17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi Komisije o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja

(COM(2010) 348 konč.)

2011/C 84/01

Poročevalec: g. PEZZINI

Evropska komisija je 1. julija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga Komisije o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja

COM(2010) 348 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 17. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 19. januarja) s 148 glasovi za, 5 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja s Komisijo, da je treba dokončno oblikovati evropski notranji trg tudi z vidika evropskega pogodbenega prava, in priznava pomen dela, ki so ga opravili akademiki na področju skupnega referenčnega okvira, ki ga je treba izkoristiti v praksi.

1.2 Med različnimi možnostmi, ki jih Komisija predlaga, EESO daje prednost mešani rešitvi, ki upošteva zmanjševanje stroškov in pravno varnost ter predvideva:

—	„zbirko orodij“, ki jo skupni referenčni okvir ponuja strankam za sklepanje čezmejnih pogodb, ter obenem

—

izbirno ureditev, ki prinaša ugodnejšo podlago za stranke; te lahko za čezmejna pogodbena razmerja namesto nacionalnih določb uporabijo „novo napredno izbirno ureditev“, pod pogojem, da je bodisi „zbirka orodij“ bodisi ureditev na voljo v vseh uradnih jezikih Unije ter državljanom in podjetjem zagotavlja pravno varnost na podlagi najnaprednejših oblik zaščite. Takšna ureditev ne bi smela nobeni državi članici preprečiti ohranitve ali sprejetja strožjih ukrepov za zaščito potrošnikov.

1.3 EESO meni, da je treba te cilje uresničevati postopoma, začenši s čezmejnimi pogodbami o prodaji blaga (B2B), ki so zasnovane kot pilotni posli, koristni za preverjanje soobstoja in konkretne uporabe ureditev.

1.4 EESO meni, da bi „zbirka orodij“, ki jo ponuja skupni referenčni okvir, lahko prispevala k skladnosti celotnega evropskega pogodbenega prava, zmanjšanju ovir za trgovanje in spodbujanju konkurence na notranjem trgu.

1.5 Po drugi strani pa bi po mnenju EESO vnos „nove napredne izbirne ureditve“ v korpus evropskega prava in nacionalnih zakonodaj s pomočjo uredbe EU zajel vse primere, omogočil preprosto uporabo in zagotovil pravno varnost vsem pogodbenim strankam, ki bi jo uporabljale za čezmejne trgovinske posle.

1.6 Področja uporabe dveh novih instrumentov – „skupne zbirke orodij“ in „nove napredne izbirne ureditve“ – bi morala ponovno zajeti čezmejne pogodbe o prodaji blaga (B2B). Pravo delovnih pogodb in pogodb na področju socialne varnosti je izključeno iz področja uporabe novih instrumentov.

1.7 Odbor podpira svobodo sklepanja pogodb in pogajanj o pogodbenih pogojih. Za pogodbe med podjetji in potrošniki (Business to Consumer – B2C) in za MSP je poleg pravne varnosti in zaščite potrošnikov treba zagotoviti tudi največjo raven dejanske zaščite.

1.8 Odbor meni, da bi morala Komisija pred morebitno širitvijo teh dveh novih instrumentov na druge oblike čezmejnih pogodb o prodaji blaga in po njihovi večletni dejanski uporabi izvesti oceno vpliva teh instrumentov na notranji trg in ugotoviti njihovo evropsko dodano vrednost z vidika stroškov in prednosti za gospodarske subjekte in potrošnike.

1.9 Za EESO je bistvenega pomena, da Komisija čim prej opredeli ovire, kot so stroški poslovanja in pravna negotovost, ki onemogočajo v celoti izkoristiti ugodnosti in možnosti, ki jih ponuja notranji trg zlasti malim in srednje velikim podjetjem, ki predstavljajo 99 % podjetij v EU, ter potrošnikom.

1.10 EESO poziva Komisijo, da izvede oceno vpliva razpoložljivih sredstev na notranjem trgu ter preuči evropsko dodano vrednost novega pravnega režima z vidika stroškov in ugodnosti, ki jih imajo gospodarski subjekti in potrošniki.

1.11 Odbor Komisijo tudi poziva, da začne takoj izvajati pobude za izobraževanje in obveščanje o novih pravnih instrumentih, ki jih uvaja, in da predstavi tako pravno doktrino kot prakso pravnim strokovnjakom, akademikom, pa tudi končnim uporabnikom novih instrumentov.

1.12 Odbor prosi, da bi ga kot opazovalca v večji meri vključevali v delo skupin strokovnjakov, ki jih ustanavlja Komisija, tako kot je praksa v Evropskem parlamentu, da bi lahko podrobneje analiziral razvoj začetih pobud zlasti na področju skupnega referenčnega okvira evropskega pogodbenega prava in spremljanja rezultatov javnega posvetovanja, ki trenutno poteka.

2. Uvod

2.1 Notranji trg temelji na raznovrstnih pogodbah, za katere velja različno nacionalno pogodbeno pravo. Vendar pa razlike med nacionalnimi pogodbenimi pravi lahko:

—	pomenijo dodatne stroške pri transakcijah,

—	povzročajo pravno negotovost podjetij,

—	zmanjšujejo zaupanje potrošnikov v notranji trg,

—	ustvarjajo ovire za trgovanje.

2.1.1 Lizbonska pogodba olajšuje ukrepanje na evropski ravni na področju pravosodnega sodelovanja in civilnega varstva potrošnikov s pomočjo:

—	členov 12, 38, 164 in 168 Pogodbe ter člena 169(4), ki zagotavlja prevlado nacionalnih ukrepov, če so ti za potrošnike ugodnejši,

—	splošne uporabe metode Skupnosti (1),

—	sprejemanja predlogov Komisije s kvalificirano večino,

—	krepitve vloge Evropskega parlamenta,

—	večjega demokratičnega sodelovanja nacionalnih parlamentov,

—	boljšega nadzora zakonitosti, ki ga izvaja Evropsko sodišče.

2.1.2 Da bi olajšala vzajemno priznavanje sodb in odločb Sodišča ter okrepila sodelovanje kriminalistične policije v kazenskih zadevah, lahko Unija sprejme minimalne skupne standarde v skladu s stockholmskim programom Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje.

2.1.3 Podjetja in državljani se kljub pravnemu obstoju enotnega trga vsakodnevno soočajo z ovirami za čezmejno dejavnost in se zavedajo, da povezanost omrežij ni zadostna in da izvajanje predpisov o enotnem trgu ni povsod enako.

2.1.4 Za odpravo sedanjih ovir za delovanje notranjega trga bo Komisija (2):

—	„nadaljevala izvajanje programa za oblikovanje pametnih predpisov, pri čemer bo med drugim razmislila o pogostejši uporabi uredb kot direktiv,

—	sprejela ukrepe, s katerimi bo podjetjem in potrošnikom olajšala ter pocenila sklepanje pogodb s partnerji v drugih državah EU, predvsem z uvedbo usklajenih rešitev za potrošniške pogodbe in standardnih pogodbenih klavzul,

—	sprejela ukrepe, s katerimi bo podjetjem in potrošnikom olajšala in pocenila izvrševanje pogodb ter priznavanje sodnih odločb in dokumentov v drugih državah EU.“

2.1.5 Uvedba izbirnega instrumenta pogodbenega prava je tudi eden ključnih ukrepov Evropske digitalne agende, ki jo je Evropska komisija predstavila 19. maja 2010.

2.1.6 Komisija je že leta 2001 začela razpravo o evropskem pogodbenem pravu, v katero je vključila Evropski parlament, Svet in različne vpletene strani: podjetja, pravne strokovnjake, akademike in zveze potrošnikov.

2.1.7 Evropski parlament je sprejel vrsto resolucij o možnostih za uskladitev zasebnega materialnega prava. V letih 1989 in 1994 je Evropski parlament izrazil željo, da bi se začela prizadevanja za pripravo skupnega evropskega zakonika o zasebnem pravu.

2.1.8 Parlament je že poudaril, da je uskladitev nekaterih področij zasebnega prava bistvenega pomena za dokončno oblikovanje notranjega trga in da bi poenotenje pomembnih vej zasebnega prava v obliki evropskega civilnega zakonika bilo najučinkovitejši način za izvedbo takšne uskladitve.

2.1.9 EESO je v enem od mnenj leta 2002 že navedel: „Oblikovanje enotnega in splošnega evropskega pogodbenega prava, na primer v obliki uredbe – kar bi bilo po mnenju Odbora najboljše, ker bi se s tem izognili razlikam – bi lahko zahtevalo dodatne študije in več časa/in bi trajalo dalj časa, moralo pa bi temeljiti na delu, ki so ga že opravile različne prej omenjene komisije in institucije, ter na veljavnih mednarodnih predpisih in praksi.“ (3)

2.1.10 V novejšem mnenju iz leta 2010 pa je EESO poudaril naslednje: „Mreža za ‚skupna načela evropskega pogodbenega prava‘ je nedavno končala osnutek skupnega referenčnega okvira in ga predložila Komisiji. Seveda ti predpisi evropskemu zakonodajalcu služijo kot model, ki ga bo lahko uporabil za uveljavitev neobveznega instrumenta, kot se zavzema evropska komisarka Reding.“ (4)

2.1.11 Poleg tega je EESO poudaril, da osnutek skupnega referenčnega okvira, ki pokriva splošno pogodbeno pravo, ni zamišljen kot izbirni instrument. Vendar pa avtorji osnutka skupnega referenčnega okvira v uvodu poudarjajo, da ga je mogoče uporabiti kot „osnovo za enega ali več neobveznih instrumentov“. Po mnenju EESO „bi lahko predlog uresničili omejeno, tako da se splošne določbe osnutka skupnega referenčnega okvira vnesejo v izbirni instrument, ki velja le za posebna področja pogodbenega prava. Tako bi se izognili zakonodajnim vrzelim, ki bi se nujno pojavile, če bi bile sprejete le določbe, značilne za posebne vrste pogodb“.

3. Nova zelena knjiga EK

3.1 Komisija v Zeleni knjigi predlaga različne ukrepe za večjo usklajenost pogodbenega prava: Strateške možnosti so naslednje:

—	objava vzorčnih (nezavezujočih) pogodbenih predpisov na internetu; ti bi se lahko uporabljali na evropskem enotnem trgu,

—	„zbirka orodij“ (zavezujoča ali nezavezujoča), ki bi jo imeli na voljo zakonodajalci EU pri sprejemanju novih zakonodajnih aktov; to bi zagotovilo boljše in skladnejše predpise,

—	priporočilo o pogodbenem pravu, ki bi države članice spodbudilo k uvedbi evropskega pogodbenega prava v njihove nacionalne pravne sisteme, deloma po vzoru ZDA, kjer je vseh 50 zveznih držav, razen ene, prostovoljno sprejelo enotni trgovinski zakonik,

—

izbirno evropsko pogodbeno pravo ali „28. režim“, za katerega se bodo lahko potrošniki in podjetja v okviru pogodbenih razmerij prostovoljno odločali. Izbirni pravni akt bi bil alternativa obstoječim nacionalnim predpisom in bi bil na voljo v vseh jezikih; lahko bi se uporabljal samo za čezmejne pogodbe ali pa se razširil tudi na nacionalne pogodbe; zagotavljati bi moral visoko raven zaščite potrošnikov ter pravno varnost v celotnem življenjskem ciklu pogodbe,

—	uskladitev nacionalnih pogodbenih prav s pomočjo direktive EU,

—	popolna uskladitev nacionalnih pogodbenih prav s pomočjo uredbe EU,

—	uvedba čisto pravega evropskega civilnega zakonika, ki bi nadomestil vsa nacionalna pogodbena prava.

3.2 Evropski parlament je v resoluciji z dne 25. novembra 2009 podprl zamisel o evropskem pogodbenem pravu. Tudi nekdanji komisar za notranji trg in konkurenco Mario MONTI je v Poročilu o notranjem trgu z dne 9. maja 2010 navedel ugodnosti, ki bi jih lahko izbirni „28. režim“ prinesel potrošnikom in podjetjem. (5)

3.3 Komisija je imela 7. septembra 2010 prvo sejo o evropskem pogodbenem pravu, na kateri so sodelovale skupine podjetij, potrošnikov in pravnih strokovnjakov.

3.4 Komisija je ustanovila tudi skupino strokovnjakov, v kateri bo z opazovalci sodeloval tudi Evropski parlament, za preoblikovanje tako imenovanega „osnutka skupnega referenčnega okvira“ (6), ki je prvi osnutek evropskega pogodbenega prava, razvit v zadnjih letih v okviru šestega okvirnega programa EU za raziskave in razvoj.

3.5 Komisija je začela javno posvetovanje o strateškem dokumentu, ki se bo končalo konec januarja 2011.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Enotni trg Evropske unije temelji na pogodbenem pravu. EESO je resnično zaskrbljen, kajti kljub prizadevanjem za dokončno oblikovanje notranjega trga imajo podjetja, zlasti mala in srednje velika, težave s prodajo na tujem, saj morajo v vsaki od 27 držav članic spoštovati drugačno pogodbeno pravo. Samo 8 % potrošnikov preko spleta kupuje v drugih državah članicah.

4.2 Trenutno soobstoj različnih zakonodaj podjetjem povzroča višje stroške poslovanja. Zlasti mala podjetja ne morejo izkoristiti ekonomij obsega na enotnem trgu EU. To občutijo potrošniki, saj se z zmanjševanjem čezmejne prodaje zmanjšuje izbira in višajo cene.

4.3 Poleg tega se 61 % čezmejnih prodaj ne izvede, ker trgovci nočejo dostavljati blaga v državo potrošnika. Te težave povzročajo zlasti pravne ovire ter negotovost glede predpisov, ki se uporabljajo.

4.4 Da bi odpravili nekatere od teh težav in povečali potencial evropskega enotnega trga, bi bilo treba podjetjem, zlasti malim, zagotoviti večjo pravno varnost ter enostavnejše predpise, potrošnikom pa nuditi večjo zaščito.

4.5 EESO meni, da bi Komisija na tem področju morala narediti več in iti dalj od ukrepov pravosodnega sodelovanja na področju civilnih zadev, ki so sicer potrebni, vendar pa za nemoteno delovanje notranjega trga ne zadostujejo.

4.6 Razprava, ki jo je predlagala Komisija, je ustrezna zaradi nabranih izkušenj na enotnem evropskem trgu, kjer je veliko pogodb, ki jih urejajo različna nacionalna prava in ki povzročajo dodatne stroške poslovanja. Ti po novejših študijah znašajo v povprečju 15 tisoč eurov. (7)

4.7 Potrošniki in podjetja, ki želijo izkoristiti ugodnosti enotnega trga, se soočajo z velikimi težavami. Stroški poslovanja (zaradi prilagajanja pogodbenih določb in trgovinskih politik ali prevajanja predpisov) ter pravna negotovost močno ovirata mala in srednja podjetja pri njihovem razmahu na enotnem trgu, preprečujeta pa tudi visoko raven zaščite potrošnikov.

4.8 Skladnost pogodbenega prava, ki bi lahko bilo izbirno pravo (imenovano tudi 28. režim), bi bila izjemno koristna. V različnih dokumentih Komisije in EP se je začela omenjati možnost uporabe t. i. „28. režima“, zlasti v zvezi s pomembnimi zadevami, kjer je pričakovati, da želena popolna uskladitev ne bo enostavna ali je sploh ne bo mogoče doseči.

4.8.1 Razen pobude, ki jo je dal EESO v mnenju na lastno pobudo o evropski zavarovalni pogodbi (8) in ki jo je izvedla projektna skupina za ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava (Restatement of European Insurance Contract Law) z nedavno objavo dela Načela evropskega zavarovalnega pogodbenega prava (Principles of European Insurance Contract Law – PEICL), je evropski zakonodajalec v le malo primerih uporabil podoben pristop na področju prava družb, intelektualne lastnine in mednarodnega prava.

4.9 Uvedba standardnih pogodbenih pogojev bi lahko koristila vsem pogodbenim strankam pod pogojem, da:

—	se uvedejo maksimalna jamstva za zaščito bolj ranljive pogodbene stranke in da je izhodišče za pripravo standardnih določb največja možna raven zaščite,

—	se zagotovi aktivna udeležba socialnih partnerjev in vseh predstavnikov civilne družbe, zlasti predstavnikov organizacij potrošnikov in MSP, v pogajanjih o pripravi standardnih pogodbenih določb,

—	so pogodbene določbe v skladu z direktivo o nedovoljenih pogojih in direktivo o spoštovanju plačilnih pogojev pri trgovinskih poslih in da se v celoti spoštuje Akt za mala podjetja,

—	se kljub vsemu zagotovi pogodbena svoboda, na primer s priporočenimi standardnimi pogodbami,

—	dostop do sodišča ni omejen,

—	se standardni pogodbeni pogoji nadzorujejo in redno ponovno pregledujejo.

4.10 EESO meni, da bi bilo treba ukrepati postopoma, začenši s trgovinskimi čezmejnimi pogodbami o prodaji blaga, ki so zasnovane kot pilotni posli in na podlagi katerih je mogoče preverjati, kako soobstajajo režimi in ali jih zainteresirane strani dejansko uporabljajo, ter ocenjevati dejanski vpliv.

4.11 Posebej pomembne so naslednje opredelitve materialnega prava:

—	pravne osebe,

—	„potrošnik“ in „poslovni subjekt“,

—	nepošteni pogodbeni pogoji,

—	dolžnost predhodnega pogodbenega obveščanja o blagu in storitvah,

—	obveznost obveščanja v primeru sklenitve pogodbe s pogodbeno stranko, ki je v neugodnem položaju,

—	pravna sredstva v primeru kršitve dolžnosti obveščanja,

—	dobava – čas dobave – povezava s prenosom tveganja,

—	roki in načini za ocenjevanje skladnosti in hierarhija pravnih sredstev v primeru neskladnosti,

—	okoliščine, v katerih je mogoče razdreti pogodbo,

—	obveščanje prodajalca o napakah, ki jih kupec odkrije/bi jih kupec moral odkriti,

—	pravica do odstopa od pogodbe: področje uporabe; uveljavljanje pravice do odstopa; odpovedni rok in časovne omejitve glede odstopa od pogodbe,

—	pojem objektivne odgovornosti,

—	uvedba pojmov „izguba dobička“ in „dejanska škoda“,

—	odgovornost proizvajalcev in dokazno breme,

—	e-trgovanje.

4.12 EESO bi lahko predlagal kombinacijo zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov:

—	povečanje skladnosti evropskega pravnega reda na področju pogodbenega prava,

—	spodbujanje priprave standardnih pogodbenih pogojev za celotno EU,

—	naknadno preverjanje, ali težave, povezane z evropskim pogodbenim pravom, ne zahtevajo posebnih nesektorskih rešitev.

4.13 Po mnenju EESO bi moralo prostovoljno evropsko pogodbeno pravo obstajati vzporedno z nacionalnimi pogodbenimi pravi, zagotavljati standardne pogoje in vsebovati tudi „možnost“ uporabe 28. režima.

4.14 V vsakem primeru se pri izvajanju Rimske konvencije (9) soočamo s številnimi izzivi zaradi pojava novih problematik (kot so „elektronska pogodbena stranka“ in njen vpliv na predpise o pogodbah) in razvoja novih pravnih vprašanj.

4.15 Glede področij uporabe „skupne zbirke orodij“ prostovoljnega evropskega pogodbenega prava in „nove napredne izbirne ureditve“ EESO meni, da je treba začeti s pilotnim projektom na področju trgovanja, omejenim na čezmejne pogodbe o prodaji blaga.

4.16 EESO meni, da je treba zagotoviti večjo skladnost med horizontalnimi in vertikalnimi predpisi ter posebej paziti, da se upošteva potreba po preglednosti, jasnosti in preprostosti, ne le zaradi pravnih strokovnjakov in njihove sposobnosti sprejemanja novih usmeritev, temveč tudi in predvsem zaradi malih podjetij in povprečnih potrošnikov, za katere pravna zapletenost in nepreglednost pomenita večjo porabo denarja in časa.

V Bruslju, 19. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Metoda Skupnosti temelji na zamisli, da je splošni javni interes bolje zaščiten, če institucije Skupnosti ob upoštevanju načela subsidiarnosti v celoti odigrajo svojo vlogo v postopku odločanja.

(2) Evropa 2020 - Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010) 2020 konč.).

(3) UL C 241, 7.10.2002, str. 1.

(4) UL C 21, 21.01.2011, str. 26.

(5) UL C 21, 21.01.2011, str. 26.

(6) Skupni referenčni okvir je dolgoročni projekt, katerega cilje je, da bi zakonodajne institucije EU (Komisija, Svet in Parlament) dobile instrument ali navodilo za revizijo obstoječe zakonodaje in pripravo prihodnjega pogodbenega prava. Ta instrument bi lahko vključeval temeljna načela pogodbenega prava, opredelitve ključnih pojmov ter vzorčne določbe. GD za raziskave je v okviru šestega okvirnega programa med letoma 2005 in 2009 na področju humanističnih in družbenih ved financiral mrežo odličnosti za enotna načela evropskega pogodbenega prava (Common Principles of European Contract Law - CoPECL), sestavljeno iz več kot 150 strokovnjakov ter številnih institucij in organizacij iz vseh držav članic, ki delujejo na področju evropskega zasebnega prava. Končni rezultat dela te mreže med letoma 2005 in 2009 je prav osnutek skupnega referenčnega okvira.

(7) http://www.eucast.org.

(8) UL C 157, 28.6.2005, str. 1.

(9) Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, Rim, 19. junij 1980.

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije – Poročilo o politiki konkurence za leto 2009

(COM(2010) 282 konč.)

2011/C 84/02

Poročevalec: g. CHIRIACO

Evropska komisija je 3. junija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Poročilo Komisije – Poročilo o politiki konkurence za leto 2009

COM(2010) 282 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 19. januarja) s 154 glasovi za, 2 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Leta 2009 sta na politiko konkurence močno vplivala svetovna gospodarska kriza in upravljanje njenih posledic.

1.2 EESO izraža željo po čim večji sinergiji, ne samo med strategijo Evropa 2020 in strategijo za trajnostni razvoj (1), kot je že priporočil (2), ampak tudi med tema strategijama in politiko konkurence, da bi se izognili prekrivanju ukrepov ali – kar bi bilo še slabše – nasprotujočim si ukrepom.

1.3 Odbor želi znova poudariti tveganje, da bi lahko v teh težkih gospodarskih časih zlasti pri finančnih storitvah prišlo do sistematičnih neravnovesij, ki bi negativno vplivala na konkurenco in spodbudila škodljivo prakso. Tudi če Komisija, kot se je pokazalo (3), ne more prevzeti upravljanja vseh vprašanj, povezanih z gospodarsko krizo, jo poziva, naj delovanje pristojnih oblasti, zlasti Evropske centralne banke in drugih pristojnih organov, podpre z usmerjevalno in nadzorno politiko EU.

1.4 To je še toliko bolj potrebno med sedanjo revizijo Baselskega sporazuma (4). Če se po eni strani s takšno revizijo povečajo jamstvene zahteve, ki jih morajo banke spoštovati, da bi omejili nevarnost novih finančnih kriz zaradi pomanjkanja likvidnosti, pa bodo po drugi strani nova pravila podjetjem otežila dostop do kredita, zaradi česar se lahko tveganje s finančnih trgov prenese na realno gospodarstvo. S to revizijo bi se evropske banke lahko tudi znašle v slabšem položaju od ameriških, zaradi česar bi upadli dobički, povečala pa bi se konkurenca pri tveganih naložbah.

1.5 Odbor podpira Komisijo tudi pri nadaljnjem spremljanju nacionalnih načrtov za oživitev gospodarstva, da bi dobili pregled nad stanjem pri izvajanju posameznih programov, povzeli instrumente, ki so na voljo za pospešitev napredka pri izvajanju takšnih ukrepov in preverjanje, da usklajevanje pravilno deluje (5).

1.6 V zvezi z možnostjo pretresa, povezanega z obveznicami, zaradi višine dolga, zlasti v državah, kot so Portugalska, Irska, Grčija in Španija, je treba opozoriti na nevarnost špekulacij na škodo blagovnih borz. Zato Odbor Komisijo poziva, naj posveti pozornost težavam, ki bi jih to prineslo glede cen in plač, zlasti za MSP, ter ustrezno ukrepa.

1.7 Odbor predlaga redno objavljanje poročila o spremljanju državne pomoči, ki bo podrobno povzelo stanje pri izvajanju ukrepov ter količinsko opredelilo njihove posledice za trge. Na podlagi tega bi nastal načrt za povečanje vrednosti industrijskega sektorja, ki je potreben za oživitev gospodarstva EU z okrepitvijo podjetij, zlasti MSP, in s tem povezanih stopenj zaposlitve.

1.8 EESO (6) je že izrazil zaskrbljenost zaradi morebitnih posledic medsebojnega vpliva med sistemom pravic industrijske lastnine in politiko konkurence. Zato priporoča, da v letu 2010 evropska politika konkurence tudi na tem področju zagotavlja pravične in nediskriminatorne pogoje ter spodbuja k pridobivanju pravic industrijske lastnine zlasti mala in srednje velika podjetja, katerih težave priznavata tako EESO kot Komisija. Kar zadeva predlog uredbe Evropske komisije o jezikovni ureditvi za patente EU kot tudi zahtevo nekaterih držav članic po okrepljenem sodelovanju, EESO priporoča, da se poišče način za spodbujanje konkurenčnosti, inovacij in krepitve notranjega trga pod enakimi pogoji. Zato pri patentu EU ne bi smelo biti diskriminacije do posameznih gospodarskih subjektov in držav, saj bi to povzročilo konkurenčno slabši položaj.

1.9 EESO meni, da bi morali trg kmetijskega sektorja trdno vključiti v vse druge politike EU, od politike konkurence naprej.

1.10 Pri energetskem sektorju je zaznati veliko nezadovoljstvo potrošnikov iz različnih držav članic glede trgov z električno energijo in plinom. Visoke cene in slabe storitve neposredno prinašajo večje stroške za potrošnike in podjetja, kar očitno izkrivlja konkurenco.

1.11 Ob spoštovanju načela tehnološke nevtralnosti je treba povečati raven znanja in sposobnosti ponudnikov in končnih uporabnikov storitev elektronske komunikacije, če naj ima tehnologija pozitiven vpliv na gospodarski razvoj, tudi z vidika čim boljšega izvajanja načel digitalne agende (7).

1.12 EESO se strinja z opredelitvijo pravice do informacij kot kombinacije svobode informacij, pravice do obveščanja in pravice do obveščenosti (8). Iz tega izhaja, da pluralistično obveščanje nikakor ne sme biti pomanjkljivo, vodeno ali nadzorovano. Komisija bi lahko ne samo kaznovala podjetja, ki pluralizem omejujejo na škodo svobodne konkurence, ampak tudi ponudila čim več predlogov za spodbujanje svobode informacij.

1.13 EESO meni, da po sklepu o popolnem odprtju trga poštnih storitev za konkurenco s 1. januarjem 2011 gospodarska kriza trajno ogroža finančno stabilnost uveljavljenih ponudnikov poštnih storitev, ki opravljajo storitve splošnega pomena. Da bi zagotovili polno izvajanje nalog teh ponudnikov ter ohranili stopnjo zaposlenosti in kakovost delovnih mest v tem sektorju, EESO poziva institucije EU k vzpostavitvi podpornega sistema, ki bi upošteval te nove razmere, katerih razsežnost in morebitne posledice ni bilo mogoče predvideti v času sprejetja tretje direktive o trgu poštnih storitev (2008/6/ES) z dne 20. februarja 2008. V sedanji krizi EESO na splošno poziva h krepitvi in nadaljnjemu razvoju storitev splošnega pomena, da bi povečali ekonomsko, socialno, teritorialno in kulturno kohezijo EU.

1.14 Glede varstva potrošnikov EESO pozdravlja napredek za bolj strukturirane odnose med GD za konkurenco in drugimi generalnimi direktorati, ki se ukvarjajo s potrošniškimi zadevami, na eni strani in potrošniškimi organizacijami na drugi strani, obenem pa obžaluje, da je minilo še eno leto brez vsakršnega napredka pri dejanski „zasebni“ uveljavitvi izvajanja protimonopolnih pravil EU.

1.14.1 Komisija kljub podpori, ki jo je prejela od Evropskega parlamenta in EESO, ni zmogla nadaljevati pobude, ki jo je sprožila z zeleno knjigo leta 2005 in z belo knjigo leta 2008, da bi zagotovila učinkovitost protimonopolnih odškodninskih tožb EU, zaradi česar potrošniki ostajajo brez zaščite v primerih, ko so njihove pravice kršene zaradi nespoštovanja protimonopolnih pravil.

