22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/1

458. PLENARNO ZASEDANJE 16. IN 17. DECEMBRA 2009

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o trgovini in zanesljivi preskrbi s hrano

(raziskovalno mnenje)

(2010/C 255/01)

Poročevalec: g. CAMPLI

Soporočevalec: g. PEEL

Margot Wallström, podpredsednica Evropske komisije, je v dopisu z dne 21. januarja 2009 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Trgovina in zanesljiva preskrba s hrano.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 19. novembra 2009. Poročevalec je bil g. CAMPLI, soporočevalec pa g. PEEL.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 191 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Sklepne ugotovitve

1.1.1 Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) je pravica do hrane ena od temeljnih državljanskih pravic, enako kot pravica civilne družbe, da poseže v vsa dogajanja na tem področju; EESO meni, da je zanesljiva preskrba s hrano na svetovni ravni ena od temeljnih človekovih pravic.

1.1.2 Čeprav se na svetu proizvede dovolj hrane za vse, danes več kot milijarda ljudi nima dostopa do zadostne količine hrane. Glavni razlog za to nezanesljivo preskrbo s hrano je revščina, povezana s propadanjem gospodarstva, prehrambnih tradicij in infrastruktur lokalnih trgov, kar je posledica mednarodnih strategij, sprejetih v 80-ih letih prejšnjega stoletja.

1.1.3 EESO se zaveda, da bi v okviru dopolnilne razvojne politike, usmerjene v zmanjšanje revščine in povečanje dohodkov, regulirana trgovina posameznikom in skupinam ljudi lahko pomagala iz negotovega položaja, tudi v okviru razvoja regionalnih trgov.

1.1.4 Vsesplošno zatekanje k protekcionističnim ukrepom ne prispeva k zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni, saj ne omogoča zadostne prožnosti in zlasti v Afriki ovira vsakršno dejansko regionalno povezovanje.

1.1.5 Po mnenju EESO mora regulirana trgovina v svoje procese odločanja in ukrepe za izvajanje zajeti načela pravice do hrane, države pa ne smejo sprejemati mednarodnih obveznosti, ki bi bile v nasprotju s temi načeli.

1.1.6 EESO se zaveda, da so politike, usmerjene k samozadostnosti preskrbe s hrano, z ekonomskega vidika drage in niso v skladu s pristopom upravljanja na svetovni ravni. Hkrati pa priznava, da je neodvisnost pri preskrbi s hrano legitimna pravica naroda, da sam opredeli politike za doseganje zanesljive preskrbe s hrano in trajnega zagotavljanja hrane za svoje prebivalstvo, ob spoštovanju neodvisnosti drugih pri preskrbi s hrano.

1.1.7 EESO poudarja, da je potrebna reforma instrumentov, organov in ukrepov za upravljanje zanesljive preskrbe s hrano na svetovni ravni in trgovine, v skladu z načeli in prakso usklajenosti politike za razvoj.

1.1.8 Po mnenju EESO bi lahko vse možne in koristne strategije za zmanjšanje revščine in bolj zanesljivo preskrbo s hrano prinesle dobre in stabilne rezultate, če bi jih hkrati spremljal napredek pri demokratičnih procesih in krepitvi pravne države v državah, kjer je preskrba s hrano nezanesljiva.

1.2 Priporočila

1.2.1 EESO v skladu s političnim pristopom na svetovni ravni predlaga naslednja splošna priporočila:

1.2.1.1 EU naj uresniči evropsko soglasje o razvoju, da se spodbudi oblikovanje jasne politične strategije, prepoznavne med našimi svetovnimi partnerji, ter da prevzame vodilno vlogo pri temeljiti reformi sistema, ki povezuje Organizacijo ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovni program za hrano (WFP) in Mednarodni sklad za kmetijski razvoj (IFAD);

1.2.1.2 EU naj vključi načela pravice do hrane v svojo trgovinsko politiko in začne sodelovati z drugimi članicami STO, da bi ta načela postala sestavni del večstranskih pogajanj;

1.2.1.3 EU naj preuči, kako bi lahko v luči politike družbene odgovornosti podjetij spremljali posledice gospodarske in trgovinske dejavnosti evropskih podjetij in podjetij s sedežem v EU na zanesljivost preskrbe s hrano na svetovni ravni. EESO se zavezuje, da bo pripravil mnenje na lastno pobudo o evropskem kmetijstvu (agrobusiness) v svetu ter strategijah, izzivih in najboljših praksah;

1.2.1.4 EU naj v prihodnje sporazume o gospodarskem partnerstvu in druge sporazume o prosti trgovini vključi institucionalno vlogo civilne družbe, kakor je že določeno v sporazumu CARIFORUM-ES;

1.2.1.5 mednarodne finančne institucije naj vzpostavijo ustrezno zakonodajo za finančne trge, da bi preprečili špekulacije v zvezi s kmetijskimi proizvodi;

1.2.1.6 mednarodne zdravstvene in okoljske organizacije naj nasprotujejo prehrani s preveč živalskimi beljakovinami;

1.2.1.7 mednarodna skupnost naj oblikuje mednarodni sistem rezerv hrane, ki bi bil tesno povezan s sistemom zgodnjega opozarjanja organizacije FAO;

1.2.1.8 mednarodna skupnost naj pregleda klasifikacijo OZN, da bi jasno ločevali med državami v razvoju s srednjimi dohodki in revnejšimi državami v razvoju ter manj razvitimi državami;

1.2.1.9 vse članice STO in zlasti EU naj v pogajanja vključijo presojo vplivov in ranljivosti po posameznih državah in skupinah ljudi;

1.2.1.10 članice STO naj dovolijo začasne ukrepe za omejevanje izvoza, ki ohranjajo nizke cene hrane v državah v razvoju, in prispevajo k obvladovanju prehranske krize za določene skupine ljudi;

1.2.1.11 države v razvoju naj trajno vključijo združenja kmetov v načrte za razvoj kmetijstva in okrepijo vse oblike organizirane proizvodnje, ki so jih vzpostavili kmetje, ter tiste, ki jih podpirajo delavci in potrošniki.

1.2.2 EESO v zvezi s pogajanji v okviru EPA (Economic Partnership Agreement) priporoča, da EU

1.2.2.1 doseže večje regionalno povezovanje, zlasti v Afriki, saj je to odločilnega pomena za spodbujanje razvoja in zanesljive preskrbe s hrano, ravno tako pa ima poglavitno vlogo pri reviziji Sporazuma iz Cotonouja, predvideni za leto 2010;

1.2.2.2 zagotovi sinergije med različnimi pobudami za regionalno povezovanje, ki se prekrivajo, in med začasnimi in globalnimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu;

1.2.2.3 zagotovi, da se pogajanja prilagodijo zmogljivostim in možnostim držav AKP, kar bi omogočilo takojšnje rezultate na področjih, kot je poenostavitev pravil o izvoru;

1.2.2.4 spodbuja države AKP, da bi jih čim več kmetijstvo in razvoj podeželja določilo kot prednostni področji;

1.2.2.5 zaradi posledic gospodarske krize dodatno poveča znesek več kot 2 milijard eurov, ki jih EU prispeva kot pomoč trgovini in v povezavi s trgovino;

1.2.2.6 spodbuja razvoj in rast afriške predelovalne industrije z visoko dodano vrednostjo, zlasti v živilskem sektorju, med drugim z izboljšanjem infrastrukture;

1.2.2.7 v veliki meri spodbuja tehnološke raziskave in razvoj na lokalni ravni, zlasti na področjih, povezanih s kmetijstvom.

1.2.3 EESO v zvezi s sedanjimi pogajanji STO v Dohi priporoča:

1.2.3.1 članicam STO, da na podlagi strateškega pregleda trgovinske politike ponovno odprejo razpravo o obliki prihodnjih trgovinskih pogajanj na kmetijskem področju, s posebnim poudarkom na zanesljivi preskrbi s hrano, in prihodnjih oblikah tehnične pomoči državam v razvoju;

1.2.3.2 članicam STO, da zaključijo krog pogajanj v Dohi do konca leta 2010, v skladu z zahtevo skupine G-20, da bi dokazali zavezanost razvoju in razvojnim ciljem tisočletja;

1.2.3.3 EU, da potrdi že obstoječe ugodnosti za države v razvoju, namesto da si prizadeva za nadaljnje ugodnosti zase;

1.2.3.4 EU, da pobude „vse razen orožja“ (EBA – everything but arms) ne omejuje samo na manj razvite države ali države AKP, temveč jo razširi na vse države, ki po ocenah FAO trpijo zaradi pomanjkanja hrane oziroma jih ogroža;

1.2.3.5 EU, da uporabi trgovinske mehanizme za spodbujanje bolj zanesljive preskrbe s hrano, kot so zgodnja izvedba sporazuma o trgovinskih olajšavah, ki ga predlaga STO, pomoč pri sanitarnih in fitosanitarnih vprašanjih ter pomoč malim samostojnim kmetom, ki niso vključeni v nadzorovano oskrbovalno verigo.

2. Zanesljiva preskrba s hrano v času dvojne krize

2.1 Opredelitve pojmov

2.1.1 EESO se strinja z naslednjo splošno sprejeto opredelitvijo zanesljive preskrbe s hrano, ki je bila oblikovana na Svetovnem vrhu o hrani leta 1996: „O zanesljivi preskrbi s hrano govorimo takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in želja za aktivno in zdravo življenje.“

2.1.2 EESO zato poudarja, da je zanesljiva preskrba s hrano kompleksno vprašanje, pri katerem je treba v povezavi s kontekstom upoštevati naslednje štiri vidike:

a)	razpoložljivost zadostne količine hrane;

b)	fizični, ekonomski in socialni dostop;

c)	pravilno uporabo ter

d)	stabilnost razpoložljivosti, dostopa in uporabe.

2.2 Sedanje stanje in obe krizi (prehranska in finančna)

2.2.1 Analiza negotovosti preskrbe s hrano je pokazala naslednje ključne značilnosti (1): a) pojav dobiva vse širše razsežnosti; danes, po dveh krizah, je prizadetih že več kot milijarda ljudi; b) vedno bolj je zgoščen le na določenem območju (89 % primerov je v Aziji, na Pacifiku in v podsaharski Afriki); c) čeprav je pogostejši na podeželju (70 % ljudi, ki nima zanesljive preskrbe s hrano, živi na podeželskih območjih), vse bolj zaznamuje tudi mestna in primestna območja.

2.2.2 Skupni učinek krize zaradi cen kmetijskih proizvodov ter finančne krize je glavni razlog za najnovejše povečanje števila ljudi, ki nimajo zanesljive preskrbe s hrano. Poleg tega na zanesljivost preskrbe vplivajo tudi vse pogostejše nesreče. Med nesrečami, ki jih povzroča človek, dobivajo vse večji pomen socialno-ekonomske, v primerjavi z vojnami in podobnimi konflikti.

2.2.3 Cene kmetijskih proizvodov so v zadnjih treh desetletjih precej nihale, vendar je bil srednjeročni trend dejansko negativen. Rast cen v obdobju 2007–2008 je bila še posebno silovita, tako z vidika obsega kot hitrosti (v slabih 12 mesecih se je indeks cen hrane organizacije FAO povečal za približno 60 %. Vendar je treba upoštevati, da so bile cene celo na vrhuncu krize (marca 2008) nižje v primerjavi z zgodovinsko najvišjimi cenami v začetku 70-ih let.

2.2.4 Glede na nedavne spremembe bi bilo treba opozoriti, da so po poku balona finančnih špekulacij cene kmetijskih proizvodov stalno padale, vendar so vseeno višje kot pred krizo v letih 2007 in 2008.

2.2.5 EESO poudarja, da tem velikim nihanjem cen ter njihovi stalni in vse večji nestanovitnosti botrujejo strukturni, konjunkturni in celo špekulativni vzroki.

2.2.6 EESO poudarja zlasti tesno povezanost nedavnih trendov cen kmetijskih proizvodov in cen nafte, ki vpliva tako na stroške kmetijske proizvodnje kot na smiselnost proizvodnje biogoriv, zlasti ob podpori javnih sredstev.

2.2.7 Drugi vzroki za krizo v preskrbi s hrano so: postopno zmanjševanje kmetijskih naložb in kronično nizki kmetijski donosi v revnih državah, pospešena rast mest; povečevanje ravni dohodkov v nekaterih državah, ki se hitro razvijajo (Kitajska in Indija), kar vodi v spremembo prehranjevanja z večjo porabo mesa, in prestrukturiranje sistemov zalog hrane.

2.2.8 EESO opozarja, da smo v teh spremenjenih okoliščinah priča vse bolj izraženim težnjam špekulativnega kapitala in investicijskih skladov, tudi evropskih, da v svoje portfelje dodajajo vrednostne papirje, vezane na kmetijske proizvode, kar povečuje nihanja cen teh proizvodov in povzroča izkrivljanje trga terminskih pogodb.

2.2.9 EESO zato poudarja, da so potrebne hitre in odločne reforme finančnih trgov, saj se bodo drugače v prihodnjih mesecih in pozneje ponovno okrepile špekulacije s cenami kmetijskih proizvodov, kar bi lahko pomembno vplivalo na povečevanje nezanesljivosti preskrbe s hrano.

2.2.10 Finančna kriza je skupaj s krizo cen kmetijskih proizvodov v državah v razvoju sprožila več medsebojno povezanih procesov, med drugim zmanjšan pritok tujega naložbenega kapitala, zmanjševanje nakazil, onemogočenost vlad pri uvajanju programov javne porabe, težnjo po vrnitvi k „vezani pomoči“, zmanjšanje domačih naložb, povečevanje revščine, manjšo setev in predvidoma zmanjšanje pridelka ter vnovični porast cen hrane.

2.2.11 Najbolj prizadete pri tem so najbolj ranljive skupine ljudi: podeželsko prebivalstvo brez zemlje, gospodinjstva, ki jih vodijo ženske, in revni prebivalci mest. Najbolj prizadete države pa so tiste, ki so strateško odvisne od uvoza, kar kaže na nujnost razvoja kmetijstva.

2.2.12 EESO glede na vse to poudarja, da je treba nujno povečati mednarodna sredstva za razvoj, zato podpira zamisel o davku na mednarodne finančne transakcije (2); tako zbrana sredstva bi lahko namenili za pobude za zanesljivo preskrbo s hrano.

2.2.13 Nujno je tudi, da države AKP spremenijo način porabe sredstev iz evropskega razvojnega sklada (ERS), da bi povečali zanesljivost oskrbe s hrano, saj je bilo namreč kljub dejstvu, da 70 % prebivalstva, ki nima zanesljive preskrbe s hrano, živi na podeželju, le 7,5 % devetega evropskega razvojnega sklada (2000–2007) namenjenih za razvoj podeželja in zgolj 1,5 % za dejavnosti, ki so neposredno povezane s kmetijstvom.

2.3 Novi problemi

2.3.1 Dolgoročna analiza negotovosti preskrbe s hrano pa ne bi bila popolna, če ne bi vključevala tudi celostne analize novih pojavov, ki so zdaj že strukturno povezani:

—	voda: povezava med zanesljivo preskrbo s hrano in vodo je bila potrjena v resoluciji OZN z dne 20. aprila 2001. Načelo „pravice dostopa do vode“ bi moralo biti politično in pravno priznano, saj je dostop do pitne vode eden temeljnih pogojev za javno zdravje in ena od sestavin kakovostne prehrane;

—

razprodajne cene zemlje: poleg pomanjkanja uporabnih kmetijskih zemljišč je nedavno nastopil nov pojav, ki ima gospodarski in politični pomen: kupovanje velikih zemljišč s strani držav, zasebnih podjetij in investicijskih skladov, ki tako prevzemajo nadzor nad proizvodnjo in celo ogrožajo neodvisnost držav (3). Zato je treba določiti dvostranski in večstranski pravni okvir, ki bi določal pravično razporeditev koristi, ob upoštevanju zaposlitve, okoljskih standardov, tehnološkega razvoja in zanesljive preskrbe s hrano v teh državah;

—	podnebje: zaradi posledic teh nesreč najbolj trpijo mali samooskrbni kmetje, ki se težje prilagajajo, ter zaposleni v ribiškem sektorju v državah v razvoju;

—	biogoriva: EESO je že v prejšnjih mnenjih poudaril vpliv proizvodnje biogoriv na višanje in nihanje cen hrane;

—	demografsko vprašanje: svetovne rasti prebivalstva v zadnjih letih ni spremljalo ustrezno povečanje kmetijske produktivnosti, in sicer zaradi premajhnih naložb v ta sektor; zato ostajajo ključnega pomena specifične demografske politike, zlasti v najbolj ogroženih državah.

3. Pravica do hrane

3.1 EESO poudarja, da je treba poleg instrumentov za regulacijo tržnih trendov in ustreznih institucij oblikovati tudi nove institucije mednarodnega prava. Povezovanje polnega priznavanja pravice narodov s postopnim povečevanjem učinkovitosti instrumentov tržnega gospodarstva bi lahko omogočilo nov strateški okvir za reguliranje kompleksnosti in svetovne razsežnosti zanesljive preskrbe s hrano.

3.2 Ta strategija bo lahko prinesla dobre in stabilne rezultate, če jo bo hkrati spremljal napredek pri demokratičnih procesih in če se bo v vseh državah, kjer je preskrba s hrano nezanesljiva, okrepila pravna država.

3.3 EESO se strinja z opredelitvijo pravice do hrane kot „pravice do rednega, stalnega in brezplačnega dostopa, bodisi neposredno bodisi prek nakupa, do količinsko in kakovostno ustrezne in zadostne hrane, ki ustreza kulturnim izročilom skupnosti, ki ji pripada potrošnik, ter posameznikom in skupinam zagotavlja fizično in duševno dostojno življenje brez strahu“. (4) Ta opredelitev je tesno povezana s pojmom zanesljive preskrbe s hrano, na katerega se sklicuje prvi odstavek akcijskega načrta Svetovnega vrha o hrani in je obravnavana v točki 3.2 tega mnenja.

3.4 Novembra 2004 so države članice FAO sprejele „prostovoljne smernice“ (5) za razlago te družbene, ekonomske in kulturne pravice in da bi priporočile konkretne ukrepe za uresničitev pravice do hrane v praksi.

3.5 Veliko držav ima v svoji ustavi izrecno zapisano pravico do hrane, vendar so le redke sprejele nacionalne zakone za dejansko zaščito te pravice. Med temi državami sta Južna Afrika in Brazilija, ki sta sprejeli tudi redno zakonodajo, v kateri priznavata, da je lahko pravica do hrane in vode podlaga za pravno ukrepanje (vložitev tožbe na sodišču itd.).

3.6 Skladno s temi načeli je posebni poročevalec Organizacije združenih narodov za pravico do hrane v okviru misije pri STO opredelil štiri smernice (6): vloga trgovine mora biti določena v skladu s človekovimi pravicami in razvojnimi cilji; poudariti je treba pomen večstranskega okvira za trgovino; spremeniti je treba zorni kot in ne več meriti učinka liberalizacije na agregatne vrednosti (kot npr. BDP na prebivalca), temveč na potrebe ljudi, ki živijo v razmerah nezanesljive preskrbe s hrano; v pogajanja je treba v celoti vključiti učinke na zdravje, prehrano in okolje. Države torej ne smejo sprejemati mednarodnih obveznosti, ki bi nasprotovale tem primarnim ciljem.

3.7 Nekatere države so zato že sprejele posebne strategije in zanesljivi preskrbi s hrano priznale status javne dobrine. Številne države v razvoju so pozvale h konkretnim ukrepom za zaščito zanesljivosti svoje preskrbe s hrano, in v sporazum o kmetijstvu uvedle kategorijo „razvoj/zanesljiva preskrba s hrano“. Druge države pa so v okviru pogajanj predlagale oblikovanje „klavzule o zanesljivi preskrbi s hrano“, ki bi določala posebne potrebe po zanesljivi preskrbi s hrano. Skladno s to klavzulo naj bi program pogajanj vključeval morebitne izjeme, ki bi določenim državam omogočile večjo avtonomnost pri zaščiti svoje primarne proizvodnje hrane, z utemeljitvijo, da je zanesljiva preskrba s hrano temelj nacionalne varnosti.

3.8 EESO poziva EU, naj pripravi pomembno politično pobudo, ki bo dokončno potrdila sprejemanje načela pravice do hrane in vključitev „obveznosti“ pravice do hrane, kot jo je opredelila OZN, v prihodnje pogajalske mandate.

4. Trgovina in zanesljiva preskrba s hrano

4.1 Medsebojna razmerja in učinki

4.1.1 EESO priznava pomen odprtih mednarodnih trgov, ki delujejo na podlagi pravil, za povečanje učinkovitosti svetovne kmetijske proizvodnje.

4.1.2 Kljub temu pa je EESO zaskrbljen zaradi vse večje ranljivosti držav, ki zaradi specializacije postajajo vse bolj odvisne od mednarodnih trgov. Zanesljivo preskrbo s hrano lahko ogrozi pretirano zanašanje držav na gibanje cen lastnega izvoza in uvoženih živil, ki v zadnjih letih še posebno močno nihajo.

4.1.3 Poleg tega je očitno, da odpiranje trgov z vidika porazdelitve učinkov ni nevtralno in povzroča stroške prilagajanja, ki jih nekateri sloji prebivalstva pogosto ne zmorejo.

4.1.4 EESO poudarja, da lahko odpiranje trgov s povečanjem izvoza ponudi pomembne priložnosti za razvoj podeželja, če se vpliva na neuravnoteženost tržnih sil v proizvodni verigi ter na infrastrukturne, tehnološke in institucionalne pomanjkljivosti, ki lahko pozitivne učinke odprtih trgov na dostop do hrane spremenijo v negativne.

4.1.5 Večino ljudi, ki nimajo zanesljive preskrbe s hrano, predstavljajo majhni posestniki zemlje ali kmečki dninarji. Zlasti ti ljudje, ki nimajo dostopa do kreditov, infrastrukture, tehnološkega ali tržnega znanja, ne morejo spremeniti svojih postopkov pridelave, da bi izkoristili priložnosti, ki jih ponuja odpiranje trgov.

4.1.6 EESO opozarja na vse večjo koncentracijo svetovne trgovine s hrano v rokah nekaj trgovcev, zlasti na področju žita. Z zaskrbljenostjo tudi ugotavlja, da se ta pojav širi na celotni agroindustrijski in živilski sektor, pri čemer je na prvem mestu strateški sektor semen.

4.1.7 EESO ugotavlja, da bi se te oligopolne težnje z vse večjim odpiranjem trgov lahko še okrepile, če ta proces ne bo pravilno voden in urejen. Zato je treba ohraniti konkurenčnost trgov v okviru obstoječih pravil o konkurenčnosti.

4.1.8 Trgovina in zanesljiva preskrba s hrano sta torej medsebojno povezani v številnih pogledih in učinki so lahko zelo različni. Ekonometrična analiza na splošno kaže, da gospodarska rast, ki jo povzroča proces liberalizacije trgovine sama ne bo zadostovala za občutno zmanjšanje števila ljudi, ki živijo v revščini in nimajo zanesljive preskrbe s hrano, če te rasti ne bodo spremljale dopolnilne politike in ukrepi.

4.1.9 Globalno strategijo za zanesljivo preskrbo s hrano je treba zato oblikovati z naslednjimi ukrepi in politikami: zmanjšanjem revščine in povečanjem dohodkov; politikami blaginje in socialnega varstva; kmetijskimi politikami in razvojem podeželja; raziskavami in razvojem; trgovino in celovitim regionalnim razvojem; pomočjo v hrani; demografskimi politikami in bojem proti korupciji.

4.2 Trgovinska pogajanja: trenutne težave in izzivi

4.2.1 Takoj je treba ukrepati v okviru pogajanj na ravni STO (krog pogajanj v Dohi) in oživiti agendo za razvoj iz Dohe, da bi pokazali svojo zavezanost in zaključili s pogajanji do leta 2010, kakor je predlagal G20.

4.2.2 Po mnenju Komisije ima trgovinska politika pomembno vlogo pri spopadanju s pomanjkanjem hrane, vendar ni glavni dejavnik. Podnebne spremembe, politično negotovo stanje in pomanjkanje varnosti, odsotnost vladanja in pravne države, korupcija, povečevanje števila prebivalstva ter gospodarska in energetska kriza veliko prispevajo k temu, da ne govorimo še o vse večjih grožnjah pomanjkanja vode v mnogih delih sveta ter rasti cen goriv. Trgovinska politika lahko ob pravilnem vodenju ta problem omili, v nasprotnem primeru pa še poveča. Razlikovati pa je treba med potrebo po takojšnji pomoči v hrani in dolgoročno zanesljivo preskrbo s hrano.

4.2.3 EESO ugotavlja, da so zaradi hitrega sosledja prehranske in finančne krize nekatere države (v letu 2008 jih je bilo STO prijavljenih 60) sprejele protekcionistične ukrepe, ki na dolgi rok v ničemer ne prispevajo k zanesljivi preskrbi s hrano, ne zagotavljajo potrebne prožnosti, onemogočajo učinkovito regionalno povezovanje, zlasti v Afriki, in so v nasprotju s pristopom zanesljive preskrbe s hrano na svetovni ravni.

4.2.4 EESO je v poročilu (7) za 10. regionalno konferenco AKP-EU junija 2009 v Gaboronu poudaril, da mednarodna trgovina s kmetijskimi proizvodi in živili predstavlja samo 10 do 11 % (v tonaži) svetovnih rezerv hrane.

4.2.5 Kljub temu je treba trgovinsko politiko EU preučiti tako s kratkoročnega kot z dolgoročnega vidika. Kratkoročno bi bilo treba najprej oživiti predvsem večstranska pogajanja v okviru STO (krog pogajanj v Dohi), ki so trenutno zaustavljena, ter več dvostranskih trgovinskih sporazumov EU, kakor jih predvideva sporočilo Komisije o globalni Evropi, objavljeno oktobra 2006, ter končno pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami AKP. Kar zadeva slednje, je bil doslej sklenjen samo en sporazum o gospodarskem partnerstvu, in sicer z državami CARIFORUM – ta sporazum v veliki meri vpliva na prihodnje sodelovanje civilne družbe. Pomembni pa so tudi začasni sporazumi o gospodarskem partnerstvu, sklenjeni z drugimi državami AKP.

4.2.6 Dolgoročno bo odločilnega pomena strateška revizija. Zanesljivi preskrbi s hrano je treba dodeliti poseben status. Treba bi bilo oživiti razpravo o tem, kakšno ravnovesje sil (zlasti med razvitimi državami in državami v razvoju, ob upoštevanju podnebnih sprememb, predvidenega pomanjkanja vode in drugih podobnih problemov) naj se določi za prihodnja kmetijska pogajanja v okviru STO. Razmisliti bo treba tudi o vrsti prihodnje tehnične pomoči državam v razvoju in ali naj še naprej veljajo sporazumi za posamezne kmetije, ki imajo za države v razvoju pogosto negativne posledice. Tehnična pomoč bi morala biti usmerjena k razvoju sposobnosti držav ali regij za oblikovanje trgovinske politike in pogajanje o njej, ne pa, da bi jih preprosto usposabljala za njeno uporabo.

4.2.7 Kratkoročno je treba preučiti, kateri instrumenti v odprtem sistemu trgovanja so najbolj primerni za spopadanje z nezanesljivo preskrbo s hrano v najrevnejših državah in za doseganje prvega razvojnega cilja tisočletja z zmanjšanjem deleža podhranjenega prebivalstva ter povečanjem svetovne proizvodnje hrane, da bi se odzvali na predvideno rast povpraševanja.

4.2.8 FAO navaja 17 držav z nezanesljivo preskrbo s hrano, ki jih je opredelil kot države „v prehranski krizi“, nadaljnjih 17 pa jih je zelo ogroženih. Od teh 34 držav (8) je 23 članic STO, 25 je manj razvitih in 25 držav AKP. Nekatere so članice STO že dolgo, vendar imajo pri pogajanjih v Dohi le omejeno vlogo, druge, kot sta Kenija in Zimbabve, pa so se morale spopadati z velikimi težavami. Kenija je pri teh pogajanjih najbolj aktivna. Nikaragva je edina, ki sodeluje pri dvostranskih pogajanjih v okviru „globalne Evrope“, medtem ko je večina držav vključenih v sporazume o gospodarskem partnerstvu.

4.2.9 Po mnenju EESO bi bilo treba zaradi vključitve nekaterih držav v razvoju v G20 pregledati klasifikacijo OZN, da bi jasno ločevali med državami v razvoju s srednjimi dohodki in revnejšimi državami v razvoju ter najmanj razvitimi državami.

4.2.10 Glede pogajanj na področju kmetijstva v okviru razvojne agende iz Dohe:

—	za vse pogajalske strani bi bilo za dosego zanesljivejše preskrbe s hrano neprimerno, če bi ponovno uvedle nacionalno pomoč in podporo izvozu;

—

tretji steber, dostop do trga: ni potrebe niti po radikalnih spremembah v pristopu EU. Ta steber vključuje stopnje predvidenega zmanjšanja carinskih dajatev in druga glavna vprašanja, ki so privedla do sedanjega zastoja pogajanj v okviru razvojne agende iz Dohe, čeprav je bil v zadnjih mesecih leta 2008 na mnogih področjih dosežen precejšen napredek, med drugim nove ugodnosti za države v razvoju, ki so neto uvoznice hrane (NFIDC, Net Food-Importing Developing Countries), kar EESO zelo pozdravlja;

—

po mnenju EESO bi morala EU potrditi že obstoječe ugodnosti na ključnih področjih, kot so posebni varovalni mehanizmi (ki državam v razvoju omogočajo, da začasno povečajo carinske dajatve v primeru nenadnih povečanj uvoza in cenovnih kriz), posebni proizvodi (za katere lahko države v razvoju uporabijo blažja znižanja carinskih dajatev, zlasti iz razlogov zanesljive preskrbe s hrano), carinski kontingent, namesto da si prizadevajo za zase ugodnejše sporazume na račun držav v razvoju. Ti ukrepi pa ne smejo ogroziti razvoja trgovine Jug-Jug;

—

EESO poziva EU, da pobudo „vse razen orožja“ (EBA – everything but arms), kar že samo po sebi prinaša dobre rezultate, in ugodnosti za brezcarinski in brezkontingentni dostop do trga v okviru razvojne agende iz Dohe, ki velja za 49 manj razvitih držav, razširi tudi na 9 drugih držav (9), ki so na seznamu FAO – razen če bi bilo to politično nesprejemljivo – v skladu z začasnimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu in z možnostjo, da se v to vključijo tudi druge države, če bi prišle na seznam FAO. S takšnim pristopom in uvajanjem trgovinskih instrumentov lahko EU najkoristneje prispeva k zagotavljanju zanesljive preskrbe s hrano v svetu.

4.2.11 Po mnenju EESO bi Komisija največ prispevala k zanesljivi preskrbi s hrano v okviru sedanjih pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, zlasti glede na predvideno revizijo Sporazuma iz Cotonouja v letu 2010.

4.2.12 Za EU je trgovina upravičeno eno od šestih prednostnih področij njene razvojne politike. EU in države AKP nameravajo v okviru teh pogajanj skleniti sedem novih regionalnih trgovinskih sporazumov v skladu s STO, da bi postopno odpravili trgovinske ovire in izboljšali sodelovanje na vseh področjih, povezanih s trgovino. To je mišljeno predvsem kot razvojni instrument. Dobro bi bilo spomniti, da so med prvotnimi cilji trajnostni razvoj, izkoreninjenje revščine, regionalno povezovanje in postopno vključevanje držav AKP v svetovno gospodarstvo. Ti cilji morajo ostati v ospredju vseh pogajanj v teku.

4.2.13 V okviru teh pogajanj bi si morala EU prizadevati za:

—	tesnejše regionalno povezovanje: to je pomemben cilj, zlasti v Afriki, saj je odločilnega pomena za spodbujanje razvoja in zanesljive preskrbe s hrano, ravno tako pa ima pomembno vlogo pri reviziji Sporazuma iz Cotonouja;

—	sinergije med različnimi pobudami za regionalno povezovanje, ki se prekrivajo, in med začasnimi in globalnimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu;

—

pogajanja, ki naj se bodo zmožna hitro prilagoditi zmogljivostim in možnostim držav AKP, kar bi omogočilo takojšnje rezultate na področjih, kot je poenostavitev pravil o izvoru (s čimer naj bi spodbudili kmetijski sektor), in pravno varnost, da bi zagotovili dostop do trgov EU brez carine in brez kontingentov. Ta pogajanja se ne smejo uporabiti za odpiranje drugih vprašanj, zlasti naročila, ki niso povezana s sporazumi o gospodarskem povezovanju, ali za izvajanje pritiska, da bi ta vprašanja obravnavali;

—

izbiro kmetijstva in razvoja podeželja za prednostni področji v čim več državah AKP (samo 4 države od 78 so izbrale kmetijstvo, samo nadaljnjih 15 jih je izbralo razvoj podeželja za deveti evropski razvojni sklad, v okviru katerega je EU ponudila približno 522 milijonov eurov za regionalno povezovanje in pomoč v povezavi s trgovino) z dodatnimi sredstvi, zlasti za izdatno spodbujanje raziskav in razvoja na področju kmetijstva in hrane na lokalni ravni;

—	dodatno povečanje zneska več kot 2 milijard eurov, ki jih EU prispeva (in kar je EESO odobril) kot pomoč trgovini in v povezavi s trgovino do leta 2010. To povečanje je potrebno za odpravljanje posledic svetovne gospodarske krize.

4.2.14 EESO (10) je že ugotovil, da mora biti „gospodarski razvoj Afrike odvisen predvsem od poglabljanja notranjega trga, ki lahko razvije endogeno rast, in tako omogoči stabilizacijo in utrditev celine v svetovnem gospodarstvu. Regionalno povezovanje in razvoj notranjega trga sta oporni točki, izhodišče, ki Afriki omogoča, da se pozitivno odpre svetovni trgovini“. EESO ponavlja ta poziv, zlasti zaradi zagotavljanja zanesljivejše preskrbe s hrano.

4.2.15 Predelovalna industrija ustvarja proizvode z visoko dodano vrednostjo, zato jo je treba spodbujati, da se bo še naprej razvijala in krepila. Zlasti v kmetijskem sektorju se bo lokalna predelovalna industrija razvila samo, če je lokalni trg dovolj velik, pa vendar ostaja trgovina med posameznimi afriškimi državami na srhljivo nizki ravni, saj predstavlja manj kot 15 % celotne afriške trgovine.

4.2.16 Sporazumi o gospodarskem sodelovanju so v glavnem regionalni ali dvostranski sporazumi. Zato je pomembno, da ne ovirajo večstranskega dogovarjanja, temveč da veljajo za podporo takšnemu dogovarjanju, ki bi ga lahko krepili, in so z njim v skladu (11). Po mnenju EESO bi lahko morebitni rezultati na regionalni ali dvostranski ravni spodbudili večstranski proces, ker gre za pristope, ki omogočajo bolj poglobljene razprave in večjo usklajenost stališč. Pomembno je, da pogajalska moč revnih držav v razvoju in najmanj razvitih držav pri tem na nobeni stopnji pogajanj ni ogrožena.

4.2.17 EU si mora prizadevati tudi za večji prispevek k zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni v okviru drugih mehanizmov, povezanih s trgovino, kot so:

—

okrepitev usmerjenih pobud za povečevanje zmogljivosti v državah z nezanesljivo preskrbo s hrano, vključno s sistemom pomoči trgovini, ki je sestavni del večstranskih pogajanj, zlasti s povečanjem lokalnih raziskav in razvoja, večjim prenosom tehnologije, izboljšanjem standardov proizvodnje in večjo uporabo tehnične pomoči za trgovino, kot je že predvideno tudi pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu;

—	lajšanje trgovine: sklenitev in izvajanje vseh sporazumov pred enotno zavezo v okviru razvojne agende iz Dohe;

—	večja podpora na področju sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov: vprašanja javnega zdravja ter zdravja živali in rastlin, kot so prevelika uporaba antibiotikov, boj proti prašičji gripi ter slinavki in parkljevki;

—

pobude, kot so splošni sistem preferenc plus, katerega koristi so odvisne od spoštovanja mednarodnih določb na področju človekovih pravic, dobrega upravljanja in pravic delavcev, okoljskih standardov in poštene trgovine (ob spoštovanju načel za pošteno in solidarno trgovino, ki upoštevajo sledljivost, načelo pa velja tudi za dražbe);

—	podpora razvoja vse večje zmogljivosti predelovalne industrije v državah v razvoju, zlasti s pošiljanjem ključnih akterjev evropske industrije, podobno temu, kar je Komisija že uvedla skupaj z UNCTAD;

—	iskanje možnih načinov za zaščito pred drugod izvedenimi špekulacijami s kmetijskimi proizvodi, ki lahko škodljivo vplivajo na proizvajalce in proizvodnjo (kakav, kava itd.).

4.2.18 Kljub temu, da so sporazumi o gospodarskem sodelovanju nastali delno zaradi želje po spopadanju s posledicami odpravljanja preferenc, še vedno ostajajo glavna vprašanja, ki neposredno zadevajo trgovino Jug-Jug. Nekatere latinskoameriške države želijo hitrejšo in večjo liberalizacijo za tropske proizvode, vključno z bananami in sladkorjem, kar je vzrok za dolgotrajne trgovinske spore in je v nasprotju z interesi drugih, zlasti držav AKP. V igri je možnost za nekatere države, ki so neto izvoznice hrane, da konkurirajo cenam živilskih proizvodov drugih držav, vključno s cenami sladkorja, kar vodi do tega, da postaja proizvodnja tega blaga nedonosna prav tam, kjer bi bila najbolj potrebna. To je še en velik vzrok za nezanesljivo preskrbo s hrano.

4.2.19 Upoštevati je treba tudi vpliv izgube davčnih prihodkov tistih držav v razvoju, ki bi morale zmanjšati uvozne carine, kar bi vplivalo na njihove socialne politike.

4.2.20 Kljub temu bi morala EU na splošno spodbujati trgovino Jug-Jug, predvsem zato, ker je na tem področju možna velika rast in ker bi s tem prispevali h korenitemu spopadanju z vse večjo nezanesljivostjo preskrbe s hrano.

4.3 Reforma upravljanja na svetovni ravni

4.3.1 EESO v prvi vrsti poudarja, da razmere glede zanesljivosti preskrbe s hrano zahtevajo svetovno zasnovo družbenega in gospodarskega razvoja, ki bi vključevala dve vrsti konvergence: med posameznimi politikami (socialno, ekonomsko in regionalno) ter med posameznimi nacionalnimi in mednarodnimi institucijami. Ta posebni ukrep za upravljanje predvideva vključitev in sodelovanje organizirane civilne družbe.

4.3.2 Kar zadeva zlasti delo institucij in subjektov, ki so trenutno odgovorni za svetovno upravljanje zanesljivosti preskrbe s hrano, EESO meni, da ne potrebujemo novih institucij; ravno nasprotno: potrebujemo temeljito reorganizacijo in reformo obstoječih, skladno z dvojnim merilom specializirane vloge vsake institucije (pri čemer je treba torej preprečiti prekrivanje in razprševanje človeških in finančnih virov), in enotnega svetovnega upravljanja, zlasti v povezavi s sistemom Združenih narodov (FAO, IFAD in WFP), ki bi moral na področju zanesljive preskrbe s hrano prevzeti vodilno vlogo. Odbor za zanesljivo preskrbo s hrano (Food Security Committee), ki je po reformi ponovno zaživel, bi lahko imel vlogo usklajevalca ukrepov za zanesljivo preskrbo s hrano in različnih ravni, na katerih ti ukrepi nastajajo.

4.3.3 Poleg tega EESO poudarja, da morata Svetovna banka in druge zadevne institucije v svojih pobudah nujno zagotoviti usklajenost svojih pristopov. Pomembno je, da EU pred tema ustanovama nastopa enotno.

4.3.4 EESO poudarja tudi, da je treba pri tokovih neposredne pomoči v hrani iz svetovnega Severa na Jug upoštevati, da lahko obsežna pomoč v hrani izkrivi lokalne trge in ogrozi zanesljivost preskrbe s hrano kmetov samih. Zato EESO podpira WFP pri odločitvi, da se bo usmeril k drugačnemu pristopu k pobudam.

5. Predstave in vloga civilne družbe

Predstave evropske civilne družbe

5.1 EESO v zvezi z življenjsko pomembno problematiko hrane navaja naslednje osnovne ugotovitve:

a)	velik del vsakodnevnih skrbi ljudi se nanaša na hrano (hrana kot hranilo);

b)	pomemben del želja ljudi po dobrem in prijetnem življenju se nanaša na hrano (hrana kot način življenja)

c)	zelo velik del človeštva, celo zdaj, na začetku tretjega tisočletja, nima zagotovila, da bo hrano imel vsak dan (hrana kot življenje).

5.2 Zato EESO kot predstavnik evropske organizirane civilne družbe poudarja, da je vprašanje hrane (zdrava hrana, njena kakovost in dostop do hrane) danes postalo stalnica v odnosih med posamezniki, družbenimi skupinami in v informacijskih krogih medijev. Po drugi strani EESO meni, da je moč poseganja civilne družbe na vseh področjih, povezanih s hrano, sestavni del državljanskih pravic, in tudi zanesljivo preskrbo s hrano na svetovni ravni uvršča med pravice: dostop do hrane je torej treba jemati kot eno od temeljnih človekovih pravic.

5.3 EESO tudi ugotavlja, da je bilo v okviru prehranske krize, pa tudi kasnejše finančne krize več različnih, celo nasprotujočih si reakcij na svetovni in evropski ravni, ki so izvirale iz različnih delov civilne družbe, kar potrjuje njeno precejšnjo vključenost v problematiko prehranjevanja, pa tudi dejstva, da na tem področju obstaja zmeda: od nemirov zaradi lakote (v letu 2008 jih je bilo kar 22 s smrtnimi žrtvami), do pozornosti nekaterih evropskih potrošnikov v zvezi s špekulativnimi finančnimi produkti, povezanimi s cenami kmetijskih proizvodov, pa vse do razširjene zaskrbljenosti kmetov v Evropi in po svetu ter na splošno vse večje zaskrbljenosti vseh državljanov v zvezi z vprašanji zanesljive preskrbe s hrano, javnega zdravja in upravljanja voda.

Vloga civilne družbe

5.4 Glede doseganja pravega ravnovesja med zanesljivo preskrbo s hrano in regulirano trgovino EESO poudarja, da mora imeti civilna družba večjo vlogo in da mora biti dialog med civilno družbo in posameznimi organi odločanja bolj strukturiran. Ob vsem tem predvsem poudarja posvetovalno vlogo združenj kmetov in ključno vlogo različnih organizacijskih oblik kmetijske proizvodnje.

5.5 EESO zato meni, da je vključitev združenj kmetov v pripravo nacionalnih politik za razvoj in v proces odločanja ter v ocene o presoji vplivov v zvezi s trgovinskimi pogajanji in izvajanji sporazumov strateškega pomena.

5.6 Zato bi bilo treba nameniti posebna finančna sredstva kot pomoč za usposabljanje kmetov, zlasti žensk, ki imajo ključno vlogo na podeželju, da bi se tako moški in ženske s kmetij lahko uveljavili kot aktivni protagonisti v političnih procesih in pri tehnološkem razvoju.

5.7 EESO poudarja pomen socialne ekonomije ter njenih podjetij in organizacij v državah AKP, tudi kot odziv na različne učinke prehranske in finančne krize, zlasti z vidika delavcev, ki niso prijavljeni, in ljudi s podeželja (12).

5.8 Na koncu EESO poudarja, da bo pri tem tudi sam imel dejavno vlogo. S svojimi izkušnjami namreč lahko prepozna morebitne partnerje v tretjih državah, in sicer v vseh sektorjih civilne družbe (proizvajalci, delavci in potrošniki), da bi okrepili vlogo teh partnerjev v njihovih državah, kar je izjemno pomembno za odpravljanje težav na lokalni ravni. Hkrati pa bo EESO lahko „barometer“, prek katerega bo EU spremljala učinkovitost svojih pobud v posameznih državah in izboljšala njihovo izvajanje. Posvetovalni odbor civilne družbe CARIFORUM-ES je lahko dober zgled za to.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej: FAO, The State of Food Insecurity in the World, poročili za leto 2008 in 2009.

(2) Poročilo de Larosièrjeve skupine, UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(3) Glej: Glej FAO, Land grab or development opportunity? (Prilaščanje zemlje ali priložnost za razvoj?), maj 2009.

(4) OZN, The Right to Food: Commission on Human Right Resolution 2001/25 in poročilo posebnega poročevalca o pravici do hrane, Jean ZIEGLER, točka 14, 7.2.2001.

(5) Svet FAO, Voluntary Guidelines to support the progressive realization of the right to adeguate food in the context of national food security, november 2004.

(6) Poročilo posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane Oliverja DE SCHUTTERJA, Misija pri STO, 9. marec 2009.

(7) DI CESE 34/2009, Zagotavljanje trajne preskrbe s hrano v državah AKP.

(8) Demokratična republika Kongo, Džibuti, Eritreja, Etiopija, Gambija, Gvineja, Gvineja Bissau, Haiti, Jemen, Kamerun, Kenija, Komori, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Mongolija, Mozambik, Nikaragva, Nigerija, Palestina, Ruanda, Salomonovi otoki, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščena obala, Somalija, Srednjeafriška republika, Svazi, Tanzanija, Tadžikistan, Vzhodni Timor, Zambija in Zimbabve.

(9) Kamerun, Kenija, Mongolija, Nikaragva, Palestina, Slonokoščena obala, Svazi, Tadžikistan, Zimbabve.

(10) UL C 77, 31.3.2009, str. 148–156.

(11) UL C 211, 19.8.2008, str. 82–89.

(12) ILO, Declaration and Plan of action for the promotion of social conomy enterprises and organizations in Africa, Johannesburg, 19.–21. oktober 2009.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančni krizi in njenem vplivu na realno gospodarstvo

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 255/02)

Poročevalec: g. CEDRONE

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Finančna kriza in njen vpliv na realno gospodarstvo.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2009. Poročevalec je bil g. CEDRONE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra 2009) s 122 glasovi za, 75 glasovi proti in 33 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in predlogi

1.1 EESO meni, da je ob takšni krizi, kot smo ji priča danes, treba pokazati veliko pripravljenosti za usklajevanje delovanja, in sicer s skupnimi prizadevanji, ki so v sorazmerju z resnostjo položaja. Tako lahko opredelimo ukrepe ter kratkoročne in dolgoročne predloge, ki bodo omogočili oživitev gospodarstva in preprečili ponoven pojav dogodkov, ki so povzročili sedanje težave.

1.2 Mednarodne finance : v skladu z usmeritvami, ki jih je EESO že nakazal, velja spomniti, da bo vendarle treba v kratkem sprejeti sistem pravil, ki bodo dovoljevala prost pretok kapitala, obenem pa uvedla sistem nadzorovanja in sankcioniranja, ki bo preprečil ponoven pojav negativnih učinkov sistema brez „nadzora“. Takšna pravila bi morala omogočiti ponovno vzpostavitev bolj povezanega in preglednega trga. V korist takšnemu razvoju bi bila tudi odprava davčnih oaz, bančne skrivnosti ter nekaterih sprevrženih mehanizmov iz preteklosti, povezanih s spekulativnimi vrednostnimi papirji. Ponovno je treba vzpostaviti tudi razlikovanje med komercialnimi in investicijskimi bankami.

1.3 Evropske finance : treba je uresničiti enotni evropski finančni trg, s katerim bi vsem podjetjem zagotovili ne le večjo preglednost, lažje izvajanje transakcij in potrebne informacije, ampak tudi nadzorni sistem za vodenje in mednarodno usklajevanje nadzornih dejavnosti pod okriljem ECB in Evropskega sistema centralnih bank (ESCB-ECB). Upravljanje, nadzor in spremljanje finančnih trgov posameznih držav pa je treba zaupati nacionalnim nadzornim organom. (1)

1.4 Monetarni sistem : EESO meni, da bi bilo koristno in potrebno poglobljeno obravnavati vprašanje mednarodnega monetarnega sistema ter tako stabilizirati devizne trge in se izogniti nelojalni konkurenci na področju mednarodne trgovine v okviru STO.

1.5 Podpora realnemu gospodarstvu in podjetjem : gospodarsko upravljanje:

—

potreben bi bil drugi evropski načrt za podporo, ki bi bil ambicioznejši z vidika finančnih sredstev in izvajanja ukrepov, potrebnih v različnih gospodarskih sektorjih različnih držav, tudi s pomočjo strukturnih reform, ali pa vsaj dobro usklajen načrt, ki bi evropskim državljanom prinašal pozitivno sporočilo glede dodane vrednosti in kakovosti evropskega povezovanja;

—	korenito bi bilo treba preoblikovati različne politike v pristojnosti EU (strukturni skladi, kohezija, SKP, okolje, izobraževanje, raziskave, lizbonska strategija itd.), začenši s poenostavitvijo postopkov in predpisov;

—	z uvedbo „posojila“ Skupnosti in s podporo razvoju javno-zasebnih partnerstev bi bilo treba financirati sistem evropskih omrežij (energija, promet, komunikacije);

—	sprejeti bi bilo treba skupen pristop pri ukrepih za evropske banke, da bi spodbudili in ponovno normalno odprli dotok posojil za podjetja, ki bi za MSP imela posebne oblike, npr. podaljšanje kredita, uvedba jamstvenega sklada ali neposredno financiranje, ki bi ga zagotavljale države ali ECB;

—	če zaposleni v MSP nimajo dostopa do „socialnih blažilcev“, bi jim bi ga bilo treba omogočiti z ukrepi podpore zaposlovanju;

—	uskladiti bi bilo treba ukrepe na področju davčne politike, da bi skupaj z ukrepi makroekonomske in monetarne narave spodbudili povpraševanje, oživljanje gospodarstva in zaposlovanje;

—

trg dela, ki je danes preveč razdrobljen, bi morali narediti „bolj evropski“, torej bolj povezan s komunikacijskimi kanali; treba bi bilo odstraniti ovire tako v državah kot med njimi; trg bi moral biti bolj vključujoč, da bi vanj lahko ponovno vključili ne le ljudi, ki so daljši ali krajši čas brezposelni, temveč tudi tiste, ki še niso bili zaposleni (več kot 100 milijonov Evropejk in Evropejcev). Pri tem bi bilo seveda treba upoštevati socialne in ekonomske standarde delavcev v ciljni državi;

—

sprejeti bi bilo treba ukrepe za pritegnitev naložb v industrijo, vključno z naložbami od zunaj, in zagotoviti, da bo Evropa na področju pravil o konkurenci, standardov in sporazumov, ki spodbujajo zaposlovanje, delovne produktivnosti in davčnih režimov nudila konkurenčne prednosti v primerjavi z drugimi regijami. Stopnja brezposelnosti kaže, v kolikšnem obsegu podjetniki in mednarodno gospodarstvo zanemarjajo zmogljivosti EU na področju človeških virov.

1.6 Pomoč evropskim državljanom : kohezija in socialno upravljanje:

—	doseči je treba sporazum med vsemi zainteresiranimi stranmi – „evropski pakt za rast, trajnostni razvoj, konkurenčnost in zaposlovanje“, ki bo človeka, kohezijo in solidarnost ponovno postavil v središče gospodarskega sistema in preprečil, da bi imela kriza težke posledice za državljane in delavce;

—	predvideti je treba oblike udeležbe delavcev v vsakodnevnem poslovanju podjetij, da bi ustvarili in/ali razširili „gospodarsko demokracijo“; izboljšati in razširiti bi bilo treba tudi socialni dialog;

—	spodbuditi bi bilo treba spremembo „politike potrošnje“, tako zasebne kot javne (npr. velika omrežja), s pomočjo naložb, ki izboljšujejo kakovost in razpoložljivost storitev;

—	povečati bi bilo treba globalizacijski sklad ter uvesti program za mlade (v sodelovanju z univerzami), ki želijo delati v poslovnem svetu, in za odpuščene delavce, ki želijo ustanoviti lastno podjetje, pri čemer bi kot alternativa prišla v poštev tudi podjetja socialne ekonomije;

—	sprejeti bi bilo treba ukrepe za zmanjšanje obdavčitve dela;

—	program Erasmus bi bilo treba postopoma razširiti na vse univerzitetne študente, ki želijo sodelovati;

—	čim bolj bi bilo treba POENOSTAVITI vse postopke Skupnosti;

—	pakt bi bilo treba razširiti na domača in mednarodna podjetja ter podjetnike, tako da bi ti vlagali v državah članicah, ne pa drugje, s čimer bi se začela ustvarjati delovna mesta za presežek človeških virov, ki obstaja v EU.

Gradnja politične Evrope od spodaj navzgor : politično upravljanje (v prihodnosti)

1.7.1 Treba bi bilo preprečiti, da bi državljani v bodoče še naprej plačevali ceno NEOBSTOJA Evrope, ki se v veliki meri kaže v omejenih ukrepih Unije v zvezi s krizo. Ti niso omejeni zato, ker bi Evrope bilo preveč, temveč nasprotno – ker je je premalo. Lizbonska pogodba prinaša precejšen napredek v tej smeri. EESO bo sodeloval v novem institucionalnem ustroju ter novi Komisiji in Parlamentu posredoval svoja stališča v okviru novih pristojnosti, ki jih daje Pogodba.

1.7.2 Evropska unija mora postaviti v ospredje svojih razmišljanj vprašanje „demokratičnega deficita“ ter demokracije v svojih institucijah, med drugim tudi s pomočjo novih oblik neposrednega vključevanja državljanov in „civilne družbe“, ki ne more več ravnodušno opazovati, kako se porajajo nove krivice in vzpostavljajo novi centri moči.

1.7.3 Zaradi vsega tega bi EU potrebovala učinkovito zunanje zastopanje; ustvariti bi bilo treba „evropski politični prostor“ z ustreznimi orodji, ki bodo protiutež novemu ravnovesju, ki se kot posledica krize oblikuje na mednarodnem gospodarskem in političnem prizorišču in ki grozi, da bo oslabilo pravice državljanov in povečalo revščino med njimi. Kot že rečeno, bo EESO podpiral delo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in še naprej posredoval svoja stališča v zvezi s civilno družbo na mednarodnem prizorišču.

2. Uvod

2.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je menil, da bi bilo koristno, če bi kot predstavnik realnega gospodarstva in organizirane civilne družbe pripravil mnenje na lastno pobudo, s katerim bi naredil celovit pregled krize ter Komisiji in Svetu posredoval svoje predloge, zlasti glede ponovne vzpostavitve finančnih tokov za podjetja, rast in zaposlovanje.

2.2 Leta smo se soočali z učinkom splošne evforije (Samuelson), ki jo je povzročalo nenatančno informiranje, ki se je sklicevalo na mnenja „strokovnjakov“ o „pravilnosti“ tega, kar se je dogajalo, in večvrednosti „sedanjega“ modela, hkrati pa so zatrjevali, da bo trg slej ko prej vse reguliral ter odpravil vse „ekscese“.

2.3 EESO je prepričan, da bo prizadevanje podjetij in delavcev, ki čutijo lastno ekonomsko in socialno odgovornost, kljub vsemu pripomoglo k pozitivnemu razpletu krize, če bodo deležni ustrezne podpore nacionalnih in evropskih oblasti.

3. Kje smo? Mednarodna finančna kriza

Izvor krize je zdaj že tako dobro znan, da ga ni treba ponovno analizirati. Vseeno pa EESO meni, da je treba omeniti vsaj dva dejavnika, ki sta ustvarila pogoje za krizo: razvoj mednarodnih financ, ki ga je podpirala ultraliberalna ekonomska kultura tako, da so na koncu napajale bolj same sebe kot realno gospodarstvo, kar je povzročilo ogromno finančno „inflacijo“. Vse to se je dogajalo, ko je bilo pravil malo, so bila nezadostna in se jih je le malo upoštevalo – in v tem tiči drugi vzrok krize. Obstoječa pravila niso delovala ali pa jih organi nadzora in bonitetne agencije niso upoštevali, takšno ravnanje pa je nato povzročilo, da so trgi postali manj pregledni (2).

3.1.1 Zdaj je očitno, da so se v okviru finančnega balona bankirji zavedno ali nezavedno ukvarjali z visoko tveganimi dejavnostmi, za katere so bili predpisi in previdnostni ukrepi v celoti neprimerni. V okviru bančnega poslovanja s prebivalstvom so bila v želji po čim večjem povečanju obsega poslovanja odobrena nepremišljena posojila na podlagi hipotek in kreditnih kartic. Investicijske banke so ta in druga posojila, npr. financiranje odkupov podjetij z zadolžitvijo (leveraged buy-outs), zapakirale in prepakirale v kompleksne izvedene finančne instrumente ter jih nato prodale brez potrebne skrbnosti ali ustreznih rezerv. Jasno je, da so vodstveni delavci in osebje, ki so svojimi dejavnostmi vplivali na profil tveganja bank, prejemali neprimerne spodbude, zaradi česar so imele osebne nagrade prednost pred interesi večine udeležencev v bančnem sistemu ter nepoučenih državljanov, ki so kupovali vrednostne papirje. Vendar pa to ne upravičuje nepravilnega ravnanja in brezvestnih zlorab, ki smo jim bili priča. Takšno ravnanje je škodovalo celotnemu finančnemu sistemu in ga postavilo v slabo luč.

3.2 Vzroki : do degeneracije je prišlo zaradi odsotnosti politike, pomanjkljivosti in napak, ki so jih zakrivile celo vlade, ne le na področju financ, ampak tudi pri makroekonomski in monetarni politiki. Na svetovni ravni je primer tega pretirana popustljivost proračunske politike ZDA. Evropska unija je bila nemočna, brez pravih orodij za ukrepanje in z ekonomsko-socialnim modelom, ki so ga napadali z vseh strani kot vir vsega zla. Mednarodni organi so bili prešibki, da bi lahko posredovali. Vse to je trajalo predolgo. Politične sile so se pogosto sklicevale na globalizacijo in ji pripisovale vso krivdo, zato nosijo velik del odgovornosti za nastanek dejavnikov, ki so povzročili krizo (1).

Posledice : te so bile katastrofalne, vendar se ne smemo vdati pesimizmu. Del finančnega gospodarstva se je na žalost vdal evforiji, požrešnosti, špekulaciji in širil neodgovornost. Tudi močna koncentracija bank (do te mere, da se je porodilo samoprepričevanje, da „so banke prevelike, da bi lahko propadle“) ter neuspešno upravljanje tveganj sta lahko privedla le do tega položaja, saj je prišlo do učinka domin, ki ga nič ni moglo zaustaviti. Tako se je finančna kriza, s katero se je vse začelo, spremenila v makroekonomsko krizo in se preselila v realno gospodarstvo. Zato se danes soočamo s finančno krizo, ki se je razširila na proizvodni sektor in sprožila gospodarsko, monetarno, trgovinsko in socialno krizo ter, posledično, krizo zaupanja.

3.3.1 Vseeno je treba pošteno priznati, da je bilo po celem svetu in zlasti v državah v razvoju minulih trideset let obdobje razvoja in gospodarske rasti brez primere v zgodovini. To rast je omogočil tudi razvoj finančnih trgov, od katerih so imeli koristi mnogi, vključno s tistimi, ki so zmotno verjeli, da se lahko tak razvoj brez težav večno nadaljuje.

3.3.2 Kriza bo gotovo vplivala na nova razmerja moči na globalni in nacionalni ravni, kar se je pokazalo že na vrhu G20 v Pittsburghu. Ob koncu krize bomo imeli novo gospodarsko in politično „geografijo“. Prvotna finančna kriza se je preoblikovala v makroekonomsko krizo, ki vpliva na realno gospodarstvo in ima za posledico znižanje BDP ter dramatično povečanje brezposelnosti. V tem kontekstu si EESO zastavlja vprašanje o položaju Evropske unije in o vlogi, ki bi jo morala imeti v prihodnosti.

4. Kaj lahko storimo? Orodja za ukrepanje in boj proti krizi

4.1 Preoblikovanje finančnega sistema

EESO pozdravlja rezultate srečanj G20 v Londonu in G8 v Aquili, saj so ovrgli pesimistične napovedi in dokazali, da svetovnega gospodarstva in financ ni mogoče urejati drugače kot skupaj. Sprejeto je bilo načelo „globalnega upravljanja“, ki politiki vrača mesto, ki ji pripada. Upamo, da bodo tudi evropske vlade iz tega potegnile potrebne zaključke (glej točko 4.4), vendar pa je treba te rezultate pretopiti v konkretno in učinkovito rabo, ki presega spremembe iz sporazuma Basel 2 in se opira na sporazum Basel 3 ter s tem odpira pot reorganizaciji in reformi mednarodnih organizacij.

4.1.1.1 Seveda bi bilo zaželeno, da bi dobre namere, izražene na poznejšem vrhu G20 v Pittsburghu, tudi udejanjili. Na tem vrhu so se dejansko izogibali obravnavi očitnih problemov, kot so: pravila in reforma finančnega sistema (1), trgovinska neravnovesja med ZDA in Kitajsko, struktura delniških družb, naraščanje brezposelnosti itd. Če ukrepov ne bo, obstaja tveganje, da bodo „nekateri nosilci finančnih interesov mislili, da je kriza le manjši spodrsljaj in da se lahko začnejo obnašati enako, kot so se pred njo“ (3).

4.1.2 EESO meni, da je treba okrepiti vlogo nadzornih organov (4), predvsem pa poskrbeti, da bodo ti imeli pogoje za delovanje, da bodo neodvisni od politične oblasti in pristojni tudi za sankcioniranje. Odpraviti je treba davčne oaze in/ali poskrbeti za njihovo preglednost, da se jih ne bo zlorabljalo za pranje denarja in davčne utaje. Pomanjkanje preglednosti je dejansko največji problem. Vsi bi morali poznati pravi značaj bančnih posojil, aktive, rezerv ter profilov tveganja bank.

4.1.3 EESO upa, da bodo (maloštevilne!) usmeritve in sklepi, sprejeti v Londonu, Aquili in Pittsburghu, prispevali k začetku preobrata, do katerega bo prišlo v razumnem času in ki bo uvedel (ali ponovno uvedel) novo gospodarsko in trgovinsko kulturo, ki bo manj ideološka in bolj pregledna. Ko govorimo o morali ali etiki na finančnem trgu, moramo biti previdni, saj bi tisti, ki zaradi krize plačujejo visoko ceno, to lahko razumeli kot norčevanje. Veliko bolje je govoriti o pravicah, sankcijah, pravilih in o sredstvih za njihovo izvajanje.

4.1.4 To je najbolj prepričljiv in učinkovit način za ponovno pridobitev zaupanja potrošnikov in s tem oživitev povpraševanja. Potrebna je nova gospodarska razprava, v kateri bo govora o realnem gospodarstvu, vlaganjih, delu, tveganjih, pravicah, dolžnostih in varstvu konkurence.

4.1.5 EESO meni, da morajo udeleženci v realnem gospodarstvu, podjetja in delavci, odločneje izraziti svoje mnenje in argumente ter ponovno prevzeti svojo vlogo, ki je ključna za spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja, konkurenčnosti, inovacij, rasti in zaposlovanja. Enako bi morala storiti tudi politika.

Treba je tudi pregledati mednarodni monetarni sistem. Na srečanjih skupine G20 v Londonu, skupine G8 v Aquili in skupine G20 v Pittsburghu delovanje in reforma mednarodnega monetarnega sistema – z izjemo porazdelitve kvot v Mednarodnem monetarnem skladu – dejansko nista bila izpostavljena kot ena izmed osrednjih prednostnih nalog za ponoven zagon svetovnega gospodarstva na poti k trajnostnemu razvoju. Kljub temu bi lahko nekateri ukrepi, h katerim so se zavezale države G20 in G8, imeli močan vpliv na devizne trge in s tem na spremembe delovanja tega sistema, če bi se izvajali.

4.1.6.1 Odločitve o dodelitvi pomoči državam v razvoju, zlasti Afriki, o potrojitvi sredstev Mednarodnega denarnega sklada (na 750 milijard dolarjev) in o zagotovitvi dodatnih 250 milijard za posebne pravice črpanja, s čimer bi nudili finančno podporo gospodarstvom držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, bi nas morale spodbuditi k premisleku o ogromni masi dolarjev, ki bodo dani v obtok kot podpora državam z visokim primanjkljajem na tekočem računu.

4.1.6.2 Poleg tega bo povečanje javnega dolga ZDA (zaradi katerega bo njihova skupna zadolženost v prihodnjih treh letih dosegla 100 % BDP), ki ga s svojo novo politiko deficitarnega financiranja za izhod države iz recesije spodbuja predsednik Obama, dalo dodaten zagon masovnemu izdajanju dolarjev, kar bo imelo občutne posledice za mednarodni ekonomski sistem. Do podobnih razmer je prišlo že v drugi polovici šestdesetih let, ki so se končale z devalvacijo dolarja in z razpadom brettonwoodskega sistema fiksnih menjalnih tečajev iz leta 1971.

4.1.6.3 Najbolj je zaradi takšne situacije zaskrbljena Kitajska, saj so se njene devizne rezerve v zadnjem desetletju povečale za več kot 5 000 milijard dolarjev in se bodo v prihodnjih letih verjetno še povečevale, čeprav počasneje. Zato se ob zmanjševanju vrednosti dolarja bojijo možnih izgub vrednosti svojih ogromnih deviznih rezerv.

4.1.6.4 Euro, ki je v zadnjih nekaj letih postal druga mednarodna rezervna valuta, ni ustrezna alternativa dolarju, čeprav bi to bilo primerno in zaželeno, še težje pa si je predstavljati „nadnacionalno rezervno valuto“ v obliki posebnih pravic črpanja, kakršno si želijo kitajske monetarne oblasti in ki bi se uporabljala ne le med vladami in mednarodnimi organizacijami, kot se trenutno, ampak tudi kot plačilno sredstvo v mednarodnem trgovinskem in finančnem poslovanju. Izdajanje novih posebnih pravic črpanja je vsekakor koristno za ustvarjanje dodatnih rezerv v tistih gospodarstvih, ki imajo primanjkljaj na tekočem računu, ne more pa biti dolgoročna rešitev za sedanjo krizo.

4.1.6.5 Precej možno in celo zaželeno je, da bo euro dobil vedno več značilnosti, ki so potrebne za to, da postane mednarodna rezervna valuta in referenčna valuta za določanje cen blaga na svetovnih trgih, vendar pa EESO upa, da bodo kitajske oblasti nehale ščititi kitajsko valuto (renminbi), ki je odraz gospodarstva z vse bolj odločilno vlogo v svetovnem gospodarskem okviru. Renminbi je bil deset let strogo vezan na dolar in šele od leta 2005 je njegova vrednost vezana na košarico drugih valut. Renminbi mora postati prosto konvertibilna valuta na mednarodnih trgih.

4.1.6.6 EESO meni, da bi bilo potrebnih več prizadevanj na mednarodni ravni in da se Kitajska ne bi smela, tako kot se je v preteklosti, zanašati na trajno rast izvoza, si nabirati presežek na tekočem računu in pričakovati, da se bodo drugi ukvarjali s problemi uravnavanja mednarodnih menjalnih tečajev, ki jih z monetarno in davčno politiko, ki spodbujata kopičenje prihrankov in zavirata notranjo porabo, tudi soustvarja.

4.1.6.7 Za svetovni denarni sistem, ki temelji na drsečih tečajih, so zaradi njegove spekulativne narave značilna nenehna in občutna nihanja valut. To izredno negativno vpliva na svetovno gospodarstvo, stanje pa bi bilo mogoče popraviti s sklenitvijo političnega sporazuma med centralnimi bankami glavnih industrijskih držav. Te države bi se s sporazumom zavezale k usklajenemu ukrepanju v primeru prevelike rasti ali prevelikega padca posamezne valute in tako ohranile nestanovitnost menjalnega tečaja v razumnih mejah.

4.1.7 Oblikovanje evropskih finančnih pravil – vzpostavitev enotnega evropskega finančnega trga. (5) Kljub pravilom, ki veljajo na evropski ravni, in kljub euru smo tudi v območju eura še daleč od uresničitve tega cilja. Kriza je pokazala, da moramo brez odloga nadaljevati v tej smeri, in sicer s pomočjo ustreznih reform ter s tem, da gremo veliko dlje kot doslej, kar je v skladu z željo, ki jo izražajo poročilo de Larosièrjeve skupine ter predlogi Komisije. To bi tudi ECB omogočilo hitrejše in prožnejše ukrepanje. Ne smemo pozabiti, da je prvi razlog za obstoj financ podpiranje podjetij in spodbujanje podjetništva, rasti in zaposlovanja. To je naloga, katere izpolnitev bi olajšal reformirani, konkurenčnejši, preglednejši in z različnih vidikov bolj povezan trg.

4.2 Podpora realnemu gospodarstvu

4.2.1 V nedavnem sporočilu Evropske komisije spomladanskemu Evropskemu svetu, ki nosi ambiciozen naslov Spodbujanje okrevanja evropskega gospodarstva (6), je ponovna vzpostavitev zaupanja državljanov in gospodarskih subjektov na prvem mestu med ukrepi za premostitev sedanje krize, povečanje povpraševanja in ustvarjanje novih delovnih mest. Predlagani ukrepi bi morali prinesti konkretne učinke in ne ostajati zgolj napovedi dobrih namenov.

4.2.2 EESO zlasti meni, da je glavni problem, s katerim se je treba soočiti, povezan z zaposlovanjem in s pomanjkanjem likvidnosti podjetij. (7) Po nedavnih ocenah Mednarodne organizacije dela je od začetka krize decembra 2007 delo izgubilo okrog 40 milijonov ljudi (od tega 7 milijonov samo na območju OECD), napovedi za prihodnost pa so dokaj pesimistične. To socialno katastrofo je mogoče rešiti samo s povrnitvijo zaupanja v delovanje trgov ter z javnimi ukrepi, ki bodo spodbujali rast, konkurenčnost, inovativnost in zaposlovanje. Evropa potrebuje gospodarsko politiko in program, ki bi pritegnil podjetja, jim pomagal rasti in ustvarjati delovna mesta!

4.2.3 EESO v celoti podpira cilj, ki si ga je zadala Komisija. V sporočilu opisani ukrepi si zaslužijo podporo, saj gre za nujne ukrepe v bančnem in finančnem sektorju, za podporo realnemu gospodarstvu in ovrednotenje evropskega notranjega trga. Vseeno pa so dokaz tradicionalnega pristopa, ki gotovo ni inovativen, pač pa je usmerjen v boljšo uporabo sektorskih gospodarskih politik, ki jih Evropska komisija neposredno upravlja in/ali koordinira.

4.2.4 Ponovna vzpostavitev zaupanja evropskih podjetnikov in državljanov v sposobnost institucij EU in nacionalnih oblasti, da premagajo krizo, temelji na priznanju, da krivde za krizo ne gre pripisovati le pojavom konjunkturne narave, četudi so dramatični, ali nepopolnostim ali napakam trga.

4.2.5 Posebnost krize, ki jo trenutno doživlja svetovno gospodarstvo, tudi evropsko, je prav v tem, da so razlogi zanjo globlji in sistemski ter povezani z etičnimi in moralnimi vrednotami (odgovornost, zakonitost, socialna pravičnost), na katerih temeljijo sodobne družbe in iz katerih črpajo navdih za svoja dejanja na vseh področjih gospodarskega, socialnega in državljanskega življenja. Za povrnitev zaupanja v delovanje gospodarskih in finančnih sistemov ne bodo dovolj le ukrepi na področju tržnih „mehanizmov“, ki niso dobro delovali, temveč je potrebna tudi evropska makro- ali mikroekonomska politika.

4.2.6 Čeprav se strinjamo s splošnim pristopom k trenutnim problemom, pa se zdijo predlogi v sporočilu Komisije pomanjkljivi ali premalo učinkoviti v primerjavi s tem, kakšne spremembe bi bilo za ohranitev rasti gospodarstev držav članic treba spodbuditi v različnih proizvodnih sistemih na nacionalni ravni pa tudi na ravni evropskih in mednarodnih politik v času, ko se najbolj negativne posledice krize kažejo bolj v Evropi (zmanjševanje BDP) kot v ZDA, ki so se na krizo odzvale z močnim in enotnim programom ter z obsežnejšimi in učinkovitejšimi javnimi ukrepi. EU bi morala spodbujati sprejetje ukrepov, ki bi bili usklajeni med državami članicami. Zato bi bilo zaželeno, da sprejme še drugi akcijski načrt, ki bi bil učinkovitejši in bolj homogen kot prvi.

4.2.7 Če se omeji le na kratkoročne ukrepe, potrebne za oživitev evropskega gospodarstva, EESO meni, da bi morale EU in države članice svojo pozornost in finančna sredstva usmeriti v omejeno število ukrepov, ki bi imeli velik učinek na različne trge in gospodarske subjekte na splošno. Ti ukrepi bi morali biti usmerjeni v povrnitev zaupanja v delovanje finančnega sistema, izboljšanje Evropskega načrta za okrevanje gospodarstva, spremembe, ki jih je treba uvesti v glavne intervencijske politike Unije, ter podporo državam članicam, ki jih je kriza najbolj prizadela, zlasti vzhodnoevropskim državam.

Povrnitev zaupanja v delovanje finančnega sistema: Okrevanje evropskega gospodarstva bo mogoče, če se bosta ponovno vzpostavila stabilnost in delovanje finančnih trgov ob upoštevanju novih pravil, ki bodo zagotavljala njihovo pravilno in odgovorno delovanje na mednarodni ravni. Finance morajo ponovno prevzeti tradicionalno in nenadomestljivo vlogo pri spodbujanju gospodarske rasti: financiranje konkretnih dejavnosti akterjev (podjetij, gospodinjstev, omrežij in storitev, infrastrukture, okolja in energetike).

4.2.8.1 Še vedno pa ostaja nerešen problem masovnega, a žal neizbežnega posredovanja držav v podporo bančnemu sistemu. EESO meni, da se takšno stanje ne sme nadaljevati v nedogled in da je treba izdelati „strategijo za izhod“ iz sistema takšnih posredovanj, s tem da se bančnemu sistemu sistematično postavijo pogoji, ki jih mora izpolniti, na primer: notranje prestrukturiranje s kakovostnim in količinskim izboljšanjem rezerv, ki so izkazane v bilanci. Gre za strategijo, ki bi oživila neodvisen in pregleden mednarodni trg posojil in financ, s katerim bi se izognili, da bi se ponovilo to, kar smo nedavno doživeli.

4.2.8.2 EESO bo ocenil predlog za krepitev nadzora in preglednosti finančnih transakcij, ki jo zahteva Komisija in ki so jo podprle države G20 v Londonu, G8 v Aquili in G20 v Pittsburghu, upošteval pa bo tudi predlog reforme evropskega finančnega sistema, ki sta ga napovedala Komisija in Svet. Vsekakor pa EESO meni, da bi bilo treba finančni nadzor zaupati novemu evropskemu neodvisnemu organu, ki bi imel dejanska pooblastila za ukrepanje (8).

4.2.8.3 Takšna odločitev bi morala spodbuditi proces usklajevanja različnih zakonodaj, ki obstajajo v Evropi na področju finančnega nadzora, okrepiti pa bi bilo treba pristojnosti teh organov na področju sankcioniranja.

4.2.9 Izboljšanje evropskega načrta za oživitev gospodarstva

4.2.9.1 EESO se je v enem od prejšnjih mnenj (9) zavzel za temeljito reformo evropskega načrta za oživitev gospodarstva, ki ga je predlagala Komisija, ne samo v smislu finančnih sredstev, za katera meni, da ne zadostujejo glede na resnost krize, temveč tudi v smislu usklajenosti in pristopa k ukrepom, ki jih morajo sprejeti države članice za spodbujanje oživitve gospodarstva.

4.2.9.2 Kljub temu, da za nekatere sektorje trenutno velja, da prednostno potrebujejo finančno pomoč (avtomobilska industrija, gradbeništvo, MSP itn.), mora biti dostop do takšnih ukrepov pogojen z jamstvom glede skladnosti in enotnosti ukrepov, ki se izvajajo, ter s skladnostjo s pravili evropskega notranjega trga.

4.2.9.3 Ni namreč zaželeno, da bi posamezne pobude, ki se financirajo iz evropskega načrta, bodisi iz proračuna Skupnosti ali iz sredstev držav članic za nujno pomoč sektorjem v krizi, na kakršen koli način privedle do položaja, ko bi bila določena podjetja, panoge ali države v krizi privilegirana ali zaščitena na škodo drugih.

