ISSN 1977-1045

doi:10.3000/19771045.C_2011.318.slv

Uradni list

Evropske unije

C 318

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 54
29. oktober 2011


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

MNENJA

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011

2011/C 318/01

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti evropskega trga dela – Iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj (raziskovalno mnenje)

1

2011/C 318/02

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (raziskovalno mnenje)

9

2011/C 318/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vzhodnem partnerstvu in vzhodni razsežnosti politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu (raziskovalno mnenje)

19

2011/C 318/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančnem izobraževanju in odgovorni potrošnji finančnih produktov (mnenje na lastno pobudo)

24

2011/C 318/05

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravicah intelektualne lastnine v glasbeni industriji (mnenje na lastno pobudo)

32

2011/C 318/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o uskladitvi potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih (mnenje na lastno pobudo)

40

2011/C 318/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: Bolj negotova ali trajnostna delovna mesta? (mnenje na lastno pobudo)

43

2011/C 318/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krizi, izobraževanju in trgu dela (mnenje na lastno pobudo)

50

2011/C 318/09

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o reviziji posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju (mnenje na lastno pobudo)

56

2011/C 318/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o državni pomoči ladjedelništvu (dodatno mnenje)

62

2011/C 318/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sodelovanju med organizacijami civilne družbe ter lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev (dodatno mnenje)

69

 

III   Pripravljalni akti

 

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

 

473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011

2011/C 318/12

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.)

76

2011/C 318/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prispevku regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (COM(2010) 553 konč.)

82

2011/C 318/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV (COM(2010) 695 konč.)

87

2011/C 318/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU (COM(2010) 769 konč.)

95

2011/C 318/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU (COM(2010) 571 konč.)

99

2011/C 318/17

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi (COM(2010) 712 konč.)

105

2011/C 318/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – Uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah (COM(2011) 20 konč.)

109

2011/C 318/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (COM(2011) 15 konč.)

113

2011/C 318/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Spremeniti izzive v priložnosti: Na poti k skupnemu strateškemu okviru za financiranje raziskav in inovacij v EU (COM(2011) 48 konč.)

121

2011/C 318/21

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri posrednih ukrepih okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo ter razširjanju rezultatov raziskav (2012–2013) (COM(2011) 71 konč. – 2011/0045 (NLE)), predlogu sklepa Sveta o okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 72 konč. – 2011/0046 (NLE)), predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, s katerim se bo s posrednimi ukrepi izvajal okvirni program Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 73 konč. – 2011/0043 (NLE)) in predlogu sklepa Sveta o posebnem programu, ki ga bo z neposrednimi ukrepi izvajalo Skupno raziskovalno središče v okviru okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanja (2012–2013) (COM(2011) 74 konč. – 2011/0044 (NLE))

127

2011/C 318/22

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (COM(2011) 142 konč. – 2011/0062 (COD))

133

2011/C 318/23

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 521/2008 o ustanovitvi Skupnega podjetja za gorivne celice in vodik (COM(2011) 224 konč. – 2011/0091 (NLE))

139

2011/C 318/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: Evropski prispevek k polni zaposlenosti (COM(2010) 682 konč.)

142

2011/C 318/25

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike (COM(2010) 343)

150

2011/C 318/26

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Načrt za energetsko učinkovitost 2011 (COM(2011) 109 konč.)

155

2011/C 318/27

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvozu in uvozu nevarnih kemikalij (prenovitev) (COM(2011) 245 konč. – 2011/0105 (COD))

163

SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

MNENJA

Evropski ekonomsko-socialni odbor

473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011

29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti evropskega trga dela – Iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/01

Poročevalec: Wolfgang GREIF

Mikołaj Dowgielewicz, državni sekretar na poljskem ministrstvu za zunanje zadeve, je v dopisu z dne 30. novembra 2010 v imenu poljskega predsedstva Sveta EU Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil, da pripravi mnenje o naslednji temi:

Prihodnost evropskega trga dela: iskanje učinkovitega odziva na demografski razvoj.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 120 glasovi za, brez glasov proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1

EESO v mnenju obravnava naslednje vidike zaposlovanja in trga dela:

a)

dosledno uporabo celotnega obstoječega zaposlitvenega potenciala vseh starostnih skupin kot izhodišče premagovanja demografskih izzivov;

b)

priložnosti in potrebe, ki so povezane z boljšim izkoriščanjem zaposlitvenega potenciala starejših, ter povečevanje makroekonomskega pomena „srebrne generacije“;

c)

ključne vidike sprememb, ki so potrebne, da se ustvari delovno okolje, ki bo ugodno za starejše.

1.2

Daleč najučinkovitejša strategija v zvezi s staranjem v Evropi je čim večji izkoristek obstoječega zaposlitvenega potenciala. To je mogoče doseči le z usmerjeno politiko rasti in povečanjem kakovostnih delovnih mest, ki zahtevajo prispevke za socialno varnost.

Prizadevanja za povečanje stopenj zaposlenosti starejših, ki temeljijo zlasti na spremembah pokojninskih sistemov, kar bi povzročilo poslabšanje pogojev dostopa in upravičenosti, zlasti predlogi za zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti, niso zadosten odziv na staranje družbe.

Prihodnje potrebe po financiranju za zagotavljanje pokojnin ne bodo določala demografska razmerja (med številom starejših in številom ljudi v delovno aktivni starosti), temveč razvoj stopnje ekonomske odvisnosti, torej razmerje med številom prejemnikov pokojnin in številom delovno aktivnega prebivalstva.

Če bo torej v prihodnjih desetletjih mogoče bistveno povečati vključevanje ljudi v delovno aktivni starosti na trg dela povsod v EU, bo povečanje stopnje ekonomske odvisnosti ostalo v obvladljivih mejah.

1.3

Polno izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti pomeni obsežno izvajanje politik, ki spodbujajo sodelovanje. Ta politika bi morala vključevati prilagoditev delovnih pogojev, ugodnih za starejše, širitev izobraževanja in usposabljanja, ustvarjanje kakovostnih in produktivnih delovnih mest, zagotavljanje učinkovitih sistemov socialne varnosti, obširne ukrepe za uskladitev poklicnega in družinskega življenja itd.

1.4

Demografski razvoj prinaša tudi možnosti za gospodarstvo in zaposlovanje. Po eni strani so starejši vse pomembnejši potrošniki, kar ustvarja zaposlitvene možnosti tudi za druge starostne skupine. Poleg tega pa staranje družbe prinaša tudi znatne zaposlitvene možnosti na strani ponudbe.

Število in kakovost delovnih mest, ki bodo nastala zaradi vpliva starejše delovne sile, bosta v glavnem odvisna od tega, kako bo aktivna politika storitev oblikovala „srebrno gospodarstvo“.

Zlasti v zdravstvu in negi, pa tudi v drugih sektorjih, bo predvsem pomembno izkoristiti povečano povpraševanje kot priložnost, ponuditi zaposlitev z dostojnimi delovnimi pogoji in poštenim plačilom ter posodobiti in profesionalizirati profil kvalifikacij.

1.5

Če naj se upokojitvena starost zviša, je treba zagotoviti, da bodo ljudje lahko delali dlje. To pomeni, da je treba ustvarjati delovna mesta in jih oblikovati tako, da bodo ljudje lahko delali do zakonsko določene upokojitvene starosti. Za to bo potrebna dosledna prenova v smeri delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše.

Ne gre le za vprašanje prilagajanja delovnih mest starejšim delavcem, ampak tudi za organizacijo dela, ki bo upoštevala proces staranja v vseh fazah poklicnega življenja.

Treba je sprejeti sveženj ukrepov, s katerimi se osebam v vseh starostnih skupinah omogoči dejanska možnost, da najdejo zaposlitev za daljši čas.

Delovne pogoje in okolje je treba prilagoditi delavcem različnih starosti. Treba je odpravljati diskriminacijo in negativne stereotipe v zvezi s starejšimi delavci.

Pri vseh ukrepih je odgovornost javnih oblasti in podjetij enako pomembna kot pripravljenost posameznikov, da delajo dlje, k čemur sodi tudi pripravljenost za vseživljenjsko učenje in zdravstveno varstvo.

1.6

Potrebna je temeljita prilagoditev delovnega okolja, pri čemer imajo velik pomen socialni partnerji na vseh ravneh. V točki 6.5 tega mnenja predlaga EESO v ta namen sveženj konkretnih predlogov za oblikovanje delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše. Pri tem je jasno, da to ne bi smelo izvajati pritiska nad starejšimi osebami ali pahniti v revščino ljudi, ki niso več zmožni delati.

2.   Uvod

2.1

EESO je že večkrat izrazil stališče glede demografskih trendov in pri tem med drugim poudaril, da izzivi v zvezi s staranjem družbe na trgih dela zahtevajo celovite strategije. Pri tem je obravnaval položaj starejših na trgu dela v različnih kontekstih, priložnosti in potrebe v zvezi z večjo uporabo zaposlitvenih možnosti starejših ter drugih skupin na trgu dela. (1)

2.2

V zvezi s posledicami demografskih gibanj za pokojnine je EESO pred kratkim jasno izrazil, da veliko propagiran prehod na naložbene pokojninske sisteme ni zadosten odziv na staranje družbe. (2) To ne zmanjšuje niti stroškov niti tveganj. Ne prinaša nobenega prihranka stroškov, temveč na splošno povečuje stroške ali v najboljšem primeru prenaša breme stroškov, in ne izboljša varnosti, temveč ustvarja odvisnost od trgov kapitala in tako občutno povečanje tveganj za pokojnine. EESO je še vedno skrajno skeptičen glede tega, kako bi dvig zakonsko določene upokojitvene starosti pomagal reševati demografske izzive. Pomembneje je približati dejansko starost ob odhodu v pokoj zakonsko določeni upokojitveni starosti.

2.3

Glede na pričakovane demografske spremembe (stagnacija ali zmanjševanje števila ljudi v delovno aktivni starosti) je EESO navedel, da so ciljno usmerjena politika rasti in več delovnih mest, ki zahtevajo prispevke za socialno varnost, pomembna izhodišča za soočanje z izzivi staranja družbe. To velja tako za starejše kot za mlajše ljudi. Od tega bo odvisna tudi trajnostna zagotovitev prejemanja pokojnin. Zaposlitev za polni delovni čas in dobre plače so torej najboljše jamstvo za pokojninski sistem.

2.4

EESO je v zvezi s tem večkrat poudaril, da je treba izkoristiti vse neizkoriščene zaposlitvene možnosti (samohranilk, mladih, oseb, ki so prezgodaj opustile šolanje, nizko kvalificiranih, invalidov, oseb z zdravstvenimi težavami itd.), in pri tem pozval k mobilizaciji potenciala starejših. Z obžalovanjem je tudi ugotovil, da je število delovno aktivnih starejših kljub občutnemu povečanju zaposlovanja v zadnjih desetih letih še vedno daleč od evropskih ciljev.

2.5

EESO je obravnaval tudi področja, ki daleč presegajo trg dela, a so pomembna za demografski razvoj v evropskih družbah (npr. družinska politika in rodnost, migracije in vključevanje, odnosi med generacijami itd.). (3) Te teme v tem raziskovalnem mnenju ne bodo posebej obravnavane. Mnenje mora biti v skladu z zaprosilom prihodnjega poljskega predsedstva Sveta osredotočeno na naslednje vidike zaposlovanja in trga dela:

a)

dosledno uporabo obstoječega zaposlitvenega potenciala vseh starostnih skupin na vključujočem trgu dela;

b)

priložnosti in potrebe, ki so povezane z boljšim izkoriščanjem zaposlitvenega potenciala starejših, ter povečevanje makroekonomskega pomena „srebrne generacije“;

c)

ključne vidike sprememb, ki so potrebne, da se ustvari delovno okolje, ki bo ugodno za starejše.

2.6

Čeprav je izvajanje političnega svežnja, predstavljenega v tem mnenju, večinoma v pristojnosti držav članic EU, lahko te po mnenju EESO tudi izkoristijo sodelovanje na evropski ravni. Zato EESO države članice poziva, naj okrepijo sodelovanje med skupino strokovnjakov za demografska vprašanja Evropske komisije ter Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito ter tako zagotovijo, da bosta odbora pri svojem delu izkoristila znanje o demografskih trendih ter analize o najboljših praksah v državah članicah na področju učinkovitega vključevanja oseb vseh starosti, zlasti starejših, na trg dela.

3.   Boljše vključevanje na trg dela: ključni odziv na staranje prebivalstva

3.1

Število starejših se bo v prihodnjih desetletjih v vseh državah članicah EU zelo povečalo. Hkrati bo v povprečju EU prišlo do zmanjšanja števila ljudi v delovno aktivni starosti. Ta dejavnika skupaj pomenita, da je mogoče pričakovati veliko povečanje stopnje demografske odvisnosti, (4) ki se bo po navedbah Eurostata po vsej EU do leta 2050 približno podvojila – s trenutnih 26 % na 50 %.

3.2

To veliko povečanje deleža starejših v populaciji je pogosto nepremišljeno enačeno s prav takim povečanjem obremenitve sistemov socialne varnosti, kar vodi v sklep, da obstoječi pokojninski sistemi v prihodnje ne bodo učinkoviti. A sama demografska razmerja malo povedo o pravih ekonomskih dejstvih. Ključni dejavnik pri financiranju sistemov socialne varnosti ni stopnja demografske odvisnosti ampak stopnja ekonomske odvisnosti, torej število upokojencev, prejemnikov nadomestila za nezmožnost za delo in brezposelnih glede na število zaposlenih, ki s prispevki in davki financirajo nadomestila. Poleg tega ima odločilen pomen tudi rast makroekonomske produktivnosti dela, saj omogoča povečanje „pogače“, ki se deli med delovnimi in nedelovnimi osebami.

3.3

Zavajajoča uporaba stopnje demografske odvisnosti ter pogosto enačenje števila oseb v delovno aktivni starosti s številom zaposlenih oseb ne odražata dejanskega stanja ter pozornost preusmerjata stran od pristopov, ki rešujejo dejanski problem. V resnici je ekonomska odvisnost trenutno več kot dvakrat višja od izključno demografskega razmerja med številom ljudi, starejših od 65 let, in ljudi v delovno aktivni starosti. Glavni razlog za to je, da službe še zdaleč nimajo vsi ljudje v delovno aktivni starosti:

trenutno je v EU več kot 23 milijonov brezposelnih;

veliko ljudi v delovno aktivni starosti je upokojenih zlasti zaradi zdravstvenih razlogov;

ljudje v delovno aktivni starosti tudi zaradi drugih razlogov niso vključeni na trg dela (osebe, ki se usposabljajo ali negujejo drugo osebo, starši, ki ostanejo doma, itd.);

veliko pa je tudi invalidov, ki se soočajo z ovirami pri vstopu na trg dela, tudi z diskriminacijo in pomanjkljivim prilagajanjem posebnim potrebam.

3.4

Osnovna ideja stopnje ekonomske odvisnosti je, da se kot ključno merilo pri ocenjevanju učinkov demografskih sprememb v državi ne upošteva zgolj starost, temveč zlasti razvoj na trgu dela. (5) V zvezi s tem EESO meni, da je treba nujno jasneje poudariti razmerje med dogajanjem na trgu dela in razvojem ekonomske odvisnosti, če naj se najdejo prave rešitve za demografske izzive.

3.5

Četudi bo do staranja prebivalstva prišlo v obsegu, ki je trenutno napovedan, bo razvoj ekonomske odvisnosti v prihodnosti glede na dogajanje na trgu dela zelo raznolik. Če bo torej v prihodnjih desetletjih mogoče bistveno povečati vključevanje ljudi v delovno aktivni starosti na trg dela povsod v EU (na stopnjo trenutno najuspešnejših držav članic), bo povečanje stopnje ekonomske odvisnosti kljub izrazitemu staranju družbe ostalo v obvladljivih mejah. (6)

3.6

Zato je Evropska komisija pred nekaj leti tudi ugotovila, da je navsezadnje starost veliko manj pomembno merilo pri soočanju z demografskimi izzivi kot pa dejanski delovni status ljudi v delovno aktivni starosti:

Aktivno prebivalstvo je v resnici mnogo manjša skupina od starostne skupine 15–64 let (…) Zato ostaja veliko manevrskega prostora za povečanje zaposlenosti v večini držav članic in posledično priložnost za dosego veliko ugodnejšega ravnovesja med zaposlenim prebivalstvom in upokojenimi starejšimi. (…) To kaže na pomen zviševanja stopenj zaposlenosti v EU. Zagotovo je to najučinkovitejša strategija, s katero se države lahko pripravijo na staranje prebivalstva.  (7)

3.7

Komisija meni, da je v Evropi daleč najučinkovitejša strategija v zvezi s staranjem prebivalstva sistematično izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti. Hkrati je seveda ključno nadalje izboljšati produktivnost dela, da se zagotovijo rastoči življenjski standardi. Ob upoštevanju obojega je jasno, da je lahko glavni odziv na demografski izziv le ciljno usmerjena politika rasti in dvig stopnje zaposlenosti. Razpoložljiva delovna sila v večini držav članic EU na splošno zadostuje. Glavna prednostna naloga je ustrezno spodbujanje in podpora vključevanja na trg dela.

3.8

Vendar potreba po izkoriščanju obstoječega zaposlitvenega potenciala ni omejena na starejše, temveč velja za vse starostne skupine. Za to bi bila potrebna velika prizadevanja za izboljšanje zaposlitvenih priložnosti za vse skupine ljudi z okrnjenimi zaposlitvenimi možnostmi. EESO je večkrat poudaril, da soočanje z demografskimi spremembami zahteva globalni pristop, ki se ukvarja z različnimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi dejavniki, del rešitve pa je lahko tudi zakonito priseljevanje. (8)

3.9

EESO razume, da polno izkoriščanje obstoječih zaposlitvenih možnosti pomeni sistematično izvajanje politik in poslovnih praks, ki spodbujajo sodelovanje, za:

preprečevanje brezposelnosti in izključenosti zlasti starejših v recesiji (z ustrezno proticiklično politiko povpraševanja);

povečanje in izboljšanje priložnosti za vstop na trg dela ter zaposlitvenih možnosti za mlade in ljudi s slabšimi možnostmi za vključitev na trg dela;

zagotavljanje celovitega usposabljanja, vključno s stalnim strokovnim razvojem (npr. z zakonsko pravico do dopusta zaradi usposabljanja);

zmanjšanje stopenj nezmožnosti za delo z zagotavljanjem kakovostne zaščite zdravja in zaposlenih v podjetjih in med podjetji ter celovite ukrepe za spodbujanje zdravja, preprečevanje bolezni in rehabilitacijo;

odpravo ovir pri zaposlovanju invalidov prek bolj vključujočih delovnih mest, npr. prek fizične dostopnosti, dostopnosti informacijskih tehnologij in prožnega delovnega časa, po potrebi z uporabo javnih finančnih sredstev;

bistveno povečanje prizadevanj za podporo usklajevanja dela in družinskega življenja in za dosego pravičnejše delitve družinskih obveznosti med partnerji.

3.10

V zvezi s tem so evropski socialni partnerji marca 2010 sprejeli samostojen sporazum, ki vsebuje predloge ukrepov nacionalnih socialnih partnerjev in tudi priporočila nacionalnih oblasti. (9)

3.11

To pa pomeni tudi povečanje delovne aktivnosti starejših z odprtjem in izboljšanjem zaposlitvenih možnosti ter dosledno prenovo v smeri delovnega okolja, ki bo ugodno za starejše. Pri tem je jasno, da to ne bi smelo izvajati pritiska nad starejšimi osebami ali pahniti v revščino ljudi, ki niso več zmožni delati. Upokojitev je pravica, ki je priznana v konvencijah MOD (10) in bi morala osebam omogočati dostojno življenje.

4.   Položaj starejših na trgu dela v EU: pregled stanja

4.1

Potencial zaposlovanja starejših delavcev (55–64 let) je povsod v EU še vedno nezadostno izkoriščen. Na sliki 1 je prikazan velik napredek, ki je bil v obdobju lizbonske strategije dosežen z zelo nizkega izhodišča. Stopnje zaposlenosti starejših so se zvišale za skoraj 10 odstotnih točk.

4.2

Vendar pa je to precej manj od zastavljenega cilja, ki je bil 50-odstotno zvišanje do leta 2010. Pri ženskah je bil napredek malce večji kot pri moških. Vendar je bila med spoloma še vedno velika vrzel: celo ob koncu obdobja je bila zaposlena le malce več kot tretjina žensk, starih od 55 do 64 let (slika 1).

Slika 1:

Image

4.3

Tudi primerjava z razvojem zaposlovanja drugih starostnih skupin je zgovorna. Zaposlovanje starejših in mladih se začne na enaki ravni, le da zaposlovanje prvih raste, drugih pa pada (slika 2). Slednje je v glavnem posledica daljšega izobraževanja. Vendar se je v kriznem letu 2009 izkazalo, da je močno upadlo zaposlovanje mladih. To je največja razlika v primerjavi s preteklimi krizami, ki so se „reševale“ predvsem v škodo zaposlovanja starejših. To ponazarja, da se problemi enega segmenta (v tem primeru starejših) ne smejo reševati v škodo drugih skupin (mladih).

Slika 2:

Image

4.4

Slika 3 kaže velike razlike med državami članicami EU: na Švedskem je zaposlenih 70 % starejših (kar je v skladu s ciljem lizbonske strategije za splošno zaposlenost). V nekaterih državah je zaposlena samo približno tretjina ljudi, starih od 55 do 64 let. Poudariti je treba uspešnost treh skandinavskih držav (Švedska, Danska in Finska). Razen tega ni opaziti povezave med uspešnostjo in tradicionalnimi modeli socialnih sistemov v Evropi. Zdi se, da so visoke stopnje zaposlenosti za starejše združljive z različnimi institucionalnimi strukturami. Opisane razlike dajejo občutek o stopnji zaposlitvenih možnosti, ki so trenutno v Evropi neizkoriščene.

Slika 3:

Image

4.5

Na prvi pogled se zdi, da položaj brezposelnosti za starejše ni slabši od povprečja za celotno populacijo. Stopnja brezposelnosti med starejšimi delavci v EU in številnih državah članicah je nekoliko nižja od povprečne stopnje. Vendar je to treba razumeti v kontekstu izjemno visokih stopenj brezposelnosti mladih. Treba je opozoriti, da te številke odražajo tudi dejstvo, da mnogi starejši, ki ne delajo, a so sposobni za delo, niso registrirani kot brezposelni, temveč so „razvrščeni“ med različne „sisteme podpore“.

4.6

Vendar je nevarnost dolgoročne brezposelnosti starejših zelo velika in se s starostjo hitro povečuje. Ko starejši izgubijo službo, pogosto ostanejo brez dela do konca delovno aktivnega življenjskega obdobja. Medtem ko je bila četrtina mlajših brezposelnih oseb brezposelna več kot eno leto, se ta delež s starostjo povečuje: povprečna stopnja brezposelnosti med starejšimi (55–64 let) v EU znaša skoraj 50 %.

5.   Izkoriščanje zaposlitvenih možnosti starajoče se družbe: delo za starejše in delo, ki ga opravijo starejši

5.1

Demografske spremembe lahko pomenijo tudi priložnosti za gospodarstvo in zaposlovanje. Po eni strani starejši postajajo čedalje pomembnejši kot potrošniki, kar ustvarja zaposlitvene možnosti tudi za druge starostne skupine. Po drugi strani starajoča se družba ustvarja precejšen zaposlitveni potencial tudi na strani ponudbe. V obeh primerih je treba naravne, tržno pogojene procese politično in institucionalno podpreti in usmerjati.

5.2

Družbe, v katerih ljudje živijo dlje, ponujajo široko paleto možnosti za razvoj novih izdelkov in storitev. „Gospodarstvo sivolasih“ prinaša potencialne koristi številnim sektorjem, od gradbeništva in stanovanjskih prostorov do storitev, povezanih s kakovostjo življenja (kultura, prosti čas, turizem, šport, mediji, telekomunikacije), ter zdravstvenih in socialnih storitev.

5.3

Mladi in stari se ravnajo po različnih vzorcih potrošnje in varčevanja. Preoblikovanje povpraševanja znotraj družbe, ki ga te spremembe prinašajo, bo vplivalo tudi na prihodnjo strukturo proizvodnje in zaposlovanja. Pričakovati je, da bodo demografske spremembe okrepile že dokaj opazni trend v smeri razvoja storitvenega gospodarstva. Poleg drugih sektorjev bosta nesorazmerno rasla zlasti zdravstveni sektor in sektor socialnega varstva. Te sektorske spremembe se bodo prekrivale s spremembami, do katerih prihaja iz drugih razlogov (npr. prehod na „zeleno gospodarstvo“). Trg se bo do neke mere prilagodil spremembam v povpraševanju, vloga političnega ukrepanja pa je tem spremembam dati pravo obliko in jih usmerjati, zlasti v obliki proaktivne politike trga dela, npr. pri storitvah usposabljanja, obveščanja in zaposlovanja, ki jih zagotavljajo institucije trga dela.

5.4

Število in kakovost delovnih mest, ki jih ustvarja gospodarski potencial starejših, bosta zelo odvisna od tega, kako bodo politike aktivnega zagotavljanja storitev oblikovale „gospodarstvo sivolasih“. Zlasti v zdravstvenem sektorju in sektorju socialnega varstva, vendar tudi v turističnem sektorju in sektorju prostega časa, bo treba zagrabiti priložnost, ki jo ponuja naraščajoče povpraševanje, s ponudbo zaposlitve z dostojnimi pogoji in poštenim plačilom ter s posodobitvijo in profesionalizacijo strokovnih profilov. Da bi ljudi spodbudili, da se množičneje odločajo za poklicno pot v zdravstvenem sektorju, sektorju nege in sektorju socialnega varstva, je treba povečati privlačnost tovrstnih delovnih mest skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje.

5.5

Profesionalizirane socialne storitve so lahko tudi eden načinov doseganja ambicioznih ciljev, povezanih z enakopravnostjo. Obsežna mreža socialnih storitev (mesta v ustanovah za otroško varstvo in zagotavljanje nege) pomaga zmanjšati breme na skrbnikih (običajno ženskah), in omogoča polno izkoriščanje njihovih znanj na trgu dela.

5.6

Vlaganja v socialne storitve ne pomagajo zgolj pri ustvarjanju novih delovnih mest, temveč tudi pri oživljanju regionalnih gospodarstev. Zagotavljanje širokega in cenovno ugodnega dostopa do visokokakovostnih storitev odpira nadaljnje zaposlitvene potenciale. V zvezi s tem so zlasti pomembne pobude v nepridobitnem sektorju, zlasti socialnem gospodarstvu. V okviru tega so ključnega pomena lokalne oblasti, ki ne samo, da nosijo glavni del odgovornosti za socialne storitve, temveč so tudi najbolje seznanjene z lokalnimi potrebami in pogoji. Glavna težava je, da večini občin vse bolj primanjkuje finančnih sredstev za zagotavljanje potrebnih storitev.

5.7

Na strani ponudbe se je treba začeti zavedati, da starejši in mlajši delavci niso med seboj zamenljivi: mlajši delavci se običajno učijo na bolj fleksibilen način, medtem ko imajo starejši delavci več izkušenj. Tudi če se individualna produktivnost v nekaterih vidikih zmanjša (npr. fizična zmogljivost), je to mogoče delno nadomestiti s spremembami v organizaciji dela, ustreznim dodatnim usposabljanjem, preventivnimi zdravstvenimi ukrepi in učinkovitejšo uporabo tehnologij v delovnem okolju.

5.8

Sektorski premik k storitvam bi lahko celo izboljšal položaj starejših, saj fizična zmogljivost na veliko področjih postaja vse manj pomembna, medtem ko po drugi strani socialne spretnosti pridobivajo na pomenu. Podjetja zato ne bi smela vlagati zgolj v mlajše delavce. Produktivnost podjetja ni preprosto vsota produktivnosti vsakega posameznega delavca; ohranjanje nakopičenega znanja, ki temelji na notranjem upravljanju znanja in organizacijski strukturi, je pogosto pomembnejše od produktivnosti posameznikov. V zvezi s tem so pomembna prizadevanja za večjo profesionalizacijo svetovanja, mentorstva in poučevanja. Končni cilj teh prizadevanj je, da podjetja v zgodnji fazi upoštevajo demografske spremembe pri razvoju svojih človeških virov in optimalno kombinirajo prednosti delavcev iz različnih starostnih kategorij.

6.   Prilagajanje delovnega mesta za starejše delavce

6.1

Če naj se upokojitvena starost zviša, je treba zagotoviti, da bodo ljudje lahko delali dlje. To pomeni ustvarjanje in načrtovanje delovnih mest tako, da bodo ljudje lahko pogosteje delali do zakonsko določene upokojitvene starosti. Ne gre le za vprašanje ustvarjanja in prilagajanja delovnih mest posebej starejšim delavcem, ampak predvsem za vprašanje organizacije dela skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje, da se že zgodaj preprečijo tveganja in negativni učinki za zdravje. To bo koristilo delavcem v vseh življenjskih obdobjih.

6.2

Čeprav je brez dvoma pomembno, da tudi delavci sami prevzamejo odgovornost za ohranjanje svoje zaposljivosti, je treba omeniti, da so glavni razlogi za predčasno upokojitev zdravstvene težave zaradi fizično in psihično zahtevnega dela, visoke intenzivnosti dela, odpuščanj starejših delavcev, kakor tudi zaradi pomanjkanja stalnega usposabljanja in možnosti za (ponovno) zaposlitev. Poleg tega nove oblike organizacije dela čedalje bolj omejujejo možnosti starejših delavcev, da nadaljujejo delo na manj zahtevnih področjih.

6.3

Dejstvo pa je, da stopnje zaposlenosti starejših ni mogoče povečati samo z ohranjanjem njihovega zdravja in fizične zmožnosti za delo ter s povečanjem privlačnosti njihovega dela pri delodajalcih. Delovna mesta, ki so na voljo starejšim, morajo dejansko postati privlačnejša. Zato ima kakovost delovnih mest ključno vlogo pri tem, ali bodo starejši delavci ostali na trgu dela oziroma se vrnili nanj.

6.4

Samo premišljena politika „aktivnega staranja“, vključno s širokimi možnostmi sodelovanja v nadaljnjem usposabljanju, lahko prinese trajno povečanje stopenj zaposlenosti starejših. Najpomembnejše vprašanje pri tem je, katere ukrepe je treba sprejeti, da bi starejšim v resnici zagotovili možnost, da najdejo delovno mesto in na njem ostanejo dlje časa.

6.5

EESO meni, da so za vzpostavitev ugodnih delovnih pogojev za starejše potrebne sistematične spremembe na podlagi svežnja ukrepov, zlasti:

spodbude za podjetja, da ustvarjajo delovna mesta, prilagojena starejšim delavcem, in stabilizirajo obstoječo zaposlenost starejših delavce (z ukrepi za preprečevanje zgodnjega odpuščanja starejših delavcev in z inovativnimi shemami za njihovo ohranjanje na manj zahtevnih področjih);

proaktivna politika trga dela za ponovno vključitev brezposelnih ljudi na trg dela in zmanjšanje nevarnosti dolgotrajne brezposelnosti; to pomeni tudi dodeljevanje potrebnih virov za aktivne politike trga dela;

celovite storitve za svetovanje in podporo za iskalce zaposlitve ter podpora za prilagojena delovna mesta (npr. s strani države subvencionirano zaposlovanje, podpora za nadomestno zaposlitev, neprofitni socialni projekti) in po potrebi preventivni ukrepi in ukrepi zaposlitvene rehabilitacije v podporo dolgoročnega ponovnega vključevanja;

ukrepi za zagotavljanje daljše fizične in umske zmožnosti za delo, zlasti zmanjšanje pritiskov za uspešnost v podjetjih in ugodnejši delovni pogoji za starejše (npr. s spodbudami za širitev varstva zaposlenih in njihovega zdravja ter s spodbujanjem notranjih programov varovanja zdravja), ob upoštevanju dejstva, da lahko zahtevna delovna mesta prinašajo omejitve;

ukrepi za izboljšanje vključujoče narave delovnih mest za starejše invalide, npr. s prilagoditvami, ki lahko povečajo fizično dostopnost in uporabnost informacijskih tehnologij;

ukrepi za povečevanje pripravljenosti ljudi, da delajo dlje, ki morajo vključevati pozitiven odnos do vseživljenjskega učenja in preventivnega zdravstvenega varstva;

razvoj modelov delovnega časa, ki so ugodni za zdravje skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje (npr. vključno z izrednimi dopusti in dopusti zaradi usposabljanja) in ki so dogovorjeni s socialnimi partnerji na sektorski ravni in na ravni podjetja;

ukrepi, ki jih določijo podjetja s kolektivnimi pogodbami ali v skladu z zakonom za zagotavljanje večje udeležbe starejših v stalnem usposabljanju (npr. spodbude za odpravo nizke stopnje sodelovanja nizko usposobljenih delavcev zlasti v internem usposabljanju, ki zagotavljajo potrebna sredstva za kampanjo za izboljšanje usposobljenosti v starostni skupini 40+ in izboljšujejo zakonodajni okvir za dopuste zaradi usposabljanja);

ukrepi za ozaveščanje v podporo starejšim delavcem (vrednotenje njihovih izkušenj ter prenos strokovnega znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v poklicnem življenju, na mlajše delavce);

široko zasnovane kampanje za ozaveščanje za boj proti stereotipom in predsodkom o starejših delavcih in uveljavitev „staranja“ kot pozitivnega koncepta, pri čemer je treba upoštevati pomen boja proti diskriminaciji na podlagi starosti in negativnim vrednostnim sodbam, naperjenim proti starejšim delavcem;

nasveti in podpora za podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, pri v prihodnost usmerjenem upravljanju človeških virov in razvoju organizacije dela, ki je prilagojena starejšim delavcem;

oblikovanju ustreznih spodbud za zaposlovanje starejših in njihovo ohranjanje na delovnem mestu brez izkrivljanja konkurence;

oblikovanje družbeno sprejemljivih spodbud za spodbujanje ljudi, da delajo dlje, v okviru določb o zakonsko določeni upokojitveni starosti za vse, ki želijo najti zaposlitev in so sposobni delati;

kjer je mogoče ali zaželeno, razvoj bolj inovativnih in privlačnejših modelov za olajšanje prehoda z delovno aktivnega življenja v upokojitev v okviru zakonskih pokojninskih sistemov (npr. širitev možnosti dela s skrajšanim delovnim časom za starejše).

6.6

Spodbujanje daljšega delovno aktivnega življenjskega obdobja zahteva skupno odgovornost in prizadevanja vlade, delodajalcev in delavcev. To odgovornost morajo sprejeti vse vpletene strani. Socialni partnerji imajo pomembno vlogo v vseh teh prizadevanjih. Uspešni modeli v nordijskih državah in drugih državah članicah kažejo, da je mogoče ustvariti delujoč trg dela za starejše z zelo stabilno zaposlitvijo in visoko stopnjo zmožnosti za delo in delovne aktivnosti na podlagi kolektivnih pogodb ali na ravni podjetja z vključitvijo socialnih partnerjev na družbeno sprejemljiv način.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Mnenja EESO o položaju starejših delavcev (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14120), zaposlovanju prednostnih kategorij (lizbonska strategija) (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14141) in strategijah za zvišanje starost za odhod s trga dela (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14156).

(2)  Mnenje EESO o Zeleni knjigi za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14892).

(3)  Mnenje EESO o vlogi družinske politike v procesu demografskih sprememb – izmenjava najboljših praks med državami članicami http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14900).

(4)  Število ljudi, starejših od 65 let, glede na število ljudi v delovno aktivni starosti (15 do 64 let).

(5)  To povezavo lahko pojasnimo z računalom stopnje ekonomske odvisnosti, ki ga uporablja dunajska delavska zbornica (AK-Wien): Razmerje, ki se po tem modelu izračuna med številom upokojencev in brezposelnih na eni strani ter številom zaposlenih na drugi (stopnja ekonomske odvisnosti), nazorno prikazuje velike posledice različnih scenarijev na trgu dela (npr. stopenj zaposlenosti) za demografske izzive. Z upoštevanjem resničnih ekonomskih dejavnikov daje veliko bolj realistično sliko kot zgolj razmerje med starostnima skupinama nad 65 let ter od 16 do 64 let (stopnja demografske odvisnosti).

(6)  V primeru Avstrije je bila stopnja demografske odvisnosti leta 2008 25-odstotna, stopnja ekonomske odvisnosti pa 61-odstotna. Na podlagi pogojev na trgu dela (delovna aktivnost) na Danskem je bilo napovedano, da se bo do leta 2050 stopnja ekonomske odvisnosti le malo povečala, z 61 % leta 2008 na 72 % leta 2050, stopnja demografske odvisnosti pa se bo praktično podvojila na 48 %.

(7)  Demografsko poročilo 2008 (SEC(2008) 2911, str. 133).

(8)  Mnenje EESO o zakonitem priseljevanju in demografskih vprašanjih, poročevalec: g. Pariza Castaños (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.soc-opinions.14361).

(9)  Evropski socialni partnerji: Framework Agreement on Inclusive Labour Markets (Okvirni sporazum o vključujočih trgih dela), marec 2010: (glej s tem povezane dokumente: http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=89&newsId=744&furtherNews=yes).

(10)  Konvencija C128 o nadomestilih za invalidnost, vdovstvo in preživele družinske člane kot starost prenehanja delovnega življenja določa 65 let.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/9


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/02

Poročevalka: ga. BATUT

Evropska komisija je 24. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Izboljšanje digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 22. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 136 glasovi za, brez glasov proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Neenak dostop do digitalnih tehnologij je posledica gospodarskih in socialnih razlik: razvoj rasti in zaposlovanja ter uspešen izhod iz krize sta nujna.

1.2   Da bi lahko VSI državljani kritično spremljali vsebine vseh sredstev javnega obveščanja, morajo 1) biti povezani, 2) znati uporabljati opremo, 3) poznati tehnologijo, 4) biti usposobljeni za njeno uporabo in 5) biti del digitalnega sveta.

1.3   E-vključevanje mora biti celosten pristop, ki z digitalno tehnologijo zagotavlja samostojnost vseh ne glede na njihov položaj v družbi. EESO meni, da bi morale Unija in države članice zagotoviti dostopnost digitalnih tehnologij z vseživljenjskim pridobivanjem e-znanja zaradi poklicnih in/ali osebnih razlogov ter zaradi državljanstva.

1.4   Dostop do infrastrukture in orodij je treba razumeti kot temeljno pravico.

1.5   EESO želi, da bi evropski, nacionalni in lokalni organi spodbujali obstoječe strukture dialoga za srečanja s predstavniki organizirane civilne družbe zaradi boljšega opredeljevanja resničnih potreb.

1.6   Kakovost, inovativnost, preglednost in dostopnost, ki jih lahko pričakujemo od storitev splošnega gospodarskega pomena, uprav v Evropi in v državah članicah, so sam temelj e-vključevanja.

1.7   Ker pojav digitalizacije v veliki meri vpliva na družbo (1) in ker leta 201030 % gospodinjstev še ni imelo povezave z internetom (2), EESO ocenjuje, da bi morala Unija prevzeti vlogo spodbujevalca in vodnika, da bi državljanom zagotovili enake možnosti, poleg tega pa bi lahko državam članicam na tem področju takoj ponudila usklajen pristop, ki bi obsegal zagotavljanje varnosti postopkov in podatkov. EESO se zavzema za usklajevanje med Unijo in državami članicami na področju:

e-vključevanja starejših, da:

evropsko leto aktivnega staranja (2012) postane priložnost za EU, da poudari pomen, ki ga imajo IKT pri povezovanju generacij, da bi starejšim omogočili, da ostanejo delovno aktivni, ter preprečili izoliranost najstarejših in jim omogočili udobno življenje;

se jim z lokalnimi usposabljanji in podporo pomaga pri spoznavanju digitalne tehnologije;

se pripravijo dostopni cilji ter strojna in programska oprema za ustvarjanje zanimanja in potem potrebe;

se pripravijo lokalni projekti na področju e-zdravja, obnove kolektivnega spomina, npr. v soseskah, in samostojnosti zaradi ponovnega navezovanja družbenih vezi;

e-vključevanja invalidov, da:

se zagotovi njihovo sodelovanje v družbi brez diskriminacije, in sicer z IKT, katerih dostopnost in uporabnikom prijazna uporaba morata biti zagotovljeni;

se s posredovanjem Komisije od industrije, snovalcev in proizvajalcev zahteva „oblikovanje za vse“ (design for all) ter se jim celo naloži klavzula o dostopnosti strojne in programske opreme na uvoznih trgih in sprejetje ukrepov, ki zahtevajo razširjanje informacijske tehnologije v domovih, javnem in zasebnem prevozu, gradbeništvu itd.;

e-vključevanja oseb z nizkimi dohodki, da:

se podpre proizvodnja dostopne programske opreme, prilagojene potrebam manjšin;

se podpre brezplačna storitev javnega interneta na ključnih točkah v mestih in njihovih zapostavljenih soseskah;

se z e-učenjem ponudi možnost učenja in pridobivanja kvalifikacij za delo;

se jim omogoči uporaba odprtih podatkov (koncept open data 2.0) in prosto dostopnih virov;

e-vključevanja oseb brez osnovne izobrazbe, da:

lahko dobijo državno pomoč za podporo (prostori, strokovnjaki), da zainteresirane osebe ne bi bile prepuščene same sebi pri delu z računalnikom;

se od operaterjev zahtevajo dostopne cene za uporabo telefona in medijev kot podpore pri usposabljanju;

se spodbuja zabavna stran IKT, da zainteresirane osebe ne bi izgubile volje: „resne igre“ (serious games), programi z izobraževalnimi vsebinami, uporaba družabnih omrežij;

se zagotovi pomoč lokalnim akterjem;

e-vključevanja manjšin, da:

se podprejo večjezični in prilagojeni spletni projekti (npr. izobraževanje o zdravju, e-zdravje in e-učenje) in

se jim omogoči dostop do javnih in brezplačnih internetnih točk, e-učenja in do šol.

1.8   EESO na splošno meni, da je treba:

e-vključevanje uvrstiti med naloge vseh politik na ravni EU in držav članic;

hitro dokončati omrežne infrastrukture (odročne regije, širokopasovni dostop itd.);

že od začetka razmišljati o javnih politikah razvoja digitalne tehnologije na evropski, nacionalni in lokalni ravni kot o vključujočih in nediskriminatornih politikah;

spodbujati uporabo ravno zastarele strojne in programske opreme;

zagotoviti sredstva za zagotovitev e-vključevanja žensk.

1.8.1   Za financiranje dejavnosti je treba:

spodbujati financiranje univerzalnega dostopa z nacionalnimi državnimi subvencijami in sredstvi EU;

razvijati naložbe, zlasti v storitve za javnost (Evropski socialni sklad – ESS, Evropski sklad za regionalni razvoj – ESRR), zagotoviti proračunska sredstva za raziskave in razvoj v višini 3 % evropskega BDP in zmanjšati krčenje javnih proračunskih sredstev;

ustvariti rezervni sklad za ta ključni izziv, da se ohrani znanje in omilijo učinki kriz;

digitalni izziv kot prednostno nalogo (ESS) vključiti v programe lokalnih oblasti ter organizacijam organizirane civilne družbe zagotoviti sredstva za pomoč e-izključenim skupinam;

prilagoditi načelo dodatnosti strukturnih sredstev, namenjenih za e-vključevanje;

po potrebi uporabljati projektne obveznice za pomembna infrastrukturna dela;

spodbujati javno-zasebna partnerstva v ustreznem evropskem okviru;

spodbujati načelo evropskega davka na finančne transakcije in nameniti del tega davka za e-vključevanje;

prizadevati si za pogajanja med podjetji za komercialne igre na srečo (commercial gaming) in javnimi akterji (izobraževanje), da bi na drugi ravni z manjšimi stroški znova uporabili njihove pravkar zastarele tehnologije;

spodbujati razvoj mikrofinanciranja projektov usposabljanja;

spodbujati sisteme neposredne pomoči osebam za dostop do osnovnih orodij (strojna in programska oprema);

pripraviti oceno napredka, ki ga je v zadnjih petih letih dosegla digitalna tehnologija (ustvarjena delovna mesta), da bi skupaj z akterji opredelili njihove resnične potrebe.

1.8.2   Za pridobitev znanja je treba:

ustanoviti sektorski svet, katerega naloga bi bila pripraviti evropski referenčni okvir;

pripraviti evropski referenčni okvir za usposabljanja in nove poklice na področju digitalne tehnologije in v povezavi s to tehnologijo ter opredeliti merila za podeljevanje diplom, priznanih na evropski ravni;

oblikovati evropski model učenja z večjezično vsebino za naglo pridobivanje znanj in sposobnosti, potrebnih za kvalifikacije;

s tem evropskim okvirom zagotoviti večjo prepoznavnost in boljše plače poklicev na področju digitalne tehnologije ter razviti e-učenje za zagotavljanje visoke strokovnosti (posodobitev poklicev na področju IT), da bi povečali število strokovnjakov na področju digitalne tehnologije in njihovo prekvalificiranje;

uvesti „digitalni evropski potni list“, obvezen za ustanovitev podjetja.

1.8.3   Za zagotovitev varnosti ranljivih skupin pri uporabi digitalne tehnologije je treba:

opredeliti osnovne internetne vsebine, ne da bi vse prepustili trgu (EU in države članice);

opredeliti standarde za preprečevanje informacijske onesnaženosti spletnih mest, učiti o kibernetski varnosti v šolah;

zagotoviti, da vse spletne strani vsebujejo elemente, ki lahko pomagajo ljudi opozoriti na osnovne zaščitne ukrepe;

zagotoviti uvedbo in spoštovanje pravic uporabnikov omrežij;

in za to pripraviti kodeks pravic uporabnikov digitalne tehnologije, ki bo skladen z načeli Listine o temeljnih pravicah in členom 9 PDEU ter bo zagotavljal najmanj spoštovanje njihove svobode izražanja in obveščanja ter pravice do varstva osebnih podatkov, pravice biti pozabljen in pravice do zaščite mladoletnikov.

1.8.4   Za dostop do dela je treba:

spodbujati razvoj socialnega in civilnega dialoga s številnimi obstoječimi strukturami o vseh navedenih točkah zaradi boljšega poznavanja potreb in uporabe digitalne tehnologije za nova delovna mesta in kot priložnost za gospodarski, družbeni in osebni razvoj;

spodbujati usposabljanje zaposlenih v podjetjih na področju digitalne tehnologije, da bi čim dlje ostali zaposleni in prispevali k povečanju produktivnosti podjetja.

1.8.5   EESO poziva Unijo, naj za zagotavljanje vključujočega izobraževanja za vse:

spodbuja enak dostop do vključujočega izobraževanja v vseh šolah;

spodbuja prihodnje e-vključevanje od predšolske starosti naprej brez razlikovanja;

spodbuja e-usposabljanje staršev in učiteljev ter reorganizacijo delovnih razmer učiteljev;

spodbuja, da se posebno za neuspešne učence – seveda pod nadzorom učiteljev – uporablja digitalna tehnologija, zlasti zabavna digitalna tehnologija (3), da bi se naučili dobro uporabljati moč podobe, ki zahteva nove oblike učenja in izražanja, zlasti na zabaven način (uporaba pametnih telefonov v razredu, resnih iger, tabličnih računalnikov, e-knjig, družabnih omrežij itd.);

spodbuja dostop do trga dela za vse z zagotavljanjem učenja dobrih splošnih in digitalnih osnov.

2.   Ozadje

2.1   Cilj strategije Evropa 2020 je pametna, trajnostna in vključujoča rast za izhod iz krize. V Evropski digitalni agendi (4) so kot ovire opredeljeni pomanjkanje digitalne pismenosti in znanja, nevarnost nizkega zaupanja v omrežja in naraščanje kibernetskega kriminala ter zamujene priložnosti pri spopadanju z družbenimi izzivi.

2.2   EESO meni, da je ta cilj ključen. Vsi državljani bi morali biti vključeni v digitalno družbo, da se jim omogočijo osebni razvoj in sodelovanje v družbenem življenju ter samostojnost (5).

3.   Opredelitev pojmov

3.1   E-vključevanje

V skladu z deklaracijo iz Rige (6) pomeni hkrati informacijske tehnologije in njihovo uporabo za doseganje širših ciljev vključevanja z udeležbo vseh posameznikov in skupin pri vseh vidikih informacijske družbe.

3.2   Ciljna skupina ukrepov

Državljani so razdeljeni v kategorije, da bi jih bilo mogoče opredeliti pri dodeljevanju pomoči, ki jim je namenjena, vendar mora biti e-vključevanje celosten pristop. S človeškega vidika se to vključevanje začne tako, da se osebe ne stigmatizirajo s kategorijami, z družbenega vidika gre za skupinski pristop, z industrijskega in poslovnega vidika pa za „oblikovanje za vse“, od zasnove do konca uporabe.

3.3   Digitalna pismenost

Digitalna pismenost je sama po sebi sredstvo, orodje, brez katerega ni več mogoče izkoristiti tega, kar je bila včasih kultura v širšem pomenu, ki jo vidimo kot vez med državljani. Brez tega orodja se zmanjšajo možnosti za navezovanje stikov in pridobivanje novih znanj.

Kultura (pismenost), znanje in vključevanje so neločljivo povezani in ustrezajo celoviti in nediskriminatorni opredelitvi e-vključevanja za vso družbo.

3.3.1   Biti vključen pomeni, da so izpolnjeni naslednji predpogoji:

imeti internetno povezavo: e-dostopnost ostaja ključen vidik;

znati uporabljati opremo;

poznati tehnologijo: biti usposobljen in imeti e-znanje za uporabo vse programske opreme Mac, Windows, Linux, interneta, mobilnih telefonov itd.;

imeti informacije za kritično oceno vsebine vseh sredstev javnega obveščanja pri uresničevanju aktivnega državljanstva.

3.3.2   Med osebami, ki so izključene iz digitalne družbe, so starejši, invalidi, včasih negovalci, osebe z nizkimi dohodki, osebe z nizko izobrazbo, obstajajo pa tudi izjeme: del „starejšega“ prebivalstva je izobražen in zna uporabljati internet, ki ga pozna, odkar se je pojavil, ter v nekaterih državah članicah pomeni resnično gonilo gospodarstva. EESO meni, da je treba z digitalno tehnologijo zagotoviti samostojnost vseh ne glede na njihov položaj v družbi, in sicer s posebnimi pristopi in z bolj gospodarnim in celostnim pristopom za vse.

3.3.3   EESO meni, da e-vključevanje še zdaleč ni trdno in linearno. Tehnologije se nenehno razvijajo, delovna mesta so negotova in fleksibilna, poklicne poti pa razdrobljene. E-izključenost je pogosto povezana s prekrivajočimi se vzroki. Usposabljanje in posodabljanje znanja sta temeljna dejavnika vključevanja.

3.3.4   Prizadeta so podjetja, ki se spopadajo s finančnimi težavami ter pomanjkanjem znanja in/ali časa. EESO meni, da e-vključevanje zahteva vnaprejšnje načrtovanje, da bi razvoj IKT čim bolj sovpadal z razvojem vzrokov za izključenost.

3.4   E-znanja strokovnjakov

Vseživljenjsko učenje je bistveno. Pridobivanje e-kvalifikacij je najprej doživelo resnično navdušenje med mladimi generacijami, zdaj pa so te kvalifikacije (7) slabo prepoznavne in manj plačane. Prihodnje strokovnjake je treba nujno znova motivirati z boljšim statusom, plačilom in delovnimi razmerami, da bi nadomestili pomanjkanje usposobljenega osebja in ustrezne izobrazbe; treba je tudi vključiti osebe v težavah. Strokovnjaki za digitalno tehnologijo za sabo potegnejo uporabnike.

4.   Sredstva

4.1   Univerzalni dostop

4.1.1   Da bi Unija odpravila neenak dostop do IKT in spodbudila e-vključevanje, je leta 2002 uvedla univerzalno storitev in pravice uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (8). Priključitev na javno komunikacijsko omrežje bi morala zajamčiti zadostno pasovno širino za funkcionalen in cenovno ustrezen dostop do interneta. Ne gre za izločitev trga ali poštene konkurence, temveč za ustvarjanje ravnovesja med gospodarskimi cilji in nujnimi družbenimi potrebami, ki jih je treba zadovoljiti. Kot je EESO že večkrat ponovil, trg ni cilj sam po sebi, temveč služi izboljšanju življenja državljanov.

4.1.2   Kakovost, inovativnost, preglednost in dostopnost, ki jih lahko pričakujemo od storitev splošnega pomena v Evropi in državah članicah, so sam temelj e-vključevanja. Gre torej za dolgoročno družbeno učinkovitost, ki je bistveni dejavnik vključujoče „uspešnosti“. In to je ta paradoks izziva e-vključevanja: po eni strani bodo družbena učinkovitost storitev splošnega pomena in socialnih storitev splošnega pomena ter dolgoročni javni ukrepi bistveni elementi vključujoče uspešnosti, po drugi strani pa gre za področje, na katerem je bistvena hitrost. In naloga javnih oblasti je, da poskusijo rešiti ta paradoks.

4.2   Enak dostop za vse

4.2.1   Za zagotovitev univerzalne storitve je treba hitro dokončati pokritost celotnega evropskega ozemlja z omrežji, razvoj širokopasovnih omrežij za hitri internet in uporabo digitalne dividende (9).

4.2.2   Videti je, da razlike pri dostopu do IKT in njihovi uporabi ostajajo in odražajo že prej obstoječe gospodarske in socialne razlike. E-vključeni državljani so najpogosteje tisti, ki imajo sredstva za nakup logistične opreme in potrebno znanje.

5.   Pridobivanje osnovnega e-znanja

Širjenje e-pismenosti

Ko so pri ciljnih skupinah izpolnjeni trije dejavniki, tj. potreba + interes + sredstva (finančna in druga), jih to vodi k digitalni tehnologiji.

5.1   Starejše osebe

5.1.1   Najstarejše prebivalstvo (10), katerega število se povečuje, manj uporablja IKT:

, morajo svoje znanje posodobiti. EESO meni, da bi lahko lokalne skupnosti skupaj s podjetji v okviru socialnega dialoga predlagale prilagojeno usposabljanje za ponovno vključevanje teh oseb na trg dela ali njihov obstanek na njem;

, morajo premagati pomanjkanje zanimanja, sramežljivost in nezaupanje ter se naučiti uporabljati orodja zaradi dela ali zaradi lažjega družinskega in družbenega življenja. EESO meni, da se morajo prilagoditi tehnologija in „poznavalci“. Tem osebam bi bilo treba ponuditi 1) vodenje, 2) uporabnikom prijazno programsko opremo, 3) obvladljivo opremo, 4) prilagojene cilje za vzbujanje zanimanja in nato potrebe, kot so priprava projektov o e-zdravju, obnovi kolektivnega spomina, npr. v soseskah, ponovnem navezovanju družbenih vezi in samostojnosti.

5.1.2   Za osebe, ki živijo same, je lahko digitalna tehnologija življenjsko pomembna vez. Na primer splošna uporaba telefonskih povezav in storitev pomoči v sili s pritiskom na gumb po razumni ceni bi lahko bila pomembna naloga socialnih storitev splošnega pomena, ki bi lahko rešila državljane v stiski. Spletno zdravstvo bo imelo večjo vlogo (11); vsa načela, ki jih EESO želi uveljaviti v zvezi z uporabniki digitalne tehnologije, so univerzalna in se uporabljajo na področjih zdravstva in socialne oskrbe.

5.1.3   Leto 2012 kot evropsko leto aktivnega staranja mora biti skupaj z inovacijskimi partnerstvi priložnost za EU, da poudari pomen, ki ga imajo IKT pri povezovanju generacij (učenje) ter preprečevanju izoliranosti starejših in zagotavljanju, da imajo udobno življenje.

5.2   Invalidi

IKT lahko olajšajo enakovredno sodelovanje invalidov v družbi (12). Potrebe so enake kot pri drugih skupinah: opredelitev cilja, podpora pri učenju, dostopna in prilagojena programska in strojna oprema, dostopni in uporabniku prijazni računalniki ter zlasti pametni prometni sistemi (13). E-pismenost kot storitev splošnega pomena ima za invalide še posebej velik pomen. Pomoč za vsako skupino invalidov lahko omogoči boljšo socialno vključenost. Treba je priznati vlogo nevladnih organizacij in jo uskladiti z vlogo javnih oblasti. Splošen pristop k zasnovi, ki bi v največji možni meri upoštevala potrebe vseh vrst uporabnikov, bi bil boljši od specializirane zasnove, namenjene zgolj invalidom.

5.3   Osebe z nizkimi dohodki

5.3.1   Neenak dostop do digitalne tehnologije je posledica gospodarskih in socialnih razlik: moški/ženske, gospodinjstva/samske ženske, mesta/podeželska ali otoška območja, bogate države/manj razvite države. Te razlike je seveda treba premagati, da bi dosegli vključenost čim večjega števila ljudi.

5.3.1.1   Priseljenci in pripadniki manjšin so še bolj prikrajšani. Programska oprema, ki bi jih zanimala, se ne izdeluje.

5.3.2   EESO meni, da bi organizacija brezplačnega javnega dostopa do interneta na ključnih točkah v mestih ter dostop do odprtih podatkov 2.0 in prosto dostopnih virov ponujala možnost iskanja zaposlitve in komuniciranja. Stacionarne točke za brezplačen dostop ostajajo zanimive za podporo pri usposabljanju. To nalogo si morajo deliti javni organi, operaterji in združenja.

5.3.3   Dostop do infrastrukture in orodij je treba razumeti kot temeljno pravico: usposabljanje in prenos znanja in izkušenj sta v vsaki starosti in v vseh življenjskih okoliščinah zelo pomembna za pridobivanje e-pismenosti.

5.4   Osebe z nizko izobrazbo

5.4.1   EESO meni, da morajo te osebe najti zanimanje za digitalno tehnologijo ob specializirani podpori, in sicer najprej z uporabo telefona in sredstev javnega obveščanja.

5.4.2   Povezava računalnika in učitelja ter zabaven začetek uporabe digitalnih tehnologij preprečujeta, da bi te osebe izgubile voljo. EESO meni, da bi otroke, ki v šoli niso uspešni, lahko znova pritegnili, če bi uporabljali pametne telefone, na katere se lahko gleda kot na nova pisala. Dostop do osnovne izobrazbe se lahko začne z resnimi igrami (serious games), podobnimi miselnim igram, tako za mlade kot za odrasle, za katere se uporablja programska oprema z izobraževalno vsebino.

5.4.3   Unija za uresničevanje vključevanja v digitalno družbo potrebuje s kulturo bogat internet. Kultura je stvar, ki jo Evropejci priznavajo kot najbolj skupno točko. EU mora uporabljati raznovrstnost kulturnega izražanja v vseh pobudah, povezanih z digitalno agendo (14). Digitalizacija kulturnih predmetov najbolj prikrajšanim omogoča dostop do znanja, potrebnega za socialno vključevanje in osebni razvoj, zlasti v maternem jeziku.

5.5   Manjšine

5.5.1   EESO želi, da se tem skupinam ponudi možnost e-vključevanja ne glede na to, ali so priseljenci ali ne, kot so Romi. Te skupine niso nepismene, vendar ne govorijo jezika države gostiteljice, ne poznajo njene kulture ter težko dostopajo do računalnika. Ženske so pogosto najmanj obveščene, zato so še bolj prikrajšane.

5.5.2   IMI (15), večjezično spletno aplikacijo za preprosto sporazumevanje med nacionalnimi upravnimi organi EU, bi na primer lahko uporabili kot podlago za socialne aplikacije za razvoj učenja prebivalcev in državljanov Unije ter dostop do e-učenja.

5.5.3   Za vse osebe, naštete v poglavju 5, je lahko vloga družabnih omrežij velika, če je ustrezno nadzirana. Spletne kavarne, ki imajo pomembno vlogo pri razvoju zanimanja in e-znanja mladih, bi lahko postale dostopnejše, če bi na primer lokalne oblasti razdeljevale bone za nižjo tarifo.

5.6   Tudi podjetja

5.6.1   Kadar glavna dejavnost malih in srednjih podjetij ni povezana z digitalno tehnologijo, jim lahko grozi e-izključenost. Pomanjkanje časa za uvajanje v uporabo, oklepanje tradicije, finančne težave in zastarel pristop k informacijskemu upravljanju lahko vplivajo na vodenje podjetij, njihove procese in zaposlene. Zato morda ne morejo izkoristiti „računalništva v oblaku“ (cloud computing) (16), ki prinaša rešitve za upravljanje IT. Ker to lahko vpliva na njihovo produktivnost, je treba najti načine za vključitev teh sredstev.

6.   Razvijati e-znanja vseh za spopadanje s socialnimi in družbenimi izzivi

6.1   Izobraževanje in usposabljanje  (17)

6.1.1   Prihodnje vključevanje se začne že v predšolskem obdobju.

Enak dostop v vseh šolah do vključujočega izobraževanja o digitalni tehnologiji za vse otroke, skupaj z invalidnimi otroki ter otroki, ki so izolirani ali prihajajo iz prikrajšanih družin, bo okrepil njihovo samostojnost v odrasli dobi. Splošna uvedba resnih iger, tabličnih računalnikov in e-knjig, ki bi jih nadzorovali učitelji, in uporaba družabnih omrežij bi zaradi novih oblik učenja, ki jih prinašajo, lahko pomagali pri vključevanju najmanj uspešnih učencev.

6.1.2   Pridobitev kvalifikacij in diplom ter izbira poklicne poti na področju informacijske tehnologije bi se morali opirati na evropski referenčni okvir usposabljanja, zlasti na področju novih poklicnih poti, povezanih z digitalno družbo. Nekateri poklici so nadgradnja starih, drugi ne. Lahko bi uvedli odprt evropski imenik e-znanja (digital skills), da bi določili pogoje za podeljevanje evropskih diplom, ki bi omogočale mobilnost zainteresiranih oseb. EESO meni, da bi morali ukrepi, ki evropskim študentom zagotavljajo kakovosten socialno-poklicni status, upočasniti izgubljanje njihovega zanimanja za poklice na področju digitalnih tehnologij.

6.1.3   Evropska pobuda se mora izvajati za vse vrste izobraževanja o digitalnih tehnologijah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter vključevati usposabljanje staršev in učiteljev, katerih delovne razmere je treba prilagoditi.

6.2   Vseživljenjsko e-učenje

6.2.1   Nekatere ciljne skupine je treba poiskati z usmerjenimi kampanjami. Za e-izključene je pomemben prenos eksperimentalnega znanja, participativne metode skupaj s teoretičnim izobraževanjem pa omogočajo razvoj potencialov in dajejo možnost vključevanja. To posebej zadeva brezposelne, aktivno prebivalstvo, starejše in socialno izključene skupine, ki želijo delati, saj potrebujejo zaposlitvene možnosti in socialne sposobnosti.

6.2.2   Ukrepi podjetij

Pridobitev „potnega lista za e-gospodarstvo“, ki bi se izdal po standardnem usposabljanju na področju IKT, bi se lahko v prihodnje zahtevala pri ustanavljanju podjetja.

Notranje usposabljanje zaposlenih v podjetjih na področju IKT bi bilo treba splošno uvesti na podlagi notranjih dogovorov, saj prispeva k e-vključevanju in zaposlenim omogoča, da delajo dlje in prispevajo k večji produktivnosti podjetja.

6.2.3   Ukrepi javnih organov

Že od začetka je treba razmišljati o javnih politikah razvoja digitalne tehnologije na nacionalni in lokalni ravni kot o vključujočih in nediskriminatornih politikah.

Uporaba strukturnih skladov: organi morajo opredeliti, katere inovativne dejavnosti so pomembne za celotno družbo in jih je mogoče podpreti, da bi se lahko vsem zainteresiranim ponujale po najugodnejši ceni.

EU in države članice bi morale predlagati evropski okvir za razvoj strokovnosti poklicev na področju informacijske tehnologije.

6.3   Priprava vsebin

6.3.1   Ker so vsebine pomembne, se ne sme dovoliti, da trg opredeljuje usposabljanja, izobraževanje in kulturo.

6.3.2   Nacionalni javni organi bi morali opredeliti osnovne vsebine in omogočiti izobraževalne tečaje na daljavo, skupaj z Unijo pa bi morali določiti merila za podeljevanje diplom, priznanih na evropski ravni. Da bi opredelili resnične potrebe, je bistveno poslušati uporabnike.

6.3.3   Prilagodljive in multimedijske vsebine so nujne, da se uporabniku zagotovi kontinuiteta digitalnega okolja internet „znanja“) ob upoštevanju dostopnosti za invalide.

6.3.4   Državljani držav, katerih jeziki se v drugih državah redko govorijo, glede ponudbe na internetu niso v enakem položaju. Unija in države članice morajo paziti na spoštovanje njihove kulture in razširjanje kakovostnih vsebin v njihovem jeziku.

6.3.5   Vsebine družabnih omrežij ustvarjajo uporabniki. To orodje je mogoče uporabiti, da bi pritegnili vse osebe, ki imajo težave z digitalno tehnologijo, vendar je treba spoštovati njihove uporabniške pravice.

7.   Izboljšati varnost za preprečevanje nezaupanja

A.

Uporaba digitalne tehnologije terja kar največjo previdnost (18), če nisi prepričan ne vase ne v sistem, relativno nepoznavanje vprašanj kibernetske varnosti pa onemogoča zaščito (19). Izključene osebe ali osebe, ki doživljajo e-izključenost, so še bolj ogrožene.

B.

Uporaba digitalne tehnologije spremeni mentalne vzorce oseb in družbe: npr. ali je treba zavarovati „preglednost“ ali „intimnost“? Na splošno mora vsak pristop e-vključevanja upoštevati dejstvo, da to orodje samo po sebi prinaša močno „stopnjo poseganja“ (20) v zasebno življenje, z dovoljenjem ali brez, njegova zloraba pa ima uničujoče posledice za vsakega uporabnika, zlasti pa za ranljive skupine. Povečanje boja proti zlorabam in kriminalu, povezanem z digitalno tehnologijo, mora prispevati k nadaljnjemu izboljšanju zaupanja uporabnikov.

C.

Izzive digitalne agende in pričakovanj državljanov je mogoče povzeti v shemo treh koncentričnih krogov.

Image

7.1   Pravice uporabnikov

7.1.1   EESO želi, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo vzbujali zaupanje in zagotavljali varnost vseh skupin, digitalnega okolja in spletnih transakcij, kot je predvideno v 7. okvirnem programu za raziskave in razvoj (21).

7.1.2   Preučili bi lahko načine, kako v spletne strani vgraditi elemente, ki bi uporabnikom lahko ponudili preprosta varnostna opozorila, ki jih je treba upoštevati zaradi lastne zaščite (22). Za ozaveščanje mladih, ki so tudi ranljivi, je zelo pomembno, da se jih že od začetka srednje šole seznanja z brošurami, kot je eYou Guide to your rights online  (23), ki jo je objavila Evropska komisija, da razvijejo občutek za varno uporabo digitalnih tehnologij.

7.1.3   EESO meni, da bi bilo treba državljane bolje poučiti o vlogi Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP), katerega funkcija je bila uvedena s členom 16 PDEU, pa tudi o vlogi G29.

7.1.4   EESO želi, da bi bilo dostojanstvo uporabnikov zaščiteno z uvedbo evropskih pravnih pravil (24), ki bi bila skladna z načeli Listine o temeljnih pravicah, da bi spoštovali njihovo:

svobodo izražanja in obveščanja, zlasti v maternem jeziku,

pravico zaščite zasebnega življenja in osebnih podatkov (osebna izkaznica, zdravje …),

pravico biti pozabljen in

pravico do zaščite mladoletnikov.

7.1.5   Opozarja tudi, da že obstajajo različne nacionalne in mednarodne listine (25) o pravicah potrošnikov, katerih namen je zagotovitev temeljnih pravic uporabnikov digitalnih tehnologij. Tudi Evropski parlament je pozval k sprejetju take listine. Odbor želi, da bi se hitro začel dialog z organizacijami potrošnikov in evropskimi socialnimi partnerji o izdaji EU kodeksa spletnih pravic (26), ki ga je Evropska komisija napovedala v sporočilu o digitalni agendi.

7.2   EP želi priznanje „pete svoboščine, ki bo omogočala prost pretok vsebin in znanja“ na omrežjih. EESO meni, da bi morala ta svoboščina zagotoviti varnost uporabnikov in intelektualno lastnino. Varnost je potrebna tudi za gospodarske in industrijske podatke. Mreže (grids) in „računalništvo v oblaku“, ki hkrati združujejo več digitalnih akterjev, zahtevajo posebne metode zaščite, ki morajo biti na voljo podjetjem, zlasti zelo malim in mikro podjetjem.