1.14.2 Evropsko sodišče je že dolgo tega potrdilo, da bo ogrožena popolna učinkovitost protimonopolnih pravil, če vsak posameznik ne bo mogel zahtevati odškodnine za izgubo, nastalo zaradi kršitve pravil.

1.15 Poleg tega EESO poziva k spremljanju procesov koncentracije v gospodarstvu, k analizi socialnih in kulturnih posledic v industriji, trgovini, obrti in kmetijstvu ter k pripravi ustreznih priporočil za aktivno in trajnostno gospodarsko politiko ter uravnotežene gospodarske strukture.

1.16 Tako kot v prejšnjih mnenjih o politiki konkurence želi EESO pozornost Komisije usmeriti na vprašanje socialnega dumpinga. Po eni strani ceni prizadevanja Komisije glede okolja, ki jih potrjujejo tudi številni ukrepi, sprejeti v boju proti krizi, po drugi strani pa poudarja potrebo, da se v večji meri in konkretno upoštevajo še vedno velike razlike med nacionalnimi zakonodajami glede enakih možnosti in varstva delavcev. EESO meni, da bi bilo treba te vidike v celoti vključiti ne samo v okvir politik zaposlovanja, ampak tudi politike konkurence, saj gre za dejavnike, ki lahko bistveno vplivajo na smer dinamike trgov.

1.17 EESO pozdravlja dejstvo, da se je Komisija tudi v letu 2009 trudila za dodatno razjasnitev razmerja med sistemi socialnega in zdravstvenega varstva ter gospodarstvom, in podpira njena prizadevanja za krepitev socialne infrastrukture, ki se financira po načelu solidarnosti, ter za krepitev civilne družbe in usmerjenosti v skupne interese v Evropi. EESO meni, da bi morali biti javni sistemi socialnega varstva, ki jih ureja socialna zakonodaja držav članic, brez kakršnekoli diskriminacije dostopni vsem ponudnikom in upravičencem do storitev ter da bi bilo treba olajšati izvajanje čezmejnih storitev, v kolikor država ali lokalne in regionalne oblasti teh storitev ne ponujajo. Razmerja med pravno in gospodarsko samostojnimi ponudniki, ki poslujejo v okviru javnega naročila, bi morala urejati predvsem nacionalna socialna zakonodaja.

2. Vsebina poročila o konkurenci za leto 2009

2.1 Letno poročilo o politiki konkurence za leto 2009 opisuje razvoj in uporabo instrumentov politike konkurence, dejavnosti v dobro potrošnikov ter sodelovanje na evropski, mednarodni in medinstitucionalni ravni.

2.2 V uvodnem poglavju Izbrana tema je tokrat poglobljeno obravnavana Politika konkurence in finančno-gospodarska kriza.

2.3 Politika konkurence in finančno-gospodarska kriza

2.3.1 Vloga politike konkurence v okviru krize

2.3.1.1 Komisija je zaradi hude gospodarske krize poskušala oblikovati politike, s katerimi bi čim bolj zmanjšali vpliv krize na realno gospodarstvo, stabilizirali finančni sistem in preprečili podobno krizo v prihodnosti, s ciljem ohraniti notranji trg.

2.3.2 Odgovor politike Komisije

2.3.2.1 Komisija je morala obravnavati številne priglasitve nujnih ukrepov pomoči, ki so jih predložile države članice. Odzivala se je izjemno hitro.

2.3.3 Dokapitalizacija bank

2.3.3.1 Že konec leta 2008 je Komisija sprejela sporočilo o dokapitalizaciji (9), ki razlikuje med zdravimi bankami in bankami v težavah ter določa smernice za oceno kapitalskih vložkov, ki predstavljajo pomoč.

2.3.3.2 Komisija je odobrila jamstvene sheme za 12 držav članic (10). Sedem držav članic je uvedlo čiste dokapitalizacijske sheme (11), sedem pa jih je pripravilo mešane/celostne sheme (12). Španija, Slovenija, Združeno kraljestvo, Madžarska in Nemčija so uvedle tudi druge oblike shem pomoči. Kar zadeva pomoč posameznim subjektom, je Komisija odobrila dokapitalizacijske in druge ukrepe pomoči 29 subjektom (13).

2.3.4 Oslabljena sredstva

2.3.4.1 Februarja je Komisija sprejela sporočilo o oslabljenih sredstvih (14), v katerem je pojasnila, kako bo ocenjevala ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva za finančne institucije v skladu s pravili o državni pomoči.

2.3.5 Prestrukturiranje

2.3.5.1 V sporočilu o prestrukturiranju (15) se je Komisija lotila vprašanja moralnega tveganja ter jasno opredelila pogoje, ki jih morajo izpolniti upravičenci pomoči, da bi preprečili nagrajevanje tveganega ravnanja, kot se je dogajalo v preteklosti.

2.3.6 Več kot le državna pomoč

2.3.6.1 Komisija je preučila pogoje za „nezmožnost plačila“ v primeru plačevanja glob, ki jih nalaga Komisija v skladu s protimonopolnimi pravili. Komisija je ocenila zahtevke za vsak primer posebej.

2.3.7 Posledice krize za realno gospodarstvo

2.3.7.1 V začasnem okviru (16), ki velja do konca leta 2010, je poudarek na dveh ciljih: prvič, zagotavljanju stalnega dostopa podjetij do financiranja in drugič, spodbujanju podjetij, da še naprej vlagajo v „trajnostno prihodnost“.

2.3.8 Rezultati in stroški

2.3.8.1 Zaradi finančne in gospodarske krize se je celoten obseg pomoči leta 2008 povečal s približno 0,5 % BDP na 2,2 % BDP ali 279,6 milijarde EUR. Pomoč, povezana s krizo, je predstavljala približno 1,7 % celotnega obsega.

2.4 Instrumenti

2.4.1 Nadzor državnih pomoči

2.4.1.1 V letu 2009 se je nadaljevalo izvajanje akcijskega načrta državnih pomoči (17) s sprejemom smernic o pomoči za usposabljanje (18) in pomoči za invalide in prikrajšane delavce (19). Sprejete so bile tudi smernice o podrobni oceni regionalne pomoči za velike naložbene projekte (20).

2.4.1.2 Komisija je veljavnost sedanjih Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (21) podaljšala do oktobra 2012.

2.4.1.3 1. septembra 2009 je začel veljati poenostavitveni sveženj, katerega namen je izboljšanje učinkovitosti, preglednosti in predvidljivosti postopkov Komisije za dodeljevanje državnih pomoči (22).

2.4.2 Protimonopolna pravila

2.4.2.1 Komisija je sprejela šest odločb proti kartelom (23) z globami za 43 podjetij, ki so znašale 1,62 milijarde EUR.

2.4.2.2 Komisija je končne odločbe sprejela v energetskem sektorju (RWE in GdF) in sektorju IT (Intel, Microsoft in Rambus). Odločila se je tudi sprožiti postopke v sektorjih za elektronske komunikacije (poljski in slovaški operaterji na širokopasovnem trgu) in finančne storitve (Standard & Poor's in Thomson Reuters).

2.4.3 Nadzor združitev

2.4.3.1 Število priglašenih združitev je bilo leta 2009 pod rekordnimi ravnmi prejšnjih let. Skupaj je bilo Komisiji priglašenih 259 transakcij, sprejetih pa je bilo 243 končnih odločb. Odločbe o prepovedi med letom niso bile sprejete, niti niso bili začeti novi postopki v skladu s členom 21 uredbe o združitvah.

2.5 Razvoj dogodkov po sektorjih

2.5.1 Finančne storitve

2.5.1.1 Komisija je še naprej spremljala čezmejne medfranšizne provizije, posebno pozornost pa je pri tem posvetila družbama VISA Europe in MasterCard.

2.5.1.2 Pregledala je delovanje sedanje uredbe o splošni skupinski izjemi v zavarovalništvu, ki je prenehala veljati 31. marca 2010. Osnutek nove uredbe, objavljen za javno posvetovanje oktobra, ohranja izvzetje za dve vrsti sporazumov: skupne zbirke podatkov, tabele in študije ter sporazumi o sozavarovalnih poolih ali sozavarovalnih poolih pozavarovanja.

2.5.2 Energetika in okolje

2.5.2.1 Aprila sprejeti podnebno-energetski zakonodajni sveženj vsebuje direktivo o energiji iz obnovljivih virov, ki vzpostavlja trajnostna merila za biogoriva in biotekočine (24), ki so prav tako pomembna za ocenjevanje državne pomoči na tem področju. Poleg tega sta Evropski parlament in Svet sprejela direktivo, ki spreminja sistem trgovanja z emisijami EU (ETS) za toplogredne pline (25).

2.5.2.2 Glede energetskega trga sta Evropski parlament in Svet julija sprejela sveženj ukrepov za notranji energetski trg (26), Komisija pa je sprejela predlog uredbe, ki zadeva ukrepe za zagotovitev varnosti oskrbe s plinom.

2.5.2.3 Komisija je prvič naložila globe zaradi kršenja protimonopolnih pravil v energetskem sektorju: družbama E.ON in GDF Suez je za delitev trga (27) izrekla globi, ki sta skupaj znašali 1 106 milijarde EUR.

2.5.3 Elektronske komunikacije

2.5.3.1 Do leta 2009 je Komisija ocenila in odobrila uporabo državne pomoči in drugih vrst javnega financiranja v višini približno 2 milijard EUR (28), s ciljem zagotoviti dostop vseh evropskih državljanov do širokopasovnega omrežja.

2.5.4 Informacijska tehnologija

2.5.4.1 Leta 2009 je Komisija sprejela dve odločbi, s katerima so zaveze, ki sta jih predlagali družbi Microsoft in Rambus zaradi očitanih kršitev, postale pravno zavezujoče, ter tretjo odločbo, ki je družbi Intel naložila globo v višini 1,06 milijarde EUR, kar je najvišja globa, ki jo je Komisija kdajkoli naložila posameznemu podjetju (29).

2.5.5 Mediji

2.5.5.1 Komisija je še naprej podrobno spremljala prehod od analogne k digitalni prizemni radiodifuziji v državah članicah, zlasti v Italiji in Nemčiji.

2.5.6 Farmacevtska industrija in zdravje

2.5.6.1 Po koncu preiskave farmacevtskega sektorja je Komisija poudarila nujnost uvedbe patenta Skupnosti ter enotnega in specializiranega sistema za reševanje sporov v zvezi s patenti v Evropi.

2.5.6.2 Ukrepi Komisije na področju storitev zdravstvenega varstva so bili usmerjeni na državne pomoči, saj je prejela veliko pritožb od zasebnih bolnišnic zaradi domnevno nepoštene obravnave ali prekomernih nadomestil javnim bolnišnicam v različnih državah članicah (30).

2.5.7 Promet

2.5.7.1 V sektorju železniškega prometa je Komisija odobrila prevzem poljskega železniškega podjetja PCC Logistics s strani Deutsche Bahn AG (31), Franciji pa je predala presojo koncentracije, s katero bi SNCF prevzel skupni nadzor nad Keolisom, podjetjem, ki je dejavno na področju javnega potniškega prometa (32).

2.5.7.2 Na področju pomorskega prometa je Komisija sprejela Sporočilo o usmerjanju državnih pomoči za družbe za upravljanje ladij (33). Sprejela je tudi pozitivne odločbe glede državnih pomoči za pomorščake v Italiji (34) in na Finskem (35), zaključila formalni postopek glede režima DIS na Danskem ter rešila vprašanja v zvezi z davkom na tonažo na Irskem (36), Danskem (37), Nizozemskem (38), v Sloveniji (39) in na Poljskem (40).

2.5.7.3 Komisija spremlja sektor letalskega prometa, ki doživlja konsolidacijo s sporazumi o skupnih podjetjih za čezatlantske linije (41), združitvami mrež in nizkocenovnih prevoznikov (42) ter prevzemi manjših regionalnih akterjev s strani velikih prevoznikov v mreži (43).

2.5.8 Poštne storitve

2.5.8.1 Glede uporabe pravil o državni pomoči v sektorju poštnih storitev je Komisija sprejela več odločb, da bi zagotovila, da izvajalci poštnih storitev, ki spadajo med storitve splošnega gospodarskega pomena, in njihove podružnice ne uživajo neupravičeno dodeljenih prednosti.

2.5.9 Avtomobilska industrija

2.5.9.1 Komisija ocenjuje, da so imele sheme odkupa starih vozil na različnih nacionalnih trgih ugoden vpliv na prodajo. Pravilno delovanje mehanizma za zbiranje informacij, ki je bil uveden z Direktivo 98/34/ES, je zagotovilo preglednost, izmenjavo informacij in preprečilo ovire za enotni trg.

2.5.9.2 Komisija je potrdila več shem državne pomoči za razvoj vozil, ki so odziv na vse večje povpraševanje po okolju prijaznejših avtomobilih in zaostrovanje zakonske ureditve na področju okolja.

2.5.9.3 Na protimonopolnem področju je bil za javno posvetovanje decembra objavljen osnutek uredbe o skupinskih izjemah v sektorju motornih vozil.

2.5.10 Živilska industrija

2.5.10.1 Oktobra je Komisija ugotovitve preiskave o živilski industriji objavila v svojem sporočilu Boljše delovanje verige oskrbe s hrano (44).

2.5.10.2 Komisija je sprejela tudi poročilo o razmerah na trgu mlečnih proizvodov (45), ki je bil leta 2009 bolj kot drugi sektorji izpostavljen težavam, ter okrepila dialog z nacionalnimi organi za ta sektor.

2.6 Dejavnosti v zvezi s potrošniki

2.6.1 Komisija je leta 2009 nadaljevala dejavnosti na tem področju, tako z delom enote za odnose s potrošniki, ki jo je GD za konkurenco oblikoval leta 2008, kot podskupine za konkurenco, ki je bila v okviru Evropske posvetovalne skupine za potrošnike (EPSP) ustanovljena leta 2003.

2.7 Evropska mreža za konkurenco in sodelovanje z nacionalnimi sodišči

2.7.1 Na sestanku GD za konkurenco z voditelji vseh nacionalnih organov za konkurenco je bilo soglasno potrjeno poročilo o približevanju programov prizanesljivosti v okviru vzorčnega programa prizanesljivosti Evropske mreže za konkurenco (46).

2.7.2 Komisija je bila obveščena o 129 novih preiskavah zadev, ki so jih začeli nacionalni organi za konkurenco, in o 69 načrtovanih odločbah (47), kar predstavlja 15-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2008.

2.8 Mednarodne dejavnosti

2.8.1 GD za konkurenco je nadaljeval sodelovanje z mednarodnimi organizacijami s tega področja (mednarodno mrežo za konkurenco, odborom za konkurenco OECD, medvladno skupino strokovnjakov o konkurenčnem pravu in politiki konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD)).

2.8.2 Komisija je ohranila intenzivno sodelovanje z Združenimi državami Amerike, Kanado, Japonsko, Kitajsko in Indijo ter parafirala nova sporazuma o soglasju z Južno Korejo (48) in Brazilijo. Posebne pozornosti je bilo deležno sodelovanje s Hrvaško in Turčijo, ki morata pred začetkom pristopnih pogajanj o poglavju o konkurenci izpolniti določena merila, pa tudi z državami Zahodnega Balkana in Islandijo zaradi morebitnega članstva v Evropski uniji.

2.9 Medinstitucionalno sodelovanje

2.9.1 Evropski parlament je sprejel resolucijo o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil in letno poročilo o konkurenci za leti 2006 in 2007.

2.9.2 Svetu je Komisija dala različne prispevke o politiki konkurence za sklepe, ki so bili sprejeti v različnih sestavah Sveta, kot so ECOFIN, Svet za konkurenčnost, Svet za promet, telekomunikacije in energijo ter Evropski svet.

2.9.3 GD za konkurenco je dejavno sodeloval z EESO pri številnih temah, kot so prilagajanje MSP spresmembam globalnega trga, ladjedelništvo in državne pomoči.

V Bruslju, 19. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) COM(2001) 264 konč.

(2) UL C 128, 18.5.2010, str. 18.

(3) UL C 228, 22.9.2009, str. 47.

(4) Glej izjavo za javnost Baselskega odbora o zvišanju minimalnih kapitalskih zahtev na spletni strani:

http://www.bis.org/press/p100912.pdf.

(5) UL C 228, 22.9.2009, str. 149.

(6) UL C 306, 16.12.2009, str. 7.

(7) COM(2010) 245 konč.

(8) UL C 44, 11.2.2011, str. 62.

(9) UL C 10, 15.1.2009, str. 2.

(10) Ciper, Danska, Finska, Irska, Italija, Latvija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska.

(11) Danska, Finska, Francija, Italija, Poljska, Portugalska in Švedska.

(12) Nemčija, Združeno kraljestvo, Grčija, Avstrija, Poljska, Madžarska in Slovaška.

(13) ING, KBC, Parex Banka, Anglo Irish Bank, Bank of Ireland, Allied Irish Bank, Fortis, Dexia, Nord LB, IKB, Kaupthing Bank Finland, Ethias, SdB, Banco Privado Portugues, Hypo Real Estate, WestLB, Fionia, HSH Nordbank, Hypo Tirol, LBBW, Kaupthing Luxemburg, Caisse d'Epargne/Banque Populaire, Mortgage Bank of Latvia, Northern Rock, Commerzbank, Lloyds Banking Group, BAWAG, Hypo Group Alpe Adria in RBS.

(14) UL C 72, 26.3.2009, str. 1.

(15) UL C 195, 19.8.2009, str. 9.

(16) UL C 83, 7.4.2009, str. 1.

(17) COM(2005) 107 konč.

(18) UL C 188, 11.8.2009, str. 1.

(19) UL C 188, 11.8.2009, str. 6.

(20) UL C 223, 16.9.2009, str. 3.

(21) UL C 156, 9.7.2009, str. 3.

(22) UL C 136, 16.6.2009, str. 3 (3–12 in 13–20).

(23) Zadeve COMP/39406 Ladijske cevi; COMP/39401 E.on/GDF; COMP/39396 Kalcijev karbid; COMP/37956 Betonske armirne palice (ponovni sprejem); COMP/39129 Električni transformatorji in COMP/38589 Toplotni stabilizatorji.

(24) UL L 140, 5.6.2009, str. 16.

(25) UL L 140, 5.6.2009, str. 63.

(26) UL L 211, 14.8.2009, str. 1.

(27) Zadeva COMP/39401. Glej IP/09/1099, 8.7.2009.

(28) Od tega 1,5 milijarde EUR predstavlja državna pomoč v smislu člena 107 PDEU.

(29) UL C 220, 12.9.2009, str. 41.

(30) Zadeva NN54/2009.

(31) Zadeva COMP/M.5480.

(32) Zadeva COMP/M.5557 SNCF / CDPQ / Keolis / Effia.

(33) UL C 132, 11.6.2009, str. 6.

(34) Zadeva N219/2009 (UL C 196, 20.8.2009).

(35) Zadeve N120/2009 (UL C 232, 26.9.2009), N67/2009 (UL C 232, 26.9.2009) in N300/2009 (UL C 299, 9.12.2009).

(36) Zadeva C2/2008 (UL L 228, 1.9.2009).

(37) Zadeva C5/2007 (UL L 315, 2.12.09).

(38) Zadeva N457/2008 (UL C 106, 8.5.2009).

(39) Zadeva N325/2007 (UL C 53, 6.3.2009).

(40) Zadeva C34/2007.

(41) MEMO/09/168, 20.4.2009.

(42) Zadeva COMP/M.5364 Iberia/Vueling/Clickair.

(43) Zadeve COMP/M.5335, Lufthansa/Brussels Airlines; COMP/M.5403, Lufthansa/Bmi; COMP/M.5440, Lufthansa/Austrian Airlines.

(44) http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/publication16061_en.pdf.

(45) http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0385:FIN:SL:PDF.

(46) http://ec.europa.eu/competition/ecn/documents.html.

(47) Načrtovane odločbe v skladu s členom 11(4) Uredbe št. 1/2003.

(48) UL L 202, 4.8.2009, str. 36.

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi – Korporativno upravljanje finančnih institucij in politika prejemkov

(COM(2010) 284 konč.)

2011/C 84/03

Poročevalec: g. SMYTH

Evropska komisija je 2. junija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga – Korporativno upravljanje finančnih institucij in politika prejemkov

COM(2010) 284 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. januarja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) s 173 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO v tem mnenju navaja odgovore na dolg seznam obravnavanih vprašanj, zastavljenih v zeleni knjigi Komisije. Vprašanja se nanašajo na osem ključnih vidikov upravljanja finančnih institucij, od uspešnosti upravnega odbora in nadzornih organov do upravljanja tveganja, navzkrižja interesov, vloge delničarjev in pereče problematike prejemkov vodstvenih delavcev.

1.2 EESO pozdravlja namero Komisije, da pripravi to zeleno knjigo, hkrati pa opozarja na nekatere vsebinske pomanjkljivosti pri opredelitvi pojmov, zlasti kar zadeva natančno opredelitev korporativnega upravljanja, ki bi morala biti po mnenju Odbora konkretnejša, pa tudi različno strukturo upravnih odborov v britanskem in kontinentalnem sistemu. Poleg tega meni, da bi moral biti pojem finančne institucije natančneje opredeljen, da bi se priporočila nanašala zlasti na kreditne institucije.

1.3 EESO je pri obravnavi zelene knjige ugotovil, da so strukturne razlike med britanskim in kontinentalnim modelom korporativnega upravljanja neprimerljive, saj imata zelo različen organizacijski koncept. V skladu s tem EESO predlaga, da Komisija pozornost nameni načelom, na katerih bi morala temeljiti praksa korporativnega upravljanja v EU. Britanski model, na primer, temelji na načelu neodvisnosti od pristojnih organov, kar spodbuja neodvisno vlogo glavnih upravnih odborov. Ali bi morala taka neodvisnost biti ključno načelo korporativnega upravljanja v celotni EU? Kako bi v tem primeru to dosegli v kontinentalnem modelu?

1.4 Zelena knjiga tudi dokaj pomanjkljivo obravnava potrebe potrošnikov. Uporabniki finančnih storitev so prav tako močno občutili posledice slabega upravljanja v finančnem sistemu.

1.5 Glede politike prejemkov je EESO svoja splošna stališča že podal v številnih nedavno pripravljenih mnenjih. Po mnenju Odbora se politika prejemkov ne nanaša zgolj na vodilni kader finančnih institucij, ampak na prejemke na vseh ravneh.

1.6 Temeljna ideja mnenja je, da obstajajo možnosti za zaostritev nekaterih vidikov upravljanja finančnih institucij. Kodeksi o upravljanju sicer ostajajo prostovoljni, vendar pa so nadzorni organi dolžni zagotoviti, da se ti kodeksi v čim večji meri spoštujejo v celotni Evropski uniji.

2. Uvod in ozadje mnenja

2.1 Namen zelene knjige je preučiti očitne pomanjkljivosti v sistemu korporativnega upravljanja, tako vsebinsko kot tudi glede izvajanja. Spričo finančne in gospodarske krize se program reforme Komisije osredotoča na okrepitev korporativnega upravljanja. Predloge iz zelene knjige je treba obravnavati v smislu širših reform finančnega nadzora v EU, direktive o kapitalskih zahtevah, direktive Solventnost II za zavarovalniške družbe, reforme kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in ureditve v zvezi z upravitelji alternativnih investicijskih skladov. Prav tako pa jih je treba obravnavati v širšem okviru pregleda Komisije korporativnega upravljanja v družbah, ki kotirajo na borzi, v zvezi z vlogo delničarjev, ustreznim nadzorom vodstva, sestavo upravnih odborov in družbeno odgovornostjo podjetij.

2.2 Komisija korporativno upravljanje opredeljuje kot odnose med vodstvom družbe, njenim upravnim odborom, delničarji in drugimi udeleženci, kot so zaposleni in njihovi zastopniki. To se nanaša tudi na določanje ciljev družbe ter na sredstva za njihovo uresničitev in spremljanje rezultatov skupnih prizadevanj. V finančnem sektorju je upravljanje še toliko pomembnejše, saj lahko neuspeh (velike) finančne institucije pomeni sistemsko tveganje za celoten finančni sektor, kot se je pokazalo v nedavni finančni krizi, ko so morale vlade z javnimi sredstvi podpreti bančni sistem.

2.3 EESO s presenečenjem ugotavlja, da se v zeleni knjigi struktura upravnih odborov v britanskem in kontinentalnem modelu evropskega gospodarstva ne obravnava ločeno. V britanskem modelu obstaja samo en upravni odbor, v katerem so izvršni in neizvršni direktorji, poleg tega pa običajno obstaja tudi izvršilni odbor, ki je podrejen generalnemu direktorju. V kontinentalnem modelu obstajata dva odbora – upravni odbor in nadzorni svet. Da bi se izognili zmedi, se v tem mnenju upravni odbor običajno obravnava v smislu britanskega modela, razen če je izrecno navedeno drugače.

2.4 V zeleni knjigi ni formalno navedeno, da ima vsaka država članica svoj sistem korporativnega upravljanja in da pri korporativnem upravljanju finančnih institucij ni razlik. Komisija korporativno upravljanje pojmuje nekoliko pristransko in bi ga morala konkretneje opredeliti. EESO predlaga jasnejšo in celovitejšo opredelitev korporativnega upravljanja. Glavni cilj korporativnega upravljanja je zagotoviti, da podjetje preživi in uspešno deluje. Upravni odbor mora zato izpolniti razumna pričakovanja delničarjev in zagotoviti, da so v ustrezni meri zadovoljni tudi drugi udeleženci – potrošniki, partnerji, pogodbeniki, dobavitelji in zaposleni. Če odbor ne more zagotoviti preživetja družbe, mora premoženje prodati po čim višji ceni.

2.5 Zelena knjiga opredeljuje številne pomanjkljivosti in slabosti korporativnega upravljanja v finančnih institucijah in skuša najti odgovore na osem splošnih vprašanj, in sicer:

1.	težave v zvezi z upravnimi odbori;

2.	pomanjkljivosti pri upravljanju tveganj v zvezi z navzkrižjem interesov;

3.	vloga revizorjev;

4.	pomanjkljivosti v nadzornih organih;

5.	težave v zvezi z vlogo delničarjev;

6.	neučinkovito izvajanje načel korporativnega upravljanja;

7.	prejemki direktorjev finančnih institucij;

8.	navzkrižja interesov.

3. Odgovori na vprašanja iz zelene knjige

3.1 EESO je obravnaval posebna vprašanja iz zelene knjige in predlaga naslednje odgovore:

3.2 Težave v zvezi z upravnimi odbori

3.2.1 Posebno vprašanje št. 1: Ali je treba omejiti število članstev v upravnih odborih, v katerih lahko posameznik sodeluje (npr. na največ tri hkrati)?

Določanje števila članstev bi bilo pretirano. Ustrezneje bi bilo zagotoviti, da se bo član upravnega odbora ob in po imenovanju lahko posvetil podjetju in dovolj svojega časa namenil opravljanju nalog v podjetju, kot to zahteva njegova funkcija. Treba je določiti potreben časovni okvir in dejavnosti porazdeliti med formalne seje odborov in manj formalne obiske in nadzor oddelkov, enot in regij. V nekaterih primerih je članstvo v odboru skoraj zaposlitev s polnim delovni časom. Koristno je predvideti vsaj dvoje članstev, da bo možna primerjava med družbami.

3.2.2 Posebno vprašanje št. 2: Ali bi morali biti funkcija predsednika upravnega odbora in funkcija generalnega direktorja finančne institucije nezdružljivi?

V nekaterih pravnih sistemih je nezdružljivost funkcij že primer najboljše prakse. V finančnih institucijah bi morala biti nezdružljivost funkcij zaradi navzkrižja med operativno vlogo direktorjev in upravljavsko vlogo upravnega odbora obvezna.

3.2.3 Posebno vprašanje št. 3: Ali je v politikah zaposlovanja treba natančno določiti naloge ter zahtevano znanje in izkušnje članov upravnega odbora, vključno s predsednikom, ter zagotoviti zadostne spretnosti in znanja članov upravnega odbora ter raznoliko sestavo upravnega odbora? Kako?

V nekaterih pravnih sistemih je dokaj pogosta praksa preverjanje znanj in izkušenj, potrebnih za članstvo v odboru, in v skladu s tem so kandidati tudi izbrani. Tako bi na primer v večji finančni instituciji pričakovali imenovanje uspešnega upokojenega bančnega direktorja, morda kot predsednika upravnega odbora, vodilnih partnerjev iz odvetniških pisarn in računovodskih družb z izkušnjami na finančnem področju, generalnega direktorja velike gospodarske družbe kot protiutež generalnemu direktorju podjetja, ki bi prispeval vidik poslovne stranke, ter osebe z izkušnjami glede potrošniške problematike. To bi bila osrednja skupina, okrog katere bi lahko oblikovali širšo ekipo. Ta skupina bi imela izkušnje na najvišji ravni na področju posojil, zavarovanj, gospodarstva, industrije in trgovine. Idealno razmerje bi bilo vsaj 60 % neizvršnih direktorjev in 40 % izvršnih direktorjev. Tako izvršni kot neizvršni kader mora dobro poznati glavna geografska območja, na katerih deluje podjetje. V nekaterih pravnih sistemih nadzorni organi zdaj natančno preverjajo znanje, izkušnje in poklicno pot kandidatov pred potrditvijo imenovanja. Ta pristop je treba pozdraviti.

