23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/1

1.1

Komisija je prožno varnost opredelila kot „celostno strategijo za hkratno okrepitev prožnosti in varnosti na trgu dela“. EESO v tem mnenju izpostavlja določene vidike koncepta prožne varnosti, ki jih v trenutni krizi ocenjuje kot posebej pomembne za to, da čim več zaposlenih ohrani delovna mesta in da ljudem zunaj trga dela v čim večji meri omogočimo, da kar najhitreje najdejo novo zaposlitev. Delodajalci in delojemalci morajo sodelovati pri socialnem dialogu, da bi čim več zaposlenih obdržali na trgu dela.

1.2

V tej hudi krizi z izrazito rastjo stopnje brezposelnosti prožna varnost ne sme postati sveženj ukrepov za lažje odpuščanje zaposlenih ali manjšo socialno zaščito na splošno, zlasti pa ne za manjšo socialno zaščito brezposelnih. EESO meni, da so ukrepi za izboljšanje varnostnega vidika (v najširšem smislu) prožne varnosti trenutno najpomembnejša prednostna naloga.

1.3

EESO je v svojih prejšnjih mnenjih poudarjal pomen notranje prožne varnosti. V krizi so potrebni ukrepi za notranjo prožno varnost, da bi se podjetja lahko prilagodila izrazitemu zmanjšanju naročil, ne da bi bila prisiljena odpuščati zaposlene. Podjetja z delovnim časom s prilagajanjem opravljenih delovnih ur, ki so ga odobrili socialni partnerji, se dosti lažje in hitreje odzovejo na nove razmere na trgu, ki jih je povzročila kriza, kot podjetja, ki teh instrumentov ne ponujajo. Iz krize se lahko naučimo, da socialni partnerji morajo spodbujati delovni čas s prilagajanjem opravljenih delovnih ur in prožni delovni čas. EESO meni, da bi morali biti ti instrumenti čim privlačnejši za podjetja in zaposlene.

1.4

Prožna varnost lahko deluje le, če so zaposleni dobro usposobljeni. Nove veščine in znanja so tesno povezani z ustvarjanjem novih delovnih mest. V interesu podjetij je, da vlagajo v stalno usposabljanje svojih zaposlenih. Hkrati je za svoje nadaljnje usposabljanje odgovoren tudi vsak zaposleni sam. Upamo lahko, da bomo te težave odpravili s sprejetjem strategije „Lizbona 2010 plus“.

1.5

V krizi je socialni dialog še toliko pomembnejši. V zadnjih mesecih se je pokazalo, v kolikšni meri se socialni partnerji zavzemajo za iskanje skupnih rešitev perečih problemov. EESO švedskemu predsedstvu EU in Evropski komisiji predlaga, naj – ob upoštevanju raznolikosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih razmer – vzpostavita spletno platformo za spodbujanje izmenjav izkušenj glede pobud socialnih parterjev.

1.6

Na evropski ravni se socialni partnerji trenutno pogajajo o avtonomnem okvirnem sporazumu o vključujočih trgih dela. EESO meni, da bi prihodnji sporazum lahko imel dejansko dodano vrednost zato, ker bi najbolj ranljivim posameznikom, ki so v krizi izgubili delo, pomagal k ponovni zaposlitvi. EESO prav tako pozdravlja skupno spremljanje in ocenjevanje izvajanja prožne varnosti, za kar so se evropski socialni partnerji zavezali v svojem delovnem programu za obdobje 2009–2010.

1.7

Izredno hitro in občutno gospodarsko nazadovanje je veliko delodajalcev spomnilo na leta razcveta, ko so ugotavljali, kako težko je najti ustrezno število dovolj usposobljenih zaposlenih. Zdaj gledajo naprej v prihodnost in razmišljajo o gospodarskem vzponu, do katerega bo zagotovo prišlo, zato nočejo ukiniti preveč delovnih mest, kar bi morda storili, če bi želeli predvsem kratkoročno prihraniti stroške. Vendar pa nobeno podjetje ne more zanemariti osnovnih ekonomskih pravil. Navsezadnje je za vsa podjetja pomembno predvsem preživetje. Za zaposlene, ki jih je kriza prizadela, je zelo pomembno, da se čim prej ponovno zaposlijo. EESO poudarja, da je treba tem zaposlenim ponuditi hitro in učinkovito pomoč. Države članice bi morale resno razmisliti o povečanju števila in boljši kakovosti osebja na agencijah za zaposlovanje, da bi tako podprli čim hitrejše ponovno zaposlovanje ljudi.

1.8

Po mnenju Odbora bi morala Unija ob upoštevanju nacionalnih in regionalnih posebnosti ter razlik med industrijskimi sektorji nadalje delovati v skladu z evropsko usmeritvijo in spoštovati načelo subsidiarnosti. Tako bomo ustvarili evropski okvir, potreben za okrepitev evropskega socialnega modela, ki se iz teoretičnega modela uspešno spreminja v nepogrešljivo resničnost (1). Treba je predvideti postlizbonski proces (Lizbona 2010 plus), da bi izpolnili še nedosežene cilje in cilje, ki jih bomo še zastavili v času krize, saj bo ta lahko dolga in huda. Prožni varnosti je treba pri tem vsekakor nameniti pomembno vlogo. Odbor meni, da je treba pri izvajanju prožne varnosti ustrezno uravnovesiti njene različne vidike.

1.9

EESO poudarja, da morajo države članice pri izvajanju reform trga dela poskrbeti, da se število negotovih delovnih mest, za katere je značilna večja prožnost kot varnost, ki je v zadnjih letih stalno naraščalo, ne bi še nadalje povečalo. EESO soglaša s pomisleki, ki jih je izrazil Odbor regij v svojem mnenju z dne 28. aprila 2008 (2). Prevladovanje zunanje prožnosti lahko povzroči „obsežno deregulacijo normalnih delovnih razmerij, kar bi lahko pomenilo širjenje negotovih zaposlitvenih razmerij“.

2.1

Švedsko predsedstvo je EESO pozvalo, naj pripravi mnenje na temo prožne varnosti, o kateri se je Odbor sicer že opredelil (3), vendar se to vprašanje zdaj pojavlja v novem okviru. Na posvetovanju, ki ga je 7. julija 2009 v Stockholmu organiziralo švedsko predsedstvo, so poudarili, da je treba to vprašanje zaradi finančne krize nujno ponovno preučiti.

2.2

Koncept prožne varnosti se razlaga različno. Evropska komisija je koncept opredelila v svojem sporočilu (COM(2007) 359 konč.) kot „celostno strategijo za hkratno okrepitev prožnosti in varnosti na trgu dela“ (4). Ta opredelitev je bila uporabljena tudi v sklepih izrednega vrha 7. maja 2009 v Pragi, zato to mnenje prav tako temelji na tej skupni opredelitvi.

2.3

EESO poudarja, da so v skladu z načelom subsidiarnosti politike na področju trga dela v pristojnosti držav članic. Poskus uskladitve delovnih zakonodaj bi bil tako v nasprotju s tem načelom, zato uskladitev ni primerna, saj bi s tem ogrozili tradicije in geografske strukture, ki so se že izkazale kot ustrezne in trdne. Poleg tega je treba upoštevati, da gospodarstva držav članic niso enako razvita. To se odraža tudi na njihovih socialnih sistemih. Tako bi moral biti po mnenju EESO izziv za EU:

3.1.1

Učinki največje gospodarske krize v zgodovini Skupnosti so kratkoročno dokaj očitni: javni dolg držav članic EU se izjemno hitro povečuje. Čeprav so centralne banke po vsem svetu trge preplavile z dodatnimi sredstvi, pa bančni sistem še vedno ne deluje tako kot običajno. Zlasti mala in srednje velika podjetja (MSP) ter samozaposleni se srečujejo z veliki težavami pri najemanju novih posojil. Podjetja in notranji trg bodo kmalu občutili škodljive učinke brezposelnosti. Hkrati pa je ustvarjanje novih delovnih mest zelo težavno in redko.

3.1.2

EESO meni, da je nujno kratkoročno prilagoditi model prožne varnosti zaradi trenutnih resnih socialno-ekonomskih razmer, čeprav je svoje zadnje mnenje o tej tematiki sprejel spomladi 2008. Odbor pozdravlja zaprosilo švedskega predsedstva, da se preuči, kako bi lahko države članice prožno varnost uporabile pri prestrukturiranju glede na svetovni razvoj. Izraz „svetovni razvoj“ se tukaj nanaša na finančno krizo in njene hude posledice za realno gospodarstvo in zaposlovanje. Gre za najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih 80 letih. Njene učinke bomo verjetno občutili še v celotnem 21. stoletju. Kriza je toliko hujša, ker jo spremljata še dve drugi krizi, podnebna in demografska, ki ves svet postavljata pred velik izziv.

3.1.3

Kriza spreminja socialno-ekonomske razmere, v katerih lahko načrtujemo reforme trga dela. To je očitno dejstvo, ne glede na to, kako ocenjujemo primernost, izvedljivost ali celo potrebnost ali neuresničljivost takih strukturnih reform v času krize. Vendar pa želi EESO poudariti, da mora biti najvišja prednostna naloga vključitev ali povratek brezposelnih na trg dela.

3.1.4

Vendar si Odbor prizadeva oblikovati sklepe na podlagi svojih ugotovitev, da bi lahko pripravil konkretne in pozitivne predloge v zvezi s sestavnima deloma prožne varnosti, torej prožnosti in varnosti. Poudariti želi, da je potrebno uravnoteženo izvajanje ukrepov v zvezi s prožnostjo in varnostjo, če se hočemo izogniti družbenim konfliktom, ki smo jim bili v Evropi že priča.

3.2.1

Notranja prožnost mora izvirati iz socialnega dialoga med upravo in zaposlenimi ali njihovimi predstavniki, socialnimi partnerji na ravni podjetja ali ustreznega sektorja. Omogoča, da preprečimo izgubo delovnih mest, in ima lahko v težkih časih vlogo pomembnega stabilizacijskega dejavnika za socialno kohezijo v Evropi. Dobri odnosi med podjetniki in zaposlenimi so nujni, saj podjetja tako ostanejo družbeno odgovorna in s povečanjem zaposlovanja obdržijo zaposlene na trgu dela. Vlade lahko pomembno prispevajo k tem ukrepom, vendar pa njihov prispevek ne sme onemogočiti zagotavljanja osnovnih socialnih storitev, kot sta varnost (živil, zračnega prometa, vseh dostopnih storitev splošnega pomena ali varnost, ki jo zagotavlja policija) in izobraževanje, zdaj tudi v obliki vseživljenjskega učenja.

