1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/1

85. PLENARNO ZASEDANJE 9. IN 10. JUNIJA 2010

Resolucija Odbora regij – Za boljši nabor orodij za izvajanje strategije Evropa 2020: integrirane smernice za gospodarske politike in politike zaposlovanja držav članic in Unije

(2010/C 267/01)

ODBOR REGIJ

1. podpira predlog za zmanjšanje skupnega števila širših gospodarskih in zaposlitvenih smernic ter za njihovo vključitev v koherenten dokument, skladen s strategijo Evropa 2020;

2. priznava, da bi se morala kljub temu, da so te smernice naslovljene na države članice, strategija Evropa 2020 izvajati v partnerstvu z regionalnimi in lokalnimi oblastmi, saj je njihovo sodelovanje – ob upoštevanju njihovih pristojnosti in zmogljivosti na področjih, na katera se nanašajo te smernice, ter v skladu z načelom subsidiarnosti – potrebno pri pripravi nacionalnih programov reform in njihovem izvajanju ter pri splošnem komuniciranju o tej strategiji;

3. poziva Evropsko komisijo in Evropski svet, naj spoštujeta in podpreta pristop „od spodaj navzgor“ na področjih politik, pomembnih za regionalne in lokalne oblasti, ter v smislu upravljanja in prevzema odgovornosti za strategijo Evropa 2020, tako da na več ravneh in prožno oblikujeta vodilne pobude te strategije in programe nacionalnih reform. V zvezi s tem pozdravlja nedavno sklicevanje Evropskega parlamenta na pomen vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v to strategijo;

4. poudarja, da je treba strategijo Evropa 2020 izvajati ob upoštevanju cilja teritorialne kohezije, priznanega v Lizbonski pogodbi;

5. poziva k pojasnitvi proračunskih posledic predlaganih ukrepov v okviru strategije Evropa 2020, da bi zagotovili, da bo naslednji finančni okvir v celoti odražal prednostne naloge, določene v strategiji Evropa 2020. Ta pojasnitev bi morala vključevati tudi presojo vpliva novih finančnih instrumentov EU in sistema novih lastnih virov EU.

ŠIRŠE SMERNICE ZA DRŽAVE ČLANICE IN GOSPODARSKE POLITIKE EU

ODBOR REGIJ

6. se zavzema za ustrezno gospodarsko in davčno usklajevanje na ravni EU ter med državami članicami, da se zmanjšajo težave, s katerimi se že soočajo javne finance zaradi sedanje finančne, gospodarske in socialne krize;

7. pozdravlja pobudo EU za strožji nadzor proračunske discipline držav članic in temeljit pregled ureditve finančnih trgov;

8. podpira poziv Komisiji in Svetu, ki ga je Evropski parlament zapisal v resoluciji z dne 10. marca 2010, v kateri ju je pozval, naj ocenita, kako bi različni davki na finančne transakcije lahko prispevali k proračunu EU;

9. podpira priporočila, ki jih je podal Mario Monti v poročilu predsedniku Barrosu z dne 9. maja 2010 o novi strategiji za enotni trg; g. Monti predlaga boljše evropsko usklajevanje na davčnem področju, da se odpravijo davčne ovire na enotnem trgu in negativni učinki davčne konkurence na zaposlovanje;

10. poudarja, da bo mogoče dolgoročno monetarno stabilnost doseči le z uspešno konsolidacijo in okrepitvijo pakta za stabilnost. Podpreti jo je mogoče s povečanjem možnosti za dolgoročno rast vseh držav in teritorialnih skupnosti EU s pomočjo kombinacije strukturnih politik za trajnostno rast (strategija Evropa 2020) in kohezijske politike, za katere pa je treba zagotoviti ustrezna sredstva;

11. se zavzema za večji poudarek na kakovosti in vzdržnosti javnih financ, katerih cilj morajo biti javne naložbe v okoljsko in socialno inovativne sektorje;

12. odločno nasprotuje predlogu Evropske komisije iz sporočila z dne 12. maja 2010 o krepitvi gospodarskega upravljanja, da odpravi uporabo kohezijskega sklada za države članice, ki so v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Ta predlog bi bil diskriminatoren iz treh razlogov: (i) izpostavlja kohezijsko politiko kot edino politiko EU, pri kateri bi se uporabljale sankcije; (ii) odprava bi neupravičeno prizadela regije in mesta; (iii) obravnava neenakomernega razporejanja sredstev iz kohezijskega sklada med države članice bi bila nepravična;

13. odločno poudarja, da je treba okrepiti vlogo kohezijske politike kot edine politike EU s celostnim in lokalnim pristopom do razvoja, ki omogoča povezovanje evropskih prednostnih nalog z lokalnimi in regionalnimi posebnostmi ter zmanjšuje razlike med regijami in znotraj njih;

14. meni, da se ocena rasti ne sme nanašati le na podatke o BDP, temveč tudi na distribucijo rasti in merljive cilje glede izčrpavanja naravnih virov;

15. pozdravlja oblikovanje regionalnih raziskovalnih in inovacijskih strategij, ki spodbujajo sodelovanje javnih organov, univerz in zasebnega sektorja, s tem pa prispevajo k nastajanju delovnih mest ter k trajnostni rasti regij in mest;

16. opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti odgovorne za boj proti podnebnim spremembam in varovanje okolja. Izkoristijo lahko pomembne prednosti v okviru potrebnega prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, če bo uveden primeren evropski okvir, ki bi omogočil tako predvidevanje tehnoloških sprememb kot tudi prilagajanje profilov izobraževanja in poklicnega usposabljanja ter spodbujanje zelenih javnih naročil. Glede na to podpira pobudo Konvencije županov in njeno širitev na regionalno raven;

17. meni, da je podpora podjetništvu ključnega pomena za spreminjanje ustvarjalnih idej v inovativne izdelke, storitve in procese, ki lahko ustvarijo rast, kakovostna delovna mesta ter teritorialno, gospodarsko in socialno kohezijo; poleg tega spodbuja lokalne in regionalne oblasti, da izboljšajo pogoje za delovanje malih in srednje velikih podjetij v skladu s pobudo Akta za mala podjetja, zlasti s polnim izkoriščanjem možnosti, ki jih ponujajo storitve e-uprave. Ravno tako priznava, da ima podpora podjetnicam lahko pomembno vlogo pri pomoči gospodarstvu s pametno rastjo, in poziva k evropskemu okviru za gospodarski razvoj žensk kot sredstvu za zmanjšanje neenakosti v državah članicah, za boj proti revščini otrok, za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, okrepitev možnosti za rast ter za regionalni razvoj rastoče baze MSP.

SMERNICE ZA POLITIKE ZAPOSLOVANJA DRŽAV ČLANIC

18. ponovno poudarja, da so socialni partnerji, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ključnega pomena za izvajanje politik prožne varnosti, glede na to, da so v državah članicah EU veliki delodajalci in da imajo pogosto tudi vlogo pri zagotavljanju izobraževanja, usposabljanja in ukrepov za podporo trgu dela. Regije in občine bi zato morale sodelovati že na začetku oblikovanja politik, da bi prispevale k dinamičnim trgom dela in pomagale državljanom dobiti delo;

19. ugotavlja, da je dolgoročno celovito načrtovanje in financiranje javnih izobraževalnih sistemov, prometne infrastrukture, zmogljivosti otroškega varstva in izobraževalnih ustanov ključnega pomena za razvoj trajnostnih regionalnih trgov dela;

20. opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti osrednji akterji procesa izvajanja pri doseganju strateških ciljev glede kakovosti, ustreznosti in udeležbe v izobraževanju ter preprečevanja zgodnjega šolskega osipa;

21. opozarja, da se mladi v obdobju naraščanja brezposelnosti soočajo s težavami pri vstopu na trg dela in da morajo bolje razumeti različne možnosti, ki so jim na voljo, kar jim bo zagotovilo nemoten prehod iz izobraževanja na trg dela ali na poklicno pot podjetnika, ki ustvarja delovna mesta. Zato pričakuje, da bo v smernice vključen Evropski pakt za mlade in da se bo podjetništvo aktivneje spodbujalo v šolah;

22. poziva k usmerjenim ukrepom za starejše delavce, ki zaradi gospodarske krize izgubijo službo in jim je treba omogočiti pridobivanje novih boljših spretnosti ter znanja za prihodnje poklicne priložnosti;

23. poudarja, da je treba za dosego predlaganega 25-odstotnega zmanjšanja števila Evropejcev, ki živijo pod nacionalnim pragom revščine, dodeliti ustrezna finančna sredstva lokalnim in regionalnim oblastem, saj so pravno odgovorne za oblikovanje, financiranje in izvajanje aktivne politike vključevanja ter spodbujanje agende za dostojno delo. Leto 2010, ki je leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je primeren trenutek za poudarjanje teh dejstev, ki se lahko še dodatno poslabšajo zaradi trenutne finančne in gospodarske krize;

24. poudarja, da so za dostop do storitev splošnega pomena, zlasti socialnih storitev, vključevanje na trg dela in prilagajanje strukturnim spremembam ter za politike socialnega, gospodarskega in kulturnega vključevanja pristojne predvsem lokalne in regionalne oblasti; zato morajo smernice za zaposlovanje zagotoviti ustrezen okvir in finančne instrumente za podporo lokalnim in regionalnim oblastem pri izpolnjevanju teh nalog.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/4

Resolucija Odbora regij o večjem sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti pri strategiji Evropa 2020

(2010/C 267/02)

ODBOR REGIJ

1. pozdravlja predlog Komisije za učinkovitejšo strategijo za rast in delovna mesta, ki naj bi nove cilje pametne, trajnostne in vključujoče rasti izpolnila z veliko odgovornostjo ter v partnerstvu različnih ravni upravljanja;

2. poudarja, da je kohezijska politika s svojim decentraliziranim pristopom in sistemom upravljanja na več ravneh edina politika Evropske unije, ki cilje strategije Evropa 2020 in nove izzive povezuje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, vendar potrebuje ustrezna sredstva. Zato je nujno, da je kohezijska politika tudi v prihodnje usmerjena v trajnostno gospodarsko rast, socialno vključevanje, zaposlovanje in boj proti podnebnim spremembam ter kakovost in učinkovitost javnih storitev;

3. predlaga, da kohezijska politika tudi v prihodnosti največji del sredstev nameni državam članicam in regijam Evropske unije, ki jih najbolj potrebujejo in se soočajo z največ problemi, da se pomaga pri zmanjševanju zaostanka v razvoju in tako konkretno prispeva k zagotavljanju enakih možnosti regij in k evropski solidarnosti;

4. obžaluje, da predlagana strategija Evropa 2020, ki je podobna lizbonski strategiji, ne upošteva ustrezno vloge in prispevka regij in mest kot poddržavne ravni upravljanja v 27 državah članicah, čeprav lahko zaradi svojih nacionalnih zakonodajnih pristojnosti prinesejo realno dodano vrednost k doseganju začrtanih ciljev na področju družbenega in gospodarskega razvoja, izobraževanja, podnebnih sprememb, raziskav in inovacij, socialne vključenosti ter boja proti revščini;

5. poziva Evropsko komisijo in Evropski svet, da spoštujeta načelo subsidiarnosti na političnih področjih, pomembnih za regionalne in lokalne oblasti, ki imajo pogosto precejšnje politične pristojnosti in so tudi ključni akterji pri izvajanju tako sedanje lizbonske strategije kakor tudi prihodnje strategije Evropa 2020;

6. v zvezi s tem pozdravlja nedavno ugotovitev Evropskega parlamenta o pomenu vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v strategijo ter poziva k upoštevanju predloga Evropskega parlamenta, da „morata Komisija in Svet upoštevati nasvet Odbora regij glede strategije EU2020“.

PREDLOG ZA SKLENITEV TERITORIALNEGA PAKTA LOKALNIH IN REGIONALNIH OBLASTI ZA STRATEGIJO EVROPA 2020

ODBOR REGIJ

7. predlaga, da se odločno podpre predlog, ki je bil predstavljen v Evropskem parlamentu in se nanaša na sklenitev teritorialnega pakta regionalnih in lokalnih oblasti za strategijo Evropa 2020, katerega cilj bi bil zagotoviti večravensko odgovornost do prihodnje strategije s pomočjo učinkovitega partnerstva med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi oblastmi, zlasti pri oblikovanju in izvajanju glavnih ciljev in vodilnih pobud strategije Evropa 2020. Odbor regij, ki je že izoblikoval platformo za spremljanje strategije Evropa 2020, v katero je vključenih približno 120 regionalnih in lokalnih organov oblasti, bi moral spodbujati sklenitev teritorialnega pakta;

8. priporoča, da se glavne dejavnosti razdelijo na dve področji:

nadzor in izvajanje politike:

—	stalno je treba ocenjevati zmogljivosti ter potrebe regionalnih in lokalnih oblasti, da bodo lahko izpolnile glavne cilje strategije Evropa 2020;

—	spodbujati je treba polno vključenost regionalnih in lokalnih vlad pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020, pri tem pa upoštevati pristojnosti posamezne države članice;

upravljanje in komuniciranje:

—	omogočiti je treba, da se k medinstitucionalnem partnerstvu strategije Evropa 2020 prispeva v okviru usklajenega tristranskega posvetovanja med Odborom regij (kot skupščino regionalnih in lokalnih predstavnikov EU), evropskimi institucijami in državami članicami;

—	zagotoviti je treba pomoč pri seznanjanju regij in mest s cilji strategije Evropa 2020 ter olajšati izmenjavo primerov dobrih praks med lokalnimi in regionalnimi oblikovalci politik;

9. odločno spodbuja države članice, da pomagajo svojim regijam in mestom pri sklepanju nacionalnih teritorialnih paktov, da bi skupaj z državno vlado zastavili nacionalne cilje in obveznosti v zvezi s cilji strategije Evropa 2020, pri čemer je treba v celoti upoštevati nacionalni zakonodajni okvir;

meni, da lahko regionalne in lokalne oblasti k sedmim vodilnim pobudam strategije Evropa 2020 prispevajo naslednjo dodano vrednost:

10.1 vodilna pobuda: „Evropa, gospodarna z viri“: povečanje učinkovitosti Konvencije županov, da se zagotovi polna vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v zasnovo, pripravo, sprejetje ter izvajanje nacionalnih strategij in akcijskih načrtov za podnebne spremembe; razvoj podnebju prijazne infrastrukture regionalnih in lokalnih javnih uprav; spodbujanje zelenih javnih naročil ter ekološke proizvodnje in potrošnje lokalnih podjetij; izboljšanje upravljanja in seznanjanje s podnebnimi spremembami;

10.2 vodilna pobuda: „Industrijska politika za dobo globalizacije“: izboljšanje pravnega okvira za javno-zasebna partnerstva in poenostavitev zakonodaje o javnih naročilih, vključno z uporabo elektronskega javnega naročanja; usklajevanje poklicnega in družinskega življenja z boljšo kakovostjo javnih storitev; zmanjševanje birokracije; podpora malim in srednje velikimi podjetjem: informiranje, boljši dostop do kreditov in financiranja, usposabljanje in svetovanje tem podjetjem; nadaljevanje pobude OR „Evropska podjetniška regija“ z namenom spodbuditi lokalne in regionalne oblasti k iskanju novih načinov ustvarjanja dolgoročne gospodarske rasti s podjetništvom;

10.3 vodilna pobuda: „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“: glede na to, da so lokalne in regionalne oblasti v državah članicah velike delodajalke in glede na njihovo vlogo pri zagotavljanju izobraževanja in usposabljanja ter pri ukrepih za podporo trgu dela, so ključni akterji pri izvajanju politik prožne varnosti; pripravi državljanov za vključitev na trg dela; izboljšanju kakovosti izobraževanja in usposabljanja, vključno z vseživljenjskim učenjem, ter usklajevanjem znanj in spretnosti s trgom dela; pripravi programa „Erasmus za javne uslužbence lokalnih in regionalnih oblasti ter izvoljene predstavnike“ za izboljšanje znanja na področju upravljanja javnih zadev;

10.4 vodilna pobuda: „Evropska platforma za boj proti revščini“: priprava načrta na lokalni in regionalni ravni za socialno vključenost, da bi povečali učinkovitost in dostopnost lokalnih socialnih storitev ter vključili osebe, izključene s trga dela; boljše dopolnjevanje med skladi EU, namenjenimi socialnemu vključevanju in boju proti revščini, ob hkratni uporabi pravnih pristojnosti in programov, prilagojenih lokalnim potrebam; uvajanje nove razsežnosti boja proti revščini z novim evropskim okvirom za gospodarski razvoj in podjetništvo žensk, prek katerega bi upoštevali izrecne potrebe žensk na delovnem mestu in njihove podjetniške potrebe; priznanje potrebe po osredotočenju na mlade in otroke; ustanovitev regionalnih opazovalnic za spremljanje kazalnikov in ukrepov, povezanih s socialnim vključevanjem;

10.5 vodilna pobuda: „Unija inovacij“: reforma sistemov za raziskave in razvoj ter inovacije; zagotavljanje prispevka regij pri doseganju 3-odstotnih ciljev; regionalni čezmejni projekti in uporaba EZTS; povečanje sodelovanja med univerzami, regionalnimi raziskovalnimi ustanovami in zasebnim sektorjem; prispevek k načrtovanju Evropskega raziskovalnega prostora; sodelovanje pri „evropskih inovacijskih partnerstvih“;

10.6 vodilna pobuda: „Mladi in mobilnost“: posodabljanje načrtov za visoko šolstvo, zlasti na področju upravljanja in financiranja; izmenjava primerov najboljše prakse; prispevek k regionalni razsežnosti nacionalnih akcijskih načrtov; nadaljevanje pobude „evropska prestolnica mladih“; celostne dejavnosti, ki zajemajo usmerjanje, svetovanje in delovno prakso; spodbujanje učne mobilnosti v okviru projektov, ki se financirajo iz evropskih strukturnih skladov;

10.7 vodilna pobuda: „Evropski program za digitalne tehnologije“: interoperabilnost med evropskimi osrednjimi, regionalnimi in lokalnimi upravami; večja uporaba e-uprave, da se izboljša ponudba javnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstvo, socialna vključenost, prostorsko načrtovanje itd.; povečanje pismenosti na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij; oblikovanje konceptov, podprtih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, za razširjanje in uporabo rezultatov raziskav in razvoja v procesih vsakdanjega življenja; izboljšanje ozaveščanja za spodbujanje posodabljanja infrastrukture;

11. poziva svojo predsednico, da ta predlog za sklenitev teritorialnega pakta lokalnih in regionalnih oblasti za strategijo Evropa 2020 pošlje evropskim institucijam in državam članicam, da se regionalnim in lokalnim oblastem zagotovi primerna vloga pri prihodnji strategiji Evropa 2020.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/6

85. PLENARNO ZASEDANJE 9. IN 10. JUNIJA 2010

Mnenje na lastno pobudo Odbora regij – Prihodnost skupne kmetijske politike po letu 2013

(2010/C 267/03)

POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Ozadje in izzivi

Medtem ko vsepovsod razmišljajo o vlogi in prihodnosti kmetijstva v Evropi,

1. meni, da je ena njegovih nalog in prioritet priprava mnenja na lastno pobudo o glavnih načelih in usmeritvah skupne kmetijske politike po letu 2013;

2. meni, da je treba opredeliti okvir zaželenih načel in usmeritev še pred začetkom razprave o proračunu za to politiko;

3. ugotavlja, da se svet trenutno sooča z zelo različnimi, pomembnimi izzivi, kot so rast prebivalstva, pomanjkanje vodnih virov, postopno izčrpavanje fosilnih energetskih virov, degradacija tal, ogrožena biotska raznovrstnost in podnebne spremembe;

4. ugotavlja, da izzivi, s katerimi se kmetijstvo srečuje danes (nestanovitnost trgov, zmanjšanje kmetijskega dohodka, globalizacija trgovine, demografski pritisk in konkurenca novih trgov, vse več zdravstvenih kriz, sposobnost preživetja in modernizacija najmanjših kmetij, zmanjšanje plodnosti tal, prehod s fosilnih na obnovljive vire energije ter drugi okoljski, gospodarski in socialni izzivi, povezani z ohranjanjem kmetijske dejavnosti, zlasti na gorskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi itd.), niso enaki tistim iz preteklosti;

5. meni, da je reforma skupne kmetijske politike nujna, da bi se EU lahko prilagodila spremembam in hkrati prispevala k zmanjšanju njihovega obsega ter sedanjih in prihodnjih negativnih vplivov na evropsko prebivalstvo in podeželje, pa tudi na primestna območja. Cilj mora biti ustvariti pametno in trajnostno rast z varnimi živili, ohranjati biotsko raznovrstnost in primerno naravno in kulturno krajino. Ta reforma mora temeljiti na naslednjih desetih glavnih načelih in usmeritvah.

A. Kmetijska politika mora ostati skupna politika

6. ugotavlja, da je glavna naloga evropskega kmetijstva proizvodnja hrane za prebivalstvo držav članic, ob zagotavljanju pravične konkurence in varstva okolja ter hkratnem izpolnjevanju drugih zahtevanih standardov za varnost, kakovost in cenovno dostopnost živil;

7. poleg tega meni, da kmetijstvo Skupnosti evropski družbi zagotavlja tudi vrsto javnih dobrin, ki jih trg ne nagradi (upravljanje z zemljišči, upravljanje krajine, varstvo okolja in naravnih virov, teritorialna kohezija itd.) in ki prinašajo dodano vrednost za vso Unijo;

8. meni, da sta kmetijstvo in agroživilski sektor strateškega pomena za Evropo ter da je zdaj bolj kot kdajkoli prej na ravni EU nujna usklajena skupna kmetijska in prehrambna politika;

9. meni, da se je treba upreti vsakršni skušnjavi po renacionalizaciji skupne kmetijske politike, tudi delni.

B. Skupna kmetijska politika, ki mora Evropejcem zagotavljati prehrambno neodvisnost in zanesljivo preskrbo s hrano

10. meni, da morata prehrambna neodvisnost in zanesljiva oskrba s hrano ostati dva glavna cilja skupne kmetijske politike;

11. poudarja, da je pomembno zagotoviti zadostno raznolikost, kakovost in zanesljivost proizvodnje na ravni EU, hkrati pa čim bolj ohranjati optimalno porazdelitev v državah članicah in različnih regijah v skladu z njihovimi značilnostmi;

12. poleg tega meni, da se je za prehrambno neodvisnost treba osredotočiti na sektorje kmetijske proizvodnje, ki so trenutno zelo deficitarni, zlasti na proizvodnjo rastlinskih beljakovin;

13. meni, da lahko evropska kmetijska proizvodnja le težko konkurira proizvodnji kateregakoli drugega kmetijstva na svetu, če bi bila edina referenčna točka končna cena, saj je treba upoštevati razlike v stroških proizvodnje, zakonodaji in razvoju;

14. zato meni, da je nujno treba ohraniti preferenčni sistem Unije;

15. poleg tega odločno podpira izjavo Evropskega parlamenta (0088/2007), v kateri je ta pozval k preučitvi vpliva koncentracije moči supermarketov in k nadaljnjim predlogom ustreznih in učinkovitih ukrepov;

16. opozarja, da je treba uporabiti enotne in temeljne fitosanitarne, veterinarske in okoljske standarde za živila, namenjena potrošnji v EU, ne glede na to, ali so proizvedena v EU ali v tretjih državah.

C. Kmetijska politika, ki mora zagotavljati stabilne prihodke

17. ugotavlja, da je treba zagotoviti preskrbo v Evropi;

18. meni, da morajo proizvajalci s prodajo svojih proizvodov tudi primerno zaslužiti;

19. meni, da mora imeti ohranjanje delovnih mest v kmetijstvu in kmetijsko-živilskem sektorju prednostni pomen;

20. zato meni, da je nujno treba razviti učinkovite instrumente, da bi stabilizirali cene, in instrumente za upravljanje proizvodnje ter tako kmetom zagotoviti stabilne prihodke, vendar je pri njihovi uporabi potrebna velika previdnost;

21. meni, da bi z instrumenti za upravljanje proizvodnje omejili prevelike razlike med ponudbo in povpraševanjem, ki so eden od vzrokov za padanje cen;

22. meni, da bi lahko z instrumenti za stabilizacijo cen (intervencijskimi umiki, zalogami, jamstvi za nepredvidene podnebne in zdravstvene težave) omejili učinke, povezane z nestanovitnostjo trgov;

23. meni, da bi bilo treba odpraviti izvozna nadomestila in vse druge oblike izvoznih subvencij, ki izkrivljajo trgovino, pod pogojem, da bo v pogajanjih v okviru STO dosežen splošni sporazum;

24. meni, da je dolgoročna stabilnost cen v kmetijstvu nujna za spodbujanje motiviranosti za proizvodnjo in trajno ohranjanje dejavnikov proizvodnje;

25. zato poziva Evropsko komisijo, naj čim prej oblikuje konkretne predloge v zvezi z instrumenti za upravljanje proizvodnje in stabilizacijo cen;

26. meni, da bi morala pravila konkurence kmetom, njihovim organizacijam in panožnim združenjem omogočiti doseganje pravičnih cen za plačilo njihovih dejavnosti.

D. Skupna kmetijska politika, ki mora koristiti celotni proizvodnji, spodbujati spremembe načinov kmetovanja ter podpirati zaposlovanje in trajnostno rabo zemljišč

27. ugotavlja, da je kljub napredku, ki so ga prinesle najnovejše reforme, v skupni kmetijski politiki še vedno veliko neenakosti v podpori posameznim vrstam proizvodov ter s tem posameznim kmetijam in območjem;

28. meni, da v prenovljeni kmetijski politiki ne bi smelo biti več nobene stvarno neutemeljene obravnave pri načinih podpore različnim proizvodnjam ter podjetjem različnih oblik in velikosti ter različnim regijam;

29. ugotavlja, da je skupna kmetijska politika podpirala načine proizvodnje, ki ne spoštujejo v zadostni meri okolja in naravnih virov, in to kljub zmanjševanju zalog fosilnih goriv, večji porabi fitosanitarnih sredstev, onesnaževanju vodnih virov, nevarnosti zmanjšanja rodovitnosti zemlje ter večanju števila zdravstvenih tveganj;

30. meni, da morajo kmetijski proizvodni sistemi prihodnosti varčneje ravnati z vodo in fosilnimi gorivi, uporabljati manj umetnih gnojil in fitosanitarnih sredstev, biti bolj raznoliki in znati bolje izkoriščati komplementarnosti med poljedelstvom in živinorejo;

31. meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 prednostno nameniti podporo tistim, ki se preživljajo predvsem s kmetijstvom;

32. meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 podpirati te spremembe in kmetom pri tem pomagati;

33. poleg tega ugotavlja, da skupna kmetijska politika že več let namenja podporo bolj naložbam kot zaposlovanju;

34. meni, da bi bilo lahko kmetijstvo tudi v prihodnje pomemben vir delovnih mest;

35. ugotavlja, da je imela reforma skupne kmetijske politike na lokalni in regionalni ravni učinke, ki otežujejo ohranjanje gospodarskih dejavnosti v kmetijstvu na najbolj ranljivih območjih;

36. meni, da mora skupna kmetijska politika po letu 2013 podporo znova uravnotežiti tako, da bo močneje spodbujala zaposlovanje in ohranjanje kmetovanja na ranljivih območjih, tudi na primestnih območjih;

37. predlaga, da se zaradi uresničevanja teh glavnih usmeritev na celotnem evropskem ozemlju po letu 2013 postopno opustijo zgodovinski referenčni sistemi in uporabi enotno plačilo na hektar, pri tem pa upoštevajo regionalne razmere glede na stroške proizvodnje in prevoza, vrsto kmetijske proizvodnje ter proizvodnjo javnih dobrin;

38. predvsem predlaga, da se za enotna plačila na hektar zahteva dejansko izvajanje kmetijske dejavnosti ter obsežnejše in boljše uvajanje takšnih načinov proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov;

39. predlaga, da se pri dodeljevanju evropskih javnih subvencij upošteva zaposlenost na vsaki kmetiji, in poziva Komisijo, da preuči ustreznost praga za pomoč na kmetijo.

E. Skupna kmetijska politika, ki mora spodbujati takšno proizvodnjo, ki je najbolj prijazna do okolja in naravnih virov

40. meni, da mora biti spoštovanje okolja in varovanje naravnih virov seveda ena glavnih usmeritev reforme skupne kmetijske politike po letu 2013;

41. ravno tako meni, da je treba kmete spodbujati in jim pomagati pri prevzemanju načinov proizvodnje, ki so pri tem najboljši;

42. predlaga, da se poleg minimalnih zahtev za dodelitev prve stopnje pomoči (enotno plačilo na hektar) spodbujajo in močneje uveljavljajo načini proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov (ekološko kmetovanje, omejena uporaba sredstev za proizvodnjo, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zaščita vodnih virov, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje krajine itd.), in sicer s posebnimi dodatnimi spodbudami (predvsem s pogodbami o rabi zemljišč);

43. poleg tega predlaga, da se na okoljsko posebej občutljivih območjih raven pomoči iz naslova skupne kmetijske politike močno pogojuje s še strožjimi okoljskimi zahtevami in da se pomoč prilagodi tem zahtevam, pri čemer pa je treba preprečiti pretirano upravno breme;

44. v zvezi z izzivi in vplivi na ozemlja ponovno poudarja zahtevo, da se ga vključi v opredeljevanje načinov soobstoja med konvencionalnimi in gensko spremenjenimi pridelki.

