29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti evropskega trga dela – Iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/01

Poročevalec: Wolfgang GREIF

Mikołaj Dowgielewicz, državni sekretar na poljskem ministrstvu za zunanje zadeve, je v dopisu z dne 30. novembra 2010 v imenu poljskega predsedstva Sveta EU Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil, da pripravi mnenje o naslednji temi:

Prihodnost evropskega trga dela: iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 120 glasovi za, brez glasov proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1

EESO v mnenju obravnava naslednje vidike zaposlovanja in trga dela:

a)	dosledno uporabo celotnega obstoječega zaposlitvenega potenciala vseh starostnih skupin kot izhodišče premagovanja demografskih izzivov;

b)	priložnosti in potrebe, ki so povezane z boljšim izkoriščanjem zaposlitvenega potenciala starejših, ter povečevanje makroekonomskega pomena „srebrne generacije“;

c)	ključne vidike sprememb, ki so potrebne, da se ustvari delovno okolje, ki bo ugodno za starejše.

1.2

Daleč najučinkovitejša strategija v zvezi s staranjem v Evropi je čim večji izkoristek obstoječega zaposlitvenega potenciala. To je mogoče doseči le z usmerjeno politiko rasti in povečanjem kakovostnih delovnih mest, ki zahtevajo prispevke za socialno varnost.

—	Prizadevanja za povečanje stopenj zaposlenosti starejših, ki temeljijo zlasti na spremembah pokojninskih sistemov, kar bi povzročilo poslabšanje pogojev dostopa in upravičenosti, zlasti predlogi za zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti, niso zadosten odziv na staranje družbe.

—

Prihodnje potrebe po financiranju za zagotavljanje pokojnin ne bodo določala demografska razmerja (med številom starejših in številom ljudi v delovno aktivni starosti), temveč razvoj stopnje ekonomske odvisnosti, torej razmerje med številom prejemnikov pokojnin in številom delovno aktivnega prebivalstva.

—	Če bo torej v prihodnjih desetletjih mogoče bistveno povečati vključevanje ljudi v delovno aktivni starosti na trg dela povsod v EU, bo povečanje stopnje ekonomske odvisnosti ostalo v obvladljivih mejah.

1.3

Polno izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti pomeni obsežno izvajanje politik, ki spodbujajo sodelovanje. Ta politika bi morala vključevati prilagoditev delovnih pogojev, ugodnih za starejše, širitev izobraževanja in usposabljanja, ustvarjanje kakovostnih in produktivnih delovnih mest, zagotavljanje učinkovitih sistemov socialne varnosti, obširne ukrepe za uskladitev poklicnega in družinskega življenja itd.

1.4

Demografski razvoj prinaša tudi možnosti za gospodarstvo in zaposlovanje. Po eni strani so starejši vse pomembnejši potrošniki, kar ustvarja zaposlitvene možnosti tudi za druge starostne skupine. Poleg tega pa staranje družbe prinaša tudi znatne zaposlitvene možnosti na strani ponudbe.

—	Število in kakovost delovnih mest, ki bodo nastala zaradi vpliva starejše delovne sile, bosta v glavnem odvisna od tega, kako bo aktivna politika storitev oblikovala „srebrno gospodarstvo“.

—	Zlasti v zdravstvu in negi, pa tudi v drugih sektorjih, bo predvsem pomembno izkoristiti povečano povpraševanje kot priložnost, ponuditi zaposlitev z dostojnimi delovnimi pogoji in poštenim plačilom ter posodobiti in profesionalizirati profil kvalifikacij.

1.5

Če naj se upokojitvena starost zviša, je treba zagotoviti, da bodo ljudje lahko delali dlje. To pomeni, da je treba ustvarjati delovna mesta in jih oblikovati tako, da bodo ljudje lahko delali do zakonsko določene upokojitvene starosti. Za to bo potrebna dosledna prenova v smeri delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše.

—	Ne gre le za vprašanje prilagajanja delovnih mest starejšim delavcem, ampak tudi za organizacijo dela, ki bo upoštevala proces staranja v vseh fazah poklicnega življenja.

—	Treba je sprejeti sveženj ukrepov, s katerimi se osebam v vseh starostnih skupinah omogoči dejanska možnost, da najdejo zaposlitev za daljši čas.

—	Delovne pogoje in okolje je treba prilagoditi delavcem različnih starosti. Treba je odpravljati diskriminacijo in negativne stereotipe v zvezi s starejšimi delavci.

—	Pri vseh ukrepih je odgovornost javnih oblasti in podjetij enako pomembna kot pripravljenost posameznikov, da delajo dlje, k čemur sodi tudi pripravljenost za vseživljenjsko učenje in zdravstveno varstvo.

1.6

Potrebna je temeljita prilagoditev delovnega okolja, pri čemer imajo velik pomen socialni partnerji na vseh ravneh. V točki 6.5 tega mnenja predlaga EESO v ta namen sveženj konkretnih predlogov za oblikovanje delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše. Pri tem je jasno, da to ne bi smelo izvajati pritiska nad starejšimi osebami ali pahniti v revščino ljudi, ki niso več zmožni delati.

2. Uvod

2.1

EESO je že večkrat izrazil stališče glede demografskih trendov in pri tem med drugim poudaril, da izzivi v zvezi s staranjem družbe na trgih dela zahtevajo celovite strategije. Pri tem je obravnaval položaj starejših na trgu dela v različnih kontekstih, priložnosti in potrebe v zvezi z večjo uporabo zaposlitvenih možnosti starejših ter drugih skupin na trgu dela. (1)

2.2

V zvezi s posledicami demografskih gibanj za pokojnine je EESO pred kratkim jasno izrazil, da veliko propagiran prehod na naložbene pokojninske sisteme ni zadosten odziv na staranje družbe. (2) To ne zmanjšuje niti stroškov niti tveganj. Ne prinaša nobenega prihranka stroškov, temveč na splošno povečuje stroške ali v najboljšem primeru prenaša breme stroškov, in ne izboljša varnosti, temveč ustvarja odvisnost od trgov kapitala in tako občutno povečanje tveganj za pokojnine. EESO je še vedno skrajno skeptičen glede tega, kako bi dvig zakonsko določene upokojitvene starosti pomagal reševati demografske izzive. Pomembneje je približati dejansko starost ob odhodu v pokoj zakonsko določeni upokojitveni starosti.

2.3

Glede na pričakovane demografske spremembe (stagnacija ali zmanjševanje števila ljudi v delovno aktivni starosti) je EESO navedel, da so ciljno usmerjena politika rasti in več delovnih mest, ki zahtevajo prispevke za socialno varnost, pomembna izhodišča za soočanje z izzivi staranja družbe. To velja tako za starejše kot za mlajše ljudi. Od tega bo odvisna tudi trajnostna zagotovitev prejemanja pokojnin. Zaposlitev za polni delovni čas in dobre plače so torej najboljše jamstvo za pokojninski sistem.

2.4

EESO je v zvezi s tem večkrat poudaril, da je treba izkoristiti vse neizkoriščene zaposlitvene možnosti (samohranilk, mladih, oseb, ki so prezgodaj opustile šolanje, nizko kvalificiranih, invalidov, oseb z zdravstvenimi težavami itd.), in pri tem pozval k mobilizaciji potenciala starejših. Z obžalovanjem je tudi ugotovil, da je število delovno aktivnih starejših kljub občutnemu povečanju zaposlovanja v zadnjih desetih letih še vedno daleč od evropskih ciljev.

2.5

EESO je obravnaval tudi področja, ki daleč presegajo trg dela, a so pomembna za demografski razvoj v evropskih družbah (npr. družinska politika in rodnost, migracije in vključevanje, odnosi med generacijami itd.). (3) Te teme v tem raziskovalnem mnenju ne bodo posebej obravnavane. Mnenje mora biti v skladu z zaprosilom prihodnjega poljskega predsedstva Sveta osredotočeno na naslednje vidike zaposlovanja in trga dela:

a)	dosledno uporabo obstoječega zaposlitvenega potenciala vseh starostnih skupin na vključujočem trgu dela;

b)	priložnosti in potrebe, ki so povezane z boljšim izkoriščanjem zaposlitvenega potenciala starejših, ter povečevanje makroekonomskega pomena „srebrne generacije“;

c)	ključne vidike sprememb, ki so potrebne, da se ustvari delovno okolje, ki bo ugodno za starejše.

2.6

Čeprav je izvajanje političnega svežnja, predstavljenega v tem mnenju, večinoma v pristojnosti držav članic EU, lahko te po mnenju EESO tudi izkoristijo sodelovanje na evropski ravni. Zato EESO države članice poziva, naj okrepijo sodelovanje med skupino strokovnjakov za demografska vprašanja Evropske komisije ter Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito ter tako zagotovijo, da bosta odbora pri svojem delu izkoristila znanje o demografskih trendih ter analize o najboljših praksah v državah članicah na področju učinkovitega vključevanja oseb vseh starosti, zlasti starejših, na trg dela.

3. Boljše vključevanje na trg dela: ključni odziv na staranje prebivalstva

3.1

Število starejših se bo v prihodnjih desetletjih v vseh državah članicah EU zelo povečalo. Hkrati bo v povprečju EU prišlo do zmanjšanja števila ljudi v delovno aktivni starosti. Ta dejavnika skupaj pomenita, da je mogoče pričakovati veliko povečanje stopnje demografske odvisnosti, (4) ki se bo po navedbah Eurostata po vsej EU do leta 2050 približno podvojila – s trenutnih 26 % na 50 %.

3.2

To veliko povečanje deleža starejših v populaciji je pogosto nepremišljeno enačeno s prav takim povečanjem obremenitve sistemov socialne varnosti, kar vodi v sklep, da obstoječi pokojninski sistemi v prihodnje ne bodo učinkoviti. A sama demografska razmerja malo povedo o pravih ekonomskih dejstvih. Ključni dejavnik pri financiranju sistemov socialne varnosti ni stopnja demografske odvisnosti ampak stopnja ekonomske odvisnosti, torej število upokojencev, prejemnikov nadomestila za nezmožnost za delo in brezposelnih glede na število zaposlenih, ki s prispevki in davki financirajo nadomestila. Poleg tega ima odločilen pomen tudi rast makroekonomske produktivnosti dela, saj omogoča povečanje „pogače“, ki se deli med delovnimi in nedelovnimi osebami.

3.3

Zavajajoča uporaba stopnje demografske odvisnosti ter pogosto enačenje števila oseb v delovno aktivni starosti s številom zaposlenih oseb ne odražata dejanskega stanja ter pozornost preusmerjata stran od pristopov, ki rešujejo dejanski problem. V resnici je ekonomska odvisnost trenutno več kot dvakrat višja od izključno demografskega razmerja med številom ljudi, starejših od 65 let, in ljudi v delovno aktivni starosti. Glavni razlog za to je, da službe še zdaleč nimajo vsi ljudje v delovno aktivni starosti:

—	trenutno je v EU več kot 23 milijonov brezposelnih;

—	veliko ljudi v delovno aktivni starosti je upokojenih zlasti zaradi zdravstvenih razlogov;

—	ljudje v delovno aktivni starosti tudi zaradi drugih razlogov niso vključeni na trg dela (osebe, ki se usposabljajo ali negujejo drugo osebo, starši, ki ostanejo doma, itd.);

—	veliko pa je tudi invalidov, ki se soočajo z ovirami pri vstopu na trg dela, tudi z diskriminacijo in pomanjkljivim prilagajanjem posebnim potrebam.

3.4

Osnovna ideja stopnje ekonomske odvisnosti je, da se kot ključno merilo pri ocenjevanju učinkov demografskih sprememb v državi ne upošteva zgolj starost, temveč zlasti razvoj na trgu dela. (5) V zvezi s tem EESO meni, da je treba nujno jasneje poudariti razmerje med dogajanjem na trgu dela in razvojem ekonomske odvisnosti, če naj se najdejo prave rešitve za demografske izzive.

3.5

Četudi bo do staranja prebivalstva prišlo v obsegu, ki je trenutno napovedan, bo razvoj ekonomske odvisnosti v prihodnosti glede na dogajanje na trgu dela zelo raznolik. Če bo torej v prihodnjih desetletjih mogoče bistveno povečati vključevanje ljudi v delovno aktivni starosti na trg dela povsod v EU (na stopnjo trenutno najuspešnejših držav članic), bo povečanje stopnje ekonomske odvisnosti kljub izrazitemu staranju družbe ostalo v obvladljivih mejah. (6)

3.6

Zato je Evropska komisija pred nekaj leti tudi ugotovila, da je navsezadnje starost veliko manj pomembno merilo pri soočanju z demografskimi izzivi kot pa dejanski delovni status ljudi v delovno aktivni starosti:

Aktivno prebivalstvo je v resnici mnogo manjša skupina od starostne skupine 15–64 let (…) Zato ostaja veliko manevrskega prostora za povečanje zaposlenosti v večini držav članic in posledično priložnost za dosego veliko ugodnejšega ravnovesja med zaposlenim prebivalstvom in upokojenimi starejšimi. (…) To kaže na pomen zviševanja stopenj zaposlenosti v EU. Zagotovo je to najučinkovitejša strategija, s katero se države lahko pripravijo na staranje prebivalstva. (7)

3.7

Komisija meni, da je v Evropi daleč najučinkovitejša strategija v zvezi s staranjem prebivalstva sistematično izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti. Hkrati je seveda ključno nadalje izboljšati produktivnost dela, da se zagotovijo rastoči življenjski standardi. Ob upoštevanju obojega je jasno, da je lahko glavni odziv na demografski izziv le ciljno usmerjena politika rasti in dvig stopnje zaposlenosti. Razpoložljiva delovna sila v večini držav članic EU na splošno zadostuje. Glavna prednostna naloga je ustrezno spodbujanje in podpora vključevanja na trg dela.

3.8

Vendar potreba po izkoriščanju obstoječega zaposlitvenega potenciala ni omejena na starejše, temveč velja za vse starostne skupine. Za to bi bila potrebna velika prizadevanja za izboljšanje zaposlitvenih priložnosti za vse skupine ljudi z okrnjenimi zaposlitvenimi možnostmi. EESO je večkrat poudaril, da soočanje z demografskimi spremembami zahteva globalni pristop, ki se ukvarja z različnimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi dejavniki, del rešitve pa je lahko tudi zakonito priseljevanje. (8)

3.9

EESO razume, da polno izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti pomeni sistematično izvajanje politik in poslovnih praks, ki spodbujajo sodelovanje, za:

—	preprečevanje brezposelnosti in izključenosti zlasti starejših v recesiji (z ustrezno proticiklično politiko povpraševanja);

—	povečanje in izboljšanje priložnosti za vstop na trg dela ter zaposlitvenih možnosti za mlade in ljudi s slabšimi možnostmi za vključitev na trg dela;

—	zagotavljanje celovitega usposabljanja, vključno s stalnim strokovnim razvojem (npr. z zakonsko pravico do dopusta zaradi usposabljanja);

—	zmanjšanje stopenj nezmožnosti za delo z zagotavljanjem kakovostne zaščite zdravja in zaposlenih v podjetjih in med podjetji ter celovite ukrepe za spodbujanje zdravja, preprečevanje bolezni in rehabilitacijo;

—	odpravo ovir pri zaposlovanju invalidov prek bolj vključujočih delovnih mest, npr. prek fizične dostopnosti, dostopnosti informacijskih tehnologij in prožnega delovnega časa, po potrebi z uporabo javnih finančnih sredstev;

—	bistveno povečanje prizadevanj za podporo usklajevanja dela in družinskega življenja in za dosego pravičnejše delitve družinskih obveznosti med partnerji.

3.10	V zvezi s tem so evropski socialni partnerji marca 2010 sprejeli samostojen sporazum, ki vsebuje predloge ukrepov nacionalnih socialnih partnerjev in tudi priporočila nacionalnih oblasti. (9)

3.11

To pa pomeni tudi povečanje delovne aktivnosti starejših z odprtjem in izboljšanjem zaposlitvenih možnosti ter dosledno prenovo v smeri delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše. Pri tem je jasno, da to ne bi smelo izvajati pritiska nad starejšimi osebami ali pahniti v revščino ljudi, ki niso več zmožni delati. Upokojitev je pravica, ki je priznana v konvencijah MOD (10) in bi morala osebam omogočati dostojno življenje.

4. Položaj starejših na trgu dela v EU: pregled stanja

4.1	Potencial zaposlovanja starejših delavcev (55–64 let) je povsod v EU še vedno nezadostno izkoriščen. Na sliki 1 je prikazan velik napredek, ki je bil v obdobju lizbonske strategije dosežen z zelo nizkega izhodišča. Stopnje zaposlenosti starejših so se zvišale za skoraj 10 odstotnih točk.

4.2

Vendar pa je to precej manj od zastavljenega cilja, ki je bil 50-odstotno zvišanje do leta 2010. Pri ženskah je bil napredek malce večji kot pri moških. Vendar je bila med spoloma še vedno velika vrzel: celo ob koncu obdobja je bila zaposlena le malce več kot tretjina žensk, starih od 55 do 64 let (slika 1).

Slika 1:

4.3

Tudi primerjava z razvojem zaposlovanja drugih starostnih skupin je zgovorna. Zaposlovanje starejših in mladih se začne na enaki ravni, le da zaposlovanje prvih raste, drugih pa pada (slika 2). Slednje je v glavnem posledica daljšega izobraževanja. Vendar se je v kriznem letu 2009 izkazalo, da je močno upadlo zaposlovanje mladih. To je največja razlika v primerjavi s preteklimi krizami, ki so se „reševale“ predvsem v škodo zaposlovanja starejših. To ponazarja, da se problemi enega segmenta (v tem primeru starejših) ne smejo reševati v škodo drugih skupin (mladih).

Slika 2:

4.4

Slika 3 kaže velike razlike med državami članicami EU: na Švedskem je zaposlenih 70 % starejših (kar je v skladu s ciljem lizbonske strategije za splošno zaposlenost). V nekaterih državah je zaposlena samo približno tretjina ljudi, starih od 55 do 64 let. Poudariti je treba uspešnost treh skandinavskih držav (Švedska, Danska in Finska). Razen tega ni opaziti povezave med uspešnostjo in tradicionalnimi modeli socialnih sistemov v Evropi. Zdi se, da so visoke stopnje zaposlenosti za starejše združljive z različnimi institucionalnimi strukturami. Opisane razlike dajejo občutek o stopnji zaposlitvenih možnosti, ki so trenutno v Evropi neizkoriščene.

Slika 3:

4.5

Na prvi pogled se zdi, da položaj brezposelnosti za starejše ni slabši od povprečja za celotno populacijo. Stopnja brezposelnosti med starejšimi delavci v EU in številnih državah članicah je nekoliko nižja od povprečne stopnje. Vendar je to treba razumeti v kontekstu izjemno visokih stopenj brezposelnosti mladih. Treba je opozoriti, da te številke odražajo tudi dejstvo, da mnogi starejši, ki ne delajo, a so sposobni za delo, niso registrirani kot brezposelni, temveč so „razvrščeni“ med različne „sisteme podpore“.

4.6

Vendar je nevarnost dolgoročne brezposelnosti starejših zelo velika in se s starostjo hitro povečuje. Ko starejši izgubijo službo, pogosto ostanejo brez dela do konca delovno aktivnega življenjskega obdobja. Medtem ko je bila četrtina mlajših brezposelnih oseb brezposelna več kot eno leto, se ta delež s starostjo povečuje: povprečna stopnja brezposelnosti med starejšimi (55–64 let) v EU znaša skoraj 50 %.

5. Izkoriščanje zaposlitvenih možnosti starajoče se družbe: delo za starejše in delo, ki ga opravijo starejši

5.1

Demografske spremembe lahko pomenijo tudi priložnosti za gospodarstvo in zaposlovanje. Po eni strani starejši postajajo čedalje pomembnejši kot potrošniki, kar ustvarja zaposlitvene možnosti tudi za druge starostne skupine. Po drugi strani starajoča se družba ustvarja precejšen zaposlitveni potencial tudi na strani ponudbe. V obeh primerih je treba naravne, tržno pogojene procese politično in institucionalno podpreti in usmerjati.

5.2

Družbe, v katerih ljudje živijo dlje, ponujajo široko paleto možnosti za razvoj novih izdelkov in storitev. „Gospodarstvo sivolasih“ prinaša potencialne koristi številnim sektorjem, od gradbeništva in stanovanjskih prostorov do storitev, povezanih s kakovostjo življenja (kultura, prosti čas, turizem, šport, mediji, telekomunikacije), ter zdravstvenih in socialnih storitev.

5.3

Mladi in stari se ravnajo po različnih vzorcih potrošnje in varčevanja. Preoblikovanje povpraševanja znotraj družbe, ki ga te spremembe prinašajo, bo vplivalo tudi na prihodnjo strukturo proizvodnje in zaposlovanja. Pričakovati je, da bodo demografske spremembe okrepile že dokaj opazni trend v smeri razvoja storitvenega gospodarstva. Poleg drugih sektorjev bosta nesorazmerno rasla zlasti zdravstveni sektor in sektor socialnega varstva. Te sektorske spremembe se bodo prekrivale s spremembami, do katerih prihaja iz drugih razlogov (npr. prehod na „zeleno gospodarstvo“). Trg se bo do neke mere prilagodil spremembam v povpraševanju, vloga političnega ukrepanja pa je tem spremembam dati pravo obliko in jih usmerjati, zlasti v obliki proaktivne politike trga dela, npr. pri storitvah usposabljanja, obveščanja in zaposlovanja, ki jih zagotavljajo institucije trga dela.

5.4

Število in kakovost delovnih mest, ki jih ustvarja gospodarski potencial starejših, bosta zelo odvisna od tega, kako bodo politike aktivnega zagotavljanja storitev oblikovale „gospodarstvo sivolasih“. Zlasti v zdravstvenem sektorju in sektorju socialnega varstva, vendar tudi v turističnem sektorju in sektorju prostega časa, bo treba zagrabiti priložnost, ki jo ponuja naraščajoče povpraševanje, s ponudbo zaposlitve z dostojnimi pogoji in poštenim plačilom ter s posodobitvijo in profesionalizacijo strokovnih profilov. Da bi ljudi spodbudili, da se množičneje odločajo za poklicno pot v zdravstvenem sektorju, sektorju nege in sektorju socialnega varstva, je treba povečati privlačnost tovrstnih delovnih mest skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje.

5.5

Profesionalizirane socialne storitve so lahko tudi eden načinov doseganja ambicioznih ciljev, povezanih z enakopravnostjo. Obsežna mreža socialnih storitev (mesta v ustanovah za otroško varstvo in zagotavljanje nege) pomaga zmanjšati breme na skrbnikih (običajno ženskah), in omogoča polno izkoriščanje njihovih znanj na trgu dela.

5.6

Vlaganja v socialne storitve ne pomagajo zgolj pri ustvarjanju novih delovnih mest, temveč tudi pri oživljanju regionalnih gospodarstev. Zagotavljanje širokega in cenovno ugodnega dostopa do visokokakovostnih storitev odpira nadaljnje zaposlitvene potenciale. V zvezi s tem so zlasti pomembne pobude v nepridobitnem sektorju, zlasti socialnem gospodarstvu. V okviru tega so ključnega pomena lokalne oblasti, ki ne samo, da nosijo glavni del odgovornosti za socialne storitve, temveč so tudi najbolje seznanjene z lokalnimi potrebami in pogoji. Glavna težava je, da večini občin vse bolj primanjkuje finančnih sredstev za zagotavljanje potrebnih storitev.

5.7

Na strani ponudbe se je treba začeti zavedati, da starejši in mlajši delavci niso med seboj zamenljivi: mlajši delavci se običajno učijo na bolj fleksibilen način, medtem ko imajo starejši delavci več izkušenj. Tudi če se individualna produktivnost v nekaterih vidikih zmanjša (npr. fizična zmogljivost), je to mogoče delno nadomestiti s spremembami v organizaciji dela, ustreznim dodatnim usposabljanjem, preventivnimi zdravstvenimi ukrepi in učinkovitejšo uporabo tehnologij v delovnem okolju.

5.8

Sektorski premik k storitvam bi lahko celo izboljšal položaj starejših, saj fizična zmogljivost na veliko področjih postaja vse manj pomembna, medtem ko po drugi strani socialne spretnosti pridobivajo na pomenu. Podjetja zato ne bi smela vlagati zgolj v mlajše delavce. Produktivnost podjetja ni preprosto vsota produktivnosti vsakega posameznega delavca; ohranjanje nakopičenega znanja, ki temelji na notranjem upravljanju znanja in organizacijski strukturi, je pogosto pomembnejše od produktivnosti posameznikov. V zvezi s tem so pomembna prizadevanja za večjo profesionalizacijo svetovanja, mentorstva in poučevanja. Končni cilj teh prizadevanj je, da podjetja v zgodnji fazi upoštevajo demografske spremembe pri razvoju svojih človeških virov in optimalno kombinirajo prednosti delavcev iz različnih starostnih kategorij.

6. Prilagajanje delovnega mesta za starejše delavce

6.1

Če naj se upokojitvena starost zviša, je treba zagotoviti, da bodo ljudje lahko delali dlje. To pomeni ustvarjanje in načrtovanje delovnih mest tako, da bodo ljudje lahko pogosteje delali do zakonsko določene upokojitvene starosti. Ne gre le za vprašanje ustvarjanja in prilagajanja delovnih mest posebej starejšim delavcem, ampak predvsem za vprašanje organizacije dela skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje, da se že zgodaj preprečijo tveganja in negativni učinki za zdravje. To bo koristilo delavcem v vseh življenjskih obdobjih.

6.2

Čeprav je brez dvoma pomembno, da tudi delavci sami prevzamejo odgovornost za ohranjanje svoje zaposljivosti, je treba omeniti, da so glavni razlogi za predčasno upokojitev zdravstvene težave zaradi fizično in psihično zahtevnega dela, visoke intenzivnosti dela, odpuščanj starejših delavcev, kakor tudi zaradi pomanjkanja stalnega usposabljanja in možnosti za (ponovno) zaposlitev. Poleg tega nove oblike organizacije dela čedalje bolj omejujejo možnosti starejših delavcev, da nadaljujejo delo na manj zahtevnih področjih.

6.3

Dejstvo pa je, da stopnje zaposlenosti starejših ni mogoče povečati samo z ohranjanjem njihovega zdravja in fizične zmožnosti za delo ter s povečanjem privlačnosti njihovega dela pri delodajalcih. Delovna mesta, ki so na voljo starejšim, morajo dejansko postati privlačnejša. Zato ima kakovost delovnih mest ključno vlogo pri tem, ali bodo starejši delavci ostali na trgu dela oziroma se vrnili nanj.

6.4

Samo premišljena politika „aktivnega staranja“, vključno s širokimi možnostmi sodelovanja v nadaljnjem usposabljanju, lahko prinese trajno povečanje stopenj zaposlenosti starejših. Najpomembnejše vprašanje pri tem je, katere ukrepe je treba sprejeti, da bi starejšim v resnici zagotovili možnost, da najdejo delovno mesto in na njem ostanejo dlje časa.

6.5

EESO meni, da so za vzpostavitev ugodnih delovnih pogojev za starejše potrebne sistematične spremembe na podlagi svežnja ukrepov, zlasti:

—	spodbude za podjetja, da ustvarjajo delovna mesta, prilagojena starejšim delavcem, in stabilizirajo obstoječo zaposlenost starejših delavce (z ukrepi za preprečevanje zgodnjega odpuščanja starejših delavcev in z inovativnimi shemami za njihovo ohranjanje na manj zahtevnih področjih);

—	proaktivna politika trga dela za ponovno vključitev brezposelnih ljudi na trg dela in zmanjšanje nevarnosti dolgotrajne brezposelnosti; to pomeni tudi dodeljevanje potrebnih virov za aktivne politike trga dela;

—

celovite storitve za svetovanje in podporo za iskalce zaposlitve ter podpora za prilagojena delovna mesta (npr. s strani države subvencionirano zaposlovanje, podpora za nadomestno zaposlitev, neprofitni socialni projekti) in po potrebi preventivni ukrepi in ukrepi zaposlitvene rehabilitacije v podporo dolgoročnega ponovnega vključevanja;

—

ukrepi za zagotavljanje daljše fizične in umske zmožnosti za delo, zlasti zmanjšanje pritiskov za uspešnost v podjetjih in ugodnejši delovni pogoji za starejše (npr. s spodbudami za širitev varstva zaposlenih in njihovega zdravja ter s spodbujanjem notranjih programov varovanja zdravja), ob upoštevanju dejstva, da lahko zahtevna delovna mesta prinašajo omejitve;

—	ukrepi za izboljšanje vključujoče narave delovnih mest za starejše invalide, npr. s prilagoditvami, ki lahko povečajo fizično dostopnost in uporabnost informacijskih tehnologij;

—	ukrepi za povečevanje pripravljenosti ljudi, da delajo dlje, ki morajo vključevati pozitiven odnos do vseživljenjskega učenja in preventivnega zdravstvenega varstva;

—	razvoj modelov delovnega časa, ki so ugodni za zdravje skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje (npr. vključno z izrednimi dopusti in dopusti zaradi usposabljanja) in ki so dogovorjeni s socialnimi partnerji na sektorski ravni in na ravni podjetja;

—

ukrepi, ki jih določijo podjetja s kolektivnimi pogodbami ali v skladu z zakonom za zagotavljanje večje udeležbe starejših v stalnem usposabljanju (npr. spodbude za odpravo nizke stopnje sodelovanja nizko usposobljenih delavcev zlasti v internem usposabljanju, ki zagotavljajo potrebna sredstva za kampanjo za izboljšanje usposobljenosti v starostni skupini 40+ in izboljšujejo zakonodajni okvir za dopuste zaradi usposabljanja);

—	ukrepi za ozaveščanje v podporo starejšim delavcem (vrednotenje njihovih izkušenj ter prenos strokovnega znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v poklicnem življenju, na mlajše delavce);

—

široko zasnovane kampanje za ozaveščanje za boj proti stereotipom in predsodkom o starejših delavcih in uveljavitev „staranja“ kot pozitivnega koncepta, pri čemer je treba upoštevati pomen boja proti diskriminaciji na podlagi starosti in negativnim vrednostnim sodbam, naperjenim proti starejšim delavcem;

—	nasveti in podpora za podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, pri v prihodnost usmerjenem upravljanju človeških virov in razvoju organizacije dela, ki je prilagojena starejšim delavcem;

—	oblikovanju ustreznih spodbud za zaposlovanje starejših in njihovo ohranjanje na delovnem mestu brez izkrivljanja konkurence;

—	oblikovanje družbeno sprejemljivih spodbud za spodbujanje ljudi, da delajo dlje, v okviru določb o zakonsko določeni upokojitveni starosti za vse, ki želijo najti zaposlitev in so sposobni delati;

—	kjer je mogoče ali zaželeno, razvoj bolj inovativnih in privlačnejših modelov za olajšanje prehoda z delovno aktivnega življenja v upokojitev v okviru zakonskih pokojninskih sistemov (npr. širitev možnosti dela s skrajšanim delovnim časom za starejše).

6.6

Spodbujanje daljšega delovno aktivnega življenjskega obdobja zahteva skupno odgovornost in prizadevanja vlade, delodajalcev in delavcev. To odgovornost morajo sprejeti vse vpletene strani. Socialni partnerji imajo pomembno vlogo v vseh teh prizadevanjih. Uspešni modeli v nordijskih državah in drugih državah članicah kažejo, da je mogoče ustvariti delujoč trg dela za starejše z zelo stabilno zaposlitvijo in visoko stopnjo zmožnosti za delo in delovne aktivnosti na podlagi kolektivnih pogodb ali na ravni podjetja z vključitvijo socialnih partnerjev na družbeno sprejemljiv način.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenja EESO o položaju starejših delavcev (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14120), zaposlovanju prednostnih kategorij (lizbonska strategija) (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14141) in strategijah za zvišanje starost za odhod s trga dela (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14156).

(2) Mnenje EESO o Zeleni knjigi za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14892).

(3) Mnenje EESO o vlogi družinske politike v procesu demografskih sprememb – izmenjava najboljših praks med državami članicami http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14900).

(4) Število ljudi, starejših od 65 let, glede na število ljudi v delovno aktivni starosti (15 do 64 let).

(5) To povezavo lahko pojasnimo z računalom stopnje ekonomske odvisnosti, ki ga uporablja dunajska delavska zbornica (AK-Wien): Razmerje, ki se po tem modelu izračuna med številom upokojencev in brezposelnih na eni strani ter številom zaposlenih na drugi (stopnja ekonomske odvisnosti), nazorno prikazuje velike posledice različnih scenarijev na trgu dela (npr. stopenj zaposlenosti) za demografske izzive. Z upoštevanjem resničnih ekonomskih dejavnikov daje veliko bolj realistično sliko kot zgolj razmerje med starostnima skupinama nad 65 let ter od 16 do 64 let (stopnja demografske odvisnosti).

(6) V primeru Avstrije je bila stopnja demografske odvisnosti leta 2008 25-odstotna, stopnja ekonomske odvisnosti pa 61-odstotna. Na podlagi pogojev na trgu dela (delovna aktivnost) na Danskem je bilo napovedano, da se bo do leta 2050 stopnja ekonomske odvisnosti le malo povečala, z 61 % leta 2008 na 72 % leta 2050, stopnja demografske odvisnosti pa se bo praktično podvojila na 48 %.

(7) Demografsko poročilo 2008 (SEC(2008) 2911, str. 133).

(8) Mnenje EESO o zakonitem priseljevanju in demografskih vprašanjih, poročevalec: g. Pariza Castaños (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14361).

(9) Evropski socialni partnerji: Framework Agreement on Inclusive Labour Markets (Okvirni sporazum o vključujočih trgih dela), marec 2010: (glej s tem povezane dokumente: http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=89&newsId=744&furtherNews=yes).

(10) Konvencija C128 o nadomestilih za invalidnost, vdovstvo in preživele družinske člane kot starost prenehanja delovnega življenja določa 65 let.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/02

Poročevalka: ga. BATUT

Evropska komisija je 24. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Izboljšanje digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 22. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 136 glasovi za, brez glasov proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Neenak dostop do digitalnih tehnologij je posledica gospodarskih in socialnih razlik: razvoj rasti in zaposlovanja ter uspešen izhod iz krize sta nujna.

1.2 Da bi lahko VSI državljani kritično spremljali vsebine vseh sredstev javnega obveščanja, morajo 1) biti povezani, 2) znati uporabljati opremo, 3) poznati tehnologijo, 4) biti usposobljeni za njeno uporabo in 5) biti del digitalnega sveta.

1.3 E-vključevanje mora biti celosten pristop, ki z digitalno tehnologijo zagotavlja samostojnost vseh ne glede na njihov položaj v družbi. EESO meni, da bi morale Unija in države članice zagotoviti dostopnost digitalnih tehnologij z vseživljenjskim pridobivanjem e-znanja zaradi poklicnih in/ali osebnih razlogov ter zaradi državljanstva.

1.4 Dostop do infrastrukture in orodij je treba razumeti kot temeljno pravico.

1.5 EESO želi, da bi evropski, nacionalni in lokalni organi spodbujali obstoječe strukture dialoga za srečanja s predstavniki organizirane civilne družbe zaradi boljšega opredeljevanja resničnih potreb.

1.6 Kakovost, inovativnost, preglednost in dostopnost, ki jih lahko pričakujemo od storitev splošnega gospodarskega pomena, uprav v Evropi in v državah članicah, so sam temelj e-vključevanja.

1.7 Ker pojav digitalizacije v veliki meri vpliva na družbo (1) in ker leta 201030 % gospodinjstev še ni imelo povezave z internetom (2), EESO ocenjuje, da bi morala Unija prevzeti vlogo spodbujevalca in vodnika, da bi državljanom zagotovili enake možnosti, poleg tega pa bi lahko državam članicam na tem področju takoj ponudila usklajen pristop, ki bi obsegal zagotavljanje varnosti postopkov in podatkov. EESO se zavzema za usklajevanje med Unijo in državami članicami na področju:

—

e-vključevanja starejših, da:

—	evropsko leto aktivnega staranja (2012) postane priložnost za EU, da poudari pomen, ki ga imajo IKT pri povezovanju generacij, da bi starejšim omogočili, da ostanejo delovno aktivni, ter preprečili izoliranost najstarejših in jim omogočili udobno življenje;

—	se jim z lokalnimi usposabljanji in podporo pomaga pri spoznavanju digitalne tehnologije;

—	se pripravijo dostopni cilji ter strojna in programska oprema za ustvarjanje zanimanja in potem potrebe;

—	se pripravijo lokalni projekti na področju e-zdravja, obnove kolektivnega spomina, npr. v soseskah, in samostojnosti zaradi ponovnega navezovanja družbenih vezi;

—

e-vključevanja invalidov, da:

—	se zagotovi njihovo sodelovanje v družbi brez diskriminacije, in sicer z IKT, katerih dostopnost in uporabnikom prijazna uporaba morata biti zagotovljeni;

—

se s posredovanjem Komisije od industrije, snovalcev in proizvajalcev zahteva „oblikovanje za vse“ (design for all) ter se jim celo naloži klavzula o dostopnosti strojne in programske opreme na uvoznih trgih in sprejetje ukrepov, ki zahtevajo razširjanje informacijske tehnologije v domovih, javnem in zasebnem prevozu, gradbeništvu itd.;

—

e-vključevanja oseb z nizkimi dohodki, da:

—	se podpre proizvodnja dostopne programske opreme, prilagojene potrebam manjšin;

—	se podpre brezplačna storitev javnega interneta na ključnih točkah v mestih in njihovih zapostavljenih soseskah;

—	se z e-učenjem ponudi možnost učenja in pridobivanja kvalifikacij za delo;

—	se jim omogoči uporaba odprtih podatkov (koncept open data 2.0) in prosto dostopnih virov;

—

e-vključevanja oseb brez osnovne izobrazbe, da:

—	lahko dobijo državno pomoč za podporo (prostori, strokovnjaki), da zainteresirane osebe ne bi bile prepuščene same sebi pri delu z računalnikom;

—	se od operaterjev zahtevajo dostopne cene za uporabo telefona in medijev kot podpore pri usposabljanju;

—	se spodbuja zabavna stran IKT, da zainteresirane osebe ne bi izgubile volje: „resne igre“ (serious games), programi z izobraževalnimi vsebinami, uporaba družabnih omrežij;

—	se zagotovi pomoč lokalnim akterjem;

—

e-vključevanja manjšin, da:

—	se podprejo večjezični in prilagojeni spletni projekti (npr. izobraževanje o zdravju, e-zdravje in e-učenje) in

—	se jim omogoči dostop do javnih in brezplačnih internetnih točk, e-učenja in do šol.

1.8 EESO na splošno meni, da je treba:

—	e-vključevanje uvrstiti med naloge vseh politik na ravni EU in držav članic;

—	hitro dokončati omrežne infrastrukture (odročne regije, širokopasovni dostop itd.);

—	že od začetka razmišljati o javnih politikah razvoja digitalne tehnologije na evropski, nacionalni in lokalni ravni kot o vključujočih in nediskriminatornih politikah;

—	spodbujati uporabo ravno zastarele strojne in programske opreme;

—	zagotoviti sredstva za zagotovitev e-vključevanja žensk.

1.8.1 Za financiranje dejavnosti je treba:

—	spodbujati financiranje univerzalnega dostopa z nacionalnimi državnimi subvencijami in sredstvi EU;

—	razvijati naložbe, zlasti v storitve za javnost (Evropski socialni sklad – ESS, Evropski sklad za regionalni razvoj – ESRR), zagotoviti proračunska sredstva za raziskave in razvoj v višini 3 % evropskega BDP in zmanjšati krčenje javnih proračunskih sredstev;

—	ustvariti rezervni sklad za ta ključni izziv, da se ohrani znanje in omilijo učinki kriz;

—	digitalni izziv kot prednostno nalogo (ESS) vključiti v programe lokalnih oblasti ter organizacijam organizirane civilne družbe zagotoviti sredstva za pomoč e-izključenim skupinam;

—	prilagoditi načelo dodatnosti strukturnih sredstev, namenjenih za e-vključevanje;

—	po potrebi uporabljati projektne obveznice za pomembna infrastrukturna dela;

—	spodbujati javno-zasebna partnerstva v ustreznem evropskem okviru;

—	spodbujati načelo evropskega davka na finančne transakcije in nameniti del tega davka za e-vključevanje;

—	prizadevati si za pogajanja med podjetji za komercialne igre na srečo (commercial gaming) in javnimi akterji (izobraževanje), da bi na drugi ravni z manjšimi stroški znova uporabili njihove pravkar zastarele tehnologije;

—	spodbujati razvoj mikrofinanciranja projektov usposabljanja;

—	spodbujati sisteme neposredne pomoči osebam za dostop do osnovnih orodij (strojna in programska oprema);

—	pripraviti oceno napredka, ki ga je v zadnjih petih letih dosegla digitalna tehnologija (ustvarjena delovna mesta), da bi skupaj z akterji opredelili njihove resnične potrebe.

1.8.2 Za pridobitev znanja je treba:

—	ustanoviti sektorski svet, katerega naloga bi bila pripraviti evropski referenčni okvir;

—	pripraviti evropski referenčni okvir za usposabljanja in nove poklice na področju digitalne tehnologije in v povezavi s to tehnologijo ter opredeliti merila za podeljevanje diplom, priznanih na evropski ravni;

—	oblikovati evropski model učenja z večjezično vsebino za naglo pridobivanje znanj in sposobnosti, potrebnih za kvalifikacije;

—

s tem evropskim okvirom zagotoviti večjo prepoznavnost in boljše plače poklicev na področju digitalne tehnologije ter razviti e-učenje za zagotavljanje visoke strokovnosti (posodobitev poklicev na področju IT), da bi povečali število strokovnjakov na področju digitalne tehnologije in njihovo prekvalificiranje;

—	uvesti „digitalni evropski potni list“, obvezen za ustanovitev podjetja.

1.8.3 Za zagotovitev varnosti ranljivih skupin pri uporabi digitalne tehnologije je treba:

—	opredeliti osnovne internetne vsebine, ne da bi vse prepustili trgu (EU in države članice);

—	opredeliti standarde za preprečevanje informacijske onesnaženosti spletnih mest, učiti o kibernetski varnosti v šolah;

—	zagotoviti, da vse spletne strani vsebujejo elemente, ki lahko pomagajo ljudi opozoriti na osnovne zaščitne ukrepe;

—	zagotoviti uvedbo in spoštovanje pravic uporabnikov omrežij;

—

in za to pripraviti kodeks pravic uporabnikov digitalne tehnologije, ki bo skladen z načeli Listine o temeljnih pravicah in členom 9 PDEU ter bo zagotavljal najmanj spoštovanje njihove svobode izražanja in obveščanja ter pravice do varstva osebnih podatkov, pravice biti pozabljen in pravice do zaščite mladoletnikov.

1.8.4 Za dostop do dela je treba:

—	spodbujati razvoj socialnega in civilnega dialoga s številnimi obstoječimi strukturami o vseh navedenih točkah zaradi boljšega poznavanja potreb in uporabe digitalne tehnologije za nova delovna mesta in kot priložnost za gospodarski, družbeni in osebni razvoj;

—	spodbujati usposabljanje zaposlenih v podjetjih na področju digitalne tehnologije, da bi čim dlje ostali zaposleni in prispevali k povečanju produktivnosti podjetja.

1.8.5 EESO poziva Unijo, naj za zagotavljanje vključujočega izobraževanja za vse:

—	spodbuja enak dostop do vključujočega izobraževanja v vseh šolah;

—	spodbuja prihodnje e-vključevanje od predšolske starosti naprej brez razlikovanja;

—	spodbuja e-usposabljanje staršev in učiteljev ter reorganizacijo delovnih razmer učiteljev;

—

spodbuja, da se posebno za neuspešne učence – seveda pod nadzorom učiteljev – uporablja digitalna tehnologija, zlasti zabavna digitalna tehnologija (3), da bi se naučili dobro uporabljati moč podobe, ki zahteva nove oblike učenja in izražanja, zlasti na zabaven način (uporaba pametnih telefonov v razredu, resnih iger, tabličnih računalnikov, e-knjig, družabnih omrežij itd.);

—	spodbuja dostop do trga dela za vse z zagotavljanjem učenja dobrih splošnih in digitalnih osnov.

2. Ozadje

2.1 Cilj strategije Evropa 2020 je pametna, trajnostna in vključujoča rast za izhod iz krize. V Evropski digitalni agendi (4) so kot ovire opredeljeni pomanjkanje digitalne pismenosti in znanja, nevarnost nizkega zaupanja v omrežja in naraščanje kibernetskega kriminala ter zamujene priložnosti pri spopadanju z družbenimi izzivi.

2.2 EESO meni, da je ta cilj ključen. Vsi državljani bi morali biti vključeni v digitalno družbo, da se jim omogočijo osebni razvoj in sodelovanje v družbenem življenju ter samostojnost (5).

3. Opredelitev pojmov

3.1 E-vključevanje

V skladu z deklaracijo iz Rige (6) pomeni hkrati informacijske tehnologije in njihovo uporabo za doseganje širših ciljev vključevanja z udeležbo vseh posameznikov in skupin pri vseh vidikih informacijske družbe.

3.2 Ciljna skupina ukrepov

Državljani so razdeljeni v kategorije, da bi jih bilo mogoče opredeliti pri dodeljevanju pomoči, ki jim je namenjena, vendar mora biti e-vključevanje celosten pristop. S človeškega vidika se to vključevanje začne tako, da se osebe ne stigmatizirajo s kategorijami, z družbenega vidika gre za skupinski pristop, z industrijskega in poslovnega vidika pa za „oblikovanje za vse“, od zasnove do konca uporabe.

3.3 Digitalna pismenost

Digitalna pismenost je sama po sebi sredstvo, orodje, brez katerega ni več mogoče izkoristiti tega, kar je bila včasih kultura v širšem pomenu, ki jo vidimo kot vez med državljani. Brez tega orodja se zmanjšajo možnosti za navezovanje stikov in pridobivanje novih znanj.

Kultura (pismenost), znanje in vključevanje so neločljivo povezani in ustrezajo celoviti in nediskriminatorni opredelitvi e-vključevanja za vso družbo.

3.3.1 Biti vključen pomeni, da so izpolnjeni naslednji predpogoji:

—	imeti internetno povezavo: e-dostopnost ostaja ključen vidik;

—	znati uporabljati opremo;

—	poznati tehnologijo: biti usposobljen in imeti e-znanje za uporabo vse programske opreme Mac, Windows, Linux, interneta, mobilnih telefonov itd.;

—	imeti informacije za kritično oceno vsebine vseh sredstev javnega obveščanja pri uresničevanju aktivnega državljanstva.

3.3.2 Med osebami, ki so izključene iz digitalne družbe, so starejši, invalidi, včasih negovalci, osebe z nizkimi dohodki, osebe z nizko izobrazbo, obstajajo pa tudi izjeme: del „starejšega“ prebivalstva je izobražen in zna uporabljati internet, ki ga pozna, odkar se je pojavil, ter v nekaterih državah članicah pomeni resnično gonilo gospodarstva. EESO meni, da je treba z digitalno tehnologijo zagotoviti samostojnost vseh ne glede na njihov položaj v družbi, in sicer s posebnimi pristopi in z bolj gospodarnim in celostnim pristopom za vse.

3.3.3 EESO meni, da e-vključevanje še zdaleč ni trdno in linearno. Tehnologije se nenehno razvijajo, delovna mesta so negotova in fleksibilna, poklicne poti pa razdrobljene. E-izključenost je pogosto povezana s prekrivajočimi se vzroki. Usposabljanje in posodabljanje znanja sta temeljna dejavnika vključevanja.

3.3.4 Prizadeta so podjetja, ki se spopadajo s finančnimi težavami ter pomanjkanjem znanja in/ali časa. EESO meni, da e-vključevanje zahteva vnaprejšnje načrtovanje, da bi razvoj IKT čim bolj sovpadal z razvojem vzrokov za izključenost.

3.4 E-znanja strokovnjakov

Vseživljenjsko učenje je bistveno. Pridobivanje e-kvalifikacij je najprej doživelo resnično navdušenje med mladimi generacijami, zdaj pa so te kvalifikacije (7) slabo prepoznavne in manj plačane. Prihodnje strokovnjake je treba nujno znova motivirati z boljšim statusom, plačilom in delovnimi razmerami, da bi nadomestili pomanjkanje usposobljenega osebja in ustrezne izobrazbe; treba je tudi vključiti osebe v težavah. Strokovnjaki za digitalno tehnologijo za sabo potegnejo uporabnike.

4. Sredstva

4.1 Univerzalni dostop

4.1.1 Da bi Unija odpravila neenak dostop do IKT in spodbudila e-vključevanje, je leta 2002 uvedla univerzalno storitev in pravice uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (8). Priključitev na javno komunikacijsko omrežje bi morala zajamčiti zadostno pasovno širino za funkcionalen in cenovno ustrezen dostop do interneta. Ne gre za izločitev trga ali poštene konkurence, temveč za ustvarjanje ravnovesja med gospodarskimi cilji in nujnimi družbenimi potrebami, ki jih je treba zadovoljiti. Kot je EESO že večkrat ponovil, trg ni cilj sam po sebi, temveč služi izboljšanju življenja državljanov.

4.1.2 Kakovost, inovativnost, preglednost in dostopnost, ki jih lahko pričakujemo od storitev splošnega pomena v Evropi in državah članicah, so sam temelj e-vključevanja. Gre torej za dolgoročno družbeno učinkovitost, ki je bistveni dejavnik vključujoče „uspešnosti“. In to je ta paradoks izziva e-vključevanja: po eni strani bodo družbena učinkovitost storitev splošnega pomena in socialnih storitev splošnega pomena ter dolgoročni javni ukrepi bistveni elementi vključujoče uspešnosti, po drugi strani pa gre za področje, na katerem je bistvena hitrost. In naloga javnih oblasti je, da poskusijo rešiti ta paradoks.

4.2 Enak dostop za vse

4.2.1 Za zagotovitev univerzalne storitve je treba hitro dokončati pokritost celotnega evropskega ozemlja z omrežji, razvoj širokopasovnih omrežij za hitri internet in uporabo digitalne dividende (9).

4.2.2 Videti je, da razlike pri dostopu do IKT in njihovi uporabi ostajajo in odražajo že prej obstoječe gospodarske in socialne razlike. E-vključeni državljani so najpogosteje tisti, ki imajo sredstva za nakup logistične opreme in potrebno znanje.

5. Pridobivanje osnovnega e-znanja

Širjenje e-pismenosti

Ko so pri ciljnih skupinah izpolnjeni trije dejavniki, tj. potreba + interes + sredstva (finančna in druga), jih to vodi k digitalni tehnologiji.

5.1 Starejše osebe

5.1.1 Najstarejše prebivalstvo (10), katerega število se povečuje, manj uporablja IKT:

—	, morajo svoje znanje posodobiti. EESO meni, da bi lahko lokalne skupnosti skupaj s podjetji v okviru socialnega dialoga predlagale prilagojeno usposabljanje za ponovno vključevanje teh oseb na trg dela ali njihov obstanek na njem;

—

, morajo premagati pomanjkanje zanimanja, sramežljivost in nezaupanje ter se naučiti uporabljati orodja zaradi dela ali zaradi lažjega družinskega in družbenega življenja. EESO meni, da se morajo prilagoditi tehnologija in „poznavalci“. Tem osebam bi bilo treba ponuditi 1) vodenje, 2) uporabnikom prijazno programsko opremo, 3) obvladljivo opremo, 4) prilagojene cilje za vzbujanje zanimanja in nato potrebe, kot so priprava projektov o e-zdravju, obnovi kolektivnega spomina, npr. v soseskah, ponovnem navezovanju družbenih vezi in samostojnosti.

5.1.2 Za osebe, ki živijo same, je lahko digitalna tehnologija življenjsko pomembna vez. Na primer splošna uporaba telefonskih povezav in storitev pomoči v sili s pritiskom na gumb po razumni ceni bi lahko bila pomembna naloga socialnih storitev splošnega pomena, ki bi lahko rešila državljane v stiski. Spletno zdravstvo bo imelo večjo vlogo (11); vsa načela, ki jih EESO želi uveljaviti v zvezi z uporabniki digitalne tehnologije, so univerzalna in se uporabljajo na področjih zdravstva in socialne oskrbe.

5.1.3 Leto 2012 kot evropsko leto aktivnega staranja mora biti skupaj z inovacijskimi partnerstvi priložnost za EU, da poudari pomen, ki ga imajo IKT pri povezovanju generacij (učenje) ter preprečevanju izoliranosti starejših in zagotavljanju, da imajo udobno življenje.

5.2 Invalidi

IKT lahko olajšajo enakovredno sodelovanje invalidov v družbi (12). Potrebe so enake kot pri drugih skupinah: opredelitev cilja, podpora pri učenju, dostopna in prilagojena programska in strojna oprema, dostopni in uporabniku prijazni računalniki ter zlasti pametni prometni sistemi (13). E-pismenost kot storitev splošnega pomena ima za invalide še posebej velik pomen. Pomoč za vsako skupino invalidov lahko omogoči boljšo socialno vključenost. Treba je priznati vlogo nevladnih organizacij in jo uskladiti z vlogo javnih oblasti. Splošen pristop k zasnovi, ki bi v največji možni meri upoštevala potrebe vseh vrst uporabnikov, bi bil boljši od specializirane zasnove, namenjene zgolj invalidom.

5.3 Osebe z nizkimi dohodki

5.3.1 Neenak dostop do digitalne tehnologije je posledica gospodarskih in socialnih razlik: moški/ženske, gospodinjstva/samske ženske, mesta/podeželska ali otoška območja, bogate države/manj razvite države. Te razlike je seveda treba premagati, da bi dosegli vključenost čim večjega števila ljudi.

5.3.1.1 Priseljenci in pripadniki manjšin so še bolj prikrajšani. Programska oprema, ki bi jih zanimala, se ne izdeluje.

5.3.2 EESO meni, da bi organizacija brezplačnega javnega dostopa do interneta na ključnih točkah v mestih ter dostop do odprtih podatkov 2.0 in prosto dostopnih virov ponujala možnost iskanja zaposlitve in komuniciranja. Stacionarne točke za brezplačen dostop ostajajo zanimive za podporo pri usposabljanju. To nalogo si morajo deliti javni organi, operaterji in združenja.

5.3.3 Dostop do infrastrukture in orodij je treba razumeti kot temeljno pravico: usposabljanje in prenos znanja in izkušenj sta v vsaki starosti in v vseh življenjskih okoliščinah zelo pomembna za pridobivanje e-pismenosti.

5.4 Osebe z nizko izobrazbo

5.4.1 EESO meni, da morajo te osebe najti zanimanje za digitalno tehnologijo ob specializirani podpori, in sicer najprej z uporabo telefona in sredstev javnega obveščanja.

5.4.2 Povezava računalnika in učitelja ter zabaven začetek uporabe digitalnih tehnologij preprečujeta, da bi te osebe izgubile voljo. EESO meni, da bi otroke, ki v šoli niso uspešni, lahko znova pritegnili, če bi uporabljali pametne telefone, na katere se lahko gleda kot na nova pisala. Dostop do osnovne izobrazbe se lahko začne z resnimi igrami (serious games), podobnimi miselnim igram, tako za mlade kot za odrasle, za katere se uporablja programska oprema z izobraževalno vsebino.

5.4.3 Unija za uresničevanje vključevanja v digitalno družbo potrebuje s kulturo bogat internet. Kultura je stvar, ki jo Evropejci priznavajo kot najbolj skupno točko. EU mora uporabljati raznovrstnost kulturnega izražanja v vseh pobudah, povezanih z digitalno agendo (14). Digitalizacija kulturnih predmetov najbolj prikrajšanim omogoča dostop do znanja, potrebnega za socialno vključevanje in osebni razvoj, zlasti v maternem jeziku.

5.5 Manjšine

5.5.1 EESO želi, da se tem skupinam ponudi možnost e-vključevanja ne glede na to, ali so priseljenci ali ne, kot so Romi. Te skupine niso nepismene, vendar ne govorijo jezika države gostiteljice, ne poznajo njene kulture ter težko dostopajo do računalnika. Ženske so pogosto najmanj obveščene, zato so še bolj prikrajšane.

5.5.2 IMI (15), večjezično spletno aplikacijo za preprosto sporazumevanje med nacionalnimi upravnimi organi EU, bi na primer lahko uporabili kot podlago za socialne aplikacije za razvoj učenja prebivalcev in državljanov Unije ter dostop do e-učenja.

5.5.3 Za vse osebe, naštete v poglavju 5, je lahko vloga družabnih omrežij velika, če je ustrezno nadzirana. Spletne kavarne, ki imajo pomembno vlogo pri razvoju zanimanja in e-znanja mladih, bi lahko postale dostopnejše, če bi na primer lokalne oblasti razdeljevale bone za nižjo tarifo.

5.6 Tudi podjetja

5.6.1 Kadar glavna dejavnost malih in srednjih podjetij ni povezana z digitalno tehnologijo, jim lahko grozi e-izključenost. Pomanjkanje časa za uvajanje v uporabo, oklepanje tradicije, finančne težave in zastarel pristop k informacijskemu upravljanju lahko vplivajo na vodenje podjetij, njihove procese in zaposlene. Zato morda ne morejo izkoristiti „računalništva v oblaku“ (cloud computing) (16), ki prinaša rešitve za upravljanje IT. Ker to lahko vpliva na njihovo produktivnost, je treba najti načine za vključitev teh sredstev.

6. Razvijati e-znanja vseh za spopadanje s socialnimi in družbenimi izzivi

6.1 Izobraževanje in usposabljanje (17)

6.1.1 Prihodnje vključevanje se začne že v predšolskem obdobju.

Enak dostop v vseh šolah do vključujočega izobraževanja o digitalni tehnologiji za vse otroke, skupaj z invalidnimi otroki ter otroki, ki so izolirani ali prihajajo iz prikrajšanih družin, bo okrepil njihovo samostojnost v odrasli dobi. Splošna uvedba resnih iger, tabličnih računalnikov in e-knjig, ki bi jih nadzorovali učitelji, in uporaba družabnih omrežij bi zaradi novih oblik učenja, ki jih prinašajo, lahko pomagali pri vključevanju najmanj uspešnih učencev.

6.1.2 Pridobitev kvalifikacij in diplom ter izbira poklicne poti na področju informacijske tehnologije bi se morali opirati na evropski referenčni okvir usposabljanja, zlasti na področju novih poklicnih poti, povezanih z digitalno družbo. Nekateri poklici so nadgradnja starih, drugi ne. Lahko bi uvedli odprt evropski imenik e-znanja (digital skills), da bi določili pogoje za podeljevanje evropskih diplom, ki bi omogočale mobilnost zainteresiranih oseb. EESO meni, da bi morali ukrepi, ki evropskim študentom zagotavljajo kakovosten socialno-poklicni status, upočasniti izgubljanje njihovega zanimanja za poklice na področju digitalnih tehnologij.

6.1.3 Evropska pobuda se mora izvajati za vse vrste izobraževanja o digitalnih tehnologijah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter vključevati usposabljanje staršev in učiteljev, katerih delovne razmere je treba prilagoditi.

6.2 Vseživljenjsko e-učenje

6.2.1 Nekatere ciljne skupine je treba poiskati z usmerjenimi kampanjami. Za e-izključene je pomemben prenos eksperimentalnega znanja, participativne metode skupaj s teoretičnim izobraževanjem pa omogočajo razvoj potencialov in dajejo možnost vključevanja. To posebej zadeva brezposelne, aktivno prebivalstvo, starejše in socialno izključene skupine, ki želijo delati, saj potrebujejo zaposlitvene možnosti in socialne sposobnosti.

6.2.2 Ukrepi podjetij

Pridobitev „potnega lista za e-gospodarstvo“, ki bi se izdal po standardnem usposabljanju na področju IKT, bi se lahko v prihodnje zahtevala pri ustanavljanju podjetja.

Notranje usposabljanje zaposlenih v podjetjih na področju IKT bi bilo treba splošno uvesti na podlagi notranjih dogovorov, saj prispeva k e-vključevanju in zaposlenim omogoča, da delajo dlje in prispevajo k večji produktivnosti podjetja.

6.2.3 Ukrepi javnih organov

Že od začetka je treba razmišljati o javnih politikah razvoja digitalne tehnologije na nacionalni in lokalni ravni kot o vključujočih in nediskriminatornih politikah.

Uporaba strukturnih skladov: organi morajo opredeliti, katere inovativne dejavnosti so pomembne za celotno družbo in jih je mogoče podpreti, da bi se lahko vsem zainteresiranim ponujale po najugodnejši ceni.

EU in države članice bi morale predlagati evropski okvir za razvoj strokovnosti poklicev na področju informacijske tehnologije.

6.3 Priprava vsebin

6.3.1 Ker so vsebine pomembne, se ne sme dovoliti, da trg opredeljuje usposabljanja, izobraževanje in kulturo.

6.3.2 Nacionalni javni organi bi morali opredeliti osnovne vsebine in omogočiti izobraževalne tečaje na daljavo, skupaj z Unijo pa bi morali določiti merila za podeljevanje diplom, priznanih na evropski ravni. Da bi opredelili resnične potrebe, je bistveno poslušati uporabnike.

6.3.3 Prilagodljive in multimedijske vsebine so nujne, da se uporabniku zagotovi kontinuiteta digitalnega okolja internet „znanja“) ob upoštevanju dostopnosti za invalide.

6.3.4 Državljani držav, katerih jeziki se v drugih državah redko govorijo, glede ponudbe na internetu niso v enakem položaju. Unija in države članice morajo paziti na spoštovanje njihove kulture in razširjanje kakovostnih vsebin v njihovem jeziku.

6.3.5 Vsebine družabnih omrežij ustvarjajo uporabniki. To orodje je mogoče uporabiti, da bi pritegnili vse osebe, ki imajo težave z digitalno tehnologijo, vendar je treba spoštovati njihove uporabniške pravice.

7. Izboljšati varnost za preprečevanje nezaupanja

A.	Uporaba digitalne tehnologije terja kar največjo previdnost (18), če nisi prepričan ne vase ne v sistem, relativno nepoznavanje vprašanj kibernetske varnosti pa onemogoča zaščito (19). Izključene osebe ali osebe, ki doživljajo e-izključenost, so še bolj ogrožene.

Uporaba digitalne tehnologije spremeni mentalne vzorce oseb in družbe: npr. ali je treba zavarovati „preglednost“ ali „intimnost“? Na splošno mora vsak pristop e-vključevanja upoštevati dejstvo, da to orodje samo po sebi prinaša močno „stopnjo poseganja“ (20) v zasebno življenje, z dovoljenjem ali brez, njegova zloraba pa ima uničujoče posledice za vsakega uporabnika, zlasti pa za ranljive skupine. Povečanje boja proti zlorabam in kriminalu, povezanem z digitalno tehnologijo, mora prispevati k nadaljnjemu izboljšanju zaupanja uporabnikov.

C.	Izzive digitalne agende in pričakovanj državljanov je mogoče povzeti v shemo treh koncentričnih krogov.

7.1 Pravice uporabnikov

7.1.1 EESO želi, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo vzbujali zaupanje in zagotavljali varnost vseh skupin, digitalnega okolja in spletnih transakcij, kot je predvideno v 7. okvirnem programu za raziskave in razvoj (21).

7.1.2 Preučili bi lahko načine, kako v spletne strani vgraditi elemente, ki bi uporabnikom lahko ponudili preprosta varnostna opozorila, ki jih je treba upoštevati zaradi lastne zaščite (22). Za ozaveščanje mladih, ki so tudi ranljivi, je zelo pomembno, da se jih že od začetka srednje šole seznanja z brošurami, kot je eYou Guide to your rights online (23), ki jo je objavila Evropska komisija, da razvijejo občutek za varno uporabo digitalnih tehnologij.

7.1.3 EESO meni, da bi bilo treba državljane bolje poučiti o vlogi Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP), katerega funkcija je bila uvedena s členom 16 PDEU, pa tudi o vlogi G29.

7.1.4 EESO želi, da bi bilo dostojanstvo uporabnikov zaščiteno z uvedbo evropskih pravnih pravil (24), ki bi bila skladna z načeli Listine o temeljnih pravicah, da bi spoštovali njihovo:

—	svobodo izražanja in obveščanja, zlasti v maternem jeziku,

—	pravico zaščite zasebnega življenja in osebnih podatkov (osebna izkaznica, zdravje …),

—	pravico biti pozabljen in

—	pravico do zaščite mladoletnikov.

7.1.5 Opozarja tudi, da že obstajajo različne nacionalne in mednarodne listine (25) o pravicah potrošnikov, katerih namen je zagotovitev temeljnih pravic uporabnikov digitalnih tehnologij. Tudi Evropski parlament je pozval k sprejetju take listine. Odbor želi, da bi se hitro začel dialog z organizacijami potrošnikov in evropskimi socialnimi partnerji o izdaji EU kodeksa spletnih pravic (26), ki ga je Evropska komisija napovedala v sporočilu o digitalni agendi.

7.2 EP želi priznanje „pete svoboščine, ki bo omogočala prost pretok vsebin in znanja“ na omrežjih. EESO meni, da bi morala ta svoboščina zagotoviti varnost uporabnikov in intelektualno lastnino. Varnost je potrebna tudi za gospodarske in industrijske podatke. Mreže (grids) in „računalništvo v oblaku“, ki hkrati združujejo več digitalnih akterjev, zahtevajo posebne metode zaščite, ki morajo biti na voljo podjetjem, zlasti zelo malim in mikro podjetjem.

7.3 S pospešitvijo e-uprave (27) zaradi lažjega opravljanja formalnosti bi se lahko povečala varnost upravnih postopkov, zlasti za starejše, če bi se upoštevalo, da je e-demokracija lahko vključujoča, vendar ne sme posegati v demokracijo samo po sebi, in da morajo za te prakse veljati zgoraj navedena načela.

8. Ustvarjanje delovnih mest

8.1 Od vsesplošnega e-vključevanja se pričakujeta povečanje števila zaposlenih in rasti. Kriza, demografski položaj ter večja brezposelnost in negotovost ne spodbujajo razvoja znanja in veščin niti z vidika zaposlenih niti z vidika delodajalcev. Preprečevanje negotovosti zaposlitve in izoliranosti je eden od pogojev za pridobivanje kvalifikacij, zlasti na področju digitalnih tehnologij, potrebnih za dostop do vključujočega trga dela (28), saj se razkorak med kvalificiranimi in nekvalificiranimi povečuje. Socialni dialog, zlasti sektorski (29), in javne politike se morajo nujno dopolnjevati, da bi povečali in preoblikovali e-znanja skupin, ki so na trgu dela v slabšem položaju.

8.2 Nove poklicne poti so zanimive za tiste kategorije, ki se usposabljajo na področju digitalnih tehnologij, da bi se lahko znova vključile. Agencije, ki so v državah pristojne za zaposlovanje, bi morale biti sposobne identificirati te poklicne poti na različnih področjih, da bi spodbujale njihovo priznanje s strani Unije.

8.3 V vseh državah članicah je treba posodobiti inšpektorate za delo.

8.4 T. i. mainstreaming (vključevanje v druge politike) in sinergija med evropskimi ukrepi bosta ključna za uspeh e-vključevanja v Uniji. Večina opreme informacijske tehnologije, ki jo imajo končni uporabniki, se uvozi v Unijo, Evropejci pa ne poznajo značilnosti njene proizvodnje. Dostopnost je za državljana odvisna od tehnologije opreme, ki jo ima, kar zlasti velja za prikrajšane skupine ter posebej za starejše in invalide. Treba je spodbujati zelo dostopno zasnovo in funkcije ter programsko opremo s prilagojeno vsebino, ki bodo tako prednosti vključujoče e-pismenosti, opredeljene v skladu z evropskimi pristopi ob upoštevanju svetovnih standardov, ter vključiti ustrezne klavzule v trgovinske sporazume.

8.5 To zahteva naložbe na vseh področjih, zlasti v storitve za javnost. Če tega ne bodo storili Evropejci, bodo to naredili drugi, podjetja EU pa bodo izgubila trge in delovna mesta. Sedanji cilj EU je vlagati 3 % BDP v raziskave in razvoj. EESO meni, da je to treba tudi dejansko storiti. Vse prikrajšane skupine čakajo napredek.

9. Financiranje ukrepov

9.1 Politike, ki jih je treba razviti, morajo preprečiti, da tisti, ki so že e-vključeni, ne bi izstopili iz magičnega kroga. Sredstva, ki jih bo treba dodeliti za ta izziv, ki je zelo pomemben za Unijo, je treba pripraviti dolgoročno od začetka (raziskave, razvoj in inovacije) do konca verige (končni uporabniki) skupaj s finančnimi rezervami, s katerimi bo mogoče omiliti učinke kriz. Ko nacionalni proračuni nimajo več manevrskega prostora zaradi zahtevanega zmanjševanja stroškov, je lahko pomemben vsak dodaten odstotek.

9.2 Vključevanje vseh e-izključenih skupin je mogoče z oblikovanjem strukturiranega evropskega trga ustreznih podpornih storitev, morda v obliki projektnih skupin, kar bi imelo večji učinek.

9.3 Financiranje mora zagotoviti pokritost celotnega evropskega ozemlja z infrastrukturo, tehnološke raziskave in inovacije, vsebine, socialne inovacije za izključene skupine, e-učenje, spreminjanje znanja in veščin v delovna mesta, ukrepe civilne družbe in podjetij ter zadevati javne, nacionalne, regionalne in lokalne akterje.

9.4 S seštevanjem pomoči bi morali odpraviti vzroke za izključenost, ki se tudi seštevajo, pokriti stroške energije, prostore, opredelitev vsebin, ustvariti prilagojeno opremo in opredeliti prilagojeno izobraževanje.

9.5 Ukrepi v zvezi z e-vključevanjem (upravljanje, ukrepi, nadzor) bi morali biti po mnenju EESO navedeni v letnem poročilu, ki ga objavlja Komisija, o njih bi morali razpravljati s socialnimi partnerji; ukrepi za usmerjanje državljanov k možnostim e-vključevanja pa bi morali biti širše objavljeni.

9.5.1 Regionalni in lokalni akterji, ki so v ospredju izvajanja nacionalnih politik, morajo 1) uvrstiti digitalne tehnologije med glavne prednostne naloge svojih programov in izkoristiti ESS; 2) ozaveščati odgovorne o potrebah na področju digitalnih tehnologij, ki jih imajo družbene skupine, za katere so zadolženi; 3) ozaveščati ciljne skupine z lokalnimi sredstvi, kot je lokalna televizija; 4) se z njimi posvetovati o njihovih potrebah na srečanjih s predstavniki organizirane civilne družbe.

9.5.1.1 EESO obžaluje, da evropski in nacionalni socialni in civilni dialog nista posebej osredotočena na e-družbo, ki ima globok vpliv na način življenja, in to kljub temu, da prikrajšane skupine potrebujejo dolgoročno stabilnost, doslednost, zagotovila in decentralizirane ukrepe.

9.6 Podjetja morajo imeti možnost, da se razvijajo s pomočjo digitalne tehnologije ter da razvijalce in proizvajalce ozaveščajo o svojih potrebah in upoštevanju vseh vrst ovir („oblikovanje za vse“, skupaj z e-dostopnostjo).

9.7 Načini financiranja

9.7.1 Evropski socialni sklad (ESS): Komisija (ključna ukrepa št. 11 in 12) za obdobje 2014–2020 predvideva, da bo državam članicam prek ESS dodelila sredstva za uresničevanje ciljev e-vključevanja. EESO meni, da je treba poiskati tudi vse sinergije med proračunskimi postavkami.

9.7.1.1 EESO se sprašuje o pomenu načela dodatnosti za dodelitev strukturnih sredstev pred takim prihodnjim izzivom v času, ko imajo številni javni akterji velike proračunske težave in ni več mogoče čakati na ukrepe za zmanjšanje digitalnega razkoraka. Želi, da se preučijo možnosti neposrednega dodeljevanja sredstev.

9.7.2 Odbor predlaga, da se za uresničevanje e-vključevanja raziščejo možnosti novih načinov financiranja:

—	med zasebnimi in javnimi akterji, za IKT na splošno, in na primer s podjetji za komercialne igre na srečo, ki imajo velike prihodke, da bi z manjšimi stroški (ker so na drugi ravni) znova uporabili njihove vrhunske tehnologije,

—	za e-infrastrukturo in infrastrukturo v okviru pobude Komisije o projektnih obveznicah strategije Evropa 2020, če bi se uresničila (30),

—	sodelovanje za e-učenje ponudnikov dostopa, operaterjev in dobaviteljev opreme,

—	evropski davek na finančne transakcije (31), katerega del bi se lahko namenil za e-vključevanje.

9.7.3 V vseh primerih bo za učinkovitost pomoči bistven nadzor (32) nad uporabo sredstev. Socialni partnerji bodo morali biti vključeni v različne oblike nadzora. Nadzorni odbori že obstajajo za ESS. Primer javno-zasebnih partnerstev, ki jih je mogoče predvideti v ustreznem evropskem okviru, si zasluži opredelitev novih oblik pregleda končnih stroškov za davkoplačevalce in uporabnike v skladu s pravili o storitvah splošnega pomena, storitvah splošnega gospodarskega pomena in socialnih storitvah splošnega pomena. Predvideti jih je mogoče le v ustreznem evropskem okviru (33).

9.7.4 EESO meni, da ni dovolj posplošiti dostop in prilagoditi hitrost prenosa univerzalne storitve tehnološkemu razvoju, in ponavlja predlog (mnenje CESE 1915/2008), da je treba:

—	nameniti pozornost socialni izključenosti, ki sovpada s pomanjkanjem sredstev ter znanja in spretnosti prikrajšanih skupin uporabnikov, in geografski izključenosti ter z razširitvijo univerzalne storitve zagotoviti dostop vsem uporabnikom ne glede na njihov položaj;

—	spodbujati financiranje univerzalne storitve (34) z državnim subvencijami in sredstvi EU, kar je edina možnost za države, v katerih je financiranje obveznosti univerzalne storitve za operaterja preveliko breme;

—	podpreti projekte e-vključevanja, zlasti mikrofinanciranje projektov usposabljanja, ki jih izvajajo lokalni javni centri, in gradnjo interaktivnih kioskov na javnih mestih, ki bodo ponujali brezplačen dostop do interneta;

—	pozvati države članice, naj zagotovijo finančno pomoč za družine ali osebe, za katere so cene osnovne opreme (računalnik, programska oprema, modem), dostopa in storitev nedosegljive.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 116 z dne 20.4.2001, str. 30; UL C 77 z dne 31.3.2009, str. 60 in str. 63; UL C 175 z dne 28.7.2009, str. 92; UL C 317 z dne 23.12.2009, str. 84; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 69; UL C 255 z dne 22.9.2010, str. 116; UL C 48 z dne 15.2.2011, str. 72; UL C 54 z dne 19.2.2011, str. 58; UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 44 in str. 58; UL C 218 z dne 23.7.2011, str. 130.

(2) Glej Eurostat-STAT10/193, 14.12.2010.

(3) Tej praksi ustreza angleški izraz edutainment (zabavno učenje).

(4) COM(2010) 245 konč./2; UL C 54 z dne 19.2.2011.

(5) EU, ministrska izjava, Malmö, Švedska, 18.11.2009.

(6) EU, ministrska izjava „IKT za vključujočo družbo“, Riga, Latvija, 11.6.2006, točka 4.

(7) Povzeto po Insead, „The school of the world“, ki ga navaja GD za podjetništvo in industrijo, g. Richier, posvetovanje dne 28.3.2011.

(8) Direktiva 2002/22/ES.

(9) UL C 94 z dne 18.4.2002; UL C 110 z dne 9.5.2006; UL C 175 z dne 27.7.2007; UL C 224 z dne 30.8.2008; UL C 175 z dne 28.7.2009; UL C 128 z dne 18.5.2010; UL C 44 z dne 11.2.2011; UL C 54 z dne 19.2.2011; UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 53.

(10) UL C 44 z dne 11.2.2011, str. 17; UL C 77 z dne 31.3.2009, str. 115; UL C 74 z dne 23.3.2005, str. 44.

(11) UL C 317 z dne 23.12.2009, str. 84.

Glej EHTEL, European Health Telematics Association.

(12) COM(2010) 636 konč.; Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov/EU/23.12.2010.

(13) UL C 277 z dne 17.11.2009, str. 85.

(14) Konvencija Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja z dne 20. oktobra 2005, ki je začela veljati 18. marca 2007; Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu.

(15) IMI, Sporočilo Evropske komisije z dne 21. februarja 2011 (COM(2011) 75 konč.) – Sodelovanje in Evropa / Gospodarski razvoj in zaposlovanje, www.ec.europa.eu/imi-net.

(16) Cloud computing : uporaba informacijskih tehnologij za dostavo proizvodov, storitev in rešitev za upravljanje v realnem času prek interneta, in sicer znotraj podjetja (zasebno) ali zunaj (javno) ali v hibridni obliki. Mnenje EESO (TEN/452) v pripravi.

(17) e-Learning : uporaba novih večpredstavnostnih tehnologij in interneta za izboljšanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja z lajšanjem dostopa do virov in storitev ter za izmenjave in sodelovanja na daljavo (opredelitev Evropske komisije – Pobuda e-Learning).

(18) UL C 218 z dne 23.7.2011, str. 130.

(19) UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 58, in COM(2010) 521 konč.

(20) Alex Türk, predsednik francoske Nacionalne komisije za informatiko in svoboščine, v La vie privée en péril, des citoyens sous contrôle (Ogroženo zasebno življenje, državljani pod nadzorom), Založba O. Jacob, 2011, delo G29, delovne skupine, ki združuje predstavnike vseh neodvisnih organov za varstvo nacionalnih podatkov (člen 29, direktiva z dne 24.10.1995).

(21) 7. okvirni program za raziskave in razvoj za obdobje 2007–2013 – Sklep 1982/2006/ES z dne 18. decembra 2006.

(22) Mnenje G29 št. 5/2009 o spletnih družabnih omrežjih z dne 12.6.2009, poglavje 5, točka 8: ustvariti tehnologije, ki bodo avtomatično upoštevale načelo spoštovanja zasebnosti.

(23) www.ec.europa.eu/eyouguide.

(24) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu, točka 29. Številne države članice „še [niso ratificirale] Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti“.

(25) Dokument št. 3708 INFOSOC, marec 2008 – Listina o pravicah potrošnikov v digitalnem svetu.

(26) COM(2010) 245 konč./2, ključni ukrep št. 4.

(27) Malmöjska izjava, 2009.

(28) Okvirni sporazum ETUC-BUSINESS.EUROPE, CEEP, UEAPME–2010.

(29) Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (2008/C 111/01).

(30) Posvetovanje do 2. maja 2011.

(31) Evropski parlament, poročilo Podimata o davku na finančne transakcije – 529 glasov za, 127 glasov proti, 18 vzdržanih glasov (8. in 9. marec 2011).

(32) UL C 132 z dne 3.5.2011, str. 8.

(33) UL C 48 z dne 15.2.2011, str. 72.

(34) UL C 175 z dne 28.7.2009, str. 8.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vzhodnem partnerstvu in vzhodni razsežnosti politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/03

Poročevalec: Seppo KALLIO

Prihodnje poljsko predsedstvo Sveta EU je 30. novembra 2010 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Vzhodno partnerstvo in vzhodna razsežnost politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 149 glasovi za in 1 glasom proti.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO poudarja, da so pri pogajanjih o pridružitvenih sporazumih in sporazumih o prosti trgovini z Evropsko unijo pomembni cilji partnerskih držav ter njihova pripravljenost za izvajanje političnih in gospodarskih reform.

1.2 EESO ocenjuje, da je pomembno vprašanje, kolikšno sposobnost oziroma kako močno politično voljo imajo partnerske države za izvajanje gospodarskih in socialnih reform, ki jih terjajo ti sporazumi.

1.3 EESO meni, da morajo pridružitveni sporazumi in sporazumi o prosti trgovini nujno zasledovati usklajevanje interesov partnerskih držav in EU, tako da bo prihodnji napredek koristil vsem udeleženim stranem.

1.4 Po mnenju Odbora mora pogajalska strategija EU bolj upoštevati položaj kmetijskega sektorja in pomen kmetijske politike za sodelovanje med EU in partnerskimi državami. Kmetijski in živilski sektor morata imeti konkretnejšo vlogo v sporazumih o sodelovanju med EU in partnerskimi državami.

1.5 EESO poudarja, da položaj kmetijstva in kmetijske politike doslej ni bil zajet v platformi za gospodarsko povezovanje in zbliževanje s politikami EU. Kmetijski sektor, proizvodnjo hrane in kmetijsko politiko je treba vključiti med teme razprave.

1.6 EESO je trdno prepričan, da je kmetijstvo izredno pomemben sektor za gospodarski, socialni in regionalni razvoj partnerskih držav. Zato bo za uresničitev zastavljenih ciljev potreben ugoden razvoj kmetijstva. Vlaganja v kmetijstvo in njegov razvoj pa sta ključna pogoja tudi za zmanjševanje revščine na podeželskih območjih.

1.7 EESO meni, da sta pomembna tudi razvoj konkurenčnosti kmetijskih proizvodov in živil iz partnerskih držav ter razvoj varnosti in kakovosti hrane. Izkazalo se je, da povzroča izpolnjevanje predpisov in standardov, določenih v Sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (Sporazum SPS) za živila iz partnerskih držav veliko težav pri dostopu do živilskega trga. Za zagotavljanje varnosti hrane na trgih EU morajo biti izpolnjena merila glede kakovosti. Partnerske države potrebujejo za rešitev teh težav tehnično in finančno podporo ter svetovanje.

1.8 Težave partnerskih držav pri izpolnjevanju predpisov in standardov Sporazuma SPS za živila, ki veljajo v EU, so ključno ozko grlo pri trgovanju s kmetijskimi proizvodi. Vendar si mora Komisija, če je le mogoče, prizadevati za dogovor o medsebojnem priznavanju v primerih držav vzhodnega partnerstva, ki že imajo učinkovite standarde SPS, četudi niso strogo skladni. Prav tako morajo države članice EU in tudi države vzhodnega partnerstva izvajati strog nadzor, da zagotovijo, da akterji iz tretjih držav z začetkom veljavnosti sporazumov o poglobljenem in razširjenem prostotrgovinskem območju (DCFTA) ne bodo našli možnosti za uvoz nezakonitih ali podstandardnih živil ali za vnos drugih znanih nevarnosti za zdravje ljudi, živali in rastlin skozi stranska vrata EU. EESO predlaga, naj vprašanje sanitarnih in fitosanitarnih standardov postane nova posebna točka v vodilnih pobudah.

1.9 EESO poudarja, da je za prehod na tržno gospodarstvo potrebna sprememba miselnosti, razvoj zakonodaje in institucij ter izčrpno tehnično znanje na področju prilagajanja metod in praks primarne proizvodnje, predelave in zunanje trgovine.

1.10 Po mnenju Odbora je treba okrepiti sodelovanje, zlasti na področju usposabljanja in raziskav, saj so skupni raziskovalni projekti, obiski in seminarji pomembni za razvoj medsebojnega razumevanja in operativnih modelov.

1.11 EESO poudarja tudi, da je v interesu tako EU kot partnerskih držav, da se preprečijo škodljivi okoljski vplivi gnojil in pesticidov v tleh in vodah. Tudi zagotavljanje kroženja hranilnih snovi je pomemben razvojni cilj.

1.12 EESO meni, da je za razvoj kmetijstva zelo pomembno tudi sodelovanje med EU in partnerskimi državami na področju energije.

1.13 EESO poudarja, da je upoštevanje temeljnih pravic delavcev, ki jih je določila Mednarodna organizacija dela, ključni element spoštovanja človekovih pravic. Pomembno je, da se na nastajajočih poglobljenih in razširjenih območjih proste trgovine med EU in partnerskimi državami upoštevajo mednarodno sprejeti standardi dela.

1.14 EESO meni, da je treba zagotoviti znatno dodatno podporo za združenja v živilskem sektorju držav vzhodnega partnerstva. Te organizacije morajo biti celovito vključene v forum civilne družbe. To pogojuje tudi močnejšo vlogo EESO in uravnoteženo udeležbo organizacij, ki jih zastopa, pri tem pomembnem delu.

1.15 EESO meni, da morajo EU in vlade partnerskih držav podpirati in spodbujati izgradnjo zmogljivosti organizacij ter njihovo sodelovanje pri pripravi strategije vzhodnega partnerstva ter razvijanju procesov, tako da bo lahko svobodna civilna družba pomembno prispevala k razvoju sodelovanja v kmetijstvu.

2. Ozadje

2.1 Evropska unija je zainteresirana za stabilnost, boljše upravljanje in gospodarski razvoj na vzhodnih mejah. Evropska sosedska politika uspešno vzpostavlja tesnejše odnose med EU in njenimi sosedami. Politika vzhodnega partnerstva, ki je bila potrjena leta 2009 v Pragi, bi morala seči še dlje. Naše partnerice (1) v vzhodni Evropi in na južnem Kavkazu si prizadevajo za krepitev odnosov z EU, EU pa močno podpira te države pri njihovih prizadevanjih za približevanje EU. Prek vzhodnega partnerstva, ki je del evropske sosedske politike, se močno spodbujajo tudi bistvene reforme, saj partnerske države trenutno trpijo znatno pomanjkanje na področju političnih ciljev in praktičnega izvajanja demokracije.

2.2 V skladu z izjavo Evropskega sveta (2) bo vzhodno partnerstvo bistveno okrepilo politiko EU v zvezi z vzhodnimi sosedskimi in partnerskimi državami, in sicer z ustvarjanjem pogojev za politično združevanje in nadaljnje gospodarsko povezovanje med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi partnericami.

2.3 Dvostranska pogajanja so namenjena sklenitvi pridružitvenega sporazuma z vsako državo, katerega ključni element je poglobljeno in razširjeno prostotrgovinsko območje (DCFTA (3)) (4).

2.4 Cilji partnerskih držav in njihova politična volja za sklenitev sporazumov z Evropsko unijo so pomembni za napredovanje pogajanj. Bistveno vprašanje je, kolikšno sposobnost oziroma kako močno politično voljo imajo partnerske države za izvajanje gospodarskih in socialnih reform, ki jih terjajo ti sporazumi.

2.5 Partnerske države so se v Praški deklaraciji zavezale političnim in gospodarskim reformam. Pomembni vidiki v zvezi s tem so demokracija, dobro upravljanje in spodbujanje načel pravne države, odpravljanje korupcije ter tudi spoštovanje človekovih pravic in zagotavljanje udeležbe civilne družbe. Izhodišči za gospodarske reforme sta uporaba praks tržnega gospodarstva ter usklajevanje pravil in predpisov z zakonodajo EU. (5)

2.6 Večstranska pot vzhodnega partnerstva dopolnjuje dvostranske odnose, in sicer z vzpostavitvijo sodelovanja, odprtega dialoga ter izmenjave najboljših praks in izkušenj. Sodelovanje se razvija prek tematskih platform, nekaterih vodilnih pobud (6) in foruma civilne družbe (7). Zbliževanje kmetijskega sektorja in kmetijska politika sta zajeta v platformi za gospodarsko povezovanje. Kmetijstvo in kmetijska politika doslej nista imela vloge in ju je treba vključiti med teme razprave.

2.7 Kmetijstvo in živilska proizvodnja sta ključna sektorja v vseh državah vzhodnega partnerstva. Njun delež v BDP je velik, poleg tega je v njih zaposlenih veliko ljudi. Močna rast kmetijske in živilske proizvodnje je bistvena za rast celotnega gospodarstva in hkrati za zmanjševanje revščine.

2.8 To mnenje:

a)	poudarja potrebo po natančni opredelitvi strateškega pristopa EU do držav vzhodnega partnerstva, tudi na področju kmetijske politike,

b)	preučuje uresničene ali tekoče projekte v kmetijskem sektorju, ki podpirajo cilje vzhodnega partnerstva, in

c)	opozarja na dejstvo, da so kmetijska vprašanja povezana z veliko področji politik EU in njihovimi cilji v partnerski politiki.

2.9 EESO predlaga, naj pogajalska strategija EU upošteva pomen kmetijske politike pri sodelovanju med EU in partnerskimi državami ter položaj kmetijskega sektorja v razvojni politiki partnerskih držav.

2.10 Te partnerske države so pomembne proizvajalke žit, proizvodov živalskega izvora, zelenjave in gomoljev ter sadja in grozdja. Ukrajina je ena najpomembnejših proizvajalk žit na svetu. Leta 2008 je bila osma največja proizvajalka in sedma največja izvoznica. Ob povečanju produktivnosti bi se lahko letni pridelek še veliko bolj povečal. Medtem ko letni pridelek Ukrajine znaša od 40 do 50 milijonov ton, letni pridelek drugih petih partnerskih držav skupaj znaša približno 15 milijonov ton.

2.11 EU je največja trgovinska partnerica Ukrajine, Armenije, Azerbajdžana, Gruzije in Moldavije (8) ter druga največja trgovinska partnerica Belorusije (9). V države EU je namenjena več kot polovica izvoza iz Moldavije in le malo manj kot polovica izvoza iz Armenije in Azerbajdžana. Poleg tega imajo kmetijski proizvodi zelo pomembno vlogo v trgovini držav vzhodnega partnerstva z EU.

3. Strateški elementi kmetijstva in kmetijske politike

3.1 EESO poudarja, da je kmetijstvo izredno pomemben sektor za gospodarski, socialni in regionalni razvoj partnerskih držav. Ključni socialni cilj teh držav je tudi izboljšanje varnosti hrane. Nujno so potrebne tehnologije ter strokovno znanje na področju proizvodnje, predelave in trženja. Cilj partnerskih držav je tudi razvoj kakovosti in konkurenčnosti kmetijskih proizvodov in živil.

3.1.1 Drug strateški element, o katerem je treba razmisliti, je politika razvoja podeželja kot drugega stebra SKP, ki omogoča uporabo sredstev EU za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja podeželskih območij in prebivalstva. Ne gre le za to, da kmetijska proizvodnja izpolnjuje zahteve EU, temveč da se tudi ohranijo delovna mesta in kakovost bivanja na podeželskih območjih v skladu z njihovo kulturo in okoljskimi ukrepi, da se zagotovi trajnosten razvoj podeželja.

3.2 Evropska unija je s svojim trgom s 500 milijoni potrošnikov z vidika kupne moči največje območje trgovanja na svetu. Bližina trgov omogoča partnerskim državam in EU, da okrepijo trgovino in tako tudi izboljšajo pogoje za gospodarsko rast.

3.3 Cilj kmetijske in trgovinske politike EU je zagotoviti stabilnost živilskih trgov v spreminjajočih se pogojih. Politika mora evropskim potrošnikom zagotavljati visokokakovostne proizvode po poštenih cenah. Prav tako mora ustvariti stabilnost trgov, saj je le tako mogoče izpolniti potrebe potrošnikov in zagotoviti pošten zaslužek kmetom.

3.4 Zagotavljanje varnosti hrane je eden od osrednjih ciljev kmetijskega in živilskega sektorja EU. Preprečevanje bolezni živali in rastlin ter strogo spremljanje ostankov, ki škodljivo vplivajo na zdravje, zagotavlja varnost hrane za potrošnike. Ti ukrepi za nadzor meja veljajo tudi za živila, uvožena v EU iz partnerskih držav.

3.5 EESO meni, da morajo pridružitveni sporazumi in sporazumi o prosti trgovini nujno zasledovati usklajevanje interesov partnerskih držav in EU, tako da bo prihodnji napredek koristil vsem udeleženim stranem.

4. Izhodišča za pogajanja o prosti trgovini in ključna vprašanja

4.1 Pogajanja o območju proste trgovine zajemajo širok spekter vprašanj, povezanih s trgovino: tarife, storitve, carinske formalnosti, predpise in standarde, določene v Sporazumu SPS, javna naročila, geografske označbe, mehanizmi trgovinske zaščite in tehnična vprašanja glede zaščite meja (10).

4.2 Že dve leti tečejo intenzivna pogajanja z Ukrajino o poglobljenem in razširjenem prostotrgovinskem območju (DCFTA). Pogajanja so se začela, ko je Ukrajina leta 2008 uradno postala članica STO (11). Pri pogajanjih še ni bilo preboja, toda ta cilj bo morda dosežen leta 2011.

4.3 Za začetek podobnih pogajanj o območju proste trgovine je potrebno članstvo v STO. Zdaj potekajo prizadevanja za čim prejšnji začetek pogajanj z Moldavijo, Armenijo in Gruzijo. Moldavija je izrazila pripravljenost za čim prejšnji začetek pogajanj.

4.4 Azerbajdžan še ni član STO, kar pomeni, da se pogajanja o prosti trgovini še ne morejo začeti. V Belorusiji poleg tega niso izpolnjeni tudi politični pogoji za pogajanja o prosti trgovini.