3.2.2

Vse družbene reforme je treba ustrezno umestiti v socialno-ekonomski in politični okvir. Prožna varnost je v času krize nedvomno povezana s težavami, če odrekanj, potrebnih za ohranitev delovnih mest, ne spremljajo jamstva. Zato se je treba zavedati, da bo prožna varnost koristna le, če jo bodo pravilno razumeli vsi socialni partnerji in ne samo eden od njih. Tako moramo v tem okviru temeljito preučiti varnost ter ravnovesje med varnostjo in prožnostjo. Odbor zato meni, da bi morala Evropska komisija svojo analizo bolj usmeriti v možnosti za notranjo prožnost, ki je lahko učinkovito sredstvo prožne varnosti za preprečevanje brezposelnosti (5).

3.2.3

Po mnenju Odbora bi morali ta dva vidika uravnotežiti in prožne varnosti ne izvajati z zmanjševanjem ravni varnosti. Kako lahko torej države to ravnovesje zagotovijo v času krize? Odbor predlaga, da se v času krize reforme na podlagi modela prožne varnosti temeljito preučijo, da ne bodo imele nezaželenih socialnih in političnih posledic. V primeru t.i. „zunanje“ prožne varnosti pa moramo biti še bolj previdni.

3.2.4

V skladu z navedenim morajo biti ukrepi v zvezi s prožno varnostjo verodostojni z vseh vidikov, še zlasti pa z vidika proračuna. Zato bo verjetno treba spremeniti prednostne naloge pri proračunski porabi držav članic in morda povečati sredstva pomoči Skupnosti. Brez varnosti namreč prožna varnost ne obstaja.

3.2.5

V nasprotju s pazljivo uporabo različnih oblik notranje prožnosti pa bi bilo v trenutnih razmerah tvegano vsiliti reforme trga dela s ciljem večjega spodbujanja zunanje prožnosti. Evropska komisija je do zdaj poudarjala samo to razsežnost prožne varnosti. Številne evropske kolektivne pogodbe vsebujejo določbe o organizaciji prožnosti v podjetjih. Med drugim lahko urejajo delovni čas, vključno z obdobji usposabljanja.

3.3.1

EESO pa še vedno poudarja, da morajo socialni partnerji imeti vodilno vlogo v okviru foruma, ki bo omogočal stalno izmenjavo idej glede reform, da bi obe strani, delodajalci in delojemalci, lahko zagotovili, da se stalno vzdržuje dinamično ravnovesje med prožnostjo in varnostjo. Ta pristop je pomemben in zanimiv za prihodnje zaposlovanje v Evropi. Prav zato pa je treba v to razpravo vključiti tudi civilno družbo. Vse politike zaposlovanja in reforme trga dela imajo velik vpliv na družbo. Zato morajo biti te reforme povezane z gospodarskimi, socialnimi in trajnostnimi vidiki družbe.

3.3.2

Prožna varnost je pomembno sredstvo za omilitev učinkov finančne krize in krize realnega gospodarstva na delo in zaposlovanje. Vendar pa je ne smemo zlorabiti za lažje odpuščanje v državah, kjer delovno pravo zagotavlja določeno raven zaščite pred praksami, ki jih v angleškem jeziku imenujejo „hire and fire“ (zaposli in odpusti). Odbor pozdravlja jasno zagotovilo Evropske komisije, da prožna varnost v nobenem primeru ne sme postati pravica odpuščati zaposlene.

3.3.3

Odbor želi poudariti, da je treba vsakršno reformo delovnega prava izvesti v sodelovanju s socialnimi partnerji, saj v nasprotnem primeru reforma ne bo uspešna. Socialni dialog je jamstvo za participativno, sodobno in socialno demokracijo. Delovno pravo je treba urejati v okviru pogajanj s predstavniki zaposlenih. Poleg tega socialni dialog omogoča sprejetje različnih modelov notranje prožnosti z možnostjo večje prilagodljivosti za podjetja, ne glede na to, ali se obseg njihovih dejavnosti povečuje ali zmanjšuje.

3.3.4

EESO pozdravlja prizadevanja in sodelovanje evropskih socialnih partnerjev na področju prožne varnosti. Odobrava dejstvo, da so evropski socialni partnerji v svoj delovni program za obdobje 2009–2010 vključili spremljanje in izvajanje prožne varnosti. EESO pričakuje poročilo o tej oceni in meni, da bo skupna ocena imela velik vpliv na snovanje različnih oblik izvajanja prožne varnosti v posameznih državah članicah.

3.4.1

Kratkoročno se moramo v okviru analize in možnosti izvajanja prožne varnosti – vedno ob upoštevanju predhodnega socialnega dialoga na vseh ravneh, finančnih omejitev in vloge vlad – osredotočiti na cilj ohranitve čim večjega števila delovnih mest s čim večjo dodano vrednostjo in krepitve socialne zaščite za vse zaposlene ne glede na njihov položaj na trgu dela.

3.4.2

EESO opozarja na sklepe iz poročila Sveta z dne 8. in 9. junija o prožni varnosti v času krize. Za brezposelne je bistvenega pomena, da se čim hitreje ponovno zaposlijo. EESO poudarja, da je treba brezposelnim hitro dati učinkovito pomoč, podporo in smernice. Države članice moramo spodbuditi, da bolje izkoristijo obstoječe evropske sklade in si prizadevajo za izboljšanje kakovosti vseh instrumentov za spodbujanje zaposlovanja, na primer s krepitvijo dejavnosti in učinkovitosti agencij za kakovostno zaposlovanje.

3.4.3

EESO se strinja z mnenjem Komisije, da bi bili lahko sporazumi o nadomestilih v primeru čakanja na delo kratkoročno učinkoviti instrumenti za ohranitev delovnih mest, preprečevanje brezposelnosti in ohranitev kupne moči. S temi mehanizmi lahko dosežemo trojni učinek: ohranimo znanja in veščine zaposlenih v podjetju, zaposlenih ne izključimo iz trga dela, poleg tega pa ohranjamo stabilnost nacionalnega gospodarstva, ki se tako izogne valu brezposelnih. Kriza je potrdila potrebo po spodbujanju sistemov prilagajanja opravljenih delovnih ur in prožnega delovnega časa. Podjetja, ki sistem uporabljajo, se dosti lažje in hitro odzivajo na nove razmere na trgu in se prilagajajo nenadnim upadom povpraševanja. EESO države članice in EU poziva, naj ta instrument oblikujejo tako, da bo čim privlačnejši za zaposlene in podjetja.

3.4.4

EESO spodbuja socialne partnerje na vseh ravneh, tudi na mikroekonomski ravni, da socialni dialog in kompromise, ki jih bodo morali v času te hude krize sprejeti vsi partnerji, usmerijo v ohranitev in ustvarjanje delovnih mest ter tako ohranijo splošno kupno moč delavcev. Vlade morajo razmisliti, kako naj prevzamejo vlogo katalizatorja ter spodbujajo, tj. nagradijo, tovrstne sporazume. EESO švedskemu predsedstvu in Evropski komisiji predlaga, naj vzpostavita spletno platformo, ki bi povečala izmenjavo informacij in izkušenj glede pobud socialnih partnerjev v praksi ob upoštevanju različnih razmer na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

3.4.5

EESO meni, da lahko štiri razsežnosti prožne varnosti in njena načela, kot jih je opredelila Evropska komisija, učinkovito prispevajo k zmanjšanju brezposelnosti v Evropi. Hkrati pa si je treba prizadevati, da se ustvarijo kakovostna delovna mesta. Pri tem ima zelo pomembno vlogo resnično socialno varstvo, ki je bistvenega pomena za socialno kohezijo v EU. V zvezi s tem EESO poudarja, da morajo države članice pri izvajanju reform trga dela poskrbeti, da se število negotovih delovnih mest, za katere je značilna večja prožnost kot varnost, ki je v zadnjih letih stalno naraščalo, ne bi še nadalje povečalo. Komisija bi morala redno ocenjevati in razširjati uporabo načel prožne varnosti v zakonodaji in predpisih na področju trga dela. EESO meni, da je treba načela prožne varnosti v večji meri vključiti v postlizbonski program. Poleg tega EESO predlaga, da evropski socialni partnerji svoje delo uskladijo z omenjenim programom.

3.5.1

EESO meni, da bi moralo švedsko predsedstvo začeti razpravo o vidikih prožne varnosti, ki bi lahko tako kot v nekaterih državah članicah, ki prožno varnost izvajajo, pripomogli, da EU to svetovno finančno in gospodarsko krizo uspešno preživi in hkrati ohrani čim več delovnih mest ter tako ne ogrozi socialne kohezije. EU vsekakor ne sme izgubiti kvalificirane delovne sile, ki jo bo potrebovala po koncu krize. To je še toliko pomembneje, ker se bo v večini evropskih držav število kvalificirane delovne sile precej zmanjšalo zaradi demografskih sprememb.

3.5.2

Odpuščanje usposobljenih zaposlenih v času krize bo lahko ogrozilo oživitev gospodarstva. Pomanjkanje strokovnega znanja bi utegnilo dobiti še hujše razsežnosti. Še huje pa je, da veliko evropskih podjetij očitno zmanjšuje število delovnih mest za pripravnike ali za mlade diplomante. S tem ogrožajo svojo prihodnost. Prožna varnost lahko deluje le, če so zaposleni dobro izobraženi. Prenehanje usposabljanja bi bilo torej v nasprotju s tem sredstvom za reformo. Nove veščine in znanja so tesno povezani z ustvarjanjem novih delovnih mest. Te težave bi morali odpraviti s sprejetjem strategije „Lizbona 2010 plus“. Podjetja morajo vlagati v stalno usposabljanje svojih zaposlenih. Hkrati pa je jasno, da je za svoje nadaljnje usposabljanje odgovoren tudi vsak zaposleni sam.

