ISSN 1725-5244

doi:10.3000/17255244.CE2010.122.slv

Uradni list

Evropske unije

C 122E

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 53
11. maj 2010


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

III   Pripravljalni akti

 

Svet

2010/C 122E/01

Stališče Sveta (EU) št. 4/2010 v prvem branju z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004
Sprejeto v Svetu 11. marca 2010
 ( 1 )

1

2010/C 122E/02

Stališče Sveta (EU) št. 5/2010 v prvem branju z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004
Sprejeto v Svetu 11. marca 2010
 ( 1 )

19

2010/C 122E/03

Stališče Sveta (EU) št. 6/2010 v prvem branju z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o novih živilih, spremembi Uredbe (ES) št. 1331/2008 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 258/97 in Uredbe Komisije (ES) št. 1852/2001
Sprejeto v Svetu 15. marca 2010
 ( 1 )

38

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP

SL

 


III Pripravljalni akti

Svet

11.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/1


STALIŠČE SVETA (EU) št. 4/2010 V PRVEM BRANJU

z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004

Sprejeto v Svetu 11. marca 2010

(Besedilo velja za EGP)

2010/C 122 E/01

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Dejavnost Unije na področju avtobusnega prevoza bi morala biti med drugim usmerjena v zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov, ki je primerljiva z drugimi načini prevoza in velja povsod, kjer potujejo. Poleg tega bi bilo treba v celoti upoštevati zahteve varstva potrošnikov na splošno.

(2)

Ker je potnik v avtobusnem prevozu šibkejša stranka prevozne pogodbe, bi bilo treba vsem potnikom zagotoviti minimalno raven zaščite.

(3)

Pri ukrepih Unije za izboljšanje pravic potnikov v sektorju avtobusnih prevozov bi bilo treba upoštevati posebnosti tega prometnega sektorja, ki ga tvorijo predvsem mala in srednje velika podjetja.

(4)

Ob upoštevanju značilnosti posebnega linijskega prevoza in prevoza za lastni račun, bi morale biti te vrste prevoza izvzete iz področja uporabe te uredbe. V posebne linijske prevoze bi morali biti vključene namenske storitve prevoza invalidnih oseb ter oseb z omejeno mobilnostjo, prevoz delavcev med domom in delovnim mestom, prevoz šolarjev in študentov do izobraževalnih ustanov in nazaj.

(5)

Države članice bi morale ob upoštevanju posebnosti mestnega, primestnega in regionalnega linijskega prevoza imeti pravico, da tovrstne prevoze izvzamejo iz področja uporabe večjega dela te uredbe. Države članice bi morale pri opredelitvi mestnega, primestnega in regionalnega linijskega prevoza upoštevati merila, kot so oddaljenost, pogostost prevozov, število predvidenih postankov, vrsta uporabljenih avtobusov, sistem vozovnic, nihanja v številu potnikov med konicami in izven njih, kode avtobusov in vozne rede.

(6)

Potniki in vsaj osebe, ki jih je potnik po pravni dolžnosti vzdrževal ali bi jih moral vzdrževati, bi morali biti ustrezno zaščiteni v primeru nesreč, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa, ob upoštevanju Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (3).

(7)

Pri izbiri nacionalne zakonodaje, ki se uporablja za odškodnino v primeru smrti ali osebne poškodbe ter za izgubo ali poškodbo prtljage zaradi nesreč, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa, bi bilo treba upoštevati Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (4), in Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (5).

(8)

Potniki bi morali, poleg odškodnine v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, v primeru smrti ali osebne poškodbe oziroma izgube ali poškodbe prtljage zaradi nesreč, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa, imeti pravico do pomoči v zvezi s takojšnjimi praktičnimi potrebami po nesreči. V to pomoč bi lahko bili vključeni prva pomoč, nastanitev, hrana, oblačila in prevoz.

(9)

Na splošno bi morale biti avtobusne potniške storitve za potnike koristne. Zato bi morale imeti invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, ki je posledica invalidnosti, starosti ali drugih dejavnikov, možnost uporabe storitev avtobusnega prevoza, ki so primerljive z možnostmi drugih državljanov. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo imajo enake pravice glede prostega pretoka, svobodnega odločanja in nediskriminacije kot vsi drugi državljani.

(10)

Z vidika člena 9 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter z namenom, da se invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo zagotovijo možnosti avtobusnega prevoza, primerljive možnostim drugih državljanov, bi bilo treba določiti pravila o nediskriminaciji in pomoči med potovanjem. Te osebe bi bilo torej treba sprejeti in se jim prevoz ne bi smel zavrniti zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti, razen iz razlogov, ki so upravičeni na podlagi varnosti ali zahtev oziroma razlogov v zvezi z zasnovo vozila ali infrastrukturo. V okviru zadevne zakonodaje za varstvo delavcev bi morale imeti invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo pravico do pomoči na postajah in na prevoznih sredstvih. Za doseganje socialne vključenosti bi jim morala biti takšna pomoč na voljo brezplačno. Prevozniki bi morali določiti pogoje dostopa, po možnosti z uporabo evropskega standardizacijskega sistema.

(11)

Pri odločitvah glede načrta novih postaj in pri velikih prenovah bi morali upravljavci postaj, kadar je to mogoče, upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. V vsakem primeru bi morali upravljavci postaj določiti kontaktne točke, na katerih lahko zadevne osebe sporočijo svoj prihod in potrebo po pomoči.

(12)

Da bi se zadovoljilo potrebam invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, bi moralo biti osebje ustrezno usposobljeno. Da bi bilo olajšano medsebojno priznavanje nacionalnih kvalifikacij voznikov, bi bilo lahko kot del temeljne kvalifikacije ali rednega usposabljanja organizirano usposabljanje glede osveščanja o invalidnosti, kot je to navedeno v Direktivi 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov (6). Da bi bila uvedba zahtev za usposabljanje usklajena z roki iz navedene direktive, bi bilo treba za omejeno časovno obdobje dopustiti možnost za izjemo.

(13)

Če je le mogoče, bi se bilo treba posvetovati z reprezentativnimi organizacijami invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo, oziroma jih vključiti v organizacijo usposabljanja v zvezi z invalidnostjo.

(14)

V pravice potnikov v avtobusnem prevozu bi moralo biti vključeno obveščanje o storitvah pred in med potovanjem. Vse bistvene informacije, ki so zagotovljene potnikom v avtobusnem prevozu, bi bilo treba zagotoviti tudi v nadomestnih oblikah, ki so dostopne invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo.

(15)

Ta uredba ne bi smela omejevati pravic prevoznikov, da zahtevajo odškodnino od katere koli osebe, vključno s tretjimi osebami, v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.

(16)

Zmanjšati bi bilo treba nevšečnosti, ki jih imajo potniki zaradi odpovedi potovanj ali dolgih zamud. V ta namen bi bilo treba za potnike, ki potujejo s postaj, ustrezno poskrbeti in jih obveščati. Potnikom bi bilo treba tudi omogočiti odpoved potovanja in povračilo vrednosti vozovnice oziroma nadaljevanje potovanja ali jim pod zadovoljivimi pogoji zagotoviti preusmeritev.

(17)

Prevozniki bi morali prek svojih strokovnih združenj skupaj z zainteresiranimi stranmi, strokovnimi združenji ter združenji potrošnikov, potnikov in invalidnih oseb sodelovati pri sprejetju ureditve na nacionalni ali evropski ravni, namenjene izboljševanju skrbi za potnike, zlasti v primeru odpovedi in daljših zamud.

(18)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravice potnikov iz Direktive 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (7). Če se izlet odpove zaradi razlogov, ki niso povezani z odpovedjo avtobusnih prevoznih storitev, se ta uredba ne bi smela uporabljati.

(19)

Potnike bi bilo treba v celoti obveščati o njihovih pravicah iz te uredbe, da jih lahko učinkovito uveljavljajo.

(20)

Potnikom bi bilo treba omogočiti uveljavljanje njihovih pravic z ustreznim pritožbenim postopkom, ki ga izvajajo prevozniki, ali z vložitvijo pritožb pri organu ali organih, ki jih v ta namen imenuje zadevna država članica.

(21)

Države članice bi morale zagotoviti skladnost s to uredbo ter imenovati pristojen organ ali organe za nadzor in izvajanje teh nalog. Navedeno ne bi smelo vplivati na pravice potnikov, da zahtevajo odškodnino na sodišču v skladu z nacionalno zakonodajo.

(22)

Ob upoštevanju postopkov, ki so jih države članice oblikovale za vložitev pritožb, bi morala biti pritožba, ki se nanaša na pomoč, po možnosti naslovljena na organ ali organe, ki jih država članica, v kateri se nahaja kraj vstopa ali kraj izstopa, imenuje za izvajanje te uredbe.

(23)

Države članice bi morale določiti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti njihovo uporabo. Navedene kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne.

(24)

Ker države članice ciljev te uredbe, namreč zagotoviti enakovredno raven varstva in pomoči potnikom v avtobusnem prevozu v državah članicah, ne morejo zadovoljivo doseči same in jih je zato mogoče zaradi obsega in učinkov ukrepov bolje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejema ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(25)

Ta uredba ne bi smela posegati v Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (8).

(26)

Izvajanje te uredbe bi moralo temeljiti na Uredbi (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (9). Navedeno uredbo bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(27)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kot je navedeno v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji, ob hkratnem upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (10) ter Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (11)

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet

Ta uredba določa pravila za avtobusni prevoz o:

(a)

nediskriminaciji med potniki v zvezi s pogoji prevoza, ki jih zagotavljajo prevozniki;

(b)

pravicah potnikov v primeru nesreč s smrtnim izidom ali osebno poškodbo oziroma izgubo ali poškodbo prtljage, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa;

(c)

nediskriminaciji ter obvezni pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo;

(d)

pravicah potnikov v primeru odpovedi ali zamude;

(e)

minimalnih informacijah, ki jih je treba zagotoviti potnikom;

(f)

obravnavanju pritožb;

(g)

splošnih predpisih o izvrševanju.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za potnike na linijskih prevozih:

(a)

kadar je kraj vstopa potnika na ozemlju države članice; ali

(b)

kadar je kraj vstopa potnika zunaj ozemlja države članice in kraj izstopa potnika na ozemlju države članice.

2.   Ta uredba se, razen v primeru poglavij III do VI, uporablja tudi za potnike na potovanju v okviru občasnih prevozov, kadar je začetni kraj vstopa ali končni kraj izstopa potnika na ozemlju države članice.

3.   Ta uredba se ne uporablja za posebne linijske storitve in prevoze za lastni račun.

4.   Države članice lahko, z izjemo členov 4(2), 9 in 10(1), iz uporabe te uredbe izključijo mestne, primestne in regionalne linijske storitve, vključno s čezmejnimi storitvami navedene vrste.

5.   Države članice lahko, z izjemo členov 4(2), 9 in 10(1), pregledno in brez diskriminacije odobrijo izjeme od uporabe določb te uredbe za notranje linijske prevoze. Navedene izjeme se lahko odobrijo za obdobje največ pet let, ki se lahko dvakrat podaljša.

6.   Države članice lahko za obdobje največ pet let pregledno in brez diskriminacije odobrijo izjeme od uporabe določb te uredbe za določene linijske prevozne storitve, ker se znaten del linijske storitve, ki vključuje vsaj en postanek, predviden v voznem redu, izvaja izven Unije. Navedene izjeme se lahko podaljšajo.

7.   Države članice Komisijo obvestijo o izjemah za različne vrste storitev, odobrenih v skladu z odstavki 4, 5 in 6. Komisija sprejme ustrezne ukrepe, če se zdi, da taka izjema ni v skladu z določbami tega člena. Komisija do … (12) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izjemah, odobrenih na podlagi odstavkov 4, 5 in 6.

8.   Nobena od določb te uredbe ne predstavlja tehničnih zahtev, ki bi določale obveznosti za prevoznike ali upravljavce postaj, da spremenijo ali nadomestijo avtobusno infrastrukturo ali opremo na glavnih in ostalih avtobusnih postajah.

Člen 3

Opredelitve

Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„linijski prevozi“ pomenijo prevoze, s katerimi se zagotovi avtobusni prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih progah, pri čemer potniki vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah;

(b)

„posebni linijski prevozi“ pomenijo linijske prevoze, s katerimi se zagotovi avtobusni prevoz določenih kategorij potnikov brez drugih potnikov, ne glede na to, kdo jih organizira;

(c)

„prevozi za lastni račun“ pomenijo prevoze, ki jih za nekomercialne in neprofitne namene z avtobusom opravljajo fizične ali pravne osebe, pri čemer:

je prevozna dejavnost samo pomožna dejavnost te fizične ali pravne osebe in

so uporabljena vozila last te fizične ali pravne osebe ali jih je ta oseba pridobila z odloženim plačilom ali je bila zanje sklenjena dolgoročna zakupna pogodba in jih vozi član osebja fizične ali pravne osebe ali sama fizična oseba ali pa osebje, ki je zaposleno v podjetju ali mu je na voljo v okviru pogodbene obveznosti;

(d)

„občasni prevozi“ pomenijo prevoze, ki niso zajeti v opredelitvi linijskih prevozov in katerih glavna značilnost je avtobusni prevoz skupin potnikov, sestavljenih na pobudo naročnika ali prevoznika samega;

(e)

„prevozna pogodba“ pomeni pogodbo o prevozu, ki jo skleneta prevoznik in potnik za zagotovitev enega ali več linijskih ali občasnih prevozov;

(f)

„vozovnica“ pomeni veljaven dokument ali drugo dokazilo prevozne pogodbe;

(g)

„prevoznik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki širši javnosti ponuja linijski ali občasni prevoz, razen organizatorja potovanja ali prodajalca vozovnic organizatorja potovanja;

(h)

„prevoznik izvajalec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki dejansko opravi prevoz v celoti ali del prevoza, razen prevoznika;

(i)

„prodajalec vozovnic“ pomeni vsakega posrednika, ki sklepa prevozne pogodbe v imenu prevoznika;

(j)

„potovalni agent“ pomeni vsakega posrednika, ki sklepa prevozne pogodbe v imenu potnika;

(k)

„organizator potovanja“ pomeni organizatorja ali posrednika, v smislu člena 2(2) in (3) Direktive 90/314/EGS, razen prevoznika;

(l)

„invalidna oseba“ ali „oseba z omejeno mobilnostjo“ je katera koli oseba, katere mobilnost je pri uporabi prevoza zmanjšana zaradi telesne invalidnosti (čutilne ali gibalne, stalne ali začasne), duševne prizadetosti ali katerega koli drugega vzroka invalidnosti ali zaradi starosti ter katere položaj zahteva posebno pozornost in prilagajanje storitev, ki so na voljo vsem potnikom, njenim posebnim potrebam;

(m)

„pogoji dostopa“ pomenijo ustrezne standarde in smernice za dostop do avtobusov in/ali določenih postaj, vključno z infrastrukturo za invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo, ter informacije o tem;

(n)

„rezervacija“ pomeni rezervacijo sedeža na avtobusu za določeni čas odhoda organizatorja potovanja;

(o)

„postaja“ pomeni postajo z osebjem, kjer je v skladu z določeno progo in voznim redom linijskega prevoza, predviden vstop in izstop potnikov in ki razpolaga z opremo kot je to okence za prijavo potnikov, čakalnico ali okence za prodajo vozovnic;

(p)

„avtobusno postajališče“ pomeni kakršen koli kraj, kjer je v skladu z določeno progo in voznim redom linijskega prevoza predviden vstop in izstop potnikov, razen postaje;

(q)

„upravljavec postaje“ pomeni organizacijsko enoto v državi članici, odgovorno za upravljanje določene postaje;

(r)

„odpoved“ pomeni neizvedbo predhodno načrtovanega linijskega prevoza;

(s)

„zamuda“ pomeni razliko med predvidenim odhodom linijskega prevoza v skladu z objavljenim voznim redom in njegovim dejanskim odhodom.

Člen 4

Vozovnice in nediskriminatorni pogodbeni pogoji

1.   Prevozniki potniku priskrbijo vozovnico, razen če dajejo pravico do prevoza drugi dokumenti. Vozovnica se lahko izda v elektronski obliki.

2.   Brez poseganja v socialne tarife so pogodbeni pogoji in tarife, ki jih uporabljajo prevozniki, splošni javnosti ponujeni brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi narodnosti končne stranke ali sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnice v Uniji.

Člen 5

Drugi izvajalci

1.   Če se izvajanje obveznosti iz te uredbe prenese na prevoznika izvajalca, prodajalca vozovnic ali na katero koli drugo osebo, je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec postaje, ki je prenesel izvedbo teh obveznosti, kljub temu odgovoren za dejanja in opustitev dejanj tega izvajalca.

2.   Poleg tega za izvajalca, na katerega je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec postaje prenesel izvajanje obveznosti, veljajo določbe te uredbe v zvezi s preneseno obveznostjo.

Člen 6

Izključitev odstopanja

1.   Obveznosti do potnikov v skladu s to uredbo ni mogoče omejiti ali opustiti, zlasti ne s klavzulo o odstopanju ali omejevalno klavzulo v pogodbi o prevozu.

2.   Prevozniki lahko ponudijo pogodbene pogoje, ki so za potnike ugodnejši kot pogoji iz te uredbe.

POGLAVJE II

ODŠKODNINA IN POMOČ V PRIMERU NESREČ

Člen 7

Smrt ali osebna poškodba potnikov in izguba ali poškodba prtljage

1.   Potniki so v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo upravičeni do odškodnine za smrt ali osebno poškodbo ter izgubo ali poškodbo prtljage zaradi nesreč, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa. V primeru smrti potnika imajo to pravico vsaj osebe, ki jih je potnik po pravni dolžnosti vzdrževal ali bi jih moral vzdrževati.

2.   Znesek odškodnine se izračuna v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. Morebitna najvišja meja določena v nacionalni zakonodaji za odškodnino za smrt in osebno poškodbo oziroma izgubo ali poškodbo prtljage v vsakem posameznem primeru ne sme biti nižja od:

(a)

220 000 EUR za potnika;

(b)

kar zadeva mestni, primestni in regionalni linijski ali občasni prevoz, 500 EUR za vsak kos prtljage, in 1 200 EUR za vsak kos prtljage, kar zadeva ostale linijske ali občasne prevoze. V primeru poškodbe invalidskih vozičkov, druge opreme za gibanje ali medicinsko-tehničnih pripomočkov, je znesek odškodnine vedno enak stroškom nadomestitve ali popravila izgubljene ali poškodovane opreme.

Člen 8

Takojšnje praktične potrebe potnikov

V primeru nesreče, ki se zgodi pri uporabi avtobusa, prevoznik zagotovi razumno pomoč v zvezi s takojšnjimi praktičnimi potrebami potnikov po nesreči. Kakršna koli pomoč ne pomeni priznanja odgovornosti.

POGLAVJE III

PRAVICE INVALIDNIH OSEB IN OSEB Z OMEJENO MOBILNOSTJO

Člen 9

Pravica do prevoza

1.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne smejo zavrniti sprejetja rezervacije, izdaje ali drugačne zagotovitve vozovnice ali vstopa osebe zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti.

2.   Invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo se za rezervacije in vozovnice ne smejo zaračunati dodatni stroški.

Člen 10

Izjeme in posebni pogoji

1.   Ne glede na člen 9(1) lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj osebi zavrnejo sprejetje rezervacije, izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice ali vstop zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti:

(a)

da bi izpolnili veljavne varnostne zahteve po mednarodnem pravu, pravu Unije ali nacionalnem pravu ali da bi izpolnili zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih določijo pristojni organi;

(b)

če zasnova vozila ali infrastrukture, vključno z avtobusnimi postajališči in postajami, fizično onemogoča varen in operativno izvedljiv vstop, izstop ali prevoz invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo.

2.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj, ki zavrnejo sprejetje rezervacije ali izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice iz razlogov, navedenih v odstavku 1, si ustrezno prizadevajo, da zadevno osebo obvestijo o sprejemljivi nadomestni možnosti storitve, ki jo opravlja prevoznik.

3.   Če se invalidni osebi ali osebi z omejeno mobilnostjo, ki ima rezervacijo ali vozovnico in izpolnjuje zahteve iz člena 14(1)(a), kljub temu zavrne vstop zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti, imata ta oseba in oseba, ki jo spremlja v smislu odstavka 4 tega člena, možnost izbire med:

(a)

pravico do povračila in, če je to ustrezno, čimprejšnjim brezplačnim povratnim prevozom do izhodiščnega mesta odhoda, kot je določen v prevozni pogodbi, ter

(b)

nadaljevanjem ali preusmeritvijo potovanja z razumnim nadomestnim prevozom do namembnega mesta, določenega v prevozni pogodbi, razen kadar to ni izvedljivo.

Na pravico do povračila denarja plačanega za vozovnico ne vpliva dejstvo, da obvestilo ni bilo dano v skladu s členom 14(1)(a).

4.   Pod pogoji, ki so enaki pogojem, določenim v odstavku 1(a), lahko prevoznik, potovalni agent ali organizator potovanja zahteva, da invalidno osebo ali osebo z omejeno mobilnostjo spremlja druga oseba, ki lahko invalidni osebi ali osebi z omejeno mobilnostjo zagotovi potrebno pomoč, če je ta nujno potrebna. Prevoz takšnega spremljevalca je brezplačen, sedež pa se mu dodeli poleg invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo, če je to izvedljivo.

5.   Kadar se prevozniki, potovalni agenti ali organizatorji potovanja sklicujejo na odstavek 1, invalidno osebo ali osebo z omejeno mobilnostjo takoj obvestijo o razlogih za to in zadevno osebo na zahtevo o tem v pisni obliki obvestijo v petih delovnih dneh od dneva vložitve prošnje.

Člen 11

Dostopnost in informacije

1.   Prevozniki in upravljavci postaj v sodelovanju z reprezentativnimi organizacijami invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo, po potrebi prek njihovih organizacij, uvedejo ali imajo vzpostavljene nediskriminatorne pogoje dostopa pri prevozu invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

2.   Prevozniki in upravljavci postaj v fizični obliki ali na internetu javno objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1 v jezikih, v katerih so informacije običajno na voljo za vse potnike.

3.   Organizatorji potovanja objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1, ki veljajo za potovanja, vključena v paketnem potovanju, počitniških paketih in izletih, ki jih organizirajo, prodajajo ali dajejo v prodajo.

4.   Informacije o pogojih dostopa iz odstavkov 2 in 3 se na zahtevo potnika pošljejo v fizični obliki.

5.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj zagotovijo, da so vse zadevne splošne informacije o potovanju in pogojih prevoza na voljo v ustrezni in dostopni obliki za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, kjer je to primerno vključno z rezervacijami in informacijami prek spleta. Informacije se na zahtevo potnika pošljejo v fizični obliki.

Člen 12

Določitev postaj

Države članice določijo avtobusne postaje, na katerih je zagotavljena pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Države članice o tem obvestijo Komisijo. Komisija seznam določenih avtobusnih postaj objavi na internetu.

Člen 13

Pravica do pomoči na določenih postajah in na avtobusih

1.   Prevozniki in upravljavci postaj v skladu s pogoji dostopa, določenimi v členu 11(1) in v okviru svojih pristojnosti na postajah, ki jih določijo države članice, invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo brezplačno zagotavljajo pomoč iz dela (a) Priloge I.

2.   Prevozniki v skladu s pogoji dostopa, določenimi v členu 11(1) invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo na avtobusih brezplačno zagotavljajo pomoč iz dela (b) Priloge I.

Člen 14

Pogoji za zagotovitev pomoči

1.   Prevozniki in upravljavci postaj sodelujejo z namenom, da bi zagotovili pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, pod pogojem, da:

(a)

so prevozniki, upravljavci postaj, potovalni agenti ali organizatorji potovanj najpozneje dva delovna dneva, preden oseba potrebuje pomoč, obveščeni o potrebi po takšni pomoči, in

(b)

se zadevne osebe zglasijo na določenem mestu:

(i)

ob uri, ki jo v naprej določi prevoznik, kar pa ne sme biti več kot 60 minut pred objavljeno uro odhoda, ali

(ii)

če ura ni določena, najpozneje 30 minut pred objavljeno uro odhoda.

