ISSN 1725-5244

doi:10.3000/17255244.C_2011.044.slv

Uradni list

Evropske unije

C 44

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 54
11. februar 2011


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

MNENJA

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

464. plenarno zasedanje 14. in 15. julija 2010

2011/C 044/01

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju učinkovitega partnerstva pri upravljanju programov kohezijske politike na podlagi dobrih praks iz cikla 2007–2013 (raziskovalno mnenje)

1

2011/C 044/02

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o posledicah staranja prebivalstva za zdravstvene in socialne sisteme (raziskovalno mnenje)

10

2011/C 044/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dodani vrednosti skupnega evropskega azilnega sistema za prosilce za azil in države članice Evropske unije (raziskovalno mnenje)

17

2011/C 044/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odprti metodi koordinacije in socialni klavzuli v okviru strategije Evropa 2020 (raziskovalno mnenje)

23

2011/C 044/05

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o razvoju socialne pomoči

28

2011/C 044/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o revščini in dobrem počutju otrok (raziskovalno mnenje)

34

2011/C 044/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vplivu sprememb v industriji, ki so posledica ekoloških, energetskih in podnebnih izzivov, na zaposlovanje (raziskovalno mnenje)

40

2011/C 044/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Na poti k širši uporabi električnih vozil (raziskovalno mnenje na zaprosilo belgijskega predsedstva)

47

2011/C 044/09

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o energetski revščini v povezavi z liberalizacijo in gospodarsko krizo (raziskovalno mnenje)

53

2011/C 044/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Do trajnostnega gospodarstva s spremembo vzorca potrošnje (mnenje na lastno pobudo)

57

2011/C 044/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obveščanju potrošnikov (mnenje na lastno pobudo)

62

2011/C 044/12

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Lizbonski pogodbi in delovanju enotnega trga (mnenje na lastno pobudo)

68

2011/C 044/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o inovacijah v turizmu: opredelitev strategije za trajnostni razvoj na otokih (mnenje na lastno pobudo)

75

2011/C 044/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o davku na finančne transakcije (mnenje na lastno pobudo)

81

2011/C 044/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o socialni razsežnosti notranjega trga (mnenje na lastno pobudo)

90

2011/C 044/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Na poti do politike EU za racionalizacijo tiskarn za rotacijski ofsetni in globoki tisk v Evropi (mnenje na lastno pobudo)

99

2011/C 044/17

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremembah in obetih v podsektorju tekstilnih storitev v Evropi (mnenje na lastno pobudo)

105

2011/C 044/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije (mnenje na lastno pobudo)

110

2011/C 044/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Povečevanje učinkovitosti energetske politike Evropske unije za MSP in zlasti mikropodjetja (mnenje na lastno pobudo)

118

2011/C 044/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o instrumentu za razvojno sodelovanje Evropske unije: vloga organizirane civilne družbe in socialnih partnerjev

123

2011/C 044/21

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi in perspektivah socialnega gospodarstva v Afriki v okviru razvojnega sodelovanja (mnenje na lastno pobudo)

129

2011/C 044/22

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskih tehnoloških, industrijskih in znanstvenih parkih v obdobju obvladovanja krize ter priprave na obdobje po krizi in po lizbonski strategiji (dodatno mnenje)

136

 

III   Pripravljalni akti

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

464. plenarno zasedanje 14. in 15. julija 2010

2011/C 044/23

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe COM(2010) 179 konč. – 2010/0095(COD)

142

2011/C 044/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije o politiki konkurence za leto 2008 COM(2009) 374 konč.

143

2011/C 044/25

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju COM(2009) 154 konč. – 2009/0157 (COD)

148

2011/C 044/26

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES): izzivi in naslednji koraki za vesoljsko komponento COM(2009) 589 konč.

153

2011/C 044/27

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil COM(2009) 593 konč. – 2009/0173 (COD)

157

2011/C 044/28

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (FRONTEX) COM(2010) 61 konč. – 2010/0039 (COD)

162

2011/C 044/29

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti COM(2010) 105 konč./2 — 2010/0067 (CNS)

167

2011/C 044/30

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prostem gibanju delavcev v Uniji COM(2010) 204 konč. – 2010/0110 (COD)

170

2011/C 044/31

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 861/2006 z dne 22. maja 2006 o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava COM(2010) 145 konč. – 2010/0080 (COD)

171

2011/C 044/32

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Na poti k povezovanju pomorskega nadzora: Skupno okolje za izmenjavo informacij na področju pomorstva EU COM(2009) 538 konč.

173

2011/C 044/33

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Kako digitalno dividendo pretvoriti v družbeno korist in gospodarsko rast COM(2009) 586 konč.

178

2011/C 044/34

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi COM(2010) 119 konč. – 2010/0074 (COD)

182

SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

MNENJA

Evropski ekonomsko-socialni odbor

464. plenarno zasedanje 14. in 15. julija 2010

11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju učinkovitega partnerstva pri upravljanju programov kohezijske politike na podlagi dobrih praks iz cikla 2007–2013 (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/01

Poročevalec: g. OLSSON

Podpredsednica Evropske komisije ga. Wallström je 23. februarja 2010 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Spodbujanje učinkovitega partnerstva pri upravljanju programov kohezijske politike na podlagi dobrih praks iz cikla 2007–2013.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 23. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 141 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO je prepričan, da pristno in trdno partnerstvo močno izboljša učinkovitost in splošni uspeh kohezijske politike EU. Partnerstvo je sredstvo za doseganje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja, saj omogoča odzivnost sredstev EU na potrebe akterjev na terenu, povečuje prepoznavnost EU in krepi demokracijo. Uspešno partnerstvo mora temeljiti na dolgoročni perspektivi dejanskega sodelovanja ter zagotavljati enake možnosti za zasebne partnerje, da lahko imajo skupaj z javnimi organi aktivno vlogo. ZA TANGO STA POTREBNA DVA.

1.2   Veljavni predpisi še vedno dopuščajo preveč možnosti za nacionalno razlago pojma partnerstva. Potrebna je krepitev teh predpisov, zlasti člena 11 splošne Uredbe št. 1083/2006. EESO predlaga nekaj prihodnjih sprememb besedila tega člena, s katerimi bi določili minimalne zahteve za partnerstvo.

1.3   EESO izraža obžalovanje, da je bila vloga Evropske komisije v zadnjem času zelo osredotočena na postopek in manj na rezultate. EESO meni, da mora imeti Komisija kot varuh načela partnerstva močnejšo in veliko bolj proaktivno vlogo. Komisija bi morala skupaj z državami članicami, regijami in organizirano civilno družbo okrepiti spodbujanje načela, ki temelji na odprti metodi usklajevanja.

1.4   Nenehno povečevanje zmogljivosti partnerjev je bistvenega pomena; viri tehnične pomoči morajo biti v vseh operativnih programih na voljo tudi socialnim partnerjem in civilni družbi.

1.5   EESO poudarja, da so globalna nepovratna sredstva zelo učinkovit instrument za doseganje resničnega sodelovanja partnerjev – zlasti malih podjetij in socialnega gospodarstva – zato bi jih morale vse države članice veliko več uporabljati pri programih Evropskega socialnega sklada (ESS) in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR).

1.6   EESO prav tako zagovarja ponovno uporabo poenostavljenih programov pobud Skupnosti, osredotočenih na socialne inovacije in lokalni razvoj.

1.7   Pri kohezijski politiki EU po letu 2013 morajo programske strukture in predpisi olajšati upoštevanje načela partnerstva. To je v skladu s poročilom Barca, ki se močno osredotoča na povezavo med „krajevnim pristopom“ in partnerstvom, kar pa je zlasti pomembno za ESRR in bi moralo biti del strategije Evropa 2020.

1.8   Na evropski ravni je treba v dogovoru s primernimi evropskimi partnerji uvesti kodeks dobre prakse, da bi zagotovili večje sodelovanje civilne družbe v vseh fazah kohezijske politike.

1.9   Poenostavitev je nujno potrebna – zlasti za projekte, ki vključujejo manjše akterje – da se poveča pozitiven vpliv programov. Nadzor nad projekti racionalizirati. Denarna plačila za te akterje je treba omogočiti in pospešiti s predfinanciranjem in pravočasnimi plačili.

1.10   EESO se zaveda, da ni pristopa, ki bi ustrezal vsem. Kljub temu je mogoče in je treba dobre prakse čim bolj razširjati. Taka dobra praksa je bila ugotovljena in je opisana v prilogi k temu mnenju. Evropska komisija bi morala podpreti njeno razširjanje.

1.11   Regije imajo v večini držav članic ključno vlogo pri upoštevanju načela partnerstva. EESO zato predlaga, da regije, ki želijo izmenjevati svoje izkušnje in širiti dobro prakso, vzpostavijo mrežo „regij odličnosti v partnerstvu“, ter meni, da bo Odbor regij primeren mentor takšne mreže.

2.   Uvod

2.1   Evropska komisija je februarja 2009 EESO zaprosila za raziskovalno mnenje o „spodbujanju učinkovitega partnerstva pri upravljanju programov kohezijske politike na podlagi dobrih praks iz cikla 2007–2013“; mnenje bi moralo „prispevati k pripravi prihodnje kohezijske politike“. Odbor je bil zaprošen, da še posebej preuči različne vidike partnerstva in sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju kohezijske politike. Vendar to mnenje ne vključuje „vertikalnega“ partnerstva v javni sferi, tj. partnerstva med Komisijo EU, državami članicami ter regionalnimi, lokalnimi in drugimi javnimi organi.

2.2   Za pripravo mnenja je bilo koristno tesno sodelovanje s službami Komisije. Poročevalec je opravil precej terenskega dela, pri katerem so sodelovali člani EESO, nacionalni ekonomski in socialni sveti, socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe, da bi opredelili in dokumentirali dobro prakso. Posvetovanja so bila organizirana v Katovicah, Portu in Schwerinu, dopolnjevali pa so jih obiski na terenu v drugih državah članicah. Tudi Evropski parlament in Odbor regij sta prispevala dragoceno pomoč.

3.   Načelo partnerstva in njegov razvoj

3.1   Načelo partnerstva je eno od temeljnih načel kohezijske politike EU. Njegove prve korenine je mogoče najti v Rimski pogodbi iz leta 1957, ko je bil ustanovljen Evropski socialni sklad. Nov korak je bil narejen leta 1988, ko je bilo načelo določeno kot skupni instrument za strukturne sklade. Na začetku so bila partnerstva osredotočena samo na tradicionalne gospodarske in socialne akterje. Zdaj je pri opredelitvi partnerstva navedeno „drugi ustrezni organi, ki predstavlja civilno družbo, okoljske partnerje, nevladne organizacije in telesa, odgovorna za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami (1). Ta razvoj je v celoti skladen s strateškim ciljem EU, tj. dobrim upravljanjem, ki je bil nazadnje potrjen v strategiji EU 2020.

3.1.1   Člen 11 splošne uredbe je bistvenega pomena za opredelitev in uporabo načela partnerstva. Države članice morajo v različne stopnje načrtovanja vključiti zadevne partnerje. Poleg tega morajo „v skladu z nacionalnimi predpisi in praksami“ na gospodarskem, socialnem, okoljskem in drugih področjih določiti najbolj reprezentativne partnerje na državni, regionalni in lokalni ravni. Komisija se mora vsako leto posvetovati z organizacijami, ki predstavljajo gospodarske in socialne partnerje na evropski ravni.

3.2   Uredba predvideva „globalna nepovratna sredstva“; upravljanje teh sredstev se lahko zaupa posredniškim telesom, vključno z regionalnimi razvojnimi telesi ali nevladnimi organizacijami (člen 42).

3.2.1   Ukrepi tehnične pomoči se lahko namenjajo vsem partnerjem, upravičenim do sredstev skladov, in širši javnosti. Takšni ukrepi so razširjanje informacij, povezovanje v mreže, ozaveščanje, spodbujanje sodelovanja in izmenjave izkušenj (člena 45 in 46).

3.3   Člen 163 PDEU in člen 104 prej omenjene uredbe Sveta predvidevata posebno vlogo za socialne partnerje v zvezi z dejavnostmi Evropskega socialnega sklada. Komisiji pri upravljanju ESS pomaga odbor, ki ga sestavljajo predstavniki vlad, sindikatov in organizacij delodajalcev.

3.4   Partnerstvo v zvezi z ESS je opredeljeno v Uredbi (ES) št. 1081/2006.

3.4.1   Poudarjeni so dobro upravljanje, partnerstvo, krepitev zmogljivosti in izkušnje iz programa EQUAL, spodbujati pa jih je treba z vključitvijo socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani (preambula in člen 5).

3.4.2   ESS bi moral spodbujati partnerstva, pakte in pobude z mrežnim povezovanjem zadevnih zainteresiranih strani – kot so socialni partnerji in nevladne organizacije – na nadnacionalni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni (člen 3(1)(e)). To je treba podpreti s krepitvijo zmogljivosti (člen 3(2)(b)).

3.4.3   Posebna naloga ESS je krepitev socialnih partnerjev in socialnega dialoga v konvergenčnih regijah. Zlasti nevladne organizacije morajo imeti aktivno vlogo v programih za socialno vključitev, enakopravnost spolov in enake možnosti (člen 5).

3.4.4   Posebno pozornost je treba nameniti inovativnim dejavnostim v okviru partnerstev (člen 7).

3.5   Uredba (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj (ESRR) – za razliko od uredb o ESS ali EKSRP – ne vključuje posebnih določb o partnerstvu. EESO meni, da bi moral ESRR več pozornosti preusmeriti na mala podjetja, inovacije in lokalni razvoj, pri tem pa uporabljati instrumente, spodbudne za partnerstvo (npr. ciljno usmerjene ukrepe, globalna nepovratna sredstva).

4.   Partnerstva v praksi

4.1   Dejavnike uspeha in učinkovitosti kohezijske politike, ki se pripisujejo partnerstvu, je mogoče povzeti tako:

izoblikujejo se različna stališča in spoznanja pri ugotavljanju stanja na terenu;

odziv na potrebe in pričakovanja partnerjev je boljši;

na lokalni ravni se lahko ukrepi še bolje prilagodijo gospodarskim razmeram, delavcem in državljanom na splošno;

okolje, enakopravnost spolov in ukrepi za boj proti socialni izključenosti bodo imeli v programih večjo prepoznavnost;

dodana vrednost iz integriranih politik je bolj prepoznavna;

partnerstvo je ključni instrument kolektivne zavezanosti ter prispeva k boljši učinkovitosti javne porabe in javnih politik;

partnerji bodo kohezijsko politiko EU približali državljanom.

4.2   Uspešno sodelovanje je vendar v veliki meri odvisno od tega, ali je tradicija posvetovanja in sodelovanja del državne in politične kulture. Kjer je, so partnerji bolj vključeni in lahko oblikujejo ter celo izvajajo programe in projekte.

4.3   Izkušnje kažejo, da se je na splošno izvajanje načela partnerstva v zadnjih letih izboljšalo, čeprav se ocene partnerjev o tem razlikujejo. Glavne ovire, ki se razlikujejo od države do države in ponekod tudi znotraj države, še vedno ostajajo. Kljub temu v nekaterih državah članicah civilna družba ugotavlja, da je bilo nekaj več korakov nazaj kot v programskem obdobju 2000–2006.

4.4   Komisija se je v zadnjih letih bolj kot kdajkoli prej osredotočila na formalnosti in zahteve revizije. Mala podjetja in organizacije imajo manj možnosti za vodenje projektov. Primernih sredstev za podporo malim projektom večinoma ni več. Programi pobud Skupnosti so bili opuščeni, njihovo prilagajanje pa je bilo neuspešno v večini držav članic.

4.5   Partnerstvo se še vedno obravnava formalistično; nezaupanje med oblastmi in partnerji je pogosto, saj nimajo skupnega ali jasnega stališča glede namena partnerstva. O tem, kaj predstavlja organizirano civilno družbo in njeno vlogo, ni jasnega razumevanja. To še bolj pride do izraza zaradi nejasnih predpisov uredbe in dojemanja oblasti, da je partnerstvo dodatna obremenitev. Legitimnost in reprezentativnost partnerjev sta postavljeni pod vprašaj; pojavlja se zaskrbljenost, da lahko čezmerna in dolgotrajna posvetovanja upočasnijo izvajanje programov.

4.6   Zato so posvetovalni postopki pogosto neprimerni, saj so preveč birokratski in tehnični ter partnerjem ne zagotavljajo ustreznih časovnih okvirov. Med pristojnimi organi in partnerji je velika informacijska vrzel. Partnerji so pogosto le delno vključeni v oblikovanje in izvajanje politik. Neupoštevanje partnerjev pomeni neupoštevanje njihovih stališč. Prisoten je tudi odpor do novih načinov razmišljanja in inovativnih zamisli. Sedanja pravila in njihovo izvajanje niso prilagojeni spodbujanju partnerstva. To partnerje odvrača od udeležbe in prevzemanja zavez.

4.7   Veliko socialno-ekonomskih partnerjev ter nevladnih organizacij potrebuje ustrezno znanje, organiziranost, strokovno usposobljenost in finančna sredstva. Polno sodelovanje je za majhne organizacije še posebej težavno.

4.8   Raziskava organizacije BusinessEurope kaže znatno izboljšanje v programskem obdobju 2007–2013 v primerjavi s prejšnjim obdobjem, in sicer zaradi večje izkušenosti organov oblasti in socialnih partnerjev, večje preglednosti razprav ter boljše organizacije postopkov posvetovanj in izvajanja. Vključenost se na splošno zdi bolj zadovoljiva na nacionalni kot na regionalni ravni. Izboljšave so zagotovo potrebne v državah članicah, ki so k EU pristopile pred kratkim, vendar to velja tudi za države z dolgotrajnim članstvom v EU. Organizacija BusinessEurope izpostavlja pomanjkljivost, povezano s kratkim postopkom posvetovanja, in veliko zamudo pri izvajanju programa; poziva tudi k boljšim povratnim informacijam med postopkom posvetovanja.

4.9   Združenje UEAPME podpira pristopa „od spodaj navzgor“ in „najprej pomisli na male“, ki sta prilagojena potrebam lokalnih podjetij in skupnosti. Partnerstvo je treba razviti v okviru upravljanja na več ravneh in z več akterji. Združenje UEAPME kot dejavnika uspeha poudarja pomembnost horizontalne subsidiarnosti, tj. sočasnega sodelovanja socialno-ekonomskih partnerjev na evropski, nacionalni ter lokalni ravni. Upravna in finančna pravila je treba poenostaviti; potrebna so tudi večja predplačila in globalna nepovratna sredstva, ki so zelo učinkovita. Po podatkih UEAPME v nekaterih regijah mala podjetja prejmejo le 1 do 2 odstotka razpoložljivih sredstev EU. Za dostop do skladov morajo mala in srednja podjetja delovati v okviru partnerstev in prek posredniških organizacij. Tehnična pomoč je pri tem nujna. Združenje UEAMP poziva Komisijo, da objavi navodila o možnih uporabah skladov.

4.10   ETUC meni, da v zadnjem programskem obdobju ni bilo znatnih izboljšav. ETUC zahteva jasna pravila glede opredelitve partnerstva v Uredbi in poziva k določitvi minimalnih zahtev. Kakovost partnerstva je odvisna predvsem od zainteresiranosti organov oblasti za upoštevanje načela partnerstva. ETUC se strinja, da nacionalna in regionalna partnerstva delujejo bolje od lokalnih; izkušnje je treba izmenjevati. Programe medregionalnega sodelovanja je treba okrepiti zlasti z vključitvijo medregionalnih sindikalnih svetov. ETUC je objavil priročnik o možnostih sodelovanja sindikatov z ESS, ki temelji na praktičnih izkušnjah njegovih članov.

4.11   Evropski socialni partnerji so februarja 2010 (ETUC, BusinessEurope, CEEP) objavili skupno poročilo o ESS. Glavni sklep je, da je krepitev zmogljivosti ključnega pomena za izboljšanje učinkovitosti sklada. Druge poudarjene ovire so upravna togost in slabo razumevanje partnerstva v nekaterih državah članicah. Socialni partnerji pozivajo k močnejšemu partnerstvu z regionalnimi oz. lokalnimi oblastmi.

4.12   Evropska mreža organizacij za boj proti revščini in družbeni izključenosti (EAPN) predlaga, naj bodo posvetovanja obsežna in poglobljena ter vključujejo različne vrste organizacij, ki uporabljajo raznolike metode. Stroški udeležbe morajo biti povrnjeni, sestanki pa dovolj pogosti. EAPN meni, da je treba v ESS vključiti izkušnje iz programa EQUAL, pri tem pa se osredotočiti na načela inovativnosti, partnerstva, enakopravnosti spolov in nadnacionalnosti. Več pozornosti kot v programskem obdobju 2000–2006 je treba nameniti majhnim projektom.

4.13   Evropska civilna pobuda (ECAS) predlaga, naj države članice in regije pripravijo načrt za razširjanje informacij, posvetovanje in sodelovanje, ki bi zajemal vse faze programov in njihovih projektov. Te načrte je treba objaviti in oceniti v okviru upravljanja na več ravneh in partnerstva, ki združuje lokalne voditelje. ECAS predlaga, naj regije, ki želijo prevzeti vodilno vlogo na področju izmenjave izkušenj, ustanovijo skupnost praks.

4.14   V poročilu, ki ga je leta 2008 objavil češki CpKP, so nevladne organizacije iz srednje in vzhodne Evrope analizirale partnerstva v šestih državah (BG, HU, LT, PO, RO, SK) in ugotovile, da so omejene zmogljivosti največja težava nevladnih organizacij. CpKP je ugotovil, da je tudi politična podpora partnerstvom zelo šibka. Nevladne organizacije potrebujejo tehnično pomoč za usposabljanje svojih strokovnih in vodilnih delavcev; to pomoč pogosteje uporabljajo neposredno javne uprave. Izbirnemu postopku za sodelovanje v nadzornih odborih in drugih organih je treba nameniti več pozornosti.

4.15   V poročilu EP (2), ki temelji na študijah primerov, je navedeno, da je prenos upravljanja na nižje teritorialne ravni pomemben, prav tako pa tudi oblikovanje posredniških platform, organov za usklajevanje in neformalnih mrež. Poročilo priporoča tudi zmanjšanje kompleksnosti programov. Spoznavanje politik in krepitev zmogljivosti je treba organizirati prek posebnih ukrepov, kot so strateške razprave, nadnacionalni ukrepi, podporne strukture in razširjanje dobrih praks.

5.   Splošne ugotovitve

5.1   EESO je v prejšnjih mnenjih že večkrat navedel svoje prepričanje, da bo pristno in trdno partnerstvo vodilo k bolj ciljno naravnani in učinkoviti uporabi strukturnih skladov ter s tem k bolj uspešnim projektom. Partnerstvo mora temeljiti na dolgoročni perspektivi dejanskega sodelovanja ter zagotavljati enake možnosti za zasebne partnerje, da lahko delujejo skupaj z javnimi organi oblasti. Resnično partnerstvo prinaša korist vsem udeleženim.

5.2   V središču politik Skupnosti mora biti državljan. Zato morajo partnerstva v okviru strukturnih skladov odražati pristop od spodaj navzgor ter vsem državljanom in njihovim organizacijam zagotoviti priložnosti za vključitev v kohezijsko politiko in projekte, ki se v njenem okviru financirajo. Prežetost načrtovanja in izvajanja z načelom partnerstva vodi k dejavnemu sodelovanju državljanov in organizirane civilne družbe v okviru kohezijske politike – s tem pa se krepi demokracija.

5.3   Oblikovanje kulture resničnega partnerstva je proces učenja. Gre za krepitev položaja partnerjev in ustvarjanje enakih možnosti, da lahko vsak partner sodeluje v vseh fazah izvajanja kohezijske politike. Dokazi kažejo, da so imeli viri za krepitev zmogljivosti ključno vlogo pri povečevanju učinkovitosti partnerstva. Zato je treba takšne vire uporabiti za vse zasebne in javne partnerje ter v vseh operativnih programih – in ne samo v konvergenčnih regijah. Zelo potrebno je nadaljnje „skupno usposabljanje“ javnih in zasebnih partnerjev.

5.4   Med partnerji ni ravnovesja glede vpliva in pristojnosti, dostopa do informacij, finančnih sredstev, strokovne usposobljenosti itd. Za obdobje po letu 2013 je nujno treba vzpostavitvi okvir, ki bo ustvaril novo ravnotežje med javnimi organi in zasebnem sektorjem, in sicer z modelom upravljanja, ki temelji na načelu partnerstva, v katerem so temelj tako regionalne in lokalne razsežnosti kakor tudi zasebni gospodarski in socialni akterji.

5.5   Vsa zasebna in javna partnerstva si morajo medsebojno zaupati in se ne zavzemati le za svoje lastne interese; za to je potrebna sprememba miselnosti. Potrebna je nova kultura dialoga, temelječega na načelu „najprej pomisli na male“, ki ustreza potrebam lokalnih podjetij in organizacij. Javni organi oblasti morajo biti odprti za nove prispevke; zasebni partnerji morajo biti zavezani, kar se lahko spodbudi z omogočanjem večje uporabe zasebnih sredstev za sofinanciranje projektov. Partnerje je treba vključiti že v zgodnji fazi in jim omogočiti, da imajo odločilno in konstruktivno vlogo.

5.6   Socialni partnerji morajo biti vključeni kot ključni socialno-ekonomski akterji – poleg njih pa tudi organizacije socialnega gospodarstva in nevladne organizacije. Spodbujati je treba pluralizem z vključevanjem manjših inovativnih podjetij, organizacij in drugih akterjev, ki so lahko protagonisti prihodnosti. Vendar mora biti partnerstvo tudi prilagodljivo in ciljno naravnano glede na posebne potrebe različnih programov.

5.7   Že prej smo navedli, da politična kultura, tradicija in izkušnje določajo način, kako se v praksi uporablja načelo partnerstva v državah članicah. Ker pa se te v uniji 27 držav članic znatno razlikujejo, ni homogenega modela, ki bi ustrezal vsem okvirom. Zato je treba prakse izmenjevati v procesu vzajemnega učenja. Vse zainteresirane strani delijo skupno odgovornost za razširjanje dobre prakse, s čimer povečujejo učinkovitost sredstev.

5.8   Odgovornosti, pravice in obveznosti v okviru partnerstva se razlikujejo glede na ustrezno vlogo in status partnerjev. To velja zlasti takrat, ko je pravica do udeležbe v navzkrižju s pristojnostmi za sprejemanje odločitev o proračunih. Ta dihotomija se lahko odpravi tudi v takem primeru, če vsi partnerji sprejmejo pristop dogovarjanja glede strategije in financiranja.

5.9   V skladu s sedanjo uredbo države članice upravljajo uporabo načela partnerstva v skladu z nacionalnimi predpisi in praksami. EESO meni, da je treba odločno in nemudoma določiti evropske minimalne zahteve o načinu, kako urediti visoke standarde za partnerstvo. Meni tudi, da bi moral ESRR pozornost bolj usmeriti na mala podjetja, inovacije in lokalni razvoj, da se uporabijo instrumenti, ki podpirajo partnerstva in mu koristijo, kot so ciljno usmerjeni programi, globalna nepovratna sredstva itd.

5.10   Na splošno je mogoče in je treba reformirati načrtovanje, da se okrepi partnerstvo. To se lahko doseže z večjo ciljno in problemsko naravnanostjo programov glede ciljev in obsega (npr. geografsko območje, sektor, naloga).

5.11   To, da programske strukture neposredno določajo možnosti za uspešno partnerstvo, je bilo jasno pri pobudah Skupnosti, kot sta EQUAL in URBAN II, v okviru katerih je bilo partnerstvo izrecno zahtevano. Dejstvo, da so bile te pobude opuščene, je mogoče razumeti kot zmanjševanje pomena načela partnerstva v primerjavi s programskim obdobjem 2000–06. Številne države članice niso vključile izkušenj iz programa EQUAL v sedanje programsko obdobje – kljub določbi o tem v uredbi o ESS.

5.12   LEADER, ki je usmerjen v podeželje, je bil že od začetka na čelu izvajanja načela partnerstva. Čeprav to ni več pobuda Skupnosti, je treba opozoriti, da je zaradi njene uspešnosti in strožjih določb uredbe o EKSRP (ES) 1698/2005 v členu 6 metoda LEADER v celoti vključena kot obvezna os programov razvoja podeželja v sedanjem obdobju. Njen cilj je vključiti in pritegniti lokalne akterje k oblikovanju teritorialnih zavezništev za endogen lokalni razvoj. Vzpostavljanje lokalnega partnerstva, znanega kot „lokalna akcijska skupina“ (LAG), je njena posebnost. Na lokalni ravni odločanja so v večini socialni in gospodarski partnerji. LEADER podpirajo nacionalna podeželska omrežja, ki jih sestavlja široko partnerstvo med lokalnimi projekti ter nacionalno in evropsko ravnjo.

5.13   EESO izraza obžalovanje, da je vloga Evropske komisije v zadnjem času postala pretežno postopkovna in formalna ter se bolj osredotoča na revidiranje, manj pa na dejanske rezultate. EESO poudarja, da bi Komisija morala biti odločnejša in bolj proaktivna pri izvajanju načela partnerstva. V nasprotju s pristopom kohezijske politike v preteklosti bi Komisija morala opustiti vlogo zgolj opazovalke in bi morala postati dejanski in dejaven „partner“.

5.14   EESO meni, da zapleteni upravni in finančni postopki, povezani s programi in projekti strukturnih skladov, zavirajo zlasti MSP, mikro podjetja in organizacije socialnega gospodarstva, jim jemljejo pogum ali jih celo odvračajo od uporabe strukturnih skladov. Za EESO je poenostavitev takšnih postopkov tako na evropski kot na nacionalni ravni logična posledica, če želimo doseči uspešno partnerstvo, kar velja tudi za pospeševanje plačil. To je zares nujno storiti.

5.15   Globalna nepovratna sredstva so se izkazala za izjemno učinkovita za približevanje upravljanja skladov upravičencem in njihovim potrebam. Takšna nepovratna sredstva so bila ključnega pomena pri financiranju majhnih projektov. EESO izraža obžalovanje, da je bil ta sistem v sedanjem krogu skoraj odpravljen v primerjavi z obdobjem 2000–2006. Meni, da bi vse države članice morale v širokem obsegu izkoriščati globalna nepovratna sredstva v obeh skladih, pri čemer bi resnično odgovornost prevzeli upravičenci, ter tako sprostiti izjemen potencial MSP in socialnega gospodarstva.

5.16   Močnejša in obsežnejša dejavnost EIB bi bila pri tem dobrodošla. EESO se zavzema tudi za okrepitev programa JEREMIE, s katerim naj bi spodbudili podporo malim podjetjem in njihovim organizacijam.

5.17   EESO ponovno poziva k združevanju in usklajevanju vseh skladov, ki so povezani s kohezijsko politiko Unije, tudi na primer EKSRP in Evropskega sklada za ribištvo, v enotne operativne programe. Takšno združevanje bo za prihodnje partnerstvo še učinkovitejše, saj imajo partnerji celovitejši pogled na razvoj. EESO meni, da si je treba dejavno prizadevati za povezovanje z nacionalnimi politikami, saj bi tako dvakratno izkoristili celovit pristop na evropski in nacionalni ravni.

5.18   Pristop Odbora se v celoti sklada z nedavnim Barcovim poročilom (3), ki poudarja vlogo partnerstva v organizirani civilni družbi za podelitev ključne vloge pri evropskem povezovanju ozemeljski razsežnosti kohezijske politike. Partnerstvo je bistvenega pomena za učinkovito in dobro uporabo skladov. Poročilo poudarja, da je treba pritegniti lokalne akterje na ozemljih in prek javne razprave vključiti državljane. Barca meni, da je pred okvirom nove kohezijske politike po letu 2013 v obdobju 2010–2012 potrebna resnična strateška razprava, v katero bo vključena civilna družba.

6.   Evropske pobude za izboljšave

6.1   EESO meni, da je za izboljšanje in okrepitev partnerstva v strukturnih skladih in za razširitev dobre prakse pri partnerstvu na vse države članice potrebna vrsta obveznih in prostovoljnih ukrepov na evropski in nacionalni ravni. EESO poziva k spremembi različnih uredb EU. Poleg tega je potreben kodeks dobre prakse, ki bo povezan z močnejšimi smernicami Evropske komisije.

6.2   EESO predlaga, da se člen 11, ki v sedanji splošni Uredbi št. 1083/2006 opredeljuje ukrepe v zvezi s partnerstvom za uporabo, v novi uredbi spremeni, kot sledi (prečiščeno besedilo z vsemi predlaganimi spremembami je v Prilogi 1).

6.2.1

Po besedah „v skladu z nacionalnimi predpisi in praksami“ je točko 1 treba dopolniti z besedami „po sporazumu z ustreznimi partnerji“. Samo z iskanjem sporazuma s partnerji glede narave tega partnerstva je mogoče doseči pravo legitimnost procesa in uspešnejše projekte. EESO se strinja z določbami, že sprejetimi v okviru odbora ESS, ki določajo, kdo so ustrezni partnerji; to posebno določbo je treba razširiti na vse strukturne sklade.

6.2.2

EESO meni, da člen 11 mora vključevati tudi zamisel, da morajo izvajanje načela partnerstva skupaj spremljati Komisija, države članice in organizirana civilna družba. Odprta metoda usklajevanja zagotavlja odličen model za to. Komisija v sodelovanju z državami članicami določi cilje, oblikuje kazalnike in smernice, primerjalno oceni uspešnost ter izmenja dobre prakse in vrednotenja, pridobljena z medsebojnimi pregledi.

6.2.3

Lizbonska pogodba priznava odprto metodo koordinacije, ki je omenjena v členih 149, 153, 156, 168, 173 in 181 PDEU. Zato EESO predlaga, da se podobna formulacija uporabi v členu 11: „Komisija lahko v tesnih stikih z državami članicami sprejme pobude, namenjene oblikovanju smernic in kazalnikov, organiziranju izmenjave najboljše prakse ter pripravi vsega potrebnega za redno spremljanje in ocenjevanje.“ Sodelovati bi morale tudi glavne evropske organizacije, ki zastopajo socialne partnerje in civilno družbo.

6.2.4

Posvetovanje gospodarskih in socialnih partnerjev na evropski ravni „mora potekati vsaj dvakrat na leto“ ter vključevati tako vpletene in reprezentativne organizacije, navedene v členu 11(1)(c) kot organizacije za razvoj podeželja, da se ustvari povezava z EKSRP. Takšna posvetovanja bi bilo še pred prihodnjo kohezijsko politiko po letu 2013 (glej Barcovo poročilo) treba organizirati kot del resnične strateške razprave na evropski ravni.

6.2.5

Prav tako EESO priporoča izboljšanje posebnih postopkov posvetovanj v zvezi s posameznim skladom na ravni EU. Odbor ESS mora po ustreznih posvetovanjih pridobiti omejeno število opazovalcev iz drugih organizacij, ki zastopajo zainteresirane strani, pri čemer ne sme zmanjšati izbrane vloge socialnih partnerjev.

6.2.6

EESO odločno zagovarja stališče, da je treba uredbi o ESRR in EKSRP spremeniti, tako da bosta vključili člen 5 uredbe o ESS o „dobrem upravljanju in partnerstvu“. Odbor tudi predlaga, da bi bil v novo uredbo o ESRR vključen tudi partnerski odbor.

6.2.7

EESO zlasti poudarja, da mora biti „ustrezen del sredstev dodeljen za krepitev zmogljivosti in biti dostopen vsem zasebnim partnerjem“, ter predlaga, da se kot smernica 10 odstotkov proračuna tehnične pomoči nameni za krepitev zmogljivosti in učenje v vseh operativnih programih. Treba je podpirati evropsko usposabljanje, ki koristi nacionalni ravni in omogoča izmenjavo izkušenj in dobrih praks.

6.3   Da bi dosegli potrebno poenostavitev, EESO meni, da je treba racionalizirati revizije in nadzor projektov. Plačila, finančna jamstva in predfinanciranje je treba pospešiti in prilagoditi potrebam upravičencev, zlasti ko se te nanašajo na manjše akterje. Trenutne možnosti za predfinanciranje kljub nekaterim izboljšavam, ki jih je leta 2009 predlagala Komisija, ostajajo v veliki meri neustrezne.

6.4   Zaradi izpolnitve minimalnih zahtev, ki naj bi vodile k višjemu standardu za partnerstvo, EESO predlaga, da Komisija skupaj s predstavniki kategorij partnerstva, navedenih v členu 11, pripravi Kodeks dobre prakse glede izvajanja načela partnerstva, ki temelji na naslednjih načelih:

na samem začetku se ustrezni javni in zasebni partnerji morajo sporazumeti o načrtu obveščanja/posvetovanj/sodelovanja za načrtovanje programov, izvajanje in vrednotenje ter jasne cilje in časovni načrt;

pristojni organi morajo poročati, kako so upoštevali načelo partnerstva v svojih predlogih in poročilih. Stališča partnerjev je treba jasno in razvidno dokumentirati;

partnerstvo mora biti pristojno za postopke izbire svojih članov v upravljalne odbore in druge posvetovalne organe v okviru strukturnih skladov. Izbira mora temeljiti na zanimanju, zastopanosti in odprtosti za nove, predane in inovativne akterje;

partnerstvu mora biti na voljo tehnična pomoč za krepitev zmogljivosti, usklajevanje in zastopanje; partnerji sami oblikujejo in upravljajo takšne projekte;

partnerstvo mora od začetka sodelovati pri določitvi meril za izbiro projekta;

partnerstvo mora biti merilo za projekte, ki jih financirajo skladi;

treba je podpirati nadnacionalno partnerstvo;

uvesti je treba kazalnike za učinkovito upravljanje z vidika upravičencev;

treba je poenostaviti postopke in nadzor;

treba je pospešiti plačila upravičencem;

v upravljalnih odborih ali drugih ustreznih organih, ki so povezani z nacionalnim strateškim referenčnim okvirom, je treba obravnavati dolgoročne strategije.

6.5   Med temeljito revizijo operativnih programov v programskem obdobju je treba načelo partnerstva strogo opazovati in poudariti.

6.6   EESO predlaga, da regije, ki želijo izmenjevati svoje izkušnje in širiti dobro prakso, vzpostavijo mrežoregij odličnosti v partnerstvu“. Zasnove takšne mreže že obstajajo. (4) Za spodbujanje takšne pobude EESO predlaga skupne ukrepe v sodelovanju z Odborom regij in Evropsko komisijo. Odbor regij bi bil najustreznejši svetovalec takšne mreže.

6.7   EESO tudi predlaga, da Komisija ustanovi delovno skupino za spodbujanje načela partnerstva z različnih vidikov, ki bi jo sestavljali vsi pomembni partnerji na evropski ravni, in opozarja, da državna pomoč in pravila javnega naročanja ne smejo negativno vplivati na partnerstvo.

7.   Dobra praksa

7.1   Med pripravo tega mnenja je bila dobra praksa opredeljena z vidika vključenosti in vloge zasebnih partnerjev, ne javnih organov. Primeri, ki so na kratko predstavljeni v Prilogi, so le vzorec. Nedvomno obstajajo tudi drugi primeri.

7.2   Dobra praksa je bila ocenjena s štirih vidikov, in sicer: dostopa do partnerstva, krepitve moči partnerjev, partnerstva s pristojnostjo odločanja in ciljno usmerjenih partnerstev.

7.3   Dobra praksa na enem področju ne pomeni nujno dobre prakse na splošno. Vendar lahko isti primer pomeni dobro prakso na dveh ali več področjih. Obstajajo primeri, ki jih je treba še posebej poudariti, kot je sistematičen partnerski pristop v vsej Angliji; uspešen mirovni program za spravo na Severnem Irskem, v katerem ima partnerstvo in vključenost lokalne ravni poglavitno vlogo; Partnersko upravljanje vseh skladov (vključno z EKSRP) za celostni razvoj v zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjanska (Nemčija), civilno-družbeno upravljanje (Fundación ONCE in drugi) operativnega programa ESS (Španija) in podporni program za tretji sektor v Walesu (3-SET).

7.4   Vse štiri vidike dobre prakse je mogoče opaziti pri nekaterih zanimivih primerih, ko so strukturni skladi izrazito usmerjeni v odzivanje na potrebe lokalnih akterjev: inovativno partnerstvo (sindikati/zadruge/banke), ki upravlja globalna nepovratna sredstva Esprit v Toskani (Italija); strateška in povečana uporaba globalnih nepovratnih sredstev v regiji Poitou-Charentes (Francija); avstrijski teritorialni pakti za zaposlovanje in decentralizirano upravljanje ESS v Baden-Württembergu (Nemčija). V tem okviru je treba omeniti tudi lokalne akcijske skupine v okviru LEADER.

7.5   Primer dobre prakse je tudi dinamični proces izboljšanja in razvoja načela partnerstva. Poljska je tudi primer, pri katerem je treba poudariti decentralizacijo upravljanja skladov prek delovnih skupin, v katerih imajo partnerji odločilno vlogo. Nacionalni okvirni sporazum (Protocollo d'Intesa) o pravilih za partnerstvo v Italiji in njegovo spremljanje v nekaterih regijah, kot je Apulija, sta dobri nameri, s katerima velja nadaljevati.

7.6   EESO ugotavlja da so bili nacionalni in/ali regionalni ekonomsko-socialni sveti na splošno le delno vključeni, razen italijanskega CNEL, ki je imel pri regionalnem oblikovanju politike in ocenjevanju v Mezzogiornu (južna Italija) bistveno vlogo. Sveti na Portugalskem, v Franciji (regionalna raven) in na Malti sodelujejo v fazi načrtovanja.

7.7   Z dostopom se zastavljajo vprašanja o tem, kako se izbirajo partnerji in kateri partnerji so izbrani. Partnerji morajo biti določeni s transparentnim in legitimnim postopkom. Izbira običajno ni težava pri socialnih partnerjih, ampak pri nevladnih organizacijah, zlasti glede tega, kako vključiti ranljive in marginalizirane skupine, kot so invalidi, nekdanji zaporniki, Romi in druge etnične manjšine.

7.7.1   Dobra praksa je prepustiti pristojnost izbire organizirani civilni družbi. Zanimiv primer je mogoče najti v Češki republiki (volilni sistem).

7.8   Ugotovljenih je bilo več primerov krepitve zmogljivosti in moči partnerstev, kot so na primer:

seznanjanje s socialnim dialogom (npr. Češka republika);

krepitev strokovne usposobljenosti v partnerskih organizacijah (Mezzogiorno, Nemčija, Španija, Poitou-Charentes, Slovenija);

ustanavljanje posebnih centrov s strokovnim znanjem ali „opazovalnic“ („Kompetenzstellen“ v Nemčiji, 3-SET v Walesu);

priprava priročnikov in smernic za organizacije partnerstev na nacionalni (npr. DGB Brandenburg Nemčija) in evropski ravni (ETUC, EAPN, Bankwatch).

7.9   V nekaterih primerih je bila organizacijam v okviru partnerstva dodeljena dejanska pristojnost odločanja o tem, kateri projekti naj bi se financirali. Globalna nepovratna sredstva so le eden od takšnih primerov (Italija, Velika Britanija, Francija). Tu so še švedski model (Västra Götaland in druga partnerstva v strukturnih skladih) ter prej omenjeni operativni program ONCE Fundación.

7.10   Nekaj programov je dobro ciljno usmerjenih (geografsko, glede na skupine, sektorje, skupnosti, posebne naloge itd.) in zato običajno tesno povezanih s posebno skupino partnerjev, ki imajo dejansko pristojnost odločanja. Mirovni program na Severnem Irskem in forumi za rast (Danska), pa tudi lokalne pobude, navedene v točki 7.4, sodijo med primere dobre prakse.

8.   Predlagane spremembe sedanjega člena 11 Uredbe Sveta št. 1083/2006:

Člen 11

Partnerstvo

1.   Cilji skladov se uresničujejo v okviru tesnega sodelovanja, (v nadaljevanju „partnerstva“), med Komisijo in vsako državo članico. Vsaka država članica v skladu z nacionalnimi predpisi in praksami partnerstvo z organi in telesi, kot so:

(a)

pristojni regionalni, lokalni, mestni in drugi javni organi;

(b)

gospodarski in socialni partnerji;

(c)

drugi ustrezni organ, ki predstavlja civilno družbo, okoljski partnerji, nevladne organizacije in telesa, odgovorna za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami.

Vsaka država članica določi najbolj reprezentativne partnerje na državni, regionalni in lokalni ravni in v gospodarski, socialni, okoljski in drugih sferah, (v nadaljevanju „partnerji“), v skladu z nacionalnimi predpisi in praksami, ob upoštevanju potrebe po spodbujanju enakosti med moškimi in ženskami ter spodbujanju trajnostnega razvoja z vključevanjem zahtev glede varovanja in izboljšanja okolja.

2.   Partnerstvo se izvaja ob popolnem upoštevanju ustreznih institucionalnih, pravnih in finančnih pristojnosti vsake kategorije partnerstva, kakor je opredeljeno v odstavku 1. Partnerstvo zajema pripravo, izvajanje, spremljanje in vrednotenje operativnih programov. ržave članice vključijo vsakega od zadevnih partnerjev, in zlasti regije, v različne stopnje načrtovanja programov v okviru rokov, ki so določeni za vsako stopnjo.

3.   Komisija se vsa leto o pomoči iz skladov posvetuje z organizacijami, ki predstavljajo partnerje na evropski ravni.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Glej člen 11 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o strukturnih skladih.

(2)  Poročilo o nacionalnem, regionalnem in projektnem vodenju ter partnerstvu na področju regionalne politike; poročevalka: Marie Beaupuy; glasovanje v Evropskem parlamentu je potekalo 21.10.2008.

(3)  An Agenda for a Reformed Cohesion Policy A Place Based Approach to meeting European Union Challenges and expectations (Načrt za prenovljeno kohezijsko politiko. Program za reformirano kohezijsko politiko – lokalni pristop v odziv na izzive in pričakovanje Evropske unije), maj 2009.

(4)  Na primer Reves (partnerstvo regionalnih/lokalnih oblasti in socialnega gospodarstva), Bankwatch Network, IQ net (regionalni organi upravljanja in raziskav), ECAS (Evropska civilna pobuda) ter Community of Practice, ki vključuje organe upravljanja ESS.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/10


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o posledicah staranja prebivalstva za zdravstvene in socialne sisteme (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/02

Poročevalka: ga. HEINISCH

Podpredsednica Evropske komisije Margot WALLSTRÖM je Evropski ekonomsko-socialni odbor z dopisom z dne 18. septembra 2009 zaprosila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Posledice starajočega se prebivalstva za zdravstvene in socialne sisteme.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 16. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija) z 89 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Priporočila

1.1   EESO meni, da so za obvladovanje posledic staranja prebivalstva za zdravstvene in socialne sisteme potrebni naslednji ukrepi:

1.1.1

na nacionalni ravni:

vključitev „zdravega staranja“ kot medsektorsko temo;

spodbujanje preventive, krepitve zdravja in zdravstvene vzgoje v vseh starostnih skupinah;

izboljšanje kakovosti zdravstvenih in negovalnih storitev za starostnike;

vključitev paliativne nege v negovalne storitve;

razvoj in prilagoditev oblik terapij glede na starost z vključitvijo starostnikov v klinične študije in študije o komorbidnosti;

razvoj zdravstvenih in negovalnih ustanov, prilagojenih starostnikom, ter alternativnih oblik bivanja;

vrednotenje in ocena oskrbe na daljavo (teleoskrbe) in tehnoloških rešitev, vključno s podporo iz okolja pri samostojnem življenju (Ambient Assisted Living – AAL) in drugih zdravstvenih tehnologij (negovalno okolje), ki skušajo podpirati samostojno življenje ter izboljšati učinkovitost in kakovost nege starostnikov, z uporabo ocene zdravstvene tehnologije (Health Technology Assessment – HTA);

vzpostavitev obširne, decentralizirane in lokalne infrastrukture, ki omogoča neposreden stik starostnikov z zdravstvenim in negovalnim osebjem („deinstitucionalizacija“);

podpora za regionalne in lokalne mreže zainteresiranih strani za izvajanje cilja „zdravje in starost“;

nacionalna zakonodaja, ki določa obvezno kritje za oskrbo v starosti (npr. zavarovanje za oskrbo);

odprtost nacionalnih zdravstvenih in socialnih sistemov za preizkušanje modelov s kasnejšo oceno, da se omogoči razvoj sistemov;

večja prožnost sistemov za doplačila in dodatno zavarovanje;

priprava in izvajanje nacionalnih strategij in politik za vseživljenjsko učenje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

zagotovitev usklajevanja družinskega in poklicnega življenja ter negovanja;

spodbujanje prostovoljstva;

priznavanje pomena negovalcev in njihovih potreb;

1.1.2

na evropski ravni:

priprava akcijskega načrta za zdravo in dostojanstveno staranje na podlagi sklepov Sveta EPSCO z dne 30. novembra 2009;

določitev teme „aktivnega, zdravega in dostojanstvenega staranja“ kot prednostne naloge v strategiji Evropa 2020;

potrebna uskladitev terminologije, opredelitev, ocenjevalnih orodij, priročnikov, meril, postopkov itd. Minilo je že 20 let, odkar se je prvič pojavil ta problem, vendar do danes še ni bilo bistvenega napredka;

poudarjanje aktivnega, zdravega in dostojanstvenega staranja kot osrednje teme evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti (2010), evropskega leta prostovoljstva (2011) in evropskega leta aktivnega in zdravega staranja ter medgeneracijske solidarnosti (2012) in v času ustreznih predsedstev Svetu;

vključitev demografskih sprememb v skupno načrtovanje programa raziskav Evropske komisije;

priprava evropske listine o pravicah oseb, ki potrebujejo pomoč in nego;

ustanovitev posebne medresorske delovne skupine pri Komisiji za starost in zdravje (vključno z zdravstvenim varstvom, nego, pokojninami in finančno vzdržnostjo);

ustanovitev okrogle mize, interesne skupine ali stalne študijske skupine v okviru EESO za aktivno, zdravo in dostojanstveno staranje v medgeneracijskem dialogu, da bi tako pripravili interdisciplinarno strategijo na teh področjih;

vključitev gerontologije in demografskih raziskav kot prednostno nalogo v 8. okvirni program za raziskave;

priprava projekta na temo „starostniki in prenos znanja“ v okviru programa „znanost in družba“;

priprava in primerjava seznama zdravstvenih ciljev držav članic in primerjava, v kolikšni meri so ti obvezujoči;

podpora državam članicam pri izvajanju zgoraj navedenih ukrepov z izplačili iz Kohezijskega in strukturnih skladov ter odprto metodo koordinacije;

podpora izmenjave najboljših praks v zvezi z rešitvami informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) po meri, npr. v okviru programa INTERREG, z uporabo sredstev iz strukturnih skladov;

podpora za oceno zdravstvene tehnologije (Health Technology Assessment – HTA) v več državah, namenjeno vrednotenju novih rešitev IKT, ki se nanašajo na negovalne potrebe starostnikov;

stalno ozaveščanje o vseživljenjskem učenju ter izmenjavi in usklajevanju evropskih programov izobraževanja in usposabljanja s poudarkom na starosti in zdravju: od vseživljenjskega učenja k učenju za dolgo življenje;

ustvarjanje nove podobe starosti – tudi v medijih;

priprava evropskih smernic za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ter negovanja.

2.   Splošne ugotovitve

2.1   Uvod

2.1.1   Družba v Evropski uniji se stara zaradi daljše življenjske dobe. Po napovedih Eurostata se bo delež prebivalstva, starega 65 let in več, povečal s 17,1 % leta 2008 na 30 % leta 2060. Povprečno razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom (v starosti 15–64 let) in osebami, starimi 65 let in več, se bo leta 2050 spremenilo z današnjih 4:1 na 2:1.

2.1.2   Velik del delovno aktivnega prebivalstva bo od leta 2026 do leta 2030 zapustil trg dela. S tem se bo ob nizki rodnosti povečalo število delovno neaktivnega prebivalstva v primerjavi z delovno aktivnim prebivalstvom.

2.1.3   Komisija v enem najnovejših sporočil (1) ugotavlja, da imajo vlade za izvedbo ukrepov za rešitev problemov v zvezi s staranjem prebivalstva na voljo le malo časa, preden se upokoji večina pripadnikov „baby boom“ generacije. V zvezi s tem je Evropska komisija 18. septembra 2009 zaprosila EESO za pripravo raziskovalnega mnenja o tem, kako bi lahko s pobudami Skupnosti na področju zdravja podprli države članice pri prizadevanjih za rešitev tega problema. To mnenje se opira na več mnenj EESO (2).

2.1.4   V programih češkega (prva polovica leta 2009), švedskega (druga polovica leta 2009) in španskega predsedstva Sveta (prva polovica leta 2010) je poudarjeno zdravo, dostojanstveno in aktivno staranje.

2.1.5   Družba in odgovorni na zdravstvenem področju morajo ustvariti novo podobo starosti, ki bo v skladu z demografskimi spremembami in bo ustrezno upoštevala dostojanstvo starostnikov.

2.1.6   Samo staranje prebivalstva ne povzroča višjih stroškov, temveč jih povzroča nezdravo staranje. Zato se v tem mnenju priporočajo zlasti ukrepi za zdravo staranje.

2.2   Nadaljnji razvoj in inovacije na področju zdravstvenih in socialnih sistemov ter zdravstvenih storitev

2.2.1   Zaradi demografskih sprememb je treba razvijati organizacijo in zmogljivosti zdravstvenih in socialnih sistemov ter zdravstvenih in drugih povezanih storitev, da bi i) zadovoljili potrebe starostnikov, ii) vsem, ki potrebujejo oskrbo, zagotovili storitve, ki so potrebne za ohranjanje neodvisnosti in dostojanstva, ter iii) vsem skupinam prebivalstva, ne glede na starost, spol, finančni položaj in kraj bivanja, zagotovili enak dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev (vključno s spodbujanjem zdravja, preventivo, zdravljenjem, rehabilitacijo in paliativno nego).

2.2.2   Pri tem je treba upoštevati ne le pričakovanja starostnikov do zdravstvenih in socialnih sistemov, ampak tudi to, da ljudje pravočasno in preventivno na lastno odgovornost poskrbijo za svoje staranje, ter s tem tudi pričakovanja, ki jih ima družba do starajočih se ljudi.

2.2.3   Da bi EU s politiko Skupnosti podprla zdravstveno oskrbo in dolgotrajno nego vseh starostnikov, bi morala pripraviti in primerjati seznam zdravstvenih ciljev (3) držav članic ter primerjati, v kolikšni meri so ti obvezujoči. Prav tako je treba pregledati, v kolikšni meri sta preventiva in spodbujanje zdravja že del zdravstvenih sistemov.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Področja posebnega pomena

3.1.1   Preventiva

3.1.1.1   Človek se stara vse od rojstva. Zato je pomembno, da vse življenje – kolikor je to mogoče – živi v dobrih pogojih. Pomembna sta dober začetek in dober konec življenja. Zdravo staranje se začne veliko pred odhodom v pokoj, nanj pa med drugim vplivajo življenjski in delovni pogoji ter razpoložljivost virov. Če upoštevamo to dejstvo, je potreba po odgovornem staranju povsem logična (4). Za odgovorno staranje je potrebno vseživljenjsko učenje. Zato je treba na področju zdravstvene vzgoje pripraviti nove strategije in politike za vseživljenjsko učenje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki morajo zajemati vse vrste učenja (formalno, neformalno in priložnostno). To obsega vse stopnje učenja, od male šole do nadaljnjega usposabljanja. Odgovorno ohranjanje zdravja z aktivno uporabo preventivnih ukrepov (prehrana, šport, zdrav način življenja, izogibanje dejavnikom tveganja itd.), krepitev zdravja in zdravstveno izobraževanje pomagajo starostnikom, da čim dlje ostanejo doma in v svojem domačem družbenem okolju. Poleg tega je treba v tem kontekstu neprestano obravnavati in ocenjevati vlogo tehnologij.

3.1.1.2   V zdravstvenih sistemih je treba močneje spodbujati preventivo, saj ljudem lahko ne le omogoča, da dalj časa ostanejo aktivni na trgu dela, ampak tudi spodbuja prilagodljivost trgu dela. S skrajšanjem delovnega tedna in hkratnim podaljšanjem delovne dobe se bo olajšalo usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ter podaljšalo obdobje produktivnosti. Visoka kakovost varstva pri delu in izboljšanje ergonomije delovnih mest lahko pomembno prispevata k podaljšanju zdravega delovno aktivnega življenja, s čimer se lahko zoperstavimo demografskim izzivom.

3.1.1.3   Takšno podaljšanje delovne dobe je mogoče doseči z dejavnostmi, ki se s starostjo spreminjajo in so prilagojene sposobnostim in potrebam posameznika (npr. preusmeritev od dejavnosti izvajanja k pripravljalnim dejavnostim, pa tudi posvetovanju in spremljanju, dajanju navodil oz. načrtovanju itd.). To pomeni tudi daljšo vključenost starostnikov v socialne in socioekonomske kontekste ter ohranjanje ugodnih spodbud za storilnost. Tako lahko podaljšanje števila zdravih let življenja pretvorimo v večje število izpolnjenih in produktivnih let. To seveda pomeni tudi, da morajo biti na voljo ustrezni ukrepi usposabljanja in spremljevalni ukrepi za zagon in nadaljevanje orisanih procesov (vseživljenjsko učenje, poklicna usposobljenost, vključno s potrjevanjem sposobnosti, pridobljenih v okviru delovne dobe). V smislu razvoja zdravih delovnih razmer morajo biti v okviru podjetij na voljo ukrepi za krepitev zdravja, preprečevanje bolezni in nesreč.

3.1.1.4   Po odhodu v pokoj sta socialna vključenost v družbo in sociokulturno okolje izredno pomembna. S preprečevanjem socialne izolacije se preprečujejo tudi depresije. Ravno starostniki lahko uporabijo socialne sposobnosti in izkušnje, na primer pri prostovoljnemu delu. Vendar pa bi bilo treba prostovoljstvo spodbujati tudi že v mladosti.

3.1.2   Zdravstvene storitve

3.1.2.1   Vse večji poudarek se namenja opravljanju zdravstvenih storitev, usmerjenih k pacientom, in zagotavljanju vključevanja pacientov v razvoj in oblikovanje zdravstvenih storitev.

3.1.2.2   Število kroničnih bolezni (diabetes, revmatizem, bolezni srca), degenerativnih bolezni živčnega sistema (demenca in Alzheimerjeva bolezen), bolezni gibal in oči, pa tudi rakavih obolenj se v starosti poveča. To pomeni posebne zahteve za zdravstvene poklice, diagnostiko, terapije in zdravstveno varstvo na splošno.

3.1.2.3   Razviti je treba zdravstvene storitve za celostno nego po meri, kjer je bolnik v središču pozornosti.

3.1.2.4   Pozvati je treba k boljši in bolj specifični izobrazbi zdravstvenih poklicev: delavce v zdravstvenih poklicih (zdravnike, farmacevte, negovalno osebje) in raziskovalce je treba bolje seznaniti s posebnostmi geriatrije ter jih na tem področju izobraževati in nadalje usposabljati. Delavce v zdravstvenih poklicih bi bilo poleg tega treba izobraziti o pomembnosti spodbujanja zdravja in preventivnih zdravstvenih ukrepih v visoki starosti (npr. preprečevanje padcev, zdrava prehrana itd.).

3.1.2.5   Razvoj in prilagoditev oblik terapij glede na starost: polimorbidnost, spremenjena presnova v starosti in pogosta politerapija zahtevajo natančno poznavanje interakcije telesnih organov in sistemov pri starostnikih. Za to je potrebno posebno predpisovanje zdravil ter izbor in prilagoditev zdravil in odmerka glede na presnovo starostnikov. S svetovanjem po meri v javnih lekarnah s preverjanjem interakcij ter dobrimi IKT v javnih lekarnah, ki zagotavljajo informacije o zdravilih in njihovih interakcijah, se lahko zmanjšajo neželeni stranski učinki zdravil in poveča uspešnost zdravljenja.

3.1.2.6   Spodbujanje neposrednih in stalnih stikov med starostniki in delavci v zdravstvenih in negovalnih poklicih: bolj ko starostniki potrebujejo nego, toliko pomembneje je to za zagotavljanje uspešnosti terapije ter preprečevanje izolacije in depresije.

3.1.3   Storitve oskrbe

3.1.3.1   Treba bi bilo določiti standarde, da bi zagotovili, preverjali in ocenjevali kakovost storitev oskrbe. Treba bi bilo pripraviti evropsko listino o pravicah oseb, ki potrebujejo pomoč in nego, ki bi morala med drugim vsebovati varstvo pred nasiljem v negi. Tu bi lahko uporabili nove tehnologije (npr. AAL – Ambient Assisted Living, podporo iz okolja pri samostojnem življenju), ki omogočajo samostojno življenje. Vendar je treba morebitne nove tehnologije ustrezno oceniti, te pa nikakor ne smejo povzročiti novih neenakosti v zdravstvenem varstvu in zagotavljanju nege na nacionalni ravni.

3.1.3.2   Za starostnike bi morala veljati pravica do „rehabilitacije pred nego“. Institucionalizirana nega ne bi smela biti enosmerna pot: obstajati morajo tudi poti iz nege nazaj domov. Obstoječe zdravstvene in negovalne ustanove te zahteve ne izpolnjujejo v zadostni meri.

3.1.3.3   Razvoj zdravstvenih in negovalnih ustanov glede na starost ter alternativnih oblik bivanja: potreben je nemoten in povraten prehod med zdravjem, boleznijo, nego in socialnim življenjem, ki po potrebi nudi dobro zdravstveno in negovalno oskrbo ter starostnikom omogoča, da čim dlje ostanejo v „normalnem“, tj. večgeneracijskem okolju. Za to je potrebno dobro usklajevanje zdravstvenega varstva in nege. Hkrati je treba poleg ustanov za dolgotrajno nego predvideti tudi več hospicev v okviru bolnišnic in ambulant ter več ustanov, ki nudijo paliativno nego, in gojiti „kulturo hospica“.

3.1.3.4   Za to je treba ustvariti obširno, decentralizirano in lokalno infrastrukturo za oskrbo na domu („deinstitucionalizacija“). Spodbujati bi bilo treba neinstitucionalno infrastrukturo za nego, ki bi vključevala vse potrebne službe (ambulantno oskrbo, nego na domu in pomoč pri majhnih opravilih). To se mora odražati v organizaciji na regionalni ravni in boljšem strukturnem financiranju, da bi zagotovili primerne ustanove in strukture ne le v mestih, ampak tudi povsod na podeželju.

3.1.3.5   Kako neka družba ravna s starostniki, pove veliko o njej. Pri ravnanju s starostniki in njihovo oskrbo je zlasti postalo pomembno prostovoljno delo. V prihodnosti mora vsak državljan po svojih zmožnostih prevzeti odgovornost za bolne, invalide in starostnike, za svojo zavzetost pa mora biti tudi nagrajen.

3.1.4   Raziskave na navedenih področjih

Demografske spremembe je treba vključiti v skupno načrtovanje programa raziskav Evropske komisije. Po projektih WhyWeAge in Futurage 7. okvirnega programa morajo biti v 8. okvirnem programu v ospredju gerontologija (raziskave o starosti in staranju) in demografske raziskave. V program „znanost in družba“ generalnega direktorata za raziskave bi bilo smiselno vključiti temo „starostniki in prenos znanja“. Sem je treba vključiti naslednja raziskovalna področja:

3.1.4.1   Raziskave na področju preventive

Katere so v prihodnosti možnosti preventive za ohranjanje zdravja pri delu?

Kako določen način življenja dolgoročno vpliva na splošno zdravstveno stanje in na posamezna obolenja?

Kako različni načini življenja ob upoštevanju spola, kulture in migracij vplivajo na zdravo staranje?

Kako preprečiti padce in zlome kosti?

S katerimi preventivnimi ukrepi se ohranjajo fizične, zaznavne, kognitivne in socialne sposobnosti?

Kako spodbujati k odgovornemu odnosu do lastnega zdravja in staranja? (spodbujanje zdravih navad, spodbude za starostnike, da uporabijo ukrepe in ponudbo za ohranjanje zdravja)

Kako spodbujati k drugačnim navadam z namenom boljšega prilagajanja družbenemu okolju?

3.1.4.2   Raziskave na področju bolezni in terapije

o epidemiologiji in etiologiji starostno pogojenih bolezni, o izboljšanju možnosti preventive;

o biološkem procesu staranja od zibelke do groba;

o polimorbidnosti, kroničnih boleznih, raku, boleznih srca, revmatizmu in boleznih gibal, poslabšanju vida (npr. siva mrena), nevrodegenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen itd. Pri tem je treba upoštevati tudi izboljšanje možnosti diagnoze, kar bi omogočilo zgodnjo postavitev diagnoze in hiter začetek terapije;

o možnostih zdravljenja starostnikov pri starostno pogojenih boleznih: pri terapiji je treba bolje razumeti in upoštevati biokemične procese s posledicami na resorpcijo, presnovo, učinkovitost zdravil ter na predpisovanje zdravil in njihovo doziranje. Pogosto ni terapevtske podlage, saj so v klinične poskuse in testiranje zdravil v glavnem vključeni le mladi odrasli.

3.1.4.3   Raziskave na področju nege

Kako je mogoče razviti nove tehnologije, ki ustrezajo potrebam starostnikov?

Katera so optimalna negovalna okolja in oblike negovanja?

Kako izboljšati usposobljenost negovalcev in njihove delovne pogoje, tudi v povezavi z novimi tehnologijami?

Kako lahko k razbremenitvi svojcev, ki negujejo starostnike, in izboljšanju delovnih pogojev poklicnih negovalcev prispevajo tehnične rešitve (npr. robotika), ne da bi se zmanjšala integriteta in dostojanstvo negovanca?

Kako prilagoditi ponudbo nege potrebam in zahtevam starostnikov, ki potrebujejo nego?

Kateri novi koncepti lahko prispevajo k razvoju in podpori nege na domu? Sem sodi tudi finančna podpora in družbeno priznavanje svojcev, ki negujejo starostnike (npr. možnost dogovora med delodajalcem in delavcem o skrajšanju delovnega časa za določeno obdobje zaradi negovanja, priznavanje obdobja negovanja v okviru pokojninskega zavarovanja, dodatek za nego itd.).

Kateri so novi načini za nego, lajšanje bolečin in nego ob koncu življenja, ki omogočajo posamezniku, da dostojanstveno umre?

3.1.4.4   Raziskave na področju zdravstvenih sistemov

Raziskave v javnem zdravstvu bi se morale posvetiti zdravstvenim sistemom in dolgotrajni negi ter povezovanju storitev in razviti načrt za raziskave o staranju. Treba je oceniti, ali so zdravstveni in socialni sistemi v državah članicah pripravljeni na izzive demografskih sprememb. Kakšen pomen ima npr. preventiva? Kako velik delež zdravstvenih izdatkov je namenjen preventivi? Koliko oseb se neguje na domu in koliko v ustanovah?

Koliko sredstev se privarčuje s prostovoljnim delom in nego ter koliko neplačanega dela opravljajo zlasti ženske doma?

V zvezi z uporabo novih tehnologij in e-zdravja pri zdravljenju in negi starostnikov so pred njihovo uvedbo zlasti potrebne raziskave njihovih zdravstvenih rezultatov in ocena zdravstvene tehnologije (Health Technology Assessment – HTA). Ali te tehnologije v praksi izpolnjujejo obljubljeno? Ali imajo najranljivejše skupine korist od teh tehnologij?

V sodelovanju z državami članicami bi morali izvesti klinično in socioekonomsko raziskavo o uspešnosti in učinkovitosti naložb v izboljšanje zdravstvenega varstva in zagotavljanje nege za starostnike.

Kako je mogoče izboljšati povezave med zdravstvenimi in socialnimi storitvami?

3.1.5   Razvoj novih tehnologij

3.1.5.1   Demografske spremembe na eni strani prinašajo obremenitve, na drugi strani pa velike potenciale. To zlasti velja za nove proizvode in storitve za starajočo se družbo. „Gospodarski dejavnik starost“ lahko postane gonilo za večjo rast in zaposlenost na področju zdravstvenih storitev, nove tehnologije, zdravil, medicinskih pripomočkov, medicinske tehnologije, pa tudi turizma in dobrega počutja. Po ocenah Komisije so lahko vplivi demografskih sprememb na izdatke za zdravstveno varstvo precejšnji: javni izdatki za zdravstvo v EU se bodo do leta 2060 v skladu s projekcijami povečali za 1,5 odstotne točke BDP. Razviti bi bilo treba nove proizvode in storitve ter jih dati na trg. Pri tem bodo na ustvarjanje vrednosti vplivali velikost trga, cena ter stopnja njihove dodane vrednosti.

3.1.5.2   Medtem ko je prednostna naloga na „primarnem zdravstvenem trgu“ zmanjšanje stroškov, ki tako odloča o tem, ali bo v seznam storitev, ki jih krije zdravstveno zavarovanje ali zavarovanje za oskrbo, vključena tudi podpora iz okolja pri samostojnem življenju (Ambient Assisted Living, AAL), lahko „sekundarni zdravstveni trg“ deluje veliko bolj svobodno in prožno. V zvezi s tem je treba razviti vzdržne poslovne modele po zmernih cenah, ki se financirajo s prodajo, oddajanjem ali leasingom. Hkrati je treba zagotoviti, da „sekundarni zdravstveni trg“ ne bo ustvarjal neenakosti.

3.1.5.3   Spodbujati je treba pripravo in izmenjavo socialnih in gospodarskih spoznanj o posledicah uvedbe novih tehnologij v negi, npr. na podlagi pilotnih projektov, ki se trenutno izvajajo v okviru programa za konkurenčnost in inovacije. Hkrati je treba podpreti tudi izmenjavo najboljših praks na področju IKT v zvezi z rešitvami za boljšo kakovost življenja v starosti, npr. v okviru programa INTERREG in ob uporabi sredstev iz strukturnih skladov. Te raziskave bi morale proučiti mnenja uporabnikov tehnologije, zlasti glede prijaznosti do uporabnikov in prednosti teh tehnologij.

3.1.5.4   Tehnološki napredek in novo razvite metode za zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje so sicer po eni strani glavni dejavnik, ki povečujejo izdatke, po drugi strani pa lahko premišljeno uporabljen tehnični napredek dolgoročno zmanjša stroške. Ocena zdravstvene tehnologije (Health Technology Assessment – HTA) mora dobiti večjo vlogo, da se določita obseg ter kritje stroškov zdravstvenih in negovalnih storitev. Pri tem sta uspešna uvedba in uspešno upravljanje novih tehnologij odločilnega pomena za izdatke v prihodnosti. Nove tehnologije pa ne morejo in ne smejo nadomestiti neposrednega stika med starostnikom in zdravstvenim in negovalnim osebjem ter morajo biti cenovno dostopne.

3.1.6   Finančna vzdržnost

3.1.6.1   V skoraj vseh državah članicah negovalne storitve in dodatki za nego za starostnike financirajo socialni sistemi, kar predpostavlja vzdržno in zagotovljeno financiranje posameznih sistemov socialne varnosti.

3.1.6.2   Odvisnost od nege še vedno pomeni tveganje revščine, zlasti za upokojence z nizkimi pokojninami ali nizkimi dohodki. Mnogi v Evropi si ne morejo privoščiti ustrezne nege v starosti. Zato je treba v vseh državah EU v skladu z organizacijo njihovih sistemov socialnega varstva (sistemi socialnega zavarovanja ali sistemi, ki se financirajo z davki) uvesti kritje za nego in že obstoječa kritja prilagoditi demografskim spremembam v prihodnjih desetletjih, da bi zagotovili, da ima vsak državljan dostop do negovalnih storitev v skladu s pravom Skupnosti ter zakonodajo in prakso v posamezni državi ter individualnimi potrebami. To kritje za nego bi moralo zajemati ne le bolnišnične, ampak tudi ambulantne storitve.

3.1.6.3   Prenos dela dolgotrajne nege na zasebno zdravstveno zavarovanje je treba opraviti premišljeno, ob posvetovanju z vpletenimi stranmi, ter se tako izogniti temu, da bi ta trend dodatno otežil dostop do teh storitev. Države članice bi morale tudi v prihodnosti zagotavljati, da imajo starostniki univerzalen dostop do primarne oskrbe in preventive. Ta ambiciozen cilj zahteva uporabo vseh razpoložljivih instrumentov financiranja: zakonskih sistemov socialnega varstva in dopolnilnih mehanizmov.

3.1.6.4   Nove strukture za povračilo stroškov bi morale omogočati, da tudi daljni sorodniki, ki skrbijo za osebe, potrebne nege, prejmejo dodatek za nego. Vendar pa je treba tudi v teh primerih zagotoviti kakovost nege! Poleg tega bi bilo treba po vzoru porodniškega dopusta uvesti dopust za negovanje. Na politični ravni je treba nujno in v dogovoru s socialnimi partnerji v okviru socialnega dialoga (kot npr. v primeru neplačanega starševskega dopusta) poiskati možnosti za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ter negovanja.

