru strategije za regijo Baltskega morja ter prihodnjih makroregionalnih strategij, k izboljšanju odnosov med Evropsko unijo in tretjimi državami, zlasti pri izvajanju velikih projektov, ki bi lahko zelo vplivali na stanje okolja; prav tako poziva k sodelovanju med državami EU in tretjimi državami za okrepitev varnosti v regiji in podporo boja proti čezmejnemu kriminalu;

27.

opozarja na potrebo po krepitvi sodelovanja pri vzpostavitvi energetskega omrežja, zlasti med Rusijo in Belorusijo ter baltskimi državami, in po večjemu izkoriščanju energetskega dialoga med EU in Rusijo za ta namen, kar bi hkrati ponudilo priložnosti za vključitev Rusije v strategijo za Baltsko morje; pričakuje, da se bodo vsi udeleženci na območju Baltskega morja pridružili mednarodnim sporazumom, kot so konvencija iz Espooja in Helsinška konvencija, da bodo delovali v skladu s smernicami Helsinške komisije (HELCOM) in sodelovali v tem okviru;

28.

poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito sodelovanje in usklajevanje s Helsinško komisijo (HELCOM) in državami članicami regije Baltskega morja, da se zagotovi jasna razmejitev nalog in odgovornosti za izvajanje akcijskega načrta HELCOM iz leta 2007 za Baltsko morje ter zgoraj omenjene strategije in akcijskega načrta EU, tako da bo poskrbljeno za učinkovito celovito strategijo za to regijo;

29.

še posebej opozarja na status enklave Kaliningrajska oblast, ki jo obkrožajo države članice EU; poudarja, da je treba spodbujati družbeni in gospodarski razvoj v kaliningrajski regiji, ki je nekakšna „vhodna“ ali „pilotna“ regija za tesnejše odnose med EU in Rusijo, vključno z nevladnimi organizacijami, izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami ter lokalnimi in regionalnimi organi;

30.

meni, da je treba v novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo upoštevati sodelovanje v regiji Baltskega morja; pozdravlja prizadevanja Komisije in držav članic iz te regije, da bi sodelovale z Rusijo na številnih področjih, kot so prometne povezave, turizem, čezmejne zdravstvene grožnje, varstvo okolja in prilagajanje podnebnim spremembam, okolje, carinske in mejne kontrole, zlasti pa energetska vprašanja; meni, da bodo pri tem skupna območja EU in Rusije dragocen okvir, ter poziva Rusijo, naj pri tem sodelovanju prevzame enakovredno vlogo;

31.

poudarja, da je treba zmanjšati odvisnost regije od ruske energije; pozdravlja izjavo Evropske komisije, da je potrebno večje število medsebojnih povezav med državami članicami v regiji in večja diverzifikacija oskrbe z energijo; v zvezi s tem poziva k večji podpori za gradnjo pristanišč za utekočinjeni zemeljski plin;

32.

meni, da je treba za dosego učinkovitega varstva okolja in biotske raznovrstnosti skleniti sporazume z državami nečlanicami EU, ki so del funkcionalnih območij, zajetih v strategijah, da se jim zagotovijo enake vrednote, pravice in dolžnosti v skladu z ustrezno zakonodajo Evropske unije;

33.

meni, da bi moralo biti sodelovanje na območju Baltskega morja obravnavano prednostno ter da bi moralo potekati na najvišji politični ravni med voditelji držav in vlad, saj je ključno za nadaljnje sodelovanje med državami ob Baltskem morju in zagotovitev, da bodo politični cilji uresničeni; se zavzema za redna srečanja med voditelji držav in vlad v regiji Baltskega morja, na katerih bi si prizadevali za uresničitev ciljev;

34.

poudarja, da je za projekte energetske infrastrukture (v izgradnji ali prihodnje) treba pripraviti oceno učinka na okolje, ob upoštevanju zlasti mednarodnih konvencij; poziva Evropsko komisijo, naj oblikuje ustrezen načrt za odziv na tehnične nesreče in katere koli druge mogoče katastrofe, ki bo zagotovil tudi način obvladovanja teh dogodkov z gospodarskega vidika; poudarja, da je treba enak pristop uporabiti pri vsakem prihodnjem projektu, da ne bodo ogroženi varnost držav okrog Baltskega morja, vključenih v druge prihodnje makroregionalne strategije, okoljski pogoji ter pogoji za pomorski promet; meni, da je v interesu trajnostnega razvoja in zelene rasti, da se doseže učinkovito varstvo okolja v vseh makroregijah ter enako obravnavanje varstva okolja, potovanja in drugih vidikov;

35.

poudarja potrebo po ustanovitvi centra za spremljanje okolja Baltskega morja, sistema zgodnjega opozarjanja na nesreče in resno čezmejno onesnaženje, ter vzpostavitvi združenih sil za ukrepanje v takih razmerah;

36.

opozarja na strateški pomen regije Baltskega morja za razvoj skupnih projektov energetske infrastrukture, ki bodo izboljšali diverzifikacijo proizvodnje in oskrbe z energijo, s posebnim poudarkom na projektih obnovljive energije, npr. vetrne energije (na kopnem in na morju), geotermalne energije ali obratov za pridobivanje bioplina iz biomase, ki je na voljo v tej regiji;

37.

poudarja učinkovito sodelovanje, ki je že vzpostavljeno v sektorju energetike in podnebja med Svetom baltskih držav in Nordijskim svetom ministrov v okviru severne dimenzije;

38.

poudarja, da morajo države EU pri načrtovani razširitvi uporabe jedrske energije v regiji Baltskega morja upoštevati najstrožje varnostne in okoljske standarde, Evropska komisija pa mora spremljati in nadzorovati, ali sosednje države sledijo enakemu pristopu in mednarodnim konvencijam, in sicer zlasti tiste, ki načrtujejo gradnjo jedrskih elektrarn blizu zunanjih mej EU;

39.

poudarja, da se morajo EU in njene države članice z območja Baltskega morja nujno lotiti hudih okoljskih težav v tej regiji, med katerimi so najpomembnejše evtrofikacija, posledice nalaganja nevarnih snovi na morskem dnu in ogrožanje vodne biotske raznovrstnosti, posebej ribje populacije; opozarja, da je Baltsko morje eno najbolj onesnaženih morskih območij na svetu;

40.

poudarja, da je treba uvesti skupno metodo za vse države članice za popis virov onesnaženja in pripravo načrta za njihovo postopno odpravo;

41.

pozdravlja vključitev okoljske trajnosti kot glavnega stebra tako v strategijo EU za regijo Baltskega morja kot v spremljajoč akcijski načrt;

42.

meni, da je ena največjih ovir pri uresničevanju ciljev strategije za območje Baltskega morja pomanjkanje skladnosti z drugimi politikami EU, kot sta skupna kmetijska politika, ki pospešuje evtrofikacijo, in skupna ribiška politika, ki ni okoljsko trajnostna; meni, da je treba skupno kmetijsko politiko in skupno ribiško politiko prenoviti tako, da bosta prispevali k doseganju cilja okoljsko trajnostnega območja Baltskega morja;

43.

poudarja, da je treba prednostno vzpostaviti učinkovito in okolju prijazno komunikacijsko in prevozno omrežje – morske (s prevladujočo vlogo pri prevozu blaga), kopenske in celinske plovne poti, ki lahko predvidi sedanje in prihodnje izzive ter se pravočasno odzove nanje, upošteva določbe posodobljene različice dokumenta Natura 2000 in namenja posebno pozornost povezavam med regijo Baltskega morja in drugimi evropskimi regijami prek baltsko-jadranskega koridorja in srednjeevropskega prometnega koridorja;

44.

meni, da bodo okrepljene povezave, ki vključujejo vse vrste prometa, bistveno prispevale k močnejšemu in bolj povezanemu gospodarstvu v regiji Baltskega morja;

45.

opozarja na poseben položaj baltskih držav, ki so še veliki meri odrezane od evropskega prometnega omrežja, in meni, da mora ta strategija med drugim pomagati odpraviti pomanjkanje ustrezne infrastrukture in dostopnosti, pa tudi slabo interoperabilnost raznolikih nacionalnih prometnih omrežij, ki je posledica različnih tehničnih sistemov in upravnih ovir, da bi se v celotni regiji Baltskega morja razvil celovit sistem multimodalnega prevoza;

46.

poudarja, da je pomembno, da se regija Baltskega morja tesneje vključi v prednostne osi TEN-T, zlasti pri pomorskih avtocestah (TEN-T 21), podaljšanju železniške osi od Berlina do baltske obale (TEN-T 1), izboljšanju železniške osi od Berlina do baltske obale v povezavi s pomorsko povezavo Rostock-Danska in omogočanju hitrejšega napredka pri posodabljanju in uporabi osi Rail Baltica (TEN-T 27); poudarja tudi, da je treba zaključiti povezave med regijo Baltskega morja in drugimi evropskimi regijami prek baltsko-jadranskega koridorja;

47.

poudarja, da je pomembno povečati zmogljivosti regije Baltskega morja za promet proti vzhodu, zlasti da se spodbudi interoperabilnost v prometnem sektorju, še posebej v železniškem prometu, in pospeši tovorni tranzitni promet na mejah Evropske unije;

48.

meni, da je treba dati posebno prednost povezavam med pristanišči in regijami v notranjosti, tudi prek celinskih plovnih poti, in tako zagotoviti, da povečanje pomorskega tovornega prometa koristi vsem delom regije;

49.

v zvezi s tem poudarja nujnost učinkovitega čezmejnega usklajevanja in sodelovanja med železnico, morskimi pristanišči, pristanišči na celinskih vodah, terminali v notranjosti držav in logistiko, da bi razvili bolj trajnosten sistem intermodalnega prevoza;

50.

poudarja, da so pomorski prevozi na kratke razdalje po Baltskem morju pomembni in prispevajo k učinkovitemu in okolju prijaznemu prometnemu omrežju; poudarja, da je treba spodbujati konkurenčnost pomorskih prevozov na kratke razdalje, da bi se zagotovila učinkovita uporaba morja; zato meni, da mora Komisija čim hitreje, vendar najpozneje do konca leta 2010, Evropskemu parlamentu predložiti oceno učinkov spremenjene Priloge VI h Konvenciji MARPOL o omejitvi vsebnosti žvepla v ladijskem gorivu na 0,1 % od leta 2015 na območjih Severnega in Baltskega morja, kjer se emisije žvepla nadzirajo;

51.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija v svoj akcijski načrt vključila cilj, da postane regija Baltskega morja zgledni primer za čisto plovbo in vodilna regija na svetovni ravni v pomorski varnosti; meni, da so ti cilji bistveni za ohranjanje in krepitev možnosti regije za opravljanje dejavnosti na področju turizma;

52.

priznava, da je treba v podporo temu cilju sprejeti posebne ukrepe, tudi ustrezno uporabiti navtične vodnike ali dokazljivo izkušene mornarje za najzahtevnejše ožine in pristanišča, ter oblikovati zanesljive finančne sheme za raziskovanje in razvoj na področju trajnostnega obratovanja ladij;

53.

se zaveda posebnosti geografske lege regije Baltskega morja, ki omogoča aktivnejšo krepitev odnosov z državami EU in sosednjimi tretjimi državami ter poudarja, da je turizem pomemben za regionalno gospodarstvo in za cilj širitve; pozdravlja izjavo, ki je bila sprejeta na 2. turističnem forumu Baltskega morja in ki se je nanašala na skupne dejavnosti spodbujanja, prizadevanja za pridobivanje novih trgov in razvoj infrastrukture;

54.

opozarja na edinstveno priložnost za trajnostni turizem, ki izhaja iz privlačnosti hanzeatskih mest v baltski regiji; poleg tega podpira spodbujanje čezmejnega kolesarskega turizma, ki bi prinesel koristi tako za okolje kot tudi za mala in srednja podjetja;

55.

meni, da področja, kot so turizem, povezan z vodnimi športi, nego in sprostitvijo telesa ter zdravilišči, kulturna dediščina in pokrajina, ponujajo velike možnosti za razvoj prepoznavnosti regije kot turistične destinacije; zato poudarja, da je treba varovati naravna obalna območja, pokrajine in kulturne dediščine, kot vir, ki zagotavlja trajnostno gospodarstvo v regiji Baltskega morja v prihodnosti;

56.

meni, da je izboljšanje prevoznih povezav in odpravljanje ozkih grl prav tako pomembno in da je mogoče s to strategijo rešiti težave pri prehodu vzhodne meje EU z Rusko federacijo, kjer nastajajo dolge kolone tovornjakov, ki ogrožajo okolje, socialni mir, prometno varnost in varnost voznikov, in tako zagotoviti nemoten pretok blaga po regiji Baltskega morja;

57.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam Ruske federacije, Belorusije in Norveške.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/8

A.

ker je 15,2 % Evropejcev (69,8 milijona) med letoma 2000 in 2006 živelo na območjih cilja 2 in je prejelo 22,5 milijarde EUR skupnih finančnih sredstev (9,6 % vseh sredstev), pri tem pa je bilo ustvarjenih 730 000 bruto delovnih mest, ker večina kazalnikov kaže zelo dobre rezultate (zaposlenost, inovacije, raziskave in razvoj, intenzivnost človeškega kapitala, izobraževanje in usposabljanje, vseživljenjsko učenje), hkrati pa drugi kazalniki (neposredne tuje naložbe, produktivnost) kažejo slabše rezultate kot v konvergenčnih regijah in ker so glede rasti BDP na prebivalca v primerjavi s povprečjem v EU te regije s 122 % daleč pred konvergenčnimi regijami (59 %), čeprav je v tem obdobju prišlo do 4,4-odstotnega padca,

B.

ker ugotavlja, da se cilj 2 po reformi leta 2006 zdaj nanaša na krepitev regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja v skupno 168 regijah v 19 državah članicah, kar pomeni 314 milijonov prebivalcev in skupna finančna sredstva v višini 54,7 milijarde EUR za obdobje 2007–2013 (malo manj kot 16 % vseh sredstev), a je treba poudariti, da je približno 74 % tega zneska namenjenega za izboljšanje znanja in inovacij (33,7 %) ter za številčnejša in boljša delovna mesta (40 %),

C.

ker bodo razmere na trgu dela glede na najnovejše napovedi Komisije (2009-2011) še naprej neugodne, stopnja nezaposlenosti v Evropski uniji pa bo dosegla 10,25 %, in ker je bilo leta 2009 izgubljenih 2,25 % delovnih mest, leta 2010 pa bo jih bo izgubljenih predvidoma 1,25 %, kar bo še povečalo socialne razlike v državah članicah; ker se v glavnih sektorjih regije Evropske unije kažejo: (a) povečanje števila novih naročil in večje zaupanje, skupaj z izboljšanjem skupne podobe industrije EU, čeprav je stopnja proizvodnje za 20 % manjša v primerjavi z začetkom leta 2008, (b) nadaljnji upad dejavnosti v proizvodnem sektorju in (c) nadaljnje težave malih in srednjih podjetij pri dostopu do mikrokreditov ali financiranja,

D.

ker se trenutno, kljub temu da je kriza najprej prizadela zlasti moške, število delovnih mest zmanjšuje enako hitro za moške in za ženske, ki jih je v večini držav članic Evropske unije na trgu dela manj kot moških; ker smo se iz drugih kriz naučili, da je za ženske, ki izgubijo službo, tveganje, da ne bodo našle novega dela, večje; ker enakost med moškimi in ženskami pozitivno vpliva na produktivnost in gospodarsko rast in ker udeležba žensk na trgu dela prinaša številne socialne in gospodarske prednosti,

E.

ker je treba poudariti, da na podlagi nacionalnih strateških poročil za leto 2009 in strateškega poročila Komisije za leto 2010 v zvezi s kohezijsko politiko in izvajanjem programov 2007–2013 kaže, da so države članice precej različno uporabljale instrumente, sredstva in metode za spodbujanje kohezijske politike, ki jih je za boj proti krizi in povečanje dejanskih odhodkov predlagala Komisija, kot so spremembe strateških smernic, osi in financiranje operativnih programov ter odziv na poenostavitev izvedbenih postopkov,

F.

ker je treba poudariti, da je Komisija od oktobra 2008 predlagala vrsto ukrepov za pospešitev izvajanja programov v okviru kohezijske politike 2007–2013, da bi z vsemi svojimi viri in sredstvi zagotovila takojšnjo in učinkovito podporo prizadevanjem za okrevanje na nacionalni in regionalni ravni,

G.

ker je strategija Komisije za pospeševanje naložb in poenostavitev programov kohezijske politike prek priporočil državam članicam ter zakonodajnih ali nezakonodajnih ukrepov zasnovana na treh oseh: (a) večji prožnosti za kohezijske programe, (b) dajanju prednosti regijam in (c) premišljenim naložbam za kohezijske programe; ker je treba v letu 2010 od 64,3 milijarde EUR za zaposlovanje in konkurenčnost uporabiti 49,4 milijarde EUR za kohezijo (2-odstotno povečanje glede na leto 2009) ter 14,9 milijarde EUR za konkurenčnost (7,9-odstotno povečanje glede na leto 2009),

1.

poudarja, da je regionalna politika EU zaradi svetovne finančne in gospodarske krize ter trenutno upočasnjene gospodarske rasti zelo pomemben instrument za doseganje rezultatov in odločilno prispeva k načrtu oživitve evropskega gospodarstva, saj je glavni vir naložb Skupnosti v realno gospodarstvo in zagotavlja občutno podporo javnim naložbam, tudi na regionalni in lokalni ravni; ugotavlja, da je treba za dolgoročen trajnostni razvoj zagotoviti uspešen izhod iz krize s krepitvijo konkurenčnosti, zaposlovanja in privlačnosti evropskih regij;

2.

ugotavlja, da so strukturni skladi močan instrument, namenjen pomoči regijam pri ekonomskem in socialnem prestrukturiranju ter spodbujanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, pa tudi instrument za izvajanje evropskega načrta za oživitev gospodarstva, zlasti za povečanje konkurenčnosti in ustvarjanje delovnih mest, tako da se podpira njihova sistematična in učinkovita uporaba; poudarja, da se cilj konkurenčnosti ne sme uresničevati na škodo sodelovanja in solidarnosti med regijami;

3.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so bili rezultati v regijah cilja 2 v obdobju pred gospodarsko krizo pri večini kazalnikov pozitivni, in sicer so bili zelo dobri glede zaposlenosti, inovacij, raziskav in razvoj, intenzivnosti človeškega kapitala, izobraževanja in usposabljanja ter vseživljenjskega učenja; poudarja, da se zaradi učinkov krize na gospodarstvo ne sme zmanjšati podpora za številčnejša in boljša delovna mesta; poziva k ohranitvi teh primerjalnih prednosti z okrepljenimi instrumenti cilja 2;

4.

toplo podpira glavne prednostne naloge strategije EU 2020, zlasti premišljeno, trajnostno in vključujočo rast, ki se med drugim uresničuje z izkoriščanjem novih možnosti za doseganje trajnostne gospodarske rasti s pomočjo digitalnega gospodarstva, izboljšanjem regulativnega okvira za krepitev teritorialne in socialne kohezije in spodbujanjem boljših razmer in boljšega poslovnega okolja s pošteno konkurenčnostjo, ustvarjanjem delovnih mest, podjetništvom in inovacijami za vse regije, razvojem malih in srednjih podjetij ter podpiranjem njihovega potenciala za rast; poleg tega podpira prizadevanje za številčnejša in boljša delovna mesta z ustreznimi delovnimi pogoji za moške in ženske, pri čemer je treba zagotoviti tudi dostop do osnovnega in nadaljnjega izobraževanja; poziva k temu, da bi se te politike pri prihodnji poglobitvi strategije EU 2020 nadalje okrepile tudi z ukrepi, s katerimi bi se izkoristile prednosti enotnega evropskega trga, hkrati pa je treba zagotoviti, da se bo cilj 2 še naprej osredotočal na doseganje teritorialne kohezije v EU;

5.

zaskrbljeno ugotavlja, da je imela kriza za regije iz cilja 2 negativne socialne posledice, ki se kažejo v povišanju brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti in so prizadele najbolj ranljive socialne skupine (brezposelne, ženske, starejše), ter poziva Komisijo, naj sprejme pobude za podporo za mala in srednja podjetja, da zagotovi trajnost obstoječih in ustvarjanje čim več novih delovnih mest;

6.

poudarja, da mora biti ekonomska, socialna in teritorialna kohezija v središču strategije EU 2020 ter da so kohezijska politika in strukturni skladi nepogrešljivo orodje za uresničevanje ciljev premišljene, trajnostne in vključujoče rasti v državah članicah in regijah;

7.

poudarja, da je zmanjšan prispevek nacionalnega sofinanciranja k programom zaradi velikih finančnih težav številnih držav članic velika težava, ki vpliva tudi na cilj 2, ter podpira politiko Komisije glede možnosti uporabe pomoči Skupnosti; zato meni, da je treba čim prej izvajati Uredbo (ES) št. 1083/2006 v njeni sedanji obliki, kot jo je sprejel Parlament; meni, da je 100-odstotno financiranje pretirano, saj zavira spodbudo za države članice, naj z nacionalnim sofinanciranjem zagotovijo uspešnost in stroškovno učinkovitost spodbujanih ukrepov, in se strinja z oceno Sveta, ki zavrača tako imenovano predhodno financiranje v predloženi različici;

8.

ugotavlja, da je bilo od skupno 117 operativnih programov, ki se financirajo iz Evropskega socialnega sklada, 13 spremenjenih (za Avstrijo, Nemčijo, Madžarsko, Irsko, Latvijo, Litvo, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko, dva za Združeno kraljestvo in dva za Španijo), da bi zadostili posebnim potrebam, ki izvirajo iz krize, ter poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga izkoristiti to prožnost, da preoblikujejo svoje operativne programe in o tem izčrpno in karseda hitro obvestijo zadevne regionalne in lokalne akterje ter s tem zagotovijo kratkoročno pomoč specifičnim ogroženim skupinam in kategorijam;

9.

ugotavlja, da se v šestem vmesnem poročilu o ekonomski in socialni koheziji odražajo različne socialno-ekonomske razmere treh vrst regij, zlasti glede njihovih ustvarjalnih, inovacijskih in podjetniških zmogljivosti; ugotavlja, da sedanja gospodarska kriza in različne spremenljivke, ki vplivajo na možnosti regionalnega razvoja (demografija, dostopnost, sposobnost inovacij itd.), dokazujejo, da obstajajo pomembni podatki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju stanja lokalnega in regionalnega gospodarstva ter pri oblikovanju učinkovite kohezijske politike;

10.

podpira predlog Sveta, da se predplačila za leto 2010 zvišajo za 4 % pri Evropskem socialnem skladu in za 2 % pri kohezijskem skladu, vendar le za države članice, katerih upad BDP je bil več kot dvomesten ali ki so prejele pomoč za plačilno bilanco Mednarodnega denarnega sklada; poziva Komisijo, naj razišče vzroke za zamude pri izvajanju in poišče prožne rešitve za pravili n+2/n+3, da sredstva držav članic ne bodo zgubljena;