4.5 Izpolnjevanje predpisov, določenih v Sporazumu SPS, se je izkazalo za veliko težavo pri zagotavljanju dostopa do trga za kmetijske proizvode in živila. V skladu s Sporazumom SPS ter drugimi okoljskimi in zdravstvenimi standardi EU morajo Ukrajina in druge partnerske države izvajati pomembne razvojne dejavnosti. Zato potrebujejo partnerske države tehnično in finančno podporo ter svetovanje.

5. Razvoj kmetijskega sektorja v partnerskih državah

5.1 Program vzhodnega partnerstva, sklenjen 7. maja 2009 v Pragi, postavlja finančno sodelovanje med EU in šestimi partnerskimi državami na novo raven. EU je v obdobju 2010–2013 za to sodelovanje namenila 600 milijonov EUR. Financiranje se izvaja prek evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta (ENPI). (12)

5.2 V obdobju 2007–2011 je bilo izvedenih 10–12 posebnih projektov za razvoj kmetijstva in izboljšanje varnosti hrane. (13) Veliko je bilo majhnih projektov. Največji je bil projekt za okrepitev vinogradništva v Moldaviji. Ta projekt sofinancira Evropska investicijska banka. Projekt se je začel leta 2010.

5.3 Približno polovica projektov je namenjena izboljšanju varnosti hrane v partnerskih državah z razvijanjem strokovnega znanja, med drugim na področju sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov. Nekaj projektov je usmerjenih v razvoj upravljanja in načrtovanja kmetijstva. Leta 2009 je Gruzija prejela nekaj manj kot 2 milijona EUR za izboljšanje varnosti hrane za ogrožene otroke.

5.4 Pri pridružitvenih pogajanjih z Ukrajino sta obe udeleženi strani med drugim poudarili pomen spodbujanja konkurenčnosti kmetijske proizvodnje in cilj upoštevanja vidikov kakovosti živil. (14) Konkretno mora biti podpora EU v tem sektorju usmerjena v razvijanje institucij, svetovanje in usposabljanje.

5.5 V praksi se je izkazalo, da je proces prehoda s planskega na tržno gospodarstvo v partnerskih državah dolgotrajen. Prizadevanja je treba usmeriti k spodbujanju in spremljanju tega procesa. Za ta prehod ni potrebna le sprememba miselnosti, ampak tudi razvoj zakonodaje, izgradnja institucij ter tehnično znanje v zvezi s prilagajanjem metod in praks primarne proizvodnje, predelave in zunanje trgovine. Partnersko sodelovanje in programi EU bi morali ustvariti razmere za diverzifikacijo kmetijskega sodelovanja in izboljšanje trgovinskih pogojev.

5.6 Nekatere teme, ki so se izkazale za bistvene v dvostranskih pogajanjih, so bile določene za razvojne cilje EU in partnerskih držav. Teme in področja teh ciljev so bili opredeljeni kot vodilne pobude. Ker je bilo ugotovljeno, da so težave pri izpolnjevanju predpisov in standardov, določenih v Sporazumu SPS, EU ozko grlo v trgovini z živili, je treba to temo vključiti v vodilne pobude.

6. Upoštevanje okoljskih dejavnikov in socialnih učinkov

6.1 Kmetijska proizvodnja in živilska industrija znatno vplivata na lokalno okolje. Izbira metod pridelovanja vpliva na kakovost tal ter zlasti na površinske vode in podtalnico. Tako v interesu EU kot partnerskih držav je, da se preprečijo škodljivi okoljski vplivi gnojil in pesticidov v tleh in vodah. Tudi zagotavljanje kroženja hranilnih snovi je pomemben razvojni cilj.

6.2 Razvoj in uspeh kmetijske proizvodnje sta močno odvisna od dogajanja na svetovnih energetskih trgih in preskrbe z energijo v posamezni državi. Pridelek je odvisen od razpoložljivosti in cene vložkov, ki potrebujejo energijo, kot so gnojila. Poleg tega na cene živil vpliva proizvodnja obnovljivih virov energije, saj je mogoče nekaj energije biomase pridelati na kmetijskih površinah. Zato je za razvoj kmetijstva zelo pomembno tudi dvostransko sodelovanje med EU in partnerskimi državami na področju energije.

6.3 Evropska unija in partnerske države morajo pri svojem medsebojnem delovanju upoštevati vlogo kmetijskega sektorja pri razvoju podeželskih območij v partnerskih državah. Brez ustreznega regionalnega sodelovanja se bodo razlike v ravni revščine med različnimi regijami dodatno povečale.

6.4 Ključni element človekovih pravic je spoštovanje temeljnih pravic delavcev, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija dela. Pomembno je, da se ti sprejeti standardi dela upoštevajo na območju proste trgovine med EU in partnerskimi državami.

7. Razvoj upravnega in drugih vrst sodelovanja

7.1 Za izvajanje vzhodnega partnerstva, pridružitvenih sporazumov, poglobljenega in razširjenega prostotrgovinskega območja in drugih oblik sodelovanja je potrebno celovito medsebojno delovanje in sodelovanje med nosilci političnega odločanja, oblastmi, strokovnjaki, mednarodnimi organizacijami ter seveda ekonomsko-socialnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe. To je treba upoštevati pri izvajanju programa vzhodnega partnerstva.

7.2 Sodelovanje med državljani EU in partnerskih držav, zlasti med mladimi, je treba priznati kot sredstvo za spodbujanje sprememb. EU zato priznava vrednost kulturnega sodelovanja in medkulturnega dialoga kot sestavnega dela zunanjih politik. (15)

7.3 Sodelovanje je mogoče razviti zlasti na področju usposabljanja in raziskav, saj so skupni raziskovalni projekti, obiski in seminarji pomembni za razvoj medsebojnega razumevanja in operativnih modelov.

8. Krepitev vloge in položaja organizacij

8.1 Posebno pozornost je treba nameniti udeležbi organizacij civilne družbe pri sodelovanju med EU in partnerskimi državami. EESO predlaga, naj se podpirata nadaljnji razvoj dejavnosti organizacij civilne družbe in krepitev foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva.

8.2 Vloga in status civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva sta bila doslej šibka. Za razvoj demokracije je treba nujno okrepiti vlogo neodvisnih organizacij. EESO je že pripravil mnenja o krepitvi in podpiranju vloge organizacij in civilne družbe v obravnavanih državah. Spomladi 2009 je Odbor med češkim predsedovanjem pripravil mnenje (16) o tej temi.

8.3 Udeležba civilne družbe je bila doslej preveč omejena in slabo organizirana. Ključni element politike vzhodnega partnerstva mora biti nudenje svetovanja in podpore širokemu spektru organizacij, tako da bodo lahko te prispevale znatno dodano vrednost k izboljšanju in krepitvi sodelovanja med EU in partnerskimi državami.

8.4 Tudi položaj in zmogljivost organizacij v kmetijskem sektorju sta sorazmerno šibka. Da bi se ta sektor razvil in da bi se okrepilo sodelovanje EU, je treba razviti organizacije kmetijskega sektorja, in sicer z izboljšanjem usposabljanja in krepitvijo kompetenc tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni ohranjanja povezav z EU in izvajanja vzhodnega partnerstva.

8.5 Da bi se program vzhodnega partnerstva lahko uresničeval, morajo imeti organizacije v kmetijskem in živilskem sektorju pomembnejšo vlogo na različnih stopnjah procesa. Zapletenost verige preskrbe s hrano ustvarja dodatne izzive tako za delavce, industrijo, raziskave, usmerjanje in upravljanje kot za proizvajalce. Podpiranje dejavnosti vseh udeleženih strani in krepitev zmogljivosti organizacij sta osnovna pogoja za zagotovitev, da bo lahko kmetijsko sodelovanje med partnerskimi državami in EU doseglo trajne rezultate, ki bodo koristili obema stranema. Pomembno je, da se okrepijo skupne dejavnosti med EESO, organizacijami na ravni EU in nacionalnimi organizacijami.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Vzhodne države partnerice so države vzhodne Evrope in južnega Kavkaza, ki so zajete v okviru evropske sosedske politike: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldavija, Ukrajina in Belorusija. COM(2008) 823 konč.: sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Vzhodno partnerstvo.

(2) Svet Evropske unije: izjava Evropskega sveta o vzhodnem partnerstvu, Bruselj, 20. marec 2009, 7880/09, CONCL 1.

(3) DCFTA = Deep an Comprehensive Free Trade Area.

(4) Alexander Duleba in Vladimir Bilčik: „Toward a Strategic Regional Framework for the EU Eastern Policy, Searching for Synergies between the Eastern Partnership and the Partnership for Modernization with Russia“, Bratislava 2010.

(5) Svet Evropske unije: sklepi predsedstva, Evropski svet v Bruslju, 19. in 20. marec 2009, 7880/09, CONCL 1.

(6) Vodilne pobude so (www.eeas.europa.eu/eastern/initiatives/index_en.htm):

a)	program za integrirano upravljanje meja,

b)	vodilna pobuda za mala in srednje velika podjetja (MSP),

c)	regionalni energetski trgi in energetska učinkovitost,

d)	preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter pripravljenost in odziv nanje,

e)	vodilna pobuda za spodbujanje dobrega okoljskega upravljanja,

f)	diverzifikacija oskrbe z energijo; južni energetski koridor.

(7) Izvajanje vzhodnega partnerstva: poročilo s srečanja ministrov za zunanje zadeve, 13. december 2010.

(8) EU: GD za trgovino: statistični podatki.

(9) Evropska komisija: trgovina, dvostranski odnosi, države, Belorusija.

(10) Glej opombo 6.

(11) Četrto skupno poročilo o napredku: pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino, Kijev, 4.–8. november 2010.

(12) Evropska komisija, Generalni direktorat za zunanje odnose, evropska sosedska politika; Priročnik o financiranju v okviru vzhodnega partnerstva, 24. september 2010.

(13) EAP Community, www.easternpartnership.org.

(14) Evropska komisija – Generalni direktorat za zunanje odnose: List of the EU – Ukraine Association Agenda priorities for 2010.

(15) Glej opombo 2.

(16) CESE, UL C 277 z dne 17.11.2009, str. 30–36, Vključevanje civilne družbe v vzhodno partnerstvo.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančnem izobraževanju in odgovorni potrošnji finančnih produktov (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/04

Poročevalec: Carlos TRIAS PINTÓ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Finančno izobraževanje in odgovorna potrošnja finančnih produktov.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 142 glasovi za, 6 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Naraščajoča zapletenost in pomanjkanje preglednosti finančnega sistema sta v zadnjih letih ovirala pravilno razumevanje finančnih produktov.

1.1.1 S tega vidika EESO priznava različne pobude, ki sta jih sprožila Evropska komisija in OECD, da bi odpravila pomanjkljivosti finančnega sistema, ter zato poziva finančno industrijo k ustrezni uporabi nove zakonodaje in k uvedbi samoregulacije, da se zagotovijo ustrezni in pošteni ukrepi, ki bodo popravili napake v preteklem ravnanju nekaterih subjektov ter olajšali dostop do preglednih finančnih produktov, ki bi potrošnikom zagotovili informacije o tem, o čem v resnici sklepajo pogodbo, ter omogočili primerjavo med različnimi ponudbami na trgu.

1.2 Kljub nujno potrebnemu izboljšanju regulacije, nadzora in preglednosti finančnega sistema za izboljšanje varstva potrošnikov in vlagateljev na področju finančnih produktov bodo morali državljani vseskozi razvijati svoje poznavanje finančnega področja, s čimer bi se omogočila odgovorna potrošnja finančnih produktov na podlagi premišljenih in dobro utemeljenih odločitev. Dejansko gre za oblikovanje tvornega trikotnika med finančnim izobraževanjem, regulacijo trgov in varstvom potrošnika.

1.3 Finančno izobraževanje mora biti zasnovano kot celovita politika, ki temelji na sodelovanju vseh zainteresiranih strani:javnih uprav, finančne industrije, podjetij, sindikalnih organizacij, združenj potrošnikov, izobraževalnega sistema in na splošno vseh državljanov kot potrošnikov finančnih produktov. Vseeno bi morali izobraževanje in usposabljanje izvajati organi, pri katerih ni navzkrižja interesov.

1.4 V okviru izobraževalnega sistema, ki evropskega državljana spodbuja k razvoju kritičnega razmišljanja, se mora oseba finančno izobraževati vse življenje. EESO poziva k vključitvi finančnega izobraževanja kot obveznega predmeta v učni načrt izobraževalnega sistema ter nadalje v načrte usposabljanja in preusposabljanja delavcev. Med drugim bi moralo to spodbuditi odgovorno upravljanje finančnih zadev (varčevanje, uporaba kreditnih kartic, najemanje posojil itd.) s poudarkom na družbeno odgovornih finančnih produktih. EESO podpira ukrepe za regulacijo finančnih trgov osnovnih produktov, ki jih izvaja Evropska komisija, katerih cilj je povečati preglednost ter izboljšati kakovost informacij in mehanizme nadzora.

1.5 Finančno izobraževanje, ki bo v celoti dostopno, bo koristilo celotni družbi. Načrti za pridobivanje finančnih znanj morajo biti prednostno usmerjeni v tiste dele prebivalstva, ki so v nevarnosti, da bodo finančno izključeni, sama finančna industrija pa mora aktivno sodelovati v skupnih programih mikrofinanciranja in izobraževanja ter pri lajšanju dostopa do osnovnih finančnih storitev.

1.6 EESO poudarja omejen vpliv sedanjih programov za finančno izobraževanje, prav tako pa opozarja, da je treba poleg opredeljevanja izobraževalnih potreb potrošnikov finančnih produktov in oblikovanja ad hoc predlogov oceniti tudi ustreznost različnih izobraževalnih programov in učinkovitost uporabljenih načinov dostopa, pri čemer morajo sodelovati zainteresirane strani.

1.7 Finančno izobraževanje je dejansko ključni vidik za ohranjanje zaupanja v finančni sistem ter odgovorno potrošnjo finančnih produktov. Zato je v prihodnosti nujno, da najpomembnejše javne in zasebne institucije ter zainteresirane strani združijo moči, da bi finančno izobraževanje podkrepile z ustreznimi strategijami in sredstvi ter odpravile pomanjkanje usklajevanja in sinergij med številnimi obstoječimi pobudami (na mednarodni, evropski in nacionalni ravni).

1.8 EESO se zaveda omejenih pristojnosti Evropske komisije na področju izobraževanja, vendar kljub temu trdi, da je finančno izobraževanje širše od izobraževanja kot takega, saj vključuje tudi krepitev vloge državljanov, obravnava socialno izključenost ter spodbuja odgovorno potrošnjo.

1.9 EESO poudarja, da morajo biti potrebe potrošnikov finančnih produktov prednostna tema na dnevnih redih mednarodnih sestankov na visoki ravni, zlasti na vrhu G-20. S tega vidika poziva k ustanovitvi skupine strokovnjakov za finančno zaščito potrošnikov.

2. Finančna kultura in vloga potrošnikov

2.1 Kultura finančne deregulacije in samoregulacije, finančna ustvarjalnost, zapletenost novih instrumentov in nepregledni sistemi niso samo odločilni dejavnik za hudo krizo, s katero se soočamo danes, temveč državljane tudi ovirajo pri razumevanju ključnih elementov delovanja trga, ki je že sam po sebi zapleten in globaliziran ter preplavljen z zelo različnimi finančnimi produkti.

2.2 V tako imenovani družbi znanja, ki mora izkoristiti izobraževalni sistem, ki je sposoben spodbujati kritično razmišljanje svojih državljanov, je finančno izobraževanje strateški instrument, ki mora spremljati novo ureditev finančnega sistema. Za oblikovanje trdnejšega, varnejšega in preglednejšega finančnega sistema je ključnega pomena podpora odgovornih potrošnikov, ki so dejavno vključeni v razvoj pridobivanja finančnih znanj.

2.3 Dejansko postaja vse pomembnejši koncept „odgovorne potrošnje finančnih produktov“, katerega namen je ločiti želje od potreb. Prav tako je vse bolj priljubljeno „odgovorno varčevanje“, ki temelji na dolgoročnosti in podpira družbeno odgovorne produkte (1), to je tiste, ki jamčijo večjo učinkovitost z vidika okolja, družbe in upravljanja podjetij (merila ODU).

2.4 Cilj ne sme biti zgolj prenos znanja in spretnosti (finančno izobraževanje), temveč tudi doseganje sposobnosti presoj, temelječih na informacijah (finančno opismenjevanje), da bodo državljani lahko v praksi sprejemali pravilne odločitve pri upravljanju osebnih financ (pridobivanje finančnih znanj).

2.5 Vsekakor je pomemben delež odločitev v življenju posameznika povezan s finančnim področjem, ki neposredno vpliva na njegovo osebno in družinsko okolje, od iskanja finančnih sredstev za študij do načrtovanja pokojnine za čas upokojitve (2).

2.6 Poleg tega se ob upoštevanju mednarodne gospodarske krize, vedno večjega zanimanja državljanov za trajnost ter samega pristopa gospodarstva k okolju, družbi in upravljanju podjetij (merila ODU) zdi pomembno, da se zagotovi več informacij o tem, kako ta merila vključiti v finančne odločitve končnih potrošnikov.

2.7 Po mnenju EESO je ključno, da finančna kultura v zadostni meri doseže vse kategorije prebivalstva med njihovim celotnim življenjskim obdobjem z namenom, da se ohrani njihovo zaupanje v dobro reguliran finančni sistem ter zagotovita njegov razvoj in stabilnost, kar bo spodbudilo razumno potrošnjo finančnih produktov, ki temelji na premišljenih in dobro utemeljenih odločitvah. Dejansko to vprašanje postaja skupni cilj vlad ter regulativnih in nadzornih organov.

2.8 Tudi finančni subjekti imajo pomembno vlogo. Zato mora družba računati na zavezanost finančne industrije, ki zagotavlja poštenost in preglednost pri opravljanju storitev za stranko, pri čemer jasno ravna v interesu strank.

3. Ukrepi na področju finančnega izobraževanja

3.1 Finančno izobraževanje je proces, s katerim potrošniki izboljšujejo razumevanje finančnih produktov ter poznavanje finančnih tveganj in priložnosti trga ter tako sprejemajo ekonomske odločitve na podlagi ustreznih informacij. Finančno izobraževanje, ki je v celoti dostopno, koristi družbi kot celoti, saj zmanjša tveganja finančne izključenosti, potrošnike pa spodbuja k načrtovanju in varčevanju, kar prav tako prispeva k preprečevanju prevelike zadolženosti.

3.2 Za spodbuditev finančne kulture med potrošniki so nadzorni organi, finančni subjekti in drugi akterji civilne družbe pripravili različne spodbude pod naslovom Načrti za finančno izobraževanje.

3.3 To vprašanje ni novo, saj so ga pred tem obravnavali OECD (3), Evropska komisija (4) in ECOFIN (5).

3.4 V zvezi s tem sta najpomembnejši institucionalni pobudi na evropski ravni uvedba obsežnega poglavja o finančnem izobraževanju v okviru načrta izobraževanja na področju potrošnje DOLCETA (Development of On Line Consumer Education Tools for Adults – razvoj spletnih orodij za izobraževanje potrošnikov) in oblikovanje strokovne skupine za finančno izobraževanje (Expert Group on Financial Education (EGFE)), ki jo je oktobra 2008 ustanovila Evropska komisija in ki se od takrat redno sestaja z namenom analizirati različne strategije razvoja programov finančnega izobraževanja, kar spodbuja sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem za boljše izvajanje teh programov.

3.5 Med dejavniki, ki zahtevajo boljše finančno izobraževanje, so zapletenost novih finančnih instrumentov, demografske spremembe (6) in nov evropski zakonodajni okvir (7).

3.6 K temu je treba prav tako dodati, da je finančna kultura prebivalstva na splošno nezadostna. Predpogoj za dosego tega cilja je ozaveščanje državljanov o potrebi po izboljšanju njihove finančne pismenosti. EESO s tega vidika poziva, da se okrepi izvajanje nacionalnih kampanj o obveščanju javnosti v zvezi z financami.

3.7 EESO se zavzema, da se vsem državljanom (otrokom, mladim, starejšim, invalidom ali drugim skupinam) ob upoštevanju ciljev in interesov posamezne skupine zagotovi dejanski dostop do programov na področju pridobivanja finančnih znanj z ustrezno tematiko v vsaki fazi. Sočasno z bistvenimi vsebinami usposabljanja (finančno načrtovanje, varčevanje, zadolževanje, zavarovanja in pokojnine itd.) in posebno metodologijo uporabe je treba zagotoviti učinkovite kanale za njihovo posredovanje pomembnim skupinam prebivalstva: v šolskih ustanovah, na delovnih mestih, v združenjih potrošnikov, na spletnih straneh, v posebnih publikacijah, medijih itd.

3.8 Otroci in mladi so glavna ciljna skupina teh programov, vendar pa je finančno izobraževanje učni program, tj. del šolskega učnega načrta, le v manjšem številu držav (8). EESO poudarja, da dokler bo stanje takšno, želeni cilji na področju pridobivanja finančnih znanj ne bodo doseženi.

3.9 EESO poleg tega poziva Evropsko komisijo in druge institucije, naj izboljšajo obveščanje in ozaveščanje o družbeno odgovornih naložbah v različnih državah članicah, in sicer v okviru njihovih sedanjih pobud za finančno izobraževanje.

3.10 Delujoči programi finančnega izobraževanja v državah, kot so Združeno kraljestvo (Program splošnega svetovanja), Francija (Institut za finančno izobraževanje), Španija (načrt za finančno izobraževanje 2008–2012), Avstrija (Initiative Finanz Wissen) itd., so pravilno zasnovani, vendar je zanje značilno pomanjkanje razširjanja ter dovolj obsežnih strategij izvedbe kot tudi pomanjkljivo znanje državljanov o virih usposabljanja v teh institucijah.

3.11 EESO meni, da je treba okrepiti študije, namenjene oceni ustreznosti izobraževalnih vsebin in uporabljenih načinov dostopa, ter s tem meriti izboljšanje finančnih znanj na dolgi rok, zlasti kar zadeva učinek te discipline na izobraževanje otrok in mladih.

4. Novo finančno vedenje potrošnikov

4.1 Demografski, socialno-kulturni in tehnološki dejavniki iz okolja ustvarjajo novo finančno vedenje potrošnikov. Konkretneje to pomeni, da potrošniki zahtevajo proizvode po meri, bolj profesionalno obravnavo, več podatkov, več informacij o predmetu njihovih naložb (9) ter da zavzamejo kritičen pristop.

4.2 Posledično se tesen odnos, ki ga imajo stranke s svojimi finančnimi subjekti, postopoma krha: delajo z različnimi subjekti, želijo bližino podružnice ali poslujejo prek elektronskega bančništva, zahtevajo učinkovite storitve in donosnost vloženih sredstev.

4.3 Ključ za uspeh pri zagotavljanju zvestobe strank je pravilno upravljanje informacij, da se analizirajo njihove potrošniške navade in v skladu z opredelitvijo njihovega profila zagotovijo ustrezne informacije. Ob upoštevanju zgoraj navedenega mora potrošnik primerjati informacije, ki jih prejme, ter dobro analizirati storitve, o katerih sklepa pogodbo.

4.4 Združenja potrošnikov priporočajo, da se v odnosih s finančnimi subjekti sprejmejo določena pravila (posamezniku prilagojen pristop, kakovost storitev, stopnja specializacije za določene produkte), preden posameznik začne iskati čim večjo donosnost. S tega vidika bo finančno izobraževanje potrošniku pomagalo prepoznati nevarnost neverodostojnih finančnih institucij.

5. Spodbuditev preglednosti za izboljšanje varstva in ponovno pridobitev zaupanja

5.1 Ukrepi na področju finančnega izobraževanja morajo dopolnjevati obsežno regulacijo finančnih trgov in učinkovito izboljšanje potrošnika finančnih produktov. Kljub prej navedenemu pa finančna regulacija državljana ne odvezuje obveznosti glede razvoja njegovih finančnih znanj v celotnem življenjskem obdobju.

5.2 Preglednost je nujen instrument v odnosih z uporabnikom ter temeljno sredstvo za ponovno pridobitev zaupanja potrošnikov v sektor finančnih storitev.

5.3 Preglednost informacij se doseže prek uvedbe pobud, kot so poročila in objave, odgovorno svetovanje, informativne brošure, standardni podatki in priročniki, novi načini posvetovanja, predstavitve finančnih produktov in storitev itd. Drobni tisk, nepravične pogoje v pogodbah in zavajajoče oglaševanje bi bilo treba odpraviti.

5.4 Na splošno so za stranke finančni subjekti vir zaskrbljenosti, kar je posledica pomanjkanja komunikacije, meril glede sprejema strank pri podružnici („front office“) in samih dokumentov, ki so za nepoučene pogosto nerazumljivi. Kot odgovor na te razmere morajo finančni subjekti zaposlovati kvalificirano osebje, ki bo obveščalo svoje stranke, vzpostavljalo stike in uporabljalo razumljiv jezik.

5.5 Pri trženju finančnih produktov in storitev zahteve glede informacij vključujejo obveznost dejanskega obveščanja potrošnika o pogodbenih pogojih in njihovih pomembnih posledicah, in sicer dovolj zgodaj pred sprejetjem ponudbe.

5.6 Zlasti je treba opredeliti tveganja, povezana s posamezno transakcijo, in poskusiti vzpostaviti ravnovesje med prevzemanjem teh tveganj, saj je v zadnjem času mogoče opaziti vse pogostejši prenos tveganj s finančnega produkta na potrošnika. V primeru elektronskega bančništva je treba zagotoviti popoln dostop do najpomembnejših informacij.

5.7 Konkretno Direktiva 2007/64/ES o plačilnih storitvah določa boljši dostop do informacij. Direktiva o trgih finančnih instrumentov (10) pa določa informacije, ki so potrebne za zagotavljanje naložbenih storitev in ki se uporabljajo za vse načine sklepanja pogodb, tj. pred sklenitvijo pogodbe, ob sklenitvi pogodbe in po sklenitvi pogodbe. Poleg tega od finančnih subjektov zahteva, da povečajo zaščito vlagateljev in svojim strankam ponudijo primernejše produkte glede na njihove različne profile tveganja in socialno-kulturne profile.

5.8 Drug instrument za zaščito pravic potrošnikov je Direktiva Skupnosti 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah, v kateri je določeno načelo „odgovornega posojanja“, pri čemer posojilodajalec prevzema obveznost svetovanja in ocene sedanje in prihodnje kreditne sposobnosti potrošnika v skladu z informacijami, ki mu jih zagotovijo slednji, in na podlagi pregleda zbirk podatkov.

5.9 Z vidika prihodnosti bo pomemben instrument Skupnosti za krepitev zaupanja državljanov Akt o enotnem trgu (11), ki vključuje poglavje o načrtu ukrepov za varstvo potrošnikov maloprodajnih finančnih produktov, pri čemer bo posebna pozornost namenjena preglednosti bančnih stroškov in trenutno pomanjkljivi zaščiti potrošnikov hipotekarnih kreditov.

6. Spodbujanje najboljših bančnih praks

6.1 Finančna deregulacija v zadnjih desetletjih je privedla do medsebojne povezanosti bančnega in finančnega trga, kar je povečalo tveganje pomanjkanja zaščite pravic strank komercialnih bank.

6.2 Tako so potrošniki trdili, da pri trženju finančnih produktov primanjkuje informacij, zlasti kadar gre za zapletene, novo oblikovane produkte.

6.3 Evropska komisija (12) kot temeljne težave potrošnika pri njegovih odnosih z banko opredeljuje naslednje: pomanjkanje informacij pred sklenitvijo pogodbe, nezanesljivo svetovanje, pomanjkanje preglednosti pri bančnih provizijah in težave pri zamenjavi subjekta, s katerim se posluje.

6.4 Evropska komisija je za odpravo teh pomanjkljivosti za področje bančne industrije uvedla pobudo o samoregulaciji, da se izboljšajo dostop do informacij, razumevanje in primerljivost bančnih provizij. EESO pozdravlja ta pomemben projekt usklajevanja, ki bi moral privesti do bolj standardiziranega sistema, ki bo olajšal primerjavo med različnimi ponudbami. Prav tako poudarja potrebo po upoštevanju organizacij potrošnikov, da se omogoči uspeh tega procesa.

6.5 Po drugi strani pa je očitna nepripravljenost finančnih institucij, da bi svojim strankam ponudile druge produkte, ki niso njihovi, kadar so ti manj donosni. Prav tako je med napakami poslovanja s kolektivnimi naložbami uvajanje novih produktov, ne glede na povpraševanje, ki bi lahko za te produkte obstajalo.

6.6 Če povzamemo, neskladnost med potrebami in produktom, za katerega je bila sklenjena pogodba, je realnost, ki temelji na modelu upravljanja, v okviru katerega ponudba spodbuja povpraševanje, pri tem pa se izkorišča vse večje pomanjkanje znanja glede na neskladje med informacijami prodajalcev in kupcev finančnih produktov. EESO v zvezi s tem predlaga določitev strogih „kodeksov ravnanja“, ki bi bili zavezujoči za osebje finančnih subjektov, kar bi ublažilo možno navzkrižje interesov med svetovanjem in trženjem. Finančne institucije bi morale nositi dokazno breme glede spoštovanja kodeksa ravnanja.

6.7 Zato morajo finančni posredniki (ne samo banke, temveč tudi zavarovalni zastopniki, borzni posredniki itd.) poleg natančne uporabe veljavnih predpisov sprejeti „boljše prakse“ za zaščito potrošnikov finančnih storitev, in sicer prek ukrepov za izboljšanje kakovosti informacij (jasnost, natančnost, prilagojenost na potrebe stranke, razumljivost in primerljivost), politik za spodbujanje finančnega izobraževanja varčevalcev in vlagateljev, strokovnega svetovanja (zanesljivo in pošteno), ki uporabnikom olajša izbiro, ter neodvisnega organa, ki bi branil in ščitil pravice in interese kupcev finančnih produktov (ombudsman).

6.8 Za utrditev tega novega scenarija EESO poudarja potrebo po izboljšanju usposobljenosti finančnih posrednikov, da bi lahko izvajali to nujno pedagoško delo. Finančni posredniki se soočajo z dvojnim izzivom: na eni strani morajo bolje poznati produkte, ki jih tržijo, na drugi strani pa morajo znati učinkovito prenesti informacije na uporabnike.

7. Spodbujanje finančne vključenosti

7.1 EESO se zaveda, da je treba finančno vključenost povezati s polno socialno vključenostjo oseb. Očitno je, da jamstva glede zaposlenosti, socialne zaščite itd. povečujejo uspešnost pobud na področju finančnega izobraževanja.

7.2 Različne študije (13) ugotavljajo pomanjkljivo raven finančne izobraženosti ter njeno povezavo z ravnjo kulture in socialno-ekonomskim statusom. Tako imajo številne osebe težave pri upravljanju svojega finančnega položaja ter poznavanju tveganj, ki jih prinašajo njihove naložbe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zelo malo teh oseb razmišlja o kriznem načrtu ob nepredvidljivih dogodkih, če bi se njihove osebne razmere spremenile zaradi nenadnih okoliščin (brezposelnost, nezgode, ločitve, smrt partnerja itd.).

7.3 V številnih državah je samo 30 % odraslega prebivalstva sposobnega izračunati navadne obresti, komaj 44 % pa ima osnovno znanje o delovanju pokojninskega sistema (14).

7.4 Revščina ogroža približno 80 milijonov evropskih državljanov, tj. 16 % celotnega prebivalstva. Evropska unija je leta 2010 med cilje Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti uvrstila spodbujanje družbene podpore za politike vključevanja, s poudarkom na kolektivni in individualni odgovornosti.

7.5 Finančna vključenost podpira procese socialnega vključevanja. Zato je pomembno spodbujati pobude, ki podpirajo finančno vključenost skupin, ki so v nevarnosti, da bodo izključene (ženske, brezposelni, invalidi, starejše osebe, finančno prikrajšane osebe itd.), in sicer z vidika splošnega dostopa ter razvoja finančnih produktov in storitev, ki so prilagojeni tem skupinam.

7.6 V trenutnih družbeno-gospodarskih razmerah je nujno poudariti finančno izobraževanje, usmerjeno v načrtovanje upokojitve, saj prihaja do čedalje večjega prehoda na javne pokojninske sisteme na podlagi prispevkov, uspeh teh sistemov pa je odvisen od vplačanih prispevkov (earnings-related benefits). Prav tako morajo za krepitev vloge delavk vključevanje na trg dela spremljati posebni programi pridobivanja finančnih znanj.

7.7 Vsekakor morajo biti ukrepi za izboljšanje finančne kulture potrošnikov prednostno usmerjeni na tiste skupine prebivalstva, ki so najbolj ranljive in so v nevarnosti, da bodo finančno izključene ali utrpele posledice zlorabe nekaterih špekulativnih dejanj.

7.8 EESO poudarja, da morajo finančni subjekti med svoje naloge uvrstiti olajšanje dostopa do bančnih storitev za finančno prikrajšane osebe, da se prepreči njihova finančna izključenost. Tako je treba „programe za dodeljevanje mikro kreditov“ (15) v celoti vključiti v kreditno ponudbo, ki jo zagotavljajo finančni subjekti. Brezposelni, mladi, ki končujejo študij in ki potrebujejo jamstvo, podjetniki, priseljenci, invalidi itd. (16) so upravičeni do mikro kreditov, zato jim je treba zagotoviti dostop do njih.

7.9 Skupen ukrep mikrofinanciranja in izobraževanja v primerjavi z drugimi izključnimi pobudami na področju mikro financ v okviru nekaterih programov daje odlične rezultate, saj izobraževanje prinaša konkurenčne prednosti.

8. Obeti finančnega izobraževanja

8.1 EESO se v celoti zaveda omejenih pristojnosti Evropske komisije na področju izobraževanja (17), vendar kljub temu trdi, da je finančno izobraževanje širše od izobraževanja kot takega, saj vključuje tudi krepitev vloge državljanov, obravnava socialno izključenost ter spodbuja odgovorno potrošnjo.

8.2 EESO poziva Komisijo, naj resno preuči možnost razvoja zakonodajnih ukrepov, ki bodo države članice zavezali k učinkovitemu spodbujanju finančnega izobraževanja.

8.3 Kar zadeva prihodnost, obstaja široko soglasje med organi in institucijami (najverjetneje so na področju finančnega izobraževanja najpomembnejši International Network on Financial Education (INFE – Mednarodna mreža za finančno izobraževanje), OECD in Expert Group on Financial Education (EGFE – Strokovna skupina za finančno izobraževanje Evropske komisije) o najpomembnejših vsebinah in praksah, ki jih je treba preučiti na področju finančnega izobraževanja. V zvezi s tem se EESO v celoti strinja s temi načeli ter zato poziva vlade in finančne institucije, naj zagotovijo ustrezna sredstva za uresničevanje teh pobud:

—	uporaba skupne metodologije za oceno ravni seznanjenosti s finančnimi pojmi in stopnje vključenosti prebivalstva;

—	večja vključenost finančnega izobraževanja v učne načrte. Mednarodna metodologija za oceno učinkovitosti in uspešnosti programov v šolah;

—	oblikovanje nacionalnih strategij na področju finančnega izobraževanja z ustreznimi sistemi spremljanja in oceno učinka;

—	krepitev strategij finančne vključenosti. Krepitev prizadevanj, usmerjenih v posebne skupine prebivalstva (mlade, ženske, priseljence, osebe z nizkimi dohodki);

—	zaščita pravic potrošnikov finančnih produktov;

—	krepitev sodelovanja med Evropsko komisijo, OECD in nacionalnimi vladami, da se izkoristijo morebitne sinergije in prepreči podvajanje dela;

—	organizacija evropskega dneva finančnega izobraževanja, na primer pod okriljem predsedstva Evropske unije;

—	spodbujanje organizacije letne konference o finančnem izobraževanju s sodelovanjem priznanih strokovnjakov;

—	vzpostavitev sistema javnega priznanja v Evropski uniji (npr. nagrada) za najboljše pobude in najboljše prakse na področju izobraževanja;

—	spodbujanje „finančnega vozniškega dovoljenja“;

—	redni sestanki med vladami držav članic o tekočih programih finančnega izobraževanja in vključitev teh vprašanj v nacionalne politične programe (na teh sestankih je treba poleg predstavitve ukrepov, ki se izvajajo, analizirati tudi vpliv teh ukrepov).

8.4 EESO k temu dodaja še naslednje predloge, ki združujejo pobude za izboljšanje pridobivanja finančnih znanj državljanov in različne ukrepe za zvišanje ravni varstva končnih potrošnikov finančnih produktov:

—	vzpostavitev neodvisnega organa za brezplačno svetovanje potrošnikom finančnih produktov, tudi zato, da se v finančne odločitve potrošnikov vključijo merila z vidika okolja, družbe in upravljanja podjetij: ta organ bi lahko svetoval osebno ali prek telefonske linije;

—	ureditev vloge finančnih posrednikov in oseb javnega zaupanja na področju finančnega izobraževanja, da se olajšata večja dostopnost in razumevanje finančnih informacij (18). Pomembno bi bilo vzpostaviti mehanizme nadzora, ki zagotavljajo nepristranskost njihovih ukrepov;

—	ustanovitev evropske agencije za varstvo končnih potrošnikov finančnih produktov za nadzor bančnih praks (zlasti dostopnost, preglednost in primerljivost finančnih produktov) in boj proti goljufijam. Takšna institucija mora imeti pooblastila, da nalaga sankcije;

—	uvedba obveznosti za finančno industrijo, da uvede informativno gradivo o finančnih produktih, ki bo stranke obveščalo o njihovih pravicah in postopkih za pritožbo v primeru nestrinjanja z določenim predlogom ali odločitvijo finančnega subjekta;

—	to informativno gradivo o finančnih produktih (kot v primeru zdravil) mora vključevati opozorila o možnih kontraindikacijah in stranskih učinkih posameznega produkta kot tudi o vidikih, povezanih s pogodbenimi pogoji;

—	ustanovitev skupine, podobne EGFE, na ravni posamezne države članice, ki bo pripravila strategijo za finančno izobraževanje, da se okrepijo načrtovani programi ter vanje uravnoteženo vključijo glavni akterji organizirane civilne družbe;

—	podpora Evropske komisije (tistim nacionalnim organom držav članic, ki tega še niso izvedle) za opredelitev skladne strategije za finančno izobraževanje, pri čemer bi bilo treba kot merilo uspešnosti uporabiti države, ki so na tem področju najbolj napredovale;

—	oblikovanje proračunskega svežnja, povezanega s posamezno nacionalno strategijo za finančno izobraževanje, v okviru katerega se določi, kdo bo financiral načrte finančnega izobraževanja in s kakšnimi s tem povezanimi sredstvi;

—	Evropska komisija mora okrepiti sponzoriranje ukrepov na področju finančnega izobraževanja v državah članicah, pri čemer mora izhajati iz opredeljenih dobrih praks;

—	spodbujanje širjenja nacionalnih postavk na področju socialne varnosti, tako da se vse delavce enkrat na leto obvesti o pokojninah, do katerih bodo upravičeni ob upokojitvi;

—	spodbujanje posebnih finančnih produktov za mlade (od 14. leta dalje, preden postanejo samostojni in se vključijo na trg dela) ter redno obveščanje mladih o značilnostih in delovanju teh produktov;

—	spodbujanje industrije igrač k razvoju igrač, ki bodo vključevale finančne pojme za didaktične namene;

—	predvajanje krajših televizijskih in radijskih programov, 10 do 15 minut, o osnovnih finančnih vprašanjih (krediti, hipoteke, zavarovanja itd. ter osnovni pojmi, kot je donosnost ali tveganje), oblikovanje multimedijskih pobud in spodbujanje finančnega izobraževanja v okviru socialnih mrež;

—	bolje je treba izkoristiti združenja potrošnikov in druge neodvisne organizacije organizirane civilne družbe za razširjanje in uvedbo vladnih pobud na področju finančnega izobraževanja.

8.5 EESO poudarja, da morajo biti potrebe potrošnikov finančnih produktov prednostna tema na dnevnih redih mednarodnih sestankov na visoki ravni, zlasti na vrhu G-20. V zvezi s tem organizacija Consumers International (19) poziva k ustanovitvi skupine strokovnjakov za finančno zaščito potrošnikov, ki bo poročala G-20, da se zagotovi dostop do stabilnih, poštenih in konkurenčnih finančnih storitev.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenje EESO o družbeno odgovornih finančnih produktih, UL C 21/06 z dne 21.1.2011, str. 33.

(2) Glej dokument Komisije Zelena knjiga – za ustrezne, vzdržne in varne pokojninske sisteme, COM(2010) 365 konč.

(3) Julij 2005. Prav tako je treba poudariti načrt OECD za finančno izobraževanje iz leta 2009.

(4) Evropska komisija je objavila Osem temeljnih načel za kakovostno finančno izobraževanje, COM(2007) 808 konč.

(5) V svojih sklepih iz maja 2008.

(6) Zlasti je pomemben dejavnik podaljšanje življenjske dobe, zaradi česar je treba starejše seznaniti z novimi finančnimi instrumenti, odrasle pa zavezati k boljšemu načrtovanju prihodnosti.

(7) Osnovan na akcijskem načrtu za finančne storitve, ki ga je Evropska komisija uvedla konec 90. let.

(8) Leta 2012 bo v poročilu Pisa prvič ocenjeno finančno znanje dijakov, starih 15 let, iz 19 držav.

(9) V zadnjih letih se je povečalo povpraševanje po družbeno odgovornih finančnih produktih, ki uporabljajo merila družbene odgovornosti pri odločitvah o naložbah.

(10) Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov, UL L 145/1 z dne 30.4.2004.

(11) COM(2011) 206 konč.

(12) Evropska komisija: Zbiranje podatkov o cenah tekočih računov za potrošnike, Bruselj, 2009.

(13) Glej Braunstein & Welch, 2002; Mandell, 2008; FINRA Investor Education Foundation, 2009.

(14) Na podlagi članka ge. Gómez Yubero Financial education: from information to knowledge and informed financial decision-making.

(15) Generalna skupščina Združenih narodov je leto 2005 razglasila za mednarodno leto mikro kreditov.

(16) Kot velja v Franciji, morajo biti mikro krediti poleg podpore podjetništvu instrument za zadovoljitev drugih potreb oseb, ki imajo omejena sredstva.

(17) Člen 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije daje državam članicam izključno pristojnost za sprejemanje zakonov na področju izobraževanja.

(18) Brez poseganja v same funkcije usposabljanja, ki ustrezajo izobraževalnemu sistemu.

(19) Predstavlja 220 organizacij potrošnikov iz 115 držav.

PRILOGA I

Vsebina finančnega izobraževanja (1)

Produkti

Teme in ciljne skupine

Sredstva obveščanja

Varčevanje ali obveznosti

(varčevalne vloge, plačilni listi)

Naložbe ali sredstva

(potrošniška in hipotekarna posojila)

Negotovinska plačilna sredstva

(plačilne in kreditne kartice)

Parafinančni produkti

(zavarovanja, finančni produkti za starostno zavarovanje)

Storitve

(prenosi, svetovanje, provizije)

Uvod v varčevanje (otroci in mladi)

Vstop v delovno življenje (mladi)

Začetek samostojnega življenja (mladi)

Ustvaritev družine (odrasli)

Priprava na upokojitev (starejši)

Upravljanje finančnih sredstev v mikro podjetju (podjetniki)

Izobraževalna središča

Delovna okolja

Domovi za starejše občane

Podjetniška in sindikalna združenja

Združenja potrošnikov in nevladne organizacije

Mediji

Internet

(1) Seznam primeri je podan zgolj za ponazoritev in ni omejen samo na navedene primere.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/32

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravicah intelektualne lastnine v glasbeni industriji (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/05

Poročevalec: g. GKOFAS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Pravice intelektualne lastnine v glasbeni industriji

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. maja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 119 glasovi za, 51 glasovi proti in 42 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Ozadje

1.1.1 Pravice avtorjev in sorodne pravice izvajalcev na področju glasbe ter varstvo teh pravic do nematerialne lastnine, ki se vedno bolj trži in razširja v obliki digitalnih datotek, so problematika, ki zelo neposredno zadeva civilno družbo.

1.1.2 To mnenje obravnava pet glavnih točk: prva je opredelitev in razmejitev posebnih pravic imetnikov pravic in kolektivnih organizacij, ki upravljajo pravice, na glasbenem področju, a tudi obveznosti, ki izvirajo iz trgovanja s pravicami intelektualne lastnine in sorodnimi pravicami. Druga točka so nadomestila in – natančneje – določitev nadomestila za uporabo pravic intelektualne lastnine in sorodnih pravic s strani tretjih oseb (potrošnikov). Namen tretje točke je ugotoviti, kako je določeno to nadomestilo, kakšen pomen je treba dati pojmu „javnega predvajanja“ in kdaj sploh lahko govorimo o takšnem „javnem predvajanju“. Četrta točka so sankcije, ki jih je treba naložiti uporabnikom za nezakonito izkoriščanje teh pravic. Peta točka pa obravnava strukturo in delovanje agencij za kolektivno upravljanje pravic ali – v nekaterih državah – kolektivnih organizacij, ki zastopajo imetnike pravic.

1.1.3 Odbor izraža zaskrbljenost zaradi neusklajenosti prava Unije s pravom na nacionalni ravni in zaradi razlik med pravnimi sistemi različnih držav članic, saj obstaja nevarnost, da ne bo doseženo potrebno ravnovesje med dostopom državljanov do kulturnih vsebin in vsebin za prosti čas, prostim pretokom blaga in storitev in varstvom pravic intelektualne lastnine.

1.1.4 Izhodišče za pripravo uredbe, ki bi uskladila zakonodaje držav članic, bi moralo biti glasovanje o nekaterih bistvenih „temeljnih načelih“ na ravni Evropske unije o tej tematiki in tudi njihovo sprejemanje, in sicer v skladu z obstoječimi mednarodnimi konvencijami, zlasti Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del, ne da bi se pri tem ogrozile pravice uporabnikov in ob upoštevanju predlogov EESO.

1.1.5 Odbor priporoča, da se zakonodaje držav članic uskladijo v točkah, ki so problematične za skupno življenje državljanov in nanj tudi neposredno vplivajo, da se prepreči, da bi bile zaradi dobesednega, napačnega ali nepopolnega tolmačenja zakonov ogrožene pridobljene in z ustavo zaščitene pravice potrošnikov oz. uporabnikov. Naloga Komisije je obravnavati sporne točke pravnega tolmačenja terminov, ki jih uporabljajo različni zakonodajalci, in Odbor meni, da je njegova naloga te termine predstaviti na pogajanjih za dosego pravičnega rezultata. Zaščita avtorjev in izvajalcev ne bi smela ovirati prostega pretoka del in mora hkrati s spremembo ustreznih določb zagotoviti, da imajo potrošniki prost dostop do elektronskih vsebin in jih lahko prosto uporabljajo, da se ohranijo iste pravice na spletu in drugje ob spoštovanju intelektualne lastnine.

1.1.6 Odbor predlaga, da se uvede enoten zakonodajni okvir za a) podeljevanje licenc za zastopanje imetnikov pravic, b) sklepanje dogovorov za izkoriščanje materialnih avtorskih pravic in c) uporabo arbitraže v primeru sporov ali nesoglasja. Enoten zakonodajni okvir bi uporabnikom vsebin oz. potrošnikom ter avtorjem intelektualne lastnine in drugim imetnikom pravic lahko pomagal rešiti spore glede izkoriščanja nekega „dela“. Zato je treba na nacionalni ravni ustanoviti en sam arbitražni organ za reševanje sporov med imetniki pravic in njihovimi uporabniki vsebin.

1.1.7 Odbor meni, da je ta cilj mogoče doseči z ustanovitvijo enega samega neodvisnega nacionalnega organa, ki bo poleg izvajanja zgoraj navedenih nalog odgovoren tudi za zagotavljanje preglednosti glede izplačevanja nadomestil, ki so bila zbrana prek agencij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikom pravic v celoti, v primeru, da do tega ne pride, pri čemer bodo v okviru evropske zakonodaje predvidena varovala, edini manevrski prostor, ki ga bodo imele na voljo države članice, pa bo urejanje ustanovitve, sestave in delovanja tega organa. Ta bo lahko zagotavljal a) strogo izvajanje veljavne zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje v posamezni državi članici za dosego zgoraj navedenega cilja, b) popolno preglednost pri prejemanju in izplačevanju nadomestil za uporabo materialnih avtorskih pravic ter c) boj proti davčnim utajam pri plačilih prispevkov, ki izvirajo iz izkoriščanja del, državi.

1.1.8 EESO meni, da je treba za ohranitev zaupanja imetnikov pravic in uporabnikov ter za olajšanje podeljevanja čezmejnih licenc upravljanje in preglednost kolektivnega upravljanja pravic izboljšati in prilagoditi tehničnemu napredku. Preprostejše, enotnejše in tehnološko nevtralne rešitve za podeljevanje čezmejnih in vseevropskih licenc bodo spodbudile ustvarjalnost ter pomagale avtorjem, ustvarjalcem vsebin in izdajateljem programov, kar bo koristilo evropskim potrošnikom.

1.2 Učinkovitost upravljanja digitalnih pravic

1.2.1 Odbor med drugim podpira spodbujanje in izboljšanje zakonitih ponudb, kot sta Deezer, prvi glasbeni portal, kjer je na voljo brezplačen in zakonit dostop do glasbe, ali Spotify, storitev z zakonito ponudbo predvajanja glasbe prek interneta, ki se samostojno financira z oglaševanjem, in meni, da je treba nadaljevati v takšni smeri vzporedno z razvojem zakonodaje.

1.2.2 Med načrtovanimi ukrepi bi morale biti tudi kampanje izobraževanja in ozaveščanja, zlasti med mladimi.

1.2.3 EESO poziva Komisijo, naj natančneje določi načela iz svojega priporočila z dne 18. maja 2005 o čezmejnem kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic za zakonite spletne glasbene storitve.

1.2.4 Odbor poziva Komisijo, naj čim prej sprejme predlog okvirne direktive o kolektivnem upravljanju pravic, predvidenem v evropski digitalni agendi.

2. Uvod

2.1 Avtorji in izvajalci svoje dohodke prejemajo na podlagi prihodkov, ki izvirajo iz uporabe njihovih umetniških del po celem svetu. Kolektivne organizacije, ki delujejo na vseh umetniških področjih, so tiste, ki v imenu avtorjev pobirajo prihodke iz uporabe njihovih del po vsem svetu.

2.2 Obseg in pristojnosti teh kolektivnih organizacij se razlikujejo glede na državo članico: nekatere organizacije so majhne, medtem ko so druge celo tako močne, da lahko v nekaterih primerih dosežejo dejanski monopol. Zato se storitve, ki jih ponujajo umetnikom, tudi razlikujejo.

2.3 Tako kot Evropska komisija se lahko upravičeno vprašamo, ali je sedanji sistem glede na svojo kompleksnost tako učinkovit, kot bi moral biti, in ali varuje interese tako imetnikov pravic kot tudi uporabnikov vsebin in državljanov kot končnih potrošnikov.

2.4 Ali ne bi bilo treba preučiti razmer tako, da bi razmišljali dlje kot samo o „enostavni“ tehnični uskladitvi avtorske in sorodnih pravic? Kako izboljšati nacionalno upravljanje avtorskih pravic in odpraviti nevšečnosti zaradi sedanje razdrobljenosti ureditev za plačevanja licenčnine za zasebno kopiranje del, če omenimo zgolj en primer? Kako uskladiti prizadevanja za „boljšo zakonodajo“ in učinkovito čezmejno upravljanje kolektivnih pravic? Na teh področjih je treba sprejeti zakonodajo.

2.5 Ker je z vidika civilne družbe stanje kompleksno in občutljivo, Odbor obravnava to temo in preučuje različne možne smeri razmisleka.

2.6 Nepoznavanje, če ne celo brezbrižnost ali sovražnost javnosti, ko gre za pojem pravic intelektualne lastnine, zahtevajo odziv civilne družbe.

2.7 Ureditev, ki velja na področju varstva materialnih pravic avtorjev (pravic, ki niso moralne pravice) in sorodnih pravic izvajalcev in ustvarjalcev na glasbenem področju, ureja več direktiv, npr. direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2006/115/ES z dne 12. decembra 2006, 2006/116/ES z dne 12. decembra 2006 in 2001/29/ES z dne 22. maja 2001, katerih glavni cilj je bil v okviru zdrave konkurence olajšati prosti pretok blaga in idej ter vzpostaviti ravnovesje in se boriti proti piratstvu. Celotna uskladitev avtorskih in sorodnih pravic temelji na visoki ravni varstva, saj so takšne pravice najpomembnejše za intelektualno ustvarjanje. Zaščita prispeva k ohranjanju in razvoju ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, ustvarjalcev, potrošnikov, uporabnikov vsebin, kulture, industrije in javnosti na splošno. Zato je bila intelektualna lastnina priznana kot sestavni del pravice do lastnine in zaščitena v okviru Evropske listine temeljnih pravic, saj je za ustvarjalno in umetniško delo avtorjev, umetnikov in izvajalcev nujno potreben primeren dohodek kot osnova za nadaljnje ustvarjalno in umetniško delo in je možnost zagotovitve tega dohodka in povračila investicij mogoče učinkovito zagotoviti le z ustreznim pravnim varstvom imetnikov pravic.

2.8 V nekaterih državah obstaja zelo represivna zakonodaja, ki prepoveduje vsakršno obliko kopiranja in izmenjave datotek, zaščitenih s pravico intelektualne lastnine, tako za zasebno in omejeno uporabo kot tudi za komercialne namene (1).

2.9 Evropski potrošniki, katerih organizacije so obsodile njihovo izključenost iz pogajanj o teh vprašanjih kot izraz netransparentnosti in nedemokratičnosti, so opozorili, da se pod pretvezo boja proti piratstvu ne sme vzpostaviti policijskega nadzora nad vsemi izmenjavami in komuniciranjem prek interneta, saj bi to negativno vplivalo na pravico do zasebnosti pri korespondenci in informacijah, ki krožijo po njem. EESO želi biti obveščen tudi o razpravah in predlogih, ki se trenutno obravnavajo, ter o njih izraziti svoje mnenje.

3. Posebne ugotovitve

3.1 Intelektualna lastnina: podrobnosti in razlikovanja

3.1.1 Zelo pomembno je razlikovati med pojmoma avtorskih pravic in sorodnih pravic izvajalcev ter jih dobro razumeti. Oba sta del širšega pojma, ki bi ga lahko opredelili in poimenovali „intelektualna lastnina“. Pojem intelektualne lastnine je bil določen na mednarodni ravni s konvencijo z dne 14. julija 1967 o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, pozneje pa je bil vključen v zakonodajo Skupnosti, zlasti z Direktivo 2006/115/ES, zaradi česar je postal ustaljen pojem v pravnem redu Skupnosti.

3.1.2 Odbor meni, da morajo avtorji ali izvajalci, če naj nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo izdelkov, kot so tonski nosilci, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve na zahtevo, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, da bi zagotovili takšno nagrajevanje in zadovoljive donose na te investicije.

3.1.3 Odbor poziva k poenotenju nekaterih vidikov avtorskih pravic in posebnih sorodnih pravic. Pri tem poenotenju je treba upoštevati različna poročila o izvajanju direktiv ter sodno prakso Sodišča Evropske unije na tem področju.

3.1.4 EESO izraža zadovoljstvo nad sprejetjem nedavnega predloga Direktive o nekaterih dovoljenih uporabah „osirotelih del“ (COM(2011) 289 konč.), svoje stališče o vsebini predloga pa bo v kratkem podal v mnenju.

3.2 Plačila

3.2.1 Plačila avtorjem, ki so imetniki pravice intelektualne lastnine (v materialnem smislu) na glasbenem področju, je verjetno ena od točk, ki večini držav članic v pogodbenih razmerjih med agencijami za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki povzroča posebne težave in ki je bila v večji meri rešena na podlagi sodne prakse Sodišča Evropske unije.

3.2.2 Odbor meni, da je treba nujno priporočiti tako uporabo načela enakosti vseh državljanov pred zakonom kot tudi načelo sorazmernosti, da se zagotovijo tako intelektualna lastnina avtorjev in drugih imetnikov pravic kot tudi pravice uporabnikov vsebin in končnih potrošnikov. Dandanes so pravice intelektualne lastnine v Evropi že zaščitene z „internetnimi pogodbami“ Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ki so jih EU in države članice ratificirale decembra 2009, kar načeloma zagotavlja poenotenje veljavne zakonodaje, čeprav so različne države članice ob ratifikaciji izrazile dvom o potrebi enotnega pristopa na ravni Skupnosti. V skladu s temi pogodbami je treba zatreti kopiranje in ponarejanje v komercialne namene, kakor je predvideno v direktivi o avtorski in sorodnih pravicah v informacijski družbi.

3.3 Opredelitev nadomestila in javnega predvajanja

3.3.1 Posebno pozornost je treba nameniti določitvi, kdaj je nadomestilo za uporabo glasbe treba plačati, oziroma kdaj je predvajanje javno in kdaj je dovoljeno govoriti o izkoriščanju in ne o uporabi.

3.3.2 Odbor meni, da je treba strogo razločevati med izkoriščanjem v komercialne namene in zasebno uporabo, ko gre za namen te uporabe, a tudi za sankcije, povezane s tem. V praksi cene kolektivnih organizacij za upravljanje pravic, dogovorjene s predstavniškimi združenji različnih kategorij uporabnikov, že upoštevajo različno uporabo glasbe v javnih ustanovah, tako da se cena, ki jo plačajo ustanove, v katerih ima glasba ključno vlogo, kot so diskoteke, razlikuje od cene, ki jo plačajo tiste, v katerih ima glasba samo dodatno ali postransko vlogo, kot so frizerski saloni ali veleblagovnice.

3.3.3 Odbor meni, da je plačilo za tako imenovano „sekundarno uporabo“, kot je določena v Bernski konvenciji, v celoti upravičeno, saj so lastniki organizacij za distribucijo ter televizijskih ali radijskih oddaj sekundarni uporabniki del, vključenih v primarne oddaje, na podlagi katerih se takšna dela in storitve „posredujejo javnosti“ na navedenih lokacijah.

3.3.4 Treba je reformirati sedanji sistem nadomestil za pravice intelektualne lastnine v smislu plačila v zameno za reproduciranje za zasebno uporabo, da se poveča preglednost pri izračunu „pravičnega nadomestila“, pobiranja in plačila nadomestil. Nadomestila morajo odsevati resnično finančno škodo, ki jo imetniki pravic utrpijo zaradi kopij za zasebno uporabo, in temeljiti na njej.

3.3.5 Za olajšanje podeljevanja čezmejnih licenc je treba ohraniti pogodbeno svobodo imetnikov pravic. Imetniki pravic ne bi smeli biti zavezani izdajanju licenc za celotno območje EU in pogodbenemu določanju višine licenčnin.

3.3.6 Odbor se zavzema za spodbujanje bolj inovativnih modelov poslovanja, ki omogočajo dostop do vsebin na različne načine (free, premium, freemium), in sicer glede na možnosti ponudbe in pričakovanja ter ravnanje končnih uporabnikov, s čimer se bo doseglo pravično ravnovesje med nadomestili za imetnike pravic ter dostopom potrošnikov in splošne javnosti do vsebin.

3.4 Sankcije in kazni

3.4.1 Odbor je prepričan, da je varstvo pravic intelektualne lastnine dejanski izziv bistvenega pomena za gospodarski in kulturni razvoj Unije, zlasti glede na nove gospodarske in tehnološke dosežke, da bi zagotovili ustvarjalni in umetniški trud avtorjev in izvajalcev. Zato so določene sankcije, ki so učinkovite, odvračilne in sorazmerne, v skladu s sodno prakso Sodišča.

3.4.2 Odbor meni, da bi bilo treba uporabo številnih del intelektualne lastnine, ki je dovoljena zgolj kot izjema k izključnim pravicam upravičencev in z omejitvami za uporabnike, določiti kot pozitivno in splošno pravico državljanov; poleg tega omejitve za njihovo uporabo niso niti popolnoma jasne niti dobro določene z zakonom in potrošniki morajo sami ugotavljati, kaj je v skladu z veljavno zakonodajo sploh dovoljeno.

Sodno varstvo intelektualne lastnine je ključno jamstvo za zagotavljanje družbenega, kulturnega, ekonomskega in političnega reda razvitih držav.

EESO nasprotuje sodnemu postopku proti uporabnikom, katerih namen ni ustvarjanje dobička.

3.4.3 Inštitut za pravo na področju informacij Univerze v Amsterdamu je za Generalni direktorat za notranji trg Evropske Komisije izvedel študijo o izvajanju Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ter o njenem vplivu na zakonodajo v državah članicah. (2) V poglavjih, ki so vključena v drugi del in se nanašajo na uporabo besedila v drugih državah članicah EU, je razvidno, da se na tem področju zgolj v šestih državah od vseh 26 preučenih izvršujejo kazni z odvzemom prostosti.

3.4.4 Odbor poziva in predlaga, da se člen 8 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 4, v kateri bo navedeno, da bo v okviru zakonske zaščite pred kršitvami pravic in obveznosti, omenjenih v tej direktivi, uporaba vsebin s strani uporabnikov oz. potrošnikov, za katere odgovorni za njihovo javno predvajanje niso vnaprej plačali pristojbin za pravice intelektualne lastnine, dekriminalizirana. Predvajanje v javnosti bo obravnavano zgolj v okviru civilne odgovornosti in sankcij, ki iz nje izvirajo, tj. zgolj z denarnim nadomestilom, enakim nadomestilu za materialne avtorske pravice avtorjev in imetnikov sorodnih pravic. Kazenske sankcije za kršitve pravic intelektualne lastnine se bodo smele uporabljati samo v jasno določenih primerih kršitev pravil trga, storjenih v okviru organiziranega kriminala in nezakonite uporabe pravic intelektualne lastnine v komercialne namene. Izvršilni ukrepi morajo v vsakem primeru spoštovati temeljne pravice potrošnikov.

3.5 Struktura in delovanje agencij za kolektivno upravljanje pravic

3.5.1 Treba je poudariti, da obravnavani direktivi sploh ne zagotavljata zaščite uporabnikov oz. potrošnikov, njihova usoda pa je odvisna od ukrepov, ki ji sprejmejo kolektivne organizacije, ki delujejo brez pravega nadzora. Odbor zahteva, da pravni okvir prizna, zaščiti in zagotovi pravice državljanov in potrošnikov ter tudi enakost pred zakonom za vse državljane v zvezi s to zaščito uporabnikov in potrošnikov v odnosu do avtorjev in imetnikov pravic v skladu z veljavno zakonodajo o intelektualni lastnini, zlasti v skladu s priporočilom Komisije z dne 18. maja 2005.

3.5.2 Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 5, v kateri bi bilo treba navesti, da kolektivne organizacije, ki se jim podeli dovoljenje, s katerim so pooblaščene obračunavati nadomestila in zastopati imetnike pravic, tako kot agencije za kolektivno upravljanje pravic ne bodo mogle delovati kot komercialna podjetja, temveč bodo morale biti subjekti nepridobitne narave, ki bodo imeli strukturo združenja in jih bodo sestavljali imetniki pravic intelektualne lastnine in sorodnih pravic.

3.5.3 Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 6, v kateri bi bilo treba navesti, da kolektivne organizacije oz. agencije za kolektivno upravljanje pravic nadzoruje neodvisni organ na nacionalni ravni (en sam skupen nacionalni organ za upravljanje), ki je lahko tudi organ za izdajo dovoljenj kolektivnim organizacijam za pobiranje nadomestil iz naslova pravic avtorjev ali izvajalcev. Povedano drugače, organ za izdajo dovoljenj je lahko tudi organ za izvajanje nadzora.

3.5.4 Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 7, v kateri bi bilo treba navesti, da so avtorji ali izvajalci, ki so imetniki pravic, upravičeni „prepustiti“ materialne pravice, ki jih imajo iz naslova pravic intelektualne lastnine, in svojo pravico posojanja ali dajanja v najem „prenesti“ na več agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), ki že obstajajo ali pa so na novo ustanovljene. Če bo v okviru takšne ureditve obstajalo več različnih agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), se bo pojavilo tveganje, da a) bo te licenčnine avtorjem več kot enkrat nakazalo več teh agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), kar bo povečalo nevarnost, da b) bo uporabnik moral sklepati pogodbe in opravljati transakcije z velikim številom tovrstnih organizacij in ne z eno samo ter da c) bo plačal dvakratno nadomestilo za uporabo istega dela. Organ, ki podeljuje dovoljenja agencijam za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnim organizacijam) bo prav tako pristojen in odgovoren, da nadomestila, ki jih bodo te agencije pobrale od uporabnikov, razdeli avtorjem in imetnikom sorodnih pravic. Predlaga se, da se na zadevnih krajih namesti na sodobni tehnologiji zasnovana programska oprema, ki bo omogočila podroben popis podatkov fonogramov (po avtorju, izvajalcu, trajanju itd.) med samim izvajanjem, da bo uporabnik opravil plačilo za uporabo ustreznih avtorskih pravic na tak način, da bo tudi plačila mogoče izvesti sorazmerno. Zgoraj navedeni organ bo odgovoren tudi za preprečevanje večkratnih plačil za nadomestilo za določeno delo v celoti. Države članice, ki nimajo organa za podeljevanje dovoljenj agencijam za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnim organizacijam), bodo morale v skladu s svojo zakonodajo predvideti ustanovitev takšnega organa.

3.5.5 Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 8, v kateri bi bilo treba navesti, da morajo agencije za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopajo avtorje ali izvajalce, sestaviti bilanco in nominalni finančni izkaz o upravljanju in porazdelitvi nadomestil, ki jih bodo pobrale za imetnike pravic, in zagotoviti kakršne koli druge informacije, ki so potrebne za dokazilo, da so bili navedeni „prihodki“ imetnikom pravic tudi izplačani in da so te „dohodke“„prijavili“ in obdavčili davčni organi držav članic. Računovodstvo agencij za upravljanje pravic in dejansko porazdelitev pobranih nadomestil med različne imetnike pravic mora potrditi neodvisen revizor, katerega poročilo mora biti dostopno javnosti; poleg tega morajo te agencije redno nadzorovati pristojni organi, kot sta računsko sodišče ali neodvisen javni organ.

3.5.6 Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 9, v kateri bi bilo treba navesti, da v primerih, ko agencije za kolektivno upravljanje pravic nadomestil, ki so jih prejele, upravičencem ne izplačajo, ali pa ne spoštujejo določb iz točk 5 in 7 navedenega člena, jim organ, ki jim podeljuje dovoljenja, najprej naloži izplačilo nadomestil oziroma proti njim, glede na resnost kršitve, začne postopek pred nacionalnim sodiščem.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Kazni so enake tako v primeru zasebne uporabe ali ponarejanja v komercialne namene.

(2) Študija je bila objavljena februarja 2007.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji deli besedila mnenja strokovne skupine so bili spremenjeni zaradi amandmajev, ki jih je sprejela plenarna skupščina, a so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 54(4) poslovnika):

Točka 1.1.8

Pri preglednosti upravljanja prihodkov, ki jih v čezmejnem okolju prejemajo kolektivne organizacije, se pojavlja veliko vprašanj. Dejansko avtorji, imetniki sorodnih pravic, zavezanci za plačilo pravic ali potrošniki ne vedo vedno, kakšni zneski se izplačujejo, kot tudi ne, komu se ti prihodki v okviru sistema kolektivnega upravljanja pravic namenijo.

Rezultat glasovanja

Za	:	113
Proti	:	61
Vzdržani	:	23

Točka 3.1.1

Zelo pomembno je razlikovati med pojmoma avtorskih pravic in sorodnih pravic izvajalcev ter jih dobro razumeti. Oba sta del širšega pojma, ki bi ga lahko opredelili in poimenovali „intelektualna lastnina“. Je skupni okvir v smislu, da vključuje avtorske pravice, ki jih imajo avtorji del, skladatelji in avtorji besedil, ter sorodne pravice, ki pripadajo umetnikom in izvajalcem omenjenih del.

Rezultat glasovanja

Za	:	116
Proti	:	55
Vzdržani	:	27

Točka 3.1.3

Odbor poziva k poenotenju nekaterih vidikov avtorske pravice in posebnih sorodnih pravic izvajalcev. To je potrebno v okviru komuniciranja in obveščanja, na primer takrat, ko fonogram postane „prosto uporaben“. Za zagotovitev pravne varnosti in zaščite zgoraj navedenih pravic je treba začeti usklajevati zakonodaje držav članic na primer v povezavi s pojmom „proste uporabe“ kot vira prihodkov, ki avtorjem zagotavlja dohodke, pri čemer je cilj zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga.

Rezultat glasovanja

Za	:	108
Proti	:	57
Vzdržani	:	31

Točka 3.2.1

Plačila avtorjem, ki so imetniki pravice intelektualne lastnine (v materialnem smislu) na glasbenem področju, je verjetno ena od točk, ki večini držav članic v pogodbenih razmerjih med organi za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki povzroča posebne težave.

Rezultat glasovanja

Za	:	88
Proti	:	71
Vzdržani	:	34

Točka 3.3.2

Odbor meni, da je treba strogo razločevati med izkoriščanjem v komercialne namene in zasebno uporabo, ko gre za namen te uporabe, a tudi za sankcije, povezane s tem. Kot „prosta“ uporaba se razume vsaka uporaba, izvedba ali priobčitev dela, ki delo da na voljo obsegu oseb, ki je večji od strogega družinskega in ožjega socialnega okolja in ga sestavljajo osebe, ki so na istem ali na različnih krajih, ter vsaka priobčitev javnosti izven izvirnega kraja priobčitve, pri čemer mora ta opredelitev zajeti vsako tovrstno predvajanje ali ponovno predvajanje dela v javnosti, po žici ali po zraku, vključno z radiodifuznim oddajanjem.

Rezultat glasovanja

Za	:	103
Proti	:	53
Vzdržani	:	27

Točka 3.3.3

Odbor meni, da je treba jasno opredeliti, da je „prosta uporaba“ uporaba, med katero uporabnik delo izkorišča s pridobitnim namenom in v okviru podjetniške dejavnosti, ki zahteva ali upravičuje takšno uporabo (dela, zvoka, podobe ali avdiovizualnega dela).

Rezultat glasovanja

Za	:	100
Proti	:	58
Vzdržani	:	28

Točka 3.3.6

Glede na to, da bi moralo pravično nadomestilo že samo po sebi vsebovati element sorazmernosti, ki se pogosto uporablja v praksi, je treba razločevati med gospodarskimi dejavnostmi, pri katerih sta predvajanje ali uporaba dela glavna dejavnost podjetja za ustvarjanje prihodka (organizatorji koncertov ali predstav, kinematografija, radio, televizija itd.), ter drugimi gospodarskimi dejavnostmi, pri katerih predvajanje dela ni gospodarske narave (na primer voznik taksija, ki med prevažanjem strank posluša radio) ali pa je sekundarnega pomena v odnosu do glavne gospodarske dejavnosti (glasba v ozadju v dvigalu večjih trgovin, restavracijah itd.). Uporabnine, ki se uporabljajo, je treba razlikovati, saj so lahko brezplačne ali pa jih je treba plačati v celoti, glede na dejanski delež prispevka dela k gospodarski dejavnosti. Tovrstna razlikovanja se jasno uporabljajo v vrsti držav (na primer v Franciji), ki uporabljajo različno tarifo za organizatorje predstav in razširjevalce del na eni ter za kavarne oz. restavracije na drugi strani.

Rezultat glasovanja

Za	:	106
Proti	:	62
Vzdržani	:	27

Točka 3.3.7

Odbor poziva, da se v skladu s členom 11(7) Direktive 2006/115/ES, ki določa, da države članice lahko določijo višino pravičnega nadomestila (z določbami, ki bodo natančno opredelile pravično nadomestilo), če ni dogovora med imetniki pravic, doda točka 8. V točki 8 bi bilo treba navesti, da se ustanovi odbor za reševanje sporov med imetniki pravic in uporabniki, na katerega se morajo obrniti oboji, ta pa mora s pogajanji doseči dogovor med avtorji in izvajalci, ki so imetniki pravic, na eni in uporabniki oz. potrošniki na drugi strani. Ta dogovor bo moral navesti znesek pravičnega nadomestila za posamezno licenčnino v celoti. Možnost reševanja sporov v okviru tega odbora predpostavlja, da bodo kolektivne organizacije predhodno pisno sklenile memorandum o soglasju o tem, da zastopajo avtorje in izvajalce, ki so imetniki pravic določenih del. Brez takšnega dogovora, ki ga dokazuje dokument s potrjenim datumom z navedbo posameznih imetnikov pravic za ustrezno delo ali fonogram, te organizacije ne bodo imele pravice zahtevati plačila zneska v imenu imetnika pravic, s katerim ne bodo imele sklenjene pogodbe. Pooblastilo, ki bi izviralo zgolj iz domneve, da je neka organizacija samo zato, ker zahteva plačilo, tudi pooblaščena za zahtevo plačila, je nesprejemljivo. Odbor bodo sestavljali predstavnik potrošnikov, predstavnik imetnikov pravic in predstavnika socialnih partnerjev – skupine delodajalcev in delojemalcev, na evropski ravni pa v imenu socialnih partnerjev en član EESO.

Rezultat glasovanja

Za	:	116
Proti	:	57
Vzdržani	:	23

Točka 3.4.1

Odbor je prepričan, da je varstvo pravic intelektualne lastnine dejanski izziv bistvenega pomena za gospodarski in kulturni razvoj Unije, zlasti glede na nove gospodarske in tehnološke dosežke, a ima lahko nasprotne učinke od želenih, saj lahko na primer občutno ovira trgovino, če se navedene pravice zaščitene nesorazmerno, v škodo uporabnikov oz. potrošnikov.

Rezultat glasovanja

Za	:	104
Proti	:	61
Vzdržani	:	36

Točka 3.4.2

Odbor izraža zaskrbljenost, ker ugotavlja, da veljavna direktiva namesto odpravljanja ovir za trgovino in inovacije na tem področju celo ustvarja nove ovire. Če ponazorimo zgolj s tem primerom, je zaradi nejasnosti glede vprašanja pravičnega nadomestila delovanje malih in srednjih podjetij med obdobjem trajanja varstva, ki se podaljša, brez nujno potrebnih varoval celo bolj zapleteno namesto poenostavljeno; to velja, kadar organi za kolektivno upravljanje pravic ne delujejo racionalno in pregledno in komercialni uporabniki niso popolnoma seznanjeni s stanjem, ki prevladuje, ali kadar je škoda morebitne uporabe zadevnega dela za imetnike pravic zanemarljiva, medtem ko so sankcije zanjo izjemno stroge.

Rezultat glasovanja

Za	:	104
Proti	:	61
Vzdržani	:	36

Točka 3.4.3

Odbor vztrajno priporoča zamenjavo točke, ki državam članicam daje diskrecijsko pravico glede zagroženih sankcij, saj so sankcije, ki jih je predvidelo precejšnje število držav članic, pri čemer so nekatere tudi kazenske narave, pogosto brez vidika sorazmernosti, ki bi bil potreben.

Rezultat glasovanja

Za	:	104
Proti	:	61
Vzdržani	:	36

Točka 3.4.4

Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja Skupnosti skuša zaščititi avtorske in sorodne pravice, vendar pri tem premalo upošteva pravice uporabnikov in, na koncu, potrošnikov. Omenja se, da so ustvarjalne, umetniške in podjetniške dejavnosti v veliki meri dejavnosti svobodnih poklicev in jih je kot takšne treba spodbujati in ščititi, vendar se ta pristop ne nadaljuje na ravni uporabnikov. Uporaba številnih del intelektualne lastnine je dovoljena zgolj z odstopanjem od izključnih pravic upravičencev, z omejitvami za uporabnike; vendar pa omejitve za njihovo uporabo niso niti popolnoma jasne niti dobro določene z zakonom in potrošniki morajo sami ugotavljati, kaj je v skladu z veljavno zakonodajo sploh dovoljeno.

Rezultat glasovanja

Za	:	104
Proti	:	61
Vzdržani	:	36

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/40

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o uskladitvi potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/06

Poročevalec: g. OSTROWSKI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) svojega poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi:

Uskladitev potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 115 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO meni, da bo hitro sprejetje skupnih meril in praktičnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih koristno za gospodarske družbe, ki delujejo na notranjem trgu, potrošnike in nadzorne organe.

1.2 Zato EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija že začela razvijati skupna merila za navedbe o kozmetičnih izdelkih in da je priprava osnutka smernic o skupnih merilih že precej napredovala.

1.3 V skladu z Uredbo št. 1223/2009 o kozmetičnih izdelkih mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi navedb na podlagi sprejetih skupnih meril. Vendar pa EESO meni, da je treba sedanji rok za predložitev poročila Evropskemu parlamentu in Svetu, tj. julij 2016, skrajšati.

1.4 EESO zato poziva Komisijo, naj pospeši postopek sprejemanja skupnih meril in omogoči pripravo poročila vsaj eno leto prej.

1.5 EESO poziva Komisijo, naj razmisli o uporabi novih smernic o etičnih in okoljskih trženjskih navedbah, dokler Mednarodna organizacija za standardizacijo ne določi meril za „zelene navedbe“ (na primer na podlagi novih smernic, ki jih je pripravil danski varuh pravic potrošnikov).

2. Splošne ugotovitve

2.1 Navedbe o kozmetičnih izdelkih

2.1.1

Navedbe o kozmetičnih izdelkih so izjave, ki se uporabljajo, ponavadi v oglasih, za opisovanje učinkovanja izdelka (R. Schueller in P. Romanowski, C&T, januar 1998). Navedba je lahko beseda, stavek, odstavek ali samo implikacija. Na primer: „zmanjšuje vidnost tankih gubic in gub v 10 dneh“ ali preprosto „proti staranju“. Drugi primer je na primer navedba „100-odstotno prekrivanje sivih las“ na barvah za lase ali navedba „70 odstotkov žensk se strinja, da so se prhljaja znebile že po prvi uporabi“, ki je rezultat študije vtisov potrošnikov, ki so preizkusili šampon proti prhljaju.

2.1.2

Navedbe o izdelkih in oglaševanje, vključno z drugimi oblikami tržne komunikacije (za katere se skupaj uporablja izraz „navedbe o izdelkih“), so nujno potrebna sredstva za obveščanje potrošnikov o značilnostih in lastnostih izdelka ter za pomoč pri izbiri izdelka, ki najbolj ustreza njihovim potrebam in pričakovanjem. Glede na velik pomen, ki ga imajo kozmetični izdelki za potrošnike, je pomembno, da se jim zagotovijo jasne, koristne, razumljive, primerljive in zanesljive informacije, da se lahko utemeljeno odločijo.

2.1.3

Navedbe o izdelkih so tudi nujna orodja, ki jih potrebujejo kozmetična podjetja za ločevanje svojih izdelkov od konkurence; te navedbe bi lahko tudi prispevale k delovanju notranjega trga s spodbujanjem inovacij in konkurence med podjetji.

2.1.4

Da lahko navedbe o izdelkih primerno dosežejo svoj namen, tj. da služijo zgoraj navedenim interesom potrošnikov in kozmetičnih podjetij, je pomembno vzpostaviti učinkovit okvir, ki zagotavlja, da so navedbe o izdelkih poštene in ne zavajajo potrošnikov, ob upoštevanju konteksta in trženjskih orodij (ne glede na to, ali gre za natisnjen oglas, televizijski oglas ali oglaševanje v katerem od novih medijev, kot so internet in pametni telefoni), v katerih so take navedbe prikazane.

2.2 Zakonodaja o navedbah o kozmetičnih izdelkih v EU

2.2.1

Uredba o kozmetičnih izdelkih (Uredba (ES) št. 1223/2009) bo do julija 2013 v celoti nadomestila Direktivo 76/768/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki. Glavni cilj nove uredbe je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in pravilno delovanje notranjega trga. Uredba o kozmetičnih izdelkih pravi: „Potrošnike bi bilo treba zaščititi pred zavajajočimi izjavami v zvezi z učinkovitostjo in drugimi značilnostmi kozmetičnih izdelkov.“

2.2.2

Uredba o kozmetičnih izdelkih se uporablja samo za kozmetične izdelke, ne pa za zdravila, medicinske pripomočke ali biocidne pripravke. Za namene navedene uredbe je „kozmetični izdelek“ katera koli snov ali zmes, namenjena stiku z zunanjimi deli človeškega telesa ali z zobmi in sluznico ustne votline zaradi izključno ali predvsem njihovega čiščenja, odišavljenja, spreminjanja njihovega videza, njihovega varovanja, ohranjanja v dobrem stanju ali korekcije telesnega vonja. Snov ali zmes za zaužitje, inhaliranje, injiciranje ali implantacijo v človeško telo ne šteje za kozmetični izdelek.

Kozmetični izdelki so na primer izdelki za nego las (šamponi, balzami itd.), nego kože (losjoni za telo, kreme za obraz, izdelki za nohte itd.), osebno higieno (izdelki za kopanje in prhanje, zobna pasta, dezodoranti/izdelki proti potenju itd.), barvna kozmetika (barvila za lase, ličila itd.), dišave (parfumi, toaletne vodice itd.).

2.2.3

Člen 20 Uredbe o kozmetičnih izdelkih določa, da se „kozmetičnim izdelkom pri […] oglaševanju ne sme z uporabo besedil, imen, blagovnih znamk, slik ter simboličnih in drugih oznak pripisovati značilnosti ali funkcij, ki jih v resnici nimajo“.

2.2.4

V zvezi z zavajajočimi navedbami o izdelkih je treba upoštevati tudi ustrezne člene Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.

2.2.5

Člen 6 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (zavajajoča dejanja) pravi: „Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede […] glavnih značilnosti izdelka, na primer […] primernosti za namen, uporabe […] ali rezultatov, ki jih lahko pričakujemo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti testov ali preizkusov, opravljenih na izdelku.“

2.2.6

Člen 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (zavajajoče opustitve) ponavlja: „Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve [o poslu] ob poznavanju vseh pomembnih dejstev […].“ Glavne značilnosti izdelka, ki jih vsebuje navedba o izdelku, se štejejo za bistvene informacije (v obsegu, ki ustreza mediju in izdelku).

2.2.7

Oglaševalci morajo upoštevati tudi pravila iz Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju.

2.3 Sedanja praksa na notranjem trgu

2.3.1

Sedanji evropski pravni in regulativni primeri kažejo, da različni organi v državah članicah isto, zgoraj navedeno zakonodajo razlagajo na različne načine, zato ni enotne razlage pravil za navedbe o kozmetičnih izdelkih, kar pomeni veliko breme za kozmetična podjetja, ki delujejo na skupnem trgu, saj ne morejo biti prepričana, da določenega oglasa, ki je na primer zakonit v Franciji, ne bodo preganjali ustrezni lokalni organi na Madžarskem ali v Združenem kraljestvu. Rezultat večine sporov so bile visoke kazni za kozmetična podjetja. Leta 2007 je madžarski organ za varstvo konkurence na primer izjavil, da se navedbe v zvezi z učinkovitostjo kozmetičnih izdelkov, ki so rezultat v ZDA in Franciji opravljenih kliničnih preskusov in so izražene v odstotkih, na Madžarskem ne smejo uporabljati. Prepričani so, da obstajajo razlike med tipi kože v različnih državah in geografskih območjih. Zato rezultati navedenih preskusov, ki so bili opravljeni v drugačnih podnebnih razmerah, v drugačnih pogojih vlažnosti ali pri ženskah z drugačnimi prehranjevalnimi navadami, madžarskim potrošnicam ne dajejo primernih informacij o učinkovitosti kozmetičnih izdelkov. Doslej ni prišla do enakih zaključkov nobena druga država EU. Poleg tega obstajajo različne lokalne zahteve tudi za „naravne“, „bio“ ali „organske“ izdelke. Različno tolmačenje zakonodaje pa gre tudi na škodo potrošnikov, saj bi lahko v eni državi članici uživali večjo zaščito kot v drugi.

2.3.2

Zaradi razlik v tolmačenju, ki so posledica pomanjkanja skupnih meril in praktičnih smernic za navedbe o izdelkih, morajo kozmetična podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, v vsaki državi članici sama pregledati in preveriti vsako posamezno navedbo in oglas, da se prepričajo, da spoštujejo zakone v določeni državi. S tem imajo ta podjetja velike dodatne stroške, ki bi se lahko s sprejetjem skupnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih v EU zmanjšali, prihranki pa uporabili za inovacije, raziskave in celo znižanje cene izdelkov. Vredno je omeniti, da predstavlja evropski trg kozmetičnih izdelkov skoraj tretjino svetovnega trga kozmetičnih izdelkov in da je v Evropski uniji 4 000 proizvajalcev, ki neposredno in posredno zaposlujejo 1,7 milijona ljudi.

To, da morajo kozmetična podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, v vsaki državi članici pregledati in preveriti vsako navedbo in oglas, pomeni, da notranji trg v tem tržnem segmentu ne obstaja.

2.3.3

Razlike v tolmačenju, ki so posledica pomanjkanja skupnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih v EU, ne koristijo niti potrošnikom, saj ne morejo biti prepričani o ustreznem pomenu določene navedbe, kadar kupujejo isti izdelek v različnih državah članicah; to pa jih lahko zmede. Ker ni skupnih meril za na primer „naravne“, „bio“ ali „organske“ izdelke, so potrošniki negotovi glede dejanske kakovosti izdelka. V sedanjem spletnem okolju lahko potrošniki brez težav nakupujejo prek državnih meja; s samo preprostim klikom so jim na voljo različni izdelki v različnih državah. Če vidijo, da v eni državi uporaba izdelka proti celulitu „opazno zmanjša celulit v samo 10 dneh“ brez dodatnega pojasnila, medtem ko je v drugih državah navedeno še pojasnilo „ob redni telesni aktivnosti in zdravi prehrani“, so lahko zmedeni glede dejanske učinkovitosti tega izdelka. Skupna merila za navedbe so potrebna tudi zato, ker bi potrošniki morali imeti možnosti primerjati različne izdelke iste kategorije (na primer dve vrsti kreme za obraz). Zato pa bi morala obstajati možnost, da potrošniki vse navedbe zlahka preverijo na podlagi skupnih meril. Le navedbe, ki so jasne, konkretne in temeljijo na splošno sprejetih metodah, lahko potrošnikom omogočijo, da izdelke primerjajo in se utemeljeno odločijo za tistega, ki najbolj ustreza njihovim potrebam.

2.4 Potreba po skupnih praktičnih smernicah v EU

2.4.1

V skladu s členom 20 Uredbe o kozmetičnih izdelkih bo Komisija v sodelovanju z državami članicami in po posvetovanju z Znanstvenim odborom za varstvo potrošnikov ali drugimi ustreznimi organi določila akcijski načrt in sprejela seznam skupnih meril za navedbe, ki se lahko uporabljajo v zvezi s kozmetičnimi izdelki, ob upoštevanju določb Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

2.4.2

Evropska komisija je lani začela razvijati skupna merila za navedbe o kozmetičnih izdelkih in pri tem sodeluje z zainteresiranimi stranmi (nacionalni organi, potrošniška združenja, kozmetična industrija, dobavitelji, MSP itd.). EESO pozdravlja doseženi napredek, saj je priprava osnutka smernic že precej napredovala.

2.4.3

Komisija bo do 11. julija 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročilo o uporabi navedb na podlagi sprejetih skupnih meril. Če bo v poročilu ugotovljeno, da navedbe, ki se uporabljajo v zvezi s kozmetičnimi izdelki, niso skladne s skupnimi merili, bo Komisija ob sodelovanju z državami članicami sprejela ustrezne, ostrejše ukrepe za zagotovitev skladnosti. V tem primeru bo Komisija morda morala znova preučiti obseg smernic in namesto splošnih smernic sprejeti podrobnejši pristop (npr. zakonodajne ukrepe, kot so bili sprejeti že v primeru navedb na živilih).

2.4.4

EESO močno podpira zamisel o uvedbi skupnih meril, ki bi zagotovila usklajen okvir na ravni EU za utemeljitev uporabe navedb za vse kozmetične izdelke. Merila se bodo uporabljala za vse navedbe o kozmetičnih izdelkih (primarne ali sekundarne) v vseh medijih in bodo omogočila prilagoditev podrobnosti izdelku, embalaži, navedbam in njihovemu kontekstu, pri tem pa ne bodo zavrla inovacij in bodo zagotavljala spoštovanje istih pravil.

2.4.5

Vendar EESO meni, da bi morala Evropska komisija ta proces pospešiti. Priprava osnutka smernic o skupnih merilih je sicer res že precej napredovala, vendar EESO meni, da bi bilo bolje, če bi jih Evropska komisija začela uporabljati že na začetku leta 2012, s čimer bi omogočili, da se poročilo predloži Evropskemu parlamentu precej pred letom 2016.

2.4.6

Osnutek smernic Evropske komisije o skupnih merilih trenutno ne omenja posebej „zelenih navedb“. Razprava o tem poteka na ravni Mednarodne organizacije za standardizacijo. V tem trenutku pa bi težko rekli, ali bodo dogovorjeni standardi primerni za uporabo v Evropski uniji in kdaj bodo na voljo. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj do takrat razmisli o uporabi novih smernic o etičnih in okoljskih trženjskih navedbah (na primer na podlagi novih smernic, ki jih je pripravil danski varuh pravic potrošnikov).

2.4.7

EESO meni, da morajo biti navedbe utemeljene bodisi z objektivnimi znanstvenimi študijami (npr. klinične študije) bodisi s subjektivnimi študijami vtisov potrošnikov. Študije obeh vrst pa morajo spoštovati splošno sprejeta merila (število nadzorovanih potrošnikov, ustrezna zastopanost ipd.), da ne bi bile zavajajoče za potrošnike.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/43

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: Bolj negotova ali trajnostna delovna mesta? (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/07

Poročevalec: g. SIECKER

Soporočevalec: g. POP

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 15. julija 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: bolj negotova ali trajnostna delovna mesta?

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 123 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 S tem mnenjem želimo odgovoriti na vprašanje, kako naj evropska industrija čim bolje prebrodi krizo. EESO je prepričan, da so za to potrebna trajnostna delovna mesta, takšna, ki ljudem omogočajo dohodek za delo v varnem in zdravem delovnem okolju ter ozračju, v katerem se upoštevajo pravice delavcev in omogoča ploden socialni dialog. Zelo produktivna delovna mesta ustvarjajo veliko dodano vrednost na področju inovacij, kakovosti, učinkovitosti in produktivnosti. Na ta način lahko Evropa doseže stabilno gospodarsko rast in ostane konkurenčna glede na druge svetovne regije.

1.2 Po mnenju EESO je glavni pogoj za ustvarjanje novih delovnih mest trajna in stabilna gospodarska rast. EESO pozdravlja dejstvo, da je precej institucij in organizacij v svojih predlogih za izhod iz krize upoštevalo socialno dimenzijo oživitve gospodarstva. Strategija Evropa 2020 Evropske komisije in njene vodilne pobude ter priporočila socialnih partnerjev v zvezi s politiko zaposlovanja gredo v isto smer. Tudi priporočila Sveta EU, Evropskega parlamenta, Mednarodne organizacije dela (ILO) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) upoštevajo več kot samo gospodarski pomen.

1.3 EESO ugotavlja, da podjetja uporabljajo različne vrste zaposlitev, kar pa vodi v nove oblike dela, zaradi česar prihaja tudi do negotovih zaposlitev, kjer so ljudje zaposleni na podlagi pogodbe za določen čas, prejemajo nizek dohodek, imajo nizko socialno zaščito in nobene pravne zaščite. Vse zaposlitve za določen čas sicer niso negotove – visoko kvalificirani samostojni podjetniki lahko na trgu dela samo s pogodbami zelo dobro shajajo. Pač pa je zaposlitev za določen čas negotova, če gre za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo v proizvodnji ali v storitvenem sektorju. Prožna varnost je lahko odgovor na potrebe po prilagodljivem delu, vendar samo pod pogojem, da je varnost podobna kot v primeru pogodbe za nedoločen čas, kar je EESO dejal že v enem svojih prejšnjih mnenj na to temo (CCMI/066).

1.4 Zaradi demografskih sprememb (starajoča se aktivna populacija in manj mladih, ki prihajajo na trg dela) in hitrosti tehnoloških sprememb v procesih proizvodnje Evropi grozi veliko pomanjkanje kvalificiranih delavcev. Zato je najbolj pomembno, da imajo vsi dostop do trga dela in da ga ohranijo ter da pri tem nihče ni izključen. EESO poudarja, da morajo imeti delavci možnost razvijati svoje znanje in poklicne kvalifikacije ter skozi celotno delovno obdobje pridobivati nova znanja, da se bodo lahko prilagodili spremembam na delovnem mestu in izpolnjevali potrebe po kvalificirani delovni sili. Ustrezno in učinkovito izvajanje tega procesa je ena od najpomembnejših nalog EU, da bi ostala konkurenčna glede na ostale svetovne regije.