F. Skupna kmetijska politika, ki mora upoštevati naravne in geografske ovire (gorska območja, otoke, redko poseljena območja in območja na skrajnem obrobju)

45. ugotavlja, da se gorska območja, otoki in redko poseljena območja, pa tudi druga, ki veljajo za območja z omejenimi možnostmi, soočajo s posebnimi proizvodnimi razmerami zaradi stalnih ovir (pobočij, višine, podnebja, izoliranosti in slabo rodovitne zemlje) ter posebnih socialno-ekonomskih okoliščin;

46. ugotavlja, da je zaradi tega kmetovanje težavno (gospodarsko slabo donosno), a hkrati nujno za okoljsko ravnovesje (boj proti naravnim tveganjem, varovanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje odprtih in raznolikih krajin) kot tudi za razvoj teh podeželskih območij;

47. poleg tega ugotavlja, da je kmetovanje na teh naravno prikrajšanih območjih resda usmerjeno bolj v kakovost, vendar sta zaradi nizkega donosa in trajnih višjih stroškov potrebni posebna pozornost in obravnava;

48. v zvezi s tem predlaga posebno dodatno plačilo, da bi podprli ohranitev kmetijske proizvodnje in zagotavljanje javnih dobrin z vidika bližine državljanom, visoke okoljske kakovosti ter teritorialne, socialne in kulturne kohezije;

49. ugotavlja, da je instrumentov in javnih politik sicer veliko, da pa številčnost akterjev ovira resnično usklajene ukrepe, ki so nujni za ohranjanje kmetov na podeželju v gorskem svetu, na otokih in na skrajnem severu;

50. meni, da je nujna bolj povezana strategija na ustrezni ravni (na primer za gorska območja in otoke) za območja s stalnimi naravnimi ovirami, da bi v celoti izkoristili potencial teh območij in uveljavili dodano vrednost evropskih pomoči. Zato ponovno izraža željo, da se v okviru programskega obdobja 2014–2020 v celoti izvaja člen 174 PDEU.

G. Kmetijska politika, ki se mora osredotočiti na kmetijstvo in prehrano

51. meni, da se mora skupna kmetijska politika osredotočiti predvsem na kmetijstvo in prehrano ter krepiti kmetijstvo v vseh regijah EU;

52. ugotavlja, da lahko v okviru drugega stebra občasno pride do zmede ali celo nasprotja med ukrepi za razvoj kmetijstva in ukrepi za razvoj podeželja, ki se ne nanašajo na kmetijstvo; zato meni, da je treba bolje razlikovati med tema dvema vrstama ukrepov; Evropsko komisijo na splošno poziva, naj bolje opredeli politiko razvoja podeželja; Evropsko komisijo tudi poziva, naj bolje opredeli povezavo med politiko razvoja podeželja ter regionalno in kohezijsko politiko, da bo mogoče zagotoviti usklajenost istovrstnih ukrepov, ki se izvajajo na istem območju;

53. poudarja, da je pomen podpore podeželju na splošno v korist cilju teritorialne kohezije.

H. Skupna kmetijska politika, ki mora prispevati k razvoju določenih načinov izvajanja

54. meni, da je treba za učinkovito podporo načinom proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov, za upoštevanje naravnih in geografskih ovir ter posvečanje dodatne pozornosti kakovosti življenja na podeželju in lokalnim pobudam prilagoditi orodja in instrumente na regionalni ravni;

55. ocenjuje, da je nujno hkrati upoštevati tako teritorialne posebnosti kot prioritete regionalnih politik. Slednje se lahko od regije do regije precej razlikujejo;

56. meni, da je nujna sprememba načina izvajanja in upravljanja skupne kmetijske politike, saj ne moreta več sloneti samo na evropski in nacionalni ravni, kot to še vedno velja v večini držav članic;

57. meni, da je vključitev regionalne ravni bistvenega pomena, čeprav je določitev evropskega in nacionalnega okvira še naprej nujna;

58. poleg tega poziva Evropsko komisijo, naj pretehta smiselnost in primernost sedanje razdelitve na prvi in drugi steber skupne kmetijske politike;

59. meni, da je treba v okviru programov POSEI ohraniti in okrepiti posebne ukrepe na področju kmetijstva za najbolj oddaljene regije, da bi tako upoštevali posebnosti kmetijstva v teh regijah, ki se srečujejo s posebnimi težavami zaradi dodatnih stroškov proizvodnje in trženja ter majhnih možnosti za diverzifikacijo kmetijske proizvodnje;

60. želi, da se poleg regionalnih ukrepov razvijejo tudi večregionalni in nadregionalni ukrepi, s katerimi bi dopolnili ukrepe, ki jih izvajajo regije;

61. ponovno poudarja, da je dejanska vrednost načela subsidiarnosti v upravljanju na ravni, ki je najbliže državljanom;

62. meni, da je treba za kmetije zagotoviti preprosto delovanje skupne kmetijske politike po letu 2013, hkrati pa mora ta politika ostati pregledna in razumljiva za vse evropske državljane.

I. Skupna kmetijska politika, ki mora prispevati k razvoju svojih načinov upravljanja

63. meni, da regije in podeželske skupnosti ne morejo sprejeti samo vloge sofinancerja, ne da bi bile vključene v odločanje o določenih usmeritvah ter načinih izvajanja in upravljanja;

64. meni, da je za uspeh reforme skupne kmetijske politike potrebna vsestranska vključitev regionalne, v nekaterih primerih pa tudi lokalne ravni;

65. ocenjuje, da je danes edino na regionalni in v nekaterih primerih lokalni ravni možno doseči:

—	izvajanje bolj učinkovitega upravljanja, ki se je tudi bolj sposobno odzivati;

—	obliko pomoči glede na kmetijske, okoljske in teritorialne posebnosti regij;

—	učinkovito spremembo skupne kmetijske politike v korist načinov proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov;

—	podporo tistim kmetijskim dejavnostim (vrtninarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo) in načinom kmetovanja (ekološko kmetovanje), ki doslej niso bile deležne kakšne posebne podpore v okviru skupne kmetijske politike;

—	prilagoditev politik za pomoč novim kmetom glede na regionalne, v nekaterih primerih pa tudi lokalne značilnosti;

—	okrepitev povezav med kmetijstvom in agroživilsko industrijo;

—	podporo uvedbi kratkih poti za trženje kmetijskih proizvodov;

—	boljšo usklajenost skupne kmetijske politike ter regionalne in kohezijske politike;

—	bolj uravnoteženo in trajno evropsko prostorsko načrtovanje;

66. meni, da je vzpostavitev okvira upravljanja na več ravneh – evropski, nacionalni in regionalni – nujen pogoj za uspeh reforme skupne kmetijske politike po letu 2013.

J. Skupna kmetijska politika, ki mora imeti ustrezen proračun glede na izzive, s katerimi se srečuje

67. meni, da je reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 nujna, da bi se lahko EU soočila s številnimi izzivi in vprašanji na tem področju, ki imajo zelo velike posledice za človeka, družbo, gospodarstvo, okolje in ozemlje, in da bi bolj učinkovito prispevala k prednostnim nalogam iz strateškega dokumenta „Evropa 2020“ (pametna, trajnostna in vključujoča rast), v katerem bi morali dati večji poudarek evropskemu kmetijsko-živilskemu sektorju glede na njegov strateški pomen za EU v okviru teh prednostnih nalog;

68. meni, da bo za to reformo, ki se mora odraziti predvsem v prednostni javni podpori načinom proizvodnje, ki so prijazni do okolja in naravnih virov, treba precej storiti za prilagoditev in celo preusmeritev kmetov in kmetijske dejavnosti v vseh evropskih regijah. V tem okviru je še naprej izjemno pomembno, da so univerze zelo tesno vključene v nadaljnji razvoj kmetijstva in da se pri oblikovanju in izvajanju SKP ter različnih dejavnostih, ukrepih, nadzoru, ki jih zajema, vse močneje vključuje znanstvena podpora. Znanstvene ustanove pomagajo pri tem, da se mnoge želje po prenovi kmetijstva pretvorijo v funkcionalne in realne projekte, zato jih je treba povezati z inovacijskimi programi in sredstvi;

69. meni, da mora EU za uspeh te reforme nameniti ustrezna sredstva;

70. meni, da bi za uresničitev tega skupna kmetijska politika za obdobje 2014–2020 morala imeti konsolidiran in okrepljen proračun glede na izzive in vprašanja, s katerimi se srečuje.

Sklepne ugotovitve

71. želi spomniti Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet EU, da se bosta dodana vrednost prihodnje skupne kmetijske politike in njen prispevek k doseganju prednostnih ciljev strategije EU 2020 ocenjevala na podlagi njene sposobnosti, da:

—	zagotovi prehrambno neodvisnost in zanesljivo preskrbo s hrano v Evropi z zdravo, raznoliko in kakovostno proizvodnjo;

—	zagotovi stalne in zadostne dohodke kmetom in kmetijski dejavnosti, da bi podprli ohranjanje in ustvarjanje trajnih delovnih mest;

—	prispeva k boju proti podnebnim spremembam in k ohranjanju biotske raznovrstnosti s splošnim določanjem ekoloških pogojev in podporo načinom proizvodnje, ki so najbolj prijazni do okolja in naravnih virov;

—	spodbuja teritorialno kohezijo v okviru Evropske unije z zagotavljanjem kmetijske dejavnosti in uspešnih podeželskih skupnosti v vseh evropskih regijah;

72. meni, da lahko samo z reformo skupne kmetijske politike na podlagi jasnih in dolgoročnih usmeritev in z zagotovljenimi zadostnimi finančnimi sredstvi omogočimo, da se bo lahko Evropska unija spopadla z glavnimi izzivi, ki jo čakajo.

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/12

Mnenje Odbora regij – Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2009–2010: potencialne države kandidatke

(2010/C 267/04)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Splošni napredek in časovni okvir

1. pozdravlja sporočilo Evropske komisije Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2009–2010: potencialne države kandidatke ter sporočilo o zaprosilu Islandije za članstvo v Evropski uniji;

2. pozdravlja napredek, ki so ga dosegle potencialne države kandidatke in ki je leta 2009 vodil v prošnjo za pristop Albanije in Srbije k EU ter ga je moč opaziti v stalnem izvajanju začasnih sporazumov o trgovini in trgovinskih zadevah ter stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov z vsemi potencialnimi državami kandidatkami, pa tudi v nadaljevanju reform na Kosovu;

3. ugotavlja, da si EU močno prizadeva za približevanje potencialnih držav kandidatk Evropski uniji. Med najnovejšimi prizadevanji so blaženje posledic finančne krize in predlogi za poenostavitev vizumskega postopka. V obeh primerih gre za ukrepe, ki državljanom ponazarjajo dodano vrednost EU;

4. pozdravlja odpravo vizumske obveznosti za državljane Črne gore in Srbije, ki je omogočila potovanja v večino držav članic EU brez vizumov; upa, da bosta Albanija ter Bosna in Hercegovina kmalu izpolnili merila, potrebna za odpravo vizumov;

5. je seznanjen s sklepi Sveta z dne 26. oktobra 2009 o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja in z izjavo Jadransko-jonskega sveta o podpori evropski strategiji za to regijo, ki so jo 5. maja 2010 (1) v Anconi sprejeli zunanji ministri osmih držav, udeleženih pri Jadransko-jonski pobudi (Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Grčija, Italija, Črna gora, Srbija in Slovenija). Z zadovoljstvom ugotavlja, da je evropska strategija za makroregije pomemben instrument za pospeševanje povezovanja tudi z okrepitvijo vloge lokalnih in regionalnih oblasti;

6. opozarja, da je široka podpora prebivalstva prihodnjemu članstvu v EU pomemben dejavnik za uspeh procesa približevanja. K temu lahko pripomorejo lokalne in regionalne oblasti, ki lahko tudi povečajo „sposobnost absorpcije“ zakonodaje in finančne podpore EU. V ta namen je potrebno naslednje:

—	lokalnim in regionalnim oblastem je treba dati možnost za aktivno sodelovanje v nacionalnem procesu približevanja EU, kar je v skladu z načeli Evropske listine lokalne samouprave Sveta Evrope;

—	instrument predpristopne pomoči bi bilo treba oblikovati tako, da bodo lahko lokalne in regionalne oblasti koristile program za naložbe in krepitev zmogljivosti v večjem obsegu kot doslej;

—	lokalne in regionalne oblasti morajo sodelovati pri procesu približevanja, saj københavnska merila zahtevajo trdne institucije in trden sistem financiranja. Tako bodo ustvarjeni pogoji za pregleden sistem priprave in sprejemanja odločitev;

—

področje uporabe člena 2.1 Uredbe Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) je (a) „krepitev demokratičnih institucij …“ in (c) „reforma javne uprave, vključno z vzpostavitvijo sistema, ki omogoča decentralizacijo upravljanja pomoči za državo upravičenko …“. Glede na to področje uporabe in sedanjo prakso potencialnih držav kandidatk bi morala Uredba vsebovati določbo o obveznem posvetovanju s predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti v fazi načrtovanja IPA;

—	načrtovanje v okviru IPA na nacionalni ravni predolgo traja in zato ni sprejemljivo. Odbor priporoča, da Komisija nujno pregleda pogoje načrtovanja s ciljem racionalizacije postopkov.

Ukrepi obveščanja

7. ugotavlja, da sta lokalna in regionalna raven še posebej primerni, da spodbujata dialog z državljani ter jih seznanjata s procesom približevanja in izzivi, ki nastajajo pri prilagajanju na pravni red Unije;

8. opozarja na to, kako pomembno je, da EU na vseh družbenih ravneh spodbuja sodelovanje in ustrezen dostop do informacij. Slednji je zlasti pomemben za nove demokracije, v katerih so pogosta populistična gibanja, za katera pluralistične razprave niso vedno zadostna protiutež;

9. poudarja pomen ukrepov obveščanja EU ter konkretnih in podrobnih analiz razmer v potencialnih državah kandidatkah. Brez tega lahko pride do zmotnega tolmačenja, ki lahko vladam, odgovornim za proces približevanja, povzroča težave pri obvladovanju vseh razsežnosti tega procesa. Odprta razprava in dobro obveščeni državljani pa lahko pripomorejo k manj pogosti uporabi univerzalnih rešitev, ki povzročajo konflikte in ki so sčasoma utrdile etnične napetosti.

Krepitev zmogljivosti

10. meni, da bi bilo treba instrument predpristopne pomoči bolje uporabljati, da bodo lokalne in regionalne oblasti ter civilna družba dobile priložnost, da s svojim znanjem prispevajo h krepitvi procesa približevanja. Sicer pa lahko instrument predpristopne pomoči pomaga povečati zmogljivosti institucij na vseh ravneh;

11. se strinja s Komisijo, da je sodelovanje znotraj regije zelo pomembno za proces približevanja. Mreža NALAS (2), ki so jo ustanovile lokalne oblasti na regionalni ravni, je dober primer izmenjave med različnimi državami;

12. ugotavlja, da bi imelo sporočilo Komisije večjo težo, če bi posvetilo več pozornosti lokalni in regionalni ravni, kajti po pristopu k EU se bo znaten del zakonodaje izvajal na teh ravneh;

13. obžaluje, da Komisija v državah kandidatkah ne izvaja rednih ocen zmogljivosti tudi na podnacionalnih ravneh.

Lokalna in regionalna raven in civilna družba

14. meni, da je civilna družba zelo pomembna za razvoj trdnih demokracij, zato mora sodelovati v procesu približevanja;

15. priporoča, da se z določitvijo standardov odločneje podprejo ranljive družbene skupine. Številne države kandidatke skoraj ne obravnavajo vprašanj javnega zdravja in socialne politike, niti vprašanj v zvezi z ranljivostjo in enakostjo žensk;

16. ugotavlja, da je za proces približevanja izjemno pomembna sposobnost potencialnih držav kandidatk, da upoštevajo interese manjšin. Praktične sporazumne rešitve je pogosto mogoče najti prav na lokalni ali regionalni ravni;

17. se strinja s Komisijo, da je treba okrepiti institucionalne zmogljivosti v potencialnih državah kandidatkah. Ko bo začela delovati Regionalna šola za javno upravo, bo ključnega pomena, da bodo v učnem programu sodelovali predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti.

Ugotovitve o posameznih državah

Albanija

18. pozdravlja dejstvo, da opozicija ponovno sodeluje pri delu parlamenta, čeprav z nekaterimi omejitvami. Usklajevanje med različnimi ravnmi družbe, ki je potrebno za proces približevanja, je v Albaniji še vedno pomanjkljivo;

19. ugotavlja, da je bil pri usklajevanju zakonodaje na veliko področjih pravnega reda Skupnosti dosežen napredek, zlasti odkar je Albanija vložila uradno prošnjo za pristop k EU. Ko se bodo začela uradna pogajanja, bodo potekala v skladu s postopkom, določenim z Lizbonsko pogodbo, pri tem pa sta pomembna obveščanje in vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti;

20. poudarja pomen sodelovanja lokalnih oblasti pri procesu, ki se začenja za Albanijo, tj. prihodnjem pogajalskem procesu;

21. opozarja, da je treba med sedanjo upravno reformo v Albaniji na vseh ravneh uporabiti instrumente Komisije za krepitev zmogljivosti (Twinning, TAIEX in SIGMA). To je ključnega pomena za ustanovitev učinkovitih in preglednih institucij ter za spodbujanje ukrepov za zajezitev hude korupcije;

22. meni, da mora Albanija pospešiti prizadevanja za razvoj delujočega nepremičninskega trga. Tak proces daje lokalnim oblastem možnost za dolgoročnejše izboljšanje svoje davčne osnove;

23. opozarja, da je decentralizacija v Albaniji šele v začetni fazi. Sprejete predpise bi bilo treba izvajati na lokalni ravni, pa do tega pogosto sploh ne pride. Izvajanje predpisov pa je nenazadnje pomembno za zaščito interesov manjšin;

24. poleg tega ugotavlja, da se je Komisija v poglavju o gospodarskih in socialnih pravicah omejila na oceno zakonodajnega dela, čeprav bi morala obravnavati tudi izvajanje in analizirati, do kakšne mere pomanjkljivo izvajanje nove zakonodaje vpliva na prikrajšane skupine;

25. se strinja s Komisijo, da je bil na področju davkov dosežen napredek, hkrati pa ugotavlja, da je neravnovesje med podeljevanjem pristojnosti in sredstev v okviru decentralizacije povezano s tveganji.

Bosna in Hercegovina

26. ugotavlja, da je ustava Bosne, ki temelji na Daytonskem sporazumu, prispevala h zapleteni upravni strukturi. Oblika Daytonskega sporazuma je eden od razlogov, da Bosni in Hercegovini primanjkuje pristojnosti odločanja, ki bi jo potrebovala za prilagoditev evropski zakonodaji. Razdeljena Bosna potrebuje vodstvo, ki bi bilo zmožno premagati nasprotja in poiskati skupne rešitve. Vodstvo, ki ga pri sprejemanju odločitev usmerja etnična pripadnost, ni v interesu državljanov Bosne;

27. obžaluje, da so bila pogajanja v Butmirju o ustavnih reformah neuspešna, in poziva vodstva vseh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini, naj najdejo sprejemljivo rešitev, da bi država lahko postala popolnoma suverena in nadaljevala reforme ter evropski proces približevanja;

28. poleg tega ugotavlja, da bodo posledice razklanega bosanskega vodstva, ko bodo prišle v javnost, v sistemu sprejemanja odločitev sprožile silnice, ki bodo navsezadnje privedle do reform. Da pa bodo te silnice nastale, mora EU ponazoriti, kateri politični možnosti sta na voljo: nenehna osredotočenost na vprašanja, ki zaostrujejo nasprotja, ali pa politika, ki bo državo odprla za štiri svoboščine notranjega trga;

29. ugotavlja, da potrebuje razprava v zvezi z vizumi novo obliko in nove vsebine. Vprašanje vizumov ponazarja, da so nacionalni nosilci odločanja zmožni ukrepati, kakor hitro javnost to od njih zahteva. Pri tem ima veliko odgovornost EU in še posebej Odbor regij. Državljane Bosne je treba na lokalni ravni seznanjati z zahtevami in prednostmi približevanja. Treba je okrepiti prizadevanja in povezanost ter dati večji pomen vrednotam in zamislim, ki so v skladu s spoštovanjem človeka in njegovih pravic;

30. se strinja s Komisijo, da je današnja organiziranost družbe neučinkovita in negativno vpliva na gospodarstvo;

31. meni, da obstajajo načini za spodbujanje reformnih sil v Bosni, ki bodo pripomogle h krepitvi države ter decentralizaciji in močnejšim lokalnim oblastem. Državljani, ki želijo potovati in ki razumejo, zakaj ni pritoka naložb ali zakaj je črpanje sredstev iz strukturnih skladov zamaknjeno v prihodnost, bi lahko postali skupina ljudi, ki bo razpravo usmerila še na druga področja, ne le na vizumsko politiko. Odbor regij bi moral sodelovati pri ukrepih obveščanja in spodbujati srečanja z izvoljenimi predstavniki na lokalni ravni v Bosni, ki lahko pripomorejo k uvajanju sprememb;

32. ugotavlja, da je zapletena družbena struktura prispevala k temu, da imajo lokalne oblasti in njihova združenja le omejene informacije o EU in sredstvih instrumenta predpristopne pomoči;

33. hkrati ugotavlja, da je treba na veliko področjih pristojnosti okrepiti nacionalno raven, še posebej tako, da se ji podeli pristojnost za skupno lokalno zakonodajo;

34. poziva, naj bo instrument predpristopne pomoči na voljo tudi za ukrepe na lokalni ravni.

Srbija

35. pozdravlja soglasje srbskega parlamenta z novim statutom avtonomne pokrajine Vojvodine, ki je v veljavi od 1. januarja 2010 in ki krepi regionalne pristojnosti Vojvodine, ter ugotavlja, da je Srbija dosegla pomemben napredek v procesu približevanja, proces decentralizacije pa je še vedno precej razdrobljen in področja pristojnosti različnih ministrstev se žal marsikje prekrivajo. V okviru tekočih reform obstajajo prizadevanja za oblikovanje regionalne oblasti s pristojnostmi na področju razvoja in rasti, vendar ostajajo nejasnosti glede praktične izvedbe. Krepitev zmogljivosti, ki jo spodbuja mednarodna podpora srbskemu združenju občin (3), po mnenju Odbora regij močno prispeva k posodobitvi lokalnih oblasti;

36. ugotavlja, da mora proces približevanja potekati vzporedno z notranjimi reformami na vseh družbenih ravneh;

37. pozdravlja dejstvo, da bo nacionalni svet za decentralizacijo Republike Srbije, ustanovljen marca 2009, skupaj s skupino strokovnjakov pripravil obsežno strategijo za decentralizacijo v skladu z evropskimi standardi. To lahko okrepi nadaljnja prizadevanja za reforme;

38. pozdravlja dosežen napredek na področju institucionalne krepitve lokalnih oblasti. Trdne in s tem predvidljive finance so ključnega pomena in ne zahtevajo le ukrepov za spodbujanje krepitve zmogljivosti, temveč tudi prizadevanja za zagotovitev, da bodo lokalne oblasti v celoti izpolnjevale københavnska merila glede trdnih javnih institucij. Pomembno vprašanje v bližnji prihodnosti bo tudi vračanje premoženja lokalnim oblastem kot tudi zagotavljanje njihove možnosti, da pridobijo premoženje;

39. ugotavlja, da nekatere lokalne oblasti s težavo zagotavljajo temeljne storitve, čeprav ima Srbija sistem davčnega izenačevanja. Med potrebnimi reformami so tudi ukrepi za večjo finančno neodvisnost lokalnih oblasti, ki bi jo bilo mogoče doseči z načelom financiranja, v skladu s katerim bi stroške za nova področja pristojnosti izravnavali z državnimi sredstvi;

40. pozdravlja pobudo Srbije, da se okoljski ukrepi lokalnih oblasti spodbudijo z okoljskim skladom, ki bo temeljil na okoljskem davku. To je dober primer ukrepov, ki lahko pripomorejo k prilagoditvi lokalnih in regionalnih oblasti zahtevam EU. Del teh davčnih prihodkov bi neposredno prejele lokalne oblasti v obliki namenskega prihodka, ki bi ga na primer uporabile za razvoj znanj, potrebnih za pripravo okoljskih presoj;

41. ugotavlja, da instrument predpristopne pomoči v prvi vrsti velja za orodje za prestrukturiranje osrednje oblasti in spodbujanje obsežnih infrastrukturnih ukrepov. Zato izraža obžalovanje, da je le majhen del namenjen nujno potrebnim ukrepom, na primer za krepitev zmogljivosti na lokalni ravni;

42. pozdravlja resolucijo srbskega parlamenta z dne 31. marca 2010 o dogodkih v Srebrenici julija 1995, ki obsoja tamkajšnje pokole. Sprejetje te resolucije je pomemben korak za soočenje z lastno zgodovino. Srbska vlada daje s tem pozitiven znak za spravo, notranji razvoj Srbije in tudi nadaljnje približevanje Evropski uniji.

Kosovo (4)

43. pozdravlja proces stabilizacije na Kosovu. Ukrepi mednarodnih organizacij in tudi številnih držav članic EU so utrli pot trdni pravni državi in večji varnosti za državljane. Vendar nekateri vidiki razvoja v smeri večje stabilnosti spominjajo na razmere v Bosni in Hercegovini ter predstavljajo tveganje etničnega razkola, ki bi lahko negativno vplival na prihodnje približevanje EU. To lahko oteži proces približevanja te države, v kateri je stopnja izobrazbe v družbi nizka in so javne institucije slabo razvite;

44. poudarja, da je vzdrževanje načel pravne države na Kosovu ključnega pomena, in ugotavlja, da ima prisotnost mednarodne skupnosti na Kosovu pomembno vlogo pri zagotavljanju sožitja med etničnimi skupinami;

45. pozdravlja pobude na področju reform lokalnih oblasti in delo na področju decentralizacije na Kosovu;

46. ugotavlja, da sedanji razvoj na Kosovu vodi v nastajanje novih etnično obarvanih lokalnih oblasti, zato je dialog na lokalni ravni toliko pomembnejši. Zaradi tega pojava imajo strukture sodelovanja na lokalni ravni pomembno vlogo pri spodbujanju lokalnega sodelovanja. Skupni projekti instrumenta predpristopne pomoči bi lahko v okviru teh prizadevanj prispevali k premostitvi obstoječih razkolov. Zaradi prihodnjega razvoja Kosova in z vidika ne samo omejenih javnih sredstev, temveč tudi pomembne vloge institucij pri spodbujanju družbene solidarnosti in univerzalnih primarnih javnih storitev, je treba preprečevati podvajanje ustanov (šol, bolnišnic itd.) na podlagi etnične pripadnosti. Ta pojav bi bil znak za neuspešnost politike in slabo upravljanje javnih sredstev ter bi predvsem poglobil etnične delitve;

47. priporoča, da se posebna pozornost posveti zmogljivostim izobraževanja na Kosovu, da bo imela država koristi od svoje demografske strukture. Obstaja velika nevarnost, da bo velik del današnjega velikega števila mladih po zaključku šolanja zapustil državo;

48. poudarja, da je krepitev zmogljivosti institucij pomembna za učinkovito uporabo omejenih javnih sredstev. S tem bodo sproščena tudi sredstva za izboljšave, na primer v zdravstvu;

49. se strinja s Komisijo, da so potrebni obsežni ukrepi usposabljanja, da se zagotovi učinkovitejše izvajanje nedavno sprejetih predpisov na področju javnih naročil;

50. priporoča, da se program instrumenta predpristopne pomoči uporabi za obsežno krepitev zmogljivosti na Kosovu. S tem bi po vsej državi postale jasnejše zahteve približevanja in prednosti članstva v EU.

Črna gora

51. pozdravlja odločnost Črne gore pri procesu približevanja. To se zlasti odraža v okviru institucionaliziranega dialoga med predstavniki vlade in lokalnih oblasti, ki se sestanejo večkrat na leto;

52. se strinja s Komisijo, da na vseh ravneh javne uprave v Črni gori obstaja velika potreba po usposobljenem osebju. Zato vlada svoja sredstva usmerja v prizadevanja za usklajevanje, v katerih je lokalna raven močno zastopana. Tako so že bili doseženi pozitivni rezultati glede hitrosti procesa reform in tudi glede sposobnosti usklajevanja zunanjih vlagateljev. To je bilo mogoče, ker je bila lokalna raven v okviru programa instrumenta predpristopne pomoči postavljena v ospredje;

53. ugotavlja, da je proces reform sicer dolgotrajen, vendar je že pred sedanjimi reformami lokalnih oblasti potekala obsežna razprava o vlogi županov in o prostovoljnem združenju lokalnih oblasti, da bi se izboljšala pripravljenost na podporo iz strukturnih skladov;

54. pozdravlja strožjo zakonodajo za zajezitev korupcije na lokalnih volitvah z okrepljenimi zunanjimi pregledi;

55. ugotavlja, da je bil vpliv lokalnih oblasti na višino davkov omejen, kar ima posledice za lokalno samoupravo;

56. meni, da je obdobje treh let med načrtovanjem in začetkom programa, ki je potrebno za začetek prvih projektov, financiranih z instrumentom predpristopne pomoči, nesprejemljivo dolgo. Četudi bo pripravljalna faza za pomoč iz instrumenta predpristopne pomoči za prihodnje leto skrajšana, je treba poenostaviti pravila, da bodo časovni okviri krajši.