3.1.6.5   Finančni pritisk na sisteme socialnega varstva je mogoče zmanjšati z vrsto nacionalnih ukrepov, npr. večjo uporabo generičnih zdravil, nižjim davkom na dodano vrednost za zdravila in pogajanji o oblikovanju cen s farmacevtsko industrijo.

3.2   Lokalne mreže – najmanjša enota je najučinkovitejša in posamezniku najbližja

3.2.1   Starostniki lahko zelo veliko prispevajo k družbi, če jim to dopušča zdravstveno stanje. Zaradi osebnih ali poklicnih okoliščin so danes v družinah vse redkejša gospodinjstva, ki jih sestavlja več generacij. Tu lahko zasebni ali občinski izvajalci z lokalnimi mrežnimi strukturami zapolnijo vrzel, saj je treba strukture, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, prilagoditi na regionalni in lokalni ravni, da se zagotovita dobra podpora in pomoč.

3.2.2   Primeri lokalnih mrež so platforme občinskih izvajalcev, socialnih partnerjev, nevladnih organizacij in pristojnih s področja zdravstva, ki pomagajo pri sodelovanju in usklajevanju storitev. Tovrstne pobude nudijo dobre možnosti za financiranje iz Kohezijskega in strukturnih skladov. Evropa bi morala nagrajevati modele dobre prakse, kot npr. pobude za načine spodbujanja družbenega delovanja in samopomoči na področju oskrbe in nege na domu.

3.2.3   „Večgeneracijski centri“ so prav tako nova oblika medgeneracijske izmenjave zunaj družine: pod eno streho so združene dejavnosti vrtcev, mladinskih klubov in srečevališč starostnikov (5).

3.2.4   Predvideti je treba še dodatne storitve, kot so dnevno in nočno varstvo (zlasti dementnih bolnikov).

3.3   Evropska zdravstvena politika

3.3.1   Zdravstveni sistemi držav članic se morajo odzvati na izzive demografskih sprememb in v tem pogledu jih je treba okrepiti. Pri tem je treba upoštevati, da je tudi po Lizbonski pogodbi organizacija in upravljanje zdravstvenih sistemov naloga in odgovornost držav članic ter da institucije EU pri tem le podpirajo države članice. Zdravstveni sistemi držav članic so med seboj zelo različni zaradi različne organizacije (poleg državnih sistemov po Beveridgevem modelu, Bismarckovem modelu ali kombiniranih modelov se pojavljajo tudi zasebne zavarovalnice), razvoja, gospodarske moči, zahtev in pričakovanj. Vendar pa je treba zagotoviti pravico dostopa do zdravstvenih storitev, kakor zahteva tudi Listina Unije o temeljnih pravicah.

3.3.2   Odprta metoda koordinacije lahko prispeva k učinkovitejši organizaciji in upravljanju zdravstvene politike. V središču sodelovanja bi morali biti izmenjava izkušenj in predstavitev primerov iz prakse v zvezi s tremi glavnimi temami: dostopom, kakovostjo in dolgoročno finančno vzdržnostjo.

3.3.3   Tudi za oblikovanje socialne politike so v skladu z načelom subsidiarnosti še naprej primarno pristojne države članice. Vendar pa jim lahko EU pomaga s podpornimi ukrepi, kot je dopolnjevanje ali spodbujanje sodelovanja med državami članicami. Na socialnem področju se je odprta metoda koordinacije izkazala kot uporaben instrument za izboljšanje socialnega varstva v skladu z načeli dostopa, prilagoditve in vzdržnosti.

3.3.4   Tema aktivnega, zdravega in dostojanstvenega staranja mora postati prednostna naloga strategije Evropa 2020, za kar je treba pripraviti akcijski načrt. To zahteva še močnejše in stalno sodelovanje generalnih direktoratov Komisije. Zato bi bilo treba ustanoviti posebno medresorsko delovno skupino za starost in zdravje, ki se bo ukvarjala s temami zdravstvenega varstva, nege, pokojnin in finančne vzdržnosti. Treba je spodbujati preventivo, krepitev zdravja in zdravstveno vzgojo ter ta načela ravnanja vključiti v vsa področja politike, da bodo državam članicam služile kot vzor.

3.3.5   V okviru EESO bi morali temo aktivnega, zdravega in dostojanstvenega staranja stalno obravnavati v medgeneracijskem dialogu v obliki okrogle mize, interesne skupine ali stalne študijske skupine, da bi tako pripravili interdisciplinarno strategijo o demografiji.

3.3.6   Politika EU bi morala države članice podpirati pri izvajanju nacionalnih ukrepov z izplačili iz Kohezijskega in strukturnih skladov.

3.3.7   Poleg tega se EESO zavzema za stalno podporo vseživljenjskega učenja na področju starosti in zdravja na evropski ravni ter razvoja lastnih strategij za izvajanje tega načela na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  COM(2009) 180 konč.

(2)  Glej seznam mnenj EESO: http://www.eesc.europa.eu/sections/soc/index_en.asp.

(3)  Glej Evropski observatorij za zdravstvene sisteme in politike http://www.euro.who.int/en/home/projects/observatory/activities/research-studies-and-projects.

(4)  „Gospod, uči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti,“ (psalm 90,12).

(5)  http://www.mehrgenerationenhaeuser.de.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/17


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dodani vrednosti skupnega evropskega azilnega sistema za prosilce za azil in države članice Evropske unije (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/03

Poročevalec: g. PÎRVULESCU

Joëlle MILQUET, podpredsednica belgijske vlade in ministrica za zaposlovanje in enake možnosti, pristojna za migracijsko in azilno politiko, je v dopisu z dne 16. februarja 2010 v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije v imenu prihodnjega belgijskega predsedstva Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila, da pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Dodana vrednost skupnega evropskega azilnega sistema za prosilce za azil in države članice Evropske unije

(raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 16. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 133 glasovi za, 1 glasom proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja proaktivni pristop institucij EU na področju azila in interes nekaterih držav članic za dosego napredka na tem področju.

1.2

Politika priseljevanja in azila Evropske unije je na svetovni ravni izpostavljena številnim dejavnikom negotovosti in tveganjem (1), kljub temu pa Odbor meni, da različne proračunske omejitve, ki so posledica gospodarske krize, ne smejo povzročiti znižanja ravni in kakovosti varstva upravičencev. Identiteta Evropske unije je tesno povezana z varstvom človekovih pravic. Neuspeh pri zagotavljanju tega varstva bi omajal notranjo in zunanjo verodostojnost EU kot politične in demokratične skupnosti.

1.3

Z začetkom veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije ima EU večje odgovornosti na tem področju, ki skupaj s spremembo mehanizmov odločanja odpirajo možnosti za ustanovitev skupnega evropskega azilnega območja. Vendar na tem področju obstajajo tudi tveganja. Glede na obstoječe politične in upravne zmožnosti so nastala pričakovanja lahko pretirana.

1.4

Odbor meni, da je resnično delujoča skupna evropska azilna politika najučinkovitejši in najtrajnejši način za izpolnitev potrebe po zaščiti ogroženih oseb, hkrati pa odpravlja posledice, ki jih to ima za države članice.

1.5

Odbor meni, da osebe, upravičene do mednarodne zaščite, niso gospodarsko in upravno breme, ampak v njih vidi dragocene partnerje držav in skupnosti, ki jih sprejmejo. V svojih državah izvora lahko postanejo katalizator sprememb, s katerimi se krepijo demokracija, pravna država in varstvo človekovih pravic. Zaradi pridobljenih znanj in spretnosti lahko postanejo bistveni nosilci gospodarskega in družbenega razvoja v državi gostiteljici in državi izvora.

1.6

Uspeh ali neuspeh skupnega evropskega azilnega sistema bo odvisen od številnih ključnih dejavnikov: učinkovitega varstva človekovih pravic, solidarnosti med državami članicami, usklajenosti zakonodaje in politik na tem področju, bogatejše vsebine dodeljene zaščite in ustreznega financiranja evropskih institucij, pristojnih za to področje. Po mnenju Odbora je ključna prednostna naloga vzpostavljanje zaupanja širše javnosti, civilne družbe in vlad držav članic v skupno evropsko azilno politiko. V ta namen je treba politiko začeti izvajati čim prej in doseči oprijemljive rezultate, zlasti v testnih primerih.

1.7

Obstoj različnih sistemov dodeljevanja azila v posameznih državah povzroča visoke stroške. Z vzpostavitvijo skupnega evropskega azilnega sistema bi ti sistemi postali jasnejši in bolj omejeni, in sicer zaradi poenostavitve zakonodaje (manj pritožb ali ponovno vloženih prošenj, manjša možnost zlorabe postopkov) in zaradi ukrepanja pristojnih evropskih institucij, kot je Evropski urad za podporo azilu, ki lahko nadomestijo nacionalne organe. Tako bo lažje izmenjevati dobre prakse, izobraževati osebje in, kar je še pomembneje, preusmerjati tok prosilcev za azil.

2.   Uvod

2.1

Območje svobode, varnosti in pravice EU je v odločilni fazi. Po letu 1999 je Svet sprejel dva petletna načrta: program iz Tampereja (1999–2004) in haaški program (2004–2009). Po desetih letih so bili cilji, zastavljeni v Tampereju, le delno uresničeni. EU še ni območje svobode, varnosti in pravice. Znaten, vendar neenak napredek je bil zabeležen na področju skupne politike priseljevanja, azila in varnosti meja.

2.2

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se bo izvajal stockholmski program, zato bo Svet sprejel vrsto politik iz tega programa po klasičnem zakonodajnem postopku ali po postopku soodločanja z Evropskim parlamentom. Tako si bo EU lahko zastavila bolj ambiciozne cilje in oživila proces, ki mu trenutno nasprotujejo nekatere države članice.

2.3

S sprejetjem Lizbonske pogodbe, v katero je vključena Listina o temeljnih pravicah, so se odgovornost in pristojnosti Evropske unije na področju azila zelo povečale. Ta razširitev pooblastil ponuja priložnost, da se v praksi uresničijo cilji s področja priseljevanja in azila, vendar pa lahko obstaja tveganje, če se za sprejete odločitve ne zagotovi podpora zainteresiranih strani. Če se napetosti in nejasnosti, ki so del tako občutljivega področja in so bile očitne že v fazi priprave ukrepov, ne razrešijo, to lahko ogrozi doseženi napredek in prihodnje možnosti.

2.4

Stockholmski program je rezultat posvetovalnega postopka, v katerem so bili povzeti in izvedeni predlogi iz Evropskega pakta o priseljevanju in azilu (2), poročil posvetovalne skupine o prihodnosti notranje politike in pravosodja (3) ter prispevkov, ki jih je Evropska komisija prejela septembra in novembra 2008 v okviru javnega posvetovanja na temo Svoboda, varnost, pravica: Kakšna bo prihodnost? – posvetovanje o prednostnih nalogah v prihodnjih petih letih. Junija 2009 je Komisija objavila sporočilo z naslovom Območje svobode, varnosti in pravice za državljane – Večja svoboda v varnejšem okolju  (4), o katerem je Evropski ekonomsko-socialni odbor pripravil mnenje (5).

2.5

Vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS) kot sestavnega dela območja svobode, varnosti in pravice temelji na zavezi, da se bo Ženevska konvencija o statusu beguncev (1951) dejansko uporabljala, in na vrednotah, ki opredeljujejo človekove pravice in ki so skupne vsem državam članicam. V obdobju od leta 1999 do leta 2006 je bil dosežen precejšen napredek, zlasti s sprejetjem štirih instrumentov, ki jih zajema sedanji pravni red. V Direktivi Sveta 2004/83/ES (direktiva o pogojih) so opredeljena skupna merila za določitev, kdo lahko zaprosi za mednarodno zaščito, in opredeljene minimalne ugodnosti, ki morajo biti tem osebam dodeljene v vseh državah EU. V haaškem in stockholmskem programu se je Evropska komisija zavezala, da bo ocenila doseženi napredek v prvi fazi ter Evropskemu parlamentu in Svetu pred koncem leta 2010 predlagala vrsto ukrepov.

2.6

Evropski ekonomsko-socialni odbor je od leta 2002 sodeloval v postopku priprave in izvajanja skupnega evropskega azilnega sistema z vrsto mnenj, zlasti z mnenjem o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (6) in mnenjem o načrtu politike azila (7).

2.7

Komisija je v strateškem načrtu politike azila, sprejetem 17. junija 2008 (8), predlagala, naj Unija dokonča drugo fazo skupnega evropskega azilnega sistema, tako da sprejme boljše standarde zaščite in zagotovi usklajeno uporabo teh standardov v državah članicah. V Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, ki ga je Evropski svet sprejel 17. oktobra 2008, je ponovno izražena podpora tej politiki in zastavljenim ciljem. V strateškem načrtu je predvideno, da se direktiva o pogojih pregleda v okviru širšega svežnja pobud, ki vključuje revizijo dublinske uredbe in uredb Eurodac in direktive o pogojih za sprejem (9), ter da se 19. februarja 2009 sprejme predlog o ustanovitvi Evropskega urada za podporo azilu (EUPA) (10). Poleg tega so bili predlagani ukrepi za krepitev zunanjega vidika azila, zlasti z evropskim programom za ponovno naselitev in regionalnimi programi zaščite.

2.8

Belgijska vlada je v okviru svojega prihodnjega predsedovanja Svetu Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o problematiki azila. V uradnem zaprosilu je navedeno, da je dodelitev mednarodne zaščite ogroženim osebam eden največjih izzivov Evropske unije in držav članic. Te so si zadnja leta vztrajno prizadevale doseči glavni zastavljeni cilj, tj. oblikovati skupno evropsko politiko azila. Določile so standarde za pridobitev mednarodne zaščite, opredelile odgovornosti in ustanovile nove institucije. Vendar precejšnje število držav članic nasprotuje dejanski uskladitvi svojih zakonodaj in politik. Evropskemu zakonodajnemu in institucionalnemu povezovanju brez podpore držav članic grozi, da postane neučinkovito in drago. Države članice še ne vidijo jasnih prednosti skupne evropske politike azila in tudi ne prevzemajo svojih odgovornosti.

2.9

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na tem področju pripravil konstruktivne predloge in z zadovoljstvom pozdravil napredek v praksah Unije in držav članic. V stališčih se je jasno zavzel za načela in vrednote, ki dajejo prednost temeljnim pravicam posameznika, in predlagal ukrepe za spodbujanje osebne in poklicne izpolnitve upravičencev do mednarodne zaščite. Prav tako je večkrat opozoril na omejitve in neskladja evropskih politik, ne glede na to, ali se šele oblikujejo ali pa že izvajajo. Na tem področju je treba soglasno prilagoditi politike in instrumente, tako da se države članice, institucije Skupnosti, organizacije civilne družbe, podjetniki in lokalne skupnosti povežejo v resničnem dialogu.

3.   Splošne ugotovitve

Dodana vrednost skupnega evropskega azilnega sistema za prosilce in države članice

3.1

Odbor meni, da je v procesu priprave skupnega evropskega azilnega sistema pristop, ki poudarja prednosti sistema, obetaven in lahko povrne zaupanje zainteresiranih strani, zlasti držav članic.

3.2

Odbor se prav tako strinja s cilji, ki si jih je zastavila Evropska unija v zvezi z izboljšanjem skupnega evropskega azilnega sistema. Vendar opozarja, da obstajajo med cilji, določenimi na evropski ravni, in nacionalnimi praksami na tem področju razlike, ki jih gospodarska kriza ter politične in socialne posledice krize lahko še povečajo.

3.3

Skupnega evropskega azilnega sistema ni mogoče oblikovati brez trdne podlage skupnih vrednot in načel, v skladu s katerimi sta v središču delovanja Unije in držav članic dostojanstvo in varnost posameznika.

3.4

Različni pritiski, ki so jim izpostavljene posamezne države članice, ki so razvidni iz razlik v stopnjah sprejema, številu izpodbijanih odločb in sekundarnih gibanjih prosilcev za azil, pa kljub temu kažejo, da se načelo solidarnosti med državami članicami ne uporablja.

3.5

Težnja držav članic, da bi omejile usklajevanje nacionalnih zakonodaj in praks, spodkopava temelje skupnega evropskega azilnega sistema. Usklajevanje ni težava politike azila, ampak glavni instrument, s katerim je mogoče udejanjiti prednosti skupnega evropskega azilnega sistema. Zmanjšalo bo upravni in finančni pritisk na nekatere države članice in poleg tega zagotovilo višjo raven zaščite prosilcev za azil, vsaj v začetni fazi postopka. Če želimo, da bo usklajevanje prineslo pričakovane rezultate, se ne sme izvajati na podlagi najnižjega skupnega imenovalca na področju zaščite.

3.6

Vsebina mednarodne zaščite je občutljivo področje politike azila. Razlike med državami članicami so tudi veliko večje kot pri samih postopkih za dodelitev mednarodne zaščite. Če vsebino zaščite razširimo s priznavanjem kvalifikacij ter dostopom do izobraževanja in zaposlitve, bodo upravičenci do mednarodne zaščite lahko prispevali k večji individualni in kolektivni blaginji.

3.7

Da bi specializirane institucije, zlasti Frontex in Evropski urad za podporo azilu, lahko zadovoljivo podprle politiko azila, morajo imeti jasna pooblastila in finančno podporo glede na svojo odgovornost ter pregledno delovati, da je zagotovljeno upoštevanje postopkov in temeljnih pravic prosilcev in upravičencev do mednarodne zaščite. Finančna podpora učinkovitih institucij najbolje ponazarja prednosti, ki izhajajo iz resnične skupne politike azila.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Odbor meni, da so različni vidiki azilne politike medsebojno povezani. Njen uspeh ali neuspeh je odvisen od številnih ključnih dejavnikov: učinkovitega varstva človekovih pravic, solidarnosti med državami članicami, usklajevanja zakonodaje in politike, boljše vsebine zaščite in ustreznega financiranja evropskih organov, pristojnih za azilno politiko. Po mnenju Odbora je ključna prednostna naloga vzpostavljanje zaupanja širše javnosti, civilne družbe in vlad držav članic v skupno evropsko azilno politiko. V ta namen je treba politiko začeti izvajati čim prej in doseči oprijemljive rezultate, zlasti v testnih primerih.

Spoštovanje človekovih pravic v vseh fazah dostopa do mednarodne zaščite

4.2

Odbor je stalno poudarjal potrebo po „skupnih“ in ne „minimalnih“ standardih mednarodne zaščite (11). Ti standardi so namenjeni zagotovitvi večjega spoštovanja temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, in sicer:

z zagotavljanjem vstopa na ozemlje,

s svobodno izbiro kraja, kjer se predloži prošnja za azil in zaščito,

s tem, da se najprej preuči možnost konvencijskega statusa in šele nato subsidiarne zaščite, vendar le, če niso izpolnjeni zahtevani pogoji za prvi konvencijski status,

z načelom nevračanja, če je življenje prosilca v državi njegovega stalnega prebivališča ali v zadnji tranzitni državi ogroženo,

z zadržanjem izvršitve ukrepov izgona, dokler o tem ne odloči pristojno sodišče, da bi v celoti uveljavili pravico do pritožbe v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice,

s posebno zaščito za mladoletnike ali domnevne mladoletnike,

s spoštovanjem individualnih pravic posameznikov in zlasti pravic žensk, da vložijo prošnjo za zaščito.

4.3

Bistveno je, da se lahko prosilci za azil med postopkom izražajo v svojem maternem jeziku in da imajo v vseh fazah zagotovljeno brezplačno pravno pomoč.

4.4

Zavrnitev prošenj za mednarodno zaščito je treba ustrezno utemeljiti in navesti informacije o možnostih pritožbe, vključno s postopki in roki. Pri tem morajo biti ukrepi izgona odloženi do razrešitve morebitnih pritožb (12).

4.5

Zadržanje in pridržanje se lahko uporabita samo kot zadnja možnost, ko so že izčrpane vse druge možnosti in vedno na podlagi odločitve pristojnega sodišča, ob spoštovanju pravice do obrambe in v skladu s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (13). Obstajati mora možnost za izpodbijanje sprejetih odločitev v okviru pritožbenega postopka.

4.6

Odbor poudarja poseben položaj žensk, ki imajo veliko več težav pri vlaganju prošenj za azil in pridobitvi statusa begunca kot moški. Opozarja tudi na vprašanje mladoletnikov v azilni politiki in poudarja pomen varstva njihovih interesov in zagotavljanja njihove zaščite.

4.7

Odbor izraža zaskrbljenost, saj se premalo pozornosti namenja pojavom, povezanim s priseljevanjem in azilom, kot so trgovina z ljudmi in zlorabe, ki so prisotni v državah članicah in tretjih državah, zlasti v tranzitnih državah. Države, ki niso ratificirale Ženevske konvencije iz leta 1951, ne morejo biti partnerice Evropske unije na področju azilne politike. Uspeha azilne politike ni mogoče zagotoviti, če niso sklenjeni trdni medinstitucionalni dogovori s tranzitnimi državami, ki pogosto ne zagotavljajo pravic in varnosti ogroženih ljudi.

Večja solidarnost med državami članicami na podlagi skupnih interesov in deljene odgovornosti

4.8

Nekatere države članice zaradi različne izpostavljenosti tokovom beguncev uporabljajo omejevalne predpise za dodelitev mednarodne zaščite. Azilna politika mora pomagati tem državam pri obravnavi prošenj in predvsem pri izboljšavi vsebine zaščite. Odbor si prizadeva za začetek izvajanja te podpore, zato zagovarja oblikovanje novega postopka za začasno odložitev predaj na podlagi dublinske uredbe, ko se države članice srečujejo s posebnim pritiskom (14).

4.9

Okrepljeno sodelovanje z državami članicami, ki se srečujejo s posebnim pritiskom, ima veliko prednosti: omejilo bi sekundarna gibanja med državami članicami, enakomernejša razporeditev prošenj za azil med državami članicami pa bi omogočila učinkovitejše vodenje postopka in zagotovila upravičencem mednarodne zaščite boljše vključevanje v državah članicah.

Učinkovito usklajevanje za izboljšanje zaščite ogroženih oseb

4.10

Nacionalni organi so pristojni za obravnavo prošenj za azil. Nezadostno usklajena nacionalna zakonodaja je dopuščala nadaljnje izvajanje spornih tradicij, ocene razmer v državah izvora se razlikujejo, premalo je skupnih evropskih praks, upravne zmogljivosti se razlikujejo, prosilci za mednarodno zaščito niso enakomerno porazdeljeni po celotni EU. Zato se raven zaščite, ki jo zagotavljajo države članice, zelo razlikuje, zaradi česar se še vedno pojavlja sekundarno gibanje beguncev v EU (15).

4.11

Prošnje za azil je treba analizirati na podlagi skupne podatkovne baze. Odbor je večkrat pozval, naj se odpravi seznam „varnih“ držav in nadomesti s sistemom, ki zagotavlja oceno tveganja v realnem času v posameznih tretjih državah, tako z vidika posameznika kot Skupnosti. Za ta sistem bi bil pristojen Evropski urad za podporo azilu. Skupni sistem ocenjevanja mora uporabljati niz skupnih opredelitev, vključno s subjekti zaščite in zaščito na ozemlju zadevne države.

4.12

Odbor meni, da lahko nedržavni subjekti zaščite v kratkoročnem smislu zagotavljajo koristne ali celo pomembne storitve, zlasti pri reševanju humanitarnih vprašanj. Vendar ti ne smejo imeti odgovornosti – niti delne – za zaščito oseb v zadevni državi; odgovornost morajo imeti le državni organi. Notranja zaščita je veljavna le, če večji del ozemlja nadzoruje osrednji organ, ki je pripravljen in sposoben zagotavljati notranji red, najmanjšo raven javnih storitev ter ustrezno varstvo pravic in zaščite posameznikov.

4.13

Odbor pozdravlja usmeritev k poenotenju vsebine dveh statusov zaščite (begunec in subsidiarna zaščita), kar je že večkrat poudaril. To bi lahko v prihodnosti omogočilo celovitejšo zaščito ogroženih oseb in prispevalo k izboljšanju njihovega vključevanja v državah članicah EU. Hkrati poenotenje dveh statusov zaščite ne sme neposredno ali posredno povzročiti zmanjšanja ravni in kakovosti zaščite (16), ampak ju mora okrepiti.

4.14

Odgovornost nacionalnih vlad za vodenje azilne politike ne sme pomeniti vzpostavitve popolnoma drugačnih praks. Nekatere države članice (kot sta Nizozemska in Švedska) so razvile niz dobrih praks, ki bi bile lahko model za podobne ukrepe v drugih državah. Vloga dobrih praks je podcenjena. Te lahko namreč pokažejo, kako je mogoče prenesti azilno politiko v prakso in omejiti stroške preskušanja na nacionalni ravni.

Razširitev vsebine mednarodne zaščite

4.15

Na tem področju obstajajo različne nacionalne politike in programi. Vendar pa je ta ocena intuitivna, saj še ni bila izvedena nobena celovita analiza držav članic. Brez proaktivnih ukrepov priznavanje mednarodne zaščite nima prave vsebine in bo zato za upravičence do tega statusa diskriminatorno. Odbor priporoča vključitev sindikatov in delodajalcev v pripravo in izvajanje azilne politike na nacionalni ravni.

4.16

Odbor pozdravlja vključitev določb o priznavanju/enakovrednosti spričeval in drugih kvalifikacij ter o spodbujanju dostopa do poklicnega usposabljanja za upravičence mednarodne zaščite (17). To so pomembni koraki v smeri vključevanja teh oseb v gospodarstvo in družbo ter za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Dostop do trga dela je treba podpreti z aktivnimi ukrepi za boj proti diskriminaciji in spodbujanje podjetij.

Krepitev in zagotavljanje ustreznega financiranja institucij, pristojnih za azilno politiko

4.17

Odbor meni, da mora Evropski urad za podporo azilu začeti delovati čim prej. Njegov proračun mora omogočati izvajanje logistično kompleksnih in intenzivnih dejavnosti. Prednost mora na primer dati razvijanju skupnega evropskega sistema za ocenjevanje tveganja v tretjih državah, kar je glavni element azilne politike. Ustrezno financiranje urada bi lahko poudarilo prednosti skupnih institucij in postopkov na evropski ravni. Urad se mora usklajevati z drugimi organi EU in zlasti z vladami držav članic.

4.18

Pregledati je treba financiranje različnih elementov azilne politike. Financiranje je treba povečati in ga nameniti instrumentom, ki dosegajo najboljše rezultate in zagotavljajo državam članicam dejansko podporo. Solidarnost vključuje finančni element, ki ga ne smemo spregledati. Proračun Evropskega sklada za begunce na primer znaša približno 5 milijonov EUR, kar je veliko premalo za zagotovitev potrebne podpore za izvajanje azilne politike na ravni EU in na nacionalni ravni.

4.19

Odbor z zaskrbljenostjo opozarja na številne prakse vlad držav članic in agencije Frontex v zvezi z izgonom oseb, ki morda potrebujejo mednarodno zaščito (18). Te operacije, katerih pogostnost in obseg sta se povečala, se morajo izvajati v pogojih popolne preglednosti in odgovornosti (19). Odbor priporoča, da agencija Frontex in Evropski urad za podporo azilu sodelujeta in skupaj preprečujeta kršitve človekovih pravic. Izgon ljudi v države ali na območja, kjer je njihova varnost ogrožena, je jasna kršitev načela nevračanja.

4.20

EESO meni (20), da je treba zagotoviti usposabljanje strokovnega osebja agencije Frontex, da se izboljša:

usklajevanje operativnega sodelovanja med državami članicami;

oblikovanje skupnih standardov usposabljanja;

zagotavljanje potrebne podpore za države članice pri organizaciji postopkov sprejema in vračanja v domovino s pomočjo kulturnih posrednikov;

usposabljanje uradnikov o človekovi pravici do azila, kot jo priznava EU.

4.21

Odbor priporoča, da se institucionalni razvoj na področju azilne politike podpre z okrepljeno vlogo organizacij civilne družbe v procesu odločanja in praktičnim izvajanjem azilne politike. To bo povečalo verodostojnost skupne politike in prispevalo k trajnemu izboljšanju uporabljenih instrumentov.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Na primer tveganja, povezana z degradacijo okolja, in posledičnimi konflikti.

(2)  Evropski pakt o priseljevanju in azilu, Svet Evropske unije, 13440/08, 24.9.2008.

(3)  Poročilo posvetovalne skupine o prihodnosti politike na področju notranjih zadev Liberty, Security, Privacy: European Home Affairs in an Open World (Svoboda, varnost, zasebnost: evropske notranje zadeve v odprtem svetu), junij 2008.

(4)  COM(2009) 262.

(5)  UL C 128, 18.5.2010, str. 80.

(6)  UL C 204, 9.8.2008, str. 77.

(7)  UL C 218, 11.9.2009, str. 78.

(8)  COM(2008) 360 konč.

(9)  COM(2008) 815 konč., COM(2008) 820 konč., COM(2008) 825 konč.

(10)  COM(2009) 66 konč.

(11)  UL C 204, 9.8.2008, str. 77; UL C 218, 11.9.2009, str. 78.

(12)  Mnenje EESO z dne 28. aprila 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah (prenovitev), COM(2009) 554 konč. - 2009/0165 (COD), poročevalec: g. PEZZINI.

(13)  UL C 317, 23.12.2009, str. 110.

(14)  UL C 317, 23.12.2009, str. 115.

(15)  UL C 218, 11.9.2009.

(16)  Mnenje EESO z dne 28.4.2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite (prenovitev), COM(2009) 551 konč./2 - 2009/0164 (COD), poročevalec: g. PÎRVULESCU.

(17)  Glej opombo pod črto 16.

(18)  Glej poročilo organizacije Human Rights Watch (HRW): Pushed Back, Pushed Around, Italy's Forced Return of Boat Migrants and Asylum Seekers, Libya's Mistreatment of Migrants and Asylum Seekers (Zavrnjeni, trpinčeni: Italija prisilno vrača priseljence in prosilce za azil s čolnov, Libija jih trpinči), Human Rights Watch 2009.

(19)  Odbor pozdravlja pripravljenost Evropske komisije, da zagotovi preglednost postopkov na tem področju.

(20)  Mnenje EESO z dne 28. aprila 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah (prenovitev), COM(2009) 554 konč. - 2009/0165 (COD), poročevalec: g. PEZZINI.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/23


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odprti metodi koordinacije in socialni klavzuli v okviru strategije Evropa 2020 (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/04

Glavni poročevalec: g. OLSSON

Ga. Laurette ONKELINX, podpredsednica belgijske vlade in ministrica za socialne zadeve in javno zdravje, je v imenu prihodnjega belgijskega predsedstva in v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor v dopisu z dne 28. aprila 2010 zaprosila, da pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Odprta metoda koordinacije in socialna klavzula v okviru strategije Evropa 2020.

Predsedstvo Odbora je 25. maja 2010 strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti zadeve je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 464. plenarnem zasedanju 14 in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija) za glavnega poročevalca imenoval g. Olssona ter mnenje sprejel z 61 glasovi za, brez glasov proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja pobudo belgijskega predsedstva glede uporabe horizontalne socialne klavzule in okrepljene odprte metode koordinacije, saj se s tem izpostavlja dejstvo, da mora socialna kohezija slediti okrepljeni koordinaciji gospodarske politike, da bi dosegli vse cilje strategije Evropa 2020.

1.2

Resnična udeležba organizirane civilne družbe v vseh fazah in na vseh ravneh je bistvenega pomena za zagotovitev učinkovite uporabe horizontalne klavzule in odprte metode koordinacije. EESO predlaga, da Komisija sestavi letno „upravljavsko poročilo“ o takšnem sodelovanju; Odbor lahko pri tej nalogi pomaga in predlaga, da se pilotni projekti sodelovanja financirajo v okviru programa PROGRESS. Odbor poleg tega predlaga kodeks dobre prakse za participativno upravljanje odprte metode koordinacije.

1.3

EESO poudarja, da je nujno potreben postopek koordinacije, ki bo vključil vzajemno povezanost vseh ciljev in politik. To bi morala biti glavna smernica za uporabo socialne klavzule in odprte metode koordinacije. Komisija bi morala imeti vodilno vlogo pri tem tej koordinaciji, pomagala pa bi ji Odbor za socialno zaščito in Odbor za zaposlovanje. Oba odbora morata biti odprta za predstavnike zunanjih zainteresiranih strani.

1.4

Uporaba horizontalne socialne klavzule mora biti učinkovita. Ocena socialnega vpliva bi morala zajemati vseh deset integriranih smernic za zaposlovanje in gospodarsko politiko ter biti objavljena in vključena v proces odprte metode koordinacije. Osredotočiti se je treba na vpliv na zaposlovanje, število ljudi, ki živijo v revščini, in socialna tveganja.

1.5

EESO podpira okrepljeno odprto metodo koordinacije, zato da se v sedanji krizi ne zanemarijo zaposlovanje, socialna zaščita in socialno vključevanje. Odprta metoda koordinacije bi se morala bolj uporabljati na lokalni ravni, s čimer bi se ta metoda povezala s ciljnimi ukrepi, ki se izvajajo pod okriljem Evropskega socialnega sklada. Medsebojni pregledi na podlagi vzajemnega učenja bi morali voditi do nacionalnih načrtov za socialno kohezijo. Kazalniki se morajo osredotočiti tudi na kvalitativna merila blaginje. EESO podpira evropsko platformo za boj proti revščini, vendar meni, da lahko odprta metoda koordinacije in horizontalna klavzula prispevata tudi k razvoju drugih vodilnih pobud.

2.   Ozadje

2.1

Belgijsko predsedstvo EU je EESO zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o naslednji tematiki: kako se lahko zagotovi evropska socialna kohezija v okviru strategije Evropa 2020 in v okviru krepitve odprte metode koordinacije, kakšno konkretno vlogo ima lahko horizontalna socialna klavzula v socialni razsežnosti evropskih politik in kako bi se to uresničilo?

2.2

Mnenje bo vključeno v konferenco belgijskega predsedstva o koordinaciji v EU na socialnem področju v okviru strategije Evropa 2020, ki bo potekala 14. in 15. septembra 2010.

2.3

Evropska komisija v sporočilu o strategiji Evropa 2020 poudarja potrebo po vključevanju socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe na vseh ravneh. Sporočilo navaja: „Tesneje bi se morala povezati tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij“.

2.4

Evropski svet z dne 17. junija se je za zagotovitev uspešnosti strategije Evropa 2020 dogovoril o petih glavnih ciljih (stopnja zaposlenosti, raziskave in razvoj, toplogredni plini, izobraževanje in socialno vključevanje) ter ugotovil, da so medsebojno povezani in se vzajemno dopolnjujejo. Temelji za „veliko močnejše gospodarsko upravljanje“ so bili postavljeni tako, da je „boljše usklajevanje gospodarskih politik“ dobilo prednost. Za uspešno doseganje ciljev so odločilnega pomena učinkoviti mehanizmi spremljanja. Svet se je dogovoril o cilju, da se 20 milijonov ljudi obvaruje pred revščino, hkrati pa državam članicam prepusti, da določijo svoje nacionalne cilje za vsaj enega od treh kazalnikov: tveganje revščine, materialno pomanjkanje in gospodinjstva brez delovno aktivnih članov.

2.5

Strategija Evropa 2020 se nanaša na kombinacijo ukrepov na ravni EU in držav članic za doseganje „pametne, trajnostne in vključujoče rasti“. Deset integriranih smernic za gospodarsko politiko in politiko zaposlovanja dopolnjuje pet glavnih ciljev, začetih pa bo tudi sedem vodilnih pobud. Države članice bodo zastavile nacionalne cilje in sprejele izvedbene določbe, ki bodo upoštevale nacionalne razmere; pripravile bodo tudi programe nacionalnih reform.

2.6

Horizontalna „socialna klavzula“ (člen 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije) je bila vstavljena v Lizbonsko pogodbo in navaja, da pri „opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“.

2.7

To je v skladu z drugimi horizontalnimi klavzulami iz Pogodbe (členi 8, 10, 11 in 12 PDEU): enakost med moškimi in ženskami, okolje in varstvo potrošnikov, ki so bile uvedene z Amsterdamsko pogodbo, ter boj proti diskriminaciji, ki je sestavni del Lizbonske pogodbe.

2.8

Odprta metoda koordinacije je bila leta 2000 opredeljena kot instrument lizbonske strategije. Na kratko: Svet zastavi cilje, ki se upoštevajo v nacionalnih akcijskih načrtih in programih reform, napredek pa se ocenjuje na podlagi primerjalne analize, kazalnikov, medsebojnih pregledov ter izmenjave najboljših praks. Model odprte metode koordinacije ima v Lizbonski pogodbi (členi 149, 153, 156, 168, 173 in 181 PDEU) tudi pravno podlago za nekatera področja politike.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Evropa si prizadeva za okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik, da bi si opomogla od sedanje globoke gospodarske in socialne krize. EESO poudarja, da mora socialni napredek slediti gospodarskim reformam, če naj se dosežejo vsi cilji strategije Evropa 2020. Zato je nujno treba povezati gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti strategije. Za vzajemno dopolnjujoče se integrirane politike bo treba izkoristiti, uskladiti in okrepiti vse instrumente.

3.2

EESO glede na povedano pozdravlja dejstvo, da se belgijsko predsedstvo s poudarjanjem horizontalne socialne klavzule in močnejše odprte metode koordinacije osredotoča na upravljanje in socialno kohezijo. Ta poudarek je treba ohraniti v dolgoročnem pristopu. Odbor močno spodbuja madžarsko vlado, da to vprašanje v času naslednjega predsedovanja določi kot prednostno nalogo.

3.3

Odbor želi tudi poudariti, da je treba pri krepitvi instrumentov, oblikovanih za dosego socialnega napredka, upoštevati določbe Listine o temeljnih pravicah.

3.4

EESO dosledno poudarja, da je resnično sodelovanje državljanov in organizirane civilne družbe v vseh fazah in na vseh ravneh tega procesa nepogrešljiv del upravljanja. S socialnimi partnerji in drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi je treba doseči soglasje o gospodarskih in socialnih reformah, s čimer bi se povečala verjetnost doseganja glavnih ciljev.

3.5

EESO poudarja ključni pomen tesnejšega sodelovanja socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe pri določanju nacionalnih ciljev in oblikovanju programov nacionalnih reform ter pri krepitvi odprte metode koordinacije in izvajanju horizontalne socialne klavzule. Kadar Komisija in Svet potrjujeta cilje in ocenjujeta napredek, je treba upoštevati tudi stališča organizirane civilne družbe.

3.6

Strategijo Evropa 2020 je treba izvajati na vseh teritorialnih ravneh. Pristop „od spodaj navzgor“ mora biti pri oblikovanju in izvajanju socialnih politik EU v interakciji s pobudami EU „od zgoraj navzdol“. Zato mora organizirana civilna družba vzpostaviti resnično in učinkovito partnerstvo z regionalnimi in lokalnimi parlamenti oz. oblastmi, da se določijo regionalni cilji in opredelijo ustrezni ukrepi politike. To je povezano z učinkovitim izvajanjem načela partnerstva, ki bi moralo biti vodilo za uporabo in dodeljevanje sredstev iz strukturnih skladov EU v prihodnosti, s čimer bi se izkoristile sinergije med strategijo Evropa 2020 in Evropskim socialnim skladom (1).

3.7

EESO podpira tudi aktivno vključevanje nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organizacij.

3.8

EESO predlaga, da bi morala Evropska komisija skupaj z letnim poročilom o napredku pri izvajanju programov nacionalnih reform v državah članicah pripraviti „upravljavsko poročilo“, in sicer na podlagi participativnega upravljanja odprte metode koordinacije in horizontalne socialne klavzule, o katerem se je treba posvetovati z Evropskim parlamentom, EESO in OR. EESO bi lahko za spremljanje vključevanja organizirane civilne družbe uporabil svojo mrežo nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organizacij. EESO bi lahko objavil tudi svoja poročila.

3.9

Obstaja močna potreba po koordinacijskem postopku, vzajemno povezanem z glavnimi cilji, integriranimi smernicami in vodilnimi pobudami. Komisija ima strateško pomembno vlogo vodenja te „koordinacije koordinacije“. Integrirane smernice morajo biti „integrirane“ v pravem pomenu besede, kar pomeni, da morajo biti vse politike usklajene in osredotočene na vse cilje. Takšna integracija bi morala biti splošna smernica pri uvajanju mehanizmov za izvajanje horizontalne socialne klavzule in krepitev odprte metode koordinacije. Za izboljšanje povezave med obema instrumentoma je treba rezultate izvajanja horizontalne socialne klavzule vključiti v proces odprte metode koordinacije.

3.10

EESO zato odločno podpira predloge z dne 21. maja 2010 iz prispevka Odbora za socialno zaščito k novi evropski strategiji (2). Odbor za socialno zaščito se zavzema za vključitev horizontalne socialne klavzule v preambulo smernic gospodarske politike. Zagovarja tudi to, da mora celostna strategija Evropa 2020 vključevati tematsko oceno in poročilo o napredku v zvezi z njeno socialno razsežnostjo.

3.11

EESO ceni delo Odbora za socialno zaščito in Odbora za zaposlovanje ter meni, da bi bilo treba s krepitvijo instrumentov za doseganje socialne razsežnosti povečati tudi njuno vlogo. EESO meni, da bi morali imeti svoje predstavnike v teh odborih ne le vlade, temveč tudi socialni partnerji in druge pomembne organizacije civilne družbe. EESO predlaga bolj redna srečanja teh odborov s predstavniki teh zainteresiranih strani z evropske ravni in ravni držav članic. Vladni predstavniki v Odboru za socialno zaščito in Odboru za zaposlovanje so odgovorni tudi za organizacijo posvetovanj s socialnimi partnerji ter drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi civilne družbe v svojih matičnih državah in za sodelovanje v njih.

3.12

EESO podpira predlog Komisije za pripravo komunikacijskih orodij za vključevanje državljanov, delavcev, podjetij in njihovih reprezentativnih organizacij. Pobuda Evropske komisije za pregled stanja socialnih razmer bi lahko služila za zgled in bi jo lahko izvajali bolj redno, tudi z vključevanjem lokalne ravni. Vendar morajo biti socialni partnerji in organizacije civilne družbe proaktivni glede načina možne uporabe horizontalne socialne klavzule in odprte metode koordinacije. EESO zato predlaga, da se pilotni projekti za ta namen financirajo v okviru programa PROGRESS.

4.   Posebne ugotovitve o horizontalni socialni klavzuli

4.1

Učinki horizontalnih klavzul, ki se nanašajo na okolje, enakost med moškimi in ženskami ter varstvo potrošnikov in ki so bili v Pogodbi določeni pred več kot 10 leti, so predvsem neformalni.

4.2

EESO poudarja, da so ocene socialnega vpliva bistven del spremljanja strategije Evropa 2020. Zagotoviti bi morale učinkovite mehanizme za vrednotenje socialnih tveganj ter biti objavljene in odprte za javno razpravo. EESO želi poudariti, da je treba oceniti zlasti učinke na zaposlovanje in število ljudi, ki živijo na robu revščine.

4.3

Komisija bi morala prevzeti odgovornost, pomagala pa bi ji Odbor za socialno zaščito in Odbor za zaposlovanje. Evropske socialne partnerje in druge glavne zainteresirane strani je treba aktivno vključevati. Njihova stališča je treba objaviti skupaj (kot prilogo) z ocenami. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v okviru integrirane presoje vpliva že vzpostavila mehanizme za oceno socialnega vpliva, vendar sta njihova prepoznavnost in uporaba slabo razviti.

4.4

Po mnenju EESO je treba zagotoviti, da gospodarske politike in proračunska konsolidacija vodijo do večje zaposlenosti, zmanjšanja števila ljudi, ki živijo na robu revščine, ter do večjih socialnih pravic. Zato morajo ocene socialnega vpliva zajeti predvsem vseh deset integriranih smernic za zaposlovanje in gospodarske politike. Vendar je treba po potrebi oceniti tudi druge ukrepe, sprejete za dosego petih glavnih ciljev.

4.5

Ocene socialnega vpliva je treba pripraviti tudi na nacionalni in regionalni ravni.

4.6

Prvo poročilo je treba pripraviti do decembra 2010, da se lahko vključi v prvi letni pregled strategije Evropa 2020.

5.   Posebne ugotovitve o odprti metodi koordinacije

5.1

EESO je bil že večkrat kritičen do odprte metode koordinacije, ker ni dala pričakovanih rezultatov. Je neučinkovita in neprepoznavna na nacionalni ravni ter ne vključuje dovolj socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe.

5.2

Na drugi strani pa so bile ugotovljene izboljšave, zlasti na področju socialnega vključevanja; EESO je že v več mnenjih vneto zagovarjal uvajanje odprte metode koordinacije v nova področja politike (na primer zdravstvo, mladinska politika, demografski izzivi ter priseljevanje in azil).

5.3

EESO je prepričan, da bi bilo treba v sedanji krizi okrepiti odprto metodo koordinacije, da se prepreči zanemarjanje socialne zaščite in politik socialnega vključevanja.

5.4

EESO v celoti podpira ustanovitev „evropske platforme za boj proti revščini“, saj gre za instrument, ki bo povečal zavezanost podjetij, delavcev in širše javnosti k zmanjšanju socialne izključenosti s praktičnimi ukrepi. Platforma in odprta metoda koordinacije se bosta vzajemno dopolnjevali. Vendar pa EESO meni, da lahko odprta metoda koordinacije prav tako prispeva k oblikovanju drugih vodilnih pobud, zlasti ob podpori ocen socialnega vpliva horizontalne klavzule.

5.5

EESO je predlagal, da bi bilo treba odprto metodo koordinacije okrepiti z določitvijo zavezujočih ciljev na ravni držav članic, da bi uresničili strategijo Evropa 2020. EESO je to stališče poudaril v različnih mnenjih – na primer v zadnjem mnenju o smernicah za zaposlovanje (3), ki poziva k bolj ambicioznim in merljivim ciljem na področjih zaposlovanja, izobraževanja in socialnega vključevanja, podprtih z boljšim usklajevanjem politik. EESO odločno podpira tudi poziv s svoje bienalne konference v Firencah, naj strategija Evropa 2020 vključuje posebne kazalnike za merjenje vpliva zgodnjega izobraževanja na zmanjševanje socialne izključenosti pozneje v življenju.

5.6

EESO kljub temu poudarja, da bi odprto metodo koordinacije morala v državah članicah, kjer lahko svobodno izberejo najprimernejše kazalnike (glej točko 2.4 zgoraj), spremljati primerjava vseh ustreznih kazalnikov. Država članica ne bi smela imeti možnosti, da se izogne temeljnim ciljem EU. Po mnenju EESO je število ljudi, ki živijo na robu revščine, merjene z relativnim kazalnikom dohodka (4), pomembno za vsako državo članico. Poleg tega je pomembno, da se nacionalni cilji določijo na podlagi resničnega participativnega dialoga z zainteresiranimi stranmi.

5.7

EESO meni, da bi bilo treba državam članicam dati boljše spodbude za izpolnitev obveznosti – na primer prek jasne povezanosti z dodeljevanjem sredstev iz Evropskega socialnega sklada. Ta pristop bo okrepljen, če bodo operativni programi tega sklada še bolj osredotočeni na socialno vključevanje ter podprti z učinkovitim partnerstvom s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe.

5.8

Odprta metoda koordinacije bi se morala bolj uporabljati na lokalni ravni, pri čemer bi bili pripravljeni lokalni in regionalni akcijski načrti skupaj z lokalnimi oblastmi in organizacijami. V tem bi se odražal participativni pristop „od spodaj navzgor“ in koordinacija partnerjev in politik – ravno tako ob podpori strukturnih skladov. Takšna decentralizacija metode bo povečala prepoznavnost politike vključevanja, ki je tako zelo potrebna.

5.9

EESO je prepričan o potrebnosti primerjalne analize participativnega upravljanja odprte metode koordinacije – zlasti sodelovanja organizirane civilne družbe – na podlagi kazalnikov, medsebojnih pregledov, vzajemnega učenja in izmenjave dobrih praks. EESO predlaga, da Komisija in Odbor za socialno zaščito v sodelovanju z glavnimi evropskimi zainteresiranimi stranmi takšne analize uredita kot kodeks dobre prakse, ki bi lahko temeljil na naslednjih merilih (5):

struktura dialoga;

sodelovati morajo vse ustrezne zainteresirane strani;

vrsta dialoga: spodbujati je treba konkretno sodelovanje, ne samo obveščanje in posvetovanje;

vključevanje regionalne oz. lokalne ravni prek participativnih akcijskih načrtov itd.;

sodelovanje nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov;

pravočasno vključevanje zainteresiranih strani v vse faze političnega cikla;

dokumenti o rezultatih dialoga;

določitev nacionalnih oz. regionalnih ciljev;

določitev in spremljanje kazalnikov;

sodelovanje zainteresiranih strani pri medsebojnih pregledih, vzajemnem učenju in ugotavljanju najboljše prakse;

sodelovanje zainteresiranih strani pri praktičnih ukrepih za spodbujanje zaposlovanja in socialnega vključevanja.

5.10

Vzpostaviti je treba jasno povezavo med predlogi, ki temeljijo na „skupnih načelih“ in odprti metodi koordinacije. Skupna načela so priporočila državam članicam, ki so na primer v politikah EU že bila uporabljena za tematske strategije o prožni varnosti ter aktivnem vključevanju in staranju.

5.11

Rezultati odprte metode koordinacije bi morali sčasoma voditi do predlogov za uporabo drugih instrumentov, kot so „okrepljeno sodelovanje“ med državami članicami, uporaba metode Skupnosti itd.

5.12

EESO poudarja, da je treba pri kazalnikih upoštevati več kot samo gospodarsko učinkovitost ter opredeliti tudi kazalnike družbene blaginje, kot jih je predlagala Stiglitzeva komisija (6). EESO je že prej identificiral kvantitativne in kvalitativne kazalnike socialne politike – na primer enakost med moškimi in ženskami, zaposlovanje mladih, „revni zaposleni“, invalidi, kakovostna delovna mesta, revščina otrok in mladih, porazdelitev dohodka, sistemi minimalnih plač oz. dohodka ter dostop do zdravstvenih in socialnih storitev. Predlagan je bil tudi uporabni kazalnik „kakovosti življenja“, ki zajema šest različnih področij (7). Predlagani so bili tudi kvalitativni kazalniki, ki merijo dostopnost in kakovost glede na pričakovanja ljudi, sodelovanje uporabnikov in prijaznost do uporabnika.

5.13

Čeprav se morajo kazalniki določiti na evropski, nacionalni in regionalni ravni, EESO poudarja, da je treba zainteresirane strani pozvati k sodelovanju pri njihovem oblikovanju in vrednotenju.

5.14

Po mnenju EESO je pomembno, da države članice poročajo o napredku pri doseganju vsakega cilja, pri tem pa uporabljajo primerljive, vendar prilagodljive evropske kazalnike tako za oblikovanje razvrstitvenega seznama, kot je predlagano v Kokovem poročilu (8), kakor tudi za to, da jih nacionalni in lokalni akterji uporabljajo kot diagnostično orodje za izboljšanje in samopopravo.

5.15

Učinkoviti sistemi za vzajemno učenje in prenos najboljših praks ter uporabo nezakonodajnih ukrepov morajo vključevati nosilce odločanja na vseh ravneh. Socialni partnerji in druge ustrezne zainteresirane strani iz civilne družbe imajo edinstveno znanje in bogate izkušnje na področju socialnih in zaposlovalnih politik, zato jih je treba vključiti v opredeljevanje in ocenjevanje možnosti za prenos najboljših praks, še posebej inovativnih ukrepov.

5.16

Medsebojne preglede držav članic je treba okrepiti z vključitvijo socialnih partnerjev in drugih ustreznih zainteresiranih strani. Pregledi na podlagi vzajemnega učenja in najboljših praks bi morali voditi do javnih priporočil državam članicam, vključno s predlogom časovnega načrta za socialno kohezijo.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  ECO/258: Učinkovito partnerstvo v kohezijski politiki; poročevalec: g. Olsson.

(2)  Svet 9964/10.

(3)  Glej mnenje EESO z dne 27. 5. 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic; glavni poročevalec: g. Greif, CESE 763/2010.

(4)  Pri čemer je prag revščine opredeljen kot dohodek, ki je nižji od 60 % srednjega dohodka.

(5)  Glej tudi: EU Policy Coordination Beyond 2010: Towards a New Governance Structure (Usklajevanje politik EU po letu 2010: novi strukturi upravljanja naproti), Jonathan Zeitlin.

(6)  Komisija za merjenje gospodarske storilnosti in družbenega napredka.

(7)  Glej mnenje EESO z dne 22. 8. 2008Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj; poročevalec: g. Siecker (UL C 100, 30.4.2009, str. 53–59.

(8)  Soočanje z izzivom – Lizbonska strategija za rast in zaposlovanje; poročilo skupine na visoki ravni pod vodstvom Wima Koka, november 2004.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/28


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o razvoju socialne pomoči

2011/C 44/05

Glavni poročevalec: g. VERBOVEN

Podpredsednica belgijske vlade in ministrica za socialne zadeve in javno zdravje Laurette ONKELINX je s pismom z dne 29. aprila 2010 v imenu prihodnjega belgijskega predsedstva v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila, da pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Razvoj socialne pomoči.

Predsedstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je 25. maja 2010 strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) za glavnega poročevalca imenoval Xavierja VERBOVNA ter mnenje sprejel s 66 glasovi za, 3 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je zadovoljen, da bo vprašanje razvoja socialne pomoči tema posebne konference v sklopu belgijskega predsedovanja Svetu Evropske unije. EESO priznava, da je socialna zaščita pomembno orodje za prerazporejanje, socialno kohezijo in solidarnost, ki mora biti v središču izgradnje evropskega projekta. Temeljne socialne pravice jamčijo zlasti dostop do ustreznih socialnih dohodkov, ko se uresničijo določena socialna tveganja, do socialne pomoči ali stanovanja za vse, ki nimajo dovolj sredstev. EESO opozarja, da je 30. novembra 2009 sprejel deklaracijo, v kateri Komisijo poziva k izvajanju novega akcijskega programa socialnih ukrepov (1), da bi zagotovili, da se temeljne socialne pravice obravnavajo enako kot pravila o konkurenci in ekonomske svoboščine.

1.2   EESO poudarja vlogo produktivnega dejavnika, ki jo ima socialna politika. Ponovno poudarja, da ustrezno zasnovana socialna politika in politika trga dela prispevata k spodbujanju tako socialne pravičnosti kot tudi ekonomske učinkovitosti in produktivnosti. Bistvo evropskega socialnega modela je dobra usklajenost ekonomske učinkovitosti in socialnega napredka (2). Pripadnost državljanov evropskemu projektu bo odvisna od učinkovitosti politik, ki se izvajajo na različnih področjih. Poleg tega ne gre zanemarjati pomena socialne zaščite kot ekonomskega stabilizatorja tako v času ugodnih kot neugodnih gospodarskih razmer (3).

1.3   Zaradi sedanje gospodarske in socialne krize je bolj kot kdaj koli potrebna ambiciozna evropska strategija do leta 2020. Ta nova strategija – ki jo je opredelila Komisija (4), Evropski svet jo je potrdil 17. junija 2010, Parlament pa bi jo moral formalno sprejeti septembra letos – se nanaša na štiri področja: znanje in inovacije, bolj trajnostno gospodarstvo, višja stopnja zaposlenosti in socialna vključenost. EESO podpira to večdimenzionalno vizijo, katere cilj je podpreti „pametno, trajnostno in vključujočo“ rast, vendar obžaluje, da niso bila upoštevana priporočila iz njegovega mnenja o „Lizbonski strategiji po letu 2010“ glede nekaterih vidikov, kjer so bile ugotovljene vrzeli. Pripraviti bi bilo treba zlasti „smernice z merljivimi cilji za področje enakosti spolov, boja proti delovnim razmeram s pomanjkljivo socialno varnostjo, prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2, boja proti revščini (tudi oseb, ki so v delovnem razmerju) ter preprečevanja socialne izključenosti (npr. ustrezne podpore v primeru brezposelnosti oz. nezmožnosti za delo ter pri dostopu do javnih storitev)“ (5).

1.4   EESO z zadovoljstvom sprejema dejstvo, da ima strategija Evropa 2020 smernico, ki posebej pokriva socialno vključevanje in boj proti revščini, pri kateri se zavezuje, da se mora vsaj 20 milijonov ljudi nehati spopadati z revščino in izključenostjo (6). Leto 2010 je bilo proglašeno za evropsko leto boja proti revščini, zato je nujno sprejeti potrebne ukrepe, da bi ljudem pomagali iz revščine.

1.5   Svet meni, da je najboljši način odprave izključenosti dostop do trajne, kakovostne in ustrezno plačane zaposlitve. Za oblikovanje vključujočega trga dela (7) bi morali sprejeti ukrepe za strukturno izboljšanje. EESO opozarja, da je bil 9. decembra 2009 v okviru socialnega dialoga sklenjen okvirni sporazum za vključujoč trg dela. Ta okvirni sporazum odraža pripravljenost socialnih partnerjev za spodbujanje vključujočih trgov dela, povečanje potenciala delovne sile v Evropi, povečanje zaposlenosti in izboljšanje kakovosti dela, vključno z usposabljanjem in razvijanjem sposobnosti.

1.6   EESO se strinja s stališčem, ki ga je Evropski parlament izrazil v resoluciji z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (8), zlasti s prvo uvodno izjavo: „dejavno vključevanje ne sme nadomestiti socialnega vključevanja, saj imajo tudi prikrajšane skupine, ki ne morejo biti udeležene na trgu dela, pravico do dostojnega življenja in polno udeležbo v družbi, zato jim je treba omogočiti minimalen dohodek ter dostopne in cenovno ugodne visokokakovostne socialne storitve, ne glede na posameznikovo zmožnost za udeležbo na trgu dela“.

1.7   EESO opozarja, da je v mnenju z dne 12. julija 1989 o revščini (9) priporočil uvedbo „socialnega minimuma, ki bi revnim omogočal varnost in hkrati bil vzvod za njihovo ponovno vključitev v družbo“. Obžaluje, da to mnenje, kakor tudi priporočilo Sveta z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialne zaščite (10) do danes še nista bila ustrezno upoštevana. EESO zato meni, da bi morali postopno uvedbo zajamčenega dohodka in pomoči v okviru socialne zaščite predvideti s pomočjo novega instrumenta, ki bo upošteval nacionalne posebnosti, obenem pa učinkoviteje podpiral politike boja proti revščini v različnih državah članicah. Cilj zmanjšanja revščine, ki je zajet v strategiji Evropa 2020, je s tega vidika pomemben vzvod.

1.8   Glede socialnih nadomestil EESO meni, da trenutno niso vsa predmet posebne pozornosti v okviru odprte metode koordinacije, ki se nanaša na socialno zaščito. Njen cilj je, da z opredeljevanjem ciljev ter s skupnimi kazalniki in izmenjavo dobre prakse reformira sisteme socialne zaščite na področju boja proti revščini in socialni izključenosti, na področju pokojnin, zdravstvene nege in dolgotrajne nege. Iz tega izhaja, da nadomestila za brezposelnost, nesposobnost za delo, porodniški dopust ter nadomestila za invalidne osebe, žrtve nezgode pri delu ali poklicne bolezni v tem pomembnem procesu niso upoštevana. EESO se zavzema za to, da bi se ukrepi odprte metode koordinacije na področju socialne zaščite razširili na vsa nadomestila za dohodke. Priporoča zlasti uvedbo spremljanja, ki bi omogočilo preučiti ustrezno raven dodeljenih nadomestil.

1.9   EESO opozarja, da je treba v okviru posodobitve sistemov socialne zaščite primerno uskladiti spodbude za povečanje ponudbe delovne sile in ukrepe za zagotovitev ustrezne socialne zaščite, pri tem pa zagotoviti učinkovito porabo sredstev na tem področju. Glede prvega vidika želi poudariti, da dohodek ne bi smel biti edini element, ki ga je treba upoštevati. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi drugi dejavniki, kot so razpoložljivost, učinkovitost in kakovost storitev varstva otrok ter tudi ukrepov za dostop invalidov, dostop do infrastrukture za zaposlovanje iskalcev zaposlitve, infrastrukture za usposabljanje in izobraževanje ter do javno-zdravstvene infrastrukture (11). EESO znova poudarja svojo željo, da se odprta metoda koordinacije okrepi z izvajanjem merljivih ciljev na področju socialne zaščite, zlasti glede višine nadomestil in zavarovanja, pa tudi glede dostopa do javnih storitev (12). Poleg tega Odbor ugotavlja, da se v okviru odprte metode koordinacije na področju socialne zaščite ne daje posebnega poudarka splošni uporabi aktivnih ukrepov. Odboru za socialno zaščito priporoča, naj pripravi poročilo in v njem preuči, ali so te aktivne politike dejansko rezultat ravnotežja med vrednotami solidarnosti, odgovornosti in kohezije.

1.10   EESO želi poudariti, da lahko imajo predstavniki civilne družbe in socialni partnerji ključno vlogo pri obravnavi vseh vprašanj, povezanih s posodobitvijo sistemov socialne zaščite, ter tudi pri krepitvi odprte metode koordinacije kot demokratičnega procesa.

2.   Uvod in okvir

2.1   Socialna zaščita je pomembno orodje prerazporejanja in solidarnosti, organizacija in financiranje tega področja pa sta v pristojnosti držav članic. Vsaka država članica to področje ureja na svoj način, zato se sistemi med seboj zelo razlikujejo. Socialna zaščita je v ospredju evropskega projekta, kot je razvidno iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (13), člen 34 Listine o temeljnih pravicah (14) pa priznava in spoštuje:

pravico dostopa do dajatev socialne varnosti in socialnih služb, ki nudijo varstvo v primerih, kot so materinstvo, bolezen, nesreče pri delu, odvisnost ali starost ter v primeru izgube zaposlitve,

ter pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev.

2.2   Socialna zaščita zagotavlja ustrezen dohodek neaktivnim osebam ali v primeru določenih socialnih tveganj, hkrati pa mora imeti tudi dejavno vlogo zagotavljanja varstva pri spreminjanju poklicne poti, zlasti za zagotovitev uspešnega vključevanja na trg dela.

2.3   Med finančno krizo leta 2008 so sistemi socialne zaščite ne samo prispevali k obvarovanju evropskih državljanov pred najhujšimi posledicami finančne krize, ampak so imeli tudi proticiklično vlogo ekonomskega stabilizatorja (15). Ker ni ambicioznih konvergenčnih politik, lahko te sisteme ogrozijo zlasti konkurenčne prakse nekaterih držav članic, ki znižanje socialnih izdatkov uporabljajo kot vzvod za privabljanje naložb tujega kapitala. Ta proces se dejansko že izvaja na področju davkov in plač, zaznati pa ga je že tudi na socialnem področju (16).

2.4   Pred začetkom izvajanja nove strategije Evropa 2020 je treba spomniti, da gospodarska rast in večja stopnja zaposlenosti sami po sebi ne zagotavljata večje socialne kohezije. V zadnjih desetih letih so se neenakosti pogosto povečevale, revščina in socialna izključenost pa še vedno predstavljata eno največjih težav v večini držav EU (17). EESO tako poudarja, da je treba te pojave odpravljati s politiko, ki se ne bi zgolj odzivala na razmere ali bila povezana z nadomestili, ampak bi bila tudi preventivna in proaktivna z zmožnostjo ukrepanja pred pojavom revščine. Pri tem je mišljena predvsem revščina otrok, ki lahko odločilno vpliva na razvoj in nadaljnje življenje posameznikov.

2.5   Na področju socialne zaščite na splošno in bolj specifično na področju socialne pomoči se danes soočamo s štirimi glavnimi izzivi:

s posledicami krize s povečanjem socialnih izdatkov zaradi izgube številnih delovnih mest, kar obremenjuje javne finance. Da bi preprečili dolgotrajno brezposelnost, je treba nadalje izboljšati in posodobiti sisteme socialne zaščite, da bi vzpostavili aktiven in varen okvir za zagotavljanje dostopa do kakovostnih delovnih mest in vrnitve na trg dela, hkrati pa zagotovili trajnost teh sistemov;

s pojavom staranja prebivalstva, ki bo imel resne posledice na področju pokojnin in zdravstvene oskrbe. Z medgeneracijsko solidarnostjo je treba zagotavljati ustrezno raven pokojnin in namenjati sredstva za potrebe, povezane s tem pojavom, zlasti pomoč za odvisne osebe;

z nesprejemljivim naraščanjem revščine in neenakosti. Cilji zmanjšanja revščine, opredeljeni v novi strategiji Evropa 2020, so ambiciozni. Od držav članic se zahtevajo usklajena prizadevanja na številnih področjih političnega delovanja v sodelovanju s socialnimi partnerji in civilno družbo;

s potrebo po večji blaginji in socialni koheziji evropskih državljanov. V zadnjih letih so se povečala pričakovanja državljanov, ki si želijo učinkovitih in naprednih novih socialnih politik, ki bi bile hkrati tudi trajnostne z gospodarskega vidika.

3.   Zadostna nadomestila za dohodke

3.1   Socialna pomoč naj bi zajamčila dohodek v času brezposelnosti, po upokojitvi, v času bolezni ali zaradi invalidnosti, zato ima glavno mesto v sistemih socialne zaščite. Ne glede na to, kako se financirajo, načela, na katerih temeljijo (sistem zavarovanja ali splošnega dostopa) in na način dodeljevanja, je namen vseh socialnih nadomestil zagotoviti stabilen in ustrezen dohodek, če se ta socialna tveganja uresničijo. Zato imajo pomembno vlogo zagotavljanja varnosti tako za posameznika kot za celotno družbo. Ne bi smela veljati za obremenitev, ampak za produktivno naložbo, od katere imamo dobiček vsi.

3.2   Veliki pretresi, ki so jih evropska gospodarstva in družbe doživeli zaradi globalizacije, tehnoloških sprememb, pojava staranja prebivalstva in – pred kratkim – gospodarske krize, ki se je začela leta 2008, so sprožili globoke spremembe sistemov socialne zaščite na splošno, zlasti pa nadomestil za dohodke. S t. i. politikami posodabljanja, ki trajajo že dvajset let, se želi v bistvu utrditi javne finance različnih držav članic in zagotoviti gospodarsko rast, predvsem z visoko stopnjo zaposlenosti. Zato so socialna nadomestila dobila glavno vlogo pri spodbujanju k večjemu sodelovanju na trgu dela.

3.3   Odbor se zaveda, da je raven zaščite, ki jo nudijo ta nadomestila, močno odvisna od javnega financiranja, ki pa je trenutno pod hudim pritiskom zaradi posledic gospodarske krize in izzivov staranja prebivalstva. Želi pa opozoriti, da „zavrača ukrepe, ki bi lahko ogrozili solidarnost, na kateri sloni socialno varstvo in ki je za Evropo tako pomembna“ (18). Dodeljevanje nadomestil, ki delno ohranjajo življenjski standard, je bistveno, če želimo zajamčiti boljšo razdelitev dobrin in dohodka ter socialno kohezijo. Podobno želi Odbor poudariti pomen mehanizmov, s katerimi se ta nadomestila prilagajajo spremembam življenjske ravni. Zato Odbor tudi ocenjuje, da je treba v okviru odprte metode koordinacije uvesti spremljanje, ki bi omogočilo preučiti ustrezno raven dodeljenih nadomestil.

3.4   EESO poziva k izvajanju novega akcijskega programa socialnih ukrepov, ki bi moral temeljiti na pozitivnem sodelovanju med državami, da bi se borili proti skušnjavam „‚tekm[e] za najnižjo raven‘ glede socialnih pravic, socialnega varstva in delovnih razmer“. (19)

3.5   Brezposelnost: okrepiti socialno zaščito kot naložbo v korist tako gospodarske konkurenčnosti kot socialne vključenosti

3.5.1   Zavarovanje za primer brezposelnosti je pomembna socialna prednost, saj je njegov namen zaščita vseh delavcev pred posledicami odpustitve ali prestrukturiranja. Njegov cilj je zagotoviti zadostno in stabilno raven sredstev, ki je prvi pogoj za zaščito poklicne mobilnosti in s tem tudi vrnitve med zaposlene (20).

3.5.2   Zavarovanje za primer brezposelnosti se ne sme omejiti na dodeljevanje nadomestil, ampak mora biti povezano tudi z ustreznimi in dinamičnimi podpornimi ukrepi za iskanje kakovostne zaposlitve. Te aktivne politike morajo zajamčiti osebi prilagojeno spremljanje ter dostop do usposabljanja za pridobivanje kvalifikacij (21). Pomembno vlogo pa imajo tudi drugi dejavniki, kot so razpoložljivost, učinkovitost in kakovost storitev varstva otrok ter tudi ukrepov za dostop invalidov in dostop do izobraževalne in javno-zdravstvene infrastrukture (22). Javni organi morajo zagotoviti izvajanje teh elementov, ki so nujni za spreminjanje poklicne poti brez zapletov.

3.5.3   Po drugi strani pa je EESO mnenja, da je za oblikovanje dejansko vključujočega trga dela treba sprejeti ukrepe za strukturno izboljšanje (23). Glede tega je treba opozoriti, da je bil 9. decembra 2009 v okviru socialnega dialoga sklenjen okvirni sporazum za vključujoč trg dela. Ta okvirni sporazum odraža pripravljenost socialnih partnerjev za spodbujanje vključujočih trgov dela, povečanje potenciala delovne sile v Evropi, povečanje zaposlenosti in izboljšanje kakovosti dela, vključno z usposabljanjem in razvijanjem sposobnosti.

3.5.4   Odbor meni, da je treba doseči konvergenco, da bi se delo izplačalo in bo zaposlitev dejansko postala finančno privlačnejša izbira. Z izvajanjem usklajenih politik na socialnem, plačnem in davčnem področju je treba doseči, da ljudje z nizkimi dohodki in kvalifikacijami dobijo delo, ki se izplača, in se tako rešijo revščine in brezposelnosti (24).

3.5.5   Nadomestilo za brezposelnost, ki je povezano z dinamičnimi politikami trga dela, omogoča stabilizacijo gospodarstva in spodbujanje aktivnega prilagajanja spremembam z izboljšanjem sposobnosti in učinkovitimi pobudami na področju iskanja zaposlitve in preusposabljanja (25). Kljub temu je treba paziti na to, da so aktivne politike, ki trenutno potekajo v vseh državah članicah, dejansko rezultat ravnotežja med vrednotami solidarnosti, odgovornosti in kohezije ter da ne prinašajo nevarnosti glede neenakosti, razlikovanja med kategorijami in omejevanja na nestandardne oblike zaposlitve, z nizkimi kvalifikacijami in/ali nizkim plačilom. Poleg tega je še naprej potrebna previdnost glede ukrepov, katerih namen je zaostriti merila za upravičenost, zlasti v času gospodarske krize, ko je povpraševanje po delovni sili majhno. Obstaja namreč nevarnost, da se izključene osebe znajdejo v še bolj negotovem položaju, kar je pomembna ovira pri (ponovnem) vključevanju na trg dela. Te politike izključevanja bi lahko imele za stranski učinek selitev v druge sektorje socialne zaščite, kot sta socialna pomoč ali nezmožnost za delo, kar ni zaželeno.

3.6   Pokojnine: zadostne pokojnine v času staranja prebivalstva

3.6.1   V času, ko v Evropi narašča število upokojencev in delež aktivnega prebivalstva upada, je Evropska unija države članice spodbudila, naj se za ohranitev zadostnih in vzdržnih pokojnin lotijo reform svojih pokojninskih sistemov. Te reforme temeljijo na naslednjih načelih: spodbujanje k daljšemu delu, promoviranje dodatnih pokojnin, tesnejša povezava med socialnimi prispevki in nadomestili, upoštevanje daljšanja življenjske dobe pri izračunu nadomestil, zadostno financiranje minimalne pokojnine, upoštevanje obdobij nege pri pokojninskih pravicah ter samodejni ali napol samodejni mehanizmi revizije.

3.6.2   Nevarnost revščine je zlasti velika med starejšimi od 65 let (v povprečju 20 % v 27 državah Evropske unije in 17 % pri celotnem prebivalstvu), še posebej za ženske (pri teh je stopnja nevarnosti 22 %). To prinaša problem, ali je raven starostnih pokojnin ustrezna v razmerju do dohodka, ki ga prejema ostalo prebivalstvo. Namen starostne pokojnine je upokojencem priskrbeti zagotovljen dohodek kot nadomestilo tistega, ki so ga prejemali med aktivnim življenjem, pri čemer se upošteva raven minulega življenjskega obdobja. V prihodnje bi bilo treba sprejeti potrebne ukrepe za zmanjšanje razlik med dohodki upokojencev, moških in žensk, povezanimi z različnimi pokojninskimi prispevki, obenem pa tudi delavcem, ki so zaposleni v nestandardnih oblikah dela ali ki so imeli nestandardno poklicno pot, zajamčiti ustrezno starostno zavarovanje. Ločevanje, ki na trgu dela še obstaja med moškimi in ženskami, ima velike posledice za nastanek pridobljenih pravic in s tem tudi za upokojitvene možnosti žensk (26). Odbor želi tudi poudariti, da ima lahko splošna razširjenost sistema minimalne pokojnine veliko vlogo v boju proti revščini starejših. EESO vztraja, da morata Odbor za socialno zaščito in odprta metoda koordinacije temu posvetiti posebno pozornost.

