5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/1

A.

ker je v skladu s sodno prakso Sodišča načelo nediskriminacije na podlagi starosti, zagotovljeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, splošno načelo zakonodaje Skupnosti,

B.

ker različno obravnavanje na podlagi starosti predstavlja diskriminacijo na tej podlagi, razen če je objektivno utemeljeno, uporabljena sredstva pa so ustrezna in potrebna,

C.

ker po mnenju varuha človekovih pravic Komisija ni ustrezno upravičila svojega obravnavanja zunanjih pomožnih konferenčnih tolmačev, starejših od 65 let, in še naprej uporablja svojo politiko zaposlovanja teh tolmačev,

D.

ker varuh človekovih pravic meni, da je to primer nepravilnega ravnanja,

E.

ker je naloga Evropskega parlamenta kot edinega voljenega organa Unije varovanje in zaščita neodvisnosti evropskega varuha človekovih pravic pri izvajanju njegovih obveznosti v zvezi z evropskimi državljani in spremljanje izvajanja njegovih priporočil,

1.

podpira kritične pripombe Evropskega varuha človekovih pravic in njegova priporočila v zvezi s politiko Komisije za zaposlovanje pomožnih konferenčnih tolmačev, starejših od 65 let;

2.

poziva Komisijo, naj spremeni sedanjo politiko, ki dejansko prepoveduje zaposlovanje pomožnih konferenčnih tolmačev starejših od 65 let; vendar meni, da v teh okoliščinah izplačilo odškodnine ni utemeljeno;

3.

ugotavlja, da se je Parlament, ko je prejel podoben osnutek priporočila s strani varuha človekovih pravic, nemudoma odzval in spremenil svojo prakso glede zaposlovanja konferenčnih tolmačev, starejših od 65 let, veljavna pravila pa je interpretiral na način, ki ne povzroča diskriminacije;

4.

meni, da sprememba veljavnih pravil in odprava diskriminacije na podlagi starosti iz postopka zaposlovanja ne pomeni, da je evropska institucija obvezana zaposlovati konferenčne tolmače, starejše od 65 let, vendar bi v tem primeru pravila Komisije postala skladna s splošnim načelom zakonodaje Unije; poleg tega bi se glede na pomanjkanje tolmačev v nekaterih uradnih jezikih okrepila zmožnost institucije, da zagotovi najboljšo možno storitev, kot se je to izkazalo v Parlamentu;

5.

poziva Komisijo, naj skupaj s Parlamentom pregleda veljavna pravila za zaposlovanje pomožnih konferenčnih tolmačev in drugega osebja, da bi se izognili vsem oblikam diskriminacije;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in Evropskemu varuhu človekovih pravic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/3

1.

odobri sklepe s tristranskih pogovorov dne 2. aprila 2009;

2.

poudarja, da je doseženi sporazum o spremembi večletnega finančnega okvira rezultat uspešnega medinstitucionalnega sodelovanja v okviru odziva na finančno in gospodarsko krizo, s katero se soočajo države članice, in sicer s spodbujanjem solidarnosti na področju energetskih virov ter širokopasovnega interneta na podeželju, pa tudi s podporo kmetijskega sektorja;

3.

opozarja, da je s tem sporazumom Parlament v svoji dvojni vlogi zakonodajnega in proračunskega organa zaščitil obstoječe prednostne naloge, tako kot med proračunskim postopkom za leto 2008, ko je bil dosežen sporazum o financiranju programa Galileo;

4.

se strinja s političnim sporazumom, ki zagotavlja mehanizem nadomestil za proračunski postopek 2010, pa tudi – a le če bo to potrebno – za proračunski postopek 2011; opozarja, da v skladu z navedbami iz skupne izjave, ki so jo v okviru tristranskih pogovorov dne 2. aprila 2009 sprejeli Evropski parlament, Svet in Komisija, mehanizem nadomestil ne bo vplival na finančna sredstva za programe, sprejete s postopkom soodločanja, in letni proračunski postopek, financiral pa se bo z uporabo vseh proračunskih sredstev, ki jih dopušča pravni okvir proračuna;

5.

poudarja, da so primanjkljaji in ostanki iz rezultatov pogajanj o Medinstitucionalnem sporazumu z dne 17. maja 2006 še vedno nerešeni in da se je treba tem primanjkljajem posvetiti v vmesnem pregledu 2008-2009, kakor ga določa izjava 3 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, pa tudi v letnih proračunskih postopkih, če je le mogoče z večjo prilagodljivostjo, v vsakem primeru pa z vsemi sredstvi, ki jih predvideva Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006; opozarja na navedbe iz enostranske izjave Parlamenta, podane v okviru tristranskih pogovorov z dne 2. aprila 2009, da mora Komisija pri vmesnem pregledu upoštevati načela iz resolucije Parlamenta, sprejete dne 25. marca 2009;

6.

svari pred redno uporabo rezerv iz razdelka 2 za financiranje drugih razdelkov, saj bi lahko to ogrozilo izpolnitev zahtev kmetijskega sektorja v primeru nepričakovanega znižanja tržnih cen;

7.

obžaluje, da je bil sporazum s Svetom dosežen šele dva meseca pred zaključkom parlamentarnega obdobja, zaradi česar je ostalo manj manevrskega prostora za pogajanja, in da so bile zaradi tega institucije pod pritiskom, čeprav je bilo medsebojno sodelovanje dobro;

8.

odobri sklep, priložen tej resoluciji;

9.

naroča svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsedujočim Svetu ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

10.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/6

A.

ker je glavni namen Direktive 92/75/EGS (Okvirna direktiva), kot je navedeno v njenem členu 1, omogočiti uskladitev nacionalnih ukrepov glede objave, predvsem s pomočjo nalepk in podatkov o izdelku, informacij o porabi energije in drugih bistvenih virov ter dodatnih informacij o določenih vrstah gospodinjskih aparatov, da bi potrošniki lahko izbrali energetsko učinkovitejše aparate,

B.

ker je v Okvirni direktivi tudi navedeno, da lahko zagotavljanje točnih, ustreznih in primerljivih podatkov o specifični porabi energije gospodinjskih aparatov vpliva na kupce, da se odločijo za aparate, ki porabijo manj energije,

C.

ker, kot je poudarjeno v presoji vpliva Komisije, ki je priložena predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, ki vplivajo na rabo energije, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (SEK(2008)2862), je prvotna in uspešna oznaka A-G služila kot vzorec različnim državam po svetu, kot so Brazilija, Kitajska, Argentina, Čile, Iran, Izrael in Južna Afrika,

D.

ker so televizijski sprejemniki aparati, ki porabijo veliko energije, in je zato veliko možnosti, da bi privarčevali energijo s tem, ko bi to kategorijo dodali sistemu za energetsko označevanje v skladu s členom 1(2) Okvirne direktive,

E.

ker mora biti energetsko označevanje televizijskih sprejemnikov kar se da skladno z uveljavljenimi sistemi za energetsko označevanje drugih gospodinjskih aparatov,

F.

ker je v omenjenem sporočilu Komisije navedeno, da bo obstoječa klasifikacija za označevanje nadgrajena in ponovno določena vsakih pet let ali kadar bodo to utemeljevali novi tehnološki dosežki, in sicer na podlagi študij okoljsko primerne zasnove, da se razred A rezervira samo za 10–20 % najbolj energetsko učinkovite opreme,

G.

ker so za uspešno izvajanje sistema energetskega označevanja bistvenega pomena ukrepi, ki bodo zagotavljali informacije o energetski učinkovitosti gospodinjskih aparatov, ki bodo za potrošnika jasne, izčrpne, primerljive in lahko razumljive,

H.

ker se bo s tem, ko bodo potrošniki nakupovali več učinkovitih aparatov namesto manj učinkovitih, povečal prihodek proizvajalcev teh aparatov,

I.

ker Okvirna direktiva Komisije, zlasti glede oblikovanja energetske nalepke in razredov energetske učinkovitosti, uvaja še eno spremembo z dodajanjem novih razredov A (na primer A-20 %, A-40 %, A-60 %), kar bi lahko še bolj zmedlo potrošnike, omejilo njihovo pravilno razumevanje sistema energetskega označevanja in spodkopalo njihovo zmožnost izbire aparatov, ki so energetsko učinkovitejši,

J.

ker bi majhno število tehničnih prilagoditev lahko spremenilo nalepko tako, da bi bila potrošnikom precej bolj jasna in razumljiva,

K.

ker je dokazano, da potrošniki menijo, da je lestvica A-G jasna, a Komisija ni izvedla nikakršne presoje vpliva, da bi preverila, ali so razredi A-20 %, A-40 %, A-60 % skupaj s praznimi nižjimi razredi koristni ali zavajajoči za potrošnike,

L.

ker bi ponovno razvrščanje sedanjih proizvodov v razrede v zaprti lestvici A-G predvsem preprečilo oblikovanje praznih nižjih razredov, ki bi lahko zavajali potrošnike,

M.

ker bi uvedba teh novih razredov učinkovitosti za veljavne oznake A-G, vključno za druge proizvode, verjetno prispevala k zmedi glede tega, kateri razred A predstavlja učinkovit ali neučinkovit proizvod,

N.

ker tak ukrep ni v skladu z namenom osnovnega instrumenta za zagotavljanje natančnih, pomembnih in primerljivih informacij potrošnikom,

O.

ker je Komisija predložila predlog za preoblikovanje Okvirne direktive, s čimer bi lahko uvedla nadaljnje spremembe, ki bi vplivale na predlagane izvedbene ukrepe,

1.

nasprotuje sprejetju osnutka Direktive Komisije o izvajanju in spremembi Direktive Sveta 92/75/EGS glede energetskega označevanja televizijskih sprejemnikov;

2.

meni, da osnutek Direktive Komisije ni v skladu z namenom osnovnega instrumenta;

3.

poziva Komisijo, naj umakne osnutek Direktive in odboru, navedenemu v členu 10 Direktive 92/75/EGS čim prej in najkasneje do 30. septembra 2009 predloži nov osnutek na podlagi zaprte lestvice A-G;

4.

meni, da je zasnova nalepk bistveni del Direktive o energetskem označevanju in se mora o njej odločati v sklopu revizije in preoblikovanja, ki sta trenutno obravnavani v postopku soodločanja;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/8

A.

ker je 15. aprila 2009 odbor za upravljanje instrumenta za razvojno sodelovanje s pisnim postopkom izglasoval osnutek letnega akcijskega programa za nedržavne akterje in organe lokalnih skupnosti v razvoju za leto 2009 (drugi del: ciljni projekti) (CMTD(2009)0387 – D004766/01),

B.

ker je Parlament v skladu s členom 7(3) Sklepa 1999/468/ES in členom 1 Sporazuma z dne 3. junija 2008 med Evropskim parlamentom in Komisijo o postopkih za izvajanje Sklepa Sveta 1999/468/ES prejel osnutek izvedbenih ukrepov, predloženih odboru za upravljanje instrumenta za razvojno sodelovanje, in rezultate glasovanja,

C.

ker člen 14(1)(b) Uredbe (ES) št. 1905/2006 določa, da je eden ciljev tematskega programa za nedržavne akterje in organe lokalnih oblasti v razvoju povečati ozaveščenost evropskih državljanov o razvojnih vprašanjih, pridobiti dejavno podporo javnosti za zmanjševanje revščine v Skupnosti in državah pristopnicah ter strategije za trajnostni razvoj v državah partnericah,

D.

ker je enajst držav članic v skupni izjavi držav članic o nedržavnih akterjih in lokalnih oblasteh v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje, ki je bila poslana Komisiji 19. marca 2009, izrazilo pomisleke glede namere Komisije, da bo ukinila neposredno financiranje (postopek „ciljnih projektov“) projektov TRIALOG in DEEEP (4), ki je stalno potekalo od leta 1998 oz. 2003, ter namesto tega od njiju zahtevala, da sodelujeta v razpisu za zbiranje predlogov,

E.

ker skupna izjava enajstih držav članic, vključno z devetimi „novimi“ državami članicami, opozarja, da je Komisija sprejela načrt za prekinitev neposredne podpore za projekta TRIALOG in DEEEP v najbolj neprimernem trenutku, če upoštevamo sedanje finančne razmere v številnih „novih“ državah članicah in vpliv, ki ga te imajo na zmožnost delovanja in razvoja nevladnih organizacij, v izjavi pa je izražena tudi zaskrbljenost, da lahko pride do vrzeli v financiranju, ki bo škodovala tem projektom z izgubo kvalificiranega osebja in znanja ter že uveljavljenih mrež,

F.

ker je podobne pomisleke izrazil predsednik odbora za razvoj v pismu 19. marca 2009, v katerem je poudaril, da so vedno bile prednostne naloge odbora informiranje in razvijanje zmogljivosti na področju razvojnega sodelovanja v novih državah članicah ter izobraževanje o razvoju za evropsko javnost, ter pozval Komisijo, naj Parlamentu zagotovi objektivna in pregledna merila, na podlagi katerih odloča, katere dejavnosti in ukrepi izpolnjujejo pogoje za neposredno financiranje; nadalje je zahteval, da se izvajanje tega predlaganega ukrepa preloži za vsaj eno leto, da bi se izognili morebitnim vrzelim v financiranju ter da ne bi ogrozili preživetja teh zelo koristnih projektov,

G.

ker zgoraj navedena „Splošna ocena ukrepov za povečanje ozaveščenosti javnosti o razvojnih vprašanjih v Evropi / Izobraževanje o razvoju“ ugotavlja, da je „strateška uporaba ciljnih projektov pripomogla k doseganju ciljev programa sofinanciranja z evropskimi nevladnimi organizacijami na področju razvoja“, da je „DEEEP pomemben usklajevalni mehanizem za izboljšanje dialoga, spodbujanje izmenjave najboljše prakse ter oblikovanje mrež in partnerstev na ravni EU, pa tudi partnerstev med nacionalnimi platformami in EU“ ter da je „prispevek programa TRIALOG k izboljšanju dialoga in krepitvi zmogljivosti pri delu z novimi državami članicami in državami pristopnicami učinkovit“,

H.

ker program TRIALOG prispeva k izpolnitvi potrebe, izpostavljene v resoluciji Parlamenta z dne 13. marca 2008 o izzivu politike razvojnega sodelovanja EU za nove države članice, po celoviti komunikacijski in izobraževalni strategiji, s katero bi spreobrnili odsotnost javnega priznavanja prednostnih nalog pri razvojnem sodelovanju v novih državah članicah, program DEEEP pa je odgovor na zahtevo po večjem poudarku na izobraževanju o razvoju in dvigu ozaveščenosti v evropskem izobraževanju, ki jo je Parlament izrazil v navedeni resoluciji,

I.

ker Komisija v okviru zgoraj navedenega letnega akcijskega načrta za leto 2009 predlaga tudi, da se projektu „krepitve kubanskih vodstvenih sposobnosti“, ki ga bo izvedlo združenje evropskih menedžerskih šol (EFMD), namenijo neposredna nepovratna sredstva; ker postopek ciljnih projektov v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za nedržavne akterje in organe lokalnih oblasti v razvoju doslej še ni bil uporabljen za dejavnosti v državah partnericah,

J.

ker je Komisija naknadno izdala „Pojasnilo o instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja za nedržavne akterje in organe lokalnih oblasti“ (5), v katerem je pojasnila merila za izbor ciljnih ukrepov ter razložila, da ta temeljijo na členu 168 Pravil za izvajanje finančne uredbe (6) ter da je mogoče nepovratna sredstva zlasti dodeliti „organom s pravnim ali dejanskim monopolom“ ter za „ukrepe s posebnimi značilnostmi, ki zahtevajo določeno vrsto organa zaradi njegove tehnične usposobljenosti, visoke stopnje specializacije ali njegovih upravnih pooblastil“,

1.

nasprotuje sprejetju osnutka sklepa Komisije o pripravi letnega akcijskega programa za nedržavne akterje in organe lokalnih oblasti v razvoju za leto 2009 (drugi del: ciljni projekti) (CMTD(2009)0387 – D004766/01) v trenutni obliki;

2.

od Komisije zahteva, da pojasni merila za določitev obstoja pravnega ali dejanskega monopola glede na to, da je enajst držav članic v skupni izjavi navedlo, da z vidika novih držav članic še vedno obstaja dejanski monopol, ko gre za dejavnosti na ravni EU, ki se izvajajo v okviru programov TRIALOG in DEEP;

3.

vztraja pri odprti, pregledni in horizontalni uporabi meril za dodelitev neposrednih nepovratnih sredstev ciljnim projektom, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za vse; zato vztraja pri tem, da se za programa TRIALOG in DEEEP ter za projekt „krepitve kubanskih vodstvenih sposobnosti“ uporabijo enaka merila;

4.

vztraja pri tem, da se prek strateškega programa, ki bi zajemal vso EU, zagotovi neprekinjeno financiranje dragocenih dejavnosti za spodbujanje izmenjave najboljše prakse ter oblikovanje mrež in partnerstev na ravni EU, pa tudi partnerstev med nacionalnimi platformami in EU, ter za izboljšanje dialoga in krepitev zmogljivosti pri delu z novimi državami članicami in državami pristopnicami;

5.

poziva Komisijo, naj v okviru prihodnjega pregleda (7) sistema razpisov za predloge v zvezi s tematskimi programi vzpostavi dialog s Parlamentom; meni, da ni primerno pričakovati priporočil za spremembe ali izboljšave sistema, ki se lahko sprejmejo po pregledu; zato zahteva, da ostane obstoječa ureditev neposrednega financiranja ukrepov naslednjih dvanajst mesecev nespremenjena, morebitne spremembe v prihodnje pa morajo upoštevati rezultate pregleda ter zagotoviti dolgoročne, predvidljive in trajne dejavnosti razvojnega sodelovanja;

6.

poziva Komisijo, naj prilagodi svoj osnutek sklepa o pripravi letnega akcijskega programa za nedržavne akterje in organe lokalnih oblasti v razvoju za leto 2009 (drugi del: ciljni projekti) (CMTD(2009)0387 – D004766/01), tako da bo vanj na ravni EU vključila projekte za ozaveščanje o razvojnih vprašanjih v razširjeni EU ter projekte za izmenjavo v okviru izobraževanja o razvoju v EU;

7.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/11

A.

ker bo največja negativna posledica sedanje finančne in gospodarske krize za Evropsko unijo drastično povečanje brezposelnosti, ki bo huje prizadelo najbolj ranljive družbene skupine; ker je večja stopnja brezposelnosti povezana s povečanjem revščine in zdravstvenih neenakosti, izključenosti, kriminala, negotovosti in pomanjkanja zaupanja,

B.

ker se je Evropska unija ne glede na sedanjo krizo že soočala s težavami zaradi šibke gospodarske rasti, eksplozivne rasti prebivalstva in težavnega življenja v vedno bolj globaliziranem svetovnem gospodarstvu,

C.

ker je leta 2007 šolanje zgodaj opustilo 15,2 % državljanov Unije v starosti od 18 do 24 let,

D.

ker zaposlitev še vedno ne zagotavlja izhoda iz revščine za številne ljudi v Evropski uniji, pri čemer je revščina leta 2006 grozila 8 % zaposlenih,

E.

ker je leta 2006 revščina grozila 16 % evropskih državljanov, izpostavljeni pa so ji zlasti otroci, velike družine, starši samohranilci, brezposelni, invalidi, mladi, starejše osebe, etnične manjšine in priseljenci,

F.

ker so ženske zaradi ekonomske odvisnosti, razlik v plačilu med spoloma in pogostejši zaposlenosti na slabše plačanih delovnih mestih še vedno bolj izpostavljene revščini kot moški; ker je zaradi tega večja nevarnost, da bi se revščina prenašala v prihodnje generacije,

G.

ker je rast cen v zadnjih letih močno vplivala na proračun gospodinjstev, nesorazmerno bolj pa je prizadela ranljive družbene skupine,

H.