Islandija

57. se strinja s priporočilom Evropske komisije, da se začnejo pristopna pogajanja EU z Islandijo in da se ta država vključi med upravičenke do predpristopne finančne pomoči v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA).

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) www.aii-ps.org.

(2) Network of Associations of Local Authorities of South East Europe (Mreža združenj lokalnih oblasti jugovzhodne Evrope).

(3) Stalna konferenca mest in občin (SKGO).

(4) V skladu z resolucijo 1244/99 Varnostnega sveta Združenih narodov.

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/17

Mnenje Odbora regij – „Pomladanski paket: Akcijski načrt EU za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja“

(2010/C 267/05)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

A. Splošne ugotovitve

1. deli politično voljo Komisije, da Evropska unija ohrani vodilno vlogo v boju proti revščini v svetu, ki se je leta 2000 začela s sprejetjem ciljev tisočletja (1) v okviru Združenih narodov;

2. pozdravlja pripravo njenega akcijskega načrta EU v dvanajstih točkah na podlagi več dokumentov, ki sestavljajo Pomladanski paket, kakor je podrobneje predstavljeno v prilogi. Cilj EU je oblikovati skupno stališče pred vrhom v New Yorku, ki bo v okviru Združenih narodov potekal od 20. do 22. septembra letos. Ne glede na sedanjo veliko gospodarsko, socialno in finančno krizo je končni izziv okrepiti naš boj proti revščini stotine milijonov žensk, moških in otrok in opredeliti konkretne načine za spoštovanje zavez razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je treba uresničiti do leta 2015;

3. ceni, da ti dokumenti z vrsto analiz in predlogov omogočajo oceno razmer v svetu: zagotavljajo jasne in podrobne informacije o – razmeroma omejenem – napredku za dosego razvojnih ciljev tisočletja ali o finančnih prizadevanjih držav članic prek javne razvojne pomoči; kar ob tem, da se ne skrivajo zamude in slabosti, priča o kompleksnosti pobud, ki jih EU izvaja v okviru Unije in v drugih mednarodnih organih, da zagotovi usklajeno ukrepanje različnih vključenih strani. Dokumenti tudi predstavljajo nove možnosti za pospešitev napredka, ki ga je treba doseči;

4. zato še toliko bolj obžaluje, da v prvem sporočilu Komisije regionalne in lokalne oblasti tako EU kot tudi držav upravičenk niso izrecno (2) navedene kot partnerice, vključene v uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Ta opustitev je v nasprotju s soglasjem o razvoju iz leta 2005, ki povezuje temeljne osi evropske politike na tem področju, s sporočilom Komisije iz leta 2008, ki je regionalne in lokalne oblasti izrecno priznalo kot akterje razvoja, s sklepi Sveta o tem sporočilu, ki so bili sprejeti 10. novembra 2008, ter z dialogom, ki je bil po soglasnem sprejetju mnenja 312/2008 konč. 22. aprila 2009 v okviru Odbora regij vzpostavljen med Komisijo in Odborom regij, institucionalnim predstavnikom regionalnih in lokalnih oblasti;

5. meni, da je treba nujno odpraviti to pomanjkljivost v prihodnjem skupnem stališču EU, sprejetem po preučitvi Sveta in Parlamenta, in evropskim regionalnim in lokalnim oblastem ter njihovim partnerjem v drugih državah priznati njihovo pomembno vlogo v boju proti revščini.

B. Pripombe na različnih področjih

6. ne želi ponovno podrobno izpostavljati prispevka evropskih regionalnih in lokalnih oblasti ter lokalnih oblasti držav upravičenk pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v skladu z demokratičnim upravljanjem (3): to je že imel priložnost poudariti in oblikovati predloge v mnenjih, ki jih je sprejel o sodelovanju lokalnih oblasti pri razvoju vse od leta 2005 (4), zato meni, da je bilo to dejstvo upoštevano;

7. opozarja, da akcijski načrt iz Akre iz leta 2008 priznava vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v novi strukturi razvojne pomoči;

8. vendarle meni, da je v času, ko namerava EU uveljavljati svoja stališča na mednarodnem odru, primerno poudariti nekatere točke, ki se neposredno nanašajo na regionalne in lokalne oblasti.

Uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja in tematska sporočila

9. ponovno poudarja, da se 7 od 8 razvojnih ciljev tisočletja nanaša na zelo konkretne vidike revščine. Bilanca stanja za leto 2010 – na dveh tretjinah zastavljene poti – kaže mešano sliko. Večinoma je pozitivna, ko gre za rahlo zmanjšanje skrajne revščine, umrljivost otrok, mlajših od 5 let, epidemije in dostop do pitne vode. Ostaja pa negativna, celo zelo negativna, ko gre za lakoto, podhranjenost, neenakost v izobraževanju, umrljivost mater, aids in čiščenje odpadnih voda. Pri ocenjevanju te splošne bilance stanja, ki je tudi posledica kriz – tako krize s prehrano kot tudi gospodarske in finančne krize – je treba upoštevati razlike znotraj posamezne države in predvsem v regijah po svetu; če je na primer zaradi razvoja Kitajske opazen napredek pri nekaterih kazalnikih, podsaharska Afrika vse bolj in bolj zaostaja na področju dostopa otrok do osnovnošolskega izobraževanja, boja proti aidsu in dostopa do boljših sanitarnih razmer. Poudarja tudi, da je uresničitev teh sedmih razvojnih ciljev tisočletja pogojena z osmim, „vzpostavitvijo svetovnega partnerstva za razvoj“, ki je kljub kriznim okoliščinam podlaga za solidarno ukrepanje vseh akterjev pri premagovanju revščine v svetu;

10. se strinja s Komisijo, da so razvojni cilji tisočletja soodvisni. Za dopolnitev in ponazoritev primerov, navedenih v dokumentih Pomladanskega paketa, je mogoče omeniti tudi področje dostopa do vode, ki ga EU podrobno spremlja prek programa sklad za vodo, zelo pogosto pa se ga tudi obravnava v okviru ukrepov sodelovanja, ki jih vodijo evropske regionalne in lokalne oblasti. Pitna voda vpliva na zdravje vseh, dejstvo, da je na voljo, pa lahko izboljša kmetijstvo – in načeloma zagotovi boljšo prehrano – ter prav tako spremeni življenje žensk, jim olajša delo, zlasti majhne deklice pa se lahko razbremenijo in dostopajo do izobrazbe;

11. poudarja, da je napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja mogoče doseči z vzpostavljanjem nacionalnih sistemov, ki pri načrtovanju in razdeljevanju sredstev ne zanemarijo t. i. temeljnih storitev, tj. storitev, ki lahko učinkovito zadostijo ključnim potrebam prebivalstva;

12. v zvezi s tem lahko le ponovno opozori na temeljno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri izvajanju tovrstnih storitev in njihovi organizaciji v skladu z demokratičnim in učinkovitim upravljanjem, ki ga vodi skrb za dobrobit prebivalcev;

13. prav tako se lokalni pristop zdi nujen za obravnavo enega izmed velikih izzivov za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, izziv demografskih sprememb: brez upoštevanja razvojnih potreb na lokalni ravni, zlasti brez podpore majhnim kmetijam, bo preseljevanje s podeželja povečalo bedo v velemestih, ki postajajo neobvladljiva, ali okrepilo tokove preseljevanja v druge države;

14. zato poziva Komisijo, da lokalni pristop k razvoju vključi v pripravo tako regionalnih strateških dokumentov (ki se nanašajo na več držav) kot nacionalnih strateških dokumentov, ki jih pripravlja s partnerskimi državami; pri pa tem poudarja, da je treba regionalne in lokalne oblasti vključiti v pripravo in izvajanje razvojnih načrtov. Pri odzivanju na izzive globalizacije je namreč treba upoštevati oblasti, ki delujejo na terenu in so odgovorne za demokratično upravljanje in lokalni razvoj;

15. poleg tega regionalne in lokalne oblasti z ustreznimi ukrepi prispevajo k ozaveščanju širše javnosti o realnosti revščine v svetu v obdobju krize ter o nujnosti, da se nanjo odzovemo in si prizadevamo za razvoj. Ti ukrepi so lahko zaradi njihove solidarnosti in želje po delitvi priložnost za prebivalstvo, ki izhaja iz priseljevanja, da ponovno odkrije svoje kulturne korenine in v državah izvora prispeva h krepitvi institucij in državljanskih svoboščin za razvoj.

Financiranje razvoja

v zvezi z javno razvojno pomočjo:

16. ceni, da je EU (tj. Komisija in države članice) največja donatorka javne razvojne pomoči na svetu (5): čeprav je znesek njene javne razvojne pomoči za leto 2010 (ocenjen na približno 0,45 % BNP) nižji od vmesnih ciljev, ki si jih je zastavila, je odstotek pomoči EU močno nad povprečjem bogatih držav (0,31 % BNP v letu 2010);

17. želi opozoriti, da nekatere države članice v okviru svoje nacionalne javne razvojne pomoči že evidentirajo zneske, ki jih njihove regionalne in lokalne oblasti namenijo decentraliziranemu sodelovanju, druge pa tega zaradi različnih razlogov ne počnejo;

18. torej meni, da je treba jasno opredeliti delež, ki ga regionalne in lokalne oblasti prispevajo v okviru javne razvojne pomoči na nacionalni in svetovni ravni;

19. meni, da bi z jasnimi številkami lahko tudi okrepili finančno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v boju proti revščini v svetu. Čeprav prispevek lokalnih in regionalnih oblasti dejansko presega zgolj finančni prispevek, so si nekatere izmed njih za cilj že zadale nameniti 0,7 % svojih sredstev za ukrepe sodelovanja z državami v razvoju. V nekaterih primerih so lokalne in regionalne oblasti vzpostavile finančne mehanizme, s katerimi lahko odgovorijo na nekatere posebne potrebe (na primer Francija na področju dostopa do pitne vode);

20. meni, da bi lahko razmislili o možnosti, da bi vsaka izmed 100 000 regionalnih in lokalnih oblasti ob upoštevanju svoje nacionalne zakonodaje prostovoljno sklenila, da razvojni pomoči letno nameni vsaj 1 EUR na prebivalca. Lokalne in regionalne oblasti, ki niso neposredno vključene v decentralizirano sodelovanje, bi lahko prispevale svoj prispevek v sklad, namenjen razvojni pomoči lokalnih oblasti, kar dandanes pozna Španija. Ukrepe, ki posredno prispevajo k razvoju (npr. ukrepi ozaveščanja javnosti o revščini v svetu) bi lahko prav tako šteli kot prispevek v tem okviru;

v zvezi z davčnimi ureditvami držav v razvoju:

21. se strinja z evropskimi oblastmi, da je treba sodelovati z državami v razvoju, da sprejmejo davčne osnove in prakse, ki so v skladu z demokratičnim upravljanjem, in se borijo proti davčnim oazam in korupciji, ter podpira prizadevanja, ki so si jih evropske oblasti zastavile v tej smeri;

22. želi glede tega poudariti štiri vidike:

—	regionalne in lokalne oblasti držav, ki so prejemnice pomoči, potrebujejo sredstva za izpolnjevanje svojih obveznosti, da ne bi bile popolnoma odvisne od negotovih sredstev, ki jih zlasti prek proračunske pomoči lahko omogoči javna razvojna pomoč;

—	uradniki lokalnih oblasti prav tako potrebujejo tehnično pomoč, ki jo je EU pripravljena predlagati uradnikom na nacionalni ravni;

—	evropske lokalne in regionalne oblasti so brez odlašanja že začele obravnavati to ključno vprašanje, tako da so v institucionalni vidik decentraliziranega sodelovanja vključile pomoč pri organizaciji in upravljanju lokalnih davčnih ureditev;

—	vendar pa bi evropska proračunska podpora, kadar je na voljo, morala biti bolj neposredno usmerjena v podporo lokalnim in regionalnim oblastem;

23. poudarja vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne oblasti v povezavi s civilno družbo pri izobraževanju za razvoj in ozaveščanju javnosti glede problema revščine v svetu: brez pobud, ki so blizu državljanom, in zaupanja v uporabo sredstev bi bilo evropske državljane še toliko težje prepričati, da je v obdobju krize finančna solidarnost z drugimi celinami nujna.

Institucionalni mehanizmi

v zvezi z usklajenostjo evropskih politik:

24. pozdravlja pobude, ki jih je EU uvedla za izvajanje načela evropskega soglasja o razvoju, na podlagi katerega evropske politike, ki se ne nanašajo na razvoj, ne smejo biti v nasprotju s prizadevanji, potrebnimi za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, ter poudarja, da je Svet novembra 2009 sklenil, da bodo med dvanajstimi zadevnimi politikami prizadevanja predvsem osredotočena na pet prednostnih področij: trgovino in finance, podnebne spremembe, varnost svetovne preskrbe s hrano, preseljevanje in varnost;

25. zato ugotavlja, če omenimo zgolj nekatere točke, da bo morala reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 upoštevati varnost svetovne preskrbe s hrano in da se bo preseljevanje visoko kvalificiranih strokovnjakov iz držav v razvoju spodbujalo v obliki krožnega preseljevanja, da tem državam ne bi odvzeli ključnega znanja in sposobnosti za razvoj in uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, zlasti na področju zdravstva. Usmerjanje lokalnega razvoja pa mora hkrati upoštevati tudi okoljsko razsežnost;

v zvezi z učinkovitostjo pomoči:

26. je v mnenju 312/08 konč., ki je bilo sprejeto aprila 2009, odprto pozdravil „pomemben napredek“ Pariške deklaracije na področju usklajevanja pomoči, sprejete leta 2005, in izrazil željo, da sodelovanje različnih ravni poteka ob skupnem usklajevanju in pregledno. Za uskladitev pomoči, če je ta znana, je v tesnem sodelovanju z Evropsko komisijo začel pripravljati spletni atlas decentraliziranega sodelovanja, da se lahko bolj celovito spremlja, kdo, kako in kje delujejo evropske lokalne in regionalne oblasti;

27. želi poudariti, da odnosi med evropskimi regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter tovrstnimi oblastmi v partnerskih državah omogočajo konkreten napredek pri izvajanju načel demokratičnega prevzemanja odgovornosti in usklajevanja glede prednostnih nalog in značilnosti držav partneric, ki sta jedro Pariške deklaracije in akcijskega načrta iz Akre in o katerih se ne sme odločati zgolj na ravni držav;

28. ugotavlja, da ukrepi, sprejeti na ravni lokalnih in regionalnih oblasti, niso bili spregledani v poročilu, ki ga je generalni sekretar Združenih narodov pripravil februarja 2010 pred prihodnjim septembrskim srečanjem na temo uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. (6) Dokument poudarja njihov pomen, če se le opirajo na sinergijo različnih pomoči in sodelovanje vključenega prebivalstva;

29. si močno želi, da evropski politiki v skupnem stališču EU, ki ga bo Evropski svet dokončno sprejel junija, ne bodo pozabili na dejstvo, da je cilj uresničitve razvojnih ciljev tisočletja izboljšanje vsakdanjika stotine milijonov ljudi in da se učinkovitost obsežnih mehanizmov mednarodne pomoči meri na lokalni ravni;

30. zato poziva k temu, da se poddržavna raven izrecno upošteva v analizah in predlogih, ki jih bo junija oblikovala EU, septembra pa mednarodna skupnost. 100 000 evropskih lokalnih skupnosti lahko pomaga z majhnimi prispevki, ki se bodo kot potoki stekali v velike reke. Ta povezanost držav in lokalnih oblasti je priložnost za okrepitev demokratičnih institucij in spodbujanje pravične delitve bogastva s ciljem odprave grozeče skrajne revščine in dosego ciljev tisočletja v skladu s političnimi in humanističnimi zavezami, sprejetimi leta 2010.

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) Cilj 1: za polovico zmanjšati revščino in lakoto v svetu; Cilj 2: zagotoviti osnovnošolsko izobrazbo v celoti za vse; Cilj 3: odpraviti razlike med spoloma; Cilj 4: zmanjšati umrljivost otrok; Cilj 5: izboljšati zdravje mater; Cilj 6: zaustaviti širjenje virusa HIV/aidsa in drugih bolezni; Cilj 7: zagotoviti okoljsko trajnost; Cilj 8: oblikovati svetovno partnerstvo za razvoj.

(2) Razen v dokumentu o obdavčenju, ki – presenetljivo – ni naslovljen na OR.

(3) Veliko primerov o tem je v dokumentu organizacije Združena mesta in lokalne uprave (UCLG): UCLG Position Paper on Aid Effectiveness and Local Gouvernement iz decembra 2009.

(4) Mnenje CdR 224/2005 fin, mnenje CdR 383/2006 fin, mnenje CdR 144/2008 fin, mnenje CdR 312/2008, sprejeto aprila 2009.

(5) V prilogi dokumenta SEC(2010) 420 konč. so navedeni podatki o javni razvojni pomoči vseh 27 držav članic EU in njihovi načrti za leto 2015.

(6) Dokument Združenih narodov A/64/665.

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/22

Mnenje Odbora regij – Povezovanje poslovnih registrov

(2010/C 267/06)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Ozadje

1. pozdravlja pobudo Evropske komisije za zeleno knjigo Povezovanje poslovnih registrov;

2. pozdravlja dejstvo, da Komisija vse strani, zainteresirane za zeleno knjigo Povezovanje poslovnih registrov, poziva, naj izrazijo svoja stališča na to temo;

3. opozarja na ključno vlogo Odbora regij, ki je kot zastopnik interesov lokalnih in regionalnih oblasti v svojih dosedanjih mnenjih predstavil možnosti in alternativne predloge za spodbujanje nemotenega delovanja notranjega trga, povečanje preglednosti ter za izmenjavo informacij in zmanjšanje upravnih obremenitev tako na lokalni kot tudi na regionalni ravni;

4. se strinja z Evropsko komisijo, da imajo pri tem bistveno vlogo poslovni registri (1). V njih so vpisane, se preučujejo in hranijo informacije o podjetjih, kot so podatki o pravni obliki podjetja, njegovem sedežu, kapitalu in pravnih zastopnikih, javnosti pa je omogočen dostop do njih;

5. pritrjuje Evropski komisiji, da Direktiva o čezmejnih združitvah (2), statut evropske družbe (SE) (3) in statut evropske zadruge (SCE) (4) izrecno zahtevajo čezmejno sodelovanje poslovnih registrov;

6. meni, da bi lahko poslovni register, čeprav so minimalni standardi ključnih storitev določeni v evropski zakonodaji, od države do države ponujal različne dodatne storitve. Hkrati podjetja vse bolj širijo svoje dejavnosti preko nacionalnih meja in imajo zato možnost, da se vpišejo v eni državi članici, svojo poslovno dejavnost pa delno ali v celoti opravljajo v drugi. Vse to je privedlo do povečanega povpraševanja po čezmejnem, javnem dostopu do informacij o podjetjih;

7. poudarja dejstvo, da kljub razpoložljivosti informacij o podjetju v državi, v kateri je podjetje registrirano, lahko dostop do teh istih informacij iz druge države članice pogosto ovirajo tehnične, pravne, jezikovne in druge ovire;

8. meni, da obstoječe prostovoljno sodelovanje med poslovnimi registri samo po sebi ni dovolj, zato je treba zagotoviti čezmejno sodelovanje med temi registri, ki bo učinkovitejše, kot je bilo doslej. Zlasti je pomembno, da je v okviru tega sodelovanja poskrbljeno za čezmejni dostop do informacij, shranjenih v poslovnih registrih, ter za preglednost, pravno varnost in zanesljivost teh informacij;

9. izpostavlja, da je sedanja finančna kriza ponovno opozorila na pomen preglednosti finančnih trgov. V okviru ukrepov za finančno oživitev lahko na izboljšanje dostopa do najnovejših, uradnih in zanesljivih informacij o podjetjih gledamo kot na način za obnovitev zaupanja v trge po vsej Evropi.

Najpomembnejše ugotovitve

10. priznava ključni pomen poslovnih registrov za učinkovito delovanje notranjega trga z zagotavljanjem zanesljivih in pravočasnih informacij za gospodarske namene ali za boljše pravno varstvo vseh udeleženih strani v vseh državah članicah;

11. se zaveda ključnega pomena vse večje mobilnosti podjetij za gospodarsko rast in zato priporoča vzpostavitev popolnoma povezanega sistema, ki v vsej Evropski uniji omogoča enak dostop do informacij;

12. ugotavlja, da je dostop do informacij o čezmejnih združitvah, prenosih sedežev podjetij ali ustanovitvah podružnic v drugih državah članicah vsakodnevna potreba za neovirano delovanje notranjega trga;

13. pozdravlja prizadevanja držav članic, ki sodelujejo pri prostovoljnem projektu vzpostavitve učinkovite platforme za izmenjavo, vendar poziva Evropsko komisijo, naj predloži predlog za pravni okvir za evropsko sodelovanje med poslovnimi registri, da bi obstoječi prostovoljni sistem nadomestili s popolnoma povezanim registrom, podprtim z IKT;

14. opozarja na pomembno vlogo MSP v evropskem gospodarstvu in poziva države članice, naj sprejmejo statut evropske zasebne družbe, ki bi v povezavi z učinkovitim sistemom za povezovanje poslovnih registrov spodbujal širjenje malih in srednje velikih podjetij na notranjem trgu;

15. poziva k vzpostavitvi digitalnega omrežja evropskih poslovnih registrov na podlagi ambicioznih informacijsko-tehnoloških rešitev;

16. se zavzema za pregled ustreznih direktiv o podjetjih, da bi njihove določbe prilagodili sedanjim tehničnim možnostim, zlasti uporabi informacijskih sistemov;

17. se strinja, da bi bilo vsekakor koristno, če bi se pri povezovanju poslovnih registrov v veliki meri oprli na že doslej opravljeno delo, predvsem v zvezi z Evropskim poslovnim registrom (EBR) in projektom BRITE. Glede predlogov za ureditev postopkovnega in tehničnega sodelovanja poslovnega registra mreže (združitve, prenosi sedeža, podružnice itd) se je treba strinjati z Evropsko komisijo, da bi bilo sistem najlažje vzpostaviti na podlagi tekočega projekta BRITE.

Predlogi

18. opozarja, da je bilo podjetjem s prakso Sodišča Evropskih skupnosti v zadnjih 10 letih (in še posebej z zadevami Centros (C-212/97), Überseering (C-208/00) ter Inspire Art (C- 167/01)) omogočeno, da delujejo čezmejno in da svoj sedež prenesejo;

19. poudarja, da v praksi te pravice v številnih primerih ni mogoče udejanjiti. Razlog ni toliko neobstoječa povezava registrov, temveč dejstvo, da določbe držav članic na področju prava družb in registracije podjetij ne spodbujajo prenosa sedeža podjetja v tujino in tudi ne drugih čezmejnih dejavnosti ter da tudi evropska zakonodaja takšnih določb izrecno ne zahteva;

20. meni, da sama povezava poslovnih registrov tega problema ne bo rešila. V ta namen bi morali v resnici pripraviti določbe s področij materialnega in postopkovnega prava o prenosu sedeža podjetij, s katerimi bi morali med drugim urediti tudi medsebojno sodelovanje poslovnih registrov;

21. je prepričan, da je prenos sedeža podjetja v EU v resnici skoraj nemogoč in da je glavna ovira za nastanek prave konkurence med državami in regijami, zaradi katere se podjetniki odločajo za najboljše okolje. Vendar je prenos sedeža podjetja danes zelo zapleten;

22. priznava, da bi povezava poslovnih registrov podjetnikom pomagala, da v okviru svoje poslovne dejavnosti dobivajo podatke o svojih partnerjih, in to je treba vsekakor pozdraviti. Sistem povezanih poslovnih registrov bi tako zagotovil skupno zbirko podatkov s standardiziranimi vnosi, s pomočjo katere bi bilo mogoče doseči ta cilj, vendar pod pogojem, da se ohrani točnost informacij v registrih. Prav tako bi si morali prizadevati za standardizacijo vsebine registrov;

23. meni, da sporazum o upravljanju, ki ga ponuja zelena knjiga, ni ustrezno orodje za povezovanje. Če naj bi bili iz vsakega poslovnega registra posamezne države na vpogled standardizirani podatki v standardizirani obliki, je treba prihodnji sistem urediti bodisi z revizijo direktive o pravu gospodarskih družb („direktiva o objavah“) ali pa kako drugače;

24. dodaja, da bi bilo treba prizadevanja bolj usmeriti v to, da bi bile tako čezmejne informacije, ki bodo na voljo v okviru predvidenega sistema, kakor tudi informacije v zvezi z državnimi poslovnimi registri prek interneta dostopne vsem, po možnosti brezplačno ali za majhno plačilo. Z državnimi pristojbinami, ki se zaračunajo za zbiranje ustreznih informacij, bodo s tem povezani stroški tako ali tako poravnani – javne oblasti se ne bi smele ukvarjati s trgovanjem z javnimi podatki. V nasprotnem primeru bi pod krinko prihodnje direktive nastala konkurenca obstoječim podjetjem, ki ponujajo svetovalne storitve;

25. se strinja, da je smiselno povezovanje podatkov, pridobljenih na podlagi prenosa direktive o preglednosti, s predvideno mrežo poslovnih registrov. Zato bi bilo treba razmisliti o tem, da se povezovanje uredi raje z direktivo ali morda celo uredbo;

26. opozarja, da neobstoj povezanega poslovnega registra doslej pravzaprav ni bila pomembna ovira za čezmejne poslovne transakcije. Inteligentne elektronske rešitve (kot se na primer uporabljajo med Estonijo, Portugalsko in Finsko) že danes omogočajo zelo obsežno sodelovanje, saj je mogoče elektronsko dostopati do poslovnih registrov v tujini, ne da bi morali zapustiti državo;

27. poudarja, da so ovire, ki se pojavljajo pri izvajanju čezmejnih postopkov prava gospodarskih družb, prej posledica tega, da ni veljavne vseevropske identifikacije, na primer evropske elektronske izkaznice, ki bi omogočila zakonsko uporabo in vzajemno priznavanje elektronskih podpisov. Na področju povezovanja poslovnih registrov je to eno od najpomembnejših vprašanj, ki bi se ga bilo treba čim prej lotiti;

28. na koncu opozarja, da morajo biti vse pobude v skladu z načeli subsidiarnosti, sorazmernosti in boljše priprave zakonodaje.

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) Izraz „register podjetij“, ki se uporablja v tej zeleni knjigi, zajema vse centralne in trgovinske registre ter registre družb v smislu člena 3 prve direktive o pravu družb (68/151/EGS).

(2) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb iz različnih držav članic (UL L 310, 25.11.2005, str. 1).

(3) Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (UL L 294, 10.11.2001, str. 1).

(4) Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE) (UL L 207, 18.8.2003, str. 1).