3.6.3   Državni pokojninski sistemi so glavni vir starostnih pokojnin. Zato je nujno storiti vse, da se zagotovi njihova trajnost in finančna vzdržnost. EESO meni, da so najboljše jamstvo za zadostno financiranje teh javnih sistemov visoka stopnja zaposlenosti, pa tudi ukrepi dodatnega financiranja, ki jih izvajajo nekatere države članice. Ti sistemi temeljijo na načelu solidarnosti ter pletejo vezi med generacijami in znotraj generacij, ki pripomorejo k zagotavljanju socialne kohezije. Med drugim omogočajo, da se zagotovijo pokojninske pravice za čas brezposelnosti in prekinitve dela zaradi bolezni ali iz družinskih razlogov. Njihova finančna stabilnost se je potrdila med finančno krizo leta 2008.

3.6.4   V dopolnilo tem državnim pokojninskim sistemom so se razvili sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ti lahko upokojencem nudijo dodatni dohodek in bi se zato morali razširiti na vse zaposlene. Vendar pa ne smejo postati alternativna rešitev problema vzdržnosti državnih pokojninskih sistemov ali teh – kar je še pomembnejše – postaviti pod vprašaj. Oblikovanje in vzpostavitev teh dopolnilnih sistemov bi morala v dobro upokojencev in tistih, ki vanje še vplačujejo, izpolnjevati določene zahteve, zlasti pa soditi v evropski regulativni okvir, razvit skupaj s socialnimi partnerji. Ne bi smeli biti zgolj naložbeni skladi za zagotavljanje osebne pokojnine, ampak bi morali tudi poskrbeti za pokritje dosmrtne rente in zagotoviti dohodek za obdobja bolezni, brezposelnosti ali odsotnosti z dela iz družinskih razlogov. Dostop do teh dopolnilnih sistemov bi moral biti zajamčen vsem zaposlenim v sektorju ali podjetju. Spoštovati bi bilo treba načelo enake obravnave moških in žensk, socialni partnerji pa bi morali biti vključeni v pogajanja o njihovi vzpostavitvi in v nadzor upravljanja. Nazadnje, treba je poskrbeti za to, da se spodbujajo naložbe, ki imajo pozitiven učinek na zaposlovanje, in odvračati od čisto spekulativnih investicij.

3.7   Nezmožnost za delo: pomembno področje varnosti za bolne ali invalidne delavce

3.7.1   Tretja kategorija nadomestil za dohodek – poleg nadomestil za primer brezposelnosti in pokojnin – so nadomestila za primer nezmožnosti za delo, invalidnosti, nezgode pri delu ali poklicne bolezni. V zvezi s tem se postavlja tako vprašanje zadostnega nadomestnega dohodka, kot tudi vprašanje vrnitve na trg dela ali dostopa do zaposlitve. EESO želi ponoviti stališče, ki ga je izrazil v svojem mnenju o socialnem vključevanju (27). Dohodek je nujen, vendar ne vedno zadosten pogoj za neodvisno življenje. Kljub predpisom na tem področju se vključevanju teh ljudi v delovno življenje pogosto pripisuje premajhen pomen. V praksi sta svetovanje in podpora pri iskanju dela ali vrnitvi na delovno mesto pogosto zapletena in neprimerna.

3.7.2   Ljudem, ki ne morejo delati, je treba zagotoviti dohodkovno podporo, ki bo dovolj visoka, da bodo lahko dostojno živeli. Zato mora dodeljeno nadomestilo upoštevati ne samo ohranjanje ustrezne življenjske ravni, ampak tudi konkretne stroške, ki jih imajo ti ljudje zaradi bolezni ali invalidnosti. Pri tem imajo bistveno vlogo tudi politike za zagotovitev dostopne in kakovostne zdravstvene oskrbe, kot tudi politike za razvoj infrastrukture in socialnih storitev, ki se uporabljajo v primeru odvisnosti, da bi zajamčili dostojno življenje (npr. storitve oskrbe in pomoči na domu, pomoč tretje osebe itd.).

4.   Minimalni dohodek in socialno vključevanje

4.1   EESO je že v mnenju z dne 12. julija 1989 o revščini (28) priporočil uvedbo „socialnega minimuma, ki bi revnim omogočal varnost in hkrati bil vzvod za njihovo ponovno vključitev v družbo“. To mnenje je bilo navedeno v priporočilu Sveta z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialne zaščite (29), ki se zavzema za postopno uvajanje zajamčenega dohodka v sistemih socialne zaščite različnih držav članic v roku petih let. Skoraj dvajset let pozneje in v letu, ki ga je Evropska unija posvetila boju proti revščini (2010), ugotavljamo, da so te zahteve in priporočila ostali mrtva črka na papirju. Leta 2008 je Komisija v svojem priporočilu z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju (30) zapisala, da je priporočilo iz leta 1992 „še vedno referenčni instrument za politiko Skupnosti v zvezi z revščino in socialno izključenostjo in vsekakor ostaja relevanten, čeprav je treba storiti več za to, da bi ga v celoti izvajali“. Evropski parlament je pozneje v svoji resoluciji z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (31), pozval „države članice, naj izvajajo ustrezno dohodkovno podporo in se s tem bojujejo proti revščini in socialni izključenosti“ ter opozoril „na potrebo po ustreznem znesku minimalnega dohodka na podlagi priporočil 92/441/EGS in 2008/867/ES, ki mora biti pregleden, dostopen vsem in dolgoročen“.

4.2   V skladu s priporočilom Sveta z dne 24. junija 1992 EESO meni, da je treba ta zajamčen dohodek določiti ob upoštevanju življenjskega standarda v vsaki državi članici. Torej je treba primerjati ustrezne kazalnike, kot so na primer povprečni dohodek ali mediana dohodka v državi članici, statistični podatki o porabi gospodinjstev, zakonsko določena minimalna plača, če ta obstaja, ali raven cen. V primeru posebnih potreb bi bilo mogoče minimalni dohodek prilagoditi ali dopolniti. Gre predvsem za stanovanjske dodatke ter politike za zagotavljanje dostopa do kakovostne zdravstvene nege in oskrbe zaradi velike odvisnosti, ki jih že izvajajo različne države članice. Odbor podpira pobudo Parlamenta (32), katere namen je izboljšati izvajanje priporočila Sveta iz leta 1992 in ki navaja, „da bi morala biti socialna pomoč ustrezen minimalen dohodek za dostojno življenje, vsaj nad ravnijo ‚tveganje revščine‘“. Treba pa bo paziti na morebitno medsebojno vplivanje med tem zajamčenim dohodkom – povezanim s podobnimi nakazili, kot je stanovanjski dodatek, ali ne – in drugimi prejemki iz naslova socialne varnosti. Izogniti se je treba temu, da se upravičenci do socialne pomoči znajdejo v še slabšem položaju, kar bi povzročilo očitne neželene učinke.

4.3   EESO opozarja, da je treba minimalni dohodek vzpostaviti v okviru politik aktivnega socialnega vključevanja in dostopa do kakovostnih socialnih storitev. S tega vidika podpira stališče Evropskega parlamenta (33), ki „predlaga, naj države članice poglobljeno razmislijo o politiki minimalne plače ter se spoprimejo z vse večjim številom ‚revnih zaposlenih‘, za tiste, ki so oddaljeni od trga dela, pa naj delo postane uresničljiva možnost“. Odbor želi še poudariti, da se ne sme pozabiti na stanje ljudi, ki na trgu dela ne morejo sodelovati zaradi starosti, zdravstvenih težav ali invalidnosti. Strinja se s stališčem Evropskega parlamenta (34), ki je dal vedeti, da „dejavno vključevanje ne sme nadomestiti socialnega vključevanja“ in da „je treba omogočiti minimalen dohodek ter dostopne in cenovno ugodne visokokakovostne socialne storitve, ne glede na posameznikovo zmožnost za udeležbo na trgu dela“.

4.3.1   EESO meni, da je postopna uvedba zajamčenega dohodka potrebna za dejansko zmanjšanje revščine, ki ga kot cilj znova navaja strategija Evropa 2020, predvideti pa bi jo bilo treba s pomočjo novega instrumenta, ki bo učinkoviteje podpiral politike boja proti revščini v različnih državah članicah.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Mnenje EESO, UL C 27, 3.2.2009.

(2)  Mnenje EESO, UL C 309, 16.12.2006.

(3)  Evropska komisija, Odbor za socialno zaščito, Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti 2010, rokopis, februar 2010.

(4)  Sporočilo Komisije COM(2010) 2020 konč.

(5)  Mnenje EESO, UL C 128/3, 18.5.2010, točka 4.4.

(6)  Sklepi Evropskega sveta, 17.6.2010, EUCO 13/10.

(7)  Glej opombo 5.

(8)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6.5.2009, 2008/2335(INI).

(9)  Mnenje EESO, UL C 221, 28.8.1989, in UL C 128/15, 18.5.2010.

(10)  Priporočilo Sveta, 24.6.1992, 92/441/EGS; UL L 245, 26.8.1992.

(11)  Mnenje EESO, UL C 302/86, 7.12.2004.

(12)  Mnenje EESO, UL C 128/10, 18.5.2010, in UL C 302/86, 7.12.2004.

(13)  Člen 9 PDEU, UL C 115, 9.5.2008.

(14)  Listina o temeljnih pravicah, UL C 364, 18.12.2000.

(15)  Evropska komisija, Odbor za socialno zaščito, Rast, zaposlovanje in socialni napredek v EU – glavna sporočila, rokopis, september 2009.

(16)  Klaus Busch, World Economic Crisis and the Welfare State – Possible solutions to reduce the economic and social imbalances in the world economy, Europe and Germany, International Policy analysis, Friedrich-Ebert-Stiftung, februar 2010.

(17)  Glej opombo 15.

(18)  Glej opombo 5.

(19)  Glej opombo 1.

(20)  Florence LEFRESNE, Regard comparatif sur l’indemnisation du chômage: la difficile sécurisation des parcours professionnelles, Chronique internationale de l’IRES – št.o115, november 2008, str. 23 (op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(21)  Glej opombo 18.

(22)  Glej opombo 11.

(23)  Glej opombo 5.

(24)  Glej opombo 11.

(25)  Glej opombo 2.

(26)  Glej opombo 11.

(27)  Glej opombo 5.

(28)  Mnenje EESO, UL C 221, 28.8.1989, in UL C 128/10, 18.5.2010.

(29)  Glej opombo 10.

(30)  Priporočilo Komisije z dne 3. oktobra 2008, 2008/867/ES, UL L 307, 18.11.2008.

(31)  Glej opombo 8.

(32)  Glej opombo 8.

(33)  Glej opombo 8.

(34)  Glej opombo 8.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/34


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o revščini in dobrem počutju otrok (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/06

Glavna poročevalka: ga. KING

Belgijska podpredsednica vlade in ministrica za socialne zadeve in javno zdravje Laurette ONKELINX je v dopisu z dne 28. aprila 2010 in v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor v imenu prihodnjega belgijskega predsedstva zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Revščina in dobro počutje otrok.

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo 25. maja 2010 zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) za glavno poročevalko imenoval go. KING ter mnenje sprejel s 113 glasovi za, 6 glasovi proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   Revščina danes v EU ogroža 20 milijonov otrok. Delež revnih otrok je še večji kot delež revnih odraslih (20 % proti 16 %), pričakovati pa je, da bo zaradi gospodarske krize pod prag revščine padlo še več otrok. Že sama prisotnost revščine med otroki v EU je dokaz, da so jim zanikane najosnovnejše pravice.

1.2   Posledice neukrepanja glede revščine otrok bodo škodovale prihodnji blaginji Evropske unije. Uresničitev strategije EU 2020 je odvisna od izobražene, zdrave in nadebudne generacije. Takšno tveganje revščine pri otrocih in obseg, v katerem se revščina prenaša iz ene generacije v drugo, sta jasen dokaz neuspeha sedanjih politik EU za zaščito najranljivejših skupin družbe.

1.3   Revščina in dobro počutje otrok je večplasten problem. Ugotovitve iz številnih poročil kažejo, da k problemu prispeva vrsta dejavnikov, kot so materialna prikrajšanost, pomanjkljiv dostop do osnovnih zdravstvenih storitev, dostojne nastanitve in izobraževanja. Splošno sprejeto je, da so ti dejavniki med seboj povezani in soodvisni, torej bi morale to odražati tudi rešitve tega problema.

1.4   Revščina in prikrajšanost milijonom otrok preprečujeta najboljši začetek življenja in ovirata njihov osebnostni razvoj. Zelo pogosto poseg v zgodnje faze otrokovega življenja lahko pozitivno vpliva na poznejša življenjska obdobja. Bistveno je, da se razvijejo ustrezne politike, ki bodo vsem otrokom, zlasti otrokom na družbenem obrobju, dale možnost, da razvijejo ves svoj potencial in tako pozitivno prispevajo k prihodnosti.

1.5   V evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti EESO pozdravlja politično zavezanost, ki jo je Svet pokazal s svojim sklepom, da bo zmanjšanje revščine postal eden izmed petih glavnih ciljev EU do leta 2020. Cilj je doseči „25-odstotno zmanjšanje števila evropskih državljanov, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, s čimer bi iz revščine rešili več kot 20 milijonov ljudi“ (1).

1.6   Odbor pa je razočaran, ker za zmanjšanje revščine otrok in spodbujanje njihovega dobrega počutja ni konkretnega cilja, saj je to vprašanje v EU in državah članicah od leta 2000 deležno precej politične pozornosti in je zanj pripravljen širok spekter pobud.

1.7   Odbor pozdravlja dejstvo, da bo ena od sedmih vodilnih pobud Evropska platforma za boj proti revščini, katere cilj je „zagotovitev socialne in teritorialne kohezije, tako da bodo imeli od rasti in novih delovnih mest korist vsi ljudje in da bodo ljudje, ki se spopadajo z revščino in socialno izključnostjo, lahko dostojno živeli in se aktivno vključevali v družbo“.

1.8   EESO toplo priporoča, naj ta platforma postane okvir za izkoreninjanje revščine otrok in spodbujanje njihovega dobrega počutja, tako da se razvijejo posebni večplastni pristopi za obravnavo revščine otrok, podprti s temeljnimi otrokovimi pravicami in posebnimi cilji za obravnavo otrok in družin z otroki.

1.9   Mreža neodvisnih strokovnjakov EU o socialni vključenosti je izpostavila posebne skupine otrok, ki jih posebej ogroža skrajna revščina:

i.

otroci, ki živijo v institucionalnem varstvu ali ga zapustijo, otroci ulice, otroci, ki so žrtve zlorabe, trpinčenja ali zanemarjanja, otroci, katerih starši imajo duševne probleme, otroci v skrbništvu, brezdomski otroci ali otroci, ki so žrtve nasilja v družini ali trgovanja z ljudmi;

ii.

invalidni otroci, otroci iz etničnih manjšin, otroci Romov, mladi iskalci azila in priseljenci;

iii.

otroci, ki živijo v zelo revnih in izoliranih podeželskih območjih in nimajo dostopa do osnovne infrastrukture, ter otroci, ki živijo v velikih predmestjih velemest.

1.10   Listina EU o temeljnih pravicah vključuje določbe o otrokovih pravicah in daje EU široko pooblastilo za zagotavljanje preživetja, zaščite in razvoja otrok. Za te otroke bi morali biti v okviru platforme EU za boj proti revščini zagotovljeni posebni kazalci in cilji.

1.11   EESO podpira poziv k celostnemu priporočilu Komisije o revščini in dobrem počutju otrok, ki bi opredelilo ključne politične cilje in cilje za postavitev okvira za nenehno spremljanje, izmenjavo, raziskave in medsebojne preglede, ki bo prispeval k dosegi cilja EU 2020 glede revščine.

2.   Ozadje

2.1   Po letu 2000 je vprašanje revščine otrok in socialne izključenosti postalo vedno pomembnejši del odprte metode usklajevanja na socialnem področju. Izpostavljeno je bilo kot ključno vprašanje v vsakem skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti (2002- 2004). Voditelji držav EU so dejali, da je treba sprejeti „ukrepe, ki so potrebni za hitro in bistveno zmanjšanje revščine otrok, pri čemer bodo imeli vsi otroci enake možnosti ne glede na njihovo družbeno ozadje“ (2).

2.2   Luksemburško predsedstvo je leta 2005 v pobudi o nadaljevanju razvoja glede socialnega vključevanja v EU (Taking Forward the EU Social Inclusion Process) posebej pozvalo k vključevanju otrok (children mainstreaming) in sprejetju vsaj enega kazalca dobrega počutja otrok na ravni EU. Leta 2006 je Evropska komisija v sporočilu o otrokovih pravicah namenila posebno pozornost vprašanju socialnega vključevanja otrok in vlogi procesa socialnega vključevanja EU. Projektna skupina EU za revščino in dobro počutje otrok in priporočila so bila formalno potrjena januarja 2008. Ob koncu leta 2009 je Komisija v delovnem dokumentu o strategiji Evropa 2020 priznala, da je revščina otrok in socialna izključenost eden dolgoročnih socialnih izzivov EU, pri katerih je finančna in gospodarska kriza še povečala njihovo resnost. Marca 2010 je konzorcij, ki ga je za Evropsko komisijo vodil institut za socialne raziskave TARKI, pripravil podrobno poročilo o revščini in dobrem počutju otrok v Evropski uniji.

2.3   Lizbonska pogodba iz leta 2009 vključuje spodbujanje otrokovih pravic kot izrecno določen cilj EU. Na otvoritveni konferenci evropskega leta (2010) boja proti revščini in socialni izključenosti je predsednik Komisije Barroso izjavil: „Zmanjšati moramo stopnjo tveganja revščine do leta 2020 za vse prebivalce, zlasti za otroke in starejše, kajti sedanje številke so nesprejemljive.“ Belgija, ki v drugi polovici leta 2010 predseduje EU, je boj proti revščini otrok in spodbujanje dobrega počutja otrok izpostavila kot ključni prednostni nalogi.

3.   Revščina in dobro počutje otrok v EU

3.1   Revščina otrok

3.1.1   Revščina in dobro počutje otrok sta velika izziva po vsej Evropski uniji. Toda obseg in resnost tega problema se močno razlikujeta od države do države, v mnogih državah celo od regije do regije. Podatki iz statistike o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) iz leta 2007 kažejo naslednje (3):

V primerjavi s 16 % revnih v skupnem prebivalstvu EU revščina ogroža 20 % otrok (4). Tveganje je večje za otroke v vseh državah razen na Cipru, Danskem, v Estoniji, na Finskem, v Nemčiji in Sloveniji (v Latviji je tveganje povsem enako). Tveganje revščine otrok znaša od 30 do 33 % v dveh državah (Bolgarija in Romunija) od 23 do 25 %, v petih državah (Grčija, Italija, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo) v drugih petih državah (na Cipru, Danskem, Finskem, v Sloveniji in na Švedskem) pa od 10 do 12 %.

Te podatke je treba dopolniti z nacionalno razliko glede tveganja revščine, ki kaže (5), „kako revni so revni otroci“ – tj. resnost tveganja revščine otrok. Razlika glede tveganja revščine otrok sega od 13 % na Finskem in 15 % v Franciji do 40 % v Romuniji in 44 % v Bolgariji. Tveganje revščine v večini držav narašča s starostjo otrok.

Naslednji ključni dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri dohodkovni revščini, je trajanje, tj. kako dolgo otroci živijo pod pragom tveganja revščine. Kot je poudarjeno v prej navedenem poročilu instituta TARKI, „čeprav tveganje revščine med otroki v določenem letu kaže znamenja ogroženosti s prikrajšanostjo in socialno izključenostjo, je ogroženost veliko resnejša, če je dohodek pod to ravnjo nekaj let“. Za države EU 20, za katere so na voljo podatki EU-SILC, poročilo TARKI kaže, da delež otrok, ki živijo v gospodinjstvih, ki jih ogroža revščina, za leta 2005-2007 sega od 4 do 6 % (v Avstriji, na Cipru, Finskem, v Sloveniji in na Švedskem) do 13 do 16 % (v Italiji, Litvi, Luksemburgu, na Poljskem in Portugalskem).

3.2   Materialna prikrajšanost

3.2.1   Opredelitev, ki jo uporablja EU za otroke, ki jih ogroža revščina, temelji na številu otrok, ki živijo v družinah z nizkimi dohodki. To je sicer pomembno merilo, vendar ne zadostuje, saj ne vključuje vsega, kar otrok potrebuje za dober začetek življenja. Otroci lahko živijo v podstandardnih stanovanjskih prostorih ali so celo brezdomski, živijo v zapuščenih soseskah, izkusijo visoko stopnjo kriminala, so šibkega zdravja, imajo slabo prehrano, so izpostavljeni večjemu tveganju nesreč in poškodb, fizične zlorabe, mučenja, imajo omejen dostop do otroškega varstva, socialnih in družinskih storitev, pomanjkljivo izobrazbo in priložnosti izobraževanja nizke kakovosti, imajo omejen dostop do igrišč, športne in rekreativne infrastrukture ter kulturnih dejavnosti ali takega dostopa sploh nimajo. Nekatere otroke doleti več kot ena vrsta prikrajšanosti. Če se te kopičijo, lahko pride do medsebojnega vpliva in krepitve in tako sta otrokova revščina in socialna izključenost še večji, poveča pa se tudi medgeneracijsko dedovanje revščine in izključenosti.

3.2.2   Stopnja materialne prikrajšanosti za vse otroke v EU je enaka prikrajšanosti zaradi tveganja revščine (20 %). Toda materialna prikrajšanost se veliko bolj razlikuje med državami članicami. Sega od 4 do 10 % (v Luksemburgu, treh nordijskih državah, na Nizozemskem in v Španiji) do 39 do 43 % (na Madžarskem, v Latviji in na Poljskem), 57 % (Romunija) in 72 % (Bolgarija). To je primerljivo z deležem tveganja revščine od 10 do 33 %. Ta velika razhajanja v materialni prikrajšanosti odražajo razlike v povprečnih življenjskih standardih v državah članicah ter porazdelitev v njih.

3.2.3   Stopnja materialne prikrajšanosti med , znaša 46 %, delež, ki se od države do države zelo razlikuje – od 18 do 28 % (Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska) do 72 do 96 % (Bolgarija, Madžarska, Latvija, Romunija). Med otroki, ki so nad pragom tveganja revščine, povprečna materialna prikrajšanost v EU znaša 13 %. Tukaj je odstopanje precej veliko, in sicer od 1 do 6 % (Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska) do 35 do 62 % (Bolgarija, Madžarska, Latvija, Romunija).

3.2.4   EESO priporoča, da se stopnje tveganja revščine v državi, pragi tveganja revščine in stopnje materialne prikrajšanosti v državi uporabijo kot kazalci.

3.3   Najbolj ogroženi otroci

3.3.1   Samohranilci in velike družine

3.3.1.1   Otroci, ki živijo s samohranilci in tisti, ki živijo v velikih družinah, so najbolj ogroženi v tako rekoč vseh državah. Podatki iz statistike o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) iz leta 2007 kažejo, da na ravni EU 34 % otrok, ki živijo s samohranilcem, ogroža revščina z deležem, ki sega od 17 do 24 % (Danska, Finska, Švedska) do 40 do 45 % (Estonija, Irska, Litva, Luksemburg, Romunija, Združeno kraljestvo) in 54 % (Malta). Pri otrocih, ki živijo v velikih družinah (tj. gospodinjstvih z dvema odraslima osebama in tremi ali več otroki), tveganje revščine v EU znaša 25 %. Delež sega od 12 do 15 % (Nemčija, Finska, Švedska, Danska, Slovenija) do 41 do 55 % (Italija, Latvija, Portugalska, Romunija) in 71 % (Bolgarija).

3.3.2   Gospodinjstva brez delovno aktivnih članov

3.3.2.1   Anketa o delovni sili iz leta 2007 kaže, da 9,4 % otrok živi v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov, delež sega od 2,2 do 3,9 % (na Cipru, v Grčiji, Luksemburgu in v Sloveniji) do 12 % v Belgiji, 12,8 % v Bolgariji, 13,9 % na Madžarskem in 16,7 % v Združenem kraljestvu (6). Pri teh otrocih je tveganje revščine zelo visoko – v povprečju 70 %, najnižje je zabeleženo na Danskem in Finskem (47 do 49 %), najvišje pa v Bolgariji, Češki republiki, Estoniji Litvi, na Portugalskem, v Romuniji in na Slovaškem (81 do 90 %).

3.3.2.2   Z vidika materialne prikrajšanosti bo življenje v gospodinjstvu brez dohodka iz zaposlitve verjetno bistveno vplivalo na sedanje in prihodnje življenjske pogoje otrok. Brezposelnost ne sproža le vprašanja o potencialnih finančnih problemih, odsotnost delovno aktivne odrasle osebe v gospodinjstva, katerega član je otrok, lahko omejuje tudi sedanje ali prihodnje priložnosti za polno udeležbo v družbi.

3.3.3   Otroci, ki jih ogroža „skrajna“ revščina

3.3.3.1   Mreža neodvisnih strokovnjakov EU o socialni vključenosti je izpostavila posebne skupine otrok, ki jih posebej ogroža resnejša ali skrajna revščina. To je razvidno predvsem iz različnih nacionalnih akcijskih načrtov o socialnem vključevanju držav članic in nekaj projektov transnacionalne izmenjave. Te skupine vključujejo: invalidne otroke, otroke iz skupin etničnih manjšin (zlasti Romov), mlade iskalce azila in priseljence, otroke, ki so žrtve zlorabe, trpinčenja ali zapuščenosti, otroci, katerih starši imajo duševne probleme, otroci v skrbništvu, brezdomski otroci ali otroci, ki so žrtve nasilja v družini ali trgovanja z ljudmi, otroci, ki živijo v zelo revnih in izoliranih podeželskih območjih in nimajo dostopa do osnovne infrastrukture, ter otroci, ki živijo v velikih predmestjih velemest (7). Iz analize EU leta 2007 je možno sklepati, da je položaj otrok iz priseljenskih družin in nekaterih etničnih manjšin v starejših državah članicah vedno bolj zaskrbljujoč.

3.4   Dolgoročni učinek in medgeneracijska revščina

3.4.1   Dolgoročni učinek

3.4.1.1   Pomembna tema iz skupnih poročil o socialni zaščiti in socialnem vključevanju je, da odraščanje v revščini omejuje osebnostni razvoj in ima dolgoročne posledice za razvoj in dobro počutje otrok in njihovo zdravje v prihodnosti in dobro počutje kot odrasli. Večje je tveganje, da bodo tudi kot odrasli revni, brezposelni in izključeni iz družbe. Ta dolgoročni učinek je bil izpostavljen v poročilu leta 2007, ki je zaključilo, da „je manj verjetno, da bodo otroci, ki odraščajo v revščini, tako uspešni v šoli kot njihovi vrstniki z boljšimi življenjskimi pogoji, zdravi, ne bodo vpleteni v kazenske sodne postopke in da se bodo – kot mladi odrasli – uveljavili na trgu dela in v širši družbi“.

3.4.2   Medgeneracijska revščina

3.4.2.1   Obseg revščine, ki se prenaša iz ene generacije v drugo, je tudi povezana in vedno aktualna tema. V številnih državah je medgeneracijski prenos posebej opazen v zvezi z izobrazbo in kaže, da to velja za države z visokimi in nizkimi stopnjami revščine otrok in socialne izključenosti. Modul EU-SILC iz leta 2005 o medgeneracijskem prenosu pomanjkljivosti je pokazal, da priložnosti izobrazbe v otroštvu vplivajo na verjetnost revščine v odrasli dobi. Tako posameznika, katerega starši imajo zaključeno osnovnošolsko izobrazbo, 23-krat bolj ogroža tveganje, da ne bo zaključil formalne izobrazbe v primerjavi z otrokom, katerega starši imajo zaključeno visokošolsko izobrazbo.

4.   Primerjalne analize, spremljanje in vrednotenje

4.1   Pomemben izziv, ki mu je treba posvetiti posebno pozornost, je tako na državni kot na evropski ravni dati osrednje in vidno mesto doslednim primerjalnim analizam, spremljanju in ocenjevanju.

4.2   Za to priporočamo:

uvedbo postopka, po katerem bi Komisija in države članice poiskale načine za večjo vidnost, merljivost in oprijemljivost evropskih socialnih ciljev na ravni EU,

zagotovitev, da se napredek pri evropskih in nacionalnih ciljih ter izboljšanju rezultatov v okviru dogovorjene skupine kazalcev EU dosledno in redno spremlja in se o njem poroča,

zagotovitev medsebojnih pregledov za razpravo o rezultatih tega spremljanja, da bi se okrepile izmenjave politik med državami članicami in Komisijo,

uvedba veliko bolj doslednega pristopa k spremljanju in ocenjevanju z večjim poudarkom na rezultatih in zagotovitev redne in neodvisne kritične analize napredka pri dosegi ciljev. Praktično bi ključni elementi lahko vsebovali:

bolj sistematično vključevanje kazalcev v nacionalno spremljanje in analitične okvire za boljšo medsebojno izmenjavo izkušenj;

spodbujanje statistične zmogljivosti evropske, nacionalnih in podnacionalnih ravni, zlasti za zagotovitev bolj redno posodobljenih socialnih statističnih podatkov (vključno s podatki o revščini in dobrem počutju otrok, ki bodo omogočali boljše spremljanje učinka finančne in gospodarske krize po vsej EU);

zahtevo, da imajo vse države članice formalne postopke za vključevanje organizacij civilne družbe in neodvisnih strokovnjakov v nenehno spremljanje in ocenjevanje politik na področju socialnega vključevanja.

5.   Ustanovitev Evropske platforme za boj proti revščini

5.1   Krepitev socialne razsežnosti EU in zlasti uresničitev ciljev EU 2020 bo močno odvisna od predlagane vodilne pobude EU 2020, tj. Evropske platforme za boj proti revščini.

5.2   Ta platforma mora postati razpoznaven simbol prenovljene socialne Evrope. Imeti mora osrednjo vlogo pri zagotavljanju, da bodo vsa druga glavna politična področja EU (npr. politike gospodarstva, konkurence, izobraževanja, priseljevanja, zdravstva, inovacij in okolja) prispevala k dosegi socialnih ciljev EU, vključno s ciljem EU za zmanjšanje revščine.

5.3   Ključna prednostna naloga bo vključiti vprašanja ustrezne socialne zaščite, vključno z bojem proti revščini otrok, spodbujanjem dobrega počutja otrok in otrokovih pravic, v vsa pristojna politična področja EU. Platforma bi morala imeti osrednjo vlogo pri spremljanju in poročanju o izvajanju postopka ocene socialnega učinka in o obsegu, v katerem druga politična področja Evrope 2020 prispevajo k cilju zmanjšanja revščine.

5.4   Izboljšanje povezav med cilji EU za socialno vključenost in cilji EU glede strukturnih skladov

5.4.1   Povezava med cilji za socialno vključenost EU in držav članic ter uporabo strukturnih skladov EU bi morala biti veliko tesnejša. V tem smislu bi morala uporaba strukturnih skladov postati ključni del nacionalnih akcijskih načrtov o socialnem vključevanju. Primer je bil predlog Komisije leta 2009, katerega namen je bil doseči dovoljenje, da bi se Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) uporabljal za podporo stanovanjskim projektom v korist obrobnih družbenih skupin v novejših državah članicah. To bi lahko imelo pomembno vlogo pri povečanju virov za pobude na tem področju.

6.   Priporočila EESO

6.1   Zavezanost EU k obravnavanju revščine in dobrega počutja otrok

6.1.1   Ob upoštevanju splošnih ciljev strategije Evropa 2020 bi bilo treba razviti skladen okvir za obravnavanje revščine in dobrega počutja otrok s pristopom, ki temelji na pravicah. Za izkoreninjenje revščine otrok in spodbujanje dobrega počutja otrok bi moral biti uveden poseben cilj EU.

6.2   Ustrezni viri

6.2.1   Za družine z otroki bi bilo treba uvesti minimalni družinski dohodek, pri tem pa uporabiti denarna nakazila, ki bi bila odvisna od statusa staršev na trgu dela. Denarno pomoč bi bilo mogoče zagotoviti za vse otroke tudi z davčnimi krediti in/ali splošnimi denarnimi prejemki.

6.2.2   Kot enega od ključnih sredstev za boj proti revščini otrok bi bilo treba dodatno proučiti možnost splošnih otroških dodatkov, glede na splošno učinkovitost njihovega zagotavljanja, odsotnost družbene stigme in visoko stopnjo sprejetja, kot je razvidno iz analize Odbora za socialno zaščito (2008).

6.2.3   Ker otroke, ki živijo v gospodinjstvih z brezposelnimi, revščina zelo ogroža, je potreben cilj za zmanjšanje revščine za gospodinjstva brezposelnih in tistih, ki so revni kljub zaposlitvi, da bi se zmanjšala stopnja revščine, ki prizadene otroke. Aktivne politike za trg dela bi morale podpreti zaposlovanje staršev in zagotoviti kakovostne storitve, kot je lokalno, dostopno in cenovno ugodno varstvo otrok.

6.2.4   Vključujoč trg dela mora zagotoviti kakovostno zaposlitev za starše. Za zagotovitev časa staršem, ki ga bodo lahko posvetili otrokom, so potrebne politike za spodbujanje uskladitve delovnega in družinskega življenja.

6.2.5   Za skrajno revne otroke je treba zagotoviti enake možnosti za vse, in sicer z dobro pripravljeno socialno politiko in večjimi prizadevanji, da se vsem otrokom omogoči uspešen zaključek šolanja, da bi preprečili prenos revščine in izključenosti na naslednjo generacijo. Treba je okrepiti politike vključenosti in protidiskriminacije, zlasti v zvezi s priseljenci in njihovimi potomci ter narodnimi manjšinami.

6.3   Zgodnje otroštvo

6.3.1   EESO podpira priporočilo organizacije Eurochild, da morajo biti storitve za otroke širše, da bo mogoče sprejeti vključujoč koncept storitev od obdobja pred rojstvom otroka do predšolskega obdobja, ki bodo dostopne vsem otrokom in družinam. Eurochild trdi, da barcelonski cilji ne upoštevajo marsikatere dobre prakse v zvezi s politiko na področju zgodnjega otroštva. EESO priporoča, da se v zvezi z barcelonskimi cilji razvijejo skupni kakovostni standardi EU za storitve v zgodnjem otroštvu, vključno z varstvom in vzgojo v teh letih, kot določa mreža Evropske komisije za otroško varstvo, ki bi morale biti izhodišče za razvoj nacionalnih politik in praks, vključno z uporabo strukturnih skladov.

6.4   Zdravje

6.4.1   EESO priporoča, da delovna skupina EU za zdravstvene kazalce razvije kazalce za otroke, da bi se spremljalo in ocenjevalo politike javnega zdravja in njihovega učinka.

6.4.2   Razviti bi bilo treba tudi kazalce duševnega zdravja za pozitivno duševno zdravje in duševne motnje pri otrocih.

6.4.3   Sporočilo Komisije o neenakostih na področju zdravja, ki bo pripravljeno leta 2012, bi moralo obravnavati zdravje otrok.

6.5   Nastanitev

6.5.1   Države članice bi morale izvajati obveznosti in ukrepe, ki so bili sklenjeni na peti ministrski konferenci o okolju in zdravju marca 2010, v zvezi v evropskim akcijskim načrtom za okolje in zdravje otrok.

6.5.2   Evropska komisija bi z državami članicam morala uskladiti skupni okvir in skupne smernice za merjenje, spremljanje in poročanje o brezdomstvu in izključevanju na področju nastanitve, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti razmeram otrok.

6.5.3   Evropska komisija bi morala še nadalje podpirati in financirati pobude za pomoč državam članicam in kandidatkam, da bi zaprle nastanitvene institucije nizke kakovosti za otroke in pripravile ustrezne alternativne rešitve.

6.6   Zaščita pred nasiljem, zlorabo in izkoriščanjem

6.6.1   Evropska komisija bi morala z vsemi zainteresiranimi stranmi preučiti izvedljivost vzpostavitve kazalca za nasilje do otrok, njihove zlorabe in izkoriščanja, ki bi zajel vprašanja identifikacije, zaščite, sodnega pregona in preprečevanja v skladu s priporočili študije za Agencijo za temeljne pravice iz leta 2009 o kazalcih.

6.6.2   Države članice bi morale razviti nacionalne strategije za preprečevanje nasilja in zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja, vključno z jasnimi cilji in proračunskimi sredstvi, ter mehanizme na lokalni ravni, kjer bi otroci ali drugi lahko prijavili primere nasilja.

6.7   Ukrepi, usmerjeni v otroke

6.7.1   Komisija bi morala okrepiti povezave s programom Sveta Evrope Graditev Evrope za otroke in z njimi, ki poudarja sodelovanje otrok.

6.7.2   Obstoječe skupno usklajene kazalce v zvezi s prihodkom in materialno prikrajšanostjo je treba razširiti, da se vključi več kazalcev za otroke. Pomembno je, da kazalci odražajo različne stopnje razvoja v otroštvu in izražajo najpomembnejše razsežnosti ter zajemajo vse ustrezne starostne skupine otrok. Študija Tarki/Applica priporoča starostne skupine 0–5, 6–11, 12–17 in vključuje merila, kot so dohodek, materialna prikrajšanost, izobraževanje, nastanitev, zdravje, izpostavljenost tveganju, vključenost v družbo.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  V skladu z opredelitvijo EU so osebe, „ki jih ogroža revščina“, ljudje, ki živijo v gospodinjstvu, katerega skupni dohodki so nižji od 60 % povprečne plače v državi (uporabljeno merilo je prilagojena lestvica OECD).

(2)  Bruseljski Evropski svet, 23. in 24. marec 2006, sklepi predsedstva, 7775/1/06 rev 1, točka 72.

(3)  Glej spletno stran Eurostata, statističnega urada Evropskih skupnosti: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes.

(4)  Otrok, ki ga ogroža revščina, je otrok, ki živi v gospodinjstvu, ki ga ogroža revščina, tj. v gospodinjstvu, katerega skupni dohodki so nižji od 60 % povprečne plače v državi.

(5)  „Relativna povprečna razlika glede tveganja revščine“ (tukaj: razlika glede tveganja revščine) meri razliko med povprečnim zaslužkom ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, in pragom samim, izražena je v odstotku praga tveganja revščine.

(6)  Glej spletno stran Evropskega statističnega urada: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes.

(7)  Ta vzorec se še izraziteje kaže v poročilu evropske mreže neodvisnih strokovnjakov o socialni vključenosti iz leta 2007, ki so pripeljala do sklepa, da „dve skupini otrok izstopata v številnih državah kot zelo ogroženi in kot skupini, ki ju ogroža resna revščina in socialna izključenost: otroci, ki živijo v institucionalnem varstvu ali ga zapustijo, romski otroci. Toda obstajajo tudi številne druge okoliščine, ki so pogosto izpostavljene: otroci, prisiljeni v delo, ki so žrtve nasilja, spolne zlorabe, trgovanja z ljudmi ali zasvojenosti ter otroci, vpleteni v kriminal; invalidni otroci, mladoletniki brez spremstva, otroci v brezdomskih družinah in otroci ulice.“ (Frazer and Marlier, 2007).


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/40


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vplivu sprememb v industriji, ki so posledica ekoloških, energetskih in podnebnih izzivov, na zaposlovanje (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/07

Poročevalec: Valerio SALVATORE

Soporočevalec: Enrique CALVET CHAMBÓN

Paul MAGNETTE, minister za podnebje in energijo, je v dopisu z dne 9. februarja 2010 v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije v imenu belgijskega predsedstva Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil, da pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Vpliv sprememb v industriji, ki so posledica ekoloških, energetskih in podnebnih izzivov, na zaposlovanje.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. julija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija) z 89 glasovi za, 2 glasovoma proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Splošni okvir, v katerem je bila oblikovana zahteva belgijskega predsedstva, da se preučijo spremembe v industriji, ki na področju zaposlovanja nastajajo zaradi boja proti globalnemu segrevanju, je zaznamovan s trojnim neuspehom ali – če se izrazimo nekoliko mileje – s tremi negativnimi scenariji sredi zelo obsežne gospodarske krize.

A.

V Evropski uniji ni bil uresničen skoraj nobeden od dobro zastavljenih ciljev lizbonske strategije.

B.

Finančni sektor je prizadela huda kriza, do katere je prišlo zaradi nedelujoče regulacije in nezadostnega nadzora.

C.

Rezultati vrha OZN v Københavnu, ki je bil sklican, da bi na njem izoblikovali mednarodni podnebni sporazum, s katerim bi nadomestili Kjotski protokol, so nezadostni.

1.2

EU mora učinkovito prispevati h globalnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ter hkrati razvijati svoje gospodarstvo in trg dela, saj bo le tako lahko v novem desetletju uresničila lizbonske cilje, ki zajemajo konkurenčnost v svetovnem merilu in odpravo množične brezposelnosti v Evropi.

1.3

Odbor in v njegovem okviru posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) sta oblikovala več prispevkov v zvezi z izzivi na področjih energije, podnebja, trajnosti, sprememb v industriji in zaposlovanja. Med njimi so naslednja mnenja: CCMI/002, 024, 027, 029, 045, 052 in 053; ECO/267; NAT/392, 440 in 453 ter TEN/401. V tem mnenju se zadevna problematika ponovno obravnava horizontalno, vendar je jasno, da so za uresničitev zamisli, ki jih razvija, potrebne tudi regionalne in sektorske študije, zlasti s področja zaposlovanja.

1.4

Evropska unija bo morala s strategijo Evropa 2020 odgovoriti na neuspeh lizbonske strategije. S tem se ji torej ponuja nova priložnost, vendar le, če bo v njej okrepljena odločilna vloga malih in srednjih podjetij. EESO predlaga, da se okrepi gospodarsko sodelovanje na evropski ravni in spodbudi novo skupno pojmovanje konkurenčnosti.

1.5

EU potrebuje okrepljeno gospodarsko upravljanje v okviru svojih institucij (tj. razmislek o prenosu suverenosti na obstoječe evropske institucije na nekaterih področjih gospodarske politike), da se spodbudijo spremembe, ki lahko ustvarijo bolj zeleno evropsko gospodarstvo in trajnostna delovna mesta.

1.6

Spremembe, kot so povečevanje števila prebivalstva, okoljske težave v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, pomanjkanje pitne vode v številnih državah in boj proti podnebnim spremembam, spodbujajo svetovno povpraševanje po „zelenih“ izdelkih in tehnologijah ter ustvarjanje „trajnostnih delovnih mest“. Prav tako je treba upoštevati, da dokazane rezerve surovin za pridobivanje energije niso neomejene.

1.7

Strategija zaposlovanja v smislu trajnostnega gospodarstva lahko temelji na znanju in izkušnjah, ki so jih države članice EU že dobro razvile. EU, ki potrebuje kvalificirana delovna mesta, mora spodbujati te prednosti. Države članice morajo zato povečati naložbe v svoje sisteme izobraževanja in stalnega usposabljanja ter spodbujati znanost, tehnologijo, inženirstvo itd. EESO meni, da je trenutna raven javnih naložb v izobraževanje, ki bi jih bilo treba vključiti v usklajeno strategijo vseživljenjskega učenja, povsem nezadostna.

1.8

EU in države članice morajo sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev industrijske tranzicije, ki ne bi bila v nasprotju z njihovimi cilji ohranjanja in ustvarjanja delovnih mest.

1.9

Zeleno gospodarstvo, za katero sta značilni visoka raven raziskav in uporabe novih znanj ter katerega cilj je večja konkurenčnost, bi moralo vplivati na trg dela z ustvarjanjem več kvalificiranih in stabilnih delovnih mest, s čimer bi se zmanjšala negotovost. Države članice bi morale zato povečati naložbe v svoje sisteme izobraževanja in stalnega usposabljanja.

1.10

Javni sektor igra pomembno vlogo pri podpiranju raziskav ter učinkoviti rabi novih zelenih tehnologij in izboljšanju obstoječih in učinkovitih zelenih tehnologij, zlasti po zaslugi fiskalnih instrumentov, s katerimi razpolaga. Zato je za gospodarski, družbeni in okoljski napredek potreben močan in ustrezno usposobljen javni sektor; njegovo slabljenje s privatizacijo vseh gospodarskih dejavnosti ne bi bilo vedno v javnem interesu. EESO meni, da bo treba preoblikovati okvir, s katerim so regulirani liberalizirani energetski trgi, da se zaščiti splošni interes.

1.11

Nova delovna mesta bo ustvaril zasebni sektor ter zlasti mala in srednja podjetja. Javni sektor bo moral ustvariti tudi stabilen in konstruktiven okvir na evropski ravni, ki bo podjetjem omogočil boljši prehod k bolj zelenemu in uspešnemu gospodarstvu, v katerem bo na voljo veliko trajnostnih delovnih mest.

1.12

EESO predlaga ustanovitev posebnega evropskega sklada za podporo sprememb v industriji, zlasti pa raziskav, razvoja in uporabe zelenih tehnologij, in sicer ne glede na to, ali gre za tehnologije, povezane z obnovljivimi viri energije, ali nove tehnologije, ki omogočajo dejansko zmanjšanje emisij v energijsko intenzivnih industrijskih panogah.

1.13

Odbor opozarja, da bo EU potrebovala trdno industrijsko osnovo, saj je nepogrešljiva pri doseganju ciljev trajnostnega zaposlovanja. Veliko delovnih mest, tudi na področju storitev, je odvisno od uspešnosti evropske industrije. Spremembe v industriji se razlikujejo med posameznimi sektorji in regijami, zato jih je treba uvajati postopoma ter se izogniti negativnim vplivom na trge dela, ne da bi ogrozili obstoj nepogrešljivega industrijskega omrežja. Ne gre za oviranje okoljskih politik, temveč za njihovo socialno trajnostno upravljanje.

1.14

EESO priporoča, da reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 upošteva pomen kmetijstva ter prispeva k razvoju potrebnih sinergij z drugimi politikami Skupnosti na področju raziskav, novih tehnologij in posodabljanja industrije.

1.15

Države članice se morajo dogovoriti o davku na finančne transakcije. Prihodke, pridobljene s takim davkom, bi bilo treba porabiti za zmanjšanje primanjkljaja v javnih proračunih držav članic, ki bi tako imele več možnosti za, na primer, izboljšanje financiranja svojih izobraževalnih sistemov.

1.16

Za spremembe v industriji, usmerjene v zeleno gospodarstvo, bo potrebna popolnoma nova zasnova rasti in konkurenčnosti. EESO se je že izrekel za nov pristop k merjenju gospodarskega in družbenega napredka. Znova poudarja, da bodo spremembe v industriji in zaposlovanje s cilji trajnosti združljivi le, če se bosta EU in svet lahko dogovorila o drugačni zasnovi rasti. Predlog Komisije glede strategije Evropa 2020 ne zadostuje.

1.17

EESO meni, da si morajo evropske institucije prizadevati za enake pogoje za vse po vsem svetu, s čimer se bo mogoče izogniti selitvi dejavnosti ali celo uničenju celotnih sektorjev, kar škodljivo vpliva na zaposlovanje in okolje.

1.18

EESO kot institucionalni glasnik evropske civilne družbe in pomemben forum za strukturirani dialog zagovarja demokratično udeležbo evropskih državljanov v obsežni in nujni razpravi na temo sprememb v industriji, pa tudi vpliva teh sprememb na trge dela, hitrosti njihovega uvajanja in njihovih splošnih družbenih posledic.

2.   Obseg mnenja

2.1

Belgijsko predsedstvo je želelo, da bi bil ta dokument politične narave in bi se z njim odprla nova izhodišča za razmislek. Predstavniki predsedstva so predlagali, naj to besedilo ne uporablja sektorskega pristopa, ampak naj se tematike loti s horizontalnega in splošnega vidika. Torej ne gre za študijo, temveč za politično strategijo. Belgijsko predsedstvo načrtuje, da bo to mnenje obravnavano na neformalnem srečanju ministrov za energetiko.

2.2

Ekološki in podnebni izzivi se ujemajo z izzivi, na katerih temeljijo izjave Evropskega sveta v zvezi z vrhom v Københavnu. Energetski izziv ima več razsežnosti. Dostop Evropejcev do virov energije je treba zagotoviti v okviru mednarodne politike EU in njenih držav članic. To mnenje tega vidika ne obravnava, saj se osredotoča na energetske izzive v okviru sprememb v industriji, ki jih je povzročil boj proti podnebnim spremembam, še zlasti ob upoštevanju učinkov teh sprememb na zaposlovanje v Evropi.

2.3

V tem mnenju se izraz „zeleno“ uporablja za označitev izdelkov ali proizvodnih metod, pri katerih je upoštevano načelo trajnosti in ki tako pripomorejo k doseganju ciljev, ki si jih je EU postavila v boju proti globalnemu segrevanju ozračja. EESO poziva k oblikovanju bolj zelenega evropskega gospodarstva, glede trgov dela pa k ustvarjanju čim več zelenih delovnih mest (vključno z izobraževanjem/usposabljanjem), potrebnih za ta rezultat, tj. kakovostnih in kvalificiranih delovnih mest, s katerimi je mogoče zagotoviti socialno vključenost (glej mnenje TEN/401 o spodbujanju trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije, v katerem je navedena opredelitev „zelenih delovnih mest“, ki jo je predlagal direktor oddelka za analizo gospodarstva in trga dela pri Mednarodni organizaciji dela v odzivu na nedavno pobudo Evropske komisije). EESO v tem okviru opozarja na svoje mnenje iz leta 2009 o „prožni varnosti“ (1).

3.   Izzivi, dosežki in nova priložnost

3.1

Najprej je treba na kratko povzeti splošni okvir, v katerem je bila oblikovana zahteva belgijskega predsedstva. Ta okvir se ujema z izzivi, ki jih je mogoče povzeti s tremi med seboj tesno povezanimi neuspehi.

Izzivi – neuspeh lizbonske strategije

3.2

Z lizbonsko strategijo, kakor je bila uradno opredeljena v sklepih Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000, je bil zastavljen cilj, da se do leta 2010 oblikuje „najbolj konkurenčen in dinamičen, na znanju temelječ gospodarski prostor na svetu, sposoben trajnostne gospodarske rasti, z večjim številom bolj kakovostnih delovnih mest in večjo socialno kohezijo“.

3.3

Odbor v začetku leta 2010 žal ugotavlja, da skoraj nobeden od teh ciljev, ki so bili dobro izbrani in tudi potrebni, ni bil dosežen. Še posebej nezavidljivo je stanje na področju zaposlovanja. Lizbonska strategija je med drugim predvidela pozitivne učinke, ki bi jih na zaposlovanje imelo konkurenčnejše gospodarstvo.

Izzivi – neuspeh pravil finančnega trga

3.4

Izboljšanje razmer v gospodarstvu, ki se je kazalo v obdobju rasti med letoma 2005 in 2008, je mogoče pojasniti z več dejavniki; evropske države, usmerjene v izvoz industrijskih izdelkov, so izkoristile veliko povpraševanje v azijskih državah, zlasti na Kitajskem. Nekatere evropske države so beležile rast, za katero danes vemo, da v sektorju finančnih in nepremičninskih špekulacij ni bila zdrava. Doseženi napredek je namreč po eni strani temeljil na zunanjem povpraševanju, po drugi strani pa na obsežnih špekulacijah v nepremičninskem sektorju. Šlo je torej za netrajnostno rast v okviru EU. Trajnostna rast in učinkoviti trgi dela potrebujejo tako izvoz kot domače povpraševanje.

3.5

Svetovna finančna kriza je odnesla vse upe v zvezi z lizbonsko strategijo. Za to strategijo se je pokazalo, da je v celoti neuspešna. Brezposelnost v Evropi narašča in krizi še ni videti konca. Glede na težave, ki jih imajo številne države članice v svojih izobraževalnih sistemih, in na delež BDP, namenjen raziskavam v EU, ki je v mnogih državah članicah daleč od ciljev lizbonske strategije, še ne moremo govoriti o družbi znanja. Javno in v nekaterih primerih tudi zasebno zadolževanje v EU dosegata take razsežnosti, da se poraja strah pred bankrotom nekaterih držav članic. Reševanje teh težav ter stanje na strani prihodkov in odhodkov ne smeta privesti do oviranja velikih naložb.

Izzivi – neuspeh vrha v Københavnu

3.6

Evropski svet, ki se je sestal 15. in 16. junija 2001 v Göteborgu, je lizbonski strategiji dodal novo razsežnost, s katero je ta dobila strategijo trajnostnega razvoja. Celoten sklop se je zavzemal za preučitev gospodarskih, družbenih in okoljskih posledic evropskih politik, zlasti kar zadeva globalno razsežnost podnebnih sprememb.

3.7

OZN si je med 7. in 18. decembrom 2009 prizadevala, da bi v Københavnu dosegla sklenitev sporazuma na globalni ravni, s čimer bi se okrepil boj proti globalnemu segrevanju, ki ga na podlagi analiz večine znanstvenikov povzročajo emisije toplogrednih plinov. 192 držav, ki so ratificirale Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) iz leta 1997, si je zaman prizadevalo, da bi se dogovorile o mednarodnem podnebnem sporazumu, ki bi nadomestil od leta 2005 veljavni Kjotski protokol.

3.8

Jasno je, da so podnebne spremembe in onesnaženost okolja zlasti v zelo velikih mestih pereča težava. Poleg tega se je treba zelo hitro odzvati na naraščanje števila svetovnega prebivalstva. Devet milijard ljudi lahko preživi le, če bodo viri uporabljani bolj trajnostno in pravičnejše. Če naše družbe ne bodo pravočasno poiskale pametnih odgovorov na vprašanji nezadostnosti energije in njene dostopnosti, bosta ti vprašanji vse pogosteje na dnevnem redu. V takšnih okoliščinah je treba uporabiti obstoječe tehnologije in rešitve, npr. tiste, s katerimi je mogoče izboljšati energijsko učinkovitost obstoječih stavb. Prav tako nujno potrebujemo nove tehnologije, zlasti v energijsko intenzivnih industrijskih panogah, vendar se mora izoblikovati tudi nova zavest o javnih dobrinah, kot je na primer voda (ki jo je treba bolje upravljati in zlasti bolje ohranjati), dostop do katere je treba opredeliti kot človekovo pravico.

3.9

Ta svetovna razsežnost ni zanemarljiva, saj daje nove možnosti inovativni industriji v Evropi, za katero je že danes značilna velika konkurenčnost na trgu „zelenih“ izdelkov in storitev. EU bo lahko z obrambo tega ugodnega položaja brez naivnosti v pogajanjih na mednarodni ravni učinkovito prispevala h globalnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ter hkrati razvijala svoje gospodarstvo in trg dela, s čimer bi uresničila lizbonske cilje.

Dosežki: oporne točke Odbora

3.10

Odbor in v njegovem okviru posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) sta v zadnjih letih oblikovala več prispevkov v zvezi z izzivi na področju energije, podnebja, trajnosti, sprememb v industriji in zaposlovanja. V tem mnenju so upoštevani ti pomembni prispevki. Do novosti v njem je prišlo zaradi zavedanja o zgoraj opisanem trojnem neuspehu (lizbonske strategije, pravil finančnega trga in konference v Københavnu).

3.11

EESO je že poudaril potrebo, da bi konkurenčnost povezali s trajnostnim razvojem in socialno kohezijo (2).

3.12

EESO meni, da se strategija zaposlovanja „ne sme obravnavati ločeno od makroekonomskih pogojev“ (3).

3.13

EESO je opozoril, da je bila „[h]ipoteza o antropogenih vzrokih svetovne podnebne spremembe, ki jo je povzročila povečana količina toplogrednih plinov v atmosferi, […] sprejeta kot podlaga za politično odločitev zainteresiranih držav in Evropske unije“ (4).

3.14

CCMI je trajnostni razvoj in spremembe v industriji obravnavala tudi z namenom „proučiti, kako trajnostni razvoj, kot ga opredeljuje Brundtlandova, […] sproži […] spremembe v industriji“ (5). Tudi to mnenje temelji na opredelitvi trajnostnega razvoja, kot ga je leta 1987 predstavila svetovna komisija za okolje in razvoj v poročilu Brundtlandove.

3.15

Odbor je sprejel mnenje, v katerem ugotavlja, „da smo pred novo industrijsko revolucijo, ki v središče razvoja postavlja kakovost življenja in okolja“ (6).

3.16

EESO je poudaril, da je za evropski socialni model ključnega pomena trdna industrijska osnova. Glede tega je opozoril pred „[m]orebitn[im] preseljevanje[m] energetsko intenzivnih panog zunaj EU [, kar] bi bistveno zmanjšalo privlačnost lokacije industrije v Evropi ter povzročilo izgubo gospodarske rasti in delovnih mest“ (7). EESO bo glede na to z zanimanjem spremljal izvajanje vodilnih pobud strategije Evropa 2020, in sicer „Evropa, gospodarna z viri“ in „Industrijska politika za dobo globalizacije“.

3.17

EESO kot izhodišče navaja, da bruto domači proizvod (BDP) ni zadosten kazalnik, da bi ga lahko obravnavali kot „vodilo za politiko, ki želi biti kos izzivom 21. stoletja“ (8). Odbor je sprejel mnenje, v katerem priporoča, naj Komisija v strategijo Evropa 2020 vključi nove ukrepe, da bi imeli „v letu 2011 […] okvir, ki bi za potrebe svetovnega vrha o trajnostnem razvoju, ki ga je Organizacija združenih narodov sklicala za leto 2012, omogočal pripravo jasnih predlogov za primerljive ukrepe na svetovni ravni“ (9).

3.18

Glede strategije Evropa 2020 (10) je Odbor pozval k prednostni obravnavi vprašanja novih delovnih mest.

3.19

EESO je bil kritičen do Komisije, ker ni dodatno poglobila analize velikih tem prihodnosti, kot so prehod na „gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida, varovanje biotske raznovrstnosti ter vodnih in drugih naravnih virov, spodbujanje socialne vključenosti in krepitev mednarodne razsežnosti trajnostnega razvoja“ (11). Da bi dosegla te cilje, bi strategija EU za trajnostni razvoj potrebovala „popolnoma novo strukturo upravljanja“ (12). EESO je menil, da bi bilo treba napredek, kar zadeva blaginjo ljudi, meriti drugače kot do zdaj.

3.20

EESO je nazadnje še opozoril, da bi morale najrazvitejše industrijske države na svetu do leta 2050 zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov za najmanj 80 %.

Nova priložnost: strategija Evropa 2020

3.21

EU bo morala s strategijo Evropa 2020 odgovoriti na neuspeh lizbonske strategije. Evropska komisija je 3. marca 2010 objavila sporočilo, v katerem je v grobem opredelila to novo filozofijo, ki naj bi usmerjala socialno-gospodarski razvoj EU (COM(2010) 2020). Komisija navaja, da želi izoblikovati strategijo, s katero se bo EU preoblikovala v „pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki ga bo odlikovala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije“. EESO ugotavlja, da so bili opuščeni presežniki, ki so se leta 2000 uporabljali za predhodno strategijo. Komisija meni, da bi morala EU spodbujati bolj zeleno gospodarstvo, in sicer med drugim tako, da bi 3 % BDP namenila raziskavam in razvoju, zagotovila 75-odstotno raven zaposlenosti prebivalstva v starosti od 20 do 64 let in – kar je v okviru tega mnenja še posebej pomembno – zmanjšala emisije toplogrednih plinov za vsaj 20 % v primerjavi z referenčnim letom 1990. Komisija meni, da je treba izboljšati kakovost izobraževanja, s čimer bi zagotovili pametno rast, zasnovano na večji konkurenčnosti, in sicer „s povečanjem produktivnosti […] v primerjavi z našimi glavnimi trgovinskimi partnericami“. EU bi morala ohraniti gonilno vlogo na trgu zelenih tehnologij, čeprav naj bi bila njena prednost na tem področju „zdaj manjša v korist njenih konkurentov, zlasti Kitajske in Severne Amerike“.

3.22

Prvi odzivi kažejo na določeno razočaranje glede na to, kar evropski državljani pričakujejo od svojih vlad, ter glede na pristojnosti in odgovornosti evropskih institucij, tj. evropske uprave. Predstavniki skupin Evropskega parlamenta so strategijo Komisije opisali kot premalo ambiciozno in nezadostno za soočenje s sedanjimi in prihodnjimi izzivi.

3.23

EESO zlasti meni, da je treba v strategiji Evropa 2020 še posebej okrepiti odločilno vlogo malih in srednjih podjetij, saj ta ustvarijo večino delovnih mest v Evropi in so nedvomno gonilna sila sprememb v industriji. Zato EESO Komisijo poziva tudi, naj okrepi prizadevanja za uresničitev sistema za varstvo intelektualne lastnine, od katerega bi morala imeti korist predvsem mala in srednja podjetja, ki pogosto nimajo ustreznih sredstev, da bi zavarovala svoje izume.

3.24

EESO predlaga, da se okrepi gospodarsko sodelovanje na evropski ravni in spodbudi novo skupno pojmovanje konkurenčnosti. Le tako bodo lahko spremembe v industriji, ki so že v teku in so potrebne za

zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,

boljšo rabo naravnih virov in

optimizacijo energijske učinkovitosti,

pripomogle k ustvarjanju več kakovostnih delovnih mest v državah članicah EU – če se bodo hkrati izboljšali izobraževalni sistemi in povečale naložbe v raziskave.

4.   Kako olajšati spremembe v industriji, ki bi pripomogle k uresničevanju podnebnih in zaposlitvenih ciljev na ravni Evropske unije?

4.1

EU potrebuje okrepljeno gospodarsko upravljanje v okviru svojih institucij (tj. razmislek o prenosu suverenosti na obstoječe evropske institucije na nekaterih področjih gospodarske politike) – bodisi na ravni Evropskega sveta ali na ravni Euroskupine. Posledice finančne krize kažejo, da se je mogoče z boljšim usklajevanjem izogniti izkrivljanjem na notranjem trgu in spodbujati spremembe v industriji, s katerimi bo postalo evropsko gospodarstvo bolj zeleno in bo zmoglo ustvarjati trajnostna delovna mesta.

4.2

Trajnostna delovna mesta imajo zagotovljeno prihodnost, saj bodo imela prednost zaradi globalnih sprememb, ki nas bodo postavile pred izzive, s katerimi se bo treba spopasti na ravni EU, in ne le na ravni držav članic. Te spremembe so:

demografska gibanja in izziv, kako leta 2050 prehraniti 9 milijard ljudi,

povečanje števila velemest, ki povzročajo ogromne okoljske težave zlasti v Aziji in Latinski Ameriki,

pomanjkanje pitne vode v številnih državah v razvoju,

boj proti podnebnim spremembam, kar pomeni zmanjšanje emisij ter zlasti pametno in trajnostno rabo energije kot tudi vedno manjših rezerv fosilnih goriv in alternativnih energetskih virov.

4.3

Te spremembe, ki jih ni mogoče zanikati, dajejo prednost povpraševanju po okoljskih izdelkih in tehnologijah ter s tem tudi sodobni industriji, ki spodbuja ustvarjanje trajnostnih delovnih mest. Ta delovna mesta bodo hkrati poštena in produktivna ter bodo zagotovila pravičen prehod in visoko konkurenčnost. Ne bodo temeljila le na načelu količinske gospodarske rasti, katere gonilna sila so energijsko intenzivne industrijske panoge, ampak na načelu trajnostnega razvoja. Še enkrat se je jasno pokazalo, da je potreben strateški sektorski pristop; učinek sprememb v industriji v smislu bolj človeškega in zelenega gospodarstva lahko okrepijo zlasti osnovni industrijski in tehnološki sektorji, kot so na primer gradbeništvo, bio- in nanotehnologija, pa tudi nove zelene tehnologije.

4.4

Te spremembe v industriji bodo pripomogle tudi k stabilnosti družb in mednarodni varnosti, saj je zaradi negativnih posledic onesnaževanja, podnebnih sprememb, pomanjkanja in naraščanja števila svetovnega prebivalstva resno ogrožen mir v 21. stoletju. Izzivi na tej ravni so tako veliki, da ni mogoče najti rešitev na nacionalni ravni, ampak le ob tesnem sodelovanju na mednarodni ravni in v okviru EU. Združeno območje EU si bo moralo zagotoviti politična in pravna sredstva, potrebna za izpolnitev te naloge.

4.5

Taka strategija zaposlovanja obljublja večjo srednje- in dolgoročno produktivnost in donosnost. Danes jo je mogoče zasnovati na znanju in izkušnjah, ki so jih države članice EU že dobro razvile, ter na prednosti na svetovnem trgu, kar zadeva zelene tehnologije. Te prednosti je treba spodbujati na ravni EU, in sicer s smernicami, evropskimi sredstvi in – v soglasju s socialnimi partnerji (zlasti sporazumi v skladu s členom 155 PDEU) – tudi z evropsko zakonodajo, s katero je treba pripraviti prehod v trajnostno gospodarstvo s trgom dela, ki se bo odlikoval z nizko stopnjo brezposelnosti in kakovostnimi delovnimi mesti. Zeleno gospodarstvo, za katero sta značilni visoka raven raziskav in uporabe novih znanj, bi moralo imeti pozitiven vpliv na trg dela z ustvarjanjem več kvalificiranih in stabilnih delovnih mest, s čimer bi se zmanjšala negotovost.

4.6

Ta pozitivni vpliv bi bolj prispeval k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest kot k ustvarjanju netipičnih ali celo negotovih delovnih mest, ki so se pojavila v nekaterih sektorjih trga storitev. Takšna delovna mesta ne bi bila ugodna za krepitev družbe znanja, kar je nedvomno pomemben pogoj za vzpostavitev konkurenčnega in trajnostnega gospodarstva. Nasprotno, EU potrebuje kvalificirana delovna mesta. Države članice bi morale zato povečati naložbe v svoje sisteme izobraževanja in stalnega usposabljanja. EESO meni, da je trenutna raven javnih naložb v izobraževanje, ki bi jih bilo treba vključiti v usklajeno strategijo vseživljenjskega učenja, povsem nezadostna.

4.7

Pojmovanje konkurenčnosti je treba preoblikovati na evropski ravni. Komisija v sporočilu, ki ga je predstavila 3. marca 2010, ne kaže dovolj odločnosti. Naložbe v nove okoljske tehnologije, vključno s primernejšo rabo obstoječih tehnologij, v tem trenutku zahtevajo določen trud, s katerim se konkurenčnost ne bo nujno povečala takoj, ampak kvečjemu dolgoročno.

4.8

EU bi morala preoblikovati svoje pojmovanje vloge, ki jo lahko odigra javni sektor v državah članicah, kar zadeva spodbujanje novih tehnologij, spremembe v industriji in ustvarjanje trajnostnih delovnih mest. Javni sektor bi lahko dolgoročno vlagal v spodbujanje novih tehnologij, ki zaenkrat še niso donosne, si pa lahko od njih veliko obetamo v prihodnje, pri tem pa ne bi smel zanemariti spodbujanja obstoječih in učinkovitih tehnologij. Javni sektor igra pomembno vlogo pri podpiranju raziskav ter učinkoviti rabi novih zelenih tehnologij in izboljšanju obstoječih in učinkovitih zelenih tehnologij, zlasti po zaslugi fiskalnih instrumentov, s katerimi razpolaga. Javni organi bi morali najprej zagotoviti naložbe z največjo učinkovitostjo pri zmanjševanju porabe energije in nastanku emisij toplogrednih plinov. V zvezi s tem lahko pomaga spodaj predlagani evropski sklad.

4.9

Zato je za gospodarski, družbeni in okoljski napredek potreben močan in ustrezno usposobljen javni sektor; njegovo slabljenje s privatizacijo vseh gospodarskih dejavnosti ne bi bilo vedno v javnem interesu. Javni sektor – v partnerstvu z zasebnim sektorjem, kadar koli je to mogoče – mora imeti možnost za dolgoročne naložbe v javno infrastrukturo, ki služi državljanom in evropski industriji. Po drugi strani se je treba izogibati subvencijam, ki bi koristile le nekaterim podjetjem, saj bi to lahko škodljivo vplivalo na delovanje trga. Države članice morajo s fiskalnimi instrumenti raje olajšati spremembe v industriji, s katerimi bi ta postala bolj zelena.

4.10

EESO meni, da liberalizacija energetskih trgov doslej še ni pripomogla niti k izboljšanju kakovosti storitev niti k znižanju cen. Ugotovljeno je bilo, da se odločno premalo vlaga v energetska omrežja. Da bi hkrati zagotovili dejansko konkurenčnost, ki je v interesu evropskih državljanov, zanesljivost oskrbe in uresničitev podnebnih ciljev, bo treba preoblikovati okvir, s katerim so regulirani liberalizirani trgi.

4.11

EESO predlaga ustanovitev posebnega evropskega sklada, da bi podprli spremembe v industriji, zlasti pa raziskave, razvoj in uporabo zelenih tehnologij, in sicer ne glede na to, ali gre za tehnologije, povezane z obnovljivimi viri energije, ali nove tehnologije, ki omogočajo dejansko zmanjšanje emisij.

4.12

Odbor opozarja, da bo EU potrebovala trdno industrijsko osnovo. Poudarja, da imajo energijsko intenzivni industrijski sektorji v posameznih evropskih regijah različen socialno-gospodarski pomen. Zato je treba spremembe v industriji izvajati postopoma, da se tako zagotovi prehod, s katerim se bo mogoče izogniti negativnim vplivom na trge dela v teh regijah. Oskrba z energijo bo v prihodnje strateškega pomena. Potrebne so dodatne naložbe v nove tehnologije, s katerimi bo mogoče zagotoviti dejansko povečanje produktivnosti glede na porabljeno energijo in hkrati zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Prav z izboljšanjem energijske bilance v energijsko intenzivnih industrijskih panogah je mogoče zagotoviti tudi ohranjanje delovnih mest v teh panogah.

4.13

EESO priporoča, da reforma skupne kmetijske politike po letu 2013, ki je že bila predmet mnenja na lastno pobudo, sprejetega s širokim soglasjem, poskuša zagotoviti razvoj v skladu s pomenom kmetijstva za podeželska območja v EU (ki predstavljajo več kot 80 % njenega ozemlja) in prevzetimi mednarodnimi obveznostmi do držav v razvoju. Postopek pregleda bo moral prispevati k optimizaciji potrebnih sinergij, hkrati pa zagotoviti spodbudo za druge evropske politike na področju raziskav, novih tehnologij in posodabljanja industrije. To velja zlasti za sektorje in regije, ki jih sedanje spremembe najbolj prizadevajo, tj. za tiste, za katere je značilna prisotnost energijsko intenzivnih industrij, ki morajo vlagati v nove zelene tehnologije, da bi zmanjšali emisije, s tem pa zaščitili delovna mesta.

4.14

Države članice se morajo uskladiti glede davka na finančne transakcije, da bi tako omilili uničujoče učinke špekulacij, stabilizirali bančni sektor in v euroobmočju okrepili skupno valuto. Prihodke, pridobljene s takim davkom, bi bilo treba porabiti za zmanjšanje primanjkljaja v proračunih držav članic, ki bi tako imele več možnosti za, na primer, izboljšanje financiranja svojih izobraževalnih sistemov. Prehod k bolj zeleni evropski industriji lahko temelji le na zdravih javnih financah in trgih dela s kvalificirano delovno silo.

4.15

Takšne industrijske revolucije ni mogoče izpeljati brez posledic za družbo, povezanih z načelom trajnostnega razvoja. Za spremembe v industriji, usmerjene v zeleno gospodarstvo, bo potrebna popolnoma nova zasnova rasti. Danes se državljan opredeljuje glede na svojo kupno moč. Ali nam bo uspelo izoblikovati novo opredelitev blaginje, ki bo temeljila na fizičnem in duševnem zdravju, demokratičnih pravicah in pravici do udeležbe v družbenih dogajanjih, socialni vključenosti (ki se kaže zlasti v vključenosti na trg dela, če so delovna mesta kakovostna), oskrbi z energijo ter dostopu do javnih dobrin in storitev v splošnem interesu? Treba se je namreč zavedati, da bi bilo za to treba spremeniti samo pojmovanje rasti in delovanje gospodarstva. Za uresničitev takega cilja ne zadostujejo številke, ki jih merimo z BDP. EESO se je že izrekel za nov pristop k merjenju gospodarskega in družbenega napredka. Znova poudarja, da bodo spremembe v industriji in zaposlovanje s cilji trajnostnega razvoja združljivi le, če se bosta EU in svet lahko dogovorila o drugačni zasnovi rasti. Predlog Komisije glede strategije Evropa 2020 ne zadostuje.

4.16

EESO meni, da si morajo evropske institucije prizadevati za enake pogoje za vse po vsem svetu, s čimer se bo mogoče izogniti selitvi dejavnosti ali celo uničenju celotnih sektorjev, kar škodljivo vpliva na zaposlovanje in okolje. Evropa mora spodbujati dobre prakse, vendar si mora hkrati prizadevati tudi za njihovo uporabo po vsem svetu, in sicer v najkrajšem razumnem roku, da bi se izognili negativnim posledicam (vključno z okoljskimi), do katerih bi prišlo, če bi bila njihova uporaba omejena na Evropo.