1.5 Po mnenju EESO morajo imeti delavci dostop še zlasti do programov poklicnega usposabljanja. Iz študij je razvidno, da se tisti delavci, ki najbolj potrebujejo dodatno usposabljanje, najmanj udeležujejo takšnih usposabljanj, zato bodo potrebni različni ukrepi za različne skupine delavcev.

1.5.1 Velik del proračuna bo treba nameniti najmanj kvalificiranim delavcem, saj najbolj potrebujejo dodatno izobraževanje. To bi lahko dosegli z namenjanjem osebnega proračuna za usposabljanje, ki bi ga delavci prejeli v obratnem sorazmerju glede na svojo raven izobrazbe, da bi najnižje kvalificirani delavci lahko prejeli najvišji znesek.

1.5.2 Za starejše delavce je potrebna posebna kadrovska politika, ki upošteva starost. Številne države članice EU so zvišale upokojitveno starost, vendar veliko starejših izgubi zaposlitev še pred upokojitveno starostjo zlasti zato, ker se niso sposobni prilagoditi spremembam. Ta problem bi lahko rešili s posebnimi, njim namenjenimi tečaji.

1.5.3 Izobraževanje in usposabljanje morata biti tudi učinkovita. Različne države članice uvajajo nove in bolj učinkovite oblike usposabljanja in odkrivajo zlasti pomen učenja na delovnem mestu. EESO poudarja pomen teh projektov in poziva Komisijo, naj jih spodbuja in nadzoruje izmenjavo dobrih praks na tem področju.

1.5.4 Delavci v okviru opravljanja svojega dela pridobivajo neformalno, a hkrati neprecenljivo znanje in izkušnje. Znanje, ki ga pridobijo na ta način, ni dovolj priznano, saj zanj ni uradnih spričeval. Več držav članic poskuša oblikovati sistem ocenjevanja in priznavanja neformalno pridobljenega znanja. Tudi to pobudo bi morala Komisija priznati in podpreti.

1.5.5 Na pobudo GD za izobraževanje in kulturo je nastalo več instrumentov, da bi na evropski ravni spodbujali transparentnost kvalifikacij ter kakovostno izobraževanje in usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja (1). Ti instrumenti se zdaj uporabljajo predvsem v šolstvu, da bi povečali mobilnost in zaposljivost študentov znotraj Evrope. EESO poudarja pomen teh instrumentov in Komisijo poziva, da ugotovi, kako bi lahko povečali tudi mobilnost in zaposljivost delavcev znotraj Evropske unije.

1.5.6 Na voljo je več instrumentov, ki bi omogočili takšne ukrepe. Nekatere od teh programov se lahko določi v okviru kolektivnih pogajanj, financirajo pa se lahko na ravni držav članic v obliki finančnih spodbud in davčnih olajšav. EU lahko k temu prispeva s sredstvi iz strukturnih skladov in s širjenjem primerov dobre prakse med ustrezne institucije tako na ravni EU kot držav članic.

1.5.7 EESO poudarja, da morajo imeti delavci ne samo dostop do programov poklicnega usposabljanja, temveč da imajo tudi potrebo po zanesljivem dohodku in socialni zaščiti, da bi lahko delali čim bolje in brez skrbi glede prihodnosti v družbi hitrih sprememb.

1.6 EU želi postati konkurenčno gospodarstvo, ki temelji na znanju, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Lizbonska pogodba jasno določa, da želi EU to doseči zlasti s preprečevanjem socialne izključenosti, s spodbujanjem gospodarskega in družbenega napredka državljanov ter z zagotavljanjem socialnih pravic v skladu z Listino o socialnih pravicah iz leta 1961, Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in Listino EU o temeljnih pravicah iz leta 2000.

1.7 EESO poziva evropske institucije, naj se bolj zavzemajo za ohranitev evropskih socialnih standardov. Pomanjkljiva odločenost na tem področju ima namreč za posledico vse večje število revnih zaposlenih, vse večje razlike, vse večji strah glede prihodnosti in hkrati vse večje nezaupanje ljudi v sodržavljane, socialne institucije in oblast. Pri tem ne gre samo za nacionalne oblasti, temveč tudi za evropske institucije, kar se kaže v vse večji evroskeptičnosti v več državah članicah.

1.8 V državah članicah obstajajo številne pobude na področju, ki je predmet tega mnenja. Precej jih je opisanih v prilogi. Primere so podali člani komisije CCMI. Iz teh primerov je razvidno, da obstaja veliko dinamike, pa tudi velike razlike med posameznimi državami in sektorji. Izmenjava izkušenj in primerov dobre prakse je nujna na operativni ravni. Kaj deluje, kaj ne deluje? Kateri so glavni problemi? EESO priporoča Komisiji, naj spodbuja in olajšuje izmenjavo izkušenj in primerov dobre prakse.

2. Sedanje stanje

2.1 Gospodarstvo že tri leta trpi zaradi krize, ki se je začela s krizo finančnih trgov zaradi stagnacije nepremičninskega trga v ZDA. V drugi polovici leta 2008 se je zaradi finančne krize zelo hitro upočasnilo tudi „realno gospodarstvo“. Pojem „kreditna kriza“ ne zajame celotnega obsega krize. Ni šlo namreč samo za manjšo likvidnost in zmanjšanje (dolgoročnega) kapitala, temveč tudi za globoko in strukturno krizo zaupanja v finančni sektor. To mnenje ne obravnava krize, temveč želimo tokrat predvsem odgovoriti na vprašanje, kako naj evropska industrija čim bolje prebrodi krizo.

2.2 V Evropi je bilo v letih 2009 in 2010 skupaj izgubljenih 3,25 milijona delovnih mest, predvsem v industriji in kmetijstvu. Že pred samo krizo so demografske spremembe povzročale veliko zaskrbljenost v EU. Povojna „baby boom“ generacija se namreč upokojuje, zato bo kmalu primanjkovalo dobro izobraženih delavcev. Glede na to, da zaradi krize starejši še hitreje zapuščajo trg dela, je zanje treba še toliko bolj nujno najti zamenjavo. S tem pa nastaneta dva problema. Prvi je kvantitativne narave, saj v nekaterih državah članicah in v nekaterih panogah število kvalificiranih mladih, ki pridejo na trg dela, ni zadostno, da bi pokrili povpraševanje, drugi pa je kvalitativne narave, saj nenadna zamenjava delavcev ogroža prenos znanja znotraj podjetij.

2.3 Glavni pogoj za ustvarjanje novih delovnih mest je trajna in stabilna gospodarska rast. Od začetka 2010 je čutiti počasno okrevanje v obliki majhnega povečanja proizvodnje v nekaterih panogah in previdnega povečevanja potreb po delavcih, čeprav se položaj od ene do druge države članice razlikuje. Zaradi globalizacije se družba izredno hitro spreminja, ravno tako trg dela. Podjetja potrebujejo različne vrste zaposlitev, kar pa vse pogosteje vodi v nove oblike dela, zlasti negotove. Iz zadnje raziskave Eurofounda o delovnih pogojih v Evropi je razvidno, da je večina delavcev še vedno zaposlena za nedoločen čas, vendar se povečuje število zaposlenih za določen čas (2). Glavni načini za izogibanje kolektivnim pogodbam so najemanje podizvajalcev, zunanje izvajanje in samostojni podjetniki na papirju v delovnih pogojih, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov. V zadnjih letih so ti načini vse bolj pogosti.

3. Kako smo se znašli v tem položaju?

3.1 Evropski socialni model je model socialnega kapitalizma brez primere, ki se je razvil v Evropi po drugi svetovni vojni in s pomočjo katerega je bilo možno ohraniti koristi kapitalizma, hkrati pa se zoperstaviti njegovim negativnim lastnostim. Na podlagi tega modela so evropske države ustvarile družbo, za katero so značilne kohezija, solidarnost in konkurenčnost. Ta model mora omogočiti demokratično, okolju prijazno, konkurenčno in solidarno okolje, ki temelji na socialni vključenosti vseh državljanov EU.

3.2 To načelo je zapisano tudi v Lizbonski pogodbi. Poleg številnih ekonomskih pravic in predpisov na področju poštene konkurence na notranjem trgu EU svojim državljanom zagotavlja, da:

—	se zavzema za odpravo socialne izključenosti;

—	si prizadeva za njihov gospodarski in družbeni napredek;

—	jim zagotavlja socialne pravice v skladu z Evropsko socialno listino iz leta 1961, Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in Listino EU o temeljnih pravicah;

—	si prizadeva za čim večjo izobraženost svojih državljanov s pomočjo čim širšega dostopa do izobraževanja;

—	zagotavlja uporabo načela enakih možnosti in enake obravnave moških in žensk glede zaposlovanja in dela, vključno z načelom enakega plačila za enako ali enakovredno delo znotraj istega podjetja ali iste kolektivne pogodbe.

3.3 Dejansko stanje pa je veliko manj rožnato. Res se ustvarjajo delovna mesta, vendar gre pri tem v glavnem za začasna, priložnostna in slabo plačana dela s slabo socialno zaščito in s slabim spoštovanjem pravic delavcev. Po svoje je razumljivo, da delodajalci ne začnejo takoj ponujati zaposlitev za nedoločen čas, ko se gospodarstvo komaj začenja prebujati iz krize. Zaposlitve za določen čas lahko celo pozitivno dopolnijo ponudbo delovnih mest in hkrati prispevajo k boju proti socialni izključenosti, saj omogočajo delo ljudem, ki drugače ne bi imeli dostopa do trga dela. Vendar to ne sme voditi v izkoriščanje, ko postane jasno, da gospodarstvo okreva, in je videti, da bodo delovna mesta ostala. Ta delovna mesta je treba spremeniti v takšno pogodbeno obliko, ki zagotavlja dostojno plačilo, socialno varstvo in pravno varnost.

3.4 Večji problem je to, da se celo zaposlitve za nedoločen čas z dostojnimi delovnimi pogoji ravno tako spreminjajo v negotove zaposlitve s pogodbo za določen čas z omejeno socialno varnostjo in omejenimi pravicami. To pa se ne dogaja samo v zasebnem sektorju, temveč tudi v javni upravi. Takšne spremembe so v nasprotju z obljubami glede socialne kohezije, danimi državljanom v Lizbonski pogodbi. Vse zaposlitve za določen čas sicer niso negotove – visoko kvalificirani samostojni podjetniki lahko na trgu dela samo s pogodbami zelo dobro shajajo – pač pa je zaposlitev za določen čas negotova, če gre za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo v proizvodnji (3).

3.5 Evropa je na številnih področjih še vedno vodilna na svetu, ko gre za blaginjo, socialno varstvo in konkurenčnost, vendar smo veliko izgubili v primerjavi s preteklostjo, poleg tega nas dohajajo druga gospodarstva. Študija OECD iz leta 2008 (4) ugotavlja povečevanje revščine in razlik v prihodkih ter varčevanje pri javni porabi.

3.6 Eurostat je leta 2003 med evropske socialne kazalnike uvedel pojem „revnih zaposlenih“. Leta 2008 je delež revnih zaposlenih v EU znašal 8,6 %. To je v glavnem posledica dejstva, da se zmanjšuje delež dostojnih zaposlitev za nedoločen čas in da se povečuje delež nestalnih in negotovih. Vse to povzroča vse večje nezaupanje državljanov. Družba, ki temelji na nezaupanju in jo razkrajajo družbeni nemiri, pa nima možnosti za trajnostno in stabilno gospodarsko rast.

3.7 V zadnjih desetletjih so se neenakosti na materialnem področju zelo povečale. Tony Judt je v enem svojih zadnjih del (5) predstavil nekaj zanimivih primerov: v Veliki Britaniji razlike niso bile tako velike že od 20-ih let 20. stoletja; v Veliki Britaniji je največ revnih otrok v EU; večina novih delovnih mest je bodisi zelo dobro bodisi zelo slabo plačana; od leta 1973 so se razlike v prihodkih najbolj povečale ravno v Veliki Britaniji.

V ZDA je leta 1968 glavni direktor General Motors prejemal 66-kratno povprečno plačo zaposlenih v njegovem podjetju, leta 2009 pa je glavni direktor podjetja Walmart prejemal 900-kratno povprečno plačo svojih zaposlenih. Gre za ekstremna primera, vendar je situacija v povprečju podobna. Leta 1965 so direktorji velikih podjetij v ZDA prejemali 24-kratno povprečno plačo zaposlenih v njihovih podjetjih. Leta 2007 so bile njihove plače 275-krat večje (6).

3.8 Socialni stroški vse večjih razlik so visoki. Iz študije Wilkinson in Picket (7) je razvidno, da so v družbi z relativno velikimi materialnimi razlikami skoraj vsi drugi vidiki vsakodnevnega življenja slabši v primerjavi z družbo, v kateri so materialne razlike relativno majhne: ljudje so slabšega zdravja in prej umirajo, več je kriminala in – kar je najhuje – medsebojno zaupanje med državljani in zaupanje v družbo je manjše. To navadno ljudi pripelje do tega, da se obrnejo proti vladajočim, tako na nacionalni kot evropski ravni, kar se kaže v vse večji evroskeptičnosti v vse več državah članicah. To spodkopava tudi zaupanje med različnimi deli družbe, pa tudi med socialnimi partnerji.

4. Naši cilji

4.1 Gospodarske spremembe so vse hitrejše in skupaj z demografskimi problemi, ki smo jim priča, zahtevajo hitre in temeljite ukrepe. Družba ni nikoli dokončana, temveč se neprestano razvija, zato se mora temu ustrezno prilagoditi tudi trg dela. Gospodarski pomen pa vsekakor ni edini dejavnik, ki bo vplival na spremembo trga dela. Upoštevati je treba tudi družbeni pomen. Zdaj bo treba poiskati način, kako organizirati trg dela, da bo imela od tega korist celotna družba.

4.2 V vseh institucijah, ki se s tem ukvarjajo, obstaja soglasje o prihodnji usmeritvi trga dela. Svet EU je predstavil predloge smernic za politike zaposlovanja (8), ki veliko pozornost namenjajo socialnim vprašanjem. Svet ministrov za zaposlovanje je poudaril, da je veliko bolj koristna prilagodljivost znotraj podjetij kot prilagodljivost navzven. Evropski parlament je sprejel resolucijo, v kateri EU poziva k pripravi strategije za „zelena delovna mesta“, saj bomo s tem prispevali k trajnostni prihodnosti in prisilili Evropo k inovativnosti (9). EESO je o tem sprejel že več mnenj (10). Evropski parlament je z veliko večino glasov sprejel tudi resolucijo o netipičnih pogodbah in se v njej zavzel za zaposlitve za nedoločen čas in proti spreminjanju takšnih pogodb v negotove zaposlitve (11).

4.3 V okviru strategije Evropa 2020 je Evropska komisija pripravila več „vodilnih pobud“ s konkretnimi predlogi na tem področju. Pobuda „Industrijska politika za dobo globalizacije“ spodbuja ustvarjanje večjega števila kakovostnih in visoko produktivnih delovnih mest. Vodilni pobudi „Mladi in mobilnost“ ter „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“ se zavzemata za „enotno pogodbo“, s čimer se želi Evropska komisija boriti proti oblikovanju dvodelnega trga dela s ponudbo možnosti tistim, ki vstopajo na trg dela, da po razumnem poskusnem roku prejmejo socialne pravice tako, da se jim omogoči dostop do sistemov, ki temeljijo na kolektivnih pogodbah med socialnimi partnerji ali na zakonodaji.

4.4 Tudi evropski socialni partnerji se v glavnem strinjajo s politiko v prihodnje. Tako leta 2007 (12) kot leta 2010 (13) so BUSINESSEUROPE, ETUC, UEAPME in CEEP objavili poročila s priporočili za področje politike trga dela, ki poleg gospodarskega pomena upoštevajo tudi socialni pomen.

4.5 IMF in ILO sta na konferenci v Oslu septembra 2010 poudarila, da je zmanjšanje visoke brezposelnosti nujno ne samo z ekonomskega vidika, temveč tudi z vidika socialne kohezije. Po mnenju IMF je treba preprečiti ponovitev tega, da bi nam na trgu dela manjkala celotna generacija. ILO ima že od leta 1999 svojo agendo o dostojnem delu, katere cilj je državljanom omogočiti, da delajo svobodno, pod enakimi pogoji in v varnem okolju, kjer se spoštuje njihovo človekovo dostojanstvo. ILO je junija 2009 sprejel „globalni pakt o zaposlovanju“ – pobudo, ki temelji na oživljanju gospodarstva in ohranjanju delovnih mest. OECD pa se je v svoji zadnji publikaciji o zaposlovanju (14) zavzel za takšno politiko, ki bi preprečila množično dolgotrajno brezposelnost.

4.6 Izhodišče ostaja seveda želja, da Evropa ostane konkurenčna glede na druge svetovne regije. To pa bo možno samo na podlagi izobrazbe, znanja, inovacij, kakovosti, učinkovitosti in produktivnosti. Nemogoče je, da bi pri stroških dela EU tekmovala z državami, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. To bi bilo možno samo, če bi se pogoji dela v EU precej poslabšali, kar bi bilo v nasprotju z željo, da bi EU postala konkurenčno gospodarstvo znanja z več in boljšimi delovnimi mesti ter veliko socialno kohezijo. EU lahko poleg dodatnih prizadevanj na področju raziskav in razvoja spodbuja in podpira naložbe v izobraževanje, saj je naloga javnega šolskega sistema splošna izobrazba, naloga socialnih partnerjev in vlade pa usposabljanje za posamezne poklice.

4.7 Pomen usposabljanja za posamezne poklice ni dovolj poudarjen. Pogosto je takšno usposabljanje omejeno na mlade delavce in delavce, ki so že relativno visoko kvalificirani. V EU kar 57,6 % visoko kvalificiranih delavcev sodeluje v takšnem usposabljanju, medtem ko jih je med manj kvalificiranimi delavci samo 28,4 %. Na vrhu seznama je Švedska z 91 % in 57,6 %, na dnu pa Romunija s 14 % in 3,9 % (15). Usposabljanje mora biti namenjeno tudi in predvsem manj izobraženim, starejšim, ženskam in priseljencem, da bi tudi te skupine ponovno pridobile in ohranile svoje mesto na trgu dela. Dober način za dosego tega cilja bi bil osebni proračun za usposabljanje, ki bi ga delavci prejeli v obratnem sorazmerju glede na svojo raven izobrazbe. Brezposelnost najbolj prizadene manj kvalificirane delavce in delavce z zastarelim znanjem, ki delajo v počasi izginjajočih panogah. Brez dodatnega izobraževanja jim ni mogoče ponuditi možnosti za zaposlitev v drugi, modernejši gospodarski panogi. Če ne bomo poskrbeli za vrnitev teh delavcev na trg dela, se bomo kmalu soočili s pomanjkanjem kvalificiranih delavcev na vseh ravneh trga dela.

4.8 Položaju starejših delavcev ni namenjene dovolj pozornosti. Številne države članice EU so zvišale upokojitveno starost, vendar veliko starejših izgubi zaposlitev še pred upokojitveno starostjo bodisi zato, ker se niso sposobni prilagoditi hitrim spremembam v načinu proizvodnje, bodisi zato, ker postane delo v izmenah s starostjo težje. Da bi tudi starejši delavci ostali zdravi in zaposleni, je potrebna posebna kadrovska politika, ki upošteva starost. Veliko teh problemov se lahko reši s posebnimi, njim namenjenimi tečaji. Vendar pa je iz podatkov Eurostata (16) razvidno, da se starejši delavci v primerjavi z mlajšimi manj udeležujejo dodatnih izobraževanj in poklicnega usposabljanja (20,9 % oseb v starostni skupini od 55 do 64 let in 44,2 % oseb v starostni skupini od 25 do 43 let).

4.9 Izobraževanje in usposabljanje sta smiselna samo, če so programi učinkoviti in če delavcem omogočajo, da pridobijo znanje, ki ga potrebujejo za prilagoditev hitrim spremembam na trgu dela. V večini primerov bi bilo treba klasično teoretično izobraževanje, ki ni povezano z delovnim mestom, dopolniti z delovno prakso v podjetju. V praksi pa je takšno izobraževanje še vedno preveč pogosto. V zadnjih letih so države članice začele poskusno uvajati nove in učinkovite oblike praktičnega usposabljanja na delovnem mestu. Cedefop (17) je nedavno opravil raziskavo o učinkih učenja na delovnem mestu. Razširjanje in spodbujanje takšnega usposabljanja je zelo priporočljivo.

4.10 Delavci se ne učijo samo v okviru formalnih programov usposabljanja, temveč pridobivajo neformalno, a hkrati neprecenljivo znanje in izkušnje v okviru opravljanja svojega dela. Znanje, ki ga pridobijo na ta način, ni dovolj priznano, saj se ne ocenjuje, zato zanj ni uradnih in priznanih spričeval. To pa omejuje mobilnost delavcev. Dokler ostanejo na istem delovnem mestu, to ni pomembno, imajo pa omejene možnosti za iskanje novega delovnega mesta, saj njihove neformalne kvalifikacije pri iskanju nove zaposlitve niso upoštevane. Veliko študij, zlasti v okviru OECD (18) in Cedefop (19), preučuje načine za potrjevanje pridobljenega znanja. Večina držav članic si prizadeva za sistem ocenjevanja in priznavanja neformalno pridobljenega znanja, vendar je do zdaj le nekaj državam članicam uspelo najti konkretne rešitve (20). Ta pobuda si zasluži priznanje in podporo.

4.11 Na pobudo GD za izobraževanje in kulturo je nastalo več instrumentov, da bi na evropski ravni spodbujali transparentnost kvalifikacij ter kakovostno izobraževanje in usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja (21). Ti instrumenti se zdaj uporabljajo predvsem v šolstvu, da bi povečali mobilnost in zaposljivost študentov znotraj Evrope. EESO poudarja pomen teh instrumentov in Komisijo poziva, da ugotovi, kako bi lahko povečali tudi mobilnost in zaposljivost delavcev znotraj Evropske unije.

4.12 Delodajalec, ki vlaga v svoje zaposlene z organizacijo usposabljanj med delovnim časom in plačilom vseh s tem povezanih stroškov, lahko od njih zahteva, da študirajo tudi v prostem času, če je to potrebno. Takšno usposabljanje, ki ne bi bilo usmerjeno samo v opravljanje specifičnih nalog, temveč v pridobivanje kvalifikacij, ki bi omogočale, da se oseba prilagodi večjemu številu nalog znotraj podjetja in na trgu dela, bi bil najboljša priprava na prihodnost v hitro spreminjajočem se svetu. Od tega imajo koristi tako delodajalci kot delavci. Delodajalci imajo tako na voljo kvalificirane in motivirane delavce, delavci pa si zagotovijo trdno pozicijo na trgu dela. Ta pristop je nujno treba oživiti, saj zadnji podatki kažejo, da vseživljenjsko učenje že več let stagnira (22).

5. Kako to uresničiti?

5.1 Podjetja potrebujejo varnost pri dolgoročnih investicijah, na primer v nove razvojne poti. V Nemčiji je bil razvoj novih tehnologij na področju obnovljivih virov energije veliko hitrejši kot v drugih evropskih državah, saj so nemške oblasti sprejele večletni program pomoči, ki je tem podjetnikom zagotavljal, da gre za strukturne spremembe, ki jih bodo organi oblasti podpirali in subvencionirali več let. Rezultat tega je, da je Nemčija vodilna na tem področju in da je zaposlenost v tej panogi v desetih letih narasla z manj kot 70 000 delovnih mest na skoraj 300 000.

5.2 Varnosti pa ne potrebujejo samo podjetja, temveč tudi delavci, ki potrebujejo zagotovljen dohodek, socialno zaščito in usposabljanje. Ta načela predstavljajo osrednje vrednote evropskega socialnega modela, ki se je v Evropi oblikoval po drugi svetovni vojni. Dobro usposobljeni delavci imajo zagotovljen dohodek, saj jim njihove kvalifikacije omogočajo dostop do trga dela in zagotavljajo dostojno delo. Delavci, ki pa se ne po lastni krivdi znajdejo brez zaposlitve, potrebujejo socialno varnost, da bi se lahko v tem času usposobili, prešolali ali dodatno usposobili ter našli zaposlitev drugje. Delavci potrebujejo tudi občutek gotovosti, da so jim na voljo programi usposabljanja, ki jim bodo omogočili uresničitev morebitnih osebnih ambicij v zvezi s kariero in dohodkom. Evropski socialni model lahko na svetovnem trgu ohranimo samo z motivirano, kvalificirano, odgovorno in prilagodljivo delovno silo. V zameno pa je treba tem delavcem zagotoviti varnost, ki odraža bistvo evropskega socialnega modela.

5.3 Seveda pa delavci ne uporabljajo vseh treh oblik varnosti hkrati. Poleg tega se stroški za te tri oblike varnosti dolgoročno vedno kompenzirajo. Z boljšim ravnovesjem ponudbe in povpraševanja na trgu dela s pomočjo programov izobraževanja, prešolanja in nadaljnjega usposabljanja se zmanjša dolgotrajna brezposelnost.

5.4 Prožna varnost, dosežena s pogajanji med socialnimi partnerji, bi lahko bil pomemben instrument za tisti segment trga dela, kjer je povpraševanje po prožnih oblikah dela logično, razumljivo in upravičeno (23). Nove oblike dela bodo uspešnejše, če bodo socialni partnerji skupaj sprejeli kolektivne pogodbe. To pa bo možno samo, če bo obstajalo medsebojno zaupanje. Ni se spremenila samo družba, temveč tudi delavci. Danes vsi ne iščejo več dela za vse življenje. Delavci želijo predvsem gotovost, da bodo našli primerno delo kadarkoli v svojem življenju, toda ne v obliki negotovega ali začasnega dela, temveč dela, ki jim omogoča varnost, kakor je opisano v točki 5.2. V večjih podjetjih je to možno s pomočjo notranje prilagodljivosti in prilagodljive uporabe že zaposlenih v podjetju, namesto da je podjetje prilagodljivo navzven. Svet ministrov za zaposlovanje je o tej možnosti razpravljal julija 2010. Takšna oblika prožne varnosti je boljša za gospodarstvo, ki temelji na znanju, kar si EU želi postati. Kolektivne pogodbe med socialnimi partnerji so najboljši način za takšno prožno varnost.

5.5 Podjetja pa kljub temu v obdobjih z večjo obremenitvijo potrebujejo začasne delavce. Poleg tega je model notranje prilagodljivosti manj primeren za MSP, ki imajo pomembno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj zagotavljajo največ delovnih mest. Zato moramo najti učinkovit način za zmanjšanje razlik med zaposlenimi za nedoločen čas z dobro socialno in pravno zaščito ter zaposlenimi za določen čas z minimalno socialno zaščito in v negotovem pravnem položaju. Tudi tem je treba zagotoviti plačilo v primeru bolezni, pokojninske pravice, nadomestilo za brezposelnost, plačan dopust in starševski dopust. To bi lahko dosegli s tem, da jim pod določenimi pogoji in na cenovno dostopen način omogočimo rešitve, dogovorjene na panožni ravni s kolektivno pogodbo ali na nacionalni ravni z ustrezno zakonodajo. Tak sistem je pred kratkim sprejela Avstrija. Tudi tu si socialni partnerji in vlada delijo odgovornost.

5.6 Tudi upravljanje človeških virov bo imelo v prihodnosti pomembno dvojno vlogo. Kot prvo ima ključno vlogo pri pripravi programov usposabljanja, ki delavcem omogočajo, da ohranijo raven svoje poklicne kvalifikacije. Poleg tega pa ima pomembno nalogo pri vračanju načetega zaupanja med socialnimi partnerji, da bodo lahko skupaj našli rešitve za probleme na trgu dela. Če bodo sodelujoče strani na podlagi povrnjenega zaupanja našle rešitve, bo lahko rezultat tega trg dela, kjer imajo delodajalci prožnost, ki jo želijo, in delavci varnost, ki jo potrebujejo.

5.6.1 Boljše upravljanje človeških virov je hkrati ključ do ponovnega zaupanja med socialnimi partnerji in do novega pristopa za trajnostni trg dela. Pri tem upravljanju je treba upoštevati predvsem:

—	napovedovanje sprememb poklicev in delovnih mest, pri čemer je treba preprečiti, da bi bile prevelike;

—	spodbujanje delavcev k prevzemanju pobud in odgovornosti, da bi izboljšali rezultate posameznikov in na kolektivni ravni;

—	ponovno preučitev nekaterih struktur poklicnega usposabljanja, ki niso (oziroma so slabo) prilagojene potrebam lokalnih trgov dela;

—	izboljšanje poklicnega svetovanja za mlade z večjo vključenostjo strokovnjakov oziroma ljudi, ki delajo na nekem področju;

—	osredotočenost na lokalno znanje in tradicionalne proizvode ter regionalne oznake, ki zaradi svoje redkosti spadajo v dediščino te regije.

5.6.2 Stabilnejši in bolj zdrav trga dela bi moral biti eden od ciljev obsežnejše strategije, v katero je treba vključiti tudi storitve splošnega pomena in svobodne poklice.

5.7 Bruselj sicer določa splošne smernice za razvoj trga dela, uresničujejo pa jih države članice in regije bi lahko bile najprimernejša raven za to. V gospodarstvu, ki temelji na znanju, bodo morale regije ustvarjati in ohranjati ustvarjalno delovno silo. EU lahko ta razvoj spodbudi s sredstvi iz evropskih strukturnih skladov ter z zbiranjem primerov dobre prakse in njihovo objavo v obliki baze podatkov. Člani komisije CCMI so zbrali precej primerov dobre prakse, ki so navedeni v prilogi (24). EESO poziva Komisijo, naj razširi primere dobre prakse in jih priporoči ustreznim institucijam tako na ravni EU kot držav članic.

5.8 V Evropi je več regij z bogato industrijsko preteklostjo, kjer je tradicionalna industrija in s tem osnova za njihova delovna mesta in blaginjo v zelo kratkem času praktično izginila. To se je zgodilo na primer na severu Francije, v okolici Lilla, in v Porurju v Nemčiji. Namesto da bi se krčevito oklepali preteklosti, so regionalni akterji preučili svoje možnosti za prihodnost in ustrezno ukrepali. Zato sta dobila regija Lille in Porurje novo upanje v številnih novih gospodarskih dejavnostih, zlasti trajnostnih in takšnih, ki temeljijo na znanju. Moč evropskega gospodarstva je ravno v tem: to so sektorji, kjer ima Evropa največ možnosti in kjer mora okrepiti svoj položaj. Tako Lille kot Porurje sta bila imenovana celo za evropsko kulturno prestolnico. Vlade in socialni partnerji morajo pripraviti pobude, da se bo izvajal evropski socialni model, kakor je opredeljen v enem prejšnjih mnenj EESO (25).

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) EQF, ECVET, Europass in EQAF.

(2) Changes over time – first findings from the fifth European Working Conditions Survey.

(3) Definicija negotovega dela: delo na podlagi pogodbe za določen čas, ki jo lahko delodajalec enostransko kadarkoli prekine brez kakršnihkoli obveznosti.

(4) Growing unequal? Income distribution and poverty in OECD countries.

(5) Ill fares the land (2010).

(6) www.finfacts.ie/irishfinancenews/article_1020265.shtml

(7) The Spirit Level: Why more equal societies almost always do better (2009).

(8) Medinstitucionalni dokument 2010/0115.

(9) P7_TA(2010)0299.

(10) CESE UL C 306 z dne 16.12.2009, str. 70 in mnenje EESO o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic, del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (UL C 107, 6.4.2011, str. 77–77).

(11) 2009/2220(INI).

(12) Key challenges facing European Labour Markets: A joint analysis of European social partners.

(13) Framework agreement on inclusive labour markets.

(14) OECD Employment Outlook 2010 – moving beyond the jobs crisis.

(15) Eurostat Adult Education Survey (Raziskava Eurostata o izobrazbi odraslih).

(16) Glej opombo št. 1.

(17) http://www.cedefop.europa.eu/; Learning while Working – Success stories on workplace learning in Europe.

(18) http://www.oecd.org/dataoecd/9/16/41851819.pdf.

(19) http://www.cedefop.europa.eu/EN/publications/5059.aspx.

(20) V Franciji, na primer, obstaja t. i. Certificat de compétences en entreprise, na Nizozemskem pa t. i. Ervaringscertificaat.

(21) EQF, ECVET, Europass in EQAF.

(22) http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&language=fr&pcode=tsiem080&tableSelection=1&footnotes%20=yes&labeling=labels&plugin=1.

(23) Glej mnenje EESO o uporabi prožne varnosti pri prestrukturiranju glede na svetovni razvoj (UL C 318, 23.12.2009, str. 1–5).

(24) http://www.eesc.europa.eu/resources/docs/handout.doc.

(25) UL C 309, 16.12.2006, str. 119.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/50

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krizi, izobraževanju in trgu dela (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/08

Poročevalec: Mário SOARES

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Kriza, izobraževanje in trg dela.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel soglasno na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija).

1. Priporočila

Države članice pozivamo, naj:

—	zagotovijo, da ukrepi za soočanje z gospodarsko krizo in državnim dolgom ne bodo ogrozili javnih vlaganj v izobraževanje in usposabljanje;

—	posebno pozornost namenijo javnim naložbam v izobraževanje, raziskave in poklicno usposabljanje, ko razmišljajo o svojih srednjeročnih proračunskih ciljih, da bi zagotovili kontinuiteto in porast naložb v te sektorje;

—	poudarjajo, da je potrebno izboljšanje poučevanja maternega jezika učencev ter predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

—	izboljšajo svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica ob upoštevanju potreb na trgu dela;

—	spodbujajo podjetništvo na vseh ravneh izobraževanja;

—	spodbujajo učinkovito izvajanje evropskega okvira kvalifikacij in razvoj nacionalnega sistema kvalifikacij;

—	ustvarjajo dodatne priložnosti za usposabljanje mladih, ki so opustili šolanje, in nizko kvalificiranih delavcev, pri tem pa naj se ne zanemarja računalniška pismenost;

—	spoštujejo pravico ljudi do certificiranega in kakovostnega poklicnega usposabljanja ne glede na njihove kvalifikacije ali obliko zaposlitve;

—	razvijejo sistem za priznavanje, potrjevanje in certificiranje znanja in spretnosti, ki jih ljudje pridobijo v poklicnem življenju;

—	uporabljajo evropske sklade, zlasti evropski socialni sklad, da bi podprli izobraževanje in usposabljanje;

—	podprejo poklicne programe vključevanja s pripravništvi ter spodbujajo podjetja, da v okviru takih programov ustvarjajo stabilna delovna mesta;

—	nadgradijo učiteljski poklic s spodbujanjem spoštovanja do izobrazbe in nadaljnjim usposabljanjem učiteljev ter z izboljševanjem delovnih pogojev in plač učiteljev.

2. Uvod

2.1 Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je sprožila najhujšo gospodarsko krizo od 30-ih let 20. stoletja ter največji padec svetovnega BDP po 2. svetovni vojni. Posledično se Evropa zdaj sooča z daljnosežno gospodarsko in socialno krizo, v kateri je propadlo več tisoč podjetij, zlasti MSP, povečala se je brezposelnost, plače so se znižale, države so oklestile proračune za socialno varnost, povišale davke na potrošnjo, zvišale so se cene osnovnih dobrin, vse več je revščine in socialne izključenosti.

2.2 Namen tega mnenja ni raziskovati vzroke krize, temveč opozoriti na škodljive učinke, ki jih ima ta kriza na družbo, ter predlagati več strategij, ki jih je treba izvesti, da bi zmanjšali učinke krize in se soočili s posledicami.

2.3 Mnenje obravnava pomembno vlogo izobraževanja in usposabljanja, ki sta ključni orodji za boj proti krizi, povezave med izobraževanjem in usposabljanjem ter svetom dela, vključevanje mladih na trg dela, potrebe in odgovornost podjetij v zvezi z izobraževanjem zaposlenih ter spodbujanje dostojnih in kakovostnih delovnih mest.

2.4 Poleg tega je v mnenju izraženo stališče, da si mora za ohranjanje evropskega socialnega modela prizadevati celotna družba, ki mora biti ustvarjalna in solidarna.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Pri obravnavi te teme so zlasti pomembne štiri nedavne pobude Evropske komisije:

—

„Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti“ (1), ki določa naslednje prednostne naloge za doseganje cilja 75-odstotne stopnje zaposlenosti za ljudi v starostni skupini od 20 do 64 let do leta 2020: boljše delovanje trgov dela, bolj kvalificirana delovna sila, boljša kakovost delovnih mest in delovnih razmer ter odločnejše politike za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in povpraševanja po delovni sili (2);

—	pobuda „Mladi in mobilnost“ (3), ki je zasnovana tako, da spodbuja izkoriščanje potenciala mladih pri doseganju pametne, trajnostne in vključujoče rasti v Evropski uniji (4);

—

sporočilo „Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020“ (5), v katerem so ocenjene posledice osipa za posameznike, družbo in gospodarstvo, pri čemer so povzeti tudi vzroki za prezgodnjo opustitev izobraževanja in podrobneje navedeni obstoječi in prihodnji ukrepi na tem področju na evropski ravni;

—	evropski okvir kvalifikacij, ki naj bi olajšal primerjavo nacionalnih šolskih sistemov in s tem prispeval k večji mobilnosti pri študiju in priznanju znanja, spretnosti in veščin na evropski ravni.

Vsi ti dokumenti pozivajo k tesnejšemu sodelovanju med sektorjem izobraževanja in usposabljanja ter trgom dela, kar podpira tudi EESO.

3.1.1 EESO ugotavlja, da namerava Komisija leta 2012 izdelati evropsko panoramo znanj in spretnosti, ki naj bi zagotovila večjo transparentnost za iskalce zaposlitve, delavce, podjetja in/ali oblasti. Ta „pregled“ bo na voljo na spletu in bo vseboval napoved ponudbe in povpraševanja znanja vse do leta 2020, saj bodo v mreži nacionalni organi, ki bodo napovedovali razvoj na trgih dela.

3.1.2 Pomen evropskih sektorskih svetov kot foruma, kjer lahko socialni partnerji ocenjujejo znanja delavcev in potrebe trga dela, je ravno tako treba poudariti kot sredstvo za pospešitev izmenjave informacij in primerov dobre prakse, ki so jo pred tem omogočali sveti ali centri za spremljanje v posamezni državi (6).

3.2 Gospodarska kriza in trg dela

3.2.1 Posledice finančne in gospodarske krize za trg dela so katastrofalne. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je bilo leta 2010 na svetu brezposelnih 250 milijonov ljudi, pri čemer je stopnja brezposelnosti v tem letu narasla s 5,7 % na 6,2 %. Poleg tega sta brezposelnost v številnih državah spremljali tudi poslabšanje kakovosti delovnih mest in negotovost delovnih mest.

3.2.2 Po podatkih Eurostata je bila stopnja brezposelnosti v euroobmočju januarja 2011 9,9-odstotna, v EU pa 9,5-odstotna: v euroobmočju je bilo brezposelnih 15.775.000, v celotni EU pa 23.048.000 ljudi, od tega skoraj 5 milijonov ljudi dolgotrajno brezposelnih.

3.2.3 V obdobju med koncem leta 2008 in februarjem 2011 je stopnja brezposelnosti v EU narasla s 7,7 % na 9,5 % (med moškimi s 6 % na 9,5 %, med ženskami s 7,5 % na 9,6 % in med mladimi z 19,7 % na 20,4 %).

3.2.4 Vendar se v tem povprečju skrivajo velike razlike med državami članicami (stopnja brezposelnosti na Nizozemskem je 4,3 %, v Španiji pa 20,5 %) in ne pove ničesar o nekaterih precej prizadetih skupinah (priseljencih in starejših delavcev).

3.2.5 Stopnja brezposelnosti med mladimi v starostni skupini med 15 in 25 leti je 20,4 % in je že samo v obdobju med prvo tretjino leta 2008 in prvo četrtino leta 2009 narasla za 4 %. Poleg tega se je v tej skupini od pomladi 2008 skoraj za 30 % povečala dolgotrajna brezposelnost, pri čemer je med 5,2 milijona dolgotrajno brezposelnih oseb 1,2 milijona mladih ljudi.

3.2.6 Delavci z nizkimi plačami (ki so običajno nižje kvalificirani) dva- do trikrat verjetneje izgubijo zaposlitev kot bolje plačani delavci.

3.2.7 Tudi tu so najbolj prizadeti mladi ljudje (čeprav so običajno višje kvalificirani), saj je verjetnost, da prejemajo nizke plače, med mladimi ljudmi dvakrat večja kot med delavci srednjih let.

3.2.8 Po podatkih Eurostata (7) je bilo leta 2007, torej še pred krizo, na pragu revščine 79 milijonov Evropejcev, pod pragom revščine pa je živelo 32 milijonov Evropejcev. Čeprav je revščine med zaposlenimi manj, je mogoče vsaj 17,5 milijonov delavcev uvrstiti med „revne zaposlene“ (8).

3.2.9 Nova delovna mesta so manj varna, kar mlade ljudi prizadene bolj kot druge skupine in vpliva na mlade in celotno družbo (mladi se pozneje odselijo od staršev, dalj so odvisni od staršev, pozneje se odločajo za poroko in otroke) (9). Poudariti je treba, da se koncept negotovosti delovnih mest ne nanaša posebej na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč na oblike zlorabe takih pogodb tudi ob dokazano nespremenjenih zahtevah v zvezi z delovno silo.

3.2.10 Po mnenju EESO so glavni problemi in izzivi naslednji:

razkorak med oživitvijo gospodarstva, ki zdaj poteka in se od države do države precej razlikuje, in nadaljnjim slabšanjem razmer na trgu dela, zlasti v obliki rasti brez ustvarjanja novih delovnih mest. EESO se pridružuje opozorilu Mednarodne organizacije dela v zvezi s tem, kar je zapisano v zadnjem poročilu Svetovni trendi pri zaposlovanju (10) in v zaključkih zadnjega zasedanja Mednarodne organizacije dela z naslovom Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi (11);

b)	socialne razlike zaradi težkih razmer na trgu dela, zlasti za mlade (čeprav so višje kvalificirani kot prejšnje generacije) in za dolgotrajno brezposelne osebe;

c)	demografski položaj v Evropi, zlasti staranje delovne sile, zaradi česar bi se lahko še povečalo pomanjkanje strokovnih znanj in spretnosti na trgu dela;

vse hitrejše spreminjanje narave delovnih mest: po podatkih CEDEFOP bo število visokokvalificiranih delovnih mest do leta 2020 predvidoma naraslo za 16 milijonov visoko kvalificiranih delavcev, število srednjekvalificiranih delovnih mest pa za 3,5 milijona, medtem ko bo število nizkokvalificiranih delovnih mest upadlo za okoli 12 milijonov. Razkorak na področju strokovnih znanj in spretnosti se bo povečal, zlasti na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva, matematike, energije, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ekoloških oblik prevoza ter okolja in zdravja. Razkorak med značilnostmi na novo ustvarjenih in izginjajočih delovnih mest se vse bolj povečuje, zato imajo brezposelni vse več težav pri iskanju nove zaposlitve.

3.3 Kriza in izobraževanje

3.3.1 Izobraževanje je sredstvo za samouresničevanje, vključevanje v produktivno delo, socialno kohezijo in izboljšanje življenjskih standardov. Po podatkih Eurostata višje izobraženi ljudje živijo dlje.

3.3.2 Nizka izobrazba je povezana z revščino in socialno izključenostjo, zato je v vseh politikah vključevanja posebna pozornost namenjena zagotavljanju dostopa do javnih storitev (zlasti izobraževanja in usposabljanja).

3.3.3 Strategija Evropa 2020 podpira zamisel o izboljšanju izobraževanja v Evropi – od predšolske pa vse do višješolske ravni – da bi spodbudili storilnost in odpravili neenakosti in revščino, pri čemer izhaja iz prepričanja, da je lahko Evropa uspešna le, če bodo imeli prebivalci potrebna znanja in spretnosti, da bodo lahko prispevali k na znanju temelječemu gospodarstvu, ki bo tudi njim koristilo.

3.3.4 EESO se pridružuje zaskrbljenosti Evropske komisije, ki jo je ta izrazila v svoji Digitalni agendi za Evropo, v skladu s katero Evropa zaostaja pri sprejemanju novih tehnologij, pri čemer 30 % Evropejcev ni še nikoli uporabilo interneta, EU pa za raziskave in razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) namenja le 40 % toliko finančnih sredstev kot ZDA. Poučevanje računalništva v zgodnjem otroštvu prispeva k vključenosti v družbo.

3.3.5 EESO opozarja tudi, da EU zaostaja za ZDA in Japonsko na področju inovacij, kar je treba spremeniti s povečanjem števila visoko usposobljenih delavcev, z večjimi vlaganji držav članic in podjetij v raziskave in razvoj ter s tesnejšim povezovanjem znanosti, tehnologije in proizvodnje. Poleg tega želi poudariti, da se lahko pojem „inovacije“ uporablja v zvezi z organizacijo dela in družbenimi inovacijami.

3.3.6 Dva glavna cilja Komisije za izobraževanje v okviru strategije Evropa 2020 sta:

a)	zmanjšati delež osipnikov pod 10 odstotkov;

b)	povečati delež ljudi, starih od 30 do 34 let, s končano terciarno ali enakovredno izobrazbo na 40 odstotkov.

3.3.7 EESO se pridružuje zaskrbljenosti Komisije zaradi osipa, ki je zapleten pojav, ki močno vpliva na kakovost delovnih mest, za katera se lahko potegujejo mladi ljudje, in za zmanjšanje katerega je potrebna močna politična zavezanost ter nov način obravnave in izvajanja.

3.3.8 Po podatkih Komisije je leta 2009 več kot šest milijonov mladih, in sicer 14,4 % vseh v starosti od 18 do 24 let, opustilo izobraževanje ali usposabljanje z doseženo samo nižjo sekundarno izobrazbo ali manj; od tega jih je 17,4 % končalo samo osnovno šolo (12). Če bi povprečno stopnjo osipa v Evropi zmanjšali za samo eno odstotno točko, bi evropskemu gospodarstvu vsako leto dali na razpolago potencial skoraj pol milijona dodatne usposobljene mlade delovne sile.

3.3.9 Drug pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati, je število ponavljavcev v vsakem šolskem letu. Študija PISA iz leta 2009 je pokazala, da na Irskem razred v osnovni šoli ponavlja 11 % učencev, v Španiji 21 %, na Nizozemskem in Portugalskem pa celo 22,4 % učencev. Ta trend je prisoten tudi v nižjih razredih srednje šole, pri čemer npr. na Finskem razred ponavlja 0,5 % dijakov, v Španiji pa kar 31,9 %.

3.3.10 Na področju visokošolskega izobraževanja in raziskav je po podatkih Eurostata v letu 2009 v Evropi diplomiralo le 32,3 % študentov. Zaradi varčevalnih ukrepov, ki jih trenutno izvaja večina držav članic (13), bo raziskovalna dejavnost na univerzitetni ravni še bolj ogrožena, kar bo vplivalo na številne vidike gospodarstva in družbe (tehnologija, medicina ter družbene in humanistične vede).

4. Posebne pripombe: predlogi EESO

4.1 Spodbujanje izobraževanja v času krize

4.1.1 V času krize je treba poudariti, da je izobraževanje temeljna človekova pravica in javno dobro, ki mora biti brezpogojno zagotovljeno vsem pod enakimi pogoji in brez kakršnekoli diskriminacije, pri čemer je treba upoštevati tudi spol.

4.1.2 Naložbe v izobraževanje ne smejo veljati za problem med krizo, temveč kot rešitev za čim uspešnejši izhod iz krize. Da bi zato države članice spodbudili k večjim in nenehnim naložbam v izobraževanje, je treba od njih zahtevati, da posebno pozornost namenijo javnim naložbam v izobraževanje, raziskave in poklicno usposabljanje, ko razmišljajo o svojih srednjeročnih proračunskih ciljih.

4.1.3 Prav tako je treba poudariti, da je izobraževanje skupna odgovornost celotne družbe. Šole kot specializirane ustanove s strokovnim osebjem ne morejo in ne smejo delovati ločeno, pač pa morajo sodelovati predvsem z družinami, ki imajo ključno vlogo, vzpostaviti pa morajo tudi trajni dialog s širšo skupnostjo ter z gospodarskimi in družbenimi akterji.

4.1.4 EESO je prepričan, da se lahko učenci s solidnim osnovnim znanjem bolje prilagajajo in boljše ko je to znanje, toliko lažje se pri izbiranju šole in poklica upoštevajo potrebe trga.

4.1.5 Izobraževanje mora zlasti:

a)	pomagati učencem, da filtrirajo prejete informacije, in jim pokazati, kako lahko najbolje načrtujejo svoje prihodnje zasebno in poklicno življenje;

b)	spodbujati kritično razmišljanje ter razvoj radovednega in podjetnega uma, ki je sposoben prevzeti pobudo in reševati probleme. Interakcije med šolami in podjetji bi lahko izjemno veliko prispevale k doseganju tega cilja;

c)	učence seznaniti z realnostjo, da bi razumeli, kakšen trud zahteva učenje in kakšen je pomen učenja; prepričati učence, da je učenje vredno truda in da kultura ni le potrošna dobrina, temveč nekaj, kar je treba tudi usvojiti in razvijati;

zagotoviti solidno osnovno izobrazbo, zlasti znanje maternega jezika in matematike ter vseh drugih predmetov, ki so potrebni za uspešno vključevanje ljudi v trg dela povsod v EU, in še posebej zagotoviti poučevanje živih tujih jezikov vse od prvih let osnovne šole, kar povečuje tudi pripravljenost na vseživljenjsko učenje;

e)	razvijati ustvarjalne in estetske sposobnosti vsakega posameznika ter s tem spodbujati njegovo dojemljivost za kulturo in inovacije;

f)	skratka, oblikovati svobodne posameznike, ki se zavedajo svojih pravic in dolžnosti ter lahko opravljajo spodobno delo v najboljših možnih pogojih.

4.1.6 Za to je potrebno povsem novo, obsežnejše in plodnejše začetno in nadaljnje usposabljanje učiteljev. Z usposabljanjem je treba navdihovati učitelje in jim pomagati, da sprejmejo nove pristope k izobraževanju v skladu z izzivi, s katerimi se soočajo (nove tehnologije, nove potrebe na trgu dela, večkulturno okolje in vse večje število učencev iz migrantskih okolij itd.). Države članice bi morale spodbujati spoštljiv odnos do učiteljskega poklica, omogočati nadaljnje usposabljanje učiteljev ter si prizadevati za izboljšanje delovnih pogojev in plač učiteljev.

4.1.7 Izobraževanje bi moralo zadevati vsa življenjska obdobja od predšolske dobe do visokošolskega izobraževanja in izobraževanja odraslih ter vse oblike: formalno, neformalno in priložnostno. Države članice bi morale prilagoditi izobraževanje glede na gospodarske in socialne izzive, s katerimi se bodo v prihodnosti soočala gospodarstva in družbe: družba, ki temelji na znanju, in visoko produktivno in nizkoogljično gospodarstvo.

4.1.8 Zato EESO priporoča, da Evropska unija:

a)	izpolni zaveze, ki jih je sprejela v pobudah „Mladi in mobilnost“ in „Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta“ ter v sporočilu „Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020“;

b)	razišče možnosti za porabo evropskih finančnih sredstev za doseganje ciljev EU na področju izobraževanja, usposabljanja, raziskav in razvoja;

c)	podpre programe za vključevanje v trg dela in spodbuja vlade in podjetja, da s pomočjo takih instrumentov ustvarjajo stabilna delovna mesta;

d)	krepi, razvija in poglablja programe izmenjave za študente na vseh ravneh izobraževanja;

in priporoča, da države članice:

a)	poiščejo rešitve, da bi zagotovile, da ukrepi za soočanje z gospodarsko krizo, zlasti z državnim dolgom, ne ogrozijo javnih vlaganj v nacionalne sisteme izobraževanja in usposabljanja;

b)	ohranijo (in po možnosti povečajo) vlaganja v raziskave in razvoj;

c)	uvedejo in usklajujejo pobude za boljše učenje predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

d)	sprejmejo ukrepe za prenovitev učiteljskega poklica, da bodo učitelji lažje opravljali svoje delo (14);

e)	vzpostavijo sisteme za svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica, da bi zagotovili več informacij o strokovnih znanjih in spretnostih, ki so potrebni za vstop na trg dela, in o pridobivanju teh znanj;

f)	razvijejo alternativne programe usposabljanja za mlade ljudi, ki zgodaj opustijo izobraževanje ali opravljajo poklice z nizkimi poklicnimi kvalifikacijami;

g)	rešijo problem ponavljanja razredov pri učencih z zagotavljanjem podpore najšibkejšim učencem;

h)	spodbujajo podjetja, naj bolj upoštevajo delovne izkušnje mladih;

i)	spodbujajo podjetništvo na vseh ravneh izobraževanja.

4.1.9 EESO se zaveda, da potrebujejo podjetja v času sprememb delavce s posebnimi znanji in spretnostmi. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali biti zato bolj prilagojeni glede na te potrebe in oblikovati ustrezne učne načrte, potem ko je že pridobljeno osnovno znanje.

4.1.10 Dualni sistem splošnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja, v katerem se mladi seznanijo s poklicnim svetom, ko zaključijo študij, je v nekaterih evropskih državah prinesel dobre rezultate in bi ga bilo zato treba preučiti.

4.1.11 EESO se zaveda, da je izobraževanje v pristojnosti držav članic, vendar meni, da bi lahko Evropska unija podprla države in jih spodbujala ne samo k doseganju ciljev EU, za kar bi uporabila odprto metodo usklajevanja, temveč bi lahko ustvarila tudi ugodnejše pogoje (da se na primer v javni primanjkljaj ne bi štele naložbe v izobraževanje in poklicno usposabljanje).

4.2 Ceniti učenje – od šole do zaposlitve

4.2.1 Zaradi sedanjih trendov, kot so večja mednarodna konkurenca, znanstvena in tehnična revolucija, podnebne spremembe, nagel vzpon hitro rastočih gospodarstev in staranje prebivalstva, je med drugim potrebna višje usposobljena in kvalificirana delovna sila.

4.2.2 Menjava generacij sama po sebi ni dovolj za izboljšanje ravni usposobljenosti, ker so številni visoko usposobljeni mladi trenutno zaposleni na nizko kvalificiranih delovnih mestih. Poleg tega lahko zaradi razkoraka med izobrazbo ljudi in vrsto poklicev, ki jih opravljajo, pride do razvrednotenja znanj in spretnosti.

4.2.3 EESO meni, da je rešitev razvijanje visoko kakovostnih delovnih mest, in se zato zaveda pomembnosti „dostojnega dela“, ki ga zagovarja Mednarodna organizacija dela.

4.2.4 Zato bi bilo treba vlagati v politike aktivnega zaposlovanja in poklicnega usposabljanja z namenjanjem finančnih sredstev na ravni EU, zlasti iz Evropskega socialnega sklada (15).

4.2.5 Poleg tega je treba upoštevati, da je ustvarjanje novih delovnih mest odvisno od dinamike podjetij, zato je treba zmanjšati nepotrebno birokracijo v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, zlasti za ustanovitev novih podjetij.

4.2.6 Na tem področju EESO priporoča naslednje prednostne pobude:

4.2.6.1

Spodbujanje vključevanja mladih ljudi v trg dela

a)	z izboljšanjem sistemov za svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica, zagotavljanjem podrobnejših informacij o trendih in potrebah na trgu dela, o povezanih strokovnih znanjih in spretnostih ter o pridobivanju teh znanj;

b)	z oblikovanjem programov za vključevanje v trg dela z vajeništvi in pripravništvi;

c)	z oblikovanjem posebnih programov za mlade, ki so zgodaj opustili izobraževanje ali opravljajo nizko kvalificirane poklice;

d)	s preprečevanjem sklepanja določenih vrst delovnih razmerij (zaposlitev za nedoločen ali določen čas) zgolj na podlagi starosti delavca, da mladi delavci ne bodo v slabšem položaju zgolj zato, ker so mladi.

4.2.6.2

Soočanje z vprašanji vseživljenjskega učenja

a)	z zagotovitvijo, da imajo vsi možnost vseživljenjskega učenja, da nadgradijo svoje znanje in dobijo dostop do bolj kvalificiranih delovnih mest, da bi dosegli cilj „vključujoče rasti“ iz strategije Evropa 2020;

b)	z izboljšanjem usposabljanja (nadaljnjega usposabljanja in preusposabljanja) za vse, ki so že zaposleni, a imajo nizko izobrazbo. Pri teh pobudah je treba upoštevati starost, izkušnje in znanje delavcev, ki jih zadevajo;

c)	s formalno uveljavitvijo posameznikove pravice do kakovostnega certificiranega usposabljanja z določitvijo letnega števila ur usposabljanja za vse delavce ne glede na njihove kvalifikacije ali vrsto delovnega razmerja;

d)	s spodbujanjem individualnih načrtov za razvoj znanj in spretnosti v podjetjih ob sodelovanju delavcev in delodajalcev, pri čemer je treba upoštevati razmere, v katerih delujejo podjetja (zlasti MSP), v skladu z dogovorom med delavci in delodajalci, ki se sklene na evropski ravni;

e)	s podporo pobud za izboljšanje priznanja neformalnega učenja, zagotovitev kakovostnega izobraževanja in priznanje znanju, pridobljenemu zunaj formalnega šolskega sistema (npr. evropski potni list znanj in spretnosti);

f)	s tesnim povezovanjem poklicnega usposabljanja s poklicnim razvojem delavca s prizadevanji za priznavanje, potrjevanje in certificiranje znanj in spretnosti, ki jih ljudje pridobijo v poklicnem življenju. V obeh primerih bi morale države nadzirati kakovost služb za ocenjevanje in potrjevanje;

g)	s prizadevanji za usmerjene ukrepe na področju usposabljanja, ki so v prvi vrsti namenjeni brezposelnim;

h)	z zavedanjem, da morajo javne službe za zaposlovanje bolj aktivno sodelovati pri oblikovanju politik za usposabljanje prednostnih ciljnih skupin, kot so nizko kvalificirani ljudje in delavci z nestalno zaposlitvijo, ter najranljivejših skupin, kot so invalidi, starejši brezposelni in priseljenci;

i)	z ustreznim upoštevanjem dejavnika spola na trgu dela ter odpravo neenakosti in diskriminacije, zlasti neenakega plačila za moške in ženske.

4.2.6.3

Izboljšanje znanj in spretnosti ter izkoristek potenciala starejših delavcev

EESO želi poudariti veliko nevarnost, ki jo prinaša dolgotrajna brezposelnost (izguba dohodka ter znanj in spretnosti, socialna izključenost), in zato meni, da bi morale javne službe za zaposlovanje aktivneje sodelovati pri iskanju delovnih mest za dolgotrajno brezposelne osebe ter pri razvoju politik aktivnega zaposlovanja in poklicnega usposabljanja;

b)	socialni dialog v posameznih sektorjih na ravni EU in na ravni držav članic je ključen za reševanje težav, povezanih z znanji in spretnostmi; s tem je poudarjen pomen sektorskih svetov za znanje na tem področju;

c)	v teh pogojih bi morali ohraniti in spodbujati kolektivna pogajanja o pogodbah, saj bi višja raven znanja in spretnosti koristila delavcem in tudi podjetjem;

d)	v krizi bi bilo upravičeno pričakovati, da bo Evropski socialni sklad financiral ukrepe za izboljšanje znanj in spretnosti ter inovativne ukrepe za ustvarjanje dostojnih delovnih mest;

prav tako bi bilo dobro starejšim omogočiti možnost, da ostanejo zaposleni tudi potem, ko dosežejo upokojitveno starost, kar pomeni izboljšanje zdravja, prilagajanje dela glede na zmožnosti ljudi, spoštovanje dela in izboljšanje znanj in spretnosti, ob upoštevanju načel, ki jih je Mednarodna organizacija dela opredelila v svojem Priporočilu št. 162 (16);

f)	glede na to je predvsem pomembno, da se unovči potencial starejših delavcev, da prenesejo svoje znanje in spretnosti na druge na delovnem mestu, o čemer bi lahko nato razpravljali predstavniki delavcev in delodajalcev.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2010) 682 konč.

(2) Glej mnenje EESO o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta, UL C 128, 18.5.2010, str. 74.

(3) COM(2010) 477 konč.

(4) V zvezi s tem glej mnenje EESO o mladih in mobilnosti, UL C 132, 3.5.2011, str. 55.

(5) COM(2011) 18 konč.

(6) Glej mnenje EESO o prilagajanju poklicne usposobljenosti potrebam spreminjajočega se gospodarstva in storitev – kako lahko morebitna ustanovitev novih sektorskih svetov za zaposlovanje in usposobljenost na evropski ravni prispeva k uresničitvi tega cilja; UL C 347, 18.12.2010, str. 1.

(7) Statistics in Focus (46/2009).

(8) Glej mnenje EESO o delu in revščini, UL C 318, 23.12.2009, str. 52.

(9) Mladi v Evropi – statistična podoba 2009.

(10) Svetovni trendi pri zaposlovanju (www.ilo.org).

(11) Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi, 13. marec 2011, Dunaj (www.ilo.org).

(12) Ponavljanje razredov med obveznim izobraževanjem v Evropi: predpisi in statistike EURYDICE, januar 2011.

(13) V Latviji so leta 2009 za univerze namenili 48 % manj sredstev, v letu 2010 pa še dodatnih 18 % manj; v Italiji bodo do leta 2013 proračun za univerze predvidoma oklestili za skupno 20 %; v Grčiji za univerze namenjajo 30 % manj sredstev, v Veliki Britaniji pa bodo do leta 2014/2015 proračun za univerze oklestili za okoli 40 %.

(14) Glej mnenje EESO o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev, UL C 151, 17.6.2008, str. 41.

(15) Glej mnenje EESO o prihodnosti Evropskega socialnega sklada po letu 2013, UL C 132, 3.5.2011, str. 8.

(16) Priporočilo št. 162 o starejših delavcih (R162, Older Workers Recommendation), 1980, ILO (http://www.ilo.org/ilolex/cgi-lex/convde.pl?R162).

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/56

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o reviziji posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/09

Glavni poročevalec: g. SIMONS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 5. maja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Revizija posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju.

Za pripravo dela na tem področju je bila zadolžena strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo.

Zaradi nujnosti postopka (člen 59 poslovnika) je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) za glavnega poročevalca imenoval g. Simonsa ter mnenje sprejel s 123 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Prometni sektor je zelo pomemben za Evropsko investicijsko banko (EIB) in obratno. Leta 2010 je EIB izdala posojila v vrednosti 63 milijard EUR, od tega 13,2 milijarde EUR oz. 21 % prometnemu sektorju.

1.2 Ker bo Komisija v kratkem predložila nove smernice za TEN-T, se je treba z EIB uskladiti o najboljšem načinu financiranja osnovnega infrastrukturnega omrežja in posameznih projektov v okviru ciljev, oblikovanih v beli knjigi, ki jo je Komisija objavila 28. marca 2011.

1.3 Odbor meni, da je treba v ta okvir umestiti tudi obravnavo dokumenta o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju, ki jo je EIB objavila leta 2007. Ker bela knjiga namenja prizadevanjem na področju trajnosti veliko večji poudarek, kot so ga bila deležna doslej, saj predvideva npr. zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 60 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990, bo to pomenilo, da bo pri financiranih projektih merilo trajnosti bistveno pomembnejše kot doslej.

1.4 Odbor se strinja z EIB, da mora biti pri izdajanju posojil najpomembnejše vodilno načelo prizadevanje za najučinkovitejši, najgospodarnejši in najbolj trajnostni način za zadovoljevanje povpraševanja po prevozu. To zahteva kombinacijo rešitev, ki zajema vse načine prevoza ter je v skladu s somodalnostjo in internalizacijo zunanjih stroškov, ki sta izhodišči za logistične verige.

1.5 Odbor želi poudariti, da mora EIB delovati nevtralno in objektivno ne glede na to, za kateri način prevoza gre. Zlasti za daljše razdalje je zaželena učinkovita in uspešna somodalnost, pri čemer je treba čim bolje izkoristiti prednosti vsakega načina prevoza, ki pride v poštev.

1.6 Odbor se v celoti strinja z drugim vodilnim načelom, tj. razvojem TEN-T.

1.7 Odbor izraža željo, da tretje vodilno načelo, ki ga EIB uporablja pri svojih smernicah in merilih za izbiro, tj. dajanje prednosti železnici, mestnemu prometu, rečni plovbi in pomorskemu sektorju, ne bi bilo toliko usmerjeno v prevozna sredstva, ampak v ustrezne logistične verige, da bi tako dosegli največje koristi na področju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

1.8 V zvezi s financiranjem projektov raziskav, razvoja in inovacij Odbor meni, da je pravilni pristop financiranje projektov, ki zmanjšujejo emisije pri izvoru.

1.9 Odbor meni, da bi morala EIB pri reviziji smernic za izdajanje posojil zlasti nameniti pozornost logističnim verigam na splošno, pri čemer imajo vozlišča – kot so pristanišča in letališča ter večmodalni terminali – kot logistični centri ključno vlogo.

1.10 Ker obstaja napetost med ambicioznim ciljem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 60 % do leta 2050 in finančno krizo, Odbor meni, da ta položaj prinaša tudi izziv za razvoj drugih oblik javnega in zasebnega financiranja, kot so javno-zasebna partnerstva, četudi selektivno, kot je navedeno v točki 4.6.3.

1.11 Za izčrpen odgovor na tri konkretna vprašanja EIB se Odbor sklicuje na svoja številna mnenja, ki so povzeta od točke 4.7. dalje.

2. Uvod

2.1 Evropska investicijska banka (EIB) je organ Evropske unije, ki je bil tako kot EESO leta 1958 ustanovljen z Rimsko pogodbo in ki financira projekte, s katerimi se uresničujejo cilji Evropske unije. EIB si sama izposoja denar pod ugodnimi pogoji in ga nato posoja bankam in podjetjem.

2.2 EIB ima bonitetno oceno AAA, kar ji omogoča, da si po nizkih obrestnih merah lahko izposoja denar na kapitalskih trgih. Nato lahko s temi sredstvi daje posojila po ugodnih pogojih in na različne načine:

—	denar posoja neposredno podjetjem ali institucijam za sofinanciranje velikih projektov (s proračunom več kot 25 milijonov EUR);

—	denar posoja bankam in drugim posojilodajalcem, ki nudijo posojila za manjše projekte, pri čemer je poudarek na malih in srednje velikih podjetjih;

—	lahko jamči za posojila, s čimer ne nastanejo tveganja za financerje.

2.3 Za izvajanje projektov in nadzor nad odobrenimi finančnimi sredstvi je EIB razvila tesno sodelovanje z mednarodnim bančnim sistemom in drugimi institucijami EU.

2.4 Zaradi tesne medsebojne odvisnosti institucije EU v okviru pojasnjevanja in prilagajanja politik redno vabijo EIB. Tako je EIB vključena v priprave zasedanj Sveta ministrov in sodeluje pri dejavnostih določenih odborov Evropskega parlamenta. Poleg tega neprestano potekajo posvetovanja z Evropsko komisijo.

2.5 Delničarji EIB so države članice EU. Te skupno prevzemajo odgovornost za kapital banke v skladu z razdelitvenim ključem, ki odraža ekonomsko težo posamezne države članice v Uniji.

2.6 Leta 2010 je EIB skupno izdaja posojila v vrednosti 63 milijard EUR, od tega 21 % (13,2 milijarde EUR) prometnemu sektorju. V obdobju 2006–2010 so posojila EIB prometnemu sektorju predstavljala 23,7 % vseh posojil. Poleg držav članic je EIB največji financer projektov TEN-T.

2.7 EIB je leta 2007 objavila dokument o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju, ki vsebuje smernice in merila za izbiro, s katerimi naj bi bolje upoštevali zaskrbljenost zaradi posledic podnebnih sprememb in vse večje potrebe po mobilnosti. Hkrati je zapisala, da je glede na dinamiko razvoja politike posojil v prometnemu sektorju potrebna njena redna revizija.

2.8 Komisija je 28. marca 2011 objavila belo knjigo in v kratkem je pričakovati revidirane smernice za projekte TEN-T, zato je pomembno, da se posojilna politika EIB v prometnem sektorju znova pregleda in uskladi.

2.9 EIB je že sama opozorila na to in začela javno posvetovanje. Pri tem jo poleg aktualnih vodilnih načel zlasti zanimajo naslednja tri vprašanja:

2.9.1

Kako lahko banka še več prispeva k „pametnejši rasti“, ki temelji na znanju in inovacijah? Pri tem EIB zanima zlasti vpliv novih tehnologij na promet.

2.9.2

Kako lahko banka še več prispeva k „trajnostni rasti“ ter okoljsko bolj prijaznemu in konkurenčnejšemu gospodarstvu, ki gospodarneje izkorišča vire? Tu gre zlasti za izboljšanje trajnostne mobilnosti, ki hkrati zmanjšuje prometno obremenjenost in onesnaževanje ter spodbuja energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih energetskih virov.

2.9.3

Kako lahko banka še več prispeva k „vključujoči rasti“, s poudarkom na večji zaposlenosti ter socialni in teritorialni koheziji? Tu gre zlasti za ozka grla, čezmejno infrastrukturo, intermodalna vozlišča in mestni, primestni in regionalni razvoj.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Odbor meni, da je redno in zgodnje usklajevanje političnih in posvetovalnih organov EU in EIB potrebno in nujno, zato pozdravlja poziv EIB za mnenje na lastno pobudo EESO o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju.

3.2 Kot je navedeno v sklepih bele knjige, si mora prometna politika prizadevati za krepitev konkurenčnosti prometa in hkrati uresničiti cilj, da se v prometnem sektorju do leta 2050 zmanjša količina emisij toplogrednih plinov za vsaj 60 % v primerjavi z letom 1990. Do leta 2030 naj bi v skladu s tem zmanjšali emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z ravnjo iz leta 2008. Po mnenju Odbora to pomeni, da bodo potrebna precejšnja prizadevanja za uresničitev teh ciljev in da bodo na področju trajnostnega razvoja pri financiranju morali biti v ospredju projekti z velikim potencialom na področju „trajnosti“. To podrobneje obravnava študijska skupina za dosje TEN/454, ki preučuje belo knjigo z naslovom Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu.

3.3 Odbor na splošno meni, da so sedanje smernice (2007), ki jih EIB uporablja za izdajanje posojil v prometnem sektorju, ustrezne; najpomembnejše vodilno načelo je prizadevanje za najučinkovitejši, najgospodarnejši in najbolj trajnostni način za zadovoljevanje povpraševanja po prevozu. To zahteva kombinacijo rešitev, ki zajema vse načine prevoza. Odbor meni, da je to v skladu z načelom somodalnosti, ki ga tudi sam podpira in ki je že danes in bo tudi v prihodnosti izhodišče za logistične verige, ter „objektivn[im], splošno uporabn[im], pregledn[im] in celovit[im] sistem[om]“ internalizacije zunanjih stroškov, ki uživa „podporo družbe, ki na splošno že obstaja, predvsem pa pri posameznih načinih prevoza“ (1).

3.4 Vendar je po mnenju Odbora lahko upravičeno tudi financiranje v en način prevoza, če je mogoče na ta način v določeni logistični verigi doseči najgospodarnejši, najbolj trajnostni, najvarnejši in družbeno najboljši rezultat.

3.5 Po mnenju Odbora mora EIB še naprej delovati nevtralno in objektivno ne glede na to, za kateri način prevoza gre. Kot je navedeno v beli knjigi, je za daljše razdalje zaželena učinkovita in uspešna večmodalnost, pri čemer je treba čim bolje izkoristiti prednosti vsakega načina prevoza, ki pride v poštev.

3.6 Komisija meni, da so za daljše razdalje potrebni posebni koridorji za prevoz tovora, ki omogočajo optimalni prevoz s čim manjšo porabo energije in čim manj emisijami, pri čemer je treba čim bolj zmanjšati onesnaženje okolja, hkrati pa morajo biti privlačni zaradi zanesljivosti, redke preobremenjenosti ter nizkih stroškov obratovanja in upravljanja. Odbor se s tem strinja, vendar bi si želel podobnih prizadevanj za koridorje za prevoz potnikov.

3.7 Drugo vodilno načelo, ki ga EIB upošteva pri izdajanju posojil, je razvoj TEN. Tu gre za dolgoročne naložbe, ki so zelo pomembne za uresničitev učinkovitega prometnega sistema v EU. Odbor pripisuje velik pomen vzpostavljanju in nadgrajevanju omrežja TEN-T.

3.8 Tretje vodilno načelo EIB je, da imajo prednost projekti, ki se nanašajo na železnico, mestni promet, rečno plovbo in pomorski sektor, zato ker naj bi se naložbe v projekte na teh področjih najbolj obrestovale v smislu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na prevozno enoto. Odbor opozarja, da mora biti vodilo pri zmanjšanju emisij ne toliko prevozno sredstvo kot tako, ampak predvsem ustrezna logistična veriga. Usmeritev izključno na prevozno sredstvo tudi ne bi bila v skladu s pojmom somodalnosti, tj. krepitvijo vseh načinov prevoza, pri čemer se zlasti pri dolgih razdaljah razvije sodelovanje med različnimi načini prevoza v logistični verigi.

3.9 V zvezi s pozornostjo in sredstvi, ki jih EIB namenja raziskavam, razvoju in inovacijam v dogovoru s proizvajalci vozil, Odbor meni, da je pravilni pristop zmanjšanje emisij pri izvoru, pri čemer je treba pozornost nameniti tudi energetski učinkovitosti in varnostnim vidikom.

3.10 Zaradi pojavov, kot so staranje evropskega prebivalstva, vse bolj skopa fosilna goriva, vse višja stopnja urbanizacije, podnebne spremembe in vse večja globalizacija, obstaja velika potreba po finančnih sredstvih. Po mnenju Odbora EIB upravičeno zahteva, da je treba pripraviti dosledno strategijo financiranja, v okviru katere se javne in zasebne oblike financiranja dopolnjujejo. Poleg tega bi bilo treba za vse načine prevoza internalizirati zunanje stroške v skladu z načelom onesnaževalec oz. uporabnik plača stroške, ki jih povzroča, nastale prihodke pa seveda ponovno vložiti v zmanjšanje zunanjih stroškov, kar bi moral biti končni cilj internalizacije (2).

4. Posebne ugotovitve

4.1 Odbor se zavzema za to, da se večja pozornost nameni ne samo omrežjem, ampak tudi ključni vlogi vozlišč – kot so pristanišča in letališča ter večmodalni terminali – kot logističnih središč, ki potrebujejo učinkovite povezave z zaledjem. Podpira mnenje EIB, ki ga potrjuje tudi bela knjiga, da bo učinkovit in resnično somodalen pristop največ prispeval k zmanjšanju porabe energije in emisij.

4.2 V zvezi z merili financiranja infrastrukture TEN bi bilo treba poleg optimizacije prometnih tokov več poudarka nameniti morebitnim koristim glede porabe energije in ustvarjanja emisij, pri čemer je treba omrežje TEN-T razširjati v sosednje države EU.

4.3 Pri pripravi novega okvira za financiranje infrastrukture bi morala biti prednostna naloga dokončanje mreže TEN-T, pri čemer je treba upoštevati naložbene strategije tako programov TEN-T kot tudi Kohezijskega in strukturnih skladov. Odbor meni, da je potrebno boljše usklajevanje med Kohezijskim, strukturnimi in investicijskimi skladi za prometni sektor, da bi lahko čim bolje uporabili sredstva EU.

4.4 Komisija je v beli knjigi, objavljeni 28. marca 2011, stroške naložb v infrastrukturo, ki so potrebne za zadovoljitev potreb po prevozu, za obdobje 2010–2030 ocenila na 1,5 trilijonov EUR, pri čemer je za dokončanje omrežja TEN-T potrebno približno 550 milijard EUR do leta 2020, od tega pa je treba 215 milijard EUR nameniti odpravi najpomembnejših ozkih grl v infrastrukturi.

4.5 Na tehnološkem področju je treba po mnenju Odbora nameniti pozornost predvsem financiranju projektov, ki zmanjšujejo emisije škodljivih snovi pri izvoru, in sicer s ciljno usmerjenimi naložbami v raziskave in razvoj. Enako velja za raziskave na področju alternativnih goriv, ki naj bi nadomestila fosilna goriva.

4.6 Odbor se zaveda napetosti, ki obstaja med na eni strani ambicioznimi cilji, kot na primer ciljem iz bele knjige o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 60 % do leta 2050, in s tem povezanimi velikimi finančnimi naložbami ter na drugi strani finančno krizo, ki zahteva preudarno finančno politiko.

4.6.1 Vendar pa meni, da je to tudi priložnost za boljšo porazdelitev razpoložljivih finančnih sredstev in hkrati izziv za razvoj drugih oblik javnega in zasebnega financiranja.

4.6.2 V zvezi s tem bi lahko razmislili o sodelovanju pri razvoju novih finančnih instrumentov za prometni sektor, pri katerih bi lahko imeli vlogo tudi vlagatelji, kot so pokojninski skladi in zavarovalniške družbe.

4.6.3 EESO priporoča previdno in selektivno rabo javno-zasebnih partnerstev pri financiranju TEN-T, pri čemer je treba upoštevati, da vse države članice niso enako izkušene pri uporabi javno-zasebnih partnerstev, in uporabiti tudi finančne instrumente EU (npr. strukturni skladi in Kohezijski sklad, TEN-T, EIB) kot del dosledne strategije financiranja, ki združuje evropska, nacionalna javna in zasebna sredstva. Da bi javnim organom omogočili svobodno izbiro glede udeležbe v javno-zasebnih partnerstvih, se EESO sklicuje na svoje stališče, da bi bilo treba spremeniti opredelitev javno-zasebnih partnerstev v postopkih Eurostata glede javnega dolga (3).

4.7 Glede konkretnih vprašanj EIB (glej od točke 2.9 dalje) se Odbor sklicuje na svoja pretekla mnenja, katerih reference in najpomembnejše točke navaja v nadaljevanju.

4.7.1 Na prvo vprašanje o prispevku znanja in inovacij k pametnejši rasti ter vplivu novih tehnologij na promet se nanašajo zlasti naslednji dokumenti:

—	TEN/419„Na poti k širši uporabi električnih vozil“ (4), točka 1.1: večji prodor električnih avtomobilov na trg z namenom zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju; točka 1.6: EESO nujno poziva EU, naj spodbuja in podpre ta ključni prehod;

—	TEN/382„Uvajanje inteligentnih prometnih sistemov“ (5), točka 1.7: Odbor poudarja, da bi za uvedbo te infrastrukture morali računati na ustrezno financiranje Skupnosti, držav članic ter zasebnega sektorja;

—

TEN/362 – „Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje“ (6), točka 1.10: Komisija bi morala v dokumente, ki se pripravljajo v okviru spremljanja izvajanja tega sporočila, izrecno vključiti navedbo podpore za področje morskih in pomorskih znanstvenih raziskav, ki niso zajete v evropski strategiji raziskav, v obliki namenskih sredstev; točka 3.6.4: eden ključnih ciljev je tudi usklajevanje med strukturnimi skladi, okvirnim programom in drugimi evropskimi viri financiranja; ter

—	TEN/335„Emisije v cestnem prometu: konkretni ukrepi za odpravo stagnacije“ (7).

4.7.2 Na drugo vprašanje o „trajnostni rasti“ ter okoljsko bolj prijaznemu in konkurenčnejšemu gospodarstvu, ki gospodarneje izkorišča vire, se nanašajo naslednja mnenja:

—

TEN/399/400„Trajnostno naravnana prihodnost prometa – evropska prometna politika po letu 2010“ (8), točka 2.8, prva alinea: delež starejših ljudi se močno povečuje, spreminjajo se potovalne navade, povečujejo se javni izdatki za zdravstvo in pokojnine, proračunska sredstva za javni prevoz pa se zmanjšujejo; točka 4.15: nujne so korenite spremembe pri naložbah v infrastrukturo;

—

TEN/412„Evropska prometna politika/lizbonska strategija in strategija trajnostnega razvoja“ (9), točka 1.5: treba je pripraviti nove smernice na področju vseevropskega prometnega omrežja in posredovanje EIB lahko zagotovi spodbude; točka 1.8: rešitve, ki zahtevajo pogumne politične odločitve z večjimi finančnimi posledicami itd.;

—

TEN/297„Mešanica energetskih virov v prometu“ (10), točka 5.4: prevozne subvencije, ki v Evropi znašajo od 270 do 290 milijard EUR; točka 8.13: Evropska komisija je namenila 470 milijonov EUR za ustanovitev skupnega podjetja za gorivne celice in vodik; in točka 8.15: projekt Zero Regio, ki ga sofinancira Evropska komisija, obsega gradnjo in preskušanje dveh inovativnih objektov za dostavo;

—	TEN/376„Cestni promet leta 2020: pričakovanja organizirane civilne družbe“ (11), točka 1.9: treba je izgraditi potrebno infrastrukturo; točka 4.2: lotiti se je treba izgradnje ali izboljšanja fizične infrastrukture (odprava ozkih grl);

—	TEN/336„Družbene posledice razvoja dvojice promet-energija“ (12), točka 1.2.5: Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (Risk-Sharing-Finance Facility-RSFF);

—

TEN/262„Logistika tovornega prometa – trajnostna mobilnost“ (13), točka 1.3: za optimiziranje fizične mreže je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva; točka 4.5.5: zagotovitev več proračunskih sredstev, namenjenih gradnji vseevropskih prometnih omrežij; točka 4.5.6: sistem mešanega financiranja za gradnjo in vzdrževanje infrastrukture;

—	TEN/440 – „Program za podporo nadaljnjemu oblikovanju celostne pomorske politike“ (14), točka 2.9: izvajanje celostne pomorske politike je ogroženo zaradi nezadostnih finančnih sredstev; točka 2.10: priprava finančnega program za podporo nadaljnjega razvoja celostne pomorske politike;

—

TEN/427„Finančna pomoč Skupnosti energetskim projektom“ (15), točka 1.1: uporaba evropskih sredstev kot vzvoda z multiplikacijskim učinkom, s katerim naj bi pospešili uresničevanje naložb na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; točka 2.2: posebni finančni instrument za spodbujanje financiranja pobud za trajnostne energije;

—	TEN/404„MSP in energetska politika EU“ (16), točka 1.2: podpora financiranja naložb in zagotovitev finančnih sinergij med EU, državami članicami in poslovnimi organizacijami; točka 1.3: podpora inovacijam in financiranje naložb v okviru regionalnih programov;

—	TEN/366„Povezovanje politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet“ (17), točka 5.2: EU je prek Kohezijskega in strukturnih skladov ter EIB zagotovila investicijska sredstva; točka 5.3: podnebne spremembe prinašajo nove probleme in zahtevajo skupna prizadevanja EU;

—

TEN/381„Evropsko železniško omrežje za konkurenčen tovorni promet“ (18), točka 4.1.2: pomembna vloga evropskih institucij pri omogočanju uporabe instrumentov EU za podporo razvoja evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet, in sicer s sofinanciranjem vzpostavitve železniških koridorjev za tovorni promet prek proračuna za vseevropska prometna omrežja (TEN-T), Sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada ter posojil EIB.

4.7.3 Tudi tretje vprašanje o „vključujoči rasti“, s poudarkom na večji zaposlenosti ter socialni in teritorialni koheziji, je EESO že izrecno obravnaval v svojih mnenjih. Zlasti je treba navesti naslednja:

—	TEN/276„Promet v mestnih in metropolitanskih območjih“ (19), točka 4.1: EESO poziva Komisijo, naj revidira predpise o dodeljevanju finančnih sredstev za ukrepe regionalnega razvoja; točka 4.5: smiseln bi bil konkreten program EU za podporo mobilnosti in razvoja mest;

—	TEN/445„Socialni vidiki prometne politike EU“ (20), točka 1.10.1: EU bi morala zagotoviti finančno podporo za infrastrukturne ukrepe, kot so parkirna mesta v cestnem tovornem prometu ter kakovostne postaje v železniškem, podzemnem, tramvajskem in avtobusnem prevozu;

—	TEN/397„Pomorska prometna politika EU do leta 2018“ (21), točka 7.1: treba je povečati naložbe v izboljšanje pristaniške infrastrukture in povezav z zaledjem, kar je treba upoštevati pri pregledu TEN-T;

—

TEN/320„Zelena knjiga: za novo kulturo mobilnosti v mestih“ (22), točka 1.5: EESO podpira uporabo „zelenih nakupovanj“ za javna naročila v zvezi z infrastrukturo, ki jih financirajo evropski programi, in zahteva odpravo obstoječih ovir; točka 4.25, v kateri je zastavljeno naslednje vprašanje: „Kakšno dodano vrednost bi lahko dolgoročno prinesla usmerjena evropska podpora za financiranje čistega in energetsko učinkovitega mestnega prometa?“;

—

TEN/401„Spodbujanje trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije“ (23), točka 6.3: EESO predlaga sprejetje „neodvisnega evropskega sklada“, za katerega bi jamčili EIB ter sistem centralnih bank in ECB, ki bi zagotovili posebne vire za uresničitev ciljev energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo, nekakšen evropski „Marshallov plan“; točka 6.4: EIB bi lahko prevzela vodenje takšnega sklada;

—

TEN/414„Akcijski načrt o mobilnosti v mestih“ (24), točka 1.10: EESO predlaga, da se bolje določi namenskost sredstev iz Kohezijskega in strukturnih skladov Unije, zlasti z razvojem posebnega finančnega načrta za spodbujanje mobilnosti v mestih; točka 4.4.4: podpira se racionalizacija obstoječih evropskih virov financiranja;

—

TEN/388„TEN–T: pregled politike“ (25), točka 2.6: od leta 1966 400 milijard EUR vloženih v projekte v skupnem interesu; točka 2.7: po ocenah bo treba v projekte vložiti še 500 milijard EUR; točka 3.4: finančna sredstva morajo odražati namere, ne pa obratno; točka 3.16: EESO predlaga ustanovitev skupine na evropski ravni za usklajevanje in uporabo finančnih sredstev.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 317, 23.12.2009, str. 80–83 in UL C 255, 22.9.2010, str. 92–97.

(2) UL C 317, 23.12.2009, str. 80–83.

(3) UL C 51, 17.2.2011, str. 59–66 (Mnenje EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe:razvijanje javno-zasebnih partnerstev).

(4) UL C 44, 11.2.2011, str. 47–52.

(5) UL C 277, 17.11.2009, str. 85–89.

(6) UL C 306, 16.12.2009, str. 46–50.

(7) UL C 317, 23.12.2009, str. 22–28.

(8) UL C 255, 22.9.2010, str. 110–115.

(9) UL C 354, 28.12.2010, str. 23.

(10) UL C 162, 25.6.2008, str. 52–61.

(11) UL C 277, 17.11.2009, str. 25–29.

(12) UL C 175, 28.7.2009, str. 43–49.

(13) UL C 168, 20.7.2007, str. 63–67.

(14) UL C 107, 6.4.2011, str. 64–67.

(15) UL C 48, 15.2.2011, str. 165–166.

(16) UL C 44, 11.2.2011, str. 118–122.

(17) UL C 317, 23.12.2009, str. 1–6.

(18) UL C 317, 23.12.2009, str. 94–98.

(19) UL C 168, 20.7.2007, str. 77–86.

(20) UL C 248 z dne 25.8.2011, str. 22.

(21) UL C 255, 22.9.2010, str. 103–109.

(22) UL C 224, 30.8.2008, str. 39–45.

(23) UL C 44, 11.2.2011, str. 110–117.

(24) UL C 21, 21.1.2011, str. 56–61.

(25) UL C 318, 23.12.2009, str. 101–105.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/62

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o državni pomoči ladjedelništvu (dodatno mnenje)

2011/C 318/10

Poročevalec: Marian KRZAKLEWSKI

Soporočevalec: Enrique CALVET CHAMBON

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 7. decembra 2010 sklenil, da v skladu s členom 29 a) izvedbenih določb poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi:

Državna pomoč ladjedelništvu

(dodatno mnenje).

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 124 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor je prepričan, da je Okvir za državno pomoč ladjedelništvu instrument, ki ga je treba ohraniti, nekatere njegove določbe pa je treba posodobiti in razširiti. Okvir je v obdobju njihovega izvajanja prispeval k doseganju zadanih političnih in gospodarskih ciljev. Nadaljnji obstoj okvira v veliki meri upravičuje posebnost sektorja, ki je opisana v uvodu sedanjega okvira.

1.2 Odbor želi poudariti, da okvir ni kratkoročen ukrep proti krizi, marveč upošteva posebnosti sektorja, in da pomoč, ki jo opredeljujejo določbe v okviru, ne bi smela nagrajevati gradnje nekonkurenčnih ladij ali plovil na nizki tehnološki ravni.

1.3 EESO meni, da nedavna vest o propadu pogajanj – po 20 letih razprav – v okviru OECD o večstranskem sporazumu o ladjedelništvu, katerega cilj bi bili pošteni konkurenčni pogoji na svetovnem trgu, dodatno potrjuje specifični položaj ladjedelništva, ki zahteva ohranitev in prenovo okvira.

1.4 Odbor v nadaljevanju podrobno obravnava temeljna vprašanja in probleme, ki jih je Komisija v posvetovalnem procesu predstavila zainteresiranim stranem. EESO predlaga in utemeljuje spremembe, ki bi jih bilo po njegovem mnenju treba vnesti v prenovljeno različico okvira.

1.5 O pomoči raziskavam, razvoju in inovacijam (RRI), ki jo predvideva okvir, Odbor meni, da je nujna, saj podjetjem pomaga sprejeti posebna tveganja, povezana z inovacijami.

1.5.1 Odbor meni, da dostop do pomoči za inovacije pozitivno vpliva na oceno tveganja, povezanega z vsakim elementom inovacij pri razvoju novih proizvodov ali procesov. To ladjedelnicam omogoča sprejetje ukrepov za nove rešitve, ki bodo povečale njihovo možnost za uspeh na trgu inovativnih proizvodov, posledično pa tudi za nadaljnjo spodbudo RRI.

1.6 Glede vprašanja Komisije o tem, ali naj bi bile do prejemanja tovrstne pomoči upravičene le še inovacije, povezane z okolju prijaznimi ladjami, druge vrste inovacij pa ne, se Odbor pridružuje stališču socialnih partnerjev in meni, da bi to zelo oslabilo učinkovitost tega instrumenta. Zlasti bi se izgubil izrazito pozitiven vpliv na inovativne postopke in proizvode, ki se nanašajo na varnost ali produktivnost.

1.7 Odbor ugotavlja, da so instrumenti pomoči, katerih cilj je olajšati tržni prodor „zelenih tehnologij“, pomembno orodje, in bi jih bilo treba vključiti v okvir. Spremenjeni okvir bi moral vsebovati ustrezne in praktične predpise na tem področju, vključno z zahtevami horizontalnih načel o varstvu okolja. Po mnenju EESO takšni predpisi ne bodo vodili k uvedbi dodatnega instrumenta državne pomoči, marveč bodo poenostavili izvajanje okvira in bodo omogočili doseganje pomembnih ciljev EU.

1.8 Glede temeljnega vprašanja Komisije – ali je glede na to, da že obstajajo horizontalne določbe za raziskave, razvoj in inovacije, v okviru treba ohraniti pomoč, namenjeno RRI – Odbor odločno zatrjuje, da je zaradi posebnosti ladjedelništva pomoč RRI, ki jo predvideva okvir, treba ohraniti, saj horizontalne določbe ne ponujajo ustreznih rešitev v podporo inovacijam v ladjedelništvu.

1.9 Glede na to, da od uvedbe okvira leta 2004 do krize v letih 2009–2010 ni bilo prave spodbude za uporabo pomoči, povezane z zapiranjem ladjedelnic, in da se je položaj v zadnjih letih poslabšal v tolikšni meri, da so naročila v ladjedelnicah v EU padla na najnižjo raven v zadnjih več kot desetih letih, Odbor meni, da je treba ohraniti to vrsto pomoči. Predpisi o tej pomoči bi ladjedelnicam morali omogočiti delno prestrukturiranje, tako da ne bi bil potreben celoten postopek prestrukturiranja v okviru „smernic za reševanje in prestrukturiranje“.

1.10 Odbor izraža prepričanje, da regionalna pomoč koristi tudi ladjedelništvu. Regionalna pomoč, kot jo določa okvir, bi morala zagotoviti enako intenzivnost pomoči kot ukrepi, ki se uporabljajo na podlagi smernic o regionalni pomoči. EESO meni, da omejitev obsega pomoči v okviru na obstoječe ladjedelnice ni ne ustrezna ne upravičena.