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/25

Mnenje Odbora regij – Pomen oživljanja mest za prihodnji razvoj mest v Evropi

(2010/C 267/07)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

Prispevek mest k razvoju in prehod z obnove k oživljanju mest

ODBOR REGIJ

1. je prepričan, da so mesta in mestne regije (kot stapljanje mest s sosednjimi občinami) talilni lonec domišljije in ustvarjalnosti ter da imajo možnosti za obravnavo gospodarskih in finančnih problemov, s katerimi se sooča Evropska unija, pa tudi sredstva za preprečevanje socialne izključenosti, kriminala in revščine. Toda OR meni, da je te možnosti in sredstva treba podpreti s strukturnimi programi, da bo lahko prišlo do sprememb in oživljanja;

2. priznava, da imajo mesta in urbana središča (1) vse pomembnejšo vlogo za trajnostni razvoj tako posameznih ravni upravljanja kakor tudi celote teh ravni. Mesta so središča kulture, gospodarstva, šolstva, raziskav in razvoja, storitev, ki temeljijo na znanju, in finančnega sektorja, križišča regionalnega in mednarodnega pretoka ljudi in blaga ter pomembno prispevajo k vključevanju skupin ljudi različnega porekla;

3. ugotavlja, da so nekaterim mestom škodovali okoljski, gospodarski in družbeni dejavniki, vendar ugotavlja, da je najti tudi številne primere uspešnega oživljanja evropskih mest, financiranih s pomočjo EU;

4. poudarja, da se je gostota prebivalstva v mestih zaradi nezakonite gradnje in notranjih migracij pogosto povečevala hitreje kot zmogljivosti in načrti lokalnih oblasti. Poglobili so se socialni problemi, nekatere skupine prebivalcev pa so bile potisnjene na rob kljub svojemu velikemu poklicnemu in družbenemu potencialu. V mestih razvitih držav so sestavni del mestnega tkiva tudi zapostavljene četrti, ki so dejavnik socialne izključenosti in vse večje negotovosti;

5. ugotavlja, da so strukturne spremembe v gospodarskem sektorju, selitev proizvodnje in uvajanje novih tehnologij, zlasti na področju prevoza blaga, na primer z drobljenjem tovorov, naglo izrabila infrastrukturo in tla (pristanišča in železniške postaje), kar ima zelo velik učinek na gospodarske in socialne zmogljivosti delovanja nekaterih četrti ter celih mest, ki se soočajo s povsem novimi izzivi;

6. poudarja, da morajo biti politike obnove mest podlaga ustreznemu modelu, katerega področje delovanja bo zajemalo oblike delovanja, ki segajo od oživljanja mestnih območij do obnove obstoječega stavbnega fonda. Novi model trajnostnega mesta bi se moral opreti na inovativni celostni pristop k obnovi mest, ki v skladu z leipziško listino upošteva okoljske, socialne in gospodarske vidike. To je model, ki se ne zavzema za neomejeno širitev ali gradnjo na škodo zelenih površin, ampak se raje osredotoča na nadzorovano rast, preprečevanje širjenja mestnih območij, revitalizacijo obstoječega stavbnega fonda in družbenega tkiva v mestih, izboljšanje ekološke učinkovitosti v mestih, obnovo opuščenih industrijskih območij in spodbujanje trajnostnih oblik prevoza, načrtovanje uporabe zemljišč na različnih ravneh (regionalni, okrožni, lokalni) in razvoj kombinirane uporabe kot oporne točke;

7. opozarja, da se je konec 20. stoletja pojavila nujna potreba po bolj usmerjenih in večsektorskih ukrepih za izboljšanje mest. Zapletenost težav je spodbujala k večtematskemu pristopu, ki je nato sprožil potrebo po pripravi programov oživljanja mest, v katerih je bil v veliki meri uporabljen celostni pristop za opredelitev ciljev ter izbiro metod in instrumentov za izvajanje v smislu širših geografskih danosti in ekonomij obsega. OR je prepričan, da ogroženih mestnih območij ne smemo in ne moremo opustiti, saj so vir neizkoriščenega potenciala, poleg tega pa viri v njih ostajajo neizrabljeni – človeški in fizični kapital nista izkoriščena, čeprav bi se lahko učinkovito izkoristila in tako prispevala k splošni gospodarski rasti.

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti v oživljanju mest in pomen tega vprašanja za OR

ODBOR REGIJ

8. poudarja, da bi morale imeti regionalne in lokalne oblasti odločilno in osrednjo vlogo pri oblikovanju, izvajanju, nadzorovanju, podpiranju in ocenjevanju celostnih strategij oživljanja mest ter splošno pri izboljšanju mestnega okolja. Zaradi raznolikosti evropskih naselij in mest so potrebne rešitve, pripravljene na lokalni ravni, in v prvi vrsti delovanje na lokalni ravni. Številni programi in pobude EU so pripomogli k pravemu bogastvu znanja in izkušenj s področja razvoja mest tako na evropski ravni kot v posameznih mestih. OR je prepričan, da bi bilo treba lokalne oblasti spodbuditi, naj izkoristijo vse znanje, zbrano na evropski ravni, zlasti t. i. urban acquis (skupna urbanistična načela);

9. meni, da je priložnosti za ukrepe na področju oživljanja mest veliko, strategije za oživljanje mest pa morajo obravnavati številne dejavnike, ki prinašajo izzive, s katerimi se soočajo nekatera mestna območja. Gospodarski upad zadnjih let lahko sorazmerno močneje vpliva na nekatera mestna območja, ki se zaradi svoje socialno-ekonomske strukture počasneje prilagajajo kot druga mestna območja. Programi oživljanja mest bi morali vključevati inovativne načine za to, da se aglomeracijski učinek osrednjih mestnih območij izkoristi v dobro lokalnega prebivalstva;

10. meni, da nudijo mesta v tesni sinergiji s primestnimi območji veliko prednosti tako prebivalcem kot podjetjem, ne le zato, ker so gospodarski motor ter središča izmenjave in trgovine, ampak tudi zato, ker pomagajo spodbujati osebne svoboščine in so centri ustvarjalnosti, raziskav in odličnosti. Po drugi strani pa so med vzroki za težave, s katerimi se soočajo mesta, spremembe načina življenja in demografske spremembe, še pogosteje pa neustrezni modeli razvoja mest. Oživljanje in trajnost mest sta trenutno prednostni nalogi številnih lokalnih in regionalnih oblasti v EU, ki si prizadevajo doseči trajnostno rast v povezavi s sodobno infrastrukturo (s poudarkom na tehnološki infrastrukturi), privlačnimi razmerami za podjetja ter s čistim in zdravim okoljem;

11. meni, da obstajajo številni primeri najboljše prakse, vendar pa niso dovolj razširjeni ali izvajani. OR zato ponavlja svoj poziv k oblikovanju virtualne mreže za širjenje dobre prakse med evropskimi mesti in regijami. OR je tesno povezan s pobudami, kot sta konvencija županov in nagrada zelena prestolnica Evrope, sodeloval pa je tudi v dejavnostih spremljanja po sprejetju leipziške listine EU o trajnostnih evropskih mestih v okviru skupine za urbani razvoj držav članic EU. Odbor regij je tudi nedavno sprejel mnenja o povezanih vprašanjih, npr. kako mesta in regije prispevajo k doseganju evropskih ciljev na področju podnebnih sprememb in energije, kakšni ukrepi so potrebni za spodbujanje energetske učinkovitosti ter akcijski načrt EU o mobilnosti v mestih.

Ukrepi EU pri razvoju evropskih mest

ODBOR REGIJ

12. meni, da je bilo od leta 1990 do danes doseženega precej napredka glede vprašanja razvoja mest, tako glede programov kot strokovnega znanja, povezanega s posegi v mestih, čeprav pogodbe EU izrecno ne določajo urbanistične politike EU. V tem obdobju so bila mesta nekakšni poskusni laboratoriji pod prostim nebom. Dosegla so dostojne rezultate, čeprav so imela na voljo omejena sredstva;

13. poudarja, da ima lahko EU ključno vlogo pri podpiranju strategij za oživljanje mest. Na podlagi skupnih urbanističnih načel (urban acquis) bi bilo treba Komisijo spodbujati, naj poveča prizadevanja za to, da se lokalni ravni skladno in strukturirano omogoči dostop do vsega sedanjega znanja o razvoju mest in podpornih ukrepov zanj. V to bi morali vključiti vse politike EU, ki neposredno vplivajo na razvoj mest, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti ukrepom na področju kohezije, zaposlovanja, sociale, okolja, hitrega interneta in prometa;

14. pozdravlja nedavno posodobljen Priročnik o urbani razsežnosti v politikah Skupnosti 2007–2013, ki ga je objavila medresorska skupina Evropske komisije za razvoj mest. Komisijo poziva, naj preuči zamisel o posodobitvi in formaliziranju evropske mestne agende, priložene novemu akcijskemu okviru ali akcijskemu načrtu za razvoj mest, ki med svoje glavne prednostne naloge uvršča celostno oživljanje mest, hkrati pa upošteva različne okvire, v katerih bi jih bilo treba uporabiti;

15. podpira vse obstoječe pobude, ki v okviru kohezijske politike prispevajo k trajnostnemu razvoju mest, zlasti celostnemu oživljanju mest, tj. mestom namenjen del strukturnih skladov, Urban Audit, Urban Atlas, program URBACT in pobudo JESSICA. OR poziva Komisijo, naj natančno analizira rezultate vključevanja pobude Skupnosti URBAN v operativne programe Evropskega sklada za regionalni razvoj in pripravi posebno vmesno oceno njegovih rezultatov. Po tej oceni se utegne izkazati, da je treba v naslednjem programskem obdobju okrepiti specifičen značaj pobud za oživljanje mest v okviru strukturnih skladov in izboljšati njihovo usklajevanje z drugimi politikami evropske mestne agende;

16. pozdravlja nov pristop k financiranju pobud za oživljanje mest, ki ga prinaša JESSICA, predvsem zato, ker vzpostavlja jasno povezavo med financiranjem in potrebo po pripravi celostnih načrtov mestnega razvoja, obenem pa poudarja, da so subvencije tudi koristen in nujen instrument za obravnavanje tržnih pomanjkljivosti v okviru razvoja mest. Izraža tudi zaskrbljenost glede vidnosti pobude JESSICA, glede tega, koliko jo lokalne in regionalne oblasti poznajo, in glede domnevnih težav z izvajanjem na ravni držav članic;

17. je prepričan, da je treba podpreti spremembe uredbe o strukturnih skladih glede upoštevanja vlaganja v stanovanja za namene večje energetske učinkovitosti in uporabo energije iz obnovljivih virov. Vendar bodo morale informacije o podporah na področju stanovanj, kakor so navedene v najnovejši spremembi uredbe o Evropskem skladu za regionalni razvoj glede upravičenosti ukrepov na stanovanjskem področju v korist marginaliziranih skupnosti, postati širše dostopne, prav tako pa bo treba dosledno vztrajati, da se te podpore vključijo v okvir celostnega programa za razvoj mest. Zato želi predlagati, da se pomoč iz strukturnih skladov predvidi tudi za stanovanja na močno ogroženih območjih. Kakovostna stanovanja so bistven predpogoj za uspeh programov oživljanja mest. Finančno podporo bi bili treba omogočiti le v okviru celostnih programov in pod strogimi pogoji, da bi tako zagotovili, da bodo korist imeli lokalni prebivalci, ki potrebujejo pomoč, ne pa, da bo ta pripomogla k priseljevanju premožnejših in spreminjanju sestave prebivalstva (gentrification).

Trajnostno oživljanje mest

ODBOR REGIJ

18. ugotavlja, da se mesta EU spodbuja k temu, da prispevajo k prizadevanjem EU za premagovanje gospodarske in finančne krize in poglobitev evropskega povezovanja. Tri razsežnosti, ki jih je špansko predsedstvo navedlo kot načela za razvoj vprašanja pomena oživljanja mest za razvoj mest, so stebri trajnostnega razvoja. Programe oživljanja mest bi bilo treba v trenutku njihovega izvajanja obogatiti z ustreznimi tematskimi prednostnimi nalogami, ki bodo to vprašanje umestile v sedanje socialno-ekonomsko okolje. Natančneje, Odbor ocenjuje, da bi bilo treba na vrh agende postaviti vprašanja, kot so upravljanje mest, vloga lokalnih in regionalnih oblasti, financiranje oživljanja mest, prispevek informacijske tehnologije k oživljanju mest, pomen načina organizacije in delovanja lokalne samouprave za pripravo in izvajanje programov oživljanja mest, vloga inovacij v oživljanju mest in tudi njen prispevek k razvoju zunanjih odnosov in internacionalizaciji mest. Zato je jasno, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri dejavnostih oživljanja mest – od uporabe zemljišč do urbanističnega načrtovanja in izvajanja – kar poudarja pomen oživljanja v primerjavi z novim urbanim razvojem in pomen izboljšanja obstoječih mestnih območij v primerjavi s širjenjem mest.

Gospodarska razsežnost oživljanja mest – prispevek k pametni rasti

ODBOR REGIJ

19. poudarja, da lahko gospodarske spremembe zadnjih let – zlasti zaradi internacionalizacije gospodarstva – sorazmerno bolj prizadenejo starejša mestna območja ali urbana območja v središčih mest, ki se zaradi svoje socialno-ekonomske strukture počasneje prilagajajo kot druga mestna območja. V tem oziru ukrepi kohezijske politike temeljijo na ideji, da prostorsko neuravnotežena rast ne samo škoduje socialni koheziji, ampak tudi omejuje potencialno gospodarsko rast. To še toliko bolj drži na lokalni ravni, kar je bilo na primer nedavno poudarjeno tudi v Barcovem poročilu;

20. poudarja potrebo po spodbujanju inovativne gospodarske dejavnosti z zagotavljanjem ustreznega okolja in spodbud, najsodobnejše infrastrukture ter kvalificiranega človeškega kapitala, ki je pripravljen na vseživljenjsko učenje;

21. meni, da ohranjanje materialne in nematerialne kulturne dediščine prek oživljanja mestnih središč – ob čim večjem spoštovanju zgodovinske in arhitekturne dediščine – dodatno izboljša podobo ter poveča ugled in privlačnost mest, spodbuja pa tudi kulturno raznolikost, ki ima pomembno vlogo pri razvoju na znanju temelječega gospodarstva in ustvarjalnih industrij. Ker se s tem podpira ustvarjanje specializiranih lokalnih delovnih mest, za katera je pogosto potrebna visoka stopnja specializacije, to pomeni spodbudo za lokalni razvoj;

22. izpostavlja, da morajo projekti oživljanja mest kot postopki in tudi kot rezultati prinesti, vključevati in širiti znanje in inovacije;

23. poudarja, da morajo strategije za oživljanje mest obravnavati številne dejavnike, ki so vir gospodarskega propadanja nekaterih mestnih območij. Med najpomembnejšimi dejavniki so funkcionalna zastarelost stavb, zastarela infrastruktura in težave z dostopom. Številna podjetja zapustijo mesta, ker iščejo nižje stroške poslovanja in dodaten prostor, svojim podjetjem pa sledijo mnogi zaposleni, ki obenem iščejo boljšo kakovost življenja (socialne storitve, prevozna sredstva) ter nižje življenjske stroške (nižje najemnine in ugodnejše cene nepremičnin). Da bi izpolnili zahteve podjetij, ki so pripravljena imeti sedež na oživljenih območjih, bi morali programi za oživljanje mest najti inovativne načine uporabe prostora, ki je na voljo, in izboljšati zagotavljanje mestnih storitev, s čimer bi aglomeracijski učinek mestnih središč obrnili v njihovo korist;

24. opozarja, da težave z mobilnostjo v mestih, predvsem težave s prometno preobremenjenostjo, pestijo številna mestna območja v Evropi in da rešitve ne bo mogoče doseči zgolj z gradnjo boljše infrastrukture ali z dajanjem še več denarja podjetjem javnega prevoza. Mobilnost v mestih poveča možnosti za prebivalce in podjetja, zato je obenem dejavnik gospodarske konkurenčnosti in gonilo socialne kohezije. OR poudarja, da bi morali vsi državljani imeti na voljo učinkovit in cenovno dostopen javni prevoz, saj je ključnega pomena pri preprečevanju izolacije ogroženih območij. OR poudarja, da zaradi škode, ki se okolju naredi v mestih, postajajo vedno bolj pomembni ukrepi za spodbujanje okolju prijaznega javnega mestnega prevoza (projekti raziskav in predstavitev vozil, ki proizvajajo malo ali nič emisij, ter dejavnosti za spodbujanje drugih načinov in vrst prevoza, kot so skupna uporaba osebnih avtomobilov in spodbujanje kolesarjenja v mestih). Odbor poleg tega ponovno poudarja svojo podporo pripravi načrtov trajnostne mobilnosti v mestih – vsaj v velikih mestih – in se zavzema za uvedbo spodbud na ravni EU, kot je na primer pogojevanje financiranja projektov za mestni promet s pripravo načrtov za trajnostno mobilnost v mestih ter s sklenitvijo partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem na področju mobilnosti;

25. poudarja potrebo po uvedbi ukrepov za okrepitev podjetniškega duha s spodbudami ciljnim skupinam prebivalstva, oblikovanjem organov za podporo te želje po podjetništvu in pripravo ustreznih prireditev. V tem smislu priznava pomembno vlogo, ki jo za gospodarstvo lahko ima inteligentna rast, ki vključuje podporo ženskam v podjetništvu.

Okoljska razsežnost oživljanja mest – prispevek k trajnostni rasti

ODBOR REGIJ

26. ugotavlja, da bi se morala zaradi okoljske razsežnosti oživljanja mest med bistvene prednostne naloge uvrstiti tri glavna vprašanja: podnebne spremembe, boj proti onesnaževanju naravnih virov, ki je posledica človekove dejavnosti, ter v širšem smislu učinkovito izkoriščanje teh virov in nazadnje varstvo okolja;

27. je prepričan, da se bo kljub temu, da je Evropa že zdaj močno urbanizirana, trend k širitvi urbanih območij v nekaterih delih po pričakovanjih nadaljeval, zlasti v najbolj dinamičnih velikih in srednje velikih aglomeracijah. Ko se mesta širijo, bi morebiti lahko uničila nekatere vire ter poslabšala kakovost tal in vode. Zato poudarja, da lahko celostni programi oživljanja mest ta trend ustavijo ali celo preobrnejo, če zajezijo neomejeno rast mest in oživijo mestno okolje;

28. poudarja, da se po drugi strani v tem stoletju pričakuje pospešitev podnebnih sprememb in dviga morske gladine zaradi človekovih emisij toplogrednih plinov. To predstavlja vse večji izziv še posebej obmorskim mestnim območjem, ki bodo zaradi tega močno finančno obremenjena, saj so potrebna ogromna sredstva, med drugim za ukrepe za zaščito obale in proti poplavam. Povečuje tudi pomen dela skupine za urbani razvoj držav članic EU pri referenčnem okviru za trajnostna evropska mesta, ki naj bi poleg običajnejših okoljskih vprašanj, povezanih z mestnimi območji, vključeval tudi razsežnost podnebnih sprememb in težave, ki jih prinašata blažitev njenih učinkov in prilagajanje nanje.

29. meni, da je boj proti onesnaževanju naravnih virov, ki je posledica človekove dejavnosti, bistvena prednostna naloga in ključno vprašanje oživljanja mest, pri čemer imajo posebno težo ukrepi za večje preprečevanje onesnaževanja. Odbor hkrati poudarja, kako pomembno je poskrbeti za merjenje in omejevanje uporabe materialov, ki vplivajo na naravno okolje, ter ovrednotiti njihov celoten življenjski cikel (proizvodnja, uporaba in odstranjevanje);

30. poudarja, da je naknadno opremljanje obstoječih zgradb za boljšo energetsko učinkovitost eden najbolj stroškovno učinkovitih načinov za izpolnjevanje obveznosti iz Kjota glede podnebnih sprememb; ocenjuje se, da je emisije CO2 iz zgradb in stroške, povezane z energijo, možno zmanjšati za 42 %;

31. ugotavlja, da mesta ustvarijo 70 % emisij toplogrednih plinov, zato v tem oziru leipziška listina mesta poziva, naj zmanjšajo svoj ogljični odtis, ohranjajo svoje vire in biotsko raznovrstnost, varčujejo z energijo in spodbujajo dostop do ključnih javnih storitev. Iz tega razloga Odbor opozarja, da je nujno takoj sprejeti ukrepe za omejitev porabe energije v mestih, predvsem z dobrim energetskim upravljanjem, pa tudi s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Podobne ukrepe je treba sprejeti tudi na področju gradnje, da bi z izolacijo dosegli večjo energetsko učinkovitost stavb;

32. pozdravlja konvencijo županov, v katero je vključenih skoraj 3 000 evropskih mest, ki so obljubila, da bodo presegla tri „20-odstotne cilje“, minimalno zakonsko zahtevo EU, ki jo je treba doseči do leta 2020. Tako kot nagrado zelene prestolnice Evrope je tudi to pobudo sprožila Evropska komisija, Odbor regij pa pozdravil in podprl. Odbor regij želi konvencijo razširiti na regionalno raven;

33. priznava pomembno vlogo zelenih območij in vodnih površin v programih oživljanja mest. Zelena območja in vodne površine bistveno prispevajo k boljšemu ozračju v mestih, saj jih „hladijo“, zagotavljajo čist zrak, filtrirajo onesnaženost in blažijo hrup. Zelena območja za rekreacijo prispevajo tudi k boljšemu življenju v mestih in s tem povečujejo socialno kohezijo. Bolj zelena mesta bi morala biti cilj vsem;

34. želi pritegniti pozornost na to, da je razpoložljivih vodnih virov na svetu vse manj, zato poziva, da programi oživljanja mest predvidijo tudi varstvo vodnih rezerv, zlasti rezerv pitne vode, ter njihovo ustrezno upravljanje in alternativne postopke njihovega izkoriščanja. Zmanjšati bi bilo treba tudi „vodni odtis“ mest;

35. ocenjuje, da je estetika stavbnega okolja odločilen dejavnik, če naj mesta uspešno kljubujejo mednarodni konkurenci, če naj bodo privlačna in svojim prebivalcem zagotavljajo kakovostno življenje. Zato predlaga, da se uvedejo ukrepi na področju arhitekturnega in umetniškega ustvarjanja;

36. priznava pomen biotopov in meni, da je bistvena prednostna naloga varovanje in upravljanje tistih biotopov, ki mesta obdajajo ali so v njihovi bližini. Gre namreč za pomembno merilo v okviru oživljanja mest, ki ga je treba povezati z ukrepi ozaveščanja in obveščanja državljanov o okolju;

37. opozarja, da imajo mesta močne vezi z regijami, ki jih obdajajo, zlasti z dinamičnim predmestnim obročem, in da morajo te odnose upravljati.

Socialni vidiki oživljanja mest – prispevek k visoki rasti

ODBOR REGIJ

38. meni, da so socialno-demografske spremembe v številnih mestih sprožile preseljevanje prebivalcev iz starih mestnih območij v nova stanovanjska naselja bolj na obrobju, mestna območja na njihovem obrobju ali preprosto v nove kraje v bližini velikih aglomeracij. Med razlogi za to so dostopnost cenejših in privlačnejših stanovanj, boljša kakovost življenja in večja ponudba storitev. V zadnjih desetletjih so ljudje z nadpovprečnimi prihodki zapustili mesta in le počasi se vanje spet vračajo, ker jih je pritegnil uspeh nekaterih programov oživljanja mest. Odbor regij zato poudarja, da bi bilo treba v propadajočih mestnih območjih poskrbeti, da mesto spet postane privlačen kraj za življenje, ki lahko izpolni ambicije vseh, ne glede na njihove prihodke;

39. poudarja, da je nastanitev že od nekdaj – in je še vedno – bistvo oživitve mest, eden glavnih ciljev, katerega eden glavnih namenov je zagotoviti boljše življenjske pogoje za najbolj prikrajšane osebe;

40. meni, da je povečevanje socialne neenakosti velik izziv v večini mestnih območij. Neenakost med soseskami je posledica socialno-prostorske getoizacije, ki je včasih posledica neustreznih stanovanjskih politik in zagotavljanja storitev, ki je omejeno na bogata območja in ne doseže ogroženih predmestij. V tem oziru bi novi cilj teritorialne kohezije, ki ga je prinesla Lizbonska pogodba, moral vse ravni upravljanja spodbuditi, da te razlike upoštevajo v vseh mestnih sektorskih politikah, in sicer v okviru celostnih strategij oživljanja mest. Odbor regij zato poudarja, da mora trajnostno mesto temeljiti na mestni solidarnosti, aktivnemu boju proti izključenosti in diskriminaciji s krepitvijo socialne kohezije med soseskami, socialno-poklicnimi kategorijami, spoloma in ljudmi iz različnih okolij. Mestna solidarnost mora odražati našo ambicijo, da zgradimo vključujočo in bolj povezano evropsko družbo;

41. je prepričan, da so potrebna bolj konkretna prizadevanja za dobro vključevanje priseljencev v življenje mesta, saj je to pravi način za odpravo težav na tem področju.

Partnerstvo za oživljanje mest

ODBOR REGIJ

42. poudarja, da morajo programi oživljanja mest vedno vključevati javne, zasebne in neprofitne sektorje, v ospredju teh partnerstev pa morajo biti lokalne skupnosti. Čeprav je oživljanje mest vedno proces v teku, ki nikoli ni končan, je nemogoče uporabljati rešitve, ki „veljajo za vse“; vključevanje široke palete zainteresiranih strani bo pripomoglo k temu, da se uči na uspehih drugih in se prepreči ponavljanje napak. Lokalne in regionalne oblasti imajo v tem oziru ključno vlogo pri povezovanju različnih ekonomskih in socialnih akterjev in razvoju usmerjenih ukrepov. Raba zemljišč in dokumenti urbanističnega načrtovanja lahko služijo kot platforme, prek katerih lahko vse uprave povezujejo in usklajujejo politike;

Tematske prednostne naloge

ODBOR REGIJ

43. ocenjuje, da bi se moral v naslednjem programskem obdobju prehod z operacij obnove mest, ki se osredotočajo na naravno okolje in okolje, ki ga je oblikoval človek, v programe oživljanja mest končati z razširitvijo obsega posegov z vrsto tematskih prednostnih nalog, da bi lahko evropska mesta prihodnosti izpolnila pričakovanja svojih prebivalcev, zagotavljala infrastrukturo in okolje, ki koristi znanju in poklicnim sposobnostim delavcev, da bi lahko bila trajen in privlačen okvir za življenje, delo in oddih, da bi vsem brez izjem nudila kar največ možnosti in da bi naravne vire izkoriščala s kar največjo varčnostjo, da bi njihovo delovanje sodilo v okvir konkurenčnega gospodarstva z nizkimi emisijami ogljika.

Upravljanje strategij oživljanja mest

ODBOR REGIJ

44. poudarja, da mora biti oživljanje mest stalen in celosten proces, ki temelji na dolgoročni viziji trajnostnega razvoja mest. Dobro upravljanje programov oživljanja mest se mora začeti z analizo. Iz zanesljivih virov je treba z dobrimi in primerljivimi kazalniki zbrati trdne podatke o gospodarstvu, socialnih značilnostih in okolju v prizadetih območjih. V tem okviru je posebej pomembno delo projekta Urban Audit Evropske komisije in priprave referenčnega okvira za trajnostna evropska mesta;

45. poudarja, da so potrebni novi načini oblikovanja mestne politike, pri čemer se politike oživljanja mest pripravijo na lokalni in regionalni ravni s podporo nacionalne in evropske ravni. Prepričan je, da morajo lokalne oblasti prevzeti vodilno vlogo pri razvoju politik za kohezijo, vključevanje in sodelovanje ter s tem zavarovati naravne vire in okoljsko učinkovit razvoj svojih območji kot tudi spodbujati in poglobiti dialog med številnimi različnimi kulturami. Da bi povečale učinkovitost javne politike, so številne lokalne in regionalne oblasti že razvile nove oblike mestnega upravljanja, ki programe oživljanja mest približajo razmeram na terenu. V celostne mestne politike so poleg javnih oblasti vključeni tudi drugi partnerji, prek različnih participativnih sistemov pa tudi prebivalci prizadetih območij; v nekaterih državah je to dobilo obliko pogodb ali konvencij. Odbor je prepričan, da se z večjim vključevanjem javnosti in vlogo, ki jo dobivajo mestne skupnosti, ustvarja možnost, da se pojavi socialni kapital, potreben za uspeh politik razvoja mest;

46. opozarja, da morajo po njegovem mnenju programi oživljanja mest zagotoviti, da bodo za akcije obveščanja, komuniciranja ter razširjanja programov in načinov sodelovanja (lokalni referendumi, skupščine, e-demokracija itd.) čim bolj izkoriščeni vsi ustrezni mediji, tako tiskani kot elektronski. Programi oživljanja mest morajo postati sestavni del procesa učenja, da bi lahko pomagali pri razvoju mest v EU in sodelovali pri ozaveščanju državljanov o težavah, s katerimi se soočajo, in možnostih, ki jih ponujajo;

47. priznava, da se v skladu z načelom subsidiarnosti vprašanja v zvezi z oživljanjem in razvojem mest najučinkoviteje obravnavajo na lokalni ravni. Kljub temu meni, da lahko podpora EU predstavlja izrazito prednost na področju razvoja mest, če se pokaže, da so njeni ukrepi potrebni za lažje reševanje problemov, ki vplivajo na njeno ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Odbor zato meni, da bi bilo treba politike oživljanja in razvoja mest izvajati ob upoštevanju „evropskih urbanističnih načel“, ki se kažejo v obliki nabora obstoječih pravnih instrumentov, političnih pobud ter mehanizmov za izmenjavo izkušenj in najboljših praks med mesti. Hkrati opozarja, da bi morale politike s tega področja upoštevati načelo sorazmernosti in širši teritorialni okvir;

48. opozarja, da so lahko finančna sredstva EU še posebej uporabna pri spodbujanju lokalnih oblasti k sodelovanju v funkcionalni urbani regiji. To pomeni, da je mogoče v celotni regiji prevzeti skupno finančno odgovornost za skupine prebivalstva in mestna okrožja, ki jim grozi izključitev. Instrumente financiranja EU je treba dati na voljo funkcionalnim urbanim regijam pod pogojem, da se od lokalnih oblasti zahteva, da učinkovito sodelujejo pri razporejanju svojih lastnih sredstev.