4.17

EESO kot institucionalni glasnik evropske civilne družbe in pomemben forum za strukturirani dialog odločno zagovarja demokratično udeležbo evropskih državljanov v pomembnih razpravah. EU potrebuje skladnejšo in bolj zavezujočo strategijo od tiste, ki jo danes poznamo pod imenom „Evropa 2020“ – potrebuje strategijo, ki bo omogočila pravičen, pošten in trajnosten prehod v zeleno gospodarstvo, ki bo temeljilo na povsem novi zasnovi rasti. Nova rast, ki jo potrebujemo v Evropi, pa tudi drugje po svetu, bo izhajala iz načela trajnosti in bo temeljila na kakovosti življenja, dejavni udeležbi v družbenih dogajanjih in zdravem življenju.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Mnenje o uporabi prožne varnosti pri prestrukturiranju glede na svetovni razvoj (UL C 318, 23.12.2009, str. 1).

(2)  UL C 10, 14.1.2004, str. 105; in UL C 318, 23.12.2006, str. 1.

(3)  UL C 65, 17.3.2006, str. 58.

(4)  UL C 185, 8.8.2006, str. 62.

(5)  UL C 318, 23.12.2006, str. 1.

(6)  UL C 120, 16.5.2008, str. 57.

(7)  UL C 77, 31.3.2009, str. 88.

(8)  UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(9)  CESE 647/2010 – NAT/453 (še ni objavljeno v UL).

(10)  UL C 128, 18.5.2010, str. 3 (ECO/267); in UL C 100, 30.4.2009, str. 65 (CCMI/053).

(11)  UL C 128, 18.5.2010, str. 18.

(12)  Ibidem.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/47


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Na poti k širši uporabi električnih vozil

(raziskovalno mnenje na zaprosilo belgijskega predsedstva)

2011/C 44/08

Poročevalec: g. OSBORN

Belgijsko predsedstvo EU je 9. februarja 2010 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Na poti k širši uporabi električnih vozil (raziskovalno mnenje).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 155 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1

EESO močno podpira prizadevanja v Evropi za širšo uporabo električnih vozil, še posebej električnih avtomobilov. Ta prizadevanja so nujna, če želimo prispevati k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v prometnem sektorju in odvisnosti Evrope od vse bolj negotovega uvoza nafte.

1.2

EESO podpira vse ukrepe, ki jih predlaga Komisija v svojem nedavnem sporočilu o čistih in energetsko učinkovitih vozilih. Poleg tega EESO priporoča nekatere dodatne ukrepe Evropske unije in njenih držav članic.

1.3

Kar zadeva tehnično plat, EESO priporoča določitev nekaterih prednostnih nalog v zvezi z raziskavami in razvojem, pospešitvijo najpomembnejših programov za standardizacijo, razširitvijo ustreznih znanj in programov usposabljanja ter upravljanjem in blažitvijo sprememb v vzorcih zaposlovanja v avtomobilski industriji in na področjih, ki so z njo povezana.

1.4

EESO poudarja, da je s prehodom na električna vozila mogoče doseči zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov samo, če tudi električna energija za vozila sama prihaja iz virov z nizko vsebnostjo CO2 ali brez CO2. Zato mora prehod k električnim vozilom hkrati spremljati tudi preobrat v smer pridobivanja električne energije z nizko vsebnostjo CO2.

1.5

Široka uporaba električnih vozil in velika zmogljivost shranjevanja elektrike, ki jo imajo vsi njihovi akumulatorji skupaj, bi lahko igrala pomembno vlogo pri doseganju čim večjega ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem v sistemu oskrbe z električno energijo, če bo inteligentna tehnologija uvedena v upravljanje omrežja in v strukturo polnjenja za električna vozila. EESO meni, da bi bilo to zapleteno organizirati, vendar priporoča takojšnje študije in projekte, da bi poskusili to možnost preoblikovati v pomembno priložnost, ki prinaša koristi tako prometni panogi kot panogi oskrbe z električno energijo.

1.6

Za hiter prehod na električna vozila bodo potrebna obsežna skupna prizadevanja industrije, novih ponudnikov infrastrukture za polnjenje, javnega sektorja kot regulatorja, organa za določanje standardov, dajalca spodbud in organizatorja izobraževanja – ter javnosti kot pametnih, pozornih, pa tudi zahtevnih potrošnikov novih tehnologij. EESO nujno poziva Evropsko unijo in države članice, naj si z vsemi močmi skupaj prizadevajo za spodbujanje in podporo temu ključnemu prehodu in zagotovijo, da Evropa ne bo zaostajala za konkurenco, ki v tej ključni panogi hitro napreduje.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Kljub postopno vse boljšim standardom učinkovitosti vseh vrst prometa se izpusti CO2 v celotnem prometnem sektorju iz leta v leto povečujejo. Če naj promet primerno prispeva k zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida na raven, ki jo Evropa želi doseči do leta 2050, ne bo dovolj, da se zanašamo na postopne prihranke pri posameznih vrstah prometa.

2.2

Za cestni promet velja, da zaradi osnovnih fizikalnih omejitev učinkovitosti motorja z notranjim izgorevanjem glede na CO2 ni mogoče izboljševati v nedogled. Na neki točki bo potrebna korenita preusmeritev k novim energetskim virom z nizkimi izpusti CO2 ali brez njih.

2.3

Med različnimi možnostmi se zdi najobetavnejša hitra preusmeritev na področju prometa z osebnimi avtomobili, pri čemer bi morali čimprej izpeljati prehod prek hibridnih vozil na vozila z izključno električnim pogonom.

2.4

Za čim hitrejše ukrepanje je več razlogov:

Kolikor prej se bodo zmanjšali izpusti CO2, toliko boljši bodo rezultati pri blaženju podnebnih sprememb, poleg tega pa se bo mogoče izogniti dragim prihodnjim prilagoditvam.

V začetni fazi prehoda bodo tako v zasebnem (proizvajalci motorjev in akumulatorjev, ponudniki infrastrukture itd.) kot v javnem sektorju (raziskave in razvoj, infrastruktura, finančne spodbude itd.) potrebne velike naložbe, in hitreje ko bo prišlo do sprememb, prej se bodo naložbe povrnile.

Potrošniki se vse bolj zanimajo za vozila z nizkimi izpusti CO2 ali brez njih, ki bi bila lahko za Evropo in njene države članice edinstvena priložnost, da izidejo kot zmagovalke iz prehoda, ki se lahko izkaže za popularnega, če bodo le ravnale vešče in če bodo nova vozila dosegala standarde varnosti, udobja, zmogljivosti, zanesljivosti, oblikovanja in cen svojih tradicionalnih tekmecev.

Glavni tekmeci (ZDA, Japonska, Kitajska in drugi) že precej vlagajo v električna vozila ter bi lahko pridobili velikanski naskok in konkurenčno prednost, če Evropa ne bo napredovala enako hitro.

Če bo Evropa pri spodbujanju razvoja električnih vozil ter potrebnih sprememb v oskrbi z energijo in električnim omrežjem ukrepala dovolj hitro, bi se širitev teh sektorjev lahko izkazala za gonilno silo gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in izvozne dejavnosti v Evropi. Zaostajanje pri tem prehodu pa bi lahko evropsko gospodarstvo resno oslabilo.

2.5

Zato EESO pozdravlja zdajšnja intenzivna prizadevanja Komisije, Sveta in držav članic za podporo in pospešitev prehoda na električna vozila. Predlaga dodatne ukrepe na evropski ravni na treh glavnih področjih:

nadaljnje spodbujanje tehnološkega prehoda na podlagi raziskav in razvoja, programov uvajanja ter izobraževanja in usposabljanja;

podpora hkratnemu razvoju sektorja električne energije, vključno s povečano uporabo obnovljivih virov energije, razvojem električnega omrežja in infrastrukture ter standardizacijo vmesnika med električnimi vozili in oskrbo z elektriko;

podpora preobrazbi trga z ustreznimi spodbudami, da bi se povpraševanje prilagodilo spremenjeni ponudbi vozil.

3.   Podpora tehnološkemu prehodu

3.1   Raziskave in razvoj

3.1.1

Da bi na področju raziskav in razvoja dosegli začrtani cilj 3 % BDP in namenjali več programov podpori prehodu na gospodarstvo z nizkimi stopnjami izpustov CO2, bo potrebno veliko truda. EESO pozdravlja pomen, ki se na splošno namenja okrepitvi prizadevanj za raziskave in razvoj v novi strategiji Evropa 2020, in poseben pomen, ki se namenja podpori prehodu k bolj ekološko usmerjenemu gospodarstvu, vključno s prehodom na vozila z nizkimi izpusti CO2 in električna vozila. Posebno pozornost je treba nameniti:

nadaljnjim izboljšavam tehnologije akumulatorjev, da bi povečali doseg (avtonomijo) električnih vozil ter trpežnost in odpornost izbranih sistemov v vseh vremenskih in voznih razmerah;

iskanju alternativnih rešitev za polnjenje, da bi izboljšali postopke, ki se na koncu izberejo za standardizacijo;

preučevanju priložnosti za povezovanje večje uporabe električnih vozil z večjo uporabo obnovljivih virov energije – ali virov z nizkimi izpusti CO2 – za oskrbo z električno energijo;

uporabi pametnega merjenja porabe in na novo zasnovanega omrežnega sistema, da bi omogočili polnjenje akumulatorjev ob času, ki je z vidika uravnavanja električne obremenitve čim bolj ustrezen;

oskrbi z materiali, ki so v svetovnem merilu potrebni za veliko povečanje zmogljivosti proizvodnje akumulatorjev, zlasti z litijem in redkimi zemljinami, ter drugim ukrepom, ki bi jih lahko sprejeli, da bi povečali vire oskrbe, zagotovili, da bodo varnejši, ali pa jih nadomestili z drugimi, v večjem obsegu dostopnimi surovinami;

ukrepom, ki bi jih bilo treba sprejeti v začetnih fazah postopka, da bi spodbujali čim večjo ponovno uporabo materialov iz odsluženih vozil in akumulatorjev.

3.1.2

Posebno pozornost je treba nameniti predstavitvenim projektom in drugim programom za uvajanje na trg. Izkušnje s platformami za energetsko tehnologijo je treba razširiti in jih razviti v programe proaktivnega uvajanja na trg za širjenje hibridnih vozil, ki se polnijo preko električne vtičnice, ter vozil na izključno električni pogon in razvoj potrebne infrastrukture. Predstavitvene projekte v posameznih mestih in regijah, ki so pripravljeni sodelovati v pilotnih projektih (te so v nekaterih evropskih mestih in regijah že začeli izvajati), je treba ustrezno spodbujati. Treba je razširiti program CIVITAS.

3.1.3

EESO je zaskrbljen, ker je sedanja tehnologija akumulatorjev močno odvisna od materialov (litija in redkih zemljin), ki se trenutno pridobivajo pretežno ali samo na Kitajskem. Nujno so potrebne raziskave in geološke študije, da bi našli alternativne vire dobave teh materialov in spodbujali njihovo recikliranje, kjer je to mogoče.

3.2   Določanje standardov

3.2.1

Predpisani standardi za minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti za izdelke in storitve imajo ključno vlogo. EU je že določila standarde za izpuste CO2 iz avtomobilov in roke za nadaljnje izboljšave, ki jih bo treba v prihodnje obvezno predpisovati. Toda ti programi bodo morali biti celovitejši in določati bolj ambiciozne kratkoročne in dolgoročne cilje.

3.2.2

Glede na določene mejne vrednosti emisij, ki jih bo treba doseči (do leta 2015), imajo vozila z nizkimi izpusti CO2 in električna vozila očitno prednost. To je pomembna spodbuda za evropske proizvajalce, da bi pospešili razvoj in spravili na trg prvo generacijo vozil na izključno električni pogon. Vendar obstajajo pomisleki, da to zmanjšuje njihovo motivacijo za iskanje možnosti izboljšav na preostalih vozilih s pogonom na fosilna goriva. Morda bi lahko ob naslednji reviziji določili ločen poseben cilj za širitev voznega parka vozil na električni pogon, hkrati pa od proizvajalcev zahtevali, da še naprej izboljšujejo učinkovitost bencinskih in dizelskih vozil z vidika izpustov CO2. Ta vozila bodo tudi v naslednjih 20 letih predstavljala pomemben delež voznega parka.

3.2.3

Pomembno je ohranjati pritisk na evropsko industrijo, da si bo pri električnih vozilih prizadevala biti med vodilnimi v svetu, tako da bo ohranila močan konkurenčni položaj, saj se v to smer pomika celoten svetovni trg. Proizvajalci avtomobilov in akumulatorjev ter oskrbovalci z energijo vneto tekmujejo, da bi razvili najboljše tehnologije po najugodnejših cenah. Ta konkurenca je že sama po sebi močno gonilo za inovacije in je ne bi smeli ovirati.

3.2.4

Po drugi strani pa bo morala EU ukrepati pri nekaterih zgodnjih vidikih standardizacije ter zagotoviti varnost, zanesljivost in združljivost, predvsem podporne infrastrukture za polnjenje električnih vozil, kakor tudi ureditev vtičnic ter zahtev glede moči in konfiguracije akumulatorskih sklopov. Med Evropo in preostalim svetom poteka obsežno trgovanje tudi z avtomobili (novimi in rabljenimi), zato bi morala EU aktivno sodelovati tudi pri prizadevanjih za vzpostavitev svetovnih standardov za ta področja, da bi zagotovili združljivost tehnologije električnih vozil v svetovnem merilu.

3.3   Izobraževanje ter poklicno in tehnično usposabljanje

3.3.1

Prehod k avtomobilski industriji, v kateri bodo imela najpomembnejšo vlogo električna vozila, bo spremenil vzorce zaposlovanja (v njej). Če hoče evropska avtomobilska industrija ohraniti proizvodnjo in delovna mesta, so bistvenega pomena čimprejšnje naložbe v evropske zmogljivosti za proizvodnjo električnih vozil ter izvajanje ustreznega usposabljanja in preusposabljanja na področju novih znanj, potrebnih v vseh sektorjih industrije (načrtovanju, proizvodnji, distribuciji, prodaji, vzdrževanju, odstranjevanju itd.).

3.3.2

EESO močno podpira predlog Evropske komisije za oživitev skupine na visoki ravni CARS 21, v katero bi bile v večji meri vključene zainteresirane strani, da bi tako odpravili ovire, s katerimi se spopadajo nove tehnologije ob vstopu na tržišče. EESO priporoča, naj bi ustanovili tudi posebno delovno skupino za družbena vprašanja in takoj sprejeli ukrepe za razvoj in preusmeritev struktur sektorskega usposabljanja in izobraževanja, da bi zadovoljili nove potrebe po znanju, ki izhajajo iz tehnologije električnih vozil.

4.   Vzporedna pretvorba oskrbe z električno energijo in povezave z zmanjševanjem izpustov CO2

4.1

S prehodom na električna vozila bo nastalo znatno dodatno povpraševanje po električni energiji, ki sprva ne bo posebno veliko, vendar bo na koncu precejšnje. Če bi to dodatno povpraševanje želeli zadovoljevati s postavljanjem dodatnih konvencionalnih elektrarn na premog, glede proizvodnje CO2 ne bi ničesar dosegli. Prišlo bi preprosto le do preusmeritve izpustov CO2 z osebnih vozil na elektrarne. Zato je bistvenega pomena, da se uporaba električnih vozil povečuje sočasno z nadaljnjim povečevanjem oskrbe z energijo z nizkimi izpusti CO2 ali povsem brez njih.

4.2

Ob povečanem povpraševanju po električni energiji za električne avtomobile je treba pospešiti programe za povečanje deleža obnovljivih virov energije. To zahtevo je treba vključiti v naslednji pregled ciljev za povečanje deleža obnovljivih virov energije.

4.3

Začenja se pojavljati tudi možnost bolj dognane komplementarnosti povečevanja celotne zmogljivosti akumulatorjev, potrebne za električna vozila, in povečevanja deleža obnovljivih virov energije v oskrbi z električno energijo.

4.4

Ena od velikih težav pri povečanju uporabe obnovljivih virov energije so nihanja oskrbe z električno energijo iz vetrnih in sončnih elektrarn, elektrarn na osnovi plimovanja itd. Kot odgovor na nihajoče povpraševanje po elektriki se verjetno ponuja izboljšanje načinov shranjevanja energije. Avtomobilski akumulatorji so potrebni samo tedaj, ko se vozilo res premika. V preostalem času jih je treba polniti, vendar bi lahko v primeru padca ponudbe iz obnovljivih virov energije služili kot rezervni vir energije. Vprašanje, kako tu najti potrebno izravnavo, je povezano z velikanskimi tehničnimi in logističnimi težavami. Vendar pa bi ta možnost z razvojem pametnega omrežja postala bolj uresničljiva. EESO poziva Komisijo, naj čimprej naroči potrebne študije in zagotovi, da bo infrastruktura za polnjenje, ki se razvija za električna vozila, že od vsega začetka dovolj pametna, da bo omogočila to komplementarnost z oskrbo iz obnovljivih virov energije, ki jo je treba doseči.

4.5

Za vzpostavitev infrastrukture za polnjenje in/ali zamenjavo akumulatorjev bodo potrebne velike naložbe. Polnilne postaje bo treba postaviti na številnih krajih, npr. na parkiriščih, v stanovanjskih hišah, podjetjih, trgovinah, avtomehaničnih delavnicah, na drugih javnih mestih in na ulicah. Javni sektor bo moral določiti regulativni okvir, ki bo zagotavljal, da bodo vlagatelji v infrastrukturne naložbe imeli primeren donos, obenem pa preprečeval previsoke cene. EESO priporoča Komisiji čimprejšnjo pripravo študij o ustreznih regulativnih okvirih, ki bodo spodbujali potrebne naložbe v infrastrukturo. V zvezi s tem opozarja na sklepe Sveta za konkurenčnost z dne 26. maja – ki pozivajo k hitremu razvoju evropskega standarda za električna vozila, da bi pospešili njihovo uvajanje – in jih podpira.

5.   Potrošniki in trg

5.1

Evropska javnost se vedno bolj zaveda, da se čas, ko se je bilo mogoče zanašati na to, da je poceni nafta vedno na voljo, izteka. Zaveda se, da je iskanje in izkoriščanje novih naftnih nahajališč v mnogih delih sveta vedno težje in da se povečuje konkurenca z državami v vzponu za razpoložljive količine. Kljub določenemu skepticizmu se krepi tudi spoznanje, da je treba izpuste CO2 zmanjšati, da bi preprečili škodljive podnebne spremembe, in da bo morala panoga prometa odigrati svojo vlogo pri doseganju teh ciljev. Ta spoznanja so v različnem obsegu še podkrepile vlade posameznih držav članic z obdavčitvijo naftnih derivatov in z različnimi stopnjami obdavčitve vozil tako, da dajejo prednost manjšim vozilom z manj škodljivimi izpusti pred energetsko požrešnimi vozili ter v nekaterih primerih s kupovanjem hibridnih vozil in prototipov električnih avtomobilov za svoj vozni park.

5.2

Po tem, ko so se ta spoznanja široko uveljavila, je na trgu vozil v zadnjih letih opazna precejšnja sprememba. Potrošniki se danes precej pogosteje odločajo za manjša vozila z manj izpusti in vse manj kupujejo večje modele z visokimi stopnjami izpustov CO2. Tudi povpraševanje po hibridnih avtomobilih, ki so že na voljo, je doseglo precejšnje razsežnosti, zlasti v državah, kjer so uvedli ustrezne davčne spodbude. Na splošno pa so potrošniki do inovacij na tem področju zadržani in verjetno bodo potrebna zagotovila in spodbude, da se bodo odločneje usmerili k naslednji generaciji hibridnih vozil s polnjenjem na električnih vtičnicah in vozilom na izključno električni pogon, ko bodo na voljo.

5.3

Glede možnosti za preusmeritev na električna vozila so podobno previdni proizvajalci in naftna industrija. Prepričati se morajo v neizogibnost premika v to smer ter politično odločenost Evropske unije za krmiljenje in pospeševanje tega prehoda, da bi v uresničevanje te spremembe vložili vse svoje vire in strokovno znanje in da bi jo prodali potrošnikom. EU in države članice morajo industriji kristalno jasno predstaviti potrebo in nujnost tega prehoda ter ne dopustiti, da bi posebno zavzemanje nekaterih počasnejših podjetij upočasnilo splošni napredek, kar bi povzročilo le, da bi celotno evropsko industrijo prehitevala hitrejša podjetja iz drugih delov sveta in da bi ta trajno izgubila svoj tržni delež in vpliv na razvoj standardov po vsem svetu.

5.4

Za uspešen premik v naslednjo fazo ter za ustvarjanje zaupanja potrošnikov in povpraševanja obstaja imajo potrošniki več zahtev, ki jih lahko povzamemo v naslednje glavne kategorije: varnost, zanesljivosti, zmogljivost in oblikovanje, doseg (avtonomija) in prožnost, udobje pri polnjenju ter cena ob nakupu in ob uporabi. (Pojavlja se tudi skrb, da bi bila lahko električna vozila na cestah nevarno neslišna; če je res tako, bo morda treba predpisati nekaj minimalnih dodanih ravni hrupa, da se pešcem in drugim uporabnikom cest zagotovi zvočno opozorilo bližajočega se vozila.)

5.5

Bistvenega pomena bo, da bodo električna vozila vsaj tako varna kot običajna vozila (tako pri normalnem načinu vožnje kot v primeru nesreče), tako z vidika objektivnih statističnih meritev in kot z vidika dojemanja. Naprave za polnjenje, zlasti vse javno dostopne, bodo morale biti tudi zavarovane pred nedovoljenimi posegi in goljufijami. Ta merila bi bilo treba vključiti v vse predpisane zahteve za varnost, ki jih bo treba postaviti za električna vozila.

5.6

Električna vozila bodo morala biti zanesljiva ob vsakem času in v vseh vremenskih razmerah. Če se bodo akumulatorji prehitro praznili ali pa če se bosta ob določenih vremenskih razmerah zmogljivost ali doseg vozila znatno zmanjšala, bo javnost zlahka razočarana. Zaželeno bi bilo, da bi v regulativni okvir vključili standarde za trajnost in zanesljivost.

5.7

Kar zadeva zmogljivosti, bi morale te biti vsaj enake zmogljivostim družinskih avtomobilov srednjega razreda, saj so to avtomobili, ki jih pozna večina prebivalstva. Prav tako bo pomembno, da oblikovanje in konfiguracija električnih vozil za občinstvo ne bosta nič manj privlačna kot sta v primeru najboljših vozil z motorjem na notranje izgorevanje. To je seveda izziv, s katerim se bo morala spopasti industrija in za katerega ne bo potreben noben regulativni ukrep, pod pogojem, da bo industrija ustrezno motivirana (in po potrebi spodbujena) za pospešitev sprememb.

5.8

Doseg je tesno povezan z možnostmi za polnjenje. Če je za polnjenje potrebnih nekaj ur v garaži ali na ulični postaji za polnjenje, si bodo potrošniki verjetno želeli, da jim bo po vsakem polnjenju na voljo precejšen doseg. Večina ljudi se na običajen delovni dan resda prevaža le na kratke razdalje, vendar je tudi precej takšnih, ki bodo želeli večji doseg za priložnosti, ko morajo potovati dlje, in ne bodo želeli, da bi jih na takšnih potovanjih ure in ure zadrževalo polnjenje. Akumulatorji se bodo včasih izpraznili tudi, ko avto ne bo na postaji za polnjenje. Treba bo razviti naprave za nujno polnjenje na cesti ali za menjavo akumulatorjev.

5.9

Zdi se, da je hitrejše polnjenje tehnično izvedljivo. Toda dokler postopek polnjenja ne bo trajal približno toliko časa kot točenje bencina v običajno vozilo, bodo ljudje, ki imajo veliko dela, nestrpni. Po našem mnenju bi si morali proizvajalci prizadevati, da bi doseg v čim bližji prihodnosti povečali na 300 kilometrov, če si želijo zagotoviti omembe vreden tržni delež. Prizadevanja na področju raziskav in razvoja bi se morala še posebej osredotočiti na ta cilj.

5.10

Če ni verjetno, da bi tak doseg dosegli v nekaj letih, EESO priporoča, naj se posebno pozornost nameni dopolnitvi možnosti za polnjenje z napravami za hitro zamenjavo celotnega akumulatorja v mehanični delavnici (ali v nujnih primerih na cesti) v dveh ali treh minutah. EESO je seznanjen, da se na tej podlagi razvijajo nekateri pilotni projekti. Da bi olajšali razvoj infrastrukture za takšno menjavo akumulatorjev, EESO priporoča, naj Komisija čimprej prouči možnost, da bi prišli do hitre standardizacije konfiguracije in značilnosti akumulatorjev ter načinov za njihovo prikladno odstranjevanje in zamenjavo. Menjavanje akumulatorjev bi bilo lažje, če bi uporabniki akumulatorski sklop zakupili od storitvenega podjetja, ki upravlja postaje za menjavo akumulatorjev, namesto da bi ga dokončno kupili. Takšna ureditev bi znižala začetne stroške električnih vozil, vendar bi bilo morda treba vzpostaviti regulativni okvir, da bi zagotovili poštene cene in dobre standarde delovanja storitvenih podjetij.

5.11

Kjer naj bi uporabljali polnjenje prek električne vtičnice, je bistvenega pomena, da to postane v kratkem na voljo v široko razvejani mreži postaj za polnjenje. Poleg naprav, ki jih bodo imeli ljudje doma, bo treba postaje za polnjenje postaviti na parkiriščih (javnih in zasebnih, na delovnih mestih, v trgovinah itd.) ter na parkirnih površinah na ulicah. Da bi bilo ta program mogoče upravljati, se bodo morda prva prizadevanja za uvedbo morala osredotočiti na nekatera geografska območja. Morda bi bilo koristno izvesti pilotne programe v različnih okoljih, vključno z otoki, velikimi mesti in njihovim regionalnim zaledjem, manjšimi mestnimi okolji, podeželskimi območji itd., da bi tako ugotovili bistvene načine za podporo delovanju in infrastrukturi. Povsod, kjer se bo spodbujalo hitro uvajanje električnih vozil, je bistveno, da se že v začetku vzpostavi ustrezna mreža naprav za polnjenje. Potrošniki bodo hitro obrnili hrbet novi tehnologiji, če ne bodo menili, da je že od prvega dne dobro podprta z razvejano mrežo naprav za polnjenje in menjavo akumulatorjev.

5.12

Občinske, lokalne in regionalne oblasti bodo imele ključno vlogo pri spodbujanju uvajanja električnih vozil na svojih območjih. Pomagajo lahko pri določanju ustreznih mest za polnjenje in menjavo akumulatorjev. Lahko bi električnim vozilom tudi dodelile prednostni status pri parkiranju ali vožnji po prednostnih prometnih pasovih. Lahko bi imele pomembno vlogo pri seznanjanju javnosti in spodbujanju prehoda na električna vozila. Lahko bi ga spodbujale tudi z uporabo električnih vozil za prevoz oseb z zmanjšano mobilnostjo, čiščenje cest itd., saj veliko takšnih prevozov poteka samo na kratkih razdaljah znotraj območja, ki je v njihovi pristojnosti,

5.13

Cena nakupa in uporabe bo seveda ključnega pomena. Dober primer za to je prehod z osvinčenega na neosvinčeni bencin v mnogih državah. Nekaj časa so se potrošniki tej spremembi upirali, ko pa so se vlade zatekle z davčnemu razlikovanju v korist neosvinčenega bencina, je njihov odpor takoj splahnel in prehod je potekal brez težav in hitro.

5.14

Podobno bo za spodbujanje uvajanja električnih vozil treba vsaj odpraviti vsakršno stroškovno prednost bencinskih vozil z ustreznim diferenciranim davčnim sistemom, in verjetno v prvih letih nameniti prednost električnim vozilom, da se bo trg začel premikati. Načeloma bi morala biti uporaba električnih vozil cenejša, ker je električni motor veliko učinkovitejši. Seveda pa bo veliko odvisno od strukture tarif električne energije in od tega, ali bo polnjenje akumulatorjev mogoče vključiti v pameten sistem za izravnavo obremenitev po ugodnejši tarifi. EESO poziva, naj se čimprej začnejo izvajati ekonometrične študije različnih možnosti. Ker je prehod na električna vozila velik korak za potrošnika, ga bo morda treba močno spodbujati, zlasti v prvih letih prehoda (npr. z veliko razliko pri davku ob nakupu, v korist električnih vozil pred vozili z motorjem na notranje izgorevanje).

5.15

Poleg cenovnih spodbud morajo vlade in lokalne oblasti raziskati druge oblike spodbud, ki bi lahko pomagale pri prehodu, vključno s potmi ali območji, namenjenimi izključno električnim vozilom, in prednostnimi parkirišči zanje. Električna vozila bodo nedvomno manj onesnaževala kot motorji z notranjim zgorevanjem, nekatere različice pa bi lahko imele tudi vlogo pri zmanjševanju zastojev (npr. manjša električna vozila za posebne namene).

5.16

Poleg ukrepov, ki bodo omogočali prodajo električnih vozil po konkurenčnih cenah, bo zelo pomembno sprejeti dodatne ukrepe za izboljšanje razumevanja izpustov CO2 med potrošniki ter jim predočiti, kako njihova odločitev za vozilo vpliva na izpuste in v kolikšni meri bodo te izpuste zmanjšali s prehodom na električna vozila.

5.17

Takšne informacije bi morale temeljiti na analizi celotnega življenjskega cikla vpliva njihovih avtomobilov in drugih načinov prevoza. Toda celo ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla bo prehod na električni avtomobil verjetno ena najpomembnejših odločitev, ki jih bo posameznik lahko sprejel, da bi zmanjšal svoje emisije CO2. Da bi lahko to natančno ocenil, potrebuje prave informacije.

5.18

Sprva bo v nekatere segmente trga verjetno lažje vstopiti kot v druge. Glede na sedanje omejitve dosega in trajanje polnjenja bodo električna vozila sprva primernejša vsaj za kratke mestne ali lokalne, manj pa za daljše vožnje. Podobno bo opremo z vtičnicami laže namestiti v hišah, ki imajo garaže ali vsaj zasebna parkirna mesta za svoja vozila. Pri prodaji bodo zato najbrž sprva v ospredju gospodinjstva, ki imajo takšne objekte in ki razmišljajo o nakupu električnega vozila kot drugega (manjšega) vozila za lokalno uporabo, medtem ko bi večje vozilo z motorjem na notranje izgorevanje ali hibridno vozilo obdržala za daljša potovanja s težjim tovorom. Zdi se, da tudi za te vrste uporabe raziskave kažejo, da omejen doseg vozil in dolžina časa polnjenja lahko omejita njihovo začetno uvajanje. Da bi se izognili omejenosti električnih vozil na nekaj majhnih tržnih niš, bo pomembno že od vsega začetka ustvariti bolj dolgoročno vizijo popolnega prehoda, ko bodo vozila na električni pogon vsem uporabnikom privlačna možnost za vsa potovanja.

5.19

Programi javnih naročil so lahko izjemno močno orodje pri spodbujanju izboljšanja standardov v ključnih industrijskih panogah. Javni sektor je pomemben kupec avtomobilov in drugih vozil, in zgled, ki ga daje javni sektor, lahko dodatno vpliva na odločitve o nakupu drugih. Zato je pomembno, da se vlade in drugi organi javnega sektorja po vsej Evropi – vključno z regionalnimi in lokalnimi oblastmi – čimprej zavežejo, da bodo kupovale električne avtomobile in druga električna vozila ter da bodo tako že kmalu zagotovile zagon trga za ta vozila ter prispevale k temu, da se bo obseg proizvodnje hitro povečal v smeri kritične mase za ekonomsko upravičeno proizvodnjo. Institucije Evropske unije bi lahko dajale zgled s svojimi lastnimi odločitvami o nakupih, lahko pa bi tudi bi sprožile vseevropske razprave in pobude za spodbujanje hitrega uvajanja električnih vozil. Politični voditelji in druge vidne javne osebnosti bi lahko posredovale to sporočilo tako, da bi sami že kmalu začeli uporabljati električna vozila.

5.20

Po ocenah je skoraj 50 % avtomobilov, kupljenih v Evropi, kupljenih v okviru sistemov, ki jih upravljajo ali podpirajo podjetja za svoje zaposlene. Zaželeno bi bilo spodbujati podjetja, naj v svojih sistemih z ustrezno davčno diferenciacijo dajejo prednost avtomobilom z nizkimi izpusti CO2 ali avtomobilom na izključno električni pogon.

6.   Druga vozila in načini prevoza

6.1

V tem mnenju smo se osredotočili predvsem na zasebne osebne avtomobile in na ukrepe, ki jih mora Evropa zdaj sprejeti za pospešitev prehoda na uporabo električnih avtomobilov v prihodnosti. To je najlaže dosegljivi sadež na drevesu dekarbonizacije prevoza.

6.2

Seveda pa se možnosti za elektrifikacijo tu ne končajo. Politiki in industrija se morajo dobro zavedati možnosti za nadaljnjo elektrifikacijo na celotnem območju kopenskega in pomorskega prometa, vključno z zelo majhnimi vozili za eno osebo, večjimi vozili za javne službe, železnicami, tramvaji in trolejbusi ter celotnim področjem tovornega prometa. S širjenjem elektrifikacije prometnega sistema se poleg tega utegnejo pojaviti še novi vzorci mobilnosti, ki jih olajšujejo različne značilnosti električne energije, tehnologije akumulatorjev in pametnih sistemov za upravljanje omrežij in prometa. Tudi v tem pogledu EESO spodbuja Komisijo in oblikovalce politike, naj bodo budni in pozorni do najboljših idej, ki jih je treba spodbujati.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/53


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o energetski revščini v povezavi z liberalizacijo in gospodarsko krizo (raziskovalno mnenje)

2011/C 44/09

Poročevalec: Sergio SANTILLÁN CABEZA

Belgijska vlada je 9. februarja 2010 sklenila, da v okviru svojega prihodnjega predsedovanja Svetu Evropske unije v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Energetska revščina v povezavi z liberalizacijo in gospodarsko krizo

(raziskovalno mnenje).

Predsedstvo Odbora je 16. februarja 2010 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) za glavnega poročevalca imenoval g. SANTILLÁNA CABEZO ter mnenje sprejel s 124 glasovi za, brez glasov proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Cene električne energije, plina in drugih goriv, kot je premog, se zvišujejo in zdi se, da se bo ta trend v naslednjih letih nadaljeval, zato se bo brez hitrega in učinkovitega ukrepanja število ranljivih odjemalcev energije prav tako znatno povečalo. Cilj tega mnenja ni preučiti razloge za naraščanje cen energije, temveč poudariti potrebo po zaščiti ranljivih odjemalcev, da se preprečijo pojavi energetske revščine.

1.2

Boj proti energetski revščini je nova družbena prednostna naloga, s katero se je treba soočiti na vseh ravneh, prav tako pa je pomembno, da EU pripravi skupne smernice, na podlagi katerih bodo vse države članice za njeno izkoreninjenje ukrepale na enak način. EESO opozarja na delo, ki ga je EU opravila v zadnjih letih na področju zaščite ranljivih odjemalcev. Vendar številne države članice še vedno ne izpolnjujejo svojih obveznosti, zato bi morala EU, kadar države članice ne izpolnjujejo določenih ukrepov, delovati na podlagi načela subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe ES.

1.3

Energetska revščina vpliva na energetski sektor, pa tudi na druge sektorje, kot so zdravstvo, potrošnja in stanovanjski sektor.

1.4

EESO predlaga, da EU sprejme enotno in splošno opredelitev energetske revščine, ki bi jo lahko pozneje vsaka država članica prilagodila. Ena od možnosti bi bila, da se energetska revščina opredeli kot težava ali nezmožnost vzdrževanja primerne temperature stanovanjskih prostorov kot tudi uporabe drugih bistvenih energetskih storitev po sprejemljivi ceni. Gre za splošno opredelitev, ki se lahko dopolni tudi z drugimi merili, da se omogoči posodobitev koncepta glede na družbeni razvoj. S tem bi se omogočila natančnejša ocena energetske revščine in boj proti njej.

1.5

EESO meni, da je treba uskladiti obstoječe statistične podatke, da bi se omogočila čim bolj natančna ocena situacije na področju energetske revščine v Evropi. Zato se predlaga, da Eurostat in statistični uradi držav članic sprejmejo enotne statistične metodologije, da bi lahko tako izračunali obseg problema energetske revščine.

1.6

EESO meni, da bi bilo treba kljub obstoju foruma za državljane o energiji (London) ustanoviti evropski center za spremljanje energetske revščine, ki bi lahko deloval v okviru že obstoječe strukture, kot je na primer Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev, in ki bi omogočil povezovanje vseh gospodarskih in družbenih akterjev, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z energetsko revščino, kot so med drugim podjetja za oskrbo z energijo, odjemalci, združenja na področju zdravja in okolja, sindikati, združenja na področju energije in gradbeništva. Ta center bi bil v veliko pomoč pri opredeljevanju obstoječih dobrih praks v državah članicah, preučitvi novih mehanizmov za obravnavo energetske revščine ali spodbuditvi izvedbe objektivne in natančne ocene učinkov liberalizacije energetskih trgov na ranljive odjemalce.

1.7

EESO predlaga, da se energetska revščina upošteva pri pripravi vsakega predloga o energetski politiki.

1.8

EESO meni, da morajo biti tehnološke inovacije za optimalno rabo energije dostopne ranljivim odjemalcem, saj jih ti najbolj potrebujejo.

1.9

Poudariti je treba pomen izvajanja že sprejetih ukrepov o energetski učinkovitosti stavb, v tem primeru zasebnih stanovanj. Glede na težave, ki jih lahko imajo osebe z nižjimi dohodki, morajo države članice v skladu s svojimi zmožnostmi razmisliti o oblikovanju ukrepov pomoči.

1.10

Decentralizirana proizvodnja energije lahko v nekaterih primerih prispeva k doseganju ciljev iz tega mnenja (glej točko 6.8).

2.   Energetska revščina v EU

2.1

Raba in dostop do energije sta povezana z blaginjo ljudi in skupnosti. Energija se uporablja na številnih področjih in je nujna za mobilnost, klimatiziranje ali razsvetljavo v sektorjih, kot so industrija, zdravstvo, kmetijstvo, pa tudi za gospodinjstva ali prosti čas.

2.2

Zato je mogoče koncept energetske revščine obravnavati na makro- ali mikroekonomski ravni. Dostop industrije, kmetijstva in drugih sektorjev do zadostne in kakovostne energije je ključen za blaginjo in konkurenčnost države, njeno pomanjkanje pa lahko privede do gospodarske krize, brezposelnosti in splošne revščine. To mnenje pa je osredotočeno zlasti na energetsko revščino v gospodinjstvih.

2.3

Energetska revščina pomeni težavo ali nezmožnost vzdrževanja primerne temperature stanovanjskih prostorov po sprejemljivi ceni (kot referenca bi se lahko upoštevala opredelitev Svetovne zdravstvene organizacije, v skladu s katero je toplotno ugodje v bivalnih prostorih pri temperaturi 21 °C in v ostalih prostorih pri 18 °C, ali katera koli druga opredelitev, ki se zdi tehnično ustrezna) kot tudi težavo ali nezmožnost uporabe drugih bistvenih energetskih storitev po sprejemljivi ceni, kot so razsvetljava, prevoz ali električna energija za internet ali druge naprave. Gre za splošno opredelitev, ki se lahko dopolni tudi z drugimi merili, ki omogočajo posodobitev koncepta, kadar je potrebno.

2.4

Energetska revščina je pojav, ki ga je težko izračunati, čeprav ga je mogoče meriti na osnovi spremenljivk, kot so: nezmožnost vzdrževanja ustrezne temperature v stanovanju (21 % v EU-27, Eurostat); delež prebivalstva, ki ima dolgove pri plačevanju računov (7 % v EU-27 leta 2007), ali število stanovanj z uhajanjem, razpokami ali drugimi napakami, ki vplivajo na učinkovitost stavbe (18 % v EU-25 leta 2007, raziskava EU-SILC 2007). Čeprav pomanjkanje statističnih podatkov in ustreznih študij ovira zagotavljanje zanesljivih podatkov o številu prizadetih oseb, se na podlagi primerjave znanih spremenljivk in ob upoštevanju nekaterih objavljenih študij ocenjuje, da je v Evropi najmanj 50 milijonov oseb prizadela energetska revščina (Tackling Fuel Poverty in Europe. Recommendations Guide for Policy MakersSoočanje z energetsko revščino. Vodnik s smernicami za nosilce političnih odločitev; www.fuel-poverty.org). Vendar naj bi bilo po nekaterih ocenah to število še bistveno višje.

2.5

Težavam pri izračunu obsega tega pojava je treba dodati tudi obstoječa neskladja med statističnimi podatki na evropski ravni in nacionalnimi statističnimi podatki. Po podatkih EU-SILC na primer nihče v Veliki Britaniji nima dolgov pri plačevanju računov, nacionalni regulator na področju energije (Ofgem) pa navaja, da ima dolgove 5 % britanskih državljanov (www.fuel-poverty.org).

2.6

Število družin, ki jih je prizadela energetska revščina v Evropi, bi lahko naraslo, saj:

je približno 16 % Evropejcev izpostavljenih tveganju revščine (skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti, Evropska komisija, 2009);

se je v obdobju 2005–2007 cena plina za gospodinjstva v povprečju zvišala za 18 % (Eurostat 2007);

se je v obdobju 2005–2007 cena elektrike za gospodinjstva v povprečju zvišala za 14 % (raziskava EU-SILC 2007);

se pri gradnji več kot 60 % stavbnega fonda v EU niso upoštevala merila uravnavanja temperature.

2.7

Energetska revščina je rezultat kombinacije treh dejavnikov: nizkega dohodka, nezadostne kakovosti stavb in visokih cen energije.

2.8

K možnim posledicam energetske revščine med drugim štejejo zdravstvene težave, odklop iz omrežja, ki ga opravi dobavitelj, premajhna poraba energije, in sicer pod standardi udobja, ter kopičenje dolgov.

2.9

Najbolj ranljive socialne skupine so tiste z najnižjimi dohodki, na primer osebe, starejše od 65 let, enostarševske družine, brezposelne osebe ali osebe, ki prejemajo socialna nadomestila. Poleg tega osebe z nizkimi dohodki v večini primerov prebivajo v stavbah z neustrezno toplotno izolacijo (Housing Quality Deficiencies and the Link to Income in the EU – Pomanjkljiva kakovost stavb in povezava z dohodkom v EU; Orsolya Lelkes: Evropski center za politiko in raziskave socialne blaginje, marec 2010), kar še povečuje energetsko revščino.

2.10

Nekatere države članice so že sprejele nekatere ukrepe (Good practices experienced in Belgium, Spain, France, Italy and United Kingdom to tackle fuel poverty – Primeri dobre prakse iz Belgije, Španije, Francije, Italije in Združenega kraljestva na področju boja proti energetski revščini; objavila delovna skupina EPEE), ki prispevajo k preprečevanju pojavov energetske revščine. Večina teh primerov dobrih praks je usmerjena v dejavnike, kot so:

cene energije (npr. socialne tarife);

kakovost stavb (npr. spodbujanje večje energetske učinkovitosti socialnih stanovanj ali zasebnega stavbnega fonda);

nizki dohodki (npr. finančna pomoč).

Podobno so nekatere države članice sprejele sanacijske ukrepe za zmanjšanje posledic energetske revščine, kot je na primer prepoved odklopa v težkih obdobjih za najbolj ranljive družine.

2.11

Izboljšanje energetske učinkovitosti pri gradnji stanovanj je ključni element za premagovanje energetske revščine. Predlog prenovitve Direktive o energetski učinkovitosti stavb COM(2008) 780 konč. je lahko priložnost za to.

3.   Posledice gospodarske krize: 23 milijonov brezposelnih

3.1

Evropsko gospodarstvo se sooča z najglobljo recesijo od leta 1930. BDP v EU-27 se je leta 2009 znižal za 4,2 % v primerjavi z letom 2008, v katerem je bila rast že tako nizka (+ 0,8 %). Zabeležen je bil močan porast stopnje brezposelnosti, ki je januarja 2010 znašala 9,5 % aktivnega prebivalstva (1,5 odstotne točke več kot januarja 2009). V prvem mesecu leta 2010 je bilo zato brezposelnih 22 979 000 moških in žensk. Izraženo v odstotkih je bilo najmanjše število brezposelnih zabeleženo na Nizozemskem (4,2 %) in v Avstriji (5,3 %), medtem ko sta najvišje stopnje zabeležili Litva (22,9 %) in Španija (18,8 %) (Eurostat).

3.2

Evropski načrt za oživitev gospodarstva, predlagan konec leta 2008, ni prinesel želenih rezultatov. Poleg zaskrbljujočih podatkov o sedanjem položaju je zaskrbljujoče tudi dejstvo, da do zdaj znane napovedi (vključno z napovedjo Komisije) predvidevajo „šibko“ okrevanje v bližnji prihodnosti. Sicer so bile uvedene davčne spodbude v višini 5 % BDP (EU-27), ki pa ne zadostujejo, poleg tega ni dovolj usklajene strategije za izhod iz krize.

3.3

Gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je nastala v razmerah, ko so plače evropskih delavcev stagnirale ali se zniževale. Poleg tega gospodarski ukrepi, predlagani v nekaterih državah članicah za zmanjšanje visoke zadolženosti in javnega dolga, vplivajo na socialne prejemke (pokojnine, nadomestila za brezposelnost) in javne storitve.

3.4

Vse to ustvarja zaskrbljujoče obete za družine, ki so spričo rastočih cen energije najbolj ranljive.

4.   Energetska politika EU

4.1

Prizadevanja za liberalizacijo energetskega trga so bila v zadnjih dvajsetih letih ena osrednjih politik EU. Po zasedanju Sveta za energijo junija 1987, ki je pomenil začetek tega procesa, so bile konec 90. let prejšnjega stoletja sprejete prve direktive o liberalizaciji trgov plina in električne energije, od takrat pa so bili v tej smeri sprejeti številni ukrepi.

4.2

Na splošno sta bila cilja procesa liberalizacije doseči učinkovitejši energetski sektor ter konkurenčnejše evropsko gospodarstvo. Vendar med državami članicami ni bilo popolnega soglasja o ukrepih in nekatere od njih poleg tega odločno nasprotujejo izvajanju ustreznih politik.

4.3

Trenutno obstaja visoka koncentracija ponudbe na veleprodajnem trgu plina (v 10 državah članicah trije največji dobavitelji nadzorujejo 90 % ali več trga) in električne energije (največji dobavitelji nadzorujejo več kot 80 % v 14 državah članicah) (COM(2009) 115 konč.).

4.4

Liberalizacija je koristna za odjemalce, če dejansko spodbuja konkurenco; vendar so v številnih državah članicah javne monopole nadomestili zasebni oligopoli, zato je treba okrepiti ukrepe za spodbujanje preglednosti in konkurence na področju energije.

4.5

Zato je primerno, da se poudari potreba po uresničitvi ukrepov, predvidenih v tretjem energetskem svežnju, katerih namen je oblikovati resničen energetski trg, ki bo temeljil na sodelovanju držav, in ki vključujejo boljšo medsebojno povezanost omrežij, boljšo usklajenost operaterjev in večja pooblastila nacionalnih regulatorjev.

5.   Liberalizacija mora koristiti odjemalcem

5.1

Liberalizacija spodbuja decentralizacijo in diverzifikacijo energije ter bi morala biti način za reševanje nekaterih ključnih vprašanj, kot so zniževanje cen in zagotavljanje oskrbe, izboljšanje kakovosti storitev, povečanje ponudbe ter njena prilagoditev potrebam odjemalcev na splošno in zlasti potrebam ranljivih odjemalcev. Vseeno pa prve izkušnje držav članic kažejo na težave, ki so med drugim posledica pomanjkanja preglednosti tarif in višjih cen.

5.2

V večini držav članic so bile cene v prvi polovici 2009 višje kot leta 2008, kljub temu da je gibanje cen nafte kazalo na znatnejše znižanje cen za končne porabnike. To bi bilo mogoče delno pojasniti s časovnim razmikom med spremembo cen nafte in njihovim zaračunavanjem končnim porabnikom. Vseeno se zdi, da se znižanje cen energije na veleprodajnem trgu ni v celoti odrazilo v cenah, ki se zaračunavajo končnim porabnikom (glej COM(2009) 115 konč.).

5.3

Zato podjetja za oskrbo z električno energijo in plinom svojih rezultatov ne prenašajo na zadovoljiv način na gospodinjstva. 60 % odjemalcev je izjavilo, da je njihov ponudnik energije zvišal cene, v primerjavi s 3–4 %, ki so se jim cene znižale. Podjetja za oskrbo z električno energijo in plinom so se slabo odrezala tudi kar zadeva primerljivost ponudb in možnost enostavne zamenjave ponudnika. Za energetski sektor velja, da odjemalci najmanj pogosto zamenjajo ponudnika: samo 7 % jih je zamenjalo ponudnika plina in 8 % ponudnika električne energije (Evropska komisija: Drugo poročilo o pregledu stanja potrošniških trgov v EU, 2. februar 2009).

6.   Evropski ukrepi na področju energetske revščine

6.1

Energetska revščina je nova družbena prednostna naloga, ki jo je treba podpreti na vseh ravneh. Čeprav so pravni predpisi, ki jih je sprejela EU (1), dobri, je bil odziv držav članic do zdaj nezadosten. Navedimo nekaj primerov: kljub obveznostim iz direktiv o skupnem trgu za plin in električno energijo (najprej Direktiva 2003/54/ES in nato Direktiva 2009/72/ES) samo 10 od 27 držav članic ponuja socialne tarife ranljivim odjemalcem in samo 8 držav članic običajno uporablja pojem „ranljivi odjemalec“(Status Review of the definitions of vulnerable customer, default supplier and supplier of last resort – Pregled opredelitev ranljivega odjemalca, standardnega ponudnika in zasilnega dobavitelja; ERGEG, 2009).

6.2

Te problematike ne obravnavajo vse države članice, tiste, ki jo, pa so pri tem neodvisne in ne iščejo sinergij z drugimi državami, kar otežuje ugotavljanje, oceno in premagovanje energetske revščine na evropski ravni. Tako se na primer opredelitev, ki jo uporablja Združeno Kraljestvo, razlikuje od opredelitev ostalih držav članic in navaja, da se energetska revščina pojavi takrat, kadar se več kot 10 % dohodka nameni za ohranjanje ustrezne temperature stanovanja. Celo v dokumentih EU obstajajo razlike v opredelitvah.

6.3

Za premagovanje energetske revščine je odgovorna posamezna država članica, ki mora sprejeti ukrepe na pristojni (nacionalni, regionalni ali lokalni) ravni, če pa učinkovita nacionalna zakonodaja ne obstaja, mora ukrepati EU v skladu z načelom subsidiarnosti, opredeljenim v členu 5 Pogodbe ES. Za področja drugih goriv, kot je premog, so pristojne zgolj države članice.

6.4

Evropska unija sprejema zakonodajo in ima pristojnosti na področju energetske politike, zato neposredno ali posredno vpliva na energetsko revščino v državah članicah. Zato je pomembno, da EU ukrepa in oblikuje politike v okviru svojih pristojnosti.

6.5

Evropska komisija je predlagala Evropsko listino o pravicah odjemalcev energije (Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti (COM(2007) 386 konč.) in resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. junija 2008 (P6 – TA(2008)0306)), o kateri je EESO že izrazil stališče (2), da je potrebna zavezujoča pravna oblika, ki zagotavlja pravice državljanov, kot se je to zgodilo že v drugih primerih (3). Komisija je navedeno listino umaknila in nekatere točke iz listine vključila v tretji sveženj z utemeljitvijo, da bo njegov učinek večji (na primer člena 7 in 8 Direktive 2009/72/ES).

6.6

V zvezi s predmetom tega mnenja je primerno opozoriti na člen 34 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki navaja, da „[v] boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji“, in na člen 38, v skladu s katerim „[p]olitike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov“.

6.7

EESO poudarja, da je treba priznati zagotavljanje univerzalne storitve, izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, varstvo gospodarsko prikrajšanih družbenih skupin, ki jim zaradi visokih cen energije grozi „revščina zaradi energije“, na primer s prepovedjo odklopa energije v kritičnih obdobjih, ter gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo in pravico do razumnih in preglednih cen, primerljivih med različnimi dobavitelji (4).

6.8

EESO poudarja koristi, ki jih lahko ima v nekaterih primerih decentralizirana proizvodnja energije za odjemalce – tudi tiste najbolj ranljive – saj:

omogoča, da se z namestitvijo manjših enot proizvodnja približa centrom porabe v vaseh in mestih, kar bi zmanjšalo izgube zaradi transporta (ki se v primeru električne energije ocenjujejo med 7 % in 10 %);

spodbuja proizvodnjo obnovljivih virov energije;

spodbuja tehnološki razvoj;

zagotavlja možnosti za ustvarjanje delovnih mest in dopolnjuje centralizirano proizvodnjo energije.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  UL L 211, 14.8.2009, str. 55, čl. 7.

(2)  UL C 151 z dne 17.6.2008, str. 27.

(3)  UL L 46 z dne 17.2.2004, str. 1.

(4)  UL C 151, 17.6.2008, str. 27.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/57


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Do trajnostnega gospodarstva s spremembo vzorca potrošnje (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/10

Poročevalka: ga. DARMANIN

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Do trajnostnega gospodarstva s spremembo vzorca potrošnje.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija) z 98 glasovi za, 7 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

0.   Uvod

Medtem ko se v krizi, ki je Evropa še ni premagala, številni Evropejci borijo za to, da bi obdržali delovno mesto ali si zagotovili plačo, in si MSP še močneje prizadevajo za preživetje, se vzorci trajnostnega razvoja lahko zdijo razkošje. Zato bi politike trajnosti morale vključevati tudi kazalnike, ki bi upoštevali stvarnost, s katero se srečuje Evropa. To mnenje se osredotoča na ozko področje trajnosti, tj. potrošnjo. Temeljno načelo EESO je, da je eden od dolgoročnih načinov za zagotavljanje trajnostne potrošnje spodbujanje državljanske pobude med Evropejci, in sicer s krepitvijo njihovih pravic kot potrošnikov v skladu z Lizbonsko pogodbo, pa tudi s poudarjanjem pomena njihovega državljanstva.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   V trajnostnem gospodarstvu bi način proizvodnje in potrošnje spodbujal stalni razvoj posameznikov, skupnosti in narave. Večino akterjev v družbi bi moral voditi niz skupnih vrednot. EESO tako kot že v prejšnjih mnenjih poudarja, da je treba za presojo uspeha vladne politike skupaj z BDP-jem uporabljati tudi okoljske in socialne kazalnike.

1.2   Trenutni evropski sistem proizvodnje in potrošnje velja za okoljsko netrajnostnega, zlasti zaradi odvisnosti od energije, surovin, površin in vode ter njegovega vpliva na svetovno podnebje in biotsko raznovrstnost. Če bi vsi na svetu imeli evropski življenjski slog, bi potrebovali več kot 2,5 planeta.

1.3   Svet EU je dosegel soglasje o tem, da bi industrijske države morale zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 80 do 95 % do leta 2050. Zato EESO priporoča, naj strategija EU 2020 upošteva ukrepe za trajnostno proizvodnjo in tudi ukrepe za trajnostno potrošnjo. Oboji so namreč tesno povezani in jih je treba proučiti, če hočemo zmanjšati vpliv na planet.

1.4   Za 80- do 95-odstotno zmanjšanje emisij moramo ob ohranjanju letne 2- do 3-odstotne gospodarske rasti zmanjšati ogljično intenzivnost gospodarstva za 6 do 10 % na leto. Tehnološke spremembe se še nikoli niso dogajale tako hitro in še nikoli niso tako močno vplivale na celotno gospodarstvo. Zato bi bilo razumno začeti z resnimi pogovori o možnostih za spremembo vzorcev potrošnje ter splošnega gospodarskega in družbenega modela, ki temelji na večanju proizvodnje in potrošnje, pa tudi poiskati najhitrejše možne izboljšave v proizvodnji in dobavni verigi.

1.5   Prizadevanja za spremembe zgolj z vrha navzdol verjetno ne bodo učinkovita. Družbene spremembe se pogosto začnejo z majhnimi skupinami v družbi in se razširijo prek različnih komunikacijskih kanalov. Vloga EU ter nacionalnih in regionalnih oblasti bi bila lahko poiskati, spodbujati in podpirati skupine, ki si prizadevajo za trajnosten način življenja.

1.6   Potreben je dialog, ki bo vključeval institucije EU, nacionalne in lokalne oblasti ter vse socialne partnerje. Komisija bi lahko naredila korak naprej tako, da bi sodelovala z EESO pri vzpostavitvi foruma o trajnostni potrošnji, ki bi proučeval vprašanja, kot so:

katere vrednote bi lahko oblikovale trajnostno gospodarstvo, nasprotja med rastjo, ekološko trajnostjo, družbenim vključevanjem in osebno svobodo, kakovost življenja sedanjega prebivalstva in prihodnjih rodov itd.;

ali moramo na nekaterih področjih trošiti manj;

kaj državljane odvrača od tega, da bi izbrali bolj trajnostne vzorce potrošnje, in kaj lahko storijo lokalne, nacionalne in evropske oblasti;

izkušnje posameznikov in skupin, ki so sprejeli način življenja z majhnim vplivom na okolje, ter možnost prenašanja teh izkušenj;

ukrepi, potrebni za spodbujanje bolj trajnostne potrošnje pri posameznih skupinah, tj. med starejšimi, mladimi, brezposelnimi, novimi priseljenci in družinami z majhnimi otroki.

1.7   Dialog mora biti povezan z delovanjem, pa tudi s podporo poskusom v skupinah, ki si prizadevajo za trajnostno življenje in posredovanje svojih izkušenj, s prilagajanjem in okrepitvijo politik, kjer je to potrebno, ter praktičnimi ukrepi v okviru institucij EU, da bi te lahko prevzele vodilno vlogo in pokazale na možnosti bolj trajnostnih praks. Poleg tega bi bilo treba najboljše prakse predstaviti javnosti in tako opozoriti na možnost sprememb vzorcev potrošnje.

1.8   Na trajnostno potrošnjo ni mogoče gledati zgolj kot na okoljevarstveni ukrep. Zahtevala bo pobude na številnih političnih področjih, tudi v zdravstvu, izobraževanju, zaposlovanju, trgovini, potrošnji, prometu, kmetijstvu in energetiki.

2.   Potreba po drugačnem gospodarskem in socialnem modelu

2.1   O tem, kakšno naj bo trajnostno gospodarstvo, razpravljamo že pol stoletja. (1) V takšnem gospodarstvu način proizvodnje in potrošnje spodbujata stalni razvoj posameznikov, skupnosti in narave.

2.2   Da bi bil gospodarski model „samovzdržen“, mora večino akterjev v družbi voditi vrsta skupnih vrednot, kar trenutno velja za države članice EU. Vlade zdaj podpirajo niz gospodarskih vrednot, med katerimi je poudarek na BDP-ju in drugih kazalnikih, ki narekujejo politike. Pomanjkljivosti BDP-ja kot merila za človeški, družbeni in ekološki razvoj so splošno priznane. EESO je predlagal, (2) da bi za merjenje napredka v smeri trajnostnega gospodarstva poleg BDP-ja uporabljali tudi ekološki odtis in da bi razvili kazalnik kakovosti življenja. Ekološki odtis vsebuje podatek o hektarjih pridelovalnih površin, potrebnih za preživetje osebe, skupine ljudi, institucije ali regije. Kazalnik kakovosti življenja bi moral upoštevati zdravje, gmotno blaginjo, dostop do javnih storitev, družbeno participacijo, vključevanje priseljencev, prosti čas in kakovost okolja.

2.3   Ob uporabi širšega nabora kazalnikov za presojo uspešnosti vladne politike je mogoče pričakovati, da bo pri snovanju politik manj pozornosti namenjene rasti BDP-ja in več drugim razsežnostim človeške, socialne in ekološke blaginje.

3.   Ekološki izziv

3.1   Evropska agencija za okolje bo v prihodnjem poročilu za leto 2010 o stanju okolja in obetih poudarila dve glavni skupini vprašanj: podnebje in energijo ter biotsko raznovrstnost in ekosisteme. (3) Osrednji izzivi za trajnost evropske družbe so slabšanje ekosistemov, ki jo podpirajo, ter osnovni viri, kot so energija, tla in voda. Leta 2003 je bil povprečni ekološki odtis v EU ocenjen na skoraj 5 hektarov na osebo in se je povečeval, na svetu pa je bilo na osebo na voljo le 1,8 hektara in ta površina se je še zmanjševala. (4) Če bi vsi na svetu imeli evropski življenjski slog, bi potrebovali več kot 2,5 planeta.

3.2   Podnebne spremembe so zlasti pomembne zato, ker lahko – poleg svojega neposrednega vpliva na življenje ljudi – še povečajo negativen vpliv družbe na biotsko raznovrstnost, svežo vodo in druge sisteme. K ekološkemu odtisu v Evropi največ prispevajo fosilna goriva in generacija toplogrednih plinov. Druge glavne prvine so kmetijska raba površin, promet in stavbe. Ekološki odtis pa ne upošteva drugih glavnih vplivov na evropsko gospodarstvo, med drugim porabe vode (večinoma za kmetijstvo) in omejenih zemeljskih rudnin.

3.3   Svet EU je dosegel soglasje o tem, da bi industrijske države morale zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 80 do 95 % do leta 2050, kar pomeni od 4- do 7-odstotno zmanjšanje na leto. Zavezal se je k zmanjšanju emisij v EU za 20 % do leta 2020 v primerjavi z ravnjo iz leta 1990 ali pa za 30 %, če se bodo druge države zavezale v podobnem obsegu. EESO pa je izrazil stališče, (5) da cilj 30 % ne bi smel biti brezpogojen.

3.4   EU skuša doseči zmanjšanje toplogrednih plinov prvenstveno s tehnološkimi sredstvi, pri tem pa ohraniti gospodarsko rast. Tehnologija, s pomočjo katere bi bilo mogoče doseči te cilje do leta 2020, je sicer na voljo, vendar pa je bil napredek pri izvajanju majhen. EU-15 se je leta 1997 zavezala k 8-odstotnemu zmanjšanju emisij do leta 2008–2012 v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, toda emisije so bile leta 2006 manjše samo za 2,2 %. V EU-27 so se v tem obdobju emisije zmanjšale za 7,7 %, vendar so se od leta 2000 tudi povečale za 1,5 %. (6) Od leta 1990 se je energetska učinkovitost EU izboljšala za okoli 0,5 % na leto. (7)

3.5   Če želimo doseči 80- do 95-odstotno zmanjšanje emisij ob ohranjanju letne 2- do 3-odstotne gospodarske rasti, moramo zmanjšati ogljično intenzivnost gospodarstva za 6 do 10 % na leto. Tehnološke spremembe se še nikoli niso dogajale tako hitro in še nikoli niso tako močno vplivale na celotno gospodarstvo. Zato bi bilo modro začeti z resnimi pogovori o možnostih za spremembo vzorcev potrošenje in splošnega gospodarskega in družbenega modela, ki temelji na večanju proizvodnje in potrošnje, pa tudi poiskati najhitrejše možne izboljšave v proizvodnji in dobavni verigi.

4.   Omogočiti odločitev za trajnostno potrošnjo

4.1   Evropske vlade so se na vrhu o okolju v Riu de Janeiru leta 1992 zavezale k odpravi netrajnostne potrošnje in vzorcev proizvodnje. Poleg tega so se v okviru marakeškega procesa tudi zavezale, da bodo do leta 2010 razvile akcijske načrte za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, ki naj bi jih leta 2011 proučila komisija ZN za trajnostni razvoj. Čedalje več je raziskav o trajnostni potrošnji in načinih njenega doseganja. (8)

4.2   Potrošniki se večinoma počutijo ujetnike svojega trenutnega življenjskega sloga – tudi če na primer želijo manj uporabljati avtomobil, si ne predstavljajo, kako to storiti. Potrošnjo določa množica vplivov, med drugim fiziološke potrebe, osebnost, družbeno okolje, kulturni dejavniki ter razpoložljivost in cene alternativnih dobrin in storitev. V potrošniški družbi imajo izbire potrošnikov osrednjo vlogo pri zadovoljevanju socialnih in psiholoških potreb – npr. pripadnosti določeni skupini, samospoštovanju in opredelitvi osebne identitete. Vse to je razlog za to, da je posameznikom težko razmišljati o kakršni koli spremembi, za vlade pa je težko uvajati politike, katerih cilj je sprememba potrošnje. Tam, kjer so takšne politike izvajali, so rezultati večinoma razočarali, saj so bili slabi, premajhni ali prepočasni, zato jih je bilo težko ohraniti glede na pritisk uveljavljenih interesov.

4.3   Motivacija, vzorci potrošnje in verjetni odzivi na posebne politike se od osebe do osebe močno razlikujejo. Pri vsakem posamezniku se celo razlikujejo od ene situacije do druge. Zato nobena politika ne more dati preproste rešitve za trajnostno potrošnjo. Na tem področju ima večji vpliv širok obseg politik od kmetijstva pa vse do zaposlovanja, izobraževanja in zdravstva. Morda bodo potrebne posebne strategije za podporo bolj trajnostnim izbiram posebnih skupin, kot so starejši in mlajši.

4.4   Ljudje so se v hudih časih, kot je vojna, prostovoljno in množično odpovedovali mnogim stvarem, vendar ekološka kriza na splošno ne velja za položaj, ki bi bil tako zelo nujen. Vendar pa se je v zadnjih letih čedalje več ljudi odločilo za preprostejši življenjski slog, da bi zmanjšali svoj ekološki vpliv. Nekatera najuspešnejša prizadevanja za spremembo potrošnje so temeljila na lokalnih skupnostih – takšen je denimo pristop Ecoteam, ki ga v več državah uporablja Global Action Plan. Ta povezuje majhne skupine ljudi v sosedstvu, na delovnem mestu ali v šoli, ki nadzorujejo svoje odpadke, porabo energije in vode ter razmišljajo, kaj lahko storijo za bolj trajnostno življenje.

4.5   Prizadevanja za spremembe z vrha navzdol verjetno ne bodo uspešna – zlasti tam, kjer politiki z izrazito potrošniškim življenjskim slogom skušajo vplivati na širšo javnost. Trajnostni potrošnji večina ljudi ne posveča posebne pozornosti. Vendar pa se družbene spremembe pogosto začnejo z majhnimi skupinami v družbi in se širijo prek vrste komunikacijskih kanalov, tudi prek osrednjih medijev, umetnosti, neformalnih prijateljskih mrež in verskih organizacij. Vloga nosilcev političnega odločanja ni vsem vsiliti lastnega stališča o tem, kaj je treba storiti, temveč poiskati in spodbujati skupine, ki si že zdaj prizadevajo za trajnosten način življenja.

4.6   Odločitve za trajnosten življenjski slog ne bi smeli razumeti in jo pojmovati kot razkošje za tiste, ki imajo denarna sredstva za takšen slog. EESO je poudaril, da za trajnostno proizvodnjo ne bi smele biti značilne višje cene, (9) marveč bi morala biti dostopna vsem. Bistvenega pomena je torej, da se temu, da bi bili stroški potrošnje z nizkim vplivom višji za posameznike, izognemo, saj bi v tem primeru ustrezne izbire lahko sprejemal le del družbe, revnejši in tisti z nizkimi prihodki pa bi bili izključeni.

4.7   EESO poudarja, da se je za omogočanje odločitev, s katerimi bi se usmerili v potrošnjo z manjšim vplivom na okolje, treba posvetiti še drugim težavnejšim področjem, med katerimi za poglavitne veljajo zaposlitvene možnosti, ustrezno plačilo za opravljeno delo, dostojna zaposlitev in dostop do posojila za MSP.

5.   Vprašanja glede politik

5.1   Evropske institucije so v zgodovini imele vizionarsko in voditeljsko vlogo pri korenitih spremembah, do katerih je prišlo ob gradnji združene Evrope. Največkrat so ravnale po pluralnem modelu, ki skuša olajšati sporazume med vladami in ne voditi v spremembe v določene smeri. Na nekaterih področjih, na primer v zdravstvu in pri okoljskih standardih, je bila EU vodilna. Te izkušnje so lahko dragocene pri gradnji trajnostnega gospodarstva. Vodenje in navdih sta lahko prav tako pomembna kot strokovno znanje in upravna usposobljenost.

5.2   Odbor je pozdravil akcijski načrt Komisije o trajnostni potrošnji in proizvodnji. (10) Tudi številne druge politike EU so pomembne za trajnostno potrošnjo, med drugim sistem za trgovanje z emisijami (ETS), direktiva o informacijah o ekonomičnosti porabe goriva, direktiva o izpustih CO2 pri vozilih, direktiva o energetski učinkovitosti stavb, direktiva o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah ter okoljske določbe skupne kmetijske politike. Vendar pa se politike osredotočajo na tržne instrumente ter na tehnološke standarde in standarde za izdelke. Le sistem za trgovanje z emisijami se ukvarja z absolutnimi vrednostmi emisij toplogrednih plinov. V odnosu do drugih ciljev politik, kot je povečevanje mobilnosti, obstajajo napetosti. Zelo malo je neposredne obravnave potrošnje in življenjskih slogov, pa tudi politike nikakor niso ustrezne, če želimo doseči zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in neodvisnosti od netrajnostnih rudnih bogastev.

5.3   Potreben je dialog, ki bo vključeval institucije EU, nacionalne in lokalne oblasti ter vse socialne partnerje. Komisija bi lahko naredila korak naprej tako, da bi sodelovala z EESO pri vzpostavitvi foruma o trajnostni potrošnji, ki bi proučeval:

vrednote, ki bi oblikovale trajnostno gospodarstvo, in napetosti, s katerimi se je treba spoprijeti, in sicer med rastjo in ekološko trajnostjo, družbenim vključevanjem in osebno svobodo, kakovostjo življenja sedanjega prebivalstva in med kakovostjo življenja prihodnjih generacij itd.;

vprašanje, ali moramo na nekaterih območjih porabiti manj. Večina emisij toplogrednih plinov izvira iz potrošnje hrane, porabe energije in prometa. Med trajnostjo in drugimi cilji so nasprotja, pa tudi možne sinergije (kolesarjenje denimo lahko koristi zdravju in okolju);

vprašanje, kaj državljane odvrača od tega, da bi izbrali bolj trajnostne vzorce potrošnje, in kaj lahko storijo lokalne, nacionalne in evropske oblasti. To bi lahko na primer vključevalo skrb za polno izvajanje obstoječih politik (direktive o energetski učinkovitosti stavb) in okrepitev ukrepov, ki bi v okviru akcijskega načrta o trajnostni potrošnji in proizvodnji potrošnikom omogočali izbiro bolj trajnostno proizvedene hrane;

kakšne so izkušnje posameznikov in skupin, ki so sprejeli način življenja, ki ima majhen vpliv na okolje, in kako jih je mogoče razširjati. To lahko zajema organizacije, kot so Globalni akcijski načrt, v okviru katerega EcoTeams običajno uspeva 40- do 50-odstotno zmanjšanje nerecikliranih odpadkov, mreže, kot je Transition Towns, ki si prizadeva za nastanek lokalnih skupnosti, prilagojenih podnebnim spremembam in zmanjševanju virov, ter verske skupnosti, kot so kvekerji, ki se že dolgo zavzemajo za življenje z majhnim okoljskim vplivom. Posamezniki v nekaterih izmed teh skupin in mrež so razvili osrečujoč življenjski zlog, ki uporablja za 60 do 80 % manj materialov in energetskih virov, kot je povprečje EU;

ukrepe, ki so v obdobju sprememb v smeri bolj trajnostne potrošnje potrebni za podporo prilagoditve posameznih skupin, tj. starejših, mladih, brezposelnih, novih priseljencev, družin z majhnimi otroki;

vprašanje, kako uskladiti preskok v smeri potrošnje z majhnim vplivom in trajnostno proizvodnjo s konkurenčnostjo notranjega trga.

5.4   Politike bi morale vsebovati takojšnje in dolgoročne ukrepe za spremembe potrošnje. Marsikaj se je mogoče naučiti iz izkušenj, na primer glede kajenja, kjer je kombinacija cene, zakonodaje, označevanja in izobraževanja dosegla velik napredek glede naravnanosti in obnašanja.

5.4.1   Cenovne spodbude so pomemben del paketa politik, vendar obstaja napetost med ciljem Komisije za zmanjšanje cene energije (11) in potrebo po zmanjšanju potrošnje. Obdavčitev ogljika in trgovin je treba dopolniti z drugimi ukrepi. Če ne bo močne podpore izolaciji stanovanj in alternativnim virom energije, visoke cene goriva ali ogljika utegnejo zvišati raven revščine.

5.4.2   EESO je že večkrat poudaril pomen izobraževalnih programov, s katerimi bi dosegli učinkovito trajnostno ravnanje. EESO ponavlja, da bi takšni izobraževalni programi morali biti usmerjeni ne samo v šole in mlade, kar je sicer pomembno, marveč tudi v vsa življenjska obdobja. Starejšim je treba ponuditi poklicno usposabljanje, vseživljenjsko učenje in programe. Trajnostne prakse nikakor ne bi smele povečati marginalizacije skupin, kot so brezposelni.