1.11 Izvajanje omejevalnih predpisov EU glede povečanja proizvodnih zmogljivosti ladjedelništva je imelo učinek, nasproten zaželenemu. Namesto da bi zmanjšalo prispevek k svetovni čezmerni proizvodnji, je ladjedelnice v EU v primerjavi s svetovno konkurenco pahnilo v še bolj neugoden položaj. Zato ohranitev predpisov, katerih cilj je zmanjševanje podpore povečanju proizvodnih zmogljivosti, po mnenju Odbora nikakor ni utemeljena.

1.12 Glede predpisov o pomoči pri zaposlovanju, ki jo predvideva okvir, EESO poziva države članice, naj pogosteje kot sedaj segajo po teh sredstvih, zlasti za podporo dejavnosti ladjedelnic v lastnih državah na področju izobraževanja in usposabljanja.

1.13 Odbor meni, da je določbo o izvozni pomoči v okviru treba ohraniti. Izvozni krediti, ki se dodeljujejo v skladu s sektorskim sporazumom OECD, ne pomenijo državne pomoči in podpore podjetjem, prav tako pa tudi ne regijam, v katerih se nahajajo ta podjetja. To je neposredno povezano z ohranitvijo ali povečanjem zaposlovanja v sektorju in povezanih podjetjih ter s koristmi za lastnike ladij v EU (možnost pridobitve dolgoročnih kreditov ali jamstev za posojila za nakup ladij).

1.14 Odbor podpira razširitev palete proizvodov, ki jih zajema okvir, potrebno zaradi sprememb v ladjedelništvu in tehnologiji v tem sektorju od leta 2004. EESO meni, da je zato treba izkoristiti predlog posodobitve, predstavljen v stališču CESA, ki se nanaša na oddelek 2 okvira. (1)

1.15 Odbor države članice in upravo EU poziva k temu, da namenijo posebno pozornost seznanjanju o možnostih in pogojih uporabe instrumentov javne pomoči, kot jih določa okvir.

2. Uvod

Ozadje mnenja

2.1 EESO je 29. aprila 2010 sprejel mnenje na lastno pobudo o evropskem ladjedelništvu v boju s sedanjo krizo.

2.2 Evropska komisija v programu dela za leto 2011 načrtuje pregled načel o državni pomoči ladjedelništvu, na podlagi katerega naj bi prišlo do njihove posodobitve ali podaljšanja po letu 2011. Uradna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, med njimi s socialnimi partnerji in državami članicami, so potekala do 6. decembra 2010.

2.2.1 Dodatno mnenje EESO o tem vprašanju bi bilo glede na gospodarske in socialne posledice teh predpisov in njihov velik vpliv na posamezne regije koristno in aktualno.

2.3 Okvir za državno pomoč ladjedelništvu vsebuje predpise, ki jih Komisija uporablja pri ocenjevanju državne pomoči ladjedelnicam. Okvir je za začetno obdobje treh let začel veljati 1. januarja 2004. Od takrat je Komisija dvakrat sklenila podaljšati obdobje veljavnosti okvira: leta 2006 za dve leti in leta 2008 še za tri leta. Okvir za državno pomoč ladjedelništvu torej trenutno velja do 31. decembra 2011.

2.4 Splošno načelo okvira je omogočiti državno pomoč ladjedelništvu v okviru horizontalnih instrumentov državne pomoči, razen v primerih, ko veljajo specifične določbe okvira. Te se nanašajo na naslednja področja: pomoč raziskavam, razvoju in inovacijam, pomoč za zaprtje ladjedelnic, pomoč pri zaposlovanju, izvozni krediti, razvojna pomoč in regionalna pomoč.

2.5 Ker je ladjedelništvo prav tako upravičeno do državne pomoči (pa tudi do pomoči EU) v okviru horizontalnih instrumentov, bi posvetovanja ter mnenje EESO, pripravljeno v imenu civilne družbe EU, morala zlasti pomagati pri opredelitvi, ali naj posebne določbe okvira še naprej veljajo, pa tudi, ali – in kako – bi jih bilo v primeru njihovega podaljšanja treba spremeniti.

3. Posodobljene jedrnate informacije o evropskem ladjedelništvu v svetovnem okviru pred sprejetjem sklepa o okviru

3.1 Obširen opis evropskega ladjedelništva, ki je zajemal različne vidike, je vsebovalo mnenje EESO aprila 2010. Spodnje informacije se nanašajo na podatke in značilnosti iz lanskega leta.

3.2 Po prvem obdobju krize je mogoče reči, da je ta prizadela ladjedelništvo po vsem svetu. Pojavile so se težave v trgovini, in sicer v doslej neznanem obsegu, tako da so zaradi premajhnega povpraševanja vse države z ladjedelniško industrijo naletele na velike težave. Poleg doslej nerazrešenega vprašanja odsotnosti jasnih konkurenčnih pravil pri proizvodnji ladij in trgovini z njimi imamo opraviti še s tem, da so na tem področju ogrožene dolgoročne evropske možnosti.

3.3 Azijske države imajo več kot 80-odstotni delež pri sedanji proizvodnji ladij na svetu, pri naročilih pa je njihov delež kar 90-odstoten. Položaj teh držav se je okrepil na škodo držav EU, katerih delež v svetovni proizvodnji se je trenutno zmanjšal na sedanjo 7- do 8-odstotno raven.

3.3.1 Delež Evrope v svetovnem trgu pri novih naročilih se je v letu 2009 dramatično zmanjšal na 2,7 %, v prvih treh četrtletjih leta 2010 pa se je zvišal na 4,8 %. Kar zadeva velikost ladij v ladjedelniških knjigah naročil, pa je kljub rasti na svetovni ravni v letu 2010 v EU ostala na podobni ravni kot leta 2009, ki je najnižja v vsem desetletju.

3.3.2 Celotni obseg novih naročil je v zadnjih letih znašal: leta 2007 85 milijonov KBT, leta 2008 43 milijonov, leta 2009 16,5 milijonov, v prvih treh četrtletjih 2010 pa je zrasel na 26,3 milijonov KBT (napoved za konec leta 2010 pa je okoli 35 milijonov). Leta 2009 je bila načrtovana gradnja številnih ladij, za katere so bile že podpisane pogodbe, odpovedana, med drugim zaradi zelo nizkih tovornin in manjših možnosti dostopa do bančnih kreditov za financiranje gradnje ladij.

3.3.3 Indeks cen v eurih se je od prvega četrtletja 2010 (ko je dosegel najnižjo vrednost v zadnjih 10 letih) zvišal za okoli 17 %, vendar so menjalni tečaji vplivali na znižanje cen, izraženih v nekaterih nacionalnih valutah. Čeprav se je ta indeks od leta 2000 zvišal za več kot 20 %, so cene v eurih ostale na enaki ravni.

3.4 Poleg krize sta glavni vzrok za težave v ladjedelništvu še naprej intervencionizem in protekcionizem držav, v katerih ima ta sektor poglavitno vlogo za gospodarstvo ali pa jo želi imeti. Nekatere ladjedelnice, zlasti na Daljnem vzhodu, ki prejemajo pomoč držav, lahko za svoje proizvode in storitve ponudijo cene, ki ne upoštevajo vseh vrst tveganj, torej nižje od konkurence, zlasti v Evropi, ki mora tovrstna tveganja upoštevati pri določitvi cen. Menjalni tečaj valut je lahko še drug instrument protekcionizma (ker je to eden izmed dejavnikov, ki vpliva na konkurenčnost), ki ga je do določene mere (na primer na Kitajskem, pa tudi v Južni Koreji) mogoče centralno upravljati.

3.5 OECD je decembra 2010 sklenil, da ne bo znova začel pogajanj o sporazumu o ladjedelništvu, katerega cilj je zagotovitev pravičnih konkurenčnih pogojev na svetovnem trgu. Propad pogajanj, ki so potekala 20 let, bo povzročil, da bo svetovni trg še naprej prizorišče neusmiljenega boja. Ta razvoj dogodkov je škodljiv, saj nekatere države vodi k še širši uporabi različnih oblik poseganja na trgu. Posledica tega je še večje poglabljanje neenakopravnih konkurenčnih pogojev v ladjedelništvu na mednarodni ravni. Krivdo za nastali položaj je mogoče pripisati nepopustljivosti nekaterih držav z ladjedelniško industrijo zunaj EU, in sicer Kitajski in Južni Koreji.

3.5.1 Takšen razvoj dogodkov je razumeti kot odziv na svetovno krizo in spodbuja uvajanje protekcionističnih rešitev. Povečuje se tudi grožnja, da bodo na svetovnem trgu gradili ladje, ki z gospodarskega vidika niso upravičene. Te novo splavljene ladje bodo še povečale krizo na trgu tovornega prometa, saj bo preveč ladij konkuriralo za isti tovor. Zaradi večkratnega negativnega učinka (prevelike proizvodne zmogljivosti, nižje cene za ladjedelnice, previsoka tonaža, nižje čarterske cene), ki škodi vsem udeležencem na trgu, so se že pritoževali evropski socialni partnerji v ladjedelništvu.

3.6 Od leta 2008 se je v EU močno zmanjšala stopnja zaposlenosti v tem sektorju. Izgubljenih je bilo okoli 40 000 delovnih mest, vse zainteresirane strani pa pozivajo k uvedbi programa za nujne primere, s pomočjo katerega bi ohranili kritično maso evropskega ladjedelništva. (2) Ta razvoj še poglablja nedavni začetek veljavnosti okvira za nadzor kapitalske ustreznosti bank (Basel III), ki omejuje pogoje financiranja.

3.7 V času finančne krize je v EU postalo veliko teže pridobiti finančna sredstva za gradnjo ladij, saj je vrsta finančnih institucij zmanjšala svoj finančni prispevek ali pa je odrekla financiranje pred dobavo (predfinanciranje) in po njej. Instrumenti javnih jamstev, ki se nanašajo tudi na izvozne kredite, so v teh razmerah postali veliko pomembnejši. Kreditna kriza v ladjedelništvu se kljub prvim pozitivnim znamenjem sprememb na trgu nadaljuje.

3.8 Podsektor popravila ladij, ki velja za del ladjedelništva, pa je kljub občasnim težavam v veliko boljšem položaju kot ladjedelnice, ki gradijo ladje. Ladjedelnice, ki se ukvarjajo s popravilom ladij, delujejo na drugem trgu kot ladjedelnice, specializirane za gradnjo plovil (več kot polovica ladij v popravilu izvira zunaj EU). V letih 2009 in 2010 svetovna kriza ni prizanesla temu podsektorju, saj so lastniki ladij močno zmanjšali stroške za popravilo svojih ladij ali pa so se omejili zgolj na občasna popravila, ki jih zahtevajo pomorski predpisi.

3.8.1 Zaradi hujše konkurence na svetovnem trgu so ladjedelnice, ki se ukvarjajo s popravilom ladij, v nekaterih državah EU sprejele ukrepe za diverzifikacijo proizvodnje, med katere sodita posodabljanje ladij (retrofitting) in izvajanje zapletenejših posegov, kot so podaljšanje trupa in druge predelave, ki zajemajo opremo za črpanje nafte in plina na morskem dnu, ter gradnja manjših plovil.

3.8.2 Trenutno ladje v pretežni meri popravljajo v ladjedelnicah in obratih v sosednjih državah EU. EESO poziva, naj države članice in organi EU pripravijo strategijo, ki bi spodbudila razvoj in gradnjo te vrste ladjedelnic na obalah EU. V interesu držav članic je, da se v EU ohrani „strateški minimum“ ladjedelnic za popravila, ki bodo na voljo ladijskemu sektorju. Te bi lahko popravljale ladje po konkurenčnih cenah, zagotavljale pravočasno izpolnitev naročil, uporabljale okolju prijazne metode in hkrati prispevale k industrijski prenovi nekaterih obalnih regij EU.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Splošni cilj pregleda okvira bi moralo biti izboljšanje konkurenčnih pogojev za evropske ladjedelnice. Ta duh bi moral prevladovati v vseh njegovih določbah.

4.2 Zaradi težkih pogojev na trgu, zlasti zaradi obsežne podpore, ki je na voljo v konkurenčnih državah, se konkurenčnost evropskega ladjedelništva na svetovni ravni sooča z ogromnim pritiskom. Ker evropsko ladjedelništvo ne more biti konkurenčno pri stroških dela, si mora prizadevati za konkurenčno prednost z zagotavljanjem najvišje možne kakovosti pri varnosti ladij, učinkovitosti in varstvu morskega okolja ter z uvedbo inovativnih postopkov za dodatno izboljšanje učinkovitosti. Vsekakor lahko prenovljen in posodobljen okvir zagotovi ustrezne spodbude v tem smislu, ki so nujne za dosego teh ciljev.

4.3 Posodobljeni okvir mora nemudoma vzpostaviti praktični sistem spodbud za krepitev naložb v novo zgrajena ali posodobljena plovila z višjimi okoljskimi parametri. Če ne bo kmalu uveden tovrstni sistem, ne bo mogoče priti do hitrih ekonomskih koristi s pomočjo zmanjšanja emisij dušikovih oksidov, žveplovih oksidov ali toplogrednih plinov. V okviru bi bilo treba določiti, da so tovrstna pomoč in v ta namen dodeljena sredstva omejeni na evropske ladjedelnice.

4.4 Pomoč, odobrena v skladu z okvirom, je pomembna tako za posamezna podjetja kot tudi regije. Zato je treba začeti z novimi, inovativnimi projekti, ki omogočajo ladjedelnicam, da se čim hitreje in čim bolj učinkovito odzovejo na spreminjajoče se potrebe trga. Inovativni projekti, upravičeni do pomoči, bodo morali vključevati naložbe v raziskave, razvoj in inovacije novih proizvodov ter v usposabljanje zaposlenih ter nadgrajevanje njihovega znanja in veščin. To bi bilo treba upoštevati v prenovljenem okviru.

4.5 Odbor zato meni, da bi bilo treba pred podrobno obravnavo vprašanja izvoznih kreditov (glej posebne ugotovitve) poudariti, da je dostop do konkurenčnega financiranja pogosto odločilnega pomena pri pridobivanju novih ladjedelniških projektov. Udeležba javnih oblasti, državnih bank in drugih državnih ustanov pri financiranju pred dobavo ladij (predfinanciranje) in po njej se je v zadnjih letih bistveno povečala, zlasti v Aziji. Predvidevamo lahko, da se bo ladjedelništvo srednjeročno in dolgoročno financiralo s podporo v obliki javnih naložb ali jamstev, tudi v EU, pri čemer bodo sodelovale nacionalne finančne institucije in finančne institucije EU, npr. EIB (kjer se sektor sooča s težavami (3)).

4.6 Od prvega okvira EU za ladjedelništvo je v sektorju prišlo do mnogih strukturnih sprememb, ki bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi novih določb. Te so:

—	evropske ladjedelnice so pomembno napredovale na področju specializacije, ki se mora nadaljevati in jo je treba podpreti;

—	delež standardnih plovil v naročilih evropske ladjedelniške industrije se je močno zmanjšal;

—	svetovna konkurenca se pozna tudi pri manjših plovilih, vključno s plovili za plovbo po celinskih plovnih poteh;

—	medtem ko je povprečna velikost evropskih ladjedelnic v preteklih desetih letih ostala nespremenjena ali pa se je nekoliko zmanjšala (po zaprtju ladjedelnic na Poljskem, Hrvaškem, Danskem in v Španiji), je Evropa sedaj ob velikem razmahu ladjedelnic v konkurenčnih državah, zlasti v Aziji, zaostala;

—	bistveno se je povečal pomen okolju prijaznih proizvodov in proizvodnih procesov; ta trend bi bilo treba spodbujati z ustreznimi ukrepi na področju emisij, zlasti dušikovih oksidov, žveplovih oksidov in toplogrednih plinov;

—	povečanje obsega obalne plovbe pomeni, da mora evropska ladjedelniška industrija najti način za zadovoljitev lokalnega povpraševanja.

4.7 Pri uporabi ukrepov pomoči v sklopu okvira za ladjedelništvo je zlasti pomemben pristop držav članic EU; obširno in sistematično morajo obveščati o možnostih in pogojih za pridobitev državne pomoči (ne subvencij), kot je predvidena v okviru.

5. Posebne ugotovitve

Pomoč za raziskave, razvoj in inovacije

5.1 Dejavnost na področju raziskav, razvoja in inovacij je nujna, da bodo podjetja lahko ponudila boljše proizvode in da bodo posledično na trgu uspešna. Vendar je mogoče te dejavnosti izvajati le, če je trg pripravljen sprejeti posebne vrste tveganj, povezane z inovacijami.

5.2 Kot so poudarili evropski ladjedelničarji, je izpostavljenost tveganju, povezanemu z razvojem prototipov ladij, velika. Za razliko od večine drugih sektorjev prodajne pogodbe v ladjedelništvu vsebujejo zmogljivost proizvoda, ki je v času podpisa ni mogoče preveriti. Pri inovativnih komponentah so lahko že zaradi najmanjšega pripetljaja potrebne obsežne spremembe, ki terjajo dodatna sredstva in čas ter povzročajo velike motnje v proizvodnem procesu.

5.2.1 Če je v takšnem primeru na voljo pomoč za inovacije, to pozitivno vpliva na oceno tveganja vsake inovativne komponente pri razvoju novega proizvoda ali postopka. Podjetjem omogoča dodatne korake na poti k novim rešitvam ter povečuje možnosti uspeha inovativnih proizvodov na trgu ter posledično spodbuja nadaljnje dejavnosti na področju razvoja, raziskav in inovacij.

5.3 Uporaba pomoči za inovacije ima pospeševalni učinek, to pa je pomemben dejavnik, ki prispeva k večji učinkovitosti in konkurenčnosti, ki je nujna za ohranjanje tehnološke prednosti pri zapletenih in inovativnih vrstah ladij. Hitrost inovacij je temeljnega pomena za konkurenčnost, zlasti ob upoštevanju omejenih možnosti za varstvo intelektualne lastnine v pomorski tehnologiji.

5.4 Evropski socialni partnerji s področja ladjedelništva se – na podlagi konkretnih primerov – strinjajo, da je pomoč za inovacije jasno prispevala k večji učinkovitosti in konkurenčnosti ladjedelnic v EU. Omogočila je enostavnejšo uvedbo in razširjanje novih proizvodnih metod, tehnologij in proizvodov ter spodbudila raziskave, razvoj in inovacije. Zato jo je treba obravnavati kot ustrezen instrument politike EU.

5.5 Podjetniki menijo, da je mogoče probleme z uporabo pravil o pomoči za inovacije rešiti, ne da bi spremenili besedilo okvira, in sicer z revizijo priglašenega nacionalnega programa, da se spremeni prag za skupinsko izjemo za inovativne proizvode v zvezi z malimi ladjami in inovacijami v procesu.

5.6 V zvezi z vprašanjem Komisije, ali naj bi bile do prejemanja tovrstne pomoči upravičene le še inovacije, povezane z okolju prijaznimi ladjami, druge vrste inovacij pa ne, Odbor podpira stališče socialnih partnerjev in meni, da bi to bistveno oslabilo učinkovitost tega instrumenta. Zlasti bi se izgubil izjemno pozitiven učinek na inovativne postopke, katerih cilj je izboljšati konkurenčnost evropske industrije. Poleg tega ne bi bilo več podpore za nekatere inovativne proizvode, ki so npr. povezani z večjo varnostjo, zaščito ali udobjem za posadko in potnike.

5.6.1 Podporni instrumenti, ki lajšajo prodor „zelenih tehnologij“ na trg, so pomembno orodje, ki bi ga bilo primerno vključiti v okvir kot okoljsko pomoč, ki dopolnjuje pomoč za inovacije, vendar je ločen instrument .

5.7 Po vzoru okvira državne pomoči za varstvo okolja bi bilo treba določiti spodbude, ki presegajo regulativne zahteve. Vendar pa pri uporabi tega horizontalnga okvira v ladjedelništvu skoraj ni bilo napredka. V okvir za ladjedelništvo bi bilo zato treba vključiti ustrezne in praktične določbe skupaj z zahtevami horizontalnih pravil. To bi lahko učinkovito storili s sklicevanjem na pravila o okoljski pomoči v sklopu pravil o skupinskih izjemah v povezavi s posebnimi zahtevami za ladje. To bi učinkovito prispevalo k poenostavitvi pravil EU o državni pomoči.

5.8 Horizontalni okvir za raziskave, razvoj in inovacije zajema tudi določbe o dejavnostih na področju inovacij, med drugim „razvoj prototipov za tržno uporabo in pilotnih projektov, kadar je prototip obvezno končni tržni izdelek ter kadar je preveč drago, da bi ga izdelali samo za namen predstavitve in potrditve“. (4)

5.8.1 V ustreznih določbah je pravzaprav predvidena višja intenzivnost pomoči kot v okviru in do določene mere tudi širša paleta stroškov, upravičenih do pomoči. Vendar pa določajo tudi, da je treba „v primeru poznejše tržne uporabe predstavitvenih ali pilotnih projektov […] vsak prihodek, ustvarjen s tako uporabo, odšteti od upravičenih stroškov“. (5)

5.8.2 Medtem ko se ta določba uporablja v večini proizvodnih panog zaradi serijske proizvodnje, kjer se razvojni stroški amortizirajo prek velikega števila izdelkov, je ni mogoče uporabiti za prototipske ladje.

5.9 Odbor skratka ugotavlja, da zaradi posebnosti ladjedelništva horizontalni okvir za raziskave, razvoj in inovacije ne ponuja primernih rešitev za pomoč za inovacije v ladjedelništvu, zato bi bila najboljša rešitev, da se ustrezne določbe vključijo v posodobljeni okvir.

Pomoč za zaprtje

5.10 V obdobju med uvedbo okvira leta 2004 in začetkom krize je bilo povpraševanje v ladjedelništvu močno, zato ni bilo razloga, da bi razmišljali o zapiranju obratov. V zadnjih dveh letih se je položaj drastično spremenil in število naročil v evropskem ladjedelništvu je padlo na najnižjo raven v več kot desetletju.

5.10.1 Odbor zato meni, da je zaradi sedanjega položaja na trgu upravičeno ohraniti to obliko pomoči. (6)

5.11 Določbe o tej vrsti pomoči bi morale ladjedelnicam omogočiti delno prestrukturiranje, (7) ne da bi bilo pri tem treba izvesti celoten postopek prestrukturiranja v okviru smernic, ki se uporabljajo za reševanje in prestrukturiranje; ta model bi morali prevzeti pri pregledu teh smernic. V tem primeru seveda ne bi bilo treba ohraniti ločenih določb za pomoč za prestrukturiranje v okviru za ladjedelništvo.

Regionalna pomoč

5.12 V primeru ohranitve pravil o regionalni pomoči je treba področje uporabe in intenzivnost pomoči uskladiti s smernicami o regionalni pomoči. Omejitev področja uporabe na obstoječe ladjedelniške obrate ni niti primerna niti upravičena. Evropsko ladjedelništvo mora vlagati v bolj učinkovite proizvodne metode in obrate, da bi okrepilo konkurenčni položaj. Zato bo morda treba oblikovati večje proizvodne enote, da se učinkoviteje izkoristijo sinergije in ekonomija obsega. Sedanja pravila omejujejo ali celo onemogočajo dodelitev regionalne pomoči tovrstnim projektom.

5.13 Glavno gonilo uspešnega razvoja azijskih držav so tamkajšnje obsežne naložbe. Te naložbe je pogosto olajšala neposredna ali posredna državna podpora. Omejevalna evropska pravila za širitev zmogljivosti ladjedelnic pa so povzročila nasprotno. Namesto da bi omejila delež v čezmerni svetovni proizvodnji, so dodatno poslabšala položaj evropskega ladjedelništva v primerjavi z njenimi konkurenti na svetovnem trgu. Zato ni več mogoče upravičevati ohranitve omejevalnih pravil, katerih namen je čim bolj zmanjšati podporo za širitev zmogljivosti.

5.14 Ključni problemi pri razlagi oziroma uporabi sedanjih pravil o regionalni pomoči so povezani z omejevalno naravo pravil o regionalni pomoči v okviru v primerjavi s horizontalnimi določbami. Zlasti stroga razlaga omejevanja pomoči na naložbe v obstoječe obrate je neutemeljeno omejila področje uporabe tega instrumenta in povzročila precejšnje probleme pri njegovi uporabi.

Pomoč pri zaposlovanju

5.15 EESO je prepričan, da je treba v okviru ohraniti pomoč za zaposlovanje.

5.15.1 Odbor meni, da bi morale države članice pogosteje uporabiti ukrepe o pomoči pri zaposlovanju, določene v okviru, da bi podprle dejavnosti ladjedelničarjev v svojih državah na področjih izobraževanja in usposabljanja v kriznih razmerah, ki jih povzročajo tržni cikli, prekomerna svetovna proizvodnja ali nepoštena konkurenca ladjedelnic zunaj EU.

Pomoč za izvozne kredite in razvoj

5.16 Izvozni krediti, ki jih zagotavljajo državne agencije za izvozne kredite, so splošna praksa v različnih industrijskih panogah po svetu. Sektorski sporazumi na ravni OECD zagotavljajo mednarodno sprejete standarde. Vse države so popolnoma zavezane tem pravilom, ki so v okviru pravil EU o državni pomoči popolnoma skladne z načeli notranjega trga.

5.17 Izvozni krediti so pomembna sestavina financiranja ladjedelniških projektov. V Evropi se z njimi pokrivajo stroški in zato niso subvencije. To, da so na voljo pod konkurenčnimi pogoji, pomembno prispeva h konkurenčnosti evropskega ladjedelništva. Zlasti zaradi obsežnih paketov financiranja, ki so na voljo v drugih glavnih državah ladjedelniške industrije, predvsem na Kitajskem in v Južni Koreji, je treba države članice spodbujati, da bi podjetjem v svojih državah zagotavljale enakovredna orodja.

5.18 Odbor meni, da je pomembno, da se s pomočjo uporabe možnosti, kot jih ponuja sektorski dialog, opredeli stopnja, do katere je sklicevanje na določbe OECD v okviru za ladjedelništvo potrebno ali koristno. Socialni partnerji v evropskem ladjedelništvu menijo, da to vprašanje morajo obravnavati uprave, če bo ogrožena dostopnost sedanjega sistema izvoznih kreditov.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Revizija okvira za državno pomoč ladjedelništvu – odgovor Združenja ladjedelničarjev Evropske unije (CESA) na dokument o razpravi – dopolnitev (2010).

(2) Mnenje EESO CCMI/069 (UL C 18, 19.1.2011, str. 35).

(3) Glej mnenje EESO CCMI/069 – UL C 18, 19.1.2011, str. 35.

(4) Uredba Komisije št. 800/2008 z dne 6.8.2008 (UL L 214, 9.8.2008).

(5) Glej opombo 4.

(6) Med drugim Španija namerava v bližnji prihodnosti uporabiti „pomoč za zaprtje“ za več ladjedelnic (delno prestrukturiranje).

(7) Pomoč za prestrukturiranje je opredeljena v ustreznih horizontalnih določbah, ki naj bi jih pregledali leta 2012. V okviru teh sprememb naj bi dodali pomoč za delno prestrukturiranje.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/69

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sodelovanju med organizacijami civilne družbe ter lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev (dodatno mnenje)

2011/C 318/11

Poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29a izvedbenih določil pripravi dodatno mnenje o naslednji temi:

Sodelovanje med organizacijami civilne družbe in lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 119 glasovi za, 1 glasom proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

V prihodnjih letih se bosta notranja mobilnost evropskih državljanov in priseljevanje iz tretjih držav v Evropo močno povečala. Ti migracijski procesi bodo prispevali k večji raznolikosti, kar zadeva nacionalne, etnične, verske in kulturne korenine EU (1). Porast mobilnosti in priseljevanja je izziv na lokalni in regionalni ravni.

Evropski ekonomsko-socialni odbor obsoja nedavne ukrepe, ki omejujejo svobodo gibanja znotraj schengenskega območja, in je zato, da bi sodeloval pri delu Evropskega sveta 24. junija, pripravil to mnenje (2).

1.2	V strategiji Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast je eno od vodilnih načel vključevanje priseljencev. EESO ugotavlja, da gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest, boljše izobraževanje in boljše javne storitve olajšujejo vključevanje.

1.3

Zelo pomembno je, da ima EU na voljo kakovostno skupno zakonodajo, ki bo zagotovila, da bo upravljanje priseljevanja slonelo na zakonitih in preglednih postopkih. Skupna zakonodaja mora temeljiti na spoštovanju Listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter zagotavljati priseljencem enake pravice in dolžnosti, enako obravnavo in nediskriminacijo na delovnem mestu in v družbi.

1.4

Zaradi gospodarske in socialne krize se po vsej Evropi krepijo nestrpnost, ksenofobija in rasizem, tudi v političnih programih nekaterih vlad. Institucije EU morajo biti zelo dejavne v boju proti ksenofobiji in diskriminaciji priseljencev in vidnih manjšin ter spodbujati enake možnosti, kohezijo in socialno mobilnost. Mediji morajo ravnati odgovorno in vzgojno.

1.5

Lokalne in regionalne oblasti imajo politična, regulativna in proračunska orodja, ki jim omogočajo razvoj politike vključevanja. V številnih primerih obstajajo nacionalne politike za nadzor migracijskih tokov, vendar ostajajo zelo oddaljene od lokalne in regionalne ravni, kjer se morajo soočati z izzivi vključevanja. Obstajajo tudi različne oblike politik: proaktivne, preventivne, korektivne in reaktivne. Lokalne oblasti so presegle pristop, po katerem je vključevanje preprost naraven proces, ki ne potrebuje aktivnih in posebnih politik.

1.6

EESO meni, da vključevanje ni pravni akt, temveč kompleksen in dolgoročen družbeni proces z mnogimi razsežnostmi in vpletenimi akterji, predvsem na lokalni ravni. Proces družbenega vključevanja poteka v družbenih strukturah in na različnih področjih zasebnega življenja: v družini, soseski in mestu, na delu, v šoli, izobraževalnem središču, na univerzi, v društvih, verskih ustanovah, športnih klubih itd.

1.7

Družbeni proces vključevanja mora temeljiti na „postopnem izenačevanju priseljencev z drugim prebivalstvom (ob upoštevanju načel o enakih možnostih in enaki obravnavi), tako glede njihovih pravic in dolžnosti kot tudi njihovega dostopa do blaga, storitev in možnosti za državljansko udeležbo“ (3). Prvo od skupnih temeljnih načel politike vključevanja v Evropski uniji (4) navaja, da je „vključevanje dinamičen, dvosmeren proces medsebojnega kompromisa med vsemi priseljenci in rezidenti držav članic“ (5).

1.8

Ukrepi družbenega vključevanja, ki jih spodbujajo lokalne in regionalne oblasti, bi morali biti osredotočeni na različna področja (6): sprejem priseljencev, poučevanje jezika, seznanjanje z zakonodajo in običaji, nastanitev, zdravje, boj proti revščini in diskriminaciji, politike zaposlovanja in usposabljanja, enakost spolov, izobraževanje otrok, družinsko in mladinsko politiko, zdravstveno varstvo, razširitev socialnih storitev in spodbujanje državljanske udeležbe. Javne uprave morajo imeti med svojimi zaposlenimi ljudi, ki odražajo etnično in kulturno raznolikost, javni uslužbenci pa se morajo udeleževati medkulturnega usposabljanja. Na lokalni in regionalni ravni je treba spodbujati dialog ter medkulturno in medversko sodelovanje.

1.9

Demokratično upravljanje temelji na načelu, da je treba vsem pripadnikom politične skupnosti omogočiti neposredno in posredno udeležbo v vladnem procesu odločanja. Politika vključevanja ne more biti uspešna brez aktivne udeležbe civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti pri njenem načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju.

1.10

V demokratični družbi morajo imeti vsi, ki jih skupne odločitve zadevajo, možnost sodelovati pri sprejemanju teh odločitev. Evropska večkulturna mesta 21. stoletja morajo krepiti demokracijo z vključevanjem prebivalcev, katerih pravice do politične udeležbe so omejene: torej državljanov tretjih držav (7).

1.11	EESO je pozval (8) k razširitvi državljanskih pravic na državljane tretjih držav, ki imajo stalno prebivališče v EU. Prav tako je pozval k večji prožnosti nacionalnih politik naturalizacije.

1.12	EESO bi lahko prispeval k izvajanju sklepov s konference v Zaragozi z mnenjem o kazalnikih dejavnega državljanstva.

1.13

Deveto skupno temeljno načelo, ki pravi, da „udeležba priseljencev v demokratičnem procesu in pri oblikovanju politik ter ukrepov vključevanja, zlasti na lokalni ravni, pospešuje njihovo vključevanje“, se v državah članicah ne izvaja dovolj. V tretji izdaji indeksa MIPEX (9) (kazalniki vključevanja v 31 evropskih in severnoameriških državah) je pojasnjeno, da ima večina priseljencev zelo majhne možnosti za udeležbo v politikah, ki jih zadevajo.

1.14

EESO meni, da bi bilo treba izvajati proaktivno dvosmerno politiko vključevanja, osredotočeno tako na gostiteljsko družbo kot na priseljence, njen namen pa naj bi bil oblikovati družbo, v kateri bodo imeli vsi prebivalci, ne glede na svoj izvor, enake pravice in dolžnosti ter bodo zavezani vrednotam demokratičnih, odprtih in pluralističnih družb.

1.15

V evropskih mestih je civilna družba zelo dejavna in si prizadeva za izboljšanje sožitja in vključevanja državljanov. Te organizacije predstavljajo velik družbeni kapital in lahko prispevajo k vključujoči družbi prav na vseh področjih svojega delovanja. EESO predlaga, naj lokalne in regionalne oblasti spodbujajo dejavnosti civilne družbe ter se zavzamejo za posvetovanje z njimi in njihovo udeležbo v javnih in preglednih postopkih ter za njihovo zadostno financiranje. Sistemi financiranja ne bi smeli omejevati neodvisnosti teh organizacij.

1.16

Da bi bilo vključevanje čim hitrejše, je treba izboljšati upravljanje s sistematično udeležbo civilne družbe, zato EESO predlaga, da se okrepi vloga obstoječih lokalnih in regionalnih organov za udeležbo in posvetovanje ter da se vzpostavijo novi forumi in platforme v mestih in regijah, ki takšnih oblik sodelovanja še nimajo, saj je mogoče uspešnost javnih ukrepov izboljšati s participativnimi sistemi.

1.17

EESO predlaga, da mestne in regionalne oblasti v Evropi ustanovijo posvetovalne svete, forume in platforme, da bi civilna družba (organizacije priseljencev in organizacije za podporo priseljencem, organizacije za varstvo človekovih pravic, ženske organizacije, organizacije socialnih partnerjev, sindikatov in delodajalcev ter druge nevladne organizacije) lahko sodelovala v politiki vključevanja in o njej izražala svoje mnenje. Na občinski ravni se lahko strukture za udeležbo prilagodijo lokalnim posebnostim in so lahko stalne ali pa bolj prožne. Lokalne in regionalne oblasti si morajo prizadevati, da bi odstranile ovire, ki preprečujejo udeležbo.

1.18

EESO meni, da bi morala Evropska komisija v novem programu za vključevanje poudariti pomen lokalne in regionalne ravni ter spodbuditi sodelovanje med političnimi oblastmi in organizacijami civilne družbe. Lokalno okolje je namreč prostor, kjer je vključevanje najučinkovitejše in kjer se rojeva občutek pripadnosti. Da se ta občutek lahko razvije, pa je nujno potrebna udeležba v družbi in politiki.

1.19

Komisija bi morala v svojem sporočilu predlagati, da se na lokalni ravni ustvarijo strukture za posvetovanje s priseljenci in civilno družbo, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav pa bi lahko sodeloval z lokalnimi oblastmi pri financiranju takšnega sodelovanja ter tako zagotavljal neodvisnost organizacij.

1.20

Z ozirom na naslednjo vmesno oceno EESO meni, da mora omenjeni sklad povečati svoj proračun in vzpostaviti bolj prožne sisteme financiranja za lokalne in regionalne oblasti. Prav tako bi morala Komisija v prihodnje upravljati do 20 % sredstev sklada, da bi financirala ukrepe Skupnosti, ki imajo visoko dodano vrednost. Odbor deli zaskrbljenost mnogih priseljenskih organizacij, ker sklad financira samo projekte, ki jih predložijo velike organizacije z možnostjo dostopa do visokih stopenj sofinanciranja, ne financira pa majhnih lokalnih organizacij.

2. Ozadje in splošne ugotovitve

2.1

EESO je z različnimi mnenji prispeval k oblikovanju skupnega pristopa EU na področjih politik vključevanja: skupnega programa za vključevanje, skupnih splošnih načel, Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav, organizacije ministrskih konferenc, mreže nacionalnih kontaktnih točk, priročnikov za vključevanje, letnih poročil, spletnega mesta in vzpostavitve evropskega foruma o vključevanju.

2.2	Z Lizbonsko pogodbo je Evropska unija dobila pravno podlago (člen 79(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) za razvoj ukrepov za spodbujanje in podporo prizadevanjem držav članic za vključevanje državljanov tretjih držav.

2.3	Leta 2006 je EESO sprejel mnenje na lastno pobudo (10), da bi prispeval k razvoju politike vključevanja Skupnosti z lokalnega in regionalnega vidika. Poudaril je, da politika vključevanja ni v izključni pristojnosti držav članic, temveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti.

2.4

Potrebno je dobro upravljanje, da bodo politične oblasti ta družbeni proces podprle z ustreznimi politikami. Lokalne in regionalne oblasti imajo v okviru svojih pristojnosti, ki so jim dodeljene v posameznih državah članicah, na voljo politične, zakonodajne in finančne instrumente, ki jih morajo primerno uporabiti v politiki vključevanja. Da se zagotovi učinkovitost in splošna usklajenost programov in ukrepov, jih je treba ustrezno dopolnjevati, usklajevati in ocenjevati na treh ravneh (nacionalni, regionalni in lokalni).

2.5

EESO želi poudariti, da je organizirana civilna družba na lokalni in regionalni ravni pripravljena sodelovati in je zavezana izvajanju politike vključevanja ter boju proti diskriminaciji: gre za priseljenske organizacije in organizacije za pomoč priseljencem, sindikate, združenja delodajalcev, nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic in za boj proti rasizmu, verske skupnosti, organizacije žensk in mladih, sosedske organizacije, izobraževalne, kulturne in športne organizacije itd.

2.6	EESO je že v preteklosti opozoril, da je delo ena temeljnih sestavin družbenega procesa vključevanja, „ker je delo v dostojnih razmerah ključnega pomena za ekonomsko osamosvojitev priseljencev in olajšuje socialne stike in medsebojno razumevanje med družbo gostiteljico in priseljenci“ (11).

2.7

Izobraževanje in usposabljanje sta osnovni orodji za vključevanje in enake možnosti. Sisteme vseživljenjskega učenja v podjetjih je treba izboljšati, da se priseljenim delavcem olajša priznavanje poklicnih kvalifikacij. EU mora vzpostaviti bolj prožne sisteme za priznavanje akademskih in strokovnih kvalifikacij, pridobljenih v matičnih državah.

2.8

EESO je analiziral večje težave (11), ki se pojavljajo pri družbenem vključevanju priseljencev brez urejenega statusa bivanja, in zanje predlagal legalizacijo v posameznih primerih ob upoštevanju njihovega socialnega in poklicnega okolja, na podlagi zaveze Evropskega sveta v okviru Evropskega pakta o priseljevanju in azilu (12). Legalizacijo naj bi izvajali na podlagi nacionalnih zakonodaj iz humanitarnih ali ekonomskih razlogov, ob upoštevanju večje ranljivosti položaja žensk.

2.9

Člen 19 revidirane Evropske socialne listine (13) Sveta Evrope navaja seznam načel za vključevanje priseljenih delavcev in njihovih družin, ki bi moral biti po mnenju EESO temelj za razvoj posameznikov v mestnem okolju. Listino je ratificiralo 30 od 47 držav članic Sveta Evrope. Predvideva tudi pomemben sistem skupinskih pritožb, ki ga lahko uporabijo sindikati, delodajalci in civilne organizacije (ta sistem je ratificiralo samo 14 držav).

2.10

Poleg tega bodo imeli državljani in združenja, ki jih zastopajo, v skladu s členom 11 Pogodbe o Evropski uniji več možnosti, da javno izrazijo in si izmenjujejo mnenja na vseh področjih delovanja Evropske unije. EESO je leta 2010 v mnenju na lastno pobudo to določbo pozdravil kot zgodovinski mejnik v razvoju Evrope za državljane (14) prek horizontalnega in vertikalnega dialoga ter evropske državljanske pobude. Menil je še, da je treba uvesti merila zastopanosti (kvantitativna in kvalitativna) za udeležbo združenj, in predlagal, naj bi lahko pri državljanski pobudi sodelovali tudi državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v EU.

3. Evropski forum o vključevanju

3.1

EESO je leta 2008 na pobudo Evropske komisije sprejel raziskovalno mnenje (15), ki je služilo kot osnova za ustanovitev foruma, ki vsakih šest mesecev organizira plenarna srečanja v prostorih EESO. Doslej je pripravil že pet plenarnih sej. S tem mnenjem EESO prispeva k 5. plenarnem zasedanju maja 2011, na katerem so razpravljali o pomenu lokalnega in regionalnega okolja za vključevanje.

3.2

Na tem forumu sodelujejo institucije EU, različni strokovnjaki in sto predstavnikov organizacij civilne družbe (organizacij priseljencev, organizacij za varstvo človekovih pravic, socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih nevladnih organizacij). Forum svetuje institucijam EU, skrbi za izmenjavo informacij in pripravlja priporočila za spodbujanje vključevanja v evropskih programih, ob upoštevanju nacionalnih praktičnih zgledov. Pomaga mu predsedstvo, ki ima štiri člane (po enega iz Komisije in EESO ter dva predstavnika organizacij). Za razliko od drugih posvetovalnih mehanizmov Komisije izraža forum stališča civilne družbe strukturirano, stalno in proaktivno.

3.3

Odbor se je zavezal aktivni udeležbi v forumu in je sklenil v okviru strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo (SOC) ustanoviti stalno skupino za priseljevanje in vključevanje (IMI). Stalna skupina pripravlja mnenja, organizira predstavitve in sodeluje pri dejavnostih foruma.

3.4

Stockholmski program (16) poziva tudi Komisijo, naj podpre države članice v prizadevanjih za boljše posvetovanje s civilno družbo in njeno večjo udeležbo, ob upoštevanju potreb glede vključevanja na različnih področjih politik. Evropski forum o vključevanju in evropsko spletno mesto za vključevanje morata dobiti pomembno vlogo.

3.5

V več državah članicah in tudi nekaterih regionalnih organih so bili ustanovljeni posvetovalni forumi in platforme, v katerih lahko sodelujejo organizacije civilne družbe. Te oblike posvetovanja s civilno družbo in priseljenskimi organizacijami ter njihove udeležbe delujejo v najširšem obsegu na lokalni ravni. Imajo zelo različne značilnosti zaradi različnih okoliščin ter družbene in politične kulture v Evropi.

3.6

Pred četrtim srečanjem evropskega foruma je EESO zaprosil Migration Policy Group, naj pripravi poročilo za oceno državnih posvetovalnih organov za vključevanje (17). V enajstih državah obstajajo državni posvetovalni organi (v Nemčiji in Italiji obstaja samo pravni okvir, ne pa tudi institucija, na Irskem je bil tak organ nedavno ustanovljen). Petnajst držav ima lokalne posvetovalne sisteme, v desetih obstajajo regionalni sveti (na primer v Nemčiji in drugih zveznih državah). V treh državah (Avstriji, Franciji in Grčiji) obstajajo posvetovalni organi na lokalni, ne pa tudi na državni ravni.

4. Ministrska konferenca v Zaragozi

4.1	EESO je sodeloval v pripravah na zadnjo ministrsko konferenco o vključevanju v Zaragozi (18), in sicer z dvema mnenjema (19). Na tej konferenci so prvič sodelovali tudi predstavniki foruma.

4.2	V sklepih s konference je poudarjeno, da je treba oblikovati nov program za vključevanje. Evropska komisija končuje novo agendo za vključevanje, za katero je EESO prispeval informativno poročilo (20).

4.3	Izjava iz Zaragoze poudarja, da ima civilna družba dejavno vlogo v procesu vključevanja, in opozarja, da je treba začeti pilotni projekt za oceno politik vključevanja.

4.4	Države, regije in lokalne ozemeljske skupnosti morajo okrepiti lokalne pobude za vključevanje in metodologije za udeležbo državljanov. Spodbujati je treba tudi oblikovanje mrež in kanalov za dialog med lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe.

4.5	Kazalniki, omenjeni v izjavi, se nanašajo na zaposlovanje, izobraževanje in družbeno vključevanje, zajemajo pa tudi dejavno državljanstvo, saj udeležba priseljencev – kot aktivnih državljanov – v demokratičnih procesih prispeva k njihovemu vključevanju in krepi občutek pripadnosti.

4.6	EESO, ki je prav tako sodeloval na konferenci, je opozoril, da je treba poleg kvantitativnih oblikovati tudi kvalitativne kazalnike. Poleg tega bi lahko EESO prispeval k uresničevanju sklepov s konference v Zaragozi s pripravo mnenja o kazalnikih dejavnega državljanstva.

5. Upravljanje v mestih

5.1	Evropska listina lokalne samouprave iz leta 1985 v preambuli (21) navaja, da „je pravica državljanov, da sodelujejo pri vodenju javnih zadev, eno od demokratičnih načel, ki si ga delijo vse članice Sveta Evrope“. To pravico je mogoče najbolj neposredno uresničevati na lokalni ravni.

5.2

Konvencija Sveta Evrope št. 144 o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992 (22) potrjuje, da dejavna udeležba tujcev prispeva k razvoju in blaginji lokalnih skupnosti. Konvencija vsebuje zavezo, da se tujcem zagotovi svoboda izražanja, zbiranja in združevanja; da se spodbuja ustanavljanje posvetovalnih organov, ki zastopajo tujce na lokalni ravni; da se spodbuja volilna pravica tujcev na lokalnih volitvah. Vendar je ta instrument podpisalo zelo malo držav članic Sveta Evrope, zato Odbor države članice poziva, naj ga ratificirajo.

5.3

Evropska listina o varstvu človekovih pravic v mestih (23), ki jo je leta 2000 v St. Denisu sprejelo več kot 70 evropskih mest, navaja, da so mesta politično in socialno okolje za demokracijo, ki je blizu državljanom. Dejavna udeležba ljudi namreč mesto opredeljuje. Mesta, ki so podpisala listino, se zavezujejo spoštovanju pravice do sodelovanja v lokalnem življenju s svobodnimi in demokratičnimi volitvami lokalnih predstavnikov, brez razlikovanja med tujci in domačimi prebivalci, in predlagajo, da takšno volilno pravico dobijo vsi, ki v mestu živijo najmanj dve leti. Ob upoštevanju omejitev iz nacionalne zakonodaje se zavzemajo za spodbujanje demokracije s sodelovanjem državljanov in njihovih združenj pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo interese lokalne skupnosti (z javnimi razpravami, občinskimi referendumi, javnimi zborovanji, državljanskimi pobudami itd.).

5.4

Leta 2003 so člani mreže Eurocities, v katero je vključenih 128 velikih evropskih mest, sprejeli dokument z naslovom Prispevek k dobremu upravljanju na področju vključevanja priseljencev in sprejema prosilcev za azil (24). Ta listina, ki so jo pripravila mesta za mesta, vsebuje splošna načela za obravnavanje vključevanja. Priznava, da so lokalne politike vključevanja učinkovitejše, kadar jih podpira celotna skupnost.

5.5

Odbor regij (OR) na področju vključevanja deluje še posebej proaktivno, in sicer z različnimi mnenji (25), v katerih je poudaril, da so lokalni in regionalni organi v ospredju pri pripravi, izvajanju, ocenjevanju in spremljanju politike vključevanja, zato bi jih bilo treba obravnavati kot ključne akterje pri njenem razvoju (26). Odbor regij opozarja tudi na to, da morajo lokalni in regionalni organi dejavno sodelovati pri vključevanju priseljencev, ter sodeluje z Evropsko komisijo.

5.6

EESO je sprejel mnenje na lastno pobudo (27), naslovljeno na konvencijo, ki je pripravila neuspešno pogodbo o ustavi, v katerem je pozval, da se evropsko državljanstvo podeli tudi državljanom tretjih držav z dolgoletnim stalnim prebivališčem. Odbor predlaga Komisiji in Evropskemu parlamentu, naj sprejmeta nove pobude, da bodo lahko priseljenci s stalnim prebivališčem pridobili državljanske pravice, zlasti na lokalni ravni.

5.7	Druga izdaja priročnika Komisije o vključevanju za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce (28) priporoča naložbe v mobilizacijo in organizacijo družbe, strukturiranje komuniciranja in dialog, ter krepitev lokalnih mrež za vključevanje.

5.8

SMART CITIES (Pametna mesta) (29) je instrument za razvojno oceno, ki je bil uveden leta 2007 in pri katerem sodeluje 70 srednjevelikih evropskih mest, ki uresničujejo skupne strategije trajnostnega razvoja na področju gospodarstva, ljudi, upravljanja, mobilnosti, okolja in kakovosti življenja. Uporabljajo se različni kazalniki. EESO predlaga, da se upoštevajo predlogi iz tega mnenja pri kazalcih na področjih ljudi in upravljanja.

5.9

Intercultural Cities (Medkulturna mesta, ICC) je skupni program Sveta Evrope in Evropske komisije, zasnovan leta 2008, v evropskem letu medkulturnega dialoga. Njegov cilj je prispevati k razvoju modela medkulturnega vključevanja v urbanih skupnostih, za katere je značilna raznolikost. Medkulturnost je pri tem sredstvo za spodbujanje politik in praks, ki prispevajo k medsebojnim stikom, razumevanju in spoštovanju med različnimi kulturami in etničnimi skupinami.

5.10

V dokumentu z naslovom Državljanstvo in udeležba v medkulturnem mestu (30) program ICC analizira načine in postopke, ki jih mesta lahko sprejmejo, da bi okrepila medkulturni dialog in stike. Ta dokument potrjuje načela konvencije Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992 in uvaja ustvarjalen pristop, ki daje večjo vlogo prožnim oblikam posvetovanja v neformalnih okoljih. Ponuja torej pomemben pristop, ki dopolnjuje dolgoročne strategije vodenja, temelječe na posvetovalnih organih.

5.11

Precejšnje število držav članic že daje volilno pravico (delno ali popolno) tujim državljanom: Belgija, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Nizozemska, Malta, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Kljub temu je dejavna udeležba tujega prebivalstva omejena, zato EESO meni, da je treba razvijati javne ukrepe v sodelovanju s civilno družbo, da se spodbudi njegovo sodelovanje.

5.12

Po podatkih tretje študije MIPEX lahko tuji državljani kandidirajo na lokalnih volitvah v trinajstih evropskih državah, v devetnajstih državah lahko volijo na lokalnih volitvah, v sedmih državah lahko volijo na regionalnih volitvah, v dveh pa na nacionalnih volitvah (Portugalska in Združeno kraljestvo). Kot smo že navedli, ima enajst držav državne posvetovalne organe za vključevanje, petnajst pa lokalne.

5.13

Študija MIPEX III vsebuje zelo pomenljive podatke, ne samo o državah, ki se posvetujejo s priseljenci, temveč tudi o razvoju resničnih politik vključevanja. Države s trdnimi posvetovalnimi strukturami so obenem tiste, ki zagotavljajo politične svoboščine vsem ljudem, podpirajo priseljensko civilno družbo z zadostnimi finančnimi sredstvi, so razširile volilno pravico in polno državljanstvo na priseljence ter si najbolj prizadevajo za polno udeležbo vseh prebivalcev v posvetovalnih sistemih o zaposlovanju, izobraževanju, zdravstvu in nastanitvenih možnostih. MIPEX kaže, da posvetovalni organi niso nadomestilo za volilno pravico.

5.14

Najmočnejši posvetovalni organi v Evropi so tisti, ki delujejo najdlje (nekateri že od 70. in 80. let prejšnjega stoletja), in sicer v državah z najmočnejšo priseljensko tradicijo. Po drugi strani so ti organi najšibkejši v južnoevropskih državah, kjer imigracija obstaja manj časa. V srednjeevropskih državah, kjer je priseljevanje nekaj novega, so sistemi zelo slabo razviti.

5.15

Analiza teh platform v luči meril Sveta Evrope (31) kaže, da ustanavljanje in ohranjanje teh struktur ne sme biti odvisno od volje oblasti in vlad, ampak da so zanje potrebne posebne zakonske določbe. Imeti morajo možnost, da dajejo pobude in prejemajo odgovore in povratne informacije na področjih, o katerih so bile zaprošene za mnenje. To pa, sodeč po izjavah, danih na 5. evropskem forumu o vključevanju, ni običajna praksa. Strukture morajo biti reprezentativne, z nedvoumnim priseljenskim vodstvom, prejemati pa morajo tudi zadostna finančna sredstva (32). EESO opozarja na pomen zagotavljanja reprezentativnosti organizacij in udeležbe žensk.

5.16

V okviru priprave tega mnenja sta EESO in regionalna vlada Valencie 30. marca 2011 organizirala predstavitev z naslovom Sodelovanje med lokalno in regionalno upravo ter organizacijami civilne družbe. Svoje izkušnje s področja posvetovanja in udeležbe so predstavili udeleženci iz Rima (Italija), Flandrije (Belgija), Strasbourga (Francija), Dublina (Irska), Hessna (Nemčija), Aarhusa (Danska) in Valencie (Španija). Mnenje povzema številne izkušnje in stališča, predstavljena na srečanju.

5.17

EESO meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti priseljencem olajšati uresničevanje pravice do združevanja, saj nacionalne zakonodaje državljanom tretjih držav podeljujejo omejeno državljanstvo (nezadostno in neenakopravno priznanje pravice do političnega udejstvovanja prek aktivne volilne pravice). Združenja spodbujajo organizirano udeležbo, krepijo mreže solidarnosti, izboljšujejo možnosti za ustalitev in blaginjo državljanov, kar nazadnje koristi celotni skupnosti.

5.18

Lokalne in regionalne oblasti morajo spodbujati združenja, zlasti združenja priseljencev, in jim pomagati s tehničnimi sredstvi (nasveti za upravljanje združenj ter demokratično, ekonomsko, finančno in komunikacijsko upravljanje; ukrepi za krepitev strokovnih znanj in usposobljenosti za vodenje, zlasti za priseljenke, spodbujanje forumov in mrež, izmenjava praktičnih zgledov itd.), ekonomskimi sredstvi (subvencije, sporazumi ali dodeljevanje javnih del na področju storitev), materialnimi sredstvi (infrastruktura za združenja: prostori in osnovna oprema za izvajanje dejavnosti) ter namenjati posebno pozornost ukrepom za digitalno vključevanje.

5.19

Prav tako morajo spodbujati vključevanje priseljencev v organizacije civilne družbe, kot članov in kot vodilnih oseb. Še posebej pomembna so združenja lokalnih prebivalcev, združenja staršev v izobraževalnih ustanovah, ženska združenja, kulturna in športna združenja, združenja za prosti čas, verske skupnosti, sindikati in združenja delodajalcev. Sindikati imajo v Evropi bogato tradicijo članstva in sodelovanja priseljenskih delavcev, njihovi člani so etnično in kulturno zelo raznoliki, opravljajo pa tudi pomembno vlogo socialnega posredništva.

5.20

Okrepiti je treba tudi odnose med priseljenskimi združenji in drugimi organizacijami civilne družbe, pri tem pa spodbujati nastajanje mrež na podlagi skupnih družbenih ciljev za vse državljane (izobraževanje, zaposlovanje, stanovanja, urbanistično načrtovanje in urbanistični razvoj). Evropsko leto prostovoljstva je priložnost za priznanje in podporo organizacijam.

5.21

Organizacijske oblike so v EU zelo različne: forumi, platforme ali svetovalni sveti, skupine za dialog. Tretji izdaja priročnika za vključevanje za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce opisuje platformo za dialog kot državljanski prostor, „kjer je mogoče začeti odprto in spoštljivo izmenjavo mnenj med priseljenci, drugimi prebivalci ali javno upravo“. Cilj tega je, da sodelujoči razvijejo skupno razumevanje in vzajemno zaupanje.

5.22

EESO meni, da bi moral Evropski forum o vključevanju delovati v mrežni povezavi s forumi in svetovalnimi sveti, ki v EU že obstajajo. Na ravni držav članic morajo mreže oblikovati tudi lokalni in regionalni forumi (posebej velja opozoriti na primer 14-članskega danskega nacionalnega sveta narodnih manjšin, ki ga voli 42 lokalnih forumov).

5.23

EESO si želi prizadevati za bolj demokratična evropska mesta s spodbujanjem enotnega državljanstva, vezanega na prebivališče v mestu („mestnega državljanstva“, kot ga je označila rotterdamska podžupanja), ob upoštevanju, da je prav mesto najpomembnejše okolje, kjer se razvija občutek pripadnosti pri zelo različnih posameznikih. Večina priseljencev se najprej poistoveti z mestom, v katerem živi, in šele potem z državo. Mesto je tisti kraj, kjer vsi prebivalci delijo skupne težave, načrte in sanje.

6. Evropski sklad za vključevanje

6.1

Na 5. evropskem forumu o vključevanju so obravnavali delovanje sklada v okviru vmesne ocene, ki jo trenutno izvaja Evropska komisija. V skladu s sklepi EESO predlaga naslednje:

6.1.1

Prednost bi bilo treba nameniti načelu sodelovanja, določenem v členu 10 sklepa o skladu. V ta namen bi morale države članice pritegniti regionalne in lokalne oblasti ter organizacije, ki predstavljajo civilno družbo, v pripravo, izvajanje in (naknadno) vrednotenje večletnega programa in uporabe Sklada na nacionalni ravni.

6.1.2

Sedanja pravila in postopki Sklada so preveč zapleteni in pomenijo administrativne ovire, ki otežujejo financiranje tako civilne družbe kot regionalnih in lokalnih oblasti (33). Odbor priporoča, da se ta pravila pregledajo v sodelovanju z Evropskim forumom o vključevanju in v skladu z načelom sodelovanja, in sicer zlasti pravila, ki se nanašajo na merila za dostop, sofinanciranje, preglednost in ljudi. EESO meni, da bi bilo treba za to, da bi sklad zagotavljal dodano vrednost, zahtevati, da vsi financirani projekti spoštujejo prvo skupno temeljno načelo: „Vključevanje je dvosmeren proces“.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 48/6, 15.2.2011, str. 6.

(2) UL C 248, 25.8.2011, str. 135.

(3) UL C 125, 27.5.2002, str. 112.

(4) Skupna osnovna načela, ki so jih sprejeli Svet in predstavniki držav članic 19. novembra 2004; dokument Sveta 14615/04.

(5) Skupni program za vključevanje – okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo, COM(2005) 389 konč.

(6) UL C 347, 18.12.2010, str. 19.

(7) R. Gropas in R. Zapata-Barrero: Active immigrants in multicultural contexts: democratic challenges in Europe (Aktivni priseljenci v multikulturnih okoljih: demokratični izzivi v Evropi); v: A. Triandafyllidou, T. Modood in N. Meer: European Multiculturalism(s): Cultural, religious and ethnic challenges (Evropski multikulturaliz(e)m(i): kulturni, verski in etnični izzivi), 2011, Edinburgh, Edinburgh University Press.

(8) UL C 208, 3.9.2003, str. 76.

(9) Indeks politike vključevanja priseljencev III, 2011.

(10) UL C 318, 23.12.2006, str. 128.

(11) UL C 354, 28.12.2010, str. 16.

(12) Svet EU, 13440/08, 24.9. 2008.

(13) Evropska socialna listina. Torino, 18. oktobra 1961. Svet Evrope (Strasbourg). Revidirana različica: Strasbourg, 3.5.1996, http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/socialcharter/.

(14) UL C 354, 28.12.2010, str. 59.

(15) UL C 27, 3.2.2009, str. 114.

(16) Stockholmski program – Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (UL C 115, 4.5.2010, str.1), razdelek 6.1.5.

(17) Consulting immigrants to improve nacional policies (Posvetovanje s priseljenci za izboljšanje politike), Migration Policy Group.

(18) 15. in 16. aprila 2010.

(19) UL C 347, 18.12.2010, str. 19, in UL C 354, 28.12.2010, str. 16.

(20) UL C 48, 15.2.2011, str. 6.

(21) Evropska listina lokalne samouprave, ki jo je sprejel odbor ministrov Sveta Evrope junija 1985 in je bila predložena v podpis državam članicam 15. oktobra 1985, prvi dan 20. zasedanja kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Evrope.

(22) Konvencija o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni. Strasbourg, 5.2.1992.

(23) Evropska listina o varstvu človekovih pravic v mestih, 18.5.2000.

(24) Prispevek k dobremu upravljanju na področju vključevanja priseljencev in sprejema prosilcev za azil, 28.11.2003.

(25) Mnenje Odbora regij o skupni politiki priseljevanja za Evropo (2009/C 76/07).

(26) Mnenje Odbora regij o krepitvi globalnega pristopa k vprašanju migracij: izboljšanje usklajevanja, skladnosti in dopolnjevanja (2009/C 211/05).

(27) UL C 208, 3.9.2003, str. 76.

(28) Priročnik o vključevanju za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce, druga izdaja, maj 2007.

(29) http://www.smart-cities.eu/.

(30) http://www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/culture/Cities/paperviarregio_en.pdf.

(31) Konvencija Sveta Evrope št. 144 o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992.

(32) Consulting immigrants to improve nacional policies (Posvetovanje s priseljenci za izboljšanje politike), Migration Policy Group.

(33) Glej S. Carrera in A. Faure Atger (2011), Integration as a two-way process in the EU: Assessing the Relationship between the European Integration Fund and the Common Basic Principles on Integration, Executive Summary (Vključevanje kot dvosmeren proces v EU: ocenjevanje razmerje med Evropskim skladom za vključevanje in skupnimi temeljnimi načeli o vključevanju, povzetek), Centre for European Policy Studies (CEPS), Bruselj, na voljo na http://www.ceps.eu/system/files/research_area/2011/02/CEPS_EIF_study_summary.pdf.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/76

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin

(COM(2011) 25 konč.)

2011/C 318/12

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Soporočevalec: g. GIBELLIERI

Evropska komisija je 2. februarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin

COM(2011) 25 konč.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 142 glasovi za, 4 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja sporočilo Komisije Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.) in evropsko pobudo za surovine kot pomembna koraka za reševanje tega ključnega vprašanja.

1.2 Čeprav ni razloga za prepričanje, da svetu dolgoročno grozi dokončno izčrpanje katere od pomembnih in nujno potrebnih surovin, pa kratkoročno obstaja nevarnost pomanjkanja. Sprožijo jo lahko politični ali gospodarski dejavniki, če se določena surovina, potrebna v visokotehnološki proizvodnji EU, proizvaja le v majhnem številu držav. Virov, s katerimi bi lahko spremenili sedanjo ponudbo, je količinsko dovolj, poleg tega pa se nahajajo v več državah, na primer v Avstraliji, na Danskem (Grenlandija) in v ZDA; vendar se je trenutno veliko ceneje zanašati na sedanjo dobavno verigo. Nekatere države so že pokazale, da bodo takšen vpliv uporabile za uveljavitev svojih gospodarskih in političnih interesov.

1.3 EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj spremlja razmere na mednarodnem trgu nujno potrebnih surovin (na seznamu v dokumentu COM(2011) 25 konč., ki bi ga bilo treba redno dopolnjevati). EESO priporoča, da se pripravi več možnih scenarijev, vključno z najslabšim, v katerih se opišejo nevarnosti in možne rešitve. Poleg tega se strinjamo, da je treba nadaljevati s pogajanji na mednarodni ravni (STO) in spodbujati prosto trgovino tudi na trgih surovin. Sodelovanje z drugimi državami v podobnem položaju (ZDA, Japonska, Južna Koreja) bi bilo treba poglobiti.

1.4 EESO se zavzema za aktivnejšo zunanjo politiko glede zanesljivosti oskrbe s surovinami za industrijo EU. V ta namen bi bilo treba opredeliti ključne smernice diplomacije za surovine, o katerih bi se morale dogovoriti države članice. Dvostranski trgovinski sporazumi in diplomatska dejavnost so bistvenega pomena za zagotavljanje nujno potrebnih surovin za industrijo v EU. To je takojšen in težak izziv za novoustanovljeno diplomatsko službo EU. Treba se je ne le neposredno osredotočiti na zagotavljanje ključnih surovin, temveč ustvariti tudi pozitivno okolje za interese EU v ciljnih državah. Dejstvo, da spada EU med najbolj priljubljene in najpomembnejše trge na svetu, je treba izkoristiti.

1.5 Politika na področju surovin mora biti sestavni del industrijske politike EU, da bi:

—	spodbujali učinkovito rabo virov, tako virov primarne energije kot tudi surovin, ter s tem ločevanje rasti od porabe virov;

—	oblikovali dosledno politiko „urbanega rudarstva“, katere cilj je pridobivati dragocene surovine iz tega vira in omogočiti njegovo uporabo, ter spodbujati s tem povezana nova znanja in delovna mesta;

—	povečali raziskave in razvoj glede možnosti za nadomestitev nujno potrebnih surovin;

—	ohranili in povečali zaposlovanje v evropskem ekstraktivnem sektorju ter zagotovili stalno izobraževanje in usposabljanje delovne sile. Prehod na trajnejše ekstrakcijske dejavnosti bi moral na vseh ravneh spremljati socialni dialog.

1.6 EESO meni, da je oblikovanje strateške zaloge nujno potrebnih surovin ena od možnih rešitev, in priporoča izvedbo ocene učinka, s katero bi se pokazalo, ali je takšna možnost izvedljiva v primeru uresničitve najslabšega možnega scenarija. Takšen ukrep bi lahko imel tudi negativne stranske učinke (npr. premajhna prožnost, vpliv na cene blaga itn.), zato ga je treba pozorno preučiti, se o njem posvetovati in v sprejemanje odločitev vključiti predstavnike industrije EU.

1.7 EESO priporoča, da se sprožijo pobude v podporo raziskavam, zbiranju podatkov in spremljanju na področju sedanjih ali potencialnih virov surovin v državah članicah in tudi v tretjih državah. Podatki, pridobljeni s takšnimi raziskavami ali pri zbiranju podatkov, ki so pridobljeni s pomočjo javnih sredstev, morajo biti dostopni vsem akterjem na trgu EU in vsem nacionalnim organom znotraj nje.

1.8 Odbor meni, da so raziskave in razvoj bistveni dejavnik politike na področju surovin. Za uspešen razvoj je potrebno sodelovanje glavnih proizvodnih panog (Evropske tehnološke platforme – partnerska pobuda na področju surovin v okviru sporočila Komisije z naslovom „Unija inovacij“). Politika surovin se mora kot prednostna naloga odražati v prihodnjem osmem okvirnem programu za raziskave in inovacije v EU.

1.9 EESO priporoča, naj se podpre obstoječe ali prihodnje pridobivanje surovin v državah članicah, ki je v skladu s predpisi EU na področju varstva okolja, sociale ter zdravja in varnosti. Domača ponudba mora predstavljati enega od stebrov vseh politik na področju surovin.

1.10 EESO podpira recikliranje surovin in poudarja, da je treba ohraniti največjo možno stopnjo recikliranja, kjer je to ekonomsko in tehnično izvedljivo. EESO priporoča podporo pridobivanju iz starih rudniških odpadkov, ki vsebujejo pomembne količine najrazličnejših kovin.

1.11 Odbor podpira ukrepe za reguliranje finančnih trgov za primarne proizvode, ki jih je pripravila Evropska komisija za izboljšanje transparentnosti, kakovosti informacij in mehanizmov nadzora.

2. Dokument Komisije, uvod

2.1 Komisija je 2. februarja 2011 objavila sporočilo Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.). Dokument je širši od prvotnega namena, ki je bil zajeti izzive na področju surovin. Sedaj zajema tudi blagovne trge, in sicer tako fizične, na katerih se trguje z blagom, kot tudi finančne trge za trgovanje z izvedenimi instrumenti na blago.

2.2 Blago je vsak proizvod z nizko dodano vrednostjo, ki je zato zelo občutljiv na cenovno konkurenco. Med blago spadajo surovine, kmetijski proizvodi in osnovne dobrine. Blagovne borze postajajo v zadnjih letih vse bolj nestanovitne, gibanja cen pa so brez primere.

2.3 Razprava o pomembnosti različnih dejavnikov za cene blaga še poteka, vendar pa je očitno, da so gibanja cen na različnih blagovnih borzah tesneje povezana in da so blagovne borze tesneje navezane na finančne trge.

2.4 V letih 2002 do 2008 je prišlo do velikega povečanja v povpraševanju po surovinah, kar je bilo posledica močne gospodarske rasti, zlasti v državah v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, vendar pa tudi v drugih, manjših državah v vzponu v Aziji, Ameriki in zlasti v Afriki. Povečano povpraševanje se bo še okrepilo zaradi hitre industrializacije in urbanizacije v omenjenih državah.

2.5 Zaradi nestanovitnih cen blaga v zadnjih letih so nekatere države uvedle omejitve na izvoz določenih ključnih materialov, kot so redke zemlje (na primer prazeodim, neodim in nekateri drugi elementi in minerali, ki veljajo za pomembne zaradi vse večje uporabe v novih tehnologijah). Te omejitve skupaj z drugimi ozkimi grli v trajnostni oskrbi s surovinami predstavljajo resničen izziv za evropsko industrijo in potrošnike, s katerim se je treba soočiti.

2.6 Sporočilo opisuje razvoj dogodkov na svetovnih blagovnih borzah ter razlaga spremembe na fizičnih trgih (energija, kmetijstvo in zanesljiva preskrba s hrano, surovine) in vse večjo soodvisnost blagovnih borz in povezanih finančnih trgov. Odzivi politike EU sledijo enaki logični strukturi.

2.7 Na ravni EU je bila pripravljena pobuda za povečanje nadzora, celovitosti in preglednosti trgovanja na energetskih trgih. Pojavilo se je tudi veliko pobud za izboljšanje delovanja prehranske verige in preglednosti trgov za kmetijske proizvode. V okviru tekočih reform regulativnega okvira za finančne trge je Komisija tudi opredelila ukrepe za povečanje celovitosti in preglednosti trgov izvedenih finančnih instrumentov.

2.8 Ključni del dokumenta je Evropska pobuda za surovine, ki temelji na treh stebrih:

—	zagotavljanje enakovrednih pogojev glede dostopa do virov v tretjih državah;

—	spodbujanje trajnostne dobave surovin iz evropskih virov;

—	povečanje gospodarnosti ravnanja z viri in spodbujanje recikliranja.

Predstavljene so dosedanje ugotovitve glede tega, katere surovine so nujno potrebne, ter ugotovitve s področja trgovine, razvoja, raziskav, gospodarnega ravnanja z viri in recikliranja.

2.9 Čeprav je bil dosežen znaten napredek pri izvajanju pobude za surovine, so potrebne nadaljnje izboljšave. Ključnega pomena je celovit pristop, ki temelji na treh stebrih, saj vsak od njih prispeva k zagotavljanju poštene in trajnostne oskrbe s surovinami v EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO pozdravlja pobudo Komisije za reševanje vprašanj na področju surovin in njeno sporočilo, ki povzema rezultate obširnega analitičnega dela v zvezi s tem. Cenimo tudi ugotovitve s posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in prispevke drugih sodelujočih organov EU.

3.2 Evropa mora zavzeti svoje mesto v novem svetu, v katerem bodo gospodarstva v vzponu porabila večji delež razpoložljivih surovin na svetu, podobno kot razvite države. Vemo, da to ni mogoče, zato mora Evropa zmanjšati intenzivnost rabe surovin. Prvi pokazatelj te resničnosti je dejstvo, da cene industrijskih surovin določa kitajski trg, ki je največji porabnik na svetu, pogosto pa hkrati tudi največji proizvajalec. Posledica te prevlade bo pojav novih blagovnih borz (promptnih in terminskih) na Kitajskem v prihodnjih letih. Ti trgi postajajo vse bolj referenčni v svoji panogi.

3.3 Politika na področju surovin mora biti sestavni del industrijske politike EU, da bi:

—	spodbujali učinkovito rabo virov, tako virov primarne energije kot tudi surovin, ter s tem ločevanje rasti od porabe virov;

—	oblikovali dosledno politiko „urbanega rudarstva“, katere cilj je pridobivati dragocene surovine iz tega vira in omogočiti njihovo uporabo ter spodbujati s tem povezana nova znanja in delovna mesta;

—	povečali raziskave in razvoj glede možnosti za nadomestitev nujno potrebnih surovin (Japonska je že začela s tovrstnim programom);

—	ohranili in povečali zaposlovanje v evropskem ekstraktivnem sektorju ter zagotovili stalno izobraževanje in usposabljanje delovne sile. Prehod na trajnejše ekstrakcijske dejavnosti bi moral na vseh ravneh spremljati socialni dialog;

—	zagotovili, da bo politika javnih naročil v državah v razvoju, zlasti afriških, šla z roko v roki z naložbami v socialo in infrastrukturo v teh državah (kot v zadnjih letih to počne Kitajska v Afriki).

3.4 Po drugi strani pa vključevanje blagovnih borz in celo finančnih trgov do neke mere manjša osredotočenost sporočila. Odbor razume, da je potrebna širša slika o tem problemu. Vprašanje pa je, ali je bil okvir vzpostavljen sorazmerno.

3.5 Ni sporno, da imajo blagovne borze, tako fizični trgi kot trgi izvedenih finančnih instrumentov na blago, številne podobnosti, vendar pa se med seboj tudi zelo razlikujejo, med drugim zaradi svojih posebnosti. Skupna kupna moč EU bi morala biti zelo močan argument, četudi pogajanja o trgovinski politiki in naročilih večinoma potekajo na dvostranski ravni.

3.6 Jasno je, da je potrebna skupna strategija EU, ki se mora odražati na dvostranskih pogajanjih, kar pomeni, da mora pojem diplomacije na področju surovin postati stvarnost. EESO opozarja, da bi morale poleg „trdih“ dejstev imeti pomembno vlogo tudi „mehke“ teme, kot je ustvarjanje pozitivnega čustvenega okolja. Evropa mora opredeliti glavne smernice nove diplomacije na področju surovin, ki bi morale vključevati naslednje:

—	uresničevanje pobude Tonyja Blaira o preglednosti ekstraktivnih industrij (2003), da bi tako spodbudili prostovoljni podpis s strani vseh evropskih držav;

—	zahtevo, da vsako ekstraktivno podjetje, ki kotira na evropskih borzah, objavlja svoj dobiček po posameznih državah (kot je storil Hong Kong junija 2010);

—	sprejetje zakonodaje, ki bo ekstraktivno industrijo zavezala k objavi podatkov o tem, koliko plačajo posamezni vladi in državi (podobno Dodd-Frankovemu zakonu, ki so ga ZDA sprejele leta 2010);

—	spoštovanje smernic OECD za velike mednarodne korporacije kot standardnega kodeksa ravnanja;

—	zahteva po sprejetju standarda ISO 26000, kar bi pripomoglo k višji ravni socialne odgovornosti podjetij na mikroekonomski ravni.

3.7 Osredotočena strategija na področju surovin bi morala imeti skupen cilj – močno, visoko konkurenčno, v Evropi delujočo industrijo, ki ni le zelo učinkovita glede emisij CO2, ampak zna tudi pametno uporabljati vire in izpolnjuje zahteve potrošnikov in državljanov EU.

3.8 S svetovnega stališča postaja naša regija vse manjša, zato do virov, ki jih potrebujemo, ne moremo več dostopati enako zlahka kot v preteklosti, saj jih sedaj potrebujejo tudi drugi. Zato moramo toliko pametneje uporabiti surovine, ki jih imamo na voljo ali ki jih dobivamo od drugod. Pri politiki na področju surovin gre za prihodnost naše družbe in celo za nacionalno varnost, podobno kot v ZDA.

3.9 Iz samega razloga za razvoj politike EU na področju surovin izhaja, da se za rast ne smemo zanašati zgolj na pridobivanje surovin. Surovine moramo pametno uporabljati, kar pomeni, da moramo za vsako tono porabljenih surovin ustvariti kar najvišjo dodano vrednost.

3.10 Obstajajo pa še drugi vidiki dosledne politike na področju surovin, ki jih še nismo upoštevali, čeprav imajo lahko še večji vpliv na razpoložljivost surovin. Eden izmed njih je na primer skladnost te politike z drugimi politikami EU, ki bi morale biti skladne tudi druga z drugo, da se preprečijo težave glede razpoložljivosti surovin.

3.11 Politika na področju surovin in njeno izvajanje na ravni EU ter tudi v državah članicah morata biti popolnoma usklajena z industrijsko politiko, politiko na področju inovacij in učinkovite rabe virov, okoljsko politiko, kmetijsko politiko in ukrepi na tem področju, energetsko politiko in zlasti politiko obnovljivih virov energije ter trgovinsko in konkurenčno politiko. Takšen celostni pristop bo industriji EU omogočil, da bo surovine, ki jih potrebuje, uporabljala pametno in trajnostno ter tako prispevala k uresničevanju strategije Evropa 2020.

3.12 Oblikovanje politike na področju surovin na podlagi kratkoročno nujno potrebnih materialov pa ni dovolj. Potrebna je resna analiza srednje- in dolgoročnih učinkov nekaterih politik EU ter ocena njihovega vpliva na surovine. Nekaterih surovin, ki so danes lahko dostopne, lahko začne primanjkovati že v razmeroma kratkem času. Nekatere pomembne surovine (npr. železove rude in premog za koksanje) niso vključene v sporočilo, čeprav bi njihova razpoložljivost ter ustrezna količina in kakovost lahko bile kmalu ogrožene. Poleg tega nestabilnost in stalen porast njihovih cen predstavljata element negotovosti v vrednostnih verigah največjih evropskih proizvodnih panog.

3.13 Če bi na primer obvezni cilji na področju obnovljive energije ostali nespremenjeni, bi bile tradicionalne in novo nastajajoče biotehnološke industrijske panoge ogrožene. To odpira veliko kompleksnejšo razpravo o trajnostnosti, nadomeščanju in pametni uporabi virov. Potrebujemo politični pogum za razpravo o teh temah ter za uskladitev podobno razhajajočih se politik. Če bo potrebno, bi morala EU imeti dovolj poguma, da doslej sprejete odločitve spremeni na podlagi celostnih ocen učinka, ki skrbno preučijo dokončne posledice ambicioznih okoljskih ciljev, zlasti če odločitev EU niso pospremili ustrezni ukrepi drugih gospodarskih sil.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Fizični blagovni trgi

4.1.1 Z rastjo svetovnega prebivalstva (na 9 milijard leta 2050) se bo nedvomno okrepila konkurenca na trgih virov primarne energije (zlasti plina in nafte). Pritiski so vse večji tudi na trgu premoga. Če je torej EU odločena, da bo ohranila sedanje socialne standarde in blaginjo v državah članicah, mora izkoristiti vse domače vire primarne energije, vključno z novo odkritimi zalogami plina iz skrilavca. Seveda mora biti uporaba teh virov v skladu z okoljskimi standardi EU.

4.1.2 Električna energija je predpogoj za dostojen razvoj človeštva. Neuravnotežen razvoj zmogljivosti za njeno proizvodnjo in prenosnih omrežij lahko pripelje do katastrofalnih posledic ter socialnega in gospodarskega razpada družbenih struktur. Skupna energetska politika EU bi morala odpraviti vsa neskladja in negotovosti v naložbenem okolju, da bi tako preprečila morebiten primanjkljaj proizvodnih zmogljivosti po letu 2020.

4.1.3 EESO se zaveda, da je zanesljivost preskrbe s hrano na nestanovitnih trgih resen problem. SKP ter druge ustrezne politike EU in nacionalne politike bi morale biti prednostno usmerjene k zagotavljanju te zanesljivosti. EESO se zavzema za zaščito rodovitnih zemljišč za namene kmetijstva, kar bi bilo treba upoštevati v vseh ustreznih politikah; te bi morale biti oblikovane in usklajene s ciljem, da se prepreči izguba teh zemljišč, zlasti kot posledica tekmovanja med politikami ali pobudami ali kot posledica urbanizacije. V tem okviru bi bilo treba vzpostaviti pravična pravila igre tudi za mednarodno trgovino, da bi odražala naravne pogoje posameznih geografskih območij.

4.1.4 Obširno mednarodno sodelovanje je potrebno tudi pri ocenjevanju svetovnih trendov ter razlikovanju med njimi in občasnimi nihanji na posameznem trgu oziroma pri posamezni poljščini. Nevarne trende je treba preprečevati.

4.1.5 Z uporabo zanesljivih znanstvenih načel je treba ohraniti in povečati donos pridelkov, saj je obdelovalnih površin vse manj, po izračunih pa bo leta 2050 treba zagotoviti hrano za devetmilijardno svetovno prebivalstvo.

4.2 Blagovni in povezani finančni trgi

4.2.1 Kljub vrsti ukrepov za reguliranje finančnih trgov, ki jih je Evropska komisija sprožila v zadnjih letih, se investicijski tokovi na trgu proizvodov, predelanih iz primarnih proizvodov, še naprej znatno odmikajo od naloge kritja tveganj, za katero so bili zasnovani, in se usmerjajo v kratkoročne špekulativne operacije, ki povzročajo močna izkrivljanja cen in resno škodo najšibkejšim akterjem na trgu, zlasti potrošnikom ter malim in srednje velikim podjetjem.

4.2.2 Odbor potrjuje ugotovitve Komisije, da je potrebno boljše razumevanje interakcije med fizičnimi in finančnimi blagovnimi trgi. Podpiramo tudi priporočeno usmeritev k večji preglednosti in tudi odgovornosti tistih akterjev na trgu, ki bi kršili dogovorjena pravila. Treba je olajšati dostop posameznih akterjev na trgu, zlasti malih in srednjih podjetij, do finančnih sredstev, saj je to ključna prednostna naloga za nadaljnji razvoj in inovacije.

4.3 Evropska pobuda za surovine

4.3.1 Odbor pozdravlja to pobudo kot pomemben sestavni del strategije Evropa 2020. Odraža tudi vprašanje učinkovitosti virov, vendar bi bilo treba ti dve politiki uskladiti v največji možni meri ter v smeri čim višje dodane vrednosti za državljane EU.

4.3.2 Pojem nujnosti v pobudi za surovine pa zamegljuje potrebo po splošnejšem pregledu nabora ustreznih politik in njihovi podrobni oceni. Takšen celovit pristop bi omogočil ustrezno usklajenost politik in bi prinesel veliko večje sinergijske učinke.

4.3.3 Seznam nujno potrebnih surovin je po drugi strani dobro vodilo za prednostne naloge, ki bi jih morala novoustanovljena diplomatska služba EU opravljati v okviru diplomacije za surovine.

4.3.4 Seveda bi bilo treba seznam redno pregledovati v skladu z določenimi merili in ugotavljati, ali nujnost za navedene surovine še vedno velja. Dosledni podatki ter tehnično znanje in poznavanje trgov so v okviru pobude za surovine nesporno potrebni.

4.3.5 Pomanjkanje surovin nedvomno zahteva tudi redno preverjanje učinkovitosti virov. Po drugi strani so stalno rastoče cene najboljša motivacija za učinkovitost, ki je neločljiva sestavina vsakega trajnostnega poslovanja. K nenehnemu prizadevanju za najvišjo učinkovitost virov lahko pripomorejo standardi uspešnosti in ekološko oblikovanje.

4.3.6 Nevarnost vse večjega pomanjkanja surovin in naraščanja cen je treba analizirati na mikroekonomski ravni ter ugotoviti njen vpliv na konkurenčnost in na ohranjanje delovnih mest v ogroženih panogah.

4.3.7 Trgovinska strategija EU za surovine mora biti dovolj previdna in prožna. Ker se dejanska trgovina odvija na dvostranski ravni, kar večinoma pomeni na ravni posameznih držav članic, je še toliko težje doseči enotno trgovinsko politiko EU. Kot kaže, od STO ne gre pričakovati veliko, čeprav je v procesu vzpostavljanja verodostojnosti treba spoštovati medsebojno dogovorjena pravila.

4.3.8 Omejenost surovin po drugi strani spodbuja raziskave in razvoj ter inovacije, tako v smeri nenehnega izboljšanja učinkovitosti virov kot tudi ustrezne nadomestitve nekaterih surovin. Treba je omeniti, da so nekatere nujno potrebne surovine ključnega pomena za visoko učinkovite tehnologije, zato smo v nekakšnem začaranem krogu.

4.3.9 Komisija mora največje evropske proizvodne panoge zlasti prek evropskih tehnoloških platform vključiti v posebno pobudo za partnerstvo na področju surovin v okviru sporočila Komisije o vodilni pobudi „Unija inovacij“, ob upoštevanju, da so se standardi kakovosti pri nekaterih surovinah v zadnjih letih poslabšali. Obstaja zahteva po delovnih mestih za vse bolj usposobljeno delovno silo, da se uresniči velik inovacijski potencial proizvodnih procesov.

4.3.10 Odbor pozdravlja pobudo Komisije za razvoj smernic, kako medsebojno konkurenčne dejavnosti pridobivanja mineralov uskladiti z okoljevarstveno zakonodajo Natura 2000. To je bistvenega pomena za pravično, zdravo in trajnostno sosedstvo ter za zagotavljanje domače preskrbe s surovinami, ki mora biti eden izmed stebrov vseh politik na področju surovin.

4.3.11 EESO tudi opozarja na svoje mnenje o dostopu do sekundarnih surovin (1) in potrjuje sklepe in priporočila tega mnenja. Tu je treba omeniti priporočilo v zvezi s prožnostjo instrumentov, ki so potrebni za to, da se sekundarne surovine v največji možni meri zadržijo v EU.

4.3.12 Odbor pogreša tudi informacije o vplivu politike na področju surovin na zaposlovanje, zlasti o tem, kolikšen delež delovnih mest bi bil ogrožen, če cilji politike ne bi bili izpolnjeni.

4.4 Razpravljati bi bilo treba tudi o najslabših možnih scenarijih, na primer o kratkoročnem začasnem pomanjkanju ključnih nujno potrebnih surovin. Politika, ki bi bila namenjena blažitvi učinka za evropsko industrijo, bi lahko vključevala tudi odločitev o oblikovanju strateških rezerv izbranih surovin. O takšnih politikah so že razpravljale države zunaj Evrope (ZDA, Koreja in Japonska). Čeprav bi lahko imele nekaj negativnih vplivov na trge surovin, pa bi lahko pomagale premostiti določeno obdobje, ko posamezne surovine na trgu ne bi bile na voljo v ustreznih količinah.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do sekundarnih surovin (staro železo, reciklirani papir itd.), UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 1.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/82

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prispevku regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020

(COM(2010) 553 konč.)

2011/C 318/13

Poročevalec: g. CEDRONE

Evropska komisija je 20. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020

COM(2010) 553 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 114 glasovi za, 6 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja, da potrebuje EU pametno rast v okviru strategije Evropa 2020, da bi se soočil z današnjimi in prihodnjimi izzivi. Velik del EU nima samo težav zaradi počasne rasti ter pomanjkanja raziskav, razvoja in inovativnosti, ampak se srečuje tudi z drugimi problemi, kot so visoka stopnja brezposelnosti, zlasti med mladimi, socialni problemi, revščina in vključevanje, učenci, ki opustijo šolanje brez potrebnega znanja, da bi lahko dobili delo, demografski izzivi in proračunske omejitve.

1.2 Kohezijska politika je nastala z namenom braniti evropski model družbe, v kateri elemente svobodne konkurence in socialnega tržnega gospodarstva spremljajo cilji solidarnosti in spodbujanja posebnih prednostnih nalog gospodarskega, socialnega in teritorialnega razvoja, kot je opredeljeno v členu 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

1.3 Odbor se strinja, da je regionalna politika eden ključnih instrumentov za izvajanje strategije Evropa 2020, saj bo uspeh pri doseganju njenih ciljev, kot je ugotovil evropski komisar Johannes Hahn (1), v veliki meri odvisen od odločitev, ki jih bo treba sprejeti na lokalni in regionalni ravni.

1.4 EESO meni, da mora še naprej ostati eden najpomembnejših ciljev ekonomske in socialne kohezije – to je „pravilno“ sklicevanje, ki ga mora Komisija uporabiti, ko govori o pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (2) – spodbujanje skladnega razvoja celotne Unije, zlasti z zmanjševanjem razlik v stopnji razvitosti posameznih regij, tako da se jim v polni meri omogoči vključevanje v EU.

1.5 EESO pozitivno ocenjuje namero Komisije, da bo spodbujala „inovacije v vseh regijah,“ brez razprševanja sredstev in s „hkratnim zagotavljanjem medsebojnega dopolnjevanja podpore za inovacije, raziskave in razvoj […] na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni“, vendar meni, da morajo temu namenjena sredstva izvirati ne samo iz kohezijske politike, temveč tudi iz vseh drugih skladov.

1.6 Sporočilo Komisije o regionalni politiki, ki prispeva k pametni rasti, je treba šteti kot dopolnilo vodilne pobude Unija inovacij in kot poziv za začetek postopka za pospešitev vlaganja v inovativnost, ne da bi čakali na prihodnje finančno obdobje, v katerem bo strategija Evropa 2020 nedvomno ena od ključnih prednostnih nalog za kohezijske sklade (3).

1.7 EESO izraža zaskrbljenost zaradi razdrobitve kohezijske politike in njenega preusmerjanja od prvotnih ciljev, kot so bili potrjeni tudi z Lizbonsko pogodbo, tj. financiranja regionalnih neravnovesij s pomočjo sektorskih politik. Zagotoviti je treba, da bo ta pristop upošteval izzive, potrebe in možnosti – tj. izhodiščni položaj – vsake zadevne regije in države, ob tem pa preprečiti, da bi škodoval koheziji, ne le z gospodarskega, socialnega in ozemeljskega, temveč predvsem političnega in kulturnega vidika.

1.8 EESO meni, da je spodbujanje politike raziskav in inovativnosti, ki jo predlaga Komisija, poglavitnega pomena, da pa je treba ti vprašanji obravnavati z veliko mero pozornosti do teritorialnih posebnosti. Inovacija v proizvodnem procesu je lahko rezultat raziskovalne dejavnosti, ki jo lahko izvajajo druge osebe in na nekem drugem kraju kot tam, kjer se inovacija uporablja. Zato je treba pozornost nameniti tudi vprašanjem prenosljivosti in ponovljivosti inovativnih procesov in njihovega razširjanja na regionalni ravni. Pozitiven pa je poskus, da bi ustvarili sinergijo med kohezijsko politiko in drugimi politikami EU ter izboljšali uporabo Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).

1.9 EESO v skladu s sporočilom Komisije meni, da bi moralo uresničevanje cilja pametne rasti imeti lastno teritorialno strukturo, ki bi se opirala na posebne potrebe sektorjev, okrožij, grozdov ali makroregij, v povezavi z raziskovalnimi inštituti in univerzami, ki že obstajajo in/ali bi jih morali dodatno okrepiti, ter z lokalnimi podjetji ali komunikacijskimi omrežji, ki bi lahko omogočila umestitev in razvoj na območju, s spodbujanjem specializacije in regionalnega upravljanja.

1.10 EESO meni tudi, da bi morali o kohezijski politiki in strategiji Evropa 2020 razpravljati na posebnem zasedanju Evropskega sveta. Kohezijske politike kot strateške politike EU namreč ni mogoče degradirati v drugorazredno politiko; prav tako ni mogoče pričakovati, da bo ta politika sama lahko poganjala strategijo Evropa 2020.

1.11 Predlog, ki ga je sprožila Komisija, ne sme služiti temu, da bi obljubljali „ambiciozen“ cilj in razpršeno porazdelili nekaj sredstev EU tudi bogatim regijam, temveč je treba predlog izkoristiti za to, da se poišče skupna konvergenca regij, da bi s pomočjo skupnih kazalnikov odličnosti uveljavili evropski koncept kohezije odličnosti!

1.12 Poleg tega je treba nujno zagotoviti, da lahko vse države članice sodelujejo pri različnih programih EU, in spodbujati ustvarjanje sinergij med temi programi s poenostavitvijo postopkov in podiranjem zidov med različnimi generalnimi direktorati, torej med Komisijo kot celoto, državami članicami in regijami. Ob tem se je treba zavedati, da so uprave v službi državljanov, podjetij in skupnosti, ki jim je treba življenje poenostaviti, ne pa obratno.