7.3   S pospešitvijo e-uprave (27) zaradi lažjega opravljanja formalnosti bi se lahko povečala varnost upravnih postopkov, zlasti za starejše, če bi se upoštevalo, da je e-demokracija lahko vključujoča, vendar ne sme posegati v demokracijo samo po sebi, in da morajo za te prakse veljati zgoraj navedena načela.

8.   Ustvarjanje delovnih mest

8.1   Od vsesplošnega e-vključevanja se pričakujeta povečanje števila zaposlenih in rasti. Kriza, demografski položaj ter večja brezposelnost in negotovost ne spodbujajo razvoja znanja in veščin niti z vidika zaposlenih niti z vidika delodajalcev. Preprečevanje negotovosti zaposlitve in izoliranosti je eden od pogojev za pridobivanje kvalifikacij, zlasti na področju digitalnih tehnologij, potrebnih za dostop do vključujočega trga dela (28), saj se razkorak med kvalificiranimi in nekvalificiranimi povečuje. Socialni dialog, zlasti sektorski (29), in javne politike se morajo nujno dopolnjevati, da bi povečali in preoblikovali e-znanja skupin, ki so na trgu dela v slabšem položaju.

8.2   Nove poklicne poti so zanimive za tiste kategorije, ki se usposabljajo na področju digitalnih tehnologij, da bi se lahko znova vključile. Agencije, ki so v državah pristojne za zaposlovanje, bi morale biti sposobne identificirati te poklicne poti na različnih področjih, da bi spodbujale njihovo priznanje s strani Unije.

8.3   V vseh državah članicah je treba posodobiti inšpektorate za delo.

8.4   T. i. mainstreaming (vključevanje v druge politike) in sinergija med evropskimi ukrepi bosta ključna za uspeh e-vključevanja v Uniji. Večina opreme informacijske tehnologije, ki jo imajo končni uporabniki, se uvozi v Unijo, Evropejci pa ne poznajo značilnosti njene proizvodnje. Dostopnost je za državljana odvisna od tehnologije opreme, ki jo ima, kar zlasti velja za prikrajšane skupine ter posebej za starejše in invalide. Treba je spodbujati zelo dostopno zasnovo in funkcije ter programsko opremo s prilagojeno vsebino, ki bodo tako prednosti vključujoče e-pismenosti, opredeljene v skladu z evropskimi pristopi ob upoštevanju svetovnih standardov, ter vključiti ustrezne klavzule v trgovinske sporazume.

8.5   To zahteva naložbe na vseh področjih, zlasti v storitve za javnost. Če tega ne bodo storili Evropejci, bodo to naredili drugi, podjetja EU pa bodo izgubila trge in delovna mesta. Sedanji cilj EU je vlagati 3 % BDP v raziskave in razvoj. EESO meni, da je to treba tudi dejansko storiti. Vse prikrajšane skupine čakajo napredek.

9.   Financiranje ukrepov

9.1   Politike, ki jih je treba razviti, morajo preprečiti, da tisti, ki so že e-vključeni, ne bi izstopili iz magičnega kroga. Sredstva, ki jih bo treba dodeliti za ta izziv, ki je zelo pomemben za Unijo, je treba pripraviti dolgoročno od začetka (raziskave, razvoj in inovacije) do konca verige (končni uporabniki) skupaj s finančnimi rezervami, s katerimi bo mogoče omiliti učinke kriz. Ko nacionalni proračuni nimajo več manevrskega prostora zaradi zahtevanega zmanjševanja stroškov, je lahko pomemben vsak dodaten odstotek.

9.2   Vključevanje vseh e-izključenih skupin je mogoče z oblikovanjem strukturiranega evropskega trga ustreznih podpornih storitev, morda v obliki projektnih skupin, kar bi imelo večji učinek.

9.3   Financiranje mora zagotoviti pokritost celotnega evropskega ozemlja z infrastrukturo, tehnološke raziskave in inovacije, vsebine, socialne inovacije za izključene skupine, e-učenje, spreminjanje znanja in veščin v delovna mesta, ukrepe civilne družbe in podjetij ter zadevati javne, nacionalne, regionalne in lokalne akterje.

9.4   S seštevanjem pomoči bi morali odpraviti vzroke za izključenost, ki se tudi seštevajo, pokriti stroške energije, prostore, opredelitev vsebin, ustvariti prilagojeno opremo in opredeliti prilagojeno izobraževanje.

9.5   Ukrepi v zvezi z e-vključevanjem (upravljanje, ukrepi, nadzor) bi morali biti po mnenju EESO navedeni v letnem poročilu, ki ga objavlja Komisija, o njih bi morali razpravljati s socialnimi partnerji; ukrepi za usmerjanje državljanov k možnostim e-vključevanja pa bi morali biti širše objavljeni.

9.5.1   Regionalni in lokalni akterji, ki so v ospredju izvajanja nacionalnih politik, morajo 1) uvrstiti digitalne tehnologije med glavne prednostne naloge svojih programov in izkoristiti ESS; 2) ozaveščati odgovorne o potrebah na področju digitalnih tehnologij, ki jih imajo družbene skupine, za katere so zadolženi; 3) ozaveščati ciljne skupine z lokalnimi sredstvi, kot je lokalna televizija; 4) se z njimi posvetovati o njihovih potrebah na srečanjih s predstavniki organizirane civilne družbe.

9.5.1.1   EESO obžaluje, da evropski in nacionalni socialni in civilni dialog nista posebej osredotočena na e-družbo, ki ima globok vpliv na način življenja, in to kljub temu, da prikrajšane skupine potrebujejo dolgoročno stabilnost, doslednost, zagotovila in decentralizirane ukrepe.

9.6   Podjetja morajo imeti možnost, da se razvijajo s pomočjo digitalne tehnologije ter da razvijalce in proizvajalce ozaveščajo o svojih potrebah in upoštevanju vseh vrst ovir („oblikovanje za vse“, skupaj z e-dostopnostjo).

9.7   Načini financiranja

9.7.1   Evropski socialni sklad (ESS): Komisija (ključna ukrepa št. 11 in 12) za obdobje 2014–2020 predvideva, da bo državam članicam prek ESS dodelila sredstva za uresničevanje ciljev e-vključevanja. EESO meni, da je treba poiskati tudi vse sinergije med proračunskimi postavkami.

9.7.1.1   EESO se sprašuje o pomenu načela dodatnosti za dodelitev strukturnih sredstev pred takim prihodnjim izzivom v času, ko imajo številni javni akterji velike proračunske težave in ni več mogoče čakati na ukrepe za zmanjšanje digitalnega razkoraka. Želi, da se preučijo možnosti neposrednega dodeljevanja sredstev.

9.7.2   Odbor predlaga, da se za uresničevanje e-vključevanja raziščejo možnosti novih načinov financiranja:

med zasebnimi in javnimi akterji, za IKT na splošno, in na primer s podjetji za komercialne igre na srečo, ki imajo velike prihodke, da bi z manjšimi stroški (ker so na drugi ravni) znova uporabili njihove vrhunske tehnologije,

za e-infrastrukturo in infrastrukturo v okviru pobude Komisije o projektnih obveznicah strategije Evropa 2020, če bi se uresničila (30),

sodelovanje za e-učenje ponudnikov dostopa, operaterjev in dobaviteljev opreme,

evropski davek na finančne transakcije (31), katerega del bi se lahko namenil za e-vključevanje.

9.7.3   V vseh primerih bo za učinkovitost pomoči bistven nadzor (32) nad uporabo sredstev. Socialni partnerji bodo morali biti vključeni v različne oblike nadzora. Nadzorni odbori že obstajajo za ESS. Primer javno-zasebnih partnerstev, ki jih je mogoče predvideti v ustreznem evropskem okviru, si zasluži opredelitev novih oblik pregleda končnih stroškov za davkoplačevalce in uporabnike v skladu s pravili o storitvah splošnega pomena, storitvah splošnega gospodarskega pomena in socialnih storitvah splošnega pomena. Predvideti jih je mogoče le v ustreznem evropskem okviru (33).

9.7.4   EESO meni, da ni dovolj posplošiti dostop in prilagoditi hitrost prenosa univerzalne storitve tehnološkemu razvoju, in ponavlja predlog (mnenje CESE 1915/2008), da je treba:

nameniti pozornost socialni izključenosti, ki sovpada s pomanjkanjem sredstev ter znanja in spretnosti prikrajšanih skupin uporabnikov, in geografski izključenosti ter z razširitvijo univerzalne storitve zagotoviti dostop vsem uporabnikom ne glede na njihov položaj;

spodbujati financiranje univerzalne storitve (34) z državnim subvencijami in sredstvi EU, kar je edina možnost za države, v katerih je financiranje obveznosti univerzalne storitve za operaterja preveliko breme;

podpreti projekte e-vključevanja, zlasti mikrofinanciranje projektov usposabljanja, ki jih izvajajo lokalni javni centri, in gradnjo interaktivnih kioskov na javnih mestih, ki bodo ponujali brezplačen dostop do interneta;

pozvati države članice, naj zagotovijo finančno pomoč za družine ali osebe, za katere so cene osnovne opreme (računalnik, programska oprema, modem), dostopa in storitev nedosegljive.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  UL C 116 z dne 20.4.2001, str. 30; UL C 77 z dne 31.3.2009, str. 60 in str. 63; UL C 175 z dne 28.7.2009, str. 92; UL C 317 z dne 23.12.2009, str. 84; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 69; UL C 255 z dne 22.9.2010, str. 116; UL C 48 z dne 15.2.2011, str. 72; UL C 54 z dne 19.2.2011, str. 58; UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 44 in str. 58; UL C 218 z dne 23.7.2011, str. 130.

(2)  Glej Eurostat-STAT10/193, 14.12.2010.

(3)  Tej praksi ustreza angleški izraz edutainment (zabavno učenje).

(4)  COM(2010) 245 konč./2; UL C 54 z dne 19.2.2011.

(5)  EU, ministrska izjava, Malmö, Švedska, 18.11.2009.

(6)  EU, ministrska izjava „IKT za vključujočo družbo“, Riga, Latvija, 11.6.2006, točka 4.

(7)  Povzeto po Insead, „The school of the world“, ki ga navaja GD za podjetništvo in industrijo, g. Richier, posvetovanje dne 28.3.2011.

(8)  Direktiva 2002/22/ES.

(9)  UL C 94 z dne 18.4.2002; UL C 110 z dne 9.5.2006; UL C 175 z dne 27.7.2007; UL C 224 z dne 30.8.2008; UL C 175 z dne 28.7.2009; UL C 128 z dne 18.5.2010; UL C 44 z dne 11.2.2011; UL C 54 z dne 19.2.2011; UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 53.

(10)  UL C 44 z dne 11.2.2011, str. 17; UL C 77 z dne 31.3.2009, str. 115; UL C 74 z dne 23.3.2005, str. 44.

(11)  UL C 317 z dne 23.12.2009, str. 84.

Glej EHTEL, European Health Telematics Association.

(12)  COM(2010) 636 konč.; Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov/EU/23.12.2010.

(13)  UL C 277 z dne 17.11.2009, str. 85.

(14)  Konvencija Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja z dne 20. oktobra 2005, ki je začela veljati 18. marca 2007; Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu.

(15)  IMI, Sporočilo Evropske komisije z dne 21. februarja 2011 (COM(2011) 75 konč.) – Sodelovanje in Evropa / Gospodarski razvoj in zaposlovanje, www.ec.europa.eu/imi-net.

(16)   Cloud computing : uporaba informacijskih tehnologij za dostavo proizvodov, storitev in rešitev za upravljanje v realnem času prek interneta, in sicer znotraj podjetja (zasebno) ali zunaj (javno) ali v hibridni obliki. Mnenje EESO (TEN/452) v pripravi.

(17)   e-Learning : uporaba novih večpredstavnostnih tehnologij in interneta za izboljšanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja z lajšanjem dostopa do virov in storitev ter za izmenjave in sodelovanja na daljavo (opredelitev Evropske komisije – Pobuda e-Learning).

(18)  UL C 218 z dne 23.7.2011, str. 130.

(19)  UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 58, in COM(2010) 521 konč.

(20)  Alex Türk, predsednik francoske Nacionalne komisije za informatiko in svoboščine, v La vie privée en péril, des citoyens sous contrôle (Ogroženo zasebno življenje, državljani pod nadzorom), Založba O. Jacob, 2011, delo G29, delovne skupine, ki združuje predstavnike vseh neodvisnih organov za varstvo nacionalnih podatkov (člen 29, direktiva z dne 24.10.1995).

(21)  7. okvirni program za raziskave in razvoj za obdobje 2007–2013 – Sklep 1982/2006/ES z dne 18. decembra 2006.

(22)  Mnenje G29 št. 5/2009 o spletnih družabnih omrežjih z dne 12.6.2009, poglavje 5, točka 8: ustvariti tehnologije, ki bodo avtomatično upoštevale načelo spoštovanja zasebnosti.

(23)  www.ec.europa.eu/eyouguide.

(24)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 o novi digitalni agendi za Evropo: 2015.eu, točka 29. Številne države članice „še [niso ratificirale] Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti“.

(25)  Dokument št. 3708 INFOSOC, marec 2008 – Listina o pravicah potrošnikov v digitalnem svetu.

(26)  COM(2010) 245 konč./2, ključni ukrep št. 4.

(27)  Malmöjska izjava, 2009.

(28)  Okvirni sporazum ETUC-BUSINESS.EUROPE, CEEP, UEAPME–2010.

(29)  Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (2008/C 111/01).

(30)  Posvetovanje do 2. maja 2011.

(31)  Evropski parlament, poročilo Podimata o davku na finančne transakcije – 529 glasov za, 127 glasov proti, 18 vzdržanih glasov (8. in 9. marec 2011).

(32)  UL C 132 z dne 3.5.2011, str. 8.

(33)  UL C 48 z dne 15.2.2011, str. 72.

(34)  UL C 175 z dne 28.7.2009, str. 8.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/19


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vzhodnem partnerstvu in vzhodni razsežnosti politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu (raziskovalno mnenje)

2011/C 318/03

Poročevalec: Seppo KALLIO

Prihodnje poljsko predsedstvo Sveta EU je 30. novembra 2010 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Vzhodno partnerstvo in vzhodna razsežnost politik EU s posebnim poudarkom na kmetijski politiki EU, varnost hrane, trgovini brez ovir, okrepljenem sodelovanju in razvojni pomoči ter strateškem partnerstvu

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 149 glasovi za in 1 glasom proti.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO poudarja, da so pri pogajanjih o pridružitvenih sporazumih in sporazumih o prosti trgovini z Evropsko unijo pomembni cilji partnerskih držav ter njihova pripravljenost za izvajanje političnih in gospodarskih reform.

1.2   EESO ocenjuje, da je pomembno vprašanje, kolikšno sposobnost oziroma kako močno politično voljo imajo partnerske države za izvajanje gospodarskih in socialnih reform, ki jih terjajo ti sporazumi.

1.3   EESO meni, da morajo pridružitveni sporazumi in sporazumi o prosti trgovini nujno zasledovati usklajevanje interesov partnerskih držav in EU, tako da bo prihodnji napredek koristil vsem udeleženim stranem.

1.4   Po mnenju Odbora mora pogajalska strategija EU bolj upoštevati položaj kmetijskega sektorja in pomen kmetijske politike za sodelovanje med EU in partnerskimi državami. Kmetijski in živilski sektor morata imeti konkretnejšo vlogo v sporazumih o sodelovanju med EU in partnerskimi državami.

1.5   EESO poudarja, da položaj kmetijstva in kmetijske politike doslej ni bil zajet v platformi za gospodarsko povezovanje in zbliževanje s politikami EU. Kmetijski sektor, proizvodnjo hrane in kmetijsko politiko je treba vključiti med teme razprave.

1.6   EESO je trdno prepričan, da je kmetijstvo izredno pomemben sektor za gospodarski, socialni in regionalni razvoj partnerskih držav. Zato bo za uresničitev zastavljenih ciljev potreben ugoden razvoj kmetijstva. Vlaganja v kmetijstvo in njegov razvoj pa sta ključna pogoja tudi za zmanjševanje revščine na podeželskih območjih.

1.7   EESO meni, da sta pomembna tudi razvoj konkurenčnosti kmetijskih proizvodov in živil iz partnerskih držav ter razvoj varnosti in kakovosti hrane. Izkazalo se je, da povzroča izpolnjevanje predpisov in standardov, določenih v Sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (Sporazum SPS) za živila iz partnerskih držav veliko težav pri dostopu do živilskega trga. Za zagotavljanje varnosti hrane na trgih EU morajo biti izpolnjena merila glede kakovosti. Partnerske države potrebujejo za rešitev teh težav tehnično in finančno podporo ter svetovanje.

1.8   Težave partnerskih držav pri izpolnjevanju predpisov in standardov Sporazuma SPS za živila, ki veljajo v EU, so ključno ozko grlo pri trgovanju s kmetijskimi proizvodi. Vendar si mora Komisija, če je le mogoče, prizadevati za dogovor o medsebojnem priznavanju v primerih držav vzhodnega partnerstva, ki že imajo učinkovite standarde SPS, četudi niso strogo skladni. Prav tako morajo države članice EU in tudi države vzhodnega partnerstva izvajati strog nadzor, da zagotovijo, da akterji iz tretjih držav z začetkom veljavnosti sporazumov o poglobljenem in razširjenem prostotrgovinskem območju (DCFTA) ne bodo našli možnosti za uvoz nezakonitih ali podstandardnih živil ali za vnos drugih znanih nevarnosti za zdravje ljudi, živali in rastlin skozi stranska vrata EU. EESO predlaga, naj vprašanje sanitarnih in fitosanitarnih standardov postane nova posebna točka v vodilnih pobudah.

1.9   EESO poudarja, da je za prehod na tržno gospodarstvo potrebna sprememba miselnosti, razvoj zakonodaje in institucij ter izčrpno tehnično znanje na področju prilagajanja metod in praks primarne proizvodnje, predelave in zunanje trgovine.

1.10   Po mnenju Odbora je treba okrepiti sodelovanje, zlasti na področju usposabljanja in raziskav, saj so skupni raziskovalni projekti, obiski in seminarji pomembni za razvoj medsebojnega razumevanja in operativnih modelov.

1.11   EESO poudarja tudi, da je v interesu tako EU kot partnerskih držav, da se preprečijo škodljivi okoljski vplivi gnojil in pesticidov v tleh in vodah. Tudi zagotavljanje kroženja hranilnih snovi je pomemben razvojni cilj.

1.12   EESO meni, da je za razvoj kmetijstva zelo pomembno tudi sodelovanje med EU in partnerskimi državami na področju energije.

1.13   EESO poudarja, da je upoštevanje temeljnih pravic delavcev, ki jih je določila Mednarodna organizacija dela, ključni element spoštovanja človekovih pravic. Pomembno je, da se na nastajajočih poglobljenih in razširjenih območjih proste trgovine med EU in partnerskimi državami upoštevajo mednarodno sprejeti standardi dela.

1.14   EESO meni, da je treba zagotoviti znatno dodatno podporo za združenja v živilskem sektorju držav vzhodnega partnerstva. Te organizacije morajo biti celovito vključene v forum civilne družbe. To pogojuje tudi močnejšo vlogo EESO in uravnoteženo udeležbo organizacij, ki jih zastopa, pri tem pomembnem delu.

1.15   EESO meni, da morajo EU in vlade partnerskih držav podpirati in spodbujati izgradnjo zmogljivosti organizacij ter njihovo sodelovanje pri pripravi strategije vzhodnega partnerstva ter razvijanju procesov, tako da bo lahko svobodna civilna družba pomembno prispevala k razvoju sodelovanja v kmetijstvu.

2.   Ozadje

2.1   Evropska unija je zainteresirana za stabilnost, boljše upravljanje in gospodarski razvoj na vzhodnih mejah. Evropska sosedska politika uspešno vzpostavlja tesnejše odnose med EU in njenimi sosedami. Politika vzhodnega partnerstva, ki je bila potrjena leta 2009 v Pragi, bi morala seči še dlje. Naše partnerice (1) v vzhodni Evropi in na južnem Kavkazu si prizadevajo za krepitev odnosov z EU, EU pa močno podpira te države pri njihovih prizadevanjih za približevanje EU. Prek vzhodnega partnerstva, ki je del evropske sosedske politike, se močno spodbujajo tudi bistvene reforme, saj partnerske države trenutno trpijo znatno pomanjkanje na področju političnih ciljev in praktičnega izvajanja demokracije.

2.2   V skladu z izjavo Evropskega sveta (2) bo vzhodno partnerstvo bistveno okrepilo politiko EU v zvezi z vzhodnimi sosedskimi in partnerskimi državami, in sicer z ustvarjanjem pogojev za politično združevanje in nadaljnje gospodarsko povezovanje med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi partnericami.

2.3   Dvostranska pogajanja so namenjena sklenitvi pridružitvenega sporazuma z vsako državo, katerega ključni element je poglobljeno in razširjeno prostotrgovinsko območje (DCFTA (3)) (4).

2.4   Cilji partnerskih držav in njihova politična volja za sklenitev sporazumov z Evropsko unijo so pomembni za napredovanje pogajanj. Bistveno vprašanje je, kolikšno sposobnost oziroma kako močno politično voljo imajo partnerske države za izvajanje gospodarskih in socialnih reform, ki jih terjajo ti sporazumi.

2.5   Partnerske države so se v Praški deklaraciji zavezale političnim in gospodarskim reformam. Pomembni vidiki v zvezi s tem so demokracija, dobro upravljanje in spodbujanje načel pravne države, odpravljanje korupcije ter tudi spoštovanje človekovih pravic in zagotavljanje udeležbe civilne družbe. Izhodišči za gospodarske reforme sta uporaba praks tržnega gospodarstva ter usklajevanje pravil in predpisov z zakonodajo EU. (5)

2.6   Večstranska pot vzhodnega partnerstva dopolnjuje dvostranske odnose, in sicer z vzpostavitvijo sodelovanja, odprtega dialoga ter izmenjave najboljših praks in izkušenj. Sodelovanje se razvija prek tematskih platform, nekaterih vodilnih pobud (6) in foruma civilne družbe (7). Zbliževanje kmetijskega sektorja in kmetijska politika sta zajeta v platformi za gospodarsko povezovanje. Kmetijstvo in kmetijska politika doslej nista imela vloge in ju je treba vključiti med teme razprave.

2.7   Kmetijstvo in živilska proizvodnja sta ključna sektorja v vseh državah vzhodnega partnerstva. Njun delež v BDP je velik, poleg tega je v njih zaposlenih veliko ljudi. Močna rast kmetijske in živilske proizvodnje je bistvena za rast celotnega gospodarstva in hkrati za zmanjševanje revščine.

2.8   To mnenje:

a)

poudarja potrebo po natančni opredelitvi strateškega pristopa EU do držav vzhodnega partnerstva, tudi na področju kmetijske politike,

b)

preučuje uresničene ali tekoče projekte v kmetijskem sektorju, ki podpirajo cilje vzhodnega partnerstva, in

c)

opozarja na dejstvo, da so kmetijska vprašanja povezana z veliko področji politik EU in njihovimi cilji v partnerski politiki.

2.9   EESO predlaga, naj pogajalska strategija EU upošteva pomen kmetijske politike pri sodelovanju med EU in partnerskimi državami ter položaj kmetijskega sektorja v razvojni politiki partnerskih držav.

2.10   Te partnerske države so pomembne proizvajalke žit, proizvodov živalskega izvora, zelenjave in gomoljev ter sadja in grozdja. Ukrajina je ena najpomembnejših proizvajalk žit na svetu. Leta 2008 je bila osma največja proizvajalka in sedma največja izvoznica. Ob povečanju produktivnosti bi se lahko letni pridelek še veliko bolj povečal. Medtem ko letni pridelek Ukrajine znaša od 40 do 50 milijonov ton, letni pridelek drugih petih partnerskih držav skupaj znaša približno 15 milijonov ton.

2.11   EU je največja trgovinska partnerica Ukrajine, Armenije, Azerbajdžana, Gruzije in Moldavije (8) ter druga največja trgovinska partnerica Belorusije (9). V države EU je namenjena več kot polovica izvoza iz Moldavije in le malo manj kot polovica izvoza iz Armenije in Azerbajdžana. Poleg tega imajo kmetijski proizvodi zelo pomembno vlogo v trgovini držav vzhodnega partnerstva z EU.

3.   Strateški elementi kmetijstva in kmetijske politike

3.1   EESO poudarja, da je kmetijstvo izredno pomemben sektor za gospodarski, socialni in regionalni razvoj partnerskih držav. Ključni socialni cilj teh držav je tudi izboljšanje varnosti hrane. Nujno so potrebne tehnologije ter strokovno znanje na področju proizvodnje, predelave in trženja. Cilj partnerskih držav je tudi razvoj kakovosti in konkurenčnosti kmetijskih proizvodov in živil.

3.1.1   Drug strateški element, o katerem je treba razmisliti, je politika razvoja podeželja kot drugega stebra SKP, ki omogoča uporabo sredstev EU za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja podeželskih območij in prebivalstva. Ne gre le za to, da kmetijska proizvodnja izpolnjuje zahteve EU, temveč da se tudi ohranijo delovna mesta in kakovost bivanja na podeželskih območjih v skladu z njihovo kulturo in okoljskimi ukrepi, da se zagotovi trajnosten razvoj podeželja.

3.2   Evropska unija je s svojim trgom s 500 milijoni potrošnikov z vidika kupne moči največje območje trgovanja na svetu. Bližina trgov omogoča partnerskim državam in EU, da okrepijo trgovino in tako tudi izboljšajo pogoje za gospodarsko rast.

3.3   Cilj kmetijske in trgovinske politike EU je zagotoviti stabilnost živilskih trgov v spreminjajočih se pogojih. Politika mora evropskim potrošnikom zagotavljati visokokakovostne proizvode po poštenih cenah. Prav tako mora ustvariti stabilnost trgov, saj je le tako mogoče izpolniti potrebe potrošnikov in zagotoviti pošten zaslužek kmetom.

3.4   Zagotavljanje varnosti hrane je eden od osrednjih ciljev kmetijskega in živilskega sektorja EU. Preprečevanje bolezni živali in rastlin ter strogo spremljanje ostankov, ki škodljivo vplivajo na zdravje, zagotavlja varnost hrane za potrošnike. Ti ukrepi za nadzor meja veljajo tudi za živila, uvožena v EU iz partnerskih držav.

3.5   EESO meni, da morajo pridružitveni sporazumi in sporazumi o prosti trgovini nujno zasledovati usklajevanje interesov partnerskih držav in EU, tako da bo prihodnji napredek koristil vsem udeleženim stranem.

4.   Izhodišča za pogajanja o prosti trgovini in ključna vprašanja

4.1   Pogajanja o območju proste trgovine zajemajo širok spekter vprašanj, povezanih s trgovino: tarife, storitve, carinske formalnosti, predpise in standarde, določene v Sporazumu SPS, javna naročila, geografske označbe, mehanizmi trgovinske zaščite in tehnična vprašanja glede zaščite meja (10).

4.2   Že dve leti tečejo intenzivna pogajanja z Ukrajino o poglobljenem in razširjenem prostotrgovinskem območju (DCFTA). Pogajanja so se začela, ko je Ukrajina leta 2008 uradno postala članica STO (11). Pri pogajanjih še ni bilo preboja, toda ta cilj bo morda dosežen leta 2011.

4.3   Za začetek podobnih pogajanj o območju proste trgovine je potrebno članstvo v STO. Zdaj potekajo prizadevanja za čim prejšnji začetek pogajanj z Moldavijo, Armenijo in Gruzijo. Moldavija je izrazila pripravljenost za čim prejšnji začetek pogajanj.

4.4   Azerbajdžan še ni član STO, kar pomeni, da se pogajanja o prosti trgovini še ne morejo začeti. V Belorusiji poleg tega niso izpolnjeni tudi politični pogoji za pogajanja o prosti trgovini.

4.5   Izpolnjevanje predpisov, določenih v Sporazumu SPS, se je izkazalo za veliko težavo pri zagotavljanju dostopa do trga za kmetijske proizvode in živila. V skladu s Sporazumom SPS ter drugimi okoljskimi in zdravstvenimi standardi EU morajo Ukrajina in druge partnerske države izvajati pomembne razvojne dejavnosti. Zato potrebujejo partnerske države tehnično in finančno podporo ter svetovanje.

5.   Razvoj kmetijskega sektorja v partnerskih državah

5.1   Program vzhodnega partnerstva, sklenjen 7. maja 2009 v Pragi, postavlja finančno sodelovanje med EU in šestimi partnerskimi državami na novo raven. EU je v obdobju 2010–2013 za to sodelovanje namenila 600 milijonov EUR. Financiranje se izvaja prek evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta (ENPI). (12)

5.2   V obdobju 2007–2011 je bilo izvedenih 10–12 posebnih projektov za razvoj kmetijstva in izboljšanje varnosti hrane. (13) Veliko je bilo majhnih projektov. Največji je bil projekt za okrepitev vinogradništva v Moldaviji. Ta projekt sofinancira Evropska investicijska banka. Projekt se je začel leta 2010.

5.3   Približno polovica projektov je namenjena izboljšanju varnosti hrane v partnerskih državah z razvijanjem strokovnega znanja, med drugim na področju sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov. Nekaj projektov je usmerjenih v razvoj upravljanja in načrtovanja kmetijstva. Leta 2009 je Gruzija prejela nekaj manj kot 2 milijona EUR za izboljšanje varnosti hrane za ogrožene otroke.

5.4   Pri pridružitvenih pogajanjih z Ukrajino sta obe udeleženi strani med drugim poudarili pomen spodbujanja konkurenčnosti kmetijske proizvodnje in cilj upoštevanja vidikov kakovosti živil. (14) Konkretno mora biti podpora EU v tem sektorju usmerjena v razvijanje institucij, svetovanje in usposabljanje.

5.5   V praksi se je izkazalo, da je proces prehoda s planskega na tržno gospodarstvo v partnerskih državah dolgotrajen. Prizadevanja je treba usmeriti k spodbujanju in spremljanju tega procesa. Za ta prehod ni potrebna le sprememba miselnosti, ampak tudi razvoj zakonodaje, izgradnja institucij ter tehnično znanje v zvezi s prilagajanjem metod in praks primarne proizvodnje, predelave in zunanje trgovine. Partnersko sodelovanje in programi EU bi morali ustvariti razmere za diverzifikacijo kmetijskega sodelovanja in izboljšanje trgovinskih pogojev.

5.6   Nekatere teme, ki so se izkazale za bistvene v dvostranskih pogajanjih, so bile določene za razvojne cilje EU in partnerskih držav. Teme in področja teh ciljev so bili opredeljeni kot vodilne pobude. Ker je bilo ugotovljeno, da so težave pri izpolnjevanju predpisov in standardov, določenih v Sporazumu SPS, EU ozko grlo v trgovini z živili, je treba to temo vključiti v vodilne pobude.

6.   Upoštevanje okoljskih dejavnikov in socialnih učinkov

6.1   Kmetijska proizvodnja in živilska industrija znatno vplivata na lokalno okolje. Izbira metod pridelovanja vpliva na kakovost tal ter zlasti na površinske vode in podtalnico. Tako v interesu EU kot partnerskih držav je, da se preprečijo škodljivi okoljski vplivi gnojil in pesticidov v tleh in vodah. Tudi zagotavljanje kroženja hranilnih snovi je pomemben razvojni cilj.

6.2   Razvoj in uspeh kmetijske proizvodnje sta močno odvisna od dogajanja na svetovnih energetskih trgih in preskrbe z energijo v posamezni državi. Pridelek je odvisen od razpoložljivosti in cene vložkov, ki potrebujejo energijo, kot so gnojila. Poleg tega na cene živil vpliva proizvodnja obnovljivih virov energije, saj je mogoče nekaj energije biomase pridelati na kmetijskih površinah. Zato je za razvoj kmetijstva zelo pomembno tudi dvostransko sodelovanje med EU in partnerskimi državami na področju energije.

6.3   Evropska unija in partnerske države morajo pri svojem medsebojnem delovanju upoštevati vlogo kmetijskega sektorja pri razvoju podeželskih območij v partnerskih državah. Brez ustreznega regionalnega sodelovanja se bodo razlike v ravni revščine med različnimi regijami dodatno povečale.

6.4   Ključni element človekovih pravic je spoštovanje temeljnih pravic delavcev, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija dela. Pomembno je, da se ti sprejeti standardi dela upoštevajo na območju proste trgovine med EU in partnerskimi državami.

7.   Razvoj upravnega in drugih vrst sodelovanja

7.1   Za izvajanje vzhodnega partnerstva, pridružitvenih sporazumov, poglobljenega in razširjenega prostotrgovinskega območja in drugih oblik sodelovanja je potrebno celovito medsebojno delovanje in sodelovanje med nosilci političnega odločanja, oblastmi, strokovnjaki, mednarodnimi organizacijami ter seveda ekonomsko-socialnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe. To je treba upoštevati pri izvajanju programa vzhodnega partnerstva.

7.2   Sodelovanje med državljani EU in partnerskih držav, zlasti med mladimi, je treba priznati kot sredstvo za spodbujanje sprememb. EU zato priznava vrednost kulturnega sodelovanja in medkulturnega dialoga kot sestavnega dela zunanjih politik. (15)

7.3   Sodelovanje je mogoče razviti zlasti na področju usposabljanja in raziskav, saj so skupni raziskovalni projekti, obiski in seminarji pomembni za razvoj medsebojnega razumevanja in operativnih modelov.

8.   Krepitev vloge in položaja organizacij

8.1   Posebno pozornost je treba nameniti udeležbi organizacij civilne družbe pri sodelovanju med EU in partnerskimi državami. EESO predlaga, naj se podpirata nadaljnji razvoj dejavnosti organizacij civilne družbe in krepitev foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva.

8.2   Vloga in status civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva sta bila doslej šibka. Za razvoj demokracije je treba nujno okrepiti vlogo neodvisnih organizacij. EESO je že pripravil mnenja o krepitvi in podpiranju vloge organizacij in civilne družbe v obravnavanih državah. Spomladi 2009 je Odbor med češkim predsedovanjem pripravil mnenje (16) o tej temi.

8.3   Udeležba civilne družbe je bila doslej preveč omejena in slabo organizirana. Ključni element politike vzhodnega partnerstva mora biti nudenje svetovanja in podpore širokemu spektru organizacij, tako da bodo lahko te prispevale znatno dodano vrednost k izboljšanju in krepitvi sodelovanja med EU in partnerskimi državami.

8.4   Tudi položaj in zmogljivost organizacij v kmetijskem sektorju sta sorazmerno šibka. Da bi se ta sektor razvil in da bi se okrepilo sodelovanje EU, je treba razviti organizacije kmetijskega sektorja, in sicer z izboljšanjem usposabljanja in krepitvijo kompetenc tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni ohranjanja povezav z EU in izvajanja vzhodnega partnerstva.

8.5   Da bi se program vzhodnega partnerstva lahko uresničeval, morajo imeti organizacije v kmetijskem in živilskem sektorju pomembnejšo vlogo na različnih stopnjah procesa. Zapletenost verige preskrbe s hrano ustvarja dodatne izzive tako za delavce, industrijo, raziskave, usmerjanje in upravljanje kot za proizvajalce. Podpiranje dejavnosti vseh udeleženih strani in krepitev zmogljivosti organizacij sta osnovna pogoja za zagotovitev, da bo lahko kmetijsko sodelovanje med partnerskimi državami in EU doseglo trajne rezultate, ki bodo koristili obema stranema. Pomembno je, da se okrepijo skupne dejavnosti med EESO, organizacijami na ravni EU in nacionalnimi organizacijami.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Vzhodne države partnerice so države vzhodne Evrope in južnega Kavkaza, ki so zajete v okviru evropske sosedske politike: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldavija, Ukrajina in Belorusija. COM(2008) 823 konč.: sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Vzhodno partnerstvo.

(2)  Svet Evropske unije: izjava Evropskega sveta o vzhodnem partnerstvu, Bruselj, 20. marec 2009, 7880/09, CONCL 1.

(3)  DCFTA = Deep an Comprehensive Free Trade Area.

(4)  Alexander Duleba in Vladimir Bilčik: „Toward a Strategic Regional Framework for the EU Eastern Policy, Searching for Synergies between the Eastern Partnership and the Partnership for Modernization with Russia“, Bratislava 2010.

(5)  Svet Evropske unije: sklepi predsedstva, Evropski svet v Bruslju, 19. in 20. marec 2009, 7880/09, CONCL 1.

(6)  Vodilne pobude so (www.eeas.europa.eu/eastern/initiatives/index_en.htm):

a)

program za integrirano upravljanje meja,

b)

vodilna pobuda za mala in srednje velika podjetja (MSP),

c)

regionalni energetski trgi in energetska učinkovitost,

d)

preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter pripravljenost in odziv nanje,

e)

vodilna pobuda za spodbujanje dobrega okoljskega upravljanja,

f)

diverzifikacija oskrbe z energijo; južni energetski koridor.

(7)  Izvajanje vzhodnega partnerstva: poročilo s srečanja ministrov za zunanje zadeve, 13. december 2010.

(8)  EU: GD za trgovino: statistični podatki.

(9)  Evropska komisija: trgovina, dvostranski odnosi, države, Belorusija.

(10)  Glej opombo 6.

(11)  Četrto skupno poročilo o napredku: pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino, Kijev, 4.–8. november 2010.

(12)  Evropska komisija, Generalni direktorat za zunanje odnose, evropska sosedska politika; Priročnik o financiranju v okviru vzhodnega partnerstva, 24. september 2010.

(13)  EAP Community, www.easternpartnership.org.

(14)  Evropska komisija – Generalni direktorat za zunanje odnose: List of the EU – Ukraine Association Agenda priorities for 2010.

(15)  Glej opombo 2.

(16)  CESE, UL C 277 z dne 17.11.2009, str. 30–36, Vključevanje civilne družbe v vzhodno partnerstvo.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/24


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančnem izobraževanju in odgovorni potrošnji finančnih produktov (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/04

Poročevalec: Carlos TRIAS PINTÓ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Finančno izobraževanje in odgovorna potrošnja finančnih produktov.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 142 glasovi za, 6 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Naraščajoča zapletenost in pomanjkanje preglednosti finančnega sistema sta v zadnjih letih ovirala pravilno razumevanje finančnih produktov.

1.1.1   S tega vidika EESO priznava različne pobude, ki sta jih sprožila Evropska komisija in OECD, da bi odpravila pomanjkljivosti finančnega sistema, ter zato poziva finančno industrijo k ustrezni uporabi nove zakonodaje in k uvedbi samoregulacije, da se zagotovijo ustrezni in pošteni ukrepi, ki bodo popravili napake v preteklem ravnanju nekaterih subjektov ter olajšali dostop do preglednih finančnih produktov, ki bi potrošnikom zagotovili informacije o tem, o čem v resnici sklepajo pogodbo, ter omogočili primerjavo med različnimi ponudbami na trgu.

1.2   Kljub nujno potrebnemu izboljšanju regulacije, nadzora in preglednosti finančnega sistema za izboljšanje varstva potrošnikov in vlagateljev na področju finančnih produktov bodo morali državljani vseskozi razvijati svoje poznavanje finančnega področja, s čimer bi se omogočila odgovorna potrošnja finančnih produktov na podlagi premišljenih in dobro utemeljenih odločitev. Dejansko gre za oblikovanje tvornega trikotnika med finančnim izobraževanjem, regulacijo trgov in varstvom potrošnika.

1.3   Finančno izobraževanje mora biti zasnovano kot celovita politika, ki temelji na sodelovanju vseh zainteresiranih strani:javnih uprav, finančne industrije, podjetij, sindikalnih organizacij, združenj potrošnikov, izobraževalnega sistema in na splošno vseh državljanov kot potrošnikov finančnih produktov. Vseeno bi morali izobraževanje in usposabljanje izvajati organi, pri katerih ni navzkrižja interesov.

1.4   V okviru izobraževalnega sistema, ki evropskega državljana spodbuja k razvoju kritičnega razmišljanja, se mora oseba finančno izobraževati vse življenje. EESO poziva k vključitvi finančnega izobraževanja kot obveznega predmeta v učni načrt izobraževalnega sistema ter nadalje v načrte usposabljanja in preusposabljanja delavcev. Med drugim bi moralo to spodbuditi odgovorno upravljanje finančnih zadev (varčevanje, uporaba kreditnih kartic, najemanje posojil itd.) s poudarkom na družbeno odgovornih finančnih produktih. EESO podpira ukrepe za regulacijo finančnih trgov osnovnih produktov, ki jih izvaja Evropska komisija, katerih cilj je povečati preglednost ter izboljšati kakovost informacij in mehanizme nadzora.

1.5   Finančno izobraževanje, ki bo v celoti dostopno, bo koristilo celotni družbi. Načrti za pridobivanje finančnih znanj morajo biti prednostno usmerjeni v tiste dele prebivalstva, ki so v nevarnosti, da bodo finančno izključeni, sama finančna industrija pa mora aktivno sodelovati v skupnih programih mikrofinanciranja in izobraževanja ter pri lajšanju dostopa do osnovnih finančnih storitev.

1.6   EESO poudarja omejen vpliv sedanjih programov za finančno izobraževanje, prav tako pa opozarja, da je treba poleg opredeljevanja izobraževalnih potreb potrošnikov finančnih produktov in oblikovanja ad hoc predlogov oceniti tudi ustreznost različnih izobraževalnih programov in učinkovitost uporabljenih načinov dostopa, pri čemer morajo sodelovati zainteresirane strani.

1.7   Finančno izobraževanje je dejansko ključni vidik za ohranjanje zaupanja v finančni sistem ter odgovorno potrošnjo finančnih produktov. Zato je v prihodnosti nujno, da najpomembnejše javne in zasebne institucije ter zainteresirane strani združijo moči, da bi finančno izobraževanje podkrepile z ustreznimi strategijami in sredstvi ter odpravile pomanjkanje usklajevanja in sinergij med številnimi obstoječimi pobudami (na mednarodni, evropski in nacionalni ravni).

1.8   EESO se zaveda omejenih pristojnosti Evropske komisije na področju izobraževanja, vendar kljub temu trdi, da je finančno izobraževanje širše od izobraževanja kot takega, saj vključuje tudi krepitev vloge državljanov, obravnava socialno izključenost ter spodbuja odgovorno potrošnjo.

1.9   EESO poudarja, da morajo biti potrebe potrošnikov finančnih produktov prednostna tema na dnevnih redih mednarodnih sestankov na visoki ravni, zlasti na vrhu G-20. S tega vidika poziva k ustanovitvi skupine strokovnjakov za finančno zaščito potrošnikov.

2.   Finančna kultura in vloga potrošnikov

2.1   Kultura finančne deregulacije in samoregulacije, finančna ustvarjalnost, zapletenost novih instrumentov in nepregledni sistemi niso samo odločilni dejavnik za hudo krizo, s katero se soočamo danes, temveč državljane tudi ovirajo pri razumevanju ključnih elementov delovanja trga, ki je že sam po sebi zapleten in globaliziran ter preplavljen z zelo različnimi finančnimi produkti.

2.2   V tako imenovani družbi znanja, ki mora izkoristiti izobraževalni sistem, ki je sposoben spodbujati kritično razmišljanje svojih državljanov, je finančno izobraževanje strateški instrument, ki mora spremljati novo ureditev finančnega sistema. Za oblikovanje trdnejšega, varnejšega in preglednejšega finančnega sistema je ključnega pomena podpora odgovornih potrošnikov, ki so dejavno vključeni v razvoj pridobivanja finančnih znanj.

2.3   Dejansko postaja vse pomembnejši koncept „odgovorne potrošnje finančnih produktov“, katerega namen je ločiti želje od potreb. Prav tako je vse bolj priljubljeno „odgovorno varčevanje“, ki temelji na dolgoročnosti in podpira družbeno odgovorne produkte (1), to je tiste, ki jamčijo večjo učinkovitost z vidika okolja, družbe in upravljanja podjetij (merila ODU).

2.4   Cilj ne sme biti zgolj prenos znanja in spretnosti (finančno izobraževanje), temveč tudi doseganje sposobnosti presoj, temelječih na informacijah (finančno opismenjevanje), da bodo državljani lahko v praksi sprejemali pravilne odločitve pri upravljanju osebnih financ (pridobivanje finančnih znanj).

2.5   Vsekakor je pomemben delež odločitev v življenju posameznika povezan s finančnim področjem, ki neposredno vpliva na njegovo osebno in družinsko okolje, od iskanja finančnih sredstev za študij do načrtovanja pokojnine za čas upokojitve (2).

2.6   Poleg tega se ob upoštevanju mednarodne gospodarske krize, vedno večjega zanimanja državljanov za trajnost ter samega pristopa gospodarstva k okolju, družbi in upravljanju podjetij (merila ODU) zdi pomembno, da se zagotovi več informacij o tem, kako ta merila vključiti v finančne odločitve končnih potrošnikov.

2.7   Po mnenju EESO je ključno, da finančna kultura v zadostni meri doseže vse kategorije prebivalstva med njihovim celotnim življenjskim obdobjem z namenom, da se ohrani njihovo zaupanje v dobro reguliran finančni sistem ter zagotovita njegov razvoj in stabilnost, kar bo spodbudilo razumno potrošnjo finančnih produktov, ki temelji na premišljenih in dobro utemeljenih odločitvah. Dejansko to vprašanje postaja skupni cilj vlad ter regulativnih in nadzornih organov.

2.8   Tudi finančni subjekti imajo pomembno vlogo. Zato mora družba računati na zavezanost finančne industrije, ki zagotavlja poštenost in preglednost pri opravljanju storitev za stranko, pri čemer jasno ravna v interesu strank.

3.   Ukrepi na področju finančnega izobraževanja

3.1   Finančno izobraževanje je proces, s katerim potrošniki izboljšujejo razumevanje finančnih produktov ter poznavanje finančnih tveganj in priložnosti trga ter tako sprejemajo ekonomske odločitve na podlagi ustreznih informacij. Finančno izobraževanje, ki je v celoti dostopno, koristi družbi kot celoti, saj zmanjša tveganja finančne izključenosti, potrošnike pa spodbuja k načrtovanju in varčevanju, kar prav tako prispeva k preprečevanju prevelike zadolženosti.

3.2   Za spodbuditev finančne kulture med potrošniki so nadzorni organi, finančni subjekti in drugi akterji civilne družbe pripravili različne spodbude pod naslovom Načrti za finančno izobraževanje.

3.3   To vprašanje ni novo, saj so ga pred tem obravnavali OECD (3), Evropska komisija (4) in ECOFIN (5).

3.4   V zvezi s tem sta najpomembnejši institucionalni pobudi na evropski ravni uvedba obsežnega poglavja o finančnem izobraževanju v okviru načrta izobraževanja na področju potrošnje DOLCETA (Development of On Line Consumer Education Tools for Adults – razvoj spletnih orodij za izobraževanje potrošnikov) in oblikovanje strokovne skupine za finančno izobraževanje (Expert Group on Financial Education (EGFE)), ki jo je oktobra 2008 ustanovila Evropska komisija in ki se od takrat redno sestaja z namenom analizirati različne strategije razvoja programov finančnega izobraževanja, kar spodbuja sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem za boljše izvajanje teh programov.

3.5   Med dejavniki, ki zahtevajo boljše finančno izobraževanje, so zapletenost novih finančnih instrumentov, demografske spremembe (6) in nov evropski zakonodajni okvir (7).

3.6   K temu je treba prav tako dodati, da je finančna kultura prebivalstva na splošno nezadostna. Predpogoj za dosego tega cilja je ozaveščanje državljanov o potrebi po izboljšanju njihove finančne pismenosti. EESO s tega vidika poziva, da se okrepi izvajanje nacionalnih kampanj o obveščanju javnosti v zvezi z financami.

3.7   EESO se zavzema, da se vsem državljanom (otrokom, mladim, starejšim, invalidom ali drugim skupinam) ob upoštevanju ciljev in interesov posamezne skupine zagotovi dejanski dostop do programov na področju pridobivanja finančnih znanj z ustrezno tematiko v vsaki fazi. Sočasno z bistvenimi vsebinami usposabljanja (finančno načrtovanje, varčevanje, zadolževanje, zavarovanja in pokojnine itd.) in posebno metodologijo uporabe je treba zagotoviti učinkovite kanale za njihovo posredovanje pomembnim skupinam prebivalstva: v šolskih ustanovah, na delovnih mestih, v združenjih potrošnikov, na spletnih straneh, v posebnih publikacijah, medijih itd.

3.8   Otroci in mladi so glavna ciljna skupina teh programov, vendar pa je finančno izobraževanje učni program, tj. del šolskega učnega načrta, le v manjšem številu držav (8). EESO poudarja, da dokler bo stanje takšno, želeni cilji na področju pridobivanja finančnih znanj ne bodo doseženi.

3.9   EESO poleg tega poziva Evropsko komisijo in druge institucije, naj izboljšajo obveščanje in ozaveščanje o družbeno odgovornih naložbah v različnih državah članicah, in sicer v okviru njihovih sedanjih pobud za finančno izobraževanje.

3.10   Delujoči programi finančnega izobraževanja v državah, kot so Združeno kraljestvo (Program splošnega svetovanja), Francija (Institut za finančno izobraževanje), Španija (načrt za finančno izobraževanje 2008–2012), Avstrija (Initiative Finanz Wissen) itd., so pravilno zasnovani, vendar je zanje značilno pomanjkanje razširjanja ter dovolj obsežnih strategij izvedbe kot tudi pomanjkljivo znanje državljanov o virih usposabljanja v teh institucijah.

3.11   EESO meni, da je treba okrepiti študije, namenjene oceni ustreznosti izobraževalnih vsebin in uporabljenih načinov dostopa, ter s tem meriti izboljšanje finančnih znanj na dolgi rok, zlasti kar zadeva učinek te discipline na izobraževanje otrok in mladih.

4.   Novo finančno vedenje potrošnikov

4.1   Demografski, socialno-kulturni in tehnološki dejavniki iz okolja ustvarjajo novo finančno vedenje potrošnikov. Konkretneje to pomeni, da potrošniki zahtevajo proizvode po meri, bolj profesionalno obravnavo, več podatkov, več informacij o predmetu njihovih naložb (9) ter da zavzamejo kritičen pristop.

4.2   Posledično se tesen odnos, ki ga imajo stranke s svojimi finančnimi subjekti, postopoma krha: delajo z različnimi subjekti, želijo bližino podružnice ali poslujejo prek elektronskega bančništva, zahtevajo učinkovite storitve in donosnost vloženih sredstev.

4.3   Ključ za uspeh pri zagotavljanju zvestobe strank je pravilno upravljanje informacij, da se analizirajo njihove potrošniške navade in v skladu z opredelitvijo njihovega profila zagotovijo ustrezne informacije. Ob upoštevanju zgoraj navedenega mora potrošnik primerjati informacije, ki jih prejme, ter dobro analizirati storitve, o katerih sklepa pogodbo.

4.4   Združenja potrošnikov priporočajo, da se v odnosih s finančnimi subjekti sprejmejo določena pravila (posamezniku prilagojen pristop, kakovost storitev, stopnja specializacije za določene produkte), preden posameznik začne iskati čim večjo donosnost. S tega vidika bo finančno izobraževanje potrošniku pomagalo prepoznati nevarnost neverodostojnih finančnih institucij.

5.   Spodbuditev preglednosti za izboljšanje varstva in ponovno pridobitev zaupanja

5.1   Ukrepi na področju finančnega izobraževanja morajo dopolnjevati obsežno regulacijo finančnih trgov in učinkovito izboljšanje potrošnika finančnih produktov. Kljub prej navedenemu pa finančna regulacija državljana ne odvezuje obveznosti glede razvoja njegovih finančnih znanj v celotnem življenjskem obdobju.

5.2   Preglednost je nujen instrument v odnosih z uporabnikom ter temeljno sredstvo za ponovno pridobitev zaupanja potrošnikov v sektor finančnih storitev.

5.3   Preglednost informacij se doseže prek uvedbe pobud, kot so poročila in objave, odgovorno svetovanje, informativne brošure, standardni podatki in priročniki, novi načini posvetovanja, predstavitve finančnih produktov in storitev itd. Drobni tisk, nepravične pogoje v pogodbah in zavajajoče oglaševanje bi bilo treba odpraviti.

5.4   Na splošno so za stranke finančni subjekti vir zaskrbljenosti, kar je posledica pomanjkanja komunikacije, meril glede sprejema strank pri podružnici („front office“) in samih dokumentov, ki so za nepoučene pogosto nerazumljivi. Kot odgovor na te razmere morajo finančni subjekti zaposlovati kvalificirano osebje, ki bo obveščalo svoje stranke, vzpostavljalo stike in uporabljalo razumljiv jezik.

5.5   Pri trženju finančnih produktov in storitev zahteve glede informacij vključujejo obveznost dejanskega obveščanja potrošnika o pogodbenih pogojih in njihovih pomembnih posledicah, in sicer dovolj zgodaj pred sprejetjem ponudbe.

5.6   Zlasti je treba opredeliti tveganja, povezana s posamezno transakcijo, in poskusiti vzpostaviti ravnovesje med prevzemanjem teh tveganj, saj je v zadnjem času mogoče opaziti vse pogostejši prenos tveganj s finančnega produkta na potrošnika. V primeru elektronskega bančništva je treba zagotoviti popoln dostop do najpomembnejših informacij.

5.7   Konkretno Direktiva 2007/64/ES o plačilnih storitvah določa boljši dostop do informacij. Direktiva o trgih finančnih instrumentov (10) pa določa informacije, ki so potrebne za zagotavljanje naložbenih storitev in ki se uporabljajo za vse načine sklepanja pogodb, tj. pred sklenitvijo pogodbe, ob sklenitvi pogodbe in po sklenitvi pogodbe. Poleg tega od finančnih subjektov zahteva, da povečajo zaščito vlagateljev in svojim strankam ponudijo primernejše produkte glede na njihove različne profile tveganja in socialno-kulturne profile.

5.8   Drug instrument za zaščito pravic potrošnikov je Direktiva Skupnosti 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah, v kateri je določeno načelo „odgovornega posojanja“, pri čemer posojilodajalec prevzema obveznost svetovanja in ocene sedanje in prihodnje kreditne sposobnosti potrošnika v skladu z informacijami, ki mu jih zagotovijo slednji, in na podlagi pregleda zbirk podatkov.

5.9   Z vidika prihodnosti bo pomemben instrument Skupnosti za krepitev zaupanja državljanov Akt o enotnem trgu (11), ki vključuje poglavje o načrtu ukrepov za varstvo potrošnikov maloprodajnih finančnih produktov, pri čemer bo posebna pozornost namenjena preglednosti bančnih stroškov in trenutno pomanjkljivi zaščiti potrošnikov hipotekarnih kreditov.

6.   Spodbujanje najboljših bančnih praks

6.1   Finančna deregulacija v zadnjih desetletjih je privedla do medsebojne povezanosti bančnega in finančnega trga, kar je povečalo tveganje pomanjkanja zaščite pravic strank komercialnih bank.

6.2   Tako so potrošniki trdili, da pri trženju finančnih produktov primanjkuje informacij, zlasti kadar gre za zapletene, novo oblikovane produkte.

6.3   Evropska komisija (12) kot temeljne težave potrošnika pri njegovih odnosih z banko opredeljuje naslednje: pomanjkanje informacij pred sklenitvijo pogodbe, nezanesljivo svetovanje, pomanjkanje preglednosti pri bančnih provizijah in težave pri zamenjavi subjekta, s katerim se posluje.

6.4   Evropska komisija je za odpravo teh pomanjkljivosti za področje bančne industrije uvedla pobudo o samoregulaciji, da se izboljšajo dostop do informacij, razumevanje in primerljivost bančnih provizij. EESO pozdravlja ta pomemben projekt usklajevanja, ki bi moral privesti do bolj standardiziranega sistema, ki bo olajšal primerjavo med različnimi ponudbami. Prav tako poudarja potrebo po upoštevanju organizacij potrošnikov, da se omogoči uspeh tega procesa.

6.5   Po drugi strani pa je očitna nepripravljenost finančnih institucij, da bi svojim strankam ponudile druge produkte, ki niso njihovi, kadar so ti manj donosni. Prav tako je med napakami poslovanja s kolektivnimi naložbami uvajanje novih produktov, ne glede na povpraševanje, ki bi lahko za te produkte obstajalo.

6.6   Če povzamemo, neskladnost med potrebami in produktom, za katerega je bila sklenjena pogodba, je realnost, ki temelji na modelu upravljanja, v okviru katerega ponudba spodbuja povpraševanje, pri tem pa se izkorišča vse večje pomanjkanje znanja glede na neskladje med informacijami prodajalcev in kupcev finančnih produktov. EESO v zvezi s tem predlaga določitev strogih „kodeksov ravnanja“, ki bi bili zavezujoči za osebje finančnih subjektov, kar bi ublažilo možno navzkrižje interesov med svetovanjem in trženjem. Finančne institucije bi morale nositi dokazno breme glede spoštovanja kodeksa ravnanja.

6.7   Zato morajo finančni posredniki (ne samo banke, temveč tudi zavarovalni zastopniki, borzni posredniki itd.) poleg natančne uporabe veljavnih predpisov sprejeti „boljše prakse“ za zaščito potrošnikov finančnih storitev, in sicer prek ukrepov za izboljšanje kakovosti informacij (jasnost, natančnost, prilagojenost na potrebe stranke, razumljivost in primerljivost), politik za spodbujanje finančnega izobraževanja varčevalcev in vlagateljev, strokovnega svetovanja (zanesljivo in pošteno), ki uporabnikom olajša izbiro, ter neodvisnega organa, ki bi branil in ščitil pravice in interese kupcev finančnih produktov (ombudsman).

6.8   Za utrditev tega novega scenarija EESO poudarja potrebo po izboljšanju usposobljenosti finančnih posrednikov, da bi lahko izvajali to nujno pedagoško delo. Finančni posredniki se soočajo z dvojnim izzivom: na eni strani morajo bolje poznati produkte, ki jih tržijo, na drugi strani pa morajo znati učinkovito prenesti informacije na uporabnike.

7.   Spodbujanje finančne vključenosti

7.1   EESO se zaveda, da je treba finančno vključenost povezati s polno socialno vključenostjo oseb. Očitno je, da jamstva glede zaposlenosti, socialne zaščite itd. povečujejo uspešnost pobud na področju finančnega izobraževanja.

7.2   Različne študije (13) ugotavljajo pomanjkljivo raven finančne izobraženosti ter njeno povezavo z ravnjo kulture in socialno-ekonomskim statusom. Tako imajo številne osebe težave pri upravljanju svojega finančnega položaja ter poznavanju tveganj, ki jih prinašajo njihove naložbe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zelo malo teh oseb razmišlja o kriznem načrtu ob nepredvidljivih dogodkih, če bi se njihove osebne razmere spremenile zaradi nenadnih okoliščin (brezposelnost, nezgode, ločitve, smrt partnerja itd.).

7.3   V številnih državah je samo 30 % odraslega prebivalstva sposobnega izračunati navadne obresti, komaj 44 % pa ima osnovno znanje o delovanju pokojninskega sistema (14).

7.4   Revščina ogroža približno 80 milijonov evropskih državljanov, tj. 16 % celotnega prebivalstva. Evropska unija je leta 2010 med cilje Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti uvrstila spodbujanje družbene podpore za politike vključevanja, s poudarkom na kolektivni in individualni odgovornosti.

7.5   Finančna vključenost podpira procese socialnega vključevanja. Zato je pomembno spodbujati pobude, ki podpirajo finančno vključenost skupin, ki so v nevarnosti, da bodo izključene (ženske, brezposelni, invalidi, starejše osebe, finančno prikrajšane osebe itd.), in sicer z vidika splošnega dostopa ter razvoja finančnih produktov in storitev, ki so prilagojeni tem skupinam.

7.6   V trenutnih družbeno-gospodarskih razmerah je nujno poudariti finančno izobraževanje, usmerjeno v načrtovanje upokojitve, saj prihaja do čedalje večjega prehoda na javne pokojninske sisteme na podlagi prispevkov, uspeh teh sistemov pa je odvisen od vplačanih prispevkov (earnings-related benefits). Prav tako morajo za krepitev vloge delavk vključevanje na trg dela spremljati posebni programi pridobivanja finančnih znanj.

7.7   Vsekakor morajo biti ukrepi za izboljšanje finančne kulture potrošnikov prednostno usmerjeni na tiste skupine prebivalstva, ki so najbolj ranljive in so v nevarnosti, da bodo finančno izključene ali utrpele posledice zlorabe nekaterih špekulativnih dejanj.

7.8   EESO poudarja, da morajo finančni subjekti med svoje naloge uvrstiti olajšanje dostopa do bančnih storitev za finančno prikrajšane osebe, da se prepreči njihova finančna izključenost. Tako je treba „programe za dodeljevanje mikro kreditov“ (15) v celoti vključiti v kreditno ponudbo, ki jo zagotavljajo finančni subjekti. Brezposelni, mladi, ki končujejo študij in ki potrebujejo jamstvo, podjetniki, priseljenci, invalidi itd. (16) so upravičeni do mikro kreditov, zato jim je treba zagotoviti dostop do njih.

7.9   Skupen ukrep mikrofinanciranja in izobraževanja v primerjavi z drugimi izključnimi pobudami na področju mikro financ v okviru nekaterih programov daje odlične rezultate, saj izobraževanje prinaša konkurenčne prednosti.

8.   Obeti finančnega izobraževanja

8.1   EESO se v celoti zaveda omejenih pristojnosti Evropske komisije na področju izobraževanja (17), vendar kljub temu trdi, da je finančno izobraževanje širše od izobraževanja kot takega, saj vključuje tudi krepitev vloge državljanov, obravnava socialno izključenost ter spodbuja odgovorno potrošnjo.

8.2   EESO poziva Komisijo, naj resno preuči možnost razvoja zakonodajnih ukrepov, ki bodo države članice zavezali k učinkovitemu spodbujanju finančnega izobraževanja.

8.3   Kar zadeva prihodnost, obstaja široko soglasje med organi in institucijami (najverjetneje so na področju finančnega izobraževanja najpomembnejši International Network on Financial Education (INFE – Mednarodna mreža za finančno izobraževanje), OECD in Expert Group on Financial Education (EGFE – Strokovna skupina za finančno izobraževanje Evropske komisije) o najpomembnejših vsebinah in praksah, ki jih je treba preučiti na področju finančnega izobraževanja. V zvezi s tem se EESO v celoti strinja s temi načeli ter zato poziva vlade in finančne institucije, naj zagotovijo ustrezna sredstva za uresničevanje teh pobud:

uporaba skupne metodologije za oceno ravni seznanjenosti s finančnimi pojmi in stopnje vključenosti prebivalstva;

večja vključenost finančnega izobraževanja v učne načrte. Mednarodna metodologija za oceno učinkovitosti in uspešnosti programov v šolah;

oblikovanje nacionalnih strategij na področju finančnega izobraževanja z ustreznimi sistemi spremljanja in oceno učinka;

krepitev strategij finančne vključenosti. Krepitev prizadevanj, usmerjenih v posebne skupine prebivalstva (mlade, ženske, priseljence, osebe z nizkimi dohodki);

zaščita pravic potrošnikov finančnih produktov;

krepitev sodelovanja med Evropsko komisijo, OECD in nacionalnimi vladami, da se izkoristijo morebitne sinergije in prepreči podvajanje dela;

organizacija evropskega dneva finančnega izobraževanja, na primer pod okriljem predsedstva Evropske unije;

spodbujanje organizacije letne konference o finančnem izobraževanju s sodelovanjem priznanih strokovnjakov;

vzpostavitev sistema javnega priznanja v Evropski uniji (npr. nagrada) za najboljše pobude in najboljše prakse na področju izobraževanja;

spodbujanje „finančnega vozniškega dovoljenja“;

redni sestanki med vladami držav članic o tekočih programih finančnega izobraževanja in vključitev teh vprašanj v nacionalne politične programe (na teh sestankih je treba poleg predstavitve ukrepov, ki se izvajajo, analizirati tudi vpliv teh ukrepov).

8.4   EESO k temu dodaja še naslednje predloge, ki združujejo pobude za izboljšanje pridobivanja finančnih znanj državljanov in različne ukrepe za zvišanje ravni varstva končnih potrošnikov finančnih produktov:

vzpostavitev neodvisnega organa za brezplačno svetovanje potrošnikom finančnih produktov, tudi zato, da se v finančne odločitve potrošnikov vključijo merila z vidika okolja, družbe in upravljanja podjetij: ta organ bi lahko svetoval osebno ali prek telefonske linije;

ureditev vloge finančnih posrednikov in oseb javnega zaupanja na področju finančnega izobraževanja, da se olajšata večja dostopnost in razumevanje finančnih informacij (18). Pomembno bi bilo vzpostaviti mehanizme nadzora, ki zagotavljajo nepristranskost njihovih ukrepov;

ustanovitev evropske agencije za varstvo končnih potrošnikov finančnih produktov za nadzor bančnih praks (zlasti dostopnost, preglednost in primerljivost finančnih produktov) in boj proti goljufijam. Takšna institucija mora imeti pooblastila, da nalaga sankcije;

uvedba obveznosti za finančno industrijo, da uvede informativno gradivo o finančnih produktih, ki bo stranke obveščalo o njihovih pravicah in postopkih za pritožbo v primeru nestrinjanja z določenim predlogom ali odločitvijo finančnega subjekta;

to informativno gradivo o finančnih produktih (kot v primeru zdravil) mora vključevati opozorila o možnih kontraindikacijah in stranskih učinkih posameznega produkta kot tudi o vidikih, povezanih s pogodbenimi pogoji;

ustanovitev skupine, podobne EGFE, na ravni posamezne države članice, ki bo pripravila strategijo za finančno izobraževanje, da se okrepijo načrtovani programi ter vanje uravnoteženo vključijo glavni akterji organizirane civilne družbe;

podpora Evropske komisije (tistim nacionalnim organom držav članic, ki tega še niso izvedle) za opredelitev skladne strategije za finančno izobraževanje, pri čemer bi bilo treba kot merilo uspešnosti uporabiti države, ki so na tem področju najbolj napredovale;

oblikovanje proračunskega svežnja, povezanega s posamezno nacionalno strategijo za finančno izobraževanje, v okviru katerega se določi, kdo bo financiral načrte finančnega izobraževanja in s kakšnimi s tem povezanimi sredstvi;

Evropska komisija mora okrepiti sponzoriranje ukrepov na področju finančnega izobraževanja v državah članicah, pri čemer mora izhajati iz opredeljenih dobrih praks;

spodbujanje širjenja nacionalnih postavk na področju socialne varnosti, tako da se vse delavce enkrat na leto obvesti o pokojninah, do katerih bodo upravičeni ob upokojitvi;

spodbujanje posebnih finančnih produktov za mlade (od 14. leta dalje, preden postanejo samostojni in se vključijo na trg dela) ter redno obveščanje mladih o značilnostih in delovanju teh produktov;

spodbujanje industrije igrač k razvoju igrač, ki bodo vključevale finančne pojme za didaktične namene;

predvajanje krajših televizijskih in radijskih programov, 10 do 15 minut, o osnovnih finančnih vprašanjih (krediti, hipoteke, zavarovanja itd. ter osnovni pojmi, kot je donosnost ali tveganje), oblikovanje multimedijskih pobud in spodbujanje finančnega izobraževanja v okviru socialnih mrež;

bolje je treba izkoristiti združenja potrošnikov in druge neodvisne organizacije organizirane civilne družbe za razširjanje in uvedbo vladnih pobud na področju finančnega izobraževanja.

8.5   EESO poudarja, da morajo biti potrebe potrošnikov finančnih produktov prednostna tema na dnevnih redih mednarodnih sestankov na visoki ravni, zlasti na vrhu G-20. V zvezi s tem organizacija Consumers International (19) poziva k ustanovitvi skupine strokovnjakov za finančno zaščito potrošnikov, ki bo poročala G-20, da se zagotovi dostop do stabilnih, poštenih in konkurenčnih finančnih storitev.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Mnenje EESO o družbeno odgovornih finančnih produktih, UL C 21/06 z dne 21.1.2011, str. 33.

(2)  Glej dokument Komisije Zelena knjiga – za ustrezne, vzdržne in varne pokojninske sisteme, COM(2010) 365 konč.

(3)  Julij 2005. Prav tako je treba poudariti načrt OECD za finančno izobraževanje iz leta 2009.

(4)  Evropska komisija je objavila Osem temeljnih načel za kakovostno finančno izobraževanje, COM(2007) 808 konč.

(5)  V svojih sklepih iz maja 2008.

(6)  Zlasti je pomemben dejavnik podaljšanje življenjske dobe, zaradi česar je treba starejše seznaniti z novimi finančnimi instrumenti, odrasle pa zavezati k boljšemu načrtovanju prihodnosti.

(7)  Osnovan na akcijskem načrtu za finančne storitve, ki ga je Evropska komisija uvedla konec 90. let.