5.5   Dialog je treba povezati z akcijo, tudi s podporo poskusom skupin, ki si prizadevajo za trajnostno življenje in posredovanje svojih izkušenj. Da bi kakor koli koristil, ga morajo resno vzeti institucije EU, mora pa tudi voditi v prilagoditev politik, kjer je to potrebno, ter v praktične ukrepe v okviru institucij EU, ki omogočajo vodilno vlogo in opozarjajo na možnost bolj trajnostnih praks.

5.6   Na trajnostno potrošnjo ni mogoče gledati zgolj kot na okoljevarstveni ukrep. Zahtevala bo pobude na številnih področjih ukrepov, tudi v zdravstvu, izobraževanju, zaposlovanju, trgovini, potrošnji, prometu, kmetijstvu in energetiki.

5.7   EESO močno spodbuja Komisijo, da resno razmisli o ukrepih za trajnostno potrošnjo v okviru delovnega programa Čas za ukrepanje (12) ter v strategiji EU 2020.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Boulding, K., The economics of the coming spaceship earth, v Environmental Quality in a Growing Society (Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1966), str. 253.

(2)  UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(3)  Evropska agencija za okolje, Signali 2010.

(4)  Global Footprint Network and WWF, Europe 2007: Gross Domestic Product and Ecological Footprint.

(5)  UL C 77, 31.3.2009, str. 73.

(6)  EEA, Annual European Community greenhouse gas inventory 1990–2006 and inventory report 2008: Submission to the UNFCCC Secretariat, (Copenhagen: EEA, 2008).

(7)  Tipping, P. et al., Impact Assessment on the Future Action Plan for Energy Efficiency, ECN (NL) in WS Atkins (UK) za GD TREN. Izvajalec: ECORYS, NL (2006).

(8)  Jackson, T. Motivating Sustainable Consumption: A Review of Evidence on Consumer Behaviour and Behavioural Change, a report to the Sustainable Development Research Network, 2005, http://www.sd-research.org.uk/.

(9)  UL C 224, 30.8.2008, str. 1.

(10)  UL C 218, 11.9.2009, str. 46.

(11)  Monti, M., A New Strategy for the Single Market, Report to the President of the European Commission, May 2010.

(12)  COM(2010) 135 konč, zvezek I.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/62


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obveščanju potrošnikov (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/11

Poročevalec: g. PEGADO LIZ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Obveščanje potrošnikov.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja dne 14. julija) z 81 glasovi za, 1 glasom proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Pravica posameznika do obveščenosti je v svojih različnih oblikah – kot svoboda obveščanja, pravica do obveščanja in do obveščenosti ter še posebej pravica do potrošniških informacij – dandanes priznana kot splošno zavezujoča temeljna pravica v primarni zakonodaji pravnega sistema Skupnosti (odstavek 5 preambule in členi 11, 27, 38, 42 in 53 Listine EU o temeljnih pravicah, člen 2 PEU ter člen 169 PDEU).

1.2   Kljub temu je treba na področju sekundarne zakonodaje narediti še marsikaj, saj nova oblika tega temeljnega pravila še ni bila prenesena vanjo oziroma opredeljena. Pravzaprav vsebina pravice potrošnikov do informacij, dostop do njih ter njihov pomen, profil in način v zakonodaji Skupnosti niso dosledno opredeljeni, saj se pojavljajo vrzeli in podvajanja, ki vplivajo na nacionalne zakonodaje držav članic in se v njih še stopnjujejo; to škoduje tako potrošnikom kot gospodarskim akterjem, posledično pa tudi prizadevanjem za dokončno vzpostavitev enotnega trga.

1.3   EESO meni, da bi bilo treba pravico potrošnikov do informacij, naj bodo posredovane pred sklenitvijo pogodbe, ob njej ali po njej, pa tudi pravico do pomoči in svetovanja – brez poseganja v načelo subsidiarnosti – opredeliti s posebnimi pravili EU.

1.4   Namen tega mnenja na lastno pobudo, ki mora biti omejeno na temeljne vidike pravice potrošnikov do informacij, je torej opozoriti na nekatera načela, ki izhajajo iz tega novega pristopa, in na praktične posledice tega pristopa, zlasti v okviru prizadevanj za vzpostavitev enotnega trga za 21. stoletje kot dela strategije 2020.

1.5   Priznati je treba, da so nedavne smernice Komisije o pravicah potrošnikov nasploh in še posebej o pravicah potrošnikov do informacij, ki brez izjeme uporabljajo metodo popolne uskladitve, nedvoumno v nasprotju s tem konceptom, saj s kršenjem načela subsidiarnosti omejujejo države članice, ki bi želele dvigniti raven pravic potrošnikov, celo tako, da uvajajo retroaktivni učinek za pravice, ki jih podeljujejo direktive Skupnosti ter ustave in zakoni držav članic.

1.6   EESO je še vedno prepričan, da bi moral pri oblikovanju potrošniške zakonodaje, ki sodi na področje pristojnosti EU, prevladati koncept šibkejše ali bolj izpostavljene stranke, ne pa koncept poučenega, pozornega in preudarnega potrošnika, ki sprejema odločitve izključno na ekonomski osnovi. EESO v skladu s tem pristopom vztraja, da sta minimalno usklajevanje in visoka raven zaščite bolj usklajeni z zahtevami pogodb in z resnično naravo odnosov s potrošniki.

1.7   V tem kontekstu je v ospredju koncept „ustreznih informacij“, ki poudarja, da je treba večjo pozornost pripisati kakovosti informacij, ne pa njihovi količini, da se zadosti resničnim potrebam in pričakovanjem potrošnika v zvezi z namenom, vsebino, predstavitvijo in kontekstom teh informacij.

1.8   Kar zadeva pravico do obveščenosti nasploh, je treba na ravni Skupnosti opredeliti univerzalni značaj subjektivne pravice, pa tudi obveznosti javnih organov in poklicnih združenj, ki bi morali takšne informacije dati na voljo.

1.9   EESO meni, da bi bilo treba za vlogo komercialnih sporočil, med drugim oglasov, pri obveščanju potrošnikov na splošno uporabljati pravilo iz direktive o paketnem potovanju, po katerem sporočila s točnimi, konkretnimi informacijami o blagu, storitvah ali pravicah, ki so predmet potrošniškega razmerja, veljajo za sestavni del pogodbe.

1.10   V tem okviru bi bilo treba pregledati in preoblikovati celotno sestavo direktive o nepoštenih poslovnih praksah, da bi preprečili katastrofalni učinek popolne uskladitve, ki ga Sodišče Evropske unije zdaj priznava v vrsti svojih sodb.

1.11   Področja, na katerih je še vedno mogoče ukrepati v skladu s priporočili v tem mnenju, so naslednja: predlog Komisije o pravicah potrošnikov, ki naj bi vseboval resnično „listino o pravicah potrošnikov do informacij“, predpogodbeni, pogodbeni in popogodbeni vidiki, pravica do svetovanja in pomoči ter opredelitev narave pomanjkljivosti ter posledic pomanjkljivih ali nepravilnih informacij.

1.12   V ta namen predlaga EESO celovito revizijo podrobnega seznama zahtev za predpogodbene in pogodbene informacije, ki veljajo za poslovne subjekte in so si v različnih sektorskih direktivah prepogosto nasprotujoče, so nedosledne in se podvajajo.

1.13   EESO tudi priporoča, da se splošne zahteve v zvezi s temi obveznostmi opredelijo ob upoštevanju naslednjih smernic:

a)

Uvesti bi bilo treba splošno obveznost zagotavljanja predpogodbenih informacij, ki bi med drugim zajemale zadevno blago in storitve, sodelujoče poslovne subjekte, ceno izvedbe pogodbe in povezane pogoje, pravico do odstopa od pogodbe in način reševanja sporov.

b)

Vsebino in obseg zagotovljenih predpogodbenih informacij bi bilo treba na splošno prilagoditi zadevnemu blagu in/ali storitvam, sploh če je predmet pogodbe zapleten ali vpliva na zdravje in varnost potrošnika.

c)

Način zagotavljanja informacij mora biti skladen s splošnim načelom poštenosti: ne sme biti zavajajoč ali izpustiti ključnih vidikov, biti mora jasen in razumljiv, ne le kar zadeva predmet pogodbe, temveč tudi način trženja.

d)

Predpogodbene informacije morajo vsebovati tudi pogodbo, ki jo bo sklenil potrošnik.

e)

Vzpostaviti bi bilo treba načelo brezplačnih informacij o temeljnih vidikih pogodbe, skupaj z načelom uskladitve cen s stroški v drugih primerih.

f)

Potrošniki bi morali imeti pri odločanju, ali naj sklenejo pogodbo, preprost dostop do razpoložljivih predpogodbenih informacij in pravico do pojasnila v zvezi s temi informacijami, pa tudi v zvezi z vsebino in posledicami pogodbe.

g)

Oblikovati bi bilo treba določbo, ki bi poslovnim subjektom nalagala, da zagotovijo pomoč in svetovanje; ta zahteva bi morala biti še posebej stroga v primeru proizvodov in/ali storitev, ki so bodisi zapleteni ali prinašajo tveganje za zdravje oziroma varnost potrošnikov v skladu s pogoji, navedenimi v točki 8.

h)

Dokazno breme, da so bile predpogodbene informacije zagotovljene in da je bila zahteva za nudenje pomoči izpolnjena, mora biti na strani poslovnega subjekta.

i)

Potrošnik bi moral imeti v primeru neizpolnjevanja obveznosti glede predpogodbenih informacij in pomoči, ki je zelo pomemben vidik, pravico do odstopa od pogodbe in odškodnine za morebitno škodo.

1.14   Odbor poziva Komisijo, naj podrobno revidira zgoraj omenjeni predlog direktive, zlasti del, ki obravnava pravico potrošnikov do informacij, ter s tem, kot je priporočeno v tem mnenju, upošteva načela in konkretne primere, v katerih je te pravice mogoče uveljavljati.

1.15   Odbor prav tako poziva Evropski parlament in države članice, naj pred odobritvijo omenjenega predloga ob upoštevanju priporočil iz tega mnenja obravnavajo vse ključne točke v predlogu, ki se nanašajo na pravico potrošnikov do informacij.

1.16   Prav tako je treba na ravni Skupnosti vzpostaviti skladen pravni okvir za regulacijo spletnih komercialnih sporočil, v okviru katerega se bo v vsakem primeru spoštovala pravica do zasebnosti kot temeljna pravica posameznika.

2.   Uvod: pravica do obveščenosti – temeljna državljanska pravica – in pravica potrošnikov do informacij

2.1   To je prvič, da je katera od institucij EU uporabila neodvisen in sistematičen pristop do pravice potrošnikov do informacij, v širšem okviru pravice do obveščenosti kot ene od pravic evropskih državljanov. EESO je sprejel prav takšen pristop kot prispevek k širši razpravi o tem vprašanju v civilni družbi nasploh, ne da bi pozabil na poseben učinek, ki bi ga lahko imel na morebitne nove pristope k dokončni vzpostavitvi enotnega trga.

2.2   Ker je ta tema tako obsežna, jo je treba podrobno opredeliti, kar je neizbežna posledica naravnih omejitev tovrstnega mnenja ter rezultat prispevkov različnih organov in pomislekov, izraženih na dobro obiskanem posvetovanju, ki ga je EESO organiziral 1. marca 2010 (več o tem najdete na strani opazovalne skupine za enotni trg na spletnem mestu EESO: http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.consumer-information).

2.3   Treba je poudariti, da je pravica ljudi do obveščenosti, zapisana v večini splošnih izjav in listin o temeljnih pravicah, resnično postala del pravnega sistema Skupnosti šele, ko je bila Listina Evropske unije o temeljnih pravicah vključena v Lizbonsko pogodbo (ta je začela veljati nedavno). Zajema svobodo obveščanja, pravico do obveščanja/pravico do prejemanja informacij in dolžnost obveščanja/pravico do obveščenosti (glej zlasti odstavek 5 preambule in členi 11, 27, 38, 42 in 53 Listine EU o temeljnih pravicah, člen 2 PEU ter člen 169 PDEU). Poleg tega je tukaj še temeljna pravica potrošnika do varstva zasebnosti pred agresivnimi in nezaželenimi poslovnimi praksami ter neželenimi komercialnimi elektronskimi sporočili ali spamom.

2.4   Ti vidiki so dandanes še posebej pomembni, zlasti v povezavi s pravicami potrošnika; in sicer predvsem vsebina teh pravic in način, kako se uveljavljajo, pa tudi povezane posebne obveznosti, ki jih imajo posamezne vpletene strani, od trenutka, ko obveljajo za temeljne pravice in jih je treba upoštevati pri opredeljevanju in izvajanju različnih politik in ukrepov Skupnosti.

2.5   Brez poseganja v izvajanje načela subsidiarnosti in deljenih pristojnosti, ki veljajo za pravni sistem EU na tem področju, je dandanes osnovni pogoj za gladko delovanje modela svobodne konkurence, značilnega za tržno gospodarstvo, na katerem sloni EU, da imajo vse vpletene strani na voljo vsa ključna dejstva za razumsko sprejemanje odločitev na tem trgu.

2.6   Ena od posledic te splošne zahteve je dolžnost zagotoviti „preglednost“ pri delovanju institucij Skupnosti, kjer bi morala biti „tajnost“ izjema, ustrezno upravičena s tehtnimi argumenti glede neoviranega delovanja pravnega sistema, javnega interesa, javnega reda in zaščite zasebnosti. Čeprav so institucije Skupnosti na tem področju nedvomno dosegle velik napredek – Komisija in Evropski parlament sta sprejela pomembne pobude (1) – Svet tega priporočila žal ni upošteval; obstaja pa upanje, da bo začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe prinesel občuten premik na bolje. Čeprav je ta tema izjemno pomembna za izboljšanje informacij za potrošnike nasploh, tokrat ne bo obravnavana podrobno; bralci lahko preberejo posebno mnenje EESO o njej.

2.7   Prav tako ne bodo podrobno obravnavani enako pomembni vidiki splošnega izobraževanja potrošnikov, vendar si lahko bralci ogledajo mnenje EESO o tej temi (2), še zlasti pa mnenje EESO na lastno pobudo o izobraževanju potrošnika (3).

2.8   Čeprav avtor izrecno priznava, da je potreben sektorski pristop k pravici do obveščenosti na ravni Skupnosti, s katerim bi poudarili specifično naravo nekaterih področij, proizvodov in storitev, kot so živila, zdravila, finančne storitve in e-trgovina, na katerih bi bilo treba zagotoviti uskladitev na najvišji ravni, pa omejitve, značilne za tovrstno mnenje, ne dopuščajo obravnave takšnih podrobnosti.

2.9   To mnenje se bo tako med drugim osredotočilo na smernice, ki bi jih bilo treba sprejeti na ravni Skupnosti in ki bi opredeljevale in kategorizirale pravice potrošnikov do informacij nasploh, podrobneje pa tudi različne stopnje pogodbenega razmerja.

3.   „Povprečen“ potrošnik v primerjavi z „ranljivim“ potrošnikom – koncept ustreznih informacij

3.1   Že od prvih programov Komisije za varstvo potrošnika (ki so postali najpomembnejši zakonodajni ukrepi zadnjih 30 let) se je v pravnem redu Skupnosti – ob podpori sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in skupnega pristopa vrhunskih strokovnjakov na tem področju – izoblikoval koncept potrošnika kot „šibkejše stranke“ v pravnem razmerju med potrošnikom in prodajalcem, ki je že po svoji naravi neenakovredno. Vsa zakonodaja na tem področju je usmerjena v ponovno vzpostavitev ravnovesja v tem razmerju s posebnimi zaščitnimi ukrepi.

3.2   Komisija pa je nedavno v drugih strateških dokumentih, iz katerih so izšle najrazličnejše zakonodajne pobude, (4) zasnovala koncept „povprečnega potrošnika“, ki je „razmeroma dobro obveščen in razmeroma dovolj pazljiv ter razsoden“ (5), s čimer je skušala vpeljati nov pristop k evropski potrošniški politiki na podlagi popolne uskladitve, spremljanja, ki ga opravlja država izvora, in vzajemnega priznanja.

3.3   Ta smernica, ki so ji nasprotovale številne organizacije za varstvo potrošnikov v državah članicah in tudi EESO v več mnenjih, dejansko vodi v slabšo zaščito potrošnikov in je nesprejemljiv korak nazaj v politiki Skupnosti na tem področju.

3.4   Prav v luči teh novih smernic je vprašanje pravic potrošnikov postalo pomembnejše, saj se morajo potrošniki vse bolj informirati, če želijo sprejemati pametne odločitve na svetovnem trgu. Neoliberalni model, na katerem to sloni, se opira na znane predpostavke, zlasti na:

a)

kritično zavedanje lastnih potreb in prednostno razvrstitev možnosti;

b)

možnost primerjave različnih proizvodov in storitev na trgu;

c)

(strokovno in gospodarsko) poznavanje kakovosti in cene posameznega blaga in storitev (6).

3.4.1   Glede na zapisano postajata vprašanje narave in kakovosti informacij, ki bi morale biti na voljo potrošnikom, ter koncept „ustreznih“ informacij vse pomembnejša.

3.5   V nasprotju z navedbami Komisije v nedavnih dokumentih ni pomembna količina informacij, temveč morajo te zadovoljiti potrošnikove resnične potrebe in pričakovanja, njihovo ustreznost pa je treba meriti glede na:

a)

namen;

b)

vsebino;

c)

predstavitev in

d)

kontekst.

3.6   Informacije je treba tudi redno preverjati s testom „ustreznosti“, da se njihova kakovost prilagodi namenu, ki mu služijo, in potrošnikom, ki so jim namenjene. Glavna merila za to bi morala biti zanesljivost, aktualnost, nepristranskost, točnost, tehtnost, jedrnatost, razumljivost, jasnost, berljivost in preprost dostop.

3.7   EESO v okviru boljše zakonodaje poziva Komisijo, da uvede potrošniško testiranje vsebine in oblike informacij, s čimer bo prikazala njihovo učinkovitost in potrošnikom omogočila, da sami določijo, katere informacije so zanje uporabne.

3.8   Pri finančnih storitvah gredo obveščanje potrošnikov ter finančno izobraževanje in finančna sposobnost z roko v roki. Informacije bi morale biti poenostavljene, uporaba pravnega in strokovnega žargona pa omejena. Ker pa so nekateri finančni produkti kompleksni, morajo biti informacije natančne, da odražajo njihovo kompleksnost.

3.9   Informacije (vsebina ali oblika) in z njimi povezan ureditveni okvir se skozi čas ne smejo spreminjati. Če bi pogosto spreminjali parametre informacij, bi lahko postale težje razumljive za potrošnike.

4.   Obveščanje, oglaševanje in trženje: Direktiva 2005/29/ES

4.1   Pravica potrošnikov do informacij lahko po eni strani privede do splošne prednosti, kadar državni in drugi javni organi igrajo vlogo generičnega ponudnika informacij, in je ni mogoče opredeliti kot resnično „subjektivno pravico“. Ta pravica lahko tudi naloži obveznost dobaviteljem in drugim stranem, udeleženim v proizvodnji in trženju blaga in storitev, da takšne informacije zagotovijo sami.

4.2   V ta namen lahko komercialna sporočila, katerih neposredna posledica ni pogodbeno ali predpogodbeno razmerje, kljub temu vzpostavijo pravice, ki so kolektivne (uveljavljajo jih najverjetneje zveze potrošnikov ali sodelujoči v kolektivnih ukrepih) ali dejanske subjektivne pravice, ki veljajo zanje.

4.3   To področje danes ureja Direktiva 2005/29/ES; EESO je pripravil mnenje o predlogu te direktive iz leta 2005 (7).

4.3.1   Kot je EESO upravičeno opozarjal že takrat, je uporaba metode popolne uskladitve privedla do očitnega znižanja splošne ravni zahtev glede zagotavljanja informacij potrošnikom.

4.3.2   Resno poslabšanje stanja, ki ga je povzročila ta direktiva v zvezi z vlogo, ki jo imata oglaševanje in trženje pri obveščanju in poštenih informacijah za potrošnika, pa se najbolj kaže v opredelitvi nepoštenih poslovnih praks, naj gre za dejanja ali opustitve, in nepopolnem seznamu praks, ki je priložen direktivi.

4.3.3   Zadevo še zaostruje izrecna potrditev, da je „običajna in zakonita oglaševalska praksa, za katero so značilna pretiravanja ali trditve, ki naj se ne bi razumele dobesedno“, sprejemljiva, četudi je naslovljena na skupino potrošnikov, „ki so zaradi telesne ali duševne hibe, starosti ali lahkovernosti še posebej ranljivi“.

4.3.4   Že tako slabe razmere lahko poslabša še dejstvo, da zaradi te direktive ni mogoče ohraniti določb, ki uresničujejo zakonodajo Skupnosti ali nacionalno zakonodajo, na primer tistih, ki določajo, da bi morale biti konkretne in objektivne informacije v oglaševanju blaga, storitev ali pravic, sestavni del pogodb, sklenjenih po začetku veljavnosti direktive, pri čemer velja, da temu nasprotne pogodbene klavzule zdaj ne veljajo.

5.   Informacije o pogodbah in predlog direktive o pravicah potrošnikov

5.1   Eno od področij, na katerih je treba narediti še veliko, je oblikovanje resnične listine o pravicah potrošnikov do informacij. Nedavni predlog direktive o pravicah potrošnikov naj bi bil po pričakovanjih odločilen prispevek k premostitvi te vrzeli v pravnem redu Skupnosti.

5.2   Poglavje o informacijah za potrošnike je resnično razočaranje: namesto da bi opredelilo dejanske, zavezujoče pravice, ki jih vsebujejo vse nacionalne zakonodaje, vsebuje le preprost seznam informacij, ki jih je treba zagotoviti – „če te niso že jasne iz okoliščin“ (8) – in ki so poleg tega očitne in osnovne ter jih je mogoče najti v vsakem kodeksu poklicnega ravnanja. V zvezi s tem bi omenili mnenje EESO o tem predlogu (9).

6.   Predpogodbene informacije

6.1   Čeprav zaradi načela subsidiarnosti večino potrošniških razmerij še vedno ureja zakonodaja držav članic, je vse večji del odvisen od zahtev glede obveščanja, ki izhajajo iz Skupnosti; takšni primeri so denimo predpogodbene informacije, storitve na splošno, paketno potovanje in zlasti finančne storitve, določeno potrošniško blago, ki vpliva na zdravje in varnost potrošnika, pa tudi prodaja blaga, storitev in pravic na daljavo, ki so predmet komercialnih sporočil in praks ali standardnih pogodb.

6.2   Analiza zakonodaje Skupnosti jasno razkriva skupne točke in občutne razlike v vsebini in pristopu do predpogodbenih informacij, in sicer:

i)

Popolno ali delno upoštevanje zahtev glede predpogodbenih informacij, in sicer obveznih podrobnosti ali prepovedanih izjav, pri oglaševanju določenega blaga, storitev ali pravic; takšen primer so potrošniška posojila, kjer je pri oglaševanju treba navesti standardne informacije, in paketna potovanja, kjer je treba navesti obvezne podrobnosti o bistvenih vidikih. Podoben primer so tudi zdravila, kjer so informacije za potrošnika združene s komercialnimi sporočili, vključno z oglaševanjem, in kjer je poudarek na zahtevi za pisne informacije na oznakah in v dokumentih, ter živila, kjer trenutni razmah oznak in poenostavljenih oznak povzroča nepotrebno zmedo, h kateri prispevajo še pravila o informacijah v določenih prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, ki lahko na močno spreminjajočem se trgu povzročijo tveganje za zdravje potrošnikov.

ii)

Standardizacija predpogodbenih informacij, ki jih je treba predložiti, z uvedbo enotnega obrazca za vse proizvode na notranjem trgu. Ta rešitev je bila sprejeta na primer za potrošniška posojila, za katera je bil uveden obrazec za standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu, temelji pa na sprejetju skupne metode za prejemanje in razumevanje predpogodbenih informacij v Evropi.

6.3   Kljub očitnim prednostim, ki jih ima standardizacija predpogodbenih informacij v nekaterih primerih za primerjavo ponudb, je treba nujno omogočiti nekoliko manevrskega prostora, da se lahko države članice prilagodijo posebnim značilnostim potrošnikov. Ker trgi večinoma ostajajo nacionalni, bi lahko zaradi količine informacij, ki jih je treba predložiti za namene primerjave, nastali precejšnji stroški pri transakcijah, ki se ne bi izravnali z rastjo čezmejnega trga, in to bi utegnilo škodovati malim in srednje velikim podjetjem.

7.   Pred- in popogodbene informacije

7.1   Obveznost posredovanja informacij se nadaljuje v pogodbeni fazi, posebno pri potrošniških pogodbah, iz katerih izhajajo trajne obveznosti, so dolgoročne ali zapletene (npr. finančne storitve in proizvodi, časovni zakup) oziroma imajo lahko dolgotrajne učinke (zdravila).

7.2   V zakonodaji Skupnosti že obstajajo primeri, ki predvidevajo pravico do pogodbenih informacij, na primer direktiva o paketnem potovanju in direktiva o plačilnih storitvah.

7.3   Pravica potrošnika do svobodne odločitve na podlagi informacij, iz katere izhaja obveznost posredovanja informacij pred sklenitvijo pogodbe, se nadaljuje v celotnem obdobju veljavnosti pogodbe in v nekaterih primerih tudi po izteku pogodbe. Potrošnikova odločitev, ali bo pogodbo podaljšal ali ne, in morebitni sprejem odgovornosti za izvajanje pogodbe sta odvisna od zagotovljenih informacij.

7.4   Glavna ovira za pravico do obveščenosti v teh fazah – poleg odkrite zavrnitve zahteve za informacije – so dodatni stroški, ki nastanejo zaradi spoštovanja zahtev. Treba je opozoriti, da pravilo o brezplačnih informacijah za potrošnika ni vključeno v večino določb Skupnosti, in sicer niti v določbe o predpogodbenih informacijah. Kljub vsemu je Direktiva 2007/64/ES (o plačilnih storitvah na notranjem trgu) uvedla dve obveznosti, ki naj bi zagotovili pravilno izvajanje pravice/obveznosti zagotavljanja informacij:

i)

brezplačne informacije: ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilne storitve ne sme zaračunati nudenja določene količine informacij;

ii)

cena informacij mora ustrezati stroškom: kadar ponujene informacije niso brezplačne, mora biti zaračunani znesek primeren in v skladu z dejanskimi stroški ponudnika plačilnih storitev.

7.5   EESO meni, da je treba pravico do zagotavljanja oziroma obveznost zagotavljanja informacij priznati v celotnem obdobju izvajanja pogodbe in tudi po njenem izteku, zlasti pri pogodbah, iz katerih izhajajo trajne obveznosti, so srednje- ali dolgoročne oziroma imajo dolgotrajne učinke. Poleg načela uskladitve cen s stroški v drugih primerih je treba še vedno vzpostaviti splošno načelo brezplačnih informacij o temeljnih vidikih pogodbe.

8.   Obveznost pomoči in svetovanja

8.1   Informacije, ki izhajajo iz pravnih obveznosti za poslovne subjekte, da zagotovijo informacije, so pogosto v standardizirani ali vnaprej pripravljeni obliki in niso vedno zadostne, da bi potrošnik lahko sprejel svobodno in obveščeno odločitev, ali naj sklene oziroma podaljša neko pogodbo. Pravica do zagotavljanja oziroma obveznost zagotavljanja informacij zato vključuje pravico do pridobitve ali zagotavljanja oziroma obveznost pridobitve ali zagotavljanja pojasnil v zvezi z vsebino.

8.2   Pravico potrošnikov do pomoči, kot je na primer opredeljena v Direktivi 2008/48/ES (10) o potrošniških posojilih, bi bilo treba razširiti na vse potrošniške pogodbe, zlasti tiste, ki zadevajo trajno blago ali storitve, iz katerih izhajajo trajne obveznosti, ki so srednje- ali dolgoročne, zapletene ali prinašajo tveganje za zdravje in varnost. Informacije, posredovane v skladu z obveznostjo nudenja pomoči potrošnikom, morajo biti na zahtevo potrošnika zagotovljene v pisni obliki.

8.3   EESO poudarja, da je treba pravico do pomoči, ki naravno izhaja iz obveznosti, da poslovni subjekt zagotovi informacije, razlikovati od pravice do svetovanja, ki ga je od poslovnega subjekta mogoče zahtevati samo v primeru posebnih proizvodov ali storitev, ki so zapleteni, velike vrednosti ali bi lahko vplivali na zdravje ali varnost potrošnika.

9.   Težave in druge posledice pomanjkanja informacij

9.1   V direktivah, ki nalagajo poslovno obveznost posredovanja informacij, med drugim manjkajo kazni za primere neupoštevanja določb. EU je to nalogo prepustila državam članicam, ki so se odločile za obsežen niz najrazličnejših civilnih in kazenskih sankcij, kar izkrivlja enotni trg in s tem škoduje potrošnikom in gospodarskim akterjem.

9.2   Le v redkih primerih posamezne direktive določajo, da imajo potrošniki pravico odstopiti od že sklenjene pogodbe v trenutku, ko prejmejo ali se seznanijo z informacijami, ki bi morale biti posredovane (11), ali da je dokazno breme, da so bile informacije posredovane, na strani poslovnega subjekta, kot v zvezi s predpogodbenimi informacijami določa Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu (12).

9.3   Mehanizmi, ki začetek odstopnega obdobja opredeljujejo kot dan, ko potrošnik prejme informacije ali se seznani z njimi, in preložitev dokaznega bremena glede zagotavljanja informacij na poslovni subjekt sta osnovno jamstvo za uveljavljanje pravice do obveščenosti, skupaj z načelom odgovornosti za škodo, povzročeno zaradi pomanjkanja informacij, ki je že vključeno v več nacionalnih pravnih sistemov, pa zagotavljata priznanje in pomen pravice potrošnikov do obveščenosti, ki bi jo bilo treba izrecno in povsod vzpostaviti na ravni Skupnosti.

10.   Obveščanje potrošnikov in dokončanje notranjega trga

10.1   Nedavne spremembe obetov glede dokončanja notranjega trga, v povezavi z novimi smernicami Komisije v okviru strategije 2020, so dobro znane.

10.2   V vseh pomembnih dokumentih je v ospredju stališče, da so potrošniki končni uporabniki in dejanski koristniki notranjega trga, oblikovanega kot instrument za strategijo razvoja in gospodarske rasti, ki je ključna za obvladovanje sedanje krize in mora še bolj upoštevati socialne vidike in zagotavljati temeljne pravice državljanov. Zato bo izboljšanje obveščanja potrošnikov pripomoglo k povrnitvi njihovega zaupanja v enotni trg.

10.3   Glede na te okoliščine je treba zagotoviti ustrezne informacije za potrošnike na obnovljenem notranjem trgu, usmerjenem v izzive 21. stoletja, da se pridobi njihovo zaupanje in zagotovi njihovo konstruktivno sodelovanje. To bi pregnalo sedanje strahove, upravičene pomisleke, omahovanje in nenaklonjenost odločnejši udeležbi v čezmejni trgovini.

10.3.1   Določbe Skupnosti o spletnih komercialnih sporočilih so trenutno razpršene po različnih besedilih (direktiva o elektronskem poslovanju, direktiva o prodaji na daljavo, direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, direktiva o nepoštenih poslovnih praksah itd.), zato bi bilo treba razmisliti o reformi, ki bi v enotnem besedilu združila obstoječo zakonodajo in preprečila protislovja.

10.4   To je eno glavnih vprašanj tega mnenja.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Glej zeleno knjigo Komisije o pobudi za preglednost v Evropi (COM(2006)194 konč.) in mnenje EESO o tej temi: UL C 324, 30.12.2006, str. 74.

(2)  Glej mnenje EESO, UL C 133, 6.6.2003, str. 46.

(3)  Glej mnenje EESO, UL C 133, 6.6.2003, str. 1.

(4)  Glej Direktivo 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah, UL L 149, 11.6.2005, str. 22; Direktivo 98/7/ES o potrošniških posojilih, UL L 101, 1.4.1998, str. 17; nedavni predlog direktive o pravicah potrošnikov COM(2008) 614 konč. (mnenje EESO: UL C 317, 23.12.2009, str. 54).

(5)  Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti – zadeva C-220/98, 13.1.2000, Estée Lauder Cosmetics proti Lancaster Group, in sodbo Sodišča Evropskih skupnosti – zadeva C-210/96, 16.6.1998, Gut Springenheide in Tusky. Glej tudi nedavno sodbo Sodišča Evropskih skupnosti – zadeva C-278/08, 25.3.2010, BergSpechte Outdoor Reisen in Alpinschule Edi Kobimuller GmbH proti Gunter Guni trekking at Reisen GmbH, kjer so uporabniki interneta opisani kot normalno obveščeni in razmeroma pozorni (točki 35 in 39).

(6)  Glej: K. Simitis, Verbraucherschultz – Schlagwort oder Rechtsprinzip?, str. 109.

(7)  UL C 108, 30.4.2004, str. 81.

(8)  COM(2008) 614 konč., poglavje II, člen 5(1), odstavek 1.

(9)  Mnenje EESO: UL C 317, 23.12.2009, str. 54.

(10)  UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

(11)  Direktiva 85/577/EGS, ki uvaja pravico do odstopa v sklopu osnovnih dolžnosti v zvezi z informacijami, ne predvideva kazni za nespoštovanje te pravice. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti je treba od trenutka, ko je potrošnik ustrezno obveščen, odpovedni rok zanj neomejeno podaljšati; glej sodbo Sodišča v zadevi C-227/08, 17.12.2009, Eva Martín Martín, odstavka od 25 do 29.

(12)  UL L 376, 27.12.2006, str. 36.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/68


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Lizbonski pogodbi in delovanju enotnega trga (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/12

Poročevalec: Jorge PEGADO LIZ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Lizbonska pogodba in delovanje enotnega trga.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464 plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 129 glasovi za, 2 glasovoma proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Lizbonska pogodba bi morala prvotno začeti veljati 1. januarja 2009, vendar pa se je to zgodilo šele 1. decembra 2009, ko se je postopek ratifikacije zaključil v vseh 27 državah članicah. Poudariti je treba, da je besedilo pogodbe še vedno zapleteno in težko razumljivo.

1.2   Na podlagi primerjalne študije, ki je del informativnega poročila (CESE 241/2008), je mogoče ugotoviti, da se zdi opredelitev notranjega trga očitno bolj socialna, čeprav njegova struktura z Lizbonsko pogodbo ni bila spremenjena. Pravzaprav za razliko od ustavne pogodbe, ki je z izrazom „notranji trg s svobodno in neizkrivljeno konkurenco“ nekaterim povzročala skrbi, Lizbonska pogodba notranjemu trgu očitno določa bolj socialne cilje s tem, ko si prizadeva za „socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek“.

1.3   Tudi v obstoječih besedilih o prihodnjih političnih smernicah Komisije in o strategiji 2020 ter v številnih izjavah članov Evropske komisije in nacionalnih političnih voditeljev je mogoče zaznati naklonjenost istemu pristopu k enotnemu trgu, ki se postopoma bolj osredotoča na državljane.

1.4   Ta vidik se je okrepil tudi na podlagi izrecnega sklicevanja na pravno zavezujočo naravo Listine o temeljnih pravicah, ki ima „enako pravno veljavnost kot pogodbe“, čeprav z nekaj omejitvami v nekaterih državah članicah.

1.5   Poleg tega bodo v proces sprejemanja zakonodaje o notranjem trgu vključeni tudi nacionalni parlamenti, ki morajo spremljati spoštovanje načela subsidiarnosti, ki ureja izvajanje deljene pristojnosti med Unijo in državami članicami. Po zaslugi dveh protokolov – prvi je posvečen „vlogi nacionalnih parlamentov“, drugi pa „uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti“ – imajo parlamenti celo možnost zahtevati ponovno preučitev zakonodajnega predloga v prvem branju, kar omogoča boljše demokratično sodelovanje v zakonodajnem procesu Unije.

1.6   Če bo preventivno ukrepanje nacionalnih parlamentov delovalo dobro in bo nadzor uporabe načela subsidiarnosti učinkovit in kakovosten, da bo v največji možni meri deloval kot „mehanizem zgodnjega opozarjanja“, ki ga je Lizbonska pogodba prevzela od ustave, bodo države članice morda manj kritizirale zakonodajo Unije zaradi poseganja v nacionalne pristojnosti, državljani EU pa jo bodo morda v manjši meri kot doslej občutili kot odraz nekakšnega „bruseljskega centralizma“. Zato pa bi morali nacionalni parlamenti okrepiti svoje mreženje, kajti vpliv in učinkovitost „mehanizma zgodnjega opozarjanja“ sta – čeprav gre za pravico, ki je priznana vsaki posamezni skupščini – odvisna od sposobnosti skupnega delovanja parlamentov.

1.7   Lizbonska pogodba tudi razširja uporabo „rednega zakonodajnega postopka“ (soodločanje iz člena 251 PES) na notranji trg, kar dokazuje zlasti člen 48 PDEU o ukrepih, ki so potrebni na področju socialne varnosti za prosto gibanje delavcev.

1.8   Skratka, Lizbonska pogodba želi olajšati razvoj notranjega trga, tako da dodatno razširja postopek soodločanja, ki ga preimenuje v „redni zakonodajni postopek“, vendar pa institucijam Unije dodaja novega partnerja pri odločanju: nacionalne parlamente, s katerimi bo treba odslej računati pri sprejemanju vseh zakonodajnih ukrepov, ki se nanašajo na notranji trg.

2.   Uvod

2.1   V informativnem poročilu o učinku Lizbonske pogodbe na delovanje notranjega trga (1), ki ga je strokovna skupina sprejela 13. junija 2008, je bila predlagana izvedba primerjalne študije v obliki razpredelnice s primerjavo določb o notranjem trgu iz Lizbonske pogodbe, Pogodbo ES (ki je bila takrat še v veljavi), ustavno pogodbo („ustavo“, ki ni bila nikoli ratificirana) ter pripomb opazovalne skupine za enotni trg o pravnih posledicah členov besedila, sprejetega 13. decembra 2007 v Lizboni.

2.2   Lizbonska pogodba bi morala prvotno začeti veljati 1. januarja 2009, vendar so se načrti izjalovili 12. junija 2008, ko so Irci Lizbonsko pogodbo zavrnili na referendumu.

2.3   Potem ko je bilo Irski dano zagotovilo glede državne suverenosti in zagotovljeno, da bodo vse države članice Evropske unije še naprej imele svojega komisarja, so Irci Pogodbo sprejeli na referendumu 3. oktobra 2009.

2.4   Češko ustavno sodišče je 3. novembra 2009 odločilo, da je Lizbonska pogodba v skladu z nacionalno zakonodajo, s čimer se je prekinilo zavlačevanje ratifikacije. Postopek ratifikacije se je zaključil, ko je Pogodbo podpisal še češki predsednik Vaclav Klaus, Pogodba pa je nato začela veljati 1. decembra 2009.

2.5   Ker je minilo nekaj časa od sprejetja informativnega poročila Odbora do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, vmes pa sta bila sprejeta tudi priporočilo Komisije z dne 26. junija 2009 o „ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga“ in sporočilo Komisije z dne 3. marca 2010Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, Odbor zdaj meni, da je primerno to poročilo preoblikovati v mnenje na lastno pobudo, da bi posodobil vsebino in javno predstavil svoje mnenje o zadevni temi. Odbor bo tudi izkoristil možnost, da preuči nova vprašanja, ki v prvotnem poročilu niso bila obravnavana, ker Pogodba še ni začela veljati in ker je bila zadnja prečiščena različica v Uradnem listu Evropske unije objavljena 30. marca 2010, pri čemer pa tudi ta ni tako razumljiva, kot bi lahko bila (2).

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Politični dogodki, ki so se zgodili v času od podpisa Lizbonske pogodbe v vseh 27 državah članicah 13. decembra 2007 do začetka veljavnosti Pogodbe 1. decembra 2009, niso bistveno vplivali na določbe o enotnem trgu, temveč so zaznamovali predvsem institucije.

3.1.1   Tako je Evropski svet z dne 11. in 12. decembra 2008 upošteval pomisleke Ircev, ki jih je izpostavil irski predsednik vlade, in odločil, da se po morebitnem začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe v skladu z zahtevanimi zakonodajnimi postopki sprejme sklep, v skladu s katerim bo v Komisiji še naprej po en komisar iz vsake države članice.

3.1.2   Evropski svet z dne 18. in 19. junija 2009 je dal Irski zagotovila, ki so pravno zavezujoča, vendar ne vplivajo na odnose EU z drugimi državami članicami ali na vsebino in izvajanje Lizbonske pogodbe. Zagotovil je, da Lizbonska pogodba po začetku veljavnosti ne bo vplivala na nekatere zadeve, kot so obdavčitev, pravica do življenja, izobraževanje, družina in politika vojaške nevtralnosti.

3.1.3   Poleg tega je Evropski svet sprejel uradno izjavo o pomenu pravic delavcev in javnih storitev.

3.2   Zavlačevanje Češke republike glede ratifikacije Pogodbe ni neposredno vplivalo na Lizbonsko pogodbo. Dejansko so se države članice na srečanju Evropskega sveta z dne 29. in 30. oktobra 2009 dogovorile, da bo s protokolom, ki bo priložen naslednji pristopni pogodbi, Češki republiki, enako kot Združenem kraljestvu in Poljski, odobreno odstopanje od Listine o temeljnih pravicah.

3.3   Informativno poročilo Učinek Lizbonske pogodbe na delovanje notranjega trga in priloga sta še vedno aktualna in lahko nudita podlago za to mnenje v obliki pravne analize, zato ju je treba obravnavati kot sestavna dela mnenja.

3.4   V zvezi s tem je treba poudariti, da je tudi prečiščena različica Lizbonske pogodbe še vedno zelo zapletena. Celo za pravne izvedence je besedilo težko berljivo in razumljivo, saj je rezultat vrste sprememb Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki določa splošni pravni okvir Evropske unije in načela, na katerih Unija temelji, ter Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), ki postaja Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in določa načine izvajanja načel PEU.

3.5   Ker je bilo med postopkom ratifikacije na voljo samo uradno prečiščeno besedilo, so države članice ratificirale besedilo, ki je nejasno in težko berljivo in ki večine novih „mehanizmov“ odločanja ne opredeljuje dobro, razen v protokolih Lizbonske pogodbe. Poleg tega tudi njihova uresničljivost v praksi še ni bila preskušena.

3.6   Za razliko od ustavne pogodbe („ustave“) o besedilu, podpisanem v Lizboni, niso bila izvedena posvetovanja z Evropskim parlamentom, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij niti z nacionalnimi ali regionalnimi parlamenti ali s predstavniškimi organizacijami civilne družbe, niti na evropski ravni niti na nacionalni ali regionalni ravni. Komisija in Svet sta se šele po ratifikaciji Pogodbe odločila objaviti dokumente, v katerih sta seznanila javnost z vsebino in prednostmi nove pogodbe, medtem ko sta v primeru „ustave“ to storila že prej.

3.7   Pri Lizbonski pogodbi je bila ponovno uporabljena metoda spreminjanja obstoječih pogodb v okviru medvladne konference (MVK), ki jo sestavljajo zgolj predstavniki držav, medtem ko je bila „ustava“ pripravljena v okviru konvencije, ki so jo v veliki meri sestavljali poslanci nacionalnih parlamentov, vključno s poslanci parlamentov držav kandidatk, ki so se Evropski uniji pridružile leta 2004 in 2007, evropski poslanci, predstavniki takratnih petnajstih držav članic, poleg teh pa še predstavniki dvanajstih držav kandidatk in Turčije, predstavniki Komisije in predstavniki civilne družbe – med njimi tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor – kot opazovalci.

3.8   Lizbonska pogodba jasno kaže, da so države članice prevzele stvari v svoje roke, v primerjavi z ustavo, ki se je zdela bolj federalistična. To se kaže zlasti v odpravi simbolov, ki jih je uvedla ustava in ki bi lahko nakazovali na ustanovitev zvezne države (zastava, himna, geslo, razglasitev 9. maja za dan Evrope itd.).

3.9   Lizbonska pogodba je spojila vse tri stebre s tem, ko je PEU in PDEU dala enako pravno veljavo (3). Unija je poleg tega pridobila status pravne osebe ter nadomestila in nasledila Evropsko skupnost (prvi člen PEU), medtem ko je imela do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe pravno osebnost samo Evropska skupnost.

3.10   Primarnost prava Unije nad pravom držav članic je bila zapisana v členu I-6 ustavne pogodbe med temeljnimi načeli Unije. Da bi zaključili polemiko, ki je nastala zaradi vključitve načela primarnosti v ustavo, ki pa je vendar zgolj odražalo obstoječo sodno prakso Sodišča, je načelo primarnosti zdaj zajeto v 17. izjavi. Konferenca je sklenila, da Lizbonski pogodbi priloži mnenje pravne službe Sveta o primarnosti, v katerem opozarja, da primarnost izhaja iz sodne prakse Sodišča in da predstavlja temeljno načelo.

3.11   Lizbonska pogodba spreminja pravni status Listine o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici. Dejansko na vrhu v Nici ni bila sprejeta odločitev o pravno zavezujoči naravi Listine, zato je načelna izjava ostala brez potrjenega pravnega pomena.

3.11.1   Z vključitvijo v ustavo pa bi Listina pridobila zavezujočo pravno veljavo. Ker pa ustava ni bila ratificirana, je pravno zavezujoča narava Listine ostala tako rekoč „prazna obljuba“ (4). Lizbonska pogodba je to popravila, kljub temu pa ne zajema vseh dosežkov ustave (5).

3.11.2   Tako člen 6 Pogodbe o Evropski uniji, kakor je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo, določa, da ima Listina „enako pravno veljavnost kot pogodbe“; to pomeni, da morajo institucije, organi in agencije Unije spoštovati pravice, ki jih določa Listina. Enake obveznosti imajo tudi države članice (vlade, uprave, sodišča) pri uporabi prava Unije.

3.11.3   Kljub temu pa protokol o uporabi Listine v Združenem kraljestvu in na Poljskem (št. 30) določa, da Listina ne širi pristojnosti Sodišča Evropske unije ali sodišč Poljske oziroma Združenega kraljestva za razsojanje glede združljivosti veljavnega prava v Združenem kraljestvu ali na Poljskem z Listino.

3.11.4   Ta protokol določa tudi, da naslov IV Listine, ki se nanaša na socialne pravice in solidarnost, ne ustvarja iztožljivih pravic v razmerju do Poljske oziroma do Združenega kraljestva, razen če nista Poljska ali Združeno kraljestvo predvidela takšnih pravic v svoji nacionalni zakonodaji.

3.11.5   Na koncu Protokol št. 30 navaja, da se Listina v razmerju do Združenega kraljestva oziroma do Poljske uporablja le v obsegu, v katerem so pravice in načela iz Listine priznana v pravu ali praksi Združenega kraljestva in Poljske.

3.11.6   Področje uporabe teh protokolov bo v praksi zelo omejeno: na podlagi načela enotne uporabe prava Unije morajo namreč sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki je del pravnega sistema Unije, spoštovati vse države članice. Če bi torej sodba Sodišča navajala ali razlagala naslov IV Listine, bi to morali upoštevati tudi sodišči Združenega kraljestva in Poljske, ne glede na to, ali sta v zadevi razsojali ali ne.

3.12   Pogodba po „ustavi“ povzema možnost, da država članica prostovoljno izstopi iz Unije (člen 50 PEU). Na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet, se Unija pogaja in sklene s to državo sporazum o podrobnostih izstopa, ki upošteva okvir njenih prihodnjih odnosov z Unijo.

3.13   Prostovoljnega izstopa ne smemo zamenjevati z odvzemom pravice do članstva v Uniji državi članici, ki huje in vztrajno krši načela iz člena 7 PEU (spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, spoštovanje človekovih pravic itd.) (6).

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Posebno pozornost je treba nameniti nekaterim posebnim političnim in gospodarskim vidikom, ki so v tem času nastali kot posledica razvoja politike enotnega trga v skladu z novo pogodbo, kot je na primer nova sestava Evropskega parlamenta in „druge Barrosove Komisije“.

4.2   Opozoriti je treba, da je Evropska komisija že novembra 2007 objavila pomembno sporočilo z naslovom Enotni trg za Evropo 21. stoletja po objavi resolucije Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2007 o reviziji enotnega trga: premagovanje ovir in neučinkovitosti z boljšim izvajanjem in uveljavljanjem. Sporočilo odseva „novo vizijo“ o enotnem trgu za vse, ki „Evropi daje več zagona pri soočanju z globalizacijo, spodbujanju rasti in ustvarjanju novih delovnih mest ter pri zagotavljanju pravičnih cen, socialne varnosti in varovanja okolja“. EESO je v dveh mnenjih (7) poudaril, da je bil enotni trg vedno instrument, ki prispeva k vse večji kakovosti življenja državljanov EU, tudi strokovnjakov, samozaposlenih delavcev in potrošnikov.

4.3   V sporočilu z dne 6. novembra 2008 (8) je Komisija pokazala, da je uveljavljanje prednosti enotnega trga povezano s tesnejšim upravnim sodelovanjem. V poročilu o napredku v zvezi z informacijskim sistemom notranjega trga (IMI) je Komisija organe držav članic pozvala k tesnemu sodelovanju, da bi okrepile medsebojno zaupanje v sisteme, ki jih uporabljajo (9).

4.4   Komisija je v svojem priporočilu z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga (10) opredelila številne pomanjkljivosti v delovanju enotnega trga, zlasti z vidika nepravilnega uveljavljanja in izvajanja pravil. Poleg tega je predlagala sprejetje konkretnih ukrepov, ki bi dopolnjevali ukrepe držav članic, pri čemer bi uporabili pristop, ki temelji na partnerstvu.

4.4.1   Med temi ukrepi je večji nadzor spoštovanja pravil, spodbujanje alternativnih metod reševanja sporov, redno ocenjevanje nacionalne zakonodaje ter seznanjanje posameznikov in podjetij z njihovimi pravicami na enotnem trgu.

4.5   Odbor je poudaril, da se je finančna kriza razširila hitro, še posebej v Evropi, ter povzročila nepričakovane gospodarske in socialne posledice, ki jih ni bilo mogoče predvideti, to pa je povzročilo najhujšo recesijo po 30. letih 20. stoletja in več kot 23 milijonov brezposelnih, kar je največ po 2. svetovni vojni (11). Komisija je malo pred svojim ponovnim imenovanjem in po tem, ko je „Larosièrovi skupini“ (12) naročila, naj izvede poglobljeno študijo o razlogih za krizo in o ukrepih za premagovanje krize, ocenila, da je treba oblikovati nove politične smernice za prihodnost v teh novih gospodarskih, socialnih in finančnih pogojih.

4.6   Zato je predsednik Komisije José Manuel Barroso v dokumentu Politične smernice za naslednjo Komisijo opredelil smernice za „enotni trg, ustrezen za 21. stoletje“, pri čemer je obsodil poskuse, da bi pod pretvezo krize ovirali njegov razvoj, in ponovno poudaril, da bo Komisija enotni trg branila kot „temelj pogodb“ in „najboljše zagotovilo za dolgoročno blaginjo in rast“, če bo le v skladu s prihodnjimi „gospodarskimi izzivi“. Glede na to je treba poudariti, da bo cilj obnove notranjega trga kot gonilne sile evropskega gospodarstva dosežen le, če bo „aktivna potrošniška politika“ zmogla zagotoviti „zaupanje ljudi, da bodo v celoti sodelovali na enotnem trgu“.

4.6.1   Hkrati je predsednik Komisije Maria Montija, prejšnjega komisarja za notranji trg, pooblastil, da pripravi poročilo o obnovi enotnega trga, ki je bilo Evropskemu parlamentu predstavljeno 9. maja, na dan Evrope. V poročilu so bile najprej izpostavljene velike težave, s katerimi se sooča notranji trg, nato pa so predlagane pobude za okrepitev notranjega trga ob upoštevanju socialne problematike in spoštovanju okolja. Istega dne je bilo Evropskemu svetu predstavljeno tudi poročilo z naslovom Projekt Evropa 2030 – izzivi in priložnosti, ki ga je pripravila projektna skupina o prihodnosti Evrope, ki ji predseduje nekdanji španski ministrski predsednik Felipe González. Poročilo obravnava zlasti srednjeročne obete za evropsko gospodarsko upravljanje ob upoštevanju ključnega pomena krepitve in uresničevanja notranjega trga za „ustvarjanje ugodnih razmer za vse: novi dogovor za enotni trg“. Ugotovitve projektne skupine v zvezi z gospodarskim upravljanjem bodo zagotovo pomembno vplivale na prihodnost enotnega trga.

4.7   Strategijo, ki bo nadomestila lizbonsko strategijo – katere izvedba je bila delno neuspešna – bi bilo treba obravnavati v okviru teh novih političnih smernic. Vendar se zdi, da strategija Evropa 2020 ne pripisuje velikega pomena enotnemu trgu in temu področju namenja zgolj nekaj alinej v poglavju „Vrzeli in ovire“, kar je dokaz upadanja naklonjenosti enotnemu trgu.

4.7.1   Komisija je napovedala, da bo to oviro na enotnem trgu odpravila z zakonodajnimi predlogi, zlasti s pogostejšo rabo uredb namesto direktiv, s prilagajanjem zakonodaje digitalni dobi in z usmeritvijo v izbirno evropsko obligacijsko pravo, predvsem na področju potrošniških pogodb. Komisar Michel Barnier, ki je pristojen za enotni trg, je na zaslišanju v Evropskem parlamentu in zlasti v nedavnih izjavah v Parizu poudaril, da je treba trg prilagoditi potrebam posameznikov, saj mora biti trg tak, da koristi socialnim prizadevanjem. Kot je poudarila komisarka Viviane Reding, je enotni trg še naprej „dragulj v kroni“ Evropske unije (13).

4.8   Hkrati bi lahko državljanska pobuda, ki jo uvaja člen 11(4) PEU in jo obravnava poglobljena študija EESO (14), pomembno vplivala na prihodnji razvoj enotnega trga.

4.8.1   Ta instrument za večjo vključenost javnosti dejansko pomeni nov način za spodbujanje obravnave tem, ki so ključne za civilno družbo, vendar doslej zaradi pomanjkanja interesa ali politične volje v institucijah Skupnosti niso bile obravnavane (Statut evropskih fundacij (15), Kolektivne odškodnine za potrošnike (16), evropska pravica do stavke itd.).

5.   Specifične ugotovitve

5.1   Pripombe v informativnem poročilu v zvezi z določbami o enotnem trgu v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) so še vedno aktualne (glej npr. točko 6(a)).

5.2   Štirje od 37 protokolov, ki so priloženi Lizbonski pogodbi, bolj ali manj neposredno zadevajo notranji trg.

Protokol št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ker naj bi se ti načeli uporabljali v okviru deljenih pristojnosti med Unijo in državami članicami; notranji trg je eno od področij v deljeni pristojnosti.

Na notranji trg bo vplival tudi Protokol št. 27 o notranjem trgu in konkurenci. Ta v bistvu določa, da mora notranji trg vključevati sistem, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja.

Protokol št. 25 o izvajanju deljenih pristojnosti bo na notranji trg vplival iz istih razlogov kot Protokol št. 2 o izvajanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

Na notranji trg bo nedvomno vplival tudi Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena. Ta določa, da so te storitve del skupnih vrednot Unije, in poudarja široko diskrecijsko pravico nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena. Prav tako upravičuje raznolikost storitev splošnega gospodarskega pomena ter razlike v potrebah in željah uporabnikov, ki lahko izvirajo iz različnih geografskih, socialnih ali kulturnih okoliščin. Na koncu poudarja spodbujanje splošnega dostopa, visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti teh storitev ter pravice uporabnikov. Člen 2 Protokola št. 26 je inovativen, saj prvič v primarni zakonodaji omenja „negospodarske storitve splošnega pomena“ in zagotavlja pristojnost držav članic, da zagotavljajo, naročajo in organizirajo te storitve.

5.3   Na notranji trg bi lahko vplivali dve izjavi. Izjava št. 18 o razmejitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami, ki poudarja, da v skladu s sistemom delitve pristojnosti med Unijo in državami članicami, določenim v Pogodbi o Evropski uniji in v Pogodbi o delovanju Evropske unije, države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso s pogodbama dodeljene Uniji, ter da če ima Unija po pogodbah na določenem področju deljeno pristojnost z državami članicami, države članice izvajajo svojo pristojnost, če Unija svoje pristojnosti ne izvaja ali se je odločila, da jo bo prenehala izvajati.

5.3.1   Dejansko je Sodišče dodelitev pristojnosti že zelo zgodaj povezovalo s prenosom pristojnosti držav članic na institucije Skupnosti, kar kaže sodba iz leta 1964 v zadevi Costa proti ENEL, v kateri je Evropska gospodarska skupnost opredeljena kot „Skupnost, ustanovljena za nedoločen čas, ki ima lastne institucije … oziroma, natančneje, dejanska pooblastila, ki izhajajo iz omejitve pristojnosti ali iz prenosa pooblastil z držav na Skupnost …“ (zadeva. 6/64, poročila Evropskega sodišča 1141).

5.3.2   Izjava št. 42 določa, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo dodeljenih pristojnosti ne more biti podlaga za širitev obsega pristojnosti Unije prek splošnega okvira, ki izhaja iz vseh določb pogodb.

6.   Glavni vplivi Lizbonske pogodbe na politiko notranjega trga

6.1   Glede posameznih sprememb določb pogodb v zvezi s politiko notranjega trga je treba poudariti naslednje:

a)

Nadomestitev izraza „skupni trg“ z izrazom „notranji trg“ pomeni premik od skupnega k notranjemu trgu, kar omogoča pojasnitev spornih konceptov doktrine in zato utrjuje zamisel, da EU ni le prosti trg v čisto ekonomskem smislu območja proste trgovine, temveč notranji trg za prebivalce Unije (člen 26 PDEU) (17).

b)

V zvezi s krepitvijo in natančnejšo opredelitvijo načela subsidiarnosti ugotavljamo, da prednostna uporaba direktiv namesto uredb v skladu s Protokolom št. 30 k Pogodbi o ES ni več vključena v Protokol št. 2 k Lizbonski pogodbi.

c)

Da bi poskrbeli za spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, se je nacionalnim parlamentom priznala nekakšna pravica „veta“, opredeljena s tretjino vseh glasov, ki jih imajo nacionalni parlamenti. Že en sam nacionalni parlament lahko prepreči sprejetje zakonodajne pobude na področju družinskega prava (glej člen 81 PDEU).

d)

Evropski parlament zaradi razširitve uporabe postopka soodločanja, ki se po novem imenuje „redni zakonodajni postopek“, dobiva nove pristojnosti. V zvezi s proračunom ima enako moč kot Svet in bo volil predsednika Komisije. Lizbonska pogodba določa, da je Evropski parlament sestavljen iz predstavnikov „državljanov Unije“, medtem ko Pogodba o ES govori o „narodih držav članic“.

e)

Na številnih novih področjih bo uporabljen postopek soodločanja (redni zakonodajni postopek) z novim sistemom glasovanja s kvalificirano večino v Svetu (18).

f)

Države članice med cilji Unije ne omenjajo več „notranjega trga s svobodno in neizkrivljeno konkurenco“. Konkurenčna politika je po novem opredeljena kot „instrument, potreben za delovanje notranjega trga“, medtem ko je Pogodba o Ustavi za Evropo ponekod povzročila skrbi, ker je med cilje Unije uvrstila „notranji trg s svobodno in neizkrivljeno konkurenco“.

g)

Ponovno je treba razmisliti o interesih potrošnikov in MSP, kar je podlaga za „sveženj“ v okviru nove vizije in sporočilo z naslovom Enotni trg za Evropo 21. stoletja  (19).

h)

Preoblikovati je treba koncept storitev splošnega interesa (člen 14 PDEU in Protokol št. 26), ki pojasnjuje odgovornosti Unije in široko diskrecijsko pravico nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, ki so obravnavane v sporočilu Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza  (20), ki vsebuje predloge za konsolidacijo okvira EU, ki se uporablja za storitve splošnega interesa.

i)

Večjo pozornost je treba nameniti vključevanju socialnih vidikov izvajanja notranjega trga (boj proti izključenosti ali diskriminaciji, spodbujanje socialne pravičnosti in varnosti, enakost med spoloma, solidarnost med generacijami in varstvo otrokovih pravic) v povezavi s sporočilom Priložnosti, dostopnost in solidarnost: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja  (21).

j)

Lizbonska pogodba razširja področje uporabe v zvezi z možnostmi okrepljenega sodelovanja na vseh področjih delovanja EU, razen na področjih, ki so v izključni pristojnosti Unije (člen 20 PEU), če sodeluje vsaj devet držav članic (ne glede na število držav članic). V zvezi s tem odloča Svet s kvalificirano večino na podlagi predloga Komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta (člen 329(1) PDEU), sodelovanje pa bi lahko torej posebej zadevalo notranji trg, energetski trg, politiko priseljevanja in civilno zaščito.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  CESE 241/2008 – INT/393 (ni objavljeno v UL).

(2)  UL C 83, 30.3.2010 – vse nadaljnje sklicevanje na Lizbonsko pogodbo se nanaša na to prečiščeno različico.

(3)  Člen 1(3) PEU: PEU in PDEU sta postali enakovredni, medtem ko je sodna praksa Sodišča 13. septembra 2005 v sodbi o zaščiti okolja s pomočjo kazenskega prava priznala primarnost PES nad PEU.

(4)  Čeprav Listina ni pravno zavezujoča, se Sodišče Evropskih skupnosti nanjo pogosto sklicuje. Glej nedavni primer sodbe Sodišča z dne 14. februarja 2008, zadeva C 244/06, Dynamic Medien Vertriebs GmbH proti Avides Media AG v zvezi s prostim pretokom blaga. Sodišče navaja člen 24(1) Listine, ki določa, da imajo otroci pravico do takšnega varstva in skrbi, kakršna sta potrebna za njihovo dobrobit (točka 41 sodbe). Glej tudi sodbo Sodišča z dne 14. februarja 2008, zadeva C-450/06, Varec SA proti Belgiji, v zvezi s svobodo ustanavljanja. Sodišče navaja člen 7 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki se nanaša na spoštovanje zasebnega življenja (točka 48 sodbe).

(5)  Različica Lizbonske pogodbe z dne 23. julija 2007, CIG 3/07, je v 11. izjavi predvidevala, da bodo Listino o temeljnih pravicah svečano razglasile tri institucije na dan podpisa Lizbonske pogodbe, vendar pa ni omenjala pravno zavezujoče vrednosti Listine.

Listino o temeljnih pravicah Evropske unije so drugič razglasile tri institucije EU v sredo, 12. decembra 2007, v Strasbourgu. Druga razglasitev je bila potrebna, ker so bila Listini po prvi razglasitvi decembra 2000 na vrhu v Nici dodana pojasnila in opombe pod črto.

(6)  Člen 7 PEU predvideva dve različni obravnavi, ki se nanašata na „obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila“, ali na to, „da ena od držav članic huje in vztrajno krši“.

(7)  UL C 77, 31.3.2009, str. 15 in UL C 182, 4.8.2009, str. 1.

(8)  COM(2008) 703 konč.

(9)  Glej mnenje EESO, UL C 128, 18.5.2010, str. 103.

(10)  Priporočilo 2009/524/ES; glej pomembno resolucijo EP z dne 9. marca 2010 (dok. A7-0064/2009).

(11)  Na podlagi najnovejših podatkov EUROSTATA.

(12)  EESO je pripravil mnenje o poročilu Laroisièrove skupine: UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(13)  Govor ob evropskem dnevu potrošnikov v Madridu 15. marca 2010 z naslovom „Ambiciozna direktiva o pravicah potrošnikov: večja zaščita potrošnikov in pomoč podjetjem“.

(14)  Mnenje na lastno pobudo Izvajanje Lizbonske pogodbe: participativna demokracija in evropska državljanska pobuda (CESE 465/2010, SC/032), ki analizira in komentira zeleno knjigo Komisije (COM (2009) 622 konč. z dne 11. novembra 2009), in mnenje na lastno pobudo Organizacije civilne družbe in predsedstvo Sveta EU (CESE 464/2010, SC/031); glej tudi pomembno resolucijo EP o izvajanju državljanske pobude z dne 7. maja 2009 (dok. A6-0043/2009).

(15)  Mnenje EESO na lastno pobudo 634/2010, INT/498.

(16)  UL C 162, 25.6.2008, str. 1 in UL C 128, 18.5.2010, str. 97.

(17)  Sodišče je že 5. maja 1982 (zadeva 15/81 – sodba v zadevi Schul) potrdilo, da je skupni trg, ki je zgolj območje proste trgovine, predhodnik notranjega trga. Notranji trg tako pomeni višjo stopnjo gospodarskega povezovanja.

(18)  Protokol o prehodnih določbah (št. 36).

(19)  COM(2007) 724 konč., SEC(2007) 1517, 1518, 1519, 1520 in 1521.

(20)  COM(2007) 725 konč., SEC(2007) 1514, 1515 in 1516.

(21)  COM(2007) 726 konč.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/75


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o inovacijah v turizmu: opredelitev strategije za trajnostni razvoj na otokih (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/13

Poročevalka: ga. GAUCI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Inovacije v turizmu: opredelitev strategije za trajnostni razvoj na otokih.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija (seja z dne 15. julija ) s 153 glasovi za, 1 glasom proti in 13 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1   EESO predlaga, da bi bilo treba razviti stalne programe vseživljenjskega učenja, posebej za zaposlene v turizmu na otokih. Za to bi bilo treba predvideti posebna sredstva iz ESS in kohezijskega sklada. Turizem na otokih bi moral prejeti pobude preko ustreznega okvira delovnih razmerij za spodbujanje kakovostnih delovnih pogojev in ukrepov za podporo podjetnikom (mrežno povezovanje, trženje, promocija itd.).

1.2   Ob upoštevanju vedno večjega pomena internetnih rezervacij za potovanja in turizem bi morala prav tako mala in srednja podjetja v (otoškem) turizmu dobiti podporo EU v obliki usposabljanja ali poenostavljenega dostopa do ustreznih izvajalcev storitev, ki bi razvili uspešno prisotnost na spletu, saj brez tega tvegajo, da bodo izgubili „sodobne“ stranke.

1.3   EESO predlaga, da bi se na otoku s strateško pozicijo ustanovila medregionalna šola, ki bi podprla koncept, podoben „Erasmusu za študente in delavce v turističnem sektorju“.

1.4   Čeprav imajo podjetja, zlasti mala podjetja, koristi od manj in boljše zakonodaje, bi bilo treba razmisliti o posebnem organu v službah Evropske komisije, npr. generalni direktorat za turizem, kajti turizem predstavlja od 11 do 12 % BDP EU – na otokih, kot je Malta, celo 25 % BDP. EESO si tak organ Komisije za turizem predstavlja kot varuha interesov (otoškega) turizma v institucijah in politikah EU. EESO je v prejšnjih mnenjih o turizmu predlagal ustanovitev evropske agencije za turizem – ta predlog ponavlja.

1.5   Otoki so v primerjavi s celino avtomatično prikrajšani: zaradi razdalje, dostopnosti in otoške lege. EESO je prepričan, da je potreben ugoden davčni režim, ki upošteva posebna prizadevanja za naložbe, ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest, prilagajanje obratovalnih obdobij podjetij, da bi ublažili učinke sezonskosti.

1.6   V številnih primerih EU neprimerno opredeljuje otoke in pogosto ovira rešitve. EESO je v prejšnjih mnenjih (1) priporočil, da se ta opredelitev spremeni. To želi še enkrat ponoviti.

1.7   Evropska unija razvija nov koncept regionalne politike, tj. makroregionalno sodelovanje (npr. strategija za Baltsko morje – strategija za Donavo). EESO je prepričan, da je ta koncept zanimiv in da ga je vsekakor mogoče uporabiti za skupine otokov. Tako bi lahko makroregionalna strategija za otoke zahodnega Sredozemlja izboljšala nekatere njihove probleme z dostopnostjo.

1.8   EESO ima o tem pozitivno stališče in popolnoma podpira program CALYPSO za socialni turizem. EESO je prepričan, da bi bilo treba po pripravljalnih ukrepih, ki so se začeli leta 2009, uresničiti celoten program. EESO priporoča, da se program CALYPSO vključi v prihodnjo makroregionalno strategijo za regijo zahodnega Sredozemlja.

2.   Uvod

2.1   Turizem pomembno in vse bolj prispeva h gospodarski rasti in lahko v izrednih primerih predstavlja do 70 % BDP otoka. Predstavlja eno najboljših priložnosti za ustvarjanje dohodka in delovnih mest. Medtem ko tržni delež Evrope v svetovnem turizmu počasi upada, je napovedana rast prihodov turistov v EU. Rast turizma pa ni samoumevna, kot je zelo nazorno pokazala finančna kriza 2008/09.

2.2   Namesto tradicionalnega množičnega obmorskega turizma se pojavljajo nove oblike turizma. Vsebujejo inovativnejše in specializirane oblike „bolj zelenega“, posameznikom prilagojenega izkustvenega turizma. Poleg tega rast povpraševanja po turizmu in demografske spremembe, kot je vedno večje število „starejših“ potnikov, pospešujejo segmentacijo trga in nastajanje novih vrst turističnih produktov, ki vključujejo veliko novih storitev.

2.3   Inovacije so glavna skrb gospodarske politike, tako na ravni EU (z lizbonsko strategijo in strategijo EU 2020), kot na regionalni ravni z vedno večjimi javnimi naložbami v raziskave, izobraževanje, usposabljanje in podporo „najbolj inovativnim sektorjem“ (npr. promet, energija, zelene industrije). To velja tudi za storitve, zlasti tiste, ki zahtevajo raven znanja ali usposobljenost, ki je tipična za večino turističnih dejavnosti (npr. nastanitve, gostinstvo, nepremičnine).

2.4   Današnji turist išče najboljšo kakovost po najnižji ceni. Za uspešen otoški turizem je torej potrebno ne le dobro izobraženo osebje, temveč tudi zavezanost delodajalcev in zaposlenih k vseživljenjskemu učenju, da bi vzdrževali visoke standarde storitev v hitro spreminjajočem se svetu dobro poučenega in zahtevnega popotnika. Eden od predpogojev za kakovostni turizem je zagotovitev, da so ljudje dobro usposobljeni.

2.5   Glavno področje sprememb in inovacij v turizmu je uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT). Prodornost IKT in interneta v turistični industriji omogoča potrošnikom neposreden stik s ponudniki storitev. Za sektor kot celoto lahko to vodi do zmanjšanja (transakcijskih) stroškov, kar nato vodi v proces izločanja posrednikov, kot so turistične agencije ali celo turistična podjetja. Velike inovacije na področju množičnega turizma, kot je pojav nizkocenovnih letalskih družb, so večinoma vplivale na rast in nadaljnji razvoj turistične industrije.

2.6   Nekatera vprašanja, povezana z otoki, ostajajo. Na splošno otoki zaostajajo za celino. Nadalje mnogi od teh novih tehnologij in procesov niso nadzorovani – proizvajajo ali celo vzdržujejo jih podjetja, ki so z njimi neposredno povezana.

2.7   Otoške oblasti pregledujejo učinke te nove industrijske prakse za svoje lastne pobude in ukrepe na področju turistične politike. Njihova glavna skrb je zagotovitev, da politike in ukrepi podpirajo in spodbujajo inovacije, ki nato prispevajo nadaljnjemu razvoju njihove turistične industrije.

3.   Nujno potrebne inovacije

3.1   Glede na spreminjajočo se dinamiko v družbi in upadanje množičnega turizma, kot so ga v 20. stoletju organizirala turistična podjetja, mora biti otoški turizem inovativen in se prilagoditi novemu poslovnemu vzorcu, da bo uspešen. Inovacije so odvisne od ljudi, ki že delajo v turističnem sektorju. Paradoksalno je, da inovacije pravzaprav niso v skladu z ustaljenimi navadami in ljudje se upirajo spremembam, če v njih ne vidijo neposredne koristi.

3.2   V drugi polovici 20. stoletja je ponudba trga množičnega turizma uravnavala povpraševanje. Toda vse večje število turističnih destinacij je nasitilo trg. Danes na tipično potrošniško usmerjanem trgu prevladuje nestanovitno povpraševanje. Za posledicami trpijo ponudniki. To je nov izziv, ki ga je mogoče rešiti z inovativnim in ustvarjalnim razmišljanjem, tako da se razvije bogata paleta turističnih niš, kot so terapevtski turizem, zeleni oz. ekoturizem, kmečki turizem, turizem v naravi itd.

3.3   Poleg tega se je življenjski slog v zadnjih letih bistveno spremenil. Turistična industrija se sooča s starajočim se, bolj zdravim in premožnejšim prebivalstvom, ki se odloča za številnejše, a krajše oddihe. Za veliko turistov se je poudarek premaknil z „najnižje cene“ na „najboljšo kakovost za najboljšo ceno“. Zvestoba potrošnikov upada in turisti vedno bolj iščejo trajnost, izvirnost in oddaljenost od množičnega turizma. Zato se mora otoški turizem nujno posvetiti vprašanju inovativnosti, če želi preživeti v teh razmerah.