Financiranje in oživljanje mest

ODBOR REGIJ

49. poudarja, da je program za razvoj namenjen pokrivanju nekaterih potreb, ne pa gradnji prihodnosti. Ključna postavka tega vprašanja so finančna sredstva za programe oživljanja mest, ki bodo povečala njihovo trajnost in učinkovitost. Med področji, ki jim je treba posvetiti pozornost, so razdelitev nacionalnih in lokalnih sredstev, način financiranja programov – sistematično ali „od primera do primera“ – mešanica državnih razpisov in zasebnega kapitala, lokalno obdavčenje, posojila, ocena koristi projektov obnove, porazdelitev ustreznih izdatkov med različnimi uporabniki in upravičenci ter izvor sredstev in strateška vrednost javnih subvencij in njihova teža. Konkretnejše delo je treba opraviti glede mehanizmov financiranja in uresničevanja programov oživljanja mest. Lahko sicer predvidevamo, da bodo pri tem pomagali instrumenti, kot so skladi za razvoj mestnih območij in „trije J-ji“ (JESSICA, JEREMIE, JASPERS), vendar podrobnosti in rezultati njihovega posredovanja ostajajo odprta vprašanja;

50. ocenjuje, da prispevek prostovoljnega dela v programih oživljanja mest še ni popolnoma upoštevan. Za konec še ugotavlja, da bi morala biti pri prihodnjih posredovanjih razvoj in okrepitev podjetniškega duha tako v okviru lokalnih oblasti kot programov oživljanja mest bistven element raziskav.

Prispevek informacijskih tehnologij k oživljanju mest

ODBOR REGIJ

51. ocenjuje, da je splošno priznano, da komunikacijska in informacijska revolucija pomembno vpliva na organizacijo, delovanje in obliko evropskih mest. Treba bi bilo posebej vztrajati, da programi oživljanja mest vključujejo ukrepe za razvoj najsodobnejših tehničnih infrastruktur na informacijsko-komunikacijskem področju in za pripravo aplikacij in vsebin, ki bodo izboljšale življenje državljanov in delovanje javnih služb, zvišale raven storitev zasebnega sektorja in spodbujale uporabo teh instrumentov;

52. meni, da je neizogibno, da se skupaj z izkoriščanjem novih priložnosti pojavljajo tudi nevarnosti. Zaščita in varnost aplikacij in izmenjav, varstvo osebnih podatkov in spoštovanje zasebnega življenja in osebnosti državljanov so bistvena področja, v katera se bo treba še bolj poglobiti. Uporaba informacijske tehnologije na področju mestne varnosti obenem sproža velika vprašanja o demokratičnem delovanju družbe. Oživljanje mest mora v svoj načrt vključiti ta vprašanja in najti rešitve za probleme, ki so s tem povezani;

53. ugotavlja, da najsodobnejšim aplikacijam informacijske tehnologije z uporabo žičnih in brezžičnih infrastruktur uspe ustvariti virtualna okolja („mestno okolje“, „digitalno mesto“, „vseobsegajoče mesto“), ki državljanom odpirajo prostor za stik in medsebojno izmenjavo. Digitalno mesto je vzporeden svet, ki bi ga morali vključiti v agendo oživljanja mest.

Inovacije in učenje na področju oživljanja mest

ODBOR REGIJ

54. meni, da bo podpora inovacijam prinesla izboljšanje rezultatov mest in pripomogla k njihovi ekonomski trajnosti. Zato morajo programi oživljanja mest zagotoviti okolje, infrastrukturo in spodbudo za inovacije;

55. podobno meni, da bi bilo treba med aktivnimi strukturami gospodarskega življenja mest ustvariti centre za učenje in jih uvrstiti med strateške prednostne naloge oživljanja mest;

56. je obenem prepričan, da mora oživljanje mest okrepiti vezi med izobraževanjem, podjetji, raziskavami in inovacijami ter spodbujati nova inovativna podjetja.

Pomen organizacije in delovanja lokalnih oblasti pri načrtovanju in izvajanju programov oživljanja mest

ODBOR REGIJ

57. meni, da ugotavljanje, ali je potreben program oživljanja mest, njegova priprava, spremljanje njegovega izvajanja, spreminjanje, če je to potrebno, in na koncu njegova ocena zahtevajo upravni aparat z vsaj osnovnimi sposobnostmi konkretnega upravljanja in vodenja, kar bi bilo treba zagotoviti v vseh lokalnih in regionalnih oblasteh. Te točke so nujni pogoj, ki narekuje, da se v programe oživljanja mest vključijo ukrepi za krepitev zmogljivosti lokalnih oblasti. Pri tem bi lahko omenili ukrepe, kot so razvoj upravljanja informacijskih sistemov ali geografskih informacijskih sistemov, ki olajšajo dejavnosti in izboljšajo postopke odločanja, ali uvedba postopkov certificiranja (ISO, EMAS itd.), ki zvišajo raven kakovosti storitev za občane. Osrednje mesto v načrtovanju oživljanja mest morajo imeti ukrepi, ki bodo zagotovili, da bo opredeljevanje načina delovanja lokalnih oblasti vodil pristop, osredotočen na državljane. Izboljšanje organizacije lokalnih in regionalnih oblasti je sočasno izziv in nujen pogoj za uresničevanje programov s področja oživljanja mest, v okviru katerega je treba zato zajeti tudi ta vidik.

Prispevek oživljanja mest k razvoju zunanjih odnosov

ODBOR REGIJ

58. ugotavlja, da so ukrepi za promocijo in povečanje vrednosti mest (trženje mest) ter za zagotavljanje njihove identitete (oblikovanje znaka mesta) sestavni del dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti. V vse bolj globaliziranem svetu mesta vse bolj tekmujejo med seboj za pritegnitev kapitala, naložb in usposobljene delovne sile. Mesta širijo svoje razvojne načrte, da bi lahko zahtevala vire in sredstva, ki bodo zagotovili blagostanje njihovih prebivalcev. Tekmujejo za organizacijo pomembnih športnih, poslovnih in kulturnih prireditev (veliki dogodki), kar je sicer najbolj vidno, a le eno od številnih področij, na katerih si konkurirajo;

59. ugotavlja, da se sicer poleg teh spopadov razvija tudi sodelovanje med mesti. Z usmerjenimi pobudami EU (URBACT, INTERACT, medinstitucionalno sodelovanje itd.) se je v EU njihovo mrežno povezovanje – na tematski ali geografski podlagi – močno razširilo. Izmenjava dobre prakse se je izkazala za zelo koristen instrument. Tudi ukrepi, ki pomagajo k internacionalizaciji evropskih mest, bi morali biti dodatno področje za pobude oživljanja mest.

II. SKLEPI IN PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

60. meni, da mora EU v procesu opredelitve svojih strateških odločitev za naslednje programsko obdobje (2014–2020) prepoznati strateški pomen oživljanja mest in poskrbeti za krepitev mestne razsežnosti v vseh njenih politikah, da bi mesta znova postala raziskovalni laboratoriji, vendar tokrat z veliko bogatejšo agendo, ki bo Evropi pomagala iz gospodarske in finančne krize;

61. predlaga sprejetje pobude z naslovom „Oživljanje mest za pametna, trajnostna in vključujoča evropska mesta“. Mesta EU lahko postanejo privilegirano področje uporabe sedmih vodilnih pobud, naštetih v sporočilu Komisije z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (2);

62. ocenjuje, da je zdaj čas za sprejem tovrstne odločitve. V razpravi o proračunskem okviru prihodnjega programskega obdobja in pri pripravi proračuna za tekoče programsko obdobje bo treba jasno zastaviti vprašanje financiranja oživljanja mest.

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) Mestne regije (kot stapljanje mest s sosednjimi občinami) je treba upoštevati v celotnem mnenju.

(2) COM(2010) 2020 konč.

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/33

Mnenje Odbora regij – EU in mednarodna politika na področju biotske raznovrstnosti po letu 2010

(2010/C 267/08)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

A. Splošne ugotovitve

1. meni, da je zaradi storitev, ki nam jih neposredno in posredno zagotavlja ekosistem, zaščita biotske raznovrstnosti ključnega pomena za zdravje in blaginjo človeka. Vsi ljudje imamo pravico živeti v zdravem in trajnostnem okolju, za kar sta potrebna ohranjanje in trajnostna raba biotske raznovrstnosti z upoštevanjem njene osrednje vloge v boju proti lakoti in za varno hrano na svetovni ravni. Hkrati izraža zaskrbljenost nad resnimi posledicami, ki jih lahko utrpijo sedanja in prihodnje generacije zaradi vse večjega izgubljanja biotske raznovrstnosti v ekosistemih, tako iz etičnih razlogov kot zaradi priznavanja vrednosti biotske raznovrstnosti, zagotavljanja gospodarske in družbene stabilnosti, ublažitve podnebnih sprememb ter uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja;

2. poleg poudarjanja temeljne vrednosti narave kot dediščine človeštva podpira nadaljnje delo na področju ocenjevanja gospodarske vrednosti biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev ter njegovo vključevanje v oblikovanje politik. Pozdravlja tudi dejstvo, da zaradi mednarodne študije o ekonomiji ekosistemov in biotske raznovrstnosti (The Economics of Ecosystems and Biodiversity – TEEB) čedalje bolje razumemo gospodarsko vrednost biotske raznovrstnosti in dejstvo, da nedejavnost pomeni nevzdržno finančno breme. OR z veseljem ugotavlja, da bosta v okviru študije TEEB lokalna in regionalna razsežnost posebej obravnavani v poročilu z naslovom „D2 Report for Administrators“;

3. poudarja, da so bili količinski cilji, ki sta si jih EU in mednarodna skupnost zastavila za leto 2010, pomembni za pripravo uporabnih ukrepov v korist biotske raznovrstnosti na lokalni in regionalni ravni po vsem svetu. V Evropski uniji obstajajo številni primeri dobre prakse na tem področju. Kljub temu pa Odbor resno skrbi, ker količinski cilji na področju biotske raznovrstnosti za leto 2010 niso bili doseženi niti v EU niti drugod v svetu zaradi očitnega razkoraka med sprejetimi obljubami in dejanskim ukrepanjem;

4. meni, da morajo javni organi, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, poskrbeti za ravnotežje med razvojnimi politikami in cilji biotske raznovrstnosti ter podpirati uporabo spodbud za spodbujanje ohranjanja biotske raznovrstnosti, če želijo doseči cilje glede zaščite biotske raznovrstnosti.

Vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v boljše upravljanje in komuniciranje

5. poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zaustavljanju izgube biotske raznovrstnosti in udejanjanju strategij za ohranjanje biotske raznovrstnosti v njihovih regionalnih in lokalnih organih. To je treba razumeti v okviru nedavnih ugotovitev iz raziskave Eurobarometer, objavljenih marca 2010, o odnosu Evropejcev do biotske raznovrstnosti, po kateri se le 38 % Evropejcev zaveda pomena tega izraza in le 17 % meni, da jih izguba biotske raznovrstnosti neposredno zadeva. V ta namen OR vnovič potrjuje svojo pripravljenost, da podpre projekte ohranjanja biotske raznovrstnosti in prispeva k spodbujanju zanimanja državljanov na lokalni in regionalni ravni ter ustvarjanju sinergije med zainteresiranimi stranmi in javnimi organi, zato bo organiziral dogodke v okviru dni odprtih vrat 2010 (OPEN DAYS 2010);

6. poudarja, da bi za ohranitev svetovne biotske raznovrstnosti regionalne in lokalne oblasti morale biti opremljene z ustreznimi človeškimi, finančnimi in tehničnimi sredstvi v skladu z njihovimi pristojnostmi in nalogo, da pomagajo zaustaviti izgubljanje biotske raznovrstnosti. Regionalne in lokalne oblasti so v najboljšem položaju, da podprejo lokalne skupnosti pri ohranjanju njihovega lokalnega okolja in ponudijo podporo prostovoljnim organizacijam, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem javnosti in njenim vključevanjem v ohranjanje naravnega okolja. Druge pomembne odgovornosti, ki jih imajo, so izobraževanje, zdravje, blaginja ter načrtovanje rabe in lastništvo zemljišč. OR spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj delujejo zgledno;

7. meni, da bo leto 2010, ki so ga Združeni narodi razglasili za mednarodno leto biotske raznovrstnosti, okrepilo politično zavezanost EU in mednarodne skupnosti k reševanju svetovne krize biotske raznovrstnosti, hkrati pa spodbudilo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti;

8. pozdravlja projekte, ki so jih številne regionalne in lokalne oblasti uvedle, da bi prispevale k zaščiti biotske raznovrstnosti, na primer projekte, namenjene oblikovanju zavarovanih naravnih območij in obnovi degradiranih habitatov ter ohranjanju mokrišč in drugih ekosistemov, ureditvi zelenih pasov in urbanističnega načrtovanja po merilih za ohranjanje biotske raznovrstnosti in da bi ozaveščale državljane o biotski raznovrstnosti, kot so tekmovanja za najlepše vrtove in zelenice na mestnih območjih. Rezidenčni vrtovi so za ptice in živali življenjsko pomembno zatočišče, ki hladijo in filtrirajo zrak ter skladiščijo ogljik.

B. Za biotsko strategijo EU 2020

9. pozdravlja vizijo za leto 2050 in nov ambiciozen cilj za leto 2020 „zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in jih, kolikor je mogoče, obnoviti ter povečati prizadevanja EU za zaustavitev svetovne izgube biotske raznovrstnosti“ v skladu z dogovorom, doseženim 15. marca 2010 na Svetu za okolje in potrjenim na Evropskem svetu 25. in 26. marca 2010. To priča o prenovljeni zavezanosti EU k doseganju konkretnih rezultatov;

10. vendar pa izraža zaskrbljenost, ker biotska raznovrstnost v okviru cilja za trajnostno rast strategije EU 2020 ostaja podrejena vzorcem gospodarske rasti in prizadevanju za nizkoogljično gospodarstvo, namesto da bi bila obravnavana glede na svoj pomen;

11. pozdravlja upoštevanje ekosistemskih storitev v vseh možnostih, ki se nanašajo na cilj za leto 2020, kakor ga je pred tem priporočil OR, pri čemer bi z njihovo obnovitvijo dosegli preobrat trenda; hkrati v zvezi s tem od Evropske komisije in držav članic zahteva, da pojasnijo, kako si je treba omejitev cilja, da se ekosistemske storitve kolikor je mogoče obnovijo, razlagati na lokalni in regionalni ravni;

12. se strinja s Svetom, da je treba za preprečitev resnih ekoloških, gospodarskih in družbenih posledic nujno in učinkovito ukrepati že danes;

13. priznava, da je to pomemben korak v izkazovanju zavezanosti EU k ukrepanju in „zglednemu delovanju“ na 10. seji konference podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki bo oktobra 2010 v Nagoyi;

14. podpira poziv, ki ga je Svet naslovil na Evropsko komisijo, da predloži strategijo o biotski raznovrstnosti EU 2020, v kateri bo upoštevala rezultate 10. konference podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti;

15. je prepričan, da bo strategija o biotski raznovrstnosti EU 2020 dosegla cilje, ki sta si jih EU in svetovna skupnost zastavila na področju biotske raznovrstnosti za obdobje po letu 2010, samo če odločno podpre lokalne in regionalne oblasti ter uporabnike in lastnike zemljišč. Strategija mora najti rešitev za sedanje nepopolno izkoriščanje strukturnih sredstev v okoljske namene in namene, povezane z biotsko raznovrstnostjo, ter spodbuditi izmenjavo najboljše prakse, da prenese pristojnosti na regionalne in lokalne oblasti za ukrepanje na terenu. Spodbujanje izmenjave dobre prakse med oblastmi in vzpostavitev foruma za ugotavljanje skupnih problemov in izmenjavo rešitev na področju biotske raznovrstnosti bosta prispevala h krepitvi sposobnosti regionalnih in lokalnih oblasti;

16. z veseljem ugotavlja, da je Svet (1) sprejel njegov poziv k vzpostavitvi „ekološke infrastrukture“ (2), kar Evropski komisiji omogoča, da pripravi strategijo Unije za ekološko infrastrukturo po letu 2010. Takšna strategija bi morala glede na načelo subsidiarnosti vključevati teritorialno razsežnost in omogočati, da se v usklajen okvir vključijo obstoječe pobude, zlasti na lokalni in regionalni ravni.

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri spodbujanju strategije o biotski raznovrstnosti EU 2020

17. poudarja, da bo nova strategija o biotski raznovrstnosti EU 2020 uspešna, če bodo vsi akterji in zainteresirane lokalne strani sodelovali pri oblikovanju in izvajanju politik v skladu z resničnim modelom upravljanja na več ravneh. Združiti je treba vse akterje, vpletene v zaščito biotske raznovrstnosti in ekosistemov, vključno z znanstvenimi strokovnjaki, nosilci akcijskih načrtov na področju biotske raznovrstnosti, nevladnimi organizacijami in izobraževalnimi organi;

18. poudarja, da je treba direktive o pticah in habitatih v celoti izvajati tudi na regionalni in lokalni ravni, pospešiti izvajanje ter izpopolnitev mreže Natura 2000, ki ji je treba nameniti ustrezna finančna sredstva ter upoštevati zlasti neenakomerno porazdeljenost biotske raznovrstnosti na ozemlju EU, ter izvesti učinkovite ukrepe na področju upravljanja in obnove;

19. v zvezi s tem pozdravlja poziv Sveta za okolje z dne 15. marca k pristopom za spodbujanje vključenosti, ki bodo opogumili tiste, ki neposredno sodelujejo pri upravljanju zemljišč in morja, in še zlasti lokalne skupnosti, da prispevajo potrebne in dopolnilne pobude po načelu „od spodaj navzgor“;

20. poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri ozaveščanju državljanov o pomenu biotske raznovrstnosti in poziva k večji podpori držav članic pri izvajanju evropske in nacionalne zakonodaje;

21. poziva lokalne in regionalne oblasti, naj pripravijo programe biotske raznovrstnosti in svoje cilje na področju biotske raznovrstnosti vključijo v svoje načrtovanje in odobritve rabe zemljišč, da spodbudijo širjenje zelenih površin ter preprečijo degradacijo tal, škodo za ekosisteme in drobljenje krajine in habitatov, čimbolj zmanjšajo negativne učinke podnebnih sprememb in iščejo možnosti za združevanje obnove ali vzpostavljanja naravnih habitatov s prostorskimi pobudami in pobudami za rabo tal; po drugi strani pa poudarja, da je v primeru redko poseljenih območij in območij z dobrim dostopom do zelenih površin ter velikih območij, določenih za ohranjanje narave, treba bolj podrobno opredeliti in izboljšati kakovost varstva okolja ter izboljšati usklajevanje z drugimi vrstami rabe tal;

22. ocenjuje, da je s tem, ko je Svet priznal potrebo po vzpostavitvi izmenjave najboljših praks z namenom optimizacije virov v boju proti izgubi biotske raznovrstnosti, mogoče dejati, da Evropska unija in njene države članice krepijo podporo tovrstni izmenjavi med regionalnimi oziroma lokalnimi oblastmi;

23. podpira pobude in mreže, ki spodbujajo prostovoljne zaveze regionalnih in lokalnih oblasti ter zagotavljajo razširjanje najboljših praks na evropski ravni. Primer tega sta projekta LIFE + in Evropske prestolnice biotske raznovrstnosti.

Vključevanje zaščite biotske raznovrstnosti v ključne sektorje

24. opozarja, da je zaščita biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev večplastna tema, ki zahteva sistemski pristop, pri katerem morajo sodelovati vsi različni akterji na vseh ravneh;

25. ponovno opozarja na sektorska priporočila, vsebovana v njegovem mnenju o novem zagonu za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti (1), in poudarja, da je učinkovita in trdna zaščita biotske raznovrstnosti možna samo, če je vključena v širšo strategijo in politike, ki zajemajo ključne sektorje, odgovorne za uničevanje habitatov, razdrobljenost in degradacijo, ki jo povzročata sprememba namembnosti zemljišč, onesnaževanje itd. Med temi sektorji najdemo kmetijstvo/gozdarstvo, energetiko, promet, podnebne spremembe, regionalni razvoj/prostorsko načrtovanje; prav tako pa morajo tudi sporazumi o mednarodni trgovini, ki jih podpiše tudi EU, obravnavati in si prizadevati za ublažitev izgubljanja biotske raznovrstnosti;

26. poudarja, da je države članice pozval, naj svoje davčne sisteme spremenijo tako, da bodo bolj naklonjeni biotski raznovrstnosti, npr. z znižanjem DDV za proizvode, pridelane z ekološkim kmetovanjem, ali proizvode z območij Nature 2000 ter z odpravo davkov, dajatev in subvencij, zaradi katerih prihaja do ravnanja, ki ni v korist biotski raznovrstnosti;

27. poudarja, da zaščita in obnova biotske raznovrstnosti odpira več stroškovno učinkovitih priložnosti za blažitev podnebnih sprememb ali prilagajanje tem spremembam, na primer pri vzpostavljanju zelenih koridorjev, namenjenih razvoju in obnavljanju mokrišč, povrnitvi rek v naravno stanje in spodbujanju zelenih streh ali medsebojnem povezovanju pomembnih biotopov.

Določitev jasnih sekundarnih ciljev, kazalnikov in stroškovno učinkovitih ukrepov za njihovo doseganje

28. spodbuja Evropsko komisijo, da se osredotoči na omejen sklop sekundarnih ciljev, ki odražajo strategijo v jasnem in preprostem jeziku, lokalnim in regionalnim oblastem pa omogočajo, da izmerijo svoj prispevek in pravočasno uvedejo korektivne ukrepe. Te cilje je treba preoblikovati iz ciljev, povezanih s statusom, ki jih je težko izmeriti, v cilje, povezane s pritiski. Število sekundarnih ciljev bi bilo treba omejiti na 5 ali 6, cilji pa bi morali vključevati kmetijstvo, ribištvo in morska okolja, rabo zemljišč ter uničevanje in razdrobljenost habitatov;

29. priporoča, da se ob upoštevanju načela subsidiarnosti natančno opredeli sekundarni cilj o rabi zemljišč in prostorskem načrtovanju za lajšanje pritiskov, povezanih z uničevanjem in razdrobljenostjo habitatov. Regionalne in lokalne oblasti imajo ključno vlogo pri uporabi pojma ekoloških mrež in so najbolj usposobljene, da upoštevajo različne potrebe stisnjenih gosto poseljenih območij ali prostranih redko poseljenih območij. Lokalne in regionalne oblasti bi odločilno prispevale k takemu cilju;

30. poudarja pomen jasnega izhodišča, ki ga bo do junija letos določila Evropska agencija za okolje in ki bo omogočilo stalno spremljanje in poročanje o sekundarnih ciljih in kazalnikih za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti in obnovitev ekosistemov. Izvedba pozitivnih ukrepov zahteva kakovostne izhodiščne podatke in redno spremljanje, za kar so potrebna znatno povečana finančna sredstva. To je mogoče delno doseči z nalaganjem obveznosti izvajalcem, kljub temu pa je jasno, da finančna sredstva, ki so na voljo lokalnim in regionalnim oblastem, ne bodo zadostovala, če EU in države članice ne dosežejo dogovora o znatnem povečanju finančnih sredstev v ta namen;

31. poziva EU in države članice, da v svoja izhodišča in kazalnike uvedejo koncept ekosistemov. Primer je prva skupina biofizikalnih zemljevidov ekosistemskih storitev, ki jih je pripravila Evropska agencije za okolje.

Finančna sredstva za doseganje novega cilja

32. poudarja, da sedanja proračunska sredstva, dodeljena zaščiti biotske raznovrstnosti, ne zadoščajo za doseganje ciljev, kar med drugim vključuje tudi cilje Nature 2000, in poziva k znatnemu povečanju finančnih sredstev znotraj proračunov EU v obdobju po letu 2013; pri načrtovanju novih smernic in programov podpore je treba zagotoviti, da ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na biotsko raznovrstnost, ne prejmejo finančne podpore;

33. poziva Evropsko komisijo, da v čim večjem obsegu izkoristi finančna sredstva EU, zlasti z reševanjem sedanjega nepopolnega izkoriščanja strukturnih sredstev na področju biotske raznovrstnosti in okolja ter z iskanjem načinov za izboljšanje učinkovitosti integriranega modela za financiranje biotske raznovrstnosti in Nature 2000;

34. ponavlja svoj poziv (3) k uporabi sistema pogojevanja javnih subvencij in pomoči s skladnostjo z okoljskimi predpisi, zlasti za skupno kmetijsko politiko in skupno ribiško politiko; poleg tega države članice poziva, naj spodbujajo pravičen prispevek raznih gospodarskih sektorjev k stroškom obnovitve ekosistemskih storitev;

35. glede na nedavne ugotovitve Evropske agencije za okolje (4) priporoča takšno reformo skupne kmetijske politike, da bo mogoče bolje podpreti kmetijstvo z visoko naravno vrednostjo;

36. poziva Evropsko komisijo, naj vzpostavi ustrezne mehanizme financiranja, ki bodo regionalnim in lokalnim oblastem omogočili, da uresničijo „krepitev zmogljivosti“ za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti in njeno ohranjanje na svojih območjih ter da spodbujajo izmenjavo najboljše prakse med regijami.

Invazivne vrste

37. poudarja, da so invazivne tujerodne vrste prepoznane kot grožnja biotski raznovrstnosti na svetovni ravni, saj so bili sklepi v zvezi s tem vprašanjem sprejeti na zadnjih petih konferencah podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti;

38. opozarja, da je bila leta 2003 v sklopu Bernske konvencije sprejeta evropska strategija o invazivnih tujih vrstah. Cilj 5 akcijskega načrta EU do leta 2010 in pozneje (5) poziva države članice, naj razvijejo nacionalne strategije za invazivne tuje vrste. V zvezi s tem OR ponovno poziva (1) Evropsko komisijo, da pripravi strategijo EU o invazivnih vrstah;

39. poudarja, da je odziv na podnebne spremembe eden od dejavnikov, ki spodbuja širjenje vrst, ki se bo nadaljevalo v prihodnjih desetletjih in ustvarjalo pogoje za nastajanje dodatnih invazivnih vrst;

40. obžaluje, da je splošna javnost preslabo seznanjena z grožnjami, ki jih prinašajo invazivne tujerodne vrste. Boljša ozaveščenost in razumevanje teh vprašanj sta ključnega pomena za širšo angažiranost, pri čemer bi lahko javnost spremenila svoje ravnanje in tako pomagala zmanjšati verjetnost vnosa invazivnih vrst in tveganje pospešitve njihovega širjenja, hkrati pa bi lahko pomagala pri njihovem odkrivanju in spremljanju. Regionalne in lokalne oblasti so v najboljšem položaju, da angažirajo splošno javnost na lokalni ravni in tako izboljšajo javno razumevanje in sodelovanje;

41. poudarja, da lahko regionalne in lokalne oblasti dajo svoj prispevek tudi z izobraževanjem in v vlogi lastnikov zemljišč. Poleg tega lahko njihovo strokovno osebje pomaga nacionalnim vladnim organizacijam, da vprašanja, povezana z invazivnimi vrstami, obravnavajo v partnerstvu s ključnimi nevladnimi interesnimi skupinami, s čimer bo doseženo optimalno izkoriščanje razpoložljivih zmogljivosti in virov za izboljšanje sposobnosti odkrivanja in spremljanja.