4.2.9.4 Enotni trg je eden izmed glavnih motorjev evropskega gospodarstva, njegova krepitev in razvoj pa najboljši zagotovili za oblikovanje uspešnih pobud in ustvarjanje novih delovnih mest. Usklajevanje in spremljanje ukrepov, ki jih predvideva načrt na evropski in nacionalni ravni, mora evropskim državljanom dati zagotovilo, da je Skupnost sposobna upravljati s finančno pomočjo v skladu s svojo zakonodajo ter v interesu prebivalcev in območij, ki so v krizi najbolj ranljivi.

4.2.9.5 EESO meni, da je v okviru teh ukrepov podpore proizvodnim dejavnostim treba nameniti posebno pozornost malim in srednje velikim podjetjem (prek posebnega načrta ugodnih posojil in s poenostavljenimi postopki); zgledovati se je treba na primer po „Small Business Act“). V evropskem načrtu so premalo pojasnjene vrste ukrepov, ki naj bi bili uvedeni za spodbujanje oživitve malih in srednje velikih podjetij. Kar zadeva manjša podjetja, katerih skupni prispevek k zaposlenosti v EU je zelo pomemben, EESO meni, da je treba pobude oblikovati v makroekonomskem referenčnem okviru, ki bo upošteval nacionalne in lokalne posebnosti, različne stopnje specializiranosti ter različne potrebe podjetij po novem znanju, inovativnih tehnologijah in storitvenih infrastrukturah.

4.2.9.6 Brez ustreznega evropskega in nacionalnega referenčnega okvira za možnosti prihodnje rasti malih in srednje velikih podjetij obstaja tveganje, da bodo ukrepi razdrobljeni, rezultat tega pa bo, da bo pomoč sicer na voljo vsem, nikomur pa ne bo dejansko pomagala zrasti ali izboljšati kakovosti izdelkov ali opravljenih storitev.

4.2.9.7 EESO poleg tega meni, da socialni dialog in dogovarjanje ter posledično večja vključenost podjetij, sindikatov in organizacij socialne ekonomije, lahko pripomorejo k izhodu iz krize.

4.2.10 Potrebne spremembe glavnih politik EU

4.2.10.1 Po mnenju EESO je za povrnitev zaupanja evropskih podjetij potrebna tudi korenita sprememba načina, kako Komisija vodi skupne politike na pomembnih gospodarskih in socialnih področjih, zlasti pa kohezijsko politiko. V zvezi s slednjo je EESO že pripravil mnenje (10), v katerem je navedel številne predloge sprememb.

4.2.10.2 Resna gospodarska kriza, ki je zajela vso Evropo in se lahko nadaljuje tudi v letu 2010, narekuje temeljito reformo upravljanja strukturnih skladov (ESRR in ESS) ter pregled ukrepov, načrtovanih za programsko obdobje 2007–2013. Komisija pripravlja nekatere predloge sprememb, s katerimi želi poenostaviti postopke, pospešiti plačila in na novo določiti obseg ukrepov nekaterih sektorskih politik, vendar pa vse to še ni dovolj. Ti ukrepi so potrebni za zaščito kohezije Evropske unije, ki jo sedaj ogroža kriza.

4.2.10.3 EESO poziva Komisijo, naj v prilagajanje predvidenih ukrepov novi realnosti, ki jo je povzročila mednarodna kriza, vloži več truda, za kar pa je treba te politike v celoti ponovno podrobno proučiti. Konflikt glede upravljanja s sredstvi iz strukturnih skladov za reševanje krize, do katerega prihaja med nacionalnimi in regionalnimi oblastmi, je še en element, ki bi ga bilo treba vključiti v ponoven razmislek o pomoči za območja Unije, ki so v najslabšem položaju.

4.2.10.4 Tudi na področju kohezijske politike EESO meni, da je treba za vsako državo prejemnico sredstev določiti posebne sektorske in lokalne prednostne naloge, da bi bila tako sredstva EU in nacionalna sredstva usmerjena k tistim programom in projektom, ki naj bi imeli največji gospodarski in socialni vpliv. Pri pregledu smernic kohezijske politike je treba izhajati iz naslednjih načel: skladnost pri izbiri ukrepov, usklajevanje politik pomoči podjetjem na nacionalni in evropski ravni, skupni programi za specializirano usposabljanje in razvoj novih znanj.

4.2.10.5 Skratka, kriza mora za Evropsko unijo predstavljati priložnost ne le za boljšo uporabo obstoječih politik, temveč tudi za oblikovanje novih: izboljšati je treba infrastrukture in začeti, na primer, z okoljskim programom ali programom za oblikovanje novih evropskih omrežij za energijo in komunikacije (npr. širokopasovne storitve) s pomočjo evropskega javnega financiranja (euroobveznic?), kar bi dalo oživitvi gospodarstva neverjeten zagon.

4.2.10.6 EESO meni, da je to izjemna priložnost za poglobljen razmislek o proračunu EU, kot je trenutno oblikovan v kvalitativnem in kvantitativnem smislu, ter za obravnavo – morda s pomočjo skupine strokovnjakov – davčne politike, ki je bistvena za rast in razvoj in ki se ji ne bo več mogoče izogibati ali je izrabljati za socialni in gospodarski dumping na evropski ravni.

4.2.11 Podpora državam, ki jih je kriza najbolj prizadela, začenši z vzhodnimi državami EU

4.2.11.1 EESO meni, da mora Komisija za najbolj prizadete države – med drugim tudi prek Evropske banke za obnovo in razvoj – pripraviti vsaj sveženj finančnih ukrepov, namenjenih pobudam za stabilizacijo najšibkejših gospodarstev v EU, če že ne ad hoc sklada (ta predlog so najvplivnejše države EU zavrnile). To se zdaj že začenja izvajati. V zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti vzhodnoevropskim državam in v ta namen zagotoviti posebna sredstva. Razlogov za zagotovitev posebnih sredstev za te države je veliko. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da se bosta zrušila notranji trg in drugi steber integracije – širitev.

4.2.11.2 EU se bo morala v prihodnjih mesecih in letih soočati s težko rešljivimi problemi: gospodarsko krizo in krizo zaposlovanja, socialnimi konflikti, institucionalnimi reformami, ki se jih bo treba lotiti, in notranjimi razlikami med državami članicami – vse to v ozračju evroskepticizma, ki narašča na ravni političnih strank, vlad številnih držav članic EU in javnega mnenja, precej nezadovoljnega z odločitvami, ki se sprejemajo na evropski ravni.

4.2.11.3 Zaupanje v gospodarski in socialni model EU ter v njegovo sposobnost zagotavljanja ustreznih rešitev v interesu vseh držav članic se bo povrnilo, če se bo EU spopadla s težavami najšibkejših držav in jim pomagala premostiti težave.

4.2.11.4 Kriza, ki jo mnoge vzhodnoevropske države občutijo na področju posojil, finančnih storitev in proizvodne dejavnosti, ni tako huda, da bi bila za Evropsko unijo nepremostljiva ovira. Mnoge izmed teh dejavnosti so bile vzpostavljene s pomočjo in neposrednimi vlaganji držav EU-15, zato si je zdaj, po procesu približevanja, ki so ga morale prestati, da so postale polnopravne članice, težko predstavljati, da bi se v skladu s politiko „od primera do primera“ posluževali le minimalnih in nebistvenih gospodarskih ukrepov. To bi bila strateška in gospodarska napaka, ki je kratkoročno ali srednjeročno ne bi bilo mogoče popraviti, in oblika zelo hude politične kratkovidnosti, ki bi lahko ogrozila prihodnost evropskega povezovanja.

4.3 Pomoč evropskim državljanom

4.3.1 Po krizi „se bo vzpostavilo novo ravnovesje, vendar ne več na isti ravni kot prej: naučiti se bomo morali živeti na nižji ravni“. Če se bo ta napoved (11) uresničila, je jasno le to, da bodo nekateri zagotovo morali – upajmo, da le za krajše obdobje – živeti na „še nižji“ ravni.

4.3.2 Treba je preprečiti tveganje, da bi račun za reševanje trga spet plačevali podjetja in zaposleni, medtem ko bi se kapital še naprej umikal na varnejše trge in se izmikal davčnim organom. V nasprotnem primeru bi lahko bili priča še večjemu zniževanju plač, zaradi česar bi tržno gospodarstvo izgubilo socialno legitimnost. Če se želimo temu izogniti, moramo okrepiti in razširiti evropski model socialnega tržnega gospodarstva in v središče gospodarskega sistema ponovno postaviti ljudi.

4.3.3 Zato EESO meni, da morajo vlade in EU tudi davčni politiki namenjati več pozornosti in nadaljevati v smeri večjega usklajevanja, da bi preprečile neenakosti, ki so v nasprotju z enotnim trgom. Obenem bi bilo treba nameniti prednost reformam, ki povečujejo davčne osnove in ne davčne stopnje, pri čemer bi bolj upoštevali vrednost premoženja kot pa gospodarsko dejavnost podjetij in delo.

4.3.4 Poleg tega je treba preprečiti, da bi posledice finančne krize drastično vplivale na pokojninske sisteme držav članic, kot se je zgodilo v ZDA, kjer so nekateri pokojninski skladi utrpeli velike izgube zaradi krize hedge skladov, tako da se je vrednost prihrankov delavcev, ki so vlagali v te pokojninske sklade, razpolovila. EESO meni, da si je treba prizadevati za vzpostavitev zakonodajnih okvirov in pokojninskih modelov, ki bodo varovali interese evropskih državljanov in delavcev.

4.3.5 Vse večja nepravičnost in neenakost sta že skrčili prostor svobode in bi ga lahko v prihodnosti še bolj. To lahko ogrozi demokracijo v evropskih državah in zlasti v EU, ki mora zmanjšati še svoj velikanski „demokratični deficit“; poleg tega med novim revnim prebivalstvom vsekakor zmanjšuje konsenz glede ukrepov za obvladovanje krize in spodbujanje trajnostnega razvoja.

4.3.6 EESO meni, da se prav zdaj Evropski uniji ponuja pomembna priložnost, da pokaže, kako blizu je državljanom, in sicer s konkretnimi in oprijemljivimi pobudami za državljane, podjetja in delavce, ki jih je kriza najbolj prizadela.

To je treba storiti z ukrepi za varstvo pravic. Zato mora biti EU na področju socialne politike sposobna ukrepati z lastnimi pobudami. Socialno vprašanje mora biti v celoti vključeno v strateški sporazum, naveden v točki 4.4.3. Ukrepe je treba sprejeti tudi na področju gospodarske politike (vključno z izrednim financiranjem lizbonske strategije) in podpore najbolj ogroženim podjetjem, ki jo mora EU zagotoviti skupaj z državami članicami (točka 4.2).

4.3.7.1 Spodbujati je treba strukturne ukrepe na trgu dela, ki mora postati prepustnejši in bolj vključujoč, in sicer s pravili, dogovorjenimi na evropski ravni, in ob uporabi ESS ter s poenostavitvijo postopkov in z vnaprejšnjimi plačili.

4.3.7.2 Spodbujati je treba ukrepe v podporo podjetjem, ki se trudijo uresničevati in spoštovati načelo družbene odgovornosti v Evropi in načelo socialne klavzule v tretjih državah.

4.3.8 EESO upa in poziva Komisijo, naj skupaj z evropskimi socialnimi partnerji in tudi s pomočjo gospodarskih spodbud, npr. strukturnimi skladi, stori vse, kar je v njeni moči, da bo spodbujala sporazume in/ali poiskala rešitve, ki bodo zmanjšale vplive krize na podjetja in delavce, med drugim s širjenjem dobrih praks, ki se pojavljajo v nekaterih državah.

4.3.9 EESO poziva Svet, naj sprejme potrebne ukrepe za evropski kodeks, ki bo določal okvire delovanja, da bi zmanjšali razlike v dohodkih in uveljavili novo pravičnost pri delitvi, in to ne le v finančnem sektorju. Razlike v dohodkih so pripeljale do čezmernega in povsem neupravičenega povečanja neenakosti. Zaželeno bi bilo nadaljevati v smeri evropskega sporazuma, ki bi vključeval vse strani.

4.4 V smeri politične EU, ki je blizu državljanom

4.4.1 EESO meni, da EU za soočanje in premagovanje krize potrebuje sredstva odločanja, ki jih zdaj nima, kar je glavni razlog za njeno nezadostno ukrepanje, zaradi katerega tvega, da bo v primerjavi z velesilama Kitajsko in ZDA zdrsnila na obrobje. Zato EESO meni, da mora EU poskrbeti za to, da bo zmožna konkretno ukrepati, pa čeprav z začasnimi instrumenti, da delo in prizadevanja tega obdobja globokih sprememb ne bi bili zaman.

Politično upravljanje : EESO meni, da gre enega glavnih razlogov za sedanjo krizo pripisati razhajanjem in napakam „politike“; politika zaradi pomanjkanja skupne vizije ni bila zmožna ukrepati in se je nazadnje odpovedala svoji vodilni vlogi tako na svetovni kot na evropski ravni. Rezultati so zdaj na dlani.

4.4.2.1 Mednarodno upravljanje : EU še vedno nima skupne zunanje politike, niti samostojnih pooblastil za obvladovanje krize. Vsaj v okviru območja eura, na mednarodnem prizorišču in zlasti v organizacijah, ki jih želimo reformirati, pa bi potrebovala enoten glas, da bi lahko predstavljala protiutež moči odločanja drugih gospodarskih in političnih blokov. EU je največji trg blaga in storitev na svetu, prispeva največji delež javne pomoči, namenjene razvoju najrevnejših držav, njena valuta euro pa je druga mednarodna rezervna valuta. V številnih pogledih je torej „gospodarski velikan“. Če pa upoštevamo njene zmožnosti odločanja na mednarodnem prizorišču, je EU „politični pritlikavec“. To je pravi paradoks, ki je državljanom EU nerazumljiv. Evropski predlogi in vrednote bi morali imeti večji vpliv na svetovno politiko.

4.4.2.2 Voditelji držav in vlad morajo zato imeti dovolj poguma, da priznajo to omejitev in si začrtajo cilj za njeno odpravo; vendar danes ravnajo kot posadka brez krmarja in za to plačujejo visoko gospodarsko in politično ceno. V to se lahko prepričamo, ne da bi se morali zatekati k zgodovinarjem in/ali ustanovnim očetom („Če bi bila Evropa nekoč združena, bi bilo njenih 400 milijonov prebivalcev deležnih brezmejne sreče, blaginje in slave“ – W. Churchill, 1946). V kratkem bi bilo treba skleniti zavezujoč sporazum o obvladovanju krize, ki bi kasneje lahko postal metoda Skupnosti, in ne obratno, kot se dogaja zdaj.

4.4.3 Gospodarsko upravljanje : glavni cilj, ki ga je treba doseči, je Evropski uniji priskrbeti instrumente, s katerimi bo lahko opredelila in razvila skupne smernice makroekonomske in sektorske politike (vsaj na območju eura, kar pa bo imelo ugodne učinke za vseh 27 držav). Evropsko monetarno politiko je treba – začenši z območjem eura – dopolniti s skupno gospodarsko politiko, ki se ne sme omejevati zgolj na željo po usklajevanju in ki mora predvideti ukrepe na področjih, ki so za Evropo strateškega pomena (okolje, energija, inovacije, priseljevanje, zaposlovanje, kohezija …). Oblikovati je treba nov evropski pakt za rast, trajnostni razvoj, konkurenčnost in zaposlovanje, ki naj ovrednoti zlasti socialno in okolju prijazno tržno gospodarstvo in katerega namen bo dopolniti notranji trg, kot predvideva lizbonska strategija.

4.4.4 Socialno upravljanje : med prednostnimi cilji evropskega pakta morata biti tudi socialna in kohezijska politika. EU bi morala imeti večjo možnost poseganja na področje socialne politike (12), da bi lahko določila „minimalni prag“ ali minimalni standard temeljnih socialnih pravic. Vsi ti razlogi zahtevajo Evropo z večjo sposobnostjo ukrepanja. Spomniti se je treba, da je EU nastala kot gospodarski projekt (ESPJ, EGS in euro) s političnimi cilji.

4.4.5 EESO zato meni, da je v tem času treba okrepiti vključevanje državljanov, zlasti mladih, v proces graditve EU in v ta namen preizkušati nove oblike vključevanja širših krogov ljudi. To je vprašanje, ki ga ne smemo prepustiti naključju. Če bi EU npr. pripravila učinkovit, pomemben predlog, ki bi v ospredje postavil državljane in bi zajemal nove načine vključevanja ljudi v sprejemanje odločitev o najpomembnejših evropskih politikah, bi to imelo velik vpliv na javno mnenje. To bi bil odličen način za povezovanje evropskih državljanov z njihovimi institucijami, ki bi prispeval k zmanjšanju demokratičnega deficita v EU. Gre za ključno vprašanje za prihodnost Evrope, ki ga ni več mogoče prelagati, četudi je Lizbonska pogodba majhen korak naprej.

4.4.6 Pomemben prispevek v tej smeri bi lahko dala „evropska civilna družba“, na katero se ne bi smeli spomniti le naključno in ki ne bi smela ostati izolirana sfera ali služiti le kot krinka. To je izziv za EESO in za njegov Program za Evropo.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej mnenje EESO o poročilu de Larosièrjeve skupine, UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(2) Glej mnenje EESO o poročilu de Larosièrjeve skupine, UL C 318, 23.12.2009, str. 57, in mnenje EESO o Evropskem načrtu za oživitev gospodarstva, UL C 182, 4.8.2009, str. 71.

(3) Situation of the financial and banking system (Stanje finančnega in bančnega sistema) – članek, ki so ga skupaj napisali Christine Lagarde, francoska ministrica za gospodarstvo, industrijo in delo, Anders Borg, švedski minister za finance, Wouter Bos, nizozemski minister za finance, Jean-Claude Juncker, luksemburški minister za finance, Elena Salgado Mendez, španska ministrica za finance, Peer Steinbrück, nemški minister za finance, in Giulio Tremonti, italijanski minister za finance, in ki je bil 4. septembra 2009 objavljen v različnih evropskih časopisih.

(4) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja – COM(499) konč. z dne 23. septembra 2009; Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa – COM(501) konč. z dne 23. septembra 2009; Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine – COM (502) konč. z dne 23. septembra 2009; Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge – COM(503) konč. z dne 23. septembra 2009.

(5) Glej opombo 3.

(6) COM(2009) 114 konč., Spodbujanje okrevanja evropskega gospodarstva, 4.3.2009.

(7) Mnenje EESO o rezultatih vrha o zaposlovanju, UL C 306, 16.12.2009, str. 70.

(8) Glej mnenje EESO o poročilu de Larosièrjeve skupine, UL C 318, 23.12.2009, str. 57. José Manuel Barroso je v svojem govoru na plenarnem zasedanju EESO 30. septembra 2009 izrazil podobno stališče.

(9) Glej mnenje EESO o Evropskem načrtu za oživitev gospodarstva UL C 182, 4.8.2009, str. 71.

(10) Glej mnenje EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013, UL C 228, 22.9.2009, str. 141.

(11) John Nash, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, oktober 2008.

(12) José Manuel Barroso je v svojem govoru na plenarnem zasedanju EESO 30. septembra 2009 izrazil podobno stališče.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o usklajenem ukrepanju za izboljšanje poklicne poti in mobilnosti raziskovalcev v EU

(2010/C 255/03)

Samostojni poročevalec: Pedro ALMEIDA FREIRE

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) Poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Usklajeno ukrepanje za izboljšanje poklicne poti in mobilnosti raziskovalcev v EU.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2009. Samostojni poročevalec je bil g. ALMEIDA FREIRE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 174 glasovi za in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila

—

Povečanje človeških virov na področju znanosti in tehnologije v Evropi in spodbujanje mobilnosti sta ključna dejavnika pri uresničevanju evropskega raziskovalnega prostora (ERP) in zagotavljanju, da EU ohrani svetovno konkurenčnost in razvije sposobnost premagovanja glavnih izzivov, s katerimi se bo srečevala v prihodnosti.

—	Potrebni so nujni ukrepi za izboljšanje usklajevanja med politikami na področju izobraževanja, raziskav, dela in socialne varnosti, ki bodo zagotovili skladen razvoj instrumentov za izobraževalno, znanstveno in socialno politiko, s čimer bo Evropa dosegla svoje cilje na tem področju.

—

Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga, da se obstoječi programi na področju človeških virov okrepijo in bolje uskladijo, da se spodbuja mobilnost in da se zlasti izkoristi priložnost, ki jo odpira razprava v zvezi z 8. programom EU za raziskave in tehnološki razvoj, da se v kombinaciji z drugimi ukrepi okrepi komponenta človeškega kapitala in spodbudi oblikovanje platforme za izpopolnjevanje na področju raziskovalnih dejavnosti.

—

Poleg tega EESO predlaga, da se vzpostavi center za spremljanje človeških virov v znanosti in tehnologiji v Evropi, ki bo zbiral, analiziral in zagotavljal usklajene in primerljive informacije o dogajanju na tem področju in o nacionalnih politikah človeških virov tako v Evropi kot tudi drugod po svetu.

—	EESO poziva k usklajenemu ukrepanju za izboljšanje poklicne poti in mobilnosti raziskovalcev v EU, in sicer v smislu pogojev zaposlovanja in osebnega poklicnega razvoja, zlasti pri zaposlovanju delavcev, napredovanju in socialnih pravicah.

—	EESO na koncu poziva, da novi evropski inovacijski pakt, katerega pripravo načrtuje EU, in naslednja revizija lizbonske strategije ustrezno upoštevata potrebo po povečanju in ustrezni usposobljenosti človeških virov na področju znanosti in tehnologije.

2. Uvod

2.1 Politike na področju raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij imajo čedalje pomembnejšo vlogo v okviru lizbonske strategije, in sicer tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic.

2.2 Novi zagon evropskega raziskovalnega prostora in s tem razvoja človeškega kapitala v okviru evropske strategije za konkurenčnost, rast in zaposlovanje je dokaz, da sta povečanje človeških virov na področju znanosti in tehnologije v Evropi in njihova mobilnost ključna za uspeh te strategije.

2.3 Evropska unija načrtuje pripravo nove strategije na področju inovacij, ki je bolj usklajena in socialno usmerjena in v ospredju katere naj bi bil trikotnik znanja. Ljudje so torej ključni, če želimo zagotoviti, da EU ohrani svetovno konkurenčnost in ima sposobnost, da premaga glavne izzive, ki jo čakajo v prihajajočih desetletjih.

2.4 Voditelji držav in vlad postopoma priznavajo, da sta prosti pretok znanja in mobilnost ključna dejavnika pri oblikovanju izobraževalne in raziskovalne politike EU in na področju evropskega sodelovanja. Kar nekaj različnih evropskih programov si v okviru svojih dejavnosti prizadeva, da se odzove na te izzive: – program Erasmus na področju mobilnosti mladih v visokem šolstvu; – program Erasmus Mundus za izboljšanje sodelovanja s tretjimi državami s skupnimi magistrskimi in doktorskimi študijskimi programi ter partnerstvi med visokošolskimi ustanovami; – okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj, v katerem ima ključno vlogo poseben program, imenovan People, ki je usmerjen v spodbujanje mobilnosti raziskovalcev in ki je najbolj znan po svojih dejavnostih v okviru programa Marie Curie. Bolonjski proces na področju visokega šolstva je namenjen spodbujanju evropske razsežnosti visokega šolstva, mobilnosti in sodelovanja. Kljub obstoječim programom in doslejšnjim prizadevanjem na splošno velja, da je treba na tem področju še veliko postoriti.

2.5 V okviru spremljanja mnenja o sporočilu Komisije, imenovanem Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce (1), je Evropski ekonomsko-socialni odbor sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo, s katerim namerava še enkrat prispevati k strategiji, ki bo krepila človeški kapital v Evropski uniji in odločno spodbujala novo raziskovalno politiko in inovacijsko strategijo, s pomočjo katerih bodo človeški viri upoštevani v politikah vključevanja – nekaj, za kar se je Odbor vedno zavzemal – ter v načrtovanju socialne politike.

2.6 Lizbonska strategija bo prenovljena leta 2010, ko bo uveden tudi novi evropski načrt za inovacije, skupaj s prenovo vizije evropskega raziskovalnega prostora za leto 2020.

2.7 V razmerah gospodarske krize bi morali zavezanost zagotavljanju višjega obsega naložb – tako javnih kot zasebnih – v raziskave in razvoj ter krepitev človeških virov v znanosti in tehnologiji ostati prednostni nalogi v nacionalnih programih in politikah EU.

2.8 Obstaja torej nujna potreba po opredelitvi skupnih ciljev na ravni EU in po spodbujanju ukrepov, ki bodo zagotovili dovolj človeških virov v znanosti in tehnologiji za doseganje ambicioznih ciljev, ki si jih je zastavila EU.

2.9 Ti cilji vključujejo nenehno spodbujanje pretoka mladih študentov znanosti in tehnologije (od matematike do naravoslovnih znanosti ter od tehničnih do družboslovnih in humanističnih ved) in povečanje števila doktoratov na teh področjih, spodbujanje rasti deleža znanstvenic in nadaljnje ustvarjanje privlačnih pogojev v Evropi, ki mora imeti znanstveno in tehnološko usposobljene človeške vire, ki jih potrebuje, da odpravi sedanje čezatlantsko neravnovesje in zagotovi pozitivne tokove med Evropo in preostalim svetom. To so novi cilji, ki bi morali dopolniti posodobljeno lizbonsko strategijo na tem področju.

2.10 Za doseganje teh ciljev bo Evropa morala razviti izjemna središča in mreže znanja, ki bodo pritegnili najbolj nadarjene mednarodne človeške vire in razširili nujno potrebno družbeno bazo izobraževanja in kulture v znanosti in tehnologiji.

3. Potreba po odločnih evropskih in nacionalnih politikah za človeške vire v znanosti in tehnologiji

3.1 EESO se zaveda priložnosti, ki jo odpira zelena knjiga o evropskem raziskovalnem prostoru (ERP) (2), ki navaja, da je eden prednostnih ciljev evropsko partnerstvo za raziskovalce, z boljšimi poklicnimi možnostmi in večjo mobilnostjo, in zgoraj navedeno sporočilo Komisije, na podlagi katerega je Odbor pripravil mnenje. S tem mnenjem želi EESO iti korak dalje in podpreti predloge, vsebovane v dokumentu „Evropsko partnerstvo za boljše poklicne možnosti na področju RTR in boljše pogoje mobilnosti raziskovalcev v Evropi, predlagani prednostni ukrepi“, ki sta ga 30. aprila 2009 (3) v sodelovanju s svojimi ministrskimi kolegi pripravila portugalski minister José Mariano Gago in luksemburški minister François Biltgen, ki sta s pripravo praktičnih ukrepov prispevala k napredku politike EU na področju človeških virov v znanosti in tehnologiji.

3.2 EESO se zaveda, da je treba na tem področju opraviti še precej dela na ravni EU. Sam je že pripravil več mnenj na lastno pobudo na področjih, povezanih s to temo.

3.3 Človeški viri v znanosti in tehnologiji so sestavni del strategije EU na tem področju od marca 2000. Na vrhu v Barceloni leta 2002 je bil določen cilj, da se odstotek BDP, namenjen raziskavam in razvoju, poveča na 3 % do leta 2010. Po ocenah naj bi bil ta cilj povezan s približno pol milijona dodatnih raziskovalcev (4).

3.4 Ti podatki potrjujejo potrebo po skupni evropski politiki na tem področju, saj močno presegajo okvir odprte metode usklajevanja za nacionalne politike in celo terjajo spremembe pogojev zaposlovanja in poklicnega razvoja raziskovalcev, vključno z mladimi raziskovalci na področju zaposlovanja, poklicnega napredovanja in socialnih pravic.

3.5 Kljub temu, da bosta v okviru cilja povečanja vlaganj v raziskave in razvoj 2 od 3 odstotkov BDP prišla iz zasebnega sektorja, ne moremo pričakovati, da bo industrija sama nosila to breme, saj imajo vlade precejšnjo odgovornost na tem področju. Ker večino zaposlitvenih možnosti za raziskovalce ustvari industrija, je treba v Evropi ustvariti boljše pogoje za izvajanje raziskav v zasebnem sektorju, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, in pod njegovim okriljem, da bi dosegli cilje, ki so bili zastavljeni, z na primer spodbudami za ustanavljanje poslovnih mrež in grozdov v ključnih sektorjih evropskega gospodarstva.

3.6 Delež javnih sredstev na raziskovalca v Evropi je še vedno bistveno manjši kot v ZDA in na Japonskem. Zato bi morali biti pogoji zaposlovanja in zaposlitvene možnosti v javnem sektorju sestavni del ciljev evropskih vlad na področju znanstvene politike. Obstaja tudi ogromno neskladje glede deleža raziskovalcev v celotnem prebivalstvu v primerjavi z ZDA in Japonsko: medtem ko je v EU 6 raziskovalcev na 1 000 prebivalcev, je na Japonskem 9, v ZDA pa 10 raziskovalcev na 1 000 prebivalcev.

3.7 Kot organi, ki so najbolj odgovorni za usposabljanje raziskovalcev, morajo visokošolske ustanove razviti nove načine za vključevanje izobraževanja in usposabljanja v svoje učne načrte ter za uspešnejše sodelovanje z industrijo, s ciljem izboljšati vseživljenjsko učenje. Te ustanove morajo dejansko spremeniti svojo vizijo tega vprašanja v svojem poslanstvu usposabljanja človeških virov za družbo znanja, in sicer s prestrukturiranjem učnih načrtov, izvajanjem usposabljanja v sodelovanju z raziskovalno-razvojnim sektorjem v industriji, s ponudbo novih možnosti, med drugim tudi za ljudi, ki svojo poklicno pot raziskovalca začnejo pozneje, ter z izboljšanjem dostopa za ženske, etnične manjšine in prikrajšane skupine, vključno z ljudmi s posebnimi potrebami, ki na raziskave in znanje gledajo kot na področje, ki v današnji družbi ponuja socialno napredovanje in osebni razvoj.

3.8 Vključevanje študentov, ne samo podiplomskih temveč tudi dodiplomskih, v raziskovalne dejavnosti kot rednega sestavnega dela učnega načrta, tudi v zasebnem sektorju, je še vedno nezadostno in bi moralo postati bolj razširjeno.

3.9 Poleg tega je treba oblikovati ukrepe, s pomočjo katerih bo poklicna pot v znanosti, tehniki in tehnologiji postala privlačnejša za mlade ljudi, ki pa ne smejo zanemarjati družbenih in humanističnih ved. Razlika med poklici v industriji in poklici na univerzah ali v zasebnem sektorju je velikanska, zato bi morale nacionalne vlade in Evropska komisija na tem področju odigrati pomembno in usklajeno vlogo. To je ključni dejavnik pri razvoju ERP ter zagotavljanju blaginje in konkurenčnosti EU v prihodnosti.

3.10 Drugi pomemben dejavnik je znanstveno izobraževanje, saj lahko podžge radovednost otrok in mladih ter spodbudi njihovo zanimanje za poklicno pot znanstvenika. Deklarirana zavezanost k zagotavljanju kvalifikacij in kakovosti izobraževanja, začenši z osnovno in srednjo šolo, je nujna za uspeh ERP, pri čemer je treba izvajati eksperimentalno delo ter vzpostavljati stike z znanstvenimi krogi in industrijo, hkrati pa zagotoviti tudi ustrezno usposobljenost učiteljev (5).

3.11 Splošno priznano je že, da strategije za popularizacijo in spodbujanje znanosti oblikujejo javno dojemanje znanosti in slednjo približujejo družbi kot celoti, predvsem pa mladim. Pri tem pa je treba zagotoviti večje spodbude tudi na evropski ravni s podporo skupnim pobudam, in sicer zaradi njihovega velikega pomena v globaliziranem svetu, v katerem je nujna potreba po razumevanju spornih vprašanj in komuniciranju uspehov, ki jih ima znanost.

3.12 Vprašanje žensk v znanosti je tudi izjemno pomemben dejavnik. Sicer je res, da se današnji statistični podatki zelo razlikujejo od podatkov izpred 20 let, vendar so ženske danes v veliko državah še vedno premalo zastopane na številnih področjih znanstvenih raziskav, predvsem pa jih le redko najdemo na višjih vodstvenih položajih. Evropska komisija in nekatere države članice so na tem področju vložile znatna prizadevanja, kljub temu pa je treba še veliko postoriti. Ženske so še vedno najbolj samoumeven vir, iz katerega je treba črpati pri krepitvi človeških virov v znanosti in tehnologiji v Evropi, kljub dejstvu, da so sedanji spodbujevalni ukrepi neuspešni pri povezovanju znanstvenih politik s politikami, ki ženskam ponujajo socialno in ekonomsko podporo.

3.13 Kakršna koli razprava o človeških virih v znanosti in tehnologiji ne sme spregledati mednarodne razsežnosti ERP (6). EU mora tekmovati na mednarodnem trgu dela, da pritegne najbolj usposobljene človeške vire in jim z boljšo usklajenostjo nacionalnih politik s politikami Skupnosti zagotovi, da lahko ostanejo v Evropi. V vsakem primeru bi morale vse pobude temeljiti na sodelovanju in tako spodbujati pretok in prenos znanja ter mobilnost, zagotavljati vzajemnost in, zlasti za raziskovalce iz držav v razvoju, pomagati izboljšati kvalifikacije v njihovih državah porekla.

4. Potreba po praktičnih političnih ukrepih za doseganje takojšnega napredka pri izvajanju evropskega načrta za človeške vire v znanosti in tehnologiji

4.1 Odbor želi poudariti pomen skupnega evropskega pristopa, s praktičnimi političnimi ukrepi za doseganje takojšnjega napredka na področju človeških virov v znanosti in tehnologiji.

EESO ponovno izraža svoje strinjanje z vsebino sporočila Komisije o evropskem raziskovalnem partnerstvu, zlasti glede zaposlovanja raziskovalcev in ustreznih pogojev zaposlovanja, in meni, da bi bil trajnosten in stalen razvoj v EU zaželen in realističen, in sicer z rastjo približno 5 % letno v prihodnjih desetih letih. To bi pomagalo povečati sedanji obseg človeških virov v znanosti in tehnologiji za več kot 50 % v enem desetletju. Odbor predlaga, da se ti ukrepi uporabijo konkretno na naslednjih področjih:

4.2.1 Povečati je treba število in delež mladih, ki se odločijo za študijske smeri na področju znanosti in tehnologije.

4.2.2 Povečati je treba število in delež diplomantov, ki se vpišejo na doktorski študij, povečati paleto doktoratov ter krepiti mehanizme za nadzor kakovosti.

4.2.3 Evropske ustanove morajo pritegniti in ohraniti večji odstotek študentov znanosti in tehnologije iz Evrope in drugih delov sveta ter podvojiti število doktoratov, pridobljenih zunaj države izvora.

4.2.4 Nenehno je treba ponavljati pomen zagotovitve pravnega, upravnega in finančnega okvira za spodbujanje izvajanja zgoraj opisanih ukrepov na področju usklajevanja raziskovalne, zaposlitvene in socialne politike.

4.3 Število mladih, ki se odločijo za študij predmetov, povezanih z znanostjo in tehnologijo, se dejansko povečuje v večini evropskih držav, kar pa ne velja za njihov delež v celotnem številu študentov. Obstaja več ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti za pritegnitev mladih k študiju znanosti in tehnologije: – izboljšati poučevanje znanosti in tehnologije in podpreti razvoj znanstvenih mrež v sodelovanju s šolami, učitelji znanosti in raziskovalci, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni; – podpreti ukrepe za spodbujanje znanosti in razširiti družbeno bazo znanstvenega in tehnološkega razvoja, konkretno v obliki znanstvenih središč in znanstvenih muzejev; – vzpostaviti informacijske službe in službe za usmerjanje poklicne poti, ki lahko zadovoljijo družbene potrebe v zvezi s študijem znanosti in tehnologije.

4.4 Ob ustreznem upoštevanju jamstev glede kakovosti je treba nujno kot dodatni cilj uvesti spodbude za povečanje števila doktoratov in razširiti palete razpoložljivih doktoratov, v ta proces pa je treba po možnosti vključiti tudi industrijo. S tem ciljem v mislih je treba spodbujati ukrepe, ki bodo: – povečali delež štipendij za doktorske študije na podlagi nacionalnih ali mednarodnih razpisov; – pritegnili diplomante iz tretjih držav k doktorskemu študiju v Evropi; – gradili na tem, da se doktorati čedalje bolj uveljavljajo kot sredstvo, ki pomaga doseči visoko stopnjo strokovnih sposobnosti na različnih področjih, in ne samo kot sredstvo za poklicno pot raziskovalca.

4.5 Eden od ciljev, ki jih je treba doseči, je pritegniti mednarodne študente, in sicer z naslednjimi ukrepi: – izboljšati in spodbujati mobilnost in prehajanje študentov, raziskovalcev in učiteljev med različnimi ustanovami in sektorji ter onkraj nacionalnih meja, zlasti mobilnost med akademskim svetom in industrijo; – spodbujati zaposlovanje raziskovalcev, ki je odprto, konkurenčno in pregledno; – izboljšati življenjske pogoje za družine raziskovalcev in izboljšati dostop partnerjev raziskovalcev do trga dela; – bistveno zmanjšati upravne obremenitve pri financiranju javnih raziskav.

4.6 Izboljšanje delovnih pogojev in pogojev zaposlovanja raziskovalcev je ključni dejavnik pri krepitvi mobilnosti in zanimanja za poklicno pot raziskovalca ter pri povečevanju deleža žensk v raziskavah, saj zagotavlja ustrezno socialno varstvo. Lajšanje postopka pridobitve pogodbe o zaposlitvi s ciljem povečati konkurenčnost in privlačnost raziskovalnih delovnih mest ter zagotavljanje ustreznih pogojev zaposlovanja za moške in ženske, vključno s porodniškim in starševskim dopustom in drugimi socialnovarstvenimi ukrepi za spodbujanje mobilnosti raziskovalcev, sta ključna dejavnika za uspeh vsakršne politike na področju raziskav in inovacij.

4.7 EESO podpira prizadevanja držav članic pri iskanju možnosti za sprejetje ukrepov, ki bodo raziskovalcem olajšali prenos pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, in sicer z uporabo obstoječega pravnega okvira ter na podlagi dvostranskih in večstranskih sporazumov. Odbor nestrpno pričakuje rezultate študije izvedljivosti za morebitno ustanovitev vseevropskega pokojninskega sklada za raziskovalce EU, ki se izvaja s finančnimi sredstvi Skupnosti, in podpira vse ukrepe, za katere meni, da so nujni, da se raziskovalcem olajša prenos pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

4.8 Poleg tega EESO podpira in se zavzema za uvedbo nujnih ukrepov, ki bodo olajšali usklajevanje med politikami na področju izobraževanja, raziskav, dela in socialne varnosti ter tako zagotovili skladen razvoj instrumentov za izobraževalno, znanstveno in socialno politiko, s čimer bodo doseženi evropski cilji za človeške vire na področju znanosti in tehnologije.

V okviru praktičnih ukrepov na ravni EU, usmerjenih v doseganje zgoraj navedenih ciljev, EESO želi:

4.9.1 v okviru prihajajočih razprav o prihodnjem 8. okvirnem programu za raziskave in tehnološki razvoj, zagotoviti, da raziskovalne dejavnosti, ki jih podpira okvirni program, samodejno oblikujejo platformo za izpopolnjevanje, zlasti na področju doktorskega študija, na podlagi razpisov, na katere se lahko prijavijo študenti iz vseh držav;

4.9.2 predlagati, da se vzpostavi center za spremljanje človeških virov v znanosti in tehnologiji v Evropi, ki bo zagotavljal usklajene in primerljive informacije o dogajanju na tem področju in o nacionalnih politikah človeških virov tako v Evropi kot tudi drugod po svetu (7);

4.9.3 tudi v okviru 8. okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj razširiti ukrepe iz programa Marie Curie v podporo mobilnosti raziskovalcev in sorodnih dejavnosti ter okrepiti mednarodno sodelovanje na področju človeških virov; nadalje razvijati program Erasmus Mundus kot sredstva za spodbujanje sodelovanja s tretjimi državami na področju izpopolnjevalnega študija.

4.10 EESO na koncu poziva, da se v okviru naslednje revizije lizbonske strategije upošteva pomen človeških virov v znanosti in tehnologiji ter ustrezne usposobljenosti raziskovalcev in dolgoročnega razvoja skupne politike na tem področju na evropski ravni.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 175, 28.7.2009, str. 81.

(2) Zelena knjiga „Evropski raziskovalni prostor: Nove perspektive“ [COM(2007) 161 konč.] z dne 4. aprila 2007.

(3) Dokument Sveta 10003/09, 18. maj 2009.

(4) Glej „Poročilo o povečanju človeških virov na področju znanosti in tehnologije v Evropi skupine na visoki ravni za človeške vire“, Evropske skupnosti, 2004.

(5) Glej publikaciji „Encouraging Student Interest in Science and Technology Studies“, Global Science Forum, OECD 2008, „Mathematics, Science and Technology Education Report, The Case for a European Coordinating Body“, European Roundtable of Industrialists (ERT), avgust 2009.

(6) Mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o strateškem evropskem okviru za mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije, poročevalec: Gerd Wolf (UL C 306, 16.12.2009, str. 13.).

(7) To je predlog, ki ga je leta 2004 že podala skupina na visoki ravni za človeške vire o povečanju človeških virov na področju znanosti in tehnologije v Evropi (glej opombo 4).

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kako podpreti MSP pri prilagajanju spremembam na svetovnem trgu

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 255/04)

Poročevalec: g. CAPPELLINI

Soporočevalec: g. PAETZOLD

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Kako podpreti MSP (1) pri prilagajanju spremembam na svetovnem trgu

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. novembra 2009. Poročevalec je bil g. CAPPELLINI, soporočevalec pa g. PAETZOLD.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 180 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

Del 1

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor se zaveda, da so poti, ki jih MSP ubirajo do internacionalizacije, zelo raznolike, na njih pa uporabljajo različne strategije in črpajo iz različno velikih obsegov podpore. Zato je namen tega mnenja predstaviti osem priporočil, ki naj vodijo in spodbujajo ukrepe v podporo MSP pri njihovem prilagajanju spremembam na svetovnem trgu. Mnenje je naslovljeno na vse institucije EU, države članice, MSP in njihova združenja, pa tudi na širšo organizirano civilno družbo v EU.

1.2 Prvo priporočilo: spoštovati podjetnike, njihovo pravico do sprejemanja odločitev, in njihovo potrebo, da nosijo posledice teh odločitev. Poslovna podpora mora podjetnikom pomagati, da se prilagodijo spremembam na svetovnem trgu, ne sme pa nadomeščati podjetniških odločitev niti ščititi podjetnika pred tveganjem, ki izhaja iz teh odločitev. Politična podpora MSP mora učinkovito nagrajevati inovativnost (pri aktivnem sodelovanju v sedmem medsektorskem okvirnem programu (Framework Programme 7 (FP7), tehnološke platforme)) in ne sme nositi tveganj, razen v obliki odziva na konkretne tržne slabosti. V takih okoliščinah lahko spremembe na svetovnem trgu nesorazmerno močno vplivajo na manjša podjetja (na primer podjetja, ki delujejo v globalnih vrednostnih verigah ali gospodarstvih, v katerih prevladujejo manjša podjetja).

1.3 Drugo priporočilo: zmanjšati trgovinske ovire. Spodbujanje odpiranja trgov z uspešnimi trgovinskimi pogajanji in zagotavljanje, da tretje države uporabljajo instrumente trgovinske zaščite na pravno ustrezen način, uveljavljanje svetovnih trgovinskih standardov in vzdrževanje notranjega trga brez zanemarjanja simetričnega dostopa do trga so še naprej najučinkovitejši način podpore izvoznih MSP. Najboljši politični odziv je zagotoviti, da podjetjem, ki imajo izvozne zmogljivosti, izvoza ne preprečujejo carinske ali necarinske ovire.

1.4 Tretje priporočilo: spodbujati konkurenčnost trgovine z dvigovanjem kakovosti. Koristi in kakovost, ki jih prinaša spoštovanje evropskih standardov in zahtev ter aktivna udeležba v programih za izboljšanje kakovosti, kot sta FP7 in CIP, je treba oglaševati s trženjskimi kampanjami v tretjih državah, ki naj jih organizirajo države članice, Evropska komisija in podjetniška združenja. Hkrati je treba poudariti, da je spoštovanje standardov EU pogoj za uvažanje izdelkov in storitev v EU.

1.5 Četrto priporočilo: trgovinska politika mora „najprej pomisliti na male“. Če želimo razviti partnerstva, ki bodo zagotovila dostop do trga, je treba zagotoviti tesnejše usklajevanje MSP, ki bo omogočilo izvajanje zapletenega procesa trgovinskih pogajanj. Preglednost pogajanj bi bilo mogoče izboljšati s posvečanjem večje pozornosti razsežnosti MSP v vseh presojah vplivov na trajnostni razvoj. Poleg tega je treba bolj upoštevati reprezentativnost predstavnikov podjetij. Pomagale bodo tudi službe za pomoč uporabnikom na področju zbirke podatkov o dostopu na trg in pravic intelektualne lastnine na novih trgih. Za izboljšanje trgovanja MSP bi bilo treba več storiti na področju javnih naročil in pravočasnosti plačil v EU.

1.6 Peto priporočilo: prilagajati politike potrebam MSP. Med izkušnjami, ki jih imajo MSP z ovirami na svoji poti do internacionalizacije, in načinom, kako te ovire dojemajo oblikovalci politik, je razkorak. Za podporo je treba poskrbeti prek lokalnih in nacionalnih posrednikov, ki poznajo MSP, ter v praktični in dostopni obliki. Dober primer za to je spodbujanje osebnih povezav med podjetji s subvencioniranjem prvih obiskov. Prizadevati si je treba za prilagoditev potreb MSP politiki, kot je razvidno iz primera dostopa do financiranja. Praktične metode za pomoč MSP, kot so mediacija, davčne olajšave, sprotna plačila in ukrepi, ki lajšajo hitro razporejanje sredstev s pomočjo odstopanj na področju državnih pomoči, je treba spodbujati zlasti v sektorjih, ki so najbolj izpostavljeni globalizaciji ter gospodarski in finančni krizi (npr. avtomobilski sektor).

1.7 Šesto priporočilo: podpirati MSP prek delavcev, ki delajo zanje. Treba je zagotoviti dostop MSP do usposobljene in motivirane delovne sile na trgu dela. Za ohranitev konkurenčnosti MSP v EU je treba vzdrževati ponudbo delovne sile z najvišjimi znanji in spretnostmi, na primer v sektorjih, kot so strojništvo, tehnično vzdrževanje ali gradbeništvo. Temu procesu dodaja vrednost Skupna zaveza za zaposlovanje, ki jo je pripravila Komisija. V okviru socialnega dialoga, zlasti sektorskega socialnega dialoga, je treba MSP bolj pomagati pri skupnem prizadevanju z njihovimi zaposlenimi, da ti ohranijo in razvijajo nova znanja in spretnosti, da na ta način karseda hitro izkoristijo nove in obstoječe priložnosti na notranjem trgu. Za prilagajanje na svetovne spremembe je treba omogočati partnerstva EU in dolgoročne projekte med organizacijami MSP, poslovnimi univerzami in raziskovalnimi organi v sodelovanju z ustanovami iz hitro rastočih gospodarstev.

1.8 Sedmo priporočilo: mrežne povezave so pomembne za MSP, zlasti ko postanejo globalne. Mrežne povezave odpirajo možnosti za MSP, vendar hkrati ustvarjajo težave, povezane z intelektualno lastnino in prevlado nad strankami, h katerim bi bilo mogoče bolje pristopiti sektorsko. EU, ki je pomemben akter na svetovnem trgu, še ne uresničuje svojega potenciala za izboljšanje vloge, ki jo imajo MSP kot izvozniki na tretje trge in uvozniki z njih. Zlasti pomembna je vloga, ki jo lahko EU in države članice odigrajo pri podpiranju MSP, ki so dovolj konkurenčna, da postanejo začetni in vmesni členi v vrednostnih verigah. Temu vprašanju je v skladu s preteklimi ugotovitvami CCMI in ob upoštevanju dejstva, da je treba industrijske politike EU nujno na novo umestiti na svetovnih trgih, treba nameniti več pozornosti.

1.9 Osmo priporočilo: inovativnost in vrednotenje. Oblikovalci politik morajo pokazati inovativnost v realnem gospodarstvu, zlasti v zahtevnih gospodarskih, družbenih in okoljskih razmerah. Politika se mora hitro odzvati na nove odzive, biti ovrednotena na podlagi verodostojnih meril in sodelovati z reprezentativnimi akterji, da lahko potegne nauk iz njihovih zgodb o uspehu in sprememb v poslovni uspešnosti. MSP bi lahko pomembno prispevala k povečanju energetske učinkovitosti proizvodov/storitev in k tako imenovanemu „zelenemu gospodarstvu“.

2. MSP igrajo ključno vlogo pri odzivanju EU na spremembe na svetovnem trgu

2.1 Triindvajset milijonov MSP v EU ima ključno vlogo pri prilagajanju gospodarstva EU na spremembe na svetovnih trgih. Ta podjetja zaposlujejo dve tretjini delavcev v zasebnem sektorju, poživljajo trg delovne sile in prispevajo k razvoju konkurenčnega, inovativnega in vključujočega gospodarstva EU. Procesi gospodarske razdrobitve in specializacije, ki so značilni za globalizacijo, odpirajo tržne niše, ki jih MSP lahko izkoristijo. Prispevek MSP k blaginji EU in raznovrstnosti njenih družbenih, poslovnih in kulturnih modelov je treba bolj priznati. MSP so hrbtenica proizvodnega sistema EU in bi lahko povečala svoj prispevek k zaposlovanju in dodani vrednosti v EU (2).

2.2 Kot največji svetovni izvoznik in donator razvojne pomoči je EU že umeščena v svetovne tokove. MSP so skupina raznolikih subjektov in veliko jih ne bo imelo moči, sredstev ali želje, da se spopade s svetovnim trgom. Odbor želi poudariti, da sta „globalizacija“ in „internacionalizacija“ pomembni vprašanji tudi za MSP, ki oskrbujejo ali so umeščena izključno na lokalnih in regionalnih trgih (3). Globalizacija je na novo opredelila socialna ravnovesja, ki so MSP umeščala v gospodarske sisteme, in Odbor se zaveda, da bo sedanja kriza ponovno spremenila način, na katerega so MSP povezani z nacionalnimi in mednarodnimi trgi (4). V zvezi s tem je treba obravnavati okrepljeno vlogo Evropske komisije in držav članic ter jo tudi uvrstiti na politični dnevni red EU. Poenoten glas EU v mednarodnih finančnih institucijah (ki ga je že zahteval predstavnik Euroskupine v Svetu) in skupna vizija Euroskupine o podpori območja eura bi tudi lahko okrepila vlogo MSP pri njihovem umeščanju na svetovne trge.

2.3 Na odziv MSP na spremembe na svetovnem trgu vpliva veliko dejavnikov. Kljub zavezi k uresničitvi enotnega trga le malo MSP iz EU27 izvaža ali kupuje v tujini (5). Manjše države in večja podjetja so običajno bolj internacionalizirani (6). Storitveni sektor, v katerem prevladujejo MSP, prispeva okrog 70 % bruto dodani vrednosti v EU27, kljub temu pa je njegov skupni prispevek k čezmejni trgovini znašal zgolj 20 % v razmeroma uspešnem letu 2006 (7). Namembni kraji in sektorji internacionalizacije so odvisni od izbrane poti (npr. izvoz ali ustanovitev skupnega podjetja) in usmeritve trgovine. Tudi ovire za internacionalizacijo so različne, pri čemer MSP kot glavno oviro izvozu navajajo pomanjkljivo poznavanje tujih trgov (13 % MSP, ki izvažajo, je to oviro navedlo kot največjo), temu pa sledijo uvozne carine v namembnih državah in pomanjkanje kapitala (to je kot glavno oviro navedlo 9 % MSP) (8).

2.4 MSP imajo manj čezmejnih dejavnosti od velikih podjetij na notranjem trgu in zunaj njega. To lahko zbudi napačen vtis, da je EU za velika podjetja, države članice pa za MSP. Odbor poudarja, da so MSP hrbtenica gospodarstva EU in igrajo pomembno vlogo v socialnem gospodarstvu EU, zlasti kadar velika podjetja oddajajo dela tretjim državam.

Odbor zato priznava, da so se politike EU za MSP razvile sčasoma: od akcijskega načrta za MSP za leto 1986, integriranih programov za leto 1994, različnih večletnih programov, lizbonske agende 2000, evropske listine za mala podjetja leta 2000 pa do programa za konkurenčnost in inovacije (Competitiveness and Innovation Programme - CIP) ter Akta za mala podjetja v Evropi (Small Business Act for Europe – SBA).

2.5 Veliko podjetij posluje brez podpore javnih politik in si ne želi nič drugega kot zgolj odstranitev upravnih in zakonskih ovir. Zanje je odpravljanje tržnih slabosti še vedno glavni smoter ukrepov politike EU za MSP. Vendar je Odbor v svojih prejšnjih mnenjih (9) jasno izrazil svoje stališče, da je treba podporo MSP okrepiti, če želi EU izpolniti ambicije Akta za mala podjetja in potrebe 23 milijonov MSP v EU. Teden MSP je dodatno razširil področje uporabe politike MSP, saj je njegov cilj „informirati“, „podpirati“, „motivirati“, „deliti“ in „spodbujati“ (10), kot je bilo že omenjeno pri uveljavljanju „Akta za mala podjetja za Evropo“ v mnenju INT/445 EESO in nedavno tudi Odbora regij.

2.6 To mnenje se osredotoča konkretno na priporočila, katerih namen je pomagati MSP pri izvažanju, in politiko za pomoč MSP pri prilagajanju na spremembe na svetovnem trgu. Naslovljeno je na Evropsko komisijo, Evropski parlament in države članice, kakor tudi na MSP in njihova združenja, tako medsektorska kot sektorska. Mnenje se začne z obrazložitvijo, zakaj je tradicionalna utemeljitev ukrepanja za odpravljanje slabosti na trgu morda celo bistvena komponenta te politike. Hkrati opozarja, da mehanizmi, s pomočjo katerih se ugotavljajo tržne slabosti, opredeljujejo politične rešitve in dodeljujejo izvršne odgovornosti, niso vedno jasni ali dobro usklajeni. Zato je treba razviti druga načela, katerih namen bo politiko približati MSP in jo oddaljiti od abstraktnega pojma „trga“. EESO bi lahko v ta namen skupaj z drugimi institucijami EU in nacionalnimi ustanovami spodbujal pripravo dvoletnega poročila na svetovni ravni, s katerim bi ocenil „položaj MSP na svetovnem trgu z ustreznimi tržnimi kazalniki“.

3. Prvo priporočilo: odločitve sprejemajo podjetniki

3.1 Ukrepi morajo spoštovati podjetnike, njihovo pravico do sprejemanja odločitev in njihovo potrebo, da nosijo posledice teh odločitev. Izvozne spodbude so lahko izjemno škodljive zaradi izkrivljanja trgov in spodbujanja podjetij, da prevzemajo tveganja, za obvladovanje katerih niso pripravljena. Politika bi morala praviloma nagrajevati inovacije in podpirati prevzemanje tržnega tveganja, ne sme pa slednjega nositi sama, razen v obliki odziva na konkretne tržne slabosti.

3.2 Globalizacija MSP in snovalcem politik prinaša zapletene izzive, med katerimi najdemo tako tveganja kot priložnosti. Za prisotnost na svetovnih trgih MSP potrebujejo drage informacije, dobavitelji morajo biti verodostojni, vrednostne verige pa jim prinašajo izzive, povezane s pravicami intelektualne lastnine. Poti, ki jih MSP ubirajo do internacionalizacije, so zelo raznolike, pri čemer se nekatera že „rodijo“ kot globalna podjetja, druga pa se prilagajanja počasi učijo. Naloga politikov je zagotoviti, da je njihovo razumevanje potreb MSP skladno s potrebami MSP, ki jih želijo podpreti. Zato se je treba tudi v prihodnje osredotočiti na zagotavljanje podpore, hkrati pa spoštovati podjetniško samostojnost odločanja.

4. Drugo priporočilo: trgi morajo biti svobodni

4.1 Poudarek na podjetniški samostojnosti odločanja je ključna utemeljitev prizadevanj za svobodne trge in predstavlja splošno predpostavko politike EU za MSP. Akt za mala podjetja navaja, da je treba notranji trg bolje izkoristiti; Odbor glede tega trdi, da je izboljšanje notranjega trga najučinkovitejši način za izboljšanje izvoznih zmogljivosti MSP (11), boljši dostop MSP do izvoznih trgov pa je osrednja tema zunanje razsežnosti lizbonske strategije (12). Odpravljanje trgovinskih ovir ter spodbujanje odprtih in konkurenčnih trgov z uspešnimi trgovinskimi pogajanji, uveljavljanje svetovnih trgovinskih standardov in vzdrževanje notranjega trga so še naprej najučinkovitejši načini podpiranja izvoznih MSP, pod pogojem da odpiranje trgov spoštuje načelo „simetričnega dostopa“ in ne ogroža pravnega reda Skupnosti. Najboljši politični odziv je zagotoviti, da podjetjem, ki imajo izvozne zmogljivosti, izvoz ne preprečujejo carinske ali necarinske ovire. Primeri ustreznih ukrepov so naslednji:

zaključek pogajanj iz Dohe, sporazumov STO/GPA in dvostranskih sporazumov ter drugih mednarodnih trgovinskih pogajanj, katerih namen je odpravljanje trgovinskih ovir tako na meji (na primer carinskih ovir, carinskih postopkov) kot „onkraj meje“ (necarinske ovire, standardi, tehnične norme in predpisi) (13);

ukrepi za obravnavo slabega zapletenega varstva pravic intelektualne lastnine in z njim povezanih vprašanj, kot je prenos tehnologije, na primer mreža Enterprise Europe Network, služba za pomoč uporabnikom IPR (za pravice intelektualne lastnine) v okviru projekta IPeuropAware, služba za pomoč kitajskim MSP glede pravic intelektualne lastnine in „Evropski poslovni in tehnološki center“ v Indiji, 2008, s katerim sodeluje Evropski patentni urad;

c.	stalni ukrepi za odpravljanje diskriminacijskih vladnih ravnanj pri dodeljevanju javnih naročil;

d.	ukrepi Evropske komisije kot odziv na predloge poslanca v EP, Guardansa Camba, v zvezi s katerimi Odbor spodbuja Evropsko komisijo, da poroča o njih (14).

5. Tretje priporočilo: spodbujati konkurenčnost trgovine s kakovostjo

5.1 Zaradi zapletenosti vprašanj, ki obdajajo odločitev podjetnika, da se internacionalizira, mora biti podpora MSP ustrezno prilagojena poti, ki jo je izbral podjetnik, oblikovanim zavezništvom in zadevnim sektorjem. Odbor zato podpira novo uredbo o splošni skupinski izjemi (GBER) za boljše prilagajanje okvira državnih pomoči potrebam MSP. Uredba bo omogočila, da bo precejšnja pomoč odvedena do MSP, če obstajajo dokazi, da trg ni prispeval k učinkovitemu rezultatu za MSP (15). Odbor je pripravil mnenje o potrebi MSP, da polnopravno sodelujejo v programih izboljšanja kakovosti, kot so programi v okviru FP7 (16), in da uporabljajo novi priročnik Komisije o državnih pomočeh za MSP. Organizacije MSP bi se morale pozanimati za izobraževalne ukrepe Komisije (17). Pomembnejše spremembe poslovne kulture, vrednostnih verig, umestitve na trgu, zlasti MSP, bi morale biti predmet spremljanja v okviru sektorskih politik na ravni EU. Na tem področju je treba narediti velik napredek.

5.2 Od vseh podjetij, ki začnejo trgovati znotraj EU, se zahteva, da izpolnjujejo najvišje standarde na področju varnosti potrošnikov, družbene odgovornosti podjetij in okoljske trajnosti. To so precejšnje naložbe, ki jih EU zahteva od podjetij, pri čemer bi bilo mogoče storiti več, da se iz teh naložb potegnejo ustrezni donosi. Odbor zato poziva države članice, Evropsko komisijo in predstavniške organizacije MSP, da premislijo o načinih za označevanje kakovosti izdelkov/storitev EU zunanjim trgom. Horizontalno trženje za dvigovanje zavesti o kakovosti izdelkov EU ne sme biti osredotočeno le na kampanje, ki poudarjajo „znak CE“ ali oznako „proizvedeno v Evropi“. Po drugi strani bi bilo ozaveščanje tretjih trgov o kakovosti proizvodov z uporabo sektorskega pristopa pomembno trženjsko orodje, ki bi pomagalo mnogim MSP, zlasti tistim, ki poslujejo v novih sektorjih (kot je sektor „zelene“ energije). Pobude na področju „poštene trgovine“ na regionalni/svetovni ravni za uspešno vključevanje organizacij MSP iz EU bi morale biti bolj sistematično raziskane in ovrednotene.

5.3 Obseg nakupov MSP iz držav zunaj enotnega trga je enak obsegu njihovega izvoza (5). MSP iz manjših držav članic, zlasti tista, ki poslujejo v trgovini na debelo, trgovini na drobno in v proizvodnji, običajno kupujejo zunaj svojih nacionalnih meja (8), ne pa tudi iz tretjih držav. Stalno razširjanje evropskih standardov in oznake CE ter boljše ocenjevanje skladnosti in zmogljivosti tržnega nadzora v tretjih državah bi povečala obseg dobaviteljev za uvažanje v EU. Ustvarjanje zmogljivosti, s pomočjo katerih bi lahko podjetja v tretjih državah izpolnila zahteve po skladnosti, bi tudi zagotovilo poslovno podporo v skladu s programom EU Pomoč za trgovino in, kot je poudaril predsednik odbora WTO-TBT, povečalo zaupanje in dalo zagon prosti trgovini in pošteni trgovini (18).

6. Četrto priporočilo: trgovinska politika mora „najprej pomisliti na male“

6.1 Odbor opozarja, da so določene teme, vsebovane v Aktu za mala podjetja, pomembne za oblikovanje trgovinske politike. MSP kot takšna se težje spopadajo z zakonskimi obremenitvami in so manj sposobna za uveljavljanje svojih stališč v političnih krogih (19). To velja enako tako za carinske kot necarinske ovire. V skladu s predlogom Komisije za „okrepljeno partnerstvo za olajšanje dostopa na trge“ (20) bi morale biti poslovne organizacije dejavne v partnerstvu za dostop na trge in njegovem svetovalnem odboru „MAAC“. Poleg tega je treba zagotoviti, da bodo interesi MSP v celoti upoštevani v vseh trgovinskih pogajanjih. Obstoječi instrumenti trgovinske zaščite, kot so protisubvencijski ukrepi in protidampinški ukrepi, niso najbolj ustrezni za MSP, ki nimajo sredstev in sposobnosti za sprožitev učinkovitih pritožbenih postopkov. Okrogli mizi EU-Kitajska in EU-Indija pod okriljem EESO bi tudi lahko olajšali dialog in pripravljalna dela med vpletenimi civilnimi družbami EU (zlasti MSP in kategorijami socialnega gospodarstva).

6.2 Odbor se zaveda, da so glavne platforme za zastopanje stališč MSP države članice in Odbor 133 ter trgovinska združenja in zveze stanovskih združenj, ki lobirajo pri Komisiji in STO. Trgovinska pogajanja pa so zapletena, zato je treba oblikovati močnejša partnerstva za pridobitev večjega dostopa na trg za MSP, ki jih je treba tudi bolje uskladiti v mreži trgovinskih politik. Evropska komisija in države članice bi morale okrepiti tudi usklajevanje interesov MSP, da njihove interese bolje zastopajo v organih, ki postavljajo standarde, kot je ISO. Primeri ustreznih ukrepov so naslednji:

a.	Države članice in Evropska komisija bi morale oblikovati naknadne (post hoc) izjave v okviru trajnostnih presoj vplivov o procesih, prek katerih so se posvetovale z MSP, in reprezentativnosti združenj, s katerimi so se posvetovale (21).

Odbor pozdravlja zbirko podatkov o dostopu na trg (Market Access Database – MADB) in vire za varstvo intelektualne lastnine, vključno s službami za pomoč uporabnikom na področju pravic intelektualne lastnine. Redne napotitve uradnikov Evropske komisije v MSP in njihove nacionalne kontaktne urade za pravice intelektualne lastnine bi veliko prispevale k razumevanju vprašanj na teh področjih trgovine.

Diskriminatorne politike javnega naročanja in zamude pri plačilih sta področji državnega ukrepanja, ki nesorazmerno škodujeta MSP (22). Odbor pozdravlja pregled izvajanja direktive za leto 2006, vendar meni, da je treba oceniti učinke finančne krize. S tem bi oblikovali moralni pritisk in zajeli dobro prakso, kot so bili formalni ukrepi iz junija 2009, ki jih je sprejela irska vlada, da skrajša plačilne roke, ki so jih morali izpolnjevati vladni oddelki v odnosu do njihovih poslovnih dobaviteljev, in sicer s 30 na 15 dni.

7. Peto priporočilo: prilagajati politike potrebam MSP

7.1 Politike morajo biti prilagojene, da izpolnijo predvsem potrebe podjetij, zlasti MSP, in ne potrebe oblikovalca politike, izvedbenega mehanizma ali načela subsidiarnosti. Tako vrh OECD APEC iz leta 2006 o internacionalizaciji MSP kot tudi strokovna skupina Komisije sta opredelila ovire, s katerimi se srečujejo MSP pri izvažanju (23). Nedavne študije pa kažejo, da se oblikovalci politik in MSP razhajajo glede vprašanja, katere so te ovire in kakšne bi lahko bile rešitve (24). MSP imajo različna pravna in poslovna ozadja, tako da pristopajo k internalizaciji na veliko različnih načinov: po korakih, s pomočjo strateškega podjetništva, z učenjem, z bližino in nišnim trženjem, nekatera pa se celo „rodijo kot globalna“ in se že od samega začetka osredotočajo na svetovni trg (25).

7.2 Odbor je predlagal vrsto nefinančnih ukrepov za spodbujanje MSP (26), vključno s sodelovalnimi dogodki (kot so bili ukinjeni program INTERPRISE, sejmi podizvajalcev), ki lajšajo osebna srečanja podjetnikov v živo (27), programi usposabljanja, ki pomagajo organizacijam, da branijo interese MSP in tako izboljšajo ponudbo prilagojenih nasvetov za MSP.

7.3 Trenutni primer neuspešnega prilagajanja politik MSP je dostop do financiranja in kreditnega zavarovanja. To so glavne težave, s katerimi se srečujejo MSP, zlasti tista, ki izvažajo. Kljub ogromni javnofinančni podpori bančnemu sistemu podjetja še vedno zaznavajo znatno pomanjkanje razpoložljivih kreditov in kreditnih zavarovanj. To kaže na institucionalne izpade na finančnih trgih in terja posebne ukrepe za izboljšanje ponudbe kreditov in kreditnih zavarovanj za podjetja (28). Odbor zato podpira sklepe torinske okrogle mize OECD, na kateri je bil znova poudarjen pomen reševanja razmer, v katerih delujejo finančne institucije, in poziv k „zanesljivemu upravljavskemu, davčnemu, ureditvenemu in pravnemu okviru, ki zagotavlja enake pogoje za vse gospodarske subjekte ne glede na njihovo velikost“ (29).

7.4 Odbor podpira tudi druga praktična navodila, ki jih je sprejela torinska okrogla miza, za pomoč MSP pri njihovem finančnemu upravljanju:

a.	učinkovitost jamstev z boljšim posredovanjem med ponudniki kreditov in MSP;

b.	reševanje težav, povezanih z denarnim tokom, z ugodnimi izjemami na področju davčnih in socialnovarstvenih prispevkov ali dopustov ter davčnimi olajšavami za zasebne vlagatelje v MSP;

c.	čeprav to ni značilno samo za MSP, je nujno, da vsa podjetja prejmejo plačila takoj tako od vrednostnih verig kot tudi od državnih organov (30).

7.5 Odbor pozdravlja tudi ukrepe začasnega okvira za državno pomoč, dogovorjene decembra in objavljene v evropskem načrtu za oživitev gospodarstva. Omeniti velja:

a.	nov omejeni znesek združljive pomoči v višini do 500 000 EUR v obdobju do dveh let,

zagotovitev možnosti, da države članice brez poročanja o posameznih primerih dodelijo državna jamstva za posojila z zmanjšano premijo, pomoč v obliki subvencionirane obrestne mere, ki velja za vse vrste posojil; možnost dodelitve subvencioniranih posojil za proizvodnjo okolju prijaznih (zelenih) izdelkov, ki so predčasno ali nadstandardno prilagojeni standardom Skupnosti, načrtovanim za uveljavitev v prihodnosti;

c.	spremembe smernic za tvegani kapital za povečanje letne dovoljene dokapitalizacije MSP s tveganim kapitalom z 1,5 milijona EUR na 2,5 milijona EUR in zmanjšanje stopnje zasebne udeležbe s 50 % na 30 %.

7.6 MSP je treba zagotoviti prednostni dostop do sredstev v višini 5 trilijonov EUR, ki so bila obljubljena v sporočilu skupine G20 (31). Dodeljena sredstva je treba pozorno spremljati in tako zagotoviti, da pridejo do koristnikov, katerim so bila namenjena. V skladu z veljavnimi pogodbami Skupnosti lahko MSP v novih državah članicah prejmejo izredno podporo.

7.7 Enotno delovanje EU v odnosu do mednarodnih finančnih institucij, znotraj območja eura ter doslednejša in bolj usklajena gospodarska, industrijska in trgovinska politika EU na svetovni ravni bi koristili tako MSP (kot je že bilo ugotovljeno v nekaterih spomladanskih posvetovanjih EESO o trenutni svetovni gospodarski in finančni krizi) kot državam članicam.

8. Šesto priporočilo: podpirati MSP prek delavcev, ki delajo zanje

8.1 Delavci ter znanja in spretnosti, ki jih prispevajo, so ključni za konkurenčnost MSP. MSP v EU zaposlujejo več delavcev kot MSP v ZDA ali na Japonskem, kar pomeni, da je nujno treba vložiti večja prizadevanja v vključevanje predstavniških organizacij MSP v socialni dialog in druga politična področja. Tako bi bilo lahko na primer mogoče povečati obseg znanj tako kvalificiranih inženirjev kot tehnično kvalificiranih delavcev, če bi MSP učinkoviteje vključili v (kolektivne) raziskave in razvoj in v komercialno izkoriščanje teh raziskav (npr. prek licenčnih pogodb).

8.2 MSP bi morala čim bolj izkoristiti akcijski načrt, ki ga v zvezi z delovnimi mesti junija 2009 sprejela Komisija, in njegovo politiko boljšega predvidevanja strukturnih in industrijskih sprememb. Sporočilo Skupna zaveza za zaposlovanje (32) opredeljuje tri ključne prednostne naloge: ohranjanje delovnih mest, ustvarjanje novih delovnih mest in spodbujanje mobilnosti; izboljšanje znanja in spretnosti zaposlenih, izpolnjevanje potreb trga delovne sile in razširitev dostopa do zaposlitve. Posebni poudarki so naslednji:

a.	mikrofinančni instrument v višini 100 milijonov EUR v obliki posojil do 25 000 EUR, prilagojenih podjetjem, ki zaposlujejo manj kot 10 ljudi;

b.	pet milijonov pripravništev in druge vrste pomoči za mlade, ki se soočajo z brezposelnostjo;

c.	sektorska analiza trga delovne sile EU za izpopolnitev in uskladitev znanj in spretnosti delavcev današnjim in prihodnjim potrebam na trgu delovne sile (33);

d.	praktična orodja za podjetja in njihove delavce za boljše obvladovanje poslovnega prestrukturiranja;

e.	priročnik za usposabljanje v malih podjetjih, ki bo MSP pomagal ohraniti in pridobiti znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo.

9. Sedmo priporočilo: pomen mrežnih povezav pri internacionalizaciji MSP

9.1 Veliko MSP ne narekuje cen, ampak se jim podreja, in se na mednarodne trge vključuje prek dobavnih in vrednostnih verig ter bolj z uvažanjem kot z izvažanjem. Te mrežne povezave odpirajo možnosti za MSP, vendar hkrati ustvarjajo težave, povezane z intelektualno lastnino in prevlado nad strankami, h katerim bi bilo mogoče bolje pristopiti sektorsko. Kot pomemben akter na svetovnem trgu EU še ne uresničuje svojega potenciala za izboljšanje vloge, ki jo imajo MSP na tretjih trgih kot izvozniki in uvozniki. Zlasti pomembna je vloga, ki jo lahko EU in države članice odigrajo pri podpiranju MSP, ki so dovolj konkurenčna, da postanejo začetni in vmesni členi v vrednostnih verigah. Več pozornosti je treba nameniti:

a.	pomoči MSP v EU, da se premaknejo v dele svetovnega proizvodnega procesa z večjo dodano vrednostjo (prek povezav s programi inovacij, raziskav in znanja, ki morajo vključevati tudi univerze);

b.	seznanjanju mednarodnih neposrednih tujih vlagateljev, ki jih zanimajo priložnosti na notranjem trgu, z MSP in tako spodbujanju trajnih gospodarskih sodelovanj;

c.	pomoči MSP, da rešijo probleme, s katerimi se srečujejo v vrednostnih verigah in mrežnih povezavah (pravice intelektualne lastnine, sprotno plačevanje v skladu z zakonskimi in pogodbenimi obveznostmi itd.);

usklajevanju in podpiranju obstoječih mrežnih povezav, vključno z nacionalnimi izvoznimi konzorciji in izvoznimi konzorciji na ravni EU, lokalnimi grozdi in predstavniškimi organizacijami MSP za zagotovitev pomoči, prilagojene MSP, da slednja bolje izkoristijo svoje sposobnosti tako notranjem trgu kot tudi na sosednjih trgih (npr. v čezmejnih regijah). Podpora mreže Europe Enterprise Network, ki jo upravlja Komisija, gospodarskih zbornic in dvostranskih izvoznih gospodarskih zbornic je sicer koristna, lahko pa bi bila okrepljena in bolje usklajena med nosilci podpore in z drugimi obstoječimi mrežami in organizacijami MSP, ki delujejo na tem področju. Različne povezane oblike MSP in rešitve na področju poslovne tehnične podpore, skladne s politikami dodeljevanja državne pomoči in pravili STO, bi lahko bile tema nadaljnjih študij in ukrepov.

9.2 Odbor je objavil več mnenj o zunanjem izvajanju in vrednostnih verigah (34). Ti imajo neposreden vpliv na evropsko gospodarstvo in zlasti na MSP, ki množično začnejo delovati na mednarodni ravni, prek teh edinstvenih odnosov. MSP imajo koristi od teh svetovnih mrež tako, da si delijo tveganja internacionalizacije, pridobivajo dostop do novih tehnologij in izboljšujejo svojo učinkovitost z nadaljnjim zunanjim izvajanjem in specializacijo na področju svojih ključnih sposobnosti. Hkrati pa se soočajo s posebnimi izzivi pri razumevanju, kakšen je njihov položaj v odnosu do vrednostne verige, kako zavarovati svojo intelektualno lastnino znotraj, in kako preiti v bolj dobičkonosne faze vrednostne verige (35). Odbor zaznava pomanjkanje politike za začetne in vmesne člene v vrednostni verigi, pri čemer je v svojih prejšnjih mnenjih navedel vprašanja, ki jih je treba obravnavati.

10. Osmo priporočilo: inovativnost in vrednotenje politike

10.1 Odbor priporoča razvoj boljšega razumevanja vpliva zgoraj navedenih politik z učinkovitim spremljanjem in vrednotenjem izidov ter rednega ponovnega vrednotenja ciljev s posebnim sklicem na internacionalizacijo MSP, ki se kratkoročno in dolgoročno soočajo s spremembami na svetovnem trgu, povezanimi z inovacijami:

a.	na poskusno fazo je treba gledati kot na pomemben vir političnih inovacij, ki političnim sistemom omogočajo, da se učijo in izboljšujejo;

b.	politiko, zasnovano na dokazih, bi bilo treba uporabljati kot podlago za politične odločitve, pri čemer bi bilo treba usklajevati več podatkov in bolj pogoste podatke iz vrste virov (npr. prek pregleda uspešnosti MSP, ki je v pristojnosti EU) (36);

c.	Evropski komisiji bi morala pri izvajanju njenih politik s predstavniki držav članic, predstavniških organizacij MSP, EESO in Odbora regij pomagati projektna skupina, ki bi jo sestavljali predstavniki več zainteresiranih strani in bi bila zadolžena za vprašanja, povezana z internacionalizacijo.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Za opredelitev MSP glej Priporočilo 2003/361/ES z dne 6.5.2003, UL L 124, 20.5.2003, od str. 36 naprej.