4.   Otoški turizem in inovativni turistični produkti

4.1   V velikih turističnih družbah so inovacije rutina in standardni element sprejemanja odločitev v podjetju. Za zagotovitev, da jih nepričakovane inovacije ne bodo presenetile, podjetja danes vključujejo inovacije v vsakdanje načrtovanje. Zanje so inovacije preprosto le dodatni dejavnik oblikovanja produktov.

4.2   Toda za mala turistična podjetja, usmerjena v turistične destinacije, je možnost, da bi v celoti izkoristila inovacije, omejena. Glavna ovira je pomanjkanje zaposlenih in finančnih sredstev. Predvsem MSP v turizmu so odvisna od vsakodnevnih potreb rednih strank, zato ne morejo dati na stran sredstev za raziskave in razvoj.

4.3   V turistični industriji večinoma prevladujejo MSP in to še posebej velja za otoke. Da bodo preživela v vedno bolj konkurenčnem in globalnem okolju, bodo morala turistična podjetja, zlasti mala, ustvariti ekonomijo obsega in kritično maso, da bodo zmanjšala transakcijske stroške, povečala produktivnost in pridobila tržno moč. Mehanizmi prestrukturiranja in sodelovanja bodo pomagali podjetjem, da se bodo prilagodila spremembam in povečala svojo konkurenčnost.

4.4   Izziv za turistično industrijo je ponuditi nove produkte in storitve. Izkustveni in trajnostni turizem, turizem, ki ponuja naravo, kulturo in dediščino, so nekatere od strategij, iz katerih danes izvirajo mnogi inovativni turistični produkti v mnogih evropskih turističnih destinacijah. Otoki bi morali bolj spodbujati te produkte, saj so bistvena sestavina njihove „otoške identitete“.

4.5   Izkustveni turizem nastaja iz vzajemnega vpliva med turisti in turističnimi destinacijami. Splošna izkušnja turistov izhaja iz številnih srečanj z različnimi ljudmi, ki so zaposleni v turistični industriji.

4.6   Večje zavedanje potrošnikov glede okoljskih vprašanj turistična podjetja spodbuja k inovacijam in izboljšanju njihove okoljske učinkovitosti – tako v zvezi z vzajemnim vplivom med turisti in okoljem kot njihovo lastno okoljsko učinkovitostjo. Večino produktov, kjer so inovacije zares opazne, je najti v tržnih nišah, kot sta ekoturizem in doživljajski turizem.

4.7   Kulturni turizem je tudi pomemben sektor v razmahu, ki privablja razmeroma premožne in izobražene obiskovalce. Nekateri otoki so se lotili prenovitve svojih kulturnih storitev in razvijajo inovacije, katerih namen je povečati vrednost s pomočjo kulture. Turizem na teh otokih postaja raznolik in bivanje se daljša npr. z boljšim predstavljanjem in promoviranjem kulturnih izkušenj in dogodkov.

4.8   Če turizem ni usklajeno vključen v otoško družbo in ponuja prednosti le nekaterim prebivalcem, mnogim drugim pa prinaša tegobe, ne bo trajnosten in skladen del družbene dejavnosti. Da bi zagotovili, da bo prebivalstvo podprlo družbo otoškega turizma, sta potrebna načrtovanje in vključevanje od spodaj navzgor. Turizem ponuja priložnost za združitev prebivalstva otoka, saj lahko vključi vsakogar in prispeva k splošnemu spoznanju, da ima turizem daljnosežne učinke na izboljšanje naravnega in mestnega okolja, rabo tal in prostorsko načrtovanje, družbene storitve in ohranjanje kulturne dediščine (arhitektura, obrtništvo, tradicionalne kulinarične specialitete itd.)

4.9   Lahko se izkaže, da različne vrste turizma med seboj niso združljive, zlasti v majhnem otoškem okolju. Na primer razvijanje tržne niše, kot so poletni jezikovni tečaji za študente, se lahko izkaže za nezdružljivo z razvijanjem trga poletnega bivanja za starejše, kajti razposajenost mladih po pouku moti starejše, ki si želijo miru. Pri izbiri vrste (oz. vrst) turizma na otoku je spet potrebna podpora od spodaj navzgor, da bo izbira uspešna.

4.10   Nenazadnje turizem ne zadeva le ljudi, ki so neposredno zaposleni v hotelih, restavracijah ali letalskih družbah. Vključuje mnoge druge sektorje, ki so povezani s turističnim sektorjem, od lokalnega vodovodarja do kmeta.

5.   Izboljšave otoškega turizma s procesom inovacij

5.1   Turistična industrija je bila vedno zelo proaktivna glede sprejetja novih tehnologij, kot so globalni distribucijski sistemi. Nedavni napredek na področjih telekomunikacij, mrežnega povezovanja, podatkovnih baz, obdelovanja podatkov in elektronskega trženja zagotavlja številne možnosti za turistično poslovanje. Napredek na teh področjih bistveno vpliva na poslovne modele tradicionalnega turizma. Uporaba širokopasovnega dostopa do interneta z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT) dodaja vrednost turističnim storitvam in produktom ter podpira razvoj industrijskih mrež in grozdov. Problem pri tem je pomanjkanje širokopasovne tehnologije in specializiranega znanja in spretnosti, da bi v celoti izkoristili IKT. Za otoško prebivalstvo bi moralo biti predvideno posebno usposabljanje, da bi zapolnili takšne vrzeli.

5.2   Potrošniki so vse bolj seznanjeni z uporabo IKT za organizacijo turističnih potovanj. Na ravni EU danes 2/3 turistov organizira svoje potovanje preko interneta in več kot 50 % jih potovanje rezervira preko spleta. Iščejo prožne in lahko dostopne produkte in želijo komunicirati neposredno s ponudniki na turističnih destinacijah. Da bi izkoristili to revolucijo IKT, morajo podjetniki na novo oblikovati celoten tržni proces v tej industriji. Internetna tehnologija podjetjem in potrošnikom ponuja velik potencial za neposredno spletno poslovanje.

5.3   Mnogi evropski otoki z dolgo turistično tradicijo so oškodovani zaradi šibke rasti in proizvodnje. Turizem na teh otokih je pod močnim konkurenčnim pritiskom. Na liberaliziranem globalnem turističnem trgu otoki tekmujejo z novimi turističnimi destinacijami, ki se lahko pohvalijo z nedotaknjenimi in neizčrpanimi viri in imajo zelo ugodne gospodarske pogoje, kot so nizke plače, različne oblike državne pomoči in šibke valute.

5.4   Kot v vseh storitvenih industrijah je kakovost ponudbe v otoškem turizmu močno odvisna od kakovosti dela zaposlenih. Dobri delovni pogoji so povezani z visoko ravnjo storitev.

5.5   V evropskem otoškem turizmu prevladujejo MSP, zanj je značilna visoka delovna intenzivnost, zaradi razdrobljenosti pa je njegova težava produktivnost. Manjša produktivnost je razlog, da je turistični otok težko konkurenčen. To dejstvo se odraža v ceni.

5.6   Problem sezonskosti ima resne posledice za stabilnost delovnih mest, zato je delo v turističnem sektorju manj privlačno. Zaradi tega moramo spodbujati posebne oblike pogodb, ki sezonskim delavcem jamčijo stabilno zaposlitev, da bi imeli enake zaposlitvene in socialne pravice kot stalno zaposleni. EESO je to predlagal že v preteklosti (2).

5.6.1   Krepitev in inovativnost otoškega turizma zahtevata prilagoditev in posodobitev delovnih razmerij – zlasti glede vprašanj, kot so usposabljanje, poklicno napredovanje in razvoj poklicne poti, poklicne funkcije, delovni dan in delovni čas ter delovni pogoji – v okviru socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji.

5.7   Na otoke se večinoma dostopa z letali, zlasti v današnjem hitrem svetu. Potovanje po morju ni vedno dobra alternativa. Potrebna je solidna infrastruktura na celini in povezava z zanesljivo mrežo pomorskih povezav. Za te povezave pa je značilna odvisnost od vremena.

6.   Priprava političnih instrumentov za inovativno trženje otoškega turizma

6.1   Resničen izziv za odgovorne oblasti v otoškem turizmu je opredeliti najučinkovitejši način za pripravo in izvajanje političnih instrumentov, ki brez vpliva na dinamiko trga podpirajo turistične inovacije. Dobra praksa bi bila, da bi oblasti pustile trgom delovati kolikor lahko, posegle pa bi le v primeru motenj.

6.2   Otoki morajo najti pravo ravnovesje med možnimi navzkrižnimi interesi med podjetji, ki si prizadevajo za rast, turističnimi potrošniki, ki iščejo možnosti oddiha, in okoljevarstveniki, ki želijo zaščititi naravo. Glede urejanja prostora je ključno vprašanje, kdo bo smel odločati o gradnji projektov. Možni so konflikti med lokalnimi sveti, ki jih morda vodijo interesi lokalnih podjetij, in regionalnimi ali centralnimi oblastmi, ki nadzorujejo celotno podobo in želijo upočasniti nebrzdano rast na ekološko občutljivih območjih.

6.3   Oblasti bi morale inovativnim podjetjem omogočiti, da dosežejo ekonomije obsega in iščejo inovacije preko zadružnih zvez in drugih oblik mrežnega povezovanja. Najuspešnejša in najobetavnejša sredstva za inovacije v turistični industriji je mogoče doseči s sodelovanjem, zvezami oz. mrežami na področjih, kot so tehnologija, trženje, distribucija in skupni človeški viri. Kaže, da sodelovanje v turizmu doslej ni zadostovalo, zlasti v MSP. V tem pogledu bi morale oblasti podpreti inovativno turistično politiko, ki spodbuja koherentnost in sinergijo.

6.4   Obravnavanje vprašanj v turizmu ni mogoče brez vključitve vprašanj, povezanih s fizičnim prostorom. Gre za komercializacijo in trženje znamenitosti. To so osnovne sestavine turizma, ki ustvarijo turistične destinacije. Obiskovalci izberejo turistično destinacijo, ki se jim zdi najbolj koristna, in dobrine, za katere so pripravljeni plačati. Pripravljenost plačati je tem večja, čim večja je edinstvenost turistične destinacije. V večini primerov so to javne dobrine ali skupni viri, kot so zaščitene pokrajine ali zemlja, rezervirana za kmetijsko uporabo, ki jih morajo otočani zaščititi in upravljati, da ne bodo porabljeni ali uničeni.

6.5   Lokalne zanimivosti in inovativne storitve dajejo turističnim destinacijam edinstveni značaj. Toda možnosti produktnih inovacij pri produktih tudi omejujejo, kajti teh inovacij ni mogoče razviti brez dobrin turistične destinacije. Na primer obmorskega letovišča ni mogoče spremeniti v gorsko bivališče. Turistična dežela z raznolikimi znamenitostmi lahko vedno znova spremeni svoj položaj na trgu.

6.6   Množični turizem z McDonaldsom ob morju in na soncu dolgoročno ni nujno najboljša oblika turizma za otoke. Primeri s Škotske na primer kažejo, da je otoški turizem v majhnem obsegu in specializiranih oblikah zelo uspešen. Ena velikost ne ustreza vsem. To je posebej pomembno pri pripravi turistične strategije za otoke. Kar je idealno za majhen sredozemski otok, morda ni ustrezno za zelo majhen otok pred obalo Združenega kraljestva, Irske ali Švedske.

6.7   Usoda turističnih destinacij je odvisna od mnogih med seboj neodvisnih spremenljivk. Te vključujejo lokacijo in potencial trgov virov ter dostopnost, izraženo s stroški prevoza in njegovim trajanjem. Na te spremenljivke lahko vpliva le javni sektor preko mehanizmov, kot so obveznosti javnih služb ali sistemi teritorialne kontinuitete. Poleg tega v veliki meri opredeljujejo značilnosti produktnih inovacij. Izziv za lokalnega podjetnika je torej v novih produktih oblikovati dodatno vrednost za stranko.

6.8   Aktualna tema v EU je okoljska trajnost. Zajema vprašanja, kot je opredelitev uporabnih mehanizmov za zmanjšanje emisij, ki nastanejo zaradi turizma, in kako je okoljska trajnost na splošno postala ključno gonilo turistične konkurenčnosti.

6.9   Kaj na primer prebivalcem otokov preprečuje, da bi preuredili obalo? Zakaj se ne hvalijo s svojo kulturno dediščino? Zakaj je le nekaj turističnih letovišč, ko bi lahko bil na primer cel otok turistična znamenitost? Zakaj je čas tako omejen in „turistične sezone“ tako kratke, medtem ko je drugod turizem celoletna dejavnost? Oglasi se pojavljajo le za nekaj krajev, lahko pa bi se za vse vasi in mesta. Prebivalci vsake vasi ali mesta se morajo naučiti biti ponosni na svoj domači kraj ali vas, šele takrat bodo lahko ščitili in prodajali svoj produkt in dediščino.

6.10   Ob vse večjem številu turistov na otokih bodo morale oblasti še dodatno vlagati v zaščito sanitarne kakovosti otoških turističnih destinacij, da bo zagotovljena visoka kakovost pitne vode (in vode za kopanje), prizadevna obdelava odpadkov, trajnostna energija in varna oskrba s hrano.

6.11   Ozaveščanje o konkurenčnosti je zelo pomembno, kajti za prebivalce otokov mora biti konkurenčnost med prednostnimi temami. Tega ne morejo narediti oblasti same. Sodelovati morajo delavci, podjetniki, vodstvo in upravne institucije.

6.12   V praksi obstajajo trije vplivni in odločilni dejavniki:

prvi je delovanje oblasti na področju zdravstvenega varstva, okoljske trajnosti;

drugi element je poslovni zasebni sektor, ki lahko vključuje kopenski in letalski prevoz ter infrastrukturo IKT; ter

tretji element, ki predstavlja ljudi in kulturo kot bogastvo virov vsake dežele.

6.12.1   Oblasti močno vplivajo na prvo kategorijo. Nizka stopnja okoljske trajnosti na otoku enostavno ne zadostuje. To kaže, da okoljevarstveniki in kulturniki upravičeno pritiskajo in zahtevajo večjo ozaveščenost o dediščini otoka ter da so večje naložbe za njeno zaščito nujno potrebne.

6.12.2   V zvezi s turistično infrastrukturo je tudi treba veliko narediti. Slab rezultat na tem področju lahko spodbudi k dejanjem in ponudi priložnosti za večje naložbe. Obdobje recesije je dobra priložnost za pregled infrastrukture in odmerjanje več virov njeni izboljšavi. Otoki morajo izboljšati infrastrukturo in iskati nove tržne niše preko novih zasebnih in javnih naložb. Vlada mora zagotoviti, da bo zasebni sektor imel več dostopa do finančnih sredstev in da bodo banke bolj prilagodljive do MSP. V celoti morajo izkoristiti vsa sredstva, ki jih na razpolago daje sveženj spodbud EU. Še bolj pomembno je, da vlade ne pripravijo neustreznih predpisov za zasebni sektor, da bi iz podjetnikov iztisnile kapital, ki ga imajo na razpolago za naložbe.

6.12.3   Obstaja temna stran otoškega turizma: siva ekonomija prebivalcem otoka prinaša dodaten dohodek, vendar negativno vpliva na zaposlovanje in delovne pogoje. Zaradi drugega stalnega bivališča so cene za prebivalce otoka višje, vendar predstavljajo tudi vir dohodka. Nadalje je v času sezonske konice infrastruktura za vodo, odpadke in energijo do 20-krat bolj obremenjena, kot jo sicer obremenjuje lokalno prebivalstvo.

6.13   Kot posledica sezonskega nihanja delovnih potreb se pojavlja siva ekonomija. Zloraba, tudi zloraba študentskega ali nezakonitega dela, škodi tako zakonitim kot nezakonitim delavcem, saj zmanjšuje ravni plač.

Delež nezakonitega dela med zaposlenimi v turističnem sektorju je precej visok. V nekaterih državah presega polovico delovne sile.

6.13.1   Cenena in mobilna delovna sila iz novih držav članic, npr. iz Poljske, Bolgarije in Romunije, je vedno bolj opazna značilnost v zahodnem turizmu, vključno z otoškim turizmom. V okviru predpisov EU o prostem pretoku dela je to neustavljiv razvoj in vprašanje, s katerim se soočajo podjetniki in delavci, je, kako naj se nanj odzovejo. Treba je zagotoviti, da bodo podjetja lahko konkurenčno poslovala, hkrati pa enakost in jamstvo, da se upoštevajo delovni pogoji in da se delavcev ne izkorišča.

6.14   Zato otoški turizem potrebuje primeren pristop. Turizem je bistvenega pomena za prebivalce otokov in otoška MSP. Sedaj je čas za delovanje. Prebivalci otokov se morajo spoprijeti s konkurenco. Najprej je treba obravnavati kratkoročne neposredne probleme. Da bo turizem ostal trajnostno in pomembno gonilo gospodarske rasti, je potrebno učinkovito srednje- in dolgoročno ukrepanje.

7.   Pospeševanje mrež za organizacijske inovacije v turističnih podjetjih in turističnih destinacijah

7.1   Nekaj panog turistične industrije, npr. letalske družbe, hotelske verige, turistična podjetja ali podjetja za najem avtomobilov, je zelo koncentriranih in pogosto nastopa na svetovnem trgu. Vendar MSP še vedno predstavljajo večino turistične industrije na otokih. Da bi preživela v taki globalni konkurenci, se morajo podjetja v otoškem turizmu s konkurenco soočiti konstruktivno, ne destruktivno. Konstruktivni pristop bo povečal razpoložljivi trg, razširil ponudbo in poskrbel za uspešno diferenciacijo produktov in inovacije v svetovnem merilu, pri destruktivnem pristopu pa bi podjetja tekmovala za isti trg in pripeljal do podobnosti produktov in vojn za najnižje cene. Zato je pomembno, da turistični podjetniki vedo, kako bolje sodelovati med seboj, kajti konkurenca mora biti konstruktivna.

7.2   Podjetniki v otoškem turizmu, zlasti mali, so bolj dovzetni za konkurenco partnerjev kot za koristi sodelovanja. V svetu turizma je mogoče razlikovati med mrežami/grozdi na geografski osnovi in mrežami/grozdi na podlagi dejavnosti, kot je „zeleni“ turizem, viničarski turizem itd. Mreže/grozdi lahko imajo veliko vlogo pri razvijanju zmogljivosti ponudnikov za inovacije, tj. z nižjimi stroški eksperimentiranja, večjo opaznostjo in boljšo odzivnostjo na spremembe v povpraševanju. Kot v drugih storitvenih industrijah so inovacije v turistični industriji odvisne predvsem od mrežnega povezovanja in sodelovanja.

7.3   Eden ključnih dejavnikov za trajno rast industrije otoškega turizma je sodelovanje med politiki, organizacijami delodajalcev in sindikati ter vključevanje organov, ustanov in združenj, ki imajo vlogo v turističnem sektorju. Medtem ko imajo podjetja glavno vlogo pri vzpostavljanju mrež, so lokalne oblasti odgovorne za razvoj infrastrukture, ki omogoča boljše sodelovanje in podpira tržne mreže.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbor

Mario SEPI


(1)  Boljše vključevanje v enotni trg kot ključni dejavnik za kohezijo in rast otoških regij, UL C 27, 3.2.2009, str. 123 .

(2)  Glej mnenje EESO o družbeno trajnostnem turizmu za vse, UL C 32, 5.2.2004, str. 1 (Op. prev.: mnenje ni prevedeno v slovenščino.)


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/81


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o davku na finančne transakcije (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/14

Poročevalec: g. NYBERG

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Davek na finančne transakcije.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija 2010) s 121 glasovi za, 55 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1   Celotna vrednost vseh finančnih transakcij je narasla s povprečno 15-kratne vrednosti svetovnega BDP v letu 1990 na približno 70-kratno vrednost v letu 2007 (1). Vrednost promptnih poslov glede na BDP pa se ni skoraj nič spremenila, kar pomeni, da gre pri tem štirikratnem povečanju finančnih transakcij skoraj izključno za izvedene finančne instrumente, večinoma za obrestne izvedene finančne instrumente. V drugi polovici leta 2008 je prišlo do upada v trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki pa se je znova povečalo v prvi polovici leta 2009. Ni videti, da bi se obnašanje v finančnem sektorju kaj dosti spremenilo.

1.2   Leta 2007 je finančni sektor, katerega glavna naloga je podpiranje realnega gospodarstva, zabeležil 40 % celotnega dobička podjetij v ZDA, medtem ko je njegov delež BDP znašal samo 7 %. Poleg tega je prišlo do koncentracije na samo nekaj trgov – zlasti London in New York – in na nekaj zelo velikih finančnih institucij. Da bi preprečili propad teh institucij, so bile temu sektorju namenjene astronomske vsote denarja, zaradi česar so nastali proračunski primanjkljaji brez primere.

1.3   Davek na finančne transakcije bi lahko odločilno vplival na obnašanje finančnih institucij z zmanjšanjem števila zelo kratkoročnih finančnih transakcij, ki so pogosto tudi tvegane.

1.4   EESO je v svojem mnenju o de Larosièrjevem poročilu (2) idejo o davku na finančne transakcije načeloma podprl: „EESO meni, da je treba kratkoročno razmišljanje nadomestiti z dolgoročnim, z nagradami, ki ne bi temeljile na špekulativnih dejavnostih. Glede na to EESO podpira zamisel o davku na finančne transakcije.“ S tem mnenjem želi EESO sodelovati v tekoči razpravi o tem davku in pri poglobljeni obravnavi ciljev in učinkov, ki jih želimo doseči s takšnim davkom.

1.5   Kot prvi je predlagal davek na transakcije z vrednostnimi papirji John Maynard Keynes leta 1936. S tem je želel zmanjšati destabilizirajoče špekulacije z delnicami in okrepiti dolgoročne temelje za cene delnic. Idejo je v 70-ih letih naprej razvil James Tobin, ki je želel upočasniti finančne trge in jih povezati z realnim gospodarstvom z uvedbo davka na mednarodne promptne devizne posle. Tedaj je šlo za isti cilj, kot je tudi eden od ciljev, ki so zdaj v obravnavi: za zmanjšanje števila kratkoročnih transakcij.

1.6   Tobin je predlagal, naj bi prihodke od tega davka pošiljali Mednarodnemu denarnemu skladu ali Svetovni banki, vendar prihodki niso bili njegov glavni cilj: „Bolj ko bo davek uspešen z vidika ekonomskih ciljev, zaradi katerih sem prišel na to idejo […], toliko manj prihodkov bo ustvarjal“.

1.7   Ideja o davku je ponovno prišla v ospredje po finančni krizi leta 2008, tokrat za vse finančne transakcije med finančnimi institucijami.

1.8   Po mnenju EESO bi moral biti glavni cilj davka na finančne transakcije sprememba obnašanja finančnega sektorja z zmanjšanjem kratkoročnih špekulativnih finančnih transakcij. Tako bi lahko dejavnosti v finančnem sektorju uravnaval tržni mehanizem za določanje cen. Nekatere od teh transakcij je lord Turner (British Financial Services Authority, britanska agencija za nadzor finančnih storitev) označil celo kot družbeno nekoristne. Želeni učinek bi bilo možno doseči, saj bi davek na finančne transakcije najbolj prizadel ravno najbolj pogoste transakcije.

1.9   Davek na finančne transakcije bi precej zmanjšal kratkoročno trgovanje z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, hkrati pa bi s tem znižal tudi dobičke v finančnem sektorju, kar bi lahko privedlo do nižjih bonusov, pa tudi do zmanjšanja davčnih prihodkov od dobička. Tradicionalnega bančništva, ki se ukvarja s posojili podjetjem in gospodinjstvom, financiranimi iz denarnih vlog, in ustvarja svoj dobiček iz razlike v obrestnih merah, to ne bo prizadelo. S tem bi ta vrsta bančnih poslov, ki prihranke na najboljši možni način razporeja za naložbe, spet postala glavni namen finančnega sektorja. Zaradi novih finančnih težav v letu 2010 ter prizadevanj Mednarodnega denarnega sklada in EU za nove načine financiranja prihodnjih finančnih kriz ne smemo spustiti te priložnosti, da bi izboljšali finančni sektor in ga usmerili stran od kratkoročnega razmišljanja.

1.10   Drugi cilj davka na finančne transakcije je zbiranje javnih prihodkov. Ta novi vir sredstev bi lahko uporabili za podporo gospodarskemu razvoju v nerazvitih državah, financiranje ukrepov na področju boja proti podnebnim spremembam v nerazvitih državah ali pa za zmanjšanje obremenitev javnih financ. Slednje pomeni tudi, da bo finančni sektor povrnil javne subvencije. Dolgoročno bi tako zbrana sredstva morala ponuditi nov splošni vir javnih prihodkov.

1.11   Davek na finančne transakcije bi bil progresivne narave, saj sodijo stranke finančnih institucij in same institucije, ko trgujejo v svojem imenu, v najbogatejši sloj družbe. Poleg tega finančni sektor po splošnem prepričanju v obliki davkov ne prispeva toliko, kot bi moral.

1.12   Davek na finančne transakcije bi moral veljati za čim več primerov, po možnosti tako za transakcije na nacionalnih trgih kot za mednarodne menjave. EESO za globalni sistem priporoča nizko davčno stopnjo 0,05 %. Za evropski sistem bi bila priporočljiva še nižja stopnja, da bi preprečili izkrivljanje delovanja finančnega trga.

1.13   Z uvedbo davka se vedno zmanjša vrednost sredstev. Vendar: ali tak davek vpliva na mesto trgovanja, tudi če ni zasnovan kot globalen davek? Iz neke študije je razvidno, da se je s sedanjo britansko takso promet zmanjšal za 20 %, torej taksa ni ravno pregnala podjetij iz Londona.

1.14   Uvedba tega davka ne bi pomenila praktično nobenega upravnega, tehničnega ali ekonomskega stroška, saj so te transakcije že v računalniškem sistemu. Transakcije na izvenborznem trgu (OTC = over the counter, trg „prek bančnih okenc“) pa še vedno niso v računalniškem sistemu, vendar je ustrezna zakonodaja EU že v pripravi. Potreba po vključitvi vseh transakcij, se pravi tudi OTC, v organizirano obliko menjave, kaže na to, da so zakonodaja in davki, kot je davek na finančne transakcije, komplementarni in ne alternativa.

1.15   S spremembo v obnašanju finančnega sektorja, ki naj bi se močneje opiral na dolgoročnejše temelje, in istočasno večjimi javnimi prihodki, bi davek na finančne transakcije prinašal t. i. dvojno dividendo. Jasno pa je, da je treba pri višji davčni stopnji pričakovati večji učinek na kratkoročne transakcije, kar bi pomenilo manj prihodkov. Zato je treba poiskati takšno davčno stopnjo, ki bo ustvarila ravnovesje med obema ciljema davka na davčne transakcije: spremembo v obnašanju in davčne prihodke.

1.16   Če bi davek veljal v celotni Evropi, bi z njim ustvarili davčne dohodke v obsegu približno 1,5 % BDP; večinski delež bi nastal na britanskem finančnem trgu. Če bi veljal po vsem svetu, bi z njim ustvarili približno 1,2 % svetovnega BDP. Rezultati v Evropi bi bili približno enaki kot v ZDA.

1.17   Na srečanju v Torontu 26. in 27. junija 2010 skupina G20 ni predlagala globalnega davka na finančne transakcije. EESO meni, da bi moral nek evropski sistem ostati na dnevnem redu finančnih reform.

2.   Ozadje

2.1   Za finančno krizo, ki je izbruhnila po bankrotu banke Lehman Brothers  (3) leta 2008, so navajali veliko razlogov: poceni denar zaradi nizkih obrestnih mer, razširjanje zelo tveganih vrednostnih papirjev z listinjenjem, napake pri regulaciji in nadzoru, dostopnost ekonomskih virov za špekulacije zaradi dolgotrajnega prerazporejanja dohodkov iz dela v korist kapitala, globalizacijo finančnega trga itd.

2.2   Delež finančnega sektorja se je glede na BDP skoraj nepredstavljivo povečal. Leta 1990 je vrednost finančnih transakcij predstavljala približno 15-kratno vrednost svetovnega BDP. Do krize leta 2008 se je ta delež povečal na 70-kratno vrednost svetovnega BDP (4). Ker je vrednost promptnih poslov glede na svetovni BDP skoraj enaka kot v letu 1990, to pomeni, da gre pri približno štirikratnem povečanju obsega finančnih transakcij skoraj izključno za izvedene finančne instrumente. Pri tem gre v glavnem za transakcije OTC, torej z neposrednim dogovorom med stranko in finančno institucijo, in večinoma gre za obrestne izvedene instrumente (5). Celo dolgoročne transakcije, kot so hipotekarne obveznice, so pristale na kratkoročnem trgu, saj pogosto menjavajo lastnike. Razlogi za veliko primerov tega novega trgovanja so tako zavarovanje pred tveganji kot špekulacije.

2.2.1   Razvoj trga izvedenih finančnih instrumentov je nov vidik gospodarskega sistema, ki ni vedno povezan z realnim gospodarstvom tako kot tradicionalni kapital. Obstaja veliko različnih vrst izvedenih instrumentov, npr. opcije, terminski posli (standardizirane terminske pogodbe ali futures in nestandardizirane terminske pogodbe ali forwards), zamenjave (swaps) in promptni posli. Pri tem gre lahko za različno blago, devize, obrestne mere ali pa tudi za navadno hazardiranje.

2.2.2   Statistični podatki kažejo, da je trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti v drugi polovici leta 2008 upadlo. Vendar ta upad ni bil zelo velik, saj se je obseg trgovanja zmanjšal samo na raven izpred treh let. Poleg tega je v prvi polovici leta 2009 spet začel naraščati (6). Tudi pri tej spremembi gre večinoma za obrestne izvedene finančne instrumente. Na podlagi tega lahko sklepamo, da se obnašanje finančnega sektorja ni kaj dosti spremenilo. Po drugi strani pa je listinjenje, ki je bilo glavni krivec za finančno krizo, skoraj popolnoma izginilo s trga (7).

2.2.3   Leta 2007, torej tik pred krizo, je finančni sektor zabeležil 40 % celotnega dobička podjetij v ZDA, medtem ko je njegov delež BDP znašal samo 7 % (8). Če finančni sektor pobere 40 % celotnega dobička, pomeni, da ne opravlja več vloge finančnega posrednika. S tega vidika oligopolna narava finančnega sektorja v nekaterih državah ne financira učinkovito realnega gospodarstva.

2.2.4   Poleg tega so bile te transakcije skoncentrirane na samo nekaj trgov, zlasti London in New York, in na nekaj zelo velikih finančnih institucij. Zaradi svoje velikosti so postale „prevelike, da bi lahko propadle“, zato so bile številne vlade prisiljene reševati nekatere izmed teh bank, da bi preprečile zlom finančnega sektorja. Temu sektorju so bile namenjene astronomske vsote denarja, zaradi česar so nastali proračunski primanjkljaji brez primere.

2.3   V poročilu de Larosièrjeve skupine so bili predstavljeni številni predlogi za spremembo finančnega sistema, da v prihodnosti ne bi več prihajalo do novih kriz (9). Temu so hitro sledili še štirje predlogi Komisije za uredbe o makro in mikro nadzoru finančnega sektorja (10) ter številni predlogi za spremembo pravil v finančnem sektorju (11). Vzporedno potekajo intenzivne razprave tudi v ZDA.

2.3.1   Zakonodajni predlogi se v glavnem nanašajo na nadzor in regulacijo nekaterih finančnih institucij, kar naj bi delno nadomestilo samoregulacijo finančnega sektorja. Spremembam v obnašanju finančnega sektorja pa je bilo v teh predlogih namenjenega bolj malo prostora. Za regulacijo instrumentov v finančnem sektorju do zdaj sploh ni bilo nobenega predloga, čeprav so med njimi dejanski krivci za finančno krizo.

2.4   Ravno tako EU ni predstavila nobenega formalnega predloga o davku na finančne transakcije, čeprav je o tem v zadnjih letih potekala živahna razprava. Takšen davek bi lahko po mnenju EESO odločilno vplival na obnašanje finančnih institucij in na instrumente. To bi lahko dosegli z zmanjšanjem nekaterih zdaj prevladujočih kratkoročnih finančnih transakcij.

2.4.1   Voditelji držav G20 so na srečanju v Pittsburghu septembra 2009 zaprosili Svetovni denarni sklad (IMF), naj „do naslednjega srečanja (junija 2010) pripravi poročilo o različnih rešitvah, ki so jih države sprejele oziroma jih nameravajo sprejeti, da bi dosegli pravičen in primeren prispevek finančnega sektorja k plačevanju bremen, nastalih z vladnimi posegi za reševanje bančnega sistema.“ V uvodnem poročilu IMF iz aprila 2010 je bil poudarek namenjen predvsem ukrepom za boj proti prihodnjim finančnim krizam, zlasti na načrtovani dajatvi za finančno stabilnost v povezavi s sistemom reševanja. V tem mnenju EESO ne namerava posebej komentirati teh predlogov, temveč se omejuje na kratko razpravo IMF o davku na finančne transakcije v okviru sedanje krize.

2.4.2   EESO je v svojem mnenju o de Larosièrjevem poročilu idejo o davku na finančne transakcije načeloma podprl: „EESO meni, da je treba kratkoročno razmišljanje nadomestiti z dolgoročnim, z nagradami, ki ne bi temeljile na špekulativnih dejavnostih. Glede na to EESO podpira zamisel o davku na finančne transakcije.“ S tem mnenjem želi EESO sodelovati v tekoči razpravi in pri poglobljeni obravnavi ciljev in učinkov, ki se jih pričakuje s takšnim davkom.

3.   Uvod

3.1   Kot prvi je predlagal davek na transakcije z vrednostnimi papirji John Maynard Keynes leta 1936, da bi se zmanjšale destabilizirajoče špekulacije z delnicami in okrepili dolgoročni temelji za cene delnic.

3.2   James Tobin je v 70-ih letih predlagal davek na valutne transakcije („Tobinov davek“), da bi se zmanjšale destabilizirajoče špekulacije z valutami. S prostim pretokom kapitala so postali špekulativni napadi na posamezne valute lažji. Tobin je želel upočasniti finančne trge in jih povezati z realnim gospodarstvom ter okrepiti vlogo monetarne politike. Davek naj bi veljal za promptne devizne posle, davčna stopnja pa naj bi bila 0,5 %. Čeprav naj ga ne bi uporabljali za vse finančne transakcije (promptni posli danes predstavljajo manj kot 10 % svetovnih transakcij), je bil cilj predloga enak enemu od ciljev, ki so zdaj v obravnavi: zmanjšati število kratkoročnih transakcij.

3.2.1   Tobin je predlagal, naj bi prihodke od tega davka pošiljali Mednarodnemu denarnemu skladu ali Svetovni banki, vendar prihodki niso bili njegov glavni cilj: „Bolj ko bo davek uspešen z vidika ekonomskih ciljev, zaradi katerih sem prišel na to idejo […], toliko manj prihodkov bo ustvarjal“. (12)

3.3   Med finančno krizo leta 2008 je ideja o davku znova oživela, vendar tokrat ne samo za devizne, temveč za vse finančne transakcije. Omeniti velja, da tudi to široko področje uporabe ne zajema finančnih transakcij, v katere so vključena gospodinjstva in podjetja. Davek bi moral biti omejen na transakcije med finančnimi institucijami. Med predlagatelji davka na finančne transakcije je tudi veliko različnih organizacij civilne družbe, ekonomistov ter oseb iz finančnega sektorja, kot je lord Turner, predsednik British Financial Services Authority, in zdaj tudi Evropski svet v svojih predlogih za zasedanje G20 17. junija 2010 (13). Med nasprotniki uvedbe davka na finančne transakcije so Mednarodni denarni sklad, OECD in Svetovna banka.

3.4   Kateri so glavni cilji takšnega davka? Kaj naj bo obdavčeno? Kako visok naj bo davek? Ali lahko velja samo za eno državo ali mora veljati za celotno EU ali celo ves svet? Kakšne rezultate lahko pričakujemo? V mnenju so obravnavana vsa ta vprašanja in predstavljeni določeni podatki na podlagi študije Avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave (WIFO) (14) in študije, ki sta jo skupaj opravila Center for Economic and Policy Research (CEPR) in Political Economy Research Institute (PERI, University of Massachusetts, Amherst) (15).

3.5   Obnašanje v finančnem sektorju naj bi se po razpravah Keynesa in Tobina spremenilo kot posledica uvedbe tega davka na kratkoročne finančne transakcije. Zaradi pogostnosti kratkoročnega trgovanja davek na finančne transakcije povečuje stroške kratkoročnih transakcij glede na dolgoročne. Vlade bi lahko tako vplivale na finančni sektor z uporabo tržnega mehanizma za določanje cen, torej s spremenjenimi relativnimi stroški, tako da bi se finančni sektor bolj oprl na dolgoročnejše temelje realnega gospodarstva.

4.   Cilji

4.1   Če dobro pogledamo finančni trg, ugotovimo, da so vzrok za povečan obseg trgovanja predvsem kratkoročne transakcije, kjer gre pogosto za špekulacije ali pa za zavarovanje pred tveganjem. V razmerju do realnega gospodarstva je veliko teh transakcij pogosto preobsežnih. Glede na to, da kratkoročna nihanja vodijo do dolgoročnih nihanj cen vrednosti premoženja, se lahko tudi te precej odklopijo od razvoja realnega gospodarstva (16). Nekatere od teh transakcij je lord Turner označil celo za družbeno nekoristne.

4.1.1   Zato bi moral biti po mnenju EESO glavni cilj davka na finančne transakcije sprememba sedanjega načina obnašanja finančnega sektorja z zmanjšanjem kratkoročnih špekulativnih finančnih transakcij. Kratkoročne transakcije predstavljajo glavnino povečanja dejavnosti finančnega sektorja v prvem desetletju 21. stoletja. Finančni sektor mora ponovno prevzeti svojo trajno odgovornost za realno gospodarstvo.

4.1.2   IMF v svojem poročilu omenja učinke, ki bi jih imel davek na finančne transakcije na obnašanje, kot nekaj negativnega. Med drugim je kot negativno navedeno to, da ne gre za način financiranja prihodnjih sistemov reševanja. Vendar to nikoli ni bil cilj davka na finančne transakcije. Drugi ugovor je povezan s tem, da je bolje obdavčiti neposredno tiste transakcije, ki naj bi jih želeli zmanjšati. Prav to bi dosegli z davkom na finančne transakcije, ki bi najbolj prizadel ravno kratkoročne transakcije.

4.1.3   Zmanjšanje kratkoročnega trgovanja bi zmanjšalo tudi obseg delovanja finančnih institucij na tem področju. To bi pomenilo, da bi pridobilo na pomenu več drugih dejavnosti, kot je posredovanje med varčevalci in posojilojemalci. Finančni sektor ne obstaja zavoljo samega sebe, temveč je namenjen doseganju drugih gospodarskih ciljev. Učinkovit finančni sektor prihranke usmerja na najboljši možni način v naložbe v realnem gospodarstvu.

4.1.4   Tradicionalno komercialno bančništvo temelji na posojilih podjetjem in gospodinjstvom, kjer razlika v obrestnih merah ustvarja dobiček. Da bi podprle svoje stranke, banke tem tudi pomagajo pridobiti denar na kapitalskih trgih, zavarovati in kriti valutno in blagovno izpostavljenost, povezano z mednarodnim poslovanjem, kot tudi zavarovati blagovne standardizirane terminske pogodbe, povezane s kmetijstvom. Banke pri zagotavljanju teh storitev zmanjšujejo svoje lastno tveganje s transakcijami z drugimi bankami – na splošno v realnem času. Storitve za stranke lahko vključujejo več zelo kratkoročnih transakcij. Banke ustvarjajo dobičke tudi z lastnim trgovanjem z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti. Vsega tega ne smemo kar izbrisati s finančnega trga, saj gre pri tem delno tudi za trgovanje med posameznimi bankami, da bi si zagotovile likvidnost. Davek na finančne transakcije bi precej zmanjšal kratkoročno trgovanje z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, hkrati pa znižal tudi dobičke v finančnem sektorju, tako da bi bili posledično tudi bonusi in davčni prihodki od dobička verjetno manjši. Tradicionalno bančništvo pri tem skoraj ne bo prizadeto, dobiček finančnih institucij bo v prihodnosti nižji in odvisen v glavnem od tradicionalnih dejavnosti bank.

4.1.5   Čeprav se mnenja o tem v strokovni literaturi razhajajo, bi bil eden od stranskih učinkov lahko manjša nestanovitnost cen premoženja. Z manj špekuliranja bi lahko cene premoženja postale bolj stabilne. Po alternativnem stališču je lahko občasno trgovanje zelo nestanovitno in naključno brez zaviralnega učinka, ki bi ga imelo, če bi se izvajalo v velikem obsegu.

4.1.6   V zvezi s potencialnimi učinki davka na finančne transakcije na obnašanje različnih finančnih institucij želi EESO poudariti, da bi takšne spremembe lahko zmanjšale obseg hitrega trgovanja (high-frequency trading). Zaradi novih finančnih težav v letu 2010 ter prizadevanj Mednarodnega denarnega sklada in EU za nove metode financiranja prihodnjih finančnih kriz ne smemo spustiti te priložnosti, da bi izboljšali finančni sektor.

4.2   Drugi glavni cilj davka na finančne transakcije je zbiranje javnih prihodkov. Z davkom na finančne transakcije bi zbrali precej sredstev. V razpravi o načinu porabe tega novega vira sredstev se govori med drugim o podpori gospodarskemu razvoju v nerazvitih državah, financiranju ukrepov na področju boja proti podnebnim spremembam v nerazvitih državah in zmanjšanju obremenitev javnih financ zaradi finančne krize. Glede na nedavne politične razprave znotraj EU bodo ta sredstva po vsej verjetnosti nov vir javnih prihodkov.

4.2.1   Komisija navaja, da je bila zagotovljena finančna pomoč v višini 30 % BDP EU. Brez jamstev znaša ta pomoč samo 13 %. Delež v Veliki Britaniji je dvakrat večji. Ko govorimo o tem javnem strošku podpore finančnemu sektorju v času krize, je treba upoštevati, da skoraj polovica teh sredstev ni bila uporabljena in da bo velik del nekoč vrnjen. 13 % se nanaša na kapitalske injekcije (premoženje bank), nakup sredstev in neposredno pomoč. Zdi se, da večina jamstev sploh ni bila uporabljena.

4.2.2   S sredstvi, zbranimi z davkom na finančne transakcije, bi lahko sprva poplačali preostale stroške. Kjer je bil največji del javnih sredstev uporabljen za reševanje bank, bi moral biti zaradi koncentracije finančnega trga tudi največji del prihodkov, zbranih z davkom na finančne transakcije. Vendar je celotni javni strošek veliko višji zaradi izgube prispevkov za socialno varnost, stroškov avtomatskih stabilizatorjev, stroškov višjih obresti za javna posojila itd. Celo po mnenju IMF „veliki davčni, gospodarski in družbeni stroški finančne krize kažejo na to, da bi moral finančni sektor k splošnim prihodkom prispevati več kot le kritje davčnih stroškov neposredne pomoči“ (17).

4.2.3   V prihodnje bi zato davek na finančne transakcije morali obravnavati kot nov vir javnih prihodkov. Ker so finančne storitve oproščene DDV in uporabniki bančnih storitev plačajo manj davka na bančne storitve kot za večino drugih storitev, je tudi zaradi visokih dobičkov v finančnem sektorju še posebej upravičeno zvišati davke za ta sektor.

4.2.4   V skladu s študijo, ki jo je opravil OECD, bodo imele ZDA leta 2011 skoraj polovico javnega primanjkljaja vseh držav OECD skupaj. Istega leta naj bi proračunski primanjkljaj na območju eura znašal približno 6 % BDP. Velikih težav pa nimajo samo države, ki pripadajo območju eura, kot je Grčija, temveč tudi Velika Britanija, kjer proračunski primanjkljaj po ocenah znaša približno 12 % BDP.

4.2.5   Alternativna možnost za davek na finančne transakcije, ki je obravnavana v uvodnem poročilu IMF, je davek na finančno dejavnost, ki bi veljal za vse dobičke in nagrade. To je preprost način obdavčevanja finančnih dejavnosti; najpomembnejša razlika med tema dvema davkoma je v tem, da bi davek na finančno dejavnost veljal za vse dejavnosti brez razlikovanja med kratkoročnimi in dolgoročnimi transakcijami. To je zgolj eden od načinov za povečanje davčnih prispevkov bank.

4.2.6   Davek na finančne transakcije bi bil tudi v primeru enotne davčne stopnje progresivne narave, saj sodijo stranke finančnih institucij in same institucije, ko trgujejo v svojem imenu, v najbogatejši sloj družbe. Čeprav se je pomembno osredotočiti na vprašanje, kako zasnovati davek na finančne transakcije, da bi bil čim učinkovitejši instrument za finančni sektor, je treba upoštevati tudi učinke davka. V delovnem dokumentu Komisije (18) je navedeno, da „imajo inovativni viri pogosto prednost s tem, da dosegajo večjo politično sprejemljivost, zlasti če gre za nalaganje davčnih bremen skupinam in sektorjem, za katere se meni, da ne prispevajo svojega deleža davkov.“

4.2.7   Evropski parlament je Komisijo zaprosil, naj „pripravi pred naslednjim srečanjem na vrhu držav G20 dovolj zgodaj oceno učinkov globalnega davka na finančne transakcije ter pri tem preuči tako prednosti kot slabosti.“ (19) Podobno tudi EESO meni, da je treba preučiti številne tehnične vidike davka na finančne transakcije. Delovni dokument Komisije (20) ni v celoti upošteval želja Evropskega parlamenta. Zato želi EESO poudariti potrebo po popolni oceni učinkov skupaj s formalnim predlogom za davek na finančne transakcije.

5.   Priprava

5.1   Splošno področje uporabe

5.1.1   V davčno osnovo se morajo šteti ne samo mednarodne transakcije, temveč vse finančne transakcije. Tudi če uporabimo besedo „vse“, obstaja v večini primerov omejitev glede na vrsto transakcij ali pa na vrednost transakcij, ki naj bi bile obdavčene. V študiji CEPR/PERI so bile upoštevane različne davčne osnove, v študiji WIFO pa je bila izbrana različica, ki zajema vse transakcije.

5.1.2   Pri določanju merila za izbiro transakcij, ki naj bi bile obdavčene, se je treba osredotočiti na najbolj kratkoročne. Drugo uvodno merilo je izbira čim širšega področja uporabe. Tretje merilo pa je odločitev, ali naj bi se davek nanašal samo na nacionalne trge ali pa bi bilo treba zajeti tudi mednarodne menjave.

5.1.3   Če vključimo tako nacionalne kot mednarodne transakcije, so zajete vse finančne transakcije. Prizadevanje, da bi preprečili izkrivljanje realnega gospodarstva, bi lahko bil argument za izvzetje promptnih poslov.

5.1.4   Če niso vključene vse transakcije, bo to v določeni meri vplivalo na konkurenčnost posameznih transakcij. To je dobro, če se kratkoročnim špekulativnim transakcijam naloži večje breme kot dolgoročnim nešpekulativnim transakcijam. To se bo tudi uresničilo, saj bodo najbolj pogoste transakcije najbolj prizadete.

5.1.5   Predlog, da se za osnovo za davek na finančne transakcije uporabi nominalna vrednost finančne transakcije, je doživel kritiko, da je to najbolj imaginarna osnova. Kot alternativo davku na finančne transakcije bi lahko obdavčili denar, ki ga finančne institucije dejansko prejmejo v trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti: honorarje, premije oziroma vse druge stroške, ki jih plača stranka. Razvoj finančnih transakcij, kjer se uporablja nominalna vrednost glede na BDP, je po mnenju EESO kljub vsemu koristen ukrep, zlasti za prikaz sprememb v obsegu trgovanja na finančnih trgih v določenem obdobju.

5.2   Območje uporabe

5.2.1   Ali naj davek na finančne transakcije velja na nacionalni, regionalni (EU) ali svetovni ravni? Ni dvoma, da bi bila najboljša rešitev svetovni davek. Če to ni možno, pa je vsekakor upravičena veljavnost za celotno EU. Obstajajo pa tudi primeri, ki kažejo, da je možen tudi nacionalni davek, zlasti za države z velikim finančnim sektorjem. Po pričakovanjih bi moral imeti močan vpliv tam, kjer poteka trgovanje. Iz izkušenj pa je razvidno, da to ni prav velik problem (21).

5.2.2   Z uvedbo davka na premoženje se vedno zmanjša vrednost premoženja. Vendar, ali se ta vpliv občuti tam, kjer poteka trgovanje? Iz neke študije je razvidno, da je sedanja britanska 0,5-odstotna taksa na delnice in nekatere obveznice zmanjšala promet za 20 %, zato ni možno reči, da te dejavnosti v Londonu (22) ni več.

5.3   Davčna stopnja

5.3.1   Predlagane so različne davčne stopnje: med 0,1 % in 0,01 %. Najbolj pogosto omenjana je 0,05-odstotna stopnja. EESO v primeru globalnega sistema priporoča to stopnjo za davek na finančne transakcije. Ta stopnja je dovolj nizka, da njena uvedba ne bi močno vplivala na kratkoročne transakcije in s tem izkrivila delovanja finančnega trga. Če pa bi bil davek na finančne transakcije uveden kot evropski sistem, bi bilo treba razmisliti o nižji stopnji.

5.3.2   S spremembo v obnašanju finančnega sektorja, ki naj bi imel dolgoročnejše temelje, in istočasno z večjimi javnimi prihodki prinaša davek na finančne transakcije t. i. dvojno dividendo. Jasno pa je, da bo višji davek imel večji učinek na kratkoročne transakcije, kar bi pomenilo manj prihodkov. Zato je treba poiskati takšno davčno stopnjo, ki bo ustvarila ravnovesje med obema ciljema davka na davčne transakcije: spremembo v obnašanju in davčne prihodke.

5.3.3   Vsi dosedanji davki in druge dajatve so vedno veljali samo za nekatere finančne transakcije, nikoli za vse. Če davek velja za vse transakcije, ni možno vnaprej točno napovedati posledic. Zato bi bilo treba davčno stopnjo ponovno preučiti – na primer po treh letih – in določiti, ali naj se stopnja zviša ali zniža.

5.4   Izvedljivost

5.4.1   Popolnoma drugo vprašanje pa je, kako enostavno je pobiranje takšnega davka. Večina transakcij, za katere se predlaga davek, je že v računalniškem sistemu. To pomeni, da z uvedbo tega davka ne bi imeli praktično nobenega upravnega, tehničnega ali ekonomskega stroška. Seveda bi bilo treba razviti poseben računalniški program. Nekaj poskusov je že bilo opravljenih.

5.4.2   Preverjati je treba nastajanje in obstoj inovativnih finančnih produktov, ki niso obdavčeni ali pa so nastali prav zato, da ne bi bili obdavčeni. Tudi te je treba vključiti v davčno osnovo.

5.4.3   Transakcije OTC še vedno niso v računalniškem sistemu, vendar je ustrezna zakonodaja EU že v pripravi. Potreba po vključitvi tudi transakcij OTC v organizirano menjavo kaže na to, da so zakonodaja in davki, kot je davek na finančne transakcije, komplementarni in ne alternativa.

6.   Učinki

6.1   Zmanjšanje števila kratkoročnih finančnih transakcij

6.1.1   Ni zanesljivih ocen o tem, kako bi davek na finančne transakcije vplival na kratkoročno trgovanje. Za zdaj lahko samo ugibamo. To je resnična težava, ko govorimo o davku na finančne transakcije. Za glavni cilj zmanjšanja kratkoročnega trgovanja torej še nimamo nikakršnih statističnih podatkov. Imamo edino statistične ocene o možnih zneskih, zbranih na račun davka.

6.1.2   Eden od učinkov davka na finančne transakcije naj bi bilo zmanjšanje likvidnosti. Kaj pa je najbolj primerna likvidnost? Ali so gospodarstva leta 2007, ko je bila zabeležena izjemno visoka likvidnost, delovala bolje kot v letu 1990 ali 2000? Ali je treba likvidnost razumeti kot celotni obseg izvršenih finančnih transakcij? Če več teh transakcij temelji na istih vrednostnih papirjih, bi moral biti odgovor negativen. Celotno število transakcij torej ne more biti dobra ocena „dejanske“ likvidnosti. Če se spomnimo, da je glavna naloga finančnega sektorja biti finančni posrednik, potem je smiselno likvidnost povezati s stopnjo BDP. Ne vemo sicer, kolikšno naj bi bilo zmanjšanje, je pa jasno, da si je treba prizadevati za zmanjšanje stopnje likvidnosti, kakršna je bila leta 2007.

6.1.3   Davek na finančne transakcije bi najbolj prizadel najbolj pogoste transakcije, zato bi morali poleg zmanjšanja števila transakcij doseči tudi spremembo med dolgoročnimi in kratkoročnimi transakcijami. Argument, ki se navaja proti davku na finančne transakcije, je morebitno zmanjšanje transparentnosti finančnega trga, saj bi kratkoročne transakcije postale manj pogoste. Glede na sedanje število teh kratkoročnih transakcij celo veliko zmanjšanje ne bi odpravilo vseh enodnevnih transakcij. Ne moremo reči, da je bil finančni sektor s tega vidika – npr. leta 2000 – netransparenten.

6.1.3.1   Kot opisuje študija WIFO, so se z večjo uporabo izvedenih finančnih instrumentov skrajno povečale tako kratkoročne kot dolgoročne cene. Z manjšo uporabo izvedenih instrumentov bi lahko tako dosegli manjše nihanje cen na finančnih trgih in ne nasprotno, kot se včasih trdi.

6.1.3.2   Finančno trgovanje je skoraj enakomerno porazdeljeno med banke in druge finančne institucije. Ni pa podatkov o porazdeljenosti med kratkoročnimi in dolgoročnimi transakcijami.

6.2   Višina javnih prihodkov

6.2.1   Po študiji WIFO naj bi se pri 0,05-odstotni davčni stopnji obseg obdavčenih transakcij zmanjšal za 65 %. Nižja davčna stopnja naj bi privedla do manjšega zmanjšanja obsega, višja pa do večjega.

6.2.1.1   Če bi davek na finančne transakcije veljal samo v Veliki Britaniji, naj bi po tej študiji z davki zbrali skoraj 7 % britanskega BDP. Nemčiji, ki je po obsegu teh finančnih transakcij na drugem mestu med državami članicami EU, za Veliko Britanijo, naj bi prinesel malo več kot 1 % BDP. Če bi veljal v celotni Evropi, bi z njim dosegli približno 1,5 % BDP; pri čemer bi večina prihodkov nastala na britanskem finančnem trgu. Če bi veljal po vsem svetu, bi z njim dosegli približno 1,2 % svetovnega BDP.

6.2.2   V študiji CEPR/PERI znašajo možnosti za zmanjšanje obsega trgovanja med 25 % in 50 %. Da bi lahko rezultate te študije primerjali s študijo WIFO, navajamo samo podatke za 50-odstotno zmanjšanje davčne osnove. V tej študiji so podatki razčlenjeni glede na vrsto naložb, s katerimi se trguje. Podatki, ki jih študija navaja v USD, so spremenjeni v ustrezne deleže ameriškega BDP.

delnice in drug lastniški kapital 0,75 %

obveznice 0,18 %

opcije 0,03 %

promptni devizni posli 0,05 %

terminski posli (futures) 0,05 %

zamenjave (swap posli) 0,16 %

SKUPAJ 1,23 %

6.2.3   Rezultati obeh študij so približno enaki tako za Evropo kot za ZDA. Iz študije CEPR/PERI je razvidno, da predstavljajo promptni posli zelo majhen delež vseh transakcij.

V Bruslju, 15. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Podatki Banke za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements, BIS).

(2)  Poročilo de Larosièrjeve skupine – UL C 318/11, 23.12.2009, str. 57.

(3)  Finančno podjetje, ki je delovalo po vsem svetu.

(4)  Stephan Schulmeister, A General Financial Transaction Tax, WIFO Working Papers 344/2009.

(5)  Banka za mednarodne poravnave (BIS); v Davas/ von Weizsäcker, Financial Transaction Tax: Small is Beautiful, 2010.

(6)  Glej opombo 5.

(7)  H.W. Sinn na predstavitvi Ekonomskega poročila skupine EEAG za leto 2010, 23.2.2010, Bruselj.

(8)  Helene Schubert, Avstrijska nacionalna banka.

(9)  Poročilo de Larosièrjeve skupine – UL C 318/11, 23.12.2009, str. 57.

(10)  Makro- in mikrobonitetni nadzor, UL C 277/25, 17.11.2009, str. 117.

(11)  Bonitetne agencije, UL C 277/25, 17. 11. 2009, str. 117.

Mnenje o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, UL C…

(12)  Tobin, James: A Proposal for International Monetary Reform, 1978.

(13)  Sklepi Evropskega sveta, 17. junija 2010: „EU bi morala prevzeti vodilno vlogo pri prizadevanjih za določitev svetovnega pristopa k uvedbi sistemov dajatev in davkov za finančne institucije, s čimer bi ohranili enake pogoje za vse po vsem svetu; to stališče EU bo odločno zagovarjala pred vsemi partnerji iz skupine G20. V zvezi s tem bi bilo treba preučiti zamisel o uvedbi globalne obdavčitve finančnih transakcij in si prizadevati za njeno uveljavitev.“

(14)  Stephan Schulmeister, A General Financial Transaction Tax, WIFO Working Papers 344/2009.

(15)  Baker, Pollin, McArthur, Sherman, The Potential Revenue from Financial Transactions Taxes. CEPR/PERI, december 2009.

(16)  Glej opombo 14.

(17)  IMF, A fair and substantial contribution by the financial sector. Vmesno poročilo za srečanje držav G20.

(18)  SEC(2010) 409 konč. Delovni dokument služb Komisije: Inovativne oblike financiranja na svetovni ravni.

(19)  PE432.992v01-00 Predlog resolucije.

(20)  SEC(2010) 409 konč.

(21)  Tovrstne davke je najti v Južni Koreji, Hong Kongu, Avstraliji, na Tajvanu in v Indiji, podobne pa tudi v Belgiji, Argentini in Braziliji.

(22)  The Institute for Fiscal Studies 2002: Stamp duty on share transactions: is there a case for change? Commentary 89.


PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejelo vsaj četrtino glasov:

Točka 1.10 – Amandma 1, ki ga je vložil g. Sartorius

Spremeni se tako:

Drugi cilj davka na finančne transakcije je zbiranje javnih prihodkov. Ta novi vir sredstev bi lahko uporabili za . Slednje pomeni tudi, da bo finančni sektor povrnil javne subvencije. Dolgoročno bi tako zbrana sredstva morala ponuditi nov splošni vir javnih prihodkov.

Obrazložitev

Nekatere države članice za reševanje bank niso porabile javnih sredstev, zato v teh primerih banke niso bremenile javnih financ. Vsekakor je priporočljivo preprečiti prihodnje krize in jasno, da morajo finančne institucije prispevati v ta sklad, ki bi bil namenjen izključno temu, da bankrot nesolventne institucije ne bi destabiliziral celotnega finančnega sistema.

Točka 4.2 - Amandma 4, ki ga je vložil g. Sartorius

Črtajo se 1., 2. in 3. stavek ter nadomestijo z novim besedilom, ki je predlagano v točki 1.10:

. Glede na nedavne politične razprave znotraj EU bodo ta sredstva po vsej verjetnosti nov vir javnih prihodkov.

Obrazložitev

Glej obrazložitev amandmaja k točki 1.10.

Točka 4.2.3 - Amandma 5, ki ga je vložil g. Sartorius

Na koncu točke se doda stavek:

V prihodnje bi zato davek na finančne transakcije morali obravnavati kot nov vir javnih prihodkov. Ker so finančne storitve oproščene DDV in uporabniki bančnih storitev plačajo manj davka na bančne storitve kot za večino drugih storitev, je tudi zaradi visokih dobičkov v finančnem sektorju še posebej upravičeno zvišati davke za ta sektor.

Obrazložitev

Pri vodenju javnih financ na splošno velja, da se davek na transakcije med podjetji ne priporoča, če je edini cilj zbrati denar, saj bi to imelo negativne posledice. Bolje bi bilo obdavčiti končni rezultat, saj povzroči obdavčenje transakcij domino efekt z višjimi cenami. Za zbiranje sredstev obstajajo bolj učinkoviti instrumenti.

Zgornji trije amandmaji so bili skupaj dani na glasovanje.

Rezultat glasovanja

Za

:

52

Proti

:

91

Vzdržani

:

9

Točka 1.11 - Amandma 2, ki ga je vložil g. Sartorius

Zadnji stavek se črta:

Davek na finančne transakcije bi bil progresivne narave, saj sodijo stranke finančnih institucij in same institucije, ko trgujejo v svojem imenu, v najbogatejši sloj družbe.

Obrazložitev

Gre za neutemeljeno trditev. Finančni sektor tako kot vsak drugi sektor prispeva k fiskalnim prizadevanjem. S katerim sektorjem ga primerja poročevalec? Kateri podatki lahko potrdijo to trditev?

Rezultat glasovanja

Za

:

65

Proti

:

102

Vzdržani

:

10

Točka 1.16 - Amandma 3, ki ga je vložil g. Sartorius

Za točko 1.16 se doda nova točka:

Obrazložitev

Ta trditev predstavlja dejstva, zato jo je treba vključiti v mnenje. Davek bo v odločilnem trenutku negativno vplival na financiranje realnega gospodarstva.

Rezultat glasovanja

Za

:

62

Proti

:

116

Vzdržani

:

4

Spodnji amandma je plenarna skupščina sprejela, vendar je bila vsaj četrtina glasov za ohranitev besedila mnenja strokovne skupine.

Točka 5.3.1 - Amandma 8, ki ga je vložil g. Nyberg

Spremeni se tako:

Predlagane so različne davčne stopnje: med 0,1 % in 0,01 %. Najbolj pogosto omenjana je 0,05-odstotna stopnja. EESO priporoča to stopnjo davka na finančne transakcije. Ta stopnja je dovolj nizka, da njena uvedba ne bi močno vplivala na kratkoročne transakcije in s tem izkrivila delovanja finančnega trga.

Rezultat glasovanja

Za

:

102

Proti

:

52

Vzdržani

:

15


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/90


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o socialni razsežnosti notranjega trga (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/15

Poročevalec: g. JANSON

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Socialna razsežnost notranjega trga.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 143 glasovi za, 15 glasovi proti in 19 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1   Socialna razsežnost je poglavitni sestavni del notranjega trga. Ima več vidikov, to mnenje pa med drugim obravnava gospodarske in pravne vidike. Zadnja dogajanja so vzbudila vprašanja o tem, ali je socialna razsežnost zmožna zaščititi delavce. Notranji trg ne more ustrezno delovati brez močne socialne razsežnosti in podpore državljanov.

1.2   EESO izraža trdno prepričanje, da mora EU odigrati pomembno vlogo na socialnem področju, saj socialnih problemov države članice ne morejo rešiti same. Da bi dosegli politično sprejemljivost, solidarnost in skladnost, bi morala EU v svojih politikah dati večji poudarek socialnim vidikom.

1.3   Poleg drugih dejavnikov so tudi nekatera škodljiva dogajanja ogrozila socialno razsežnost. Evropsko gospodarstvo se sooča z najtežjim izzivom zadnjih desetletij. Dopuščena je bila rast finančnih balonov, nadzorni mehanizmi in običajne ocene tveganja pa so se obšli. Posledica tega je bila rast brezposelnosti, položaj na trgu dela in socialne razmere pa se bodo še naprej slabšali. Zato mora EU brezposelnosti še naprej namenjati največjo pozornost. Evropa potrebuje trajnostno rast, visoko stopnjo zaposlenosti in visokokakovostni trg dela, da bo lahko financirala sisteme socialnega varstva.

1.4   V zadnjem desetletju so bili sistemi socialnega varstva predmet reform, katerih cilj so bile učinkovitejše delovne spodbude v sistemih socialnega varstva, da bi povečali vrednost dela in ljudi ponovno vključili na trg dela. Ena izmed posledic pa je bila večja neenakost, kar je zaostrilo socialne probleme. Sistemi zaposlovanja in socialnega varstva so bistvenega pomena za zmanjševanje revščine, brez socialnih prejemkov pa bi se še hitreje in močneje povečevala neenakost in socialni vpliv krize. Poslabšanje finančnega položaja v mnogih državah članicah, ki vodi h konkretni ali potencialni krizi zaradi previsokega javnega dolga, močno obremenjuje sisteme socialnega varstva. Med možnimi rešitvami tega problema so povečanje trajnostne gospodarske dejavnosti, regulacija finančnih trgov ter naložbe v raziskave in izobraževanje.

1.5   Notranji trg je prostor, kjer prihajajo do izraza tako socialna kot tudi druge razsežnosti. Za uspešen notranji trg so potrebni trajnostna gospodarska rast in delovna mesta, ki bodo ustvarili davčne prihodke kot podlago za storitve socialnega varstva. Stopnje brezposelnosti in davčna nesorazmerja kažejo, da lahko še veliko storimo za izboljšanje sedanjega položaja.

1.6   Pravni vidiki socialne razsežnosti so postali vprašljivi, saj so sodbe Evropskega sodišča v štirih primerih (Viking, Laval, Rüffert in Luksemburg) zlasti v političnih in akademskih krogih sprožile burne razprave o možnem strahu pred čedalje večjo nevarnostjo socialnega dampinga. Evropski parlament, strokovni krogi in organizacije (1), ki zastopajo delojemalce, so izrazili zaskrbljenost zaradi teh odločitev. Drugi pa so prepričani, da bodo sodbe Sodišča EU v tovrstnih primerih prispevale k boljšemu delovanju notranjega trga.

1.7   Zato EESO:

 

meni, da je v kratkoročnem obdobju treba direktivo o napotitvi delavcev na delo izvajati učinkoviteje in predlaga, da se preuči zamisel o ustanovitvi „evropskega socialnega Interpola“, ki bi podpiral dejavnosti inšpektoratov za delo različnih držav članic;

 

poziva Komisijo, da oceni položaj v EU glede na nedavne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice;

 

tudi podpira ukrepe Komisije, s katerimi želi slednja okrepiti socialni dialog, zajemajo pa:

spodbujanje kakovostnejšega socialnega dialoga in evropskega mehanizma za reševanje sporov in poravnave;

nadaljnji razvoj makroekonomskega dialoga za preprečevanje nove finančne krize;

spodbujanje evropskega socialnega modela v mednarodnih odnosih.

 

Srednjeročno EESO podpira pobudo Komisije, ki pojasnjuje pravne obveznosti za nacionalne organe, podjetja in delavce v okviru izvajanja direktive o napotitvi delavcev ter zagotavlja, da so ta pravila splošno veljavna. EESO meni, da je predlog v poročilu Maria Montija, naj pravica do stavke ne sodi v področje notranjega trga, zanimiv in bi lahko prispeval k rešitvi nekaterih problemov. To pa ne bi smelo izključevati izvedbe delne revizije direktive o napotitvi delavcev na delo, da bi se načelo kraja zaposlitve uporabljalo dosledno. To bi omogočilo pravno ureditev, po kateri morajo za isto delo in isti kraj zaposlitve veljati enaki delovni in plačni pogoji.

 

Dolgoročno bi si Evropska unija morala prizadevati za okrepitev socialne razsežnosti in izkoristek celotnega potenciala notranjega trga. Lizbonska pogodba in k njej priložena Listina o temeljnih pravicah še nista imeli polnega učinka na ravnovesje med temeljnimi in ekonomskimi pravicami. Pogoj za okrepitev socialne razsežnosti so večje temeljne socialne pravice in stroga prepoved vsakega omejevanja temeljnih pravic, med katere sodijo tudi socialne pravice. Ta cilj bi lahko uresničili s spremembo Pogodbe.

2.   Notranji trg in socialna razsežnost

2.1   Leta 1987 je EESO sprejel mnenje (2) o socialnih razsežnostih notranjega trga. EESO je predlagal, naj Evropska skupnost zagotovi nekatere temeljne socialne pravice, povezane s trgom dela. Želel je tudi zagotoviti, da notranji trg, uveden nedolgo pred tem, ne bi vodil v izkrivljanja na trgu, in poudariti, da ima Skupnost tudi socialne cilje. Socialna razsežnost zajema zakonodajo in sporazume na evropski ravni, kar naj bi zagotovilo nekatere temeljne pravice za delojemalce na delovnem mestu. Vendar pa to zahteva tudi sodelovanje za večjo zaposlenost v EU.

2.2   Kot navaja to mnenje, je Evropska komisija objavila nekaj dokumentov, ki so bili izhodišče za razvoj širše in globlje razlage socialne razsežnosti notranjega trga. (3) Komisija je zapisala, da je „socialna razsežnost notranjega trga temeljna sestavina tega projekta, saj ne gre le za krepitev gospodarske rasti in zunanje konkurenčnosti evropskih podjetij, marveč tudi za učinkovitejšo rabo vseh razpoložljivih virov in pravično porazdelitev prednosti, ki izvirajo iz enotnega trga“. (4)

2.3   Leta 1989 je EESO dejavno sodeloval pri opredelitvi vsebine socialne listine, ki je delavcem dala temeljne socialne pravice, ki jih ne sme ogroziti pritisk konkurence ali prizadevanje za večjo konkurenčnost. Po mnenju EESO je za uresničevanje takšnih temeljnih pravic potrebno, da ni neupravičenih omejitev teh pravic.

2.4   Mnenje skuša zajeti nekaj zadnjih najpomembnejših dogajanj, ki vplivajo na možnosti uresničevanja socialne razsežnosti. V zadnjih letih je EESO sprejel več mnenj, ki obravnavajo socialno razsežnost in na katerih deloma temelji to mnenje. (5) Že na samem začetku je jasno, da v socialno-tržnem gospodarstvu notranji trg ne more ustrezno delovati brez močne socialne razsežnosti ali podpore evropskih državljanov. Prednosti dobro delujočega enotnega trga so številne in pomembne za podjetja, delavce, državljane in gospodarstvo nasploh. Vendar iz preambule k pogodbam izhaja, da je bil enotni trg zasnovan kot sredstvo za doseganje blaginje ljudi, in ne kot nekaj, kar bi bilo samo sebi namen.

2.5   Za socialno razsežnost tako obstajajo štirje glavni razlogi:

prost pretok oseb;

nekatere socialne pravice, ki bi jih vsaka družba morala varovati in upoštevati v vsakršnih razmerah, so nedeljive; to so pravica do skupinske tožbe, svoboščine v zvezi s sindikalnim delovanjem in kolektivnimi pogajanji in druge pravice, določene v temeljnih konvencijah ILO ter mednorodnih in evropskih konvencijah o socialnih in osebnih pravicah;

delovanje notranjega trga je treba izboljšati, njegove negativne posledice pa blažiti, da se tako pridobi naklonjenost za politične in gospodarske projekte in se okrepi socialna kohezija;

socialna politika je tudi ena od poglavitnih sestavin večje konkurenčnosti.

2.6   „Socialna politika“ je v deljeni pristojnosti nacionalne ravni in ravni EU. Večina določb na tem področju se je osredotočila na uvedbo prostega pretoka delavcev in pravico do ustanavljanja v zvezi z notranjim trgom. Kljub temu pa je socialna razsežnost pridobila na pomenu. Poznejše pogodbe so glasovanje z večino razširile na področja, kot so zakonodaja na področju enakih možnosti, obveščanje delavcev in posvetovanje z njimi ter politike za pomoč brezposelnim. Vendar pa zakonodaja ni imela in nima pravne podlage za urejanje vprašanj, kot so plača, pravica do združevanja, pravica do stavke ali izprtja, čeprav se sodbe sodišča ES in zakonodaja EU dotikajo teh vprašanj. Pogodba iz Nice je formalizirala status listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Lizbonska pogodba je formalizirala pravice tudi s tem, ko je Listini temeljnih pravic dodelila pravno zavezujoč značaj.

2.7   Za socialne politike so prvenstveno pristojne države članice. Vendar pa socialne spremembe, ki so posledica razvoja na svetovni in evropski ravni, zadevajo ljudi v državah članicah, zato je potreben usklajen evropski pristop. EU je problem dvojne pristojnosti obravnavala z različnimi metodami. Socialne standarde je skušala obraniti s sprejetjem vrste minimalnih standardov. Druga metoda je odprta metoda koordinacije. Bolje in učinkoviteje bi jo lahko uporabljali s pred kratkim uvedenim pristopom „skupnih načel“ in tako, da se organizirani civilni družbi omogoči sodelovanje pri pripravi ciljev lizbonske strategije ter celo pri pogajanjih o njih na evropski ravni. (6)

2.8   Evropski „pravni red“ na socialnem področju je izjemen: na tem področju je bilo od ustanovitve Evropske unije sprejetih okoli 70 direktiv in uredb. Večina jih je bila sprejetih po letu 1985. EESO izraža trdno prepričanje, da ima EU pomembno vlogo na socialnem področju. Socialnih problemov ne morejo rešiti države članice same. Da bi zagotovili politično sprejemljivost, solidarnost in skladnost, bi morala EU v svojih politikah dati večji poudarek socialnim vidikom, pri tem pa spoštovati načelo subsidiarnosti.