(8)  Leta 2012 bo v poročilu Pisa prvič ocenjeno finančno znanje dijakov, starih 15 let, iz 19 držav.

(9)  V zadnjih letih se je povečalo povpraševanje po družbeno odgovornih finančnih produktih, ki uporabljajo merila družbene odgovornosti pri odločitvah o naložbah.

(10)  Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov, UL L 145/1 z dne 30.4.2004.

(11)  COM(2011) 206 konč.

(12)  Evropska komisija: Zbiranje podatkov o cenah tekočih računov za potrošnike, Bruselj, 2009.

(13)  Glej Braunstein & Welch, 2002; Mandell, 2008; FINRA Investor Education Foundation, 2009.

(14)  Na podlagi članka ge. Gómez Yubero Financial education: from information to knowledge and informed financial decision-making.

(15)  Generalna skupščina Združenih narodov je leto 2005 razglasila za mednarodno leto mikro kreditov.

(16)  Kot velja v Franciji, morajo biti mikro krediti poleg podpore podjetništvu instrument za zadovoljitev drugih potreb oseb, ki imajo omejena sredstva.

(17)  Člen 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije daje državam članicam izključno pristojnost za sprejemanje zakonov na področju izobraževanja.

(18)  Brez poseganja v same funkcije usposabljanja, ki ustrezajo izobraževalnemu sistemu.

(19)  Predstavlja 220 organizacij potrošnikov iz 115 držav.


PRILOGA I

Vsebina finančnega izobraževanja  (1)

Produkti

Teme in ciljne skupine

Sredstva obveščanja

Varčevanje ali obveznosti

(varčevalne vloge, plačilni listi)

Naložbe ali sredstva

(potrošniška in hipotekarna posojila)

Negotovinska plačilna sredstva

(plačilne in kreditne kartice)

Parafinančni produkti

(zavarovanja, finančni produkti za starostno zavarovanje)

Storitve

(prenosi, svetovanje, provizije)

Uvod v varčevanje (otroci in mladi)

Vstop v delovno življenje (mladi)

Začetek samostojnega življenja (mladi)

Ustvaritev družine (odrasli)

Priprava na upokojitev (starejši)

Upravljanje finančnih sredstev v mikro podjetju (podjetniki)

Izobraževalna središča

Delovna okolja

Domovi za starejše občane

Podjetniška in sindikalna združenja

Združenja potrošnikov in nevladne organizacije

Mediji

Internet


(1)  Seznam primeri je podan zgolj za ponazoritev in ni omejen samo na navedene primere.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/32


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravicah intelektualne lastnine v glasbeni industriji (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/05

Poročevalec: g. GKOFAS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Pravice intelektualne lastnine v glasbeni industriji

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. maja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 119 glasovi za, 51 glasovi proti in 42 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Ozadje

1.1.1   Pravice avtorjev in sorodne pravice izvajalcev na področju glasbe ter varstvo teh pravic do nematerialne lastnine, ki se vedno bolj trži in razširja v obliki digitalnih datotek, so problematika, ki zelo neposredno zadeva civilno družbo.

1.1.2   To mnenje obravnava pet glavnih točk: prva je opredelitev in razmejitev posebnih pravic imetnikov pravic in kolektivnih organizacij, ki upravljajo pravice, na glasbenem področju, a tudi obveznosti, ki izvirajo iz trgovanja s pravicami intelektualne lastnine in sorodnimi pravicami. Druga točka so nadomestila in – natančneje – določitev nadomestila za uporabo pravic intelektualne lastnine in sorodnih pravic s strani tretjih oseb (potrošnikov). Namen tretje točke je ugotoviti, kako je določeno to nadomestilo, kakšen pomen je treba dati pojmu „javnega predvajanja“ in kdaj sploh lahko govorimo o takšnem „javnem predvajanju“. Četrta točka so sankcije, ki jih je treba naložiti uporabnikom za nezakonito izkoriščanje teh pravic. Peta točka pa obravnava strukturo in delovanje agencij za kolektivno upravljanje pravic ali – v nekaterih državah – kolektivnih organizacij, ki zastopajo imetnike pravic.

1.1.3   Odbor izraža zaskrbljenost zaradi neusklajenosti prava Unije s pravom na nacionalni ravni in zaradi razlik med pravnimi sistemi različnih držav članic, saj obstaja nevarnost, da ne bo doseženo potrebno ravnovesje med dostopom državljanov do kulturnih vsebin in vsebin za prosti čas, prostim pretokom blaga in storitev in varstvom pravic intelektualne lastnine.

1.1.4   Izhodišče za pripravo uredbe, ki bi uskladila zakonodaje držav članic, bi moralo biti glasovanje o nekaterih bistvenih „temeljnih načelih“ na ravni Evropske unije o tej tematiki in tudi njihovo sprejemanje, in sicer v skladu z obstoječimi mednarodnimi konvencijami, zlasti Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del, ne da bi se pri tem ogrozile pravice uporabnikov in ob upoštevanju predlogov EESO.

1.1.5   Odbor priporoča, da se zakonodaje držav članic uskladijo v točkah, ki so problematične za skupno življenje državljanov in nanj tudi neposredno vplivajo, da se prepreči, da bi bile zaradi dobesednega, napačnega ali nepopolnega tolmačenja zakonov ogrožene pridobljene in z ustavo zaščitene pravice potrošnikov oz. uporabnikov. Naloga Komisije je obravnavati sporne točke pravnega tolmačenja terminov, ki jih uporabljajo različni zakonodajalci, in Odbor meni, da je njegova naloga te termine predstaviti na pogajanjih za dosego pravičnega rezultata. Zaščita avtorjev in izvajalcev ne bi smela ovirati prostega pretoka del in mora hkrati s spremembo ustreznih določb zagotoviti, da imajo potrošniki prost dostop do elektronskih vsebin in jih lahko prosto uporabljajo, da se ohranijo iste pravice na spletu in drugje ob spoštovanju intelektualne lastnine.

1.1.6   Odbor predlaga, da se uvede enoten zakonodajni okvir za a) podeljevanje licenc za zastopanje imetnikov pravic, b) sklepanje dogovorov za izkoriščanje materialnih avtorskih pravic in c) uporabo arbitraže v primeru sporov ali nesoglasja. Enoten zakonodajni okvir bi uporabnikom vsebin oz. potrošnikom ter avtorjem intelektualne lastnine in drugim imetnikom pravic lahko pomagal rešiti spore glede izkoriščanja nekega „dela“. Zato je treba na nacionalni ravni ustanoviti en sam arbitražni organ za reševanje sporov med imetniki pravic in njihovimi uporabniki vsebin.

1.1.7   Odbor meni, da je ta cilj mogoče doseči z ustanovitvijo enega samega neodvisnega nacionalnega organa, ki bo poleg izvajanja zgoraj navedenih nalog odgovoren tudi za zagotavljanje preglednosti glede izplačevanja nadomestil, ki so bila zbrana prek agencij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikom pravic v celoti, v primeru, da do tega ne pride, pri čemer bodo v okviru evropske zakonodaje predvidena varovala, edini manevrski prostor, ki ga bodo imele na voljo države članice, pa bo urejanje ustanovitve, sestave in delovanja tega organa. Ta bo lahko zagotavljal a) strogo izvajanje veljavne zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje v posamezni državi članici za dosego zgoraj navedenega cilja, b) popolno preglednost pri prejemanju in izplačevanju nadomestil za uporabo materialnih avtorskih pravic ter c) boj proti davčnim utajam pri plačilih prispevkov, ki izvirajo iz izkoriščanja del, državi.

1.1.8   EESO meni, da je treba za ohranitev zaupanja imetnikov pravic in uporabnikov ter za olajšanje podeljevanja čezmejnih licenc upravljanje in preglednost kolektivnega upravljanja pravic izboljšati in prilagoditi tehničnemu napredku. Preprostejše, enotnejše in tehnološko nevtralne rešitve za podeljevanje čezmejnih in vseevropskih licenc bodo spodbudile ustvarjalnost ter pomagale avtorjem, ustvarjalcem vsebin in izdajateljem programov, kar bo koristilo evropskim potrošnikom.

1.2   Učinkovitost upravljanja digitalnih pravic

1.2.1   Odbor med drugim podpira spodbujanje in izboljšanje zakonitih ponudb, kot sta Deezer, prvi glasbeni portal, kjer je na voljo brezplačen in zakonit dostop do glasbe, ali Spotify, storitev z zakonito ponudbo predvajanja glasbe prek interneta, ki se samostojno financira z oglaševanjem, in meni, da je treba nadaljevati v takšni smeri vzporedno z razvojem zakonodaje.

1.2.2   Med načrtovanimi ukrepi bi morale biti tudi kampanje izobraževanja in ozaveščanja, zlasti med mladimi.

1.2.3   EESO poziva Komisijo, naj natančneje določi načela iz svojega priporočila z dne 18. maja 2005 o čezmejnem kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic za zakonite spletne glasbene storitve.

1.2.4   Odbor poziva Komisijo, naj čim prej sprejme predlog okvirne direktive o kolektivnem upravljanju pravic, predvidenem v evropski digitalni agendi.

2.   Uvod

2.1   Avtorji in izvajalci svoje dohodke prejemajo na podlagi prihodkov, ki izvirajo iz uporabe njihovih umetniških del po celem svetu. Kolektivne organizacije, ki delujejo na vseh umetniških področjih, so tiste, ki v imenu avtorjev pobirajo prihodke iz uporabe njihovih del po vsem svetu.

2.2   Obseg in pristojnosti teh kolektivnih organizacij se razlikujejo glede na državo članico: nekatere organizacije so majhne, medtem ko so druge celo tako močne, da lahko v nekaterih primerih dosežejo dejanski monopol. Zato se storitve, ki jih ponujajo umetnikom, tudi razlikujejo.

2.3   Tako kot Evropska komisija se lahko upravičeno vprašamo, ali je sedanji sistem glede na svojo kompleksnost tako učinkovit, kot bi moral biti, in ali varuje interese tako imetnikov pravic kot tudi uporabnikov vsebin in državljanov kot končnih potrošnikov.

2.4   Ali ne bi bilo treba preučiti razmer tako, da bi razmišljali dlje kot samo o „enostavni“ tehnični uskladitvi avtorske in sorodnih pravic? Kako izboljšati nacionalno upravljanje avtorskih pravic in odpraviti nevšečnosti zaradi sedanje razdrobljenosti ureditev za plačevanja licenčnine za zasebno kopiranje del, če omenimo zgolj en primer? Kako uskladiti prizadevanja za „boljšo zakonodajo“ in učinkovito čezmejno upravljanje kolektivnih pravic? Na teh področjih je treba sprejeti zakonodajo.

2.5   Ker je z vidika civilne družbe stanje kompleksno in občutljivo, Odbor obravnava to temo in preučuje različne možne smeri razmisleka.

2.6   Nepoznavanje, če ne celo brezbrižnost ali sovražnost javnosti, ko gre za pojem pravic intelektualne lastnine, zahtevajo odziv civilne družbe.

2.7   Ureditev, ki velja na področju varstva materialnih pravic avtorjev (pravic, ki niso moralne pravice) in sorodnih pravic izvajalcev in ustvarjalcev na glasbenem področju, ureja več direktiv, npr. direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2006/115/ES z dne 12. decembra 2006, 2006/116/ES z dne 12. decembra 2006 in 2001/29/ES z dne 22. maja 2001, katerih glavni cilj je bil v okviru zdrave konkurence olajšati prosti pretok blaga in idej ter vzpostaviti ravnovesje in se boriti proti piratstvu. Celotna uskladitev avtorskih in sorodnih pravic temelji na visoki ravni varstva, saj so takšne pravice najpomembnejše za intelektualno ustvarjanje. Zaščita prispeva k ohranjanju in razvoju ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, ustvarjalcev, potrošnikov, uporabnikov vsebin, kulture, industrije in javnosti na splošno. Zato je bila intelektualna lastnina priznana kot sestavni del pravice do lastnine in zaščitena v okviru Evropske listine temeljnih pravic, saj je za ustvarjalno in umetniško delo avtorjev, umetnikov in izvajalcev nujno potreben primeren dohodek kot osnova za nadaljnje ustvarjalno in umetniško delo in je možnost zagotovitve tega dohodka in povračila investicij mogoče učinkovito zagotoviti le z ustreznim pravnim varstvom imetnikov pravic.

2.8   V nekaterih državah obstaja zelo represivna zakonodaja, ki prepoveduje vsakršno obliko kopiranja in izmenjave datotek, zaščitenih s pravico intelektualne lastnine, tako za zasebno in omejeno uporabo kot tudi za komercialne namene (1).

2.9   Evropski potrošniki, katerih organizacije so obsodile njihovo izključenost iz pogajanj o teh vprašanjih kot izraz netransparentnosti in nedemokratičnosti, so opozorili, da se pod pretvezo boja proti piratstvu ne sme vzpostaviti policijskega nadzora nad vsemi izmenjavami in komuniciranjem prek interneta, saj bi to negativno vplivalo na pravico do zasebnosti pri korespondenci in informacijah, ki krožijo po njem. EESO želi biti obveščen tudi o razpravah in predlogih, ki se trenutno obravnavajo, ter o njih izraziti svoje mnenje.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Intelektualna lastnina: podrobnosti in razlikovanja

3.1.1   Zelo pomembno je razlikovati med pojmoma avtorskih pravic in sorodnih pravic izvajalcev ter jih dobro razumeti. Oba sta del širšega pojma, ki bi ga lahko opredelili in poimenovali „intelektualna lastnina“. Pojem intelektualne lastnine je bil določen na mednarodni ravni s konvencijo z dne 14. julija 1967 o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, pozneje pa je bil vključen v zakonodajo Skupnosti, zlasti z Direktivo 2006/115/ES, zaradi česar je postal ustaljen pojem v pravnem redu Skupnosti.

3.1.2   Odbor meni, da morajo avtorji ali izvajalci, če naj nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo izdelkov, kot so tonski nosilci, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve na zahtevo, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, da bi zagotovili takšno nagrajevanje in zadovoljive donose na te investicije.

3.1.3   Odbor poziva k poenotenju nekaterih vidikov avtorskih pravic in posebnih sorodnih pravic. Pri tem poenotenju je treba upoštevati različna poročila o izvajanju direktiv ter sodno prakso Sodišča Evropske unije na tem področju.

3.1.4   EESO izraža zadovoljstvo nad sprejetjem nedavnega predloga Direktive o nekaterih dovoljenih uporabah „osirotelih del“ (COM(2011) 289 konč.), svoje stališče o vsebini predloga pa bo v kratkem podal v mnenju.

3.2   Plačila

3.2.1   Plačila avtorjem, ki so imetniki pravice intelektualne lastnine (v materialnem smislu) na glasbenem področju, je verjetno ena od točk, ki večini držav članic v pogodbenih razmerjih med agencijami za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki povzroča posebne težave in ki je bila v večji meri rešena na podlagi sodne prakse Sodišča Evropske unije.

3.2.2   Odbor meni, da je treba nujno priporočiti tako uporabo načela enakosti vseh državljanov pred zakonom kot tudi načelo sorazmernosti, da se zagotovijo tako intelektualna lastnina avtorjev in drugih imetnikov pravic kot tudi pravice uporabnikov vsebin in končnih potrošnikov. Dandanes so pravice intelektualne lastnine v Evropi že zaščitene z „internetnimi pogodbami“ Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ki so jih EU in države članice ratificirale decembra 2009, kar načeloma zagotavlja poenotenje veljavne zakonodaje, čeprav so različne države članice ob ratifikaciji izrazile dvom o potrebi enotnega pristopa na ravni Skupnosti. V skladu s temi pogodbami je treba zatreti kopiranje in ponarejanje v komercialne namene, kakor je predvideno v direktivi o avtorski in sorodnih pravicah v informacijski družbi.

3.3   Opredelitev nadomestila in javnega predvajanja

3.3.1   Posebno pozornost je treba nameniti določitvi, kdaj je nadomestilo za uporabo glasbe treba plačati, oziroma kdaj je predvajanje javno in kdaj je dovoljeno govoriti o izkoriščanju in ne o uporabi.

3.3.2   Odbor meni, da je treba strogo razločevati med izkoriščanjem v komercialne namene in zasebno uporabo, ko gre za namen te uporabe, a tudi za sankcije, povezane s tem. V praksi cene kolektivnih organizacij za upravljanje pravic, dogovorjene s predstavniškimi združenji različnih kategorij uporabnikov, že upoštevajo različno uporabo glasbe v javnih ustanovah, tako da se cena, ki jo plačajo ustanove, v katerih ima glasba ključno vlogo, kot so diskoteke, razlikuje od cene, ki jo plačajo tiste, v katerih ima glasba samo dodatno ali postransko vlogo, kot so frizerski saloni ali veleblagovnice.

3.3.3   Odbor meni, da je plačilo za tako imenovano „sekundarno uporabo“, kot je določena v Bernski konvenciji, v celoti upravičeno, saj so lastniki organizacij za distribucijo ter televizijskih ali radijskih oddaj sekundarni uporabniki del, vključenih v primarne oddaje, na podlagi katerih se takšna dela in storitve „posredujejo javnosti“ na navedenih lokacijah.

3.3.4   Treba je reformirati sedanji sistem nadomestil za pravice intelektualne lastnine v smislu plačila v zameno za reproduciranje za zasebno uporabo, da se poveča preglednost pri izračunu „pravičnega nadomestila“, pobiranja in plačila nadomestil. Nadomestila morajo odsevati resnično finančno škodo, ki jo imetniki pravic utrpijo zaradi kopij za zasebno uporabo, in temeljiti na njej.

3.3.5   Za olajšanje podeljevanja čezmejnih licenc je treba ohraniti pogodbeno svobodo imetnikov pravic. Imetniki pravic ne bi smeli biti zavezani izdajanju licenc za celotno območje EU in pogodbenemu določanju višine licenčnin.

3.3.6   Odbor se zavzema za spodbujanje bolj inovativnih modelov poslovanja, ki omogočajo dostop do vsebin na različne načine (free, premium, freemium), in sicer glede na možnosti ponudbe in pričakovanja ter ravnanje končnih uporabnikov, s čimer se bo doseglo pravično ravnovesje med nadomestili za imetnike pravic ter dostopom potrošnikov in splošne javnosti do vsebin.

3.4   Sankcije in kazni

3.4.1   Odbor je prepričan, da je varstvo pravic intelektualne lastnine dejanski izziv bistvenega pomena za gospodarski in kulturni razvoj Unije, zlasti glede na nove gospodarske in tehnološke dosežke, da bi zagotovili ustvarjalni in umetniški trud avtorjev in izvajalcev. Zato so določene sankcije, ki so učinkovite, odvračilne in sorazmerne, v skladu s sodno prakso Sodišča.

3.4.2   Odbor meni, da bi bilo treba uporabo številnih del intelektualne lastnine, ki je dovoljena zgolj kot izjema k izključnim pravicam upravičencev in z omejitvami za uporabnike, določiti kot pozitivno in splošno pravico državljanov; poleg tega omejitve za njihovo uporabo niso niti popolnoma jasne niti dobro določene z zakonom in potrošniki morajo sami ugotavljati, kaj je v skladu z veljavno zakonodajo sploh dovoljeno.

Sodno varstvo intelektualne lastnine je ključno jamstvo za zagotavljanje družbenega, kulturnega, ekonomskega in političnega reda razvitih držav.

EESO nasprotuje sodnemu postopku proti uporabnikom, katerih namen ni ustvarjanje dobička.

3.4.3   Inštitut za pravo na področju informacij Univerze v Amsterdamu je za Generalni direktorat za notranji trg Evropske Komisije izvedel študijo o izvajanju Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ter o njenem vplivu na zakonodajo v državah članicah. (2) V poglavjih, ki so vključena v drugi del in se nanašajo na uporabo besedila v drugih državah članicah EU, je razvidno, da se na tem področju zgolj v šestih državah od vseh 26 preučenih izvršujejo kazni z odvzemom prostosti.

3.4.4   Odbor poziva in predlaga, da se člen 8 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 4, v kateri bo navedeno, da bo v okviru zakonske zaščite pred kršitvami pravic in obveznosti, omenjenih v tej direktivi, uporaba vsebin s strani uporabnikov oz. potrošnikov, za katere odgovorni za njihovo javno predvajanje niso vnaprej plačali pristojbin za pravice intelektualne lastnine, dekriminalizirana. Predvajanje v javnosti bo obravnavano zgolj v okviru civilne odgovornosti in sankcij, ki iz nje izvirajo, tj. zgolj z denarnim nadomestilom, enakim nadomestilu za materialne avtorske pravice avtorjev in imetnikov sorodnih pravic. Kazenske sankcije za kršitve pravic intelektualne lastnine se bodo smele uporabljati samo v jasno določenih primerih kršitev pravil trga, storjenih v okviru organiziranega kriminala in nezakonite uporabe pravic intelektualne lastnine v komercialne namene. Izvršilni ukrepi morajo v vsakem primeru spoštovati temeljne pravice potrošnikov.

3.5   Struktura in delovanje agencij za kolektivno upravljanje pravic

3.5.1   Treba je poudariti, da obravnavani direktivi sploh ne zagotavljata zaščite uporabnikov oz. potrošnikov, njihova usoda pa je odvisna od ukrepov, ki ji sprejmejo kolektivne organizacije, ki delujejo brez pravega nadzora. Odbor zahteva, da pravni okvir prizna, zaščiti in zagotovi pravice državljanov in potrošnikov ter tudi enakost pred zakonom za vse državljane v zvezi s to zaščito uporabnikov in potrošnikov v odnosu do avtorjev in imetnikov pravic v skladu z veljavno zakonodajo o intelektualni lastnini, zlasti v skladu s priporočilom Komisije z dne 18. maja 2005.

3.5.2   Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 5, v kateri bi bilo treba navesti, da kolektivne organizacije, ki se jim podeli dovoljenje, s katerim so pooblaščene obračunavati nadomestila in zastopati imetnike pravic, tako kot agencije za kolektivno upravljanje pravic ne bodo mogle delovati kot komercialna podjetja, temveč bodo morale biti subjekti nepridobitne narave, ki bodo imeli strukturo združenja in jih bodo sestavljali imetniki pravic intelektualne lastnine in sorodnih pravic.

3.5.3   Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 6, v kateri bi bilo treba navesti, da kolektivne organizacije oz. agencije za kolektivno upravljanje pravic nadzoruje neodvisni organ na nacionalni ravni (en sam skupen nacionalni organ za upravljanje), ki je lahko tudi organ za izdajo dovoljenj kolektivnim organizacijam za pobiranje nadomestil iz naslova pravic avtorjev ali izvajalcev. Povedano drugače, organ za izdajo dovoljenj je lahko tudi organ za izvajanje nadzora.

3.5.4   Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 7, v kateri bi bilo treba navesti, da so avtorji ali izvajalci, ki so imetniki pravic, upravičeni „prepustiti“ materialne pravice, ki jih imajo iz naslova pravic intelektualne lastnine, in svojo pravico posojanja ali dajanja v najem „prenesti“ na več agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), ki že obstajajo ali pa so na novo ustanovljene. Če bo v okviru takšne ureditve obstajalo več različnih agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), se bo pojavilo tveganje, da a) bo te licenčnine avtorjem več kot enkrat nakazalo več teh agencij za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnih organizacij), kar bo povečalo nevarnost, da b) bo uporabnik moral sklepati pogodbe in opravljati transakcije z velikim številom tovrstnih organizacij in ne z eno samo ter da c) bo plačal dvakratno nadomestilo za uporabo istega dela. Organ, ki podeljuje dovoljenja agencijam za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnim organizacijam) bo prav tako pristojen in odgovoren, da nadomestila, ki jih bodo te agencije pobrale od uporabnikov, razdeli avtorjem in imetnikom sorodnih pravic. Predlaga se, da se na zadevnih krajih namesti na sodobni tehnologiji zasnovana programska oprema, ki bo omogočila podroben popis podatkov fonogramov (po avtorju, izvajalcu, trajanju itd.) med samim izvajanjem, da bo uporabnik opravil plačilo za uporabo ustreznih avtorskih pravic na tak način, da bo tudi plačila mogoče izvesti sorazmerno. Zgoraj navedeni organ bo odgovoren tudi za preprečevanje večkratnih plačil za nadomestilo za določeno delo v celoti. Države članice, ki nimajo organa za podeljevanje dovoljenj agencijam za kolektivno upravljanje pravic (kolektivnim organizacijam), bodo morale v skladu s svojo zakonodajo predvideti ustanovitev takšnega organa.

3.5.5   Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 8, v kateri bi bilo treba navesti, da morajo agencije za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopajo avtorje ali izvajalce, sestaviti bilanco in nominalni finančni izkaz o upravljanju in porazdelitvi nadomestil, ki jih bodo pobrale za imetnike pravic, in zagotoviti kakršne koli druge informacije, ki so potrebne za dokazilo, da so bili navedeni „prihodki“ imetnikom pravic tudi izplačani in da so te „dohodke“„prijavili“ in obdavčili davčni organi držav članic. Računovodstvo agencij za upravljanje pravic in dejansko porazdelitev pobranih nadomestil med različne imetnike pravic mora potrditi neodvisen revizor, katerega poročilo mora biti dostopno javnosti; poleg tega morajo te agencije redno nadzorovati pristojni organi, kot sta računsko sodišče ali neodvisen javni organ.

3.5.6   Odbor poziva, da se člen 5 Direktive 2006/115/ES dopolni s točko 9, v kateri bi bilo treba navesti, da v primerih, ko agencije za kolektivno upravljanje pravic nadomestil, ki so jih prejele, upravičencem ne izplačajo, ali pa ne spoštujejo določb iz točk 5 in 7 navedenega člena, jim organ, ki jim podeljuje dovoljenja, najprej naloži izplačilo nadomestil oziroma proti njim, glede na resnost kršitve, začne postopek pred nacionalnim sodiščem.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Kazni so enake tako v primeru zasebne uporabe ali ponarejanja v komercialne namene.

(2)  Študija je bila objavljena februarja 2007.


PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji deli besedila mnenja strokovne skupine so bili spremenjeni zaradi amandmajev, ki jih je sprejela plenarna skupščina, a so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 54(4) poslovnika):

Točka 1.1.8

Pri preglednosti upravljanja prihodkov, ki jih v čezmejnem okolju prejemajo kolektivne organizacije, se pojavlja veliko vprašanj. Dejansko avtorji, imetniki sorodnih pravic, zavezanci za plačilo pravic ali potrošniki ne vedo vedno, kakšni zneski se izplačujejo, kot tudi ne, komu se ti prihodki v okviru sistema kolektivnega upravljanja pravic namenijo.

Rezultat glasovanja

Za

:

113

Proti

:

61

Vzdržani

:

23

Točka 3.1.1

Zelo pomembno je razlikovati med pojmoma avtorskih pravic in sorodnih pravic izvajalcev ter jih dobro razumeti. Oba sta del širšega pojma, ki bi ga lahko opredelili in poimenovali „intelektualna lastnina“. Je skupni okvir v smislu, da vključuje avtorske pravice, ki jih imajo avtorji del, skladatelji in avtorji besedil, ter sorodne pravice, ki pripadajo umetnikom in izvajalcem omenjenih del.

Rezultat glasovanja

Za

:

116

Proti

:

55

Vzdržani

:

27

Točka 3.1.3

Odbor poziva k poenotenju nekaterih vidikov avtorske pravice in posebnih sorodnih pravic izvajalcev. To je potrebno v okviru komuniciranja in obveščanja, na primer takrat, ko fonogram postane „prosto uporaben“. Za zagotovitev pravne varnosti in zaščite zgoraj navedenih pravic je treba začeti usklajevati zakonodaje držav članic na primer v povezavi s pojmom „proste uporabe“ kot vira prihodkov, ki avtorjem zagotavlja dohodke, pri čemer je cilj zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga.

Rezultat glasovanja

Za

:

108

Proti

:

57

Vzdržani

:

31

Točka 3.2.1

Plačila avtorjem, ki so imetniki pravice intelektualne lastnine (v materialnem smislu) na glasbenem področju, je verjetno ena od točk, ki večini držav članic v pogodbenih razmerjih med organi za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki povzroča posebne težave.

Rezultat glasovanja

Za

:

88

Proti

:

71

Vzdržani

:

34

Točka 3.3.2

Odbor meni, da je treba strogo razločevati med izkoriščanjem v komercialne namene in zasebno uporabo, ko gre za namen te uporabe, a tudi za sankcije, povezane s tem. Kot „prosta“ uporaba se razume vsaka uporaba, izvedba ali priobčitev dela, ki delo da na voljo obsegu oseb, ki je večji od strogega družinskega in ožjega socialnega okolja in ga sestavljajo osebe, ki so na istem ali na različnih krajih, ter vsaka priobčitev javnosti izven izvirnega kraja priobčitve, pri čemer mora ta opredelitev zajeti vsako tovrstno predvajanje ali ponovno predvajanje dela v javnosti, po žici ali po zraku, vključno z radiodifuznim oddajanjem.

Rezultat glasovanja

Za

:

103

Proti

:

53

Vzdržani

:

27

Točka 3.3.3

Odbor meni, da je treba jasno opredeliti, da je „prosta uporaba“ uporaba, med katero uporabnik delo izkorišča s pridobitnim namenom in v okviru podjetniške dejavnosti, ki zahteva ali upravičuje takšno uporabo (dela, zvoka, podobe ali avdiovizualnega dela).

Rezultat glasovanja

Za

:

100

Proti

:

58

Vzdržani

:

28

Točka 3.3.6

Glede na to, da bi moralo pravično nadomestilo že samo po sebi vsebovati element sorazmernosti, ki se pogosto uporablja v praksi, je treba razločevati med gospodarskimi dejavnostmi, pri katerih sta predvajanje ali uporaba dela glavna dejavnost podjetja za ustvarjanje prihodka (organizatorji koncertov ali predstav, kinematografija, radio, televizija itd.), ter drugimi gospodarskimi dejavnostmi, pri katerih predvajanje dela ni gospodarske narave (na primer voznik taksija, ki med prevažanjem strank posluša radio) ali pa je sekundarnega pomena v odnosu do glavne gospodarske dejavnosti (glasba v ozadju v dvigalu večjih trgovin, restavracijah itd.). Uporabnine, ki se uporabljajo, je treba razlikovati, saj so lahko brezplačne ali pa jih je treba plačati v celoti, glede na dejanski delež prispevka dela k gospodarski dejavnosti. Tovrstna razlikovanja se jasno uporabljajo v vrsti držav (na primer v Franciji), ki uporabljajo različno tarifo za organizatorje predstav in razširjevalce del na eni ter za kavarne oz. restavracije na drugi strani.

Rezultat glasovanja

Za

:

106

Proti

:

62

Vzdržani

:

27

Točka 3.3.7

Odbor poziva, da se v skladu s členom 11(7) Direktive 2006/115/ES, ki določa, da države članice lahko določijo višino pravičnega nadomestila (z določbami, ki bodo natančno opredelile pravično nadomestilo), če ni dogovora med imetniki pravic, doda točka 8. V točki 8 bi bilo treba navesti, da se ustanovi odbor za reševanje sporov med imetniki pravic in uporabniki, na katerega se morajo obrniti oboji, ta pa mora s pogajanji doseči dogovor med avtorji in izvajalci, ki so imetniki pravic, na eni in uporabniki oz. potrošniki na drugi strani. Ta dogovor bo moral navesti znesek pravičnega nadomestila za posamezno licenčnino v celoti. Možnost reševanja sporov v okviru tega odbora predpostavlja, da bodo kolektivne organizacije predhodno pisno sklenile memorandum o soglasju o tem, da zastopajo avtorje in izvajalce, ki so imetniki pravic določenih del. Brez takšnega dogovora, ki ga dokazuje dokument s potrjenim datumom z navedbo posameznih imetnikov pravic za ustrezno delo ali fonogram, te organizacije ne bodo imele pravice zahtevati plačila zneska v imenu imetnika pravic, s katerim ne bodo imele sklenjene pogodbe. Pooblastilo, ki bi izviralo zgolj iz domneve, da je neka organizacija samo zato, ker zahteva plačilo, tudi pooblaščena za zahtevo plačila, je nesprejemljivo. Odbor bodo sestavljali predstavnik potrošnikov, predstavnik imetnikov pravic in predstavnika socialnih partnerjev – skupine delodajalcev in delojemalcev, na evropski ravni pa v imenu socialnih partnerjev en član EESO.

Rezultat glasovanja

Za

:

116

Proti

:

57

Vzdržani

:

23

Točka 3.4.1

Odbor je prepričan, da je varstvo pravic intelektualne lastnine dejanski izziv bistvenega pomena za gospodarski in kulturni razvoj Unije, zlasti glede na nove gospodarske in tehnološke dosežke, a ima lahko nasprotne učinke od želenih, saj lahko na primer občutno ovira trgovino, če se navedene pravice zaščitene nesorazmerno, v škodo uporabnikov oz. potrošnikov.

Rezultat glasovanja

Za

:

104

Proti

:

61

Vzdržani

:

36

Točka 3.4.2

Odbor izraža zaskrbljenost, ker ugotavlja, da veljavna direktiva namesto odpravljanja ovir za trgovino in inovacije na tem področju celo ustvarja nove ovire. Če ponazorimo zgolj s tem primerom, je zaradi nejasnosti glede vprašanja pravičnega nadomestila delovanje malih in srednjih podjetij med obdobjem trajanja varstva, ki se podaljša, brez nujno potrebnih varoval celo bolj zapleteno namesto poenostavljeno; to velja, kadar organi za kolektivno upravljanje pravic ne delujejo racionalno in pregledno in komercialni uporabniki niso popolnoma seznanjeni s stanjem, ki prevladuje, ali kadar je škoda morebitne uporabe zadevnega dela za imetnike pravic zanemarljiva, medtem ko so sankcije zanjo izjemno stroge.

Rezultat glasovanja

Za

:

104

Proti

:

61

Vzdržani

:

36

Točka 3.4.3

Odbor vztrajno priporoča zamenjavo točke, ki državam članicam daje diskrecijsko pravico glede zagroženih sankcij, saj so sankcije, ki jih je predvidelo precejšnje število držav članic, pri čemer so nekatere tudi kazenske narave, pogosto brez vidika sorazmernosti, ki bi bil potreben.

Rezultat glasovanja

Za

:

104

Proti

:

61

Vzdržani

:

36

Točka 3.4.4

Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja Skupnosti skuša zaščititi avtorske in sorodne pravice, vendar pri tem premalo upošteva pravice uporabnikov in, na koncu, potrošnikov. Omenja se, da so ustvarjalne, umetniške in podjetniške dejavnosti v veliki meri dejavnosti svobodnih poklicev in jih je kot takšne treba spodbujati in ščititi, vendar se ta pristop ne nadaljuje na ravni uporabnikov. Uporaba številnih del intelektualne lastnine je dovoljena zgolj z odstopanjem od izključnih pravic upravičencev, z omejitvami za uporabnike; vendar pa omejitve za njihovo uporabo niso niti popolnoma jasne niti dobro določene z zakonom in potrošniki morajo sami ugotavljati, kaj je v skladu z veljavno zakonodajo sploh dovoljeno.

Rezultat glasovanja

Za

:

104

Proti

:

61

Vzdržani

:

36


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/40


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o uskladitvi potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/06

Poročevalec: g. OSTROWSKI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) svojega poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi:

Uskladitev potrošniških navedb o kozmetičnih izdelkih

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 115 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO meni, da bo hitro sprejetje skupnih meril in praktičnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih koristno za gospodarske družbe, ki delujejo na notranjem trgu, potrošnike in nadzorne organe.

1.2   Zato EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija že začela razvijati skupna merila za navedbe o kozmetičnih izdelkih in da je priprava osnutka smernic o skupnih merilih že precej napredovala.

1.3   V skladu z Uredbo št. 1223/2009 o kozmetičnih izdelkih mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi navedb na podlagi sprejetih skupnih meril. Vendar pa EESO meni, da je treba sedanji rok za predložitev poročila Evropskemu parlamentu in Svetu, tj. julij 2016, skrajšati.

1.4   EESO zato poziva Komisijo, naj pospeši postopek sprejemanja skupnih meril in omogoči pripravo poročila vsaj eno leto prej.

1.5   EESO poziva Komisijo, naj razmisli o uporabi novih smernic o etičnih in okoljskih trženjskih navedbah, dokler Mednarodna organizacija za standardizacijo ne določi meril za „zelene navedbe“ (na primer na podlagi novih smernic, ki jih je pripravil danski varuh pravic potrošnikov).

2.   Splošne ugotovitve

2.1   Navedbe o kozmetičnih izdelkih

2.1.1

Navedbe o kozmetičnih izdelkih so izjave, ki se uporabljajo, ponavadi v oglasih, za opisovanje učinkovanja izdelka (R. Schueller in P. Romanowski, C&T, januar 1998). Navedba je lahko beseda, stavek, odstavek ali samo implikacija. Na primer: „zmanjšuje vidnost tankih gubic in gub v 10 dneh“ ali preprosto „proti staranju“. Drugi primer je na primer navedba „100-odstotno prekrivanje sivih las“ na barvah za lase ali navedba „70 odstotkov žensk se strinja, da so se prhljaja znebile že po prvi uporabi“, ki je rezultat študije vtisov potrošnikov, ki so preizkusili šampon proti prhljaju.

2.1.2

Navedbe o izdelkih in oglaševanje, vključno z drugimi oblikami tržne komunikacije (za katere se skupaj uporablja izraz „navedbe o izdelkih“), so nujno potrebna sredstva za obveščanje potrošnikov o značilnostih in lastnostih izdelka ter za pomoč pri izbiri izdelka, ki najbolj ustreza njihovim potrebam in pričakovanjem. Glede na velik pomen, ki ga imajo kozmetični izdelki za potrošnike, je pomembno, da se jim zagotovijo jasne, koristne, razumljive, primerljive in zanesljive informacije, da se lahko utemeljeno odločijo.

2.1.3

Navedbe o izdelkih so tudi nujna orodja, ki jih potrebujejo kozmetična podjetja za ločevanje svojih izdelkov od konkurence; te navedbe bi lahko tudi prispevale k delovanju notranjega trga s spodbujanjem inovacij in konkurence med podjetji.

2.1.4

Da lahko navedbe o izdelkih primerno dosežejo svoj namen, tj. da služijo zgoraj navedenim interesom potrošnikov in kozmetičnih podjetij, je pomembno vzpostaviti učinkovit okvir, ki zagotavlja, da so navedbe o izdelkih poštene in ne zavajajo potrošnikov, ob upoštevanju konteksta in trženjskih orodij (ne glede na to, ali gre za natisnjen oglas, televizijski oglas ali oglaševanje v katerem od novih medijev, kot so internet in pametni telefoni), v katerih so take navedbe prikazane.

2.2   Zakonodaja o navedbah o kozmetičnih izdelkih v EU

2.2.1

Uredba o kozmetičnih izdelkih (Uredba (ES) št. 1223/2009) bo do julija 2013 v celoti nadomestila Direktivo 76/768/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki. Glavni cilj nove uredbe je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in pravilno delovanje notranjega trga. Uredba o kozmetičnih izdelkih pravi: „Potrošnike bi bilo treba zaščititi pred zavajajočimi izjavami v zvezi z učinkovitostjo in drugimi značilnostmi kozmetičnih izdelkov.“

2.2.2

Uredba o kozmetičnih izdelkih se uporablja samo za kozmetične izdelke, ne pa za zdravila, medicinske pripomočke ali biocidne pripravke. Za namene navedene uredbe je „kozmetični izdelek“ katera koli snov ali zmes, namenjena stiku z zunanjimi deli človeškega telesa ali z zobmi in sluznico ustne votline zaradi izključno ali predvsem njihovega čiščenja, odišavljenja, spreminjanja njihovega videza, njihovega varovanja, ohranjanja v dobrem stanju ali korekcije telesnega vonja. Snov ali zmes za zaužitje, inhaliranje, injiciranje ali implantacijo v človeško telo ne šteje za kozmetični izdelek.

Kozmetični izdelki so na primer izdelki za nego las (šamponi, balzami itd.), nego kože (losjoni za telo, kreme za obraz, izdelki za nohte itd.), osebno higieno (izdelki za kopanje in prhanje, zobna pasta, dezodoranti/izdelki proti potenju itd.), barvna kozmetika (barvila za lase, ličila itd.), dišave (parfumi, toaletne vodice itd.).

2.2.3

Člen 20 Uredbe o kozmetičnih izdelkih določa, da se „kozmetičnim izdelkom pri […] oglaševanju ne sme z uporabo besedil, imen, blagovnih znamk, slik ter simboličnih in drugih oznak pripisovati značilnosti ali funkcij, ki jih v resnici nimajo“.

2.2.4

V zvezi z zavajajočimi navedbami o izdelkih je treba upoštevati tudi ustrezne člene Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.

2.2.5

Člen 6 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (zavajajoča dejanja) pravi: „Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede […] glavnih značilnosti izdelka, na primer […] primernosti za namen, uporabe […] ali rezultatov, ki jih lahko pričakujemo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti testov ali preizkusov, opravljenih na izdelku.“

2.2.6

Člen 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (zavajajoče opustitve) ponavlja: „Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve [o poslu] ob poznavanju vseh pomembnih dejstev […].“ Glavne značilnosti izdelka, ki jih vsebuje navedba o izdelku, se štejejo za bistvene informacije (v obsegu, ki ustreza mediju in izdelku).

2.2.7

Oglaševalci morajo upoštevati tudi pravila iz Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju.

2.3   Sedanja praksa na notranjem trgu

2.3.1

Sedanji evropski pravni in regulativni primeri kažejo, da različni organi v državah članicah isto, zgoraj navedeno zakonodajo razlagajo na različne načine, zato ni enotne razlage pravil za navedbe o kozmetičnih izdelkih, kar pomeni veliko breme za kozmetična podjetja, ki delujejo na skupnem trgu, saj ne morejo biti prepričana, da določenega oglasa, ki je na primer zakonit v Franciji, ne bodo preganjali ustrezni lokalni organi na Madžarskem ali v Združenem kraljestvu. Rezultat večine sporov so bile visoke kazni za kozmetična podjetja. Leta 2007 je madžarski organ za varstvo konkurence na primer izjavil, da se navedbe v zvezi z učinkovitostjo kozmetičnih izdelkov, ki so rezultat v ZDA in Franciji opravljenih kliničnih preskusov in so izražene v odstotkih, na Madžarskem ne smejo uporabljati. Prepričani so, da obstajajo razlike med tipi kože v različnih državah in geografskih območjih. Zato rezultati navedenih preskusov, ki so bili opravljeni v drugačnih podnebnih razmerah, v drugačnih pogojih vlažnosti ali pri ženskah z drugačnimi prehranjevalnimi navadami, madžarskim potrošnicam ne dajejo primernih informacij o učinkovitosti kozmetičnih izdelkov. Doslej ni prišla do enakih zaključkov nobena druga država EU. Poleg tega obstajajo različne lokalne zahteve tudi za „naravne“, „bio“ ali „organske“ izdelke. Različno tolmačenje zakonodaje pa gre tudi na škodo potrošnikov, saj bi lahko v eni državi članici uživali večjo zaščito kot v drugi.

2.3.2

Zaradi razlik v tolmačenju, ki so posledica pomanjkanja skupnih meril in praktičnih smernic za navedbe o izdelkih, morajo kozmetična podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, v vsaki državi članici sama pregledati in preveriti vsako posamezno navedbo in oglas, da se prepričajo, da spoštujejo zakone v določeni državi. S tem imajo ta podjetja velike dodatne stroške, ki bi se lahko s sprejetjem skupnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih v EU zmanjšali, prihranki pa uporabili za inovacije, raziskave in celo znižanje cene izdelkov. Vredno je omeniti, da predstavlja evropski trg kozmetičnih izdelkov skoraj tretjino svetovnega trga kozmetičnih izdelkov in da je v Evropski uniji 4 000 proizvajalcev, ki neposredno in posredno zaposlujejo 1,7 milijona ljudi.

To, da morajo kozmetična podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, v vsaki državi članici pregledati in preveriti vsako navedbo in oglas, pomeni, da notranji trg v tem tržnem segmentu ne obstaja.

2.3.3

Razlike v tolmačenju, ki so posledica pomanjkanja skupnih smernic za navedbe o kozmetičnih izdelkih v EU, ne koristijo niti potrošnikom, saj ne morejo biti prepričani o ustreznem pomenu določene navedbe, kadar kupujejo isti izdelek v različnih državah članicah; to pa jih lahko zmede. Ker ni skupnih meril za na primer „naravne“, „bio“ ali „organske“ izdelke, so potrošniki negotovi glede dejanske kakovosti izdelka. V sedanjem spletnem okolju lahko potrošniki brez težav nakupujejo prek državnih meja; s samo preprostim klikom so jim na voljo različni izdelki v različnih državah. Če vidijo, da v eni državi uporaba izdelka proti celulitu „opazno zmanjša celulit v samo 10 dneh“ brez dodatnega pojasnila, medtem ko je v drugih državah navedeno še pojasnilo „ob redni telesni aktivnosti in zdravi prehrani“, so lahko zmedeni glede dejanske učinkovitosti tega izdelka. Skupna merila za navedbe so potrebna tudi zato, ker bi potrošniki morali imeti možnosti primerjati različne izdelke iste kategorije (na primer dve vrsti kreme za obraz). Zato pa bi morala obstajati možnost, da potrošniki vse navedbe zlahka preverijo na podlagi skupnih meril. Le navedbe, ki so jasne, konkretne in temeljijo na splošno sprejetih metodah, lahko potrošnikom omogočijo, da izdelke primerjajo in se utemeljeno odločijo za tistega, ki najbolj ustreza njihovim potrebam.

2.4   Potreba po skupnih praktičnih smernicah v EU

2.4.1

V skladu s členom 20 Uredbe o kozmetičnih izdelkih bo Komisija v sodelovanju z državami članicami in po posvetovanju z Znanstvenim odborom za varstvo potrošnikov ali drugimi ustreznimi organi določila akcijski načrt in sprejela seznam skupnih meril za navedbe, ki se lahko uporabljajo v zvezi s kozmetičnimi izdelki, ob upoštevanju določb Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

2.4.2

Evropska komisija je lani začela razvijati skupna merila za navedbe o kozmetičnih izdelkih in pri tem sodeluje z zainteresiranimi stranmi (nacionalni organi, potrošniška združenja, kozmetična industrija, dobavitelji, MSP itd.). EESO pozdravlja doseženi napredek, saj je priprava osnutka smernic že precej napredovala.

2.4.3

Komisija bo do 11. julija 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročilo o uporabi navedb na podlagi sprejetih skupnih meril. Če bo v poročilu ugotovljeno, da navedbe, ki se uporabljajo v zvezi s kozmetičnimi izdelki, niso skladne s skupnimi merili, bo Komisija ob sodelovanju z državami članicami sprejela ustrezne, ostrejše ukrepe za zagotovitev skladnosti. V tem primeru bo Komisija morda morala znova preučiti obseg smernic in namesto splošnih smernic sprejeti podrobnejši pristop (npr. zakonodajne ukrepe, kot so bili sprejeti že v primeru navedb na živilih).

2.4.4

EESO močno podpira zamisel o uvedbi skupnih meril, ki bi zagotovila usklajen okvir na ravni EU za utemeljitev uporabe navedb za vse kozmetične izdelke. Merila se bodo uporabljala za vse navedbe o kozmetičnih izdelkih (primarne ali sekundarne) v vseh medijih in bodo omogočila prilagoditev podrobnosti izdelku, embalaži, navedbam in njihovemu kontekstu, pri tem pa ne bodo zavrla inovacij in bodo zagotavljala spoštovanje istih pravil.

2.4.5

Vendar EESO meni, da bi morala Evropska komisija ta proces pospešiti. Priprava osnutka smernic o skupnih merilih je sicer res že precej napredovala, vendar EESO meni, da bi bilo bolje, če bi jih Evropska komisija začela uporabljati že na začetku leta 2012, s čimer bi omogočili, da se poročilo predloži Evropskemu parlamentu precej pred letom 2016.

2.4.6

Osnutek smernic Evropske komisije o skupnih merilih trenutno ne omenja posebej „zelenih navedb“. Razprava o tem poteka na ravni Mednarodne organizacije za standardizacijo. V tem trenutku pa bi težko rekli, ali bodo dogovorjeni standardi primerni za uporabo v Evropski uniji in kdaj bodo na voljo. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj do takrat razmisli o uporabi novih smernic o etičnih in okoljskih trženjskih navedbah (na primer na podlagi novih smernic, ki jih je pripravil danski varuh pravic potrošnikov).

2.4.7

EESO meni, da morajo biti navedbe utemeljene bodisi z objektivnimi znanstvenimi študijami (npr. klinične študije) bodisi s subjektivnimi študijami vtisov potrošnikov. Študije obeh vrst pa morajo spoštovati splošno sprejeta merila (število nadzorovanih potrošnikov, ustrezna zastopanost ipd.), da ne bi bile zavajajoče za potrošnike.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/43


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: Bolj negotova ali trajnostna delovna mesta? (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/07

Poročevalec: g. SIECKER

Soporočevalec: g. POP

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 15. julija 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strategije EU za premagovanje krize in spremembe v industriji: bolj negotova ali trajnostna delovna mesta?

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 123 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   S tem mnenjem želimo odgovoriti na vprašanje, kako naj evropska industrija čim bolje prebrodi krizo. EESO je prepričan, da so za to potrebna trajnostna delovna mesta, takšna, ki ljudem omogočajo dohodek za delo v varnem in zdravem delovnem okolju ter ozračju, v katerem se upoštevajo pravice delavcev in omogoča ploden socialni dialog. Zelo produktivna delovna mesta ustvarjajo veliko dodano vrednost na področju inovacij, kakovosti, učinkovitosti in produktivnosti. Na ta način lahko Evropa doseže stabilno gospodarsko rast in ostane konkurenčna glede na druge svetovne regije.

1.2   Po mnenju EESO je glavni pogoj za ustvarjanje novih delovnih mest trajna in stabilna gospodarska rast. EESO pozdravlja dejstvo, da je precej institucij in organizacij v svojih predlogih za izhod iz krize upoštevalo socialno dimenzijo oživitve gospodarstva. Strategija Evropa 2020 Evropske komisije in njene vodilne pobude ter priporočila socialnih partnerjev v zvezi s politiko zaposlovanja gredo v isto smer. Tudi priporočila Sveta EU, Evropskega parlamenta, Mednarodne organizacije dela (ILO) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) upoštevajo več kot samo gospodarski pomen.

1.3   EESO ugotavlja, da podjetja uporabljajo različne vrste zaposlitev, kar pa vodi v nove oblike dela, zaradi česar prihaja tudi do negotovih zaposlitev, kjer so ljudje zaposleni na podlagi pogodbe za določen čas, prejemajo nizek dohodek, imajo nizko socialno zaščito in nobene pravne zaščite. Vse zaposlitve za določen čas sicer niso negotove – visoko kvalificirani samostojni podjetniki lahko na trgu dela samo s pogodbami zelo dobro shajajo. Pač pa je zaposlitev za določen čas negotova, če gre za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo v proizvodnji ali v storitvenem sektorju. Prožna varnost je lahko odgovor na potrebe po prilagodljivem delu, vendar samo pod pogojem, da je varnost podobna kot v primeru pogodbe za nedoločen čas, kar je EESO dejal že v enem svojih prejšnjih mnenj na to temo (CCMI/066).

1.4   Zaradi demografskih sprememb (starajoča se aktivna populacija in manj mladih, ki prihajajo na trg dela) in hitrosti tehnoloških sprememb v procesih proizvodnje Evropi grozi veliko pomanjkanje kvalificiranih delavcev. Zato je najbolj pomembno, da imajo vsi dostop do trga dela in da ga ohranijo ter da pri tem nihče ni izključen. EESO poudarja, da morajo imeti delavci možnost razvijati svoje znanje in poklicne kvalifikacije ter skozi celotno delovno obdobje pridobivati nova znanja, da se bodo lahko prilagodili spremembam na delovnem mestu in izpolnjevali potrebe po kvalificirani delovni sili. Ustrezno in učinkovito izvajanje tega procesa je ena od najpomembnejših nalog EU, da bi ostala konkurenčna glede na ostale svetovne regije.

1.5   Po mnenju EESO morajo imeti delavci dostop še zlasti do programov poklicnega usposabljanja. Iz študij je razvidno, da se tisti delavci, ki najbolj potrebujejo dodatno usposabljanje, najmanj udeležujejo takšnih usposabljanj, zato bodo potrebni različni ukrepi za različne skupine delavcev.

1.5.1   Velik del proračuna bo treba nameniti najmanj kvalificiranim delavcem, saj najbolj potrebujejo dodatno izobraževanje. To bi lahko dosegli z namenjanjem osebnega proračuna za usposabljanje, ki bi ga delavci prejeli v obratnem sorazmerju glede na svojo raven izobrazbe, da bi najnižje kvalificirani delavci lahko prejeli najvišji znesek.

1.5.2   Za starejše delavce je potrebna posebna kadrovska politika, ki upošteva starost. Številne države članice EU so zvišale upokojitveno starost, vendar veliko starejših izgubi zaposlitev še pred upokojitveno starostjo zlasti zato, ker se niso sposobni prilagoditi spremembam. Ta problem bi lahko rešili s posebnimi, njim namenjenimi tečaji.

1.5.3   Izobraževanje in usposabljanje morata biti tudi učinkovita. Različne države članice uvajajo nove in bolj učinkovite oblike usposabljanja in odkrivajo zlasti pomen učenja na delovnem mestu. EESO poudarja pomen teh projektov in poziva Komisijo, naj jih spodbuja in nadzoruje izmenjavo dobrih praks na tem področju.

1.5.4   Delavci v okviru opravljanja svojega dela pridobivajo neformalno, a hkrati neprecenljivo znanje in izkušnje. Znanje, ki ga pridobijo na ta način, ni dovolj priznano, saj zanj ni uradnih spričeval. Več držav članic poskuša oblikovati sistem ocenjevanja in priznavanja neformalno pridobljenega znanja. Tudi to pobudo bi morala Komisija priznati in podpreti.

1.5.5   Na pobudo GD za izobraževanje in kulturo je nastalo več instrumentov, da bi na evropski ravni spodbujali transparentnost kvalifikacij ter kakovostno izobraževanje in usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja (1). Ti instrumenti se zdaj uporabljajo predvsem v šolstvu, da bi povečali mobilnost in zaposljivost študentov znotraj Evrope. EESO poudarja pomen teh instrumentov in Komisijo poziva, da ugotovi, kako bi lahko povečali tudi mobilnost in zaposljivost delavcev znotraj Evropske unije.

1.5.6   Na voljo je več instrumentov, ki bi omogočili takšne ukrepe. Nekatere od teh programov se lahko določi v okviru kolektivnih pogajanj, financirajo pa se lahko na ravni držav članic v obliki finančnih spodbud in davčnih olajšav. EU lahko k temu prispeva s sredstvi iz strukturnih skladov in s širjenjem primerov dobre prakse med ustrezne institucije tako na ravni EU kot držav članic.

1.5.7   EESO poudarja, da morajo imeti delavci ne samo dostop do programov poklicnega usposabljanja, temveč da imajo tudi potrebo po zanesljivem dohodku in socialni zaščiti, da bi lahko delali čim bolje in brez skrbi glede prihodnosti v družbi hitrih sprememb.

1.6   EU želi postati konkurenčno gospodarstvo, ki temelji na znanju, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Lizbonska pogodba jasno določa, da želi EU to doseči zlasti s preprečevanjem socialne izključenosti, s spodbujanjem gospodarskega in družbenega napredka državljanov ter z zagotavljanjem socialnih pravic v skladu z Listino o socialnih pravicah iz leta 1961, Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in Listino EU o temeljnih pravicah iz leta 2000.

1.7   EESO poziva evropske institucije, naj se bolj zavzemajo za ohranitev evropskih socialnih standardov. Pomanjkljiva odločenost na tem področju ima namreč za posledico vse večje število revnih zaposlenih, vse večje razlike, vse večji strah glede prihodnosti in hkrati vse večje nezaupanje ljudi v sodržavljane, socialne institucije in oblast. Pri tem ne gre samo za nacionalne oblasti, temveč tudi za evropske institucije, kar se kaže v vse večji evroskeptičnosti v več državah članicah.

1.8   V državah članicah obstajajo številne pobude na področju, ki je predmet tega mnenja. Precej jih je opisanih v prilogi. Primere so podali člani komisije CCMI. Iz teh primerov je razvidno, da obstaja veliko dinamike, pa tudi velike razlike med posameznimi državami in sektorji. Izmenjava izkušenj in primerov dobre prakse je nujna na operativni ravni. Kaj deluje, kaj ne deluje? Kateri so glavni problemi? EESO priporoča Komisiji, naj spodbuja in olajšuje izmenjavo izkušenj in primerov dobre prakse.

2.   Sedanje stanje

2.1   Gospodarstvo že tri leta trpi zaradi krize, ki se je začela s krizo finančnih trgov zaradi stagnacije nepremičninskega trga v ZDA. V drugi polovici leta 2008 se je zaradi finančne krize zelo hitro upočasnilo tudi „realno gospodarstvo“. Pojem „kreditna kriza“ ne zajame celotnega obsega krize. Ni šlo namreč samo za manjšo likvidnost in zmanjšanje (dolgoročnega) kapitala, temveč tudi za globoko in strukturno krizo zaupanja v finančni sektor. To mnenje ne obravnava krize, temveč želimo tokrat predvsem odgovoriti na vprašanje, kako naj evropska industrija čim bolje prebrodi krizo.

2.2   V Evropi je bilo v letih 2009 in 2010 skupaj izgubljenih 3,25 milijona delovnih mest, predvsem v industriji in kmetijstvu. Že pred samo krizo so demografske spremembe povzročale veliko zaskrbljenost v EU. Povojna „baby boom“ generacija se namreč upokojuje, zato bo kmalu primanjkovalo dobro izobraženih delavcev. Glede na to, da zaradi krize starejši še hitreje zapuščajo trg dela, je zanje treba še toliko bolj nujno najti zamenjavo. S tem pa nastaneta dva problema. Prvi je kvantitativne narave, saj v nekaterih državah članicah in v nekaterih panogah število kvalificiranih mladih, ki pridejo na trg dela, ni zadostno, da bi pokrili povpraševanje, drugi pa je kvalitativne narave, saj nenadna zamenjava delavcev ogroža prenos znanja znotraj podjetij.

2.3   Glavni pogoj za ustvarjanje novih delovnih mest je trajna in stabilna gospodarska rast. Od začetka 2010 je čutiti počasno okrevanje v obliki majhnega povečanja proizvodnje v nekaterih panogah in previdnega povečevanja potreb po delavcih, čeprav se položaj od ene do druge države članice razlikuje. Zaradi globalizacije se družba izredno hitro spreminja, ravno tako trg dela. Podjetja potrebujejo različne vrste zaposlitev, kar pa vse pogosteje vodi v nove oblike dela, zlasti negotove. Iz zadnje raziskave Eurofounda o delovnih pogojih v Evropi je razvidno, da je večina delavcev še vedno zaposlena za nedoločen čas, vendar se povečuje število zaposlenih za določen čas (2). Glavni načini za izogibanje kolektivnim pogodbam so najemanje podizvajalcev, zunanje izvajanje in samostojni podjetniki na papirju v delovnih pogojih, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov. V zadnjih letih so ti načini vse bolj pogosti.

3.   Kako smo se znašli v tem položaju?

3.1   Evropski socialni model je model socialnega kapitalizma brez primere, ki se je razvil v Evropi po drugi svetovni vojni in s pomočjo katerega je bilo možno ohraniti koristi kapitalizma, hkrati pa se zoperstaviti njegovim negativnim lastnostim. Na podlagi tega modela so evropske države ustvarile družbo, za katero so značilne kohezija, solidarnost in konkurenčnost. Ta model mora omogočiti demokratično, okolju prijazno, konkurenčno in solidarno okolje, ki temelji na socialni vključenosti vseh državljanov EU.

3.2   To načelo je zapisano tudi v Lizbonski pogodbi. Poleg številnih ekonomskih pravic in predpisov na področju poštene konkurence na notranjem trgu EU svojim državljanom zagotavlja, da:

se zavzema za odpravo socialne izključenosti;

si prizadeva za njihov gospodarski in družbeni napredek;

jim zagotavlja socialne pravice v skladu z Evropsko socialno listino iz leta 1961, Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in Listino EU o temeljnih pravicah;

si prizadeva za čim večjo izobraženost svojih državljanov s pomočjo čim širšega dostopa do izobraževanja;

zagotavlja uporabo načela enakih možnosti in enake obravnave moških in žensk glede zaposlovanja in dela, vključno z načelom enakega plačila za enako ali enakovredno delo znotraj istega podjetja ali iste kolektivne pogodbe.

3.3   Dejansko stanje pa je veliko manj rožnato. Res se ustvarjajo delovna mesta, vendar gre pri tem v glavnem za začasna, priložnostna in slabo plačana dela s slabo socialno zaščito in s slabim spoštovanjem pravic delavcev. Po svoje je razumljivo, da delodajalci ne začnejo takoj ponujati zaposlitev za nedoločen čas, ko se gospodarstvo komaj začenja prebujati iz krize. Zaposlitve za določen čas lahko celo pozitivno dopolnijo ponudbo delovnih mest in hkrati prispevajo k boju proti socialni izključenosti, saj omogočajo delo ljudem, ki drugače ne bi imeli dostopa do trga dela. Vendar to ne sme voditi v izkoriščanje, ko postane jasno, da gospodarstvo okreva, in je videti, da bodo delovna mesta ostala. Ta delovna mesta je treba spremeniti v takšno pogodbeno obliko, ki zagotavlja dostojno plačilo, socialno varstvo in pravno varnost.

3.4   Večji problem je to, da se celo zaposlitve za nedoločen čas z dostojnimi delovnimi pogoji ravno tako spreminjajo v negotove zaposlitve s pogodbo za določen čas z omejeno socialno varnostjo in omejenimi pravicami. To pa se ne dogaja samo v zasebnem sektorju, temveč tudi v javni upravi. Takšne spremembe so v nasprotju z obljubami glede socialne kohezije, danimi državljanom v Lizbonski pogodbi. Vse zaposlitve za določen čas sicer niso negotove – visoko kvalificirani samostojni podjetniki lahko na trgu dela samo s pogodbami zelo dobro shajajo – pač pa je zaposlitev za določen čas negotova, če gre za nizko kvalificirano ali nekvalificirano delo v proizvodnji (3).

3.5   Evropa je na številnih področjih še vedno vodilna na svetu, ko gre za blaginjo, socialno varstvo in konkurenčnost, vendar smo veliko izgubili v primerjavi s preteklostjo, poleg tega nas dohajajo druga gospodarstva. Študija OECD iz leta 2008 (4) ugotavlja povečevanje revščine in razlik v prihodkih ter varčevanje pri javni porabi.

3.6   Eurostat je leta 2003 med evropske socialne kazalnike uvedel pojem „revnih zaposlenih“. Leta 2008 je delež revnih zaposlenih v EU znašal 8,6 %. To je v glavnem posledica dejstva, da se zmanjšuje delež dostojnih zaposlitev za nedoločen čas in da se povečuje delež nestalnih in negotovih. Vse to povzroča vse večje nezaupanje državljanov. Družba, ki temelji na nezaupanju in jo razkrajajo družbeni nemiri, pa nima možnosti za trajnostno in stabilno gospodarsko rast.

3.7   V zadnjih desetletjih so se neenakosti na materialnem področju zelo povečale. Tony Judt je v enem svojih zadnjih del (5) predstavil nekaj zanimivih primerov: v Veliki Britaniji razlike niso bile tako velike že od 20-ih let 20. stoletja; v Veliki Britaniji je največ revnih otrok v EU; večina novih delovnih mest je bodisi zelo dobro bodisi zelo slabo plačana; od leta 1973 so se razlike v prihodkih najbolj povečale ravno v Veliki Britaniji.

V ZDA je leta 1968 glavni direktor General Motors prejemal 66-kratno povprečno plačo zaposlenih v njegovem podjetju, leta 2009 pa je glavni direktor podjetja Walmart prejemal 900-kratno povprečno plačo svojih zaposlenih. Gre za ekstremna primera, vendar je situacija v povprečju podobna. Leta 1965 so direktorji velikih podjetij v ZDA prejemali 24-kratno povprečno plačo zaposlenih v njihovih podjetjih. Leta 2007 so bile njihove plače 275-krat večje (6).

3.8   Socialni stroški vse večjih razlik so visoki. Iz študije Wilkinson in Picket (7) je razvidno, da so v družbi z relativno velikimi materialnimi razlikami skoraj vsi drugi vidiki vsakodnevnega življenja slabši v primerjavi z družbo, v kateri so materialne razlike relativno majhne: ljudje so slabšega zdravja in prej umirajo, več je kriminala in – kar je najhuje – medsebojno zaupanje med državljani in zaupanje v družbo je manjše. To navadno ljudi pripelje do tega, da se obrnejo proti vladajočim, tako na nacionalni kot evropski ravni, kar se kaže v vse večji evroskeptičnosti v vse več državah članicah. To spodkopava tudi zaupanje med različnimi deli družbe, pa tudi med socialnimi partnerji.

4.   Naši cilji

4.1   Gospodarske spremembe so vse hitrejše in skupaj z demografskimi problemi, ki smo jim priča, zahtevajo hitre in temeljite ukrepe. Družba ni nikoli dokončana, temveč se neprestano razvija, zato se mora temu ustrezno prilagoditi tudi trg dela. Gospodarski pomen pa vsekakor ni edini dejavnik, ki bo vplival na spremembo trga dela. Upoštevati je treba tudi družbeni pomen. Zdaj bo treba poiskati način, kako organizirati trg dela, da bo imela od tega korist celotna družba.

4.2   V vseh institucijah, ki se s tem ukvarjajo, obstaja soglasje o prihodnji usmeritvi trga dela. Svet EU je predstavil predloge smernic za politike zaposlovanja (8), ki veliko pozornost namenjajo socialnim vprašanjem. Svet ministrov za zaposlovanje je poudaril, da je veliko bolj koristna prilagodljivost znotraj podjetij kot prilagodljivost navzven. Evropski parlament je sprejel resolucijo, v kateri EU poziva k pripravi strategije za „zelena delovna mesta“, saj bomo s tem prispevali k trajnostni prihodnosti in prisilili Evropo k inovativnosti (9). EESO je o tem sprejel že več mnenj (10). Evropski parlament je z veliko večino glasov sprejel tudi resolucijo o netipičnih pogodbah in se v njej zavzel za zaposlitve za nedoločen čas in proti spreminjanju takšnih pogodb v negotove zaposlitve (11).

4.3   V okviru strategije Evropa 2020 je Evropska komisija pripravila več „vodilnih pobud“ s konkretnimi predlogi na tem področju. Pobuda „Industrijska politika za dobo globalizacije“ spodbuja ustvarjanje večjega števila kakovostnih in visoko produktivnih delovnih mest. Vodilni pobudi „Mladi in mobilnost“ ter „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“ se zavzemata za „enotno pogodbo“, s čimer se želi Evropska komisija boriti proti oblikovanju dvodelnega trga dela s ponudbo možnosti tistim, ki vstopajo na trg dela, da po razumnem poskusnem roku prejmejo socialne pravice tako, da se jim omogoči dostop do sistemov, ki temeljijo na kolektivnih pogodbah med socialnimi partnerji ali na zakonodaji.

4.4   Tudi evropski socialni partnerji se v glavnem strinjajo s politiko v prihodnje. Tako leta 2007 (12) kot leta 2010 (13) so BUSINESSEUROPE, ETUC, UEAPME in CEEP objavili poročila s priporočili za področje politike trga dela, ki poleg gospodarskega pomena upoštevajo tudi socialni pomen.

4.5   IMF in ILO sta na konferenci v Oslu septembra 2010 poudarila, da je zmanjšanje visoke brezposelnosti nujno ne samo z ekonomskega vidika, temveč tudi z vidika socialne kohezije. Po mnenju IMF je treba preprečiti ponovitev tega, da bi nam na trgu dela manjkala celotna generacija. ILO ima že od leta 1999 svojo agendo o dostojnem delu, katere cilj je državljanom omogočiti, da delajo svobodno, pod enakimi pogoji in v varnem okolju, kjer se spoštuje njihovo človekovo dostojanstvo. ILO je junija 2009 sprejel „globalni pakt o zaposlovanju“ – pobudo, ki temelji na oživljanju gospodarstva in ohranjanju delovnih mest. OECD pa se je v svoji zadnji publikaciji o zaposlovanju (14) zavzel za takšno politiko, ki bi preprečila množično dolgotrajno brezposelnost.