11.

obžaluje, da v šesto poročilo Komisije o napredku na področju ekonomske in socialne kohezije niso vključeni posebni kvalitativni in kvantitativni podatki o kratkoročnem in dolgoročnem učinku finančne in gospodarske krize na regije EU, zlasti o najpomembnejših ekonomskih in socialnih kazalnikih; zato poziva Komisijo, naj predstavi posebno poročilo ali študijo o učinkih finančne in gospodarske krize na regije EU, zlasti na regije cilja 2 in tiste, za katere se pomoč postopno ukinja, ter o morebitnem povečevanju ali zmanjševanju regionalnih razlik zaradi krize; ugotavlja, da je treba te ocene izvesti brez odlašanja, da se preprečijo neželeni razvoj in da jih bo mogoče uporabiti kot osnovo za predlog o ohranitvi cilja 2 v območjih, kjer lahko doda vrednost nacionalnim sredstvom;

12.

pozdravlja podporne ukrepe za podjetja v okviru kohezijske politike (približno 55 milijard EUR med letoma 2007 in 2013), med katerimi se večina nanaša na krepitev inovacij, prenos tehnologije in posodabljanje malih in srednjih podjetij; poudarja, da je pomembno spodbujati uspešne modele na tem področju, in razume, da morajo biti predlagani intervencijski ukrepi v korist podjetij usmerjeni v dolgoročne rezultate prestrukturiranja in prehoda na bolj vzdržno gospodarstvo, ne pa v nujne intervencije za njihovo ekonomsko preživetje, kar je pogosto nezdružljivo s politiko državne pomoči;

13.

poudarja, da je treba krizo reševati z naložbami v raziskave in razvoj, inovacije, izobraževanje in tehnologije za učinkovito uporabo virov; meni, da bodo take naložbe koristile tradicionalnim sektorjem, podeželskim območjem in gospodarstvom, ki ponujajo storitve visokokvalificiranega kadra, ter posledično okrepile ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo; opozarja, da je treba zagotoviti plačljivo, dostopno financiranje, pri katerem bodo imeli strukturni skladi bistven pomen;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj nenehno spremljajo učinek krize na različnih strukturnih in razvojnih področjih ter uporabo možnosti, ki jih ponujajo finančni instrumenti, namenjeni cilju 2 predvsem za podpori podjetništvu ter malim in srednjim podjetjem in organom, ki si prizadevajo za socialno, vključujoče gospodarstvo, da bi okrepili njihovo konkurenčnost in s tem potencial za povečanje števila delovnih mest ter zagotovili čim širši dostop do instrumentov finančnega inženiringa (Jaspers, Jeremie, Jessica in Jasmine); poziva Komisijo in države članice, naj te informacije uporabijo za pripravo in usmerjanje prihodnje kohezijske politike v zvezi s ciljem 2 na področjih na regionalni in lokalni ravni, kjer je mogoče dokazati, da imajo intervencije EU dodano vrednost (zlasti inovacije v sektorjih turizma, storitev in informacijske tehnologije ter v industrijskih sektorjih, varstvo in izboljšanje okolja ter morebitni razvoj obnovljive energije ali tehnologij, ki bi s prizadevanji za nizke izpuste in zmanjšanje nastajanja odpadkov bistveno izboljšale podjetja v zvezi s konvencionalno energijo, ter inovacije v primarnem sektorju);

15.

poziva Komisijo in države članice, naj izkoristijo in spodbudijo vse sinergije med instrumenti kohezijske politike in konkurenčnosti na regionalni, nacionalni, čezmejni in evropski ravni;

16.

pozdravlja politiko Komisije (a) glede podaljšanja obdobja upravičenosti v okviru operativnih programov 2000–2006, da se omogoči čim boljši izkoristek vseh sredstev za kohezijsko politiko, (b) glede poenostavitve upravnih zahtev in postopkov ter finančnega upravljanja teh programov, pri čemer pa je treba še vedno zagotavljati potreben nadzor za ugotovitev morebitnih napak in goljufij; v zvezi s tem meni, da je treba že vnaprej vzpostaviti zahteve za spodbujanje smiselnih projektov in preprečevanje nezakonitega ravnanja;

17.

podpira politiko predhodnega financiranja za programe v okviru kohezijske politike 2007-2013, ki je omogočila takojšnjo likvidnost v višini 6,25 milijarde EUR za leto 2009 za naložbe v okviru finančnih paketov, sprejetih za vsako državo članico;

18.

ugotavlja, da na mestnih območjih in v mestnih središčih že zaradi njihove narave obstajajo posebni in obsežni socialni problemi (velika brezposelnost, marginalizacija, socialna izključenost itd.), ki so se zaradi krize še povečali in jih je treba natančno preučiti, da bi lahko oblikovali ustrezne dolgoročne in kratkoročne ukrepe;

19.

podpira politiko pomoči in nove finančne instrumente za velike projekte regij (katerih skupni strošek bo znašal 50 milijonov EUR ali več), ki jih je Komisija uvedla leta 2009, priznava pomen instrumentov finančnega inženiringa in sodelovanja z EIB in EIS, zlasti programov JASPERS, JEREMIE in JESSICA, in poziva k okrepitvi financiranja prek programa JASPERS (Skupna pomoč pri podpori projektov v evropskih regijah) za več kot 25 %, ki bo namenjeno posebej regijam iz cilja 2, da se spodbudi dokončna priprava in zelo hitra izvedba velikih projektov, čeprav jih je trenutno še zelo malo; upa, da bo imelo predhodno povečanje sredstev za JASPERS srednje- in dolgoročne učinke za konkurenčnost gospodarstva evropskih regij in se zavzema za občasno izvedbo primerjalne analize doseženih rezultatov in zastavljenih ciljev ter dodeljenih sredstev in sredstev, ki so potrebna za uresničitev ciljev;

20.

poudarja, da so lahko politika EU ter nacionalna in regionalna politika uspešne in učinkovite le z večravenskim upravljanjem na osnovi sodelovanja med lokalnimi, regionalnimi, nacionalnimi in čezmejnimi javnimi organi ter javnimi organi EU; poziva Komisijo, naj oceni možnosti za nacionalno in mednarodno teritorialno sodelovanje na področju inovacij pri vsakem cilju kohezijske politike ter razčleni možnosti za krepitev cilja evropskega teritorialnega sodelovanja, da se spodbudi sodelovanje med regijami na področju inovacij; vzporedno priporoča krepitev cilja teritorialnega sodelovanja (cilj 3) in možnosti za razvoj ukrepov nadnacionalnega teritorialnega sodelovanja v okviru cilja 2; ugotavlja, da to zdaj omogoča člen 37(6)(b) Uredbe (ES) št. 1083/2006; meni, da mora krepitev teritorialnega sodelovanja spremljati povečanje proračuna za to razširjeno teritorialno sodelovanje, ne da bi se spremenil skupni proračun za doseganje cilja kohezije;

21.

podpira predlagane spremembe izvedbenih predpisov, katerih namen je povečati prožnost strukturnih skladov ter jih v izrednih gospodarskih razmerah prilagoditi potrebi po takojšnjemu izvajanju 455 programov v okviru kohezijske politike, zlasti programov cilja 2, pri čemer je treba upoštevati tudi, da se morajo nacionalne in regionalne institucije ter upravni organi prilagoditi novim razmeram, da bi se izognili morebitnim zlorabam ali slabemu upravljanju ter zagotovili prerazporeditev preostalih sredstev na obstoječe ali nove projekte; poziva vodilne organe, naj predlagajo, kako bi bilo izvajanje operativnih programov, ki jih predvideva cilj 2, bolj učinkovito;

22.

vztraja, da je mogoče ob upoštevanju ciljev kohezijske politike in učinkov cikličnih gospodarskih sprememb na javne finance in zasebne naložbe v posebnih okoliščinah (kot je gospodarska kriza) izjemoma zahtevati večjo prožnost pravila N+2;

23.

priporoča, da se vsa neporabljena sredstva iz neke regije po pravilih N+2 in N+3 ponovno dodelijo za regionalne projekte in pobude Skupnosti;

24.

poziva Komisijo, naj oceni akcijski načrt/pobudo glede zakonodajnih predlogov o malem podjetništvu po enem letu njegovega izvajanja (december 2008), zlasti rezultate krepitve konkurenčnosti malih podjetij ter njihovega dostopa do financiranja in obratnih sredstev ter spodbujanja ustanovitve inovativnih podjetij, zmanjševanja upravnih bremen itd.;

25.

vztraja, da enakost med moškimi in ženskami pozitivno vpliva na gospodarsko rast; v zvezi s tem poudarja, da so nekatere raziskave pokazale, da bi se BDP v programskem obdobju po letu 2013 povečal za 30 %, če bi bile stopnje zaposlenosti, zaposlenosti za polovični čas in storilnosti žensk enake kot pri moških; zato zahteva, da se posebna pozornost nameni projektom, ki se financirajo iz strukturnih skladov in so namenjeni spodbujanju enakosti med spoloma in vključevanju žensk na trg dela;

26.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/13

A.

ker je prometni sektor pomemben element v razvoju Evropske unije ter njenih regij in mest, ki neposredno vpliva na konkurenčnost in socialno kohezijo regij in mest ter s tem bistveno prispeva k oblikovanju evropskega notranjega trga,

B.

ker promet izpolnjuje tri funkcije: gospodarsko in socialno funkcijo ter funkcijo ozemeljske kohezije, vse tri pa so ključne za evropsko povezovanje,

C.

ker ima prometni sektor poglavitno vlogo v gospodarstvu in zaposlovanju, saj predstavlja 10 % blaginje EU (v smislu bruto domačega proizvoda) in zagotavlja več kot 10 milijonov delovnih mest, zaradi česar bo imel bistveno vlogo pri izvajanju strategije EU 2020,

D.

ker je promet bistveni element evropske politike, in ker zato EU potrebuje finančni okvir, ki ustreza izzivom prometne politike v prihodnjih letih, kratkoročno spodbuja gospodarstvo, povečuje srednje-in dolgoročno storilnost ter krepi Evropo kot prostor za raziskave,

E.

ker prometni sektor močno vpliva na okolje ter kakovost življenja in zdravje ljudi ter jim sicer omogoča poklicno in zasebno mobilnost, vendar pa je bil leta 2008 odgovoren za 27 % skupnih emisij CO2, ta številka pa se je od takrat še povečala; ker je cestni promet predstavljal 70,9 %, letalski 12,5 %, pomorski promet in plovba po celinskih plovnih poteh 15,3 %, železniški promet za 0,6 % skupnih emisij CO2 v prometnem sektorju v letu 2007,

F.

ker so si Evropi vse vrste prometa prizadevajo izboljšati varnost; ker pa je v letu 2008 približno 39 000 ljudi umrlo v prometnih nesrečah, 300 000 ljudi pa je bilo huje poškodovanih, kar pomeni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja glede vseh vidikov varnosti, zlasti varnosti v cestnem prometu,

G.

ker se je Evropska unija v podnebnem svežnju obvezala, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % glede na leto 1990, to pa je še naprej zavezujoč cilj,

H.

ker so bili cilji iz bele knjige iz leta 2001 le delno uresničeni in je zato treba preučiti, ali naj se ti cilji ohranijo ali preoblikujejo, kjer je to potrebno, pa je treba prizadevanja za njihovo uresničevanje še okrepiti;

I.

ker težave s prenosom, kot so prepozen ali nepravilen prenos, močno vplivajo na učinkovitost evropske zakonodaje; ker je zato v zvezi s tem treba nujno ukrepati,

J.

ker mora biti parlamentarno delo usklajeno, zlasti na področjih, ki se neposredno nanašajo na prometno politiko, kot so okoljska in socialna politika, urbanistična politika ter zaposlovalna in gospodarska politika,

K.

ker je finančna in gospodarska kriza močno prizadela prometni sektor, vendar pa bi jo bilo treba izkoristiti kot priložnost ter z naravnanostjo v prihodnost podpreti oz. spodbuditi sektor prometa, zlasti s spodbujanjem trajnostnih vrst prevoza ter med drugim z naložbami v železniški in vodni promet; ker bo tako na trgu mogoče zagotoviti enake konkurenčne pogoje,

L.

ker je kot del prihodnjega pregleda agencij treba analizirati njihovo dodano vrednost, pa tudi potrebo po ustanovitvi evropske agencije za promet,

M.

ker je tudi za prometni sektor zelo pomembno, da se določijo merljivi cilji, da bi tako bolje preverili učinkovitost prometne politike, hkrati pa bi oblikovali družbene in gospodarske smernice načrtovanja. Ti cilji morajo pokazati, da so predlagani ukrepi nujni za izvajanje prometne politike,

N.

ker je treba zaradi precejšnjega razvoja na področju raziskav, infrastrukture in tehnologije prilagoditi finančna sredstva in instrumente,

O.

ker se zaradi družbenega razvoja in razvoja številnih gospodarskih panog povečuje povpraševanje v prometnem sektorju, zaradi česar so pomembne vse vrste prometa, njihovo učinkovitost pa je treba meriti v smislu gospodarske, okoljske, socialne in zaposlovalne politike,

P.

ker bo za doseganje varne, trajnostne, logistično dosledne in s tem učinkovite prometne verige, vključno z večmodalnimi rešitvami in povezovanjem z lokalnim prevozom in prevozom na dolge razdalje v prihodnosti potrebno trajnostno medsebojno delovanje vseh vrst potniškega in tovornega prometa,

1.

je prepričan, da politika EU na splošno potrebuje jasno in celovito vizije o prihodnosti prometa kot sektorja v jedru enotnega trga, ki zagotavlja prost pretok oseb in blaga ter omogoča ozemeljsko kohezijo celotne Evrope; meni, da mora ob nadaljnjem zagotavljanju pomembnega deleža trajnostne rasti in konkurenčnosti v Evropi prometni sektor zagotavljati gospodarsko učinkovitost in se razvijati v okviru dosledno visokih družbenih in okoljskih meril;

2.

je prepričan, da demografske spremembe, predvsem v mestnih območjih, pomenijo izziv za promet in mobilnost glede varnosti in zmogljivosti, glede na to pa sta bistvenega pomena osnovna pravica do mobilnosti, ki se zagotavlja tudi z izboljšano dostopnostjo in zgraditvijo manjkajočih infrastrukturnih povezav, ter njena izvedljivost; poudarja, da so v tem pogledu na urbanih območjih med drugim dobro umeščene večmodalne prometne verige, vključno s pešpotmi, kolesarskimi stezami in javnim prevozom, usmeritev za prihodnost; v zvezi s tem opozarja, da bo v mestnih območjih zlasti obstoječa struktura določila, katera vrsta prometa je najprimernejša; meni, da bodo dobre javne prometne povezave na podeželskih območjih zmanjšale uporabo osebnih avtomobilov; poziva k ustanovitvi funkcionalnih urbanih regij zavoljo ureditve skladnega sistema mestnega in primestnega prometa ter ohranjanja prebivalstva na podeželju;

3.

poziva Komisijo, naj uvede načrte trajnostne mobilnosti v mestih za mesta z več kot 100 000 prebivalci, in naj ob upoštevanju načela subsidiarnosti spodbuja mesta, naj pripravijo načrte mobilnosti, v katerih bodo predstavila zasnovo integriranega prometa s ciljem zmanjšanja okoljske škode in s tem zagotavljanja bolj zdrave in učinkovitejše mobilnosti;

4.

meni, da vse večje povpraševanje zaradi infrastrukturnih problemov med drugim povzroča pritiske na zmogljivosti oz. manjšo učinkovitost tudi v tovornem prometu, zato je treba okrepiti predvsem somodalno uporabo ter varnost udeležencev in blaga v prometu, ter poudarja, da je temeljno izboljšanje infrastrukture, zlasti odprava ozkih grl, ki jih poznamo že leta, bistvenega pomena;

5.

poudarja, da je zmanjšanje emisij CO2 v prometu eden najpomembnejših izzivov prihodnje prometne politike EU, zato je treba uporabiti vsa razpoložljiva in trajnostna sredstva, kot so nabor energetskih virov, ki spodbuja raziskave in razvoj okolju prijaznejših tehnologij in vrst prometa, ukrepi za oblikovanje cen in internalizacija zunanjih stroškov za vse vrste prometa, pod pogojem, da se tako nastali dohodki na ravni EU uporabijo za večjo trajnost na področju mobilnosti, vplivati pa je treba tudi na vedenje uporabnikov in poklicnih voznikov (osveščanje, ekološko vedenje itd.); poudarja, da je treba pri tem dati prednost oblikovanju finančnih spodbud, če ne povzročajo izkrivljanja konkurence med vrstami prometa ali med državami članicami;

6.

priznava, da po podatkih Mednarodne pomorske organizacije (IMO)pomorski promet povzroči 3- do 5-krat manj emisij CO2 kakor kopenski promet, vendar izraža zaskrbljenost zaradi pričakovanih emisij SOx in NOx v pomorskem prometu, ki bodo do leta 2020 približno take kot v kopenskemu prometu, in zaradi neprepričljivega poskusa Mednarodne pomorske organizacije, da bi vzpostavila sistem za zmanjšanje emisij CO2;

7.

poudarja potrebo po boljšem obveščanju širše javnosti o posledicah potovanj v prostem času in poziva Komisijo, naj v svojem političnem pristopu obravnava potovanja v prostem času;

8.

poudarja, da mora varnost še naprej biti eden izmed prednostnih ciljev prihodnje prometne politike in da je treba zagotoviti varnost aktivnih in pasivnih uporabnikov vseh vrst prometa; meni, da je izredno pomembno zmanjšati učinke prometa na zdravje, zlasti z uporabo sodobnih tehnologij, ter da je treba z jasnimi in preglednimi predpisi zagotoviti pravice potnikov, zlasti potnikov z zmanjšano mobilnostjo, v vseh vrstah prometa; podpira oblikovanje listine pravic potnikov v Evropski uniji;

9.

prosi Komisijo, naj čim prej predstavi raziskavo o primerih najboljših praks v državah članicah glede učinkov uporabe naprav za omejevanje hitrosti, vgrajenih v vse vrste vozil in na vseh vrstah cest, tako mestnih kot medkrajevnih, s ciljem priprave zakonodajnih ukrepov za zmanjšanje emisij in okrepitev varnosti v cestnem prometu;

10.

poudarja, da je treba zagotoviti osebno in pravno varnosti za delavce v prometnem sektorju, med drugim z ustvarjanjem zadostnega števila varnih in varovanih parkirišč ter usklajevanjem izvajanja cestnoprometnih predpisov in sankcij, ki jih ti določajo; poudarja tudi, da bo uvedba čezmejnega izvrševanja sankcij izboljšala varnost cestnega prometa za vse uporabnike;

11.

opozarja, da ponudba počivališč za tovornjake v omrežju TERN ni sledila povečanju cestnega tovornega prometa, zato je resno ogroženo upoštevanje časov vožnje in počitka poklicnih voznikov tovornjakov predvsem v nočnih urah kot tudi splošna varnost v prometu, če se v državah članicah EU možnosti počitka količinsko in kakovostno ne izboljšajo;

12.

ugotavlja, da je razvoj potniškega in tovornega prometa kot celote odvisen predvsem od učinkovite uporabe različnih vrst prometa, zato bi moral biti cilj evropske prometne politike zagotoviti učinkovito somodalnost, ki je tesno povezana z dekarbonizacijo, varnostjo in ekonomskimi vidiki prometa; meni, da bo to privedlo do optimalne prerazporeditve med različnimi vrstami prometa in premika k bolj trajnostnim vrstam prometa, s tem pa bo mogoče zagotoviti interoperabilnost znotraj vrst prometa in med njimi, spodbuditi bolj trajnostne prometne in logistične verige ter izbire vrst prometa in izboljšati nemotene prometne tokove med vrstami in vozlišči;

13.

poudarja, da je treba učinkovitost somodalnosti ocenjevati ne le glede na gospodarnost, ampak tudi po merilih varstva okolja, socialnih in delovnih pogojev ter varnosti in socialne kohezije, pri čemer je treba upoštevati različne tehnične možnosti in izhodiščne razmere posameznih vrst prometa, pa tudi dežel, regij in mest v Evropi;

14.

poudarja, da učinkovita somodalnost pomeni izboljšanje infrastrukture – med drugim z razvojem zelenih koridorjev, zmanjšanjem ozkih grl in izboljšanjem železniškega in vodnega prometa – ki izboljšujejo varnost s pomočjo novih tehnologij in boljšimi delovnimi razmerami;

15.

poziva k rednim pregledom pregledu evropske zakonodaje ter njenega prenosa in uporabe, da bi zagotovili njihovo učinkovitost; poziva Komisijo, naj dosledno odpravlja ovire, ki nastanejo zaradi pomanjkljivega ali zapoznelega prenosa evropske zakonodaje v državah članicah;

16.

predlaga, naj se v novem okviru Lizbonske pogodbe s soglasjem Komisije vsaj enkrat letno organizira skupno srečanje z odgovornimi osebami za promet iz nacionalnih parlamentov, da se predstavijo skupna stališča in vzpostavi sodelovanje z namenom izboljšanja izvajanja evropske zakonodaje s področja prometa;

17.

ugotavlja, da ima promet pomembno vlogo pri dokončnem oblikovanju evropskega notranjega trga ter pri prostem pretoku oseb in blaga, ter da je treba predvsem v sektorju železniškega prometa v vseh državah članicah doseči regulirano odprtje trga; meni, da bo to popolno odprtje trga koristilo potrošnikom in da bi ga morali spremljati ukrepi za zagotavljanje kakovosti javnih storitev, pa tudi dolgoročni načrt naložb v infrastrukturo in tehnično interoperabilnost, da se izboljšata učinkovitost in varnost ter ukrepi za preprečitev izkrivljanja konkurence znotraj posameznih vrst prometa in med njimi, med drugim na socialnih, fiskalnih in varnostnih področjih; internalizacijo zunanjih socialnih in okoljskih stroškov je treba izvajati postopoma, začenši z bolj onesnažujočima cestnim in zračnim prometom;

18.

poziva Komisijo in organe držav članic, naj pospešijo dokončno liberalizacijo kabotaže, s čimer bi zmanjšali pogostost praznih voženj, ter naj zagotovijo bolj trajnostno cestno in železniško omrežje s pomočjo več vozlišč tovornega prometa;

19.

meni, da je za doseganje učinkovitega sistema pomorskega prometa, ki bi dopolnjeval druge vrste prometa, nujno znova začeti odločen proces liberalizacije, ki bi temu sektorju omogočili, da postane zares konkurenčen;

20.

glede na gospodarske potrebe poudarja pomen resnično evropskega upravljanja prometne infrastrukture (železniški koridorji za tovorni in potniški promet, enotno evropsko nebo, pristanišči in njihovimi povezavami s prometnim omrežjem, pomorsko območje brez meja, celinske plovne poti), da bi odpravili t.i. učinek meja v vseh vrstah prometa ter okrepili konkurenčnost in privlačnost EU;