3.2.4 Posebno vprašanje št. 4: Ali bi po vašem mnenju večje število žensk in večja socialna in kulturna raznolikost članov upravnih odborov izboljšala njihovo delovanje in učinkovitost?

V povezavi s vprašanjem št. 3 je zaželena uravnotežena zastopanost spolov in etnična uravnoteženost, vendar ne na račun izkušenj in strokovnega znanja. Tako lahko prispevamo različne in dragocene vidike. Število članov upravnih odborov je treba omejiti na praktičen način.

3.2.5 Posebno vprašanje št. 5: Ali bi delovanje upravnega odbora moral obvezno ocenjevati zunanji ocenjevalec? Ali bi z rezultati ocene morali seznaniti nadzorne organe in delničarje?

Nadzorni organi bi morali vse predsednike upravnih odborov pooblastiti, da opravijo revizijo svojega načina upravljanja ob upoštevanju dejavnikov iz zgornjih štirih vprašanj. Hkrati bi morali nadzorni organi v okviru revizije izvesti postopek certifikacije za vse člane odbora, za katere to ni bilo storjeno ob njihovem imenovanju. Za učinkovito delovanje odbora je vedno odgovoren njegov predsednik. Ustrezno bi bilo, da predsedniki za lastno uporabo redno naročajo zunanja ocenjevanja učinkovitosti odbora. V kontinentalnem modelu je naloga nadzornega sveta, da ukrepa, če podjetje ne posluje dobro ali če je upravni odbor v revizijskem poročilu opozorjen na nekatera pomembna vprašanja.

3.2.6 Posebno vprašanje št. 6: Ali bi vsak upravni odbor moral imeti odbor za nadzor tveganja in ali bi bilo treba določiti njegovo sestavo in način delovanja?

Tu se zastavljajo tri vprašanja, in sicer glede revizije, skladnosti in tveganja. Iz sestave odbora morajo biti razvidne vse specifične dejavnosti podjetja. S širšega vidika je tveganje vključeno v strateške načrte upravnega odbora. V teh je treba opredeliti in meriti nagnjenje do tveganja in profil tveganja. V banki bi tako upravni odbor določil politike sprejemljivega tveganja za vsa področja dejavnosti: hipotekarni krediti, kreditne kartice, industrijska lastnina, industrijska posojila, upravljanje skladov, zunanja trgovina in surovine, struktura rezerv, omejitve glede nasprotnih strank itd. Pri kontinentalnem modelu ni mogoče predvideti odbora za nadzor tveganja v okviru upravnega odbora, v katerem je število članov majhno (ponavadi ne več kot 5 do 7 oseb), ki so strokovnjaki na različnih področjih.

3.2.7 Posebno vprašanje št. 7: Ali bi morala biti obvezna udeležba enega ali več članov revizijskega odbora v odboru za nadzor tveganja in obratno?

Tveganja na mikro ravni bi lahko v nasprotju s tveganji na makro ravni, obravnavanimi v točki 3.2.6 zgoraj, vključili v opis nalog revizijskega odbora.

3.2.8 Posebno vprašanje št. 8: Ali bi moral predsednik odbora za nadzor tveganja odgovarjati generalni skupščini?

Tveganje je ključna sestavina vsake poslovne strategije. Nagnjenje do tveganja in profil tveganja določata, kako bo podjetje delovalo in kako različne rezultate bo dosegalo. Ta vprašanja morata pojasniti predsednik upravnega odbora in generalni direktor; na podlagi njunih pojasnil bodo lahko delničarji povečali ali zmanjšali obseg svojih naložb v podjetje glede na svoje nagnjenje do tveganja.

3.2.9 Posebno vprašanje št. 9: Kakšno vlogo bi moral imeti upravni odbor pri določanju strategije in profila tveganja finančne institucije?

Opredelitev strategije je osrednja naloga upravnega odbora. Ker je področje financ po definiciji tvegana dejavnost, je treba strategijo oblikovati na podlagi okvira tveganja, ki opredeljuje vrsto možnih rezultatov. Izbrana strategija bo izpolnjevala razumna pričakovanja delničarjev in zagotavljala, da bodo udeleženci zadovoljni. Upravni odbor ima tako ključno vlogo, čeprav ne smemo podcenjevati odgovornosti stalnih izvršnih direktorjev glede obvladovanja tveganja. V kontinentalnem modelu nadzorni svet odobri strategijo upravnega odbora.

3.2.10 Posebno vprašanje št. 10: Ali bi bilo treba uvesti obveznost sprejetja in javne objave izjave o obvladovanju tveganja?

Odgovor je pritrdilen, vendar zgolj v okviru strategije komuniciranja z delničarji in drugimi udeleženci. Treba se je izogniti razkritju poslovnih in zaupnih informacij.

3.2.11 Posebno vprašanje št. 11: Ali bi bilo treba določiti postopek odobritve novih finančnih proizvodov v upravnem odboru?

Da, če so finančni proizvodi pomembni. Uvedba novih proizvodov bi morala običajno biti povezana z izvajanjem strategije, zato bi moralo biti to vprašanje zelo pomembno za upravni odbor.

3.2.12 Posebno vprašanje št. 12: Ali bi moral upravni odbor nadzorne organe obvezno obveščati o vseh pomembnih tveganjih, s katerimi bi bil seznanjen?

Pričakuje se, da bo to sestavni del stalnega dialoga med upravnim odborom in nadzornimi organi.

3.2.13 Posebno vprašanje št. 13: Ali bi morali upravni odbor izrecno zavezati k upoštevanju interesov deponentov in drugih vključenih strani pri sprejemanju odločitev (duty of care)?

V nekaterih pravnih sistemih je že zdaj obvezno upoštevati interese vključenih strani. To bi morala biti redna praksa. Če so vključene strani nezadovoljne, podjetje ne bo uspešno. Noben interes vključenih strani ne sme biti prevladujoč. V okviru razprav upravnega odbora je treba potrditi, da so bili pri pripravi strategije upoštevani vsi interesi.

3.3 Pomanjkljivosti pri upravljanju tveganj v zvezi z navzkrižjem interesov

3.3.1 Posebno vprašanje št. 14: Kako utrditi položaj upravljavca tveganj? Ali ga je treba vsaj izenačiti s položajem finančnega direktorja?

S tem vprašanjem se predvideva, da so naloge upravljavca tveganj znane. Če je tveganje ključno za poslovno strategijo, potem je upravljavec tveganja finančni direktor. Pri tveganju na mikro ravni ima upravljavec tveganj enak položaj kot vodja enote za notranjo revizijo. Oba poročata ustreznemu odboru v okviru upravnega odbora in imata neoviran dostop do predsednika tega odbora. Oba morata redno poročati celotnemu upravnemu odboru.

3.3.2 Posebno vprašanje št. 15: Kako izboljšati komuniciranje med funkcijo upravljanja tveganja in upravnim odborom? Ali je treba določiti postopek za predložitev zadev hierarhiji pri reševanju sporov ali težav?

Na to vprašanje smo že odgovorili v točki 3.3.1. Ta postopek mora že biti vključen v dejavnosti zadevnega odbora in upravnega odbora.

3.3.3 Posebno vprašanje št. 16: Ali mora imeti upravljavec tveganja možnost neposrednega obveščanja upravnega odbora, vključno z odborom za nadzor tveganja?

Tudi na to vprašanje smo že odgovorili v točki 3.3.1.

3.3.4 Posebno vprašanje št. 17: Ali je potrebna posodobitev računalniških orodij za izboljšanje kakovosti in povečanje hitrosti prenosa informacij o pomembnih tveganjih upravnemu odboru?

To je odvisno od orodij, ki so trenutno na voljo v posamezni instituciji. Vseh tveganj ni mogoče redno spremljati z računalniškimi orodji. V veliko primerih zadostuje že opozorilo po elektronski pošti. Za večje in kompleksnejše organizacije z vidika oddelkov, geografskih območij in proizvodov pa je namestitev računalniškega orodja za aktivno upravljanje tveganj bolj smiselno.

3.3.5 Posebno vprašanje št. 18: Ali bi direktorji morali sprejemati poročila o ustreznosti sistemov notranjega nadzora?

Da. V nekaterih pravnih sistemih je to že obvezno. Običajno se to izvaja v okviru revizijskega odbora.

3.4 Vloga zunanjih revizorjev

3.4.1 Posebno vprašanje št. 19: Ali je treba okrepiti sodelovanje med zunanjimi revizorji in nadzornimi organi? Kako?

Revizijske družbe morajo revizije opravljati za člane družbe. Če pa ugotovijo, da obstajajo resna tveganja ali neskladnosti s sistemskimi posledicami, morajo na to opozoriti nadzornike. Reševanje težav, ki jih lahko odpravi družba in nimajo zunanjih posledic, mora ostati v pristojnosti družbe. V kontinentalnem sistemu upravljanja nadzorni svet imenuje revizorje in se z njimi sestane enkrat letno; na teh sestankih upravni odbor in generalni direktor nista prisotna.

3.4.2 Posebno vprašanje št. 20: Ali je treba okrepiti obveznost zunanjih revizorjev, da upravni odbor in/ali nadzornike obveščajo o velikih tveganjih, odkritih pri izvajanju svoje funkcije?

To je odvisno od trenutnega položaja v posameznem primeru. V nekaterih pravnih sistemih so določbe v zvezi s tem že ustrezne. V kontinentalnem evropskem sistemu je treba to urejati na pogodbeni podlagi med nadzornim svetom in revizorjem.

3.4.3 Posebno vprašanje št. 21: Ali bi morali biti zunanji revizorji pristojni tudi za nadzor finančnih informacij, povezanih s tveganji?

Revizorji morajo potrditi, da računovodski izkazi družb pravilno in verodostojno prikazujejo redno poslovanje družbe. V tem okviru morajo biti vsa pomembna tveganja že prikazana kot rezerva ali opomba k računovodskim izkazom. Zdi se, da širitev pristojnosti zunanjih revizorjev ni potrebna.

3.5 Pomanjkljivosti v nadzornih organih

3.5.1 Posebno vprašanje št. 22: Ali je treba ponovno opredeliti in okrepiti vlogo nadzornikov pri notranjem upravljanju finančnih institucij?

Da, to je potrebno v pravnih sistemih, v katerih to še ni bilo izvedeno.

3.5.2 Posebno vprašanje št. 23: Ali bi morali biti nadzorniki pooblaščeni in pristojni za preverjanje pravilnega delovanja upravnega odbora in funkcije upravljanja tveganj? Kako to konkretno izvesti?

Na to vprašanje smo že odgovorili v točki 3.5.1.

3.5.3 Posebno vprašanje št. 24: Ali bi morala izbirna merila (fit and proper test) vključevati tudi strokovne in poklicne sposobnosti ter vedenjske vzorce bodočih direktorjev? Kako to konkretno izvesti?

Zagotavljanje tega je običajna praksa v kontinentalnem sistemu. Urad za finančne storitve v Združenem kraljestvu je že predvidel nove postopke za uveljavitev te prakse.

3.6 Težave v zvezi z vlogo delničarjev

3.6.1 Posebno vprašanje št. 25: Ali bi se morala strategija in prakse glasovanja institucionalnih vlagateljev razkrivati? Kako pogosto?

Da, v skladu z dnevnim redom generalne skupščine.

3.6.2 Posebno vprašanje št. 26: Ali bi morali institucionalni vlagatelji sprejeti kodekse dobrih praks na nacionalni ali mednarodni ravni, kot je na primer kodeks mreže International Corporate Governance Network (ICGN)? V skladu s tem kodeksom morajo njegovi podpisniki oblikovati in objavljati strategije vlaganja in glasovanja, sprejemati ukrepe za preprečevanje nastanka navzkrižja interesov ter odgovorno uporabljati svojo pravico glasovanja.

Da, sprva na prostovoljni podlagi.

3.6.3 Posebno vprašanje št. 27: Ali bi bilo treba za spodbuditev dialoga med družbami in njihovimi delničarji ter omejitev nevarnosti zlorabe, povezane s „praznim glasom“ (empty voting), olajšati razkrivanje identitete delničarjev? Prazni glas je glas delničarja, ki nima ustreznih finančnih interesov v družbi, za katero glasuje, kar lahko škoduje integriteti upravljanja javnih družb in trgov, na katerih se trguje z njihovimi delnicami.

Komisija bi morala preučiti vprašanje delničarjev, ker to niso enaki subjekti kot v preteklosti. Danes so lahko delničarji svetovna podjetja, hedge skladi itd., ti pa zgolj trgujejo z delnicami. Tako nimajo vloge, ki je običajno povezana z „delničarji“.

3.6.4 Posebno vprašanje št. 28: S katerimi drugimi ukrepi bi še lahko spodbudili udeležbo delničarjev v korporativnem upravljanju finančnih institucij?

Možen ukrep bi lahko bila ustanovitev organizacije pooblaščencev za zastopanje zasebnih delničarjev v posamezni družbi. Po drugi strani pa bi lahko nadzorne institucije, politiki in mediji povečali pritisk na institucionalne vlagatelje, da bi ti postali dejavnejši.

3.7 Učinkovitejše izvajanje načel korporativnega upravljanja

3.7.1 Posebno vprašanje št. 29: Ali je treba okrepiti odgovornost članov upravnega odbora?

Ne, če želimo privabiti dobre kandidate. Koristno bi bilo, če bi v večjem številu institucij bolje opredelili, kaj pričakujejo od članov odbora.

3.7.2 Posebno vprašanje št. 30: Ali je treba okrepiti civilnopravno in kazenskopravno odgovornost članov upravnega odbora ob upoštevanju raznolikosti kazenskopravnih predpisov med državami članicami?

V nekaterih pravnih sistemih so določbe v zvezi s tem že ustrezne. Največje tveganje za direktorja je običajno tveganje izgube poslovnega ugleda, povezanega s propadom podjetja. Pred kratkim se je pozivalo, naj se direktorjem, ki niso opozorili na preveliko tveganje, avtomatsko prepove, da zopet zasedejo podoben položaj. To je verjetno natančnejši in obetaven politični instrument.

3.8 Prejemki direktorjev finančnih institucij

3.8.1 Posebno vprašanje št. 31: Kakšne določbe bi lahko vsebovali morebitni dodatni ukrepi na ravni EU na področju prejemkov direktorjev javnih družb?

Določbe direktive o kapitalskih zahtevah – tretja revizija (CRD3) se zdijo ustrezne. Omogočile bodo udeležbo nadzornih organov. Ustrezen ukrep bo tudi objava strategije glasovanja institucionalnih vlagateljev glede prejemkov (glej točko 3.8.4).

3.8.2 Posebno vprašanje št. 32: Ali je treba obravnavati vprašanja, povezana z delniškimi opcijami vodstvenih delavcev in kako? Ali je ta vprašanja treba urejati na ravni EU oziroma ali bi moralo biti dodeljevanje delniških opcij prepovedano?

Zdi se, da to obravnava direktiva o kapitalskih zahtevah (CRD3). Vprašanja v zvezi s časovnimi opredelitvami, omejitvami in obsegom so zajeta v omenjeni direktivi.

3.8.3 Posebno vprašanje št. 33: Ali ob upoštevanju pristojnosti držav članic menite, da ugodna davčna obravnava delniških opcij in podobnih prejemkov v nekaterih državah članicah prispeva k spodbujanju pretiranega prevzemanja tveganja? Kako bi lahko o tem razpravljali na ravni Skupnosti?

Komisijo je treba spodbuditi, da preuči to vprašanje, vendar pa je trenutno področje obdavčitve v pristojnosti držav članic.

3.8.4 Posebno vprašanje št. 34: Ali je treba okrepiti ne le vlogo delničarjev, ampak tudi vlogo zaposlenih ter njihovih zastopnikov pri oblikovanju plačnih politik?

V nekaterih pravnih sistemih morajo poročilo o prejemkih odobriti delničarji. Z objavo o glasovanju institucionalnih vlagateljev bo sistem postal preglednejši. Komisija mora preučiti vprašanje učinka vzvoda oz. vzmeti v povezavi s svetovalci na področju prejemkov. Sistem predstavniških organizacij delničarjev na Nizozemskem bi lahko Komisiji služil kot koristen model.

3.8.5 Posebno vprašanje št. 35: Kaj menite o odpravninah („zlata padala“)? Ali jih je treba urejati na ravni Skupnosti oziroma jih prepovedati? Kako? Ali bi bilo treba pri določitvi odpravnine upoštevati samo dejansko uspešnost članov upravnega odbora?

Odpravnine niso nagrade za opravljeno delo. Te nagrade se izplačajo med opravljanjem funkcije. Odpravnine so pogodbena obveznost, ko družba izvršnega direktorja razreši s funkcije. Ponavadi so zasnovane kot varnostna mreža, da se novoimenovanemu članu zagotovi določeno jamstvo, če njegovo imenovanje ni uspešno. Razrešitev s funkcije ne pomeni nujno, da delo ni bilo uspešno opravljeno. S spremembo strategije lahko celo popolnoma uspešen zaposleni postane presežek. Zato so odpravnine potrebne. V nekaterih primerih pa so morda previsoke, zlasti glede na pokojnine. Lahko se v pogodbi predvidi, da se odpravnine znižajo po določenem času ali pa tudi v primeru očitnega neuspeha. Prav tako ne smemo spodbujati praks zviševanja odpravnin generalnih direktorjev. Vse nagrade se morajo dodeljevati na podlagi uspešnega dela. V kontinentalnem sistemu imajo zaposleni predstavnika v nadzornem svetu in lahko tako vplivajo na take prakse izplačevanja prejemkov.

3.8.6 Posebno vprašanje št. 36: Ali je treba zmanjšati ali ukiniti variabilni del prejemkov v finančnih institucijah, ki so prejele javna sredstva?

To vprašanje se nanaša predvsem na prejemke vodstvenega kadra v finančnih institucijah. Manj pomembno pa je za druge zaposlene. Posameznikom so bili izplačani izredno visoki prejemki in takim nenavadnim praksam se je treba izogibati. Vsekakor pa je zgolj od javnih delničarjev institucij, ki so prejele javna sredstva, odvisno, kakšne ukrepe bodo sprejeli.

3.9 Navzkrižje interesov

3.9.1 Posebno vprašanje št. 37: Kakšni bi lahko bili morebitni dodatni ukrepi na ravni EU za učinkovitejše preprečevanje in odpravljanje navzkrižja interesov v sektorju finančnih storitev?

Praksa „kitajskih zidov“ se nanaša na postopke, ki se v družbi, ki posluje z vrednostnimi papirji, ali investicijski družbi uporabljajo za preprečevanje izmenjave zaupnih informacij med oddelki v podjetju, da se tako prepreči nezakonita uporaba notranjih informacij. Teh praks se poslužujejo v finančnem sektorju in v drugih sektorjih, da se prepreči škodljivo navzkrižje interesov. Vendar pa v praksi kitajski zidovi še zdaleč niso brezhibni, saj temeljijo na načelu časti. Dostop do informacij je omejen zgolj zaradi razsodnosti in pazljivosti vpletenih strani. Morda bodo na podlagi predpisov, ki opredeljujejo zakonske zahteve za varnost informacij, v zvezi s tem doseženi boljši rezultati.

3.9.2 Posebno vprašanje št. 38: Se strinjate, da bi bilo ob upoštevanju različnih pravnih in gospodarskih modelov treba uskladiti vsebino in podrobnosti predpisov Unije glede navzkrižja interesov, da bi za različne finančne institucije veljala podobna pravila ne glede na to, ali se zanje uporabljajo določbe Direktive MiFID, Direktive o kapitalskih zahtevah, Direktive o KNPVP ali Direktivo Solventnost II?

Da.

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spremljanje trga za trgovino in distribucijo Za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020

(COM(2010) 355 konč.)

2011/C 84/04

Poročevalec: g. ALMEIDA FREIRE

Evropska komisija je 5. julija 2010 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o delovanju Evropske Unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spremljanje trga za trgovino in distribucijo – Za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020

COM(2010) 355 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. januarja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) s 192 glasovi za, 4 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO priznava pomen sektorja trgovine in distribucije za enotni trg in njegov prispevek k celotnemu evropskemu gospodarstvu. Zaradi posebnih značilnosti tega sektorja EESO pozdravlja celovit pristop, ki ga je Evropska komisija razvila v Poročilu o spremljanju trga za trgovino in distribucijo, in se strinja, da se je treba izogniti osredotočanju na posamezne podsektorje.

1.2 EESO obžaluje, da se premalo pozornosti posveča MSP, ki imajo ključno vlogo pri zaposlovanju, ustvarjanju vrednosti in v življenju podeželskih območij in mestnih središč. V skladu z Aktom o malih podjetjih bi bilo treba MSP namenjati več pozornosti in sprejeti ukrepe, ki bodo spodbudili njihov razvoj in ustvarili delovna mesta v teh podjetjih.

1.3 V Evropi prihaja do koncentracije velikih maloprodajnih podjetij, ki zaradi pestrosti svoje ponudbe privlačijo več strank (5 največjih živilskih maloprodajnih podjetij je leta 2005 nadzorovalo več kot 70 % trga). Podobno obstaja visoka koncentracija številnih proizvodov, zlasti zelo zaželenih izdelkov (t. i. „must have“ izdelkov), katerih ponudbe si trgovci ne morejo privoščiti.

1.4 Uporaba pogajalske moči je splošna praksa v tržnem gospodarstvu, h kateri se zatekajo vsa podjetja, tudi kmetije, zbiralci in predelovalci njihovih izdelkov, dobavitelji in maloprodajna podjetja. EESO je zaskrbljen zaradi ukrepov v nekaterih državah, ki so namenjeni nadzoru cen ali marž, kar je v nasprotju z načeli svobodne konkurence in delujočega enotnega trga.

1.4.1 Takšne ureditve so lahko potrebne zaradi pomembnih socialnih in političnih razlogov, na primer na socialnem področju ali področju okolja, da se zagotovi socialna kohezija ali varstvo okolja.

1.5 Na notranjem trgu so bile med državami članicami ugotovljene bistvene razlike med cenami za podobne izdelke. EESO priporoča, da se vsako proučevanje cen osredotoči na prenos cen in marž po celotni dobavni verigi.

1.6 EESO opozarja, da imajo trgi za trgovino in distribucijo – in pogodbena razmerja na teh trgih – svoje nacionalne lastnosti in se razlikujejo po pravnih, gospodarskih, političnih in kulturnih značilnostih. Spričo pomena verige preskrbe s hrano EESO poziva, naj se proučijo očitno nepoštene prakse, ki se pojavljajo v celotni verigi, in sprejmejo ustrezni ukrepi.

1.7 EESO zlasti poziva Komisijo, naj prouči, kako se „nepoštena pogodbena razmerja“ obravnavajo na nacionalni ravni in kako so ti predpisi uveljavljeni. Nadalje opozarja, da je v času krize pomembno zagotoviti pravilno izvajanje obstoječe zakonodaje in da je to odgovornost držav članic, ter poudarja področja, na katerih bi bilo treba ukrepati, in najustreznejši obseg tega ukrepanja v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.8 Trgovina in distribucija predstavljata pomemben sektor, ki pogosto omogoča vstop na trg dela za mnoge mlade nizko kvalificirane ali celo nekvalificirane delavce. Ta sektor ponuja tudi številne možnosti za podjetnike.

1.9 EESO poziva Komisijo, naj podpre spodbujanje samozaposlovanja, podjetništva in razvoj sposobnosti kot pripomočkov za obvladovanje krize in omogočanje vstopa ali ponovnega vstopa na trg dela.

1.10 Komisija pravilno določa prednostna področja za ukrepe. V zvezi s tem EESO poziva k pravočasnemu sprejetju predlogov in Komisijo spodbuja, naj pospeši sprejemanje odločitev na področju, ki zahteva nujne, konkretne in oprijemljive ukrepe. Zlasti bi moral forum na visoki ravni za boljše delovanje verige preskrbe s hrano postati temelj za nove in razvijajoče se agroživilske politike, tudi za bolj uravnotežene odnose med industrijo in maloprodajo.

1.11 Nadalje EESO poziva Komisijo, naj prouči izvajanje direktive o storitvah in ustrezno ukrepa v teh državah članicah. Komisijo tudi poziva, naj ukrepa v zvezi z medbančnimi provizijami, ki delujejo kot skriti davki za potrošnike.

2. Uvod

2.1 Evropska komisija priznava pomembno vlogo sektorja trgovine in distribucije na enotnem trgu. Njegov gospodarski pomen za Evropsko unijo (4,2 % BDP EU, 17,4 zaposlenih in 20 % evropskih MSP) je dober razlog, da je bil ta sektor izbran za spremljanje trga.

2.2 Poročilo o spremljanju trga za trgovino in distribucijo in delovni dokument služb Komisije predstavljata analizo vprašanj, ki z vidika enotnega trga vplivajo na ekonomsko, socialno in okoljsko uspešnost trgovine in distribucije. Pri tem poročilo in delovni dokument služb Komisije proučujeta uspešnost tega sektorja, nedavne usmeritve in učinek posodobitve na druge konkurente. Dokumenta navajata ugotovitve o učinkih na uspešnost trgovcev tudi z vidika njihovih poslovnih partnerjev v zgornjem in spodnjem delu tržne verige.

2.3 Analiza sektorja v poročilu temelji na proučitvi odnosov trgovcev z njihovimi dobavitelji (zgornji del verige) in potrošniki (spodnji del verige). Pri tem Komisija priznava zapletenost odnosov, ki jih razvijajo trgovci, da potrošnikom zagotovijo prave izdelke ob pravem času na pravem mestu po najboljši ceni.

2.4 V poročilu je napovedano, da bo Komisija na podlagi posvetovanja opredelila ukrepe za izboljšanje nemotenega delovanja notranjega trga za trgovino in distribucijo, da bi trgovcem pomagala čim bolje izkoristiti prednosti enotnega trga in izboljšati njihovo ekonomsko, socialno in okoljsko uspešnost.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Evropska komisija v tem poročilu priznava pomen trgovine in distribucije na enotnem trgu in njun pomen za rast, zaposlovanje in trajnostni razvoj. Ker dojemanje tega sektorja pogosto temelji na poenostavljeni domnevi, da trgovci kupujejo od kmetov in prodajajo potrošnikom, je namen tega poročila prikazati zapletenost dobavne verige in odnosov trgovcev z njihovimi poslovnimi partnerji. Nadalje pomaga razložiti, kako trgovci izpolnjujejo svoje poslanstvo, da potrošnikom zagotovijo prave izdelke na pravem mestu ob pravem času in po najboljši ceni ter izzive, s katerimi se pri tem soočajo.

3.2 Poročilo priznava vlogo, ki jo je imela posodobitev v sektorju trgovine in distribucije pri preprečevanju inflacije v zadnjih 50 letih in pri povečanju izbire za potrošnike. Rezultat večje konkurence in konsolidacije v trgovini in distribuciji so nižje cene, večja izbira za potrošnike in relativno nizke marže (v nasprotju z drugimi sektorji, vključno s predelovalno industrijo), kar ima učinek na konkurente, lokalne oblasti, kmete, dobavitelje, zaposlene itd.

3.3 EESO obžaluje, da se poročilo morda preveč osredotoča na trgovino in distribucijo živil in pri tem ne podaja splošnega pregleda sektorja, zlasti pa ne prikaže pomena MSP (več kot 95 % podjetij v trgovini in distribuciji ter 11 milijonov delavcev), njihovih posebnih potreb in težav, vključno s potrošniškimi storitvami, njihove vloge za oživitev mestnih središč, podeželskih ali predmestnih območij, njihove odvisnosti od velikih proizvajalcev in konkurence v obliki dobaviteljev, ki vzpostavljajo lastne distribucijske mreže.

3.4 Poročilo prav tako ne priznava pomena, ki ga ima poslovni model združevanja v zadruge, zlasti v trgovini in distribuciji živil preko potrošniških zadrug.

3.5 Poročilo analizira uspešnost sektorja trgovine in distribucije glede na splošne javnopolitične cilje – splošna in cenovna dostopnost. Toda v praksi trgovci svoje delo opravljajo v zelo konkurenčnem okolju, kjer si podjetja prizadevajo pritegniti stranke in jim dati dobro vrednost za denar. Trgovci svoje odločitve o ustanovitvi podjetja in svojih storitvah sprejemajo glede na dinamiko trga in ne glede na splošne javnopolitične cilje. Analiziranje uspešnosti trgovcev glede na splošne javnopolitične cilje ne upošteva dejstva, da sta trgovina in distribucija komercialni dejavnosti, ki morata za preživetje v tržnem gospodarstvu ostati dobičkonosni. Tudi za katero koli drugo tržno dejavnost je mogoče priti do podobnih ugotovitev.