1.13 EESO upravičeno predlaga širok pristop do inovativnosti, ki se ne omejuje le na tehnična ali tehnološka vprašanja. Vendar pa bi želel, da bi Komisija namenjala večjo pozornost praktičnim možnostim za različne udeležene strani, da uporabljajo programe za inovativnost. Mala in srednje velika podjetja, na primer, bi lahko imela korist od programov za inovativnost, vendar je med njimi le malo takih, ki imajo raziskovalce. Veliko malih in srednje velikih podjetij je sicer dejansko inovativnih, vendar ne izkoriščajo možnosti, ki so jim na voljo za pridobitev podpore iz programov EU, čeprav bi od nje imela veliko korist. Olajšati je treba dostop do tveganega kapitala; v zvezi s tem je treba okrepiti program JEREMIE, uporaba katerega pa ne bi smela postati obvezna. Države članice bi morale imeti možnost, da se svobodno odločajo, ali bodo uporabile donacije, posojila ali kombinacijo obojih, in da izberejo tematsko področje uporabe. Prav tako je treba sprožiti postopek poenostavitve na tem področju.

1.14 Eden od instrumentov v tej smeri so lahko nove oblike „učinkovitega partnerstva“ – PLATFORMA SOGLASJA – za spremljanje inovacijske strategije, z udeležbo in sodelovanjem vseh zadevnih strani, javnih in zasebnih, vključno z bankami, s preprostimi, jasnimi in učinkovitimi pravili, ki bi omogočala spremljanje projektov v celotnem času njihovega trajanja, ter določanje rokov, pristojnosti in morebitnih sankcij.

1.15 EESO meni tudi, da je treba povsem spremeniti sedanji pristop Komisije, ki jo bolj skrbijo formalni vidiki kot pa vsebina programov, in še posebej doseženi rezultati. Vendar so ti rezultati prednostni cilj, za katerega bi si morali prizadevati.

1.15.1 Potrebovali pa bi vzporedno in usklajeno, na teritorialnih analizah temelječo podporo obema nasprotnima poloma: to sta odpravljanje razlik in inovativnost.

1.16 EESO obžaluje znatne razlike, ki ne obstajajo le med regijami EU, ampak tudi znotraj posameznih držav članic. Te neenakosti se kažejo tudi na področju raziskav in razvoja ter inovativnosti, in poudarjajo potrebo po okrepitvi politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije do leta 2020.

1.17 EESO obenem ugotavlja, da se morajo države članice EU na svetovni ravni soočati tudi z vse močnejšo konkurenco novih industrijskih držav, ki imajo visoko rast na področju raziskav in razvoja ter inovativnosti, in ki so – zlasti na področjih visoke tehnologije – že v prednostnem položaju.

1.18 Zato EESO izraža zadovoljstvo, da Evropska komisija s pobudo Unija inovacij v okviru strategije Evropa 2020 in s svojim sporočilom o pametni rasti poudarja nekatere probleme in vključuje regionalno politiko. Če je namreč res, da prav decentralizirani ukrepi v veliki meri spodbujajo prenovo, slednja ni mogoča brez pomoči, ta pa mora biti – tako kot politike – enaka v vsej EU.

1.19 EESO se strinja, da je treba izkoristiti obstoječe razlike med regijami, to pa pomeni uvajanje povsem novih oblik sodelovanja z vsemi silami, ki so na voljo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

1.20 Po mnenju EESO je dejstvo, da so inovativna delovna mesta bolj v ospredju, v skladu s politiko za pametno rast in z razvojem strategij za pametno specializacijo (4). Odbor v svojem mnenju SC/034 o inovativnih delovnih mestih kot viru produktivnosti in kakovostnih zaposlitev poudarja, da so inovativna delovna mesta v jedru strategije Evropa 2020. Odbor priporoča, naj Komisija začne izvajati pilotni projekt o inovativnih delovnih mestih kot del vodilne pobude Unija inovacij.

1.21 Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija za prihodnje leto načrtuje večji raziskovalni program za javni sektor in socialne inovacije. EESO se strinja z uvedbo kazalnikov za inovacije v javnem sektorju, s pilotnimi projekti za evropske socialne inovacije za pomoč socialnim inovatorjem in s predlogi za socialne inovacije v programih v okviru Evropskega socialnega sklada. Poleg tega se strinja, da morajo biti vključene organizacije civilne družbe. Takšne pobude je mogoče obravnavati kot enega od načinov za pametno rast.

1.22 EESO podpira zamisel o razvoju strategij za pametno specializacijo, ki jih morajo regije in lokalne skupnosti razviti same, v skladu s svojimi posebnimi potrebami in ob upoštevanju svoje razvojne stopnje. Pametna rast v nekaterih regijah še vedno pomeni razvoj osnovne infrastrukture, kot so telekomunikacije, energija in čiščenje vode.

1.23 Regionalna politika, zlasti sredstva EU za regije, je bistvenega pomena za doseganje pametne rasti ter spodbujanje in pomoč nacionalnim in regionalnim vladam, da razvijejo strategije za pametno specializacijo, ki regijam pomagajo, da ugotovijo svoje najboljše plati.

1.24 Kot navaja Komisija v svojem sporočilu, zagotavlja osredotočanje virov na omejeno število dejavnosti bolj učinkovito in uspešno porabo finančnih sredstev in prispeva k povečanju ravni zasebnih naložb, pod pogojem, da prednostna področja dejavnosti in naložb določajo ustrezne lokalne oblasti skupaj s svojimi partnerji iz gospodarstva in civilne družbe.

1.25 Skratka, cilji strategije Evropa 2020 se ujemajo s cilji kohezijske politike. Kohezijska politika lahko s svojo edinstveno strukturo upravljanja na več ravneh ponudi spodbude in konkretno pomoč, da se zagotovi uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 na makroregionalni, medregionalni, regionalni in lokalni ravni. Vendar pa institucionalni okvir za njihovo izvajanje nima skupnih finančnih in pravnih elementov, ki bi se lahko z vzajemnim učinkovanjem spremenili v dejavnike povečanja učinkovitosti.

1.25.1 Zato bi kazalo uvesti okrepljeno sodelovanje, da bi spodbudili uresničevanje navedenih ciljev.

2. Priporočila

2.1 Opredelitve pojmov: obstaja veliko opredelitev inovacij. V načrtu Unija inovacij inovacije pomenijo spremembo, ki pospeši in izboljša način, kako snujemo, razvijamo, proizvajamo in dostopamo do novih izdelkov, industrijskih postopkov in storitev. Spremembe, ki ustvarjajo več delovnih mest, izboljšujejo življenje ljudi ter gradijo okolju prijaznejše in boljše družbe. Odbor podpira to opredelitev predvsem zato, ker zajema veliko političnih področij.

2.1.1 Opredelitev hkrati kaže, da je treba v inovativnost ter socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo vključiti veliko generalnih direktoratov Evropske komisije in da morajo biti vsa sredstva v EU sestavni del tega razvoja.

2.2 Združevanje sredstev: EESO meni, da se je treba za doseganje cilja regionalnih inovacij kot instrumenta „za sprostitev potenciala rasti EU“ obrniti tudi na druge vire EU, kot sta na primer skupna kmetijska politika – vsaj za naložbe v inovativnost in pametno rast v kmetijstvu – ter Evropski socialni sklad (ESS). Poleg tega je treba finančne instrumente EU usklajevati in doseči sinergijo z nacionalnimi in regionalnimi instrumenti; vse države članice morajo imeti možnost, da v polni meri izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo finančni instrumenti EU, in treba je sprožiti postopek poenostavitve na tem področju.

2.3 Določanje prednostnih nalog: EESO meni, da bi bilo primerno določiti vrste inovacij, pri čemer bi morali ohranjati regionalne oblike: izbirati programe, zadevne sektorje (npr. trajnostni razvoj, energijo, okolje, promet itd.) ter regije, ki jih je treba vključiti, ob upoštevanju njihovih izzivov, potreb in možnosti (tj. njihovega izhodiščnega položaja) ter njihove podjetniške kulture, razmer za raziskave in njihove sposobnosti za obnavljanje proizvodnih objektov ali spreminjanje proizvodnje. Treba je spodbujati povezave med makroregijami in opustiti politiko, ki sredstva deli med številna področja. Prednostne usmeritve je treba izbirati v dogovoru med javnimi organi, zasebnimi akterji in organizirano civilno družbo na različnih ravneh.

2.4 Znanje, komuniciranje in obveščanje: bistvenega pomena sta razširjanje in izmenjava pozitivnih izkušenj med sektorji in zadevnimi območji, zato je potrebna ustrezna strategija komuniciranja in obveščanja, ki jo je treba predvideti neposredno v programih Komisije.

2.5 Usposabljanje: to je še en instrument temeljnega pomena, ki ga je treba uporabiti za doseganje ciljev, ki si jih Komisija zastavlja v tem sporočilu. Zelo koristno bi bilo – zlasti za mlade – spodbujati razširjanje kulture inovativnosti. Poleg tega EESO meni, da bi ta cilj, če bi ga uresničevali, spodbujal porabo sredstev ter zmanjšal zaostala plačila in preprečil tratenje, da bi tako pri uporabi sredstev dosegli oblike odličnosti in prispevali k upravljanju ozemlja.

2.6 Krepitev partnerstva: EESO meni, da je treba namenjati prednost programom in projektom, ki so jih pripravila neposredno združenja malih in srednje velikih podjetij ali že obstoječa raziskovalna središča, skupaj s predstavniki delavcev in civilne družbe ter s sodelovanjem lokalnih oblasti. Partnerstvo kot način, ki se izvaja na vseh ravneh, je zelo pomembna dodana vrednost, zato bi bilo treba namenjati prednost projektom, pripravljenim v okviru tega postopka. Prav tako bi bilo v veliko pomoč lokalnemu ali regionalnemu upravljanju.

2.7 Ocenjevanje rezultatov: to mora biti imperativ, ki ga mora Komisija podpreti brez zadržkov. Za ocenjevanje je treba pripraviti skupne parametre in sisteme za oceno rezultatov, tako za inovacije kot za raziskave. Ocenjevanje mora biti eden od prednostnih ciljev Komisije in EU. Za regije ali območja, ki rezultatov ne dosegajo ali pa ne porabijo predvidenih sredstev, je treba predvideti alternativne oblike posegov držav in/ali Komisije, ki naj bi usmerjala ta proces.

2.8 Spodbujanje sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, tudi s sistemom kombiniranega financiranja programov, ki so posebnega pomena ali posebej zanimivi, tako na področju raziskave kot na področju inovacij.

2.9 Spodbujanje držav članic, da skupaj s Komisijo in EU delujejo odločneje; ne smejo se odpovedati svoji vlogi zaradi že večkrat omenjenih razlogov. Prednost je treba namenjati medregionalnim projektom, ki imajo evropsko logiko in evropski okvir, Komisija pa mora ponovno prevzeti vodilno vlogo tudi v procesu priprave, izvajanja in še zlasti ocenjevanja rezultatov.

2.10 Pospeševanje podpore in svetovanja: EESO meni, da morajo imeti mala in srednje velika podjetja ter zlasti mikropodjetja, ki nimajo lastnih raziskovalcev in strokovnjakov, možnost preprostega dostopa do učinkovitih in prilagojenih storitev podpore in svetovanja, da bi tako zapolnila to vrzel. EESO zato zahteva politiko v podporo dejavnostim posredniških organizacij, da bi podprli njihove podporne in svetovalne storitve, zlasti s pogodbami za regionalne cilje in financiranjem svetovalskih mest za inovativnost v teh posredniških organizacijah.

2.11 Jasnejše obveščanje: EESO meni, da je treba obveščanje poenostaviti in poskrbeti, da bo posredovanje zastavljenih ciljev jasnejše. Pristop bi bilo treba preusmeriti v obratno smer, zbirati predloge od spodaj, saj mora denar slediti idejam in ne nasprotno.

2.12 Poenostavitev – Poenostavitev na vseh ravneh je predhodni cilj. Vedno in v vsakem primeru je treba uresničevati strategijo poenostavitve, da bi skrajšali roke in zmanjšali stroške, ustvarili enoten obrazec in se ravnali po načelu „samo enkrat“; prav tako bi morali pospešiti plačila in olajšati izplačevanje predujmov za podjetja, zlasti za mala in srednje velika podjetja; in končno bi morali uskladiti finančna pravila in opravljati eno samo računovodsko revizijo, veljavno za vse ravni.

3. Pregled proračuna EU, kohezija in pametna rast

3.1 Komisija v svojem sporočilu o pregledu proračuna namenja dolgo poglavje kohezijski politiki in veliko manj, na primer, skupni kmetijski politiki, ki pa še vedno predstavlja 43 % izdatkov EU. Poglavje o koheziji se imenuje „vključujoča rast“. Naslov je pomenljiv, ampak treba ga je uporabiti v praksi.

3.2 Že naslovi povejo precej: a) Kohezijska politika in strategija Evropa 2020, b) Večja skoncentriranost in usklajenost, c) Skupni strateški okvir, d) Pogodba o razvojnem in naložbenem partnerstvu, e) Izboljšanje kakovosti porabe. Razen slednjega, ki je pomemben cilj, bi morali biti drugi že uresničeni.

3.3 EESO pozdravlja prizadevanja in predloge Komisije, katerih cilj je ustvariti sinergije med kohezijsko politiko ter drugimi politikami EU in držav članic, vključno z nekaterimi prednostnimi nalogami, zajetimi v strategiji Evropa 2020. Meni pa, da je treba za uresničitev ciljev „pametne rasti“ uporabiti vse vire.

3.4 Pregled proračuna bi moral biti priložnost, da bi povezali kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko in strategijo Evropa 2020, ob upoštevanju pakta stabilnosti, ki je v postopku pregleda, in sicer z namenom, da bi ponovno pretehtali in prilagodili proračune EU in držav območja eura (izobraževanja in raziskav npr. ne bi smeli obravnavati kot tekoče izdatke).

3.5 Pomoč malim in srednje velikim podjetjem je prednostno vprašanje za uspeh tega predloga. To je treba storiti s poenostavitvijo in olajšanjem financiranja, tudi z zavarovanjem tveganj za odobritev posojila – v skladu z načeli, uveljavljenimi pri pregledu Akta za mala podjetja (Small Business Act, SBA) – ali za neposredno financiranje inovacij s politiko podpore in spremljanja. To je mogoče olajšati tudi z okrepitvijo in uporabo združenj malih in srednje velikih podjetij ter mikropodjetij. Države članice bi morale imeti možnost, da se – na ustrezni ravni – svobodno odločajo, ali bodo uporabile subvencije, posojila ali kombinacijo obojih.

4. Ugotovitve

4.1 EESO pozitivno ocenjuje ukrepe, ki bi jim morala izvesti Komisija za spodbujanje doseganja ciljev, zlasti kar zadeva analizo in obveščanje o doseženih rezultatih ter zagotavljanje tveganega kapitala in jamstev za mala in srednje velika podjetja, ki sodelujejo pri inovacijah, z zagotavljanjem financiranja, prilagojenega realnosti malih in srednje velikih ter mikro podjetij.

4.2 Pet področij pametne specializacije, ki jih navaja sporočilo Komisije, se zdi dokaj splošnih, sodijo med referenčne sektorje in področja, ki se med seboj zelo razlikujejo; niso prirejena posebnim značilnostim regij, ne upoštevajo možnih sinergij, ki bi izhajale iz ukrepov za spodbujanje inovativnosti na drugih področjih delovanja EU (konkurenca, kmetijstvo, notranji trg, okolje in energija, izobraževanje itd.) ali v drugih programih EU; tako na primer ni nobene omembe socialne ekonomije. Tudi vključevanje socialnih partnerjev ali drugih udeleženih strani iz organizirane civilne družbe v opredeljevanje in izvajanje politik v zvezi s pametno specializacijo ni predvideno.

4.3 Nikjer ni omenjeno, da je pobudo EU za inovativnost treba uskladiti s politikami držav članic na področju inovativnosti. Države članice imajo seveda na voljo več sredstev ter so že pripravile in začele izvajati raziskovalne programe in posege na področjih, na katerih je treba okrepiti dejavnosti raziskav in razvoja. Ker se pripravlja le malo ocen o razlogih, ki so preprečili uporabo sredstev ali pa je niso dopuščali, je to vprašanje med vsemi najresnejše. Ob tem pa je znano, da EU ne skopari z analizami!

4.4 Komisija se izdatno ukvarja z regijami, ki imajo korist od najboljših razmer; na primer, ko piše, da so nekatere regije udeležene v konkurenci na svetovni ravni, medtem ko se druge še vedno borijo, da bi dosegle to raven. To pa ne pomeni, da nekatere regije povsem zaostajajo. Da bi zapolnili to vrzel, je treba regionalno politiko organizirati tako, da bo njen glavni namen vse bolj razvoj šibkejših regij, kar je navsezadnje cilj kohezijske politike kot celote.

4.5 Vendar pa EESO izraža zaskrbljenost, da se razlike med revnimi in bogatimi regijami v EU nenehno povečujejo in da so gospodarsko najšibkejše države najmanj razvite tudi na področjih raziskav, razvoja in inovativnosti. Ob tem ugotavlja, da je – kot je razvidno iz novih kazalnikov – prav v raziskavah in razvoju največji potencial za rast manj razvitih držav in regij.

4.6 V zvezi s tem je primerno, da Evropska komisija sodeluje z različnimi državami članicami pri razširjanju politike raziskav, razvoja in inovativnosti, da bi tako preprečili, da bi bogate regije držav članic monopolizirale vire, kar bi zatem izkrivilo razdelitev na nacionalni ravni.

4.7 Sporočilo utira pot za boljšo uporabo različnih tehničnih orodij raziskav v podporo inovativnosti: posojil z nižjo obrestno mero, posojilnih jamstev in tveganega kapitala. Tudi EIB je med institucijami, ki bi morale prejeti dodatna sredstva, namenjena zlasti v korist malih in srednje velikih podjetij.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) To je komisar povedal januarja, ko je najavil objavo sporočila o regionalni politiki, ki prispeva k trajnostni rasti v strategiji Evropa 2020, kar je prav tako treba šteti kot „pametno“ ali „inteligentno“ rast.

(2) COM(2010) 553 konč.

(3) Prav tam.

(4) Nekatera nedavno objavljena poročila na Danskem kažejo, da so bolnišnice kljub krčenju sredstev in števila zaposlenih povečale svojo učinkovitost – več operacij – in da so obenem zaposleni bolj zadovoljni s svojim delovnim mestom. Način dela je bil spremenjen, postransko delo zdravnikov v nekaterih primerih prepovedano in nega bolnikov izboljšana. Poročila kažejo, da so pacienti tudi bolj zadovoljni (sklepna ugotovitev pa ni ta, da je treba samo krčiti sredstva, temveč da je treba spremeniti tudi način in organizacijo dela).

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/87

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV

(COM(2010) 695 konč.)

2011/C 318/14

Poročevalka: ga. MADER

Evropska komisija je 1. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV

COM(2010) 695 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija (seja z dne 14. julija 2011) s 161 glasovi za in 10 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor brez pridržka podpira pobudo Komisije za razmislek o možnosti splošnega pregleda sistema DDV, davka, ki je bil ob uvedbi leta 1967 opredeljen kot začasen in ki je deležen številnih kritik. Zelena knjiga je šele začetek postopka, za katerega napovedujejo, da bo dolg, težaven in zapleten: njegov uspeh bo dokaz resnične volje držav članic, da bi opredelile „preprostejši, trdnejši, učinkovitejši“ sistem.

1.2 Sedanji sistem je skozi čas doživel številne spremembe: Komisija je predlagala izboljšave za večjo učinkovitost in skladnost sistema z načeli enotnega trga. Države članice so sprejele več ukrepov glede organizacije, sodelovanja med upravami, avtomatizacije. Drugi ukrepi so bili večinoma upravnega in organizacijskega značaja. Svet je kljub temu doslej zavračal predloge o reformi celotnega sistema.

1.3 Odbor soglaša z izjavo Komisije, po kateri bi splošen sistem DDV moral zmanjšati operativne stroške za uporabnike, upravne stroške za uprave in poskuse goljufije, ki pomenijo breme za javne finance. Poleg tega je treba tudi upoštevati potrebe podjetnikov, ki navsezadnje morajo odvajati davek in ki so tako kot potrošniki kaznovani zaradi neučinkovitega davčnega sistema. Kot je Odbor zapisal že v preteklosti, je treba pozornost posvečati tudi sistemu DDV za finančne storitve; (1) in če bo uveden nov davek v finančnem sektorju, ki bi temeljil na denarnih tokovih ali podobnih dejavnikih, bi morala Komisija nedvomno oceniti koristi oblikovanja tega davka v okviru DDV. (2)

1.4 Zlasti občutljiv problem pri tem je obravnava čezmejnih operacij. Razumsko gledano bi način pobiranja davka v državi članici porekla moral biti enak, kot velja za notranjo trgovino; zaradi težav s poravnavami med državami članicami je Svet izbral najpreprostejšo rešitev pobiranja davka v namembni državi članici, z nekaj izjemami, ki se večinoma nanašajo na storitve. Komisija zdaj predlaga alternativne rešitve, vendar se zaveda, da bo težko najti idealno rešitev.

1.4.1 Odbor meni, da se je v vsakem primeru treba izogniti korenitim spremembam in da je potrebna politika majhnih korakov; rešitev, ki bo temeljila na splošni obdavčitvi v namembni državi članici, vendar bo ohranila načela sedanjega sistema, bi bila verjetno najboljša. Hkrati bo treba posplošiti uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti, ki bi bil najprej izbiren, zatem pa splošen in obvezen. Zaradi upravne poenostavitve je treba podjetjem pri tem v vsakem primeru zagotoviti ureditev „vse na enem mestu“.

1.5 Cilj zelene knjige je zbrati komentarje in predloge vseh zainteresiranih strani, ki bodo koristili pri oblikovanju predlogov Komisije. Zato je v dokumentu zastavljenih 33 vprašanj, na katere Odbor odgovarja in jih ni mogoče povzeti. Za podrobnosti glej točko 5 tega dokumenta.

2. Uvod

2.1 Že mnoga leta je izboljševanje sistema DDV ena od prednostnih nalog davčne politike Komisije. Ta davek, ki ga je leta 1967 EU sprejela kot skupni sistem obdavčitve za vse države članice, je pomemben del (več kot 20 %) njihovih prihodkov. Poleg tega del pobranega DDV priteka v proračun EU, zato si med drugim Komisija želi zaščititi svoje interese, tako da zagotovi čim bolj učinkovito uporabo davka.

2.2 Sistem DDV je pomemben za prihodke držav članic, vendar še zdaleč ni zadovoljiv in je deležen številnih kritik držav članic in drugih udeleženih strani, zlasti podjetij in potrošnikov. Komisija že dolgo skuša to upoštevati in predložiti predloge za izboljšanje, s katerimi naj bi dosegli večjo učinkovitost in skladnost sistema s predpisi in načeli enotnega trga; treba je dodati, da so njena prizadevanja pogosto naletela na bolj ali manj odkrito nasprotovanje držav članic.

2.3 Odkrito in brez obotavljanja je treba povedati, da je na davčnem področju pripravljenost za evropsko kohezijo omejena in se srečuje s potrebo vsake države članice, da zaščiti svoja finančna sredstva; ko država članica meni, da bi nekateri predpisi utegnili prizadeti njihove interese ali da bi lahko povzročili povečanje stroškov in upravnih postopkov, bolj ali manj odkrito in pogosto nepregledno izrazi svoje nestrinjanje.

2.4 S tem je mogoče pojasniti neuspehe hvalevrednih prizadevanj Komisije čez leta, seveda pa gre to na škodo skupne evropske politike. Kljub temu so bili ob upravnem in pravosodnem sodelovanju doseženi veliki uspehi na področju racionalizacije in informatizacije postopkov ter zmanjševanja stroškov za uprave in davkoplačevalce.

2.5 Komisija pozna probleme in ovire, vendar se vrača k cilju, ki ga je vedno zasledovala – prenoviti sistem v celoti, da bi bil skladnejši z načeli enotnega trga in bi upošteval interese vseh zainteresiranih strani. Zelena knjiga ob spoštovanju predpisov zastavlja vrsto vprašanj o različnih vidikih sistema DDV; odgovori nanje bodo osnova predlogov za nov „enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši“ sistem; EESO s tem mnenjem daje prispevek socialno-ekonomskih krogov, ki jih zastopa.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Komisija upravičeno ugotavlja, da je kriza vplivala na javne finance, zlasti zaradi večjega pomena neposrednega obdavčenja v primerjavi s posrednim obdavčenjem: delež DDV pri celotnih prihodkih, ki trenutno znaša okoli 22 %, se povečuje. To je dosežek politike, ki je nasploh usmerjena v izboljševanje konkurenčnosti z zmanjševanjem obdavčitve dela in podjetij. EESO ugotavlja, da je to sicer pozitiven znak, vendar ne sme voditi v povišanje stopenj DDV v okvirni direktivi, saj bi to med drugim povzročilo dodatno breme, ki ga delavci in potrošniki ne bi mogli nositi.

3.2 Izboljšanje mehanizma zahteva vzpostavitev celovitega sistema DDV, ki bi po mnenju Komisije moral omejiti operativne stroške za uporabnike, upravno obremenitev za upravo in poskuse goljufij. Pri tej zadnji točki se Odbor pridružuje zaskrbljenosti, ki jo izraža Komisija; v svojih mnenjih je večkrat opozoril, da se med vsemi davki v EU najbolj izogiba plačevanju DDV in da je izogibanje pomemben vir financiranja organiziranega kriminala in terorizma. Medsebojno odvisni pojavi izogibanja, kriminalna dejanja in pranja denarja, ki je s tem povezano, so glavna grožnja za družbo na svetovni ravni. Odbor poudarja, da je nove predpise treba preučiti z vidika njihove „nepropustnosti“ za napade goljufov.

3.3 Zelena knjiga ne obide vidikov, ki se nanašajo na podjetja: upravljanje in administracija DDV (Odbor dodaja še primere spora) za podjetja pomenita tako velik del upravnih stroškov, da se velik del MSP ne odloči za vstop na mednarodni trg. Odbor znova opozarja na to, da mora upravljanje DDV postati prožnejše, preprostejše in manj obremenjujoče: posledice namreč nosijo končni uporabniki – potrošniki.

3.4 Glede še drugega pomembnega vprašanja, možnosti uvedbe enotne davčne stopnje, ki velja za „idealen davek na potrošnjo“, Odbor soglaša s Komisijo, da je skoraj nemogoče doseči ta cilj, in jo močno podpira pri poskusih zmanjšanja ali odprave preveč številnih izvzetij, izjem, nižjih ali preferencialnih stopenj – davčnih olajšav, ki za 45 % zmanjšajo prihodke v primerjavi s tistim, kar bi bilo teoretično mogoče pobrati, če bi uporabili običajno stopnjo. Treba bo najti razumno ravnovesje med proračunskimi potrebami ter socialnimi in gospodarskimi razlogi, na katerih temeljijo te olajšave, zlasti na področju lokalnih storitev ali storitev, ki zahtevajo veliko delovne sile.

3.5 EESO je v svojem mnenju o obdavčitvi finančnega sektorja (ECO/284 – CESE 991/2011) že poudaril, da je treba razmisliti o obravnavi finančnega sektorja v okviru DDV.

4. Obračunavanje DDV pri čezmejnih transakcijah na enotnem trgu

4.1 Ko so države članice leta 1967 uvedle sistem DDV, ki temelji na obdavčenju v namembni državi, je ta veljal za „začasnega“; dokončna ureditev predvideva obdavčenje v državi porekla. Po 44. letih „začasna“ ureditev še vedno velja. Razumsko gledano bi način pobiranja davka v državi članici porekla moral biti enak, kot velja za notranjo trgovino, razen pri poravnavanju razlike, ki pripada namembni državi članici. Problemi, ki so bili že na začetku in delno še vedno obstajajo, so Svet napeljali k izbiri najpreprostejše rešitve, pobiranju davka v namembni državi članici. Ta pristop se še vedno uporablja, vendar z velikimi izjemami, ki se nanašajo predvsem na čezmejne telematske storitve.

4.2 Komisija je v preteklosti dvakrat poskušala doseči soglasje Sveta za poenotenje sistema DDV, ki bi temeljil na načelu pobiranja davka v državi porekla, vendar so se njeni poskusi zaradi resnih težav pri uporabi izjalovili. Komisija je leta 2007 preučila sistem obdavčevanja po načelu porekla s 15-odstotno osnovo, kar bi namembni državi članici puščalo možnost, da bi glede na primer pobrala ali vrnila premalo ali preveč plačan DDV v primerjavi z lastno stopnjo. Svet tega predloga ni sprejel.

4.3 Odbor priznava, da je problem zapleten ter da je glede na različne ravni obdavčitve in še obstoječe razlike med upravnimi postopki kljub prizadevanjem Komisije za uskladitev težko najti popolno rešitev. Vendar pa ni mogoče pustiti ob strani napredka pri obdavčevanju storitev, (3) izboljševanju sistemov pobiranja davka, (4) upravnem sodelovanju in konceptu „vse na enem mestu“, (5) dobrem upravljanju in boju proti goljufijam, (6) ki je že dosežen ali pa ki se mu približujemo.

4.4 Zelena knjiga gre v pravo smer, ko skuša pridobiti koristne informacije, s pomočjo katerih bi bilo mogoče predlagati izboljšave; glede na izkušnje iz preteklosti in sedanji položaj se Odbor zavzema za politiko malih korakov in ne radikalnih rešitev. Zato meni, da je rešitev, navedena v točki 4.2 dokumenta Komisije, ki posplošuje pobiranje davka v namembni državi članici in ohranja načela sedanjega sistema (točka 4.2.1) s postopno, najprej neobvezno, zatem pa obvezno uvedbo mehanizma obrnjene davčne obveznosti (4.2.2), najboljša. Ob uvedbi koncepta „vse na enem mestu“ je treba hkrati skrbeti za to, da podjetja čezmejne davčne obveznosti lahko poravnajo s čim manj birokratskimi stroški.

5. Odgovori na vprašanja

5.1 Sedanja ureditev DDV za trgovino znotraj EU (vprašanje št. 1): sedanja ureditev ni popolna, dopušča več pomanjkljivosti, zlasti zaradi številnih olajšav, izjem, izvzetij itd., ki so mogoče za države članice. Vendar pa se uporablja že predolgo, da bi jo bilo mogoče v razumni meri korenito spremeniti; radikalen preobrat bi imel uničujoče posledice. Bolje se je usmeriti v izvajanje načel dobrega upravljanja, ki jih je Komisija večkrat omenila in ki ga je Odbor podprl v svojih mnenjih; povzeti so v dokumentu, objavljenem ob zeleni knjigi. (7) Glavnih ovir za povečanje prednosti ne gre iskati v načelih, marveč v pomanjkljivem izvajanju in upiranju spremembam v upravah držav članic.

5.2 DDV in javni organi (vprašanje št. 3): načeloma se izjeme odobrijo javnim organom, ki opravljajo dejavnosti, pri katerih so konkurenca zasebnim izvajalcem (npr. promet, zdravstvena oskrba) in jih je mogoče upravičiti s tipično socialnim namenom. Vendar pa je treba priznati, da zasebni izvajalec storitev pogosto dopolnjuje neustrezne ali pomanjkljive storitve javnega izvajalca. Brez dvoma prihaja do izkrivljanja konkurence, ki se pogosto skuša ublažiti z novimi oblikami sodelovanja. Vsekakor ima potrošnik možnost odločitve, da plača manj za javne storitve ali pa več za zasebne storitve. Razen primerov, ko ni mogoče uporabiti ene ali druge vrste storitev (na primer ko gre za prevozna sredstva), uporabniki odločitev sprejmejo predvsem na podlagi presoje kakovosti.

5.2.1 Pravična rešitev, ki bi bila prijazna do potrošnikov, bi bila po mnenju Odbora v ohranitvi izjem za javne storitve in v njihovi razširitvi na zasebni sektor, kadar ta zagotavlja nujno potrebne storitve, ki jih javni ne ponuja. Zelo dobro se zavedamo težav pri uporabi tega načela; vendar pa po drugi strani ni sprejemljivo, da bi potrošniki iz prikrajšanih območij morali za storitve plačevati več, ne da bi sploh imeli možnost izbire. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na zasebnem trgu, bi izjema vsekakor morala biti omejena na naloge javnega pomena. (8)

5.3 Oprostitve DDV (vprašanje št. 6): nobenega razloga ni, da bi ohranili oprostitve, dodeljene državam članicam pred 1. januarjem 1978, zato jih je treba opustiti: glede na to, da so to privilegiji, ki so jih države članice pridobile med pogajanji ob ustanovitvi EU ali malo zatem, so danes nedopusten odklon od načel enotnega trga. Enako velja za nove države članice, ki oprostitve lahko opustijo postopno, vzporedno z izboljšanjem življenjske ravni, tako da določijo pregledna merila za presojo.

5.3.1 Težje in bolj večplastno je vprašanje glede oprostitev za nekatere dejavnosti javnega pomena ali druge dejavnosti. Tako ene kot druge so odvisne od političnih smernic in gospodarske politike držav članic; čeprav so odklon od načel enotnega trga, jih je mogoče uporabiti kot instrument pomoči za posamezne nacionalne politike rasti in zaposlovanja. Vsekakor bi prihodnja politika dobrega upravljanja smela tovrstne oprostitve dovoljevati le kot izjemne in začasne ukrepe. Kot je Odbor zapisal že v mnenju o sistemu DDV za finančne storitve, (9) si želi natančnejši zakonodajni pristop, da se odstranijo preostale težave pri razlagi in nerešeni problemi. Glede morebitne uvedbe davka na finančne transakcije (10) pa meni, da bi morala Komisija oceniti koristi oblikovanja tega davka v okviru DDV, da bi zagotovila upravno enostavnejši postopek za ta sektor in zmanjšala breme zaradi nepobranega DDV.

5.3.2 Poseben primer so oprostitve, ki so v nekaterih državah odobrene MSP in bi jih bilo treba ukiniti. Dobro je znano, da je obseg izogibanja plačilu DDV v vseh državah velik; „zakonita utaja“ v sosednjih državah tako na čezmejni ravni le še krepi uporabo storitev in nakup izdelkov v teh državah. Države brez oprostitve so tako dvojno prizadete – zaradi oslabitve v boju zoper nezakonito izogibanje plačilu in izkrivljanja konkurence, kar škodi MSP, ki spoštujejo pravila.

5.4 Obdavčitev prevoza potnikov (vprašanje št. 7): odgovor je že dan odgovoru na vprašanje št. 3 (glej točko 5.2); veljati bi moral za vse vrste prometa, tudi letalskega (in, kot se zdi, tudi že velja).

5.5 Težave pri pravici do odbitka (vprašanje št. 9): odbijanje DDV je eden glavnih problemov za podjetja – je zapleten, v več primerih ga je težko izvajati, je pa tudi vir nesoglasij, sporov in denarnih kazni. Poleg tega temelji na krivičnem načelu, ki ga Komisija sama omenja: pravica do odbitka (vendar tudi dolžnost plačevanja DDV) nastane ob dobavi blaga ali izvedeni storitvi, ne glede na to, ali je stranka plačala ali ne. To lahko po mnenju Komisije ugodno vpliva na denarni tok podjetij, ki zamujajo s plačili, vendar je to mogoče tudi jemati kot zanesljivo pobiranje davkov za nacionalne finančne organe, ki ga prodajalec ali dobavitelj že vnaprej izvede in zanj jamči, celo v primeru plačilne nesposobnosti stranke. (11)

5.5.1 Še drug pomemben problem se zastavlja pri odbitku DDV z izravnavo v primerih, ko je davčni zavezanec upravičen do povračila: v nekaterih državah članicah se povračilo izvede z veliko zamudo, ki prinaša veliko škodo za podjetja in jih včasih tudi privede do stečaja. Države članice ugovarjajo, da sistem nadomestil vsebuje tveganje goljufije, kar drži, vendar morajo same uvesti hiter nadzor; posledice njihove neučinkovitosti plačujejo podjetja.

5.5.2 Odbor soglaša s Komisijo glede razmisleka, ki jo navaja k temu, da bi sistem plačane realizacije v trgovini znotraj EU predvsem z vidika denarnega toka podjetij obravnavala kot možno, pravično in nevtralno rešitev. Vendar pa je ta rešitev v trgovini znotraj EU mogoča le z vzpostavitvijo sistema nadomestil, ki bi se izvajal na podlagi mehanizma „vse na enem mestu“, ki ga je Komisija predlagala v sprejetje, vendar je naletel na več ovir pri izvajanju.

5.6 Sedanji predpisi o DDV za mednarodne storitve (vprašanje št. 11): pomen mednarodnih storitev, zlasti storitev, ki se opravljajo elektronsko, upravičuje sprejetje posebnih predpisov za te storitve, vendar pa je zaradi njihovega nematerialnega značaja težko nadzirati, kako dobavitelji uporabljajo DDV, zlasti ko gre za blago za posameznike (programska oprema, glasba itd.). Tovrsten nadzor ni mogoč, kadar dobavitelji prebivajo v državah zunaj EU; OECD in Komisija to vprašanje preučujeta, vendar se rešitev ne zdi lahka in tudi ne primerna za bližnjo prihodnost.

5.6.1 Glavni problem je veliko izkrivljanje konkurence na področju storitev znotraj EU v primerjavi s storitvami zunaj EU; za vzpostavitev reda razen mednarodnih sporazumov o sodelovanju med davčnimi organi ni veliko učinkovitih sredstev. Odbor vsekakor nasprotuje sprejetju ukrepov, kakršne je sprejela Kanada, ki vključujejo pobiranje davka od potrošnikov in tudi nadzor nad njihovimi spletnimi plačili. To ne pomeni le nevšečnosti za potrošnike, saj morajo pri vsakem nakupu plačati DDV, marveč je takšen nadzor tudi nesprejemljiv vdor v zasebnost državljanov.

5.7 Zakonodaja Unije na področju DDV (vprašanje št. 13): člen 113 Pogodbe Svetu daje vsa pooblastila glede usklajevanja zakonodaje na področju DDV; tako torej ni nobene omejitve glede izbire instrumenta, ki je lahko tako direktiva kot uredba. Glede na izkušnje in nagnjenost držav članic k razlaganju določb v skladu z lastnimi stališči je brez dvoma bolje, da se je Svet odločil za uredbo. Vendar pa bi bilo realistično gledano določbe, ki so predmet te uredbe, treba omejiti na nekaj temeljnih načel: področje uporabe, opredelitev davčnih zavezancev, izvzetja, sodelovanje med upravami, boj proti goljufiji. Toda bolj ko bodo določbe podrobne, večje bodo tudi težave pri doseganju soglasja v Svetu in bodo spet potrebne izvedbene direktive.

5.7.1 Izvedbeni predpisi (vprašanje št. 14): rešitev, po kateri je Komisiji dovoljeno sprejeti odločitve glede izvajanja, bi bila dobrodošla, vendar Svet že leta 1997 ni dal soglasja k temu. Treba je preučiti, ali je to soglasje možno dati z večinsko odločitvijo: pravilo o soglasju (pristojnost Sveta) bi bilo s prenosom pristojnosti na Komisijo težko zaobiti. Pozitivna odločitev bi bila dobrodošla, vendar Odbor izraža bojazen, da je nerealistična.

5.7.2 Smernice o novi zakonodaji (vprašanje št. 15): objava smernic Komisije bi bila koristna za države članice, ki bi jih bile pripravljene upoštevati. Težave bi lahko izvirale iz dejstva, da niso zavezujoče: davčni zavezanci ali celo uprave bi lahko sprožili sodne postopke, ko bi se sklicevali na neizvajanje ali slabo izvajanje smernic brez pravne vrednosti. Tako bi bila presoja o utemeljenosti pritožb, ki bi se sklicevale na smernice, katerih veljavnost bi bila postavljena pod vprašanj, v vsakem primeru posebej prepuščena sodiščem.

5.7.3 Izboljšanje zakonodajnega postopka (vprašanje št. 16): kar zadeva izboljšanje zakonodajnega postopka, bi bilo bolje kot o ukrepih govoriti o spremembi pristopa in metode. V začetnih fazah je pristop Komisije pregleden in odprt, zajema pa predhodna posvetovanja z državami članicami, sklic posvetovalnih odborov, zelene knjige, stike z zainteresiranimi stranmi. To velja za začetek, kasneje pa postopki v Svetu postanejo manj pregledni in odprti za pobude za dialog, ki prihajajo od zunaj.

5.7.4 V končnih fazah bi na nacionalni ravni izboljšave lahko zajemale pospešitev zakonodajnega postopka sprejemanja direktiv in izvedbenih predpisov; zlasti ti pogosto niso dovolj jasni in natančni, kar operaterjem in včasih celo upravam otežuje spoštovanje predpisov. Na evropski ravni bo treba določiti razumen časovni rok med skrajnim datumom za prenos direktive v države članice in uveljavitev novih ukrepov.

5.8 Odstopanja, odobrena državam članicam (vprašanje št. 17): že zgolj pogled na seznam, na katerem je okoli sto odstopanj, kaže, da države članice, nekatere med njimi pa še posebej, nesorazmerno posegajo po odstopanjih, pa tudi po podaljšanjih njihove veljavnosti. Komisija upravičeno poudarja, da ta različnost povzroča zmedo, dodatne stroške, izkrivljanje konkurence, pogosto pa pomeni tudi pomoč pri goljufiji; zahteva več pristojnosti za hitrejše in ustreznejše dodeljevanje odstopanj. Odbor s tem soglaša, hkrati pa meni, da bi bilo treba opraviti celovit pregled, ki bi zagotovil, da so nekatera obstoječa odstopanja še vedno upravičena.

5.8.1 Postopek za odobritev posameznih odstopanj (vprašanje št. 18): sedanji postopek je počasen in zahteva po dodelitvi ustreznih pristojnosti, da bi se tako postopek pospešil, je upravičena; hkrati Odbor zahteva strožja merila, pa tudi, da bi se seznam odstopanj redno posodabljal in da bi bil do njega mogoč lahek in hiter dostop.

5.9 Sedanja struktura stopenj DDV (vprašanje št. 19): zagotovo sedanja struktura stopenj pomeni odklon od načel enotnega trga; treba pa je določiti, ali in v kolikšni meri so razlike v stopnjah nova metoda prilagajanja na posebne situacije na nekaterih področjih dejavnosti. Kar zadeva različne stopnje, ki veljajo za podobne proizvode, zlasti spletne storitve, v primerjavi s proizvodi in storitvami s podobno vsebino, Odbor ugotavlja, da običajno potrošnik izkoristi nižje cene. Pri proizvodih se stroški poštnine do neke mere izravnajo s stroški klasične trgovine, kar pomeni da bi DDV škodil spletnim strankam; pri storitvah ostaja vprašanje odprto in zahteva dodatno preučitev. Nasploh pa bi za podobne proizvode morale veljati enake davčne stopnje.

5.9.1 Nižje stopnje DDV (vprašanje št. 20): odprava nižjih stopenj se lahko zdi zaželena, a je ta hipoteza nerealistična; ta seznam bi zagotovo moral biti krajši, v vsakem primeru pa bi ga bilo treba natančno pregledati. Nekatere davčne olajšave so glede na spremembe, ki so se medtem zgodile, preprosto nedopustne.

5.9.2 Oblikovanje seznama z obveznimi in enotno uporabljenimi nižjimi stopnjami je privlačna, vendar prav tako nerealistična hipoteza. Nižje stopnje so v uporabi v vseh državah članicah kot močan gospodarsko-politični vzvod, včasih pa iz socialnih ali povsem političnih razlogov. Kakor koli že, države članice nikakor ne bodo pristale na to, da bi se odpovedale individualnim odobritvam nižjih stopenj. Drugače bo takoj, ko bo uvedeno vseevropsko gospodarsko upravljanje in bo enotno urejala gospodarska vprašanja vseh držav članic.

5.10 Težave s sedanjimi določbami (vprašanje št. 21): težave, s katerimi se operaterji, prodajalci in kupci srečujejo zaradi birokracije, povzročajo številni predpisi na obeh straneh meje, ki se pogosto med seboj razlikujejo, včasih pa podvajajo. Pri tem je zlasti treba omeniti predpise, ki se nanašajo na rekapitulacijska poročila, obveznost dokumentiranja, računovodske obveznosti, obveznost obračunavanja DDV, obveznost izdajanja računov (elektronskih računov), obveznost registracije v drugih državah članicah in razlikovanje med dostavo in storitvami. Tudi jezikovne težave povzročajo stroške in lahko vodijo v nevarne nesporazume.

5.10.1 Reševanje težav (vprašanje št. 22): ukrepe je v več direktivah in priporočilih predlagala Komisija sama, cilj vseh pa je poenostavitev upravnih postopkov, med drugim uvedba koncepta „vse na enem mestu“, uvedba evropske identifikacijske številke podjetij, digitalizacija uprav. Problem je v tem, da so uprave izvedle ukrepe zgolj v omejenem obsegu, včasih na različne načine in z velikimi zamudami. Poenotenje in uskladitev postopkov postajata prednostni nalogi, pomembnejši tudi od poenostavitve. (12)

5.11 Oprostitev za mala podjetja (vprašanje št. 24): splošni pregled sistema oprostitev bi bilo mogoče upravičiti iz različnih razlogov: izkrivljanje konkurenčnih pogojev, preverjanje, ali še obstajajo razlogi, ki so na začetku narekovali uvedbo oprostitve, vpliv na proračun posameznih držav članic, splošni gospodarski položaj, posledice za konkurenčnost, zaposlovanje in potrošnike, skladnost s cilji strategije Evrope 2020. Vendar pa vprašanje vsebuje pomembne politične vidike in videti bo treba, ali se bo Svet posvetil temu vprašanju.

5.12 Potrebe malih kmetov (vprašanje št. 26): če vprašanje zares zadeva „male“ kmete, bi se to vprašanje v večini primerov moralo nanašati samo na čezmejno sosedsko trgovino. Glede na njen sorazmerno majhen obseg bi bilo mogoče dodeliti splošno oprostitev.

5.13 Koncept „vse na enem mestu“ (vprašanje št. 27): Odbor pritrjuje vsem argumentom (13) v prid koncepta „vse na enem mestu“ (14) – ta bi bil dobra rešitev za zmanjšanje stroškov in upravno poenostavitev, potem ko bi našli splošno in usklajeno rešitev za številne nerešene probleme: uvedba elektronskega registra, ki bi bil priznan v vsej EU, odprava obveznosti neposrednih finančnih nakazil med dolžnikom in državo članico, ki je upnica, poenotenje različnih nacionalnih predpisov, zlasti glede obdobij za napoved.

5.14 Čezmejne transakcije (vprašanje št. 28): odgovor se skriva že v vprašanju samem. Sedanji predpisi brez dvoma podjetjem ali skupinam podjetij znotraj Evrope in upravam povzročajo težave. Podrobni predpisi, ki veljajo na tem področju, so za podjetja, ki jih morajo spoštovati, in uprave, ki jih nadzorujejo, brez dvoma zapleteni. Rešitev, čeprav ne popolna, bi utegnila biti v tem, da bi določili, da za multinacionalne družbe veljajo predpisi države, kjer je njihov glavni sedež, ne glede na državo izvora ali namembno državo, razen v primeru, ko je potrebno nadomestilo za preveč ali premalo plačane vsote prek okenca „vse na enem mestu“. Glavna pomanjkljivost bi bila v večji možnosti goljufij. Ob koncu je treba reči, da je vprašanje tako zapleteno, da bi samo študijska skupina, ki bi jo sestavljali strokovnjaki, uprave in skupine na tem področju, lahko pripravila razumne rešitve.

5.15 Sinergije z drugimi zakonodajami (vprašanje št. 29): Odbor je že podrobno odgovoril na to vprašanje v mnenju o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah. (15) V tem dokumentu je poudaril potrebo po usklajevanju direktiv o DDV („carinskih“ direktiv) z direktivami o posrednem ali neposrednem obdavčenju in direktivah o pranju umazanega denarja. Prav tako se mu je zdelo potrebno uvesti strukturirano sodelovanje in vzpostaviti strukturno sodelovanje med različnimi organizacijami, odgovornimi za boj proti davčnim utajam in organiziranemu kriminalu. Na teh področjih ni bilo na ravni EU še nič storjenega in ne zdi se, da bi bili predlogi Odbora deležni kakršne koli pozornosti.

5.16 Način pobiranja DDV (vprašanje št. 30): med štirimi predlaganimi možnostmi se daleč najboljša zdi druga, ki predvideva centralno zbirko podatkov, v katero se stekajo vsi podatki v zvezi z računi, saj je preprosta in učinkovita za boj proti goljufijam. Elektronski računi pa za podjetja pomenijo precejšnje stroške. Vendar pa morajo zadnjo besedo imeti strokovnjaki v upravah in podjetjih. Odbor ugotavlja, da je glavni pozitivni vidik pri tem ta, da se ta metoda zdi najboljša možnost za boj proti goljufijam.

5.17 Sistem neobveznega in deljenega plačila (vprašanje št. 31): Odbor izraža presenečenje nad izbiro sistema „deljenega plačila“, kakršen je predlagan v prvem modelu v točki 5.4.1 zelene knjige: zahtevati dvojno plačilo za vsako transakcijo bi otežilo računovodstvo in bi povečalo možnost napak. Poleg tega po mnenju nekaterih strokovnjakov ni gotovosti, da je ta model popolno, neovrgljivo jamstvo proti goljufiji zaradi neplačujočih gospodarskih subjektov (goljufiji „davčni vrtiljak“). Vsekakor se je najbolje izogniti zamisli o sistemu neobveznega plačila, saj bi bila v nasprotju z načelom uskladitve, za katerega že zdaj velja preveč izjem.

5.18 Odnos med trgovci in davčnimi organi (vprašanje št. 32): v sporočilu iz decembra 2008 (16) je Komisija že začrtala smernice (akcijski načrt) politike, katere cilj je izboljšanje odnosov med trgovci in davčnimi organi na ravni držav članic. Odbor je svoje komentarje in predloge predložil v obliki mnenja, (17) v katerem je izrazil soglasje s predlogi Komisije (večinoma istih kot v zeleni knjigi) in poudaril potrebo po boljšem upoštevanju varstva podatkov v zvezi s trgovci, prevzemanju odgovornosti uprav v odnosu do davkoplačevalcev v primeru napake ali zlorabe pristojnosti uprav ter po pravičnem razumevanju solidarne odgovornosti. Poleg tega je Odbor dal številna priporočila, med drugim o jasnosti in hitrosti informacij in njihovi dostopnosti na spletu, pomoči nacionalnih organov trgovcem v stikih z upravami drugih držav članic itd.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Glej mnenje EESO (UL C 224, 30.8.2008, str. 124) o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z obravnavo zavarovalnih in finančnih storitev (COM(2007) 747 konč. - 2007/0267 CNS).

(2) Glej mnenje EESO (UL C 248, 25.8.2008, str. 64) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja (COM(2010) 549 konč.).

(3) Mnenje EESO o kraju izvajanja storitve, UL C 117, 30.4.2004, str. 15.

(4) Mnenje EESO o vzpostavitvi programa Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013), UL C 93, 27.4.2007, str. 1; mnenje EESO o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, UL C 255, 22.9.2010, str. 61; mnenje EESO o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost, UL C 347, 18.12.2010, str. 73.

(5) Mnenje EESO o poenostavitvi DDV, UL C 267, 27.10.2005, str. 30.

(6) Mnenje EESO o uporabi ukrepov proti zlorabi na področju neposrednih davkov v EU in v zvezi s tretjimi državami, UL C 77, 31.3.2009, str. 139.

(7) Delovni dokument Komisije, SEC(2010) 1455 z dne 1.12.2010.

(8) Storitve splošnega pomena (SSP) – protokol medvladne konference, št. 26, 23.7.2007.

(9) Glej mnenje EESO (UL C 224, 30.8.2008, str. 124) o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z obravnavo zavarovalnih in finančnih storitev (COM(2007) 747 konč. - 2007/0267 CNS).

(10) Glej mnenje EESO ((UL C 248, 25.8.2008, str. 64) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja (COM(2010) 549 konč.).

(11) Vračilo DDV za neplačano blago ali storitve je v številnih državah predmet dolgih, zapletenih in dragih postopkov.

(12) Odbor je o tem velikokrat izrazil stališče: mnenje EESO o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (nova različica), UL C 74, 23.3.2005, str. 21; mnenje EESO o DDV/pravilih o izdajanju računov, UL C 306, 16.12.2009, str. 76, in vsa mnenja EESO, navedena v tem besedilu.

(13) Mnenje EESO o poenostavitvi obveznosti glede DDV, UL C 267, 27.10.2005, str. 45.

(14) COM(2004) 728 konč.

(15) Mnenje EESO o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, UL C 255, 20.9.2010, str. 61.

(16) COM(2008) 807 konč. in COM(2008) 805 konč. - 2008/0228 (CNS).

(17) Mnenje EESO o davčni utaji, povezani z uvozom, UL C 277, 17.11.2009, str. 112.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednje besedilo strokovne skupine, namesto katerega je skupščina sprejela amandma, je skupščina zavrnila:

Točka 1.3:

Odbor soglaša z izjavo Komisije, po kateri bi splošen sistem DDV moral zmanjšati operativne stroške za uporabnike, upravne stroške za uprave in poskuse goljufije, ki pomenijo breme za javne finance. Poleg tega je treba tudi upoštevati potrebe potrošnikov, ki navsezadnje morajo plačati davek in nositi breme te neučinkovitosti.

Rezultat glasovanja: 81 glasov za, 45 glasov proti in 29 vzdržanih glasov.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/95

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU

(COM(2010) 769 konč.)

2011/C 318/15

Poročevalec: g. FARRUGIA

Evropska komisija je 20. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU

COM(2010) 769 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija 2011) s 74 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Obstoj različnih davčnih sistemov v EU predstavlja zaradi dvojnega obdavčenja in podvajanja upravnih zahtev dodatno breme za državljane EU, ki so zaposleni v tujini ter vlagajo in poslujejo prek meja. Ti pogoji dejansko ovirajo nemoteno delovanje enotnega trga in škodujejo temeljnim pravicam državljanov EU. Te ovire običajno nesorazmerno bremenijo mala podjetja.

1.2	EESO meni, da obstoječi davčni predpisi v Uniji ne morejo preprečiti diskriminacije med državljani različnih držav in odpraviti ovir za prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala.

1.3

EESO za odpravo teh težav priporoča naslednje ukrepe, katerih cilj je odprava dvojnega obdavčenja in večja poenostavitev upravnih postopkov v čezmejnih situacijah:

—	vzpostavitev služb, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu in kjer državljani lahko dobijo informacije, plačajo davke in prejmejo ustrezna potrdila in dokumente, ki se uporabljajo v vsej EU;

—

poenostavitev upravnih postopkov, ki se uporabljajo za čezmejne situacije, na dvostranski in večstranski ravni med državami članicami, med drugim tudi odprava dvojnega obdavčenja in uporaba upravnih instrumentov za zagotavljanje nemotenega izvajanja številnih obstoječih sporazumov o dvojnem obdavčenju;

—	možnost predhodnega odločanja o davkih po meri za posameznega davkoplačevalca z informacijami o končni višini davčne obveznosti;

—

ustanovitev neodvisne opazovalnice za čezmejno obdavčenje, ki bi se po začetnem obdobju delovanja pod okriljem Evropske komisije s posebnimi sredstvi in jasno dodeljenimi nalogami v treh letih postopoma razvila v institucijo s pravno osebo javnega prava s statusom strateške agencije. Namen opazovalnice bi bilo neprestano pridobivanje podrobnih in praktičnih spoznanj o obstoječih davčnih ovirah in njihovem razvoju. Naloge, dodeljene opazovalnici, bi bile naslednje:

—	ugotavljanje davčnih ovir, ki jih prijavljajo državljani EU;

—	izvajanje raziskav za ugotavljanje drugih ovir;

—	ugotavljanje učinkovitosti prizadevanj, ki se izvajajo za odpravo ovir;

—	ocenjevanje učinkov, ki jih imajo na državljane EU zadeve, za katere je pristojna opazovalnica;

—	redni pregledi sprememb davčne politike in upravnih zahtev v državah članicah EU, da se oceni obseg in način morebitnega razvoja davčnih ovir ter da se posebej poudarijo in prijavijo primeri povečanja tovrstnih ovir;

—	preučitev uvedbe mehanizmov „davčne izravnave“, s katerimi bi delavci, ki pogosto menjajo državo zaposlitve znotraj EU, vedno imeli možnost plačila v okviru enega samega davčnega sistema, potencialno v tisti državi, v kateri je posamezen delavec socialno zavarovan;

—	preučitev, v kolikšni meri je usklajevanje učinkovito v okviru posebnih davčnih režimov, kot je DDV, in na kakšen način njihovo izvajanje ali neizvajanje vpliva na davčno izkrivljanje na enotnem trgu;

—	ustanovitev ad hoc delovnih skupin, ki bodo zbirale informacije in predlagale rešitve v zvezi z navedenimi vprašanji;

—	objava rednih in ad hoc poročil, ki bodo vsebovala podrobne rezultate dela opazovalnice in priporočila o odpravi davčnih ovir za čezmejne situacije.

1.4

EESO na splošno meni, da odgovornost za učinkovito izvajanje davčnih postopkov v čezmejnih situacijah ne bi smela biti naložena posameznemu državljanu, ampak bi morali ustvariti ustrezne mehanizme, ki bi zagotavljali, da so postopki preprosti in dovolj jasni, da jih državljan lahko uspešno opravi. Čeprav se priznava dragocen prispevek instrumentov, ki jih imajo državljani na voljo za poročanje o davčnih ovirah, pa bi morala politična prizadevanja za odpravo tovrstnih ovir segati dlje.

1.5	EESO se s temi priporočili v tej fazi osredotoča na odpravo davčnih ovir in ne obravnava širšega vprašanja davčnega usklajevanja. Davčno usklajevanje je mogoče razumeti kot eno od meril, ki jih zahteva enotni trg, vendar pa utegne biti v nasprotju z drugimi temeljnimi cilji Evropske unije.

1.6	Davčne ovire za čezmejne situacije je treba odpraviti, da se ohranijo individualne pravice državljanov, spodbuja konkurenčnost, zlasti MSP, in poveča baza znanja in raziskav o evropskem gospodarstvu v skladu s cilji strategije Evropa 2020.

2. Ozadje

2.1

Cilj prvotnega akcijskega programa v okviru Akta o enotnem trgu je bil odprava vseh ovir, povezanih z davki, za čezmejno poslovanje. V beli knjigi iz leta 1985 so bili predlagani ukrepi za odpravo davčnih ovir z odstranitvijo preprek, povezanih z različnimi posrednimi davki, vendar ostaja to vprašanje nerešeno. Za oblikovanje ali spremembe ukrepov, povezanih z obdavčenjem, je potrebno soglasje.

2.2	Odprava davčnih ovir med državami članicami je omenjena v strategiji Evropa 2020 (1), ki poudarja pomen odprave davčnih ovir za dosego popolnoma delujočega enotnega trga.

2.3

Evropska komisija je 12. decembra 2010 objavila sporočilo o vprašanjih, povezanih z odpravo čezmejnih davčnih ovir za državljane EU, ki zlasti obravnava davek na dohodek, davek na kapital in davek na dediščino, davek na dividende, davke ob registraciji vozila in dajatve za uporabo vozila v cestnem prometu ter obdavčenje na področju e-trgovanja.

3. Splošne ugotovitve

3.1

V preteklem desetletju je rast pretoka blaga, storitev in kapitala povečala zaskrbljenost zaradi težav, povezanih s čezmejnim obdavčenjem, kar se je pokazalo s pobudami, kot so Tvoja Evropa – nasveti, SOLVIT, kontaktni centri Europe Direct, evropski potrošniški centri, evropska podjetniška mreža in evropske službe za zaposlovanje (EURES). Potrebo po boljšem usklajevanju pri izvajanju davčnih politik so priznali tudi voditelji držav in vlad euroobmočja.

3.2

Vprašanja davčne diskriminacije, povezane z nacionalnostjo, in druge neupravičene omejitve se v glavnem rešujejo s pravili Pogodbe EU. Vendar pa sedanji sistem državljanov EU ne varuje pred raznimi drugimi težavami, kot je omejen dostop do informacij o davkih, ki na splošno velja za glavno oviro za čezmejne situacije (2), dvojno obdavčenje in neskladnost različnih davčnih struktur. Čeprav na splošno velja, da popolna uskladitev davkov ni niti želena niti izvedljiva, so potrebni ukrepi za zmanjšanje davčnih ovir za čezmejno poslovanje.

3.3

Dvojno obdavčenje dohodka je ena glavnih ovir za čezmejno dejavnost in omejuje delovanje notranjega trga. Druge davčne ovire se nanašajo na težave pri uveljavljanju davčnih olajšav in zmanjševanju davčne osnove pri tujih davčnih organih. V nekaterih primerih državljani EU plačujejo višji davek za dohodek iz tujine. Diskriminacija pri davku na kapitalski dobiček je še en izziv za države članice. V skladu s sedanjim sistemom tuji vlagatelji v večini držav članic plačujejo višje davke kot rezidenti. Komisija namerava predstaviti morebitne rešitve tako, da bo najprej pripravila oceno učinka, v okviru katere bo preučila težave, ki so posledica neprimernega ali nezadostnega delovanja obstoječih instrumentov za odpravo dvojnega obdavčenja, kot so dvostranski sporazumi o dvojnem obdavčenju dohodka in kapitala.

3.4

Različne države članice uporabljajo različna pravila za obdavčenje dediščine, dvostranski sporazumi med državami članicami o obdavčenju pa so zelo omejeni. Več kot 80 % držav članic ima davek na dediščino, ostale pa so sprejele davek na dedno posest. Komisija je izvedla posvetovanje in bo v kratkem državam članicam predlagala, kako lahko oblikujejo nediskriminatorne sisteme obdavčenja dediščine in naredijo svoje mehanizme za davčne olajšave v primeru dvojnega obdavčenja bolj celovite, da bi čim bolj zmanjšale ovire za čezmejno obdavčenje dediščine.

3.5

Davki na izplačilo dividend se ponavadi plačajo v dveh državah članicah, ko gre za čezmejno situacijo. To povzroča težave v zvezi z ekonomskim in pravnim dvojnim obdavčenjem ter težave pri vračilu davka, zlasti ko gre za več ravni obdavčitve. Komisija pripravlja oceno učinka, na podlagi katere bo predstavljena pobuda za reševanje težav v zvezi s čezmejnim obdavčenjem, ki nastanejo pri čezmejnemu plačilu dividend portfeljskim vlagateljem.

3.6

Komisija je leta 2005 v direktivi (3) izrazila potrebo po poenostavitvi davkov ob registraciji vozila in dajatev za uporabo vozila v cestnem prometu, namen pa je postopna odprava davkov ob registraciji avtomobila ob hkratni uvedbi sistema vračila. Vendar pa v zvezi s tem ni prišlo do soglasnega dogovora in zadeva je v ponovni presoji.

3.7

Raziskave so pokazale, da ima približno 60 % državljanov EU težave pri spletnem nakupu blaga in storitev v tujini (4). Vprašanja v zvezi z DDV so ena od davčnih ovir, ki podjetja odvračajo od prodaje svojih proizvodov drugim državam članicam. Vzpostavitev sistema, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, je pospešila tovrstno trgovanje in spodbujanje širše uporabe tega sistema velja za prednostno nalogo (5). Trenutno poteka posvetovanje o tej temi v obliki zelene knjige (6).

4. Posebne ugotovitve

4.1	Davčne ovire omejujejo uresničevanje glavnega cilja enotnega trga, to je prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala.

4.2

Boljši dostop in boljše obveščanje sta nujna za dobro upravljanje davčne politike. Evropska komisija je leta 2009 objavila sporočilo Spodbujanje dobrega upravljanja v davčnih zadevah (7), v katerem je zapisala, da bi dobro upravljanje na področju davčne politike privedlo do okrepljenega upravnega sodelovanja in s tem do boljših gospodarskih odnosov. To bi olajšalo izmenjavo informacij med državami članicami in spodbudilo dvostranske sporazume.

4.3

V primerih, kjer še vedno obstaja dvojno obdavčenje, bi bilo treba države spodbuditi k temu, da ga celovito odstranijo, tako da se upoštevajo vse vrste obdavčenja. V primerih, kjer že obstajajo sporazumi za preprečevanje dvojnega obdavčenja, bi bilo treba izvajati posebne postopke (npr. zavezujočo arbitražo), da se zagotovi ustrezno uresničevanje sporazumov. Poleg tega je pomembno, da se preuči vsak dodatni davčni sistem, ki se izvaja, da se državljani zavarujejo pred novimi elementi dvojnega obdavčenja.

4.4

EESO v tem duhu predlaga štiri ukrepe za odpravo težav v zvezi z dvojnim obdavčenjem, pri čemer se hkrati poenostavljajo upravni postopki v čezmejnih situacijah. Ti ukrepi so naslednji: (i) vzpostavitev služb, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, (ii) poenostavitev upravnih postopkov, (iii) možnost predhodnega odločanja o davkih in (iv) ustanovitev opazovalnice za čezmejno obdavčenje.

4.5

Službe, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, kot so predlagane v tem dokumentu, bi imele dva glavna cilja. Služile bi kot informacijski centri, kjer bi državljani EU lahko v neposredni, dostopni in ustrezni obliki pridobili vse potrebne želene informacije, povezane z obdavčenjem. EESO predlaga, da bi te službe imele še eno funkcijo, in sicer da bi delovale kot kontaktne točke za državljane, ki so davčni zavezanci, s široko ponudbo storitev in bi med drugim zagotavljale potrdila in dokumente, povezane z davki.

4.6

Da bi državljanom EU pomagali pri prilagajanju na sedanje in morebitne prihodnje davčne predpise, je treba poenostaviti sedanje upravne postopke. Ta ukrep se zlasti nanaša na sporazume o dvojnem obdavčenju. Izvajanje davčnih sistemov, ki so usmerjeni v možnost predhodnega odločanja o davkih po meri, ki ustreza posebnim značilnostim in pogojem posameznih situacij, je učinkovit način za povečanje preglednosti davčnih postopkov za državljane EU in zmanjšanje negotovosti, povezane s čezmejnimi situacijami, tako za podjetja kot tudi za državljane.

4.7

EESO poleg tega v tem dokumentu dejavno spodbuja ustanovitev opazovalnice v zvezi z ovirami za čezmejne situacije. Ta pobuda velja kot bistvena za redni pregled sedanjih in morebitnih prihodnjih ovir, ki izvirajo iz davčnih politik, in učinkovitosti tovrstnih politik pri odpravi ovir. Ugotovitve rednih raziskav in pregledov na tem področju bi bile objavljene v rednih poročilih skupaj s predlogi za odpravo davčnih ovir. Opazovalnica bi za ugotavljanje ovir uporabljala različne vire, med drugim instrumente, ki so na voljo in temeljijo na prijavah državljanov, poleg tega pa bi tudi sama izvajala posebne raziskave. Pomembna sestavina naloge poročanja opazovalnice bi bilo ocenjevanje posledic, ki jih imajo tovrstne ovire za blaginjo državljanov EU na splošno, podjetij in njihovih posebnih kategorij.

4.8

Delovanje opazovalnice bi zagotovilo, da so davčne politike, ki se izvajajo, v praksi učinkovite, zlasti na področju mobilnosti delavcev. Naloga opazovalnice bi bila zlasti proučiti sistem, v katerem bi delavci, ki pogosto menjavajo državo zaposlitve, plačevali davke v okviru enega sistema, po možnosti v državi, kjer ima delavec urejeno socialno varstvo. Ta tako imenovani sistem „davčne izravnave“ (tax equalisation) bi lahko izvajale klirinške družbe, ustanovljene posebej v ta namen, bodisi v okviru zasebnih družb ali kot del javnih ustanov. Opazovalnica bi bila zadolžena za pripravo ocene stroškov in koristi ter izdelavo priporočil o najboljših pristopih k izvajanju tovrstnih sistemov v različnih okoljih.

4.9

Poleg tega bi opazovalnica izvajala študije o optimalni ravni usklajevanja posebnih davčnih režimov, kot je DDV, kar bi omogočilo podrobnejšo analizo posledic, ki jih imajo davčna izkrivljanja za glavne elemente enotnega trga. V okviru opazovalnice bi bile ustanovljene ad hoc delovne skupine, ki bi preučevale konkretne probleme in vprašanja, ki bi se občasno pojavili, in predlagale ustrezne rešitve.

4.10

EESO meni, da bodo poenostavljeni postopki povečali učinkovitost, saj bosta postopek pridobivanja informacij in razumevanje predpisov za državljane EU jasnejša in razumljivejša. Na voljo morajo biti ustrezne informacije, da se zagotovi boljša podpora državljanom pri uresničevanju njihovih zakonskih obveznosti za ustrezno plačevanje davčnih obveznosti.

4.11	EESO je hkrati trdno prepričan, da bi bilo treba uporabiti možnosti za boj proti davčni utaji, ki bi se pokazale v okviru teh ukrepov.

4.12

Nujno je treba ustanoviti opazovalnico za čezmejno obdavčenje, saj je jasno, da se brez takojšnjih ukrepov problemi ne bodo zmanjšali, ampak se bodo povečali in povzročili resne gospodarske in socialne posledice. EESO zato priporoča, da se ustanovi opazovalnica, ki bo sprva delovala pod okriljem Komisije. Priporočljivo je, da ji Komisija dodeli posebne pristojnosti in odgovornosti ter sredstva, ki bodo opazovalnici omogočali učinkovito izvajanje nalog, ki so ji dodeljene in kakor so opredeljene v tem mnenju. Vendar pa EESO močno priporoča, da se opazovalnica čim prej vzpostavi kot strateška agencija, ki bo veljala za pravno osebo javnega prava. Ta pravni status bi zagotavljal, da bi delovala popolnoma neodvisno in nepristransko. Opazovalnica kot strateška agencija bi bila upravičena do dodelitve posebnih sredstev za izvajanje dodeljenih nalog.

4.13

Na odpravo davčnih ovir se je treba osredotočiti ne glede na odločitve v zvezi z davčnim usklajevanjem. Davčno usklajevanje je teoretično mogoče obravnavati kot eno od meril, ki jih zahteva enotni trg, vsaj na področju posrednega obdavčenja, v praksi pa je zelo zahteven cilj, ki utegne biti tudi v nasprotju z drugimi temeljnimi cilji Evropske unije. Zato je še pomembnejša usmeritev k odpravi davčnih ovir v čezmejnih situacijah, da bi prispevali k uresničevanju ciljev enotnega trga. Prizadevanja za odpravo davčnih ovir za čezmejno poslovanje se morajo medsebojno dopolnjevati s številnimi pomembnimi pobudami, ki se izvajajo, zlasti s tistimi, ki so povezane s strategijo Evropa 2020 in Aktom za mala podjetja.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2010) 2020 konč.

(2) COM(2010) 769 konč.

(3) COM(2005) 261 konč.

(4) COM(2009) 557 konč. in SEC(2009) 283 konč.

(5) Komisija je leta 2004 predlagala sistem „vse na enem mestu“ (COM(2004) 728), da bi bile lahko izpolnjene nekatere obveznosti glede poročanja v državi članici, kjer ima podjetje sedež. Vendar predlog še ni bil sprejet.

(6) COM(2010) 695 konč.

(7) COM(2009) 201 konč.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/99

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU

(COM(2010) 571 konč.)

2011/C 318/16

Poročevalec: g. FARRUGIA

Evropska komisija je 18. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU

COM(2010) 571 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 110 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1	Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja Zeleno knjigo Evropske Komisije o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU ter zeleno knjigo o politiki EU na področju javnih naročil.

1.2

EESO meni, da:

a)	je uporaba evropskega okvira e-javnih naročil temeljnega pomena za pravilno delovanje poslovanja na notranjem trgu, glede na pomen javnega naročanja za BDP vsake države članice;

je razširitev e-javnih naročil tudi na raven lokalne javne uprave pomemben instrument politike, saj e-javna naročila:

—	znižujejo stroške za podjetja in javno upravo;

—	poenostavljajo postopek javnega naročanja, zlasti ob izbiri instrumentov e-javnih naročil, kot sta e-dražba in dinamični nabavni sistem (DPS), ki pospešujeta postopke odločanja;

—	omogočajo večjo preglednost ter zmanjšujejo pogostost dejanskega protizakonitega ravnanja in tistega, ki je kot tako razumljeno;

—	predstavljajo sredstvo na poti v informacijsko družbo.

1.3

EESO meni, da revizije okvira e-javnih naročil ni mogoče izvesti ločeno od revizije pravnega okvira za javna naročila. E-javna naročila so orodje, ki omogoča učinkovitejše, uspešnejše in cenejše izvajanje politike javnih naročil. EESO meni, da je pomembno ohraniti povezanost ter v zvezi s tem uporabiti skupni pristop.

1.4

EESO priznava, da izvajanje e-javnih naročil v državah članicah ni izpolnilo pričakovanj, zastavljenih v akcijskem načrtu iz leta 2004. Kljub temu pa EESO ugotavlja, da obstajajo primeri dobrih praks. Eden izmed njih je celostno izvajanje e-javnih naročil – pristop, ki ga je izbrala Portugalska in ki zasluži pohvalo.

1.5

EESO ugotavlja, da večdelni pristop, v okviru katerega je vsaka država članica sprejela lasten časovni okvir pri izvajanju e-javnih naročil, ni obrodil želenih rezultatov in je celo vodil k nadaljnjemu odmiku od želenega cilja, tj. dogovorjenega enotnega sistema. EESO priporoča, da je zdaj glavnega pomena, da Evropska komisija prek Direktorata za notranji trg in storitve ter Direktorata za informacijsko družbo zagotovi trdno in učinkovito vodenje (podobno vodenju, določenem z akcijskim načrtom e-Evrope) za zagotovitev celostnega, interoperabilnega okvira e-javnega naročanja, standardiziranega z vidika podjetij/tehnologij, v vseh državah članicah. To bi omogočilo, da po eni strani noben ukrep države članice ne bi bil spremenjen, kar bi nadalje ogrozilo dosego želenega cilja, in po drugi strani, da bi dejansko izvedeni ukrepi spodbudili proces izvajanja odobrenega kohezijskega pristopa v okviru dogovorjenega časovnega okvira. Kljub temu namerava EESO izpostaviti nujnost vzpostavitve praktičnih in ustrezno prilagojenih okvirov e-javnega naročanja za posebne sektorje, zlasti pa za sektorja socialnega gospodarstva in socialnih storitev. Dejansko so storitve, ki so predmet javnih naročil v teh sektorjih, pogosto kompleksne ter imajo posebne in edinstvene značilnosti, zaradi katerih mora biti na voljo manevrski prostor, tudi v postopku e-javnega naročanja.

1.6	EESO priporoča, da se uvede mehanizem za spremljanje izvajanja za preučitev napredka, ovir, korektivnih ukrepov idr. v zvezi z uvajanjem e-javnih naročil v državah članicah.

1.7	EESO dodaja, da mora Evropska komisija v okviru izvajanja e-javnih naročil države članice spodbuditi k iskanju inovativnih rešitev za premagovanje težav, povezanih s poslovnimi postopki, in jezikovnih težav.

1.8	Poleg tega, da mora Komisija prevzeti vodilno vlogo, mora služiti tudi kot zgled in v ta namen uvesti e-javna naročila v vseh svojih institucijah.

1.9

EESO ponovno poudarja pomen e-javnih naročil za pospeševanje vseevropskega poslovanja v okviru notranjega trga za velika, mala in srednja podjetja (MSP) ter mikropodjetja. EESO poudarja, da morajo procesi na področju podjetništva in tehnologije pospeševati poslovanje na notranjem trgu in ne smejo biti zasnovani tako, da bi ga ovirali.

1.10

EESO poudarja, da so MSP ter mikropodjetja hrbtenica podjetništva v EU. Nujno je, da so rezultati pregleda okvira javnih naročil in okvira e-javnih naročil usmerjeni v povečevanje zmožnosti MSP ter mikropodjetij, da nastopajo v okolju e-javnih naročil. EESO priporoča, da:

—	se vsa javna naročila v državah članicah – tista, ki ne dosegajo praga, kot tudi tista, ki ga presegajo – objavijo na portalu nacionalnega naročnika;

—

se MSP nudi podpora, bodisi z neposrednimi pobudami za vzpostavljanje zmogljivosti, v obliki podpornih centrov za spodbujanje e-javnih naročil, ki jih vzpostavijo nacionalni ali regionalni javni naročniki ali organi, ki zastopajo MSP, in ki se financirajo iz nacionalnih sredstev ali sredstev EU, da se tako zagotovi, da bodo MSP ter mikropodjetja e-javna naročila sprejela in pospeševala njihovo uporabo.

1.11	EESO priporoča, naj bo arhitektura e-javnih naročil interoperabilna in naj temelji na programski opremi z odprtimi standardi in odprto kodo.

2. Uvod

2.1	Evropska komisija je 18. oktobra 2010 objavila Zeleno knjigo o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU (1). Zeleno knjigo je spremljal delovni dokument služb Komisije z naslovom Ocena akcijskega načrta za elektronsko javno naročanje iz leta 2004 (2).

2.2

Zelena knjiga je prvi korak k vzpostavitvi medsebojno povezane infrastrukture za e-javna naročila, ki jo je Komisija predvidela v digitalni agendi. Dokument ponuja pregled uspešnih primerov izvajanja e-javnih naročil v državah članicah in vprašanj, povezanih z njimi. Podaja vprašanja politike v zvezi z odmerjanjem ukrepov, s katerimi želi Skupnost podpreti uporabo e-javnih naročil v nacionalni, regionalni in lokalni javni upravi.

2.3	Ministri EU so leta 2005 zastavili cilj, da bo do leta 2010 vsaj 50 % javnih naročil izvedenih elektronsko. Vendar je po oceni Komisije manj kot 5 % proračuna za javno naročanje držav članic oddanega prek e-javnih naročil.

2.4

Zeleni knjigi o e-javnih naročilih je 27. januarja sledila objava zelene knjige o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil z naslovom Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (3). Odbor trenutno posveča pozornost temu posebnemu vprašanju ter tudi elektronskemu izdajanju računov in bo na koncu sprejel sveženj treh medsebojno povezanih mnenj.

3. Odgovor Evropskega ekonomsko-socialnega odbora na vprašanja politike, zastavljena v zeleni knjigi

V nadaljevanju so podani odgovori EESO na vprašanja politike, zastavljena v zeleni knjigi.

3.1

Vprašanje št. 1. EESO razvršča izzive, navedene v zeleni knjigi, kot sledi:

3.1.1

Javna naročila so včasih polemična in zbujajo domneve o korupciji in zlorabah. Glede na to, da so e-javna naročila nov proces, so nekateri upravni organi morda zadržani pri njihovem sprejemanju. Eden izmed razlogov bi lahko bilo pomanjkanje politične volje, vendar so med elementi, zaradi katerih obstaja takšno stanje, verjetno tudi drugi dejavniki, kot so na primer stopnja uporabe digitalne tehnologije v različnih državah članicah in kompleksnost uporabe e-javnega naročanja v nekaterih sektorjih.

3.1.2

EESO ugotavlja, da so javni naročniki tam, kjer so e-javna naročila bila uvedena, včasih postavili strožje tehnične zahteve, ki jih v običajnih postopkih ni bilo.

Tako je na primer včasih za dostop do portalov e-javnih naročil, kjer je mogoče dostopati do razpisne dokumentacije, potreben napredni elektronski podpis, ki temelji na digitalnem potrdilu.

3.1.3

Sprejeti pristop dopušča državam članicam, da ustvarijo lastne in edinstvene IKT-platforme za e-javna naročila.

Interoperabilnost na ravni uprave, in še toliko bolj med državami članicami, bi bilo mogoče doseči le z vzpostavitvijo in spoštovanjem standardov. Do tega ni prišlo, temveč je vsaka država članica sprejela svoj lasten mehanizem avtentifikacije.

Tako sedanje okolje določa razdrobljen pristop držav članic. To otežuje priznavanje nacionalnih elektronskih rešitev po državah članicah. Državam članicam je treba zagotoviti vodenje na podlagi smernic in standardov, ki so jih v zvezi s tem izdale delovne skupine Komisije za interoperabilnost.

3.1.4

Mreža e-javnih naročil znotraj EU zahteva standardiziran pristop na ravni arhitekture IKT (4) ter na ravni poslovnih procesov (5).

Države članice v tradicionalnem okviru javnega naročanja uporabljajo različne poslovne procese, ki jih je treba standardizirati.

3.1.5

Gledano nazaj, EESO ugotavlja, da je to, da sta Direktorat za notranji trg in storitve in Direktorat za informacijsko družbo dopuščala različne hitrosti prehoda na e-javna naročila sprožilo nastanek vrste pristopov na regionalni in lokalni ravni v državah članicah.

Če naj bi bilo izvajanje e-javnih naročil strateški cilj na nacionalni in čezmejni ravni, potem EESO priporoča, da Evropska komisija da večjo prednost izvajanju, kar bi bilo treba podpreti z močnejšim in učinkovitejšim mehanizmom spremljanja na podlagi preprečevalnih in korektivnih ukrepov, tako kot v primeru drugih področij politike e-uprave.

3.2

Vprašanje št. 2. EESO ugotavlja naslednje izzive:

3.2.1

Politično in upravno vodenje pri izvajanju e-javnih naročil. Čeprav je bila ta tema že obravnavana zgoraj, jo EESO opredeljuje kot posebno vprašanje.

Merjenje uspešnosti, s katerim EU preverja pripravljenost na področju e-uprave, kaže, da je večina držav članic privzela močno vodilno vlogo, da bi postala vlečni konj na področju storitev e-uprave. Osredotočene so zlasti na storitve G2C in tradicionalne storitve G2B.

5-odstotna relativna uporaba e-javnih naročil v EU, ki spadajo med storitve G2B, kaže na odsotnost inovativnih dejavnosti G2B (razen v državah, kot je Portugalska) celo takrat, ko strokovna literatura dokazuje, da uvedba e-javnih naročil prinaša prihranke, večjo preglednost itd. Portugalska študija je na primer primerjala najboljše ponudbe pri javnih naročilih gradenj 50 javnih bolnišnic leta 2009 z uporabo tradicionalnih načinov javnega naročanja in leta 2010 z uporabo e-javnih naročil. Ugotovila je, da so se zaradi večje konkurence, ki je bila posledica e-javnih naročil, stroški v letu 2010 zmanjšali za 18 %. Zelena knjiga poudarja primere od 10- do 45-odstotnih prihrankov pri projektih, vrednih več milijard eurov. Gre za prihranke v vrednosti več sto milijonov eurov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za zagotavljanje dodatnih storitev v korist skupnosti (6).

EESO dodaja, da bi morala Evropska komisija v tej strateški pobudi spodbujati izvajanje e-javnih naročil z uvajanjem platforme e-javnega naročanja za vse direktorate in agencije Komisije do izteka akcijskega načrta o e-javnem naročanju.

3.2.2

Prehod na interoperabilno tehnično okolje. To vprašanje je obravnavano v točki 3.1.

Odločitve o standardizaciji avtentifikacijskega mehanizma na določeni ravni varnosti danes ni mogoče sprejeti ločeno od vprašanja vlaganj držav članic v avtentifikacijske mehanizme na nacionalni ravni ter/ali tudi na ravni storitev.

Države članice (npr. Portugalska) že vlagajo v delno ali popolno uvedbo sistemov e-javnega naročanja, ki so morda vezani na nacionalni avtentifikacijski mehanizem ali avtentifikacijski mehanizem naročnika.

Glede na okoliščine EESO priporoča, da mora vsak ukrep, ki bi države članice vodil k standardiziranemu avtentifikacijskemu mehanizmu na ravni EU, temeljiti na načelu, da mora biti izbrani mehanizem zasnovan tako, da odraža raven tveganja, ki jo je treba upoštevati skozi celotno vrednostno verigo e-javnega naročila.

3.3

Vprašanje št. 3.

EESO se strinja, da bi bilo treba nacionalni javni upravi in naročnikom nuditi posebne spodbude za uvajanje okvira e-javnega naročanja. Vendar pa EESO ponovno poudarja, da bi bilo treba prenehati izvajati strategijo različno hitrega prehoda, ki jo je sprejela Komisija. Odbor je mnenja, da bi se morala Komisija glede na izkušnje od leta 2005 in slabe dosežke zaradi neobstoječega učinkovitega mehanizma za spremljanje z državami članicami dogovoriti o spoštovanju določenih strategij e-javnega naročanja. Odbor namerava prav tako poudariti, da bi morale države članice oblikovati ustrezne uravnotežene okvire za posebne sektorje, zlasti na področjih socialnega gospodarstva in socialnih storitev. Dejansko so storitve, ki so predmet javnih naročil v teh sektorjih, pogosto kompleksne ter imajo posebne in edinstvene značilnosti, zaradi katerih mora biti na voljo manevrski prostor, tudi v postopku e-javnega naročanja.

Kar zadeva spodbude za podjetja, ki uporabljajo e-javna naročila, EESO izpostavlja naslednja vprašanja:

sprejem storitev e-uprave, vključno z e-javnimi naročili, je odvisen od prijaznosti uporabe. Nepotrebna raba zapletenih tehnologij, kot je infrastruktura javnih ključev (PKI), organizacije odvrača od njihovega uvajanja in uporabe. Zasnova okvira e-javnih naročil znotraj EU se mora izogibati nepotrebni uporabi prezahtevnih tehnologij;

b)	MSP so hrbtenica podjetništva v EU. Komisija in države članice ne smejo domnevati, da imajo MSP enake zmogljivosti, vire in dostop do tehnologij kot velika podjetja.

V zvezi z zgornjo točko b) EESO priporoča, naj Komisija financira pobude v državah članicah, namenjene:

—	omogočanju dostopa do tehnologije, ki bi ga lahko zagotavljali prek tehnoloških središč pri organih, pristojnih za podjetniško politiko, ali organih, ki bi zastopali MSP;

—	izvajanju pobud na področju znanja in sposobnosti krepitve zmogljivosti, namenjenih MSP, pri čemer slednjim nudijo podporo svetovalne službe organov, ki zastopajo MSP, prek državnih in evropskih spodbud;

—	uporabi e-javnih naročil in poklicnemu usposabljanju, vključno z zagotavljanjem orodij za usposabljanje, na primer računalniško usposabljanje, z vzpostavljanjem podpornih centrov za spodbujanje e-javnih naročil.

3.4

Vprašanje št. 4.

Naročniki so vladne službe in zanje velja vladna politika. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe v odnosu do svojih naročnikov za oblikovanje in uvajanje e-javnega naročanja. S tem bi bile lahko države članice primorane, da strategije za izvajanje e-javnih naročil vključijo v svoje podjetniške strategije in nacionalne strategije na področju IKT ter da opredelijo vmesne cilje, ki jih je treba doseči v določenem časovnem roku (7).

Vprašanje je, ali bi morala biti e-javna naročila edina možna oblika sodelovanja v javnih naročilih. EESO meni, da bi morale do določene mere države članice e-javno naročanje opredeliti kot primarno obliko javnega naročanja, pod pogojem, da bi bilo pametno zasnovano in bi odsevalo posebne potrebe nekaterih sektorjev. To je zlasti pomembno za socialne storitve, za katere je značilna posebna kompleksnost javnega naročanja. Zasnovati je treba osnovo za e-javno naročanje storitev ter za izhodišče vzeti potrebe, ki jih mora naročilo izpolniti, in posebne značilnosti storitve, ki se naroča.

Zato bi bilo treba strategije za uvedbo e-javnega naročanja dopolniti s krepitvijo zmogljivosti in nadgrajevanjem znanj in spretnosti javnih uslužbencev in javnih služb ter tudi z enostavno dostopnimi podpornimi centri za spodbujanje e-javnih naročil, ki bi bili na voljo MSP.

3.5

Vprašanje št. 5.

Uporaba e-dražb kaže, da so za nekatera javna naročila elektronski postopki, če bi se zanje odločili, že predvideni v direktivah 2004/17 in 2004/18.

EESO podpira instrument javnih naročil, kot je e-dražba. Ta že po svoji naravi zahteva sistem za e-javno naročanje, vendar pod pogojem, da se zagotovi podporni okvir za MSP, kakor je bilo že navedeno v zgornji točki 3.3, in da se ta okvir uporablja samo takrat, ko je to primerno.

Krepitev zmogljivosti z namenom vzpostavitve potrebnega podpornega okvira je treba dodatno poudariti, saj bo omogočila, da se bodo MSP in nevladne organizacije na eni strani lahko vključevala v elektronsko poslovanje pod enakimi konkurenčnimi pogoji kot velika podjetja na drugi strani.

EESO opozarja na nevarnost „digitalnega razkoraka“, ki bi ustvaril „nelojalno“ konkurenco, saj bi lahko bila MSP ter nevladne organizacije v postopkih javnih naročil v slabšem položaju zaradi „tehnoloških“ ovir.

3.6

Vprašanje št. 6.

EESO meni, da bi bilo treba javna naročila primarno izvajati z e-javnim naročanjem, pod pogojem, da zasnova naročanja odseva posebne značilnosti in kompleksne potrebe nekaterih sektorjev, na primer pri zagotavljanju naročil storitev „B“.

Vendar pa je v vsakem primeru mogoče zagotoviti enake pogoje le, če bodo MSP ter nevladne organizacije sposobne delovati v okolju B2G. Ta pogoj najbrž še ni izpolnjen, zato bi morale Evropska komisija in države članice krepitev zmogljivosti usmerjati v doseganje tega cilja.

3.7

Vprašanje št. 7.

Nepotrebne in nesorazmerne ovire za čezmejno sodelovanje v e-javnih naročilih bodo predvsem izvirale iz naslednjih izzivov:

—	avtentifikacijski mehanizmi,

—	poslovni procesi,

—

jezik,

—	pripravljenost, da se lokalni trgi odprejo konkurenci.

EESO priporoča, da Evropska komisija oblikuje in sprejme dogovorjen akcijski načrt in ga dopolni s sistemom za spremljanje izvajanja, s čimer naj poskrbi, da bodo takšne ovire premagane.

3.8

Vprašanje št. 8.

Z izključitvijo vidne objave razpisov, ki ne dosegajo praga, iz okvira e-javnih naročil bi se lahko čezmejno sodelovanje na notranjem trgu e-javnih naročil omejilo pretežno na velika podjetja.

Treba je poudariti, da je razvidnost javnih naročil, ki ne dosegajo praga za javna naročila v okviru enotnega trga, pomembna za MSP ter za mikropodjetja, saj specifikacije na takih razpisih prepogosto ustrezajo prav sposobnostim ter organizacijskim in finančnim zmogljivostim tovrstnih podjetij. Zato bo vključitev čezmejne trgovine prek e-javnih naročil, ki ne dosegajo praga, MSP ter mikropodjetij okrepila enotni trg.

Ker okvir e-javnega naročanja sestavljajo različni koraki, vse od e-objave do elektronskega izdajanja računov, EESO priporoča, naj politika EU na področju e-javnih naročil določi, da se vsa javna naročila, tista, ki ne dosegajo praga, in tista, ki ga presegajo, jasno oddajo prek osrednjega portala na ravni enotnega trga in na nacionalni ravni, ki ga podpira storitev e-objave.

3.9	Vprašanje št. 9. EESO meni, da je zakonodajni okvir za e-javna naročila celovit. Težave izhajajo iz pomanjkanja volje za njegovo izvajanje.

3.10

Vprašanje št. 10.

Rešitve prepogosto usmerja tehnični ustroj in ne ustrezajo poslovnem procesu. Uporabljena raven varnosti mora odražati dejansko stopnjo tveganja, vlaganje v varnostni sistem pa bi moralo biti uravnoteženo s tem tveganjem.

Varnost, kot je predvidena v zasnovi avtentifikacijskega mehanizma za e-javna naročila, temelji na naprednem elektronskem podpisu. Vendar pa je pridobitev takih naprednih elektronskih podpisov draga zaradi vzpostavitve, cene digitalnih potrdil itd.

Tu pa se pojavi vprašanje, ali bi morala biti e-javna naročila dejansko vezana na avtentifikacijski mehanizem z naprednim elektronskim podpisom.

EESO meni, da bi morale Komisija in države članice podrobneje proučiti tveganja, povezana z e-javnimi naročili, pred odločitvijo o tem, da bi moral biti avtentifikacijski mehanizem za e-javna naročila vezan na napreden elektronski podpis.

Treba je spomniti, da sta debetna ali kreditna kartica, ki ob izgubi povzročita lastniku tveganje za finančno izgubo, vezani na štirimestno kodo PIN. EESO zastavlja naslednja vprašanja:

—	Ali je avtentifikacija z naprednim elektronskim podpisom potrebna na vseh stopnjah vrednostne verige e-javnih naročil? Ali je takšna raven varnosti potrebna za vstop v portal, vpogled v informacije o razpisih, za omogočanje e- ali m-storitev, kot je obvestilo in podobno?

—

Če ni potrebna, ali naj bo mehanizem avtentifikacije dvostopenjski in naj torej vključuje preprosto registracijo za postopke v vrednostni verigi, ki so odprti za javnost v okviru običajnih poslovnih postopkov, in višjo raven avtentifikacije za predložitev ponudbe na razpis ali za sodelovanje na e-dražbi?