ker so številne raziskave (na primer raziskava ameriške fundacije Russell Sage Foundation o prihodnosti dela) pokazale, da se lahko kmalu vsak četrti zaposleni v najrazvitejših gospodarstvih znajde v skupini slabo plačanih in lahko postane močno izpostavljen revščini; ker se slabo plačane službe zelo razlikujejo, saj gre pogosto za nestandardna delovna razmerja z nizkokvalificiranimi delavci, zaposlenimi za krajši delovni čas, ženskami, priseljenci in mladimi delavci, ki so temu bolj izpostavljeni; ker se trend slabo plačano delo prenaša iz generacije v generacijo, kar omejuje dostop do dobre izobrazbe, dobrega zdravstvenega varstva in drugih osnovnih življenjskih pogojev,

I.

ker člen 2 Pogodbe ES določa, da sta solidarnost in enakost med ženskami in moškimi med temeljnimi načeli Evropske unije,

J.

ker se Evropska unija sooča z demografskimi spremembami, ki jih pogojujeta predvsem daljša življenjska doba in nizka stopnja rodnosti, čeprav se v nekaterih državah slednja počasi obrača navzgor,

K.

ker se bo do leta 2050 delež odvisnega starejšega prebivalstva zaradi demografskih sprememb po pričakovanjih podvojil, kar bo vplivalo zlasti na telesno in duševno zdravje prebivalstva,

L.

ker demografsko poročilo Komisije za leto 2008 o izpolnjevanju socialnih potreb v starajoči se družbi (SEK(2008)2911), ki priznava bistveno vlogo nepoklicnih negovalcev v družbi, poziva Komisijo, naj preuči močne socialne argumente za vključitev negovalcev v prihodnje oblikovanje politike,

M.

ker posledice finančne krize za dejansko gospodarstvo niso povsem znane, vendar bo nemogoče doseči cilj 5 milijonov novih delovnih mest v EU med letoma 2008 in 2009; ker bo posledica gospodarske recesije večja brezposelnost in vsekakor večja razširjenost revščine, pred izzive pa bodo postavljeni tudi evropski socialni modeli,

N.

ker se zaradi finančne in gospodarske krize povečujeta brezposelnost in negotovost, zaradi česar močno trpi socialna kohezija v Evropski uniji, v številnih državah članicah pa prihaja do družbenih napetosti in trenj,

O.

ker se je EU zavezala uresničevanju cilja socialno in okoljsko trajnostnega razvoja in je treba v celoti izkoristiti priložnosti za ustvarjanje novih delovnih mest, ki izhajajo iz te zaveze,

P.

ker je lahko socialni dialog pomemben za odpravo krize nezaupanja, ki jo povečuje gospodarska kriza, in ker se veliko ljudi v današnji družbi boji prihodnosti; ker je treba enako prednost nameniti tudi tistim, ki so že izključeni in se jim položaj zaradi sedanje krize slabša,

Q.

ker bolj intervencionistična institucionalna ureditev EU, za katero je značilna določena stopnja prerazporeditve dohodka in skupno pojmovanje evropskega socialnega modela, pozitivno vpliva na kakovost delovnega življenja milijonov moških in žensk v bolj prikrajšanih segmentih naših trgov dela,

R.

ker je spoštovanje nacionalnih pravnih okvirov in konvencij, za katere je značilno iskanje ravnovesja med delovnim pravom in kolektivnimi pogodbami, ki urejajo te modele, osnovni pogoj za usklajene vrednote v raznolikih sistemih,

S.

ker pravila in postopki, ki jih določijo partnerji v kolektivnih pogajanjih, ne veljajo za nestandardna delovna razmerja,

T.

ker bi morala prenovljena socialna agenda temeljiti na načelu, da učinkovita in uspešna socialna politika prispeva k gospodarski rasti in blaginji, pa tudi k ponovni pridobitvi čedalje manjšega zaupanja državljanov v EU,

U.

ker je obžalovanja vredno, da prenovljena socialna agenda ne obravnava vprašanja pravne varnosti socialnih storitev splošnega pomena,

V.

ker je bila izražena precejšnja zaskrbljenost zaradi vloge in prepoznavnosti socialne agende, med drugim tudi zaradi nejasnosti njenega namena in ukrepov, ki ji bodo sledili, pa tudi zaradi vse manjšega pomena odprte metode usklajevanja na socialnem področju,

W.

ker so evropski socialni modeli skupek vrednot v mnogovrstnosti sistemov, za katere so na splošno pristojne države članice; ker je treba cilje socialne Evrope, zapisane v Pogodbi ES, Listini o temeljnih pravicah in Lizbonski pogodbi, poudariti kot splošni cilj Evropske unije, če se naj ta odzove na pričakovanja in pomiri bojazni svojih državljanov; ker je Evropski svet na svojih zaporednih spomladanskih srečanjih ponovil cilj izkoreninjenja revščine in socialne izključenosti, v lizbonski strategiji pa potrebo po okrepitvi socialne razsežnosti; ker uspešnost oziroma neuspešnost nacionalnih socialnih politik in politik zaposlovanja vpliva tudi na druge države članice in je razpravo o reformi evropskega socialnega modela treba postaviti v osrčje te interakcije med EU in državami članicami,

X.

ker je treba glavno pozornost nameniti neuspehu lizbonske strategije pri zmanjševanju števila revnih, ki jih je danes v EU 78 milijonov, ter vedno večji neenakosti; ker mora Evropska unija doseči napredek pri razvoju in izvajanju evropskih in nacionalnih ciljev za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti, pa tudi na ključnih področjih, kjer se že uporabljajo kazalniki, če želimo prepričati ljudi, da Evropska unija najprej služi njim in šele nato podjetjem in bankam,

Y.

ker se v številnih postopkih pred Sodiščem Evropskih skupnosti pojmovanje „določb, bistvenih za zaščito političnega, družbenega in gospodarskega reda“, uporablja brez pojasnitve, kdo lahko v zvezi s tem odloča, katere določbe so v državi članici bistvene za zaščito javnega reda,

Z.

ker je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da države članice ne smejo enostransko določiti pojma javnega reda oziroma da ponudnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici, ne morejo naložiti vseh obveznosti na podlagi svojega delovnega prava, in ker ni jasno določeno, kdo je za to pristojen, če ne države članice,

AA.

ker ni jasne razlike med predajanjem dela podizvajalcem ter sumljivim preprodajanjem in zagotavljanjem storitev na podlagi zakonitih pogodb z resničnimi samozaposlenimi osebami; ker je treba obravnavati razliko med goljufivo prakso ter pravimi civilnimi in gospodarskimi poslovnimi razmerji,

1.

poziva Svet in Komisijo, naj ob upoštevanju gospodarske recesije ponovno poudarita pomen močne socialne Evrope, v kateri sta socialna politika in politika zaposlovanja trajnostni, učinkoviti in uspešni; poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno agendo o socialni politiki za obdobje 2010–2015;

2.

poziva Komisijo, naj pripravi skladen politični načrt o dostojnem delu v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah;

3.

poudarja, da je treba v teh težkih časih ustvarjanje in spodbujanje delovnih mest uvrstiti na prvo mesto v socialni agendi; meni, da je večja prožnost na delovnem mestu zdaj pomembnejša kot kdaj koli;

4.

poziva Komisijo, naj poveže prenovljeno socialno agendo z drugimi pobudami, na primer Evropskim paktom za enakost spolov, Evropskim paktom za mlade ter Zavezništvom za družine, da bi prikrajšane družbene skupine imele boljši dostop do socialnih ugodnosti;

5.

je zaskrbljen, da ukrepi, ki jih je Komisija predlagala v svojem sporočilu o prenovljeni socialni agendi, niso dovolj usklajeni, da bi vplivali na sedanjo raven revščine in izključenosti v Evropski uniji ter obravnavali sedanje izzive za socialno kohezijo;

6.

obžaluje zlasti, da v sporočilu Komisije o prenovljeni socialni agendi ni predlogov o naslednjih vprašanjih, ki so bistvena za ravnovesje med gospodarsko svobodo in socialnimi pravicami:

7.

poudarja, da je treba nadalje razvijati minimalne standarde na področju delavskih pravic; se zaveda, da niti gospodarska svoboda niti pravila konkurence nimajo prednosti pred temeljni socialnimi pravicami;

8.

ugotavlja, da bi morala socialna politika zajemati bistvene ukrepe, kot so boljše ravnovesje med večjimi socialnimi pravicami in tržnimi svoboščinami, boj proti diskriminaciji ter spodbujanje enakosti, posodobitev in reforma evropskih socialnih modelov ob sočasni krepitvi njihovih vrednot;

9.

ugotavlja, da je natančna označitev, katere določbe držav članic so bistvene za zaščito političnega, družbenega in gospodarskega reda, politična zadeva in bi jo bilo treba opredeliti v demokratično zakonitem procesu; zato poziva Komisijo, naj sproži odprto razpravo za pojasnitev pojmovanja, kaj so te splošne določbe o javnem redu, ter po potrebi predlaga zakonodajo;

10.

meni, da zdaj ni pravi čas za zmanjševanje socialnih izdatkov, ampak za okrepitev strukturnih reform; dodaja, da mora Evropska unija podpirati infrastrukturo socialnih modelov v državah članicah, vključno s socialnimi storitvami splošnega pomena, tako, da znova poudari, da morajo biti dostopni za vse, kakovostni in trajni;

11.

obžaluje, da Komisija kljub temu, da je finančna kriza pokazala pomen državnega posredovanja za ohranjanje gospodarskih dejavnosti in krepitev socialne kohezije, ni zagotovila prihodnosti javnih storitev in njihove bistvene vloge v Evropski uniji, saj ni pripravila predloga okvirne direktive o storitvah splošnega pomena;

12.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog, s katerim bo zagotovila pravno varnost socialnih storitev splošnega pomena;

13.

poudarja, da si je treba prizadevati za posodobitev in prenovo nacionalnih sistemov socialne varnosti za odpravo revščine, da bodo imeli dolgoročno perspektivo, zlasti na področju ustreznega minimalnega dohodka, pokojnin in zdravstvenih storitev; poudarja tudi, da je mogoče izboljšati finančno vzdržnost minimalnih plač in pokojninskih sistemov ter kakovost in učinkovitost zdravstvenih storitev z izboljšanjem njihove organizacije in dostopnosti ter večjim partnerstvom med javnim in zasebnim sektorjem ob upoštevanju načel subsidiarnosti ter s podpiranjem okrepljenih prizadevanj za vzpostavitev sistemov progresivnega obdavčevanja z namenom zmanjšanja neenakosti;

14.

ugotavlja, da so nekatere države članice uvedle koncept minimalne plače; meni, da bi drugim državam članicam lahko koristilo, če bi se seznanile z njihovimi izkušnjami; poziva države članice, naj vsem zajamčijo pogoje za socialno in gospodarsko sodelovanje, zlasti pa naj zagotovijo predpise o zadevah, kot so minimalne plače, ali drugačno pravno in splošno zavezujočo ureditev ali prek kolektivne ureditve, skladne z nacionalnimi tradicijami, ki zaposlenim za poln delovni čas omogočajo dostojno življenje z zasluženim denarjem;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imeli vsi državljani dostop do osnovnih bančnih storitev;

16.

poudarja, da sta šport in kulturno udejstvovanje pomembna instrumenta za vključevanje v družbo ter prispevata k osebnemu razvoju, spodbujata korist družbe in razvijanje talentov;

17.

poziva Komisijo, naj hitro vključi okoljska in zdravstvena vprašanja v vse politike EU in s tem zagotovi visoko stopnjo varstva zdravja in okolja v skladu določbami Pogodbe ES;

18.

podpira odločenost Komisije, da bo razširila socialno agendo na nova področja; vendar obžaluje, da se okolje prepogosto obravnava samo z zornega kota podnebnih sprememb; pozdravlja izjave, s katerimi je Komisija ponovno podprla trajnostno gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2, vendar obžaluje, da predlog Komisije ne vsebuje konkretnih ukrepov, ki bi upoštevali socialne in zdravstvene posledice ekološke in podnebne krize;

19.

poudarja, da ekstremne revščine in posledično socialne izključenosti ne moremo razumeti le v gospodarskem smislu na podlagi številk, vendar tudi v smislu človekovih pravic in državljanstva; priznava, da načelo prostega pretoka kapitala in blaga samo po sebi ne bo odpravilo revščine, še posebej ne dolgotrajne revščine, in da skrajna revščina vse prizadete oropa možnosti in onemogoča njihovo udeležbo v življenju skupnosti, saj zaradi nje postanejo brezbrižni do okolice;

20.

pozdravlja predloge, vključene v paket o boljšem ravnotežju med poklicnim in zasebnim življenjem, ki ga je Komisija predstavila konec leta 2008; spodbuja Komisijo, naj pripravi priporočila za države članice, ki očitno zaostajajo pri izvajanju ciljev Evropskega sveta iz Barcelone leta 2002 glede zagotavljanja varstva otrok za leto 2010; poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja pripravljenost delodajalcev v zvezi s prožnejšo organizacijo dela, z boljšo uporabo znanja o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah in novimi oblikami organizacije dela ter s tem spodbuja prilagodljivost delovnega časa in njegovo združljivost s časom, v katerem so odprta podjetja, uprava in šole;

21.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog o boljšem usklajevanju zasebnega, družinskega in poklicnega življenja z boljšo uporabo znanja o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah in novih oblikah organizacije dela, pri čemer bo upoštevala potrebe in dobro počutje otrok in obenem spodbujala učinkovitejšo varnost zaposlitve, ki bo potrdila pravico staršev in skrbnikov do prilagodljivih delovnih vzorcev, ki bodo ustrezali njihovim potrebam, ter naj posebno pozornost nameni dostopu za tiste z nizkim dohodkom in z negotovo ali nekakovostno zaposlitvijo;

22.

obžaluje nemoč Evropske unije in politik držav članic glede naraščajoče revščine, zlasti revščine otrok;

23.

spodbuja države članice, da zagotovijo sheme zagotovljenega minimalnega dohodka za socialno vključenost v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

24.

meni, da se je treba z demografskimi izzivi spopasti z preučitvijo položaja žensk, ki živijo v revščini in nimajo enakega in ustreznega dostopa do prehrane, stanovanj, izobraževanja in plače ter težko usklajujejo poklicno, družinsko in zasebno življenje;

25.

poziva k učinkovitejšemu preprečevanju in boju proti zgodnji opustitvi šolanja z geslom „šola se izplača“; poziva k učinkoviti organizaciji izobraževalnih sistemov in šolskih programov, ki bodo prilagojeni trgu dela v prihodnosti ter družbenim potrebam in tehnološkemu napredku; poziva k nadaljnjemu spodbujanju in podpiranju koncepta šol za drugo priložnost ter neformalnega in priložnostnega učenja, ki dokazano omogoča višjo udeležbo mladih in odraslih kot tradicionalno šolsko okolje ter prispeva k zmanjšanju števila oseb v EU, ki ne dokončajo osnovnega šolanja; zaradi tega poziva k dolgo pričakovani odpravi vseh neenakosti glede priložnosti v izobraževalnih sistemih v Evropski uniji, zlasti k odpravi nekakovostnega in ločenega izobraževanja, ki ima nepopravljive negativne posledice za marginalne skupine, zlasti za Rome;

26.

vztraja, da je treba sprejeti učinkovitejše ukrepe za vseživljenjsko učenje in usposabljanje, da bi državljane, zlasti manj kvalificirane, bolje pripravili na (ponoven) vstop na trg delovne sile, ki bo potekal gladko in brez diskriminacije ter prispeval k socialnim inovacijam; predlaga, da se poudarijo podjetniške spretnosti, zlasti podjetništvo žensk in mladih, informacijsko-komunikacijske tehnologije in komunikacijske spretnosti, finančna pismenost in znanje jezikov;

27.

poudarja, da je treba izboljšati izobraževanje v EU s pospešitvijo dinamike procesa skladnosti in primerljivosti izobraževalnih sistemov v državah članicah, da bi se omogočilo vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij in standardov;

28.

meni, da morajo politike dejavnega socialnega vključevanja odločilno vplivati na izkoreninjenje revščine in socialnega izključevanja pri zaposlenih osebah („zaposleni, ki živijo na pragu revščine“) in osebah, ki niso zaposlene;

29.

poudarja, da je treba spodbujati partnersko sodelovanje med univerzami in poslovnim svetom, saj je pomembno, da med seboj sodelujejo in se podpirajo v korist njihovih organizacij, osebja in študentov; meni, da je treba zgraditi mostove med univerzitetnim študijem in podjetji, poslovni svet mora imeti možnost, da med drugim dopolni študijske programe, ponudi pripravništva, organizira dneve odprtih vrat za študente itd.;

30.

opozarja, da je potreben bolj uravnovešen pristop med prožnostjo, varnostjo in zagotovitvijo dostojnih plač, da bi mlade in starejše, ženske, dolgotrajno brezposelne in prikrajšane skupine vključili na trg dela; predlaga, da bi države članice pri izvajanju nacionalnih strategij prožne varnosti upoštevale resolucijo Parlamenta z dne 29. novembra 2007 o skupnih načelih prožne varnosti;

31.

meni, da je še posebej v času finančne in gospodarske krize, ki ji pogosto sledijo odpuščanja in prestrukturiranje, izredno pomembna udeleženost delavcev v procesu odločanja v podjetjih, ki vplivajo na njihovo zaposlitev in življenje; pozdravlja nedavno revizijo (15) Direktive Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (16); ponovno poziva k nadaljnji krepitvi delovanja evropskih svetov delavcev, kot je to storil v svoji resoluciji z dne 4. septembra 2001 o izvajanju Direktive 94/45/ES (17);

32.

poudarja, da morata socialna politika in politika zaposlovanja spodbujati ustvarjanje delovnih mest, da se je treba z njima hitro odzvati na sedanjo gospodarsko krizo ter da morata zagotoviti možnosti za zaposlitev in izobraževanje, pa tudi ublažiti izgubo prihodka; meni, da bi morali na podlagi teh politik ljudi dejavno spodbujati k iskanju možnosti za zaposlitev ali ustanavljanju njihove podjetniške dejavnosti; zato meni, da bi morale države članice predvideti dostopne možnosti financiranja, kot so kreditna jamstva, manjše obrestne mere ali pavšalni znesek nadomestila za brezposelnosti, ter obenem ublažiti izgubo prihodkov in zagotavljati priložnosti za izobraževanje, s čimer bi brezposelnim pomagali pri iskanju nove zaposlitve; opozarja na celovit pristop Komisije k dejavnemu vključevanju, ki zajema ustrezno dohodkovno podporo, dostop do vključujočih trgov dela in kakovostnih socialnih storitev;

33.

poziva Komisijo, naj sprejme pobude, s katerimi bo omogočila jasno razlikovanje med delodajalci, pravimi samozaposlenimi osebami in malimi podjetniki na eni strani ter delavci na drugi;

34.

poudarja, da je nujno treba podpreti matere, in sicer z družinskim dodatkom za majhne otroke ter vzpostavitvijo primernega okvira za njihovo ponovno vključitev na trg dela, pri tem pa posebno pozornost nameniti samohranilkam zaradi njihove ranljivosti;

35.

poudarja, da socialno gospodarstvo kot oblika podjetništva z združitvijo dobičkonosnosti in solidarnosti pomembno prispeva k zagotavljanju trajnostnega evropskega gospodarstva; dodaja, da podjetja socialnega gospodarstva potrebujejo trden pravni okvir; poudarja tudi, da k temu zelo pomembno prispeva prostovoljno socialno delo, zlasti za odpravo revščine in družbene izključenosti ter zagotavljanje pomoči bolj prikrajšanim skupinam v družbi;

36.

poudarja, da niso vsi sposobni za delo, niti v tem trenutku ni delovnih mest za vse, in ponovno poudarja pomen izvajanja Priporočila 92/441/EGS, ki ga je potrdil Evropski svet na zasedanju dne 11. in 12. decembra 2008, in sicer o zagotavljanju zadostnih sredstev in socialne pomoči za človeka dostojen način življenja, prek razširitve ureditve minimalnega dohodka na vse države članice ter povečanja ravni za zagotovitev dostopa in ustreznosti;

37.