21.

poziva k vzpostavitvi skupnega evropskega rezervacijskega sistema, da bi se povečala učinkovitost različnih vrst prometa in poenostavila ter povečala njihova interoperabilnost;

22.

poudarja, da promet vpliva na socialno, zdravstveno in varnostno politiko ter da je treba pri oblikovanju enotnega območja prometa na visoki ravni uskladiti in stalno izboljševati delovne pogoje ter izobraževanje in usposabljanje na podlagi učinkovitega socialnega dialoga na evropski ravni; poudarja, da lahko tudi ustanovitev evropskih izobraževalnih centrov in centrov odličnosti EU v posameznih državah članicah prispeva k spodbujanju izmerljive kakovosti izobraževanja in položaja zaposlenih v prometnem sektorju, pa tudi k medsebojnemu priznavanju izobraževanja;

23.

meni, da je za doseganje večje učinkovitosti prometne politike treba oceniti programe (kot sta Galileo in ITS za vse vrste prometa) in glede na rezultate primerno usmeriti strategijo in načrtovanje; tako so na primer med drugim potrebni nov program za varnost v cestnem prometu, nadaljnja oživitev TEN-T, vmesni pregled programa Naiades, nujna in popolna izvedba programov Enotno evropsko nebo, SESAR in osmega okvirnega programa za raziskave ter nadaljevanje programa Marco Polo v poenostavljeni obliki;

24.

meni, da so tehnična interoperabilnost in njeno financiranje, evropsko certificiranje, homologacija in medsebojno priznavanje bistveni sestavni deli dobro delujočega notranjega trga, izvajanje tega pa bi moralo imeti pomembnejše mesto med nalogami različnih agencij; poudarja, da bi si vse agencije morale prizadevati in kmalu doseči podobno visoko raven odgovornosti in strokovnosti in da jih je treba redno ocenjevati; spodbuja zlasti razvoj celotnega potenciala Evropske agencije za železniški promet, vključno z njenim postopnim prevzemanjem odgovornosti za certificiranje vseh novih voznih sredstev in železniške infrastrukture ter za redne preglede nacionalnih varnostnih organov ali enakovrednih organov v državah članicah, kot določa direktiva 2004/49/ES z dne 29. aprila 2004;

25.

poudarja, da 75 % prometa poteka po cesti, in poziva, naj se preuči potreba po agenciji za cestni promet, zlasti za izboljšanje prometne varnosti in tudi za zagotavljanje temeljne pravice posameznikov do varne mobilnosti s podpiranjem novih aplikacij (kot so Galileo ali enako ustrezne tehnologije za inteligentne transportne sisteme) ter izvajanje raziskovalnih programov; poleg tega meni, da bi te agencije morale biti pooblaščene za sprejemanje regulativnih ukrepov, če je treba odpraviti ovire trajnostnemu enotnemu trgu;

26.

poudarja, da se promet po celinskih plovnih poteh še vedno srečuje z raznolikim institucionalnim okvirjem, in zahteva vzpostavitev trajnega in strukturiranega sodelovanja med pristojnimi institucijami, da bi lahko v celoti izkoristili možnosti te vrste prometa;

27.

poziva, naj se oblikuje program za raziskave in tehnologijo v prometnem sektorju; meni, da je treba ta program pripraviti v sodelovanju z vsemi deležniki, da bi razumeli potrebe sektorja in ustrezno izboljšali dodeljevanje sredstev EU; meni, da bi bilo treba dati prednost projektom, namenjenim dekarbonizaciji prometa, povečanju preglednosti oskrbovalne verige ter varnosti in zaščiti prometa, izboljšanju upravljanja prometa in zmanjšanju upravnih bremen;

28.

poudarja, da je treba podpreti raziskave in razvoj ter inovacije, saj z zmanjšanjem izpušnih plinov in hrupa omogočajo bistvene okoljske pridobitve v vseh vrstah prometa, poleg tega pa povečujejo varnost z oblikovanjem rešitev za zagotavljanje boljše uporabe obstoječih infrastrukturnih zmogljivosti in zmanjšanje ozkih grl v infrastrukturi, izboljšujejo interoperabilnost in nenazadnje zmanjšujejo energetsko odvisnost v vseh vrstah prometa in v celotnem prometnem omrežju; v zvezi s tem poudarja, da inteligentna, interoperabilna in povezana prometna ureditev ter varnostni sistemi, kot so ERTMS, Galileo, SESAR, ITS in enako ustrezne tehnologije, zahtevajo podporo na področju raziskav in razvoja, kot tudi pri njihovi uporabi; poziva države članice, naj zagotovijo, da imajo vsi državljani v Evropi koristi od teh inteligentnih prometnih sistemov; ugotavlja, da je treba sprejeti potrebne okvirne pogoje in odprte standarde za obetavne tehnologije, ne da bi se kateri od tehnologij dajala prevelika prednost;

29.

poudarja, da bi morala v okviru varstva podnebja in neodvisnosti energije v EU vsaka vrsta prometa zmanjšati emisije CO2, kar je treba podpreti tudi z raziskavami in razvojem inovativnih, energetsko učinkovitih in čistih tehnologij ter obnovljivih virov energije, ki bodo med drugim omogočili trajnostnejša vozila v vseh vrstah prometa; meni, da bi se s tem hkrati okrepila konkurenčnost evropskih podjetij;

30.

poudarja potrebo po enotni opredelitvi ustreznih pojmov varnosti cestnega prometa in raziskav nesreč, da se zagotovi primerljivost rezultatov in morebitnih izvedenih ukrepov;

31.

poudarja, da bi z uskladitvijo prevoznih dokumentov po najnovejših komunikacijskih standardih in tudi njihovo večmodalno in mednarodno uporabnostjo bistveno izboljšali varnost in logistiko ter močno zmanjšali upravno breme;

32.

poudarja, da je za učinkovito prometno politiko potreben finančni okvir, skladen s izzivi, s katerimi se mora spopadati, in da je treba zato povišati trenutna sredstva za promet in mobilnost, kar naj bi zahtevalo:

33.

poziva k usklajeni in celoviti prometni politiki, ki ji je treba omogočiti, da bo s finančno podporo, ki ne bo odmerjena po merilih konkurence v skladu s predpisi EU o državnih pomočeh, med drugim spodbujala železniški in ladijski promet, pristaniško politiko in javni prevoz oseb;

34.

meni, da je finančno in gospodarsko krizo treba izkoristiti kot priložnost, da se namensko podpre prometni sektor, s finančno pomočjo pa spodbudijo naložbe v predvsem varen, okolju prijazen in zato trajnosten promet; meni, da morajo je treba naložbe EU v prometne projekte upoštevati v okviru strategije EU 2020, saj sistemi prometa in mobilnosti nudijo edinstvene priložnosti za ustvarjanje stabilnih delovnih mest;

35.

je prepričan, da je treba opredelitev osrednjega evropskega omrežja v okviru celotnega omrežja TEN, ki ostaja prednostna naloga prometne politike EU, oceniti po merilih trajnostnega razvoja na evropski, pa tudi regionalni in lokalni ravni, ter da morajo večmodalne platforme in suha pristanišča ostati pomemben sestavni del infrastrukturne ponudbe, saj omogočajo učinkovito povezavo med različnimi vrstami prometa;

36.

meni, da bi TEN-T projekti morali ostati prednostna naloga prometne politike EU in da je nujno potrebno reševati vprašanje pomanjkanja infrastrukture in premagati zgodovinske in geografske ovire, ki še vedno obstajajo na mejah; poudarja, da je treba TEN-T vključiti v vseevropsko omrežje s povezavami, ki bodo segale prek meja EU, in meni, da je mogoče pospešiti ta proces z okrepitvijo finančnih sredstev;

37.

poziva, da bi bilo treba v evropski prometni politiki okrepiti vlogo infrastrukture za plovbo po celinskih plovnih poteh, pristanišč ob celinskih plovnih poteh in večmodalnega povezovanja obmorskih pristanišč z zaledjem ter jim zagotoviti večjo podporo z namenom, da bi pomagali zmanjšati vplive na okolje in povečati prometno varnost v EU; meni, da je okoljsko učinkovitost plovil za plovbo po celinskih plovnih poteh mogoče zelo izboljšati, če se vanje vgradijo novi motorji, opremljeni z najnovejšo razpoložljivo tehnologijo za nadzor emisij;

38.

poudarja, da je treba pomorski prevoz na kratkih razdaljah in projekte pomorskih avtocest umestiti v širši okvir, ki bo zajemal države v neposredni geografski bližini Evrope; poudarja, da je za to potrebna večja sinergija regionalne, razvojne in prometne politike;

39.

ugotavlja, da dobijo regionalna letališča osrednjo vlogo pri razvoju obrobnih in najbolj oddaljenih regij, če se poveča njihova povezljivost z letalskimi vozlišči; meni, da je zlasti koristno uporabiti intermodalne rešitve, kjer je to mogoče; meni, da ponujajo hitre železniške povezave med letališči idealno priložnost za trajnostno povezavo med različnimi vrstami prometa.

40.

poudarja, da je oblikovanje evropskega prometnega prostora pomembna prednostna naloga, ki je zlasti na področju letalskega in ladijskega prometa v veliki meri odvisna od mednarodnega priznanja v okviru sporazumov za vse načine prometa, ki bodo sklenjeni, pri čemer bi morala EU v ustreznih mednarodnih telesih prevzeti čedalje dejavnejšo vlogo;

41.

poziva k upoštevanju jasnih in merljivih ciljev, ki jih je treba uresničiti do leta 2020 glede na leto 2010, zato predlaga:

42.

poziva Komisijo, naj spremlja napredek pri doseganju teh ciljev in o tem letno poroča Evropskemu parlamentu;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/23

A.

ker je na delovanje Odbora za peticije v letu 2009 vplival prehod s šestega parlamentarnega obdobja na sedmo, ko se je članstvo v njem znatno spremenilo, saj je dve tretjini njegovih članov novih,

B.

ker se je leta 2009 končal mandat evropskega varuha človekovih pravic, Odbor za peticije pa je neposredno sodeloval pri predstavitvah kandidatov za to mesto,

C.

ker je 1. decembra 2009 začela veljati Lizbonska pogodba, ki je v prizadevanjih za okrepitev legitimnosti in odgovornosti Evropske unije ustvarila potrebne pogoje za okrepljeno sodelovanje državljanov v postopkih odločanja,

D.

ker Parlament neposredno zastopa državljane Evropske unije, njihova pravica nasloviti peticijo, ki je zapisana v pogodbi, pa jim omogoča, da se obrnejo na svoje predstavnike, kadar koli menijo, da so bile njihove pravice kršene,

E.

ker ima izvrševanje evropske zakonodaje neposredne posledice za državljane, ki lahko najbolje ocenijo njeno učinkovitost in pomanjkljivosti ter pokažejo na vrzeli, ki jih je treba zapolniti pri zagotavljanju skladnosti s cilji Unije,

F.

ker se v primerih kršitve evropske zakonodaje evropski državljani posamezno in skupinsko obračajo na Parlament po pravna sredstva,

G.

ker je Parlament dolžan, da prek Odbora za peticije prouči take primere in stori vse, kar je v njegovi moči, da kršitve ustavi; ker Odbor za peticije pri iskanju kar najustreznejših in hitrih pravnih sredstev za državljane redno tesno sodeluje s Komisijo, drugimi parlamentarnimi odbori, evropskimi organi, agencijami in omrežji ter z državami članicami,

H.

ker je Parlament leta 2009 prejel nekaj več peticij kot leta 2008 (1924 v primerjavi s 1849) in se je potrdil naraščajoči trend pošiljanja peticij po elektronski poti (v tej obliki je bilo v letu 2009 poslanih okoli 65 % peticij, v primerjavi s 60 % leto poprej),

I.

ker število nedopustnih peticij, prejetih v letu 2009, kaže, da bi bilo treba nameniti poseben poudarek obveščanju državljanov o pristojnostih Unije in vlogi njenih različnih institucij;

J.

ker v mnogih primerih državljani peticije na Parlament naslovijo zaradi odločb pristojnih upravnih ali sodnih organov držav članic; ker državljani torej potrebujejo mehanizme, prek katerih lahko od državnih organov zahtevajo, naj v evropskem zakonodajnem procesu, pa tudi pri procesu izvrševanja zakonodaje, zastopajo njihove interese,

K.

ker bi morali državljane zlasti ozavestiti, da – kot je decembra 2009 ugotovil evropski varuh človekovih pravic v sklepu, s katerim je zaključil preiskavo pritožbe 822/2009/BU zoper Komisijo – so postopki pred nacionalnimi sodišči del izvajanja evropske zakonodaje v državah članicah in da Odbor za peticije ne more obravnavati zadev, ki so v postopku pred nacionalnimi sodišči, ali oceniti rezultat takega postopka,

L.

ker so lahko visoki stroški sodnih postopkov, še posebej v nekaterih državah članicah, ovira za državljane in jim dejansko utegnejo preprečiti, da bi začelo postopke pred pristojnimi nacionalnimi sodišči, če menijo, da nacionalni organi niso spoštovali njihovih pravic v skladu z zakonodajo EU,

M.

ker se Parlament sooča s posebnim problemom, ko prejme peticijo o tem, da nacionalno sodstvo domnevno ni zahtevalo predhodne sodbe Sodišča, čeprav bi bilo to moralo storiti po členu 267 PDEU, zlasti če Komisija ne uporabi svojih pristojnosti v skladu s členom 258 in ne ukrepa proti določeni državi članici,

N.

ker se postopek peticij – zaradi mehanizmov delovanja in ker je pravica naslavljanja peticij s pogodbo zagotovljena vsem državljanom in prebivalcem EU – razlikuje od drugih pravnih sredstev, ki so državljanom na voljo na ravni Unije, kot je na primer naslavljanje pritožb na evropskega varuha človekovih pravic ali na Komisijo,

O.

ker imajo državljani pravico, da od vseh evropskih institucij pričakujejo hitra in v rešitev usmerjena pravna sredstva ter visoko stopnjo preglednosti in jasnosti; ker je Parlament Komisijo večkrat zaprosil, naj kot varuhinja pogodb uporabi svojo posebno pravico ter ukrepa proti kršitvam evropske zakonodaje, na katere so opozorili vlagatelji peticij, zlasti če je do kršitev prišlo ob prenosu zakonodaje Unije,

P.

ker mnoge peticije še vedno opozarjajo na zaskrbljenost glede prenosa in izvajanja evropske zakonodaje o notranjem trgu in okolju ter ob upoštevanju prejšnjih pozivov Odbora za peticije Komisiji, naj na teh področjih okrepi učinkovit nadzor nad izvajanjem zakonodaje,

Q.

ker sicer lahko Komisija skladnost z zakonodajo Unije v celoti preveri šele, ko so nacionalni organi že sprejeli končno odločitev, pa je vseeno zlasti pri okoljskih zadevah in v primerih, kjer je zelo pomemben čas, treba že v zgodnji fazi preveriti, ali lokalne, regionalne in nacionalne oblasti vse ustrezne postopkovne zahteve izvajajo pravilno in v skladu z zakonodajo Unije, po potrebi pa je treba opraviti podrobne študije o izvajanju in vplivu veljavne zakonodaje, da se pridobijo vse zahtevane informacije,

R.

ker je treba preprečiti dodatne nepovratne izgube biotske raznolikosti, zlasti na zaščitenih območjih Natura 2000, in ker so se države članice zavezale zagotavljanju varovanja posebnih ohranitvenih območij iz direktive o habitatih (92/43/EGS) in direktive o pticah (79/409/EGS),

S.

ker peticije opozarjajo na vpliv evropske zakonodaje na vsakdanje življenje državljanov Unije in ker priznava, da je treba sprejeti vse potrebne ukrepe za utrditev napredka pri krepitvi pravic državljanov Unije,

T.

ker je Odbor za peticije v prejšnjem poročilu o dejavnostih in mnenju o letnem poročilu Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti zaprosil Komisijo, naj ga redno obvešča o fazah, v katerih so postopki za ugotavljanje kršitev iz peticij,

U.

ker je osnovna odgovornost držav članic, da evropsko zakonodajo pravilno prenesejo in izvršujejo, in ker priznava, da so bile v letu 2009 mnoge med njimi tesno vključene v delo Odbora za peticije,

1.

pozdravlja nemoten prehod na novo parlamentarno obdobje in ugotavlja, da je Odbor za peticije v primerjavi z drugimi odbori veliko dela prenesel v novo obdobje, saj številne peticije niso bile zaključene v preteklem parlamentarnem obdobju,

2.

pozdravlja začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe in je prepričan, da bo Parlament tesno vključen v razvoj nove državljanske pobude, da bo ta instrument lahko v celoti dosegel zastavljeni cilj in bo v postopkih odločanja Unije zagotovljena preglednost in odgovornost, s čimer bo državljanom omogočeno, da predlagajo izboljšave ali dopolnila k zakonodaji Unije,

3.

pozdravlja Zeleno knjigo o evropski državljanski pobudi (1), ki jo je Komisija kot prvi ukrep pri uveljavljanju tega načela v praksi objavila konec leta 2009;

4.

poudarja, da je Parlament prejel peticije v smislu kampanje, ki jih je podpisalo več kot milijon ljudi, in vztraja, da je treba državljanom celovito predstaviti razliko med tovrstnimi peticijami in državljansko pobudo;

5.

opozarja na svojo resolucijo o državljanski pobudi (2), h kateri je Odbor za peticije prispeval mnenje; poziva Komisijo, naj določi podrobne izvedbene predpise, ki bodo jasno opredelili vlogo in obveznosti institucij, ki sodelujejo pri obravnavi in odločanju;

6.

pozdravlja dejstvo, da je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postala Listina o temeljnih pravicah pravno zavezujoča, in poudarja njen pomen pri zagotavljanju večje jasnosti o temeljnih pravicah in njihove prepoznavnosti za vse državljane;

7.

meni, da morajo Unija in države članice zagotoviti polno spoštovanje temeljnih pravic iz listine, in verjame, da bo listina pripomogla k razvoju koncepta državljanstva Unije;

8.

verjame, da bodo opravljena vsi potrebni postopki, da bodo institucionalni vidiki pristopa Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin hitro pojasnjeni; opozarja, da želi Odbor za peticije prispevati k delu Parlamenta pri tem vprašanju;

9.

opozarja na svoje že izražene zahteve, naj pristojne službe Parlamenta in Komisije opravijo popolno revizijo pravnih sredstev, ki so na voljo državljanom Evropske unije, in poudarja pomen nadaljevanja pogajanj za revidirani okvirni sporazum med Evropskim parlamentom in Komisijo, ki bo v celoti upošteval večje pravice državljanov EU, zlasti v zvezi z evropsko državljansko pobudo;

10.

pozdravlja prizadevanje Komisije za večjo preglednost med obstoječimi službami za javno pomoč, ko je zato, da bi državljane seznanila z njihovimi pravicami v Uniji in pravnimi sredstvi, ki so na voljo v primerih kršitev, na strani Vaše pravice v Evropski uniji, na osrednjem portalu Evropske unije, v skupine prerazporedila različne spletne strani (kot sta na primer strani Solvit in Evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov);

11.

poudarja, da je Parlament Komisijo že večkrat pozval, naj razvije sistem za jasno označevanje različnih pritožbenih mehanizmov, ki so na voljo državljanom, in meni, da so potrebni dodatni ukrepi s končnim ciljem, da postanejo spletne strani Vaše pravice v Evropski uniji porabniku prijaznejše in na enem mestu nudijo vse potrebne informacije; pričakuje začetno oceno izvajanja akcijskega načrta za leto 2008 (3), ki naj bi bila pripravljena leta 2010;

12.

opozarja na svojo resolucijo o delu evropskega varuha človekovih pravic v letu 2008 in spodbuja novega varuha, naj še naprej povečuje odprtost in odgovornost evropske uprave in zagotavlja, da bodo odločitve sprejete na kar najbolj odprt način in v čim tesnejši povezavi z državljani;

13.

ponovno potrjuje odločenost, da urad varuha človekovih pravic podpira pri njegovih naporih za večjo ozaveščenost javnosti o njegovem delu, odkrivanju nepravilnosti v ravnanju evropskih institucij in ukrepanju zoper njih; meni, da je varuh človekovih pravic dragocen vir podatkov v skupnih prizadevanjih za izboljšanje evropske uprave;

14.

je seznanjen, da so se peticije v letu 2009 – skoraj 40 % jih je bilo nedopustnih – še naprej osredotočale na okolje, temeljne pravice, pravosodje in notranji trg; gledano zemljepisno, se je večina peticij nanašala na Unijo kot celoto, sledile so ji Nemčija, Španija, Italija in Romunija, kar kaže, da državljani budno spremljajo delo Unije in od nje zahtevajo, da ukrepa;

15.

se zaveda, kako pomembno je delo vlagateljev peticij in Odbora za peticije pri varovanju okolja v Uniji; pozdravlja pobudo odbora, da pred mednarodnim letom biotske raznovrstnosti naroči študijo o izvajanju direktive o habitatih, saj meni, da gre za uporabno orodje pri oceni dosedanje in pripravi nove strategije EU o biotski raznovrstnosti;

16.

opaža, da vse več peticij opozarja na težave, ki jih imajo državljani pri uveljavljanju svoje pravice do prostega gibanja; iz teh peticij je razvidno, da države članice gostiteljice potrebujejo preveč časa za izdajo dovoljenj za prebivanje družinskim članom državljanov tretjih držav, da ostajajo težave pri uveljavljanju volilne pravice in pri priznavanju kvalifikacij;

17.

ponavlja svoje prejšnje pozive Komisiji, naj pripravi praktične predloge za to, da se varovanje potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami razširi na malo gospodarstvo, kot je pozval v svoji resoluciji o zavajajočih podjetjih za imeniške storitve (4), saj odbor še vedno prejema peticije žrtev prevar podjetij za poslovne imeniške storitve;

18.

se zaveda, da ima Komisija osrednjo vlogo pri delu Odbora za peticije, ki se še naprej zanaša na njeno strokovno znanje in izkušnje pri ocenjevanju peticij, odkrivanju kršitev evropske zakonodaje in iskanju pravnih sredstev, in priznava napore Komisije za krajši odzivni čas ob njegovih prošnjah po preiskavah, da je mogoče zadeve, na katere opozarjajo državljani, reševati kolikor je mogoče hitro;

19.

spodbuja Komisijo, naj posreduje v zgodnji fazi vsakič, ko peticije opozorijo na morebitno škodo na posebno zaščitenih območjih, in naj pristojne nacionalne organe opozori na njihovo obveznost, da skrbijo za nedotakljivost območij, uvrščenih v mrežo Natura 2000 v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS (o habitatih), po potrebi pa naj sprejme preventivne ukrepe za ravnanje v skladu z evropsko zakonodajo;

20.

pozdravlja novoizvoljene komisarje – zlasti komisarja, pristojnega za medinstitucionalne odnose in administrativne zadeve – in izraža prepričanje, da bodo, kolikor je le mogoče, tesno in učinkovito sodelovali z Odborom za peticije ter ga upoštevali kot enega najpomembnejših komunikacijskih kanalov med državljani in evropskimi institucijami;