—	Če se sprejme dvostopenjski avtentifikacijski mehanizem, ali iz tega sledi, da naj višja stopnja avtentifikacije temelji na naprednem elektronskem podpisu, ali pa bi bilo treba sprejeti manj zapleten, a še vedno varen mehanizem?

—	Ali bi moral avtentifikacijski mehanizem temeljiti na kombinaciji močnega črkovno-številčnega gesla in kode PIN ali bi moral vključevati vse omenjeno, poleg tega pa še enkratno geslo, ki bi ga ustvaril generator gesel, podobno kot za dostop do spletnega bančništva?

EESO meni, da morajo e-javna naročila imeti vzpostavljen varen mehanizem, vendar pa mora rešitev biti sorazmerna s tveganjem in čim bolj enostavna za izvajanje.

V primeru odločitve, da so napredna kvalificirana potrdila najboljši varnostni model za e-javna naročila, EESO priporoča, da delo v zvezi s tem temelji na virtualnih mapah podjetij (VCD – Virtual Company Dossier), ki se uporabljajo v projektu PEPPOL (Vseevropska javna naročila na spletu) (8).

EESO priznava, da sedanja direktiva določa, da morajo naročniki priznati ekvivalente certifikatov. Dejstvo je, da je v praksi pogosto težko ugotoviti, kaj so ekvivalenti, in nekatere države članice zahtevajo dolgotrajne postopke, kot je predložitev uradnih prevodov, sodno overjenih, npr. s pečatom, ali pa zahtevajo izključno izvirnik. To so obremenjujoči in dragi postopki ne le za podjetja, temveč tudi za naročnike.

3.11

Vprašanje št. 11.

Glede jezika obstajajo resnične ovire. Ne more biti nikakršnega okvira e-javnih naročil na ravni EU, če ni zmogljivosti za seznanjanje o javnem naročilu, ki je objavljeno v vseh 27 državah članicah. Po drugi strani je prevajanje razpisne dokumentacije s strani nacionalnega naročnika v uradne jezike EU oziroma celo v vse uradne jezike 27 držav članic, da bi bil razpis na voljo podjetjem v vseh državah članicah, zahtevno in drago, hkrati pa bi tudi oviralo javno naročanje.

Pomembno je, da se podjetja ali posamezniki, ki želijo sodelovati pri naročilih, zavedajo, kakšni razpisi so na voljo, tovrstna informacija pa bi morala biti na voljo brez jezikovnih ovir. Tako bi morala velika podjetja, MSP ali mikropodjetja nadaljnje informacije iskati prek podpornih centrov, kakor predlaga to mnenje, in bi se morala sama odločiti za dodatne stroške, potrebne za prevode, ki bi bili podrobnejši od prevodov, razpoložljivih na podlagi uporabljenih predlaganih jezikovnih orodij.

Ena izmed možnih rešitev bi lahko bila, da bi Komisija razvila spletno prevajalsko orodje za razpise, ki bi bilo posebej zasnovano in prirejeno za tehnični jezik razpisne dokumentacije, pri čemer bi veljalo posebno pozornost nameniti pravilnemu prevajanju tehničnih izrazov, kot na primer „lahko“, „obvezno“ itn., da bi se izognili pomenskim odtenkom, ki bi lahko vodili v napačno razlago.

Vendar bi morali takšno orodje uporabljati le za skrajno preprosta javna naročila in pod pogojem, da bi bila jasnost zagotovljena, da ne bi prišlo do povečanja upravnega bremena za naročnika in ponudnike, ne da bi bil izkazan pravi interes.

3.12

Vprašanje št. 12.

EESO priporoča, da Komisija spodbuja države članice, naj okvire e-javnih naročil gradijo na odprtih standardih.

EESO priporoča, naj Komisija države članice spodbuja k uporabi odprte rešitve e-PRIOR, ki jo je Komisija dala na voljo brezplačno, v obliki brezplačnih odprtih komponent, ki jih je mogoče vgraditi v vsak nastajajoči sistem e-javnih naročil.

3.13	Vprašanje št. 13. EESO meni, da bi morala Komisija spodbujati in povečevati ponudbo rešitev z odprto kodo, ki se jih da postopno vključiti v obstoječe ali nastajajoče sisteme e-javnih naročil.

3.14	Vprašanje št. 14. EESO soglaša, da mora Evropska komisija še naprej razvijati svoj paket aplikacij, kot so rešitve e-PRIOR, in jih dajati na voljo državam članicam.

3.15

Vprašanje št. 15.

Kot je bilo omenjeno, morajo Evropska komisija in države članice poskrbeti za stalne pobude za krepitev zmogljivosti, ki bodo MSP v oporo pri prehodu na elektronsko poslovanje B2G. Vprašanje jezika je za MSP veliko večja ovira, ki jo morajo premagati, če želijo sodelovati v e-javnih naročilih znotraj EU.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2010) 571 konč.

(2) SEC(2010) 1214 konč.

(3) COM(2011) 15 konč, Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (Glej stran 113 tega Uradnega lista).

(4) Arhitektura IKT je načrt za sistematično in popolno opredelitev sedanjega okvira IKT (izhodišče) in/ali zaželenega okvira (cilja), namenjenega doseganju optimalnih rezultatov na podlagi učinkovitosti, standardov, nadgradljivosti, interoperabilnosti, skladnosti, odprtega okolja itd.

(5) Nekateri naročniki na primer zahtevajo dolgotrajne postopke, kot je zagotavljanje overjenih oz. certificiranih prevodov.

(6) Za nadaljnje primere glej stran 5 Zelene knjige o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU, SEC(2010) 1214, http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/docs/2010/e-procurement/green-paper_sl.pdf.

(7) Primeri najboljše prakse v EU obstajajo, in sicer v Italiji, na Portugalskem, Danskem, v Avstriji in Združenem kraljestvu.

(8) http://www.peppol.eu/.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/105

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

(COM(2010) 712 konč.)

2011/C 318/17

Poročevalec: g. IOZIA

Evropska komisija je 2. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

COM(2010) 712 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 119 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira in ceni Komisijo ter se strinja z vsebino sporočila, ki sodi v okvir Evropske digitalne agende. Posodobitev instrumentov, ki urejajo gospodarske odnose, in tehnološka inovativnost omogočata zelo pomemben prihranek, prispevata pa tudi k razširjanju inovacij in uresničevanju ciljev, ki jih določa strategija Evropa 2020.

1.2	Dokončanje Evropske digitalne agende bo ena ključnih gonilnih sil za oživitev notranjega trga kot dejavnika trajnostnega družbenega in gospodarskega razvoja.

1.3

EESO poudarja, da je treba posebej skrbno preučiti koristi, ki jih bo lahko prinesla razširjena uporaba elektronskega izdajanja računov. Te koristi bodo morale biti pravično porazdeljene med vse vrste podjetij, zlasti pa med mala in srednje velika podjetja. Posebno pozornost bo treba nameniti njihovim posebnim potrebam po digitalnem opismenjevanju ter zmanjšanju stroškov za dostop do digitalnih platform in programske opreme za upravljanje.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za čim hitrejši postopek sprejemanja nove zakonodaje o elektronskem podpisu in se sprašuje, ali ne bi kazalo sprejeti ureditveni instrument namesto direktive, da bi se tako izognili različnim in problematičnim prenosom, ki bodo še naprej ohranjali različnost predpisov s tega področja.

Reforma sistema posrednih davkov DDV že upošteva izenačevanje papirnih pobotnic z elektronskimi pri vodenju računovodske evidence in računov. Davčne uprave držav članic bi morale čimprej poenotiti svojo zakonodajo v skladu s temi določbami.

1.5

Kar zadeva še posebej mala in srednje velika podjetja, EESO priporoča, da se varujejo njihovi interesi v zvezi s plačevanjem DDV, ki bi ga bilo treba obračunavati ob plačilu elektronskega računa namesto na določen datum od dneva izdaje. Novi sistem bo moral ustrezno upoštevati težave, ki se lahko pojavijo za mala in srednje velika podjetja pri upravljanju likvidnosti.

1.6	EESO podpira splošno sprejetje elektronskega izdajanja računov, ki naj poteka hitro, vendar naj ostane neobvezen sistem. EESO meni, da ne obstajajo pogoji za obvezno sprejetje takšnega sistema, čeprav pozitivno ocenjuje njegove cilje.

1.7	EESO Komisiji priporoča, naj se ukrepi, potrebni za uresničitev predlaganega cilja, izvajajo previdno in pozorno, da ne bi povzročali nepotrebnih in dragih težav podjetjem in potrošnikom.

1.8	Soobstoj obeh sistemov z enako pravno vrednostjo – sistema za elektronsko izdajanje računov in sistema za izdajanje papirnih računov – mora vsakomur omogočiti, da izbere model, ki najbolj ustreza njegovim posebnim potrebam.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj sprejme svetovne standarde za elektronsko izdajanje računov. Standardizacija in interoperabilnost sistemov sta bistvena dejavnika za širjenje in uspeh elektronskega izdajanja računov, saj omogočata razvoj notranjega trga in povečevanje števila akterjev na trgu.

V sedanjih razmerah pa obstaja razdrobljen trg, ki v svojih okvirih ne komunicira. Ta trg dejansko preprečuje razvoj tega orodja, ki je koristno na čezmejni ravni.

1.10

Pilotni projekt PEPPOL (Pan-European Public Procurement Online – Vseevropska javna naročila prek spleta), bi bilo treba uveljaviti širše in za stalno povezati evropska območja, kjer je elektronsko izdajanje računov že realnost. Več pozornosti bi bilo treba nameniti potrebam malih in srednje velikih podjetij.

1.11	Sporočilo med tistimi, ki jim je elektronsko izdajanje računov namenjeno, ne obravnava potrošnikov, njihovih potreb in interesov. Samo tisti, ki so na področju uporabe informacijskih tehnologij že precej izkušeni, bodo lahko imeli korist od prejemanja elektronskih računov.

1.12

Možnost širjenja uporabe tega instrumenta bi lahko sprožila pozitiven cikel: brskanje po elektronskem katalogu, izbor izdelka in naročilo nakupa, dostava blaga, izdaja računa, plačilo s hkratnim nakazilom – samodejno izračunanega – zneska ustrezne stopnje DDV finančnemu organu, odvisno od vrste blaga in gospodarskega akterja.

1.13	Pospešitev teh postopkov bo ustvarila znatne prihranke časa, pravočasnejša plačila in zmanjšanje števila ponarejenih računov.

1.14

Projekti, ki jih financira EU na področju elektronskega poslovanja, bi morali vključevati obvezno zahtevo, da morajo biti v določen odstotek vseh pilotnih projektov vključena mala in srednje velika podjetja. To bi lahko osredotočilo pozornost na potrebe malih in srednje velikih podjetij (MSP) že v zelo zgodnjih fazah teh pobud, še posebej pa bi lahko vplivalo na razvoj inovativnih tehnologij za mala in srednje velika podjetja (na primer za projekt PEPPOL).

1.15

Evropska komisija bi morala bolj poudarjati, da morajo nacionalne javne uprave sprejeti načelo enakega obravnavanja računov na papirju in v elektronski obliki ter odpraviti ovire za čezmejno trgovino. Še zlasti bi morale odpraviti obvezno uporabo nekaterih tehnoloških rešitev (med drugim elektronskega podpisa), ki niso potrebne za papirne račune, in – pod pogojem, da so bile vse druge veljavne zahteve izpolnjene – odpraviti stroške, povezane s predpisom, da je treba tiskati elektronske račune za davčni nadzor. Ta predpis v nekaterih državah članicah še vedno obstaja.

1.16	Spodbude za mala in srednje velika podjetja bi lahko razvijali v sodelovanju z lokalnimi javnimi organi prek posebnih programov. Upoštevati je treba sodelovanje generalnega direktorata za regionalno politiko.

1.17	EESO pozdravlja vzpostavitev evropskega foruma o elektronskem izdajanju računov in sporoča, da je pripravljen sodelovati pri njegovih dejavnostih.

2. Uvod

2.1

Račun je eden temeljnih dokumentov, ki si jih izmenjujejo trgovinski akterji ter slednji in potrošniki. Poleg svoje poglavitne naloge – zahteve prodajalca kupcu za plačilo dobavljenega blaga ali opravljenih storitev – je račun pomemben računovodski dokument in ima možne pravne posledice za oba trgovinska partnerja. Je namreč pogodbeni dokument v odnosih med podjetji in potrošniki. V nekaterih državah je račun eden od ključnih dokumentov za davčne napovedi, za nadomestila in za dopolnitve izvoznih in uvoznih deklaracij.

2.2	Udeleženi strani sta kupec in prodajalec. V nekaterih okoliščinah sta lahko dobavitelj in prejemnik tretja oseba, kot na primer, če gre za prevoznika ali ponudnika logističnih storitev.

2.3

Elektronsko izdajanje računov je avtomatiziran postopek izdajanja, pošiljanja, prejemanja in obdelave podatkov računov v elektronski obliki. Elektronsko izdajanje računov je del zapletene mreže poslovnih procesov in postopkov, ki jih na splošno imenujemo „cikel naročila in plačila“ (z vidika dobavitelja) in „cikel nakupa in plačila“ (z vidika kupca).

2.4

Med sedmimi vodilnimi pobudami, ki jih spodbuja Evropska unija za konkretno uresničevanje strategije Evropa 2020, si Evropska digitalna agenda prizadeva, da bi s prilagajanjem zakonodaje podpirala razvoj informacijskih tehnologij, med drugim namenjene poenostavitvi in zmanjšanju obremenitev za uresničitev notranjega trga. Da bi v prihodnjih desetih letih uresničili trinajst ciljev za kazalnike uspešnosti, bo sprejetih več kot sto pobud in več kot trideset zakonodajnih pobud.

2.5

Sporočilo Komisije, ki je prišlo po petih letih priprav in poglobljenih posvetovanj, obravnava zelo pomembno področje agende: elektronsko izdajanje računov, s ciljem, da bi elektronsko izdajanje računov do leta 2020 postalo glavni način izdajanja računov. Ocenjuje se, da trenutno le 5 % vseh postopkov izdajanja računov podjetij poteka z elektronskim izdajanjem računov.

2.6

Komisija ocenjuje, da bi bilo mogoče prihraniti 240 milijard eurov v šestih letih. (1) Evropsko združenje poslovnih finančnikov (EACT) je prišlo do podobnih rezultatov in ocenilo, da bi lahko podjetja z avtomatično obdelavo prihranila do 80 % tekočih stroškov za obdelavo podatkov računa, pri čemer bi odpadla poraba papirja, obseg dela pa bi se bistveno zmanjšal. Razvoj enotnega območja plačil v eurih (SEPA) bo omogočil združiti izdajanje računov s plačili, kar bo omogočilo povezovanje sistemov in možnost vzpostavljanja interoperabilnih evropskih sistemov za elektronsko izdajanje računov.

2.7

Opredeljene prednostne naloge so:

—	zagotovitev pravne varnosti in jasnega tehničnega okolja za elektronsko izdajanje računov, da bi spodbujali množično sprejetje;

—	spodbujanje in pospeševanje razvoja odprtih in interoperabilnih rešitev na področju elektronskega izdajanja računov na podlagi splošnega standarda, pri čemer bi posebno pozornost namenjali potrebam MSP;

—	podpora uvajanju elektronskega izdajanja računov z vzpostavitvijo organizacijskih struktur, kot so večstranski nacionalni forumi za elektronsko izdajanje računov in večstranski evropski forum udeleženih strani.

3. Ugotovitve in pripombe EESO

3.1	Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prepričan zagovornik vodilne pobude Evropska digitalna agenda in pozdravlja pobudo Komisije. EESO je v več prejšnjih mnenjih (2) podprl sprejetje programov in zakonodajnih pobud za spodbujanje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT).

3.2

V Evropi se izda več kot 30 milijard računov. V letu 2011 bo po elektronski pošti poslano 3 milijarde računov; le del jih bo izdan elektronsko. Ta sistem že uporablja več kot 4,5 milijona podjetij in več kot 75 milijonov potrošnikov. Glavni ponudniki storitev na področju elektronskega izdajanja računov so v nekaj mesecih podvojili obseg svojega poslovanja.

3.3

Izračuni, ki jih je za Komisijo opravila skupina strokovnjakov, kažejo, da lahko prihranek pri vsakem računu za izdajatelja računovodskega dokumenta doseže več eurov. Z elektronskim in samodejnim pošiljanjem je mogoč v primerjavi s tradicionalnimi postopki, ki temeljijo na papirju, 60–80-odstotni prihranek. Na splošno to pomeni, da je mogoče upravne stroške zmanjšati za 1 do 2 %. Naložba v projekt elektronskega izdajanja računov se po ocenah vodilnih strokovnjakov na tem področju (3) začne obrestovati že po šestih mesecih.

3.4	V sporočilu Komisija izraža željo, da bi elektronsko izdajanje računov postalo prevladujoč način, vendar ne navaja, zakaj je za njegovo uresničitev potrebno toliko časa. EESO pa meni, da bi bilo treba storiti vse, kar je mogoče, da bi uresničevanje tega cilja čimbolj pospešili.

3.5	EESO poudarja in ceni pomemben prispevek, ki ga bo lahko razvoj elektronskega izdajanja pomenil za zmanjšanje izpustov CO2 zaradi zmanjšanja porabe papirja in energije za transport.

3.6	EESO pozdravlja prednostno vlogo, ki se priznava MSP, in meni, da so pripombe MSP, dane v okviru raziskave, ki jo je po naročilu Komisije izvedla skupina strokovnjakov, zelo pomembne.

3.7	EESO priporoča sprejetje vseh možnih ukrepov, s katerimi bi olajšali uveljavljanje večjega števila specializiranih ponudnikov ter s tem preprečili nastajanje majhnih dejanskih monopolov, ki bi neizogibno izkoristili svoj prevladujoči položaj.

3.8

EESO poziva Komisijo, naj pripravi potrebne pobude za izvajanje in sprejetje standardnega modela, ki ga je pripravil medvladni organ UN/CEFACT (4), ki deluje v okviru trgovinskega odbora Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE). To bi omogočilo pripravo programa dela, pomembnega v svetovnem merilu, da bi dosegli usklajevanje in sodelovanje na področju elektronskih standardov in olajšav izmenjav med podjetji.

3.9

Splošno sprejetje najboljših praks, razvitih v nekaterih državah članicah z uvedbo obveznega izdajanja elektronskih računov pri javnih naročilih, bi moral Svet podpreti kot primerno sredstvo za njihovo razširjanje. Projekt PEPPOL (Pan-European Public Procurement Online – Vseevropska javna naročila prek spleta) bi bilo treba iz obsežnega pilotnega projekta CIP (Competitiveness and Innovation Framework Programme – okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost), ki ga podpira Komisija, uveljaviti širše s sprejetjem in podporo že razvitih standardov ter povezati tista evropska območja, kjer so elektronska javna naročila že realnost.

3.10

EESO pozdravlja to pobudo, vendar poziva, da se omogoči delovanje na področju elektronskih računov tudi drugim ponudnikom in odpre trg drugim akterjem. Trenutno obstaja približno 400 ponudnikov storitev elektronskega izdajanja računov, ki delujejo predvsem na lokalni ravni, s široko paleto izdelkov. Žal je do interoperabilnosti sistemov še daleč. Skupni standardi na svetovni ravni, ki jih EESO priporoča v sprejetje, so bistvenega pomena za pospešitev uresničevanja enotnega evropskega trga in širjenje koristi za širok krog udeleženih strani, zlasti za mala in srednje velika podjetja, in za povečanje njihove konkurenčnosti.

3.11

Koristi standardiziranih modelov elektronskega izdajanja računov so očitne. Trenutno je trg razdrobljen in ne komunicira. EESO podpira pobude za približevanje na vedno bolj integriranih ravneh interoperabilnosti in izraža zadovoljstvo, da je bil model UN/CEFACT CII v.2 (Cross-Industry Invoice) sprejet kot podlaga za razvoj standarda ISO 20022 (Invoice Message Standard).

3.12

Mednarodni standardi bi morali vedno zagotavljati ustrezne postopke javnega naročanja, da bi preprečili, da morajo podjetja avtomatizirati proces izdajanja računov ločeno od procesa dobav ali npr. od procesa naročanja. To bi privedlo do neučinkovitosti. Razvoj profilov CEN / BII za celotno dobavno verigo bi bilo treba spodbujati in skrbno spremljati, saj tvorijo osnovo elektronskih dokumentov PEPPOL. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti postopnemu sprejemanju standarda UBL (Universal Business Language) v posameznih državah članicah EU in še posebej v javnem sektorju. Sprejetje teh mednarodnih standardov bi bilo treba spodbujati.

3.13

Ko bo v prihodnosti sistem elektronskega izdajanja računov splošno uveljavljen, bodo finančne uprave od njega lahko imele nedvomne koristi zaradi hkratnega plačevanja DDV ob plačilu računa. Povezava z enotnim območjem plačil v eurih bo lahko spodbujala večjo učinkovitost sistema obračunavanja davka. Da bi se izognili negativnim posledicam za MSP, zlasti glede upravljanja likvidnosti, EESO priporoča, naj Komisija upošteva ta problem.

3.14

Prihranki bodo predvsem pri davčnih napovedih in pri stroških samodejno izvedenih plačil. Na splošno je znižanje stroškov za obračunavanje, nadzor in upravljanje davčnih služb za gospodarski sistem eden od ciljev posodobitve in izboljšanja. Zmanjšanje davčnih utaj, ki ga lahko omogoči avtomatizacija procesa izdajanja računov, bo dodatno pomagalo sistemu poiskati vire za ponovne naložbe v podporo gospodarskim in proizvodnim dejavnostim.

3.15

EESO podpira stališče, da je potrebna hitra revizija Direktive 1999/93/ES o elektronskem podpisu, da bi uvedli evropski pravni sistem priznavanja in interoperabilnosti z varnim in zajamčenim elektronskim podpisom, ter poziva Komisijo, naj nujnost te revizije podpre pred Svetom in Parlamentom, da bi čimprej sprejela ustrezne ukrepe. Razlike pri prenosu direktive in obveznost uporabe v posameznih državah članicah so povzročile resne težave, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ki menijo, da je elektronski podpis ena največjih in nepotrebnih ovir za sprejetje elektronskega izdajanja računov. Kar zadeva pravni instrument, se EESO sprašuje, ali ni že čas, da bi s sprejetjem uredbe končno razpolagali z enotno zakonodajo, ki bi ustrezala pričakovanjem, nastalim z Aktom o enotnem trgu.

3.16

Državljani EU se zaradi ohranjanja zaprek, birokratskih ovir in upravnih obveznosti ne zavedajo možnosti, ki jih ponuja enotni trg. Potrošniki še vedno pričakujejo svečano napovedane koristi, na primer na področju financ in energije, v katerih je edinole evropska zakonodaja uveljavila sprejetje pravil v korist potrošnikom (tretji energetski sveženj, enotno območje plačil v eurih, direktiva o trgih finančnih instrumentov itd.).

3.17	EESO meni, da je predlog iz sporočila Komisije usmerjen v pravo smer, in pričakuje pospešitev celotnega postopka odločanja in časovnih razporedov za izvajanje projekta, da bi lahko delavcem, državljanom in podjetjem ponudili usklajen oziroma – bolje rečeno – enotno urejen zakonodajni okvir.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) SEPA potential benefits at stake, Capgemini.

http://ec.europa.eu/internal_market/payments/docs/sepa/sepa-capgemini_study-final_report_en.pdf.

(2) „Evropska digitalna agenda“, UL C 54, 19.2.2011, str. 58; „Kako digitalno dividendo pretvoriti v družbeno korist in gospodarsko rast“, UL C 44, 11.2.2011, str. 178; UL C 255, 22.9.2010, str. 116, in UL C 77, 31.3.2009, str. 60; „Izboljšanje modelov participativnega javno-zasebnega partnerstva pri zagotavljanju e-storitev za vse v EU 27“, UL C 48, 15.2.2011, str. 72; UL C 255, 22.9.2010, str. 98; UL C 128, 18.5.2010, str. 69; UL C 317, 23.12.2009, str. 84; UL C 218, 11.9.2009, str. 36; UL C 175, 28.7.2009, str. 8; UL C 175, 28.7.2009, str. 92; UL C 175, 28.7.2009, str. 87; UL C 77, 31.3.2009, str. 63; UL C 224, 30.8.2008, str. 61; UL C 224, 30.8.2008, str. 50; UL C 97, 28.4.2007, str. 27; UL C 97, 28.4.2007, str. 21; UL C 325, 30.12.2006, str. 78; UL C 318, 23.12.2006, str. 222; UL C 110, 9.5.2006, str. 83, UL C 123, 25.4.2001, str. 36.

(3) http://www.expp-summit.com/marketreport.htm.

(4) UN Centre for Trade Facilitation and Electronic Business (Center ZN za pospeševanje trgovine in elektronsko poslovanje).

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/109

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – Uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah

(COM(2011) 20 konč.)

2011/C 318/18

Poročevalec: Martin SIECKER

Evropska komisija je 27. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah

COM(2011) 20 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 134 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Odbor podpira željo Komisije o izboljšanju delovanja enotnega trga za storitve. Samoumevno je, da je treba odpraviti diskriminatorne, neupravičene ali nesorazmerne zahteve. Odbor pozdravlja tudi pobudo za posodobitev javne uprave z vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk. Pozdraviti je treba tudi upravno sodelovanje pri čezmejnih zadevah. To sodelovanje pa je treba razširiti tudi na politična področja, kjer gre za izpolnjevanje obveznosti.

1.2

EESO meni, da so sklepi Komisije o učinkih direktive o storitvah in delovanju storitvenega sektorja preuranjeni. Direktiva je začela veljati šele pred nekaj leti. Vse države članice niso enako zadovoljne z direktivo in vsaka jo mora na svoj način vnesti v svojo zakonodajo, kar predstavlja zapletene dejavnike, ki jih sporočilo ne obravnava. Storitveni sektor je velik in zapleten ter obsega mnoge različne panoge, zato je potreben čas, da se z evropsko zakonodajo poveča učinkovitost delovanja enotnega trga za storitve.

1.3

Direktiva o storitvah je bila sprejeta v okviru stare pogodbe, v kateri je bil ekonomski interes še vedno najpomembnejša prednostna naloga enotnega trga. V Lizbonski pogodbi ostali interesi niso več podrejeni ekonomskemu, ampak imajo enakovreden pomen. Zanimivo bi bilo preveriti razmerje, ki ga imata do nove pogodbe zakonodaja in sodna praksa, ki sta nastali v okviru stare pogodbe. EESO je v mnenju o Aktu za enotni trg priporočil, da se direktiva o napotitvi delavcev prouči z vidika nove pogodbe. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali proučitev sodb Sodišča Evropske unije, s katerimi je bil določen primat enotnega trga (nekdanji člen 49), lahko prinese nova spoznanja.

2. Povzetek sporočila Komisije

2.1

Čeprav predstavljajo storitve pomembno ekonomsko moč v Evropski uniji, Komisija meni, da potencial trga za storitve še ni v celoti izkoriščen. Tako Komisija v sporočilu o strategiji Evropa 2020 opozarja, da je treba na podlagi direktive o storitvah doseči bolj povezan enotni trg za storitve (1), in v sporočilu K aktu za enotni trg poudarja, da je treba nadalje okrepiti enotni trg za storitve (2). Oboje naj bi bilo potrebno, da bi podjetjem v sektorju storitev pomagali pri rasti in da bi zavzeli boljše mesto v svetovnem merilu, s tem pa bi lahko ustvarili še več delovnih mest.

2.2

S sprejetjem direktive o storitvah decembra 2006 (3) in nato njenim izvajanjem se je začelo delovanje enotnega trga za storitve izboljševati. S to direktivo je Komisija poenostavila regulativni okvir, s številnimi izvedbenimi zakoni v državah članicah pa je bilo odpravljeno več sto neupravičenih ali nesorazmernih zahtev, ki so obstajale v vsej EU.

2.3

V direktivi o storitvah je predviden postopek medsebojnega ocenjevanja kot instrument za medsebojni pregled. V letu 2010 so države članice ter Lihtenštajn, Norveška in Islandija ocenili skoraj 35 000 zakonskih zahtev, ki jih morajo upoštevati zlasti podjetja v sektorju storitev. Pri tem gre tako za zahteve glede ustanavljanja (kot so sistemi dovoljenj, ozemeljske omejitve ali omejitve glede lastništva kapitala) kot tudi za zahteve glede čezmejnega izvajanja storitev (kot so zahteve glede registracije, priglasitve ali zavarovanja).

2.4

Najbolj opazna ugotovitev tega postopka je, da je za oblikovanje enotnega trga v nekaterih storitvenih sektorjih potrebno nadaljnje delo. Komisija meni, da je največji problem v tem, da z zakonodajnimi ukrepi še niso bile odpravljene vse diskriminatorne ovire in da se v vseh državah članicah še ne izvajajo vsi zakoni, ki odpravljajo ovire, ali pa da se še ne izvršujejo pravilno. Poleg tega naj bi države članice še vedno pogosto uporabljale možnost, da se določene storitvene dejavnosti rezervirajo za določene izvajalce.

2.5

Za nadaljnje uresničevanje enotnega trga za storitve Komisija predlaga številne ukrepe, ki naj bi se izvajali v prihodnjem letu in pol, kot na primer:

—	preverjanje uspešnosti enotnega trga za storitve, da se oceni stanje z vidika uporabnikov (podjetij, samozaposlenih in potrošnikov);

—	ciljni ukrepi, namenjeni odpravi preostalih neupravičenih regulativnih ovir, ki omejujejo potencial enotnega trga za storitve;

—	ciljni ukrepi, da bi enotni trg za storitve postal v praksi realnejši.

Komisija bo do konca leta 2012 ocenila učinkovitost odškodninskih mehanizmov, ki so na voljo izvajalcem storitev na nacionalni ravni, če njihove nacionalne uprave kršijo pravice enotnega trga, in odločila o nadaljnjih korakih.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Komisija pravilno ugotavlja, da enotni trg za storitve ni cilj sam po sebi, ampak orodje za izboljšanje vsakodnevnega življenja in blaginje evropskih podjetij in državljanov. Primerno bi bilo, da se temeljito prouči prispevek enotnega trga k uresničevanju teh horizontalnih ciljev. Direktiva o storitvah je bila sprejeta v okviru stare pogodbe, v kateri je bil ekonomski interes še vedno najpomembnejša prednostna naloga enotnega trga. V Lizbonski pogodbi ostali interesi niso več podrejeni ekonomskemu, ampak imajo v novi pogodbi enakovreden pomen. Zanimivo bi bilo preveriti razmerje, ki ga imata do nove pogodbe zakonodaja in sodna praksa, ki sta nastali v okviru stare pogodbe. EESO je v mnenju o Aktu za enotni trg priporočil, da se direktiva o napotitvi delavcev prouči z vidika nove pogodbe. Zanimivo bi bilo videti, ali proučitev sodb Evropskega sodišča, s katero je bil določen primat enotnega trga (nekdanji člen 49), lahko privede do novih spoznanj.

3.2

Ocene, ki so bile izvedene doslej, so preveč usmerjene na samo zakonodajo in imajo zato nekoliko „tehnokratski“ značaj. Tako bi se lahko na primer ureditev določenih poklicev v neki državi članici upravičila z želeno kakovostjo ustrezne storitve in je torej v interesu blaginje državljanov. Kadar se predpisi občutijo kot ovira za prosto opravljanje čezmejnih storitev, to ne sme voditi k samodejni odpravi „ovire“. Interesi potrošnikov in delojemalcev imajo v takem primeru večjo težo kot vprašanja, povezana z gospodarskimi svoboščinami. Le kadar ovira resnično temelji na neupravičenih in diskriminatornih razlogih, jo je treba odstraniti.

3.3

EESO meni, da so sklepi Komisije o učinkih direktive o storitvah in delovanju storitvenega sektorja preuranjeni. Direktiva je začela veljati šele pred nekaj leti. Vse države članice niso enako zadovoljne z njo in vsaka jo mora na svoj način vnesti v svojo zakonodajo, kar predstavlja zapletene dejavnike, ki jih sporočilo ne obravnava. Storitveni sektor je velik in zapleten ter obsega mnoge različne panoge, zato je potreben čas, da se z evropsko zakonodajo poveča učinkovitost delovanja enotnega trga za storitve.

3.4

Dokument obravnava tako svobodo ustanavljanja kot svobodo opravljanja čezmejnih storitev, kar sta dve različni zadevi. Zahteve v zvezi z ustanavljanjem so primarno v nacionalni pristojnosti, medtem ko čezmejno opravljanje storitev v okviru gospodarskih svoboščin temelji na zakonodaji EU. Države članice so pristojne za to, da najdejo ustrezno ravnotežje.

3.5

Priporočljivo bi bilo tudi najti jasnejšo opredelitev, kaj vse sodi med čezmejne storitve, in natančneje pojasniti, na kaj se nanašajo podatki v sporočilu. Komisija navaja, da direktiva o storitvah zajema 40 % BDP EU. Na nekem drugem mestu v sporočilu je zapisano, da storitveni sektor predstavlja približno 70 % BDP EU. To daje vtis, da več kot polovico trga za storitve predstavljajo čezmejne storitve, kar je dvomljivo.

3.6

Sporočilo vsebuje vrsto domnev, ki jih bodisi ni mogoče preveriti bodisi so vsaj vprašljive in jih je Komisija prehitro sprejela. V točki 5.1. Komisija izraža visoka pričakovanja v zvezi z rezultati preverjanja uspešnosti, ki se že izvaja skupaj z državami članicami, čeprav nekatere države članice pravzaprav zavirajo uresničevanje enotnega trga za storitve.

3.7

Komisija v točki 2 tudi navaja, da se v skladu s previdnimi ocenami predvideva, da naj bi izvedba direktive o storitvah prinesla približno 140 milijard EUR dobička, kar predstavlja rast v višini do 1,5 % BDP EU. Ta številka temelji na študiji, ki jo je leta 2007 opravil nizozemski urad za analizo ekonomske politike Centraal Planbureau, kmalu po uvedbi direktive o storitvah, ko pričakovanj o učinkih direktive še ni zmanjšala kriza, ki je sledila. Zdi se, da bi bilo tudi na tem mestu primerno besedilo nekoliko preoblikovati.

3.8

V točkah 3 in 4 se porajajo vprašanja v zvezi z oceno postopka medsebojnega ocenjevanja, ki je potekal leta 2010. Komisija je v sporočilu zapisala, da je imelo medsebojno ocenjevanje v državah članicah „učinek enotnega trga, kakršnega še ni bilo“, ne da bi pojasnila, kaj ta učinek obsega. Morda je povzročilo živahno dejavnost v javnih upravah držav članic, vprašanje pa je, kakšen je bil učinek in katere so konkretne posledice za enotni trg za storitve.

3.9

Komisija ni jasno opredelila morebitne hierarhije med različnimi horizontalnimi cilji, ki jih želi doseči EU. To med drugim izhaja iz tega, da je zelo nejasno opisana možnost držav članic, da v interesu splošne blaginje uporabijo določene predpise, ki imajo lahko restriktivne posledice. Vprašanja v zvezi s to možnostjo zahtevajo večjo družbeno razpravo, zlasti ob upoštevanju Montijevega poročila o pomanjkanju javne podpore za evropski projekt.

4. Posebne ugotovitve

4.1

Odbor podpira željo Komisije o izboljšanju delovanja enotnega trga za storitve. Samoumevno je, da je treba odpraviti diskriminatorne, neupravičene ali nesorazmerne zahteve. Odbor pozdravlja tudi pobudo za posodobitev javne uprave z vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk. Upravno sodelovanje pri čezmejnih zadevah je treba pozdraviti. To sodelovanje pa je treba razširiti tudi na politična področja, kjer gre za izpolnjevanje obveznosti (4).

4.2

V skladu z direktivo o storitvah so obvezne le elektronske enotne kontaktne točke. V nekaterih državah članicah so bile ustanovljene tudi fizične enotne kontaktne točke. Te opravljajo tudi proaktivnejše in obsežnejše storitve druge vrste za podjetja, ki želijo začeti z dejavnostjo na trgih drugih držav članic. Odbor meni, da morajo biti tovrstne kontaktne točke lahko dostopne – ne le v uradnem jeziku države – in da mora obstajati možnost e-registracije. EESO zanima razlika v izkušnjah, ki so jih imela podjetja v zvezi s temi različnimi pristopi, in Komisijo poziva, naj prouči, ali so fizične kontaktne točke bolj priljubljene in bolj cenjene kot njihove elektronske različice.

4.3

Trditev, da je sektor storitev eden najbolj inovativnih in najbolj dinamičnih sektorjev, ki ima potencial, da veliko prispeva k novi gospodarski rasti, je morda treba nekoliko relativirati. Direktiva o storitvah vsekakor pozitivno prispeva k razvoju zaposlenosti v EU in ustvarjena so bila številna nova visokokakovostna delovna mesta. Vendar pa je za mnoga „nova“ delovna mesta v storitvenem sektorju potrebna nizka kvalifikacija, zanje je značilno ponavljajoče se delo, so pa tudi slabo plačana. Naraščajoče število tistih, ki kljub zaposlenosti živijo v revščini – pojav, ki ga več študij povezuje s temi novimi storitvami – ne prispeva k večji blaginji evropskih državljanov.

4.4

Prosti pretok storitev ni enako kot prosti pretok delavcev. Vendar pa različne raziskave kažejo, da se pod pretvezo prostega pretoka storitev redno zaposluje delovna sila. Treba je preprečevati čezmejne storitve, katerih izključni namen je zaposlovanje poceni delovne sile. Kadar gre za čezmejno zaposlovanje delovne sile, je treba neomejeno uporabiti načelo države zaposlitve, da se zavarujejo interesi tako delavca kot tudi bona fide delodajalca in prepreči nelojalna konkurenca z uporabo navidezno samozaposlenih ali z drugimi načini, s katerimi se zaobidejo nacionalni predpisi s področja delovnega prava.

4.5

Evropska unija nadzora in izvajanja spoštovanja delovnih pogojev, ki veljajo v državi zaposlitve, ne sme opredeliti kot „oviro“ ali „prepreko“ za delovanje enotnega trga za storitve, če se te določbe ne uporabljajo za preprečevanje konkurence. Tu ne gre le za veljavne temeljne pravice delavcev, ki jih je treba spoštovati, ampak je tudi v interesu bona fide delodajalcev, da se nadzoruje spoštovanje kolektivnih pogodb. To ne velja le za velika mednarodna podjetja, ampak tudi za mala in srednje velika podjetja. Obveznost registracije in poročanja, ki je potrebna za spoštovanje teh temeljnih pravic, sta sestavna dela obveznosti, ki so povezane z opravljanjem čezmejnih storitev. Izboljšanje sodelovanja med državami članicami na tem področju je v interesu vseh akterjev in lahko le koristi opravljanju čezmejnih storitev.

4.6

Komisija v sporočilu ugotavlja, da obseg čezmejnih storitev v gospodarski izmenjavi znotraj EU zaostaja za nacionalnimi storitvenimi sektorji. Mnoge storitve so po naravi lokalne in vezane na kraj ter jih je težko tržiti na daljavo. Komisija to sicer omenja ob robu, vendar ne upošteva ustrezno obsega in pomena tega vidika. Tudi primeri, ki jih navaja v sporočilu, ne prispevajo k pojasnitvi namenov Komisije. Kaže, kot da gre predvsem za zaplete v omejenem številu držav članic, kjer se direktiva o storitvah očitno ne izvaja ustrezno, in ne toliko za bistvene pomanjkljivosti same direktive.

4.7

Komisija se zlasti osredotoča na konkurenco, ki naj bi potrošnikom prinesla koristi, kot na primer pri izbiri in ceni. Vendar pa potrošniki pričakujejo bistveno več v zvezi z opravljanjem storitev, kot na primer varstvo, varnost, kakovost, cenovno preglednost, poštene pogodbene pogoje, jasne in razumljive informacije ter jamstvo za povračilo denarja v primeru nezadovoljivo opravljenih storitev. Poleg tega je potrebna tudi sektorska zakonodaja, da se prepreči okrnjenje pravic potrošnikov, kot se je zgodilo pri liberalizaciji energetskega in telekomunikacijskega trga.

4.8

Da bi preprečili delovanje obrtnikov brez dovoljenja, zagotovili kakovost opravljenih storitev in v primeru kršenja pogodbe s strani izvajalca storitve omogočili možnost uporabe pravnih sredstev, je treba za vsak sektor voditi javno dostopen register priznanih strokovnjakov. Kvalifikacije tako registriranih ponudnikov storitev morajo izpolnjevati določene pogoje, njihovo strokovnost pa je treba redno nadzorovati. Če se potrošniki lahko na tak zanesljiv način varno in odgovorno odločajo, se bo povečalo tudi zaupanje v enotni trg.

4.9	V pravnem smislu se sporočilo neprestano zavzema za oblikovanje pravnih sredstev za izvajalce storitev, zlasti za mala in srednje velika podjetja. To je preveč enostranski pristop. Pravna sredstva bi morala biti v zvezi s tem na voljo ne le podjetjem, ampak tudi potrošnikom in delavcem.

4.10

Regulativne ovire v državah članicah, ki jih Komisija navaja v točki 5.2, se ne morejo in ne smejo ocenjevati le z vidika izvajalca storitev. Rezervacije dejavnosti, omejitve glede lastništva kapitala in zahteve glede zavarovanja prav tako upravičujejo družbeno določene zahteve po kakovosti. Poleg tega morajo tovrstne zahteve zagotavljati civilnopravno odgovornost kot tudi možnost, da potrošniki in delavci uporabijo pravna sredstva.

4.11

Organi, ki so pristojni za nadzor in izvajanje, ter pristojne institucije redno opozarjajo na pojav tako imenovanih podjetij „pisemskih nabiralnikov“ v čezmejni izmenjavi. V teh primerih se enotni trg za storitve izkorišča za to, da se obidejo ali izognejo predpisi v številnih državah. Isti problem se pojavlja tam, kjer se veliko uporablja status samozaposlenih, medtem ko gre v resnici za navidezno samozaposlene. Odbor priporoča Komisiji, da natančneje prouči to obliko izkrivljanja konkurence, ki je škodljiva tako za velika kot tudi mala bona fide podjetja, in po potrebi sprejme ustrezne ukrepe.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2010) 2020 konč.

(2) COM(2010) 608 konč.

(3) Direktiva 2006/123/ES.

(4) COM(2008) 703 konč.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/113

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil

(COM(2011) 15 konč.)

2011/C 318/19

Poročevalec: g. van IERSEL

Soporočevalec: g. CABRA DE LUNA

Evropska komisija je 27. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil

COM(2011) 15 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 164 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

Direktiva	Direktiva 2004/18/ES o postopkih za oddajo javnih naročil
naročniki	naročniki, kakor so opredeljeni v členu 1(9) Direktive in so predmet Direktive
gospodarske javne službe	naročniki, ki so predmet Direktive 2004/17/ES
„gold plating“	določanje strožjih zahtev od predvidenih pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo (1)

1. Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1 EESO pozdravlja razpravo, ki jo je sprožila Komisija v svoji zeleni knjigi, da bi posodobila politiko EU na področju javnih naročil ter tako povečala učinkovitost in izboljšala delovanje enotnega trga, ki bi moral postati bolj inovativen, ekološki in socialen. EESO namerava pripraviti še eno mnenje, ko bo Komisija ocenila dosedanje učinke Direktive 2004/18/ES, s katerim bo ob upoštevanju te ocene dopolnil to mnenje.

1.2 Direktivi o javnih naročilih (2) sta med drugim namenjeni spodbujanju kakovostnih javnih naročil. Zadnja splošna revizija direktiv je bila izvedena leta 2004. EESO vztraja, da mora biti vsaka prihodnja revizija pripravljena enako skrbno in natančno kot leta 2004.

1.3 Splošna analiza učinkov Direktive in njenega izvajanja v državah članicah ter sodb Sodišča Evropske unije od leta 2004 je bistvena za vsako revizijo. Prav tako je treba upoštevati, da je bilo veliko izkušenj z Direktivo v celotni Evropi zbranih šele pred kratkim.

1.4 V interesu vseh udeleženih je, da se odpravi nepotrebna birokracija. Izogibati se je treba zapleteni zakonodaji in razširjenemu določanju strožjih zahtev od predvidenih („gold plating“) v državah članicah, kar je posledica nepravilnega izvajanja Direktive. Strategija Evropa 2020 predvideva tudi močnejšo nadzorno vlogo Komisije.

1.5 EESO poudarja, da še vedno veljajo načela odprtosti in preglednosti ter učinkovitosti, pravne varnosti, ekonomsko najugodnejše ponudbe, konkurence, dostopa malih in srednje velikih podjetij ter svobodnih poklicev do trga, sorazmernosti, povečanega števila čezmejnih javnih naročil, preprečevanja diskriminacije in korupcije ter potrebe po strokovnosti.

1.6 EESO poudarja vpliv in pomen inovativnih, okoljskih in socialnih vidikov strategije Evropa 2020 na javna naročila.

1.7 Da bi se države članice bolj zavzele za pravilno izvajanje Direktive ter vključitev ciljev strategije Evropa 2000 v pogodbe o javnih naročilih, EESO vztraja, da je treba temu vprašanju posvetiti posebno pozornost in razpravo o njem vsako leto uvrstiti na zasedanje Sveta (za konkurenčnost).

1.8 V državah članicah se povečuje zanimanje v zvezi z vlogo javnega naročanja v pametnem gospodarstvu. Nacionalni organi v različnem obsegu oblikujejo okoljska in socialna merila, ki jih morajo upoštevati javni naročniki. Upoštevati je treba tudi posebne zahteve javnih naročil za storitve, ki jih ni mogoče enostavno opisati (3). Najboljše prakse in izkušnje morajo biti predmet letne razprave v Svetu.

1.9 Po mnenju EESO je velika pomanjkljivost, da zelena knjiga ne obravnava niti potrebe po zadostni strokovnosti niti odpora javnih naročnikov do tveganja. Strokovnost je ključna za spodbujanje inovacij. V državah članicah je treba oblikovati programe usposabljanja za javne naročnike. EESO predlaga primerjalne analize in izmenjavo primerov dobre prakse.

1.10 Naročnik mora pri opredeljevanju značilnosti del, proizvodov ali storitev v celoti prevzeti odgovornost za gospodarske, socialne in finančne posledice. To lahko pomeni, da mora ponudnik predložiti lastno potrdilo ali izjavo o skladnosti v zvezi z ustreznimi nacionalnimi pravnimi predpisi, npr. v zvezi s socialnimi vidiki, uradna potrdila pa predloži le izbrani ponudnik.

1.11 EESO zlasti pri velikih projektih zagovarja uporabo načela stroškov življenjskega cikla, kjer je to mogoče, saj moramo spodbujati trajnostni razvoj.

1.12 EESO zagovarja ohranitev razlike med storitvami A in B, če bosta zagotovljeni pravna varnost in morebitna razširitev čezmejnih javnih naročil storitev B. Priporoča, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bila koristna vključitev nekaterih storitev B v storitve A.

1.13 Udeležba MSP, vključno s podjetji s področja socialne ekonomije, se mora povečati. EESO zaradi različnih stališč udeleženih strani ne podpira spremembe pragov. Izboljšanje je treba doseči z ustrezno uporabo načela sorazmernosti, prilagoditvijo načinov objave, pravilno uporabo elektronskih razpisov in, če je izvedljivo v praksi, razdelitvijo naročil na manjše sklope. EESO priporoča tudi oblikovanje programov za krepitev strokovnega znanja MSP.

1.14 Eden od ciljev direktiv je boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji. Pri posodabljanju direktiv je treba preprečiti vse, kar bi slabilo njune stroge določbe. EESO meni, da bi lahko z objavo vseh javnih naročil v okviru elektronskih razpisov prispevali k preprečevanju zlorab.

1.15 Od leta 1971 je glavni cilj direktiv spodbujanje evropskih čezmejnih javnih naročil. Rezultati na tem področju so slabi. EESO priporoča izvedbo analize (najboljših) praks in primerov v državah članicah ter sprejemanje ukrepov za odpiranje trgov (4).

1.16 EESO priporoča, da se v primeru čezmejnega naročila sklep o tem, katero sodišče je pristojno, že na samem začetku doda v pogodbo.

2. Uvod

2.1 Komisija predstavlja javna naročila v okviru dvanajstih pobud kot način za oblikovanje bolj ekološkega, socialnega in inovativnega notranjega trga (5). Komisija v svoji zeleni knjigi poudarja tudi potrebo po učinkovitosti in poenostavitvi, lažjemu dostopu za MSP ter spodbujanju čezmejnih javnih naročil.

2.2 Javno naročanje v EU ima dolgo zgodovino. Zajema načine in sredstva, s katerimi javni organi in gospodarske javne službe (6) izpolnjujejo svoje potrebe z naročanjem gradenj, blaga in storitev. Eden od glavnih ciljev so bili in ostajajo enaki konkurenčni pogoji na evropski ravni. Toda število čezmejnih javnih naročil ostaja zelo majhno. To mnenje se osredotoča na direktivo o naročnikih (7) („Direktiva“), katere izboljšave naj bi prinesle največjo sorazmerno korist, kot je nakazano v zeleni knjigi.

2.3 Direktiva je predvsem postopkovna ter vsebuje posebne pravne predpise in jamstva, ki urejajo proces zbiranja ponudb in oddaje javnih naročil. O vsebini oddanega naročila v skladu z Direktivo odloča izključno naročnik.

2.4 Po prvotnih direktivah o javnem naročanju (1972) in gospodarskih javnih službah (1993) sta različici iz leta 2004 uvedli bistvene posodobitve, zlasti v direktivi o javnih naročnikih (2004/18/ES), ter manjše spremembe v sodobnejši direktivi o gospodarskih javnih službah (2004/17/ES). Revizija je bila rezultat dolgih in podrobnih razprav med udeleženimi stranmi. Izvajanje se v posameznih državah razlikuje zaradi različnih kulturnih ozadij, različnih pravnih tradicij in določanju strožjih zahtev od predvidenih („gold-plating“).

2.5 Obravnavanih je bilo več vprašanj, da bi se vzpostavil odprt, vseevropski in pregleden trg, ki ga odlikujejo pravna varnost, ozaveščenost o stroških, upoštevanje ekonomsko najugodnejše ponudbe, kakovost, okrepljena konkurenčnost, dostop MSP do trga, sorazmernost, inovativnost, trajnost (strategija Evropa 2020), stroški življenjskega cikla, preprečevanje diskriminacije in goljufij, enaki konkurenčni pogoji in čezmejna javna naročila.

3. Razvoj po letu 2004

3.1 Odkar sta bili direktivi prvič uvedeni, se je javno naročanje na splošno precej spremenilo, ta proces pa se nadaljuje. V zeleni knjigi je obravnavano vprašanje, ali bi bilo treba uvesti, omogočiti ali okrepiti nekatere vidike, ki so značilni za zasebno gospodarstvo in gospodarske javne službe.

3.2 Glavne tehnike so inovacije, pogajanje in poznavanje trga. Čeprav so se te tehnike v gospodarskih javnih službah vedno uporabljale in so z nekaterimi omejitvami mogoče tudi v okviru Direktive, se v praksi še niso široko uveljavile. Če se take tehnike ne uporabljajo in primanjkuje ustreznih izkušenj, tudi ni virov strokovnega znanja in tako tudi ne realne možnosti za njihovo uveljavitev.

3.3 Da bi dosegli usklajenost s sodobnimi tehnikami, Direktiva vključuje tudi druge tehnike, kot so e-naročanje in obrnjene dražbe. Medtem ko se prva tehnika precej pogosto uporablja, je druga ustrezna le, če sta edini merili cena in dobava. EESO opozarja, da je treba izboljšati čezmejno elektronsko interoperabilnost.

3.4 Po dolgih razpravah o storitvah splošnega pomena je bilo ugotovljeno, da te ne sodijo v javna naročila, ampak so to storitve, ki jih opravljajo naročniki ali ki se opravljajo v njihovem imenu. EESO potrjuje, da se lahko naročniki popolnoma svobodno odločijo, ali bodo vse ali nekatere naloge opravili sami ali jih oddali v zunanje izvajanje. Upoštevati bi bilo treba tudi nacionalne sisteme, ki spoštujejo načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti, določena v primarnem pravu, in določajo splošno pravico do ponujanja storitev. Storitve splošnega pomena (8) načeloma niso zajete v Direktivi, kakršnokoli oddajanje v zunanje izvajanje ali javno naročanje s strani ali v imenu naročnikov v zvezi s temi storitvami pa je predmet Direktive.

Člen 14 in Protokol PDEU št. 26 o storitvah splošnega pomena priznavata posebno naravo in pomen javnih storitev ter široko diskrecijsko pravico nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, da odločajo o tem, kako se te storitve opravljajo, naročajo in organizirajo. To vključuje sodelovanje znotraj posameznega organa oblasti in javno-javno sodelovanje. Zagotavljanje visoke ravni kakovosti, varnosti, cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov je bistvenega pomena.

3.5 Direktiva nikakor ne določa, kaj lahko naročnik nabavi in kaj ne ali kaj lahko odda v zunanje izvajanje in kaj ne; določa le postopke za tovrstno nabavo ali zunanje izvajanje. EESO meni, da ta svobodna izbira ne sme biti ogrožena.

3.6 Pogajanja

3.6.1 EESO poziva Komisijo, naj v Direktivi pojasni okoliščine, v katerih lahko naročnik naročilo odda neposredno organu, ki ga nadzoruje, podobno kot svoje notranje organe. EESO meni, da bi bilo treba Direktivo spremeniti, da bi določili ustrezne pogoje za izjeme, za katere te določbe ne veljajo.

3.6.2 Ker je posebna pozornost namenjena inovativnim predlogom in specifikacijam, ki temeljijo na rezultatih, je med razpisnim postopkom odločilna razprava med naročniki in ponudniki. Zato je treba vzpostaviti splošen postopek s pogajanji, podoben postopku v direktivi o gospodarskih javnih službah ali postopku konkurenčnega dialoga, vendar brez omejitve „izredno zapleten“. To vključuje tudi že veljavna pravila za javna naročila storitev, ki jih ni lahko opisati.

3.6.3 Po mnenju nekaterih bi tak postopek omogočil različnim ponudnikom, da predložijo svoje predloge, nato pa bi lahko naročnik izbral njihove najboljše elemente (selektivnost) in izdal mešano specifikacijo za nov razpis, ki bi se izvedel brez pogajanj. Toda ta pristop ni ustrezen. Ponudnikom je treba vedno omogočiti, da zavarujejo svojo intelektualno lastnino – patentirano ali ne – tako, da se njihove zamisli ne smejo ponujati drugim ponudnikom, niti v omejenem obsegu, brez njihovega izrecnega soglasja.

3.6.4 Za pogajanja o pogodbah, zlasti o zapletenih, je nedvomno potrebna visoka usposobljenost naročnika. Uvedbo splošnega postopka s pogajanji morajo spremljati ukrepi za zagotovitev razpoložljivosti ustrezno usposobljenih in izkušenih oseb na nabavni strani.

3.7 Inovacije

3.7.1 Inovacije pri javnih naročilih so obravnavane v zeleni knjigi. V javnem naročanju so najpomembnejše naslednje tri ravni:

—	pripravljenost za sprejetje nove rešitve za tradicionalne zahteve,

—	sodelovanje pri razvoju rešitve in

—	sponzoriranje razvojnega projekta.

3.7.2 Najlažji in verjetno tudi najbolj produktiven vidik je pripravljenost za sprejetje nove rešitve. EESO priporoča, da se spodbuja odprtost naročnika, ki mora biti dovolj usposobljen, do predlogov za novo rešitev. Zato bi moral biti naročnik pripravljen, da preuči nadomestne možnosti, razen če izrecno ne navede drugače. Toda javni uslužbenci se temu pogosto izogibajo, in sicer zaradi nenaklonjenosti tveganju in ne zaradi upravnih ali pravnih ovir.

3.7.3 Toda tudi pojem nadomestnih predlogov je povezan z ovirami. Sposobnost ponuditi inovativne predloge je veliko bolj uresničljiva, če naročnik navede svoje zahteve v zvezi s težavo, ki jo je treba rešiti, in ne v zvezi z rešitvijo. Tak pristop omogoča ponudniku uporabo ustreznih sposobnosti za predlaganje najboljše rešitve, bodisi tradicionalne bodisi inovativne.

3.7.4 Če naročnik sodeluje pri inovativni rešitvi, npr. pri razvoju pomembnega sistema podatkovnih zbirk, mora sodelovati in nuditi svojo podporo na vseh ravneh. V nasprotnem primeru se poveča tveganje neuspeha.

3.7.5 Koncept predkomercialnih naročil (9) predlaga, naj naročniki sponzorirajo nov razvoj in prevzamejo vlogo prvih uporabnikov. Zaradi možnosti neuspeha je ta koncept tvegan. Izkušnje kažejo, da je zaradi njihove sestave, organizacije ali izkušenj le malo naročnikov primernih za to dejavnost, ki se jo je treba lotiti zelo previdno.

3.7.6 Trajnost proizvodnje in potrošnje je visoko na lestvici prednostnih nalog. Kot je splošno priznano, so inovacije na področju trajnostnega razvoja izrednega pomena pri spodbujanju dobrih delovnih mest in podjetij v EU v okviru strategije Evropa 2020. Če je ustrezno uresničena, bi lahko prinesla znatne gospodarske koristi. Pri javnem naročanju je treba pogosto upoštevati stroške življenjskega cikla. Ti vključujejo kakovost, prvotno ceno, vzdrževanje, delovanje in morebitno dokončno odstranitev. Pristop, utemeljen na kakovosti, bo spodbujal inovativnost in dobre delovne prakse in razmere, kar dolgoročno vodi k večji učinkovitosti in znižanju stroškov. Tehnike za izvedbo takih ocen so že uveljavljene. EESO priporoča, naj se uvedejo ukrepi za spodbujanje javnih naročnikov, da sprejmejo in uporabljajo te tehnike.

4. Razlogi za nadaljnjo modernizacijo

4.1 Pravni vidiki

4.1.1 Ustrezen prenos v nacionalno zakonodajo je bistven, vendar je še vedno pereč problem. Temu bi bilo treba v zeleni knjigi posvetiti posebno pozornost. Ponavadi premalo držav članic ustrezno prenese evropsko zakonodajo v nacionalno. Od pravilnega prenosa imajo korist vse udeležene strani. Določanje strožjih zahtev od predvidenih povzroča prekomerna upravna bremena in birokracijo ter s tem nepotrebne ovire, zlasti za MSP (pojem MSP in sklic na podjetja morata zajeti vse vrste akterjev, tako profitnih kot neprofitnih, ob pošteni konkurenci in ob upoštevanju predpisov), in večje stroške za naročnika. Direktiva je jasna in ni zelo zapletena. Kljub različnim pravnim sistemom in pristopom se je treba izogibati dodatnim zahtevam in formalnostim. Po mnenju EESO mora Komisija dejavneje spremljati proces prenosa ter si pri tem prizadevati za spodbujanje enostavnosti in jasnosti nacionalne zakonodaje.

4.1.2 Pri uporabi direktive o revizijskih postopkih za čezmejna javna naročila obstaja sistemska težava. Pri čezmejnih javnih naročilih ni jasno, katero sodišče je pristojno – sodišče na strani naročnika ali tisto na stani ponudnika. EESO predlaga, naj bo to že na začetku določeno v pogodbi.

4.1.3 V nekaterih pogodbah, zlasti dolgoročnih, okoliščine zahtevajo, da se spremenijo nekatere določbe v pogodbi. Čeprav so te okoliščine včasih neizogibne, se s tem poveča možnost korupcije. Direktiva omejuje spremembe, ki so dovoljene v okvirnih sporazumih (člen 32), drugače pa v zvezi s tem ne vsebuje nobenih ureditev. Po mnenju EESO ima nevarnost korupcije in/ali pomanjkanje pravne varnosti pogodb škodljive učinke, če se predpisi rahljajo, da bi omogočili splošno večjo prožnost. S tega vidika mora zato Direktiva ostati nespremenjena.

4.1.4 Direktiva deli storitve v dve kategoriji, A in B. Storitve A morajo biti v skladu z zahtevami Direktive, za storitve B pa velja na splošno blažji režim. V zeleni knjigi se zastavlja vprašanje, ali je glede na vse bolj čezmejno naravo različnih storitev ta delitev še ustrezna. EESO zagovarja ohranitev razlike med tema dvema kategorijama, če bosta zagotovljeni pravna varnost in možnost prenosa čezmejnih storitev B v seznam storitev A. Priporoča, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bil koristen prenos nekaterih storitev B v seznam storitev A.

4.2 Praksa

4.2.1 Napredek pri zagotavljanju nemotenega poteka javnega naročanja precej ovira pomanjkanje strokovnosti in znanja javnih naročnikov. Pomanjkljivost je, da ta osnovni pogoj za kakršno koli javno naročanje ni obravnavan v zeleni knjigi. Premalo spodbud je namenjenih izboljšanju. EESO močno priporoča izvajanje kampanj za usposabljanje uradnikov – zlasti na lokalni in regionalni ravni – za pogajanja in uresničevanje izvedljivih naročil (10).

4.2.2 Poleg tega se mora spremeniti tudi kultura javnega naročanja. Naročanje ni le upravna formalnost, temveč zahteva vključitev vseh ravni in področij upravljanja, ki so pomembni za naročilo, tako kakor v primeru številnih gospodarskih družb. Naročnik lahko doseže uspeh le, če si prizadeva za sodobne nabavne prakse, zlasti za obvladovanje tveganja, in sicer od najvišje do najnižje ravni. Prakse v gospodarskih javnih službah ponujajo pozitivne primere.

4.2.3 Profesionalizacija funkcije javnega naročanja v javnem sektorju se mora spodbujati z notranjim razvojem in zaposlovanjem strokovnjakov, s čimer bi se povečala tudi vloga in profil te funkcije. V številnih primerih sta bila uspešna naslednja ukrepa: zaposlitev izkušenih vodij nabave iz drugih sektorjev in ustanovitev agencij za naročanje, ki s svojimi izkušnjami pomagajo naročniku ves čas veljavnosti pogodbe. Kakovost naročil se od države do države razlikuje. EESO predlaga primerjalne analize in izmenjavo primerov dobre prakse.

4.2.4 V obdobju pred razpisom se morajo vodje nabave ali vodje projekta na strani naročnika seznaniti s trenutno ponudbo na trgu, preden pripravijo razpisno dokumentacijo. Taka raziskava običajno vključuje pregled tehničnih revij, obisk strokovnih sejmov in pogovore s ponudniki na zadevnem področju.

4.2.5 Prav tako je potrebna večja strokovnost MSP. Posebni tečaji in strokovnjaki z izkušnjami v zvezi z razpisi lahko pomagajo pri nadgrajevanju kvalifikacij in znanja.

4.2.6 En vidik nenaklonjenosti tveganju se kaže v pretirani uporabi merila najnižje cene pri oddaji javnih naročil. Čeprav pri nekaterih javnih naročilih ni realističnih meril razen cene in morebiti dobave, imajo večinoma druge dragocene značilnosti, ki prispevajo k boljšemu rezultatu. Merilo najnižje cene ovira inovativnost ter prizadevanje za večjo kakovost in vrednost ter s tem izpolnjevanje zahtev iz strategije Evropa 2020. Poleg tega ne prinaša nujno večje vrednosti.

4.2.6.1 Uporaba merila najnižje cene bi morala postati izjema, ne pravilo. Z razširitvijo merila „ekonomsko najugodnejše ponudbe“ za ocenjevanje trajnostno najboljše ponudbe lahko naročniki dosežejo optimalno in trajnostno okoljsko, socialno in gospodarsko vrednost. EESO spodbuja naročnike, naj uporabljajo vrednotenje stroškov življenjskega cikla, ko je to mogoče in primerno.

4.2.7 Glede na to, da je veliko srednje velikih in predvsem zelo majhnih občin, bi jim bilo treba priporočiti ali jih celo obvezati, da sodelujejo pri projektih kritičnega obsega z vidika strokovnosti in učinkovitosti ter finančnih vidikov. EESO posebej poudarja ta vidik in priporoča izmenjavo najboljših praks ter pojasnitev predpisov o javnem naročanju.

4.2.8 Statistična analiza kaže, da so zlasti MSP premalo zastopana pri javnem naročanju nad pragi EU. EESO zagovarja ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev v javnem naročanju, da bi MSP lahko dosegla primeren delež pri oddaji javnih naročil. EESO ne zagovarja ukrepov pozitivne diskriminacije v zvezi z MSP, med drugim zaradi nevarnosti umetnih struktur in morebitne posledične korupcije. Ne glede na to pa je treba naročnike po možnosti spodbujati, da naročila razdelijo na sklope, da bi bile priložnosti za MSP vsaj vidnejše in s tem dostopnejše.

4.2.9 Mnenja o pragih se razlikujejo. Določeni so bili po poglobljeni razpravi in natančni preučitvi, usklajeni so s pragi v sporazumu o vladnih naročilih ter se redno usklajujejo z inflacijo in nihanji menjalnih tečajev. Predloženi so bili tako pozivi za dvig kot pozivi za znižanje pragov. Nobeden od teh argumentov ni dovolj prepričljiv, zato EESO priporoča, da se ohranijo sedanje praktične ravni. Za naročila pod temi pragi se v skladu z obveznostmi iz Pogodbe uporabljajo nacionalni postopki. Ti naj bi bili čim bolj v skladu s postopki iz Direktive, da se ne bi pojavili dvomi in nejasnosti ter da bi bili naročniki dejansko zavezani uporabi enega samega sklopa postopkov.

4.2.10 Da bi povečali transparentnost in zmanjšali število zlorab, EESO priporoča, da se vsa javna naročila brez izjeme objavijo vnaprej. Naročila pod pragi in naročila storitev kategorije B se lahko objavijo v poenostavljeni obliki prek spletne strani za elektronske razpise, ki velja v celotnem EGP (11).

4.2.11 Težnja po večji strokovnosti lahko prispeva tudi k poenostavitvi nacionalnih postopkov, ki zdaj pogosto povzročajo nesorazmerne stroške. Konkretne razmere se zelo razlikujejo, skupno pa jim je, da je treba preprečevati nejasnosti in spore glede razlage. Enostavnejši nacionalni pristopi morajo drugim služiti kot zgled.

4.2.12 Nagnjenost naročnikov, da zahtevajo finančna jamstva, zavarovanja in garancije za dobro izvedbo, dodatno ovira MSP. Poleg tega je trenutno težje priti do finančnih sredstev, zato je uporaba omejenih sredstev MSP za podporo takih jamstev potratna. Naročnike je treba opozoriti, da se morajo izogibati nesorazmernim zahtevam glede kvalifikacij in finančnih sredstev, namesto da se zanašajo na jamstva.

4.2.13 Na teh področjih se že sprejemajo pobude za izboljšanje razmer v državah članicah. EESO se močno zavzema za seznam najboljših praks in, v skladu s praksami v nekaterih državah članicah, za redna srečanja z javnimi naročniki in izkušenimi strokovnjaki na ravni EU.

4.2.14 Kot pomoč MSP bi lahko naročniki vzpostavili elektronske portale, namenjene:

—	razširitvi dostopa do informacij o možnostih udeležbe v javnih razpisih pod pragom EU;

—	omogočanju MSP, da izrazijo zanimanje za možnosti sodelovanja z drugimi zainteresiranimi MSP ter

—	razvoju zaščitene rubrike na osrednji spletni strani za elektronske razpise, na kateri bi lahko MSP nalagala ter urejala in posodabljala upravne informacije za naročnike.

5. Medsebojno delovanje javnega naročanja in drugih nalog

5.1 Poleg cilja povečanja učinkovitosti rabe javnih sredstev (12) zelena knjiga poziva k okrepljenemu medsebojnemu delovanju javnega naročanja in drugih nalog, zlasti na inovacijskem, okoljskem in socialnem področju.

5.2 Od leta 2004 sta trajnostni razvoj in vključujoča rast, poleg krepitve konkurenčnosti, prednostni nalogi, ki sta bili ponovno potrjeni v strategiji Evropa 2020. Tudi te vidike je treba upoštevati v pogodbah o javnih naročilih.

5.3 EESO se strinja, da je treba nacionalne in regionalne organe spodbuditi k upoštevanju družbenih vidikov, kar pomeni, da je treba pri pripravi pogodb zagotoviti prostor za te elemente.

5.4 Konvencija MOD C94 o določbah o delu v javnih naročilih, ki je bila sprejeta leta 1949, je trenutno zavezujoča v 10 državah članicah EU, druge države, kot je Irska, pa jo v javnih naročilih uporabljajo prostovoljno. EESO se seznanja z načeli, ki jih vsebuje konvencija, in meni, da bi bilo države članice treba spodbuditi k ratifikaciji konvencije in upoštevanju njenih načel.

5.5 EESO poudarja, da Direktiva oblikuje vrsto postopkovnih pravil, ki določajo razmerje med pogodbenimi strankami v javnem naročanju. Komisija je v prejšnjih dokumentih na podlagi obsežnih posvetovanj določila način, kako lahko javni naročniki upoštevajo inovativne proizvode/storitve/procese ter okoljske in socialne cilje pri pripravi pogodb (13) ali uporabi predkomercialnih naročil.

5.6 V zvezi z inovacijami in javnim naročanjem je vredno omeniti pionirsko poročilo skupine Aho in „Pobudo za vodilni trg“ (14). Inovacije lahko zajemajo zelo širok spekter področij: visoko tehnologijo, nizke emisije CO2, energetsko učinkovitost, nove in alternativne metode v zdravstvenem varstvu ter pri socialnih storitvah, gradbeništvo, promet, infrastrukturo itd. EESO poudarja, da ima lahko povpraševanje odločilno vlogo kot spodbuda za inovacije (15), ki je bila veliko let zanemarjena ali prezrta. Posredno lahko tudi spodbuja udeležbo univerz ter središč za raziskave in razvoj kakor tudi nove inovacije na ravni npr. MSP in akterjev socialne ekonomije.

5.7 EESO kot odgovor na vprašanja v zeleni knjigi poudarja, da imajo primarno odgovornost za javno naročanje nacionalni, regionalni, lokalni in evropski organi, ki si morajo v okviru direktiv za vsak primer posebej prizadevati za ustrezno mešanico različnih družbenih zahtev, kot so inovacije, varstvo okolja, socialni vidiki (16) (vključno s socialnimi predpisi v zvezi z invalidi) in učinkovitost, proizvodni cikli, stroški, število dobaviteljev, možen rezultat pogodb itd.

5.8 Naročniki lahko svobodno določajo posebne zahteve, vključno z okoljskimi in socialnimi. V veliko primerih to tudi storijo, ker jim tako veleva zakonodaja EU in/ali nacionalna zakonodaja, na primer pri splošnih ali sektorskih okoljskih standardih. V drugih primerih so lahko take zahteve povezane z izvedbo konkretnih projektov, kot so veliki infrastrukturni projekti.

5.9 K tehničnim specifikacijam naročil je treba po potrebi dodati proizvodne/postopkovne značilnosti. S tem bi se možnosti naročnikov pri sprejemanju pomembnih odločitev za spodbujanje trajnostnih ciljev, med njimi okoljske trajnosti, spoštovanja kolektivnih pogodb, delovnih standardov, delovnih razmer in enakega plačila za enako delo, poenostavile in postale bolj pregledne. Primer električne energije iz obnovljivih virov jasno kaže, kako in zakaj bi bilo treba proizvodne značilnosti vključiti med tehnične specifikacije, ne pa jih odriniti zgolj med pogoje za izvedbo (17).

5.10 EESO priporoča, naj Komisija po potrebi pripravi konsolidiran dokument, ki bi vseboval Direktivo in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Tak dokument bi povečal dostopnost in bi bil zelo koristen, saj bi kot strnjen vir zagotavljal pravno varnost.

5.11 V skladu s splošno razpravo o potrebi po pametnem evropskem gospodarstvu potekajo v državah članicah intenzivne razprave o vlogi javnega naročanja v tem procesu (18). Države članice v različnem obsegu oblikujejo okoljska in v manjšem obsegu socialna merila, ki jih morajo upoštevati naročniki. Sporazumi na področju dela in nacionalna zakonodaja se v posameznih državah članicah znatno razlikujejo. Vsaka država je odgovorna za zagotovitev skladnosti z ustreznimi lastnimi zakoni.

5.12 EESO priporoča, da je treba o tem tekočem procesu razpravljati vsako leto na zasedanju Sveta (za konkurenčnost). Opozoriti je treba na najboljše prakse in izkušnje. Z okrepljenim približevanjem praks se bodo izboljšali tudi pogoji za čezmejna javna naročila.

5.13 Ne glede na to, katere socialne ali okoljske zahteve se določijo kot merila za oddajo naročil, mora biti omogočeno njihovo vrednotenje in določitev teže v primerjavi z drugimi merili.

5.14 V okviru kompetence za javno naročanje bi bil lahko določen pogoj, da morajo javni naročniki poleg meril iz členov od 44 do 51 Direktive (19) upoštevati socialne predpise (med drugim v zvezi z vključevanjem invalidov (20)), saj bi bilo v nasprotju z evropskimi in nacionalnimi predpisi, če bi javni naročniki oddajali naročila subjektom, ki kršijo zakonodajo.

5.15 Države članice morajo od ponudnikov zahtevati predložitev lastnega potrdila ali izjave o skladnosti, v kateri je navedeno, da so upoštevali veljavno zakonodajo na področju vključevanja invalidov na trg dela v posameznih državah, npr. obveznost zaposlovanja določenega števila ali odstotka invalidov, če je ta obveznost v zadevni državi zakonsko urejena.

5.16 Po potrebi mora biti jasno vzpostavljen dodatni socialni ukrep, ki omogoča oblikovanje tehničnih specifikacij tako, da te upoštevajo merila dostopnosti za invalide in ustrezajo vsem uporabnikom.

5.17 Še en vidik, ki ga je treba upoštevati za zagotovitev enakih možnosti za vse in socialne vključenosti, je povezan z naročili, rezerviranimi za zaščitene delavnice za invalide. Ta možnost je izrecno predvidena v uvodni izjavi 28 in členu 19 Direktive 2004/18. EESO meni, da mora Komisija izrecno priporočiti določitev odstotka ali števila takih naročil v državah članicah, kjer je to upravičeno, na primer, če je veliko neaktivnih invalidov, ki bi lahko delali.

5.18 Posebno vprašanje, ki ga je treba obravnavati, je kompleksnost zakonodaje o javnih naročilih, ko gre za socialne storitve splošnega pomena. Zelena knjiga (oddelek 4.4) opozarja na vprašanje, ali bi bilo treba dvigniti veljavne prage za te storitve, da bi bolje upoštevali posebnosti socialnih storitev. EESO bo podrobno spremljal dogodke na tem področju, zlasti v zvezi s Sporočilom (COM)2011 206 konč., saj se zaveda, da so selektivne spremembe pragov nezaželene.

5.19 V okviru strategije Evropa 2020 bi morala Komisija dobiti pristojnost za natančno spremljanje tega procesa posodabljanja v državah članicah. V zvezi s tem bi bilo koristno, če bi bila na spletni strani objavljena vsa obvestila o oddaji naročil, ne glede na vrednost. Ta obvestila bi vsebovala informacije o vrsti podjetja, ki mu je bilo oddano naročilo (mikropodjetje, malo in srednje veliko podjetje ali veliko podjetje), ter o pogodbeni vrednosti naročila.

6. Nezadovoljive prakse

6.1 Eden od ciljev Direktive je boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji. Te prakse niso značilne le za javno naročanje, toda pomanjkanje poslovne discipline, na kar opozarja zelena knjiga, je dodatna razsežnost, saj država ne more stalno nadzorovati takih praks, ki jih izvajajo njene lastne agencije. Direktiva ne more nadomestiti zakonodaje o korupciji ali konkurenci, vendar zaradi svoje stroge postopkovne discipline zagotavlja dodatno zaščito.

6.2 EESO meni, da je treba poostriti določbe glede oddaje naročil podizvajalcem. Več ravni oddaje naročil povzroča težave pri spoštovanju kolektivnih pogodb, delovnih pogojev ter zdravstvenih in varnostnih postopkov. Javnim organom bi bilo treba dati več možnosti vplivanja na pogodbo, da bi bili v njej upoštevani cilji na področju kakovosti, socialnega varstva in okolja. V primeru oddaje naročila podizvajalcu je vse podrobnosti o tem treba navesti pred oddajo naročila, javni organ pa mora določiti pristojnosti in obveznosti ter tako omogočiti učinkovito spremljanje in nadzor pogodbe. Treba je uvesti mehanizme, s pomočjo katerih bodo javni organi lahko pozorno proučili in zavrnili podizvajalce, kadar imajo pomisleke o njih.

6.3 Pogodba se ponavadi sklene z glavnim izvajalcem, ki ima potrebno znanje in izkušnje za izvedbo gradnje, dobavo blaga ali ponudbo storitve, ki se zahteva. Glavni izvajalec prevzame odgovornost za celotno pogodbo in odgovarja javnemu naročniku za njeno izvajanje. Ta odgovornost med drugim vključuje upravljanje nabave materiala in vseh morebitnih pogodb s podizvajalci. Postopki za kaznovanje in izključevanje ponudnikov na podlagi člena o neobičajno nizkih ponudbah bi morali biti manj zapleteni, zlasti kar zadeva izpolnjevanje veljavnih pogojev glede varstva delavcev in delovnih razmer. Veljavni obvezni postopek pred zavrnitvijo ponudbe je zapleten in vključuje pisne vloge. Spremeniti bi bilo treba tudi določbe o informacijah o ekonomiki gradnje, proizvodnem postopku ali zagotovljenih storitvah. Obvezno bi bilo treba zahtevati, da ponudniki naročniku predložijo informacije, ne pa da jih mora ta iskati sam. Direktivi bi bilo treba spremeniti tako, da bi vključevali te spremembe z namenom spodbujanja dostojnega dela, enake obravnave delavcev in širših ciljev glede trajnosti.

6.4 Po nepreverjenih podatkih je najpogostejša nezadovoljiva praksa favoriziranje, pri katerem javni naročnik odda naročilo favoriziranemu ponudniku, včasih celo brez objave namere o oddaji. Take prikrite dejavnosti je težko ugotoviti, saj postanejo očitne šele pozneje. Po mnenju EESO bi objavljanje vseh javnih naročil vnaprej prek elektronskega razpisnega postopka prispevalo k preprečevanju te zlorabe, ne da bi bili javni naročniki prekomerno obremenjeni.

6.5 EESO poudarja, da je treba odločneje podpreti nadzor spoštovanja pogodbenih pogojev po oddaji naročila, vključno s klavzulami o izvedbi naročila. Zaradi finančne krize so naročniki zdaj pod vse večjim pritiskom glede financiranja in sredstev, s krčenjem sredstev pa se hkrati srečujejo tudi agencije, ki nadzirajo zdravje in varnost, delovne standarde in varstvo okolja. Ker sta preklic in nova oddaja ponudb povezana z velikimi stroški, so naročniki lahko nemočni v razmerju do dobavitelja, ki ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti. Stroške za zagotavljanje njihovega izpolnjevanja bi bilo treba vračunati v proračune za javna naročila, prav tako pa premisliti o različnih drugih kaznih zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

6.6 Podjetja morajo sprejeti stroge ukrepe, da bi preprečila korupcijo. Da bi to spodbujali, bi bilo treba podpreti interne sanacijske ukrepe podjetij potem, ko so bili prestopki storjeni. Zgledno ukrepajoča podjetja bi morala po zaključku takšnega procesa imeti možnost ponovnega vstopa na trg. V direktivah bi bilo treba določiti stroge zahteve v zvezi s tem, da bi preprečili različno prakso, kakršna obstaja zdaj v državah članicah.

7. Zunanja razsežnost

7.1 Pri zunanji razsežnosti javnega naročanja EU ni mogoče spregledati obveznosti EU pri spodbujanju dostojnega dela, enakosti, spoštovanja temeljnih pravic, svoboščin in standardov dela ter varstva okolja in energetske učinkovitosti v tretjih državah. Tem načelom moramo biti zavezani tudi zunaj naših meja. Vsaka sprememba pravil javnega naročanja jih mora še podkrepiti, ne glede na to, ali gre za države članice ali tretje države. Na ravni EU si je treba še bolj prizadevati za izboljšanje socialnih in okoljskih standardov v dobavnih verigah, hkrati pa jih obravnavati tudi v trgovinski politiki. Evropska komisija se mora pri razvoju učinkovitih strategij in struktur tesno povezati z vpletenimi ključnimi akterji, denimo sindikati in nevladnimi organizacijami.

7.2 Sporazum o vladnih naročilih (GPA) je okvir in platforma za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za javno naročanje po vsem svetu. K vključitvi v ta sporazum je treba spodbuditi čim več držav.

7.3 Odprti mednarodni trgi javnih naročil privlačijo tudi evropske ponudnike, saj je veliko evropskih podjetij, vključno z MSP, vodilnih na svetovni ravni, in sicer na področju gradbeništva, javnih gradenj, alternativnih virov energije in varstva okolja (21). EESO vztraja, da si mora EU prizadevati za izboljšanje dostopa do javnih trgov v tretjih državah. Zagotoviti je treba vzajemnost (22).

7.4 EESO meni, da je zelo pomembno, da (državna) podjetja iz tretjih držav upoštevajo iste predpise na področju javnega naročanja kot evropska podjetja (zlasti glede prepovedi prejemanja neposredne ali posredne državne pomoči, določanja cen in previdnostnega upoštevanja stroškov in tveganj), ko se prijavljajo na javni razpis v EU. Uveljavljanje skladnosti ni enostavno. Pri pregledu direktive iz leta 2004 je treba to vprašanje ustrezno urediti (23).

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Glej mnenji EESO, objavljeni v UL C 93, 27.4.2007, str. 25, in v UL C 24, 31.1.2006, str. 52.

(2) Glej splošno direktivo 2004/18/ES in direktivo o gospodarskih javnih službah 2004/17/ES. To mnenje obravnava predvsem splošno direktivo (v nadaljevanju: Direktiva).

(3) Samostojna dejavnost, katere vrste dela ni mogoče jasno in izčrpno vnaprej opisati.

(4) Glej uvodno izjavo 2 Direktive: „… da bi jamčili odpiranje javnih naročil konkurenci.“

(5) „Sporočilo Komisije o Aktu za enotni trg, Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja“, COM(2011) 206 konč., oddelek 2.12 Javna naročila.

(6) Subjekti v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev.

(7) 2004/18/ES (direktiva o javnem naročanju).

(8) Glej člena 14 in 106 PDEU ter Protokol št. 26 k PDEU.

(9) „Predkomercialna naročila – spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi“ – COM(2007) 799.

(10) Nazoren primer je nizozemska fundacija PIANNO. Poleg tega zveza nizozemskih industrijskih panog in združenje nizozemskih občin načrtujeta obsežno skupno kampanjo za javne uslužbence, odgovorne za javno naročanje v državi.

(11) Za e-javna naročila glej (UL C 248, 25.8.2011, str. 149).

(12) Zelena knjiga, str. 4, odstavek 3.

(13) Glej opombe v zeleni knjigi na strani 34. Glej tudi priročnik „Build for All“ (Gradimo za vse), november 2006, za vključitev meril dostopnosti v postopke javnih naročil.

(14) Glej poročilo skupine Aho „Ustvarjanje inovativne Evrope“ (2006) in „Pobudo za vodilni trg“, Evropska komisija, oktober 2010.

(15) Med drugim glej: „Public procurement and innovation – Resurrecting the demand side“ (Javno naročanje in inovacije – oživitev strani povpraševanja), Jakob Edler, Luke Georghiu, www.sciencedirect.com, Research Policy (2007) 949–963.

(16) Glej priročnik „Buying Social – A Guide to taking account of social considerations in public procurement“ (Kupujmo družbeno ozaveščeno – Vodnik za upoštevanje socialnih vidikov pri javnem naročanju) – SEC(2010) 1258, ki ga je pripravila Evropska komisija oktobra 2010.

(17) Glej zadevo C-448/01 EVN AG proti Avstriji (2003) ECRI – 14527 (EVN – Wienstrom).

(18) Glej širok pregled v „Corporate Social Responsibility, National Public Policies in the European Union“ (Družbena odgovornost podjetij, nacionalne strategije za javno področje v Evropski uniji), november 2010.

(19) Člen 44: Preverjanje sposobnosti udeležencev; Členi 45–51: Merila za ugotavljanje usposobljenosti.

(20) „Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020“ – COM (2010) 636 konč.

(21) Glej mnenji EESO „Mednarodna javna naročila“ (UL C 224, 30.8.2008, str. 32) in „Javna podjetja iz tretjih držav na trgih javnih naročil EU“ (UL C 218, 23.7.2011, str. 31).

(22) V zvezi s socialnimi vidiki glej nedavno sprejeto mnenje o celostni industrijski politiki za dobo globalizacije, točki 6.29 in 6.30 o standardih Mednarodne organizacije dela in družbeni odgovornosti gospodarskih družb (UL C 218, 23.7.2011, str. 38).

(23) Glej mnenje CESE 807/2011 (UL C 218, 23.7.2011, str. 31).

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/121

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Spremeniti izzive v priložnosti: Na poti k skupnemu strateškemu okviru za financiranje raziskav in inovacij v EU

(COM(2011) 48 konč.)

2011/C 318/20

Poročevalec: Gerd WOLF

Soporočevalec: Erik SVENSSON

Evropska komisija je 9. februarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga Spremeniti izzive v priložnosti: na poti k skupnemu strateškemu okviru za financiranje raziskav in inovacij v EU

COM(2011) 48 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja dne 13. julija) s 122 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja zeleno knjigo Komisije in v njej navedene cilje, potrjuje že prej sprejeta mnenja o tej tematiki in z ozirom na poročilo strokovne skupine o vmesni oceni sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj (FP7) poleg tega priporoča, da bi Komisija morala predvsem:

1.1.1

z dopolnilnimi strukturnimi ukrepi znotraj Komisije in posvetovalnih organov, ki jo podpirajo, razviti celostno strategijo za raziskave in inovacije, pri čemer je treba ohraniti značilnosti obeh področij in njune specifične delovne pogoje;

1.1.2

prihodnji proračun za raziskave in inovacije končno povišati do deleža skupnega proračuna, ki bo dejansko odseval pomen in težo, ki jo temu področju pripisuje strategija Evropa 2020, pa tudi njegov učinek vzvoda za spodbuditev in povezovanje politik držav članic za podporo raziskavam in inovacijam;

1.1.3

poenostaviti potrebne upravne postopke, poskrbeti za prožnejše in hitrejše postopke odločanja ter ustrezno prilagoditi strokovno znanje in pooblastila uradnikov Komisije;

1.1.4

se osredotočiti na nadnacionalne naloge, ki s tem, da v čezmejnem okviru združujejo vire in strokovno znanje, ustvarjajo evropsko dodano vrednost, kot še posebej velja za skupne raziskave;

1.1.5

strukturne sklade usmeriti v doslej slabo zastopane regije, da se tam postavijo temelji odličnosti in strukture, ki so za to nujno potrebne, ter izboljšajo povezave med strukturnimi skladi in okvirnim programom;

1.1.6

podpirati razvoj „ključnih tehnologij“, brez katerih EU ne bo mogla niti tekmovati s svetovno konkurenco niti obvladati pomembnih družbenih izzivov;

1.1.7

20 % skupnega proračuna prihodnjega 8FP dodeliti delu programa, ki ga upravlja Evropski raziskovalni svet;

1.1.8

spodbujati izgradnjo in vzdrževanje velike infrastrukture za raziskave in razvoj (seznam Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infrastrukture, ESFRI);

1.1.9

podpirati inovacije v polnem obsegu, vključno z inovacijami na socialnem in gospodarskem področju, na delovnem mestu in v kreativni industriji;

1.1.10

izboljšati pravila za podporo MSP ter mikropodjetjem, da se jim olajša dostop do podpornih programov in njihovih instrumentov ter udeležba v njih;

1.1.11

vzpostaviti in razvijati okvir za zadostno količino tveganega kapitala, do katerega imajo predvsem MSP enostaven dostop, in v ta namen tudi razširiti in prilagoditi Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja;

1.1.12

ponovno preučiti sistem državne pomoči ter pravila za konkurenco in javna naročila z vidika njihovega vpliva na celoten inovacijski proces, razvoj specifičnega strokovnega znanja in javno-zasebna partnerstva.

1.2 Poleg tega Odbor poziva države članice, naj tudi v času proračunskih omejitev dajo svoj ključni prispevek k strategiji Evropa 2020 in naj več vlagajo v izobraževanje (predvsem univerze), raziskave, razvoj in inovacije, da bi tako končno dosegli – in po možnosti celo presegli – znani cilj, ki je zapisan že v Lizbonski pogodbi, tj. 3-odstotni delež proračunskih sredstev za raziskave in razvoj.

2. Bistvena vsebina sporočila

2.1 Namen zelene knjige je spodbuditi javno razpravo o ključnih vprašanjih, ki bodo imela pomembno vlogo pri prihodnjih programih financiranja raziskav in inovacij v EU.

2.2 Komisija pri tem želi doseči izboljšave na naslednjih področjih:

—	razjasnitev ciljev in načina njihovega uresničevanja;

—	zmanjšanje zapletenosti;

—	povečanje dodane vrednosti in učinka vzvoda ter preprečevanje podvajanja in drobljenja;

—	olajševanje udeležbe;

—	širjenje udeležbe v programih EU – večja dostopnost;

—	povečanje konkurenčnosti in družbenega vpliva s podporo EU.

2.3 V ta namen želi Komisija razviti skupno strategijo, ki bi zajela vse programe EU za financiranje raziskav in inovacij, ki so trenutno na voljo za sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj (FP7), za okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (CIP) ter pobude EU na področju inovacij, kot je Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT).

2.4 Zelena knjiga zastavlja 27 konkretnih vprašanj, ki se nanašajo na naslednja tematska področja:

—	skupna prizadevanja za izpolnjevanje ciljev strategije Evropa 2020;

—	soočanje z družbenimi izzivi;

—	krepitev konkurenčnosti;

—	krepitev znanstvene baze Evrope in evropskega raziskovalnega prostora.

2.5 V sedanjem programskem obdobju (2007–2013) so za financiranje teh elementov programa doslej namenjena sredstva:

—	iz sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj (FP7): 53,3 milijarde EUR;

—	okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP): 3,6 milijarde EUR;

—	Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT): 309 milijonov EUR;

—	kohezijske politike: pribl. 86 milijard EUR (skoraj 25 % skupnega proračuna strukturnih skladov).

3. Splošne pripombe

3.1 Ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2010 in 4. februarja 2011 ter spodaj navedenih prejšnjih mnenj Odbor pozdravlja in podpira zeleno knjigo, ki jo je objavila Komisija, kot tudi njen namen, da vse instrumente za podporo raziskavam in inovacijam združi v okviru skupne strategije. Obsežen in učinkovit program podpore EU, ki je usmerjen v te cilje, je odločilen za krepitev konkurenčnosti Evrope, za ohranitev blaginje in socialnih dosežkov ter za obvladovanje velikih družbenih izzivov.

3.2 Vendar to predvsem pomeni, da je treba uresničitvi teh prednostnih ciljev nameniti nujen in ustrezen delež prihodnjega skupnega proračuna EU. Prihodnji proračun za raziskave in inovacije je treba povišati do deleža skupnega proračuna, ki bo dejansko odseval pomen in težo, ki jo temu področju pripisuje strategija Evropa 2020, pa tudi njegov učinek vzvoda za spodbuditev in povezovanje politik držav članic za podporo raziskavam in inovacijam, ki so ravno tako potrebne.

3.3 Odbor je že v naslovu raziskovalnega mnenja iz leta 2007 – Sprostitev in krepitev evropskega potenciala za raziskave, razvoj in inovacije (1) – opredelil glavno nalogo strategije Evropa 2020. Ravno zato je treba razviti skupno strategijo za financiranje raziskav in inovacij v EU.

3.4 Vendar pa to ne pomeni, da lahko ti področji pomešamo ali ju drugo drugemu podrejamo, temveč da se prek skupne strategije vzajemno čim bolj učinkovito podpirata in bogatita.