3.6 Sčasoma je potrošniško povpraševanje postalo zahtevnejše in ga ni mogoče obravnavati homogeno. Na podlagi tega in na podlagi pomena konkurence v trgovini je mogoče razložiti zapletenost tržnih sil in odgovoriti na vprašanje, zakaj v realnosti soobstajajo različne oblike trgovine in distribucije z različnimi potrošniškimi storitvami. To pomeni, da so manjše oblike dejavnosti lahko uspešne, če potrošnikom zagotovijo posebne storitve. Več kot 11 milijonov Evropejcev je zaposlenih v MSP v sektorju trgovine in distribucije. Zato je bistveno, da se še naprej spodbuja razvoj MSP, zlasti s pomočjo boljšega zakonodajnega okolja in manjšimi upravnimi obremenitvami.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo za potrošnike

4.1.1 Ključna naloga trgovcev je potrošnikom po najugodnejši ceni zagotoviti širok izbor izdelkov, ki izpolnjujejo kakovostne in varnostne zahteve. Posodobitev tega sektorja v zadnjih 20 letih so zaznamovali hiter proces koncentracije velikih multinacionalnih trgovskih verig, ki so dejavne v različnih državah EU in tretjih državah, kar je privedlo do nasičenosti trgov v državah EU, vključitve informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter globalizacije, vključno s širitvijo na druge trge in dostopom do širše izbire proizvodov po nižjih cenah (cenovna dostopnost).

4.1.2 EESO in Komisija se strinjata, da sta ključni vprašanji, ki ju je treba obravnavati, neenakosti v dostopnosti do trgovin in ohranjanje dejavnosti na podeželskih območjih. Trgovci svojo dejavnost raje opravljajo v mestnih središčih ali predmestnih nakupovalnih središčih, zaradi česar je treba zagotoviti, da bodo mestna središča ostala dostopna za dobavo. Ljudje, ki živijo na podeželskih območjih, za dnevne nakupe vse pogosteje uporabljajo osebno vozilo, kar vpliva na okolje in pomeni, da imajo tisti, ki si ne morejo privoščiti osebnega vozila ali niso zmožni voziti, omejen dostop do maloprodajnih storitev.

4.1.3 Odločitve trgovca za ustanovitev dejavnosti temeljijo na številnih dejavnikih, izmed katerih je najpomembnejši čim širši krog oskrbe z živili. Ta dejavnik sam po sebi razloži, da so redko poseljena območja manj zanimiva za ustanovitev maloprodajnih trgovin v nasprotju z mestnimi središči ali nakupovalnimi središči, namensko zgrajenimi na obrobju mest. Dostopnost je torej treba obravnavati na podlagi celovitega razumevanja okolja, v katerem delujejo trgovci.

4.1.4 Težavna dostopnost potrošnikov do širše izbire maloprodajnih trgovin je odvisna od gospodarskih in negospodarskih dejavnikov, kot je zakonodajno okolje, vključno s prostorskim načrtovanjem mest in dostopom trgovcev do nepremičninskih trgov. Povezani so lahko z lokalnimi predpisi, ki ovirajo uvedbo nekaterih vrst dejavnosti ali odprtje nekaterih vrst trgovin, postopki pridobitve dovoljenja za izvajanje dejavnosti, ki so kljub direktivi o storitvah lahko preveč zapleteni in samovoljni. Poleg tega predpisi, na podlagi katerih je prodaja farmacevtskih izdelkov brez recepta pridržana za določene monopole, omejujejo konkurenco, s tem pa tudi dostop potrošnikov do farmacevtskih izdelkov po zmernih cenah.

4.1.5 V zadnjih 20 letih so ljudje z nižjimi dohodki večinoma imeli koristi od dostopa do širše izbire izdelkov in ugodnejših cen, kar je bila posledica posodobitve, večje konkurence in globalizacije. Razvoj izdelkov pod lastno trgovsko znamko, ki so v povprečju 30 % cenejše kot drugi izdelki, ki se prodajajo pod uveljavljenimi blagovnimi znamkami, je imelo ključno vlogo v tem procesu.

4.1.6 Zaradi poslovnega modela trgovine in distribucije cene v tem sektorju odražajo operativne stroške z razmeroma nizko maržo v primerjavi z drugimi sektorji, kjer so marže višje. EESO izraža zaskrbljenost zaradi ukrepov za nadzor cen ali marž v nekaterih državah. Ker je to pomembno socialno in politično področje, so lahko taki predpisi potrebni za zagotavljanje socialne kohezije in preprečevanje revščine.

4.1.7 Na notranjem trgu so bile med državami članicami ugotovljene bistvene razlike med cenami za podobne izdelke. EESO priporoča, da se vsako proučevanje cen osredotoči na prenos cen in marž v celotni dobavni verigi. EESO se prav tako strinja s Komisijo, da na oblikovanje cene vplivajo različni dejavniki. Slednji razen stroškov poslovanja vključujejo povprečen razpoložljiv dohodek gospodinjstva, DDV, stroške prevoza, stroške najemnine, stroške za plače, zakonodajni okvir, raven konkurence ali poslovne prakse, kot so lokalne omejitve dobave in zlorabe, do katerih prihaja po vsej dobavni verigi. EESO poziva Komisijo, naj prouči učinek teh praks in z ukrepi zagotovi, da bo nabava možna v drugih državah članicah in tudi, da bodo potrošniki lahko izkoristili nižje cene, večjo izbiro, boljšo kakovost, različne izdelke itd.

4.1.8 EESO ugotavlja, da so potrošniške raziskave pokazale, da obstaja potreba po virih neodvisnih primerljivih informacij o maloprodajnih ponudbah.

4.1.9 EESO se strinja, da bi e-prodaja lahko prispevala k povečanju konkurence na nekaterih področjih, kar bi pomagalo znižati cene, vendar je zaskrbljen zaradi počasnega razvoja e-prodaje, zlasti pri čezmejnih transakcijah. EESO ugotavlja, da je ena izmed ovir za razvoj čezmejnih transakcij e-prodaje, zlasti za MSP, dejstvo, da ne obstajajo skupni predpisi za varstvo potrošnikov po vsej Evropi, in poziva evropske institucije, naj hitro sprejmejo direktivo o digitalnih pravicah potrošnikov za „popolno uskladitev“ v najnaprednejši obliki. Takšna direktiva v skladu s členom 169(4) PDEU državam članicam ne sme preprečevati, da ohranijo ali uvedejo strožje ukrepe za varstvo potrošnikov.

4.2 Učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo za trgovce

4.2.1 EESO se strinja s trditvijo, da mora „notranji trg za trgovino in distribucijo (…) konkurenčnim trgovcem ne glede na njihovo velikost omogočiti sobivanje na trgu in razvoj njihove dejavnosti“.

4.2.2 Pri odpiranju nove trgovine je umeščenost v prostor odločilnega pomena in včasih morajo trgovci čakati nekaj let, preden lahko odprejo novo trgovino na določenem območju in ustvarijo delovna mesta. Ugotovljeno je bilo, da sta težak dostop na trg in dostop do nepremičninskega trga morebitni oviri za razvoj trgovine in distribucije, in bi ju bilo treba nadalje proučiti. To bi bilo mogoče opraviti na podlagi lahko dostopnih informacij, ki upoštevajo vidik potrošnikov (izbira kraja nakupovanja), vidike konkurenčne politike, subsidiarnost in sorazmernost.

4.2.3 Cilj direktive o storitvah, ki naj bi se do 31. decembra 2009 uveljavila v vseh državah članicah, je preprečevanje diskriminacije, povezane z dodeljevanjem dovoljenja za začetek dejavnosti. Toda v praksi nastajajo številne nove ovire in primeri predpisov prostorskega načrtovanja mest, ki se zlorabljajo za nadzor konkurence in prednostno obravnavo ustanavljanja določenih oblik trgovine in distribucije ali podjetij. EESO poziva Komisijo, naj prouči izvajanje direktive o storitvah in ustrezno ukrepa v teh državah članicah.

4.2.4 Nadaljnji problem, s katerim se srečujejo trgovci, je, da ne obstaja pregleden in konkurenčen notranji trg za plačila. Sedanja praksa sistemov plačilnih kartic je protikonkurenčna in krši temeljno načelo notranjega trga. Medbančne provizije delujejo kot skriti davki za trgovce, predvsem za najmanjša maloprodajna podjetja. Enotno območje plačil v eurih (SEPA), ki temelji na tovrstnih provizijah, bo povzročilo ukinitev ugodnih in učinkovitih nacionalnih sistemov bančnih plačilnih kartic. Kot posledica tega se bo trg plačilnih kartic zmanjšal na duopol, kar bo privedlo do višjih medbančnih provizij v škodo potrošnikov. EESO poziva Komisijo, naj ukrepa v zvezi z medbančnimi provizijami, ki delujejo kot skriti davki za potrošnike.

4.3 Učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo za dobavitelje

4.3.1 Trgovci kot ponudniki storitev svojim dobaviteljem omogočajo dostop do distribucijske mreže ene trgovine ali vse EU. Storitve vključujejo npr. posebno namestitev na policah, dejavnosti trženja in logistike itd. Vsaka izmed njih ima ceno, ki se pogosto izrazi kot provizija.

4.3.2 Trgovina na drobno je le eden izmed nekaterih drugih distribucijskih kanalov, ki so dobaviteljem na voljo. Brez trgovcev bi le malo dobaviteljev lahko vzpostavilo velike distribucijske mreže, potrošniki pa bi imeli manj izbire po višjih cenah. Vendar so v dobavni verigi pomembni vsi sestavni deli, saj brez surovin ne bi bilo predelave in brez predelave ne bi bilo trženja. Zato EESO meni, da mora EU oblikovati potrebne mehanizme za vzpostavitev resničnega ravnovesja v verigi trgovine in distribucije izdelkov.

4.3.3 V Evropi prihaja do koncentracije velikih maloprodajnih podjetij, ki zaradi pestrosti svoje ponudbe privlačijo več strank (5 največjih živilskih maloprodajnih podjetij je leta 2005 nadzorovalo več kot 70 % trga). Podobno obstaja visoka koncentracija številnih proizvodov, zlasti zelo zaželenih izdelkov (t. i. „must have“ izdelkov), katerih ponudbe si trgovci ne morejo privoščiti. Velika konkurenčnost med trgovci v dobavni verigi povzroči pritisk za zmanjšanje cen in marž. Uporaba pogajalske moči je splošna praksa v odprtem tržnem gospodarstvu, h kateri se zatekajo vsa podjetja, tako v trgovini in distribuciji kot tudi njihovi dobavitelji. Toda če se ta praksa spremeni v zlorabo, jo je treba izkoreniniti. Trgovci, tudi večji, nimajo pogajalske moči v odnosu do proizvajalcev zelo zaželenih izdelkov (t. i. „must have“ izdelkov), ne glede na to, ali so veliki ali majhni dobavitelji. Prav tako mala in srednje velika podjetja za distribucijo nimajo pogajalske moči za pogajanja z velikimi trgovci za določene vrste izdelkov. V poročilih je zaslediti, da se določeni akterji v dobavni verigi ne morejo pritoževati iz strahu pred povračilnimi ukrepi. EESO spodbuja mala maloprodajna podjetja, naj skupaj oblikujejo nabavna zavezništva, da bi povečali svojo pogajalsko moč do dobaviteljev, dobili boljše pogoje in bi se lahko bolje odzvali na želje potrošnikov. Primere zlorabe moči pri kupovanju bi bilo treba obsoditi in EESO poziva k ustreznemu izvajanju pravil konkurence za vse akterje v dobavni verigi.

4.3.4 Evropski ekonomsko-socialni odbor je sprejel dve mnenji v zvezi z delovanjem verige preskrbe s hrano (1) in priporočil kodeks ravnanja na ravni držav članic in imenovanje mediatorja, če je to potrebno. Evropski parlament, špansko predsedstvo Evropske unije in Evropska komisija (2) so prav tako sprejeli vrsto priporočil za boljše delovanje verige preskrbe s hrano. EESO posebej pozdravlja ustanovitev foruma na visoki ravni (3) za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki vzpostavlja platformo akterjev za pogodbene prakse med podjetji vzdolž celotne verige preskrbe s hrano.

4.3.5 EESO opozarja, da imajo trgi za trgovino in distribucijo – in pogodbena razmerja na teh trgih – svoje nacionalne lastnosti in se razlikujejo po pravnih, gospodarskih, političnih in kulturnih značilnostih. Poslovni odnosi so ponavadi urejeni na nacionalni ravni s pomočjo predpisov, sodne prakse in/ali kodeksov dobre prakse. Mnoge države članice so poskušale s predpisi urediti številne prakse. Toda v mnogih primerih so taki poskusi pripeljali do novih ovir, ki so ob kršenju načel notranjega trga omejile možnosti ustanavljanja tujih podjetij v posamezni državi. EESO poziva, naj se proučijo izrazito nepoštene prakse, ki se pojavljajo vzdolž celotne dobavne verige, in sprejmejo ustrezni ukrepi. EESO zlasti poziva Komisijo, naj prouči, kako se „nepoštena pogodbena razmerja“ obravnavajo na nacionalni ravni in kako so ti predpisi uveljavljeni. Taka raziskava bi pokazala učinkovitost nacionalne prakse, ali je treba ukrepati in katera bi bila najprimernejša raven glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Nadalje EESO opozarja, da je v času krize pomembno zagotoviti pravilno izvajanje obstoječe zakonodaje in da je to odgovornost držav članic.

4.3.6 Da bi potrošnikom zagotovili izbiro, ohranili svoje posebnosti in okrepili svojo lokalno podobo, so trgovci razvili lastne trgovske znamke izdelkov, za katere prevzemajo odgovornost proizvajalca. Uspeh teh izdelkov temelji na širokem odobravanju potrošnikov, saj skoraj 80 % evropskih potrošnikov (4) meni, da so trgovske znamke supermarketov dobra alternativa drugim znamkam.

4.3.7 Trgovci izdelke z lastno trgovsko znamko razvijajo v partnerstvu z dobavitelji, ki so v večini primerov MSP. Evropska komisija priznava, da so se partnerstva, ki temeljijo na podizvajalskih pogodbah, mnogokrat izkazala za najbolj stabilna in trajna. Dobavitelji imajo koristi od podatkov o potrošnikih, prejmejo pobude za nadaljnje inovacije in dostop do širšega trga. Toda skrb zbuja njihov učinek na inovacije, konkurenco, razvoj MSP in izbiro za potrošnike. EESO poziva Komisijo, naj prouči učinek izdelkov, ki se prodajajo pod lastnimi trgovskimi znamkami, na dobavitelje, konkurenco, inovacije in izbiro za potrošnike.

4.4 Učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo za zaposlene

4.4.1 Sektor trgovine in distribucije je pomemben za zaposlovanje in pogosto omogoča vstop na trg dela za mnoge mlade nizko kvalificirane ali celo nekvalificirane delavce. Ta sektor v veliki meri temelji na prožnih delovnih vzorcih, saj se je treba povpraševanju potrošnikov prilagajati dnevno, tedensko ali sezonsko. Močna cenovna konkurenca je vir pritiskov na prožnost delovnega časa zaposlenih, ki je postal nezdružljiv z njihovim zasebnim življenjem. Zato bi morale zakonodaja in kolektivne pogodbe opredeliti vrste prožnosti, ki bodo združljive tako z organizacijskimi potrebami podjetja kot z zahtevami zaposlenih, da bodo lahko učinkoviteje uskladili zasebno in poklicno življenje. Zato je delež žensk v tem sektorju višji kot v katerem koli drugem sektorju, pomembno je tudi delo s skrajšanim delovnim časom. Sektor trgovine in distribucije ponuja tudi možnosti za podjetnike.

4.4.2 EESO poziva Komisijo, naj podpre spodbujanje podjetništva in pridobivanje kvalifikacij kot sredstev za obvladovanje krize in omogočanje vstopa ali ponovnega vstopa na trg dela. EESO spodbuja podjetja v tem sektorju, naj uporabijo nacionalne in evropske predpise na področju enakih možnosti in enake obravnave spolov ter tako spodbudijo kakovost in povečajo stopnjo zaposlenosti žensk v sektorju.

4.4.3 Sedanja finančna kriza in zmanjšanje potrošništva sta v vseh evropskih državah povzročila zaprtja, prestrukturiranja, združitve in prevzeme poslovnih dejavnosti. Obstaja veliko tveganje, da bodo ljudje dalj časa ostali brezposelni. EESO poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja samozaposlovanje in razvoj poklicne usposobljenosti zaposlenih, da bo to njihovo sredstvo za boj proti krizi, ki jim bo omogočilo ponovno vključitev na trg dela.

4.4.4 Tako na evropski kot na nacionalni ravni obstaja dolga tradicija kolektivnega pogajanja. Razlike med državami so posledica različnih kultur in tradicij odnosov med delodajalci in delavci, zato bi morali predlagani ukrepi na tem področju ostati predmet načela subsidiarnosti. EESO poziva države članice in države kandidatke, naj okrepijo socialni dialog med partnerji in sistem odnosov med delavci in delodajalci v tem sektorju.

4.4.5 Neprijavljeno delo in siva ekonomija sta največji problem, ki bi ga bilo treba nujno obravnavati, saj povzročata nepošteno konkurenco med podjetji zaradi utaje davkov in prispevkov ter negativne posledice za delovne pogoje zaposlenih, zlasti kar zadeva zdravje in varnost na delovnem mestu. EESO poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za poenostavitev in zmanjšajo upravne obremenitve zlasti za mala in mikropodjetja ter nadalje povečujejo zavest o prednostih rednega dela.

4.4.6 EESO poziva k odprti razpravi s socialnimi partnerji o franšizni dejavnosti in poziva države članice, naj okrepijo ukrepe za boj proti sivi ekonomiji, ker ustvarja nadaljnjo diskriminacijo in nepošteno konkurenco v škodo MSP.

4.4.7 Posodobitev, tehnološki razvoj in širša uporaba IKT v trgovini in distribuciji so povzročili neskladje med potrebami po kvalifikacijah v trgovinah na drobno in dejanskimi kvalifikacijami osebja. EESO opozarja Komisijo, da je treba delavce ves čas njihove poklicne poti/delovne dobe bolj spodbujati k pridobivanju boljših kvalifikacij. V tem smislu EESO poziva tudi socialne partnerje v sektorju trgovine in distribucije, naj poglobijo sodelovanje pri preprečevanju neskladij med potrebami podjetij po znanju in kvalifikacijami zaposlenih, tako da poiščejo rešitve za ta sektor in načine za predvidevanje in upravljanje učinka novih tehnologij na kvalifikacije in zaposlovanje.

4.4.8 Trgovina in distribucija imata dolgo tradicijo družbene odgovornosti. Trgovska podjetja pravzaprav že mnoga leta uvajajo in izvajajo družbeno odgovorne ukrepe. Ta ravnanja ne zajemajo le družbenih in okoljskih vprašanj, temveč tudi druga področja, kot so zdravje, varnost proizvodov in vprašanja v zvezi z dobavno verigo ali lokalna angažiranost.

4.4.9 EESO se strinja s Komisijo, da je nujno obravnavati vprašanje cenovne konkurence, ki močno pritiska na stroške plač in na delovni čas zaposlenih. V ta namen EESO predlaga Komisiji, naj pripravi posebno študijo o učinku delovnega časa trgovin, tudi nedeljskega, o lokalnem ekonomskem in socialnem razvoju, o ravni storitev za potrošnike in o kakovosti življenja zaposlenih.

4.4.10 V tem sektorju se nadaljuje pojav nepoštene konkurence in socialnega dampinga med podjetji, ne glede na njihovo velikost, saj se zakonodaja na področju zaposlovanja in kolektivno pogajanje v posameznih državah razlikujeta, kar povzroča različne politike naložb in različne gospodarske modele in modele razvoja. EESO poziva socialne partnerje, naj v okviru evropskega socialnega dialoga sprožijo razpravo, s pomočjo katere bi ugotovili, katere politike so najprimernejše za uskladitev pogojev zaposlovanja in stroškov dela, da bi prispevali k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji in odstranili ovire, ki preprečujejo usklajen razvoj in pošteno konkurenco v tem sektorju v Evropi. Komisija bi morala podpreti to pobudo in sprejeti primerne ukrepe za odpravo prakse, ki preprečuje oblikovanje in dobro delovanje enakopravnega in učinkovitega notranjega trga, ki spodbuja razvoj.

4.4.11 V sektorju trgovine in distribucije, zlasti v večjih evropskih maloprodajnih podjetjih, ima vedno večjo vlogo finančna participacija zaposlenih, ki zaposlenim daje večjo možnost odločanja glede kakovosti zaposlitve, motivacije in delovnih pogojev. Komisija bi morala pregledati ta instrument v okviru spremljanja tega sektorja.

4.5 Pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo za prihodnje generacije

4.5.1 EESO priznava pomen trgovine in distribucije za spodbujanje vzorcev bolj trajnostne potrošnje in proizvodnje v EU. Opozarja, da je neposredni učinek dejavnosti trgovine in distribucije kot tak precenjen, vendar lahko ima velik posreden učinek kot najtesnejša povezava med potrošniki in proizvajalci. EESO pozdravlja forum trgovcev na drobno, katerega vloga je širiti dobro prakso pri posebnih vprašanjih tako med trgovci kakor tudi med sektorjem trgovine in distribucije ter zainteresiranimi strankami. EESO priznava tudi delo okrogle mize v zvezi s trajnostno potrošnjo in proizvodnjo.

4.5.2 EESO opozarja Komisijo, da je treba pri oblikovanju politik zagotoviti skladnost med okoljskimi in drugimi političnimi cilji, kot je notranji trg. V preteklih letih so se pojavila navzkrižja, vse pogosteje pa se tudi dogaja, da je nad osnovnimi načeli notranjega trga prevlada načelo varstva okolja. Poleg tega EESO svari pred morebitnim prenosom odgovornosti s proizvajalca na trgovca.

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) NAT/460 Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi, poročevalec: g. Narro, soporočevalec: g. Kapuvari; CCMI/050: Trgovina na drobno: razvoj in vpliv, poročevalka: ga. Sharma.

(2) COM(2009) 591: sporočilo Komisije Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi.

(3) Sklep Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (2010/C 210/03).

(4) Raziskava AC Nielsen: Odnos potrošnikov do lastnih trgovskih znamk (Consumer attitudes towards private labels), 2005.

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/25

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive

(COM(2010) 473 konč. – 2010/0246 (COD))

2011/C 84/05

Glavni poročevalec: g. SEARS

Svet in Evropski parlament sta 15. oktobra 2010 oz. 7. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive

COM(2010) 473 konč. – 2010/0246 (COD).

Predsedstvo Odbora je 20. oktobra 2010 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 19. januarja) za glavnega poročevalca imenoval g. SEARSA ter mnenje sprejel s 149 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek in priporočila

1.1

Namen predloga je zmanjšati pogostost in učinek terorističnih napadov z omejitvijo dostopa splošne javnosti do široko in zakonito uporabljanih snovi (in njihovih zmesi), ki jih je v visokih koncentracijah mogoče uporabiti tudi za izdelavo eksplozivov, in z uvedbo zahteve po poročanju o sumljivih pravnih poslih z njimi.

1.2

Predlog je naslovljen na veletrgovce, trgovce na drobno in države članice. Proizvajalci kemikalij imajo že vzpostavljene nadzorne mehanizme in kodekse o prostovoljnem poročanju za predhodne sestavine za orožje in droge, tako da jih ta predlog ne bi smel bistveno prizadeti. Obravnavane količine so majhne v primerjavi s skupno prodanimi količinami. V zvezi z zdravjem delavcev in izpostavljenostjo okolja ni nikakršnih skrbi. Uspeh bo odvisen od ukrepov pristojnih organov v zvezi z zbiranjem in izmenjavo ustreznih informacij.

1.3	EESO podpira ukrepe za boj proti terorizmu in soglaša s splošno utemeljitvijo za predlog, konkretneje s pripravo uredbe v skladu s členom 114 o preprečevanju razdrobljenosti notranjega trga.

1.4	Strinja se tudi s seznamom osmih snovi (in njihovih zmesi), naštetih v prilogi I, ki jih je treba nadzorovati. Zato je smiselno, da se nadaljnja prodaja v visokih koncentracijah splošni javnosti dopusti izključno na podlagi dovoljenja za zakonito končno uporabo.

1.5

EESO se strinja tudi, da bi bilo smiselno, da se v državah članicah vzpostavijo centralizirani sistemi za prejemanje, izmenjavo in obravnavo prijav sumljivih poslov s temi osmimi snovmi ter z nadaljnjimi sedmimi snovmi, naštetimi v prilogi II, ter kakršnih koli drugih poslov, ki spadajo v to področje.

1.6

EESO hkrati obžaluje, da je v predlogu nekaj pomanjkljivosti, in sicer v zvezi s podpornimi dokazi, predloženimi za posamezne snovi, v zvezi z drugimi možnostmi za nadzor, na primer možnostjo največje dovoljene velikosti embalaže, v zvezi s praktično uporabo nadzornih mehanizmov na prodajnih mestih, vključno z opredelitvijo „podjetij“, ki naj bi bila izključena iz tega predloga, ter v zvezi z nekaterimi nedoslednostmi v besedilu, na primer glede dokončne vsebine zahteve po poročanju.

1.7

EESO poleg tega izraža presenečenje, da, čeprav je bila izdelana splošna ocena stroškov za sektor trgovine na drobno in za vlade, ni bilo tovrstne ocene pričakovanih koristi. Sicer je res, da je vrednost rešenega človeškega življenja dejansko subjektivna kategorija, vendar je bil ta pristop v preteklosti že uporabljen za uravnoteženje stroškov zakonodajnih predlogov EU. Razlogi, da tokrat ni bil uporabljen, niso obravnavani.

1.8	Kljub tem pomislekom EESO močno podpira predlog. Obveščanje prizadetih skupin in civilne družbe kot celote o predlogu bo velik izziv. EESO bo z veseljem na vse možne načine prispeval k temu procesu.

2. Uvod

2.1

Teroristi ter druge hudodelske združbe in posamezniki čedalje bolj uporabljajo improvizirane eksplozivne naprave, ki pogosto vsebujejo doma narejene eksplozive, za napade na vojaške in gospodarske cilje po celem svetu in sejanje strahu med civilnim prebivalstvom v zasledovanju političnih ali verskih idealov.

2.2

Čeprav se večina teh incidentov dogaja zunaj EU in kljub velikim prizadevanjem nacionalnih obveščevalnih služb, se jim države članice in državljani EU niso mogle povsem izogniti. Bogatejše države postajajo pomembni cilji, tako da se nobena država ne more počutiti povsem varno. Gonila ideologije, skupaj s praktičnimi navodili za izdelavo bomb, krožijo po celotnem svetu na internetu. Predhodne sestavine za eksplozive so zlahka dostopne v maloprodajnih trgovinah ali na spletu, pogosto po nizkih cenah in v visokih koncentracijah, potrebnih za doma narejene eksplozive, kakor tudi za drugo zakonito uporabo v industriji in gospodinjstvu.

2.3	Glede na to, da obstaja ta druga uporaba in da bi morali biti nadzorni ukrepi učinkoviti in sorazmerni, je jasno, da je treba ugotoviti, katere snovi bi bilo treba regulirati in kako, kateri drugi ukrepi so potrebni kot podpora in katera podlaga v Pogodbi je za to ustrezna.

2.4

Ta vprašanja so bila obravnavana v enem od prejšnjih mnenj (1) o spremembi Direktive Sveta 76/769/EGS o trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi, med katere spada tudi amonijev nitrat, ki se povsod po svetu v velikih količinah uporablja kot gnojilo na osnovi dušika, pa tudi kot učinkovita cenena komponenta komercialnih in improviziranih eksplozivov.

2.5

Kakor je bilo takrat navedeno, bi za zakonodajo, ki obravnava terorizem ali eksplozivne predhodne sestavine, lahko izbrali tudi druge podlage, vendar bi bilo po veljavni Pogodbi o EU za to potrebno soglasje držav članic. Po splošnem prepričanju je bilo to težko doseči v kratkem času pred razveljavitvijo te dolgo veljavne direktive ter pred njeno zamenjavo z Uredbo (ES) 1907/2006 (REACH) in prilogo XVII, v katero je bil na koncu dodan amonijev nitrat.

2.6

Od takrat je več držav članic sprejelo nacionalne ukrepe, ki omejujejo dostop do posebno občutljivih predhodnih sestavin za eksplozive. Da bi se izognili razdrobitvi notranjega trga in preprečili vrzeli v zbiranju obveščevalnih podatkov in drugih ukrepih proti terorizmu, se od Komisije pričakuje zakonodajni predlog.