4.6   Izhodišče ostaja seveda želja, da Evropa ostane konkurenčna glede na druge svetovne regije. To pa bo možno samo na podlagi izobrazbe, znanja, inovacij, kakovosti, učinkovitosti in produktivnosti. Nemogoče je, da bi pri stroških dela EU tekmovala z državami, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. To bi bilo možno samo, če bi se pogoji dela v EU precej poslabšali, kar bi bilo v nasprotju z željo, da bi EU postala konkurenčno gospodarstvo znanja z več in boljšimi delovnimi mesti ter veliko socialno kohezijo. EU lahko poleg dodatnih prizadevanj na področju raziskav in razvoja spodbuja in podpira naložbe v izobraževanje, saj je naloga javnega šolskega sistema splošna izobrazba, naloga socialnih partnerjev in vlade pa usposabljanje za posamezne poklice.

4.7   Pomen usposabljanja za posamezne poklice ni dovolj poudarjen. Pogosto je takšno usposabljanje omejeno na mlade delavce in delavce, ki so že relativno visoko kvalificirani. V EU kar 57,6 % visoko kvalificiranih delavcev sodeluje v takšnem usposabljanju, medtem ko jih je med manj kvalificiranimi delavci samo 28,4 %. Na vrhu seznama je Švedska z 91 % in 57,6 %, na dnu pa Romunija s 14 % in 3,9 % (15). Usposabljanje mora biti namenjeno tudi in predvsem manj izobraženim, starejšim, ženskam in priseljencem, da bi tudi te skupine ponovno pridobile in ohranile svoje mesto na trgu dela. Dober način za dosego tega cilja bi bil osebni proračun za usposabljanje, ki bi ga delavci prejeli v obratnem sorazmerju glede na svojo raven izobrazbe. Brezposelnost najbolj prizadene manj kvalificirane delavce in delavce z zastarelim znanjem, ki delajo v počasi izginjajočih panogah. Brez dodatnega izobraževanja jim ni mogoče ponuditi možnosti za zaposlitev v drugi, modernejši gospodarski panogi. Če ne bomo poskrbeli za vrnitev teh delavcev na trg dela, se bomo kmalu soočili s pomanjkanjem kvalificiranih delavcev na vseh ravneh trga dela.

4.8   Položaju starejših delavcev ni namenjene dovolj pozornosti. Številne države članice EU so zvišale upokojitveno starost, vendar veliko starejših izgubi zaposlitev še pred upokojitveno starostjo bodisi zato, ker se niso sposobni prilagoditi hitrim spremembam v načinu proizvodnje, bodisi zato, ker postane delo v izmenah s starostjo težje. Da bi tudi starejši delavci ostali zdravi in zaposleni, je potrebna posebna kadrovska politika, ki upošteva starost. Veliko teh problemov se lahko reši s posebnimi, njim namenjenimi tečaji. Vendar pa je iz podatkov Eurostata (16) razvidno, da se starejši delavci v primerjavi z mlajšimi manj udeležujejo dodatnih izobraževanj in poklicnega usposabljanja (20,9 % oseb v starostni skupini od 55 do 64 let in 44,2 % oseb v starostni skupini od 25 do 43 let).

4.9   Izobraževanje in usposabljanje sta smiselna samo, če so programi učinkoviti in če delavcem omogočajo, da pridobijo znanje, ki ga potrebujejo za prilagoditev hitrim spremembam na trgu dela. V večini primerov bi bilo treba klasično teoretično izobraževanje, ki ni povezano z delovnim mestom, dopolniti z delovno prakso v podjetju. V praksi pa je takšno izobraževanje še vedno preveč pogosto. V zadnjih letih so države članice začele poskusno uvajati nove in učinkovite oblike praktičnega usposabljanja na delovnem mestu. Cedefop (17) je nedavno opravil raziskavo o učinkih učenja na delovnem mestu. Razširjanje in spodbujanje takšnega usposabljanja je zelo priporočljivo.

4.10   Delavci se ne učijo samo v okviru formalnih programov usposabljanja, temveč pridobivajo neformalno, a hkrati neprecenljivo znanje in izkušnje v okviru opravljanja svojega dela. Znanje, ki ga pridobijo na ta način, ni dovolj priznano, saj se ne ocenjuje, zato zanj ni uradnih in priznanih spričeval. To pa omejuje mobilnost delavcev. Dokler ostanejo na istem delovnem mestu, to ni pomembno, imajo pa omejene možnosti za iskanje novega delovnega mesta, saj njihove neformalne kvalifikacije pri iskanju nove zaposlitve niso upoštevane. Veliko študij, zlasti v okviru OECD (18) in Cedefop (19), preučuje načine za potrjevanje pridobljenega znanja. Večina držav članic si prizadeva za sistem ocenjevanja in priznavanja neformalno pridobljenega znanja, vendar je do zdaj le nekaj državam članicam uspelo najti konkretne rešitve (20). Ta pobuda si zasluži priznanje in podporo.

4.11   Na pobudo GD za izobraževanje in kulturo je nastalo več instrumentov, da bi na evropski ravni spodbujali transparentnost kvalifikacij ter kakovostno izobraževanje in usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja (21). Ti instrumenti se zdaj uporabljajo predvsem v šolstvu, da bi povečali mobilnost in zaposljivost študentov znotraj Evrope. EESO poudarja pomen teh instrumentov in Komisijo poziva, da ugotovi, kako bi lahko povečali tudi mobilnost in zaposljivost delavcev znotraj Evropske unije.

4.12   Delodajalec, ki vlaga v svoje zaposlene z organizacijo usposabljanj med delovnim časom in plačilom vseh s tem povezanih stroškov, lahko od njih zahteva, da študirajo tudi v prostem času, če je to potrebno. Takšno usposabljanje, ki ne bi bilo usmerjeno samo v opravljanje specifičnih nalog, temveč v pridobivanje kvalifikacij, ki bi omogočale, da se oseba prilagodi večjemu številu nalog znotraj podjetja in na trgu dela, bi bil najboljša priprava na prihodnost v hitro spreminjajočem se svetu. Od tega imajo koristi tako delodajalci kot delavci. Delodajalci imajo tako na voljo kvalificirane in motivirane delavce, delavci pa si zagotovijo trdno pozicijo na trgu dela. Ta pristop je nujno treba oživiti, saj zadnji podatki kažejo, da vseživljenjsko učenje že več let stagnira (22).

5.   Kako to uresničiti?

5.1   Podjetja potrebujejo varnost pri dolgoročnih investicijah, na primer v nove razvojne poti. V Nemčiji je bil razvoj novih tehnologij na področju obnovljivih virov energije veliko hitrejši kot v drugih evropskih državah, saj so nemške oblasti sprejele večletni program pomoči, ki je tem podjetnikom zagotavljal, da gre za strukturne spremembe, ki jih bodo organi oblasti podpirali in subvencionirali več let. Rezultat tega je, da je Nemčija vodilna na tem področju in da je zaposlenost v tej panogi v desetih letih narasla z manj kot 70 000 delovnih mest na skoraj 300 000.

5.2   Varnosti pa ne potrebujejo samo podjetja, temveč tudi delavci, ki potrebujejo zagotovljen dohodek, socialno zaščito in usposabljanje. Ta načela predstavljajo osrednje vrednote evropskega socialnega modela, ki se je v Evropi oblikoval po drugi svetovni vojni. Dobro usposobljeni delavci imajo zagotovljen dohodek, saj jim njihove kvalifikacije omogočajo dostop do trga dela in zagotavljajo dostojno delo. Delavci, ki pa se ne po lastni krivdi znajdejo brez zaposlitve, potrebujejo socialno varnost, da bi se lahko v tem času usposobili, prešolali ali dodatno usposobili ter našli zaposlitev drugje. Delavci potrebujejo tudi občutek gotovosti, da so jim na voljo programi usposabljanja, ki jim bodo omogočili uresničitev morebitnih osebnih ambicij v zvezi s kariero in dohodkom. Evropski socialni model lahko na svetovnem trgu ohranimo samo z motivirano, kvalificirano, odgovorno in prilagodljivo delovno silo. V zameno pa je treba tem delavcem zagotoviti varnost, ki odraža bistvo evropskega socialnega modela.

5.3   Seveda pa delavci ne uporabljajo vseh treh oblik varnosti hkrati. Poleg tega se stroški za te tri oblike varnosti dolgoročno vedno kompenzirajo. Z boljšim ravnovesjem ponudbe in povpraševanja na trgu dela s pomočjo programov izobraževanja, prešolanja in nadaljnjega usposabljanja se zmanjša dolgotrajna brezposelnost.

5.4   Prožna varnost, dosežena s pogajanji med socialnimi partnerji, bi lahko bil pomemben instrument za tisti segment trga dela, kjer je povpraševanje po prožnih oblikah dela logično, razumljivo in upravičeno (23). Nove oblike dela bodo uspešnejše, če bodo socialni partnerji skupaj sprejeli kolektivne pogodbe. To pa bo možno samo, če bo obstajalo medsebojno zaupanje. Ni se spremenila samo družba, temveč tudi delavci. Danes vsi ne iščejo več dela za vse življenje. Delavci želijo predvsem gotovost, da bodo našli primerno delo kadarkoli v svojem življenju, toda ne v obliki negotovega ali začasnega dela, temveč dela, ki jim omogoča varnost, kakor je opisano v točki 5.2. V večjih podjetjih je to možno s pomočjo notranje prilagodljivosti in prilagodljive uporabe že zaposlenih v podjetju, namesto da je podjetje prilagodljivo navzven. Svet ministrov za zaposlovanje je o tej možnosti razpravljal julija 2010. Takšna oblika prožne varnosti je boljša za gospodarstvo, ki temelji na znanju, kar si EU želi postati. Kolektivne pogodbe med socialnimi partnerji so najboljši način za takšno prožno varnost.

5.5   Podjetja pa kljub temu v obdobjih z večjo obremenitvijo potrebujejo začasne delavce. Poleg tega je model notranje prilagodljivosti manj primeren za MSP, ki imajo pomembno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj zagotavljajo največ delovnih mest. Zato moramo najti učinkovit način za zmanjšanje razlik med zaposlenimi za nedoločen čas z dobro socialno in pravno zaščito ter zaposlenimi za določen čas z minimalno socialno zaščito in v negotovem pravnem položaju. Tudi tem je treba zagotoviti plačilo v primeru bolezni, pokojninske pravice, nadomestilo za brezposelnost, plačan dopust in starševski dopust. To bi lahko dosegli s tem, da jim pod določenimi pogoji in na cenovno dostopen način omogočimo rešitve, dogovorjene na panožni ravni s kolektivno pogodbo ali na nacionalni ravni z ustrezno zakonodajo. Tak sistem je pred kratkim sprejela Avstrija. Tudi tu si socialni partnerji in vlada delijo odgovornost.

5.6   Tudi upravljanje človeških virov bo imelo v prihodnosti pomembno dvojno vlogo. Kot prvo ima ključno vlogo pri pripravi programov usposabljanja, ki delavcem omogočajo, da ohranijo raven svoje poklicne kvalifikacije. Poleg tega pa ima pomembno nalogo pri vračanju načetega zaupanja med socialnimi partnerji, da bodo lahko skupaj našli rešitve za probleme na trgu dela. Če bodo sodelujoče strani na podlagi povrnjenega zaupanja našle rešitve, bo lahko rezultat tega trg dela, kjer imajo delodajalci prožnost, ki jo želijo, in delavci varnost, ki jo potrebujejo.

5.6.1   Boljše upravljanje človeških virov je hkrati ključ do ponovnega zaupanja med socialnimi partnerji in do novega pristopa za trajnostni trg dela. Pri tem upravljanju je treba upoštevati predvsem:

napovedovanje sprememb poklicev in delovnih mest, pri čemer je treba preprečiti, da bi bile prevelike;

spodbujanje delavcev k prevzemanju pobud in odgovornosti, da bi izboljšali rezultate posameznikov in na kolektivni ravni;

ponovno preučitev nekaterih struktur poklicnega usposabljanja, ki niso (oziroma so slabo) prilagojene potrebam lokalnih trgov dela;

izboljšanje poklicnega svetovanja za mlade z večjo vključenostjo strokovnjakov oziroma ljudi, ki delajo na nekem področju;

osredotočenost na lokalno znanje in tradicionalne proizvode ter regionalne oznake, ki zaradi svoje redkosti spadajo v dediščino te regije.

5.6.2   Stabilnejši in bolj zdrav trga dela bi moral biti eden od ciljev obsežnejše strategije, v katero je treba vključiti tudi storitve splošnega pomena in svobodne poklice.

5.7   Bruselj sicer določa splošne smernice za razvoj trga dela, uresničujejo pa jih države članice in regije bi lahko bile najprimernejša raven za to. V gospodarstvu, ki temelji na znanju, bodo morale regije ustvarjati in ohranjati ustvarjalno delovno silo. EU lahko ta razvoj spodbudi s sredstvi iz evropskih strukturnih skladov ter z zbiranjem primerov dobre prakse in njihovo objavo v obliki baze podatkov. Člani komisije CCMI so zbrali precej primerov dobre prakse, ki so navedeni v prilogi (24). EESO poziva Komisijo, naj razširi primere dobre prakse in jih priporoči ustreznim institucijam tako na ravni EU kot držav članic.

5.8   V Evropi je več regij z bogato industrijsko preteklostjo, kjer je tradicionalna industrija in s tem osnova za njihova delovna mesta in blaginjo v zelo kratkem času praktično izginila. To se je zgodilo na primer na severu Francije, v okolici Lilla, in v Porurju v Nemčiji. Namesto da bi se krčevito oklepali preteklosti, so regionalni akterji preučili svoje možnosti za prihodnost in ustrezno ukrepali. Zato sta dobila regija Lille in Porurje novo upanje v številnih novih gospodarskih dejavnostih, zlasti trajnostnih in takšnih, ki temeljijo na znanju. Moč evropskega gospodarstva je ravno v tem: to so sektorji, kjer ima Evropa največ možnosti in kjer mora okrepiti svoj položaj. Tako Lille kot Porurje sta bila imenovana celo za evropsko kulturno prestolnico. Vlade in socialni partnerji morajo pripraviti pobude, da se bo izvajal evropski socialni model, kakor je opredeljen v enem prejšnjih mnenj EESO (25).

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  EQF, ECVET, Europass in EQAF.

(2)  Changes over time – first findings from the fifth European Working Conditions Survey.

(3)  Definicija negotovega dela: delo na podlagi pogodbe za določen čas, ki jo lahko delodajalec enostransko kadarkoli prekine brez kakršnihkoli obveznosti.

(4)  Growing unequal? Income distribution and poverty in OECD countries.

(5)  Ill fares the land (2010).

(6)  www.finfacts.ie/irishfinancenews/article_1020265.shtml

(7)  The Spirit Level: Why more equal societies almost always do better (2009).

(8)  Medinstitucionalni dokument 2010/0115.

(9)  P7_TA(2010)0299.

(10)  CESE UL C 306 z dne 16.12.2009, str. 70 in mnenje EESO o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic, del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (UL C 107, 6.4.2011, str. 77–77).

(11)  2009/2220(INI).

(12)  Key challenges facing European Labour Markets: A joint analysis of European social partners.

(13)  Framework agreement on inclusive labour markets.

(14)  OECD Employment Outlook 2010 – moving beyond the jobs crisis.

(15)  Eurostat Adult Education Survey (Raziskava Eurostata o izobrazbi odraslih).

(16)  Glej opombo št. 1.

(17)  http://www.cedefop.europa.eu/; Learning while Working – Success stories on workplace learning in Europe.

(18)  http://www.oecd.org/dataoecd/9/16/41851819.pdf.

(19)  http://www.cedefop.europa.eu/EN/publications/5059.aspx.

(20)  V Franciji, na primer, obstaja t. i. Certificat de compétences en entreprise, na Nizozemskem pa t. i. Ervaringscertificaat.

(21)  EQF, ECVET, Europass in EQAF.

(22)  http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&language=fr&pcode=tsiem080&tableSelection=1&footnotes%20=yes&labeling=labels&plugin=1.

(23)  Glej mnenje EESO o uporabi prožne varnosti pri prestrukturiranju glede na svetovni razvoj (UL C 318, 23.12.2009, str. 1–5).

(24)  http://www.eesc.europa.eu/resources/docs/handout.doc.

(25)  UL C 309, 16.12.2006, str. 119.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/50


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o krizi, izobraževanju in trgu dela (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/08

Poročevalec: Mário SOARES

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Kriza, izobraževanje in trg dela.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel soglasno na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija).

1.   Priporočila

Države članice pozivamo, naj:

zagotovijo, da ukrepi za soočanje z gospodarsko krizo in državnim dolgom ne bodo ogrozili javnih vlaganj v izobraževanje in usposabljanje;

posebno pozornost namenijo javnim naložbam v izobraževanje, raziskave in poklicno usposabljanje, ko razmišljajo o svojih srednjeročnih proračunskih ciljih, da bi zagotovili kontinuiteto in porast naložb v te sektorje;

poudarjajo, da je potrebno izboljšanje poučevanja maternega jezika učencev ter predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

izboljšajo svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica ob upoštevanju potreb na trgu dela;

spodbujajo podjetništvo na vseh ravneh izobraževanja;

spodbujajo učinkovito izvajanje evropskega okvira kvalifikacij in razvoj nacionalnega sistema kvalifikacij;

ustvarjajo dodatne priložnosti za usposabljanje mladih, ki so opustili šolanje, in nizko kvalificiranih delavcev, pri tem pa naj se ne zanemarja računalniška pismenost;

spoštujejo pravico ljudi do certificiranega in kakovostnega poklicnega usposabljanja ne glede na njihove kvalifikacije ali obliko zaposlitve;

razvijejo sistem za priznavanje, potrjevanje in certificiranje znanja in spretnosti, ki jih ljudje pridobijo v poklicnem življenju;

uporabljajo evropske sklade, zlasti evropski socialni sklad, da bi podprli izobraževanje in usposabljanje;

podprejo poklicne programe vključevanja s pripravništvi ter spodbujajo podjetja, da v okviru takih programov ustvarjajo stabilna delovna mesta;

nadgradijo učiteljski poklic s spodbujanjem spoštovanja do izobrazbe in nadaljnjim usposabljanjem učiteljev ter z izboljševanjem delovnih pogojev in plač učiteljev.

2.   Uvod

2.1   Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je sprožila najhujšo gospodarsko krizo od 30-ih let 20. stoletja ter največji padec svetovnega BDP po 2. svetovni vojni. Posledično se Evropa zdaj sooča z daljnosežno gospodarsko in socialno krizo, v kateri je propadlo več tisoč podjetij, zlasti MSP, povečala se je brezposelnost, plače so se znižale, države so oklestile proračune za socialno varnost, povišale davke na potrošnjo, zvišale so se cene osnovnih dobrin, vse več je revščine in socialne izključenosti.

2.2   Namen tega mnenja ni raziskovati vzroke krize, temveč opozoriti na škodljive učinke, ki jih ima ta kriza na družbo, ter predlagati več strategij, ki jih je treba izvesti, da bi zmanjšali učinke krize in se soočili s posledicami.

2.3   Mnenje obravnava pomembno vlogo izobraževanja in usposabljanja, ki sta ključni orodji za boj proti krizi, povezave med izobraževanjem in usposabljanjem ter svetom dela, vključevanje mladih na trg dela, potrebe in odgovornost podjetij v zvezi z izobraževanjem zaposlenih ter spodbujanje dostojnih in kakovostnih delovnih mest.

2.4   Poleg tega je v mnenju izraženo stališče, da si mora za ohranjanje evropskega socialnega modela prizadevati celotna družba, ki mora biti ustvarjalna in solidarna.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Pri obravnavi te teme so zlasti pomembne štiri nedavne pobude Evropske komisije:

„Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti“ (1), ki določa naslednje prednostne naloge za doseganje cilja 75-odstotne stopnje zaposlenosti za ljudi v starostni skupini od 20 do 64 let do leta 2020: boljše delovanje trgov dela, bolj kvalificirana delovna sila, boljša kakovost delovnih mest in delovnih razmer ter odločnejše politike za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in povpraševanja po delovni sili (2);

pobuda „Mladi in mobilnost“ (3), ki je zasnovana tako, da spodbuja izkoriščanje potenciala mladih pri doseganju pametne, trajnostne in vključujoče rasti v Evropski uniji (4);

sporočilo „Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020“ (5), v katerem so ocenjene posledice osipa za posameznike, družbo in gospodarstvo, pri čemer so povzeti tudi vzroki za prezgodnjo opustitev izobraževanja in podrobneje navedeni obstoječi in prihodnji ukrepi na tem področju na evropski ravni;

evropski okvir kvalifikacij, ki naj bi olajšal primerjavo nacionalnih šolskih sistemov in s tem prispeval k večji mobilnosti pri študiju in priznanju znanja, spretnosti in veščin na evropski ravni.

Vsi ti dokumenti pozivajo k tesnejšemu sodelovanju med sektorjem izobraževanja in usposabljanja ter trgom dela, kar podpira tudi EESO.

3.1.1   EESO ugotavlja, da namerava Komisija leta 2012 izdelati evropsko panoramo znanj in spretnosti, ki naj bi zagotovila večjo transparentnost za iskalce zaposlitve, delavce, podjetja in/ali oblasti. Ta „pregled“ bo na voljo na spletu in bo vseboval napoved ponudbe in povpraševanja znanja vse do leta 2020, saj bodo v mreži nacionalni organi, ki bodo napovedovali razvoj na trgih dela.

3.1.2   Pomen evropskih sektorskih svetov kot foruma, kjer lahko socialni partnerji ocenjujejo znanja delavcev in potrebe trga dela, je ravno tako treba poudariti kot sredstvo za pospešitev izmenjave informacij in primerov dobre prakse, ki so jo pred tem omogočali sveti ali centri za spremljanje v posamezni državi (6).

3.2   Gospodarska kriza in trg dela

3.2.1   Posledice finančne in gospodarske krize za trg dela so katastrofalne. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je bilo leta 2010 na svetu brezposelnih 250 milijonov ljudi, pri čemer je stopnja brezposelnosti v tem letu narasla s 5,7 % na 6,2 %. Poleg tega sta brezposelnost v številnih državah spremljali tudi poslabšanje kakovosti delovnih mest in negotovost delovnih mest.

3.2.2   Po podatkih Eurostata je bila stopnja brezposelnosti v euroobmočju januarja 2011 9,9-odstotna, v EU pa 9,5-odstotna: v euroobmočju je bilo brezposelnih 15.775.000, v celotni EU pa 23.048.000 ljudi, od tega skoraj 5 milijonov ljudi dolgotrajno brezposelnih.

3.2.3   V obdobju med koncem leta 2008 in februarjem 2011 je stopnja brezposelnosti v EU narasla s 7,7 % na 9,5 % (med moškimi s 6 % na 9,5 %, med ženskami s 7,5 % na 9,6 % in med mladimi z 19,7 % na 20,4 %).

3.2.4   Vendar se v tem povprečju skrivajo velike razlike med državami članicami (stopnja brezposelnosti na Nizozemskem je 4,3 %, v Španiji pa 20,5 %) in ne pove ničesar o nekaterih precej prizadetih skupinah (priseljencih in starejših delavcev).

3.2.5   Stopnja brezposelnosti med mladimi v starostni skupini med 15 in 25 leti je 20,4 % in je že samo v obdobju med prvo tretjino leta 2008 in prvo četrtino leta 2009 narasla za 4 %. Poleg tega se je v tej skupini od pomladi 2008 skoraj za 30 % povečala dolgotrajna brezposelnost, pri čemer je med 5,2 milijona dolgotrajno brezposelnih oseb 1,2 milijona mladih ljudi.

3.2.6   Delavci z nizkimi plačami (ki so običajno nižje kvalificirani) dva- do trikrat verjetneje izgubijo zaposlitev kot bolje plačani delavci.

3.2.7   Tudi tu so najbolj prizadeti mladi ljudje (čeprav so običajno višje kvalificirani), saj je verjetnost, da prejemajo nizke plače, med mladimi ljudmi dvakrat večja kot med delavci srednjih let.

3.2.8   Po podatkih Eurostata (7) je bilo leta 2007, torej še pred krizo, na pragu revščine 79 milijonov Evropejcev, pod pragom revščine pa je živelo 32 milijonov Evropejcev. Čeprav je revščine med zaposlenimi manj, je mogoče vsaj 17,5 milijonov delavcev uvrstiti med „revne zaposlene“ (8).

3.2.9   Nova delovna mesta so manj varna, kar mlade ljudi prizadene bolj kot druge skupine in vpliva na mlade in celotno družbo (mladi se pozneje odselijo od staršev, dalj so odvisni od staršev, pozneje se odločajo za poroko in otroke) (9). Poudariti je treba, da se koncept negotovosti delovnih mest ne nanaša posebej na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč na oblike zlorabe takih pogodb tudi ob dokazano nespremenjenih zahtevah v zvezi z delovno silo.

3.2.10   Po mnenju EESO so glavni problemi in izzivi naslednji:

a)

razkorak med oživitvijo gospodarstva, ki zdaj poteka in se od države do države precej razlikuje, in nadaljnjim slabšanjem razmer na trgu dela, zlasti v obliki rasti brez ustvarjanja novih delovnih mest. EESO se pridružuje opozorilu Mednarodne organizacije dela v zvezi s tem, kar je zapisano v zadnjem poročilu Svetovni trendi pri zaposlovanju (10) in v zaključkih zadnjega zasedanja Mednarodne organizacije dela z naslovom Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi (11);

b)

socialne razlike zaradi težkih razmer na trgu dela, zlasti za mlade (čeprav so višje kvalificirani kot prejšnje generacije) in za dolgotrajno brezposelne osebe;

c)

demografski položaj v Evropi, zlasti staranje delovne sile, zaradi česar bi se lahko še povečalo pomanjkanje strokovnih znanj in spretnosti na trgu dela;

d)

vse hitrejše spreminjanje narave delovnih mest: po podatkih CEDEFOP bo število visokokvalificiranih delovnih mest do leta 2020 predvidoma naraslo za 16 milijonov visoko kvalificiranih delavcev, število srednjekvalificiranih delovnih mest pa za 3,5 milijona, medtem ko bo število nizkokvalificiranih delovnih mest upadlo za okoli 12 milijonov. Razkorak na področju strokovnih znanj in spretnosti se bo povečal, zlasti na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva, matematike, energije, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ekoloških oblik prevoza ter okolja in zdravja. Razkorak med značilnostmi na novo ustvarjenih in izginjajočih delovnih mest se vse bolj povečuje, zato imajo brezposelni vse več težav pri iskanju nove zaposlitve.

3.3   Kriza in izobraževanje

3.3.1   Izobraževanje je sredstvo za samouresničevanje, vključevanje v produktivno delo, socialno kohezijo in izboljšanje življenjskih standardov. Po podatkih Eurostata višje izobraženi ljudje živijo dlje.

3.3.2   Nizka izobrazba je povezana z revščino in socialno izključenostjo, zato je v vseh politikah vključevanja posebna pozornost namenjena zagotavljanju dostopa do javnih storitev (zlasti izobraževanja in usposabljanja).

3.3.3   Strategija Evropa 2020 podpira zamisel o izboljšanju izobraževanja v Evropi – od predšolske pa vse do višješolske ravni – da bi spodbudili storilnost in odpravili neenakosti in revščino, pri čemer izhaja iz prepričanja, da je lahko Evropa uspešna le, če bodo imeli prebivalci potrebna znanja in spretnosti, da bodo lahko prispevali k na znanju temelječemu gospodarstvu, ki bo tudi njim koristilo.

3.3.4   EESO se pridružuje zaskrbljenosti Evropske komisije, ki jo je ta izrazila v svoji Digitalni agendi za Evropo, v skladu s katero Evropa zaostaja pri sprejemanju novih tehnologij, pri čemer 30 % Evropejcev ni še nikoli uporabilo interneta, EU pa za raziskave in razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) namenja le 40 % toliko finančnih sredstev kot ZDA. Poučevanje računalništva v zgodnjem otroštvu prispeva k vključenosti v družbo.

3.3.5   EESO opozarja tudi, da EU zaostaja za ZDA in Japonsko na področju inovacij, kar je treba spremeniti s povečanjem števila visoko usposobljenih delavcev, z večjimi vlaganji držav članic in podjetij v raziskave in razvoj ter s tesnejšim povezovanjem znanosti, tehnologije in proizvodnje. Poleg tega želi poudariti, da se lahko pojem „inovacije“ uporablja v zvezi z organizacijo dela in družbenimi inovacijami.

3.3.6   Dva glavna cilja Komisije za izobraževanje v okviru strategije Evropa 2020 sta:

a)

zmanjšati delež osipnikov pod 10 odstotkov;

b)

povečati delež ljudi, starih od 30 do 34 let, s končano terciarno ali enakovredno izobrazbo na 40 odstotkov.

3.3.7   EESO se pridružuje zaskrbljenosti Komisije zaradi osipa, ki je zapleten pojav, ki močno vpliva na kakovost delovnih mest, za katera se lahko potegujejo mladi ljudje, in za zmanjšanje katerega je potrebna močna politična zavezanost ter nov način obravnave in izvajanja.

3.3.8   Po podatkih Komisije je leta 2009 več kot šest milijonov mladih, in sicer 14,4 % vseh v starosti od 18 do 24 let, opustilo izobraževanje ali usposabljanje z doseženo samo nižjo sekundarno izobrazbo ali manj; od tega jih je 17,4 % končalo samo osnovno šolo (12). Če bi povprečno stopnjo osipa v Evropi zmanjšali za samo eno odstotno točko, bi evropskemu gospodarstvu vsako leto dali na razpolago potencial skoraj pol milijona dodatne usposobljene mlade delovne sile.

3.3.9   Drug pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati, je število ponavljavcev v vsakem šolskem letu. Študija PISA iz leta 2009 je pokazala, da na Irskem razred v osnovni šoli ponavlja 11 % učencev, v Španiji 21 %, na Nizozemskem in Portugalskem pa celo 22,4 % učencev. Ta trend je prisoten tudi v nižjih razredih srednje šole, pri čemer npr. na Finskem razred ponavlja 0,5 % dijakov, v Španiji pa kar 31,9 %.

3.3.10   Na področju visokošolskega izobraževanja in raziskav je po podatkih Eurostata v letu 2009 v Evropi diplomiralo le 32,3 % študentov. Zaradi varčevalnih ukrepov, ki jih trenutno izvaja večina držav članic (13), bo raziskovalna dejavnost na univerzitetni ravni še bolj ogrožena, kar bo vplivalo na številne vidike gospodarstva in družbe (tehnologija, medicina ter družbene in humanistične vede).

4.   Posebne pripombe: predlogi EESO

4.1   Spodbujanje izobraževanja v času krize

4.1.1   V času krize je treba poudariti, da je izobraževanje temeljna človekova pravica in javno dobro, ki mora biti brezpogojno zagotovljeno vsem pod enakimi pogoji in brez kakršnekoli diskriminacije, pri čemer je treba upoštevati tudi spol.

4.1.2   Naložbe v izobraževanje ne smejo veljati za problem med krizo, temveč kot rešitev za čim uspešnejši izhod iz krize. Da bi zato države članice spodbudili k večjim in nenehnim naložbam v izobraževanje, je treba od njih zahtevati, da posebno pozornost namenijo javnim naložbam v izobraževanje, raziskave in poklicno usposabljanje, ko razmišljajo o svojih srednjeročnih proračunskih ciljih.

4.1.3   Prav tako je treba poudariti, da je izobraževanje skupna odgovornost celotne družbe. Šole kot specializirane ustanove s strokovnim osebjem ne morejo in ne smejo delovati ločeno, pač pa morajo sodelovati predvsem z družinami, ki imajo ključno vlogo, vzpostaviti pa morajo tudi trajni dialog s širšo skupnostjo ter z gospodarskimi in družbenimi akterji.

4.1.4   EESO je prepričan, da se lahko učenci s solidnim osnovnim znanjem bolje prilagajajo in boljše ko je to znanje, toliko lažje se pri izbiranju šole in poklica upoštevajo potrebe trga.

4.1.5   Izobraževanje mora zlasti:

a)

pomagati učencem, da filtrirajo prejete informacije, in jim pokazati, kako lahko najbolje načrtujejo svoje prihodnje zasebno in poklicno življenje;

b)

spodbujati kritično razmišljanje ter razvoj radovednega in podjetnega uma, ki je sposoben prevzeti pobudo in reševati probleme. Interakcije med šolami in podjetji bi lahko izjemno veliko prispevale k doseganju tega cilja;

c)

učence seznaniti z realnostjo, da bi razumeli, kakšen trud zahteva učenje in kakšen je pomen učenja; prepričati učence, da je učenje vredno truda in da kultura ni le potrošna dobrina, temveč nekaj, kar je treba tudi usvojiti in razvijati;

d)

zagotoviti solidno osnovno izobrazbo, zlasti znanje maternega jezika in matematike ter vseh drugih predmetov, ki so potrebni za uspešno vključevanje ljudi v trg dela povsod v EU, in še posebej zagotoviti poučevanje živih tujih jezikov vse od prvih let osnovne šole, kar povečuje tudi pripravljenost na vseživljenjsko učenje;

e)

razvijati ustvarjalne in estetske sposobnosti vsakega posameznika ter s tem spodbujati njegovo dojemljivost za kulturo in inovacije;

f)

skratka, oblikovati svobodne posameznike, ki se zavedajo svojih pravic in dolžnosti ter lahko opravljajo spodobno delo v najboljših možnih pogojih.

4.1.6   Za to je potrebno povsem novo, obsežnejše in plodnejše začetno in nadaljnje usposabljanje učiteljev. Z usposabljanjem je treba navdihovati učitelje in jim pomagati, da sprejmejo nove pristope k izobraževanju v skladu z izzivi, s katerimi se soočajo (nove tehnologije, nove potrebe na trgu dela, večkulturno okolje in vse večje število učencev iz migrantskih okolij itd.). Države članice bi morale spodbujati spoštljiv odnos do učiteljskega poklica, omogočati nadaljnje usposabljanje učiteljev ter si prizadevati za izboljšanje delovnih pogojev in plač učiteljev.

4.1.7   Izobraževanje bi moralo zadevati vsa življenjska obdobja od predšolske dobe do visokošolskega izobraževanja in izobraževanja odraslih ter vse oblike: formalno, neformalno in priložnostno. Države članice bi morale prilagoditi izobraževanje glede na gospodarske in socialne izzive, s katerimi se bodo v prihodnosti soočala gospodarstva in družbe: družba, ki temelji na znanju, in visoko produktivno in nizkoogljično gospodarstvo.

4.1.8   Zato EESO priporoča, da Evropska unija:

a)

izpolni zaveze, ki jih je sprejela v pobudah „Mladi in mobilnost“ in „Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta“ ter v sporočilu „Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020“;

b)

razišče možnosti za porabo evropskih finančnih sredstev za doseganje ciljev EU na področju izobraževanja, usposabljanja, raziskav in razvoja;

c)

podpre programe za vključevanje v trg dela in spodbuja vlade in podjetja, da s pomočjo takih instrumentov ustvarjajo stabilna delovna mesta;

d)

krepi, razvija in poglablja programe izmenjave za študente na vseh ravneh izobraževanja;

in priporoča, da države članice:

a)

poiščejo rešitve, da bi zagotovile, da ukrepi za soočanje z gospodarsko krizo, zlasti z državnim dolgom, ne ogrozijo javnih vlaganj v nacionalne sisteme izobraževanja in usposabljanja;

b)

ohranijo (in po možnosti povečajo) vlaganja v raziskave in razvoj;

c)

uvedejo in usklajujejo pobude za boljše učenje predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

d)

sprejmejo ukrepe za prenovitev učiteljskega poklica, da bodo učitelji lažje opravljali svoje delo (14);

e)

vzpostavijo sisteme za svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica, da bi zagotovili več informacij o strokovnih znanjih in spretnostih, ki so potrebni za vstop na trg dela, in o pridobivanju teh znanj;

f)

razvijejo alternativne programe usposabljanja za mlade ljudi, ki zgodaj opustijo izobraževanje ali opravljajo poklice z nizkimi poklicnimi kvalifikacijami;

g)

rešijo problem ponavljanja razredov pri učencih z zagotavljanjem podpore najšibkejšim učencem;

h)

spodbujajo podjetja, naj bolj upoštevajo delovne izkušnje mladih;

i)

spodbujajo podjetništvo na vseh ravneh izobraževanja.

4.1.9   EESO se zaveda, da potrebujejo podjetja v času sprememb delavce s posebnimi znanji in spretnostmi. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali biti zato bolj prilagojeni glede na te potrebe in oblikovati ustrezne učne načrte, potem ko je že pridobljeno osnovno znanje.

4.1.10   Dualni sistem splošnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja, v katerem se mladi seznanijo s poklicnim svetom, ko zaključijo študij, je v nekaterih evropskih državah prinesel dobre rezultate in bi ga bilo zato treba preučiti.

4.1.11   EESO se zaveda, da je izobraževanje v pristojnosti držav članic, vendar meni, da bi lahko Evropska unija podprla države in jih spodbujala ne samo k doseganju ciljev EU, za kar bi uporabila odprto metodo usklajevanja, temveč bi lahko ustvarila tudi ugodnejše pogoje (da se na primer v javni primanjkljaj ne bi štele naložbe v izobraževanje in poklicno usposabljanje).

4.2   Ceniti učenje – od šole do zaposlitve

4.2.1   Zaradi sedanjih trendov, kot so večja mednarodna konkurenca, znanstvena in tehnična revolucija, podnebne spremembe, nagel vzpon hitro rastočih gospodarstev in staranje prebivalstva, je med drugim potrebna višje usposobljena in kvalificirana delovna sila.

4.2.2   Menjava generacij sama po sebi ni dovolj za izboljšanje ravni usposobljenosti, ker so številni visoko usposobljeni mladi trenutno zaposleni na nizko kvalificiranih delovnih mestih. Poleg tega lahko zaradi razkoraka med izobrazbo ljudi in vrsto poklicev, ki jih opravljajo, pride do razvrednotenja znanj in spretnosti.

4.2.3   EESO meni, da je rešitev razvijanje visoko kakovostnih delovnih mest, in se zato zaveda pomembnosti „dostojnega dela“, ki ga zagovarja Mednarodna organizacija dela.

4.2.4   Zato bi bilo treba vlagati v politike aktivnega zaposlovanja in poklicnega usposabljanja z namenjanjem finančnih sredstev na ravni EU, zlasti iz Evropskega socialnega sklada (15).

4.2.5   Poleg tega je treba upoštevati, da je ustvarjanje novih delovnih mest odvisno od dinamike podjetij, zato je treba zmanjšati nepotrebno birokracijo v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, zlasti za ustanovitev novih podjetij.

4.2.6   Na tem področju EESO priporoča naslednje prednostne pobude:

4.2.6.1

Spodbujanje vključevanja mladih ljudi v trg dela

a)

z izboljšanjem sistemov za svetovanje v zgodnjih fazah izobraževanja in izbire poklica, zagotavljanjem podrobnejših informacij o trendih in potrebah na trgu dela, o povezanih strokovnih znanjih in spretnostih ter o pridobivanju teh znanj;

b)

z oblikovanjem programov za vključevanje v trg dela z vajeništvi in pripravništvi;

c)

z oblikovanjem posebnih programov za mlade, ki so zgodaj opustili izobraževanje ali opravljajo nizko kvalificirane poklice;

d)

s preprečevanjem sklepanja določenih vrst delovnih razmerij (zaposlitev za nedoločen ali določen čas) zgolj na podlagi starosti delavca, da mladi delavci ne bodo v slabšem položaju zgolj zato, ker so mladi.

4.2.6.2

Soočanje z vprašanji vseživljenjskega učenja

a)

z zagotovitvijo, da imajo vsi možnost vseživljenjskega učenja, da nadgradijo svoje znanje in dobijo dostop do bolj kvalificiranih delovnih mest, da bi dosegli cilj „vključujoče rasti“ iz strategije Evropa 2020;

b)

z izboljšanjem usposabljanja (nadaljnjega usposabljanja in preusposabljanja) za vse, ki so že zaposleni, a imajo nizko izobrazbo. Pri teh pobudah je treba upoštevati starost, izkušnje in znanje delavcev, ki jih zadevajo;

c)

s formalno uveljavitvijo posameznikove pravice do kakovostnega certificiranega usposabljanja z določitvijo letnega števila ur usposabljanja za vse delavce ne glede na njihove kvalifikacije ali vrsto delovnega razmerja;

d)

s spodbujanjem individualnih načrtov za razvoj znanj in spretnosti v podjetjih ob sodelovanju delavcev in delodajalcev, pri čemer je treba upoštevati razmere, v katerih delujejo podjetja (zlasti MSP), v skladu z dogovorom med delavci in delodajalci, ki se sklene na evropski ravni;

e)

s podporo pobud za izboljšanje priznanja neformalnega učenja, zagotovitev kakovostnega izobraževanja in priznanje znanju, pridobljenemu zunaj formalnega šolskega sistema (npr. evropski potni list znanj in spretnosti);

f)

s tesnim povezovanjem poklicnega usposabljanja s poklicnim razvojem delavca s prizadevanji za priznavanje, potrjevanje in certificiranje znanj in spretnosti, ki jih ljudje pridobijo v poklicnem življenju. V obeh primerih bi morale države nadzirati kakovost služb za ocenjevanje in potrjevanje;

g)

s prizadevanji za usmerjene ukrepe na področju usposabljanja, ki so v prvi vrsti namenjeni brezposelnim;

h)

z zavedanjem, da morajo javne službe za zaposlovanje bolj aktivno sodelovati pri oblikovanju politik za usposabljanje prednostnih ciljnih skupin, kot so nizko kvalificirani ljudje in delavci z nestalno zaposlitvijo, ter najranljivejših skupin, kot so invalidi, starejši brezposelni in priseljenci;

i)

z ustreznim upoštevanjem dejavnika spola na trgu dela ter odpravo neenakosti in diskriminacije, zlasti neenakega plačila za moške in ženske.

4.2.6.3

Izboljšanje znanj in spretnosti ter izkoristek potenciala starejših delavcev

a)

EESO želi poudariti veliko nevarnost, ki jo prinaša dolgotrajna brezposelnost (izguba dohodka ter znanj in spretnosti, socialna izključenost), in zato meni, da bi morale javne službe za zaposlovanje aktivneje sodelovati pri iskanju delovnih mest za dolgotrajno brezposelne osebe ter pri razvoju politik aktivnega zaposlovanja in poklicnega usposabljanja;

b)

socialni dialog v posameznih sektorjih na ravni EU in na ravni držav članic je ključen za reševanje težav, povezanih z znanji in spretnostmi; s tem je poudarjen pomen sektorskih svetov za znanje na tem področju;

c)

v teh pogojih bi morali ohraniti in spodbujati kolektivna pogajanja o pogodbah, saj bi višja raven znanja in spretnosti koristila delavcem in tudi podjetjem;

d)

v krizi bi bilo upravičeno pričakovati, da bo Evropski socialni sklad financiral ukrepe za izboljšanje znanj in spretnosti ter inovativne ukrepe za ustvarjanje dostojnih delovnih mest;

e)

prav tako bi bilo dobro starejšim omogočiti možnost, da ostanejo zaposleni tudi potem, ko dosežejo upokojitveno starost, kar pomeni izboljšanje zdravja, prilagajanje dela glede na zmožnosti ljudi, spoštovanje dela in izboljšanje znanj in spretnosti, ob upoštevanju načel, ki jih je Mednarodna organizacija dela opredelila v svojem Priporočilu št. 162 (16);

f)

glede na to je predvsem pomembno, da se unovči potencial starejših delavcev, da prenesejo svoje znanje in spretnosti na druge na delovnem mestu, o čemer bi lahko nato razpravljali predstavniki delavcev in delodajalcev.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  COM(2010) 682 konč.

(2)  Glej mnenje EESO o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta, UL C 128, 18.5.2010, str. 74.

(3)  COM(2010) 477 konč.

(4)  V zvezi s tem glej mnenje EESO o mladih in mobilnosti, UL C 132, 3.5.2011, str. 55.

(5)  COM(2011) 18 konč.

(6)  Glej mnenje EESO o prilagajanju poklicne usposobljenosti potrebam spreminjajočega se gospodarstva in storitev – kako lahko morebitna ustanovitev novih sektorskih svetov za zaposlovanje in usposobljenost na evropski ravni prispeva k uresničitvi tega cilja; UL C 347, 18.12.2010, str. 1.

(7)  Statistics in Focus (46/2009).

(8)  Glej mnenje EESO o delu in revščini, UL C 318, 23.12.2009, str. 52.

(9)  Mladi v Evropi – statistična podoba 2009.

(10)  Svetovni trendi pri zaposlovanju (www.ilo.org).

(11)  Dialog o rasti in zaposlovanju v Evropi, 13. marec 2011, Dunaj (www.ilo.org).

(12)  Ponavljanje razredov med obveznim izobraževanjem v Evropi: predpisi in statistike EURYDICE, januar 2011.

(13)  V Latviji so leta 2009 za univerze namenili 48 % manj sredstev, v letu 2010 pa še dodatnih 18 % manj; v Italiji bodo do leta 2013 proračun za univerze predvidoma oklestili za skupno 20 %; v Grčiji za univerze namenjajo 30 % manj sredstev, v Veliki Britaniji pa bodo do leta 2014/2015 proračun za univerze oklestili za okoli 40 %.

(14)  Glej mnenje EESO o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev, UL C 151, 17.6.2008, str. 41.

(15)  Glej mnenje EESO o prihodnosti Evropskega socialnega sklada po letu 2013, UL C 132, 3.5.2011, str. 8.

(16)  Priporočilo št. 162 o starejših delavcih (R162, Older Workers Recommendation), 1980, ILO (http://www.ilo.org/ilolex/cgi-lex/convde.pl?R162).


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/56


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o reviziji posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 318/09

Glavni poročevalec: g. SIMONS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 5. maja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Revizija posojilne politike Evropske investicijske banke v prometnem sektorju.

Za pripravo dela na tem področju je bila zadolžena strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo.

Zaradi nujnosti postopka (člen 59 poslovnika) je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) za glavnega poročevalca imenoval g. Simonsa ter mnenje sprejel s 123 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Prometni sektor je zelo pomemben za Evropsko investicijsko banko (EIB) in obratno. Leta 2010 je EIB izdala posojila v vrednosti 63 milijard EUR, od tega 13,2 milijarde EUR oz. 21 % prometnemu sektorju.

1.2   Ker bo Komisija v kratkem predložila nove smernice za TEN-T, se je treba z EIB uskladiti o najboljšem načinu financiranja osnovnega infrastrukturnega omrežja in posameznih projektov v okviru ciljev, oblikovanih v beli knjigi, ki jo je Komisija objavila 28. marca 2011.

1.3   Odbor meni, da je treba v ta okvir umestiti tudi obravnavo dokumenta o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju, ki jo je EIB objavila leta 2007. Ker bela knjiga namenja prizadevanjem na področju trajnosti veliko večji poudarek, kot so ga bila deležna doslej, saj predvideva npr. zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 60 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990, bo to pomenilo, da bo pri financiranih projektih merilo trajnosti bistveno pomembnejše kot doslej.

1.4   Odbor se strinja z EIB, da mora biti pri izdajanju posojil najpomembnejše vodilno načelo prizadevanje za najučinkovitejši, najgospodarnejši in najbolj trajnostni način za zadovoljevanje povpraševanja po prevozu. To zahteva kombinacijo rešitev, ki zajema vse načine prevoza ter je v skladu s somodalnostjo in internalizacijo zunanjih stroškov, ki sta izhodišči za logistične verige.

1.5   Odbor želi poudariti, da mora EIB delovati nevtralno in objektivno ne glede na to, za kateri način prevoza gre. Zlasti za daljše razdalje je zaželena učinkovita in uspešna somodalnost, pri čemer je treba čim bolje izkoristiti prednosti vsakega načina prevoza, ki pride v poštev.

1.6   Odbor se v celoti strinja z drugim vodilnim načelom, tj. razvojem TEN-T.

1.7   Odbor izraža željo, da tretje vodilno načelo, ki ga EIB uporablja pri svojih smernicah in merilih za izbiro, tj. dajanje prednosti železnici, mestnemu prometu, rečni plovbi in pomorskemu sektorju, ne bi bilo toliko usmerjeno v prevozna sredstva, ampak v ustrezne logistične verige, da bi tako dosegli največje koristi na področju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

1.8   V zvezi s financiranjem projektov raziskav, razvoja in inovacij Odbor meni, da je pravilni pristop financiranje projektov, ki zmanjšujejo emisije pri izvoru.

1.9   Odbor meni, da bi morala EIB pri reviziji smernic za izdajanje posojil zlasti nameniti pozornost logističnim verigam na splošno, pri čemer imajo vozlišča – kot so pristanišča in letališča ter večmodalni terminali – kot logistični centri ključno vlogo.

1.10   Ker obstaja napetost med ambicioznim ciljem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 60 % do leta 2050 in finančno krizo, Odbor meni, da ta položaj prinaša tudi izziv za razvoj drugih oblik javnega in zasebnega financiranja, kot so javno-zasebna partnerstva, četudi selektivno, kot je navedeno v točki 4.6.3.

1.11   Za izčrpen odgovor na tri konkretna vprašanja EIB se Odbor sklicuje na svoja številna mnenja, ki so povzeta od točke 4.7. dalje.

2.   Uvod

2.1   Evropska investicijska banka (EIB) je organ Evropske unije, ki je bil tako kot EESO leta 1958 ustanovljen z Rimsko pogodbo in ki financira projekte, s katerimi se uresničujejo cilji Evropske unije. EIB si sama izposoja denar pod ugodnimi pogoji in ga nato posoja bankam in podjetjem.

2.2   EIB ima bonitetno oceno AAA, kar ji omogoča, da si po nizkih obrestnih merah lahko izposoja denar na kapitalskih trgih. Nato lahko s temi sredstvi daje posojila po ugodnih pogojih in na različne načine:

denar posoja neposredno podjetjem ali institucijam za sofinanciranje velikih projektov (s proračunom več kot 25 milijonov EUR);

denar posoja bankam in drugim posojilodajalcem, ki nudijo posojila za manjše projekte, pri čemer je poudarek na malih in srednje velikih podjetjih;

lahko jamči za posojila, s čimer ne nastanejo tveganja za financerje.

2.3   Za izvajanje projektov in nadzor nad odobrenimi finančnimi sredstvi je EIB razvila tesno sodelovanje z mednarodnim bančnim sistemom in drugimi institucijami EU.

2.4   Zaradi tesne medsebojne odvisnosti institucije EU v okviru pojasnjevanja in prilagajanja politik redno vabijo EIB. Tako je EIB vključena v priprave zasedanj Sveta ministrov in sodeluje pri dejavnostih določenih odborov Evropskega parlamenta. Poleg tega neprestano potekajo posvetovanja z Evropsko komisijo.

2.5   Delničarji EIB so države članice EU. Te skupno prevzemajo odgovornost za kapital banke v skladu z razdelitvenim ključem, ki odraža ekonomsko težo posamezne države članice v Uniji.

2.6   Leta 2010 je EIB skupno izdaja posojila v vrednosti 63 milijard EUR, od tega 21 % (13,2 milijarde EUR) prometnemu sektorju. V obdobju 2006–2010 so posojila EIB prometnemu sektorju predstavljala 23,7 % vseh posojil. Poleg držav članic je EIB največji financer projektov TEN-T.

2.7   EIB je leta 2007 objavila dokument o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju, ki vsebuje smernice in merila za izbiro, s katerimi naj bi bolje upoštevali zaskrbljenost zaradi posledic podnebnih sprememb in vse večje potrebe po mobilnosti. Hkrati je zapisala, da je glede na dinamiko razvoja politike posojil v prometnemu sektorju potrebna njena redna revizija.

2.8   Komisija je 28. marca 2011 objavila belo knjigo in v kratkem je pričakovati revidirane smernice za projekte TEN-T, zato je pomembno, da se posojilna politika EIB v prometnem sektorju znova pregleda in uskladi.

2.9   EIB je že sama opozorila na to in začela javno posvetovanje. Pri tem jo poleg aktualnih vodilnih načel zlasti zanimajo naslednja tri vprašanja:

2.9.1

Kako lahko banka še več prispeva k „pametnejši rasti“, ki temelji na znanju in inovacijah? Pri tem EIB zanima zlasti vpliv novih tehnologij na promet.

2.9.2

Kako lahko banka še več prispeva k „trajnostni rasti“ ter okoljsko bolj prijaznemu in konkurenčnejšemu gospodarstvu, ki gospodarneje izkorišča vire? Tu gre zlasti za izboljšanje trajnostne mobilnosti, ki hkrati zmanjšuje prometno obremenjenost in onesnaževanje ter spodbuja energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih energetskih virov.

2.9.3

Kako lahko banka še več prispeva k „vključujoči rasti“, s poudarkom na večji zaposlenosti ter socialni in teritorialni koheziji? Tu gre zlasti za ozka grla, čezmejno infrastrukturo, intermodalna vozlišča in mestni, primestni in regionalni razvoj.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Odbor meni, da je redno in zgodnje usklajevanje političnih in posvetovalnih organov EU in EIB potrebno in nujno, zato pozdravlja poziv EIB za mnenje na lastno pobudo EESO o reviziji posojilne politike EIB v prometnem sektorju.

3.2   Kot je navedeno v sklepih bele knjige, si mora prometna politika prizadevati za krepitev konkurenčnosti prometa in hkrati uresničiti cilj, da se v prometnem sektorju do leta 2050 zmanjša količina emisij toplogrednih plinov za vsaj 60 % v primerjavi z letom 1990. Do leta 2030 naj bi v skladu s tem zmanjšali emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z ravnjo iz leta 2008. Po mnenju Odbora to pomeni, da bodo potrebna precejšnja prizadevanja za uresničitev teh ciljev in da bodo na področju trajnostnega razvoja pri financiranju morali biti v ospredju projekti z velikim potencialom na področju „trajnosti“. To podrobneje obravnava študijska skupina za dosje TEN/454, ki preučuje belo knjigo z naslovom Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu.

3.3   Odbor na splošno meni, da so sedanje smernice (2007), ki jih EIB uporablja za izdajanje posojil v prometnem sektorju, ustrezne; najpomembnejše vodilno načelo je prizadevanje za najučinkovitejši, najgospodarnejši in najbolj trajnostni način za zadovoljevanje povpraševanja po prevozu. To zahteva kombinacijo rešitev, ki zajema vse načine prevoza. Odbor meni, da je to v skladu z načelom somodalnosti, ki ga tudi sam podpira in ki je že danes in bo tudi v prihodnosti izhodišče za logistične verige, ter „objektivn[im], splošno uporabn[im], pregledn[im] in celovit[im] sistem[om]“ internalizacije zunanjih stroškov, ki uživa „podporo družbe, ki na splošno že obstaja, predvsem pa pri posameznih načinih prevoza“ (1).

3.4   Vendar je po mnenju Odbora lahko upravičeno tudi financiranje v en način prevoza, če je mogoče na ta način v določeni logistični verigi doseči najgospodarnejši, najbolj trajnostni, najvarnejši in družbeno najboljši rezultat.

3.5   Po mnenju Odbora mora EIB še naprej delovati nevtralno in objektivno ne glede na to, za kateri način prevoza gre. Kot je navedeno v beli knjigi, je za daljše razdalje zaželena učinkovita in uspešna večmodalnost, pri čemer je treba čim bolje izkoristiti prednosti vsakega načina prevoza, ki pride v poštev.

3.6   Komisija meni, da so za daljše razdalje potrebni posebni koridorji za prevoz tovora, ki omogočajo optimalni prevoz s čim manjšo porabo energije in čim manj emisijami, pri čemer je treba čim bolj zmanjšati onesnaženje okolja, hkrati pa morajo biti privlačni zaradi zanesljivosti, redke preobremenjenosti ter nizkih stroškov obratovanja in upravljanja. Odbor se s tem strinja, vendar bi si želel podobnih prizadevanj za koridorje za prevoz potnikov.

3.7   Drugo vodilno načelo, ki ga EIB upošteva pri izdajanju posojil, je razvoj TEN. Tu gre za dolgoročne naložbe, ki so zelo pomembne za uresničitev učinkovitega prometnega sistema v EU. Odbor pripisuje velik pomen vzpostavljanju in nadgrajevanju omrežja TEN-T.

3.8   Tretje vodilno načelo EIB je, da imajo prednost projekti, ki se nanašajo na železnico, mestni promet, rečno plovbo in pomorski sektor, zato ker naj bi se naložbe v projekte na teh področjih najbolj obrestovale v smislu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na prevozno enoto. Odbor opozarja, da mora biti vodilo pri zmanjšanju emisij ne toliko prevozno sredstvo kot tako, ampak predvsem ustrezna logistična veriga. Usmeritev izključno na prevozno sredstvo tudi ne bi bila v skladu s pojmom somodalnosti, tj. krepitvijo vseh načinov prevoza, pri čemer se zlasti pri dolgih razdaljah razvije sodelovanje med različnimi načini prevoza v logistični verigi.

3.9   V zvezi s pozornostjo in sredstvi, ki jih EIB namenja raziskavam, razvoju in inovacijam v dogovoru s proizvajalci vozil, Odbor meni, da je pravilni pristop zmanjšanje emisij pri izvoru, pri čemer je treba pozornost nameniti tudi energetski učinkovitosti in varnostnim vidikom.

3.10   Zaradi pojavov, kot so staranje evropskega prebivalstva, vse bolj skopa fosilna goriva, vse višja stopnja urbanizacije, podnebne spremembe in vse večja globalizacija, obstaja velika potreba po finančnih sredstvih. Po mnenju Odbora EIB upravičeno zahteva, da je treba pripraviti dosledno strategijo financiranja, v okviru katere se javne in zasebne oblike financiranja dopolnjujejo. Poleg tega bi bilo treba za vse načine prevoza internalizirati zunanje stroške v skladu z načelom onesnaževalec oz. uporabnik plača stroške, ki jih povzroča, nastale prihodke pa seveda ponovno vložiti v zmanjšanje zunanjih stroškov, kar bi moral biti končni cilj internalizacije (2).

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Odbor se zavzema za to, da se večja pozornost nameni ne samo omrežjem, ampak tudi ključni vlogi vozlišč – kot so pristanišča in letališča ter večmodalni terminali – kot logističnih središč, ki potrebujejo učinkovite povezave z zaledjem. Podpira mnenje EIB, ki ga potrjuje tudi bela knjiga, da bo učinkovit in resnično somodalen pristop največ prispeval k zmanjšanju porabe energije in emisij.

4.2   V zvezi z merili financiranja infrastrukture TEN bi bilo treba poleg optimizacije prometnih tokov več poudarka nameniti morebitnim koristim glede porabe energije in ustvarjanja emisij, pri čemer je treba omrežje TEN-T razširjati v sosednje države EU.

4.3   Pri pripravi novega okvira za financiranje infrastrukture bi morala biti prednostna naloga dokončanje mreže TEN-T, pri čemer je treba upoštevati naložbene strategije tako programov TEN-T kot tudi Kohezijskega in strukturnih skladov. Odbor meni, da je potrebno boljše usklajevanje med Kohezijskim, strukturnimi in investicijskimi skladi za prometni sektor, da bi lahko čim bolje uporabili sredstva EU.

4.4   Komisija je v beli knjigi, objavljeni 28. marca 2011, stroške naložb v infrastrukturo, ki so potrebne za zadovoljitev potreb po prevozu, za obdobje 2010–2030 ocenila na 1,5 trilijonov EUR, pri čemer je za dokončanje omrežja TEN-T potrebno približno 550 milijard EUR do leta 2020, od tega pa je treba 215 milijard EUR nameniti odpravi najpomembnejših ozkih grl v infrastrukturi.

4.5   Na tehnološkem področju je treba po mnenju Odbora nameniti pozornost predvsem financiranju projektov, ki zmanjšujejo emisije škodljivih snovi pri izvoru, in sicer s ciljno usmerjenimi naložbami v raziskave in razvoj. Enako velja za raziskave na področju alternativnih goriv, ki naj bi nadomestila fosilna goriva.

4.6   Odbor se zaveda napetosti, ki obstaja med na eni strani ambicioznimi cilji, kot na primer ciljem iz bele knjige o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 60 % do leta 2050, in s tem povezanimi velikimi finančnimi naložbami ter na drugi strani finančno krizo, ki zahteva preudarno finančno politiko.

4.6.1   Vendar pa meni, da je to tudi priložnost za boljšo porazdelitev razpoložljivih finančnih sredstev in hkrati izziv za razvoj drugih oblik javnega in zasebnega financiranja.

4.6.2   V zvezi s tem bi lahko razmislili o sodelovanju pri razvoju novih finančnih instrumentov za prometni sektor, pri katerih bi lahko imeli vlogo tudi vlagatelji, kot so pokojninski skladi in zavarovalniške družbe.

4.6.3   EESO priporoča previdno in selektivno rabo javno-zasebnih partnerstev pri financiranju TEN-T, pri čemer je treba upoštevati, da vse države članice niso enako izkušene pri uporabi javno-zasebnih partnerstev, in uporabiti tudi finančne instrumente EU (npr. strukturni skladi in Kohezijski sklad, TEN-T, EIB) kot del dosledne strategije financiranja, ki združuje evropska, nacionalna javna in zasebna sredstva. Da bi javnim organom omogočili svobodno izbiro glede udeležbe v javno-zasebnih partnerstvih, se EESO sklicuje na svoje stališče, da bi bilo treba spremeniti opredelitev javno-zasebnih partnerstev v postopkih Eurostata glede javnega dolga (3).

4.7   Glede konkretnih vprašanj EIB (glej od točke 2.9 dalje) se Odbor sklicuje na svoja pretekla mnenja, katerih reference in najpomembnejše točke navaja v nadaljevanju.

4.7.1   Na prvo vprašanje o prispevku znanja in inovacij k pametnejši rasti ter vplivu novih tehnologij na promet se nanašajo zlasti naslednji dokumenti:

TEN/419„Na poti k širši uporabi električnih vozil“ (4), točka 1.1: večji prodor električnih avtomobilov na trg z namenom zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju; točka 1.6: EESO nujno poziva EU, naj spodbuja in podpre ta ključni prehod;

TEN/382„Uvajanje inteligentnih prometnih sistemov“ (5), točka 1.7: Odbor poudarja, da bi za uvedbo te infrastrukture morali računati na ustrezno financiranje Skupnosti, držav članic ter zasebnega sektorja;

TEN/362 – „Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje“ (6), točka 1.10: Komisija bi morala v dokumente, ki se pripravljajo v okviru spremljanja izvajanja tega sporočila, izrecno vključiti navedbo podpore za področje morskih in pomorskih znanstvenih raziskav, ki niso zajete v evropski strategiji raziskav, v obliki namenskih sredstev; točka 3.6.4: eden ključnih ciljev je tudi usklajevanje med strukturnimi skladi, okvirnim programom in drugimi evropskimi viri financiranja; ter

TEN/335„Emisije v cestnem prometu: konkretni ukrepi za odpravo stagnacije“ (7).

4.7.2   Na drugo vprašanje o „trajnostni rasti“ ter okoljsko bolj prijaznemu in konkurenčnejšemu gospodarstvu, ki gospodarneje izkorišča vire, se nanašajo naslednja mnenja:

TEN/399/400„Trajnostno naravnana prihodnost prometa – evropska prometna politika po letu 2010“ (8), točka 2.8, prva alinea: delež starejših ljudi se močno povečuje, spreminjajo se potovalne navade, povečujejo se javni izdatki za zdravstvo in pokojnine, proračunska sredstva za javni prevoz pa se zmanjšujejo; točka 4.15: nujne so korenite spremembe pri naložbah v infrastrukturo;

TEN/412„Evropska prometna politika/lizbonska strategija in strategija trajnostnega razvoja“ (9), točka 1.5: treba je pripraviti nove smernice na področju vseevropskega prometnega omrežja in posredovanje EIB lahko zagotovi spodbude; točka 1.8: rešitve, ki zahtevajo pogumne politične odločitve z večjimi finančnimi posledicami itd.;

TEN/297„Mešanica energetskih virov v prometu“ (10), točka 5.4: prevozne subvencije, ki v Evropi znašajo od 270 do 290 milijard EUR; točka 8.13: Evropska komisija je namenila 470 milijonov EUR za ustanovitev skupnega podjetja za gorivne celice in vodik; in točka 8.15: projekt Zero Regio, ki ga sofinancira Evropska komisija, obsega gradnjo in preskušanje dveh inovativnih objektov za dostavo;

TEN/376„Cestni promet leta 2020: pričakovanja organizirane civilne družbe“ (11), točka 1.9: treba je izgraditi potrebno infrastrukturo; točka 4.2: lotiti se je treba izgradnje ali izboljšanja fizične infrastrukture (odprava ozkih grl);

TEN/336„Družbene posledice razvoja dvojice promet-energija“ (12), točka 1.2.5: Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (Risk-Sharing-Finance Facility-RSFF);

TEN/262„Logistika tovornega prometa – trajnostna mobilnost“ (13), točka 1.3: za optimiziranje fizične mreže je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva; točka 4.5.5: zagotovitev več proračunskih sredstev, namenjenih gradnji vseevropskih prometnih omrežij; točka 4.5.6: sistem mešanega financiranja za gradnjo in vzdrževanje infrastrukture;

TEN/440 – „Program za podporo nadaljnjemu oblikovanju celostne pomorske politike“ (14), točka 2.9: izvajanje celostne pomorske politike je ogroženo zaradi nezadostnih finančnih sredstev; točka 2.10: priprava finančnega program za podporo nadaljnjega razvoja celostne pomorske politike;

TEN/427„Finančna pomoč Skupnosti energetskim projektom“ (15), točka 1.1: uporaba evropskih sredstev kot vzvoda z multiplikacijskim učinkom, s katerim naj bi pospešili uresničevanje naložb na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; točka 2.2: posebni finančni instrument za spodbujanje financiranja pobud za trajnostne energije;

TEN/404„MSP in energetska politika EU“ (16), točka 1.2: podpora financiranja naložb in zagotovitev finančnih sinergij med EU, državami članicami in poslovnimi organizacijami; točka 1.3: podpora inovacijam in financiranje naložb v okviru regionalnih programov;

TEN/366„Povezovanje politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet“ (17), točka 5.2: EU je prek Kohezijskega in strukturnih skladov ter EIB zagotovila investicijska sredstva; točka 5.3: podnebne spremembe prinašajo nove probleme in zahtevajo skupna prizadevanja EU;

TEN/381„Evropsko železniško omrežje za konkurenčen tovorni promet“ (18), točka 4.1.2: pomembna vloga evropskih institucij pri omogočanju uporabe instrumentov EU za podporo razvoja evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet, in sicer s sofinanciranjem vzpostavitve železniških koridorjev za tovorni promet prek proračuna za vseevropska prometna omrežja (TEN-T), Sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada ter posojil EIB.

4.7.3   Tudi tretje vprašanje o „vključujoči rasti“, s poudarkom na večji zaposlenosti ter socialni in teritorialni koheziji, je EESO že izrecno obravnaval v svojih mnenjih. Zlasti je treba navesti naslednja:

TEN/276„Promet v mestnih in metropolitanskih območjih“ (19), točka 4.1: EESO poziva Komisijo, naj revidira predpise o dodeljevanju finančnih sredstev za ukrepe regionalnega razvoja; točka 4.5: smiseln bi bil konkreten program EU za podporo mobilnosti in razvoja mest;

TEN/445„Socialni vidiki prometne politike EU“ (20), točka 1.10.1: EU bi morala zagotoviti finančno podporo za infrastrukturne ukrepe, kot so parkirna mesta v cestnem tovornem prometu ter kakovostne postaje v železniškem, podzemnem, tramvajskem in avtobusnem prevozu;

TEN/397„Pomorska prometna politika EU do leta 2018“ (21), točka 7.1: treba je povečati naložbe v izboljšanje pristaniške infrastrukture in povezav z zaledjem, kar je treba upoštevati pri pregledu TEN-T;

TEN/320„Zelena knjiga: za novo kulturo mobilnosti v mestih“ (22), točka 1.5: EESO podpira uporabo „zelenih nakupovanj“ za javna naročila v zvezi z infrastrukturo, ki jih financirajo evropski programi, in zahteva odpravo obstoječih ovir; točka 4.25, v kateri je zastavljeno naslednje vprašanje: „Kakšno dodano vrednost bi lahko dolgoročno prinesla usmerjena evropska podpora za financiranje čistega in energetsko učinkovitega mestnega prometa?“;

TEN/401„Spodbujanje trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije“ (23), točka 6.3: EESO predlaga sprejetje „neodvisnega evropskega sklada“, za katerega bi jamčili EIB ter sistem centralnih bank in ECB, ki bi zagotovili posebne vire za uresničitev ciljev energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo, nekakšen evropski „Marshallov plan“; točka 6.4: EIB bi lahko prevzela vodenje takšnega sklada;

TEN/414„Akcijski načrt o mobilnosti v mestih“ (24), točka 1.10: EESO predlaga, da se bolje določi namenskost sredstev iz Kohezijskega in strukturnih skladov Unije, zlasti z razvojem posebnega finančnega načrta za spodbujanje mobilnosti v mestih; točka 4.4.4: podpira se racionalizacija obstoječih evropskih virov financiranja;

TEN/388„TEN–T: pregled politike“ (25), točka 2.6: od leta 1966 400 milijard EUR vloženih v projekte v skupnem interesu; točka 2.7: po ocenah bo treba v projekte vložiti še 500 milijard EUR; točka 3.4: finančna sredstva morajo odražati namere, ne pa obratno; točka 3.16: EESO predlaga ustanovitev skupine na evropski ravni za usklajevanje in uporabo finančnih sredstev.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  UL C 317, 23.12.2009, str. 80–83 in UL C 255, 22.9.2010, str. 92–97.