3.5 Odbor v skladu s tem in na podlagi tega načela tudi podpira cilje, navedene v točki 2.5.

3.6 Odbor je v zadnjih letih pripravil še več pomembnih mnenj o teh ciljih ter z njimi povezanih kompleksnih vprašanjih; in sicer:

—	mnenje o zeleni knjigi Evropski raziskovalni prostor – Nove perspektive; (2)

—	mnenje o sodelovanju in prenosu znanja med raziskovalnimi organizacijami, industrijo in MSP – pomemben pogoj za inovacije; (3)

—	mnenje o pravnem okviru Skupnosti za evropsko raziskovalno infrastrukturo (ERIC); (4)

—	mnenje o sporočilu Komisije k skupnemu načrtovanju raziskav: sodelovanje za učinkovitejše reševanje skupnih izzivov; (5)

—	mnenje o strateškem evropskem okviru za mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije; (6)

—	mnenje o sporočilu Komisije Nova obzorja IKT – strategija za raziskovanja na področju prihodnjih in nastajajočih tehnologij v Evropi; (7)

—	mnenje o pregledu inovacijske politike Skupnosti v spreminjajočem se svetu; (8)

—	mnenje o vlaganju v razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika (načrt SET); (9)

—	mnenje o razvoju skupne strategije za ključne spodbujevalne tehnologije v EU; (10)

—	mnenje o poenostavitvi izvajanja raziskovalnih okvirnih programov; (11)

—	mnenje o vodilni pobudi iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij; (12)

—	o inovativnih delovnih mestih kot viru produktivnosti in kakovostne zaposlitve; (13)

—	mnenje o oceni sedmega okvirnega programa/Skladu za financiranje na osnovi delitve tveganja; (14)

V teh mnenjih so bila že izražena konkretna priporočila za večino ciljev in vprašanj, navedenih v zeleni knjigi. Zato Odbor izrecno opozarja na ta mnenja, ponovno potrjuje njihovo vsebino in prosi, da se jih obravnava kot del tega mnenja. Ob sklicevanju tudi na poročilo strokovne skupine o vmesni oceni FP7 (15) je v nadaljevanju navedenih nekaj ugotovitev, ki ponavljajo ali dopolnjujejo ugotovitve iz predhodnih mnenj.

3.7 Seznam vprašanj iz zelene knjige, ki so v tem mnenju obravnavana v točki 4, daje vtis, da namerava Komisija sedanje pogoje financiranja in določanje prednosti korenito spremeniti. Odbor potrjuje svoje mnenje o poenostavitvi izvajanja okvirnih programov za raziskave in znova izrecno priporoča, da se nujno potrebni kontinuiteta in trajnost doslej uspešnih instrumentov financiranja EU (zlasti skupne raziskave) načeloma (16) ohranita in okrepita ter da se ju ne ogrozi s pretiranimi spremembami.

3.7.1 Namesto tega bi bilo treba skupno strategijo zagotoviti predvsem z dopolnilnimi strukturnimi ukrepi znotraj Komisije in posvetovalnih organov, ki jo podpirajo. V ta namen bi bilo treba med drugim s programskega in upravnega vidika združiti ukrepe v okviru sedanjega okvirnega programa za raziskave, okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP) ter Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT).

3.7.2 Kot je Odbor že večkrat poudaril, bi zato morali biti uradniki Komisije, pa tudi osebje agencij, ki delajo za Komisijo, mednarodno priznani strokovnjaki na zadevnem strokovnem področju, ki so do tega položaja prišli z lastnimi dosežki in ki bi poleg tega morali razpolagati z zadostnim manevrskim prostorom za odločanje ter imeti dovolj priložnosti za dajanje pobud, da bi s svojim strokovnim znanjem in sposobnostjo presoje lahko prispevali k uspehu te skupne strategije. (17) Tega cilja ni mogoče doseči – zlasti pa ne izključno – z ozkimi in togimi pravili (18), temveč z zanesljivostjo in kljub temu prilagodljivostjo, pa tudi strokovnim znanjem in izkušnjami.

3.7.3 Odbor je že večkrat poudaril, da so inovacije za strategijo Evropa 2020 odločilnega pomena. Vendar hkrati ponavlja, da niso nujno rezultat linearnega sosledja, tj. najprej raziskave, nato inovacije, temveč nastajajo v zapletenem procesu mrežnega povezovanja in prepletanja različnih izhodiščnih situacij (19) ter zajemajo tudi socialne in družbene vidike. To še posebej velja za inovacije na področju storitev, ki jih najpogosteje narekujejo nove potrebe uporabnikov, in za podjetja socialne ekonomije, ki se odzivajo na potrebe družbe. Velja pa tudi za inovacije na delovnem mestu, (20) ki jih razvijajo ali se o njih pogajajo socialni partnerji, in za inovacije na področju oblikovanja in v kreativni industriji. Evropska strategija o invalidnosti 2010–2020 (sporočilo Komisije) je še en primer pomembnega področja inovacij za javne in zasebne ponudnike storitev, ki si prizadevajo za neoviran dostop do izdelkov in storitev, da bi bili lahko invalidi v celoti vključeni v evropsko družbo.

3.7.4 Odbor obenem poudarja, da so raziskave in znanost odločilni elementi evropske kulturne dediščine, značilni za razvoj Evrope, ki se je začel v obdobju razsvetljenstva. Čeprav so pomemben pogoj za inovacije, pa jih je treba priznavati, ohranjati in spodbujati tudi kot samostojen element evropske civilizacije in kulture. Inovacije ne smejo biti podrejene raziskavam, kakor tudi raziskave ne smejo biti podrejene inovacijam, (21) saj bi to pomenilo kulturno osiromašenje temeljnih evropskih vrednot.

3.7.5 Pomembna razlika med raziskavami in inovacijami pa so različna „pravila igre“, ki veljajo za akterje in delovna okolja („kulture“) na področju znanosti in raziskav na eni strani ter inovacij na drugi. Odbor se pri tem sklicuje na svoje mnenje Sodelovanje in prenos znanja med raziskovalnimi organizacijami, industrijo in MSP – pomemben pogoj za inovacije, v katerem podrobno obravnava različne vidike. (22) Zato je treba v skupni strategiji iskati rešitve, ki zagotavljajo spoštovanje in upoštevanje teh razlik, vendar hkrati omogočajo podporo celotnemu inovacijskemu procesu.

3.7.6 Ravno zato so dobri stiki in izmenjava osebja in strokovnega znanja med obema področjema posebno pomembni in jih je treba spodbujati. Odbor opozarja na mnenje o vmesnem poročilu, (23) v katerem obravnava tri kategorije, ki naj bi jih spodbujali, namreč znanost za znanje (science for knowledge) – program določijo raziskovalci, znanost za konkurenčnost (science for competitiveness) – program določi industrija, in znanost za družbo (science for society) – program določijo akterji civilne družbe.

3.8 Z ozirom na svoje prejšnje ugotovitve zvezi s ponovno posplošeno trditvijo Komisije o razdrobljenosti evropskih raziskav in razvoja Odbor sicer priznava, da morda obstajajo primeri takšne razdrobljenosti, vendar pa ne odražajo splošnega stanja. Zato ponavlja, da (24)„že dolgo obstajajo evropske – in v mnogih primerih celo svetovne – povezave in mreže sodelovanja, katerih meje se v interakciji med sodelovanjem in konkurenco nenehno na novo prilagajajo in določajo. To so pomembni procesi samoorganizacije različnih akterjev in njihovih organizacij,“ ki bi jih Komisija morala končno ustrezno priznati, ne pa ignorirati, še posebej, ker okvirni programi za raziskave in razvoj (predvsem skupne raziskave) znatno prispevajo k tem dosežkom.

3.9 Poleg tega Odbor priporoča, da je treba več pozornosti nameniti oblikovanju evropskih raziskovalnih in inovacijskih grozdov, ki bi bili deležni ugleda na svetovni ravni. Gre namreč za privlačne mreže univerz, raziskovalnih inštitutov in podjetij, ki se same krepijo in spodbujajo plodne povezave med nastajajočimi specializiranimi podjetji. Odbor v zvezi s tem ponovno poudarja, da je treba tudi v EU ustvariti več univerz svetovnega pomena, in poziva zlasti države članice, naj na tem področju odločneje ukrepajo.

3.10 Odbor ponavlja priporočilo, namenjeno predvsem državam članicam, naj olajšajo ustanavljanje podjetij, izboljšajo njihovo vzdržljivost in tržne možnosti ter vzpostavijo za to potrebne okvirne pogoje (glej tudi točko 4.7.1). Tukaj sta odločilna manj birokracije in dovolj tveganega kapitala. Medtem ko Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja, ki sta ga skupaj ustanovila Evropska komisija in Evropska investicijska banka, pomeni dober pristop na evropski ravni, pa je treba še precej izboljšati dostop do zadostne količine tveganega kapitala, predvsem za MSP.

4. Posebne ugotovitve

To poglavje obravnava nekatera od 27 vprašanj, ki jih je zastavila Komisija. Vprašanja v mnenju niso znova navedena, temveč so podani samo implicitni odgovori nanje.

4.1 Uporabniki instrumentov financiranja EU potrebujejo ustrezno razčlenjeno kazalo ter izčrpna „navodila za uporabo“ v tiskani obliki in na spletu. Poleg tega je treba za čim večjo kontinuiteto zagotoviti ravnovesje med preizkušenimi in učinkovitimi instrumenti in načeli financiranja na eni strani ter – po možnosti – čim manjšim številom novih pristopov po drugi.

4.2 Za ravnovesje med enotnim nizom pravil in potrebno prožnostjo je, ob upoštevanju posebnih zahtev, poleg usklajevanja pravil potrebno predvsem popolno priznavanje nacionalnih postopkov v okviru skupnega strateškega okvira za raziskave in inovacije. V zvezi z delovnimi postopki Komisije Odbor opozarja na točko 3.7.2; uradniki bi vsaj v obdobju pridobivanja izkušenj z novimi pristopi morali imeti dovolj manevrskega prostora, da bi lahko uporabili izjeme/posebna pravila/odstopanja, (24) ki jih je treba še določiti. Najprej je treba namreč pridobiti izkušnje. (25) Ob tem Odbor opozarja na mnenje o poenostavitvi, (26) v katerem priporoča pristop, ki temelji na zaupanju, in večjo strpnost do napak.

4.3 Glede na to, da morajo države članice, tudi z ustreznimi programi reform, finančno podpreti raziskave in inovacije na nacionalni in regionalni ravni, bi morala biti sredstva EU namenjena predvsem za nadnacionalno sodelovanje, zlasti za skupne raziskave. Skupne raziskave povezujejo strokovno znanje in vire različnih držav članic in tako ustvarjajo jasno evropsko dodano vrednost, imajo učinek vzvoda za politiko podpore v državah članicah in spodbujajo evropsko integracijo.

4.4 Ker mora odličnost tudi v okviru strategije Evropa 2020 ostati vodilno načelo raziskav in razvoja, bi bilo treba strukturne sklade bolj usmeriti v sedaj slabo zastopane regije, da se postavijo temelji odličnosti in strukture, ki so v ta namen nujno potrebne. V tem smislu Odbor podpira naslednjo ugotovitev Komisije: „Odličnost na svetovni ravni lahko dolgoročno uspeva le v sistemu, ki daje vsem raziskovalcem v EU na voljo sredstva, da se razvijejo do stopnje odličnosti in morda tekmujejo za najvišja mesta. To od držav članic zahteva, da sledijo ambicioznim načrtom modernizacije svojih javnih raziskovalnih baz in podprejo javno financiranje. Financiranje na ravni EU, tudi v okviru skladov kohezijske politike, mora biti v pomoč pri gradnji odličnosti, kjer koli in kakor koli je to primerno.“

4.5 Da se ustvarijo sinergije med strukturnimi skladi in zagotovi optimalno usklajevanje s politiko podpore, ki jo izvajajo države članice, so odločilnega pomena učinkovite povezave (27) med prihodnjo skupno strategijo za financiranje raziskav in inovacij v EU ter prihodnjo skupno strategijo za kohezijsko politiko. Pri razvoju regionalnih strategij bi moralo biti vodilno načelo „pametna specializacija“.

4.6 Za boljšo podporo celotnemu inovacijskemu procesu je treba po mnenju Odbora temeljito in v sodelovanju z udeleženimi akterji pregledati pravila o državni pomoči, javnih naročilih in konkurenci (nanaša se na vprašanje 19), ki lahko ovirajo uresničevanje zgoraj omenjenega cilja. (28) Razlog za to so ravnovesje in/ali morebitna navzkrižja med konkurenčnim pravom in spodbujanjem inovacij. Zakonodaja s področja konkurence, državne pomoči in javnih naročil se zato ne bi smela uporabljati tako, da bi ovirala inovacije. Lahko se celo izkaže, da so potrebne reforme. Inovacije je treba včasih tudi zaščititi pred tem, da bi prišle v roke konkurentom, ki bi jih zatrli, ker želijo zaustaviti inovacijski proces.

4.6.1 Inovacijski proces, od javno financiranih raziskav do trženja, namreč lahko zahteva dolgoročna, trdna partnerstva, ki pa jih je težko uskladiti z veljavnimi pravili (npr. razkritje, intelektualna lastnina, pravila o državni pomoči in javnih naročilih) ali jih ustanoviti (vprašanje 20). Na tem področju je treba poiskati nove pristope in pravila, da se prepreči morebitno navzkrižje interesov med „več inovacijami“ ter „več javnosti in pravično konkurenco“. K temu bi lahko precej prispeval zadosten delež pionirskih ali temeljnih raziskav, saj teh to navzkrižje običajno ne zadeva (glej tudi točko 4.7.3).

4.7 Še eno ključno vprašanje, ki ga postavlja Komisija, se nanaša na porazdelitev finančnih sredstev med:

—	MSP, podjetja socialne ekonomije in velika podjetja;

—	temeljne raziskave in raziskave, usmerjene k družbenim ciljem;

—	raziskave in nadaljnji inovacijski proces;

—	inovacije na tehničnem, storitvenem, družbenem in poslovnem področju;

—	pristop „od zgoraj navzdol“ in „od spodaj navzgor“.

V kolikor Odbor o tem še ni izrazil stališča, daje naslednje pobude:

4.7.1 Iz najrazličnejših razlogov je treba pri določitvi tematskih področij za dodelitev finančnih sredstev ter instrumentov podpore posebno pozornost posvetiti MSP, predvsem malim podjetjem (29):

—	MSP bi morala imeti možnost, da se programom pridružijo za obdobje, ki jim ustreza (kot pri sedanjih ukrepih v okviru programa FET - prihodnje in nastajajoče tehnologije);

—	mladim podjetjem in mikropodjetjem (manj kot 10 zaposlenih) z velikim inovacijskim potencialom bi bilo treba posvetiti posebno pozornost in zanje oblikovati manj stroga merila za udeležbo;

—	sredstva bi bilo treba uporabiti za podporo inovacijskih procesov kot celote (še posebej pomembno za podjetnike);

—	potreben je večji poudarek inovacij na storitvenem področju;

—	potrebni bodo moderatorji/posredniki, ki bodo malim podjetjem pomagali izkoristiti inovacijske programe in jim olajšali dostop do njih, pri tem ima lahko pomembno vlogo evropska podjetniška mreža Enterprise Europe Network;

—	pri opredelitvi modelov financiranja je treba upoštevati podjetja socialne ekonomije.

4.7.2 Veliki preboji na področju temeljnih novih znanj in iz njih izhajajočih sodobnih inovacij, kot so internet, GPS, slikanje z uporabo magnetne resonance, laserji, računalniki, nanotehnologija itd., so rezultat temeljnih in kasnejših uporabnih raziskav. Temeljne in uporabne raziskave so nujno potrebno „seme“ za prihodnje inovacije. (30) Odbor je obravnaval tudi vprašanje, kako naj to „seme“ pride do organizacij, ki iz njega „vzgojijo“ in razvijajo inovacije. (31)

4.7.3 Zato Odbor priporoča, da se ukrepi, ki jih podpira Evropski raziskovalni svet, v prihodnjem FP8 povečajo do najmanj 20 % celotne podpore, ter da se dovolj pozornosti posveti tudi temeljnim vprašanjem v drugih delih programa. Evropski raziskovalni svet se je odlično izkazal pri podpori novih zamisli in vrhunskih raziskav. V prihodnjih postopkih pa mora več pozornosti nameniti tudi karieri mladih znanstvenikov, da se jih ohrani v evropskih raziskavah ali znova pridobi zanje.

4.7.4 Skupne raziskave so – kot jedro posebnega programa „sodelovanje“ (32) – steber sedanjega FP7 za raziskave in razvoj (in njegovih predhodnikov) in so se pri tem odlično izkazale. So odločilen instrument financiranja za združitev raziskovalnih dejavnosti držav članic in preprečitev razdrobljenosti. Njihov pomen je treba v prihodnjem skupnem strateškem okviru obvezno ohraniti in okrepiti. (33) To velja še toliko bolj, ker so prav skupne raziskave usmerjene v obravnavo velikih družbenih izzivov (vprašanji 9 in 11) in poleg tega močno prispevajo k razvoju ključnih tehnologij, ki so odločilne za konkurenčnost Evrope na svetovni ravni.

4.7.5 Podpori projektom „od spodaj navzgor“ (glej tudi točko 4.7.10) bi bilo treba na splošno pripisati večjo vlogo (vprašanji 9 in 10), da bi bilo več prostora za inovativne zamisli, ki na tematskem seznamu niso predvidene ali jih npr. obstoječe industrije (glej tudi točko 3.7.6 – program določi industrija) ne razvijajo – letalo namreč ni bilo izumljeno v pomorski industriji!

4.7.6 Medtem ko so pristopi „od zgoraj navzdol“ rezultat strateškega pogleda nosilcev odločitev in izhajajo iz njihovega sedanjega znanja, se pristopi „od spodaj navzgor“ opirajo na ustvarjalni potencial znanstvenikov, inženirjev in drugih soudeležencev, ki se posvečajo neposredno predmetu preučevanja ali izboljšanja. Tudi pri pomembnih družbenih izzivih bi bilo treba več pozornosti nameniti zamislim in predlogom rešitev „od spodaj navzgor“ iz širše znanstvene skupnosti in ne le slediti navodilom „od zgoraj navzdol“. Inovacijska politika bi morala biti „usmerjena v organizacijske inovacije in inovacije na delovnem mestu“ (34).

4.7.7 Za dosego ravnovesja med pristopoma „od spodaj navzgor“ in „od zgoraj navzdol“ je potrebno nadaljnje razlikovanje: tudi znotraj določenih tematskih področij (npr. ključne tehnologije ali veliki družbeni izzivi) je potreben zadosten delež postopkov „od spodaj navzgor“, da se zagotovi dovolj prostora za nove zamisli za rešitve (tj. tiste, ki niso bile predlagane „od zgoraj navzdol“). Poleg tega je treba dati priložnost tudi čisto novim pristopom za vprašanja in probleme, ki se doslej še niso pojavili. Takšni pristopi se v praksi že lahko izvajajo v okviru posebnega programa „zamisli“, vendar bi jim bilo treba tudi na področju skupnih raziskav zagotoviti znatno več prostora, kot se sedaj že uspešno dogaja, na primer pri programu „prihodnjih in nastajajočih tehnologij“ v okviru teme informacijske in komunikacijske tehnologije. Za upravljanje takšnega pristopa je treba pristojnim uradnikom zagotoviti več prožnosti in manevrskega prostora.

4.7.8 Glede ukrepov v zvezi z evropsko infrastrukturo za raziskave in razvoj (seznam ESFRI) Odbor ponavlja svoje priporočilo (35), da jih je treba financirati s prispevki za gradnjo in vzdrževanje. Posebni program „ljudje“, ki med drugim obravnava ukrepe Marie Curie (vprašanje 23), se je prav tako jasno izkazal za koristnega in ga je zato treba v celoti ohraniti ali celo razširiti.

4.7.9 Ob pomembnih problemih skupne evropske gospodarske, monetarne in finančne politike, ki so trenutno bistveni element politične razprave, ter ob s tem povezanih makroekonomskih vprašanjih Odbor priporoča, da se v spodbujevalnih programih nameni dovolj prostora tudi ustreznim raziskavam.

4.7.10 Pri reševanju vprašanj, ki presegajo raziskave in razvoj (vprašanje 17), Odbor priporoča, da se uporabijo predvsem izkušnje s pravkar uvedenimi tovrstnimi instrumenti, ne pa da se znova uvajajo nadaljnji instrumenti (36). V zvezi s kazalniki in partnerstvi za inovacije prav tako glej mnenje Unija inovacij (37). Odbor se na isto mnenje sklicuje tudi v zvezi s kapitalom (38).

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 325, 30.12.2006, str. 16.

(2) UL C 44, 16.2.2008, str. 1.

(3) UL C 218, 11.9.2009, str. 8.

(4) UL C 182, 4.8.2009, str. 40.

(5) UL C 228, 22.9.2009, str. 56.

(6) UL C 306, 16.12.2009, str. 13.

(7) UL C 255, 22.9.2010, str. 54.

(8) UL C 354, 28.12.2010, str. 80.

(9) UL C 21, 21.1.2011, str. 49.

(10) UL C 48, 15.2.2011, str. 112.

(11) UL C 48, 15.2.2011, str. 129.

(12) UL C 132, 3.5.2011, str. 39.

(13) UL C 132, 3.5.2011, str. 22.

(14) UL C 218, 23.7.2011, str. 87.

(15) http://ec.europa.eu/research/evaluations.

(16) UL C 48, 15.2.2011, str. 129, točka 3.12.

(17) UL C 48, 15.2.2011, str. 129, točka 3.10.

(18) UL C 256, 27.10.2007, str. 17, točka 6.4.

(19) Glej opombo 12.

(20) UL C 132, 3.5.2011, str. 22.

(21) Glej opombo 12.

(22) UL C 218, 11.9.2009, str. 8, točke 4.1.–4.4.

(23) UL C 218, 23.7.2011, str. 87.

(24) Glej opombo 12.

(25) UL C 256, 27.10.2007, str. 17, točka 6.4.

(26) Glej opombo 11, točka 3.6.

(27) Glej tudi točko 3.7.1.

(28) UL C 218, 11.9.2009, str. 8, točka 4.8.

(29) Glej opombo 12, točka 4.10.

(30) UL C 354, 28.12.2010, str. 80, točka 3.2.3.

(31) Glej opombo 3.

(32) Ne glede na to bodo morda v pričakovanem predlogu o FP8 za raziskave in razvoj uporabljeni novi pojmi za opis ukrepov, doslej znanih kot „skupne raziskave“ in „sodelovanje“.

(33) Glej tudi točko 4.3.

(34) UL C 132, 3.5.2011, str. 5.

(35) Glej mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij, UL C 132, 3.5.2011, točka 3.8.4.

(36) Glej tudi opombo 12.

(37) Glej opombo 12, točki 4.2 in 4.4.

(38) Glej opombo 12, točka 4.8.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/127

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri posrednih ukrepih okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo ter razširjanju rezultatov raziskav (2012–2013)

(COM(2011) 71 konč. – 2011/0045 (NLE)),

predlogu sklepa Sveta o okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

(COM(2011) 72 konč. – 2011/0046 (NLE)),

predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, s katerim se bo s posrednimi ukrepi izvajal okvirni program Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

(COM(2011) 73 konč. – 2011/0043 (NLE))

in predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, ki ga bo z neposrednimi ukrepi izvajalo Skupno raziskovalno središče v okviru okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

(COM(2011) 74 konč. – 2011/0044 (NLE))

2011/C 318/21

Poročevalec: Gerd WOLF

Svet Evropske unije je 22. marca 2011 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri posrednih ukrepih okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo ter razširjanju rezultatov raziskav (2012–2013)

COM(2011) 71 konč. – 2011/0045 (NLE),

Predlog sklepa Sveta o okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

COM(2011) 72 konč. – 2011/0046 (NLE),

Predlog sklepa Sveta o posebnem programu, s katerim se bo s posrednimi ukrepi izvajal okvirni program Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

COM(2011) 73 konč. – 2011/0043 (NLE),

Predlog sklepa Sveta o posebnem programu, ki ga bo z neposrednimi ukrepi izvajalo Skupno raziskovalno središče v okviru okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013)

COM(2011) 74 konč. – 2011/0044 (NLE).

Strokovna skupina, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) z 92 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1 Nesreča reaktorskih blokov za jedrsko cepitev v Fukušimi, ki jo je povzročil cunami, in njene posledice kažejo veliko ranljivost takšnih reaktorjev v primeru izpada sistemov za zasilno hlajenje. To je v zvezi z nadaljnjo uporabo te tehnologije že privedlo do energetskopolitičnih odločitev v državah članicah in sprožilo razprave, ki se začenjajo na ravni EU. Za raziskovalne in razvojne cilje okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za raziskave in razvoj (za obdobje 2012–2013), ki ga obravnava to mnenje, je treba program ponovno oceniti. Ugotovitve, ki sledijo, so podane s tega vidika.

1.2 Odbor je iz številnih razlogov prepričan, da je treba ohraniti in razširiti znanje o jedrskih tehnologijah, njihovi uporabi in njihovih posledicah. Okvirni program Euratom za raziskave in razvoj s svojo usklajevalno funkcijo povezovanja virov in skupnih prizadevanj prinaša bistveno evropsko dodano vrednost.

1.3 Zato Odbor priporoča, da se:

—	raziskave na področju tehnologij jedrske fisije osredotočijo na boljšo varnost reaktorjev, zmanjšanje in končno skladiščenje dolgoživih radioaktivnih odpadkov, nadzor cepljivega materiala ter zaščito pred sevanjem;

—	pridobi in razširi znanje na področju motenj, ki pri konstrukciji niso bile predvidene, in prihodnjih testiranj izjemnih situacij v obstoječih obratih;

—	aktivno nadaljuje razvoj za pridobivanje energije z jedrsko fuzijo z vidika potencialnih varnostnih in drugih prednosti te tehnologije, pri čemer bi imel projekt ITER, ki nastaja v mednarodnem partnerstvu, osrednjo vlogo. Podlaga fuzijskega programa so „pridružitve“;

—	z izobraževalnimi ukrepi poskrbi za to, da bo na potrebnih strokovnih področjih na razpolago dovolj visoko usposobljenih strokovnjakov ter da bo tudi pouk v šolah posredoval dovolj osnovnega znanja o teh tehnologijah in radioaktivnem sevanju, njegovih nevarnostih in merjenju.

1.4 Čeprav ima Odbor na podlagi dokumentov, ki so mu na voljo, vtis, da predlogi in načrti Komisije večinoma že ustrezajo njegovim zgoraj navedenim priporočilom, priporoča, naj Komisija vseeno preveri, ali sredstva še zadostujejo v novih razmerah in ali posamezne teme potrebujejo okrepitev.

1.5 Ob upoštevanju svojih drugih priporočil Odbor podpira okvirni program Euratom za raziskave in razvoj ter njegove instrumente kot bistveni element evropskega raziskovalnega programa.

2. Sporočilo Komisije

2.1 Sporočilo Komisije zajema štiri različne dokumente s predlogom uredbe oziroma predlogi sklepov Sveta za program Euratom za obdobje 2012–2013. Razlog, da so za to obdobje sploh potrebni novi sklepi oziroma uredbe, je različna dolžina trajanja sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) ter sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za dejavnosti raziskav in usposabljanja (2007–2011). Tako je sedaj treba premostiti dve leti razlike.

2.2 Štirje dokumenti Komisije obravnavajo vse potrebne vidike, in sicer:

—	pravila udeležbe;

—	okvirni program;

—	posebni program – posredne ukrepe;

—	posebni program – neposredne ukrepe Skupnega raziskovalnega središča.

Ti štirje dokumenti skupaj s prilogami obsegajo 120 strani, zato ni mogoče niti povzeti njihove vsebine niti dati pripombe k vsem vidikom.

2.3 Tematsko obravnavajo raziskave, ki jih EU spodbuja na področju fuzije (osredotočenost na ITER), fisije in zaščite pred sevanjem. Komisija meni, da je treba raziskave v dveletnem obdobju, ki se začenja, smiselno opreti na uspešno opravljene dejavnosti v obdobju 2007–2011 in jih nadgraditi.

2.4 Za to je predviden skupni znesek v višini približno 2 560 milijonov EUR, pri čemer je večinski delež namenjen fuzijskemu programu z ITER.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Fukušima – novo izhodišče

Prej navedeni dokumenti Komisije so bili pripravljeni pred dogodki v Fukušimi. Spričo učinkov cunamija na tamkajšnje elektrarniške bloke za jedrsko cepitev, škode, ki je pri tem nastala, ter njenih vplivov na prebivalstvo in okolje Odbor meni, da je treba raziskovalne in razvojne cilje tu obravnavanega okvirnega programa Euratom za raziskave in razvoj pregledati in oceniti tudi s tega vidika in morebiti prilagoditi njegovo usmeritev. Zato gre pri pričujočem mnenju, ki obravnava izključno raziskave in razvoj, za več kot le za prilagajanje časovnega zamika okvirnega programa Euratom za raziskave in razvoj splošnemu sedmemu okvirnemu programu za raziskave in razvoj.

3.1.1 Čeprav Odbor meni, da je za splošno sklepanje o energetski politiki še prezgodaj, spoštuje odločitev tistih držav članic, ki so se v skladu s previdnostnim načelom odločile, da v prihodnosti ne bodo več uporabljale jedrske cepitve kot energetskega vira. Odbor pozdravlja, da se problematika Fukušime obravnava tudi na ravni EU (1) in da je bila uvrščena na dnevni red energetske politike, pri čemer v skladu z Lizbonsko pogodbo lahko vsaka država sama zase odloča, kateri kombinaciji energetskih virov daje prednost.

3.2 Okvirni program Euratom za raziskave in razvoj

Okvirni program Euratom za raziskave in razvoj, ki je v prvi vrsti namenjen raziskavam na področju energije, dopolnjuje raziskave na področju energije v okviru splošnega okvirnega programa za raziskave in razvoj (2), posvečene zlasti raziskavam in razvoju obnovljivih virov energije in drugih nejedrskih tehnologij za proizvodnjo energije z nizkimi emisijami CO2. Tako bi v EU raziskali in ocenili vse tehnologije, uporabne za trajnostno kombinacijo energije, in njihove lastnosti.

3.3 Evropska dodana vrednost

Iz številnih razlogov (glej nadaljevanje) je Odbor prepričan, da je treba poglobiti znanje o jedrskih tehnologijah, njihovi uporabi in njihovih posledicah. Okvirni program Euratom za raziskave in razvoj s svojo usklajevalno funkcijo povezovanja virov in skupnih prizadevanj prinaša bistveno evropsko dodano vrednost. Ob upoštevanju priporočil, navedenih v nadaljevanju, Odbor v celoti podpira okvirni program Euratom za raziskave in razvoj ter njegove instrumente kot bistveni element evropskega raziskovalnega programa (3).

3.4 Prednostna naloga raziskav na področju varnosti in ohranjanje znanja

Ne glede na nadaljnje odločitve posameznih držav članic in EU o prihodnji uporabi tehnologije jedrske cepitve za pridobivanje energije Odbor meni, da je že zaradi

1)	možnih čezmejnih učinkov nesreč,

2)	globalne migracije strokovnjakov in tehnologij,

3)	že obstoječih obratov in njihovih radioaktivnih odpadkov,

4)	ter obstoja jedrskega orožja in z njim povezanih proizvodnih naprav in tudi zelo resnih – političnih – tveganj

nujno v EU aktivno razvijati znanje o varnostnih vprašanjih in temeljnih tehnologijah ter ga dajati na razpolago. Če bi se odpovedali popolnemu znanju, bi bilo to nevarno zatiskanje oči. Iz tega razloga in tudi zato, da preprečimo kolektivno pozabo teh tehnologij in njihovih učinkov, je predvsem pomembno sistematično in nenehno izobraževati in spodbujati dovolj številčen znanstveno-tehnični podmladek.

3.5 Jedrska cepitev

V zvezi s tehnologijo jedrske cepitve Odbor poudarja zlasti naslednja varnostna težišča:

—	zaščito pred sevanjem, obsevalne medicinske tehnologije ter preventivne medicinske in tehnične ukrepe;

—	okrepitev varnosti in zmanjšanje odpadkov iz elektrarn za jedrsko fisijo (4);

—	odstranjevanje (končno skladiščenje) dolgoživih radioaktivnih odpadkov;

—	pridobivanje in ravnanje s cepljivim materialom (jedrsko gorivo);

—	zaščitni ukrepi proti kraji in zlorabi cepljivega in/ali radioaktivnega materiala;

—	motnje, ki pri konstrukciji niso bile predvidene, v obstoječih napravah in posledice prihodnjih testiranj izjemnih situacij. (5)

3.6 Nadzorovana jedrska fuzija

Fuzijski program je bil že od začetka (6) deležen podpore, zlasti zaradi odločilnih varnostnih (zahteva izredno majhne zaloge goriva, ni hlajenja v sili, verižnih reakcij, proizvodov cepitve in aktinidov) in drugih prednosti te tehnologije. Doseženi napredek je omogočil gradnjo obrata (ITER) z znatno fuzijsko močjo (500 MW). Čeprav bodo fuzijski reaktorji v skladu s sedanjim znanjem in pri sedanjem obsegu delovanja k pridobivanju energije prispevali šele v drugi polovici tega stoletja in čeprav bo potrebnih še več raziskav in razvoja, preden bo to postal uporaben vir energije, gre pri nadzorovani jedrski fuziji za edino znano energetsko možnost in sicer s potencialom, ki je na voljo povsod po svetu v praktično neomejenih količinah in se danes na tak ali drugačen način še ne uporablja (7). Odbor zato priporoča, da se ta program posebej podpre. Rezultati številnih ekstrapolacij se ujemajo in kažejo, da se bosta globalna potreba po energiji in problematika podnebju neškodljive in trajnostne oskrbe z energijo v zadostnem obsegu tekom stoletja še naprej drastično zaostrovali. Zato je še posebej nujen nov, podnebju neškodljiv vir energije, kot je jedrska fuzija.

3.7 O tematskih predlogih Komisije – popolna podpora

Spričo pripomb pod točko 3.1 lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je Komisija v svojih tematskih predlogih priporočila iz tega mnenja Odbora večinoma že upoštevala, zato Odbor predloge Komisije popolnoma podpira. Toda Odbor meni, da na podlagi dokumentov, ki jih ima na voljo, ne more – in tudi meni, da ni njegova naloga – presojati, ali so oprema, osebje in finančna sredstva primerni za posamezne zastavljene cilje. Zato priporoča Komisiji, da njene skupine strokovnjakov, ki spremljajo posamezne programe, ponovno ovrednotijo posamezne programske postavke, Komisija pa po potrebi dá na razpolago dodatna sredstva.

3.8 Nadaljnje študije o vprašanjih varnosti in tveganja

Ker problematika varnosti in tveganja ne zadeva le okvirnega programa Euratom za raziskave in razvoj, Odbor priporoča, da se skupaj z raziskavami na področju energije v okviru splošnega sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj in po možnosti v sodelovanju z nadaljnjimi mednarodnimi partnerji, tudi spričo pojavov v naravi, ki so stopili v ospredje, izvedejo študije ustreznih vprašanj varnosti in tveganja. Te naj bi med drugim zajele naslednje vidike:

—

tehnična tveganja različnih kritičnih energetskih tehnologij, kot je npr. jedrska cepitev, zajemanje in skladiščenje CO2, zbiralniki vode, pnevmatski akumulatorji, tehnologije na fosilno gorivo, pridobivanje, prevoz in predelava fosilnih virov energije, sistemi skladiščenja vodika in vodik kot vir energije, zlasti na področju mobilnosti;

—	tveganja za okolje zaradi nedoseženih ciljev znižanja emisij CO2 (8) in s tem povezana zaostritev podnebnih sprememb;

—	družbena, politična in morebiti tudi vojna tveganja i) zaradi resnega globalnega pomanjkanja virov energije in s tem povezanih izrednih razmer ter ii) zaradi potencialno nevarnih podnebnih sprememb. (9)

3.9 Izobraževanje prebivalstva

Odbor meni, da je poleg tega pomembno, da se razen že tako potrebnega izobraževanja (glej točko 3.4) strokovnjakov, kot so fiziki, kemiki in inženirji, v šolah in ustanovah nadaljnjega izobraževanja vsi državljani že od mladih nog seznanjajo z merjenjem sevanja in ocenjevanjem naravnih oziroma sprejemljivih in nevarnih odmerkov sevanja. To je po mnenju Odbora najboljši način za pridobitev zadostne in nujno potrebne strokovne ocene jedrskih nevarnosti, ravno v primeru kritične zaostritve, ko je treba preprečiti izbruhe panike in ravnati trezno in načrtovano.

3.10 Vprašljiv obseg spodbujanja

Čeprav Odbor meni, da tega vprašanja kvantitativno ne more presojati ad hoc, ima z ozirom na prej navedene ugotovitve prejkone dvome (glej tudi točko 3.7), ali sedanji obseg financiranja zadošča za obravnavano obdobje, da bi se lahko zastavljenih vprašanj lotili s potrebno zavzetostjo ter v skladu s priporočili Odbora za načrt SET (10) in za časovni razpored 2050 (11). Zato priporoča, da se v primeru, da bi bila proračunska sredstva do leta 2013 že določena in nanje ne bi bilo več mogoče vplivati, vsaj za novo obdobje financiranja po letu 2013 (i) določijo potrebe po raziskavah na podlagi vprašanja, katere daljnosežne posledice bi za strategijo Evropa 2020 in po njej imela pomanjkanje energije in neuresničen cilj zmanjševanja CO2, ter da se (ii) temu ustrezno zagotovijo zadostna sredstva. Odbor znova ponavlja, da finančni delež za raziskave na področju energije v okvirnih programih za raziskave in razvoj že dolgo ne ustreza več ključnemu pomenu, ki jo imata za družbo energetska in s tem povezana podnebna problematika.

3.11 Mnenja o 7. okvirnem programu

Odbor se v skladu s svojimi ugotovitvami iz točke 3.7 strinja s Komisijo, da mora predlagani program v tem dvoletnem obdobju graditi na dejavnostih, ki so bile uspešno izvajane v letih od 2007 do 2011, in da jih mora primerno izvajati še naprej; opozarja na pomen, ki ga ima za uspeh raziskav zadostna kontinuiteta financiranja, kar je poudaril v številnih mnenjih. V skladu s tem opozarja tudi na svoja mnenja, tako o 7. okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za jedrske raziskave in usposabljanje (2007–2011) kot tudi o s tem povezanih posebnih programih in ustreznih pravilih za sodelovanje; znova potrjuje v teh mnenjih dana priporočila, ki jih dopolnjujejo tu dodatno predstavljeni vidiki. Sklicevanje na dosedanja mnenja je toliko pomembnejše, saj sedanje mnenje iz očitnih razlogov ne more obravnavati vseh podrobnosti v predlogih Komisije.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Rešitev problema odpadkov in končnih odlagališč

Sklicujoč se na svoja dosedanja mnenja o jedrski energiji, o časovnem načrtu za nizkoogljični energetski sistem do leta 2050 in o problematiki končnih odlagališč (12) Odbor ponovno poudarja pomen prizadevanj za zmanjšanje količine in življenjske dobe nevarnih odpadkov. Odločilen napredek bi bil, če bi dejansko uspelo skrajšati življenjsko dobo radioaktivnih odpadkov z učinkovito transmutacijo iz „geološke časovne lestvice“ v „zgodovinsko časovno lestvico“. Tako bi dobili popolnoma nov pristop k reševanju ali zmanjševanju problema odpadkov in končnih odlagališč. Zato je treba močno podpirati vse možnosti za znanstveno in tehnično proučitev in uspešno rešitev tega vprašanja.

4.2 Zmanjšanje nevarnosti najhujše možne nesreče oziroma najhujše možne nesreče velikega obsega

Odbor meni, da tehnični sistemi, ki jih gradi človek, ne morejo biti nikoli popolnoma varni. Vendar pa bi bil možen razvojni cilj lahko ta, da bi v daljnejši prihodnosti gradili samo objekte, ki bi bili pri obratovanju varni pred nesrečami zaradi notranjih vzrokov in ki bi jih lahko prizadeli samo skrajno redki zunanji dogodki (npr. padci asteroidov), ki že sicer povzročajo tako obsežno škodo, da poškodovanje ali uničenje samih objektov ne bi bistveno povečalo posledic škode.

4.3 Program jedrske fuzije

Glede pomena prihodnje razpoložljivosti fuzijske energije Odbor priporoča

—	izvedbo pripravljalnih del, s potrebno raziskovalno širino in globino, za razvoj predstavitvenega reaktorja (DEMO), ki bi kot naslednik reaktorja ITER prvič predstavljal pridobivanje električne energije z jedrsko fuzijo v celovitem sistemu, in

—	pri razvoju zasnov – poleg potrebne osredotočenosti na vodilno linijo tokamak z reaktorjem ITER kot vodilnim projektom – tudi proučitev alternativnih konfiguracij magnetnega polja (predvsem koncept stellaratorja).

Poleg tega bi bilo treba proučiti, kako bi bilo mogoče skrajšati pot do reaktorja DEMO in kako bi bilo mogoče ob upoštevanju dosedanjih izkušenj s svetovno organizacijo projekta ITER nadalje razvijati močan in učinkovit evropski fuzijski program. Odbor poudarja, da bo Evropa lahko razvijala ITER in uporabljala njegove rezultate samo s pomočjo zmogljive infrastrukture laboratorijev za raziskavo fuzije, ki bodo zadostno povezani z ustreznimi panogami.

4.4 Pravila za udeležbo za jedrsko cepitev in zaščito pred sevanjem

Odbor ne vidi bistvenih razlik v primerjavi z dosedanjimi pravili za udeležbo v programu za obdobje 2007–2011. V zvezi s tem se ponovno sklicuje na svoje že sprejeto pozitivno mnenje (13), ki mu tu ni mogoče ničesar dodati.

4.5 Pravila za udeležbo v fuzijskem programu

Trenutno veljajo za evropski fuzijski program posebej prilagojena pravila za udeležbo, katerih jedro je zdaj 26 tako imenovanih pridružitvenih sporazumov, imenovanih „pridružitve“, z udeleženimi raziskovalnimi središči oziroma njihovimi državami članicami. Temu je treba dodati program Joint European Torus (JET) s posebej za to razvito ureditvijo podpore. Na podlagi te uspešne infrastrukture je EU lahko bistveno vplivala na mednarodni projekt ITER in zmagala na natečaju za njegovo lokacijo.

4.5.1 Pridružitveni sporazumi

Pri tem sta bila za dosedanje hitro in stabilno napredovanje programa odločilnega pomena zlasti primerno in razvojnim ciljem prilagojeno oblikovanje pridružitvenih sporazumov z njihovim odločilnim učinkom vzvoda ter politična podpora držav članic. Šele to je omogočilo ITER, ki ga Odbor podpira kot najpomembnejši projekt v dosedanjem razvoju raziskav fuzije. Zaradi znatnega povečanja stroškov projekta ITER, vzrokov katerega Odbor tu ne more obravnavati, so drugi deli programa – zlasti dejavnosti „pridružitvenih sporazumov“ – pod izjemnim varčevalnim pritiskom. V zvezi s tem želi Odbor izrecno posvariti pred tem, da bi pri tem varčevanju šli tako daleč, da bi to izničilo učinek vzvoda pridružitvenih sporazumov in s tem okrnilo zmogljivost programa, potrebno bazo znanja in na splošno tudi politično podporo držav članic. Kajti vse to je potrebno, da bi bil ITER uspešen in da bi evropska stran od njega lahko imela pričakovano korist. „Pridružitve“ so temelj in tovarna idej fuzijskega programa, v njih se pripravljata obratovanje in uporaba projekta ITER, razvijajo in proučujejo nove zamisli, v njih se usposabljajo nujno potrebni mladi znanstveniki in inženirji in od tu se vzpostavlja stik z državljani v EU.

4.6 Skupno raziskovalno središče

V Skupnem raziskovalnem središču (JDC), ki ga institucionalno financira Komisija, se – kar zadeva program Euratom – obravnavajo zlasti naslednji raziskovalni cilji: (a) ravnanje z jedrskimi odpadki, vplivi na okolje in temeljno znanje, (b) jedrska varnost in (c) zaščita pred nevarnostmi na jedrskem področju. To tematsko ustreza tu uvodoma navedenim priporočilom in tudi priporočilom, ki jih je Odbor dal že v mnenju o 7. okvirnem programu, (14) zato Odbor to v celoti podpira.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Npr. na Evropskem forumu za jedrsko energijo (European Nuclear Energy Forum, ENEF), http://ec.europa.eu/energy/nuclear/forum/forum_en.htm.

(2) Glej UL C 65, 17.3.2006, str. 9.

(3) Glej UL C 44, 16.2.2008, str. 1.

(4) Glej tudi memorandum akademije znanosti Severnega Porenja – Vestfalije Zur Sicherheit der Kernkraftwerke nach dem Unfall von Fukushima (O varnosti jedrskih elektrarn po nesreči v Fukušimi) z dne 26. maja 2011.

(5) Glej sporočilo za javnost EESO št. 60/2011 z dne 30. maja 2011.

(6) Glej UL C 302, 7.12.2004, str. 27.

(7) Glej UL C 107, 6.4.2011, str. 37.

(8) Glej http://www.iea.org/index_info.asp?id=1959 z dne 30. maja 2011.

(9) Glej opombo 5 ter npr. research*eu results magazine – št. 2 – maj 2011, str. 20.

(10) Glej UL C 21, 21.1.2011, str. 49.

(11) Glej UL C 107, 6.4.2011, str. 37.

(12) Glej UL C 218, 23.7.2011, str. 135.

(13) Glej UL C 309, 16.12.2006, str. 41.

(14) Glej UL C 185, 8.8.2006, str. 10.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/133

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine

(COM(2011) 142 konč. – 2011/0062 (COD))

2011/C 318/22

Poročevalka: ga. MADER

Svet in Evropski parlament sta 18. aprila 2011 oziroma … 2011 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine

COM(2011) 142 konč. – 2011/0062 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 113 glasovi za, 4 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor se z zanimanjem in hkrati z zadržki seznanja s predlogom direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine. Finančna kriza, zaradi katere so številni kupci nepremičnin zapadli v plačilno nesposobnost in morali veliko pod ceno prodati svoje nepremičnine, je pokazala potrebo po ustrezni evropski zakonodaji na tem področju.

1.2 Odbor podpira cilj Komisije, da ustvari pogoje, potrebne za razvoj učinkovitega in konkurenčnega enotnega trga, ter tako obnovi zaupanje potrošnikov in spodbudi finančno stabilnost. Vendar izraža zaskrbljenost, da vsebina predloga ni ustrezna za dosego tega cilja.

1.3 Odbor poudarja, da je treba zagotoviti skladnost med obstoječimi besedili, zlasti z Direktivo 2008/48/ES (1) o potrošniških kreditnih pogodbah.

1.4 Po mnenju Odbora je predlog takšne vrste, da bi morala biti njegova pravna podlaga člen 169 Pogodbe in ne člen 114.

1.5 Odbor opozarja, da je treba predpise na ravni Skupnosti uskladiti tako, da se ohrani visoka raven zaščite potrošnikov, kar pomeni, da pravice potrošnikov, ki jih ščiti nacionalna zakonodaja, ne smejo biti ogrožene. Da bo ta cilj uresničljiv, mora biti po njegovem mnenju usklajevanje ustrezno ciljno usmerjeno.

1.6 EESO odobrava določbe, ki izboljšujejo primerljivost, zlasti določbe za uskladitev opredelitev pojmov in izračuna efektivne obrestne mere.

1.7 Odbor meni, da ukrepi za zagotavljanje odgovornega dajanja posojil sami po sebi niso dovolj za izboljšanje stanja na trgu in preprečevanje prezadolženosti.

1.8 EESO meni, da je ureditev vloge kreditnih posrednikov, ki je v skladu s pozivom Odbora v mnenju o predlogu direktive o potrošniških kreditih, ključnega pomena glede na številne težave s to poklicno skupino. Morala bi biti predmet splošne ureditve in ne zgolj omejena na ozko področje uporabe predloga.

1.9 Prav tako meni, da predlog na splošno ne prispeva k uresničevanju notranjega trga na področju hipotekarnih kreditov, in izraža obžalovanje, da na tem področju ni bila upoštevana možnost uporabe izbirnega instrumenta.

1.10 EESO predlaga natančnejšo pojasnitev oziroma dopolnitev nekaterih določb, da se izboljša seznanjenost potrošnikov s spremenljivimi obrestnimi merami. Potrošniki ne poznajo dovolj referenčnih indeksov in možnega vpliva spremenljivih obrestnih mer na znesek odplačil. Po njegovem mnenju je treba prepovedati oderuške obrestne mere in določiti zgornjo mejo obrestnih mer za financiranje stalnega bivališča. Obrestne mere se lahko spreminjajo samo na podlagi objektivnih, zanesljivih in javnih indeksov, ki jih ne pripravi dajalec kredita.

1.11 EESO priporoča, da se posojilojemalcem omogoči izbira zavarovanja za kritje njihovega posojila in tako zagotovi večja konkurenčnost med ponudniki zavarovanj.

2. Ozadje in splošne ugotovitve

2.1 Komisija je 18. decembra 2007 sprejela belo knjigo o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov EU. Obsežno javno posvetovanje o tej temi je Komisiji pokazalo, da razlike med veljavnimi predpisi o hipotekarnih kreditih ovirajo dobro delovanje enotnega trga, povišujejo stroške in škodujejo potrošnikom.

2.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je 9. julija 2008 sprejel mnenje o beli knjigi o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov EU (2). Odbor zaradi kulturnih, pravnih in etično-družbenih posebnosti posameznih držav članic sicer ni prepričan, da je zares mogoče povezati in uskladiti kreditni trg, vendar pozdravlja, da je bila narejena povezava med veljavnimi predpisi za hipotekarne kredite in potrebo po zaščiti potrošnikov. Pri tem poudarja odgovornost dajalcev kreditov in posojilojemalcev, ki se morajo zavedati obsega svojih obveznosti.

2.3 Zadnja finančna kriza je razkrila težave zaradi regulativnih in tržnih pomanjkljivosti pa tudi zaradi gospodarske klime, praks kreditnih posrednikov in dajalcev kreditov ter nizke ravni finančne pismenosti posojilojemalcev. Vse te pomanjkljivosti je treba v prihodnosti preprečiti, saj lahko pripeljejo do občutne izgube zaupanja.

2.4 Predlog direktive upošteva rezultate posvetovanj in dela OECD in Svetovne banke.

2.5 Cilj predloga je s približevanjem zakonodaj držav članic zagotoviti visoko raven zaščite potrošnikov znotraj okvira, usklajenega na ravni Evropske unije. Zato in tudi glede na vsebino predloga Odbor meni, da bi morala biti njegova pravna podlaga člen 169 Pogodbe in ne le člen 114.

2.6 Ustvariti želi učinkovit in konkurenčen enotni trg, ki spoštuje temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, obnoviti zaupanje potrošnikov in spodbuditi finančno stabilnost.

2.7 Namen direktive je zagotoviti pravice potrošnikov v skladu z Direktivo 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah, pri čemer pa je državam članicam prepuščena možnost, da razširijo prednosti direktive na določene poklicne skupine, zlasti mikropodjetja.

2.8 Direktiva velja za kredite za financiranje nakupa ali obnove nepremičnine, ki jih ne zajema Direktiva 2008/48/ES in ki so bodisi vezani ali ne na hipoteko ali podobno jamstvo.

2.9 Predlog direktive je v skladu z načelom ciljno usmerjenega usklajevanja, ki je zastavljeno na dovolj visoki ravni, da lahko upošteva razlike v veljavnih zakonodajah in raznolikost trgov hipotekarnih kreditov v Uniji.

2.10 Vendar pa Odbor, čeprav se zaveda pomena gradbenega sektorja v gospodarstvu, meni, da direktiva ne upošteva dovolj izkušenj s finančno krizo, ki izvira iz ameriškega trga hipotekarnih kreditov. Nevarna praksa odobravanja kreditov za 100 in več odstotkov vrednosti nepremičnine je spodbudila potrošnike k nakupu, tudi tiste z nizkimi prihodki. V obdobju rasti je mogoče izpolnjevati visoke obveznosti, ko pa gospodarstvo zaide v obdobje stagnacije ali celo recesije, brezposelnost povzroči obsežen izpad plačil. Prodajanje velikega števila nepremičnin je vodilo do padca cen in ogromnih izgub za finančne institucije. Kriza izvira torej iz prezadolženosti posojilojemalcev, ki jo je treba nujno preprečevati. Odbor v nadaljevanju oblikuje svoje predloge.

3. Predlog direktive

3.1 Poglavje 1: Vsebina, področje uporabe, opredelitve pojmov in pristojni organi

3.1.1

V členu 3 predloga direktive so v skladu s postopkom, ki je bil uporabljen za direktivo o potrošniških kreditih, opredeljeni najpomembnejši pojmi. V zvezi s tem Odbor izraža željo, da bi bil izraz „stanovanjski“ natančneje opredeljen, in sicer tako, da bi bilo jasno, ali se nanaša samo na stalno bivališče.

3.1.2

EESO se strinja s to določbo, ki naj bi zagotavljala razumevanje pojmov in možnost primerjanja različnih ponudb.

3.1.3

Odbor meni, da so vzpostavitev in organizacija nadzornih organov ter sodelovanje med njimi potrebni in še zlasti pomembni zaradi pomanjkljivosti, ki so prišle na dan med krizo.

3.2 Poglavje 2: Zahteve za dajalce kreditov in kreditne posrednike

3.2.1

Člena 5 in 6 določata zahteve v zvezi s poštenostjo, pravičnostjo in usposobljenostjo dajalcev kreditov in kreditnih posrednikov v službi potrošnikov. Nadzorovanje spoštovanja teh zahtev je deloma prepuščeno državam članicam, vendar si Komisija pridržuje pravico določiti potrebno raven znanja in usposobljenosti.

3.2.2

Predlog direktive poziva države članice, naj poskrbijo za to, da plačila prodajalcem ne bodo diskriminatorna glede na prodajan izdelek.

3.2.3

EESO podpira te ukrepe, saj je kakovostno obveščanje ključnega pomena pri najemanju hipotekarnih kreditov. Meni, da plačila osebju, zaposlenemu pri dajalcih kreditov, in kreditnim posrednikom ne smejo privesti do tega, da se bodo ponujala posojila, ki ne ustrezajo potrebam potrošnikov. EESO kljub temu opozarja na rabo nejasnih, neopredeljenih in subjektivnih konceptov, ki utegnejo povzročiti različna tolmačenja pravnih besedil, ki določajo stroge obveznosti.

3.2.4

Ta člena ne opozarjata na bistveno razliko med dajalci kreditov in kreditnimi posredniki: osebje, zaposleno pri dajalcih kreditov, načeloma prejema plačo, osebje kreditnih posrednikov pa provizijo. Kadar je plačilo zmeraj „nevtralno“, je lahko pričakovati ravnanje v skladu s poklicno etiko, kar pa je težje v primeru, če je dobiček odvisen od rešitev, ki so donosnejše za prodajno osebje in zlasti za posrednike. To pomeni, da bi morali vsi, ki so v stiku s prodajalci, ne glede na njihovo funkcijo, prejeti ustrezno usposabljanje, medtem ko mora imeti osebje pri posrednikih uradno potrdilo o svoji usposobljenosti, ki narekuje zlasti njihovo ravnanje.

3.2.5

Druga bistvena razlika: v primeru spora se lahko potrošnik obrne na dajalca kredita, ki je načeloma trdna in plačilno sposobna finančna institucija, posrednik pa pogosto jamči osebno in ni vedno plačilno sposoben. Še en razlog več za sprejetje strožje zakonodaje, kot je trenutno v veljavi.

3.3 Poglavje 3: Obveznosti v zvezi z informacijami in praksami pred sklenitvijo kreditne pogodbe

3.3.1

V skladu z Direktivo 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (3) mora biti oglaševanje pošteno, jasno in nezavajajoče.

3.3.2

Vsako oglaševanje, ki vsebuje številke, mora obsegati vrsto ključnih informacij za potrošnika, ki želi skleniti pogodbo o hipotekarnem kreditu. Informacije morajo biti jasne, jedrnate in razumljive ne glede na to, v katerem mediju so.

3.3.3

Člen 9 določa pogoje za predpogodbene informacije na dveh ravneh. Navaja splošne informacije, ki morajo biti vključene, in opozarja na evropski standardni informacijski list (European Standardised Information Sheet – ESIS) za posredovanje potrošniku prilagojenih informacij. EESO meni, da pravna predpostavka iz tretjega odstavka člena 9(2), v skladu s katero je zgolj predložitev ESIS enakovredna zagotovitvi informacij, ni sprejemljiva.

3.3.4

Člen 10 dopolnjuje informacije, ki jih je potrošniku treba zagotoviti o sposobnostih in poslovnih pogojih kreditnega posrednika.

3.3.5

EESO se seznanja s temi zahtevami o informacijah. Meni pa, da je treba okrepiti informacije o posledicah posojil s spremenljivo obrestno mero. Pripraviti bi bilo treba posebna navodila v zvezi z informacijami.

3.3.6

EESO ni prepričan o ubeseditvi zahteve o sklenitvi zavarovanja posojila, iz katere sledi, da ga je treba nujno skleniti pri dajalcu kredita. Predlaga, da se potrošnikom omogoči izbira zavarovalca in tako zagotovi konkurenca med zavarovalnicami.

3.3.7

Po mnenju Odbora je pravna ureditev dejavnosti kreditnih posrednikov ključnega pomena. Meni, da je treba dodati načelo prepovedi zaračunavanja kakršnega koli zneska (za provizijo, stroške raziskave, odprtje dosjeja itd.) pred dejanskim nakazilom izposojenih sredstev.

3.3.8

Zadnja ugotovitev, ki je po mnenju Odbora izredno pomembna: informacije, ki jih prejme potrošnik, bi ga morale pripraviti do skrbnega razmišljanja o sposobnosti vračanja dolga v prihodnosti. Seveda tega od potrošnikov ni mogoče vedno pričakovati, zato mora dajalec kredita ravnati odgovorno in se sistematično vračati k praksi, ki je bila v preteklosti uzakonjena v več državah članicah, namreč da odobren kredit ne sme presegati 70–80 % vrednosti nepremičnine. To pravilo je bilo v preteklosti pomemben previdnostni ukrep, ki je finančnim institucijam onemogočal nepremišljeno ravnanje. Kriza zaradi tveganih hipotekarnih kreditov je pokazala smiselnost tega pravila. Treba bi bilo razmisliti o njegovi ponovni uvedbi, vendar predvideti določeno prožnost za socialna stanovanja, za katera v večini držav članic obstajajo finančne olajšave.

3.3.9

Praksa omejitve financiranega kapitala bi imela dvojno prednost. Po eni strani bi odvračala plačilno nesposobne osebe, ki kupijo nepremičnino in so nato prezadolžene. Po drugi strani pa bi dajalcu kredita zagotovila, da je posojilojemalec odgovorna oseba, saj je dokazala sposobnost varčevanja. Ukrep, ki bi ga EESO pozdravil, temelji torej na bistvenem načelu odgovornega kreditiranja za odgovorne posojilojemalce.

3.4 Poglavje 4: Efektivna obrestna mera

3.4.1

EESO pozdravlja uskladitev metode izračuna efektivne obrestne mere. Metoda, ki zajema vse stroške kredita razen stroškov, ki jih nosi posojilojemalec za neizpolnjevanje svojih obveznosti, bo omogočala primerljivost ponudb iz različnih držav članic.

3.4.2

Obveščanje posojilojemalcev o spremembah iz člena 13 je zelo pomembno, saj so posojilojemalci le redko seznanjeni s spremembami referenčne obrestne mere.

3.5 Poglavje 5: Ocena kreditne sposobnosti

3.5.1

Ocena kreditne sposobnosti potrošnika pri najemanju kredita in v primeru povišanja skupnega zneska kredita je nujno potrebna. Potrošniki morajo vedeti, da bodo v primeru neplačevanja izgubili svojo nepremičnino, ki bo prodana na dražbi pod tržnimi pogoji, ki so lahko izredno slabi.

3.5.2

Vendar pa ta obveznost ne sme voditi do tega, da se nekaterim kategorijam potrošnikov dostop do kredita onemogoči ali da se jim nepošteno ponuja določena vrsta kredita. Prav tako je pomembno, da je treba neodobritev obrazložiti in da je mogoče zaprositi za ponovno preučitev vloge, če je neodobritev rezultat samodejnega postopka. Namen ocene kreditne sposobnosti posojilojemalca je preprečevanje prezadolženosti. V primeru neodplačevanja mora dajalec kredita prevzeti odgovornost, če je njegova odločitev temeljila na slabi oceni kreditne sposobnosti posojilojemalca. Stroške, povezane z neodgovornim kreditiranjem, mora nositi dajalec kredita.

3.5.3

EESO poudarja, da je po njegovem mnenju odgovorno kreditiranje izrednega pomena, za kar morata dajalec kredita in posojilojemalec spoštovati natančna pravila, posojilojemalec pa zagotoviti točne podatke o svojem položaju.

3.6 Poglavje 6: Dostop do zbirke podatkov

3.6.1

Predlog direktive države članice obvezuje, da vsem dajalcem kreditov omogočijo dostop do zbirk podatkov, ki se uporabljajo za preverjanje kreditne sposobnosti posojilojemalcev in izpolnjevanja njihovih obveznosti.

3.6.2

Te javne ali zasebne registre je treba oblikovati po enotnih merilih, ki jih opredeli Komisija in so v skladu z Direktivo 95/46/ES (4) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

3.6.3

EESO ponavlja svoje prepričanje, da je treba zbiranje podatkov omejiti na izključno finančne obveznosti, spoštovati pravice potrošnikov ter onemogočiti uporabo podatkov iz teh zbirk v komercialne namene.

3.7 Poglavje 7: Svetovanje

3.7.1

Po mnenju EESO sprejetje standardov svetovanja ne sme ogroziti obveznosti svetovanja iz poglavja 5, ki naj bi zagotavljala, da se potrošnikom ponudijo ustrezni kreditni produkti.

3.7.2

Poleg tega se zaradi razvoja storitev, ki lahko veljajo za sorodne, ne smejo povišati stroški kredita.

3.8 Poglavje 8: Predčasno odplačilo

3.8.1

Predlog direktive dopušča, da za uveljavljanje pravice do predčasnega odplačila kredita veljajo nekateri pogoji. Določa zlasti možnost razumnega nadomestila.

3.8.2

Ta določba je neugodna za potrošnike v primerjavi s predpisi v nekaterih državah članicah, v skladu s katerimi je odpoved vedno mogoča ob plačilu nizkega nadomestila ali sploh brez njega v primeru smrti ali prisilnega prenehanja opravljanja poklica.

3.8.3

EESO se je že v svojem mnenju o predlogu direktive o potrošniških kreditih izrazil proti temu, da se državam članicam prepusti določitev načinov nadomestila za predčasno odplačilo, saj obstaja nevarnost različnega obravnavanja potrošnikov in izkrivljanja trga.

3.9 Poglavje 9: Bonitetne in nadzorne zahteve

3.9.1

Ureditev delovanja kreditnih posrednikov je prednostna naloga, kar je EESO poudaril že v mnenju o predlogu direktive o potrošniških kreditih. Omogočiti mora uskladitev ravni varstva potrošnikov v Evropski uniji.

3.9.2

Določbe predloga direktive so torej v skladu z željami Odbora.

3.9.3

Določajo:

—	obveznost za kreditne posrednike kot pravne ali fizične osebe, da morajo imeti dovoljenje, in pogoje za odvzem dovoljenja;

—	uvedbo enotnega registra posrednikov, v katerem morajo biti navedena imena odgovornih oseb in oseb, ki opravljajo storitve na lasten račun. Register je treba stalno posodabljati, dostop do njega pa mora biti preprost;

—	poklicne zahteve (dober ugled, sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti). Treba je zagotoviti preglednost teh meril. Komisija si pridržuje pravico, da sprejme tehnične standarde za določitev najnižjega denarnega zneska zavarovanja.

3.9.4

Predlog direktive prav tako utemeljuje načelo vzajemnega priznavanja dovoljenj, kar posrednikom omogoča, da opravljajo dejavnost v skladu s svobodo ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev, potem ko obvestijo pristojne organe domače države članice.

3.9.5

V predlogu je določen postopek obveščanja organov o registraciji, odvzemu dovoljenja in pogojih sodelovanja med pristojnimi organi domačih držav in držav gostiteljic.

3.9.6

EESO kljub temu meni, da bi bilo bolje, če bi Komisija na splošno uredila kreditno posredništvo s samostojnim zakonodajnim instrumentom, kakor je to storila v primeru zavarovalniških posrednikov.

3.10 Poglavje 10: Končne določbe

3.10.1

Predlog direktive določa:

—

načelo obstoja sankcij, ki državam članicam prepušča, da v skladu z nacionalno zakonodajo poskrbijo za sprejetje ustreznih ukrepov proti dajalcem kreditov in posojilojemalcem. Ta simetrija je razumljiva, vendar pa ne smemo pozabiti, da so posojilojemalci šibkejša pogodbena stranka, saj so odvisni od informacij, ki jih prejmejo od dajalcev kreditov ali posrednikov;

—	obveznost uvedbe ali pristopa k mehanizmom za izvensodno reševanje sporov, kar je v interesu tako dajalcev kreditov kot posojilojemalcev pod pogojem, da so ti mehanizmi neodvisni in da ne izključujejo morebitnih sodnih postopkov;

—	načelo prenosa pooblastil na Komisijo. Evropski parlament in Svet lahko ugovarjata sklepom, ki jih sprejme Komisija, in kadar koli prekličeta prenos pooblastil.

3.10.2

EESO ni prepričan o obsegu prenosa pooblastil na Evropsko komisijo glede bistvenih vidikov zakonodajnega instrumenta in posledicah tega prenosa za pravno varnost mehanizma, ki bo vzpostavljen. Poleg tega prenos pooblastil v veliki meri presega omejitve iz člena 290 Pogodbe in tiste, ki so opredeljene v sporočilu Izvajanje člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Možnost prenosa mora biti omejena in se lahko uporabi le v izjemnih okoliščinah.

3.10.3

Predlog direktive državam članicam predpisuje, da morajo poskrbeti za izvajanje direktive in biti pazljive, da se prepreči izogibanje določbam.

3.10.4

EESO se seznanja z določbami predloga direktive in poudarja, da ne smejo znižati ravni zaščite v državah članicah, ki že imajo zakone o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine.

3.10.5

V predlogu direktive sta predvideni dve leti za prenos direktive, pet let po začetku veljavnosti pa mora Komisija opraviti pregled, kar je sprejemljivo, saj bo ocena učinka ukrepov direktive omogočila oceno njene primernosti.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL L 133, 22.5.2008, str. 66 - Mnenje EESO, UL C 234 z dne 30.9.2003, str. 1.

(2) UL C 27, 3.2.2009, str. 18.

(3) UL L 149, 11.6.2005, str. 22 – Mnenje EESO: UL C 108 z dne 30.4.2004, str. 81.

(4) UL L 281, 23.11.1995, str. 31 – Mnenje EESO: UL C 159 z dne 17.6.1991, str. 38.

PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 39(2) poslovnika):

Točka 3.8.2

Spremeni se tako:

določb ob plačilu nizkega nadomestila ali sploh brez njega v primeru smrti ali prisilnega prenehanja opravljanja poklica.

Rezultat glasovanja:

Za	:	26
Proti	:	61
Vzdržani	:	10

Točka 3.10.4

Spremeni se tako:

EESO se seznanja z določbami predloga direktive in poudarja, .

Rezultat glasovanja:

Za	:	29
Proti	:	76
Vzdržani	:	4

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/139

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik

(COM(2011) 224 konč. – 2011/0091 (NLE))

2011/C 318/23

Glavni poročevalec: Mihai MANOLIU

Svet je 16. maja 2011 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik

COM(2011) 224 konč. – 2011/0091 (NLE).

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo 3. maja 2011 zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) g. MANOLIUJA imenoval za glavnega poročevalca ter mnenje sprejel s 131 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor podpira odločitev glede Predloga uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik. Meni, da bo okrepitev naložb na področju raziskav in razvoja na podlagi predlaganih sprememb omogočila večjo raven predvidljivosti, ki je potrebna za upravičence, s pomočjo na novo uvedene možnosti, da se določi minimalna raven financiranja za posamezni razpis za zbiranje predlogov.

1.2 EESO s podporo temu predlogu poudarja pomen predlagane strategije na področju naložb in usklajevanja raziskav v okviru okrepitve Evropskega raziskovalnega prostora.

1.3 Odbor ponovno opozarja (1), da je treba nujno:

1.3.1 poenostaviti postopke, da se ublažijo negativnih učinki zaradi upravne zapletenosti programov raziskav in razvoja;

1.3.2 uvesti obsežen informativni program, ki bi prispeval k boljši mobilizaciji potrebnih finančnih sredstev ne le industrije, temveč tudi drugih strani, ki sodelujejo pri dejavnostih;

1.3.3 enakopravno izvesti finančni sporazum med Komisijo in Skupnim podjetjem za gorivne celice in vodik (GCV), pod enakimi pogoji za Industrijsko združenje in raziskovalno združenje;

1.3.4 zagotoviti, da ni nobenega dodatnega proračunskega vpliva glede na prvotno sprejet proračun za to uredbo Sveta, pri čemer morajo predlagane spremembe izboljšati možnosti porabe sredstev v okviru predvidenega proračuna;

1.3.5 uvesti programe poklicnega usposabljanja, na podlagi katerih bo strokovna usposobljenost zaposlenih ustrezala delovnim mestom, ki bodo ustvarjena s to skupno tehnološko pobudo;

1.4 opredeliti jasno strategijo in oblikovati načrt za obdobje do leta 2020.

2. Ozadje in splošne ugotovitve

2.1 Tehnologije gorivnih celic in vodika (GCV) so obetavne dolgoročne energetske možnosti za proizvodnjo energije. Lahko se uporabijo v vseh gospodarskih sektorjih in ponujajo številne prednosti na področju varne oskrbe z energijo, prometa, okolja in gospodarne rabe virov.

2.2 Skupno podjetje za gorivne celice in vodik:

2.2.1

ima kot cilj umestiti Evropo na vodilni položaj v svetu na področju tehnologij gorivnih celic in vodika ter s tem tržnim silam zagotoviti, da ustvarijo znatne koristi za javnost;

2.2.2

na usklajen način spodbuja dejavnosti na področju raziskav in tehnološkega razvoja ter predstavitvene dejavnosti držav članic za odpravo pomanjkljivosti trga in osredotočanje na razvoj uporab na trgu; Skupno podjetje za GCV, ki deluje že več kot dve leti, je izvedlo celoten operativni cikel, ki zajema objavo razpisov za zbiranje predlogov, oceno predlogov, pogajanja o sredstvih in sklenitev sporazumov o dodelitvi sredstev (2);

2.2.3

podpira izvajanje prednostnih nalog skupne tehnološke pobude na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti o gorivnih celicah in vodiku z zagotavljanjem subvencij na podlagi konkurenčnih razpisov za oddajo predlogov (prispevek EU znaša skupno 470 milijonov EUR);

2.2.4

želi spodbuditi povečanje javnih in zasebnih naložb v raziskave o tehnologijah gorivnih celic in vodika.

2.3 Glavne naloge in dejavnosti Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik so:

2.3.1

zagotoviti, da se uvede in učinkovito upravlja skupna tehnološka pobuda;

2.3.2

zagotoviti kritično maso raziskovalnih dejavnosti;

2.3.3

spodbuditi nove industrijske naložbe na nacionalni in regionalni ravni;

2.3.4

spodbujati inovacije in nastajanje novih vrednostnih verig z vključitvijo malih in srednjih podjetij (MSP);

2.3.5

spodbujati sodelovanje med podjetji, univerzami in raziskovalnimi centri na področju temeljnih in uporabnih raziskav;

2.3.6

spodbujati vključevanje MSP v skladu s cilji sedmega okvirnega programa;

2.3.7

spodbujati sodelovanje ustanov iz vseh držav članic in pridruženih držav;

2.3.8

izvajati raziskovalne dejavnosti za razvoj novih predpisov in standardov, ob zagotavljanju varnega delovanja in neoviranih inovacij;

2.3.9

obveščati ter razširjati in zagotavljati zanesljive informacije za ozaveščanje javnosti;

2.3.10

dodeljevati evropska sredstva in mobilizirati vire zasebnega sektorja;

2.3.11

zagotoviti dobro finančno upravljanje virov;

2.3.12

zagotoviti preglednost in pošteno konkurenco za vse kandidate in zlasti MSP.

2.4 Skupno podjetje za GCV prispeva k izvajanju sedmega okvirnega programa in zlasti naslednjih tematskih področij posebnega programa Sodelovanje: „Energija“, „Nanoznanosti, nanotehnologije, materiali in nove proizvodne tehnologije“ in „Promet (vključno z aeronavtiko)“.

3. Predlog Komisije

3.1 Sedmi okvirni program (7OP (3)) v skladu s členom 187 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) uvaja skupno tehnološko pobudo kot način vzpostavitve javno-zasebnih partnerstev na področju raziskav na evropski ravni.

3.2 EESO (4) poudarja, da so skupne tehnološke pobude izraz resnega zavzemanja EU za usklajevanje raziskovalnih prizadevanj, z namenom krepitve Evropskega raziskovalnega prostora in doseganja evropskih ciljev na področju konkurenčnosti.

3.3 Že od začetka je bil pogoj za sodelovanje industrije, da financira 50 % stroškov poslovanja. Poleg tega naj bi bil stvarni prispevek industrije k stroškom poslovanja najmanj enak višini finančnega prispevka Komisije.

3.4 EESO z obžalovanjem ugotavlja, da je bilo treba po prvih dveh razpisih za zbiranje predlogov Skupnega podjetja za GCV najvišje ravni financiranja sistematično znižati za vse udeležence, in sicer za velika podjetja s 50 % na 33 % prispevka Skupnega podjetja za GCV, za MSP in raziskovalne organe pa s 75 % na 50 %.

3.5 Te ravni financiranja so znatno nižje od ravni v sedmem okvirnem programu ter v programih za raziskave in razvoj na področju gorivnih celic in vodika zunaj Evrope.

3.6 Zaradi nizke ravni financiranja ter gospodarske in finančne krize je sedanja stopnja udeleženosti v ukrepih Skupnega podjetja za GCV nižja od prvotnih pričakovanj.

3.7 Če ne bo prišlo do sprememb, se pričakuje splošna izguba interesa tako industrije kot raziskovalne skupnosti, ki se lahko nadaljuje.

3.8 Sedanja uredba ne upošteva, da se spodbujajo oziroma v nekaterih primerih celo pričakujejo prispevki za projekte iz javnih nacionalnih in regionalnih virov.

3.9 Novo besedilo navaja, da mora enakovredna porazdelitev sredstev EU in preostalih sredstev omogočiti, da se upoštevata tako lastni prispevek industrije kot tudi prispevek drugih pravnih oseb, ki sodelujejo pri dejavnostih.

3.10 Zaradi povišanja predvidljivosti, ki je potrebna za upravičence, se uvede možnost navedbe najnižje ravni financiranja za posamezni razpis.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Skupno podjetje za GCV je bilo ustanovljeno leta 2008 kot prvi primer instrumenta javno-zasebnega partnerstva v okviru Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo (načrta SET), ki je tehnološki steber evropske energetske in podnebne politike. Cilj tega podjetja je pospešiti razvoj tehnologij gorivnih celic in vodika v okviru energetske politike za desetletje 2010–2020. Namen 36 področij, opredeljenih z razpisi za zbiranje predlogov, je spodbuditi razvoj inovativnih uporab na trgu v okviru petih področij uporabe:

4.1.1

infrastrukture za promet in oskrbo;

4.1.2

proizvodnje in distribucije vodika;

4.1.3

lokalne proizvodnje električne energije;

4.1.4

prenosne opreme;

4.1.5

različnih interdisciplinarnih uporab.

4.2 Splošni cilj skupnega podjetja za prihodnjih pet let je pospešiti razvoj na področju gorivnih celic in vodika, da lahko te tehnologije dosežejo stopnjo, na kateri jih je mogoče tržiti na posebnih novih trgih (prenosne opreme, prenosnih generatorjev, domačih uporab kombiniranega električnega in toplotnega napajanja, uporab v prometu).

4.3 Namen Skupnega podjetja za GCV in skupne tehnološke pobude je opredeliti in izvesti raziskave in razvoj, ki se osredotočajo na rezultate, ter v širokem obsegu razširiti dosežke obeh novih tehnologij. Dejavnosti temeljijo na strateških dokumentih, opredeljenih v programih, ki jih vodi industrija v okviru evropske tehnološke platforme za vodik in gorivne celice, zlasti na njenem načrtu izvajanja.

4.4 Evropsko industrijsko združenje za Skupno podjetje za GCV (New Energy World Industrial Grouping Fuel Cell and Hydrogen for Sustainability – NEW-IG) (5) je neprofitno združenje, ki je ustanovljeno po belgijski zakonodaji in se mu lahko pridružijo vsa evropska podjetja, ki izvajajo dejavnosti na področju raziskav in razvoja gorivnih celic in vodika. To združenje je odprto tudi za države Evropskega gospodarskega prostora; njen letni proračun znaša približno milijardo EUR, ta sredstva pa se lahko vlagajo do leta 2013.

4.5 Združenje ponovno jasno potrjuje svojo zavezanost razvoju modularne tehnologije, ki ima gospodarske koristi in je hkrati okolju prijazna, in sicer v več sektorjih: prometu, proizvodnji energije, industrijski opremi in opremi za domačo rabo.

4.6 Ta velikopotezna vizija spada v okvir evropskih ciljev za nizkoogljično gospodarstvo, večjo varnost oskrbe z energijo, manjšo odvisnost od nafte, prispevke v korist novih zelenih tehnologij, trajno evropsko konkurenčnost in ustvarjanje novih delovnih mest.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 204, 9.8.2008, str. 19.

(2) Obstajajo še štiri skupna podjetja:Čisto nebo, IMI, ARTEMIS in ENIAC.

(3) UL L 412, 30.12.2006.

(4) UL C 204, 9.8.2008, str. 19.

(5) European Industry Grouping for a Fuel Cell and Hydrogen Joint Undertaking.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/142

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: Evropski prispevek k polni zaposlenosti

(COM(2010) 682 konč.)

2011/C 318/24

Poročevalka: Vladimíra DRBALOVÁ

Soporočevalec: José María ZUFIAUR NARVAIZA

Evropska komisija je 23. novembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti

COM(2010) 682 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 130 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

Uvod

—	To mnenje EESO o Programu za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta je povezano s strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast.

—	EESO daje v mnenju prednost novemu celovitemu pristopu, ki Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta obravnava v tesni povezavi z drugimi vodilnimi pobudami in petimi medsektorskimi cilji na ravni Evropske unije.

—	V tem okviru EESO v mnenju poudarja, da je treba zagotoviti skladnost med politikami na ravni Unije in nacionalnimi politikami, opozarja pa tudi na vpliv in ključno vlogo ustreznih nevladnih akterjev.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Odbor izraža zaskrbljenost zaradi posledic svetovne gospodarske krize za delovanje trga dela, zato na splošno pozdravlja Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti , s katerim želi Komisija povečati zaposlenost in izboljšati delovanje trgov dela. Odbor poziva vlade držav članic, naj učinkovito uporabljajo socialni dialog in dialog z organizirano civilno družbo, da bi našle rešitve in ukrepe za izboljšanje položaja na tem področju.

1.2

Kljub temu Odbor obžaluje, da v predlagani pobudi ni poudarjeno, da je ustvarjanje kakovostnih delovnih mest nujno, in da pobuda držav članic ne spodbuja dovolj, naj sprejmejo ambicioznejše nacionalne cilje, ki se opirajo na strukturne reforme in naložbene politike, ki ustvarjajo resnično rast in nove možnosti zaposlovanja.

1.3

Odbor izraža zadovoljstvo, da ta program temelji na konceptu prožne varnosti, in poudarja, da je treba najti pravo ravnovesje med notranjo in zunanjo prožno varnostjo, da bi trgi dela učinkoviteje delovali, delavci pa imeli boljšo zaščito. Odbor priporoča, naj se opravi analiza izhodiščnega položaja, nadaljuje spremljanje izvajanja politik prožne varnosti in njihovo ocenjevanje ter poudari vloga socialnih partnerjev v tem procesu, katerega cilj mora biti nadaljnja podpora ponovnemu vključevanju na trg dela in prehodu nanj.

1.4	Odbor pozdravlja dejstvo, da sta v enem samem strateškem dokumentu povezani politika izobraževanja in politika zaposlovanja. Kljub temu obžaluje, da je izpuščena povezava med izboljšanjem in posodobitvijo znanj in spretnosti ter večjo delovno storilnostjo.

1.5

Odbor izraža zadovoljstvo, da se Komisija trudi predlagati nove instrumente in pobude, vseeno pa priporoča, da se okrepita njihovo povezovanje in sinergija z obstoječimi instrumenti. EESO meni, da mora Komisija v svojem pristopu do vloge nezavezujočih instrumentov upoštevati medsebojno združljivost političnih ukrepov in pobud, sprejetih na ravni Unije, in da skladen pregled zakonodaje EU na socialnem področju ne bi smel oslabiti prizadevanj držav članic za izvedbo koristnih reform trga dela, ampak jih podpreti in spodbujati socialne naložbe.

1.6	Odbor priporoča Komisiji, da se, če namerava ponovno odpreti razpravo o kakovosti zaposlitve in delovnih razmerah, seznani z mešanimi ugotovitvami Eurofoundove raziskave o delovnih razmerah v Evropi.

1.7

Odbor poudarja, da je treba učinkoviteje uporabljati evropske sklade, in tako kot Komisija poziva države članice, naj ukrepe, ki jih financirajo Evropski socialni sklad (ESS) in drugi skladi, usmerijo v štiri ključne prednostne naloge iz obravnavanega sporočila Komisije ter tako prispevajo k ciljem obravnavanega programa in nacionalnim ciljem strategije Evropa 2020.

2. Povzetek predloga

2.1

Evropska komisija je 23. novembra 2010 objavila Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti, ki se opira na vrsto prejšnjih pobud za izboljšanje znanja in spretnosti v EU in njihovega predvidevanja, kakor tudi za njihovo povezovanje s potrebami na trgu dela. EESO je te pobude že obravnaval v enem od preteklih mnenj (1).

2.2

Vendar pa ima ta novi program Komisije širši obseg, zasleduje skupni cilj, da bo EU do leta 2020 dosegla 75-odstotno stopnjo zaposlenosti moških in žensk v starostni skupini od 20 do 64 let, in določa delovanje v okviru štirih ključnih prednostnih nalog, ki so:

—	boljše delovanje trgov dela;

—	bolj kvalificirana delovna sila;

—	boljša kakovost delovnih mest in delovnih razmer;

—	odločnejše politike za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in povpraševanja po delovni sili.

2.3

Ta program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta izhaja iz skupnih načel prožne varnosti, ki jih je Svet sprejel leta 2007 (2). Namen teh politik je predvsem povečati prilagodljivost, zaposlenost in socialno kohezijo. Do določene mere – večinoma s subvencioniranimi ukrepi za usposabljanje in skrajšanje delovnega časa – so te politike pomagale prebroditi krizo, vendar položaj ranljivih skupin ostaja težak.

2.4

Zato daje Komisija nov zagon okrepitvi vseh elementov prožne varnosti (prožne in zanesljive pogodbene ureditve, aktivne politike trga dela, celovite strategije za vseživljenjsko učenje in sodobni sistemi socialne varnosti) in njihovemu izvajanju. Nacionalne ureditve prožne varnosti v vsaki državi članici je treba okrepiti in prilagoditi novemu socialno-ekonomskemu okviru z novim ravnotežjem znotraj štirih elementov prožne varnosti.

2.5

Komisija v tem programu predlaga 13 ključnih nalog, podprtih z 20 spremljajočimi ukrepi, za zmanjšanje segmentacije trga dela in podpiranje prehodov na trg dela, zagotavljanje pravih znanj in sposobnosti za zaposlitev, izboljšanje kakovosti dela in delovnih razmer, spodbujanje ustvarjanja delovnih mest ter boljše izkoriščanje finančnih instrumentov EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1

V poročilu o zaposlovanju v EU, objavljenem januarja 2011 (3), je zapisano, da se je „[t]rg dela v EU […] še naprej stabiliziral in v nekaterih državah članicah je že opaziti znake okrevanja. […] Vendar pa je bila zaposlenost pri 221,3 milijona zaposlenih takrat še vedno za 5,6 milijona nižja v primerjavi z drugim četrtletjem leta 2008, ko je bila zaposlenost najvišja, kar je posledica znatnega upada v proizvodnji in gradbeništvu. Zaposlenih je bilo 208,4 milijona ljudi v starosti od 20 do 64 let, kar je ustrezalo 68,8-odstotni stopnji zaposlenosti. […] Trenutno je brezposelnih 23,1 milijona ljudi. Dolgoročna brezposelnost narašča v vseh skupinah prebivalstva, čeprav v različnem obsegu. Skoraj 5 milijonov ljudi je bilo brezposelnih od 6 do 11 mesecev. S krizo se je povečalo tveganje za nizko kvalificirane delavce in priseljence iz držav nečlanic EU.“ Kljub doseženemu napredku je v poročilu navedeno, da je položaj na trgih dela še vedno negotov. Podatki OECD za maj 2011 kažejo, da je brezposelnost v območju eura dosegla 9,9 % (4).

3.2

Zato EESO še naprej izraža zaskrbljenost zaradi delovanja trgov dela in na splošno pozdravlja Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti, s katerim želi Komisija spodbuditi zaposlovanje, povečati kakovost delovnih mest in izboljšati delovanje trgov dela v skladu s cilji strategije Evropa 2020, evropske strategije zaposlovanja in smernicami za zaposlovanje. Odbor poudarja vlogo socialnih partnerjev na tem področju in meni, da morajo vlade držav članic bolje izkoristiti socialni dialog in dialog z organizirano civilno družbo, da bodo lahko predlagale in izvajale ukrepe, ki bodo prispevali k učinkovitemu izboljšanju položaja.

3.3

Letni pregled rasti (5), ki je bil objavljen januarja 2011 in je zaznamoval prvi evropski semester, je pokazal, da države članice pri zastavljanju ciljev niso dovolj ambiciozne in da pri uresničevanju skupnega cilja zaposlenosti (75 %) zaostajajo za 2–2,4 %. Odbor meni, da morajo politike, katerih namen je doseganje predlaganega cilja, upoštevati sklepe z marčevskega srečanja predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada, Mednarodne organizacije dela in socialnih partnerjev na Dunaju z naslovom Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi (6).

3.4

EESO obžaluje, da se Komisija na tako kritično stanje odziva samo s tradicionalnimi ukrepi brez ukrepov za spodbujanje rasti, ki lahko podprejo ustvarjanje delovnih mest. Ni dovolj zagotoviti, da ljudje ostanejo aktivni ter usvojijo ustrezna znanja in spretnosti za pridobitev zaposlitve: oživitev gospodarstva mora temeljiti na rasti in ustvarjanju delovnih mest.

3.5

Da bi se Evropa lahko spoprijela z izzivi, mora predvsem ponovno začeti kreditirati, vlagati in izvajati strukturne reforme. Treba je določiti konkretne ukrepe, ki so nujni za odpravo ovir pri ustvarjanju delovnih mest in povečevanju storilnosti. Storilnost je med drugim odvisna tudi od kakovosti zaposlitve. Mnoge reforme, ki bi morale temeljiti na čim večjem soglasju, je treba izvesti na nacionalni ravni. Države članice morajo razumeti, da je treba spodbujati dajanje kreditov podjetjem in gospodinjstvom, zagotoviti produktivne naložbe in izvesti učinkovite reforme za ustvarjanje delovnih mest. Večja delovna storilnost in dobre delovne razmere v Evropi so način, kako pomiriti strahove zaradi nizkih in negotovih plač.

3.6

Skupno poročilo o zaposlovanju poudarja tudi, da je treba povezati politiko zaposlovanja, podporo gospodarski rasti in proračunsko konsolidacijo (in potrjuje, da je treba s pomočjo kakovostnih socialnih storitev in strategije dejavnega vključevanja še naprej podpirati ranljive skupine) in izpostavlja vlogo, ki jo imata spodbudno gospodarsko okolje in gospodarska rast, temelječa na inovacijah, pri povečevanju povpraševanja po delovni sili.

3.7

To poročilo tudi opozarja, da je bilo v letu 2010 ugotovljeno določeno neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili, kar bi lahko kazalo na neskladje med znanji in spretnostmi iskalcev zaposlitve ter znanji in spretnostmi, ki se zahtevajo za razpisana delovna mesta. Zato to poročilo priporoča, da se to vprašanje skrbno spremlja, da se ugotovi, ali je trend zgolj začasen ali pa bi lahko postal strukturni problem.

3.8

EESO ugotavlja, da Komisija v tej fazi ne pripravlja novega zakonodajnega predloga in priznava vlogo in dodano vrednost nezavezujočih pravnih instrumentov, ki dopolnjujejo obstoječi zakonski okvir. O nekaterih predlaganih pobudah, kot so posvetovanje o evropskem okviru za prestrukturiranje, pregled zakonodaje s področja varnosti in zdravja pri delu, obveščanja delavcev in posvetovanja z njimi, dela s krajšim delovnim časom in pogodb za določen delovni čas ter ponovno odprtje razprave o kakovosti dela in delovnih razmerah, bi se bilo treba posvetovati s socialnimi partnerji. Na podlagi teh posvetovanj bi se bilo treba odločiti o smotrnosti in primernosti sprememb, ki se bodo morda izkazale za potrebne.

3.9

Odbor pozdravlja dejstvo, da se Komisija trudi predlagati vrsto inovativnih pobud in instrumentov v podporo svojemu novemu programu za znanja in spretnosti ter delovna mesta. Kljub temu meni, da je treba preučiti skladnost novih in obstoječih instrumentov, da se pri izvajanju lahko dosežejo potrebne sinergije. Strategija za nova znanja in spretnosti bi morala upoštevati tudi prehod na model proizvodnje, ki temelji na trajnostnemu razvoju in zelenih delovnih mestih.

3.10

Mala in srednja podjetja (MSP) so v regijah brez industrijske proizvodnje ključni dejavnik za ustvarjanje možnosti za sedanjost in za prihodnost. Poleg tega pogosto zagotavljajo visoko kvalificirana mesta, so zlahka dostopna in lahko pomagajo pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja ter skrbi za druge družinske člane. Akt za mala podjetja (Small Business Act) se mora udejanjiti v konkretnih ukrepih na nacionalni in evropski ravni. Prav zato so ukrepi, opredeljeni v programu in namenjeni za pokrivanje posebnih potreb MSP, dobrodošli. Odprava upravnih ovir ter dostop do financiranja ostajata prednostni nalogi.

3.11

Ob upoštevanju ugotovitev tretjega evropskega demografskega poročila za leto 2010 (7), v katerem so predstavljeni novi podatki o evropskem prebivalstvu, Odbor podpira tudi pobude za mobilnost, priseljevanje in vključevanje v Evropi. EESO je prepričan, da ohranitev mobilnosti v EU in priseljevanje iz tretjih držav prispevata k doseganju pozitivnih gospodarskih rezultatov EU. Ekonomsko priseljevanje v EU in lažja mobilnost med državami članicami sta nujni, da bi Unija ostala privlačna za podjetništvo in naložbe, kar bo omogočilo ustvarjanje novih delovnih mest za državljane EU in državljane tretjih držav. Vsekakor pa bo treba spoštovati načelo enakega obravnavanja (8).

3.12

Politika zaposlovanja in politika trga dela v Evropi morata še naprej uvajati konkretne ukrepe za uporabo načela nediskriminacije na delovnem mestu ter zagotavljanje enakosti spolov in vseh skupin delavcev. Zato Odbor pozdravlja tudi strategije, ki jih je Komisija objavila leta 2010, ki med drugim obravnavajo invalidnost (9) ter enakost žensk in moških (10). Med cilji teh dveh strategij so tudi enake možnosti dostopa do trga dela, izobraževanja in poklicnega usposabljanja.

3.13

Odbor meni, da so pozitivne tudi ključne dejavnosti in ukrepi iz Akta za enotni trg, sprejetega za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav (11), ki upoštevajo pomembno vlogo socialnega gospodarstva in zadružnega gibanja na notranjem trgu EU in pomen družbene odgovornosti podjetij. Nadalje meni, da bi bilo treba upoštevati vlogo organizacij civilne družbe kot delodajalk in ustvarjalk delovnih mest. Njihov potencial pa bo mogoče izkoristiti le, če bodo vključene v pripravo politik.

3.14

Odbor izraža veliko zaskrbljenost zaradi visoke stopnje brezposelnosti mladih v Evropi, ki se je od leta 2008 povečala za 30 %. Evropsko povprečje za mlajše od 25 let je 21 %. Čeprav se je položaj od septembra 2010 v nekaterih državah začel umirjati, v drugih pa brezposelnost še vedno narašča, EESO ocenjuje, da je temu treba še naprej posvečati posebno pozornost. Odbor je stališča o pobudi Komisije „Mladi in mobilnost“ objavil v ločenem mnenju (12).