C. Prispevek OR h Konvenciji ZN o biološki raznovrstnosti in k 10. konferenci podpisnic konvencije

42. opozarja, da vprašanja biotske raznovrstnosti ne poznajo nacionalnih meja, in zato poziva k usklajenemu delovanju ne samo na ravni EU temveč tudi v svetovnem okviru;

43. poudarja pomen ohranjanja in obnavljanja biotske raznovrstnosti na svetovni ravni, vključno z ekosistemskimi storitvami, za izkoreninjenje revščine, varnost preskrbe s hrano in lokalni razvoj po vsem svetu. Ocenjuje tudi, da izvajanje Konvencije o biološki raznovrstnosti zato predstavlja bistven prispevek k doseganju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti cilja 7, ki govori o okoljski trajnosti;

44. poziva EU in Evropsko komisijo, da proučita možnost, da OR dobi status opazovalca v delegaciji EU na 10. konferenci podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti, in tako zagotovita, da bodo lokalne in regionalne oblasti ustrezno zastopane ne samo v nacionalnih delegacijah, ampak tudi v delegaciji EU (6);

45. je pripravljen prispevati k procesu Konvencije o biološki raznovrstnosti in 10. konferenci podpisnic te konvencije s spodbujanjem decentraliziranega razvojnega sodelovanja med evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi držav v razvoju pri trajnostnem upravljanju biotske raznovrstnosti in ekosistemov;

46. poziva 10. konferenco podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti, da sprejme revidirani in posodobljeni strateški načrt za konvencijo za obdobje 2011–2020 in tako zagotovi kontinuiteto strateškega načrtovanja v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti po letu 2010;

47. pozdravlja izjavo v osnutku strateškega načrta, da se z vzdrževanjem in obnavljanjem ekosistemov na splošno ponujajo stroškovno učinkoviti načini za ublažitev podnebnih sprememb, in da se posledično odpirajo priložnosti za ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo;

48. se strinja, da je na mednarodni in nacionalni ravni potrebna večja enotnost pri prizadevanjih za obravnavo podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti na vzajemno spodbujajoč način, pri čemer je treba čim bolj izkoristiti priložnosti, ki se ponujajo v sedanjih svetovnih procesih v okviru konvencij iz Ria;

49. priznava, da doslej sprejeti ukrepi za izvajanje Konvencije o biotski raznovrstnosti niso bili zadostni za doseganje mednarodnega cilja, zastavljenega za leto 2010;

50. podpira strateške cilje in glavne ter sekundarne količinske cilje za leto 2020, ki so dosegljivi in bolj merljivi, hkrati pa so učinkovitejši okvir na podlagi nacionalnih in zlasti podnacionalnih ciljev. Predlaga zmanjšanje števila ciljev, s čimer bo strategija postala bolj razumljiva in osredotočena;

51. se zavzema za nov glavni cilj, ki bo izrecno zahteval, da vse podpisnice Konvencije o biotski raznovrstnosti v njeno izvajanje do leta 2020 vključijo regionalne in lokalne oblasti; to mora veljati predvsem za revidiranje ter izvajanje nacionalnih strategij in akcijskih načrtov o biotski raznovrstnosti, pa tudi za podpiranje razvoja zmogljivosti regionalnih in lokalnih oblasti;

52. poziva 10. konferenco podpisnic Konvencije o biološki raznovrstnosti, da sprejme poseben sklep, namenjen podnacionalnim oblastem, ter s tem upošteva „osnutek sklepa 10. konference podpisnic o mestih, lokalnih oblasteh in biotski raznovrstnosti“ skupaj z ustreznim „osnutkom akcijskega načrta o mestih, lokalnih oblasteh in biotski raznovrstnosti 2011–2020“ (7). Takšen skladen akcijski načrt je potreben za nadaljnjo krepitev in spodbujanje pomembnega prispevka podnacionalnih oblasti k izvajanju strateškega načrta za Konvencijo o biološki raznovrstnosti 2011–2020. OR priznava „globalno partnerstvo za mesta in biotsko raznovrstnost“ ter v zvezi s tem tudi program ICLEI (Local Governments for Sustainability – Mednarodno združenje lokalnih oblasti za trajnost) „Ukrepi za biotsko raznovrstnost na lokalni ravni“;

53. se seznanja z dejstvom, da bo singapurski indeks biotske raznovrstnosti mest predstavljen na 10. konferenci podpisnic Konvencije o biotski raznovrstnosti. Ta indeks bi bilo treba dodatno razvijati, da ga bo mogoče poljubno uporabiti tudi za druge organe.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora Regij

Mercedes BRESSO

(1) Sklepi Sveta za okolje z dne 15. marca 2010.

(2) CdR 22/2009 fin.

(3) CdR 22/2009 fin, CdR 218/2009 fin.

(4) Tehnično poročilo Evropske agencije za okolje št. 12/2009 „Distribution and targeting of the CAP budget from a biodiversity perspective“ (na voljo v angleščini).

(5) Dokument SEC(2006) 621, priložen k sporočilu Evropske komisije „Zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010 in pozneje“, COM(2006) 216 konč.

(6) Izvršni sekretar Konvencije o biološki raznovrstnosti je 4. februarja 2010 poslal dopis vsem podpisnicam te konvencije, v katerem jih je povabil, da imenujejo župane in lokalne oblasti v okviru svojih delegacij na 10. konferenci.

(7) Dokument z dne 27. januarja 2010, http://www.cbd.int/authorities/doc/CBD%20Plan%20of%20Action_2010_01_draft.doc.

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/39

Mnenje Odbora regij – Celostna pomorska politika za boljše gospodarjenje z morjem v Sredozemlju

(2010/C 267/09)

ODBOR REGIJ

Uvod

1. meni, da je Sredozemlje pred edinstvenimi priložnostmi in izzivi, zlasti v povezavi z vprašanji gospodarjenja;

2. z obžalovanjem ugotavlja, da je Sredozemlje še vedno območje z zelo različnimi socialno-ekonomskimi razmerami;

3. ugotavlja, da je Sredozemsko morje zaprto in občutljivo okolje, ki je izpostavljeno intenzivni in pogosto nevarni pomorski dejavnosti;

4. poudarja pomen spodbujanja trajnostnega pristopa za uporabo razpoložljivih morskih virov, kar je v interesu tako sedanjih kot tudi prihodnjih generacij;

5. z obžalovanjem ugotavlja, da ima dolgoročno človeško poseganje in prekomerno izkoriščanje naravnih virov v Sredozemlju hude posledice za stanje morskega okolja;

6. se strinja s stališčem, da lahko povečana pomorska gospodarska dejavnost in varstvo okolja obstajata hkrati, če je vzpostavljen ustrezen mehanizem gospodarjenja, ki si prizadeva za dobro ravnotežje med gospodarskimi vidiki na eni ter socialno in okoljsko razsežnostjo na drugi strani;

7. ugotavlja, da je splošni cilj Komisije povečati gospodarski donos pomorskih dejavnosti in hkrati zmanjšati vpliv na ekosistem v Sredozemlju;

8. zagovarja stališče, da je za uspešno celostno pomorsko politiko, zlasti na območju, kot je Sredozemlje, na katerem je zgolj tretjina držav tudi držav članic EU, in ne glede na to, da je bila ta politika prvotno namenjena državam članicam, ključno doseči večjo raven medsebojnega razumevanja in sodelovanja s sredozemskimi partnerskimi državami nečlanicami EU;

9. pozdravlja izjavo jadransko-jonskega sveta o podpori strategiji EU za jadransko-jonsko regijo, ki so jo 5. maja 2010 v Anconi sprejeli zunanji ministri osmih držav Jadransko-jonske pobude (Albanije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Grčije, Italije, Črne gore, Srbije in Slovenije). Cilj te pobude je med drugim spodbujanje v bistvu skupnih razvojnih politik držav članic EU in drugih partneric Jadransko-jonske pobude, zlasti s spodbujanjem oblikovanja skupnih razvojnih strategij, ki vključujejo lokalne akterje in še posebno lokalne in regionalne oblasti;

10. poudarja, da morsko okolje in gospodarjenje pomembno vplivata na lokalno in regionalno razsežnost, ta pa ravno tako neposredno vpliva nanju.

Ključni izzivi

11. priznava kompleksnost vprašanj in pritiske na oblikovalce politik pri obravnavi tako pomembne vezi za evropsko in svetovno gospodarsko tkivo, kakršno je Sredozemlje;

12. ugotavlja, da imajo zdajšnje ravni gospodarskih dejavnosti, zlasti na področjih pomorskega prometa, pretovarjanja blaga, ribištva in turizma, znaten vpliv na ekosistem Sredozemlja, kar ima za posledico povečano stopnjo onesnaženja okolja;

13. prav tako skrbi kombinacija onesnaževanja s kopnega in iz ladij, z odpadki, vplivi na biotsko raznovrstnost, prelovom in uničevanjem obale v Sredozemlju, kar je treba nemudoma ustrezno obravnavati;

14. se zaveda dejstva, da je edinstvena kulturna in naravna dediščina v Sredozemlju vse bolj ogrožena;

15. se prav tako zaveda, da so sredozemske regije območja, ki so zelo izpostavljena tveganju morebitnih vplivov podnebnih sprememb;

16. pozdravlja priznanje, da je nezakonito priseljevanje po morju zelo zaskrbljujoč pojav v regiji, in podpira poziv k sodelovanju s sredozemskimi partnericami za reševanje tega problema ter preprečitev s tem povezanih izgub človeških življenj.

Izboljšanje gospodarjenja z morjem

17. ravno tako izraža skrb, da je v večini sredozemskih držav za vsako sektorsko politiko pristojna ločena uprava, zaradi česar je zelo težko dobiti pregled nad skupnim učinkom pomorskih dejavnosti;

18. je zaskrbljen tudi zaradi dejstva, da je velik del morskega okolja razmejen kot odprto morje, zato obalne države težko načrtujejo, organizirajo in urejajo dejavnosti, ki neposredno vplivajo na njihovo teritorialno morje in obalo;

19. ugotavlja, da razvoj politik in dejavnosti na nepovezan način in brez pravega usklajevanja med vsemi področji dejavnosti, ki vplivajo na morje, ter tudi vsemi lokalnimi, nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi akterji še bolj otežuje prizadevanja za boljše gospodarjenje v Sredozemlju;

20. se tudi strinja, da je za zagotovitev dobrega gospodarjenja ključnega pomena omogočiti sodelovanje zainteresiranih strani, preglednost sprejemanja odločitev in izvajanje sprejetih pravil;

21. meni, da je v Sredozemlju treba ustvariti okoljsko kulturo kot glavni element ozaveščanja in sodelovanja v procesih morske trajnosti na vseh ravneh;

22. ponovno poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti najprimernejše za določitev tistega, kar je potrebno za lokalno in regionalno izvajanje politike na ravni morskega bazena, in imajo zato pomembno vlogo pri uresničevanju celostne pomorske politike v Sredozemlju;

23. v tem okviru ugotavlja, da lokalne in regionalne vlade že dejavno sodelujejo pri razvoju in uspešnemu izvajanju regionalnih pobud za dosego tega cilja (1).

Vloga sredozemskih obalnih držav

24. podpira poziv sredozemskim državam članicam, da nadaljujejo s svojimi prizadevanji za oblikovanje svojih celostnih pomorskih politik;

25. pozdravlja vzpostavitev sistema, ki zagotavlja izmenjavo informacij in primerov najboljše prakse;

26. pozdravlja predlog Komisije za redno sestajanje predstavnikov kontaktnih točk držav članic na visoki ravni, ki bi se redno ukvarjali z vprašanji Sredozemlja in tako preučili doseženi napredek pri oblikovanju celostne pomorske politike;

27. podpira prizadevanja Komisije pri spodbujanju držav članic k izmenjavi primerov najboljše prakse glede vprašanj celostnega gospodarjenja z morjem, zlasti prek programov cilja evropskega teritorialnega sodelovanja za Sredozemlje;

28. se strinja s stališčem, da je treba zaradi delne zaprtosti Sredozemskega morja in čezmejnih učinkov pomorskih dejavnosti povečati sodelovanje s sredozemskimi partnerskimi državami, ki niso članice EU;

29. pozdravlja predlog Komisije za spodbujanje izmenjave primerov najboljše prakse med EU in sredozemskimi državami, ki niso članice EU, v okviru celostnega pristopa na področju pomorskih zadev, tako da se ustanovi delovna skupina, pristojna za celostno pomorsko politiko;

30. spodbuja proces izmenjave informacij in razvoja programov za podporo, ki naj se razširijo na sredozemske države, ki niso članice EU, tako da jih je mogoče spodbujati k preseganju segmentiranega in sektorskega pogleda ter k sprejetju celovitega in celostnega pristopa na področju pomorskih zadev;

31. poudarja dejstvo, da je zagotovitev tehnične pomoči in razvoj posebnih skupnih programov sodelovanja na ravni obstoječih političnih pobud (kot je Evropski instrument sosedstva in partnerstva) korak v pravo smer;

32. meni, da bo vključenost akademskih, strokovnih in nevladnih organov še okrepila ta proces;

33. poziva Komisijo, naj prizna, da lahko lokalne in regionalne oblasti v tem pogledu zagotovijo pomemben prispevek, zato jim je treba dati vse možnosti in vse potrebne pripomočke za aktivno vključitev v vse programe in začete pobude.

Gospodarjenje z morskim okoljem

34. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je znaten delež voda Sredozemskega morja zunaj območja pod jurisdikcijo obalnih držav ali pa se na njih ne izvajajo suverene pravice, zaradi česar je zmožnost obalnih držav, da določajo in uveljavljajo zakone, v najboljšem primeru omejena;

35. se zaveda zapletenih in politično občutljivih vprašanj glede razmejitve med sosednjimi in nasproti ležečimi državami v Sredozemlju, ki lahko ovirajo zagotovitev resnične celostne pomorske politike v Sredozemlju;

36. meni, da je lahko Konvencija Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS) iz leta 1982 osnova za obravnavo tovrstnih razmejitvenih vprašanj in da bi si morala EU prizadevati za spodbujanje sredozemskih držav, ki niso članice EU in Konvencije še niso ratificirale, da to storijo;

37. podpira prizadevanja Komisije za ugotavljanje glavnih ozkih grl, ki zavirajo ratifikacijo, izvajanje in spoštovanje odločitev, zapisanih v veljavnih sporazumih, ter možnosti za izboljšanje večstranskega sodelovanja in okrepitev vzajemne pomoči;

38. se strinja, da bi moralo biti delo organizacij, ki delujejo na področju pomorskih zadev v Sredozemlju, preglednejše – določbe, ki jih sprejmejo ali spodbujajo ti organi, pa bi bilo treba sistematično spremljati in izvajati;

39. podpira poziv Komisije, da se tudi bolj jasno pokaže, kakšni sta vloga in odgovornost obalnih držav, zlasti glede gospodarjenja s pomorskimi conami pri prizadevanju za trajnostni razvoj;

40. podpira predlog za posebno študijo, ki bi opredelila stroške in koristi vzpostavljanja pomorskih con;

41. poziva Komisijo, naj bolj odločno zagovarja svoje stališče glede priznavanja, da je treba spodbujati in nadalje krepiti boljše gospodarjenje z morjem na podregionalni ravni.

Večja vključenost zainteresiranih strani

42. se strinja s stališčem, da bi morala biti vključitev zainteresiranih strani ključna prednostna naloga pri izvajanju pomorske politike v Sredozemlju;

43. ugotavlja, da si Komisija prizadeva spodbujati platforme zainteresiranih strani, da redno obravnavajo vprašanja, ki so neposredno povezana s Sredozemskim morjem;

44. podpira priporočilo Komisije o preučitvi možnosti za boljše povezovanje zainteresiranih strani iz vseh obalnih držav v Sredozemlju.

Medsektorska orodja za celostno gospodarjenje z morjem

45. se strinja, da so za izboljšanje gospodarjenja z morjem potrebna učinkovita orodja, ki lahko ustvarijo dodatne možnosti za gospodarski razvoj, omogočijo varstvo okolja in boljšo prihodnost za obalno prebivalstvo.

Pomorsko prostorsko načrtovanje in pomorske strategije

46. pozdravlja pozitivna predvidevanja Komisije, da se bo pomorska dejavnost v Sredozemlju kljub sedanji svetovni gospodarski krizi predvidoma še bolj okrepila;

47. vendar hkrati izraža zaskrbljenost, da lahko tovrstno povečanje pomorske dejavnosti, če se ne regulira in izvaja ustrezno, privede do poslabšanja stanja že zdaj ranljivega socialnega in okoljskega tkiva v Sredozemlju;

48. se strinja, da lahko pomorsko prostorsko načrtovanje v Sredozemlju ob upoštevanju morebitnih že veljavnih postopkov načrtovanja v državah članicah služi kot učinkovito orodje gospodarjenja za gospodarjenje, ki temelji na ekosistemu, za obravnavo medsebojno povezanih vplivov pomorskih dejavnosti ter navzkrižij med uporabo prostora in potrebo po ohranjanju pomorskih habitatov;

49. se zavzema, da se za posebne značilnosti Sredozemlja, navedene v načrtu za pomorsko prostorsko načrtovanje, uporabljajo skupna načela;

50. ugotavlja, da bi moralo uresničevanje zastavljenih ciljev za zagotovitev dobrega stanja okolja v morskih vodah do leta 2020 z razvojem celostnih pomorskih strategij, ki temeljijo na ekosistemskem pristopu do človeških dejavnosti z vplivom na morje, ostati prednostna naloga; zato je treba pozornost posvetiti ne le vprašanjem, kot je onesnaževanje morja, ki ga povzročajo pristanišča in obalna letovišča, ampak tudi kakovosti vode rek, ki se iztekajo v Sredozemsko morje, ter nujnosti, da se za mesta in naselja ob teh rekah in morju zagotovi visokokakovostni sistem za čiščenje odpadnih voda;

51. meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti lahko v tem okviru pomemben prispevek, in zato pozdravlja predlog Komisije, da začne projekt za preizkus uporabe pomorskega prostorskega načrtovanja na podregionalni ravni z namenom spodbuditi konkretno čezmejno prakso;

52. podpira razvoj skupne strategije izvajanja za pomoč državam članicam pri uresničevanju obveznosti iz okvirne direktive o morski strategiji, čeprav ima pomisleke glede tega, ali je cilj za obsežno ocenjevanje morskih voda in povezane uporabe resnično mogoče uresničiti do konca tega leta.

Celostno upravljanje v obalnih območjih in na otokih

53. podpira spodbude, da bi vprašanje podnebnih sprememb postalo prednostnega pomena;

54. pozdravlja poudarek, namenjen razvoju pristanišč, obalnemu turizmu in skrbi za pomorsko dediščino in morsko okolje, vključno z območji NATURA 2000;

55. meni, da je akvakultura element, ki ga je treba upoštevati pri celostnem upravljanju obalnih območij, saj je del kulture in proizvodnega sistema sredozemske obale;

56. se strinja, da obstajajo v celotnem Sredozemlju še precejšnje možnosti za nadaljnji razvoj, saj ima izredno bogato kulturo;

57. z zadovoljstvom pozdravlja večje posvečanje posebnemu vprašanju otoških držav in regij ter zlasti težavam v povezavi s fizično povezljivostjo;

58. podpira poziv za usklajen pristop pri upravljanju sredozemskih obalnih območij;

59. se strinja, da medsektorska orodja sredozemskim obalnim območjem lahko pomagajo celostno reševati socialna in okoljska vprašanja ter vprašanje trajnostnega gospodarstva;

60. ponovno izraža podporo pobudi Komisije, da sprejme pravne instrumente za celotno Sredozemlje v okviru cilja celovitega gospodarjenja z obalnim pasom v Sredozemlju (2);

61. se strinja, da je izmenjava primerov najboljše prakse pomembno orodje za dejansko izboljšanje prakse, in tudi podpira pobudo Komisije za zagotovitev spletnega inventarja orodij celovitega gospodarjenja z obalnim pasom, primerov najboljše prakse in študij primerov;

62. podpira namen uvedbe pobud za razvoj podlage v znanju o celovitem gospodarjenju z obalnim pasom v Sredozemlju in posebni poudarek na mednarodnem sodelovanju;

63. meni, da je dobro, da se sprejmejo ukrepi za okrepitev povezovanja projektov za kopno in morje, zlasti glede načrtovanja;

64. hkrati spodbuja Evropsko komisijo, naj bo njen pristop odločnejši in naj predlaga nova in učinkovitejša orodja za učinkovito izvajanje zastavljenih ciljev, pri tem pa upošteva potencial dodane vrednosti sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti v tem procesu;

65. bi podprl ustanovitev skupin za pomorske ukrepe, ki bi povezovale različne sektorske vidike, ki se danes upravljajo ločeno, s čimer bi izboljšali komplementarnost in sinergijo med strukturnimi (ESRP, ESS) in drugimi skladi (ESR), ki omogočajo ukrepe na pomorskem področju.

Spodbujanje ukrepov, temelječih na znanju

66. se strinja, da je za razvoj trajnostnega pomorskega gospodarstva in učinkovito upravljanje obalnih območij potrebna politika, ki temelji na najboljšem razpoložljivem znanju;

67. poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja pobude za trajnostno upravljanje pristaniških območij;

68. deli zaskrbljenost, da je treba storiti več na področju zbiranja in razširjanja osnovnih podatkov, ki so potrebni za oceno okoljskega stanja Sredozemskega morja in morebitnih načinov izkoriščanja naravnih virov;

69. podpira namen Komisije, da poudari pomen znanstvenih mnenj ter zbiranja podatkov v zvezi s skupno ribiško politiko ter sprejetjem in izvajanjem okoljske zakonodaje v Sredozemlju;

70. se strinja, da so okrepljena pomorska raziskovalna infrastruktura, celostna prizadevanja za raziskave in tehnološki razvoj prek pomorskih skupin in tehnoloških platform ter sinergije med državami članicami in regijami nujne za zagotovitev skladnih rešitev za izkoriščanje celotnega gospodarskega potenciala Sredozemskega morja v okviru pristopa, ki temelji na ekosistemu, in zato meni, da je razvoj interdisciplinarnega opazovanja morskih ekosistemov, vključno z morskim dnom, korak v pravo smer;

71. priznava pomembno delo na področju razvoja evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke (EMODNET), namenjene izboljšanju infrastrukture znanja in odpravljanju ovir za raziskovanje, dostop do podatkov in njihove uporabe;

72. pozdravlja namen Komisije, da vzpostavi celostno pomorsko mrežo v okviru evropskega raziskovalnega prostora, namenjeno krepitvi usklajevanja pri pomorskih raziskavah med državami članicami, vključno v okviru Sredozemlja;

73. se strinja, da bi bilo koristno razviti obsežno večtematsko raziskovalno pobudo z namenom povezovanja spoznanj o Sredozemskem morju iz vseh ustreznih disciplin;

74. pozdravlja nastajanje evropskega atlasa morij, namenjenega večanju ozaveščenosti in razvoju skupne pomorske identitete v morskih bazenih, vključno s Sredozemljem;

75. ugotavlja, da je v skladu s posebnimi geopolitičnimi razmerami, ki obstajajo v Sredozemlju, popoln uspeh kakršne koli pobude ali ukrepa močno odvisen od polnega sodelovanja vseh sredozemskih držav in od obstoja primernih skupnih programov in pobud za vzpostavljanje zmogljivosti;

76. v tem smislu podpira pobudo za opredelitev dolgoročnega strateškega okvira za znanstveno sodelovanje, ki bo zajemalo celotno Sredozemlje, da bi se lahko sodelovanje pri pomorskih raziskavah razvijalo po strukturiranem časovnem načrtu in z namenom odzivati se na skupne izzive.

Celostno nadzorovanje za izboljšanje varnosti morskega prostora

77. se strinja, da je za uspešno upravljanje pomorskih dejavnosti nujno potreben nadzor dejavnosti in ravnanja na morju, zlasti za obvladovanje varnostnih tveganj ter ohranitev človeških življenj in morskega ekosistema;

78. meni, da je treba v pomorski nadzor vključiti ribiške dejavnosti ter pretovarjanje, ki se izvaja na obalah držav članic ter v mednarodnih vodah Sredozemlja;

79. podpira stališče, da je strogo izvajanje zakonodaje EU na področju pomorske varnosti temeljnega pomena;

80. verjame, da je treba narediti več, da se omogoči vzpostavitev zmogljivosti pomorskih uprav in pristaniških organov v sredozemskih partnerskih državah, ki niso članice EU, da se lahko spoprimejo z izzivom zagotavljanja varnega morskega prostora v Sredozemlju;

81. se strinja s stališčem, da je zdaj treba izkoristiti dosežke projekta SAFEMED z odpravljanjem zakonodajnih in strukturnih vrzeli med državami članicami in našimi partnerskimi državami iz Sredozemlja, ter podpira predlog Komisije, da Evropska agencija za pomorsko varnost uvede programe tehničnega sodelovanja z našimi sredozemskimi partnerskimi državami;

82. v zvezi s spremljanjem gibanja ladij spodbuja Komisijo k razširitvi področja uporabe regionalnega strežnika za sistem avtomatične identifikacije s spodbujanjem držav, ki niso v EU, naj se vključijo v ta sistem;

83. priznava prispevek agencije Frontex za boljše patruljiranje v Sredozemskem morju, zlasti v zvezi z velikimi pritiski zaradi nezakonitega priseljevanja, ki so jim izpostavljene evropske države članice;

84. priznava, da je mogoče prek učinkovitega procesa dialoga in finančne pomoči sredozemskim partnerskim državam slednje tudi spodbujati, da se neposredno vključijo v dejavnosti agencije Frontex v Sredozemlju;

85. izraža zaskrbljenost glede dejstva, da je agencija Frontex še vedno preslabo opremljena za učinkovito izvajanje nalog, ki so ji dodeljene, ter podpira Komisijo pri njenih prizadevanjih, da bi imela agencija na voljo potrebna orodja in vire za izpolnitev svojih nalog;

86. hkrati izraža zaskrbljenost glede dejstva, da so nedavno potrjene nove smernice za obmejno patruljiranje EU privedle do stanja, ko države, ki niso zmožne prenesti dodatnega bremena nezakonitega priseljevanja, morda ne bodo želele dejavno sodelovati v vlogi držav gostiteljic za misije agencije Frontex, kar bo resno ogrozilo uspeh tovrstnih misij;

87. zagovarja izvajanje več neposrednih ukrepov, tako na ozemlju EU kot drugod, za sodno preganjanje vseh, ki s kaznivimi dejanji spodbujajo nezakonito priseljevanje;

88. hkrati poziva Komisijo, naj si na vse načine prizadeva, da se – na ozemlju EU in drugod – v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine zadevnih priseljencev;

89. podpira vsakršno pobudo za okrepitev pozitivnih dosežkov, ki so bili uresničeni na področju boja proti tihotapljenju drog po morskih poteh;

90. z obžalovanjem ugotavlja, da sporočilo nikjer ne omenja vedno večje nevarnosti terorizma, vključno s pomorskim piratstvom, ki na žalost nevarno prodira tudi na območja, ki niso zelo oddaljena od Sredozemlja;

91. podpira vsa prizadevanja za povezovanje nadzora na morju v Sredozemlju s spodbujanjem izmenjave informacij ter s krepitvijo sodelovanja med nacionalnimi organi, pristojnimi za nadzor na morju;

92. vendar meni, da vključitev sredozemskih partnerskih držav v povezovanje dejavnosti nadzora na morju ni zgolj vprašanje, ki bi ga bilo treba nadalje obravnavati, temveč bi moralo biti prednostnega pomena za Komisijo;

93. poudarja tudi, da uspešnega nadzora pomorskih dejavnosti in operacij ter omilitve varnostnih tveganj ni mogoče doseči brez dejavnega sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti.

Sklepne ugotovitve

94. se strinja, da se je izzivov v Sredozemlju treba lotiti v skupnem sodelovanju in predvsem celovito, podlaga za to pa je izboljšanje gospodarjenja z morjem, ter podpira pobudo Komisije za prevzem vloge usklajevalke in pospeševalke nacionalnih ukrepov v okviru pomorske politike za Sredozemlje;

95. v zvezi s tem ugotavlja, da sporočilo na splošno spoštuje načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, čeprav z razočaranjem opaža, da ponekod ne priznava ustrezno lokalne in regionalne razsežnosti, zlasti v smislu predlaganih programov in pobud, ter zato Komisijo poziva k sprejetju ukrepov, da bi lokalnim in regionalnim vladam zagotovili možnosti neposrednega sodelovanja v teh programih in pobudah ter skupno odzivanje na ključne izzive za Sredozemlje. Komisija mora upoštevati, da so lokalne in regionalne oblasti v različnih državah članicah različno organizirane in da imajo zaradi svojih pristojnosti, ki se po posameznih državah ravno tako razlikujejo, tudi drugačne možnosti za zaželen obseg vključevanja;

96. se strinja, da celostni pristop k pomorskim zadevam seveda ne sme ogroziti orodij in ciljev, ki so bili določeni za napredek na posebnih področjih, pomembnih za pomorstvo;

97. se pridružuje stališču, da ima uspešna pomorska politika v Sredozemlju potencial za izboljšanje učinkovitosti in rezultatov na različnih področjih dejavnosti v tej regiji;

98. vendar hkrati z obžalovanjem opaža, da sporočilo ne navaja podrobnih podatkov o financiranju predvidenih ukrepov;

99. zato kljub temu, da podpira cilje in ukrepe, določene v sporočilu, poziva Komisijo, da se seznani s tem mnenjem in sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje sporočila.