je prepričan, da ima lahko razvoj mikrokredita pomembno vlogo pri podpiranju (dolgotrajno) brezposelnih pri odločitvi za samozaposlitev; poudarja, da so mikrokrediti že v številnih podobnih situacijah pomagali pri ponovnem vključevanju v delovno življenje in da je to v skladu z lizbonsko strategijo; poziva Komisijo, naj izboljša pridobivanje in dostopnost informacij o možnostih za mikrokredite in njihovi razpoložljivosti ter se dejavno osredotoči na tiste skupine v družbi, ki bi od tega lahko imele največje koristi in ki mikrokredite najbolj potrebujejo;

38.

poziva k spodbujanju tesnejše povezanosti izvajanja prožne varnosti in krepitve socialnega dialoga ob upoštevanju nacionalnih tradicij in praks;

39.

vztraja, da je treba odpraviti birokratske omejitve za mala in srednje velika podjetja; poziva, da je treba nadalje izvajati načela, predlagana v sporočilu Komisije o Aktu za mala podjetja za Evropo;

40.

v celoti priznava, da so za politiko plač pristojne države članice, ter predlaga, naj se socialni partnerji na nacionalni ravni posvetujejo o novih metodologijah za določanje politike plač, ki bi spreobrnila padajoči delež med plačami in dobičkom ter vključila večjo finančno udeležbo zaposlenih pri dobičku podjetij z uporabo mehanizmov, ki blažijo vpliv inflacije; meni, da bi lahko tovrstni mehanizmi omogočili usmeritev dodatnega zaslužka zaposlenih v posebne kapitalske sklade podjetij; poziva k razpravi o načinih za spodbujanje podjetij k uporabi teh metodologij ter o pravnih okvirih, ki bi urejali postopen dostop zaposlenih do teh skladov; predlaga socialnim partnerjem, naj se obnovi zavezanost plači za dostojno življenje, ki zagotavlja minimalno plačo, ki je precej nad ravnijo ustreznega dohodka, da bi ljudem omogočili izhod iz revščine in pozitivne koristi dela;

41.

vztraja, da je napredek na področju nediskriminacije in enakih možnosti odvisen tako od dobre zakonodajne podlage kot od vrste orodij politike ter da je treba nediskriminacijo in enake možnosti vključiti v vse vidike prenovljene socialne agende;

42.

poziva Komisijo, naj opravi raziskave o srednje- in dolgoročnem učinku mobilnosti znanja, da bi rezultate uporabili kot močno podlago za ukrepe, s katerimi bi ublažili negativne učinke;

43.

opozarja na negativne posledice (možnost bega možganov) priseljevanja za razvojni proces držav izvora, vključno za družinske vezi, zdravje, izobraževanje in raziskave; opozarja tudi na posledice gospodarske krize v obliki neuravnoteženosti trgov zaposlovanja držav gostiteljic;

44.

poudarja pomen etičnega zaposlovanja iz tretjih držav, zlasti zdravstvenih delavcev, ter poziva države članice, ki še niso pripravile kodeksa ravnanja za mednarodno zaposlovanje, naj to čim prej storijo;

45.

poudarja, da so dolgotrajne posledice priseljevanja na demografske spremembe negotove, saj nanje vplivajo nestabilnost migracijskih tokov, združevanje družin in stopnja rodnosti;

46.

meni, da lahko zakonito zaposlovanje priseljencev prispeva k trajnostnemu razvoju sistemov socialne varnosti, pa tudi priseljencem zagotovi pokojninske in socialne pravice;

47.

poudarja, da bi morala uspešna politika priseljevanja, ki temelji na človekovih pravicah, spodbujati skladno in učinkovito strategijo za vključevanje migrantov na podlagi enakih možnosti, ki bo izhajala iz spoštovanja njihovih temeljnih pravic ter zagotavljala uravnoteženost pravic in obveznosti;

48.

pozdravlja predlog Komisije za uvedbo sankcij za delodajalce, ki zaposlujejo državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU; poudarja, da se je treba boriti proti izkoriščanju državljanov tretjih držav, ki v EU prebivajo nezakonito, obenem pa spoštovati pravice najranljivejših; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja priložnosti za zakonito zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU;

49.

pozdravlja predlog direktive o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva (KOM(2008)0414); opozarja, da ta direktiva ne sme povzročiti večje diskriminacije državljanov Unije na podlagi njihovega ekonomskega statusa;

50.

meni, da mora biti okrepljeno izvajanje in uveljavljanje obstoječega delovnega prava v okviru nacionalnega prava in prava Skupnosti ter konvencij Mednarodne organizacije dela prednostna naloga za institucije Evropske unije in države članice;

51.

poudarja, da je treba po vsej Evropski uniji dodatno okrepiti zakone o nediskriminaciji; poziva Komisijo, naj se še naprej zavzema za izmenjavo najboljše prakse med državami članicami v zvezi s spodbujanjem uspešnega vključevanja migrantov; ugotavlja, da so zlasti v času gospodarske krize najbolj prizadeti najranljivejši v družbi, med katerimi so pogosto migranti;

52.

meni, da bi lahko zunanja politika EU bolj proaktivno spodbujala temeljne družbene in okoljske standarde ter da si je treba bolj prizadevati za mehanizme preprečevanja, nadzorovanja in kaznovanja kršitev;

53.

meni, da bi si lahko EU bolj prizadevala za vpliv na mednarodno agendo v zvezi z agendo za dostojno delo in dejavno spodbujati skladnost s konvencijami Mednarodne organizacije dela, človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, kar bi lahko prispevalo k doseganju svetovnega miru ter zaščiti njenih interesov in vrednot;

54.

poudarja, da razvoj pravnega okvira Skupnosti, bodisi s primarno bodisi s sekundarno zakonodajo, nikakor ne sme biti v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi iz konvencij Mednarodne organizacije dela;

55.

meni, da bi si morala EU prizadevati za proces globalizacije, ki bi bil bolj socialno vključujoč ter gospodarsko in okoljsko trajnosten; ugotavlja, da način poslovanja gospodarskih družb ne vpliva močno le na gospodarstvo, ampak tudi na družbo, tako v Evropski uniji kot v tretjih državah, zlasti v državah v razvoju; zato spodbuja Komisijo, da dejavno spodbuja koncept družbene odgovornosti podjetij, bodisi s spodbujanjem „mehkega“ prava bodisi prek zakonodajnih predlogov, kadar je to primerno;

56.

predlaga okrepitev potenciala strukturnih skladov s poenostavitvijo, prožnostjo in izboljšanjem postopkov ter razsežnostjo socialnega vključevanja, da bi države članice čim bolj izboljšale učinkovitost socialne politike in politike zaposlovanja; poziva države članice in regije, naj v celoti vključijo partnerje v skladu s členom 16 Splošne uredbe o strukturnih skladih (18); močno priporoča, da bi bil za izgradnjo zmogljivosti Evropski socialni sklad dostopen partnerjem;

57.

poudarja, da se je treba v prenovljeni socialni agendi jasno zavezati, da bodo strukturni in kohezijski skladi Evropske unije pomagali doseči cilje socialne agende; zato naroča državam članicam, naj uporabijo Evropski socialni sklad in vse druge strukturne sklade za izboljšanje zaposljivosti, pa tudi socialne infrastrukture;

58.

priznava, da so strukturni skladi večinoma še vedno glavni instrument financiranja za izpolnitev socialnih ciljev; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo sinergijo z drugimi programi in podprejo usklajenost večletnih okvirnih programov, kot so Daphne, Progress, program javnega zdravja ter program Evropa za državljane;

59.

poziva, da se posebno pozornost nameni regijam, ki jih je globalizacija najbolj prizadela, ter regijam v novih državah članicah, ki so v procesu socialne konvergence;

60.

meni, da bi lahko program Progress prispeval k boljši oceni modernizacije evropskih socialnih modelov z ocenjevanjem pilotnih projektov;

61.

meni, da se zaradi prostega pretoka oseb znotraj notranjega trga v nekaterih delih Evropske unije in zlasti v večjih mestih porajajo nove težave v zvezi z zagotavljanjem socialnega varstva v nujnih primerih za ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih, in se veča pritisk na (dobrodelne) zasebne in javne službe, ki zagotavljajo nujno pomoč, na primer za brezdomce ali marginalne skupine v družbi;

62.

poudarja, da je mogoče prožno varnost in sprejemanje sprememb s strani državljanov izboljšati na podlagi vzajemnega zaupanja, ki ga je mogoče okrepiti z učinkovitejšim in preglednim socialnim dialogom, pa tudi z zagotovitvijo učinkovitejše participativne demokracije pri pripravi in izvajanju politike;

63.

meni, da je posebej pomembno, da se s socialnim dialogom spodbujajo politike o zdravju in varnosti pri delu ter se na splošno podpirajo izboljšave v zvezi s kakovostjo življenja na delovnem mestu; poziva Komisijo, naj začne razpravo o tem, kako bi lahko osebe, ki niso zaposlene s polnim delovnim časom ( kot so delavci s pogodbo o opravljanju začasnega dela, pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom ali pogodbo o zaposlitvi za določen čas), vključili v socialni dialog;

64.

glede na to, da rezultati pogajanj evropskih socialnih partnerjev niso dobro znani in razširjeni, poziva, da se spodbuja ozaveščenost o rezultatih socialnega dialoga, da bi s tem izboljšali učinek in spodbujali razvoj tega dialoga;

65.

je prepričan, da bi bilo treba s podpiranjem socialnega dialoga še naprej spodbujati kulturo sodelovanja, ki na trgu dela postopoma nadomešča kulturo na podlagi konfliktov;

66.

je prepričan, da bi morali biti organizacije civilne družbe in tisti, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, bolj neposredno vključeni v razprave o ekonomskem in socialnem modelu na enakopravni podlagi;

67.

meni, da si morajo socialni partnerji prizadevati za delo na podlagi večletnih načrtov z opredeljenimi časovnimi načrt in roki, da bi izdelali dolgoročno trajnostno strategijo;

68.

poziva k široki razpravi med evropskimi zainteresiranimi stranmi, nacionalnimi javnimi organi, delodajalci, delavci in organizacijami civilne družbe o socialni agendi za obdobje po letu 2010;

69.

meni, da bi morale države članice podpreti nove izmerljive, zavezujoče in kvantitativne socialne cilje ter kazalce za lizbonsko strategijo po letu 2010, vključno z zavezo glede odpravljanja revščine in socialne izključenosti, pa tudi glede priprave novega pakta o socialnem napredku, s katerim bi vzpostavili cilje in strukturo za novo socialno trajnostno in globalno pravično Evropsko unijo, ki bi morala kot ključni steber zgraditi in okrepiti odprto metodo usklajevanja na socialnem področju;

70.

meni, da imajo podjetja v EU pomembno vlogo ne le v ekonomskem, temveč tudi socialnem smislu; zato opozarja, da je treba spodbujati družbeno odgovornost podjetij ter čim prej doseči napredek v zvezi z kakovostnim delom, vključno s plačo za dostojno življenje, da bi podkrepili socialni model in preprečili socialni damping;

71.

podpira učinkovit dialog med Parlamentom in organizacijami civilne družbe; meni, da je tak dialog potreben tudi v državah članicah na osrednji, regionalni in lokalni ravni;

72.

ugotavlja, da bi bilo evropsko leto prostovoljstva odlična priložnost za to, da se Evropska unija poveže z organizacijami civilne družbe; poziva Komisijo, naj pripravi podlago, da bo leto 2011 postalo evropsko leto prostovoljstva, in sicer tako, da čim prej predloži zakonodajni predlog v ta namen;

73.

meni, da bi bilo treba organizacije civilne družbe vključiti že v prvo fazo postopkov sprejemanja odločitev; informacije morajo biti javno dostopne, povratne informacije morajo biti obojestranske, udeleženci pa jasno seznanjeni z obsegom sprememb;

74.

poudarja pomen in vrednost postopka posvetovanja kot učinkovitega orodja za vključevanje državljanov, saj jim omogoča, da neposredno prispevajo k procesu oblikovanja politike na ravni Evropske unije; poziva Komisijo, naj sprejme dodatne ukrepe za večjo ozaveščenost o prihodnjih posvetovanjih EU prek medijev in drugih ustreznih forumov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

75.

meni, da morajo evropske institucije, socialni partnerji na nacionalni ravni in organizacije civilne družbe nujno sprejeti „socialni pakt“, ki bi zajemal socialne ukrepe z realističnimi zavezujočimi cilji in kazalci;

76.

ugotavlja, da se državljanska udeležba začne v otroštvu, in poziva k spodbujanju in podpiranju struktur sodelovanja ter pobud za otroke in mlade na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

77.

poudarja, da je potreben napredek ter dokončna priprava uredbe na področju usklajevanja sistemov socialnega varstva ter direktive o prenosljivosti pokojninskih pravic in predloga direktive o uresničevanju načela enakega obravnavanja ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost;

78.

poziva k izboljšanju zakonodajnega postopka na ravni EU tako, da se pojasni, zakaj so potrebni ukrepi na tej ravni, pri čemer je treba zagotavljati kakovost vsebine ter izvesti zanesljive in neodvisne analize učinkov, ki bi zajemala socialne, okoljske in gospodarske učinke; poziva zlasti k učinkovitemu izvajanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 (19);

79.

poudarja, da mora biti prednostna naloga učinkovito sodelovanje med državami članicami in učinkovito nadzorovanje prenosa zakonodaje EU;

80.

meni, da si je treba v boljšem zakonodajnem postopku na ravni EU dejavno prizadevati za udeležbo organizacij civilne družbe in upoštevati skrbi državljanov, da bi jih približali EU;

81.

meni, da bi morale biti gospodarska, okoljska in socialna politika na ravni EU med seboj bolje povezani, pri čemer bi bilo treba ponovno potrditi prvotne cilje lizbonske strategije ter potrebo po zagotovitvi, da bosta gospodarska politika in politika zaposlovanja dejavno prispevali k odpravi revščine in socialne izključenosti;

82.

poudarja, da je treba sprejeti pravno zavezujočo listino o temeljnih socialnih pravicah;

83.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba določa, da je treba pri oblikovanju in izvajanju politike EU upoštevati zelo pomembne vidike socialne politike;

84.

meni, da mora Lizbonska pogodba po letu 2010 vključevati okrepljeno odprto metodo usklajevanja, ter poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja države članice k določitvi nacionalnih količinsko opredeljenih ciljev, in sicer v zvezi z zmanjšanjem revščine in povečanjem socialne vključenosti, ki bi jih podpirali zlasti novi merljivi in količinski kazalniki;

85.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita možnosti za resnično vključevanje Parlamenta v Lizbonsko pogodbo po letu 2010;

86.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/23

A.

ker dejavno vključevanje ne sme nadomestiti socialnega vključevanja, saj imajo tudi prikrajšane skupine, ki ne morejo biti udeležene na trgu dela, pravico do dostojnega življenja in polno udeležbo v družbi, zato jim je treba omogočiti minimalen dohodek ter dostopne in cenovno ugodne visokokakovostne socialne storitve, ne glede na posameznikovo zmožnost za udeležbo na trgu dela,

B.

ker dejavno vključevanje ni povezano zgolj s posameznikovo zmožnostjo, pač pa tudi s tem, kako je organizirana družba; ker je treba zato obravnavati strukturne vzroke izključenosti, tudi diskriminacijo in nezadostno zagotavljanje storitev,

C.

ker je lahko očitno izključevanje s trga dela posledica pomanjkanja ustreznega števila dostojnih zaposlitvenih možnosti, ne pa premajhnega posameznikovega prizadevanja,

D.

ker vključitev na trg dela ne sme biti pogoj za dodelitev minimalnega dohodka in dostop do visokokakovostnih storitev; ker sta minimalni dohodek in dostop do visokokakovostnih socialnih storitev nujna pogoja za vključitev na trg dela,

E.

ker imajo osebe, ki so najbolj oddaljene od trga dela, pogosto večplastne in zahtevne potrebe oziroma doživljajo večplastne in zapletene težave ali ovire, kot so dolgotrajna odvisnost od nizkega ali nezadostnega dohodka, dolgotrajna brezposelnost, nizka raven izobrazbe in nepismenost, odraščanje v občutljivih družinskih razmerah, invalidnost, zdravstvene težave, življenje v večkratno prikrajšanih območjih, neustrezna stanovanjske razmere in brezdomstvo ter rasizem in diskriminacija, zato morajo strategije za njihovo vključevanje odsevati raznolikost izključenih oseb,

F.

ker socialna izključenost in izključenost s trga dela močno vplivata na duševno zdravje izključenih oseb in ker so dolgotrajno brezposelni ljudje bolj dovzetni za depresijo in druge motnje v duševnem zdravju,

G.

ker je ljudem, ki so oddaljeni od trga dela, zelo potrebno poklicno usposabljanje zaradi neustreznega šolanja ali zaradi daljše odsotnosti s trga dela, saj ne morejo več izkoristiti svoje izobrazbe,

H.

ker so najbolj ranljivi pogosto prikrajšani zaradi pogojevanja v aktivacijskih politikah in ker je treba te učinke spremljati ter preprečevati njihove negativne posledice za ranljive skupine,

I.

ker morajo biti ukrepi za dejavno vključevanje povezani z razvojnimi cilji EU in nacionalnimi cilji za boj proti revščini in socialni izključenosti,

J.

ker gospodinjstva večinoma vodijo ženske in ker je večina staršev samohranilcev in večina skrbnikov žensk; ker je zato za politike dejavnega vključevanja potreben splošen sklop ukrepov, ki bi ženskam, najbolj oddaljenim s trga dela, omogočil dejansko korist od strategij za dejavno vključevanje; ker je položaj žensk na trgu dela neposredno povezan z revščino starejših, ki najpogosteje prizadene prav ženske,

K.

ker v času gospodarske recesije in naraščajoče brezposelnosti grozi, da bodo številni odpuščeni, zaradi česar se bosta revščina in izključenost s trga dela še povečali, zlasti za najbolj ranljive socialne skupine, kot so ženske, starejši in invalidi; ker je bistveno prizadevanje za socialno vključevanje in z njim povezano politiko trga dela s celostnim in skladnim pristopom v sklopu evropskega načrta za oživitev gospodarstva; ker bi bilo treba del javnih sredstev uporabiti za ohranitev in izboljšanje naložb na socialnem, zdravstvenem in izobraževalnem področju ter na področju drugih osnovnih socialnih storitev in storitev splošnega pomena,

L.

ker je lahko stališče, da je najboljša pot iz izključenosti delo, dejansko učinkovito le, če je to delo trajnostno, visokokakovostno in ustrezno plačano; ker se slabo spoštuje tudi načelo enakega plačila za enako delo,

M.

ker skrbniki družin zagotavljajo osnovne storitve oskrbe, izobraževanja in podpore zunaj sistema zaposlovanja, brez dohodka ali socialnih pravic, nimajo pa pravice do ponovnega vstopa na trg dela in do priznanja pridobljenega znanja ali razvoja tega znanja v času oskrbe družine,

1.

pozdravlja dejstvo, da je osnova za Priporočilo Komisije 2008/867/ES Priporočilo 92/441/EGS, v katerem je priznana posameznikova temeljna pravica do zadostnih sredstev in pomoči za človeka dostojno življenje, opredeljena pa so tudi temeljna načela za uresničevanje te pravice; odobrava splošna načela in praktične smernice iz Priporočila 2008/867/ES o strategiji dejavnega vključevanja, ki temelji na treh stebrih, in sicer ustrezni dohodkovni podpori, vključujočih trgih dela in dostopu do kakovostnih storitev, zlasti pa poudarja, da mora strategija za dejavno vključevanje temeljiti na pravicah posameznika na načelih spoštovanja človekovega dostojanstva, nediskriminacije, enakih možnostih in enakosti spolov, na spodbujanju vključevanja na trg dela v kombinaciji s polno udeležbo v družbi ter na udejanjanju načel kakovosti, ustreznosti in dostopnosti v vseh treh stebrih;

2.

soglaša s Svetom, da je treba izboljšati izvajanje Priporočila 92/441/EGS glede minimalnega dohodka in socialnih transferjev ter da bi morala biti socialna pomoč ustrezen minimalen dohodek za dostojno življenje, vsaj nad ravnijo „tveganje revščine“, in zadostovati, da bi ljudem pomagala iz revščine, in da bi bilo treba izboljšati uporabo ugodnosti;