3.   Trenutni razvoj

3.1   Razvoj gospodarstva

3.1.1   Evropsko gospodarstvo se sooča z najtežjim izzivom zadnjih desetletij. Od druge polovice leta 2008 (7) svetovno gospodarstvo močno nazaduje, nazadovanje pa se je v večini držav izkazalo za veliko hujše, kot je bilo pričakovati. Ko so gospodarstva končno začela kazati znake okrevanja po finančni krizi, sta jih zdaj začela ogrožati kriza zaradi previsokega javnega dolga in uvajanje drastičnih korektivnih ukrepov.

3.1.2   Brezposelnost se povečuje, kar položaj še poslabšuje. Posledice finančne krize in zahteve posojilodajalcev so vodile v zmanjšanje sredstev iz sistemov socialnega varstva, pokojnin in socialnih transferjev. Zato se bo revščina še povečala, najbolj ranljive skupine pa bodo v še slabšem položaju, kar bo ustvarilo začaran krog. Številna evropska podjetja, ki jih je prizadela kriza, so v sodelovanju z zavodi za zaposlovanje sprejela ukrepe za ohranitev delovne sile, da bi zaposleni tako ostali na delovnih mestih.

3.1.3   Nenadni burni dogodki in njihovo hitro širjenje kažejo na nove pojave v globaliziranem gospodarstvu. Razlogi za to so številni: denarna politika in politika menjalnih tečajev, ki sta povzročili presežno likvidnost, pomanjkljiva ali neobstoječa regulacija nekaterih področij ali akterjev, pehanje za nerealno visokimi dobički v povezavi z nezadostnim razumevanjem ali nezadostno analizo tveganj s strani tržnih akterjev ter nadzornih in regulativnih organov, pretirano financiranje s posojili, nezadostno usklajeni makroekomomski ukrepi ter neustrezne strukturne reforme. (8)

3.1.4   Neizogibno se zastavlja vprašanje, ali je sedanji gospodarski okvir EU z nezadostnim makroekonomskim dialogom prispeval k še hujši krizi. Posledica so bili šibkejši samodejni stabilizatorji, eksplozija kreditov namesto realnih plač, padanje stopenj rasti in manjša verjetnost odkrivanja finančnih balonov. EESO meni, da bi prenos zasebnih dolgov (banke) na javni dolg (države in državljani) pomenil preveliko breme za državljane, zlasti zato, ker poslabšanje javnih financ in omejitve, ki jih postavlja pakt za stabilnost in rast, zastavljajo vprašanje, kako se bodo v prihodnosti financirale naložbe v socialne sisteme, ki so življenjskega pomena.

3.1.5   Najnovejša faza krize razkriva, da so proračunski primanjkljaji v številnih državah članicah nevzdržni. Korektivni ukrepi, potrebni za uravnoteženje javnih financ, bodo pomenili ogromen pritisk na davčne sisteme, socialne politike in programe.

3.1.6   Treba je pripomniti, da Komisija državne subvencije kljub njihovim pomanjkljivostim – tudi s stališča varstva delavcev – proučuje v okviru širše evropske perspektive. Politika konkurence zlasti v odnosu do MSP in državnih subvencij bankam upravičeno upošteva socialno-ekonomski cilj ohranitve enakih konkurenčnih pogojev v Evropi.

3.1.7   EESO je že prej (9) navedel, da so evropski oblikovalci gospodarske politike priznali potrebo po proticiklični makroekonomski politiki, s katero bi dopolnili pretekle gospodarske ukrepe, usmerjene v ponudbo. EESO pozdravlja tudi zavezo k boljši zaščiti najšibkejših pripadnikov družbe in zagotovitvi učinkovitejšega usklajevanja gospodarske politike. Vendar pa je poudaril, da je evropski načrt za oživitev gospodarstva v primerjavi s svežnji, sprejetimi v drugih regijah sveta, razmeroma skromen.

3.2   Razvoj notranjega trga

3.2.1   EESO je v več mnenjih pohvalil vzpostavitev in razvoj notranjega trga. (10) Od notranjega trga, ki obsega vse države članice in države EGP, imajo korist potrošniki, podjetja in delavci, saj zagotavlja enotni ureditveni prostor za prost pretok blaga, kapitala, oseb in storitev.

3.2.2   Komisija je predstavila svoje videnje enotnega trga v prihodnosti. (11) Poudarila je, da enotni trg koristi potrošnikom in podjetjem ter da je spodbudil ustvarjanje delovnih mest, rast, konkurenčnost in inovacije. Po mnenju Komisije so ključna področja za prihodnost:

potrošniki in podjetja, ki jim enotni trg mora omogočiti boljše rezultate in večje prednosti, da se bodo lahko odzvali na njihova pričakovanja in skrbi;

spoprijemanje z globalizacijo;

uveljavljanje prostega pretoka znanja in inovacij kot „pete svoboščine“;

socialna in okoljska razsežnost, za kateri Komisija obljublja, da bo izboljšala svoje ocene vpliva in tako učinkoviteje napovedovala spremembe na trgu.

Največja slabost notranjega trga je to, da ni bil zmožen spodbujati zaposlovanja in gospodarske dejavnosti z naložbami iz tujine. Zlasti neuspešna sta bila spodbujanje in razvoj tehnologije in raziskav, s čimer bi ustvarili podlago za spremembe v gospodarstvu. Če ta slabost ne bo odpravljena, bo Evropa potisnjena na stranski tir svetovnega gospodarstva.

3.2.3   EESO poziva k boljšemu ravnovesju med socialnim razvojem, ugodnim gospodarskim okoljem in varstvom okolja, saj je to bistvenega pomena za delujoč notranji trg in spodbujanje dolgoročnega trajnostnega razvoja. Kolikor globlje je povezovanje notranjega trga, toliko bolj pomembno postaja doseganje ciljev iz Pogodbe glede zagotavljanja blaginje ljudi, in zato mora biti tudi socialno varstvo, ki ga je treba zagotoviti, toliko boljše. Ob 27 trgih dela z različnimi zakonodajnimi tradicijami mora EU poskrbeti, da predpisi na področju notranje mobilnosti ne bodo oslabili že delujočih sistemov. Treba je sprejeti ukrepe za to, da se bo konkurenca med državami članicami na skupnem trgu usmerila v inovacije in ne bo kontraproduktivna ali celo uničujoča. (12)

3.2.4   Poleg tega se bo Evropa zaradi krize morala soočiti z valom prestrukturiranja podjetij. EESO ugotavlja, da EU trenutno nima skupne strateške vizije o tem, kako se boriti proti negativnim posledicam takšnega prestrukturiranja ali izkoristiti priložnost za povečanje konkurenčnosti podjetij iz EU v svetovnem gospodarstvu. EESO poziva Komisijo, da skupaj s socialnimi partnerji sprejme evropsko stališče, da je treba zaščititi vse prizadete delojemalce. V zvezi s tem EESO pozdravlja pobudo evropskih socialnih partnerjev, da pripravijo študijo o prestrukturiranju v EU in časovni razpored za učinkovito vključevanje podjetij v proces prestrukturiranja.

3.2.5   Po mnenju EESO (13) mora notranji trg, če želi Evropa ohraniti dolgoročno konkurenčnost, zagotoviti trajnostno in dolgoročno rast, torej upoštevati tudi okoljsko razsežnost. Končni cilj je bistveno izboljšati delovanje notranjega trga v okviru socialnega tržnega gospodarstva in zagotoviti spoštovanje temeljnih socialnih pravic. EESO je tudi poudaril, da bi bilo treba – po potrebi in če je to primerno – čim prej sprejeti ustrezne posebne ukrepe za zaščito delavcev, in da niti ekonomske svoboščine niti pravila o konkurenci ne smejo imeti prednosti pred temeljnimi socialnimi pravicami. (14) EESO se hkrati zaveda, da je treba spodbujati odpiranje delovnih mest in podjetništvo ter ustvarjati zdrava in trajnostna gospodarstva držav članic.

3.2.6   Da bi notranji trg lahko odigral svojo vlogo, se je treba spoprijeti z naslednjo pomanjkljivostjo: glede storitev splošnega pomena, ki imajo v sedanji gospodarski krizi pomembno vlogo gospodarskih stabilizatorjev, je treba nameniti večjo pozornost, zagotoviti več pravne varnosti ter razvijati mednarodno razsežnost. Na mednarodni ravni moramo spodbujati svoj socialni model kot dejavnik razvoja ter uveljaviti svojo identiteto organizacije, ki temelji na vzajemni solidarnosti, je dejavna v mednarodnih forumih in si prizadeva za močnejši okvir za globalizacijo. Da bi bila globalizacija pravična, si mora Evropa prizadevati, da bi sporazumi, povezani s trgovino, in drugi mednarodni sporazumi zagotavljali bolj pravično trgovino in globalizacijo.

3.2.7   EESO izraža trdno prepričanje, da bi mobilnost v Evropi morala ostati ena izmed političnih prednostnih nalog EU. EESO je v zvezi s tem države članice, v katerih še vedno veljajo prehodne ureditve za prost pretok oseb, pozval, da izvajajo postopke, ki izvirajo iz pogodb, in odpravijo prehodne ureditve. (15)

3.3   Razvoj sistemov socialnega varstva

3.3.1   Kljub delnemu gospodarskemu izboljšanju se bosta položaj na področju zaposlovanja in socialni položaj še poslabševala, zlasti glede na sedanje ukrepe, namenjene obvladovanju krize zaradi državnega dolga. Po napovedih Komisije se bo stopnja brezposelnosti v prihodnjih dveh letih zvišala do ravni, ki jim nismo bili priča že več desetletij (16).

3.3.2   V državah članicah je bilo sprejetih več ukrepov, ki so prinesli pozitivne učinke pri ohranjanju stopnje zaposlenosti in zaviranju brezposelnosti. Vključujejo spodbujanje naložb, spodbujanje kolektivnih pogajanj in posebni ukrepi na trgu dela, ki jih financirajo javni sistemi zavarovanja za primer brezposelnosti. Nekateri so se pri tem oprli na „notranjo prožnost“, predvsem na različne programe za zmanjšanje števila delovnih ur v kombinaciji z usposabljanjem. V nekaterih državah je tudi zato, ker ni bilo takšnih programov, prišlo do množičnih odpuščanj (17).

3.3.3   Zato mora EU brezposelnosti nameniti prednostno pozornost. Evropa potrebuje visoko stopnjo zaposlenosti, hkrati pa visoko kakovost trga dela. Za visokokakovostno delovno silo, ki je konkurenčna na mednarodni ravni, so potrebni visokokakovostno podjetništvo, pa tudi naložbe v javni in zasebni sektor. Financiranje sistemov socialnega varstva je odvisno od zmogljivosti evropskega trga dela, da vključi čim več delavcev. Evropa se še vedno sooča z ovirami za doseganje polne zaposlenosti. Da bi v prihodnosti ohranili visoko raven zaposlenosti, se vedno več pozornosti namenja prožni varnosti, zaposljivosti, višji produktivnosti, izobraževanju in usposabljanju, saj vsi ti dejavniki lahko prispevajo k vzpostavitvi učinkovitejših trgov dela. Še več, največjo prednost je treba dati ukrepom, ki bodo spodbudili ustvarjanje novih delovnih mest in ustanavljanje podjetij ter ukrepom, ki bodo pospešili trajnostne naložbe iz tujine.

3.3.4   V zadnjem desetletju so bili sistemi socialnega varstva predmet reform, katerih cilj je bil, da bi v teh sistemih ustvarili učinkovitejše spodbude za delo, kar je pomenilo močnejšo naslonitev na gospodarsko filozofijo, usmerjeno k ponudbi, s krčenji socialnih storitev in strožjimi merili za odobravanje. Za take ukrepe velja, da zmanjšujejo brezposelnost. Sistemi socialnega varstva morajo najti srednjo pot med podporo za vrnitev posameznikov na delo in nadomestili za brezposelnost.

3.3.5   Postavlja se vprašanje učinkovitosti takšnih politik. V zadnjih dveh desetletjih so se neenakosti povečevale. Sistemi socialnega varstva so bistvenega pomena za zmanjševanje revščine, saj bi se brez socialnih prejemkov neenakosti in učinki krize povečevale še hitreje in močneje. Obstaja nevarnost, da bo sedanja kriza zaustavila razvoj v smeri večje zaposlenosti in večje socialne kohezije med državami, v Evropi pa okrepila razvoj v smeri večje neenakosti znotraj držav. (18)

3.3.6   Protikrizni ukrepi so v številnih državah članicah dali pozitivne rezultate. Po drugi strani Komisija (19) poroča, da v številnih državah brezposelni ne prejemajo nadomestil. V nekaterih primerih so te podpore slabo usmerjene in dajejo vtis, da so sistemi socialnega varstva neuspešni ne samo pri zagotavljanju zadovoljive varnostne mreže, temveč da se tudi ne posvečajo dovolj tistim, ki bi pomoč najbolj potrebovali. Gre za kakovost in vzdržnost teh sistemov. (20) Glede na učinke gospodarske krize in demografski razvoj obstaja nevarnost, da sistemi socialnega varstva ne bodo več ščitili življenjskega standarda, marveč bodo zgolj določali minimalne standarde. To velja predvsem za nekatere države članice, v katerih upravičenosti že presegajo njihove davčne prihodke. Produktivnost se v državah EU še vedno zvišuje, a tudi revščina. Treba se je vprašati, zakaj se zdi, da ni mogoče zadovoljevati najosnovnejših potreb državljanov in jim zagotavljati dostojno delo. Ena od možnih dolgoročnih rešitev je vezana na rast gospodarstva v javnem in zasebnem sektorju, ki jo poganja razvoj konkurenčnih podjetij.

3.3.7   Sposobnost EU za zagotavljanje ustrezne zaščite pred tveganji in povezovanje gospodarske rasti z družbenim napredkom bo lahko trajna le, če se okrepijo reformna prizadevanja. Treba je doseči skupen napredek pri povečanju stopnje zaposlenosti, rasti produktivnosti, ustreznosti davčnih sistemov in njihove vzdržnosti ter zagotavljanju možnosti, da evropski socialni sistemi nudijo ustrezno zaščito.

3.4   Razvoj na področju sodstva

3.4.1   Sodbe Evropskega sodišča v štirih primerih (Viking, Laval, Rüffert in Luksemburg (21)) so vodile v živahne razprave v političnih in strokovnih krogih in so okrepile – utemeljene in neutemeljene – strahove pred rastočo nevarnostjo socialnega dampinga. Te sodbe so povzročile tudi odzive v evropskih institucijah in med socialnimi partnerji.

3.4.2   Evropski parlament je oktobra 2008 sprejel resolucijo kot odgovor na sodbe Evropskega sodišča (22). Ugotovil je, da svoboda opravljanja storitev nima prednosti pred temeljnimi pravicami, ki jih vsebuje Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pa pred pravico sindikatov do pogajanj, sklepanja in uveljavljanja kolektivnih pogodb in sprejemanja kolektivnih ukrepov. Poleg tega je Parlament navedel, da so v sedanji zakonodaji Skupnosti vrzeli in neskladja. To ni bil namen zakonodajalca Skupnosti, saj si je prizadeval za pošteno ravnovesje med svobodo opravljanja storitev in varstvom pravic delavcev.

3.4.3   Strokovna razprava (23) je do sodb kritična. Junija 2009 je več kot sto evropskih pravnikov in znanstvenikov s področja delovnega prava predsednikom držav in vlad poslalo odprto pismo, v katerem so izrazili veliko zaskrbljenost zaradi zmanjševanja temeljnih socialnih pravic ter posledic zadnjih sodb Evropskega sodišča o pravicah delavcev in njihovih organizacij. Izrazili so tudi zaskrbljenost, da so sodbe povzročile resne težave za učinkovito varstvo pravic delavcev. Poudarili so, da temeljnih socialnih pravic ne bi smeli podrediti pravicam na notranjem trgu in konkurenčnemu pravu, ampak bi jih morali v polni meri priznati kot nujne predpogoje za trajnosten gospodarski in socialni razvoj Evropske unije.

3.4.4   Konec marca 2009 so evropski socialni partnerji na zahtevo Evropske komisije in francoskega predsedstva začeli skupaj proučevati sodbe Sodišča Evropskih skupnosti. V ta namen je bila ustanovljena ad hoc skupina, ki je svoje delo osredotočila na omejeno število poglavitnih vprašanj, kot so razmerje med ekonomskimi svoboščinami in socialnimi pravicami, ovire, ki jih je treba odpraviti za izboljšanje prostega pretoka in opravljanje storitev ter ter pogoji, ki jih je treba za to ustvariti, vprašanje preglednosti in pravne varnosti ter spoštovanje raznolikosti nacionalnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci (24).

3.4.5   EESO ob polnem spoštovanju pravice Sodišča Evropskih skupnosti do razlage obstoječih pravil meni, da so te sodbe zaskrbljujoče iz več razlogov, zato je potrebna analiza in razlaga njihovih posledic.

3.4.5.1   Hierarhija med ekonomskimi svoboščinami in temeljnimi socialnimi pravicami

S sodbama v primerih Viking in Laval je Evropsko sodišče priznalo, da je pravica do kolektivnega ukrepanja temeljna pravica in s tem del prava EU, ob tem pa je poudarilo, da ni nad drugimi področji zakonodaje EU, kot sta svoboda opravljanja storitev ali svoboda ustanavljanja. Poleg tega je Sodišče Evropskih skupnosti za svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja določilo neposredni horizontalni učinek. Evropsko sodišče je poudarilo, da je svoboda delovanja sindikatov dopustna le, „če sledi legitimnemu cilju, ki je združljiv s Pogodbo in ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Poleg tega mora biti, če je to podano, taka omejitev primerna za uresničitev zadevnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja“ (25). Tako je priznanje, da je kolektivno ukrepanje temeljna pravica, zgolj načelno, ne pomeni pa dejanske pravice. Poleg tega je Evropsko sodišče menilo, da bi kolektivni ukrepi pomenili omejitev uresničevanja teh svoboščin, in zastavilo vprašanje, ali je to omejitev mogoče upravičiti. To pomeni, da se kolektivni ukrepi presojajo po tem, ali pomenijo omejitev ekonomskih svoboščin. Znanstveniki so poudarili, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) (26) v nedavnih primerih to vprašanje obravnavalo iz obrnjene perspektive, in sicer, kakšne omejitve so sprejemljive na področju temeljnih pravic. Sodbe Sodišča Evropskih skupnosti bi lahko bile vprašljive glede na sodno prakso ESČP.

3.4.5.2   Omejitev temeljnih pravic

Sodišče se je prvič izreklo o mejah kolektivnih ukrepov na nacionalni ravni v nadnacionalnem okviru. Po mnenju EESO je zlasti zaskrbljujoče dejstvo, da je Evropsko sodišče pri tem uvedlo merilo sorazmernosti. Ta preizkus ne postavlja pod vprašaj samo temeljne pravice do kolektivnih ukrepov, marveč tudi krši pravico do stavke. Ob sodbah in odzivih ESČP Odbor poudarja, da je proces razmejitve ekonomskih svoboščin in temeljnih pravic odvisen tudi od prihodnjih sodb in vprašanj, ki jih te zastavljajo.

3.4.5.3   Direktiva o napotitvi delavcev na delo

Cilj direktive o napotitvi delavcev na delo je zagotoviti potrebno uskladitev ter spoštovati nacionalne razlike pri usklajevanju nacionalnih politik za začasno čezmejno napotitev delavcev na delo. Evropsko sodišče je ugotovilo, da so problemi, ki so se pojavili, nastali zaradi pomanjkanja prenosa nekaterih določb direktive o napotitvi delavcev v nacionalno zakonodajo (Laval), nezdružljivosti z nacionalno zakonodajo (Ruffert (27)) ali preširoke razlage direktive o napotitvi delavcev ter nejasnih in neupravičenih nadzornih ukrepov (Luksemburg).

Po besedah Evropskega sodišča direktiva o napotitvi delavcev na delo ne nalaga enake obravnave, zagotavlja pa spoštovanje minimalnih zahtev v odnosu do napotenih delavcev. Zato je to pravzaprav maksimalna in ne minimalna direktiva. Vendar pa sodbe Evropskega sodišča ne preprečujejo uporabe ugodnejših pogojev zaposlovanja za delodajalce. Cilj člena 3(7) direktive o napotitvi delavcev je bil zagotoviti, da uporaba minimalnih pravil v praksi v državi članici gostiteljici ne vodi v poslabšanje delovnih pogojev v primerjavi s pogoji, do katerih je napoteni delavec upravičen v državi izvora. Nekateri so trdili, da se s sodbami odpravlja možnost, da bi na nacionalni ravni – bodisi prek statutarne ureditve bodisi prek kolektivnih pogodb za delavce – v prid delavcev določili višje standarde, ki bi presegali zavezujoča pravila o minimalni zaščiti, določena v direktivi.

To pa nasprotno povzroča izkrivljanje konkurence na nacionalni ravni in na notranjem trgu, saj morajo podjetja posamezne države upoštevati nacionalno zakonodajo ali kolektivne sporazume, konkurenčna podjetja iz drugih držav članic pa lahko upoštevajo le minimalna pravila.

3.4.5.4   Konflikt med različnimi pravnimi sistemi

Druga posledica sodb je konflikt med zakonodajo Skupnosti in mednarodnimi standardi. (28) Poleg tega je mogoče trditi, da obstaja kolizija zakonov s konvencijama ILO št. 87 in št. 98 ter členom 6(4) Evropske socialne listine in sodno prakso zadevnih institucij, kot so ugotovili nadzorni organi ILO (primer BAPA UK).

4.   Sklepne ugotovitve

4.1   Zadnja leta ter sedanja kriza so prinesli novo nevarnost večje socialne neenakosti. Poleg tega je EU tudi z lastnimi odločitvami povečala tveganje socialne neenakosti in izkrivljanja konkurence. Gospodarski, socialni in pravni razvoj utegne privesti do položaja, v katerem bo ogrožena socialna razsežnost notranjega trga in v katerem bodo spodkopane temeljne pravice ter osnovne socialne pravice, ki so bile predlagane v mnenju EESO iz leta 1987. Socialni razsežnosti notranjega trga bi zato v prihodnjih letih morali nameniti osrednjo pozornost, toda za izboljšanje gospodarskih vidikov – zaposlovanja, upravičenosti in davčnih prihodkov – bo morala EU odpraviti očitno nezmožnost notranjega trga, da spodbudi rast z visokokakovostnimi delovnimi mesti in podjetji z visokimi standardi ter z drugimi delodajalci.

4.2   Eden izmed najpomembnejših vidikov socialne razsežnosti je zaposlovanje. Zaradi pritiskov na javne finance javni sektor ne more ustvarjati neskončnega števila delovnih mest, zato mora breme ustvarjanja delovnih mest prevzeti zasebni sektor. Države članice morajo ustvariti pogoje, da se ciklus rasti preusmeri v realno gospodarstvo, v katerem bodo potrošniki ustvarjali delovna mesta, podjetja pridobivala stranke, vlagatelji in podjetniki pa ustanavljali podjetja. Pomembno je tudi, da socialne naložbe podpirajo podjetja in ustvarjajo dobro poslovno ozračje. V tem okviru je prispevek socialne ekonomije neprecenljiv.

4.3   EESO je prispeval k napredovanju razprave o izzivih, s katerimi se soočajo evropski socialni modeli ter narava evropskega socialnega modela. (29) Zatrdil je, da „moč evropskega socialnega modela temelji na medsebojnem učinkovanju konkurenčnosti“, solidarnosti in vzajemnega zaupanja.

4.4   Eden izmed načinov reševanja konflikta med notranjim trgom in socialnimi pravicami bi bil vrnitev k načelu „več nacionalne države, manj Evrope“. EESO meni, da potrebujemo prav nasprotno – potrebujemo več Evrope, vendar drugačno. To pa zahteva nov regulativni sistem za ekonomsko in socialno kohezijo v Evropi. Le zares demokratična in socialna Evropa lahko prepreči, da bi se občutek oddaljenosti od evropskega povezovanja med Evropejci vedno bolj širil. Vendar pa mora EU tudi spoštovati različne socialne sisteme v državah članicah. Če evropska sodna praksa in zakonodaja Evropske unije ne bosta upoštevali raznolikosti EU, lahko minimalni standardi postanejo tako nizki, da bi v številnih državah ne bo več mogoče preprečevati socialnega dampinga.

4.5   Zelo pomembna prvina evropske socialne razsežnosti je usklajena in pravičnejša davčna politika na evropski ravni. Da bi se izognili škodljivi davčni konkurenci, EESO podpira prizadevanja za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe. Za delovanje notranjega trga je dolgoročno potrebna. (30) EESO je pozval tudi k večji usklajenosti davčne politike držav članic na ravni EU, zlasti na področjih z mednarodno bolj mobilno davčno osnovo in kjer je največja nevarnost davčne utaje in konkurence na področju davkov med državami članicami.  (31) Treba se je boriti proti davčnim utajam, goljufijam in oazam.

4.6   Treba je spomniti tudi na to, da so zaradi delne odprave možnosti urejanja pogojev na trgu dela s kolektivnimi pogodbami trgi dela manj prožni. Kolektivne pogodbe in socialni dialog sta instrumenta koncepta prožne varnosti. (32)

5.   Kako zagotoviti učinkovitejše uresničevanje socialne razsežnosti

5.1   Kratkoročno EESO poziva k boljšemu izvajanju direktive o napotitvi delavcev na delo. Učinkovit nadzor pravilnega izvajanja določb o napotitvi delavcev na delo je predpogoj za dosego cilja direktive, ki je preprečevanje socialnega dampinga. Za učinkovit nadzor pogojev, povezanih z izplačevanjem plač, in delovnih pogojev, je potrebno učinkovito nadnacionalno sodelovanje med oblastmi. EESO se zavzema za ustanovitev „evropskega socialnega Interpola“, ki bi bil pristojen za usklajevanje dejavnosti inšpektoratov različnih držav članic na socialnem področju.

5.2   Glede na sodne prakso ESČP na področju temeljnih pravic ESČP meni, da je „Konvencija živ instrument … tako da lahko odseva čedalje višji standard na področju varstva človekovih pravic, to pa zahteva večjo odločnost pri presoji kršitev temeljnih pravic demokratičnih družb“, in da je „omejitve pravic treba razlagati omejevalno“. (33) EESO spodbuja Komisijo, naj oceni položaj v EU glede na zadnje sodbe ESČP.

5.3   Vključitev in sodelovanje delavcev ter njihovih predstavnikov in sindikatov je poglavitna za socialno sprejemljivo upravljanje sprememb na ravni podjetij. (34) EESO je večkrat poudaril pomen socialnega dialoga in krepitve sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci na evropski in nacionalni ravni ob spoštovanju raznolikosti takih sistemov v EU. (35) EESO podpira vse ukrepe Komisije, s katerimi ta želi okrepiti socialni dialog in ki zajemajo:

spodbujanje kakovostnejšega socialnega dialoga in evropskega mehanizma za reševanje sporov in poravnave;

nadaljnji razvoj makroekonomskega dialoga za preprečevanje nove finančne krize.

5.4   Srednjeročno EESO podpira pobudo Komisije, ki pojasnjuje pravne obveznosti za nacionalne organe, podjetja in delavce v okviru izvajanja direktive o napotitvi delavcev, da se zagotovi splošna veljavnost teh pravil. V tem okviru EESO pozdravlja zavezo predsednika Evropske komisije Barrosa pred Evropskim parlamentom. EESO meni, da je predlog v poročilu Maria Montija, naj pravica do stavke ne sodi v področje notranjega trga, zanimiv in da bi lahko prispeval k rešitvi nekaterih problemov. To pa ne izključuje izvedbe delne revizije direktive o napotitvi delavcev na delo, da bi se načelo kraja zaposlitve uporabljalo dosledno. To bi omogočilo pravno ureditev, po kateri morajo za isto delo in isti kraj zaposlitve veljati enaki delovni in plačni pogoji.

5.5   Dolgoročneje bi si morala Evropska unija prizadevati za okrepitev temeljnih socialnih pravic.

EESO je večkrat pozval k močnejšim evropskim socialnim politikam, zlasti glede na sedanjo krizo. EU mora biti zavezana k politiki polne zaposlenosti, zmanjševanja razlik v dohodkih, izboljšanja socialnih pogojev, krepitve socialne države, odprave socialno nezaščitenih pogojev zaposlovanja ter razširitve pravic delavcev in industrijske demokracije. Lizbonska pogodba in k njej priložena Listina o temeljnih pravicah še nista imeli polnega učinka na ravnovesje med temeljnimi in ekonomskimi pravicami. To bo jasno šele v prihodnje.

Vendar pa okrepitev temeljnih pravic, kamor sodijo tudi socialne pravice, zahteva, da se morebitne omejitve temeljnih pravic obravnavajo zelo restriktivno. Glede na sodno prakso ESČP je treba izhajati najprej iz temeljnih pravic in ne iz gospodarskih svoboščin. Za okrepitev socialne razsežnosti je treba prilagoditi zakonodajo EU, ki se uporablja neposredno (primarno zakonodajo).

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Evropska konfederacija sindikatov zastopa 80 milijonov delavcev.

(2)  Mnenje EESO z dne 19.11.1987 o socialni razsežnosti notranjega trga, poročevalec: g. Beretta (UL C 356, 31.12.1987, str. 31-33).

(3)  Na primer Socialna razsežnost notranjega trga, delovni dokument Komisije (SEC(88) 1148 konč., 14.9.1988) in sporočilo Komisije o akcijskem programu za izvajanje Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (COM(89) 568 konč., 29.11.1989).

(4)  Socialna razsežnost notranjega trga, delovni dokument Komisije (SEC(88) 1148 konč., 14.9.1988).

(5)  Mnenja EESO:

 

z dne 6.7.2006 o socialni koheziji: dati vsebino evropskemu socialnemu modelu, poročevalec:g. EHNMARK (UL C 309, 16.12.2006, str. 119-125).

 

z dne 9.7.2008 o novem akcijskem programu socialnih ukrepov EU, poročevalec: g. Olsson (UL C 27, 3.2.2009, str. 99–107), in

 

z dne 4.11.2009 o lizbonski strategiji po letu 2010, glavni poročevalec: g. Greif (UL C 128, 18.5.2010, str. 3–9).

(6)  Mnenje EESO z dne 4.12.2008 o učinkovitem upravljanju prenovljene lizbonske strategije, glavna poročevalka: ga. Florio (UL C 175, 28.7.2009, str. 13-19).

(7)  Evropska komisija, Gospodarske napovedi, pomlad 2009.

(8)  Mnenje EESO z dne 15.1.2009 o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva, poročevalec: g. Delapina (UL C 182, 4.8.2009, str. 71–74).

(9)  Ibidem.

(10)  Mnenje EESO z dne 14.5.2009 o vplivu zakonodajnih ovir v državah članicah na konkurenčnost EU, poročevalec: g. van Iersel (UL C 277, 17.11.2009, str. 6-14).

(11)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Enotni trg za Evropo 21. stoletja (COM(2007) 724 konč.).

(12)  Celovito poročilo o izvajanju in prihodnosti lizbonske strategije v obdobju po letu 2010

(13)  Mnenje EESO z dne 14.1.2009 o socialni in okoljski razsežnosti notranjega trga, poročevalec: g. Adamczyk (UL C 182, 4.8.2009, str. 1–7).

(14)  Mnenje EESO z dne 14.5.2009 o vplivu zakonodajnih ovir v državah članicah na konkurenčnost EU, poročevalec: g. van Iersel. (UL C 277, 17.11.2009, str. 6-14).

(15)  Mnenje EESO z dne 25.3.2009 o opredelitvi preostalih ovir za mobilnost na notranjem trgu dela, poročevalka: ga. Drbalová (UL C 228, 22.9.2009, str. 14–23).

(16)  Evropska komisija, Gospodarske napovedi, pomlad 2009.

(17)  Odgovori na gospodarsko krizo v Evropi na ravni podjetij (Plant-level responses to the economic crisis in Europe), Vera Glassner in Béla Galgóczi, WP, januar 2009, ETUI (Evropski sindikalni inštitut).

(18)  Razvoj v smeri večje neenakosti je razviden tudi v državah OECD.

(19)  Socialni položaj v Evropski uniji, 2008.

(20)  IRES 115.

(21)  Viking C-438/05, Laval C-341/05, Rüffert C-346/06, Komisija proti Luksemburgu C-319/06.)

(22)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. oktobra 2008 o izzivih kolektivnih pogodb v EU (2008/2085(INI)).

(23)  http://www.etui.org/en/Headline-issues/Viking-Laval-Rueffert-Luxembourg/2-Articles-in-academic-literature-on-the-judgements.

(24)  Poročilo o skupnem delu evropskih socialnih partnerjev v zvezi s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Viking, Laval, Ruffert in Luksemburg.

(25)  Viking C-438/05 (75).

(26)  ESČP, Demir in Baykara proti Turčiji (pritožba št. 34503/97).

(27)  V primeru Rüffert je Sodišče presodilo, da je konkurenčna prednost zaradi plačevanja nižjih plač del svobode opravljanja storitev in je zato zaščitena.

(28)  Sodba Evropskega sodišča v primeru Rüffert ni upoštevala Konvencije ILO št. 94, zato razlaga povzroča konflikt med različnimi pravnimi sistemi.

(29)  Mnenje EESO z dne 6.7.2006 o socialni koheziji: dati vsebino evropskemu socialnemu modelu, poročevalec: g. EHNMARK (UL C 309, 16.12.2006, str. 119-125).

(30)  Mnenje EESO z dne 26.9.2007 o usklajevanju sistemov neposrednih davkov držav članic na notranjem trgu, poročevalec: g. Nyberg (UL C 10, 15.1.2008, str. 113–117).

(31)  Mnenje EESO z dne 4.11.2009 o lizbonski strategiji po letu 2010, glavni poročevalec: g. Greif (UL C 128, 18.5.2010, str. 3–9).

(32)  Mnenje EESO z dne 11.7.2007 o fleksivarnosti (Razsežnost notranje prožnosti – Kolektivna pogajanja in vloga socialnega dialoga kot instrumentov urejanja in preoblikovanja trgov dela), poročevalec g. Janson (UL C 256, 27.10.2007, str. 108-113).

(33)  ESČP, Demir in Baykara proti Turčiji (pritožba št. 34503/97).

(34)  Mnenje EESO z dne 29.9.2005 o socialnem dialogu in spremembah v industriji; poročevalec: g. Zöhrer (UL C 24, 30.1.2006, str. 90–94).

(35)  Mnenje EESO z dne 11.7.2007 o fleksivarnosti (Razsežnost notranje prožnosti – Kolektivna pogajanja in vloga socialnega dialoga kot instrumentov urejanja in preoblikovanja trgov dela), poročevalec g. Janson (UL C 256, 27.10.2007, str. 108-113).


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/99


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Na poti do politike EU za racionalizacijo tiskarn za rotacijski ofsetni in globoki tisk v Evropi (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/16

Poročevalec: g. GENDRE

Soporočevalec: g. KONSTANTINOU

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29 (2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Na poti do politike EU za racionalizacijo tiskarn za rotacijski ofsetni in globoki tisk v Evropi.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. julija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 145 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropska tiskarska industrija se sooča z velikimi težavami zaradi rasti interneta, ki je vir informacij in oglaševanja, zaradi zmanjševanja števila bralcev časopisov in revij ter trdovratne svetovne konkurence, ki negativno vpliva na nekatere proizvode sektorja.

1.2   Sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska se je znašel v še težavnejši situaciji zaradi izjemne presežne zmogljivosti, ki po ocenah nekaterih analitikov znaša 25–30 %. Poročilo IFO-Kojunkturtest o nemški tiskarski industriji ugotavlja, da naložbe v ta sektor sledijo tržnim trendom in se zato od leta 2008 zmanjšujejo. Leti 2006 in 2007 sta bili za tiskarsko industrijo dokaj uspešni (1). Od leta 2008 pa so naložbeni cikli izrazito skromnejši in usmerjeni zlasti v racionalizacijo in izboljšanje proizvodnje.

1.3   Tiskarski trg pesti presežna zmogljivost, tukaj pa so še drugi pomembni konkurenčni dejavniki, kot so privlačnost novih medijev, uvoz iz držav, ki proizvajajo po nizkih cenah, in upad povpraševanja. Te neugodne gospodarske razmere povzročajo zniževanje cen in imajo negativne posledice za življenjski standard delavcev.

1.4   Sedanja gospodarska kriza poleg tega še otežuje dostop do posojil. Ti negativni trendi so, tako kot v mnogih drugih sektorjih, povečali potrebo po zmanjšanju stroškov proizvodnje. To stanje je vplivalo na nedavna pogajanja o plačah. V takšnih težkih razmerah obstaja bojazen, da bodo morala tiskarska podjetja, zlasti tista, ki so dejavna na najbolj ranljivih delih trga, poseči po prestrukturiranju in obsežnih odpuščanjih.

1.5   Evropska komisija je leta 2007 objavila rezultate študije o dejavnikih konkurenčnosti v sektorju. Na podlagi teh raziskav so nastali predlogi za akcijski načrt za tiskarsko industrijo. EESO v celoti podpira te predloge, ki so jih podjetja začela uresničevati in ki so še vedno aktualni. Pozdravlja dosedanje dosežke, vendar meni, da bodo zaradi težav v sektorju, ki sta jih zaostrili kriza in recesija v vseh državah članicah EU, potrebne nove pobude za soočenje s kratko- in srednjeročnimi izzivi.

1.6   EESO se je seznanil z novim enoletnim skupnim projektom sindikatov in delodajalcev tega sektorja, v okviru katerega želijo socialni partnerji določiti smernice za družbeno odgovorno prestrukturiranje podjetij. Projekt, ki se je začel leta 2009, delodajalcem in sindikatom omogoča, da skupaj analizirajo probleme sektorja in razmislijo o možnih rešitvah, ki bodo rezultat dogovora. Razprave bi morale biti osredotočene na pripravo akcijskega načrta za zmanjšanje presežne zmogljivosti v sektorju.

1.7   Načrt bi moral biti usklajen z dolgoročnejšo industrijsko politiko, ki obsega razmislek o novih poslovnih modelih tiskarske industrije. To delo bi lahko nadaljevala skupina na visoki ravni pod okriljem Evropske komisije, ki bi jo sestavljali predstavniki sektorja in sindikatov ter strokovnjaki. Skupina bi morala s pomočjo preglednega sistema za zbiranje informacij prepoznati prihodnje spremembe in opredeliti orodja za soočenje z njimi.

1.8   Uradni socialni dialog med delodajalci in sindikati danes obstaja le na ravni podjetij in nacionalni ravni. EESO prosi Komisijo, da oblikuje odbor za evropski socialni dialog za celotni sektor.

1.9   Agenda za uraden in strukturiran evropski socialni dialog bi lahko obsegala:

1)

razmislek o različnih ukrepih za ohranitev delovnih mest z usposabljanjem in prekvalificiranjem ter hkratnim skrajšanjem in prilagoditvijo delovnega časa, delno brezposelnostjo ter mobilnostjo znotraj in zunaj podjetja ali stroke;

2)

preučitev prizadevanj, ki bi bila potrebna za prilagoditev proizvodne zmogljivosti povpraševanju na trgu in ne bi negativno vplivala na delovne pogoje;

3)

skupno priporočilo predstavnikov delodajalcev in delavcev o smernicah za dolgoročne naložbe, pri čemer je treba upoštevati, da je potrebe po novih naložbah in njihov obseg možno podrobno analizirati le na ravni posameznih podjetij. Ko bodo opredeljeni elementi ustrezne naložbene strategije, bodo podjetja lahko nakupila nadomestne stroje oziroma stroje, ki bodo ustrezali potrebam na trgu; tako bodo ustrezno opremljena za učinkovito delo v sedanjih in prihodnjih tržnih nišah;

4)

pripravo pregleda finančne situacije v sektorju z združitvijo in izboljšanjem objavljenih podatkov, ki ne sme ogroziti zaupne narave strateških odločitev podjetij. Gre za glavno prednostno nalogo, ki bo omogočila boljšo analizo sedanjega manevrskega prostora;

5)

popis najboljših primerov delovnih pogojev, usposabljanja in prekvalificiranja, pri čemer je treba zagotoviti, da se upoštevajo sprejeti predpisi evropskega socialnega modela ter morebitne kolektivne pogodbe in sporazumi.

1.10   EESO poziva Komisijo, da začne na evropski ravni oblikovati opazovalno skupino ali sektorski svet poklicev in kvalifikacij, ki bo ocenjeval sedanje in prihodnje potrebe sektorja ter pomagal usklajevati ponudbo usposabljanja s povpraševanjem po njem. Opazovalna skupina bi spodbujala vseživljenjsko poklicno usposabljanje ter mobilnost in prekvalificiranje delavcev.

1.11   EESO priporoča, naj bo takojšnji ukrep ustreznih evropskih združenj organizacija konference vseh zainteresiranih strani, ki jo bo finančno in logistično podprla ter se je tudi udeležila Komisija, da se pripravi skupen pregled stanja za pripravo kratkoročnih ukrepov in financira neodvisna študija o srednje- in dolgoročni prihodnosti sektorja. Socialne partnerje bi lahko prosili, naj predlagajo nujne ukrepe za usmeritev trga v trajnostno delovanje in pripravijo možne scenarije razvoja sektorja.

1.12   Lahko bi se analizirala dejavnost posrednikov, da se ugotovi njen vpliv na določanje cen. Podjetja bi lahko preučila tudi uporabo sporazumov o specializaciji, da bi z ekonomijami obsega in izboljšanjem proizvodnih postopkov pripomogla k boljši uporabi proizvodne zmogljivosti.

1.13   EESO poziva nacionalne in evropske javne oblasti, da sektorju olajšajo dostop do javnega financiranja, zlasti iz Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, v okviru razvijanja ukrepov na področju usposabljanja, prekvalificiranja in mobilnosti tiskarskih delavcev. Podjetja poziva, da ugotovijo, ali lahko EIB prispeva k financiranju nakupa novih tehnologij, povezanih z razvijanjem novih dejavnosti.

2.   Ozadje mnenja

2.1   Spremembe v evropskem tiskarskem sektorju so tesno povezane s spremembami, ki jih doživljajo dobavitelji papirja, tiskarskih barv in strojev ter njihove stranke, ki se spopadajo z lastnimi težavami in iščejo načine, da bi jih premagali; nekateri od njih to počnejo s pomočjo postopka koncentracije.

2.2   Te težave so posledica strukturnih sprememb v načinih komunikacije, ki jih dodatno zaostruje kriza, in razvoja interneta, ki postopoma preoblikuje sestavne dela tega trga. Silovit vpliv interneta je občutiti v celotni vrednostni verigi: zmanjševanje proračunov za oglaševanje tiskanim medijem – deloma nepovratno – odvzema nujno potrebne prihodke, kar negativno vpliva na raznolikost informacij.

2.3   Nove možnosti prevoza in komunikacij povzročajo, da morajo proizvajalci izdelkov, ki jih ni treba dati na trg zelo hitro (kar velja zlasti za različne kategorije knjig), konkurirati tiskarnam, ki delujejo v Indiji in na Kitajskem. Videti je, da posredniki v prizadevanjih za zagotovitev čim nižje cene običajno naročajo tiskanje pri azijskih tiskarskih podjetjih in s tem spodbujajo trend deflacije, ki škodi naložbam. Zaradi vse pogostejšega objavljanja katalogov na spletu in ne na papirju te spremembe zelo negativno vplivajo na sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska v Evropi.

2.4   Po najnovejših podatkih Eurostata je v evropski tiskarski industriji dejavnih 132 571 podjetij, ki zaposlujejo več kot 853 672 ljudi (2). Sedem držav – Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Španija – zaposluje 80 % vseh delavcev v tiskarskem sektorju EU-25. Več kot 95 % evropskih tiskarskih podjetij zaposluje manj kot 50 ljudi, tj. okoli 60 % celotne zaposlenosti, in manj kot 1 % podjetij zaposluje več kot 250 ljudi, tj. 13 % celotne zaposlenosti. Za širšo in natančnejšo predstavitev sektorja bi bili potrebni podrobnejši podatki, ki trenutno niso na voljo.

2.5   To mnenje obravnava izključno rotacijski ofsetni in globoki tisk, za katera so značilne velike naklade oziroma veliko število publikacij. Problematika tiskanja časopisov in embalaže ne bo obravnavana, saj sta ta dva trga glede na svoje proizvode popolnoma drugačna. Številne časopisne hiše imajo namreč lastne tiskarne in zanemarljivo vplivajo na ta specifičen trg. Sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska obsega tiskarska podjetja, ki natisnejo velike količine proizvodov. Rotacijski ofsetni in globoki tisk sta različna tiskarska procesa, za katera so potrebni različni stroji. Ofsetni tisk uporabljajo velika podjetja za rotacijski ofsetni tisk in mala podjetja za ofsetni tisk na pole. Evropska sektorja ofsetnega in globokega tiska skupaj pokrivata 56 % tradicionalnega tiskarskega trga v Evropi (3) ter tiskata knjige, imenike, kataloge in revije, običajno v zelo velikih nakladah, in sicer med 10 000 in 300 000 izvodi.

2.6   Revije predstavljajo približno polovico proizvodnje, drugo polovico pa katalogi, oglaševalske brošure in knjige. Pri tem se skupaj uporabi 5 milijonov ton papirja. Za večino revij in raznovrstne embalaže se v Evropi uporabljajo tiskarski stroji za globoki tisk. Letna zmogljivost evropskega sektorja globokega tiska znaša več kot 5 milijonov ton, pri čemer 80 % tega tiska opravi samo pet držav. V Evropi se uporablja 222 rotacijskih tiskarskih strojev.

2.7   Za evropski sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska so značilna velika podjetja, in sicer tako na področju rotacijskega ofsetnega tiska (okoli 30 podjetij v Evropi) kot tudi globokega tiska (okoli 25 podjetij v Evropi). Ta podjetja konkurirajo drugo drugemu, da bi povečala svoj tržni delež, glede na to, da skupno povpraševanje upada. V zadnjih letih se globoki tisk sooča z večjo konkurenco rotacijskega ofsetnega tiska. Podjetja so pod vse večjim pritiskom, socialni partnerji pa se morajo pogajati o procesih prestrukturiranja in hkrati poskušajo v čim večji meri ohranjati delovna mesta, delovne pogoje in plače.

3.   Obrazložitev

3.1   Problemi, s katerimi se sooča celotna tiskarska industrija v Evropi, so še posebej resni v sektorju rotacijskega ofsetnega in globokega tiska, ki so ga močno prizadeli strukturni in konjunkturni izzivi, kot so velike spremembe v medijskem sektorju, za katere je značilen rastoč pomen interneta, kar zmanjšuje trg tiskanih izdelkov na področju informacij, presežna zmogljivost, prekomerne naložbe in koncentracija.

3.2   Splošen razvoj medijskega sektorja

3.2.1   Videti je, da se bo količina proizvodov v prihodnjih letih še naprej zmanjševala. Vzrok za to je rast spletnega založništva, oglaševanja na internetu in posledične spremembe bralnih navad.

V zadnjih petih letih upada proizvodnja imenikov in katalogov, ki pa je ključnega pomena za evropski sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo priča novemu prestrukturiranju, združitvam, zapiranjem obratov in dodatnemu odpuščanju.

3.2.2   Revijalni sektor v Evropi zadnjih deset let doživlja negativni trend, ki ga zaznamujeta upad prodaje in zniževanje cen (4). Po podatkih Intergrafa je med letoma 2001 in 2004 v štirih od šestih držav, ki izdajo največ revij, prodaja upadala, v Španiji in Italiji pa nekoliko naraščala. Novejši podatki kažejo, da se zdaj tudi italijanski in španski trg zmanjšujeta. Naložbe v oglaševanje v časopisih so v Italiji leta 2009 upadle za 28,7 % (Nielsen), proizvodnja revij pa je padla za 10,5 masnih odstotkov (Istat). Ta trend je še vedno prisoten in se bo nadaljeval, dokler bo v sektorju presežna zmogljivost. Podjetja se, da bi povečala prodajo, usmerjajo v bolj specializirane trge, ki pa naročajo manjše naklade, kar negativno vpliva na sektor rotacijskega ofsetnega in globokega tiska, ki lahko proizvodne stroške zmanjša le z velikimi nakladami.

3.2.3   Časopisni založniki so zmanjšali svoje dnevne naklade zaradi upadanja števila bralcev. V Združenem kraljestvu so na primer leta 2008 prenehali objavljati kar 53 publikacij, v glavnem brezplačne tednike. Nekateri časopisni založniki ponujajo skupne naročnine na papirnato in spletno različico publikacij ter poskušajo tako dopolnjevati ti dve vrsti razširjanja informacij in oglasov. Čeprav je na tej stopnji to težko zagotovo trditi, bi lahko ta pristop pomagal zavreti propad sektorja in pripomogel k prekvalificiranju nekaterih delavcev.

3.2.4   Papir predstavlja več kot polovico tiskarskih stroškov v Evropi in ker podjetja običajno kupujejo papir sama, težko konkurirajo skupinskim nakupom papirja v jugovzhodni Aziji. Stationers' and Newspaper Makers’ Company je v svojem nedavnem poročilu ocenil, da bo do leta 2020 povpraševanje po časopisnem papirju upadlo za polovico (56 %). V poročilu je zapisano tudi, da bo povpraševanje po revijah upadlo za okoli tretjino zaradi večanja objavljanja na spletu in njegovega vpliva na oglaševanje, pri čemer ni upoštevan vpliv digitalnih medijev na sektor poslovnih revij (5).

3.2.5   V preteklosti so imele velike založbe lastne tiskarne, v katerih so tiskale svoje publikacije. V zadnjih desetih letih pa so številne založbe prodale tiskarske stroje in se posvetile svoji glavni dejavnosti, zato so založbe z lastnimi tiskarnami dandanes zelo redke. Založbe poleg tega oddajajo tiskarska naročila najcenejšim ponudnikom, za kar včasih uporabijo posrednike. To dodatno negativno vpliva na tiskarska podjetja in zaostruje težave v sektorju, ki je že tako zelo oslabljen. Presežna zmogljivost omogoča tem velikim, močnim založbam, da silijo tiskarne v zniževanje cen, kar izrazito zmanjšuje njihov dobiček in znižuje plače njihovih zaposlenih.

3.2.6   Založniki katalogov in periodičnih publikacij izvajajo podoben pritisk na proizvodne stroške svojih izdelkov. Zaradi močne konkurence pri pridobivanju posameznih naročil poskuša večina tiskarskih podjetij zmanjšati stroške zlasti z zniževanjem izdatkov za plače, kar negativno vpliva na delovne pogoje.

3.2.7   Finančna kriza ima hude posledice za dostop tiskarskih podjetij do posojil, ki mu banke zaradi slabega slovesa že tako niso naklonjene. Kriza vodi tudi v zmanjševanje proračunov za oglaševanje, kar negativno vpliva na obseg dejavnosti tiskarskih podjetij.

3.2.8   Čeprav bi bila zaželena diverzifikacija dejavnosti, je za tiskarska podjetja težko uresničljiva, ker si večina trenutno ne more privoščiti naložb. To še posebej velja za procese predtiska, ker primanjkuje finančnih sredstev in ustreznih prostorov.

3.2.9   Po drugi strani pa se zdi, da se mala in srednje velika tiskarska podjetja lažje prilagajajo strukturnim spremembam in konjunkturnim težavam, ker imajo veliko bolj prilagodljiv način delovanja in laže upoštevajo potrebe različnih strank. Ta podjetja bi lahko v prihodnosti pomagala delu delavcev (točno število je težko oceniti), ki so izgubili delo v velikih podjetjih, pri ponovnem vključevanju v poklicno življenje.

3.3   Presežna zmogljivost in prekomerne naložbe

3.3.1   Vse večja presežna zmogljivost (6) rotacijskega ofsetnega in globokega tiska na evropskem trgu, do katere je prišlo zaradi upada povpraševanja na evropskem trgu in prekomernih naložb, negativno vpliva na že tako skope marže podjetij. Obstaja resna nevarnost, da se bo začelo uvajanje strožjih ukrepov za zmanjšanje stroškov kot obupani poskus ohranitve marž ali preprosto kot boj za preživetje. Številna podjetja so prisiljena sprejeti prodajne cene, ki so nižje od njihovih celotnih proizvodnih stroškov, da bi s tem zmanjšala izgube.

3.3.2   Študija, ki jo je opravil tiskarski oddelek sindikata UNI Europa, je pokazala, da je obseg proizvodnje v tiskarskem sektorju leta 2008 padel na raven iz leta 2004 (7). Kljub neugodnim razmeram so evropske tiskarne za globoki tisk med letoma 2005 in 2008 kupile 28 novih tiskarskih strojev. Te naložbe so delno seveda bile potrebne zaradi zamenjave opreme, zadovoljevanja novih potreb na trgu in zagotavljanja dodatnih zmogljivosti, da bi se lahko podjetja učinkoviteje odzvala na morebitne vrhunce proizvodnje. Ti stroji lahko učinkoviteje tiskajo izdelke, kar povečuje presežno zmogljivost v sektorju, v katerem je po ocenah že pred gospodarsko krizo znašala 15–20 % (8). Zdaj ko je kriza v polnem razmahu, znaša presežna zmogljivost okoli 25–30 %.

3.3.3   Nemški sindikat Ver.di meni, da je povečanje evropske tiskarske zmogljivosti povečalo pritisk konkurence, ki je postal uničujoč. Njegova analiza celo kaže, da so tovrstne naložbe samo še povečale pritisk za zmanjšanje stroškov in onesposobitev tržnih konkurentov, kar je že vodilo v obsežna odpuščanja.

3.3.4   Presežna zmogljivost in prekomerne naložbe so že povzročile številne senzacionalne zlome podjetij. Eno teh podjetij je bil Quebecor World, ki je bil na čelu tiskarskih podjetij v Evropi in imel več kot 20 000 delavcev po vsem svetu. Leta 2008 je šlo v stečaj zaradi povečane konkurence in porasta digitalnega tiska. Leta 2009 je podjetje odplačalo svoje dolgove, preneslo evropski del poslovnih dejavnosti na investicijski sklad HHBV in se zdaj imenuje World Color. Nekatera podjetja so šla v stečaj, številna druga pa so se na težke razmere odzvala tako, da so se združila z drugimi podjetji, zato je prišlo do obsežnega prestrukturiranja v celotnem sektorju, ki je povzročilo izgubo delovnih mest.

3.3.5   Gospodarska kriza je imela kot v številnih drugih sektorjih resne posledice za pogajanja o plačah leta 2009. Kjer so se delovna mesta kljub vsemu ohranila, pa velik pritisk na delodajalce, da znižajo stroške dela, negativno vpliva na delovne pogoje in plače. Rezultat kolektivnih pogajanj leta 2009 je bilo povprečno 0,9-odstotno znižanje plač delavcev v evropski tiskarski industriji (9). Povečanje trga je še dodatno pospešilo negativno spiralo cen in stroškov dela ter zaostrilo konkurenčno ozračje.

3.4   Koncentracija

3.4.1   Število podjetij, ki proizvajajo papir, tiskarske barve in tiskarske stroje, je v zadnjih letih upadlo, kar je povečalo koncentracijo in okrepilo položaj dobaviteljev, ki zdaj lažje uveljavljajo svoje pogoje.

3.4.2   Nedavna študija o evropskem tiskarskem sektorju je pokazala, da so „presežek zmogljivosti, prekomerne naložbe, majhno povpraševanje, nižje cene izdelkov, manjši promet in povečanje konkurence na proizvodnem trgu“ vodili v združitve in prevzeme ter nove stečaje (10).

3.4.3   Z združitvami in prevzemi so nastala večja podjetja, ki še bolj odločno želijo s trga izriniti konkurente. Leta 2005 so medijske skupine Bertelsmann, Gruner + Jahr in Springer združile svojo tiskarsko dejavnost in ustanovile Prinovis, največjo tiskarno za globoki tisk v evropski tiskarski industriji. Skupina Schlott AG je postala druga največja tiskarna za globoki tisk v Evropi, ko je leta 2006 in 2007 prevzela REUS (Plzen, Češka) ter zgibalne in tiskarske zmogljivosti podjetja Biegelaar (Nizozemska). Na začetku leta 2008 je nizozemska investicijska skupina prevzela Quebecorove evropske tiskarske posle. Britanska skupina Polestar pa ravno išče partnerje, da bi si okrepila položaj na trgu.

4.   Možnosti

4.1   Vse te težave postavljajo evropski rotacijski ofsetni in globoki tisk v negotov položaj, ki bi lahko postal na dolgi rok zaskrbljujoč, če nosilci odločanja in druge zainteresirane strani ne bodo pravočasno in usklajeno ukrepali. Socialni partnerji so vsak zase prišli do sklepa, da je treba sektor preurediti in prestrukturirati, da bo mogoče dolgoročno zagotoviti njegov trajnosten razvoj. Nedvomno bo v prihodnjih desetih letih prišlo do novih racionalizacij, ki bodo prinesle obsežna odpuščanja. Zato socialni partnerji menijo, da je treba pobude sprejeti zdaj in tako zagotoviti, da bo kriza, s katero se sooča sektor, obvladana in odpravljena čim bolj v skladu z interesi delodajalcev in delavcev. Kriza je tako resna, da sindikati zdaj preučujejo njene posledice in poskušajo pripraviti konstruktivne strategije za ohranitev delovnih mest, načrtovanje prekvalificiranja, zaščito pred poslabšanjem delovnih pogojev in vzdrževanje ravni plač.

4.2   Evropska komisija je leta 2007 v soglasju s poklicnimi združenji predlagala akcijski načrt za tiskarsko industrijo v šestih točkah:

1)

Spodbujanje razvoja evropske tiskarske industrije na globaliziranem trgu

a)

partnerstva in zveze

b)

upravljanje proizvodnih stroškov

2)

Razvoj storitev z dodano vrednostjo za stranke

3)

Boljše usposabljanje

4)

Krepitev evropskega referenčnega sistema – standardizacija in uskladitev

5)

Usklajeno povečanje raziskav in inovacij

6)

Izboljšanje ugleda tiskarske industrije.

EESO v celoti podpira predlog, ki je na splošno še vedno aktualen, in pozdravlja že dosežen napredek. Vendar meni, da bodo zaradi težav v sektorju, ki sta jih zaostrili kriza in recesija v vseh državah članicah EU, potrebne nove pobude za soočenje s kratkoročnimi izzivi.

4.3   Finančna kriza je poudarila potrebo po načrtovanem in usklajenem ukrepanju socialnih partnerjev. Bolj kot kdaj koli je jasno, da je treba na podlagi predloga Komisije opredeliti resnično evropsko industrijsko politiko. Pospešitev postopka koncentracije prek potrebnih meja ni zaželena, treba pa bi bilo predvideti nadzirano utrditev industrije s pomočjo skrbne izvedbe sprememb, kar obsega tudi skrajšanje delovnega časa. Namen bi bil ohraniti čim več delovnih mest in načrtovati učinkovite načine prekvalificiranja ter mobilnosti znotraj in zunaj podjetja. Podjetja, ki skupaj ne presegajo 20-odstotnega tržnega deleža, bi lahko po Uredbi (ES) št. 2658/2000, ki je v postopku revizije, razmislila o sporazumih o specializaciji, ki bi izboljšali proizvodne postopke in ustvarili ekonomije obsega, kar bi pripomoglo k ohranitvi podjetij.

4.4   Lahko bi se preučila dejavnost posrednikov, da bi se ugotovil njihov vpliv na oblikovanje cen. Razviti je treba načelo svobodne in neizkrivljene konkurence ob upoštevanju delovnih standardov, dostojnega plačila ter kolektivnih pogodb in sporazumov, ki so sklenjeni v EU.

4.5   Treba je usklajeno zmanjšati presežno zmogljivost sektorja. Na vseh ravneh v vseh državah je treba razviti socialni dialog in kolektivna pogajanja, da bo prestrukturiranje družbeno sprejemljivo. Nujno je potreben formalen in strukturiran socialni dialog na evropski ravni, da bo mogoče razviti rešitve, ki bodo kos izzivom, s katerimi se sooča sektor. EESO spominja, da se lahko socialni dialog v sektorju udejanja s sprejemanjem mnenj, skupnih izjav, smernic, kodeksov ravnanja in sporazumov.

4.6   Finančna in logistična pomoč Komisije je nepogrešljiva, da se sektorju rotacijskega ofsetnega in globokega tiska zagotovi stabilna in uspešna prihodnost. EESO spodbuja podjetja, da prosijo za evropsko pomoč, ki je na voljo zlasti v Evropskem socialnem skladu, Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji ter Evropskem skladu za raziskave in inovacije. Bilo bi tudi smotrno preučiti, v kolikšni meri bi lahko Evropska investicijska banka prispevala k financiranju prilagajanja podjetij na dejavnosti, ki zahtevajo nove tehnologije. Različni ukrepi pomoči bi morali biti namenjeni izključno lajšanju prehoda in ne posrednemu financiranju selitve podjetij.

4.7   EESO predlaga štiri takojšnje ukrepe:

4.7.1

Oblikovati je treba skupino na visoki ravni, v kateri bi bili predstavniki sektorja, delavci in raziskovalci, da bi bolje opredelili srednjeročno organizacijo tiskarske industrije in dali predloge za nov poslovni model, ki bi ga bilo treba ustvariti.

4.7.2

Organizirati je treba konferenco vseh zainteresiranih strani, da se pripravi skupen pregled stanja in opredelijo potencialni kratkoročni ukrepi. Socialne partnerje bi lahko prosili, naj opredelijo možne scenarije razvoja sektorja in predlagajo nujne ukrepe za usmeritev trga v trajnostno delovanje.

4.7.3

V okviru evropskega socialnega dialoga v sektorju bi bilo treba opraviti neodvisno študijo o srednje- in dolgoročni prihodnosti sektorja, ki bi jo financirala Komisija in ki bi obravnavala nove tehnologije, spremembe vedenja potrošnikov ter strategije dobaviteljev in naročnikov.

4.7.4

Treba je oblikovati opazovalno skupino ali sektorski svet za poklice in kvalifikacije, ki bi opredelil sedanje in prihodnje poklice. Treba je dobro poznati znanja, ki so potrebna za te poklice, da bo mogoče razviti ustrezne politike usposabljanja in prekvalificiranja.

4.8   Za učinkovito spremljanje razvoja v sektorju bi morala Komisija oblikovati sistem za zbiranje informacij in zanesljivih podatkov, do katerih bi imele dostop vse zainteresirane strani.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Ifo, Investitionstest, München, Frühjahrsgutachten 2008 (Raziskava naložb IFO, München, pomlad 2008).

(2)  Konkurenčnost evropske tiskarske industrije (Competitiveness of the European graphic industry), Evropska komisija, 2007.

(3)  Konkurenčnost evropske tiskarske industrije (Competitiveness of the European graphic industry), Evropska komisija, 2007.

(4)  Konkurenčnost evropske tiskarske industrije (Competitiveness of the European graphic industry), Evropska komisija, 2007.

(5)  Prihodnost papirja in tiska v Evropi (The Future of Paper and Print in Europe), Stationers' and Newspaper Makers’ Company (2009).

(6)  Gennard, J.: Vpliv finančne krize na evropsko tiskarsko industrijo (The Impact of the financial crisis on the European graphical industry), 2009.

(7)  Evropska konferenca za globoki in ofsetni tisk, Verona, Italija, 16.–20. marec 2009.

(8)  Prav tam.

(9)  Gennard, J.: Poročilo o kolektivnih pogodbah UNI Europa (Report on UNI Europa's collective agreements), 2009.

(10)  Gennard, J.: Letna raziskava kolektivnih pogajanj (Annual Collective Bargaining Survey), UNI Europa (2008).


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/105


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremembah in obetih v podsektorju tekstilnih storitev v Evropi (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/17

Poročevalec: Antonello PEZZINI

Soporočevalec: Peter BOOTH

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spremembe in obeti v podsektorju tekstilnih storitev v Evropi.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. julija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 138 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila  (1)

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja, kako pomemben je industrijski sektor tekstilnih storitev v Evropi, ki se tako z gospodarskega kot s tehnološkega vidika in zato, ker je tesno povezan s krajevnimi podjetji in zaposlovanjem, obetavno razvija. Ima pa tudi možnost, da stalno pomembno prispeva k razvoju evropskega gospodarstva, ki bi zagotavljalo delovna mesta ter gospodarsko in socialno kohezijo.

1.2   EESO poziva Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, naj sproži pilotski projekt za popis lokacij in velikosti podjetij v tem sektorju, življenjskih in delovnih razmer zaposlenih, pa tudi obsega sive ekonomije v tem sektorju. Obenem poziva k resnemu premisleku o klasifikaciji NACE tega sektorja, da bi zagotovili ustrezne opredelitve glede njegovega gospodarskega, socialnega in zaposlovalnega razvoja.

1.3   V okviru pobud strategije Evropa 2020, ki se nanašajo na boj proti segrevanju planeta, EESO predlaga Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji, da je treba pri pripravi novih okoljskih določb ustrezno upoštevati trajnost in učinkovito uporabo virov v industrijskem sektorju tekstilnih storitev ter njegove možnosti za ustvarjanje delovnih mest in naložb.

1.4   Odbor meni, da je nujno na evropski in nacionalni/regionalni ravni razviti strukturiran socialni dialog, ter predlaga, da EU financira mreže za izmenjavo primerov najboljše prakse:

za razvoj kvalifikacij in profesionalnosti kot tudi ustreznih izobraževalnih potreb, kar se določi s posebno pobudo Cedefop,

za opredelitev pravičnih pogojev dela, varnosti in zdravja, s podporo Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu iz Bilbaa,

za ustrezno zastopanje sektorskih socialnih partnerjev v evropskem odboru za vzdrževalne storitve.

1.5   Odbor želi poudariti pomen pravilnega izvajanja določb EU na področju obveščanja in posvetovanja z zaposlenimi ter pravilnega oblikovanja in upravljanja evropskih svetov delavcev, pri čemer je treba na evropski ravni razviti participativni projekt sektorskega predvidevanja s podporo Inštituta za tehnološko predvidevanje (Institute for Prospective Technological Studies, IPTS) v Sevilli.

1.6   Spoštovanje evropskih socialnih in okoljskih standardov pri „zelenih in socialnih“ javnih naročilih, s popolnim in preglednim izvajanjem ustreznih določb, je po mnenju Odbora nujen pogoj za zdrav razvoj te panoge, v kateri vsi členi spoštujejo standarde tehnične in socialne kakovosti, zlasti glede sistema podizvajalcev in odgovornosti, ki zadevajo celotno certificirano dobavno verigo.

1.7   Odbor zahteva, da se:

v letnih delovnih programih 7. okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj,

v večletnem programu za konkurenčnost in inovativnost ter

v strukturnih skladih

ustrezna pozornost nameni inovativnim tehnološkim in organizacijskim projektom iz tega sektorja, zlasti glede učinkovitosti in varčevanja z viri, integrirane logistike in sledljivosti dobavljenih izdelkov, tudi s pomočjo aplikacij sistema Galileo. Evropska investicijska banka bi morala olajšati naložbe, zlasti za MSP.

1.8   EESO poziva evropske organe za standardizacijo, naj si – tudi na podlagi navodil Evropske komisije – še naprej prizadevajo razvijati tehnične standarde za celotno panogo, ki bodo vse bolj napredni z okoljskega, socialnega in tehnološkega vidika, da bi zagotovili kakovost proizvodov, postopkov in storitev ter izboljšali delovne pogoje za zaposlene.

1.9   Po mnenju Odbora bi bilo treba strukturne sklade na regionalni ravni uporabiti za inovativno krepitev mrež evropskih območij v tem sektorju in za razvoj dvostranskih organov na podlagi pozitivnih izkušenj različnih držav članic, zlasti za usposabljanje in izobraževanje, tudi jezikovno.

1.10   Odbor meni, da je pomembno razširjati in izmenjevati primere dobre prakse, kot je ustanovitev dvostranskih organov v različnih državah, ki so prinesli dobre rezultate pri razvoju človeških virov v sektorju.

1.11   EESO poudarja pomen evropske kampanje za varnost pri delu, za gospodarsko, socialno in okoljsko preglednost industrije tekstilnih storitev ter za delovne pogoje in možnosti v sektorju, s popolnim upoštevanjem Listine o temeljnih pravicah, zlasti pravic glede sindikatov in kolektivnih pogodb.

1.12   Odbor priporoča Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji, naj pripravijo strateški okvir za industrijski sektor tekstilnih storitev in se pri tem oprejo na dejstvo, da je njegov gospodarski, proizvodni in zaposlovalni razvoj popolnoma skladen s cilji trajnostnega razvoja, opredeljenimi v ciljih 20/20/20 za leto 2020.

2.   Uvod

2.1   Industrijski sektor tekstilnih storitev zajema širok in raznolik razpon industrijsko organiziranih podjetij, ki opravljajo naslednje dejavnosti:

industrijsko pranje in čiščenje ter izposoja tekstilnih izdelkov za proizvodna in storitvena podjetja ter za posameznike;

izposoja, popravilo in vzdrževanje delovnih oblek in kombinezonov, uniform ter zaščitnih in varnostnih oblek;

pranje, izposoja, popravilo in apretura posteljnine, prtov in drugih tekstilnih izdelkov za hotele, restavracije in kavarne;

pranje, izposoja, sterilizacija, popravilo in apretura oblačil in perila za zdravstveno osebje, reševalce in paciente v bolnišnicah, domovih za nego in objektih skupnosti;

izposoja, sterilizacija kirurških instrumentov in tekstila ter priprava/zagotavljanje sterilnih medicinskih kompletov;

zagotavljanje, izposoja in popravilo pametnih tekstilnih izdelkov z integriranimi uporabniku prijaznimi in zelo udobnimi funkcijami;

industrijska apretura, filtri, materiali za absorpcijo prahu ter podobne tekstilne storitve za proizvodne obrate in sterilne delovne prostore;

higiensko-sanitarne tekstilne storitve ter dodatne/alternativne storitve za tekstilne izdelke;

apretura ter posebne storitve, povezane s panogo mode.

2.2   Storitve industrijskega pranja so bistvene za izvajanje številnih dejavnosti, povezanih z gostinstvom in turizmom, kot so npr. restavracije, hoteli, domovi, ladje za križarjenja itd., pa tudi za dobavo najsodobnejšega zaščitnega tekstila za široko paleto proizvodnih in komercialnih sektorjev. Obenem so močno zakoreninjene na lokalnem terenu in nevarnost selitve dejavnosti v tretje države je zelo majhna.

2.3   Storitve pralnic so pomembne tudi za tekstilno industrijo, saj morajo proizvajalci oblačil svoje proizvode najprej poslati skozi fazo preizkušanja in pranja, šele nato jih lahko dajo na trg. Z ozirom na velik obseg dela in absolutno nujnost, da daje pranje brezhibne rezultate, je za storitve pralnic za tekstilno industrijo potrebno, da so opremljene s sodobnimi stroji, da so zaposleni poklicno usposobljeni in da delajo v ustreznih razmerah.

2.4   Storitve industrijskega pranja za hotele zajemajo nego in pranje vseh vrst posteljnine in perila, ki potrebujejo stalen ciklus vzdrževanja in čiščenja. To naglo menjavanje pomeni, da mora biti podjetje, ki zagotavlja pranje, sposobno – z dobro organizacijo dela in profesionalnostjo svojih zaposlenih – vzdržati ta ritem brez odlašanja in zamud.

2.5   Poleg pralnih storitev so se razvile vse bolj zapletene storitve izposojanja proizvodov, ki morajo zadostiti najstrožjim tehničnim in funkcionalnim zahtevam ter vse bolj zahtevnim okoljevarstvenim in tehnično-normativnim predpisom, zlasti glede zaščitne opreme in sodobne vojaške opreme.

2.6   Industrija tekstilnih storitev kot celota je v zadnjih letih razvila pomembne inovativne tehnološke sisteme, kot sta „BtoB“ in „BtoC“ (2), tako glede kakovosti in tehnično-okoljskih standardov klasičnih – tudi higiensko-sanitarnih – storitev za hotele in bolnišnice, kot glede dobave naprednega, „pametnega“ zaščitnega tekstila (3).

2.7   Klasični sektor je pomembnega obsega, saj ustvari za približno 9 milijard EUR prometa (2007). Geografsko je koncentriran in obvladuje ga le nekaj večnacionalnih družb (4). Preostanek tržišča je razdrobljen v nešteto majhnih podjetij, ki navadno delujejo lokalno. Trg beleži močno rast, tako po prometu (približno 10 milijard EUR letno) kot po številu zaposlenih (več kot 200 000).

2.8   Sektor zelo učinkovitih zaščitnih oblek se hitro razvija; povezan je z novo generacijo pametnega tekstila, ki temelji na pametnih materialih, naprednih proizvodnih procesih, integriranih in zelo udobnih funkcijah, preprečevanju in upravljanju osebnih tveganj. Ocenjujejo, da je sedanja vrednost trga osebne zaščitne opreme (OZO), ki velja za enega od vodilnih najbolj obetavnih trgov v EU (5), 9,5 do 10 milijard EUR; s proizvodi in storitvami OZO pa je neposredno ali posredno povezanih približno 200 000 delovnih mest.