(2)  UL C 317, 23.12.2009, str. 80–83.

(3)  UL C 51, 17.2.2011, str. 59–66 (Mnenje EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe:razvijanje javno-zasebnih partnerstev).

(4)  UL C 44, 11.2.2011, str. 47–52.

(5)  UL C 277, 17.11.2009, str. 85–89.

(6)  UL C 306, 16.12.2009, str. 46–50.

(7)  UL C 317, 23.12.2009, str. 22–28.

(8)  UL C 255, 22.9.2010, str. 110–115.

(9)  UL C 354, 28.12.2010, str. 23.

(10)  UL C 162, 25.6.2008, str. 52–61.

(11)  UL C 277, 17.11.2009, str. 25–29.

(12)  UL C 175, 28.7.2009, str. 43–49.

(13)  UL C 168, 20.7.2007, str. 63–67.

(14)  UL C 107, 6.4.2011, str. 64–67.

(15)  UL C 48, 15.2.2011, str. 165–166.

(16)  UL C 44, 11.2.2011, str. 118–122.

(17)  UL C 317, 23.12.2009, str. 1–6.

(18)  UL C 317, 23.12.2009, str. 94–98.

(19)  UL C 168, 20.7.2007, str. 77–86.

(20)  UL C 248 z dne 25.8.2011, str. 22.

(21)  UL C 255, 22.9.2010, str. 103–109.

(22)  UL C 224, 30.8.2008, str. 39–45.

(23)  UL C 44, 11.2.2011, str. 110–117.

(24)  UL C 21, 21.1.2011, str. 56–61.

(25)  UL C 318, 23.12.2009, str. 101–105.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/62


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o državni pomoči ladjedelništvu (dodatno mnenje)

2011/C 318/10

Poročevalec: Marian KRZAKLEWSKI

Soporočevalec: Enrique CALVET CHAMBON

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 7. decembra 2010 sklenil, da v skladu s členom 29 a) izvedbenih določb poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi:

Državna pomoč ladjedelništvu

(dodatno mnenje).

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 124 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor je prepričan, da je Okvir za državno pomoč ladjedelništvu instrument, ki ga je treba ohraniti, nekatere njegove določbe pa je treba posodobiti in razširiti. Okvir je v obdobju njihovega izvajanja prispeval k doseganju zadanih političnih in gospodarskih ciljev. Nadaljnji obstoj okvira v veliki meri upravičuje posebnost sektorja, ki je opisana v uvodu sedanjega okvira.

1.2   Odbor želi poudariti, da okvir ni kratkoročen ukrep proti krizi, marveč upošteva posebnosti sektorja, in da pomoč, ki jo opredeljujejo določbe v okviru, ne bi smela nagrajevati gradnje nekonkurenčnih ladij ali plovil na nizki tehnološki ravni.

1.3   EESO meni, da nedavna vest o propadu pogajanj – po 20 letih razprav – v okviru OECD o večstranskem sporazumu o ladjedelništvu, katerega cilj bi bili pošteni konkurenčni pogoji na svetovnem trgu, dodatno potrjuje specifični položaj ladjedelništva, ki zahteva ohranitev in prenovo okvira.

1.4   Odbor v nadaljevanju podrobno obravnava temeljna vprašanja in probleme, ki jih je Komisija v posvetovalnem procesu predstavila zainteresiranim stranem. EESO predlaga in utemeljuje spremembe, ki bi jih bilo po njegovem mnenju treba vnesti v prenovljeno različico okvira.

1.5   O pomoči raziskavam, razvoju in inovacijam (RRI), ki jo predvideva okvir, Odbor meni, da je nujna, saj podjetjem pomaga sprejeti posebna tveganja, povezana z inovacijami.

1.5.1   Odbor meni, da dostop do pomoči za inovacije pozitivno vpliva na oceno tveganja, povezanega z vsakim elementom inovacij pri razvoju novih proizvodov ali procesov. To ladjedelnicam omogoča sprejetje ukrepov za nove rešitve, ki bodo povečale njihovo možnost za uspeh na trgu inovativnih proizvodov, posledično pa tudi za nadaljnjo spodbudo RRI.

1.6   Glede vprašanja Komisije o tem, ali naj bi bile do prejemanja tovrstne pomoči upravičene le še inovacije, povezane z okolju prijaznimi ladjami, druge vrste inovacij pa ne, se Odbor pridružuje stališču socialnih partnerjev in meni, da bi to zelo oslabilo učinkovitost tega instrumenta. Zlasti bi se izgubil izrazito pozitiven vpliv na inovativne postopke in proizvode, ki se nanašajo na varnost ali produktivnost.

1.7   Odbor ugotavlja, da so instrumenti pomoči, katerih cilj je olajšati tržni prodor „zelenih tehnologij“, pomembno orodje, in bi jih bilo treba vključiti v okvir. Spremenjeni okvir bi moral vsebovati ustrezne in praktične predpise na tem področju, vključno z zahtevami horizontalnih načel o varstvu okolja. Po mnenju EESO takšni predpisi ne bodo vodili k uvedbi dodatnega instrumenta državne pomoči, marveč bodo poenostavili izvajanje okvira in bodo omogočili doseganje pomembnih ciljev EU.

1.8   Glede temeljnega vprašanja Komisije – ali je glede na to, da že obstajajo horizontalne določbe za raziskave, razvoj in inovacije, v okviru treba ohraniti pomoč, namenjeno RRI – Odbor odločno zatrjuje, da je zaradi posebnosti ladjedelništva pomoč RRI, ki jo predvideva okvir, treba ohraniti, saj horizontalne določbe ne ponujajo ustreznih rešitev v podporo inovacijam v ladjedelništvu.

1.9   Glede na to, da od uvedbe okvira leta 2004 do krize v letih 2009–2010 ni bilo prave spodbude za uporabo pomoči, povezane z zapiranjem ladjedelnic, in da se je položaj v zadnjih letih poslabšal v tolikšni meri, da so naročila v ladjedelnicah v EU padla na najnižjo raven v zadnjih več kot desetih letih, Odbor meni, da je treba ohraniti to vrsto pomoči. Predpisi o tej pomoči bi ladjedelnicam morali omogočiti delno prestrukturiranje, tako da ne bi bil potreben celoten postopek prestrukturiranja v okviru „smernic za reševanje in prestrukturiranje“.

1.10   Odbor izraža prepričanje, da regionalna pomoč koristi tudi ladjedelništvu. Regionalna pomoč, kot jo določa okvir, bi morala zagotoviti enako intenzivnost pomoči kot ukrepi, ki se uporabljajo na podlagi smernic o regionalni pomoči. EESO meni, da omejitev obsega pomoči v okviru na obstoječe ladjedelnice ni ne ustrezna ne upravičena.

1.11   Izvajanje omejevalnih predpisov EU glede povečanja proizvodnih zmogljivosti ladjedelništva je imelo učinek, nasproten zaželenemu. Namesto da bi zmanjšalo prispevek k svetovni čezmerni proizvodnji, je ladjedelnice v EU v primerjavi s svetovno konkurenco pahnilo v še bolj neugoden položaj. Zato ohranitev predpisov, katerih cilj je zmanjševanje podpore povečanju proizvodnih zmogljivosti, po mnenju Odbora nikakor ni utemeljena.

1.12   Glede predpisov o pomoči pri zaposlovanju, ki jo predvideva okvir, EESO poziva države članice, naj pogosteje kot sedaj segajo po teh sredstvih, zlasti za podporo dejavnosti ladjedelnic v lastnih državah na področju izobraževanja in usposabljanja.

1.13   Odbor meni, da je določbo o izvozni pomoči v okviru treba ohraniti. Izvozni krediti, ki se dodeljujejo v skladu s sektorskim sporazumom OECD, ne pomenijo državne pomoči in podpore podjetjem, prav tako pa tudi ne regijam, v katerih se nahajajo ta podjetja. To je neposredno povezano z ohranitvijo ali povečanjem zaposlovanja v sektorju in povezanih podjetjih ter s koristmi za lastnike ladij v EU (možnost pridobitve dolgoročnih kreditov ali jamstev za posojila za nakup ladij).

1.14   Odbor podpira razširitev palete proizvodov, ki jih zajema okvir, potrebno zaradi sprememb v ladjedelništvu in tehnologiji v tem sektorju od leta 2004. EESO meni, da je zato treba izkoristiti predlog posodobitve, predstavljen v stališču CESA, ki se nanaša na oddelek 2 okvira. (1)

1.15   Odbor države članice in upravo EU poziva k temu, da namenijo posebno pozornost seznanjanju o možnostih in pogojih uporabe instrumentov javne pomoči, kot jih določa okvir.

2.   Uvod

Ozadje mnenja

2.1   EESO je 29. aprila 2010 sprejel mnenje na lastno pobudo o evropskem ladjedelništvu v boju s sedanjo krizo.

2.2   Evropska komisija v programu dela za leto 2011 načrtuje pregled načel o državni pomoči ladjedelništvu, na podlagi katerega naj bi prišlo do njihove posodobitve ali podaljšanja po letu 2011. Uradna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, med njimi s socialnimi partnerji in državami članicami, so potekala do 6. decembra 2010.

2.2.1   Dodatno mnenje EESO o tem vprašanju bi bilo glede na gospodarske in socialne posledice teh predpisov in njihov velik vpliv na posamezne regije koristno in aktualno.

2.3   Okvir za državno pomoč ladjedelništvu vsebuje predpise, ki jih Komisija uporablja pri ocenjevanju državne pomoči ladjedelnicam. Okvir je za začetno obdobje treh let začel veljati 1. januarja 2004. Od takrat je Komisija dvakrat sklenila podaljšati obdobje veljavnosti okvira: leta 2006 za dve leti in leta 2008 še za tri leta. Okvir za državno pomoč ladjedelništvu torej trenutno velja do 31. decembra 2011.

2.4   Splošno načelo okvira je omogočiti državno pomoč ladjedelništvu v okviru horizontalnih instrumentov državne pomoči, razen v primerih, ko veljajo specifične določbe okvira. Te se nanašajo na naslednja področja: pomoč raziskavam, razvoju in inovacijam, pomoč za zaprtje ladjedelnic, pomoč pri zaposlovanju, izvozni krediti, razvojna pomoč in regionalna pomoč.

2.5   Ker je ladjedelništvo prav tako upravičeno do državne pomoči (pa tudi do pomoči EU) v okviru horizontalnih instrumentov, bi posvetovanja ter mnenje EESO, pripravljeno v imenu civilne družbe EU, morala zlasti pomagati pri opredelitvi, ali naj posebne določbe okvira še naprej veljajo, pa tudi, ali – in kako – bi jih bilo v primeru njihovega podaljšanja treba spremeniti.

3.   Posodobljene jedrnate informacije o evropskem ladjedelništvu v svetovnem okviru pred sprejetjem sklepa o okviru

3.1   Obširen opis evropskega ladjedelništva, ki je zajemal različne vidike, je vsebovalo mnenje EESO aprila 2010. Spodnje informacije se nanašajo na podatke in značilnosti iz lanskega leta.

3.2   Po prvem obdobju krize je mogoče reči, da je ta prizadela ladjedelništvo po vsem svetu. Pojavile so se težave v trgovini, in sicer v doslej neznanem obsegu, tako da so zaradi premajhnega povpraševanja vse države z ladjedelniško industrijo naletele na velike težave. Poleg doslej nerazrešenega vprašanja odsotnosti jasnih konkurenčnih pravil pri proizvodnji ladij in trgovini z njimi imamo opraviti še s tem, da so na tem področju ogrožene dolgoročne evropske možnosti.

3.3   Azijske države imajo več kot 80-odstotni delež pri sedanji proizvodnji ladij na svetu, pri naročilih pa je njihov delež kar 90-odstoten. Položaj teh držav se je okrepil na škodo držav EU, katerih delež v svetovni proizvodnji se je trenutno zmanjšal na sedanjo 7- do 8-odstotno raven.

3.3.1   Delež Evrope v svetovnem trgu pri novih naročilih se je v letu 2009 dramatično zmanjšal na 2,7 %, v prvih treh četrtletjih leta 2010 pa se je zvišal na 4,8 %. Kar zadeva velikost ladij v ladjedelniških knjigah naročil, pa je kljub rasti na svetovni ravni v letu 2010 v EU ostala na podobni ravni kot leta 2009, ki je najnižja v vsem desetletju.

3.3.2   Celotni obseg novih naročil je v zadnjih letih znašal: leta 2007 85 milijonov KBT, leta 2008 43 milijonov, leta 2009 16,5 milijonov, v prvih treh četrtletjih 2010 pa je zrasel na 26,3 milijonov KBT (napoved za konec leta 2010 pa je okoli 35 milijonov). Leta 2009 je bila načrtovana gradnja številnih ladij, za katere so bile že podpisane pogodbe, odpovedana, med drugim zaradi zelo nizkih tovornin in manjših možnosti dostopa do bančnih kreditov za financiranje gradnje ladij.

3.3.3   Indeks cen v eurih se je od prvega četrtletja 2010 (ko je dosegel najnižjo vrednost v zadnjih 10 letih) zvišal za okoli 17 %, vendar so menjalni tečaji vplivali na znižanje cen, izraženih v nekaterih nacionalnih valutah. Čeprav se je ta indeks od leta 2000 zvišal za več kot 20 %, so cene v eurih ostale na enaki ravni.

3.4   Poleg krize sta glavni vzrok za težave v ladjedelništvu še naprej intervencionizem in protekcionizem držav, v katerih ima ta sektor poglavitno vlogo za gospodarstvo ali pa jo želi imeti. Nekatere ladjedelnice, zlasti na Daljnem vzhodu, ki prejemajo pomoč držav, lahko za svoje proizvode in storitve ponudijo cene, ki ne upoštevajo vseh vrst tveganj, torej nižje od konkurence, zlasti v Evropi, ki mora tovrstna tveganja upoštevati pri določitvi cen. Menjalni tečaj valut je lahko še drug instrument protekcionizma (ker je to eden izmed dejavnikov, ki vpliva na konkurenčnost), ki ga je do določene mere (na primer na Kitajskem, pa tudi v Južni Koreji) mogoče centralno upravljati.

3.5   OECD je decembra 2010 sklenil, da ne bo znova začel pogajanj o sporazumu o ladjedelništvu, katerega cilj je zagotovitev pravičnih konkurenčnih pogojev na svetovnem trgu. Propad pogajanj, ki so potekala 20 let, bo povzročil, da bo svetovni trg še naprej prizorišče neusmiljenega boja. Ta razvoj dogodkov je škodljiv, saj nekatere države vodi k še širši uporabi različnih oblik poseganja na trgu. Posledica tega je še večje poglabljanje neenakopravnih konkurenčnih pogojev v ladjedelništvu na mednarodni ravni. Krivdo za nastali položaj je mogoče pripisati nepopustljivosti nekaterih držav z ladjedelniško industrijo zunaj EU, in sicer Kitajski in Južni Koreji.

3.5.1   Takšen razvoj dogodkov je razumeti kot odziv na svetovno krizo in spodbuja uvajanje protekcionističnih rešitev. Povečuje se tudi grožnja, da bodo na svetovnem trgu gradili ladje, ki z gospodarskega vidika niso upravičene. Te novo splavljene ladje bodo še povečale krizo na trgu tovornega prometa, saj bo preveč ladij konkuriralo za isti tovor. Zaradi večkratnega negativnega učinka (prevelike proizvodne zmogljivosti, nižje cene za ladjedelnice, previsoka tonaža, nižje čarterske cene), ki škodi vsem udeležencem na trgu, so se že pritoževali evropski socialni partnerji v ladjedelništvu.

3.6   Od leta 2008 se je v EU močno zmanjšala stopnja zaposlenosti v tem sektorju. Izgubljenih je bilo okoli 40 000 delovnih mest, vse zainteresirane strani pa pozivajo k uvedbi programa za nujne primere, s pomočjo katerega bi ohranili kritično maso evropskega ladjedelništva. (2) Ta razvoj še poglablja nedavni začetek veljavnosti okvira za nadzor kapitalske ustreznosti bank (Basel III), ki omejuje pogoje financiranja.

3.7   V času finančne krize je v EU postalo veliko teže pridobiti finančna sredstva za gradnjo ladij, saj je vrsta finančnih institucij zmanjšala svoj finančni prispevek ali pa je odrekla financiranje pred dobavo (predfinanciranje) in po njej. Instrumenti javnih jamstev, ki se nanašajo tudi na izvozne kredite, so v teh razmerah postali veliko pomembnejši. Kreditna kriza v ladjedelništvu se kljub prvim pozitivnim znamenjem sprememb na trgu nadaljuje.

3.8   Podsektor popravila ladij, ki velja za del ladjedelništva, pa je kljub občasnim težavam v veliko boljšem položaju kot ladjedelnice, ki gradijo ladje. Ladjedelnice, ki se ukvarjajo s popravilom ladij, delujejo na drugem trgu kot ladjedelnice, specializirane za gradnjo plovil (več kot polovica ladij v popravilu izvira zunaj EU). V letih 2009 in 2010 svetovna kriza ni prizanesla temu podsektorju, saj so lastniki ladij močno zmanjšali stroške za popravilo svojih ladij ali pa so se omejili zgolj na občasna popravila, ki jih zahtevajo pomorski predpisi.

3.8.1   Zaradi hujše konkurence na svetovnem trgu so ladjedelnice, ki se ukvarjajo s popravilom ladij, v nekaterih državah EU sprejele ukrepe za diverzifikacijo proizvodnje, med katere sodita posodabljanje ladij (retrofitting) in izvajanje zapletenejših posegov, kot so podaljšanje trupa in druge predelave, ki zajemajo opremo za črpanje nafte in plina na morskem dnu, ter gradnja manjših plovil.

3.8.2   Trenutno ladje v pretežni meri popravljajo v ladjedelnicah in obratih v sosednjih državah EU. EESO poziva, naj države članice in organi EU pripravijo strategijo, ki bi spodbudila razvoj in gradnjo te vrste ladjedelnic na obalah EU. V interesu držav članic je, da se v EU ohrani „strateški minimum“ ladjedelnic za popravila, ki bodo na voljo ladijskemu sektorju. Te bi lahko popravljale ladje po konkurenčnih cenah, zagotavljale pravočasno izpolnitev naročil, uporabljale okolju prijazne metode in hkrati prispevale k industrijski prenovi nekaterih obalnih regij EU.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Splošni cilj pregleda okvira bi moralo biti izboljšanje konkurenčnih pogojev za evropske ladjedelnice. Ta duh bi moral prevladovati v vseh njegovih določbah.

4.2   Zaradi težkih pogojev na trgu, zlasti zaradi obsežne podpore, ki je na voljo v konkurenčnih državah, se konkurenčnost evropskega ladjedelništva na svetovni ravni sooča z ogromnim pritiskom. Ker evropsko ladjedelništvo ne more biti konkurenčno pri stroških dela, si mora prizadevati za konkurenčno prednost z zagotavljanjem najvišje možne kakovosti pri varnosti ladij, učinkovitosti in varstvu morskega okolja ter z uvedbo inovativnih postopkov za dodatno izboljšanje učinkovitosti. Vsekakor lahko prenovljen in posodobljen okvir zagotovi ustrezne spodbude v tem smislu, ki so nujne za dosego teh ciljev.

4.3   Posodobljeni okvir mora nemudoma vzpostaviti praktični sistem spodbud za krepitev naložb v novo zgrajena ali posodobljena plovila z višjimi okoljskimi parametri. Če ne bo kmalu uveden tovrstni sistem, ne bo mogoče priti do hitrih ekonomskih koristi s pomočjo zmanjšanja emisij dušikovih oksidov, žveplovih oksidov ali toplogrednih plinov. V okviru bi bilo treba določiti, da so tovrstna pomoč in v ta namen dodeljena sredstva omejeni na evropske ladjedelnice.

4.4   Pomoč, odobrena v skladu z okvirom, je pomembna tako za posamezna podjetja kot tudi regije. Zato je treba začeti z novimi, inovativnimi projekti, ki omogočajo ladjedelnicam, da se čim hitreje in čim bolj učinkovito odzovejo na spreminjajoče se potrebe trga. Inovativni projekti, upravičeni do pomoči, bodo morali vključevati naložbe v raziskave, razvoj in inovacije novih proizvodov ter v usposabljanje zaposlenih ter nadgrajevanje njihovega znanja in veščin. To bi bilo treba upoštevati v prenovljenem okviru.

4.5   Odbor zato meni, da bi bilo treba pred podrobno obravnavo vprašanja izvoznih kreditov (glej posebne ugotovitve) poudariti, da je dostop do konkurenčnega financiranja pogosto odločilnega pomena pri pridobivanju novih ladjedelniških projektov. Udeležba javnih oblasti, državnih bank in drugih državnih ustanov pri financiranju pred dobavo ladij (predfinanciranje) in po njej se je v zadnjih letih bistveno povečala, zlasti v Aziji. Predvidevamo lahko, da se bo ladjedelništvo srednjeročno in dolgoročno financiralo s podporo v obliki javnih naložb ali jamstev, tudi v EU, pri čemer bodo sodelovale nacionalne finančne institucije in finančne institucije EU, npr. EIB (kjer se sektor sooča s težavami (3)).

4.6   Od prvega okvira EU za ladjedelništvo je v sektorju prišlo do mnogih strukturnih sprememb, ki bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi novih določb. Te so:

evropske ladjedelnice so pomembno napredovale na področju specializacije, ki se mora nadaljevati in jo je treba podpreti;

delež standardnih plovil v naročilih evropske ladjedelniške industrije se je močno zmanjšal;

svetovna konkurenca se pozna tudi pri manjših plovilih, vključno s plovili za plovbo po celinskih plovnih poteh;

medtem ko je povprečna velikost evropskih ladjedelnic v preteklih desetih letih ostala nespremenjena ali pa se je nekoliko zmanjšala (po zaprtju ladjedelnic na Poljskem, Hrvaškem, Danskem in v Španiji), je Evropa sedaj ob velikem razmahu ladjedelnic v konkurenčnih državah, zlasti v Aziji, zaostala;

bistveno se je povečal pomen okolju prijaznih proizvodov in proizvodnih procesov; ta trend bi bilo treba spodbujati z ustreznimi ukrepi na področju emisij, zlasti dušikovih oksidov, žveplovih oksidov in toplogrednih plinov;

povečanje obsega obalne plovbe pomeni, da mora evropska ladjedelniška industrija najti način za zadovoljitev lokalnega povpraševanja.

4.7   Pri uporabi ukrepov pomoči v sklopu okvira za ladjedelništvo je zlasti pomemben pristop držav članic EU; obširno in sistematično morajo obveščati o možnostih in pogojih za pridobitev državne pomoči (ne subvencij), kot je predvidena v okviru.

5.   Posebne ugotovitve

Pomoč za raziskave, razvoj in inovacije

5.1   Dejavnost na področju raziskav, razvoja in inovacij je nujna, da bodo podjetja lahko ponudila boljše proizvode in da bodo posledično na trgu uspešna. Vendar je mogoče te dejavnosti izvajati le, če je trg pripravljen sprejeti posebne vrste tveganj, povezane z inovacijami.

5.2   Kot so poudarili evropski ladjedelničarji, je izpostavljenost tveganju, povezanemu z razvojem prototipov ladij, velika. Za razliko od večine drugih sektorjev prodajne pogodbe v ladjedelništvu vsebujejo zmogljivost proizvoda, ki je v času podpisa ni mogoče preveriti. Pri inovativnih komponentah so lahko že zaradi najmanjšega pripetljaja potrebne obsežne spremembe, ki terjajo dodatna sredstva in čas ter povzročajo velike motnje v proizvodnem procesu.

5.2.1   Če je v takšnem primeru na voljo pomoč za inovacije, to pozitivno vpliva na oceno tveganja vsake inovativne komponente pri razvoju novega proizvoda ali postopka. Podjetjem omogoča dodatne korake na poti k novim rešitvam ter povečuje možnosti uspeha inovativnih proizvodov na trgu ter posledično spodbuja nadaljnje dejavnosti na področju razvoja, raziskav in inovacij.

5.3   Uporaba pomoči za inovacije ima pospeševalni učinek, to pa je pomemben dejavnik, ki prispeva k večji učinkovitosti in konkurenčnosti, ki je nujna za ohranjanje tehnološke prednosti pri zapletenih in inovativnih vrstah ladij. Hitrost inovacij je temeljnega pomena za konkurenčnost, zlasti ob upoštevanju omejenih možnosti za varstvo intelektualne lastnine v pomorski tehnologiji.

5.4   Evropski socialni partnerji s področja ladjedelništva se – na podlagi konkretnih primerov – strinjajo, da je pomoč za inovacije jasno prispevala k večji učinkovitosti in konkurenčnosti ladjedelnic v EU. Omogočila je enostavnejšo uvedbo in razširjanje novih proizvodnih metod, tehnologij in proizvodov ter spodbudila raziskave, razvoj in inovacije. Zato jo je treba obravnavati kot ustrezen instrument politike EU.

5.5   Podjetniki menijo, da je mogoče probleme z uporabo pravil o pomoči za inovacije rešiti, ne da bi spremenili besedilo okvira, in sicer z revizijo priglašenega nacionalnega programa, da se spremeni prag za skupinsko izjemo za inovativne proizvode v zvezi z malimi ladjami in inovacijami v procesu.

5.6   V zvezi z vprašanjem Komisije, ali naj bi bile do prejemanja tovrstne pomoči upravičene le še inovacije, povezane z okolju prijaznimi ladjami, druge vrste inovacij pa ne, Odbor podpira stališče socialnih partnerjev in meni, da bi to bistveno oslabilo učinkovitost tega instrumenta. Zlasti bi se izgubil izjemno pozitiven učinek na inovativne postopke, katerih cilj je izboljšati konkurenčnost evropske industrije. Poleg tega ne bi bilo več podpore za nekatere inovativne proizvode, ki so npr. povezani z večjo varnostjo, zaščito ali udobjem za posadko in potnike.

5.6.1   Podporni instrumenti, ki lajšajo prodor „zelenih tehnologij“ na trg, so pomembno orodje, ki bi ga bilo primerno vključiti v okvir kot okoljsko pomoč, ki dopolnjuje pomoč za inovacije, vendar je ločen instrument .

5.7   Po vzoru okvira državne pomoči za varstvo okolja bi bilo treba določiti spodbude, ki presegajo regulativne zahteve. Vendar pa pri uporabi tega horizontalnga okvira v ladjedelništvu skoraj ni bilo napredka. V okvir za ladjedelništvo bi bilo zato treba vključiti ustrezne in praktične določbe skupaj z zahtevami horizontalnih pravil. To bi lahko učinkovito storili s sklicevanjem na pravila o okoljski pomoči v sklopu pravil o skupinskih izjemah v povezavi s posebnimi zahtevami za ladje. To bi učinkovito prispevalo k poenostavitvi pravil EU o državni pomoči.

5.8   Horizontalni okvir za raziskave, razvoj in inovacije zajema tudi določbe o dejavnostih na področju inovacij, med drugim „razvoj prototipov za tržno uporabo in pilotnih projektov, kadar je prototip obvezno končni tržni izdelek ter kadar je preveč drago, da bi ga izdelali samo za namen predstavitve in potrditve“. (4)

5.8.1   V ustreznih določbah je pravzaprav predvidena višja intenzivnost pomoči kot v okviru in do določene mere tudi širša paleta stroškov, upravičenih do pomoči. Vendar pa določajo tudi, da je treba „v primeru poznejše tržne uporabe predstavitvenih ali pilotnih projektov […] vsak prihodek, ustvarjen s tako uporabo, odšteti od upravičenih stroškov“. (5)

5.8.2   Medtem ko se ta določba uporablja v večini proizvodnih panog zaradi serijske proizvodnje, kjer se razvojni stroški amortizirajo prek velikega števila izdelkov, je ni mogoče uporabiti za prototipske ladje.

5.9   Odbor skratka ugotavlja, da zaradi posebnosti ladjedelništva horizontalni okvir za raziskave, razvoj in inovacije ne ponuja primernih rešitev za pomoč za inovacije v ladjedelništvu, zato bi bila najboljša rešitev, da se ustrezne določbe vključijo v posodobljeni okvir.

Pomoč za zaprtje

5.10   V obdobju med uvedbo okvira leta 2004 in začetkom krize je bilo povpraševanje v ladjedelništvu močno, zato ni bilo razloga, da bi razmišljali o zapiranju obratov. V zadnjih dveh letih se je položaj drastično spremenil in število naročil v evropskem ladjedelništvu je padlo na najnižjo raven v več kot desetletju.

5.10.1   Odbor zato meni, da je zaradi sedanjega položaja na trgu upravičeno ohraniti to obliko pomoči. (6)

5.11   Določbe o tej vrsti pomoči bi morale ladjedelnicam omogočiti delno prestrukturiranje, (7) ne da bi bilo pri tem treba izvesti celoten postopek prestrukturiranja v okviru smernic, ki se uporabljajo za reševanje in prestrukturiranje; ta model bi morali prevzeti pri pregledu teh smernic. V tem primeru seveda ne bi bilo treba ohraniti ločenih določb za pomoč za prestrukturiranje v okviru za ladjedelništvo.

Regionalna pomoč

5.12   V primeru ohranitve pravil o regionalni pomoči je treba področje uporabe in intenzivnost pomoči uskladiti s smernicami o regionalni pomoči. Omejitev področja uporabe na obstoječe ladjedelniške obrate ni niti primerna niti upravičena. Evropsko ladjedelništvo mora vlagati v bolj učinkovite proizvodne metode in obrate, da bi okrepilo konkurenčni položaj. Zato bo morda treba oblikovati večje proizvodne enote, da se učinkoviteje izkoristijo sinergije in ekonomija obsega. Sedanja pravila omejujejo ali celo onemogočajo dodelitev regionalne pomoči tovrstnim projektom.

5.13   Glavno gonilo uspešnega razvoja azijskih držav so tamkajšnje obsežne naložbe. Te naložbe je pogosto olajšala neposredna ali posredna državna podpora. Omejevalna evropska pravila za širitev zmogljivosti ladjedelnic pa so povzročila nasprotno. Namesto da bi omejila delež v čezmerni svetovni proizvodnji, so dodatno poslabšala položaj evropskega ladjedelništva v primerjavi z njenimi konkurenti na svetovnem trgu. Zato ni več mogoče upravičevati ohranitve omejevalnih pravil, katerih namen je čim bolj zmanjšati podporo za širitev zmogljivosti.

5.14   Ključni problemi pri razlagi oziroma uporabi sedanjih pravil o regionalni pomoči so povezani z omejevalno naravo pravil o regionalni pomoči v okviru v primerjavi s horizontalnimi določbami. Zlasti stroga razlaga omejevanja pomoči na naložbe v obstoječe obrate je neutemeljeno omejila področje uporabe tega instrumenta in povzročila precejšnje probleme pri njegovi uporabi.

Pomoč pri zaposlovanju

5.15   EESO je prepričan, da je treba v okviru ohraniti pomoč za zaposlovanje.

5.15.1   Odbor meni, da bi morale države članice pogosteje uporabiti ukrepe o pomoči pri zaposlovanju, določene v okviru, da bi podprle dejavnosti ladjedelničarjev v svojih državah na področjih izobraževanja in usposabljanja v kriznih razmerah, ki jih povzročajo tržni cikli, prekomerna svetovna proizvodnja ali nepoštena konkurenca ladjedelnic zunaj EU.

Pomoč za izvozne kredite in razvoj

5.16   Izvozni krediti, ki jih zagotavljajo državne agencije za izvozne kredite, so splošna praksa v različnih industrijskih panogah po svetu. Sektorski sporazumi na ravni OECD zagotavljajo mednarodno sprejete standarde. Vse države so popolnoma zavezane tem pravilom, ki so v okviru pravil EU o državni pomoči popolnoma skladne z načeli notranjega trga.

5.17   Izvozni krediti so pomembna sestavina financiranja ladjedelniških projektov. V Evropi se z njimi pokrivajo stroški in zato niso subvencije. To, da so na voljo pod konkurenčnimi pogoji, pomembno prispeva h konkurenčnosti evropskega ladjedelništva. Zlasti zaradi obsežnih paketov financiranja, ki so na voljo v drugih glavnih državah ladjedelniške industrije, predvsem na Kitajskem in v Južni Koreji, je treba države članice spodbujati, da bi podjetjem v svojih državah zagotavljale enakovredna orodja.

5.18   Odbor meni, da je pomembno, da se s pomočjo uporabe možnosti, kot jih ponuja sektorski dialog, opredeli stopnja, do katere je sklicevanje na določbe OECD v okviru za ladjedelništvo potrebno ali koristno. Socialni partnerji v evropskem ladjedelništvu menijo, da to vprašanje morajo obravnavati uprave, če bo ogrožena dostopnost sedanjega sistema izvoznih kreditov.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Revizija okvira za državno pomoč ladjedelništvu – odgovor Združenja ladjedelničarjev Evropske unije (CESA) na dokument o razpravi – dopolnitev (2010).

(2)  Mnenje EESO CCMI/069 (UL C 18, 19.1.2011, str. 35).

(3)  Glej mnenje EESO CCMI/069 – UL C 18, 19.1.2011, str. 35.

(4)  Uredba Komisije št. 800/2008 z dne 6.8.2008 (UL L 214, 9.8.2008).

(5)  Glej opombo 4.

(6)  Med drugim Španija namerava v bližnji prihodnosti uporabiti „pomoč za zaprtje“ za več ladjedelnic (delno prestrukturiranje).

(7)  Pomoč za prestrukturiranje je opredeljena v ustreznih horizontalnih določbah, ki naj bi jih pregledali leta 2012. V okviru teh sprememb naj bi dodali pomoč za delno prestrukturiranje.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/69


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sodelovanju med organizacijami civilne družbe ter lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev (dodatno mnenje)

2011/C 318/11

Poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29a izvedbenih določil pripravi dodatno mnenje o naslednji temi:

Sodelovanje med organizacijami civilne družbe in lokalnimi ter regionalnimi oblastmi pri vključevanju priseljencev.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 27. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 119 glasovi za, 1 glasom proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

V prihodnjih letih se bosta notranja mobilnost evropskih državljanov in priseljevanje iz tretjih držav v Evropo močno povečala. Ti migracijski procesi bodo prispevali k večji raznolikosti, kar zadeva nacionalne, etnične, verske in kulturne korenine EU (1). Porast mobilnosti in priseljevanja je izziv na lokalni in regionalni ravni.

Evropski ekonomsko-socialni odbor obsoja nedavne ukrepe, ki omejujejo svobodo gibanja znotraj schengenskega območja, in je zato, da bi sodeloval pri delu Evropskega sveta 24. junija, pripravil to mnenje (2).

1.2

V strategiji Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast je eno od vodilnih načel vključevanje priseljencev. EESO ugotavlja, da gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest, boljše izobraževanje in boljše javne storitve olajšujejo vključevanje.

1.3

Zelo pomembno je, da ima EU na voljo kakovostno skupno zakonodajo, ki bo zagotovila, da bo upravljanje priseljevanja slonelo na zakonitih in preglednih postopkih. Skupna zakonodaja mora temeljiti na spoštovanju Listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter zagotavljati priseljencem enake pravice in dolžnosti, enako obravnavo in nediskriminacijo na delovnem mestu in v družbi.

1.4

Zaradi gospodarske in socialne krize se po vsej Evropi krepijo nestrpnost, ksenofobija in rasizem, tudi v političnih programih nekaterih vlad. Institucije EU morajo biti zelo dejavne v boju proti ksenofobiji in diskriminaciji priseljencev in vidnih manjšin ter spodbujati enake možnosti, kohezijo in socialno mobilnost. Mediji morajo ravnati odgovorno in vzgojno.

1.5

Lokalne in regionalne oblasti imajo politična, regulativna in proračunska orodja, ki jim omogočajo razvoj politike vključevanja. V številnih primerih obstajajo nacionalne politike za nadzor migracijskih tokov, vendar ostajajo zelo oddaljene od lokalne in regionalne ravni, kjer se morajo soočati z izzivi vključevanja. Obstajajo tudi različne oblike politik: proaktivne, preventivne, korektivne in reaktivne. Lokalne oblasti so presegle pristop, po katerem je vključevanje preprost naraven proces, ki ne potrebuje aktivnih in posebnih politik.

1.6

EESO meni, da vključevanje ni pravni akt, temveč kompleksen in dolgoročen družbeni proces z mnogimi razsežnostmi in vpletenimi akterji, predvsem na lokalni ravni. Proces družbenega vključevanja poteka v družbenih strukturah in na različnih področjih zasebnega življenja: v družini, soseski in mestu, na delu, v šoli, izobraževalnem središču, na univerzi, v društvih, verskih ustanovah, športnih klubih itd.

1.7

Družbeni proces vključevanja mora temeljiti na „postopnem izenačevanju priseljencev z drugim prebivalstvom (ob upoštevanju načel o enakih možnostih in enaki obravnavi), tako glede njihovih pravic in dolžnosti kot tudi njihovega dostopa do blaga, storitev in možnosti za državljansko udeležbo (3). Prvo od skupnih temeljnih načel politike vključevanja v Evropski uniji (4) navaja, da je „vključevanje dinamičen, dvosmeren proces medsebojnega kompromisa med vsemi priseljenci in rezidenti držav članic (5).

1.8

Ukrepi družbenega vključevanja, ki jih spodbujajo lokalne in regionalne oblasti, bi morali biti osredotočeni na različna področja (6): sprejem priseljencev, poučevanje jezika, seznanjanje z zakonodajo in običaji, nastanitev, zdravje, boj proti revščini in diskriminaciji, politike zaposlovanja in usposabljanja, enakost spolov, izobraževanje otrok, družinsko in mladinsko politiko, zdravstveno varstvo, razširitev socialnih storitev in spodbujanje državljanske udeležbe. Javne uprave morajo imeti med svojimi zaposlenimi ljudi, ki odražajo etnično in kulturno raznolikost, javni uslužbenci pa se morajo udeleževati medkulturnega usposabljanja. Na lokalni in regionalni ravni je treba spodbujati dialog ter medkulturno in medversko sodelovanje.

1.9

Demokratično upravljanje temelji na načelu, da je treba vsem pripadnikom politične skupnosti omogočiti neposredno in posredno udeležbo v vladnem procesu odločanja. Politika vključevanja ne more biti uspešna brez aktivne udeležbe civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti pri njenem načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju.

1.10

V demokratični družbi morajo imeti vsi, ki jih skupne odločitve zadevajo, možnost sodelovati pri sprejemanju teh odločitev. Evropska večkulturna mesta 21. stoletja morajo krepiti demokracijo z vključevanjem prebivalcev, katerih pravice do politične udeležbe so omejene: torej državljanov tretjih držav (7).

1.11

EESO je pozval (8) k razširitvi državljanskih pravic na državljane tretjih držav, ki imajo stalno prebivališče v EU. Prav tako je pozval k večji prožnosti nacionalnih politik naturalizacije.

1.12

EESO bi lahko prispeval k izvajanju sklepov s konference v Zaragozi z mnenjem o kazalnikih dejavnega državljanstva.

1.13

Deveto skupno temeljno načelo, ki pravi, da „udeležba priseljencev v demokratičnem procesu in pri oblikovanju politik ter ukrepov vključevanja, zlasti na lokalni ravni, pospešuje njihovo vključevanje“, se v državah članicah ne izvaja dovolj. V tretji izdaji indeksa MIPEX (9) (kazalniki vključevanja v 31 evropskih in severnoameriških državah) je pojasnjeno, da ima večina priseljencev zelo majhne možnosti za udeležbo v politikah, ki jih zadevajo.

1.14

EESO meni, da bi bilo treba izvajati proaktivno dvosmerno politiko vključevanja, osredotočeno tako na gostiteljsko družbo kot na priseljence, njen namen pa naj bi bil oblikovati družbo, v kateri bodo imeli vsi prebivalci, ne glede na svoj izvor, enake pravice in dolžnosti ter bodo zavezani vrednotam demokratičnih, odprtih in pluralističnih družb.

1.15

V evropskih mestih je civilna družba zelo dejavna in si prizadeva za izboljšanje sožitja in vključevanja državljanov. Te organizacije predstavljajo velik družbeni kapital in lahko prispevajo k vključujoči družbi prav na vseh področjih svojega delovanja. EESO predlaga, naj lokalne in regionalne oblasti spodbujajo dejavnosti civilne družbe ter se zavzamejo za posvetovanje z njimi in njihovo udeležbo v javnih in preglednih postopkih ter za njihovo zadostno financiranje. Sistemi financiranja ne bi smeli omejevati neodvisnosti teh organizacij.

1.16

Da bi bilo vključevanje čim hitrejše, je treba izboljšati upravljanje s sistematično udeležbo civilne družbe, zato EESO predlaga, da se okrepi vloga obstoječih lokalnih in regionalnih organov za udeležbo in posvetovanje ter da se vzpostavijo novi forumi in platforme v mestih in regijah, ki takšnih oblik sodelovanja še nimajo, saj je mogoče uspešnost javnih ukrepov izboljšati s participativnimi sistemi.

1.17

EESO predlaga, da mestne in regionalne oblasti v Evropi ustanovijo posvetovalne svete, forume in platforme, da bi civilna družba (organizacije priseljencev in organizacije za podporo priseljencem, organizacije za varstvo človekovih pravic, ženske organizacije, organizacije socialnih partnerjev, sindikatov in delodajalcev ter druge nevladne organizacije) lahko sodelovala v politiki vključevanja in o njej izražala svoje mnenje. Na občinski ravni se lahko strukture za udeležbo prilagodijo lokalnim posebnostim in so lahko stalne ali pa bolj prožne. Lokalne in regionalne oblasti si morajo prizadevati, da bi odstranile ovire, ki preprečujejo udeležbo.

1.18

EESO meni, da bi morala Evropska komisija v novem programu za vključevanje poudariti pomen lokalne in regionalne ravni ter spodbuditi sodelovanje med političnimi oblastmi in organizacijami civilne družbe. Lokalno okolje je namreč prostor, kjer je vključevanje najučinkovitejše in kjer se rojeva občutek pripadnosti. Da se ta občutek lahko razvije, pa je nujno potrebna udeležba v družbi in politiki.

1.19

Komisija bi morala v svojem sporočilu predlagati, da se na lokalni ravni ustvarijo strukture za posvetovanje s priseljenci in civilno družbo, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav pa bi lahko sodeloval z lokalnimi oblastmi pri financiranju takšnega sodelovanja ter tako zagotavljal neodvisnost organizacij.

1.20

Z ozirom na naslednjo vmesno oceno EESO meni, da mora omenjeni sklad povečati svoj proračun in vzpostaviti bolj prožne sisteme financiranja za lokalne in regionalne oblasti. Prav tako bi morala Komisija v prihodnje upravljati do 20 % sredstev sklada, da bi financirala ukrepe Skupnosti, ki imajo visoko dodano vrednost. Odbor deli zaskrbljenost mnogih priseljenskih organizacij, ker sklad financira samo projekte, ki jih predložijo velike organizacije z možnostjo dostopa do visokih stopenj sofinanciranja, ne financira pa majhnih lokalnih organizacij.

2.   Ozadje in splošne ugotovitve

2.1

EESO je z različnimi mnenji prispeval k oblikovanju skupnega pristopa EU na področjih politik vključevanja: skupnega programa za vključevanje, skupnih splošnih načel, Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav, organizacije ministrskih konferenc, mreže nacionalnih kontaktnih točk, priročnikov za vključevanje, letnih poročil, spletnega mesta in vzpostavitve evropskega foruma o vključevanju.

2.2

Z Lizbonsko pogodbo je Evropska unija dobila pravno podlago (člen 79(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) za razvoj ukrepov za spodbujanje in podporo prizadevanjem držav članic za vključevanje državljanov tretjih držav.

2.3

Leta 2006 je EESO sprejel mnenje na lastno pobudo (10), da bi prispeval k razvoju politike vključevanja Skupnosti z lokalnega in regionalnega vidika. Poudaril je, da politika vključevanja ni v izključni pristojnosti držav članic, temveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti.

2.4

Potrebno je dobro upravljanje, da bodo politične oblasti ta družbeni proces podprle z ustreznimi politikami. Lokalne in regionalne oblasti imajo v okviru svojih pristojnosti, ki so jim dodeljene v posameznih državah članicah, na voljo politične, zakonodajne in finančne instrumente, ki jih morajo primerno uporabiti v politiki vključevanja. Da se zagotovi učinkovitost in splošna usklajenost programov in ukrepov, jih je treba ustrezno dopolnjevati, usklajevati in ocenjevati na treh ravneh (nacionalni, regionalni in lokalni).

2.5

EESO želi poudariti, da je organizirana civilna družba na lokalni in regionalni ravni pripravljena sodelovati in je zavezana izvajanju politike vključevanja ter boju proti diskriminaciji: gre za priseljenske organizacije in organizacije za pomoč priseljencem, sindikate, združenja delodajalcev, nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic in za boj proti rasizmu, verske skupnosti, organizacije žensk in mladih, sosedske organizacije, izobraževalne, kulturne in športne organizacije itd.

2.6

EESO je že v preteklosti opozoril, da je delo ena temeljnih sestavin družbenega procesa vključevanja, „ker je delo v dostojnih razmerah ključnega pomena za ekonomsko osamosvojitev priseljencev in olajšuje socialne stike in medsebojno razumevanje med družbo gostiteljico in priseljenci (11).

2.7

Izobraževanje in usposabljanje sta osnovni orodji za vključevanje in enake možnosti. Sisteme vseživljenjskega učenja v podjetjih je treba izboljšati, da se priseljenim delavcem olajša priznavanje poklicnih kvalifikacij. EU mora vzpostaviti bolj prožne sisteme za priznavanje akademskih in strokovnih kvalifikacij, pridobljenih v matičnih državah.

2.8

EESO je analiziral večje težave (11), ki se pojavljajo pri družbenem vključevanju priseljencev brez urejenega statusa bivanja, in zanje predlagal legalizacijo v posameznih primerih ob upoštevanju njihovega socialnega in poklicnega okolja, na podlagi zaveze Evropskega sveta v okviru Evropskega pakta o priseljevanju in azilu (12). Legalizacijo naj bi izvajali na podlagi nacionalnih zakonodaj iz humanitarnih ali ekonomskih razlogov, ob upoštevanju večje ranljivosti položaja žensk.

2.9

Člen 19 revidirane Evropske socialne listine (13) Sveta Evrope navaja seznam načel za vključevanje priseljenih delavcev in njihovih družin, ki bi moral biti po mnenju EESO temelj za razvoj posameznikov v mestnem okolju. Listino je ratificiralo 30 od 47 držav članic Sveta Evrope. Predvideva tudi pomemben sistem skupinskih pritožb, ki ga lahko uporabijo sindikati, delodajalci in civilne organizacije (ta sistem je ratificiralo samo 14 držav).

2.10

Poleg tega bodo imeli državljani in združenja, ki jih zastopajo, v skladu s členom 11 Pogodbe o Evropski uniji več možnosti, da javno izrazijo in si izmenjujejo mnenja na vseh področjih delovanja Evropske unije. EESO je leta 2010 v mnenju na lastno pobudo to določbo pozdravil kot zgodovinski mejnik v razvoju Evrope za državljane (14) prek horizontalnega in vertikalnega dialoga ter evropske državljanske pobude. Menil je še, da je treba uvesti merila zastopanosti (kvantitativna in kvalitativna) za udeležbo združenj, in predlagal, naj bi lahko pri državljanski pobudi sodelovali tudi državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v EU.

3.   Evropski forum o vključevanju

3.1

EESO je leta 2008 na pobudo Evropske komisije sprejel raziskovalno mnenje (15), ki je služilo kot osnova za ustanovitev foruma, ki vsakih šest mesecev organizira plenarna srečanja v prostorih EESO. Doslej je pripravil že pet plenarnih sej. S tem mnenjem EESO prispeva k 5. plenarnem zasedanju maja 2011, na katerem so razpravljali o pomenu lokalnega in regionalnega okolja za vključevanje.

3.2

Na tem forumu sodelujejo institucije EU, različni strokovnjaki in sto predstavnikov organizacij civilne družbe (organizacij priseljencev, organizacij za varstvo človekovih pravic, socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih nevladnih organizacij). Forum svetuje institucijam EU, skrbi za izmenjavo informacij in pripravlja priporočila za spodbujanje vključevanja v evropskih programih, ob upoštevanju nacionalnih praktičnih zgledov. Pomaga mu predsedstvo, ki ima štiri člane (po enega iz Komisije in EESO ter dva predstavnika organizacij). Za razliko od drugih posvetovalnih mehanizmov Komisije izraža forum stališča civilne družbe strukturirano, stalno in proaktivno.

3.3

Odbor se je zavezal aktivni udeležbi v forumu in je sklenil v okviru strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo (SOC) ustanoviti stalno skupino za priseljevanje in vključevanje (IMI). Stalna skupina pripravlja mnenja, organizira predstavitve in sodeluje pri dejavnostih foruma.

3.4

Stockholmski program (16) poziva tudi Komisijo, naj podpre države članice v prizadevanjih za boljše posvetovanje s civilno družbo in njeno večjo udeležbo, ob upoštevanju potreb glede vključevanja na različnih področjih politik. Evropski forum o vključevanju in evropsko spletno mesto za vključevanje morata dobiti pomembno vlogo.

3.5

V več državah članicah in tudi nekaterih regionalnih organih so bili ustanovljeni posvetovalni forumi in platforme, v katerih lahko sodelujejo organizacije civilne družbe. Te oblike posvetovanja s civilno družbo in priseljenskimi organizacijami ter njihove udeležbe delujejo v najširšem obsegu na lokalni ravni. Imajo zelo različne značilnosti zaradi različnih okoliščin ter družbene in politične kulture v Evropi.

3.6

Pred četrtim srečanjem evropskega foruma je EESO zaprosil Migration Policy Group, naj pripravi poročilo za oceno državnih posvetovalnih organov za vključevanje (17). V enajstih državah obstajajo državni posvetovalni organi (v Nemčiji in Italiji obstaja samo pravni okvir, ne pa tudi institucija, na Irskem je bil tak organ nedavno ustanovljen). Petnajst držav ima lokalne posvetovalne sisteme, v desetih obstajajo regionalni sveti (na primer v Nemčiji in drugih zveznih državah). V treh državah (Avstriji, Franciji in Grčiji) obstajajo posvetovalni organi na lokalni, ne pa tudi na državni ravni.

4.   Ministrska konferenca v Zaragozi

4.1

EESO je sodeloval v pripravah na zadnjo ministrsko konferenco o vključevanju v Zaragozi (18), in sicer z dvema mnenjema (19). Na tej konferenci so prvič sodelovali tudi predstavniki foruma.

4.2

V sklepih s konference je poudarjeno, da je treba oblikovati nov program za vključevanje. Evropska komisija končuje novo agendo za vključevanje, za katero je EESO prispeval informativno poročilo (20).

4.3

Izjava iz Zaragoze poudarja, da ima civilna družba dejavno vlogo v procesu vključevanja, in opozarja, da je treba začeti pilotni projekt za oceno politik vključevanja.

4.4

Države, regije in lokalne ozemeljske skupnosti morajo okrepiti lokalne pobude za vključevanje in metodologije za udeležbo državljanov. Spodbujati je treba tudi oblikovanje mrež in kanalov za dialog med lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe.

4.5

Kazalniki, omenjeni v izjavi, se nanašajo na zaposlovanje, izobraževanje in družbeno vključevanje, zajemajo pa tudi dejavno državljanstvo, saj udeležba priseljencev – kot aktivnih državljanov – v demokratičnih procesih prispeva k njihovemu vključevanju in krepi občutek pripadnosti.

4.6

EESO, ki je prav tako sodeloval na konferenci, je opozoril, da je treba poleg kvantitativnih oblikovati tudi kvalitativne kazalnike. Poleg tega bi lahko EESO prispeval k uresničevanju sklepov s konference v Zaragozi s pripravo mnenja o kazalnikih dejavnega državljanstva.

5.   Upravljanje v mestih

5.1

Evropska listina lokalne samouprave iz leta 1985 v preambuli (21) navaja, da „je pravica državljanov, da sodelujejo pri vodenju javnih zadev, eno od demokratičnih načel, ki si ga delijo vse članice Sveta Evrope“. To pravico je mogoče najbolj neposredno uresničevati na lokalni ravni.

5.2

Konvencija Sveta Evrope št. 144 o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992  (22) potrjuje, da dejavna udeležba tujcev prispeva k razvoju in blaginji lokalnih skupnosti. Konvencija vsebuje zavezo, da se tujcem zagotovi svoboda izražanja, zbiranja in združevanja; da se spodbuja ustanavljanje posvetovalnih organov, ki zastopajo tujce na lokalni ravni; da se spodbuja volilna pravica tujcev na lokalnih volitvah. Vendar je ta instrument podpisalo zelo malo držav članic Sveta Evrope, zato Odbor države članice poziva, naj ga ratificirajo.

5.3

Evropska listina o varstvu človekovih pravic v mestih  (23), ki jo je leta 2000 v St. Denisu sprejelo več kot 70 evropskih mest, navaja, da so mesta politično in socialno okolje za demokracijo, ki je blizu državljanom. Dejavna udeležba ljudi namreč mesto opredeljuje. Mesta, ki so podpisala listino, se zavezujejo spoštovanju pravice do sodelovanja v lokalnem življenju s svobodnimi in demokratičnimi volitvami lokalnih predstavnikov, brez razlikovanja med tujci in domačimi prebivalci, in predlagajo, da takšno volilno pravico dobijo vsi, ki v mestu živijo najmanj dve leti. Ob upoštevanju omejitev iz nacionalne zakonodaje se zavzemajo za spodbujanje demokracije s sodelovanjem državljanov in njihovih združenj pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo interese lokalne skupnosti (z javnimi razpravami, občinskimi referendumi, javnimi zborovanji, državljanskimi pobudami itd.).

5.4

Leta 2003 so člani mreže Eurocities, v katero je vključenih 128 velikih evropskih mest, sprejeli dokument z naslovom Prispevek k dobremu upravljanju na področju vključevanja priseljencev in sprejema prosilcev za azil  (24). Ta listina, ki so jo pripravila mesta za mesta, vsebuje splošna načela za obravnavanje vključevanja. Priznava, da so lokalne politike vključevanja učinkovitejše, kadar jih podpira celotna skupnost.

5.5

Odbor regij (OR) na področju vključevanja deluje še posebej proaktivno, in sicer z različnimi mnenji (25), v katerih je poudaril, da so lokalni in regionalni organi v ospredju pri pripravi, izvajanju, ocenjevanju in spremljanju politike vključevanja, zato bi jih bilo treba obravnavati kot ključne akterje pri njenem razvoju (26). Odbor regij opozarja tudi na to, da morajo lokalni in regionalni organi dejavno sodelovati pri vključevanju priseljencev, ter sodeluje z Evropsko komisijo.

5.6

EESO je sprejel mnenje na lastno pobudo (27), naslovljeno na konvencijo, ki je pripravila neuspešno pogodbo o ustavi, v katerem je pozval, da se evropsko državljanstvo podeli tudi državljanom tretjih držav z dolgoletnim stalnim prebivališčem. Odbor predlaga Komisiji in Evropskemu parlamentu, naj sprejmeta nove pobude, da bodo lahko priseljenci s stalnim prebivališčem pridobili državljanske pravice, zlasti na lokalni ravni.

5.7

Druga izdaja priročnika Komisije o vključevanju za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce (28) priporoča naložbe v mobilizacijo in organizacijo družbe, strukturiranje komuniciranja in dialog, ter krepitev lokalnih mrež za vključevanje.

5.8

SMART CITIES (Pametna mesta) (29) je instrument za razvojno oceno, ki je bil uveden leta 2007 in pri katerem sodeluje 70 srednjevelikih evropskih mest, ki uresničujejo skupne strategije trajnostnega razvoja na področju gospodarstva, ljudi, upravljanja, mobilnosti, okolja in kakovosti življenja. Uporabljajo se različni kazalniki. EESO predlaga, da se upoštevajo predlogi iz tega mnenja pri kazalcih na področjih ljudi in upravljanja.

5.9

Intercultural Cities (Medkulturna mesta, ICC) je skupni program Sveta Evrope in Evropske komisije, zasnovan leta 2008, v evropskem letu medkulturnega dialoga. Njegov cilj je prispevati k razvoju modela medkulturnega vključevanja v urbanih skupnostih, za katere je značilna raznolikost. Medkulturnost je pri tem sredstvo za spodbujanje politik in praks, ki prispevajo k medsebojnim stikom, razumevanju in spoštovanju med različnimi kulturami in etničnimi skupinami.

5.10

V dokumentu z naslovom Državljanstvo in udeležba v medkulturnem mestu  (30) program ICC analizira načine in postopke, ki jih mesta lahko sprejmejo, da bi okrepila medkulturni dialog in stike. Ta dokument potrjuje načela konvencije Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992 in uvaja ustvarjalen pristop, ki daje večjo vlogo prožnim oblikam posvetovanja v neformalnih okoljih. Ponuja torej pomemben pristop, ki dopolnjuje dolgoročne strategije vodenja, temelječe na posvetovalnih organih.

5.11

Precejšnje število držav članic že daje volilno pravico (delno ali popolno) tujim državljanom: Belgija, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Nizozemska, Malta, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Kljub temu je dejavna udeležba tujega prebivalstva omejena, zato EESO meni, da je treba razvijati javne ukrepe v sodelovanju s civilno družbo, da se spodbudi njegovo sodelovanje.

5.12

Po podatkih tretje študije MIPEX lahko tuji državljani kandidirajo na lokalnih volitvah v trinajstih evropskih državah, v devetnajstih državah lahko volijo na lokalnih volitvah, v sedmih državah lahko volijo na regionalnih volitvah, v dveh pa na nacionalnih volitvah (Portugalska in Združeno kraljestvo). Kot smo že navedli, ima enajst držav državne posvetovalne organe za vključevanje, petnajst pa lokalne.

5.13

Študija MIPEX III vsebuje zelo pomenljive podatke, ne samo o državah, ki se posvetujejo s priseljenci, temveč tudi o razvoju resničnih politik vključevanja. Države s trdnimi posvetovalnimi strukturami so obenem tiste, ki zagotavljajo politične svoboščine vsem ljudem, podpirajo priseljensko civilno družbo z zadostnimi finančnimi sredstvi, so razširile volilno pravico in polno državljanstvo na priseljence ter si najbolj prizadevajo za polno udeležbo vseh prebivalcev v posvetovalnih sistemih o zaposlovanju, izobraževanju, zdravstvu in nastanitvenih možnostih. MIPEX kaže, da posvetovalni organi niso nadomestilo za volilno pravico.

5.14

Najmočnejši posvetovalni organi v Evropi so tisti, ki delujejo najdlje (nekateri že od 70. in 80. let prejšnjega stoletja), in sicer v državah z najmočnejšo priseljensko tradicijo. Po drugi strani so ti organi najšibkejši v južnoevropskih državah, kjer imigracija obstaja manj časa. V srednjeevropskih državah, kjer je priseljevanje nekaj novega, so sistemi zelo slabo razviti.

5.15

Analiza teh platform v luči meril Sveta Evrope (31) kaže, da ustanavljanje in ohranjanje teh struktur ne sme biti odvisno od volje oblasti in vlad, ampak da so zanje potrebne posebne zakonske določbe. Imeti morajo možnost, da dajejo pobude in prejemajo odgovore in povratne informacije na področjih, o katerih so bile zaprošene za mnenje. To pa, sodeč po izjavah, danih na 5. evropskem forumu o vključevanju, ni običajna praksa. Strukture morajo biti reprezentativne, z nedvoumnim priseljenskim vodstvom, prejemati pa morajo tudi zadostna finančna sredstva (32). EESO opozarja na pomen zagotavljanja reprezentativnosti organizacij in udeležbe žensk.

5.16

V okviru priprave tega mnenja sta EESO in regionalna vlada Valencie 30. marca 2011 organizirala predstavitev z naslovom Sodelovanje med lokalno in regionalno upravo ter organizacijami civilne družbe. Svoje izkušnje s področja posvetovanja in udeležbe so predstavili udeleženci iz Rima (Italija), Flandrije (Belgija), Strasbourga (Francija), Dublina (Irska), Hessna (Nemčija), Aarhusa (Danska) in Valencie (Španija). Mnenje povzema številne izkušnje in stališča, predstavljena na srečanju.

5.17

EESO meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti priseljencem olajšati uresničevanje pravice do združevanja, saj nacionalne zakonodaje državljanom tretjih držav podeljujejo omejeno državljanstvo (nezadostno in neenakopravno priznanje pravice do političnega udejstvovanja prek aktivne volilne pravice). Združenja spodbujajo organizirano udeležbo, krepijo mreže solidarnosti, izboljšujejo možnosti za ustalitev in blaginjo državljanov, kar nazadnje koristi celotni skupnosti.

5.18

Lokalne in regionalne oblasti morajo spodbujati združenja, zlasti združenja priseljencev, in jim pomagati s tehničnimi sredstvi (nasveti za upravljanje združenj ter demokratično, ekonomsko, finančno in komunikacijsko upravljanje; ukrepi za krepitev strokovnih znanj in usposobljenosti za vodenje, zlasti za priseljenke, spodbujanje forumov in mrež, izmenjava praktičnih zgledov itd.), ekonomskimi sredstvi (subvencije, sporazumi ali dodeljevanje javnih del na področju storitev), materialnimi sredstvi (infrastruktura za združenja: prostori in osnovna oprema za izvajanje dejavnosti) ter namenjati posebno pozornost ukrepom za digitalno vključevanje.

5.19

Prav tako morajo spodbujati vključevanje priseljencev v organizacije civilne družbe, kot članov in kot vodilnih oseb. Še posebej pomembna so združenja lokalnih prebivalcev, združenja staršev v izobraževalnih ustanovah, ženska združenja, kulturna in športna združenja, združenja za prosti čas, verske skupnosti, sindikati in združenja delodajalcev. Sindikati imajo v Evropi bogato tradicijo članstva in sodelovanja priseljenskih delavcev, njihovi člani so etnično in kulturno zelo raznoliki, opravljajo pa tudi pomembno vlogo socialnega posredništva.

5.20

Okrepiti je treba tudi odnose med priseljenskimi združenji in drugimi organizacijami civilne družbe, pri tem pa spodbujati nastajanje mrež na podlagi skupnih družbenih ciljev za vse državljane (izobraževanje, zaposlovanje, stanovanja, urbanistično načrtovanje in urbanistični razvoj). Evropsko leto prostovoljstva je priložnost za priznanje in podporo organizacijam.

5.21

Organizacijske oblike so v EU zelo različne: forumi, platforme ali svetovalni sveti, skupine za dialog. Tretji izdaja priročnika za vključevanje za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce opisuje platformo za dialog kot državljanski prostor, „kjer je mogoče začeti odprto in spoštljivo izmenjavo mnenj med priseljenci, drugimi prebivalci ali javno upravo“. Cilj tega je, da sodelujoči razvijejo skupno razumevanje in vzajemno zaupanje.

5.22

EESO meni, da bi moral Evropski forum o vključevanju delovati v mrežni povezavi s forumi in svetovalnimi sveti, ki v EU že obstajajo. Na ravni držav članic morajo mreže oblikovati tudi lokalni in regionalni forumi (posebej velja opozoriti na primer 14-članskega danskega nacionalnega sveta narodnih manjšin, ki ga voli 42 lokalnih forumov).

5.23

EESO si želi prizadevati za bolj demokratična evropska mesta s spodbujanjem enotnega državljanstva, vezanega na prebivališče v mestu („mestnega državljanstva“, kot ga je označila rotterdamska podžupanja), ob upoštevanju, da je prav mesto najpomembnejše okolje, kjer se razvija občutek pripadnosti pri zelo različnih posameznikih. Večina priseljencev se najprej poistoveti z mestom, v katerem živi, in šele potem z državo. Mesto je tisti kraj, kjer vsi prebivalci delijo skupne težave, načrte in sanje.

6.   Evropski sklad za vključevanje

6.1

Na 5. evropskem forumu o vključevanju so obravnavali delovanje sklada v okviru vmesne ocene, ki jo trenutno izvaja Evropska komisija. V skladu s sklepi EESO predlaga naslednje:

6.1.1

Prednost bi bilo treba nameniti načelu sodelovanja, določenem v členu 10 sklepa o skladu. V ta namen bi morale države članice pritegniti regionalne in lokalne oblasti ter organizacije, ki predstavljajo civilno družbo, v pripravo, izvajanje in (naknadno) vrednotenje večletnega programa in uporabe Sklada na nacionalni ravni.

6.1.2

Sedanja pravila in postopki Sklada so preveč zapleteni in pomenijo administrativne ovire, ki otežujejo financiranje tako civilne družbe kot regionalnih in lokalnih oblasti (33). Odbor priporoča, da se ta pravila pregledajo v sodelovanju z Evropskim forumom o vključevanju in v skladu z načelom sodelovanja, in sicer zlasti pravila, ki se nanašajo na merila za dostop, sofinanciranje, preglednost in ljudi. EESO meni, da bi bilo treba za to, da bi sklad zagotavljal dodano vrednost, zahtevati, da vsi financirani projekti spoštujejo prvo skupno temeljno načelo: „Vključevanje je dvosmeren proces“.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  UL C 48/6, 15.2.2011, str. 6.

(2)  UL C 248, 25.8.2011, str. 135.

(3)  UL C 125, 27.5.2002, str. 112.

(4)  Skupna osnovna načela, ki so jih sprejeli Svet in predstavniki držav članic 19. novembra 2004; dokument Sveta 14615/04.

(5)  Skupni program za vključevanje – okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo, COM(2005) 389 konč.

(6)  UL C 347, 18.12.2010, str. 19.

(7)  R. Gropas in R. Zapata-Barrero: Active immigrants in multicultural contexts: democratic challenges in Europe (Aktivni priseljenci v multikulturnih okoljih: demokratični izzivi v Evropi); v: A. Triandafyllidou, T. Modood in N. Meer: European Multiculturalism(s): Cultural, religious and ethnic challenges (Evropski multikulturaliz(e)m(i): kulturni, verski in etnični izzivi), 2011, Edinburgh, Edinburgh University Press.

(8)  UL C 208, 3.9.2003, str. 76.

(9)  Indeks politike vključevanja priseljencev III, 2011.

(10)  UL C 318, 23.12.2006, str. 128.

(11)  UL C 354, 28.12.2010, str. 16.

(12)  Svet EU, 13440/08, 24.9. 2008.

(13)  Evropska socialna listina. Torino, 18. oktobra 1961. Svet Evrope (Strasbourg). Revidirana različica: Strasbourg, 3.5.1996, http://www.coe.int/t/dghl/monitoring/socialcharter/.

(14)  UL C 354, 28.12.2010, str. 59.

(15)  UL C 27, 3.2.2009, str. 114.

(16)  Stockholmski program – Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (UL C 115, 4.5.2010, str.1), razdelek 6.1.5.

(17)  Consulting immigrants to improve nacional policies (Posvetovanje s priseljenci za izboljšanje politike), Migration Policy Group.

(18)  15. in 16. aprila 2010.

(19)  UL C 347, 18.12.2010, str. 19, in UL C 354, 28.12.2010, str. 16.

(20)  UL C 48, 15.2.2011, str. 6.

(21)  Evropska listina lokalne samouprave, ki jo je sprejel odbor ministrov Sveta Evrope junija 1985 in je bila predložena v podpis državam članicam 15. oktobra 1985, prvi dan 20. zasedanja kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Evrope.

(22)  Konvencija o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni. Strasbourg, 5.2.1992.

(23)  Evropska listina o varstvu človekovih pravic v mestih, 18.5.2000.

(24)  Prispevek k dobremu upravljanju na področju vključevanja priseljencev in sprejema prosilcev za azil, 28.11.2003.

(25)  Mnenje Odbora regij o skupni politiki priseljevanja za Evropo (2009/C 76/07).

(26)  Mnenje Odbora regij o krepitvi globalnega pristopa k vprašanju migracij: izboljšanje usklajevanja, skladnosti in dopolnjevanja (2009/C 211/05).