2.   Poleg odstavka 1 invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo prevoznika, potovalnega agenta ali organizatorja potovanja ob rezervaciji ali predhodnem nakupu vozovnice obvestijo o posebnih potrebah glede sedeža, če je potreba ob tem času znana.

3.   Prevozniki, upravljavci postaj, potovalni agenti in organizatorji potovanj sprejmejo vse ukrepe, ki so potrebni za olajšanje prejemanja obvestil o potrebi po pomoči, ki jih pošljejo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo. Ta obveznost velja na vseh določenih postajah in njihovih prodajnih točkah, vključno s prodajo po telefonu in prek interneta.

4.   Če oseba ne pošlje nobenega obvestila v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, si prevozniki, upravljavci postaj, potovalni agenti in organizatorji potovanj čim bolj prizadevajo za zagotovitev pomoči, da lahko invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo, ki ima za prevoz kupljeno vozovnico, vstopi v avtobus, prestopi ali ob prihodu izstopi.

5.   Upravljavec postaje znotraj ali zunaj postaje določi mesto, na katerem lahko invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo prijavijo svoj prihod in zaprosijo za pomoč. To mesto je jasno označeno in v dostopnih oblikah nudi osnovne informacije o postaji in zagotavljanju pomoči.

Člen 15

Posredovanje informacij tretji osebi

Če potovalni agenti ali organizatorji potovanj prejmejo obvestilo iz člena 14(1)(a), te informacije v njihovem običajnem delovnem času čim prej posredujejo prevozniku ali upravljavcu postaje.

Člen 16

Usposabljanje

1.   Prevozniki in po potrebi upravljavci postaj določijo postopke usposabljanja glede invalidnosti, vključno z navodili, ter zagotovijo, da:

(a)

se njihovi uslužbenci, razen voznikov, vključno z uslužbenci, zaposlenimi pri drugem izvajalcu, ki zagotavlja neposredno pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, udeležijo usposabljanja oziroma dobijo navodila iz delov (a) in (b) Priloge II; in

(b)

se njihovi uslužbenci, vključno z vozniki, ki delajo neposredno z javnostjo, vključno s potniki, ali se neposredno ukvarjajo z vprašanji, povezani z javnostjo, vključno s potniki, udeležijo usposabljanja oziroma dobijo navodila iz dela (a) Priloge II.

2.   Država članica lahko za obdobje največ dveh let od … (13) odobri izjemo od uporabe odstavka (1)(b) v zvezi z usposabljanjem voznikov.

Člen 17

Odškodnina za invalidske vozičke in drugo opremo za gibanje

1.   Prevozniki in upravljavci postaj odgovarjajo za izgubo ali poškodbo invalidskih vozičkov, druge opreme za gibanje ali medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki nastane pri zagotavljanju njihove pomoči. Odškodnino za izgubo ali poškodbo poravna prevoznik ali upravljavec postaje, ki je za navedeno izgubo ali poškodbo odgovoren.

2.   Odškodnina iz odstavka 1 ustreza stroškom nadomestitve ali popravila izgubljene ali poškodovane opreme ali pripomočkov.

3.   Po potrebi se skuša čim hitreje zagotoviti začasna nadomestna oprema ali pripomočki. Invalidski vozički, druga oprema za gibanje ali medicinsko-tehnični pripomočki imajo, če je le mogoče, podobne tehnične in funkcionalne lastnosti kot tisti, ki so poškodovani ali izgubljeni.

Člen 18

Izjeme

1.   Brez poseganja v člen 2(4) lahko države članice notranje linijske prevoze izvzamejo iz uporabe vseh ali nekaterih določb iz tega poglavja, če s svojimi nacionalnimi predpisi zagotovijo vsaj enako stopnjo varstva invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, kot jo zagotavlja ta uredba.

2.   Države članice o izjemah, odobrenih na podlagi odstavka 1, obvestijo Komisijo. Komisija sprejme ustrezne ukrepe, če se zdi, da taka izjema ni v skladu z določbami tega člena. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do … (14) predloži poročilo o izjemah, odobrenih na podlagi odstavka 1.

POGLAVJE IV

PRAVICE POTNIKOV V PRIMERU ZAMUDE ALI ODPOVEDI

Člen 19

Nadaljevanje, sprememba potovanja in povračilo

1.   Kadar prevoznik upravičeno pričakuje, da bo linijski prevoz odpovedan ali da bo imel odhod s postaje zamudo več kot 120 minut, se potniku takoj ponudi izbira med:

(a)

nadaljevanjem ali preusmeritvijo potovanja v namembni kraj pod primerljivimi pogoji prevoza, kot so določeni v prevozni pogodbi;

(b)

povračilom cene vozovnice in, če je to primerno, čimprejšnjim brezplačnim povratnim avtobusnim prevozom do izhodiščnega mesta odhoda, kot je določen v prevozni pogodbi.

2.   Kadar je linijski prevoz odpovedan ali bo imel odhod iz avtobusnega postajališča zamudo več kot 120 minut, imajo potniki pravico do takšnega nadaljevanja ali preusmeritve potovanja ali povračila cene vozovnice od prevoznika.

3.   Izplačilo povračila iz odstavkov 1(b) in 2 se opravi v 14 dneh po tem, ko je bila dana ponudba ali je bil prejet zahtevek. Izplačilo pokriva celoten strošek vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu glede na potnikov prvoten potovalni načrt. V primeru večkratne ali sezonske vozovnice je plačilo enakovredno njegovemu sorazmernemu delu polne cene večkratne ali sezonske vozovnice. Povračilo se izplača v denarju, razen če potnik sprejme drugo obliko povračila.

Člen 20

Informacije

1.   V primeru odpovedi ali zamude pri začetku linijskega prevoza prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje potnike, katerih potovanje se začne na potniški postaji, o tem čim prej obvesti, najpozneje pa 30 minut po načrtovanem času odhoda, o pričakovanem času odhoda pa takoj, ko ima te informacije na voljo.

2.   Če potniki zaradi odpovedi ali zamude zamudijo povezano prevozno storitev po voznem redu, si prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje primerno prizadeva, da zadevne potnike obvesti o nadomestnih povezavah.

3.   Prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje zagotovi, da invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo prejmejo potrebne informacije iz odstavkov 1 in 2 v dostopnih oblikah.

Člen 21

Pomoč v primeru odpovedi ali zamud pri odhodih

Za potovanje, katerega predvideno trajanje je več kot tri ure, prevoznik v primeru odpovedi ali več kot dveurne zamude odhoda iz postaje potniku brezplačno ponudi:

(a)

prigrizek, obrok ali osvežilno pijačo, primerno glede na čakalno dobo ali zamudo, pod pogojem, da je na voljo na avtobusu ali na postaji ali ju je možno razumno dobaviti;

(b)

pomoč pri iskanju hotelske sobe ali druge namestitve ter pomoč pri prevozu med postajo in krajem namestitve v primerih, kjer je potreben postanek ene ali več noči.

Prevoznik pri uporabi tega člena posebno pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo ter morebitnim spremljevalcem.

Člen 22

Nadaljnji zahtevki

To poglavje potnikom na noben način ne onemogoča, da v skladu z nacionalno zakonodajo pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odškodnino za izgubo zaradi odpovedi ali zamude pri linijskih prevozih.

POGLAVJE V

SPLOŠNA PRAVILA O INFORMACIJAH IN PRITOŽBAH

Člen 23

Pravica do informacij o potovanju

Prevozniki in upravljavci postaje v okviru svojih pristojnosti potnikom ves čas njihovega potovanja zagotavljajo ustrezne informacije. Kjer je to izvedljivo, se te informacije na zahtevo zagotovijo v dostopnih oblikah.

Člen 24

Informacije o pravicah potnikov

1.   Prevozniki in upravljavci postaj v okviru svojih pristojnosti potnikom zagotovijo ustrezne in razumljive informacije o njihovih pravicah iz te uredbe, in sicer najpozneje ob odhodu. Informacije se zagotovijo na postajah in na internetu, kjer je to primerno. Na prošnjo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo se informacije zagotovijo v dostopni obliki. Te informacije vključujejo kontaktne podatke organa izvrševanja ali organov, ki ga oziroma jih imenuje država članica v skladu s členom 27(1).

2.   Za izpolnitev obveznosti glede obveščanja iz odstavka 1 lahko prevozniki in upravljavci postaj uporabijo povzetek določb te uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih institucij Evropske unije in jim ga da na voljo.

Člen 25

Pritožbe

Prevozniki uvedejo ali imajo vzpostavljen mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi, določenimi v členih 4, 8 in 9 do 24.

Člen 26

Vložitev pritožb

Če želi potnik, zajet v tej uredbi, pri prevozniku vložiti pritožbo v zvezi s členi 4, 8 in 9 do 24, jo predloži v treh mesecih od dne, ko je bil linijski prevoz opravljen ali bi moral biti opravljen. Prevoznik v roku enega meseca od prejema pritožbe potnika obvesti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava. Čas za predložitev končnega odgovora ni daljši od treh mesecev od prejema pritožbe.

POGLAVJE VI

IZVRŠEVANJE IN NACIONALNI ORGANI IZVRŠEVANJA

Člen 27

Nacionalni organi izvrševanja

1.   Vsaka država članica določi nov ali obstoječ organ ali organe, pristojne za izvajanje te uredbe glede linijskih prevozov iz krajev na njenem ozemlju in linijskih prevozov iz tretjih držav v te kraje. Vsak organ sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev postaj.

2.   Države članice obvestijo Komisijo glede organa ali organov, imenovanih v skladu s tem členom.

3.   Vsak potnik lahko zoper domnevno kršitev te uredbe v skladu z nacionalno zakonodajo vloži pritožbo pri ustreznem organu, imenovanem na podlagi odstavka 1, ali vsakem drugem pristojnem organu, ki ga je določila država članica.

Država članica lahko odloči, da:

(a)

potnik pritožbo v zvezi s členi 4, 8 in 9 do 24, najprej vloži pri prevozniku; in/ali

(b)

nacionalni organ izvrševanja ali kateri koli drug pristojni organ, ki ga določi država članica, deluje kot prizivni organ za pritožbe, ki niso bile rešene v skladu s členom 26.

Člen 28

Poročilo o izvrševanju

Organi izvrševanja, imenovani na podlagi člena 27(1), do 1. junija … (15) in nato vsaki dve leti objavijo poročilo o svoji dejavnosti v preteklih dveh koledarskih letih, ki vsebuje zlasti opis sprejetih ukrepov za izvajanje te uredbe in statistične podatke o pritožbah in uporabljenih sankcijah.

Člen 29

Sodelovanje med organi izvrševanja

Nacionalni organi izvrševanja iz člena 27(1) po potrebi izmenjujejo informacije o svojem delu in načelih ter praksi odločanja. Pri tej nalogi jih podpira Komisija.

Člen 30

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o navedenih pravilih in ukrepih do … (16), o vseh naknadnih spremembah, ki nanje vplivajo, pa nemudoma.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 31

Poročilo

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do (17) … predloži poročilo o izvajanju in učinkih te uredbe. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi o podrobnejšem nadaljnjem izvajanju določb te uredbe ali o njeni spremembi.

Člen 32

Sprememba uredbe (ES) št. 2006/2004

Prilogi k Uredbi (ES) št. 2006/2004 se doda naslednja točka:

„18.

Uredba (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu (18).

Člen 33

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … (19).

Člen 34

Objava

Ta uredba se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V, …

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik


(1)  Mnenje z dne 16. julija 2009 (UL C 317, 23.12.2009, str. 99).

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta z dne 11. marca 2010. Stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  UL L 263, 7.10.2009, str. 11.

(4)  UL L 199, 31.7.2007, str. 40.

(5)  UL L 177, 4.7.2008, str. 6.

(6)  UL L 226, 10.9.2003, str. 4.

(7)  UL L 158, 23.6.1990, str. 59.

(8)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

(9)  UL L 364, 9.12.2004, str. 1.

(10)  UL L 180, 19.7.2000, str. 22.

(11)  UL L 373, 21.12.2004, str. 37.

(12)  Pet let po datumu začetka uporabe te uredbe.

(13)  Datum od začetka uporabe te uredbe.

(14)  Pet let po datumu začetka uporabe te uredbe.

(15)  Dve leti po datumu začetka uporabe te uredbe.

(16)  Datum začetka uporabe te uredbe

(17)  Treh let po datumu začetka veljavnosti te uredbe.

(18)  UL …“

(19)  Dve leti po datumu dneva objave.


PRILOGA I

Pomoč, ki je zagotovljena invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo

(a)   Pomoč na določenih postajah

Pomoč in ureditve, ki so potrebne, da se invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo omogoči:

da sporočijo svoj prihod na postajo in zaprosijo za pomoč na za to določenih točkah;

da se premaknejo z določene točke do okenca za prijavo potnikov, v čakalnico ali na območje za vkrcavanje;

vstop v vozilo s pomočjo dvigala, invalidskega vozička oziroma drugo ustrezno pomočjo;

natovarjanje njihove prtljage;

prevzem njihove prtljage;

izstop iz vozila;

spremstvo priznanega psa vodnika na avtobusu;

dostop do sedeža.

(b)   Pomoč na vozilu

Pomoč in ureditve, ki so potrebne, da se invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo omogoči:

zagotovitev bistvenih informacij o potovanju v dostopni obliki na prošnjo potnika;

vstopanje/izstopanje med postanki med potovanjem, če je v vozilu poleg voznika še drugo osebje.


PRILOGA II

Usposabljanje glede invalidnosti

(a)   Usposabljanje glede ozaveščanja o invalidnosti

Usposabljanje osebja, ki ima neposreden stik z javnostjo, vključno s potniki, vključuje:

ozaveščanje o potrebah potnikov s fizičnimi, senzornimi (sluh in vid) in skritimi motnjami ali motnjami pri učenju ter o ustreznem odzivu na njihove potrebe, vključno s tem, kako razlikovati med različnimi sposobnostmi oseb, katerih mobilnost, orientacija ali komunikacija je morda omejena;

ovire, s katerimi se srečujejo invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, vključno z ovirami, povezanimi z odnosom ljudi, okoljske/fizične ovire in organizacijske ovire;

priznane pse vodnike, vključno z vlogo in potrebami psa vodnika;

ravnanje v nepredvidenih dogodkih;

medosebne spretnosti in komuniciranje z gluhimi osebami in osebami z motnjami sluha, osebami z motnjami vida, osebami z motnjami v govoru ter osebami z motnjami pri učenju;

način, kako pazljivo ravnati z invalidskimi vozički in drugimi pripomočki za mobilnost, da se preprečijo poškodbe (če obstaja, za vse osebje, ki je odgovorno za ravnanje s prtljago).

(b)   Usposabljanje za pomoč invalidnim osebam

Usposabljanje osebja, ki neposredno pomaga invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, vključuje:

način, na katerega uporabnikom invalidskih vozičkov pomagati na voziček in z njega;

spretnosti za zagotavljanje pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, ki potujejo s priznanim psom vodnikom, vključno z vlogo in potrebami teh psov;

tehnike za spremljanje slabovidnih potnikov ter za ravnanje s priznanimi psi vodniki in njihov prevoz;

poznavanje vrst opreme, ki lahko pomaga invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, ter usposobljenost za ravnanje s takšno opremo;

uporabo opreme za pomoč pri vstopanju in izstopanju, ki se uporablja, ter poznavanje ustreznih postopkov za pomoč pri vstopanju in izstopanju, ki zagotavljajo varnost in dostojanstvo invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo;

razumevanje potrebe po zanesljivi in strokovni pomoči. Ozaveščanje o možnosti, da se nekateri invalidni potniki med potovanjem lahko počutijo ranljive zaradi svoje odvisnosti od pomoči;

poznavanje prve pomoči.


UTEMELJITEV SVETA

I.   UVOD

Komisija je 4. decembra 2008 predložila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (1).

Evropski parlament je mnenje v prvi obravnavi izglasoval 23. aprila 2009 (2).

Svet je 17. decembra 2009 dosegel politični dogovor o osnutku uredbe. Po pravno-jezikovnem pregledu besedila je Svet v prvi obravnavi dne 11. marca 2010 sprejel stališče v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 294 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Svet je pri delu upošteval mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora. Odbor regij se je odločil, da mnenja ne bo dal.

II.   ANALIZA STALIŠČA V PRVI OBRAVNAVI

1.   Splošno

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prometu se uvršča v okvir splošnega cilja Evropske unije zagotoviti enako obravnavanje potnikov, ne glede na izbrani način prevoza. Podobna zakonodaja je bila že sprejeta za potnike v zračnem (3) oziroma železniškem (4) prometu. Besedilo vsebuje določbe o odgovornosti v primeru smrti ali poškodbe potnikov in izgube ali poškodbe njihove prtljage, samodejnih rešitvah v primeru prekinitve potovanja, obravnavi pritožb in pravnih sredstvih, obveščanju potnikov in drugih pobudah. Poleg tega določa tudi pravila o obveščanju in pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo (PRM – persons with reduced mobility).

Svet sicer soglaša s Komisijo glede cilja predloga, vendar je v svojem pristopu prvotni predlog znatno prilagodil. Več predlaganih določb zanj ni bilo sprejemljivih, ker so nalagale pretežko upravno breme, povezano s stroški za prevoznike in nacionalne uprave, potnikom pa ne bi prinesle dodane vrednosti, ki bi odtehtala te težave. Druge je preoblikoval glede na zakonodaje držav članic, da ne bi prišlo do navzkrižja med osnutkom predloga uredbe in veljavnimi nacionalnimi zakonodajami ter evropsko zakonodajo. Spet druge določbe so bile preoblikovane zato, da bi bila uredba enostavnejša in jasnejša.

S tem pristopom stališče Sveta v prvi obravnavi v določeni meri spreminja prvotni predlog Komisije, saj ga preoblikuje in več določb iz besedila tudi črta. To pomeni tudi to, da Svet ni sprejel nobene spremembe iz mnenja Evropskega parlamenta v prvi obravnavi, ki se je nanašala na črtane določbe.

Svet si prizadeva za uravnoteženo rešitev, pri kateri bi bile upoštevane tako pravice potnikov kot tudi potreba po zagotavljanju gospodarsko sprejemljivih pogojev delovanja subjektov v sektorju avtobusnega prevoza, ki ga sestavljajo v glavnem mala in srednje velika podjetja, ter je zato v stališče v prvi obravnavi vključil spremembo 3, kakor jo predlaga EP.

2.   Ključna vprašanja zadevne politike

(i)   Področje uporabe

Po prvotnem predlogu Komisije bi se uredba uporabljala na splošno za linijski prevoz potnikov, ki ga opravljajo avtobusna podjetja. Države članice bi lahko iz področja njene uporabe izvzele le mestni, primestni in regionalni prevoz, ki ga urejajo pogodbe o izvajanju javne službe, če je raven pravic potnikov, ki jo zagotavlja takšna javna služba, primerljiva z ravnijo v skladu s to uredbo. Ob tem je Evropski parlament vnesel spremembo, ki bi državam članicam omogočila, da navedenega pogoja oprostijo mestni in primestni promet, ne pa tudi regionalnega prometa.

Svet takšnega področja uporabe, kot ga je začrtala Komisija, niti z njim povezanih sprememb EP (spremembe 1, 2, in 81) ne more sprejeti, saj meni, da mestni, primestni in regionalni promet spadajo v okvir subsidiarnosti.

Če bi v področje uporabe vključili tudi regionalni prevoz, kakor predlaga Evropski parlament, bi to lahko povzročilo težave tako za potnike kot tudi za sektor. Na obsežnih mestnih območjih podjetja običajno pokrivajo celotno transportno mrežo, ki zajema avtobusne linije, podzemne linije, vlake za prevoz na delo in v šolo ter tramvajske linije. Pogosto so to linije mestnega, primestnega in regionalnega značaja. Če bi izjemo omejili le na mestne in primestne linije, bi s tem dele teh omrežij podvrgli pravilom, ki so bila mišljena za prevoze na daljših relacijah. Podjetja, ki pokrivajo ta omrežja, bi v tem primeru morala znotraj istega omrežja delovati na podlagi več sistemov nadomestil, čeprav nekateri od njih res niso primerni za tovrstni prevoz. Tudi pri potnikih na teh omrežjih bi to povzročalo zmedo, saj bi si bilo težko biti na jasnem, katera pravila pravzaprav veljajo.

Poleg tega predpisi o pravicah potnikov v železniškem prometu že sedaj dopuščajo izjemo pri regionalnem železniškem prevozu; če v uredbi o pravicah potnikov v avtobusnem prometu ne bo primerljive določbe, bi to lahko izkrivljalo konkurenco med tema dvema sektorjema. Avtobusni in železniški prevozi so pogosto alternativa drug drugemu.

Zato Svet ne more sprejeti spremembe EP, ki se nanaša na področje uporabe. Svet predlaga, naj se predlagana uredba uporablja za potnike v nacionalnem in mednarodnem linijskem prevozu, vendar z možnostjo, da se iz uredbe izključi mestni, primestni in regionalni linijski prevoz. Poleg tega Svet uvaja določbo, s katero bi potnikom pri vseh avtobusnih prevozih brez izjeme zagotovili nekatere osnovne pravice (tj. nediskriminatorni pogodbeni pogoji in tarife, pravica do prevoza za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo ter s tem povezana odstopanja).

Države članice naj bi smele odobravati odstopanja od uporabe določb uredbe za notranje redne linije za največ pet let, z možnostjo dvakratnega podaljšanja. Države članice pa bi poleg tega lahko odobravale izjeme do pet let, z možnostjo podaljšanja, tudi za redne linije, pri katerih znaten odsek z vsaj enim rednim postankom poteka izven EU.

Nadalje je v zvezi s področjem uporabe posebej določeno, da lahko države članice z nacionalnimi predpisi, ki zagotavljajo vsaj enako raven varovanja invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, kot jo zahteva ta uredba, v celoti obdržijo svoje nacionalne predpise.

(ii)   Spremembe infrastrukture

Kar zadeva infrastrukturo, je Svet pripravljen spodbuditi in podpreti vsako pobudo v zvezi z novo opremo in infrastrukturo, ki jo je treba nabaviti ali izgraditi zaradi potreb invalidov in PRM, kakor je jasno zapisano tudi v ustrezni uvodni izjavi. Vendar pa se ta uredba uvršča v okvir zakonodaje o varstvu potrošnikov in zato ne more določati obveznosti v zvezi s tehničnimi specifikacijami, ki bi od prevoznikov zahtevale prilagoditve in menjavo vozil ali infrastrukture ter postajne opreme. Zato ni bilo mogoče sprejeti nobene od sprememb EP v zvezi s spremembo infrastrukture (spremembe 6–10).

(iii)   Odškodnina in pomoč v primeru nesreč

Predlog Komisije določa pravila o odgovornosti avtobusnih prevoznikov za potnike in njihovo prtljago. Usklajenost pravil glede odgovornosti avtobusnih prevoznikov bi bila pridobitev za potnike. Pri odškodnini do zneska 220 000 EUR bi morala biti odgovornost avtobusnega prevoznika izključna, torej ta ne bi imel možnosti, da svojo odgovornost izključi z dokazovanjem, da do nesreče ni prišlo po njegovi krivdi. Pri odškodnini nad 220 000 EUR bi odgovornost temeljila na krivdi, vendar bi bila neomejena. Potniki, udeleženi v nesreči, bi bili upravičeni do predplačil za reševanje gospodarskih težav, v katerih bi se znašli sami ali njihove družine zaradi smrti ali poškodbe.