21.

obžaluje, da se Komisija še ni odzvala na njegove večkratne pozive, naj ga uradno in redno obvešča o napredku v postopkih ugotavljanja kršitev iz peticij, ki še niso zaključene; opozarja, da so mesečne objave sklepov Komisije v postopkih ugotavljanja kršitev v skladu s členoma 258 in 260 Pogodbe z vidika preglednosti pohvalne, niso pa zadosten odgovor na njegove pozive;

22.

meni, da bi bilo nepotrebno zapravljanje časa in virov, če bi moral odbor v sporočilih Komisije za javnost iskati postopke ugotavljanja kršitev in nato ugotoviti, s katero peticijo se ujemajo, zlasti v primerih horizontalnih kršitev, ter prosi Komisijo, naj Odbor za peticije obvešča o vseh pomembnejših postopkih ugotavljanja kršitev;

23.

ponavlja, da bi morala Komisija državljanom Evropske unije zagotavljati enako raven preglednosti ne glede na to, ali vložijo uradno pritožbo ali naslovijo peticijo na Parlament, Komisijo pa znova poziva, naj peticijam v večji meri prizna njihovo vlogo pri odkrivanju kršitev evropske zakonodaje, saj lahko pomenijo začetek postopkov ugotavljanja kršitev;

24.

opozarja, da v mnogih primerih peticije razkrijejo težave s prenosom in izvrševanjem evropske zakonodaje, in priznava, da glede na povprečno dolžino postopkov, začetek postopka ugotavljanja kršitev državljanom nujno ne zagotavlja takojšnjih rešitev za njihove težave;

25.

pozdravlja prizadevanje Komisije, da bi razvila nadomestne načine za doslednejše izvajanje evropske zakonodaje, pa tudi pozitiven odnos nekaterih držav članic, ki že v zgodnji fazi izvajanja ustrezno ukrepajo za odpravo kršitev;

26.

pozdravlja povečano vključenost držav članic v delo Odbora za peticije in navzočnost njihovih predstavnikov na sejah; meni, da bi bilo treba tako sodelovanje okrepiti, saj so za izvrševanje evropske zakonodaje, ko je že prenesena v nacionalni pravni red, v prvi vrsti odgovorne države članice;

27.

poudarja, da je tesnejše sodelovanje z državami članicami za delo Odbora za peticije izjemno pomembno; meni, da bi bila pri tem ena od možnih rešitev v krepitvi sodelovanja z nacionalnimi parlamenti, zlasti v kontekstu Lizbonske pogodbe;

28.

spodbuja države članice, naj bodo pripravljene odigrati preglednejšo in dejavnejšo vlogo pri odzivanju na peticije, ki se nanašajo na izvrševanje evropske zakonodaje;

29.

meni, da bi moral odbor Evropskega parlamenta za peticije glede na Lizbonsko pogodbo vzpostaviti tesnejše delovne stike s podobnimi odbori nacionalnih in regionalnih parlamentov, da bi se spodbudilo medsebojno razumevanje peticij o evropskih vprašanjih in bi se državljanom zagotovili kar najhitrejši odgovori na najustreznejši ravni;

30.

opozarja na ugotovitve iz resolucije o vplivu obsežne urbanizacije v Španiji in španske oblasti poziva, naj še naprej posredujejo ocene sprejetih ukrepov, kot so to počele doslej;

31.

ugotavlja, da narašča število vlagateljev peticij, ki se na Parlament obrnejo po pravna sredstva v primerih, ki ne sodijo v pristojnosti Evropske unije, kot so na primer izračun pokojnin, izvrševanje sklepov nacionalnih sodišč in neukrepanje nacionalnih uprav; Odbor za peticije si zelo prizadeva, da bi take pritožbe preusmeril na pristojne nacionalne oblasti;

32.

meni, da je treba spodbujati široko uporabo interneta, saj je na ta način komunikacija z državljani lažja, vendar pa je treba najti rešitev, da bi odbor ne bil preobremenjen s peticijami, ki to niso; meni, da bi lahko bila rešitev prenova postopka vpisa v register Parlamenta, pristojne uslužbence pa spodbuja, naj namesto na Odbor za peticije take dopise preusmerijo na oddelek za korespondenco z državljani;

33.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za večjo preglednost upravljanja peticij: znotraj z neprestanim izboljševanjem aplikacije E-peticije, ki poslancem omogoča neposreden dostop do peticij, na zunaj pa z vzpostavitvijo uporabnikom prijaznega interaktivnega portala za peticije, ki bi Parlamentu omogočal učinkovitejši dostop do državljanov, javnosti pa da bi bila jasnejša glasovalni postopek v odboru ter njegove pristojnosti;

34.

spodbuja izdelavo portala z večstopenjsko interaktivno predlogo za peticije, kjer bi državljani lahko izvedeli, kaj lahko dosežejo z naslavljanjem peticij na Parlament ali o pooblastilih Parlamenta, portal pa bi lahko vseboval tudi povezavo do drugih oblik pravnih sredstev na evropski in nacionalni ravni; poziva, naj se odgovornosti Unije na različnih področjih opišejo, kar se da podrobno, da se odpravi nejasnost med pristojnostmi Unije in nacionalnih pristojnosti;

35.

se zaveda, da takšna pobuda ni možna brez denarnih sredstev, vendar pristojne upravne službe spodbuja, naj skupaj z Odborom za peticije poiščejo najustreznejše rešitve, saj bo tak portal izjemno pomemben za izboljšanje stikov med Parlamentom in državljani EU, pa tudi za manjše število nedopustnih peticij;

36.

poudarja, da je treba v vmesnem času in vse dokler vprašanje finančnih virov ne bo zadovoljivo rešeno, izboljšati obstoječo spletno stran;

37.

pozdravlja potrditev novega poslovnika Parlamenta in revizijo določb o upravljanju peticij; spodbuja delo sekretariata in predstavnikov političnih skupin pri reviziji vodnika za poslance o pravilih in notranjem postopku Odbora za peticije, saj bo tak dokument v pomoč poslancem pri njihovem delu, povečal pa bo tudi preglednost naslavljanja peticij;

38.

ponavlja poziv pristojnim upravnim službam, naj sprejmejo potrebne ukrepe za vzpostavitev elektronskega registra, ki bo državljanom omogočal, da v skladu s členom 202 poslovnika izrazijo ali umaknejo svojo podporo peticiji;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam držav članic in njihovim odborom za peticije ter nacionalnim varuhom človekovih pravic ali podobnim pristojnim organom.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/29

A.

ker so se zaradi gospodarske krize stopnje brezposelnosti v državah članicah EU močno povečale; ker je to gibanje nesorazmerno prizadelo mlade; ker se stopnja brezposelnosti mladih povečuje hitreje od povprečne stopnje brezposelnosti; ker je bilo decembra 2009 v EU brezposelnih več kot 5,5 milijona mladih, mlajših od 25 let, ali 21,4 % vseh mladih, kar vodi v protislovje, da mladi, ki glede na staranje prebivalstva predstavljajo temelj sistemov socialne varnosti, istočasno ostajajo na gospodarskem obrobju,

B.

ker imajo mladi le malo možnosti, da bi našli stalno in redno zaposlitev; ker mladi vstopajo na trg dela zlasti prek nestandardnih, zelo prožnih, ne-varnih in negotovih oblik zaposlovanja (postransko delo s krajšim delovnim časom, začasna zaposlitev ali zaposlitev za določen čas itd.), pri čemer je verjetnost, da je to vendarle korak na poti k stalni zaposlitvi, majhna,

C.

ker se zdi, da delodajalci pogosteje uporabljajo pripravništva in delovne prakse za nadomestitev rednega zaposlovanja, s čimer izkoriščajo ovire, s katerimi se mladi soočajo pri vstopu na trg dela; ker morajo države članice takšne oblike izkoriščanja mladih obravnavati in učinkovito odpraviti,

D.

ker štirje od desetih ukrepov, ki so bili leta 2009 sprejeti na izrednem vrhu EU o zaposlovanju v Pragi, temeljijo na izobraževanju, poklicnem usposabljanju, vseživljenjskem učenju, pripravništvu, večji mobilnosti in boljšemu predvidevanju potreb na trgu dela in ustreznega znanja in spretnosti,

E.

ker predstavljata brezposelnost in premajhna zaposlenost mladih velike socialne in ekonomske stroške za družbo, kar pomeni manj priložnosti za gospodarsko rast, zmanjšanje davčne osnove, kar spodkopava vlaganje v infrastrukturo in javne storitve, večje socialne izdatke, premalo izkoriščeno vlaganje v izobraževanje in usposabljanje ter tveganje za dolgoročno brezposelnost in socialno izključenost,

F.

ker bodo morale mlajše generacije zmanjšati izjemno velik javni dolg, ki ga ustvarja sedanja generacija,

G.

ker ekonomske in demografske projekcije poudarjajo, da bo v EU v naslednjem desetletju 80 milijonov novih zaposlitvenih možnosti, pri čemer bo za večino potrebna visokokvalificirana delovna sila; ker je stopnja zaposlenosti visokokvalificiranih oseb v EU kot celoti približno 85 %, srednjekvalificiranih oseb 70 % in nizkokvalificiranih oseb 50 %,

H.

ker je gospodarska rast ključna za ustvarjanje delovnih mest, saj večja gospodarska rast pomeni več zaposlitvenih možnosti; ker več kot 50 % novih delovnih mest v Evropi ustvarijo mala in srednja podjetja,

I.

ker je prehod od izobraževanja k delu ter med delovnimi mesti strukturni izziv za mlade po vsej EU; ker vajeništvo zelo pozitivno vpliva na dostop mladih do zaposlitve, še zlasti če omogoča neposredno notranje usvajanje delovnih znanj in spretnosti,

J.

ker je treba programe izobraževanja znatno izboljšati ter spodbujati partnerstva med univerzami in podjetji, učinkovite sheme vajeništva, posojila za razvoj poklicnih poti in naložbe delodajalcev v usposabljanje,

K.

ker so mladi ob vstopu na trg dela in pri ukinjanju delovnih mest pogosto žrtve diskriminacije na podlagi svoje starosti; ker se mlade ženske pogosteje soočajo z brezposelnostjo in revščino oziroma so večkrat vključene v priložnostno ali neprijavljeno delo kot mladi moški; ker je po drugi strani nezaposlenost v sedanji gospodarski krizi najbolj prizadela mlade moške; ker se mladi invalidi soočajo s še večjimi ovirami pri svojem vključevanju na trg dela,

L.

ker pomeni dostojno delo premik mladih od socialne odvisnosti k samozadostnosti, jim pomaga, da se izognejo revščini, in jim omogoča aktivno prispevati k družbi tako v ekonomskem kot socialnem smislu; ker zakonodaja nekaterih držav članic uvaja diskriminacijo na podlagi starosti z omejevanjem pravic mladih, ki temelji zgolj na starosti, na primer nižji prag minimalne plače za mlade v Združenem kraljestvu, omejen dostop do posebnega dodatka za socialno ogrožene delavce (Revenu de solidarité active) v Franciji in manjše ugodnosti v primeru brezposelnosti za mlade na Danskem; namen vsega tega je sicer mlade spodbujati k delu, vendar je nesprejemljivo in ima lahko nasproten učinek ter mladim onemogoča, da bi postali finančno neodvisni, zlasti v času krize, ko je stopnja brezposelnosti mladih večja,

M.

ker merila lizbonske strategije glede mladih in posodobitve poklicnega usposabljanja niso bila v celoti izpolnjena,

N.

ker je prožna varnost splošna strategija za trge dela EU, ki je usmerjena k prožnim in zanesljivim pogodbam, vseživljenjskemu učenju, aktivni politiki trga dela in socialni varnosti; ker je bila ta strategija v veliko državah žal razložena le kot „prožnost“, s čimer se je izgubil vidik celostnega pristopa ter zaposlitvene in socialne varnosti,

O.

ker bo po letu 2020 občuten primanjkljaj kvalificirane delovne sile, pogojen z demografskimi spremembami, resno vplival na evropsko gospodarsko območje, pri čemer je ta trend mogoče preprečiti le z ustreznim izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem in prekvalifikacijo,

P.

ker so mala in srednja podjetja del evropske gospodarske strukture zaradi svoje številnosti in strateške vloge v boju proti brezposelnosti,

1.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo pristop do mladih in zaposlovanja, ki bo temeljil na pravicah. Kakovostni vidik dostojnega dela za mlade ne sme biti ogrožen, vsa prizadevanja pa morajo upoštevati zlasti temeljne delovne standarde in druge standarde, povezane s kakovostjo dela, kot so delovni čas, minimalna plača, socialna varnost ter varnost in zdravje pri delu;

2.

poziva Svet in Komisijo, naj opredelita strategijo za delovna mesta za EU, ki bo združevala finančne instrumente in politike zaposlovanja za preprečevanje rasti brez zaposlovanja ter vključevala določitev visokih meril za zaposlovanje mladih; odločno spodbuja, da se strategijo za delovna mesta posebno usmeri v razvoj zelenih delovnih mest in delovnih mest v socialnem gospodarstvu ter da se obenem zagotovi vključenost Parlamenta v proces odločanja;

3.

poudarja, da morajo države članice ustvarjati zelena delovna mesta, na primer z omogočanjem usposabljanja na področju okoljskih tehnologij;

4.

poziva države članice, naj pripravijo učinkovite spodbude, kot so subvencije za zaposlovanje ali prispevki za socialno varnost za mlade, ki bodo zagotavljale dostojne življenjske in delovne razmere, zato da bi javne in zasebne delodajalce spodbudile k zaposlovanju mladih, vlaganju v ustvarjanje kakovostnih delovnih mest za mlade in v nadaljnje usposabljanje in nadgrajevanje njihovih znanj in spretnosti med zaposlitvijo ter podpiranju podjetništva med mladimi; poudarja, da imajo majhna podjetja posebno vlogo in pomen, kar zadeva strokovno znanje in tradicionalno znanje in izkušnje; spodbuja, da se mladim zagotovi dostop do nedavno vzpostavljenega Evropskega mikrofinančnega instrumenta;

5.

poudarja pomen izobraževanja o podjetništvu, ki je sestavni del procesa pridobivanja znanja in spretnosti, ki so potrebne za nove vrste zaposlitve;

6.

poziva države članice, naj izvajajo politiko usposabljanja mladih z visoko zastavljenimi cilji;

7.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju koristnih nacionalnih partnerstev med šolami, univerzami, podjetji in socialnimi partnerji, spodbuja ter podpira pilotne projekte v novih strateških razvojnih sektorjih, ki zagotavljajo ustrezno znanstveno, tehnološko in v zaposlovanje usmerjeno usposabljanje za mlade in zlasti ženske, da bi spodbujala inovacije in konkurenčnost v podjetjih, in sicer s pomočjo štipendij, pripravništva na ravni visokošolskega izobraževanja in ne nestandardnih pogodb o zaposlitvi;

8.

poziva univerze, naj se zgodaj povežejo z delodajalci in študentom zagotovijo priložnost za pridobitev znanj in spretnosti, ki so potrebni na trgu dela;

9.

poziva države članice, naj uvedejo obsežne ukrepe za spodbujanje gospodarstva, kot sta znižanje davkov ter zmanjšanje upravne obremenitve malih in srednjih podjetij, da se doseže rast in ustvarijo nova delovna mesta, zlasti za mlade;

10.

upa, da se bodo mikroposojila med mladimi uspešno uveljavila; meni, da je treba ustanoviteljem novih podjetij zagotoviti dosledno in strokovno svetovanje;

11.

poziva države članice, naj oblikujejo vključujoče in usmerjene politike trga dela, ki bodo zagotavljale spoštljivo vključitev in pomembne dejavnosti mladih, npr. z vzpostavitvijo navdihujočih omrežij, ureditvijo pripravništva, ki zajema finančno pomoč, tako da se lahko vajenec preseli in biva v bližini kraja opravljanja vajeništva, ter ustanovitvijo mednarodnih poklicnih centrov in mladinskih centrov za individualno usmerjanje, ki zajemajo predvsem vprašanja, kot so kolektivno organiziranje in poznavanje pravnih vidikov glede njihovega vajeništva;

12.

priznava, da se mladi srečujejo s težavami pri dostopu do financiranja, s katerim bi ustanovili in razvili svoja lastna podjetja; poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe, ki bodo mladim olajšali dostop do financiranja ter v sodelovanju s poslovno skupnostjo oblikuje programe mentorstva za mlade na področju ustanavljanja in razvoja podjetij;

13.

poziva države članice, naj spodbujajo znanja in spretnosti oseb, ki zgodaj opustijo šolanje, ter jih z inovativnimi projekti pripravijo na vstop na trg dela;

14.

poziva države članice, naj v svoje načrte za preoblikovanje shem usposabljanja vključijo sodelovanje med šolami in delodajalci v zgodnji fazi; meni, da morajo biti v načrtovanje izobraževanja in usposabljanja vključeni lokalni in regionalni organi, saj imajo mrežne stike z delodajalci in vedo, kaj delodajalci potrebujejo;

15.

poziva Komisijo, naj poveča finančno zmogljivost Evropskega socialnega sklada ter zagotovi boljšo porabo njegovih sredstev, nameni najmanj 10 % teh sredstev za projekte, ki so namenjeni mladim, in olajša dostop do sredstev; odločno poziva Komisijo in države članice, naj ne ogrozijo izvajanje majhnih in inovativnih projektov s pretiranim nadzorovanjem ter naj z vidika zaposlitvenih možnosti za mlade ocenijo učinkovitost in dodano vrednost programov, kot je Mladi v akciji; poziva države članice, naj izboljšajo svojo usmerjenost k mladim;

16.

poziva države članice, naj prednostno obravnavajo sodelovanje ponudnikov poslovnega izobraževanja kot pravo orodje za boj proti strukturni brezposelnosti;

17.

poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za zmanjšanje zgodnjega opuščanja šolanja, da bi do leta 2012 izpolnile cilje iz strategije EU 2020, tj. največ 10 % oseb, ki zgodaj opustijo šolanje; poziva države članice, naj izkoristijo širok obseg ukrepov za preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja in nepismenosti, na primer z znižanjem števila učencev v razredu, zagotavljanjem pomoči učencem, ki si ne morejo privoščiti dokončanja obveznega izobraževanja, večjim poudarkom na praktičnih vidikih v učnem načrtu, uvedbo mentorjev v vseh šolah in vzpostavitvijo takojšnjega spremljanja oseb, ki zgodaj opustijo šolanje; izpostavlja Finsko, ki je uspešno zmanjšala število oseb, ki zgodaj opustijo šolanje prek skupnega preučevanja možnosti iskanja nove usmeritve; poziva Komisijo, naj usklajuje projekt o najboljših praksah;

18.

poziva države članice, naj izboljšajo povezave med izobraževalnim sistemom in področjem dela ter pripravijo sredstva za napovedovanje povpraševanja po znanju in spretnostih ter sposobnostih;

19.

poziva k prizadevanju za zagotovitev, da bodo vsi otroci deležni spodbude, ki jo potrebujejo vse od začetka, ter zlasti k zaščiti ciljno usmerjenega spodbujanja otrok s težavami zaradi jezika ali drugih ovir, tako da se jim zagotovijo najvišja možna izobrazba in poklicne možnosti;

20.

poziva k več in boljšemu vajeništvu; navaja pozitivne izkušnje z dualnim sistemom v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja v državah, kot so Nemčija, Avstrija in Danska, kjer se sistem obravnava kot pomemben del prehoda mladih od izobraževanja k zaposlenosti; poziva države članice, naj podprejo sheme vajeništva in spodbujajo podjetja k zagotavljanju priložnosti za usposabljanje za mlade tudi med krizo; poudarja pomembnost ustreznega usposabljanja za zagotovitev visokokvalificirane delovne sile, ki jo bodo podjetja potrebovala v prihodnosti; poudarja, da se z vajeništvom ne sme nadomestiti rednih delovnih mest;

21.

poziva k boljšim in varnejšim delovnim praksam; poziva Komisijo in Svet, naj ob upoštevanju zaveze iz sporočila KOM(2007)0498 za „pobudo za oblikovanje evropske listine kakovosti za pripravništva“, pripravita evropsko listino kakovosti za pripravništva z minimalnimi standardi za zagotovitev njihove izobraževalne vrednosti in preprečitev izkoriščanja, pri čemer naj upoštevata, da je delovna praksa del izobraževalnega cikla in da ne sme nadomestiti delovnih mest; ti minimalni standardi morajo vsebovati opis delovnih mest ali potrebnih kvalifikacij, omejeno trajanje delovne prakse, minimalno nadomestilo na osnovi stroškov življenjskega standarda v kraju opravljanja delovne prakse, ki so v skladu z nacionalnimi tradicijami, zavarovanje na področju opravljanja dela, ugodnosti socialnega varstva v skladu z lokalnimi standardi ter jasno povezavo z ustreznim izobraževalnim programom;

22.

poziva Komisijo, naj zagotovi statistične podatke o delovnih praksah v posamezni državi članici, ki vključujejo:

ter pripravi primerjalno študijo različnih shem delovne prakse, ki obstajajo v državah članicah EU;

23.

poziva, naj vsaka država članica spremlja skladnost;

24.

poziva države članice, naj vzpostavijo evropski sistem za potrjevanje in priznavanje znanj in spretnosti, pridobljenih med vajeništvom in pripravništvom, ki bo prispeval k večji mobilnosti mladih;

25.

poziva k zaščiti mladih pred tistimi delodajalci v javnem in zasebnem sektorju, ki lahko prek shem na področju pridobivanja delovnih izkušenj, vajeništva in pripravništva poceni ali brezplačno izpolnijo svoje ključne in temeljne potrebe, pri čemer izkoriščajo pripravljenost mladih na učenje brez obetov, da bi v prihodnosti dobili stalno delovno mesto v njihovem kolektivu;

26.

poudarja, da je treba spodbujati mobilnost mladih na področju dela in usposabljanja v državah članicah ter izboljšati priznavanje in preglednost kvalifikacij, znanj in spretnosti ter diplom v EU; poziva k podvojitvi prizadevanj za razvoj evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje ter evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter k okrepitvi programa Leonardo da Vinci;

27.

poziva države članice, naj pospešijo usklajevanje nacionalnih okvirov kvalifikacij z evropskim okvirom kvalifikacij, s čimer bi dodatno povečali mobilnost mladih na področju izobraževanja in dela;

28.

poudarja vlogo ponudnikov izobraževanj v zasebnem sektorju, saj je zasebni sektor običajno bolj inovativen pri oblikovanju programov in bolj prilagodljiv pri njihovem izvajanju;

29.

poziva države članice, naj mladim v shemah na področju pripravništva, pridobivanja delovnih izkušenj ali vajeništva v celoti zagotovijo pravice iz naslova zaposlitve in socialne varnosti ter po potrebi subvencionirajo del njihovih prispevkov;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj sheme na področju vajeništva, pripravništva in pridobivanja delovnih izkušenj vključijo v sisteme socialne varnosti;