Priporočila

Odbor regij zlasti priporoča naslednje:

100. da se pospešuje bolj poglobljen in tvoren dialog med vsemi ustreznimi akterji v regiji, tudi na lokalni in regionalni ravni, ter se tako vzpostavi trdno medsebojno zaupanje in razumevanje;

101. da se vzpostavijo učinkoviti mehanizmi, na podlagi katerih se bo vse sredozemske države spodbujalo in jim tudi na enakopraven način zagotovilo možnost, da prispevajo k učinkovitemu gospodarjenju s to edinstveno regijo ter posebno pozornost namenijo varstvu morskega okolja in biotske raznovrstnosti;

102. da Komisija preuči priporočilo za ukrepe, namenjene usklajevanju posebnih neposrednih ukrepov znotraj držav članic EU ter med državami članicami EU in sredozemskimi državami partnericami nečlanicami EU, in njihovo sprejetje za boj proti povečani dejavnosti na področju čezmejnega organiziranega kriminala v Sredozemlju, nenazadnje v povezavi s trgovino z ljudmi, drogami in orožjem;

103. da se večja pozornost in priznanje namenita potencialni vlogi lokalnih in regionalnih oblasti, tako v EU kot tudi v sredozemskih državah zunaj EU, in da se v tem smislu večja pozornost, usklajevanje in podpora zagotovijo delovanju Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM);

104. Odbor regij ter lokalne in regionalne oblasti, ki jih predstavlja, morajo dobiti vse možnosti za dejavno sodelovanje pri delovanju skupine kontaktnih točk držav članic na visoki ravni, ki naj bi na podlagi predloga redno razpravljala o oblikovanju celostne pomorske politike;

105. da se prav tako Odboru regij ter lokalnim in regionalnim oblastem, ki jih predstavlja, zagotovijo vse možnosti za dejavno sodelovanje pri razpravah delovne skupine za celostno pomorsko politiko v Sredozemlju;

106. da se opravi poglobljena študija o proizvodih in materialih, ki se trenutno prevažajo po Sredozemskem morju, da se opredelijo dejanske stopnje tveganja v povezavi z njimi;

107. več skupnih javno-zasebnih pobud, ki jih dejavno podpirajo evropski finančni instrumenti, za zmanjšanje onesnaževanja Sredozemlja in zaustavitev zmanjševanja njegove biotske raznovrstnosti, ob hkratnem spodbujanju raziskav za uvajanje učinkovitejših in manj nevarnih načinov prevoza surovin na industrijska območja;

108. poziv Komisiji, naj podpre poglobljeno raziskovanje pojavov, povezanih s podnebnimi spremembami in onesnaževanjem obale, ki imajo resen gospodarski vpliv na priobalni ribolov; vendar želi poudariti, da mora Komisija podpreti prizadevanja držav članic pri sprejemanju neposrednih ukrepov za zmanjšanje obremenitev za operaterje in zaposlene v ribištvu;

109. da se razvijejo ter kratkoročno do srednjeročno ohranijo ustrezna politična orodja ter mehanizmi, oblikovani za učinkovito izvedbo nadaljnjega povezovanja na področju pomorske politike za večjo harmonizacijo in poenostavitev pomorskih politik;

110. da se določijo ukrepi za spodbujanje vseh sredozemskih držav k ratifikaciji in polnemu izvajanju konvencij in protokolov o varstvu morskega okolja, biotski raznovrstnosti, ladijskem prevozu in ribolovu v Sredozemlju, tudi s skupnim in deljenim upravljanjem staležev rib ter z usklajevanjem obveznosti, ki jih nalagajo različni ribolovni sistemi v vseh sredozemskih državah;

111. da se zlasti ustrezno upošteva že večkrat izražene pozive za uvedbo enotnega poenostavljenega finančnega mehanizma, ki bi v okviru evropskega obalnega in otoškega sklada povezal vsa pomorska vprašanja;

112. da Komisija svoj predlog za začetek projekta, s katerim bi preizkusila uporabo pomorskega prostorskega načrtovanja na podregionalni ravni in spodbudila konkretno čezmejno prakso, podpre s predstavitvijo podrobnega predloga v razmeroma kratkem času, v zvezi s tem Odbor regij ponovno poziva k inovativnemu upravljanju na več ravneh, pri čemer bi bilo treba upoštevati socialne in okoljske vidike ter obstoječe regionalne konvencije.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) COM(2009) 540 konč.

(2) V skladu s Protokolom o integriranem upravljanju obalnih območij v Sredozemskem morju z dne 21. januarja 2008.

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/46

Mnenje Odbora regij – Lokalno in regionalno sodelovanje za varstvo otrokovih pravic v Evropski uniji

(2010/C 267/10)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

1. ugotavlja, da predstavljajo otroci petino prebivalstva Evropske unije, zato bi moralo biti ustvarjanje ugodnih pogojev za njihovo rast in razvoj, vključno z varstvom in spodbujanjem njihovih pravic, ena od glavnih prednostnih nalog EU, njenih institucij in držav članic;

2. ugotavlja, da člen 24 Listine EU o temeljnih pravicah izrecno navaja pravice otroka; prav tako ugotavlja, da so temeljne otrokove pravice tudi horizontalno, medsektorsko vprašanje, ki se dotika več področij in ga je zato treba kot medsektorsko, horizontalno prednostno nalogo upoštevati v vseh pomembnih evropskih in nacionalnih politikah. Hkrati meni, da bi lahko Konvencija ZN o otrokovih pravicah postala okvir, na katerega se ne bi sklicevali zgolj v primeru kršitve pravic, temveč bi ga širše uporabljali za spodbujanje razvoja in priložnosti vseh otrok in mladih;

3. ugotavlja, da je institucionalni in pravni okvir za spoštovanje otrokovih pravic – med drugim so vse države članice ratificirale Konvencijo ZN o otrokovih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter druge ključne mednarodne sporazume na tem področju – v Evropski uniji dovolj razvit. To pa še ne pomeni, da se na tem področju ne morejo pojaviti novi izzivi in nevarnosti, zaradi česar so potrebni novi politični ukrepi, pa tudi dobro usklajeno delovanje ter stalno spremljanje;

4. ugotavlja, da učinkovitega spoštovanja otrokovih pravic ni mogoče doseči brez širokega partnerstva, ki zajema vse udeležene strani, zlasti institucije EU, države članice, nevladne organizacije in druge akterje, ki so dejavni na tem področju, tudi same otroke, predvsem pa lokalne in regionalne oblasti. Slednje imajo namreč osrednjo vlogo pri vsakodnevnem varovanju otrokovih pravic, poleg tega pa imajo ključne pristojnosti na tem področju;

5. ugotavlja, da sodi izvajanje otrokovih pravic večinoma na politična področja, ki so v pristojnosti tako EU kot držav članic (na primer socialna politika, izobraževanje in mladina, zdravje, območje svobode, varnosti in pravice itd.), zato poudarja, da mora ukrepanje na ravni EU potekati v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter v duhu upravljanja na več ravneh. To ukrepanje EU bi moralo potekati v obliki, ki bi spodbujala razpravo, izmenjavo najboljše prakse ter primerjalne raziskave, spremljanje in ocenjevanje;

6. podpira namen Evropske komisije, da se prednostno osredotoči na boj proti nasilju in zaščito ranljivih skupin otrok, kot so mladostniki brez spremstva in žrtve trgovine z ljudmi, ter tisti, ki jih ogrožata revščina in socialna izključenost. OR pa ugotavlja, da na vseh teh področjih ne bo mogoče doseči zastavljenih ciljev brez partnerstva z vsemi ustreznimi akterji, zlasti lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

7. opozarja, da obstaja tudi potreba po prizadevanjih na področju zgodnjega spodbujanja zdravja, da se tako preprečijo nekatere težave, do katerih lahko pride, kadar otroci in mladostniki živijo v nevarnih okoljih;

8. pozdravlja namen Komisije, da pripravi sporočilo o otrokovih pravicah, kot tudi metodo, ki jo je za to izbrala: javno posvetovanje o tem vprašanju. Poleg tega se OR veseli sodelovanja s Komisijo v okviru usmerjevalne skupine foruma EU o otrokovih pravicah ter v okviru samega foruma;

9. pozdravlja določbe stockholmskega programa (večletni program za območje svobode, varnosti in pravice ter za zaščito državljanov), ki ga je Evropski svet sprejel leta 2010 in v katerega sta kot prednostno vprašanje vključena varstvo in spodbujanje temeljnih otrokovih pravic;

10. obžaluje, da stockholmski program izrecno ne navaja lokalnih in regionalnih oblasti ter njihove vloge, vendar želi hkrati poudariti pomen upoštevanja potreb in znanja lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi akcijskih načrtov za izvajanje stockholmskega programa;

11. aktivno podpira letni dialog o varstvu in krepitvi temeljnih pravic na več ravneh, ki ga skupaj organizirajo Evropska komisija, Agencija EU za temeljne pravice in Odbor regij, kot orodje za odpravljanje pomanjkljivosti pri izvajanju evropske strategije o otrokovih pravicah ter za zagotavljanje učinkovitejše vključitve lokalnih in regionalnih oblasti v evropsko sodelovanje na področju otrokovih pravic;

12. pozdravlja kazalnike v zvezi z otrokovimi pravicami, ki jih je pripravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice, kot pomemben korak k izvajanju politik na podlagi boljše seznanjenosti z ustreznimi informacijami in podatki. Opozoriti pa želi, da imajo ti kazalniki še vedno nekaj pomanjkljivosti: področja pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti se dotikajo zgolj bežno in jih zato slednje lahko uporabljajo zgolj v omejenem obsegu;

13. obžaluje, da ni jasno, koliko otrok je žrtev trgovine z ljudmi in izkoriščanja delovne sile, čeprav so vse države članice EU ratificirale Konvencijo Mednarodne organizacije dela (ILO) o prepovedi najhujših oblik dela otrok. Zato v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti, leta 2010, OR poudarja, da je potrebno boljše usklajevanje med ustreznimi organi in specializiranimi agencijami na vseh ravneh, da bodo lahko učinkoviteje preprečevali izkoriščanje otrok;

14. ugotavlja, da je treba še bolj poudariti ključno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti na področju varstva otrokovih pravic, zlasti glede dostopa do izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva in dostopa mladih do trga dela;

15. ugotavlja, da je treba lokalne in regionalne oblasti v postopke posvetovanja EU vključiti kot ključne partnerje, zlasti zato, ker lahko uspešno vplivajo na javno mnenje in spodbujajo dialog z lokalnimi skupnostmi; s tem bi okrepili varstvo otrokovih pravic in s finančno podporo EU na regionalni in lokalni ravni sprožili kampanje obveščanja o otrokovih pravicah, da bi povečali ozaveščenost otrok o njihovih pravicah;

16. opozarja na pomembno vlogo evropskih in nacionalnih nevladnih organizacij, ki so dejavne na področju otrokovih pravic;

17. pozdravlja pobude za dodeljevanje oznak, kot je Unicefova ideja „otrokom prijaznega mesta“, ki zagotavlja izvajanje Konvencije ZN o otrokovih pravicah z delovanjem na lokalni ravni in vključuje ukrepe za zagotavljanje otrokovih pravic in za njihovo vključevanje v ustrezne postopke odločanja;

18. priporoča, da lokalne in regionalne oblasti popolnoma izkoristijo obstoječe strukture za izboljšanje sodelovanja in izmenjavo najboljše prakse, kot so organizirana civilna družba, akademski krogi in politiki, ki delujejo na področju otrokovih pravic. V zvezi s tem je treba na evropski ravni podpreti inovativne ukrepe za spodbujanje sodelovanja in učinkovitejših partnerstev med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v različnih državah članicah EU in v okviru tega spodbujati izmenjavo dobre prakse;

19. poziva Komisijo, naj v dokumente Evropske unije s področja varstva otrokovih pravic vključi primere najboljše prakse iz vseh držav članic. Zato bi strategija EU o otrokovih pravicah morala odražati tudi določbe evropske listine o otroku prijaznem mestu in političnih smernic Sveta Evrope o celostnih nacionalnih strategijah za zaščito otrok pred nasiljem, obenem pa bi bilo treba nameniti več pozornosti načinu, kako čim bolje udejanjiti politične zaveze;

20. opozarja na pomembno vlogo Sveta Evrope na področju otrokovih pravic in institucije EU poziva, naj okrepijo sodelovanje z njim.

Pravni in upravni okvir

21. ob upoštevanju zapletenosti in večplastnosti pojma otrokovih pravic poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati predvsem kot orodje za zagotavljanje varnega, celovitega in ugodnega okolja za razvoj otrok, da bodo ti lahko zrasli v samostojne, osveščene in družbeno odgovorne pripadnike svoje lokalne skupnosti, države članice ter celotne večkulturne evropske družbe;

22. poziva države članice, naj spoštovanju otrokovih pravic posvetijo več pozornosti, vključno z zagotavljanjem osnovnih pogojev za razvoj otrok. V tem oziru imajo lokalne in regionalne oblasti enkratno priložnost za razvoj lastnih politik in za zgledno delovanje tako v lastnih državah kot v EU;

23. opozarja, da so nekatere najbolj ogrožene skupine otrok izključene iz ukrepov za zagotavljanje otrokovih pravic. To je zlasti pomembno v primeru t. i. „nevidnih otrok“, se pravi otrok iz družin z neurejenim pravnim statusom bivanja in otrok z ulice;

24. opozarja, da je ključno zagotoviti, da policijske uprave držav članic učinkovito sodelujejo in da se v celoti izkoristijo možnosti mehkejših družbenih ukrepov, kot je dežurna telefonska številka za pogrešane otroke 116000. OR poziva države članice, naj javnosti zagotovijo dostop do brezplačnih „telefonskih številk tipa 116“ in o njih državljane tudi obveščajo;

25. poziva vse zainteresirane strani, naj zberejo popolnejše vire informacij in nadalje izboljšajo tehnike zbiranja in analize podatkov pri kazalnikih otrokovih pravic. Z lokalnimi in regionalnimi oblastmi bi se bilo treba posvetovati v vseh fazah tega procesa, v okviru njihove vloge zagotavljanja kvantitativnih in kvalitativnih prispevkov ter kot ključnih uporabnikov tega orodja;

26. zaradi pomanjkanja celovitih informacij o varstvu otrokovih pravic v državah članicah Komisijo poziva, naj pripravi, objavi in redno posodablja „preglednico otrokovih pravic“ kot orodja, ki bo povzelo izboljšane kazalnike otrokovih pravic in zagotavljalo zanesljive, primerljive in redno posodobljene podatke o stanju na področju otrokovih pravic v državah članicah. Preglednica bi lahko temeljila na metodologiji že obstoječega „pregleda notranjega trga“, ki spremlja prenos direktiv s področja notranjega trga. To orodje bi lahko služilo ne samo kot izhodišče za raziskave, ampak bi – s poudarjanjem najboljše prakse – lahko postalo tudi pomembna spodbuda za spremembo politike v državah članicah, s čimer bi prek odprte metode usklajevanja, kot to priporoča Bela knjiga o evropski upravi, izničili pomanjkanje obvezujočega pravnega reda;

27. Komisijo poziva, naj spodbuja pojem otrokovih pravic, pa tudi sodelovanje lokalnih oblasti EU in tretjih držav na tem področju v okviru zunanjih politik EU. V ta namen bi bilo treba spodbujati sodelovanje s Svetom Evrope in v različnih okvirih EU za zunanje sodelovanje, kot so med drugim evropska sosedska politika, Unija za Sredozemlje, dialog EU-Afrika in sodelovanje z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, s čimer bi prispevali k izboljšanju življenja v partnerskih državah EU, v prvi vrsti pa bi se osredotočili na države ob zunanjih mejah EU.

Zagotavljanje temeljnih pravic in obvladovanje ključnih izzivov

28. opozarja na pozitivno vlogo nacionalnih varuhov otrokovih pravic in podobnih organov s področja otrokovih pravic ter na potencialne koristi, ki bi jih lokalne in regionalne oblasti in druge ustrezne zainteresirane strani lahko imele od dvostranskega komuniciranja in tesnega sodelovanja s temi uradniki. Hkrati poziva države članice, naj glede na priporočila Evropskega parlamenta in mednarodnih organizacij okrepijo institucijo varuha otrokovih pravic;

29. ugotavlja, da je lahko revščina najpomembnejša ovira za uresničevanje enakih možnosti za vse, ki jo je treba odpraviti, da se zagotovi učinkovito varstvo otrokovih pravic. Zaradi revščine so lahko otroci in njihove družine prikrajšani za svoje pravice in življenjske možnosti. Ukrepanje se mora torej najprej in najbolj osredotočiti na otroke iz najbolj ogroženih socialnih skupin in vsem zajamčiti pravico do kakovostnega izobraževanja, da bi imeli vsi otroci možnosti za dober razvoj;

30. ugotavlja, da se lahko lokalne in regionalne oblasti tega vprašanja učinkovito lotijo s spodbujanjem sistemov socialne varnosti, ki namenjajo posebno pozornost otrokom in pokrivajo več vidikov, saj je otroke mogoče bolje zavarovati, če imajo tudi njihovi starši dostop do dostojnega življenjskega okolja in zdravstvenega varstva. Stroškovno najučinkovitejši pristop vključuje tako preventivo kot socialno varstvo. Zlasti ukrepi, kot je izvzetje iz obveznosti plačevanja pristojbin za sirote in ogrožene otroke, so omogočili boljši dostop do storitev na področju izobraževanja in zdravstva. OR zato priporoča, da se evropske institucije, mednarodne organizacije, posebna združenja in nacionalne javne oblasti močno spodbujajo k podpiranju zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti za izvajanje teh ključnih dejavnosti;

31. poziva Komisijo, naj pripravi in sprejme priporočila za obravnavanje revščine otrok. Pripravili bi jih lahko na podlagi širokega javnega posvetovanja, da bi zagotovili čim večje pokritje, čim večje sodelovanje zainteresiranih strani in raznolikost možnih pristopov;

32. glede vse večjo mobilnost delovne sile EU in selitev delovne sile znotraj EU OR opozarja na to, da je treba zagotoviti pravice otrok priseljencev, zlasti z vidika pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. To med drugim vključuje pomoč v procesu ponovnega združevanja priseljenskih družin, družinsko svetovanje, socialne, izobraževalne in zdravstvene storitve za otroke priseljencev, pomoč otrokom pri prilagajanju na življenje v državi gostiteljici, vključevanje v lokalno in šolsko skupnost;

33. opozarja na potencialne koristi, ki jih prinaša uspešno vključevanje otrok priseljencev iz drugih držav EU v ustrezne družbene sloje države gostiteljice. Z uspešnim ukrepanjem na tem področju se lahko poglobi znanje tako domačih kot priseljenih otrok o drugih državah članicah EU, razširi socialni kapital in poveča strpnost tako v državah izvora priseljencev kot v državah gostiteljicah. OR zato poziva lokalne in regionalne skupnosti in države članice, naj temu vprašanju posvetijo več pozornosti in izzive, ki jih prinaša preseljevanje znotraj EU, preoblikujejo v priložnosti;

34. opozarja na nevarnosti, ki jih predstavlja žal še vedno prisoten pojav trgovanja z ljudmi, zlasti kadar vključuje otroke. Komisijo in države članice poziva, naj vse možne napore – vključno s pripravo ustrezne zakonodaje na ravni EU – vložijo v boj proti tej vrsti kriminala in njegovim žrtvam zagotovijo največjo možno zaščito v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki so v prvi vrsti pristojne za nudenje pomembne pomoči, kot so izobraževanje, socialno varstvo in psihološka terapija, ter krepitev sodelovanja z organi pregona in pravosodnimi institucijami;

35. opozarja na nujnost zagotavljanja ustrezne zaščite za mladoletnike brez spremstva;

36. opozarja, da je treba izboljšati mladoletniško sodstvo in razviti starosti primerne ukrepe za preprečevanje kaznivih dejanj mladoletnikov, posredovanje in ponovno vključevanje ter da je treba mladoletne prestopnike nastaniti ločeno od odraslih zapornikov, tako fizično kot tudi organizacijsko.

Informacijski in izobraževalni ukrepi

37. poudarja pomen zagotavljanja celostnega izobraževanja za vse, odrasle in otroke, o vprašanjih, povezanih z otrokovimi pravicami, s čimer bi prispevali k boljšemu razumevanju same narave otrokovih pravic, in procesa večje obveščenosti in ozaveščenosti mladih državljanov;

38. ob upoštevanju nedeljivosti socialnih pravic in dolžnosti OR priporoča, da se več pozornosti posveti širšemu okviru, v katerega sodijo otrokove pravice, tj. pojmu človekovih pravic in socialne odgovornosti. Priporoča tudi spodbujanje pojma odgovornosti otrok do njihove družine, skupnosti, države, staršev, starejših, mlajših otrok, manj privilegiranih ljudi, okolja, pa tudi do drugih ključnih struktur sodobne družbe;

39. želi opozoriti, da bi bilo treba pri politikah s področja otrokovih pravic otroke obravnavati kot partnerje, ki lahko zagotovijo dragocene povratne informacije. Te povratne informacije bi bilo treba uporabiti pri posodabljanju nacionalnih in evropskih politik. Lokalne in regionalne oblasti imajo lahko pri tem ključno vlogo posrednika in spodbujevalca, tako da uporabljajo že obstoječe dobre prakse, kot so občinski sveti za otroke. Otroci bi tako dobili primerno ustanovo za izražanje svojega mnenja;

40. pozdravlja pobudo Komisije, da razvije šest platform za komuniciranje, ki bodo otrokom in mladim omogočile, da izražajo svoje mnenje, in poudarja, da je treba to pobudo razviti in vanjo vključiti lokalne in regionalne oblasti kot akterje, ki imajo najboljše lokalne izkušnje in zmogljivosti za ohranjanje tega strukturiranega komuniciranja;

41. opozarja na to, da je treba zagotoviti otrokove pravice do dostopa do kakovostnega izobraževanja, življenja v varnem in udobnem okolju ter zaščite pred vsemi oblikami fizičnega in psihičnega nasilja, hkrati pa poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju teh pravic;

42. opozarja na to, da je treba pravico do kakovostnega izobraževanja zajamčiti tudi fizično in duševno prizadetim otrokom, in ponovno poudarja pomen pobud, namenjenih spodbujanju njihove samostojnosti in zagotavljanju njihove popolne vključenosti v družbeno okolje, kakor je določeno v členu 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na področju izobraževanja obstajata dva različna koncepta: prvi predlaga razvoj posebnih programov za učenje in usposabljanje, drugi pa predvideva čim večje vključevanje prizadetih otrok v splošni šolski sistem. OR poziva lokalne in regionalne oblasti, nacionalne oblasti, pedagoške akademske kroge, nevladne organizacije in vse ustrezne zainteresirane strani, naj se vključijo v vseevropsko razpravo o možnih rešitvah in primerih najboljše prakse na tem področju. Rezultate te razprave bi morali dati na voljo vsem, ki si želijo izboljšati svoje poznavanje tega področja. Zato opozarja na poskuse vključevanja otrok invalidov, ki vsem nudijo dejanske priložnosti in ne povzročajo marginalizacije ali diskriminacije ter bi jih bilo treba spodbujati;

43. opozarja na pomen kakovostnega in stalnega izobraževanja ter usposabljanja specializiranih delavcev na socialnem in drugih področjih, ki delajo z otroki;

44. opozarja na vprašanja, povezana s kršenjem otrokovih pravic, ki imajo različne pojavne oblike: od ustrahovanja, ki lahko sproži oblike posnemanja s prevzemanjem neprimernega vedenja, do drugih oblik psihološkega in fizičnega nasilja, ki ga nad otroki izvajajo drugi otroci, in vseh drugih oblik zlorabe, zlasti v šoli;

45. meni, da je ogrožen poln razvoj otrok, ki se vse preveč posvečajo virtualnim socialnim mrežam ter so zatopljeni v računalniške igrice in virtualni svet. Zaradi virtualnih dejavnosti so pogosto omejene možnosti teh otrok, da razvijejo sposobnost druženja in pridobijo potrebno znanje. Zato bi morale biti vse zainteresirane ustanove pozorne na to, da otroci razvijejo takšno predstavo o informacijskih tehnologijah in virtualnem svetu, da jih bodo v prvi vrsti dojemali kot orodja za dosego ciljev v resničnem svetu;

46. opozarja na koristi, ki jih lahko ima „življenje na ulici“ na celovit razvoj otrok, npr. naučiti se uporabljati javne površine, odraščati, družiti se ter biti v stiku drug z drugim in s skupnostjo, in izpostavlja drugo, nevarno plat življenja na ulici, ki se utegne na nekaterih območjih in mestih v Evropi sprevreči v mladostniške tolpe;

47. v zvezi s prejšnjima dvema točkama OR lokalne in regionalne oblasti držav članic poziva, naj se aktivneje vključijo v izmenjavo najboljše prakse glede organizacije izvenšolskih dejavnosti za otroke, pri katerih lahko razvijejo socialna in poklicna znanja. Primere najboljše prakse bi bilo treba nadalje razširjati na nacionalni in evropski ravni ter ustrezno usmerjati nacionalne in evropske instrumente;

48. Komisijo poziva, naj v razvoj preglednice otrokovih pravic vključi kar največje število zainteresiranih strani, vključno z ustreznimi agencijami Evropske unije, nevladnimi organizacijami, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter Odborom regij;

49. meni, da bi moralo biti spodbujanje varnejšega interneta ena od ključnih nalog EU, saj se informacijska tehnologija in tehnološke možnosti za njeno uporabo za različne oblike zlorabe otrok naglo razvijajo;

50. poudarja dejstvo, da bi koncept varnejšega interneta moral vključevati boj proti zlorabi otrok in otroški pornografiji na internetu, pa tudi proti drugim razširjenim oblikam nasilja v virtualnem svetu, kot je kibernetsko ustrahovanje;

51. meni, da lahko izobraževanje otrok in odraslih, ki so v stiku z otroki in lahko nanje vplivajo, bistveno pripomore k preprečevanju in odpravljanju zlorab otrok, povezanih z internetom. Ključno pozornost je treba posvetiti usposabljanju otrok in odraslih – zlasti tistih, ki delajo z otroki, kot so strokovnjaki s področja zdravstva, izobraževanja in socialnega dela – o varni uporabi interneta, prepoznavanju kibernetskega kriminala in drugih zlonamernih dejavnosti na internetu, ter o tem, kako to prijaviti ustreznim oblastem;

52. opozarja, da je treba otroke zavarovati pred negativnim socialnim okoljem, zlasti pred okoljem, ki spodbuja uživanje psihotropnih snovi (alkohola, tobaka, drog in drugih snovi z negativnimi posledicami za telesno in duševno zdravje). Pri tem imajo lokalne in regionalne oblasti izjemno pomembno vlogo: v sistemu socialne varnosti so prvi člen v verigi, ki se zavzema za zagotavljanje skladnega in varnega razvoja otroka. Naloga lokalnih in regionalnih organov je zaznati nevarnosti, ki se porajajo, jih prepoznati ter za njihovo preprečevanje izkoristiti vsa sredstva, ki so na voljo. Nacionalne in evropske institucije, med drugim varuhi otrokovih pravic, nevladne organizacije ter drugi socialni in gospodarski partnerji, morajo na različne načine podpreti lokalne in regionalne oblasti na tem področju in v družbi spodbujati zavračanje uživanja psihotropnih snovi.

Finančni in podporni ukrepi

53. poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti obravnavati kot pomembne partnerje pri pripravi in izvajanju evropske strategije o otrokovih pravicah, pa tudi pri drugih evropskih pobudah na področju otrokovih pravic;

54. meni, da morajo biti vsi programi in orodja, razviti v okviru te strategije, na voljo regionalnim in lokalnim upravam;

55. pozdravlja pozitiven učinek evropskega financiranja ter podpornih instrumentov, kot je program Daphne za varstvo otrokovih pravic, vendar obžaluje, da je količina virov skromna, informacije o možnostih financiranja in podpore pa neustrezne. Rezultate tega programa je treba strateško povezati z izvajanjem strategije EU o otrokovih pravicah in jih uporabiti pri oblikovanju prihodnjih politik;

56. želi opozoriti na dejstvo, da so lokalne in regionalne oblasti po vsej Evropi že nabrale veliko izkušenj z uporabo pomoči EU za varstvo otrokovih pravic v partnerstvu z drugimi akterji. Rezultate teh dejavnosti je treba strateško povezati z izvajanjem strategije EU o otrokovih pravicah, jih redno objavljati, o njih razpravljati in jih uporabiti kot pomemben prispevek za posodabljanje ustreznih politik;

57. Komisijo poziva, naj izboljša obveščanje in informiranje o obstoječih programih podpore in financiranja, ki so na voljo lokalnim in regionalnim oblastem, in predvidi možnosti podpore za pobude, povezane z otrokovimi pravicami, tako tiste, ki so temu izključno namenjene, kot je program Daphne III, kot tiste, pri katerih je to mogoče vključiti med druge prednostne naloge, kot so programi čezmejnega sodelovanja, programi razvoja mest (npr. URBACT II) itd. Vse finančne vire, ki so na voljo pod različnimi proračunskimi postavkami EU in na različnih področjih, je treba jasneje predstaviti in o njih bolje obveščati, da bi se izognili podvajanju in tako povečali učinkovitost tekočih dejavnosti.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/52

85. PLENARNO ZASEDANJE 9. IN 10. JUNIJA 2010

Mnenje Odbora regij – Znak evropske dediščine

(2010/C 267/11)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Načela in splošne ugotovitve

1. pozdravlja predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta, s katerim Evropska unija uvaja znak evropske dediščine, ki se razlikuje od Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine in „evropskih kulturnih poti“ Sveta Evrope;

2. meni, da predlog Evropske komisije spoštuje načelo subsidiarnosti; želi pa izpostaviti pomen spoštovanja pristojnosti regionalnih in lokalnih oblasti pri izbiri nacionalnih kandidatur in končni izbiri na evropski ravni. Uspeh te pobude je odvisen od pripravljenosti celotne Evrope, zato je treba v izbiro spomenikov, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje ukrepa vključiti lokalne in regionalne oblasti;

3. poudarja, da je cilj tega znaka usmeriti pozornost na skupno kulturno dediščino držav članic in pri tem upoštevati njihovo nacionalno in regionalno raznolikost, priznati kulturno raznolikost različnih skupnosti, da bi Evropo približali državljanom, ter čim bolj izkoristiti lokalne in regionalne spomenike ter znanje za okrepitev čuta pripadnosti evropskih državljanov k Evropski uniji;

4. želi izpostaviti pomen te pobude tako za okrepitev lokalne in regionalne identitete kot za spodbujanje evropskega povezovanja;

5. obžaluje, da je pobuda namenjena zgolj državam članicam Unije, čeprav je prvotna medvladna pobuda za znak evropske dediščine vključevala tudi Švico in so v programu evropskih prestolnic kulture lahko sodelovale tudi države kandidatke za članstvo; vzpostavljanje evropskega povezovanja vsekakor presega meje Evropske unije in vključuje evropske tretje države;

6. opozarja, da mora znak spomenike povezati z zgodovino evropskega povezovanja v duhu spoštovanja vrednot, opredeljenih v Listini EU o temeljnih pravicah;

7. izraža zadovoljstvo, da bo znak lahko povečal privlačnost evropskih mest in regij, s tem pa spodbudil rast in zaposlovanje na lokalni in regionalni ravni;

8. vztraja, da je treba primere dobre prakse razširjati z mrežnim povezovanjem spomenikov, ki prejmejo ta znak, in Evropsko unijo poziva k prispevku z vidika človeških in finančnih virov, da bi sprožili lokalno in regionalno zanimanje;

9. meni, da je ta znak zlasti primeren za čezmejne spomenike, ki so v evropskem spominu simbolnega pomena. Upravljanje s temi spomeniki bi lahko vključili v delovne programe obstoječih organov, kot so evropska združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS).