Sedaj veljavni sistemi odgovornosti se po državah članicah močno razlikujejo glede osnove odgovornosti (izključna neomejena odgovornost, izključna odgovornost z izjemo višje sile in krivdna odgovornost) in nikakor niso združljivi. Poleg tega zakonodaja posameznih držav članic delno temelji na Direktivi 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (direktiva o avtomobilskem zavarovanju) delno pa na nacionalni zakonodaji, ki gre dlje od zakonodaje EU. Ta besedila že urejajo odgovornost glede potnikov v avtobusnem prevozu, zato je bistveno, da se prepreči navzkrižje med tem predlogom in navedeno direktivo o avtomobilskem zavarovanju.

Svet se je zato odločil za pristop, ki temelji na sedanjem sistemu in obenem na nekaterih dodanih minimalnih elementih uskladitve. Predlagan je najnižji prag na potnika in kos prtljage: v primeru smrti ali osebne poškodbe potnika 220 000 EUR na potnika. V primeru izgube ali poškodbe prtljage 500 EUR pri mestnem, primestnem in regionalnem prevozu ter 1 200 EUR pri drugih linijskih prevozih. Tako bi bila odškodnina za prtljago usklajena z ustreznimi določbami iz uredbe o železniškem prometu, vendar ob upoštevanju posebnosti mestnega, primestnega in regionalnega prevoza. Kar zadeva invalidske vozičke, drugo opremo za gibanje ali medicinsko-tehnične pripomočke, besedilo Sveta določa, da se odškodnina pri njih izplača v celoti in se ne obravnavajo kot običajna prtljaga, tudi če se poškodujejo med zagotavljanjem pomoči (v smislu spremembe 46 EP).

Poleg tega je bilo besedilo prilagojeno tako, da predvideva pomoč potnikom pri praktičnih potrebah takoj po nesreči. Ta določba, ki je v direktivi o avtomobilskem zavarovanju ni, predstavlja resnično pridobitev za potnike v avtobusnem prevozu, hkrati pa upravnega bremena za avtobusna podjetja znatneje ne povečuje.

Glede na navedeno Svet ne more sprejeti pristopa, ki ga predlaga Komisija, niti sprememb EP v zvezi z odgovornostjo (spremembe 18–24).

(iv)   Pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo (PRM)

Svet iskreno podpira cilj Komisije, tj. zagotoviti invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo nediskriminatoren dostop do avtobusnega prevoza. Svet se zato zavzeto drži predloga Komisije kljub spremembi nekaterih določb, da bi jih napravil izvedljive, ter kljub uvedbi nekaterih poenostavitev in pojasnil. V tem poglavju je Svet v besedilo vključil več sprememb EP, in sicer v celoti, delno ali po smislu.

Glede izjem v zvezi s pravico do prevoza je Komisija predlagala, da se invalidom lahko odreče prevoz zaradi varnostnih zahtev ali velikosti vozila. Svet je pripravil več izboljšav in uporabil pojem „zasnova“ vozila in ne „velikost“ ter tako vključil po vsebini ali po smislu spremembi 26 in 27 EP. Poleg tega je Svet sprejel tudi spremembo 73 v zvezi z izbiro, ki se da na voljo invalidu ali osebi z omejeno mobilnostjo, ko se ji odreče vstop.

V skladu s prvotnim predlogom bi prevoznik lahko zahteval, da invalida ali osebo z omejeno mobilnostjo spremlja druga oseba, ki ji lahko zagotovi pomoč. Stališče Sveta iz prve obravnave določa, da je prevoz spremljevalca brezplačen in da ta sedi poleg invalida oziroma osebe z omejeno mobilnostjo, kadar je to izvedljivo, če prevoznik da takšno zahtevo v zvezi s potniško storitvijo. Ta določba po vsebini vključuje spremembo 29 EP.

Besedilo Sveta iz prve obravnave določa pogoje za nediskriminacijski dostop in njihovo objavo v obliki, dostopni za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo, s čimer sta delno ali v celoti sprejeti spremembi 31 in 32 EP. Poleg tega Komisija na spletu objavi seznam avtobusnih postaj, ki jih določijo države članice in na katerih je poskrbljeno za pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, kot je predlagano v spremembi 36 EP.

Glede pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo se takšna pomoč zagotovi pod pogojem, da zadevna oseba o tem obvesti prevoznika ali upravljavca postaje najpozneje dva delovna dneva vnaprej (Komisija je predlagala 48 ur) in pride na določeno mesto vsaj 60 minut pred objavljenim časom odhoda. Svet ni mogel sprejeti spremembe 39, v kateri se predlaga krajši čas 24 ur. Če ima poleg tega oseba posebne potrebe glede sedišča, bi morala prevoznika o teh potrebah obvestiti ob rezervaciji, če ji je takrat potreba znana. Ta dodatna zahteva, ki jo je vnesel Svet, bo prevozniku omogočila, da poskrbi za te posebne potrebe in zadevni osebi nudi najboljšo možno storitev.

Glede pomoči na vozilu je Svet omejil področje uporabe začetnega predloga Komisije. V besedilu Sveta je določeno, da morajo biti informacije v dostopni obliki, prav tako je določena pomoč pri vstopanju in izstopanju ob postankih med potovanjem, a le, če je na vozilu še drugo osebje poleg voznika. To odraža dejstvo, da večino vozil upravlja le voznik sam in bo zato zagotavljanje pomoči med potovanjem vplivalo na voznikov delovni čas in torej na varnostne zahteve.

Na avtobusnih postajah z osebjem, ki jih določijo države članice, je treba zagotoviti pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, medtem ko mora osebje, ki tem osebam zagotavlja neposredno pomoč, opraviti ustrezno usposabljanje, ki jim omogoča, da tem osebam pomagajo. Osebje, vključno z vozniki, ki delajo neposredno s potniki, bi moralo opraviti usposabljanje na temo ozaveščanja o invalidnosti.

(v)   Pravice potnikov v primeru zamude ali odpovedi

V predlogu Komisije so določene obveznosti avtobusnih prevoznikov v primeru prekinitve potovanja zaradi odpovedi storitve ali zamud. Prevozniki naj bi plačali odškodnino v višini 100 % cene vozovnice, če ne zagotovijo nadomestnega prevoza ali potrebnih informacij.

Čeprav Svet v celoti podpira načelo, da bi morali prevozniki in upravljavci postaj poskrbeti za potnike, pa je spremenil predlog Komisije tako, da je upošteval posebno strukturo sektorja avtobusnega prevoza. Dogovorjena je bila različna obravnava potnikov, katerih potovanje se začne na postaji oziroma potnikov, ki imajo odhod z avtobusnih postajališč, saj ni mogoče niti ni razumno, da bi na postajališčih zagotovili, na primer, enako podrobne informacije o zamudah kot na postajah z osebjem.

V primeru več kot dvourne zamude ali odpovedi potovanja se lahko potnik odloči, da bo potovanje nadaljeval z uporabo istega načina prevoza ali pa da bo zahteval transfer ali povračilo stroškov vozovnice (plačilo v roku 14 dni po dogodku in, če je potrebno, brezplačno povratno potovanje). V primeru več kot dvourne zamude na potovanjih, ki trajajo več kot tri ure, bo moral prevoznik potnikom, katerih potovanje se začne na postaji, priskrbeti obrok ali osvežilno pijačo (v duhu spremembe 53 EP), ne bo pa mu treba zagotoviti namestitve v hotelu, čeprav bo moral pri tem pomagati. Vendar pa potniki v avtobusnem prevozu ne bodo prejeli dodatnih povračil (povrh cene vozovnice), kot to velja za potnike v pomorskem in železniškem prometu. Spremembe EP (49, 50, 51, 52, 54 in 55) v zvezi z nadomestilom in namestitvijo torej niso bile obdržane.

Evropski parlament je sprejel nekaj sprememb v zvezi z nadomestilom in pomočjo v primeru zamud pri prihodih in s tem povezanimi izjemami v primeru „“ (spremembi 56 in 57), pri čimer prevoznik ni več odgovoren za škodo, nastalo zaradi okoliščin, ki niso povezane z opravljanjem njegovih storitev in ki jih ni bilo mogoče predvideti. Svet teh sprememb ni upošteval, saj v njegovem besedilu niso predvidene določbe o nadomestilu v primeru zamude pri prihodu.

Takšna nadomestila bi pomenila dodatno odgovornost za avtobusne prevoznike in pretirano obremenitev; poleg tega bi bili vozniki pod pritiskom, da morajo za vsako ceno spoštovati urnik, kar bi ogrožalo prometno varnost.

Svet je sprejel spremembo 58 glede informacij, ki morajo biti v obliki, dostopni invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo.

(vi)   Splošni predpisi o informacijah, obravnavi pritožb in nacionalnih izvršnih organih

Po stališču Sveta iz prve obravnave prevozniki in upravljavci postaj zagotavljajo potnikom v okviru svojih pristojnosti ustrezne informacije ves čas njihovega potovanja, in sicer v dostopni obliki, kjer je to izvedljivo. Poleg tega potnike ustrezno in na razumljiv način obveščajo o njihovih pravicah (po smislu spremembe 62 EP).

Predlog Komisije je glede pritožb določal pravila, v skladu s katerimi bi jih morali obravnavati prevozniki, zlasti daljnosežne pravne posledice neodgovarjanja na pritožbe.

Čeprav se je Svet načeloma strinjal s predlogom Komisije, pa je v sistem vpeljal več prožnosti, da bi se tako izognili nepredvidenim posledicam za pravne sisteme ali upravne strukture držav članic. Zaradi tega in da bi se izognili dodatni birokraciji, Svet ni sprejel spremembe 64 EP, ki je določala, da morajo avtobusni prevozniki vsako leto izdati podrobno poročilo o prejetih pritožbah.

Poleg tega je Parlament predlagal, naj bi bili nacionalni izvršni organi neodvisni (sprememba 65). Stališče Sveta iz prve obravnave določa bolj natančno, naj bodo ti organi neodvisni od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev postaj.

(vii)   Začetek uporabe uredbe

Komisija je predlagala, naj začne uredba veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije in se začne uporabljati eno leto po navedenem datumu.

V stališču Sveta iz prve obravnave je določeno, da se bo uredba začela uporabljati dve leti po objavi, s čimer je po vsebini sprejeta sprememba 69 EP.

3.   Druge spremembe, ki jih je sprejel Evropski parlament

Druge spremembe, ki jih Svet ni vključil v stališče iz prve obravnave:

spremembe opredelitve pojmov „pogodba o prevozu“ (sprememba 13), „prodajalec vozovnic“ (sprememba 14), „organizator potovanja“ (sprememba 15), „odpoved“ (sprememba 16);

predlagana nova opredelitev pojma „dostopnih oblik“ (sprememba 17);

navedba „starejših oseb in otrok, ki ne morejo potovati brez pomoči“ (sprememba 34);

pomoč, prilagojena individualnim potrebam invalida ali osebe z omejeno mobilnostjo (sprememba 35);

potreba po zagotovitvi tega, da potnik prejme potrdilo, da je bila potreba po pomoči sporočena (sprememba 40);

morebitno nadomestilo, ki je dodeljeno na podlagi uredbe in se lahko odšteje od dodatnega nadomestila (sprememba 59);

kazni, ki se uporabljajo za kršitve uredbe in lahko vključujejo odredbo za plačilo nadomestila (sprememba 68);

spremembe 70, 71 in 72, ki zadevajo priloge k uredbi.

III.   SKLEP

Svet je pri oblikovanju stališča iz prve obravnave v celoti upošteval predlog Komisije in mnenje Evropskega parlamenta iz prve obravnave. Kar zadeva spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament, Svet ugotavlja, da je precejšnje število sprememb v celoti, delno ali po smislu že vključeno v njegovo stališče iz prve obravnave.


(1)  Dok. 16933/08.

(2)  Dok. A6-0209/2009.

(3)  Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91, UL L 46, 17.2.2004, str. 1, in Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu, UL L 204, 26.7.2006, str. 1.

(4)  Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu, UL L 315, 3.12.2007, str. 14.


11.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/19


STALIŠČE SVETA (EU) št. 5/2010 V PRVEM BRANJU

z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004

Sprejeto v Svetu 11. marca 2010

(Besedilo velja za EGP)

2010/C 122 E/02

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 91(1) in 100(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Dejavnost Unije na področju pomorskega prometa in prometa po celinskih plovnih poteh bi morala biti med drugim usmerjena v zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov, ki je primerljiva z drugimi načini prevoza. Poleg tega bi bilo treba v celoti upoštevati zahteve varstva potrošnikov na splošno.

(2)

Ker je potnik v pomorskem prometu in na celinskih plovnih poteh šibkejša stranka prevozne pogodbe, bi bilo treba vsem potnikom zagotoviti minimalno raven varstva. Nič ne bi smelo odvračati prevoznike od zagotavljanja pogodbenih pogojev, ki so za potnike ugodnejši kot pogoji iz te uredbe.

(3)

Varstvo potnikov bi moralo zajemati potniške storitve med pristanišči, ki se nahajajo na ozemlju držav članic, ter potniške storitve med takimi pristanišči in pristanišči, ki se nahajajo izven ozemlja držav članic, pri tem pa upoštevati tveganje izkrivljanja konkurence na trgu potniškega prometa. Zato bi bilo treba izraz „prevoznik iz Unije“ za namene te uredbe čim širše razlagati, vendar ne bi smel vplivati na drugo zakonodajo Unije, kot sta Uredba Sveta (EGS) št. 4056/86 z dne 22. decembra 1986 o podrobnih pravilih za uporabo členov 85 in 86 Pogodbe v zvezi s pomorskim prometom (3) in Uredba Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža) (4).

(4)

Enotni trg potniških storitev po morju in celinskih plovnih poteh bi moral koristiti vsem državljanom. Zato bi morale imeti invalidne osebe in osebe, katerih mobilnost je zaradi invalidnosti, starosti ali drugih dejavnikov zmanjšana, možnost uporabe potniških storitev in križarjenj, ki so primerljivi z možnostmi drugih državljanov. Invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo imajo enake pravice glede prostega pretoka, proste izbire in nediskriminacije kot vsi drugi državljani.

(5)

Glede na člen 9 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter z namenom, da se invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo zagotovijo možnosti prevoza po morju in celinskih plovnih poteh, primerljive možnostim drugih državljanov, bi bilo treba določiti pravila o nediskriminaciji in pomoči med potovanjem. Te osebe bi bilo torej treba sprejeti in se jim prevoz ne bi smel zavrniti zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti, razen v primeru upravičenih zdravstvenih in varnostnih razlogov, ki jih določijo pristojni organi. Zagotoviti bi jim bilo treba pravico do pomoči v pristaniščih in na potniških ladjah. Za doseganje socialne vključenosti bi bilo treba zadevnim osebam pomoč zagotavljati brezplačno. Prevozniki bi morali določiti pogoje dostopa, po možnosti z uporabo evropskega sistema standardizacije.

(6)

Pri odločitvah o zasnovi novih pristanišč in terminalov ter pri velikih prenovah bi morali organi, pristojni za te objekte, upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo, če je to potrebno. Če je potrebno, bi morali take potrebe upoštevati tudi prevozniki pri odločitvah o zasnovi novih in prenovljenih potniških ladij v skladu z Direktivo 2009/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o varnostnih predpisih in standardih za potniške ladje (5) in Direktivo 2006/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o tehničnih predpisih za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh (6).

(7)

Pomoč v pristaniščih, ki so na ozemlju države članice, bi morala med drugim omogočiti invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo gibanje od določene točke prihoda v pristanišču do potniške ladje ter od potniške ladje do določene točke odhoda iz pristanišča, vključno z vkrcanjem in izkrcanjem.

(8)

Pri organizaciji zagotavljanja pomoči invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo ter pri usposabljanju svojega osebja bi morali prevozniki sodelovati z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo. Pri tem delu bi morali upoštevati tudi ustrezne določbe Mednarodne konvencije in kodeksa o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov ter priporočila Mednarodne pomorske organizacije glede zasnove in obratovanja potniških ladij zaradi upoštevanja potreb starejših in invalidnih oseb.

(9)

Potnike bi bilo treba ustrezno obvestiti v primeru odpovedi ali zamude katere koli potniške storitve ali križarjenja. To obveščanje bi moralo pomagati potnikom, da ustrezno ukrepajo ter po potrebi pridobijo informacije o nadomestnih povezavah.

(10)

Zmanjšati bi bilo treba nevšečnosti, ki jih imajo potniki zaradi odpovedi potovanj ali dolgih zamud. Zato bi bilo treba za potnike ustrezno poskrbeti, pri čemer bi jim bilo treba omogočiti odpoved potovanja in prejeti povračilo za vozovnico ali jim pod zadovoljivimi pogoji zagotoviti preusmeritev potovanja.

(11)

Prevozniki bi morali v primeru odpovedi ali zamude storitve zagotoviti plačilo odškodnine potnikom na podlagi deleža cene vozovnice, razen v primeru odpovedi ali zamude zaradi vremenskih pogojev, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izrednih okoliščin, ki jih ne bi mogli preprečiti niti, če bi sprejeli vse razumne ukrepe.

(12)

Vremenski pogoji, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, bi morali vključevati, vendar ne biti omejeni na močan veter, razburkano morje, močne tokove, težavne ledne razmere in izjemno visok ali nizek vodostaj.

(13)

Izredne okoliščine bi morale vključevati, vendar ne biti omejene na teroristične napade, delovne spore, izkrcavanje bolne, ranjene ali mrtve osebe, iskalne in reševalne akcije na morju ali celinskih plovnih poteh, ukrepe, potrebne za varstvo okolja, odločitve, ki jih sprejmejo organi za upravljanje prometa ali pristaniške oblasti, ali odločitve pristojnih organov v zvezi z javnim redom in varnostjo ter zajemati potrebe po nujnem prevozu.

(14)

Prevozniki bi morali sodelovati z interesnimi skupinami, strokovnimi združenji ter združenji potrošnikov, potnikov, invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo, da bi na nacionalni ali evropski ravni sprejeli ureditve za izboljšanje varstva in pomoči, ki se zagotavlja potnikom v primeru prekinitve potovanja, zlasti ob dolgih zamudah ali odpovedi potovanja.

(15)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravice potnikov iz Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (7). Ta uredba se ne bi smela uporabljati, kadar se izlet odpove zaradi razlogov, ki niso povezani z odpovedjo potniške storitve ali križarjenja.

(16)

Potnike bi bilo treba v celoti obveščati o njihovih pravicah v skladu s to uredbo, da jih lahko učinkovito uveljavljajo. Pravice potnikov bi morale vključevati obveščanje o potniških storitvah ali križarjenju pred in med potovanjem. Obveščanje potnikov o vseh bistvenih informacijam bi bilo treba zagotoviti tudi na način, dostopen invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo.

(17)

Potnikom bi bilo treba omogočiti uveljavljanje njihovih pravic z ustreznim pritožbenim postopkom, ki ga izvajajo prevozniki, ali - odvisno od primera - z vložitvijo pritožb pri organu ali organih, ki jih v ta namen imenuje država članica. Prevozniki bi se morali na pritožbe potnikov odzvati v določenem časovnem obdobju in pri tem upoštevati, da se neodzivanje na pritožbo lahko uporabi zoper njih.

(18)

Ob upoštevanju postopkov, ki jih je država članica oblikovala za vložitev pritožb, bi bilo treba pritožbo, ki se nanaša na pomoč v pristanišču ali na ladji po možnosti predložiti organu ali organom, ki jih država članica, v kateri je pristanišče vkrcanja ali izkrcanja, imenuje za izvrševanje te uredbe v državi članici, kjer se nahaja pristanišče vkrcanja ter za potniške storitve tretje države, kjer se nahaja pristanišče izkrcanja.

(19)

Države članice bi morale zagotavljati skladnost s to uredbo ter imenovati pristojen organ ali organe za izvajanje nalog nadzora in izvrševanja. To ne vpliva na pravice potnikov, da uporabijo pravno sredstvo na sodišču v skladu z nacionalno zakonodajo.

(20)

Države članice bi morale določiti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti njihovo uporabo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(21)

Ker ciljev te uredbe, namreč zagotoviti visoko raven varstva in pomoči potnikom v državah članicah ter delovanje gospodarskih subjektov v skladu z usklajenimi pogoji na enotnem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker te cilje zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže Unija, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(22)

Izvrševanje te uredbe bi moralo temeljiti na Uredbi (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (8). Navedeno uredbo bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(23)

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (9) bi bilo treba dosledno spoštovati in izvrševati ter tako zagotoviti, da se spoštuje zasebnost fizičnih in pravnih oseb ter da se zahtevane informacije in poročila uporabijo le za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe in se ne uporabljajo v škodo teh oseb.

(24)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor je navedeno v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba določa pravila o:

(a)

nediskriminaciji med potniki v zvezi s pogoji prevoza, ki jih zagotavljajo prevozniki;

(b)

nediskriminaciji ter pomoči invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo;

(c)

pravicam potnikov v primeru odpovedi ali zamude potovanja;

(d)

minimalnih informacijah, ki jih je treba zagotoviti potnikom;

(e)

obravnavanju pritožb;

(f)

splošnih pravilih glede izvrševanja.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za potnike:

(a)

ki uporabljajo potniške storitve, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice;

(b)

ki uporabljajo potniške storitve, pri katerih pristanišče vkrcanja ni na ozemlju države članice, pristanišče izkrcanja pa je na ozemlju države članice, pod pogojem, da storitev opravlja prevoznik iz Unije;

(c)

na križarjenju, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice. Vendar se za te potnike ne uporabljajo členi 16(2), 18, 19 in 20(1) in (4).

2.   Ta uredba se ne uporablja za potnike:

(a)

ki potujejo na ladjah, ki so registrirane za prevoz največ 36 potnikov;

(b)

ki potujejo na ladjah, katerih posadka, odgovorna za upravljanje ladje, ne šteje več kot tri osebe in katerih razdalja celotne potniške storitve je manj kot 500 metrov v eno smer ali

(c)

na izletih in ogledih znamenitosti, razen na križarjenjih.