31.

poziva države članice, naj okrepijo svoje sisteme za šolsko svetovanje na osnovnošolski in srednješolski ravni, da bi mladim in njihovim družinam pomagale izbrati poti izobraževanja in usposabljanja, ki resnično ustrezajo dejanskim sposobnostim, zmogljivostim in željam, s čimer bi zmanjšali tveganje za opustitev šolanja in neuspešno šolanje;

32.

ugotavlja, da med krizo mladi iščejo izobraževanje in bi jih bilo treba pri tem spodbujati; poziva vse države članice, naj vsem zagotovijo enak dostop do izobraževanja, tako da zagotovijo pravico do brezplačnega izobraževanja od vrtca do univerze in finančno podporo za mlade študente; države članice poziva, naj nadalje vlagajo v izobraževanje in usposabljanje, kljub morebitnim davčnim in socialnim oviram, čim bolj pospešeno izvajajo evropsko ogrodje kvalifikacij in po potrebi opredelijo nacionalni okvir znanj in spretnosti;

33.

ponovno poudarja, da je cilj köbenhavnskega procesa spodbuditi posameznike, da izkoristijo širok nabor razpoložljivih možnosti za poklicno usposabljanje (na primer v šoli, v visokošolskih ustanovah, na delovnem mestu ali na zasebnih tečajih);

34.

poziva Komisijo, naj razširi programe EU, ki podpirajo izobraževanje ter nadgrajevanje znanj in veščin, kot so vseživljenjsko učenje, Evropski socialni sklad, aktivnosti Marie Curie in Erasmus Mundus ter Pobuda za znanstveno izobraževanje;

35.

poziva države članice, naj oblikujejo nacionalne projektne skupine na področju mladih, da bi zagotovile boljšo usklajenost izobraževalnega sistema in trga dela ter spodbujale večjo in skupno odgovornost za naložbe v znanja in spretnosti med vlado, delodajalci in posamezniki; poziva države članice, naj zagotovijo posvetovalne organe na vseh šolah, ki bodo pomagali olajšati prehod od izobraževanja k trgu dela ter spodbujali sodelovanje med javnimi in zasebnimi subjekti;

36.

meni, da je izjemno pomembno prilagoditi sistem izobraževanja in usposabljanja hitro spreminjajočemu se trgu dela in povpraševanju po novih poklicih;

37.

meni, da je učenje jezikov bistveno za omogočanje mladim dostopa do trga dela ter za spodbujanje njihove mobilnosti in enakih možnosti;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj mladim zagotovijo informacije o povpraševanju na trgu dela, pod pogojem, da se vzpostavijo ustrezni mehanizmi za ocenjevanje, s katerimi bi se spremljali trendi v poklicih; poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo politike in strategije na podlagi življenjskega cikla, v katere bosta izobraževanje in zaposlovanje bolje vključena, v katerih bo ključen varen prehod in v katere bo zajeto stalno nadgrajevanje znanj in spretnosti delovne sile, ki jo bo opremilo s ključnimi kompetencami, ki jih terja trg dela;

39.

poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanje za priznavanje poklicnih kvalifikacij, vključno z neformalnim učenjem in delovnimi izkušnjami, da bi podpirala mobilnost mladih;

40.

poziva države članice, da spodbujajo priznavanje izobraževalnih dosežkov, pridobljenih v sklopu neformalnega in priložnostnega učenja, da bi lahko mladi dodatno izkazovali svojo izobrazbo in usposobljenost, kot je potrebno pri iskanju zaposlitve na trgu dela;

41.

poziva k večji podpori in ugledu poklicnega usposabljanja;

42.

poziva Komisijo, naj skupaj s socialnimi partnerji revidira strategijo prožne varnosti in uvrsti varnost med prehodnim obdobjem na vrh programa, medtem ko ustvarja mobilnost in enostavnejši dostop za mlade; poudarja, da prožna varnost brez socialne varnosti ni trajnosten način boja proti težavam mladih na trgu dela, temveč je nasprotno način izigravanja delovnih in socialnovarstvenih pravic mladih ljudi;

43.

poziva države članice, naj v nacionalne načrte strategij za zaposlovanje mladih vključijo vse štiri elemente prožne varnosti, in sicer:

44.

poziva države članice in socialne partnerje, naj zagotovijo kakovostno delo, da se mladi ne bi ujeli v „past negotovosti“, ter naj na podlagi obstoječih nacionalnih zakonov in v sodelovanju s Komisijo pripravijo in izvajajo boljše standarde za zaščito posameznikov, ki delajo na negotovih ali nizkokakovostnih delovnih mestih;

45.

poziva Komisijo, naj oceni dolgoročne posledice brezposelnosti mladih in pravičnost med generacijami;

46.

poudarja potrebo po trdnem in strukturiranem socialnem dialogu na vseh delovnih mestih, da bi mlade delavce zaščitili pred izkoriščanjem in pogosto negotovimi začasnimi zaposlitvami; poudarja, da morajo socialni partnerji obravnavati mlade delavce in njihove posebne potrebe;

47.

poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za zagotovitev pravilnega prenosa direktive o enakopravnosti pri zaposlovanju, ki prepoveduje diskriminacijo pri zaposlovanju na podlagi starosti, in njeno učinkovito izvajanje; meni, da si je treba bistveno bolj prizadevati za zagotovitev, da se zaposleni in delodajalci zavedajo svojih pravic in obveznosti v okviru te zakonodaje;

48.

poziva države članice in socialne partnerje, naj izvajajo strategije za obveščanje in izobraževanje mladih o njihovih pravicah na delovnem mestu in različnih nadomestnih poteh za njihovo vključitev na trg dela;

49.

poziva Komisijo in države članice, da spodbujajo zbliževanje področje dela in izobraževanja, da bo mogoče oblikovati poti usposabljanja, kot je dualno usposabljanje, ki združujejo teoretične vidike s praktičnimi izkušnjami, da se mladim zagotovijo potrebno znanje in spretnosti ter posebno strokovno znanje; Komisijo in države članice poziva tudi k vlaganju v podporo kampanji za ozaveščanje o poklicnem usposabljanju ter tehničnih in podjetniških študijih, da se te poklicne poti ne bodo več štele za izključujočo izbiro, ampak za priložnost za zapolnitev primanjkljaja na trgu glede tehničnih strokovnjakov, tj. povpraševanja, ki se opazno povečuje, ter za ponovno oživitev evropskega gospodarstva;

50.

poziva države članice in socialne partnerje, naj se zavežejo k intenzivnejšemu načrtovanju in izvajanju programov za izboljšanje dostopa mladih do trga dela s politiko aktivnega zaposlovanja, zlasti v regijah in sektorjih z visoko stopnjo brezposelnosti mladih;

51.

poziva države članice, naj izravnajo vpliv brezposelnosti mladih na pokojninske pravice teh generacij ter jih z ugodnim upoštevanjem časa, ki ga namenijo izobraževanju, spodbudijo k daljšemu izobraževanju;

52.

poziva socialne partnerje, naj okrepijo svoja prizadevanja za obveščanje mladih o njihovi pravici do sodelovanja v socialnem dialogu ter spodbudijo sodelovanje tega velikega deleža ekonomsko aktivnega prebivalstva v strukturah njihovih predstavniških organov;

53.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se nacionalna zakonodaja v zvezi z mladimi in še posebej nacionalna zakonodaja, ki temelji na direktivi o enakopravnosti pri zaposlovanju (2000/78/ES), ne bo uporabljala za diskriminacijo mladih pri dostopu do socialnovarstvenih prejemkov; meni, da si je treba bistveno bolj prizadevati za zagotovitev, da se zaposleni in delodajalci zavedajo svojih pravic in obveznosti v okviru te zakonodaje;

54.

poziva države članice, naj pripravijo pobude, ki bodo po vsej možnosti zagotovile, da se lahko mladi priseljenci naučijo jezika svoje države gostiteljice, da bodo kvalifikacije, ki so jih pridobili v svoji matični državi, priznane in da imajo dostop do ključnih znanj in spretnosti, kar jim bo omogočilo vključevanje v družbo in sodelovanje na trgu dela;

55.

poziva Komisijo in države članice, naj mladim staršem po sprejemljivi ceni zagotovijo ustrezne in boljše možnosti za varstvo otrok, kot so celodnevne šole, in s tem mladim staršem, zlasti materam, bolj omogočijo vključevanje na trg dela;

56.

poziva države članice, naj mladim staršem zagotovijo dovolj veliko pomoč v obliki varstva otrok ali vrtcev, da jih to ne bi odvračalo od vključevanja na trg dela;

57.

poziva države članice, naj se kratkoročno osredotočijo na mlade brezposelne moške v sektorjih, ki jih je prizadela kriza, pri tem pa naj ne pozabijo na dolgoročne težave, s katerimi se soočajo mlade ženske pri dostopu do trga dela;

58.

poziva države članice, naj uvedejo ukrepe za zagotovitev enakopravnosti za mlade na tistih področjih trga dela, kjer niso dovolj zastopani, da bi premagali posledice pretekle diskriminacije na podlagi starosti in dosegli dejansko raznoliko delovno silo ter delovno okolje ustrezno prilagodili za mlade invalidne osebe; poudarja dobre izkušnje v zvezi s spodbujevalnimi ukrepi za boj proti diskriminaciji;

59.

poudarja, da je treba razviti posebne programe, namenjene invalidom, za izboljšanje njihovih možnosti dostopa do trga dela;

60.

poudarja, da je treba spodbujati pripravništvo in mobilnost mladih, ki se izobražujejo ali usposabljajo na umetniškem področju, kot so kino, glasba, ples, gledališče ali cirkus;

61.

meni, da bi morali prostovoljni programi na različnih področjih, vključno s socialnim, kulturnim in športnim področjem, uživati večjo podporo;

62.

poziva različne industrijske panoge, naj v podjetjih in organizacijah vzpostavijo medgeneracijska partnerstva ter s tem ustvarijo aktivno izmenjavo strokovnega znanja in izkušenj ter uspešno združijo izkušnje različnih generacij;

63.

priznava pomembnost finančne neodvisnosti mladih in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vsi mladi upravičeni do dostojne ravni prihodka, s katerim si bodo lahko ustvarili finančno neodvisno življenje;

64.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko mladi, če bodo želeli, prejeli učinkovito pomoč pri izbiri svoje poklicne poti, seznanjanju s svojimi pravicami in upravljanju svojega minimalnega prihodka;

65.

predlaga, da Svet in Komisija pripravita evropsko jamstvo za mlade, ki bo vsakemu mlademu posamezniku v EU po največ 4 mesecih brezposelnosti zagotovilo pravico do delovnega mesta, vajeništva, dodatnega usposabljanja ali kombinacije dela in usposabljanja;

66.

odobrava napredek pri opredelitvi strategije EU 2020, vendar obžaluje, da ni bilo javne in pregledne ocene lizbonske strategije ter zlasti Evropskega pakta za mlade, vključno z merili za mlade, ter da v procesu razvoja strategije EU 2020 ni bilo zadostnega posvetovanja s socialnimi partnerji, civilno družbo in mladinskimi organizacijami;

67.

države članice poziva k uvedbi in ocenitvi novih zavezujočih meril za mlade; poziva Komisijo, naj vsako leto oceni veljavna merila za mlade in jamstvo za mlade, da se zagotovijo rezultati in napredek, na podlagi bolj razčlenjenih statističnih podatkov, zlasti po spolu in starosti;

68.

poziva Svet in Komisijo, naj se dogovorita in zagotovita nova boljša orodja upravljanja in informacijska orodja za obravnavanje zaposlovanja mladih;

69.

predlaga ustanovitev stalne delovne skupine EU za mlade, ki bo vključevala mladinske organizacije, države članice, Komisijo, Parlament in socialne partnerje, za spremljanje razvoja v zvezi z zaposlovanjem mladih, omogočanje medsektorskih politik, izmenjavo primerov najboljše prakse ter spodbujanje novih politik;

70.

poudarja, da je treba mlade vključevati v pripravo politik izobraževanja in usposabljanja, da bi bolje upoštevale njihove potrebe; zato priporoča, naj se Komisija posvetuje s predstavniki nacionalnih svetov mladih glede njihovih prednostnih nalog;

71.

poziva države članice, naj ocenijo učinke politike na mlade, vključijo mlade v vse procese in ustanovijo svete mladih za spremljanje politik v zvezi z mladimi;

72.

poziva evropske institucije, naj postavijo zgled in s svojih spletnih strani odstranijo oglase za neplačano pripravništvo ter vsem praktikantom plačajo

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/39

A.

ker so se nestandardne oblike zaposlitve od leta 1990 bistveno povečale, delovna mesta, izgubljena zaradi sedanje gospodarske krize, pa so bila v prvi vrsti prav iz sektorja netipičnih zaposlitev; ker nove oblike pogodb z eno ali več od naslednjih značilnosti štejejo za „netipično“ zaposlitev: delo s skrajšanim delovnim časom, občasno delo, začasno delo, delo za določen čas, delo na domu in delo na daljavo in delo, ki traja največ 20 ur na teden,

B.

ker je bila večkrat poudarjena potreba po prožnem zaposlovanju,

C.

ker globalizacija in hiter tehnološki razvoj povzročata daljnosežno gospodarsko prestrukturiranje, zaradi česar se spreminjajo zaposlitvena razmerja in vsebina nalog delavcev, skupaj z zaporednimi valovi novih neodvisnih podjetij enega posameznika v vseh sektorjih in starostnih skupinah, kar ustvarja potrebo po ponovni opredelitvi zaposlitvenih razmerij, da se preprečijo izkrivljanja (kot je pojav „lažno“ samozaposlenih oseb),

D.

ker je treba upoštevati finančno in ekonomsko krizo, ki se je razvila v resno krizo na področju zaposlovanja z veliko izgubo delovnih mest in je privedla do nestabilnih trgov dela ter naraščajoče revščine in socialne izključenosti, zlasti za že tako ranljive posameznike in prikrajšane skupine,

E.

ker se število zaposlenih, ki jih pesti revščina, povečuje in je doseglo 8 % evropske delovne sile, delež delavcev z nizkimi plačami pa je zdaj 17 %,

F.

ker je treba razviti obsežen in dopolnjujoč pristop EU z izrazitim poudarkom na učinkovitem upravljanju in sklopu med seboj podpirajočih se ukrepov na področju gospodarske, okoljske, zaposlovalne in socialne politike ter podjetništva, kar bo v skladu z načeli evropske strategije zaposlovanja, katere namen je spodbuditi države članice, da si prizadevajo za skupne cilje, ki temeljijo na štirih načelih: zaposljivost, podjetništvo, prilagodljivost in enake možnosti,

G.

ker se je stopnja brezposelnosti v EU-27 zvišala na 10 % (v letu 2009) in ker brezposelnost najverjetneje ne bo dosegla najvišje ravni pred prvo polovico leta 2011,

H.

ker razdelitev zaposlitvenih sprememb po ravni izobrazbe kaže, da se je v zadnjih letih zmanjšalo število nizkokvalificiranih delavcev,

I.

ker povprečno petina do četrtina evropskih delavcev vsako leto zamenja zaposlitev,

J.

ker je stopnja prehoda iz brezposelnosti v zaposlenost velika, saj tretjina brezposelnih in 10 % neaktivnega prebivalstva v letu dni najde zaposlitev, vendar veliko delavcev, zlasti tistih z netipično zaposlitvijo, izgubi delo in ne najde nove zaposlitve,

K.

ker v EU-2 745 % vseh obdobij brezposelnosti traja dlje kot leto dni v primerjavi z 10 % v ZDA,

L.

ker je fluktuacija zaposlenih večja pri ženskah kot pri moških (pet odstotnih točk razlike) in med mladimi (pod 24 let) ter se z višjo stopnjo izobrazbe niža, kar kaže, da je sprememba pogosteje vsiljena kot izbrana in je povezana s kratkoročnimi in negotovimi pogodbami ter da mladi pogosto ne najdejo zaposlitve, ki bi ustrezala njihovim akademskim kvalifikacijam,

M.

ker mora na podlagi ocen eden od šestih delavcev skrbeti za starejšega ali odvisnega sorodnika ali prijatelja,

N.

ker se je v nekaterih državah članicah povečalo število primerov neprijavljenega dela, kar bi lahko povzročilo resne ekonomske (zlasti fiskalne), socialne in politične težave,

O.

ker je ocena prožne varnosti zapletena in je bistven celovit pristop, zlasti glede na spremembe, ki jih lahko sedanja kriza povzroči tudi pri vedenju podjetij, če jih sili k sklepanju vedno manj zaščitenih in zelo negotovih delovnih razmerij,

P.

ker je treba pri zaposlitvenih politikah dejavno spodbujati enake možnosti za ženske in moške, usklajevanje poklicnega, izobraževalnega in družinskega življenja ter načela nediskriminacije,

Q.

ker so na splošno naraščajoče ekonomske in finančne težave povzročile okrepljen tripartitni dialog, medtem ko se je po vsej Evropi na različne načine razvil socialni dialog,

R.

ker je kolektivno pogajanje najpogostejši način določanja plačila v Evropi – pri dveh od treh delavcev je izplačevanje plač urejeno v kolektivnih pogodbah na ravni podjetja ali višji ravni,

S.

ker je bilo na neformalnem srečanju ministrov in ministric EU za zaposlovanje in socialne zadeve 19. januarja 2007 v Berlinu sklenjeno, da „Evropa potrebuje več skupnih ukrepov za spodbujanje kakovostnega dela. Kakovostno delo pomeni pravice zaposlenih in njihovo udeležbo, pošteno plačilo, zaščito varnosti in zdravja pri delu ter organizacijo dela, ki je prijazna do družin. Dobri in pravični delovni pogoji in ustrezna socialna zaščita so nujno potrebni za to, da bodo državljani sprejeli Evropsko unijo“,

T.

ker mora biti koncept kakovostnega dela temeljna usmeritev za naslednjo fazo evropske strategije zaposlovanja,

1.

poziva Evropski svet, naj na spomladanskem zasedanju leta 2010 pripravi jasna navodila in konkretne ukrepe za zaščito dostojnega dela in kakovostne zaposlitve ter ustvarjanje zaposlitvenih možnosti v okviru ambiciozno zastavljene strategije EU2020, ki upošteva vpliv krize na gospodarstvo, družbo in trg dela;

2.

poziva Komisijo, naj oceni prizadevanja misije za prožno varnost; poziva države članice, naj uvedejo bolj uravnoteženo in pravičnejše izvajanje načel prožne varnosti, ter poudarja, da so vzajemno učenje in izmenjava najboljše prakse, pa tudi odprta metoda usklajevanja bistvena orodja za usklajevanje različnih pristopov politik držav članic; vendar ugotavlja, da bi lahko odprto metodo usklajevanja izboljšali ter da je treba za povečanje učinkovitosti okrepiti njeno upravljanje;

3.

opaža veliko raznolikost delovnih tradicij, pogodbenih oblik in obstoječih poslovnih modelov na trgih dela; v zvezi s to raznolikostjo poudarja, da je treba dati prednost varstvu evropskih modelov in uveljavljenih pravic delavcev; priporoča sprejetje pristopa od spodaj navzgor pri razvijanju novih strategij zaposlovanja, da bi olajšali dialog ter udeležbo političnih in socialnih organov na vseh ravneh;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj priznajo in podprejo poseben položaj neodvisnih samostojnih delavcev kot ključne sile za oživitev gospodarstva, in sicer kot način vključevanja ali kot drugo možnost na trgu dela; ugotavlja, da narašča priljubljenost neodvisnega dela, zlasti med mladimi in ženskami ter kot prehod iz zaposlitve v upokojitev; meni, da bi bilo treba neodvisne samostojne delavce obravnavati kot edinstveno podmnožico mikropodjetij, ter poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi zmanjšali regulativno obremenitev in spodbujali ter podprli neodvisne samostojne delavce pri začetku/širjenju neodvisne samostojne dejavnosti ter spodbujali vseživljenjsko učenje te skupine;

5.

poudarja pomen samozaposlitve, zlasti za mikro in mala podjetja, ter struktur svobodnih poklicev z njihovimi posebnimi značilnostmi; poudarja, da izraz „svobodni poklic“ nakazuje le pripadnost posebnemu strokovnemu poklicu, ki ga je mogoče opravljati tudi samostojno;

6.

meni, da je treba vsem delavcem, ne glede na zaposlitveni status, zagotoviti sklop temeljnih pravic; priporoča, da bi se morali pri prednostnih nalogah za reformo delovnega prava, če bo potrebno, osredotočiti na: nujno razširitev zaščite na delavce z netipičnimi oblikami zaposlitve, združevanje netipičnih pogodb zaradi poenostavitve; trajnostno ustvarjanje normalnih zaposlitvenih razmerij; pojasnitev položaja odvisne zaposlitve, vključno s preventivnim ukrepanjem glede zdravja in varnosti delavcev z netipičnimi pogodbami; ukrepanje proti neprijavljenemu delu; podporo ustvarjanju novih delovnih mest, tudi tistih na podlagi netipičnih pogodb, in lažje prehajanje med raznimi oblikami zaposlenosti in brezposelnostjo s spodbujanjem politik, kot so posebna nadomestila za zaposlenost, vseživljenjsko učenje, preusposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu; spodbuja ukrepe za pojasnitev položaja odvisne zaposlitve in poziva Komisijo, naj razvije jasne smernice o obsegu delovnega razmerja po priporočilih Mednarodne organizacije dela iz leta 2006;

7.

pozdravlja dejstvo, da so nekatere države članice uvedle določbe, s katerimi so zaposlenim, ki morajo skrbeti za drugo osebo, omogočile, da s pomočjo prožnejših delovnih dogovorov svoje odgovornosti uskladijo s poklicnimi obveznostmi; poziva Komisijo in države članice, naj na delovnem mestu dejavno podpirajo osebe, ki morajo skrbeti za drugo osebo, in sicer z zagotovitvijo prožnih delovnih pogojev, vključno s pravico do dopusta, prožnim delovnim časom, skrajšanim delovnim časom in delom od doma, kar bi večjemu številu takih oseb v vseh državah članicah omogočilo, da obdržijo plačano zaposlitev ali se vrnejo k njej;

8.

ugotavlja, da Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer razlikuje med netipičnimi in zelo netipičnimi delovnimi razmerji; meni, da je veliko oblik netipičnih delovnih razmerij pomembnih za tiste, ki skrbijo za drugo osebo, študente in druge, ki se zanašajo na pogodbe o kratkotrajnem delu in delo s skrajšanim delovnim časom, na primer za dodatni zaslužek; poudarja, da je bistveno, da imajo delavci v netipičnih delovnih razmerjih zagotovljene minimalne pravice in so zaščiteni pred izkoriščanjem;

9.