(27)  UL C 208, 3.9.2003, str. 76.

(28)  Priročnik o vključevanju za nosilce političnega odločanja in strokovne delavce, druga izdaja, maj 2007.

(29)  http://www.smart-cities.eu/.

(30)  http://www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/culture/Cities/paperviarregio_en.pdf.

(31)  Konvencija Sveta Evrope št. 144 o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992.

(32)  Consulting immigrants to improve nacional policies (Posvetovanje s priseljenci za izboljšanje politike), Migration Policy Group.

(33)  Glej S. Carrera in A. Faure Atger (2011), Integration as a two-way process in the EU: Assessing the Relationship between the European Integration Fund and the Common Basic Principles on Integration, Executive Summary (Vključevanje kot dvosmeren proces v EU: ocenjevanje razmerje med Evropskim skladom za vključevanje in skupnimi temeljnimi načeli o vključevanju, povzetek), Centre for European Policy Studies (CEPS), Bruselj, na voljo na http://www.ceps.eu/system/files/research_area/2011/02/CEPS_EIF_study_summary.pdf.


III Pripravljalni akti

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

473. plenarno zasedanje 13. in 14. julija 2011

29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/76


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin

(COM(2011) 25 konč.)

2011/C 318/12

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Soporočevalec: g. GIBELLIERI

Evropska komisija je 2. februarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin

COM(2011) 25 konč.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 7. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 142 glasovi za, 4 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja sporočilo Komisije Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.) in evropsko pobudo za surovine kot pomembna koraka za reševanje tega ključnega vprašanja.

1.2   Čeprav ni razloga za prepričanje, da svetu dolgoročno grozi dokončno izčrpanje katere od pomembnih in nujno potrebnih surovin, pa kratkoročno obstaja nevarnost pomanjkanja. Sprožijo jo lahko politični ali gospodarski dejavniki, če se določena surovina, potrebna v visokotehnološki proizvodnji EU, proizvaja le v majhnem številu držav. Virov, s katerimi bi lahko spremenili sedanjo ponudbo, je količinsko dovolj, poleg tega pa se nahajajo v več državah, na primer v Avstraliji, na Danskem (Grenlandija) in v ZDA; vendar se je trenutno veliko ceneje zanašati na sedanjo dobavno verigo. Nekatere države so že pokazale, da bodo takšen vpliv uporabile za uveljavitev svojih gospodarskih in političnih interesov.

1.3   EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj spremlja razmere na mednarodnem trgu nujno potrebnih surovin (na seznamu v dokumentu COM(2011) 25 konč., ki bi ga bilo treba redno dopolnjevati). EESO priporoča, da se pripravi več možnih scenarijev, vključno z najslabšim, v katerih se opišejo nevarnosti in možne rešitve. Poleg tega se strinjamo, da je treba nadaljevati s pogajanji na mednarodni ravni (STO) in spodbujati prosto trgovino tudi na trgih surovin. Sodelovanje z drugimi državami v podobnem položaju (ZDA, Japonska, Južna Koreja) bi bilo treba poglobiti.

1.4   EESO se zavzema za aktivnejšo zunanjo politiko glede zanesljivosti oskrbe s surovinami za industrijo EU. V ta namen bi bilo treba opredeliti ključne smernice diplomacije za surovine, o katerih bi se morale dogovoriti države članice. Dvostranski trgovinski sporazumi in diplomatska dejavnost so bistvenega pomena za zagotavljanje nujno potrebnih surovin za industrijo v EU. To je takojšen in težak izziv za novoustanovljeno diplomatsko službo EU. Treba se je ne le neposredno osredotočiti na zagotavljanje ključnih surovin, temveč ustvariti tudi pozitivno okolje za interese EU v ciljnih državah. Dejstvo, da spada EU med najbolj priljubljene in najpomembnejše trge na svetu, je treba izkoristiti.

1.5   Politika na področju surovin mora biti sestavni del industrijske politike EU, da bi:

spodbujali učinkovito rabo virov, tako virov primarne energije kot tudi surovin, ter s tem ločevanje rasti od porabe virov;

oblikovali dosledno politiko „urbanega rudarstva“, katere cilj je pridobivati dragocene surovine iz tega vira in omogočiti njegovo uporabo, ter spodbujati s tem povezana nova znanja in delovna mesta;

povečali raziskave in razvoj glede možnosti za nadomestitev nujno potrebnih surovin;

ohranili in povečali zaposlovanje v evropskem ekstraktivnem sektorju ter zagotovili stalno izobraževanje in usposabljanje delovne sile. Prehod na trajnejše ekstrakcijske dejavnosti bi moral na vseh ravneh spremljati socialni dialog.

1.6   EESO meni, da je oblikovanje strateške zaloge nujno potrebnih surovin ena od možnih rešitev, in priporoča izvedbo ocene učinka, s katero bi se pokazalo, ali je takšna možnost izvedljiva v primeru uresničitve najslabšega možnega scenarija. Takšen ukrep bi lahko imel tudi negativne stranske učinke (npr. premajhna prožnost, vpliv na cene blaga itn.), zato ga je treba pozorno preučiti, se o njem posvetovati in v sprejemanje odločitev vključiti predstavnike industrije EU.

1.7   EESO priporoča, da se sprožijo pobude v podporo raziskavam, zbiranju podatkov in spremljanju na področju sedanjih ali potencialnih virov surovin v državah članicah in tudi v tretjih državah. Podatki, pridobljeni s takšnimi raziskavami ali pri zbiranju podatkov, ki so pridobljeni s pomočjo javnih sredstev, morajo biti dostopni vsem akterjem na trgu EU in vsem nacionalnim organom znotraj nje.

1.8   Odbor meni, da so raziskave in razvoj bistveni dejavnik politike na področju surovin. Za uspešen razvoj je potrebno sodelovanje glavnih proizvodnih panog (Evropske tehnološke platforme – partnerska pobuda na področju surovin v okviru sporočila Komisije z naslovom „Unija inovacij“). Politika surovin se mora kot prednostna naloga odražati v prihodnjem osmem okvirnem programu za raziskave in inovacije v EU.

1.9   EESO priporoča, naj se podpre obstoječe ali prihodnje pridobivanje surovin v državah članicah, ki je v skladu s predpisi EU na področju varstva okolja, sociale ter zdravja in varnosti. Domača ponudba mora predstavljati enega od stebrov vseh politik na področju surovin.

1.10   EESO podpira recikliranje surovin in poudarja, da je treba ohraniti največjo možno stopnjo recikliranja, kjer je to ekonomsko in tehnično izvedljivo. EESO priporoča podporo pridobivanju iz starih rudniških odpadkov, ki vsebujejo pomembne količine najrazličnejših kovin.

1.11   Odbor podpira ukrepe za reguliranje finančnih trgov za primarne proizvode, ki jih je pripravila Evropska komisija za izboljšanje transparentnosti, kakovosti informacij in mehanizmov nadzora.

2.   Dokument Komisije, uvod

2.1   Komisija je 2. februarja 2011 objavila sporočilo Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin (COM(2011) 25 konč.). Dokument je širši od prvotnega namena, ki je bil zajeti izzive na področju surovin. Sedaj zajema tudi blagovne trge, in sicer tako fizične, na katerih se trguje z blagom, kot tudi finančne trge za trgovanje z izvedenimi instrumenti na blago.

2.2   Blago je vsak proizvod z nizko dodano vrednostjo, ki je zato zelo občutljiv na cenovno konkurenco. Med blago spadajo surovine, kmetijski proizvodi in osnovne dobrine. Blagovne borze postajajo v zadnjih letih vse bolj nestanovitne, gibanja cen pa so brez primere.

2.3   Razprava o pomembnosti različnih dejavnikov za cene blaga še poteka, vendar pa je očitno, da so gibanja cen na različnih blagovnih borzah tesneje povezana in da so blagovne borze tesneje navezane na finančne trge.

2.4   V letih 2002 do 2008 je prišlo do velikega povečanja v povpraševanju po surovinah, kar je bilo posledica močne gospodarske rasti, zlasti v državah v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, vendar pa tudi v drugih, manjših državah v vzponu v Aziji, Ameriki in zlasti v Afriki. Povečano povpraševanje se bo še okrepilo zaradi hitre industrializacije in urbanizacije v omenjenih državah.

2.5   Zaradi nestanovitnih cen blaga v zadnjih letih so nekatere države uvedle omejitve na izvoz določenih ključnih materialov, kot so redke zemlje (na primer prazeodim, neodim in nekateri drugi elementi in minerali, ki veljajo za pomembne zaradi vse večje uporabe v novih tehnologijah). Te omejitve skupaj z drugimi ozkimi grli v trajnostni oskrbi s surovinami predstavljajo resničen izziv za evropsko industrijo in potrošnike, s katerim se je treba soočiti.

2.6   Sporočilo opisuje razvoj dogodkov na svetovnih blagovnih borzah ter razlaga spremembe na fizičnih trgih (energija, kmetijstvo in zanesljiva preskrba s hrano, surovine) in vse večjo soodvisnost blagovnih borz in povezanih finančnih trgov. Odzivi politike EU sledijo enaki logični strukturi.

2.7   Na ravni EU je bila pripravljena pobuda za povečanje nadzora, celovitosti in preglednosti trgovanja na energetskih trgih. Pojavilo se je tudi veliko pobud za izboljšanje delovanja prehranske verige in preglednosti trgov za kmetijske proizvode. V okviru tekočih reform regulativnega okvira za finančne trge je Komisija tudi opredelila ukrepe za povečanje celovitosti in preglednosti trgov izvedenih finančnih instrumentov.

2.8   Ključni del dokumenta je Evropska pobuda za surovine, ki temelji na treh stebrih:

zagotavljanje enakovrednih pogojev glede dostopa do virov v tretjih državah;

spodbujanje trajnostne dobave surovin iz evropskih virov;

povečanje gospodarnosti ravnanja z viri in spodbujanje recikliranja.

Predstavljene so dosedanje ugotovitve glede tega, katere surovine so nujno potrebne, ter ugotovitve s področja trgovine, razvoja, raziskav, gospodarnega ravnanja z viri in recikliranja.

2.9   Čeprav je bil dosežen znaten napredek pri izvajanju pobude za surovine, so potrebne nadaljnje izboljšave. Ključnega pomena je celovit pristop, ki temelji na treh stebrih, saj vsak od njih prispeva k zagotavljanju poštene in trajnostne oskrbe s surovinami v EU.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   EESO pozdravlja pobudo Komisije za reševanje vprašanj na področju surovin in njeno sporočilo, ki povzema rezultate obširnega analitičnega dela v zvezi s tem. Cenimo tudi ugotovitve s posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in prispevke drugih sodelujočih organov EU.

3.2   Evropa mora zavzeti svoje mesto v novem svetu, v katerem bodo gospodarstva v vzponu porabila večji delež razpoložljivih surovin na svetu, podobno kot razvite države. Vemo, da to ni mogoče, zato mora Evropa zmanjšati intenzivnost rabe surovin. Prvi pokazatelj te resničnosti je dejstvo, da cene industrijskih surovin določa kitajski trg, ki je največji porabnik na svetu, pogosto pa hkrati tudi največji proizvajalec. Posledica te prevlade bo pojav novih blagovnih borz (promptnih in terminskih) na Kitajskem v prihodnjih letih. Ti trgi postajajo vse bolj referenčni v svoji panogi.

3.3   Politika na področju surovin mora biti sestavni del industrijske politike EU, da bi:

spodbujali učinkovito rabo virov, tako virov primarne energije kot tudi surovin, ter s tem ločevanje rasti od porabe virov;

oblikovali dosledno politiko „urbanega rudarstva“, katere cilj je pridobivati dragocene surovine iz tega vira in omogočiti njihovo uporabo ter spodbujati s tem povezana nova znanja in delovna mesta;

povečali raziskave in razvoj glede možnosti za nadomestitev nujno potrebnih surovin (Japonska je že začela s tovrstnim programom);

ohranili in povečali zaposlovanje v evropskem ekstraktivnem sektorju ter zagotovili stalno izobraževanje in usposabljanje delovne sile. Prehod na trajnejše ekstrakcijske dejavnosti bi moral na vseh ravneh spremljati socialni dialog;

zagotovili, da bo politika javnih naročil v državah v razvoju, zlasti afriških, šla z roko v roki z naložbami v socialo in infrastrukturo v teh državah (kot v zadnjih letih to počne Kitajska v Afriki).

3.4   Po drugi strani pa vključevanje blagovnih borz in celo finančnih trgov do neke mere manjša osredotočenost sporočila. Odbor razume, da je potrebna širša slika o tem problemu. Vprašanje pa je, ali je bil okvir vzpostavljen sorazmerno.

3.5   Ni sporno, da imajo blagovne borze, tako fizični trgi kot trgi izvedenih finančnih instrumentov na blago, številne podobnosti, vendar pa se med seboj tudi zelo razlikujejo, med drugim zaradi svojih posebnosti. Skupna kupna moč EU bi morala biti zelo močan argument, četudi pogajanja o trgovinski politiki in naročilih večinoma potekajo na dvostranski ravni.

3.6   Jasno je, da je potrebna skupna strategija EU, ki se mora odražati na dvostranskih pogajanjih, kar pomeni, da mora pojem diplomacije na področju surovin postati stvarnost. EESO opozarja, da bi morale poleg „trdih“ dejstev imeti pomembno vlogo tudi „mehke“ teme, kot je ustvarjanje pozitivnega čustvenega okolja. Evropa mora opredeliti glavne smernice nove diplomacije na področju surovin, ki bi morale vključevati naslednje:

uresničevanje pobude Tonyja Blaira o preglednosti ekstraktivnih industrij (2003), da bi tako spodbudili prostovoljni podpis s strani vseh evropskih držav;

zahtevo, da vsako ekstraktivno podjetje, ki kotira na evropskih borzah, objavlja svoj dobiček po posameznih državah (kot je storil Hong Kong junija 2010);

sprejetje zakonodaje, ki bo ekstraktivno industrijo zavezala k objavi podatkov o tem, koliko plačajo posamezni vladi in državi (podobno Dodd-Frankovemu zakonu, ki so ga ZDA sprejele leta 2010);

spoštovanje smernic OECD za velike mednarodne korporacije kot standardnega kodeksa ravnanja;

zahteva po sprejetju standarda ISO 26000, kar bi pripomoglo k višji ravni socialne odgovornosti podjetij na mikroekonomski ravni.

3.7   Osredotočena strategija na področju surovin bi morala imeti skupen cilj – močno, visoko konkurenčno, v Evropi delujočo industrijo, ki ni le zelo učinkovita glede emisij CO2, ampak zna tudi pametno uporabljati vire in izpolnjuje zahteve potrošnikov in državljanov EU.

3.8   S svetovnega stališča postaja naša regija vse manjša, zato do virov, ki jih potrebujemo, ne moremo več dostopati enako zlahka kot v preteklosti, saj jih sedaj potrebujejo tudi drugi. Zato moramo toliko pametneje uporabiti surovine, ki jih imamo na voljo ali ki jih dobivamo od drugod. Pri politiki na področju surovin gre za prihodnost naše družbe in celo za nacionalno varnost, podobno kot v ZDA.

3.9   Iz samega razloga za razvoj politike EU na področju surovin izhaja, da se za rast ne smemo zanašati zgolj na pridobivanje surovin. Surovine moramo pametno uporabljati, kar pomeni, da moramo za vsako tono porabljenih surovin ustvariti kar najvišjo dodano vrednost.

3.10   Obstajajo pa še drugi vidiki dosledne politike na področju surovin, ki jih še nismo upoštevali, čeprav imajo lahko še večji vpliv na razpoložljivost surovin. Eden izmed njih je na primer skladnost te politike z drugimi politikami EU, ki bi morale biti skladne tudi druga z drugo, da se preprečijo težave glede razpoložljivosti surovin.

3.11   Politika na področju surovin in njeno izvajanje na ravni EU ter tudi v državah članicah morata biti popolnoma usklajena z industrijsko politiko, politiko na področju inovacij in učinkovite rabe virov, okoljsko politiko, kmetijsko politiko in ukrepi na tem področju, energetsko politiko in zlasti politiko obnovljivih virov energije ter trgovinsko in konkurenčno politiko. Takšen celostni pristop bo industriji EU omogočil, da bo surovine, ki jih potrebuje, uporabljala pametno in trajnostno ter tako prispevala k uresničevanju strategije Evropa 2020.

3.12   Oblikovanje politike na področju surovin na podlagi kratkoročno nujno potrebnih materialov pa ni dovolj. Potrebna je resna analiza srednje- in dolgoročnih učinkov nekaterih politik EU ter ocena njihovega vpliva na surovine. Nekaterih surovin, ki so danes lahko dostopne, lahko začne primanjkovati že v razmeroma kratkem času. Nekatere pomembne surovine (npr. železove rude in premog za koksanje) niso vključene v sporočilo, čeprav bi njihova razpoložljivost ter ustrezna količina in kakovost lahko bile kmalu ogrožene. Poleg tega nestabilnost in stalen porast njihovih cen predstavljata element negotovosti v vrednostnih verigah največjih evropskih proizvodnih panog.

3.13   Če bi na primer obvezni cilji na področju obnovljive energije ostali nespremenjeni, bi bile tradicionalne in novo nastajajoče biotehnološke industrijske panoge ogrožene. To odpira veliko kompleksnejšo razpravo o trajnostnosti, nadomeščanju in pametni uporabi virov. Potrebujemo politični pogum za razpravo o teh temah ter za uskladitev podobno razhajajočih se politik. Če bo potrebno, bi morala EU imeti dovolj poguma, da doslej sprejete odločitve spremeni na podlagi celostnih ocen učinka, ki skrbno preučijo dokončne posledice ambicioznih okoljskih ciljev, zlasti če odločitev EU niso pospremili ustrezni ukrepi drugih gospodarskih sil.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Fizični blagovni trgi

4.1.1   Z rastjo svetovnega prebivalstva (na 9 milijard leta 2050) se bo nedvomno okrepila konkurenca na trgih virov primarne energije (zlasti plina in nafte). Pritiski so vse večji tudi na trgu premoga. Če je torej EU odločena, da bo ohranila sedanje socialne standarde in blaginjo v državah članicah, mora izkoristiti vse domače vire primarne energije, vključno z novo odkritimi zalogami plina iz skrilavca. Seveda mora biti uporaba teh virov v skladu z okoljskimi standardi EU.

4.1.2   Električna energija je predpogoj za dostojen razvoj človeštva. Neuravnotežen razvoj zmogljivosti za njeno proizvodnjo in prenosnih omrežij lahko pripelje do katastrofalnih posledic ter socialnega in gospodarskega razpada družbenih struktur. Skupna energetska politika EU bi morala odpraviti vsa neskladja in negotovosti v naložbenem okolju, da bi tako preprečila morebiten primanjkljaj proizvodnih zmogljivosti po letu 2020.

4.1.3   EESO se zaveda, da je zanesljivost preskrbe s hrano na nestanovitnih trgih resen problem. SKP ter druge ustrezne politike EU in nacionalne politike bi morale biti prednostno usmerjene k zagotavljanju te zanesljivosti. EESO se zavzema za zaščito rodovitnih zemljišč za namene kmetijstva, kar bi bilo treba upoštevati v vseh ustreznih politikah; te bi morale biti oblikovane in usklajene s ciljem, da se prepreči izguba teh zemljišč, zlasti kot posledica tekmovanja med politikami ali pobudami ali kot posledica urbanizacije. V tem okviru bi bilo treba vzpostaviti pravična pravila igre tudi za mednarodno trgovino, da bi odražala naravne pogoje posameznih geografskih območij.

4.1.4   Obširno mednarodno sodelovanje je potrebno tudi pri ocenjevanju svetovnih trendov ter razlikovanju med njimi in občasnimi nihanji na posameznem trgu oziroma pri posamezni poljščini. Nevarne trende je treba preprečevati.

4.1.5   Z uporabo zanesljivih znanstvenih načel je treba ohraniti in povečati donos pridelkov, saj je obdelovalnih površin vse manj, po izračunih pa bo leta 2050 treba zagotoviti hrano za devetmilijardno svetovno prebivalstvo.

4.2   Blagovni in povezani finančni trgi

4.2.1   Kljub vrsti ukrepov za reguliranje finančnih trgov, ki jih je Evropska komisija sprožila v zadnjih letih, se investicijski tokovi na trgu proizvodov, predelanih iz primarnih proizvodov, še naprej znatno odmikajo od naloge kritja tveganj, za katero so bili zasnovani, in se usmerjajo v kratkoročne špekulativne operacije, ki povzročajo močna izkrivljanja cen in resno škodo najšibkejšim akterjem na trgu, zlasti potrošnikom ter malim in srednje velikim podjetjem.

4.2.2   Odbor potrjuje ugotovitve Komisije, da je potrebno boljše razumevanje interakcije med fizičnimi in finančnimi blagovnimi trgi. Podpiramo tudi priporočeno usmeritev k večji preglednosti in tudi odgovornosti tistih akterjev na trgu, ki bi kršili dogovorjena pravila. Treba je olajšati dostop posameznih akterjev na trgu, zlasti malih in srednjih podjetij, do finančnih sredstev, saj je to ključna prednostna naloga za nadaljnji razvoj in inovacije.

4.3   Evropska pobuda za surovine

4.3.1   Odbor pozdravlja to pobudo kot pomemben sestavni del strategije Evropa 2020. Odraža tudi vprašanje učinkovitosti virov, vendar bi bilo treba ti dve politiki uskladiti v največji možni meri ter v smeri čim višje dodane vrednosti za državljane EU.

4.3.2   Pojem nujnosti v pobudi za surovine pa zamegljuje potrebo po splošnejšem pregledu nabora ustreznih politik in njihovi podrobni oceni. Takšen celovit pristop bi omogočil ustrezno usklajenost politik in bi prinesel veliko večje sinergijske učinke.

4.3.3   Seznam nujno potrebnih surovin je po drugi strani dobro vodilo za prednostne naloge, ki bi jih morala novoustanovljena diplomatska služba EU opravljati v okviru diplomacije za surovine.

4.3.4   Seveda bi bilo treba seznam redno pregledovati v skladu z določenimi merili in ugotavljati, ali nujnost za navedene surovine še vedno velja. Dosledni podatki ter tehnično znanje in poznavanje trgov so v okviru pobude za surovine nesporno potrebni.

4.3.5   Pomanjkanje surovin nedvomno zahteva tudi redno preverjanje učinkovitosti virov. Po drugi strani so stalno rastoče cene najboljša motivacija za učinkovitost, ki je neločljiva sestavina vsakega trajnostnega poslovanja. K nenehnemu prizadevanju za najvišjo učinkovitost virov lahko pripomorejo standardi uspešnosti in ekološko oblikovanje.

4.3.6   Nevarnost vse večjega pomanjkanja surovin in naraščanja cen je treba analizirati na mikroekonomski ravni ter ugotoviti njen vpliv na konkurenčnost in na ohranjanje delovnih mest v ogroženih panogah.

4.3.7   Trgovinska strategija EU za surovine mora biti dovolj previdna in prožna. Ker se dejanska trgovina odvija na dvostranski ravni, kar večinoma pomeni na ravni posameznih držav članic, je še toliko težje doseči enotno trgovinsko politiko EU. Kot kaže, od STO ne gre pričakovati veliko, čeprav je v procesu vzpostavljanja verodostojnosti treba spoštovati medsebojno dogovorjena pravila.

4.3.8   Omejenost surovin po drugi strani spodbuja raziskave in razvoj ter inovacije, tako v smeri nenehnega izboljšanja učinkovitosti virov kot tudi ustrezne nadomestitve nekaterih surovin. Treba je omeniti, da so nekatere nujno potrebne surovine ključnega pomena za visoko učinkovite tehnologije, zato smo v nekakšnem začaranem krogu.

4.3.9   Komisija mora največje evropske proizvodne panoge zlasti prek evropskih tehnoloških platform vključiti v posebno pobudo za partnerstvo na področju surovin v okviru sporočila Komisije o vodilni pobudi „Unija inovacij“, ob upoštevanju, da so se standardi kakovosti pri nekaterih surovinah v zadnjih letih poslabšali. Obstaja zahteva po delovnih mestih za vse bolj usposobljeno delovno silo, da se uresniči velik inovacijski potencial proizvodnih procesov.

4.3.10   Odbor pozdravlja pobudo Komisije za razvoj smernic, kako medsebojno konkurenčne dejavnosti pridobivanja mineralov uskladiti z okoljevarstveno zakonodajo Natura 2000. To je bistvenega pomena za pravično, zdravo in trajnostno sosedstvo ter za zagotavljanje domače preskrbe s surovinami, ki mora biti eden izmed stebrov vseh politik na področju surovin.

4.3.11   EESO tudi opozarja na svoje mnenje o dostopu do sekundarnih surovin (1) in potrjuje sklepe in priporočila tega mnenja. Tu je treba omeniti priporočilo v zvezi s prožnostjo instrumentov, ki so potrebni za to, da se sekundarne surovine v največji možni meri zadržijo v EU.

4.3.12   Odbor pogreša tudi informacije o vplivu politike na področju surovin na zaposlovanje, zlasti o tem, kolikšen delež delovnih mest bi bil ogrožen, če cilji politike ne bi bili izpolnjeni.

4.4   Razpravljati bi bilo treba tudi o najslabših možnih scenarijih, na primer o kratkoročnem začasnem pomanjkanju ključnih nujno potrebnih surovin. Politika, ki bi bila namenjena blažitvi učinka za evropsko industrijo, bi lahko vključevala tudi odločitev o oblikovanju strateških rezerv izbranih surovin. O takšnih politikah so že razpravljale države zunaj Evrope (ZDA, Koreja in Japonska). Čeprav bi lahko imele nekaj negativnih vplivov na trge surovin, pa bi lahko pomagale premostiti določeno obdobje, ko posamezne surovine na trgu ne bi bile na voljo v ustreznih količinah.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do sekundarnih surovin (staro železo, reciklirani papir itd.), UL C 107 z dne 6.4.2011, str. 1.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/82


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prispevku regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020

(COM(2010) 553 konč.)

2011/C 318/13

Poročevalec: g. CEDRONE

Evropska komisija je 20. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020

COM(2010) 553 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija) s 114 glasovi za, 6 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja, da potrebuje EU pametno rast v okviru strategije Evropa 2020, da bi se soočil z današnjimi in prihodnjimi izzivi. Velik del EU nima samo težav zaradi počasne rasti ter pomanjkanja raziskav, razvoja in inovativnosti, ampak se srečuje tudi z drugimi problemi, kot so visoka stopnja brezposelnosti, zlasti med mladimi, socialni problemi, revščina in vključevanje, učenci, ki opustijo šolanje brez potrebnega znanja, da bi lahko dobili delo, demografski izzivi in proračunske omejitve.

1.2   Kohezijska politika je nastala z namenom braniti evropski model družbe, v kateri elemente svobodne konkurence in socialnega tržnega gospodarstva spremljajo cilji solidarnosti in spodbujanja posebnih prednostnih nalog gospodarskega, socialnega in teritorialnega razvoja, kot je opredeljeno v členu 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

1.3   Odbor se strinja, da je regionalna politika eden ključnih instrumentov za izvajanje strategije Evropa 2020, saj bo uspeh pri doseganju njenih ciljev, kot je ugotovil evropski komisar Johannes Hahn (1), v veliki meri odvisen od odločitev, ki jih bo treba sprejeti na lokalni in regionalni ravni.

1.4   EESO meni, da mora še naprej ostati eden najpomembnejših ciljev ekonomske in socialne kohezije – to je „pravilno“ sklicevanje, ki ga mora Komisija uporabiti, ko govori o pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (2) – spodbujanje skladnega razvoja celotne Unije, zlasti z zmanjševanjem razlik v stopnji razvitosti posameznih regij, tako da se jim v polni meri omogoči vključevanje v EU.

1.5   EESO pozitivno ocenjuje namero Komisije, da bo spodbujala „inovacije v vseh regijah,“ brez razprševanja sredstev in s „hkratnim zagotavljanjem medsebojnega dopolnjevanja podpore za inovacije, raziskave in razvoj […] na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni“, vendar meni, da morajo temu namenjena sredstva izvirati ne samo iz kohezijske politike, temveč tudi iz vseh drugih skladov.

1.6   Sporočilo Komisije o regionalni politiki, ki prispeva k pametni rasti, je treba šteti kot dopolnilo vodilne pobude Unija inovacij in kot poziv za začetek postopka za pospešitev vlaganja v inovativnost, ne da bi čakali na prihodnje finančno obdobje, v katerem bo strategija Evropa 2020 nedvomno ena od ključnih prednostnih nalog za kohezijske sklade (3).

1.7   EESO izraža zaskrbljenost zaradi razdrobitve kohezijske politike in njenega preusmerjanja od prvotnih ciljev, kot so bili potrjeni tudi z Lizbonsko pogodbo, tj. financiranja regionalnih neravnovesij s pomočjo sektorskih politik. Zagotoviti je treba, da bo ta pristop upošteval izzive, potrebe in možnosti – tj. izhodiščni položaj – vsake zadevne regije in države, ob tem pa preprečiti, da bi škodoval koheziji, ne le z gospodarskega, socialnega in ozemeljskega, temveč predvsem političnega in kulturnega vidika.

1.8   EESO meni, da je spodbujanje politike raziskav in inovativnosti, ki jo predlaga Komisija, poglavitnega pomena, da pa je treba ti vprašanji obravnavati z veliko mero pozornosti do teritorialnih posebnosti. Inovacija v proizvodnem procesu je lahko rezultat raziskovalne dejavnosti, ki jo lahko izvajajo druge osebe in na nekem drugem kraju kot tam, kjer se inovacija uporablja. Zato je treba pozornost nameniti tudi vprašanjem prenosljivosti in ponovljivosti inovativnih procesov in njihovega razširjanja na regionalni ravni. Pozitiven pa je poskus, da bi ustvarili sinergijo med kohezijsko politiko in drugimi politikami EU ter izboljšali uporabo Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).

1.9   EESO v skladu s sporočilom Komisije meni, da bi moralo uresničevanje cilja pametne rasti imeti lastno teritorialno strukturo, ki bi se opirala na posebne potrebe sektorjev, okrožij, grozdov ali makroregij, v povezavi z raziskovalnimi inštituti in univerzami, ki že obstajajo in/ali bi jih morali dodatno okrepiti, ter z lokalnimi podjetji ali komunikacijskimi omrežji, ki bi lahko omogočila umestitev in razvoj na območju, s spodbujanjem specializacije in regionalnega upravljanja.

1.10   EESO meni tudi, da bi morali o kohezijski politiki in strategiji Evropa 2020 razpravljati na posebnem zasedanju Evropskega sveta. Kohezijske politike kot strateške politike EU namreč ni mogoče degradirati v drugorazredno politiko; prav tako ni mogoče pričakovati, da bo ta politika sama lahko poganjala strategijo Evropa 2020.

1.11   Predlog, ki ga je sprožila Komisija, ne sme služiti temu, da bi obljubljali „ambiciozen“ cilj in razpršeno porazdelili nekaj sredstev EU tudi bogatim regijam, temveč je treba predlog izkoristiti za to, da se poišče skupna konvergenca regij, da bi s pomočjo skupnih kazalnikov odličnosti uveljavili evropski koncept kohezije odličnosti!

1.12   Poleg tega je treba nujno zagotoviti, da lahko vse države članice sodelujejo pri različnih programih EU, in spodbujati ustvarjanje sinergij med temi programi s poenostavitvijo postopkov in podiranjem zidov med različnimi generalnimi direktorati, torej med Komisijo kot celoto, državami članicami in regijami. Ob tem se je treba zavedati, da so uprave v službi državljanov, podjetij in skupnosti, ki jim je treba življenje poenostaviti, ne pa obratno.

1.13   EESO upravičeno predlaga širok pristop do inovativnosti, ki se ne omejuje le na tehnična ali tehnološka vprašanja. Vendar pa bi želel, da bi Komisija namenjala večjo pozornost praktičnim možnostim za različne udeležene strani, da uporabljajo programe za inovativnost. Mala in srednje velika podjetja, na primer, bi lahko imela korist od programov za inovativnost, vendar je med njimi le malo takih, ki imajo raziskovalce. Veliko malih in srednje velikih podjetij je sicer dejansko inovativnih, vendar ne izkoriščajo možnosti, ki so jim na voljo za pridobitev podpore iz programov EU, čeprav bi od nje imela veliko korist. Olajšati je treba dostop do tveganega kapitala; v zvezi s tem je treba okrepiti program JEREMIE, uporaba katerega pa ne bi smela postati obvezna. Države članice bi morale imeti možnost, da se svobodno odločajo, ali bodo uporabile donacije, posojila ali kombinacijo obojih, in da izberejo tematsko področje uporabe. Prav tako je treba sprožiti postopek poenostavitve na tem področju.

1.14   Eden od instrumentov v tej smeri so lahko nove oblike „učinkovitega partnerstva“ – PLATFORMA SOGLASJA – za spremljanje inovacijske strategije, z udeležbo in sodelovanjem vseh zadevnih strani, javnih in zasebnih, vključno z bankami, s preprostimi, jasnimi in učinkovitimi pravili, ki bi omogočala spremljanje projektov v celotnem času njihovega trajanja, ter določanje rokov, pristojnosti in morebitnih sankcij.

1.15   EESO meni tudi, da je treba povsem spremeniti sedanji pristop Komisije, ki jo bolj skrbijo formalni vidiki kot pa vsebina programov, in še posebej doseženi rezultati. Vendar so ti rezultati prednostni cilj, za katerega bi si morali prizadevati.

1.15.1   Potrebovali pa bi vzporedno in usklajeno, na teritorialnih analizah temelječo podporo obema nasprotnima poloma: to sta odpravljanje razlik in inovativnost.

1.16   EESO obžaluje znatne razlike, ki ne obstajajo le med regijami EU, ampak tudi znotraj posameznih držav članic. Te neenakosti se kažejo tudi na področju raziskav in razvoja ter inovativnosti, in poudarjajo potrebo po okrepitvi politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije do leta 2020.

1.17   EESO obenem ugotavlja, da se morajo države članice EU na svetovni ravni soočati tudi z vse močnejšo konkurenco novih industrijskih držav, ki imajo visoko rast na področju raziskav in razvoja ter inovativnosti, in ki so – zlasti na področjih visoke tehnologije – že v prednostnem položaju.

1.18   Zato EESO izraža zadovoljstvo, da Evropska komisija s pobudo Unija inovacij v okviru strategije Evropa 2020 in s svojim sporočilom o pametni rasti poudarja nekatere probleme in vključuje regionalno politiko. Če je namreč res, da prav decentralizirani ukrepi v veliki meri spodbujajo prenovo, slednja ni mogoča brez pomoči, ta pa mora biti – tako kot politike – enaka v vsej EU.

1.19   EESO se strinja, da je treba izkoristiti obstoječe razlike med regijami, to pa pomeni uvajanje povsem novih oblik sodelovanja z vsemi silami, ki so na voljo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

1.20   Po mnenju EESO je dejstvo, da so inovativna delovna mesta bolj v ospredju, v skladu s politiko za pametno rast in z razvojem strategij za pametno specializacijo (4). Odbor v svojem mnenju SC/034 o inovativnih delovnih mestih kot viru produktivnosti in kakovostnih zaposlitev poudarja, da so inovativna delovna mesta v jedru strategije Evropa 2020. Odbor priporoča, naj Komisija začne izvajati pilotni projekt o inovativnih delovnih mestih kot del vodilne pobude Unija inovacij.

1.21   Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija za prihodnje leto načrtuje večji raziskovalni program za javni sektor in socialne inovacije. EESO se strinja z uvedbo kazalnikov za inovacije v javnem sektorju, s pilotnimi projekti za evropske socialne inovacije za pomoč socialnim inovatorjem in s predlogi za socialne inovacije v programih v okviru Evropskega socialnega sklada. Poleg tega se strinja, da morajo biti vključene organizacije civilne družbe. Takšne pobude je mogoče obravnavati kot enega od načinov za pametno rast.

1.22   EESO podpira zamisel o razvoju strategij za pametno specializacijo, ki jih morajo regije in lokalne skupnosti razviti same, v skladu s svojimi posebnimi potrebami in ob upoštevanju svoje razvojne stopnje. Pametna rast v nekaterih regijah še vedno pomeni razvoj osnovne infrastrukture, kot so telekomunikacije, energija in čiščenje vode.

1.23   Regionalna politika, zlasti sredstva EU za regije, je bistvenega pomena za doseganje pametne rasti ter spodbujanje in pomoč nacionalnim in regionalnim vladam, da razvijejo strategije za pametno specializacijo, ki regijam pomagajo, da ugotovijo svoje najboljše plati.

1.24   Kot navaja Komisija v svojem sporočilu, zagotavlja osredotočanje virov na omejeno število dejavnosti bolj učinkovito in uspešno porabo finančnih sredstev in prispeva k povečanju ravni zasebnih naložb, pod pogojem, da prednostna področja dejavnosti in naložb določajo ustrezne lokalne oblasti skupaj s svojimi partnerji iz gospodarstva in civilne družbe.

1.25   Skratka, cilji strategije Evropa 2020 se ujemajo s cilji kohezijske politike. Kohezijska politika lahko s svojo edinstveno strukturo upravljanja na več ravneh ponudi spodbude in konkretno pomoč, da se zagotovi uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 na makroregionalni, medregionalni, regionalni in lokalni ravni. Vendar pa institucionalni okvir za njihovo izvajanje nima skupnih finančnih in pravnih elementov, ki bi se lahko z vzajemnim učinkovanjem spremenili v dejavnike povečanja učinkovitosti.

1.25.1   Zato bi kazalo uvesti okrepljeno sodelovanje, da bi spodbudili uresničevanje navedenih ciljev.

2.   Priporočila

2.1   Opredelitve pojmov: obstaja veliko opredelitev inovacij. V načrtu Unija inovacij inovacije pomenijo spremembo, ki pospeši in izboljša način, kako snujemo, razvijamo, proizvajamo in dostopamo do novih izdelkov, industrijskih postopkov in storitev. Spremembe, ki ustvarjajo več delovnih mest, izboljšujejo življenje ljudi ter gradijo okolju prijaznejše in boljše družbe. Odbor podpira to opredelitev predvsem zato, ker zajema veliko političnih področij.

2.1.1   Opredelitev hkrati kaže, da je treba v inovativnost ter socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo vključiti veliko generalnih direktoratov Evropske komisije in da morajo biti vsa sredstva v EU sestavni del tega razvoja.

2.2   Združevanje sredstev: EESO meni, da se je treba za doseganje cilja regionalnih inovacij kot instrumenta „za sprostitev potenciala rasti EU“ obrniti tudi na druge vire EU, kot sta na primer skupna kmetijska politika – vsaj za naložbe v inovativnost in pametno rast v kmetijstvu – ter Evropski socialni sklad (ESS). Poleg tega je treba finančne instrumente EU usklajevati in doseči sinergijo z nacionalnimi in regionalnimi instrumenti; vse države članice morajo imeti možnost, da v polni meri izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo finančni instrumenti EU, in treba je sprožiti postopek poenostavitve na tem področju.

2.3   Določanje prednostnih nalog: EESO meni, da bi bilo primerno določiti vrste inovacij, pri čemer bi morali ohranjati regionalne oblike: izbirati programe, zadevne sektorje (npr. trajnostni razvoj, energijo, okolje, promet itd.) ter regije, ki jih je treba vključiti, ob upoštevanju njihovih izzivov, potreb in možnosti (tj. njihovega izhodiščnega položaja) ter njihove podjetniške kulture, razmer za raziskave in njihove sposobnosti za obnavljanje proizvodnih objektov ali spreminjanje proizvodnje. Treba je spodbujati povezave med makroregijami in opustiti politiko, ki sredstva deli med številna področja. Prednostne usmeritve je treba izbirati v dogovoru med javnimi organi, zasebnimi akterji in organizirano civilno družbo na različnih ravneh.

2.4   Znanje, komuniciranje in obveščanje: bistvenega pomena sta razširjanje in izmenjava pozitivnih izkušenj med sektorji in zadevnimi območji, zato je potrebna ustrezna strategija komuniciranja in obveščanja, ki jo je treba predvideti neposredno v programih Komisije.

2.5   Usposabljanje: to je še en instrument temeljnega pomena, ki ga je treba uporabiti za doseganje ciljev, ki si jih Komisija zastavlja v tem sporočilu. Zelo koristno bi bilo – zlasti za mlade – spodbujati razširjanje kulture inovativnosti. Poleg tega EESO meni, da bi ta cilj, če bi ga uresničevali, spodbujal porabo sredstev ter zmanjšal zaostala plačila in preprečil tratenje, da bi tako pri uporabi sredstev dosegli oblike odličnosti in prispevali k upravljanju ozemlja.

2.6   Krepitev partnerstva: EESO meni, da je treba namenjati prednost programom in projektom, ki so jih pripravila neposredno združenja malih in srednje velikih podjetij ali že obstoječa raziskovalna središča, skupaj s predstavniki delavcev in civilne družbe ter s sodelovanjem lokalnih oblasti. Partnerstvo kot način, ki se izvaja na vseh ravneh, je zelo pomembna dodana vrednost, zato bi bilo treba namenjati prednost projektom, pripravljenim v okviru tega postopka. Prav tako bi bilo v veliko pomoč lokalnemu ali regionalnemu upravljanju.

2.7   Ocenjevanje rezultatov: to mora biti imperativ, ki ga mora Komisija podpreti brez zadržkov. Za ocenjevanje je treba pripraviti skupne parametre in sisteme za oceno rezultatov, tako za inovacije kot za raziskave. Ocenjevanje mora biti eden od prednostnih ciljev Komisije in EU. Za regije ali območja, ki rezultatov ne dosegajo ali pa ne porabijo predvidenih sredstev, je treba predvideti alternativne oblike posegov držav in/ali Komisije, ki naj bi usmerjala ta proces.

2.8   Spodbujanje sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, tudi s sistemom kombiniranega financiranja programov, ki so posebnega pomena ali posebej zanimivi, tako na področju raziskave kot na področju inovacij.

2.9   Spodbujanje držav članic, da skupaj s Komisijo in EU delujejo odločneje; ne smejo se odpovedati svoji vlogi zaradi že večkrat omenjenih razlogov. Prednost je treba namenjati medregionalnim projektom, ki imajo evropsko logiko in evropski okvir, Komisija pa mora ponovno prevzeti vodilno vlogo tudi v procesu priprave, izvajanja in še zlasti ocenjevanja rezultatov.

2.10   Pospeševanje podpore in svetovanja: EESO meni, da morajo imeti mala in srednje velika podjetja ter zlasti mikropodjetja, ki nimajo lastnih raziskovalcev in strokovnjakov, možnost preprostega dostopa do učinkovitih in prilagojenih storitev podpore in svetovanja, da bi tako zapolnila to vrzel. EESO zato zahteva politiko v podporo dejavnostim posredniških organizacij, da bi podprli njihove podporne in svetovalne storitve, zlasti s pogodbami za regionalne cilje in financiranjem svetovalskih mest za inovativnost v teh posredniških organizacijah.

2.11   Jasnejše obveščanje: EESO meni, da je treba obveščanje poenostaviti in poskrbeti, da bo posredovanje zastavljenih ciljev jasnejše. Pristop bi bilo treba preusmeriti v obratno smer, zbirati predloge od spodaj, saj mora denar slediti idejam in ne nasprotno.

2.12   Poenostavitev – Poenostavitev na vseh ravneh je predhodni cilj. Vedno in v vsakem primeru je treba uresničevati strategijo poenostavitve, da bi skrajšali roke in zmanjšali stroške, ustvarili enoten obrazec in se ravnali po načelu „samo enkrat“; prav tako bi morali pospešiti plačila in olajšati izplačevanje predujmov za podjetja, zlasti za mala in srednje velika podjetja; in končno bi morali uskladiti finančna pravila in opravljati eno samo računovodsko revizijo, veljavno za vse ravni.

3.   Pregled proračuna EU, kohezija in pametna rast

3.1   Komisija v svojem sporočilu o pregledu proračuna namenja dolgo poglavje kohezijski politiki in veliko manj, na primer, skupni kmetijski politiki, ki pa še vedno predstavlja 43 % izdatkov EU. Poglavje o koheziji se imenuje „vključujoča rast“. Naslov je pomenljiv, ampak treba ga je uporabiti v praksi.

3.2   Že naslovi povejo precej: a) Kohezijska politika in strategija Evropa 2020, b) Večja skoncentriranost in usklajenost, c) Skupni strateški okvir, d) Pogodba o razvojnem in naložbenem partnerstvu, e) Izboljšanje kakovosti porabe. Razen slednjega, ki je pomemben cilj, bi morali biti drugi že uresničeni.

3.3   EESO pozdravlja prizadevanja in predloge Komisije, katerih cilj je ustvariti sinergije med kohezijsko politiko ter drugimi politikami EU in držav članic, vključno z nekaterimi prednostnimi nalogami, zajetimi v strategiji Evropa 2020. Meni pa, da je treba za uresničitev ciljev „pametne rasti“ uporabiti vse vire.

3.4   Pregled proračuna bi moral biti priložnost, da bi povezali kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko in strategijo Evropa 2020, ob upoštevanju pakta stabilnosti, ki je v postopku pregleda, in sicer z namenom, da bi ponovno pretehtali in prilagodili proračune EU in držav območja eura (izobraževanja in raziskav npr. ne bi smeli obravnavati kot tekoče izdatke).

3.5   Pomoč malim in srednje velikim podjetjem je prednostno vprašanje za uspeh tega predloga. To je treba storiti s poenostavitvijo in olajšanjem financiranja, tudi z zavarovanjem tveganj za odobritev posojila – v skladu z načeli, uveljavljenimi pri pregledu Akta za mala podjetja (Small Business Act, SBA) – ali za neposredno financiranje inovacij s politiko podpore in spremljanja. To je mogoče olajšati tudi z okrepitvijo in uporabo združenj malih in srednje velikih podjetij ter mikropodjetij. Države članice bi morale imeti možnost, da se – na ustrezni ravni – svobodno odločajo, ali bodo uporabile subvencije, posojila ali kombinacijo obojih.

4.   Ugotovitve

4.1   EESO pozitivno ocenjuje ukrepe, ki bi jim morala izvesti Komisija za spodbujanje doseganja ciljev, zlasti kar zadeva analizo in obveščanje o doseženih rezultatih ter zagotavljanje tveganega kapitala in jamstev za mala in srednje velika podjetja, ki sodelujejo pri inovacijah, z zagotavljanjem financiranja, prilagojenega realnosti malih in srednje velikih ter mikro podjetij.

4.2   Pet področij pametne specializacije, ki jih navaja sporočilo Komisije, se zdi dokaj splošnih, sodijo med referenčne sektorje in področja, ki se med seboj zelo razlikujejo; niso prirejena posebnim značilnostim regij, ne upoštevajo možnih sinergij, ki bi izhajale iz ukrepov za spodbujanje inovativnosti na drugih področjih delovanja EU (konkurenca, kmetijstvo, notranji trg, okolje in energija, izobraževanje itd.) ali v drugih programih EU; tako na primer ni nobene omembe socialne ekonomije. Tudi vključevanje socialnih partnerjev ali drugih udeleženih strani iz organizirane civilne družbe v opredeljevanje in izvajanje politik v zvezi s pametno specializacijo ni predvideno.

4.3   Nikjer ni omenjeno, da je pobudo EU za inovativnost treba uskladiti s politikami držav članic na področju inovativnosti. Države članice imajo seveda na voljo več sredstev ter so že pripravile in začele izvajati raziskovalne programe in posege na področjih, na katerih je treba okrepiti dejavnosti raziskav in razvoja. Ker se pripravlja le malo ocen o razlogih, ki so preprečili uporabo sredstev ali pa je niso dopuščali, je to vprašanje med vsemi najresnejše. Ob tem pa je znano, da EU ne skopari z analizami!

4.4   Komisija se izdatno ukvarja z regijami, ki imajo korist od najboljših razmer; na primer, ko piše, da so nekatere regije udeležene v konkurenci na svetovni ravni, medtem ko se druge še vedno borijo, da bi dosegle to raven. To pa ne pomeni, da nekatere regije povsem zaostajajo. Da bi zapolnili to vrzel, je treba regionalno politiko organizirati tako, da bo njen glavni namen vse bolj razvoj šibkejših regij, kar je navsezadnje cilj kohezijske politike kot celote.

4.5   Vendar pa EESO izraža zaskrbljenost, da se razlike med revnimi in bogatimi regijami v EU nenehno povečujejo in da so gospodarsko najšibkejše države najmanj razvite tudi na področjih raziskav, razvoja in inovativnosti. Ob tem ugotavlja, da je – kot je razvidno iz novih kazalnikov – prav v raziskavah in razvoju največji potencial za rast manj razvitih držav in regij.

4.6   V zvezi s tem je primerno, da Evropska komisija sodeluje z različnimi državami članicami pri razširjanju politike raziskav, razvoja in inovativnosti, da bi tako preprečili, da bi bogate regije držav članic monopolizirale vire, kar bi zatem izkrivilo razdelitev na nacionalni ravni.

4.7   Sporočilo utira pot za boljšo uporabo različnih tehničnih orodij raziskav v podporo inovativnosti: posojil z nižjo obrestno mero, posojilnih jamstev in tveganega kapitala. Tudi EIB je med institucijami, ki bi morale prejeti dodatna sredstva, namenjena zlasti v korist malih in srednje velikih podjetij.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  To je komisar povedal januarja, ko je najavil objavo sporočila o regionalni politiki, ki prispeva k trajnostni rasti v strategiji Evropa 2020, kar je prav tako treba šteti kot „pametno“ ali „inteligentno“ rast.

(2)  COM(2010) 553 konč.

(3)  Prav tam.

(4)  Nekatera nedavno objavljena poročila na Danskem kažejo, da so bolnišnice kljub krčenju sredstev in števila zaposlenih povečale svojo učinkovitost – več operacij – in da so obenem zaposleni bolj zadovoljni s svojim delovnim mestom. Način dela je bil spremenjen, postransko delo zdravnikov v nekaterih primerih prepovedano in nega bolnikov izboljšana. Poročila kažejo, da so pacienti tudi bolj zadovoljni (sklepna ugotovitev pa ni ta, da je treba samo krčiti sredstva, temveč da je treba spremeniti tudi način in organizacijo dela).


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/87


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV

(COM(2010) 695 konč.)

2011/C 318/14

Poročevalka: ga. MADER

Evropska komisija je 1. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV

COM(2010) 695 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija (seja z dne 14. julija 2011) s 161 glasovi za in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Odbor brez pridržka podpira pobudo Komisije za razmislek o možnosti splošnega pregleda sistema DDV, davka, ki je bil ob uvedbi leta 1967 opredeljen kot začasen in ki je deležen številnih kritik. Zelena knjiga je šele začetek postopka, za katerega napovedujejo, da bo dolg, težaven in zapleten: njegov uspeh bo dokaz resnične volje držav članic, da bi opredelile „preprostejši, trdnejši, učinkovitejši“ sistem.

1.2   Sedanji sistem je skozi čas doživel številne spremembe: Komisija je predlagala izboljšave za večjo učinkovitost in skladnost sistema z načeli enotnega trga. Države članice so sprejele več ukrepov glede organizacije, sodelovanja med upravami, avtomatizacije. Drugi ukrepi so bili večinoma upravnega in organizacijskega značaja. Svet je kljub temu doslej zavračal predloge o reformi celotnega sistema.

1.3   Odbor soglaša z izjavo Komisije, po kateri bi splošen sistem DDV moral zmanjšati operativne stroške za uporabnike, upravne stroške za uprave in poskuse goljufije, ki pomenijo breme za javne finance. Poleg tega je treba tudi upoštevati potrebe podjetnikov, ki navsezadnje morajo odvajati davek in ki so tako kot potrošniki kaznovani zaradi neučinkovitega davčnega sistema. Kot je Odbor zapisal že v preteklosti, je treba pozornost posvečati tudi sistemu DDV za finančne storitve; (1) in če bo uveden nov davek v finančnem sektorju, ki bi temeljil na denarnih tokovih ali podobnih dejavnikih, bi morala Komisija nedvomno oceniti koristi oblikovanja tega davka v okviru DDV. (2)

1.4   Zlasti občutljiv problem pri tem je obravnava čezmejnih operacij. Razumsko gledano bi način pobiranja davka v državi članici porekla moral biti enak, kot velja za notranjo trgovino; zaradi težav s poravnavami med državami članicami je Svet izbral najpreprostejšo rešitev pobiranja davka v namembni državi članici, z nekaj izjemami, ki se večinoma nanašajo na storitve. Komisija zdaj predlaga alternativne rešitve, vendar se zaveda, da bo težko najti idealno rešitev.

1.4.1   Odbor meni, da se je v vsakem primeru treba izogniti korenitim spremembam in da je potrebna politika majhnih korakov; rešitev, ki bo temeljila na splošni obdavčitvi v namembni državi članici, vendar bo ohranila načela sedanjega sistema, bi bila verjetno najboljša. Hkrati bo treba posplošiti uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti, ki bi bil najprej izbiren, zatem pa splošen in obvezen. Zaradi upravne poenostavitve je treba podjetjem pri tem v vsakem primeru zagotoviti ureditev „vse na enem mestu“.

1.5   Cilj zelene knjige je zbrati komentarje in predloge vseh zainteresiranih strani, ki bodo koristili pri oblikovanju predlogov Komisije. Zato je v dokumentu zastavljenih 33 vprašanj, na katere Odbor odgovarja in jih ni mogoče povzeti. Za podrobnosti glej točko 5 tega dokumenta.

2.   Uvod

2.1   Že mnoga leta je izboljševanje sistema DDV ena od prednostnih nalog davčne politike Komisije. Ta davek, ki ga je leta 1967 EU sprejela kot skupni sistem obdavčitve za vse države članice, je pomemben del (več kot 20 %) njihovih prihodkov. Poleg tega del pobranega DDV priteka v proračun EU, zato si med drugim Komisija želi zaščititi svoje interese, tako da zagotovi čim bolj učinkovito uporabo davka.

2.2   Sistem DDV je pomemben za prihodke držav članic, vendar še zdaleč ni zadovoljiv in je deležen številnih kritik držav članic in drugih udeleženih strani, zlasti podjetij in potrošnikov. Komisija že dolgo skuša to upoštevati in predložiti predloge za izboljšanje, s katerimi naj bi dosegli večjo učinkovitost in skladnost sistema s predpisi in načeli enotnega trga; treba je dodati, da so njena prizadevanja pogosto naletela na bolj ali manj odkrito nasprotovanje držav članic.

2.3   Odkrito in brez obotavljanja je treba povedati, da je na davčnem področju pripravljenost za evropsko kohezijo omejena in se srečuje s potrebo vsake države članice, da zaščiti svoja finančna sredstva; ko država članica meni, da bi nekateri predpisi utegnili prizadeti njihove interese ali da bi lahko povzročili povečanje stroškov in upravnih postopkov, bolj ali manj odkrito in pogosto nepregledno izrazi svoje nestrinjanje.

2.4   S tem je mogoče pojasniti neuspehe hvalevrednih prizadevanj Komisije čez leta, seveda pa gre to na škodo skupne evropske politike. Kljub temu so bili ob upravnem in pravosodnem sodelovanju doseženi veliki uspehi na področju racionalizacije in informatizacije postopkov ter zmanjševanja stroškov za uprave in davkoplačevalce.

2.5   Komisija pozna probleme in ovire, vendar se vrača k cilju, ki ga je vedno zasledovala – prenoviti sistem v celoti, da bi bil skladnejši z načeli enotnega trga in bi upošteval interese vseh zainteresiranih strani. Zelena knjiga ob spoštovanju predpisov zastavlja vrsto vprašanj o različnih vidikih sistema DDV; odgovori nanje bodo osnova predlogov za nov „enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši“ sistem; EESO s tem mnenjem daje prispevek socialno-ekonomskih krogov, ki jih zastopa.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Komisija upravičeno ugotavlja, da je kriza vplivala na javne finance, zlasti zaradi večjega pomena neposrednega obdavčenja v primerjavi s posrednim obdavčenjem: delež DDV pri celotnih prihodkih, ki trenutno znaša okoli 22 %, se povečuje. To je dosežek politike, ki je nasploh usmerjena v izboljševanje konkurenčnosti z zmanjševanjem obdavčitve dela in podjetij. EESO ugotavlja, da je to sicer pozitiven znak, vendar ne sme voditi v povišanje stopenj DDV v okvirni direktivi, saj bi to med drugim povzročilo dodatno breme, ki ga delavci in potrošniki ne bi mogli nositi.

3.2   Izboljšanje mehanizma zahteva vzpostavitev celovitega sistema DDV, ki bi po mnenju Komisije moral omejiti operativne stroške za uporabnike, upravno obremenitev za upravo in poskuse goljufij. Pri tej zadnji točki se Odbor pridružuje zaskrbljenosti, ki jo izraža Komisija; v svojih mnenjih je večkrat opozoril, da se med vsemi davki v EU najbolj izogiba plačevanju DDV in da je izogibanje pomemben vir financiranja organiziranega kriminala in terorizma. Medsebojno odvisni pojavi izogibanja, kriminalna dejanja in pranja denarja, ki je s tem povezano, so glavna grožnja za družbo na svetovni ravni. Odbor poudarja, da je nove predpise treba preučiti z vidika njihove „nepropustnosti“ za napade goljufov.

3.3   Zelena knjiga ne obide vidikov, ki se nanašajo na podjetja: upravljanje in administracija DDV (Odbor dodaja še primere spora) za podjetja pomenita tako velik del upravnih stroškov, da se velik del MSP ne odloči za vstop na mednarodni trg. Odbor znova opozarja na to, da mora upravljanje DDV postati prožnejše, preprostejše in manj obremenjujoče: posledice namreč nosijo končni uporabniki – potrošniki.

3.4   Glede še drugega pomembnega vprašanja, možnosti uvedbe enotne davčne stopnje, ki velja za „idealen davek na potrošnjo“, Odbor soglaša s Komisijo, da je skoraj nemogoče doseči ta cilj, in jo močno podpira pri poskusih zmanjšanja ali odprave preveč številnih izvzetij, izjem, nižjih ali preferencialnih stopenj – davčnih olajšav, ki za 45 % zmanjšajo prihodke v primerjavi s tistim, kar bi bilo teoretično mogoče pobrati, če bi uporabili običajno stopnjo. Treba bo najti razumno ravnovesje med proračunskimi potrebami ter socialnimi in gospodarskimi razlogi, na katerih temeljijo te olajšave, zlasti na področju lokalnih storitev ali storitev, ki zahtevajo veliko delovne sile.

3.5   EESO je v svojem mnenju o obdavčitvi finančnega sektorja (ECO/284 – CESE 991/2011) že poudaril, da je treba razmisliti o obravnavi finančnega sektorja v okviru DDV.

4.   Obračunavanje DDV pri čezmejnih transakcijah na enotnem trgu

4.1   Ko so države članice leta 1967 uvedle sistem DDV, ki temelji na obdavčenju v namembni državi, je ta veljal za „začasnega“; dokončna ureditev predvideva obdavčenje v državi porekla. Po 44. letih „začasna“ ureditev še vedno velja. Razumsko gledano bi način pobiranja davka v državi članici porekla moral biti enak, kot velja za notranjo trgovino, razen pri poravnavanju razlike, ki pripada namembni državi članici. Problemi, ki so bili že na začetku in delno še vedno obstajajo, so Svet napeljali k izbiri najpreprostejše rešitve, pobiranju davka v namembni državi članici. Ta pristop se še vedno uporablja, vendar z velikimi izjemami, ki se nanašajo predvsem na čezmejne telematske storitve.

4.2   Komisija je v preteklosti dvakrat poskušala doseči soglasje Sveta za poenotenje sistema DDV, ki bi temeljil na načelu pobiranja davka v državi porekla, vendar so se njeni poskusi zaradi resnih težav pri uporabi izjalovili. Komisija je leta 2007 preučila sistem obdavčevanja po načelu porekla s 15-odstotno osnovo, kar bi namembni državi članici puščalo možnost, da bi glede na primer pobrala ali vrnila premalo ali preveč plačan DDV v primerjavi z lastno stopnjo. Svet tega predloga ni sprejel.

4.3   Odbor priznava, da je problem zapleten ter da je glede na različne ravni obdavčitve in še obstoječe razlike med upravnimi postopki kljub prizadevanjem Komisije za uskladitev težko najti popolno rešitev. Vendar pa ni mogoče pustiti ob strani napredka pri obdavčevanju storitev, (3) izboljševanju sistemov pobiranja davka, (4) upravnem sodelovanju in konceptu „vse na enem mestu“, (5) dobrem upravljanju in boju proti goljufijam, (6) ki je že dosežen ali pa ki se mu približujemo.

4.4   Zelena knjiga gre v pravo smer, ko skuša pridobiti koristne informacije, s pomočjo katerih bi bilo mogoče predlagati izboljšave; glede na izkušnje iz preteklosti in sedanji položaj se Odbor zavzema za politiko malih korakov in ne radikalnih rešitev. Zato meni, da je rešitev, navedena v točki 4.2 dokumenta Komisije, ki posplošuje pobiranje davka v namembni državi članici in ohranja načela sedanjega sistema (točka 4.2.1) s postopno, najprej neobvezno, zatem pa obvezno uvedbo mehanizma obrnjene davčne obveznosti (4.2.2), najboljša. Ob uvedbi koncepta „vse na enem mestu“ je treba hkrati skrbeti za to, da podjetja čezmejne davčne obveznosti lahko poravnajo s čim manj birokratskimi stroški.

5.   Odgovori na vprašanja

5.1   Sedanja ureditev DDV za trgovino znotraj EU (vprašanje št. 1): sedanja ureditev ni popolna, dopušča več pomanjkljivosti, zlasti zaradi številnih olajšav, izjem, izvzetij itd., ki so mogoče za države članice. Vendar pa se uporablja že predolgo, da bi jo bilo mogoče v razumni meri korenito spremeniti; radikalen preobrat bi imel uničujoče posledice. Bolje se je usmeriti v izvajanje načel dobrega upravljanja, ki jih je Komisija večkrat omenila in ki ga je Odbor podprl v svojih mnenjih; povzeti so v dokumentu, objavljenem ob zeleni knjigi. (7) Glavnih ovir za povečanje prednosti ne gre iskati v načelih, marveč v pomanjkljivem izvajanju in upiranju spremembam v upravah držav članic.

5.2   DDV in javni organi (vprašanje št. 3): načeloma se izjeme odobrijo javnim organom, ki opravljajo dejavnosti, pri katerih so konkurenca zasebnim izvajalcem (npr. promet, zdravstvena oskrba) in jih je mogoče upravičiti s tipično socialnim namenom. Vendar pa je treba priznati, da zasebni izvajalec storitev pogosto dopolnjuje neustrezne ali pomanjkljive storitve javnega izvajalca. Brez dvoma prihaja do izkrivljanja konkurence, ki se pogosto skuša ublažiti z novimi oblikami sodelovanja. Vsekakor ima potrošnik možnost odločitve, da plača manj za javne storitve ali pa več za zasebne storitve. Razen primerov, ko ni mogoče uporabiti ene ali druge vrste storitev (na primer ko gre za prevozna sredstva), uporabniki odločitev sprejmejo predvsem na podlagi presoje kakovosti.

5.2.1   Pravična rešitev, ki bi bila prijazna do potrošnikov, bi bila po mnenju Odbora v ohranitvi izjem za javne storitve in v njihovi razširitvi na zasebni sektor, kadar ta zagotavlja nujno potrebne storitve, ki jih javni ne ponuja. Zelo dobro se zavedamo težav pri uporabi tega načela; vendar pa po drugi strani ni sprejemljivo, da bi potrošniki iz prikrajšanih območij morali za storitve plačevati več, ne da bi sploh imeli možnost izbire. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na zasebnem trgu, bi izjema vsekakor morala biti omejena na naloge javnega pomena. (8)

5.3   Oprostitve DDV (vprašanje št. 6): nobenega razloga ni, da bi ohranili oprostitve, dodeljene državam članicam pred 1. januarjem 1978, zato jih je treba opustiti: glede na to, da so to privilegiji, ki so jih države članice pridobile med pogajanji ob ustanovitvi EU ali malo zatem, so danes nedopusten odklon od načel enotnega trga. Enako velja za nove države članice, ki oprostitve lahko opustijo postopno, vzporedno z izboljšanjem življenjske ravni, tako da določijo pregledna merila za presojo.

5.3.1   Težje in bolj večplastno je vprašanje glede oprostitev za nekatere dejavnosti javnega pomena ali druge dejavnosti. Tako ene kot druge so odvisne od političnih smernic in gospodarske politike držav članic; čeprav so odklon od načel enotnega trga, jih je mogoče uporabiti kot instrument pomoči za posamezne nacionalne politike rasti in zaposlovanja. Vsekakor bi prihodnja politika dobrega upravljanja smela tovrstne oprostitve dovoljevati le kot izjemne in začasne ukrepe. Kot je Odbor zapisal že v mnenju o sistemu DDV za finančne storitve, (9) si želi natančnejši zakonodajni pristop, da se odstranijo preostale težave pri razlagi in nerešeni problemi. Glede morebitne uvedbe davka na finančne transakcije (10) pa meni, da bi morala Komisija oceniti koristi oblikovanja tega davka v okviru DDV, da bi zagotovila upravno enostavnejši postopek za ta sektor in zmanjšala breme zaradi nepobranega DDV.

5.3.2   Poseben primer so oprostitve, ki so v nekaterih državah odobrene MSP in bi jih bilo treba ukiniti. Dobro je znano, da je obseg izogibanja plačilu DDV v vseh državah velik; „zakonita utaja“ v sosednjih državah tako na čezmejni ravni le še krepi uporabo storitev in nakup izdelkov v teh državah. Države brez oprostitve so tako dvojno prizadete – zaradi oslabitve v boju zoper nezakonito izogibanje plačilu in izkrivljanja konkurence, kar škodi MSP, ki spoštujejo pravila.

5.4   Obdavčitev prevoza potnikov (vprašanje št. 7): odgovor je že dan odgovoru na vprašanje št. 3 (glej točko 5.2); veljati bi moral za vse vrste prometa, tudi letalskega (in, kot se zdi, tudi že velja).

5.5   Težave pri pravici do odbitka (vprašanje št. 9): odbijanje DDV je eden glavnih problemov za podjetja – je zapleten, v več primerih ga je težko izvajati, je pa tudi vir nesoglasij, sporov in denarnih kazni. Poleg tega temelji na krivičnem načelu, ki ga Komisija sama omenja: pravica do odbitka (vendar tudi dolžnost plačevanja DDV) nastane ob dobavi blaga ali izvedeni storitvi, ne glede na to, ali je stranka plačala ali ne. To lahko po mnenju Komisije ugodno vpliva na denarni tok podjetij, ki zamujajo s plačili, vendar je to mogoče tudi jemati kot zanesljivo pobiranje davkov za nacionalne finančne organe, ki ga prodajalec ali dobavitelj že vnaprej izvede in zanj jamči, celo v primeru plačilne nesposobnosti stranke. (11)

5.5.1   Še drug pomemben problem se zastavlja pri odbitku DDV z izravnavo v primerih, ko je davčni zavezanec upravičen do povračila: v nekaterih državah članicah se povračilo izvede z veliko zamudo, ki prinaša veliko škodo za podjetja in jih včasih tudi privede do stečaja. Države članice ugovarjajo, da sistem nadomestil vsebuje tveganje goljufije, kar drži, vendar morajo same uvesti hiter nadzor; posledice njihove neučinkovitosti plačujejo podjetja.

5.5.2   Odbor soglaša s Komisijo glede razmisleka, ki jo navaja k temu, da bi sistem plačane realizacije v trgovini znotraj EU predvsem z vidika denarnega toka podjetij obravnavala kot možno, pravično in nevtralno rešitev. Vendar pa je ta rešitev v trgovini znotraj EU mogoča le z vzpostavitvijo sistema nadomestil, ki bi se izvajal na podlagi mehanizma „vse na enem mestu“, ki ga je Komisija predlagala v sprejetje, vendar je naletel na več ovir pri izvajanju.

5.6   Sedanji predpisi o DDV za mednarodne storitve (vprašanje št. 11): pomen mednarodnih storitev, zlasti storitev, ki se opravljajo elektronsko, upravičuje sprejetje posebnih predpisov za te storitve, vendar pa je zaradi njihovega nematerialnega značaja težko nadzirati, kako dobavitelji uporabljajo DDV, zlasti ko gre za blago za posameznike (programska oprema, glasba itd.). Tovrsten nadzor ni mogoč, kadar dobavitelji prebivajo v državah zunaj EU; OECD in Komisija to vprašanje preučujeta, vendar se rešitev ne zdi lahka in tudi ne primerna za bližnjo prihodnost.