3.   Države članice lahko, za obdobje dveh let od … (10), izvzamejo iz uporabe te uredbe morske ladje, lažje kot 300 bruto ton, v domačem prometu, pod pogojem, da so pravice potnikov, ki jih zagotavlja ta uredba, ustrezno zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

4.   Države članice lahko iz izvzamejo iz uporabe te uredbe potniške storitve, zajete v obveznostih javnih služb, pogodbah za opravljanje javnih služb ali integriranih storitvah, pod pogojem, da so pravice potnikov iz te uredbe ustrezno zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

5.   Nobena od določb te uredbe ne predstavlja tehničnih zahtev, ki bi določale obveznosti za prevoznike, upravljavce terminalov ali drugih subjektov za prilagoditev ali nadomestitev ladij, infrastrukture, opreme v pristaniščih in pristaniških terminalov.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(a)

„invalidna oseba“ ali „oseba z zmanjšano mobilnostjo“ pomeni katero koli osebo, katere mobilnost je pri uporabi prevoza zmanjšana zaradi telesne invalidnosti (čutilne ali gibalne, stalne ali začasne), duševne prizadetosti ali katerega koli drugega vzroka invalidnosti ali zaradi starosti ter kateri je treba zaradi njenega stanja nameniti posebno pozornost, storitve, ki so na voljo vsem potnikom, pa prilagoditi njenim posebnim potrebam;

(b)

„ozemlje države članice“ pomeni ozemlje, za katero se uporablja Pogodba, kakor je navedeno v členu 355 Pogodbe pod pogoji, določenimi v tem členu;

(c)

„pogoji dostopa“ pomenijo ustrezne standarde in smernice za dostop do pristaniških terminalov in ladij, vključno z opremo za invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, ter informacije o tem;

(d)

„prevoznik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki splošni javnosti nudi storitve potniškega prevoza ali križarjenje;

(e)

„prevoznik iz Unije“ pomeni prevoznika s sedežem na ozemlju države članice ali prevoznika, ki nudi storitve potniškega prevoza na ozemlje države članice ali s tega ozemlja;

(f)

„potniška storitev“ pomeni komercialno storitev potniškega prevoza po morju ali celinskih plovnih poteh, ki se opravlja po objavljenem voznem redu;

(g)

„integrirane storitve“ pomenijo medsebojno povezane prevozne storitve znotraj določenega geografskega območja z enotno informacijsko službo, sistemom vozovnic in voznim redom;

(h)

„dejanski prevoznik“ pomeni drugo osebo, kot je prevoznik, ki dejansko opravi prevoz v celoti ali del prevoza;

(i)

„celinska plovna pot“ pomeni naravno ali umetno celinsko plovno vodno telo ali sistem medsebojno povezanih vodnih teles, ki se uporabljajo za prevoz, kot so jezera, reke ali kanali oziroma kombinacija teh vodnih teles;

(j)

„pristanišče“ pomeni prostor ali geografsko območje, pripravljeno na takšen način in s takimi objekti, da omogoča sprejem ladij, na katerih redno poteka vkrcanje ali izkrcanje potnikov;

(k)

„pristaniški terminal“ pomeni terminal v pristanišču, ki ga upravlja prevoznik ali upravljavec terminala, z objekti, kot so prijava, potniške blagajne ali saloni, in osebjem za vkrcanje ali izkrcanje potnikov, ki uporabljajo potniške storitve ali so na križarjenju;

(l)

„ladja“ pomeni plovilo, ki se uporablja za plutje po morju ali celinskih plovnih poteh;

(m)

„prevozna pogodba“ pomeni pogodbo o prevozu, ki jo skleneta prevoznik in potnik za zagotovitev ene ali več potniških storitev ali križarjenj;

(n)

„vozovnica“ pomeni veljaven dokument ali drugo dokazilo o prevozni pogodbi;

(o)

„prodajalec vozovnic“ pomeni vsakega posrednika, ki sklepa prevozne pogodbe v imenu prevoznika;

(p)

„potovalni agent“ pomeni vsakega posrednika, ki sklepa prevozne pogodbe v imenu potnika;

(q)

„organizator potovanja“ pomeni organizatorja, ki ni prevoznik, v smislu člena 2(2) in (3) Direktive 90/314/EGS;

(r)

„rezervacija“ pomeni rezervacijo določenega odhoda potniške storitve ali križarjenja;

(s)

„upravljavec terminala“ pomeni zasebni ali javni organ na ozemlju države članice, ki je odgovoren za upravljanje in vodenje pristaniškega terminala;

(t)

„križarjenje“ pomeni prevozno storitev po morju ali celinskih plovnih poteh, ki se opravlja izključno za namen razvedrila ali oddiha, vključuje nastanitev in druge storitve ter je daljša od dveh prenočitev na ladji;

(u)

„ladijska nesreča“ pomeni brodolom, prevrnitev, trčenje ali nasedanje ladje, eksplozijo ali požar na ladji ali okvaro ladje.

Člen 4

Vozovnice in nediskriminatorni pogodbeni pogoji

1.   Prevozniki potniku izdajo vozovnico, razen če v okviru nacionalne zakonodaje dajejo pravico do prevoza drugi dokumenti. Vozovnica se lahko izda v elektronski obliki.

2.   Brez poseganja v socialne tarife so pogodbeni pogoji in tarife, ki jih uporabljajo prevozniki ali prodajalci vozovnic, splošni javnosti ponujeni brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi narodnosti končne stranke ali sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnice v Uniji.

Člen 5

Drugi izvajalci

1.   Tudi če se obveznosti iz te uredbe prenesejo na dejanskega prevoznika, prodajalca vozovnic ali na drugo osebo, je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec terminala, ki je te obveznosti prenesel, še vedno odgovoren za dejanja oziroma opustitev dejanj tega izvajalca, ki deluje v okviru svoje zaposlitve.

2.   Poleg odstavka 1 za izvajalca, na katerega je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec terminala prenesel izvajanje obveznosti, veljajo določbe te uredbe, vključno z določbami o odgovornosti in ugovori, v zvezi s preneseno obveznostjo.

Člen 6

Izključitev odstopanja od obveznosti

Obveznosti v skladu s to uredbo ni mogoče omejiti ali od njih odstopiti, zlasti s klavzulo o odstopanju ali z omejevalno klavzulo v prevozni pogodbi.

POGLAVJE II

PRAVICE INVALIDNIH OSEB IN OSEB Z ZMANJŠANO MOBILNOSTJO

Člen 7

Pravica do prevoza

1.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne zavrnejo sprejema rezervacije, izdaje ali drugačne zagotovitve vozovnice ali vkrcanja oseb zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti.

2.   Rezervacije in vozovnice se ponudijo invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo brez dodatnih stroškov.

Člen 8

Izjeme in posebni pogoji

1.   Ne glede na člen 7(1) lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj osebi zavrnejo sprejetje rezervacije, izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice ali vkrcanje zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti:

(a)

da bi izpolnili veljavne zdravstvene in varnostne zahteve po mednarodnem pravu, pravu Unije ali nacionalnem pravu ali da bi izpolnili zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih določijo pristojni organi;

(b)

če zasnova potniške ladje ali infrastruktura in oprema pristanišča, vključno s pristaniškimi terminali, onemogoča varno ali operativno izvedljivo vkrcanje, izkrcanje ali prevoz invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj, ki zavrnejo sprejetje rezervacije ali izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice iz razlogov, navedenih v odstavku 1, si razumno prizadevajo, da zadevni osebi predlagajo sprejemljivo drugo možnost prevoza s potniško storitvijo ali križarjenjem, ki ga opravlja zadevni prevoznik.

3.   Če se invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo, ki ima rezervacijo ali vozovnico in je izpolnil zahteve iz člena 11(2), vseeno zavrne vkrcanje zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti, imata ta oseba in oseba, ki jo spremlja v smislu odstavka 4 tega člena, možnost izbire med pravico do povračila stroškov in preusmeritve potovanja, kot je določeno v Prilogi I. Pravica do možnosti povratnega potovanja ali preusmeritve potovanja je pogojena z izpolnitvijo vseh zdravstvenih in varnostnih zahtev.

4.   Pod enakimi pogoji, kot so določeni v odstavku 1, lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanja zahtevajo, da invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo spremlja druga oseba, ki lahko invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo zagotovi potrebno pomoč. Kar zadeva potniške storitve, je prevoz takšne spremljevalne osebe brezplačen.

5.   Kadar prevozniki, potovalni agenti ali organizatorji potovanja delujejo na podlagi odstavka 1 ali 4, invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo takoj obvestijo o posebnih razlogih za to odstopanje. O teh razlogih bo invalidna oseba ali oseba z zmanjšano mobilnostjo uradno obveščena najpozneje pet delovnih dni po obvestilu. V primeru zavrnitve v skladu z odstavkom 1(a) se navedejo veljavne zdravstvene in varnostne zahteve.

Člen 9

Dostopnost in obveščanje

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov, po potrebi prek njihovih organizacij, v sodelovanju z organizacijami, ki predstavljajo invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, uvedejo ali imajo vzpostavljene nediskriminatorne pogoje dostopa, ki se uporabljajo za prevoz invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Prevozniki in upravljavci terminalov v fizični obliki ali na internetu javno objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1 v jezikih, v katerih se običajno objavljajo informacije za vse potnike.

3.   Organizatorji potovanja objavijo pravila o dostopu iz odstavka 1, ki veljajo za potovanja, vključena v potovalne pakete, počitniške pakete in izlete, ki jih organizirajo, prodajajo ali dajejo v prodajo.

4.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj zagotovijo, da so vse zadevne informacije o pogojih prevoza, vključno z rezervacijami in informacijami prek spleta, informacije o potovanju in pogojih dostopa na voljo v ustrezni in dostopni obliki za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo.

Člen 10

Pravica do pomoči v pristanišču in na ladji

Prevozniki in upravljavci terminalov ob upoštevanju pravil o dostopu iz člena 9(1) invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo v pristaniščih, tudi pri vkrcavanju in izkrcavanju, in na ladjah v okviru svojih pristojnosti zagotovijo brezplačno pomoč v skladu s prilogama II in III.

Člen 11

Pogoji za zagotavljanje pomoči

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo v okviru svojih pristojnosti zagotavljajo pomoč, kakor je določeno v členu 10, pod naslednjimi pogoji:

(a)

prevoznik ali upravljavec terminala je obveščen o potrebah osebe po taki pomoči najpozneje dva delovna dneva, preden oseba potrebuje pomoč, in

(b)

invalidna oseba ali oseba z zmanjšano mobilnostjo se sama zglasi v pristanišču ali na določenem mestu, kakor je navedeno v členu 12(3):

(i)

ob uri, ki jo pisno določi prevoznik, pri čemer je lahko to največ 60 minut pred objavljeno uro vkrcanja, ali

(ii)

če ura vkrcanja ni določena, najpozneje 60 minut pred objavljeno uro odhoda.

2.   Poleg odstavka 1 invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo ob rezervaciji ali predhodnem nakupu vozovnice prevoznika obvestijo o posebnih potrebah glede namestitve ali sedišča ali potrebe po zagotovitvi medicinskih pripomočkov, če jim je ob tem času ta potreba znana.

3.   Obvestilo, predloženo v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, se lahko vedno predloži potovalnemu agentu ali organizatorju potovanja, pri katerem je bila vozovnica kupljena. Kadar vozovnica omogoča več potovanj, zadostuje eno obvestilo, pod pogojem, da so zagotovljene ustrezne informacije o času naslednjih potovanj.

4.   Če ni bilo poslano nobeno obvestilo v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, prevozniki in upravljavci terminalov sprejmejo vse razumne ukrepe za zagotovitev pomoči, ki invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo omogoča vkrcanje, izkrcanje in potovanje z ladjo.

5.   Če invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo spremlja priznan pes pomočnik, je pes nameščen skupaj s to osebo, pod pogojem da je prevoznik, potovalni agent ali organizator potovanja o tem obveščen v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili o prevozu priznanih psov pomočnikov na potniških ladjah, če takšna pravila obstajajo.

Člen 12

Sprejemanje obvestil in določitev zbirnih mest

1.   Prevozniki, upravljavci terminalov, potovalni agenti in organizatorji potovanj sprejmejo vse ukrepe, potrebne za sprejemanje obvestil v skladu s členom 11(1)(a) in 11(2). Ta obveznost velja na vseh njihovih prodajnih točkah, vključno s prodajo po telefonu in prek interneta.

2.   Če potovalni agenti ali organizatorji potovanj prejmejo obvestilo iz odstavka 1, te informacije v običajnem delovnem času nemudoma posredujejo prevozniku ali upravljavcu terminala.

3.   Prevozniki in upravljavci terminalov določijo mesto znotraj ali zunaj pristaniških terminalov, na katerem lahko invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo prijavijo svoj prihod in zaprosijo za pomoč. To mesto je jasno označeno in v dostopnih oblikah nudi osnovne informacije o pristaniškem terminalu in zagotavljanju pomoči.

Člen 13

Standardi kakovosti za pomoč

1.   Upravljavci terminalov in prevozniki, ki upravljajo pristaniške terminale ali opravljajo potniške storitve s skupnim prometom več kot 100 000 komercialnih potnikov v prejšnjem koledarskem letu, v okviru svojih pristojnosti po potrebi in prek njihovih organizacij določijo standarde kakovosti za pomoč iz prilog II in III ter sredstva, potrebna za njihovo izpolnjevanje, v sodelovanju z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Upravljavci terminalov in prevozniki javno objavijo standarde kakovosti iz odstavka 1 v fizični obliki ali v dostopnih oblikah na internetu, in sicer v jezikih, v katerih se običajno objavljajo informacije za vse potnike.

Člen 14

Usposabljanje in informiranje

Brez poseganja v Mednarodno konvencijo in kodeks o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov in predpise, ki so bili sprejeti na podlagi revidirane Konvencije o plovbi po Renu in Konvencije o plovbi po Donavi, prevozniki in po potrebi upravljavci terminalov določijo postopke usposabljanja glede invalidnosti, vključno z navodili, ter zagotovijo, da:

(a)

se njihovo osebje, vključno z osebjem, zaposlenim pri drugem izvajalcu, ki neposredno pomaga invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo, udeleži usposabljanja oziroma dobi navodila, kot je opisano v delih A in B Priloge IV; in

(b)

se njihovo osebje, ki je sicer odgovorno za rezervacijo in prodajo vozovnic ali vkrcavanje in izkrcavanje potnikov, vključno z osebjem, zaposlenim pri drugem izvajalcu, udeleži usposabljanja oziroma dobi navodila, kot je opisano v delu A Priloge IV.

Člen 15

Nadomestilo za pripomočke za osebe z zmanjšano mobilnostjo ali druge posebne pripomočke

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov odgovarjajo za škodo, nastalo zaradi izgube ali poškodovanja pripomočkov za osebe z zmanjšano mobilnostjo ali drugih posebnih pripomočkov, ki jih uporabljajo invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, če je do nesreče, ki je povzročila škodo, prišlo namenoma ali zaradi malomarnosti prevoznika ali upravljavca terminala. Za škodo, ki je nastala zaradi ladijske nesreče, se domneva, da je nastala namenoma ali zaradi malomarnosti prevoznika.

2.   Nadomestilo iz odstavka 1 ustreza nadomestni vrednosti zadevnih pripomočkov ali, kjer je to ustrezno, stroškom popravila.

3.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, če se uporablja člen 4 Uredbe (ES) št. 392/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju v primeru nesreč (11).

4.   Hkrati si je po najboljših močeh treba prizadevati za hitro zagotovitev začasnih nadomestnih pripomočkov.

POGLAVJE III

OBVEZNOSTI PREVOZNIKOV IN UPRAVLJAVCEV TERMINALOV V PRIMERU PREKINITVE POTOVANJA

Člen 16

Obveščanje v primeru odpovedanega odhoda ali zamude pri odhodu

1.   V primeru odpovedi ali zamude pri odhodu potniške storitve ali križarjenja prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec terminala potnike, katerih potovanje se začne na potniškem terminalu, o tem obvesti čim prej in v vsakem primeru najpozneje 30 minut po načrtovanem odhodu, ter o pričakovanem času odhoda in pričakovanem času prihoda pa takoj, ko ima te informacije na voljo.

2.   Če potniki zaradi odpovedi ali zamude zamudijo povezano prevozno storitev, si prevoznik in, če je ustrezno, upravljavec terminala primerno prizadeva, da zadevne potnike obvesti o nadomestnih povezavah.

3.   Prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec terminala zagotovi, da invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo prejmejo potrebne informacije iz odstavkov 1 in 2 v dostopnih oblikah.

Člen 17

Pomoč v primeru odpovedanega odhoda ali zamude pri odhodu

1.   Kadar prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo potniška storitev ali križarjenje odpovedano ali da se bo začelo z več kot 120-minutno zamudo glede na načrtovano uro odhoda, dobijo potniki, katerih potovanje se začne na pristaniškem terminalu, brezplačne prigrizke, obroke ali osvežilne napitke, primerne čakalnemu času, pod pogojem, da so na voljo ali jih je mogoče dobaviti brez prevelikih težav.

2.   V primeru odpovedi ali zamude pri odhodu, zaradi katere je potrebna nastanitev za eno ali več noči ali dodatna nastanitev poleg tiste, ki so jo potniki načrtovali, prevoznik potnikom, katerih potovanje se začne na pristaniškem terminalu, poleg prigrizkov, obrokov ali osvežilnega napitka iz odstavka 1 ponudi primerno brezplačno nastanitev na ladji ali na kopnem in prevoz med pristaniškim terminalom in krajem nastanitve ter nazaj, kjer in kadar je to fizično mogoče. Prevoznik lahko omeji skupne stroške nastanitve na kopnem, ki ne vključujejo prevoza med pristaniškim terminalom in krajem nastanitve in nazaj, na 120 EUR za posameznega potnika.

3.   Prevoznik pri uporabi odstavkov 1 in 2 posebno pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo in morebitnim spremljevalcem.

Člen 18

Sprememba poti in povračilo stroškov v primeru odpovedanega odhoda ali zamude pri odhodu

1.   Kadar prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo potniška storitev odpovedana ali da bo imel odhod s pristaniškega terminala več kot 120-minutno zamudo, se potniku takoj ponudi izbira med:

(a)

preusmeritvijo potovanja v namembni kraj ob prvi priložnosti pod primerljivimi pogoji prevoza, kot so določeni v prevozni pogodbi;

(b)

vračilom cene vozovnice in, če je to ustrezno, brezplačnim povratnim prevozom ob prvi priložnosti do izhodiščnega mesta odhoda, kot je določen v prevozni pogodbi.

2.   Kadar je potniška storitev odpovedana ali ima odhod iz pristanišča več kot 120-minutno zamudo, imajo potniki pravico do takšne preusmeritve potovanja ali povračila cene vozovnice od prevoznika.

3.   Izplačilo povračila iz odstavkov 1(b) in (2) se opravi v sedmih dneh v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnim čekom za celotno vrednost vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu v zvezi s prvotnim potovalnim načrtom potnika.

Člen 19

Nadomestilo cene vozovnice v primeru zamude ob prihodu

1.   Ne da bi izgubili pravico do prevoza, lahko potniki od prevoznika zahtevajo nadomestilo v primeru zamude ob prihodu v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi. Najnižje nadomestilo znaša 25 % cene vozovnice za zamudo vsaj:

(a)

ene ure v primeru rednega linijskega potovanja, ki traja največ štiri ure;

(b)

dveh ur v primeru načrtovanega potovanja, ki traja več kot štiri ure, vendar ne več kot osem ur;

(c)

treh ur v primeru načrtovanega potovanja, ki traja več kot osem ur, vendar ne več kot 24 ur; ali

(d)

šestih ur v primeru načrtovanega potovanja, ki traja več kot 24 ur.

Če zamuda presega dvakratni čas iz točk (a) do (d), nadomestilo znaša 50 % cene vozovnice.

2.   Potniki, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico, lahko zahtevajo primerno nadomestilo v skladu z ureditvijo nadomestil prevoznikov, če je med veljavnostjo vozovnice večkrat prišlo do zamude ob prihodu. V tej ureditvi so navedena merila za določanje zamude ob prihodu in izračun nadomestila.

3.   Nadomestilo se izračuna na podlagi cene, ki jo potnik dejansko plača za storitev z zamudo.

4.   Pri povratnem potovanju se nadomestilo za zamudo ob prihodu pri potovanju v namembni kraj in vrnitvi izračuna na podlagi polovične cene, plačane za koriščenje te potniške storitve.

5.   Nadomestilo se izplača v enem mesecu po vložitvi zahtevka za nadomestilo. Nadomestilo se lahko izplača v obliki bonov in/ali drugih storitev, če so pogoji prilagodljivi, zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja. Nadomestilo se na zahtevo potnika izplača v denarni protivrednosti.

6.   Nadomestilo cene vozovnice se ne zniža za stroške finančnih transakcij, kot so pristojbine, telefonski stroški ali poštnina. Prevozniki lahko določijo najnižji znesek, pod katerim se nadomestilo ne izplača. Ta najnižji znesek ne presega 10 EUR.

Člen 20

Izjeme

1.   Členi 17, 18 in 19 se ne uporabljajo za potnike, ki imajo vozovnico z odprtimi datumi potovanja, pod pogojem, da čas odhoda ni določen, razen za potnike, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico.

2.   Člena 17 in 19 se ne uporabljata, če je potnik obveščen o odpovedi ali zamudi pred nakupom vozovnice, ali če je za odpoved ali zamudo kriv potnik sam.

3.   Člen 17(2) se ne uporablja, kadar so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje.

4.   Člen 19 se ne uporablja, kadar so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izredne razmere, ki preprečujejo izvajanje potniških storitev, katerim se ni bilo mogoče izogniti kljub sprejetju vseh ustreznih ukrepov.

Člen 21

Nadaljnji zahtevki

Ta uredba potnikom na noben način ne onemogoča, da na nacionalnih sodiščih v skladu z nacionalno zakonodajo zahtevajo odškodnino za izgubo zaradi odpovedi ali zamude prevoznih storitev, tudi v skladu z Direktivo 90/314/EGS.

POGLAVJE IV

SPLOŠNI PREDPISI O OBVEŠČANJU IN PRITOŽBAH

Člen 22

Pravica do informacij o potovanju

Prevozniki in upravljavci terminalov v okviru svojih pristojnosti potnikom ves čas njihovega potovanja zagotavljajo ustrezne informacije v dostopnih oblikah, in sicer v istih jezikih, v katerih so informacije na splošno na voljo vsem potnikom. Posebno pozornost namenijo potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo.

Člen 23

Obveščanje o pravicah potnikov

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov v okviru svojih pristojnosti zagotovijo, da so informacije o pravicah potnikov iz te uredbe javno na voljo na ladjah in v pristaniških terminalih. Informacije se zagotovijo v dostopnih oblikah in v istih jezikih, v katerih so informacije na splošno na voljo vsem potnikom. Pri takem obveščanju se posebna pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Za izpolnitev obveznosti iz odstavka 1 glede obveščanja lahko prevozniki in upravljavci terminalov uporabijo povzetek določb te uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih institucij Evropske unije in jim ga da na voljo.

3.   Prevozniki in upravljavci terminalov potnike na ladjah in v pristaniških terminalih ustrezno obvestijo o kontaktnih podatkih izvršilnega organa, ki ga je država članica imenovala v skladu s členom 25(1).

Člen 24

Pritožbe

1.   Prevozniki uvedejo ali imajo vzpostavljen mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi, na katere se nanaša ta uredba.

2.   Če želi potnik, zajet v tej uredbi, pri prevozniku vložiti pritožbo, jo poda v dveh mesecih od dne, ko je bila storitev opravljena ali bi morala biti opravljena. Prevoznik v roku enega meseca od prejema pritožbe potnika obvesti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava. Čas za predložitev končnega odgovora ni daljši od treh mesecev od prejema pritožbe.

POGLAVJE V

IZVRŠEVANJE IN NACIONALNI IZVRŠILNI ORGANI

Člen 25

Nacionalni izvršilni organi

1.   Vsaka država članica določi nov ali obstoječ organ ali organe, pristojne za izvrševanje te uredbe glede potniških storitev in križarjenj iz pristanišč na njenem ozemlju in potniških storitev iz tretjih držav v ta pristanišča. Vsak organ sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev terminalov.

2.   Države članice obvestijo Komisijo glede organa ali organov, imenovanih v skladu s tem členom.

3.   Vsak potnik lahko zoper domnevno kršitev te uredbe v skladu z nacionalno zakonodajo poda pritožbo pri pristojnem organu, imenovanem na podlagi odstavka 1, ali vsakem drugem pristojnem organu, ki ga je določila država članica.

Država članica lahko odloči, da:

(a)

potnik pritožbo, ki je zajeta v tej uredbi, najprej vloži pri prevozniku; in/ali

(b)

nacionalni izvršni organ ali kateri koli drug pristojni organ, ki ga določi država članica, deluje kot prizivni organ za pritožbe, ki niso bili rešeni v skladu s členom 24.

4.   Države članice, ki so se odločile, da izvzamejo nekatere storitve v skladu s členom 2(4), zagotovijo, da obstaja primerljiv mehanizem za uveljavljanje pravic potnikov.

Člen 26

Poročilo o izvrševanju

Izvršilni organi, imenovani na podlagi člena 25, 1. junija … (12) in vsaki dve leti po tem objavijo poročilo o svojih dejavnostih v preteklih dveh letih, ki vsebuje zlasti opis sprejetih ukrepov za izvajanje določb te uredbe, podrobno predstavitev uporabljenih sankcij in statistične podatke o pritožbah in uporabljenih sankcijah.