spodbuja države članice, naj se zavzemajo za prehod na produktivna in nagrajujoča visokokakovostna delovna mesta ter razvijejo določbe delovnega prava, ki učinkovito varujejo pravice ljudi z netipično obliko zaposlitve, pri čemer jim zagotovijo enako obravnavanje v primerjavi z delavci s standardno zaposlitvijo s polnim delovnim časom na podlagi najvišje ravni zaščite delavcev;

10.

priporoča, da se delavci z netipičnimi pogodbami vključijo v veljavne direktive EU, ki zajemajo kategorije delavcev v EU, vključno z direktivo o delovnem času (93/104/ES), direktivo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (2008/104/ES), direktivo o delu s krajšim delovnim časom (97/81/ES) in direktivo Sveta o okvirnem sporazumu o delu za določen čas (1999/70/ES);

11.

ugotavlja, da sta za trend v smeri povečanja deleža nestandardnih ali netipičnih pogodb značilni močna razsežnost glede na spol in medgeneracijska razsežnost, saj so ženske, starejši in tudi mlajši delavci v nestandardnih oblikah zaposlitve nesorazmerno zastopani; ugotavlja, da nekateri sektorji doživljajo hitrejše strukturne spremembe; poziva države članice in Komisijo, naj za odpravo tega neravnovesja ugotovijo vzroke za ta trend ter sprejmejo primerne ciljne ukrepe na ustreznih področjih, tako da omogočijo prehod v zaposlitev za nedoločen čas in še posebej spodbujajo ukrepe, ki tako moškim kot ženskam omogočajo usklajevanje dela, družine in zasebnega življenja, in sicer z dajanjem večjega poudarka socialnemu dialogu s predstavniki delavcev v podjetjih, ter naj spremljajo in objavijo uspeh teh ukrepov; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da uporaba nestandardnih ali netipičnih pogodb ne bo namenjena prikrivanju nezakonitega zaposlovanja, ampak spodbujanju prehoda mladih in brezposelnih k učinkovitemu vključevanju na trg dela prek izmenjave znanj in spretnosti, kar delavcem in podjetjem zagotavlja okvir varnosti in prožnosti, ki krepi tako zaposljivost kot konkurenčnost;

12.

poziva države članice, naj zagotovijo učinkovitejše izvajanje Direktive 97/81/ES o delu s krajšim delovnim časom in Direktive 1999/70/ES o delu za določen čas, zlasti ob upoštevanju temeljnega načela nediskriminacije; poudarja pomen usposabljanja in vseživljenjskega učenja, da se olajša prehajanje med zaposlitvami, kar je zlasti pomembno za delavce z zaposlitvijo za določen čas;

13.

poudarja, da mora biti zatekanje k netipičnim oblikam zaposlitve osebna odločitev in ne odločitev, ki jo narekuje vedno bolj oviran dostop do trga dela za nekatere skupine ali pomanjkanje visokokakovostnih delovnih mest; ugotavlja, da so zlasti za večstransko prikrajšane delavce posebej prikrojene netipične pogodbe socialnih podjetij za vključevanje na trg dela lahko primerna izbira, saj so lahko odskočna deska k zaposlitvi;

14.

pozdravlja sprejetje direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in poziva k njenemu hitremu izvajanju;

15.

ugotavlja, da je treba za netipične oblike zaposlitve pogodbeno določiti pravico do usposabljanja za delavce, in poudarja, da lahko nestandardne oblike dela predstavljajo priložnost, če so ustrezno zaščitene in vključujejo podporo na področju socialne varnosti, delavskih pravic in prehoda v stalno in zaščiteno zaposlitev, vendar morajo biti tesno povezane s podporo delavcem, ki prehajajo z enega delovnega mesta na drugo ali iz enega v drug zaposlitveni status, na podlagi ciljno usmerjenih aktivnih politik zaposlovanja; obžaluje, da je to pogosto prezrto;

16.

spodbuja države članice, naj zgodaj razvijejo dejavne politike posredovanja, s katerimi bodo delavcem, zlasti ženskam, ki ponovno vstopajo na trg dela, omogočile individualno podporo v obdobju, ki ga potrebujejo za to, da opravijo usposabljanje in/ali se (pre)kvalificirajo; brezposelne je treba podpirati v okviru trdnega sistema socialne varnosti in učinkovitega sistema aktivnih politik, da se lahko hitro ponovno vključijo na trg dela, četudi so bile njihova prejšnje pogodbe netipične, saj je pomembno obdržati ljudi na trgu dela in olajšati njihov prehod v dostojne, stalne, zaščitene in visokokakovostne oblike zaposlitve; če se brezposelni ponovno vključijo na trg dela prek netipičnih pogodb, morajo te pogodbe zagotoviti dobro regulirane in varne delovne pogoje;

17.

poziva Komisijo, naj s pomočjo socialnih partnerjev analizira in spremlja različne vrste instrumentov, razvitih v okviru nacionalnih aktivacijskih politik;

18.

poziva Unijo in države članice, naj se s pomočjo socialnih partnerjev učinkovito borijo proti nezakonitemu zaposlovanju, zlasti s preprečevanjem in odvračilnimi kaznimi, ter meni, da lahko opredelitev strategij (tudi na evropski ravni), ki nasprotujejo nezakonitemu zaposlovanju, pripomore k boju proti nezakonitemu zaposlovanju ter k zmanjševanju negotovih, zlasti netipičnih delovnih razmerij; meni, da morajo boj proti nezakonitemu zaposlovanju spremljati ukrepi za ustvarjanje izvedljivih in trajnostnih zaposlitvenih možnosti ter podpiranje ljudi pri dostopanju do odprtih trgov dela;

19.

poudarja, da je treba – po potrebi po obdobju usposabljanja, ki je usmerjeno v trajnostno zaposlitev za polni delovni čas – ustvariti visokokakovostna, trajnostna in varna delovna mesta, vključno z zelenimi in „belimi“ (zdravstvo) delovnimi mesti, ter zagotoviti socialno kohezijo;

20.

poudarja, da ni nujno, da vse netipične oblike zaposlitve zagotavljajo nezanesljivo, negotovo in občasno delo z nižjimi ravnmi socialne varnosti, nižjimi plačami in omejenim dostopom do dodatnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja; kljub temu poudarja, da so take negotove oblike zaposlitve pogosto povezane z netipičnimi pogodbenimi ureditvami;

21.

poudarja, da je treba odpraviti visoko raven brezposelnosti in segmentacijo trga dela, in sicer tako, da se vsem delavcem zagotovijo enake pravice, in z vlaganjem v ustvarjanje delovnih mest, v znanja in spretnosti ter v vseživljenjsko učenje; zato poziva države članice, naj odpravijo vse oblike negotove zaposlitve;

22.

poudarja, da se morajo države članice za odpravo negotovih oblik zaposlitve trdno zavezati, da bodo s politikami trga dela zagotovile ustrezne „odskočne deske“ za prehod iz negotove zaposlitve v redno stalno zaposlitev z okrepljenimi pravicami delavcev in socialnim varstvom;

23.

poudarja, da si je Evropska unija zadala cilj, da bo omogočila usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; vendar obsoja dejstvo, da Komisija in države članice niso uvedle pomembnih in učinkovitih ukrepov za dejansko uresničitev te zaveze;

24.

poudarja, da je boljše usklajevanje delovnega in zasebnega življenja najlaže doseči s posodobitvijo modela standardne zaposlitve: stalne pogodbe s krajšimi zaposlitvami s polnim delovnim časom kot splošnim standardom in uvedba standardov za zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, tako da bo tistim, ki želijo delati s skrajšanim delovnim časom, zagotovljeno le utemeljeno in socialno zaščiteno delo s skrajšanim delovnim časom (15–25 ur na teden); poudarja, da je treba doseči enakopraven položaj zaposlitve za polni in za krajši delovni čas, kar zadeva plačilo po urni postavki, pravico do izobraževanja in vseživljenjskega učenja, poklicne možnosti in socialno varstvo;

25.

meni, da je bistveno, da se glede na sedanjo krizo na evropski ravni posodobi sedanje razumevanje prožne varnosti, tako da bi prispevali k povečanju produktivnosti in kakovosti delovnih mest z zagotavljanjem varnosti ter zaščite zaposlitve in pravic delavcev, s posebno podporo tistim, ki so prikrajšani na trgu dela, ob tem pa podjetjem omogočili organizacijsko prožnost, potrebno za ustvarjanje ali ukinjanje delovnih mest kot odgovor na spreminjajoče se potrebe trga; meni, da lahko pravično in uravnoteženo izvajanje načel prožne varnosti prispeva k večji trdnosti trgov dela v primeru strukturnih sprememb; meni tudi, da zahteve po prožnosti in varnosti ter dejavnih politikah trga dela niso protislovne in se lahko medsebojno podpirajo, če so opredeljene na podlagi poštene primerjave stališč socialnih partnerjev, vlad in evropskih institucij, skupaj z vzajemnim učenjem in izmenjavo najboljše prakse; meni, da se te zahteve niso ustrezno odražale v rezultatih v zvezi z rastjo zaposlenosti v Evropi v zadnjih letih;

26.

poudarja, da se vztrajno povečuje težava v zvezi z „lažnimi“ samozaposlenimi osebami, ki jih delodajalec pogosto prisili v delo v pomilovanja vrednih razmerah; prav tako je treba kaznovati delodajalce, ki izkoriščajo delovno zmogljivost lažno samozaposlenih oseb;

27.

meni, da prožna varnost ne more ustrezno delovati brez močnega socialnega varstva in podpore tistim, ki ponovno vstopajo na trg dela, ki sta bistvena elementa med prehodi iz izobraževanja v zaposlitev, med delovnimi mesti in iz zaposlitve v upokojitev;

28.

poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za dosego uravnoteženega izvajanja politik prožne varnosti, in sicer s predložitvijo analize dosedanjih razmer v zvezi z izvajanjem v državah članicah in preverjanjem, ali so ukrepe za prožnost ustrezno dopolnjevali ukrepi za varnost za delavce, ter naj državam članicam in socialnim partnerjem pomaga pri izvajanju načel prožne varnosti, da se bodo ta uporabljala ob upoštevanju pridobljenih socialnih pravic na evropski ravni in v skladu s posebnim značajem različnih trgov dela in različnih tradicij na področju politik zaposlovanja in kolektivnih pogajanj ter strukture sistemov socialne varnosti, ter poudarja, da so vzajemno učenje, izmenjava dobrih praks in odprta metoda usklajevanja bistvena orodja za usklajevanje različnih strateških pristopov držav članic;

29.

meni, da bo zlasti glede na sedanje ekonomske razmere ugotavljanje stanja glede izvajanja prožne varnosti na evropski ravni še toliko pomembnejše in da bodo socialni partnerji reforme delovnega prava in trga dela podprli le, če bo njihov cilj tudi učinkovito zmanjševanje različnega obravnavanja med različnimi vrstami pogodb; poudarja, da izvajanje načel prožnosti zahteva ustrezno socialno zaščito, ki ljudem zagotavlja, da lahko živijo in se razvijajo, skupaj s posebno podporo iskalcem zaposlitve in trdnimi delovnimi zakoni za vse vrste zaposlitev na podlagi jasnega institucionalnega okvira, spremljati pa jih morajo okrepljeni mehanizmi varstva, da se preprečijo težke socialne razmere;

30.

poudarja, da zahteve po visoki ravni prožnosti na delovnem mestu ne smejo doseči točke, ko bi pretirano omejevale življenje in razvoj ljudi ter jim zelo oteževale ustvarjanje in podpiranje družine, oskrbo sorodnikov ter njihovo udeležbo v družbenem življenju;

31.

poudarja pomen varnostnega vidika prožne varnosti, ki mora delavcem v prehodnem položaju zagotoviti podporo pri iskanju dela in dostojne življenjske pogoje; ta podpora mora vključevati ustrezne ukrepe usposabljanja, ki ljudem omogočajo prilagoditev potrebam na trgu dela;

32.

meni, da se podjetja bojijo stalnega neskladja med njihovimi potrebami in sposobnostmi, ki jih nudijo iskalci zaposlitve, nimajo dostopa do kreditov, ki bi jim omogočili zaposlovanje in naložbe, in ne vlagajo dovolj v trg dela, ter glede na sedanjo gospodarsko krizo poudarja pomen razvoja dolgoročne vizije v evropskem proizvodnem sistemu, ustvarjanja ugodnega poslovnega okolja, ustreznih finančnih sredstev in zagotavljanja dobrih delovnih pogojev ter okrepitve pravne varnosti in preglednosti tako za delodajalce kot delavce v zvezi s področjem uporabe, obsegom in izvajanjem delovnega prava;

33.

poudarja pomen preprečevanja, odkrivanja in kaznovanja nezakonitega zaposlovanja; poziva Komisijo, naj oblikuje sklop konkretnih pobud, vključno s posebnimi pravili za obravnavanje podjetij poštnih nabiralnikov, določbami o skupni in solidarni odgovornosti v podizvajalskih verigah in ustanovitvijo agencije EU za preprečevanje in odkrivanje nezakonitega zaposlovanja;

34.

meni, da podjetjem v nekaterih državah članicah zaradi gospodarske in finančne krize na trgu dela ne uspe najti oblik pogodb, ki bi jim omogočile čim učinkovitejše izpolnjevanje zahtev po prožnosti, ki jo potrebujejo, da se lahko odzivajo na nepredvidljiva nihanja povpraševanja na trgu, zahtev po zmanjšanju stroškov in po zagotovitvi varstva delavcev;

35.

glede na sodobno organizacijo dela poziva k oblikovanju prožnih in varnih pogodb, ki zagotavljajo enako obravnavanje; je trdno prepričan, da bi morale ostati zaposlitvene pogodbe za nedoločen čas glavna oblika zaposlitve, in meni, da je treba v okviru sodobne organizacije dela zagotoviti pogodbe, ki so prožne v smislu ureditve dela in varne v smislu varstva delovnih mest in pravic; priznava, da sta opredelitev zakonodajnega okvira za pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in njihova naravnanost glede na pojem prožne varnosti v nacionalnem delovnem pravu bistvena za njihovo sprejemljivost pri podjetjih in zaposlenih;

36.

ostro obsoja nadomeščanje redne zaposlitve z oblikami netipičnih pogodb, ki prispevajo k slabšim in bolj negotovim delovnim pogojem od običajnih pogojev zaposlitve in ki škodujejo splošni javnosti, zaposlenim in tekmecem; poudarja, da taka neustrezna praksa krši in slabi evropski socialni model, ter poziva države članice in Komisijo, naj uporabijo vsa potrebna sredstva za boj proti tej neustrezni praksi v dolgoročnem smislu, na primer z nalaganjem strožjih kazni;

37.

je trdno prepričan, da bi morale ob upoštevanju različnih tradicij v državah članicah vse oblike zaposlitve spremljati temeljne pravice, ki vključujejo: dostojne plače in odpravo razlik v plačilu na podlagi spola in etnične pripadnosti; ustrezno socialno varstvo; nediskriminacijo in enako obravnavanje pri iskanju zaposlitve in pri stanju zaposlenosti, usposabljanje in napredovanje, zdravstveno varstvo in varnost delavcev ter določbe o delovnem času in času počitka, pokojninske pravice, svobodo združevanja in zastopanosti, kolektivna pogajanja, kolektivne ukrepe in dostop do usposabljanja in napredovanja v poklicu ter varstvo v primeru izgube zaposlitve;

38.

poziva EU in države članice, naj okrepijo prizadevanja za vlaganje v spretnosti in usposabljanje, da bi podprle stabilno in trajnostno zaposlitev; zato poziva države članice, naj vlagajo v ljudi, in sicer z aktivnim izvajanjem in financiranjem strategij učenja, ki so prilagojene zahtevam trga, ter priznavanjem neformalnih znanj, spretnosti in kompetenc, ob upoštevanju pristopa po življenjskih obdobjih; poleg tega poziva države članice, naj uvedejo ukrepe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki bodo vsakemu mlademu, ki zaključi šolanje, zagotovili dostop do delovnega mesta, visokošolskega izobraževanja ali poklicnega usposabljanja;

39.

poziva države članice, naj izvajajo politike, ki vsem, tudi najšibkejšim in najbolj prikrajšanim, omogočajo učinkovit dostop do trga dela in boljše vzdrževanje ravnovesja med prožnim delom in oskrbo ter zasebnim in družinskim življenjem, pri čemer naj zagotovijo obsežno podporo za enake možnosti in vse storitve, potrebne v ta namen, na primer s podpiranjem ukrepov, kot so porodniški, očetovski in starševski dopust, prilagodljiv delovni čas ter cenovno sprejemljive, dostopne in razpoložljive storitve za varstvo otrok;

40.

poziva države članice, naj oblikujejo politike za ustvarjanje novih zaposlitvenih priložnosti; se zaveda odgovornosti in tveganj, s katerimi se soočajo tisti, ki ustvarjajo taka delovna mesta, vključno s tistimi na podlagi netipičnih pogodb;

41.

poziva države članice, naj izvedejo ukrepe, ki delavcem omogočajo vrnitev na delo po starševskem dopustu, in po potrebi zanje organizirajo obnovitveno usposabljanje;

42.

močno priporoča, naj zaposlovalna pobuda EU vključuje hitro posredovanje v podporo brezposelnim v trenutku, ko se delovna mesta dejansko izgubljajo, predvsem za zmanjšanje tveganja, da bi bili ljudje izključeni s trga dela in da bi bil izgubljen človeški kapital, ki ga predstavljajo;

43.

poziva države članice, naj z načrtovanjem življenjske poti, osebnim svetovanjem, intenzivnim usposabljanjem in preusposabljanjem, subvencioniranim zaposlovanjem ter finančno pomočjo za samozaposlitev in ustanovitev podjetja okrepijo podporne programe, zlasti za nizkokvalificirane delavce in invalide; vendar posebej poudarja, da mora biti ta pomoč strukturirana tako, da je izključeno izrivanje rednih zaposlitev;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo upravne obremenitve, kadar te ne pripomorejo k zaščiti interesov delavcev, zato da bi izboljšale poslovno okolje, zlasti za mala in srednja podjetja, vendar poudarja, da spremembe ne smejo vplivati na varnost ali zdravje delavcev; poudarja, da so mala in srednja podjetja zaradi svojega velikega števila glavni dejavnik v boju proti brezposelnosti v EU; poudarja, da je treba pri oblikovanju politik zaposlovanja, ki se nanašajo nanja, upoštevati njihove posebne zahteve in zahteve ozemlja, na katerem so;

45.

poziva države članice, naj poročajo, kakšno je stanje v zvezi z razmišljanjem o možnih pristopih k prožni varnosti in njihovim izvajanjem;

46.

obžaluje ozek pristop Sveta in Komisije k prožni varnosti; poziva Komisijo in Svet, naj se zavežeta k izvajanju agende kakovostnega dela in jo vključita v naslednjo generacijo integriranih smernic in evropske strategije zaposlovanja: s spodbujanjem varnosti delovnega mesta in zaposlitve za delavce, na pravicah temelječega pristopa k aktivnim politikam trga dela in vseživljenjskega učenja, celovitega zagotavljanja zdravja in varnosti pri delu, univerzalnih in enakih socialnih pravic in pravic delavcev za vse, ravnovesja med delovnim in zasebnim življenjem, usklajevanja delovnega in nedelovnega življenja ter izboljšanja kakovosti zaposlitve in dobrega počutja na delovnem mestu;

47.

poziva države članice, naj ne dovolijo odpuščanj iz izključno gospodarskih razlogov, dokler niso izvedeni vsi ukrepi za (pre)usposabljanje delavcev;

48.

meni, da je uradno priznanje vloge socialnih partnerjev v novi pogodbi napredek, saj je priznana njihova samostojnost in ponovno potrjen pomen njihove vloge pri spodbujanju socialnega dialoga, in poudarja poseben pomen sektorskega socialnega dialoga, v katerega je zdaj vključenih 40 sektorjev;

49.

vseeno je zaskrbljen zaradi učinka nedavnih sodb Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Laval, Rüffert, Viking in Luxembourg o svobodi združevanja in svobodi ukrepanja za izboljšanje delovnih pogojev;

50.

meni, da priznanje tripartitnega zasedanja za rast in zaposlovanje kot institucionalnega telesa prispeva k udeležbi socialnih partnerjev v ekonomski politiki EU;

51.

meni, da je prispevek evropskih in nacionalnih socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe k doseganju strategije EU2020 posebej pomemben v zvezi z doseganjem ciljev zaposlovanja ter posodabljanjem in izvajanjem agende prožne varnosti;

52.

poziva Komisijo in nacionalne vlade, naj prevzamejo odgovornost za položaj, v katerem so „izključeni“ delavci (delavci z netipičnimi ali zelo netipičnimi pogodbami), ter naj njihove pravice in zahteve glede socialne varnosti uravnajo s tistimi, ki jih imajo „vključeni“ delavci;

53.

poziva socialne partnerje na evropski in nacionalni ravni, naj podprejo naložbe v strategije učenja, ki so prilagojene zahtevam trga, in pozdravlja „okvir ukrepov za vseživljenjski razvoj kompetenc in kvalifikacij“, ki so ga že sprejeli socialni partnerji;

54.

meni, da morajo tisti, ki so udeleženi pri ukrepih za vključitev na trg dela ali ukrepih za njihovo pripravo na (ponovni) vstop na trg dela, ter organizacije civilne družbe, ki jim zagotavljajo te storitve ali jih zastopajo, sodelovati pri oblikovanju, izvajanju in uresničevanju politik, ki jih zadevajo;

55.

ugotavlja, da se udeleženost socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politik po državah članicah močno razlikuje, da pa na splošno prevladujejo težnje k uporabi širše palete instrumentov za dosego ciljev politik; meni, da je treba kakovost socialnega in institucionalnega priznanja, ki ga imajo socialni partnerji, še nadalje krepiti na nacionalni ravni in mu dati bolj materialni značaj, saj je pomemben za kakovost njihovega prispevka; vendar zlasti poudarja, da se kakovost socialnega dialoga zelo razlikuje od države do države in od sektorja do sektorja, ter odločno poziva socialne partnerje, naj razvijejo pristno socialno partnerstvo na vseh ravneh;

56.

meni, da so se kolektivna pogajanja izkazala za učinkovit instrument za ohranjanje zaposlenosti in da delodajalcem in delavcem omogočajo, da poiščejo učinkovite rešitve za spoprijemanje z upadom gospodarske rasti; v zvezi s tem poudarja pomen trdnega dogovora med socialnimi partnerji v nacionalnih sistemih, v katerih je raven varstva z delovnim pravom najnižja;

57.

je prepričan, da je uspešen socialni dialog na delovnem mestu večinoma odvisen od zmogljivosti, ki jih imajo na voljo zastopstva delavcev za zagotavljanje kakovostnih informacij, od rednega usposabljanja in od zadostnega časa;

58.

je prepričan, da je vloga vlad odločilna pri zagotavljanju osnovnih pogojev za vključujoča in učinkovita kolektivna pogajanja ter za vključitev tripartitnih struktur, da bi k javnemu oblikovanju politik pritegnili socialne partnerje na institucionalno opredeljen, vsebinski in enakopraven način ter v skladu z nacionalnimi praksami in tradicijami;