3.

pozdravlja sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 17. julija 2008 v zadevi C-303/06 o skrbnikih, ki so žrtve diskriminacije prek povezave; poziva Komisijo in države članice, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev zaščite skrbnikov pred takšno diskriminacijo pri dostopu na trg dela, in spodbuja države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile upoštevanje sodbe Sodišča;

4.

poziva države članice, naj izvajajo ustrezno dohodkovno podporo in se s tem bojujejo proti revščini in socialni izključenosti; opozarja na potrebo po ustreznem znesku minimalnega dohodka na podlagi priporočil 92/441/EGS in 2008/867/ES, ki mora biti pregleden, dostopen vsem in dolgoročen;

5.

meni, da je bistveno, da Evropska komisija in države članice učinkovito izvajajo Direktivo 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu za boj proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

6.

poudarja svoj poziv Svetu, naj sprejme cilj EU o shemah minimalnega dohodka in shemah dohodkov, ki bi se zagotovili s prispevki za socialno varnost, vsaj na ravni 60 % nacionalnega povprečja ekvivalentnega dohodka, razen tega pa doseže dogovor glede časovnega razporeda za izpolnitev tega cilja v vseh državah članicah;

7.

priznava, da je součinkovanje socialne pomoči in dejavnosti na trgu dela zapleteno: zlasti, če gre za kratkoročno, sezonsko, nestalno delo ali delo s krajšim delovnim časom in kadar pogoji za upravičenost in socialnovarstveni sistemi ali marginalne davčne stopnje odvračilno učinkujejo na sprejemanje zaposlitve, sistem socialne pomoči pa zaradi okornosti ne omogoča ustreznega odziva; zato poziva k razvoju sistemov, ki bi učinkovito podpirali posameznike v prehodnem obdobju, ne pa jih kaznovali ali odvračali od tega ali v primeru zaposlitve prehitro ustavili pomoč;

8.

opozarja na pomembnost zagotavljanja socialne podpore za ranljive osebe, ki lahko delajo; vendar poudarja, da je v skladu z načelom subsidiarnosti takšna podpora v pristojnosti držav članic;

9.

poudarja, da bodo imeli prejemniki ustrezne dohodkovne podpore in njihovi družinski člani možnost, da preprečijo grozečo revščino in postanejo dejavni državljani, ki bodo prispevali k družbenemu in gospodarskemu življenju ter medgeneracijski solidarnosti;

10.

predlaga, naj države članice poglobljeno razmislijo o politiki minimalne plače ter se spoprimejo z vse večjim številom „revnih zaposlenih“, za tiste, ki so oddaljeni od trga dela, pa naj delo postane uresničljiva možnost;

11.

meni, da dejavno vključevanje zahteva zmanjševanje neenakosti med regijami in območji v Skupnosti s pospešeno obnovo območij, ki jih je prizadela gospodarska kriza, in z razvojem podeželskih regij;

12.

poziva države članice, da se bojujejo proti nezakonitemu zaposlovanju, ki izključuje te osebe iz socialnega varstva in socialnih storitev;

13.

poziva, naj bodo politike dejavnega vključevanja:

14.

poziva Komisijo, naj na področju dejavnega in socialnega vključevanja preuči skupne stroške, saj so izkušnje pokazale, da lahko zgodnje naložbe in preventivni ukrepi dolgoročno zmanjšajo skupne stroške; pozdravlja, da je v Priporočilu 2008/867/ES predlagano ustrezno večje vlaganje v socialno vključevanje;

15.

meni, da morajo države članice zagotoviti ciljno usmerjene dodatne prejemke za prikrajšane skupine (na primer za invalide ali osebe s kroničnimi boleznimi, starše samohranilce ali gospodinjstva z veliko otroki), ki bodo krili dodatne stroške, med drugim za osebno podporo, uporabo posebnih zmogljivosti, zdravstveno in socialno varstvo, ter med drugim vzpostaviti raven dostopnih cen zdravil za prikrajšane družbene skupine; poudarja, da je treba zagotoviti dostojne invalidske in starostne pokojnine;

16.

zlasti glede na to, da imajo ljudje pogosto zelo kompleksne potrebe, se strinja, da je potrebno oblikovanje in izvajanje ustrezno prikrojenih ukrepov za dejavno vključevanje, ki bi združevali minimalni dohodek, vključevanje na trg dela in socialne storitve, da se je treba osrediniti na zgodnje prepoznavanje in preventivno delovanje ter da bi bilo treba ukrepe nameniti ranljivim osebam;

17.

meni, da je treba pri oblikovanju in izvajanju tovrstnih ukrepov upoštevati stališča tistih, ki so jim ti ukrepi namenjeni; poziva države članice, naj podprejo okrepitev socialnih nevladnih organizacij, da se spodbudi njihovo sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju politik vključevanja;

18.

poziva države članice, naj razvijejo konstruktivnejši pristop k politiki na področju drog s poudarkom na preprečevanju, izobraževanju in zdravljenju odvisnosti, ne pa na kazenskih sankcijah;

19.

poziva k destigmatizaciji oseb s težavami v duševnem zdravju in z učnimi težavami, k spodbujanju duševnega zdravja in dobrega počutja, preprečevanju motenj v duševnem zdravju ter povečanju sredstev za zdravljenje in oskrbo;

20.

meni, da je preventivno ukrepanje odločilno, saj se težave zaradi izključenosti pogosto pojavljajo od najzgodnejših let, zato je treba otroke in mlade, ki so najbolj ogroženi, odkriti že v zgodnji dobi, preden opustijo šolanje in usposabljanje; poudarja, da mladi, ki jih izključijo iz šole, pogosteje začnejo ravnati antisocialno in kriminalno, kar še bolj zaplete izzive pri kasnejšem vstopanju na trg dela; meni, da sta obsežen dialog med zainteresiranimi stranmi ter podpora pri preventivnem ukrepanju in socialnih storitvah za omogočanje ustreznih priložnosti ranljivim otrokom in mladim odraslim odločilna za uspešnost politik vključevanja; poudarja tudi pomembnost težav zaradi izključenosti, ki prizadenejo starejše osebe, ki ostanejo brez dela in se ne morejo ponovno vrniti na trg dela;

21.

meni, da je treba skrbno preučiti potrebe mladih, ki iščejo prvo zaposlitev, ter da je treba na nacionalni ravni sprejeti politike in ukrepe, ki bodo spodbujali prehod iz izobraževanja na trg delovne sile; meni tudi, da je treba trajno povezati strukturiran dialog z mladinskimi organizacijami ter delo institucij EU in držav članic;

22.

poziva države članice, naj več storijo za obravnavanje težav, s katerimi se srečujejo skrbniki, zlasti pa omogočijo pravico, da se svobodno odločijo, ali to želijo, in določijo obseg oskrbe, ki jo želijo nuditi, možnosti, da združijo oskrbo s plačanim delom in zaposlitvijo, ter dostopa do sistemov socialne varnosti in starostnih pokojnin, da bi preprečili revščino, ki jo lahko povzroči to delo;

23.

pozdravlja priznanje, da je potreben dostop do cenovno ugodnih in visokokakovostnih socialnih storitev kot temeljna pravica in bistven element evropskega socialnega modela, pa tudi da bi ohranili zaposlenost in podprli načela iz Priporočila 2008/867/ES; meni, da tovrstne socialne storitve zajemajo tudi stalno in cenovno ugodno nastanitev, javni promet, izobraževanje, zagotovljeno zdravstveno varstvo, pa tudi dostop do cenovno ugodne energije in drugih omrežnih storitev; ugotavlja, da je treba pri storitvah splošnega pomena doseči napredek pri izpolnjevanju obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve; meni, da je treba razviti akcijski načrt za vzpostavitev okvirne direktive EU o storitvah splošnega pomena, zato da bi zagotovili izpolnjevanje te obveznosti; ugotavlja, da je napredek pri doseganju zastavljenih barcelonskih ciljev glede zagotavljanja cenovno ugodnega, visokokakovostnega otroškega varstva nezadosten, te cilje pa bi bilo treba okrepiti, da bi zajeli vse osnovnošolske otroke; ugotavlja tudi, da tovrstne potrebe drugih odvisnih družinskih članov niso ustrezno izpolnjene in bi moral o tem potekati podoben proces;

24.

je prepričan, da je v boju proti diskriminaciji, s katero se ljudje spopadajo pri dostopu do blaga, storitev in objektov, bistveno, da se doseže vključenost, in zato pozdravlja predlog o obsežnejši direktivi za boj proti diskriminaciji na podlagi starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja zunaj področja zaposlovanja;

25.

spodbuja države članice, naj preučijo socialne tarife za ranljive skupine, na primer na področju energetike in javnega prevoza, ter možnosti za pridobitev mikrokreditov, da bi se spodbujalo dejavno vključevanje, pa tudi brezplačno zdravstveno varstvo in izobraževanje za ljudi, ki živijo v pomanjkanju;

26.

poziva države članice, naj povečajo profil kreditnih zadrug, da bodo lahko posameznikom ponudile varno in urejeno okolje za varčevanje in izposojanje denarja ter preprečile vedno večjo težavo osebne zadolženosti; poziva države članice, naj posameznikom zagotovijo pravico do odprtja bančnega računa po ugodnih pogojih, kar je bistveno sredstvo za udeležbo v gospodarskih dejavnostih in v družbenem življenju;

27.

poziva države članice, naj invalidnim osebam zagotovijo potrebno dodatno podporo, tako pri dostopanju na trg dela kot med delom; poziva države članice, ki še niso podpisale in ratificirale Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in njenega izbirnega protokola, naj to storijo; ugotavlja, da bi morale države članice na svojem ozemlju vzpostaviti ustrezne postopke in strukture za njeno učinkovito izvajanje;

28.

je prepričan, da se mladi pri dejavnem vključevanju spopadajo s posebnimi ovirami, vključno z neutemeljeno diskriminacijo na podlagi starosti in težavami v zvezi s cenovno dostopnimi programi poklicnega usposabljanja;

29.

pozdravlja deinstitucionalizacijo invalidov, vendar ugotavlja, da to zahteva zadostno stopnjo storitev v skupnosti, ki v državah članicah omogočajo samostojno življenje, pravico do osebne pomoči, pravico do finančne neodvisnosti in popolne udeležbe v družbi;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezna sredstva za lažji dostop do programov vseživljenjskega učenja, da se zmanjša izključenost starejših oseb, med drugim pri zaposlovanju, ter spodbudi njihova stalna udeležba v socialnem, kulturnem in državljanskem življenju;

31.

je prepričan, da je treba sprejeti več ukrepov za preprečevanje nasilja v družini ter zlorabe otrok in starejših oseb;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bo obstoječa zakonodaja Skupnosti o enakosti spolov, enakosti na splošno in nediskriminaciji v celoti, ustrezno in učinkovito izvajala; poziva k njeni razširitvi in uveljavljanju za odpravo strukturnih ovir pri zaposlovanju in strokovni izobrazbi in usposabljanju;

33.

je prepričan, da je kakovostno izobraževanje nujno potrebno za uspešno prihodnje zaposlovanje in vključevanje; poziva države članice, naj razširijo zakonodajo o javnem izobraževanju, da se odpravijo ovire za izobraževanje, zagotovi integrirano izobraževanje in dostop za vse; meni, da morajo biti tisti, ki so dalj časa izključeni s trga delovne sile, bolj upravičeni do financiranja vseživljenjskega učenja in dostopa do njega, še posebej glede ključnih kompetenc;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj v strategiji za dejavno vključevanje uporabijo načelo enakosti spolov;

35.

meni, da je treba pri ponujenem usposabljanju upoštevati potrebe posameznikov in z njimi ustrezno ravnati; poziva k namenskim, ne standardiziranim, ukrepom za usposabljanje in vključevanje, saj so pogosto prezrte potrebe invalidnih oseb, tistih, ki zanje skrbijo, in oseb z zdravstvenimi težavami; opozarja na najboljše prakse iz Evropskega socialnega sklada in programa Equal glede ciljnih in potrebam prilagojenih pristopov usposabljanja za tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela, pri čemer se priznajo tudi znanja brez dokazil in znanja, pridobljena z neformalnim izobraževanjem;

36.

priporoča izboljšanje kakovosti izobraževanja in vključitev izobraževalnih sistemov v trg dela in med merila vključenosti v družbo, pa tudi zmanjšanje neenakosti pri dostopu do vseh oblik izobraževanja in pri kakovosti ponudbe izobraževanja;

37.

meni, da bi moralo usposabljanje zagotoviti tudi, da bi se posamezniki zavedali svojih pravic in dolžnosti pri delu, med drugim tudi razumno pripravo v smislu zdravja in varnosti ter pravic glede članstva v sindikatih, pa tudi pravic do obveščanja in posvetovanja ter vseživljenjskega učenja in usposabljanja;

38.

ugotavlja, da obstaja nevarnost, da bi bili bolj ustvarjalni pristopi za pripravo oseb, ki so najbolj oddaljene od trga dela, za morebiten vstop nanj, prikrajšani za financiranje zaradi ožje usmerjenega pristopa z lažje merljivimi izidi; poziva Komisijo, naj izboljša financiranje iz strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, za pristope od spodaj navzgor, in razvoj kazalnikov, s katerimi se bo meril napredek socialnega in dejavnega vključevanja, da bi financirali inovativne lokalne pobude za spodbujanje dejavnega vključevanja v sklopu ciljev socialnega vključevanja, poudarjenih kot del strukturnih skladov, namenjen za lizbonske cilje, pa tudi predlagano financiranje za socialne inovacije in prek drugih kanalov financiranja;

39.

opaža, da se na podlagi demografskih sprememb ocenjuje, da bo do leta 2030 razmerje med aktivnimi in neaktivnimi osebami 2:1; poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo politike dejavnega vključevanja, s katerimi bo zagotovljeno, da mnogi negovalci, ki bodo zaradi obveznosti oskrbe prisiljeni zapustiti trg dela, v poznejših letih ne bodo oškodovani;

40.

poudarja, da je treba kot jedro strategije za dejavno vključevanje ustvariti vključujoč trg dela z dostojnimi delovnimi razmerami in raznolikimi delovnimi mesti za vse, pri čemer bi bile upoštevane različne potrebe na delovnem mestu, potrebe posameznih delavcev, različni delovni in časovni vzorci, različne ravni znanja ter različne potrebe v zvezi z usklajevanjem družinskega, zasebnega in poklicnega življenja; ugotavlja, da je kakovostna zaposlitev bistvenega pomena za ohranjanje zaposlitve;

41.

poziva države članice, naj spodbujajo konkurenčen trg dela, ki bo dajal prednost razvijanju javnih in zasebnih sistemov socialne varnosti za sprejemljivo ceno in tistim, ki jih to zadeva, vključno s pripadniki etničnih manjšin, omogočal zmanjšanje tveganja za izključenost s trga dela;

42.

poziva države članice, naj uporabijo orodja in instrumente, s katerimi bodo spodbudile vse akterje k ustvarjanju vključujočih trgov dela in k boljši udeležbi tistih, ki so najbolj oddaljeni od trga dela; opozarja na instrumente v kontekstu lokaliziranega socialnega dialoga, finančnih spodbud, davčnih ugodnosti ter razvoja socialne ekonomije; pozdravlja priporočilo Komisije, naj se zagotovi podpora socialni ekonomiji in zaščitenim delovnim mestom kot ključnima viroma začetnih delovnih mest za prikrajšane osebe;

43.

poudarja trojno vlogo lokalnih in regionalnih organov pri spodbujanju dejavnega vključevanja: kot delodajalci, spodbujevalci gospodarskega razvoja in zaposlitve ter kot ponudniki javnih storitev, vključno s storitvami za najbolj ranljive skupine; poziva države članice, naj na regionalni in lokalni ravni ustanovijo mreže, ki bi ljudem svetovale in jih napotile, kje pri vključevanju na trg dela lahko prejmejo pomoč in posebne socialne storitve (npr. sistema socialnega varstva, zdravstvene storitve, storitve duševnega zdravja in socialnega varstva ter poklicno usposabljanje) glede na svoj položaj;

44.

je trdno prepričan, da je treba storiti več za odpravo ovir pri vključevanju, s katerimi se spopadajo prosilci za azil; poziva države članice, naj odpravijo odvisnost prosilcev za azil od podpore ter jim dovolijo delati in preučijo razvoj bolj zakonitih načinov priseljevanja;

45.

poziva vse države članice, naj zavarujejo na človekovih pravicah temelječe azilne politike v skladu s konvencijo o statusu beguncev in drugo zakonodajo s področja človekovih pravic;

46.

ugotavlja, da trgovina z ljudmi povzroča hudo trpljenje, in poziva države članice, naj izvajajo zakonodajo proti trgovini z ljudmi in diskriminaciji, ponovno vključijo žrtve trgovine z ljudmi v družbo ter zlasti podpišejo, ratificirajo in izvajajo Konvencijo o ukrepih za boj proti trgovini z ljudmi;

47.

poziva Komisijo in države članice, naj zavrnejo zavajajoče prekrivanje gospodarske migracije s prošnjami za azil in prekrivanje obojega z nezakonitim priseljevanjem;

48.

meni, da zaporna kazen brez ustrezne rehabilitacije in izobraževanja ustvarja ovire za vključevanje in pogosto vodi le do dodatne socialne izključenosti, brezposelnosti in kriminala;

49.

je trdno prepričan, da je ohranjanje obvezne upokojitvene starosti ovira za dejavno vključevanje in prisili mnogo oseb, ki želijo nadaljevati delo, v odhod s trga dela;

50.

poziva Komisijo, naj podrobno spremlja proces ustvarjanja politike v razmerju do dejavnega vključevanja, zlasti glede visokokakovostnih socialnih storitev, pa tudi razvijajočega se prostovoljnega okvira za visokokakovostne socialne storitve splošnega pomena ter naj nemudoma preuči vse možnosti za pojasnitev pravnega okvira, v katerem delujejo socialne storitve splošnega pomena, in zanje zagotovi referenčni pravni okvir, zlasti s sprejetjem pravnih instrumentov, po možnosti tudi okvirne direktive;

51.

poudarja svoj nedavni poziv Komisiji in Svetu k določitvi ciljev za zmanjšanje revščine (revščine na splošno, revščine otrok, revščine med zaposlenimi ter dolgotrajne revščine), glede minimalnega dohodka iz pokojnin in dostopnosti ter kakovosti zdravstvenega varstva (za zmanjšanje umrljivosti otrok, splošno izboljšanje zdravja in podaljšanje pričakovane življenjske dobe itd.); ponovno poziva k določitvi ciljev EU za zmanjšanje revščine otrok za 50 % do leta 2012 in za odpravo uličnega brezdomstva otrok, mladih in odraslih do leta 2015;

52.

poziva k oblikovanju oprijemljivega načrta za izvajanje dejavnega vključevanja na podlagi sodelovanja civilne družbe in drugih zainteresiranih strani, vključno z osebami, ki trpijo revščino; meni, da bi morali biti v tem načrtu opredeljeni časovni načrti ter uresničljivi kakovostni in količinski cilji na podlagi posebnih kazalnikov in poglobljenega dialoga z zainteresiranimi stranmi; meni tudi, da bi moralo biti v načrtu opredeljeno, kako naj se dejavno vključevanje izvaja in spremlja po odprti metodi usklajevanja za socialno varstvo in socialno vključevanje, zlasti na lokalni in regionalni ravni; zato pozdravlja pobudo Komisije, da se v spremljanje izvajanja strategij za dejavno vključevanje vključi lokalne organe, tako da bi program Progress financiral mreže opazovalnih skupin lokalnih organov za dejavno vključevanje; poziva Komisijo in države članice, naj tem opazovalnim skupinam namenijo pomembno vlogo v prihodnjem procesu oblikovanja politike in programov dejavnega vključevanja prek nacionalnih programov reform v okviru prenovljene lizbonske strategije, še posebej pa v okviru evropske strategije zaposlovanja;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, pa tudi vladam in parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/32