3.5.3

Vseživljenjsko učenje v okviru prožne varnosti je treba obravnavati z vidika trajnostnega razvoja družb v Evropski uniji in mora biti tako zgled preostalemu svetu. Usposabljanje zaposlenih je treba usmeriti v izpolnitev evropskih ciljev ustvarjanja večjega števila kakovostnih delovnih mest in prizadevanj za razvoj trajnostnega gospodarstva.

3.5.4

Prožna varnost temelji predvsem na boljši zaposljivosti. Ta pa je odvisna od tega, kako dobri so izobraževalni sistemi in kako učinkovite so prakse nadaljnjega usposabljanja. Če države članice sicer podpirajo vseživljenjsko učenje, hkrati pa svojih izobraževalnih sistemov ne reformirajo, predšolskemu izobraževanju ne namenijo večje pozornosti, za izobraževanje ne dodelijo več sredstev in nenazadnje z davčnimi instrumenti ne spodbujajo in ne olajšajo poklicnega in nadaljnjega izobraževanja v okviru zaposlitve, potem eden bistvenih pogojev prožne varnosti ni izpolnjen. Odbor nacionalne vlade poziva, da vsa vprašanja v zvezi z izobraževanjem obravnavajo kot najpomembnejšo prednostno nalogo. Odbor podpira skupne ukrepe držav članic za spodbujanje izobraževalnega sektorja in usposabljanja v Evropi.

3.6.1

Lizbonska pogodba, ki jo Odbor podpira in za katero upa, da jo bo ratificiralo vseh 27 držav članic EU, notranji trg opredeljuje kot socialno gospodarstvo. Člen 2 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti „socialno tržno gospodarstvo“ umešča med cilje Skupnosti. To je pomembna novost. Ta nova usmeritev, ki daje večji pomen socialni opredelitvi prava Skupnosti, bo zagotovo vplivala na prihodnjo evropsko zakonodajo in predvsem na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti.

3.6.2

Nekatera politična dogajanja v manjšem številu evropskih držav sicer res vzbujajo zaskrbljenost glede možnosti za uspešno končno ratifikacijo pogodbe. Vendar pa je Odbor vseeno optimističen, saj druge možnosti ni, rezervni načrt namreč ne obstaja. Zlasti v času krize morajo institucije imeti možnost delati na ustreznejši podlagi, česar pa Pogodba iz Nice v EU s 27 državami članicami ne omogoča. Zato Odbor meni, da morajo evropske institucije pripraviti dokument o prožni varnosti ob upoštevanju, da bo Lizbonska pogodba začela veljati še letos ali najpozneje leta 2010, in tega, kako se bo kriza razvijala. Z začetkom veljavnosti pogodbe se bo med drugim v zakonodaji Skupnosti upoštevala nova, aktualnejša razsežnost „varnosti“.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/6

1.1

EESO podpira cilje štirih stebrov strategije za regijo Baltskega morja, da se iz baltske regije ustvari uspešno, varno in zaščiteno, okoljsko trajnostno, privlačno in dostopno območje.

1.2

EESO se zaveda, da je pred končnim oblikovanjem strategije potekalo obsežno posvetovanje, in vloge, ki so jo pri tem imeli socialni partnerji in zainteresirane strani. EESO znova poudarja ključno vlogo organizirane civilne družbe pri izvajanju strategije za regijo Baltskega morja in potrjuje svojo podporo ustanovitvi foruma baltske civilne družbe, prek katerega se bo civilna družba še bolj vključila v razvoj strategije.

1.3

EESO pozdravlja akcijski načrt strategije, ki vsebuje 15 prednostnih ukrepov. Za njihovo izvajanje bodo odgovorne posamezne baltske države članice.

1.4

Strategija za regijo Baltskega morja ima tako prednosti kot tudi slabosti. Glavna prednost je v tem, da zajema obsežno področje in da jo bosta Komisija in Evropski svet redno pregledovala. Njena slabost pa je ta, da je zapletena in da se pri njenem izvajanju pojavljajo vprašanja v zvezi z upravljanjem. Strategija posega v pristojnosti 21 generalnih direktoratov ter na ozemlje 8 držav članic in Rusije. Če upoštevamo še 4 stebre, 15 prednostnih ukrepov in številne horizontalne ukrepe, najdemo v središču strategije zapleteno „spremenljivo geometrijo“, ki utegne ovirati njeno izvajanje. EESO meni, da si je treba močno prizadevati za poenostavitev upravljanja pri izvajanju strategije.

1.5

EESO ima pomembno vlogo pri zagotavljanju dobrega sodelovanja pri pripravi in izvajanju strategije. Ustanovitev foruma baltske civilne družbe je korak v smeri vključevanja organizirane civilne družbe v prihodnji razvoj strategije.

1.6

Strategija za regijo Baltskega morja je velik izziv za EESO na splošno, zlasti pa za člane Odbora z območja Baltskega morja. Strategija jih obvezuje, da prevzamejo pobudo in s sodelovanjem na forumu civilne družbe zastopajo organizirano civilno družbo pri razvoju strategije. Ker se bo strategija za regijo Baltskega morja izvajala več let, obstaja močen razlog zato, da se v okviru EESO ustanovi stalna skupina; ta bo zagotovila učinkovito sodelovanje Odbora pri strategiji, ki bo morda postala model makroregionalnega sodelovanja v Evropski uniji.

2.1

Vprašanje makroregionalnega sodelovanja je v preteklih letih pridobilo na pomenu. V EU se sedaj priznava, da imajo makroregije potencial ter da pomembno prispevajo h kohezijski politiki in doseganju primerljive ravni razvoja v vseh državah članicah. Evropa je že sprejela različne oblike makroregionalnega sodelovanja. Višegrajska skupina, ki obsega Češko republiko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško, na primer predstavlja prizadevanja srednjeevropskih držav za sodelovanje na več področjih skupnega interesa v duhu evropskega povezovanja (1). Pred kratkim, leta 2008, je na vrhu za Sredozemlje v Parizu dobilo ponovni zagon Evro-mediteransko partnerstvo, prej znano kot barcelonski proces. V tem partnerstvu sodeluje vseh 27 držav članic Evropske unije in 16 partnerskih držav iz južnega Sredozemlja in Bližnjega vzhoda, njegov cilj pa je reševanje skupnih problemov, kot so onesnaževanje morja in pomorska varnost, energetska vprašanja in razvoj podjetij (2).

2.2

Evropski parlament je novembra 2006 sprejel resolucijo o pripravi strategije za regijo Baltskega morja. To strategijo za območje predvidene makroregije v Baltskem morju je Komisija sprejela 10. junija 2009, 19. junija 2009 pa je bila predložena Evropskemu svetu. Švedsko predsedstvo bo pred sprejetjem v Svetu konec oktobra 2009 nadaljevalo razprave o strategiji. Ta tema je pomemben element programa dela švedskega predsedstva, ki je zato zaprosilo za pripravo tega raziskovalnega mnenja. Namen mnenja je oceniti predlagano strategijo za Baltsko morje, njeno pripravo, strukturo in akcijski načrt z vidika organizirane civilne družbe. Mnenje temelji na analizi iz nedavno sprejetega mnenja EESO o baltski regiji: vloga organizirane civilne družbe pri izboljševanju regionalnega sodelovanja in opredeljevanju regionalne strategije  (3).

2.3

Poziv k strategiji za Baltik temelji na stališču, da je za učinkovitejšo uporabo programov in politik potrebno večje in učinkovitejše usklajevanje med Evropsko komisijo, državami članicami, regijami, lokalnimi oblastmi in drugimi zainteresiranimi skupinami. Baltsko morje je ena najbolj prometno obremenjenih pomorskih regij na svetu, kar je razvidno iz zemljevida v prilogi mnenja, ki prikazuje dnevni premik ladij. Baltska regija obsega osem držav članic (Finsko, Švedsko, Dansko, Nemčijo, Poljsko, Estonijo, Latvijo in Litvo), ki skupaj z Rusijo mejijo na Baltik. Ko je Evropski svet pozval Komisijo k pripravi strategije, je zahteval povezavo zunanjepolitičnih vidikov strategije z obstoječim okvirom severne dimenzije (4). EESO podpira pripravo razvojne strategije za makroregijo, ki vključuje vse baltske države.

2.4

Proces, ki je pripeljal do priprave strategije, je brez primere. Če se bo strategija za Baltsko morje uveljavila in delovala v Baltiku, Komisija meni, da bi lahko podoben pristop uporabili za druge makroregije, kot so Podonavje (5), območje Alp in Sredozemlje.

2.5

Strategiji je priložen akcijski načrt, ki v okviru štirih stebrov obsega 15 prednostnih področij. Vsako prednostno področje naj bi usklajevala ena od baltskih držav članic, ki naj bi pri njegovem uresničevanju sodelovala z vsemi pomembnimi zainteresiranimi stranmi (6).

2.6

Strategija za Baltik in predlagani ukrepi naj bi se financirali iz obstoječih virov financiranja, in sicer iz strukturnih skladov EU (55 milijard EUR v obdobju 2007–2013), sredstev baltskih držav, nevladnih organizacij, zasebnih virov in finančnih ustanov, kot so Evropska investicijska banka, Nordijska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj.

2.7

Poleg štirih stebrov strategija vsebuje tudi horizontalne ukrepe za krepitev teritorialne kohezije. Ti vključujejo:

3.6.1

Medtem pa bi morala strategija izkoristiti priložnosti, ki jih ponujajo sedanje evropske pobude, kot je skupno načrtovanje na področju raziskav, ki ga je EESO močno podprl. Ta pobuda bo prispevala k priporočilu Komisije v strategiji za Baltsko morje, namreč da se v celoti izkoristi potencial regije Baltskega morja na področju raziskav in inovacij, da bi ta regija postala uspešno območje.

4.1

EESO je že predlagal ustanovitev foruma baltske civilne družbe in pokazal pripravljenost, da položi temelje za forum (10). Forum naj bi deloval vzporedno z izvajanjem strategije in naj bi prispeval k polletnemu pregledu strategije. Uspeh posvetovalnih konferenc pred pripravo strategije je dodaten dokaz, da so potrebne neprestane javne razprave in krepitev ozaveščenosti o izvajanju strategije.