59.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru za socialno zaščito, Evropskemu odboru za zaposlovanje ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/48

A.

ker pobuda Komisije, predstavljena v njeni zeleni knjigi, pomeni priložnost za ukrepanje Skupnosti pri ravnanju z biološkimi odpadki,

B.

ker pravilno ravnanje z biološkimi odpadki nima le okoljskih, pač pa tudi družbene in ekonomske prednosti,

C.

ker člen 2(4) okvirne direktive o odpadkih določa, da se posebna ali dopolnilna pravila o ravnanju z določenimi kategorijami odpadkov lahko določijo s posebnimi direktivami,

D.

ker Direktiva 1999/31/ES o odlagališčih odpadkov ne zagotavlja dovolj instrumentov za trajnostno ravnanje z biološkimi odpadki,

E.

ker so pravila o ravnanju z biološkimi odpadki razdrobljena in veljavni zakonodajni instrumenti niso dovolj, da bi uresničili zadane cilje učinkovitega ravnanja z biološkimi odpadki; ker je zaradi tega potrebna posebna direktiva za ravnanje z biološkimi odpadki; ker bi bila že sama združitev vseh različnih pravil o ravnanju z biološkimi odpadki v enem samem zakonodajnem dokumentu izkaz zakonodajne odličnosti in boljše priprave zakonodaje, obenem pa bi prinesla poenostavitev, večjo jasnost, boljše spremljanje in okrepljeno izvajanje ter pravno varnost in tako zagotovila dolgoročno zaupanje javnih in zasebnih vlagateljev,

F.

ker je bila v sklepih konference o recikliranju bioloških odpadkov v Evropi 15. februarja 2010 v Barceloni, ki so se je udeležili tudi Svet, Komisija in Evropski parlament (13), izjava, da je treba oblikovati evropski zakonodajni okvir o bioloških odpadkih, saj je zdaj prelomni trenutek za spodbujanje take ureditve,

G.

ker bi morala biti posebna direktiva o bioloških odpadkih dovolj prilagodljiva, da bi upoštevala različne razpoložljive možnosti ravnanja, obenem pa obstaja veliko spremenljivk in lokalnih vidikov, ki jih je treba upoštevati,

H.

ker obstaja zaradi zelo različnih politik držav članic pri ravnanju z biološkimi odpadki še neizrabljen potencial; ker je potrebno boljše ravnanje s temi odpadki, da bi dosegli učinkovito in trajnostno upravljanje virov; ker bi bilo treba povečati ločeno zbiranje bioloških odpadkov, da bi uresničili cilje za recikliranje in obnovljive vire energije ter s tem prispevali k uresničevanju ciljev strategije EU 2020, zlasti v okviru vodilne pobude za učinkovito rabo virov,

I.

ker ločeno zbiranje omogoča zlasti optimalno ravnanje z nekaterimi vrstami bioloških odpadkov, na primer kuhinjskimi odpadki na ravni potrošnikov in gostinstva ter biološko razgradljivimi odpadki in odpadki, primernimi za kompostiranje, iz gostinskih obratov, ki uporabljajo posodo in pribor za enkratno uporabo,

J.

ker kompostiranje bioloških odpadkov omogoča recikliranje proizvodov, ki so biološko razgradljivi in primerni za kompostiranje in zajeti v pobudi Skupnosti (pobuda za vodilni trg),

K.

ker je treba določiti standarde kakovosti na ravni EU za ravnanje z biološkimi odpadki in kakovost komposta; ker bo ureditev meril kakovosti za kompost, ki bo zajemala celovit pristop in zagotovila sledljivost, kakovost in varno uporabo, omogočila večje zaupanje potrošnikov v ta proizvod; ker bi bilo treba kompost oceniti glede na njegovo kakovost, tako da uporaba komposta ne bo imela škodljivega učinka na tla in podtalnico, zlasti na kmetijske proizvode, ki se pridelajo v takih tleh,

L.

ker so za uresničitev ciljev za preusmeritev bioloških odpadkov z odlagališč zaradi slabega izvajanja teh ciljev potrebne dodatne zakonodajne smernice,

M.

ker bodo morda potrebni zaščitni ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da zaradi uporabe komposta ne bo prišlo do onesnaževanja tal ali podtalnice,

N.

ker je treba preučiti in ovrednotiti tudi možnosti za uporabo komposta slabe kakovosti, da ne bi ogrozili okolja ali zdravja ljudi, in ker bi ustrezna opredelitev na ravni EU, kdaj je kompost proizvod in kdaj odpadek, omogočila državam članicam lažje odločanje o vprašanjih uporabe komposta,

O.

ker je Evropa, gospodarna z viri, ena vodilnih pobud strategije Evropa 2020 in je zato treba spodbujati učinkovito rabo virov; ker recikliranje bioloških odpadkov prispeva k učinkovitejši rabi virov,

P.

ker vlažni biološki odpadki zmanjšujejo učinkovitost sežiganja; ker direktiva o proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije posredno spodbuja sežiganje bioloških odpadkov; ker lahko biološki odpadki bolje prispevajo k boju proti podnebnim spremembam, če jih recikliramo v kompost za izboljšanje kakovosti tal, in k skladiščenju ogljika, tega pa sedaj direktiva o proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije ne spodbuja,

Q.

ker je anaerobna razgradnja za proizvodnjo bioplina učinkovit način energetske predelave, tako pridobljeno pregnito blato pa se lahko uporabi za proizvodnjo komposta,

R.

ker mora biti glavni cilj primernega ravnanja z biološkimi odpadki rezultat, kar pomeni, da lahko ostanejo na razpolago vse tehnološke možnosti za ravnanje z biološkimi odpadki za spodbujanje inovacij, znanstvenih raziskav in konkurenčnosti,

S.

ker je med prehodom na družbo recikliranja in razvojem gospodarstva z nizkimi emisijami ogljika ter možnostmi za nova zelena delovna mesta na tem področju precejšnja sinergija, zato je treba tudi nameniti sredstva za raziskave o vplivu delovnega okolja na zbiranje bioloških odpadkov in ravnanje z njimi,

T.

ker bi morale Komisija in države članice spodbujati dejavnosti za povečevanje okoljske ozaveščenosti na tem področju, zlasti v šolah, da bi spodbudili trajnostno ravnanje s trdnimi komunalnimi odpadki in povečali ozaveščenost javnosti glede prednosti ločenega zbiranja; ker imajo občine in komunalna podjetja pomembno vlogo pri svetovanju in obveščanju javnosti o preprečevanju nastajanja odpadkov,

U.

ker biološki odpadki tvorijo več kot 30 % trdnih komunalnih odpadkov; ker je v Evropski uniji čedalje več bioloških odpadkov, če ti končajo na odlagališčih, pa predstavljajo pomemben vir emisij toplogrednih plinov in drugih negativnih vplivov na okolje, zaradi česar je ravnanje z odpadki četrti najpomembnejši vir toplogrednih plinov,

V.

ker biološki odpadki iz gospodinjstev niso edini, ki se v praksi trajnostno obdelujejo,

W.

ker bi bilo treba ravnanje s tovrstnimi odpadki strukturirati v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje nastajanja in zmanjševanje, ponovna uporaba, recikliranje, druge vrste predelave, zlasti v zvezi s pridobivanjem energije, kot zadnja možnost pa odlaganje (v skladu s členom 4 okvirne direktive o odpadkih, ki določa, da je recikliranje bioloških odpadkov boljše od sežiganja, saj s tem preprečimo nastajanje metana ter prispevamo k boju proti podnebnim spremembam s skladiščenjem ogljika in izboljšanjem kakovosti zemlje); ker je preprečevanje nastajanja prednostni cilj ravnanja z biološkimi odpadki in ker omogoča zlasti izogibanje živilskim in zelenim odpadkom, recimo prek boljšega načrtovanja javnih parkov z rastlinami in drevesi, ki ne potrebujejo intenzivnega vzdrževanja,

X.

ker je treba to vprašanje obravnavati iz celovite perspektive energetske politike in politike varstva tal ter v skladu s cilji glede blaženja podnebnih sprememb, če želimo napredovati proti okoljsko učinkovitemu ravnanju z biološkimi odpadki; ker je dodatna prednost ohranjanje biološke raznovrstnosti, ko se biološki odpadki uporabljajo kot nadomestilo za šoto, s čimer se zaščitijo mokriščni ekosistemi,

Y.

ker lahko anaerobna razgradnja za proizvodnjo bioplina iz bioloških odpadkov koristno prispeva k trajnostnemu ravnanju z viri v EU in k trajnostnemu izpolnjevanju ciljev glede obnovljive energije v EU,

Z.

ker bi bilo treba biološke odpadke obravnavati kot dragocen naravni vir za proizvodnjo kakovostnega komposta, s čimer bi prispevali k boju proti degradaciji tal v Evropi, ohranjanju rodovitnosti tal, zmanjšanju uporabe kemičnih gnojil v kmetijstvu, zlasti gnojil na podlagi fosforja, in povečanju zmogljivosti tal za zadrževanje vode,

AA.

ker države članice uporabljajo različne sisteme ravnanja z odpadki, odlaganje trdnih komunalnih odpadkov pa je v Evropski uniji še vedno najpogosteje uporabljan postopek, čeprav je za okolje to najslabša rešitev,

AB.

ker ima proizvodnja goriva za prevoz iz bioloških odpadkov pomembno prednost za okolje,

AC.

ker je treba na področju ravnanja z biološkimi odpadki spodbujati znanstvene raziskave in tehnološke inovacije,

AD.

ker ločeno zbiranje zdaj omogoča preprečevanje kontaminacije in spodbuja pridobivanje kakovostnega komposta z zagotavljanjem kakovostnih materialov za recikliranje bioloških odpadkov ter boljšo učinkovitostjo energetske predelave,

AE.

ker študije in izkušnje, ki so na voljo v državah članicah, kažejo, da je pomembno ločeno zbiranje odpadkov, ki je izvedljivo, pa tudi okoljsko in ekonomsko trajnostno, moralo pa bi biti tudi obvezno; ker mora biti ločeno zbiranje pogoj za proizvodnjo visokokakovostnega komposta,

1.

odločno poziva Komisijo, naj pregleda veljavno zakonodajo za biološke odpadke, da bo ob upoštevanju načela subsidiarnosti pripravila predlog posebne direktive do konca leta 2010, ki bo med drugim vključevala:

2.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo v nacionalnih emisijskih načrtih količinske opredelitve zmanjšanja ekvivalenta CO2, ki bo doseženo z recikliranjem in kompostiranjem;

3.

ugotavlja, da bi prihodnji okvir Evropske unije za veliko držav članic zagotovil pravno svetovanje in pojasnitev ter jih spodbujal k naložbam na področju ravnanja z biološkimi odpadki; odločno poziva Komisijo, naj države članice podpre pri uvajanju sistemov za ločevanje odpadkov in pripravi obvezujoče in ambiciozne načrte za recikliranje tovrstnih odpadkov;

4.

opominja, da šesti okoljski akcijski program Skupnosti 2001–2010 z dne 22. julija 2002 v svojem členu 8(2)(iv) zavezuje Komisijo k razvoju zakonodaje za ravnanje z biološkimi odpadki kot eno prednostnih nalog, da bi dosegli cilj trajnostne uporabe naravnih virov in odpadkov ter ravnanja z njimi, vendar osem let kasneje zakonodajni predlog še vedno ni v pripravi, kar je nesprejemljivo;

5.

poziva Komisijo, naj v svoji presoji vplivov opredeli boljši sistem ravnanja z biološkimi odpadki glede recikliranja ločeno zbranih bioloških odpadkov, uporabe kompostiranja za kmetijske in ekološke koristi, mehanske/biološke možnosti obdelave in uporabe bioloških odpadkov kot vir za pridobivanje energije; meni, da bi na tej presoji morala temeljiti priprava novega pravnega okvira Evropske unije o biološko razgradljivih odpadkih;

6.

odločno poziva Komisijo, naj v skladu s členom 6 okvirne direktive o odpadkih skupaj z državami članicami določi merila za proizvodnjo in uporabo komposta visoke kakovosti ter sprejme minimalne zahteve za končne proizvode, ki bodo omogočale razvrščanje po kakovosti različnih načinov uporabe za različne komposte, pridobljene z obdelavo bioloških odpadkov, in sicer v sklopu strategije, ki bo temeljila na celovitem pristopu, s čimer bosta poleg kakovosti zagotovljeni tudi sledljivost in varna uporaba proizvoda;

7.

meni, da je anaerobna razgradnja zlasti uporabna za biološke odpadke, ker daje s hranili bogate snovi za izboljšanje tal, pregnito blato in bioplin, ki je obnovljiva energija, ki se lahko pretvori v biometan ali uporabi za pridobivanje električne energije za pokritje osnovnih obremenitev;

8.

meni, da je povezanost sežiganja bioloških odpadkov s pridobivanjem energije pomemben pogoj za to, da postane sežiganje bioloških odpadkov sprejemljiva možnost v hierarhiji ravnanja z odpadki,

9.

poudarja, da je treba biti pri recikliranju bioloških odpadkov za proizvodnjo energije pozoren na vidike energetske učinkovitosti in trajnostnega razvoja ter predvsem da je treba tako proizvodnjo uporabiti na čim učinkovitejši način, zato ponavlja, da je ločeno zbiranje odpadkov ključno za izpolnjevanje zahtev iz direktive o odlagališčih (14), da bi zagotovili vir kakovostnih snovi za reciklažo bioloških odpadkov in izboljšali učinkovitost pridobivanja energije;

10.

ugotavlja, da je treba pustiti odprta vsa tehnološka orodja in vse možnosti za kar najboljše recikliranje ali pridobivanje bioplina, če naj bi povečali stopnje preusmeritve, recikliranja in pridobivanja bioplina;

11.

meni, da so biološki odpadki pomemben obnovljiv vir za proizvodnjo električne energije ter biogoriva za prevoz in plina za uporabo v plinskih omrežjih, saj se biometan (ki sestoji večinoma iz metana – 50–75 % – in ogljikovega dioksida) pridobiva s prečiščevanjem bioplina, ter poziva Komisijo, naj preuči in spodbudi možnosti za uporabo bioloških odpadkov za pridobivanje bioplina;

12.

poudarja, da je treba biološke odpadke bolj preusmerjati stran od odlagališč; v zvezi s tem ugotavlja, da lahko biološki odpadki prispevajo k cilju EU najmanj 20 % obnovljive energije do leta 2020 ter cilju direktive EU o kakovosti goriv; opominja, da direktiva o obnovljivih virih podpira uporabo vseh vrst biomase, tudi bioloških odpadkov za energetske namene, kot obnovljivega vira energije, in da biogoriva iz odpadkov štejejo dvojno na poti k dosegi cilja 10 % glede obnovljivih virov energije v prometu; zato poziva države članice, naj upoštevajo pridobivanje energije iz biološko razgradljivih delov odpadkov v svoji nacionalni zakonodaji kot del celovite politike glede hierarhije odpadkov ter si izmenjajo zamisli o najboljši praksi;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpira znanstvene raziskave in tehnološke inovacije na področju ravnanja z biološkimi odpadki;

14.

poziva Komisijo k nadaljnjemu sodelovanju pri raziskavah metod obdelave bioloških odpadkov za boljšo presojo koristi v povezavi s prstjo predelavo energije in vplivi na okolje;

15.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo dejavnosti za povečanje okoljske ozaveščenosti o bioloških odpadkih, zlasti v šolah in višjih izobraževalnih ustanovah, da bi spodbudili boljše vedenjske vzorce glede preprečevanja nastajanja odpadkov in trajnostno ravnanje z biološkimi odpadki in trdnimi komunalnimi odpadki ter povečali ozaveščenost javnosti o preprečevanju nastajanja odpadkov in recikliranju ter prednostih ločenega zbiranja in biološke obdelave bioloških odpadkov; v zvezi s tem poudarja, kako pomembna je vloga mest, občin in komunalnih podjetij pri svetovanju in pripravi informacij za državljane s področja preprečevanja nastajanja odpadkov,

16.

meni, da je treba obdelane biološke odpadke uporabiti za ohranjanje organske snovi in sklenitev krogotokov hranilnih snovi, zlasti fosfatnega tokokroga, tako da se jih reciklira v tla; zato poziva Komisijo, naj prizna, da je treba preskusiti, ali politike prispevajo k omilitvi nesprejemljivo hitrega izrabljanja svetovnih fosfatnih virov;

17.

poudarja, da je treba biološke odpadke, ki ne vsebujejo škodljivih snovi, obravnavati kot dragocen naravni vir za proizvodnjo kakovostnega komposta;

18.

meni, da je prihodnost kmetijstva odvisna tudi od ohranjanja in obnavljanja rodovitnosti tal; ugotavlja, da lahko uporaba kakovostnega komposta v kmetijstvu prispeva k ohranjanju rodovitnosti tal, povečanju zmogljivosti tal za zadrževanje vode, zmogljivosti za vezavo ogljika in zmanjšanju uporabe sintetičnih gnojil; poudarja vlogo držav članic pri zagotavljanju kakovostnega komposta na kmetijskih zemljiščih;

19.

opozarja, da je pline, ki se sproščajo pri kompostiranju snovi na odlagališčih, le težko nadzorovati, kar utegne biti resna nevarnost za okolje in ozračje; opozarja tudi, da k pravilno zasnovanemu kompostiranju predvsem bioloških komunalnih odpadkov sodi tudi varstvo podtalnice pred izcednimi vodami iz kompostišča;

20.

poudarja, da ima kombinacija kompostiranja in fermentacije ločeno zbranih bioloških odpadkov, če je mogoča, nedvomno prednosti za uresničitev teh ciljev na različnih ravneh (boj proti segrevanju podnebja, degradacija tal in erozija prsti, doseganje ciljev obnovljive energije) in jo je treba spodbujati;

21.

zato poziva Komisijo, naj predlaga nacionalne cilje za recikliranje bioloških odpadkov, da bi bilo manj takih odpadkov pri drugih, manj zaželenih rešitvah za ravnanje z odpadki, na primer odlaganju na odlagališčih ali sežiganju;

22.

opozarja, da mora ravnanje s tovrstnimi odpadki na splošno slediti hierarhiji postopkov za njihovo obdelavo: preprečevanje nastajanja, recikliranje, drugi načini predelave, med drugim za pridobivanje energije, ter odlaganje kot zadnja rešitev (Direktiva 1999/31/ES, člen 5, in Direktiva 2008/98/ES (15)); poziva Komisijo, naj odločneje zagotavlja spoštovanje in uporabo določb o odlaganju odpadkov v vsej Uniji;

23.

ugotavlja, da se veljavni nacionalni zakonodajni ukrepi in sistemi ravnanja z odpadki med državami članicami razlikujejo in da je odlaganje trdnih komunalnih odpadkov v Evropski uniji še vedno najpogosteje uporabljen postopek; poziva države članice, naj povečajo svoje sodelovanje in izmenjavo najboljše prakse na področju ravnanja z biološkimi odpadki;

24.

meni, da je mehansko-biološka obdelava učinkovita možnost, pri kateri se velike količine gnijočih odpadkov uporabi za kompostiranje, anaerobno razgradnjo in pridobivanje energije;

25.

meni, da so potrebne finančne spodbude za širitev tega ločenega zbiranja in drugih sistemov upravljanja bioloških odpadkov, ki kar najbolje izkoristijo obnovo virov;

26.

poudarja, da je treba izboljšati upravljanje z odpadki in bolje uskladiti standarde kakovosti za kompost, da bi spodbudili razvoj evropskega trga za kompost;

27.

meni, bi moralo biti načelo „onesnaževalec plača“ podlaga za povračilo povečanih stroškov zaradi vnosa škodljivih snovi, tako da negativni zunanji dejavniki uporabe bioloških odpadkov ne bi bremenili kmetijstva;

28.

poudarja, da v številnih državah članicah nekaj infrastrukture že obstaja, vendar so potrebne finančne spodbude, da bi oblikovali in razvili morebitne trge za kompost, pregnito blato, bioenergijo in biogorivo iz bioloških odpadkov;

29.

poudarja okoljske koristi proizvodnje goriv za prevoz iz bioloških odpadkov; poziva države članice, naj glede na hierarhijo ravnanja z odpadki upoštevajo te koristi pri izvajanju okvirne direktive o odpadkih, ter Komisijo, naj jih upošteva pri pripravi smernic o izvajanju;

30.

poziva Komisijo, naj v vse sedanje ali dodatne študije učinka vključi vprašanje, katere vrste ekonomskih spodbud, skladov ali pomoči bi lahko uporabili ali ustvarili za razvoj in izvajanje tehnologij, ki omogočajo pravilno ravnanje z biološkimi odpadki;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/56

A.

ker je bila v finančnem sektorju in nekaterih javnih družbah politika prejemkov za kategorije zaposlenih, ki s svojo poklicno dejavnostjo bistveno vplivajo na profil tveganja podjetja ali družbe, takšna, da je spodbujala transakcije za kratkoročno dobičkonosnost, kot posledica pa so se čedalje bolj tvegani poslovni modeli razvili do take mere, da so bili v škodo delavcev, varčevalcev in vlagateljev ter trajnostne rasti na splošno,

B.

ker je Komisija v svoji zeleni knjigi o korporativnem upravljanju finančnih institucij in politiki prejemkov poudarila, da so bile finančne institucije zaradi pomanjkanja učinkovitih kontrolnih mehanizmov izpostavljene prevelikim tveganjem in da bi bilo treba pri korporativnem upravljanju upoštevati stabilnost finančnega sistema, ki je odvisen od dejanj številnih udeležencev,

C.

ker so neprimerne strukture prejemkov nekaterih finančnih institucij, ki spodbujajo prekomerna in nepremišljena tveganja, prispevale k kopičenju tveganj, zaradi katerih je prišlo do sedanje finančne, gospodarske in socialne krize ter so zato glavna skrb oblikovalcev politike in regulatorjev,

D.

ker morajo finančne institucije kot del svoje družbene odgovornosti na celovit način upoštevati družbeno okolje, v katerem delujejo, pa tudi interese vseh sodelujočih strani, na primer strank, delničarjev in zaposlenih,

E.

ker so se na svetovni, evropski in nacionalni ravni začele izvajati številne pobude za obravnavanje sporne prakse prejemkov in ker je bistveno, da se na svetovni ravni sprejme usklajen pristop ter tako zagotovijo enaki konkurenčni pogoji, pa tudi globalna konkurenčnost Evrope in spodbujanje trajnostne in poštene konkurence med trgi,

F.

ker je v načelih premišljene prakse nadomestil, ki jih je sprejel Forum za finančno stabilnost in so jih potrdili voditelji skupine G-20, opredeljenih pet elementov za premišljeno prakso prejemkov in ker je treba upoštevati pomen spodbujanja sočasnega izvajanja teh načel,

G.

ker je treba dogovorjena načela in že sprejete ukrepe glede politike prejemkov nenehno pregledovati in po potrebi prilagoditi, da se po vsej Evropi ustvarijo enotne razmere in da se zagotovi konkurenčnost evropske finančne industrije na svetovni ravni,