(2) Zbirka podatkov SBS, EUROSTAT, 2004–2005.

(3) Komisija EU 2003: Internationalizacija MSP, Observatorij evropskih MSP, št. 4.

(4) EESO: Program za Evropo: predlogi civilne družbe, predložen 24. marca 2009.

(5) Komisija: Končno poročilo strokovne skupine o podpori internacionalizaciji MSP: končno poročilo strokovne skupine, december 2007.

(6) Observatorij evropskih MSP Internacionalizacija MSP, št. 4, 2003.

(7) Europe in figures – statistični letopis Eurostata za leto 2008.

(8) Flash Eurobarometer. #196.

(9) Različni politični ukrepi, razen primernega financiranja, za prispevek k rasti in razvoju malih in srednje velikih podjetij, UL C 27, 3.2.2009, str. 7., Mednarodna javna naročila, UL C 224, 30.8.2008, str. 32, in Akt za mala podjetja, UL C 182, 4.8.2009, str. 30.

(10) Kaj je Evropski teden podjetništva?, http://ec.europa.eu/enterprise/policies/entrepreneurship/sme-week/about/index_de.htm.

(11) Enotni trg za Evropo 21. stoletja, UL C 77, 31.3.2009, str. 15.

(12) Sporočilo Komisije COM(2008) 874 konč.

(13) Glej: Global Europe (http://ec.europa.eu/trade/issues/sectoral/competitiveness/global_europe_en.htm in „Market Access Strategy“ http://ec.europa.eu/trade/issues/sectoral/mk_access/index_en.htm), Uredba o trgovinskih ovirah http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/tbr/index_en.htm etc.).

(14) Poročevalec Ignasi Guardans Cambó, poročilo, A6-0002/2008, sprejeto 19. februarja 2008.

(15) Za primere dobre prakse v državah članicah glej GD ENTR 2008, Supporting the Internationalisation of SMEs – a good practice guide.

(16) Raziskovalni in razvojni program za MSP, UL C 224, 30.8.2008, str. 18

(17) Glej zlasti stran 24 Priročnika pravil Skupnosti o državnih pomočeh za MSP, ki ga je leta 2009 izdala Komisija, Bruselj, 25.2.2009 http://ec.europa.eu/competition/state_aid/studies_reports/sme_handbook.pdf.

(18) Fact Sheet: Aid for Trade Bruselj, 3. april 2009; Priloga A, odstavek (2) priročnika Programming Guide for Strategy Papers Aid for trade (AfT) Bruselj, november 2008; Poročilo predsednika odbora TBT TBT Committee Workshop on the Role of International Standards in Economic Development, končna različica, 19. marec 2009.

(19) Boljše izvajanje zakonodaje Skupnosti, UL C 24, 31.1.2006, str. 52.

(20) Sporočilo Komisije: Globalna Evropa: okrepljeno partnerstvo za olajšanje dostopa na trge evropskim izvoznikom, COM(2007) 183 konč.

(21) Glej študijo EIM o reprezentativnosti poslovnih organizacij za MSP v EU, Zoetermeer, maj 2009.

(22) Komisija je objavila „pregled učinkovitosti zakonodaje Evropske skupnosti o boju proti zamudam pri plačilih“ http://ec.europa.eu/enterprise/policies/single-market-goods/files/late_payments/doc/finalreport_fr.pdf.

(23) OECD APEC The Athens Action Plan For Removing Barriers To SME Access To International Markets, sprejet 8. novembra 2006 na globalni konferenci OECD-APEC v Atenah.

(24) OECD 2008 Removing Barriers to SME Access to International Markets; C. Dannreuther 2008 A Zeal for a Zeal? SME Policy and the Political Economy of the EU Comparative European Politics 23, str. 377–399; C. Dannreuther 2007 EU SME policy: On the edge of governance, CESifo Forum 2/2007.

(25) Za podjetje, ki se „rodi kot globalno“: globalna vizija že od začetka, proizvodi s potencialom za svetovni trg, neodvisnost in sposobnost pospešene internacionalizacije. Stran 389 knjige „Born globals: Propositions to help advance the theory“, International Business Review 17, str. 385–401, avtorji: Mika Gabrielsson, V. H Manek Kirpalani, Pavlos Dimitratos, Carl Arthur Solberg, Antonella Zucchella (2008).

(26) ib. št. 9

(27) Glej: http://ec.europa.eu/enterprise/entrepreneurship/partnership/interprise.htm.

(28) IMF, Trade Finance Stumbles, Finance and Development, 2009.

(29) OECD Turin Round Table on the Impact of the Global Crisis on SME & Entrepreneurship Financing and Policy Responses, okrogla miza v Intesa Sanpaolo, Palazzo Turinetti, Torino, Italija 26. in 27. marca 2009.

(30) Akt za mala podjetja ib. št. 9 in mnenje EESO o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, UL C 407, 28.12.1998, str. 50.

(31) Izjava voditeljev skupine G20 The Global Plan for Recovery and Reform, 2. april 2009.

(32) COM(2009) 257 konč.

(33) Sporočilo Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta, COM(2008) 868 konč.

(34) Razvoj vrednostne in dobavne verige, UL C 168, 20.7.2007, str. 1., in Povezovanje svetovne trgovine in zunanje izvajanje, UL C 10, 15.1.2008, str. 59.

(35) OECD: Izboljšanje vloge MSP v globalnih vrednostnih verigah.

(36) OECD 2008: Making Local Strategies Work: Building the Evidence Base.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/31

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o programu pomoči evropskemu letalskemu sektorju

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 255/05)

Poročevalec: g. KRAWCZYK

Soporočevalec: g. PHILIPPE

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Program pomoči evropskemu letalskemu sektorju.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. novembra 2009. Poročevalec je bil g. KRAWCZYK, soporočevalec pa g. PHILIPPE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) s 167 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Ta kriza je brez primere: vpliva namreč na vse sestavne dele vrednostne verige letalskega prevoza (vrednostna veriga), čeprav na različne načine. V deloma dereguliranem okolju, v katerem je zgolj zadnji člen verige (letalski prevozniki) doživel pravo liberalizacijo, lahko drugi sestavni deli delno ali v celoti ublažijo izgube dohodka, ki so posledica manjšega prometa, bodisi z nepravilno uporabo tako imenovanega „načela povračila stroškov“ bodisi z zlorabo svojega konkurenčnega položaja.

1.2 Gre za prilagodljivost evropskega letalskega sektorja in s tem za njegovo mednarodno konkurenčnost. Medtem ko so druge regije v svetu sprejele hitre in učinkovite ukrepe za premostitev začasnega zmanjšanja števila potnikov in tovora, se Evropa sooča s težavami drugačne narave, ki imajo velike negativne posledice za dobavitelje. Različni vladni davki, še vedno naraščajoči stroški uporabe infrastrukture (letališča, kontrola zračnega prometa (Air Traffic Control – ATC)), pomanjkanje razpoložljivih finančnih sredstev in enostranske okoljske omejitve so le nekateri primeri dejanskih razmer, s katerimi se sooča evropski letalski sektor.

1.3 V tem mnenju so predstavljeni številni kratkoročni in srednjeročni ukrepi, ki jih morajo nosilci odločanja nujno upoštevati in izvesti, če naj se evropski letalski sektor uspešno sooči s krizo in po njej ostane enako stabilen, kot je bil prej.

1.4 Vsi udeleženci v prometu (letališča, izvajalci navigacijskih storitev zračnega prometa, izvajalci storitev zemeljske oskrbe, letalske družbe in proizvajalci letal) bi morali razumeti prestrukturiranje vrednostne verige in pri njem sodelovati.

1.5 EESO opozarja, da je evropski letalski sektor kot celota strateško pomemben za Evropo in da je zaradi visoko kvalificirane/usposobljene delovne sile dejavnik rasti. Zato morajo ukrepi za premostitev krize, ki vpliva na sektor, omogočiti, da se ohranijo sposobnosti, ki bodo nujne za razvoj evropske industrijske in tehnološke baze.

1.6 Za boljše predvidevanje prihodnjega razvoja industrije/sektorja je treba spodbujati razvoj socialnega dialoga med zainteresiranimi stranmi ter ukrepe za usposabljanje in načrtno upravljanje znanj in zaposlitev. Javne in zasebne zainteresirane strani morajo podpirati izmenjave med šolami in gospodarstvom ter spodbujati raziskave in razvoj, potrebne za razvoj sektorja.

1.7 Predlogi za program pomoči evropskemu letalskemu sektorju so predstavljeni v točki 9 tega mnenja. Vključujejo pobude v zvezi s:

—	prilagoditvijo in stroški infrastrukture;

—	finančnimi izzivi, ki so posledica pomanjkanja finančnih sredstev in zniževanja dobičkov;

—	okoljskimi vidiki;

—	zakonodajnim okoljem;

—	mednarodno konkurenco;

—	raziskavami in razvojem.

2. Vpliv krize na letalsko industrijo

2.1 Mednarodno združenje letalskih prevoznikov (International Air Transport Association – IATA) je marca 2009 napovedalo, da bodo izgube svetovne letalske industrije leta 2009 dosegle 4,7 milijard USD, vendar je maja svojo oceno za leto 2009 popravilo na 9 milijard USD ter nato septembra na 11 milijard USD. Leta 2010 naj bi izgube ostale na ravni 3,8 milijarde USD.

2.2 Pri povpraševanju so člani Združenja evropskih letalskih prevoznikov (Association of European Airlines – AEA) v prvi polovici leta 2009 zabeležili 8,2-odstotno zmanjšanje števila potnikov. Visokocenovni promet se je zmanjšal za več kot 19,9 %. Letalski prevozniki tovora so zaradi upada povpraševanja v prvih šestih mesecih 2009 utrpeli izgubo v višini 22,1 %. Te podatke je potrdil Mednarodni letališki svet (Airport Council International – ACI), ki ocenjuje, da se je število potnikov zmanjšalo za 8,1 %, tovor pa za 21,1 %. Po podatkih ACI je v prvih devetih mesecih leta 2009 25 najpomembnejših evropskih letališč izgubilo 41 milijonov potnikov, Evropsko združenje regionalnih letalskih prevoznikov (European Regions Airline Association – ERAA), ki zastopa prevoznike, ki opravljajo lete znotraj Evrope, pa je v prvi polovici leta 2009 zabeležilo skupen padec potniškega prometa v višini 7,2 %.

2.3 Sektor letalskega prometa je leta 2008 zagotavljal približno 1,5 milijona delovnih mest v Evropi, k čemur so daleč največji delež, 49 %, prispevali letalski prevozniki. Samo v prvem polletju leta 2009 so člani AEA zmanjšali število osebja za 34 000 (okoli 8 % vseh zaposlenih), kar je imelo kaskadni učinek na približno 90 000„neposrednih“ zaposlitev po vsej Evropi, med katerimi je večina visoko kvalificiranih. Tak primer obsežnega odpuščanja osebja je tudi letališče v Amsterdamu.

2.4 Nizkocenovni prevozniki poslujejo bolje kot drugi poslovni modeli v Evropi. Kljub temu pa se niso mogli izogniti stečajem, saj jih je od avgusta 2008 pet prijavilo stečaj. Njihov tržni delež v Evropi se je povečal za trikrat in leta 2009 dosegel 37 % v primerjavi z 12 % leta 2003. Na vrhuncu krize, julija 2009, ponovne prilagoditve njihovih zmogljivosti dejansko sploh ni bilo, saj povpraševanje po nizkocenovnih letih ni popustilo ali je popustilo le v manjši meri. To je mogoče deloma pojasniti z njihovo sposobnostjo, da se izognejo preobremenjenim letališkim vozliščem ter s tem ponovno organizirajo svoje letalske operacije glede na trenutne finančne potrebe. Vendar pa njihovo opiranje na neposredno ali posredno državno pomoč v času pomanjkanja javnih sredstev zbuja dvom o njihovi srednjeročni vzdržnosti. Ugotavljamo, da je razvoj nizkocenovnih letalskih prevoznikov postal družbena realnost. Vprašati bi se morali o prihodnosti te oblike prevoza ter učinkih, ki bi jih ta lahko imela na celotno vrednostno verigo.

2.5 Kljub velikemu zmanjšanju zmogljivosti na strani ponudbe so se poslovni rezultati tradicionalnih letalskih družb znižali z minus 0,2 milijarde EUR v prvem četrtletju 2008 (Q1) na minus 1,9 milijarde EUR v prvem četrtletju 2009 (Q1). Po podatkih IATA naj bi evropske prevoznike leta 2009 doletela največja izguba v višini 3,8 milijarde USD. Po napovedih ACI naj bi evropska letališča leta 2009 izgubila 98 milijonov potnikov, pri čemer bodo najhuje prizadeta najmanjša letališča.

2.6 V Evropi je od začetka krize (od septembra 2008 do septembra 2009) propadlo ali je tik pred propadom 33 letalskih prevoznikov.

2.7 Po zadnjih analizah evropskega trga letalskega prometa iz leta 2008, ki so bile pripravljene za Evropsko komisijo, je družba Airbus leta 2008 imela 41,3 % manj naročil kot v letu 2007, ki je bilo z vidika naročil izjemno leto.

2.8 Za proizvajalce je bilo leto 2009 do zdaj enako slabo. Družba Boeing je od oktobra 2009 zabeležila skupno 195 naročil in 111 preklicev naročil, kar pomeni neto priliv zgolj 84 naročil. V istem obdobju je družba Airbus zabeležila 149 naročil in 26 preklicev naročil, kar pomeni neto priliv 123 naročil. Za primerjavo: družbi sta lani zabeležili prva 662 druga pa 777 naročil.

2.9 Proizvajalci letal imajo zaradi zmanjšanja števila naročil ter podaljševanja in/ali skrajševanja rokov dobave malo manevrskega prostora in poskušajo rezultate ohranjati z zniževanjem stroškov. Hkrati to vpliva na njihovo sposobnost vlaganja v razvoj novih tehnologij in novih letal.

3. Dolgoročne posledice za industrijo

3.1 Strategija, ki so jo sprejeli vodilni proizvajalci (Airbus, Boeing, Dassault, ATR, Alenia, Safran, Goodrich, Thales, Liebherr itd.), je usmerjena v skrajšanje časovnih okvirov za razvoj in v zmanjšanje stroškov, zlasti s sočasno selitvijo proizvodnje in raziskav iz Evrope. Dobavitelji in podizvajalci morajo to strategijo izvajati tudi v odnosu do svojih partnerjev (1).

3.2 Obsežno zmanjšanje števila naročil, ki bi sovpadlo z izvajanjem te strategije proizvajalcev, bi povzročilo preveliko delovno obremenitev številnih podizvajalcev, kar bi lahko ogrozilo njihov obstoj. Na enak način je treba preučiti vprašanje strategij posameznih podjetij, ki vključujejo ukrepe selitve proizvodnje in prenosa tehnologije iz Evrope, in sicer z vidika njihovega družbenega vpliva (odtekanje finančnih sredstev, izguba konkurenčnosti in dodane vrednosti, vpliv na okolje in družbeno-gospodarsko tkivo).

3.3 Ta politika lahko na dolgi rok privede do izgube številnih visoko kvalificiranih delovnih mest v Evropi. Izguba teh lahko resno poslabša konkurenčnost industrije v Evropi.

3.4 Zaradi naraščajoče brezposelnosti, zmanjševanja prihodkov gospodinjstev in krize zaupanja potniki omejujejo svoja potovanja, opuščajo potovanja v poslovnem razredu ter se namesto letalskega odločajo za druge oblike prevoza.

3.5 Če so člani AEA leta 2001 utrpeli 7-odstotni upad prihodkov in so potrebovali tri leta za izhod iz rdečih številk, so današnje razmere dvakrat slabše. Skupna izguba v višini 15 % kaže, da bodo letalski prevozniki potrebovali več kot tri leta za vrnitev v normalno stanje.

Zniževanje stroškov letalskih prevoznikov ni podprto s sočasnimi ukrepi letališč in izvajalcev navigacijskih storitev zračnega prometa. Posamezni členi vrednostne verige se na gospodarsko recesijo ne odzivajo enako.

4.1 Poleg tega zapletena mreža pogosto nasprotujoče si zakonodaje omejuje sposobnost letalske industrije, da bi se odzvala na izzive krize.

Letalski prevozniki neposredno nadzorujejo le 37 % lastnih stroškov poslovanja. Skoraj tretjino stroškov predstavljajo postavke, ki so zunaj njihovega neposrednega nadzora. Med njimi so:

5.1 „zunanji“ stroški poslovanja, ki so v letu 2008 znašali skupno 50,5 milijarde EUR, in čeprav so večinoma nenadzorovane cene nafte pomenile največji del teh stroškov (več kot 45 %), je preostalih 55 % (27,5 milijarde EUR) šlo, med drugim, za letališke pristojbine in pristojbine ATC.

5.2 Letališke pristojbine, ki so lansko leto pomenile stroške v skupni vrednosti 2,8 milijarde EUR, so se na številnih letališčih nenadoma povečale za več kot 5 %. Le nekaj letališč v Evropi je lahko dopolnilo prizadevanja svojih uporabnikov s primerljivimi znižanji svojih pristojbin. V prvem četrtletju 2009 so se letališke pristojbine na potnika zvišale povprečno za 15 %.

5.3 Naraščajoče cene nafte ogrožajo obstoj letalskih prevoznikov. Cena letalskega goriva se je od začetka leta povečala za skoraj 50 %. Po podatkih IATA se bo povprečna cena goriva povečala z 61 USD na sodček leta 2009 na 72 USD leta 2010.

5.4 Podobno so se cene obračunskih enot za kontrolo zračnega prometa (ATC) v prvem četrtletju 2009 po Evropi povprečno zvišale za 3,4 %. To zvišanje je bilo utemeljeno z načelom „povračila stroškov“, ki vsakemu ponudniku letalskih navigacijskih storitev omogoča, da zmanjšanje prometa nadomesti s zvišanjem pristojbin.

5.5 Zamisel o enotnem evropskem nebu – za zdaj izpuščeni priložnosti, ki bi predvidoma zmanjšala stroške v višini do 5 milijard EUR letno in prinesla izboljšanje z določanjem bolj neposrednih poti letenja ter zmanjšanjem emisij CO2 za 16 milijonov ton – ne bo vplivala na kratkoročno gospodarsko stanje (funkcionalni bloki zračnega prostora ne bodo začeli veljati pred letom 2012).

5.6 Struktura stroškov letalskih prevoznikov jih dela ranljive za vsako najmanjše nihanje cen nafte. V interesu gospodarstva pa tudi družbene odgovornosti podjetij je nujno potrebno takojšnje ukrepanje za spodbujanje uporabe „revolucionarnih“ motorjev in goriva. V ta namen je bistvena močna podpora za financiranje raziskav in razvoja.

5.7 Stroški razvoja letalskih programov se stalno povečujejo, zato je financiranje novih pošiljk letal vedno težje. Kadar letalski prevozniki nimajo dostopa do finančnih sredstev bank, to slabi celotno letalsko industrijo.

5.8 Preučiti je treba nove finančne ureditve za razvoj in proizvodnjo letal tako, da se za gospodarstvenike in prevoznike v času plačevanja letala prek izravnalnih mehanizmov znižajo omejitve pri plačevanju.

5.9 Z zgodovinskega vidika so javna naročila, povezana z vojaškimi letalskimi programi, v času recesije vedno podpirala to industrijo (ki je večinoma sestavljena iz civilnega in vojaškega dela). Nedvomno moramo takoj preučiti možnost za zagotavljanje takšne podpore, ki bo usklajena na ravni EU, kar bi tudi olajšalo reorganizacijo industrije, ki je še vedno preveč razdrobljena.

5.10 Uporabo javnih sredstev za podporo podjetjem (upravičenih že na podlagi določb sedanje zakonodaje) je treba oceniti na podlagi njihovih prizadevanj za ohranitev delovnih mest ter znanja in spretnosti.

Bolj kot kdaj koli je treba zagotoviti enake mednarodne konkurenčne pogoje. Kriza je številne vlade po svetu spodbudila k reševanju svojih letalskih prevoznikov, ki so se znašli v težavah. Kitajska je neposredno subvencionirala družbi China Eastern Airlines (750 milijonov EUR) in China Southern Airlines (320 milijonov EUR), začasno ukinila pristojbine na kitajskih letališčih in znižala cene letalskega goriva. V Indiji je družba Air India od vlade prejela 600 milijonov EUR v obliki lastniškega kapitala in ugodnih posojil.

6.1 Nekateri od teh prevoznikov, ki so znani tudi kot prevozniki s peto in šesto svoboščino, na primer prevozniki iz zalivskih držav, uporabljajo Evropo kot pomembno in bogato črpališče.

6.2 Prevozniki, ki prejemajo državno pomoč, ohranjajo svoje medcelinske prevoze, čeprav koeficienti zasedenosti sedežev dramatično padajo. V nekaterih primerih lahko število teh prevozov celo povečajo in to v času, ko so jih evropski prevozniki zaradi tržnih razmer prisiljeni zmanjševati (prevozniki iz zalivskih držav so letos povečali svoje zmogljivosti za 14 % – v glavnem prek glavnih evropskih vozlišč).

7. Odziv Evropske skupnosti na to krizo brez primere je bil začasna opustitev pravil za poletne slote, ki pa je bil premajhen in prepozen ukrep. Uradno sprejetje in objava te uredbe konec junija, skoraj tri mesece po začetku poletne sezone, nista omogočila, da bi se industrija na podlagi te uredbe bolj prožno odzvala na hitre spremembe tržnih razmer.

Čeprav so letalski prevozniki odkrito zavrnili zamisel o posameznih državnih pomočeh, pa so v boju proti krizi opredelili številna področja, kjer je potrebno takojšnje ukrepanje upravnih organov.

8.1 Namen pričakovane začasne opustitve pravil za zimske slote je podpreti letalsko industrijo in zlasti letalske prevoznike, da se odzovejo na gospodarsko krizo s prilagoditvijo svojih zmogljivosti še vedno padajočemu povpraševanju. Gre za nediskriminatoren, kratkoročen in osamljen ukrep, ki koristi vsem letalskim prevoznikom in vsem različnim poslovnim modelom. Treba ga je začeti izvajati pravočasno, da bodo njegovi učinki opazni. Ta ukrep podpirajo tudi nekateri nizkocenovni prevozniki.

8.2 Ker pa je kriza najprej prizadela finančni sektor, je večina finančnih institucij, specializiranih za letalsko industrijo, izginila ali pa so svoje strategije preusmerile v druge dejavnosti.

8.3 Za obnovo svojih letalskih flot so člani AEA od julija 2009 za prihodnja leta naročili 535 letal, vrednih 29 milijard USD, kar je manj kot v istem obdobju leta 2008, ko je bilo naročil 561.

8.4 Ocenjuje se, da ima ali bo imelo zgolj do 75–80 % teh naročil garancije ali podporo finančnega trga. Preostalih 20–25 % bo treba preklicati ali pa poiskati druge načine financiranja, ki še ne obstajajo.

8.5 Evropska investicijska banka je samo v letu 2008 zagotovila posojila v višini skoraj 52 milijard EUR za projekte v državah članicah, od česar je zgolj 2,7 milijarde bilo namenjene evropskemu letalskemu sektorju (letalskim prevoznikom, letališčem, ATC in proizvodni industriji).

8.6 V končnem poročilu iz maja 2009 je Skupina za mednarodno letalstvo in podnebne spremembe Mednarodne organizacije civilnega letalstva priporočila, naj Mednarodna organizacija civilnega letalstva podpre tri globalna prizadevanja:

a.	kratkoročno do leta 2012: izboljšanje povprečne učinkovitosti porabe goriva flote v uporabi za 2 % letno;

b.	srednjeročno do leta 2020: izboljšanje učinkovitosti porabe goriva na letni ravni za 2 %;

c.	od 2021 do 2050: izboljšanje učinkovitosti porabe goriva na globalni ravni za 2 % letno.

8.7 Zelo pomembno je, da je mednarodno letalstvo na decembrskem vrhu COP-15 v Københavnu zastopano in obravnavano kot sektor. Prav tako je ključnega pomena, da bo sporazum, ki bo določal zgornje meje globalnih emisij v letalstvu, del københavnskega dogovora. Razprave bi se morale nanašati na letalske družbe in proizvajalce letal.

8.8 Pri prihodnjem sistemu EU za trgovanje z emisijami leta 2012 je izjemno pomembno, da evropski prevozniki začnejo postopoma nadomeščati svoja letala z najučinkovitejšimi. Najnovejša generacija letal B737 ali A320 omogoča zmanjšanje emisij do 7–8 % v primerjavi s prejšnjo generacijo. Sredstva bi bilo treba nameniti za obsežne inovacije na področju tehnologije letalskih motorjev, konstrukcije letal in goriva.

8.9 Flote v uporabi so v povprečju še vedno zelo stare (kar vpliva na rezultate letalskih prevoznikov); zato je treba vzpostaviti strukturirani sektor za razgradnjo letal. Trenutni primeri so preredki in nezadostno usklajeni; vzpostaviti bi bilo treba resnično evropski sektor v pristojnosti javnih organov.

8.10 Proizvajalci in njihovi podizvajalci morajo seveda biti vključeni v te pobude, ki bi lahko z razširitvijo industrijske dejavnosti na celoten življenjski cikel izdelka, vse do umika letala iz uporabe, spodbudile ustvarjanje novih delovnih mest in dodatnih prihodkov.

8.11 Ponudniki letalskih navigacijskih storitev delujejo po načelu povračila stroškov – če se gostota prometa zmanjša, se stroški na enoto povečajo, zato kriza letalske prevoznike „udari dvakrat“. Ponudniki letalskih navigacijskih storitev morajo glede na spremenjene gospodarske razmere in bistveno manjši obseg zračnega prometa prilagoditi svoje osnovne stroške.

8.12 Sveženj o enotnem evropskem nebu bo posredno obravnaval tudi načelo povračila stroškov, tako da bo za funkcionalne bloke zračnega prostora in države članice določil cilje glede učinkovitosti. Vendar pa bo uveden šele leta 2012. Program SESAR, zasnovan za oblikovanje enotne arhitekture, bo nadomestil sedanjih 22 operacijskih sistemov, 30 programskih jezikov in 31 nacionalnih sistemov, ki so zdaj v uporabi.

8.13 Glede na to, da so države članice že sprejele direktivo o letaliških pristojbinah, bi morale v času krize delovati tako, kot da ključne določbe direktive že veljajo. Komisija ima zdaj dejansko pristojnost nad letališkimi pristojbinami v EU.

8.14 Lansko leto je Evropska agencija za varnost v letalstvu (European Aviation Safety Agency – EASA) pridobila pravno pristojnost na področju varnostnih predpisov, povezanih z letalskimi operacijami, licencami letalskih posadk in pregledom nad delovanjem operaterjev tretjih držav.

8.15 Izboljšave varnosti je treba še naprej podpirati z analizo, ki temelji na podatkih in tveganjih. Izboljšave varnosti, ki jih je dosegla industrija v sodelovanju z vladami, so privedle do večje varnosti v letalstvu, ta vodilna vloga pa se mora nadaljevati, saj je varnost osrednjega pomena za letalsko industrijo. Treba je zagotoviti, da se bo EASA ukvarjala izključno z vprašanji varnosti.

8.16 Letalska industrija že dolgo čaka na končni dogovor o medsebojnem priznanju ukrepov varovanja med EU in ZDA. Za priznanje enakovrednosti ukrepov varovanja, ki so jih sprejele ZDA, je zdaj potrebna politična odločitev. To priznanje bi koristilo 6 milijonom potnikom, ki vsako leto prihajajo iz ZDA in prestopajo na letališčih v EU.

Evropska letalska industrija je ključni del gospodarstva, saj znatno prispeva k enemu njegovih temeljev, tj. mobilnosti (blaga in oseb). Industrija pomembno prispeva tudi k močni industrijski bazi, tehnološkemu razvoju in gospodarski rasti. Izjemnega pomena je ohranitev te baze na dolgi rok, kar je treba spodbujati. Zato bi moral biti glavni cilj vlad, da zagotovijo nadaljnji obstoj osrednjih stebrov njihovih pešajočih gospodarstev, vključno z letalstvom, pa tudi da ustvarijo pogoje za hitro obnovitev zdravega okolja. EESO močno priporoča sprejetje naslednjih dejavnosti in ukrepov pomoči:

9.1 Letalska vrednostna veriga (letališča, proizvajalci letal, dobavitelji letalskega goriva, storitve zemeljske oskrbe, ponudniki letalskih navigacijskih storitev, letalski prevozniki) bi morala biti v celoti podrejena učinkom gospodarskih ciklov in konkurenčnim pritiskom. Izvaja se prestrukturiranje za minimiziranje negativnih učinkov upočasnitve gospodarske rasti.

9.2 Komisija bi morala začeti vse postopke, da olajša in izvede začasno opustitev pravila uporabe slotov 80:20 v zimski sezoni 2009–2010.

9.3 Zavedati se je treba, da naj bi po ocenah letalski promet na srednji rok zrasel za 4–5 % letno in da naj bi se v prihodnjih dvajsetih letih proizvedlo 25 000 letal z več kot 100 sedeži, zato je evropske proizvodne zmogljivosti treba ustrezno upravljati. Če je prestrukturiranje neizogibno, pa je treba upoštevati vidik ohranjanja zmogljivosti in znanj.

9.4 Odbor priporoča, da se med prestrukturiranjem upoštevajo postopki obveščanja socialnih partnerjev in posvetovanja z njimi. Odbor spodbuja vse socialne partnerje, naj razvijejo strukturiran in proaktiven socialni dialog na podjetniški, nacionalni in evropski ravni.

9.5 Javni organi bi morali pomagati ranljivim podjetjem, da ohranijo svoja znanja in spretnosti ter delovna mesta, na primer z boljšim dostopom do poklicnega usposabljanja v obdobju recesije. Javni organi bi lahko prevzeli vodilno vlogo pri spodbujanju razvoja in pridobivanju znanj in spretnosti, potrebnih na srednji in dolgi rok. EESO v zvezi s tem meni, da je treba vzpostaviti sistem za načrtno upravljanje delovnih mest in usposabljanja z vključitvijo socialnih partnerjev.

9.6 Odbor je v svojih mnenjih (nazadnje v mnenju SOC/347) poudaril pomen visokošolskega in univerzitetnega izobraževanja kot tudi dobrih povezav med industrijo in šolami/univerzami, da se zagotovi ponudba iskalcev zaposlitve z ustreznimi znanji in spretnostmi.

9.7 Takšna usklajena podpora javnih organov (EU, držav, regij itd.) je bistvenega pomena za spopad z učinki krize, ki vpliva na industrijski sektor v času obsežnega upokojevanja. Če industrija ne bo ohranila znanj, se ne bo mogla soočiti z dolgoročnimi izzivi.

9.8 Evropska investicijska banka bi morala ponovno začeti izvajati politiko, ki jo je izvajala pred letom 2007, ko so bila njena posojila na voljo evropskim prevoznikom; ta politični preobrat mora biti hiter in zlasti usmerjen na financiranje novih letal. To ne bi bilo namenjeno povečevanju flot.

9.9 Prav tako bi bilo primerno zagotoviti mehanizme za kritje finančnega tveganja, kot je tveganje, ki izhaja iz nihanja menjalnih tečajev (primerjaj s točko 4.6 mnenja CCMI/047). Ti mehanizmi bi lahko imeli tudi obliko garancij za posojila, ki bi temeljile na vračljivih predujmih ali posojilih Evropske investicijske banke.

9.10 Zagotoviti je treba dodatna finančna sredstva za raziskave in razvoj v letalski industriji, da bi industriji omogočili soočanje s prihodnjimi izzivi, vključno z izpolnjevanjem zahtev sistema EU za trgovanje z emisijami. Vendar pa bi bil globalni sektorski pristop za letalstvo v okviru Mednarodne organizacije za civilno letalstvo (ICAO) optimalna rešitev za mednarodna prizadevanja na področju omejevanja podnebnih sprememb, saj bi se s tem olajšalo reševanje globalnega problema.

9.11 Glede na inovativnost in strateški pomen letalske industrije za evropsko industrijsko in tehnološko bazo bi lahko trajna prizadevanja EU, izvedbena faza 7. okvirnega programa za raziskave in razvoj in prihodnji 8. okvirni program za raziskave in razvoj zagotovili trdno podporo za raziskave in razvoj (ki jih ogroža kriza). Javna podpora za raziskave in razvoj se ne sme zmanjšati, saj se le tako lahko zagotovi odličnost Evrope na tem področju. Poleg tega so raziskave in razvoj ter sodelovanje nujni, da bo tudi v prihodnosti poudarek na nadaljnjem razvoju dolgoročno trajnostnega letalskega sektorja z alternativnimi gorivi in operativnimi ukrepi.

9.12 Pogodbene izvajalce prve stopnje recesija manj prizadene kot dobavitelje in podizvajalce, ki pomenijo večino znanj in spretnosti ter delovnih mest v letalski industriji. Podporni proces bi lahko potekal v obliki združenih posojil in garancij za podizvajalce. Proizvajalci bi morali z zagotovitvijo prihodkov in dolgoročnih naročil podpreti prizadevanja dobaviteljev.

9.13 Nujno je treba izvesti sveženj o enotnem evropskem nebu II. Drobljenje zračnega prostora v Evropi povzroča dodatno težko breme ne le za potnike, temveč tudi za letalske prevoznike. EESO je v svojem zadnjem mnenju močno podprl projekt enotnega evropskega neba II. Letalska industrija deluje na globalni ravni in potrebna bo medobratovalnost, da se preprečijo dodatne obremenitve in neučinkovitosti. Zato so potrebna stalna prizadevanja za zagotovitev medobratovalnosti programov SESAR in NextGen. Komisija mora leta 2010 vzpostaviti mehanizem financiranja za izvajanje programa SESAR, da se omogoči široka udeležba pri tem revolucionarnem projektu.

9.14 Vse države članice je treba pozvati, naj pospešijo izvajanje direktive o letaliških pristojbinah. Komisija bi morala razmisliti o uporabi pristojnosti, za katero jo pooblašča direktiva.

9.15 Komisija naj bi izdala sporočilo državam članicam in organizaciji Eurocontrol za uvedbo moratorija na pristojbine za kontrolo zračnega prometa. EESO priznava prizadevanja GD TREN glede tega vprašanja in ga močno spodbuja, naj izvaja dodaten pritisk na države članice.

9.16 Evropske institucije se morajo posvetovati s ponudniki letalskih navigacijskih storitev in letalskimi družbami, kot to zahteva Uredba št. 1794/2006 o pristojbinah. Potrebna je dodatna posodobitev te uredbe, da se upošteva načrt izvedbe, ki je bil izveden v okviru svežnja SES II.

9.17 Treba je zagotoviti, da se bo EASA ukvarjala izključno z vprašanji varnosti. Prav tako je treba ohraniti in izboljšati varnost poletov.

Do aprila 2010 bi bilo treba po vsej EU uporabljati enkratni varnostni pregled (datum začetka veljavnosti novih pravil EU o varovanju iz Uredbe št. 300/2008). Poleg tega je treba državam članicam predložiti končni predlog o enkratnem varnostnem pregledu med EU in ZDA, ki bo temeljil na medsebojni oceni ukrepov varovanja med EU in ZDA in bo izveden čim prej.

9.18 Med EU in tretjimi državami so potrebni dodatni mednarodni letalski sporazumi, ki bodo določali enake mednarodne konkurenčne pogoje. EESO je v svojem mnenju zelo pozitivno ocenil sporazum, ki ga je Komisija sklenila s Kanado.

9.19 Na splošno bi lahko vse pogostejše regionalno in mednarodno sodelovanje med predstavniki industrije (prevozniki, proizvajalci, javni organi) pomagalo okrepiti ponudbo in vsesplošno dejavnost sektorja, pod pogojem, da so pogoji takšne „menjave“ družbeno odgovorni in da pri njej sodelujejo vsi socialni partnerji.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej tudi mnenje EESO o evropski letalski industriji: trenutno stanje in obeti za prihodnost (UL C 175, 28.7.2009, str. 50-56).

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/37

458. PLENARNO ZASEDANJE 16. IN 17. DECEMBRA 2009

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov

(COM(2009) 31 konč./2 - 2009/0006 (COD))

(2010/C 255/06)

Poročevalec: g. CAPPELLINI

Svet je 27. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov

COM(2009) 31 konč./2 - 2009/0006(COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2009. Poročevalec je bil g. CAPPELLINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 160 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO podpira pobudo Evropske komisije o imenih in označevanju tekstilnih izdelkov, ki bi lahko bila pomemben korak k povečanju števila inovacijskih procesov in družbenih rešitev v tekstilni industriji EU ter k okrepitvi ozaveščenosti in informiranosti evropskih potrošnikov, še posebej v obdobju krize. Tako kot že v prejšnjih mnenjih in informativnih poročilih o prihodnosti tekstilne industrije (1) Odbor poudarja, da mora sektor nujno pripraviti skladne in celostne ukrepe, tudi glede označevanja, da si zagotovi konkurenčno prednost.

1.2 EESO pozdravlja uredbo in podpira člen 4 o nacionalnem zakonodajnem okviru glede proizvodov s poreklom in konkurence.

1.3 EESO poziva Komisijo in zainteresirane strani, da spremljajo, kako bo predlagana uredba vplivala na:

—	evropski strateški raziskovalni program, ki se razvija, uporabo novih vlaken in inovativnih tekstilnih izdelkov ter preglednost;

—	poenostavitev obstoječega zakonodajnega okvira z morebitnimi pozitivnimi vplivi na zainteresirane strani v zasebnem sektorju in javne uprave na ravni EU, nacionalni in regionalni ravni;

—	izboljšanje skladnosti obstoječega zakonodajnega okvira (2).

1.4 EESO se strinja, da je treba spoštovati potrebo potrošnikov po jasnih, celostnih in popolnih informacijah o izdelkih, zlasti pri tekstilnih izdelkih, in podpira pobudo Komisije o poenostavitvi postopkov in znižanju stroškov, povezanih s prenosom Direktive.

1.5 Odbor si želi sistematične udeležbe civilne družbe, več socialnih partnerjev s področja tekstila in institucionalnih akterjev v Odboru za tekstilna imena in označevanje (člen 20 predloga uredbe). Treba bi bilo razmisliti tudi o sistemu rednega pregledovanja uredbe, s čimer bi pridobili konkurenčno prednost pred označevanjem tekstilnih izdelkov in tekstilnimi standardi v drugih svetovnih industrijah (glej trge tekstilnih izdelkov EU (3)). Ko bo uredba začela veljati, bi lahko bolj vključujoče pregledovanje predlagane uredbe pripomoglo k odprti razpravi o večini zdravstvenih problemov (npr. o alergijah, ionizaciji itd.), ki so povezani s tekstilnimi izdelki, a se ne nanašajo na vlakna sama, temveč na kemikalije, ki se uporabljajo v proizvodni verigi, npr. za barvanje in mehčanje, in na mehanske postopke, kot sta česanje in mikanje.

1.6 EESO poleg izvajanja te uredbe predlaga tudi ciljno usmerjeno informativno kampanjo o imenih in označevanju tekstilnih izdelkov ter sektorske študije v sodelovanju z organizacijami MSP, raziskovalnimi središči, potrošniki in proizvajalci tekstila. Ti akterji bi lahko imeli ključno vlogo pri krepitvi pomena okoljsko trajnostnih vlaken in izdelkov ter ozaveščanju o tržnem potencialu.

1.7 Ta pobuda bi lahko tudi spodbudila začetek razprave o „neobveznem“ označevanju končnih tekstilnih izdelkov, kot so oblačila, z informacijami o vzdrževanju in čiščenju (oznake za likanje, pranje, beljenje itd.). Njihovo navajanje je prostovoljno, ker na tem področju ni obveznosti EU. Dodano vrednost, še posebej za končne uporabnike, bi lahko imela uvedba sistema, ki bi bil podoben Ginetexovemu (4) in bi bil usklajen s standardom ISO 3758, ali celo uvedba ameriškega standarda ASTM D-5489. To bo med drugim zagotovilo, da:

—	se bo podaljšala življenjska doba tekstilnih izdelkov;

—	se izdelki med vzdrževanjem ne bodo poškodovali niti ne bodo poškodovali drugih izdelkov;

—	bodo imele kemične čistilnice jasne informacije o ustreznem in primernem načinu vzdrževanja;

—	bodo izdelki ohranili prvotni videz;

—	se bodo kupci na prodajnih mestih lahko obveščeno odločali o primernosti izdelkov.

Poleg tega bo obsežna uporaba oznak za vzdrževanje in čiščenje zmanjšala porabo energije in vode za nego tekstilnih izdelkov.

1.8 EU bi se z izvajanjem takšne uredbe približala podobnim uredbam, ki se uporabljajo na trgih v tretjih državah, kot so ZDA (5), Japonska (6), Avstralija (7) itd.

1.9 V tekstilnem sektorju se uporablja na tisoče kemičnih snovi z nenavedeno mešanico drugih dodanih snovi, med katerimi so tudi strupene. Te kemične snovi se uporabljajo za barvanje in drugo spreminjanje blaga. V EU so strupene snovi predhodno odbrane, odstranjene ali obdelane v skladu z okoljsko in zdravstveno zakonodajo. EESO predlaga tesno povezanost med uredbo o označevanju tekstilnih izdelkov ter uredbo in platformo REACH, da se poenostavijo in pospešijo postopki ter prepreči pretirano kopičenje.

2. Ozadje

2.1 Zakonodaja EU o tekstilnih imenih in označevanju temelji na členu 95 Pogodbe ES. Njen namen je vzpostaviti notranji trg za tekstilne izdelke ter hkrati zagotoviti, da bodo potrošniki ustrezno obveščeni. Države članice so v sedemdesetih letih 20. stoletja priznale potrebo po uskladitvi zakonodaje Skupnosti na področju tekstilnih imen. Različna (neusklajena) imena tekstilnih vlaken v državah članicah EU bi pomenila tehnično oviro za trgovanje na notranjem trgu. Poleg tega bi bili interesi potrošnika bolje zaščiteni, če bi bile informacije s tega področja enake po vsem notranjem trgu.

2.2 Tekstilna industrija EU se je lotila dolgega procesa prestrukturiranja, modernizacije in tehnološkega napredka, s čimer se je odzvala na znatne gospodarske izzive, s katerimi je bila soočena v zadnjih letih. Evropska podjetja, še posebej MSP, so izboljšala svoj položaj na svetovni ravni tako, da so se osredotočila na konkurenčne prednosti, kot so kakovost, oblikovanje, inovacije in izdelki z večjo dodano vrednostjo. Industrija EU je na svetovni ravni vodilna v razvoju novih izdelkov, tehničnega tekstila in netkanega tekstila za nove načine uporabe, kot so geotekstil, higienski izdelki, izdelki za avtomobilsko industrijo in zdravstveni sektor.

2.3 Ključno področje raziskav je razvoj novih specialnih vlaken in sestavin vlaken za inovativne tekstilne izdelke, kar je opredeljeno kot eno prednostnih tematskih področij v strateškem raziskovalnem programu Evropske tehnološke platforme za prihodnost tekstilne in oblačilne industrije. Inovacije na področju vlaken na začetku tekstilne vrednostne verige so za številne sektorje v nadaljnji proizvodnji pomemben vir novih izdelkov, možnosti predelave in področij uporabe (8). Število zahtevkov za vnos novih imen vlaken v zakonodajo EU se je v zadnjih letih povečalo in v prihodnosti se pričakuje nadaljnja okrepitev tega trenda, saj se evropski tekstilni sektor razvija v bolj inovativno industrijo.

2.4 Vloge za imena novih vlaken prihajajo iz različnih podjetij, tako velikih kot malih. Po podatkih sektorja je na splošno 90 do 95 % dejavnosti s področja raziskav in razvoja osredotočenih na izboljšanje in razvoj obstoječih vlaken. Čeprav je mogoče samo od 5–10 % dejavnosti raziskav in razvoja pričakovati vlakna, ki potrebujejo nova generična imena, pa ta nova vlakna pogosto ustvarijo nove načine uporabe in tehnološke postopke na številnih področjih, kot so oblačilni, zdravstveni in okoljski sektor ter industrija.

2.5 V zadnjih letih je bilo v tehnične priloge direktiv z amandmaji dodanih osem novih vlaken:

—	Direktiva 97/37/ES (9) je na seznam dodala štiri nova vlakna (kašgora, liocel, poliamid, aramid);

—	Direktiva 2004/34/ES (10) je na seznam vlaken dodala novo vlakno polilaktid;

—	Direktiva 2006/3/ES (11) je na seznam vlaken dodala novo vlakno elastomultiester;

—	Direktiva 2007/3/ES (12) je na seznam vlaken dodala novo vlakno elastolefin;

—	Direktiva 2009/121/ES (13) je na seznam vlaken dodala novo vlakno melamin.

2.6 Pričakovati je, da se bo v prihodnjih letih povečalo število novih vlaken, dodanih v tehnične priloge. Sektor, ki ga zastopa BISFA (14), trdi, da je prihodnje trende težko napovedati, vendar meni, da je realistično pričakovati dve vlogi na leto (15).

2.7 Obstoječi predlog ne spreminja političnega ravnovesja med državami članicami in EU. Komisiji bo pomagal odbor, ki bo dal mnenje o izvedbenih ukrepih, predlaganih za spremembo uredbe, v skladu s pravili regulativnega odbora s pregledom. To zdaj velja za obstoječe direktive.

2.8 Zamisel o reviziji zakonodaje na področju tekstilnih imen se je pojavila v zadnjih letih kot posledica izkušenj, pridobljenih z rednimi tehničnimi spremembami za vključitev imen novih vlaken v obstoječe direktive. Revizija zakonodaje EU o tekstilnih imenih in označevanju (16) je bila napovedana leta 2006 v dokumentu Prvo poročilo o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja (17) in bila vključena v zakonodajni in delovni program Komisije za leto 2008.

2.9 Cilj te revizije je:

—	poenostaviti obstoječi zakonodajni okvir z morebitnimi pozitivnimi vplivi na zainteresirane strani v zasebnem sektorju in javne uprave. Namen revizije te zakonodaje je torej pospešiti uvajanje in razpoložljivost novih vlaken;

—	poenostaviti in izboljšati obstoječi ureditveni okvir za razvoj in uporabo novih vlaken;

—	spodbujati inovacije v tekstilnem sektorju in sektorju oblačil ter uporabnikom vlaken in potrošnikom omogočiti hitrejše izkoriščanje prednosti inovativnih izdelkov;

—	povečati preglednost procesa;

—	dodati nova vlakna na seznam usklajenih imen vlaken;

—	uvesti večjo prožnost za prilagoditev zakonodaje, da se zadovoljijo prihodnje potrebe tehnološkega razvoja v tekstilni industriji.

2.10 Namen revizije ni razširitev zakonodaje EU na druge zahteve v zvezi z označevanjem, ki presegajo sestavo vlaken in uskladitev imen tekstilnih vlaken, ki jih zajemajo obstoječe direktive.

3. Proces posvetovanja o reviziji direktive

3.1 Zaradi omejenega obsega te revizije je bilo izvedeno ciljno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi. V procesu posvetovanja so sodelovale naslednje zainteresirane strani: združenja industrije in trgovcev na drobno, sindikati, potrošniške organizacije, evropski organi za standardizacijo ter državne uprave.

3.2 Zainteresirane strani in predstavniki držav članic so bili povabljeni, da v obdobju med januarjem in avgustom 2008 na sestankih, ki so jih organizirale službe Komisije, in pisno predstavijo svoja stališča, pobude in predloge.

3.3 Najpomembnejše informacije, ki jih je prineslo posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, so:

—	vključitev imen novih vlaken v evropsko zakonodajo je pomembna za spodbujanje inovacij v evropski industriji in obveščanje potrošnikov;

—	politična vsebina tehničnih sprememb zakonodaje o tekstilnih imenih ne upravičuje dolgotrajnih postopkov in visokih stroškov, povezanih s prenosom Direktive;

—	zato je treba uporabiti enostavnejšo zakonodajno rešitev.

3.4 Rezultati procesa posvetovanja so na voljo v poročilu o oceni učinka in njegovih prilogah.

4. Ocena učinka

4.1 Komisija je na podlagi rezultatov posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in študije Poenostavitev zakonodaje EU na področju tekstilnih imen in označevanja – ocena učinka možnosti politike (18) izvedla oceno učinka različnih možnosti politike za doseganje zgoraj navedenih ciljev.

4.2 Odbor Evropske komisije za oceno učinka je ocenil osnutek poročila o oceni učinka, ki ga je pripravila pristojna služba, in potrdil njegovo vsebino z nekaj spremembami (19).

4.3 Na podlagi analize in primerjave različnih možnosti ter njihovega učinka so bili sprejeti naslednji sklepi:

—	vključitev navodil o vsebini vloge ter priznanje laboratorijev za pomoč podjetjem pri pripravi dokumentacije sta lahko koristna, če privedeta do predložitve vloge, ki je skladnejša z zahtevami služb Komisije. To bi lahko industriji in javnim organom prihranilo veliko časa;

—	industriji bi najbolj koristilo skrajšanje časa med predložitvijo vloge za ime novega vlakna in možnostjo dajanja vlakna z novim imenom v promet. To lahko prihrani upravne stroške in omogoči hitrejšo realizacijo prihodkov iz prodaje vlakna;

—	organom držav članic bi najbolj koristila nadomestitev direktiv z uredbami, saj jim ne bi bilo treba več prenašati sprememb v nacionalno zakonodajo. To bi lahko pomenilo znatno znižanje stroškov držav članic;

—	revizija bo ohranila koristi za potrošnike, saj bodo lahko še naprej prepričani, da so imenovana vlakna v skladu z opredeljenimi značilnostmi. Potrošniki lahko imajo dodatne koristi tudi zaradi hitrejšega vstopa novih vlaken na trg.

5. Splošni cilji

5.1 Ta uredba bi morala koristiti spodbujanju R&R, inovacij in tehnologije, omogočanju partnerstva med javno upravo na ravni EU, nacionalni in regionalni ravni ter raziskovalnimi središči, izboljšanju obstoječega usposabljanja in tehničnega znanja, trženju izdelkov z visoko dodano vrednostjo na notranjem trgu in trgih tretjih držav (20) ter zagotavljanju trajnostnega razvoja in vzorcev potrošnje.

5.2 Obravnavana uredba bi poleg tega morala veliko prispevati k:

—	dodani vrednosti tekstilne industrije in povezane industrije, znanju in spretnostim EU ter gospodarski rasti;

—	okrepitvi preglednosti za potrošnike in novim vzorcem potrošnje;

—	večjemu sodelovanju civilne družbe pri spremljanju obravnavane uredbe.

6. Posebni cilji

6.1 Poimenovanje vlakna bi moralo vsebovati čim več informacij o tem, kaj to vlakno je, za razliko od predpisov, na primer v ZDA, ki imajo drugačen pristop (21). Ta zahteva je v skladu z metodologijo BISFA, po kateri mora generično ime vsebovati kemične podatke o prevladujoči monomerni enoti polimernega vlakna in/ali še ključne edinstvene značilnosti vlakna ali procesne tehnologije.

6.2 Podatki na etiketi morajo biti točni, vendar uredba ni dovolj jasna glede izpustitve teh podatkov. Nekateri členi uredbe ne zahtevajo popolnih podatkov na etiketi, v skladu s členom 9 (Tekstilni izdelki iz več vlaken) je pri označevanju na primer mogoče izbirati med popolno opredelitvijo in opredelitvijo vlakna, ki znaša več kot 85 % celotne mase tekstilnega izdelka. Čeprav so ti podatki resnični, niso popolni, če sta od možnosti v omenjenem členu izbrani možnosti (a) ali (b). Zato je treba na etiketi navesti tudi preostalih 15 % vlaken, če želimo resnične in popolne podatke.

6.3 Označene morajo biti vse značilnosti, ki jih predstavi proizvajalec, kar je v skladu s prvo, drugo, tretjo in šesto alineo Priloge II predloga uredbe.

6.4 Ob upoštevanju stroškov in časovnih omejitev je ocena časovnih omejitev naslednja (vanjo ni vštet čas za pripravo vloge, ki je odvisen od hitrosti posameznega prosilca (22)):

—	ocena vloge: 1–3 meseci;

—	sklic delovne skupine: 3 meseci;

—	preizkusi Skupnega raziskovalnega centra in primerjalni preizkusi: 6–9 mesecev;

—	poročilo o tehničnem pregledu: 1–3 meseci;

—	osnutki predlogov: 1–3 meseci;

—	spremenjena uredba: 6–12 mesecev.

6.5 Znižanje stroškov sektorja je obravnavano z dvema možnima scenarijema: z visokimi stroški in z nizkimi stroški, pri obeh sta določeni zgornja in spodnja meja, vendar prihranek tako pri enem kot pri drugem znaša od 47 500 do 600 000 EUR za posamezen zahtevek. Obravnavane so bile tudi potencialne koristi, ki jih je mogoče doseči z odpravo 6- do 21-mesečne zamude pri dajanju vlakna na trg, ki povzroči zamudo in/ali izgubo dohodka. Ta prihranek znaša od 2 000 do 3 500 000 EUR. Predvideva se, da bi javni organi prihranili 25 % stroškov preizkusov Skupnega raziskovalnega centra, prihranek pa bi znašal okoli 75 000 do 100 000 EUR na vlakno (15).

6.6 Če je novo vlakno hitro vstopilo na trg, so vse faze ocenjevanja in odobritve novejših vlog (zadnjih petih let) v najboljšem primeru trajale 36 mesecev, v najslabšem pa do 66 mesecev. Ocenjuje se, da bo ob uporabi nove uredbe postopek trajal 18 do 33 mesecev. To pomeni, da se bo predvideni čas, ki bo potreben v najboljšem in najslabšem primeru, skrajšal za 50 % (15).

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Tekstilna, oblačilna in obutvena industrija predstavljajo ključni del proizvodne dejavnosti v EU-27. S približno 250 000 podjetji in prometom v višini približno 240 milijard EUR ustvari okoli 4 % skupne dodane vrednosti proizvodne dejavnosti EU-27 (od tega približno polovico na področju tekstilne industrije). To je edina veja industrije v Uniji, kjer je med 3,2 milijoni zaposlenimi večina žensk (64,5 %). V njej je zaposlenih 9,3 % vseh zaposlenih v proizvodnem sektorju EU-27, večina v oblačilni industriji (približno 1,5 milijona). EU je največji ciljni trg in s skoraj 20-odstotnim deležem na svetovnem trgu (podatki iz leta 2005) najpomembnejši izvoznik v sektorju, CCMI/041.

Več informacij o trendih in pomembnih dejavnikih v tekstilni industriji je na voljo v informativnem poročilu posvetovalne komisije CCMI:

http://eescregistry.eesc.europa.eu/viewdoc.aspx?doc=%5C%5Cesppub1%5Cesp_public%5Cces%5Cccmi%5Cccmi041%5Csl%5Cces1572-2007_fin_ri_sl.doc.

(2) Ena od direktiv (Direktiva 96/74/ES), ki naj bi jo zamenjala uredba, je že bila zamenjana z Direktivo 2008/121/ES. Če bo nova uredba sprejeta, bi morali biti uredba in direktiva usklajeni.

(3) 17 ključnih trgov (vir: Euratex)

—	Azija: Kitajska, Japonska, Indija, Južna Koreja, Tajvan, Indonezija, Pakistan, Tajska, Malezija

—	Severna Amerika: ZDA, Kanada

—	Srednja Amerika: Mehika

—	Južna Amerika: Brazilija, Argentina, Čile

—	Oceanija: Avstralija

—	Afrika: Južna Afrika

(4) GINETEX: Mednarodno združenje za označevanje vzdrževanja tekstilnih izdelkov (Groupement international d’étiquetage pour l’entretien des textiles).

(5) Označevanje vzdrževanja oblačil in nekaterega metražnega blaga, kodeks zveznih predpisov, 16 CFR Part 423.

(6) Japonski industrijski standard za označevanje vzdrževanja.

(7) Avstralski/novozelandski standard AS/NZS 1957:1998 – označevanje vzdrževanja tekstilnih izdelkov.

(8) Glej strateški raziskovalni program Evropske tehnološke platforme za prihodnost tekstilne in oblačilne industrije.

(9) UL L 169, 27.6.1997, str. 74.

(10) UL L 89, 26.3.2004, str. 35.

(11) UL L 5, 10.1.2006, str. 14.

(12) UL L 28, 3.2.2007, str. 12.

(13) UL L 242, 15.9.2009, str. 13.

(14) BISFA: Mednarodni urad za standardizacijo sintetičnih vlaken (International Bureau for the Standardisation of Man-Made Fibres).

(15) Vir: Poročilo o oceni učinka poenostavitve zakonodaje EU na področju imen in označevanja tekstilnih izdelkov.

(16) Direktive 96/74/ES (kakor je bila spremenjena), 96/73/ES (kakor je bila spremenjena) in 73/44/EGS.

(17) COM(2006) 690 konč.

(18) Študija je na voljo na naslovu: http://ec.europa.eu/enterprise/textile/documents/dir2008_0121_study.pdf.

(19) http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=SEC:2009:0091:FIN:EN:PDF.

(20) Treba se je zavedati, da tekstilni izdelki EU pri vstopanju na trge tretjih držav naletijo na hude, pogosto necarinske ovire. Gre za zahteve oziroma prakse v zvezi z označevanjem, etiketiranjem, opisom ali sestavo izdelka, ki so diskriminatorne do izdelkov EU v primerjavi z domačimi izdelki.

(21) Vir: Predpisi in ureditve v skladu z zakonom o opredelitvi izdelkov iz tekstilnih vlaken (Rules and regulations under the textile fiber products identification act), 16 CFR Part 303.

(22) BISFA: Mednarodni urad za standardizacijo sintetičnih vlaken (International Bureau for the Standardisation of Man-Made Fibres).

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/42

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (prenovitev) – o izvajanju Akta za mala podjetja

(COM(2009) 126 konč. - 2009/0054 (COD))

(2010/C 255/07)

Poročevalka: ga. BONTEA

Svet Evropske unije je 1. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (prenovitev) –

o izvajanju Akta za mala podjetja

COM(2009) 126 konč. – 2009/0054 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2009. Poročevalka je bila ga. BONTEA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) s 145 glasovi za, 3 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor pozdravlja in podpira izvajanje Akta za mala podjetja (Small Business Act – SBA) in predlog direktive, saj sta izboljšanje zakonodajnega okvira, ki bo omogočilo skrajšanje plačilnih rokov, in boj proti zamudam pri plačilih še posebej pomembna in koristna ukrepa.

1.2 Ustrezna zakonodaja je sicer potrebna in koristna, vendar pa ne more odpraviti zamud pri plačilih; oblikovati je treba številne kompleksne ukrepe in okrepiti sodelovanje na vseh ravneh. Mala in srednje velika podjetja (MSP) ter njihove organizacije morajo pri tem imeti pomembno vlogo.

1.3 Odbor meni, da je treba določiti kratke, obvezne plačilne roke za vse državne organe in institucije na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Odobrava sprejete ukrepe Evropske komisije, na podlagi katerih naj bi Komisija neposredno upravljala plačila, ter podpira Komisijo pri nadaljnjem izvajanju in razvoju teh ukrepov na vseh ravneh. Poziva, da se takoj začnejo uporabljati določbe glede rokov, potrebnih za prenos direktive, da bi v trenutnih kriznih razmerah podjetjem zagotovili učinkovito podporo.

Odbor meni, da so potrebne naslednje izboljšave predloga direktive:

—

za javna naročila:

—	nujna uvedba predpisa, ki bi zavezoval k plačilu računov v roku največ 30 koledarskih dni ter odpravil izjemo od tega pravila ali jo vsaj omejil na največ 60 koledarskih dni po dostavi blaga; državni organi zagotovo nimajo večjih težav s financiranjem svojih dejavnosti kot MSP;

—	prav tako tudi odprava ali pa vsaj omejitev področja uporabe izjeme glede najdaljšega, tridesetdnevnega, postopka sprejemanja;

—

za vse trgovinske posle:

—	v primeru zamud pri plačilih, uvedba pravne obveznosti plačevanja obresti, nadomestil in minimalnih notranjih stroškov, v kolikor pogodbe ne predvidevajo ugodnejših klavzul za upnike;

—	oblikovanje zakonodaje o skrajno krivičnih pogodbenih klavzulah in o nespornih terjatvah;

—	upoštevanje načel poštene konkurence in poslovne etike pri uveljavljanju svobode sklepanja pogodb z omejitvijo zlorab pravic.

1.4 Odbor opozarja na svoje prejšnje predloge (1) in poudarja, da so za popolno uresničitev cilja direktive potrebni ukrepi, ki bodo povečali dostop MSP do javnih naročil in jim tako omogočili, da imajo večje koristi od predpisanih pravil.

1.5 Pri prenosu direktive in spremljanju sprejetih ukrepov je treba spodbujati sodelovanje in kakovosten socialni dialog med državnimi organi, socialnimi partnerji in organizacijami MSP.

1.6 Pri podizvajanju javnih naročil in odnosih MSP z velikimi podjetji, tudi z velikimi maloprodajnimi podjetji, se moramo izogibati podaljševanju plačilnih rokov in zamudam pri plačilih. V sektorjih, kjer obstaja velika verjetnost neutemeljenega podaljševanja plačilnih rokov, bi lahko državni organi po potrebi preverjali ali pa določali roke za plačilo, ne da bi pri tem podjetjem naložili dodatne obveznosti ali stroške.

1.7 Odbor državam članicam priporoča, naj okrepijo sodelovanje in predvidijo skupne ukrepe obveščanja in podpore MSP v primeru zamud pri plačilih pri opravljanju čezmejnih transakcij.

1.8 Na evropski ravni bi lahko oblikovali posebno spletno stran, ki bi bila na voljo v vseh delovnih jezikih in bi vsebovala pomembne informacije o prenosu direktive, pravnem okviru, veljavnih postopkih za izterjavo terjatev, vključno z arbitražo in poravnavo, ter druge praktične informacije, ki bi jih zagotovile posamezne države članice. Na nacionalni ravni bi bilo treba poskrbeti za obsežno širjenje teh informacij prek sistema „vse na enem mestu“ in organizacij MSP.

1.9 Ukrepi, na podlagi katerih bi državni organi pospešili plačevanje, so koristni tudi na področju davčne zakonodaje (vračilo DDV, ureditev na področju davkov itd.), saj na tem področju v nekaterih državah prihaja do obžalovanja vrednih ravnanj, ki povzročajo finančna ozka grla.

1.10 Odbor ponovno poudarja svoj predhodni predlog o „ustanovitvi posvetovalnega odbora, v katerem bi lahko sodelovale vse zainteresirane strani in ki bi lahko deloval s podporo ESS“ (2).

2. Uvod

2.1 Trenutno stanje in posledice zamud pri plačilih

2.1.1 V trgovinskih poslih EU:

—	je uveljavljena splošna praksa odloga plačil;

—	prihaja do številnih zamud pri plačevanju računov, predvsem pri javnih naročilih, kjer so v povprečju zamude dolge 67 dni (3), v zasebnem sektorju pa 57 dni;

—

se je v nekaterih državah razvila „kultura poznega plačevanja“, ki postaja splošno razširjena praksa ter ima gospodarske in socialne posledice, ki so še posebej resne, zlasti v času krize, saj so razlog za stečaj enega od štirih podjetij in izgubo več kot 450 000 delovnih mest na leto. Zaradi neprimernih praks bodo podjetja v letu 2009 izgubila 270 milijard EUR, tj. 2,4 % BDP v EU, v primerjavi z 1,5 %, predvidenim v načrtu za oživitev gospodarstva (4);

—	se zamude pri plačilih uporabljajo kot nadomestek bančnih kreditov;

—	so v številnih primerih plačilni roki neupravičeno dolgi, kar je pogosto posledica privilegiranega položaja. To zelo negativno vpliva zlasti na manjša podjetja, obrtna podjetja ter celo na srednje velika podjetja.

2.1.2 MSP so pri pogajanjih ranljiva zaradi:

—	svoje stopnje konkurenčnosti in položaja na trgu;

—	strahu pred tem, da bi ogrozila odnose s svojimi strankami;

—	omejenih možnosti, da bi bila konkurenčna glede plačilnih rokov, ki jih ponujajo strankam;

—	omejenih izkušenj ter človeških in materialnih virov, ki bi bili potrebni za začetek pravnih postopkov izterjave dolgov. Te težave so še toliko večje v primeru čezmejnih transakcij.

2.1.3 Zamude pri plačilih

—

povzročajo znatne dodatne stroške podjetjem-upnikom in otežijo njihovo finančno upravljanje, saj negativno vplivajo na denarni tok, prinašajo dodatne bančne stroške, zmanjšujejo možnosti naložb in povečujejo negotovost številnih podjetij-upnikov, zlasti MSP. To zelo škodi njihovi konkurenčnosti, donosnosti in sposobnosti preživetja, še posebej v časih, ko je dostop do financiranja omejen in drag;

—

lahko privedejo do nadaljnjih zamud pri plačilih dobaviteljem in zaposlenim (s hudimi socialnimi posledicami) ter pri plačilih davkov, dajatev in prispevkov v državni proračun in za socialna zavarovanja (z negativnimi posledicami za javne prihodke), hkrati pa lahko ovirajo dostop podjetij do financiranja (zapoznelo plačilo davkov, dajatev in prispevkov za socialna zavarovanja zaradi nepravočasnega plačila računov na primer omeji dostop do državne pomoči in do programov, financiranih s sredstvi strukturnih skladov);

—	so razlog za stečaj sicer preživetja sposobnih podjetij, prav tako pa lahko povzročijo številne stečaje v celotni dobavni verigi s hudimi gospodarskimi in socialnimi posledicami;

—	odvračajo gospodarske subjekte od sodelovanja na javnih razpisih, kar ne samo izkrivlja konkurenco in škoduje delovanju notranjega trga, temveč tudi zmanjšuje sposobnost državnih organov, da učinkovito uporabijo javna sredstva in kar najbolje izkoristijo denar davkoplačevalcev;

—	lahko spodbujajo korupcijo (da bi pospešili plačevanje računov, vezanih na javna naročila) ali oddajo naročil, ki presegajo odobrene proračunske omejitve;

—	negativno vplivajo na trgovino znotraj Skupnosti: večina podjetij meni, da je pri trgovskih poslih znotraj Skupnosti nevarnost zamude pri plačilih zelo velika, kar povečuje stroške, pa tudi nezaupanje do teh poslov.

2.2 Pravna podlaga

2.2.1 Edini zakonodajni dokument na ravni Skupnosti je Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (5).

2.2.2 V zvezi z listino o začetku postopka za izterjavo terjatev, ki so posledica zamud pri plačilih, se uporabljajo tudi uredbe (ES) 44/2001 (6), 805/2004 (7), 1896/2006 (8) in 861/2007 (9).

2.3 Cilji na evropski ravni

2.3.1 V Aktu za mala podjetja (SBA) (10) je bilo izpostavljeno, da so MSP ključnega pomena za konkurenčnost gospodarstva, da morajo imeti učinkovit dostop do financiranja ter da je treba učinkoviteje izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja enotni trg.

2.3.2 V Evropskem načrtu za oživitev gospodarstva (11) je bilo poudarjeno, da je zadosten in cenovno sprejemljiv dostop do financiranja pogoj za naložbe, rast in ustvarjanje novih delovnih mest v obdobju gospodarske recesije, EU in države članice pa so bile pozvane, naj zagotovijo, da bodo državni organi račune plačevali v roku enega meseca.

2.3.3 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (prenovitev) uveljavlja Akt za mala podjetja ter si prizadeva za izboljšanje zmogljivosti samofinanciranja evropskih podjetij, da bi se z odstranitvijo ovir za čezmejno trgovinsko poslovanje olajšalo pravilno delovanje notranjega trga.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Odbor pozdravlja izvajanje Akta za mala podjetja in predlog direktive, saj meni, da je nujno potrebno izboljšanje zakonodajnega okvira v zvezi z bojem proti zamudam pri plačilih izjemno pomemben in koristen ukrep.

3.2 Odbor podpira tudi hitro uveljavitev Akta za mala podjetja z uporabo ukrepov, predlaganih na ravni Skupnosti, ter še posebej podpira „predlog spremembe direktive o zamudah pri plačilih, ki naj bi povečal obveznosti in kazni za državne organe v primeru plačila po preteku 30-dnevnega plačilnega roka“ (12).

3.3 Odbor te ukrepe podpira, ker se zaveda, da imajo zamude pri plačilih obsežne in kompleksne negativne posledice za podjetja, še zlasti za MSP, kot tudi za zaposlene in za trgovinske posle znotraj Skupnosti.

3.4 Poleg boja proti zamudam pri plačilih je zelo pomembno tudi skrajšanje plačilnih rokov; v tem smislu bi lahko dopolnili naslov direktive, ukrepe iz direktive pa razporedili glede na ta dva cilja.

3.5 Čeprav so zakonodajni ukrepi potrebni in koristni, pa zaradi številnih in kompleksnih vzrokov za zamude, stanja, kakršno je osem let po sprejetju Direktive 2000/35/ES, in lokalnih okoliščin ne zadoščajo za odpravo zamud pri plačilih. Odbor države članice poziva, naj aktivno sodelujejo pri opredelitvi in izvajanju najprimernejših ukrepov v boju proti zamudam pri plačilih, in poudarja pomen kakovostnega sodelovanja in dialoga med državnimi organi, socialnimi partnerji in organizacijami MSP. V tem procesu imajo pomembno vlogo tudi sama podjetja, ki morajo vložiti več truda v obveščanje, izboljšanje svojih notranjih postopkov in ukrepanje zoper dolžnike.

3.6 Odbor pozdravlja naslednje ukrepe, ki bodo po njegovem mnenju imeli pozitivne učinke:

—	uvedbo splošne obveznosti plačila v roku tridesetih dni za javna naročila, s čimer se bodo vzpostavili standardizirani in pregledni postopki, na podlagi katerih se bo pospešilo plačevanje;

—	pravico upnika do nadomestila v višini najmanj 5 % dolgovanega zneska, da bi javne uprave odvrnili od poznega plačevanja;

—	povračilo upnikovih notranjih upravnih stroškov, kar bo poleg plačila zakonitih obresti odvračilno vplivalo na dolžnike;

—	odpravo možnosti, da se pri manjših transakcijah ne izterjajo obresti, nižje od 5 EUR;

—	izboljšanje predpisov o skrajno krivičnih pogodbenih klavzulah – člen 6 predloga direktive je pomemben prispevek na tem področju;

—	večjo preglednost glede pravic in obveznosti, predvidenih v direktivi;

—	vzpostavitev sistema za ocenjevanje in spremljanje, ki bo omogočil boljše obveščanje ter večjo vključenost evropskih institucij in vseh zainteresiranih strani.

3.7 Vendar pa Odbor meni, da so potrebne bistvene vsebinske izboljšave predloga direktive, da bi lahko več podjetij v praksi imelo koristi od skrajšanja in spoštovanja plačilnih rokov, ter da bi povečali učinkovitost pravnih sredstev zoper dolžnike.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Odbor zagovarja potrebo po kratkih in obveznih plačilnih rokih za vse državne organe na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni

4.1.1 S praktičnega vidika bomo dosegli pomembne pozitivne rezultate z uvedbo splošne obveznosti plačila za javna naročila v roku največ trideset dni in z določitvijo tridesetdnevnega roka za izvedbo postopkov sprejemanja in preverjanja.

4.1.2 Kratke plačilne roke in obveznost plačevanja računov bi morali uvesti in upoštevati vsi državni organi in institucije na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

4.1.3 Odbor pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija uvedla nove, strožje cilje glede plačil, ki jih neposredno upravlja, skrajšala roke predfinanciranja in začetnih plačil, poenostavila splošne postopke, potrebne za začetek projektov, in dala pobudo za poenostavitev nadzornih ukrepov. Prav tako podpira nadaljnje izvajanje in razvoj teh ukrepov na vseh ravneh. Odbor poziva državne organe, naj sprejmejo nujne ukrepe za skrajšanje in spoštovanje plačilnih rokov, ter jim priporoča, naj se pri tem oprejo na obstoječe primere dobre prakse.

4.1.4 Odbor kljub temu meni, da člen 5 predloga direktive o plačilu javnih naročil ne bo izpolnil pričakovanj in hvalevrednih ciljev Komisije, ter podaja naslednje predloge:

—

da bi bil člen 5 jasen in logičen za naslovnike tega predloga direktive in da bi uresničil predlagani cilj („zato je treba plačilne roke za javna naročila, ki jih oddajo državni organi, praviloma omejiti na največ 30 dni“ (13)), bi moral izrecno določati obveznost plačevanja računov, povezanih z javnimi naročili, v roku največ tridesetih koledarskih dni ter določati najdaljše trajanje postopka sprejemanja in ukrepe v primeru neizvajanja teh predpisov, pri čemer bi se lahko ukrepi uporabljali kumulativno;

—

Odbor izraža skrb, da bi državni organi napačno uporabljali izjemo o dogovoru glede podaljšanja plačilnih rokov v utemeljenih primerih (člen 5(4)), saj ni objektivnih in natančnih meril, s katerimi bi lahko ocenili upravičenost ali sprejemljivost razlogov za podaljšanje. Državni organi so namreč hkrati v vlogi razsodnika in stranke; težave, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju financiranja svojih dejavnosti, pa nikakor ne morejo biti večje od tistih, s katerimi se srečujejo MSP. Odbor zato predlaga, da se ta izjema črta ali vsaj omeji, da plačilni roki v teh primerih ne bi bili daljši od 60 koledarskih dni po dostavi blaga;

—	hkrati predlaga odpravo ali vsaj omejitev področja uporabe izjeme, ki jo določa člen 5(3) glede najdaljšega, tridesetdnevnega, trajanja postopka sprejemanja.

4.1.5 Pri uveljavljanju načela svobode sklepanja pogodb je treba upoštevati nekaj posebnosti:

—

Direktiva ne vsebuje določb o omejitvi zlorabe pravic na področju uveljavljanja načela svobode sklepanja pogodb. Zato Odbor predlaga, da se na tem področju upoštevajo načela poštene konkurence in poslovne etike. O tem je že podal naslednje stališče: „Da bi spodbudili zdravo konkurenco in boj proti nepoštenim trgovinskim praksam, je treba države članice pozvati, naj uveljavijo določbe konkurenčnega prava za prepoved nepoštenih klavzul, ki dovoljujejo neobičajno dolge plačilne roke, ki neupravičeno presegajo povprečno trajanje prodajnega cikla (več kot 60 dni)“ (14).

—	Pri javnih naročilih se jamstva za dobro izvedbo obveznosti zahtevajo samo od podjetnikov, medtem ko državni organi ne dajejo podobnih jamstev za pravočasno plačevanje; to neravnovesje bi bilo treba odpraviti.

—	Načelo svobodnega sklepanja pogodb se pri določanju plačilnih rokov in trajanju postopka sprejemanja pri javnih naročilih ne more v celoti uveljaviti, saj podjetja nimajo prave moči za pogajanje z državnimi organi.

—

Svoboda sklepanja pogodb bi se morala uveljavljati z uvedbo klavzul, ki bi bile ugodnejše za upnika, in ne z določbami, ki so v nasprotju s splošnimi pravili. Odbor predlaga, da se besedilo „razen če ni drugače določeno in ustrezno utemeljeno“ (člen 5(3)) nadomesti z besedilom „razen če obstajajo druge določbe, ki so ugodnejše za upnika“. Ta predlog se nanaša tudi na člen 4(1) o nadomestilu stroškov izterjave.

4.2 Uvedba pravne obveznosti dolžnikov glede plačevanja obresti, nadomestil in minimalnih notranjih stroškov

4.2.1 Na Finskem in Švedskem se obresti za zamude pri plačilih izterjajo avtomatično in o tem ne razsojajo sodišča. To prakso bi morali uporabljati povsod. Odbor predlaga, da se sprejme pravna obveznost (pravica) plačevanja obresti, nadomestil in drugih povračil minimalnih notranjih stroškov ob upoštevanju načela svobode sklepanja pogodb, v okviru katerega bi bila zakonsko predvidena možnost dogovora o pogojih in zneskih, ugodnejših za upnika. Tako bi MSP lahko to pravico uveljavljala brez dodatnega napora ali obotavljanja zaradi svojega neugodnega položaja.