Člen 27

Sodelovanje med izvršilnimi organi

Nacionalni izvršilni organi iz člena 25(1) po potrebi izmenjujejo informacije o svojem delu in načelih ter praksi odločanja. Komisija jih pri teh nalogah podpira.

Člen 28

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo pri kršitvah določb te uredbe in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile njihovo izvajanje. Predpisane kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o navedenih pravilih in ukrepih v … (13), o vseh naknadnih spremembah, ki nanje vplivajo, pa nemudoma.

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 29

Poročilo

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do … (14) poroča o izvajanju in učinkih te uredbe. Poročilu so po potrebi priloženi zakonodajni predlogi o podrobnejšem nadaljnjem izvajanju določb te uredbe ali o njeni spremembi.

Člen 30

Sprememba Uredbe (ES) št. 2006/2004

Prilogi Uredbe (ES) št. 2006/2004 se doda naslednja točka:

„19.

Uredba (EU) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh (15).

Člen 31

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … (16).

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V, …

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik


(1)  Mnenje z dne 16. julija 2009 (UL C 317, 23.12.2009, str. 89).

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne ….

(3)  UL L 378, 31.12.1986, str. 4.

(4)  UL L 364, 12.12.1992, str. 7.

(5)  UL L 163, 25.6.2009, str. 1.

(6)  UL L 389, 30.12.2006, str. 1.

(7)  UL L 158, 23.6.1990, str. 59.

(8)  UL L 364, 9.12.2004, str. 1.

(9)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

(10)  Datum začetka uporabe te uredbe.

(11)  UL L 131, 28.5.2009, str. 24.

(12)  Dve leti od datuma začetka uporabe te uredbe.

(13)  Datum začetka uporabe uredbe.

(14)  Tri leta po datumu začetka uporabe te uredbe.

(15)  UL …“

(16)  36 mesecev po datumu objave te uredbe.


PRILOGA I

Pravica do povračila ali preusmeritve potovanja za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo iz člena 8

1.

Pri sklicevanju na to prilogo lahko invalidna oseba in oseba z zmanjšano mobilnostjo izbira med:

(a)

povračilom celotne vrednosti vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, v sedmih dneh v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnim čekom za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu v zvezi s prvotnim potovalnim načrtom potnika, ter, če je ustrezno,

povratnim prevozom ob prvi priložnosti do izhodiščne točke ali

(b)

preusmeritvijo potovanja ob prvi priložnosti v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi, pod primerljivimi pogoji prevoza ali

(c)

preusmeritvijo potovanja v končni namembni kraj, določen v prevozni pogodbi, pod primerljivimi pogoji prevoza, na kasnejši datum, ki ga izbere potnik, pod pogojem, da je vozovnica na voljo.

2.

Odstavek 1(a) se uporablja tudi za potnike, katerih potovanja so del paketa, z izjemo pravice do povračila, če ta pravica izhaja iz Direktive 90/314/EGS.

3.

Kadar je v naselju, mestu ali regiji več pristanišč in prevoznik ponudi potniku prevoz do pristanišča, ki ni tisto, za katero je bila narejena rezervacija, prevoznik krije stroške prevoza potnika od tega pristanišča do pristanišča, za katero je bila narejena rezervacija, ali do drugega bližnjega kraja, o katerem se dogovori s potnikom.


PRILOGA II

Pomoč v pristaniščih, vključno z vkrcavanjem in izkrcavanjem, iz členov 10 in 13

1.

Pomoč in ureditev, ki je potrebna, da se invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo omogoči, da:

sporočijo svoj prihod v pristaniški terminal in zaprosijo za pomoč,

pridejo od vstopne točke do okenca za prijavo potnikov, če obstaja, ali do ladje,

se prijavijo in po potrebi oddajo prtljago,

nadaljujejo pot od okenca za prijavo potnikov, če obstaja, do ladje preko izstopne in varnostne kontrole,

se vkrcajo na ladjo s pomočjo dvigala, invalidskega vozička oziroma drugo ustrezno pomočjo,

pridejo od vrat ladje do svojega sedeža/prostora,

shranijo in ponovno prevzamejo prtljago na ladji,

pridejo od svojega sedeža do vrat ladje,

se izkrcajo z ladje s pomočjo dvigala, invalidskega vozička oziroma drugo ustrezno pomočjo,

ponovno prevzamejo prtljago, če jo imajo, ter nadaljujejo preko vstopne in carinske kontrole,

nadaljujejo pot od prostora za prtljago ali mesta izkrcanja do označene točke izhoda,

če je potrebno, pridejo do toaletnih prostorov (če obstajajo).

2.

Kadar invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo pomaga oseba, ki jo spremlja, je treba tej osebi na zahtevo omogočiti, da zagotavlja potrebno pomoč v pristanišču ter pri vkrcanju in izkrcanju.

3.

Oskrba vseh potrebnih pripomočkov za osebe z zmanjšano mobilnostjo, vključno s pripomočki kot so električni invalidski vozički.

4.

Začasna nadomestitev poškodovanih ali izgubljenih pripomočkov za osebe z zmanjšano mobilnostjo, čeprav ne nujno zamenjava enakega z enakim.

5.

Oskrba na kopnem za priznane pse pomočnike, kadar je to primerno.

6.

Obveščanje o vkrcanju in izkrcanju v dostopnih oblikah.


PRILOGA III

Pomoč na ladji iz členov 10 in 13

1.

Prevoz priznanih psov pomočnikov na ladji v skladu z nacionalnimi predpisi.

2.

Prevoz medicinskih pripomočkov in pripomočkov za gibanje, ki jih potrebuje invalidna oseba ali oseba z zmanjšano mobilnostjo, vključno z električnimi invalidskimi vozički.

3.

Sporočanje bistvenih informacij o poti v dostopnih oblikah.

4.

Na zahtevo se po najboljših močeh uredi sedišče tako, da omogoča zadovoljitev potreb invalidnih oseb ali oseb z zmanjšano mobilnostjo, ob upoštevanju varnostnih zahtev in razpoložljivosti.

5.

Če je potrebno, pomoč pri dostopu do toaletnih prostorov (če obstajajo).

6.

Kadar invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo pomaga oseba, ki jo spremlja, si prevoznik po najboljših močeh prizadeva tej osebi dodeliti sedež ali kabino poleg invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo.


PRILOGA IV

Usposabljanje glede invalidnosti, vključno z navodili, iz člena 14

A.   Usposabljanje glede invalidnosti, vključno z navodili

Usposabljanje glede invalidnosti, vključno z navodili, vključuje:

ozaveščanje o potrebah potnikov s fizičnimi, senzornimi (sluh in vid), skritimi motnjami ali motnjami pri učenju in o ustreznem odzivu na njihove potrebe, vključno s tem, kako razlikovati med različnimi sposobnostmi oseb, ki imajo morda zmanjšano zmožnost mobilnosti, orientacije ali komuniciranja;

ovire, s katerimi se srečujejo invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo, vključno z ovirami, povezanimi z odnosom ljudi, okoljskimi/fizičnimi ovirami in organizacijskimi ovirami;

priznane pse pomočnike, vključno z vlogo in potrebami teh psov;

ravnanje ob nepredvidenih dogodkih;

medosebne spretnosti in komuniciranje z naglušnimi osebami, slabovidnimi osebami, osebami z motnjami v govoru ter osebami z motnjami pri učenju;

splošno seznanjanje s smernicami Mednarodne pomorske organizacije v zvezi s priporočilom glede zasnove in obratovanja potniških ladij zaradi upoštevanja potreb starejših in invalidnih oseb.

B.   Usposabljanje glede invalidnosti, vključno z navodili

Usposabljanje glede invalidnosti, vključno z navodili, vključuje:

kako uporabnikom invalidskih vozičkov pomagati na voziček in z njega;

spretnosti za zagotavljanje pomoči invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo, ki potujejo s priznanim psom pomočnikom, vključno z vlogo in potrebami teh psov;

metode za spremljanje slabovidnih potnikov ter za ravnanje s priznanimi psi pomočniki in njihov prevoz;

poznavanje raznih vrst pripomočkov, ki lahko pomaga invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo, ter usposobljenost za skrbno ravnanje s takšnimi pripomočki;

uporabo pripomočkov za pomoč, ki se uporabljajo pri vkrcanju in izkrcanju, ter poznavanje ustreznih postopkov za pomoč pri vkrcanju in izkrcanju, ki zagotavljajo varnost in dostojanstvo invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo;

razumevanje potrebe po zanesljivi in strokovni pomoči. Tudi ozaveščanje o možnosti, da se nekatere invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo med potovanjem počutijo ranljive zaradi svoje odvisnosti od pomoči;

poznavanje prve pomoči.


UTEMELJITEV SVETA

I.   UVOD

Komisija je 4. decembra 2008 predložila Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (1).

Evropski parlament je mnenje v prvi obravnavi izglasoval 23. aprila 2009 (2).

Svet je 9. oktobra 2009 dosegel politični dogovor o osnutku uredbe. Po pravno-jezikovnem pregledu besedila je Svet v prvi obravnavi dne 11. marca 2010 sprejel stališče v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 294 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Svet je pri svojem delu upošteval mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora. Odbor regij se je odločil, da mnenja ne bo dal.

II.   ANALIZA STALIŠČA IZ PRVE OBRAVNAVE

1.   Splošno

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh je del splošnega cilja EU za okrepitev pravic potnikov, zlasti pravic invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo. Podobna zakonodaja je bila že sprejeta za potnike v zračnem (3) oziroma železniškem (4) prometu. Predlog po eni strani vsebuje določbe o nediskriminatornem dostopu ter pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, po drugi strani pa določbe o pravici do pomoči, informacij in morebitnega nadomestila vsem skupinam potnikov v primeru zamude ali odpovedi.

Svet sicer soglaša s Komisijo glede cilja predloga, vendar je v svojem pristopu predlagal nekaj pomembnejših prilagoditev prvotnega predloga. Številne predlagane določbe niso bile sprejemljive, saj so prevoznikom in nacionalnim upravam nalagale pretežko upravno breme in posledično previsoke stroške, potnikom pa ne bi prinesle dodane vrednosti, ki bi odtehtala te težave. Nekatere druge določbe so bile preoblikovane zaradi poenostavitve in pojasnitve uredbe.

S tem pristopom stališče Sveta iz prve obravnave znatno spreminja prvotni predlog Komisije, saj ga preoblikuje in črta več določb besedila. Svet zato ni sprejel nobene spremembe iz mnenja Evropskega parlamenta v prvi obravnavi v zvezi z omenjenimi črtanimi določbami.

2.   Ključna politična vprašanja

(i)   Področje uporabe

Območje uporabe

Komisija je predlagala, da se uredba uporablja za potniške storitve in križarjenja med pristanišči držav članic ali v pristaniščih držav članic.

Svet meni, da je treba predlog Komisije v zvezi s tem pojasniti ter se tako izogniti izkrivljanju konkurence med potniškimi storitvami znotraj in zunaj EU. Stališče Sveta iz prve obravnave zato natančneje opredeljuje zadevne določbe. Vzpostavlja ločevanje med potniškimi storitvami, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice, in potniškimi storitvami, pri katerih je pristanišče vkrcanja zunaj ozemlja države članice, pristanišče izkrcanja pa na ozemlju države članice. Uredba se za slednje uporablja le, če storitev opravlja prevoznik Unije. Vendar pa bi bilo treba opredelitev prevoznika Unije razlagati kar se da široko, da bi zajeli večino potniških storitev med pristanišči EU in pristanišči zunaj EU. Kar zadeva križarjenja, se bo uredba uporabljala le za križarjenja, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice.

Svet poleg tega uvaja opredelitev pojma „ozemlje države članice“.

Izjeme v zvezi s področjem uporabe

Prvotni predlog Komisije je načeloma zajel vse potniške storitve ne glede na število navzočih potnikov, razdaljo storitve, namen potovanja itd. Komisija je predvidela zgolj možnost, da države članice izvzamejo storitve, zajete v pogodbah za opravljanje javnih služb.

Svet meni, da je treba te določbe prilagoditi konkretno uresničljivemu in potrebnemu. Zato uvaja določeno število izjem, za katere se določbe uredbe ne bodo uporabljale. Svet se strinja, da se iz področja uporabe izvzamejo potniki, ki potujejo na ladjah, registriranih za prevoz največ 36 potnikov, in na ladjah, katerih posadka ne šteje več kot tri osebe ali katerih celotna razdalja potniške storitve ne presega 500 metrov v eno smer. Poleg tega so izključeni tudi izleti in ogledi znamenitosti (razen križarjenj).

Poleg tega lahko države članice v obdobju dveh let od začetka uporabe uredbe izvzamejo ladje z bruto tonažo, manjšo od 300, v domačem pomorskem prometu. Če se država članica za to odloči, mora kljub temu ustrezno zagotoviti pravice potnikov v okviru nacionalne zakonodaje. Države članice lahko izvzamejo tudi potniške storitve, zajete v obveznostih javnih služb, pogodbah za opravljanje javnih služb ali integriranih storitvah, če so pravice potnikov ustrezno zagotovljene z nacionalno zakonodajo.

Evropski parlament je načeloma sledil pristopu Komisije, dodal pa je možnost, da države članice izvzamejo storitve mestnega in primestnega prometa (sprememba 10). Svet te spremembe ne upošteva, vendar pa bodo z izvzetji iz področja uporabe, ki jih je predlagal, v praksi izvzete številne podobne storitve.

(ii)   Pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo

Svet iskreno podpira cilj Komisije, tj. zagotoviti invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo nediskriminatoren dostop do prevoza po morju in celinskih plovnih poteh. Svet se zato tesno drži predloga Komisije, razen nekaterih poenostavitev in pojasnitev.

Kar zadeva izjeme v zvezi s pravico do prevoza, je Komisija predlagala, da se invalidu lahko zavrne prevoz zaradi varnostnih zahtev ali strukture potniške ladje. Svet je temu dodal še zdravstvene zahteve, da bi zajeli tudi primere, ko zaradi zdravstvenega stanja potnika slednjemu ni mogoče zagotoviti varnega prevoza.

Evropski parlament je v zvezi s tem predlagal, da se črtajo vsa sklicevanja na varnostne zahteve (spremembe 1, 26 in 29), doda pa se sklicevanje na prevoz na varen, dostojanstven in izvedljiv način (sprememba 27). Svet je spremembo 27 vključil v svoje stališče iz prve obravnave, razen izraza „dostojanstven“, saj meni, da nihče, razen invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, ne more odločiti, kaj je dostojanstven način prevoza, zato o tem ne bi smel odločati prevoznik.

V skladu s prvotnim predlogom bi prevoznik lahko zahteval, da invalida ali osebo z omejeno mobilnostjo spremlja druga oseba, ki ji lahko zagotovi pomoč. Stališče Sveta iz prve obravnave določa, da je prevoz spremljevalne osebe brezplačen, če prevoznik da takšno zahtevo v zvezi s potniško storitvijo.

Kar zadeva pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, se taka pomoč zagotovi pod pogojem, da zadevna oseba o tem obvesti prevoznika ali upravljavca terminala najpozneje dva delovna dneva vnaprej (Komisija je predlagala 48 ur) in je prisotna v pristanišču oziroma na določenem mestu najmanj 60 minut pred vkrcanjem oziroma odhodom. Poleg tega, če ima oseba posebne potrebe glede namestitve ali sedišča ali po zagotovitvi medicinske opreme, bi morala prevoznika o takih potrebah obvestiti ob rezervaciji, če ji je takrat potreba znana. Ta dodatna zahteva, ki jo je vnesel Svet, bo prevozniku omogočila, da poskrbi za te posebne potrebe in zadevni osebi nudi najboljšo možno storitev.

Več sprememb, ki jih je predlagal Evropski parlament, je zadevalo informacije v oblikah, dostopnih invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo. Te je Svet upošteval. Isto velja za spremembe, ki jih je parlament predlagal v zvezi z zamenjavo pojma „žival vodnica“ s pojmom „pes vodnik“.

(iii)   Obveznosti prevoznikov in upravljavcev terminalov v primeru prekinitve potovanja

Predlog Komisije je predvideval pravico do informacij, pomoči (vključno z obroki, osvežilnimi pijačami in morebitno nastanitvijo v hotelu), spremembe poti in povračila stroškov kot tudi nadomestila cene vozovnice za vse potnike v primeru zamude in, v določenih primerih, odpovedi potniške storitve ali križarjenja. Vendar pa nadomestilo cene vozovnice ne bi bilo plačano, kadar je zamuda ali odpoved nastala zaradi izrednih okoliščin, ki preprečujejo izvajanje prevoznih storitev.

Svet se strinja z načelom, da bi morali prevozniki in upravljavci terminalov poskrbeti za svoje potnike, in je to načelo razširilo tako, da vključuje vse primere odpovedi. Kljub temu v nekaterih primerih ni mogoče oziroma smiselno zagotoviti informacij o, na primer, zamudah v pristanišču brez osebja. Stališče Sveta iz prve obravnave zato uvaja pojem pristaniških terminalov, tj. terminalov z osebjem v pristanišču z določenimi objekti (kot so okenca za prijavo potnikov, potniške blagajne ali čakalnice). Nekatere obveznosti prevoznikov in upravljavcev terminalov veljajo le za potnike, katerih potovanje se začne na takem pristaniškem terminalu. To velja za informacije in pomoč ter do neke mere za spremembo poti in povračilo stroškov.

Drug vidik, na katerem temelji stališče Sveta iz prve obravnave, je vidik pomorske varnosti. Da prevozniki iz ekonomskih razlogov ne bi odrinili na morje ali hiteli v vremenskih razmerah, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, je bila v takih primerih za obveznost zagotovitve namestitve ali nadomestila cene vozovnice določena izjema. Poleg tega sta pojma slabih vremenskih razmer in izrednih okoliščin v neizčrpni obliki razložena v dveh uvodnih izjavah. Nadaljnji izjemi k pravici do pomoči in odškodnine sta bili določeni za primer, ko je potnik obveščen o odpovedi ali zamudi še pred nakupom vozovnice ali ko potnik sam povzroči odpoved ali zamudo. In končno, prevoznik ima možnost omejitve stroškov za namestitev na 120 EUR in določitve najnižjega zneska, pod katerim se nadomestilo ne izplača (vozovnice, ki stanejo 10 EUR ali manj).

Evropski parlament je predlagal izjeme v primeru višje sile (spremembi 23 in 60) ali, če je odpoved ali zamuda najavljena vnaprej (sprememba 59). Smisel teh sprememb je Svet upošteval. Poleg tega je parlament predlagal omejitev stroška namestitve na dvakratno ceno vozovnice (sprememba 53). Svet meni, da je ta omejitev v nekaterih primerih preveč neugodna za potnike in prevoznike ter da je za oboje primernejša omejitev na 120 EUR.

(iv)   Obravnava pritožb in nacionalni izvršni organi

Predlog Komisije je vseboval podrobna pravila o tem, kako bi morali prevozniki obravnavati pritožbe, še posebej daljnosežne pravne posledice neodgovarjanja na pritožbe, ter o določitvi in odgovornostih nacionalnih izvršnih organov.

Čeprav se Svet s predlogom, zlasti s tem, da bi morali prevozniki odgovarjati na pritožbe svojih strank, načeloma strinja, v sistem vnaša več prožnosti v izogib morebitnim nepredvidenim posledicam za pravne sisteme ali upravne strukture držav članic.

Evropski parlament predlaga, naj vsaka država članica določi le en nacionalni izvršni organ (spremembe 5, 6, 66, 67 in 68) in da bi morale države članice in ne prevozniki vzpostaviti neodvisni mehanizem za obravnavo pritožb (sprememba 65). Vendar pa Svet iz zgoraj pojasnjenih razlogov v zvezi s prožnostjo meni, da ni primerno na tak način omejiti manevrskega prostora držav članic. Poleg tega je parlament predlagal, naj bodo nacionalni izvršni organi neodvisni od vseh komercialnih interesov (sprememba 66). Stališče Sveta iz prve obravnave določa, naj bodo ti organi neodvisni od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev terminalov.

(v)   Začetek uporabe uredbe

Komisija je predlagala, naj se uredba kot celota začne uporabljati dve leti po objavi, medtem ko naj se nekatere določbe začnejo uporabljati že eno leto po njeni objavi.

Stališče Sveta iz prve obravnave določa, da se bo celotna uredba začela uporabljati tri leta po objavi.

3.   Druga vprašanja

Svet se odloči za poenostavitev naslova Uredbe.

Svet se odloči za razjasnitev določb o oddajanju določenih obveznosti, ki izhajajo iz uredbe, pogodbenikom tako, da se doda splošen člen o drugih izvajalcih.

Svet se odloči za črtanje zahteve za prevoznike glede vodenja ločene računovodske evidence za stroške zagotavljanja pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo v izogib nepotrebnemu upravnemu bremenu zlasti za manjše prevoznike. V istem smislu se Svet odloči za omejitev obveznosti določitve standarda kakovosti za tako pomoč na večje upravljavce terminalov in prevoznike ter za omejitev zahtev usposabljanja in navodil glede invalidnosti na tiste kategorije osebja, ki jih resnično potrebuje.

4.   Druge spremembe, ki jih je sprejel Evropski parlament

Nadaljnje spremembe, ki niso vključene v stališče iz prve obravnave:

upoštevanje potreb invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo v vseh primerih, če so pristanišča, terminali in potniške ladje zasnovane ali obnovljene, ter črtanje besedila „po potrebi“ (sprememba 2);

določbe v zvezi z vkrcavanjem invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo brez poseganja v splošna pravila, ki se uporabljajo pri vkrcavanju potnikov (sprememba 3);

poziv Komisiji, naj predlaga jasna pravila o pravicah potnikov na mestih, kjer potniki prehajajo s kopenskega na morski prevoz ali prevoz po celinskih plovnih poteh (sprememba 7);

horizontalni zakonodajni pristop, ki bi zajemal vse načine prevoza, v primeru prihodnje zakonodajne pobude o pravicah potnikov (sprememba 8);

vključitev psihosocialne prizadetosti v opredelitev pojma „invalid“ ali „oseba z omejeno mobilnostjo“ (sprememba 11);

spremembe opredelitve pojmov „pogodba o prevozu“ (sprememba 14) in „prodajalec vozovnic“ (sprememba 15);

predlagane opredelitve pojmov „dostopne oblike“ (sprememba 18), „potnik“ (sprememba 19), „prihod“ (sprememba 20), „odhod“ (sprememba 21), „cena vozovnice“ (sprememba 22) in „višja sila“ (sprememba 23);

pravila o dostopu za prevoz invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, ki bi morala biti določena pod nadzorom nacionalnih izvršnih organov ter vključevati spremljevalce in dostopnost ustrezne medicinsko-tehnične opreme (sprememba 31);

pisno potrdilo, ki ga je treba dati za zagotavljanje pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo (sprememba 34);

pomoč, prilagojena individualnim potrebam invalida ali osebe z omejeno mobilnostjo (sprememba 35);

odgovornost upravnega organa pristanišča, da zagotovi dostopnost pristanišča invalidom ali osebam z omejeno mobilnostjo (sprememba 37);

možnost dogovora o krajšem roku obvestitve za pomoč med ponudnikom pomoči in potnikom (sprememba 38);

potreba po zagotovitvi tega, da potnik prejme potrdilo, da je bila potreba po pomoči sporočena (sprememba 39);

obveznost prevoznika, da v primeru poškodbe opreme za gibanje med potovanjem zagotovi nadomestno opremo, ki ustreza potrebam zadevnega potnika (sprememba 50);

v primeru zamude se potniku ponudi povračilo stroškov nakupa vozovnice le, če se odloči, da ne bo potoval s prevoznikom (sprememba 54);

morebitno nadomestilo, ki je dodeljeno na podlagi uredbe in se lahko odšteje od dodatnega nadomestila (sprememba 61);

kazni, ki se uporabljajo za kršitve uredbe in lahko vključujejo odredbo za plačilo nadomestila (sprememba 70);

spremembe 71, 72 in 75, ki zadevajo priloge k uredbi.