4.2

EESO ima skupaj z ekonomsko-socialnimi sveti v baltskih državah članicah pomembno vlogo pri zagotavljanju vzdušja sodelovanja pri izvajanju strategije. Da bi okrepili vzpostavljanje institucij in struktur za udeležbo civilne družbe, zlasti v novih državah članicah in sosednjih državah, kot je Rusija, bi bilo morda koristno navezati čezmejne stike in sodelovanje med sestrskimi organizacijami, kot so sindikati, potrošniške organizacije ter organizacije v lokalnih skupnostih in s področja prostovoljstva. Zlasti člani EESO iz osmih baltskih držav članic bi morali prevzeti vloge odposlancev, sogovornikov in poročevalcev, ki bi Odbor obveščali o napredku, uspehih in izzivih strategije. Tako bi Odbor lahko podprl uresničevanje ciljev strategije.

4.3

EESO pozdravlja resen poskus, da se v strategiji za regijo Baltskega morja razvije integrirani pristop k makroregionalnemu sodelovanju. Odbor tako kot Evropski parlament že nekaj časa zagovarja tovrstni pristop.

4.4

EESO podpira širok pristop k izvajanju, ki ga zagovarja strategija, pri čemer imajo države članice glavno vlogo pri usklajevanju izvajanja 15 prednostnih področij in z njimi povezanih glavnih projektov.

4.5

Lahko bi trdili, da je strategija za regijo Baltskega morja pomemben preizkus vloge EESO. Odbor postavlja pred izziv, da v celoti sodeluje v razvoju strategije, čeprav se pojavljajo vprašanja težavnega upravljanja, navedena v tem mnenju. Zlasti je to izziv za tiste člane EESO, ki prihajajo iz 8 baltskih držav, ki so zajete v strategijo. Strategija jih obvezuje, da prevzamejo pobudo in s sodelovanjem na forumu baltske civilne družbe zastopajo organizirano civilno družbo pri izvajanju strategije. Glede na to, da se bo strategija verjetno izvajala več let, je to dober razlog, da se v okviru EESO ustanovi ad hoc opazovalna ali študijska skupina za regijo Baltskega morja, da bo lahko celoten EESO učinkovito sodeloval pri strategiji, ki bo zagotovo postala model makroregionalnega sodelovanja v Uniji.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/10

1.1

To raziskovalno mnenje, ki je bilo pripravljeno na zaprosilo švedskega predsedstva, preučuje načine, kako oblikovati trajnostno, dolgoročno in večsektorsko strategijo EU za škodo zaradi uživanja alkohola (1). Namen švedskega predsedstva je podpreti izvajanje horizontalne strategije EU na področju alkohola ter uvedbo dolgoročnega preventivnega dela na ravni EU in nacionalni ravni.

1.2

To mnenje temelji na prejšnjem mnenju EESO o škodi zaradi uživanja alkohola, ki je obravnavalo pet prednostnih tem: zaščito otrok; zmanjšanje števila prometnih nesreč, povezanih z alkoholom; preprečevanje škode, ki jo povzroča alkohol, med odraslimi in na delovnem mestu; obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje ter skupno zbirko znanstvenih podatkov (2).

1.3

Mnenje se osredotoča na naslednje štiri prednostne naloge predsedstva:

Da bi zagotovili celosten pristop, je treba hkrati upoštevati vse teme, obravnavane v obeh mnenjih, pa tudi druga pomembna vprašanja.

1.4

Vzorci pitja se med državami bistveno razlikujejo, vendar večina ljudi večino časa pije z občutkom odgovornosti (glej točko 3.2) (3). Ob tem pa EESO izraža zaskrbljenost, saj naj bi 15 % odrasle populacije EU redno uživalo alkohol v škodljivih količinah, škodljivim učinkom alkohola pa so najbolj izpostavljeni otroci. Zato je treba politične ukrepe oblikovati tako, da se približajo tistim, ki že zdaj uživajo alkohol v škodljivih količinah.

1.5

Trženje alkohola je eden od dejavnikov, ki lahko poveča verjetnost, da bodo otroci in mladostniki začeli uživati alkohol in da se bo poraba alkohola povečala pri tistih, ki alkohol že uživajo. EESO zato poziva k zmanjšanju izpostavljenosti mladih trženju alkohola.

1.6

Ustrezno zasnovane politike določanja cen alkohola so lahko učinkovito sredstvo za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola zlasti med ljudmi z nizkimi dohodki in mladimi. EESO meni, da je potrebna uredba, ki bo urejala razpoložljivost, distribucijo in promocijo alkohola, saj samoregulacija na tem področju ni zadostna.

1.7

Da bi povečali ozaveščenost o tveganjih za nastanek fetalnega alkoholnega sindroma, EESO podpira kampanje ozaveščanja na nacionalni ravni in ravni EU.

1.8

EESO meni, da je na ravni EU potrebnih več informacij o učinkih škodljivega uživanja alkohola na zdravo in dostojno staranje.

1.9

EESO meni, da morajo biti politike na področju alkohola celovite in vključevati različne ukrepe, ki dokazano zmanjšujejo škodo.

2.1

Evropska unija je pristojna in odgovorna za obravnavo problemov javnega zdravja, povezanih s škodljivim in nevarnim uživanjem alkohola, na podlagi člena 152(1) Pogodbe (4), ki določa, da mora dejavnost Skupnosti dopolnjevati nacionalne politike.

2.2

Svet je leta 2001 sprejel priporočilo glede uživanja alkohola pri mladih (5), v katerem je Komisijo pozval k opazovanju in ocenjevanju razvoja in sprejetih ukrepov ter k pripravi poročila o potrebi po nadaljnjih ukrepih.

2.3

Svet je v Sklepih iz junija 2001 in junija 2004 Komisijo pozval, naj predstavi predloge za obsežno strategijo Skupnosti, ki bo kot dopolnitev nacionalnih politik namenjena zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola (6).

2.4

Komisija je leta 2006 sprejela sporočilo Strategija EU za podporo državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola  (7). Namen sporočila je bil „primerjati ukrepe“, ki so jih sprejele Komisija in države članice, ter pojasniti, kako lahko Komisija še naprej podpira in dopolnjuje nacionalne politike na področju zdravja. EESO meni, da sporočilo še zdaleč ne izpolnjuje zahteve po „obsežni strategiji“ (8), saj ne zagotavlja obsežne in pregledne analize vseh pomembnih področij politike in težav, s katerimi se soočajo nekatere države članice zaradi tržnih pravil EU, kadar želijo nadaljevati z izvajanjem kakovostnih javnozdravstvenih politik v zvezi z alkoholom (9). Strategija prav tako ne omenja, da je alkohol psihoaktivna droga in ob pretiranem uživanju toksična snov ter za nekatere snov, ki povzroča zasvojenost.

2.5

Sodišče Evropskih skupnosti je večkrat potrdilo, da je zmanjševanje škode zaradi uživanja alkohola pomemben in utemeljen cilj javnega zdravja, uporabljeni ukrepi pa morajo biti primerni in v skladu z načelom subsidiarnosti (10).

2.6

EESO izreka priznanje dosežkom sodelujočih v evropskem forumu za alkohol in zdravje od njegove ustanovitve leta 2007 in pozdravlja podobna prizadevanja na lokalni ravni.

3.1

Evropska unija je območje z največjo porabo alkohola v svetu, saj se na osebo letno porabi 11 litrov čistega alkohola (11). Celotna poraba se je od 70. let do sredine 90. let zmanjšala, od takrat je ostala razmeroma nespremenjena, še vedno pa obstajajo med državami članicami razlike z vidika porabe in škode pa tudi z vidika vrste škode (12), poleg tega ostajajo ravni škodljivih vzorcev pitja visoke (13).

3.2

Večina ljudi večino časa pije z občutkom odgovornosti. Kljub temu pa EESO izraža zaskrbljenost, saj naj bi 55 milijonov odraslih v EU (15 % odrasle populacije) redno uživalo alkohol v škodljivih količinah (14). Po ocenah naj bi zaradi posledic škodljivega pitja alkohola – nesreč, bolezni jeter, raka itd. – v EU vsako leto umrlo približno 195 000 ljudi. Škodljivo uživanje alkohola je tretji najpogostejši vzrok prezgodnje smrti in bolezni v EU (15).

3.3

EESO meni, da škodljivo uživanje alkohola pri posameznikih ni težava, ki nastane ločeno, ampak je posledica sklopa razlogov, vključno z revščino, socialno izključenostjo, družinskim okoljem ter stresom na delovnem mestu.

3.4

V Evropi obstajajo različni vzorci uživanja alkohola, ravno tako obstajajo različni vzorci škodljivega in tveganega uživanja alkohola, tudi med otroki in mladostniki (16). EESO poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo te nacionalne in lokalne vzorce pri oblikovanju politik, ki bi morale biti prilagojene posamezni kulturi in usmerjene na ogroženo populacijo.

3.5

Otroci in mladostniki so posebno izpostavljeni škodljivim učinkom alkohola. Po ocenah naj bi zaradi alkohola v družinah zelo trpelo od 5 do 9 milijonov otrok. Alkohol je vzrok za 16 % primerov zlorabe in zanemarjanja otrok, zaradi alkohola pa se vsako leto rodi približno 60 000 novorojenčkov s premajhno porodno težo (17).

3.6

Škodljivo uživanje alkohola lahko povzroči škodo ne samo posamezniku, temveč tudi drugim. S škodo zaradi alkohola bi se morali soočati tudi na delovnem mestu, v okviru pravil o zdravju in varnosti, za kar je odgovoren predvsem delodajalec. Ukrepi glede alkohola na delovnem mestu bi lahko prispevali k zmanjšanju števila nesreč in odsotnosti z dela ter povečanju delovne storilnosti. EESO poziva delodajalce, sindikate, lokalne oblasti in druge ustrezne organizacije, naj tesno sodelujejo in skupaj ukrepajo, da bi zmanjšali škodo zaradi alkohola na delovnem mestu.