4.3 Odnosi z organizacijami

4.3.1 Pri prenosu direktive ter izvajanju in spremljanju sprejetih ukrepov za skrajšanje in upoštevanje plačilnih rokov se je treba posvetovati z organizacijami delodajalcev in organizacijami MSP ter jih vključiti v ta proces. Pomagati jim je treba pri razvijanju interaktivnih spletnih informacijskih storitev, kot tudi storitev svetovanja in pomoči njihovim članom glede zamud pri plačilih in nepoštenih klavzul.

4.3.2 Odbor predlaga, da se v besedilu člena 6(3) o ukrepih za preprečevanje nadaljnje uporabe skrajno krivičnih klavzul izrecno navedejo „organizacije delodajalcev in organizacije MSP“, saj lahko uporabljeni izraz (organizacije) povzroči težave pri prenosu.

4.3.3 Če lahko organizacije delodajalcev in zlasti organizacije MSP pomembno prispevajo k pripravi poročila iz člena 10 predloga direktive, je treba v poročilo vključiti tudi njihovo stališče.

4.4 Odbor meni, da je treba predvideti učinkovita in uspešna pravna sredstva zoper dolžnike.

4.4.1 Odbor poudarja, da je treba uvesti enostavne, hitre in učinkovite postopke za izterjavo dolgov, ki bodo dostopni podjetnikom, predvsem iz MSP, ter zahteva, da se izvršilni naslov za nesporne terjatve pridobi v roku največ 90 dni (člen 9). Izboljšati je treba tudi postopke za ugotavljanje obstoja skrajno krivičnih pogodbenih klavzul.

5. Druge ugotovitve in predlogi

5.1 Odbor se zavzema za izboljšanje zakonske ureditve glede skrajno krivičnih pogodbenih klavzul (člen 6) in predlaga njeno izvedbo z določitvijo ustreznih meril, in tako, da se na seznam klavzul, ki vedno veljajo za skrajno krivične, doda tiste, ki izključujejo plačilo nadomestila za stroške izterjave, ter klavzule o pridržku lastninske pravice in jamstvu za vestno izvajanje obveznosti plačevanja.

5.2 Odbor potrjuje svoje stališče glede položaja fizičnih oseb, ki s strogo pravnega vidika niso zajete v področje uporabe direktive v sedanji obliki, ampak zanje veljajo podobni pogoji pri njihovih stikih s posameznimi podjetji in javno upravo. Odbor poziva „Komisijo, naj predvidi študije o teh vprašanjih in se odloči, ali je treba v direktivo vključiti določene vidike odnosov s potrošniki ali pa pripraviti posebne predloge“ (14).

5.3 Odbor predlaga, da se opredeli pojem „nesporne terjatve“ (člen 9). Terjatve ne bi smele biti več sporne, če obstaja račun, ki ga je podpisal upravičenec, ali dokument, ki dokazuje, da je upravičenec prejel blago.

5.4 Odbor opozarja tudi na naslednje:

—	treba bi bilo črtati določbe iz člena 1(2)(b), ki v področje uporabe nove direktive ne vključuje pogodb, sklenjenih pred 8. avgustom 2002, in jih vključiti v člen 11(4), ki določa datum prenosa;

—	pri opredelitvi „obresti“ v členu 2(5) bi morali predvideti možnost dogovora, tudi z državnimi organi, o višini obresti;

—	da bi se izognili težavam pri prenosu, je treba natančno navesti tri kategorije javnih naročil (pogodbe o dobavi, storitvah in delu) ali pa samo na splošno navesti „javna naročila“; (člen 5(1), (2) in (6) pogodb o delu ne vključuje);

—	z nadomestitvijo izraza „dan, na katerega dolžnik prejme račun“ z izrazom „dan, na katerega je bil dolžniku poslan račun“ (člen 3(2)(b) in člen 5(2)(b)) bi poenostavili breme dokazovanja in zmanjšali stroške pošiljanja po pošti ali priprave elektronskih računov;

—	v členu 4(1) bi bilo treba pojasniti, ali se pojem „dolg“ nanaša samo na vrednost proizvoda ali pa zajema tudi DDV in druge stroške, kot na primer stroške prevoza;

—	v členu 5(5) o pravici do nadomestila v višini 5 % dolgovanega zneska, bi morali pojasniti, ali je možno tudi nadomestilo, višje od navedenega odstotka, ko za to obstajajo ustrezni dokazi.

5.5 Morali bi preprečiti uvedbo neupravičeno dolgih plačilnih rokov in zamude pri plačilih v primerih:

—	podizvajanja javnih naročil (za podizvajalce bi morali uporabljati enaka pravila plačevanja, kot veljajo za državne organe);

—

dobav blaga v okviru trgovskih verig. Odbor je že predlagal vzpostavitev „kodeksa ravnanja na prostovoljni podlagi, ki bi temeljil na pisnih pogodbah“, da bi „imela MSP že z minimalnimi jamstvi dostop do široke distribucije“ (15), velikim maloprodajnim podjetjem in/ali dobaviteljem pa bi tako onemogočili izvajanje pritiska.

5.6 Vsako leto, in to vsaj prva tri leta izvajanja direktive, bi bilo treba pripraviti in predložiti poročilo, predvideno v členu 10, da bi lahko stalno ocenjevali rezultate in lažje izmenjavali dobre prakse.

5.7 EESO podpira razširjanje in razvoj dobrih praks na področju boja proti zamudam pri plačilih in krajšanja plačilnih rokov:

—

Evropska komisija:

—	ukrepi za skrajšanje roka za plačilo začetnega predfinanciranja v okviru nepovratnih sredstev in naročil EU s 30 na 20 dni (to znaša 9,5 milijarde EUR); za ostala centralno upravljana plačila je cilj skrajšati plačilne roke s 45 na 30 dni (v primeru subvencij);

—	pogostejša uporaba pavšalnih stopenj in zneskov za nepovratno financiranje in centralno upravljane gospodarske pogodbe;

—	poenostavitev splošnih postopkov pred začetkom projektov, kar lahko pospeši plačila: predlagani so ukrepi, ki bi službam Komisije omogočili objavo razpisov za dve leti in uporabo standardiziranih postopkov za razpise;

—	spodbujanje poenostavitve nadzornih ukrepov, kadar je to mogoče.

—	Združeno kraljestvo: državni organi so se zavezali k plačevanju računov v roku 10 dni.

—	Irska, Belgija, Poljska, Portugalska, Češka republika: vlade so se zavezale, da bodo zmanjšale zamude pri plačilih, zlasti v primeru državnih organov.

—	Belgija: zvezna vlada je v okviru zveznega investicijskega sklada vzpostavila novo posebno „premostitveno posojilo“ za financiranje zamud pri plačilih vseh državnih organov (in ne zgolj zamud pri plačilih na zvezni ravni).

—

Španija: Instituto de crédito Oficial (ICO) je za leto 2009 uvedel likvidnostno posojilo v višini 10 milijard EUR za prednostna posojila, s katerimi bi pokrili likvidnostne potrebe MSP in samozaposlenih. Za ta sredstva veljajo pravila sofinanciranja, na podlagi katerih 50 % sredstev pokrije ICO, 50 % pa druge kreditne ustanove. Poleg tega imajo lokalne oblasti na voljo tudi sklad za izplačilo predujmov za račune, ki jih podjetja in samozaposleni izstavijo za delo in storitve, opravljene za lokalne oblasti.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 224, 30.8.2008; UL C 182, 4.8.2009.

(2) UL C 407/50, 28.12.1998.

(3) Z velikimi razlikami med državami članicami ter med severom in jugom.

(4) Intrum Justitia, „European Payment Index 2009“.

(5) UL L 200, 8.8.2000.

(6) UL L 12, 16.1.2001.

(7) UL L 143, 30.4.2004.

(8) UL L 399, 30.12.2006.

(9) UL L 199, 31.7.2007.

(10) UL C 182/30, 4.8.2009.

(11) COM(2008) 800 konč.

(12) COM(2008) 394 konč. UL C 182, 4.8.2009, str. 30.

(13) Uvodna izjava 16 v preambuli predloga direktive.

(14) UL C 407/50, 28.12.1998.

(15) UL C 175/57, 28.7.2009.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/48

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

(COM(2009) 175 konč.)

(2010/C 255/08)

Poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER

Evropska komisija je 21. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

COM(2009) 175 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 17. novembra 2009. Poročevalec je bil g. HERNÁNDEZ BATALLER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 174 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je tako kot Komisija mnenja, da bi bilo treba odpraviti postopek eksekvature ter tako zagotoviti prosti pretok sodnih odločb na notranjem trgu in njihovo izvrševanje pri posameznikih in podjetjih.

1.2 Po mnenju Odbora bi bilo treba področje uporabe Uredbe 44/2001 razširiti na upravne odločbe, zato Komisijo poziva, naj izvede študije, morebiti potrebne za odpravo sedanjih ovir pri tem procesu.

1.3 Prav tako EESO meni, da je pomembno sprejetje ukrepov, ki omogočajo nadnacionalno uporabo arbitraže, ter zagovarja uvedbo nadnacionalnega in enotnega kolizijskega pravila v zvezi z veljavnostjo arbitražnih sporazumov, ki bi se sklicevalo na pravo države članice, v kateri poteka arbitražni postopek. Ob tem bi bilo treba zagotoviti, da se Newyorška konvencija še naprej izvaja na enak način ali da je vsaj osnovna izhodiščna točka za nadaljnje ukrepanje.

1.4 Enotni nadnacionalni pristop, ki določa jasna in natančna pravila o mednarodni pristojnosti, bo okrepil javno pravno varstvo in zagotovil usklajeno izvajanje zavezujoče zakonodaje Skupnosti. V ta namen bi bilo treba vključiti pravila za tožence s stalnim prebivališčem v tretjih državah, določiti pravila na področju subsidiarne pristojnosti ter sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečili izbiranje najugodnejšega sodišča (t. i. forum shopping) in spodbudili uporabo standardnih klavzul o izbiri sodišča.

1.5 Sprejeti bi bilo treba tudi pravila za izboljšanje pravne varnosti in znižanje visokih stroškov, ki jih povzroči morebitno podvajanje postopkov na področju intelektualne lastnine pred nacionalnimi sodišči.

1.6 Za sodne postopke za razjasnitev zavezujočih in pravic do pravnega varstva, na primer pravic po pogodbah o delu ali odnosih s potrošniki, bodo potrebne spremembe Uredbe 44/2001, ki bodo omogočile hkratno obravnavo več zadev in posledično vlaganje skupinskih tožb.

2. Uvod

2.1 Eden od ciljev Pogodbe o Evropski uniji je „ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice“, člen 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pa določa, da ukrepi na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, kolikor so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, vključujejo priznavanje in izvrševanje „odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, vključno z odločbami v zunajsodnih zadevah“.

2.2 Oktobra 1999 je Evropski svet v Tampereju načelo vzajemnega priznavanja (1) sodnih odločb določil kot dejanski temelj pravosodnega sodelovanja v Evropski uniji tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah.

2.3 Ob uveljavitvi pogodbe iz Nice februarja 2003 sta postopek odločanja iz člena 67 na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, z izjemo družinskega prava, zamenjala glasovanje s kvalificirano večino in postopek soodločanja.

Bruseljska konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 predstavlja izjemno dragocen prispevek k pravnemu redu Skupnosti.

2.4.1 Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti o zadevah iz konvencije in uveljavitev Amsterdamske pogodbe sta omogočili sprejetje Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (2). EESO je pripravil mnenje (3) o predlogu te uredbe in v njem pozdravil zamisel o instrumentu Skupnosti, ki bi nadomestil konvencijo.

2.4.2 Uredba (ES) št. 44/2001 določa enotna pravila za reševanje sporov o pristojnosti ter olajševanje prostega pretoka sodnih odločb, sodnih poravnav in javnih listin, izvršljivih v Evropski uniji. Izkazalo se je, da je ta uredba ključnega pomena v čezmejnih civilnih in gospodarskih postopkih.

2.4.3 Danska se na začetku ni vključila v pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah. Uredba je na Danskem začela veljati 1. julija 2007, in sicer v skladu z določbami Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4).

2.4.4 Lizbonska pogodba bo ukrepanje na evropski ravni na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah olajšala z razširitvijo uporabe metode Skupnosti (5), saj se bodo predlogi Komisije sprejemali s kvalificirano večino, ter s krepitvijo aktivne vloge Evropskega parlamenta, demokratičnega nadzora nacionalnih parlamentov in vloge Sodišča Evropskih skupnosti pri nadzoru zakonitosti.

3. Zelena knjiga Komisije

3.1 Člen 73 Uredbe 44/2001 določa, da mora Komisija najpozneje v roku petih let od datuma začetka veljavnosti Uredbe predložiti poročilo o njeni uporabi ter morebitne predloge sprememb.

3.2 V zeleni knjigi so predlogi o vidikih, ki se Komisiji zdijo najpomembnejši glede na izkušnje z izvajanjem Uredbe št. 44/2001 in glede na ustrezno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti.

3.3 Vprašanja, o katerih želi zelena knjiga spodbuditi javno razpravo, so odprava postopka eksekvature (6), izvajanje uredbe v mednarodnem pravnem redu, izbira sodišča, industrijska lastnina, litispendenca [vzporedni postopki] in sorodne pravde, začasni ukrepi, razmerje med Uredbo in arbitražo ter področje uporabe Uredbe in pristojnost.

3.4 Komisija v zeleni knjigi obravnava tudi priznavanje in izvrševanje, še posebej prosti pretok javnih listin, k čemur poziva resolucija Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008, ter možnost uporabe skupnega standardnega obrazca za izvrševanje.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Izkazalo se je, da je Uredba (ES) št. 44/2001 ključnega pomena v postopkovni in gospodarski praksi. Tako kot Svet in Komisija tudi EESO meni, da so ukrepi na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah nujni za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga.

4.2 Razprava, ki jo je predlagala Komisija, je glede na izkušnje pri izvajanju Uredbe v zadnjih letih primerna. Namen je okrepiti temeljno pravico do pridobitve učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki je opredeljena v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije in členu 65 pogodbe ES, in je hkrati splošno pravno načelo, priznano v sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti.

Odprava postopka eksekvature pri vseh sodnih odločbah sodišč držav članic v civilnih in gospodarskih zadevah je v celoti skladna s cilji zagotavljanja njihove učinkovitosti in zaščite pravne varnosti na notranjem trgu ter temeljne pravice do poštenega sojenja (7) in učinkovitega pravnega sredstva, ki ju priznavata člen 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah in člen 47(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (8).

4.3.1 Ta pristop je tako v skladu s klavzulo o subsidiarnosti, ki je posredno zajeta v prvem odstavku člena 65(1) Pogodbe ES, ki določa, da je ukrepe na področju civilnega pravosodnega sodelovanja s čezmejnimi posledicami mogoče sprejeti le, če so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

4.3.2 Po drugi strani in kar zadeva zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da je sodna odločba izvršljiva na nadnacionalni ravni, se jamstva, navedena v uredbi Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 (Bruselj II-a), lahko izkažejo kot ustrezna (člena 41 in 42 te uredbe določata neposredno izvršljivost sodnih odločb na področju pravic do dostopa in vračanja mladoletnih), pod pogojem, da sta v obeh primerih zagotovljeni dve jamstvi: da so sodne odločbe izvršljive v državi članici izvora in da so bile v državi članici izvora ustrezno overjene (9).

4.3.3 Torej bi bila edina ovira lahko druga izvršljiva sodna odločba, ki bi jo pozneje sprejelo drugo sodišče, a to bi bilo na področju, zajetem v predlogu Komisije za spremembo Uredbe (ES) št. 44/2001, izjema.

4.3.4 Po drugi strani in kar zadeva varstvo pravic toženca, razlaga, skladna z načelom vzajemnega priznavanja, sodišču, pred katerim je bil zahtevek vložen, omogoča uporabo enakih pravil, kot po nacionalni zakonodaji veljajo za primere obveščanja tujih državljanov ali državljanov nerezidentov o začetku postopka.

4.3.5 Če take določbe ne obstajajo ali če je obstoječa zakonodaja očitno neustrezna za zaščito pravice do poštenega sojenja (na primer jezikovne omejitve, zanesljivost vročanja in sprejemanja zahtevkov itd.), bi bilo koristno določiti subsidiarna pravila o jamstvih v nadnacionalnem pravu.

4.3.6 Vendar pa bi bil EESO naklonjen nadnacionalnemu postopku preizkusa, ki je na splošno bolje usklajen v civilnih in gospodarskih postopkih, pod pogojem, da ima toženec a posteriori na voljo varovalo v obliki pravnega sredstva (posebni preizkus).

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (10) poglavje II Uredbe (ES) št. 44/2001 zagotavlja poenotenje pravil o pristojnosti ne samo za spore znotraj Skupnosti, temveč tudi za spore z elementom zunaj Skupnosti, vključno s primeri, ko toženec nima stalnega prebivališča v državi članici EU.

4.4.1 Zato bi v nasprotju s trenutnim stanjem, opredeljenim v členu 4 Uredbe (ES) št. 44/2001, ko se odločanje v zadevi odstopi nacionalnim sodiščem, moralo biti mogoče določiti posebna pravila o pristojnosti, ki bi za take zadeve zagotovila nadnacionalni okvir, čeprav bi bile pri teh pravilih možne izjeme, opredeljene v členih 22 in 23 te uredbe.

Glede uvedbe „pravil o subsidiarni pristojnosti“ se tri trenutno obravnavana pravila zdijo ustrezna:

—	pristojnost na podlagi opravljanja dejavnosti, če se spor nanaša na te dejavnosti (podobna klavzula že obstaja v členu 3 Uredbe (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, ki določa pristojnost države, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov);

—	pristojnost na podlagi kraja lege premoženja, ki je predmet zahtevka za odplačilo dolga; in

—	pristojnost na podlagi koncepta forum necessitatis (11), čeprav bi morala ta možnost biti strogo v skladu s pogoji, pod katerimi mednarodno pravo priznava načelo objektivne teritorialnosti (12) in ki poudarjajo obveznost, da se dokaže primernost predložitve zadeve danemu sodišču.

4.5.1 Izjemna narava uporabe pravil forum necessitatis se med drugimi določbami odraža tudi v členu 7 Uredbe (ES) št. 4/2009 (13), ki sodišču države članice omogoča reševanje spora, če nima nobena druga država članica pristojnosti v okviru pomena uredbe in postopka ni mogoče sprožiti v tretji državi, s katero je spor tesno povezan.

4.5.2 Zaradi tveganja vzporednih postopkov kot posledice uvedbe enotnih pravil za zahtevke zoper tožence iz tretjih držav pa bi bilo treba v primeru razširitve tovrstnih postopkov naddržavna enotna pravila omejiti na naslednje postopkovne primere:

—	kadar sta stranki sklenili izključni sporazum o izbiri sodišča v korist sodišč tretjih držav;

—	kadar so za spor zaradi drugih razlogov pristojna izključno sodišča tretje države ali

—	kadar se je v tretji državi že začel vzporedni postopek.

Kar zadeva priznavanje in izvrševanje sodnih odločb sodišč tretjih držav z izključno pristojnostjo v sporu, je treba določiti enotni nadnacionalni postopek in se tako izogniti škodi in zamudam, ki jih povzročajo sedanje razlike v nacionalnih pravnih sistemih. To pomeni uvedbo skupnih pogojev za sprejemanje odločitev sodišč tretjih držav, ki se Odboru zdijo pomembni.

4.6.1 Evropska unija je zato na podlagi mnenja Sodišča Evropskih skupnosti 1/2003 dobila izključno pristojnost za podpis ustreznih mednarodnih konvencij tako na dvostranski kot tudi na enostranski ravni, zato se uvedba enotnega nadnacionalnega postopka zdi primerna.

4.7 Litispendenca

4.7.1 Kot je splošno znano, pravilo o litispendenci določa, da mora v primeru dveh zahtevkov z istim tožbenim temeljem, ko dve različni sodišči obravnavata identična dejstva, sodišče, pred katerim je bil zahtevek vložen pozneje, avtomatično ustaviti postopek v korist drugega sodišča.

4.7.2 Glede določanja nadnacionalnih pravil za zagotavljanje učinkovitosti sporazumov o izbiri sodišča, ki jih podpišejo zadevne stranke v primeru vzporednih postopkov, se zdi, da argumenti učinkovitosti, hitrosti in pravne varnosti govorijo v prid spremembi pravila o litispendenci v Uredbi, vendar pa morajo biti vključena jamstva glede obveznosti obeh zadevnih sodišč, da neposredno medsebojno komunicirata in sodelujeta.

4.7.3 Koristna bi bila uvedba mehanizma za sodelovanje in komunikacijo med vključenimi sodišči, ki bi sodišče, ki je ustavilo postopek, zavezoval k ponovnemu odprtju primera, če bi tudi sodišče, pred katerim je bil najprej sprožen postopek, ustavilo postopek; tako bi se bilo mogoče izogniti negativnim sporom o pristojnosti, kot v Uredbi 2201/2003 (14).

4.7.4 V zvezi s tem bi „litispendenca z jamstvi“ omogočila določitev roka, v katerem bi moralo sodišče, ki je pristojno, ker je prvo obravnavalo zahtevek – uporaba pravila časovne prioritete – dokončno odločiti o svoji pristojnosti in bi moralo, če bi sprejelo pristojnost, drugo sodišče redno obveščati o napredku zadeve ter spoštovati druge zavezujoče roke.

Uvedba „pravila ravnanja z ustrezno skrbnostjo“, ki bi sodišče v primeru vzporedne pristojnosti v isti zadevi, v kateri je razglasilo svojo izključno pristojnost, zavezovalo k obveščanju dveh ali več sodišč o razvoju dogodkov, bi nedvomno okrepila pravno varnost.

4.8.1 EESO meni, da bi vključitev nadnacionalne standardne klavzule o izbiri sodišča v Uredbo 44/2001 posameznikom in podjetjem olajšala dostop do učinkovitega pravnega sredstva, saj bi se izognili negotovosti glede veljavnosti sporazuma o izbiri sodišča in posledično preprečili izbiranje najugodnejšega sodišča (t. i. forum shopping) z vsem možnimi sredstvi.

4.9 Ukrepi zavarovanja

4.9.1 Glede ukrepov zavarovanja bi bil koristen tudi pregled določenih vidikov členov 31 in 47 omenjene Uredbe 44/2001. To še posebej velja za primere, ko se od sodnih organov dane države članice zahteva izvrševanje takih ukrepov, za presojo vsebine zadeve pa je pristojno sodišče druge države članice.

4.9.2 Glede na to, da je na splošno v večini držav članic v sodni zadevi treba sprejeti ukrepe zavarovanja za zaščito postopkovnega položaja osebe, ki jih zahteva, če sta le izpolnjeni dve zahtevi – „fumus boni iuris“ in „periculum in mora“– (15), bi bilo treba, z namenom preprečiti zlorabo zakona, za to možnost določiti nekatere omejitve.

4.9.3 Prvič, obveznost sodišča, ki obravnava zadevo, da pristojno sodišče obvešča o vsebini spora in da, ko te informacije oceni, odloči, ali je obravnava zadeve primerna, pri čemer je glavno merilo pravilno dokončanje postopka.

4.9.4 Drugič, obveznost osebe, ki zahteva ukrepe zavarovanja ali začasne ukrepe, da vplača bančno garancijo, ki jo v razumni višini določi pristojno sodišče glede na razsežnost zadeve in želeni odvračilni učinek, da se prepreči zloraba zakona.

4.9.5 V zadevah, v katerih tožnik želi doseči pozitivno obveznost, in v drugih podobnih zadevah, ki ne vključujejo plačila zneska, ki bi bil potrjen, dolgovan in plačljiv na zahtevo, bi bilo v skladu s sodnikovo presojo vseh ustreznih okoliščin mogoče določiti oprostitev obveznosti vplačila garancije z namenom preprečiti ovire pri zagotavljanju pravnega varstva.

4.10 Odprava postopka eksekvature

4.10.1 Ohrani se tudi možnost nepriznavanja zaradi posebnih razlogov, navedenih v členu 34 Uredbe, ki se nanašajo na javni red, nezmožnost zadevnih strank, da bi pripravile obrambo, in nezdružljivost sodne odločbe z drugimi sodnimi odločbami.

4.10.2 Ti dejavniki pristojnim sodiščem dajejo določeno mero diskrecijske pravice, ki jo je težko nadzorovati in ki očitno prispeva k pravni negotovosti in nevarnosti nepotrebnega odlašanja v postopkih.

4.10.3 Zdi se primerno, da bi – z namenom odprave postopka eksekvature pri odobritvi izvrševanja začasnih ukrepov – sprememba člena 47 zadevne uredbe sledila formuli iz trenutnega člena 20 Uredbe (ES) št. 4/2009 (13), ki zahteva, da se priložita izvod odločbe in izvleček odločbe, prevedene s pomočjo ustreznega obrazca.

4.10.4 Ker je namen sprememb iz Uredbe pomoč pri zagotavljanju široke uporabe načela „vzajemnega priznavanja“ v zadevah, ki sodijo na področje uporabe načela, bi bilo nadaljevanje razlikovanja med „priznavanjem“ in „izvrševanjem“ neskladno.

4.10.5 Zato bi bila zaželena odprava te možnosti ali skrben pregled pogojev, pod katerimi se uporablja.

4.10.6 Če naj bi „priznavanje“ sodnih odločb zajemalo celotno civilno in gospodarsko področje, bi bila bilo treba vsebino trenutnega člena 1 spremeniti tako, da bi se področje uporabe razširilo na upravne odločbe, saj bi to posameznikom in podjetjem zagotovilo večjo korist pri delovanju notranjega trga.

4.10.7 Ta opomba velja tudi za predlog, naj bodo v Uredbo vključene standardne denarne sankcije za dolžnike kot tudi sankcije, ki jih naložijo sodišča ali davčni organi držav članic.

4.10.8 Za poenostavitev postopkov in izvrševanja bi bilo dostop do pravnega varstva mogoče izboljšati z uvedbo skupnega standardnega obrazca v vseh uradnih jezikih Skupnosti, v katerem bi bil tudi izvleček sodne odločbe.

4.10.9 To bi lahko pripomoglo k znižanju stroškov izvrševanja, saj bi se ukinila zahteva po določitvi naslova za vročitve ali imenovanju pooblaščenca za vročitve: te zahteve so z uvedbo Uredbe (ES) št. 1393/2007 (16) zastarele.

4.11 Evropska javna listina

4.11.1 V prvotnem členu 50 Bruseljske konvencije so omenjene „javn[e] listin[e]“ ki so „izvršljiv[e]“. Sodišče Evropskih skupnosti je razložilo (17), da ta določba pomeni, da gre za dokumente, katerih pristnost je potrdil javni organ ali drug organ, ki ga je za to pooblastila država, in so izvršljivi v skladu z zakoni države izvora.

4.11.2 V Uredbi 44/2001 je ta koncept vključen v člen 57, vendar je Evropski parlament pozval Komisijo, naj začne pripravljati evropsko javno listino.

4.11.3 EESO si želi, da bi Komisija opravila potrebno delo na področju prostega pretoka javnih listin, kar bi lahko pripeljalo do priprave evropske javne listine.

4.12 Varstvo potrošnikov

4.12.1 V skladu z uvodno izjavo 13 Uredbe 44/2001 je v potrošniških pogodbah šibkejšo stranko treba zaščititi s pravili o pristojnosti, ki so zanjo ugodnejša od splošnih pravil. To načelo potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (18).

4.12.2 Odbor se pridružuje zaskrbljenosti, izraženi v uvodnih izjavah Uredbe in v sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti, saj je bil vedno naklonjen visoki ravni varstva potrošnikov, ki jih je treba zaščititi z obveznimi predpisi.

4.12.3 Za zagotovitev skladnosti pravnega reda Skupnosti bi bilo primerno uskladiti besedilo člena 15(1)(a) in (b) Uredbe z opredelitvijo potrošniških kreditnih pogodb in povezanih kreditnih pogodb, določenih v členu 3(c) in (n) Direktive 2008/48/ES (19).

4.12.4 Cilj skupinske tožbe je omejitev stroškov postopka, ki potrošnika običajno odvrnejo od vložitve zahtevka zoper trgovca, registriranega v drugi državi članici; to še posebej velja za stroške, ki nastanejo, če tožnik zahtevek vloži drugje kot v kraju svojega običajnega prebivališča in če mora tožnik zahtevek vložiti pri svojem sodniku, ter za stroške, ki nastanejo, če je potrebno „a fortiori“ izvršiti sodno odločbo v drugi državi članici.

4.12.5 Ker sedanja Uredba (člen 6(1)) ne dopušča možnosti vlaganja skupinskih tožb, še posebej tožb, ki bi jih več tožnikov vložilo zoper istega toženca pred sodišči držav članic, bi bilo to določbo Uredbe treba spremeniti, tako da bodo potrošniki lažje vlagali skupinske tožbe in bo mogoče vlagati odškodninske tožbe za kršitve protimonopolnih predpisov Skupnosti, kar je EESO že podprl.

4.13 Intelektualna lastnina

4.13.1 Čeprav je namen Direktive 2004/48/ES (20) o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine uskladiti določena procesna vprašanja, so za odpravo pomanjkanja pravne varnosti in znižanje visokih stroškov, ki so posledica možnosti podvajanja postopkov pred nacionalnimi sodišči, potrebni nadnacionalni predpisi.

4.13.2 Zato EESC meni, da bi bilo potrebno sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečili ponarejanje blagovnih znamk, in Komisijo ter države članice poziva, naj podpišejo Evropsko konvencijo o patentih ob zagotovitvi polnega spoštovanja jezikovnega pluralizma.

4.14 Arbitraža

4.14.1 EESC meni, da bi bilo pri pregledu Uredbe 44/2001 treba sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev prostega pretoka sodnih odločb v Evropi in preprečevanje vzporednih postopkov.

4.14.2 V praksi bi (delna) odprava izključitve arbitraže iz področja uporabe Uredbe:

—	omogočila ukrepe za podporo arbitraže,

—	omogočila priznavanje sodnih odločb o veljavnosti arbitražnega sporazuma in

—	olajšala priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, ki vključujejo arbitražno odločbo.

4.14.3 EESC podpira sprejetje ukrepov za lažjo uporabo nadnacionalne arbitraže in zato zagovarja uvedbo nadnacionalnega in enotnega kolizijskega pravila v zvezi z veljavnostjo arbitražnih sporazumov, ki bi se sklicevalo na pravo države, v kateri poteka arbitražni postopek.

4.14.4 V vsakem primeru je po mnenju Odbora najbolj primerno, da se Newyorška konvencija iz leta 1958 še naprej izvaja na enak način ali da je vsaj osnovna izhodiščna točka za nadaljnje ukrepanje.

4.15 Razširitev področja uporabe na upravne odločbe

4.15.1 EESO se zaveda, da se Uredba 44/2001 uporablja samo za odločbe v civilnih in gospodarskih postopkih, vendar meni, da bi za pravilno delovanje notranjega trga Komisija in države članice morale proučiti možnost razširitve področja stvarne uporabe Uredbe na pravnomočne upravne odločbe s sredstvi, ki se jim zdijo primerna, vključno s sredstvi iz člena 309 Pogodbe ES.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Načelo „vzajemnega priznavanja“ zagotavlja prosti pretok sodnih odločb, pri čemer usklajevanje procesnega prava držav članic ni potrebno.

(2) UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

(3) UL C 117, 16.4.2000, str. 51.

(4) UL L 299, 16.11.2005, str. 61.

(5) Metoda Skupnosti temelji na zamisli, da je splošni javni interes bolje zaščiten, če institucije Skupnosti ob upoštevanju načela subsidiarnosti v celoti odigrajo svojo vlogo v postopku odločanja.

(6) Eksekvatura je postopek, namenjen presoji, ali je mogoče priznati sodno odločbo sodišča zunaj območja pristojnosti države, v kateri se zahteva njena izvršitev, in omogočanju izvršitve sodne odločbe v državi, ki ni država, v kateri je bila sprejeta.

(7) Dostop do poštenega sojenja je del pravice, opredeljene v členu 6(1), v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (med drugim glej sodne odločbe Golder (21.2.1975, točke 28 do 31) in Dewer).

(8) UL C 364, 18.12.2000.

(9) Glede tega glej tudi uredbe 4/2009; 1896/2006 in 861/2007.

(10) Sodna odločba z dne 1. marca 2005, zadeva C-281/02 Owusu, in mnenje 1/03 z dne 7. februarja 2006, odst. 143–145.

(11) To pomeni, da bo sodišče priznalo pristojnost, ki jo prevzame sodišče v tretji državi, če je po mnenju sodišča to sodišče pristojnost prevzelo z namenom preprečiti odklonitev pravnega varstva, ki je posledica odsotnosti pristojnega sodišča. To je bolj stvar dostopa do sodišč kot priznavanja sodnih odločb.

(12) Na primer v sodnih odločbah Sodišča Evropskih skupnosti z dne 7. septembra 1927 v zadevi Lotus in z dne 5. februarja 1970 v zadevi Barcelona Traction.

(13) UL L 7, 10.1.2009, str. 1.

(14) UL L 338, 23.12.2003, str. 1.

(15) Ukrepi zavarovanja zahtevajo v prvi vrsti predhodno in v nekaterih zadevah delno priznanje zahtevka pred izrekom sodne odločbe. V skladu s tradicionalno postopkovno prakso (za primere glej Calamandrei, „Introducción al Estudio sistemático de las Providencias cautelares“, [Uvod v sistematično študijo ukrepov zavarovanja] morata biti za sprejetje takih ukrepov izpolnjeni naslednji dve zahtevi: možnost obstoja zadostnega dokaza (fumus boni iuris) in obstoj resničnega tveganja, da bo izvršitev onemogočena (periculum in mora). Sodišče Evropskih skupnosti je ta pristop sprejelo s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Atlantic Container Line AB in drugim (zadeva C-149/95), s sklepom predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health SA proti Svetu Evropske Unije (zadeva T-13/99), z zadevo Factortame z dne 19. junija 1990 in s sklepom predsednika Sodišča Evropskih skupnosti z dne 28. junija 1990.

(16) Uredba (ES) št. 1393/2007 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, UL L 324, 10.12.2007.

(17) Sodna odločba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 17.6.1999, zadeva C-260/97, Unibank.

(18) Sodna odločba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 17.9.2009, zadeva C-347/08, Vorarlberger Gebietskrankenkasse.

(19) UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

(20) UL L 157, 30.4.2004, str. 45.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/54

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Nova obzorja IKT – strategija za raziskovanja na področju prihodnjih in nastajajočih tehnologij v Evropi

(COM(2009) 184 konč.)

(2010/C 255/09)

Poročevalka: ga. DARMANIN

Soporočevalec: g. WOLF

Evropska komisija je 20. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij

Nova obzorja IKT – strategija za raziskovanja na področju prihodnjih in nastajajočih tehnologij v Evropi

COM(2009) 184 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2009. Poročevalka je bila ga. DARMANIN, soporočevalec pa g. WOLF.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra).

1. Sklepi in priporočila

1.1 Krepitev raziskav, razvoja in inovacij je bistven element za izhod iz trenutne gospodarske in finančne krize.

1.2 Med osrednjimi temami na področju raziskav in razvoja, kot so npr. podnebje, energija in zdravstvo, ima IKT kot medsektorska tehnologija, ki se dotika skoraj vseh vidikov družbe, gospodarstva, znanosti in tehnologije, ključno vlogo.

1.3 Pri razvoju in raziskavah na področju IKT ima podprogram „prihodnje in nastajajoče tehnologije“ (FET) pionirsko vlogo in bi lahko dolgoročno privedel do popolnoma novih, morda celo revolucionarnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

1.4 EESO zato v celoti podpira predloge, ki so navedeni v sporočilu Komisije o prihodnjih in nastajajočih tehnologijah. Prav tako podpira predlog, da se v okviru IKT proračunska sredstva za FET povečajo za 20 % letno.

1.5 Čeprav omenjeno povečanje odraža zgolj predvideno povečanje sredstev za program IKT kot celoto, kar pomeni, da se sorazmerni delež programa FET ne spreminja, EESO priporoča, da se v sedmem okvirnem programu (OP7) trenutni sorazmerni delež FET postopno poveča na 15 % in da se ta usmeritev nadaljuje tudi v OP8.

1.6 EESO v zvezi s „pravili za udeležbo v sedmem okvirnem programu“ države članice in njihove organizacije za financiranje poziva, naj prispevajo zahtevane deleže in tako omogočijo uspešno izvedbo programa.

1.7 Države članice tudi poziva, naj na področju IKT in FET pripravijo učinkovite nacionalne programe za raziskave in razvoj ter tako postanejo pomembne partnerice v evropskem in mednarodnem sodelovanju. Temu bi bilo treba nameniti več sredstev iz strukturnih skladov. EESO meni, da je doseganje napredka na tem področju pomemben element nove lizbonske strategije (1), za kar bi si morali prizadevati z instrumentom odprte metode usklajevanja.

1.8 EESO prav tako podpira predlagano strukturo programa FET z dvema ločenima deloma: spodbujanje novih idej na obetavnih področjih (FET Pro-active), kar vključuje tudi nedavno predlagane vodilne projekte, in raziskovanje novih idej (FET Open). Odprtost programa FET za nove ideje je zlasti pomembna za spodbujanje znanstvenega in intelektualnega potenciala v državah članicah.

1.9 EESO v okviru predlaganega programa FET podpira tudi dodatne značilnosti, kot so multidisciplinarni pristop, skupna priprava programov med državami članicami in mednarodno sodelovanje. Vendar bi bilo treba zagotoviti, da obetavne pobude ne bi ugasnile zaradi zapletenosti postopkov, ki so z njimi povezani, ter da bi se izjemne znanstvenike in ustanove spodbujalo k sodelovanju v njih.

1.10 Odbor poziva k takojšnjim in oprijemljivim ukrepom v zvezi s patentom Evropske skupnosti.

1.11 EESO poziva Komisijo in države članice, naj za to področje raziskav pridobijo vrhunske talente in preprečijo beg najbolj nadarjenih mladih znanstvenikov. Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da so nekatere raziskovalne organizacije že uvedle uspešne programe za soočanje s tem izzivom.

1.12 Odbor ponavlja svoje priporočilo, da bi bilo treba v skupen program IKT vpeljati novo kategorijo, poimenovano „IKT za znanost in raziskave“.

2. Sporočilo Komisije

2.1 Raziskave in razvoj na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) so znotraj posebnega programa „sodelovanje“ glavni steber sedmega okvirnega programa Skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj (2007–2013) (2), na kratko OP7. Raziskovanje prihodnjih in nastajajočih tehnologij (FET) pa predstavlja le majhen del omenjenega programa raziskav in razvoja v zvezi z IKT in trenutno zajema okoli 10 % njihovega proračuna. Čeprav se večji del programa IKT nanaša predvsem na uporabo obstoječih znanstvenih spoznanj pri razvoju inovativnih tehnologij IKT, ima raziskovanje FET v programu IKT pionirsko vlogo, saj obravnava bolj temeljna znanstvena vprašanja, katerih rešitve bi dolgoročno utegnile privesti do popolnoma novih, morda celo revolucionarnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

2.2 Komisija v svojem sporočilu navaja cilj krepitve raziskovanja prihodnjih in nastajajočih tehnologij (FET) v okviru programa IKT. S tem bodo dopolnjene in okrepljene dejavnosti, opisane v nedavnem sporočilu Komisije (3) o strategiji za raziskave, razvoj in inovacije na področju IKT v Evropi.

2.3 S sedanjim letnim proračunom približno 100 milijonov EUR program FET podpira znanstvenike in inženirje, ki se podajajo v neznano, onkraj meja tradicionalne IKT. Evropska komisija podpira letno povečanje proračuna OP7 za raziskovanje FET v višini 20 % v obdobju od leta 2011 do 2013 ter države članice poziva k podobnemu povečanju.

2.4 Evropski program raziskav FET na edinstven način kombinira naslednje značilnosti. Je:

—	temeljen. Postavlja temelje prihodnjim IKT z raziskovanjem novih nekonvencionalnih idej in znanstvenih paradigem, ki so preveč dolgoročne ali tvegane za industrijske raziskave;

—	preobrazben. Spodbujajo ga ideje, ki so kritične do našega razumevanja znanstvenih konceptov obstoječe informacijske tehnologije in ga lahko radikalno spremenijo;

—	visoko tvegan. Vendar ta tveganja uravnoteži z visokimi potencialnimi donosi in možnostjo revolucionarnih prodorov;

—	ciljno naravnan. Njegov namen je, da vpliva na prihodnje programe raziskav na področju IKT;

—	multidisciplinaren. Gradi na sinergijah in medsebojnem bogatenju različnih strok, kot so biologija, kemija, nano-, nevro- in kognitivne znanosti, etologija, družbene vede ali ekonomija;

—	sodelovalen. Za sodelovanje pri skupnih raziskovalnih temah zbira najboljše skupine v Evropi in vse bolj tudi po svetu.

2.5 FET se izvaja s tematskim raziskovanjem na nastajajočih področjih (FET Pro-active) in z odprtim, neoviranim raziskovanjem novih idej (FET Open).

2.6 Komisija v svojem sporočilu predlaga strategijo za več elementov, kot so:

—	krepitev FET v okviru teme IKT

—	začenjanje vodilnih pobud na področju FET

—	udejstvovanje pri skupnem načrtovanju in FET ERA pobudah

—	povečanje udejstvovanja mladih raziskovalcev v raziskovanju FET

—	omogočanje hitrejše kapitalizacije znanstvenih spoznanj in pospeševanje inovacij

—	omogočanje sodelovanja z vodilnimi v svetu na področju raziskovanja in privabljanje svetovnih talentov v Evropo

2.7 Komisija poziva države članice, da podprejo predlagane cilje in strategijo ter spodbujajo nacionalne in regionalne oblasti, univerze in javne raziskovalne organizacije ter zasebni sektor k sodelovanju pri pripravah prihodnjih ukrepov.

3. Splošne ugotovitve

3.1 IKT v sklopu OP7. EESO je v svojem mnenju o sedmem okvirnem programu Skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj (2) navedel, da so „[u]činkovite in kakovostne raziskave in razvoj, ki imajo zadostno podporo, […] namreč odločilna osnova in predpogoj za inovativnost, konkurenčnost in blaginjo ter tako tudi za razcvet kulture in socialnih storitev. Naložbe v raziskave in razvoj vodijo – z visokim ojačevalnim faktorjem – k povečani gospodarski moči“. To je zlasti aktualno, če upoštevamo trenutno resno gospodarsko in finančno krizo, ki skupaj z obstoječimi energetskimi in podnebnimi problemi kaže na nujno potrebo po nadaljnjem raziskovanju in revolucionarnih inovacijah.

Vpliv IKT. V tem okviru ima IKT kot ključna medsektorska tehnologija, ki podpira skoraj vse vidike in procese sodobnega življenja, bistveno vlogo. V zadnjih nekaj desetletjih so IKT in sorodne tehnologije privedle do revolucionarnih sprememb in napredka, kar zadeva vzorce delovanja družbe, pri čemer so imele vpliv na življenjski slog posameznikov, industrijsko proizvodnjo, trgovino, upravo in tudi na samo znanost.

3.2.1 IKT kot raziskovalno orodje. IKT je orodje, ki omogoča nadaljnje raziskave in razvoj na drugih področjih inovacij, kot so energija (4), podnebje, zdravstvo in starajoča se družba, pa tudi raznovrstna družbeno-ekonomska vprašanja. IKT tako sama po sebi ne predstavlja zgolj področja inovacij, ampak je tudi orodje za inovacije na drugih področjih znanosti, družbe in tehnologije. Nadaljnji razvoj IKT bo po pričakovanjih ta napredek pospešil in spodbudil.

3.3 Raziskave in razvoj na področju IKT. Raziskave in razvoj na področju IKT se pri razvoju ali izboljšavah novih naprav, metod in instrumentov za računanje in komuniciranje opirajo predvsem na obstoječa znanstvena spoznanja. Teme obsegajo vse od omrežnega računalništva do UMTS; celoten nabor teh številnih različnih projektov je na voljo na naslovu http://cordis.europa.eu/fp7/ict/projects/home_en.html.

3.4 Program FET. Če želimo preseči obstoječe omejitve in odkriti povsem nova področja znanja, ki obetajo nov potencial za inovacije in tehnologijo IKT, je za raziskave in razvoj na področju IKT potrebno tudi poglobljeno poznavanje zakonov narave in zlasti načinov, kako podatke obdeluje narava. Prav to je namen programa FET, ki je že zbudil zanimanje mednarodne znanstvene elite.

3.5 Pionirska vloga. EESO meni, da je program FET Evropske komisije zelo uspešen in dejansko igra pionirsko vlogo. Odbor zato podpira nadaljevanje in razširitev programa v skladu s predlogom Komisije. EESO prav tako podpira predlagano povečanje proračuna za FET v višini 20 % letno ter koncept podajanja v neznano z namenom iskanja temeljnih novih priložnosti.

3.6 Povečanje sorazmernega deleža FET. EESO se zaveda, da vlaganje v FET danes pomeni osnovo za IKT prihodnosti. Čeprav povečanje proračunskih sredstev za FET v višini 20 % letno zgolj odraža predvideno povečanje sredstev za program IKT kot celoto in ne spreminja sorazmernega deleža programa FET, EESO priporoča, da se v OP7 trenutni delež FET postopno poveča na 15 % in da se ta usmeritev nadaljuje tudi v OP8.

3.7 Dva dela. EESO prav tako podpira strukturo programa FET z dvema ločenima deloma: delom za proaktivno tematsko raziskovanje, zlasti spodbujanje novih idej na obetavnih področjih (FET Pro-active), kar vključuje tudi predlagane vodilne projekte (5) (npr. decentralizirani samoorganizirani sistemi), in delom za raziskovanje novih idej (FET Open), pri katerem se uporablja pristop od spodaj navzgor in je odprt za prijavitelje, ki predlagajo povsem nove ideje. Odprtost programa FET je zlasti pomembna za spodbujanje znanstvenega in intelektualnega potenciala v državah članicah.

3.8 Države članice in pravila za udeležbo. Čeprav glavnino razvoja IKT nosijo industrija in MSP (6), se program FET, ki je obravnavan v tem dokumentu, nanaša predvsem na univerze in javne raziskovalne institucije v EU. Program FET v skladu s „pravili za udeležbo (7)“ v sedmem okvirnem programu Skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj spodbuja sodelovanje med državami članicami in financiranje s strani držav članic. EESO zato poziva organizacije za financiranje v državah članicah, naj prispevajo svoj delež in s tem olajšajo ali povečajo udeležbo v tem pomembnem programu.

3.9 Raziskave in razvoj na področju FET v državah članicah. EESO poziva države članice, da na področju IKT (8) in FET pripravijo učinkovite nacionalne programe za raziskave in razvoj ter tako postanejo pomembne partnerice v evropskem in mednarodnem sodelovanju. Temu bi bilo treba nameniti več sredstev iz strukturnih skladov.

Značilnosti programa in merila za izbor. Odbor meni, da je glavni cilj, tj. obravnavanje in podpiranje novih tematskih, metodoloških in tehnoloških idej, odličen in si zasluži podporo. Meni tudi, da so drugi cilji, našteti v točkah 2.4 in 2.6, zanimivi in pomembni. Odbor z veseljem ugotavlja, da značilnosti in elementi, navedeni v točkah 2.4 in 2.6, zlasti, kadar so povezani, spodbujajo znanstveno izvirnost in odličnost kot najpomembnejši merili za izbor. Odbor je prepričan, da so izvirnost, odličnost in ustreznost bistvenega pomena, in meni, da je bilo tako v preteklosti in bi tako moralo biti tudi v prihodnosti.

3.10.1 Izogibanje enakemu pristopu za vse. Pri uporabi instrumentov programa FET bi se zato morali izogibati pristopu, ki bi bil enak za vse primere. Čeprav program zajema in združuje različne značilnosti (9), od katerih je vsaka tehtna in pomembna, pa projektov, ki kandidirajo za podporo, ne bi smeli izbirati glede na to, ali imajo vse te različne značilnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da obravnavanje vseh značilnosti ne bi smelo biti obvezno.

3.11 Sprejemanje neuspehov. Ker ima raziskovanje novih področij na splošno pozitiven skupni učinek, je treba pri „visoko tveganih“ projektih, ki so značilni za program FET, sprejemati tudi neuspehe, sodelujočih raziskovalcev ali podpore, ki jo nudi OP7, pa ne stigmatizirati. Tveganja neuspeha ni mogoče izključiti niti pri vodilnih projektih. EESO z veseljem ugotavlja, da je bilo to načelo vključeno v dokument Komisije in v njem tudi poudarjeno.

3.12 Program FET in seznam ESFRI. Da bi lahko v celoti izkoristili potencial obstoječe in nove raziskovalne infrastrukture ter zagotovili povezavo med to infrastrukturo in programom FET, je treba spodbujati in podpirati načrt Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infrastrukture (seznam ESFRI (10)).

4. Posebne ugotovitve

V tem delu so obravnavana nekatera vprašanja, ki so orisana v točkah 2.4 in 2.6 zgoraj.

4.1 Multidisciplinarni pristop. EESO priznava in poudarja izzive, ki jih je Komisija orisala v svojem sporočilu. Eden od izzivov je spodbujanje sodelovanja med strokami, ki je ključno za uspešnost FET. Zato EESO ceni dejstvo, da je multidisciplinarni pristop nepogrešljiva zahteva za izbrane projekte in pred kratkim predlagane „vodilne teme“ (11).

4.2 Udeležba industrije, MSP in družbe. Predstavniki industrije, MSP in družbe bi morali sodelovati v ustreznih svetovalnih odborih, da se zagotovi ustrezno uvajanje prihodnjih industrijskih ali družbenih aplikacij programa FET, ki je bolj usmerjen v temeljna vprašanja. EESO ugotavlja, da takšna praksa že obstaja (12), in priporoča, da se ohrani tudi v prihodnje. EESO poleg tega poziva k aktivnejši udeležbi raziskovalcev na družbenem področju.

4.3 Pridobivanje vrhunskih talentov in preprečevanje bega možganov. Pridobivanje vrhunskih talentov na področje raziskav in preprečevanje bega najbolj nadarjenih mladih znanstvenikov sta še posebej resna izziva, na katera je EESO že večkrat opozoril (13). EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so nekatere raziskovalne organizacije (14) že uvedle uspešne programe za soočanje s tem izzivom. EESO priporoča, da temu zgledu sledi še več organizacij iz vseh držav članic in da Komisija podpre to politiko. EESO poleg tega priporoča okrepitev programov za študente, da bodo diplomante pritegnila specifična področja raziskav, vendar je treba že v srednji šoli zbuditi splošno zanimanje dijakov za inovacije, znanost in raziskave. Te programe bi bilo treba izvajati tako, da bo mogoče odličnost odkriti še pred diplomiranjem.

4.4 Skupno načrtovanje (8). EESO opozarja na dejstvo, da se velika večina javno financiranih projektov raziskav in razvoja izvede v državah članicah ali jih te financirajo, zato ponovno poziva k usklajenemu postopku držav članic, da bo mogoče v celoti izkoristiti njihov potencial raziskav in razvoja ob podpori okvirnega programa Skupnosti za raziskave in razvoj.

4.5 Sodelovanje raziskovalcev na področjih FET. EESO ponovno opozarja na svoje nedavno mnenje (8) o tej temi in pozdravlja priporočila Komisije za odpravo razdrobljenosti sedanjih raziskovalnih prizadevanj v Evropi in o nadaljnjem izboljšanju sodelovanja raziskovalcev na izbranih področjih FET. Če zahteve, določene v „pravilih za udeležbo“, še ne zadostujejo, EESO priporoča, da Komisija čim prej pozove države članice, da začnejo skupne pobude v okviru skupnega načrtovanja raziskovalnih programov na področjih, kot so kvantne in nevroinformacijske tehnologije, za katere že obstajajo evropski raziskovalni načrti, ter da te pobude pozneje razširijo na druga področja FET, na katerih obstaja skupen interes. EESO meni, da je doseganje napredka na tem področju pomemben element nove lizbonske strategije (1), za kar bi si morali prizadevati z instrumentom odprte metode usklajevanja.

4.6 Mednarodno sodelovanje. Odbor se strinja s Komisijo, da je raziskovanje FET še posebno primerno za (globalno) mednarodno sodelovanje, saj postavlja temelje prihodnje IKT in obravnava globalne znanstvene izzive. EESO se pri tem sklicuje na svoje nedavno mnenje na to temo (15). EESO se strinja s Komisijo, da so glavni tekmeci Evrope spoznali pomen temeljnega raziskovanja za doseganje in vzdrževanje vodilne vloge na področju IKT.

4.7 Zapletenost postopkov. EESO se v zvezi z vprašanji, obravnavanimi v točkah 4.4 in 4.5, prav tako zaveda, da utegnejo s tem povezani postopki občutno povečati kompleksnost tehničnih in znanstvenih prizadevanj. Treba si je prizadevati in zagotoviti, da obetavne pobude zaradi teh postopkovnih vprašanj ne bi ugasnile ter da bi se izjemne znanstvenike in ustanove spodbujalo k sodelovanju v njih.

4.8 Potreba po patentu Evropske skupnosti. Odbor poudarja dejstvo, da bi patent Evropske skupnosti pripomogel k hitrejši in boljši zaščiti pravic intelektualne lastnine, izhajajočih iz evropskih vlaganj v raziskave in razvoj. Odbor globoko obžaluje, da na tem področju že deset ni bilo oprijemljivega napredka.

4.9 IKT za znanost in raziskave. EESO ponavlja svoje predhodno priporočilo (15), da bi bilo treba v skupen program IKT vpeljati novo kategorijo, „IKT za znanost in raziskave“, ki bi bila osredotočena predvsem na programsko opremo. Odbor meni, da bi bila takšna poteza koristna za razširjeni program FET.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 277, 17.11.2009, str. 1.

(2) UL C 65, 17.3.2006, str. 9.

(3) COM(2009) 116 konč.

(4) Glej tudi C(2009) 7604 konč., 9.10.2009.

(5) Glej končno različico Poročila svetovalne skupine za tehnologije informacijske družbe (ISTAG) z dne 31. julija 2009.

(6) EESO v tej zvezi opozarja na koristno vlogo programa EUREKA, ki projektnim partnerjem iz vse Evrope omogoča hiter dostop do obsežnega znanja, sposobnosti in strokovnih izkušenj ter olajšuje dostop do javnih in zasebnih programov financiranja v posameznih državah (http://www.eureka.be/about.do).

(7) UL C 309, 16.12.2006, str. 35.

(8) UL C 228, 22.9.2009, str. 56.

(9) COM(2009) 184 konč., točka 2.

(10) UL C 182, 4.8.2009, str. 40.

(11) Glej npr. poročilo Komisije o posvetovanjih o FET 2007–2008 Shaping the future: Report on FET consultations 2007–2008 – Future and Emerging Technolgies, ISBN 978-92-79-09565-8, september 2008.

(12) Člani svetovalne skupine za tehnologije informacijske družbe (ISTAG), glej: http://cordis.europa.eu/fp7/ict/istag/home_en.html.

(13) UL C 110, 30.4.2004, str. 3.

(14) Na primer združenje nemških raziskovalnih središč Helmholtz in združenje Max Planck.

(15) UL C 306, 16.12.2009, str. 13.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/61

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Spodbujanje dobrega upravljanja v davčnih zadevah

(COM(2009) 201 konč.)

(2010/C 255/11)

Poročevalec: g. BURANI

Evropska komisija je 28. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Spodbujanje dobrega upravljanja v davčnih zadevah

COM(2009) 201 konč.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra).

1. Sklepi in priporočila

1.1 Sporočilo je prispevek Komisije k boju proti davčnim utajam in davčnim oazam, ki ga je napovedal G-20, potrdila pa sta ga Ekonomsko-finančni svet (ECOFIN) in Evropski svet. Prizadevanja za dobro upravljanje na davčnem področju se nadaljujejo že dalj časa. Na tem področju so bila sprejeta pravila o sodelovanju med državami EU in tretjimi državami, medsebojni pomoči, obdavčitvi dohodka od prihrankov in izterjavi davčnih terjatev; sprejet je bil kodeks ravnanja za preprečevanje škodljive davčne konkurence. Vse to kaže, da Evropa meni in tudi konkretno dokazuje, da je dobro upravljanje v davčnih zadevah temeljnega pomena.

1.2 Obravnavano sporočilo opisuje glavne ukrepe, ki jih Komisija namerava sprejeti, zlasti v delu, ki se nanaša na spremljanje pobud OECD; skupaj predstavljajo celovit načrt predpisov, pogajanj in inovacij pri merilih, po katerih se ravnajo nekatere politike. EESO se povsem strinja z vsemi predlaganimi ukrepi in s pripombami Komisije. Glede ene točke, in sicer usklajenosti med finančno podporo za številne države v različnih oblikah in ravnjo sodelovanja teh držav v davčnih zadevah, upa, da bo EU zavzela trdno in odgovorno stališče: jasneje povedano, napraviti bi bilo treba konec dajanju brezpogojne pomoči, ne da bi kaj dobili v zameno.

1.3 Ne bi imelo veliko smisla naštevati točke, o katerih obstaja soglasje: to bi le po nepotrebnem podaljšalo besedilo, ne da bi prispevalo kakršnokoli dodano vrednost. Vendar EESO meni, da bi moral omeniti nekaj temeljnih problemov, ki jih je po njegovem treba skrbno preučiti.

Uvodno besedilo Komisije opisuje upravljanje v davčnih zadevah kot sredstvo za zagotavljanje „usklajenega odgovora“ na pranje denarja, korupcijo in terorizem; ponovno se torej potrjuje načelo globalnega boja proti tem pojavom. V resnici pa se ob tej trditvi poraja nekaj dvomov: davčno upravljanje samo ne more izpolniti zahtev boja proti drugim pojavom, ki so lahko za davčne zadeve pomembni ali pa tudi ne, vendar imajo drugačno ozadje: pranje denarja kot produkt organiziranega kriminala, terorizma in korupcije.

1.4.1 Tretja direktiva o pranju denarja (MLD) (1) obravnava davčne goljufije kot „hudo kaznivo dejanje“, za katero naj bi kot takšno veljale določbe te direktive. V praksi to ne drži: davčne utaje (ali goljufije) so predmet več posebnih direktiv, ki to vprašanje odvzemajo pristojnosti in pooblastilom organov za boj proti pranju denarja in ga postavljajo izključno v področje delovanja davčnih organov. Zato se pojavlja vprašanje prekrivanja pravil ali – prej – potreba po jasni razmejitvi pooblastil in pristojnosti: direktivo o pranju denarja bi bilo treba ponovno usmeriti k njenemu razglašenemu cilju, razen v zvezi z davčnimi in finančnimi kaznivimi dejanji, kadar ti nimajo kriminalnega ali terorističnega ozadja; nasprotno pa bi morale davčne direktive iz pristojnosti davčnih organov izključiti kazniva dejanja, ki imajo jasno kriminalno ali teroristično ozadje. Seveda bo na meji med obema pojavoma vedno obstajalo sivo območje, vendar bodo vsaj določena jasna vodilna načela.

1.4.2 Zdi se, da so direktive o pranju denarja in davčne direktive danes na dveh ločenih tirih. Vendar za to ne bi smeli kriviti Komisije, temveč prej razdrobljenost pooblastil in pristojnosti: na svetovni ravni je za pranje denarja in boj proti organiziranemu kriminalu pristojen FATF (2), na evropski ravni pa svet za pravosodje in notranje zadeve; davčne utaje obravnava G-20, v Evropi pa ECOFIN. V nobenem dokumentu ni niti omenjena potreba po sodelovanju, izmenjavi informacij in delitvi nalog med različnimi organi. EESO poziva k ureditvi tega položaja, zaradi katerega postaja „globalni boj“ kot končni cilj abstrakten in nedosegljiv.

1.5 Prav pri temi globalnega boja se pojavi vprašanje davčnih oaz. Te so v središču pozornosti le takrat, ko se govori o davčnih utajah; v senci pa ostaja vprašanje denarja, ki pripada organiziranemu kriminalu ali pa je namenjen za financiranje terorizma. Vprašanje ne zadeva samo najbolj znanih središč, s katerimi se zdaj pogajajo davčni organi, ampak tudi in predvsem nekatere nove finančne trge, na območjih, kjer lahko geopolitični premisleki vplivajo na pripravljenost za pogajanja.

1.6 Težavno vprašanje, ki ni omenjeno, je vprašanje zastav ugodnosti (3), ki so vir precejšnjih, povsem legalnih finančnih tokov, čeprav oproščenih davkov. Začasni cilj tega kapitala so ponavadi davčne oaze, nato pa iz njih odteka, da ga ponovno vložijo. Čeprav so zastave ugodnosti lahko iz različnih razlogov dvomljive, obstajajo s tihim soglasjem vseh držav: v boju proti davčnim oazam bo treba preprečiti nezaželene učinke na zakonite dejavnosti in preusmerjanje kapitala k središčem, ki kažejo manj pripravljenosti za sodelovanje.

1.7 Sklep: EESO poudarja, da je Evropa v boju proti davčnim utajam in pri finančnih vidikih boja proti organiziranemu kriminalu in terorizmu storila veliko in da to počne tudi zdaj. Vendar pa EESO želi opozoriti zakonodajalce na nekaj resnih pomanjkljivosti: ni sistematičnega usklajevanja med bojem proti davčnim utajam in bojem proti kriminalu, kot tudi ne jasne razmejitve nalog in pristojnosti organov, odgovornih za boj proti različnim pojavom. Ti pogosto zajemajo tako vidike davčnih utaj kot tudi kriminala ali terorizma, zato jih je težko dodeliti: razlog več za to, da je potrebno strukturirano sodelovanje med različnimi organi. O takšnem sodelovanju v programih Sveta in Komisije ni sledu.

2. Vsebina sporočila

2.1 Sporočilo Komisije vsebuje več zamisli za področje upravljanja v davčnih zadevah. Te zamisli so odraz rezultatov več srečanj: držav G-20 novembra 2008, Sveta ECOFIN decembra 2008, finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank G-20 14. marca 2009, Evropskega sveta 19. in 20. marca 2009 in končno vrha G-20 2. aprila 2009. Sklepi teh srečanj kažejo skupno pripravljenost za ukrepanje proti jurisdikcijam, ki niso pripravljene sodelovati, vključno z davčnimi oazami, s sprejemanjem sankcij za zaščito javnih financ in finančnih sistemov. Zlasti vrh G-20 je ugotovil, da je „obdobja bančne tajnosti konec“.

2.2 Sporočilo poskuša ugotoviti možen prispevek EU k dobremu upravljanju na področju neposrednega obdavčenja. V treh ločenih poglavjih proučuje možne načine izboljšanja tega upravljanja, instrumente za spodbujanje upravljanja v praksi ter vlogo držav članic pri podpori pobudam OECD in ZN z usklajenimi ukrepi v EU in na mednarodni ravni.

2.3 Dobro upravljanje v davčnih zadevah je cilj, za katerega si Komisija prizadeva že dlje časa s sodelovanjem v okviru EU in – v širšem merilu – s sodelovanjem z OECD v boju proti pranju denarja prek davčnih oaz.

Na splošno je mogoče ugotoviti, da je zakonodajni in regulativni okvir EU na področju davčnega sodelovanja zadovoljiv: sprejete so bile ali pa so v obravnavi direktive o medsebojni pomoči, obdavčitvi dohodka od prihrankov in izterjavi davčnih terjatev. V prihodnosti pa se bo pokazalo, kako – in kako zavzeto – države članice pravila Skupnosti prenašajo v prakso.

2.4.1 Na področju škodljive davčne konkurence je bil sprejet kodeks ravnanja pri obdavčevanju podjetij (4), ki je že dosegel obetavne rezultate, čeprav so še možnosti za nadaljnje izboljšave. Kodeks so sprejele države članice in njihova odvisna ozemlja; njegova razširitev na tretje države je del delovnega programa 2009–2010. Tema, ki se ponavlja na vseh področjih, je preglednost; jasno je tudi stališče Komisije v zvezi z uporabo pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi z neposredno obdavčitvijo podjetij.

Komisija namerava predlagati usklajeno delovanje držav članic, da se zagotovi ustrezno spremljanje pobud OECD na mednarodni ravni. Za zdaj „pozdravlja pomembne obveze, ki so bile nedavno sprejete, in […] pričakuje njihovo izvajanje“. Te zaveze so dvojne: po eni strani OECD predlaga odpravo prednostnih davčnih ureditev v svojih 30 državah članicah, po drugi pa je uporabila – in namerava tudi v prihodnosti uporabljati – pritisk na države, ki niso članice, da bi pridobila njihovo politično zavezo za sodelovanje z državami OECD.

2.5.1 OECD je vzpostavila stik s številnimi državami skoraj po vsem svetu in že dosegla prve uspehe: 35 držav, ki niso članice, vključno s številnimi davčnimi oazami, se je politično zavezalo, da bodo vzpostavite sodelovanje za preglednost in izmenjavo podatkov v davčnih zadevah. Več drugih držav (5) se je pred kratkim zavezalo, da bodo spoštovale standarde OECD na področju izmenjave podatkov na zahtevo, ne glede na nacionalne zahteve ali bančno tajnost.

Na področju mednarodne politike si Komisija prizadeva z različnimi državami (6) doseči sporazume o praksah dobrega upravljanja v davčnih zadevah; bolj formalno je ECOFIN maja 2008 zahteval, da se standard za dobro upravljanje na davčnem področju vključi v sporazume med EU in tretjimi državami. Decembra istega leta je uvedba standarda dobila še strožjo obliko z zahtevo, da se je treba odločneje boriti proti davčnim oazam in jurisdikcijam, ki niso pripravljene sodelovati.

2.6.1 Na področju obdavčevanja prihrankov je Komisiji uspelo pridobiti nekatere tretje države (7) skupaj z odvisnimi ali pridruženimi ozemlji držav članic (med katerimi so se nekatera prej uvrščala med davčne oaze), da izvajajo ukrepe, ki so enaki ali enakovredni ukrepom, določenim v direktivah EU. Začetni pogovori potekajo tudi z drugimi državami (8), vendar se uradna pogajanja še niso začela.

2.6.2 Več pogajanj poteka z državami Evropskega gospodarskega prostora (EGP) (9) in s Švico. Države EGP neposredno uporabljajo načela enotnega trga, medtem ko za državno pomoč veljajo „podobna pravila“. Odnose s Švico ureja sporazum o prosti trgovini iz leta 1972, vendar so se nekateri vidiki pred kratkim znova znašli pod vprašajem. V teku so pogajanja z Lihtenštajnom o novem sporazumu za boj proti goljufijam. Celotno področje je še v razvojni fazi.

2.6.3 Načela preglednosti, sodelovanja in izmenjave podatkov so bila vključena v akcijske načrte in sporazume, sklenjene s številnimi državami v okviru evropske sosedske in širitvene politike. Komisija si prizadeva za razširitev teh načel na številne tretje države: prvi pogovori z nekaterimi državami se zdijo obetavni, vendar bi bilo primerno določiti, kakšna stališča bi bilo treba zavzeti do teh držav, ki so doslej zamisel zavračale.

2.6.4 Posebna pozornost je namenjena pogajanjem z državami v razvoju: ob nekaterih odprtih stališčih obstajajo pri drugih odpori, ki jih bo treba premagati, morda tako, da bo financiranje v okviru ENPI (European Neighbourhood and Partnership Instrument, evropski sosedski in partnerski instrument) in 10. evropskega razvojnega sklada (European Development Fund) pogojeno s sprejetjem pravil o upravljanju v davčnih zadevah.

2.7 Eno od poglavij sporočila je namenjeno seznamu pobud v teku: notranjih – v obliki direktiv, navedenih v točki 2.4 – in zunanjih, da se zagotovi praktično spremljanje pobud iz točke 2.5. Treba je omeniti, da Komisija od Sveta upravičeno zahteva, naj ji zagotovi zadostno prožnost pri njenih pogajanjih, kar je nujen predpogoj za to, da bo splošno politiko sposobna prilagoditi posebnim zahtevam posameznih držav. Posebna pozornost je namenjena spodbudam za razvojno sodelovanje, ki naj bi jih do držav, ki so doslej zamisel zavračale, uporabljali kot spodbudo za večjo odprtost (glej 2.6.4 zgoraj).

2.8 Komisija na koncu opozarja Svet na pomen predlaganih ukrepov in potrebo, da se zagotovi hiter prenos že sprejetih direktiv na nacionalno raven, pospeši postopek za tiste, ki so v obravnavi, na ravni EU sprejme bolj koherentne in bolj usklajene politike, in končno, da se zagotovi večja usklajenost med stališči posameznih držav članic in dogovorjenimi načeli upravljanja.

3. Ugotovitve in pripombe

3.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zelo pozdravlja sporočilo Komisije: bil je skrajni čas, da se začrta ukrepe delovanja in vedenja na kompleksnem področju boja proti davčnim utajam, v okviru dobrega davčnega upravljanja. Odbor lahko samo podpre in v celoti soglaša z vsemi vidiki, ki jih navaja Komisija, in z ukrepi, ki jih predlaga. Vendar meni, da je dolžan opozoriti na nekaj temeljnih problemov, in na nekatere druge, bolj podrobne, za katere meni, da jih je treba skrbno upoštevati.

Komisija načenja vprašanje usklajenosti med finančno podporo EU za nekatere države in stopnjo njihovega sodelovanja z načeli davčnega upravljanja (glej točko 2.7 zgoraj). Navedena je možnost, da se „sprejmejo ustrezni ukrepi“ pri prihodnjem vmesnem pregledu evropskega razvojnega sklada (ERS) in da se vključijo posebni ukrepi v sporazum iz Cotonouja (10). Takšni ukrepi bi lahko vključevali zmanjšanje dodelitev sredstev za države, ki ne sodelujejo, in da se namesto tega zagotavljajo spodbude v obliki tehnične pomoči in dodatnih sredstev za tiste, ki pokažejo pripravljenost za izpolnjevanje svojih obveznosti.

3.2.1 Zato se predlaga, da se v politiko podpore EU drugim državam uvede koncept, da mora biti pomoč zaslužena z oprijemljivim dokazom pripravljenosti za sodelovanje, tudi – ne pa izključno – na davčnem področju. EESO meni, da bi morali dokumenti, ki določajo ureditve za pomoč, vsebovati izrecno določbo v tem smislu. Potrebne so jasne in nedvoumne spremembe v politiki dajanja finančne pomoči, ki mora postati sredstvo za pospeševanje konkretnega in preverljivega procesa etičnega, družbenega in gospodarskega napredka. Korumpirane vlade niso dovzetne za prošnje za sodelovanje: prepričati jih je mogoče samo tako, da se postavijo pod vprašaj njihovi interesi. Treba bo še počakati, v kolikšni meri bo mogoče politiko, ki jo predlaga Komisija, uresničiti: politično in družbeno oklevanje bi namreč lahko imelo pomembno vlogo pri njenem izvajanju.

Še nekaj drugih pripomb izhaja iz uvodne izjave Komisije, v kateri je navedeno, da je dobro upravljanje v davčnih zadevah sredstvo za „usklajen odgovor“ na probleme pranja denarja, korupcije in terorizma. To vnovič potrjuje večkrat ponovljeni koncept, s katerim EESO soglaša, in sicer, da bo le s celovitim pristopom mogoče vzpostaviti strategijo za zaščito družbe pred vsako vrsto finančnih kaznivih dejanj, naj bodo kriminalne, teroristične ali davčne narave.

3.3.1 Vsi ukrepi, ki jih navaja Komisija v svojem sporočilu, so uporabni na področju upravljanja v davčnih zadevah; vendar pa EESO ugotavlja, da ni jasnega sklicevanja na globalno strategijo. Dejavnosti, ki potekajo ali so načrtovane na davčnem področju, bi morale potekati vzporedno in biti skladne z dejavnostmi na področju pranja denarja ter boja proti korupciji, organiziranemu kriminalu in terorizmu. Prvi korak bi bil, da bi odpravili nekatere sive lise in neskladnosti med direktivami o obdavčevanju in direktivami o pranju denarja.

Direktive o preprečevanju davčnih goljufij se ne nanašajo na določbe tretje direktive o pranju denarja (MLD) (11), kljub dejstvu, da slednja med „huda kazniva dejanja“ vključuje tudi davčne goljufije (ali vsaj nekatere njihove vidike) (12). Lahko bi se torej vprašali, ali je določbe MLD mogoče uporabljati na področju obdavčevanja, zlasti glede zahtev za poročanje, nalog FIU (13), in udeležbe tretjih strank, vključno z zaposlenimi v svobodnih poklicih (14). Vendar je odgovor na to vprašanje nikalen: v „davčnih“ direktivah je boj proti goljufijam zaupan izključno davčnim oblastem in niso omenjene pristojnosti FIU ali povezave z njimi, še manj določbe MLD.

3.4.1 V direktivah EU torej obstaja razlika med zakonodajnimi in operativnimi področji. V praksi so meje med davčnimi goljufijami in pranjem denarja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, lahko nejasne ali pa jih sploh ni, četudi jih je v teoriji mogoče določiti: tako je npr. utaje DDV možno obravnavati kot tihotapljenje (pranje denarja) ali pa kot davčno goljufijo, in te utaje lahko pokažejo na povezave med navidez „normalnimi“ podjetji in razpečevanjem drog, orožja itd.; korupcija vedno vključuje davčno utajo, vendar pogosto skriva drugačna, veliko hujša kazniva dejanja; prenosi davčno vprašljivega denarja lahko skrivajo teroristične dejavnosti. Obstaja veliko prostora za dvome glede razlage in možnih konfliktov pristojnosti.

3.5 Celoten predmet terja zato ponoven razmislek in pregled od zgoraj navzdol: MLD bi bilo treba preusmeriti k njenemu razglašenemu cilju, tj. k boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu, ob tem pa izrecno izključiti davčna in finančna kazniva dejanja, kadar ta niso kriminalnega ali terorističnega izvora. Po drugi strani bi morale davčne direktive iz pristojnosti davčnih organov izključevati vsakršna kazniva dejanja, ki so jasne kriminalne ali teroristične narave. Ne da bi želeli ustvarjati hierarhijo vrednot, ima boj proti kriminalu in terorizmu še večji politični in družbeni pomen, kot je boj proti davčnim utajam. Vendar sta obe področji tesno povezani, ne le zaradi že omenjene zabrisane ločnice med njima, temveč tudi zaradi uresničevanja koncepta „celostnega pristopa“ v praksi, kar vključuje obveznost sodelovanja in izmenjave podatkov med različnimi organi. Potreba po sodelovanju med različnimi organi je resda omenjena v sporočilu iz leta 2004 (15), vendar se ne pojavlja v nobeni direktivi.

3.6 Delitve ali prekrivanja pristojnosti odražajo porazdelitev pristojnosti na ravni Sveta: probleme davčnih utaj in davčnih oaz obravnava Ekonomsko-finančni svet, boj proti kriminalu in terorizmu pa Svet za pravosodje in notranje zadeve. Enako delitev je mogoče najti na svetovni ravni: zdi se, da G-20 in FATF (16) pripadata različnim svetovom. Obstaja povezava v OECD, vendar samo v središču: stiki na nacionalni ravni se spreminjajo v odvisnosti od ministrskih pristojnosti.

Uradne izjave navajajo k misli, da obstaja politična volja za uresničevanje učinkovitega celovitega boja; vendar ni pričakovati takojšnjih praktičnih rešitev, če na najvišjih političnih in finančnih položajih ne obstaja jasna zavest o problemu. Vsekakor je nujna in neodložljiva predhodna preučitev nekaterih temeljnih vprašanj. To mora nedvomno vključevati oceno pojava davčnih oaz kot celote (17). Po zaslugi ukrepanja OECD in Komisije je veliko davčnih oaz pred kratkim privolilo v sodelovanje v boju proti davčnim utajam (18), z odpravo ali omejevanjem bančne tajnosti, tako da nobena država ni več na „črnem seznamu“ (19). Bližnja prihodnost bo pokazala, ali so bile te obljube uresničene, in v kolikšni meri.

3.7.1 Vendar različni seznami niso izčrpni, ali pa vsaj puščajo prostor za negotovost. Zdi se, da je za hitro rastoče nove finančne trge značilno nekaj pomanjkanja preglednosti; nekateri imajo – ali bodo v prihodnosti lahko imeli – značilnosti davčnih ali kakšnih drugačnih „oaz“, če ne že „paradižev“. To velja za nekatere države jugovzhodne Azije, zalivske države, do neke mere pa tudi za Indijo, Singapur, Kitajsko (Hongkong je zgolj vrh kitajskih financ). Čeprav je vprašanje financiranja terorizma vključeno v standardne klavzule, ga pogajanja pogosto obidejo, saj poteka prek kanalov, ki se zagotovo ne želijo pokazati v javnosti, še manj pa pogajati. Ta in drugi problemi so tako občutljivi, da je molk, ki jih obdaja, razumljiv. Vendar to ne pomeni, da jih je mogoče prezreti.