III.   SKLEPNA UGOTOVITEV

Svet je pri oblikovanju stališča iz prve obravnave v celoti upošteval predlog Komisije in mnenje Evropskega parlamenta iz prve obravnave. Kar zadeva spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament, Svet ugotavlja, da je precejšnje število sprememb v celoti, delno ali načeloma že vključeno v stališče iz prve obravnave.


(1)  Dok. 11990/08.

(2)  A6-0209/2009.

(3)  Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91, UL L 46, 17.2.2004, str. 1, in Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu, UL L 204, 26.7.2006, str. 1.

(4)  Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu, UL L 315, 3.12.2007, str. 14.


11.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/38


STALIŠČE SVETA (EU) št. 6/2010 V PRVEM BRANJU

z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o novih živilih, spremembi Uredbe (ES) št. 1331/2008 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 258/97 in Uredbe Komisije (ES) št. 1852/2001

Sprejeto v Svetu 15. marca 2010

(Besedilo velja za EGP)

2010/C 122 E/03

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim socialnim in gospodarskim interesom. Razlike med nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi o ocenjevanju varnosti in odobritvi novih živil lahko ovirajo njihov prosti pretok in tako ustvarijo pogoje za nelojalno konkurenco.

(2)

Pri izvajanju politik Unije bi bilo treba zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi. Po potrebi bi bilo treba primerno pozornost nameniti varstvu okolja in dobremu počutju živali.

(3)

Pravila Unije za nova živila so določena z Uredbo (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami (3) in Uredbo Komisije (ES) št. 1852/2001 z dne 20. septembra 2001 o podrobnih pravilih o dostopnosti določenih podatkov javnosti in varstvu podatkov, predloženih na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 258/97 (4). Zaradi jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 258/97 in Uredbo (ES) št. 1852/2001 razveljaviti, Uredbo (ES) št. 258/97 pa nadomestiti s to uredbo. Priporočilo Komisije 97/618/ES z dne 29. julija 1997 o znanstvenih vidikih in predstavitvi informacij, potrebnih za podporo vlogam za dovoljenja za dajanje na trg novih živil in sestavin novih živil in pripravo poročil o začetni presoji v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta (5) bi moralo postati neuporabno v zvezi z novimi živili.

(4)

Za zagotovitev kontinuitete z Uredbo (ES) št. 258/97 bi bilo treba dejstvo, da živilo ni bilo v uporabi v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred začetkom uporabe Uredbe (ES) št. 258/97, in sicer 15. majem 1997, ohraniti kot merilo, v skladu s katerim se živilo šteje za novo. Uporaba v Uniji pomeni uporabo v državah članicah ne glede na datum njihovega pristopa k Evropski uniji.

(5)

Uporablja se Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (6). Obstoječo opredelitev novega živila bi bilo treba pojasniti in posodobiti ter nadomestiti obstoječe skupine in pri tem navesti sklic na splošno opredelitev živila iz navedene uredbe.

(6)

Treba bi bilo tudi pojasniti, da se mora živilo šteti za novo, če se proizvaja s tehnologijo, ki prej še ni bila uporabljena za proizvodnjo živil v Uniji. V uredbi bi morale biti zajete zlasti najnovejše tehnologije pri postopkih gojenja in proizvodnje živil, ki vplivajo na živila in bi zato lahko vplivale na njihovo varnost. Med nova živila bi morali zato šteti živila iz živali in njihovih mladičev, proizvedena z netradicionalnimi tehnikami vzreje, in živila iz rastlin, proizvedena z netradicionalnimi tehnikami gojenja, ter živila, proizvedena z novimi proizvodnimi postopki, ki bi lahko vplivali na živila, in živila, ki vsebujejo ali so sestavljena iz namensko proizvedenih nanomaterialov. Živila iz novih rastlinskih sort ali živalskih pasem, proizvedena s tradicionalnimi tehnikami gojenja ali vzreje, se ne bi smela šteti za nova živila. Poleg tega bi bilo treba pojasniti, da se živila, ki izvirajo iz tretjih držav in ki so nova v Uniji, lahko štejejo za tradicionalna le, če so pridobljena v primarni proizvodnji, kakor je opredeljena v Uredbi (ES) št. 178/2002, bodisi da so predelana, ali nepredelana (npr. sadje, marmelada, sadni sok). Vendar pa živila, ki so pridobljena na tak način, ne bi smela vsebovati živil, proizvedenih iz živali ali rastlin, za katere se je uporabljala netradicionalna tehnika vzreje ali gojenja ali živil, proizvedenih iz mladičev takih živali, ter živil, za katera se uporablja nov proizvodni postopek.

(7)

Ob upoštevanju mnenja Evropske skupine za etiko v znanosti in novih tehnologijah, ustanovljene s Sklepom Komisije z dne 16. decembra 1997, z dne 16. januarja 2008 in mnenja Evropske agencije za varnost hrane, sprejetega 15. julija 2008, imajo tehnike kloniranja živali, kot denimo prenos jedra somatske celice, posebne značilnosti, kar pomeni, da ta uredba ne more urejati vseh vidikov kloniranja. Zato bi morala v primerih živil, proizvedenih iz živali s tehniko kloniranja in iz njihovih mladičev, Komisija posredovati poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, čemur bi po potrebi sledil zakonodajni predlog. Če se sprejme posebna zakonodaja, bi bilo treba ustrezno prilagoditi področje uporabe te uredbe.

(8)

Treba bi bilo sprejeti izvedbene ukrepe, da se določijo merila za lažjo oceno, ali so se živila uporabljala v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997. Če se je živilo pred tem datumom uporabljalo izključno kot prehransko dopolnilo ali njegova sestavina, kot je opredeljeno v Direktivi 2002/46/ES (7), bi se moralo dovoliti, da se to živilo po tem dnevu daje na trg v Uniji za isto uporabo in se ne šteje za novo živilo. Vendar se uporaba živila kot prehranskega dopolnila ali v prehranskem dopolnilu ne bi smela upoštevati pri oceni o tem, ali se je živilo uporabljalo v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997. Zato bi bilo treba v skladu s to uredbo odobriti tudi druge načine uporabe zadevnega živila in ne le kot prehransko dopolnilo ali njegova sestavina.

(9)

Uporaba namensko proizvedenih nanomaterialov v proizvodnji živil se lahko z nadaljnjim razvojem tehnologije poveča. Da bi zagotovili visoko stopnjo zaščite zdravja ljudi, prosti pretok blaga in pravno varnost za proizvajalce, je treba razviti skupno opredelitev namensko proizvedenih nanomaterialov na mednarodni ravni. Unija naj si prizadeva doseči dogovor o opredelitvi na ustreznih mednarodnih forumih. Če bo tak dogovor dosežen, bi se morala opredelitev namensko proizvedenih nanomaterialov v tej uredbi ustrezno prilagoditi.

(10)

Živilski proizvodi, proizvedeni iz sestavin živil, ki jih ta uredba ne ureja, zlasti s spremembo sestavin živil, spremembo njihove sestave ali količine se ne bi smeli šteti za nova živila. Vendar pa bi morale modifikacije sestavin živil, kot so npr. selektivni ekstrakti ali uporaba tistih delov rastline, ki se do zdaj v Uniji še niso uporabljali za prehrano ljudi, še naprej spadati v področje uporabe te uredbe.

(11)

Določbe Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (8) bi se morale uporabljati, kadar bi lahko za proizvod ob upoštevanju vseh njegovih značilnosti veljali tako opredelitev „zdravilo“ kot opredelitev proizvoda iz druge zakonodaje Unije. Državi članici bi moralo biti omogočeno, da omeji dajanje takega proizvoda na trg v skladu z zakonodajo Unije, če v skladu z Direktivo 2001/83/ES ugotovi, da je proizvod zdravilo. Poleg navedenega so zdravila izključena iz opredelitve živila, kakor je opredeljeno v Uredbi (ES) št. 178/2002, in se ta uredba zanje ne bi smela uporabljati.

(12)

Nova živila, odobrena na podlagi Uredbe (ES) št. 258/97, bi morala ohraniti status novih živil, vendar bi bila za kakršno koli novo uporabo teh živil potrebna odobritev.

(13)

Živila, ki so namenjena tehnološki uporabi ali so gensko spremenjena, ne bi smela soditi v področje uporabe te uredbe. Zato ta uredba ne pokriva gensko spremenjenih živil iz Uredbe (ES) št. 1829/2003 (9), živil, ki se uporabljajo izključno kot aditivi v okviru področja uporabe Uredbe (ES) št. 1333/2008 (10), arom v okviru področja uporabe Uredbe (ES) št. 1334/2008 (11), encimov v okviru področja uporabe Uredbe (ES) št. 1332/2008 (12) in ekstrakcijskih topil v okviru področja uporabe Direktive 2009/32/ES (13).

(14)

Uporaba vitaminov in mineralov je urejena s posebnimi sektorskimi živilskimi zakoni. Zato bi bilo treba iz področja uporabe te uredbe izključiti vitamine in minerale, ki sodijo na področje uporabe Direktive 2002/46/ES, Uredbe (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom (14) in Direktive 2009/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o živilih za posebne prehranske namene (prenovitev) (15). Vendar v teh posebnih predpisih niso obravnavani primeri, kjer se dovoljeni vitamini in minerali pridobivajo s proizvodnimi metodami ali z uporabo novih virov, ki se niso upoštevali v postopku odobritve. Zato se do teh sprememb posebnih predpisov ti vitamini in minerali ne smejo izključiti iz področja uporabe te uredbe, če proizvodne metode ali novi viri povzročijo pomembne spremembe v sestavi ali strukturi vitaminov in mineralov, ki vpliva na hranilno vrednost, način njihove presnove ali stopnjo nezaželenih snovi.

(15)

Nova živila, razen vitaminov in mineralov, namenjena za posebne prehranske namene, za obogatitev živil ali uporabljena kot prehranska dopolnila, bi bilo treba oceniti v skladu s to uredbo. Hkrati bi se morala zanje še naprej uporabljati pravila, določena v Direktivi 2002/46/ES in Uredbi (ES) št. 1925/2006 in Direktivi 2009/39/ES ter v posebnih direktivah, ki so navedene v Direktivi 2009/39/ES in Prilogi I Direktive 2009/39/ES.

(16)

Na podlagi informacij, ki jih predložijo nosilci živilske dejavnosti in ki jih po potrebi dopolnjujejo druge informacije, ki so na voljo v državah članicah, bi bilo treba utemeljiti, ali se je živilo uporabljalo za prehrano ljudi v Uniji v pomembnem obsegu pred 15. majem 1997. Če ni na voljo dovolj informacij o prehrani ljudi pred 15. majem 1997, bi bilo treba uvesti enostaven in pregleden postopek za pridobitev teh informacij, ki bi vključeval Komisijo, države članice in vse zadevne strani.

(17)

Nova živila bi se smela dajati na trg v Unije le, če so varna in ne zavajajo potrošnika. Poleg tega se novo živilo v primerih, ko naj bi nadomestilo drugo živilo, ne bi smelo razlikovati od tega živila na način, ki bi bil hranilno manj ugoden za potrošnika.

(18)

Za oceno varnosti in odobritev bi bilo treba uporabiti usklajen in centraliziran postopek, ki je učinkovit, časovno omejen in pregleden. Za nadaljnje usklajevanje različnih postopkov za odobritev živil bi bilo treba izvesti oceno varnosti novih živil in ta živila vključiti na seznam Unije v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila (16), ki bi se moral uporabljati vedno, kadar v tej uredbi ni predvidenega posebnega odstopanja. Komisija bi morala po prejetju zahtevka za odobritev proizvoda kot novega živila oceniti veljavnost in uporabnost zahtevka. Pri odobritvi novih živil bi se morali upoštevati tudi drugi dejavniki, pomembni za obravnavani primer, vključno z etičnimi in okoljskimi dejavniki ter dejavniki v zvezi z dobrim počutjem živali in previdnostno načelo.

(19)

Določiti bi bilo treba tudi merila za oceno možnih tveganj v povezavi z novimi živili. Da bi zagotovili usklajeno znanstveno ocenjevanje novih živil, bi morala tako oceno izvesti Evropska agencija za varnost hrane („agencija“).

(20)

Trenutno informacije o tveganjih, povezanih z namensko proizvedenimi nanomateriali, niso zadostne. Da bi lahko bolje ocenila njihovo varnost naj Komisija v sodelovanju z agencijo oblikuje testne metodologije, ki upoštevajo posebne značilnosti namensko proizvedenih nanomaterialov.

(21)

Zaradi poenostavitve postopkov bi bilo treba predlagateljem dovoliti, da predložijo en sam zahtevek za živila, ki jih urejajo različni sektorski živilski zakoni. Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti Uredbo (ES) št. 1331/2008 . Z začetkom veljave Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je Evropska unija nadomestila in nasledila Evropsko skupnost in besedo „Skupnost“ bi bilo treba v tej uredbi nadomestiti z besedo „Unija“.

(22)

Če so tradicionalna živila iz tretjih držav, vključena v seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav, bi moralo biti omogočeno, da se dajo na trg v Uniji pod pogoji, ki ustrezajo pogojem, pod katerimi so dokazane pretekle izkušnje o varni uporabi hrane. Pri oceni varnosti in ravnanju s tradicionalnimi živili iz tretjih držav bi bilo treba upoštevati pretekle izkušnje o varni uporabi v državi njihovega porekla. Pretekle izkušnje o varni uporabi živila ne bi smele vključevati neživilske rabe ali rabe, ki ni povezana z običajno prehrano.

(23)

Po potrebi in na podlagi ugotovitev ocene varnosti bi bilo treba uvesti zahteve za spremljanje uporabe novih živil za prehrano ljudi po uvedbi na trg.

(24)

Vključitev novih živil na seznam novih živil Unije ali na seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav ne bi smela posegati v možnost ocene učinkov skupne porabe snovi, ki je navedenemu živilu dodana ali se uporablja za njegovo proizvodnjo, ali primerljivega proizvoda v skladu z Uredbo (ES) št. 1925/2006.

(25)

V posebnih okoliščinah in z namenom, da bi se spodbudile raziskave in razvoj v kmetijsko-živilskem sektorju in s tem inovacije, bi se morali novi znanstveni dokazi in pravno zaščiteni podatki, predloženi skupaj z zahtevkom za vključitev novega živila na seznam Unije zaščititi. Ti podatki in informacije se v omejenem časovnem obdobju ne bi smeli uporabljati v korist drugega predlagatelja brez soglasja prvega predlagatelja. Zaščita znanstvenih podatkov, ki jih je predložil en predlagatelj, ne bi smela preprečiti drugim predlagateljem, da ne bi mogli zahtevati vključitev novih živil na seznam Unije na podlagi lastnih znanstvenih podatkov.

(26)

Za nova živila veljajo splošne zahteve glede označevanja, določene v Direktivi 2000/13/ES (17), in po potrebi zahteve glede označevanja hranilne vrednosti, določene v Direktivi 90/496/EGS (18). V nekaterih primerih bi bilo morda treba določiti dodatne informacije glede označevanja, zlasti za opis živila, njegov vir ali pogoje uporabe. Za to bi se lahko, kadar se novo živilo vključi na seznam Unije ali na seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav, določili posebni pogoji glede uporabe ali obveznosti označevanja, ki bi se med drugim lahko nanašali na posebne značilnosti ali lastnosti živil, kot je sestava, hranilna vrednost ali prehranski učinki ter namen uporabe živila, ali na etične vidike ali imeli posledice za zdravje nekaterih skupin prebivalstva.

(27)

Uredba (ES) št. 1924/2006 (19) usklajuje določbe v državah članicah v zvezi s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Zato bi morale biti trditve glede novih živil zmeraj v skladu z navedeno uredbo.

(28)

Za nasvet glede etičnih vprašanj v zvezi z dajanjem novih živil na trg v Uniji se lahko po potrebi zaprosi Evropsko skupino za etiko v znanosti in novih tehnologijah.

(29)

Nova živila, ki so se dajala na trg v Uniji v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97, bi bilo treba še naprej dajati na trg. Nova živila, odobrena v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97, bi bilo treba vključiti na seznam novih živil Unije, ki ga uvaja ta uredba. Poleg tega se zahtevki, predloženi v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97 pred začetkom uporabe te uredbe, obravnavajo kot zahtevki v skladu s to uredbo, če poročilo o začetni presoji iz Uredbe (ES) št. 258/97 še ni bilo poslano Komisiji, in v vseh primerih, kadar se v skladu z navedeno uredbo zahteva poročilo o dodatni presoji. Drugi zahtevki v postopku, predloženi pred začetkom uporabe te uredbe v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 258/97, bi bilo treba obravnavati v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 258/97.

(30)

Uredba (ES) št. 882/2004 (20) določa splošna pravila o izvajanju uradnega nadzora za preverjanje skladnosti z zakonodajo o živilih. Zato bi se od držav članic moralo zahtevati, da izvajajo uradni nadzor v skladu z navedeno uredbo, da se doseže skladnost s to uredbo.

(31)

Uporabljajo se zahteve glede higiene živil, ki jih določa Uredba (ES) št. 852/2004 (21).

(32)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitev usklajenih pravil za dajanje novih živil na trg v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje lažje doseže Unija, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti, določenim v navedenem členu, ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(33)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(34)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s členoma 5 in 7 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (22).

(35)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastilo za razjasnitev določenih opredelitev pojmov, da se na podlagi ustreznih meril zagotovi usklajeno izvajanje zadevnih določb v državah članicah, vključno z opredelitvijo „namensko proizvedenega nanomateriala“ ob upoštevanju tehničnega in znanstvenega napredka, ter netradicionalne tehnike vzreje živali, tudi tehnik, ki se uporabljajo za nespolno reprodukcijo genetsko identičnih živali, ki se pred 15. majem 1997 niso uporabljale v proizvodnji hrane v Uniji. Komisiji bi bilo treba podeliti tudi pooblastilo za sprejetje veh primernih prehodnih ukrepov in za posodobitev seznama tradicionalnih živil iz tretjih držav in seznama Unije.

(36)

Poleg tega bi bilo Komisiji treba podeliti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede meril, v skladu s katerimi se za živilo lahko šteje, da se je pred 15. majem 1997 v Uniji v pomembnem obsegu uporabljalo za prehrano ljudi. Še zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu posvetuje z eksperti, kar je v skladu z njenimi obvezami iz Sporočila Komisije z dne 9. decembra 2009 o izvajanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

UVODNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba določa usklajena pravila za dajanje novih živil na trg v Unije, s katerimi se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi in koristi potrošnikov ter hkrati učinkovito delovanje notranjega trga, po potrebi ob upoštevanju varstva okolja in dobrega počutja živali.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za dajanje novih živil na trg v Uniji.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

(a)

živila, ki se uporabljajo in dokler se uporabljajo kot:

(i)

aditivi za živila, ki sodijo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1333/2008;

(ii)

arome za živila, ki sodijo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1334/2008;

(iii)

ekstrakcijska topila, ki se uporabljajo pri proizvodnji živil in sodijo na področje uporabe Direktive 2009/32/ES;

(iv)

encimi za živila, ki sodijo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1332/2008 ;

(v)

vitamini in minerali, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2002/46/ES, Uredbe (ES) št. 1925/2006 ali Direktive 2009/39/ES, razen že odobreni vitamini ali mineralne snovi, ki so pridobljeni s proizvodnimi metodami ali z uporabo novih virov, ki niso bili upoštevani v času odobritve, v skladu s posebno zakonodajo, kadar te proizvodne metode ali novi viri pomenijo pomembne spremembe, navedene v točki (iii) člena 3(2)(a) te uredbe;

(b)

živila, ki sodijo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1829/2003.

Člen 3

Opredelitve pojmov

1.   V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov, določene v Uredbi (ES) št. 178/2002.

2.   Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„novo živilo“ pomeni živilo, ki se ni uporabljalo v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997, vključno z:

(i)

živili živalskega izvora, če se za živali uporabljajo netradicionalne tehnike vzreje, ki se pred 15. majem 1997 niso uporabljale za proizvodnjo živil v Uniji, in živili iz mladičev teh živali;

(ii)

živili rastlinskega izvora, če se za rastline uporabljajo netradicionalne tehnike gojenja, ki se pred 15. majem 1997 niso uporabljale za proizvodnjo živil v Uniji, če navedena netradicionalna tehnika gojenja pomeni pomembne spremembe v sestavi ali strukturi živila, ki vplivajo na njegovo hranilno vrednost, način njegove presnove ali raven neželenih snovi;

(iii)

živili, za katere se uporablja nov proizvodni postopek, ki se pred 15. majem 1997 ni uporabljal za proizvodnjo živil v Uniji, če navedeni proizvodni postopek pomeni pomembne spremembe v sestavi ali strukturi živila, ki vplivajo na njegovo hranilno vrednost, način njegove presnove ali raven neželenih snovi;

(iv)

živili, ki vsebujejo namensko proizvedene nanomateriale ali so iz njih sestavljena;

(v)

tradicionalnimi živili iz tretje države;

(vi)

sestavinami živil, ki so se v Uniji pred 15. majem 1997 uporabljale izključno v prehranskih dopolnilih, če se bodo uporabljale v živilih, ki niso prehranska dopolnila. Če pa se je živilo do navedenega dne uporabljalo izključno kot prehransko dopolnilo ali v prehranskem dopolnilu, se lahko po tem dnevu daje na trg v Uniji za isto uporabo in se ne šteje za novo živilo;

(b)

„mladič“ pomeni žival, vzrejeno s tradicionalno tehniko vzreje, katere vsaj eden od staršev je žival, vzrejena z netradicionalno tehniko vzreje;

(c)

„namensko proizvedeni nanomaterial“ pomeni namenoma proizveden material, pri katerem je velikost ene ali več dimenzij 100 nm ali manj ali ki je v notranjosti ali na površini sestavljen iz ločenih funkcionalnih delov, številni od njih pa imajo eno ali več dimenzij v velikosti 100 nm ali manj, vključno s strukturami, aglomerati ali agregati, katerih velikost lahko presega 100 nm, vendar pa ohranijo lastnosti, značilne za nanomerilo.

Lastnosti, ki so značilne za nanomerilo, vključujejo:

(i)

lastnosti v zvezi z veliko specifično površino zadevnih materialov; in/ali

(ii)

posebne fizikalno-kemijske lastnosti, ki se razlikujejo od lastnosti enakega materiala, ki nima nanooblike;

(d)

„tradicionalno živilo iz tretjih držav“ pomeni novo živilo, razen novo živilo iz točk (i) do (iv) točke (a), pridobljeno v primarni proizvodnji, s preteklimi izkušnjami o uporabi živila v tretji državi, kar pomeni, da je zadevno živilo bilo vsaj 25 let običajna prehrana za velik del prebivalstva države in bo to še naprej;

(e)

„pretekle izkušnje o varni uporabi živila v tretji državi“ pomeni, da je varnost zadevnega živila potrjena s podatki o sestavi in izkušnjami z uporabo in neprekinjeno uporabo že vsaj 25 let v običajni prehrani velikega dela prebivalstva države.

3.   Komisija lahko sprejme nadaljnja merila za pojasnitev opredelitev iz podtočk (i) do(iv) točke (a), ter iz točk (c), (d) in (e) odstavka 2 tega člena v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2).

Člen 4

Postopek za določitev statusa novega živila

1.   Nosilci živilske dejavnosti preverijo status živila, ki ga nameravajo dati na trg v Uniji, v zvezi s področjem uporabe te uredbe.

2.   V primeru dvoma se nosilci živilske dejavnosti o statusu tega živila posvetujejo z ustreznim pristojnim organom za nova živila, kakor je opredeljeno v členu 15 Uredbe (ES) št. 1331/2008. Nosilec živilske dejavnosti na zahtevo ustreznega pristojnega organa predloži informacije glede obsega, v katerem se je živilo uporabljalo za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997.