3. Povzetek predloga Komisije

3.1

Komisija predlaga uredbo, ki bo omejila dostop splošne javnosti do nekaterih snovi, ki so sicer v splošni rabi, hkrati pa jih je mogoče zlorabiti kot predhodne sestavine za eksplozive. Da bi zaščitili prosti pretok blaga, bo prodaja osmih snovi, naštetih v prilogi I, še naprej dovoljena, in sicer v koncentrirani obliki ter na podlagi dovoljenja, ki ga izda nacionalni pristojni organ za dokumentiran zakonit namen, brez dovoljenja pa v koncentracijah, v katerih ni mogoče izdelati doma narejenih eksplozivov. V prilogi II je naštetih nadaljnjih sedem snovi, za katere pa se ne zahteva niti dovoljenje niti omejitev koncentracije. Za vseh 15 snovi, dejansko pa tudi za vse druge snovi ali zmesi (ali izdelka?), ki niso konkretno navedene v teh prilogah, za katere pa je Komisija večkrat ugotovila, da so bile uporabljene za izdelavo doma narejenih eksplozivov, pa je treba nacionalni kontaktni točki prijaviti vsakršen pravni posel, ki je videti „sumljiv“ iz kakršnega koli „utemeljenega“ razloga.

3.2

Poklicni uporabniki teh materialov in prodaja med podjetji bi bili izključeni iz področja uporabe. Hkrati je treba v celoti spoštovati pravice posameznikov do zasebnosti. Zakonodajni proces bi moral biti dovolj prožen, da omogoči hiter odziv na spreminjajoče se potrebe. V podporo tem ukrepom bodo potrebni prostovoljni sporazumi, kodeksi ravnanja in izboljšani informacijski sistemi.

3.3

Breme stroškov bi bilo porazdeljeno približno enakomerno med proizvajalci in trgovci na drobno (prek stroškov usklajevanja, označevanja, preoblikovanja in izgube prodaje) ter pristojnimi nacionalnimi organi (ki bodo morali vzpostaviti in kadrovsko opremiti potrebne sisteme za izdajo dovoljenj, zbiranje informacij in poročanje).

3.4

V primeru amonijevega nitrata, navedenega v prilogi I tega predloga, bodo črtana vsa sklicevanja na snov, opredeljeno v Prilogi XVII (ES) 1907/2006 (REACH), ki ne predvideva izdaje dovoljenja in poročanja o sumljivih pravnih poslih. Še naprej bodo veljala nekatera odstopanja za uporabo v kmetijske namene.

3.5

Uredba bi začela veljati 18 mesecev po sprejetju in bi bila v celoti zavezujoča za vse države članice. Potrebno bi bilo prehodno obdobje do 36 mesecev, ki bi omogočilo izrabo ali odstranitev vseh obstoječih zalog snovi v visokih koncentracijah, ki so navedene v prilogi I in v lasti splošne javnosti. Uredba bi veljala tudi za države članice EGS in bi bila po petih letih pregledana.

3.6

Predlog spremljajo obrazložitveni memorandum, delovni dokument osebja Komisije, povzetek ocene učinka in ocena učinka, ki temelji na pripravljalni študiji, ki jo je izdelal zunanji izvajalec (GHK v sodelovanju z Rand Europe in Comstratos) v tesnem sodelovanju s stalnim odborom za predhodne sestavine za eksplozive, ustanovljenim v skladu z akcijskim načrtom EU za okrepitev varovanja eksplozivov, ki ga je Svet sprejel 18. aprila 2008. Oceno učinka je marca 2010 pregledal odbor Komisije za presojo učinka, ki je hkrati podal več priporočil.

3.7	Izhodišča so na voljo tudi v sporočilu Komisije o okrepitvi varovanja eksplozivov z dne 6. novembra 2007 in v letnih poročilih stalnega odbora za predhodne sestavine za eksplozive za leti 2008 in 2009.

4. Splošne ugotovitve

4.1	EESO odločno podpira Deklaracijo Sveta o boju proti terorizmu ter konkretnejše ukrepe in dokumente, ki so ji sledili, in poudarja vlogo, ki jo ima civilna družba pri zagotavljanju varnosti državljanov. Zato pozdravlja ta predlog v zvezi s predhodnimi sestavinami za eksplozive.

4.2

EESO se strinja, da je treba sprejeti uredbo, ki se bo uporabljala v vseh državah članicah, ne glede na njihovo trenutno izpostavljenost terorističnim dejavnostim ali stopnjo obveščenosti o tovrstnih dejavnostih. Obstoječe teroristične skupine lahko prečkajo nacionalne meje za nakup ali skladiščenje predhodnih sestavin za eksplozive ali izdelavo doma narejenih eksplozivov. Globalni terorizem ne pozna nikakršnih meja. Opaziti je nagnjenje k uporabi eksplozivov z večjim učinkom, ki se čedalje manj ozira na človeško življenje. Čeprav se večina načrtovanih napadov prepreči, so njihovi učinki uničujoči v primerih, ko so uspešni.

4.3

EESO se tudi strinja, da je člen 114 pravilna pravna podlaga za preprečevanje razdrobljenosti notranjega trga za snovi, ki so in bodo ostale v široki rabi v številnih izdelkih za zakonite in nujne namene. V nekaterih primerih bodo morda na voljo alternativni proizvodi, vendar je popolna nadomestitev tako rekoč nemogoča, popolna umaknitev s trga pa bi imela nesorazmerne učinke na proizvajalce, maloprodajne trgovce in potrošnike. Izogniti bi se bilo treba tudi navzkrižjem z drugo zakonodajo, na primer z zakonodajo o predhodnih sestavinah za droge ali z zakonodajo o uporabi kemikalij v kmetijstvu. Nacionalna odstopanja, zlasti za snovi, navedene v prilogi I, ne bi smela biti dovoljena.

4.4

EESO poudarja, da se seznami nadzorovanih predhodnih sestavin običajno pripravljajo na podlagi lokalnih izkušenj z nedavnimi napadi in ne na podlagi mednarodno dogovorjenega minimalnega seznama, ki pa bi moral biti končni cilj. V vsakem primeru je za vsako posamezno snov, vključeno v prilogi, mogoče podati dobro utemeljitev, obstaja pa tudi določba za sprotno posodabljanje, kadar se ugotovijo novi načini uporabe doma narejenih eksplozivov. Osem snovi, naštetih v prilogi I, bo na voljo splošni javnosti v visokih koncentracijah samo na podlagi dovoljenja. To bi moralo zadostovati za omejitev občasnih, posameznih, priložnostnih ali preračunljivih nakupov. Nadzor bolj „profesionalne“ in odločne dejavnosti bo še naprej odvisen predvsem od dobrih obveščevalnih podatkov, ki jih prejemajo in uporabljajo policija ali druge osrednje varnostne službe.

4.5

EESO zato pozdravlja predloge dodatnih pobud za izobraževanje in usposabljanje ter prostovoljne kodekse ravnanja. Ti morajo biti usmerjeni predvsem v trgovce na debelo in trgovce na drobno, ki morajo prevzeti večji delež odgovornosti za prodajano blago in za smotrno in učinkovito poročanje o kakršnem koli pravnem poslu, ki je videti „sumljiv“. Priznana je bila tudi potreba po dobrih povratnih informacijah za spodbujanje dobre prakse, kar pa bo zanimiv izziv za zakonodajne organe in organe pregona. Glede na omejenost časovnega okvira, ki je na voljo za uvedbo, in konkurenco pri pridobivanju javnega financiranja, bo imela Komisija ključno vlogo pri lajšanju izmenjave dobre prakse med državami članicami, ki so tovrstne ukrepe že uvedle, in tistimi, ki jih še niso.

4.6

EESO pa hkrati obžaluje, da se je v primeru Komisije kljub velikim prizadevanjem njenih svetovalcev izkazalo, da je nemogoče v celoti opisati ali količinsko izmeriti učinke predloga na sektor trgovine na drobno in posledično na potrošnike. Med pripravo ocene učinka je postalo jasno, da je predstavniških organizacij, ki bi se bile zmožne ukvarjati s široko paleto potencialno prizadetih proizvodov, zelo malo, če jih je sploh kaj. Odziv na vprašalnike, naslovljene na posamezne dobavitelje, je bil na splošno slab. Praktični pogoji, ki bi pregledovalnemu osebju omogočili upravljanje blaga, prodanega izključno na podlagi dovoljenja, ali ugotavljanje in prijavljanje sumljivih pravnih poslov, niso bili obravnavani. Težave, povezane z opredelitvijo „podjetij“, začasnih ali ustanovljenih za kakršen koli namen, ki bi bila izvzeta iz nadzora, v primerjavi s „pripadniki splošne javnosti“, ki bi ali ne bi bili pripravljeni izkazati istovetnost oziroma razkriti končno uporabo, so bile sicer obravnavane, niso pa v celoti rešene v predlogu.

4.7

Nadaljnja težava je povezana s tem, da je ocena učinka odvisna od ekonomskega modela, ki je bil v celoti izdelan samo za 14 od 15 navedenih snovi (klorovodikova kislina je bila v zadnjem trenutku izpuščena, „kalcijev amonijev nitrat“, ki se običajno prodaja pod kratico „CAN“, pa je bil dodan brez komentarja ali pojasnila). Snovi in trgi z njimi prav gotovo niso homogeni, saj se raztezajo od heksamina, posebnega trdnega goriva za igrače in kuhalnike, katerega skupni prihodki iz prodaje na drobno so manjši od 10 milijonov EUR, do amonijevega nitrata (in kalcijevega amonijevega nitrata) in acetona, ki se prodajajo v milijonih ton za kmetijska gnojila, kozmetiko in gospodinjske proizvode, pri čemer se njihova vrednost na trgih EU meri v milijardah EUR.

4.8

Glede na te omejitve se zdi, da se najbolj natančna ocena giblje okrog prodajne vrednosti 300 milijonov EUR, pri čemer bi vrednost neposredno prizadetih snovi v visokih koncentracijah, navedenih v prilogi, znašala 10 % skupne vrednosti, od česar bi se polovica še naprej prodajala na podlagi dovoljenja, preostala polovica pa bi bila nadomeščena ali izgubljena. Delež prodaje koncentriranega vodikovega peroksida, dobro znane in splošno razširjene predhodne sestavine za eksplozive, znaša okrog 60 % skupne prodaje. Zahteve po poročanju ne bi smele bistveno prizadeti precej velikih trgov proizvodov, navedenih v prilogi II, na katerih prevladuje prodaja koncentrirane žveplove kisline in acetona, ki sta tudi pogosto uporabljani predhodni sestavini za doma narejene eksplozive; v nasprotnem primeru bo morda mogoče ugotoviti, da uredba dejansko deluje.

4.9

Pozitivne gospodarske in družbene koristi omejitve dostopa splošne javnosti do predhodnih sestavin za doma narejene eksplozive, ki bi zmanjšala pogostost in intenziteto terorističnih napadov, so bile obravnavane v pripravljalni študiji, vendar v uredbi niso količinsko opredeljene. Ocena sorazmernosti med stroški in koristmi torej ni lahka. V celoti gledano pa EESO meni, da so ukrepi v skladu z vsemi ustreznimi smernicami in bi jih bilo treba zato v celoti podpreti. Pri tem bo zagotovitev dolgoročnega uspeha odvisna predvsem od nadaljevalnih ukrepov držav članic, v njih in med njimi.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Tako EESO kot Komisija se zavedata, da mora biti zakonodajni predlog na to temo skrbno uravnotežen kompromis med omejitvijo nezakonite rabe določenih snovi v javno korist in pravicami državljanov, da zasledujejo svoje interese s primerno mero zasebnosti. Znano je tudi, da varnostnih vprašanj in ukrepov za izboljšanje stanja že po njihovi naravi ni mogoče vedno v celoti dokumentirati. Kljub temu pa bi v mejah razumnega to moralo biti mogoče.

5.2

EESO zato obžaluje, da končni predlog ni popolnoma podprt s pripravljalno študijo in oceno učinka, zlasti v zvezi z izločitvijo klorovodikove kisline, in to celo iz priloge II, ter v zvezi z vključitvijo kalcijevega amonijevega nitrata brez kakršnih koli podpornih dokazov o rabi ali tržnih učinkih. Ker predlog precej utemeljeno predvideva, da bi lahko bile v prihodnosti dodane druge snovi, je jasno, da je treba zagotoviti, da zadevni akterji ravnajo v skladu z ustreznimi postopki in poskrbijo za nadzor njihovega izvajanja. Tudi v tej pozni fazi bi v ta namen lahko bil koristen dodatek k uredbi.

5.3

Utemeljitev razdelitve 15 snovi v dve skupini, pri čemer samo za osem veljajo omejitve na prodajo v visokih koncentracijah, tudi ni v celoti obravnavana niti v predlogu niti v delovnih dokumentih, čeprav so tovrstne razprave prav gotovo potekale v stalnem odboru za predhodne sestavine za eksplozive in so na zahtevo bile na voljo. Idealno bi morale tudi te biti vključene v predlog in kakršna koli naknadna pojasnjevalna obvestila.

5.4

EESO je prav tako presenečen, da glede na razmeroma kratek seznam zelo različnih snovi niso bile navedene ali obravnavane možnosti za ukrepe v skladu s pravili EU o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi in zmesi – na primer za omejitev velikosti posameznih embalaž, s čimer bi izpostavili neobičajno velike in zato „sumljive“ posle v kateri koli fazi dobavne verige. Ali je to razumno ali ne, je odvisno od količine kupljenih snovi, ki so potrebne za izdelavo želene velikosti eksploziva; informacije o tem bi lahko bile vključene v izvirno oceno učinka in bi lahko pomagale ciljno usmeriti predlagane sisteme za zbiranje „obveščevalnih podatkov“.

5.5

V okviru tega bi bili koristni konkretni predlogi za reševanje praktičnih težav pri nadzoru na prodajnih mestih, kjer bodo ključni oznake, črtne kode in drugi notranji nadzorni sistemi za omejevanje nezakonitih ali neželenih poslov. Glede na prosti pretok blaga v EU je bistvenega pomena vzpostaviti enotni sistem, ki bo proizvajalcem in trgovcem na debelo omogočil, da te obveznosti stroškovno učinkovito izpolnijo.

5.6	Manjša podrobnost, ki je vredna omembe, je dejstvo, da so zmesi vseh snovi, naštetih v obeh prilogah, prikazane pod enako oznako KN (3824 90 27); čeprav je bilo potrjeno, da je ta prikaz pravilen, povzroča težave pri ugotavljanju čezmejnih pretokov teh izdelkov ali zmesi.

5.7

Predvideno je, da so posli med podjetji izključeni, pri čemer pa je opredelitev pojma „podjetje“ nejasna. Vsi samozaposleni vrtnarji, zidarji, zobozdravniki ali frizerji ne bodo mogli predložiti številke DDV ali pa kakršne koli druge dokaze o tekočih poslovnih dejavnostih. Četudi se dokazi predložijo in se izkaže, da podjetje posluje tekoče in zakonito, se še vedno zdi mogoče, da bi lahko bili določeni pravni posli videti „sumljivi“ – zato bi bilo treba vključiti določbo o poročanju tudi v tej fazi dobavne verige.

5.8

Na koncu je treba omeniti, da se za prodajo snovi, naštetih v prilogi II, ne uvajajo nikakršne omejitve, ampak samo zahteva po poročanju o „sumljivih“ poslih. Glede na dejstvo, da je mogoče poročati o kakršnih koli „sumljivih“ pravnih poslih, o katerih se bo najbrž tudi poročalo, in sicer ne glede na to, ali so posamezne snovi, zmesi ali izdelki dejansko uvrščeni na seznam, je presenetljivo, da seznam ni daljši in torej ne vsebuje večjega števila predhodnih sestavin in podpornih materialov. To bi omogočilo nekaj manevrskega prostora na nacionalni ravni za ugotavljanje lokalnih prednostnih nalog (na primer uporaba črnega smodnika ali propanskih cilindrov) in za hiter odziv na novejše pripravke in nagnjenja na obravnavanem področju.

5.9

Pomagalo bi tudi pojasniti besedilo in predpostavke, na katerih temelji obseg zahteve po poročanju. V obrazložitvenem memorandumu je v okviru teme o „učinku na temeljne pravice“ navedeno, da „poročanje o sumljivih pravnih poslih velja samo za kemikalije na seznamih iz prilog in bo temeljilo na oceni tveganja, ki jo izvedejo gospodarski subjekti“. Ta izjava pa je v členu 6(4) razširjena na katero koli „snov, ki ni na seznamu“. Glede na to, da je ocena posla kot „sumljivega“ že sama po sebi vrednostna sodba, ki odraža lokalne običaje in ravnanja, je to zahtevo nemogoče uveljaviti kot obvezno ali 100-odstotno popolno, niti ni mogoče povsem izključiti poročil o poslih s snovmi, ki niso na seznamu ali niso pomembne. Glede na veliko število zajetih trgovcev na drobno in težave pri ozaveščanju ali izmenjavi najboljše prakse, da o uvedbi nadzornih mehanizmov sploh ne govorimo, bo treba rešiti tudi probleme, povezane s kakovostjo in količino podatkov, ki se dostavljajo nacionalnim kontaktnim točkam, preden se ti lahko štejejo kot vir koristnih „obveščevalnih podatkov“.

5.10

Kljub zgornjim pomislekom EESO odločno podpira predlog in meni, da bo prispeval k varnosti državljanov tako v EU kot zunaj nje. Potreba po izmenjavi najboljše prakse bo stalna, zlasti pri dvostranskem komuniciranju s trgovci na drobno, ki so v neposrednem stiku s potrošniki, in drugimi skupinami v civilni družbi, na katere se nanaša predlog. EESO bo z veseljem na najboljši možni način prispeval k temu cilju.

V Bruslju, 19. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) UL C 204/13 z dne 9.8.2008.

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/30

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta – Uredba (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov

(COM(2010) 542 konč. – 2010/0271 (COD))

2011/C 84/06

Poročevalec: g. RANOCCHIARI

Evropski parlament in Svet sta 19. oktobra oziroma 5. novembra 2010 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta – Uredba (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov

COM(2010) 542 konč. – 2010/0271 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 19. januarja).

1. Sklepi in priporočila

1.1	Gospodarska in finančna kriza, ki je leta 2008 zajela Evropo, tudi proizvajalcem motornih koles ni prizanesla. V obdobju od zadnjega četrtletja leta 2008 do zadnjega četrtletja leta 2010 je prodaja na trgu EU upadla za 33 %, kar je negativno vplivalo na zaposlovanje.

1.2	Ne glede na trenutno stanje EESO pozdravlja uredbo, ki jo je predlagala Evropska komisija in ki med drugim obravnava občutljivi vprašanji, kot sta varnost v cestnem prometu in okolje, za kateri je bila zakonodajna pobuda že dolgo pričakovana.

1.3	Vozila kategorije L (1) imajo tudi socialen pomen, saj omogočajo mobilnost, prispevajo k zmanjšanju prometnih zastojev v mestih in ponujajo alternativne možnosti na podeželju, kjer je javni prevoz omejen.

1.4

Zato EESO priporoča, da se pozornost nameni omejitvi skupnega povečanja stroškov potrošnikov, ki jih prinašajo predlagane spremembe, zlasti za manjše izdelke, usmerjene k mobilnosti, da se tako preprečijo nadaljnji negativni vplivi na trg. EESO zato priporoča, da uredba predvidi primerna pripravljalna obdobja, potrebna za uvedbo predlaganih ukrepov, obenem z večjo prožnostjo pri tehničnih rešitvah za manjša vozila, da bi tako ta ostala cenovno dostopna za potrošnike.

2. Uvod

2.1

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, ki je namenjen obravnavi več vprašanj v zvezi s homologacijo in tržnim nadzorom v sektorju motornih koles. Ta dolgo pričakovani predlog zagotavlja sektorju motornih koles potrebno predvidljivost v zvezi s prihodnjimi zahtevami za proizvodnjo dvokolesnikov, trikolesnikov in štirikolesnikov (vozil kategorije L).

2.2

Trenutno se za vozila kategorije L uporabljajo okoljevarstveni standardi iz leta 2006 (2), Evropska komisija pa predlaga, naj bi v tem desetletju nadaljevali s postopnim uvajanjem novih standardov Euro. Predlog vključuje tudi določbe na področju varnosti vozil, saj je večja varnost motoristov v cestnem prometu med strateškimi cilji Evropske unije za obdobje 2011–2020 (3).

2.3

Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem mnenju EESO (4), je industrija dvokolesnih motornih vozil v EU pomembna tako z gospodarskega vidika kot z vidika zaposlovanja. Približno sto majhnih in srednje velikih proizvajalcev v različnih državah EU (večidel v Italiji, Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Španiji, Avstriji, Češki republiki, na Nizozemskem, Portugalskem, v Sloveniji in na Švedskem) ter na Norveškem in v Švici ustvari 90 % evropske proizvodnje. Preostalih 10 % je porazdeljenih med majhne ali zelo majhne proizvajalce. Povprečni promet v višini 8 milijonov EUR kaže na veliko število malih in srednje velikih podjetij. V letu 2007 je proizvodni sektor zaposloval 25 000 ljudi, medtem ko je bilo število zaposlenih v celotnem sektorju motornih koles (vključno s proizvodnjo sestavnih delov, distribucijo in vzdrževanjem) ocenjeno na približno 150 000.

2.4

Položaj posameznih proizvajalcev se zelo razlikuje: nekateri so dejavni v svetovnem obsegu in v vseh segmentih (motorna kolesa za različne namene, z različnimi delovnimi prostorninami motorja; skuterji z različnimi delovnimi prostorninami motorja, mopedi, trikolesna in štirikolesna motorna kolesa), drugi v zelo specializiranih segmentih, nekateri na nacionalni ali celo lokalni ravni, včasih po obsegu in načinu proizvodnje blizu obrtni proizvodnji.

2.5

V zadnjem četrtletju leta 2008 je ta sektor zajela kriza. Padec povpraševanja je imel vrsto negativnih posledic za celoten sektor in močno vplival na strukturo in zaposlovanje (31-odstotno zmanjšanje povpraševanja s posledičnim 35-odstotnim zmanjšanjem prometa in naročil ter negativnimi vplivi na zaposlovanje). V obdobju od zadnjega četrtletja leta 2008 do zadnjega četrtletja leta 2010 je prodaja na trgu EU upadla za 33 %, kar je povzročilo tudi upad prometa in naročil ter škodljivo vplivalo na zaposlovanje, tako v proizvodnem sektorju (večinoma z zmanjšanjem obsega sezonskega dela, krajšim delovnim časom in plačevanjem odpravnin) kot tudi za dobavitelje in prodajo na nižjih ravneh, vzdrževanje in popravila (ocenjujejo, da se je število zaposlenih leta 2010 v primerjavi z letom 2007 zmanjšalo za 25 % (5).

Na tej podlagi je bil sprejet predlog Evropske komisije COM(2010) 542, ki ga EESO želi upoštevati pri pripravi svojega mnenja.

3. Predlog Evropske komisije

3.1

Evropska komisija je 4. oktobra je sprejela predlog uredbe o homologaciji in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov. Ta predlog uporablja „pristop dvojne ravni“; okvirna uredba, o kateri Odbor trenutno pripravlja mnenje, je zdaj obravnavana v postopku soodločanja, v letu 2012 pa bodo po postopku komitologije sprejeti štirje predlogi uredb (delegirani pravni akti) o:

1.	zahtevah za okoljsko učinkovitost in zmogljivost pogona,

2.	zahtevah za funkcionalno varnost vozil in povezanih temah,

3.	zahtevah za konstrukcijo vozil in

4.	izvedbenem aktu k upravnim določbam.

Evropska komisija načrtuje, da bo celotni sveženj začel veljati 1. januarja 2013.

3.2

EESO pozdravlja ta zakonodajni pristop, katerega cilji so postopno izboljšanje okoljske učinkovitosti in povečanje varnostnih značilnosti vozila, kot tudi poenostavitev zakonodaje za homologacijo vozil kategorije L, za katero se uvajajo nove podkategorije. Taka poenostavitev bo imela za posledico razveljavitev 13 direktiv in uporabo uredb UN/ECE (6), kadar bo to mogoče. EESO podpira tudi ponoven poudarek tržnemu nadzoru, ki je potreben tako za zagotovitev enakih izhodiščnih pogojev za vse akterje kot tudi za varstvo potrošnikov pred neskladnimi izdelki, večidel uvoženimi iz jugovzhodne Azije.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO na splošno pozitivno ocenjuje predlog Evropske komisije, zlasti postopnost datumov uveljavitve, vendar morata nekatere vidike še vedno obravnavati Evropski parlament in Svet, da bi dosegli dobro uravnoteženo zakonodajo s stroškovno učinkovitimi ukrepi, še posebej v luči posebnosti sektorja ter trenutne gospodarske in finančne krize.

4.2

Po mnenju EESO je prvi element, ki zahteva pozornost, časovni razpored za uvajanje novih značilnosti vozil. Proizvajalcem mora zagotoviti dovolj časa, da se pripravijo na izvajanje različnih določb, takoj ko bo sprejeta celotna vsebina uredbe in delegirani akti. Ker delegirani akti predvidoma ne bodo predloženi pred koncem leta 2012, EESO meni, da bi moral celotni sveženj začeti veljati 1. januarja 2014, da bi proizvajalcem in dobaviteljem zagotovili dovolj pripravljalnega časa. Ta čas proizvajalci potrebujejo, da si ustvarijo pregled nad novimi zahtevami in da skupaj z dobavitelji sestavnih delov razvijejo ustrezne rešitve za izvajanje predlaganih določb.

4.3

Te nove zahteve je treba nato uvesti v proizvodnjo, po ceni, ki je za potrošnika razumna. To je še posebej pomembno v sedanjih gospodarskih razmerah. Ocenjeni dodatni stroški (7) za potrošnika se bodo zaradi izvajanja različnih okoljskih in varnostnih predpisov, predlaganih v uredbi, gibali med 5 in 10 % za zgornje tržne segmente (motorna kolesa nad 750 kubičnih centimetrov) in vse do 30 % za spodnje tržne segmente (motorna kolesa do 300 kubičnih centimetrov). To 30-odstotno povečanje se zdi nesorazmerno in prinaša nevarnost, da bo potrošnike odvračalo od kupovanja novih vozil, zaradi česar bi vozni park postajal vse starejši, to pa bi škodljivo vplivalo na okolje in varnost ter na industrijo, zaposlovanje in družbo. Glede na delovno prostornino motorja predstavljajo majhna in srednje velika motorna kolesa več kot 80 % registracij v EU. Treba je poudariti, da dve tretjini registracij v EU odpade na vozila do 300 kubičnih centimetrov, ki jih večinoma uporabljajo vozniki, ki se v mestih vozijo na delo in jim ta vozila zagotavljajo socialno in poklicno mobilnost.

4.4

Z okoljskega vidika je časovni razpored, ki ga je Evropska komisija predlagala za uvedbo novih okoljskih standardov Euro, dobrodošel, vendar EESO opozarja, da se za hibridno tehnologijo zdi, da je bila do neke mere kaznovana, saj zanjo veljajo mejne vrednosti kot za dizelske motorje, čeprav ta vozila zdaj kot gorivo uporabljajo bencin.

4.5

Z vidika varnosti EESO pozdravlja zakonodajni pristop k naprednim zavornim sistemom za motorna kolesa, vendar ponovno poudarja (8), da je treba pravilno oceniti stroškovno učinkovitost različnih sistemov glede na različne izdelke in vzorce njihove uporabe. EESO podpira tehnološko nevtralen pristop na področju naprednih zavornih sistemov, da se proizvajalcem zagotovi potrebno prožnost in spodbuja inovativnost v interesu potrošnikov.

4.6	EESO sicer podpira predlagane datume uporabe različnih določb za nove homologacije, vendar meni, da je potreben daljši rok za vozila, registrirana v skladu z obstoječo homologacijo, in sicer zaradi dodatnih zapletov in stroškov, povezanih z njihovim prilagajanjem.

4.7

EESO tudi podpira močnejši poudarek, namenjen preprečevanju nedovoljenih posegov na vozilih, katerih vozne zmogljivosti so zakonsko omejene, in določbam o nadzoru trga, da se vozilom, ki ne izpolnjujejo zahtev glede homologacije, prepreči vstop na trg EU. Na teh področjih bodo države članice imele pomembno nalogo, da redno pregledujejo vozni park in prodajna mesta.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Člen 2 (2) (g) „vozila, namenjena predvsem za terensko uporabo in zasnovana za uporabo na netlakovanih površinah,“ izključuje iz področja uporabe predloga Evropske komisije. To pomeni problem za obstoječo proizvodnjo vozil trial in enduro, ki so bila doslej zajeta v zakonodajo o homologaciji, in ustvarja negotovost zaradi subjektivne razlage izključitev za druga mejna vozila. EESO podpira ohranitev vključenosti vozil trial in enduro (9) v področje uporabe zakonodaje o homologaciji – tudi zato, da bi se izognili negativnim vplivom na okolje – in uporabo jasnih zahtev, da se vstavijo izvzetja iz naprednih zavornih sistemov, potrebna zaradi posebnih pogojev njihove uporabe.