3.7.2 Obstajajo še tudi druga vprašanja, ki niso omenjena: trgovina z orožjem, ki se pogosto prodaja legalno in z ustreznimi uradnimi dovoljenji, pozneje pa po skrivnih kanalih napaja vojne in terorizem v številnih državah. To pogosto financirajo z iztržki od drog: vse se steka v velikanski tok denarja, za katerega se zdi, da izginja v nedoumljivo črno luknjo. Pojav je dobro znan, vendar se ga zagotovo ni mogoče lotiti z direktivami, sporazumi ali preiskavami: je povsem drugačne narave in vključuje svetovno politiko.

3.7.3 Pojav davčnih oaz kot celota je torej problem, ki se ga je treba lotiti, pri čemer je seveda treba upoštevati geopolitične vidike, ki vplivajo na vsako rešitev. Kar zadeva praktične možnosti, mora biti boj proti davčnim utajam in pranju denarja (predvsem pa proti terorizmu) kolikor mogoče globalen, pri čemer pa je zmaga na globalni ravni še zelo oddaljen cilj. Predvsem pa je treba še naprej skrbeti za preprečevanje preusmerjanja dejavnosti iz znanih k manj znanim, morda sovražno nastrojenim ali na pogajanja manj pripravljenim središčem. Sedanja kriza pospešuje postopno spreminjanje razmerij moči med svetovnimi finančnimi središči: Azija in islamski svet sta novo nastajajoči sili, katerih načini razmišljanja in vedenja se ne ujemajo nujno s tradicionalnimi vzorci zahodnega sveta.

Drug problem, ki je nekako povezan z davčnimi oazami, je problem zastav ugodnosti (FOC – flags of convenience), pod katerimi pluje 63 % svetovnega trgovskega ladjevja in dobršen del velikih turističnih ladij: sedež zastav ugodnosti je večidel v davčnih oazah, kamor usmerjajo precejšnje denarne tokove povsem zakonitega izvora, čeprav so oproščeni ali skoraj oproščeni davka. Med državami, ki gostijo take registre, so tudi nekatere države članice EU. Ladjevja pod zastavami ugodnosti so v primerjavi z ladjevji pod nacionalnimi zastavami deležna konkurenčnih prednosti, in zaračunane prevoznine pomenijo izogibanje „uradni“ obdavčitvi, zagotovo pa ne utaje. Poleg tega za ta ladjevja ne veljajo obveznosti, določene v kolektivnih pogodbah za pomorščake.

3.8.1 Davčni ukrepi proti zastavam ugodnosti niso predvideni, ne le zato, ker ni nobene pravne podlage za kakršnekoli ukrepe, temveč tudi zato, ker bi ukrepi, ki bi temeljili izključno na davčni podlagi, med drugim lahko škodovali gospodarski dejavnosti, ki je življenjskega pomena za ves svet, in zaustavili pomemben tok naložb v svetovno gospodarstvo. Poleg resnih moralnih premislekov zastave ugodnosti izkrivljajo konkurenco in se izogibajo sindikalnim kolektivnim pogodbam: vse to s tihim soglasjem ali tihim sprejemanjem vlad po vsem svetu. Na ravni EU za plovila pod temi zastavami veljajo samo pravila o varnosti na morju in trgovinske določbe.

3.8.2 Ti vidiki so navedeni zato, da se poudari, da se vsa sredstva, ki tečejo v davčne oaze in se odtod vlagajo v svetovnih finančnih središčih (20), ne uvrščajo v kategorijo davčnih utaj, pranja denarja ali financiranja terorizma. Iz tega zornega kota je mogoče pozdraviti ukrepe na področju obdavčitve, ki jih predlaga G-20 in jih je pospešila Komisija: zajeti morajo tudi vidike pranja denarja in terorizem, ob čemer je treba paziti, da se prepreči nezaželene učinke na dejavnosti in finančne tokove, ki so zakoniti ali vsaj ne nezakoniti.

3.8.3 To, da bi davčne oaze zagotovile preglednost in sodelovanje, bi bil zgodovinski dosežek. Sive lise, ki bodo verjetno vedno ostale, kažejo, da si je ob velikih načelih treba prizadevati za razumne cilje, tudi če niso najboljši. V končni posledici pa postane jasno, da morajo pobude na področju finančnih in davčnih zadev usmerjati in nadzirati nosilci političnega odločanja v okviru svojih strategij mednarodnih odnosov. Tu EU potrebuje skupno politiko. Ta cilj bi moral biti za vlade prednosten, vendar se glede na sedanji položaj zdi, da je še daleč.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Direktiva 2005/60/ES o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, UL L 309, 25.11.2005.

(2) Financial Action Task Force (Projektna skupina za finančno ukrepanje), organ OECD.

(3) Ladja pluje pod „zastavo ugodnosti“ (oziroma po običajnem angleškem poimenovanju flag of convenience, FOC), če je registrirana v državi, v kateri je v veljavi malo predpisov, z namenom, da bi zmanjšali stroške poslovanja ali da bi se izognili neugodnim predpisom. Mednarodna federacija delavcev v prometu je sestavila seznam 32 „registracij“, ki so po njenem mnenju „FOC“.

(4) Dogovor na Svetu ECOFIN 1. decembra 1997.

(5) Med drugim Švica, Avstrija, Belgija, Luksemburg, Hongkong, Macao, Singapur, Čile, Andora, Lihtenštajn in Monako.

(6) Karibske države in pacifiški otoki.

(7) Švica, Lihtenštajn, San Marino, Monako in Andora.

(8) Hongkong, Macao in Singapur.

(9) Islandija, Lihtenštajn in Norveška.

(10) Sporazum o partnerstvu med člani skupine afriških, karibskih in pacifiških držav ter EU in njenimi državami članicami, podpisan v Cotonouju 23. 6. 2000.

(11) Direktiva 2005/60/ES o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, UL L 309, 25.11.2005, str. 15, znana kot „3. direktiva o pranju denarja“ (MLD).

(12) Glej člen 3(5)(d) MLD: „hudo kaznivo dejanje pomeni […] goljufijo, […] kakor je opredeljena v členih 1(1)in 2 Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti“: davčna utaja je torej vsaj na področju DDV izrecno vključena med kazniva dejanja, ki jih obravnava MLD.

(13) Enota za finančno obveščanje (Financial Information Unit), glej člen 21 MLD.

(14) Glej člen 2(3) MLD.

(15) Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o preprečevanju in boju proti korporacijski in finančni zlorabi, COM(2004) 611 konč.

(16) Financial Action Task Force (Projektna skupina za finančno ukrepanje), organ OECD.

(17) Zanimivo je, da so angleški izraz „tax haven“ v večino drugih jezikov prevedli kot „davčni paradiž“. Zdi se, da razlike med „haven“ (zavetišče) in „heaven“ (nebesa) ni mogoče pripisati preprosto napaki pri prevodu, temveč da odraža drugačno miselnost.

(18) V resnici je v sporazume z davčnimi oazami vključena „standardna klavzula“ o organiziranemu kriminalu in terorizmu, vendar vedno prevladuje „davčni“ vidik.

(19) Obstajata še dva seznama, „sivi“ in „temnosivi“, odvisno od stopnje sodelovanja.

(20) Izračunali so, da 35 % svetovnih finančnih tokov poteka prek davčnih oaz; vendar ni znano, na kakšnih računskih podlagah temelji ta podatek.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/66

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novo partnerstvo za posodobitev univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji

(COM(2009) 158 konč.)

(2010/C 255/12)

Poročevalec: g. BURNS

Komisija je 2. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novo partnerstvo za posodobitev univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji

COM(2009) 158 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. oktobra 2009. Poročevalec je bil g. BURNS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) s 60 glasovi za, 12 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila

1.1 EESO meni, da se z uporabo izraza „univerza“ za vse visokošolske ustanove, ne glede na njihov naziv ali status v državah članicah, ustvarja zmeda. S spodbujanjem partnerstva med visokošolskimi ustanovami in podjetji je, prav nasprotno, treba jasno nakazati, za katere vede je posamezno partnerstvo ustreznejše, obe strani pa morata imeti možnost, da sami ocenita, v kakšni meri je partnerstvo obojestransko koristno. Zato EESO predlaga uporabo izraza „visokošolske ustanove“, saj je bolj splošen, ter posledično preimenovanje foruma z uporabo tega izraza.

1.2 Sporočilo Evropske komisije in forumi EU za dialog med univerzami ali visokošolskimi ustanovami in podjetji bi se morali osredotočiti na ciljno usmerjeno sodelovanje in ukrepe, ki pa jih je treba vnaprej ustrezno preučiti, zlasti zaradi trenutne krize, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali bodo podjetja (dolgoročno) lahko neposredno vlagala v bodoče diplomante. Forumi bi morali biti namenjeni opredeljevanju dolgoročnih splošnih interesov na področju izobraževanja in razvoja trga dela.

1.3 Glede tega je zaželeno posvetovanje s socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe. Sodelovanje s podjetji in vzpostavljanje foruma mora biti smiselno in ne sme postati mehanizem, katerega namen je zgolj pridobivanje več finančnih sredstev za obstoječe univerzitetne dejavnosti; to prizadevanje in vzpostavljanje foruma prav tako ne smeta postati orodje, s katerim bi podjetja „obvladovala“ visokošolske ustanove.

1.4 EESO bi podprl enakopravnejše partnerstvo med univerzami in podjetji, ki bi obe strani spodbudilo, da postaneta „gonilni sili“ sprememb, in h kateremu bi obe dajali dragocen prispevek, obenem bi priznali svoje različne cilje in družbene naloge ter hkrati določili in izkoristili tista tematska področja in stične točke, ki so lahko podlaga za sodelovanje (1).

1.5 Preden bo forum oblikoval kakršne koli cilje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja je treba v okviru vseživljenjskega učenja izvesti empirično raziskavo, da se jasno določijo naloge, ki jih je treba opraviti v podjetjih, in opredelijo želeni rezultati.

1.6 Podjetja morajo prevzeti odgovornost za opredelitev vseh rezultatov v zvezi z nalogami, ki se opravljajo ali ki jih je treba opraviti na delovnem mestu, pri tem pa upoštevati potrebe po vseživljenjskem usposabljanju zaposlenih.

1.7 Dostop do programov vseživljenjskega učenja ne sme biti omejen na pretekle akademske dosežke ali pridobivanje posebnih kvalifikacij. Vseživljenjsko učenje mora temeljiti na praktičnih potrebah zaposlenega in zahtevah delovnega mesta. Cilj vsakega usposabljanja na delovnem mestu morajo biti rezultati. Pridobivanje kvalifikacij ne bi smelo biti glavni namen vseživljenjskega učenja.

1.8 V podjetjih praktičnih izkušenj ni mogoče nadomestiti. Forum bi moral zato vključevati predloge o tem, kako lahko akademiki pridobijo dokazljive neposredne izkušnje v velikih in malih podjetjih. Na tem področju imamo že veliko izkušenj, zato je treba preučiti primere dobrih praks.

1.9 MSP in mikro podjetja je treba spodbujati k dejavnejši vlogi v forumu.

1.10 Za delo v forumu je treba uporabljati bolj praktično opredelitev MSP. Pri tem predlagamo:

Kategorija podjetja	Št. zaposlenih
Srednje veliko	<100
Malo	<20
Mikro	<5

2. Ozadje

2.1 Izobraževanje in usposabljanje sta bila opredeljena kot ključna dejavnika za doseganje splošnih ciljev lizbonske strategije. Da bi evropska družba lahko preživela in tekmovala v novem globalnem gospodarstvu, morajo postati državljani bolj podjetni. Za doseganje tega cilja je treba obravnavati posodobitev evropskih izobraževalnih sistemov, vloga univerz in podjetij pa mora biti priznana kot ključni dejavnik v tem procesu.

2.2 Partnerstva med velikimi multinacionalnimi družbami ter univerzami, raziskovalnimi organizacijami in podjetji že obstajajo. Skupne tehnološke pobude, evropske tehnološke platforme, centri odličnosti ter novo ustanovljeni evropski inštitut za inovacije in tehnologijo so dobri primeri novih oblik sodelovanja in partnerstva. Žal podobni odnosi med visokošolskimi ustanovami ter mikro podjetji in MSP niso dovolj razviti.

2.3 Potrebne so nove smeri raziskovanja za izboljšanje poznavanja spreminjajočih se okoliščin višjega izobraževanja ter vlog visokošolskih učiteljev. Medtem ko imajo univerze osrednjo vlogo pri izgradnji evropske „družbe znanja“, so zadnje raziskave pokazale, da so z naraščanjem naših pričakovanj univerze pod pritiskom, ki ga težko obvladajo: od njih se pričakuje, da bodo izvajale več raziskav, da bodo konkurenčne in stroškovno učinkovite ter da bodo hkrati izobraževale več študentov na podlagi bolj osebnega pristopa in spoštovale višje akademske standarde. Tako je njihovo poslanstvo nejasno, univerza pa tvega, da bo izgubila svojo vlogo pri ustvarjanju in razširjanju znanja (2).

2.4 V sporočilu o posodobitvi višjega izobraževanja (3) iz maja 2006 je navedeno, da morajo podjetja prispevati na treh področjih:

—	upravljanje: poslovni modeli bi se lahko prenesli na univerze;

—	financiranje: podjetja lahko sodelujejo pri zagotavljanju finančne podpore za izobraževanje in raziskave;

—

učni načrt: študentje morajo dobiti izobrazbo, ki jih bo usposobila za sedanji in prihodnji trg dela. Podjetja morajo sodelovati pri pripravi učnih načrtov in ponujati takšna usposabljanja, ki bodo študentom omogočila prehod s študija na delovno mesto. Podjetja je treba spodbujati tudi k zagotavljanju možnosti za nadaljnje usposabljanje ter nadgrajevanje znanja in spretnosti njihovega osebja skozi celotno poklicno življenje.

2.5 Komisija je leta 2008 ustanovila forum univerz in podjetij, ki podpira sodelovanje med univerzami in gospodarstvom ter s tem univerzam pomaga, da se bolje in hitreje odzivajo na potrebe trga ter razvijajo partnerstva, ki izkoriščajo znanstveno in tehnološko znanje.

2.6 Foruma so se udeležili visokošolske institucije, podjetja, združenja podjetij, posredniške organizacije in javni organi. V okviru foruma so potekale razprave o izmenjavi dobrih praks in skupnih težavah, udeleženci pa so lahko sodelovali pri iskanju možnih rešitev.

3. Kratka vsebina predloga Komisije

3.1 Komisija priznava potrebo po boljšem sodelovanju med univerzami in gospodarstvom. Zato so potrebni ukrepi za podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za posodobitev visokošolskih sistemov.

3.2 Namen tega sporočila je:

—	pregledati spoznanja iz prvega leta obstoja foruma in druge ustrezne dejavnosti na evropski ravni v zvezi z izzivi in ovirami za sodelovanje med univerzami in gospodarstvom. Delovni dokument služb Komisije temeljiteje obravnava ta vidik dela;

—	pripraviti predloge za nadaljnje korake v delu foruma;

—	orisati nadaljnje konkretne ukrepe za povečanje sodelovanja med univerzami in gospodarstvom.

3.3 Glavni sklepi poročila, ki bodo vplivali na delo foruma, so naslednji:

—	za razvoj podjetniške kulture na univerzah so potrebne temeljite spremembe upravljanja in vodenja univerz;

—	izobraževanje za podjetništvo mora biti vsestransko in dostopno vsem zainteresiranim študentom v vseh študijskih disciplinah;

—	univerze bi morale v poučevanje podjetništva vključiti podjetnike in ljudi iz gospodarstva;

—	visokošolski učitelji in sodelavci bi morali imeti možnost usposabljanja za poučevanje podjetništva ter za nabiranje izkušenj v podjetjih;

—	univerze in javne raziskovalne organizacije bi morale imeti jasne dolgoročne strategije za upravljanje pravic intelektualne lastnine;

—	obravnavati je treba posebne težave, s katerimi se spoprijemajo mala in srednje velika podjetja pri vključevanju v partnerstva z univerzami;

—	vseživljenjsko učenje je treba v celoti vključiti v poslanstvo in strategije univerz;

—	trg dela in delodajalci morajo ceniti in priznati posodabljanje/izboljševanje spretnosti in znanja;

—	vseživljenjsko učenje se mora razvijati v partnerstvu s podjetji, saj ga univerze ne morejo načrtovati in izvajati same;

—	nacionalne in regionalne okvirne možnosti morajo zagotoviti podporno okolje za sodelovanje univerz s podjetji;

—	sodelovanje med univerzami in podjetji mora biti vgrajeno v institucionalne strategije; vodenje in učinkovito upravljanje človeških virov sta bistvena za izvajanje.

3.4 Za pospešitev razprave o zgoraj navedenih ciljih bo v skladu z načrti Komisije forum EU za dialog med univerzami in podjetji deloval v okviru plenarnih zasedanj in tematskih seminarjev. Predvidena je dejavnost foruma prek spletne strani. Namen foruma bo tudi spodbuditi sodelovanje nacionalnih in regionalnih organov ter partnerjev zunaj EU.

3.5 Komisija namerava na podlagi ugotovitev foruma preučiti nove oblike strukturiranih partnerstev med univerzami in podjetji, zlasti MSP, ter analizirati, v kolikšni meri bi bilo mogoče ta partnerstva podpreti v okviru obstoječih programov EU. Komisija bo tudi proučila, ali je mogoče področje platforme za dialog s podjetji razširiti na druga področja izobraževanja in usposabljanja.

4. Splošne pripombe/ugotovitve EESO

4.1 EESO pozdravlja prizadevanja Evropske komisije za izboljšanje odnosov med visokošolskimi ustanovami in podjetji. Vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da vsebina sporočila zgolj potrjuje kritike, ki so bile podrobno predstavljene v prejšnjih dokumentih, hkrati pa prihaja do istih sklepov: „imamo težavo in treba jo je rešiti“. Vendar Odbor izraža zaskrbljenost, da v tistih delih sporočila, kjer Komisija predlaga določene ukrepe za izboljšanje sodelovanja med visokošolskimi ustanovami in podjetji, izbere enostranski pristop, na primer: univerze naj bi sprejele managerske strukture podjetij, omogočale neposredno vključevanje gospodarstvenikov v njihovo sredino, uvedle izobraževanje s področja podjetništva itd. (glej točko 3.3).

4.2 EESO izraža zaskrbljenost, ker je pristop, na katerem temelji sporočilo, preveč akademski ter priporočila preveč nejasna in jih je mogoče različno razumeti. Izraz „univerze“ pomeni vse visokošolske zavode ne glede na njihov naziv in status v državi članici, kar ustvarja zmedo. Različne visokošolske institucije podjetjem ponujajo različne storitve. Institucije, specializirane za praktično usposabljanje, ponujajo drugačne storitve od institucij, ki se osredotočajo bolj na teoretično znanje. Na primer: prvotna naloga klasičnih univerz, kjer prevladujejo humanistika, družbene vede in temeljne raziskave, je povečevati znanje in vzdrževati kulturno kontinuiteto.

4.3 Večina delodajalcev se zaveda tradicionalne ločnice med univerzami in drugimi oblikami nadaljnjega izobraževanja. Od univerz pričakujejo, da bodo študente izobrazile do te mere, da bo njihovo poznavanje univerzitetnih predmetov čim boljše. Univerzitetne diplome so po njihovem mnenju le pokazatelj potenciala in ne potrditev sposobnosti, medtem ko v primeru drugih visokošolskih ustanov in strokovnih usposabljanj pričakujejo usposobitev za izvajanje nalog. To sporočilo in spremni delovni dokument služb Komisije ne pojasnita nobenega od teh vprašanj.

4.4 EESO se zaveda težav pri tako imenovanem preoblikovanju univerz v delniške družbe. Menimo, da prenos procesov in postopkov iz ZDA in njihova uporaba v Evropi ne bosta prinesla rezultatov. Evropske univerze morajo poiskati nov način za sodelovanje s podjetji in izboljšanje storitev, kvalifikacij in rezultatov, ki jih ponujajo, ne da bi to škodovalo njihovi zmožnosti za temeljne raziskave, ki je bistvenega pomena za preživetje Unije v svetovni konkurenci.

4.5 V današnjih gospodarskih razmerah se bodo morale vse evropske visokošolske ustanove bolj osredotočiti na „stranke“ in bolje zavedati stroškov/koristi, ki jih predstavljajo za družbo. Za pomoč visokošolskim ustanovam pri izvajanju te nove vloge bi moral forum univerz in podjetij postati idealni partner. Zato pa je treba opredeliti pojem „stranke“ tako z vidika splošnega interesa kot z vidika delodajalcev in posameznega študenta.

4.6 Te spremembe prednostnih nalog bodo imele finančne posledice za univerze. Skrbno je treba preučiti, v kakšnem obsegu bi moral trg določati prednostne naloge univerz. Izključna osredotočenost na konkurenčnost in poslovno usmerjenost kot na absolutna standarda bi lahko med drugim pomenila zoženje učnega načrta in raziskovalnih področij. Ta trend je ponazorjen z upadom klasičnih disciplin po vsem svetu. Ta proces (4) ni omejen zgolj na humanistične vede, ampak se pojavlja tudi pri klasičnih znanstvenih disciplinah, kot so kemija, fizika, matematika, ekonomija in druge družbene vede.

4.7 Komisija v sporočilu navaja, da je glavni namen vseh priporočil zagotoviti, da bodo evropske univerze postale „ključna gonilna sila v prizadevanjih Evrope, da bi postala vodilno na znanju temelječe gospodarstvo in družba na svetu“. Čeprav se to zdi zelo hvalevreden cilj, pa obstaja zaskrbljenost, da so univerze edine obravnavane kot „gonilna sila“. EESO bi želel, da se oblikuje enakopravno partnerstvo med podjetji in univerzami, v katerem obe strani priznavata svoje vrline in slabosti in sta enakovredni gonilni sili sprememb. Podjetja, ki zagotavljajo praktične izkušnje in znanje o trgu, ter univerze, ki nudijo intelektualno vsebino in podporo. EESO pa poudarja, da so „gonilna sila“ evropskih prizadevanj tudi številni drugi dejavniki in ne zgolj podjetja in visokošolske ustanove. Ta prizadevanja je treba uveljaviti z vrsto ukrepov na evropski in nacionalni ravni, zlasti tako, da družba podpre izobraževanje in boj proti brezposelnosti.

4.8 EESO priznava, da je treba uskladiti vsebino pouka in zaposljivost, ter pozdravlja sklicevanja na „rezultate“ v delovnem dokumentu (5.2/5.2.3/5.5.5), vendar še vedno meni, da to ne more biti edina vloga univerze. Vendar EESO izraža zaskrbljenost, kako bodo ti rezultati opredeljeni, kdo jih bo opredelil ter kako se bodo poklicno izobraževanje in usposabljanje ter poklicne kvalifikacije ujemali s kakršno koli shemo univerzitetnih kvalifikacij in usposabljanja ter poklicnih kvalifikacij in usposabljanja. EESO meni, da je opredelitev teh rezultatov ključna za uskladitev kvalifikacij in potreb delodajalcev, še posebno v zvezi z MSP in mikro podjetji, vendar ugotavlja, da bo glede na trajanje izobraževanja in razvijajočo se naravo evropskih trgov dela, ki niso usklajeni, težko doseči skladnost med izobraževanjem in zaposlovanjem v gospodarstvu. Na strokovnih področjih, povezanih z gospodarstvom, morajo visokošolske ustanove izpolniti trenutne zahteve spreminjajočega se gospodarskega okolja tako, da študentom oz. diplomantom posredujejo ustrezna teoretična znanja.

4.9 Vseživljenjsko učenje je pomembno za podjetja in državljane, vendar sporočilo ne obravnava težav v zvezi z enakostjo dostopa do takšnega usposabljanja. To je resen problem, zlasti v primeru državljanov, ki nimajo univerzitetne izobrazbe. Jasno je, da bodo brez posebnih priporočil tisti, ki že imajo univerzitetno izobrazbo, prejeli več pomoči in imeli več možnosti za usposabljanje, medtem ko tisti brez univerzitetne izobrazbe ne bodo sodelovali z nobeno univerzo ali v nobenem univerzitetnem programu vseživljenjskega učenja.

4.10 Zdi se, da predlogi temeljijo na predpostavki, da bo Komisija sposobna določiti področja, na katerih vlada pomanjkanje usposobljenega osebja, zgolj tako, da bo organizirala srečanja z delodajalci in akademskim svetom. Zdi se ironično, da se ob spodbujanju vedno večjega števila znanstvenih raziskav ne priporoča uporaba znanstvenih tehnik za določitev področij, kjer obstajajo vrzeli v usposobljenosti delavcev, ter za pomoč pri oblikovanju izobraževanja in usposabljanja za zapolnitev teh vrzeli. Z ustanovitvijo institucij (npr. združenj) na visokošolskih ustanovah v sodelovanju z velikimi podjetji je mogoče ugotoviti potrebo po kvalifikacijah diplomantov v praksi, tako da bodo te bolje ustrezale zahtevam gospodarstva; poleg tega lahko te institucije zagotavljajo podporo pri zaposlovanju diplomantov v podjetjih.

4.11 To pomanjkanje dokazov je zlasti pomembno pri vseživljenjskem učenju. Z empiričnimi raziskavami je treba jasno opredeliti naloge, ki se izvajajo v podjetjih, in naloge, ki jih je treba opraviti. Ko bodo te naloge določene, je treba opredeliti usposabljanje in vse nadaljnje kvalifikacije za doseganje navedenih rezultatov. Zaradi praktičnega vidika določitve teh poslovnih rezultatov je ključno, da podjetja sodelujejo pri razvojnem procesu in opredeljevanju teh ciljev. Obveščanje zainteresiranih bo ključnega pomena. Ko na primer vemo, da je v nekem sektorju veliko povpraševanje po delovni sili, kar na primer velja za pomorske poklice, bi ti potencialni „študenti“ morali biti obveščeni, katere (nacionalne ali evropske) univerze izobražujejo za te zelo različne in v nekaterih primerih visoko kvalificirane poklice.

4.12 Komisija v točki 2 sporočila navaja: „sodelovanje med univerzami in podjetji vključuje dve skupnosti z velikimi razlikami v kulturi, vrednotah in poslanstvih“. Sporočilo v nadaljevanju navaja, kako so bila vzpostavljena partnerstva med tema sferama, in nato priznava, da „se raven sodelovanja še vedno zelo razlikuje med državami, univerzami in akademskimi disciplinami. Omejen je tudi obseg vpliva, ki ga je imelo tako sodelovanje na upravljanje ali organizacijsko kulturo v obeh sektorjih. Le malo univerz izvaja institucionalno strategijo sodelovanja s podjetji; tiste, ki jo, pa so zbrane v majhnem številu držav članic“.

4.13 Ta izjava odraža enega največjih problemov, ki otežuje odnose med univerzami in podjetji, tj. številne tradicionalne univerze naredijo zelo malo ali ne naredijo ničesar, da bi razumele kulturo, vrednote in motivacijo podjetij, ter menijo, da so podjetja tista, ki morajo spremeniti način razmišljanja. Pravo sodelovanje zahteva, da podjetja upoštevajo posebno nalogo univerz in njihove različne odgovornosti do družbe, kakor tudi dejstvo, da imajo visokošolske ustanove ugodne učinke na podjetja zlasti posredno. Dokler ta problem ne bo rešen, kakršno koli priporočilo glede sodelovanja med univerzami in podjetji najverjetneje ne bo zelo koristno.

4.14 Ta izjava razkriva tudi težavo, da obstoječe sodelovanje temelji na partnerstvu med univerzami in velikimi, pogosto multinacionalnimi podjetji, ki so se izkazala kot socialno in ekonomsko uspešna. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje: kako lahko MSP in mikro podjetja upajo na izvajanje vpliva na univerze, če že velika podjetja pri tem v preteklosti niso imela velikega uspeha? Ta težava je navedena v točki 3.3: „obravnavati je treba posebne težave, s katerimi se spoprijemajo mala in srednje velika podjetja pri vključevanju v partnerstva z univerzami“. Vendar pa ni nobenih praktičnih predlogov o možnih izzivih in rešitvah.

4.15 V celotnem dokumentu ni jasne opredelitve MSP. V sporočilu je pojem omenjen devetkrat, v oceni učinka 10-krat ter 76-krat v delovnem dokumentu služb Komisije, vendar je splošen vtis v dokumentih Komisije ta, da opredelitev ne zajema malih podjetij, temveč podjetja z več kot 200 zaposlenimi in več kot 10 milijoni EUR prometa. Evropska komisija trenutno uporablja naslednjo opredelitev:

Kategorija podjetja	Št. zaposlenih	Letni promet		Letna bilančna vsota
Srednje veliko	<250	50 milijonov EUR	ali	43 milijonov EUR
Malo	<50	10 milijonov EUR	ali	10 milijonov EUR
Mikro	<10	2 milijona EUR	ali	2 milijona EUR

Ta definicija visokošolskim ustanovam ali forumu pri opredeljevanju MSP ne koristi, zlasti če uporabljajo podatke o letnem prometu. Po našem mnenju je uporaba obstoječih opredelitev MSP ovira za določanje poslovnih partnerjev. Zato bi bila zaželena enostavnejša opredelitev MSP, ki odraža realnost.

4.16 Sklicevanje na „spodbujanje podjetništva“ skozi celoten izobraževalni sistem je treba natančno preučiti in ga utemeljiti s konkretnimi primeri. EESO izraža pomisleke, ali je forum pravzaprav najustreznejše mesto za razpravo o tem zelo obsežnem vprašanju. Potrebe po razvijanju ustvarjalnosti otrok in drugih talentov, ki jih bodo potrebovali v svojih bodočih poklicih, in potrebe odraslih, da so podjetni na delovnem mestu (na primer vseživljenjsko učenje), sta dve različni zadevi.

4.17 Podjetja so zaskrbljena, da postaja „Entrepreneurism“ (podjetništvo kot cilj in način življenja) nov visokošolski trend. Univerze so pomembne pri spodbujanju in razvoju bolj podjetniške miselnosti, vendar se je ta vloga zadnje čase razširila na usposabljanje ljudi, da postanejo podjetniki. Na svetovnem gospodarskem forumu (Usposabljanje naslednjega vala podjetnikov, april 2009) je bilo povedano naslednje: „Večina tistega, kar slišite o podjetništvu, je popolnoma napačna. Ne gre za čarovnijo; in tudi ne za skrivnost; prav tako nima nobene zveze z geni. Gre za disciplino, ki se jo lahko naučite kot vsako drugo.“ Menimo, da je ta zadnja sprememba, ki so jo uvedle nekatere univerze, temeljna napaka. Univerze lahko naučijo ljudi, kako opravljati poslovne naloge, kot je računovodstvo ali trženje, in kako izvajati postopke upravljanja, vendar pa nihče, niti visokošolski učitelji na univerzah, ne morejo naučiti ljudi, kako oceniti ter prevzeti finančna in osebna tveganja, ki prepogosto kljubujejo vsaki racionalni logiki.

4.18 EESO opozarja na svoje mnenje o partnerstvu med izobraževalnimi ustanovami in delodajalci (CESE 630/2009) (5), ki prav tako daje vrsto priporočil glede te problematike.

5. Pripombe k delovnemu dokumentu služb Komisije

5.1 EESO izraža zaskrbljenost, da delovni dokument iz sporočila (točka 2) le malo prispeva k temu, kar je povedano v glavnem sporočilu. Delovni dokument kvečjemu povečuje zmedo tako, da izraža domneve z malo dokazi (ali brez njih), ki bi podprli sklepe.

5.2 Delovni dokument je očitno napisan z zornega kota univerz ter njihovega pogleda na to, kaj lahko univerze naredijo, da bodo imele koristi od sodelovanja s podjetji. EESO izraža zaskrbljenost, saj ta dokument ne zagotavlja uravnoteženega pogleda na vlogo foruma. Ločnica med univerzami, institucijami za nadaljnje izobraževanje in drugimi organi za usposabljanje je prav tako zelo zabrisana in ni jasno, ali je namen spremeniti vse univerze v institucije za usposabljanje ali pa bi morale vse institucije za usposabljanje postati univerze.

5.3 EESO meni, da je delovni dokument zamujena priložnost in ne vključuje širše poslovne perspektive ali obravnava specifičnih težav MSP.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej mnenji EESO o univerzah za Evropo, poročevalec Joost van IERSEL (UL C 128, 18.5.2010, str. 48.), in o sodelovanju in prenosu znanja med raziskovalnimi organizacijami, industrijo in MSP – pomemben pogoj za inovacije, poročevalec Gerd WOLF (UL C 218, 11.9.2009).

(2) Evropska znanstvena fundacija (EZF). 2008. Higher Education Looking Forward: An Agenda for Future Research; avtorji John Brennan, Jürgen Enders, Christine Musselin, Ulrich Teichler in Jussi Välimaa).

(3) Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 10.5.2006„Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije“ COM(2006) 208 konč.

(4) Wilshire, Bruce. 1990. The Moral Collapse of the University: Professionalism, Purity and Alienation, Albany: State University of New York Press; Readings, Bill. 1996. The University in Ruins. Cambridge, Harvard University Press.

(5) Mnenje EESO, poročevalec: g. MALOSSE (UL C 228, 22.9.2009, str. 9).

Priloga

mnenju

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma, ki je prejel vsaj četrtino glasov, je bil med razpravo zavrnjen (člen 54(3) poslovnika):

Točka 1.2

Spremeni se tako:

orum EU za dialog med univerzami ali visokošolskimi ustanovami in podjetji bi se moral osredotočiti na sodelovanje in ukrepe, . .

Rezultat glasovanja

Za: 27

Proti: 49

Vzdržani: 7

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/72

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o boju proti raku: evropsko partnerstvo

(COM(2009) 291 konč.)

(2010/C 255/13)

Poročevalka: Ingrid KÖSSLER

Evropska komisija je 24. junija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o boju proti raku: evropsko partnerstvo

COM(2009) 291 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2009. Poročevalka je bila ga. KÖSSLER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 176 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1. Priporočila

1.1 EESO pozdravlja pobudo Komisije za evropsko partnerstvo za boj proti raku. Rak predstavlja za evropsko družbo hudo breme in je bolezen z najvišjim odstotkom smrtnosti. Leta 2006 je bil rak med vzroki smrti na drugem mestu, takoj za boleznimi srca in ožilja, in je povzročil dva od desetih primerov smrti pri ženskah in tri od desetih pri moških. Vsako leto je v EU rak ugotovljen pri približno 3,2 milijona ljudeh (1).

EESO poudarja pomen skupnega ukrepanja na ravni EU z izmenjavo informacij, strokovnega znanja in najboljše prakse, da bi državam članicam pomagali v boju proti raku.

1.2.1 EESO opozarja na nedopustne razlike med državami članicami, kar se tiče pojavnosti raka in umrljivosti zaradi raka, in se zavzema, da bi imele vse države članice do konca partnerstva celovite načrte za boj proti raku.

1.2.2 EESO se strinja s Komisijo, da je treba celovite strategije za boj proti raku razviti na jasnih ciljih, ki bodo gonilna sila pri izvajanju in bodo omogočili oceno doseganja zastavljenih ciljev.

1.2.3 EESO daje velik pomen ukrepom preprečevanja, ki lahko prispevajo k dobremu počutju ter k bolj zdravemu in daljšemu življenju posameznika v prihodnosti.

1.2.4 EESO ocenjuje partnerstvo v obdobju do leta 2013 kot pomemben prvi korak (2) in meni, da bi bilo treba s partnerstvom nekako nadaljevati tudi po tem datumu, saj nekateri cilji segajo v bolj oddaljeno prihodnost (do leta 2020).

1.2.5 EESO poudarja pomen zdravega načina življenja in ocenjuje partnerstvo kot pomemben način za to, da se prepriča voditelje na nacionalni ravni in javnozdravstvene organe, da je v državah članicah treba storiti še več.

1.2.6 EESO poudarja, da je partnerstvo v skladu s členom 152 Pogodbe ES o javnem zdravju, ki določa, da so ukrepi Skupnosti namenjeni izboljšanju zdravja prebivalstva.

1.2.7 EESO podpira partnerstvo in želi pri tem aktivno prispevati s pomočjo svojih stikov s civilno družbo na lokalni in nacionalni ravni.

1.2.8 EESO želi poudariti pomen strukturnih skladov za izgradnjo infrastrukture na področju zdravja in usposabljanja, vendar države članice te možnosti ne izkoriščajo v zadostni meri.

2. Splošno ozadje

2.1 EESO ponovno opozarja, da rak prizadene veliko ljudi in njihovih svojcev. Gre za izjemno velik zdravstven in družben problem, saj rak večinoma prizadene delovno aktivno prebivalstvo.

2.2 Visoka pojavnost raka ima zato velike družbeno-gospodarske posledice v državah članicah.

2.3 Glede na to, da se pričakuje porast števila obolelih za rakom, bo teh posledic še več.

2.4 Z učinkovitim preprečevanjem bi se lahko izognili skoraj tretjini vseh primerov bolezni, skoraj tretjino pa bi lahko z zgodnjim odkrivanjem uspešno zdravili in pogosto celo pozdravili.

2.5 Štiri najbolj pogoste oblike raka v EU so rak dojke, rak debelega črevesa in danke, rak pljuč in rak prostate.

2.6 Največ smrtnih primerov v EU-27 povzročajo (po številu umrlih): rak pljuč, rak debelega črevesa in danke, rak dojke, rak prostate in rak želodca (1).

2.7 Število novozbolelih in smrtnih primerov pa bi lahko pri vseh teh petih vrstah raka zmanjšali z bolj zdravim načinom življenja.

2.8 Izmed vseh vrst raka v EU zahteva rak pljuč največ smrtnih žrtev. Skoraj petina vseh umrlih za rakom v letu 2006 je umrla za rakom pljuč in večina od njih je zbolela zaradi kajenja. V Evropi vsako leto umre približno 335 000 ljudi za to boleznijo (1).

3. Povzetek predloga Komisije

3.1 Namen predloga Evropske komisije za evropsko partnerstvo za boj proti raku za obdobje 2009–2013 je podpreti države članice pri oblikovanju celovitih načrtov za boj proti raku, ki naj bi trajnostno prispevali k zmanjšanju bremena raka v EU, pri čemer naj bi dosegli 15-odstotno zmanjšanje do leta 2020 (510 000 novih primerov).

3.2 Evropska komisija predlaga ukrepe na naslednjih štirih področjih in opredeljuje njihove cilje:

1. področje: spodbujanje zdravja in zgodnje odkrivanje

Cilj: učinkovito izvajanje priporočila Sveta o presejalnih testih in spodbujanje obsežne informacijske kampanje o presejalnih testih za odkrivanje raka, ki so namenjene širši javnosti in zdravstvenim delavcem.

2. področje: opredelitev in razširjanje dobre prakse

Cilj: obravnavanje neenakosti pri smrtnosti zaradi raka z zmanjšanjem razlik med državami članicami z najboljšimi rezultati in tistimi z najslabšimi.

3. področje: sodelovanje in usklajevanje pri raziskavah na področju raka

Cilj: vzpostaviti usklajenost tretjine raziskav, financiranih iz vseh virov.

4. področje: postopek primerjanja

Cilj: zagotoviti točne in primerljive podatke o raku.

4. Zdravje in zgodnje odkrivanje

4.1 Po mnenju EESO je potreben horizontalni pristop, da bi zajezili vse večje breme raka v EU.

4.2 Rak povzroča več dejavnikov, vendar se ga lahko v določenih primerih prepreči. Preventiva bi morala zato biti usmerjena na način življenja ter poklicne in okoljske dejavnike.

4.3 Preventiva bi morala potekati v skladu z načelom „zdravje v vseh politikah“ (HIAP, Health in All Policies), partnerstvo pa bi lahko okrepili z vključitvijo zdravstvene politike v druga politična področja (npr. okolje in kmetijstvo) na nacionalni ravni in ravni EU v skladu z njeno strategijo za zdravje.

4.4 EESO meni, da je zelo pomembno preventivo osredotočiti na življenjske vzorce, ki povečujejo tveganje obolevnosti za rakom. Izredno pomembno je dopovedati mlajšim generacijam, da zdrav način življenja zmanjšuje tveganje raka. Takšna zavest mladih, ki bodo nekoč postali starši, lahko veliko pomeni za njihove otroke in prihajajoče generacije.

4.5 Poznani so dejavniki, ki zvišujejo tveganje raka. Daleč najvišji povzročitelj tveganja je kajenje.

4.6 Drugi dejavniki tveganja so prevelika telesna teža, premalo gibanja, pretirano sončenje in čezmerno uživanje alkohola.

4.7 Nešteto ljudi umre zaradi posledic kajenja, prevelike telesne teže, nizkega vnosa sadja in zelenjave ter pretiranega sončenja.

4.8 Po mnenju EESO se mora to partnerstvo osredotočiti na preventivo in nadzor.

4.9 EESO pozdravlja predlog, da se zastavijo višji cilji za preventivo in presejalne teste, in poudarja pomen določitve kazalnikov merjenja uspešnosti pri doseganju ciljev v državah članicah.

4.10 Preprečevanje in zgodnje odkrivanje (presejanje) sta odločilnega pomena za uspešno zdravljenje in ozdravitev.

4.11 EESO spominja na priporočilo EU, da se z letom 2001 začnejo uporabljati grafična opozorila na zavojčkih cigaret. Trenutno se uporabljajo samo v treh državah članicah. Uvesti bi jih moralo več držav članic. Z grafičnimi opozorili bi lahko vplivali tudi na otroke, celo tiste, ki še ne znajo brati.

4.12 EESO poudarja pomen ukrepov proti pasivnemu kajenju.

4.13 Po mnenju EESO je treba izboljšati način življenja mladih. To bi lahko dosegli tako, da bi v šolski program držav članic uvedli pouk o zdravem načinu življenja. Tako bi pravočasno posredovali informacije in znanje, ki lahko podaljšajo življenje. Informacije o škodljivosti kajenja, nezdravem načinu prehranjevanja, nizkem vnosu sadja in nevarnostih sončenja bi bilo treba posredovati že zgodaj v življenju. V državah članicah bi morali v osnovnih šolah uvesti vsaj 2 do 3 ure telovadbe na teden. Telesna dejavnost in zanimanje za dejavnosti na prostem in šport lahko prispevajo k zmanjšanju telesne teže tudi v odrasli dobi.

4.14 EESO poudarja pomembno vlogo raziskovalcev, akterjev na področju javnega zdravja, združenj bolnikov, ekonomistov, učiteljev, zdravstvenih delavcev, nadzornih organov, politikov in drugih nosilcev odločanja ter civilne družbe za uresničitev ciljev partnerstva v praksi v državah članicah.

4.15 EESO poudarja pomen združenj bolnikov na evropski ravni, saj imajo lahko pomembno vlogo v partnerstvu. Tudi druga združenja prostovoljcev in mreže lahko pomembno prispevajo k širitvi sporočila o tem, kako preprečimo nastanek raka in kako pomembna je zgodnja diagnoza. EESO opozarja tudi na vlogo medijev pri ozaveščanju o zdravem načinu življenja in zgodnjem odkrivanju ter na vlogo boljše preventive.

4.16 EESO poudarja, da lahko učinkovita preventiva reši življenja čez 20–30 let in da lahko prinese gospodarsko korist, saj je preventiva veliko cenejša od zdravljenja raka.

4.17 Z vidika EESO je pomembno, da se določijo kazalniki za dolgoročno spremljanje primarne preventive. Za dolgoročno merjenje preventivnih ukrepov v državah članicah bi morale države članice redno poročati o številu 15-letnikov, ki kadijo oz. imajo preveliko telesno težo (npr. na podlagi indeksa telesne teže). Prenatalna oskrba je eno od področij, kjer bi lahko v državah članicah spremljali ženske s preveliko telesno težo, pri moških pa bi lahko na primer dolgoročno primerjali njihovo odločanje za vojaški poklic.

Zgodnje odkrivanje

4.18 EESO poudarja, da je zgodnje odkrivanje naložba v boljše zdravje, hkrati pa način, da se človek izogne bolezni.

4.19 Po mnenju EESO je nujno ocenjevanje programov zgodnjega odkrivanja (presejalnih testov), ki se uvajajo.

4.20 EESO se strinja, da bi morali predlagani presejalni testi za rak dojke, rak materničnega vratu ter rak debelega črevesa in danke zajeti čim večji del populacije, v skladu s priporočilom Sveta iz leta 2003 o presejalnih testih. Že leta 2013 so bili določeni jasni cilji, ki niso bili nikoli uresničeni.

4.21 EESO se strinja, da bi morale države članice povečati svoja prizadevanja za popolno uresničitev priporočila Sveta o presejalnih testih do leta 2013. EESO bi izrazil zadovoljstvo, če bi imele vse države članice primerne in postopne cilje za delo v tej smeri.

4.22 Po mnenju EESO je treba ogroženim skupinam ponuditi ciljne informacije in pomoč, da bi se zavedle pomembnosti presejalnih testov za odkrivanje raka. Poleg tega je treba poudariti, da lahko strah pred rakom povzroči stres in duševno obremenitev.

4.23 EESO izraža upanje, da bodo presejalni testi, ki bodo v prihodnosti na voljo v EU, temeljili na dejstvih. EESO se zavzema za to, da bi v zvezi z uvedbo presejalnih testov EU državam članicam priporočila, da razširijo starostne skupine, ki bi jih testi pokrivali. S skupnimi starostnimi skupinami in intervali pri presejalnih testih v državah članicah bi zmanjšali razlike v rezultatih in hkrati koristili raziskavam.

4.24 EESO pozdravlja prostovoljno evropsko poskusno shemo za določanje presejalnih testov.

5. Opredelitev in razširjanje dobre prakse

5.1 EESO pozdravlja cilj, da bi razlike v umrljivosti za rakom rešili z zmanjšanjem razlik med posameznimi državami članicami.

5.2 EESO poudarja, da morajo vse države članice začeti zbirati statistične podatke in določiti evidence o rakih, da bi dosegli ta cilj. V zvezi s tem so pomembne zlasti odprte in zanesljive primerjave. Minimalna zahteva za dosego tega cilja je, da vsaka država članica ustvari evidenco prebivalstva in začne popisovati novozbolele za rakom in vzroke smrti. Na ta način bomo lahko imeli natančne podatke o pojavnosti in pogostnosti raka ter možnostih za preživetje in stopnjo smrtnosti. EESO predlaga, da se kasneje tudi bolnišnične evidence uskladijo s tem. Tako bi bila strategija še bolj primerljiva in bi lažje primerjali tudi posamezna zdravljenja.

5.3 EESO se strinja, da je treba ugotoviti ovire za zbiranje podatkov, in priporoča, da se stori potrebno, da bi države članice, ki evidenc še nimajo, te hitro uvedle.

5.4 EESO se strinja glede pomena zbiranja podatkov o strošku raka za družbo. To bi bilo koristno v tem primeru in bi razkrilo težo problema za družbo.

5.5 EESO se strinja s predlogom, da bi opravili anketo na evropski ravni o zbiranju podatkov o raku. Pri tem bi lahko kot dober primer navedli izkušnje skandinavskih držav.

5.6 EESO se strinja, da je več povzročiteljev raka, med njimi so način življenja, delovni pogoji in okoljski dejavniki, zato bi bilo treba zasnovati obsežno preventivo.

5.7 EESO poudarja pomen preventive zlasti v primeru kajenja. V mnogih državah članicah, zlasti novih, je veliko kadilcev. Pogosto najbolj kadijo socialno in ekonomsko najbolj ogrožene skupine. Tudi t. i. pasivno kajenje prinaša tveganja za zdravje, ki se jih ne sme spregledati.

Raziskave

5.8 EESO se strinja s Komisijo, da bi lahko izmenjavo znanja med državami še precej izboljšali in da je treba izboljšati raziskovalno infrastrukturo.

5.9 EESO pozdravlja predloge za večji dostop javnosti do informacij o raziskavah o raku in zlasti o kliničnih študijah.

5.10 EESO se strinja s Komisijo, da je treba poudariti pomen skupnih evropskih raziskovalnih pobud glede preventive, npr. raziskav o načinu življenja, čemur se do zdaj ni posvečalo pozornosti, je pa pomembno in strateško področje, ki ga je treba v skladu s cilji partnerstva preučiti. Tudi nevarnost stranskih učinkov in kasnejših poškodb bi bilo treba preučiti v ustreznih raziskavah. Enako velja za psihološko-družbena vprašanja.

5.11 EESO opozarja na pomen konkurence na področju raziskav in verjame, da se lahko sodelovanje na področju raziskav izboljša predvsem na ravni infrastrukture. EESO pozdravlja pobude v zvezi s skupnimi bankami bioloških vzorcev, enostavnejšo izmenjavo materiala, informacij in kliničnih študij, kjer material posamezne države članice ne zadošča oziroma je možno doseči hitrejši napredek, če sodeluje več držav (študije, ki jih izvaja več evropskih središč).

5.12 EESO bi pozdravil ustanovitev organa za ocenjevanje znanstvenih raziskav in prakse iz evropske perspektive. Tak neodvisni organ bi lahko ocenjeval in nadzoroval celotno znanje na določenem medicinskem področju v Evropi. Ali drugače povedano, na ta način bi lahko primerjali opravljene raziskave na nekem področju na podlagi vnaprej določenih meril za dobro raziskovanje.

5.13 EESO bi pozdravil dejstvo, če bi ta organ opredelil predvsem področja, kjer so nujni strateški vseevropski raziskovalni projekti o raku, vendar ni komercialnega interesa.

Primerjanje

5.14 Cilj: zagotoviti točne in primerljive podatke o raku, ki so potrebni za sprejetje političnih ukrepov.

5.15 Poleg Komisije tudi EESO poudarja pomen primerljivih podatkov in potrebo po evidencah o raku v državah članicah.

5.16 EESO meni, da je treba razviti primerljive in izmerljive kazalnike. Prvi korak v to smer bi bila uvedba evidenc o raku v vseh državah članicah, ki bi podatke iz teh evidenc sporočale enemu samemu organu. Ta organ bi lahko bil IARC (International Agency for Research on Cancer) ali UICC (International Union Against Cancer), ki oba delujeta tudi na evropski ravni.

5.17 EESO meni, da je odprta metoda primerjanja zelo pomembna za ugotavljanje in prenos najboljše prakse.

5.18 Primerljivi podatki in večja izmenjava teh podatkov so zelo pomembni tudi za raziskave.

5.19 EESO poudarja, da so vsa področja zdravstvene oskrbe pomembna (zdravljenje, rehabilitacija in paliativna oskrba), da bi zmanjšali breme rakavih obolenj in trpljenje teh bolnikov in njihovih bližnjih. EESO se zavzema najprej za poudarjanje primarne preventive (preprečevanja) in sekundarne preventive (presejalnih testov), da bi lahko čim prej odkrili rak in čim prej začeli z zdravljenjem.

5.20 Po mnenju EESO morajo biti v nacionalne celostne ukrepe za boj proti raku vključeni vsi zdravstveni delavci: od zdravljenja, rehabilitacije in paliativne oskrbe do primarne in sekundarne preventive.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Vir: IARC, 2007.

(2) Priporočilo Sveta z dne 2. decembra 2003 o presejalnih testih za odkrivanje raka (2003/878/ES), UL L 327, 16.12.2003, str. 34.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/76

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah

(COM(2009) 380 konč.)

(2010/C 255/14)

Poročevalka: ga. O'NEILL

Komisija je 22. julija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah

COM(2009) 380 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, odgovorna za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2009. Poročevalka je bila ga. O'NEILL.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra).

1. Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1 Sklepne ugotovitve

1.1.1 EESO pozdravlja to sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah, saj je ta tema v Evropi izredno pomembna in ima posledice za posameznike, njihove družine in – glede na starajoče se prebivalstvo – celotno družbo.

1.1.2 EESO se zaveda, da so za reševanje problema demence in zagotavljanje zdravljenja v prvi vrsti pristojne države članice, vendar pozdravlja dejstvo, da to sporočilo priznava vlogo EU pri krepitvi napredka na državni ravni.

Opomba glede terminologije: Alzheimerjeva bolezen ne zajema vseh oblik demence, zato ta dokument govori o „Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah“ ali preprosto o „demenci“.

1.2 Priporočila (niso po vrstnem redu glede na pomen, temveč glede na mesto v besedilu)

1.2.1 EESO pozdravlja podporo Komisije kampanjam ozaveščanja za boljše razumevanje demence v javnosti, da bi povečali pravočasno diagnozo in zmanjšali stigmatizacijo.

1.2.2 EESO priporoča, da se poveča število raziskovalnih področij, ki naj bi jih podpirali.

1.2.3 EESO pozdravlja pristop skupnega načrtovanja raziskav in poziva Komisijo, da to pravočasno izvede.

1.2.4 EESO priporoča, da se odprta metoda usklajevanja razširi na zdravje, da bi lahko Komisija aktivno spodbujala razvoj specifičnih nacionalnih strategij in okvirov kakovosti za demenco.

1.2.5 EESO poziva Komisijo, naj na široko spodbuja uporabo programa Zdravje za razvoj modelov zdravljenja in aktivno sodeluje z vladami držav članic pri uporabi evropskih strukturnih skladov za razvoj in izvedbo usposabljanja za zdravljenje bolnikov z demenco na lokalni ravni v intenzivni in dolgotrajni negi ter domači oskrbi.

1.2.6 EESO močno poudarja pomen izvajanja Evropske konvencije o človekovih pravicah za bolnike z demenco.

1.2.7 EESO podpira ukrep, naveden v tem sporočilu, za vzpostavitev evropske mreže s sredstvi iz programa Zdravje.

1.2.8 EESO poziva k razširjanju in izvajanju tega sporočila na lokalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni skupaj z združenji bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, nacionalnimi vladami, Komisijo in drugimi ustreznimi organi, vključno z EESO.

2. Ozadje

2.1 V beli knjigi Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013 (1) je bilo izrecno poudarjeno, da je treba doseči boljše razumevanje nevrodegenerativnih bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen in druge demence.

2.2 Komisija si je kot prednostno nalogo zastavila ustrezno priznavanje pomena tega vprašanja glede na velikost problema in vpliv na posameznike in negovalce ter strošek za družbo.

2.3 Predlagani dolgotrajni ukrepi se osredotočajo na strategije preprečevanja, nemedicinske posege, prilagajanje, usposabljanje poklicnih in prostovoljnih negovalcev ter na pomen sodelovanja med državami članicami in Komisijo na področju raziskav. (2)

2.4 Evropska komisija bo povezala vsa pomembna področja prihodnjega dela o Alzheimerjevi bolezni z evropskim paktom za duševno zdravje in dobro počutje, sprejetim leta 2008, kjer je bilo poudarjeno, da je duševno zdravje pomembno vprašanje pri Alzheimerjevi bolezni.

2.5 Evropski parlament je sprejel izjavo (3) o prednostnih nalogah na področju boja proti Alzheimerjevi bolezni in drugim demencam, da bi politično podprli raziskave, preprečevanje in socialno varstvo ter odpravili stigmatizacijo, hkrati pa podprli združenja bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo.

3. Ozadje

3.1 Za demenco je značilna postopna izguba duševnih sposobnosti zaradi različnih vzrokov, med katerimi je Alzheimerjeva bolezen najbolj pogosta, saj prizadene približno 50–60 % bolnikov z demenco. Med drugimi vzroki so vaskularna demenca in demenca z Lewijevimi telesci. S projektom, ki ga je ob podpori Evropske komisije izvedlo evropsko združenje bolnikov Alzheimer Europe, so bile ugotovljene tudi najpomembnejše redke oblike demence (4).

3.2 Po ocenah je v letu 2008 v 27 državah članicah EU 7,3 milijona oseb med 30. in 99. letom starosti imelo eno od oblik demence. Prizadetih je bilo več žensk (4,9 milijona) kot moških (2,4 milijona) (4).

3.3 Glede na vse daljšo življenjsko dobo in staranje povojne „baby boom“ generacije bo število starejših zelo naraščalo, največji relativni porast naj bi bil opazen ravno v najstarejših skupinah prebivalstva. S starostjo povezanih težav, zlasti demence, bo verjetno vse več in po sedanjih ocenah naj bi se število obolelih v naslednjih 20 letih podvojilo. Po ocenah organizacije Alzheimer's Disease International naj bi imeli do leta 2050 na svetovni ravni 104 milijone bolnikov z demenco.

3.4 Sedanji in prihodnji vpliv demence na družinske in poklicne negovalce, javno zdravje in strošek zdravljenja ni zanemarljiv. Po podatkih iz poročila združenja bolnikov Alzheimer Europe za leto 2008 so skupni stroški neposredne in neformalne nege za Alzheimerjevo bolezen in druge demence v letu 2005 na območju 27 držav članic EU znašali 130 milijard eurov oziroma 21 000 eurov na bolnika na leto, od česar je 56 % stroškov nastalo z neformalno nego (5).

3.5 Na konferenci Boj proti Alzheimerjevi bolezni in podobnim motnjam, organizirani v času francoskega predsedstva, je bilo poudarjeno, da je za Evropo nujno, da si delimo znanje ter uporabljamo zmogljivosti in strokovne izkušnje iz različnih držav članic v boju proti tej bolezni, o sklepih pa je razpravljal svet o zdravju decembra 2008.

3.6 Za boj proti demencam in zagotavljanje nege so pristojne predvsem države članice. Vendar se v skladu s členom 152 Pogodbe v zvezi z zdravjem pričakuje, da EU podpre nacionalne ukrepe, člen 165 pa določa, da Skupnost in države članice uskladijo svoj razvoj na področju znanosti in tehnologije, da bi bili nacionalni in evropski ukrepi usklajeni.

4. Sporočilo Komisije

Cilj tega sporočila Komisije je opredeliti področja in ukrepe na ravni EU, ki bi državam članicam ponudili dodano vrednost in pomoč.

4.1 Sporočilo določa pet ključnih področij ukrepanja Skupnosti:

—	preprečevanje,

—	boljše razumevanje demence – usklajenost raziskav,

—	izmenjevanje primerov najboljše prakse,

—	spoštovanje pravic dementnih oseb in

—	vzpostavitev evropske mreže.

4.2 Skupno ukrepanje Komisije in držav članic, določeno v delovnem načrtu za izvedbo drugega programa za zdravje za obdobje 2008–2013, se bo začelo v letu 2010 in bo del skupnega cilja lizbonske strategije za izboljšanje zdravstvenih rezultatov (6).

5. Preprečevanje

Trenutno ni mogoče niti preprečiti niti pozdraviti Alzheimerjeve bolezni in drugih demenc, upad kognitivnih sposobnosti pa velja za neizogiben del staranja. Kljub temu se na podlagi vse večjega razumevanja staranja in delovanja možganov iščejo možni načini za preprečevanje.

5.1 Demenco je v večji ali manjši meri mogoče povezati s kardiovaskularnimi boleznimi, zato je eden od ukrepov za preprečevanje ustrezna prehrana (7), pomembni pa so tudi merjenje krvnega tlaka in holesterola ter opustitev kajenja, pitje alkohola samo v zmernih količinah (8) in telesna dejavnost.

5.2 Med drugimi oblikami preprečevanja so družbena aktivnost, vključenost in podpora ter intelektualno delo.

5.3 Dobro telesno in duševno zdravje skozi celotno življenjsko obdobje prispeva k ohranitvi kognitivnih funkcij. Temu se včasih reče „način življenja, zdrav za možgane“ (9).

5.4 Argumentov za te strategije je še vedno bolj malo in EESO podpira Komisijo pri pozivu k več ciljno usmerjenim raziskavam, da bi bolje razumeli potencial strategij preprečevanja. To idejo podpira tudi združenje bolnikov Alzheimer Europe.

5.5 EESO pozdravlja predlagane ukrepe za vključitev problema demence v sedanje in prihodnje preventivne ukrepe EU na področju zdravja, vključno z izobraževanjem, pa tudi sodelovanja z državami članicami pri razvoju in omogočanju pomoči za čim širše seznanjanje javnosti ter zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanov.

5.6 Poglaviten izziv je omogočiti zgodnejšo in zanesljivejšo diagnozo. S tem bi zmanjšali negotovost prizadetih posameznikov in njihovih negovalcev, ki bi tako lahko sprejemali primerne pravne, finančne, zdravstvene in druge načrte.

5.7 Zgodnjo diagnozo ovira med drugim dejstvo, da ljudje ne prepoznajo simptomov ali pa mislijo, da gre za normalni proces staranja. K temu je treba dodati še negacijo težav in strah zaradi stigme, povezane z demenco. Nedavno opravljena študija je pokazala, da se čas, ki v povprečju mine od pojava simptomov do diagnoze, v posameznih evropskih državah zelo razlikuje: od 10 mesecev v Nemčiji pa vse do 32 mesecev v Veliki Britaniji.

5.8 EESO se sprašuje, koliko ljudi v EU morda sploh ne more prejeti diagnoze zaradi pomanjkljivega znanja ali storitev, zlasti na podeželju in v skupnostih, ki so v težavah.

5.9 EESO podpira poziv združenja bolnikov Alzheimer Europe, da bi Evropska komisija in nacionalne vlade podprle kampanje ozaveščanja javnosti, velikega števila vpletenih na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, vključno z mediji, ter izboljšale poznavanje simptomov demence in zmanjšale stigmatizacijo (10).

6. Boljše razumevanje pogojev za nastanek demence – usklajenost raziskav

6.1 EESO priznava zavezo Komisije podpori raziskavam v okviru okvirnih programov, ki se nanašajo na možganske raziskave ter vzroke in strategije preprečevanja za zdravo staranje in javno zdravje.

6.2 Vendar EESO poudarja, da so raziskave potrebne tudi glede učinkovitosti posameznih vrst zdravljenja, psihološko-socialne pomoči in pomoči, ki ni v obliki zdravil, ter glede vpliva demografskih sprememb, kot so ločitve, ponovne poroke in zunajzakonske skupnosti, migracije ter urbanizacija, na doživljanje in zdravljenje demence.

6.3 Čeprav je EU financirala precej raziskav o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah in zdravljenju demence, to ni dovolj. Iz teh raziskav je razvidno predvsem, da lahko tehnologija – če se uporablja etično in se vključi v načrte zdravljenja – pomaga bolnikom z demenco, da se lažje odločajo, da ostanejo doma, izboljša pa lahko tudi njihovo kakovost življenja v vseh pogledih.

6.4 EESO pozdravlja zavezo Komisije za posebne ukrepe na področju raziskav na področju IKT znotraj okvirnih programov ter obsežne pilotne projekte, ki jih je uvedla EU skupaj s 23 evropskimi državami o proizvodih in storitvah s področja IKT (11).

6.5 Glede na porast števila bolnikov z demenco je nujno sodelovanje med raziskovalnimi ustanovami in organi za financiranje v državah članicah. EESO pozdravlja prostovoljni pristop skupnega načrtovanja, da bi zagotovili čim učinkovitejšo porabo sredstev, ki so na voljo v posameznih državah članicah in v okviru programov EU.

6.6 Po mnenju EESO se morajo zato države članice zavezati k tem raziskavam, njihovemu financiranju in sodelovanju.

7. Izmenjevanje najboljših praks

7.1 Glede na to, da je jasno, da so potrebne nadaljnje raziskave, in glede na pomen zgodnje diagnoze ter obseg zdravljenja in zdravstvene in socialne oskrbe v državah članicah ima odprta metoda usklajevanja ključno vlogo, ko gre za učinkovitost socialnega varstva, vključevanja in storitev dolgoročne oskrbe, ki so na voljo.

7.2 Kakovostne storitve za bolnike z demenco in njihove negovalce so bistvenega pomena. V nekaterih državah članicah je to del celostne strategije, vendar sta do zdaj samo dve državi v EU pripravili formalno strategijo, zato bi lahko po mnenju EESO Komisija razširila odprto metodo usklajevanja na zdravje in s tem spodbudila razvoj posebnih nacionalnih strategij in okvirov kakovosti, ki bi služili za primerjavo drugim državam članicam in za izboljšanje politik, storitev, usposabljanja in raziskav.

7.3 EESO pozdravlja zavezo za posebno, holistično usmerjeno usposabljanje zdravstvenih delavcev in družinskih članov bolnikov z demenco. EESO meni, da je možno s programom EU Zdravje razviti modele zdravljenja, ki jih bodo dopolnile države članice in s pomočjo evropskih strukturnih skladov omogočile njihovo izvedbo. To je še posebej pomembno glede na dejstvo, da je premalo kvalificiranega osebja v zdravstvenih in socialnih službah. (12) Nujno je usposabljanje osebja za intenzivno in dolgotrajno nego ter domačo oskrbo, da bi izboljšali njihovo poznavanje Alzheimerjeve bolezni in demence ter etično prakso.

7.4 EESO podpira izmenjavo najboljših praks na navedenih področjih preprečevanja in storitev, da bi izboljšali kakovost življenja bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami.

7.5 EESO močno podpira krepitev združenj bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo in drugih sorodnih združenj bolnikov na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Ta združenja omogočajo niz storitev bolnikom z demenco in njihovim negovalcem, pomembno vlogo pa imajo tudi pri preprečevanju socialne izključenosti in diskriminacije ter pri spodbujanju pravic bolnikov z demenco.

7.6 Ta združenja ponujajo pomembne informacije (13), ki lahko vplivajo in prispevajo k raziskavam, politikam in praksi ter posredujejo stališča bolnikov z demenco in njihov negovalcev. EESO želi prispevati in vplivati s svojim sodelovanjem z različnimi organizacijami v državah članicah in po svetu.

7.7 EESO podpira poziv združenja bolnikov Alzheimer Europe nacionalnim vladam, naj priznajo pomemben prispevek združenj bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo in jih financirajo ter s tem podprejo pričakovani porast števila obolelih z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami v okviru vseevropske solidarnosti.

8. Spoštovanje pravic bolnikov z demenco

8.1 „Bolniki z demenco so v prvi vrsti naši prijatelji, sorodniki, sosedje in sodržavljani. To, da imajo specifične duševne težave, je postranskega pomena.“ (14) EESO podpira pravice bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami do dostojanstvene obravnave in samostojnega odločanja.

8.2 Diagnoza in postopna izguba sposobnosti lahko negativno vplivata na bolnike in njihove negovalce in privedeta do socialne izoliranosti, to pa vpliva na njihovo zdravje in počutje. EESO poziva Komisijo in države članice k obveščanju in ozaveščanju javnosti, da bi odpravili stigmatizacijo demence.

8.3 EESO poziva k spoštovanju pravic bolnik z demenco v okviru evropske konvencije o človekovih pravicah ter pravic invalidov in bolnikov (15). Potrebne so informacije o bolezni in storitvah, ki so na voljo, bolniki in njihovi negovalci pa morajo biti vključeni v sprejemanje odločitev, ki se nanašajo na njih.

8.4 EESO podpira Komisijo pri vplivanju na politične voditelje v EU, da bi priznali in spoštovali pravice prizadetih starejših oseb in jih zaščitili pred zanemarjanjem in zlorabo (16).

9. Vzpostavitev evropske mreže

9.1 EESO meni, da je vzpostavitev evropske mreže v okviru programa Zdravje zelo pomembna. S tem bi omogočili izmenjavo najboljših praks, prispevali k razvoju usklajenih standardov in pristopov (17) v zvezi z ranljivimi starejšimi osebami v vseh državah članicah ter ustvarili priložnost za oblikovanje skupnih načel in definicij pravic bolnikov z demenco.

9.2 Poleg tega bi lahko evropska mreža prispevala k:

—	boljšemu izobraževanju večjega števila zdravstvenih in socialnih delavcev o demenci in podpori bolnikov z demenco in njihovih negovalcev,

—	boljšemu ozaveščanju o demenci, da bi zmanjšali njeno stigmatizacijo in spodbudili zgodnjo diagnozo, ter

—	boljši koordinaciji med strokovnjaki, ki delajo z bolniki z demenco, in njihovimi negovalci, da bi upoštevali potrebe posameznikov, (18)

v vseh državah članicah.

9.3 V delo mreže bi lahko spadalo tudi sodelovanje z nacionalnimi vladami, da bi omogočili vnaprejšnje izjave za bolnike, ko so še sami sposobni odločati, da se izrečejo o zdravljenju, negi, pomoči, finančnih in pravnih vprašanjih ter vnaprej določijo osebo, ki ji zaupajo in bo odločala v njihovem imenu.

9.4 EESO poziva k tesnemu sodelovanju med to mrežo in združenjem bolnikov Alzheimer Europe, da bi zagotovili dobre in usklajene informacije o demenci, ki so nujne za zmanjšanje stigmatizacije, da bi spodbudili ljudi k obisku zdravnika in jih obveščali o storitvah in pomoči, ki so jim na voljo, pa tudi spodbujali njihove pravice do dostojanstva in lastnega odločanja.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 77, 31.3.2009, str. 96.

(2) Dementia Year Book 2008 Alzheimer Europe.

(3) Izjava Evropskega parlamenta, PE-414.434.

(4) COM(2009) 380 konč.

(5) Alzheimer Europe (2008) Dementia in Europe Yearbook.

(6) Sklep št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008–2013). Glej http://ec.europa.eu/health/ph_information/indicators/lifeyears_en.htm.

(7) UL C 24, 31.1.2006, str. 63.

(8) UL C 318, 23.12.2009, str. 10.

(9) Dementia Risk Reduction: The evidence. Alzheimer’s Australia Paper 13. september 2007.

(10) Alzheimer Europe Paris Declaration on the political priorities of the Alzheimer movement (2006).

(11) Odločba št. 742/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008, COM(2007) 332 konč, UL L 201, 30.7.2008, str. 49.

(12) UL C 317, 23.12.2009, str. 105.

(13) Evropsko sodelovanje na področju demence (EuroCoDe – European Collaboration on Dementia) omogoča skupne kazalnike in opravlja skupne študije.

(14) Alzheimer Europe Year Book 2008.

(15) UL C 10, 15.1.2008, str. 67.

(16) UL C 44, 16.2.2008, str. 109.

(17) UL C 204, 9.8.2008, str. 103.

(18) Baseline assessment of current information provision to people with dementia and their carers; Alison Bowes NHS Quality Improvement Scotland and the Dementia Services Development Centre at Stirling, Škotska.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/81

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi – Spodbujanje učne mobilnosti za mlade

(COM(2009) 329 konč.)

(2010/C 255/15)

Poročevalka: ga. PÄÄRENDSON

Evropska komisija je 8. julija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga Spodbujanje učne mobilnosti za mlade

COM(2009) 329 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. decembra 2009. Samostojna poročevalka je bila ga. PÄÄRENDSON.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra 2009) s 173 glasovi za, 4 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) v celoti podpira prizadevanja Komisije za spodbujanje učne mobilnosti mladih. Da bi takšno večjo mobilnost tudi dejansko uresničili, je treba možne gostitelje spodbujati, da delujejo kot magnet, ki bo pritegnil te ljudi v njihove države in mesta.

Cilje učne mobilnosti je mogoče doseči le, če obstaja popolno in široko sodelovanje ter si za to prizadevajo na vseh ravneh (na ravni EU, držav članic, regij, izobraževalnih ustanov, socialnih parterjev in organizacij civilne družbe, kot tudi mladi sami).

1.2.1 Komisija in države članice morajo okrepiti svoja prizadevanja za odpravo ovir za mobilnost in izmenjavo najboljših praks. EESO poziva države članice, naj pravilno izvajajo zakonodajo Skupnosti in nadaljujejo z odpravljanjem ovir na področjih uprave in zakonodaje: pri dovoljenjih za prebivanje, pravicah iz socialne varnosti in priznavanju študentskih izkaznic iz drugih držav. Učna mobilnost je bila ključna za uspeh bolonjskega procesa in evropskega visokošolskega prostora. EESO meni, da je mobilnost lahko ključna tudi za razvoj skupnega evropskega prostora vseživljenjskega učenja. Uvedba „evropskega statuta za pripravnike“ ali „evropskega statuta za študente“ bo zagotovila enako obravnavo in se spopadla s številnimi strahovi in skrbmi glede priznavanja diplom, zdravstvenega varstva, štipendij itd.

1.2.2 Za potrjevanje in priznavanje tako formalnega kot neformalnega učenja je treba uradno priznati, podpisati in ratificirati lizbonsko konvencijo o priznavanju.

1.3 Da bi bolj podprli učno mobilnost, vključno s finančno podporo, je pomembno, da se vse stranke zavedajo njenih koristi in jih priznavajo. Treba je bolje pojasniti in poudariti povezavo med učno mobilnostjo in zaposljivostjo.

Za ohranitev konkurenčnosti Evrope in njenega položaja vodilne tehnološke sile sta pomembna elementa spodbujanje mobilnosti mladih Evropejcev in privabljanje najsposobnejših mladih iz tretjih držav v Evropo. EESO je trdno prepričan, da bi bilo treba vizumske težave, ki ovirajo mobilnost, odpraviti takoj. Prepričan je, da bi bila dolgoročna postopna širitev programov učne mobilnosti v takšne tretje države, kot so Kitajska, Indija, Japonska, ZDA itd., razumna naložba.

1.4.1 EESO močno priporoča, da bi si bilo treba obenem resno prizadevati za preprečevanje bega možganov iz Evrope in za to, da bi Evropa postala privlačna za znanstvenike evropskega porekla, pa tudi za tiste izven Evrope.

1.5 EU in države članice ne bodo izkoristile družbenih in ekonomskih koristi večjega števila mobilnih učencev in študentov, če sredstva za podporo učne mobilnosti ne bodo znatno povečana. V kriznih časih so potrebne strukturne naložbe v bolje izobraženo in bolj konkurenčno Evropo. Za izboljšanje financiranja bi morala EU mobilizirati vse obstoječe mehanizme in partnerje ter vključiti mobilnost v vse ustrezne politike, kar bi omogočalo financiranje iz strukturnih skladov in iz okvirnega programa za raziskave in razvoj. ESS bi moral postati dodaten vir financiranja predvsem za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter dopolnjevati obstoječe financiranje iz sredstev programa vseživljenjskega učenja za obdobje 2007–2013.

1.6 Večja učna mobilnost bo lahko vodila do izboljšanja samo, če bo kakovost učenja v tujini dovolj visoka. EESO zato priporoča, da vsi programi mobilnosti spoštujejo Evropsko listino kakovosti za mobilnost.

1.7 EESO tudi priporoča reformo sedanjih programov mobilnosti (Erasmusa, Leonarda, Comeniusa, Grundtviga in Marie Curie), da bi poenostavili postopke in čimbolj zmanjšali število birokratskih ovir, še posebej z vključevanjem izobraževalnih ustanov, lokalnih in regionalnih oblasti, socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v ta proces.

1.8 Zaveza za mobilnost bi se morala izraziti v ambicioznem primerjalnem merilu za mobilnost v novem strateškem okviru za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (ET2020). To primerjalno merilo bi moralo razlikovati med različnimi ciljnimi skupinami (študenti v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja, učitelji, neformalnim izobraževanjem, univerzitetnimi študenti in dijaki na nižjih stopnjah) in bi moralo temeljiti na mnogo bolj celovitih statističnih podatkih.

1.9 Da bi povečali seznanjenost s programi za spodbujanje učne mobilnosti in povečali število mladih, ki se odločajo za študijsko bivanje v tujini, bi moralo biti obveščanje o tem učinkovitejše kot doslej.

1.10 EESO podpira vzpostavitev enotnega evropskega spletnega portala, kjer bi bilo mogoče zlahka najti vse informacije o vseevropskih programih učne mobilnosti in kjer bi lahko podjetja našla informacije o mladih (življenjepise študentov), ki iščejo možnosti za pripravništvo ali vajeništvo, pa tudi mladi o podjetjih. Evropske podjetniške mreže (vključno z organizacijami, ki predstavljajo MSP) in evropske strokovnjake je treba spodbujati, da na svojih spletnih straneh objavljajo informacije o programih mobilnosti učencev programe in da oglašujejo med svojimi člani.

1.11 Za okrepitev političnega procesa, ki sledi zeleni knjigi, EESO priporoča, da se opredeli pojem učne mobilnosti in določi starostni razpon ljudi, ki jih zajema.

1.12 EESO je prepričan, da mora poučevanje jezikov – če želimo spodbujati učno mobilnost – postati prednostna naloga v učnih načrtih ustanov izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh; prav tako naj se preuči možnosti, da se v vseh višjih izobraževalnih ustanovah za učitelje jezikov uvede obvezno enoletno bivanje v tujini in da se države članice pozove, naj s politiko izobraževanja naredijo veliko več za dosego cilja, da bi vsak državljan EU govoril vsaj dva druga jezika EU.