Lokalni in regionalni pomen

10. ugotavlja, da so v večini držav članic za spomenike, ki bi lahko prejeli ta znak, pristojne lokalne in regionalne oblasti;

11. obžaluje, da v okviru upravljanja na več ravneh lokalne in regionalne oblasti niso bolj vključene v izbirni postopek;

12. meni, da bi bilo treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v imenovanje čezmejnih spomenikov;

13. ugotavlja, da so lokalne in regionalne oblasti pogosto glavni upravitelji in financerji spomenikov, ki bi lahko prejeli ta znak, zato bodo imele dodatne stroške s potegovanjem za podelitev znaka in z delovanjem spomenikov;

14. opozarja, da mora biti evropska identiteta, ki temelji na splošnih vrednotah neodtujljivih človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države, osnovana tudi na raznolikosti elementov, ki sestavljajo Evropsko unijo, z evropskim znakom pa bi morala ta raznolikost postati še bolj razpoznavna in otipljiva za državljane.

Izboljšanje besedila

15. ocenjuje, da je treba po prvi oceni instrumenta razmisliti o tem, da bi bil na voljo tudi evropskim tretjim državam, zlasti v okviru širitvene in sosedske politike, in postal podlaga za vrednote, ki so potrebne za evropsko združevanje in presegajo gospodarske in geostrateške interese;

16. zaradi velike vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju in vrednotenju dediščine želi sodelovati v končni fazi izbirnega postopka na ravni Unije s svojim predstavnikom v evropskem izbirnem svetu, po vzoru evropskih prestolnic kulture;

17. priporoča, da se zaradi raznolikosti krajev, ki lahko prejmejo ta znak, ti spomeniki, tudi arheološki, čeznacionalni in neotipljivi, sčasoma razvrstijo;

18. upa, da bo Evropska komisija od zdaj naprej Odbor regij obveščala o napredovanju izvajanja postopka podeljevanja znaka in spremljanja spomenikov, zlasti o smernicah za izbirne postopke; upa tudi, da bo obveščen o zunanjem in neodvisnem ocenjevanju ukrepa za znak evropske dediščine, ki ga bo zagotovila Evropska komisija;

19. predlaga omejitev števila kandidatur na tri spomenike iz vsake države, da bi tako evropski izbirni svet še imel manevrski prostor za presojanje, obenem pa bi spodbudili tekmovanje med državami članicami;

20. pozdravlja odločitev, da bodo evropski izbirni svet sestavljali neodvisni strokovnjaki, ki jih bodo imenovale in redno zamenjevale evropske institucije. Ti strokovnjaki bodo sodelovali pri oblikovanju tehničnih zahtev ter končni izbiri spomenikov in zmagovalcev;

21. poudarja pomen splošnega pristopa k trajnostnemu razvoju z ohranjanjem in upravljanjem kulturnih dobrin ter njihovemu čim večjemu odpiranju javnosti, saj bi do njih moral imeti dostop vsak državljan.

II. PRIPOROČILA ZA SPREMEMBE

Predlog spremembe 1

Člen 4

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Pri ukrepu lahko sodelujejo države članice Evropske unije. To sodelovanje je prostovoljno.	Pri ukrepu lahko sodelujejo države članice Evropske unije. To sodelovanje je prostovoljno. .

Obrazložitev

Če bi v sodelovanje vključili še evropske tretje države – tako države kandidatke in potencialne države kandidatke za članstvo kot tudi sosednje države EU – bi s tem okrepili splošne cilje kulturnega ukrepanja, zlasti pa ohranjanja dediščine na evropski ravni.

Predlog spremembe 2

Člen 5

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Komisija in države članice zagotovijo dopolnjevanje znaka evropske dediščine z drugimi pobudami na področju kulturne dediščine, kot so Unescov seznam svetovne kulturne dediščine in „evropske kulturne poti“ Sveta Evrope.	Komisija in države članice zagotovijo dopolnjevanje znaka evropske dediščine z drugimi pobudami na področju kulturne dediščine, kot so Unescov seznam svetovne kulturne dediščine in „evropske kulturne poti“ Sveta Evrope. .

Obrazložitev

Komisija in države članice bi morale odvračati „podvajanje“, ki bi zmanjšalo dodano vrednost pobude.

Predlog spremembe 3

Člen 7(1), prvi stavek

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Kandidati za znak imajo simbolen evropski pomen in so imeli ključno vlogo v zgodovini Evropske unije in pri njeni izgradnji.	Kandidati za znak imajo simbolen evropski pomen in so imeli ključno vlogo v zgodovini Evrop.

Obrazložitev

Ta sprememba je v duhu prejšnje spremembe: besedilo je tako manj osredotočeno na Evropsko unijo in bolj na vrednote izgradnje Evrope.

Predlog spremembe 4

Člen 8(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Izbirni svet sestavlja 12 članov. Štiri člane imenuje Evropski parlament, štiri Svet in štiri Komisija. Izbirni svet imenuje svojega predsednika.	Izbirni svet sestavlja članov. Štiri člane imenuje Evropski parlament, štiri Svet, štiri Komisija . Izbirni svet imenuje svojega predsednika.

Obrazložitev

Podobno kot pri pobudi „evropskih prestolnic kulture“ mora sestava izbirnega sveta odražati dejstvo, da pogodbe priznavajo lokalno in regionalno razsežnost splošne kulturne politike in ohranjanja dediščine. Dodatna prednost vključitve OR v izbirni svet je ta, da s tem število njegovih članov postane liho.

Predlog spremembe 5

Člen 8(4)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Člani evropskega izbirnega sveta so imenovani za tri leta. Razen v prvem letu veljave tega sklepa Komisija imenuje štiri strokovnjake za eno leto, štiri Evropski parlament za dve leti in štiri Svet za tri leta.	Člani evropskega izbirnega sveta so imenovani za tri leta. Razen v prvem letu veljave tega sklepa Komisija imenuje štiri strokovnjake za eno leto, štiri Evropski parlament za dve leti in štiri Svet za tri leta.

Obrazložitev

Obrazložitev izhaja iz predloga spremembe 4.

Predlog spremembe 6

Člen 10(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Vsaka država članica ima možnost, da v predizbirnem postopku imenuje največ dva spomenika na leto v skladu s koledarjem iz Priloge. V letih, ki so namenjena postopku spremljanja ni nobenega izbirnega postopka.	Vsaka država članica ima možnost, da v predizbirnem postopku imenuje največ spomenik na leto v skladu s koledarjem iz Priloge. V letih, ki so namenjena postopku spremljanja ni nobenega izbirnega postopka.

Obrazložitev

Povečanje števila spomenikov, ki jih lahko imenuje država članica v predizbirnem postopku, je v duhu „konkurence“, ki jo želi Evropska komisija ustvariti med spomeniki na ravni Unije, a jo predviden postopek izbire ovira.

Predlog spremembe 7

Člen 11(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Evropski izbirni svet oceni prijave spomenikov, izbranih v predizbiri, in izbere največ en spomenik na državo članico. Po potrebi se lahko zahtevajo nadaljnje informacije. Lahko se organizirajo tudi ogledi spomenikov.	Evropski izbirni svet oceni prijave spomenikov, izbranih v predizbiri, in izbere največ spomenik na državo članico. Po potrebi se lahko zahtevajo nadaljnje informacije. Lahko se organizirajo tudi ogledi spomenikov.

Obrazložitev

Obrazložitev izhaja iz predloga spremembe 6.

Predlog spremembe 8

Člen 13(1)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Med letom, ki sledi izbirnemu postopku, Komisija glede na priporočilo evropskega izbirnega sveta uradno imenuje spomenike za podelitev znaka evropske dediščine. Komisija o tem obvesti Evropski parlament in Svet.	Med letom, ki sledi izbirnemu postopku, Komisija glede na priporočilo evropskega izbirnega sveta uradno imenuje spomenike za podelitev znaka evropske dediščine. Komisija o tem obvesti Evropski parlament, Svet .

Obrazložitev

Obveznost obveščanja OR ima jasno dodano vrednost za promocijo znaka ter lokalne in regionalne oblasti Unije.

Predlog spremembe 9

Člen 17(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu v šestih mesecih po končanih ocenjevanjih predloži poročilo o njih.	Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu v šestih mesecih po končanih ocenjevanjih predloži poročilo o njih.

Obrazložitev

Obrazložitev je enaka obrazložitvi prejšnjega predloga spremembe.

V Bruslju, 9. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

1.10.2010

Uradni list Evropske unije

C 267/57

Osnutek mnenja Odbora regij – Evropska državljanska pobuda

(2010/C 267/12)

I. POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

1. opozarja, da člen 11(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), kakor je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo, določa: „Najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic lahko s svojo pobudo Evropsko komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije“;

2. opozarja, da člen 24(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kakor je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo, določa, da Evropski parlament in Svet z uredbami in po rednem zakonodajnem postopku sprejemata določbe v zvezi s postopki in praktičnim uresničevanjem pravice do „državljanske pobude“;

3. priznava, da je Komisija s svojo zeleno knjigo o evropski državljanski pobudi z dne 11. novembra 2009 (1) sprožila široko javno posvetovanje za zbiranje mnenj vseh zainteresiranih glede ključnih vprašanj, ki jih je treba obravnavati v uredbi o državljanski pobudi, in poudarja pomemben prispevek regionalnih in lokalnih oblasti k tej razpravi;

4. pozdravlja predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi, ki ga je predložila Komisija (2);

5. poudarja, da sprejetje te uredbe omogoča uresničevanje pravice državljanov do neposrednega sodelovanja v demokratičnem življenju Unije in je zato mejnik pri utrjevanju načel demokracije v Uniji;

6. pričakuje, da bosta Parlament in Svet uredbo o državljanski pobudi sprejela hitro, tako da bo ureditev lahko začela veljati v začetku leta 2011, kot predvideva zelena knjiga iz leta 2009;

7. opozarja, da je že poudaril pomen pravice do zakonodajne pobude, ki jo zagotavlja Lizbonska pogodba, za krepitev državljanskih pravic, ki izhajajo iz državljanstva EU (3);

8. ponovno poudarja, da je treba za utrditev njene institucionalne vloge prednostno izvajati določbe Lizbonske pogodbe, pomembne za lokalne in regionalne oblasti, med katerimi je tudi državljanska pobuda (4);

9. opozarja, da instrument državljanske pobude pri lokalnih in regionalnih oblasteh vzbuja veliko zanimanje in da bi se te lahko – tudi zaradi svoje bližine državljanom Unije – odločile, da bodo same organizirale in/ali spodbujale pobude;

10. soglaša s Komisijo, da je treba državljanom zagotoviti instrument, ki je enostaven za uporabo in ima enostavne postopke, ter ki bi ga bilo mogoče takoj uporabljati, ter jim posredovati jasne in nedvoumne informacije o njegovi uporabi, hkrati pa poskrbeti za preprečevanje morebitnih zlorab sistema;

11. meni, da je treba na področju institucionalnega komuniciranja spodbujati široko zasnovane pobude, da bi državljane Unije čim izčrpneje seznanjali z novo pravico in jih nasploh neposredno vključevali v politično razpravo o zadevah splošnega evropskega pomena, ki so predmet tekočih pobud;

12. v zvezi s tem poudarja osrednjo vlogo, ki jo lahko – tudi na podlagi instrumentov, razvitih v okviru decentraliziranega komuniciranja – imajo Odbor regij ter regionalne in lokalne oblasti, ki imajo možnost neposredno in razvejano posredovati sporočila državljanom;

13. ponuja pomoč pri vzpostavljanju medinstitucionalne službe za informacije, sestavni del katere bi moral postati tudi Odbor;

14. poudarja, da bi moral biti kot partner drugih institucij Evropske unije ter lokalnih in regionalnih oblasti istočasno kot Evropski parlament in v celoti seznanjen z odločitvami Evropske komisije glede dopustnosti ali nadaljnjega izvajanja evropskih državljanskih pobud ter morebitnimi predlogi sprememb pogojev in pravil v zvezi s tem instrumentom, po potrebi pa bi se bilo treba z njim o teh odločitvah in predlogih sprememb posvetovati;

15. ponavlja, da je pripravljen proučiti možnost podpore tistim evropskim državljanskim pobudam, ki so za OR in v njem zastopane lokalne in regionalne oblasti najpomembnejše, na primer:

—	z organizacijo posvetovanj o tekočih ali uspešnih evropskih državljanskih pobudah, v katerih bi sodelovale tudi institucije EU, lokalne in regionalne oblasti ter njihova združenja, pa tudi predstavniki civilne družbe,

—	s pripravo mnenj o uspešnih državljanskih pobudah, ki so za OR ter lokalne in regionalne oblasti z vidika njegovih političnih prednostnih nalog še posebej pomembne, ali o odločitvah Komisije glede rezultata takšnih evropskih državljanskih pobud;

16. opozarja, da je treba v okviru uredbe in njenega izvajanja zagotavljati zlasti upoštevanje načel enakosti, transparentnosti, dobrega upravljanja in pravnega varstva;

17. v veliki meri soglaša s predlogom Komisije, vendar meni, da je mogoče nekatere točke izboljšati;

18. ne glede na evropsko državljansko pobudo poudarja, kako pomembno je na podlagi načela participativne demokracije spodbujati vse pobude na regionalni in lokalni ravni, ki omogočajo transparentnost, sodelovanje in udeležbo državljanov v javnih zadevah.

Najmanjše število držav članic

19. opozarja, da mora pobuda v skladu s Pogodbami priti iz „večjega števila držav“ (člen 11(4) PEU) in da ta določba temelji na zahtevi, da se zagotovi, da je pobuda izraz skupnega evropskega interesa;

20. meni, da je spodnja meja – tretjina držav članic – določena previsoko, saj je treba spodbujati uresničevanje pravice državljanov do neposrednega sodelovanja v demokratičnem življenju Unije;

21. meni, da je kot spodnjo mejo primerneje določiti četrtino držav članic, kar je poleg tega v skladu z drugimi določbami pogodb, npr. s členom 76 PDEU.

Najnižja starost podpisnikov

22. soglaša z določitvijo najnižje starosti za podpisnike pobud, ki ustreza najnižji starosti za pridobitev pravice glasovanja na evropskih volitvah.

Prijava predlogov za pobude in zbiranje izjav o podpori

23. soglaša z določitvijo sistema prijavljanja predlogov za pobude in da se da v ta namen na voljo poseben spletni register;

24. vendar se strinja z Evropskim parlamentom, da odločitev o dopustnosti posamezne državljanske pobude ne bi smela vključevati preudarkov o politični primernosti (5);

25. zato meni, da bi Komisija morala imeti možnost zavrniti predloge le v primerih, ko se predlog zdi „očitno zlorabljajoč“ ali „očitno v nasprotju z vrednotami Unije,“ kajti sklicevanje na „nedopustnost“ v predlogu uredbe se lahko zdi neustrezno;

26. pozdravlja opredelitev skupnega korpusa postopkovnih pravil za zbiranje in preverjanje izjav o podpori;

27. pozdravlja vključitev sistema spletnega zbiranja izjav podpore pobudi.

Načelo transparentnosti in upravnega sodelovanja

28. soglaša s Komisijo, da je treba zagotoviti transparentnost virov financiranja in podpore organizatorjem pobude;

29. poudarja, da morajo vsi državljani in organizacije imeti možnost vlaganja pobud in da ta v praksi nikakor ne sme biti omejena zgolj na večje organizacije;

30. zato upa, bodo predvideni ustrezni mehanizmi za praktično in tehnično pomoč akterjem, ki jih zanima organizacija pobud;

31. meni zlasti, da bi kazalo vzpostaviti službo za informacije, namenjeno zakonodajnim pobudam državljanov, sestavni del katere bi moral postati tudi Odbor;

32. prav tako poziva institucije, naj preučijo možnosti za zagotavljanje oblik pomoči pri prevajanju ključnih elementov pobude, ki se razglasi za dopustno, v vse uradne jezike EU, da bodo z njo seznanjeni vsi državljani Unije.

Dopustnost predloga za načrtovano pobudo

33. predlaga, da mora Komisija preveriti dopustnost predloga za posamezno državljansko pobudo že ob prijavi; tako bi preprečili, da bi organizatorji vlagali precej časa in denarja v državljansko pobudo, ki bi se potem izkazala za nedopustno;

34. poudarja, da je treba pogoje za dopustnost opredeliti na splošno, jasno in transparentno, in da je treba z njimi ustrezno seznanjati javnost, da bi omejili vlaganje predlogov, ki bi bili razglašeni za nedopustne;

35. soglaša s pogoji, v skladu s katerimi se mora predlog: a) nanašati na zadevo, v zvezi s katero se lahko zaradi izvajanja Pogodb sprejme zakonodajni akt Unije, in b) soditi v okvir zakonodajne pristojnosti Komisije za predložitev predlogov;

36. vendar poudarja, da mora biti sprejetje zakonodajnega akta Unije na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, tudi v skladu z načelom subsidiarnosti, kot določa člen 5(3) PEU;

37. poudarja tudi, da mora vsak zakonodajni akt Unije spoštovati temeljne pravice in svoboščine, opredeljene v Listini EU o temeljnih pravicah, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v splošnih načelih Unije;

38. zato meni, da bi bilo primerno izrecno sklicevanje na dva nadaljnja pogoja za dopustnost, in sicer zlasti na to, da predlog c) spoštuje temeljne pravice in svoboščine, opredeljene v Listini EU o temeljnih pravicah in svoboščinah, in d) da je v skladu z načelom subsidiarnosti;

39. opozarja na izkušnje, ki jih je Odbor zbral pri presoji subsidiarnosti, in Komisiji ponuja sodelovanje pri preverjanju skladnosti načrtovane pobude z načelom subsidiarnosti;

40. poudarja, da je treba o odločitvi glede dopustnosti obvestiti organizatorja pobude in odločitev objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

41. ugotavlja, da je odločitev o dopustnosti predloga za pobudo v skladu s členoma 263 in 265 PDEU lahko predmet sodnega nadzora Sodišča EU, in pričakuje, da bo pravica do sodnega nadzora v uredbi izrecno navedena;

42. soglaša s Komisijo, da bi bilo treba čim bolj zmanjšati upravno in finančno obremenitev za preverjanje in potrjevanje veljavnosti izjav o podpori pobudam, ki so bile razglašene za dopustne, in v zvezi s tem ugotavlja, da bo ta postopek v številnih državah zahteval vključevanje regionalnih in lokalnih oblasti.

Proučitev pobude, ki jo izvede Komisija

43. soglaša s predlogom, da mora Komisija v roku štirih mesecev proučiti državljansko pobudo, ki ji je bila uradno predložena v skladu z določbami uredbe, in da mora sprejeti poročilo, v katerem navede svoje sklepe glede pobude, morebitne ukrepe, ki jih namerava izvesti, in razloge zanje;

44. v zvezi s tem opozarja, da bi se bilo v primeru, da se Komisija v predvidenem roku ne bi opredelila, v skladu s členom 265 PDEU možno obrniti na Sodišče EU, in pričakuje, da bo pravica do sodnega nadzora v uredbi izrecno navedena;

45. poudarja, da mora Komisija upoštevati vsako pobudo, ki jo podpiše najmanj milijon državljanov;

46. meni, da je treba o sporočilu o pobudi, ki ga je sprejela Komisija, obvestiti ne samo organizatorje, Evropski parlament in Svet, temveč tudi Odbor regij, Ekonomsko-socialni odbor in nacionalne parlamente, ter ga objaviti v Uradnem listu EU.

II. PRIPOROČILA ZA SPREMEMBE

Predlog spremembe 1

Člen 4(3)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe OR

Prijava predlagane državljanske pobude

Pred začetkom zbiranja izjav podpisnikov o podpori predlagane državljanske pobude mora organizator pobudo prijaviti pri Komisiji, zagotoviti informacije iz Priloge II, zlasti o predmetu in ciljih pobude ter o virih financiranja in podpore predlagane državljanske pobude.

Te informacije se v enem od uradnih jezikov Unije vnesejo v spletni register, ki ga v ta namen da na voljo Komisija (v nadaljnjem besedilu: register).

2.	Razen v primerih iz odstavkov 3 in 4 Komisija predlagani pobudi brez odlašanja dodeli enotno evidenčno številko in organizatorju pošlje potrdilo.

3.	Predlagane državljanske pobude, ki se lahko razumno štejejo za nedopustne, ker so neprimerne ali neresne, se ne bodo evidentirale.

4.	Komisija zavrne prijavo predlagane državljanske pobude, ki je očitno v nasprotju z vrednotami Unije.

5.	Prijavljena predlagana državljanska pobuda se javno objavi v registru.

Prijava predlagane državljanske pobude

Te informacije se v enem od uradnih jezikov Unije vnesejo v spletni register, ki ga v ta namen da na voljo Komisija (v nadaljnjem besedilu: register).

3.	Predlagane državljanske pobude, ki so neprimerne ali neresne , ne bodo .

5.	Prijavljena predlagana državljanska pobuda, , se javno objavi v registru.

Obrazložitev

Dopustnost je mogoče prav tako preveriti že ob prijavi pobude v skladu s členom 4. Ne zdi se sprejemljivo, da je pobuda prijavljena, potem pa – po predložitvi 300 000 podpisov, ki morajo priti iz vsaj treh držav članic – razglašena za nedopustno, na primer z ugotovitvijo, da EU na nekem političnem področju sploh nima zakonodajnih pristojnosti. Zato ta sprememba združuje člena 4 in 8 predlagane uredbe.

Predlog spremembe 2

Člen 7(1)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe OR

Najmanjše število podpisnikov iz posamezne države članice

1.	Podpisniki državljanske pobude prihajajo iz vsaj ene tretjine držav članic.

Najmanjše število podpisnikov iz posamezne države članice

1.	Podpisniki državljanske pobude prihajajo iz vsaj držav članic.

Obrazložitev

Evropska državljanska pobuda bi morala biti instrument, ki je na voljo vsem državljanom, zato najmanjše število ne sme biti previsoko. Zahteva, da morajo biti podpisi iz najmanj četrtine držav članic (tj. iz sedmih od 27 sedanjih držav članic EU), je v skladu s predlogom Evropskega parlamenta.

Predlog spremembe 3

Člen 7(2)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Predlog spremembe
V eni tretjini držav članic je število podpisnikov najmanj enako najmanjšemu številu državljanov iz Priloge I.	V držav članic je število podpisnikov najmanj enako najmanjšemu številu državljanov iz Priloge I.

Obrazložitev

Predlog spremembe 4

Člen 8

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe OR

Odločanje o dopustnosti predlagane državljanske pobude

1.	Organizator na podlagi 300 000 izjav o podpori, zbranih v skladu s členom 5 od podpisnikov iz vsaj treh držav članic, pri Komisiji vloži vlogo za odločitev o dopustnosti predlagane državljanske pobude. Organizator v ta namen uporabi obrazec iz Priloge V.

Komisija odloči o dopustnosti v dveh mesecih od prejema zahtevka iz odstavka 1. Predlagana državljanska pobuda se šteje za dopustno, če izpolnjuje naslednje pogoje:

a.	nanaša se na zadevo, v zvezi s katero se lahko zaradi izvajanja Pogodb sprejme pravni akt Unije, ter ter

b.	sodi v okvir zakonodajne pristojnosti Komisije.

3.	Odločitev iz odstavka 2 se uradno sporoči organizatorju predlagane državljanske pobude in javno objavi.

Obrazložitev

Posledica spremembe za priporočilo 1.

Predlog spremembe 5

Člen 9

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe OR

Določbe o preverjanju in potrjevanju izjav o podpori držav članic

Na podlagi zbranega potrebnega števila izjav podpisnikov o podpori v skladu s členoma 5 in 7 in pod pogojem, da je Komisija v skladu s členom 8 odločila, da je predlagana državljanska pobuda dopustna, organizator izjave o podpori v papirni ali elektronski obliki predloži pristojnim organom iz člena 14 v preverjanje in potrditev. Organizator v ta namen uporabi obrazec iz Priloge VI.

Organizator predloži izjave o podpori državi članici, ki je izdala osebni dokument, naveden v izjavah o podpori.

2.	Pristojni organi v roku, ki ni daljši od treh mesecev, ustrezno preverijo predložene izjave o podpori in organizatorju izdajo potrdilo v skladu z vzorcem iz Priloge VII, ki potrjuje število veljavnih izjav o podpori za navedeno državo članico.

3.	Potrdilo iz odstavka 2 se izda brezplačno.

Določbe o preverjanju in potrjevanju izjav o podpori držav članic

Organizator predloži izjave o podpori državi članici, ki je izdala osebni dokument, naveden v izjavah o podpori.

2.	Pristojni organi v roku, ki ni daljši od treh mesecev, ustrezno preverijo predložene izjave o podpori in organizatorju izdajo potrdilo v skladu z vzorcem iz Priloge VII, ki potrjuje število veljavnih izjav o podpori za navedeno državo članico.

3.	Potrdilo iz odstavka 2 se izda brezplačno.

Obrazložitev

Člen 4 organizatorja obvezuje, da navede vire financiranja, iz katerih se bodo krili stroški državljanske pobude. Morda v času vložitve pobude, kot je zapisano v predlogu spremembe, še niso znani vsi morebitni finančni prispevki. Zato je treba na koncu postopka zahtevati poročilo o dejanskih izdatkih in izvoru za to uporabljenih sredstev. Tako je izpolnjena zahteva glede načela o obveščanju in transparentnosti. Za lažje izpolnjevanje te zahteve bi bilo smiselno, da bi uredbi priložili preprost obrazec.

V Bruslju, 10. junija 2010

Predsednica Odbora regij

Mercedes BRESSO

(1) COM(2009) 622 konč.

(2) COM(2010) 119 konč.

(3) Mnenje na lastno pobudo Odbora regij: Državljanske pravice: krepitev temeljnih pravic in pravic iz evropskega državljanstva, tč. 58; UL C 325, str. 76.

(4) R/CdR 79/2010, priloga I.

(5) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. maja 2009 s pozivom Komisiji za predložitev predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju državljanske pobude (A6-0043/2009, uvodna izjava Y).

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2010.267.slv
Uradni list Evropske unije		C 267

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 53 1. oktober 2010

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Odbor regij
	85. plenarno zasedanje 9. in 10. junija 2010
2010/C 267/01	Resolucija Odbora regij – Za boljši nabor orodij za izvajanje strategije Evropa 2020: integrirane smernice za gospodarske politike in politike zaposlovanja držav članic in Unije	1

2010/C 267/02	Resolucija Odbora regij o večjem sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti pri strategiji Evropa 2020	4

	MNENJA
	Odbor regij
	85. plenarno zasedanje 9. in 10. junija 2010
2010/C 267/03	Mnenje na lastno pobudo Odbora regij – Prihodnost skupne kmetijske politike po letu 2013	6

2010/C 267/04	Mnenje Odbora regij – Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2009–2010: potencialne države kandidatke	12

2010/C 267/05	Mnenje Odbora regij – Pomladanski paket: Akcijski načrt EU za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja	17

2010/C 267/06	Mnenje Odbora regij – Povezovanje poslovnih registrov	22

2010/C 267/07	Mnenje Odbora regij – Pomen oživljanja mest za prihodnji razvoj mest v Evropi	25

2010/C 267/08	Mnenje Odbora regij – EU in mednarodna politika na področju biotske raznovrstnosti po letu 2010	33

2010/C 267/09	Mnenje Odbora regij – Celostna pomorska politika za boljše gospodarjenje z morjem v Sredozemlju	39

2010/C 267/10	Mnenje Odbora regij – Lokalno in regionalno sodelovanje za varstvo otrokovih pravic v Evropski uniji	46

	III Pripravljalni akti
	Odbor regij
	85. plenarno zasedanje 9. in 10. junija 2010
2010/C 267/11	Mnenje Odbora regij – Znak evropske dediščine	52

2010/C 267/12	Osnutek mnenja Odbora regij – Evropska državljanska pobuda	57