A.

ker uveljavljanje človekovih pravic žensk ter krepitev vloge žensk in njihovega zastopstva ni pomembno le za odpravljanje neenakosti med spoloma in izvajanje resnične politike za enakost med spoloma v zunanjih odnosih EU, temveč je tudi bistveno za uspešno izvajanje zunanjih politik EU, med drugim na področju pomoči, razvoja, širitve, sosedske politike, reševanja sporov, varnosti in gradnje miru ter mednarodne trgovine,

B.

ker so, čeprav so države članice pogodbenice vseh pomembnejših mednarodnih sporazumov o enakosti med spoloma in pravicah žensk in čeprav obstajajo na ravni EU številni usmeritveni dokumenti, dejanska prizadevanja za večjo integracijo načela enakosti med spoloma in krepitev vloge žensk v zunanjih politikah EU skromna, izvajanje obstoječih usmeritvenih dokumentov je nezadostno, proračunska sredstva, namenjena posebej za vprašanje enakosti med spoloma, pa niso dovolj,

C.

ker glavne institucije EU – torej Parlament, Svet in Komisija –, kljub precejšnjemu napredku pri spodbujanju enakosti med spoloma v zadnjih letih, nimajo zadostnega števila strokovnega osebja, ki bi bilo zaposleno posebej za doseganje ciljev, povezanih z enakostjo med spoloma na področjih zunanje politike in širitve, večina zaposlenih, ki so sedaj pristojni za omenjena vprašanja, pa mora te dejavnosti usklajevati vsaj še z enim ali včasih dvema nizoma drugih nalog,

D.

ker EU potrebuje celosten in skladen pristop pri integraciji načela enakosti med spoloma,

1.

priznava, da institucije EU pripisujejo vedno večji pomen integraciji načela enakosti med spoloma in krepitvi vloge žensk, vendar poudarja, da je treba še veliko storiti, da bi se politične zaveze udejanjile, in izpostavlja pomen ustreznega financiranja in ustreznega osebja, odgovornega za izvajanje ciljev v zvezi z enakostjo med spoloma;

2.

opozarja, da so za vključevanje načela enakosti med spoloma poleg političnih izjav na visoki ravni potrebni tudi politična volja vodstva EU in držav članic, določitev prednostnih ciljev in spremljanje doseženega napredka;

3.

pozdravlja sprejetje zgoraj navedenega celovitega pristopa k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti na ravni EU ter smernic za boj proti nasilju nad ženskami in dekleti ter proti vsem oblikam njihove diskriminacije, ki jih je sprejel Svet za splošne zadeve z dne 8. decembra 2008; poziva tiste države članice, ki še niso sprejele nacionalnih akcijskih načrtov v zvezi z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325, naj nemudoma ugodijo prošnji varnostnega sveta in to storijo; poziva Komisijo, naj zagotovi tehnično podporo in pomoč tretjim državam, ki želijo oblikovati nacionalne strategije za izvajanje omenjenih resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov;

4.

je zadovoljen, da se revidirano besedilo evropske varnostne strategije sklicuje na omenjeni resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) ter na Resolucijo št. 1612(2005);

5.

poziva Komisijo, naj pospeši svoje delo in do julija 2009 v tesnem sodelovanju z državami članicami in sekretariatom Sveta predlaga akcijski program za enakost med spoloma in krepitev vloge žensk v zunanjepolitičnem delovanju EU, ki se bo uporabljal v 27 državah članicah in pri pogajanjih s tretjimi državami, skupaj z nizom učinkovitih instrumentov za spremljanje;

6.

poziva Svet in Komisijo, naj vprašanje enakosti med spoloma in krepitev vloge žensk sistematično vključujeta v politični dialog in razprave o politikah EU s partnerskimi državami;

7.

poziva delegacije Parlamenta, naj v odnosih s parlamenti tretjih držav obravnavajo vprašanja, povezana z enakostjo med spoloma in krepitvijo vloge žensk; poudarja, da je treba nacionalnim parlamentom tretjih držav zagotavljati podporo in pomoč, da bi ti okrepili svoje zmogljivosti pri vključevanju vidika enakosti med spoloma v zakonodajno delo;

8.

poudarja pomen, ki ga pri krepitvi vloge žensk igrajo organizacije civilne družbe; poziva Komisijo, naj jim nameni ustrezno finančno podporo in naj spodbuja sodelovanje ženskih nevladnih organizacij v političnem sodelovanju s partnerskimi državami ter v mirovnih pogajanjih po svetu;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj v svojih političnih pristopih spodbujajo doslednost glede vključevanja načela enakosti med spoloma in krepitve vloge žensk; nadalje poziva, da se iz obstoječih različnih političnih okvirov oblikuje „soglasje EU o vprašanju spolov“, ki bo zajemalo notranjo in zunanjo politiko;

10.

spodbuja redno organiziranje konferenc za razpravo o vprašanjih v zvezi z enakimi možnostmi za ženske in moške, pri katerih sodelujejo delegacije na ravni nacionalnih parlamentov, sestavljene iz ženskih in moških, pa tudi vzpostavitev skupnih strategij za izvajanje projektov, povezanih s temi vprašanji;

11.

poziva Komisijo, naj pri načrtovanju in izvajanju instrumentov zunanje pomoči, še zlasti pri zagotavljanju pomoči za reformo varnostnega sektorja, bolj skladno in sistematično obravnava neenakosti med spoloma in jim daje prednost; vztraja, da morajo biti cilji, dejavnosti in sredstva, ki so posebej namenjeni enakosti med spoloma, vključeni v strateške dokumente držav in da je treba izboljšati vključevanje načela enakosti med spoloma prek teh dokumentov; poudarja, da je treba zagotoviti celosten pristop pri uporabi instrumentov zunanje pomoči, med drugimi instrumenta za predpristopno pomoč, instrumenta evropske sosedske politike, Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, instrumenta za stabilnost in tematskih programov, kot je program „Vlaganje v ljudi“, da bi najbolj optimalno uresničili cilja enakosti med spoloma in krepitve vloge žensk;

12.

meni, da sredstva, namenjena za zdravstveni sektor in posledično za zdravje deklet in žensk, niso zadostna glede na obveznosti razvojne politike EU; poudarja, da je treba prek instrumentov zunanje pomoči nameniti dodatna finančna sredstva za programe za zdravje žensk; opozarja, da se po posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča o razvojni pomoči ES za zdravstvene storitve v podsaharski Afriki (januar 2009) sredstva, namenjena zdravstvenemu sektorju v tej regiji – kot delež celotne razvojne pomoči ES za zdravstvo – niso povečala že od leta 2000, čeprav poročilo o napredku razvojnih ciljev tisočletja za leto 2007 ugotavlja, da je na tem območju zelo visoka stopnja umrljivosti mater;

13.

poudarja, da je za učinkovito integracijo vprašanja enakosti med spoloma potrebno povečano usklajevanje med donatorji in udeleženci ter mehanizmi odgovornosti in povečana odgovornost nacionalnih vlad do razvojnega procesa; v zvezi s tem poudarja dodano vrednost partnerstva med Evropsko skupnostjo in Združenimi narodi glede enakosti spolov za razvoj in mir ter proračunskih pobud, ki upoštevajo vprašanje razlik med spoloma; pozdravlja vzpostavitev delovne skupine o ženskah, miru in varnosti, ki je predvidena v celostnem pristopu, s katerim EU izvršuje resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008);

14.

poudarja, da se je poleg žensk treba osredotočiti tudi na odnose med spoloma, ki povzročajo in ohranjajo neenakosti med njima; meni, da bi morali zato projekti upoštevati tako ženske kot moške;

15.

poudarja, da bi morala Evropska unija posebno pozornost nameniti potrebam najbolj ranljivih žensk in tistih, ki so najbolj izključene iz družbe, še posebej invalidk, begunk in žensk, ki pripadajo manjšinskim skupnostim;

16.

poziva Komisijo, naj še naprej razvija postopke, merila in kazalnike, s katerimi bi v svoji politiki uresničila zaveze glede enakosti med spoloma;

17.

meni, da bi moral čim prej začeti delovati evropski institut za enakost spolov, ustanovljen leta 2006, ter da bi bilo treba njegove pristojnosti razširiti tudi na zunanjo politiko;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo bruseljski poziv k ukrepanju za odpravljanje spolnega nasilja v konfliktih in po njih;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej;

20.

poudarja, da se posilstvo in spolno nasilje uporabljata kot vojni orožji; poudarja, da bi se ju moralo kaznovati kot vojna zločina in zločina proti človečnosti; poziva k večjemu številu programov za pomoč žrtvam teh zločinov;

21.

poudarja, da je treba unovčiti partnerstvo EU z Združenimi narodi, črpati iz izkušenj, ki jih imajo Združeni narodi na svetovni ravni pri spodbujanju enakosti med spoloma in krepitvi vloge žensk, da bi tako povečali učinkovitost in uspešnost politik in pomoči EU, ter zagotoviti skladno zunanjo pomoč partnerskim državam pri izpolnjevanju njihovih obveznosti;

22.

meni, da število zaposlenih, ki pri Svetu in Komisiji sedaj obravnavajo vprašanja enakosti med spoloma, ni primerno; poziva obe instituciji, naj dodelita večje število zaposlenih za strukture, ki so pristojne za področju zunanje politike EU in so posebej odgovorne za vključevanje načela enakosti med spoloma in krepitev vloge žensk;

23.

ugotavlja, da na visokih položajih v Svetu in Komisiji še naprej primanjkuje žensk, in poziva še zlasti k okrepljenim prizadevanjem, da se poveča število žensk, ki vodijo delegacije EU in so posebne predstavnice EU; poudarja, da bi moralo biti v službi za zunanjepolitično delovanje, ki bo šele nastala, boljše ravnotežje med moškimi in ženskami, še posebej na visokih položajih, ter da bi morala ta služba vključevati večje število zaposlenih, pristojnih za vprašanje enakosti med spoloma;

24.

poziva države članice, naj vključijo več žensk v misije in operacije evropske varnostne in obrambne politike, ter nadalje poziva k večji udeležbi žensk na vseh ravneh in v vseh fazah načrtovanja in izvajanja te politike; poudarja, da je treba strokovnjake za vprašanje enakosti med spoloma vključiti že v začetek načrtovanja misij ali operacij ter nadalje poudarja pomen sistematičnega in obsežnega usposabljanja na tem področju pred napotitvijo osebja v misije ali operacije;

25.

ugotavlja, da se trenutno vlaga veliko napora v vključevanje pristopa, ki bo upošteval razlike med spoloma, v kulturo evropske varnostne in obrambne politike, med drugim z razvojem količinske razsežnosti vključevanja načela enakosti med spoloma v to politiko (na primer z vprašalniki, pripravo kontrolnih seznamov, preštevanjem števila moških in žensk v operacijah evropske varnostne in obrambne politike itd.); vseeno poudarja, da je treba razviti kakovostni pojmovni okvir za razumevanje socialno-ekonomskih okoliščin, v katere se napotijo misije evropske varnostne in obrambne politike (torej na območjih konfliktov), in vprašanj v zvezi z enakostjo med spoloma pri izvajanju operacij in programov;

26.

pozdravlja imenovanje svetovalcev za enakost med spoloma pri skoraj vseh misijah evropske varnostne in obrambne politike, v skladu z omenjenimi sklepi Sveta iz novembra 2006; vseeno poudarja, da lahko odsotnost konkretne politike EU za enakost med spoloma – še posebej neozaveščenost glede vprašanja enakosti spolov in/ali nepripravljenost za priznavanje pomembnosti tega vprašanja – ter pomanjkanje namenskih proračunskih sredstev za dejavnosti v zvezi z enakostjo spolov pri financiranju misij evropske varnostne in obrambne politike ogrozi delo takšnih svetovalcev;

27.

želi pohvaliti pobude, da se osebju, ki se napoti na misije evropske varnostne in obrambne politike ter v ustrezne generalštabe, zagotovi usposabljanje na področju enakosti med spoloma, pa tudi velika prizadevanja Komisije pri usposabljanju svojega osebja, zlasti v delegacijah; znova poudarja, da bi bilo treba ustrezno usposobiti vse zaposlene na vseh ravneh načrtovanja in izvajanja zunanjih politik EU; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se za celotno osebje misij in delegacij, tudi za uprave, zagotovi obvezno usposabljanje, in da prejme navodila v zvezi z vprašanjem enakosti med spoloma in krepitvijo vloge žensk;

28.

je prepričan, da mora načrtovanje misij v okviru evropske varnostne in obrambne politike predvideti vključevanje lokalnih organizacij žensk v mirovni proces, da bi omogočili koristi od njihovega posebnega prispevka in natančno opredelili, na kakšen način konflikti prizadenejo ženske;

29.

poudarja, da so kvote zaenkrat nepogrešljivo sredstvo za zagotavljanje enakosti med spoloma v mirovnih in varnostnih misijah ter pri odločanju v nacionalnih in mednarodnih postopkih obnove in pa za zagotavljanje politične prisotnosti žensk med pogajanji;

30.

poudarja pomen proračunske politike, pri kateri je upoštevan vidik spolov; poudarja, da bi bilo treba vprašanje enakosti med spoloma razvijati kot tematsko vprašanje pri pomembnih instrumentih zunanje pomoči, da bi bilo treba odobriti posebna proračunska sredstva za vprašanja enakosti med spoloma ter da bi bilo treba opredeliti merila, s katerimi bi se ugotavljalo, kako učinkovito se uporabljajo zagotovljena sredstva;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/37

1.

izraža zadovoljstvo nad zavezujočim značajem, ki ga z Lizbonsko pogodbo dobi Listina o temeljnih pravicah, in pozdravlja priznavanje v njej zapisanih pravic, svoboščin in načel za vse državljane in prebivalce EU; poudarja, da bo Parlament odločno bdel nad polnim spoštovanjem določb Listine;

2.

izraža zadovoljstvo nad krepitvijo predstavniške in participativne demokracije, ki se med drugim kaže s t.i. „državljansko pobudo“ (člen 11 Pogodbe o EU, kakor je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo (PEU)), s katero lahko milijon državljanov iz več držav članic Komisijo pozove, naj pripravi predlog novega zakonodajnega akta;

3.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je varovanje okolja dobilo pomembno mesto v vseh politikah EU in da člen 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) izrecno navaja boj proti podnebnim spremembam na mednarodni ravni; poudarja, da bi moral Evropski parlament tudi v prihodnje izvajati pritisk na Evropsko unijo, da bi ta prevzela vodilno vlogo v vseh politikah za boj proti podnebnim spremembam in segrevanju ozračja;

4.

izraža zadovoljstvo nad tem, da Pogodba o delovanju Evropske unije povezuje izgradnjo območja svobode, varnosti in pravice z zaščito temeljnih pravic in pravnega reda Evropske unije ter njenih držav članic (člen 67 PDEU);

5.

še zlasti opozarja na prizadevanje za „visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“ (člen 3(3) PEU), kar pomeni, da se vzpostavitev notranjega trga navezuje na druge zastavljene cilje;

6.

izraža veliko zadovoljstvo nad tem, da je enakost žensk in moških vključena kot ena izmed vrednot Unije (člen 2 PEU) in njenih ciljev (člen 3(3) PEU);

7.

izraža zadovoljstvo nad tem, da člen 208(1) PDEU določa, da se „politika razvojnega sodelovanja Unije in politike razvojnega sodelovanja držav članic […] med seboj dopolnjujejo in krepijo“, v nasprotju s sedanjim členom 177(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki se glasi: „Politika Skupnosti na področju razvojnega sodelovanja, ki dopolnjuje politike držav članic“; opozarja na večjo odgovornost Parlamenta, saj bo imela Unija večjo vlogo pri sprožanju političnih pobud, kar bi moralo voditi v boljše usklajevanje na področju donatorstva in delitve dela ter v učinkovitejšo pomoč za „zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine“ v okviru razvojnih ciljev tisočletja;

8.

meni, da vključitev ozemeljske kohezije med cilje Unije (člen 3 PEU) dopolnjuje cilje gospodarske in socialne kohezije ter da se bo z določitvijo pravne osnove za ti dve področji povečala pristojnost Parlamenta pri ocenjevanju ozemeljskega vpliva ključnih politik EU; izraža zadovoljstvo nad tem, da člena 349 in 355 PDEU potrjujeta posebni status najbolj oddaljenih regij;

9.

izraža zadovoljstvo nad tem, da so uvedene horizontalne določbe o visoki stopnji zaposlenosti, socialnega varstva, usposabljanja in varovanja zdravja ljudi, preprečevanju diskriminacije in varovanju okolja kot splošnih načel pri sprejemanju političnih odločitev Evropske unije (členi 9, 10 in 11 PDEU);

10.

pozdravlja tudi dejstvo, da je bilo varstvo potrošnikov okrepljeno do te mere, da bo vključeno v določanje in izvajanje drugih politik Unije, saj je ta medsektorska naloga s členom 12 PDEU zdaj postavljena na precej pomembnejše mesto;

11.

izraža zadovoljstvo nad tem, da člen 122 PDEU izrecno omenja solidarnost med državami članicami, na osnovi katere Svet lahko odloči o ustreznih ukrepih, če nastopijo hude težave pri oskrbi z nekaterimi izdelki, zlasti na področju energetike;

12.

izraža zadovoljstvo nad tem, da člen 214 PDEU priznava človekoljubno pomoč kot samostojno politiko Unije; meni, da del pet, naslov III, poglavje 1 (Razvojno sodelovanje) in poglavje 3 (Humanitarna pomoč) PDEU, zagotavlja jasno pravno podlago za razvojno in humanitarno pomoč, za katero se uporablja redni zakonodajni postopek;

13.

izraža tudi zadovoljstvo nad tem, da se krepijo pooblastila Evropske unije na področju civilne zaščite, saj bo Unija lahko zagotovila takojšnjo pomoč in podporo ob nesrečah v tretjih državah (člen 214 PDEU);

14.

poudarja, da širitev zunanjega delovanja Unije v skladu z Lizbonsko pogodbo, vključno z določbo o novih pravnih podlagah in instrumentih s področja zunanje politike (zunanje delovanje in skupna zunanja in varnostna politika (SZVP)/evropska varnostna in obrambna politika), zahteva novo medinstitucionalno ravnotežje, ki bi jamčilo za ustrezen demokratični nadzor prek Evropskega parlamenta;

15.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je energiji zdaj posvečen poseben naslov XXI tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije in da s tem to področje dobiva svojo pravno podlago (člen 194 PDEU); ugotavlja pa, da bo redni zakonodajni postopek sicer splošno pravilo, vendar bodo odločitve o uporabi različnih virov energije še naprej v pristojnosti držav članic in se bodo davčni ukrepi na tem področju še naprej sprejemali le po posvetovanju z Evropskim parlamentom;

16.

pozitivno sprejema skupne vrednote Unije v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena in izraža zadovoljstvo nad pravno podlago, ki omogoča opredelitev načel in pogojev za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena z rednim zakonodajnim postopkom (člen 14 PDEU in Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena);

17.

meni, da spremembe, ki jih uvaja Lizbonska pogodba na področju skupne trgovinske politike (člena 206 in 207 PDEU), splošno gledano prispevajo k utrditvi demokratične legitimnosti in učinkovitosti Unije, zlasti z rednim zakonodajnim postopkom in zahtevo, da morajo vsi sporazumi pridobiti odobritev Parlamenta; ugotavlja, da bodo vse zadeve, ki sodijo v skupno trgovinsko politiko, prešle pod izključno pristojnost Unije, kar pomeni, da ne bo več mešanih trgovinskih sporazumov, ki bi jih sklepale tako Komisija kot države članice;

18.

izraža zadovoljstvo nad določbo o evropski vesoljski politiki (člen 189 PDEU) in pozdravlja priložnost, ki je dana Parlamentu in Svetu, da po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta potrebne ukrepe za evropski program o vesolju; vendar meni, da besedilo iz tega člena, ki se glasi: „pri čemer je izključeno kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic“, lahko pripelje do težav pri uveljavljanju skupne evropske vesoljske politike;