3.7

Proizvodnja alkoholnih pijač je v EU ključnega pomena, saj ustvarja delovna mesta in prihodek od davkov ter prispeva k trgovinski bilanci EU. Vendar vpliva škodljivo pitje alkohola tudi na gospodarstvo zaradi povečanih zdravstvenih in socialnih izdatkov ter manjše produktivnosti. Po ocenah naj bi z alkoholom povezana škoda za gospodarstvo EU leta 2003 znašala 125 milijard EUR, kar ustreza 1,3 % BDP (18).

4.1

EESO poziva Komisijo, naj prizna „Evropsko listino o alkoholu“ Svetovne zdravstvene organizacije (19), ki so jo leta 1995 sprejele vse države članice EU, in še zlasti etično načelo, da imajo vsi otroci in mladostniki pravico odraščati v okolju, v katerem so zaščiteni pred negativnimi posledicami uživanja alkohola in v največji možni meri pred oglaševanjem alkoholnih pijač.

4.2

Svet EU je države članice v svojem priporočilu pozval, naj uvedejo učinkovite mehanizme na področju oglaševanja, trženja in prodaje potrošnikom ter naj poskrbijo, da alkoholni izdelki ne bodo zasnovani ali oglaševani tako, da bi bili njihova ciljna skupina otroci in mladostniki.

4.3

Vse večjo zaskrbljenost na ravni EU in držav članic povzroča popivanje med mladimi (15–24 let), t. i. binge drinking. V tej starostni skupini je 24 % uživalcev alkohola leta 2006 potrdilo, da vsaj enkrat na teden popivajo (20). Najstniki izmed alkoholnih pijač najbolj pogosto pijejo pivo (40 %) in žgane pijače (30 %) (21), ki jim sledijo vino (13 %), pijače „alkopop“ (22) (11 %) in jabolčnik (6 %). Tudi prodajne promocije alkoholnih pijač, kot sta happy hour (vesele ure) in „dva za ceno enega“, povečujejo porabo alkohola in verjetnost popivanja med mladimi (23). Kot korak naprej se zahteva strožje izvajanje predpisov o trženju alkohola mladoletnim.

4.4

Oglaševanje in trženje alkohola vplivata na oblikovanje odnosa mladih do alkohola in njihovo obravnavo alkohola ter spodbujata pozitivna pričakovanja v zvezi z uživanjem alkohola med mladimi (24). Znanstvena skupina evropskega foruma za alkohol in zdravje je na podlagi pregleda longitudinalnih študij ugotovila, da „dokazi vztrajno potrjujejo, da trženje alkohola povečuje verjetnost, da bodo mladostniki začeli uživati alkohol in da se bo poraba alkohola povečala pri tistih, ki alkohol že uživajo. To je še toliko bolj osupljivo, če upoštevamo, da je bil obravnavan samo majhen del celotne strategije trženja“ (25).

4.5

EESO izraža zaskrbljenost, ker oglaševanje alkoholnih pijač privlači mladoletnike (26), in opozarja na dosledne ugotovitve, da izpostavljenost televiziji in sponzoriranemu oglaševanju, ki vsebuje alkohol, napoveduje začetek uživanja alkohola med mladimi in povečano porabo alkohola (27).

4.6

Strokovni odbor Svetovne zdravstvene organizacije meni, da „prostovoljni sistemi ne preprečujejo oblike trženja, ki vpliva na mlade, in da samoregulacija deluje samo, če obstaja neposredna in resnična grožnja, da bo v zvezi s tem sprejeta zakonodaja“ (28).

4.7

Akterji v verigi alkoholnih pijač so izrazili pripravljenost, da postanejo bolj proaktivni pri izvajanju ureditvenih in samoregulativnih ukrepov (29). Njihova vloga je, da skupaj z državami članicami poskrbijo za to, da proizvodnja, distribucija in trženje njihovih izdelkov potekajo odgovorno ter s tem prispevajo k zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola.

4.8

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah prispeva k določitvi minimalnih standardov za oglaševanje alkoholnih pijač. Direktiva zahteva, da „[…] oglaševanje alkoholnih pijač […] ni izrecno namenjeno mladoletnikom, ne povezuje uživanja alkohola s povečano telesno zmogljivostjo ali z uspehom v družabnem ali spolnem življenju in ne poudarja, da je alkohol poživilo, pomirilo ali sredstvo za reševanje osebnih težav“ (30). EESO meni, da ta direktiva ne zadostuje, da bi otroke v celoti zaščitili pred oglaševanjem alkoholnih pijač.

4.9

EESO zahteva, naj Komisija določi konkreten cilj, da je treba zmanjšati izpostavljenost otrok alkoholnim proizvodom, oglaševanju in prodajnim akcijam, ter naj se na tem področju uvede strožja ureditev.

5.1

V celotni Evropi narašča zanimanje za ukrepe za boj proti škodi zaradi uživanja alkohola. Proizvodnja alkoholnih pijač je v Evropi ključnega pomena, saj ustvarja delovna mesta in prihodek od davkov ter preko trgovine prispeva h gospodarstvu EU. Vendar sodeč po ocenah 15 % ljudi uživa alkohol v škodljivih količinah, kar povzroča škodo posameznikom in družbam. Leta 2003 so stroški zlorabe alkohola v EU po ocenah znašali 125 milijard EUR, kar ustreza 1,3 % BDP (31).

5.2

Iz študije RAND je razvidno, da se v EU pojavljajo težnje k večji porabi alkohola, kupljenega na prodajnih mestih brez dovoljenja za točenje, saj je ta alkohol običajno cenejši od tistega, ki se prodaja na prodajnih mestih z dovoljenjem za točenje (32). Vendar je treba dodati, da se je ta študija osredotočila samo na cene alkohola, kupljenega na prodajnih mestih brez dovoljenja za točenje, in ni primerjala teh cen s cenami na prodajnih mestih z dovoljenjem za točenje.

5.3

Na podlagi študij je razvidno, da je postal alkohol v EU v obdobju med leti 1996 in 2004 cenovno bolj dostopen, v nekaterih državah za več kot 50 % (33). Obstajajo dokazi, da je cenovna dostopnost alkohola v neposrednem razmerju s porabo alkohola v EU (34).

5.4

Mladi so občutljivi na povečanje cen alkohola, kar vodi v manjšo pogostnost uživanja alkohola med mladimi in manjše količine zaužitega alkohola med vsakim popivanjem (35). Druge raziskave pa kažejo, da lahko mladi v odgovor na višje cene prevzamejo bolj škodljive vzorce uživanja alkohola, na primer uživanje cenejšega alkohola doma še pred odhodom na zabavo (priprava na popivanje) (36). Ta ugotovitev ima pomembne posledice za politiko EU na področju alkohola, zlasti glede na povečanje škodljivega uživanja alkohola pri mladih.

5.5

Po ocenah alkohol na svetovni ravni zakrivi približno 3,8 % vseh primerov smrti in je povezan s 4,6 % izgubljenih zdravih let življenja. Poraba alkohola je neposredno povezana s tremi vrstami poškodb, in sicer cirozo jeter ter poškodbami in smrtjo zaradi prometnih nesreč (37). Alkohol je edini povzročitelj nekaterih bolezni, kot sta alkoholna bolezen jeter in vnetje trebušne slinavke zaradi alkohola, in eden od povzročiteljev številnih drugih bolezni in okvar (npr. nekaterih vrst raka, bolezni srca, infarkta in jetrne ciroze) (38). Škodljivo uživanje alkohola prispeva tudi h kriminalu, nasilju in pomanjkanju v družinah ter tveganim oblikam spolnega vedenja in spolno prenosljivim boleznim (39).

5.6

Ocenjuje se, da v EU občasno prekomerno pitje alkohola prispeva k 2 000 primerom umorov, 17 000 primerom smrtnih žrtev zaradi prometnih nesreč (kar je ena od treh vseh smrtnih žrtev v prometu), 27 000 primerom naključnih smrti in 10 000 primerom samomorov (40).

5.7

Politike določanja cen alkohola so lahko učinkovita spodbuda za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola (41). EESO meni, da bi bilo treba upoštevati politiko določanja cen pri pripravi strategij za dolgoročno, trajnostno in večsektorsko zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola.

5.8

Politike na področju alkohola morajo biti celovite in vključevati morajo različne ukrepe, ki dokazano zmanjšujejo škodo, npr. ukrepe v zvezi s pitjem in vožnjo ter ukrepe na področju osnovnega zdravstva. EESO meni, da en sam ukrep ne more zmanjšati škode, povezane z alkoholom.

5.9

EESO meni, da je potrebno učinkovito izvrševanje obstoječe uredbe, ki bo urejala razpoložljivost, distribucijo in promocijo alkohola. Samoregulacija na tem področju je del rešitve, vendar sama po sebi ne zadostuje. Prodajo pod ceno in prodajne promocije bi moralo biti mogoče omejiti brez omejevanja trgovine in v skladu z zakonodajo EU.

6.1

Prihodnost Evrope je odvisna od zdravega in produktivnega prebivalstva. Znanstveni dokazi, da je prav pri mladih delež bolezni, ki so posledica škodljivega in tveganega uživanja alkohola, večji, so zato za EESO razlog za močno zaskrbljenost (42).

6.2

Komisija priznava, da imajo otroci pravico do učinkovite zaščite pred gospodarskim izkoriščanjem in vsemi oblikami zlorabe (43). EESO odločno podpira to stališče.

6.3

EESO opozarja, da škodljivo in tvegano uživanje alkohola nima negativnih posledic samo za uživalce, temveč tudi za druge ljudi, še posebno z vidika nesreč, poškodb in nasilja. EESO se strinja, da so v družinah najbolj ranljiva skupina otroci.

6.4

Ocenjuje se, da naj bi zaradi alkohola v družinah trpelo 5 do 9 milijonov otrok in mladostnikov, da alkohol prispeva k 16 % primerom zlorab in zanemarjanja otrok ter da se zaradi alkohola vsako leto rodi približno 60 000 novorojenčkov s premajhno porodno težo (44). Poleg tega sta negativni posledici za otroke tudi revščina in socialna izključenost, ki lahko tako v sedanjosti kot tudi v prihodnosti škodujeta njihovemu zdravju, vzgoji in kakovosti življenja.