3.   Pristojni organ se po potrebi lahko posvetuje z drugimi pristojnimi organi in Komisijo o obsegu, v katerem se je živilo uporabljalo za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997. Odgovori na tovrstna posvetovanja se posredujejo tudi Komisiji. Komisija povzame prejete odgovore in pristojnim organom posreduje ugotovite posvetovanj.

4.   Komisija lahko sprejme izvedbena pravila za odstavek 3 tega člena v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2).

Člen 5

Odločitve o razlagi

Po potrebi lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2) odloči ali vrsta živila sodi v področje uporabe te uredbe.

POGLAVJE II

ZAHTEVE ZA DAJANJE NOVIH ŽIVIL NA TRG V SKUPNOSTI

Člen 6

Prepoved neskladnih novih živil

Nihče ne sme na trg v Uniji dajati novih živil, če niso skladna s to uredbo.

Člen 7

Seznama novih živil

1.   Komisija vodi seznam Unije odobrenih novih živil, razen tradicionalnih živil iz tretjih držav (v nadaljnjem besedilu „seznam Unije“), ki se objavi v skladu s členom 2(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008.

2.   Komisija sestavi in vodi seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav, odobrenih v skladu s členom 11(5) te uredbe, ki se objavi v seriji C Uradnega lista Evropske unije.

3.   Na trg v Uniji se lahko dajo le nova živila, vključena na seznam Unije ali seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav.

Člen 8

Splošni pogoji za vključitev novih živil na seznama

Novo živilo se lahko vključi na ustrezni seznam le, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

na podlagi razpoložljivih znanstvenih dokazov ne pomeni tveganja za zdravje potrošnika;

(b)

ne zavaja potrošnika;

(c)

v primeru, da je namenjeno nadomestitvi drugega živila, se od slednjega ne razlikuje tako, da bi bila njegova običajna poraba za potrošnika hranilno manj ugodna.

Člen 9

Vsebina seznama Unije

1.   Seznam Unije se posodablja v skladu s postopkom iz Uredbe (ES) št. 1331/2008 in po potrebi v skladu s členom 16 te uredbe.

2.   Pri vnosu novega živila na seznam Unije se navede specifikacija živila ter po potrebi pogoji uporabe, dodatne posebne zahteve za označevanje zaradi obveščanja končnega potrošnika in/ali zahtevo za spremljanje po dajanju na trg ter po potrebi informacijo iz člena 16(4).

Člen 10

Vsebina seznama tradicionalnih živil iz tretjih držav

1.   Seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav se posodablja v skladu s postopkom iz člena 11.

2.   Pri vnosu tradicionalnega živila iz tretje države na seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav se navede specifikacija živila in po potrebi pogoji uporabe in/ali dodatne posebne zahteve za označevanje zaradi obveščanja končnega potrošnika.

Člen 11

Postopek za vključitev tradicionalnega živila iz tretje države na seznam

1.   Z odstopanjem od postopka, določenega v členu 9(1) te uredbe, zainteresirana stran iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008, ki namerava dati na trg v Uniji tradicionalno živilo iz tretje države, predloži zahtevek Komisiji.

Zahtevek vsebuje:

(a)

ime in opis živila,

(b)

sestavo živila,

(c)

državo porekla živila,

(d)

dokumentacijo, ki dokazujejo pretekle izkušnje o varni uporabi živila v kateri koli tretji državi,

(e)

če je to potrebno pogoje uporabe in posebne zahteve za označevanje,

(f)

povzetek vsebine zahtevka.

Zahtevek se predloži v skladu z izvedbenimi pravili iz odstavka 7 tega člena.

2.   Komisija državam članicam in Agenciji nemudoma posreduje veljavni zahtevek iz odstavka 1.

3.   Agencija sprejme mnenje v šestih mesecih od prejema zahtevka. Kadar Agencija od zainteresirane strani zahteva dodatne informacije, po posvetovanju s to stranjo določi obdobje, v katerem bo slednja te informacije predložila. Časovna omejitev šestih mesecev se samodejno podaljša za to dodatno obdobje. Agencija da dodatne informacije na voljo državam članicam in Komisiji.

4.   Za pripravo svojega mnenja Agencija preveri, da:

(a)

so pretekle izkušnje o varni uporabi živila v kateri koli tretji državi utemeljene s kakovostnimi podatki, ki jih predloži zainteresirana stran; ter

(b)

sestava živila in po potrebi pogoji za njegovo uporabo ne ogrožajo zdravja potrošnikov v Uniji.

Agencija svoje mnenje posreduje Komisiji, državam članicam in zainteresirani strani.

5.   V treh mesecih po predložitvi mnenja Agencije Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2) posodobi seznam tradicionalnih živil iz tretjih držav, pri čemer upošteva mnenje Agencije, vse ustrezne določbe zakonodaje Unije in vse druge dejavnike, ki so pomembni za obravnavano zadevo. Komisija o tem ustrezno obvesti zainteresirano stran. Če se Komisija odloči, da ne bo posodobila seznama tradicionalnih živil iz tretjih držav, o tem ustrezno obvesti zainteresirano stran in države članice ter navede razloge, zakaj meni, da posodobitev ni upravičena.

6.   Zainteresirana stran lahko umakne zahtevek v kateri koli fazi postopka.

7.   Komisija sprejme do … (23) podrobna pravila za izvajanje tega člena, v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2).

Člen 12

Tehnične smernice

Brez poseganja v izvedbene ukrepe, sprejete na podlagi točke (a) člena 9(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008 in do … (23), Komisija po potrebi in v tesnem sodelovanju z Agencijo in po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi poskrbi za tehnične smernice in orodja za pomoč zainteresiranim stranem, predvsem nosilcem živilske dejavnosti ter zlasti malim in srednje velikim podjetjem ali drugim zainteresiranim stranem, pri pripravi in predložitvi zahtevkov v skladu s to uredbo.

Člen 13

Mnenje Agencije

Agencija pri ocenjevanju varnosti novih živil, kjer je to potrebno, zlasti:

(a)

primerja, če je živilo enako varno kot živilo iz primerljive živilske kategorije, ki že obstaja na trgu v Uniji, ali enako varno kot živilo, ki ga bo novo živilo nadomestilo;

(b)

upošteva pretekle izkušnje o varni uporabi živila.

Člen 14

Posebne obveznosti nosilcev živilske dejavnosti

1.   Komisija lahko zaradi varnosti živil in v skladu z mnenjem Agencije zahteva, da se živilo, po tem ko je dano na trg spremlja. Nosilci živilske dejavnosti, ki živilo dajo na trg v Uniji, so odgovorni za izpolnjevanje zahtev glede spremljanja , kakor so opredeljene pri vnosu zadevnega živila na seznam Unije.

2.   Proizvajalec takoj obvesti Komisijo o:

(a)

vseh znanstvenih ali tehničnih informacijah, ki bi lahko vplivale na oceno varnosti pri uporabi novega živila;

(b)

vsaki prepovedi ali omejitvi, ki jo naloži pristojni organ katere koli tretje države, v kateri se novo živilo da na trg.

Člen 15

Evropska skupina za etiko v znanosti in novih tehnologijah

Komisija se lahko po potrebi na lastno pobudo ali zahtevo države članice posvetuje z Evropsko skupino za etiko v znanosti in novih tehnologijah, da bi pridobila njeno mnenje o zelo pomembnih etičnih vprašanjih, povezanih z znanostjo in novimi tehnologijami.

Komisija omogoči javnosti dostop do tega mnenja.

Člen 16

Postopek odobritve v primeru varstva podatkov

1.   Na zahtevo predlagatelja, podprto z ustreznimi in preverljivimi informacijami, vključenimi v dokumentacijo zahtevka, se novi znanstveni dokazi in/ali znanstveni podatki za podporo zahtevkom v obdobju petih let od datuma vključitve novega živila na seznam Unije ne smejo uporabiti v korist drugega zahtevka brez soglasja prvotnega predlagatelja. Takšno varstvo pravic je zagotovljeno kadar:

(a)

so bili novi znanstveni dokazi in/ali znanstveni podatki s strani predlagatelja v času vlaganja prvega zahtevka označeni kot pravno zaščiteni (pravno zaščiteni znanstveni podatki);

(b)

prvotni predlagatelj je imel v času prvega zahtevka izključno pravico sklicevanja na pravno zaščitene podatke; in

(c)

novo živilo ne bi moglo biti odobreno brez predložitve pravno zaščitenih znanstvenih podatkov s strani prvotnega predlagatelja.

Vendar pa se lahko prvotni in poznejši predlagatelj, da se takšne informacije in podatki lahko uporabijo.

2.   Komisija v posvetovanju s predlagateljem določi, katere podatke bi bilo treba zaščititi v skladu z odstavkom 1 in o odločitvi obvesti predlagatelja, Agencijo in države članice.

3.   Z odstopanjem od člena 7(5) Uredbe (ES) št. 1331/2008 se posodabljanje seznama Unije z novimi živili, razen s tradicionalnimi živili iz tretje države, določi v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2) te uredbe, v primerih, kadar so pravno zaščiteni znanstveni podatki zaščiteni v skladu s tem členom. V tem primeru se odobritev dodeli za obdobje iz odstavka 1 tega člena.

4.   V primerih iz odstavka 3 tega člena se pri vnosu novega živila na seznam Unije poleg informacij iz odstavka 9(2) te uredbe navedejo še:

(a)

datum vnosa novega živila na seznam Unije;

(b)

dejstvo, da vnos temelji na pravno zaščitenih novih znanstvenih dokazih in/ali pravno zaščitenih znanstvenih podatkih, zaščitenih v skladu s tem členom;

(c)

ime in naslov predlagatelja;

(d)

dejstvo, da je dajanje novega živila na trg v Uniji odobril le predlagatelj iz točke (c), razen če poznejši predlagatelj pridobi dovoljenje za živilo brez sklica na te pravno zaščitene podatke, ki jih je kot takšne označil prvotni predlagatelj.

5.   Pred iztekom roka iz odstavka 1 tega člena Komisija posodobi seznam Unije v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2), tako da – pod pogojem, da odobreno živilo še izpolnjuje pogoje iz te uredbe – nič več ne vključuje posebnih navedb iz odstavka 4 tega člena.

Člen 17

Obveščanje javnosti

Komisija omogoči javnosti dostop do:

(a)

seznama Unije iz člena 7(1) in seznama tradicionalnih živil iz tretjih držav iz člena 7(2) na enotni posebni strani spletnega mesta Komisije;

(b)

povzetkov zahtevkov, vloženih v skladu s to uredbo;

(c)

ugotovitev posvetovanj iz člena 4(3).

Komisija lahko sprejme izvedbene ukrepe za ta člen, vključno z ureditvami za objavo ugotovitev posvetovanj iz točke (c) prvega odstavka tega člena, v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2).

POGLAVJE III

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 18

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo uradno obvestijo o navedenih določbah do … (24) in jo nemudoma uradno obvestijo o kakršnih koli naknadnih spremembah.

Člen 19

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali, ustanovljen s členom 58 Uredbe (ES) št. 178/2002.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Rok iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

Člen 20

Delegirani akti

Za doseganje ciljev te uredbe, navedenih v členu 1, Komisija v skladu s členom 21 in pod pogoji iz členov 22 in 23 do … (24), sprejme delegirane akte glede dodatnih meril za oceno, ali se je pred 15. majem 1997 živilo v Uniji uporabljalo v pomembnem obsegu za prehrano ljudi, kakor je navedeno v točki (a) člena 3(2).

Člen 21

Izvajanje pooblastila

1.   Komisiji se podeli pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 20 za obdobje petih let po začetku veljavnosti te uredbe. Komisija predloži poročilo o prenesenih pooblastilih najpozneje šest mesecev pred koncem zadevnih petih let. Veljavnost prenesenega pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če ga Evropski parlament ali Svet prekliče v skladu s členom 22.

2.   Ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

3.   Za pooblastilo Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov veljajo pogoji, določeni v členih 22 in 23.

Člen 22

Preklic pooblastila

1.   Evropski parlament ali Svet lahko prekliče prenos pooblastila iz člena 20.

2.   Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu prenosa pooblastila, o tem obvesti drugo institucijo in Komisijo najpozneje mesec dni pred sprejetjem končne odločitve, ter navede prenesena pooblastila, ki bi se lahko preklicala, ter razloge za njihov preklic.

3.   Z odločitvijo o preklicu pooblastil prenehajo veljati pooblastila, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Objavi se v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 23

Ugovori zoper delegirane akte

1.   Evropski parlament ali Svet lahko ugovarja zoper delegirani akt v treh mesecih od datuma uradnega obvestila.

2.   Če do izteka tega roka niti Evropski parlament niti Svet ne ugovarja zoper delegirani akt ali če pred tem datumom Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo o odločitvi, da zoper delegirani akt ne ugovarjata, začne delegirani akt veljati z dnem, ki je v njem določen.

3.   Če Evropski parlament ali Svet ugovarja zoper delegirani akt, ta ne začne veljati. Institucija, ki zoper delegirani akt ugovarja, svojo odločitev utemelji.

Člen 24

Pregled

1.   Komisija do … (25) in ob upoštevanju pridobljenih izkušenj predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o izvajanju te uredbe in zlasti členov 3, 11 in 16, po potrebi skupaj z morebitnimi zakonodajnimi predlogi.

2.   Komisija do … (26) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o vseh vidikih živil, proizvedenih iz kloniranih živali in njihovih mladičev, temu pa po potrebi sledijo zakonodajni predlogi.

3.   Poročila in morebitni predlogi so dostopni javnosti.

POGLAVJE IV

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 258/97 in Uredba (ES) št. 1852/2001 se razveljavita z … (27), razen za tiste zahtevke v postopku, za katere se uporablja člen 27 te uredbe.

Člen 26

Priprava seznama Unije

Komisija najpozneje … (27) pripravi seznam Unije in nanj vnese nova živila, odobrena in/ali vnesena na seznam Unije v skladu s členi 4, 5 in 7 Uredbe (ES) št. 258/97, po potrebi vključno z vsemi obstoječimi pogoji za odobritev.

Člen 27

Prehodni ukrepi

1.   Vsi zahtevki za dajanje novega živila na trg v Uniji, predloženi državi članici v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 258/97 pred … (27), se obravnavajo kot zahtevki po tej uredbi, kadar poročilo o začetni presoji iz člena 6(3) Uredbe (ES) št. 258/97 še ni bilo poslano Komisiji ter v vseh primerih, ko se zahteva poročilo o dodatni presoji v skladu s členom 6(3) ali (4) Uredbe (ES) št. 258/97.

Drugi zahtevki v postopku, predloženi v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 258/97 pred … (27), se obravnavajo v skladu z določbami navedene uredbe.

2.   Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2) sprejme prehodne ukrepe za uporabo odstavka 1 tega člena.

Člen 28

Spremembe Uredbe (ES) št. 1331/2008

Uredba (ES) št. 1331/2008 se spremeni:

1.

Naslov se nadomesti z naslednjim:

2.

V členu 1 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1.   Ta uredba določa skupni postopek za oceno in odobritev (v nadaljnjem besedilu ‚skupni postopek‘) aditivov za živila, encimov za živila, arom za živila in izvornih snovi za arome za živila ter sestavin živil z aromatičnimi lastnostmi, ki se uporabljajo ali so namenjeni za uporabo v ali na živilih in novih živilih (v nadaljnjem besedilu ‚snovi ali proizvodi‘), ki prispeva k prostemu pretoku živil v Uniji ter k visoki ravni varovanja zdravja ljudi in visoki ravni varstva potrošnikov, vključno z zaščito interesov potrošnikov. Ta uredba se ne uporablja za arome dima, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 2065/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. novembra 2003 o aromah dima, ki se uporabljajo ali so namenjene uporabi v ali na živilih (28).

2.   Skupni postopek določa ureditev postopkov za posodobitev seznamov snovi in proizvodov, katerih trženje je odobreno v Uniji v skladu z Uredbo (ES) št. 1333/2008, Uredbo (ES) št. 1332/2008, Uredbo (ES) št. 1334/2008 ter Uredbo (EU) št. …/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o novih živilih (29) (v nadaljnjem besedilu „področna živilska zakonodaja“).

3.

V členu 1(3), členu 2(1) in (2), členu 7(4), (5) in (6), členu 9(2), členu 12(1) in členu 13 se beseda „snov“ in „snovi“ nadomesti s „snov ali proizvod“ ali „snovi ali proizvodi“.

4.

Naslov člena 2 se nadomesti z naslednjim:

„Seznam Unije snovi ali proizvodov“

5.

V členu 4 se doda naslednji odstavek:

„3.   Za posodobitev različnih seznamov Unije, reguliranih pod različnimi sektorskimi živilskimi zakonodajami, se lahko predloži en sam zahtevek v zvezi s snovjo ali proizvodom, če je zahtevek v skladu z zahtevami vsake sektorske živilske zakonodaje.“.

6.

Naslednji stavek se vstavi na začetku člena 6(1):

„Če obstajajo znanstveni razlogi za pomisleke glede varnosti, predlagatelj predloži dodatne informacije glede ocene tveganja.“

7.

V členu 7 se odstavki 4, 5 in 6 nadomestijo z naslednjim:

„4.   Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb posameznega akta sektorske živilske zakonodaje z izjemo novih živil, se v zvezi s črtanjem snovi s seznama Unije sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(3).

5.   Zaradi učinkovitosti se ukrepi za spreminjanje nebistvenih določb posameznega akta sektorske živilske zakonodaje z izjemo novih živil, med drugim z njegovim dopolnjevanjem, v zvezi z dodajanjem snovi na seznam Unije, ter za dodajanje, umikanje in spreminjanje pogojev, specifikacij ali omejitev, povezanih z vključenostjo zadevne snovi v seznam Unije, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(4).

6.   Z izjemo novih živil in na podlagi nujnosti živil lahko Komisija v nujnih primerih za črtanje snovi s seznama Unije ali za dodajanje, črtanje ali spreminjanje pogojev, specifikacij ali omejitev, povezanih z vključenostjo snovi v seznam Unije, uporabi nujni postopek iz člena 14(5).

7.   Ukrepi v zvezi s črtanjem katerega od proizvodov, ki jih ureja uredba o novih živilih oziroma, s seznama Unije ali njihovim dodajanjem na ta seznam in/ali dodajanjem, črtanjem ali spreminjanjem pogojev, specifikacij ali omejitev, povezanih z vključenostjo takšnega proizvoda v seznam Unije, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 14(2).“.

8.

Beseda „Skupnost“ se nadomesti z besedo „Unija“.

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … (30).

Vendar se členi 26, 27 in 28 uporabljajo od … (31). Z odstopanjem od drugega odstavka tega člena in člena 16(2) Uredbe (ES) št. 1331/2008 se zahtevki lahko vložijo v skladu s to uredbo od … (31) za odobritev živil iz točke (iv) člena 3(2)(a) te uredbe, če so taka živila na ta dan že na trgu v Unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik


(1)  UL C 224, 30.8.2008, str. 81.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 25. marca 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu), stališče Sveta v prvi obravnavi z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  UL L 43, 14.2.1997, str. 1.

(4)  UL L 253, 21.9.2001, str. 17.

(5)  UL L 253, 16.9. 1997, str. 1.

(6)  UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

(7)  Direktiva 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (UL L 183, 12.7.2002, str. 51).

(8)  UL L 311, 28.11.2001, str. 67.

(9)  Uredba (ES) št. 1829/2003 Evropskega Parlamenta In Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (UL L 268, 18.10.2003, str. 1).

(10)  Uredba (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila (UL L 354, 31.12.2008, str. 16).

(11)  Uredba (ES) št. 1334/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aromah in nekaterih sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih (UL L 354, 31.12.2008, str. 34).

(12)  Uredba (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (UL L 354, 31.12.2008, str. 7).

(13)  Direktiva 2009/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o približevanju zakonodaj držav članic na področju ekstrakcijskih topil, ki se uporabljajo pri proizvodnji živil in njihovih sestavin (prenovitev) (UL L 141, 6.6.2009, str. 3).

(14)  UL L 404, 30.12.2006, str. 26.

(15)  UL L 124, 20.5.2009, str. 21.

(16)  UL L 354, 31.12.2008, str. 1.

(17)  Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (UL L 109, 6.5.2000, str. 29).

(18)  Direktiva Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (UL L 276, 6.10.1990, str. 40).

(19)  Uredba (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (UL L 404, 30.12.2006, str. 9).

(20)  Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L 165, 30.4.2004, str. 1).

(21)  Uredba (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1).

(22)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(23)  UL: prosimo vstavite datum 2 leti od začetka veljavnosti te uredbe.

(24)  UL: Prosim vstavite datum 24 mesecev po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(25)  UL: Prosimo vstavite datum: 5 let po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(26)  UL : Prosimo vstavite datum: 1 leto po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(27)  UL: Prosimo vstavite datum: 24 mesecev po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(28)  UL L 309, 26.11.2003, str. 1.

(29)  UL L … “.

(30)  UL: Prosimo vstavite datum: 24 mesecev po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(31)  UL: Prosimo vstavite dan začetka veljavnosti te uredbe.


UTEMELJITEV SVETA

I.   UVOD

Komisija je 15. januarja 2008 predložila predlog (1) uredbe o novih živilih in spremembi Uredbe (ES) št. 1331/2008 z dne 16. decembra 2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, encime za živila in arome za živila. Predlog je temeljil na členu 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

Evropski parlament je 25. marca 2009 v skladu s členom 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sprejel mnenje iz prve obravnave (2).

Ekonomsko–socialni odbor je mnenje sprejel 29. maja 2008 (3).

Svet je 15. marca 2010 soglasno sprejel stališče iz prve obravnave v skladu s členom 294(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

II.   CILJ PREDLAGANE UREDBE

Komisija je že v beli knjigi o varnosti živil, sprejeti 12. januarja 2000 (4), napovedala, da namerava preučiti uporabo zakonodaje o novih živilih in izvesti potrebne prilagoditve sedanje Uredbe (ES) št. 258/97 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami.

Namen predloga je posodobiti in pojasniti regulativni okvir za odobritev in dajanje v promet novih živil in hkrati zagotoviti varnost živil, varovanje zdravja ljudi in interesov potrošnikov ter učinkovito delovanja notranjega trga. Predlog razveljavlja sedanjo Uredbo (ES) št. 258/97 in Uredbo Komisije (ES) št. 1852/2001.

Predlog ohranja 15. maj 1997 kot zadnji datum za določitev, ali je živilo novo ali ne, in pojasnjuje, da v opredelitev novih živil sodijo živila, proizvedena z novimi tehnologijami, in živila, proizvedena iz rastlin ali živali, ki so vzgojena z netradicionalnimi tehnikami vzreje.

Komisija je predlagala, da naj bi za dajanje novih živil v promet veljal centralizirani postopek na ravni Skupnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 1331/2008 o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve, ki bi nadomestil sedanji sistem ocene tveganja, ki jo izvajajo nacionalni organi. Oceno tveganja naj bi izvedla Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). O vključitvi novih živil na seznam novih živil Skupnosti naj bi odločala Komisija na podlagi mnenja EFSA. Komisiji naj bi pomagal Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali (SCFCAH). Končno odločitev o posodobitvi seznama novih živil naj bi sprejela Komisija po postopku v odboru s pregledom.

Odobritve, povezane z vložnikom zahtevka, naj bi se nadomestile, poenostavljeni postopek pa bi se kot splošno pravilo odpravil z odobritvijo, naslovljeno na Skupnost. V upravičenih primerih novih znanstvenih dokazov in podatkov, ki so predmet lastninske pravice, bi se lahko odobrilo varovanje podatkov, da bi tako podprli inovacije v kmetijsko–živilskem sektorju.

Predlog uvaja opredelitev „tradicionalna živila iz tretje države“ kot kategorijo novih živil, za katera bi morala veljati obveznost obveščanja, če EFSA ali države članice ne predložijo nobenih utemeljenih pripomb glede varnosti.

Že odobrena nova živila naj bi se še naprej tržila in bila uvrščena na seznam novih živil Skupnosti.