5.6.1   Glavni problem je veliko izkrivljanje konkurence na področju storitev znotraj EU v primerjavi s storitvami zunaj EU; za vzpostavitev reda razen mednarodnih sporazumov o sodelovanju med davčnimi organi ni veliko učinkovitih sredstev. Odbor vsekakor nasprotuje sprejetju ukrepov, kakršne je sprejela Kanada, ki vključujejo pobiranje davka od potrošnikov in tudi nadzor nad njihovimi spletnimi plačili. To ne pomeni le nevšečnosti za potrošnike, saj morajo pri vsakem nakupu plačati DDV, marveč je takšen nadzor tudi nesprejemljiv vdor v zasebnost državljanov.

5.7   Zakonodaja Unije na področju DDV (vprašanje št. 13): člen 113 Pogodbe Svetu daje vsa pooblastila glede usklajevanja zakonodaje na področju DDV; tako torej ni nobene omejitve glede izbire instrumenta, ki je lahko tako direktiva kot uredba. Glede na izkušnje in nagnjenost držav članic k razlaganju določb v skladu z lastnimi stališči je brez dvoma bolje, da se je Svet odločil za uredbo. Vendar pa bi bilo realistično gledano določbe, ki so predmet te uredbe, treba omejiti na nekaj temeljnih načel: področje uporabe, opredelitev davčnih zavezancev, izvzetja, sodelovanje med upravami, boj proti goljufiji. Toda bolj ko bodo določbe podrobne, večje bodo tudi težave pri doseganju soglasja v Svetu in bodo spet potrebne izvedbene direktive.

5.7.1   Izvedbeni predpisi (vprašanje št. 14): rešitev, po kateri je Komisiji dovoljeno sprejeti odločitve glede izvajanja, bi bila dobrodošla, vendar Svet že leta 1997 ni dal soglasja k temu. Treba je preučiti, ali je to soglasje možno dati z večinsko odločitvijo: pravilo o soglasju (pristojnost Sveta) bi bilo s prenosom pristojnosti na Komisijo težko zaobiti. Pozitivna odločitev bi bila dobrodošla, vendar Odbor izraža bojazen, da je nerealistična.

5.7.2   Smernice o novi zakonodaji (vprašanje št. 15): objava smernic Komisije bi bila koristna za države članice, ki bi jih bile pripravljene upoštevati. Težave bi lahko izvirale iz dejstva, da niso zavezujoče: davčni zavezanci ali celo uprave bi lahko sprožili sodne postopke, ko bi se sklicevali na neizvajanje ali slabo izvajanje smernic brez pravne vrednosti. Tako bi bila presoja o utemeljenosti pritožb, ki bi se sklicevale na smernice, katerih veljavnost bi bila postavljena pod vprašanj, v vsakem primeru posebej prepuščena sodiščem.

5.7.3   Izboljšanje zakonodajnega postopka (vprašanje št. 16): kar zadeva izboljšanje zakonodajnega postopka, bi bilo bolje kot o ukrepih govoriti o spremembi pristopa in metode. V začetnih fazah je pristop Komisije pregleden in odprt, zajema pa predhodna posvetovanja z državami članicami, sklic posvetovalnih odborov, zelene knjige, stike z zainteresiranimi stranmi. To velja za začetek, kasneje pa postopki v Svetu postanejo manj pregledni in odprti za pobude za dialog, ki prihajajo od zunaj.

5.7.4   V končnih fazah bi na nacionalni ravni izboljšave lahko zajemale pospešitev zakonodajnega postopka sprejemanja direktiv in izvedbenih predpisov; zlasti ti pogosto niso dovolj jasni in natančni, kar operaterjem in včasih celo upravam otežuje spoštovanje predpisov. Na evropski ravni bo treba določiti razumen časovni rok med skrajnim datumom za prenos direktive v države članice in uveljavitev novih ukrepov.

5.8   Odstopanja, odobrena državam članicam (vprašanje št. 17): že zgolj pogled na seznam, na katerem je okoli sto odstopanj, kaže, da države članice, nekatere med njimi pa še posebej, nesorazmerno posegajo po odstopanjih, pa tudi po podaljšanjih njihove veljavnosti. Komisija upravičeno poudarja, da ta različnost povzroča zmedo, dodatne stroške, izkrivljanje konkurence, pogosto pa pomeni tudi pomoč pri goljufiji; zahteva več pristojnosti za hitrejše in ustreznejše dodeljevanje odstopanj. Odbor s tem soglaša, hkrati pa meni, da bi bilo treba opraviti celovit pregled, ki bi zagotovil, da so nekatera obstoječa odstopanja še vedno upravičena.

5.8.1   Postopek za odobritev posameznih odstopanj (vprašanje št. 18): sedanji postopek je počasen in zahteva po dodelitvi ustreznih pristojnosti, da bi se tako postopek pospešil, je upravičena; hkrati Odbor zahteva strožja merila, pa tudi, da bi se seznam odstopanj redno posodabljal in da bi bil do njega mogoč lahek in hiter dostop.

5.9   Sedanja struktura stopenj DDV (vprašanje št. 19): zagotovo sedanja struktura stopenj pomeni odklon od načel enotnega trga; treba pa je določiti, ali in v kolikšni meri so razlike v stopnjah nova metoda prilagajanja na posebne situacije na nekaterih področjih dejavnosti. Kar zadeva različne stopnje, ki veljajo za podobne proizvode, zlasti spletne storitve, v primerjavi s proizvodi in storitvami s podobno vsebino, Odbor ugotavlja, da običajno potrošnik izkoristi nižje cene. Pri proizvodih se stroški poštnine do neke mere izravnajo s stroški klasične trgovine, kar pomeni da bi DDV škodil spletnim strankam; pri storitvah ostaja vprašanje odprto in zahteva dodatno preučitev. Nasploh pa bi za podobne proizvode morale veljati enake davčne stopnje.

5.9.1   Nižje stopnje DDV (vprašanje št. 20): odprava nižjih stopenj se lahko zdi zaželena, a je ta hipoteza nerealistična; ta seznam bi zagotovo moral biti krajši, v vsakem primeru pa bi ga bilo treba natančno pregledati. Nekatere davčne olajšave so glede na spremembe, ki so se medtem zgodile, preprosto nedopustne.

5.9.2   Oblikovanje seznama z obveznimi in enotno uporabljenimi nižjimi stopnjami je privlačna, vendar prav tako nerealistična hipoteza. Nižje stopnje so v uporabi v vseh državah članicah kot močan gospodarsko-politični vzvod, včasih pa iz socialnih ali povsem političnih razlogov. Kakor koli že, države članice nikakor ne bodo pristale na to, da bi se odpovedale individualnim odobritvam nižjih stopenj. Drugače bo takoj, ko bo uvedeno vseevropsko gospodarsko upravljanje in bo enotno urejala gospodarska vprašanja vseh držav članic.

5.10   Težave s sedanjimi določbami (vprašanje št. 21): težave, s katerimi se operaterji, prodajalci in kupci srečujejo zaradi birokracije, povzročajo številni predpisi na obeh straneh meje, ki se pogosto med seboj razlikujejo, včasih pa podvajajo. Pri tem je zlasti treba omeniti predpise, ki se nanašajo na rekapitulacijska poročila, obveznost dokumentiranja, računovodske obveznosti, obveznost obračunavanja DDV, obveznost izdajanja računov (elektronskih računov), obveznost registracije v drugih državah članicah in razlikovanje med dostavo in storitvami. Tudi jezikovne težave povzročajo stroške in lahko vodijo v nevarne nesporazume.

5.10.1   Reševanje težav (vprašanje št. 22): ukrepe je v več direktivah in priporočilih predlagala Komisija sama, cilj vseh pa je poenostavitev upravnih postopkov, med drugim uvedba koncepta „vse na enem mestu“, uvedba evropske identifikacijske številke podjetij, digitalizacija uprav. Problem je v tem, da so uprave izvedle ukrepe zgolj v omejenem obsegu, včasih na različne načine in z velikimi zamudami. Poenotenje in uskladitev postopkov postajata prednostni nalogi, pomembnejši tudi od poenostavitve. (12)

5.11   Oprostitev za mala podjetja (vprašanje št. 24): splošni pregled sistema oprostitev bi bilo mogoče upravičiti iz različnih razlogov: izkrivljanje konkurenčnih pogojev, preverjanje, ali še obstajajo razlogi, ki so na začetku narekovali uvedbo oprostitve, vpliv na proračun posameznih držav članic, splošni gospodarski položaj, posledice za konkurenčnost, zaposlovanje in potrošnike, skladnost s cilji strategije Evrope 2020. Vendar pa vprašanje vsebuje pomembne politične vidike in videti bo treba, ali se bo Svet posvetil temu vprašanju.

5.12   Potrebe malih kmetov (vprašanje št. 26): če vprašanje zares zadeva „male“ kmete, bi se to vprašanje v večini primerov moralo nanašati samo na čezmejno sosedsko trgovino. Glede na njen sorazmerno majhen obseg bi bilo mogoče dodeliti splošno oprostitev.

5.13   Koncept „vse na enem mestu“ (vprašanje št. 27): Odbor pritrjuje vsem argumentom (13) v prid koncepta „vse na enem mestu (14) – ta bi bil dobra rešitev za zmanjšanje stroškov in upravno poenostavitev, potem ko bi našli splošno in usklajeno rešitev za številne nerešene probleme: uvedba elektronskega registra, ki bi bil priznan v vsej EU, odprava obveznosti neposrednih finančnih nakazil med dolžnikom in državo članico, ki je upnica, poenotenje različnih nacionalnih predpisov, zlasti glede obdobij za napoved.

5.14   Čezmejne transakcije (vprašanje št. 28): odgovor se skriva že v vprašanju samem. Sedanji predpisi brez dvoma podjetjem ali skupinam podjetij znotraj Evrope in upravam povzročajo težave. Podrobni predpisi, ki veljajo na tem področju, so za podjetja, ki jih morajo spoštovati, in uprave, ki jih nadzorujejo, brez dvoma zapleteni. Rešitev, čeprav ne popolna, bi utegnila biti v tem, da bi določili, da za multinacionalne družbe veljajo predpisi države, kjer je njihov glavni sedež, ne glede na državo izvora ali namembno državo, razen v primeru, ko je potrebno nadomestilo za preveč ali premalo plačane vsote prek okenca „vse na enem mestu“. Glavna pomanjkljivost bi bila v večji možnosti goljufij. Ob koncu je treba reči, da je vprašanje tako zapleteno, da bi samo študijska skupina, ki bi jo sestavljali strokovnjaki, uprave in skupine na tem področju, lahko pripravila razumne rešitve.

5.15   Sinergije z drugimi zakonodajami (vprašanje št. 29): Odbor je že podrobno odgovoril na to vprašanje v mnenju o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah. (15) V tem dokumentu je poudaril potrebo po usklajevanju direktiv o DDV („carinskih“ direktiv) z direktivami o posrednem ali neposrednem obdavčenju in direktivah o pranju umazanega denarja. Prav tako se mu je zdelo potrebno uvesti strukturirano sodelovanje in vzpostaviti strukturno sodelovanje med različnimi organizacijami, odgovornimi za boj proti davčnim utajam in organiziranemu kriminalu. Na teh področjih ni bilo na ravni EU še nič storjenega in ne zdi se, da bi bili predlogi Odbora deležni kakršne koli pozornosti.

5.16   Način pobiranja DDV (vprašanje št. 30): med štirimi predlaganimi možnostmi se daleč najboljša zdi druga, ki predvideva centralno zbirko podatkov, v katero se stekajo vsi podatki v zvezi z računi, saj je preprosta in učinkovita za boj proti goljufijam. Elektronski računi pa za podjetja pomenijo precejšnje stroške. Vendar pa morajo zadnjo besedo imeti strokovnjaki v upravah in podjetjih. Odbor ugotavlja, da je glavni pozitivni vidik pri tem ta, da se ta metoda zdi najboljša možnost za boj proti goljufijam.

5.17   Sistem neobveznega in deljenega plačila (vprašanje št. 31): Odbor izraža presenečenje nad izbiro sistema „deljenega plačila“, kakršen je predlagan v prvem modelu v točki 5.4.1 zelene knjige: zahtevati dvojno plačilo za vsako transakcijo bi otežilo računovodstvo in bi povečalo možnost napak. Poleg tega po mnenju nekaterih strokovnjakov ni gotovosti, da je ta model popolno, neovrgljivo jamstvo proti goljufiji zaradi neplačujočih gospodarskih subjektov (goljufiji „davčni vrtiljak“). Vsekakor se je najbolje izogniti zamisli o sistemu neobveznega plačila, saj bi bila v nasprotju z načelom uskladitve, za katerega že zdaj velja preveč izjem.

5.18   Odnos med trgovci in davčnimi organi (vprašanje št. 32): v sporočilu iz decembra 2008 (16) je Komisija že začrtala smernice (akcijski načrt) politike, katere cilj je izboljšanje odnosov med trgovci in davčnimi organi na ravni držav članic. Odbor je svoje komentarje in predloge predložil v obliki mnenja, (17) v katerem je izrazil soglasje s predlogi Komisije (večinoma istih kot v zeleni knjigi) in poudaril potrebo po boljšem upoštevanju varstva podatkov v zvezi s trgovci, prevzemanju odgovornosti uprav v odnosu do davkoplačevalcev v primeru napake ali zlorabe pristojnosti uprav ter po pravičnem razumevanju solidarne odgovornosti. Poleg tega je Odbor dal številna priporočila, med drugim o jasnosti in hitrosti informacij in njihovi dostopnosti na spletu, pomoči nacionalnih organov trgovcem v stikih z upravami drugih držav članic itd.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Glej mnenje EESO (UL C 224, 30.8.2008, str. 124) o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z obravnavo zavarovalnih in finančnih storitev (COM(2007) 747 konč. - 2007/0267 CNS).

(2)  Glej mnenje EESO (UL C 248, 25.8.2008, str. 64) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja (COM(2010) 549 konč.).

(3)  Mnenje EESO o kraju izvajanja storitve, UL C 117, 30.4.2004, str. 15.

(4)  Mnenje EESO o vzpostavitvi programa Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013), UL C 93, 27.4.2007, str. 1; mnenje EESO o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, UL C 255, 22.9.2010, str. 61; mnenje EESO o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost, UL C 347, 18.12.2010, str. 73.

(5)  Mnenje EESO o poenostavitvi DDV, UL C 267, 27.10.2005, str. 30.

(6)  Mnenje EESO o uporabi ukrepov proti zlorabi na področju neposrednih davkov v EU in v zvezi s tretjimi državami, UL C 77, 31.3.2009, str. 139.

(7)  Delovni dokument Komisije, SEC(2010) 1455 z dne 1.12.2010.

(8)  Storitve splošnega pomena (SSP) – protokol medvladne konference, št. 26, 23.7.2007.

(9)  Glej mnenje EESO (UL C 224, 30.8.2008, str. 124) o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z obravnavo zavarovalnih in finančnih storitev (COM(2007) 747 konč. - 2007/0267 CNS).

(10)  Glej mnenje EESO ((UL C 248, 25.8.2008, str. 64) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o obdavčitvi finančnega sektorja (COM(2010) 549 konč.).

(11)  Vračilo DDV za neplačano blago ali storitve je v številnih državah predmet dolgih, zapletenih in dragih postopkov.

(12)  Odbor je o tem velikokrat izrazil stališče: mnenje EESO o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (nova različica), UL C 74, 23.3.2005, str. 21; mnenje EESO o DDV/pravilih o izdajanju računov, UL C 306, 16.12.2009, str. 76, in vsa mnenja EESO, navedena v tem besedilu.

(13)  Mnenje EESO o poenostavitvi obveznosti glede DDV, UL C 267, 27.10.2005, str. 45.

(14)  COM(2004) 728 konč.

(15)  Mnenje EESO o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah, UL C 255, 20.9.2010, str. 61.

(16)  COM(2008) 807 konč. in COM(2008) 805 konč. - 2008/0228 (CNS).

(17)  Mnenje EESO o davčni utaji, povezani z uvozom, UL C 277, 17.11.2009, str. 112.


PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednje besedilo strokovne skupine, namesto katerega je skupščina sprejela amandma, je skupščina zavrnila:

Točka 1.3:

Odbor soglaša z izjavo Komisije, po kateri bi splošen sistem DDV moral zmanjšati operativne stroške za uporabnike, upravne stroške za uprave in poskuse goljufije, ki pomenijo breme za javne finance. Poleg tega je treba tudi upoštevati potrebe potrošnikov, ki navsezadnje morajo plačati davek in nositi breme te neučinkovitosti.

Rezultat glasovanja: 81 glasov za, 45 glasov proti in 29 vzdržanih glasov.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/95


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU

(COM(2010) 769 konč.)

2011/C 318/15

Poročevalec: g. FARRUGIA

Evropska komisija je 20. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Odstranjevanje čezmejnih davčnih ovir za državljane EU

COM(2010) 769 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 14. julija 2011) s 74 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Obstoj različnih davčnih sistemov v EU predstavlja zaradi dvojnega obdavčenja in podvajanja upravnih zahtev dodatno breme za državljane EU, ki so zaposleni v tujini ter vlagajo in poslujejo prek meja. Ti pogoji dejansko ovirajo nemoteno delovanje enotnega trga in škodujejo temeljnim pravicam državljanov EU. Te ovire običajno nesorazmerno bremenijo mala podjetja.

1.2

EESO meni, da obstoječi davčni predpisi v Uniji ne morejo preprečiti diskriminacije med državljani različnih držav in odpraviti ovir za prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala.

1.3

EESO za odpravo teh težav priporoča naslednje ukrepe, katerih cilj je odprava dvojnega obdavčenja in večja poenostavitev upravnih postopkov v čezmejnih situacijah:

vzpostavitev služb, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu in kjer državljani lahko dobijo informacije, plačajo davke in prejmejo ustrezna potrdila in dokumente, ki se uporabljajo v vsej EU;

poenostavitev upravnih postopkov, ki se uporabljajo za čezmejne situacije, na dvostranski in večstranski ravni med državami članicami, med drugim tudi odprava dvojnega obdavčenja in uporaba upravnih instrumentov za zagotavljanje nemotenega izvajanja številnih obstoječih sporazumov o dvojnem obdavčenju;

možnost predhodnega odločanja o davkih po meri za posameznega davkoplačevalca z informacijami o končni višini davčne obveznosti;

ustanovitev neodvisne opazovalnice za čezmejno obdavčenje, ki bi se po začetnem obdobju delovanja pod okriljem Evropske komisije s posebnimi sredstvi in jasno dodeljenimi nalogami v treh letih postopoma razvila v institucijo s pravno osebo javnega prava s statusom strateške agencije. Namen opazovalnice bi bilo neprestano pridobivanje podrobnih in praktičnih spoznanj o obstoječih davčnih ovirah in njihovem razvoju. Naloge, dodeljene opazovalnici, bi bile naslednje:

ugotavljanje davčnih ovir, ki jih prijavljajo državljani EU;

izvajanje raziskav za ugotavljanje drugih ovir;

ugotavljanje učinkovitosti prizadevanj, ki se izvajajo za odpravo ovir;

ocenjevanje učinkov, ki jih imajo na državljane EU zadeve, za katere je pristojna opazovalnica;

redni pregledi sprememb davčne politike in upravnih zahtev v državah članicah EU, da se oceni obseg in način morebitnega razvoja davčnih ovir ter da se posebej poudarijo in prijavijo primeri povečanja tovrstnih ovir;

preučitev uvedbe mehanizmov „davčne izravnave“, s katerimi bi delavci, ki pogosto menjajo državo zaposlitve znotraj EU, vedno imeli možnost plačila v okviru enega samega davčnega sistema, potencialno v tisti državi, v kateri je posamezen delavec socialno zavarovan;

preučitev, v kolikšni meri je usklajevanje učinkovito v okviru posebnih davčnih režimov, kot je DDV, in na kakšen način njihovo izvajanje ali neizvajanje vpliva na davčno izkrivljanje na enotnem trgu;

ustanovitev ad hoc delovnih skupin, ki bodo zbirale informacije in predlagale rešitve v zvezi z navedenimi vprašanji;

objava rednih in ad hoc poročil, ki bodo vsebovala podrobne rezultate dela opazovalnice in priporočila o odpravi davčnih ovir za čezmejne situacije.

1.4

EESO na splošno meni, da odgovornost za učinkovito izvajanje davčnih postopkov v čezmejnih situacijah ne bi smela biti naložena posameznemu državljanu, ampak bi morali ustvariti ustrezne mehanizme, ki bi zagotavljali, da so postopki preprosti in dovolj jasni, da jih državljan lahko uspešno opravi. Čeprav se priznava dragocen prispevek instrumentov, ki jih imajo državljani na voljo za poročanje o davčnih ovirah, pa bi morala politična prizadevanja za odpravo tovrstnih ovir segati dlje.

1.5

EESO se s temi priporočili v tej fazi osredotoča na odpravo davčnih ovir in ne obravnava širšega vprašanja davčnega usklajevanja. Davčno usklajevanje je mogoče razumeti kot eno od meril, ki jih zahteva enotni trg, vendar pa utegne biti v nasprotju z drugimi temeljnimi cilji Evropske unije.

1.6

Davčne ovire za čezmejne situacije je treba odpraviti, da se ohranijo individualne pravice državljanov, spodbuja konkurenčnost, zlasti MSP, in poveča baza znanja in raziskav o evropskem gospodarstvu v skladu s cilji strategije Evropa 2020.

2.   Ozadje

2.1

Cilj prvotnega akcijskega programa v okviru Akta o enotnem trgu je bil odprava vseh ovir, povezanih z davki, za čezmejno poslovanje. V beli knjigi iz leta 1985 so bili predlagani ukrepi za odpravo davčnih ovir z odstranitvijo preprek, povezanih z različnimi posrednimi davki, vendar ostaja to vprašanje nerešeno. Za oblikovanje ali spremembe ukrepov, povezanih z obdavčenjem, je potrebno soglasje.

2.2

Odprava davčnih ovir med državami članicami je omenjena v strategiji Evropa 2020 (1), ki poudarja pomen odprave davčnih ovir za dosego popolnoma delujočega enotnega trga.

2.3

Evropska komisija je 12. decembra 2010 objavila sporočilo o vprašanjih, povezanih z odpravo čezmejnih davčnih ovir za državljane EU, ki zlasti obravnava davek na dohodek, davek na kapital in davek na dediščino, davek na dividende, davke ob registraciji vozila in dajatve za uporabo vozila v cestnem prometu ter obdavčenje na področju e-trgovanja.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

V preteklem desetletju je rast pretoka blaga, storitev in kapitala povečala zaskrbljenost zaradi težav, povezanih s čezmejnim obdavčenjem, kar se je pokazalo s pobudami, kot so Tvoja Evropa – nasveti, SOLVIT, kontaktni centri Europe Direct, evropski potrošniški centri, evropska podjetniška mreža in evropske službe za zaposlovanje (EURES). Potrebo po boljšem usklajevanju pri izvajanju davčnih politik so priznali tudi voditelji držav in vlad euroobmočja.

3.2

Vprašanja davčne diskriminacije, povezane z nacionalnostjo, in druge neupravičene omejitve se v glavnem rešujejo s pravili Pogodbe EU. Vendar pa sedanji sistem državljanov EU ne varuje pred raznimi drugimi težavami, kot je omejen dostop do informacij o davkih, ki na splošno velja za glavno oviro za čezmejne situacije (2), dvojno obdavčenje in neskladnost različnih davčnih struktur. Čeprav na splošno velja, da popolna uskladitev davkov ni niti želena niti izvedljiva, so potrebni ukrepi za zmanjšanje davčnih ovir za čezmejno poslovanje.

3.3

Dvojno obdavčenje dohodka je ena glavnih ovir za čezmejno dejavnost in omejuje delovanje notranjega trga. Druge davčne ovire se nanašajo na težave pri uveljavljanju davčnih olajšav in zmanjševanju davčne osnove pri tujih davčnih organih. V nekaterih primerih državljani EU plačujejo višji davek za dohodek iz tujine. Diskriminacija pri davku na kapitalski dobiček je še en izziv za države članice. V skladu s sedanjim sistemom tuji vlagatelji v večini držav članic plačujejo višje davke kot rezidenti. Komisija namerava predstaviti morebitne rešitve tako, da bo najprej pripravila oceno učinka, v okviru katere bo preučila težave, ki so posledica neprimernega ali nezadostnega delovanja obstoječih instrumentov za odpravo dvojnega obdavčenja, kot so dvostranski sporazumi o dvojnem obdavčenju dohodka in kapitala.

3.4

Različne države članice uporabljajo različna pravila za obdavčenje dediščine, dvostranski sporazumi med državami članicami o obdavčenju pa so zelo omejeni. Več kot 80 % držav članic ima davek na dediščino, ostale pa so sprejele davek na dedno posest. Komisija je izvedla posvetovanje in bo v kratkem državam članicam predlagala, kako lahko oblikujejo nediskriminatorne sisteme obdavčenja dediščine in naredijo svoje mehanizme za davčne olajšave v primeru dvojnega obdavčenja bolj celovite, da bi čim bolj zmanjšale ovire za čezmejno obdavčenje dediščine.

3.5

Davki na izplačilo dividend se ponavadi plačajo v dveh državah članicah, ko gre za čezmejno situacijo. To povzroča težave v zvezi z ekonomskim in pravnim dvojnim obdavčenjem ter težave pri vračilu davka, zlasti ko gre za več ravni obdavčitve. Komisija pripravlja oceno učinka, na podlagi katere bo predstavljena pobuda za reševanje težav v zvezi s čezmejnim obdavčenjem, ki nastanejo pri čezmejnemu plačilu dividend portfeljskim vlagateljem.

3.6

Komisija je leta 2005 v direktivi (3) izrazila potrebo po poenostavitvi davkov ob registraciji vozila in dajatev za uporabo vozila v cestnem prometu, namen pa je postopna odprava davkov ob registraciji avtomobila ob hkratni uvedbi sistema vračila. Vendar pa v zvezi s tem ni prišlo do soglasnega dogovora in zadeva je v ponovni presoji.

3.7

Raziskave so pokazale, da ima približno 60 % državljanov EU težave pri spletnem nakupu blaga in storitev v tujini (4). Vprašanja v zvezi z DDV so ena od davčnih ovir, ki podjetja odvračajo od prodaje svojih proizvodov drugim državam članicam. Vzpostavitev sistema, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, je pospešila tovrstno trgovanje in spodbujanje širše uporabe tega sistema velja za prednostno nalogo (5). Trenutno poteka posvetovanje o tej temi v obliki zelene knjige (6).

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Davčne ovire omejujejo uresničevanje glavnega cilja enotnega trga, to je prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala.

4.2

Boljši dostop in boljše obveščanje sta nujna za dobro upravljanje davčne politike. Evropska komisija je leta 2009 objavila sporočilo Spodbujanje dobrega upravljanja v davčnih zadevah (7), v katerem je zapisala, da bi dobro upravljanje na področju davčne politike privedlo do okrepljenega upravnega sodelovanja in s tem do boljših gospodarskih odnosov. To bi olajšalo izmenjavo informacij med državami članicami in spodbudilo dvostranske sporazume.

4.3

V primerih, kjer še vedno obstaja dvojno obdavčenje, bi bilo treba države spodbuditi k temu, da ga celovito odstranijo, tako da se upoštevajo vse vrste obdavčenja. V primerih, kjer že obstajajo sporazumi za preprečevanje dvojnega obdavčenja, bi bilo treba izvajati posebne postopke (npr. zavezujočo arbitražo), da se zagotovi ustrezno uresničevanje sporazumov. Poleg tega je pomembno, da se preuči vsak dodatni davčni sistem, ki se izvaja, da se državljani zavarujejo pred novimi elementi dvojnega obdavčenja.

4.4

EESO v tem duhu predlaga štiri ukrepe za odpravo težav v zvezi z dvojnim obdavčenjem, pri čemer se hkrati poenostavljajo upravni postopki v čezmejnih situacijah. Ti ukrepi so naslednji: (i) vzpostavitev služb, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, (ii) poenostavitev upravnih postopkov, (iii) možnost predhodnega odločanja o davkih in (iv) ustanovitev opazovalnice za čezmejno obdavčenje.

4.5

Službe, kjer je mogoče vse urediti na enem mestu, kot so predlagane v tem dokumentu, bi imele dva glavna cilja. Služile bi kot informacijski centri, kjer bi državljani EU lahko v neposredni, dostopni in ustrezni obliki pridobili vse potrebne želene informacije, povezane z obdavčenjem. EESO predlaga, da bi te službe imele še eno funkcijo, in sicer da bi delovale kot kontaktne točke za državljane, ki so davčni zavezanci, s široko ponudbo storitev in bi med drugim zagotavljale potrdila in dokumente, povezane z davki.

4.6

Da bi državljanom EU pomagali pri prilagajanju na sedanje in morebitne prihodnje davčne predpise, je treba poenostaviti sedanje upravne postopke. Ta ukrep se zlasti nanaša na sporazume o dvojnem obdavčenju. Izvajanje davčnih sistemov, ki so usmerjeni v možnost predhodnega odločanja o davkih po meri, ki ustreza posebnim značilnostim in pogojem posameznih situacij, je učinkovit način za povečanje preglednosti davčnih postopkov za državljane EU in zmanjšanje negotovosti, povezane s čezmejnimi situacijami, tako za podjetja kot tudi za državljane.

4.7

EESO poleg tega v tem dokumentu dejavno spodbuja ustanovitev opazovalnice v zvezi z ovirami za čezmejne situacije. Ta pobuda velja kot bistvena za redni pregled sedanjih in morebitnih prihodnjih ovir, ki izvirajo iz davčnih politik, in učinkovitosti tovrstnih politik pri odpravi ovir. Ugotovitve rednih raziskav in pregledov na tem področju bi bile objavljene v rednih poročilih skupaj s predlogi za odpravo davčnih ovir. Opazovalnica bi za ugotavljanje ovir uporabljala različne vire, med drugim instrumente, ki so na voljo in temeljijo na prijavah državljanov, poleg tega pa bi tudi sama izvajala posebne raziskave. Pomembna sestavina naloge poročanja opazovalnice bi bilo ocenjevanje posledic, ki jih imajo tovrstne ovire za blaginjo državljanov EU na splošno, podjetij in njihovih posebnih kategorij.

4.8

Delovanje opazovalnice bi zagotovilo, da so davčne politike, ki se izvajajo, v praksi učinkovite, zlasti na področju mobilnosti delavcev. Naloga opazovalnice bi bila zlasti proučiti sistem, v katerem bi delavci, ki pogosto menjavajo državo zaposlitve, plačevali davke v okviru enega sistema, po možnosti v državi, kjer ima delavec urejeno socialno varstvo. Ta tako imenovani sistem „davčne izravnave“ (tax equalisation) bi lahko izvajale klirinške družbe, ustanovljene posebej v ta namen, bodisi v okviru zasebnih družb ali kot del javnih ustanov. Opazovalnica bi bila zadolžena za pripravo ocene stroškov in koristi ter izdelavo priporočil o najboljših pristopih k izvajanju tovrstnih sistemov v različnih okoljih.

4.9

Poleg tega bi opazovalnica izvajala študije o optimalni ravni usklajevanja posebnih davčnih režimov, kot je DDV, kar bi omogočilo podrobnejšo analizo posledic, ki jih imajo davčna izkrivljanja za glavne elemente enotnega trga. V okviru opazovalnice bi bile ustanovljene ad hoc delovne skupine, ki bi preučevale konkretne probleme in vprašanja, ki bi se občasno pojavili, in predlagale ustrezne rešitve.

4.10

EESO meni, da bodo poenostavljeni postopki povečali učinkovitost, saj bosta postopek pridobivanja informacij in razumevanje predpisov za državljane EU jasnejša in razumljivejša. Na voljo morajo biti ustrezne informacije, da se zagotovi boljša podpora državljanom pri uresničevanju njihovih zakonskih obveznosti za ustrezno plačevanje davčnih obveznosti.

4.11

EESO je hkrati trdno prepričan, da bi bilo treba uporabiti možnosti za boj proti davčni utaji, ki bi se pokazale v okviru teh ukrepov.

4.12

Nujno je treba ustanoviti opazovalnico za čezmejno obdavčenje, saj je jasno, da se brez takojšnjih ukrepov problemi ne bodo zmanjšali, ampak se bodo povečali in povzročili resne gospodarske in socialne posledice. EESO zato priporoča, da se ustanovi opazovalnica, ki bo sprva delovala pod okriljem Komisije. Priporočljivo je, da ji Komisija dodeli posebne pristojnosti in odgovornosti ter sredstva, ki bodo opazovalnici omogočali učinkovito izvajanje nalog, ki so ji dodeljene in kakor so opredeljene v tem mnenju. Vendar pa EESO močno priporoča, da se opazovalnica čim prej vzpostavi kot strateška agencija, ki bo veljala za pravno osebo javnega prava. Ta pravni status bi zagotavljal, da bi delovala popolnoma neodvisno in nepristransko. Opazovalnica kot strateška agencija bi bila upravičena do dodelitve posebnih sredstev za izvajanje dodeljenih nalog.

4.13

Na odpravo davčnih ovir se je treba osredotočiti ne glede na odločitve v zvezi z davčnim usklajevanjem. Davčno usklajevanje je teoretično mogoče obravnavati kot eno od meril, ki jih zahteva enotni trg, vsaj na področju posrednega obdavčenja, v praksi pa je zelo zahteven cilj, ki utegne biti tudi v nasprotju z drugimi temeljnimi cilji Evropske unije. Zato je še pomembnejša usmeritev k odpravi davčnih ovir v čezmejnih situacijah, da bi prispevali k uresničevanju ciljev enotnega trga. Prizadevanja za odpravo davčnih ovir za čezmejno poslovanje se morajo medsebojno dopolnjevati s številnimi pomembnimi pobudami, ki se izvajajo, zlasti s tistimi, ki so povezane s strategijo Evropa 2020 in Aktom za mala podjetja.

V Bruslju, 14. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  COM(2010) 2020 konč.

(2)  COM(2010) 769 konč.

(3)  COM(2005) 261 konč.

(4)  COM(2009) 557 konč. in SEC(2009) 283 konč.

(5)  Komisija je leta 2004 predlagala sistem „vse na enem mestu“ (COM(2004) 728), da bi bile lahko izpolnjene nekatere obveznosti glede poročanja v državi članici, kjer ima podjetje sedež. Vendar predlog še ni bil sprejet.

(6)  COM(2010) 695 konč.

(7)  COM(2009) 201 konč.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/99


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU

(COM(2010) 571 konč.)

2011/C 318/16

Poročevalec: g. FARRUGIA

Evropska komisija je 18. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU

COM(2010) 571 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 110 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja Zeleno knjigo Evropske Komisije o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU ter zeleno knjigo o politiki EU na področju javnih naročil.

1.2

EESO meni, da:

a)

je uporaba evropskega okvira e-javnih naročil temeljnega pomena za pravilno delovanje poslovanja na notranjem trgu, glede na pomen javnega naročanja za BDP vsake države članice;

b)

je razširitev e-javnih naročil tudi na raven lokalne javne uprave pomemben instrument politike, saj e-javna naročila:

znižujejo stroške za podjetja in javno upravo;

poenostavljajo postopek javnega naročanja, zlasti ob izbiri instrumentov e-javnih naročil, kot sta e-dražba in dinamični nabavni sistem (DPS), ki pospešujeta postopke odločanja;

omogočajo večjo preglednost ter zmanjšujejo pogostost dejanskega protizakonitega ravnanja in tistega, ki je kot tako razumljeno;

predstavljajo sredstvo na poti v informacijsko družbo.

1.3

EESO meni, da revizije okvira e-javnih naročil ni mogoče izvesti ločeno od revizije pravnega okvira za javna naročila. E-javna naročila so orodje, ki omogoča učinkovitejše, uspešnejše in cenejše izvajanje politike javnih naročil. EESO meni, da je pomembno ohraniti povezanost ter v zvezi s tem uporabiti skupni pristop.

1.4

EESO priznava, da izvajanje e-javnih naročil v državah članicah ni izpolnilo pričakovanj, zastavljenih v akcijskem načrtu iz leta 2004. Kljub temu pa EESO ugotavlja, da obstajajo primeri dobrih praks. Eden izmed njih je celostno izvajanje e-javnih naročil – pristop, ki ga je izbrala Portugalska in ki zasluži pohvalo.

1.5

EESO ugotavlja, da večdelni pristop, v okviru katerega je vsaka država članica sprejela lasten časovni okvir pri izvajanju e-javnih naročil, ni obrodil želenih rezultatov in je celo vodil k nadaljnjemu odmiku od želenega cilja, tj. dogovorjenega enotnega sistema. EESO priporoča, da je zdaj glavnega pomena, da Evropska komisija prek Direktorata za notranji trg in storitve ter Direktorata za informacijsko družbo zagotovi trdno in učinkovito vodenje (podobno vodenju, določenem z akcijskim načrtom e-Evrope) za zagotovitev celostnega, interoperabilnega okvira e-javnega naročanja, standardiziranega z vidika podjetij/tehnologij, v vseh državah članicah. To bi omogočilo, da po eni strani noben ukrep države članice ne bi bil spremenjen, kar bi nadalje ogrozilo dosego želenega cilja, in po drugi strani, da bi dejansko izvedeni ukrepi spodbudili proces izvajanja odobrenega kohezijskega pristopa v okviru dogovorjenega časovnega okvira. Kljub temu namerava EESO izpostaviti nujnost vzpostavitve praktičnih in ustrezno prilagojenih okvirov e-javnega naročanja za posebne sektorje, zlasti pa za sektorja socialnega gospodarstva in socialnih storitev. Dejansko so storitve, ki so predmet javnih naročil v teh sektorjih, pogosto kompleksne ter imajo posebne in edinstvene značilnosti, zaradi katerih mora biti na voljo manevrski prostor, tudi v postopku e-javnega naročanja.

1.6

EESO priporoča, da se uvede mehanizem za spremljanje izvajanja za preučitev napredka, ovir, korektivnih ukrepov idr. v zvezi z uvajanjem e-javnih naročil v državah članicah.

1.7

EESO dodaja, da mora Evropska komisija v okviru izvajanja e-javnih naročil države članice spodbuditi k iskanju inovativnih rešitev za premagovanje težav, povezanih s poslovnimi postopki, in jezikovnih težav.

1.8

Poleg tega, da mora Komisija prevzeti vodilno vlogo, mora služiti tudi kot zgled in v ta namen uvesti e-javna naročila v vseh svojih institucijah.

1.9

EESO ponovno poudarja pomen e-javnih naročil za pospeševanje vseevropskega poslovanja v okviru notranjega trga za velika, mala in srednja podjetja (MSP) ter mikropodjetja. EESO poudarja, da morajo procesi na področju podjetništva in tehnologije pospeševati poslovanje na notranjem trgu in ne smejo biti zasnovani tako, da bi ga ovirali.

1.10

EESO poudarja, da so MSP ter mikropodjetja hrbtenica podjetništva v EU. Nujno je, da so rezultati pregleda okvira javnih naročil in okvira e-javnih naročil usmerjeni v povečevanje zmožnosti MSP ter mikropodjetij, da nastopajo v okolju e-javnih naročil. EESO priporoča, da:

se vsa javna naročila v državah članicah – tista, ki ne dosegajo praga, kot tudi tista, ki ga presegajo – objavijo na portalu nacionalnega naročnika;

se MSP nudi podpora, bodisi z neposrednimi pobudami za vzpostavljanje zmogljivosti, v obliki podpornih centrov za spodbujanje e-javnih naročil, ki jih vzpostavijo nacionalni ali regionalni javni naročniki ali organi, ki zastopajo MSP, in ki se financirajo iz nacionalnih sredstev ali sredstev EU, da se tako zagotovi, da bodo MSP ter mikropodjetja e-javna naročila sprejela in pospeševala njihovo uporabo.

1.11

EESO priporoča, naj bo arhitektura e-javnih naročil interoperabilna in naj temelji na programski opremi z odprtimi standardi in odprto kodo.

2.   Uvod

2.1

Evropska komisija je 18. oktobra 2010 objavila Zeleno knjigo o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU (1). Zeleno knjigo je spremljal delovni dokument služb Komisije z naslovom Ocena akcijskega načrta za elektronsko javno naročanje iz leta 2004 (2).

2.2

Zelena knjiga je prvi korak k vzpostavitvi medsebojno povezane infrastrukture za e-javna naročila, ki jo je Komisija predvidela v digitalni agendi. Dokument ponuja pregled uspešnih primerov izvajanja e-javnih naročil v državah članicah in vprašanj, povezanih z njimi. Podaja vprašanja politike v zvezi z odmerjanjem ukrepov, s katerimi želi Skupnost podpreti uporabo e-javnih naročil v nacionalni, regionalni in lokalni javni upravi.

2.3

Ministri EU so leta 2005 zastavili cilj, da bo do leta 2010 vsaj 50 % javnih naročil izvedenih elektronsko. Vendar je po oceni Komisije manj kot 5 % proračuna za javno naročanje držav članic oddanega prek e-javnih naročil.

2.4

Zeleni knjigi o e-javnih naročilih je 27. januarja sledila objava zelene knjige o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil z naslovom Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (3). Odbor trenutno posveča pozornost temu posebnemu vprašanju ter tudi elektronskemu izdajanju računov in bo na koncu sprejel sveženj treh medsebojno povezanih mnenj.

3.   Odgovor Evropskega ekonomsko-socialnega odbora na vprašanja politike, zastavljena v zeleni knjigi

V nadaljevanju so podani odgovori EESO na vprašanja politike, zastavljena v zeleni knjigi.

3.1

Vprašanje št. 1. EESO razvršča izzive, navedene v zeleni knjigi, kot sledi:

3.1.1

Javna naročila so včasih polemična in zbujajo domneve o korupciji in zlorabah. Glede na to, da so e-javna naročila nov proces, so nekateri upravni organi morda zadržani pri njihovem sprejemanju. Eden izmed razlogov bi lahko bilo pomanjkanje politične volje, vendar so med elementi, zaradi katerih obstaja takšno stanje, verjetno tudi drugi dejavniki, kot so na primer stopnja uporabe digitalne tehnologije v različnih državah članicah in kompleksnost uporabe e-javnega naročanja v nekaterih sektorjih.

3.1.2

EESO ugotavlja, da so javni naročniki tam, kjer so e-javna naročila bila uvedena, včasih postavili strožje tehnične zahteve, ki jih v običajnih postopkih ni bilo.

Tako je na primer včasih za dostop do portalov e-javnih naročil, kjer je mogoče dostopati do razpisne dokumentacije, potreben napredni elektronski podpis, ki temelji na digitalnem potrdilu.

3.1.3

Sprejeti pristop dopušča državam članicam, da ustvarijo lastne in edinstvene IKT-platforme za e-javna naročila.

Interoperabilnost na ravni uprave, in še toliko bolj med državami članicami, bi bilo mogoče doseči le z vzpostavitvijo in spoštovanjem standardov. Do tega ni prišlo, temveč je vsaka država članica sprejela svoj lasten mehanizem avtentifikacije.

Tako sedanje okolje določa razdrobljen pristop držav članic. To otežuje priznavanje nacionalnih elektronskih rešitev po državah članicah. Državam članicam je treba zagotoviti vodenje na podlagi smernic in standardov, ki so jih v zvezi s tem izdale delovne skupine Komisije za interoperabilnost.

3.1.4

Mreža e-javnih naročil znotraj EU zahteva standardiziran pristop na ravni arhitekture IKT (4) ter na ravni poslovnih procesov  (5).

Države članice v tradicionalnem okviru javnega naročanja uporabljajo različne poslovne procese, ki jih je treba standardizirati.

3.1.5

Gledano nazaj, EESO ugotavlja, da je to, da sta Direktorat za notranji trg in storitve in Direktorat za informacijsko družbo dopuščala različne hitrosti prehoda na e-javna naročila sprožilo nastanek vrste pristopov na regionalni in lokalni ravni v državah članicah.

Če naj bi bilo izvajanje e-javnih naročil strateški cilj na nacionalni in čezmejni ravni, potem EESO priporoča, da Evropska komisija da večjo prednost izvajanju, kar bi bilo treba podpreti z močnejšim in učinkovitejšim mehanizmom spremljanja na podlagi preprečevalnih in korektivnih ukrepov, tako kot v primeru drugih področij politike e-uprave.

3.2

Vprašanje št. 2. EESO ugotavlja naslednje izzive:

3.2.1

Politično in upravno vodenje pri izvajanju e-javnih naročil. Čeprav je bila ta tema že obravnavana zgoraj, jo EESO opredeljuje kot posebno vprašanje.

Merjenje uspešnosti, s katerim EU preverja pripravljenost na področju e-uprave, kaže, da je večina držav članic privzela močno vodilno vlogo, da bi postala vlečni konj na področju storitev e-uprave. Osredotočene so zlasti na storitve G2C in tradicionalne storitve G2B.

5-odstotna relativna uporaba e-javnih naročil v EU, ki spadajo med storitve G2B, kaže na odsotnost inovativnih dejavnosti G2B (razen v državah, kot je Portugalska) celo takrat, ko strokovna literatura dokazuje, da uvedba e-javnih naročil prinaša prihranke, večjo preglednost itd. Portugalska študija je na primer primerjala najboljše ponudbe pri javnih naročilih gradenj 50 javnih bolnišnic leta 2009 z uporabo tradicionalnih načinov javnega naročanja in leta 2010 z uporabo e-javnih naročil. Ugotovila je, da so se zaradi večje konkurence, ki je bila posledica e-javnih naročil, stroški v letu 2010 zmanjšali za 18 %. Zelena knjiga poudarja primere od 10- do 45-odstotnih prihrankov pri projektih, vrednih več milijard eurov. Gre za prihranke v vrednosti več sto milijonov eurov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za zagotavljanje dodatnih storitev v korist skupnosti (6).

EESO dodaja, da bi morala Evropska komisija v tej strateški pobudi spodbujati izvajanje e-javnih naročil z uvajanjem platforme e-javnega naročanja za vse direktorate in agencije Komisije do izteka akcijskega načrta o e-javnem naročanju.

3.2.2

Prehod na interoperabilno tehnično okolje. To vprašanje je obravnavano v točki 3.1.

Odločitve o standardizaciji avtentifikacijskega mehanizma na določeni ravni varnosti danes ni mogoče sprejeti ločeno od vprašanja vlaganj držav članic v avtentifikacijske mehanizme na nacionalni ravni ter/ali tudi na ravni storitev.

Države članice (npr. Portugalska) že vlagajo v delno ali popolno uvedbo sistemov e-javnega naročanja, ki so morda vezani na nacionalni avtentifikacijski mehanizem ali avtentifikacijski mehanizem naročnika.

Glede na okoliščine EESO priporoča, da mora vsak ukrep, ki bi države članice vodil k standardiziranemu avtentifikacijskemu mehanizmu na ravni EU, temeljiti na načelu, da mora biti izbrani mehanizem zasnovan tako, da odraža raven tveganja, ki jo je treba upoštevati skozi celotno vrednostno verigo e-javnega naročila.

3.3

Vprašanje št. 3.

EESO se strinja, da bi bilo treba nacionalni javni upravi in naročnikom nuditi posebne spodbude za uvajanje okvira e-javnega naročanja. Vendar pa EESO ponovno poudarja, da bi bilo treba prenehati izvajati strategijo različno hitrega prehoda, ki jo je sprejela Komisija. Odbor je mnenja, da bi se morala Komisija glede na izkušnje od leta 2005 in slabe dosežke zaradi neobstoječega učinkovitega mehanizma za spremljanje z državami članicami dogovoriti o spoštovanju določenih strategij e-javnega naročanja. Odbor namerava prav tako poudariti, da bi morale države članice oblikovati ustrezne uravnotežene okvire za posebne sektorje, zlasti na področjih socialnega gospodarstva in socialnih storitev. Dejansko so storitve, ki so predmet javnih naročil v teh sektorjih, pogosto kompleksne ter imajo posebne in edinstvene značilnosti, zaradi katerih mora biti na voljo manevrski prostor, tudi v postopku e-javnega naročanja.

Kar zadeva spodbude za podjetja, ki uporabljajo e-javna naročila, EESO izpostavlja naslednja vprašanja:

a)

sprejem storitev e-uprave, vključno z e-javnimi naročili, je odvisen od prijaznosti uporabe. Nepotrebna raba zapletenih tehnologij, kot je infrastruktura javnih ključev (PKI), organizacije odvrača od njihovega uvajanja in uporabe. Zasnova okvira e-javnih naročil znotraj EU se mora izogibati nepotrebni uporabi prezahtevnih tehnologij;

b)

MSP so hrbtenica podjetništva v EU. Komisija in države članice ne smejo domnevati, da imajo MSP enake zmogljivosti, vire in dostop do tehnologij kot velika podjetja.

V zvezi z zgornjo točko b) EESO priporoča, naj Komisija financira pobude v državah članicah, namenjene:

omogočanju dostopa do tehnologije, ki bi ga lahko zagotavljali prek tehnoloških središč pri organih, pristojnih za podjetniško politiko, ali organih, ki bi zastopali MSP;

izvajanju pobud na področju znanja in sposobnosti krepitve zmogljivosti, namenjenih MSP, pri čemer slednjim nudijo podporo svetovalne službe organov, ki zastopajo MSP, prek državnih in evropskih spodbud;

uporabi e-javnih naročil in poklicnemu usposabljanju, vključno z zagotavljanjem orodij za usposabljanje, na primer računalniško usposabljanje, z vzpostavljanjem podpornih centrov za spodbujanje e-javnih naročil.

3.4

Vprašanje št. 4.

Naročniki so vladne službe in zanje velja vladna politika. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe v odnosu do svojih naročnikov za oblikovanje in uvajanje e-javnega naročanja. S tem bi bile lahko države članice primorane, da strategije za izvajanje e-javnih naročil vključijo v svoje podjetniške strategije in nacionalne strategije na področju IKT ter da opredelijo vmesne cilje, ki jih je treba doseči v določenem časovnem roku (7).

Vprašanje je, ali bi morala biti e-javna naročila edina možna oblika sodelovanja v javnih naročilih. EESO meni, da bi morale do določene mere države članice e-javno naročanje opredeliti kot primarno obliko javnega naročanja, pod pogojem, da bi bilo pametno zasnovano in bi odsevalo posebne potrebe nekaterih sektorjev. To je zlasti pomembno za socialne storitve, za katere je značilna posebna kompleksnost javnega naročanja. Zasnovati je treba osnovo za e-javno naročanje storitev ter za izhodišče vzeti potrebe, ki jih mora naročilo izpolniti, in posebne značilnosti storitve, ki se naroča.

Zato bi bilo treba strategije za uvedbo e-javnega naročanja dopolniti s krepitvijo zmogljivosti in nadgrajevanjem znanj in spretnosti javnih uslužbencev in javnih služb ter tudi z enostavno dostopnimi podpornimi centri za spodbujanje e-javnih naročil, ki bi bili na voljo MSP.

3.5

Vprašanje št. 5.

Uporaba e-dražb kaže, da so za nekatera javna naročila elektronski postopki, če bi se zanje odločili, že predvideni v direktivah 2004/17 in 2004/18.

EESO podpira instrument javnih naročil, kot je e-dražba. Ta že po svoji naravi zahteva sistem za e-javno naročanje, vendar pod pogojem, da se zagotovi podporni okvir za MSP, kakor je bilo že navedeno v zgornji točki 3.3, in da se ta okvir uporablja samo takrat, ko je to primerno.

Krepitev zmogljivosti z namenom vzpostavitve potrebnega podpornega okvira je treba dodatno poudariti, saj bo omogočila, da se bodo MSP in nevladne organizacije na eni strani lahko vključevala v elektronsko poslovanje pod enakimi konkurenčnimi pogoji kot velika podjetja na drugi strani.

EESO opozarja na nevarnost „digitalnega razkoraka“, ki bi ustvaril „nelojalno“ konkurenco, saj bi lahko bila MSP ter nevladne organizacije v postopkih javnih naročil v slabšem položaju zaradi „tehnoloških“ ovir.

3.6

Vprašanje št. 6.

EESO meni, da bi bilo treba javna naročila primarno izvajati z e-javnim naročanjem, pod pogojem, da zasnova naročanja odseva posebne značilnosti in kompleksne potrebe nekaterih sektorjev, na primer pri zagotavljanju naročil storitev „B“.

Vendar pa je v vsakem primeru mogoče zagotoviti enake pogoje le, če bodo MSP ter nevladne organizacije sposobne delovati v okolju B2G. Ta pogoj najbrž še ni izpolnjen, zato bi morale Evropska komisija in države članice krepitev zmogljivosti usmerjati v doseganje tega cilja.

3.7

Vprašanje št. 7.

Nepotrebne in nesorazmerne ovire za čezmejno sodelovanje v e-javnih naročilih bodo predvsem izvirale iz naslednjih izzivov:

avtentifikacijski mehanizmi,

poslovni procesi,

jezik,

pripravljenost, da se lokalni trgi odprejo konkurenci.

EESO priporoča, da Evropska komisija oblikuje in sprejme dogovorjen akcijski načrt in ga dopolni s sistemom za spremljanje izvajanja, s čimer naj poskrbi, da bodo takšne ovire premagane.

3.8

Vprašanje št. 8.

Z izključitvijo vidne objave razpisov, ki ne dosegajo praga, iz okvira e-javnih naročil bi se lahko čezmejno sodelovanje na notranjem trgu e-javnih naročil omejilo pretežno na velika podjetja.

Treba je poudariti, da je razvidnost javnih naročil, ki ne dosegajo praga za javna naročila v okviru enotnega trga, pomembna za MSP ter za mikropodjetja, saj specifikacije na takih razpisih prepogosto ustrezajo prav sposobnostim ter organizacijskim in finančnim zmogljivostim tovrstnih podjetij. Zato bo vključitev čezmejne trgovine prek e-javnih naročil, ki ne dosegajo praga, MSP ter mikropodjetij okrepila enotni trg.

Ker okvir e-javnega naročanja sestavljajo različni koraki, vse od e-objave do elektronskega izdajanja računov, EESO priporoča, naj politika EU na področju e-javnih naročil določi, da se vsa javna naročila, tista, ki ne dosegajo praga, in tista, ki ga presegajo, jasno oddajo prek osrednjega portala na ravni enotnega trga in na nacionalni ravni, ki ga podpira storitev e-objave.

3.9

Vprašanje št. 9.

EESO meni, da je zakonodajni okvir za e-javna naročila celovit. Težave izhajajo iz pomanjkanja volje za njegovo izvajanje.

3.10

Vprašanje št. 10.

Rešitve prepogosto usmerja tehnični ustroj in ne ustrezajo poslovnem procesu. Uporabljena raven varnosti mora odražati dejansko stopnjo tveganja, vlaganje v varnostni sistem pa bi moralo biti uravnoteženo s tem tveganjem.

Varnost, kot je predvidena v zasnovi avtentifikacijskega mehanizma za e-javna naročila, temelji na naprednem elektronskem podpisu. Vendar pa je pridobitev takih naprednih elektronskih podpisov draga zaradi vzpostavitve, cene digitalnih potrdil itd.

Tu pa se pojavi vprašanje, ali bi morala biti e-javna naročila dejansko vezana na avtentifikacijski mehanizem z naprednim elektronskim podpisom.

EESO meni, da bi morale Komisija in države članice podrobneje proučiti tveganja, povezana z e-javnimi naročili, pred odločitvijo o tem, da bi moral biti avtentifikacijski mehanizem za e-javna naročila vezan na napreden elektronski podpis.

Treba je spomniti, da sta debetna ali kreditna kartica, ki ob izgubi povzročita lastniku tveganje za finančno izgubo, vezani na štirimestno kodo PIN. EESO zastavlja naslednja vprašanja:

Ali je avtentifikacija z naprednim elektronskim podpisom potrebna na vseh stopnjah vrednostne verige e-javnih naročil? Ali je takšna raven varnosti potrebna za vstop v portal, vpogled v informacije o razpisih, za omogočanje e- ali m-storitev, kot je obvestilo in podobno?

Če ni potrebna, ali naj bo mehanizem avtentifikacije dvostopenjski in naj torej vključuje preprosto registracijo za postopke v vrednostni verigi, ki so odprti za javnost v okviru običajnih poslovnih postopkov, in višjo raven avtentifikacije za predložitev ponudbe na razpis ali za sodelovanje na e-dražbi?

Če se sprejme dvostopenjski avtentifikacijski mehanizem, ali iz tega sledi, da naj višja stopnja avtentifikacije temelji na naprednem elektronskem podpisu, ali pa bi bilo treba sprejeti manj zapleten, a še vedno varen mehanizem?

Ali bi moral avtentifikacijski mehanizem temeljiti na kombinaciji močnega črkovno-številčnega gesla in kode PIN ali bi moral vključevati vse omenjeno, poleg tega pa še enkratno geslo, ki bi ga ustvaril generator gesel, podobno kot za dostop do spletnega bančništva?

EESO meni, da morajo e-javna naročila imeti vzpostavljen varen mehanizem, vendar pa mora rešitev biti sorazmerna s tveganjem in čim bolj enostavna za izvajanje.

V primeru odločitve, da so napredna kvalificirana potrdila najboljši varnostni model za e-javna naročila, EESO priporoča, da delo v zvezi s tem temelji na virtualnih mapah podjetij (VCD – Virtual Company Dossier), ki se uporabljajo v projektu PEPPOL (Vseevropska javna naročila na spletu) (8).

EESO priznava, da sedanja direktiva določa, da morajo naročniki priznati ekvivalente certifikatov. Dejstvo je, da je v praksi pogosto težko ugotoviti, kaj so ekvivalenti, in nekatere države članice zahtevajo dolgotrajne postopke, kot je predložitev uradnih prevodov, sodno overjenih, npr. s pečatom, ali pa zahtevajo izključno izvirnik. To so obremenjujoči in dragi postopki ne le za podjetja, temveč tudi za naročnike.

3.11

Vprašanje št. 11.

Glede jezika obstajajo resnične ovire. Ne more biti nikakršnega okvira e-javnih naročil na ravni EU, če ni zmogljivosti za seznanjanje o javnem naročilu, ki je objavljeno v vseh 27 državah članicah. Po drugi strani je prevajanje razpisne dokumentacije s strani nacionalnega naročnika v uradne jezike EU oziroma celo v vse uradne jezike 27 držav članic, da bi bil razpis na voljo podjetjem v vseh državah članicah, zahtevno in drago, hkrati pa bi tudi oviralo javno naročanje.

Pomembno je, da se podjetja ali posamezniki, ki želijo sodelovati pri naročilih, zavedajo, kakšni razpisi so na voljo, tovrstna informacija pa bi morala biti na voljo brez jezikovnih ovir. Tako bi morala velika podjetja, MSP ali mikropodjetja nadaljnje informacije iskati prek podpornih centrov, kakor predlaga to mnenje, in bi se morala sama odločiti za dodatne stroške, potrebne za prevode, ki bi bili podrobnejši od prevodov, razpoložljivih na podlagi uporabljenih predlaganih jezikovnih orodij.

Ena izmed možnih rešitev bi lahko bila, da bi Komisija razvila spletno prevajalsko orodje za razpise, ki bi bilo posebej zasnovano in prirejeno za tehnični jezik razpisne dokumentacije, pri čemer bi veljalo posebno pozornost nameniti pravilnemu prevajanju tehničnih izrazov, kot na primer „lahko“, „obvezno“ itn., da bi se izognili pomenskim odtenkom, ki bi lahko vodili v napačno razlago.

Vendar bi morali takšno orodje uporabljati le za skrajno preprosta javna naročila in pod pogojem, da bi bila jasnost zagotovljena, da ne bi prišlo do povečanja upravnega bremena za naročnika in ponudnike, ne da bi bil izkazan pravi interes.

3.12

Vprašanje št. 12.

EESO priporoča, da Komisija spodbuja države članice, naj okvire e-javnih naročil gradijo na odprtih standardih.

EESO priporoča, naj Komisija države članice spodbuja k uporabi odprte rešitve e-PRIOR, ki jo je Komisija dala na voljo brezplačno, v obliki brezplačnih odprtih komponent, ki jih je mogoče vgraditi v vsak nastajajoči sistem e-javnih naročil.

3.13

Vprašanje št. 13.

EESO meni, da bi morala Komisija spodbujati in povečevati ponudbo rešitev z odprto kodo, ki se jih da postopno vključiti v obstoječe ali nastajajoče sisteme e-javnih naročil.

3.14

Vprašanje št. 14.

EESO soglaša, da mora Evropska komisija še naprej razvijati svoj paket aplikacij, kot so rešitve e-PRIOR, in jih dajati na voljo državam članicam.

3.15

Vprašanje št. 15.

Kot je bilo omenjeno, morajo Evropska komisija in države članice poskrbeti za stalne pobude za krepitev zmogljivosti, ki bodo MSP v oporo pri prehodu na elektronsko poslovanje B2G. Vprašanje jezika je za MSP veliko večja ovira, ki jo morajo premagati, če želijo sodelovati v e-javnih naročilih znotraj EU.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  COM(2010) 571 konč.

(2)  SEC(2010) 1214 konč.

(3)  COM(2011) 15 konč, Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (Glej stran 113 tega Uradnega lista).

(4)  Arhitektura IKT je načrt za sistematično in popolno opredelitev sedanjega okvira IKT (izhodišče) in/ali zaželenega okvira (cilja), namenjenega doseganju optimalnih rezultatov na podlagi učinkovitosti, standardov, nadgradljivosti, interoperabilnosti, skladnosti, odprtega okolja itd.

(5)  Nekateri naročniki na primer zahtevajo dolgotrajne postopke, kot je zagotavljanje overjenih oz. certificiranih prevodov.

(6)  Za nadaljnje primere glej stran 5 Zelene knjige o razširitvi uporabe e-javnih naročil v EU, SEC(2010) 1214, http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/docs/2010/e-procurement/green-paper_sl.pdf.

(7)  Primeri najboljše prakse v EU obstajajo, in sicer v Italiji, na Portugalskem, Danskem, v Avstriji in Združenem kraljestvu.

(8)  http://www.peppol.eu/.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/105


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

(COM(2010) 712 konč.)

2011/C 318/17

Poročevalec: g. IOZIA

Evropska komisija je 2. decembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

COM(2010) 712 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 119 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira in ceni Komisijo ter se strinja z vsebino sporočila, ki sodi v okvir Evropske digitalne agende. Posodobitev instrumentov, ki urejajo gospodarske odnose, in tehnološka inovativnost omogočata zelo pomemben prihranek, prispevata pa tudi k razširjanju inovacij in uresničevanju ciljev, ki jih določa strategija Evropa 2020.

1.2

Dokončanje Evropske digitalne agende bo ena ključnih gonilnih sil za oživitev notranjega trga kot dejavnika trajnostnega družbenega in gospodarskega razvoja.

1.3

EESO poudarja, da je treba posebej skrbno preučiti koristi, ki jih bo lahko prinesla razširjena uporaba elektronskega izdajanja računov. Te koristi bodo morale biti pravično porazdeljene med vse vrste podjetij, zlasti pa med mala in srednje velika podjetja. Posebno pozornost bo treba nameniti njihovim posebnim potrebam po digitalnem opismenjevanju ter zmanjšanju stroškov za dostop do digitalnih platform in programske opreme za upravljanje.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za čim hitrejši postopek sprejemanja nove zakonodaje o elektronskem podpisu in se sprašuje, ali ne bi kazalo sprejeti ureditveni instrument namesto direktive, da bi se tako izognili različnim in problematičnim prenosom, ki bodo še naprej ohranjali različnost predpisov s tega področja.

Reforma sistema posrednih davkov DDV že upošteva izenačevanje papirnih pobotnic z elektronskimi pri vodenju računovodske evidence in računov. Davčne uprave držav članic bi morale čimprej poenotiti svojo zakonodajo v skladu s temi določbami.

1.5

Kar zadeva še posebej mala in srednje velika podjetja, EESO priporoča, da se varujejo njihovi interesi v zvezi s plačevanjem DDV, ki bi ga bilo treba obračunavati ob plačilu elektronskega računa namesto na določen datum od dneva izdaje. Novi sistem bo moral ustrezno upoštevati težave, ki se lahko pojavijo za mala in srednje velika podjetja pri upravljanju likvidnosti.

1.6

EESO podpira splošno sprejetje elektronskega izdajanja računov, ki naj poteka hitro, vendar naj ostane neobvezen sistem. EESO meni, da ne obstajajo pogoji za obvezno sprejetje takšnega sistema, čeprav pozitivno ocenjuje njegove cilje.

1.7

EESO Komisiji priporoča, naj se ukrepi, potrebni za uresničitev predlaganega cilja, izvajajo previdno in pozorno, da ne bi povzročali nepotrebnih in dragih težav podjetjem in potrošnikom.

1.8

Soobstoj obeh sistemov z enako pravno vrednostjo – sistema za elektronsko izdajanje računov in sistema za izdajanje papirnih računov – mora vsakomur omogočiti, da izbere model, ki najbolj ustreza njegovim posebnim potrebam.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj sprejme svetovne standarde za elektronsko izdajanje računov. Standardizacija in interoperabilnost sistemov sta bistvena dejavnika za širjenje in uspeh elektronskega izdajanja računov, saj omogočata razvoj notranjega trga in povečevanje števila akterjev na trgu.

V sedanjih razmerah pa obstaja razdrobljen trg, ki v svojih okvirih ne komunicira. Ta trg dejansko preprečuje razvoj tega orodja, ki je koristno na čezmejni ravni.

1.10

Pilotni projekt PEPPOL (Pan-European Public Procurement Online – Vseevropska javna naročila prek spleta), bi bilo treba uveljaviti širše in za stalno povezati evropska območja, kjer je elektronsko izdajanje računov že realnost. Več pozornosti bi bilo treba nameniti potrebam malih in srednje velikih podjetij.

1.11

Sporočilo med tistimi, ki jim je elektronsko izdajanje računov namenjeno, ne obravnava potrošnikov, njihovih potreb in interesov. Samo tisti, ki so na področju uporabe informacijskih tehnologij že precej izkušeni, bodo lahko imeli korist od prejemanja elektronskih računov.

1.12

Možnost širjenja uporabe tega instrumenta bi lahko sprožila pozitiven cikel: brskanje po elektronskem katalogu, izbor izdelka in naročilo nakupa, dostava blaga, izdaja računa, plačilo s hkratnim nakazilom – samodejno izračunanega – zneska ustrezne stopnje DDV finančnemu organu, odvisno od vrste blaga in gospodarskega akterja.

1.13

Pospešitev teh postopkov bo ustvarila znatne prihranke časa, pravočasnejša plačila in zmanjšanje števila ponarejenih računov.

1.14

Projekti, ki jih financira EU na področju elektronskega poslovanja, bi morali vključevati obvezno zahtevo, da morajo biti v določen odstotek vseh pilotnih projektov vključena mala in srednje velika podjetja. To bi lahko osredotočilo pozornost na potrebe malih in srednje velikih podjetij (MSP) že v zelo zgodnjih fazah teh pobud, še posebej pa bi lahko vplivalo na razvoj inovativnih tehnologij za mala in srednje velika podjetja (na primer za projekt PEPPOL).

1.15

Evropska komisija bi morala bolj poudarjati, da morajo nacionalne javne uprave sprejeti načelo enakega obravnavanja računov na papirju in v elektronski obliki ter odpraviti ovire za čezmejno trgovino. Še zlasti bi morale odpraviti obvezno uporabo nekaterih tehnoloških rešitev (med drugim elektronskega podpisa), ki niso potrebne za papirne račune, in – pod pogojem, da so bile vse druge veljavne zahteve izpolnjene – odpraviti stroške, povezane s predpisom, da je treba tiskati elektronske račune za davčni nadzor. Ta predpis v nekaterih državah članicah še vedno obstaja.

1.16

Spodbude za mala in srednje velika podjetja bi lahko razvijali v sodelovanju z lokalnimi javnimi organi prek posebnih programov. Upoštevati je treba sodelovanje generalnega direktorata za regionalno politiko.

1.17

EESO pozdravlja vzpostavitev evropskega foruma o elektronskem izdajanju računov in sporoča, da je pripravljen sodelovati pri njegovih dejavnostih.

2.   Uvod

2.1

Račun je eden temeljnih dokumentov, ki si jih izmenjujejo trgovinski akterji ter slednji in potrošniki. Poleg svoje poglavitne naloge – zahteve prodajalca kupcu za plačilo dobavljenega blaga ali opravljenih storitev – je račun pomemben računovodski dokument in ima možne pravne posledice za oba trgovinska partnerja. Je namreč pogodbeni dokument v odnosih med podjetji in potrošniki. V nekaterih državah je račun eden od ključnih dokumentov za davčne napovedi, za nadomestila in za dopolnitve izvoznih in uvoznih deklaracij.