6.5

Nasilje v družini, ki je resen problem v številnih državah (45), je tesno povezano s prekomernim pitjem pri storilcu nasilnih dejanj (46). Nasilje v družini se lahko pojavlja tudi brez alkohola, vendar lahko prekomerno pitje pri nekaterih ljudeh prispeva k nasilju. Zmanjševanje prekomernega pitja je koristno tako z vidika žrtev kot storilcev nasilnih dejanj, pa tudi otrok, ki živijo v takšnih družinah.

6.6

Alkohol lahko vpliva na otroke tudi pred njihovim rojstvom. Fetalni alkoholni sindrom pomeni niz prirojenih napak (fizičnih, vedenjskih in kognitivnih), ki so posledica uživanja alkohola pri materah med nosečnostjo.

6.7

Stopnja ozaveščenosti o fetalnem alkoholnem sindromu in posledicah je nizka. Da bi zmanjšali škodo zaradi uživanja alkohola med nosečnostjo, je ključno, da se javnost seznani s primeri preventivnih programov, ki temeljijo na izsledkih. EESO podpira ciljne kampanje ozaveščanja o fetalnem alkoholnem sindromu na nacionalni ravni in ravni EU.

7.1

Starejše osebe so bolj občutljive za učinke alkohola. Med posebne težave sodijo težave z ravnotežjem in tveganje padca ter nastanek zdravstvenih težav, zaradi katerih lahko starejše osebe postanejo občutljivejše za alkohol. Približno tretjina starejših se začne prvič spopadati s težavami zaradi uživanja alkohola šele v poznejšem obdobju življenja, kar je pogosto posledica izgube partnerja, slabega zdravja, težav pri gibanju in socialne osamitve (47).

7.2

Škodljivo uživanje alkohola lahko vpliva na duševno zdravje starejših, kar se izraža v obliki anksioznosti, depresije in zmedenosti.

7.3

Motnje zaradi uživanja alkohola so pri starejših običajne, zlasti med moškimi, ki so družbeno izolirani in živijo sami (48). Škodljivo uživanje alkohola je povezano z razširjenimi motnjami fizičnega, psihičnega, socialnega in kognitivnega zdravja. Približno 3 % oseb nad 65 letom starosti trpi zaradi teh motenj (49), čeprav lahko številni primeri ostanejo neodkriti, saj so diagnostična merila in pregledi usmerjeni na mlajše osebe. Vendar je zdravljenje starejših oseb, ki imajo težave z alkoholom, pogosto lažje od zdravljenja mlajših.

7.4

Alkohol lahko poveča učinke nekaterih zdravil in zmanjša učinke drugih. Povečati je treba ozaveščenost zdravstvenih delavcev, zasebnih negovalcev in starejših oseb o možnih povezavah med zdravili in alkoholom.

7.5

EESO meni, da je treba storiti več za dobrobit starajočega se prebivalstva v EU, vključno z obsežnejšim informiranjem na ravni EU o učinkih škodljivega uživanja alkohola na zdravo in dostojno staranje.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/15

1.1

Vprašanje glede povezave med enakostjo spolov, gospodarsko rastjo in stopnjo zaposlenosti, ki ga je zastavilo švedsko predsedstvo, ponuja priložnost za širši pogled na celotno stanje na tem področju. Enakost spolov smo namreč obravnavali v številnih poročilih in študijah ter direktivah, zakonih, priporočilih in sporazumih. Vendar pa se stvarnost le malo spreminja in neenakost ostaja. Podedovali smo jo iz preteklih stoletij in proti njej se bojujemo šele zadnjih 50 let. Enakost spolov je zdaj sicer zapisana v zakonih, spremeniti pa je treba miselnost in ravnanje posameznikov in celotne družbe. V tem mnenju predlagamo spremembe predvsem na naslednjih treh področjih: glede organizacije časa, priznavanja kvalifikacij na področju osebnih storitev ter uravnotežene zastopanosti spolov v poklicnih sektorjih in na vodilnih položajih.

1.2

EESO tako priporočila naslavlja na države članice, Evropsko komisijo, socialne partnerje in vse družbene akterje.

Priporočila državam članicam

1.3

Gospodarsko rast merimo na podlagi rasti BDP. Vendar pa na podlagi tega kazalnika ni možno ustrezno prikazati gospodarskega prispevka žensk. Pri preučevanju povezave med enakostjo spolov in gospodarsko rastjo bi bilo treba preveriti tudi, kako se rast izračunava.

1.4

V okviru prizadevanj za enakost spolov je treba:

Priporočila Komisiji

1.5

EESO poziva Komisijo, naj spremlja in oceni prizadevanja držav članic pri izvajanju načrta za enakost žensk in moških ter postane platforma za izmenjavo najboljših praks in izkušenj.

Priporočila socialnim partnerjem

1.6

Odbor poziva socialne partnerje, naj si prizadevajo za izvedbo skupnega okvira ukrepov na področju enakosti spolov s poudarkom na vlogi spolov, spodbujanju žensk k sodelovanju v procesu odločanja, podpori uskladitvi poklicnega in zasebnega življenja ter zmanjšanju razlik v plačah.

1.7

Izboljšati bi morali znanje in instrumente na področju boja proti razlikam pri zaposlovanju moških in žensk ter spodbujanja uravnotežene zastopanosti spolov.

1.8

Potrebna je profesionalizacija delovnih mest na področju osebnih storitev ob boljšem priznavanju usposobljenosti, potrebnih za izvajanje teh storitev.

Vsi akterji civilne družbe in politični voditelji bi morali:

2.1

Potreba po sprejetju ukrepov za večjo udeležbo žensk na trgu dela je sestavni del lizbonske strategije, na podlagi katere naj bi Evropo preoblikovali v konkurenčnejšo, na znanju temelječo družbo.

2.2

Poročilo Komisije o enakosti med ženskami in moškimi iz leta 2008 (1) navaja: „Zaposlovanje žensk je bil glavni dejavnik stalnega naraščanja zaposlovanja v EU v zadnjih letih. Med letoma 2000 in 2006 se je zaposlenost v EU povečala za približno 12 milijonov oseb, od katerih je več kot 7,5 milijona žensk (…). Tako je stopnja zaposlenosti žensk z vzdrževanimi otroki samo 62,4-odstotna, stopnja zaposlenosti moških pa 91,4-odstotna, razlika je torej 29 odstotnih točk. Več kot tri četrtine delavcev s skrajšanim delovnim časom so ženske (76,5 %), to je vsaka tretja ženska v primerjavi z manj kot vsakim desetim moškim“.

2.3

V poročilu iz leta 2009 (2) je zabeležena stopnja zaposlenosti žensk 58,3 %, stopnja zaposlenosti moških pa 72,5 %. Delež žensk s skrajšanim delovnim časom je 31,2 %, delež moških pa 7,7 %. To kaže na prevladujoč delež žensk v sektorjih z nižjimi plačami in na neenako porazdelitev moči v institucijah in podjetjih.

2.4

Čeprav enakost spolov v Evropi še ni uveljavljena, je tu položaj zaposlenih žensk eden najboljših na svetu. Evropska unija je zaslužna za to, da se je to vprašanje obravnavalo od samega začetka in da so bila v zvezi s tem pripravljena statistična orodja, študije, analize in zakonodaja.

2.5

Kljub doseženemu napredku in pozitivnim rezultatom pa gospodarski potencial žensk še ni dovolj izkoriščen. Poleg tega bo mednarodna gospodarska in finančna kriza, kakršne še ni bilo, na ženske vplivala drugače kot na moške, saj je tudi njihova vloga v gospodarstvu, družbi in družini drugačna.

2.6

Na voljo so številne študije, priporočila in sklepi, ki so jih sprejele evropske institucije in socialni partnerji (Odbor je v petih letih sprejel 14 mnenj v zvezi z enakostjo spolov (3), zato v tem mnenju namenoma ne obravnavamo te teme v celoti. Mnenje tako obravnava samo povezavo med enakostjo spolov, gospodarsko rastjo in zaposlovanjem s poudarkom na ciljih iz lizbonske strategije glede večjega deleža žensk na trgu dela (4).

3.1.1

Delež zaposlenih žensk je od 60. let prejšnjega stoletja stalno naraščal. V 70. letih je bil dosežen znaten napredek na področju enakosti spolov, saj se je delež zaposlenih žensk izredno povečal. Takoj ko so ženske dobile možnost izbire, kdaj bodo zanosile, in ko so dobile možnost visokošolskega izobraževanja, so tako kot moški želele svoje znanje uporabiti v družbi in ne samo v družini ter doseči finančno neodvisnost. Plačano delo pomeni razpolaganje z lastnim dohodkom, boljšo socialno in pokojninsko varnost ter zaščito pred revščino v primeru razveze, ločitve ali vdovstva.

3.1.2

Z vstopom žensk na trg dela so nastale nove potrebe, ki jih je trg moral zadovoljiti. Včasih so ženske delale doma, to delo pa ni bilo upoštevano v bruto domačem proizvodu. Ko so ženske odšle iz domačega okolja, so bila ustvarjena delovna mesta za opravljanje nalog, ki so jih ženske prej delale doma. Pri tem pa ne gre samo za varstvo otrok in pomoč v gospodinjstvu.

3.1.3

Z zaposlitvijo žensk so bile ustvarjene nekatere potrebe, ki so prispevale h gospodarskemu razvoju. Ko so se ženske zaposlile, so si pari priskrbeli gospodinjske aparate, dva avtomobila, kupovali pripravljene jedi, otroci in starši so se začeli prehranjevati v restavracijah, zato se je v družinah pojavila potreba po storitvah in namestitvenih zmogljivostih za bolne, invalidne in starejše osebe, za katere so pred tem skrbele gospodinje, za otroke pa je bilo treba organizirati varstvo pred poukom in po njem. Pari so si z dvema plačama lahko kupili stanovanje, obiskovali kulturne prireditve, potovali itd. Tako so bila ustvarjena delovna mesta v industriji (električnih gospodinjskih aparatov, avtomobilov, v živilski industriji), velikih gostinskih obratih, zdravstvu in socialnem varstvu, predšolskem varstvu in izobraževanju, gradbeništvu, turizmu, industriji za prosti čas, kulturi, v potniškem prometu...