III.   ANALIZA STALIŠČA SVETA

1.    Uvodne opombe

Stališče Sveta je bilo pripravljeno po pregledu predloga Komisije v Svetu. Svet je v besedilo vnesel več sprememb, nekatere od njih so bile oblikovane na podlagi sprememb, ki jih je predlagal Evropski parlament.

Komisija je sprejela vse spremembe predloga, ki jih je uvedel Svet, razen vključitve opredelitve potomcev kloniranih živali v člen 3(2)(b) in vključitve potomcev v člen 3(2)(a)(i).

2.    Predlogi sprememb Evropskega parlamenta

Na plenarnem glasovanju 25. marca 2009 je Evropski parlament sprejel 76 predlogov sprememb k predlogu (5). Svet je v skupno stališče vključil 30 predlogov sprememb, od tega 20 v celoti (predlogi sprememb 7, 15, 16, 20, 35, 41, 42, 44, 45, 53, 63, 65, 67, 68, 69, 76, 77, 88, 89 in 93), 5 deloma (predlogi sprememb 1, 30, 40, 91 in 92) in 5 načelno (predlogi sprememb 3, 6, 11, 25 in 64).

2.1   Glavne spremembe predloga, ki jih je uvedel Svet, glede na predloge sprememb EP  (6)

(a)

Cilji uredbe (člen 1 ter uvodni izjavi 1 in 2) – Svet je vključil varstvo okolja in dobrobit živali. To delno vključuje predloga sprememb 1 in 30 ter odraža smisel predloga spremembe 3.

(b)

Področje uporabe (člen 2(2)(a)(v) ter uvodni izjavi 13 in 14) – Svet je pojasnil, da bi do ustreznih sprememb Uredbe (ES) št. 1925/2006, Direktive 2002/46/ES in Direktive 89/398/EGS vitamini in minerali, pridobljeni iz novih virov ali z uporabo proizvodnega procesa, ki v času njihove odobritve ni bil upoštevan in ki povzroča pomembne spremembe v sestavi ali strukturi živila, ki vplivajo na njegovo prehransko vrednost, presnavljanje ali raven neželenih snovi, morali spadati v področje uporabe uredbe o novih živilih. To je v skladu s prvim delom predloga spremembe 91.

(c)

Opredelitev novih živil (člen 3 ter uvodne izjave 6, 8, 10 in 11) – osnovno merilo za oceno, ali je živilo novo ali ne, ostaja uporaba tega živila v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997. Za zagotovitev pravne jasnosti se je Svet odločil, da je treba nadaljnja merila za oceno pomembnega obsega za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997 oblikovati pred datumom začetka uporabe uredbe. Pooblastila za sprejetje teh meril so se v skladu s členom 290 PDEU prenesla na Komisijo. Začetek uporabe je bilo zato treba prestaviti na kasnejši čas, in sicer 24 mesecev po začetku veljavnosti uredbe.

Zaradi večje jasnosti se spremenijo naslednje opredelitve pojmov:

razlikuje se med živili živalskega in živili rastlinskega izvora. Živila rastlinskega izvora spadajo na področje uporabe te uredbe samo v primeru, če uporabljena netradicionalna tehnika gojenja rastline povzroči pomembne spremembe v sestavi ali strukturi živila;

vključeni sta opredelitvi „potomcev“ in „namensko proizvedenih nanomaterialov“ (glej tudi točki (d) in (e);

v opredelitev spadajo sestavine, ki so se pred 15. majem 1997 uporabljale v prehranskih dopolnilih, zato je zanje potrebna odobritev samo, če se bodo uporabljale v živilih, ki niso prehranska dopolnila;

opredelitev pojma „tradicionalno živilo iz tretje države“ zajema živilo, pridobljeno izključno v primarni proizvodnji, za katerega se je v kateri koli tretji državi v neprekinjenem obdobju 25 let dokazala varna uporaba v običajni prehrani velikega dela prebivalstva;

stopnja usklajenosti zdravil državi članici omogoča, da kadar v skladu z Direktivo 2001/83/ES ugotovi, da je snov zdravilo, omeji dajanje takega proizvoda v promet v skladu z zakonodajo Unije, četudi je bil ta isti proizvod odobren kot novo živilo v skladu s sedanjo uredbo.

Svet se je tudi strinjal, da lahko Komisija po regulativnem postopku v odboru sprejme nadaljnja merila za pojasnitev opredelitev iz podtočk (i) do (iv) točke (a) in točk (c), (d) in (e) člena 3(2), da bi zagotovila usklajeno izvajanje v državah članicah.

Te prilagoditve zajemajo predloge sprememb 15, 16, 35, 63 in večji del predloga spremembe 92.

(d)

Živila, proizvedena iz živali, vzrejenih z netradicionalnimi tehnikami vzreje, in njihovih po tomcev (člen 3(2)(a)(i) ter uvodni izjavi 6 in 7) – Svet je sprejel odločitev, da se živila, proizvedena iz živali, vzrejenih z netradicionalnimi tehnikami vzreje (npr. kloniranje), in njihovih potomcev, vključijo v področje uporabe uredbe. Svet hkrati meni, da ta uredba ne more zadovoljivo urejati vseh vidikov kloniranja, zato naj Komisija to vprašanje nadalje preuči. V ta namen Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu v enem leto po začetku veljavnosti te uredbe predloži poročilo o vseh vidikih proizvodnje živil iz kloniranih živali in njihovih potomcev, ki mu bo po potrebi sledil zakonodajni predlog (člen 20(2)). To je v skladu s predlogom spremembe 93. Svet je menil, da je treba živila, proizvedena iz kloniranih živali, ohraniti na področju uporabe predlagane uredbe, vse dokler Komisija ne predloži posebne zakonodaje oziroma do sprejetja takšne zakonodaje. S to rešitvijo bi se izognili pravni praznini, ki bi nastala z izključitvijo tovrstnih živil iz uredbe, kakor je predlagal Evropski parlament, saj trenutno ni zakonodaje, ki bi urejala proizvodnjo živil iz kloniranih živali.

(e)

Nanomateriali – Svet je priznal potrebo po sistematični oceni varnosti in odobritvi živil, ki vsebujejo namensko proizvedene nanomateriale ali so iz njih sestavljena, ne glede na kakršno koli spremembo lastnosti teh živil, ki jo takšni nanomateriali lahko povzročijo. Zato je Svet pojasnil, da so tovrstna živila nova (člen 3(2)(a)(iv)), in dodal opredelitev pojma „namensko proizvedeni nanomateriali“ (člen 3(2)(c)). Svet je tako zapolnil vrzel, ki bi lahko nastala, če uporaba nanotehnologij ne bi povzročila pomembnih sprememb v sestavi ali strukturi živila, kakor je opredeljeno v členu 3(2)(a)(iii), vendar pa bi živilo še vedno vsebovalo namensko proizvedene nanomateriale. V uvodni izjavi 9 je poudarjena potreba po mednarodno dogovorjeni opredelitvi nanomateriala. Če se na mednarodni ravni doseže drugačna opredelitev, bi se opredelitev iz te uredbe prilagodila po rednem zakonodajnem postopku. Komisija je izrazila pridržek, saj je menila, da bi se moralo pooblastila za takšno prilagoditev v skladu s členom 290 PDEU prenesti na Komisijo. Svet je zato sprejel del predloga spremembe 92.

Svet je sprejel zahtevo iz predlogov sprememb 6 in 11 o ustrezni metodi za oceno tveganja namensko proizvedenih nanomaterialov, ki se odraža v uvodni izjavi 20.

(f)

Določitev statusa živila (člen 4 in uvodna izjava 16) – Svet se je odločil, da bodo za določitev statusa živila, ki se bo dajalo v promet v Uniji, v zvezi z opredelitvijo novega živila odgovorni nosilci živilske dejavnosti, ki se morajo v primeru dvoma posvetovati s svojimi nacionalnimi organi.

(g)

Odobritev novih živil (člen 9 in uvodna izjava 18) – Svet se je odločil, da je treba odobritev novih živil izvesti v skladu z Uredbo (ES) št. 1331/2008, razen če v sedanji uredbi obstaja določba o posebnem odstopanju. Svet je pojasnil, da je pri odobritvi novih živil treba upoštevati etične in okoljske dejavnike, dejavnike v zvezi z dobrobitjo živali in previdnostno načelo. Ti dejavniki morajo biti preučeni za vsak primer posebej glede na vsebino vloge. To vključuje predlog spremembe 20.

(h)

Odobritev tradicionalnih živil iz tretjih držav (člen 11 in uvodna izjava 22) – Svet je zavrnil „postopek uradnega obvestila“, ki ga je predlagala Komisija. Za zagotovitev varnosti živil bi morala vsaka odobritev temeljiti na mnenju EFSA, vsako naknadno odobritev pa bi morala sprejeti Komisija po regulativnem postopku v odboru. Ocena EFSA bi se morala usmeriti predvsem na dokaze o varni uporabi živil in informacije o sestavi tradicionalnega živila. Za čim hitrejši postopek bi se morali uporabljati krajši roki – 6 mesecev za mnenje EFSA in 3 mesece za osnutek ukrepa, ki ga Komisija predloži SCFCAH. Pripravil bi se poseben seznam odobrenih tradicionalnih živil iz tretjih držav (člen 7(2)). Novi pristop Sveta kljub temu zajema predloga sprememb 65 in 68.

(i)

Tehnične smernice (člen 12) – zainteresiranim stranem, zlasti nosilcem živilske dejavnosti in MSP, mora Komisija pred datumom začetka uporabe uredbe (tj. 2 leti po začetku veljavnosti) dati na razpolago tehnične smernice in instrumente. Samoumevno je, da se bo do razveljavitve Uredbe (ES) št. 258/1997 uporabljalo Priporočilo Komisije 97/618/ES. To je v skladu s predlogom spremembe 69.

(j)

Evropska skupina za etiko v znanosti in novih tehnologijah (EGE) (člen 15 in uvodna izjava 28) – vključena je bila dodatna določba, ki Komisiji omogoča posvetovanje z EGE o etičnih vprašanjih v zvezi z novimi živili, in sicer na lastno pobudo ali na zahtevo države članice. To je v skladu s predlogom spremembe 76. Kadar bodo z EGE opravljena posvetovanja, bo njeno mnenje upoštevano v fazi obvladovanja tveganja.

(k)

Varstvo podatkov (člen 16 in uvodna izjava 25) – Svet je sprejel dejstvo, da je za spodbujanje inovacij v industriji treba zaščititi nove znanstvene dokaze in/ali pravno zaščitene znanstvene podatke za obdobje 25 let. Tako zaščitene podatke ni mogoče uporabiti v dobro drugega zahtevka brez soglasja prejšnjega vložnika zahtevka, odobritev pa je omejena na predhodnega vložnika zahtevka za obdobje 5 let, razen če poznejši vložnik zahtevka pridobi dovoljenje brez sklica na te pravno zaščitene podatke. To v celoti upošteva predlog spremembe 77. Čeprav predlog spremembe 25 kot tak ni bil sprejet, je njen smisel zajet v členu 16.

(l)

Obveščanje javnosti (člen 17) – povzetki zahtevkov, ugotovitev vseh posvetovanj za določitev statusa živila in seznami odobrenih novih živil se sporočijo javnosti; seznami so javnosti dostopni na posebni spletni strani. To je v skladu s predlogi sprememb 41, 53 in 67, delom predloga spremembe 40 in načeloma zajema predlog spremembe 64.

(m)

Prehodni ukrepi (člen 23 in uvodna izjava 29) – tekoči zahtevek, predložen v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 258/97, se po tej uredbi obravnava samo v primeru, če je bilo predloženo začetno poročilo o presoji v skladu s členom 6(3), ob tem pa ni bila zahtevana dodatna ocena, niti niso nasprotovale države članice. To je v skladu s predlogoma sprememb 88 in 89.

V skupno stališče so bili vključeni navedeni predlogi sprememb, pa tudi predlogi tehničnih/redakcijskih sprememb 7, 42, 44 in 45, katerih namen je izboljšati jasnost besedila.

Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je moral Svet tiste določbe predloga Komisije, ki so povezane z regulativnim postopkom s pregledom, uskladiti s PDEU. Svet se je strinjal, da se na Komisijo prenesejo izvedbena pooblastila za naslednje določbe (člen 291(2) PDEU):

člen 3(4): morebitno sprejetje nadaljnjih meril za pojasnitev opredelitev iz podtočk (i) do (iv) točke (a) in točk (c), (d) in (e) člena 3(2);

člen 11(5): posodobitev seznama tradicionalnih živil iz tretjih držav;

člen 16(5): posodobitev seznama Unije v primeru varstva podatkov pred iztekom obdobja 5 let za varstvo podatkov;

člen 27(2): morebitno sprejetje prehodnih ukrepov za uporabo člena 27(1);

člen 9: posodobitev seznama novih živil Unije. V ta namen bi bilo treba spremeniti Uredbo (ES) 1331/2008 (glej člen 28 stališča Sveta).

Kot je navedeno že v točki c), je Svet sklenil, da se pooblastila za sprejetje merila za oceno, ali se je živilo v pomembnem obsegu uporabljalo za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997, do začetka uporabe te uredbe (tj. 24 mesecev po začetku veljavnosti) prenesejo na Komisijo v skladu s členom 290 PDEU.

2.2   Predlogi sprememb Evropskega parlamenta, ki niso bili sprejeti

Svet je zavrnil 46 predlogov sprememb, ki so skupaj z razlogi navedeni v nadaljevanju.

(i)

Predlog spremembe 2: visoka raven varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov v zvezi z živili ter učinkovito delovanje notranjega trga sta dva glavna cilja prava Unije o živilih (člen 1 Uredbe (ES) št. 178/2002). Oba vidika sta zajeta v uvodnih izjavah 1 in 2.

(ii)

Predlog spremembe 9: kot je pojasnjeno v točki (c), je osnovno merilo za oceno, ali je živilo novo ali ne, njegova uporaba v pomembnem obsegu za prehrano ljudi v Uniji pred 15. majem 1997. Spremenjena prvotna molekulska struktura, mikroorganizmi, glive, alge, novi sevi mikroorganizmov in koncentrati snovi še vedno spadajo pod to opredelitev, zato jih ni treba navesti ločeno.

(iii)

Predlog spremembe 22: EFSA sodeluje z državami članicami pri pripravi mnenj in lahko uporablja omrežje, kakor je določeno v členu 36 Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe Komisije (ES) št. 2230/2004.

(iv)

Poskusi na živalih (predloga sprememb 21 in 87) – vprašanje poskusov na živalih, zlasti izogibanja poskusov na vretenčarjih in izmenjava rezultatov poskusov, ne spada v področje uporabe te uredbe. EFSA v skladu s členom 9(2) Uredbe (ES) št. 1331/2008 (skupni postopek odobritve) predloži predlog o podatkih, ki so nujni za oceno tveganja novih živil, in pri tem upoštevati potrebo po izogibanju nepotrebnih poskusov na živalih.

(v)

Prepoved proizvodnje, dajanja v promet in uvoza živil, proizvedenih iz kloniranih živali in njihovih potomcev (predlogi sprememb 5, 10, 12, 14, 91 (točka 2(ba)), 92 (točka 2(a)(ii) in 2(ca)), 51 (drugi del)) – Svet ne more soglašati s takojšnjo izključitvijo živil, proizvedenih iz kloniranih živali in njihovih potomcev, iz področja uporabe uredbe (glej točko (d)). Opozoriti je treba, da ima Komisija pravico do pobude pri predlaganju zakonodaje EU, zakonodajni akt pa je ne sme zavezovati k predložitvi zakonodajnega predloga.

(vi)

Nanomateriali

(a)

Predlog spremembe 13: na spada v področje uporabe uredbe o novih živilih; uporablja se Uredba (ES) št. 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili.

(b)

Predlog spremembe 90: sistematično posebno označevanje sestavin v obliki nanomaterialov je pretirano; v skladu s členom 9(2) je treba upoštevati posebne zahteve označevanja za vsak primer posebej.

(c)

Predlog spremembe 50: v primeru dvoma glede varnosti živil, ki vsebujejo nanomateriale, bi se uporabljalo previdnostno načelo. Poleg tega se je rok začetka uporabe uredbe podaljšal na 24 mesecev, kar dopušča dovolj časa za pripravo metod za oceno tveganja za namensko proizvedene nanomateriale.

(vii)

Določitev statusa živila (predlog spremembe 18 in del predloga spremembe 40): predloga sprememb nista skladna s pristopom, o katerem se je dogovoril Svet (glej točko (d)).

(viii)

Dodatna merila za oceno tveganja s strani EFSA

(d)

Predlog spremembe 70: sklicevanje na člen 6 (člen 8 skupnega stališča) ni ustrezno, saj zadeva okoliščine, ki se jih preuči v fazi obvladovanja tveganja in ne pri oceni tveganja, ki jo izvede EFSA.

(e)

Predlog spremembe 71: je v nasprotju z notranjimi postopki EFSA; pri oceni varnosti živil lahko EFSA preuči tudi druge vidike, razen škodljivih ali strupenih učinkov na zdravje ljudi.

(f)

Predlog spremembe 74: ne spada v fazo ocene tveganja; mnenje Evropske skupine za etiko v znanosti in novih tehnologijah (EGE) se lahko zaprosi na zahtevo države članice in se ga nato upošteva v fazi obvladovanja tveganja.

(ix)

Dodatni pogoji za odobritev novih živil (obvladovanje tveganja)

(g)

Predlog spremembe 23: etični vidiki se lahko preučijo v fazi obvladovanja tveganja; ocena s strani Evropske agencije za okolje (EEA) ni potrebna.

(h)

Predlog spremembe 43: ta predlog spremembe je nepotreben; zajema vidike, ki jih EFSA upošteva v fazi obvladovanja tveganja.

(i)

Predlog spremembe 47: se ne uporablja; ni potrebno in tudi ni izvedljivo, da bi za vsak zahtevek za odobritev novega živila zahtevali mnenje EEA.

(j)

Predlog spremembe 48: prav tako ni izvedljivo, da bi za vsak zahtevek za odobritev novega živila zahtevali mnenje EGE. Če se za mnenje zaprosi, kakor je določeno v členu 15, ga je treba upoštevati v fazi obvladovanja tveganja.

(k)

Predlog spremembe 49: ta predlog spremembe zajema vidike, ki jih EFSA upošteva v fazi obvladovanja tveganja in ki jih lahko urejajo pogoji uporabe in dodatne posebne zahteve za označevanje v skladu s členom 9(2).

(x)

Previdnostno načelo (predlogi sprememb 1 (drugi del), 19 in 52) – previdnostno načelo, določeno v členu 7 Uredbe (ES) št. 178/2002, se vedno uporablja. Omenjeno je v uvodni izjavi 18. Zato se nanj ni treba sklicevati v drugih uvodnih izjavah in ga navajati kot dodatni pogoj za odobritve.

(xi)

Dodatne specifikacije za vnos novega živila na seznam Unije

(l)

Predlog spremembe 54: vse izpostavljene točke so že urejene z uredbo, razen točke (f), ki pa ni povsem jasna, saj sta zahteve za spremljanje in inšpekcije v skladu z Uredbo št. 882/2004 o uradnem nadzoru dve povsem ločeni zadevi.

(m)

Predlog spremembe 57: v skladu s členom 9(2) se prisotnost neželenih snovi v novih živilih lahko nadzoruje že s specifikacijami živila; omejitev izpostavljenosti snovem, prisotnim v novih živilih, bodo urejali „pogoji uporabe“ in jo je mogoče vključiti potem, ko bo EFSA o tem sprejela mnenje.

(xii)

Spremljanje po dajanju v promet (predloga sprememb 55 in 75) – zahtevi za sistematično spremljanje po dajanju v promet in pregled odobritev po petih letih za vsa nova živila na trgu sta nesorazmerni. Upravno bi obremenili nosilce živilske dejavnosti in organe držav članic. V členu 14 je določena možnost, da se spremljanje po dajanju v promet uvede za vsak primer posebej. Proizvajalci morajo Komisiji sporočiti vse nove znanstvene ali tehnične informacije, ki bi lahko vplivale na oceno varnosti pri uporabi novega živila, ki je že na trgu Unije.

(xiii)

Označevanje novih živil (predloga sprememb 60 in 62) – zahteva za sistematično označevanje novih živil (predlog spremembe 62) je nesorazmerna in bi povzročila upravno obremenitev. Posebne zahteve glede označevanja so možne v skladu s členom 9(2). Označevanje proizvodov iz živali, hranjenih z gensko spremenjeno krmo (predlog spremembe 60) ne spada v področje uporabe te uredbe (Uredba (ES) št. 1829/2003 je jasno izključena).

(xiv)

Tradicionalna živila iz tretjih držav (predlogi sprememb 28, 64 in 66): Svet se je dogovoril o drugačnem postopku odobritve teh živil, kot ga je predlagala Komisija (glej točko (h)).

(xv)

Posvetovanje z EGE (predlog spremembe 29): besedilo uvodne izjave 28, ki ga je sprejel Svet, bolje ustreza vsebini člena 15 glede posvetovanj z EGE (glej točko (j)).

(xvi)

Uskladitev rokov za odobritev zdravstvenih trditev in novih živil v primeru varstva podatkov (predloga sprememb 27 in 80) – takšna uskladitev je lahko zaželena, vendar bi bila v praksi težko izvedljiva, saj se ocene izvajajo v skladu z različnimi časovnimi načrti, obe odločitvi pa se sprejmeta ločeno.

(xvii)

Predlog spremembe 61: odločitev o posodobitvah seznama Unije v primeru varstva podatkov se bo sprejela v skladu z regulativnim postopkom, saj gre za posamezne odobritve in ne za ukrepe splošnega obsega.

(xviii)

Predloga sprememb 56 in 91 (pododstavek (2a)): odobritve za aditive za živila, živilske encime in arome za živila, za katera se uporablja nov proizvodni postopek, ki povzroči pomembne spremembe, že ureja sektorska zakonodaja o aditivih (člen 12 in uvodna izjava 11 Uredbe (ES) št. 1333/2008), encimih (člen 14 in uvodna izjava 12 Uredbe (ES) št. 1332/2008) in aromah (člen 19 Uredbe (ES) št. 1334/2008). Za tovrstne odobritve se uporablja enotni postopek odobritve.

(xix)

Predlog spremembe 78: Svet ni preučil vprašanja raziskovalnih projektov, financiranih iz sredstev EU in/ali javnih virov.

(xx)

Predlog spremembe 81: uporablja se Uredba (ES) št. 882/2004 o uradnem nadzoru za zagotovitev skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih (vključno z uredbo o novih živilih), zato ponovitev ni potrebna.

(xxi)

Predlog spremembe 82: Svet se je odločil za podaljšanje roka začetka uporabe uredbe, in sicer za 24 mesecev po datumu njene objave. Enak rok velja za države članice za sporočanje določb glede kazni.

(xxii)

Predlog spremembe 83: je nepotreben; podvojitev določb, ki se uporabljajo v skladu s členoma 53 in 54 Uredbe št. 178/2002.

Svet ni sprejel predlogov sprememb 8 in 85, saj sta nejasna, in predlogov sprememb 4, 17 in 51 (prvi del), vsebina katerih je jasna, zato nimajo nobene dodane vrednosti.

IV.   SKLEPI

Svet je prepričan, da je stališče s prve obravnave uravnotežen sklop skrbi in interesov, s katerimi bodo izpolnjeni cilji uredbe. Pričakuje konstruktivne razprave z Evropskim parlamentom, da bi se uredba, ki zagotavlja visoko stopnjo zdravja ljudi in varstva potrošnikov, čim prej sprejela.


(1)  5431/08.

(2)  7990/09.

(3)  UL C 224, 30.8.2008, str. 81.

(4)  5761/00, COM(1999) 719 konč.

(5)  7990/09 (P6_TA(2009)0171).

(6)  Številčenje uvodnih izjav in členov se nanaša na besedilo stališča Sveta iz prve obravnave.