5.2	EESO pozdravlja tudi odpravo izbirne omejitve moči na 74 kW, ki se trenutno uporablja samo v eni državi članici EU; to podpira cilje zaključitve notranjega trga EU.

5.3

EESO postavlja pod vprašaj sorazmernost določbe, ki zahteva uporabo vgrajenega sistema za diagnostiko za mopede kategorij L1 in L2, saj tehnični učinki v zvezi s tem ukrepom povzročajo stroške, ki so glede na nizko nabavno ceno teh vozil (okoli 1 000 EUR) nesorazmerno visoki. Odbor opozarja na socialni pomen, ki ga imajo mopedi pri zagotavljanju dostopa do mobilnosti, izobraževanja in dela za mlade in za druge skupine prebivalstva, za katere so ta vozila edina cenovno dostopna oblika zasebne mobilnosti, v mestih in še posebej na podeželju, kjer je le malo alternativ za javni prevoz.

5.4

EESO poudarja, da so bile omejitve za majhne serije znižane z zdaj veljavnih 200 na 100 (L4e, L5Be, L6Be, L7Be), 50 (L5Ae) in celo 20 vozil (L1Ae, L1Be, L2e, L6Ae, L7Ae). EESO meni, da so te omejitve določene prenizko in nepraktične za številna MSP, ki delujejo v tem sektorju. EESO zato predlaga ohranitev zdaj veljavne omejitve na 200 vozil, da bi bila ta MSP lahko upravičena do nekaterih omejenih izvzetij iz homologacijskih zahtev, ki so za tako majhna podjetja ekonomsko nedosegljive.

5.5

EESO meni, da je predlagana največja dovoljena masa za štirikolesnike kategorij L6e in L7e v Prilogi I preuranjena. Medtem ko se zdi, da je največja dovoljena masa ostala nespremenjena, se zdaj uporablja izraz „masa v stanju, pripravljenem za vožnjo“. Poleg tega, da je ta zahteva že sama po sebi strožja, tudi ne upošteva vpliva dodatne teže novih zahtev, predlaganih v Prilogi II, predvsem – vendar ne samo – „konstrukcij za zaščito pred podletom od spredaj in zadaj“. Ker bodo morale biti tehnične značilnosti teh novih zahtev določene v delegiranih aktih, bi bilo treba po mnenju EESO najvišje mejne vrednosti mase določiti šele po določitvi teh tehničnih zahtev.

V Bruslju, 19. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Med vozila kategorije L se uvrščajo mopedi L1e, trikolesni mopedi L2e, motorna kolesa L3e, motorna kolesa z bočno prikolico L4e, trikolesniki L5e, lahki štirikolesniki L6e in težki štirikolesniki L7e.

(2) Direktiva 2002/51/ES je uvedla Euro 2 (od leta 2003) in Euro 3 (od leta 2006).

(3) Usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu, Evropska komisija, 2010.

(4) UL C 354, 28.12.2010, str. 30.

(5) Podatki za Italijo, ANCMA (Associazione Nazionale Ciclo Motociclo e Accessori).

(6) United Nations Economic Commission for Europe – Gospodarska komisija Združenih narodov za Evropo.

(7) Vir ACEM. Glej: http://circa.europa.eu/Public/irc/enterprise/automotive/library?l=/mcwg_motorcycle/meeting_june_2009&vm=detailed&sb=Title

(8) K evropskemu prostoru varnosti v cestnem prometu – Strateške smernice za varnost v cestnem prometu do leta 2020, CESE 1187/2010, september 2010.

(9) Kot opredeljeno v Direktivi 2002/51/ES, člen 2(4).

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/34

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prodaji na kratko in nekaterih vidikih zamenjav kreditnega tveganja

(COM(2010) 482 konč. – 2010/0251 (COD))

2011/C 84/07

Glavni poročevalec: g. MORGAN

Evropski parlament in Svet sta 7. oziroma 13. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prodaji na kratko in nekaterih vidikih zamenjav kreditnega tveganja

COM(2010) 482 konč. – 2010/0251 (COD).

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo 20. oktobra 2010 zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) za glavnega poročevalca imenoval g. MORGANA ter mnenje sprejel z 200 glasovi za, 4 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1

Kot odziv na zlom finančnih trgov po bankrotu banke Lehman Brothers je bila prodaja na kratko lastniških vrednostnih papirjev v finančnih podjetjih v Veliki Britaniji in drugih državah prepovedana. V odgovor na krizo v zvezi z grškim državnim dolgom so nemške oblasti prepovedale prodajo na kratko delnic nekaterih nemških finančnih podjetij, državnih obveznic držav območja eura in nekritih pozicij zamenjav kreditnega tveganja (Credit Default Swaps, CDS) pri tem dolgu. V tej uredbi, ki je del revizije finančne regulacije in nadzora, Komisija predlaga za upravljanje prodaje na kratko in zamenjav kreditnega tveganja v vsej EU enoten okvir pod okriljem Evropskega organa za vrednostne papirje in trge ESMA (European Securities Market Authority). EESO pozdravlja to pobudo, ki bo odpravila nasprotujoče si ureditve in ustvarila jasno sliko tega področja finančnih trgov.

1.2

EESO meni, da bo načeloma mogoče doseči optimalne rezultate le, če bodo trgi lahko svobodno delovali v okviru vzpostavljenega regulativnega okvira. Po mnenju EESO je pomembno, da ta nadzor poteka pod okriljem organa ESMA. Če ESMA oceni, da so okoliščine neugodne, lahko:

—	osebam prepove vsakršno trgovanje ali omeji vrednost takšnega trgovanja,

—	osebam prepove izvajanje prodaje na kratko ali določi pogoje za takšno prodajo,

—	prepove transakcije v zvezi z zamenjavami kreditnega tveganja pri državnih dolgovih,

—	omeji vrednost zamenjav kreditnega tveganja pri državnih dolgovih in

—	zahteva javno razkritje prodaje na kratko.

1.3

V splošnem EESO pričakuje, da bodo pristojni organi držav članic ta pooblastila izvajali na prvi stopnji. Usklajevanje odzivov držav članic, ki ga izvaja ESMA, izpolnjuje obstoječe potrebe in bo zelo koristno. EESO pričakuje, da bo organ ESMA neposredno ukrepal le izjemoma, kot je predvideno s členom 24 uredbe.

1.4

EESO pozdravlja predlog za regulativni okvir, ki bo pristojnim organom dal pooblastila, da bodo lahko zahtevali večjo transparentnost za instrumente, ki jih zajema uredba. V vsakodnevni praksi bo to koristilo regulatorjem, vlagateljem in trgom. Če bi bilo treba razmišljati o kakršnemkoli prihodnjem posegu, lahko pričakujemo, da bodo regulatorji bolje obveščeni.

1.5

EESO pozdravlja predlog, da se v usklajenem okviru formalizirajo pooblastila za uvedbo začasnih omejitev prodaje na kratko, če je ogrožena stabilnost trga. Ugotavlja, da je treba objektivna merila za nestabilnost trga še opredeliti. Sedanji 10-odstotni prag za „znaten padec cen“ bi lahko bil za nekatere instrumente prenizek.

1.6	V skladu z določbami v točki 1.5 (zgoraj) zato Odbor ne meni, da je upravičena popolna prepoved nekritih zamenjav kreditnega tveganja v vseh okoliščinah.

1.7

EESO meni, da bi lahko bila predlagana ureditev za nekrito prodajo na kratko učinkovitejša, če bi vsaj v okviru trgovanja v istem dnevu obstajala prožnost za pokrivanje kratkih pozicij. Potrebno zagotovilo bi moral nuditi precej prožnejši ameriški model, ne da bi akterje na trgu postavljali v slabši položaj.

1.8	EESO podpira predlog za dvostopenjski režim razkritja za lastniške vrednostne papirje, in sicer najprej z zasebnim, zatem pa javnim razkritjem. To bo posredovalo ustrezno informacijo tako regulatorjem kot trgu.

1.9

EESO ima pomisleke glede določbe za označevanje naročil za prodajo na kratko. Kompleksnost je precejšnja, korist vprašljiva, in določba bo pomenila obremenitev na vseh mestih trgovanja v EU. Drugi ukrepi transparentnosti se zdijo več kor primerni za to, da bodo organ ESMA in drugi pristojni organi imeli nadzor nad trgi.

1.10

Zamenjave kreditnega tveganja na podlagi državnih obveznic so ob izbruhu krize zaradi državnih dolgov na območju eura povzročile največ strahu. EESO je močno zaskrbljen zaradi gospodarskih in socialnih razsežnosti te krize. Meni tudi, da so nekrite zamenjave kreditnega tveganja zaostrile krizo, zato pozdravlja predlog uredbe. Odbor podpira stališče Komisije, navedeno v uvodnih izjavah (16) in (17) obrazložitvenega memoranduma k uredbi, da se „nekrita kratka prodaja delnic in državnih dolžniških instrumentov […] včasih obravnava kot dejavnik, ki povečuje potencialno tveganje nezmožnosti poravnave in nestanovitnosti. Ukrepi v zvezi z državnimi dolžniškimi instrumenti in zamenjavami državnega kreditnega tveganja, vključno z ukrepi za večjo preglednost in omejitvami za nekrito prodajo na kratko, morajo določati zahteve, ki so sorazmerne ter s katerimi se hkrati prepreči negativni učinek na likvidnost trgov državnih obveznic in trgov začasnih prodaj državnih obveznic (trg repo)“.

1.11	Če povzamemo, Odbor pozdravlja regulatorno vlogo ESMA, kot je opredeljena v uredbi. Pretirano vmešavanje lahko destabilizira trge. EESO pozdravlja določbe za transparentnost trga, za katere pričakuje, da bodo zelo koristne, in večino tehničnih določb z izjemo zgoraj navedenih pomislekov.

1.12	EESO ob upoštevanju škode, ki jo lahko vsem državljanom povzroči državni dolg, ki uide izpod nadzora, pričakuje, da bo imela EU vodilno vlogo v svetu pri prihodnjem upravljanju državnega dolga.

2. Uvod

Prodaja na kratko

2.1

Izraz „prodaja na kratko“ pomeni prodajo delnic, ki jih prodajalec nima v lasti, temveč si jih je izposodil. Podjetja, ki posojajo delnice, za to zaračunajo provizijo, ki jim zagotavlja dodaten zaslužek. Posojilojemalec proda delnice v pričakovanju, da bo njihova cena padla, tako da jih bo lahko kmalu odkupil po nižji ceni, jih vrnil posojilodajalcu in ustvaril dobiček. Seveda je prodaja na kratko tvegana. Posojanje delnic se lahko izvede pred prodajo („krita prodaja na kratko“) ali šele po njej („nekrita prodaja na kratko“).

2.2

Prodaja na kratko se lahko uporablja za različne namene. Ker tako tečaji posameznih delnic kot tudi trgi vrednostnih papirjev kot celota lahko padajo ali rastejo, se lahko vrednost portfelja delnic, za katere se pričakuje, da bodo s trgom rasle („dolga pozicija“), zmanjša, če trg upade. To vrsto portfelja, usmerjenega k poziciji nakupa (dolgi poziciji), je mogoče zaščititi s komponento, usmerjeno k poziciji prodaje (kratki poziciji). Medtem ko imajo številna podjetja samo pozicije nakupa, imajo lahko druge samo pozicije prodaje. Sporno je, kateri portfelj je bolj špekulativen: tisti, ki stavi izključno na dolge pozicije oz. naraščanje tržnih cen, ali portfelj, ki stavi na kratke pozicije, se pravi na padajoče cene.

2.3

Prodajo na kratko uporablja veliko različnih udeležencev na trgu, od tradicionalnih upravljavcev skladov, kot so pokojninski skladi in zavarovalnice, do investicijskih bank, hedge skladov in vzdrževalcev trga („market makers“). Posamezni vlagatelji lahko prodajo na kratko uporabljajo tudi kot del svoje naložbene strategije. Prodaja na kratko velja v normalnih tržnih razmerah za legitimno naložbeno tehniko.

2.4

Kot pravilno ugotavlja Komisija, je prodaja na kratko na večini finančnih trgov uveljavljena in običajna praksa in je ne smemo zamenjevati z zlorabo trga, za katero v EU veljajo posebni predpisi. Prodaja na kratko ima na finančnih trgih prej pozitivne učinke, med drugim občutno boljše ugotavljanje cen in zmanjšano tveganje za nastajanje špekulativnih balonov kot tudi večjo likvidnost trga.

2.5

Septembra 2008, nekaj dni po propadu banke Lehman Brothers, je Združeno kraljestvo prepovedalo prodajo na kratko delnic finančnih družb, ki kotirajo na borzah. Podobne prepovedi so uvedle številne druge države, vključno z ZDA, vendar za različna obdobja. Nova uredba EU bo preprečila ponavljanje takšnih zmedenih ukrepov.

2.6

Toksičnost drugorazrednih izvedenih finančnih instrumentov („sub-prime derivatives“), njihova izjemno kužna narava in velikanski obseg zloma so regulatorje nujno izzvali k ukrepanju, čeprav je vpliv teh instrumentov na potek krize vprašljiv. Težko je predvideti podoben dogodek v prihodnosti, vendar zdaj vsaj obstaja okvir za premišljen odziv nadzornih in zakonodajnih organov.

Zamenjave kreditnega tveganja

2.7

Zamenjave kreditnega tveganja (CDS) so izvedene pogodbe, vezane na osnovo v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, kot so obveznice podjetij ali državne obveznice. Uporabljajo se za zavarovanje pred neplačilom dolga. Kupec zaščite plačuje trimesečne premije – „spread“ („pribitek“) – prodajalcu zaščite. Višina „spreada“ pri zamenjavi kreditnega tveganja pomeni, koliko je treba plačati za vzdrževanje teh instrumentov, in se povečuje sorazmerno z zaznanim tveganjem neplačila dolga, na katerem temeljijo.

2.8

Če posojilojemalec dolga ne plača, prodajalec zaščite plača kupcu zaščite nominalno vrednost obveznice v zameno za fizično izročitev obveznice. Neplačilo dolga lahko vključuje dogodke, kot so nezmožnost plačila, prestrukturiranje in stečaj. Večina zamenjav kreditnega tveganja se giblje v vrednosti od 10 do 20 milijonov dolarjev z ročnostjo od enega do 10 let. Zamenjave kreditnega tveganja so podobne kreditnim zavarovanjem, vendar zavarovalniška zakonodaja zamenjav kreditnega tveganja ne zajema.

2.9

Vlagatelji lahko zaščito kupujejo in prodajajo, ne da bi imeli v lasti kakršenkoli dolg, ki se zavaruje. Te „nekrite zamenjave kreditnega tveganja“ trgovcem omogočajo, da špekulirajo v zvezi z izdajanjem obveznic in posojilnimi sposobnostmi izdajateljev. Če bi, na primer, dobavitelja General Motors skrbelo, da utegne GM postati plačilno nesposoben, bi lahko nekrite zamenjave kreditnega tveganja na podlagi obveznic GM zagotovile zaščito. Podobno lahko vlagatelji v državne obveznice uporabijo zamenjave kreditnega tveganja za ustvarjanje sintetičnih dolgih in kratkih pozicij pri izbranih obveznicah, kar je lahko v nekaterih primerih boljši način za ustvarjanje portfelja.

2.10

Pomembno je jasno ločevati med nekritimi zamenjavami kreditnega tveganja in nekrito prodajo na kratko delnic in deležev. V primeru slednje se izposojene delnice prodajo, kar je lahko problematično. V primeru nekritih zamenjav kreditnega tveganja pa ne gre za prodajo. Zainteresirani kupec si zagotovi opcijo na obveznico od zainteresiranega prodajalca. Kot na vsakem trgu, je dosežena neka cena. Od uspešnosti obveznice bo odvisno, katera od obeh strani bo imela dobiček. Nekrite zamenjave kreditnega tveganja predstavljajo večino vseh teh zamenjav.

2.11

Maja 2010 je Nemčija prepovedala nekrite zamenjave kreditnega tveganja, ki se nanašajo na države območja eura, ter nekrite prodaje na kratko državnih dolžniških instrumentov držav območja eura in lastniških vrednostnih papirjev nekaterih nemških finančnih podjetij. Regulator je ukrep upravičil z „izredno volatilnostjo dolžniških vrednostnih papirjev“. Ta ukrep je presenetil druge države članice in destabiliziral trge. Nova regulativna pristojnost in pravila EU bodo podobno kot pri prodaji na kratko lastniških vrednostnih papirjev preprečila ponavljanje tovrstnih nepričakovanih enostranskih ukrepov v prihodnosti.

2.12

Osredotočenost na zamenjave kreditnega tveganja je sicer upravičena, vendar obstaja nevarnost, da gre pri tem za ukvarjanje s simptomi problema namesto z vzroki. Vzrok je nerazrešena politična dilema, pri kateri se denarna unija sooča z dolžniško krizo. Dilema je povzročila gospodarsko negotovost. Posojilodajalci morajo svoja tveganja kriti, oportunisti pa želijo ustvarjati dobiček iz negotovosti, vendar je ločevanje enega od drugega zelo težavno. Bankirji morda lahko kujejo dobiček, ampak vlade območja eura jim za to ponujajo prav vse priložnosti.

2.13	EESO ob upoštevanju zgoraj navedenega in škode, ki jo lahko vsem državljanom povzroči državni dolg, ki uide izpod nadzora, pričakuje, da bo imela EU vodilno vlogo v svetu pri prihodnjem upravljanju državnega dolga.

3. Kratka vsebina uredbe

3.1	Predlog zajema delnice in izvedene finančne instrumente, vezane na delnice, državne obveznice in izvedene finančne instrumente, vezane na državne obveznice, ter zamenjave kreditnega tveganja, vezane na izdajatelje državnih obveznic.

3.2	Predlog predvideva zahteve v zvezi s transparentnostjo za fizične ali pravne osebe (v nadaljevanju: osebe) z znatnimi neto kratkimi pozicijami v delnicah EU ali državnih dolžniških instrumentih EU ali z znatnimi pozicijami v zamenjavah kreditnega tveganja, vezanih na državni dolg EU.

3.3	Za delnice se predlaga dvostopenjski model preglednosti: pri nižjem pragu je treba pozicijo zasebno priglasiti regulativnemu organu, pri višjem pa je treba pozicije razkriti trgu.

3.4	Predlagani prag za priglasitev na prvi stopnji je 0,2 % izdanega delniškega kapitala. Na drugi stopnji znaša 0,5 %.

3.5

Za državne dolžniške instrumente EU se zasebno razkritje zahteva pri znatnih

—	neto kratkih pozicijah v državnih dolžniških instrumentih in

—	nekritih pozicijah v zamenjavah kreditnega tveganja, vezanih na državne dolžniške instrumente.

3.6	Priglasitev je obvezna tudi, če so kratke pozicije vzpostavljene s posli na prostem trgu (OTC) ali z izvedenimi finančnimi instrumenti, kot so opcije, standardizirane terminske pogodbe itd.

3.7	Obstaja tudi zahteva, da morajo biti prodaje na kratko na kateremkoli mestu trgovanja označene, tako da lahko mesto trgovanja objavlja dnevne informacije o obsegu prodaje na kratko na tem mestu trgovanja.

3.8	Osebe, ki izvajajo prodajo na kratko delnic ali državnih dolžniških instrumentov, morajo v času prodaje razpolagati z izposojenimi instrumenti, imeti sklenjen dogovor za njihovo izposojo ali kako drugače zagotoviti, da si bodo lahko izposodile vrednostne papirje in poravnavo izvedle v roku.

3.9	Če oseba, ki je izvedla prodajo na kratko, delnic za poravnavo ne more izročiti pravočasno, bo mesto trgovanja pridobilo delnice, da zaključi prodajo, in povrnilo stroške od izvajalca prodaje na kratko. Izvajalec prodaje na kratko bo plačeval dnevni znesek, dokler prodaja ne bo poravnana.

3.10	Obdobja poravnave se razlikujejo v odvisnosti od posameznih jurisdikcij. Poravnava je na splošno vprašanje, ki ga je treba še obravnavati.

3.11	V izjemnih okoliščinah je lahko potrebno, da se prepovejo ali omejijo dejavnosti prodaje na kratko, ki bi bile sicer legitimne ali bi pomenile le majhno tveganje. V takšnih primerih bi morali pristojni organi imeti začasna pooblastila, da zahtevajo dodatno preglednost ali uvedejo omejitve na trgu.

3.12	Zaradi učinkov takšnih ukrepov na območju EU bo evropski organ za vrednostne papirje in trge ESMA dobil dve ključni vlogi: usklajevanje posegov med državami članicami in potrjevanje omejitev, ki jih sprejemajo posamezne države članice, zlasti glede trajanja kakršnihkoli omejitev.

3.13	Če se v nekem primeru pojavijo čezmejni učinki in ESMA meni, da so ukrepi, ki jih je sprejel pristojni organ, neustrezni, lahko poseže sam in tako razveljavi ukrep pristojnega organa države članice.

3.14	Komisiji je dano pooblastilo, da podrobneje določi merila in dejavnike, ki jih morajo upoštevati tako ESMA kot pristojni organi pri ugotavljanju, kdaj neugodni dogodki ali razvoj pomenijo resno grožnjo za finančno stabilnost ali zaupanje v trg.

3.15	Pristojnim organom so dana pooblastila, da začasno prepovejo prodajo finančnih instrumentov na kratko ali kako drugače omejijo transakcije, da se prepreči nenadzorovano padanje cen. To varovalo bi se sprožilo na osnovi objektivnih meril.

3.16	Predlog daje pristojnim organom vsa pooblastila, potrebna za uveljavitev pravil. Predlog zahteva, da države članice določijo pravila o upravnih ukrepih, sankcijah in denarnih ukrepih, potrebnih na izvajanje in uveljavitev predloga.

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/38

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme

(COM(2010) 365 konč.)

2011/C 84/08

Poročevalec: g. DANDEA

Soporočevalec: g. PATER

Evropska komisija je 9. julija 2010 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske Unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme

COM(2010) 365 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 16. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) s 185 glasovi za, 9 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Glavna priporočila

1.1

Kot navaja Zelena knjiga za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme, imajo države članice proste roke pri opredeljevanju temeljev svojih sistemov socialne varnosti in so zanje tudi v celoti odgovorne; to velja torej tudi za oblikovanje in delovanje pokojninskih sistemov. EESO je kljub temu prepričan, da lahko usklajen pristop na ravni EU prispeva k skladnosti ter zagotovi, da se nacionalni pokojninski sistemi ujemajo s socialnim in zaposlovalnim stebrom strategije Evropa 2020, pri čemer je treba upoštevati, da je zaposlovanje bistvenega pomena za vzdržnost pokojninskih sistemov. Pripombe EESO je treba vzeti kot celoto, ne pa jih jemati posamezno.

1.2

O reformi pokojninskih sistemov se odloča na nacionalni ravni, upoštevajo se pogoji v posamezni državi in njena zgodovina s ciljem zagotoviti ustrezen in vzdržen pokojninski sistem. S predpisi EU ne bi smeli – neposredno ali posredno – spodbujati ali kaznovati nobene konkretne vrste pokojninskih reform. EESO je v mnenjih, ki ju je sprejel leta 2000 in 2004 (1), že poudaril, da je treba to področje prepustiti socialnim partnerjem. Nacionalni pokojninski sistemi se med seboj sicer močno razlikujejo, vendar EESO meni, da imajo kljub temu dovolj skupnih značilnosti, ki bi jih bilo mogoče obravnavati na ravni EU (od usklajevanja politik do zakonskega urejanja), ne da bi presegli pristojnosti EU na področju naložbenih pokojninskih načrtov.

1.3

Predloge iz Zelene knjige bi bilo treba znova obravnavati v širšem okviru socialnega tržnega gospodarstva. Kriza škoduje rasti, zaposlenosti in pokojninam. EU bi morala prevzeti svojo podporno nalogo in istočasno oblikovati strukturirano politiko za oživitev, da bi z aktivnimi politikami trga dela, poklicnim usposabljanjem, naložbami in inovacijami povečali rast, usmerjeno v kakovost, s tem pa spodbujali ustvarjanje novih in dostojnih delovnih mest ter stabilizirali sisteme z dokladnimi načrti, ki obstajajo v državah članicah. Ti sistemi so močni blažilci v času kriz. Preden predlagajo, da se popolnoma solidarni pokojninski sistemi zamenjajo z mešanimi sistemi (dokladnimi načrti in pokojninskimi skladi), bi morale države članice, ki med drugim uporabljajo argument, da dokladni načrti, ki temeljijo na solidarnosti, povečujejo primanjkljaj v javni blagajni, upoštevati, da naložbeni pokojninski načrti ljudem ne pomagajo premagati posledic gospodarskih kriz, temveč da jim, nasprotno, škodi vsaka finančna in borzna kriza.

1.4

Zaradi nizke rodnosti in vse daljše pričakovane življenjske dobe se Evropa stara. EESO se strinja, da je treba redno analizirati in spremljati demografske napovedi, da bi se lahko pokojninski sistemi ustrezno in pravočasno prilagajali novim razmeram. Te napovedi, tudi glede prihodnje javne porabe za pokojnine, pa je treba uporabljati in obravnavati previdno, saj lahko vsebujejo številne domneve, katerih razvoj je težko dolgoročno predvideti. (2) Domneva Eurostata, da se bo pričakovana življenjska doba v EU v naslednjih 40 letih podaljšala za sedem let, sicer temelji na dognanjih najboljših strokovnjakov, vendar ne more biti popolnoma zanesljiva. Na nadaljnje podaljševanje življenjske dobe lahko vplivajo spremembe delovnih in življenjskih razmer. EESO meni, da predlogi Komisije v Zeleni knjigi, ki v bistvu temeljijo na demografskem vprašanju in napovedih za 50 let, ne upoštevajo dejstva, da na pokojninske sisteme bolj vpliva pomanjkanje delovnih mest in naložb kot pa demografija.

1.5

EESO dvomi, da bi že sam dvig zakonsko določene upokojitvene starosti rešil probleme, povezane z demografskimi izzivi. Nasprotno, prepričan je, da bi lahko milijone starejših oseb, zlasti žensk, potisnil pod prag revščine. Kar je treba storiti, je dejansko upokojitveno starost dvigniti do sedanje zakonsko določene upokojitvene starosti s spodbudami za podaljšanje delovne dobe, skupaj z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje. Le z dejansko politiko „aktivnega staranja“, katere cilj je večja udeležba v usposabljanju in vseživljenjskem učenju, lahko vzdržno povečamo stopnjo zaposlenosti starejših oseb, ki predčasno opustijo delo zaradi zdravstvenih težav, intenzivnosti dela, predčasne odpovedi ali pomanjkanja priložnosti za usposabljanje in ponoven vstop na trg dela. Poleg tega lahko dvig zakonsko določene upokojitvene starosti poveča pritisk na druge stebre socialne varnosti (3), kot so invalidske pokojnine ali minimalni dohodki (kar se je tudi zgodilo v nekaterih državah članicah), zaradi česar se napredek na področju trdnejših javnih financ izkaže za lažnega, zato bi o tem bilo treba razmišljati le na prostovoljni osnovi.

1.6

Mehanizmi samodejnega prilagajanja upokojitvene starosti v skladu z daljšanjem pričakovane življenjske dobe ali demografskimi spremembami bi bili nevarni za družbo kot celoto in jih EESO zato ne podpira. Večina teh mehanizmov samodejno zvišuje upokojitveno starost zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe in drugih gospodarskih meril ali meril trga dela. Takšne bistvene odločitve o življenjskih razmerah bi morali po široki javni razpravi, v katero bi bili vključeni socialni partnerji in druge pomembne udeležene strani, sprejemati parlamenti, ne pa računalniki. Poleg tega bi se države članice, ki želijo uvesti takšen mehanizem, morale zavedati, da ta ukrep sicer lahko zmanjša javni pritisk proti reformam, lahko pa zaradi pomanjkanja dejanskih možnosti za zaposlovanje starejših njim namenjeno finančno pomoč prenese na druge stebre socialne varnosti. Grobo uvajanje tega mehanizma v pokojninske sisteme z namenom zagotoviti ustrezne in vzdržne pokojnine torej ne bo prineslo pričakovanih koristi.