2.2

Udeleženi strani sta kupec in prodajalec. V nekaterih okoliščinah sta lahko dobavitelj in prejemnik tretja oseba, kot na primer, če gre za prevoznika ali ponudnika logističnih storitev.

2.3

Elektronsko izdajanje računov je avtomatiziran postopek izdajanja, pošiljanja, prejemanja in obdelave podatkov računov v elektronski obliki. Elektronsko izdajanje računov je del zapletene mreže poslovnih procesov in postopkov, ki jih na splošno imenujemo „cikel naročila in plačila“ (z vidika dobavitelja) in „cikel nakupa in plačila“ (z vidika kupca).

2.4

Med sedmimi vodilnimi pobudami, ki jih spodbuja Evropska unija za konkretno uresničevanje strategije Evropa 2020, si Evropska digitalna agenda prizadeva, da bi s prilagajanjem zakonodaje podpirala razvoj informacijskih tehnologij, med drugim namenjene poenostavitvi in zmanjšanju obremenitev za uresničitev notranjega trga. Da bi v prihodnjih desetih letih uresničili trinajst ciljev za kazalnike uspešnosti, bo sprejetih več kot sto pobud in več kot trideset zakonodajnih pobud.

2.5

Sporočilo Komisije, ki je prišlo po petih letih priprav in poglobljenih posvetovanj, obravnava zelo pomembno področje agende: elektronsko izdajanje računov, s ciljem, da bi elektronsko izdajanje računov do leta 2020 postalo glavni način izdajanja računov. Ocenjuje se, da trenutno le 5 % vseh postopkov izdajanja računov podjetij poteka z elektronskim izdajanjem računov.

2.6

Komisija ocenjuje, da bi bilo mogoče prihraniti 240 milijard eurov v šestih letih. (1) Evropsko združenje poslovnih finančnikov (EACT) je prišlo do podobnih rezultatov in ocenilo, da bi lahko podjetja z avtomatično obdelavo prihranila do 80 % tekočih stroškov za obdelavo podatkov računa, pri čemer bi odpadla poraba papirja, obseg dela pa bi se bistveno zmanjšal. Razvoj enotnega območja plačil v eurih (SEPA) bo omogočil združiti izdajanje računov s plačili, kar bo omogočilo povezovanje sistemov in možnost vzpostavljanja interoperabilnih evropskih sistemov za elektronsko izdajanje računov.

2.7

Opredeljene prednostne naloge so:

zagotovitev pravne varnosti in jasnega tehničnega okolja za elektronsko izdajanje računov, da bi spodbujali množično sprejetje;

spodbujanje in pospeševanje razvoja odprtih in interoperabilnih rešitev na področju elektronskega izdajanja računov na podlagi splošnega standarda, pri čemer bi posebno pozornost namenjali potrebam MSP;

podpora uvajanju elektronskega izdajanja računov z vzpostavitvijo organizacijskih struktur, kot so večstranski nacionalni forumi za elektronsko izdajanje računov in večstranski evropski forum udeleženih strani.

3.   Ugotovitve in pripombe EESO

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prepričan zagovornik vodilne pobude Evropska digitalna agenda in pozdravlja pobudo Komisije. EESO je v več prejšnjih mnenjih (2) podprl sprejetje programov in zakonodajnih pobud za spodbujanje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT).

3.2

V Evropi se izda več kot 30 milijard računov. V letu 2011 bo po elektronski pošti poslano 3 milijarde računov; le del jih bo izdan elektronsko. Ta sistem že uporablja več kot 4,5 milijona podjetij in več kot 75 milijonov potrošnikov. Glavni ponudniki storitev na področju elektronskega izdajanja računov so v nekaj mesecih podvojili obseg svojega poslovanja.

3.3

Izračuni, ki jih je za Komisijo opravila skupina strokovnjakov, kažejo, da lahko prihranek pri vsakem računu za izdajatelja računovodskega dokumenta doseže več eurov. Z elektronskim in samodejnim pošiljanjem je mogoč v primerjavi s tradicionalnimi postopki, ki temeljijo na papirju, 60–80-odstotni prihranek. Na splošno to pomeni, da je mogoče upravne stroške zmanjšati za 1 do 2 %. Naložba v projekt elektronskega izdajanja računov se po ocenah vodilnih strokovnjakov na tem področju (3) začne obrestovati že po šestih mesecih.

3.4

V sporočilu Komisija izraža željo, da bi elektronsko izdajanje računov postalo prevladujoč način, vendar ne navaja, zakaj je za njegovo uresničitev potrebno toliko časa. EESO pa meni, da bi bilo treba storiti vse, kar je mogoče, da bi uresničevanje tega cilja čimbolj pospešili.

3.5

EESO poudarja in ceni pomemben prispevek, ki ga bo lahko razvoj elektronskega izdajanja pomenil za zmanjšanje izpustov CO2 zaradi zmanjšanja porabe papirja in energije za transport.

3.6

EESO pozdravlja prednostno vlogo, ki se priznava MSP, in meni, da so pripombe MSP, dane v okviru raziskave, ki jo je po naročilu Komisije izvedla skupina strokovnjakov, zelo pomembne.

3.7

EESO priporoča sprejetje vseh možnih ukrepov, s katerimi bi olajšali uveljavljanje večjega števila specializiranih ponudnikov ter s tem preprečili nastajanje majhnih dejanskih monopolov, ki bi neizogibno izkoristili svoj prevladujoči položaj.

3.8

EESO poziva Komisijo, naj pripravi potrebne pobude za izvajanje in sprejetje standardnega modela, ki ga je pripravil medvladni organ UN/CEFACT (4), ki deluje v okviru trgovinskega odbora Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE). To bi omogočilo pripravo programa dela, pomembnega v svetovnem merilu, da bi dosegli usklajevanje in sodelovanje na področju elektronskih standardov in olajšav izmenjav med podjetji.

3.9

Splošno sprejetje najboljših praks, razvitih v nekaterih državah članicah z uvedbo obveznega izdajanja elektronskih računov pri javnih naročilih, bi moral Svet podpreti kot primerno sredstvo za njihovo razširjanje. Projekt PEPPOL (Pan-European Public Procurement Online – Vseevropska javna naročila prek spleta) bi bilo treba iz obsežnega pilotnega projekta CIP (Competitiveness and Innovation Framework Programme – okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost), ki ga podpira Komisija, uveljaviti širše s sprejetjem in podporo že razvitih standardov ter povezati tista evropska območja, kjer so elektronska javna naročila že realnost.

3.10

EESO pozdravlja to pobudo, vendar poziva, da se omogoči delovanje na področju elektronskih računov tudi drugim ponudnikom in odpre trg drugim akterjem. Trenutno obstaja približno 400 ponudnikov storitev elektronskega izdajanja računov, ki delujejo predvsem na lokalni ravni, s široko paleto izdelkov. Žal je do interoperabilnosti sistemov še daleč. Skupni standardi na svetovni ravni, ki jih EESO priporoča v sprejetje, so bistvenega pomena za pospešitev uresničevanja enotnega evropskega trga in širjenje koristi za širok krog udeleženih strani, zlasti za mala in srednje velika podjetja, in za povečanje njihove konkurenčnosti.

3.11

Koristi standardiziranih modelov elektronskega izdajanja računov so očitne. Trenutno je trg razdrobljen in ne komunicira. EESO podpira pobude za približevanje na vedno bolj integriranih ravneh interoperabilnosti in izraža zadovoljstvo, da je bil model UN/CEFACT CII v.2 (Cross-Industry Invoice) sprejet kot podlaga za razvoj standarda ISO 20022 (Invoice Message Standard).

3.12

Mednarodni standardi bi morali vedno zagotavljati ustrezne postopke javnega naročanja, da bi preprečili, da morajo podjetja avtomatizirati proces izdajanja računov ločeno od procesa dobav ali npr. od procesa naročanja. To bi privedlo do neučinkovitosti. Razvoj profilov CEN / BII za celotno dobavno verigo bi bilo treba spodbujati in skrbno spremljati, saj tvorijo osnovo elektronskih dokumentov PEPPOL. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti postopnemu sprejemanju standarda UBL (Universal Business Language) v posameznih državah članicah EU in še posebej v javnem sektorju. Sprejetje teh mednarodnih standardov bi bilo treba spodbujati.

3.13

Ko bo v prihodnosti sistem elektronskega izdajanja računov splošno uveljavljen, bodo finančne uprave od njega lahko imele nedvomne koristi zaradi hkratnega plačevanja DDV ob plačilu računa. Povezava z enotnim območjem plačil v eurih bo lahko spodbujala večjo učinkovitost sistema obračunavanja davka. Da bi se izognili negativnim posledicam za MSP, zlasti glede upravljanja likvidnosti, EESO priporoča, naj Komisija upošteva ta problem.

3.14

Prihranki bodo predvsem pri davčnih napovedih in pri stroških samodejno izvedenih plačil. Na splošno je znižanje stroškov za obračunavanje, nadzor in upravljanje davčnih služb za gospodarski sistem eden od ciljev posodobitve in izboljšanja. Zmanjšanje davčnih utaj, ki ga lahko omogoči avtomatizacija procesa izdajanja računov, bo dodatno pomagalo sistemu poiskati vire za ponovne naložbe v podporo gospodarskim in proizvodnim dejavnostim.

3.15

EESO podpira stališče, da je potrebna hitra revizija Direktive 1999/93/ES o elektronskem podpisu, da bi uvedli evropski pravni sistem priznavanja in interoperabilnosti z varnim in zajamčenim elektronskim podpisom, ter poziva Komisijo, naj nujnost te revizije podpre pred Svetom in Parlamentom, da bi čimprej sprejela ustrezne ukrepe. Razlike pri prenosu direktive in obveznost uporabe v posameznih državah članicah so povzročile resne težave, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ki menijo, da je elektronski podpis ena največjih in nepotrebnih ovir za sprejetje elektronskega izdajanja računov. Kar zadeva pravni instrument, se EESO sprašuje, ali ni že čas, da bi s sprejetjem uredbe končno razpolagali z enotno zakonodajo, ki bi ustrezala pričakovanjem, nastalim z Aktom o enotnem trgu.

3.16

Državljani EU se zaradi ohranjanja zaprek, birokratskih ovir in upravnih obveznosti ne zavedajo možnosti, ki jih ponuja enotni trg. Potrošniki še vedno pričakujejo svečano napovedane koristi, na primer na področju financ in energije, v katerih je edinole evropska zakonodaja uveljavila sprejetje pravil v korist potrošnikom (tretji energetski sveženj, enotno območje plačil v eurih, direktiva o trgih finančnih instrumentov itd.).

3.17

EESO meni, da je predlog iz sporočila Komisije usmerjen v pravo smer, in pričakuje pospešitev celotnega postopka odločanja in časovnih razporedov za izvajanje projekta, da bi lahko delavcem, državljanom in podjetjem ponudili usklajen oziroma – bolje rečeno – enotno urejen zakonodajni okvir.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  SEPA potential benefits at stake, Capgemini.

http://ec.europa.eu/internal_market/payments/docs/sepa/sepa-capgemini_study-final_report_en.pdf.

(2)  „Evropska digitalna agenda“, UL C 54, 19.2.2011, str. 58; „Kako digitalno dividendo pretvoriti v družbeno korist in gospodarsko rast“, UL C 44, 11.2.2011, str. 178; UL C 255, 22.9.2010, str. 116, in UL C 77, 31.3.2009, str. 60; „Izboljšanje modelov participativnega javno-zasebnega partnerstva pri zagotavljanju e-storitev za vse v EU 27“, UL C 48, 15.2.2011, str. 72; UL C 255, 22.9.2010, str. 98; UL C 128, 18.5.2010, str. 69; UL C 317, 23.12.2009, str. 84; UL C 218, 11.9.2009, str. 36; UL C 175, 28.7.2009, str. 8; UL C 175, 28.7.2009, str. 92; UL C 175, 28.7.2009, str. 87; UL C 77, 31.3.2009, str. 63; UL C 224, 30.8.2008, str. 61; UL C 224, 30.8.2008, str. 50; UL C 97, 28.4.2007, str. 27; UL C 97, 28.4.2007, str. 21; UL C 325, 30.12.2006, str. 78; UL C 318, 23.12.2006, str. 222; UL C 110, 9.5.2006, str. 83, UL C 123, 25.4.2001, str. 36.

(3)  http://www.expp-summit.com/marketreport.htm.

(4)  UN Centre for Trade Facilitation and Electronic Business (Center ZN za pospeševanje trgovine in elektronsko poslovanje).


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/109


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – Uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah

(COM(2011) 20 konč.)

2011/C 318/18

Poročevalec: Martin SIECKER

Evropska komisija je 27. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Boljšemu delovanju enotnega trga za storitve naproti – uporaba rezultatov postopka medsebojnega ocenjevanja direktive o storitvah

COM(2011) 20 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 134 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Odbor podpira željo Komisije o izboljšanju delovanja enotnega trga za storitve. Samoumevno je, da je treba odpraviti diskriminatorne, neupravičene ali nesorazmerne zahteve. Odbor pozdravlja tudi pobudo za posodobitev javne uprave z vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk. Pozdraviti je treba tudi upravno sodelovanje pri čezmejnih zadevah. To sodelovanje pa je treba razširiti tudi na politična področja, kjer gre za izpolnjevanje obveznosti.

1.2

EESO meni, da so sklepi Komisije o učinkih direktive o storitvah in delovanju storitvenega sektorja preuranjeni. Direktiva je začela veljati šele pred nekaj leti. Vse države članice niso enako zadovoljne z direktivo in vsaka jo mora na svoj način vnesti v svojo zakonodajo, kar predstavlja zapletene dejavnike, ki jih sporočilo ne obravnava. Storitveni sektor je velik in zapleten ter obsega mnoge različne panoge, zato je potreben čas, da se z evropsko zakonodajo poveča učinkovitost delovanja enotnega trga za storitve.

1.3

Direktiva o storitvah je bila sprejeta v okviru stare pogodbe, v kateri je bil ekonomski interes še vedno najpomembnejša prednostna naloga enotnega trga. V Lizbonski pogodbi ostali interesi niso več podrejeni ekonomskemu, ampak imajo enakovreden pomen. Zanimivo bi bilo preveriti razmerje, ki ga imata do nove pogodbe zakonodaja in sodna praksa, ki sta nastali v okviru stare pogodbe. EESO je v mnenju o Aktu za enotni trg priporočil, da se direktiva o napotitvi delavcev prouči z vidika nove pogodbe. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali proučitev sodb Sodišča Evropske unije, s katerimi je bil določen primat enotnega trga (nekdanji člen 49), lahko prinese nova spoznanja.

2.   Povzetek sporočila Komisije

2.1

Čeprav predstavljajo storitve pomembno ekonomsko moč v Evropski uniji, Komisija meni, da potencial trga za storitve še ni v celoti izkoriščen. Tako Komisija v sporočilu o strategiji Evropa 2020 opozarja, da je treba na podlagi direktive o storitvah doseči bolj povezan enotni trg za storitve (1), in v sporočilu K aktu za enotni trg poudarja, da je treba nadalje okrepiti enotni trg za storitve (2). Oboje naj bi bilo potrebno, da bi podjetjem v sektorju storitev pomagali pri rasti in da bi zavzeli boljše mesto v svetovnem merilu, s tem pa bi lahko ustvarili še več delovnih mest.

2.2

S sprejetjem direktive o storitvah decembra 2006 (3) in nato njenim izvajanjem se je začelo delovanje enotnega trga za storitve izboljševati. S to direktivo je Komisija poenostavila regulativni okvir, s številnimi izvedbenimi zakoni v državah članicah pa je bilo odpravljeno več sto neupravičenih ali nesorazmernih zahtev, ki so obstajale v vsej EU.

2.3

V direktivi o storitvah je predviden postopek medsebojnega ocenjevanja kot instrument za medsebojni pregled. V letu 2010 so države članice ter Lihtenštajn, Norveška in Islandija ocenili skoraj 35 000 zakonskih zahtev, ki jih morajo upoštevati zlasti podjetja v sektorju storitev. Pri tem gre tako za zahteve glede ustanavljanja (kot so sistemi dovoljenj, ozemeljske omejitve ali omejitve glede lastništva kapitala) kot tudi za zahteve glede čezmejnega izvajanja storitev (kot so zahteve glede registracije, priglasitve ali zavarovanja).

2.4

Najbolj opazna ugotovitev tega postopka je, da je za oblikovanje enotnega trga v nekaterih storitvenih sektorjih potrebno nadaljnje delo. Komisija meni, da je največji problem v tem, da z zakonodajnimi ukrepi še niso bile odpravljene vse diskriminatorne ovire in da se v vseh državah članicah še ne izvajajo vsi zakoni, ki odpravljajo ovire, ali pa da se še ne izvršujejo pravilno. Poleg tega naj bi države članice še vedno pogosto uporabljale možnost, da se določene storitvene dejavnosti rezervirajo za določene izvajalce.

2.5

Za nadaljnje uresničevanje enotnega trga za storitve Komisija predlaga številne ukrepe, ki naj bi se izvajali v prihodnjem letu in pol, kot na primer:

preverjanje uspešnosti enotnega trga za storitve, da se oceni stanje z vidika uporabnikov (podjetij, samozaposlenih in potrošnikov);

ciljni ukrepi, namenjeni odpravi preostalih neupravičenih regulativnih ovir, ki omejujejo potencial enotnega trga za storitve;

ciljni ukrepi, da bi enotni trg za storitve postal v praksi realnejši.

Komisija bo do konca leta 2012 ocenila učinkovitost odškodninskih mehanizmov, ki so na voljo izvajalcem storitev na nacionalni ravni, če njihove nacionalne uprave kršijo pravice enotnega trga, in odločila o nadaljnjih korakih.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Komisija pravilno ugotavlja, da enotni trg za storitve ni cilj sam po sebi, ampak orodje za izboljšanje vsakodnevnega življenja in blaginje evropskih podjetij in državljanov. Primerno bi bilo, da se temeljito prouči prispevek enotnega trga k uresničevanju teh horizontalnih ciljev. Direktiva o storitvah je bila sprejeta v okviru stare pogodbe, v kateri je bil ekonomski interes še vedno najpomembnejša prednostna naloga enotnega trga. V Lizbonski pogodbi ostali interesi niso več podrejeni ekonomskemu, ampak imajo v novi pogodbi enakovreden pomen. Zanimivo bi bilo preveriti razmerje, ki ga imata do nove pogodbe zakonodaja in sodna praksa, ki sta nastali v okviru stare pogodbe. EESO je v mnenju o Aktu za enotni trg priporočil, da se direktiva o napotitvi delavcev prouči z vidika nove pogodbe. Zanimivo bi bilo videti, ali proučitev sodb Evropskega sodišča, s katero je bil določen primat enotnega trga (nekdanji člen 49), lahko privede do novih spoznanj.

3.2

Ocene, ki so bile izvedene doslej, so preveč usmerjene na samo zakonodajo in imajo zato nekoliko „tehnokratski“ značaj. Tako bi se lahko na primer ureditev določenih poklicev v neki državi članici upravičila z želeno kakovostjo ustrezne storitve in je torej v interesu blaginje državljanov. Kadar se predpisi občutijo kot ovira za prosto opravljanje čezmejnih storitev, to ne sme voditi k samodejni odpravi „ovire“. Interesi potrošnikov in delojemalcev imajo v takem primeru večjo težo kot vprašanja, povezana z gospodarskimi svoboščinami. Le kadar ovira resnično temelji na neupravičenih in diskriminatornih razlogih, jo je treba odstraniti.

3.3

EESO meni, da so sklepi Komisije o učinkih direktive o storitvah in delovanju storitvenega sektorja preuranjeni. Direktiva je začela veljati šele pred nekaj leti. Vse države članice niso enako zadovoljne z njo in vsaka jo mora na svoj način vnesti v svojo zakonodajo, kar predstavlja zapletene dejavnike, ki jih sporočilo ne obravnava. Storitveni sektor je velik in zapleten ter obsega mnoge različne panoge, zato je potreben čas, da se z evropsko zakonodajo poveča učinkovitost delovanja enotnega trga za storitve.

3.4

Dokument obravnava tako svobodo ustanavljanja kot svobodo opravljanja čezmejnih storitev, kar sta dve različni zadevi. Zahteve v zvezi z ustanavljanjem so primarno v nacionalni pristojnosti, medtem ko čezmejno opravljanje storitev v okviru gospodarskih svoboščin temelji na zakonodaji EU. Države članice so pristojne za to, da najdejo ustrezno ravnotežje.

3.5

Priporočljivo bi bilo tudi najti jasnejšo opredelitev, kaj vse sodi med čezmejne storitve, in natančneje pojasniti, na kaj se nanašajo podatki v sporočilu. Komisija navaja, da direktiva o storitvah zajema 40 % BDP EU. Na nekem drugem mestu v sporočilu je zapisano, da storitveni sektor predstavlja približno 70 % BDP EU. To daje vtis, da več kot polovico trga za storitve predstavljajo čezmejne storitve, kar je dvomljivo.

3.6

Sporočilo vsebuje vrsto domnev, ki jih bodisi ni mogoče preveriti bodisi so vsaj vprašljive in jih je Komisija prehitro sprejela. V točki 5.1. Komisija izraža visoka pričakovanja v zvezi z rezultati preverjanja uspešnosti, ki se že izvaja skupaj z državami članicami, čeprav nekatere države članice pravzaprav zavirajo uresničevanje enotnega trga za storitve.

3.7

Komisija v točki 2 tudi navaja, da se v skladu s previdnimi ocenami predvideva, da naj bi izvedba direktive o storitvah prinesla približno 140 milijard EUR dobička, kar predstavlja rast v višini do 1,5 % BDP EU. Ta številka temelji na študiji, ki jo je leta 2007 opravil nizozemski urad za analizo ekonomske politike Centraal Planbureau, kmalu po uvedbi direktive o storitvah, ko pričakovanj o učinkih direktive še ni zmanjšala kriza, ki je sledila. Zdi se, da bi bilo tudi na tem mestu primerno besedilo nekoliko preoblikovati.

3.8

V točkah 3 in 4 se porajajo vprašanja v zvezi z oceno postopka medsebojnega ocenjevanja, ki je potekal leta 2010. Komisija je v sporočilu zapisala, da je imelo medsebojno ocenjevanje v državah članicah „učinek enotnega trga, kakršnega še ni bilo“, ne da bi pojasnila, kaj ta učinek obsega. Morda je povzročilo živahno dejavnost v javnih upravah držav članic, vprašanje pa je, kakšen je bil učinek in katere so konkretne posledice za enotni trg za storitve.

3.9

Komisija ni jasno opredelila morebitne hierarhije med različnimi horizontalnimi cilji, ki jih želi doseči EU. To med drugim izhaja iz tega, da je zelo nejasno opisana možnost držav članic, da v interesu splošne blaginje uporabijo določene predpise, ki imajo lahko restriktivne posledice. Vprašanja v zvezi s to možnostjo zahtevajo večjo družbeno razpravo, zlasti ob upoštevanju Montijevega poročila o pomanjkanju javne podpore za evropski projekt.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Odbor podpira željo Komisije o izboljšanju delovanja enotnega trga za storitve. Samoumevno je, da je treba odpraviti diskriminatorne, neupravičene ali nesorazmerne zahteve. Odbor pozdravlja tudi pobudo za posodobitev javne uprave z vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk. Upravno sodelovanje pri čezmejnih zadevah je treba pozdraviti. To sodelovanje pa je treba razširiti tudi na politična področja, kjer gre za izpolnjevanje obveznosti (4).

4.2

V skladu z direktivo o storitvah so obvezne le elektronske enotne kontaktne točke. V nekaterih državah članicah so bile ustanovljene tudi fizične enotne kontaktne točke. Te opravljajo tudi proaktivnejše in obsežnejše storitve druge vrste za podjetja, ki želijo začeti z dejavnostjo na trgih drugih držav članic. Odbor meni, da morajo biti tovrstne kontaktne točke lahko dostopne – ne le v uradnem jeziku države – in da mora obstajati možnost e-registracije. EESO zanima razlika v izkušnjah, ki so jih imela podjetja v zvezi s temi različnimi pristopi, in Komisijo poziva, naj prouči, ali so fizične kontaktne točke bolj priljubljene in bolj cenjene kot njihove elektronske različice.

4.3

Trditev, da je sektor storitev eden najbolj inovativnih in najbolj dinamičnih sektorjev, ki ima potencial, da veliko prispeva k novi gospodarski rasti, je morda treba nekoliko relativirati. Direktiva o storitvah vsekakor pozitivno prispeva k razvoju zaposlenosti v EU in ustvarjena so bila številna nova visokokakovostna delovna mesta. Vendar pa je za mnoga „nova“ delovna mesta v storitvenem sektorju potrebna nizka kvalifikacija, zanje je značilno ponavljajoče se delo, so pa tudi slabo plačana. Naraščajoče število tistih, ki kljub zaposlenosti živijo v revščini – pojav, ki ga več študij povezuje s temi novimi storitvami – ne prispeva k večji blaginji evropskih državljanov.

4.4

Prosti pretok storitev ni enako kot prosti pretok delavcev. Vendar pa različne raziskave kažejo, da se pod pretvezo prostega pretoka storitev redno zaposluje delovna sila. Treba je preprečevati čezmejne storitve, katerih izključni namen je zaposlovanje poceni delovne sile. Kadar gre za čezmejno zaposlovanje delovne sile, je treba neomejeno uporabiti načelo države zaposlitve, da se zavarujejo interesi tako delavca kot tudi bona fide delodajalca in prepreči nelojalna konkurenca z uporabo navidezno samozaposlenih ali z drugimi načini, s katerimi se zaobidejo nacionalni predpisi s področja delovnega prava.

4.5

Evropska unija nadzora in izvajanja spoštovanja delovnih pogojev, ki veljajo v državi zaposlitve, ne sme opredeliti kot „oviro“ ali „prepreko“ za delovanje enotnega trga za storitve, če se te določbe ne uporabljajo za preprečevanje konkurence. Tu ne gre le za veljavne temeljne pravice delavcev, ki jih je treba spoštovati, ampak je tudi v interesu bona fide delodajalcev, da se nadzoruje spoštovanje kolektivnih pogodb. To ne velja le za velika mednarodna podjetja, ampak tudi za mala in srednje velika podjetja. Obveznost registracije in poročanja, ki je potrebna za spoštovanje teh temeljnih pravic, sta sestavna dela obveznosti, ki so povezane z opravljanjem čezmejnih storitev. Izboljšanje sodelovanja med državami članicami na tem področju je v interesu vseh akterjev in lahko le koristi opravljanju čezmejnih storitev.

4.6

Komisija v sporočilu ugotavlja, da obseg čezmejnih storitev v gospodarski izmenjavi znotraj EU zaostaja za nacionalnimi storitvenimi sektorji. Mnoge storitve so po naravi lokalne in vezane na kraj ter jih je težko tržiti na daljavo. Komisija to sicer omenja ob robu, vendar ne upošteva ustrezno obsega in pomena tega vidika. Tudi primeri, ki jih navaja v sporočilu, ne prispevajo k pojasnitvi namenov Komisije. Kaže, kot da gre predvsem za zaplete v omejenem številu držav članic, kjer se direktiva o storitvah očitno ne izvaja ustrezno, in ne toliko za bistvene pomanjkljivosti same direktive.

4.7

Komisija se zlasti osredotoča na konkurenco, ki naj bi potrošnikom prinesla koristi, kot na primer pri izbiri in ceni. Vendar pa potrošniki pričakujejo bistveno več v zvezi z opravljanjem storitev, kot na primer varstvo, varnost, kakovost, cenovno preglednost, poštene pogodbene pogoje, jasne in razumljive informacije ter jamstvo za povračilo denarja v primeru nezadovoljivo opravljenih storitev. Poleg tega je potrebna tudi sektorska zakonodaja, da se prepreči okrnjenje pravic potrošnikov, kot se je zgodilo pri liberalizaciji energetskega in telekomunikacijskega trga.

4.8

Da bi preprečili delovanje obrtnikov brez dovoljenja, zagotovili kakovost opravljenih storitev in v primeru kršenja pogodbe s strani izvajalca storitve omogočili možnost uporabe pravnih sredstev, je treba za vsak sektor voditi javno dostopen register priznanih strokovnjakov. Kvalifikacije tako registriranih ponudnikov storitev morajo izpolnjevati določene pogoje, njihovo strokovnost pa je treba redno nadzorovati. Če se potrošniki lahko na tak zanesljiv način varno in odgovorno odločajo, se bo povečalo tudi zaupanje v enotni trg.

4.9

V pravnem smislu se sporočilo neprestano zavzema za oblikovanje pravnih sredstev za izvajalce storitev, zlasti za mala in srednje velika podjetja. To je preveč enostranski pristop. Pravna sredstva bi morala biti v zvezi s tem na voljo ne le podjetjem, ampak tudi potrošnikom in delavcem.

4.10

Regulativne ovire v državah članicah, ki jih Komisija navaja v točki 5.2, se ne morejo in ne smejo ocenjevati le z vidika izvajalca storitev. Rezervacije dejavnosti, omejitve glede lastništva kapitala in zahteve glede zavarovanja prav tako upravičujejo družbeno določene zahteve po kakovosti. Poleg tega morajo tovrstne zahteve zagotavljati civilnopravno odgovornost kot tudi možnost, da potrošniki in delavci uporabijo pravna sredstva.

4.11

Organi, ki so pristojni za nadzor in izvajanje, ter pristojne institucije redno opozarjajo na pojav tako imenovanih podjetij „pisemskih nabiralnikov“ v čezmejni izmenjavi. V teh primerih se enotni trg za storitve izkorišča za to, da se obidejo ali izognejo predpisi v številnih državah. Isti problem se pojavlja tam, kjer se veliko uporablja status samozaposlenih, medtem ko gre v resnici za navidezno samozaposlene. Odbor priporoča Komisiji, da natančneje prouči to obliko izkrivljanja konkurence, ki je škodljiva tako za velika kot tudi mala bona fide podjetja, in po potrebi sprejme ustrezne ukrepe.

V Bruslju, 13. julija 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  COM(2010) 2020 konč.

(2)  COM(2010) 608 konč.

(3)  Direktiva 2006/123/ES.

(4)  COM(2008) 703 konč.


29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/113


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil

(COM(2011) 15 konč.)

2011/C 318/19

Poročevalec: g. van IERSEL

Soporočevalec: g. CABRA DE LUNA

Evropska komisija je 27. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil

COM(2011) 15 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 473. plenarnem zasedanju 13. in 14. julija 2011 (seja z dne 13. julija) s 164 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

Direktiva

Direktiva 2004/18/ES o postopkih za oddajo javnih naročil

naročniki

naročniki, kakor so opredeljeni v členu 1(9) Direktive in so predmet Direktive

gospodarske javne službe

naročniki, ki so predmet Direktive 2004/17/ES

„gold plating“

določanje strožjih zahtev od predvidenih pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo (1)

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   EESO pozdravlja razpravo, ki jo je sprožila Komisija v svoji zeleni knjigi, da bi posodobila politiko EU na področju javnih naročil ter tako povečala učinkovitost in izboljšala delovanje enotnega trga, ki bi moral postati bolj inovativen, ekološki in socialen. EESO namerava pripraviti še eno mnenje, ko bo Komisija ocenila dosedanje učinke Direktive 2004/18/ES, s katerim bo ob upoštevanju te ocene dopolnil to mnenje.

1.2   Direktivi o javnih naročilih (2) sta med drugim namenjeni spodbujanju kakovostnih javnih naročil. Zadnja splošna revizija direktiv je bila izvedena leta 2004. EESO vztraja, da mora biti vsaka prihodnja revizija pripravljena enako skrbno in natančno kot leta 2004.

1.3   Splošna analiza učinkov Direktive in njenega izvajanja v državah članicah ter sodb Sodišča Evropske unije od leta 2004 je bistvena za vsako revizijo. Prav tako je treba upoštevati, da je bilo veliko izkušenj z Direktivo v celotni Evropi zbranih šele pred kratkim.

1.4   V interesu vseh udeleženih je, da se odpravi nepotrebna birokracija. Izogibati se je treba zapleteni zakonodaji in razširjenemu določanju strožjih zahtev od predvidenih („gold plating“) v državah članicah, kar je posledica nepravilnega izvajanja Direktive. Strategija Evropa 2020 predvideva tudi močnejšo nadzorno vlogo Komisije.

1.5   EESO poudarja, da še vedno veljajo načela odprtosti in preglednosti ter učinkovitosti, pravne varnosti, ekonomsko najugodnejše ponudbe, konkurence, dostopa malih in srednje velikih podjetij ter svobodnih poklicev do trga, sorazmernosti, povečanega števila čezmejnih javnih naročil, preprečevanja diskriminacije in korupcije ter potrebe po strokovnosti.

1.6   EESO poudarja vpliv in pomen inovativnih, okoljskih in socialnih vidikov strategije Evropa 2020 na javna naročila.

1.7   Da bi se države članice bolj zavzele za pravilno izvajanje Direktive ter vključitev ciljev strategije Evropa 2000 v pogodbe o javnih naročilih, EESO vztraja, da je treba temu vprašanju posvetiti posebno pozornost in razpravo o njem vsako leto uvrstiti na zasedanje Sveta (za konkurenčnost).

1.8   V državah članicah se povečuje zanimanje v zvezi z vlogo javnega naročanja v pametnem gospodarstvu. Nacionalni organi v različnem obsegu oblikujejo okoljska in socialna merila, ki jih morajo upoštevati javni naročniki. Upoštevati je treba tudi posebne zahteve javnih naročil za storitve, ki jih ni mogoče enostavno opisati (3). Najboljše prakse in izkušnje morajo biti predmet letne razprave v Svetu.

1.9   Po mnenju EESO je velika pomanjkljivost, da zelena knjiga ne obravnava niti potrebe po zadostni strokovnosti niti odpora javnih naročnikov do tveganja. Strokovnost je ključna za spodbujanje inovacij. V državah članicah je treba oblikovati programe usposabljanja za javne naročnike. EESO predlaga primerjalne analize in izmenjavo primerov dobre prakse.

1.10   Naročnik mora pri opredeljevanju značilnosti del, proizvodov ali storitev v celoti prevzeti odgovornost za gospodarske, socialne in finančne posledice. To lahko pomeni, da mora ponudnik predložiti lastno potrdilo ali izjavo o skladnosti v zvezi z ustreznimi nacionalnimi pravnimi predpisi, npr. v zvezi s socialnimi vidiki, uradna potrdila pa predloži le izbrani ponudnik.

1.11   EESO zlasti pri velikih projektih zagovarja uporabo načela stroškov življenjskega cikla, kjer je to mogoče, saj moramo spodbujati trajnostni razvoj.

1.12   EESO zagovarja ohranitev razlike med storitvami A in B, če bosta zagotovljeni pravna varnost in morebitna razširitev čezmejnih javnih naročil storitev B. Priporoča, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bila koristna vključitev nekaterih storitev B v storitve A.

1.13   Udeležba MSP, vključno s podjetji s področja socialne ekonomije, se mora povečati. EESO zaradi različnih stališč udeleženih strani ne podpira spremembe pragov. Izboljšanje je treba doseči z ustrezno uporabo načela sorazmernosti, prilagoditvijo načinov objave, pravilno uporabo elektronskih razpisov in, če je izvedljivo v praksi, razdelitvijo naročil na manjše sklope. EESO priporoča tudi oblikovanje programov za krepitev strokovnega znanja MSP.

1.14   Eden od ciljev direktiv je boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji. Pri posodabljanju direktiv je treba preprečiti vse, kar bi slabilo njune stroge določbe. EESO meni, da bi lahko z objavo vseh javnih naročil v okviru elektronskih razpisov prispevali k preprečevanju zlorab.

1.15   Od leta 1971 je glavni cilj direktiv spodbujanje evropskih čezmejnih javnih naročil. Rezultati na tem področju so slabi. EESO priporoča izvedbo analize (najboljših) praks in primerov v državah članicah ter sprejemanje ukrepov za odpiranje trgov (4).

1.16   EESO priporoča, da se v primeru čezmejnega naročila sklep o tem, katero sodišče je pristojno, že na samem začetku doda v pogodbo.

2.   Uvod

2.1   Komisija predstavlja javna naročila v okviru dvanajstih pobud kot način za oblikovanje bolj ekološkega, socialnega in inovativnega notranjega trga (5). Komisija v svoji zeleni knjigi poudarja tudi potrebo po učinkovitosti in poenostavitvi, lažjemu dostopu za MSP ter spodbujanju čezmejnih javnih naročil.

2.2   Javno naročanje v EU ima dolgo zgodovino. Zajema načine in sredstva, s katerimi javni organi in gospodarske javne službe (6) izpolnjujejo svoje potrebe z naročanjem gradenj, blaga in storitev. Eden od glavnih ciljev so bili in ostajajo enaki konkurenčni pogoji na evropski ravni. Toda število čezmejnih javnih naročil ostaja zelo majhno. To mnenje se osredotoča na direktivo o naročnikih (7) („Direktiva“), katere izboljšave naj bi prinesle največjo sorazmerno korist, kot je nakazano v zeleni knjigi.

2.3   Direktiva je predvsem postopkovna ter vsebuje posebne pravne predpise in jamstva, ki urejajo proces zbiranja ponudb in oddaje javnih naročil. O vsebini oddanega naročila v skladu z Direktivo odloča izključno naročnik.

2.4   Po prvotnih direktivah o javnem naročanju (1972) in gospodarskih javnih službah (1993) sta različici iz leta 2004 uvedli bistvene posodobitve, zlasti v direktivi o javnih naročnikih (2004/18/ES), ter manjše spremembe v sodobnejši direktivi o gospodarskih javnih službah (2004/17/ES). Revizija je bila rezultat dolgih in podrobnih razprav med udeleženimi stranmi. Izvajanje se v posameznih državah razlikuje zaradi različnih kulturnih ozadij, različnih pravnih tradicij in določanju strožjih zahtev od predvidenih („gold-plating“).

2.5   Obravnavanih je bilo več vprašanj, da bi se vzpostavil odprt, vseevropski in pregleden trg, ki ga odlikujejo pravna varnost, ozaveščenost o stroških, upoštevanje ekonomsko najugodnejše ponudbe, kakovost, okrepljena konkurenčnost, dostop MSP do trga, sorazmernost, inovativnost, trajnost (strategija Evropa 2020), stroški življenjskega cikla, preprečevanje diskriminacije in goljufij, enaki konkurenčni pogoji in čezmejna javna naročila.

3.   Razvoj po letu 2004

3.1   Odkar sta bili direktivi prvič uvedeni, se je javno naročanje na splošno precej spremenilo, ta proces pa se nadaljuje. V zeleni knjigi je obravnavano vprašanje, ali bi bilo treba uvesti, omogočiti ali okrepiti nekatere vidike, ki so značilni za zasebno gospodarstvo in gospodarske javne službe.

3.2   Glavne tehnike so inovacije, pogajanje in poznavanje trga. Čeprav so se te tehnike v gospodarskih javnih službah vedno uporabljale in so z nekaterimi omejitvami mogoče tudi v okviru Direktive, se v praksi še niso široko uveljavile. Če se take tehnike ne uporabljajo in primanjkuje ustreznih izkušenj, tudi ni virov strokovnega znanja in tako tudi ne realne možnosti za njihovo uveljavitev.

3.3   Da bi dosegli usklajenost s sodobnimi tehnikami, Direktiva vključuje tudi druge tehnike, kot so e-naročanje in obrnjene dražbe. Medtem ko se prva tehnika precej pogosto uporablja, je druga ustrezna le, če sta edini merili cena in dobava. EESO opozarja, da je treba izboljšati čezmejno elektronsko interoperabilnost.

3.4   Po dolgih razpravah o storitvah splošnega pomena je bilo ugotovljeno, da te ne sodijo v javna naročila, ampak so to storitve, ki jih opravljajo naročniki ali ki se opravljajo v njihovem imenu. EESO potrjuje, da se lahko naročniki popolnoma svobodno odločijo, ali bodo vse ali nekatere naloge opravili sami ali jih oddali v zunanje izvajanje. Upoštevati bi bilo treba tudi nacionalne sisteme, ki spoštujejo načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti, določena v primarnem pravu, in določajo splošno pravico do ponujanja storitev. Storitve splošnega pomena (8) načeloma niso zajete v Direktivi, kakršnokoli oddajanje v zunanje izvajanje ali javno naročanje s strani ali v imenu naročnikov v zvezi s temi storitvami pa je predmet Direktive.

Člen 14 in Protokol PDEU št. 26 o storitvah splošnega pomena priznavata posebno naravo in pomen javnih storitev ter široko diskrecijsko pravico nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, da odločajo o tem, kako se te storitve opravljajo, naročajo in organizirajo. To vključuje sodelovanje znotraj posameznega organa oblasti in javno-javno sodelovanje. Zagotavljanje visoke ravni kakovosti, varnosti, cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov je bistvenega pomena.

3.5   Direktiva nikakor ne določa, kaj lahko naročnik nabavi in kaj ne ali kaj lahko odda v zunanje izvajanje in kaj ne; določa le postopke za tovrstno nabavo ali zunanje izvajanje. EESO meni, da ta svobodna izbira ne sme biti ogrožena.

3.6   Pogajanja

3.6.1   EESO poziva Komisijo, naj v Direktivi pojasni okoliščine, v katerih lahko naročnik naročilo odda neposredno organu, ki ga nadzoruje, podobno kot svoje notranje organe. EESO meni, da bi bilo treba Direktivo spremeniti, da bi določili ustrezne pogoje za izjeme, za katere te določbe ne veljajo.

3.6.2   Ker je posebna pozornost namenjena inovativnim predlogom in specifikacijam, ki temeljijo na rezultatih, je med razpisnim postopkom odločilna razprava med naročniki in ponudniki. Zato je treba vzpostaviti splošen postopek s pogajanji, podoben postopku v direktivi o gospodarskih javnih službah ali postopku konkurenčnega dialoga, vendar brez omejitve „izredno zapleten“. To vključuje tudi že veljavna pravila za javna naročila storitev, ki jih ni lahko opisati.

3.6.3   Po mnenju nekaterih bi tak postopek omogočil različnim ponudnikom, da predložijo svoje predloge, nato pa bi lahko naročnik izbral njihove najboljše elemente (selektivnost) in izdal mešano specifikacijo za nov razpis, ki bi se izvedel brez pogajanj. Toda ta pristop ni ustrezen. Ponudnikom je treba vedno omogočiti, da zavarujejo svojo intelektualno lastnino – patentirano ali ne – tako, da se njihove zamisli ne smejo ponujati drugim ponudnikom, niti v omejenem obsegu, brez njihovega izrecnega soglasja.

3.6.4   Za pogajanja o pogodbah, zlasti o zapletenih, je nedvomno potrebna visoka usposobljenost naročnika. Uvedbo splošnega postopka s pogajanji morajo spremljati ukrepi za zagotovitev razpoložljivosti ustrezno usposobljenih in izkušenih oseb na nabavni strani.

3.7   Inovacije

3.7.1   Inovacije pri javnih naročilih so obravnavane v zeleni knjigi. V javnem naročanju so najpomembnejše naslednje tri ravni:

pripravljenost za sprejetje nove rešitve za tradicionalne zahteve,

sodelovanje pri razvoju rešitve in

sponzoriranje razvojnega projekta.

3.7.2   Najlažji in verjetno tudi najbolj produktiven vidik je pripravljenost za sprejetje nove rešitve. EESO priporoča, da se spodbuja odprtost naročnika, ki mora biti dovolj usposobljen, do predlogov za novo rešitev. Zato bi moral biti naročnik pripravljen, da preuči nadomestne možnosti, razen če izrecno ne navede drugače. Toda javni uslužbenci se temu pogosto izogibajo, in sicer zaradi nenaklonjenosti tveganju in ne zaradi upravnih ali pravnih ovir.

3.7.3   Toda tudi pojem nadomestnih predlogov je povezan z ovirami. Sposobnost ponuditi inovativne predloge je veliko bolj uresničljiva, če naročnik navede svoje zahteve v zvezi s težavo, ki jo je treba rešiti, in ne v zvezi z rešitvijo. Tak pristop omogoča ponudniku uporabo ustreznih sposobnosti za predlaganje najboljše rešitve, bodisi tradicionalne bodisi inovativne.

3.7.4   Če naročnik sodeluje pri inovativni rešitvi, npr. pri razvoju pomembnega sistema podatkovnih zbirk, mora sodelovati in nuditi svojo podporo na vseh ravneh. V nasprotnem primeru se poveča tveganje neuspeha.

3.7.5   Koncept predkomercialnih naročil (9) predlaga, naj naročniki sponzorirajo nov razvoj in prevzamejo vlogo prvih uporabnikov. Zaradi možnosti neuspeha je ta koncept tvegan. Izkušnje kažejo, da je zaradi njihove sestave, organizacije ali izkušenj le malo naročnikov primernih za to dejavnost, ki se jo je treba lotiti zelo previdno.

3.7.6   Trajnost proizvodnje in potrošnje je visoko na lestvici prednostnih nalog. Kot je splošno priznano, so inovacije na področju trajnostnega razvoja izrednega pomena pri spodbujanju dobrih delovnih mest in podjetij v EU v okviru strategije Evropa 2020. Če je ustrezno uresničena, bi lahko prinesla znatne gospodarske koristi. Pri javnem naročanju je treba pogosto upoštevati stroške življenjskega cikla. Ti vključujejo kakovost, prvotno ceno, vzdrževanje, delovanje in morebitno dokončno odstranitev. Pristop, utemeljen na kakovosti, bo spodbujal inovativnost in dobre delovne prakse in razmere, kar dolgoročno vodi k večji učinkovitosti in znižanju stroškov. Tehnike za izvedbo takih ocen so že uveljavljene. EESO priporoča, naj se uvedejo ukrepi za spodbujanje javnih naročnikov, da sprejmejo in uporabljajo te tehnike.

4.   Razlogi za nadaljnjo modernizacijo

4.1   Pravni vidiki

4.1.1   Ustrezen prenos v nacionalno zakonodajo je bistven, vendar je še vedno pereč problem. Temu bi bilo treba v zeleni knjigi posvetiti posebno pozornost. Ponavadi premalo držav članic ustrezno prenese evropsko zakonodajo v nacionalno. Od pravilnega prenosa imajo korist vse udeležene strani. Določanje strožjih zahtev od predvidenih povzroča prekomerna upravna bremena in birokracijo ter s tem nepotrebne ovire, zlasti za MSP (pojem MSP in sklic na podjetja morata zajeti vse vrste akterjev, tako profitnih kot neprofitnih, ob pošteni konkurenci in ob upoštevanju predpisov), in večje stroške za naročnika. Direktiva je jasna in ni zelo zapletena. Kljub različnim pravnim sistemom in pristopom se je treba izogibati dodatnim zahtevam in formalnostim. Po mnenju EESO mora Komisija dejavneje spremljati proces prenosa ter si pri tem prizadevati za spodbujanje enostavnosti in jasnosti nacionalne zakonodaje.

4.1.2   Pri uporabi direktive o revizijskih postopkih za čezmejna javna naročila obstaja sistemska težava. Pri čezmejnih javnih naročilih ni jasno, katero sodišče je pristojno – sodišče na strani naročnika ali tisto na stani ponudnika. EESO predlaga, naj bo to že na začetku določeno v pogodbi.

4.1.3   V nekaterih pogodbah, zlasti dolgoročnih, okoliščine zahtevajo, da se spremenijo nekatere določbe v pogodbi. Čeprav so te okoliščine včasih neizogibne, se s tem poveča možnost korupcije. Direktiva omejuje spremembe, ki so dovoljene v okvirnih sporazumih (člen 32), drugače pa v zvezi s tem ne vsebuje nobenih ureditev. Po mnenju EESO ima nevarnost korupcije in/ali pomanjkanje pravne varnosti pogodb škodljive učinke, če se predpisi rahljajo, da bi omogočili splošno večjo prožnost. S tega vidika mora zato Direktiva ostati nespremenjena.

4.1.4   Direktiva deli storitve v dve kategoriji, A in B. Storitve A morajo biti v skladu z zahtevami Direktive, za storitve B pa velja na splošno blažji režim. V zeleni knjigi se zastavlja vprašanje, ali je glede na vse bolj čezmejno naravo različnih storitev ta delitev še ustrezna. EESO zagovarja ohranitev razlike med tema dvema kategorijama, če bosta zagotovljeni pravna varnost in možnost prenosa čezmejnih storitev B v seznam storitev A. Priporoča, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bil koristen prenos nekaterih storitev B v seznam storitev A.

4.2   Praksa

4.2.1   Napredek pri zagotavljanju nemotenega poteka javnega naročanja precej ovira pomanjkanje strokovnosti in znanja javnih naročnikov. Pomanjkljivost je, da ta osnovni pogoj za kakršno koli javno naročanje ni obravnavan v zeleni knjigi. Premalo spodbud je namenjenih izboljšanju. EESO močno priporoča izvajanje kampanj za usposabljanje uradnikov – zlasti na lokalni in regionalni ravni – za pogajanja in uresničevanje izvedljivih naročil (10).

4.2.2   Poleg tega se mora spremeniti tudi kultura javnega naročanja. Naročanje ni le upravna formalnost, temveč zahteva vključitev vseh ravni in področij upravljanja, ki so pomembni za naročilo, tako kakor v primeru številnih gospodarskih družb. Naročnik lahko doseže uspeh le, če si prizadeva za sodobne nabavne prakse, zlasti za obvladovanje tveganja, in sicer od najvišje do najnižje ravni. Prakse v gospodarskih javnih službah ponujajo pozitivne primere.

4.2.3   Profesionalizacija funkcije javnega naročanja v javnem sektorju se mora spodbujati z notranjim razvojem in zaposlovanjem strokovnjakov, s čimer bi se povečala tudi vloga in profil te funkcije. V številnih primerih sta bila uspešna naslednja ukrepa: zaposlitev izkušenih vodij nabave iz drugih sektorjev in ustanovitev agencij za naročanje, ki s svojimi izkušnjami pomagajo naročniku ves čas veljavnosti pogodbe. Kakovost naročil se od države do države razlikuje. EESO predlaga primerjalne analize in izmenjavo primerov dobre prakse.

4.2.4   V obdobju pred razpisom se morajo vodje nabave ali vodje projekta na strani naročnika seznaniti s trenutno ponudbo na trgu, preden pripravijo razpisno dokumentacijo. Taka raziskava običajno vključuje pregled tehničnih revij, obisk strokovnih sejmov in pogovore s ponudniki na zadevnem področju.

4.2.5   Prav tako je potrebna večja strokovnost MSP. Posebni tečaji in strokovnjaki z izkušnjami v zvezi z razpisi lahko pomagajo pri nadgrajevanju kvalifikacij in znanja.

4.2.6   En vidik nenaklonjenosti tveganju se kaže v pretirani uporabi merila najnižje cene pri oddaji javnih naročil. Čeprav pri nekaterih javnih naročilih ni realističnih meril razen cene in morebiti dobave, imajo večinoma druge dragocene značilnosti, ki prispevajo k boljšemu rezultatu. Merilo najnižje cene ovira inovativnost ter prizadevanje za večjo kakovost in vrednost ter s tem izpolnjevanje zahtev iz strategije Evropa 2020. Poleg tega ne prinaša nujno večje vrednosti.

4.2.6.1   Uporaba merila najnižje cene bi morala postati izjema, ne pravilo. Z razširitvijo merila „ekonomsko najugodnejše ponudbe“ za ocenjevanje trajnostno najboljše ponudbe lahko naročniki dosežejo optimalno in trajnostno okoljsko, socialno in gospodarsko vrednost. EESO spodbuja naročnike, naj uporabljajo vrednotenje stroškov življenjskega cikla, ko je to mogoče in primerno.

4.2.7   Glede na to, da je veliko srednje velikih in predvsem zelo majhnih občin, bi jim bilo treba priporočiti ali jih celo obvezati, da sodelujejo pri projektih kritičnega obsega z vidika strokovnosti in učinkovitosti ter finančnih vidikov. EESO posebej poudarja ta vidik in priporoča izmenjavo najboljših praks ter pojasnitev predpisov o javnem naročanju.

4.2.8   Statistična analiza kaže, da so zlasti MSP premalo zastopana pri javnem naročanju nad pragi EU. EESO zagovarja ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev v javnem naročanju, da bi MSP lahko dosegla primeren delež pri oddaji javnih naročil. EESO ne zagovarja ukrepov pozitivne diskriminacije v zvezi z MSP, med drugim zaradi nevarnosti umetnih struktur in morebitne posledične korupcije. Ne glede na to pa je treba naročnike po možnosti spodbujati, da naročila razdelijo na sklope, da bi bile priložnosti za MSP vsaj vidnejše in s tem dostopnejše.

4.2.9   Mnenja o pragih se razlikujejo. Določeni so bili po poglobljeni razpravi in natančni preučitvi, usklajeni so s pragi v sporazumu o vladnih naročilih ter se redno usklajujejo z inflacijo in nihanji menjalnih tečajev. Predloženi so bili tako pozivi za dvig kot pozivi za znižanje pragov. Nobeden od teh argumentov ni dovolj prepričljiv, zato EESO priporoča, da se ohranijo sedanje praktične ravni. Za naročila pod temi pragi se v skladu z obveznostmi iz Pogodbe uporabljajo nacionalni postopki. Ti naj bi bili čim bolj v skladu s postopki iz Direktive, da se ne bi pojavili dvomi in nejasnosti ter da bi bili naročniki dejansko zavezani uporabi enega samega sklopa postopkov.

4.2.10   Da bi povečali transparentnost in zmanjšali število zlorab, EESO priporoča, da se vsa javna naročila brez izjeme objavijo vnaprej. Naročila pod pragi in naročila storitev kategorije B se lahko objavijo v poenostavljeni obliki prek spletne strani za elektronske razpise, ki velja v celotnem EGP (11).

4.2.11   Težnja po večji strokovnosti lahko prispeva tudi k poenostavitvi nacionalnih postopkov, ki zdaj pogosto povzročajo nesorazmerne stroške. Konkretne razmere se zelo razlikujejo, skupno pa jim je, da je treba preprečevati nejasnosti in spore glede razlage. Enostavnejši nacionalni pristopi morajo drugim služiti kot zgled.

4.2.12   Nagnjenost naročnikov, da zahtevajo finančna jamstva, zavarovanja in garancije za dobro izvedbo, dodatno ovira MSP. Poleg tega je trenutno težje priti do finančnih sredstev, zato je uporaba omejenih sredstev MSP za podporo takih jamstev potratna. Naročnike je treba opozoriti, da se morajo izogibati nesorazmernim zahtevam glede kvalifikacij in finančnih sredstev, namesto da se zanašajo na jamstva.

4.2.13   Na teh področjih se že sprejemajo pobude za izboljšanje razmer v državah članicah. EESO se močno zavzema za seznam najboljših praks in, v skladu s praksami v nekaterih državah članicah, za redna srečanja z javnimi naročniki in izkušenimi strokovnjaki na ravni EU.

4.2.14   Kot pomoč MSP bi lahko naročniki vzpostavili elektronske portale, namenjene:

razširitvi dostopa do informacij o možnostih udeležbe v javnih razpisih pod pragom EU;

omogočanju MSP, da izrazijo zanimanje za možnosti sodelovanja z drugimi zainteresiranimi MSP ter

razvoju zaščitene rubrike na osrednji spletni strani za elektronske razpise, na kateri bi lahko MSP nalagala ter urejala in posodabljala upravne informacije za naročnike.

5.   Medsebojno delovanje javnega naročanja in drugih nalog

5.1   Poleg cilja povečanja učinkovitosti rabe javnih sredstev (12) zelena knjiga poziva k okrepljenemu medsebojnemu delovanju javnega naročanja in drugih nalog, zlasti na inovacijskem, okoljskem in socialnem področju.

5.2   Od leta 2004 sta trajnostni razvoj in vključujoča rast, poleg krepitve konkurenčnosti, prednostni nalogi, ki sta bili ponovno potrjeni v strategiji Evropa 2020. Tudi te vidike je treba upoštevati v pogodbah o javnih naročilih.

5.3   EESO se strinja, da je treba nacionalne in regionalne organe spodbuditi k upoštevanju družbenih vidikov, kar pomeni, da je treba pri pripravi pogodb zagotoviti prostor za te elemente.

5.4   Konvencija MOD C94 o določbah o delu v javnih naročilih, ki je bila sprejeta leta 1949, je trenutno zavezujoča v 10 državah članicah EU, druge države, kot je Irska, pa jo v javnih naročilih uporabljajo prostovoljno. EESO se seznanja z načeli, ki jih vsebuje konvencija, in meni, da bi bilo države članice treba spodbuditi k ratifikaciji konvencije in upoštevanju njenih načel.

5.5   EESO poudarja, da Direktiva oblikuje vrsto postopkovnih pravil, ki določajo razmerje med pogodbenimi strankami v javnem naročanju. Komisija je v prejšnjih dokumentih na podlagi obsežnih posvetovanj določila način, kako lahko javni naročniki upoštevajo inovativne proizvode/storitve/procese ter okoljske in socialne cilje pri pripravi pogodb (13) ali uporabi predkomercialnih naročil.

5.6   V zvezi z inovacijami in javnim naročanjem je vredno omeniti pionirsko poročilo skupine Aho in „Pobudo za vodilni trg (14). Inovacije lahko zajemajo zelo širok spekter področij: visoko tehnologijo, nizke emisije CO2, energetsko učinkovitost, nove in alternativne metode v zdravstvenem varstvu ter pri socialnih storitvah, gradbeništvo, promet, infrastrukturo itd. EESO poudarja, da ima lahko povpraševanje odločilno vlogo kot spodbuda za inovacije (15), ki je bila veliko let zanemarjena ali prezrta. Posredno lahko tudi spodbuja udeležbo univerz ter središč za raziskave in razvoj kakor tudi nove inovacije na ravni npr. MSP in akterjev socialne ekonomije.

5.7   EESO kot odgovor na vprašanja v zeleni knjigi poudarja, da imajo primarno odgovornost za javno naročanje nacionalni, regionalni, lokalni in evropski organi, ki si morajo v okviru direktiv za vsak primer posebej prizadevati za ustrezno mešanico različnih družbenih zahtev, kot so inovacije, varstvo okolja, socialni vidiki (16) (vključno s socialnimi predpisi v zvezi z invalidi) in učinkovitost, proizvodni cikli, stroški, število dobaviteljev, možen rezultat pogodb itd.

5.8   Naročniki lahko svobodno določajo posebne zahteve, vključno z okoljskimi in socialnimi. V veliko primerih to tudi storijo, ker jim tako veleva zakonodaja EU in/ali nacionalna zakonodaja, na primer pri splošnih ali sektorskih okoljskih standardih. V drugih primerih so lahko take zahteve povezane z izvedbo konkretnih projektov, kot so veliki infrastrukturni projekti.

5.9   K tehničnim specifikacijam naročil je treba po potrebi dodati proizvodne/postopkovne značilnosti. S tem bi se možnosti naročnikov pri sprejemanju pomembnih odločitev za spodbujanje trajnostnih ciljev, med njimi okoljske trajnosti, spoštovanja kolektivnih pogodb, delovnih standardov, delovnih razmer in enakega plačila za enako delo, poenostavile in postale bolj pregledne. Primer električne energije iz obnovljivih virov jasno kaže, kako in zakaj bi bilo treba proizvodne značilnosti vključiti med tehnične specifikacije, ne pa jih odriniti zgolj med pogoje za izvedbo (17).

5.10   EESO priporoča, naj Komisija po potrebi pripravi konsolidiran dokument, ki bi vseboval Direktivo in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Tak dokument bi povečal dostopnost in bi bil zelo koristen, saj bi kot strnjen vir zagotavljal pravno varnost.

5.11   V skladu s splošno razpravo o potrebi po pametnem evropskem gospodarstvu potekajo v državah članicah intenzivne razprave o vlogi javnega naročanja v tem procesu (18). Države članice v različnem obsegu oblikujejo okoljska in v manjšem obsegu socialna merila, ki jih morajo upoštevati naročniki. Sporazumi na področju dela in nacionalna zakonodaja se v posameznih državah članicah znatno razlikujejo. Vsaka država je odgovorna za zagotovitev skladnosti z ustreznimi lastnimi zakoni.

5.12   EESO priporoča, da je treba o tem tekočem procesu razpravljati vsako leto na zasedanju Sveta (za konkurenčnost). Opozoriti je treba na najboljše prakse in izkušnje. Z okrepljenim približevanjem praks se bodo izboljšali tudi pogoji za čezmejna javna naročila.

5.13   Ne glede na to, katere socialne ali okoljske zahteve se določijo kot merila za oddajo naročil, mora biti omogočeno njihovo vrednotenje in določitev teže v primerjavi z drugimi merili.

5.14   V okviru kompetence za javno naročanje bi bil lahko določen pogoj, da morajo javni naročniki poleg meril iz členov od 44 do 51 Direktive (19) upoštevati socialne predpise (med drugim v zvezi z vključevanjem invalidov (20)), saj bi bilo v nasprotju z evropskimi in nacionalnimi predpisi, če bi javni naročniki oddajali naročila subjektom, ki kršijo zakonodajo.

5.15   Države članice morajo od ponudnikov zahtevati predložitev lastnega potrdila ali izjave o skladnosti, v kateri je navedeno, da so upoštevali veljavno zakonodajo na področju vključevanja invalidov na trg dela v posameznih državah, npr. obveznost zaposlovanja določenega števila ali odstotka invalidov, če je ta obveznost v zadevni državi zakonsko urejena.

5.16   Po potrebi mora biti jasno vzpostavljen dodatni socialni ukrep, ki omogoča oblikovanje tehničnih specifikacij tako, da te upoštevajo merila dostopnosti za invalide in ustrezajo vsem uporabnikom.

5.17   Še en vidik, ki ga je treba upoštevati za zagotovitev enakih možnosti za vse in socialne vključenosti, je povezan z naročili, rezerviranimi za zaščitene delavnice za invalide. Ta možnost je izrecno predvidena v uvodni izjavi 28 in členu 19 Direktive 2004/18. EESO meni, da mora Komisija izrecno priporočiti določitev odstotka ali števila takih naročil v državah članicah, kjer je to upravičeno, na primer, če je veliko neaktivnih invalidov, ki bi lahko delali.

5.18   Posebno vprašanje, ki ga je treba obravnavati, je kompleksnost zakonodaje o javnih naročilih, ko gre za socialne storitve splošnega pomena. Zelena knjiga (oddelek 4.4) opozarja na vprašanje, ali bi bilo treba dvigniti veljavne prage za te storitve, da bi bolje upoštevali posebnosti socialnih storitev. EESO bo podrobno spremljal dogodke na tem področju, zlasti v zvezi s Sporočilom (COM)2011 206 konč., saj se zaveda, da so selektivne spremembe pragov nezaželene.

5.19   V okviru strategije Evropa 2020 bi morala Komisija dobiti pristojnost za natančno spremljanje tega procesa posodabljanja v državah članicah. V zvezi s tem bi bilo koristno, če bi bila na spletni strani objavljena vsa obvestila o oddaji naročil, ne glede na vrednost. Ta obvestila bi vsebovala informacije o vrsti podjetja, ki mu je bilo oddano naročilo (mikropodjetje, malo in srednje veliko podjetje ali veliko podjetje), ter o pogodbeni vrednosti naročila.

6.   Nezadovoljive prakse

6.1   Eden od ciljev Direktive je boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji. Te prakse niso značilne le za javno naročanje, toda pomanjkanje poslovne discipline, na kar opozarja zelena knjiga, je dodatna razsežnost, saj država ne more stalno nadzorovati takih praks, ki jih izvajajo njene lastne agencije. Direktiva ne more nadomestiti zakonodaje o korupciji ali konkurenci, vendar zaradi svoje stroge postopkovne discipline zagotavlja dodatno zaščito.

6.2   EESO meni, da je treba poostriti določbe glede oddaje naročil podizvajalcem. Več ravni oddaje naročil povzroča težave pri spoštovanju kolektivnih pogodb, delovnih pogojev ter zdravstvenih in varnostnih postopkov. Javnim organom bi bilo treba dati več možnosti vplivanja na pogodbo, da bi bili v njej upoštevani cilji na področju kakovosti, socialnega varstva in okolja. V primeru oddaje naročila podizvajalcu je vse podrobnosti o tem treba navesti pred oddajo naročila, javni organ pa mora določiti pristojnosti in obveznosti ter tako omogočiti učinkovito spremljanje in nadzor pogodbe. Treba je uvesti mehanizme, s pomočjo katerih bodo javni organi lahko pozorno proučili in zavrnili podizvajalce, kadar imajo pomisleke o njih.

6.3   Pogodba se ponavadi sklene z glavnim izvajalcem, ki ima potrebno znanje in izkušnje za izvedbo gradnje, dobavo blaga ali ponudbo storitve, ki se zahteva. Glavni izvajalec prevzame odgovornost za celotno pogodbo in odgovarja javnemu naročniku za njeno izvajanje. Ta odgovornost med drugim vključuje upravljanje nabave materiala in vseh morebitnih pogodb s podizvajalci. Postopki za kaznovanje in izključevanje ponudnikov na podlagi člena o neobičajno nizkih ponudbah bi morali biti manj zapleteni, zlasti kar zadeva izpolnjevanje veljavnih pogojev glede varstva delavcev in delovnih razmer. Veljavni obvezni postopek pred zavrnitvijo ponudbe je zapleten in vključuje pisne vloge. Spremeniti bi bilo treba tudi določbe o informacijah o ekonomiki gradnje, proizvodnem postopku ali zagotovljenih storitvah. Obvezno bi bilo treba zahtevati, da ponudniki naročniku predložijo informacije, ne pa da jih mora ta iskati sam. Direktivi bi bilo treba spremeniti tako, da bi vključevali te spremembe z namenom spodbujanja dostojnega dela, enake obravnave delavcev in širših ciljev glede trajnosti.

6.4   Po nepreverjenih podatkih je najpogostejša nezadovoljiva praksa favoriziranje, pri katerem javni naročnik odda naročilo favoriziranemu ponudniku, včasih celo brez objave namere o oddaji. Take prikrite dejavnosti je težko ugotoviti, saj postanejo očitne šele pozneje. Po mnenju EESO bi objavljanje vseh javnih naročil vnaprej prek elektronskega razpisnega postopka prispevalo k preprečevanju te zlorabe, ne da bi bili javni naročniki prekomerno obremenjeni.

6.5   EESO poudarja, da je treba odločneje podpreti nadzor spoštovanja pogodbenih pogojev po oddaji naročila, vključno s klavzulami o izvedbi naročila. Zaradi finančne krize so naročniki zdaj pod vse večjim pritiskom glede financiranja in sredstev, s krčenjem sredstev pa se hkrati srečujejo tudi agencije, ki nadzirajo zdravje in varnost, delovne standarde in varstvo okolja. Ker sta preklic in nova oddaja ponudb povezana z velikimi stroški, so naročniki lahko nemočni v razmerju do dobavitelja, ki ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti. Stroške za zagotavljanje njihovega izpolnjevanja bi bilo treba vračunati v proračune za javna naročila, prav tako pa premisliti o različnih drugih kaznih zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

6.6   Podjetja morajo sprejeti stroge ukrepe, da bi preprečila korupcijo. Da bi to spodbujali, bi bilo treba podpreti interne sanacijske ukrepe podjetij potem, ko so bili prestopki storjeni. Zgledno ukrepajoča podjetja bi morala po zaključku takšnega procesa imeti možnost ponovnega vstopa na trg. V direktivah bi bilo treba določiti stroge zahteve v zvezi s tem, da bi preprečili različno prakso, kakršna obstaja zdaj v državah članicah.

7.   Zunanja razsežnost

7.1   Pri zunanji razsežnosti javnega naročanja EU ni mogoče spregledati obveznosti EU pri spodbujanju dostojnega dela, enakosti, spoštovanja temeljnih pravic, svoboščin in standardov dela ter varstva okolja in energetske učinkovitosti v tretjih državah. Tem načelom moramo biti zavezani tudi zunaj naših meja. Vsaka sprememba pravil javnega naročanja jih mora še podkrepiti, ne glede na to, ali gre za države članice ali tretje države. Na ravni EU si je treba še bolj prizadevati za izboljšanje socialnih in okoljskih standardov v dobavnih verigah, hkrati pa jih obravnavati tudi v trgovinski politiki. Evropska komisija se mora pri razvoju učinkovitih strategij in struktur tesno povezati z vpletenimi ključnimi akterji, denimo sindikati in nevladnimi organizacijami.

7.2   Sporazum o vladnih naročilih (GPA) je okvir in platforma za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za javno naročanje po vsem svetu. K vključitvi v ta sporazum je treba spodbuditi čim več držav.

7.3   Odprti mednarodni trgi javnih naročil privlačijo tudi evropske ponudnike, saj je veliko evropskih podjetij, vključno z MSP, vodilnih na svetovni ravni, in sicer na področju gradbeništva, javnih gradenj, alternativnih virov energije in varstva okolja