3.15

Stopnja zaposlenosti invalidov v Evropi je še vedno okrog 50-odstotna. Če želi Evropa zares zagotoviti enako obravnavo vseh svojih državljanov in hkrati doseči skupno ciljno zaposlenost, morajo invalidi dobiti plačano in kakovostno zaposlitev. Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020 določa osem glavnih področij ukrepanja, na katerih mora delovati EU, med katerimi so zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje invalidov (13). Komisija bi lahko preučila modele držav članic, ki bi jih lahko uporabili za podporo pravnih spodbud, političnih spodbud, spodbud, povezanih s kolektivnimi pogajanji, ali finančnih spodbud podjetjem, upravam in izvajalcem socialnih storitev k zaposlovanju invalidov. Ker IKT danes predstavljajo 6 % BDP EU, bi imela digitalna strategija, ki jo predlaga Komisija, posledice za vse, zlasti glede načrtov usposabljanja in vključevanja ranljivih družbenih skupin, za katere je sredstvo za dostop do zaposlitve.

4. Prožna varnost in ustvarjanje delovnih mest

4.1

Obravnavani program temelji na načelu prožne varnosti. Komisija je poudarila, da so potrebne celovite politike na področju vseživljenjskega učenja, aktivne politike trga dela, ki so učinkovite pri usposabljanju ljudi za delo, pri posredovanju dela in povečanju ponudbe delovnih mest. Prav tako so potrebni sistemi za varstvo v primeru brezposelnosti, ki spodbujajo mobilnost delovne sile, zagotavljajo večjo socialno in poklicno varnost in nudijo zaščito pred socialno izključenostjo in revščino. Možnost oblikovanja prožnih pogodbenih ureditev in notranja prožnost bi morali biti pomemben sestavni del socialnega dialoga. Po mnenju EESO je nujno, da sprejeti ukrepi in politike ne ogrozijo prizadevanj za doseganje ciljev, določenih v programu (polna zaposlenost, ohranjanje kakovostnih delovnih mest itd.), in delovnih pravic delavcev.

4.2

Odbor je v preteklosti že izrazil mnenje, da je smiselno varnost in prožnost trga dela presojati skupaj, saj si ta pojma načeloma ne nasprotujeta. Stalna in motivirana delovna sila krepi konkurenčnost in storilnost podjetij. Delavci potrebujejo prožnejšo organizacijo dela, da lahko usklajujejo poklicno in družinsko življenje ter se stalno usposabljajo, s čimer lahko prispevajo k večji storilnosti in inovativnosti. Vendar EESO poudarja, da je treba v okviru socialnega dialoga natančno in redno pregledovati izvajanje prožne varnosti, da se lahko zagotovi, da sprejeti ukrepi uspešno uresničujejo cilj ustvarjanja več in boljših delovnih mest.

4.3

Notranja prožna varnost je svojo učinkovitost dokazala med krizo, ko so podjetja in sindikalne organizacije ponudili konkretne rešitve za ohranjanje delovnih mest, zlasti s pomočjo subvencioniranih shem za krajši delovni čas. Zunanja prožna varnost, ki postaja vse pomembnejša v obdobju oživljanja gospodarstva, lahko prispeva k ustvarjanju delovnih mest, kadar se izvaja v ravnovesju z notranjo prožnostjo in na splošno s kolektivnimi pogajanju ter ustrezno socialno zaščito delavcev. Pri tem ima vsaka država članica drugačno izhodišče. Predvsem je pomembno najti pravo in uravnoteženo mero ukrepov, pod pogojem, da te politike izhajajo iz socialnega dialoga. Odbor meni, da bi morali o izvajanju notranje in zunanje prožne varnosti v letnih priporočilih Komisije državam članicam razmišljati bolj uravnoteženo.

4.4

Odbor pričakuje, da se bo razprava o štirih elementih prožne varnosti nadaljevala in se leta 2011 končala s skupno konferenco vseh zainteresiranih strani. Odbor meni, da mora nov zagon prožne varnosti izhajati iz skupnega pristopa institucij Evropske unije, temeljiti na skupnih načelih in se opirati na konkretne nacionalne izkušnje, kako to načelo dejansko prispeva k več in boljšim delovnim mestom ter ali zagotavlja zadostno zaščito delavcev, zlasti najranljivejših.

4.5	V tem okviru Odbor izraža zadovoljstvo s skupnim projektom evropskih socialnih partnerjev v okviru večletnega delovnega programa 2009–2011 (14), ki obravnava načine, kako posamezne države članice v praksi izvajajo načelo prožne varnosti, in vlogo socialnih partnerjev v tem procesu.

4.6

Gospodarska rast ostaja glavni vzvod za ustvarjanje delovnih mest. Zato se Odbor zaveda, da obstaja tesna povezava med Programom za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta in novim strateškim pristopom Unije do inovacij, oblikovanja evropskega raziskovalnega prostora, uvedbe konkurenčne industrijske osnove – vse to ob polnem upoštevanju potenciala notranjega trga EU.

4.7

Kljub temu Komisija napoveduje počasno okrevanje gospodarstva, ki lahko upočasni ustvarjanje delovnih mest. Če želi EU doseči zastavljeno 75-odstotno zaposlenost in si prizadevati za rast, ki bo hkrati ustvarjala delovna mesta, se mora zavedati, da je treba opredeliti in uporabljati konkretne politike, ki v okviru socialnega dialoga spodbujajo zaposlovanje, stalno poklicno usposabljanje in prožni delovni čas ter pojmujejo kakovost delovnih mest kot osrednji element prožne varnosti.

4.8	EESO se zaveda, da je dobro delovanje trga dela odločilen dejavnik konkurenčnosti v Evropi. Kazalniki za merjenje napredka na tem področju bi morali biti med drugim stopnja dolgotrajne brezposelnosti, stopnja brezposelnosti mladih in stopnja udeležbe na trgu dela.

4.9

Komisija je predlagala načelo enkratne pogodbe o zaposlitvi , katere resnični učinki so trenutno predmet živahne razprave. EESO v mnenju o pobudi Mladi in mobilnost meni, da bi koncept „enkratne“ pogodbe za nedoločen čas lahko bil eden od ukrepov, ki prispevajo k zmanjšanju neenakosti med tistimi, ki so vključeni v trg dela, in tistimi, ki so iz njega izključeni. EESO se zaveda pomembnih razlik med državami članicami na področju dostopa do trga dela. Nekateri bolj togi sistemi ljudem onemogočajo pridobitev kakršne koli zaposlitve, v drugih pa je več ponudb za kratkoročne pogodbe, ki so preveč fleksibilne in ne omogočajo polnega dostopa do socialnih prejemkov. EESO meni, da mora biti cilj sprejetih ukrepov zagotoviti stabilne pogodbe o zaposlitvi, ki preprečujejo vsakršno diskriminacijo na podlagi starosti, spola ali drugih meril. V nobenem primeru ukrepi, ki se sprejemajo, ne bi smeli povzročiti splošne negotovosti delovnih mest in tudi ne voditi k večji togosti pri organizaciji dela v podjetjih. Podjetja potrebujejo različne vrste pogodb o zaposlitvi, da lahko prilagodijo delovno silo, delavci pa potrebujejo prožnost, da lahko uskladijo poklicno in družinsko življenje.

4.10

EESO podpira predlog Komisije, da se pripravijo vodilna načela za spodbujanje razmer, ki omogočajo ustvarjanje delovnih mest , vključno s spremljajočimi ukrepi, kot sta Erasmus za podjetnike in usposabljanje učiteljev glede vprašanj, povezanih s podjetniškim duhom. Vsekakor morajo države članice ta vodilna načela pretvoriti v konkretne ukrepe, da bi spodbudili zaposlovanje, zlasti zaposlovanje nizkokvalificiranih delavcev (15).

4.11	EESO podpira tudi ustanovitev tristranskega socialnega foruma , ki se je prvič sestal 10. in 11. marca 2011. Forum bi lahko postal stalna platforma za ustvarjanje zaupanja med socialnimi partnerji in oblikovalci politik.

4.12

Evropski socialni dialog in kolektivna pogajanja na nacionalni ravni ostajajo ključni instrumenti za izboljšanje delovanja trgov dela in delovnih razmer.

Evropski socialni partnerji v svojem samostojnem skupnem sporazumu o vključujočih trgih dela (16) priporočajo, da države članice pripravijo in izvajajo celovite politike za spodbujanje vključujočih trgov dela. Nacionalni partnerji morajo biti, kadarkoli je to mogoče in ob upoštevanju nacionalnih posebnosti, na ustrezni ravni vključeni v ukrepe v zvezi z:

—	obsegom in kakovostjo posebnih prehodnih ukrepov za osebe, ki imajo težave na trgu dela;

—	učinkovitostjo služb za zaposlovanje in poklicno svetovanje;

—	izobraževanjem in usposabljanjem;

—	ustreznostjo vlaganja v regionalni razvoj;

—	ustreznim dostopom do prevoza, oskrbe, stanovanja, izobraževanja;

—	lažjim ustanavljanjem in razvijanjem podjetij, da se čim bolj izkoristi potencial za ustvarjanje delovnih mest v EU. Prav tako bi bilo treba podjetnikom omogočiti, da vlagajo v podjetja, ki so trajnostna in izboljšujejo okolje;

—	ustvarjanjem ustreznih pogojev s sistemi dajatev in prejemkov, ki ljudem pomagajo vstopiti na trg dela ter na njem ostati in se razvijati.

5. Zagotavljanje pravih znanj in sposobnosti za zaposlitev

5.1	Odbor pozdravlja dejstvo, da isti strateški dokument skupaj obravnava vprašanji izobraževanja in resničnosti na trgu dela.

5.2

EESO je s svojimi številnimi mnenji prispeval k temu, da je izobraževanje priznano kot temeljna človekova pravica. V teh mnenjih ugotavlja, da je glavni cilj izobraževanja vedno bil in bo še naprej vzgojiti svobodne in neodvisne državljane, sposobne kritičnega razmišljanja, ki lahko sodelujejo pri razvoju družbe.

5.3

EESO v več mnenjih (17) tudi priporoča, da se morajo EU in države članice na podlagi načela izobraževanja za vključevanje zavezati reviziji politik izobraževanja, vsebin, pristopov in struktur ter dodeljevanja sredstev. Poleg tega bi bilo treba revidirati in/ali posodobiti politike, povezane z zaposlovanjem in kakovostnimi javnimi storitvami, ki namenjajo pozornost posebnim skupinam (otrokom, osebam s posebnimi potrebami, priseljencem itd.) ter vanje vključiti vidik enakosti med spoloma.

5.4

Nobenega dvoma ni, da obstaja povezava med boljšo usposobljenostjo delovne sile in višjo ravnjo zaposlenosti. Cedefop napoveduje, da se bo povpraševanje po visokokvalificiranih osebah do leta 2020 povečalo za več kot 16 milijonov, povpraševanje po nizkokvalificiranih delavcih pa se bo zmanjšalo za približno 12 milijonov. Čeprav Komisija priznava, da sta posodobitev in izboljšanje znanja in spretnosti pomembna, Odbor obžaluje, da Komisija ne poudarja dovolj povezave med znanjem in spretnostmi ter storilnostjo. Večja storilnost v Evropi je nujna, tudi zaradi zmanjševanja delovne sile. Odbor nadalje ugotavlja, da Komisija ne predlaga nobenega ukrepa za povečanje sposobnosti nizko- ali nekvalificiranih delavcev ter ne išče niti dolgoročnih rešitev za spodbujanje udeležbe tistih, ki za izboljšanje svoje usposobljenosti potrebujejo usmerjene pristope (npr. osebe z motnjami v duševnem razvoju).

5.5

Odbor podpira evropsko panoramo znanj in spretnosti, vendar meni, da bi moral obravnavani program bolj poudariti tako vprašanje boljšega prilagajanja znanja in spretnosti potrebam na trgu dela, kot tudi poklicne kvalifikacije delavcev, da bi se povečala njihova zaposljivost. Komisija ne bi smela upoštevati zgolj uradnih struktur za ocenjevanje znanj in spretnosti. Tesno sodelovanje izobraževalnih institucij, podjetij in sindikalnih organizacij je učinkovit način za predvidevanje sedanjih in prihodnjih potreb po znanjih in spretnostih.

5.6

Odbor je v mnenju o pobudi Mladi in mobilnost podprl uvajanje evropskega potnega lista znanj in spretnosti . Meni, da „je treba obstoječe potne liste (Europass in mladinski potni list) združiti v en sam splošen dokument, ki bi v okviru enotnega obrazca zajel tradicionalni življenjepis, formalno izobraževanje (Europass) ter neformalno in priložnostno izobraževanje. […] Poleg drugih dejavnikov bo na uspeh evropskega potnega lista znanj in spretnosti odločilno vplivalo to, kako ga bodo razumeli delodajalci in kako ga bodo uporabljali mladi, ki pa še vedno morajo imeti na voljo potrebne svetovalne in podporne ukrepe.“

5.7	Odbor meni, da je celovita strategija za vseživljenjsko učenje bistvena, zato podpira pripravo priročnika evropskih politik , ki določa okvir za izvajanje vseživljenjskega učenja, ter prenovo akcijskega načrta za izobraževanje odraslih .

5.8

Odbor podpira tudi druge predvidene pobude, kot sta klasifikacija o evropskih znanjih in spretnostih, kompetencah in poklicih (ESCO) , ki bo skupni vmesnik med področji zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja, in reforma sistemov priznavanja poklicnih kvalifikacij . V ta namen je treba zlasti preučiti in prilagoditi modele izobraževanja v Evropi, preučiti izobraževalne sisteme, oceniti pedagoške metode in metode poučevanja ter energično vlagati v kakovostno in vsem dostopno izobraževanje. Izobraževalni sistemi morajo ljudi naučiti, kako naj se odzovejo na sodobne izzive na trgu dela. Izredno pomembno je tesno sodelovanje s podjetji. Klasifikacija o evropskih znanjih in spretnostih, kompetencah in poklicih bi morala biti bolj razumljiva in uporabna, predvsem za mala in srednja podjetja. Predvidena katalogizacija lahko omeji potrebno prožnost, kadar gre za povezovanje različnih znanj in spretnosti za opravljanje nalog, ki se stalno prenavljajo in spreminjajo ter jih morajo mala podjetja opraviti z omejenim številom delavcev.

5.9

Za zagotavljanje večje usklajenosti znanj in spretnosti s potrebami trga dela Odbor zlasti poudarja strateško vlogo, ki bi jo lahko imeli sektorski sveti za znanja in spretnosti ter zaposlovanje na ravni EU (SSZ). Ti tvorijo izjemno platformo za mobilizacijo konkretnih izkušenj različnih socialnih akterjev, ki sestavljajo svete, na primer na področju preučevanja prihodnjih zaposlitev, znanj in spretnosti ter njihovega katalogiziranja (ESCO) ali na področju preučevanja sprememb nekaterih poklicnih kvalifikacij, ki se zahtevajo za določene poklice (18).

5.10	Odbor pozdravlja odločitev Komisije, da bo v sodelovanju z državami članicami preučila položaj zelo mobilnih poklicev, zlasti raziskovalcev, da se jim omogoči geografska in medsektorska mobilnost za dokončno uresničitev evropskega raziskovalnega prostora do leta 2014.

5.11

Prav tako pozdravlja dejstvo, da se Komisija sistematično trudi in odziva na demografske spremembe in pomanjkanje nekaterih znanj in spretnosti na evropskih trgih dela, tako da podpira zakonite ekonomske migracije v okviru stockholmskega programa. Da bi priseljevanje kar najbolj prispevalo k polni zaposlenosti, morajo biti priseljenci, ki že zakonito prebivajo v EU, bolje vključeni, zlasti z odstranitvijo ovir za zaposlovanje, kot so diskriminacija ali nepriznavanje znanj, spretnosti in kvalifikacij, s čimer so priseljenci izpostavljeni tveganju brezposelnosti in družbeni izključenosti. S tega vidika bo napovedani novi program za vključevanje gotovo pozitiven.

5.12

Odbor ponovno poudarja, da je treba priznati rezultate neformalnega učenja, kot je zapisal v mnenju o omenjeni pobudi Mladi in mobilnost. Razprava o sredstvih potrjevanja bi se morala osredotočiti tudi na kakovost, nadzor in spremljanje izobraževanja in usposabljanja. Vsi morajo imeti koristi od ukrepov za priznavanje neformalno pridobljenih znanj in spretnosti.

6. Izboljšanje kakovosti dela in delovnih razmer

6.1	Komisija v obravnavanem sporočilu kot cilj navaja polno zaposlenost. Vendar je treba vedeti, da gre pri tem za večjo kakovost zaposlitev in boljše delovne razmere.

6.2

Iz ugotovitev 5. Eurofounove raziskave (19) o delovnih razmerah izhaja, da je ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in dela v samem središču uresničevanja evropskih ciljev (ciljev strategije Evropa 2020). Raziskava opisuje tudi nekatere sedanje težnje na evropskem trgu dela. Med pozitivnimi vidiki razkriva, da običajni, 40-urni delovni teden, ostaja standard za večino evropskih delavcev in da se je odstotek zaposlenih za nedoločen čas povečeval vse do leta 2007, ko je izbruhnila svetovna kriza. Iz raziskave pa je moč tudi ugotoviti, da sta se od tedaj povečali negotovost zaposlitev in intenzivnost dela ter da se veliko Evropejcev boji, da bodo izgubili delo pred 60. letom.

6.3

Posledice svetovne gospodarske krize se bodo na trgu dela verjetno čutile dalj časa. Zato Odbor predlaga, da Komisija pri načrtih za ponovno odpiranje razprave o kakovosti zaposlitev in delovnih razmerah upošteva ugotovitve 5. Eurofoundove raziskave o delovnih razmerah v Evropi (pa naj gre za pozitivne rezultate, dolgotrajne težave ali težave, ki jih je povzročila kriza).

6.4	Prednostna naloga je ustvarjati kakovostna delovna mesta. Države članice bi se morale potruditi in reformirati trge dela, da bi podprle rast in uravnotežile ponudbo in povpraševanje.

6.5	S tega vidika je namen predloga Komisije za analizo učinkovitosti zakonodaje EU na socialnem področju predvsem podpreti prizadevanja držav članic, da izvedejo reforme, ki so v skladu s prednostno nalogo ustvarjanja kakovostnih delovnih mest.

6.6

V zvezi z direktivo o napotitvi delavcev EESO podpira prizadevanja Komisije za njeno enotno in pravilno izvajanje, okrepljeno upravno sodelovanje med državami članicami, vzpostavitev elektronskega informacijskega sistema in spoštovanje standardov dela držav članic, pri čemer je treba spoštovati nacionalne delovne zakonodaje in Listino EU o temeljnih pravicah.

6.7

V zadnjih 20 letih se je intenzivnost dela bistveno povečala. Raziskave, ki jih je Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu opravila v okviru strategije EU za zdravje in varnost pri delu, so pritegnile pozornost na sedanje in prihodnje nevarnosti, kot so stres, mišično-skeletne težave, nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu. V zvezi z revizijo zakonodaje o varnosti in zdravju na delovnem mestu Odbor meni, da mora biti ta zakonodaja predmet dialoga in sporazuma s socialnimi partnerji. V prvi vrsti je treba poudariti dosledno izvajanje obstoječih instrumentov, ozaveščanje in pomoč delavcem in podjetjem.

6.8

V zvezi z dejavnostmi na področju obveščanja delavcev in posvetovanja z njimi EESO podpira predvideno posvetovanje z evropskimi socialnimi partnerji v okviru uvedbe evropskega okvira za prestrukturiranje. V tem dialogu bo mogoče ugotoviti, ali obstoječe direktive določajo ustrezen okvir za konstruktiven dialog med vodstvom, sindikalnimi organizacijami in predstavniki zaposlenih na ravni podjetja.

6.9

V zvezi s pregledom direktiv o skrajšanem delovnem času in pogodbah za določen delovni čas, ki izhajata iz sporazumov z evropskimi socialnimi partnerji in sta bili do sedaj učinkovito orodje za okrepitev notranje prožnosti, Odbor meni, da se mora Komisija prepričati, ali evropski socialni partnerji menijo, da je ta pregled potreben.

7. Finančni instrumenti EU

7.1

V času proračunske konsolidacije se morajo Evropska unija in države članice osredotočiti na boljšo uporabo skladov EU in obenem dati prednost ustvarjanju novih delovnih mest in izboljšanju poklicnih kvalifikacij. Kohezijska politika nesporno prispeva k razvoju znanj in spretnosti ter k ustvarjanju delovnih mest, tudi na rastočem področju zelenega gospodarstva. Več je mogoče storiti za popolno izkoriščanje možnosti, ki jih nudijo instrumenti za podporo reformam na področju zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja.

7.2

Zato Odbor podpira Komisijo pri pozivu državam članicam, naj usmerijo ukrepe, ki jih financirajo Evropski socialni sklad (ESS) in drugi skladi EU, v štiri prednostne naloge iz obravnavanega sporočila ter v ukrepe in reforme, ki iz njih lahko izhajajo, da tako prispevajo k ciljem tega programa in nacionalnim ciljem v okviru strategije Evropa 2020.

7.3

Pri tem ima ESS ključno vlogo, ker bo predstavljal pozitiven element na vseh zadevnih področjih. ESS lahko prispeva k podpori vseh elementov prožne varnosti, predvidevanju in razvoju znanj in spretnosti, razvijanju inovativnih oblik organizacije dela, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu, razvijanju podjetništva in spodbujanju ustanavljanja podjetij kot tudi podpori invalidnim delavcem, prikrajšanim skupinam na trgu dela ali osebam, ki jim grozi socialna izključenost.

7.4

EESO je številna priporočila objavil v mnenju o prihodnosti ESS (20). EESO je v tem mnenju med drugim navedel, da je „[t]reba […] upoštevati izkušnje uporabe sredstev ESS, da se podpreta tako oživitev gospodarstva kot tudi gospodarska rast Evropske unije, in sicer z izboljšanjem podpore malim in srednjim podjetjem (MSP), mikro podjetjem in akterjem socialnega gospodarstva ob upoštevanju ciljev ESS ter s socialnimi izboljšavami tako v smislu ohranjanja in ustvarjanja kakovostnih delovnih mest kot tudi socialne vključenosti in zlasti prek dela“.

7.5

Glede prihodnjega proračuna Unije je Odbor v tem mnenju še dodal: „ESS je instrument, ki je še posebno primeren za podporo izvajanja evropske strategije zaposlovanja […]. Glede na sedanje gospodarske razmere mora tako ESS ostati pomemben strateški in finančni instrument, ki mu je treba zagotoviti več virov v skladu z vedno večjimi izzivi, s katerimi se bo moral spoprijeti (višja stopnja brezposelnosti), kar naj bo odsev povečanja splošnega proračuna EU za vsaj 5,9 %, kakršen je predlog Evropske komisije za splošno povečanje proračuna EU za leto 2011.“

7.6

Odbor ceni koristi in rezultate, ki jih je do sedaj prinesel program Unije Progress za zaposlovanje in socialno solidarnost, ki se izvaja v strateškem okviru 2007–2013. Obenem pozdravlja, da je Komisija med pregledom svojih finančnih instrumentov začela javno posvetovanje o strukturi, dodani vrednosti, ukrepih, proračunu in izvajanju novega instrumenta, ki bo nadomestil program Progress in bo omogočil spoprijemanje z novimi izzivi, s katerimi se bo Unija soočala na socialnem področju in področju zaposlovanja.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 128, 18.5.2010, str. 74.

(2) Sklepi Sveta z dne 5. in 6. decembra 2007, Oblikovanje skupnih načel prožne varnosti (dokument 1620/07).

(3) Skupno poročilo o zaposlovanju COM(2011) 11 konč., Bruselj, januar 2011, http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/3_sl_annexe_part1.pdf.

(4) OECD Harmonised Unemployment Rates, obvestilo za javnost, 10.5.2011, www.oecd.org.

(5) Letni pregled rasti, COM(2011) 11 konč., Bruselj, 12.1.2011.

(6) Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi, od 1. do 3. marca 2011 na Dunaju, www.ilo.org.

(7) Delovni dokument služb Evropske komisije, Demografsko poročilo za leto 2010 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/population/documents/Tab/report.pdf.

(8) UL C 27, 3.2.2009, str. 114, in CESE 801/2011, 4.5.2011.

(9) COM(2010) 636 konč., Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir, 15.11.2010.

(10) COM(2010) 491 konč., Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015.

(11) COM(2010) 608 konč., K aktu za enotni trg, oktober 2010.

(12) UL C 132, 3.5.2011, str. 55.

(13) Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir, COM(2010) 636 konč.

(14) Skupna študija evropskih socialnih partnerjev „Izvajanje prožne varnosti in vloga socialnih partnerjev“, opravljena v okviru delovnega programa glede socialnega dialoga za obdobje 2009–2011.

(15) Novejše raziskave OECD kažejo, da bi znižanje prispevkov podjetij povečalo stopnjo zaposlenosti za 0,6 %.

(16) Samostojni skupni sporazum o vključujočih trgih dela (2010), o katerem so se pogajali v okviru skupnega delovnega programa za obdobje 2009–2011.

(17) UL C 18, 19.1.2011, str. 18.

(18) UL C 132, 3.5.2011, str. 26, UL C 347, 18.12.2010, str. 1, in UL C 128, 18.5.2010, str. 74.

(19) Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, peta raziskava: www.eurofound.europa.eu.

(20) UL C 132, z dne 3.5.2011, str. 8.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/150

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike

(COM(2010) 343)

2011/C 318/25

Poročevalec: Jonathan PEEL

Evropska komisija je 7. julija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike

COM(2010) 343.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 123 glasovi za, 5 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor pozdravlja novo pristojnost EU na področju neposrednih tujih naložb ter priložnosti, ki jih ta prvi korak prinaša za močnejšo in skladnejšo zaščito naložb med državami članicami in tretjimi državami. Splošen okvir je dobrodošel, če ni preveč omejujoč. Bistveno je, da se ohrani varnost vlagateljev, kar je v interesu tako podjetij EU kot držav v razvoju. Večja pogajalska moč EU zaradi njenih izključnih pristojnosti bi morala omogočiti, da EU postane pomembnejši akter in ima boljši dostop do glavnih trgov tretjih držav ob sočasni zaščiti vlagateljev, kar bo povečalo njeno mednarodno konkurenčnost.

1.2 Odbor zlasti pozdravlja zagotovila v sporočilu, da se morata trgovinska in naložbena politika EU „skladati“ in biti združljivi z gospodarsko politiko in drugimi politikami Unije, vključno s politikami o varstvu okolja, dostojnem delu ter varnosti in zdravju pri delu kot tudi razvojno politiko. Bistveno je, da naložbena politika EU ni v nasprotju z nobeno od navedenih politik. Odbor poziva, da v prihodnjih ali prenovljenih pogodbah EU o naložbah obe stranki omogočita dovolj manevrskega prostora pri vsakem od teh posebnih vidikov trajnostnega razvoja. Prav tako je treba upoštevati obveznosti vlagateljev do spoštovanja zahtev glede trajnostnega razvoja, medtem ko si prizadevajo za podporo in ohranitev svoje splošne konkurenčnosti. Vseeno pa ima učinkovita naložbena strategija EU ključno vlogo pri ohranjanju konkurenčnosti EU v času hitrih gospodarskih sprememb in velikih premikov v relativni gospodarski moči po svetu.

1.3 Odbor se strinja, da model sporazumov o naložbah s tretjimi državami, ki bi bil enak za vse, ni ne potreben ne zaželen. Vendar pa bi sporazumi EU o naložbah morali povezati odprto okolje za naložbe z učinkovito zaščito vlagateljev iz EU in jim v državah, v katerih vlagajo, zagotavljati prožnost pri poslovanju. Takšno okolje je nujno, da se vlagateljem zagotovijo koristi, pri čemer je treba postopoma odpraviti omejitve za naložbe in zagotoviti zadostno zaščito, zlasti z vključevanjem določb o nacionalni obravnavi, pošteni in enakopravni obravnavi ter prostem prenosu sredstev.

1.4 Odbor tudi ugotavlja, da bi vsak poskus ukinitve vseh obstoječih dvostranskih sporazumov posamezne države članice o naložbah v petih letih povzročil takojšnjo hudo destabilizacijo obstoječih naložb, prav tako pa bi to vplivalo na zaposlovanje in socialno zaščito, kar pa ne pomeni, da ni treba natančno pregledati teh sporazumov, da se zagotovi skladnejši, bolj pregleden in bolj uravnotežen pristop EU v prihodnosti.

1.5 Odbor zato poziva, naj EU izkoristi to priložnost in izboljša ter posodobi sporazume o naložbah, o katerih se pogaja, pri čemer mora graditi na svojih prednostih in ne zgolj posnemati drugih. EU mora kritično oceniti nedaven razvoj dogodkov na področju mednarodnega naložbenega prava ter naložbenih politik in praks (vključno z reševanjem sporov med vlagateljem in državo), da zagotovi, da bosta njeno razmišljanje in pristop k prihodnjim pogodbam o naložbah in poglavjem o naložbah v sporazumih o prosti trgovini sodobna in trajnostna.

1.6 Odbor v celoti podpira namen Komisije, da prednostno obravnava pogajanja z državami, zlasti glavnimi gospodarstvi v vzponu, navedenimi v sporočilu „Globalna Evropa“, ki imajo velik tržni potencial, kjer pa je treba tuje vlagatelje bolje zaščititi. Odbor vseeno pozdravlja navedbo, da ta pristop ne bi smel izključevati kakršnih koli prihodnjih večstranskih pobud.

1.7 Odbor Komisijo tudi poziva, naj izkoristi sporazume za zaščito naložb kot ključno priložnost za spodbujanje dolgoročnih naložb v državah v razvoju, ki prinašajo gospodarske koristi, kot so visoko kakovostna in dostojna delovna mesta, izboljšanje infrastrukture in prenos znanja.

1.8 Odbor obžaluje, da sporočilo ne obravnava podrobneje, kako bo mednarodna naložbena politika EU součinkovala z razvojnim programom EU in se z njim povezovala, zlasti v zvezi z AKP, najmanj razvitimi državami in nezaključenimi pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu.

1.9 Odprtost do dvosmernih neposrednih tujih naložb je bila doslej v veliko korist EU, vendar pa Odbor obžaluje, da sporočilo ne omenja možnih prevzemov strateško občutljivih evropskih podjetij in družb.

1.9.1 Komisija si očitno in upravičeno prizadeva, da bi EU postala odprto okolje za naložbe, vendar mora dodatno preučiti, kako bi to najbolje zagotovila in nadzirala. Prav tako mora pozornost nameniti zapletenemu vprašanju vzajemnosti s tretjimi državami na področju naložb ter se pri tem izogibati vsakemu preprostemu pristopu k menjavi ena proti ena.

1.10 Odbor meni, da je treba poglavje o naložbah vključiti v širša trgovinska pogajanja EU, kadar koli je to mogoče, ter da je treba področje naložb vključiti tudi v nadzorno vlogo civilne družbe, kadar so v takšnih sporazumih predvideni forumi civilne družbe.

2. Ozadje: naložbe – novi izziv za EU

2.1 Sporočilo Komisije „za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike“ je bilo predloženo po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Člen 207 PDEU končno prvič vključuje tuje neposredne naložbe v skupno trgovinsko politiko EU, člen 206 pa določa, da mora EU prispevati k „postopnemu odpravljanju omejitev v mednarodni trgovini in pri tujih neposrednih naložbah“. Sporočilo tudi pravi, da pomeni „naložbena politika […] nov mejnik v skupni trgovinski politiki“, vendar je samo prvi korak k razvoju take politike EU. Odzivi na sporočilo bodo pomembno vplivali na prihodnjo usmeritev te politike.

2.2 Z Lizbonsko pogodbo se prenašajo pomembne pristojnosti na področju zunanje politike EU, zlasti z namenom, da bi tesneje povezali različne vidike (trgovina, naložbe, razvoj, širitev) in jih med seboj prilagodili ter s tem med drugim zagotovili boljšo usklajenost.

2.3 Namen tega sporočila je preučiti, „kako lahko Unija razvije mednarodno naložbeno politiko, ki bo povečala konkurenčnost EU in tako prispevala k ciljem pametne, trajnostne in vključujoče rasti, kakor so določeni v Strategiji Evropa 2020“, hkrati pa ohrani odprto okolje za naložbe.

2.4 Odbor pa ni bil zaprošen za pripravo mnenja o vzporednem predlogu uredbe o prehodnih ureditvah za obstoječe dvostranske sporazume držav članic o naložbah, pri čemer gre za vprašanje, ki številnim povzroča precejšnje skrbi, čeprav Komisija poudarja, da uredbe ne namerava preoblikovati. Države članice imajo trenutno sklenjenih več kakor 1 100 veljavnih dvostranskih sporazumov o naložbah s 147 tretjimi državami, od katerih jih ima največ Nemčija, in sicer 120, najmanj pa Irska, ki nima nobenega. Od drugih držav članic, ki so bile članice pred letom 2004, imata samo Grčija in Danska manj kakor 50 dvostranskih sporazumov o naložbah, med novimi državami članicami pa jih imata samo Češka in Romunija 60 ali več.

2.5 Komisija predlaga, da se trenutni sporazumi pregledajo v naslednjih petih letih ter da se o rezultatih poroča Parlamentu in Svetu. V ospredju morata biti stabilnost in pravna varnost vlagateljev. Vendar pa določene skupine izvajajo pritisk na Komisijo, naj v roku petih let odpove vse dvostranske sporazume o naložbah. Učinek tega bi bila takojšnja huda destabilizacija obstoječih naložb, kar bi imelo ne le možne resne posledice za zaposlovanje in udeležene gospodarske družbe, temveč tudi za socialno zaščito in prihodnje pokojnine v Evropi, kjer so pokojninski skladi veliko vlagali v delnice takšnih družb. Kljub temu pa bi morala EU preučiti obstoječe dvostranske sporazume o naložbah kot del celotnega pregleda nedavnega razvoja dogodkov na področju mednarodnega naložbenega prava, naložbenih politik in praks ter reševanja sporov med vlagateljem in državo, da se zagotovita bolj skladna, pregledna in trajnostna naložbena politika in pogajalski pristop EU v prihodnosti.

2.6 Nova pristojnost EU na področju neposrednih tujih naložb bi morala zagotoviti realne možnosti za močnejšo in skladnejšo zaščito naložb med državami članicami in tretjimi državami ter spodbuditi dolgoročne naložbe v državah v razvoju, ki prinašajo gospodarske koristi, kot so visoko kakovostna in dostojna delovna mesta, boljša infrastruktura in prenos znanja. To bi lahko prispevalo tudi k zmanjšanju trenutnih močnih migracijskih pritiskov, s katerimi se sooča EU.

2.7 Odločitve o naložbah so seveda odvisne od dogajanj na trgu, vendar pa se naložbe pogosto delijo na dva vidika, in sicer na „dostop do trga“ in „zaščito“. To sporočilo se osredotoča zlasti na „zaščito“, vendar pa so obravnavani tudi drugi vidiki, vključno z odprtostjo za tuje vlagatelje, pri čemer je treba zagotoviti, da lahko ti „delujejo v odprtem, ustrezno in pravično reguliranem poslovnem okolju, tako znotraj kot zunaj meja države gostiteljice“.

2.7.1 Dostop do naložbenega trga je že vključen v večstranske in dvostranske sporazume na ravni EU (storitve so ključni sestavni del trenutnih pogajanj v okviru Dohe). Ni jasno, v kolikšni meri so „portfeljske naložbe“, ki jih je Sodišče Evropske unije opisalo kot „pridobitev delnic na kapitalskem trgu samo za namen finančne naložbe brez kakršnega koli namena vplivati na vodstvo in nadzor podjetja“ (1), vključene v področje obravnave sporočila: to kot tudi kakršne koli možne razlike v obravnavi je treba še pojasniti.

3. Neposredne tuje naložbe

3.1 Kot je opisano v sporočilu (kar podpirajo tudi sodbe Sodišča Evropske unije), se „na splošno […] šteje“, da neposredne tuje naložbe vključujejo „vse tuje naložbe, ki so namenjene ustvarjanju trajnih in neposrednih povezav s podjetjem, ki ima na voljo kapital za izvajanje gospodarske dejavnosti“, ali „pretok kapitala od vlagatelja v eni državi v družbo s sedežem v drugi“. Dejstvo, da ni absolutne opredelitve, omogoča Komisiji večjo prožnost v zvezi s pogoji, ki se lahko v prihodnje spreminjajo, vendar pa bi to lahko vodilo tudi v potencialno večjo pravno negotovost, kar za naložbe nikakor ni idealno. Kakršna koli ožja opredelitev naložb mora povečati zaščito vlagatelja, ne pa je zmanjšati, prav tako pa ne sme ogroziti prožnosti.

3.2 Mnogi so prepričani, da bodo postala naložbena vprašanja pomembnejša od trgovine, zlasti v zvezi z dostopom do trgov v gospodarstvih v vzponu. Neposredne tuje naložbe podjetij in industrije EU v tujini so v zadnjih letih kot del pospeševanja globalizacije rasle eksponentno. V večini primerov je idealno proizvodno mesto glede na primerjalne proizvodne stroške čim bliže končnemu trgu, kar je zlasti pomembno, ker se odpirajo novi trgi, zlasti v glavnih gospodarstvih v vzponu. Ta trend se lahko pospeši: nabava in proizvodnja se lahko brez težav selita iz ene države v drugo, kar se je že zgodilo kot posledica različnih nacionalnih in regionalnih ravni sprejemljivosti uporabe biotehnologije.

3.2.1 Tudi globalne dobavne in proizvodne verige lahko segajo prek več držav – mobilni telefon, namenjen za trženje v Evropi, se lahko na primer izdeluje na Kitajskem in vsebuje napredno tehnologijo, uvoženo iz drugih držav vzhodne Azije. Omeniti je treba, da se je uvoz EU iz Kitajske v zadnjih letih hitro večal (in se med letoma 2005 in 2008 skoraj podvojil s 117 milijard EUR na 200 milijard EUR), kljub temu pa je skupni delež uvoza EU iz vzhodne Azije v preteklem desetletju ostal približno stabilen (nihal je med 21 % in 26 %). Pred vstopom Kitajske v STO so se taki deli ponavadi uvažali v EU neposredno od drugod. Dejansko več kakor polovica kitajskega izvoza prihaja iz gospodarskih družb v tuji lasti, ki so vlagale na Kitajskem – v industriji elektronike znaša ta delež celo 65 %.

3.3 Neposredne tuje naložbe imajo ključno vlogo v globalni poslovni strategiji EU. Sporočilo navaja glavne razloge za to. Številna podjetja iz EU (npr. tekstilna) so svojo proizvodnjo preselila na Kitajsko, da so ostala konkurenčna, s čimer pa so omogočila neprekinjeno financiranje ključnih dejavnosti doma, zlasti raziskav in razvoja. Leta 2009 so naložbe EU v Kitajsko znašale skupaj 5,3 milijarde EUR, medtem ko so kitajske naložbe v EU dosegle le 0,3 milijarde EUR (2). Kot je navedeno v sporočilu, „pregled … raziskav o neposrednih tujih naložbah in zaposlovanju kaže, da v zvezi z izhodnimi naložbami ni bil izmerjen noben negativen vpliv na skupno zaposlovanje“ (3), kljub temu, da se priznava, da „čeprav je splošna skupna bilanca pozitivna, se lahko pojavijo negativni učinki na sektorski, geografski in/ali individualni ravni“. To bo najverjetneje močneje prizadelo nižje kvalificirane delavce.

3.3.1 Sporočilo ugotavlja, da večja gospodarstva v vzponu povečujejo svoj „relativni delež“ v svetovnih tokovih neposrednih tujih naložb. EU je vodilna na trgu vhodnih in izhodnih neposrednih tujih naložb, kar poleg številnih znanih znamk, zlasti avtomobilov, ki so jih izdelala ameriška in japonska podjetja, ki že poslujejo v Evropi, dokazujejo tudi nakupi družb EU (npr. Corus, Volvo), ki so jih opravila indijska in kitajska podjetja.

3.3.2 Sporočilo navaja, da je ta odprtost za dvosmerne neposredne tuje naložbe močno koristila EU, ne omenja pa možnih prevzemov strateško občutljivih evropskih podjetij in družb. V medijih se pojavljajo domneve o možni ustanovitvi organa EU s pooblastili za preverjanje in ustavitev takih tujih prevzemov. Tako si na primer Kitajska, kljub temu, da je EU leta 1989 prepovedala prenos visoke tehnologije, prizadeva kupiti vrednostne papirje (in državne obveznice), zlasti v državah članicah z visokim deležem dolga, ter prevzeti vrhunske visokotehnološke družbe. Napovedi centralne banke Združenega kraljestva (Bank of England) kažejo, da bi lahko Kitajska do leta 2050 pomenila 40 % vseh prihrankov G20 v primerjavi s samo 5 % v ZDA. V Kanadi in ZDA taka vprašanja obravnavata kanadski zakon o neposrednih tujih naložbah (Investment Canada Act) oziroma odbor ZDA za tuje naložbe. Komisija si nedvoumno in upravičeno prizadeva, da bi EU postala odprto okolje za naložbe, vendar mora dodatno preučiti, kako bi to najbolje zagotovila in nadzirala, ter pozornost nameniti zapletenemu vprašanju vzajemnosti s tretjimi državami na področju naložb ter se pri tem izogibati vsakemu preprostemu pristopu k menjavi ena proti ena.

4. Naložbe kot del širše zunanje politike EU

4.1 Pri oblikovanju obsežne mednarodne naložbene politike EU je treba obravnavati številne vidike. Naložbe so odvisne od dogajanj na trgu, vendar pa je ključnega pomena tudi odprto okolje za naložbe, če naj imajo vlagatelji koristi in če naj se jim zagotovi prožnost, kar zadeva njihovo poslovno dejavnost, pri čemer je treba postopno odpraviti omejitve za vlaganja ter omogočiti zadostno zaščito. To bi moralo vključevati določbe o nacionalni obravnavi, pošteni in enakopravni obravnavi ter prostem prenosu sredstev. To je nujno, če želimo razširiti trgovino s pomembnimi tretjimi državami in drugimi gospodarstvi v vzponu, od katere „je odvisna naša blaginja“ (4).

4.2 Naložbena politika je spadala med tako imenovana „singapurska vprašanja“, ki jih je EU leta 1997 dodala na dnevni red takratnega kroga trgovinskih pogajanj STO v Dohi, potem pa jih je opustila v poskusu, da bi se v Cancúnu 2003 dosegel kompromis. Zaradi potrebe po vključevanju držav v razvoju se je ta politika ponovno pojavila kot eden od glavnih ciljev EU v sporočilu Komisije o trgovini „Globalna Evropa“ iz leta 2006, ki obravnava večino sedanjih pogajanj EU o sporazumih o prosti trgovini. To sporočilo temelji na navedenem pristopu ter na v ta namen opredeljenih državah in regijah, hkrati pa navaja, da to ne sme izključevati morebitnih prihodnjih večstranskih pobud (5).

4.3 Kanada, ki se je strinjala, da se v njena trenutna gospodarska in trgovinska pogajanja z EU vključijo določbe o zaščiti naložb, ohranja visoke standarde zaščite vlagateljev ter je visoko na lestvici indeksa Svetovne banke o enostavnosti poslovanja kot tudi pri naložbenih tokovih. Vendar pa to ne velja za številne države (razen Singapurja), omenjene v sporočilu „Globalna Evropa“ in v tem sporočilu. Glede na indeks Svetovne banke je od 183 držav Kitajska (brez Hongkonga) na 89. mestu, Rusija na 120. mestu, Brazilija na 129. mestu in Indija na 133. mestu. Te države dosegajo slabe rezultate tudi na področju zaščite vlagateljev. Ugodne regulativne razmere za poslovanje bo treba še ustvariti. Smiselno je dati prednost pogajanjem z državami z močnim tržnim potencialom, v katerih pa je treba tuje vlagatelje bolje zaščititi.

4.3.1 Singapur in Indija sta prav tako zahtevala vključitev poglavij o zaščiti naložb v sporazume o prosti trgovini, o katerih potekajo pogajanja z EU. Kot je bilo predlagano, bi si bilo treba prizadevati za sklenitev posebnih „samostojnih“ sporazumov o naložbah s Kitajsko in Rusijo (6), saj širša pogajanja napredujejo izredno počasi. Rusija naj bi bila prav tako zainteresirana. Na Kitajskem se podjetja iz EU še vedno soočajo s pomembnimi ovirami, tudi na področju pravic intelektualne lastnine, javnih naročil in visoke tehnologije. Brazilija pa vztrajno nasprotuje vključitvi poglavja o naložbah v kakršen koli sporazum o prosti trgovini z Mercosurjem, z državami, kot je Venezuela, pa je kakršen koli sporazum še naprej neizvedljiv.

4.4 Odbor pozdravlja študijo, ki jo je izvedla šola London School of Economics (LSE) (7) in v skladu s katero bi morala izključna pristojnost okrepiti vlogo EU. Študija opozarja, da so države NAFTA (Severna Amerika) od 90. let prejšnjega stoletja oblikovale naložbena pravila na podlagi bolj obsežnih sporazumov, posredno v škodo vlagateljev EU (čeprav so bili nekateri od teh sporazumov sklenjeni tudi z novimi državami članicami EU). Študija dodaja, da bi morala večja pogajalska moč enotne politike EU omogočiti EU boljši dostop do ključnih trgov tretjih držav in hkrati zaščititi vlagatelje, s tem pa okrepiti mednarodno konkurenčnost Evrope.

4.4.1 Odbor se strinja z LSE, da bi morala EU izkoristi to priložnost in posodobiti sporazume o naložbah, o katerih se pogaja. Vendar pa mora pri tem graditi na svojih prednostih in ne posnemati držav NAFTA.

5. Socialni in okoljski razmislek na področju naložb

5.1 Kljub vsemu se mnogi bojijo vedno večje politizacije pogajanj o naložbah, ki bi sledila, tudi zaradi poudarka v členu 205 PDEU, da morajo skupno trgovinsko politiko voditi splošna načela zunanjega delovanja EU, vključno s spodbujanjem demokracije in pravne države, podporo spoštovanju človekovih pravic in prispevanjem k trajnostnemu gospodarskemu, družbenemu in okoljskemu razvoju. Odbor se s temi bojaznimi ne strinja in meni, da so takšna razmišljanja ključnega pomena.

5.2 Novejši dvostranski sporazumi držav NAFTA o naložbah vključujejo določbo o zaščiti pred posredno razlastitvijo, ki jo dvostranski sporazumi držav članic o naložbah vsebujejo le redko. Brez takšne določbe se poveča nevarnost, da bodo sporne zadeve prepuščene arbitraži, ki pa ni ravno najbolj zadovoljiv način reševanja sporov. Odbor bo to posebej preučil v zvezi z vključevanjem določb o trajnostnem razvoju in drugih regulativnih ukrepov, ki so nedvomno v javnem interesu (8), zlasti kadar jih drugi vidijo kot način za ustvarjanje ovir.

5.3 Kot je bilo že navedeno, Odbor pozdravlja zagotovila v sporočilu, da morata biti trgovinska in naložbena politika EU skladni z drugimi politikami EU, vključno s politikami o varstvu okolja, dostojnem delu, varnosti in zdravju pri delu ter z razvojno politiko. Kadar koli je mogoče, si je treba prizadevati za vključitev poglavij o naložbah v širša trgovinska pogajanja EU. Prav tako je treba zaščito naložb vključiti v nadzorno vlogo civilne družbe, kadar takšni sporazumi predvidevajo ustanovitev forumov civilne družbe (9).

5.4 Odbor je v svojem odzivu na sporočilo „Globalna Evropa“ že pozval k vključitvi standardov splošnega sistema preferencialov plus (GSP+) v prihodnje sporazume EU o prosti trgovini. Mednje sodijo tudi osem glavnih konvencij Mednarodne organizacije dela in najpomembnejše okoljske konvencije. Spremljanje teh vidikov mora biti vključeno med naloge vsakega novega foruma civilne družbe na področju naložb, tudi da se čim bolj zmanjša možnost, da bi država gostiteljica v sporih nepošteno uporabila okoljska ali socialna vprašanja. Vendar Odbor ugotavlja, da je Kanada ratificirala samo pet od navedenih konvencij MOD, Koreja štiri in ZDA samo dve.

5.4.1 Zato Odbor pozdravlja jasno zavezo v sporazumu Cariforum (2008), da države ne bodo zniževale okoljskih ali delovnih standardov, da bi tako pritegnile naložbe, ter določbo o ravnanju vlagateljev (člen 72) za ohranjanje takih standardov, preprečevanje korupcije in vzdrževanje odnosov z lokalnimi skupnostmi. Upoštevati je treba obveznosti vlagateljev do spoštovanja zahtev glede trajnostnega razvoja, medtem ko si prizadevajo za podporo in ohranitev svoje splošne konkurenčnosti. Prav tako je treba vlagatelje iz EU zaščititi pred lokalnimi konkurenti v tujini, kadar za slednje veljajo nižji standardi.

6. Naložbe kot instrument za razvoj?

6.1 Kritično področje, ki ga po mnenju Odbora sporočilo ne obravnava dovolj podrobno, je, kako bo mednarodna naložbena politika EU součinkovala z razvojnim programom EU in se z njim povezovala, zlasti v zvezi z AKP, najmanj razvitimi državami in nezaključenimi pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Pristop EU do Afrike se močno razlikuje od pristopa do Kitajske. V svojem iskanju novih virov surovin in ciljev za svoje izhodne naložbe je Kitajska v številnih afriških državah sklenila partnerstva, ki so v prvi vrsti osredotočena na komercialna vlaganja in ne na vlaganja v smislu pomoči za razvoj.

6.2 EU mora spodbujati takšne dolgoročne naložbe v državah v razvoju, ki prinašajo gospodarske koristi, kot so dostojna delovna mesta, infrastruktura in prenos znanja. Ta vidik je treba vključiti v pobudo za sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki zadeva v prvi vrsti razvoj.

6.2.1 Odbor (10) je v preteklosti že navedel, da mora biti „gospodarski razvoj Afrike odvisen predvsem od poglabljanja notranjega trga, ki lahko razvije endogeno rast in tako omogoči stabilizacijo in uveljavitev te celine v svetovnem gospodarstvu. Regionalno povezovanje in razvoj notranjega trga sta oporni točki, izhodišče, ki Afriki omogoča, da se pozitivno odpre svetovni trgovini“. Odbor to potrjuje tudi v zvezi z naložbeno politiko EU.

V Bruslju, 20. junija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Sodba Sodišča Evropske unije z dne 28. septembra 2008.

(2) Podatki Evropske komisije.

(3) 2010 Impact of EU outward FDI (Učinek zunanjih neposrednih tujih naložb EU za leto 2010), Copenhagen Economics.

(4) Global Europe, navedba v CESE UL C 211, 19.8.2008, str. 82.

(5) Stališče Odbora o primerjavi med večstranskimi in dvostranskimi sporazumi je izčrpneje obravnavano v CESE UL C 211, 19.8.2008, str. 82.

(6) Trgovina, rast in svetovne zadeve, poglavje 2.1.

(7) „Pristop EU k mednarodni naložbeni politiki po Lizbonski pogodbi“, študija LSE in drugih, 2010.

(8) Stališča Odbora o ocenah učinka trajnostnega razvoja in trgovinski politiki EU so predstavljene v dokumentu CESE UL C 218, 23.7.2011, str. 64.

(9) Forumi civilne družbe so predvideni v sporazumih s karibskim forumom držav AKP (CARIFORUM) (sporazum o gospodarskem partnerstvu) in s srednjeameriškimi državami (sporazum o prosti trgovini) za nadzor celotnega sporazuma ter v sporazumu s Korejo za nadzor poglavja o trajnostnem razvoju.

(10) UL C 317, 23.12.2009, str. 126 in UL C 255, 22.9.2010, str. 1.

29.10.2011

Uradni list Evropske unije

C 318/155

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Načrt za energetsko učinkovitost 2011

(COM(2011) 109 konč.)

2011/C 318/26

Poročevalka: ga. SIRKEINEN

Evropska komisija je 8. marca 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Načrt za energetsko učinkovitost 2011

COM(2011) 109 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) sprejel soglasno.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO v sklepih

—	ponovno izreka jasno podporo ciljem večje energetske učinkovitosti kot osrednjemu delu strategije Evropa 2020,

—	poudarja, da so energetska učinkovitost in prihranki v veliki meri odvisni od ukrepov, ki jih sprejmejo državljani, podjetja in delavci, ter njihove spremembe obnašanja,

—	želi, da se večja pozornost nameni dolgoročnim trajnostnim učinkom kot zahtevam po kratkoročnih dosežkih,

—	poudarja, da bi varčevanje z energijo moralo prispevati h gospodarskemu razvoju, socialnemu blagostanju in kakovosti življenja,

—	poudarja odgovornost držav članic in EU, ki naj bi ustvarila skupni okvir,

—	poudarja pomen izbire pravega instrumenta in meni, da so prostovoljni sporazumi koristni, vendar pa so v primerih, ko pozitivne spodbude ne učinkujejo, potrebni obvezni ukrepi,

—	izraža zaskrbljenost, da se pristop Komisije preveč opira na podrobno zakonodajo in posledična upravna bremena namesto na pozitivne spodbude,

—	poudarja pomen soproizvodnje električne energije in toplote kot zelo učinkovite proizvodnje energije,

—	ne podpira določitve zavezujočega splošnega cilja za energetsko učinkovitost, marveč priporoča usmeritev vseh prizadevanj v doseganje resničnih rezultatov, ter

—	poudarja potrebo po zagotavljanju finančne podpore in naložb za izkoriščanje velikega potenciala v novih državah članicah.

1.2 EESO

—

glede načrta za energetsko učinkovitost Komisiji priporoča, da:

—	razjasni vprašanje merjenja uspešnosti ukrepov za energetsko učinkovitost,

—	bolje pojasni razloge za ocene o porabi energije leta 2020,

—	se nacionalnim akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost nameni bolj strateški značaj, v procesu njihove priprave in ocene pa se izvedejo javna posvetovanja,

—	podrobneje opredeli zahtevo, da javni sektor podvoji stopnjo prenavljanja stavb,

—	glede belih certifikatov izvede in objavi temeljito študijo,

—	uporabi ciljne ukrepe za obravnavo posamičnih primerov velikih neizkoriščenih potencialov na področju energetske učinkovitosti in v posebnih primerih zagotovi, da bo mogoča državna pomoč,

—	zahteva zagotovljen dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje, da bi bistveno povečali delež soproizvodnje toplote in električne energije;

—

glede ukrepov za spodbujanje sprememb obnašanja Komisiji priporoča, da:

—	postavi v središče uporabnika energije,

—	kot zgled, ki naj bi mu sledila podjetja in gospodinjstva, v večji meri spodbuja vlogo javnega sektorja pri izboljšanju energetske učinkovitosti,

—	prouči obnašanje ljudi ter informacije in ukrepe za ozaveščanje prilagodi različnim skupinam uporabnikov,

—	po potrebi zagotovi, da bodo uporabniki imeli korist od ukrepov,

—	zagotovi potrebne, skrbno zasnovane učinkovite spodbude, saj že skromne spodbude lahko prinesejo rezultate,

—	tako gradbeniki kot vlade zagotovijo, da se bodo dodatne naložbe v zgradbe odražale v njihovi ceni,

—	se okrepita in prilagodita izobraževanje in usposabljanje v gradbeništvu,

—	spodbuja usposabljanja o energetski učinkovitosti za javno upravo, tudi na področju zelenih javnih naročil,

—	prouči probleme in po potrebi spremeni določbe glede izkaznic o energetski učinkovitosti zgradb ter novi sistem okoljskih oznak za aparate,

—	presodi učinke uvedbe pametnih števcev na uporabnike energije in predlaga dodatne ukrepe za doseganje resničnih koristi,

—	se nadaljujejo dobro delujoči nacionalni dolgoročni prostovoljni sporazumi, se razvijajo in uporabljajo tudi v javnem sektorju,

—	se zares pritegnejo vse zainteresirane strani – državljani, podjetja, delavci.

2. Uvod

2.1 Energetska učinkovitost je ključni del strategije Evropa 2020. Prispeva k doseganju vseh treh ključnih ciljev energetske politike – k zanesljivosti oskrbe, konkurenčnosti in podnebju/boju proti podnebnim spremembam. EESO ves čas podpira prizadevanja za krepitev energetske učinkovitosti in je v mnogih mnenjih izrazil svoja stališča o ukrepih na tem področju.

2.2 To mnenje se nanaša na dve pobudi. EESO je sklenil, da v letu 2011 pripravi mnenje na lastno pobudo o energetski učinkovitosti, v katerem se osredotoča na spremembe obnašanja in na poti za doseganje rezultatov. Ko je Komisija marca 2011 predstavila svoj novi načrt za energetsko učinkovitost, se je Odbor odločil, da v istem mnenju predstavi tudi svoja stališča o tem načrtu.

2.2.1 Zato so sklepne ugotovitve in priporočila ter 2. točka, Uvod, in 4. točka, Splošne ugotovitve o energetski učinkovitosti, skupni obema deloma. 3. točka, Povzetek sporočila Načrt za energetsko učinkovitost 2011, in 5. točka, Posebne ugotovitve, se nanašata na sporočilo o načrtu za energetsko učinkovitost, 6. točka, Primeri učinkovitih ukrepov za spodbujanje sprememb obnašanja, pa na lastno pobudo Odbora. Zadnja točka temelji predvsem na ugotovitvah s posvetovanja, ki je bilo organizirano 18. maja 2011.

2.3 Leta 2007 je bila bruto notranja poraba energije (brez neenergetske rabe) v letu 2020 ocenjena na 1 842 milijonov ton ekvivalenta nafte (Mtoe), kar pomeni, da je ciljni prihranek energije 368 Mtoe. Po zadnjih izračunih bo poraba energije leta 2020 znašala 1 678 Mtoe. Zadnji statistični podatki iz leta 2008 kažejo, da bruto notranja poraba energije v EU znaša 1 685 Mtoe.

2.4 Končna poraba energije je leta 2008 znaša 1 169 Mtoe. 25 % te energije je bilo porabljeno v stanovanjskem sektorju, 12 % pa v storitvenem sektorju. V gospodinjstvih se 67 % energije porabi za ogrevanje prostorov, 15 % za razsvetljavo in naprave, 14 % za pripravo sanitarne tople vode in 4 % za kuhanje. Za prevoz se porabi 32 % energije, v industriji 27 %, za druge namene pa 4 %.

3. Povzetek sporočila Načrt za energetsko učinkovitost 2011

3.1 Prejšnji načrt za energetsko učinkovitost iz leta 2006 ter kasnejši pravni in drugi ukrepi so uspešno spodbujali k večji energetski učinkovitosti. Kljub temu pa niso bili zasnovani tako, da bi z njimi dosegli cilj EU, da do leta 2020 prihrani 20 % primarne energije, ki je bil zastavljen pozneje. V skladu z ocenami bo EU dosegla polovico tega ciljnega prihranka.

3.2 Novi načrt je del vodilne pobude Evropa 2020 za Evropo, gospodarno z viri. Cilj je doseči 20-odstotni prihranek energije do leta 2020. V načrtu so predstavljeni cilji Komisije, ki bodo doseženi s pravnimi in drugimi predlogi v nadaljevanju leta 2011, najprej z revizijo direktiv o energetskih storitvah ter o spodbujanju soproizvodnje toplote in električne energije. (1)

3.3 Če bi v celoti izvajali obstoječe in nove ukrepe, bi lahko po mnenju Komisije vsako gospodinjstvo letno prihranilo do 1 000 EUR, ustvarili bi lahko do 2 milijona novih delovnih mest in zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 740 milijonov ton, hkrati pa bi okrepili konkurenčnost evropske industrije.

3.4 Največje možnosti za prihranek energije so v zgradbah. Poudarek je na spodbujanje prenove javnih in zasebnih zgradb ter na krepitvi energetske učinkovitosti sestavnih delov in naprav:

—	uvedbi zavezujočega cilja, v skladu s katerim je treba podvojiti stopnjo prenavljanja javnih zgradb, da bi bile te med 10 % energetsko najučinkovitejših stavb, od leta 2019 pa bi morale vse nove zgradbe doseči visoko stopnjo energetske učinkovitosti s skoraj nično porabo energije;

—	spodbujanju pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in podpori Konvenciji županov.

3.5 Za zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvih je treba:

—	spodbujati uporabo daljinskega ogrevanja in hlajenje;

—	s pravnimi določbami odpraviti problem „ločenih spodbud“ (lastnik/najemnik);

—	podpirati usposabljanje, da bi izpolnili potrebo po podvojitvi števila strokovnjakov za prenove;

—	zagotoviti podporo za premagovanje tržnih ovir za podjetja za energetske storitve.

3.6 Za krepitev energetske učinkovitosti v energetiki (30 % porabe primarne energije) je treba:

—	uvesti zavezujočo zahtevo, da novi objekti in objekti, katerih dovoljenja je treba obnoviti, dosegajo energetsko učinkovitost na ravni najboljše razpoložljive tehnologije;

—

uvesti obvezno vgradnjo sistemov za soproizvodnjo toplote in električne energije v novih obratih za proizvodnjo toplotne energije, kadar je dovolj potencialnega povpraševanja po ogrevanju ali hlajenju, ter prednostni dostop do distribucijskih sistemov za električno energijo iz soproizvodnih obratov;

—	omogočiti nacionalnim regulatorjem omrežij, da pri svojih odločitvah in spremljanju bolj upoštevajo energetsko učinkovitost;

—	v vseh državah članicah vzpostaviti nacionalne sisteme obveznih prihrankov energije (bele certifikate?).

3.7 Novi ukrepi v predelovalni industriji:

—	spodbujanje držav članic, da zagotovijo informacije in ustrezne spodbude (davki, financiranje) za MSP;

—	obvezni redni energetski pregledi v velikih podjetjih in spodbude za uvedbo sistemov za energetsko upravljanje;

—	zahteve v zvezi z okoljsko primerno zasnovo standardne industrijske opreme, kot so motorji, črpalke, oprema na stisnjen zrak, oprema za sušenje, taljenje, litje in destilacijo ter peči;

—	spodbujanje prostovoljnih sporazumov na podlagi jasnih ciljev, metodologij ter programov merjenja in spremljanja.

3.8 Komisija bo še naprej podpirala razvoj, testiranje in razširjanje novih energetsko učinkovitih tehnologij.

3.9 Finančna sredstva za krepitev energetske učinkovitosti, da bi presegli tržne in regulativne ovire, morajo v prvi vrsti zagotoviti države članice. Kot dopolnilo njihovo dopolnilo EU podpira energetsko učinkovitost v okviru programov kohezijske politike, programa Inteligentna energija za Evropo, financiranja s posredniki, evropskega programa za oživitev gospodarstva ter okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti. Komisija bo pri pripravi naslednjega finančnega okvira proučila še druge možnosti.

3.10 Glede potrošnikov bo Komisija preučila najboljše rešitve za spremembo obnašanja in se posvetovala o njih. Poleg tega je treba:

—	uvesti strožje standarde glede porabe številnih gospodinjskih aparatov;

—	olajšati tržno uveljavljanje učinkovitejših sestavnih delov zgradb, na primer z okvirom za okoljsko primerno zasnovo ali energijsko označevanje oken in celotnih sistemov;

—	bolje ozaveščati o porabi energije na računih itd., obvezno zagotoviti pametne števce za vsaj 80 % potrošnikov do leta 2020 (če je to podprto s pozitivno analizo stroškov in koristi), razvijati nove inteligentne sisteme za varčevanje z energijo (pri tem je treba varovati osebne podatke);

—	uvesti energijske oznake in standarde, ki kažejo, da so naprave in zgradbe pripravljene za priključitev na inteligentna omrežja.

3.11 Promet v tem načrtu ni obravnavan (čeprav v tem sektorju poraba energije narašča najhitreje), saj je v pripravi bela knjiga o prometu (objava aprila 2011).

3.12 Področje uporabe nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost je treba razširiti, tako da bodo zajemali celotno energetsko verigo. Poročanje in spremljanje bosta vključena v evropski semester za predhodno usklajevanje politik v okviru strategije Evropa 2020.

3.13 Komisija zaenkrat še ne predlaga zavezujočih nacionalnih ciljev. Leta 2013 bo ocenila napredek in če bo ugotovila, da cilj 20 % verjetno ne bo dosežen, bo predlagala zavezujoče nacionalne cilje. Načrt vključuje nekatere cilje v posameznih sektorjih, ki so opisani zgoraj.

4. Splošne ugotovitve o energetski učinkovitosti

4.1 EESO pozdravlja predlog Komisije o novem načrtu za energetsko učinkovitost, ki ga je ta z veliko zamudo končno predstavila. Odbor podpira cilj sporočila, vendar ima nekaj pripomb in želi nekaj pojasnil, kot je opisano v tem mnenju. EESO bo z veseljem podrobneje predstavil svoja stališča v zvezi z zakonodajnimi in drugimi predlogi za izvajanje tega načrta. Energetska učinkovitost in prihranek energije sta odvisna predvsem od dejanj državljanov, podjetij in delavcev, zaradi česar je posvetovanje s civilno družbo in njeno vključevanje izjemno pomembno.

4.2 V sedanjih gospodarskih razmerah, ko so javne finance omejene, brezposelnost visoka in naložbe zaradi splošnega pomanjkanja zaupanja majhne, to ni lahko, čeprav bi lahko v sorazmerno kratkem času prineslo koristi. Najpomembneje je zagotoviti globok, trajnosten, dolgoročen razvoj v smeri večje energetske učinkovitosti. Pritiski h kratkoročnim dosežkom ne utegnejo vedno voditi v trajnostne dosežke.

4.3 Izbira ukrepov je bistvenega pomena za doseganje resničnih rezultatov. Kot je navedel v mnenju o energetski učinkovitosti leta 2008, (2) EESO meni, da so prostovoljni sporazumi z nacionalnimi operaterji koristni, vendar mora biti v sklenjenih dogovorih natančno določeno, da se bo v primeru neuresničitve ciljev uporabila obvezujoča zakonodaja. Zakonodaja je seveda marsikdaj potrebna, vendar le, ko ne učinkujejo pozitivne spodbude. Treba je uporabiti socialni in civilni dialog, kadar je le mogoče, ter se izogniti dodatnim upravnim bremenom za vse, zlasti MSP.

4.4 Razmere so zlasti protislovne v novejših državah članicah, kjer je možnosti za krepitev energetske učinkovitosti največ, ekonomskih virov pa najmanj. Nujno je treba na primer popraviti puščajoče sisteme daljinskega ogrevanja ter zagotoviti visoko kakovost v sektorju zgradb in gospodinjskih aparatov. Vlade morajo ukrepati v splošnem in dolgoročnem interesu vseh. Treba je bolje uporabljati strukturne sklade.

4.5 V zvezi z energetsko učinkovitostjo in prihrankom energije je koristno upoštevati nekaj osnovnih dejstev.

4.5.1 Boljša energetska učinkovitost pomeni manjši energijski vložek na enoto pridobljene energije. To omogoča zlasti boljša tehnologija. Naložbe v nove tehnološke rešitve prinašajo trajne rezultate v celotni življenjski dobi take tehnologije. Tehnologijo je treba ne le razvijati, temveč jo tudi razširjati.

4.5.2 Kljub večji energetski učinkovitosti lahko poraba energije tudi v slabših ekonomskih razmerah narašča zaradi višjih dohodkov, naraščanja števila gospodinjstev, ki uživajo višjo raven udobja, imajo več gospodinjskih aparatov in več potujejo itd.

4.5.3 Prihranek energije na drugi strani pomeni zmanjšanje porabe energije, zlasti s spremembo obnašanja. To mora biti glavni cilj ukrepov. Da bi dosegli resnične rezultate, morajo biti spremembe trajne, vendar se ti zaradi „povratnih učinkov“ zlahka izničijo. EESO poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na motive in vzorce obnašanja ljudi. Kakšne spodbude dejansko spodbudijo ljudi, da se obnašajo drugače? (Glej tudi točko 6.)

4.5.4 Prihranek energije je lahko tudi rezultat zmanjšanja gospodarske dejavnosti, ki smo mu bili priča v času nedavne finančne krize. Spodbujanje varčevanja z energijo bi moralo prispevati h gospodarskemu razvoju, družbeni blaginji in kakovosti življenja. Pomemben cilj je ločitev gospodarske rasti od večanja rabe energije.

4.5.5 Treba je tudi oceniti, kako se stroški ukrepov za energetsko učinkovitost prenašajo na potrošnike, jih ublažiti in tako zagotoviti, da dostop do energije za potrošnike ne bo težji in energetska izključenost še hujša. Bistvenega pomena je doseganje boljšega ravnotežja med stroški in koristmi energetske učinkovitosti, ne da bi pri tem ogrozili dostopnost energije za potrošnike in njen univerzalni značaj.

4.6 Velik problem je merjenje uspešnosti ukrepov za učinkovito rabo energije. Presenetljivo je, da Komisija tega sploh ne omenja niti v oceni učinka načrta. V mnogih primerih so ukrepi sami in njihov teoretični učinek zabeleženi kot rezultati. Dejanski združeni rezultati, kot je sprememba napovedane rabe energije, so vidni šele bistveno pozneje. Poleg tega je tudi priprava statističnih podatkov dolgotrajna – zadnji podatki so iz leta 2008!

4.7 Tudi podlaga za napovedi, da bo EU do leta 2020 dosegla polovico ciljnega prihranka energija, ostaja nekoliko nejasna. Ocena očitno temelji na številnih virih in izračunih, pri čemer upošteva tudi nedavno gospodarsko krizo. Toda ali je ta rezultat povprečje ali najbolj optimističen ali najbolj črn scenarij?

4.8 EESO meni, da sta energetska učinkovitost in varčevanje z energijo predvsem odgovornost držav članic, saj je veliko možnosti na lokalni ravni, v okviru lokalnih razmer in tradicij. Odbor odločno poudarja, da morajo biti nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost temeljiti in ambiciozni. Poudarja, da bi načrti bolj kot doslej imeli strateški značaj, v procesu njihove priprave in ocene pa bi upoštevali javna posvetovanja. Odbor pozdravlja predlagani novi pristop k poročanju in spremljanju. Države članice ne smejo odstopiti od te odgovornosti. Komisija pa bi morala prispevati k okrepitvi ključne vloge držav članic in vzpostaviti skupni okvir za te dejavnosti.

4.9 Odbor se strinja s stališčem Komisije o vlogi EU v tem kontekstu, ki temelji na členu 194(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Na kratko ta vključuje: preprečevanje izkrivljanja notranjega trga; oblikovanje skupnega okvira za mehanizme, pri čemer pa države članice ob usklajevanju v okviru EU same določijo ravni, ki jih morajo doseči; zagotavljanje platforme za izmenjavo najboljših praks in krepitev zmogljivosti; financiranje v okviru instrumentov EU; mednarodna promocija EU.

4.10 Jasno je, da je treba izkoristiti vse možnosti za krepitev energetske učinkovitosti. Da bi v razumnem času brez visokih stroškov dosegli oprijemljive rezultate in tako motivirali akterje, morajo ukrepi najprej zadevati tista področja, kjer so možnosti največje in stroškovno najučinkovitejše.

4.11 Kar zadeva predlagane ukrepe, Odbor podpira zahteve za okoljsko primerno zasnovo in označevanje, toda najprej je treba proučiti delovanje novega sistema označevanja (glej 6.8). Podpira tudi ukrepe za preseganje ovir za prenovo zgradb, ki so povezane s potrebo po vnaprejšnjem zagotavljanju finančnih sredstev. Odbor tudi priporoča, da se preučijo tisti sektorji, v katerih bi bilo mogoče dolgoročne prostovoljne sporazume učinkovito uporabiti.

4.11.1 Pri izvajanju vseh ukrepov je treba upoštevati njihovo stroškovno učinkovitost in različne okoliščine. Izogniti se je treba prekomernemu obremenjevanju gospodinjstev, podjetij in javnega sektorja. Višje cene energije in višji povezani stroški teoretično res vodijo v manjšo porabo energije, vendar lahko v praksi povzročijo pomanjkanja na področju energije, saj je znano, da je cenovna prožnost gospodinjstev majhna. Prav tako so ogroženi konkurenčnost podjetij in delovna mesta. Kar se sicer zdi samoumevno, je treba glede na nekatere predloge Komisije očitno znova poudariti. Pripombe glede teh predlogov so predstavljene v naslednjem poglavju.

4.11.2 Odbor ponovno izraža zaskrbljenost glede vpliva nekaterih ukrepov na stroške in možne posledice za stranke. Poglavitno je, da se politika osredotoči na najbolj dolgoročno in trajnostno rešitev za energetsko revščino, in sicer na bistveno izboljšanje standardov energetske učinkovitosti za stanovanja, zlasti tista, v katerih bivajo ogrožena gospodinjstva z nizkimi dohodki.

4.11.3 Komisija poudarja, da v mnogih državah članicah obstajajo učinkoviti programi – nekateri se uspešno izvajajo že več let ali celo desetletij. Odbor meni, da je treba take programe še naprej izvajati in jih, kadar je to ustrezno, tudi okrepiti, namesto da bi jih obravnavali kot zastarele in podpirali le nove ukrepe.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Odbor soglaša, da mora imeti javni sektor vodilno vlogo in biti zgled, ki naj bi mu sledila podjetja in gospodinjstva. Kljub temu utegne zahteva, da javni organi podvojijo trenutno stopnjo prenavljanja zgradb, kljub pozitivnim učinkom preveč obremeniti javni sektor. Poleg tega je treba tudi jasneje opredeliti, kaj je zgradba javnega sektorja.

5.2 Podpreti je treba ukrepe za krepitev energetske učinkovitosti in povečanje prihranka v gospodinjstvih. EESO je leta 2008 (3) predstavil podrobna priporočila o ukrepih, zlasti davčnih spodbudah, za energetsko učinkovitost zgradb. V zvezi s tem Odbor znova ponavlja, da je treba bolje razumeti obnašanje ljudi, da bi oblikovali najboljše spodbude, ki niso nujno ekonomske (glej točki 6.5 in 6.5.1).

5.3 Odbor se strinja, da je treba okrepiti učinkovitost proizvodnje toplote in električne energije, vendar bi bili nekateri ukrepi lahko prezahtevni in neučinkoviti.

5.3.1 Energetika kot taka bi morala vključevati zadostne ekonomske spodbude za komunalna podjetja, da bi vlagala v energetsko najučinkovitejše tehnologije, ki so na voljo, da bi se izognili večjim javnim posegom. Najnovejši tehnološki dosežki, ki še niso docela razviti, so zelo dragi in še niso zares na voljo na trgu, bi morali prejeti podporo za nadaljnji razvoj, da jih bodo sprejeli uporabniki.

5.3.2 Odbor poudarja pomen soproizvodnje kot zelo učinkovite proizvodnje toplote in električne energije. Soproizvodnja toplote in električne energije se uporablja in prinaša velike koristi v Evropi, vendar je nekaj stroškovno učinkovitih možnosti še neizkoriščenih. Daljinsko ogrevanje in hlajenje še vedno ponujata veliko možnosti v Evropi, vendar je treba obveznosti določiti previdno, saj so naložbe v sisteme daljinskega ogrevanja in hlajenja velike, zato ne smejo v le nekaj letih zastarati. Zagotovljen dostop do distribucijskih omrežij za električno energijo iz soproizvodnje je lahko koristen ukrep v podporo stroškovno učinkovite širitve centralnih in decentraliziranih sistemov soproizvodnje.

5.4 Odbor se strinja s Komisijo, da je področje energetske učinkovitosti obetaven gospodarski sektor. Toda razvoj tega sektorja mora temeljiti na spodbujanju povpraševanja in ne predvsem na krepitvi ponudbe. Komunalna podjetja bi morala nedvomno zagotavljati več informacij, tudi na računih, kot jih zagotavljajo zdaj. Odbor je bil že v svojem mnenju o direktivi o energetskih storitvah (4) v dvomih glede obveznosti glede prihranka energije za komunalna podjetja, saj bi bile take obveznosti v nasprotju s poslovno logiko.

5.4.1 V zvezi z belimi certifikati Odbor predlaga, naj Komisija temeljito preuči obstoječe sisteme ter pri tem upošteva pozitivne rezultate certifikatov, kjer so bili uporabljeni, in analizira njihove skupne učinke in izvedljivost v okviru notranjega trga in druge obstoječe zakonodaje.

5.5 Komisija ugotavlja, da se je energetska učinkovitost najbolj okrepila v predelovalni industriji – za 30 % v 20 letih. Poleg tega so ukrepi na ravni EU, kot je sistem za trgovanje z emisijami, že usmerjeni v energetsko intenzivne panoge. Ni jasno, kaj Komisija vključuje v koncept velike industrije – velike porabnike energije, npr. energetsko intenzivne industrijske panoge, ali vsa velika podjetja? V vsakem primeru Odbor odločno podpira ukrepe, ki jih Komisija predlaga, da bi povečali energetsko učinkovitost MSP.

5.5.1 Vedno so možne nadaljnje izboljšave, in da bi jih dosegli, Odbor poleg tega priporoča uporabo dolgoročnih prostovoljnih sporazumov. Ponekod nedvomno ostaja veliko neizkoriščenih možnosti za krepitev energetske učinkovitosti. Če majhen del sektorja denimo ni učinkovito izkoriščal lastnega potenciala za energetsko učinkovitost, pa to ne opravičuje nujno novih obveznih ukrepov za vse sektorje. Primere, ko je na voljo še veliko neizkoriščenih možnosti za krepitev energetske učinkovitosti, bi morali obravnavati bolj neposredno in selektivno. Energetski pregledi in sistemi energetskega upravljanja se vse pogosteje uporabljajo in so običajno del obveznosti v okviru prostovoljnih sporazumov. Pri tem je pomembno, da prevlada možnost za dodeljevanje državne pomoči, čeprav evropska pravila prepovedujejo dodeljevanje pomoči za obvezne ukrepe.

5.5.2 O razširitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo na standardno industrijsko opremo bi bilo vredno razmisliti, vendar to ne sme ovirati ne razširjene uporabe rešitev po meri ne nadaljnjih inovacij.

5.6 Odbor se strinja s Komisijo, da informacijske in komunikacijske tehnologije, npr. pametni števci in številne povezane aplikacije, ponujajo še veliko neizkoriščenih možnosti z vidika prihranka energije. Na tem področju je veliko prostora za evropske inovacije, pri čemer morajo sodelovati različne zainteresirane strani.

5.7 Odbor je že izrazil pomisleke glede zavezujočih splošnih ciljev na področju energetske učinkovitosti in predlagal, da se razišče izvedljivost sektorskih ciljev v vsakem posameznem primeru. Odbor izraža priznanje, da je Komisija zaenkrat ubrala to pot. Vsa prizadevanja morajo biti osredotočena na doseganje dejanskih rezultatov.

5.8 Odbor izraža obžalovanje, da sporočilo ne obravnava energetske učinkovitosti storitev, kot so maloprodaja, storitve na področju prostega časa in športa, razen kadar gre za storitve v zgradbah. Prav tako le omenja vprašanje zunanje razsežnosti energetske učinkovitosti, medtem ko ga podrobneje ne obravnava. Odbor je priporočila o zunanji energetski politiki EU, vključno z energetsko učinkovitostjo, v zadnjih letih predstavil v dveh mnenjih (mnenje EESO o zunanji razsežnosti energetske politike EU, UL C 182, 4.8.2009, str. 8, in mnenje EESO o oskrbi z energijo: kakšno sosedsko politiko potrebujemo, da bi EU zagotovili zanesljivost oskrbe?, CESE 541/2011).

6. Ukrepi za spodbujanje sprememb obnašanja

6.1 Mnogi politični ukrepi so usmerjeni v ponudbo energije, njihov cilj pa je povečati energetsko učinkovitost. Z novim načrtom Komisije, ki se nanaša na celotno energetsko verigo, pa se ta težnja le še krepi. Na ravni EU in nacionalni ravni se izvajajo podpora tehničnemu razvoju, minimalni standardi učinkovitosti in zahteve glede označevanja in certifikatov, druge rešitve pa so še v načrtu. Vendar ti ukrepi sami ne zadoščajo za doseganje resničnih rezultatov, saj je veliko odvisno od ravnanja državljanov in podjetij. Zato Odbor na lastno pobudo želi usmeriti pozornost v povpraševanje in praktične izkušnje z ukrepi za spremembo obnašanja.

6.1.1 Odbor je v ta namen 18. maja 2011 organiziral posvetovanje. Program in predstavitve so na voljo na spletni strani. (5) To poglavje temelji na predstavitvah in razpravi na tem posvetovanju.

6.2 Za varčevanje energije obstaja velik potencial, ne da bi bile za to potrebne kakršne koli naložbe. V gospodinjstvih lahko k varčevanju prispevamo že s tem, da ugašamo luči v sobah, v katerih ni nikogar, znižamo temperaturo, ne puščamo aparatov v stanju pripravljenosti, manj uporabljamo avtomobil ali se z njim vozimo gospodarneje itd. Pregledi v okviru prostovoljnih sporazumov v podjetjih so pokazali, da bi se tam lahko izvajali podobni ukrepi.

6.2.1 Dober primer uspešnih prostovoljnih ukrepov je EESO sam. Nedavni pregled EMAS, ki je zajemal stavbe EESO in OR, je pokazal, da se je od leta 2008 do decembra 2010 poraba električne energije zmanjšala za 10,6 %, plina pa za 30,3 %.

6.3 Obveščanje in ozaveščenost sta prva koraka pri uresničevanju teh preprostih ukrepov, pa tudi drugih ukrepov, za katere je potrebna določena mera naložb. Izkušnje, ki jih ima med drugimi dansko podjetje SEAS-NVE, kažejo, da k učinkovitosti prispeva usmerjenost informacij v različne vrednote, preference in potrebe. Za to je potrebno globlje razumevanje obnašanja ljudi, pri tem pa je v veliko pomoč vedenjska psihologija.

6.3.1 Da bi se uporabniki energije bolje znašli v obilici informacij, potrebujejo pomoč pri primerjavi lastnosti različnih aparatov in ukrepov. Dober primer takšnih prizadevanj so lestvica „najboljših deset“ na spletni strani WWF in druge tovrstne spletne strani v vsej Evropi.

6.3.2 Po izkušnjah gibanja za preoblikovanje mest si koraki državljanov pri varčevanju z energijo sledijo v naslednjem vrstnem redu: nezanimanje – premišljanje – preudarjanje – priprave – ukrepanje – vzdrževanje. Ukrepanje zahteva ozaveščenost, vendar ta ne zadostuje.

6.3.3 Po nedavni študiji OECD so poceni naprave največja spodbuda za zmanjševanje porabe energije doma, v veliko manjši meri pa obsežne praktične informacije in prepričanje o okoljskih koristih.

6.4 Oblikovalci politike ne smejo računati, da bodo samo informacije in ukrepi za ozaveščanje ter sporočila okoljske politike prinesli dosežke glede energetske učinkovitosti in varčevanja. Potrošniki, pa tudi drugi uporabniki energije morajo imeti koristi od ukrepov. Nižji račun za elektriko je ena izmed takšnih koristi, če je takojšnja. Potrebne so še druge spodbude.

6.5 Znižanje DDV, jamstva in neposredne subvencije so možne ekonomske spodbude. Te so potrebne, toda treba jih je uporabljati zelo preudarno, zlasti ob sedanjih omejitvah javnih financ. Tako je na primer treba podpreti razvoj najnovejših zelo dragih tehnologij, da bodo cenejše, namesto da se podpirajo spodbude uporabnikom, naj vlagajo vanje.

6.5.1 Strukturni skladi bi lahko v večji meri in bolj učinkovito dali svoj prispevek, zlasti v novih državah članicah, kjer je potencial velik in je podpora zelo potrebna. Komisija bi morala proučiti razloge za skromno uporabo virov, ki so na voljo, in primerno spremeniti predpise glede financiranja. Zdi se, da je v mnogih primerih delež sredstev EU prenizek, da bi lahko učinkovala kot spodbuda.

6.6 Učinkovita je lahko že zelo majhna spodbuda. Pozitiven odziv v obliki pisnega priznanja ali uspeh na lokalnem natečaju utegne že zadoščati. Socialni pritisk v soseščini je prinesel dobre rezultate. Večkrat je odločilno priporočilo prijateljev. Za krepitev tovrstnih spodbud bi bilo mogoče uporabiti družbene medije. Takšne pojave, tako imenovane „dregljaje“, je treba še naprej proučevati in razvijati.

6.7 V gradbeništvu energetsko učinkovitost novih zgradb ureja zakonodaja. V tem okviru je treba tudi razrešiti vprašanje deljenih spodbud (lastnik/najemnik).

6.7.1 Pojavljajo se dvomi glede finančnih učinkov naložb za večjo energetsko učinkovitost starega stavbnega fonda: na dosežke še vedno vpliva obnašanje, vrednost naložbe na trgu pa ni jasna. Gradbeniki bi se na to morali odzvati z zagotavljanjem visoke učinkovitosti. Vlade bi poleg tega, da spodbujajo ozaveščanje, morale slediti trdni politični usmeritvi in zagotavljati finančne spodbude.

6.7.2 Za gospodinjstva z nizkimi dohodki bi moralo biti prenavljanje zastonj in ne financirano s posojili, saj mnoga gospodinjstva z nizkimi dohodki ne želijo najemati posojil ali si jih ne morejo privoščiti. Pogosto je stroškovno učinkoviteje, če se stanovanja prenavljajo po posameznih ulicah ali po četrtih.

6.7.3 Certificiranje energetske učinkovitosti zgradb je – v teoriji – pozitiven ukrep. V praksi so se pojavili mnogi problemi, od neusposobljenih inšpektorjev do oznak na trgu brez prave vrednosti. Testi, ki so jih za isto zgradbo opravili različni inšpektorji, so prinesli zelo različne rezultate. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb prepušča državam članicam, da kot merilo določijo ali energetske potrebe ali rabo energije. Isto velja za standard EN 15217. Treba bi bilo uvesti evropsko izkaznico o energetski učinkovitosti stavb na podlagi izračunanih energetskih potreb in revidirati standard EN 15217. Komisija bi morala natanko preveriti zahteve za pridobitev certifikata in sistem oznak ter uvesti vsaj skupna merila za inšpektorje. Dobra rešitev bi bil usklajen način izračuna porabe energije v stavbah na podlagi referenčnih stavb za različna podnebna območja.

6.7.4 Tako za nove zgradbe kot za prenovo starih je poglavitna usposobljenost na področju načrtovanja, projektiranja in delovne sile, vendar je to šibka točka. Nujni so učinkoviti ukrepi za večji obseg izobraževanja in usposabljanja vseh udeleženih, od arhitektov in načrtovalcev prostora do delavcev, in za prilagoditev učnih programov za potrebe energetske učinkovitosti.

6.8 Pri gospodinjskih aparatih je poglavitna okoljska oznaka, saj je pomemben ukrep za obveščenost potrošnika. Označevanje je prineslo dobre rezultate in bi se lahko nadaljevalo v prihodnosti, čeprav je največji potencial verjetno že izkoriščen. Vendar pa je novi sistem naletel na kritike. Ni namreč dovolj jasen in lahko vodi v napačne razlage (A+, ki je energetska oznaka, je mogoče uporabiti tudi kot oznako najvišje zmogljivosti). Tudi njegove zasnove potrošniki še niso temeljito preizkusili. Komisija bi morala proučiti položaj in izvesti potrebne prilagoditve.

6.9 Pametni števci porabe energije/ števci na daljavo se v skladu z zahtevami EU hitro širijo. To močno prispeva k produktivnosti energetskih podjetij. Ni pa jasna njihova korist za gospodinjstva, ki zanje večinoma plačujejo posredno ali neposredno. Števec sam ne prinese veliko. Porabo energije bi bilo tudi treba razumljivo in vidno označiti, sektor informacijskih tehnologij pa prav za to zagotavlja in razvija mnoge inovativne rešitve. Poleg tega je treba ponuditi preprost način za prilagoditev porabe energije (na primer odobritev, da energetsko podjetje prekine oskrbo z energijo v določenih urah itd.). Komisija bi zdaj morala proučiti uporabo pametnih števcev v državah članicah in njihov učinek na obnašanje gospodinjstev ter po potrebi spremeniti sedanje določbe ali predlagati nadaljnje ukrepe, pri tem pa je treba varovati osebne podatke.

6.10 V industriji je v več državah članicah, na primer na Finskem, uporaba dolgoročnih prostovoljnih sporazumov prinesla prepričljive pozitivne rezultate. Spodbude so običajno povezane s temi sistemi. Na Finskem so podpore zelo skromne, velika spodbuda pa je razumevanje udeleženih, da so v primeru neuspeha alternativna rešitev zakonski predpisi. Kot še kaže zadnje dogajanje na Finskem, bi bili prostovoljni sporazumi lahko učinkovit ukrep tudi v javnem sektorju. Sektorski sporazumi na ravni EU so prinesli nekaj rezultatov, vendar ne vedno v skladu s pričakovanji. Vendar to še ni razlog za negativno oceno obstoječih in dobro delujočih nacionalnih dolgoročnih sporazumov.

6.11 Vsekakor pa potrošniki energije morajo temeljito in za vedno spremeniti svoje obnašanje. Državljani – potrošniki, delavci in volivci – imajo ključno vlogo. Projekti so lahko uspešni le, če so vanje polno vključene vse zainteresirane strani, ne le oblasti in podjetja, marveč tudi sindikati in uporabniki.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL L 114, 27.4.2006, str. 64, in UL L 52, 21.2.2004, str. 50.

(2) UL C 77, 31.03.2009, str. 54

(3) Mnenje EESO o energetski učinkovitosti stavb – prispevku končnih uporabnikov, UL C 162, 25.6.2008, str. 62.

(4) Mnenje EESO o učinkovitosti končne rabe energije in energetskih storitvah (energetski sveženj), UL C 120, 20.5.2005, str. 115.

(5) http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.events-and-activities-energy-efficiency-changing-behaviour.

		ISSN 1977-1045 doi:10.3000/19771045.C_2011.318.slv
Uradni list Evropske unije		C 318

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 54 29. oktober 2011

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011
2011/C 318/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti evropskega trga dela – Iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj (raziskovalno mnenje)	1

2011/C 318/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (raziskovalno mnenje)	9

2011/C 318/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vzhodnem partnerstvu in vzhodni razsežnosti politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu (raziskovalno mnenje)	19

2011/C 318/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančnem izobraževanju in odgovorni potrošnji finančnih produktov (mnenje na lastno pobudo)	24

2011/C 318/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravicah intelektualne lastnine v glasbeni industriji (mnenje na lastno pobudo)	32

2011/C 318/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o uskladitvi potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih (mnenje na lastno pobudo)	40

2011/C 318/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: Bolj negotova ali trajnostna delovna mesta? (mnenje na lastno pobudo)	43

2011/C 318/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krizi, izobraževanju in trgu dela (mnenje na lastno pobudo)	50

2011/C 318/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o reviziji posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju (mnenje na lastno pobudo)	56

2011/C 318/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o državni pomoči ladjedelništvu (dodatno mnenje)	62

2011/C 318/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sodelovanju med organizacijami civilne družbe ter lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev (dodatno mnenje)	69

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
	473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011
2011/C 318/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.)	76

2011/C 318/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prispevku regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (COM(2010) 553 konč.)	82

2011/C 318/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV (COM(2010) 695 konč.)	87

2011/C 318/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU (COM(2010) 769 konč.)	95

2011/C 318/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU (COM(2010) 571 konč.)	99

2011/C 318/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi (COM(2010) 712 konč.)	105

2011/C 318/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – Uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah (COM(2011) 20 konč.)	109

2011/C 318/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (COM(2011) 15 konč.)	113

2011/C 318/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Spremeniti izzive v priložnosti: Na poti k skupnemu strateškemu okviru za financiranje raziskav in inovacij v EU (COM(2011) 48 konč.)	121

2011/C 318/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri posrednih ukrepih okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo ter razširjanju rezultatov raziskav (2012–2013) (COM(2011) 71 konč. – 2011/0045 (NLE)), predlogu sklepa Sveta o okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 72 konč. – 2011/0046 (NLE)), predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, s katerim se bo s posrednimi ukrepi izvajal okvirni program Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 73 konč. – 2011/0043 (NLE)) in predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, ki ga bo z neposrednimi ukrepi izvajalo Skupno raziskovalno središče v okviru okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 74 konč. – 2011/0044 (NLE))	127

2011/C 318/22	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (COM(2011) 142 konč. – 2011/0062 (COD))	133

2011/C 318/23	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik (COM(2011) 224 konč. – 2011/0091 (NLE))	139

2011/C 318/24	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: Evropski prispevek k polni zaposlenosti (COM(2010) 682 konč.)	142

2011/C 318/25	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike (COM(2010) 343)	150

2011/C 318/26	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Načrt za energetsko učinkovitost 2011 (COM(2011) 109 konč.)	155

2011/C 318/27	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvozu in uvozu nevarnih kemikalij (prenovitev) (COM(2011) 245 konč. – 2011/0105 (COD))	163