19.

poudarja, da Lizbonska pogodba vsebuje novo pravno podlago, ki uvaja postopek soodločanja v zvezi z varstvom pravic intelektualne lastnine (člen 118 PDEU);

20.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo območje delovanja Evropske unije v mladinski politiki razširilo in se bo spodbudilo sodelovanje mladih v demokratičnem življenju v Evropi (člen 165 PDEU);

21.

izraža zadovoljstvo nad novo pravno podlago v členu 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katero „institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava“, saj je to podlaga za pravno ureditev upravnega postopka Unije;

22.

izraža zadovoljstvo nad krepitvijo pravne podlage za sprejetje ukrepov Evropske unije na področju preprečevanja goljufij, ki škodujejo finančnim interesom Unije (člen 325 PDEU); poudarja, da z Lizbonsko pogodbo ni več določbe, ki je v sedanjem členu 280 Pogodbe ES in v skladu s katero „ti ukrepi ne zadevajo uporabe nacionalnega kazenskega prava ali pravosodja v državah članicah“;

23.

poudarja, da nove določbe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih in kazenskih zadevah pomenijo pravno podlago za sprejetje ukrepov, s katerimi naj bi se zagotovila pomoč pri usposabljanju sodnikov in sodnega osebja (člena 81 in 82 PDEU);

24.

poudarja, da je z Lizbonsko pogodbo dana podlaga za ustanovitev evropskega javnega tožilstva za boj proti kršitvam, ki vplivajo na finančne interese Unije (člen 86 PDEU);

25.

izraža zadovoljstvo nad tem, da Lizbonska pogodba med notranje in zunanje cilje Evropske unije uvaja zavezujoče določbe za zaščito pravic otrok (člen 3(3)(2) in 3(5) PEU);

26.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je turizmu v Lizbonski pogodbi namenjen poseben naslov (člen 195 PDEU), ki določa, da Unija na tem področju dopolnjuje delovanje držav članic; pozdravlja tudi določbo, da se bo za sprejemanje zakonodajnih predlogov iz tega naslova uporabljal redni zakonodajni postopek;

27.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je z Lizbonsko pogodbo šport vključen med področja, za katera je določena pravna podlaga (člen 165 PDEU); zlasti poudarja, da lahko Unija končno sprejema ukrepe za razvoj športa in njegove evropske razsežnosti ter da pri uresničevanju drugih evropskih politik lahko ustrezno upošteva posebno naravo športa;

28.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo z Lizbonsko pogodbo bistveno povečala demokratična legitimnost Evropske unije, saj se bodo razširila pooblastila Parlamenta pri sprejemanju odločitev s postopkom soodločanja;

29.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je v Pogodbo o delovanju Evropske unije (členi 67 do 89) v celoti vključeno območje svobode, varnosti in pravice, s čimer je formalno konec tretjega stebra; izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo večino odločitev s področja civilnega prava, azila, priseljevanja, vizumske politike ter pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah sprejemalo po rednem zakonodajnem postopku;

30.

meni, da uvedba rednega zakonodajnega postopka na področju skupne kmetijske politike (SKP) povečuje demokratično odgovornost Evropske unije, saj bo imel Evropski parlament enako sozakonodajno vlogo kot Svet; poudarja, da se bo postopek soodločanja uporabljal za vso zakonodajo s področja kmetijstva (v skladu s členom 43(2) PDEU) in da bo to zlasti veljalo za štiri glavne horizontalne pravne predpise s področja kmetijstva (enotna skupna ureditev trga, uredba o neposrednih plačilih, uredba o razvoju podeželja in financiranje SKP); opozarja še, da se bo člen 43(2) PDEU uporabljal tudi za zakonodajo o kakovosti, ekološkem kmetovanju in spodbujanju;

31.

poudarja, da morajo biti vse pristojnosti Sveta, po katerih ta lahko sprejme ukrepe v skladu s členom 43(3) PDEU, pogojene s predhodnim sprejetjem zakonodajnega akta po rednem zakonodajnem postopku v skladu s členom 43(2) PDEU, ki predpisuje pogoje in omejitve za pristojnosti Sveta; meni, da člen 43(3) PDEU ne ponuja nobene pravne podlage ali neodvisne pristojnosti, ki bi dopuščala sprejetje ali spremembe katerega koli trenutno veljavnega akta Sveta na področju SKP; poziva Svet, naj ne sprejema ukrepov po členu 43(3) PDEU brez predhodnega posvetovanja s Parlamentom;

32.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba uvaja daljnosežne spremembe v sistem odločanja v okviru skupne ribiške politike (SRP), povečala pa bo tudi njeno demokratično odgovornost; izraža zadovoljstvo nad tem, da bosta Parlament in Svet z rednim zakonodajnim postopkom sprejemala predpise, potrebne za doseganje ciljev SRP (člen 43(2) PDEU); v zvezi s tem meni, da bi morala biti predmet rednega zakonodajnega postopka vsa druga vprašanja, ki so formalno vključena v letno uredbo razen določitve ribolovnih možnosti in razdelitve kvot, denimo vprašanja v zvezi s tehničnimi ukrepi ali ribolovnim naporom, pa tudi vključitev sporazumov, sprejetih v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, ker imajo ta vprašanja svojo pravno podlago;

33.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo redni zakonodajni postopek uporabljal za sprejemanje podrobnih pravil za postopek večstranskega nadzora (člen 121(6) PDEU), kar bi moralo voditi v boljše gospodarsko usklajevanje;

34.

meni, da je odgovornost Evropske centralne banke (ECB), da poroča o svojih ukrepih monetarne politike, še večja, saj je ECB priznana kot institucija Evropske unije; izraža zadovoljstvo nad tem, da bo zdaj po posvetovanju s Parlamentom v skladu s členom 40.2 Statuta Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in ECB možno spremeniti več določb iz tega statuta; potrjuje, da to ne pomeni poseganja v neodvisnost ECB na področju monetarne politike ali prednostne naloge, ki so določene v pogodbi;

35.

meni, da člen 182 PDEU prinaša napredek, ker bo za večletni okvirni program in vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora iz tega člena uporabljen redni zakonodajni postopek; vendar ugotavlja, da se bodo posebni programi, omenjeni v tem členu, sprejemali po posebnem zakonodajnem postopku, ki zahteva zgolj posvetovanje z Evropskim parlamentom (člen 182(4) PDEU);

36.

izraža zadovoljstvo nad tem, da Lizbonska pogodba glede izvajanja strukturnih skladov Evropski parlament obravnava enako kot Svet, saj zdaj veljavni postopek privolitve nadomešča z rednim zakonodajnim postopkom; meni, da bo to še zlasti pomembno pri strukturnih skladih po letu 2013, ker se bosta povečali preglednost in odgovornost teh skladov do državljanov;

37.

ugotavlja, da se bo zakonodaja, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, obravnavala s posebnim zakonodajnim postopkom in bo zanjo potrebna odobritev Parlamenta (člen 19 PDEU);

38.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se bodo po rednem zakonodajnem postopku sprejemali ukrepi za boj proti trgovini z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, in proti spolni zlorabi (člena 79(2) in 83(1) PDEU);

39.

izraža zadovoljstvo nad razširitvijo sprejemanja odločitev s kvalificirano večino na področje izobraževanja in športa (člen 165(4) PDEU);

40.

izraža zadovoljstvo nad tem, da bo od zdaj naprej za Kadrovske predpise za uradnike Evropske unije veljal postopek soodločanja (člen 336 PDEU), kar pomeni, da bo pri spreminjanju teh predpisov Parlament imel enako zakonodajno vlogo kot Svet;

41.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba prinaša daljnosežne spremembe na področju financ Unije, zlasti zadevajoč medinstitucionalne odnose in postopke sprejemanja odločitev;

42.

poudarja, da se morata Svet in Parlament v okviru lastnih virov sporazumeti o načrtovanju odhodkov, ki postaja pravno zavezujoče (člen 312 PDEU); izraža zadovoljstvo nad tem, da bosta proračun kot celoto skupaj sprejemala Parlament in Svet v skladu z večletnim finančnim okvirom; izraža zadovoljstvo nad odpravo razlikovanja med obveznimi in neobveznimi odhodki (člen 314 PDEU); izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo finančna uredba sprejemala z rednim zakonodajnim postopkom (člen 322 PDEU);

43.

se sklicuje na svojo resolucijo z dne 7. maja 2009 o finančnih vidikih Lizbonske pogodbe (4);

44.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je za poenostavljeni postopek za spremembo pogodb glede uvedbe glasovanja s kvalificirano večino in rednega zakonodajnega postopka na določenem področju iz naslova V PEU ali iz PDEU potrebna odobritev Parlamenta;

45.

ugotavlja, da je uvedena „izstopna klavzula“ za države članice (člen 50 PEU); poudarja, da sporazuma o pravilih za izstop določene države članice iz Unije ni mogoče skleniti pred odobritvijo Parlamenta;

46.

izraža zadovoljstvo nad tem, da bo odobritev Parlamenta potrebna za številne mednarodne sporazume, ki jih sklepa Unija; poudarja, da bo od Sveta po potrebi zahteval, da ne začne pogajanj o mednarodnih sporazumih, dokler Parlament ne izrazi svojega stališča, ter da omogoči Parlamentu, da na podlagi poročila pristojnega odbora na kateri koli stopnji pogajanj sprejme priporočila in zahteva, da se ta upoštevajo pred koncem pogajanj;

47.

poziva, da se morajo vsi prihodnji „mešani“ sporazumi, ki vsebujejo elemente, ki niso s področja SZVP, in elemente, ki so s tega področja, po pravilu obravnavati na enotni pravni podlagi, ki naj bo neposredno vezana na poglavitno vsebino sporazuma; ugotavlja, da bo imel Parlament pravico, da se z njim posvetuje, razen pri tistih delih sporazumov, ki se nanašajo izključno na SZVP;

48.

izraža zadovoljstvo nad tem, da bo predsednik Komisije izvoljen v Evropskem parlamentu na predlog Evropskega sveta, ki bo pri tem upošteval izide volitev v Evropski parlament; se pri tem sklicuje na svojo resolucijo z dne 7. maja 2009 o učinkih Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnotežja Evropske unije (5);

49.

izraža zadovoljstvo nad tem, da mora Evropski parlament z glasovanjem potrditi podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in druge člane Komisije kot organa, lahko pa jim izreče tudi nezaupnico, kar pomeni, da bodo te osebe odgovorne Parlamentu;

50.

izraža zadovoljstvo nad novim postopkom za imenovanje sodnikov in generalnih pravobranilcev Sodišča in Splošnega sodišča iz člena 255 PDEU, ki določa, da mora pred odločitvijo nacionalnih vlad mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje funkcije podati poseben odbor sedmih strokovnjakov, od katerih enega predlaga Evropski parlament;

51.

poudarja potrebo po preglednosti in demokratičnem nadzoru ob ustanovitvi evropske službe za zunanje delovanje v skladu s členom 27(3) PEU in opozarja na svojo pravico, da se Svet glede ustanovitve z njim posvetuje; meni, da mora biti ta služba upravno vezana na Komisijo;

52.

pričakuje jasnejša merila za imenovanje in oceno dela posebnih predstavnikov EU, vključno z opredelitvijo narave in vsebine njihovih nalog, dolžino njihovega mandata ter usklajevanjem in dopolnjevanjem njegovega dela z delom prihodnjih delegacij Unije;

53.

poudarja potrebo po preglednosti in demokratičnem nadzoru pri delu Evropske obrambne agencije, in sicer z zagotavljanjem redne izmenjave informacij med izvršnim direktorjem agencije in pristojnim odborom Evropskega parlamenta;

54.

izraža zadovoljstvo nad novo posvetovalno vlogo, ki jo bo imel v skladu s členom 40.2 Statuta ESCB in ECB glede sprememb v sestavi sveta ECB;

55.

izraža zadovoljstvo nad tem, da se bo izvajal večji parlamentarni nadzor nad agencijami, zlasti Europolom in Eurojustom (člena 85 in 88 PDEU); zato meni, da predvideni postopek posvetovanja za ustanovitev skupnih podjetij na področju raziskav in tehnološkega razvoja (člena 187 in 188 PDEU) ne ustreza smislu pravnih aktov Unije o ustanovitvi agencij;

56.

poziva predsednika Evropskega sveta, naj Parlament v celoti obvešča o pripravah na srečanja Evropskega sveta in naj poroča o zaključkih srečanj v roku dveh delovnih dni, kjer je to mogoče (če je potrebno, na izrednem zasedanju Parlamenta);

57.

poziva predsednika rotacijskega predsedstva Sveta, naj Parlament obvešča o programu predsedovanja in doseženih rezultatih;

58.

poziva prihodnjega podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj se s Parlamentom dogovori o primernih metodah za izčrpno obveščanje Parlamenta o zunanjem delovanju Unije ter za posvetovanje z njim in vsemi odbori Parlamenta, pristojnimi za področja, ki spadajo v mandat visokega predstavnika;

59.

poudarja, da bo Komisija pri pogajanjih o mednarodnih sporazumih in njihovem sklepanju pravno zavezana k obveščanju Parlamenta in posebnega odbora Sveta iz člena 218 PDEU o poteku pogajanj; poziva, naj se ti podatki zagotovijo v enakem obsegu in ob istem času, kot se jih zagotavlja odboru Sveta iz tega člena;

60.

izraža zadovoljstvo nad novo vlogo Parlamenta glede sprožanja pobud za spremembe pogodb; bo uporabil to pravico in predlagal nove zamisli za prihodnost Evrope, ko bo zaradi novih izzivov to potrebno;

61.

izraža zadovoljstvo nad tem, da bo Parlament imel pravico do pobude pri predlogih v zvezi s svojo sestavo, pri čemer bo spoštoval načela iz pogodb (člen 14 PEU);

62.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba uvaja posebni zakonodajni postopek za sprejetje določb in pooblastil začasnih preiskovalnih odborov (člen 226 PDEU);

63.

izraža zadovoljstvo nad novimi pravicami, dodeljenimi nacionalnim parlamentom v zvezi s predhodnim nadzorom uporabe načela subsidiarnosti pri vsej zakonodaji Unije; meni, da se bo z natančnejšim nadzorom evropskih politik v nacionalnih parlamentih povečala tudi javna zavest o delovanju Unije;

64.

poudarja, da je treba nove posebne pravice nacionalnih parlamentov v celoti spoštovati od samega začetka veljave Lizbonske pogodbe;

65.

izraža zadovoljstvo nad dejstvom, da so lokalni in regionalni organi zavezani k spoštovanju načela subsidiarnosti; je seznanjen s pravico Odbora regij, da vloži tožbo pred Sodiščem, če meni, da je bilo kršeno načelo subsidiarnosti (drugi odstavek člena 8 Protokola št. 2);

66.

ceni izboljšave, ki jih prinašajo nove določbe o pravnih aktih in hierarhiji pravnih aktov, zlasti z oblikovanjem delegiranih aktov (člen 290 PDEU), po katerem se lahko na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo ali spreminjajo nebistvene elemente zakonodajnega akta; poudarja, da morata Parlament in Svet z zakonodajnim aktom jasno opredeliti cilje, vsebino, področje uporabe in trajanje vsakega tovrstnega prenosa pooblastil;

67.

še posebno pozdravlja določbe člena 290(2) PDEU, ki predvidevajo, da ima Parlament (in Svet) pravico do preklica pooblastila in do nasprotovanja posameznim delegiranim aktom;

68.

ugotavlja, da PDEU ne zagotavlja pravne podlage za okvirni ukrep za delegirane akte, pač pa predlaga, da bi se institucije sporazumele o standardni formuli tovrstnih prenosov, ki bi jo lahko Komisija vsakič vključila v osnutek zakonodajnega akta; poudarja, da bi bila na ta način ohranjena svoboda zakonodajalca;

69.

poziva Komisijo, naj pojasni, kako namerava razlagati Izjavo št. 39, priloženo h končnemu aktu medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo, glede posvetovanja s strokovnjaki s področja finančnih storitev, in kako namerava to razlago uporabiti poleg določb o delegiranih aktih iz PDEU;

70.

ugotavlja, da je zdaj veljavni člen 202 Pogodbe ES o izvedbenih pooblastilih z Lizbonsko pogodbo razveljavljen in da Pogodba o delovanju Evropske unije v členu 291 uvaja nov postopek, „izvedbeni akti“, s katerim je možno na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v primerih, „če so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije“;

71.

ugotavlja, da člen 291(3) PDEU predpisuje, da Parlament in Svet z uredbami vnaprej določita splošna pravila in načela, s katerimi „države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije“;

72.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba ne vsebuje pravne podlage za sedanji postopek komitologije in da bo treba dopolniti zakonodajne predloge, ki so še v obravnavi in ne bodo sprejeti do začetka njene veljavnosti, da bodo izpolnjeni pogoji iz členov 290 in 291 PDEU;

73.

meni, da bi se s Svetom lahko sporazumeli o začasni rešitvi za začetno obdobje, s čimer bi preprečili nastanek ovir, ki bi lahko bile posledica pravne praznine, in bi zakonodajalec lahko novo zakonodajo sprejemal po ustrezni obravnavi predloga Komisije;

74.

poziva Komisijo, naj sozakonodajalcema predloži vse predloge, ki so v pripravi in za katere se bodo uporabljale nove pravne podlage in spremembe v zakonodajnem postopku;

75.

poudarja, da se bo Parlament odločil, kakšno stališče bo zavzel do mnenj, ki jih je s postopkom posvetovanja že sprejel o zadevah, ki bodo zdaj obravnavane z rednim zakonodajnim postopkom, in ali to od njega zahteva, da potrdi svoje prejšnje stališče oziroma sprejme novo; poudarja, da bo Parlament o potrditvi mnenj kot svojem stališču v prvi obravnavi lahko glasoval šele po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe;

76.

vztraja pri sklenitvi Medinstitucionalnega sporazuma, s katerim bi do uveljavitve Lizbonske pogodbe preprečili sprejemanje zakonodajnih predlogov iz tretjega stebra, ki se navezujejo na vprašanje temeljnih pravic in so še v obravnavi, da bi omogočili polni sodni nadzor v tovrstnih zadevah, medtem ko se ukrepi brez učinka oziroma z zgolj omejenim učinkom na temeljne pravice lahko sprejemajo še pred uveljavitvijo pogodbe;

77.

poziva druge institucije, naj začno pogajanja o Medinstitucionalnem sporazumu, ki bi obravnaval:

78.

se zavzema za posodobitev Medinstitucionalnega sporazuma med Parlamentom in Svetom, v katerem bi bili opredeljeni delovni odnosi v zvezi z zunanjo politiko, pa tudi izmenjava zaupnih informacij na podlagi členov 14 in 36 PEU ter člena 295 PDEU;

79.

poziva Svet in Komisijo, naj pretehtata možnost pogajanj s Parlamentom o novem Medinstitucionalnem sporazumu, v katerem bi bilo dejansko opredeljeno sodelovanje Parlamenta v vseh fazah sklepanja mednarodnih sporazumov;

80.

poziva k reviziji Medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju kot posledici novih predpisov o večletnem finančnem okviru (člen 312 PDEU) in finančni uredbi (člen 322 PDEU);

81.

meni, da je treba po najboljših močeh oblikovati evropsko informacijsko in komunikacijsko politiko, in meni, da je skupna politična izjava treh institucij o komunikaciji koristen prvi korak k dosegi tega cilja;

82.

poziva Komisijo, naj kar najhitreje pripravi pobudo za izvajanje „državljanske pobude“ in določi jasne, enostavne in za uporabnika prijazne pogoje za uresničevanje te državljanske pravice; se pri tem sklicuje na svojo resolucijo z dne 7. maja 2009, s katero zahteva od Komisije, da poda predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju državljanske pobude (6);

83.

poziva Komisijo, naj sprejme predpise za izvajanje člena 298 PDEU o dobrem upravljanju in tako odgovori na dolgoletno pozivanje Parlamenta in Evropskega varuha človekovih pravic k skupni upravnopravni ureditvi za evropsko upravo;

84.