1.7

Sedanja gospodarska kriza je vplivala tako na dokladne kot na naložbene pokojninske načrte, a različno. Poudariti je treba, da so obvezni naložbeni pokojninski načrti, ki so jih v devetdesetih letih uvedli v nekaterih državah članicah, veljali za način, kako se izogniti tveganjem glede vzdržnosti in ustreznosti pokojnin, ki jih povzroča staranje prebivalstva. Finančna kriza in njene posledice razkrivajo, da so obvezni naložbeni pokojninski načrti izpostavljeni konkretnim finančnim tveganjem. Vendar tudi na dokladne pokojninske načrte vplivata gospodarska kriza in staranje prebivalstva, saj se zmanjšuje skupni znesek plač. Zdaj je jasno, da lahko gospodarske krize in staranje prebivalstva – čeprav na različne načine – vplivajo na vse pokojninske načrte, ne glede na to, kako se financirajo. Zato je potrebno dobro upravljanje in nadziranje teh načrtov in gospodarske politike, da se bistveno zmanjšajo tveganja, ki ogrožajo njihovo vzdržnost. Kljub raznolikosti pokojninskih sistemov v EU je pri poskusih za zagotovitev njihove ustreznosti in vzdržnosti potreben celosten pristop. EESO meni, da morajo imeti obvezni dokladni načrti še naprej temeljno vlogo pri zagotavljanju prihodnjih pokojnin, zato jim je treba posvetiti posebno pozornost, da se obrne težnja zmanjšane nadomestitvene stopnje, ki jo je zaznati v številnih državah članicah.

1.8

V času, ko smo priča staranju prebivalstva, bo uspešnost pri zagotavljanju vzdržnih javnih financ odvisna od prizadevanj EU na naslednjih ključnih področjih: podpiranje količine in kakovosti delovnih mest, večanje produktivnosti in gospodarske uspešnosti, izboljšanje prožne varnosti na trgu dela, vseživljenjsko učenje, priseljevanje in vključevanje priseljencev. EESO meni, da bi morala Komisija v svoje predloge vključiti prizadevanja za model zaposlovanja za vse, s kakovostnimi delovnimi mesti za delavce vseh starosti, zlasti pa za vključevanje mladih na trg dela, za spodbujanje aktivnega staranja in sodelovanje v vseživljenjskem izpopolnjevanju in izobraževanju. Državljani pričakujejo, da lahko delajo vsi, da delajo bolje in sicer nemudoma. To pomeni, da je bistveno ustvariti prave razmere za odpiranje novih delovnih mest.

1.9

EESO želi poudariti, da mora biti pokojninski sistem verodostojen in ustrezen, kar pomeni, da je treba najti in uporabiti nove finančne vire, da bi zajamčili medgeneracijsko ravnovesje. Le v tem primeru bodo prihodnje generacije prispevale v pokojninski sistem, kar je temeljni pogoj za vzdržnost pokojninskih načrtov. Pokojninski sistemi morajo biti pregledni, informacije in statistični podatki o njihovem delovanju in o vseh pravicah udeležencev pa dostopni in razumljivi. Usposabljanje na področju finančne pismenosti bi moralo postati del šolskih učnih načrtov.

1.10

EESO poziva države članice in Komisijo, naj udejanjijo enakost spolov. Znova bi bilo treba preučiti vprašanje različnih upokojitvenih starosti za ženske in moške. Zaradi povezave med pravicami in demografskimi dejavniki ter dejstva, da se ženske upokojujejo prej, slednje v starosti bolj ogroža revščina. S tem se še povečuje že tako velika nevarnost, da ženske prejemajo nižje pokojnine zaradi nižje plače (razlike v plačilu med spoloma), daljših prekinitev zaradi starševskega dopusta in tudi zato, ker so bolj izpostavljene dolgotrajni brezposelnosti. Poklicne poti žensk so tudi manj stabilne. V tem smislu se je pomembno izogniti dolgim obdobjem odsotnosti s trga dela. Boljše storitve na področju varstva otrok in starejših bi lahko na primer precejšnjemu številu žensk pomagale, da vstopijo na trg dela in na njem tudi ostanejo. EESO poziva države članice, naj uvedejo dejanske politike za obravnavo teh vprašanj.

1.11

EESO želi znova zatrditi, da pokojnine niso, kot navaja Zelena knjiga, „nagrada“, ampak prej oblika odloženega plačila ali prihrankov, ne glede na sistem. Upokojenci so zelo pomembna socialno-ekonomska skupina. Ne bi smeli veljati za breme, ampak za ključne gospodarske akterje, ki v povprečju predstavljajo 25 % prebivalstva in spodbujajo splošno gospodarsko povpraševanje.

1.12

Treba bi bilo upoštevati, da tudi v državah članicah, v katerih obstajajo dokladni načrti, prostovoljnih naložbenih pokojninskih načrtov ne bodo mogli zapolniti le zaposleni, ki so sposobni varčevati. Če bi obvezni naložbeni pokojninski načrti postali splošna praksa in bi dokladne načrte delno zamenjali naložbeni pokojninski sistemi, bi se bilo treba obvezno izogniti ustvarjanju neenakosti in ogrožanju prihodkov prihodnjih upokojencev.

1.13

Ustreznost in vzdržnost pokojnin bi bilo treba obravnavati kot prednostno nalogo tako z makroekonomskega kot tudi socialnega vidika. Ker gre za vprašanje, ki je bistvenega pomena za gospodarstvo, bi morale pristojne oblasti razmisliti o iskanju drugih virov financiranja pokojninskih sistemov ali načinov njegovega dopolnjevanja, poleg dajatev na prihodke iz dela.

1.14	Komisija bi morala države članice spodbujati k reformi nacionalnih pokojninskih sistemov, da bi zagotovile njihovo ustreznost, vzdržnost in varnost, pri čemer bi bilo potrebno odločno sodelovanje in vključevanje socialnih partnerjev.

2. Odgovori na vprašanja Evropske komisije

2.1	Kako lahko EU podpre prizadevanja držav članic za okrepitev ustreznosti pokojninskih sistemov? Ali naj EU bolje opredeli, kaj vključujejo ustrezni pokojninski prihodki?

2.1.1

Komisija bi morala najprej opredeliti smernice za ustreznost na ravni EU. Pokojnine bi morale zagotoviti materialno varnost in dostojanstvo. Za podporo državam članicam obstajajo številni instrumenti EU, med drugim odprta metoda koordinacije, pakt za stabilnost in rast ter stockholmska strategija (4). Podobno je v skladu s PDEU mogoče na ravni EU sprejeti predpise o socialni varnosti in pokojninskih načrtih. EESO se zaveda težav z zakonskim urejanjem na ravni EU, vendar bi lahko Komisija ocenila in po potrebi pregledala sedanji ureditveni okvir, zlasti glede naložbenih pokojninskih načrtov, vsaj na naslednjih področjih:

—	bonitetni vidiki naložb za naložbene pokojninske načrte,

—	vprašanje spolov pri naložbenih pokojninskih načrtih,

—	plačilna sposobnost vseh naložbenih pokojninskih načrtov,

—	administrativni stroški naložbenih pokojninskih načrtov in

—	jamstveni sistemi za pokojninske načrte, s katerimi upravljajo zasebne institucije.

2.1.2

Ta ocena bi morala obravnavati zlasti razvoj obveznih naložbenih pokojninskih načrtov z individualno izbiro, s katerimi upravljajo zasebne institucije in ki so jih nekatere države članice začele uvajati v devetdesetih letih. Sedanji predpisi EU temeljijo na izkušnjah držav, ki takšne možnosti niso vključile v svoje pokojninske sisteme. Zato bi se morala Komisija posebej osredotočiti na obvezne naložbene pokojninske načrte in preučiti:

—	obravnavo sredstev teh načrtov z vidika javnih financ,

—	vprašanje obravnave valutnega tveganja,

—	zagotavljanje pravega nadzora, da se zajamči ustrezna varnost tovrstnih načrtov, za katere do neke mere veljajo državna jamstva.

EESO priporoča previdnost pri reformah, saj prenos dela prispevkov, ki se trenutno uporabljajo za dokladne načrte, v naložbene načrte ne sme oslabiti dokladnih načrtov, če naj se zajamči dejanska korist za prihodnje upokojence. Pomanjkanje učinkovitih predpisov veča finančno tveganje, zlasti v obdobju gospodarske krize. Pokojninski skladi bi pri naložbah morali upoštevati porazdelitev sredstev v skladu s strategijami življenjskega cikla (lifecycle asset allocation).

2.1.3

EESO meni, da bi lahko odbor za socialno zaščito in njegova podskupina za kazalnike ob podpori odbora za ekonomsko politiko in njegove delovne skupine za staranje prebivalstva v okviru odprte metode koordinacije razvil in izboljšal instrumente za ocenjevanje potencialnega učinka staranja na vzdržnost javnih financ in dostojno pokojnino. Izračuni tveganja revščine za gospodinjstva z upokojenci na podlagi splošne metode Eurostata ne razkrivajo dovolj, koliko so upokojenci dejansko izpostavljeni revščini, saj imajo takšna gospodinjstva različno strukturo prihodkov in porabe. Razviti bi bilo treba boljšo metodo za ocenjevanje izpostavljenosti upokojencev revščini. Ta bi lahko spremljala tudi ustreznost pokojninskega prihodka. Opraviti je treba več statističnih ocen, da bi ustreznost pokojnin presodili z vidika, ali lahko preprečijo revščino v starosti in upokojencem zagotovijo dostojen življenjski standard, ki jim omogoča sodelovanje v javnem, družbenem in kulturnem življenju. (5) Ustreznost pokojnin pa je treba opredeliti na nacionalni ravni.

2.2	Ali obstoječi pokojninski okvir na ravni EU zadostuje za zagotovitev vzdržnosti javnih financ?

2.2.1

Evropski pokojninski okvir se osredotoča na nadzorovanje prihodnje porabe na podlagi sprejetih pravil. Zaradi tega pristopa se morajo oblikovalci politik osredotočiti na končno točko svojih napovedi. EESO poudarja, da je bistveno spremljati splošno raven obveznosti pokojninskega sistema. Sedanji okvir bi lahko v skladu s tem dopolnili s spremljanjem in poročanjem o implicitnih pokojninskih obveznostih z odobreno metodologijo.

2.2.2

Razmislili bi lahko tudi o reviziji pravil pakta za stabilnost in rast, da bi zagotovili, da ustrezno izražajo izide reform (vključno s prehodom s sistema, ki temelji izključno na dokladnih načrtih, na sistem z delno uporabo naložbenih načrtov), ki vodijo v spremembe financiranja pokojninskih sistemov, ki povečajo očitne in zmanjšajo implicitne obveznosti. Če bi to uresničili, tovrstne reforme, namenjene spopadanju z izzivom dolgoročne vzdržnosti, kratkoročno ne bi bile prikrajšane zaradi večjega očitnega javnega dolga.

2.2.3

Če bomo zdaj spodbujali dejanske reforme na podlagi napovedi za leto 2060, bi lahko s tem zgrešili cilj primernih in vzdržnih pokojnin. EESO predlaga, da se pokojninski sistemi z obveznimi dokladnimi načrti v posameznih primerih dopolnijo z varnostnimi skladi, da bi se izognili nevarnosti naglega prilagajanja za najbolj ranljive.

2.2.4

EESO meni, da je vprašanje Komisije za splošno javnost zavajajoče. Bistveno je zagotoviti vzdržne javne finance. To je treba storiti na nacionalni ravni, vključuje pa veliko več kot zgolj analizo pokojninskih sistemov.

2.3

Kako najbolje doseči višjo dejansko upokojitveno starost in kakšna bi bila korist dviga upokojitvene starosti? Ali naj se v pokojninske sisteme uvedejo mehanizmi samodejnega prilagajanja v povezavi z demografskimi spremembami, da se zagotovi ravnovesje med trajanjem zaposlenosti in pokoja? Kakšna naj bo vloga na ravni EU v zvezi s tem?

2.3.1

Do leta 2020 bo zakonsko določena upokojitvena starost v večini držav članic 65 let. Po podatkih Eurostata je bila leta 2008 povprečna dejanska upokojitvena starost v EU 61,4 leta. (6) Stopnja zaposlenosti oseb, starih od 55 do 64 let, pa je še vedno nizka, okrog 40 %. Potrebne so pobude za ustvarjanje delovnih mest za starejše delavce, spremembo odnosa delodajalcev do te starostne skupine in za spremembo odnosa samih starejših delavcev, pa tudi pobude za ustvarjanje pogojev za aktivno staranje, saj bi uvedba mehanizmov samodejnega prilagajanja za upokojitveno starost, ki bi povzročila zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti, milijone delavcev prenesla v druge stebre sistema socialne zaščite (tj. med prejemnike nadomestila za brezposelnost, invalidske pokojnine ali zajamčenega minimalnega dohodka), pri čemer bi se tveganje revščine za to kategorijo močno povečalo. EESO je prepričan, da bi morale biti politike v podporo zaposlovanju ena od prednostnih nalog EU. Glavni odziv na demografski izziv mora biti usmerjen v politiko rasti in povečanje zaposlenosti.

2.3.2

Bistveno je spodbujati pobude na ravni EU v okviru sedanje strategije Evropa 2020, da bi delavci dobili priložnost delati. Države članice morajo povečati zaposljivost in ustvariti pogoje, da bodo podjetja lahko ustvarjala delovna mesta, zaposleni pa ostali na delovnem mestu, če to želijo. Spodbujanje daljše zaposlenosti terja skupna prizadevanja države, delodajalcev in posameznikov. Delodajalci potrebujejo trdno podporo za zagotavljanje več delovnih mest za starejše delavce, ki predčasno opustijo delo zaradi zdravstvenih težav in delovnih razmer, intenzivnosti dela, predčasne odpovedi, pa tudi pomanjkanja priložnosti za usposabljanje ali ponovni vstop na trg dela. Starejše bi bilo treba tudi spodbujati in podpirati, da bi povečali svojo zaposljivost in ostali aktivni na trgu dela. Pravica do upokojitve je temeljna pravica, zato ni možno nikakršno samodejno zviševanje zakonsko določene upokojitvene starosti. EESO je mnenja, da je zakonsko določena upokojitvena starost vprašanje, ki ga je treba obravnavati ločeno od dolžine dobe plačevanja prispevkov ali vplačevanja.

2.3.3

Ali lahko že samo zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti poviša dejansko upokojitveno starost, je vprašljivo. Nedvomno bi bilo tako, če aktivne politike trga dela, ustrezni odnosi med delodajalci in delojemalci, strategije aktivnega staranja in ukrepi za povečanje solidarnosti v pokojninskem sistemu ne bodo udejanjeni. Le zavestna politika „aktivnega staranja“, ki spodbuja nadaljnje usposabljanje in vseživljenjsko učenje, lahko poveča zaposlenost starejših oseb.

2.3.4

EESO je prepričan, da mehanizmi samodejnega prilagajanja ne morejo zamenjati običajnega političnega odločanja. Bistvene odločitve o življenjskih razmerah ljudi morajo po široki javni razpravi sprejeti parlamenti. Če bi se uporabile, bi samodejne prilagoditve lahko ustvarile neustrezno kombinacijo podaljšanja obdobij zaposlenosti in pokoja. V preteklosti so spremembe v pričakovani življenjski dobi pospremila daljša obdobja izobraževanja in pokoja ter krajša obdobja aktivne zaposlenosti. Zvišanje upokojitvene starosti ne more biti edini ukrep, spremljati ga morajo ukrepi za izboljšanje možnosti za zaposlovanje ljudi, ki so blizu upokojitvi.

2.4	Kako se lahko izvajanje strategije Evropa 2020 uporabi pri spodbujanju daljše zaposlenosti in njenih koristi za podjetja ter pri obravnavi vprašanja starostne diskriminacije na trgu dela?

2.4.1

Podaljšanje zaposlenosti se navezuje na vse cilje strategije Evropa 2020. Socialni partnerji morajo biti vključeni v pobude za povečanje stopnje zaposlenosti na 75 % aktivnega prebivalstva. EESO meni, da je ta posebni pristop potreben, če želimo biti kos izzivu povečanja stopnje zaposlenosti pri osebah, starih od 55 do 64 let. EESO priporoča, da si države članice v svojih nacionalnih programih reform zastavijo poseben cilj za to starostno skupino, dosežen v pogajanjih s socialnimi partnerji.

2.4.2

V preteklosti je EESO za EU in države članice že pripravil podrobna priporočila (7) glede politik za spodbujanje daljše zaposlenosti. Poleg vseživljenjskega poklicnega usposabljanja, aktivnih ukrepov trga dela, finančnih spodbud za nadaljnje delo, tudi za samozaposlene, in spreminjanja odnosa podjetij do starejših zaposlenih je treba podpreti še naslednje ukrepe, da bi starejši delavci dobili nove možnosti:

—	spremembo zakonodaje, ki v nekaterih državah članicah ne dovoljuje kombiniranja plače in pokojnine za upokojence ali prejemnike invalidske pokojnine, ki želijo delati;

—	uvedbo sistema bonusov, ki bi delavce spodbudil, da delajo še po tem, ko dosežejo zakonsko določeno upokojitveno starost: pravice, pridobljene po upokojitveni starosti, bi morale biti privlačnejše od prej pridobljenih pravic;

—	spodbujanje držav članic, da sodelujejo s socialnimi partnerji glede vprašanja napornega dela;

—	nudenje celovitega svetovanja in podpore iskalcem zaposlitve ter ukrepov za rehabilitacijo za dolgoročno ponovno vključitev na trg dela;

—	izvajanje družbeno sprejemljivih pobud za poznejše upokojevanje in, kjer je to zaželeno, razvoj privlačnih modelov prožnega prehoda iz dela v pokoj;

—	ukrepe za olajšanje fizičnega in psihičnega bremena dela, kar bi delavcem omogočilo, da dlje časa ostanejo zaposleni;

—	spodbujanje starejših delavcev, da nadgrajujejo svoje znanje in spretnosti;

—	ozaveščanje starejših delavcev in podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij, o inovativnih načinih upravljanja z delavci in organizacije dela, naklonjenih starejšim delavcem. (8)

2.4.3

Politike za daljšo zaposlenost bi morale obravnavati tudi vprašanje mladih, ki vstopajo na trg dela veliko pozneje kot prejšnje generacije. Podaljšanje delovne dobe pomeni tudi reševanje vprašanja brezposelnosti, zlasti dolgotrajne, in prekinitev poklicne poti zaradi vzgoje otrok, negovanja vzdrževanega člana družine ali začasne invalidnosti.

2.5	Na kakšen način naj se spremeni direktiva o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje, da se izboljšajo pogoji za čezmejne dejavnosti?

2.5.1

Komisija v poročilu (9) o izvajanju direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje (Direktive IORP) ugotavlja, da trenutno ni razlogov za spremembo zakonodaje. Če bo po oceni njenega delovanja potrebna revizija direktive, EESO meni, da bi bilo treba obravnavati dvoumnost izraza „trgi tveganega kapitala“, saj lahko pomeni tveganje za pokojninske sklade in njihove člane. Bonitetne vidike je treba pojasniti in omejiti pravico skladov, da vlagajo sredstva v tvegane finančne instrumente.

2.5.2

EESO opaža možnost, da poleg sedanjih pokojninskih sistemov delujejo dodatni prostovoljni individualni zasebni pokojninski načrti. V tem okviru bi lahko preučili možnost evropskih jamstev, da bi lahko koristili čezmejnim delavcem. Lahko bi analizirali potrebnost in možnost razvoja vseevropskih individualnih pokojninskih računov (po vzoru individualnega pokojninskega računa v ZDA (individual retirement account) ali podobnega sistema (IKE) na Poljskem) za mobilne delavce, vključno z načeli delovanja, nadzora in spremljanja takšnega sistema. Komisija bi lahko razmislila tudi o uporabi 28. režima, predlaganega v poročilu Maria Montija, ki ga je EESO že podprl (10).

2.6	Kakšen naj bo obseg shem, vključenih v ukrepe za odstranitev ovir za mobilnost na ravni EU? Ali naj EU ponovno preuči vprašanje prenosov ali bi bili minimalni standardi o pridobitvi in ohranitvi pravic skupaj s storitvami za sledenje za vse vrste pokojninskih pravic boljša rešitev?

2.6.1

Predpisi EU o usklajevanju sistemov socialne varnosti so se izkazali za zelo koristne pri zaščiti mobilnih delavcev. Uveljavili so načelo, da se za pridobitev pokojninskih pravic upoštevajo zavarovalne dobe v drugi državi članici. Preučili bi lahko uporabo istega načela, prilagojenega za vse dodatne – poklicne in individualne – naložbene pokojninske načrte. EESO meni, da bi bilo treba razmisliti o možnosti čezmejene pridobitve pokojninskih pravic iz naložbenih pokojninskih načrtov.

2.6.2

EESO Komisijo poziva, naj presodi možnost opredelitve osnovnega okvira na ravni EU za pridobitev in čezmejno ohranitev vseh pokojninskih pravic. Prepričan pa je, da bi bilo to težko združiti s svobodo izbire, ki jo imajo države članice. Smiseln bi bil obstoj storitev za sledenje teh pravic, ki bi se usklajevale na ravni EU. Podobno je za mobilnost na evropskem trgu dela znotraj države potrebna mobilnost pokojninskih pravic med delodajalci. Vsak predpis EU bi moral odražati vse večjo raznolikost možnosti zagotavljanja pokojnin. Čezmejno mobilnost delavcev je treba spodbujati z odstranjevanjem zlasti davčnih in upravnih ovir za mobilnost pokojninskih pravic iz prostovoljnih naložbenih pokojninskih načrtov.

2.7

Ali je treba pregledati sedanjo zakonodajo EU, da se zagotovita doslednost predpisov ter nadzor naložbenih pokojninskih načrtov (podprtih z naloženimi sredstvi) in izdelkov? Če je to potrebno, katere elemente je treba pregledati?

Kako bi se lahko z evropskimi predpisi ali kodeksom dobrih praks državam članicam pomagalo izboljšati ravnovesje med tveganji, varnostjo in dostopnostjo za varčevalce in izvajalce pokojninskih načrtov?

2.7.1

Komisija priznava, da so predpisi EU o naložbenih pokojninskih načrtih razdrobljeni in neustrezni. EESO Komisijo poziva, naj oceni in po potrebi razmisli o možnosti zakonskega urejanja faz akumulacije in izplačila teh shem na ravni EU, pri tem pa analizira naslednje:

—	bonitetne vidike naložb,

—	vprašanje spolov,

—	plačilno sposobnost,

—

stroške,

—	nediskriminacijo pri dostopu do načrta (pokritje),

—	jamstva za pridobljene pokojninske pravice,

—	minimalne zahteve glede informacij za posameznike, vključene v načrt,

—	jamstvo ali sistem minimalnega donosa in

—

nadzor.

2.7.2

Pri številnih naložbenih pokojninskih načrtih z določenimi prispevki tveganje v glavnem nosijo udeleženci. Visoki so tudi administrativni stroški teh načrtov. EESO meni, da bi bilo treba oceniti nekatere vidike naložbenih pokojninskih načrtov in jih po potrebi zakonsko urediti na ravni EU. Po poročilu Odbora za ekonomsko politiko o staranju prebivalstva za leto 2010 bodo ti pokojninski načrti v nekaterih državah članicah imeli vse večjo vlogo pri zagotavljanju dostojnega prihodka za prihodnje upokojence. Skupna evropska načela bi lahko torej državam članicam pomagala doseči, da bi bili ti pokojninski načrti, s katerimi upravljajo finančne institucije, učinkoviti in da delujejo v najboljšem interesu upokojencev. Dobički upravljavcev pokojninskih skladov bi morali biti povezani z uspešnostjo in dobičkom članov pokojninskega sklada. Kodeks dobrih praks je koristen, a ne zadosten. Tudi sistemi izplačil iz obveznih naložbenih skladov so izziv, o katerem bi bilo treba še razpravljati in ga preučiti v okviru odprte metode koordinacije.

2.8	Kakšen naj bo enakovreden režim plačilne sposobnosti za pokojninske sklade?

2.8.1

Direktiva Solventnost II se osredotoča na neživljenjsko in življenjsko zavarovanje, zato ne velja za pokojninske produkte. EESO pa je prepričan, da bi bila zaradi posebne narave pokojninskih produktov, ki se razlikujejo od zavarovalniških produktov, lahko dober primer za oblikovanje podobnega sistema za naložbene pokojnine.

2.8.2

Najboljša rešitev za zagotovitev plačilne sposobnosti vseh naložbenih pokojninskih načrtov, ne glede na njihovo strukturo, bi bil splošen sistem za plačilno sposobnost pokojninskih sistemov na nacionalni ravni, usklajen na ravni EU. Takšen režim plačilne sposobnosti bi moral zajeti vsaj:

—	spremljanje implicitnih obveznosti;

—	spremljanje plačilne sposobnosti in obsega rezerv za pokojninske sisteme z obveznimi naložbenimi načrti;

—	spremljanje ravni financiranja in potencialnih tveganj poklicnih pokojninskih načrtov;

—	oblikovanje institucije na nacionalni ravni, ki bi zagotavljala plačilno sposobnost poklicnih pokojninskih načrtov (11).

2.9	Ali je treba povečati zaščito, ki jo zagotavlja zakonodaja EU, v primeru plačilne nesposobnosti delodajalcev pokroviteljev vplačil v pokojninsko blagajno in na kakšen način?

2.9.1

Poklicni pokojninski načrti in obvezni naložbeni načrti, kjer obstajajo, imajo ali bodo imeli pomembno vlogo pri zagotavljanju dostojnega pokojninskega prihodka. EESO meni, da bi morala EU od držav članic zahtevati, da zakonsko uredijo oblikovanje jamstvenih mehanizmov (v obliki posebnih skladov) za zaščito prihodnjih pokojninskih prihodkov.

2.10	Ali je treba posodobiti sedanje minimalne zahteve o razkritju informacij o pokojninskih izdelkih (npr. glede primerljivosti, standardizacije in jasnosti)? Ali naj EU glede udeležbe in naložbene izbire razvije skupen pristop za standardne možnosti?

2.10.1

Naložbeni pokojninski produkti so zapleteni, izbira in odgovornost pa sta vse pogosteje prepuščeni posamezniku. V tem oziru bi po mnenju EESO Evropska unija morala zagotoviti, da se izboljša ureditveni okvir na nacionalni ravni, da bi zajel vse pokojninske načrte. Na ravni EU je nujno potreben na smernicah zasnovan skupni pristop do naložbene izbire in minimalnih zahtev izvajalcem pokojninskih načrtov o razkritju informacij (zlasti o tveganjih za udeležence).

2.10.2

Komisija priznava, da je v celoti ozaveščeno sprejemanje odločitev posameznikov dejavnik ustreznega pokojninskega zavarovanja. EESO Komisijo poziva, naj uvede pobudo EU za povečanje finančnega znanja državljanov o pokojninskih produktih. Zaradi zapletenosti tega vprašanja posamezniki ne morejo sami nositi težke odgovornosti za strateške odločitve; kljub temu, da gre predvsem za odgovornost vlade, bi bilo treba v čim večji meri vključiti tudi socialne partnerje.

2.11

Ali je treba okrepiti okvir usklajevanja politik na ravni EU? Če je to potrebno, katere elemente je treba okrepiti, da se izboljšata oblikovanje in izvajanje pokojninske politike s celovitim pristopom? Ali naj bo vzpostavitev skupnega izhodišča za spremljanje vseh vidikov pokojninske politike na celosten način del nadaljnjih prizadevanj?

2.11.1

Okvir usklajevanja politike na ravni EU je trenutno razmeroma razdrobljen. EESO pozdravlja zamisel Komisije o vzpostavitvi skupnega izhodišča za spremljanje vseh vidikov pokojninske politike, pri katerem bodo sodelovali javni organi, socialni partnerji, civilna družba in pokojninski sektor. Ta platforma bi lahko omogočila primerjavo razmer v državah članicah in življenjskega standarda upokojencev z vrsto kazalnikov.

2.11.2

Za skupno platformo za spremljanje vseh vidikov pokojninske politike, vključno z ustreznostjo, pokritjem, tveganjem revščine, finančno stabilnostjo, naložbami, tveganjem in plačilno sposobnostjo, bodo potrebni najnovejši in zanesljivi podatki. Zato bo treba razviti metodologijo EU za statistične podatke o pokojninskem zavarovanju, v to pa vključiti socialne partnerje in druge glavne udeležene strani. Podobne instrumente bo treba razviti tudi za nadzorovanje implicitnih obveznosti pokojninskih načrtov, ki se izvajajo na nacionalni ravni.

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenji EESO, UL C 14, 16.1.2001, str. 50, in UL C 157, 28.6.2005, str. 120.

(2) Sedanje stanje ne potrjuje napovedi za leto 2010, ki so jih leta 2000 posredovali OECD, Eurostat in celo OZN.