2. Povzetek zelene knjige Komisije

2.1 Evropska komisija je 8. julija 2009 predložila zeleno knjigo Spodbujanje učne mobilnosti za mlade. Cilj je odpreti razpravo o tem, kako je najbolje mogoče povečati možnosti za mlade v Evropi, da izpopolnjujejo svoje znanje in spretnosti z bivanjem v drugi državi zaradi študija ali delovnih izkušenj, prostovoljnega dela ali dodatnega usposabljanja v okviru vseživljenjskega učenja.

2.2 Področje te zelene knjige je široko. Njen cilj je obravnavanje položaja vseh mladih v vseh učnih okoljih, tj. v šolah, na dodiplomskem in podiplomskem študiju na univerzah, v pripravništvu, vajeništvu, na mladinskih izmenjavah ter na prostovoljnem delu ali poklicnem usposabljanju v Evropski uniji ali zunaj nje (1). Prizadeva si za spodbujanje organizirane učne mobilnosti, s poudarkom na fizični mobilnosti mladih (16–35 let), hkrati pa priznava tudi vrednost virtualne mobilnosti (v smislu razvoja partnerstev ter projektov usposabljanja in e-povezovanja). Njen namen je ugotoviti, kako bi obstoječe in nove mehanizme in instrumente bolje uporabili za spodbujanje mobilnosti mladih in kako bi lahko mobilizirali oblasti na različnih ravneh (ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni) in druge zainteresirane strani (podjetja, civilno družbo in posameznike). Poudarja več področij, kjer so potrebna nadaljnja prizadevanja, in predlaga možne smeri ukrepov. Kjer je to primerno, so na voljo primeri dobrih praks. Za mobilne učence in študente obstajajo možnosti financiranja, programi izobraževanja oz. usposabljanja ter praktični napotki, vendar jih je treba objaviti in jih napraviti laže dostopne.

2.3 Program Erasmus je z 20 leti izkušenj dokaz za pozitiven učinek mobilnosti v okviru visokošolskega izobraževanja. Evropska komisija je v poročilu o lizbonski strategiji decembra 2007 poudarila, da bi mobilnost po vzoru programa Erasmus morala postati sestavni del univerzitetne izobrazbe (2). Opozorila je tudi na pomen vlaganja v izobraževanje in usposabljanje, tj. v spodbujanje pridobivanja znanja in spretnosti za boj proti sedanji gospodarski krizi. Učna mobilnost mora postati možnost, ki je na voljo vsem mladim v Evropi, da se zagotovita prihodnja konkurenčnost in kohezija EU; postati mora pravilo in ne izjema (3). Mobilnost znanja bi morala postati 5. temeljna svoboščina v EU.

2.4 Leuvenski komunike, ki so ga 29. aprila 2009 sprejeli ministri, pristojni za visoko šolstvo v državah udeleženkah bolonjskega procesa, določa, naj bi do leta 2020 vsaj 20 % tistih, ki bodo diplomirali v evropskem visokošolskem prostoru, preživelo določeno obdobje študija ali usposabljanja v tujini (4).

2.5 Zelena knjiga zato začenja javno posvetovanje in poziva k iskanju odgovorov na naslednja vprašanja:

—	Kako bi lahko spodbudili več mladih, da bi za študij, dodatno usposabljanje, prostovoljno delo ali za pridobivanje delovnih izkušenj preživeli določen čas v tujini?

—	Katere so glavne ovire za mobilnost, ki jih je treba premostiti?

—

Kako bi lahko vsi vpleteni – šole, univerze, podjetja in poslovne organizacije, vladne službe in lokalne oblasti, organizacije civilne družbe in drugi – čim bolje, tesneje in učinkoviteje sodelovali, še posebej zato, da bi spodbujali mlade drugih narodnosti, naj pridejo in pridobivajo izkušnje z njimi? Kako naj se v zvezi s tem spodbuja podjetja, naj bodo gostitelji udeležencev programov mobilnosti, med njimi tudi mladih podjetnikov in vajencev?

3. Mobilnost: koristi, ovire in nevarnosti

3.1 Kot zelena knjiga upravičeno opozarja, je učna mobilnost „eden izmed osnovnih načinov, na katerega lahko posamezniki, zlasti mladi, izboljšajo svojo zaposljivost in osebni razvoj“.

Bivanje v drugi državi zaradi študija, v sklopu zaposlitve zaradi pridobivanja novih delovnih izkušenj ali zaradi prostovoljnega dela mladim ponuja resnično priložnost, da razširijo svoja obzorja. Vendar pa so po statističnih podatkih iz zelene knjige obstoječi programi mobilnosti (5) v letu 2006 ponujali možnosti približno 310 000 mladim, kar je le 0,3 % vseh mladih v starosti od 16 do 29 let v EU. Podatki Eurostata kažejo, da zunaj teh programov v tujini vsako leto študira še 550 000 univerzitetnih študentov.

3.2.1 Kljub številnim prizadevanjem evropskih institucij in drugih s programi podpore in drugimi možnostmi, stopnja mobilnosti ostaja nizka. Mobilnost je za nekatere študente bolj dostopna kot za druge; za pripravnike in vajence v okviru poklicnega izobraževanja je npr. še vedno veliko praktičnih ovir, ne nazadnje zato, ker je približno 80 % sredstev namenjenih za visoko šolstvo.

3.3 Zelena knjiga želi spodbuditi k temu, da odhajanje v tujino na študij ali delo ne bi bila izjema, ampak da bi to za mlade postal naraven korak, o katerem naj bi razmišljali. Mladi morajo bolje spoznati številne koristi, ki jim to ponuja, vključno z boljšim jezikovnim in drugim znanjem in okrepljenimi medkulturnimi kompetencami, ki jim bodo v svetu, ki postaja vse bolj večkulturen, koristile vse življenje. Mobilnost v okviru poklicnega izobraževanja mladim utira pot do prave miselnosti, vključno s smislom za samoiniciativnost, s čimer se usmerjajo navzven in postajajo samozavestni. Praksa kaže, da bodo tisti, ki so študirali v tujini, verjetno bolj mobilni v času svojega poklicnega življenja.

3.4 EESO v celoti podpira prizadevanja Komisije za spodbujanje mobilnosti mladih in za povečanje njihovih delovnih izkušenj, saj bi to povečalo mobilnost ljudi vseh starosti. Da bi takšna večja mobilnost postala stvarnost, je treba možne gostitelje spodbujati, da delujejo kot magnet, ki bo pritegnil te ljudi v svoje države in mesta.

Od mobilnosti, povezane z učenjem, imajo korist predvsem mladi, izobraževalne in raziskovalne ustanove ter podjetja. Na daljši rok bo to – z oblikovanjem družbe, ki temelji na znanju – izboljšalo konkurenčnost EU in spodbujalo evropsko državljanstvo s krepitvijo občutka evropske identitete in ustvarjanjem pozitivnejšega odnosa do Evrope med njenimi državljani. Mobilnost spodbuja učenje jezikov in večjezičnost.

3.5.1 Mobilnost učencev prispeva k prostemu pretoku znanja, kar bi lahko obravnavali kot 5. svoboščino EU. Za spodbujanje učne mobilnosti bodo morali sistemi izobraževanja in usposabljanja ter institucije postati bolj odprti, nenazadnje tudi zato, da bi z okrepitvijo sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami dosegli večjo učinkovitost njihovega dela. Mobilnost med podjetji ter med podjetji in izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami bo imela tudi veliko večji učinek na grozdenje in tehnološka partnerstva, kar bo okrepilo konkurenčnost Evrope in njeno inovativno sposobnost.

3.5.2 Povečana mobilnost bo zaradi večje kulturne raznolikosti in možnosti zaposlovanja zares izjemnih raziskovalnih skupin še posebej koristila vodilnim akademskim institucijam. Večja mobilnost bo tudi prednost za podjetja z večkulturno, večjezično usmeritvijo, in za vsa podjetja, ki trgujejo na mednarodni ravni. V svetu, v katerem se konkurenčnost EU sooča z vse močnejšim izzivi iz hitro razvijajočih se držav – Kitajske, Indije, Brazilije in Južne Afrike, v prihodnosti pa jih bo še mnogo več – bo prihodnost za podjetja iz EU (predvsem prihodnje možnosti za kakovostne zaposlitve) bodisi v tem, da postanejo vodilna v novih tehnologijah in proizvodnji v tržnih nišah, v veliki meri odvisna od ohranjanja vodilnega položaja EU na področju raziskav in razvoja ali pa na širšem področju storitev.

Vendar pa se bodo pojavile ovire in nevarnosti, na katere bo treba biti pozoren, med drugim:

—	možna koncentracija raziskav na najvišji ravni in z njimi povezano poučevanje in učenje v manjšem številu elitnih centrov odličnosti v Evropi, ker se najboljši študenti raje vpisujejo na te ustanove; to bi šlo na račun številnih manj priznanih ustanov;

—	možnost, da se študij čedalje bolj izvaja le v večjih svetovnih jezikih (predvsem angleškem, francoskem, španskem in nemškem), na račun tistih držav članic, katerih jeziki zunaj njihovih meja niso zelo razširjeni;

—

zaradi vse večje osredotočenosti na angleščino utegnejo mobilne študente in raziskovalce spodbujati, naj odpotujejo v angleško govoreči svet zunaj EU, vključno z ZDA, Kitajsko, Japonsko, drugimi območji vzhodne Azije in naprej; pozneje jih bo morda težko prepričati, naj se v primernem času vrnejo v Evropo. Vsakršen razvoj EU na področju mobilnosti bo moral vsebovati dovolj spodbud za mobilne študente in raziskovalce, da se bodo dolgoročno ustalili v EU;

—	množičnejši beg možganov, ker se odpirajo možnosti za zaposlitev drugje, v tako imenovanih „državah s srednjimi dohodki“ (6) med državami v razvoju;

—

največ koristi bodo imeli diplomanti humanističnih, ne pa naravoslovnih usmeritev, nenazadnje zato, ker si bodo številna manjša podjetja na naravoslovnem področju lahko privoščila le zaposlovanje ljudi z osnovnimi znanji, bolj pripravljena pa bodo zaposlovati ljudi z jezikovnimi in podobnimi znanji.

3.6.1 Za ohranitev vodilnega položaja Evrope na področju tehnologije je nujno treba podpirati najboljše talente. Še vedno se zdi, da ZDA vodijo „vojno za talente“. V Ameriki živi in dela približno 400 000 Evropejcev z znanstveno in tehnično izobrazbo. Med 50 vrhunskimi svetovnimi univerzami jih je v ZDA 36, v EU pa samo 10. Toda tudi vodstvo ZDA ne bo ostalo nesporno. Talent ni več izključna domena zahodnega sveta. Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija in druge države v globalni tekmi za inovacije in talente prihajajo v ospredje. Podjetja v Evropi se bodo soočila z ostro konkurenco na področju vzgoje, pridobivanja in zadrževanja talentov.

Kljub več preteklim poskusom za spodbujanje učne mobilnosti s pomočjo programov podpore (7) in drugih orodij (8) obstajajo tudi druge ovire, med njimi

—	pravne ovire (upravna bremena);

—	praktične ovire (jezikovno znanje, kulturne razlike, premalo sredstev, ekonomske razlike, težave s prenosljivostjo sredstev, pomanjkanje zlahka dostopnih informacij o programih mobilnosti, predvsem zaradi pomanjkanja učinkovitih spletnih strani);

—	ovire za vzajemno priznavanje kvalifikacij;

—	priznavanje učne mobilnosti v nacionalnih učnih načrtih in težave s pravico do prebivanja;

—	zelo različne prakse financiranja in nadzora univerz po vsej Evropi – nekatere so neodvisne (kot v Združenem kraljestvu), druge pa so pod močnejšim nadzorom države;

—	nezadostna zavezanost držav članic (9) in v zasebnem sektorju. (10)

3.7.1 Jezik je pomembna ovira za učno mobilnost (11), saj je brez znanja jezika države gostiteljice učenje in pridobivanje socialnih izkušenj resno ovirano. Omembe vredno je, da se je samo 18 % Evropejcev odselilo iz svoje regije, medtem ko so se samo 4 % preselili v drugo državo članico, kot je tista, v kateri so bili rojeni, le 3 % pa v države zunaj Unije. V ZDA 32 % državljanov živi zunaj države, v kateri so bili rojeni. To utegne biti odločilno povezano z raznolikostjo jezikov v EU (12).

Vendar je ena od ključnih ovir, ki jo bo treba premagati, zagotoviti, da za študente, ki potujejo v tujino, to iz kakršnegakoli razloga ne bo postala slaba izkušnja. Negativna poročila o študijskem bivanju v tujini bodo imela škodljive učinke, zlasti če bodo bolj ranljivi študenti – vključno s tistimi s posebnimi potrebami, manjšinsko spolno usmerjenostjo, slabšimi materialnimi razmerami, manjšinsko etnično pripadnostjo ali drugimi oblikami zapostavljenosti – doživeli neprijetnosti, kar bi povzročilo veliko škode. Bivanje v tujini mora biti tudi dovolj dolgo, da se lahko ukoreninijo nove ideje in vzpostavi večja prožnost v odnosih in vedenju. Virtualna mobilnost je lahko dragoceno sredstvo za mlade s posebnimi potrebami. Mladi, za katere fizična mobilnost ni mogoča, bi lahko sodelovali pri virtualni mobilnosti z uporabo orodij IT. Virtualna učna mobilnost pa ne sme nadomestiti fizične učne mobilnosti.

3.8.1 Za mlajše učence, zlasti za tiste v starosti za obvezno šolanje, bo še posebej pomembno, da se zagotovi dovolj svetovalne pomoči za podporo ob spremembi kraja, pomoč pri jezikovnih težavah, zagotovitev dostojne nastanitve ves čas njihovega bivanja v tujini, popolno finančno pomoč – tudi v višini zneskov, ki presega obstoječe štipendije, kjer je potrebna dodatna pomoč – in da so splošno sprejeti v svoji novi skupnosti.

4. Rešitve: odgovori na vprašanja zelene knjige

4.1 Pomembno je, da vse strani razumejo in poznajo koristi, ki jim jih ponuja učna mobilnost. Delodajalce, zlasti mala in srednja podjetja, je treba prepričati, da lahko učna mobilnost ustvarja dodano vrednost za njihovo podjetje, na primer s spodbujanjem nadnacionalnega vajeništva in pripravništva ali tako, da se jim pomaga pri vstopanju na nove trge. Vendar pa je na prostem trgu pomembno preprečevati vsakršno prekomerno zakonsko urejanje na ravni EU.

4.2 Priprava za obdobje učne mobilnosti: informacije in usmerjanje

4.2.1 EESO meni, da pogosto tudi mladi sami niti ne razmišljajo, kako bi jim učna mobilnost zlasti z izboljšanjem njihovih možnosti na trgu dela lahko koristila. Čeprav so bili vzpostavljeni spletni informacijski portali o mobilnosti (13), med drugim portal Evropske komisije, obstaja resen dvom o tem, ali so dovolj prijazni do uporabnikov in dovolj dostopni. EESO podpira vzpostavitev enotnega evropskega spletnega portala, kjer bi bilo mogoče zlahka najti vse informacije o vseevropskih programih učne mobilnosti in kjer bi lahko podjetja našla informacije o mladih (življenjepise študentov), ki iščejo možnosti za pripravništvo ali vajeništvo, pa tudi mladi o podjetjih.

4.2.2 Evropske mreže podjetij in strokovnjakov (vključno z organizacijami, ki predstavljajo MSP) je treba spodbujati, da na svojih spletnih straneh objavljajo informacije o programih učne mobilnosti ter da oglašujejo med svojimi člani.

Pomembne so „kontaktne točke“, da bi MSP in drugim zainteresiranim podjetjem lahko pomagali z nasveti in jih spodbujali k posebnim prizadevanjem za to, da bi ponudila več mest za mlade.

4.2.3.1 Jeziki in kulture

4.2.3.2 Če resnično želimo odpraviti eno od glavnih ovir za učno mobilnost in doseči cilj, da bi vsak državljan EU govoril vsaj dva druga jezika EU (14), EESO svetuje, naj se preuči možnost, da se v vseh višjih izobraževalnih ustanovah za učitelje jezikov uvede obvezno enoletno bivanje v tujini in da se države članice pozove, naj s politiko izobraževanja naredijo veliko več za dosego cilja, da bi vsak državljan EU govoril vsaj dva druga jezika EU.

4.3 Pravna vprašanja

4.3.1 EESO poziva države članice, naj pravilno izvajajo zakonodajo Skupnosti in odpravijo ovire na upravnem in zakonodajnem področju v zvezi z dovoljenji za prebivanje, pravicami iz socialne varnosti in priznavanjem študentskih izkaznic iz druge države. EESO je trdno prepričan, da bi bilo treba vizumske težave, ki ovirajo mobilnost, odpraviti takoj. Kar zadeva državljane tretjih držav, ki prihajajo v EU zaradi študija, neplačanega usposabljanja, šolskih izmenjav ali prostovoljnih dejavnosti za obdobje, daljše od treh mesecev, določa Direktiva 2004/114/ES posebne pogoje, ki olajšujejo vizumski postopek zanje. Vendar bi bila lahko merila, opredeljena v direktivi, ki se nanašajo na posebne skupine, dejansko lahko ovira za mobilnost (15). EESO podpira zamisel, da bi morale države članice EU razširiti uporabo Direktive 2004/114/ES tudi na mlade, ki sodelujejo v evropski prostovoljni službi, ter učence v okviru izmenjav ali udeležence neplačanega usposabljanja.

4.4 Kaj bi bilo treba narediti za spodbujanje mobilnosti v Evropsko unijo in iz nje?

4.4.1 Mobilnost mora igrati pomembno vlogo v odnosih med EU in njenimi sosednjimi državami, ki bi morale biti vključene v politične razprave in v organizacijo programov.

4.4.2 Kot je bilo že navedeno, mora evropsko prebivalstvo posodobiti svoje znanje, da bi se lahko soočilo z izzivi globalizacije in vse močnejše konkurence. Evropski raziskovalci bi morali imeti dostop do najboljših svetovnih institucij, da bi lahko svoje izkušnje in znanje prenašali v evropski raziskovalni prostor, in evropski študentje bi morali imeti dostop do najboljših svetovnih šol. Za evropsko konkurenčnost bo v prihodnosti pomembno spodbujati mobilnost mladih Evropejcev in pritegniti mlade iz tretjih držav v Evropo. Da bi jih pritegnili, mora EU imeti najboljše univerze. Evropske univerze in podjetniki iščejo možnosti za izboljšanje sodelovanja, da bi tako razvili svoj konkurenčni naskok v svetu raziskav in razvoja (16).

4.4.3 V zvezi s tem EESO meni, da je treba povečati število tujih držav, dolgoročno vključenih v programe mobilnosti EU. EESO meni, da je bila razširitev geografskega dosega programa Erasmus Mundus pravilna in da bi bilo treba pretehtati tudi podoben korak za program Erasmus za mlade podjetnike.

4.4.4 EESO meni, da bi bila dolgoročna postopna širitev programov učne mobilnosti v takšne tretje države, kot so Kitajska, Indija, Japonska, ZDA itd., razumna naložba.

4.4.5 EESO močno priporoča, da bi si bilo treba obenem resno prizadevati za preprečevanje bega možganov iz Evrope in za to, da bi Evropa postala privlačna za znanstvenike evropskega porekla, pa tudi za tiste izven Evrope.

4.5 Priznavanje in potrjevanje

4.5.1 Nepopolno (ali neobstoječe) potrjevanje in priznavanje formalnega in neformalnega učenja je še vedno pomembna ovira za mobilnost. Študija PRIME, ki jo opravila mreža ESN (Erasmus Study Network), kaže, da ima tretjina študentov težave s priznavanjem njihovega študija v tujini. Jasno je, da bodo morale visokošolske ustanove in vlade še veliko storiti. EESO priporoča, naj vse države članice takoj priznajo, ratificirajo in pravilno izvajajo Lizbonsko konvencijo o priznavanju.

4.5.2 EESO podpira zamisel, da bi morala biti učna mobilnost na voljo mladim v vseh oblikah izobraževanja in v vseh oblikah učenja: formalnem, neformalnem in priložnostnem. Treba je spodbujati izobraževalno mobilnost med različnimi izobraževalnimi ravnmi. Vzpostaviti je treba povezave med splošnim izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem ter visokošolskim izobraževanjem, in v celoti je treba izvajati sisteme kreditnih točk, da bi zagotovili mobilnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, kjer se nacionalne strukture med seboj močno razlikujejo. Poleg tega bi bilo treba zasnovati poti za povezovanje začetnega in nadaljevalnega usposabljanja. Za dosego tega bo odločilno hitro in usklajeno izvajanje evropskega okvira za priznavanje kvalifikacij.

4.5.3 Kjer je potrebno, je treba v celoti prilagoditi razlike med državami v zahtevah za vpis na višje stopnje izobraževanja, vzajemno priznavanje akademskih nazivov, nadomestila za šolnine in druge štipendije ter druga merila. Zahteve za evropsko magistrsko stopnjo na primer niso enake tistim za japonsko; japonski študent bi moral tudi še naprej plačevati šolnino za svojo univerzo, zaradi česar bi študij v Evropi postal zanj veliko predrag.

4.6 Novo partnerstvo za učno mobilnost

4.6.1 Cilje učne mobilnosti je mogoče doseči le, če obstaja popolno in široko sodelovanje in si za to prizadevajo na vseh ravneh (na ravni EU, držav članic, regij, izobraževalnih ustanov, socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, kot tudi mladi sami).

4.7 Ali bi morali določiti cilje za mobilnost znotraj EU?

4.7.1 EESO meni, da je treba več dela vložiti v statistične podatke, uporabljene v zeleni knjigi, saj nam samo zanesljivi statistični podatki lahko povedo, kako učinkoviti so sedanji programi učne mobilnosti (17), in nam pomagajo oblikovati trdne prihodnje strategije z dejanskimi cilji mobilnosti (v odstotkih) za različne ciljne skupine.

4.7.2 Ključnega pomena je, da se v okviru bolonjskega procesa določi jasen cilj glede mobilnosti, podobne cilje pa je treba določiti tudi na drugih področjih izobraževanja. EESO zato podpira zamisel o določitvi ciljev mobilnosti za poklicno izobraževanje in usposabljanje, učitelje, učence in za neformalno izobraževanje. Te cilji bi bilo treba določiti ne le za EU kot celoto, temveč za vse države članice. Poleg tega bi morale svoje lastne cilje določiti tudi regije in izobraževalne institucije. Pri določanju ciljev bi morala biti vedno v ospredju kakovost izobraževalnih ukrepov.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Učenje je lahko formalno (v okviru izobraževalnega sistema) ali neformalno (v okviru mladinskega in prostovoljnega dela).

(2) Strateško poročilo o prenovljeni lizbonski strategiji za rast in delovna mesta: uvedba novega cikla (2008–2010), COM(2007) 803.

(3) Poročilo foruma strokovnjakov na visoki ravni za mobilnost, junij 2008, http://ec.europa.eu/education/doc/2008/mobilityreport_en.pdf

(4) http://www.ond.vlaanderen.be/hogeronderwijs/bologna/conference/documents/Leuven_Louvain-la-Neuve_Communiqué_April_2009.pdf.

(5) Erasmus, Leonardo, Comenius, Grundtvig, Marie Curie, program Kultura, Mladi v akciji, Evropska prostovoljna služba v okviru programa Mladi v akciji, program Evropa za državljane.

(6) V Tuniziji, Braziliji in Južni Afriki.

(7) Erasmus, Leonardo, Comenius, Grundtvig, Marie Curie, program Kultura, Mladi v akciji, evropska prostovoljna služba v okviru programa Mladi v akciji, program Državljani za Evropo.

(8) Europass, evropski sistem prenašanja in zbiranja kreditnih točk (ECTS, za visokošolsko izobraževanje), priloga k diplomi, evropsko ogrodje kvalifikacij za vseživljenjsko učenje, evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET), Youth-pass, EURAXESS direktive a o študentskih vizumih in sveženj o znanstvenikih.

(9) Doktorska stopnja je v vsaki državi članici drugačna, sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja se od države do države povsem razlikujejo.

(10) Zasebni sektor ni zadostno obveščen o programih za spodbujanje učne mobilnosti in vprašljivo je, kakšne koristi lahko imajo podjetja od teh programov.

(11) Podatki iz let 2002-2003 kažejo, da na nižjih stopnjah srednjega izobraževanja v državah članicah poučujejo v povprečju 1,3 tujega jezika na učenca, na višjih pa 1,6. Učenci v poklicnem izobraževanju in usposabljanju pa so od cilja – znanja 2 tujih jezikov – še bolj oddaljeni.

(12) Samo 3 % MSP v Evropi ima hčerinska podjetja, podružnice skupnih podjetij, v drugih državah.

(13) Ploteus (portal o možnostih izobraževanja v vsej Evropi), Evropski mladinski portal, Študij v Evropi, Euraxess – raziskovalci v gibanju, spletna stran pobude Marie Curie za vse ukrepe Marie Curie, Tvoja Evropa, Euroguidance, EURES in Eurodesk, Erasmus za mlade podjetnike ter portal o podpori za usposabljanje in mobilnost malih in srednjih podjetij.

(14) Cilj, ki ga je določil Evropski svet v Barceloni leta 2002.

(15) Direktiva na primer zahteva, da morajo imeti študenti iz tretjih držav minimalna finančna sredstva za kritje svojih življenjskih stroškov.

(16) Sporočilo Komisije o novem partnerstvu za posodobitev univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji, COM (2009) 158 konč.

(17) Upoštevati je treba tudi primerjalne analize z dvostranskimi programi za učno mobilnost, kot na primer Vulcanus v Evropi in na Japonskem (za študente tehničnih in naravoslovnih ved), saj so učinkoviti in dobro usmerjeni.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/87

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljšemu usmerjanju pomoči kmetom na območjih z naravnimi omejitvami naproti

(COM(2009) 161 konč.)

(2010/C 255/16)

Poročevalka: Ludmilla TODOROVA

Evropska komisija je 21. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljšemu usmerjanju pomoči kmetom na območjih z naravnimi omejitvami naproti

COM(2009) 161 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. novembra 2009. Poročevalka je bila ga. TODOROVA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) z 81 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO je v več mnenjih (1) poudaril, da so ustrezna nadomestila ključnega pomena in nepogrešljiv pripomoček za ohranjanje kulturne krajine in kmetijstva. Pomoč območjem z omejenimi možnostmi (LFA) je bistvenega pomena za ohranitev kmetijske proizvodnje ter za prispevek k vitalnosti podeželja in preprečevanju opuščanja zemljišč ter upada števila prebivalstva na območjih z naravnimi omejitvami.

1.2 Shema za LFA bi morala prispevati tudi k ohranjanju zmogljivosti za proizvodnjo hrane, kar bi lahko postalo še pomembnejše, če bo sedanji proces podnebnih sprememb zmanjšal proizvodne zmogljivosti na drugih območjih. Zato mora shema temeljiti na načelu, da se lahko s spodbujanjem ohranjanja kmetijske dejavnosti na območjih z omejenimi možnostmi, kjer bi lahko sicer zemljišča ostala neobdelana, zagotovijo javne koristi.

1.3 Shema za LFA se ne bi smela zamenjevati s kmetijsko-okoljskimi zavezami, sprejetimi na prostovoljni osnovi. Shema za LFA mora načeloma nuditi nadomestila kmetom, ki opravljajo svojo dejavnost v težjih razmerah in imajo najmanj možnosti za prejem nadomestil prek trga, ki pa kljub temu prispevajo največ k ohranjanju pokrajine.

1.4 Predlaganih osem biofizikalnih meril bi lahko bilo ustrezna podlaga za razmejitev LFA, vendar pa sta ključnega pomena razpoložljivost podatkov in izbira pravilnih mejnih vrednosti. EESO zato državam članicam priporoča, naj izvedejo poglobljeno analizo vpliva predlaganih meril ter predložijo podrobne zemljevide.

1.5 Sporočilo predlaga, naj posamezno območje velja za LFA, če 66 % kmetijskega zemljišča izpolnjuje vsaj enega od osmih meril. EESO bo analiziral rezultate razmejitve LFA ter pripravil mnenje o teh mejnih vrednostih.

1.6 Uporaba znanstveno utemeljenih kumulativnih meril na heterogenih območjih, ki se hkrati soočajo z več omejitvami, je zelo koristna, saj ta merila na praktičen način obravnavajo medsebojni vpliv številnih dejavnikov. Poleg tega bi bilo mogoče predlagana merila za določitev območij razširiti tako, da bi vključevala dodatne dejavnike, kot je izolacija, ki jo je prav tako mogoče obravnavati kot naravno omejitev.

1.7 Po določitvi LFA na podlagi skupnih biofizikalnih meril bo morda potrebna določena raven prilagoditve. V tem primeru EESO meni, da bi bil kazalnik, povezan s proizvodnjo, ki odraža dejanski ekonomski položaj podjetnika, vključno z oportunitetnimi stroški za družinske obveznosti in lastniški kapital, najustreznejši. Komisija bo zagotovila, da bodo merila, ki jih uporabljajo države članice, objektivna in nediskriminatorna ter da bodo ustrezala ciljem sheme.

1.8 Odbor poziva, naj se dodatna delovna obremenitev kmetov na območjih z omejenimi možnostmi kot tudi povečani stroški naložb, s katerimi se ti kmetje soočajo, ustrezno ovrednotijo in upoštevajo pri novem načinu izplačil, določenem v Uredbi 1698/2005.

1.9 Uvesti je treba ustrezno obdobje postopne ukinitve, da se kmetom omogoči prilagoditev na nov sistem pomoči za LFA.

2. Ozadje

2.1 Izplačila kmetom na območjih z omejenimi možnostmi (LFA), ki se uporabljajo od leta 1975 in se zdaj imenujejo „plačila zaradi naravnih omejitev“ (Natural Handicap Payment – NHP), podpirajo ohranjanje kmetovanja na gorskih območjih, drugih območjih z omejenimi možnostmi, ki niso gorska območja (t. i. „vmesna LFA“, ki jih obravnava to sporočilo), in na območjih s posebnimi omejitvami (npr. otoki in obalna območja, ki pomenijo 9 % kmetijskih zemljišč). Gorska območja zajemajo skoraj 16 % kmetijskih zemljišč EU in so opredeljena v skladu z nadmorsko višino in naklonom ali kombinacijo obeh dejavnikov. Območja severno od 62. vzporednika se tudi obravnavajo kot gorska območja. Skoraj 31 % kmetijskih zemljišč EU je razvrščenih kot vmesna LFA na podlagi več kot 100 zelo različnih nacionalnih meril, katerih raznolikost v EU je Evropsko računsko sodišče navedlo kot morebiten razlog za neenako obravnavo (2). Vse kmetije na teh območjih ne prejemajo sredstev iz sheme za LFA.

2.2 V členu 50(3)(a) Uredbe EKSRP (ES) št. 1698/2005 (3) je predvidena nova opredelitev območij z naravnimi omejitvami, ki se ne uvrščajo med gorska območja niti območja s posebnimi omejitvami, tj. območja „s pomembnimi naravnimi omejitvami, kot so nizka proizvodna sposobnost tal ali slabe podnebne razmere, kjer je ohranjanje ekstenzivnega kmetijstva pomembno za upravljanje zemljišč“, člen 37 pa vsebuje spremembo v zvezi z izračunom plačil. Vendar Svet leta 2005 ni dosegel dogovora o morebitnem sistemu Skupnosti za razvrščanje teh območij. Zato je bilo sklenjeno, da se za omejeno obdobje ohrani prejšnji sistem, Komisija pa je bila pozvana, naj izvede revizijo sheme za LFA. Novi sistem razmejevanja območij bo najverjetneje vzpostavljen leta 2014.

2.3 Obstoječa razvrstitev vmesnih LFA temelji na treh tipologijah kazalnikov, navedenih v členu 19 Uredbe EKUJS (ES) št. 1257/1999 (4): tla s slabo produktivnostjo; gospodarska učinkovitost kmetijstva, ki je občutno nižja od povprečja; majhno število ali upadanje števila prebivalcev, ki so pretežno odvisni od kmetijskih dejavnosti. Razvrstitev deloma temelji na socialno-ekonomskih merilih, ki po mnenju Komisije ne odražajo več glavnih ciljev NHP. Pri posodobitvi razmejitve tudi niso bili upoštevani spremenjeni uporabljeni demografski in gospodarski podatki. Poleg tega razmejitev temelji na vrsti nacionalnih meril, ki na evropski ravni pogosto niso primerljiva.

2.4 Potrebni podatki za dovolj podrobno oceno posledic novega pristopa za razmejevanje (npr. občina, LAU 2 v nomenklaturi statističnih teritorialnih enot) se lahko zberejo samo na nacionalni ravni. Komisija meni, da je treba države članice pozvati k izvedbi simulacije uporabe osmih biofizikalnih meril (nizka temperatura, vročinski val, izsuševanje tal, struktura tal, kamnitost, globina korenin v tleh, kemijske lastnosti tal, ravnotežje vlage v tleh in naklon) na njihovem območju ter k pripravi zemljevidov območij, ki bi bila upravičena na podlagi takšnih simulacij. Posamezno območje velja za območje s pomembnimi naravnimi omejitvami, če 66 % kmetijske površine, ki je v uporabi, izpolnjuje vsaj enega od meril, tako da dosega njegovo mejno vrednost.

2.5 Trenutno 13 držav članic uporablja več povezanih kazalnikov za izračun indeksa, ki se uporablja za razvrstitev območij v skladu s posebnimi mejnimi vrednostmi ali razredi. V nekaterih primerih so „sistemi indeksov“ bolj razviti kot biofizikalna merila in lahko zato bolje zajamejo prisotnost omejitev na določenem območju. Vendar bi po mnenju Komisije vzpostavitev skupnega sistema indeksov, ki ga dosledno uporabljajo vse države članice, zahtevala velike napore pri načrtovanju, zbiranju podatkov, analizi in izvajanju. Zato vzpostavitev vseevropskega sistema indeksov kot sredstva za ustrezno zajetje prisotnosti naravnih omejitev ne bi bila niti učinkovita niti realistična.

2.6 Po mnenju Komisije je treba v primerih, v katerih je mogoče premostiti naravne ovire, prilagoditi razmejitev območij tako, da se biofizikalna merila uporabijo v kombinaciji z ustreznimi kazalniki, povezanimi s proizvodnjo.

2.7 Sporočilo navaja, da je po postopku razmejitve območij uporaba ustreznih pravil glede upravičenosti na ravni kmetije uporabno orodje za usmerjanje pomoči. Komisija navaja, da v različnih državah članicah trenutno velja okoli 150 različnih meril glede upravičenosti na ravni kmetije, nekatera pa bi lahko sprožila pomisleke glede združljivosti s pravili STO, saj iz podpore izključujejo nekatere proizvodne sektorje ali kmetijske dejavnosti. V nekaterih državah članicah so iz prejema pomoči trenutno izključeni kmetje, zaposleni s skrajšanim delovnim časom, čeprav takšni kmetje prispevajo k cilju ukrepa.

2.8 Na javnem posvetovanju 22. maja 2008 so bile obravnavane štiri možnosti za revizijo:

—

Možnost 1: ohranitev sedanjega stanja (Status Quo+)

Pri tem scenariju bi bile države članice naprošene, naj ukinejo socialno-ekonomske kazalnike, ki se trenutno uporabljajo za razmejitev LFA, ter opredelijo merila, za katera menijo, da so najustreznejša za določitev naravnih omejitev, ki vplivajo na kmetijstvo.

—	Možnost 2: skupna merila LFA bi se določila z uporabo skupnih biofizikalnih meril.

—	Možnost 3: pravila glede upravičenosti Zakonodaja Skupnosti bi zagotovila temeljni okvir za merila glede upravičenosti, ki bi opredelil načela in vrsto meril za izločitev intenzivnih kmetijskih sistemov (npr. najvišja gostota živine, povprečen pridelek, standardizirano pokritje).

—	Možnost 4: visoka naravna vrednost Ta možnost bi pomenila bolj usmerjeno razmejitev območij: kot LFA bi se priznala le območja, razvrščena kot kmetijsko zemljišče z visoko naravno vrednostjo znotraj območij z naravnimi omejitvami.

3. Stališče EESO

3.1 Kmetijstvo je ena najpomembnejših gospodarskih panog v EU, saj zaposluje skoraj 30 milijonov ljudi. Ohranjanje evropskega modela kmetijstva, zagotavljanje razpoložljivosti kakovostne hrane in omogočanje zaposlitve so ključnega pomena za ohranjanje kontinuitete družbene strukture na podeželju pa tudi za bolj odgovorno upravljanje zemljišč. To bo prispevalo tudi k ohranjanju trenutne bogate raznolikosti živil, lokalnih tradicij in obrti. Trajnostno kmetijstvo ima številne pozitivne stranske učinke, ki so splošnega pomena, kot so varovanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih habitatov divjih živali ter privlačna in dobra ohranjena pokrajina.

3.2 LFA, ki niso gorska območja, pomenijo z vidika ekonomske velikosti 30 % kmetijskih gospodarstev, 39 % uporabljenih kmetijskih zemljišč, 31 % delovne sile v kmetijstvu in 26 % gospodarskih zmogljivosti. Število prebivalcev na podeželju upada po vsej Evropi, LFA pa so temu najbolj izpostavljena. Posledice tega procesa so lahko zelo uničujoče. Podpora za LFA je zato ključnega pomena za ohranitev kmetijske proizvodnje ter za prispevek k vitalnosti podeželja in k preprečevanju opuščanja zemljišč in odseljevanja z območij z naravnimi omejitvami.

3.3 EESO je v več mnenjih že poudaril težave, s katerimi se soočajo kmetje na LFA, ter poudaril ključni pomen ustreznih nadomestil za zagotovitev, da se bodo površine še naprej uporabljale za kmetijsko proizvodnjo. EESO meni, da so nadomestila nepogrešljiv instrument za ohranjanje kulturne krajine in kmetijstva na območjih, ki so še posebno občutljiva z ekonomskega, ekološkega in socialnega vidika. EESO namenja posebno pozornost težavam severnih regij EU.

3.4 V celotnem sporočilu je namen Komisije opredeliti območja (s kartiranjem), ki predstavljajo resne omejitve za kmetijsko proizvodnjo. Predlagana merila so lahko v začetni fazi ustrezna podlaga za oceno naravnih omejitev v EU. Ker je dobro delujoča shema podpore za LFA tako pomembna za prihodnost SKP, je treba predlagana merila vendarle natančno oceniti. Odbor zato pozdravlja sodelovanje med Komisijo in Svetom za dosego tega cilja (5).

3.5 Pomembno je zagotoviti podatke za osem biofizikalnih meril, da se omogočita jasna in objektivna opredelitev in razvrstitev vmesnih kmetijskih območij. Zelo pomembno je, da države članice izvedejo poglobljeno analizo vpliva predlaganih meril ter predložijo podrobne zemljevide. Poleg tega bo možnost, da države članice predložijo Komisiji simulacije za dodatna merila in različne mejne vrednosti, zagotovila, da se bodo posebne značilnosti posamezne države članice v razpravi bolj upoštevale. Razmejitev LFA na ravni lokalnih upravnih enot (LAU 2) bi bilo mogoče obravnavati kot dovolj podrobno.

3.6 Sporočilo predlaga, naj posamezno območje velja za LFA, če 66 % kmetijskega zemljišča izpolnjuje vsaj enega od osmih meril. To predpostavlja načelo dodatnosti, kar pomeni, da bi bilo mogoče sešteti do osem različnih vmesnih seštevkov (brez morebitnih prekrivanj), da bi dobili skupno število kmetijskih zemljišč, ki izpolnjujejo merila, v posamezni regiji. Medtem ko je namen razdelitve območij usmeriti podporo na območja, kjer je ta podpora ključna za ohranjanje kmetijstva, se zdi predlagana meja previsoka, hkrati pa obstajajo nekateri pomisleki, da bi lahko to pomenilo izločitev obstoječih LFA. EESO meni, da je treba ob odsotnosti rezultatov simulacije mejno vrednost 66 % obravnavati zelo previdno ter o njej dodatno razpravljati šele potem, ko bodo na voljo simulacije in zemljevidi.

3.7 Posebno pozornost bi bilo treba nameniti uporabi znanstveno utemeljenih kumulativnih meril na heterogenih območjih, ki se hkrati soočajo z več omejitvami. Prednost prej uporabljanih sistemov, ki so bili v številnih primerih sistemi indeksov, je bila ta, da so ti sistemi vključevali več meril ter so bili zato kot instrumenti bolj specifični in smiselni. Veliko bolje so odražali dejanske pogoje na terenu in njihov medsebojni vpliv. Uporaba sestavljenega kazalca, ki bi združeval več meril na objektivni in znanstveni osnovi, bi lahko omogočila razvrstitev posameznega območja kot LFA, tudi če posamezna merila ne bi privedla do takšne razvrstitve. V nekaterih državah članicah se takšno razvrščanje uporablja na primer za gorska območja. Ti instrumenti so zelo koristni, saj na praktičen način obravnavajo medsebojni vpliv različnih dejavnikov.

3.8 Za primere, v katerih so naravne omejitve premostili s pomočjo tehničnega napredka ali drugih ukrepov (kot sta namakanje ali izsuševanje), Komisija predlaga prilagoditev, ki bi jo izvedli zgolj za izločitev območij, ki bi bila sicer določena kot LFA, in ne tudi za vključevanje dodatnih območij. Vendar pa so velika težava območja, ki bi jih bilo treba izločiti iz razmejevanja, ker so premostila naravne omejitve z ustrezno prilagoditvijo svojih načinov kmetovanja. Treba je poudariti, da naravnih omejitev kljub uporabi nekaterih intervencijskih ukrepov ni mogoče v celoti premostiti. Upoštevati bi bilo treba tudi breme naložb, ki je skoraj vedno zelo visoko, ter stroške vzdrževanja. Poleg tega bi bilo treba skrbno preučiti dejstvo, da so navedene prilagoditve večinoma mogoče samo z dodatnim financiranjem (npr. metode izsuševanja in namakanja).

3.9 EESO je v prejšnjem mnenju že pozval k vzpostavitvi ustreznega ravnovesja med predpisi EU ter prilagodljivostjo nacionalnih in regionalnih oblasti pri podrobnem oblikovanju teh ukrepov (6). Po uporabi biofizikalnih meril bo morda treba tako določena LFA prilagoditi. EESO meni, da bi morala biti takšna prilagoditev v danem primeru dovoljena in bi jo bilo treba izvesti na ravni držav članic. EESO meni, da bi bil kazalnik, povezan s proizvodnjo, ki odraža dejanski ekonomski položaj podjetnika, vključno z oportunitetnimi stroški za družinske obveznosti in lastniški kapital, v tem sekundarnem procesu najustreznejši. Komisija bo zagotovila, da bodo merila, ki jih uporabljajo države članice, objektivna in nediskriminatorna ter da bodo ustrezala ciljem sheme. Ta alternativni pristop bo izboljšal dostop malih in srednje velikih kmetij do finančne podpore, hkrati pa bo preprečil kaznovanje kmetov, ki opravljajo naložbe za premostitev naravnih omejitev. Da bi preprečili negotovost med kmeti, bi morala njihova vključenost v shemo trajati vsaj celotno programsko obdobje.

3.10 Opozoriti je treba, da predlog ne vsebuje nikakršnega sklicevanja na geografske omejitve (izolacija, oddaljenost od potrošniških središč, centrov odločanja in storitev itd.), ki vseeno predstavljajo eno glavnih ovir, s katerimi se soočajo kmetije z LFA. Prav tako bi bile mogoče prilagoditve na podlagi razpršenosti kmetij, dostopa do trga ali prometnih zmogljivosti v regiji.

3.11 Predlagana merila za določitev območij bi bilo mogoče razširiti. Dodatno merilo bi lahko bilo število dni, ko vlažnost doseže 100 % kapacitete tal (field capacity days), s čimer se ugotovijo omejitve zaradi vlažnih tal, ki jih ni mogoče obdelovati, kar bi upoštevalo medsebojni vpliv vrste tal in podnebja, kot na primer v primorskem podnebju. Poleg tega bi bilo treba skrbno analizirati nekatere predlagane mejne vrednosti, da se prikažejo dejanski pogoji. Takšen primer je 15-odstotna vrednost za merilo naklona, ki jo predlaga Komisija. Odbor je že pozval, da je treba preučiti vsoto negativnih temperatur v zimskem obdobju (7).

3.12 Ob upoštevanju dejstva, da se lahko na podlagi novih meril izločijo nekatera območja, ki so trenutno upravičena do pomoči, lahko pričakujemo resne posledice na ravni kmetij. Po mnenju EESO je ustrezno obdobje postopne ukinitve ključno, da se kmetom omogoči prilagoditev na nov sistem pomoči za LFA. Prav tako bi bilo treba v ta proces vključiti politične smernice za prihodnjo SKP.

3.13 Namen sheme za LFA je usmeriti pomoč v kmetije na območjih z naravnimi omejitvami, poleg tega pa je ta shema sestavni del politike za razvoj podeželja, t. i. drugega stebra SKP. Shema za LFA bi morala prispevati tudi k ohranjanju zmogljivosti za proizvodnjo hrane, kar bi lahko postalo še pomembnejše, če bo sedanji proces podnebnih sprememb zmanjšal proizvodne zmogljivosti na drugih območjih. Zato mora shema temeljiti na načelu, da se lahko s spodbujanjem ohranjanja kmetijske dejavnosti na območjih z omejenimi možnostmi, kjer bi lahko sicer zemljišča ostala neobdelana, zagotovijo javne koristi.

3.14 Shema za LFA se ne bi smela zamenjevati s kmetijsko-okoljskimi zavezami, sprejetimi na prostovoljni osnovi. Shemi se ne bi smeli obravnavati kot vzajemno izključujoči, temveč kot dopolnjujoči. Dodeljevanje pomoči za območja z omejenimi možnostmi ne bi smelo biti vezano na okoljske zahteve, ki bi bile večje od zahtev določb o navzkrižni skladnosti. V nasprotju s prvim stebrom SKP (neposredna plačila in podpora trgu) mora shema za LFA načeloma nuditi nadomestila kmetom, ki opravljajo svojo dejavnost v težjih razmerah od tistih na območjih brez naravnih omejitev in ki imajo najmanj možnosti za prejem nadomestil prek trga, ki pa kljub temu prispevajo največ k ohranjanju pokrajine.

3.15 Države članice bodo morale plačila za LFA izračunati na podlagi novega načina izračuna iz Uredbe 1698/2005, ki določa, da so plačila namenjena povračilu kmetovih dodatnih stroškov in izpada dohodka. EESO zato poziva, da se dodatna delovna obremenitev kmetov na območjih z naravnimi omejitvami kot tudi povečane naložbe in operativni stroški, s katerimi se soočajo, ustrezno ovrednotijo in upoštevajo pri izplačilu nadomestil.

3.16 Nov sistem plačil bi moral povečati preglednost. Vendar se bodo ravni plačil za LFA med državami članicami in znotraj njih še naprej bistveno razlikovale. To je neizogibna posledica dejstva, da lahko posamezni organi po svoji presoji odločajo o tem, kako bodo uporabili sredstva za razvoj podeželja, ki jih prejemajo iz EKSRP, hkrati pa imajo možnost, da sheme pomoči za LFA sploh ne uporabijo.

3.17 Številne države članice ne dajejo dovolj pomoči za svoja LFA. EESO jih poziva, naj priznajo izjemen pomen pomoči za LFA in naj ne glede na rezultate obstoječe razmejitve LFA ohranijo delež, namenjen shemi za LFA, znotraj nacionalnih proračunskih okvirov za razvoj podeželja.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbor

Mario SEPI

(1) UL C 318, 23.12.2006, str. 93; UL C 44, 16.2.2008, str. 56; UL C 318, 23.12.2009, str. 35.

(2) UL C 151, 27.6.2003.

(3) UL L 277, 21.10.2005, str. 1.

(4) UL L 160, 26.6.1999, str. 80.

(5) Sklepi Sveta z dne 22. in 23.6.2009.

(6) UL C 44, 16.2.2008, str. 56.

(7) UL C 318, 23.12.2009, str. 35, točka 1.7.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/92

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 1999/62/ES o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila

(COM(2008) 436 konč. - 2008/0147 (COD))

(2010/C 255/17)

Poročevalec: g. DANTIN

Svet EU je 28. avgusta 2008 sklenil, da v skladu s členom 71(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 1999/62/ES o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila

COM(2008) 436 konč. – 2008/0147 (COD).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 12. novembra 2009. Poročevalec je bil g. DANTIN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) z 218 glasovi za, 16 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Prometni sektor ima ključno vlogo pri zagotavljanju mobilnosti in družbeno-gospodarskega razvoja EU. Izboljšave prometne infrastrukture se morajo odzvati na izzive rasti in trajnostnega razvoja.

V zvezi z učinkovito uporabo prevoznih storitev obstaja na evropski ravni precejšnja zaskrbljenost glede posledic podnebnih sprememb, ohranjanja okolja ter vseh vprašanj glede zdravja in socialne blaginje.

1.2.1 Glede na to Odbor opozarja, da sedanja zakonodaja Skupnosti prepoveduje državam članicam, ki to želijo, da v primeru tranzitnih cest internalizirajo zunanje stroške v cestnine. Opozarja, da je ena država, ki je blizu EU in se sooča s primerljivimi težavami, že začela izvajati politiko za internalizacijo zunanjih stroškov in spreminjanje načina prevoza, ki bi v določenih primerih lahko pozitivno vplivala na gospodarstvo in okolje.

1.3 Komisija si že nekaj časa prizadeva za razvoj mehanizmov za merjenje in internalizacijo zunanjih stroškov prevoza ter za strategijo pravilne določitve „cen prevoza, da bodo bolje odražale stroške dejanske uporabe vozil, vlakov, letal ali ladij glede onesnaževanja, zastojev in podnebnih sprememb“ (COM (2008) 436 konč./2, točka 1.1, Razlogi za predlog in njegovi cilji).

1.4 Čeprav je konkurenčnost cestnega tovornega prometa pomembna v kontekstu globalizacije trgov, Odbor meni, da morata tako uporaba načela „plača onesnaževalec“, ki ga podpira, kot tudi poskus zaščititi javni interes voditi h konkurenčnosti, ki bi jo spremljali ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja okolja, obremenitve s hrupom, uničevanja pokrajine ter za znižanje socialnih stroškov (npr. stroškov zaradi slabega zdravja, posredno pa tudi zaradi nesreč, zastojev in prometnih zamaškov), ki povzročajo precejšnje gospodarske stroške, ki jih mora pokriti skupnost, torej evropski državljani. EESO pozdravlja predlog direktive, vendar hkrati opozarja, da mora Evropska komisija zaradi skladnosti upoštevati pripombe, ki jih je EESO dal v svojem mnenju julija 2009 o strategiji za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov (1).

EESO ponavlja svojo podporo temu, da Komisija spodbuja somodalnost prevoza, vključno z multimodalnim prevozom.

Glede na to, da je eden izmed ciljev Komisije teritorialna, ekonomska in socialna kohezija, bo internalizacija zunanjih stroškov z obdavčenjem težkih tovornih vozil za uporabo infrastrukture omogočila osrednjim in obrobnim državam članicam, da zmanjšajo vrsto stroškov, ki so posledica onesnaževanja in težav, navedenih v točki 1.4. Morebitni padec konkurenčnosti cestnega prometa, do katerega bi zaradi tega prišlo, je treba oceniti celovito in v okviru splošnega interesa, ki ga je treba določiti, ter ob upoštevanju gospodarskih koristi, ki bi jih dosegli z zmanjšanjem vpliva onesnaževanja in zastojev v omrežju.

Poleg tega bi internalizacija morala omogočiti upoštevanje treh stebrov lizbonske strategije (gospodarskega, socialnega, okoljskega) na področju prevoza; to novo sredstvo bi moralo k temu prispevati.

1.5.1 Odbor se zavzema, da se za izračun zunanjih stroškov oblikuje okvir na ravni Skupnosti. Nobena država članica ne bi smela imeti možnosti izvzetja. Za ta okvir bi morali določiti vrsto splošnih pogojev, ki bi morali biti (v mejah dovoljenega odstopanja) izpolnjeni pri oblikovanju dajatev za internalizacijo zunanjih stroškov. Plačevanje dajatev bi moralo biti vezano na uporabo in ne lastništvo prevoznih sredstev (2).

1.6 Sprememba veljavne direktive bo prispevala k načrtovanju ukrepov za krepitev raziskav na področju ekologizacije cest: inteligentni transportni sistemi (ITS) (3), motorji, goriva, tonaža, površina itd.

1.7 Če se EU odloči za izvajanje politike zaračunavanja pristojbin za zunanje stroške, je treba poudariti, da mora to veljati tudi za vse ostale vrste prevoza.

1.8 Čeprav je bila Direktiva 2006/38/ES objavljena pred kratkim, Odbor – tako kot Svet in Parlament – meni, da jo je treba spremeniti, da se bo povečala njena učinkovitost. Zato EESO meni, da je osnutek obravnavane direktive, pripravljene na zahtevo Evropskega parlamenta, primeren.

1.9 Poleg tega bo izvajanje nekaterih ukrepov iz akcijskega načrta za logistiko sektorja cestnega prometa, vključno z uporabo inteligentnih komunikacijskih sistemov, ki so neposredno povezani z uporabo prometnih ukrepov v projektu Galileo, nedvomno prispevalo k zmanjšanju zunanjih stroškov prevoza.

1.10 Odbor ocenjuje, da čeprav so avtoprevozniki zaradi stroškov zastojev v prometu, ki jih povzroča vpliv zastojev na produktivnost prevoza, zdaj v slabšem položaju, bo vsak ukrep za zmanjšanje teh zastojev, ki je deloma tema obravnavane direktive, dolgoročno izboljšal produktivnost cestnega in drugih vrst prevoza.

1.11 Prihodke iz dajatev je treba uporabiti za izboljšanje kakovosti prometnega sektorja z vidika okoljske, socialne in gospodarske učinkovitosti.

1.12 Odbor meni, da je treba elektronsko cestnino uporabiti za uvedbo plačevanja pristojbin za uporabo infrastrukture; vendar pa je interoperabilnost različnih sistemov v EU bistvenega pomena.

1.13 Odbor meni, da mora direktiva države članice spodbujati, naj v skladu z merili, ki jih določijo skupaj, upoštevajo raven emisij toplogrednih plinov iz vozil, od katerih se pobirajo te pristojbine za uporabo infrastrukture, in ukrepe za njihovo zmanjšanje.

1.14 V skladu s študijo o oceni učinka, ki jo je izvedla Komisija, je treba upoštevati učinke internalizacije na celotno gospodarstvo, tj. neposredne in posredne stroške in koristi ter vpliv na ceno blaga, ki se prevaža znotraj Evropske skupnosti ali se uvaža oz. izvaža.

2. Uvod

2.1 EU ima 497 milijonov prebivalcev, površino 4 324 782 km2 ter 294 milijonov vozil (4) – zato za zadovoljitev potreb po mobilnosti potrebuje trajnostni prevoz. EU je z 18 % vsega uvoza in izvoza glavna gospodarska sila na svetu. Trgovinski odnosi so ključni za gospodarski in družbeni razvoj katere koli sodobne družbe, zato je treba poiskati način za uskladitev razvoja in trajnosti.

2.2 Internalizacija je pristop, katerega cilj je prenesti zunanje prometne stroške, ki jih povzročijo zastoji, hrup, onesnaženost zraka in podnebne spremembe, ter zagotoviti, da cene, ki jih plačajo uporabniki prometa, odražajo socialne stroške. To je način uporabe načela „plača onesnaževalec“, h kateremu poziva Evropski parlament.

2.3 Komisija je že v zeleni knjigi iz leta 1995 ter v beli knjigi iz leta 1998 analizirala in določila internalizacijo zunanjih stroškov. Bela knjiga iz leta 2001 in vmesni pregled iz leta 2006 sta potrdila željo Komisije po učinkovitem zaračunavanju pristojbin za uporabo infrastrukture.

2.4 Prva direktiva o cestnih pristojbinah za uporabo infrastrukture v cestnem prometu, znana kot direktiva o evrovinjeti, je bila sprejeta leta 1993.

Ta direktiva je bila pozneje spremenjena z Direktivo 1999/62 o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila.

2.5.1 Člen 10 Direktive 2001/14 zahteva, da se ukrepi, sprejeti za druge vrste prevoza, s prenosom v nacionalno zakonodajo smiselno uporabljajo tudi za železnice.

2.6 Do 10. junija 2008 so morale države članice sprejeti potrebne pravne, regulativne in upravne določbe za uskladitev z Direktivo 2006/38/ES o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila.

2.7 Leta 2006 sta Evropski parlament in Svet pozvala Komisijo, naj do junija 2008 (5) predloži splošno uporaben, pregleden in razumljiv model za oceno zunanjih stroškov, ki bi se uporabljal kot podlaga za prihodnje izračune pristojbin za uporabo infrastrukture. Poleg tega naj bi ta model spremljali ocena učinka internalizacije zunanjih stroškov za vse vrste prevoza in strategija za postopno izvajanje tega modela za vse vrste prevoza.

2.8 Julija 2008 je Komisija Parlamentu in Svetu predložila zakonodajni paket o okolju prijaznejšem prometu, ki poleg predloga direktive, obravnavanega v tem mnenju, vsebuje: sporočilo o oblikovanju modela in strategije, katerih cilj je pravilna določitev cen prevoza, ki bi bolje odražale stroške dejanske uporabe vozil, vlakov, letal ali ladij glede na onesnaževanje, zastoje in podnebne spremembe, ter sporočilo o zmanjšanju hrupa železniškega prometa. Zato je strateško sporočilo, ki ga omenjata Evropski parlament in Svet, izhodišče za dva dodatna predloga.

2.9 Namen obravnavane direktive je uskladiti ureditev cestninjenja, ki držav članic ne obvezuje, temveč tistim, ki to želijo, omogoča, da uvedejo sistem internalizacije omejenega števila zunanjih stroškov (zastoji, hrup, onesnaževanje zraka itd.).

Državam članicam je treba zlasti omogočiti spreminjanje cestnine glede na zastoje, da lahko promet urejajo tako, da z nižjimi cestninami spodbujajo prevoznike k poslovanju izven prometnih konic. Gospodarski učinek teh različnih možnosti bi moral biti pozitiven tako za cestni promet kot za prevoznike.

2.10 Opozoriti je treba, da predlog direktive državam članicam ne preprečuje uvedbe pristojbin za uporabo cest na mestnih območjih.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Kot že v prejšnjih mnenjih Odbor pozdravlja načelo „plača onesnaževalec“ in njegovo uporabo, ki je tema obravnavane direktive. Uporaba tega načela in posledično uresničevanje splošnega interesa evropskih državljanov sta v središču prizadevanj Odbora, povezanih z obravnavano temo. Odbor meni, da se je treba pri uporabi načela „plača onesnaževalec“ boriti proti vplivom zunanjih stroškov na družbo in okolje (kar je tema obravnavane direktive), hkrati pa poziva k iskanju novih rešitev.

Glede na to Odbor priznava prizadevanja Komisije pri pripravi teh predlogov in pozdravlja analizo vseh pobud, ki prinašajo izboljšanja na področju trajnostnega prometa ter izboljšujejo tudi socialne, okoljske in gospodarske razmere v EU. EESO pozdravlja predlog direktive, vendar hkrati opozarja, da mora Evropska komisija zaradi skladnosti upoštevati pripombe, ki jih je EESO dal v svojem mnenju julija 2009 o strategiji za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov (6). Kot je v njem utemeljeno poudarjeno, bi predlagani sistem obračunavanja prevozna podjetja spodbudil k uporabi okolju prijaznih vozil, k izbiri manj obremenjenih prog, k optimizaciji tovora na vozilih, kakor tudi k bolj učinkoviti uporabi infrastrukture (ki jo prek davkov financira javnost), s čimer pa bi se zmanjšali zastoji.

3.2 Glede na potencialni učinek direktive se Odbor sprašuje o morebitnih posledicah, ki bi jih lahko imel predlog spremembe Direktive 1999/62/ES za položaj evropskih izdelkov na svetovnih trgih. Izraža željo, da bi Komisija bila na to pozorna.

Odbor v vsakem primeru meni, da bi moral biti skupni interes v ospredju prizadevanj in da je s tega vidika mogoče pomanjkljivosti, povezane z internalizacijo stroškov, nadomestiti s koristmi, ki bi na podlagi tega nastale, na primer v smislu zmanjševanja onesnaževanja okolja, obremenitve s hrupom, uničevanja pokrajine in socialnih stroškov (npr. zdravstvenih stroškov in stroškov zaradi nesreč), ki povzročajo znatne gospodarske stroške, ki jih mora pokriti skupnost, torej evropski državljani. To je tema obravnavane direktive.

3.3 Čeprav je bila Direktiva 2006/38/ES sprejeta pred kratkim, Odbor – tako kot Svet in Parlament – meni, da jo je treba spremeniti, da se bo povečala njena učinkovitost.

Zato EESO meni, da je osnutek obravnavane direktive, pripravljene na zahtevo Evropskega parlamenta, primeren.

Poleg tega omogoča, da Evropska unija trgu pošlje pomemben signal, da se poveča njegova gospodarska in okoljska uspešnost, saj je ključnega pomena za doseganje ciljev, ki jih je EU določila v svojem energetskem paketu.

3.4 Odbor meni, da mora Komisija zagotoviti dobro delovanje notranjega trga brez izkrivljanja konkurence med prevoznimi podjetji v državah članicah. Zagotoviti mora tudi teritorialno, gospodarsko in socialno kohezijo.

Zaradi uvedbe zaračunavanja pristojbin za uporabo infrastrukture bo potrebna ponovna ocena stroškov za najbolj oddaljene in tranzitne države, ki se bodo soočile s povečanimi stroški za uvoz in izvoz blaga, ki niso primerljivi s sedanjimi stroški onesnaževanja, poslabšanja infrastrukture, prometnih zastojev ter škode za zdravje ljudi in okolja. EESO se kljub temu zaveda, da je na integriranem trgu pretok blaga iz odročnih območij v osrednja ali obratno, kar je odvisno od okoliščin, povezan izključno s ponudbo in povpraševanjem; zaračunavanje uporabe velja za vse cestne prevoznike, s čimer se vzpostavlja enakost med izvajalci dejavnosti v Evropski uniji; pri tem pa je treba upoštevati, da končne stroške vedno plačajo končni potrošniki.

3.5 Odbor se zaveda, da lahko tovornemu prometu pripišemo le del vseh negativnih posledic cestnega prometa.

Zato je treba v zvezi z določanjem cen uporabiti celostni pristop.

3.6 EESO meni, da mora Komisija, kot zahteva direktiva, brez odlašanja predstaviti tako model za ocenjevanje vseh zunanjih stroškov, ki mu je treba priložiti analizo učinka internalizacije zunanjih stroškov na vse vrste prevoza, kakor tudi strategijo skupnega in postopnega izvajanja modela za vse vrste prevoza, pri tem pa se je treba izogniti ukrepom, ki izkrivljajo konkurenco med različnimi vrstami prevoza in ovirajo pravilno uporabo somodalnosti.

3.7 Kot je bilo prikazano v pregledu evropske prometne politike iz leta 2006, je za čim večjo učinkovitost evropskih logističnih verig, okolju prijaznejše in učinkovitejše oblike prevoza ter za zagotovitev bolj trajnostnega prometa s somodalnostjo potreben širok izbor političnih sredstev na ravni Evropske skupnosti in držav članic (7).

Zato EESO meni, da mora delovni program Komisije (vzporedno z vsebino te direktive) več pozornosti nameniti vzporednim in dopolnilnim pozitivnim ukrepom, kot so promoviranje in zagotavljanje spodbud za nakup okolju prijaznih vozil, uporaba alternativnih goriv, naložbe v raziskave, tehnološki razvoj in inovacije, usklajevanje različnih vrst prevoza, uporaba javnega prevoza, politike usposabljanja na področju varnosti v cestnem prometu in tehnike vožnje z učinkovitejšo porabo goriva, urejanje in usklajevanje omejitev v prometu, ki bodo odprle koridorje prostega pretoka na evropski ravni ter preprečile zastoje in umetne ovire. To bi pripomoglo k izboljšanju položaja voznikov v mednarodni špediciji, saj bi jim olajšalo vrnitev domov.

3.8 Odbor se zavzema za to, da uporabo operativne vsebine te direktive spremlja razvoj multimodalnega prevoza, da bi tako oblikovali rešitev, ki bi bila resnična alternativa izključni uporabi cest.

3.9 Odbor upošteva dejstvo, da so cestni prevozniki zdaj v slabšem položaju zaradi stroškov zastojev v prometu, ki jih povzroča vpliv zastojev na produktivnost prevoza. Vsak ukrep za zmanjšanje teh zastojev, ki je deloma tema obravnavane direktive, bo dolgoročno izboljšal produktivnost cestnega prevoza.

Odbor v zvezi s tem poudarja pomen stroškov zastojev, ki bi jih lahko obravnavale države članice v okviru cestnine za zunanje stroške, ki jo predlaga Komisija. Stroški zastojev predstavljajo 1,1 % BDP Evropske unije (8). Če ne bo nobenih novih ukrepov, se ocenjuje, da bodo v letu 2020 za 29 % evropskega cestnega omrežja značilni zastoji, kar bo negativno vplivalo na porabo goriva (dodatna poraba med 10 in 30 % v primeru velikih zastojev) (9) in emisije CO2. Zastoji predstavljajo 42 % vseh zunanjih stroškov cestnih prevoznikov. Splošno znano je, da težka tovorna vozila na medkrajevnih cestah povzročijo do 3,5-krat več prometne obremenitve kot avtomobili (10).

3.10 Odbor meni, da je treba prihodke iz dajatev uporabiti za izboljšanje kakovosti prometnega sektorja z vidika okoljske, socialne in gospodarske učinkovitosti.

Odbor meni, da je treba prihodke, ustvarjene z zaračunavanjem zunanjih stroškov, med drugim nameniti za izboljšanje pogojev dela voznikov, predvsem z izgradnjo varnih parkirišč, ki bi jim omogočala počitek v primernih pogojih, za izboljšanje voznega parka z naložbami v raziskave in razvoj ter za spodbujanju spoštovanja socialne zakonodaje.

V zvezi s tem se lahko v direktivo vključi socialna problematika, in sicer z navedbo podrobnih podatkov o vplivu namenske uporabe tako ustvarjenih prihodkov na izboljšanje delovnih pogojev za voznike.

3.11 EESO poziva Komisijo, naj z ustreznimi ukrepi omogoči prevoznikom, da na svoje stranke prenesejo stroške, ki nastanejo zaradi zaračunavanja pristojbin v skladu z obravnavano direktivo. Cilj je podpreti kritje dejanskih stroškov za prevoz blaga, in ne poslabšati socialne razmere delavcev v prometu.

3.12 EESO se strinja s Komisijo, da je uporaba elektronskih cestninskih sistemov v primerjavi z običajnim pobiranjem cestnine na cestninskih postajah ključna tako za preprečevanje motenj v prostem pretoku prometa, ki vplivajo na vse uporabnike, kakor tudi za preprečevanje škodljivih vplivov na lokalno okolje, ki jih povzročajo vrste pred cestninskimi postajami. S tega vidika je treba posebno pozornost nameniti zaposlenim, ki bodo izgubili delo zaradi vzpostavitve elektronskih cestninskih sistemov. Pri tem je zlasti pomembno, da se zanje poišče druga zaposlitev na zadevnem trgu dela in omogoči usposabljanje, ki bo morda potrebno.

4. Posebne ugotovitve

4.1 EESO pozdravlja dejstvo, da cestnine in pristojbine ne pomenijo nobene diskriminacije, vendar to zahteva stalno uporabo istega načela, da se racionalizira njihova uporaba in prepreči ustvarjanje nepotrebnih stroškov za celotno družbo.

4.2 EESO meni, da morajo vlade več pozornosti nameniti urbanističnemu načrtovanju občin, da bi se primerne življenjske razmere uskladile s komunikacijskimi potrebami javnosti, kar bi preprečilo širjenje urbanih območij ob magistralnih cestah. Poleg tega je treba spodbuditi raziskave o uporabi tehnično dovršenih vozišč, ki bodo zmanjšala obremenitev prebivalstva s hrupom.

4.3 Ker je preprečevanje velikih cestnih zastojev in onesnaževanja pomemben družbeni cilj, Odbor meni, da je treba analizirati vrste vozil, zaradi katerih nastajajo zastoji, da bi pridobili natančnejše informacije o območjih, kjer so potrebni ukrepi za zmanjšanje tega vpliva.

4.4 Odbor se strinja z dejstvom, da mora višino pristojbin za zunanje stroške določiti organ, ki deluje neodvisno od organizacije, zadolžene za upravljanje ali pobiranje dela ali celotne pristojbine; pri tem je treba zagotoviti visoko raven objektivnosti.

4.5 Po mnenju Odbora je primerno, da se zvišanja zaradi internalizacije stroškov, povezanih z infrastrukturo v gorskih območjih, uporabijo za financiranje izgradnje prednostnih projektov evropskega interesa, ki spodbujajo somodalnost, in vrsti prevoza, ki prispeva k financiranju infrastrukture, ponujajo alternativo za kombiniran prevoz.

4.6 Odbor meni, da lahko države članice v primeru, kadar voznik pri pregledu ne more predložiti dokumentov vozila, ki so potrebni za ugotovitev njegovega emisijskega razreda EURO, zaračunajo najvišjo cestnino, ki se lahko zaračuna, pod pogojem, da je mogoče naknadno nadomestilo z ustreznim povračilom prekomernega plačila.

4.7 EESO se zavzema za diferenciran sistem obravnave vozil glede na onesnaževanje ali hrup, ki ga povzročajo.

4.8 EESO meni, da je pozitivno, da je uvajanje in pobiranje cestnine in pristojbin za uporabo zamišljeno tako, da se čim manj ovira prost pretok prometa. Prav tako meni, da je ključnega pomena odprava ozkih grl, ki se zdaj pojavljajo na nekaterih mejnih točkah, kjer se pobira cestnina

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 317, 23.12.2009, str. 80.

(2) Glej opombo 1 na prvi strani.

(3) UL C 277, 17.11.2009, str. 85.

(4) Po statističnih podatkih Generalnega direktorata Komisije za energetiko in promet iz leta 2006 je v EU-27 30 837 000 motornih koles, 229 954 000 osebnih vozil, 797 900 avtobusov in 32 249 000 komercialnih vozil.

(5) Člen 11 Direktive 2006/38/ES: Komisija najpozneje do 10. junija 2008 [op. prev.: v slovenskem prevodu te direktive je naveden napačen datum – datum bi moral biti 10. junij 2011] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive, pri čemer upošteva tehnološki razvoj in trend gostote prometa, vključno z uporabo vozil z maso več kot 3,5 in manj kot 12 tonami, ter oceni njen vpliv na notranji trg, vključno na otoke, neobalne in obrobne regije Skupnosti, obseg naložb v sektorju in njihov prispevek k doseganju ciljev trajnostne prometne politike.

Države članice Komisiji za poročilo potrebne informacije posredujejo najpozneje do 10. decembra 2010.

Komisija po preučitvi vseh alternativ, vključno s stroški, povezanimi z okoljem, hrupom, zastoji in zdravjem, najpozneje do 10. junija 2008 predloži splošno uporaben, pregleden in skladen model za ocenjevanje vseh zunanjih stroškov, ki bo osnova za izračunavanje infrastrukturnih dajatev v prihodnosti. Ta model spremljata analiza učinkov interiorizacije zunanjih stroškov za vse načine prevoza in strategija za postopno uporabo tega modela za vse vrste prevoza. Poročilo in model po potrebi spremljajo predlogi Evropskega parlamenta in Sveta za nadaljnji pregled te direktive.

(6) Mnenje TEN/357, ki še ni bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije.

(7) „Somodalnost“ pomeni učinkovito uporabo različnih vrst prevoza, ki se z namenom doseganja optimalne trajnostne rabe virov uporabljajo ločeno ali so večmodalno povezani v evropski tovorni prometni sistem.

(8) Evropska komisija: Sporočilo o okolju prijaznejšem prometu.

(9) Evropska komisija: študija o učinku internalizacije zunanjih stroškov, str. 55.

(10) CE Delft: Handbook on estimation of external costs in the transport sector (IMPACT).

PRILOGA K MNENJU

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov:

Točka 3.9

Besedilo se spremeni tako:

„Odbor upošteva dejstvo, da so cestni prevozniki zdaj v slabšem položaju zaradi stroškov zastojev v prometu, ki jih povzroča vpliv zastojev na produktivnost prevoza. Vsak ukrep za zmanjšanje teh zastojev, ki je deloma tema obravnavane direktive, bo dolgoročno izboljšal produktivnost cestnega prevoza.

Odbor v zvezi s tem poudarja pomen stroškov zastojev, ki bi jih lahko obravnavale države članice v okviru cestnine za zunanje stroške, ki jo predlaga Komisija. Stroški zastojev predstavljajo 1,1 % BDP Evropske unije (1) . Če ne bo nobenih novih ukrepov, se ocenjuje, da bodo v letu 2020 za 29 % evropskega cestnega omrežja značilni zastoji, kar bo negativno vplivalo na porabo goriva (dodatna poraba med 10 in 30 % v primeru velikih zastojev) (2) in emisije CO2 . . .“

Obrazložitev

Opomba 8 (presenetljivo brez navedbe številke strani) navaja, da je stavek „Splošno znano je, da težka tovorna vozila na medkrajevnih cestah povzročijo do 3,5-krat več prometne obremenitve kot avtomobili“, povzet po priročniku CE Delft Manuel IMPACT, ki je na voljo samo v angleški različici. V skladu z analizo avtorjev tega amandmaja (glej stran 34) pa se mora omenjeni stavek glasiti tako: „Predpostavka odraža obseg odgovornosti za prometne zastoje glede na velikost zasedene cestne površine“. Pomen je torej popolnoma drugačen. Zato je treba ta stavek iz omenjene študije črtati, saj so drugi navedki v obravnavnem mnenju vzeti iz drugih študij, ki se nanašajo na celoten cestni promet, navedek iz študije CE Delft pa se nanaša zgolj na težka tovorna vozila, saj to besedilo obravnava le standardno enoto za izračun in uporabljeno cestno površino posameznega težkega tovornega vozila. Zastoje pa dejansko povzroča pomanjkanje infrastrukturnih zmogljivosti za sočasne prometne tokove osebnih avtomobilov in tovornih vozil (vsa s težo več kot 3,5 tone) v določenem časovnem obdobju ali ob izrednih dogodkih, kot so nesreče ali slabe vremenske razmere. Prvo je v glavnem odvisno od intenzivnosti kombinacije osebnih avtomobilov in tovornjakov ali deleža teh prevoznih sredstev (po statističnih podatkih Eurostata za 27 držav članic EU delež tovornih vozil nikakor ne doseže 20 % prometa: osebnih avtomobilov je 230 milijonov, avtobusov in težkih tovornih vozil pa le 34 milijonov. Tudi v drugem primeru je povprečni delež nesreč v EU med letoma 1996 in 2006, ki jih povzročijo težka tovorna vozila, le 13 %, pri tem pa ta povzročijo samo majhen delež zastojev.

Rezultat glasovanja

Za: 91

Proti: 138

Vzdržani: 10

(1) Evropska komisija: Sporočilo o okolju prijaznejšem prometu.

(2) Evropska komisija, študija o učinku interiorizacije zunanjih stroškov, stran 55.

(3)

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/98

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o zaščiti kritične informacijske infrastrukture: „Kako zaščititi Evropo pred obsežnimi kibernetskimi napadi in prekinitvami: izboljšati pripravljenost, varnost in odpornost“

(COM(2009) 149 konč.)

(2010/C 255/18)

Poročevalec: g. McDONOGH

Evropska komisija je 30. marca 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o zaščiti kritične informacijske infrastrukture: „Kako zaščititi Evropo pred obsežnimi kibernetskimi napadi in prekinitvami: izboljšati pripravljenost, varnost in odpornost“

COM(2009) 149 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 12. novembra 2009 Poročevalec je bil g. McDONOGH.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 179 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor pozdravlja sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za zaščito kritične informacijske infrastrukture (KII) v Evropi. Odbor je podobno kot Komisija zaskrbljen zaradi ranljivosti Evrope za obsežne kibernetske napade, tehnične okvare, napade, ki jih povzroči človek, in naravne nesreče, pa tudi zaradi izjemne škode, ki bi bila lahko storjena gospodarstvu in blaginji njenih državljanov. Strinjamo se s Komisijo, da je treba nujno ukrepati, da bi v EU dosegli večje usklajevanje in sodelovanje za obravnavo tega kritičnega problema. Strinjamo se tudi, da je treba naglo oblikovati obsežen političen okvir za zaščito KII.