3.1.4

S preoblikovanjem gospodinjskih opravil v plačana delovna mesta že 40 let prispevamo k večji gospodarski rasti. Toda, ali gre za dejansko gospodarsko rast ali zgolj rezultat nekega načina izračunavanja rasti? Gospodarstvo ne upošteva gospodinjskih in družinskih opravil, ki pa so nujna za dobro delovanje družbe. Zato se sprašujemo, kako se gospodarska rast izračunava.

3.2.1

V skladu z analizo EU (5) se prispevek enakosti spolov h gospodarstvu ne sme meriti zgolj na podlagi donosnosti podjetij. To je produktivna naložba, ki prispeva k splošnemu gospodarskemu napredku, gospodarski rasti in zaposlovanju. Enakost spolov lahko k razvoju prispeva 1) z večjo udeležbo žensk na trgu dela, s čimer se bolje unovči naložba v njihovo izobraževanje in usposabljanje, 2) z večjo gospodarsko neodvisnostjo žensk ter 3) z vključitvijo žensk v davčni sistem, s čimer prispevamo k splošni blaginji.

3.2.2

Kljub temu, da se ekonomski prispevek obravnava širše od poslovnega pristopa in upravljanja na podlagi diverzifikacije na ravni podjetja, obstajajo dokazi o pozitivnih ekonomskih rezultatih, ki so povezani s poslovnim pristopom. Podjetja z večjim deležem žensk v upravnih odborih so bolj dobičkonosna.

3.2.3

Ukrepe za enakost je mogoče obravnavati kot učinkovito naložbo v človeške vire. Tudi če so cilji gospodarskega razvoja omejeni na gospodarsko rast. Z vidika vlaganj lahko ukrepi za enakost pozitivno vplivajo na posameznike, podjetja, regije in države. Tudi učinkovitejše izkoriščanje potenciala žensk z višjo izobrazbo lahko zagotovi ekonomske koristi.

3.2.4

Večja ekonomska neodvisnost žensk je koristna zaradi njihovega prispevka kot potrošnic blaga in storitev v gospodarstvu kot tudi zaradi kupne moči gospodinjstev. Ekonomski prispevek žensk bi bilo treba v ekonomskih politikah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bolj poudariti.

3.3.1

V času, ko se zaradi gospodarske in ekološke krize sprašujemo, kakšen razvoj želimo, se pojavljajo pomisleki, ali je BDP lahko edini kazalnik gospodarske rasti. Treba je razmisliti o uporabi drugih kazalnikov (6).

3.3.2

Ne glede na to, katere kazalnike uporabimo, pa položaj žensk ostaja neenakopraven, kar za družbo pomeni strošek. Države v enaki meri vlagajo v dečke in deklice, vendar je 60 % diplomantk na evropskih univerzah deklet, zato ni razumljivo, da države ne spodbujajo večje udeležbe žensk na trgu dela. Z namenjanjem enakega zneska javnih sredstev za izobraževanje obeh spolov bi morali ženskam omogočiti, da dosežejo enako raven odgovornosti in enako plačo kot moški. Ženske bi morale trenutne spremembe izkoristiti za to, da pridobijo nove spretnosti in znanja, potrebne za nova delovna mesta. Kljub temu so prispevek žensk, njihova višja izobrazba in njihova zmožnost odzivanja na prihodnje potrebe trga dela še vedno premalo cenjeni in premalo priznani.

3.3.3

Boj proti neenakosti spolov ni samo etično vprašanje, ampak tudi vprašanje boljšega upravljanja človeških virov. Večje število zaposlenih žensk bo ustvarilo več bogastva in večjo potrošnjo blaga in storitev ter tako prispevalo k večjim davčnim prihodkom. V mešanih delovnih skupinah so večje možnosti za inovacije. To, da se parom omogoči imeti otroka in hkrati obdržati zaposlitev, pa prispeva tudi k preprečevanju staranja prebivalstva. Če Evropa želi investirati v ljudi, mora najprej odpraviti ovire za ženske (7).

3.3.4

Razvojni potencial žensk ovirajo zlasti:

3.3.5

S prizadevanji, da bi ustvarili pogoje za vstop žensk na trg dela in za to, da na trgu dela tudi ostanejo, ter z odpravo razlik v plačah moških in žensk bomo zagotavljali gospodarsko rast in izboljšali delovna mesta, preprečevali revščino in zmanjšali stroške odpravljanja socialnih posledic. V Evropi revščina prizadene predvsem samohranilke (9).

3.3.6

Včasih je v skladu z delitvijo dela moški prejemal dohodek, s katerim je financiral družinsko, socialno in gospodinjsko delo svoje žene. Ko pa ima par dve plači, ene plače ne nameni za financiranje opravil, ki jih je v preteklosti opravljala gospodinja, ampak sredstva nameni predvsem za materialne dobrine.

3.3.7

Neplačano delo gospodinj ni imelo cene, ko pa se je preoblikovalo v plačano delo, potrošniki takšnih storitev niso bili pripravljeni ali niso zmogli plačati. Varuške otrok, pomočnice na domu in gospodinjske pomočnice prejemajo zelo nizko plačo, delajo s skrajšanim delovnim časom, zaposluje jih več delodajalcev (to so posamezniki, ki te osebe zaposlujejo za nekaj ur na teden) in so pogosto del neformalnega gospodarstva. Gospodinjsko delo je največji sektor neprijavljenega dela v Evropi.

3.3.8

Starši tako svojo največjo dragocenost, otroka, zaupajo osebam, katerih plača je veliko manjša od povprečne, hkrati pa želijo, da je to osebje visoko usposobljeno. Prav tako gospodinjskim pomočnicam puščajo ključ svojega doma, vendar zaupanja ne upravičijo z ustreznim plačilom. Težko je doseči priznavanje takih kvalifikacij, saj so po mnenju družin dela, ki jih lahko opravijo tudi sami, enostavna. Varovanje lastnih otrok sicer ni poklic, je pa to zato varovanje otrok drugih ljudi (zahteva znanja s področja psihologije, prehrane in higiene, koncentracijo, zmožnost poslušanja, pozornost, stalno pazljivost itd.). Potrebna znanja, ki jih pogosto opredelimo kot ženska in zato na poklicnem področju nimajo vrednosti, se pogosto prenašajo neformalno iz družine v družino in jih v okviru izobraževalnega sistema ne poučujejo.

—

ker se z večjo stopnjo zaposlenosti žensk pojavijo dodatne potrebe po storitvah;

—

ker se z višjo plačo žensk povečajo kupna moč, možnosti dodatne potrošnje in davčni prihodki;

—

ker bi z večjim številom žensk na političnih in vodilnih položajih pozitivno vplivali na uspešnost podjetij in institucij;

—

ker bo večje število podjetnic z inovacijami in ustvarjanjem delovnih mest prineslo dodano vrednost in prispevalo dodatna finančna sredstva za gospodarstvo.

4.2.1.1

Največja ovira za enakost spolov so razlike pri zaposlovanju moških in žensk. Obstajajo moški in ženski poklici. Plače v tako imenovanih ženskih panogah so pogosto nižje, veliko bolj razširjeno je delo s skrajšanim delovnim časom, ki ni prostovoljna odločitev, in negotovo delo.

4.2.1.2

Dokler v nekem poklicu prevladuje en spol, so z njim povezani stereotipi. Dokazano je, da lahko moški in ženske opravljajo vse poklice. V poklicih, v katerih so dolgo prevladovali moški (učitelj, sodnik, splošni zdravnik), zdaj prevladujejo ženske. Zakaj je tako težko doseči uravnoteženo zastopanost obeh spolov pri zaposlovanju? Da bi odpravili razlike pri zaposlovanju moških in žensk ter spodbudili uravnoteženo zastopanost obeh spolov, je treba pridobiti več znanja o tem področju. Tako bi odpravili tudi pomanjkanje delovne sile, s katerim se soočajo nekateri sektorji.

4.2.1.3

Ovire za uravnoteženo zastopanost obeh spolov na delovnih mestih in položajih so podzavestne in povezane s predsodki. Zakoreninjene so v izobraževalnem sistemu, ko se deklice in dečki odločajo za različne poklice. Starši in učitelji bi se morali v večji meri zavedati posledic poklicnih odločitev mladih. Predstavniki delodajalcev in sindikatov, ki med pogajanji o strukturi plač določijo potrebno znanje za posamezne poklice, imajo pomembno vlogo, zato se morajo zavedati pomena znanja, pridobljenega v domačem in družinskem okolju. Tudi na vodilnih položajih ni uravnotežene zastopanosti obeh spolov. V velikih podjetjih in v javni upravi je zato treba sprejeti ukrepe za bolj uravnoteženo zastopanost obeh spolov.

4.2.2.1

Delovna mesta na področju osebnih storitev bi morali spremeniti v prave poklice s priznanimi kvalifikacijami, usposabljanjem, pridobitvijo diplom in poklicnim napredovanjem. Da bi se izognili osebni povezavi med posameznikom in gospodinjsko pomočnico, je treba ustanoviti podjetja in javne službe na področju osebnih storitev. Družine ne bi smele več biti delodajalci, ampak stranke ali uporabniki, ki kupujejo ali uporabljajo določeno število ur čiščenja, pomoči ostarelim ali varovanja otroka, inštrukcij itd. Treba je uvesti sistem, ki ga nekatere evropske države že uporabljajo: podjetje ali javna služba kot delodajalec poskrbi za varnost lastnine in oseb, preveriti pa mora tudi kvalifikacije zaposlenih, ki jih pošlje na domove. Ti zaposleni imajo tako samo enega delodajalca, dobijo nadomestilo za čas prevoza med dvema domovoma ter imajo dostop do poklicnega usposabljanja in vseh pripadajočih socialnih storitev. Treba je oblikovati evropski referenčni okvir za delovna mesta na področju storitev na domu in vanj vključiti tako psihološko razsežnost teh poklicev (zaupanje, sočustvovanje, pozornost, zmožnost poslušanja, pazljivost itd.) kot tudi nujno potrebna znanja (prehrana, vpliv uporabljenih proizvodov na zdravje in okolje itd.) in ne samo materialnih in tehničnih vidikov gospodinjskih opravil.

4.2.2.2

S priznavanjem kvalifikacij se bo povečal strošek teh storitev, ki pa si ga že zdaj veliko družin ne more privoščiti. Zato bi lahko z javnim financiranjem in prispevkom podjetij – v kolikor je ta del sporazuma na ravni podjetij – zagotovili, da bi bile storitve dostopnejše za vse.