(3) Ta pojav so opazili v nekaterih državah članicah v zadnjih desetih letih; glej Eurostat: Population and social conditions; Statistics in focus 40/2009.

(4) Sklepi Sveta iz marca 2001.

(5) Zasebni sistemi pokojninskega zavarovanja, Evropska komisija, 2009, str. 5.

(6) Eurostat, MISSOC, Poročilo o staranju prebivalstva, 2010, skupno vmesno poročilo Odbora za ekonomsko politiko in Odbora za socialno zaščito.

(7) Mnenje EESO, UL C 157, z dne 28.6.2005, str. 120.

(8) Mnenji EESO, UL C 256, 27.10.2007, str. 93, in UL C 228, 22.9.2009, str. 24.

(9) COM(2009) 203 konč.

(10) UL C 21, 21.1.2011, str. 26.

(11) Po vzoru ameriške PBGC (Pension Benefit Guaranty Corporation, družbe za jamstvo pokojninskih pravic).

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/45

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 2001/112/ES o sadnih sokovih in nekaterih podobnih proizvodih, namenjenih za prehrano ljudi

(COM(2010) 490 konč.)

2011/C 84/09

Samostojni poročevalec: g. NARRO

Evropski parlament in Svet sta 23. septembra 2010 oz. 7. oktobra 2010 sklenila, da Evropski ekonomsko-socialni svet v skladu s členom 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije zaprosita za pripravo mnenja o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 2001/112/ES o sadnih sokovih in nekaterih podobnih proizvodih, namenjenih za prehrano ljudi

COM(2010)490 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) s 159 glasovi za, 3 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve

1.1

EESO podpira pobudo Evropske komisije o drugi spremembi Direktive 2001/112/ES, da se jo prilagodi splošnemu standardu Codex Alimentarius za sadne sokove in nektarje. Vseeno pa se ta proces prilagajanja ne bi smel omejiti zgolj na nekatere zelo specifične elemente direktive, temveč bi se moral na splošno uporabljati za vse točke navedene zakonodaje Skupnosti.

1.2

Prepoved dodajanja sladkorja sadnim sokovom je ustrezen ukrep za preprečevanje debelosti. Vendar pa se EESO ne strinja z dodatno obveznostjo označevanja sadnih nektarjev, da so sladkani, saj bi lahko takšen ukrep zavajal potrošnika, pomenil očitno diskriminacijo drugih proizvodov, prav tako pa ni vključen v Codex Alimentarius.

1.3

EESO obžaluje, da seznam dovoljenih sestavin iz predloga direktive ne vsebuje možnosti dodajanja do 10 % soka mandarine pomarančnemu soku. Na podlagi standarda Codex Alimentarius, s katerim naj bi bila usklajena direktiva, je ta tehnika, ki se običajno uporablja na mednarodni ravni, dovoljena, zato bi jo bilo treba vključiti v besedilo direktive.

1.4	V drugem odstavku Priloge II bi morala biti izrecno navedena možnost, da se sadje za pripravo sadnih sokov in sadnih kaš po obiranju lahko obdela.

1.5	EESO izraža zadovoljstvo, da je bil paradižnik vključen na seznam sadja za proizvodnjo sadnih sokov.

1.6

EESO izraža zadovoljstvo, da se je ohranilo dvojno razvrščanje/poimenovanje, ki razlikuje med sadnimi sokovi (pridobljenimi neposredno s stiskanjem ali iztiskanjem sadeža) in sadnimi sokovi iz koncentrata (pridobljenimi z dodajanjem vode sadnim koncentratom). To razlikovanje omogoča, da so potrošniki ustrezno obveščeni. Pomembno je, da se ohrani to dvojno razlikovanje in da se v nobenem primeru ne uvajajo odtenki, ki bi lahko razširili tolmačenje te dvojne opredelitve.

1.7	EESO pozdravlja dejstvo, da predlog Evropske komisije predvideva možnost povrnitve arom sadnim sokovom iz koncentrata.

2. Ozadje in povzetek predloga Komisije

2.1

Evropska komisija predlaga drugo spremembo Direktive Sveta 2001/112/ES o sadnih sokovih in nekaterih podobnih proizvodih, namenjenih za prehrano ljudi. V tej direktivi, ki se spreminja, so določene tehnične določbe o sestavi, poimenovanju, proizvodnih specifikacijah in označevanju zadevnih proizvodov.

2.2

Direktiva 2001/112 je bila prvič spremenjena z Direktivo 2009/106/ES. Namen te tehnične spremembe je bil prilagoditi zakonodajo Skupnosti splošnemu standardu Codex Alimentarius za sadne sokove in nektarje (STAN 247-2005, ki določa dejavnike kakovosti in zahteve glede označevanja za sadne sokove in podobne proizvode) in kodeksu ravnanja AIJN (Evropsko združenje za sadne sokove). Uvedene spremembe zadevajo predvsem uvedbo najmanjših vrednosti Brix za 18 rekonstruiranih sadnih sokov in rekonstruiranih sadnih kaš ter določitev prodajnih imen, ki se uporabijo za sadne sokove iz koncentrata. Rok za prenos te direktive je 1. januar 2011.

2.3

Predlog direktive Parlamenta in Sveta (COM(2010) 490), ki je predmet tega mnenja, pomeni drugo izrazito tehnično spremembo, ki enako kot prva sprememba temelji na vključitvi vrste določb iz standarda Codex Alimentarius, v skladu s kodeksom ravnanja AIJN. Najpomembnejše značilnosti tega predloga direktive so:

—	odstranitev sladkorja s seznama dovoljenih sestavin za sadne sokove. Nektarji in posebni proizvodi iz Priloge III so lahko sladkani z dodatkom sladkorja ali meda. Prodajno ime mora vsebovati navedbo „sladkan“ ali „z dodatkom sladkorja“, ki ji sledi navedba največje količine dodanega sladkorja;

—	poenostavitev določb o povrnitvi arome in okusa;

—	vključitev paradižnika na seznam sadja, ki se uporabi za proizvodnjo sadnih sokov.

2.4	Predlagana direktiva bo upoštevala redni zakonodajni postopek iz Pogodbe o delovanju Evropske unije. Države članice bodo imele po začetku veljavnosti direktive na voljo 18 mesecev za prenos direktive v nacionalno zakonodajo.

3. Ugotovitve

3.1

Predlog direktive, ki je predmet tega mnenja, v glavnem temelji na potrebi po prilagoditvi zakonodaje Skupnosti mednarodni zakonodaji, natančneje standardu Codex Alimentarius za sadne sokove in kaše. Zato Komisija v predlaganih spremembah ne bi smela odstopati od nekaterih mednarodno sprejetih določb Codex Alimentarius. Prav tako bi bilo primerno, da se uvedejo nove določbe v skladu z besedilom Codex Alimentarius.

3.2

Ena najpomembnejših sprememb, ki jo vsebuje predlog direktive, temelji na prepovedi dodajanja sladkorja sadnim sokovom ter na obveznosti, da se pri nektarjih ta dodani sladkor navede v prodajnem imenu. Prepoved, ki jo uvaja Komisija, je jasno upravičena z vidika evropske strategije za preprečevanje debelosti. Vendar pa predlog, kar zadeva nektarje, odstopa od določb Codex Alimentarius, je v primerjavi z drugimi proizvodi (brezalkoholne pijače) brez primere, ni skladen s horizontalno ureditvijo označevanja ter se zdi nepotreben z vidika dejstva, da je v sami opredelitvi nektarjev že navedena vsebnost sladkorja.

3.3

Predlog Komisije ne vključuje možnosti dodajanja soka mandarine pomarančnemu soku, ne da bi bilo treba proizvod označiti kot mešanico sokov. Kljub temu standard Codex Alimentarius (STAN 45-1981) omogoča dodatek do 10 % in dejansko ta postopek pogosto uporabljajo glavne države proizvajalke na mednarodni ravni, kot so Brazilija in Združene države Amerike. Z vidika globalizacije trgov so zaradi zahtev iz Direktive 2001/112/ES evropski proizvajalci agrumov in njihove zadruge v slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi s tretjimi državami. EESO meni, da je treba uskladiti evropsko poimenovanje „pomarančni sok“ z mednarodnim standardom Codex Alimentarius, ter se zato zavzema, da bi se sok mandarine do 10 % vključil kot dovoljena sestavina pomarančnega soka. Dodajanje soka mandarine pomarančnemu soku je upravičeno zaradi botanične podobnosti obeh vrst agrumov kot tudi zaradi njunih podobnih organoleptičnih značilnosti. Dejansko je z analitičnega vidika sprememba kakovosti zaradi tega dodatka neprepoznavna.

3.4	V opredelitev sadja v točki 1 Priloge II (Definicije surovin) je treba za sadje, ki je namenjeno predelavi, jasno vključiti obdelavo po obiranju.

3.5

EESO podpira vključitev paradižnika na seznam sadja, namenjenega proizvodnji sadnih sokov, ter pozdravlja ohranitev dvojnega prodajnega imena za sadne sokove in sadne sokove iz koncentrata, kar bo zagotovilo pravilno obveščenost potrošnika, ter možnost, da se povrne aroma sadnim sokovom iz koncentrata.

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

17.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 84/49

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremenjenem predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 1234/2007 glede razdeljevanja prehrambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji

(COM(2010) 486 konč. – 2008/0183 (COD))

2011/C 84/11

Poročevalec: g. LUCAN

Evropski parlament in Svet sta 23. septembra 2010 oziroma 8. oktobra 2010 sklenila, da v skladu s členoma 43(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 1234/2007 glede razdeljevanja prehrambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji

COM(2010) 486 konč. – 2008/0183 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. decembra 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 468. plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 (seja z dne 20. januarja) s 150 glasovi za, 4 glasovi proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO meni, da je program razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji dokaz spodbujanja gospodarskega razvoja trga živil in evropskih vrednot (zlasti načela solidarnosti) v socialno najbolj prikrajšanih skupinah prebivalstva EU. Zagotavljanje oskrbe s hrano vseh državljanov EU, posebno pa prikrajšanih skupin prebivalstva, mora ostati eden temeljnih ciljev kmetijske politike Evropske unije. Po mnenju EESO se lahko samo s kmetijsko politiko, ki spodbuja trajnostno gospodarsko rast v tem sektorju, zagotovi pomoč za socialno najbolj prikrajšane skupine prebivalstva v EU.

1.2 Odbor ocenjuje, da je revizija evropskega pravnega okvira primerna in potrebna zaradi novih določb Pogodbe ter sprememb, do katerih je prišlo na enotnem trgu na področju cen, zalog in tržnih politik, pa tudi zaradi posebnih potreb posameznih držav članic.

1.3 Ker se z revščino spopada več kot 80 milijonov državljanov EU (1) (več kot 16 % evropskega prebivalstva) ter ob upoštevanju prednostnih nalog v okviru leta 2010 – Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti – in dejstva, da zaradi gospodarske krize vse večjemu številu evropskih državljanov grozi čedalje hujša revščina, EESO podpira nadaljnje izvajanje programa razdeljevanja hrane kot tudi njegovo stalno financiranje iz proračuna skupne kmetijske politike (SKP).

1.4 EESO meni, da mora program razdeljevanja hrane najbolj ogroženim osebam v EU postati sestavni del SKP, saj omogoča izboljšanje položaja oseb, ki jih prizadenejo nihanja na trgu prehrambnih proizvodov. Ta program prispeva tudi k ravnovesju in stabilizaciji notranjega trga, saj se razdeljujejo proizvodi iz intervencijskih zalog in iz nakupov na trgu, ki jih proizvedejo evropski kmetje. Odbor poudarja, da je treba ohraniti tovrstne posredne pomoči za trg, ki so sestavni del SKP in jih v sedanjem obdobju krize nujno potrebujejo tako prikrajšane osebe kot kmetje.

1.5 EESO meni, da bi – glede na obseg pojava pomanjkanja hrane, ki zadeva več kot 43 milijonov evropskih državljanov, in trajni pozitivni učinek programa razdeljevanja prehrambnih proizvodov na socialno najbolj prikrajšane skupine prebivalstva – za ta program morali predvideti stalna in zadostna proračunska sredstva.

1.6 Vrednotenje nacionalnih in evropskih programov pomoči v hrani bi moralo temeljiti na oceni potreb vseh prikrajšanih oseb, vključno z najrevnejšimi skupinami prebivalstva (otroci, ki živijo na ulici, brezdomci, prosilci za azil, nezakoniti delavci, nezakoniti priseljenci itd.), ki ne prejemajo nobene pomoči na podlagi merila minimalnega zajamčenega dohodka ali ki običajno niso zajete v uradnih statistikah. Vključitev vseh kategorij prikrajšanih oseb je lahko prvi korak k preprečevanju socialne izključenosti in boju proti njej. To je tudi prednostna naloga v evropskem letu 2010. EESO pristojne oblasti v državah članicah poziva, naj pri opredeljevanju kategorij prikrajšanih oseb upoštevajo baze podatkov o osebah, ki niso zajete v uradnih statistikah. Ti podatki so najpogosteje na voljo v statistikah nevladnih ali dobrodelnih organizacij.

1.7 Odbor priporoča Komisiji, naj spodbuja države članice k podpiranju partnerstev med javnimi oblastmi in civilno družbo, da bo možno sodelovanje čim večjega števila nevladnih organizacij ali prostovoljcev v postopku razdeljevanja hrane. Meni, da lahko pomoč iz programa razdeljevanja hrane dopolnjuje socialne storitve, zagotovljene v okviru vključevanja prikrajšanih oseb v družbo.

1.8 Po mnenju EESO bi morale nevladne in dobrodelne organizacije, ki nudijo tako pomoč v hrani kot tudi storitve oskrbe ali socialno pomoč (zlasti tiste, ki prikrajšanim osebam dajejo na razpolago zatočišča in upravljajo ljudske kuhinje ali dnevne centre), dobivati podporo, s katero bi pokrile svoje upravne stroške.

1.9 Odbor pozdravlja odločitev Komisije, da v spremenjeni predlog vključi predlog spremembe Evropskega parlamenta, ki priporoča povračilo upravnih stroškov in stroškov skladiščenja dobrodelnih organizacij.

1.10 Nacionalno sofinanciranje bi zaradi trenutne gospodarske krize, zlasti v državah članicah z nizkim dohodkom na prebivalca in zelo velikim številom prikrajšanih oseb, lahko povzročilo birokratizacijo evropskega programa in onemogočilo njegovo izvajanje. EESO ocenjuje, da bi to škodovalo najbolj prikrajšanim skupinam prebivalstva EU ter kršilo načela socialnega vključevanja, ki se spodbujajo v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti.

1.11 Odbor meni, da mora program pomoči v hrani za prikrajšane osebe postati program Unije, ki bo v celoti financiran iz proračuna SKP. Trenutno nekatere stroške, povezane z izvajanjem programa (stroške prevoza hrane do skladišč, upravne stroške, stroške prevoza in skladiščenja, DDV, stroške, nastale zaradi socialnih storitev, ki dopolnjujejo pomoč v hrani), krijejo države članice in nacionalne dobrodelne organizacije.

2. Prednostna naloga leta 2010 – Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti je pomoč prikrajšanim osebam, vključno s tistimi, ki jim grozi pomanjkanje hrane

2.1 Z revščino se spopada več kot 80 milijonov državljanov EU (2). Ogroženih je 16 % evropskih prebivalcev, pomanjkanje hrane pa grozi 43 milijonom prebivalcev. Leta 2006 se je delež prebivalstva v EU, ki jim grozi pomanjkanje hrane, gibal med 2 % (Danska) in 37 % (Slovaška). V najmanj sedmih državah članicah EU je stopnja revščine višja od 20 %. Na Poljskem je zaradi revščine ogroženih 11 milijonov oseb, v Nemčiji pa 9 milijonov. Ti statistični podatki so zanesljiv dokaz za to, da je pomoč v hrani potrebna.

2.2 Nedohranjenosti ali podhranjenosti zaradi nezadostne ali neustrezne prehrane so najbolj izpostavljeni otroci iz revnih družin, starejše osebe, brezdomci, prosilci za azil in nezakonito priseljeni delavci ter invalidne osebe in otroci. V nekaterih državah članicah del prejemnikov pomoči v hrani prejema tudi socialno pomoč, dodeljeno na podlagi minimalnega zajamčenega dohodka.

2.2.1 EESO opozarja na dejstvo, da veliko število prikrajšanih oseb, zlasti brezdomcev, prosilcev za azil ter nezakonitih delavcev in priseljencev, ni deležno nobene oblike socialnega varstva ter ni zajeto v nacionalne statistike. Nekatere od teh oseb nimajo osebnih dokumentov, zato je težko oceniti njihove socialne in prehrambne potrebe. Ustrezna ocena bi se lahko izvedla v sodelovanju z nevladnimi ali dobrodelnimi organizacijami.

2.2.2 EESO priporoča, da se posebna pozornost nameni otrokom iz revnih družin, saj lahko njihove prehranjevalne navade v prihodnosti povzročijo zdravstvene težave, pa tudi slabši razvoj kognitivnih sposobnosti in manjšo sposobnost učenja. S tega vidika je naklonjen tudi temu, da se poveča raznolikost hrane, zagotovljene v okviru pomoči v hrani, ter da se vanjo vključita tudi sadje in zelenjava.

2.3 V okviru leta 2010 – Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti je boj proti revščini kolektivna odgovornost. Strategija spodbujanja socialnega vključevanja in boja proti revščini zajema več prednostnih nalog:

—	aktivno vključevanje na podlagi minimalnega zajamčenega dohodka, vrnitev na trg dela, zagotovitev socialnih storitev za lažjo ponovno vključitev;

—	boj proti revščini otrok;

—	preprečevanje izključevanja oseb pri dostopu do stanovanj in izključevanja brezdomcev (3).

V tem smislu je treba pomoč v hrani dopolniti s storitvami oskrbe, izobraževanja in socialne pomoči, da bo tako usklajena s poklicnim in socialnim vključevanjem različnih kategorij prikrajšanih oseb.

3. Predlog Komisije

3.1 Sedanji program razdeljevanja hrane temelji na razdeljevanju proizvodov iz intervencijskih zalog Unije, začasno dopolnjenih z nakupi na trgu. Vendar so zaporedne reforme SKP in ugoden razvoj cen povzročili postopno zmanjšanje intervencijskih zalog ter tudi raznolikosti razpoložljivih proizvodov. Posledično bi morali nakupi na trgu postati stalen vir dobave v okviru programa kot dopolnilo intervencijskim zalogam, kadar ustrezne intervencijske zaloge niso voljo.

3.1.1 Predlog uredbe, ki spreminja osnovno uredbo, vsebuje določbe o uskladitvi s PDEU in vsebinske spremembe kmetijskih ukrepov, predlaganih za uskladitev izvajanja programa razdeljevanja hrane v vseh državah članicah.

3.1.2 Komisija predlaga spremembo pravnega okvira na podlagi naslednjih elementov: dva vira nabave (hrana bi se zagotovila iz intervencijskih zalog ali nabavila na trgu), večja raznolikost hrane za razdeljevanje in jasnejše prednostne naloge, dolgoročna perspektiva (3 leta), krepitev spremljanja in poročanja, uvedba sofinanciranja (V načrtu za obdobje 2010–2012 bi bili stopnji sofinanciranja Unije 75 % in 85 % v kohezijskih državah članicah. V nadaljevanju, v skladu z načrtom za obdobje 2013–2015, bi bili stopnji sofinanciranja Unije 50 % in 75 %.).

4. Splošne in posebne ugotovitve

4.1 Program razdeljevanja hrane ogroženim osebam poteka v 20 državah članicah. V večini od teh držav se hrana upravičencem razdeljuje v partnerstvu z nevladnimi organizacijami in z njihovo pomočjo.

4.2 Leta 2006 je pomoč iz evropskega programa pomoči v hrani prejelo več kot 13 milijonov oseb v 15 državah članicah. Leta 2008 je pri prostovoljnem projektu s proračunom 305 milijonov EUR sodelovalo 19 držav članic. Proračun za evropski program pomoči v hrani se je leta 2009 povečal na 500 milijonov EUR, namenjen pa je 20 državam članicam, ki sodelujejo v programu.

4.3 Zaradi gospodarske krize, zmanjšanja števila delovnih mest in povišanja cen nekaterih osnovnih živil se je število ranljivih oseb povečalo. Ocenjuje se, da število ogroženih oseb nenehno narašča.

4.4 100-odstotno financiranje ali sofinanciranje?

4.4.1 Po mnenju Komisije bi se z uvedbo sofinanciranja podprla kohezijska razsežnost programa, zagotovilo ustrezno načrtovanje in okrepile sinergije. Komisija si prizadeva za proračunsko ravnovesje in višjo raven odgovornosti držav članic. Pozdravlja dejstvo, da bo z uvedbo načela sofinanciranja zagotovljen veliko višji proračun za program.

4.4.2 Evropska komisija je v svoj izračun vključila tudi zasebne donacije v okviru dobrodelnih organizacij, ki bi jih lahko obravnavali kot delno sofinanciranje držav članic. Po mnenju EESO je tudi prostovoljno delo v okviru dobrodelnih organizacij merljivo in bi ga bilo treba upoštevati kot del sofinanciranja.

4.4.3 Evropski parlament predlaga, naj se program razdeljevanja hrane v celoti financira iz proračuna EU, ker nekatere države članice sicer ne bi mogle sodelovati v programu, če se bo zahtevala določena stopnja sofinanciranja. EESO meni, da države članice, ki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo zagotoviti zahtevane stopnje sofinanciranja, ne bodo mogle uresničiti ciljev programa, tj. stabilizacije trga in socialnega vidika.

4.4.4 EESO meni, da bi s sistemom sofinanciranja najrevnejše upravičence iz držav članic z nizkim dohodkom na prebivalca izključili iz tega programa pomoči v hrani.

4.4.5 Opozarja na dejstvo, da je ravno „boj proti izključenosti“ eden od ciljev evropskega leta 2010. Sofinanciranje pa lahko povzroči socialno izključenost določenih ogroženih skupin ravno v evropskem letu, cilj katerega je tudi socialna vključenost.

4.4.6 EESO poudarja, da se bodo v primeru ohranitve sofinanciranja socialni problemi in problem pomanjkanja hrane še povečali. V tem primeru bi se glede na svobodo gibanja znotraj Unije del najbolj ogroženih oseb lahko preselil v bogatejše države članice EU. V praksi bi se tako težave s pomanjkanjem hrane določenih evropskih državljanov prenesle iz najrevnejših regij v regije z višjim prihodkom na prebivalca.

4.4.7 EESO meni, da bi v sedanjih razmerah gospodarske krize program pomoči ogroženim osebam v obliki hrane moral postati program Unije in se v celoti financirati iz proračuna SKP.

4.5 Strinja se s predlogom Komisije o nabavi prehrambnih proizvodov izključno na evropskem trgu, s čimer se istočasno in neposredno podprejo tudi evropski kmetje.

4.6 Večja raznolikost proizvodov v okviru programa pomoči v hrani

4.6.1 Čeprav je uravnoteženost prehrane težko doseči, ker večina pomoči v hrani izhaja iz intervencijskih zalog, EESO podpira dobavo čim bolj raznolikih in zdravih živil ob upoštevanju prehranskih priporočil in smernic za prehrano prebivalstva EU.

4.6.2 Podpira tudi povezavo ukrepov pomoči v hrani z ukrepi socialne pomoči ter priporoča, naj se pomoč v hrani pogosto (in ne izjemoma) razdeljuje zlasti v krajih, kjer nevladne organizacije in javne oblasti ponujajo dopolnilne storitve (sprejem, oskrba, izobraževanje, poklicno usposabljanje, vključevanje v družbo itd.).

5. Udeležba in vloga civilne družbe, dobrodelnih organizacij in prostovoljcev

5.1 Evropska komisija je 30. junija 2010 organizirala srečanje nosilcev izvajanja evropskega programa pomoči v hrani. Srečanja so se udeležili predstavniki 18 nevladnih organizacij iz 15 držav članic, predstavniki evropske organizacije (Evropske zveze za javno zdravje – EPHA) ter predstavniki intervencijskih in plačilnih agencij.

5.2 V Evropi obstajajo nevladne organizacije (4), ki pomoč v hrani ponujajo na integriran način, in sicer v okviru splošnih socialnih storitev za prikrajšane osebe, namenjenih temu, da bi te osebe dosegle čim višjo stopnjo vključenosti v družbo.

5.3 Dobrodelne organizacije lahko najbolje ocenijo učinek programa, saj imajo neposreden odnos s skupinami prikrajšanih oseb. Te organizacije navajajo, da nekateri upravičenci programa predlagajo obogatitev izbora razdeljenih živil za dosego uravnotežene prehrane, oblikovanje zakonodajne podlage za razdeljevanje lokalnih tradicionalnih proizvodov ter podaljšanje obdobja izvajanja programa.

5.4 Sodelovanje nevladnih organizacij in velikega števila prostovoljcev je dokaz, da se evropska civilna družba za to problematiko zavzema in je pripravljena pomagati ogroženim osebam. EESO meni, da bo načelo subsidiarnosti upoštevano, če bodo države članice lahko same odločale o postopkih in merilih, potrebnih za določitev organizacij, ki bodo sodelovale pri izvajanju programa. Prav tako je tudi izbira upravičencev do pomoči v hrani v pristojnosti držav članic. Ta program spodbuja vzpostavitev sodelovanja med dobrodelnimi organizacijami in javnimi oblastmi.

5.5 V nekaterih državah EU bi se morda nevladne in dobrodelne organizacije bolj angažirale, če bi zagotovili zadostna finančna sredstva za kritje upravnih stroškov. EESO odobrava pobudo Komisije, da se v njen spremenjeni predlog vključi predlog spremembe Evropskega Parlamenta, ki se nanaša na povračilo upravnih stroškov in stroškov skladiščenja ter prevoza (med skladišči in mesti razdeljevanja), ki jih imajo dobrodelne organizacije (glej člen 27(7) spremenjene uredbe).

V Bruslju, 20. januarja 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) http://www.2010againstpoverty.eu/about/?langid=sl.

(2) Prav tam.

(3) Prav tam.

(4) Na Poljskem, na primer, se z izvajanjem programa razdeljevanja hrane ukvarja 44 regionalnih predstavništev, 100 Karitasovih centrov, 4 500 zaposlenih in 70 000 prostovoljcev. Dobrodelna organizacija Karitas Poljska je začela sodelovati pri programu razdeljevanja hrane leta 2004. Razpolaga s 44 skladišči in 20 hladilnicami. Karitas Poljska navaja, da bodo njeni prihodnji izzivi vodenje programa, prevoz živil in nabava osnovnih sredstev.

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2011.084.slv
Uradni list Evropske unije		C 84

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 54 17. marec 2011

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
	468. plenarno zasedanje 19. in 20. januarja 2011
2011/C 084/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi Komisije o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja (COM(2010) 348 konč.)	1

2011/C 084/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije – Poročilo o politiki konkurence za leto 2009 (COM(2010) 282 konč.)	7

2011/C 084/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi – Korporativno upravljanje finančnih institucij in politika prejemkov (COM(2010) 284 konč.)	13

2011/C 084/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spremljanje trga za trgovino in distribucijo Za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020 (COM(2010) 355 konč.)	19

2011/C 084/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive (COM(2010) 473 konč. – 2010/0246 (COD))	25

2011/C 084/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta – Uredba (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov (COM(2010) 542 konč. – 2010/0271 (COD))	30

2011/C 084/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prodaji na kratko in nekaterih vidikih zamenjav kreditnega tveganja (COM(2010) 482 konč. – 2010/0251 (COD))	34

2011/C 084/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme (COM(2010) 365 konč.)	38

2011/C 084/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 2001/112/ES o sadnih sokovih in nekaterih podobnih proizvodih, namenjenih za prehrano ljudi (COM(2010) 490 konč.)	45

2011/C 084/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1288/2009 o uvedbi prehodnih tehničnih ukrepov za obdobje od 1. januarja 2010 do 30. junija 2011(COM(2010) 488 konč. – 2010/0255 (COD))	47

2011/C 084/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremenjenem predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 1234/2007 glede razdeljevanja prehrambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji (COM(2010) 486 konč. – 2008/0183 (COD))	49

2011/C 084/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremenjenem predlogu direktive Sveta glede strukture in stopnje trošarine, ki velja za predelani tobak (COM(2010) 641 konč. – 2007/0206 (CNS))	53

2011/C 084/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o varnostnih konstrukcijah pri prevrnitvi, vgrajenih pred voznikovim sedežem, na ozkokolotečnih kmetijskih in gozdarskih traktorjih na kolesih (COM(2010) 610 konč. – 2010/0302 (COD))	54

2011/C 084/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo ovc in koz (COM(2010) 635 konč. – 2010/0309 (COD))	55