ugotavlja, da je z Lizbonsko pogodbo omogočena vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun Unije, s čimer bo okrepljena demokratična legitimnost pomembnega dela razvojne politike EU; poziva Svet in Komisijo, naj ob vmesnem pregledu za leto 2008/2009 sprejmeta ustrezne ukrepe za proračun Evropske unije;

85.

priporoča, da se po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe in potem, ko bo Unija nasledila Evropske skupnosti, nujno ponovno pregleda in okrepi položaj Unije v mednarodnih organizacijah;

86.

poziva Svet in Komisijo, naj se s Parlamentom sporazumeta o strategiji za doseganje skladnosti med sprejeto zakonodajo in Listino o temeljnih pravicah, pa tudi pravili iz pogodb o politikah, kot so preprečevanje diskriminacije, varovanje prosilcev za azil, izboljšanje preglednosti, varstvo podatkov, pravice manjšin ter pravice žrtev in osumljencev;

87.

poziva Svet in Komisijo, naj prispevata k boljšim odnosom med evropskimi in nacionalnimi organi, zlasti na zakonodajnem in pravosodnem področju;

88.

poziva Svet in Komisijo, naj vodita oblikovanje učinkovite skupne energetske politike, da se omogočita učinkovito usklajevanje energetskih trgov držav članic EU in njihov nadaljnji razvoj ob hkratni vključitvi zunanjih vidikov, ki so usmerjeni na vire in poti oskrbe z energijo;

89.

poziva Svet, naj skupaj s Parlamentom prouči, kako bi bilo treba uporabiti določbe člena 127(6) PDEU, ki Svetu omogoča, da na Evropsko centralno banko prenese posebne naloge, „ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih in drugih finančnih institucij, razen zavarovalnic“;

90.

se zavezuje, da bo svojo notranjo organizacijo prilagodil, da bi optimiral in racionaliziral izvajanje novih pristojnosti, podeljenih s Pogodbo;

91.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/46

A.

ker Lizbonska pogodba uvaja temeljite spremembe na področju financ Unije, zlasti glede medinstitucionalnih odnosov in postopkov odločanja,

B.

ker vzpostavlja jasno hierarhijo med temeljnimi akti finančnega in proračunskega življenja Unije ter si prizadeva za pojasnjevanje sistema odločanja,

C.

ker je večletni finančni okvir (VFO), ki predstavlja večletno načrtovanje izdatkov, ki odražajo politične prednostne naloge Unije, in določa zgornje meje izdatkov Unije v določenem obdobju, v Lizbonski pogodbi postal pravno zavezujoč akt, ki temelji na novi posebni pravni podlagi za sprejetje uredbe, ki vsebuje ta okvir,

D.

ker je doslej pomanjkanje sovpadanja med večletnimi finančnimi okviri na eni strani ter mandati v Evropskem parlamentu in Komisiji na drugi strani prispevalo k temu, da je Parlament prikrajšan za del pristojnosti v proračunskih zadevah, saj je to pogosto povezano s finančnim okvirom, ki je bil izpogajan in sprejet v prejšnjem zakonodajnem obdobju,

E.

ker brez sprememb časovnega razporeda ne bo v nekaterih zakonodajnih obdobjih Parlamenta nikoli mogoče sprejemati proračunskih odločitev, ker finančni okvir, ki so ga sprejeli njegovi predhodniki, zajema celotno trajanje zadevnega mandata,

F.

ker je v vsaki postavki trenutno na voljo majhen razpon do zgornje meje ter majhni zneski za mehanizme prilagodljivosti, se Unija težko odziva na nepredvidene politične elemente in tvega, da bo letni proračunski postopek postal vsebinsko prazen,

G.

ker začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe zahteva, da institucije, odgovorne za finančne in proračunske odločitve Unije, dosežejo soglasje o optimalnem prehodu k novim pravnim aktom ter novim postopkom odločanja,

H.

ker je treba za dobro delovanje Ekonomske in monetarne unije pri usklajevanju proračunskih strategij držav članic upoštevati proračun Unije,

I.

ker je Evropski svet dne 11. in 12. decembra 2008 potrdil, da je Lizbonska pogodba ključnega pomena za učinkovitejše, uspešnejše in bolj demokratično delovanje razširjene Unije, med drugim tudi na mednarodni ravni, in ker je opredelil pristop pa tudi pravna jamstva kot odgovor na pomisleke, ki so jih izrazili irski volivci, da bi pogodba lahko stopila v veljavo pred koncem leta 2009, upoštevaje cilje in naloge pogodb,

1.

pozdravlja napredek, ki ga je Lizbonska pogodba dosegla na področju demokratičnega nadzora in preglednosti financ Unije; opozarja, da je treba okrepiti in prilagoditi medinstitucionalne usklajevalne mehanizme in načine notranjega sodelovanja, da bi Parlamentu omogočili polno izvajanje njegovih novih pristojnosti;

2.

obžaluje, da države članice glede lastnih sredstev Unije niso izkoristile priložnosti, da bi vzpostavile sistem pravih lastnih sredstev Unije, kar bi bilo pravičnejše, preglednejše, državljanom razumljivejše in bi zanje veljal bolj demokratičen postopek odločanja;

3.

obžaluje zlasti, da ni bil dosežen napredek pri vključevanju Parlamenta v določanje omejitev in vrste lastnih sredstev, ki jih ima Unija na voljo; opozarja, da se ohranja ločevanje med odločanjem o prihodkih in odločanjem o odhodkih;

4.

pozdravlja pa prizadevanja glede možnosti za sprejetje ukrepov za izvajanje sklepa o lastnih sredstvih s posebnim zakonodajnim postopkom, v katerem Svet odloča s kvalificirano večino le po pridobitvi odobritve Parlamenta;

5.

poziva Svet, naj to ureditev uporablja, kadar je mogoče, da bi bil postopek odločanja prožnejši;

6.

pozdravlja formalizacijo VFO v Lizbonski pogodbi, ki je postal pravno zavezujoči akt; opozarja, da VFO uvaja načrtovanje odhodkov Unije ter določa njihove zgornje meje za določeno obdobje ter prispeva h krepitvi proračunske discipline;

7.

pozdravlja dejstvo, da morata uredbo, ki določa VFO, v posebnem postopku skupaj odobriti Parlament in Svet;

8.

vendar obžaluje, da je Lizbonska pogodba ohranila zahtevo po soglasni odločitvi Sveta za sprejetje VFO, kar otežuje postopek odločanja ter spodbuja pogajanja na osnovi „najmanjšega skupnega imenovalca“; zato spodbuja Evropski svet, naj, takoj ko je mogoče, uporabi določbo, ki mu s soglasno sprejetim sklepom omogoča, da preide na odločanje s kvalificirano večino za sprejetje VFO;

9.

prav tako obžaluje, da ima Parlament v novem postopku samo pravico, da daje odobritev in ne prave pravice soodločanja; poudarja pa dejstvo, da Lizbonska pogodba določa, da morajo institucije sprejeti vse potrebne ukrepe za začetek postopka, da zagotovijo njegov končni uspeh; zato poziva Svet, naj pokaže pripravljenost že na začetku postopka za oblikovanje strukturiranega političnega dialoga s Parlamentom, da bi se v celoti upoštevale te prednostne naloge;

10.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba navaja, da VFO poleg „letnih zgornjih meja glede odobrenih proračunskih sredstev za prevzem obveznosti po vrstah odhodkov in letnih zgornjih meja odobrenih proračunskih sredstev za plačila“ vsebuje tudi „vse druge potrebne določbe za nemoten potek letnega proračunskega postopka“ (5);

11.

pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba omogoča petletno finančno načrtovanje, tako da (če je treba vpeljati potrebne spremembe) večletni finančni okvir sovpada, kolikor je le mogoče, z mandatom Parlamenta in Komisije, kot zahteva demokratična logika; poudarja, da utegnejo biti potrebne posebne rešitve, da bi lahko zadovoljili potrebe posameznih politik po dolgoročnejših finančnih obdobjih;

12.

zato podpira prehod na petletni večletni finančni okvir, vendar se zaveda, da je popolno sovpadanje med večletnim finančnim okvirom in mandatom Evropskega parlamenta in Komisije težavno, saj meni, da potrebujemo obdobje pogajanj, ki traja vsaj eno leto, da se vsakemu novemu Parlamentu in vsaki novi Komisiji omogoči sprejemanje temeljnih odločitev glede finančne politike med svojim mandatom;

13.

meni, da je vključitev VFO v celostni pristop medinstitucionalnega strateškega načrtovanja - ki ga med drugim poudarja Lizbonska pogodba -, kot ga predlaga poročilo Odbora za ustavne zadeve o institucionalnem ravnotežju (6), zelo pozitivna;

14.

podpira predlog, ki je oblikovan v tem poročilu, po katerem mora novi kolegij komisarjev ob predstavitvi svojega „programa zakonodajnega obdobja“ predložiti predloge smernic finančnega okvira, za katere misli, da so potrebne za izpolnjevanje političnih prednostnih nalog za zadevni mandat, prednostne naloge, ki se bodo potem, ko bo med institucijami dogovorjen program zakonodajnega obdobja, razvijale po predlogih v VFO;

15.

poleg tega meni, da mora med razpravami na plenarnem zasedanju in predstavitvami pred parlamentarnimi odbori imenovani kandidat za predsednika Komisije že biti sposoben podati informacije o predvidljivih finančnih posledic političnih ciljev, ki jim namerava slediti nova Komisija;

16.

poudarja, da prehod na zgoraj omenjeno petletno finančno načrtovanje zahteva podaljšanje in prilagoditev obstoječega večletnega finančnega okvira do vključno leta 2016, da bo začel naslednji petletni finančni okvir veljati najkasneje v začetku leta 2017 (7); priporoča, da se v vsakem primeru pogajanja za prihodnji večletni finančni okvir zaključijo do konca prvega trimesečja leta 2016, da se tako omogoči, da proračunski postopek za leto 2017 poteka že znotraj parametrov okvira, ki bo veljaven leta 2017;

17.

poudarja, da morajo biti pogajanja končana na takšen način, da se institucijam omogoči načrtovanje začetka veljavnosti novega večletnega finančnega okvira že leta 2016;

18.

meni, da se o podaljšanju in prilagoditvi trenutnega večletnega finančnega okvira lahko razmisli pri opravljanju vmesnega pregleda leta 2010;

19.

poudarja, da je zaradi pravno zavezujoče narave VFO potrebno bolj kot kdajkoli uvesti večjo prilagodljivost, da bi Uniji omogočili dovolj prožno in učinkovito odzivanje na nepredvidene izzive tako v Uniji kot zunaj nje;

20.

opozarja na dejstvo, da Lizbonska pogodba predvideva razširitev zgornjih meja in drugih določb VFO, ki ustrezajo preteklemu letu, če novi VFO ne bo sprejet pred potekom prejšnjega; meni, da to predstavlja dodatno utemeljitev za večjo prilagodljivost;

21.

s tem v zvezi poudarja pomen okrepitve mehanizmov prilagodljivosti v okviru in med posameznimi postavkami na eni strani, ter prek posebnih instrumentov prilagodljivosti, ki se lahko uporabijo zunaj zgornjih meja na drugi strani;

22.

opozarja, da bo Odbor za proračun podal mnenje o teh vprašanjih pri sprejetju svojega poročila o vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013;

23.

opozarja, da je treba pravočasno pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe doseči soglasje med institucijami o načinu prehoda iz sedanjega medinstitucionalnega sporazuma v VFO, ki je vsebovan v zakonodajnem aktu, kot določa Lizbonska pogodba; ponovno opozarja, da je za pregled osnutkov zakonodajnih aktov v nacionalnih parlamentih potrebno obdobje osmih tednov;

24.

s tem v zvezi meni, da bo treba doseči soglasje glede porazdelitve določb, ki jih sedaj vsebuje medinstitucionalni sporazum, in ki morajo preiti v VFO in bodo vključene v prihodnjo finančno uredbo oziroma bodo, po potrebi, upravičile ohranitev medinstitucionalnega sporazuma - ki bi bil po možnosti obogaten z novimi določbami - o proračunskem sodelovanju; opozarja, da mora delitev določb iz sedanjega medinstitucionalnega sporazuma upoštevati merila, ki jih določa sama Lizbonska pogodba;

25.

pozdravlja odpravo ločevanja med obveznimi in neobveznimi odhodki, zaradi česar ima sedaj Parlament pravico odločanja o vseh izdatkih Unije pod enakimi pogoji kot Svet;

26.

poudarja, da odprava ločevanja med obveznimi in neobveznimi odhodki ni v nasprotju z obveznostmi Unije, da spoštuje finančne obveznosti, in pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba priznava, da Parlament, Svet in Komisija zagotovijo, da so Uniji „na voljo finančna sredstva, ki ji omogočajo izpolnjevanje njenih pravnih obveznosti do tretjih strani“ (8);

27.

ugotavlja, da morajo spremembe letnega proračunskega postopka služiti njegovi poenostavitvi z določitvijo ene obravnave za vsako institucijo ter z uvedbo številnih določb, ki bodo namenjene omogočanju doseganja soglasja med obema vejama proračunskega organa; poudarja, da morajo te spremembe privesti do zmanjšanja birokracije;

28.

poudarja okrepitev vloge, dodeljene Komisiji, ki pridobi pravico do pobude na proračunskem področju in lahko spremeni svoj predlog proračuna vse do trenutka, ko se ne skliče Spravni odbor;

29.

pozdravlja dejstvo, da pogodba prav tako priznava, da Komisija med delom Spravnega odbora prevzame vse potrebne pobude za uskladitev stališč Parlamenta in Sveta, in jo poziva, naj v celoti prevzame svojo vlogo posrednice med Parlamentom in Svetom, da se doseže soglasje;

30.

opozarja, da novi postopek vsebuje le eno obravnavo predloga proračuna v vsaki instituciji; poudarja, da novi postopek z eno obravnavo institucijam dejansko več ne omogoča prilagoditve njihovega stališča v drugi obravnavi, kot je bilo to mogoče prej; je torej prepričan, da bo postopek zahteval, da Parlament v zgodnji fazi natančno opredeli svoje politične prednostne naloge in v skladu s tem spremeni svoj operativni pristop in organizacijo, ki omogočata doseganje vseh zastavljenih ciljev;

31.

opozarja, da mora ta obravnava potrditi politične prednostne naloge Parlamenta in mu tudi omogočati doseganje soglasja s Svetom, ko Spravni odbor zaključi delo (ali, da ponovno glasuje o svojih predlogih sprememb z veliko večino, če z besedilom, ki ga pripravi Spravni odbor, Parlament soglaša, Svet pa ga zavrne);

32.

s tem v zvezi poudarja, da je treba ohraniti pragmatičen časovni razpored, ki je podoben sedanjemu, ter zahteva pravočasno uporabo usklajevalnih mehanizmov; opozarja, da je uvedba neformalnih mehanizmov dialoga med institucijami bistvenega pomena za lažje doseganje soglasja pred začetkom postopka koz tudi med njim;

33.

prepričan je, da bo Lizbonska pogodba okrepila pristojnosti Parlamenta, če bo ta lahko učinkovito obvladoval tesen časovni razpored in povečano potrebo po načrtovanju vnaprej, ki sledi z novim postopkom;

34.

meni, da bo v prihodnje resolucija Parlamenta pred prvim spravnim sestankom imela večji pomen, saj bo Parlamentu omogočala, da bo formalno izrazil proračunske prednostne naloge za prihodnje proračunsko leto, brez pogojenosti s taktičnimi premisleki, ki izhajajo iz stališča Sveta o predlogu proračuna; meni, da bo omenjena resolucija tako omogočila drugim institucijam, da jasno vidijo prednostne naloge Parlamenta pred medinstitucionalnimi pogajanji; dodaja, da bo to Parlamentu zagotovilo tudi priložnost za predstavitev izhodiščnih smernic o pilotnih projektih in pripravljalnih ukrepih;

35.

opozarja, da bodo te prednostne naloge tudi zelo koristne za Parlament kot smernice za obravnavo predloga proračuna in za mandat njegove delegacije pri pogajanjih v Spravnem odboru;

36.

poudarja pomen priprave tristranskega pogovora v juliju, da bi vsaki instituciji omogočili jasen vpogled v prednostne naloge drugih strani, in Parlamentu, da bo druge institucije seznanil z vsebino julijske resolucije o predlogu proračuna;

37.

poudarja politično vrednost vzpostavitve (ob spoštovanju pristojnosti vsake strani) poglobljenega dialoga sodelujočih odborov nacionalnih parlamentov o predlogu proračuna in prednostnih nalogah Parlamenta za letni proračunski postopek;

38.

poudarja pomen, ki ga bo imel Spravni odbor v prihodnosti kot organ, ki bo reševal politična razhajanja med obema vejama proračunskega organa; opozarja, da bo ta odbor imel nalogo v enaindvajsetih dnevih doseči soglasje o kompromisnem besedilu, ki bo začelo veljati, če ga proračunski organ ne bo zavrnil; meni, da je treba zagotoviti, da bodo odbor sestavljali člani iz najvišje politične ravni;

39.

pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba Parlamentu daje odločilno vlogo na koncu postopka, in sicer:

40.

poudarja, da bi bilo zaželeno, da delegaciji Parlamenta v Spravnem odboru predseduje predsednik Odbora za proračun, in da poleg članov tega odbora, po potrebi in brez poseganja v politično naravo imenovanja članov političnih skupin, vključuje člane specializiranih parlamentarnih odborov v primerih, ko je predmet pogajanj določeno vprašanje z njihovega področja pristojnosti;

41.

poziva Svet, naj hitro doseže soglasje s Parlamentom glede načina delovanja Spravnega odbora;

42.

meni, da se mora Spravni odbor sestati najmanj dvakrat na najvišji politični ravni, če je to potrebno za doseganje soglasja, pred sestanki pa morajo potekati pripravljalni politični trialogi v tradicionalni obliki; opozarja, da morajo predstavniki Sveta na teh sestankih imeti politični mandat za pogajanja;

43.

predlaga, da ta dela opravi medinstitucionalna pripravljalna skupina, ki jo sestavljajo glavni poročevalec s predstavniki političnih skupin za Parlament, ter stalni predstavnik države, ki predseduje Uniji, in ki jih lahko spremljata predstavnika ostalih predsedstev iz trojke;

44.

opozarja tudi, da morajo institucije doseči soglasje o sestavi sekretariata odbora, ki ga morajo po vsej verjetnosti sestavljati uradniki obeh vej proračunskega organa, ki jim pomaga Komisija;

45.