1.2 Odbor se je seznanil s sklepi ministrske konference EU o zaščiti kritične informacijske infrastrukture in ga skrbi, da je Evropa slabo pripravljena na obsežne kibernetske napade in motnje KII, saj imajo posamezne države članice pogosto različne in med seboj premalo usklajene pristope k zaščiti KII. Jasno je, da sta razvoj interneta in odsotnost celostnega sistemskega pristopa k varnosti in odpornosti informacijskih infrastruktur povzročila resno situacijo, v kateri se zdaj nahajamo. Potreba po ukrepanju pa je zdaj znana in Odbor Komisijo poziva, naj se z odločnimi ukrepi in brez zavlačevanja loti tega problema.

1.3 Odbor podpira načrt na visoki ravni za ukrepanje na petih področjih, predstavljen v sporočilu, in Komisiji čestita za opravljeno delo. Zelo težko je razviti celovit, večstranski pristop na več ravneh za krepitev varnosti in odpornosti KII, zlasti ko gre za tako različne zainteresirane strani in ob takšni zapletenosti evropskih informacijskih infrastruktur. Priznava tudi podporo in prispevek, ki ju ima pri doseganju ciljev tega sporočila Evropska agencija za varnost omrežij in informacij (ENISA, European Network and Information Security Agency).

1.4 Odbor ugotavlja, da vpletene strani niso storile dovolj za izvajanje Resolucije Sveta 2007/C 68/01, ki se nanaša na varnost in odpornost infrastruktur IKT (1). Težavnost razvoja učinkovitih politik za zaščito najbolj kritične informacijske infrastrukture v Evropi koristi tistim, ki bi radi te KII napadli iz političnih ali finančnih razlogov. Zato bi Odbor želel, da bi bila Komisija odločnejša glede močne vodstvene vloge, potrebne za to, da se povežejo vse zainteresirane strani in se izvajajo učinkoviti ukrepi za zaščito Evrope pred možnimi napadi na njeno kritično informacijsko infrastrukturo. Odbor je prepričan, da akcijski načrt, predstavljen v sporočilu, ne bo imel nameravanega učinka, če odgovornost za njegovo izvajanje ne bo podeljena ustreznemu regulativnemu organu.

1.5 Odbor želi Komisijo opozoriti tudi na svoja prejšnja mnenja, v katerih je obravnaval potrebo po varni informacijski družbi, vprašanja internetne varnosti in zaščito kritične infrastrukture.

2. Priporočila

2.1 Evropska unija bi morala ustrezni regulativni organ, v katerem bi bili med drugim člani Agencije EU za temeljne pravice, pooblastiti za izvajanje učinkovite zaščite kritične informacijske infrastrukture v vsej EU.

2.2 Vse države članice bi morale razviti nacionalno strategijo, trden političen in regulativni okvir, celovite nacionalne postopke za obvladovanje tveganja ter ustrezne ukrepe in mehanizme za pripravljenost. V tem smislu bi morala vsaka država članica sestaviti skupino za odzivanje na računalniške grožnje (CERT, Computer Emergency Response Team) in jo vključiti v evropsko skupino vladnih CERT (EGC, European Governmental Group of CERTs) (2).

2.3 Komisija bi morala pospešiti svoja prizadevanja za ustanovitev evropskega javno-zasebnega partnerstva za odpornost (EP3R, European Public Private Partnership for Resilience) in jih povezati z delom Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA) ter evropske skupine vladnih CERT (EGC).

2.4 Najboljša praksa na področju obvladovanja tveganja bi morala biti vključena v vse ravni politike zaščite kritične informacijske infrastrukture. Zlasti bi bilo treba oceniti potencialne stroške, ki bi nastali zaradi neuspešnosti ukrepov za varnost in odpornost, ter z njimi seznaniti ustrezne pristojne strani.

2.5 Zainteresirane strani, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti v skladu s politiko zaščite kritične informacijske infrastrukture, bi morale biti finančno in drugače kaznovane, sorazmerno s tveganjem in stroški odpovedi sistema zaradi svoje malomarnosti.

2.6 Največ odgovornosti za varnost in odpornost kritične informacijske infrastrukture bi morale nositi velike zainteresirane strani – vlade, ponudniki infrastrukture in tehnološki dobavitelji – ki ne bi smele imeti možnosti, da se odgovornosti izognejo tako, da jo prenesejo na podjetja in potrošnike.

Varnost in odpornost morata biti nujno sestavni del vseh sistemov IKT, uporabljanih v EU. Zasebne akterje, vpletene v zaščito kritične informacijske infrastrukture, spodbujamo, da si nenehno prizadevajo za izboljšanje na posebnih področjih, povezanih z odpornostjo, tj. upravljanje omrežja, obvladovanje tveganja in neprekinjeno poslovanje.

2.7.1 Postavljanje in nadzorovanje najboljše prakse in standardov bi moralo biti temeljni del kakršne koli politike za preprečevanje okvar, ukrepe za odziv na razmere in odpravo posledic za kritično informacijsko infrastrukturo.

2.7.2 Prednostni pomen bi moralo imeti izvajanje tehnologij IPv6 (najnovejšega protokola za internetne naslove) in DNSSEC (serije varnostnih dodatkov sistemu internetnih domenskih imen) po vsem internetu v EU, s čimer bi se povečala internetna varnost.

2.8 Javne in zasebne zainteresirane strani spodbujamo, da z rednim sodelovanjem in z vajami preverjajo svojo pripravljenost in ukrepe za odzivanje. V celoti podpiramo predlog Komisije v sporočilu, da se do konca leta 2010 izvede prva vseevropska vaja.

2.9 V Evropi bi si morali prizadevati za močno industrijo informacijske varnosti, ki bi bila po sposobnostih enakovredna zelo dobro financirani industriji v ZDA. Vlaganje v raziskave in razvoj, povezane z zaščito kritične informacijske infrastrukture, bi bilo treba bistveno povečati.

2.10 Treba bi bilo povečati financiranje za razvoj sposobnosti ter programov izobraževanja in ozaveščanja na področju kibernetske varnosti.

2.11 V vsaki državi članici bi bilo treba ustanoviti agencije za informiranje in podporo, ki bi MSP in državljanom pomagale razumeti svoje dolžnosti v okviru politike zaščite kritične informacijske infrastrukture in jih izpolnjevati.

2.12 V interesu varnosti bi morala EU razviti svoje stališče o prihodnosti upravljanja interneta (3): ta terja bolj večstranski pristop, ki spoštuje nacionalne prioritete ZDA, vendar odraža tudi interese Evropske unije. EU bi morala v svoje ukrepanje na tem področju vključiti poglobljen razmislek o interakciji med kibernetsko varnostjo in spoštovanjem javnih in osebnih svoboščin.

3. Ozadje

Nevarnost obsežnih kibernetskih napadov na kritične informacijske infrastrukture

3.1.1 Kritične informacijske infrastrukture (KII) vključujejo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki so temeljne informacijske in komunikacijske platforme za zagotavljanje osnovnega blaga in storitev, vključno z bistvenimi družbenimi funkcijami, kot so dobava električne energije in vode, promet, bančne in zdravstvene storitve ter nujne službe.

3.1.2 Za KII so značilne visoka stopnja povezanosti kompleksnih sistemov, odvisnost od drugih infrastruktur (npr. električnega omrežja) ter tudi čezmejna medsebojna povezanost. Te zapletene infrastrukture so zato izpostavljene številnim tveganjem, ki bi lahko povzročila katastrofalno odpoved sistemov, ki bi prizadela kritične družbene storitve v več državah članicah. Tveganja izvirajo iz človeške napake, tehničnih okvar, napadov, ki jih povzroči človek (vključno s kriminalnimi in politično motiviranimi napadi), in naravnih nesreč. Analiza tveganja pokaže slabosti takih sistemov in razkriva možnost prevzema njihovega nadzora s postopki, ki namerno ali nenamerno kratijo tako javne kot osebne svoboščine. Komisija je pri pripravi zakonodaje Skupnosti dolžna skrbeti za spoštovanje temeljnih pravic.

3.1.3 Vlade in izvajalci ključnih storitev ne objavljajo problemov z varnostjo in odpornostjo, če niso v to prisiljeni. Kljub temu je bilo veliko javnih primerov nevarnosti za kritično infrastrukturo, ko so pri KII odpovedali ukrepi varnosti in odpornosti:

—	Leta 2007 in 2008 so bili obsežni kibernetski napadi na Estonijo, Litvo in Gruzijo.

—	Ko so se leta 2008 pretrgali medcelinski podmorski kabli v Sredozemlju in Perzijskem zalivu, je bil prizadet internetni promet v številnih državah.

—	Aprila 2009 so ameriški predstavniki za nacionalno varnost sporočili, da so „kibernetski vohuni“ vdrli v ameriško električno omrežje in vanj vnesli računalniške programe, s katerimi bi lahko ohromili sistem.

—	Julija so se morali v ZDA in Južni Koreji odzvati na zelo javni DOS-napad (preobremenitev strežnika z navideznimi zahtevami), v katerega je bilo vključenih 100 000do200 000„zombi“ računalnikov in ki je prizadel številne vladne spletne strani.

3.1.4 Problem še močno povečujejo zle namere kriminalnih združb in izkoriščanje kibernetske vojne za politične motive.

—

Z zlorabljanjem šibkosti operacijskih sistemov osebnih računalnikov, priključenih na internet, kriminalne združbe ustvarjajo t. i. botnete. Gre za računalnike, ki so kot „zombiji“ ali „droni“povezani z zlonamernimi računalniškimi programi v en sam virtualni računalnik, s katerim upravljajo zločinci. Te botnete uporabljajo za različne kriminalne dejavnosti ter za obsežne kibernetske napade teroristov in vlad, ki sodelujejo v kibernetski vojni in ki si botnete„izposodijo“ pri kriminalcih. Eden takih botnetov z imenom Conficker naj bi imel na razpolago več kot 5 milijonov osebnih računalnikov.

3.1.5 Gospodarski stroški okvar kritične informacijske infrastrukture so lahko izjemno visoki. Svetovni gospodarski forum ocenjuje, da je 10–20 % možnosti, da bo v naslednjih desetih letih prišlo do večjega zloma KII, kar bi lahko v svetovnem merilu ustvarilo za 250 milijard dolarjev škode in terjalo na tisoče življenj.

Vprašanje pripravljenosti, varnosti in odpornosti

3.2.1 Internet je osnovna platforma, ki podpira večino evropske kritične informacijske infrastrukture. Arhitektura interneta temelji na medsebojni povezanosti milijonov računalnikov, pri čemer so obdelava, komunikacije in nadzor razporejeni po svetu. Razporejenost te arhitekture je ključna za stabilnost in odpornost interneta, saj se lahko tako promet hitro obnovi, ko se kje pojavi problem. Vendar to tudi pomeni, da je mogoče obsežne kibernetske napade sprožiti s samega roba omrežja, na primer z uporabo botneta, loti pa se jih lahko vsak huligan, ki to hoče in ima za to osnovno znanje.

3.2.2 Globalna komunikacijska omrežja in KII terjajo visoko stopnjo čezmejne medsebojne povezanosti. Če torej v eni državi obstaja nizka raven varnosti in odpornosti omrežja, lahko to slabo vpliva na varnost in odpornost KII v vseh drugih državah, s katerimi je povezana. Zaradi te mednarodne medsebojne odvisnosti mora EU zagotoviti integrirano politiko za upravljanje varnosti in odpornosti KII po vsej EU.

3.2.3 Pri večini zainteresiranih strani in v številnih državah članicah sta znanje in ozaveščenost o tveganjih za KII slaba. Le malo držav ima celovito politiko za obvladovanje teh tveganj.

3.2.4 Predlagana reforma regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve bo okrepila obveznosti upravljavcev omrežij ter tako zagotovila sprejetje ustreznih ukrepov za ugotavljanje tveganj, zagotavljanje stalnosti storitev in prijavljanje kršitev varnosti (4).

3.2.5 Veliko večino tehnologij, ki podpirajo platformo za KII, nudi zasebni sektor in zagotavljanje ustreznega sodelovanja, ki bo zajamčilo učinkovito zaščito KII, je močno odvisno od visoke stopnje kompetenc, zaupanja, preglednosti in komunikacije med vsemi zainteresiranimi stranmi – vladami, podjetji in potrošniki.

3.2.6 Pristop mora nujno vključevati več zainteresiranih strani, več ravni in biti mora mednaroden.

3.3 Akcijski načrt na petih področjih

Za obravnavanje teh izzivov Komisija predlaga akcijski načrt s petimi področji ukrepanja:

1.	pripravljenost in preprečevanje: zagotovitev pripravljenosti na vseh ravneh

2.	odkrivanje in odziv: zagotovitev ustreznih mehanizmov zgodnjega opozarjanja

3.	ublažitev in odprava posledic: okrepitev obrambnih mehanizmov EU na področju KII

4.	mednarodno sodelovanje: spodbujanje prednostnih nalog EU na mednarodni ravni

5.	merila za sektor IKT: podpora izvajanju direktive o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture (5).

Za vsako področje so določeni konkretni cilji z roki za njihovo izvedbo, tja do konca leta 2011.

4. Pripombe

4.1 S pristopom, ki je opisan v sporočilu in ki temelji na visoki stopnji posvetovanja, prostovoljni osnovi in sodelovanju, bo zelo težko razviti in izvajati učinkovito strategijo za zaščito kritične informacijske infrastrukture. Glede na resnost in nujnost izziva Odbor predlaga, da Komisija preuči politiko, ki se izvaja v Združenem kraljestvu in ZDA, da se odgovornost in pooblastila prenesejo na ustrezen regulativni organ.

4.2 Odbor se strinja s pozivom Resolucije Generalne skupščine Združenih narodov 58/199 o vzpostavitvi svetovne kulture kibernetske varnosti in zaščiti ključnih informacijskih infrastruktur. Glede na medsebojno odvisnost med državami pri varnosti in odpornosti KII – „veriga je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen“ – je zaskrbljujoče, da je zaenkrat le devet držav članic ustanovilo skupine za odzivanje na računalniške grožnje (CERT) in se pridružilo evropski skupini vladnih CERT (EGC). Oblikovanje teh skupin je treba uvrstiti višje na medvladni dnevni red.

4.3 Zainteresirane strani za kibernetsko varnost v EU so vsi državljani, katerih življenje je morda odvisno od ključnih storitev. Ti državljani so tudi dolžni čim bolj zavarovati svojo internetno povezavo pred napadi. Še večjo odgovornost imajo ponudniki tehnologije in storitev IKT, ki zagotavljajo KII. Izjemno pomembno je, da so vse zainteresirane strani ustrezno poučene o kibernetski varnosti. Pomembno je tudi, da ima Evropa veliko usposobljenih strokovnjakov na področju varnosti in odpornosti IKT.

4.4 Odbor priporoča, da vsaka država članica ustanovi organizacijo, katere naloga je obveščanje, izobraževanje in podpora sektorju MSP glede vprašanj kibernetske varnosti. Velika podjetja lahko to znanje dobijo zlahka, MSP pa potrebujejo podporo.

4.5 Ker je zagotavljanje KII v glavnem v rokah zasebnega sektorja, je pomembno, da se z vsemi podjetji, odgovornimi za KII, spodbuja visoka stopnja zaupanja in sodelovanja. Treba je pozdraviti in spodbujati pobudo EP3R (evropsko javno-zasebno partnerstvo za odpornost), ki jo je Komisija začela junija. Odbor pa je prepričan, da bi jo bilo treba podpreti tudi z zakonodajo, ki bi zainteresirane strani, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, prisilila v sodelovanje.

4.6 Obvladovanje tveganja je področje, katerega cilj je pomagati pri reševanju problemov, ki jih obravnava ta dokument. Komisija bi morala vztrajati, da se najboljše prakse s področja obvladovanja tveganja upoštevajo v njenem akcijskem načrtu, kjer je to ustrezno. Zlasti bi bilo koristno ovrednotiti tveganja in stroške okvar na vsaki ravni kritične informacijske infrastrukture. Če so znani verjetnost in morebitni stroški okvar, je zainteresirane strani lažje spodbuditi k ukrepanju. Lažje je tudi terjati finančno odgovornost od njih, če svojih dolžnosti ne izpolnijo.

4.7 Velike zainteresirane strani skušajo svojo odgovornost omejiti tako, da s svojo tržno močjo prisilijo svoje stranke ali dobavitelje, da sprejmejo pogoje, ki veliko podjetje zavarujejo pred pravo odgovornostjo, na primer z licenčnimi pogodbami za uporabo programske opreme ali pogodbami za povezavo s ponudniki internetnih storitev, ki omejijo odgovornost glede varnostnih vprašanj. Te pogodbe bi morale biti nezakonite in odgovornost bi moral nositi glavni akter.

4.8 Varnost in odpornost je mogoče in bi bilo treba vključiti v zgradbo vsakega omrežja IKT. Prednostno bi bilo treba preučiti topologijo omrežne strukture v državah članicah in EU kot celote, da bi ugotovili, kje se komunikacijski promet nesprejemljivo zgosti in kje so točke omrežja, kjer je nevarnost okvare velika. Nesprejemljivo tveganje je zlasti visoka koncentracija internetnega prometa v zelo majhnem številu internetnih izmenjevalnih točk (IXP) v nekaterih državah članicah.

4.9 Odbor želi Komisijo tudi opozoriti na svoje ugotovitve v mnenju o sporočilu COM(2008) 313 konč. z naslovom Nadaljnji razvoj interneta – Akcijski načrt za uvedbo internetnega protokola različice 6 (IPv6) v Evropi (6), v katerem je poudaril koristi, ki bi jih za varnost imela uvedba IPv6 v vsej EU. Priporočamo tudi, da se za povečanje internetne varnosti, kjer je mogoče, uvedejo tehnologije DNSSEC.

4.10 Z novo politiko o varnosti v kibernetskem prostoru nameravajo ZDA za kibernetsko varnost v letih 2009 in 2010 porabiti 40 milijard dolarjev. Gre za orjaško finančno injekcijo varnostnemu sektorju in veliko podjetij, ki se ukvarjajo z varnostjo informacijske tehnologije, tudi evropskih, bo svoja prizadevanja osredotočilo na ZDA. Ameriška varnostna podjetja bo tudi spodbudila, da postanejo vodilna na svetu. Močno bi bilo zaželeno, da ima Evropa lastno najsodobnejšo industrijo, ki se lahko enakopravno meri z ameriškimi podjetji, ter da varnostna industrija vloži zadostna prizadevanja in energijo v evropske infrastrukturne potrebe. Odbor Komisiji svetuje, naj razmisli, kako bi bilo mogoče najti protiutež orjaški finančni spodbudi v ZDA.

4.11 Odbor podpira nedavno sporočilo Komisije o prihodnosti internetnega upravljanja (3). Prepričan je, da mora EU imeti bolj neposreden vpliv na politiko in prakso Internetne korporacije za dodeljena imena in številke (ICANN, Internet Corporation for Assigned Names and Numbers) in Organa za dodeljevanje internetnih naslovov (IANA, Internet Assigned Numbers Authority) ter da bi dosedanji enostranski nadzor ZDA morali zamenjati sporazumi za večstransko, mednarodno odgovornost.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2006) 251.

(2) http://www.egc-group.org.

(3) COM(2009) 277 konč.

(4) Člena 13a in 13b predlaganih sprememb Direktive 2002/21/ES, v COM(2007) 697 konč.

(5) Direktiva Sveta 2008/114/ES.

(6) UL C 175, 28.7.2009, str. 92.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/103

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018

(COM(2009) 8 konč.)

(2010/C 255/19)

Poročevalka: ga. BREDIMA

Evropska komisija je 21. januarja 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018

COM(2009) 8 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 12. oktobra 2009. Poročevalka je bila ga. BREDIMA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) s 187 glasovi za, 7 glasovi proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve

1.1 EESO pozdravlja sporočilo kot na splošno zdravo in realistično podlago za prihodnost evropske pomorske prometne politike do leta 2018, saj priznava, da je značaj evropskega ladijskega prometa dejansko globalen, kar zadeva njegovo konkurenčnost na svetovnem trgu, varnost in okolje ter potrebo po visokokakovostnem pomorskem znanju.

1.2 Sporočilo je nastalo v času velikih izzivov za pomorski promet: svetovne gospodarske in finančne krize, ki poglablja strukturno in ciklično krizo ladijskega prometa, razprav o ladijskem onesnaževanju zraka v okviru prihajajoče københavnske konference okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (december 2009) ter čedalje večjega pomanjkanja pomorščakov v svetu. Te izzive dodatno zaostrujeta morsko piratstvo in nezakonito priseljevanje v EU iz Sredozemskega morja.

1.3 „Pritegnitev“ mladih k pomorskim poklicem, ki jo morajo spremljati ukrepi za „ohranitev“ obstoječih pomorščakov, je več kot nujna. Treba je izboljšati usklajenost vseh zainteresiranih akterjev (pomorskih uprav, šol, združenj lastnikov ladij, sindikatov pomorščakov). Usposabljanje za pomorske poklice v Evropi je treba izboljšati. Vse države članice bi morale razviti ustrezne programe za usposabljanje in za povezavo z zastavo („flag-linkage“), da bi tako v Evropi zagotovile znanje o pomorstvu. Zato morajo vse države članice zagotavljati nadaljnji kakovostni razvoj ustanov za usposabljanje v pomorstvu. Treba je pripraviti dolgoročne programe za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer na plovilih in si prizadevati za povečanje ladijskih posadk (ladijsko stražarjenje v treh izmenah), da bi zmanjšali težave in nevarnosti zaradi preutrujenosti. EU bi morala sprejeti ustrezno direktivo o minimalni sestavi posadk. Poleg tega je treba uporabljati internet, medije in televizijske programe za prikaz življenja na morju. Komisijo pozivamo, da se tega vprašanja loti na ravni EU.

1.4 EESO lahko v sodelovanju z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti ali drugimi oblikami civilnodružbenega dialoga spodbuja pomorsko identiteto in dediščino EU ter seznanja z najboljšimi praksami za pritegnitev mladih k pomorskim poklicem. Koristno sredstvo za posredovanje tega sporočila na evropski ravni bi bila konferenca o pomorskih poklicih, ki bi jo organiziral EESO.

1.5 Evropski ladijski promet je vodilni na svetovnem trgu. Ta položaj bi bilo treba okrepiti s smernicami za državno pomoč za zagotovitev enakih pogojev in svetovne konkurenčnosti ladjevja EU. Hkrati EESO zahteva, da bi bilo treba dopolniti pravila EU o državni pomoči. Pomoč naj bi bilo mogoče v prihodnje načeloma dodeljevati samo zastavam držav članic EU in ne bi smelo biti nobene možnosti, da bi obšli evropske standarde.

1.6 V času svetovne krize se sporočilo upravičeno sklicuje na tradicionalno zavezanost EU k odprti in pošteni konkurenci. Okrepiti je treba prizadevanja za preprečevanje protekcionističnih ukrepov, saj bi ti dodatno odložili ozdravitev gospodarstva. Vrnitev nazaj k osnovnim načelom ladijskega prometa, samozavesti, zaupanju, in etičnemu ravnanju vseh udeležencev je ključnega pomena. Enako velja za sektor ladijskega financiranja.

1.7 Pomorski sporazum med EU in Kitajsko bi bilo treba spodbujati kot „najboljšo prakso“ (vzorčni sporazum) v odnosih z drugimi trgovskimi državami in povezavami, kot so Indija, Brazilija, Rusija, ASEAN, Mercosur. Komisija bi morala pripraviti strategijo za Črno morje, da zagotovi prevoz energetskih virov od Kaspijskega morja do Evrope.

1.8 EESO poziva Komisijo, da prouči obstoječe dvostranske pomorske sporazume o delitvi tovora med državami članicami EU in tretjimi državami in po potrebi aktivira uveljavljanje pravnega reda Skupnosti (acquis communautaire) (uredbi 4055/86 in 4058/86).

1.9 EESO potrjuje svojo podporo naložbam v raziskave in razvoj okolju prijaznih („zelenih“) ladij, goriv in pristanišč, kar bo dodatno spodbudilo odpiranje okolju prijaznih („zelenih)“ delovnih mest.

1.10 V pričakovanju københavnske konference o podnebnih spremembah (december 2009) EESO ponovno poudarja, da je uporaba sistema za trgovanje z emisijami v sektorju pomorskega prometa precej bolj zapletena kot v letalstvu. V zvezi z varstvom okolja EESO pozdravlja načrtovano novo spodbudo, namenjeno konceptu kakovostnega pomorskega prometa. Ob upoštevanju gostote prometa na svojih morjih in v obalnih vodah mora Unija ukrepati tudi proti nezakonitim praksam, kot so izpuščanje ostankov nafte iz rezervoarjev v morje, ladje s premajhnimi posadkami, nevarne ladje itd.

1.11 Uporaba mejnih vrednosti žvepla na območjih nadzora nad emisijami žvepla, ki je na prvi pogled okolju prijazen ukrep, bi lahko imela nasprotni učinek: preusmeritev prometa z morja na kopno. Evropska politika somodalnosti in spodbujanja ladijskega prometa na kratke razdalje ne bi smela biti ogrožena.

1.12 EESO ponovno poudarja potrebo po nujnem ukrepanju EU glede čedalje številnejših primerov piratstva, katerega žrtve so trgovske ladje, v Afriki in jugovzhodni Aziji. Komisija bi morala spodbujati vzpostavitev ustreznih območij pristojnosti in zakonodaj, da odpravi sedanje stanje nekaznovanja piratskih dejanj. Treba si je prizadevati za tesno sodelovanje z organizacijami Združenih narodov, da bi izboljšali politične, gospodarske in socialne razmere v državah izvora, zlasti v Somaliji. Oboroževanje pomorščakov EESO odločno zavrača. Za obvladovanje nezakonitega priseljevanja po morju bi morala EU oblikovati politiko sodelovanja s tretjimi državami izvora in tranzita priseljencev.

2. Uvod

2.1 Evropska komisija je 21. januarja 2009 objavila sporočilo o strateških ciljih in priporočilih za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018 (1). Sporočilo povzema obsežna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, državami članicami in skupino izkušenih ladjarskih strokovnjakov ter študijo o trendih v pomorskem prometu.

2.2 EESO je doslej sprejel dve mnenji o dokumentih, sprejetih pred tem sporočilom, in sicer mnenje o sporočilu z naslovom Prihodnji pomorski politiki Unije naproti (2) z dne 26. aprila 2007 in mnenje o sporočilu o celostni pomorski politiki za EU (3) z dne 22. aprila 2008. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija sprejela večino njegovih predlogov. EESO ponovno poudarja, da odločno podpira celovit pristop, ki zajema vse morske dejavnosti in s katerim se je mogoče izogniti neželenim posledicam negativnega delovanja med sektorskimi politikami.

2.3 EESO pozdravlja sporočilo kot na splošno zdravo in realistično podlago za prihodnjo evropsko pomorsko prometno politiko do leta 2018 ter hkrati poudarja velik pomen evropskega ladijskega prometa za svetovno in evropsko trgovino in vsakdanje življenje državljanov EU. Sporočilo priznava, da je značaj evropskega ladijskega prometa dejansko globalen, kar zadeva njegovo konkurenčnost na svetovnem trgu, varnost in okolje ter potrebo po visokokakovostnem pomorskem znanju.

Sporočilo je nastalo v obdobju velikih izzivov za pomorski promet: a) svetovne gospodarske in finančne krize, ki poglablja strukturno in ciklično krizo ladijskega prometa; priprava sporočila se je sicer začela pred svetovno krizo, vendar v njem opredeljena načela veljajo tudi za krizna obdobja; b) razprav o ladijskem onesnaževanju zraka, ki so čedalje intenzivnejše v pričakovanju københavnske konference okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (december 2009); c) čedalje večjega svetovnega pomanjkanja pomorščakov.

2.4 Te izzive dodatno poostrujeta ponovno oživljena srednjeveška tradicija morskega piratstva in nezakonito priseljevanje v EU iz Sredozemskega morja.

2.5 To sporočilo je treba brati v povezavi s sporočilom o trajnostno naravnani prihodnosti prometa (COM(2009) 279 konč.), ki kot izzive prometne politike v 21. stoletju navaja vprašanja urbanizacije, prometnih zastojev, starajočega se evropskega prebivalstva in nezakonitega priseljevanja. Prihodnja pomorska politika lahko da odgovore na te izzive in bi lahko bila ključna pri iskanju rešitve nanje.

3. Človeški viri, mornarske prakse ter pomorsko znanje in izkušnje

Pritegnitev mladih k pomorskim poklicem, da se zagotovi najvišja možna raven znanja v evropskem pomorskem grozdu, ki je vodilni v svetu, je več kot nujna. EESO je zelo zaskrbljen zaradi visokega osipa na pomorskih visokih šolah v nekaterih državah članicah in opuščanja pomorskih poklicev. Pomorsko poslanstvo EU bi bilo lahko resno ogroženo, če se takoj ne oblikuje celovita strategija, ki bo povečala privlačnost pomorske stroke. Zato bi bilo treba nadalje razviti možnosti načrtovanja poklicne poti, s čimer se socialna partnerja (ECSA in ETF) že ukvarjata. „Privlačnost“ poklica pomorščaka bi bilo treba povezati z ukrepi za njegovo „ohranjanje“.

3.1.1 V času svetovne krize in visoke brezposelnosti ne smemo zamuditi priložnosti za spodbujanje pomorskih poklicev. Kljub krizi je bila stopnja zaposlenosti na ladjevju EU ohranjena. Največja vira neprivlačnosti pomorskih poklicev sta osamljenost in oddaljenost od družin.

3.1.2 Treba je izboljšati usklajenost vseh zainteresiranih akterjev (pomorskih uprav, šol, združenj lastnikov ladij, sindikatov pomorščakov) in uporabljati internet, medije in televizijske programe za prikaz življenja na morju. Komisijo pozivamo, da se tega vprašanja loti na ravni EU.

3.2 Združenje ladjarjev Evropske skupnosti (ECSA) in Evropska federacija delavcev v prometu (ETF) sta leta 2003 izvedla projekt za odstranitev nadlegovanja in ustrahovanja na krovu ladij ter za izvajanje učinkovitih politik enakih možnosti v posadki. Projekt je v skladu s ključnimi cilji evropskega odbora za sektorski socialni dialog za morski promet, ki spodbuja prisotnost žensk v pomorski delovni sili.

3.3 Usposabljanje za pomorske poklice v Evropi je treba izboljšati. Vse države članice bi morale razviti ustrezne programe za usposabljanje in za povezavo z zastavo („flag-linkage“), da bi tako v Evropi zagotovile znanje o pomorstvu. Zato morajo vse države članice zagotavljati nadaljnji kakovostni razvoj ustanov za usposabljanje v pomorstvu. Treba je pripraviti dolgoročne programe za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer na plovilih. Komisijo pozivamo, da razišče in prouči povečanje ladijskih posadk ter težave in nevarnosti zaradi preutrujenosti, da jih zmanjša in sprejme ustrezne ukrepe. Treba je vzpostaviti programe napredovanja, izobraževanja in usposabljanja. Delovne in življenjske pogoje na plovilih je treba izboljšati z vzpostavitvijo enakih pogojev na svetovni ravni z ratifikacijo Konvencije ILO o pomorskih delovnih standardih (2006), pri čemer bi morale države članice prenesti direktivo, ki je bila pripravljena na podlagi dogovora, doseženega med Združenjem ladjarjev Evropske skupnosti (ECSA) in Evropske federacije delavcev v prometu (ETF), in ki izhaja iz konvencije. Spoštovati je treba mednarodno zakonodajo, zlasti standarde IMO za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov (1995), ki je trenutno v pregledu.

3.4 Promocijske dejavnosti, izobraževanje in usposabljanje za doseganje najvišje kakovosti je treba še izboljšati. Komisija bi morala pregledati najboljše prakse na ravni srednješolskega izobraževanja v državah članicah, ki spodbujajo pomorske poklice. EESO podpira predloge za izmenjavo kadetov (program Erasmus), zaposlovanje na ladjah za kadete v času njihovega pomorskega izobraževanja in izboljšanje zdravstvene oskrbe na krovu ladij. Ponavlja (4), da bi morala Komisija nadalje proučiti zamisel „plavajoče univerze“, da bi privabila študente k študiju za pomorski poklic.

3.5 EESO poudarja potrebo po pošteni obravnavi pomorščakov v skladu s smernicami o pravičnem obravnavanju pomorščakov Mednarodne organizacije dela (ILO) in Mednarodne pomorske organizacije (IMO) na primer v primeru pomorskih nezgod. Inkriminacijo pomorščakov je treba zmanjšati z doslednim uveljavljanjem objektivne odgovornosti ladjarjev. EESO poleg tega opozarja, da je inkriminacija pomorščakov madež na podobi tega poklica v času velikega svetovnega pomanjkanja visokokvalificiranih pomorščakov (5). Prihodnje politike EU bi morale biti oblikovane v skladu z mednarodno dogovorjenimi načeli in standardi, opredeljenimi v konvencijah MARPOL/UNCLOS.

3.6 EESO poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo ILO o pomorskih delovnih standardih iz leta 2006, kar bo vzpostavilo enake pogoje na vseh ladjah in prispevalo k pritegnitvi mladih k poklicu pomorščaka.

3.7 EESO lahko v sodelovanju z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti ali drugimi oblikami civilnodružbenega dialoga spodbuja pomorsko identiteto in dediščino EU ter seznanja z najboljšimi praksami za pritegnitev mladih k pomorskim poklicem. Koristno sredstvo za posredovanje tega sporočila na evropski ravni bi bila konferenca o pomorskih poklicih, ki bi jo organiziral EESO.

4. Evropski ladijski promet na svetovnih trgih

4.1 EESO pozdravlja ugotovitev Komisije, da so za globalno industrijo potrebna globalna pravila, ter da sta pri tem pomembni tudi mednarodna pomorska uredba in podpora pri iskanju rešitev ureditvenih izzivov mednarodnih teles (kot je Mednarodna pomorska organizacija). Evropski ladijski promet je vodilni na svetovnem trgu. Ta položaj bi bilo treba okrepiti s smernicami za državno pomoč (ki bodo ponovno pregledane leta 2011), ki so pomemben instrument za zagotovitev enakih pogojev in svetovne konkurenčnosti ladjevja EU. Nujno je podaljšanje veljavnosti smernic za ohranitev sedanjega stanja. Hkrati EESO zahteva, da bi bilo treba dopolniti pravila EU o državni pomoči. Pomoč naj bi bilo mogoče v prihodnje načeloma dodeljevati samo zastavam držav članic EU in ne bi smelo biti nobene možnosti, da bi obšli evropske standarde.

4.2 Navkljub svetovni krizi se sporočilo upravičeno sklicuje na tradicionalno zavezanost EU k odprti in pošteni konkurenci. Izogniti se je treba protekcionističnim ukrepom, saj bi ti dodatno odložili ozdravitev gospodarstva. Okolje se ne sme izkoriščati kot izgovor za sprejetje protekcionističnih ukrepov.

4.3 Ladijski promet bi se moral vrniti k osnovnim načelom in etičnemu vedenju. Samozavest in zaupanje je treba povrniti tako v sektorju ladijskega prometa kot v bančnem sektorju. Preprečiti je treba špekulacije na področju gradnje ladij, po katerih ni nikakršne gospodarske potrebe. Uvesti je treba nov pristop za združevanje financiranja in gradnje v primeru pomembnih projektov na področju ladijskega prometa. Pri blažitvi vpliva finančne in gospodarske krize (6) na pomorski sektor morajo države članice EU izkazati medsebojno solidarnost.

4.4 Za sektor ladijskega prometa v EU je značilen podjetniški duh. Veliko zasebnih (pogosto družinskih) ladjarskih podjetij je glavna značilnost ladjevja EU. Evropske zakonodajalce bi bilo treba ozavestiti o tem modelu, njegovih posebnih lastnostih in institucijah. Kriza v ladijskem prometu je terjala velik davek, kar so najbolj občutila mala in srednje velika podjetja, ki so hrbtenica evropskega ladjarstva. Obenem EESO opozarja, da je treba podstandardna plovila izkoreniniti ne glede na to, pod katero zastavo plujejo. Za take primere ne sme biti nobenih možnosti za državno pomoč.

4.5 Po enostranski ukinitvi protimonopolne izjeme za pomorske konference v EU (2006) EESO poziva Komisijo, da spremlja posledice neenotnih konkurenčnih režimov v svetu. Trenutno obstaja 110 območij pristojnosti za konkurenco, ki uporabljajo različne režime v globalni industriji, kot so linijski prevozi (7).

5. Kakovost ladijskega prometa

5.1 EESO meni, da nedavno sprejetje tretjega svežnja za pomorsko varnost vzpostavlja ustrezni ureditveni pomorski varnostni okvir, ki vodi v sprejetje celovitega svežnja evropske zakonodaje o pomorski varnosti na podlagi globalnega pristopa Mednarodne pomorske organizacije. Sveženj bo prispeval k odpravljanju ladijskega prometa, ki ne dosega standardov, in dal novi zagon zagovornikom kakovostnega ladijskega prometa. Zbirka podatkov EQUASIS, ki jo je ustanovilo EMSA, ponuja koristne informacije o kakovosti ladij.

Pomorski promet se bo v bližnji prihodnosti še naprej povečeval zaradi potrebe stalno rastoče svetovne trgovine, kar posledično spet pomeni, da se bodo povečale skupne emisije v tem sektorju. Precejšnje zmanjšanje emisij je mogoče doseči z vrsto tehničnih in operativnih ukrepov. K temu prispeva tudi več raziskav in razvoja alternativnih pogonskih motorjev in goriv ter ladijskih oblik. Plovila so eno najuspešnejših prevoznih sredstev pri zmanjševanju emisij v zrak, zlasti CO2 zaradi njihove neprestane modernizacije in energetske učinkovitosti, in to kljub velikim razdaljam, ki jih prepotujejo.

5.2.1 V pričakovanju københavnske konference o podnebnih spremembah (december 2009) EESO ponovno poudarja (8), da je uporaba sistema za trgovanje z emisijami v sektorju pomorskega prometa precej bolj zapletena kot v letalstvu, kar velja zlasti za prevoze v prosti plovbi. Možna uporaba tržno zasnovanega instrumenta v pomorskem prometu ne sme negativno vplivati na konkurenčnost evropskega sektorja pomorskih prevozov na globalnem trgu.

5.2.2 Uporaba mejnih vrednosti žvepla na območjih nadzora nad ladijskimi emisijami žvepla je okolju prijazen ukrep. Ta instrument bi bilo treba razširiti na druge bazene.

5.3 EESO ponavlja (2) svojo zahtevo, naj se okoljska zakonodaja EU nanaša na rekreacijska plovila in, če je možno, tudi na vojaška plovila (3). V okoljski politiki je treba pregledati tudi nevidno pomorsko onesnaževanje.

5.4 EESO predlaga (9) uravnoteženo strategijo, ki izboljšuje okoljske in socialne pogoje v obratih za recikliranje ter hkrati ohranja njihove zmogljivosti, da se zoperstavi svetovnemu pomanjkanju odlagališč za razstavljanje ladij. Ta strategija bi se morala uporabljati v vmesnem obdobju, in sicer do začetka mednarodne veljavnosti konvencije Mednarodne pomorske organizacije za varno in okolju prijazno recikliranje ladij (2009).

6. Sodelovanje na mednarodni ravni

6.1 EESO dviguje ozaveščenost v EU o problemih pomorskega prometa na nekaterih geografskih območjih (3) (npr. Severno ledeno morje, Baltsko morje, Sredozemsko morje). Z zadovoljstvom ugotavlja, da se je Komisija odzvala s sporočili o arktični plovni poti, strategiji za Baltsko morje in strategiji za Sredozemsko morje. EESO opozarja, da sporočilo poudarja strateški pomen ladjevja EU za zagotavljanje nemotene dobave nafte in plina v EU. Zato poziva Komisijo, da pripravi strategijo za Črno morje, ki bo zajela vse države v črnomorskem bazenu, da zagotovi prevoz energetskih virov od Kaspijskega morja do Evrope.

6.2 Okrepiti je treba prizadevanja za doseganje sporazuma o pomorskih storitvah v STO. Pomorski sporazum med EU in Kitajsko bi bilo treba spodbujati kot „najboljšo prakso“ (vzorčni sporazum) v odnosih z drugimi trgovskimi državami in povezavami (npr. Indija, Brazilija, Rusija, ASEAN, Mercosur).

6.3 EESO poziva Komisijo, da prouči obstoječe dvostranske pomorske sporazume o delitvi tovora med državami članicami EU in tretjimi državami, in po potrebi aktivira uveljavljanje pravnega reda Skupnosti (acquis communautaire) (uredbi 4055/86 in 4058/86). V okviru tega bi morala tudi odvračati od sklenitve dvostranskih sporazumov med tretjimi državami.

6.4 V zvezi s predlogom za večjo prepoznavnost EU v Mednarodni pomorski organizaciji je v primeru mešane pristojnosti med EU in državami članicami prostor za okrepljeno sodelovanje/usklajevanje držav članic, ne da bi bila pri tem ogrožena njihova posamezna udeležba. EESO ponovno poudarja, da „je strokovno znanje, ki ga države članice EU prispevajo mednarodnim organizacijam, zelo cenjeno. Tega ne bi smeli oslabiti, temveč spodbujati“ (2).

EESO ponovno poudarja potrebo po nujnem ukrepanju EU glede čedalje številnejših primerov piratstva (10), katerega žrtve so trgovske ladje, v Afriki in jugovzhodni Aziji. Odsotnost ustreznih sodišč in zakonodaj spodbuja storilce piratskih dejanj, ki ostajajo nekaznovani. Komisija bi zato morala spodbujati vzpostavitev ustreznih območij pristojnosti in zakonodaje na prizadetih območjih. Treba si je prizadevati za tesno sodelovanje z organizacijami Združenih narodov, da bi izboljšali politične, gospodarske in socialne razmere v državah izvora. Odpravljanje temeljnih vzrokov za piratstvo na kopnem in ponovna vzpostavitev javnega reda in miru ter socialnih in gospodarskih razmer, zlasti v Somaliji, sta nujna. V ta namen bi morali uporabiti razvojno pomoč EU in diplomatsko delovanje. Oboroževanje pomorščakov EESO odločno zavrača.

6.5.1 Po nedavnih podatkih (11) se pričakuje, da bodo piratski napadi svetovno gospodarstvo stali 16 milijard ameriških dolarjev. Leta 2008 je bilo v Afriškem rogu 111 piratskih napadov, v prvih šestih mesecih leta 2009 pa 240, ki so ogrozili življenja 1 000 pomorščakov. V zadnjih 18 mesecih je bila somalijskim piratom izplačana odkupnina v višini 150 milijonov ameriških dolarjev.

6.6 Poleg humanitarnih posledic, ki so očitne, prinaša nezakonito priseljevanje velike težave pomorskemu prometu in varnosti morskih mejnih črt. Izboljšanje celostnega sistema za nadzor pomorskega prometa za Sredozemsko morje (Safe Sea Net, FRONTEX) je nujno. Za obvladovanje nezakonitega priseljevanja po morju bi morala Komisija oblikovati politiko sodelovanja s tretjimi državami izvora in tranzita priseljencev.

7. Pomorski promet na kratkih razdaljah

7.1 V okviru trajnostnega prometa in spodbujanja pomorskega prometa na kratkih razdaljah je treba povečati naložbe v izboljšanje pristaniške infrastrukture in povezav z zaledjem. Ta dejavnik bi moral biti v celoti upoštevan v pregledu TEN-T. EESO poziva Komisijo, da določi nezdružljivosti vmesnika med kopenskimi in morskimi mrežami in tako olajša povezavo EU s sosednjimi državami s skupnimi mejami.

8. Pomorske raziskave in inovacije

8.1 EESO (8) je pozval Komisijo, naj si prizadeva, da postane vodilna v svetu na področju pomorskih raziskav in inovacij. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil odziv v sporočilu pozitiven.

8.2 EESO podpira naložbe v raziskave in razvoj okolju prijaznih („zelenih“) ladij, goriv in pristanišč, kar bo dodatno spodbudilo odpiranje okolju prijaznih („zelenih“) delovnih mest. Izboljšati je treba ciljne raziskave in razvoj na področju nadaljnjega zmanjševanje emisij z ladij.

8.3 V tem procesu bi morala Komisija spodbujati rešitve za okoljske, energetske, varnostne in socialne izzive, in sicer z združevanjem prihodnje skladne pomorske politike s politiko ladjedelništva. Evropske ladjedelnice bi morale svoje nesporne sposobnosti usmerjati v izgradnjo okolju prijaznih („zelenih“) ladij z uporabo programa Leadership 2015 in drugih ustreznih programov.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2009) 8 konč.

(2) UL C 168, 20.7.2007, str. 50–56.

(3) UL C 211, 19.8.2008, str. 31–36.

(4) UL C 211, 19.8.2008, str. 31-36, glej „New York Harbour School“, www.newyorkharbourschool.org.

(5) Po študiji Drewry Shipping Consultants (2009) bo svetovno ladjevje potrebovalo 42 700 novih častnikov do leta 2013.

(6) Informativno poročilo CESE 397/2009 o daljnih izvorih svetovne finančne krize, poročevalec: g. BURANI, 11.3.2009.

(7) UL C 157, 28.6.2005, str. 130–136.

UL C 309, 16.12.2006, str. 46–50.

UL C 204, 9.8.2008, str. 43–46.

(8) UL C 277, 17.11.2009, str. 20.

(9) UL C 277, 17.11.2009, str. 67.

(10) COM(2009) 301 konč.

(11) ICC International Maritime Bureau Piracy Reporting Center (IMB), poročilo, avgust 2009; Nedavno sporočilo o partnerstvu med EU in Afriko opredeljuje piratstvo in nezakonito priseljevanje po morju kot glavni vprašanji v okviru prometnega sodelovanja.

PRILOGA

MNENJU

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji odstavek, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 1.5

Evropski ladijski promet je vodilni na svetovnem trgu. Ta položaj bi bilo treba okrepiti s smernicami za državno pomoč za zagotovitev enakih pogojev in svetovne konkurenčnosti ladjevja EU. Hkrati EESO zahteva, da bi bilo treba dopolniti pravila EU o državni pomoči. Pomoč naj bi bilo mogoče v prihodnje načeloma dodeljevati samo zastavam držav članic EU in ne bi smelo biti nobene možnosti, da bi obšli evropske standarde.

Rezultat glasovanja

Za: 92

Proti: 91

Vzdržani: 7

Naslednji amandma, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 1.11

Uporaba mejnih vrednosti žvepla na območjih nadzora nad emisijami žvepla, je okolju prijazen ukrep, . .

Obrazložitev

Ni dokazov, da bi določitev območij nadzora emisij SO2 povzročila premik h kopenskemu prometu na račun pomorskega prometa.

Rezultat glasovanja

Za: 92

Proti: 96

Vzdržani: 18

Naslednji odstavek, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 5.2.1

V pričakovanju københavnske konference o podnebnih spremembah (december 2009) EESO ponovno poudarja (1) , da je uporaba sistema za trgovanje z emisijami v sektorju pomorskega prometa precej bolj zapletena kot v letalstvu, kar velja zlasti za prevoze v prosti plovbi. Možna uporaba tržno zasnovanega instrumenta v pomorskem prometu ne sme negativno vplivati na konkurenčnost evropskega sektorja pomorskih prevozov na globalnem trgu.

Rezultat glasovanja

Za: 112

Proti: 83

Vzdržani: 16

Naslednji odstavek, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 5.2.2

Uporaba mejnih vrednosti žvepla na območjih nadzora nad ladijskimi emisijami žvepla, ki je na prvi pogled okolju prijazen ukrep. Ta instrument bi bilo treba razširiti na druge bazene, bi lahko imela nasprotni učinek: preusmeritev prevoza z morja na kopno. Evropska politika somodalnosti in spodbujanja ladijskega prometa na kratke razdalje ne bi smela biti ogrožena. Pred sprejetjem odločitev bo ključnega pomena izvedba ustreznih ocen učinka.

Rezultat glasovanja

Za: 94

Proti: 93

Vzdržani: 17

(1) UL C 277, 17.11.2009, str. 20.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/110

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije – Trajnostno naravnana prihodnost prometa: usmeritev k integriranemu, tehnološko naprednemu in uporabnikom prijaznemu prometnemu sistemu

(COM(2009) 279 konč.)

ter o

izhodiščih za evropsko prometno politiko po letu 2010

(raziskovalno mnenje)

(2010/C 255/20)

Poročevalec: Lutz RIBBE

Evropska komisija je 17. junija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Trajnostno naravnana prihodnost prometa: usmeritev k integriranemu, tehnološko naprednemu in uporabnikom prijaznemu prometnemu sistemu (sporočilo)

COM(2009) 279 konč.

Švedsko predsedstvo Sveta EU je 2. julija 2009 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o naslednji temi:

Izhodišča za evropsko prometno politiko po letu 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju dne 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 171 glasovi za, 5 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Zaključki in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) soglaša z ugotovitvami analize o dosedanji prometni politiki, ki jo je izvedla Komisija in ki je pokazala, da je do uresničitve trajnostnih ciljev, ki smo si jih zadali, še daleč in da so potrebne bistvene spremembe usmeritev.

1.2 EESO opozarja, da bo treba vložiti še veliko naporov za doseganje ciljev na okoljevarstvenem področju (npr. glede varovanja podnebja, ohranjanja virov, biotske raznovrstnosti, hrupa, onesnaževanja ozračja …), poleg tega pa odgovoriti na številna socialna vprašanja na področju prometa. Ta ugotovitev se nanaša na pravice delojemalcev ter delovne in plačne pogoje zaposlenih v prometnem sektorju pa tudi na vprašanje razpoložljivosti in dostopnosti javnih prevoznih sredstev za invalidne ter mlajše in starejše osebe. Gre tudi za pravico do izbire udeležencev v prometu, ki nimajo oziroma ne želijo uporabljati lastnega avtomobila.

1.3 Odbor podpira cilje iz dokumenta Komisije, ne verjame pa, da bi s pomočjo opisanih instrumentov že lahko sprožili preobrat.

1.4 Večina navedenih ciljev je že dolgo znana in na nekatere Komisija opozarja že dolga leta. Vendar pa je uresničevanje ciljev pomanjkljivo. Kot primer je mogoče navesti internalizacijo zunanjih stroškov ali zahteve po drugačni politiki mestnega prometa.

1.5 Komisija bi morala v končni različici bele knjige predlagati jasne možnosti ukrepanja ter opredeliti konkretne in izmerljive cilje.

1.6 Po mnenju Odbora je odločilnega pomena razprava o vprašanju, kateri načrti in politične odločitve prispevajo k rasti prometa oziroma kako se je mogoče prometu izogniti. Odbor poziva Komisijo, naj pri predložitvi bele knjige oziroma novih političnih smernic tem vprašanjem nameni veliko več pozornosti.

2. Sporočilo Evropske komisije

2.1 Komisija je leta 2001 objavila belo knjigo (1), v kateri je določila časovni načrt za evropsko prometno politiko do leta 2010. Ta program je bil posodobljen ob vmesnem pregledu leta 2006 (2). Ko se približuje konec desetletnega obdobja, je po mnenju Komisije čas, da se spet ozremo naprej in pripravimo vse potrebno za prihodnji razvoj v prometni politiki.

2.2 V predloženem sporočilu Komisija predstavlja prve rezultate svojih razmišljanj in prve ugotovitve, ki so povezale različne raziskave, razprave in rezultate posvetovanj.

2.3 V pregledu stanja Komisija ugotavlja, da je „promet … bistvena komponenta evropskega gospodarstva“. Sektor prometa prispeva 7 % evropskega BDP in več kot 5 % vseh delovnih mest v EU. Komisija opisuje ter poudarja pomen prometa tudi za socialno in gospodarsko kohezijo regij, Evrope in sveta, za konkurenčnost evropske industrije in za uresničitev lizbonskih ciljev.

2.4 Vendar pa Evropska komisija sočasno ugotavlja, da so bili v prometni politiki „rezultati glede na cilje strategije trajnostnega razvoja EU … bolj omejeni: kot je navedeno v poročilu o napredku iz leta 2007 (3) , evropski prometni sistem z več vidikov še vedno ni na trajnostni razvojni poti.“.

2.5 Komisija nadalje navaja, da „okolje ostaja glavno področje politike, na katerem so potrebne nadaljnje izboljšave. V EU v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 ni bilo v nobenem drugem sektorju tako visoke stopnje rasti emisij toplogrednih plinov (GHG – greenhouse gas) kot v prometu (4) . … Z uporabo te analize za pretekla dogajanja na področju prometa je mogoče ugotoviti, da je sektor močno povečal svojo dejavnost, ob tem pa premalo napredoval pri zmanjšanju svoje energetske intenzivnosti in intenzivnosti glede toplogrednih plinov“.

2.6 Do ločitve rasti prometa od rasti BDP, kar je bil eden od ciljev bele knjige iz leta 2001 in strategije za trajnostni razvoj, je prišlo le v potniškem, ne pa tudi v tovornem prometu. To je med drugim pojasnjeno s tem, da je „rast tovornega prometa … povezana tudi z gospodarskimi praksami – kot so koncentracija proizvodnje na manjšem številu lokacij, ki omogoča izkoriščanje ekonomije obsega, delokalizacija, dobave natančno ob pravem času, široko razširjeno recikliranje stekla, papirja, kovin – ki so omogočile zmanjšanje stroškov in morda tudi emisij v drugih sektorjih na račun večjih emisij iz prometa“.

2.7 Četudi se energijska učinkovitost prometa (in vseh vrst prevoza) povečuje, to ni dovolj, da bi pokrilo večji obseg prometa (5). Povedano drugače: težave predstavljajo tako količine tovora kot dejstvo, da je bil „napredek omejen tudi pri prehodu na bolj učinkovite načine, tudi z razvojem pomorskega prometa na kratke razdalje“.

2.8 Pod naslovom „Trendi in izzivi“ Komisija med drugim navaja, da

—

se bo delež starejših ljudi (nad 65 let) v EU močno povečal, kar bo po eni strani povzročilo spremembo potovalnih navad, po drugi strani pa družbo prisililo, da bo morala več javnih sredstev namenjati za plačevanje pokojnin ter zdravstveno oskrbo in nego. Komisija predvideva, da bo to v prihodnje omejilo javna sredstva, ki bodo na voljo za promet;

—	ima promet pri doseganju ciljev EU glede podnebnih sprememb ključno vlogo in da bo v ta namen „treba … obrniti nekatere od sedanjih trendov“;

—	bo pomanjkanje fosilnih goriv pomembno vplivalo na panogo prometa, in sicer ne le tehnološko (97 % potreb prometa po energiji krijejo fosilna goriva), temveč tudi strukturno (prevoz fosilnih goriv pomeni danes približno polovico mednarodnega pomorskega prometa):

—	se bo delež evropskega prebivalstva, ki prebiva na urbanih območjih, povečal (6), pri čemer ugotovitve kažejo, da že danes prevoz na kratke razdalje prispeva približno 40 % emisij CO2 in 70 % emisij ostalih onesnaževal, ki so posledica cestnega prometa, ter

—

da v svetovnem merilu vse večje število ljudi in večja gospodarska blaginja prinašata večjo mobilnost in več prometa: citirane so študije, ki nakazujejo, da se bo število avtomobilov na svetu povečalo s približno 700 milijonov, kolikor jih je danes, na več kot 3 milijarde leta 2050, „kar bo povzročilo resne vzdržnostne težave, če ne bo prehoda na vozila z nizko ali ničelno stopnjo emisij in če ne bo uveden drugačen koncept mobilnosti“.

2.9 Na kratko: Komisija upravičeno trdi, da je treba razviti „dolgoročno vizijo za trajnostno mobilnost ljudi in blaga“.

2.10 V ta namen oblikuje sedem splošnih političnih ciljev:

—	razvoj kakovostnega in varnega prometa

—	dobro vzdrževano in popolnoma povezano omrežje

—	glede okolja bolj trajnostno naravnan promet

—	ohranjanje vodilne vloge EU na področju prometnih storitev in tehnologij

—	varovanje in razvijanje človeškega kapitala

—	premišljeno določanje cen kot signal za usmerjanje prometa

—	načrtovanje z upoštevanjem prometa: izboljševanje dostopnosti.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija ponovno obravnava to temo ter v okviru obširnega posvetovalnega procesa predlaga prve, čeprav še vedno ne povsem izdelane ideje o prihodnosti prometa. Njene ugotovitve na podlagi analize prometnega sektorja so jasne: do izpolnitve trajnostnih ciljev, ki smo si jih zadali, je še daleč in potrebne so bistvene spremembe. Ne glede na to pa jasne vizije in iz nje izpeljanih konkretnih ciljev ter instrumentov za omejitev in zmanjšanje zlasti individualnih motoriziranih prevozov še ni na vidiku. Komisija bi morala te predstaviti v podrobnem akcijskem načrtu, ki bi ga spremljali izmerljivi cilji.

3.2 EESO se strinja s številnimi idejami Komisije, med drugim, na primer, da je treba optimalno izkoristiti obstoječo infrastrukturo, kamor spadajo tudi nove oziroma boljše informacijske in komunikacijske tehnologije, da je treba ustvariti „inteligenten in integriran logistični sistem“, da je treba narediti prostor za nove ideje predvsem v mestnem prometu, da je treba izboljšati somodalnost, močno preusmeriti promet na okolju prijaznejše vrste prevoza ter uvesti inovativne tehnologije, ki bodo omogočile znižanje emisij itd. Vse naštete ideje pa nikakor niso nova spoznanja, še manj pa nova vizija.

3.3 EESO je v preteklih letih pripravil številna mnenja o različnih politikah ter tehnični in organizacijski optimizaciji obvladovanja prometnih tokov, na katera je treba na tem mestu opozoriti, zlasti na naslednja: Vmesni pregled bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001 (7); Strategija za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov (8); Akcijski načrt za logistiko tovornega prometa (9); Lažji čezmejni pregon na področju varnosti v cestnem prometu (10); TEN-T: pregled politike (11); Okolju prijaznejši pomorski promet in promet po celinskih plovnih poteh (12); Zelena knjiga o pomorski politiki EU (13); Cestni promet leta 2020 – pričakovanja organizirane civilne družbe (14); K železniškemu omrežju, namenjenemu predvsem tovornemu prometu (15), Evropsko železniško omrežje za konkurenčen tovorni promet (16); Pospeševanje prevoza po celinskih plovnih poteh „NAIADES“ (17) in Celostna pomorska politika za Evropsko unijo (18).

3.4 Po mnenju Odbora je treba poudariti, da mora biti prometna politika prihodnosti veliko več kot „samo“ optimizirano zadovoljevanje potreb obstoječih oziroma predvidenih prometnih tokov z vidika trajnostnega razvoja. Komisija v svojem sporočilu sicer navaja nekatere točne trditve, ki pa so preveč nedoločene in splošne. To je odločilna pomanjkljivost teh razmislekov.

3.5 Komisija v sporočilu navaja, da je treba današnji sistem občutno spremeniti. V točki 53 je na primer zapisano, da „se bo prometni sistem … zelo spreminjal“, v točki 70 je obravnavana nujnost „obsežne predelave prometnega sistema“, v točki 37 pa „novi koncepti mobilnosti“. EESO pri tem žal pogreša konkretnejše obrazložitve.

3.6 Dokument je tako vsekakor dober povzetek mnogih znanih stališč in idej, še vedno pa ne predstavlja resnične „vizije“. Marsikaj ostaja nepojasnjeno, kot je na primer že leta odprto vprašanje, kako razrešiti „internalizacijo zunanjih stroškov“.

3.7 Zato želi EESO v tem raziskovalnem mnenju obravnavati nekatera zelo načelna vprašanja, ki jih dokument Komisije po njegovem mnenju ne obravnava v zadostni meri. Odbor si želi, da bi Komisija te točke obravnavala in jih poglobila v svojih nadaljnjih razmislekih.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Če pomen prometa vrednotimo predvsem na podlagi prispevka sektorja prometa k BDP oziroma delovnim mestom, ne zajamemo vsega. „Promet“ se odvija kadarkoli se ljudje zbirajo, kadarkoli se izmenjuje blago, torej kadarkoli potekajo družbene oziroma gospodarske dejavnosti. Lahko bi tudi rekli, da brez izmenjave blaga in brez prometa ne more delovati nobena družba in da brez tega BDP tako rekoč sploh ne bi obstajal.

4.2 Ljudje želijo in morajo biti mobilni in blago želimo in moramo izmenjevati. V tem smislu so pravilne navedbe Komisije v točkah 39 in 40, v skladu s katerimi „zagotavlja promet dostop do številnih vrst svobode, ki jih uživamo, kot so: svoboda, da lahko delamo in živimo v različnih delih sveta, svoboda, da uživamo različne proizvode in storitve, svoboda, da trgujemo in vzpostavljamo osebne stike. … V … multikulturni, heterogeni družbi prihodnosti … se bodo zahteve po teh vrstah svobode verjetno povečale“.

4.3 Promet je torej izredno pomemben, vendar ni sam sebi namen. Vseh vrst prometa ne moremo samodejno obravnavati kot „dobre“ za družbo zgolj zato, ker prispevajo k izmenjavi oseb ali blaga. Promet namreč nima samo pozitivnih učinkov, kot to Komisija izrazito poudarja v svojem dokumentu. Zato je osrednja naloga politike, da omenjene „svoboščine“ postavi v jasne okvire, jih torej omeji na tistem področju, kjer vplivajo na druge svoboščine oziroma nujnosti ali jih celo ogrožajo: kadar gre na primer za zdravje ljudi, naše okolje in/ali podnebje ali za potrebe prihodnjih generacij.

4.4 Hkrati si mora (prometna) politika prizadevati, da vsem državljanom zagotovi dobro ponudbo in varen dostop do prevoznih sredstev. To velja, povsem v smislu trajnosti, tudi in zlasti za socialno šibkejše sloje prebivalstva, invalidne osebe, otroke, mladostnike itd. Poleg tega si moramo prizadevati za izboljšanje delovnih pogojev za osebe, zaposlene v sektorju prometa.

4.5 Vendar je prometna politika v preteklosti vse prepogosto delovala po liniji najmanjšega odpora. Do zdaj si je prizadevala predvsem za upravljanje zadovoljevanja potreb po prevozu in tako pogosto povzročila povečanje povpraševanja in potreb po prometnih storitvah, med drugim z ekonomsko neutemeljenim prednostnim subvencioniranjem individualnega motoriziranega prevoza ter s spodbujanjem gospodarske delitve dela, ki je temeljila samo na poceni nafti, in posledično razmestitvijo proizvodnih in stanovanjskih območij. Prevladovalo je mnenje, da je mogoče tako nastale težave rešiti zgolj z infrastrukturo oziroma tehniko. Pozabljalo se je tudi na razprave o vzrokih za razvoj prometa in smiselnosti določenih načinov prevoza, kar bi bilo treba spremeniti. Pri tem se Odbor zelo dobro zaveda, da za to ni odgovorna samo Komisija, saj se v skladu z načelom subsidiarnosti številne odločitve sprejemajo na nacionalni, regionalni ali občinski ravni.

4.6 EESO izrecno pozdravlja dejstvo, da Komisija določena vprašanja obravnava zelo odprto. V točki 59 navaja: „Pri mnogih javnih storitvah se je z namenom povečati učinkovitost izvajala vse večja centralizacija. Razdalje med domovi državljanov in ponudniki storitev (šolami, bolnišnicami, nakupovalnimi središči) so se povečevale. Podjetja so sledila istemu trendu, tako da so zmanjševala število proizvodnih, skladiščnih in distribucijskih centrov. Trend povečevanja koncentracije dejavnosti je povzročil veliko ‚prisiljene‘ mobilnosti zaradi poslabševanja pogojev dostopnosti“. Vendar pa EESO v sporočilu pogreša razpravo o tem, kakšni bi morali biti sklepi s političnega vidika.

4.7 Nesporno bi utegnilo biti dejstvo, da na opisane trende, na primer na področju koncentracije javnih ustanov in tudi podjetij, neposredno ali posredno vplivajo okvirni gospodarski pogoji in politične odločitve. Pomembno je, da se v prihodnje pred sprejemanjem političnih in načrtovalskih odločitev bolj temeljito preučijo učinki, ki jih bodo imele te politike na promet/prometni sistem. Je sploh kdaj obstajal načrt, ki ni bil uresničen, ker je politika odločila, da nov ali dodaten promet, ki naj bi se ustvaril zaradi tega načrta, ni zaželen?

4.8 Z vidika spoznanj, primanjkljajev in potreb, opisanih v sporočilu Komisije, bi bilo koristno, če bi Komisija v okviru začetega iskanja „trajnostne prihodnosti za promet“ jasno navedla, katere pretekle razvojne poti in postavljene okvire na evropski in nacionalni ravni ocenjuje kot napačne. Je bilo pravilno šole ali uprave centralizirati na tak način, kot so to storile nekatere države članice? So procesi koncentracije klavnic in mlekarn – pogosto financirani s sredstvi iz strukturnih skladov EU – resnično vodili k zastavljenim ciljem glede trajnosti (in na primer regionalnega razvoja)? Smo z izgradnjo infrastrukture resnično pospešili trajnostni regionalni razvoj oziroma ali ni ravno zgrešena politika na področju prometne infrastrukture privedla do izpraznitve podeželskih območij in prisilne mobilnosti?

4.9 Nazoren je tudi naslednji primer: v okviru globalne delitve dela so se v Evropi pojavila poceni krmila. Ta so sprožila procese koncentracije na področju živinoreje in nove prometne tokove. To je bilo mogoče predvsem zato, ker niti cene krmil niti stroški prevoza ne odražajo „okoljevarstvene in narodnogospodarske resnice“. V njih se tudi ne zrcalijo pogosto negativni socialni stroški. Že sami visoki stroški, ki so posledica sprememb podnebja, nastalih tudi zaradi prometa, ali stroški za zdravljenje bolezni, ki so posledica prometnega hrupa in emisij, sprožajo pomembna vprašanja v zvezi s trajnostno politiko mobilnosti znotraj EU. Bo tudi v prihodnje tako? Kako to vpliva na prometno politiko? To so vprašanja, na katera dokument Komisije žal ne daje odgovorov.

4.10 EESO zahteva, da se na vseh političnih področjih, od ekonomske politike in politike konkurence do razvojne politike, ocenijo učinki teh politik na promet. Na primer, sprememba skupne evropske kmetijske politike v smislu okrepitve gospodarskih dejavnosti v regiji nudi veliko možnosti za izogibanje prometu ter skrajšanje prometnih poti v Evropi.

4.11 V tovrstni razpravi ne gre za samo mobilnost, torej za število opravljenih poti. Gre za njihovo dolžino in za način prevoza – s kakšnimi stroški in s katerim prevoznim sredstvom.

4.12 Prav na tem področju se je v zadnjih letih veliko spremenilo. Poti so postale veliko daljše in tudi uporabljene vrste prevoza niso bile ravno najbolj okolju prijazne. To velja tako za potniški promet kot za prevoz blaga, torej za tovorni pomet. Žito še vedno na nespremenjen način prihaja do potrošnika, s polja v mlin in naprej v pekarno, spremenile so se le prevozne poti. Dejstvo, da se danes zaradi okvirnih pogojev drugih področij politike in pomanjkljivega usklajevanja znotraj EU še vedno ekonomsko splača globoko zamrznjeno testo prevažati več sto kilometrov v tovornih vozilih s hladilniki in ga nato na licu mesta dokončno obdelati in speči, kaže, da je nujno ukrepati.

4.13 Ljudje že nekaj generacij ne opravijo več kot 3–4 voženj na dan. V Nemčiji na primer ljudje trenutno opravijo približno 281 milijonov voženj na dan, kar znaša okoli 3,4 vožnje na osebo. Na dan je tako prevoženih okoli 3,2 milijarde kilometrov (19). Leta 2002 je bilo prevoženih „le“ 3,04 milijarde kilometrov.

4.14 Promet in dolžino poti pogojujejo zasebne, politične in podjetniške odločitve. Cene, ki jih je treba plačati za omogočanje prometa, imajo pri tem odločilno vlogo. Na tem področju bi bilo v prihodnje treba in bi bilo tudi mogoče veliko spremeniti, na primer z dvigom cen surovin (zlasti fosilnih goriv), z „internalizacijo zunanjih stroškov“, kar že dalj časa podpira in tudi zahteva EESO, z zmanjšanjem javnih sredstev za infrastrukturo, ki ga pričakuje tudi Komisija itd. Vendar ni jasnih političnih sporočil, kaj naj bi iz tega sledilo. EESO meni, da bi morala imeti skupna vizija trajnostnega razvoja večjo vlogo pri odločitvah o infrastrukturi. Pri tem bi bilo treba upoštevati ne samo izboljšave prometnih povezav, zvišanje produktivnosti in prihranek časa, ampak tudi okoljske in socialne stroške, ki iz tega izhajajo.

4.15 Vsak nov ukrep na področju prometne infrastrukture je zelo drag, njegovo izvajanje pa ima posledice, ki jih je lahko občutimo še več desetletij. Če Komisija ugotavlja, da se bo delež starejših oseb v naši družbi povečal in da bo v mestih živelo vedno več ljudi (s čimer se bodo povečale potrebe po mobilnosti) ter bo domnevno na voljo manj javnih sredstev za izdatke na področju prometne infrastrukture, so nujne korenite spremembe pri naložbah v infrastrukturo.

4.16 EESO zato v okviru „obsežne predelave prometnega sistema“ in „drugačnih konceptov mobilnosti“ Komisiji in predsedstvu Sveta predlaga poglobljeno razpravo o načelnih vprašanjih, kot sta nastajanje prometa in prisilna mobilnost. Odbor še enkrat poudarja, da to ni razprava o omejevanju svoboščin ali potreb po mobilnosti, temveč nujno soočenje mnenj o oblikovanju strategije za trajnostni razvoj – v katero je prometna politika zaenkrat veliko premalo vključena – da bi ohranili svobodo mobilnosti tudi za prihodnje generacije.

4.17 Komisija v točki 53 obravnava pomembno vprašanje: „Vendar je možno, da bodo zaposleni v prometu v nekaterih sektorjih premeščeni s svojih delovnih mest zaradi prilagajanja povsem drugačnim gospodarskim in energetskim razmeram. Pomembno je zagotoviti, da se take spremembe predvidijo in da se dobro upravljajo, tako da bodo spremenjeni pogoji prinesli tudi nova delovna mesta in da lahko zaposleni v prometu sodelujejo v procesu in se odzovejo nanj.“

4.18 Prav tovrstna „temeljita priprava“ mora biti ključna. Pri tem je treba kar najbolj jasno opisati, za katere sektorje bodo učinki pozitivni oziroma negativni. Veliko je že znanega, vendar je treba to še javno obravnavati. EESO je že v enem od prvih mnenj o trajnostnem razvoju (NAT/229) opozoril, da prav ti nujni procesi preobrazbe povzročajo strah in odpor zlasti v tistih družbenih skupinah, ki imajo korist od trenutnega netrajnostnega sistema in ki jih bodo strukturne spremembe tako najbolj prizadele.

4.19 Poleg strukturnih vprašanj o nastajanju prometa in dolžini razdalj je treba razjasniti tudi vrste prevoznih sredstev. EESO pozdravlja navedbe v sporočilu Komisije, zlasti pripombe, v skladu s katerimi

—	zneski (20), ki jih uporabniki cestnega prometa plačujejo, pogosto „ne odražajo dejanskih stroškov, ki jih njihove izbire pomenijo za družbo“, poleg tega pa

—	bi pravilno zajetje zunanjih stroškov v cene za vse vrste prevoza in vsa prevozna sredstva pripeljalo bodisi do izognitve prometu bodisi do boljše oziroma okolju prijaznejše izbire prevoznih sredstev. Vendar pa EESO ne vidi napotkov za uresničevanje tovrstnega „pravilnega zajetja“;

—

obstaja „nujna potreba po tehnološkem prehodu na vozila z nizko ali ničelno stopnjo emisij“; po mnenju Odbora bosta pri tem bistveno vlogo igrala „zmanjševanje“ (downsizing) vozil in v zvezi s tem električni pogon, pri čemer izračuni Agencije za obnovljivo energijo nazorno kažejo, da lahko samo uporaba elektrike iz obnovljivih virov znatno prispeva k varovanju podnebja (21). Vsekakor pa ne gre samo za nove tehnologije pogona, saj na primer vprašanje o zastojih oziroma avtomobilom prijaznih mestih s tem ne bo rešeno;

—

je treba prav v urbanih središčih, ki se še naprej razvijajo, intenzivno spodbujati uporabo javnih prevoznih sredstev, vožnjo s kolesom in pešačenje. To je v skladu z izjavami Komisije, ki izhajajo iz t. i. „mrež državljanov“ (22), pri čemer je bil EESO nedavno znova kritičen do uresničevanja tam oblikovanih idej, ki napreduje zelo počasi. Prav pri politiki mestnega prometa so potrebni povsem novi koncepti, ki pod vprašaj postavljajo do zdaj prevladujočo vlogo avtomobilov.

—	EESO meni, da so politike na področju mestnega prometa, ki so bile v zadnjih letih/desetletjih oblikovane npr. v Londonu ali Bielefeldu (Nemčija), dokaz, da lahko dejavni nosilci odločitev, če to želijo, preprečijo negativne trende in uvedejo trajnostno prometno politiko.

—

EESO pri tem dvomi v izjavo Komisije iz točke 32, da „razraščanje mest … povzroča večjo potrebo po individualnih načinih prevoza“. Tako npr. sorazmerno nizka koncentracija osebnih avtomobilov v velikih mestih, kot sta Berlin ali København, kaže, da je z ustrezno prometno politiko mogoča razčlenitev različnih načinov prevoza, ki je popolnoma v nasprotju s tistim, kar predvideva Komisija.

—

EESO pričakuje temeljito razpravo o učinkovitih instrumentih, da se jasno določijo prednosti okolju prijaznejših vrst in načinov prevoza pri vseh naložbah in vsakem določanju okvira, kot tudi razvoj enotnih socialnih in okoljskih standardov za vse vrste prevoza, s ciljem zagotoviti pošteno konkurenco in trajnostni razvoj.

—

Zlasti je treba upoštevati učinek različnih gospodarskih politik in politik urejanja prostora na podlagi primerov iz posameznih držav članic ter izkušnje iz številnih projektov EU z občinami, ki izvajajo politiko, s katero na zgleden način zmanjšujejo motoriziran promet in obenem v veliki meri zadovoljujejo življenjske potrebe in potrebe po mobilnosti. EESO podpira oblikovanje službe za koordinacijo v okviru EU, ki bi zbirala in razširjala primere dobre prakse.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2001) 370 konč.

(2) COM(2006) 314 konč.

(3) COM(2007) 642 konč.

(4) Vir podatkov, če ni navedeno drugače: GD TREN (2009), EU energy and transport in figures. Statistični priročnik 2009.

(5) EESO opozarja, da so v vmesnem pregledu bele knjige o prometu (COM(2006) 314, graf 3-2) prikazani izračuni Komisije o nadaljnjem povečanju emisij CO2 iz prometa do leta 2020, ki so v nasprotju s cilji glede podnebnih sprememb.

(6) S približno 72 % v letu 2007 na 84 % v letu 2050.

(7) UL C 161, 13.7.2007, str. 89.

(8) UL C 317, 23.12.2009, str. 80.

(9) UL C 224, 30.8.2008, str. 46.

(10) UL C 77, 31.3.2009, str. 70.

(11) UL C 318, 23.12.2009, str. 101.

(12) UL C 277, 17.11.2009, str. 20.

(13) UL C 168, 20.7.2007, str. 50.

(14) UL C 277, 17.11.2009, str. 25.

(15) UL C 27, 3.2.2009, str. 41.

(16) UL C 317, 23.12.2009, str. 94.

(17) UL C 318, 23.12.2006, str. 218.

(18) UL C 211, 19.8.2008, str. 31.

(19) Študija „Mobilnost v Nemčiji“, ki je bila izvedena po naročilu Zveznega ministrstva za promet, gradnjo in razvoj mest.

(20) Kot so davki za motorna vozila, obdavčitev energije, cestnine in pristojbine za uporabo infrastrukture.

(21) Glej: http://www.unendlich-viel-energie.de/de/verkehr/detailansicht/article/5/erneuerbaren-energien-koennen-strombedarf-fuer-elektroautos-spielend-decken.html.