2.9   Povpraševanje po takšnih proizvodih in storitvah na trgu je odvisno od strožje zakonodaje o standardih osebne varnosti na delovnem mestu, varnejšega delovanja in strožjih varnostnih zahtev za vse zaposlene ter boljšega upravljanja osebnih tveganj, širjenja kulture zanesljivosti in želje po preprečevanju morebitnih reklamacij.

2.10   Zlasti pomembna je pozornost, ki jo ta sektor posveča učinku tekstilne proizvodnje in storitev na okolje. V industriji tekstilnih storitev je bilo opravljenih več kontrol učinka na okolje v obliki Life Cycle Assessment (ocene življenjskega cikla) (6).

3.   Cilj mnenja na lastno pobudo

3.1   V tem mnenju želimo preučiti pogoje za razvoj industrijskega sektorja tekstilnih storitev, ki:

spoštuje življenjske in delovne razmere človeških virov, zlasti glede zdravja in varnosti;

temelji na sektorskem strukturiranem dialogu med socialnimi partnerji na različnih ravneh;

ga spremlja nenehno izboljševanje kvalifikacij in profesionalnosti zaposlenih ter zaposlovalnih možnosti z večjimi prizadevanji za izobraževanje in usposabljanje;

bolje skrbi za okolje ter energijske in vodne vire skozi ves cikel življenja in recikliranja proizvoda;

vlaga v tehnološke in logistično-operativne inovacije v odprtem okolju, ob tem preprečuje zlorabo prevladujočega položaja in zagotavlja ugodno okolje za ustvarjanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij;

spodbuja konkurenco na podlagi kakovosti ter opredelitve in izvajanja naprednih tehničnih standardov;

zagotavlja preglednost javnih naročil s polnim spoštovanjem okoljskih predpisov in socialnih klavzul, zlasti v verigi podizvajalcev;

daje sektorju večjo prepoznavnost in preglednost, da se izboljša njegova podoba.

3.2   EESO je 11. maja 2010 v Bruslju pripravil javno predstavitev stališč o tej temi, na kateri so sodelovali nacionalni in evropski predstavniki sindikatov in podjetij iz tega sektorja, predstavniki Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu iz Bilbaa ter Evropske komisije (GD ENTR), dvostranskih organov, dejavnih v različnih nacionalnih pobudah, ter posameznih velikih podjetij za proizvodnjo in storitve.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   EESO meni, da je predpogoj za pripravo strategije in akcijskega načrta za ta sektor izvedba pilotnega projekta na evropski ravni, s katerim bi popisali in analizirali različne panoge močno diverzificirane evropske industrije tekstilnih storitev, njihovo geografsko razdelitev in obseg na ravni EU-27, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da obstajajo pomembni dejavniki, povezani s spolom, ter neregulirani sivi sektor.

4.2   EESO meni, da je treba sektor bolje določiti, da bi ga lahko bolj jasno opredelili v Eurostatovi kvalifikaciji dejavnosti NACE, s čimer bi lahko bolje sledili njegovemu gospodarskemu razvoju, naložbam, inovacijam, zaposlovanju in poklicnim kvalifikacijam.

4.3   Industrijski sektor tekstilnih storitev je posebno dinamičen, močno se spreminja, njegove možnosti nadaljnjega razvoja pa so tesno povezane z izboljšanjem socialno-kulturnega okolja ter s tehničnimi in gospodarskimi zmogljivostmi podjetij.

4.4   EESO meni, da je pomembno, da evropski organi za standardizacijo – tudi na podlagi ustreznih navodil Evropske komisije – razvijajo tehnične standarde za celotno panogo, ki so vse bolj napredni z okoljskega, socialnega in tehnološkega vidika, da bi zagotovili kakovost proizvodov, postopkov in storitev ter tudi delovnih pogojev za zaposlene in omogočili obstoj v globalni konkurenci.

4.5   Razvoju tega sektorja bi moral koristiti strukturiran dialog na evropski/nacionalni/regionalni ravni, s katerim bi se opredelili pravični delovni pogoji, ki so skupna osnova sektorja v Evropi, v skladu z direktivami EU o enakosti spolov, o organiziranju delovnega časa, obveščanju in posvetovanju z delavci. EESO meni, da bi moral sektor najti boljše ravnotežje med načeloma „zadovoljstva strank“ in „motivacije delavcev“, kot je že primer v nekaterih naprednih proizvodnih podjetjih.

4.6   EESO meni, da je za razvoj tega sektorja bistveno popolno upoštevanje Listine o temeljnih pravicah v vseh proizvodnih in storitvenih podjetjih tega sektorja v EU, zlasti pravic glede sindikatov in kolektivnih pogodb.

4.7   Po mnenju EESO bi bila izmenjava primerov najboljše prakse med akterji v državah članicah evropska možnost, ki bi jo bilo dobro uresničiti, s financiranjem ustreznih čezmejnih evropskih projektov.

4.8   Skrb za okolje mora biti za ta industrijski sektor prednostna naloga, zato je treba širiti sistem EMAS in okoljske oznake ter uporabljati standard ISO 14000.

4.8.1   Podatki industrije za leto 2006 so odlična podlaga za razmislek in analizo, da bi preučili razvoj različnih sektorjev (7), vendar pa bi jih bilo treba posodobiti vsaj vsaki dve leti in jim dodati podatke o njihovem vplivu na okolje, ki bi jih bilo treba predložiti Evropskemu parlamentu in Odboru.

4.8.2   V celoti bi bilo treba oceniti prizadevanja tega sektorja za uveljavljanje certificiranja EN 14065 s pomočjo socialnih partnerjev, da bi se borili proti nelojalni konkurenci z urejanjem trga in s spodbudami, tudi davčnimi, poskrbeli za spodbujanje najboljše prakse z oznakami kakovosti.

4.8.3   Pri izbiri oblačil, za katere veljajo možnosti „kompletnih storitev“ (full service), je treba upoštevati funkcionalnost in trajnost teh lastnosti v celotnem življenjskem ciklu tekstilnega izdelka.

4.8.4   EESO meni, da je pomembno, da ta sektor igra aktivno vlogo pri uporabljanju topil in kemikalij, za katere velja zakonodaja EU REACH, kakor tudi pri izvajanju evropskih predpisov o vodah.

4.9   Odbor poziva, da se v letnih delovnih programih 7. okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, v večletnem programu za konkurenčnost in inovativnost ter v ukrepih strukturnih skladov ustrezno pozornost nameni inovativnim tehnološkim in organizacijskim projektom iz tega sektorja glede integrirane logistike in sledljivosti dobavljenih izdelkov, tudi z logistično pomočjo sistema Galileo. Evropska investicijska banka bi morala olajšati naložbe, zlasti za MSP.

4.10   Pri javnih naročilih je treba zajamčiti popolno in pregledno izvajanje ustreznih določb, kar je nujen pogoj za „zelen in socialen“ razvoj tega sektorja, zlasti z ozirom na sistem podizvajalcev in odgovornosti, ki mora vključevati celotno dobavno verigo.

4.11   Pri tehnoloških in logistično-operativnih inovacijah je treba zagotoviti odprto okolje, ob tem pa preprečiti zlorabo prevladujočega položaja in zagotoviti ugodno okolje za ustanavljanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij.

4.12   Zagotoviti je treba nenehno izboljševanje kvalifikacij in profesionalnosti zaposlenih ter zaposlovalnih možnosti z okrepljenimi prizadevanji za izobraževanje in usposabljanje, pri tem je treba s podporo Inštituta za tehnološko predvidevanje (Institute for Prospective Technological Studies) v Sevilli razvijati participativni projekt predvidevanja, ukrepe strukturnih skladov pa nameniti razvoju dvostranskih usklajevalnih organov za usposabljanje in kvalificiranje osebja ter izobraževanje, tudi jezikovno.

4.13   Varnost in zdravje na delovnem mestu morata biti med prednostnimi nalogami razvoja kakovosti v tem sektorju: sektorski socialni partnerji morajo na evropski ravni razviti strukturiran dialog in biti ustrezno zastopani v evropskem odboru za varne vzdrževalne storitve.

4.14   Odbor poziva Evropsko komisijo, naj čim prej predstavi sporočilo o možni evropski gospodarski in zaposlovalni strategiji razvoja v industrijskem sektorju tekstilnih storitev, da bi ob opiranju na evropsko pobudo za vodilni trg, v kateri so tekstilne storitve omenjene kot področje s strateškim potencialom za uspeh, pripravili akcijski načrt EU na tem področju.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  Nekaj dodatnih informacij v zvezi z mnenjem, kot so na primer prispevki s posvetovanj, tehnične priloge in rezultati statističnih raziskav, je na voljo na spletni strani EESO:

http://www.eesc.europa.eu/sections/ccmi/Hearingsandconferences/Textile_2010/index_en.asp.

(2)  Glej kompleksne storitve v raziskovalnem mnenju o razvoju sektorja poslovnih storitev v EvropiUL C 27, 3.2.2009, str. 26–33.

(3)  Glej EUROPE INNOVA – INNOVATION WATCH. Sectorial Innovation Foresight: Textile and Clothing – vmesno poročilo, junij 2009, str. 3–4, 9–10.

(4)  Elis, Rentokil, Johnson Service, Davis, Alsco, HTS itd.

(5)  Glej Lead Market Initiative for Europe/Mid-term progress report (Pobuda za vodilni trg za Evropo – vmesno poročilo o napredku) SEC (2009) 1198 final z dne 9.9.2009 (op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(6)  Glej Prilogo 1 na http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.fr.textile-services-sub-sector-in-europe.

(7)  Glej opombo 5.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/110


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/18

Poročevalec: g. IOZIA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na plenarnem zasedanju 16. julija 2009 v skladu s členom 29 (2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spodbujanje trajnostnih zelenih delovnih mest v sklopu ukrepov EU na področju podnebnih sprememb in energije

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 146 glasovi za, 4 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Kratka vsebina mnenja

1.1   „Želela bi pokazati, da vlaganja v tehnologije, ki so podnebju prijazne in energetsko učinkovite, prinašajo ekonomske prednosti. Možnosti so velikanske.“

Connie Hedegaard, evropska komisarka za podnebne ukrepe

1.2   Na začetku tretjega tisočletja se odpirajo nova vprašanja o prihodnosti našega planeta. Tveganja, povezana s sedanjimi podnebnimi spremembami, povečanje povpraševanja po energiji na svetovni ravni, dejstvo, da bodo v sorazmerno kratkem času izčrpani tradicionalni viri energije, vse večja ozaveščenost državljanov, ki zahtevajo ustrezne ukrepe za boj proti negativnim učinkom izpustov toplogrednih plinov in njihovo blažitev, kažejo na potrebo po reviziji razvojnega modela, zmanjšanju potrošnje ter povečanju uporabe alternativnih in obnovljivih virov, ki bi pomagala zmanjšati emisije. Evropske politike bi morale biti osredotočene na razvoj zelene, socialne in konkurenčne Evrope.

1.3   Zaradi potrebe po povečanju zanesljivosti oskrbe in zmanjšanju odvisnosti od politično nestabilnih ali konkurenčnih območij ter postopnega spreminjanja mešanice energetskih virov v korist čistih in obnovljivih virov energije bo nova zelena energija postala dejavnik trajnostnega razvoja in večanja zaposlenosti ter prispevala k novemu ekonomskemu, socialnemu in okoljskemu ravnovesju.

1.4   V tem mnenju želi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) proučiti možnosti za „trajnostna zelena delovna mesta“ ter opredeliti ustrezne instrumente, s katerimi bi jih lahko podprli in spodbujali.

1.5   Pri ocenjevanju učinka teh novih politik je treba imeti v mislih razliko med številom novonastalih in starih, ukinjenih delovnih mest, kot so „črni poklici“ (v premogovnikih, gradnji in vzdrževanju tradicionalnih vrst elektrarn itd.). Te procese sprememb morajo spremljati politike, usmerjene v ohranjanje dohodka, poklicno usposabljanje in prekvalificiranje. Delavci in državljani bi morali novo ekonomijo dojemati kot veliko priložnost, vključevati bi morala načela dostojnega dela ter postati gibalo socialno, okoljsko in ekonomsko trajnostnega razvoja.

1.6   Evropska strategija prehajanja na ekonomsko in industrijsko politiko zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov mora temeljiti na dialogu med vladami, socialnimi partnerji in civilno družbo, ki se bo nanašal na ekonomske in industrijske spremembe, ustrezne naložbe v tehnologije za nova in dostojna zelena delovna mesta ter nove zelene usposobljenosti.

1.7   Za uspeh takšne strategije je nujno vključevanje nacionalnih in lokalnih oblasti, podjetij, sindikatov ter stalen dialog, s pomočjo katerega se preverja učinek na zaposlovanje in trg dela. Brez sodelovanja socialnih partnerjev in organizirane civilne družbe ne bo napredka. EESO z zadovoljstvom pozdravlja ustanovitev generalnega direktorata za ukrepe na področju podnebja (CLIM), ki naj bi usklajeval tako notranje kot zunanje politike Unije na področju blažitve in prilagajanja.

1.8   EESO meni, da je nujno uvesti stalen instrument posvetovanja, s katerim bi lahko predvideli učinke družbeno-ekonomske tranzicije, usklajevali delo sektorskih svetov in krepili dialog med socialnimi partnerji in javnimi oblastmi. Agenciji za okolje bi bilo treba zaupati tudi odgovornost za dejansko „sledljivost“ emisij, ki bi zajemala vse ravni proizvodnje in prevoza v skladu z metodo LCA, kot je določena z ISO standardi serije 14040 ter opredeljena v zeleni knjigi COM(2001) 68 in sporočilu COM(2003) 302 o integrirani politiki glede proizvodov ter kot je zgolj posredno omenjena v evropskih uredbah EMAS (761/2001/ES) in Ecolabel (1980/2000/ES).

1.9   EU ima ključno vlogo pri spodbujanju širjenja zelenih delovnih mest. Pri naložbah bi morala spodbujati politiko podpore dejavnostim in sektorjem ter si skupaj z državami članicami prizadevati za stabilno zakonodajo, ki bi znatno zmanjšala upravne obremenitve ter vedno upoštevala potrebe MSP. Na področju trga dela pa bi morala uvesti posebne programe podpore poklicnemu usposabljanju, predvsem prekvalificiranju delavcev, ki jih ogrožajo spremembe v industriji in bi lahko zgubili sedanjo zaposlitev ter raven dohodka. Države članice bi morale s pomočjo davčnih spodbud podjetjem in uporabnikom ter uporabo sredstev iz sistema EU za trgovanje s pravicami do emisij (ETS) podpirati energetsko učinkovitost, naložbe v obnovljive vire, raziskave in razvoj. Zlasti v sedanjem obdobju krize je takšna politika nujna in potrebna.

1.10   Javna naročila imajo pomembno vlogo, saj se z njimi ustvari več kot 15 % BDP v EU. Preferenčne klavzule za ekološko trajnostno blago in storitve lahko trg spodbudijo k hitrejši rasti naložb v tehnološke inovacije.

1.11   EU v celoti – tako na ravni EU kot na nacionalni ravni – še vedno premalo vlaga v raziskave, saj jim namenja manj kot 2 % BDP, za razliko od ZDA, kjer ta delež znaša 2,6 %, in Japonske, kjer je ta delež 4-odstoten. Evropa potrebuje več naložb v R&R in bistveno je, da se raziskave usmerijo v razvoj družbe z malo izpusti toplogrednih plinov.

1.12   Glavne razvojne možnosti ponujajo vse tradicionalne dejavnosti in poklici, ki lahko postanejo okolju prijaznejši. Pri doseganju tega cilja ima civilna družba ključno vlogo. Okoljevarstvena vzgoja mladih generacij, poklicno usposabljanje, komuniciranje s podjetji, delavci in državljani ter njihovo obveščanje so bistvene pripravljalne dejavnosti za razvoj novega zelenega gospodarstva. EESO je dejavno vključen v podporo tem dejavnostim v okviru projekta Pinocchio.

1.13   Kmetijstvo bo k temu lahko zelo veliko prispevalo bodisi s preobrazbo proizvodnih modelov bodisi z razvojem agrogozdarstva in gojenja biomase. Zaradi svoje vloge zaščite podeželja in okolja je kmetijstvo s svojimi organizacijami med najpomembnejšimi možnimi izvajalci velike kampanje osveščanja in obveščanja o novem zelenem gospodarstvu.

1.14   Biomasa je daleč najpomembnejši obnovljivi vir energije. Podatki iz leta 2008 kažejo, da biogeni viri energije na evropski ravni močno prevladujejo nad vsemi drugimi obnovljivimi viri. V EU-27 sta dve tretjini primarne obnovljive energije pridobljeni iz biomase, kar znaša 66,1 % od skupno 6 200 PJ.

1.15   V obdobju gospodarskih težav in omejitev razpoložljivega kapitala je treba napore vlagati v omejeno število prednostnih nalog, ki so ključnega pomena za konkurenčnost Evrope v svetu in s katerimi bi v prihodnjih letih zaščitili okolje in preprečevali izgubo delovnih mest. Obnovljivi viri energije, trajnostni promet ter stavbe s kar najmanjšimi emisijami CO2 so po mnenju EESO prednostna področja.

1.16   Javni sektor mora kolikor se le da podpreti te sektorje v obdobju tranzicije. Politike izmenjevanja restriktivnih in stimulativnih ukrepov (t. i. politike „stop-go“), nestabilen in neskladen regulativni okvir ter upravne obremenitve so glavne ovire za razvoj dejavnosti ter dobrih in dostojnih zelenih delovnih mest.

2.   Uvod

2.1   Trg z energijo

2.1.1   Finančna in gospodarska kriza je nedvomno upočasnila razvoj dejavnosti, povezanih s celotnim področjem novih energij.

2.1.2   V letu 2009 je število transakcij na trgu plina in nafte drastično upadlo. Zmanjšanje prometa je bilo 19-odstotno, kar pomeni upad za več kot 90 milijard dolarjev (Svetovni pregled energetike 2009 – World Energy Outlook 2009, IEA). Kljub takšni zamrznitvi potrošnje še vedno predvidevajo, da se bo povpraševanje po energiji do leta 2030 povečalo za približno 40 odstotkov in doseglo skoraj 18,8 milijarde ton ekvivalenta nafte (ten).

2.1.3   Povpraševanje po fosilnih virih energije bo kljub vsemu znašalo več kot 77 % povečanja povpraševanja v obdobju 2007-2030, povpraševanje po nafti pa se bo povečalo s sedanjih 85 na 88 milijonov sodčkov na dan v letu 2015 in na 105 v letu 2030.

2.1.4   Iz pregleda World Energy Outlook 2009 za leto 2009 je razvidno, da sta boj proti podnebnim spremembam in njihovo obvladovanje mogoča le ob temeljiti preobrazbi sektorja energetike. Poročilo predlaga Scenarij 450 z radikalnimi ukrepi in natančno določenimi roki za dolgoročno omejitev koncentracije CO2 v ozračju na 450 delcev na milijon ter preprečitev zvišanja temperature planeta za več kot 2 stopinji v primerjavi s predindustrijsko dobo. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ugotavlja: „Da bi se ta scenarij lahko uresničil, bi moralo povpraševanje po fosilnih gorivih doseči vrh do leta 2020, z energijo povezane emisije pa bi se morale zmanjšati z 28,8 Gt (gigaton) leta 2007 na 26,4 Gt v letu 2030.“

2.2   Energetska učinkovitost

2.2.1   Cilj programov energetske učinkovitosti Evropske unije je zmanjšanje energetske intenzivnosti za 3,3 % na leto v obdobju 2005–2020, kar bi pomenilo 860 Mten na leto. Za uresničitev tega ambicioznega cilja bi bili potrebni obvezni ukrepi, kjer je to mogoče, in velikanske naložbe, ki bi morale prinesti znatne prihranke: po oceni Komisije kakšnih 100 milijard eurov letno (Sporočilo Komisije – Načrt za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti, COM(2006) 545 konč.).

2.2.2   EESO je v različnih mnenjih močno podprl evropske pobude za razširjanje programov energetske učinkovitosti. (1) Žal pa je moral obenem ugotoviti tudi pomanjkanje podobnega navdušenja med državami članicami. (2) EESO znova poudarja naslednje: „Eden od vidikov ‚zelenih‘ politik, ki se ga pogosto spregleda, so njihove gospodarske koristi. ‚Zeleno‘ gospodarstvo je v resnici ena od možnosti za izhod iz svetovne krize. Takšno okolju prijazno gospodarstvo, ki sedaj nastaja, ustvarja nove možnosti zaposlovanja. Po besedah komisarja Dimasa bodo ‚zelene naložbe‘ v naslednjem desetletju v EU ustvarile 2 milijona delovnih mest. ‚Zeleno‘ gospodarstvo torej ni razkošje.“ (3)

2.2.3   Komisija bi morala pripraviti revizijo strategije za energetsko učinkovitost. Dosedanji napredek ni prinesel pričakovanih rezultatov. Relativna stabilizacija cene nafte, ki je z rekordnih 147,27 ameriškega dolarja 11. julija 2008 padla na povprečno 53,56 ameriškega dolarja za sodček v letu 2009 (v letu 2008 pa je bila povprečna cena 91,48 dolarja za sodček – WTRG Economics), gotovo ni ugodno vplivala na naložbe.

2.2.4   Revizija direktive o energetski učinkovitosti stanovanjskih in poslovnih zgradb, zaradi katere se bo znatno povečalo število tistih, ki bodo morali obvezno izvajati strukturne posege v novih stanovanjih in stanovanjih, potrebnih prenove, ter zakonodaja o izpustih avtomobilov in lažjih poslovnih vozil bosta zahtevali znatne napore industrije za dosego ciljev na področju emisij, ki bi morali prinesti veliko povečanje učinkovitosti ter ustrezno zmanjšanje porabe.

2.2.5   EurObserv'ER 2009 (EurObserv’ER 2009, The State of Renewable Energies in Europe – Položaj na področju obnovljivih virov energije v Evropi. 9. poročilo EurObserv’ER) je v 14 državah članicah EU (te so: Nemčija, Francija, Španija, Danska, Švedska, Italija, Avstrija, Poljska, Finska, Združeno kraljestvo, Nizozemska, Slovaška, Slovenija in Luksemburg) analiziral neposredne učinke različnih tehnologij, povezanih z obnovljivimi viri energije, na zaposlovanje. Tehnologije na področju obnovljivih virov energije so v letu 2008 omogočile uvedbo in ohranitev skupaj 660 000 delovnih mest. Preko 42 % (približno 278 000) teh delovnih mest je povezanih z biogenimi viri energije (v ožjem pomenu besede: z biomaso). Naložbe v biomaso ustvarjajo trajne zaposlitve, zmanjšujejo energetsko odvisnost Evrope in znatno izboljšujejo položaj glede emisij CO2.

3.   Kriza in zelena delovna mesta

3.1   Gospodarska kriza je močno prizadela javne finance. Skupni javnofinančni primanjkljaj območja eura je v letu 2009 znašal 6,4 %, za leto 2010 pa Komisija ocenjuje, da bo znašal 6,9 %. To pa zahteva odločne načrte za zmanjšanje dolga, ki bi primanjkljaj v kratkem spet premaknili v okvire meril pakta stabilnosti. EESO svari pred prazno retoriko in pasivnostjo politike, ko gre za spodbujanje zelene rasti.

3.2   Razpoložljivi viri za uresničevanje načrtov za spodbujanje obnovljivih vire energije ter programov energetske učinkovitosti so vedno manjši. Države članice bodo morale programom energetske učinkovitosti ter naložbam v obnovljive vire energije, trajnostno mobilnost ter prevoz na splošno nameniti sredstva iz sistema EU za trgovanje s pravicami do emisij (Emission Trading Scheme), ki bodo večja od predvidenih 50 %.

3.3   Obstaja tveganje, da se ustvari zmotna podoba boja proti podnebnim spremembam, omejena zgolj na zmanjšanje porabe. Morali bi upoštevati energijski donos naložb (EROI) in pojem trajnosti povezovati s pojmom razvoja, novo ekonomijo, ki ne bo usmerjena v „trajnostno recesijo“ in „obvladljivo brezposelnost“, ki bi nedvomno vodili v slabšanje življenjskih razmer državljanov, ne da bi znatno izboljšali stanje planeta.

3.4   Poleg tega se podjetja, zlasti MSP, soočajo tudi z očitnim zmanjšanjem posojil. Zmanjšanje sredstev za običajne dejavnosti pa skorajda onemogoča razvoj naložb v prestrukturiranja, ki so včasih draga in se lahko povrnejo šele v nekaj letih. Potrebne so politike, usmerjene v podporo.

3.5   Mednarodna organizacija dela je predstavila svoje stališče do nedavne pobude Komisije (Duncan Campbell, direktor oddelka za analizo gospodarstva in trga dela pri Mednarodni organizaciji dela), v katerem je predlagala naslednjo opredelitev:

„Zelena delovna mesta lahko opredelimo kot tista, ki zmanjšujejo vpliv na okolje:

z zmanjševanjem porabe energije, vode in proizvodnje odpadnih materialov,

z dekarbonizacijo in dematerializacijo gospodarstva,

z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov,

s sprejemanjem politik prilagajanja podnebnim spremembam,

z zaščito in sanacijo ekosistema.“

3.6   Po mnenju Mednarodne organizacije dela, ki v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami delodajalcev in sindikatov že nekaj let poglablja sektorske študije na področju zelenih delovnih mest, so sektorji, na katere se te tema v največji meri nanaša, naslednji:

Energetika

integrirani cikel plinifikacije/sekvestracija ogljikovega dioksida

sočasna proizvodnja (toplota/energija)

obnovljivi viri (veter, sonce, biogoriva, geotermalna energija, male hidroelektrarne); gorivne celice

Promet

vozila z učinkovitejšimi motorji

hibridna električna vozila ter vozila z gorivnimi celicami

skupni prevoz z avtomobilom (carsharing)

javni prevoz

nemotoriziran prevoz (kolesarjenje) in hoja, spremembe politik namembnosti prostora ter vzorcev poseljenosti v mestih (zmanjšanje razdalj in odvisnosti od motoriziranih prevoznih sredstev)

Podjetja

nadzor onesnaževanja (čistilne naprave in druge tehnologije filtriranja)

učinkovitost energije in materialov

tehnike čiste proizvodnje (izogibanje strupenim snovem)

zasnova proizvodnih ciklov po metodi „od zibelke do zibelke“ (sistemi zaprtih krogov po definiciji Williama McDonougha in Michaela Braungarta)

Zgradbe

varčna razsvetljava, mali gospodinjski aparati in pisarniški stroji z veliko energetsko učinkovitostjo

ogrevanje in hlajenje s sončno energijo, sončni kolektorji

preureditev starih zgradb z novimi tehnologijami

zelene zgradbe (energetsko učinkovita okna, izolacija, gradbeni materiali, ogrevanje, prezračevanje in hlajenje)

pasivne hiše, ki se napajajo s sončno energijo, zgradbe brez emisij

Ravnanje z materiali

recikliranje

povečanje odgovornosti proizvajalcev, vračljivost in predelava/ponovna uporaba izdelkov

dematerializacija

trajnost in popravljivost izdelkov

Prodaja na drobno

razširjanje energetsko zelo učinkovitih izdelkov ter uporaba ekoloških oznak

prodajna mesta v bližini stanovanjskih območij

zmanjševanje razdalj pri prevozu (od proizvodnje izdelkov do skladišč)

nova ekonomija storitev (prodaja storitev in ne izdelkov)

Kmetijstvo

ohranjanje tal

učinkovita raba vode

metode ekološkega kmetovanja

zmanjševanje razdalj med proizvajalci in trgom

Gozdarstvo

pogozdovanje in načrti pogozdovanja

agrogozdarstvo

trajnostno upravljanje gozdov in certificiranje

zaustavitev krčenja gozdov

3.7   Pri večini dejavnosti mora biti za zelena delovna mesta značilna visoka raven strokovne usposobljenosti in pripravljenosti.

4.   Glavni akterji in primeri dobre prakse

4.1   Organizirano je bilo posvetovanje (EESO, 23. marca 2010) z nekaterimi predstavniki glavnih združenj, ki so s svojimi prispevki obogatili razpravo.

4.2   Predsednik italijanskega obrtnega združenja Confartigianato iz Bergama je predstavil teden zelene energije: na 16 dogodkih, posvečenih osveščanju in razpravi, se je zbralo 80 poročevalcev in več sto udeležencev, ki so proučevali regulativne in tehnične vidike varčevanja z energijo in okoljske trajnosti. To je odličen primer vloge, ki jo lahko imajo in tudi morajo imeti tovrstna združenja pri razširjanju nove kulture. Predstavljene so bile nove storitve, posvečene energiji, kot so „energetsko okence“, ki podjetjem nudi strokovne nasvete, „spremljanje na področju kreditov“, namenjeno podpori naložbam tudi s pomočjo kreditnega konzorcija združenja in tehnično „usposabljanje“ v sodelovanju s Fakulteto za inženirstvo Univerze v Bergamu.

4.3   Predstavnik WWF, odgovoren za evropsko politiko na področju podnebja in energije, je v svojem prispevku poudaril, da študije, ki jih je izvedla njegova organizacija, predvidevajo pozitiven učinek zelene ekonomije na zaposlovanje. Okoljevarstvene organizacije so seveda zelo naklonjene politiki podpore virom energije z majhno ali celo nično vsebnostjo CO2.

4.4   Predsednik poljskega rudarskega in energetskega sindikata je poudaril, kakšna tveganja prinaša politika, ki pretirano zapostavlja „črne poklice“. Nujno je ohranjati zaposlitev s pomočjo pobud za ustvarjanje novih delovnih mest, ki bodo nadomestila tista, ki so bila ukinjena. Razmišljati je treba o „razliki“ med številom na novo ustvarjenih delovnih mest in številom nekdanjih delovnih mest, ki so bila ukinjena. Veliko pozornosti je treba nameniti tudi plačnim vidikom: nekateri novi zeleni poklici so manj plačani in cena kilovata, pridobljenega iz premoga, je za polovico manjša od kilovata, pridobljenega iz obnovljivih virov. Brez ustreznih politik podpore zaposlovanju tvegamo, da se bo brezposelnost v kratkem podvojila. Treba je predvideti tudi ustrezne oblike podpore mobilnosti delavcev.

4.5   Predsednik Evropske zveze za gradbeno dejavnost je izrazil močno zavezanost in interes evropskih podjetij za podporo modernizaciji in izboljšanju energetske učinkovitosti stanovanjskih zgradb ter javnih in zasebnih poslovnih zgradb. Gradbeni sektor ne zahteva posebne ekonomske pomoči, zavzema pa se za trdno zakonodajo, ki bi veljala določeno število let, da bi lahko načrtovali naložbe in industrijske programe. Gradbeništvo si želi, da bi lahko računalo na ustrezen in stalen finančni dotok, ne zgolj na kratkoročne pomoči. Ustrezna davčna politika bi lahko družinam pomagala, da bi se odločile za tovrstne naložbe. Podjetja so pripravljena prevzeti svoj delež pri nujnem usposabljanju svojih zaposlenih.

4.6   Predsednik Sveta evropskih arhitektov (CAE) je poudaril potrebo po nadaljnjem razvoju izobraževanja na področju trajnostne arhitekture v Evropi in zagovarjal celostni pristop k načrtovanju ukrepov na ozemljih, za kar je potreben ponoven razmislek o tej stroki. Po mnenju CAE bi bilo treba v sodelovanju z gradbeno stroko določiti ambiciozne cilje za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb. CAE je na podlagi nedavnih slabih izkušenj izrazil dvome o rezultatih javno-zasebnega partnerstva na področju javnih naročil.

4.7   Predstavnik Komisije je poudaril velik potencial novih delovnih mest, ki jih bo mogoče ustvariti. Po ocenah naj bi šlo za več kot milijon novih delovnih mest. Uspeh drugega kongresa, posvečenega geotermalni energiji, kaže na možen razvoj. Na Švedskem je na primer nameščenih 33 toplotnih črpalk na 1 000 prebivalcev, v Španiji pa 0,1. Upravne obremenitve so resna ovira za razvoj obnovljivih virov energije. Energetska učinkovitost je temeljna sestavina celotnega sistema, zlasti pri zgradbah. Zelena delovna mesta, ki jih bodo podprli nacionalni akcijski načrti, bodo trajnostna in konkurenčna.

4.8   Predstavnik Univerze za ekonomijo in tehniko v Berlinu je v svojem bogatem prispevku z veliko podatki in elementi za razmislek opozoril na močno mednarodno konkurenco na trgu energije iz obnovljivih virov, na katerem sta glavna konkurenta ZDA in Kitajska. Kitajska in Tajvan skupaj dosegata 50 % vsega izvoza sončnih kolektorjev.

4.9   Predstavnik enega največjih španskih podjetij vetrnih turbin je poudaril strateški pomen tega sektorja, za razvoj katerega so bile potrebne modre in drzne politike, ki so spodbujale naložbe in gospodarstvu dodajale vrednost. Obeti za prihodnost so kljub krizi pozitivni, če se bodo politike, ki podpirajo obnovljive vire, nadaljevale. V svojem nastopu je citiral predsednika Obamo (govor Baracka Obame o stanju Unije z dne 27. januarja 2010): „Država, ki bo imela vodilno gospodarstvo s čisto energijo, bo vodilna država v svetovnem gospodarstvu.“

4.10   Na koncu je ena od voditeljic Evropske konfederacije sindikatov (EKS) poudarila prizadevanja te organizacije za podporo politikam spodbujanja in podpiranja zelenih delovnih mest, ki morajo spoštovati dostojanstvo delavcev, njihove pravice in raven njihovih plač. Zeleno delovno mesto mora že po definiciji biti dostojno. Evropska konfederacija sindikatov meni, da je nujno začeti izvajati politike tranzicije, podpore izobraževanju ter priprav na spremembe v industriji.

5.   Kakšni so obeti?

5.1   V zadnjih letih so se pojavljale zelo različne ocene možnih koristi zelenih delovnih mest za zaposlovanje ter koristi energetske učinkovitosti in pobud za boj proti podnebnim spremembam. Po ocenah naj bi šlo za več sto tisoč novih delovnih mest, vendar ta nastajajo zelo počasi. Resna težava je ocenjevanje neto porasta, pri katerem je treba odšteti delovna mesta, ki so bila v istem sektorju ukinjena.

5.2   Danes je „zelenih“ delovnih mest 4,6 milijona; sem spadajo ekološke dejavnosti v ožjem pomenu besede, tem pa je treba prišteti še nadaljnjih 8,67 milijona, če upoštevamo tudi dejavnosti, povezane z okoljskimi viri, na primer pogozdovanje ali ekoturizem, kar skupaj predstavlja 6 % zaposlenih v EU-27. Z uporabo širše opredelitve, ki vključuje tudi posredne in s tem povezane dejavnosti, pa lahko pridemo do precej večje številke: skupaj 36,4 milijona delovnih mest, ki zaposlujejo 17 % delovne sile (GHK in drugi (2007)). Komisija je v nedavnem dokumentu o delu v Evropi (Employment in Europe 2009 - Zaposlovanje v Evropi 2009)) zelo dobro prikazala te razlike. Rast je opaziti predvsem v sektorjih obnovljivih virov, ekološkega kmetovanja in zaenkrat še v manjši meri pri dejavnostih, ki so povezane s prenovo nepremičnin.

5.3   Glavna področja dejavnosti. Gradbeništvo

5.3.1   S 16,3 milijona zaposlenih, kar je 7,6 % vseh zaposlenih, se gradbeništvo uvršča na prvo mesto med evropskimi industrijskimi dejavnostmi: s 1 305 milijardami evrov je v letu 2008 ustvarilo 10,4 % BDP. Posredno pa zaposluje dodatnih 32 milijonov delavcev (letno poročilo FIEC 2009).

5.3.2   Evropsko gradbeništvo je aktivno udeleženo v projektih in pobudah, katerih cilj je doseganje višjih standardov na področju učinkovitega varčevanja z energijo: v okviru 7. okvirnega programa s projektom Sunrise za uvajanje fotovoltaike v stavbe in Cygnum za izdelavo vnaprej izoliranih lesenih panelov z uporabo poceni recikliranega materiala, ki bodo povečali dostopnost stanovanj z majhno porabo energije, ter s 3D operacijskim sistemom Mobi3con, ki se uporablja na gradbiščih za preprečevanje vseh napak od zasnove do izvedbe, za katerega Evropska zveza za gradbeno dejavnost (FIEC) predvideva, da lahko prinese do 6,2 milijarde eurov prihranka.

5.3.3   Kljub hudim posledicam finančne krize, ki so v nekaterih državah, kot sta Španija in Irska, dejansko že ohromile trg, v sektorju ocenjujejo, da bo v prihodnosti ustvarjenih vsaj 800 000 novih delovnih mest za specializirane tehnike in inženirje v okviru programov za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb. Samo v Franciji se bo po izračunih med letoma 2007 in 2012 število zaposlenih na področju energetske učinkovitosti stavb povečalo s 169 000 na 320 000 (študija Agencije za okolje in obvladovanje energije Ademe – Agence de l’Environnment et de la Maîtrise de l’Energie, 2008).

5.3.4   Med sektorji, v katerih se pričakuje naraščanje števila zaposlenih, je tudi sektor podjetij za energetske storitve (Energy Service Company), ki izvajajo posege za izboljšanje energetske učinkovitosti, nase prevzemajo tveganje pobude in končnega porabnika rešujejo vsakršnega organizacijskega ali naložbenega bremena. Razcvet teh podjetij so v nekaterih državah zavrli veliki proizvajalci, ki so se bali velikega zmanjšanja porabe. (4)

5.3.5   Poklicno usposabljanje in vseživljenjsko izobraževanje sta nujna za dober potek sprememb v industriji: Evropska zveza za gradbeno dejavnost (FIEC) in Evropska zveza delavcev v gradbeni in lesni industriji (FETBB) dejavno sodelujeta pri razvoju skupnih pobud na področju poklicnega usposabljanja in projektov čezmejnega izobraževanja.

5.4   Obnovljivi viri energije

5.4.1   Fotovoltaična industrija je leta 2008 zaposlovala 190 000 ljudi (130 000 neposredno in 60 000 posredno). Ob podpori trgu EU-27 bo ta industrija do leta 2030 zagotavljala predvidoma 2,2 milijona delovnih mest, vendar bo neto učinek na zaposlovanje precej majhen: pod predpostavko, da bo delež izvoza znašal 15 %, se bo do leta 2030 v EU-27 število dvignilo za približno 162 000 delovnih mest (20 000 v letu 2010 in 49 000 v letu 2020) (EPIA – European Photovoltaic Industry Association (združenje evropske fotovoltaične industrije), 2009).

5.4.2   Sektor fotovoltaične industrije potrebuje odlično usposobljeno delovno silo tako za raziskave in razvoj kot tudi za vzdrževanje. Arhitekti in inženirji bodo morali preučevati vključevanje teh možnosti v urbana okolja, katerih posebnost je, da so zgodovinska središča velike krajinske ali umetniške vrednosti. Skupna nameščena zmogljivost v Evropi je narasla z 1 981 megavatov v letu 2005 na 9 405 v letu 2008, med letoma 2007 in 2008 pa se je skoraj podvojila (EPIA – Global Market Outlook for Photovoltaics until 2013, 2009, analiza A.T. Kearneya). Potrebna bodo strokovna izobraževanja, da bi do leta 2030 pridobili vsaj 50 000 novih zaposlenih. Magisterijev in usposabljanj po univerzitetnem študiju, ki posebej pripravljajo na uporabo fotovoltaičnih naprav, še vedno ni dovolj.

5.4.3   Vetrna energija s 64 935 megavati nameščene zmogljivosti ob koncu leta 2008 je že danes najpomembnejši obnovljivi vir električne energije. V letu 2007 je neposredno zaposlovala 108 600 ljudi, ocenjujemo pa, da skupaj s posredno zaposlenimi ta številka znaša 154 000. Od teh jih je 59 % zaposlenih v industriji vetrnih turbin in komponent. Nemčija, Španija in Danska so države z največjo koncentracijo zaposlenih (EWEA – European Wind Association (združenje evropskih vetrnih elektrarn), 2009). Evropsko združenje tega sektorja ocenjuje, da se število zaposlenih do leta 2020 lahko povzpne do 330 000, kar pomeni podvojitev sedanjega števila.

5.4.4   V skladu s študijo, ki je bila opravljena v Španiji, državi, ki je zelo veliko vložila v alternativne vire energije, naj bi se število z 89 001 zaposlenega v letu 2007 povzpelo na 228 000 do 270 000, odvisno od različnih možnih scenarijev (ISTAS – Instituto Sindical de Trabajo Ambiente y Salud (sindikalni inštitut za delo, okolje in zdravje), 2009).

5.5   Promet

5.5.1   Avtomobilska industrija in cestni promet zaposlujeta okrog 2,2 milijona ljudi, če temu prištejemo še s tem povezane dejavnosti, pa številka naraste na 9,8 milijona (ACEA – Evropsko združenje proizvajalcev avtomobilov). Tem je treba prišteti še zaposlene v javnem in zasebnem prevozu. Skupaj gre za 16 milijonov ljudi, če štejemo železnice, podjetja, ki se ukvarjajo s plovbo, industrijo in storitve, povezane z letalskim prevozom, ter cestni tovorni promet.

5.5.2   Ta sektor je krizo zelo močno občutil: proizvodnja avtobusov se je zmanjšala za 7,6 %, avtomobilov za 21,6 %, minibusov za 48,9 % ter tovornjakov za 62,6 %. Proizvodnja je doživela pravo katastrofo. V ostalih sektorjih prometa ni bilo nič bolje, povsod je zaznati upadanje naročil in dejavnosti.

5.5.3   Prometni sektor bo bolj kot drugi sektorji občutil tehnološke izzive podnebnega paketa ter iz tega izhajajočih predpisov o izpustih CO2. Vključitev izpustov, ki jih povzroča letalski promet, v evropski sistem trgovanja z emisijskimi pravicami (ETS) bo povzročila težave najbolj zastarelim flotam, ki bodo za svoje emisije morale plačati velikanske vsote. Poleg tega je, kot je EESO (5) v svojem mnenju že navedel, „uporaba tega sistema v pomorskem prometu veliko zapletenejša kot v letalstvu, kar zlasti velja za prosto plovbo. Zaradi izvajanja svetovne pomorske trgovine v praksi so izračuni v okviru ETS zelo težavni“.

5.5.4   Pričakuje se pospešena (in zaželena) rast železniških dejavnosti, tako pri prevozu potnikov kot blaga. Do leta 2030 naj bi število zaposlenih v potniškem prometu naraslo na 1,2 milijona in v tovornem prometu na okrog 270 000 zaposlenih, medtem ko se bo v cestnem prometu zmanjšalo za okrog 700 000 (raziskava Syndex, ETUC in ISTAS, 2007).

5.5.5   Trajnostna urbana mobilnost z jasno politiko podpore nemotoriziranemim oblikam prevoza, kot je kolesarjenje, in hoji, bo izboljšala kakovost življenja in v znatni meri prispevala k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov.

6.   Pozitivni ukrepi za spodbujanje zelenih delovnih mest

6.1   Za soočanje s prihodnjimi izzivi – z usklajevanjem gospodarskega razvoja z občutnim zmanjšanjem škodljivih izpustov ter možnostjo pridobitve večjega števila kakovostnejših delovnih mest – je nujno izdatno posredovanje javnega in zasebnega sektorja ter javno-zasebnih partnerstev.

6.2   Sedanje stanje javnih financ – po posredovanjih v korist finančnega sistema v hudi krizi, kateri je sledila finančna kriza, ki je skrčila davčne prihodke v vseh državah članicah – ne dopušča veliko manevrskega prostora.

6.3   EESO predlaga sprejetje „neodvisnega evropskega sklada“, za katerega bi jamčili EIB ter sistem centralnih bank in ECB, ki bi zagotovili posebne vire za uresničitev ciljev energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo. Za uspešno soočenje s finančnimi zahtevami boja proti podnebnim spremembam bi potrebovali nekakšen evropski „Marshallov plan“.

6.4   EIB, ki si že uspešno prizadeva za financiranje dejavnosti na področju razvoja obnovljivih virov, bi lahko prevzela vodenje takšnega sklada in razporejanje sredstev s pomočjo kanalov sistema evropskih bank.

6.5   Glavna težava je racionalizacija sredstev. Strukturne sklade ter sredstva Evropskega socialnega sklada in 7. okvirnega programa je treba nujno usmerjati in usklajevati. Za koordinacijo bi lahko skrbela Komisija s svojim novim GD za energetiko.

6.6   Potrebni so zasebni viri financiranja. Pobude javno-finančnih partnerstev bi morale biti deležne operativnih in davčnih spodbud v okviru zanesljivega in trdnega referenčnega okvira.

6.7   Organizacije delodajalcev in delavcev ter združenja civilne družbe, ki delujejo na tem področju, imajo lahko izredno pomembno vlogo pri razširjanju tehnik, možnosti, zavesti, izobraževanja in usposabljanja. Civilna družba mora biti vedno vključena v tovrstne projekte.

6.8   Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) imajo bistveno vlogo pri optimizaciji sredstev. Komisija v svoji nedavni študiji (The implications of ICT for Energy Consumptione-Business Watch, Study report no 09/2008, http://www.ebusiness-watch.org/studies/special_topics/2007/documents/Study_09-2008_Energy.pdf) poudarja potrebo po izkoristku vsega potenciala IKT. (6) To bi lahko zelo pozitivno učinkovalo na ustvarjanje novih zelenih delovnih mest.

6.9   V zvezi z energetsko učinkovitostjo stavb je EESO v enem od mnenj (7) opredelil ustrezne politike, ki bi jih bilo treba izvajati, da bi olajšali nadzor spoštovanja energetskih standardov pri zgradbah ter končnim uporabnikom ponudili ugodnosti pri nakupu in namestitvi ustrezne opreme ter pri prenovi, katere namen je toplotna izolacija stavb.

6.10   Na področju obnovljivih virov energije pa bi bilo treba spodbujati ukrepe podpore R&R ter programe za vzpostavitev stabilnega in samozadostnega trga. Podjetja in končne uporabnike bi bilo treba z davčnimi spodbudami podpreti pri proizvodnji in potrošnji energije iz obnovljivih virov. To bi morali biti dolgoročni programi po vzoru nemških. Nemčija se je namreč odločila za postopno zmanjševanje javnih posegov, da bi gospodarskim subjektom in javnosti ustvarila pogoje za načrtovanje njihovih naložb.

6.11   Posebno poglavje mora biti posvečeno izobraževanju in usposabljanju. (8) Prvo je potrebno zaradi razširjanja znanja in zavesti na prihodnje generacije, drugo pa je ključnega pomena za napredek novih tehnologij, namenjenih razvijanju energetske učinkovitosti in boju proti podnebnim spremembam.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  UL C 10, 15.1.2008, str. 22-35.

(2)  UL C 77, 31.3.2009, str. 54-59, UL C 318, 23.12.2009, str. 39-42.

(3)  UL C 277, 17.11.2009, str. 20.

(4)  UL C 77, 31.3.2009, str. 54-59, UL C 318, 23.12.2009, str. 39-42.

(5)  UL C 277, 17.11.2009, str. 20.

(6)  UL C 175, 28.7.2009, str. 87-91.

(7)  UL C 162, 25.6.2008, str. 62-71.

(8)  UL C 277, 17.11.2009, str. 15-19.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/118


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Povečevanje učinkovitosti energetske politike Evropske unije za MSP in zlasti mikropodjetja (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/19

Poročevalec: g. DAVOUST

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Povečevanje učinkovitosti energetske politike Evropske unije za MSP in zlasti mikropodjetja

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) s 157 glasovi za, brez glasov proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Na ravni Evropske unije je treba:

v zvezi z energetsko politiko sprejeti pristop „najprej pomisli na male“, saj zagotavlja sodelovanje organizacij malih in mikropodjetij v zakonodajnem postopku ter presoji vpliva, s čimer bi bila vključena tudi manjša podjetja in bi se spodbujal sektorski pristop;

skupaj z organizacijami MSP ustanoviti forum za stalni dialog o vplivu energetske politike EU na podjetja, zlasti za najmanjša;

skupaj z zadevnimi podjetniškimi organizacijami opredeliti ukrepe, ki jih morajo evropski programi upoštevati, da se tem podjetjem omogoči lažje prilagajanje smernicam Evropske unije;

analizirati vpliv programov za okoljsko učinkovitost na različne vrste MSP in razširjati informacije o najboljših praksah;

poenostaviti dostop in uporabo obstoječih programov Evropske unije na področju energetske učinkovitosti za MSP;

sprejeti načrt podpore energetsko in okoljsko učinkovitim inovacijam ter ustanoviti finančni instrument za podporo inovacijam, prilagojenim potrebam malih in mikropodjetij;

ustvariti okvir za krepitev prisotnosti in dejavnosti podjetij za energetske storitve na nacionalni ravni v pomoč malim podjetjem;

poenostaviti dostop do strukturnih skladov za mala podjetja, zlasti prek njihovih organizacij;

ustvariti okolje, ki bo spodbudno za širjenje mikroproizvodnje v državah članicah.

1.2   Na ravni držav članic je treba:

ustanoviti nacionalni forum za dialog z organizacijami MSP;

pripravljati izobraževalne in informativne programe prek sektorskih kampanj in sistema „vse na enem mestu“, ki bi se izvajal predvsem v posredniških organizacijah zadevnih podjetij;

prispevati k financiranju naložb, zmanjšati stroške zavarovanja in uvesti davčne spodbude;

zgraditi finančne sinergije med EU, državami članicami in poslovnimi organizacijami, da se spodbudi uvajanje različnih oblik pomoči za mala podjetja;

v posredniških organizacijah zagotoviti tako okoljske in energetske svetovalce kakor tudi neodvisne storitve na področju diagnostike in energetskega svetovanja.

1.3   Na ravni regij je treba:

vključiti spremljanje in svetovanje na področju energije in usposabljanja,

podporo inovacijam in financiranje naložb v okvir prednostnih nalog regionalnih programov;

podpreti mikroproizvodnjo s sredstvi iz strukturnih skladov.

2.   Uvod

2.1   Ozadje mnenja

2.1.1   Evropska unija je izoblikovala politiko povečane energetske učinkovitosti, ki jo obravnava tudi strategija EU 2020. Glavni vpliv na MSP je temeljna sprememba njihovega dostopa do energije in njene racionalne uporabe v podjetjih. Do sedaj se dejavnosti Evropske unije v zvezi z energetsko učinkovitostjo niso posebej nanašale na položaj malih in mikropodjetij, zato vpliv teh dejavnosti na takšna podjetja ni znan.

2.1.2   Ob tem je treba spomniti, da je Odbor v mnenju o končnih uporabnikih ter izboljšanju politik in programov energetske učinkovitosti z dne 1. oktobra 2009 (1) priporočil povečanje prizadevanj za sistematično vključevanje končnih uporabnikov, zlasti malih podjetjih. Poleg tega je priporočil: (1) okrepitev sektorskih vidikov politike Evropske unije, (2) poenostavitev programov EU na področju energetike, (3) analizo vpliva politike energetske učinkovitosti na končne uporabnike, vključno z MSP, ter merjenje rezultatov te politike, (4) ustanovitev strokovne skupine in mreže neodvisnih organizacij na evropski ravni, ki se zavzemajo za energetsko učinkovitost ter so usmerjene h končnim uporabnikom, vključno z MSP in obrtnimi podjetji.

2.2   Namen mnenja

2.2.1   EESO meni, da je treba to problematiko obravnavati v skladu s pristopom Akta za mala podjetja in načelom „najprej pomisli na male“, ki sta podlaga za razmislek ter pripravo politik in programov Evropske unije. Mnenje se osredotoča na posledice energetske politike Evropske unije na mala in mikropodjetja, ki v njej predstavljajo 92 % podjetij (2).

2.3   Okvir in tematika mnenja

2.3.1   Namen mnenja EESO je zagotoviti osnovne elemente za spodbuditev organov, da v prihodnjih politikah Evropske unije upoštevajo evropska MSP, še posebej mala in mikropodjetja. Mnenje ne obravnava vprašanja „pozelenitve“ delovnih mest, temveč upošteva spremljevalne ukrepe za zaposlene v okviru prilagajanja podjetij prednostnim nalogam energetske politike.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Splošni vpliv energetske politike na mala podjetja

EESO poudarja, da lahko cilji energetske politike EU ponudijo pomembne možnosti za razvoj nekaterih vrst MSP in s tem ustvarjanje novih delovnih mest. V zvezi s tem so za mala in mikropodjetja na področju energetske politike značilni štirje različni položaji:

3.1.1    Uporabniki energije : večina malih in mikropodjetij se srečujejo s štirimi težavami: (1) še vedno ne poznajo prednosti racionalnejše porabe energije, (2) ne merijo vpliva ukrepov za varčevanje z energijo na njihove dejavnosti in delovno silo, (3) ne poznajo vseh možnosti izbire in izvedbe, (4) nimajo finančnih sredstev za energetsko in okoljsko učinkovite naložbe, za poplačilo katerih je potrebnega tudi veliko časa.

3.1.1.1   To pomanjkanje informacij je predvsem posledica dejstva, da zaradi svoje velikosti nimajo zaposlenih, ki bi bili specializirani za vprašanja energije in okolja.

3.1.1.2   Vprašanje donosnosti naložb: naložbe za zmanjšanje porabe energije lahko dosežejo zelo visoke zneske, stopnje donosa pa so lahko kratkoročno zelo nizke. V večini primerov se stroški ne morejo prenesti na proizvodne dejavnosti ali storitve, z varčevanjem energije pa se lahko naložbe povrnejo le v zelo dolgem obdobju.

To poplačilo naložb pogosto traja več kot pet let, kar je ovira za mala podjetja.

3.1.2   Podjetja, ki dobavljajo izdelke in sisteme ali zagotavljajo vzdrževanje, katerih namen je izboljšanje rabe energije, imajo vlogo popularizatorja energetsko učinkovitih tehnologij za potrošnike. Pomembne so zlasti naslednje dejavnosti:

3.1.2.1

Gradbene dejavnosti, vključno z ekološko gradnjo in uporabo ekološko-energetskih izdelkov, ali nameščanje sistemov obnovljive energije; pri malih podjetjih, ki nameščajo inovativne proizvode, se kaže nepripravljenost zavarovalnic za zagotovitev potrebnih jamstev, kot so na primer desetletna jamstva, pod pretvezo, da stabilnost in učinkovitost izdelka v daljšem časovnem obdobju nista dokazana. Ta nepripravljenost bo ovira za uvedbo okolju prijaznih tehnologij za potrošnike.

EESO predlaga: (1) da se pripravijo programi usposabljanja za strokovnjake na področju novih tehnologij ekološke gradnje, ekoloških materialov in novih pristopov k ocenjevanju energetske učinkovitosti stavb, (2) da se zmanjšajo stroški zavarovanja z uvedbo finančnega instrumenta na ravni Evropske unije ali drugega načina, s katerim bi omogočili zmanjšanje stroškov za tveganje, ki ga prevzamejo zavarovalnice.

3.1.2.2

Storitve, ki so povezane z dobavo ter namestitvijo in vzdrževanjem opreme za zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvih in podjetjih.

MSP se v tem sektorju soočajo z neposredno konkurenco velikih proizvajalcev energije, ki delujejo na celotnem nacionalnem ozemlju s pomočjo struktur, ki so jih ustvarili sami in so neposredno pod njihovim nadzorom; popolnoma so odvisna od velikih skupin, ki jih nadzirajo, in so bolj zainteresirana za prodajo tradicionalne energije kot za izboljšanje energetske učinkovitosti svojih strank.

EESO: (1) meni, da bi morali evropski in nacionalni organi spremljati trg, da se zagotovi popolna preglednost in preprečijo primeri zlorabe prevladujočega položaja, (2) poziva k pripravi programov usposabljanja za MSP, da se okrepi njihova vloga spodbudnika in svetovalca posameznikom in podjetjem.

3.1.3    Mala podjetja, ki se ukvarjajo z oblikovanjem in proizvodnjo izdelkov za varčevanje z energijo , so še posebej inovativna na področju trajnostnih materialov in opreme.

3.1.3.1   Mala inovativna podjetja se dejansko soočajo z veliko težavami pri razvoju, patentiranju (evropski patent?) in trženju svojih izdelkov. Pogosto se soočajo s skorajda monopolnim položajem velikih skupin ali velikih industrijskih laboratorijev ter z vedno bolj zapletenimi sistemi certificiranja, ki omejujejo inovacije in malim podjetjem preprečujejo vstop na trg inovacij.

3.1.3.2   EESO meni, da je treba sprejeti več ukrepov:

pripraviti je treba načrt Evropske unije, ki bi bil podoben ameriškemu programu SBIR (Small Business Innovation Research) za pomoč posredniškim organizacijam malih podjetij (3), da se ugotovijo energetsko učinkovite inovacije ter podpre njihov razvoj, certificiranje, patentiranje in lažji dostop do trga;

ustanoviti je treba prožen in lahko dostopen finančni instrument za podporo inovacijam na področju trajnostnih materialov in opreme s posojili brez obresti ali z zelo nizkimi obrestmi;

uvesti je treba poenostavljene, nevtralne in dostopne tehnične postopke za standardizacijo in certificiranje energetsko učinkovitih inovacij malih podjetij ter zagotoviti, da se standardizacija in certificiranje ne uporabljata kot ovira pri vstopu na trg energetske učinkovitosti. Temu bi se lahko izognili z obvezno presojo vpliva vsakega evropskega tehničnega standarda pred njegovim dokončnim sprejetjem.

3.1.4   Mala podjetja, ki proizvajajo energijo – primer mikroproizvodnje

3.1.4.1   Možnosti „mikroproizvodnje“, tj. proizvodnje energije v podjetjih, so podcenjene, vendar se ta alternativna metoda razvija v mnogih državah članicah. Elektrarne se v tem primeru lahko napajajo iz obnovljivih virov na lokalni ravni. Ta tehnologija je še posebej primerna za mala podjetja, saj bolj racionalno uporablja energijo ter: (1) zmanjšuje splošne stroške, (2) zagotavlja oskrbo z energijo tudi v primeru izpadov elektrike, (3) povečuje raven proizvodnje energije znotraj EU, (4) prispeva k boju proti globalnemu segrevanju, (5) spodbuja ustvarjanje delovnih mest na lokalni ravni.

3.1.4.2   EESO poziva Komisijo, da vzpostavi zakonodajni okvir in operativne pogoje za razvoj tega sistema ter da pri tem spodbuja države članice, da odpravijo različne vrste ovir, ki zavirajo razvoj. Komisija bi morala zlasti: (1) analizirati in razširjati najboljše prakse, (2) vključiti mikroproizvodnjo in njen razvoj v ukrepe, ki se financirajo iz strukturnih skladov in raznih skladov za razvoj podeželja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Neobstoj stalnega foruma za dialog med evropskimi institucijami in organizacijami, ki predstavljajo različne kategorije MSP

4.1.1   EESO pozdravlja dialog, ki ga je Evropska komisija začela s predstavniki MSP. Vendar še vedno ni strukturiranega strateškega pristopa, ki bi bil posebej namenjen malim in mikropodjetjem (4). Ta vrzel ima tri negativne učinke:

ni mogoče vedeti, ali so sedanje in prihodnje pobude prilagojene malim podjetjem;

ni znano, na kateri ravni se bodo izvajale, in bo to tudi težko ugotoviti, če se bo ohranil sedanji globalni politični pristop, za katerega je značilno nepoznavanje dejanskih razmer;

čeprav so številne države članice sprejele ukrepe v okviru posvetovanj s podjetniškimi organizacijami, sprejeti ukrepi niso znani, kar onemogoča učenje na podlagi dobrih praks in uspehov ali napak.

4.1.2   EESO ne zanika uporabnosti podjetniških forumov, vendar ti nikakor ne morejo nadomestiti izkušenj splošnih posredniških organizacij, kot so stanovske in gospodarske zbornice ter panožne organizacije podružnic, ki pomagajo posameznim podjetjem in jim ponujajo individualno in njim prilagojeno svetovanje. Komisija bi morala določiti prednostne naloge predvsem s temi posredniškimi organizacijami.

4.1.3   Pristop „od zgoraj navzdol“, ki je na ravni Evropske unije preveč splošen, bo pripeljal do odločitev, ki ne bodo izvedljive. EESO priporoča novo kulturo sodelovanja, tj. pristop „od spodaj navzgor“, ki je skladen z Aktom za mala podjetja za Evropo. Eden od ukrepov, ki jih je treba čim prej sprejeti, je vzpostavitev takšnega foruma na ravni EU in držav članic, ki bi bil namenjen institucijam in podjetniškim organizacijam, zlasti malim in mikropodjetjem.

4.2   Pomanjkanje podatkov o učinku evropskih programov na manjša podjetja

4.2.1   Namen večjega števila programov Evropske unije je prispevati k energetski učinkovitosti v MSP na splošno. EESO ugotavlja, da vpliv teh programov na mala in mikropodjetja ni znan in da nobena evropska študija ne navaja, koliko koristijo tem podjetjem. To nepoznavanje je obžalovanja vredno, saj najboljše prakse niso znane in zato ni mogoče pripraviti vodnikov dobre prakse, Komisiji pa ne dovoljuje, da predlaga programe in ukrepe, prilagojene razmeram, s katerimi se soočajo mala podjetja.

4.2.2   EESO poziva Komisijo, naj (1) čim prej opravi neodvisno analizo vpliva programa na MSP, zlasti na mala in mikropodjetja, in analizo ugotovljenih težav, (2) pripravi vodnik najboljše prakse.

4.3   Ključna vloga regionalni in lokalnih skupnosti

4.3.1   Boj proti podnebnim spremembam in upravljanje porabe energije morata postati pomembni prednostni nalogi za prihodnost politike teritorialne kohezije. Lokalne in regionalne oblasti so ključni akterji teritorialnih načrtov za podnebje in so aktivne pri podpori inovacij (vključno z varčevanjem energije), ki temelji na regionalnih grozdih, inovacijskih polih in informacijskih centrih, ki so namenjeni predvsem manjšim podjetjem.

4.3.2   Vendar pa upravni organi ter lokalne in regionalne oblasti pogosto ne poznajo omejitev in potreb različnih kategorij MSP.

EESO poziva lokalne oblikovalce politik, naj vzpostavijo ali okrepijo dogovarjanje z gospodarskimi in socialnimi partnerji lokalnih in regionalnih oblasti o energetski učinkovitosti ter naj usmerijo prednostne naloge strukturnih skladov v ukrepe za upravljanje z energijo, zlasti v najmanjših podjetjih. Prednostna naloga ESRR bi morala biti informiranje in usposabljanje malih podjetnikov in njihovih zaposlenih, sprejetje ali krepitev spremljevalnih storitev in svetovanje posredniških in sektorskih podjetniških organizacij, zagotovitev zlahka dostopnih virov financiranja in individualne ali skupinske podpore vsem oblikam inovacij.

4.3.3   EESO izraža zaskrbljenost zaradi zelo majhnega učinka strukturnih skladov na mala podjetja, ki v nekaterih regijah znaša le 1 do 2 %, razlog za to pa so predvsem neustrezne finančne in administrativne zahteve. Zdi se, da jim sedanje upravljanje strukturnih skladov ne omogoča primernega koriščenja. EESO poziva institucije Evropske unije in države članice, da opredelijo potrebne poenostavitve z organizacijami MSP, zlasti malih in mikropodjetij.

4.4   Težave pri zbiranju finančnih sredstev za naložbe

4.4.1   Večina MSP se sooča z resnimi težavami pri financiranju svojih naložb v učinkovitejšo rabo energije in okoljsko odgovorno proizvodnjo. Banke trenutno niso vedno naklonjene financiranju takih projektov zaradi nizkih zneskov (20 000 do 25 000 eurov) in pomanjkanja osebja, specializiranega za vrednotenje teh projektov, ki veljajo za tvegane.

4.4.2   Ovire za podporo v okviru programov Evropske unije: čeprav je lahko več programov Evropske unije zanimivih za MSP, v resnici mala in mikropodjetja do njih nimajo neposrednega dostopa. Ta podjetja potrebujejo sodelovanje v skupnih dejavnostih, ki jih organizirajo posredniške organizacije. Vendar tudi v tem primeru upravne in finančne zahteve ter pogoste napake služb Komisije pri ocenjevanju realnega položaja malih in mikropodjetij vodijo do prepogoste zavrnitve predlogov.

4.4.2.1   EESO v zvezi s tem poudarja, da potrebno zavarovanje evropskih javnih sredstev negativno vpliva na gospodarske in socialne dejavnosti državljanov in malih podjetij, poleg tega pa vpliva na stopnjo zaposlenosti na lokalni ravni. Zato poziva Komisijo, da v okviru revizije finančne uredbe organizira splošno razpravo o tem vprašanju.

4.4.3   EESO poziva k poenostavitvi financiranja naložb in k racionalizaciji sistemov na vseh ravneh za podporo naložbam. Pripraviti je treba več ukrepov:

olajšati dostop vzajemnih bank, lokalnih bank in finančnih organizacij do sredstev EIB in EIF za financiranje investicijskih projektov racionalizacije energije;

razširiti sisteme bančnih garancij za MSP, da se spodbudijo take naložbe, in vzpostaviti sistem jamstev za tveganja, da bi zavarovalnicam omogočili kritje ekološko-energetskih naložb;

spodbujati uporabo mikrokreditov za naložbe v manjših zneskih ter usposobiti osebje lokalnih bank za objektivno oceno projektov, ki jih predstavijo MSP;

revidirati finančno uredbo Evropske unije, da se zahteve omilijo ali prilagodijo in ponovno uvedejo premije za raziskave in izvedljivost;

pospešiti izvajanje pogodb o energetski učinkovitosti s strani podjetij za energetske storitve, zlasti v zvezi z mikropodjetji.

5.   Za politiko podpore in svetovanja

5.1   Informacije in usposabljanje

5.1.1   Informacije o vseh podjetjih bi morala biti prednostna naloga akcijskega programa Evropske unije, vendar morajo biti te informacije ciljno usmerjene in prilagojene sektorju dejavnosti ter jih je treba razširjati na vse možne načine, zlasti prek podjetniških organizacij. V več državah članicah so oblasti ter panožne posredniške in stanovske organizacije že izvedle informativne kampanje. Ta cilj se lahko doseže:

z evropsko informativno kampanjo, ki bi vključila nacionalne in regionalne organizacije – ob hkratni pripravi vodnika najboljše prakse;

s podporo sektorskim informativnim kampanjam stanovskih organizacij;

ustanovitev in krepitev sistema „vse na enem mestu“ za okolje in energijo na lokalni ravni, ki je podjetju najbližja;

s podporo zaposlovanju svetovalcev za okolje in energijo v posredniških organizacijah na regionalni ravni.

5.1.2   Usposabljanje podjetnikov in „pozelenitev“ delovnih mest sta med prednostnimi nalogami na področju prilagajanja trajnostnemu razvoju. EESO poziva, da se posebni del sredstev Evropskega socialnega sklada nameni usposabljanju vodstvenega osebja malih in mikropodjetij ter njihovih zaposlenih na področju energetske učinkovitosti.

5.2   Podpora in svetovanje podjetjem

5.2.1   V primeru malih in mikropodjetij se lahko osebno svetovanje učinkovito uporabi za izvajanje politike za energetsko učinkovitost. Lokalne oblasti v več regijah – bodisi neposredno bodisi s pomočjo strukturnih skladov – podpirajo neodvisne presoje in svetovanje podjetjem na področju energije.

EESO meni, da bi morala biti na tem področju prednostna naloga izvajanje ali podpora uvajanju neodvisnih diagnostičnih storitev ter storitev na področju energetskega svetovanja in presoje, zlasti v panožnih posredniških in stanovskih organizacijah.

5.3   Uvajanje politike davčnih olajšav

5.3.1   EESO glede spodbujanja malih podjetij k vlaganju v izboljšanje energetske učinkovitosti poslovanja države članice poziva, (1) da spodbujajo materialne naložbe in naložbe v svetovanje ter zagotovijo presojo in usposabljanje ter (2) da zagotovijo upravičenost malih podjetij, ki vlagajo v energetsko varčne naprave, do nacionalnih finančnih spodbud, ki so že dostopne posameznikom.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI


(1)  UL C 318, 23.12.2009, str. 39.

(2)  Leta 2007 je bilo od več kot 20.104 milijonov podjetij v EU-2718,16 milijona mikropodjetij (manj kot 10 zaposlenih), 1,49 milijona malih podjetij (10 do 25 zaposlenih), 303 400 podjetij srednje velikosti (26 do 250 zaposlenih) ter 159 000 velikih podjetij (več kot 250 zaposlenih). Mikropodjetja predstavljajo 30 % vseh delovnih mest, mala podjetja 21 %, srednje velika podjetja 17 % in velika podjetja 33 %. Vir: EIM Business & Policy Research, EUROSTAT.

(3)  Reprezentativne posredniške organizacije, ki zastopajo mala podjetja, so glede na posamezno državo članico med drugim: stanovske in obrtne zbornice, gospodarske zbornice, panožne organizacije podružnic in združenja podjetij. Glede na to, da oblasti priznavajo njihovo reprezentativnost, delujejo za vsa podjetja na svojem ozemlju ter sodelujejo pri skupnih in kolektivnih dejavnostih v njihovo korist.

(4)  Evropski svet z dne 23. in 24. marca 2006 je pozval, naj se upoštevajo različne vrste MSP ter da prednost malim podjetjem z uporabo načela „najprej pomisli na male“, ki naj bo vodilno načelo za vso zakonodajo Evropske unije in nacionalne zakonodaje.


11.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/123


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o instrumentu za razvojno sodelovanje Evropske unije: vloga organizirane civilne družbe in socialnih partnerjev

2011/C 44/20

Poročevalec: g. IULIANO

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 v skladu s členom 29(2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Instrument za razvojno sodelovanje Evropske unije: vloga organizirane civilne družbe in socialnih partnerjev.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. junija 2010

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija) s 123 glasovi za, nobenim glasom proti in nobenim vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

Dostojno delo v politikah EU za sodelovanje in močnejša podpora socialnim partnerjem

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) na splošno pozitivno ocenjuje nov instrument za razvojno sodelovanje (IRS) in ne dvomi v njegov pomen pri podpori politiki EU na področju razvojnega sodelovanja v svetu. EESO zato priporoča, da se v okviru Lizbonske pogodbe oblikuje trdnejša institucionalna podlaga politik sodelovanja, tako da se uveljavita osrednja vloga in glavna odgovornost Komisije pri načrtovanju politik/strategij razvojnega sodelovanja ter ponovno izraža podporo vlogi Evropskega parlamenta pri krepitvi postopka demokratičnega nadzora in nadzora proračuna.

1.2

EESO poudarja, da je treba vedno bolj spodbujati praktične uporabe ciljev, ki jih vsebuje koncept dostojnega dela. EESO zato poziva institucije EU, zlasti Komisijo in Svet, naj konkretno podprejo izvajanje načela dostojnega dela v politikah razvojnega sodelovanja, zlasti pa, naj vključijo dostojno delo v akcijski načrt za doseganje razvojnih ciljev tisočletja.

1.3

Socialni partnerji (organizacije delojemalcev in delodajalcev) aktivno sodelujejo v socialnem dialogu, ki je ključni element dostojnega dela, zato jih je v tem okviru treba obravnavati kot ključne akterje in partnerje EU. Socialni partnerji morajo biti polno vključeni v politični dialog in upravičeni do neposredne podpore.

1.4

EESO poudarja pomen vloge zasebnega sektorja v razvoju. EESO v zvezi s tem opozarja na koncept družbene odgovornosti podjetij, ki na podlagi skladnosti z osnovnimi delovnimi standardi in standardi varstva okolja omogoča večjo preglednost socialnih in okoljskih zavez podjetij, da se zagotovi pravičnejši razvoj v državah, kjer poslujejo.

1.5

EESO priporoča, da bi bilo načrtovanje bolj usmerjeno v vključevanje socialnih partnerjev tudi v postopke javnih naročil za storitve na področjih, ki so sestavni del spodbujanja ekonomskih in socialnih pravic.

Vloga in zastopanost civilne družbe in socialnih partnerjev v instrumentu za razvojno sodelovanje (IRS)

1.6

EESO želi na splošno poudariti ključno vlogo organizacij civilne družbe pri spodbujanju demokratičnega razvoja narodov in držav, ki prejemajo pomoč, in sicer popolnoma neodvisno od političnih pristopov vlad. Zato EESO meni, da je treba več sredstev nameniti podpori civilne družbe in socialnih partnerjev prek tematskih programov v okviru IRS, prav tako pa zagovarja večjo komplementarnost teh programov z geografskimi programi, ki se izvajajo v okviru istega instrumenta, zlasti v primeru proračunske podpore.

1.7

Te mehanizme IRS, ki so namenjeni podpori civilne družbe, je treba okrepiti, da bi lahko civilna družba