H.

ker so različne znanstvene študije in praktične izkušnje pokazale, da je vpliv nezavezujočih priporočil na politiko prejemkov omejen, zaradi česar je treba uvesti močnejši instrument, ki bo zagotovil spoštovanje teh načel,

I.

ker je Komisija v svojem poročilu navedla, da je kljub spodbudi, ki jo je dala kriza, za izvedbo korenite reforme na področju plačnih politik, le 16 držav članic delno ali v celoti izvedlo priporočilo Komisije,

1.

pozdravlja pobude, ki sta jih sprejela Komisija in Forum za finančno stabilnost glede politike prejemkov v finančnem sektorju in javnih družbah na splošno; vendar meni, da bi bilo treba pri uvajanju dodatne regulacije za finančne institucije na področju politike prejemkov in kapitalskih zahtev sorazmerno upoštevati velikost finančne družbe in torej prispevek njenih dejavnosti k sistemskemu tveganju;

2.

je seznanjen s predlogi iz poročila v zvezi z direktivami o kapitalskih zahtevah, da bi za politiko prejemkov v finančnem sektorju veljala zavezujoča načela;

3.

poudarja, da bi morali odločitev, ali naj finančna institucija ali javna družba ima komisijo za prejemke, sprejeti nadzorni organi; to bi morali storiti na način, ki je ustrezen glede na njihovo velikost in notranjo organizacijo ter naravo, področje in zapletenost njihovega delovanja; meni, da mora politiko prejemkov opredeliti komisija za prejemke, ki mora biti neodvisna in odgovorna delničarjem in nadzornikom, pri oceni pobud sistema nadomestil pa mora – kadar nadzornik meni, da je to ustrezno, tesno sodelovati z odborom za tveganja v družbi;

4.

poudarja, da mora imeti komisija za prejemke dostop do vsebine pogodb, s tem da so pogodbe, ki jih pregleduje, zasnovane tako, da omogočajo kaznovanje dejanj hude malomarnosti z zmanjšanjem plačil. Do hude malomarnosti pride zlasti kadar ni spoštovana dolžnost nujne skrbnosti. V tem primeru mora komisija za prejemke zagotoviti, da zmanjšanje plačil ni le simbolične narave, temveč znatno prispeva k plačilu povzročene škode. Prav tako je treba finančne institucije pozvati k uporabi malusa, kar pomeni, da je treba vrniti nadomestilo za uspešnost, če se ugotovi, da je bila uspešnost nizka;

5.

meni, da morajo biti predsednik in člani komisije za prejemke z glasovalno pravico člani upravnega organa, ki v finančni instituciji ali javni družbine opravljajo nobene izvršilne funkcije. Meni, da bi se morali direktorji in člani odbora izogibati temu, da bi bili istočasno v odborih drugih družb, če obstaja možnost, da bi prišlo do navzkrižja interesov;

6.

meni, da bi morali, kjer je to ustrezno, delničarji imeti možnost prispevati k opredelitvi vzdržne politike prejemkov in bi lahko v ta namen imeli možnost, da bi na skupščini družbe z nezavezujočim glasovanjem o poročilu o prejemkih izrazili svoje mnenje o tej politiki;

7.

poudarja, da bi morala nadomestila članov neizvršnega odbora vsebovati le fiksno plačo, ne pa plače po učinku ali na podlagi tečaja delnic;

8.

poudarja, da bi morali biti člani, odgovorni za nadzor tveganja, neodvisni od poslovnih enot, ki jih nadzorujejo, in da bi morali imeti ustrezno moč ter prejemati nadomestilo neodvisno od uspešnosti teh enot;

9.

poudarja, da bi prejemki morali biti prilagojeni vsem vrstam tveganj, sorazmerni z izidi tveganj in občutljivi na časovni vidik sedanjih in možnih tveganj, ki vplivajo na splošno uspešnost in stabilnost družbe;

10.

poudarja, da pri upravljanju javnih družb direktorjev ne smejo voditi le osebni finančni interesi; meni, da so v mnogih primerih osebni finančni interesi direktorjev, ki prejemajo variabilne prejemke, v nasprotju z dolgoročnimi interesi družbe, tudi z interesi zaposlenih in delničarjev;

11.

meni, da bi morali biti sistemi nadomestil sorazmerni z velikostjo, notranjo organizacijo in zapletenostjo finančnih institucij, odražati pa bi morali raznolikost različnih finančnih sektorjev, kot so bančništvo, zavarovanja in upravljanje skladov;

12.

poudarja, da mora ureditev upravljanja operativnega tveganja višjega vodstva, prevzemalcev tveganja in nadzora revidirati nadzornik, ki opravi tudi temeljite preglede; meni, da bi takšni postopki morali veljati tudi za zaposlene, ki jih skupni prejemki, vključno s pokojninskimi prispevki, uvrščajo v isti plačilni razred kot te kategorije osebja;

13.

meni, da bi morale stopnje variabilnih prejemkov temeljiti na vnaprej določenih in izmerljivih merilih učinkovitosti, ki bi morala spodbujati dolgoročno vzdržnost družbe;

14.

poudarja, da bi morala nadomestila za uspešnost povezati skupni znesek prejemkov s splošno uspešnostjo družbe in kapitalsko osnovo družbe, posamezna nadomestila zaposlenih za uspešnost pa bi morala temeljiti na skupni oceni uspešnosti posameznika, poslovne enote in skupnih izidov družbe;

15.

meni, da je osebni finančni interes direktorjev, povezan z variabilnimi prejemki, pogosto v navzkrižju z dolgoročnim interesom družbe; poudarja, da mora biti politika prejemkov direktorjev in drugih zaposlenih, ki so odgovorni za tvegane odločitve, skladna z uravnoteženim in pravilno delujočim sistemom za obvladovanje tveganj in da mora biti med fiksnimi in variabilnimi prejemki ustrezno razmerje; nujno poziva k splošni uvedbi ukrepov, s katerimi bi zmanjšali ali celo ukinili variabilne prejemke za tiste kategorije zaposlenih, ki s svojim delom povzročijo poslabšanje rezultatov družbe;

16.

meni, da bi bilo treba pri določitvi stopnje variabilnih nadomestil upoštevati kvantitativne ukrepe, pa tudi merila uspešnosti glede na kakovost;

17.

meni, da zagotovljene premije ne bi smele biti del sistemov nadomestil;

18.

meni, da mora biti razlika med najvišjimi in najnižjimi prejemki v podjetju ali družbi razumna – ne zgolj iz etičnih razlogov, pač pa tudi zaradi socialne pravičnosti in gospodarske zdržnosti;

19.

poudarja, da bi morale družbe vzpostaviti notranji postopek, ki bi ga odobril nadzornik za reševanje sporov, do katerih bi lahko prišlo med upravljavci tveganj in operativnimi enotami;

20.

poudarja, da je treba ta načela razširiti na prejemke vseh zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti bistveno vplivajo na profil tveganj družbe, v kateri delajo, tudi tistih, ki opravljajo naloge višjega vodstva, prevzemalcev tveganja in nadzora, ter zaposlenih, ki jih skupni prejemki, vključno s pokojninskimi prispevki, uvrščajo v isti plačilni razred;

21.

poudarja, da zavarovanje za direktorje in uradnike v primeru odgovornosti, ki ščiti direktorje družb, uradnike in višje vodstvo pred zahtevki zaradi tveganih ali malomarnih odločitev ali ukrepov, ki so jih sprejeli pri upravljanju poslov, ni skladno z vzdržnim upravljanjem tveganj na področju prejemkov;

22.

poudarja, da morajo biti variabilni in fiksni prejemki uravnoteženi;

23.

predlaga, da se variabilni prejemki izplačajo le, če so vzdržni glede na finančno stanje in kapitalsko osnovo institucije in utemeljeni glede na dolgoročno uspešnost družbe; meni, da bi morali imeti pristojni nadzorni organi pravico, da za finančne institucije omejijo skupno vsoto variabilnih prejemkov za okrepitev lastniškega kapitala;

24.

poudarja, da je treba znaten delež variabilne sestavine prejemka odložiti za dovolj dolgo obdobje; obseg deleža in trajanje odloga je treba določiti v skladu s poslovnim ciklom, z naravo poslovanja, njegovimi tveganji in dejavnostmi uslužbenca; pravica do prejemkov, izplačljivih v skladu z dogovorom o odložitvi, se ne bi smela pridobiti pred pravico do sorazmerno plačljivih prejemkov; vsaj 40 % variabilne sestavine prejemka je treba odložiti; v primeru zelo visokega zneska variabilne sestavine prejemka je treba odložiti plačilo vsaj 60 % zneska, pri čemer odlog ne sme trajati manj kot pet let;

25.

meni, da bi moral biti znaten delež variabilnega nadomestila dodeljen v negotovinskih instrumentih, kot so podrejeni dolg, varnostni kapital, delnice ali instrumenti, vezani na delnice, če taki instrumenti pomenijo spodbudo, skladno z ustvarjeno dolgoročno vrednostjo in časovno razsežnostjo tveganja;

26.

meni, da bi se morala politika prejemkov uporabljati za vse prejemke, vključno s pokojninami in plačami, da se izognemo špekuliranju s premijami; nadalje meni, da bi morale biti pokojninske premije dodeljene v obliki negotovinskih instrumentov, kot so podrejeni dolg, varnostni kapital, delnice ali instrumenti, vezani na delnice, za uskladitev z dolgoročnimi spodbudami;

27.

predlaga, da se odpravnina („zlata padala“) v primerih predčasne prekinitve pogodb omeji na največ dve leti fiksne sestavine direktorskih plač in da se odpravi v primeru neizpolnjevanja obveznosti ali prostovoljnega odhoda;

28.

poziva, naj se pri opredeljevanju politike prejemkov upošteva enakost med ženskami in moškimi;

29.

ponovno poudarja, da je treba kaznovati vse oblike diskriminacije v družbah, zlasti pri opredeljevanju politike prejemkov, pri razvoju poklicne poti in v postopku zaposlovanja direktorjev;

30.

meni, da bi morale družbe jasno, podrobno in pravočasno razkrivati informacije o svoji praksi nadomestil in da bi nadzorni organi morali imeti dostop do vseh informacij, ki jih potrebujejo za oceno skladnosti z veljavnimi načeli;

31.

poziva družbe v državni lasti, naj kot druge družbe izvajajo popolno preglednost glede svoje politike prejemkov in bonusov;

32.

poziva tudi k objavi podrobnosti o pokojninski in dodatni pokojninski ureditvi v družbah, tudi tistih v državni lasti;

33.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja priporočila z dne 30. aprila 2009 o plačni strukturi in prilagoditvi tveganj v skladu z načeli, ki jih je opredelil odbor za finančno stabilnost in septembra 2009 potrdila skupina G20;

34.

poziva Komisijo, naj sprejme trdna zavezujoča načela o politiki prejemkov v finančnem sektorju na podlagi predlogov za bančništvo v poročilu o direktivi o kapitalski ustreznosti, ter obveznost javnega razkritja, ki temelji na postopku „upoštevaj ali pojasni“ za družbe, ki teh načel ne upoštevajo;

35.

poziva nadzornike v finančnem sektorju, naj izvajajo načela za nadomestila in metodologijo za oceno standardov, ki jih je januarja 2010 predlagal Baselski odbor za bančni nadzor;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo skupno mednarodno strukturo za razkritje števila posameznikov v plačilnih razredih nad enim milijonom evrov, da bodo zajeti glavni elementi plače, bonusi, dolgoročne nagrade in pokojninski prispevki;

37.

poziva Komisijo, naj preuči vlogo notranjih in zunanjih revizorjev kot del zagotavljanja celotnega spektra učinkovitega upravljanja družb;

38.

poziva Komisijo, naj preuči krepitev vloge neizvršnih direktorjev, tudi tako, da jim družbe omogočajo stalno usposabljanje in neodvisne svežnje prejemkov, ki odražajo njihovo neodvisno vlogo, ter dodeli nadzornikom pooblastila za pogovore z osebami, ki jim je bilo to odobreno;

39.

poziva Komisijo, naj v svojih zakonodajnih predlogih pojasni vlogo nadzornih organov v politiki prejemkov;

40.

poudarja, da se variabilni prejemki ne smejo izplačevati s pomočjo sredstev ali metod, ki omogočajo izogibanje plačevanju davkov na dohodek za te prejemke;

41.

poziva, naj se zagotovi, da se regulacija prejemkov ne bo izvajala na škodo temeljnih pravic, zagotovljenih s pogodbami, zlasti pravice socialnih partnerjev, da v skladu z nacionalno zakonodajo in tradicijo sklepajo in izvajajo kolektivne pogodbe;

42.

poziva Komisijo, naj vzpostavi okvir Evropske unije za krizno upravljanje, da bi tako preprečili novo finančno krizo, ob upoštevanju pobud, ki jih sprejmejo mednarodna telesa, kot sta skupina G20 in Mednarodni denarni sklad;

43.

poziva Komisijo, naj spodbudi države članice, da bi javne družbe in družbe za finančne storitve opomnile na njihovo družbeno odgovornost, omadeževano javno podobo in potrebo po dobrem zgledu v mednarodni družbi blaginje;

44.

meni, da je nadaljevanje poslovanja ali ohranjanje podružnic v nesodelujočih državah na splošno v nasprotju z dolgoročnim interesom družb, in poziva k oblikovanju evropske strategije za boj proti davčnim oazam, da bi začeli uresničevati izjave skupine G20 v Londonu in Pittsburghu;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter regulativnim organom EU in nacionalnim regulativnim organom.

2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/61

A.

ker v Uniji obstaja notranji trg za bančne storitve, in ne skupka med seboj neodvisnih storitev, notranji trg pa je odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

B.

ker je sedanja mednarodna ureditev za obvladovanje krize v bančnem sektorju nezadostna,

C.

ker se je izkazalo, da so obstoječi nadzorni mehanizmi EU in mednarodni nadzorni mehanizmi za finančni sektor neučinkoviti pri preprečevanju ali zadostnem omejevanju širjenja negativnih vplivov,

D.

ker so stroški obvladovanja krize preveč obremenili davkoplačevalce, rast in delovna mesta,

E.

ker je za minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ki nastanejo pri vsaki krizi finančnih trgov in institucij, nujno sodelovanje pri delitvi bremena, najprej delničarjev in nato upnikov,

F.

ker so bili zaradi neobstoja ali neustreznosti predpisov Unije in nadzora sprejeti neusklajeni ukrepi nacionalnih organov, kar je povečalo tveganje protekcionizma in izkrivljanja konkurence, med drugim z državno pomočjo, ogrožena pa je tudi gradnja notranjega trga finančnih storitev,

G.

ker bi bil enoten pristop k preprečevanju propada bančnih skupin bolj v skladu s konceptom notranjega trga,

H.

ker je močan notranji trg finančnih storitev odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

I.

ker morajo bančni akterji nujno prevzeti odgovornost in tako prispevati k uresničitvi osnovnega cilja obnove finančnih trgov, ki stremi k dolgoročnemu financiranju gospodarstva,

J.

ker morajo institucije EU zaradi krize in v skladu s pričakovanji državljanov v dialogu z G-2O in drugimi mednarodnimi forumi takoj oblikovati primeren okvir za ohranjanje finančne stabilnosti, minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ohranjanje osnovnih bančnih storitev in zaščito imetnikov vlog v primeru krize,

K.

ker finančna stabilnost in povezani finančni trgi zahtevajo čezmejni nadzor čezmejnih in sistemskih finančnih institucij,

L.

ker je namen okvira EU za čezmejno obvladovanje krize pooblastiti ustrezne organe za sprejemanje ukrepov, kar vključuje poseg v upravljanje bančnih skupin, če je to potrebno (zlasti, vendar ne izključno, v depozitnih bankah, kjer je možnost sistemskega tveganja),

M.

ker je namen zakonodajnega okvira EU za čezmejno obvladovanje krize prav tako ureditev čezmejnih bančnih skupin in posameznih bank, ki čezmejno poslujejo samo prek podružnic; ker bi morala za čezmejne bančne skupine veljati enotna ureditev,

N.

ker odločen odziv na krizo zahteva skladen in celovit pristop, ki vključuje boljši nadzor (izvajanje nove nadzorne strukture EU), boljše predpise (potekajoče pobude, kot so tiste v z zvezi z Direktivo 2006/48/ES, Direktivo 2006/49/ES, Direktivo 94/19/ES, nagrajevanjem vodstvenih delavcev itd.) in učinkovit okvir EU za obvladovanje krize za finančne institucije,

O.

ker bi bilo treba zaradi uničujočih posledic propadov za več držav in sektorjev ter gospodarstvo nasploh načelo „onesnaževalec plača“ razširiti na finančni sektor,

P.

ker bi bilo treba zgodnje posredovanje v bančnih krizah in njihovo reševanje sprožiti na podlagi jasno določenih meril, vključno s podkapitaliziranostjo, zmanjšano likvidnostjo ter znižanjem kakovosti in vrednosti sredstev; ker bi moralo biti posredovanje tesno vezano na sisteme zajamčenih vlog;

Q.

ker so potrebni strog kodeks ravnanja EU za poslovodstva in mehanizmi za preprečevanje neprimernega obnašanja, razviti pa bi jih bilo treba v skladu z mednarodnimi pobudami,

R.

ker je pomembno, da Komisija opravi celovito oceno učinka pri obravnavanju vprašanja, ali bi bile primerne nove smernice za upravljanje podjetij,

S.

ker bi morala Komisija po treh letih delovanja Evropskega bančnega organa (EBA), ureditve EU za reševanje bank, sklada EU za finančno stabilnost in enote za reševanje preučiti, ali bi bilo okvir za obvladovanje kriz ustrezno razširiti še na druge, nebančne finančne ustanove, vključno z zavarovalnicami ter upravljavci premoženja in skladov, vendar ne omejeno nanje; prav tako bi morala preučiti, ali bi bilo izvedljivo in primerno ustanoviti omrežje nacionalnih skladov za stabilnost za vse ustanove, ki ne sodelujejo v skladu EU za finančno stabilnost, kot je predlagano v priporočilu 3 v prilogi,

T.

ker bi se bilo treba izogniti moralnemu tveganju, da se prepreči prevzemanje prevelikih tveganj, potreben pa je tudi okvir, ki bo varoval sistem, in ne posameznih „prestopnikov“ v njem, zlasti pa se reševalnih skladov ne bi smelo uporabljati za reševanje delničarjev bank ali izplačevanje nagrad upravi za njen neuspeh;ker bi se morale institucije, ki uporabljajo ureditev EU za reševanje bank v tem kontekstu, spoprijeti s posledicami, kot so upravni in reševalni ukrepi; ker bi morala postati odprava „moralnega tveganja“ vodilno načelo pri prihodnjem finančnem nadzoru,

U.

ker je zaradi sedanjih gospodarskih, finančnih in socialnih težav, pa tudi številnih novih zakonskih zahtev za banke potreben postopen in razumen pristop, ne smejo pa postati ovira za ambiciozen in nujen program,

V.

ker prenos sredstev znotraj bančne skupine v nobenem primeru ne bi smel ogroziti finančne in likvidnostne stabilnosti prenosnika sredstev in bi ga bilo treba opraviti po pošteni tržni oceni oziroma ceni; ker bi bilo treba oblikovati jasna načela za ovrednotenje oslabljenih sredstev in za obravnavo podrejenih družb in podružnic s sedežem v gostiteljskih državah,

W.

ker bi morala Unija oblikovati skupno stališče, kdo naj ukrepa v primeru krize v finančnih institucijah, kaj naj bi naredil ter kdaj in kako,

X.

ker bi morali ukrepi za bančni sektor spodbujati realno gospodarstvo ter njegove potrebe po kratko- in dolgoročnem financiranju in naložbah,

Y.

ker bi bilo treba globoke vrzeli med nacionalnimi regulativnimi ureditvami in mehanizmi v primeru insolventnosti premostiti z usklajenim okvirom ter okrepljenim dialogom med nacionalnimi nadzorniki in organi v skupinah za čezmejno stabilnost,

Z.

ker je vse večja velikost, kompleksnost in medsebojna povezanost tako na regionalni kot na svetovni ravni pokazala, da ima lahko propad institucij, ne glede na njihovo velikost, stranske učinke za celoten finančni sistem, zato bi bilo treba postopoma in v več fazah vzpostaviti učinkovit okvir za reševanje kriznih razmer za vse banke, pri tem pa v začetku usmeriti pozornost v ustanove z najvišjo koncentracijo tveganja; ker bi moral takšen okvir za reševanje kriznih razmer čim bolj upoštevati podobna prizadevanja mednarodnih forumov,

AA.

ker omejeno število bank (čezmejne sistemske banke) zaradi svoje velikosti, kompleksnosti in medsebojne povezanosti v Evropi pomeni izredno visoko stopnjo sistemskega tveganja, kar zahteva nujno in ciljno usmerjeno posebno ureditev, medtem ko so za druge čezmejne finančne institucije potrebne bolj splošno pravične ureditve za reševanje,

AB.

ker okvir EU za obvladovanje kriz za to, da bo učinkovito omogočal posredovanje, zahteva skupen sklop pravil, ustrezna strokovna znanja in finančna sredstva, kar bi moral biti tudi osnovni temelj predlagane prednostne ureditve za čezmejne sistemske banke,

AC.

ker bi bilo treba nadzor, pristojnosti za zgodnje posredovanje in ukrepe, povezane z reševanjem, obravnavati kot tri medsebojno povezane korake k skupnemu okviru,

AD.

ker bi se morala pospešena posebna ureditev za sistemske banke srednje- ali dolgoročno razviti v splošno ureditev, ki bo zajemala vse čezmejne finančne institucije v Uniji, to pa bi moralo vključevati usklajeno ureditev EU za primer insolventnosti,

AE.

ker bi moral biti vsak sklad stabilnosti, ki se razvije za celotno Unijo, omejen samo na reševanje prihodnjih kriz in se ne bi smel uporabljati za poplačilo že opravljenih intervencij ali težave, ki izhajajo iz finančne krize v letih 2007 in 2008,

1.

zahteva od Komisije, naj Parlamentu do 31. decembra 2010 na podlagi členov 50 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije predloži enega ali več zakonodajnih predlogov o okviru EU za obvladovanje krize, skladu EU za finančno stabilnost in o enoti za reševanje, ki bodo upoštevali podrobna priporočila, navedena v prilogi, in pobude, ki so jih sprejeli mednarodni organi, kot sta skupina G-20 in Mednarodni denarni sklad, s ciljem zagotoviti enake konkurenčne pogoje za ves svet in na podlagi natančne analize vseh možnosti, vključno s presojo vplivov;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.

je mnenja, da bi bilo treba finančne posledice zahtevanega predloga pokriti z ustreznimi proračunskimi sredstvi (razen prispevkov v sklad EU za finančno stabilnost, za katere morajo biti odgovorne sodelujoče banke);

4.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.