(22) Glej: „Razvoj mreže državljanov – zakaj je privlačen lokalni in regionalni potniški promet pomemben in kako Evropska komisija prispeva k njegovemu uresničevanju!“ – COM(1998) 431 konč. z dne 10.7.1998.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/116

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Internet stvari – akcijski načrt za Evropo

(COM(2009) 278 konč.)

(2010/C 255/21)

Poročevalec: g. RUDZIKAS

Komisija je 18. junija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Internet stvari – akcijski načrt za Evropo

COM(2009) 278 konč.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 17. decembra) z 60 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Glede na posebnosti razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter njihov poseben pomen za različna področja razvoja posamezne države in življenja njenih državljanov EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije Internet stvari – akcijski načrt za Evropo (1), katerega namen je oblikovanje nove splošne paradigme: prehod od interneta, ki povezuje ljudi, na internet, ki ljudi povezuje s stvarmi ali stvari povezuje med seboj, oziroma na kratko internet stvari (Internet of Things, IoT).

1.2 EESO se strinja s Komisijo, da bo internet stvari ustvaril nove in boljše zaposlitvene možnosti, ponudil nove priložnosti za poslovanje in gospodarsko rast, okrepil konkurenčnost Evrope in tudi izboljšal kakovost življenja državljanov.

Internet stvari bo veliko prispeval k reševanju družbenih izzivov na področjih, kot so zdravstveni nadzor, ekologija in varovanje okolja, promet ter druga področja človekovega delovanja. Komunikacije, povezane z uporabo interneta stvari, bodo korenito vplivale na našo družbo in postopoma vodile v pravo spremembo vzorca.

1.3 Čeprav EESO podpira dokument Komisije in se v glavnem strinja z izjavami in priporočili v njem, pogreša otipljive podatke, še posebej v zvezi s časovnimi okviri in roki za izvajanje.

1.4 Pobude, ukrepi in pravni akti Evropske komisije sami zaradi globalnega značaja interneta ne zadostujejo za obvladovanje te svetovne strukture. Bolj je treba poudariti vlogo mednarodnih organizacij ter pomen pogajanj in sporazumov, ki jih ratificira večina držav. Nujno potrebujemo „kibernetski Kjotski protokol“ ali kibernetsko različico pričakovanega københavnskega sporazuma o podnebnih spremembah.

1.5 EESO priporoča Komisiji, da se bolj konkretno izrazi glede osnovnih načel za upravljanje interneta stvari – da se zagotovi uravnoteženo razmerje med centraliziranim in decentraliziranim upravljanjem interneta – ter glede stalnega spremljanja vprašanj v zvezi z zasebnostjo in varstvom osebnih podatkov. Ne zadostuje, da samo „sprožimo razpravo“, potrebni so tudi konkretni nadaljnji koraki.

1.6 EESO priznava, da je pri ustvarjanju tega kibernetskega „babilonskega stolpa“ izjemno pomembna standardizacija sistemov in postopkov. Vsaka standardizacija pa mora potekati ob upoštevanju raznolikosti in posebnosti jezikov, kultur in običajev posameznih držav.

1.7 EESO pozdravlja namero Komisije, da raziskovalne projekte na področju interneta stvari še naprej financira iz 7. okvirnega programa. Vendar to ne zadostuje. Treba je financirati tudi področja raziskav, povezana z ustvarjanjem interneta stvari, da bi s prednostno podporo utrli pot kakovostnemu preboju (nanotehnologija, optoelektronika, kvantni računalniki, mrežno računalništvo in računalništvo v oblaku, tehnologije za govorno komunikacijo prek računalnika itd.). Te dejavnosti je treba bolj uskladiti.

1.8 Nagel razvoj IKT zahteva nenehno posodabljanje znanja. Prav za to področje ima načelo vseživljenjskega učenja posebno veljavo. Visokošolski predavatelji in študenti, učitelji in učenci ter vsi odrasli morajo nenehno nadgrajevati svoje znanje. Pri tem bodo še posebej učinkovite metode izobraževanja na daljavo. Nujno je treba sprejeti ukrepe za premostitev geografskega digitalnega razkoraka. Pri uresničevanju teh prizadevanj ima organizirana civilna družba poseben pomen.

1.9 EESO priznava pomen inovacij in Komisijo opozarja, da je treba bolj zaščititi intelektualno lastnino ter podpreti patentiranje naprav, opreme, postopkov in metod. Prednostno bi bilo treba podpreti načrte, ki so namenjeni varovanju kulturne dediščine, kulturne in jezikovne raznolikosti ter drugega duhovnega bogastva narodov.

1.10 EESO Komisijo opozarja, da je treba podrobneje preučiti vplive elektromagnetnih valov na človeka. Četudi sistemi interneta stvari oddajajo le šibke impulze, lahko število virov sevanja eksponentno naraste, poleg tega pa večina teh virov nenehno oddaja sevanje, zato lahko hitro naraščajoče „elektronsko onesnaževanje“ v prihodnosti vodi v velike probleme. Sodobna znanost še ni dokončno razjasnila, ali obstaja prag moči, nad katerim neškodljivo sevanje postane nevarno, in kakšne so posledice kumulativnega učinka izpostavljenosti sevanju. Ali se bomo duhov, ki jih kličemo, na koncu lahko znebili?

2. Posebnosti razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij

Pri internetu stvari gre za idejo o svetovni brezžični in celoviti mreži pametnih naprav in opreme (ki jih imenujemo „stvari“) ter različnih senzorjev in aktuatorjev, v kateri predmeti s pomočjo standardnih protokolov komunicirajo med seboj in z ljudmi. Ta mreža bo povezala milijarde ljudi. V nadaljevanju so navedene nekatere posebnosti IKT.

2.1 Med glavnimi značilnostmi IKT je njihov posebej nagel, eksploziven razvoj: na eni od njihovih razvojnih stopenj je nastal internet. V eni sami generaciji so IKT iz posamičnih znanstvenih laboratorijev prodrle v javnost. S podobno hitrostjo so prodrle tehnologije vzporednega in porazdeljenega računalništva (mrežno računalništvo). V Litvi se na primer projekti, kot sta BalticGrid I in II, in nacionalna projekta LitGrid in GridTechno izvajajo ob podpori EU.

2.2 Še ena od značilnosti IKT je, da se stalno razvijajo, predvsem s povezovanjem različnih znanstvenih področij ter z uporabo in združevanjem različnih metod in izsledkov, kar odpira nove poti.

2.3 IKT so hvaležne tehnologije, saj „vračajo svoje dolgove“ drugim znanstvenim področjem v obliki raziskovalnih metod, opreme in drugih obratnih sredstev ter poleg tega izboljšujejo vsakdanje življenje državljanov. Če je nekoč matematika veljala za kraljico (po mnenju nekaterih za služabnico) znanosti, je danes to vlogo prevzela informatika. Dodamo lahko še misel, ki jo je francoski filozof François Rabelais zapisal že v 16. stoletju, na pragu drugačne revolucije, ob izumu tiska: „Veščina brez vesti ni nič drugega kot poguba duše“ (Pantagruel, 8. poglavje, objavljeno leta 1532).

2.4 Za IKT je značilna tudi izrazito praktična uporabnost, ki se odraža v izjemno hitrem izpopolnjevanju naprav, ki so podprte z IKT. Pomislimo samo na nagel razvoj sektorja mobilne telefonije, spreminjanje lastnosti računalnikov, razvoj algoritmičnih jezikov ali širitev interneta.

2.5 Internet stvari zaradi svoje narave neizogibno vodi v to, da tehnosfera okoli nas postaja „pametnejša“. Predmeti bodo postali „pametni“ in bodo v določenem trenutku sposobni dojeti lastne lastnosti in možnosti ter lastnosti in možnosti v svoji okolici, sprejemati samostojne odločitve in proaktivno delovati, da bi dosegli zastavljene cilje ali izpolnili naloge, ki so jim bile dodeljene. Lahko si predstavljamo, da bodo pametne stvari sposobne opravljati najrazličnejše dejavnosti in raznovrstne naloge ter se pri tem v določenem trenutku odzivati na svoje okolje, tj. se prilagajati okolju, spreminjati svoje nastavitve, popravljati lastne okvare in celo odločati, kdo sme dostopati do njih, ter menjati lastnika.

2.6 Ker je svetovni trg IKT ogromen in ker se izjemno hitro razvija, kar zahteva nenehno dopolnjevanje in posodabljanje znanstvenih dognanj, je to še posebej privlačna gospodarska niša za evropske države, ki imajo visoko izobrazbeno raven in razvito delovno kulturo.

2.7 Tudi IKT imajo dve pregovorni plati medalje: pomagajo izboljševati kakovost življenja državljanov, lahko pa imajo tudi negativne učinke. Omenimo samo ogrožanje zasebnosti, nevarnost kibernetskega terorizma in spletne strani, ki širijo pornografijo, homofobijo in rasizem. Poleg tega zlasti pri mladih obstaja nevarnost odvisnosti od interneta, zaradi katere resnični svet v veliki meri zamenjajo z življenjem v „virtualnem svetu“.

2.8 Zaradi posebnosti IKT in njihovega produkta, interneta, ter njihovega pomena za gospodarstvo posamezne države in kakovost življenja njenih državljanov EESO temu področju že zelo dolgo posveča posebno pozornost. Posebej je treba omeniti mnenje CESE 1514/2008 (TEN/342) o internetu stvari (poročevalec: g. Retureau) in še nekaj drugih mnenj na to temo (2), ki so nastala v zadnjih letih, in dokumente, ki so navedeni v njih.

3. Splošne pripombe

3.1 Zaradi posebnega pomena IKT za različna področja razvoja posamezne države in življenja njenih državljanov EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije Internet stvari – akcijski načrt za Evropo, katerega namen je oblikovanje nove paradigme: prehod od interneta, ki povezuje ljudi, k internetu, ki povezuje ljudi s stvarmi ali stvari med seboj.

3.2 EESO se strinja s Komisijo, da bo internet stvari ustvaril nove in boljše zaposlitvene možnosti, omogočil nove priložnosti za poslovanje in gospodarsko rast, okrepil konkurenčnost Evrope in izboljšal kakovost življenja državljanov.

3.3 EESO pozdravlja naložbe v razvoj teh tehnologij, ki jih je Evropska komisija že izvedla v sklopu okvirnega programa za raziskave in razvoj (FP5-6-7) in okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije (CIP). Dosežen je bil že bistven napredek na več področjih: naprave postajajo čedalje manjše in bodo kmalu neopazne za človeško oko. Vedno več naprav ima brezžične povezave in so prenosne, sistemi pa postajajo vedno bolj heterogeni in kompleksni. Nove tehnologije, kot so radiofrekvenčna identifikacija (RFID), komunikacija s sosednjim poljem (Near Field Communication, NFC), internetni protokol različice 6 (IPv6) in ultraširokopasovne povezave, so vedno bolj razširjene.

Izredni napredek na tem področju se kaže tudi v podelitvi Nobelove nagrade za fiziko za leto 2009 trem znanstvenikom za izum tehnologije optičnih vlaken ter njihov prispevek k prvemu uspešnemu snemanju in prenosu slik s pomočjo digitalnih optičnih senzorjev. Ta preboj je odprl pot razvoju sodobnega interneta in njegovemu nadaljnjemu razvoju v smeri interneta stvari v prihodnosti.

3.4 Glede na globoke družbene spremembe, do katerih prihaja s širitvijo interneta stvari, je treba ta proces upravljati tako, da bo brez poseganja v zasebno sfero ali ogrožanja informacijske varnosti prispeval h gospodarski rasti in blaginji posameznikov.

EESO pozdravlja vse ukrepe Komisije, katerih cilj je odprava ovir za uvedbo interneta stvari.

3.5.1 V prvi vrsti je treba zagotoviti spoštovanje dveh temeljnih pravic: spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov. Ti dve področji je zato treba stalno spremljati in se odzivati na ugotovljene kršitve.

3.5.2 Pri spoštovanju zasebnosti in varovanju zasebnih podatkov je zlasti pomembno, da so sestavni deli interneta stvari že od samega začetka zasnovani tako, da so vanje vgrajene zaščitne in varnostne funkcije in da upoštevajo vse zahteve uporabnikov, kar naj bi pomagalo ustvariti ozračje zaupanja, sprejemanja in varnosti. V gospodarstvu je varovanje tajnosti podatkov povezano z dostopnostjo, zanesljivostjo in zaupnostjo poslovnih podatkov ter oceno novih tveganj.

3.5.3 Ker bi vsaka motnja pri internetu stvari lahko imela velike posledice za gospodarstvo in družbo posameznih regij ali celo ves svet, je treba čim bolje zaščititi informacijsko infrastrukturo interneta stvari.

3.5.4 Poglavitnega pomena za razvoj interneta stvari v množični pojav je standardizacija, saj bo poenostavila uporabo interneta stvari, z njeno pomočjo pa se bodo podjetja lahko bolje spoprijela z mednarodno konkurenco. Učinkovita bi bila zlasti standardizacija v povezavi s hitro uvedbo IPv6, saj bi to omogočilo, da skoraj neomejeno število predmetov – vključno z vsemi prebivalci sveta – dobi neposreden internetni naslov.

3.6 Zlasti je treba pozdraviti ukrepe Komisije za podporo znanstvenim raziskavam in tehnološkemu razvoju na tem interdisciplinarnem področju, ki povezuje izsledke številnih raziskovalnih smeri in tehnologij in z njihovo sintezo ustvarja izdelek nove kakovosti, in sicer internet prihodnosti, internet stvari. Odbor podpira tudi načrt Komisije za spodbujanje javno-zasebnih partnerstev (PPP) kot načina reševanja tega temeljnega vprašanja.

Internet stvari ne ponuja novih možnosti le za gospodarstvo in proizvodnjo, marveč zahteva tudi popolnoma nove poslovne modele zlasti na področju elektronske trgovine in trgovanja.

3.7 Sisteme interneta stvari bodo z različnimi poslovnimi modeli in interesi načrtovale, upravljale in uporabljale različne zainteresirane strani; zato je treba ustvariti pogoje za spodbujanje rasti in inovacij, dopolniti obstoječe sisteme z novimi elementi ter s prožnostjo prilagoditi nove sisteme sedanjim.

3.8 Zaradi čezmejnih učinkov interneta stvari bo to zares globalni proizvod; pri njegovem razvoju in izvajanju je tako treba posebno pozornost nameniti mednarodnemu dialogu, izmenjavi najboljših praks in usklajevanju sedanjih skupnih ukrepov.

3.9 EESO pozdravlja ukrepe in finančna sredstva Komisije, s pomočjo katerih naj bi pravočasno zagotovili dostopnost ustreznih virov spektra, ter nadzorovali in ocenili potrebo po dodatnem usklajenem spektru za posebne namene interneta stvari. Glede na vedno večje število naprav in predmetov, ki oddajajo elektromagnetne valove, je treba zagotoviti, da bodo vse naprave in sistemi tudi v prihodnje skladni z varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami za zaščito prebivalstva.

3.10 EESO podpira prizadevanja Komisije za vzpostavitev mehanizma, ki bi vključeval vse zainteresirane strani na evropski (ali celo svetovni?) ravni, s katerim bi opazovali razvoj interneta stvari in presodili, katere dodatne ukrepe morajo sprejeti oblasti, da bi zagotovili čim hitrejšo uresničitev tega ambicioznega projekta. Nujen pogoj za to je stalni dialog in izmenjava najboljših praks z drugimi svetovnimi regijami.

3.11 EESO podpira zlasti cilj Komisije, da bi s proaktivnim pristopom zagotovila vodilno vlogo Evrope pri oblikovanju interneta stvari na tak način, da bi postal internet stvari za ljudi. EESO je pripravljen sodelovati pri doseganju tega ambicioznega, vendar realističnega cilja. Organizirana civilna družba ima pri tem pomembno vlogo, z njenimi predstavniki pa se je treba posvetovati o vseh vidikih, ki vplivajo na družbeno in zasebno življenje, zlasti glede varstva javnih svoboščin in zasebnosti.

4. Posebne ugotovitve

EESO pozdravlja dokument Komisije in se v glavnem strinja z izjavami in predlogi v njem. Vendar želi pri tem izraziti nekaj pripomb, predlogov in priporočil.

4.1 V akcijskem načrtu in štirinajstih navedenih področjih ukrepanja niso natančno opredeljeni časovni okvir in roki za izvajanje. Šele na koncu dokumenta (točka 5: Sklepne ugotovitve) je navedeno, da internet stvari „še ni oprijemljiva resničnost, temveč verjetna vizija o številnih tehnologijah, ki bodo v naslednjih petih do petnajstih letih s skupnim učinkovanjem korenito spremenile delovanje naših družb“. Sklepamo lahko torej, da je časovni okvir akcijskega načrta petnajst let. To bi pomenilo, da se bo v tem času izvajala, usklajevala ali vsaj spremljala večina predlaganih področij ukrepanja. Kljub temu bi v nekaterih primerih lahko roke za izvedbo navedli ali opredelili natančneje (na primer pri področjih ukrepanja 1, 4, 8, 9 in 14).

4.2 Zaradi globalnega značaja interneta stvari bodo vanj prej ali slej vključene vse države na svetu, zato pobude, ukrepi in pravni akti Evropske komisije sami ne zadostujejo za obvladovanje te svetovne strukture. Bolj je treba poudariti vlogo mednarodnih organizacij ter pomen pogajanj in sporazumov, ki jih ratificira večina držav. Nujno potrebujemo „kibernetski Kjotski protokol“ ali kibernetsko različico pričakovanega københavnskega sporazuma o podnebnih spremembah.

4.3 EESO priporoča konkretnejše predloge glede osnovnih načel za upravljanje interneta stvari – da se zagotovi uravnoteženo razmerje med centraliziranim in decentraliziranim upravljanjem interneta – ter glede stalnega spremljanja vprašanj v zvezi z zasebnostjo in varstvom osebnih podatkov. Tako bi čim bolj zmanjšali nevarnosti glede zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter grožnjo terorističnih napadov.

4.4 EESO poudarja, da „pravica, da čipi obmolknejo“ (možnost, da se posameznik odklopi od omrežnega okolja) ne predstavlja zadostnega jamstva za varstvo zasebnosti ali varnost predmetov. Tako na primer izklop mobilnega telefona zainteresiranim stranem ne more preprečiti, da pridobijo želene podatke o njegovem lastniku. Zato ne zadostuje, da samo „sprožimo razpravo“, potrebni so tudi konkretni nadaljnji koraki.

4.5 EESO priznava, da je pri ustvarjanju tega kibernetskega „babilonskega stolpa“ izjemno pomembna standardizacija sistemov in postopkov, ki zagotavlja, da bo na primer hladilnik na Kitajskem lahko uspešno „komuniciral“ s polico jogurtovih lončkov Danone v samopostrežni trgovini v Franciji. Vsaka standardizacija pa mora potekati ob upoštevanju raznolikosti in posebnosti jezikov, kultur in običajev posameznih držav.

4.6 EESO izrecno pozdravlja namero Komisije, da raziskovalne projekte in tehnološki razvoj na področju interneta stvari še naprej financira iz 7. okvirnega programa. Financiranje tega področja je prednostnega pomena, saj je z njegovo uspešnostjo odločilno povezana konkurenčnost Evrope in blaginja njenih državljanov. Poleg raziskovalnih področij, navedenih pri področju ukrepanja 7, je treba omeniti tudi nanotehnologijo, mrežno računalništvo in računalništvo v oblaku, optoelektroniko, kvantne računalnike ter druga področja fizike in računalništva, na katerih bi s prednostno podporo utrli pot kakovostnemu preboju. Te dejavnosti je treba bolj uskladiti.

4.7 Nagel razvoj in razširitev IKT zahtevata ustrezno usposobljene strokovnjake. Visokošolski predavatelji morajo svoje učne vsebine nenehno posodabljati, da bi študenti dobili dostop do najnovejših informacij in bili sposobni sooblikovati in uporabljati internet stvari. Na to bi morali ustrezno pripraviti tudi osnovnošolce in srednješolce, potreben pa je tudi sistem nadaljnjega izobraževanja za odrasle. Prav za to področje imajo posebno veljavo načelo „vseživljenjskega učenja“ in metode izobraževanja na daljavo. Nujno je treba sprejeti ukrepe za premostitev geografskega digitalnega razkoraka. Pri uresničevanju teh prizadevanj imajo poseben pomen organizirana civilna družba in njene strukture.

4.8 EESO priznava pomen inovacij in pilotnih projektov ter Komisijo opozarja, da je treba bolj zaščititi intelektualno lastnino ter podpreti patentiranje naprav, opreme, postopkov in metod. Zaželen je odločnejši odziv Komisije, ne zgolj „preučevanje možnosti“. Prednostno bi bilo treba podpreti dejavnosti, ki so namenjene varovanju kulturne dediščine, kulturne in jezikovne raznolikosti (pravijo, da je jezik, ki ni računalniško podprt, obsojen na propad) ter drugega duhovnega bogastva narodov.

4.9 EESO Komisijo opozarja, da je treba podrobneje preučiti vplive elektromagnetnih valov na človeka. Četudi sistemi interneta stvari oddajajo le šibke impulze, lahko število virov sevanja eksponentno naraste, poleg tega večina teh virov nenehno oddaja sevanje, zato lahko hitro naraščajoče „elektronsko onesnaževanje“ v prihodnosti vodi v velike probleme. Sodobna znanost še ni dokončno razjasnila, ali obstaja prag moči, nad katerim neškodljivo sevanje postane nevarno, in kakšne so posledice kumulativnega učinka izpostavljenosti. Nenazadnje včasih zadošča že en sam elektromagnetni impulz na kvantni ravni, da se v celici sproži nenadzorovana rakotvorna rast. Ali se bomo duhov, ki jih kličemo, na koncu lahko znebili?

4.10 Internet stvari deluje na podlagi zapletenih strukturiranih informacij in kompleksnih algoritmov. Očitno je sestavljen iz modulov centraliziranih in posamičnih „inteligentnih“ predmetov. Takšno organizacijsko strukturo bi lahko primerjali z delom Evropske organizacije za jedrske raziskave (CERN), pri kateri zbiranje, analizo, shranjevanje in uporabo podatkov podpira infrastruktura mrežnega računalništva na podlagi projekta EGEE (3) in drugih projektov. Pri internetu stvari pa so procesi obdelave podatkov veliko bolj zapleteni, zato bi projekt EGEE moral biti le prvi korak pri razvoju, načrtovanju in uvedbi ustreznih komponent interneta stvari.

V Bruslju, 17. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2009) 278 konč.

(2) UL C 256, 27.10.2007, str. 66–72; UL C 224, 30.8.2008, str. 50–56; UL C 175, 28.7.2009, str. 92–96; UL C 128, 18.5.2010, str. 69 in mnenje CESE o zaščiti kritične informacijske infrastrukture, Glej stran 98 tega Uradnega lista.

(3) Enabling Grids for E-sciencE, www.eu-egee.org.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/121

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o obveščanju Komisije o investicijskih projektih na področju energetske infrastrukture v Evropski skupnosti in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 736/96

(COM(2009) 361 konč. - 2009/0106 (CNS))

(2010/C 255/22)

Samostojni poročevalec: g. SALVATORE

Svet Evropske unije je 4. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o obveščanju Komisije o investicijskih projektih na področju energetske infrastrukture v Evropski skupnosti in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 736/96

COM(2009) 361 konč. - 2009/0106 (CNS).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 177 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja namero Evropske komisije, da uvede nova pravila v zvezi z investicijskimi projekti za energetsko infrastrukturo, in podpira predlog obravnavane uredbe, ker ta upošteva najnovejši razvoj v evropski energetski politiki. S predlogom se Komisija odziva na zahteve sektorja, ki so odraz okoliščin, olajšuje zbiranje ustreznih, zadovoljivih in preglednih podatkov ter določa upravno breme, ki je sorazmerno z njihovo uporabnostjo.

1.2 EESO soglaša z razlogi za predlog uredbe Komisije, da je treba potrebo po zagotavljanju rednih in koherentnih podatkov uskladiti z izvajanjem rednih in medsektorskih analiz energetskega sistema, da bi tako zmanjšali upravne stroške in spodbujali preglednost. Predlog Komisije sledi uresničevanju teh zahtev in zagotavlja precejšnje izboljšanje obstoječega sistema. V tem smislu je obravnavani predlog, katerega pravna podlaga sta člen 284 Pogodbe ES in člen 187 Pogodbe Euratom, očitno oblikovan ob polnem spoštovanju temeljnih načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.3 EESO opozarja, da Evropska komisija ni ustrezno utemeljila podrobnosti o minimalnih pragovnih vrednostih, opisanih v prilogi predloga uredbe in nad katerimi obstaja obveznost posredovanja informacij. Potrebna je bolj temeljita obravnava organov političnega odločanja na evropski in nacionalnih ravneh z akterji iz energetskega sektorja in organizacijami civilne družbe, da bi določili ustreznejše vrednosti minimalnih pragov, ki naj zagotavljajo varnost, varstvo okolja, preglednost in gospodarnost.

1.4 EESO predlaga, naj redne analize Komisije ne bi služile le zgodnjemu ugotavljanju morebitnih neravnovesij med ponudbo in povpraševanjem po energiji ter ugotavljanju pomanjkljivosti v infrastrukturi, temveč naj bi bile tudi orodje za spremljanje napredovanja projektov, da bi jih bilo mogoče končati v primernem roku.

1.5 EESO meni, da je temeljnega pomena zagotavljanje varnosti obstoječe infrastrukture in novih projektov. Naložbe gospodarskih subjektov morajo biti usmerjene predvsem k posodabljanju, vzdrževanju in tehnološkemu prilagajanju energetskih omrežij z vidika varnosti, da bi preprečili težave ter zagotovili energetsko učinkovitost in okoljsko trajnost, pri kateri v nobenem primeru ne more in ne sme biti odstopanja.

1.6 EESO poudarja, da bo zbiranje informacij in podatkov o infrastrukturi, pomembni za Skupnost, omogočilo okrepitev načela energetske solidarnosti med državami članicami. Poleg tega bo orodje rednih analiz spodbujalo diverzifikacijo energetskih virov, tako zmanjšalo energetsko odvisnost od posameznih držav izvoznic konvencionalnih virov in izboljšalo zanesljivost oskrbe.

1.7 Glede električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov, EESO meni, da je pomembno preprečiti nastajanje upravnih stroškov v breme malih in srednje velikih podjetij, zlasti tistih, ki so specializirana na nove zelene tehnologije, saj so ta podjetja že prikrajšana zaradi višjih stroškov proizvodnje energije v primerjavi s konvencionalnimi viri energije.

1.8 EESO predlaga, naj države članice zato, da se okrepi preglednost, ki je razglašeni cilj Evropske komisije, upoštevajo mnenja prebivalcev območij, kjer naj bi postavili nove objekte, prek združenj, ki zastopajo civilno družbo.

1.9 EESO priporoča Evropski komisiji, naj zagotovi, da stroškov teh naložb ne bi prenašali v breme potrošnikov.

2. Uvod

2.1 Liberalizacija notranjega energetskega trga prinaša nove možnosti za naložbe v energetski sektor; novi zakonodajni okvir zahteva doseganje posebnih ciljev na področju obnovljivih virov energije in biogoriv.

Glede na pričakovano in zaželeno povečanje naložb v infrastrukturo v Evropi je potreben usklajen okvir za zbiranje podatkov in informacij o projektih za gradnjo in opustitev obratovanja elektrarn.

2.2 Komisija predlaga razveljavitev Uredbe (ES) št. 736/96 in njeno nadomestitev z novo uredbo v zvezi s spremljanjem investicijskih projektov na področju infrastrukture za proizvodnjo, prevoz in skladiščenje energije in ogljikovega dioksida.

2.3 Zbiranje pomembnih in ustreznih podatkov o razvoju energetske infrastrukture v državah članicah je bistveno za opravljanje rednih in medsektorskih analiz za zgodnje odkrivanje morebitnih pomanjkljivosti in neravnovesij med povpraševanjem in ponudbo energije. Prav tako je treba zagotoviti preglednost udeležencem na trgu in zmanjšanje upravnih stroškov.

2.4 Uredba št. 736/96 ni samo zastarela, saj v področje njene uporabe ni zajet velik del objektov, ki uporabljajo obnovljive vire energije, temveč tudi ne zagotavlja ustreznega sistema za zbiranje podatkov in spremljanje energetskih projektov držav članic. Zdaj veljavni sistem je torej lahko ovira za varnost naložb, ker ne zagotavlja preglednosti in dolgoročno lahko upočasni prehod na gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2. Poleg tega se zdi, da sedanja zakonodaja ne ponuja jamstev glede varnosti omrežij in obratov za proizvodnjo in skladiščenje energije in ogljikovega dioksida.

3. Predlog Komisije

3.1 Vsebina predloga uredbe nalaga državam članicam obveznost, da Evropski komisiji sporočajo podatke in informacije o investicijskih projektih na področju infrastrukture nafte, plina, električne energije in biogoriv ali zajemanja, shranjevanja in prevoza ogljikovega dioksida, ki se že izvajajo ali pa naj bi se začeli izvajati v prihodnjih petih letih. Ta obveznost se nanaša tudi na opustitev obratovanja obstoječih objektov, načrtovano v naslednjih treh letih.

3.2 Zahtevani podatki vključujejo zmogljivost objekta, lokacijo, ime, vrsto in glavne značilnosti infrastrukture, verjetni datum začetka obratovanja, vrsto uporabljenih energetskih virov, tehnologije, pomembne za zagotavljanje varnosti infrastrukture, in opremo sistemov za zajem ogljikovega dioksida. V primeru opustitve obratovanja objektov je treba posredovati naslednje podatke: vrsto in zmogljivosti infrastrukture ter verjetni datum opustitve obratovanja.

3.3 Komisija predlaga, da države članice zagotovijo potrebne informacije vsaki dve leti od 31. julija 2010. Udeleženci na trgu pa te informacije zagotovijo državi članici, na ozemlju katere nameravajo projekt uresničiti, do 31. maja tistega leta, v katerem je treba informacije posredovati. Informacije odražajo stanje projektov od 31. marca zadevnega poročevalskega leta.

3.4 Komisija spodbuja pristop dopolnilnosti, s katerim naj bi se izognili podvajanju informacij. V skladu s tem načelom se države članice izvzamejo iz obveznosti posredovanja podatkov, če so na podlagi ustreznih predpisov Skupnosti ali v okviru večletnega investicijskega načrta že predložile enakovredne informacije.

3.5 Komisija uporablja zbrane podatke in informacije za to, da vsaj vsaki dve leti pripravi medsektorsko analizo strukturnega razvoja energetskega sistema EU, rezultate katere obravnava z državami članicami in udeleženimi stranmi. Podatki in informacije se lahko objavijo, če niso kršene določbe o varstvu osebnih podatkov in poslovnih tajnosti.

3.6 Komisija lahko sprejme izvedbene ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, zlasti tiste, ki so povezani z metodami izračunavanj, tehničnimi opredelitvami in vsebino zahtevanih podatkov. Pregled predlagane uredbe je predviden v petih letih od začetka njene veljavnosti.

4. Splošne ugotovitve

4.1 EESO pozdravlja predlog Komisije, saj je nova uredba zelo pomembna za cilje evropske energetske politike. Izbrana rešitev namenja prednost kompromisu med potrebo po nadzoru in zbiranju ustreznih informacij o naložbenih projektih ter potrebo po omejevanju upravnih stroškov in spodbujanju preglednosti.

Cilj uredbe je spremljanje energetskega sistema EU s pomočjo proučevanja podatkov in informacij v zvezi s projekti za naložbe v energetsko infrastrukturo, ki se zbirajo po nalogu Komisije in zlasti njenega observatorija za energetski trg.

4.2.1 Obstoj notranjega trga in potreba po vzpostavitvi takšnega nadzornega sistema, ki deluje na nadnacionalni ravni, sta zadostni utemeljitvi za to, da je v tem primeru primernejši ureditveni ukrep na ravni Skupnosti kot pa na nacionalni ravni. V tem smislu je ureditveni ukrep, ki ga predlaga Komisija, povsem v skladu s splošnim načelom subsidiarnosti.

4.2.2 Razlogi za izbiro zakonodajnega instrumenta uredbe, ki nadomešča prejšnjo uredbo na tem področju, in vsebina te uredbe so v uvedbi obveznosti posredovanja informacij za države članice, ob upoštevanju zahteve, da se prepreči čezmerno upravno breme za slednje, zaradi česar je obravnavani predlog povsem v skladu tudi z načelom sorazmernosti.

4.3 Predlog Komisije namenja prednost dopolnilnemu poročevalnemu mehanizmu v primerjavi z enotnim in celovitim postopkom. EESO želi poudariti, da ta možnost spodbuja gospodarnost in zmanjšanje upravnih stroškov za podjetja in države članice, ugodno vpliva na končno ceno energije, preprečuje podvajanje podatkov in izboljšuje njihovo kakovost.

4.4 EESO meni, da redne, celovite in kakovostne informacije ne omogočajo samo tega, da Komisija lahko spremlja in ugotavlja pomanjkljivosti v evropski energetski infrastrukturi, temveč spodbujajo tudi razumevanje vprašanj v zvezi z energetsko infrastrukturo med vsemi organi političnega odločanja na nacionalni in evropski ravni ter med udeleženci na trgu in vlagatelji.

5. Posebne ugotovitve

5.1 EESO izraža zadovoljstvo z jasnostjo opredelitev v členu 2 predlagane uredbe. Te opredelitve, ki jih zdaj veljavna Uredba (ES) št. 736/96 ne vsebuje, olajšujejo razumevanje zakonodajnega besedila in pojasnjujejo področje njegove uporabe.

5.2 EESO meni, da izvajanje medsektorskih analiz na vsaki dve leti omogoča ustrezno spremljanje napredka infrastrukturnih energetskih projektov v Evropi.

5.3 EESO že od vselej trdi, da vprašanja varnosti infrastrukture ni mogoče ločiti od zanesljivosti oskrbe. Tudi pred kratkim (1) je EESO v zvezi z isto temo kot v tem mnenju poudaril potrebo po zagotovitvi varnosti objektov in omrežij za prenos energije in prevoz ogljikovega dioksida. Zato je pomembno, da Komisija v svojih rednih analizah upošteva vidike modernizacije in vzdrževanja obstoječih objektov in omrežij.

5.4 EESO meni, da so informacije o projektih v interesu Skupnosti prednostnega pomena. Od kakovosti teh informacij je odvisna sposobnost Evropske komisije za usmerjanje držav članic pri uporabi načela energetske solidarnosti in diverzifikaciji virov preskrbe, da se tako zmanjša energetska odvisnost od majhnega števila izvoznic konvencionalnih virov energije. Po mnenju EESO so transnacionalne energetske infrastrukture zadeva, ki je v izredno velikem interesu Skupnosti. Odbor je že v svojih prejšnjih mnenjih ocenil, da so „SSP Skupnosti nujne za nadaljnji proces evropskega povezovanja“ in da bi postopna združitev energetskih omrežij „(plina, elektrike, nafte) […] lahko znatno zmanjšala stroške poslovanja in investicijske stroške. Dodatno pa bi lahko s tem spodbudili naložbe v nove projekte omrežij [prek javnih (EU in države članice) ter zasebnih partnerstev, s čimer bi povečali zanesljivost preskrbe]“ (2).

5.5 EESO opozarja, da sistem, ki ga želi Komisija, predvideva centraliziran pristop k proizvodnji energije, čeprav številna znamenja kažejo, da utegne evropski energetski sistem v prihodnosti vse bolj sloneti na decentraliziranih objektih za proizvodnjo električne energije za domačo rabo (fotovoltaični sistemi, mikro-soproizvodnja itd.). Tem napravam je treba zagotoviti dostop do omrežij za prenos električne energije, brez povzročanja čezmernih upravnih stroškov za mala in srednje velika podjetja.

5.6 EESO opozarja, da Evropska komisija ni ustrezno utemeljila podrobnosti o pragovnih vrednostih, opisanih v prilogi predloga uredbe in za katere obstaja obveznost posredovanja informacij.

5.7 EESO, ki je že izrazil ugovore glede koristnosti in neškodljivosti projektov za zajemanje in prevoz CO2, poziva k poglobitvi razprave o uporabnosti in trajnosti CCS (zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida), vendar ugotavlja, da predlog Evropske komisije predvideva vključitev informacij o projektih za prevoz in skladiščenje ogljikovega dioksida v določbe uredbe. To je mogoče razlagati le v smislu, da bi bilo treba to infrastrukturo zajeti v redne analize evropskega energetskega sistema.

5.8 EESO meni, da gradnja energetske infrastrukture nikakor ne sme biti v nasprotju z voljo prebivalcev in njihovih predstavnikov na lokalni ravni. EESO podpira stremljenje k preglednosti, zaradi katere so državljani z ustreznimi presojami gospodarskih, socialnih in okoljskih vplivov dobro obveščeni o obsegu načrtovanih projektov.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 306, 16.12.2009, str. 51.

(2) UL C 128, 18.5.2010, str. 65.

22.9.2010

Uradni list Evropske unije

C 255/124

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o podpori državam v razvoju pri obvladovanju krize

(COM(2009) 160 konč.)

(2010/C 255/23)

Poročevalec: g. JAHIER

Komisija je 28. aprila 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o podpori državam v razvoju pri obvladovanju krize

COM(2009) 160 konč.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. novembra 2009. Poročevalec je bil g. JAHIER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 458. plenarnem zasedanju 16. in 17. decembra 2009 (seja z dne 16. decembra) s 151 glasovi za, 5 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1. Zaključki in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da sedaj, ko se je končalo obdobje največjega sistemskega tveganja mednarodne gospodarske in finančne krize, nikakor ne smemo pomesti pod preprogo resnih učinkov, ki jih ima kriza v številnih državah v razvoju. Ti učinki ogrožajo rezultate, dosežene v preteklih desetletjih, in še poslabšujejo posledice dvojne energetske in prehranske krize, kar lahko vodi v zaostrovanje sedanjih konfliktnih žarišč in političnih nestabilnosti.

Mednarodna skupnost je zdaj dolžna sprejeti vse potrebne korake in odločitve, da najrevnejšim državam pomaga pri obvladovanju krize, za katero nikakor niso odgovorne.

1.2 EESO pozdravlja sporočilo Komisije kot prvo okvirno odločitev mednarodne skupnosti, ki je med vsemi doslej sprejetimi najbolj pozitivna in celovita. Vsebuje številne predloge in tudi srednjeročne perspektive, ki jih bo zdaj treba ustrezno razviti.

EESO opozarja, da sta največji slabosti sporočila v tem, da niso zagotovljena dodatna sredstva in da bo učinek odločitev glede krize časovno omejen (npr. vnaprejšnja izplačila na podlagi finančnih obveznosti za tekoče leto).

1.3 EESO pozdravlja rezultate zadnjih mednarodnih vrhov (1), zlasti dobro strukturirane predloge glede revnejših držav, potrditev ciljev glede povečanja obsega in kakovosti pomoči ter obnovljene težnje po reformah pomoči. Kljub vsemu pa to še vedno ne zadostuje za soočanje s ključnimi vprašanji, kot so:

—	nujna potreba po povečanju sredstev in uporabi novih instrumentov za financiranje razvoja,

—	proces reforme sistema pomoči ter

—	povezava med davčnim upravljanjem in razvojem.

1.4 EESO meni, kot je že poudaril predsednik Barroso, da je treba predvsem izpolnjevati vse zaveze, dane v zadnjih letih, in poziva Komisijo, naj opomni države članice, da morajo spoštovati svoje časovne načrte glede povečevanja nakazil pomoči; ti načrti doslej še niso bili bistveno spremenjeni, čeprav so jih nekatere države članice s tem, ko so se odločile za znižanje svojih prispevkov, dejansko že preklicale.

EESO je nadalje prepričan, da so potrebna nova in precejšnja dodatna nakazila, kot je bilo zahtevano na vseh glavnih mednarodnih forumih, da bi tako v revnejše države usmerili novo pomoč in vlaganja. Odbor tudi podpira predlog, da se zato nameni vsaj 0,7 % sredstev mednarodne skupnosti, uporabljenih za obvladovanje krize, ki so trenutno ocenjena na približno 7 000 milijard USD.

1.5 EESO meni, da je zaradi dvojnega učinka energetske in prehranske krize treba sprejeti natančnejše prednostne naloge za nova vlaganja v okviru trajne zaveze za izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja.

Tako v interesu revnejših držav kot Evrope je, da postaneta kmetijstvo in zanesljiva preskrba s hrano strateški prednostni nalogi, tako kot naložbe v nujne potrebe, ki jih prinašajo podnebne spremembe, da bi tako začeli nov krog odločnih naložb v revnejše države z namenom zagotavljanja dolgoročnega trajnostnega razvoja.

1.6 EESO poziva novo Komisijo, naj ima na mednarodni ravni vodilno vlogo pri zavezi za temeljito reformo sistema razvojne pomoči in vlaganj, naj sprejme nove izzive našega tisočletja, kot so okolju prijazna rast in migracijski tokovi, ter naj se zavzame za večjo učinkovitost, preglednost in uspešnost celotnega sistema pomoči.

1.7 EESO meni, da EU ne bi smela nazadovati pri priznavanju in podpiranju nedržavnih akterjev, zlasti zasebnega sektorja, sindikatov, kmetov ter ženskih in potrošniških organizacij. To je ključni vidik evropskega pristopa.

EESO graja, da njihova vloga pri obvladovanju krize v sporočilu nikjer ni omenjena, še posebej zato, ker je civilna družba eden redkih mednarodnih akterjev, ki dokazuje, da lahko aktivira dodatne vire. Poleg tega je v številnih revnih državah kriza hudo prizadela zasebni sektor in oslabila zmožnost delovanja socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, ki pa so ključnega pomena, če želimo zagotoviti dolgoročno trajnostne razvojne odgovore.

1.8 Poleg spoštovanja zavez glede uradne razvojne pomoči (URP) EESO podpira uvedbo in sprejetje novih inovativnih mehanizmov za financiranje razvoja, med njimi tudi „Tobinov davek“. Še posebej pomembno je priznati osrednjo vlogo nakazil migrantov, z izvajanjem sklepa G-8 o približno 50-odstotnem znižanju pristojbin za pošiljanje nakazil in tudi z določitvijo strategij za večjo zaščito priseljenih delavcev pred krizo.

1.9 EESO meni, da je treba nadaljevati z vsemi ukrepi za odpiranje trgov, vključno s ponovnim zagonom pogajanj iz Dohe, podporo procesom regionalnega povezovanja (2) in okrepitvijo mehanizmov za financiranje trgovine, s posebno pozornostjo, posvečeno potrebam najrevnejših držav glede pravične trgovine. Obnoviti je treba neposredne tuje naložbe, tudi z učinkom vzvoda, ki ga omogočajo inovativni načini financiranja s strani Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke, ter z novo odobritvijo posebnih pravic črpanja za MDS in ustanovitvijo primernega sklada za ranljive države v okviru Svetovne banke.

1.10 EESO končno meni, da mora postati na svetovni ravni absolutna prednostna naloga boj proti korupciji, kriminalnim dejavnostim in davčnim goljufijam (izogibanjem in utajam), da bi tako pridobili nova, znatna sredstva za razvojne ukrepe. Odbor poziva Komisijo, naj zadevo čimprej prouči in oblikuje ustrezne predloge.

2. Uvod

2.1 Na začetku mednarodne finančne krize so bili analitiki prepričani, da ta ne bo prizadela držav v razvoju, zlasti ne najrevnejših. V naslednjih mesecih pa so se vse jasneje kazali možni ponovni vplivi krize na države v razvoju, predvsem zaradi pričakovanega krčenja svetovnega gospodarstva. Šele aprila 2009 je na srečanjih skupine G-20 v Londonu ter sestankih MDS in Svetovne banke postalo jasno, da začenjajo posledice krize čutiti tudi večje države v razvoju; to bi lahko v revščino pahnilo še dodatnih 100 milijonov ljudi poleg 160 milijonov, ki so se pod pragom absolutne revščine znašli zaradi energetske in prehrambene krize v letih 2007 in 2008.

2.2 Ocene so zaskrbljujoče. Organizacija FAO je 19. junija objavila ključne točke prihodnjega poročila o nezanesljivosti preskrbe s hrano v svetu, po katerem je število ljudi, ki trpijo lakoto, v letu 2009 prvič preseglo prag milijarde. Gre za skupno 11-odstotno povečanje, kar bo sprožilo velikanske humanitarne krize in lahko izničilo vse uspehe iz 80. in 90. let. Svetovna banka je 22. junija drastično znižala vse svoje ocene in napovedala, da se bo v letu 2009 svetovno gospodarstvo verjetno zmanjšalo za približno 3 %, svetovna trgovina za 10 %, mednarodni tokovi zasebnega kapitala pa naj bi s 1.000 milijard USD leta 2007 in 707 milijard USD leta 2008 v letu 2009 upadli na 363 milijard USD. Skupna rast v državah v razvoju naj bi bila po sedanjih ocenah le nekaj več kot 1 %. Toda če izvzamemo Kitajsko in Indijo, je BDP v državah v razvoju za 1,6 % upadel. Najbolj je prizadeta Afrika, kjer bi naj bila po napovedih rast v letu 2009 za 66 % nižja kot v letu 2007. Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da bi lahko v letu 2009 izgubilo delo 50 milijonov ljudi in da bi se lahko število revnih delavcev povečalo na 200 milijonov.

2.3 Finančna in gospodarska kriza je povzročila štiri glavne šoke: a) zmanjšanje skupnega obsega trgovine z velikim padcem prihodka iz izvoza, države v razvoju pa bodo najverjetneje izkusile finančni primanjkljaj med 270 in 700 milijardami USD (3); b) padec tokov zasebnih vlaganj, ki so še posebej pomembni za države s srednjimi prihodki in države, kjer potekajo obsežne strukturne naložbe; c) velik padec v nakazilih priseljencev, ki v nekaterih afriških državah v razvoju predstavljajo 30 % BDP in ki so zgolj v letu 2006 znašala skupaj 270 milijard USD, kar je več kot dvakrat toliko, kot znaša skupna URP; d) zanesljivo zmanjšanje URP številnih dvostranskih donatorjev v letih 2009 in 2010. Zadnja dva šoka, ki povečujeta učinke predhodne prehranske krize in krize cen energije, sta posebej občutna v Afriki, kjer so ti tokovi pogosto ključnega pomena tako za državne proračune kot za samo preživetje družin in lokalnih skupnosti.

2.4 Med posledice teh medsebojno povezanih in zaporednih šokov, ki očitno zelo različno vplivajo na posamezne države in območja, sodijo zlasti:

—	upočasnitev rasti ali občutno krčenje lokalnega gospodarstva;

—	hitro povečevanje brezposelnosti, revščine in lakote, zlasti na mestnih območjih, z resnimi posledicami za najbolj ranljive skupine, posebno ženske in mladoletnike;

—	padanje davčnih dohodkov z resnimi posledicami za stanje javnih financ, ki so bile zlasti v afriških državah v zadnjem desetletju solidno sanirane;

—	posledično ogrožanje načrtov javnih naložb, zlasti v vzdrževanje in infrastrukturo;

—	večje težave velikega dela prebivalstva pri dostopu do blaga in storitev, skupaj s krnitvijo že tako nestabilnih sistemov socialnega varstva;

—	zmanjšanje dohodkov iz turizma;

—	vse težavnejši dostop do kreditov in naložbenih tokov, zlasti za zasebni sektor;

—	zelo negativen vpliv na zmožnost uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja, ki so po delnih uspehih v petih letih od leta 2000 do leta 2005 že vsaj dve leti resno ogroženi;

—	nevarnost pomanjkanja primernih sredstev za spopadanje z učinki podnebnih sprememb.

2.5 Podoba je še bolj zaskrbljujoča, če upoštevamo možne posledice na politično stabilnost ter notranjo in zunanjo varnost na več območjih sveta. Že raziskava, ki jo je leta 2008 naročila britanska vlada, je ocenila, da naj bi v letu 2010 polovica najrevnejših ljudi na svetu živela v državah, ki jih zaznamujejo stalni ali grozeči konflikti.

2.6 Nenazadnje bi kriza lahko povzročila nadaljnje migracijske tokove, tako znotraj držav in regij kot v bogatejše države. Vse to bi povečalo že obstoječe napetosti, zlasti na mejah EU, hkrati pa bi lahko povzročilo nadaljnje zaskrbljujoče izgube človeških virov, ki so za številne revne države ključnega pomena.

3. Odziv Komisije

3.1 Evropska komisija je bila prvo telo, ki je sprejelo konkretne odločitve v okviru zavez skladno s srečanjem skupine G-20 v Londonu, kar je predsednik Komisije Barroso povzel z besedami, da „recesija ne sme in ne more biti izgovor za to, da prelomimo obljube o pomoči“.

3.2 Sporočilo Komisije je ena najbolj pozitivnih okvirnih odločitev, kar jih je doslej predlagala mednarodna skupnost v pomoč revnim državam pri obvladovanju krize. Poleg poudarka, da je treba spoštovati obstoječe zaveze glede URP in mobilizirati nova sredstva za razvoj (kot je na primer ambiciozni, a morda nekoliko nerealistični predlog, da bi za vsak euro pomoči zagotovili pet eurov neuradne razvojne pomoči), sporočilo poudarja velik pomen pospešitve plačil ali vnaprejšnjega plačevanja – kar je med donatorji edinstveno – ter sprejetja prožnejših mehanizmov. Komisija je tako Evropsko investicijsko banko zaprosila, naj pripravi proticiklične instrumente, zlasti za infrastrukturni in finančni sektor. Komisija se je tudi zavezala, da bo pospešila proračunsko podporo in v izjemnih primerih pretehtala tudi možnost makroekonomske pomoči za države, ki jih zajema evropska sosedska politika.

3.3 Sporočilo ugotavlja, da je neučinkovitost pomoči zelo draga in da potrebujemo korenito reformo celotnega mednarodnega sistema URP. Komisija poziva države članice, naj spodbujajo skupne in usklajene pristope za obvladovanje krize. Hkrati bi se morala EU kot največja svetovna donatorka zavzeti za reformo sistema pomoči v mednarodnem okviru.

3.4 Sporočilo se v precejšnji meri ukvarja z ukrepi za podporo sociali in zaposlovanju, tako s podpornimi mehanizmi za zagotavljanje socialnih izdatkov kot tudi s podporo za gradnjo nacionalne in regionalne infrastrukture. Posebna pozornost je posvečena sredozemskim in afriškim državam, tudi z vidika izplačil sredstev. Komisija je tudi obnovila svojo zavezo za oživitev kmetijstva in okolju prijazno rast prek inovativnega financiranja za spopadanje s podnebnimi spremembami in podporo za prenos okoljsko trajnostnih tehnologij.

3.5 Sporočilo na koncu predlaga ukrepe v podporo mednarodnemu sistemu trgovanja, in sicer s povečevanjem učinkovitosti programov pomoči za trgovino in povečevanjem izvoznih posojil. Obenem priporoča Komisija spodbujanje razprave o prestrukturiranju javnih dolgov držav v razvoju in med drugim predlaga ukrepe v podporo davčnemu upravljanju na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni.

3.6 Svet EU je sprejel in odobril glavna priporočila iz Sporočila ter poudaril, kako pomembno je, da države članice spoštujejo svoje zaveze; pozval je „[…] države članice, Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj […] ukrepajo usklajeno […], na osnovi skupne analize o učinku krize na države, v sodelovanju z mednarodnimi institucijami in partnerskimi državami, da bi opredelili najbolj izpostavljene in manj odporne države in skupine prebivalstva“ (4).

3.7 Toda najočitnejša pomanjkljivost odločitev EU je dejstvo, da – razen 100 milijonov eurov na leto za infrastrukturni skrbniški sklad EU-Afrika – niso predvidena nobena dodatna sredstva.

4. URP je ogrožena

4.1 Po podatkih Odbora za razvojno pomoč (DAC) pri OECD je URP v letu 2008 dosegla doslej najvišjo raven. Dosegla je 120 milijard USD, kar pomeni realno povečanje za 10 %, in dosegla 0,30 % BND članic OECD. Tudi dvostranski programi so se po močnem padcu v letih 2006–2008 v zadnjem letu povečali.

4.2 Skupni prispevek držav članic EU je leta 2008 znašal 49 milijard eurov, kar je 4 milijarde eurov več kot leta 2007 in ustreza 0,40 % BND. Omeniti velja, da si je Komisija leta 2002, v času soglasja iz Monterreya, zadala vmesni cilj 0,39 % BND do leta 2006. Istočasno pa je treba poudariti, da smo še vedno zelo daleč od tega, da bi najmanj razvitim državam dodelili 0,20 % BND; danes je za Afriko predvidenih le 20 milijard USD, medtem ko je cilj za leto 2010 doseči 50 milijard USD.

4.3 Obstajajo resni zadržki glede konkretne sposobnosti EU, da bi zagotovila nadaljnja povečanja, ocenjena na 20 milijard eurov in potrebna za uresničitev cilja 0,56 % BND v letu 2010. Evropska platforma nevladnih organizacij Concord je v svojem poročilu AidWatch za leto 2008 predvidela, da se bo pomoč v letih 2009 in 2010 zmanjšala za 27 milijard USD. Meni tudi, da bi bilo treba podatke za EU pregledati, saj vključujejo izdatke, ki jih ne bi smeli šteti v URP: 5 milijard USD za odpis zunanjega dolga, 2 milijardi za študentske štipendije in milijardo za stroške v zvezi z begunci. Če te zneske odštejemo, je tako pomoč za leto 2008 po Concordu znašala samo 0,34 % BND, kar je precej manj od cilja za leto 2010, ki je 0,56 % BND.

4.4 Tudi po poročilu Svetovne banke Global Monitoring Report za leto 2009 je uresničitev ciljev iz Gleneaglesa (130 milijard USD letno do leta 2010) v trenutnih razmerah povsem neuresničljiva, kljub rasti v letu 2008 in zavezam nekaterih vodilnih donatorjev.

4.5 Vse številnejši postajajo tisti, ki menijo, da potrebujemo nova sredstva, ki bi daleč presegla zaveze iz Gleneaglesa. Program Združenih narodov za razvoj poudarja, da ne gre zgolj za spoštovanje že prevzetih obveznosti, temveč tudi za znatno povečanje nakazil, na primer z namenitvijo vsaj 0,7 % vseh sredstev, ki so bila zagotovljena za reševanje bank in ponovno oživitev gospodarstva (ocenjena na približno 7 000 milijard USD), za to, da bi državam v razvoju pomagali doseči razvojne cilje tisočletja ter oživili neposredne in dolgoročne naložbe in izdatke v revnih državah. Po izbruhu krize je predsednik Svetovne banke večkrat poudaril, da je treba storiti veliko več za mobiliziranje dodatnih virov v podporo revnim državam, da bi te obvladale uničujoče posledice krize, ki je nikakor niso zakrivile. Po najnovejših ocenah Svetovne banke se vrzel v financiranju, namenjenem vsaj zapolnitvi različnih izgub v državah v razvoju, giblje od 350 do 635 milijard USD. Ti podatki so svetlobna leta daleč od zneskov, ki jih je mednarodna skupnost doslej uspela zbrati, ne le kot URP, ampak tudi v drugih oblikah pomoči in posojil.

4.6 Če izvzamemo namene, ki jih je izrazila EU, poročilo OECD kaže, da se bo zaradi krize v veliki večini dvostranskih donatork verjetno še povečala razlika med zavezami in izplačili, prav tako pa naj bi bila kriza pogosto razlog za nadaljnje zamude in odloge plačil. Pomoč držav, ki niso članice DAC, se sicer povečuje, vendar je celoten obseg te pomoči še daleč od tega, da bi znatneje vplival na splošne trende. Skupna pomoč teh držav, ki so OECD posredovale podatke, je v letu 2007 znašala 5,6 milijarde USD.

4.7 Čeprav so na voljo le močno okrnjeni podatki, se zdijo trendi pomoči zasebnih donatorjev pozitivni: leta 2007 je dosegla 18,6 milijarde USD, kar je 25 % več kot leta 2006. Po internih podatkih, ki so na voljo v ZDA, vendar niso bili sporočeni OECD, naj bi tokovi zasebnih donatorjev v letu 2007 znašali 37 milijard USD, za leto 2009 pa so številne največje fundacije, kot je Gates Foundation, napovedale do 20-odstotna povečanja.

5. Učinkovitost pomoči in boj proti korupciji

5.1 V času krize je izjemno pomembno povečati učinkovitost pomoči. Gospodarska škoda zaradi nepredvidljivosti izplačil, razdrobljenosti posegov in pomanjkanja usklajenosti med donatorji je jasno vidna. Komisija ocenjuje, da lahko nihanje URP poveča stroške za 15 do 20 %, medtem ko bi lahko delno izvajanje programa za učinkovitost pomoči prineslo prihranek približno 5–7 milijard eurov letno. Zato je treba čimprej začeti izvajati določbe pariške deklaracije iz leta 2005 in akcijskega načrta iz Akre iz leta 2008 ter hkrati upoštevati že sprejete odločitve EU, ki bi lahko prinesle resnične spremembe: delitev dela med državami članicami in Komisijo, boljši izkoristek nacionalnih sistemov, predvidljivost pomoči in večja odgovornost za rezultate, vključno z manj pogojevanja (5).

5.2 OECD opozarja, da je napredek pri izboljšanju kakovosti pomoči zdaj nezadosten. 225 dvostranskih in 242 večstranskih agencij po svetu vsako leto financira na stotisoče dejavnosti. Tako na primer v svetu obstaja več kot 90 zdravstvenih skladov; Svetovna zdravstvena organizacija mora tako vsako leto približno 4 600 donatorjem posredovati okrog 1 400 poročil. Vlada države v razvoju mora vsako leto povprečno sprejeti in se odzvati na približno 200 donatorskih misij in na več sto misij zasebnih donatorjev. Poleg tega zadnja raziskava spremljanja organizacije OECD kaže, da se povprečno le 45 % pomoči posreduje v predvidenem času.

5.3 Če želimo doseči mednarodno opredeljene cilje, je torej potreben hitrejši napredek. Predvsem je potrebna ustrezna politična volja vlad 27 držav članic EU

—	pri preglednosti uporabe 12 kazalnikov iz pariške deklaracije,

—	pri uporabi kodeksov ravnanja EU,

—	pri splošnejšem prizadevanju za skladnost med politikami, zlasti med trgovinsko in razvojno, in

—	za odločno vlaganje v celovito reformo mednarodnega sistema pomoči, ki bo namenjal več pomena nedržavnim akterjem in odprl nov večstranski krog.

5.4 V okviru tega pristopa je treba pozornost nameniti velikanski količini sredstev, ki v številnih državah v razvoju izginejo zaradi korupcije in nezakonitega izvoza kapitala, pri čemer je treba nameniti poseben poudarek naložbam za izkoriščanje surovin in obsežnim infrastrukturnim projektom. Dokazano je, da se zaradi korupcije izgubi pomemben delež pomoči: to ima uničujoče posledice za lokalno prebivalstvo in zmanjšuje zaupanje davkoplačevalcev v donatorskih državah. Po poročilu mednarodne organizacije Transparency International za leto 2008 o korupciji v svetu naj bi korupcija zdaj dosegla 50 milijard USD, kar ustreza polovici celotnega obsega vseh URP ali naložbam, ki so potrebne za uresničitev ciljev glede pitne vode in javne higiene. Občutno izboljšanje upravljanja, zlasti glede sledljivosti pomoči, ter sistemi bolj izrecne pogojenosti izplačil morajo dobiti ključen pomen v vseh zavezah EU in na večstranski ravni. Vsaj obžalovanja vredno je, da to v sporočilu Komisije ni niti omenjeno.

6. Vloga zasebnih akterjev in civilne družbe

6.1 Pomen vloge nedržavnih akterjev – ki jih sporazum iz Cotonouja opredeljuje kot „zasebni sektor, socialni in gospodarski partnerji, zlasti sindikati, civilna družba v vseh oblikah“ (člen 6) –, je zdaj že splošno priznan. Osupljivo pa je, da sporočilo na noben način ne omenja njihove vloge pri obvladovanju krize, še zlasti, ker so edini akterji, ki lahko zberejo dodatna sredstva. Poleg tega je v številnih revnih državah kriza hudo prizadela zasebni sektor in oslabila zmožnost delovanja socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, ki pa so ključnega pomena, če želimo zagotoviti dolgoročno trajnostne razvojne odgovore.

6.2 Računsko sodišče ES je 18. maja letos izdalo posebno poročilo o upravljanju Komisije na področju vključevanja nedržavnih akterjev v razvojno sodelovanje ES (6), v katerem je, čeprav je pohvalilo povečanje vlaganj sredstev Skupnosti prek nedržavnih akterjev (7), izreklo tri glavne kritike:

—	nedržavni akterji niso dovolj vključeni v proces sodelovanja in njihova vloga je pogosto omejena na izvajanje projektov ali zagotavljanje storitev; pogosto se jih za mnenje vpraša le enkrat in prepozno;

—	premalo je dejavnosti za krepitev zmogljivosti; te se poleg tega osredotočajo na sisteme sporazumevanja in sodelovanja, ki v praksi izključujejo večino malih ali srednje velikih in neurbanih organizacij;

—	številne pomanjkljivosti so pri spremljanju in izvajanju postopkov, ki so za mnoge organizacije pogosto preveč zapleteni in nejasni, včasih pa ne nudijo ustreznih podatkov o napredku pobud in njihovem končnem učinku.

6.3 Zaradi težav, ki jih je ugotovilo Sodišče, znova ponavljamo, kar EESO trdi že leta: treba je poudariti, da morajo imeti vlaganja prek nedržavnih akterjev prednost, bodisi z okrepitvijo vseh postopkov, ki bi lahko privedli do resničnega povečanja sodelovanja, bodisi s podvojitvijo obsega pomoči, ki jo upravljajo neposredno nedržavni akterji, vse do največ 20 %, kot je bilo sicer zahtevano že v enem od prejšnjih mnenj EESO (8).

7. Na poti k reviziji pomoči in novim instrumentom financiranja

7.1 Danes se že kaže jasna potreba po koreniti reformi mednarodnih finančnih institucij, začenši s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom. Junijska konferenca ZN je bila glede tega nedvoumna: „mednarodne finančne institucije morajo biti jasno usmerjene v razvoj“ in treba jih je reformirati tako, da bodo „spodbujale možnosti, zastopanost in sodelovanje držav v razvoju ter bolje odražale današnje stanje“ (9).

Paradoksalno je namreč, da je bilo med krizo 82 % posojil MDS danih evropskim državam in le 1,6 % afriškim; od skupno 1 100 milijard USD, o katerih je bilo odločeno na srečanju skupine G-20 2. aprila 2009 v Londonu, je bilo le malo več kot 20 milijard USD namenjenih najrevnejšim državam.

7.2 EU si mora prizadevati za sprožitev drastične revizije teh razmerij, v prvi vrsti z resnejšim upoštevanjem in uresničitvijo predloga Svetovne banke o oblikovanju novega, posebnega sklada za ranljive države (Vulnerability Fund), ki bi bil namenjen predvsem financiranju zanesljive preskrbe s hrano, socialne varnosti in človekovega razvoja, med drugim z vzpostavitvijo posebnega skupnega okvira, ki bi zajemal Svetovno banko in specializirane agencije ZN. Prav tako bi si morali prizadevati za izdajo novih posebnih pravic črpanja za MDS, in sicer za vsaj 250 milijard USD, ki bi bile namenjene izključno za zagotavljanje likvidnosti za financiranje razvoja.

7.3 EU mora tudi imeti vodilno vlogo in zagotoviti, da bodo pri financiranju trgovine in hitrem ponovnem začetku pogajanj iz Dohe v ospredju potrebe držav v razvoju ter da bodo zagotovljeni posebni podporni in zaščitni ukrepi za najrevnejše države in zanesljivo preskrbo s hrano.

7.4 EESO je že dolgo prepričan, da si je treba s vsemi silami prizadevati za spodbujanje in povečanje števila novih instrumentov za financiranje razvoja. Obžalovanja vredno je, da je bilo na tem področju doseženega le malo, zato je treba povečati doseg najnovejših pobud in odločitev, na primer mednarodnega finančnega sklada (International Finance and Facility Fund, IFF) za cepljenja (IFF-Im) iz novembra 2006 za financiranje cepljenj v revnih državah; tržnih zavez (advanced market commitment) iz istega obdobja; pobude s srečanja skupine G-8 v Aquili, da bi v petih letih prepolovili stroške uradnega prenosa nakazil priseljencev v njihove države izvora, zaradi česar bi se ta nakazila lahko povečala za 13 do 15 milijard USD letno. EESO podpira predlog, da bi končno začeli razpravo o izvajanju prostovoljnega davka v višini 0,005 % na mednarodne finančne transakcije („Tobinovega davka“), za katero sta se nedavno znova zavzeli francoska in nemška vlada na vrhu G-20 v Pittsburghu. Ti novi načini financiranja, ki morajo ostati le dopolnilo k obstoječim zavezam glede URP, morajo biti jasneje povezani z izpolnjevanjem posameznih razvojnih ciljev tisočletja, nujnimi potrebami zaradi podnebnih sprememb in stroški, ki jih bodo morale revne države nositi v prihodnjih letih.

7.5 Reforma mednarodnega sistema pomoči, ki ga Komisija upravičeno znova omenja v točki 11 svojega predloga, je nujna, in tu bi lahko EU dejansko imela vodilno vlogo, vsaj pri naslednjih točkah:

—	vzpostavitvi mednarodnega sistema zgodnjega opozarjanja, ki bi v prihodnjih letih lahko spremljal učinek krize na življenjske pogoje ljudi in možnosti razvoja, da bi lahko usmerjali pomoč in naložbe;

—	razvoju zanesljivega sistema odgovornosti za spremljanje napredka in vrednotenje učinkovitosti ukrepov, kot je bilo odločeno na vrhu skupine G-8;

—

znatnejših naložbah v stabilizacijo konfliktnih območij, vzpostavljanje institucij in upravljanje krize, z okrepitvijo lokalnih in regionalnih zmogljivosti za načrtovanje in ukrepanje, okrepitvi uvajanja splošnih sistemov socialnega varstva in načrtovanju ustreznih naložb za soočanje z novimi izzivi zanesljive preskrbe s hrano in podnebnih sprememb;

—	krepitvi in razširitvi dostopa do mikrokreditov za podporo podjetniških pobud, ki sicer ne bi dobile bančnih posojil.

7.6 Obravnavanje zanesljive preskrbe s hrano in okolju prijazne rasti kot dveh dolgoročnih ciljev strateških vlaganj lahko predstavlja pomembno vodilo pri oblikovanju novega sistema pomoči in vlaganj, kar je zaradi krize še toliko bolj pomembno. To lahko prispeva tudi k bolj usklajenem vključevanju virov in zmožnosti držav v razvoju ter ponudi konkretno priložnost za gospodarsko partnerstvo med državami EU in OECD.

7.7 Dve dodatni opombi glede EU:

—

skrbno je treba oceniti razvoj instrumenta proračunske pomoči v zadnjih letih; obenem je treba proučiti možnost, da se pomoč bolj usmerjeno nameni za sektorske zaveze na področju zdravja, dostojnega dela, izobraževanja in usposabljanja, infrastrukture, socialnih storitev in okolju prijazne rasti, kot je poudaril tudi Evropski parlament (10),

—	ponovno bi bilo treba proučiti porazdelitev pristojnosti med nove komisarje, zlasti s podelitvijo neposrednega nadzora nad EuropeAid, ki sodi zdaj pod okrilje komisarja za zunanje odnose, komisarju za razvoj.

7.8 Na področju razvoja se bolj kot kjerkoli drugje jasno kaže, da mora biti EU sposobna govoriti z enim glasom ter okrepiti svojo zmožnost enotnega in usklajenega ukrepanja skupaj z državami članicami, in sicer tako zato, da bi lahko nastopala v novih mednarodnih razmerah, ki se pojavljajo zaradi krize, kot tudi zato, da bi učinkoviteje izkoristila možnosti svoje vloge ter bolje uporabila vire in pristojnosti, ki so ji že danes na voljo. Ob spreminjajočem se okviru akterjev na mednarodni ravni je razvoj najrevnejših držav, še zlasti Afrike, bolj kot kdajkoli prej v strateškem interesu prihodnjega razvoja Evrope (11).

7.9 Zaradi krize je okrepitev mednarodnega sodelovanja v boju proti korupciji in utaji davkov postala sprejeto dejstvo, zlasti glede boja proti davčnim oazam. Po podatkih Urada ZN za droge in kriminal (UNODC) znaša izkupiček kriminalnih dejavnosti in davčnih utaj danes 1 000 do 1 600 milijard USD, od česar polovica prihaja iz držav v razvoju ali tranzicijskih držav. Od teh 500 do 800 milijard USD izhajajo le 3 % iz korupcije, 30 % iz kriminalnih dejavnosti in 67 % iz davčnih utaj. Z drugimi besedami: davčne utaje stanejo države v razvoju 300 do 500 milijard USD, od česar naj bi bilo 285 milijard povezanih z neformalnim sektorjem, 160 milijard pa z utajo davkov številnih večnacionalnih podjetij, ki delujejo v teh državah (12). EESO meni, da je na tem področju nujno potrebna odločna sprememba usmeritve, ki se danes zdi bolj uresničljiva. To bi lahko ne le sprostilo nepričakovana sredstva za vlaganja in razvojno pomoč, temveč tudi spodbudilo razvoj trdnejših in pravičnejših davčnih sistemov v številnih revnih državah; to je ključnega pomena za okrepitev institucij in kakršnekoli zdrave dolgoročne razvojne možnosti.

V Bruslju, 16. decembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Posebej Vrh ZN junija 2009 in srečanje skupine G8 v Aquili julija 2009.

(2) Glej mnenje EESO o sporočilu Komisije o regionalnem razvojnem povezovanju v državah AKP, UL C 317, 23.12.2009, str. 126, poročevalec g. DANTIN, soporočevalec g. JAHIER.

(3) Svetovna banka, 2009, in Afriška razvojna banka, marec 2009. Navedeni razpon izraža skrajne vrednosti zdaj razpoložljivih napovedi.

(4) Sklepi Sveta EU za zunanje odnose, 18. maj 2009.

(5) COM(2009) 160 konč. in Svet EU z dne 22. julija 2008.

(6) Sodišče je kot nedržavne akterje v tem poročilu opredelilo zgolj organizacije civilne družbe in izključilo zasebni sektor.

(7) Po podatkih EuropeAid je mogoče zneske iz pogodb, sklenjenih z nedržavnimi akterji v letih 2006 in 2007, oceniti na 836,43 in 915,26 milijona eurov (z izjemo humanitarne pomoči, ki jo upravlja ECHO), kar ustreza 10 % pomoči EU za države v razvoju. Približno 50 % sredstev ECHO gre za nevladne organizacije (približno 353 milijonov eurov v 2007).

(8) Mnenje poročevalke ge. FLORIO, UL C 234, 2003, Civilna družba in razvojna politika.

(9) Konferenca ZN o svetovni finančni in gospodarski krizi, junij 2009.

(10) Osnutek resolucije odbora DEVE, september 2009.

(11) Glej mnenje o EU, Afriki in Kitajski: k tristranskemu dialogu in sodelovanju (UL C 318, 2009, poročevalec g. Jahier), in mnenje o zunanji razsežnosti prenovljene lizbonske strategije (ECO 249/2010, poročevalec g. Jahier).

(12) Glej študijo CIDSE, ki je navedena v literaturi (november 2008).

PRILOGA

Naslednji amandma, ki je bil na seji strokovne skupine za zunanje odnose zavrnjen, je prejel več kot četrtino glasov:

Amandma: g. PEEL

Točka 7.9

Spremeni se tako:

7.9

Zaradi krize je okrepitev mednarodnega sodelovanja v boju proti korupciji in utaji davkov postala sprejeto dejstvo, zlasti glede boja proti davčnim oazam. Po podatkih Urada ZN za droge in kriminal (UNODC) znaša izkupiček kriminalnih dejavnosti in davčnih utaj danes 1 000 do 1 600 milijard USD, od česar polovica prihaja iz držav v razvoju ali tranzicijskih držav. . EESO meni, da je na tem področju nujno potrebna odločna sprememba usmeritve, ki se danes zdi bolj uresničljiva. To bi lahko ne le sprostilo nepričakovana sredstva za vlaganja in razvojno pomoč, temveč tudi spodbudilo razvoj trdnejših in pravičnejših davčnih sistemov v številnih revnih državah; to je ključnega pomena za okrepitev institucij in kakršnekoli zdrave dolgoročne razvojne možnosti.

Obrazložitev

Te številke je treba črtati, saj se v nasprotju s tem, kar izhaja iz besedila, ne pojavljajo v poročilu UNODC.

Rezultat glasovanja

Za: 59

Proti: 93

Vzdržani: 9

Skupno glasov: 161

(1)

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2010.255.slv
Uradni list Evropske unije		C 255

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 53 22. september 2010

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	458. plenarno zasedanje 16. in 17. decembra 2009
2010/C 255/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o trgovini in zanesljivi preskrbi s hrano	1

2010/C 255/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o finančni krizi in njenem vplivu na realno gospodarstvo (mnenje na lastno pobudo)	10

2010/C 255/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o usklajenem ukrepanju za izboljšanje poklicne poti in mobilnosti raziskovalcev v EU	19

2010/C 255/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kako podpreti MSP pri prilagajanju spremembam na svetovnem trgu (mnenje na lastno pobudo)	24

2010/C 255/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o programu pomoči evropskemu letalskemu sektorju (mnenje na lastno pobudo)	31

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	458. plenarno zasedanje 16. in 17. decembra 2009
2010/C 255/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov (COM(2009) 31 konč./2 - 2009/0006 (COD))	37

2010/C 255/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (prenovitev) – o izvajanju Akta za mala podjetja (COM(2009) 126 konč. - 2009/0054 (COD))	42

2010/C 255/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2009) 175 konč.)	48

2010/C 255/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Nova obzorja IKT – strategija za raziskovanja na področju prihodnjih in nastajajočih tehnologij v Evropi (COM(2009) 184 konč.)	54

2010/C 255/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o začasni opustitvi avtonomnih dajatev skupne carinske tarife na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov v avtonomni regiji Madeira in Azori (COM(2009) 370 konč. - 2009/0125 (CNS))	59

2010/C 255/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Spodbujanje dobrega upravljanja v davčnih zadevah (COM(2009) 201 konč.)	61

2010/C 255/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novo partnerstvo za posodobitev univerz: forum EU za dialog med univerzami in podjetji (COM(2009) 158 konč.)	66

2010/C 255/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o boju proti raku: evropsko partnerstvo (COM(2009) 291 konč.)	72

2010/C 255/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah (COM(2009) 380 konč.)	76

2010/C 255/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi – Spodbujanje učne mobilnosti za mlade (COM(2009) 329 konč.)	81

2010/C 255/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljšemu usmerjanju pomoči kmetom na območjih z naravnimi omejitvami naproti (COM(2009) 161 konč.)	87

2010/C 255/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 1999/62/ES o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila (COM(2008) 436 konč. - 2008/0147 (COD))	92

2010/C 255/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o zaščiti kritične informacijske infrastrukture: Kako zaščititi Evropo pred obsežnimi kibernetskimi napadi in prekinitvami: izboljšati pripravljenost, varnost in odpornost(COM(2009) 149 konč.)	98

2010/C 255/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018 (COM(2009) 8 konč.)	103

2010/C 255/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije – Trajnostno naravnana prihodnost prometa: usmeritev k integriranemu, tehnološko naprednemu in uporabnikom prijaznemu prometnemu sistemu (COM(2009) 279 konč.) ter o izhodiščih za evropsko prometno politiko po letu 2010	110

2010/C 255/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Internet stvari – akcijski načrt za Evropo (COM(2009) 278 konč.)	116

2010/C 255/22	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o obveščanju Komisije o investicijskih projektih na področju energetske infrastrukture v Evropski skupnosti in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 736/96 (COM(2009) 361 konč. - 2009/0106 (CNS))	121

2010/C 255/23	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o podpori državam v razvoju pri obvladovanju krize (COM(2009) 160 konč.)	124

2010/C 255/24	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o radijskih motnjah (elektromagnetni združljivosti) vozil (kodificirana različica) (COM(2009) 546 konč. - 2009/0154 (COD))	132

2010/C 255/25	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi Odločbe Sveta 79/542/EGS o seznamu tretjih držav ali delov tretjih držav in o določitvi pogojev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali in javnim zdravjem ter veterinarskimi spričevali za uvoz nekaterih živih živali in njihovega svežega mesa v Skupnost (COM(2009) 516 konč. - 2009/0146 (COD))	133