želi opozoriti na dejstvo, da pravilo, po katerem Komisija po sklicu usklajevalnega odbora ne more več spremeniti svojega osnutka proračuna, ne omogoča več uporabe običajnega jesenskega pisnega predloga spremembe, ki bi obravnavala posodobljene napovedi za kmetijsko politiko in njihove proračunske posledice; meni, da bi bil v takem primeru najprimernejši postopek, po katerem Komisija predloži posebni predlog spremembe proračuna („sprememba proračuna za kmetijstvo“), če je to potrebno, ko so že vsi ostali kmetijski podatki dokončno določeni;

46.

poudarja, da vzporednost med razširitvijo proračunskih pooblastil Parlamenta na vse odhodke Unije in skorajšnjo posplošitvijo postopka soodločanja v zakonodajnih zadevah poziva k večjemu upoštevanju proračunske razsežnosti zakonodajne dejavnosti; meni, da je treba zaradi tega nujno okrepiti sodelovanje med Odborom za proračun in sektorskimi odbori, da se pozorno upošteva vpliv zakonodajne dejavnosti Parlamenta na finančne zadeve, še posebej kar zadeva učinek na večletni finančni okvir in letni proračun; v zvezi s tem predlaga, da morajo odbori za zakonodajno usklajevanje pri zadevah s finančnim učinkom vključiti člana iz Odbora za proračun; v zvezi s tem opozarja na delo delovne skupine za parlamentarno reformo, še zlasti kar zadeva posebne oblike sodelovanja med parlamentarnimi odbori, ki so navedene v tretjem vmesnem poročilu;

47.

poleg tega poudarja, da Lizbonska pogodba na vse institucije Unije razširja obveznost upoštevanja proračunske discipline; poudarja, da Poslovnik Parlamenta že predvideva posebni postopek, ki zagotavlja, da se to načelo spoštuje; meni, da bo ta postopek treba spremeniti tako, da bo postal bolj operativen in učinkovit;

48.

pozdravlja dejstvo, da bo finančna uredba postala uredba, ki jo Parlament in Svet sprejmeta v rednem zakonodajnem postopku (soodločanje), po mnenju Računskega sodišča;

49.

poudarja, da Lizbonska pogodba vsebuje glavne določbe za razlikovanje med določbami veljavnega medinstitucionalnega sporazuma, ki jih je treba ohraniti v prihodnjem medinstitucionalnem sporazumu, in tistimi, ki jih je treba vključiti v večletni finančni okvir;

50.

vendar ugotavlja, da mora finančna uredba vključevati vse določbe, ki so potrebne za določanje postopka v skladu z določbami pogodbe (9); meni, da bi ta formulacija zajemala delovanje Spravnega odbora, sprožilni mehanizem in seveda tudi posodobitev določb finančne uredbe, na katere neposredno vplivajo spremembe, ki jih uvaja Lizbonska pogodba (na primer odprava razlikovanja med obveznimi in neobveznimi odhodki, novi postopek soodločanja za prenose, itd.);

51.

meni, da je bistvenega pomena, da institucije pravočasno dosežejo politični sporazum glede teh vprašanj, da bodo lahko, ko začne veljati Lizbonska pogodba, potrebne spremembe finančne uredbe hitro vpeljane v skladu z novim postopkom, in po potrebi predvidijo začasne določbe, ki bodo omogočale gladko nadaljevanje proračunskega postopka;

52.

poziva Komisijo, naj pravočasno pripravi predlog, ki Parlamentu in Svetu omogoča doseganje sporazuma o uporabi tega razlikovanja iz odstavka 49 v vsebini veljavnega medinstitucionalnega sporazuma;

53.

poudarja, da se te prilagoditve finančne uredbe ne sme v nobenem primeru zamenjati z revizijo tega dokumenta, ki se izvaja vsake tri leta in je predvidena za leto 2010;

54.

ugotavlja da bo začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe vplival tudi na proračun Unije, kar zadeva inovacije, ki jih uvaja na institucionalni ravni, zlasti na povišanje statusa Evropskega sveta kot institucije, ki ga spremlja vzpostavitev stalnega predsedstva ter oblikovanje mesta visokega predstavnika in evropske službe za zunanjepolitično delovanje, ki bo podpirala delovanje visokega predstavnika;

55.

ponavlja svojo namero o celovitem izvajanju proračunskih pristojnosti v zvezi s temi institucionalnimi novostmi in poudarja pomen pravočasnega doseganja političnega sporazuma s Svetom o financiranju Evropskega sveta, in zlasti njegovega stalnega predsedstva, pa tudi financiranja prihodnje evropske službe za zunanjepolitično delovanje; poudarja, da mora financiranje te službe v celoti ostati pod nadzorom proračunskega organa;

56.

poudarja, da Lizbonska pogodba v okviru skupne zunanje in varnostne politike in skupne varnostne in obrambne politike predvideva vzpostavitev novih postopkov za zagotovitev hitrega dostopa do proračuna Unije in oblikovanje zagonskega sklada, ki bo oskrbovan iz prispevkov držav članic; kljub temu poudarja, da bi se morali praviloma vsi zunanji ukrepi Unije financirati iz odobrenih proračunskih sredstev Skupnosti in samo izjemoma – v nujnih primerih – iz prispevkov izven proračuna Unije;

57.

ugotavlja, da bo Lizbonska pogodba imela tudi finančni vpliv, sicer omejen, zaradi novih posebnih pristojnosti, ki jih je pridobila Unija; navaja, da je pripravljen analizirati, ko bo za to čas, dejanske posledice izvajanja teh novih pristojnosti; meni, da se teh pristojnosti zagotovo ne bo izvajalo naenkrat in ne takoj po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, temveč postopoma, ko bodo pripravljeni zadevni zakonodajni predlogi; vendar meni, da se njihovo financiranje ne sme izvajati na škodo financiranja aktualnih dejavnosti Unije;

58.

želi povabiti nacionalne parlamente, naj vsako leto sodelujejo v skupni javni razpravi o usmeritvah nacionalnih proračunskih politik in proračunske politike Skupnosti, pred obravnavo zadevnih predlogov proračuna, da bi tako od samega začetka vzpostavili okvir za skupni razmislek o usklajevanju nacionalnih politik držav članic, tudi ob upoštevanju prispevka Skupnosti;

59.

ugotavlja, da bi letna objava nacionalnih in morebitnih regionalnih proračunskih sredstev vsake od držav članic, ki prispevajo k uresničitvi glavnih ciljev Unije, prispevala koristno pojasnilo za odločitev o razporeditvi odhodkov iz proračuna Unije v zvezi s temi cilji;

60.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom držav članic.

5.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 212/54

A.

ker evropska sosedska politika in vzhodno partnerstvo, ki se bo v kratkem začelo, priznavata, da se Republika Moldavija prizadeva približati Evropi in da je Moldavija pomembna kot država z globokimi zgodovinskimi, kulturnimi in gospodarskimi vezmi z državami članicami Evropske unije,

B.

ker je cilj akcijskega načrta Evropske unije in Republike Moldavije spodbuditi politično in institucionalno reformo v tej državi, med drugim na področju demokracije in človekovih pravic, pravne države, neodvisnosti sodstva ter svobode medijev, pa tudi dobrih sosedskih odnosov,

C.

ker je za junij 2009 zastavljen cilj, da se v Svetu za sodelovanje med EU in Republiko Moldavijo začnejo pogajanja o novem sporazumu med Moldavijo in EU,

D.

ker je Republika Moldavija članica Sveta Evrope in OVSE, s čimer se je zavezala k resničnemu uveljavljanju demokracije in spoštovanja človekovih pravic, pa tudi k boju proti mučenju, trpinčenju in drugemu nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ter njihovemu preprečevanju,

E.

ker so bile 5. aprila 2009 v Republiki Moldaviji parlamentarne volitve in ker jih je spremljala mednarodna misija za opazovanje volitev, sestavljena iz predstavnikov OVSE/ODIHR in Evropskega parlamenta, parlamentarne skupščine OVSE in parlamentarne skupščine Sveta Evrope,

F.

ker je bila v predvolilnem obdobju izražena resna zaskrbljenost zaradi vladnega nadzora nad javnimi mediji, ustrahovanja in pregona opozicijskih voditeljev in zasebnih medijev ter zlorab upravnih virov v korist vladne stranke,

G.

ker od 500 000 do milijon Moldavijcev živi v tujini in ker je bilo moldavskim oblastem pred volitvami 5. aprila 2009 poslanih več pritožb, ki so jih podpisale številne nevladne organizacije in združenja Moldavijcev v diaspori, vključno s pritožbo iz februarja 2009, naslovljeno na predsednika Republike Moldavije, predsednika parlamenta in predsednika vlade, o ukrepih, zaradi katerih so bili Moldavijci v tujini prikrajšani za pravico, da bi volili, vendar so bile te pritožbe prezrte; ker je zelo malo Moldavijcev (22 000) volilo zunaj Republike Moldavije,

H.

ker so dejanske oblasti v Pridnestrju, ki se želi odcepiti, velikemu številu moldavskih državljanov preprečile sodelovanje na volitvah,

I.

ker je mednarodna misija za opazovanje volitev v svojih predhodnih ugotovitvah prišla do zaključka, da so bile volitve v skladu s številnimi mednarodnimi standardi in zavezami, vendar so potrebne nadaljnje izboljšave, s katerimi bi zagotovili, da bi volilni proces potekal brez neupravičenega administrativnega vmešavanja, in povečali zaupanje javnosti,

J.

ker so se opozicijske stranke in skupine Koalicija 2009 pritoževale, da je prišlo na volitvah 5. aprila 2009 do številnih nepravilnosti pri pripravi volilnih in dopolnilnih seznamov, štetju in tabeliranju,

K.

ker je državna volilna komisija 21. aprila 2009 po ponovnem štetju objavila končni izid volitev, ki ga je ustavno sodišče 22. aprila 2009 potrdilo,

L.

ker so dogodke po volitvah zaznamovali nasilje, moldavska vlada pa je začela veliko akcijo ustrahovanja in nasilja, kar je porodilo dvom o zavezanosti moldavskih oblasti demokratičnim načelom in človekovim pravicam ter o zaupanju javnosti tem oblastem,

M.

ker so miroljubne proteste podžgali dvomi o poštenosti volitev ter nezaupanje javnim ustanovam, vključno s tistimi, ki so vodile volilni postopek, in ker so oblasti obžalovanja vredna dejanja nasilja ter vandalizma izkoristile za ustrahovanje civilne družbe, saj so se odzvale nasilno in pretirano ter nadalje omejile že tako krhke temeljne pravice in svoboščine moldavskih državljanov,

N.

ker je ugotovljeno, da je bilo aretiranih in pridržanih vsaj 310 oseb, ker so nekateri aretiranci še vedno v zaporu in ker so bili zaporniki po aretaciji na policijski postaji deležni sistematičnega trpinčenja do take mere, da bi to lahko štelo za mučenje,

O.

ker je videti, da namen pretepanja in nezakonitih aretacij državljanov, ki so jih zakrivile neznane policijske enote, ni bil pomiriti razmere, ampak namerno povzročiti represivna dejanja,

P.

ker se v tej državi še vedno nadaljujejo hude kršitve človekovih pravic, za katere so odgovorne moldavske oblasti, neupravičen pregon predstavnikov civilne družbe in protestnikov ter primeri neupoštevanja pravne države in ustreznih evropskih konvencij, katerih podpisnica je Republika Moldavija,

Q.

ker je moldavska vlada Romunijo obtožila vpletenosti v povolilne demonstracije in izgnala romunskega veleposlanika; ker je moldavska vlada ponovno uvedla vizumsko obveznost za državljane te države članice EU,

R.

ker je treba poudariti, da ni resnih znakov ali dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče kateri koli državo članico EU naprtiti odgovornost za nasilne dogodke zadnjih tednov,

S.

ker je pristno in uravnoteženo partnerstvo mogoče razviti le na podlagi skupnih vrednot, zlasti kar zadeva demokracijo, pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin,

T.

ker si Evropska unija s svojim programom za vzhodno partnerstvo prizadeva za vzpostavitev večje stabilnosti, boljšega upravljanja in gospodarskega razvoja v Republiki Moldaviji in drugih državah na svojih vzhodnih mejah,

1.

poudarja pomen tesnejših odnosov med EU in Republiko Moldavijo ter potrjuje, da je treba s skupnimi močmi prispevati k večji stabilnosti, varnosti in blaginji na evropski celini ter preprečiti nastajanje novih ločnic;

2.

ponovno izraža svojo zavezanost nadaljevanju pomembnega in ciljno usmerjenega dialoga z Republiko Moldavijo, vendar je po njegovem mnenju nadvse pomembno, da se uvedejo trdne določbe o pravni državi in spoštovanju človekovih pravic, pri čemer je treba poudariti, da mora biti nadaljnja krepitev odnosov, vključno s sprejetjem novega nadgrajenega sporazuma, pogojena z resnično in dokazano zavezanostjo moldavskih oblasti demokraciji in človekovim pravicam;

3.

poudarja, da je izpolnjevanje mednarodnih demokratičnih standardov pred in med volilnim procesom ter po njem izredno pomembno za nadaljnji razvoj odnosov med Republiko Moldavijo in Evropsko unijo;

4.

ostro obsoja obsežno akcijo pregona, hude kršitve človekovih pravic in vsa druga nezakonita dejanja moldavske vlade v obdobju po parlamentarnih volitvah;

5.

poziva moldavske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse nezakonito pridržane in izvedejo vladne ukrepe v skladu z mednarodnimi zavezami te države in obveznostmi glede demokracije, pravne države in človekovih pravic;

6.

je posebej zaskrbljen zaradi nezakonitih in samovoljnih aretacij ter pogostih kršitev človekovih pravic aretirancev, zlasti pravice do življenja, pravice biti obvarovan pred fizično zlorabo, nasiljem in nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem in kaznovanjem, pravice do svobode in varnosti, pravice do pravičnega sojenja, svobode zbiranja, združevanja in izražanja, zaskrbljen pa je tudi zato, ker se te zlorabe še nadaljujejo;

7.

poudarja, da je treba vzpostaviti nacionalni dialog, v katerem bodo sodelovale vlada in opozicijske stranke in s katerim si je treba resno prizadevati za temeljito izboljšanje demokratičnih postopkov in delovanja demokratičnih institucij v Republiki Moldaviji, in prek tega dialoga nemudoma obravnavati pomanjkljivosti, navedene v ugotovitvah mednarodne misije za opazovanje volitev;

8.

vendar poudarja, da so notranja trenja v Republiki Moldaviji zelo močna, zato je trdno prepričan, da je nujno treba ustanoviti neodvisni preiskovalni odbor, ki bo vključeval Evropsko unijo, odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja ter neodvisne izvedence, njegov namen pa bo zagotoviti nepristranski in pregleden preiskovalni postopek;

9.

vztraja, da je treba vse odgovorne za surovo nasilje nad priporniki privesti pred sodišče; prav tako vztraja, da bi morale tudi ugotovitve preiskovalnega odbora privesti do resnične reforme pravnega sistema in policije v Republiki Moldaviji;

10.

poziva k posebni preiskavi primerov tistih, ki so umrli med dogodki po volitvah, ter vseh domnevnih posilstev in trpinčenja med priprtji in pri političnih aretacijah, kot sta bili aretaciji Anatola Matasaruja in Gabriela Statija;

11.

obsoja akcijo pregona, ki so jo začele moldavske oblasti proti novinarjem, predstavnikom civilne družbe in opozicijskim strankam, ki vključujejo zlasti aretacije in izključitve novinarjev, motnje pri dostopu do spletnih strani in televizijskih postaj, širjenjem propagande na javnih kanalih in onemogočen dostop predstavnikov opozicije do javnih medijev; meni, da je namen teh ukrepov izolirati Republiko Moldavijo pred domačimi in mednarodnimi mediji ter javnim nadzorom; obžaluje in obsoja nadaljevanje cenzure prek pisem, ki sta jih minister za notranje zadeve in minister za pravosodje poslala nevladnim organizacijam, političnim strankam in množičnim medijem;

12.

močno obžaluje odločitev moldavskih oblasti, da prisilno odstranijo romunskega veleposlanika in uvedejo vizumsko obveznost za državljane te države članice Evropske unije; vztraja, da je diskriminacija proti državljanom EU zaradi njihove nacionalnosti nesprejemljiva, in poziva moldavske oblasti, naj za romunske državljane ponovno uvedejo brezvizumski režim;

13.

obenem poziva Svet in Komisijo, naj revidirata vizumski sistem EU, ki velja za Republiko Moldavijo, da se sprostijo zlasti finančni pogoji za izdajo vizumov za moldavske državljane in omogoči boljša ureditev potovanj; vseeno upa, da moldavski državljani boljšega vizumskega in potovalnega sistema ne bodo izkoristili za množičen odhod iz svoje države, ampak jih bo ta spodbudil k dejavnemu prispevanju k nadaljnjemu razvoju svoje domovine;

14.

ugotavlja, da se zdijo trditve o vpletenosti države EU v dogodke neutemeljene in se o njih ni razpravljalo ali jih omenjalo na srečanjih ad hoc delegacije v Republiki Moldaviji;

15.

zahteva takojšnje in obsežne dokaze, ki bi podprli trditve moldavske vlade o domnevno kriminalnih dejanjih protestnikov in udeleženosti tujih vlad;

16.

je seznanjen z izjavami moldavskih oblasti v zvezi z odprtjem kazenskega dosjeja o „poskusu nasilnega prevzema oblasti 7. aprila 2009“ ter poziva k preglednemu poteku preiskave, ki bo pojasnila trditve moldavskih oblasti o možni vpletenosti ene ali več tretjih držav v te dogodke;

17.

kljub obsodbam vsakršnega nasilja in vandalizma šteje za nesprejemljivo, da se vse proteste prikazuje kot zločine in domnevne protiustavne zarote; meni, da so miroljubne proteste znatno podžgali dvomi o poštenosti volitev, nezaupanje javnim ustanovam ter nezadovoljstvo zaradi družbenih in gospodarskih razmer v Republiki Moldaviji;

18.

meni, da je konstruktiven dialog z opozicijskimi strankami, civilno družbo in predstavniki mednarodnih organizacij edini izhod iz sedanjih razmer v Republiki Moldaviji;

19.

poudarja, da je za morebitne nove volitve potreben konsenz med opozicijo in vlado o konkretnih izboljšavah volilnega postopka;

20.

znova poudarja pomen neodvisnega sodstva in poziva k nadaljnjim ukrepom za zagotovitev uredniške neodvisnosti vseh medijev, vključno z Radiotelevizijo Moldavije, ter prenehanja vseh ustrahovanj zoper kanal ProTV in groženj glede podaljšanja njegovega dovoljenja, ter znatnih izboljšav v moldavski volilni zakonodaji kot bistvenih elementov vsakega prihodnjega volilnega procesa in utrditve demokracije v Republiki Moldaviji;

21.

obžaluje dejstvo, da moldavska vlada ni storila ničesar, s čimer bi olajšala volitve moldavskim državljanom, ki živijo v tujini, v skladu s predlogi beneške komisije; poziva moldavske oblasti, naj čim prej sprejmejo potrebne ukrepe, da bo do tega prišlo;

22.

opozarja na znatna razhajanja med predhodnim poročilom OVSE/ODIHR o izvedbi volitev ter trditvami precejšnjega števila moldavskih nevladnih organizacij, da so se tam pojavile številne nepravilnosti; poudarja, da je treba taka razhajanja upoštevati pri vsaki nadaljnji reviziji dejavnosti OVSE/ODIHR za spremljanje volitev in prispevkov EU k mednarodnim misijam za opazovanje volitev;

23.

meni, da bi se morala Evropska unija za ohranitev svoje kredibilnosti pri državljanih Republike Moldavije proaktivno, poglobljeno in celovito vključiti v upravljanje sedanjih razmer; poziva Svet, naj razmisli o možnosti, da bi v Republiko Moldavijo odposlal misijo za krepitev pravne države, ki bi organom kazenskega pregona pomagala v procesu reforme, zlasti policije in sodstva;

24.

poudarja, da morajo Svet, Komisija in države članice za vzpostavitev večje stabilnosti, boljšega upravljanja in enakomernega gospodarskega razvoja v Republiki Moldaviji in drugih državah na vzhodnih mejah Unije v celoti izčrpati program evropskega sosedstva, zlasti pa novi program za vzhodno partnerstvo;

25.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo imela sredstva EU, ki so na voljo Republiki Moldaviji na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, večji učinek, zlasti s celovito uporabo evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ter določb instrumenta evropske sosedske politike; poziva Komisijo, naj mu predloži podrobno poročilo o uporabi vseh sredstev EU v Republiki Moldaviji, v katerem se bo še posebej osredotočila na sredstva, dodeljena za dobro upravljanje in demokratični razvoj;

26.

poziva Svet in Komisijo, naj okrepita tako obseg misije posebnega predstavnika EU v Republiki Moldaviji kot tudi sredstva zanjo;

27.

ponovno izraža svojo podporo ozemeljski celovitosti Republike Moldavije in poudarja, da je treba okrepiti vlogo EU pri iskanju rešitve za vprašanje Pridnestrja;

28.

ponovno poudarja, da mora Evropska unija storiti vse, kar je v njeni moči, da bi prebivalcem Republike Moldavije ponudila resnično evropsko prihodnost; poziva vse politične sile v Republiki Moldaviji in njene partnerje, naj trenutnih nestabilnih razmer ne izkoristijo za odvrnitev Moldavije od njene poti v Evropo;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentarni skupščini Sveta Evrope, in OVSE ter vladi in parlamentu Republike Moldavije.