4.2.2.3

Profesionalizacija delovnih mest na področju osebnih storitev in boljše plače bodo omogočile, da se doseže uravnotežena zastopanost moških in žensk v tem sektorju. Velik korak k enakosti spolov bo narejen, ko bodo moški želeli delati kot gospodinjski pomočniki, varuhi otrok ali pomočniki na domu.

4.2.3.1

Očetje namenijo manj časa za družinska in gospodinjska opravila kot ženske. Večja ozaveščenost očetov glede pomena njihove vloge pri vzgoji otrok ter spodbujanje moških, da prevzamejo odgovornost pri skrbi za ostarele starše in bolnike v družini, sta med pogoji za enakost spolov.

4.2.4.1

Vzpostavljanja varstvenih zmogljivosti za majhne otroke ne smemo obravnavati kot strošek, ampak kot naložbo. Po mnenju Göste Espinga-Andersena (10) zaposlene matere dolgoročno povrnejo to naložbo, saj „v svojem življenju prejmejo več prihodkov in plačajo več davkov“. S tem prihodkom se povrne prvotna pomoč države, prihodek pa tudi pozitivno vpliva na otroka, danega v varstvo. Take naložbe lahko ublažijo staranje prebivalstva v Evropi.

4.2.5.1

Večjo ponudbo teh storitev moramo financirati skupaj (država, podjetja, potrošniki) (11). Nove kolektivne pogodbe zaposlenim ponujajo možnost izkoriščanja osebnih storitev namesto zvišanja plač. Ponudba storitev, ki omogočajo boljšo uskladitev osebnega in poklicnega življenja, je del družbene odgovornosti podjetij.

4.2.6.1

Za uskladitev poklicnega in družinskega življenja pa storitve ne zadostujejo. Za vzgojo in izobraževanje otrok porabimo kar velik del našega življenja. Če delo s skrajšanim delovnim časom, ko je to prostovoljna odločitev, osebam, ki skrbijo za družino, pomaga bolje uskladiti poklicno, družinsko in zasebno življenje, potem ne sme oslabiti položaja žensk na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju, zlasti če je ženska samohranilka, očetov pa ne odvračati od tega, da bi se bolj posvetili družinskemu življenju. Za otroke morata imeti možnost skrbeti oba starša.

4.2.6.2

Poskrbeti je treba tudi za druge družinske člane: družinske člane ob koncu njihovega življenja, bolnike, ostarele starše. Trenutno se preoblikujejo vsi pokojninski sistemi, zato si življenja ne moremo več predstavljati kot sestavljenega iz treh obdobij: študija, zaposlitve in upokojitve. Vsi bi morali imeti možnost, da se izobražujejo vse življenje, hkrati pa bi morali na voljo imeti zadostno število v letih odmerjenega „časovnega kredita“ za družinske, socialne, prostovoljne, politične in državljanske dejavnosti. Možnost bi morali imeti, da preložimo čas upokojitve, če bi raje ta čas (financiran kot v pokoju) izkoristili v delovnem obdobju.

4.2.7.1

Slaba zastopanost žensk je vidna na vseh vodilnih položajih, političnih položajih, na višjih položajih v javni upravi in v upravah velikih podjetij, čeprav so podjetja, ki imajo v svojih izvršilnih odborih višji delež žensk, s finančnega vidika veliko uspešnejša. Ženske ustanovijo manj podjetij in so manj pogosto direktorice podjetij. Moški pa so premalo zastopani v družinskem okolju in manj pogosto vzamejo starševski dopust.

4.2.7.2

Ženske, ki so uspele v prevladujočem moškem okolju, bi lahko bile mentorice ženskam, ki si želijo enake poklicne poti. Morda bi bili potrebni zavezujoči ukrepi: velike institucije javnega sektorja ali velika zasebna podjetja bi morali zagotoviti, da bo vodstvene položaje zasedlo večje število žensk.

—

Mnenje EESO z dne 24.3.2009 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive 86/613/EGS, poročevalka: ga. SHARMA, (UL C 228, 22.9.2009);

—

Mnenje EESO z dne 13.5.2009 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, poročevalka: ga. HERCZOG, CESE 882/2009 (UL C 277, 17.11.2009);

—

Mnenje EESO z dne 22.4.2008 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o odpravi razlike v plačilu med ženskami in moškimi, poročevalka: ga. KÖSSLER (UL C 211, 19.8.2008);

—

Mnenje EESO z dne 11.7.2007 o zaposljivosti in podjetniškem duhu – Vloga civilne družbe, socialnih partnerjev ter lokalnih in regionalnih organov z vidika spola, poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS (UL C 256, 27.10.2007);

—

Mnenje EESO z dne 11.7.2007 o vlogi socialnih partnerjev v usklajevanju poklicnega, družinskega in zasebnega življenja, poročevalec: g. CLEVER (UL C 256, 27.10.2007);

—

Mnenje EESO z dne 12.7.2007 o zaposlovanju prednostnih kategorij (lizbonska strategija), poročevalec: g. GREIF (UL C 256, 27.10.2007);

—

Mnenje EESO z dne 13.9.2006 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006-2010, poročevalka: ga. ATTARD (UL C 318, 23.12.2006);

—

Mnenje EESO z dne 14.2.2006 o zastopanosti žensk v organih odločanja ekonomsko-socialnih interesnih skupin v Evropski uniji, poročevalec: g. ETTY (UL C 88, 11.4.2006);

—

Mnenje EESO z dne 14.12.2005 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu enakih možnosti za vse (2007) – pravični družbi naproti, poročevalka: ga. HERCZOG (UL C 65, 17.3.2006);

—

Mnenje EESO z dne 29.9.2005 o revščini med ženskami v Evropi, poročevalka: ga. KING (UL C 24, 31.1.2006);

—

Mnenje EESO z dne 28.9.2005 o Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega inštituta za enakost med spoloma, poročevalka: ga. ŠTECHOVÁ (UL C 24, 31.1.2006);

—

Mnenje EESO z dne 15.12.2004 o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju načela enakih možnosti in enake obravnave moških in žensk glede zaposlovanja in poklica, poročevalka: ga. SHARMA (UL C 157, 28.6.2005);

—

Mnenje EESO z dne 3.6.2004 o Predlogu Direktive Sveta za izvrševanje načela enakega obravnavanja žensk in moških pri dostopu in dobavi blaga in storitev, poročevalka: ga. CAROLL (UL C 241, 28.9.2004);

—

Mnenje EESO z dne 25.1.2001 o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega izobraževanja in napredovanja ter delovnih pogojev, poročevalka: ga. WAHROLIN (UL C 123, 25.4.2001).

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/22

1.10.1

EESO zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo pripravo registrov statističnih podatkov za zgoraj navedene oblike podjetij. Pri tem je zlasti pomembna priprava satelitskih računov v skladu z usklajenimi merili Evropskega sistema računov iz leta 1995, ki so podrobneje navedena v Priročniku za izdelavo satelitskih računov podjetij v socialni ekonomiji: zadruge in vzajemne družbe  (1) in Poročilu EESO o socialnem gospodarstvu v Evropski uniji  (2).

2.4.1

Nekatera velika podjetja so lahko tudi brez delničarjev in lahko svoje dobičke namenijo za ponovne naložbe ali doseganje socialnih ciljev splošnega interesa, kot to velja za hranilnice v nekaterih evropskih državah (7).

2.4.2

Poleg tega se v številnih lokalnih, mikro ter malih in srednje velikih podjetjih ustvarjanje vrednosti ne odraža samo v doseganju finančnega dobička, temveč tudi v socialnih namenih, kot so delovni pogoji, samoupravljanje itd.

2.9.1

Na splošno je treba MSP podpirati ne samo v okviru Akta za mala podjetja (11). MSP pogosto nudijo načine za ohranitev delovnih mest, saj interesne skupine, ki spodbujajo in nadzirajo ta podjetja, zastopajo ljudje, ki so močno povezani z območjem, na katerem so dejavni, in ki so pokazali veliko sposobnost za ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest. MSP so „naravni inkubatorji podjetniške kulture“ ter stalni centri za usposabljanje direktorjev in vodij podjetij.

3.2.1

Podjetja socialne ekonomije ne glede na svojo velikost poslujejo tako, da internalizirajo socialne stroške in ustvarjajo pozitivne zunanje učinke na območjih in/ali socialnih področjih, na katerih težave in izzivi ogrožajo notranji trg in socialno kohezijo.

3.2.2

Podjetja socialne ekonomije so „zakoreninjena“ v lokalne skupnosti, hierarhičnost njihovih ciljev pa je odvisna od zadovoljevanja potreb ljudi, zato ta podjetja ne selijo svoje proizvodnje, s čimer se učinkovito borijo proti odseljevanju prebivalstva s podeželskih območij ter prispevajo k razvoju prikrajšanih regij in skupnosti (23).

4.1.1

Pri oblikovanju in razvoju notranjega trga cilj ne sme biti podrejen sredstvom, zato je treba vzpostaviti pravni in regulativni okvir, ki bo prilagojen značilnostim različnih gospodarskih subjektov na trgu, s čimer bodo ob upoštevanju značilnosti posamezne oblike zagotovljeni enotni pogoji delovanja vseh različnih oblik podjetij. Trenutno je ta okvir na splošno zasnovan za velika podjetja, ki kotirajo na borzi, njegova uporaba za vse vrste podjetij pa bi pomenila oviro za manjša podjetja. Ta okvir bi moral biti uspešen, da bi spodbudil akterje k učinkovitemu vedenju, kar bo sočasno povečalo pravičnost sistema. Njegovo področje uporabe se bo razširilo na pravo družb, računovodsko zakonodajo, zakonodajo o konkurenci in davčno zakonodajo, usklajevanje statističnih podatkov in podjetniško politiko.

4.2.1

Evropske delniške družbe in evropske zadruge imajo lastne statute, druge vrste podjetij pa se zaradi pomanjkanja evropskih statutov soočajo z različnimi ovirami na notranjem trgu. Evropska MSP potrebujejo prožno zakonodajo, ki jim bo olajšala čezmejno poslovanje. Zadruge pa zahtevajo poenostavitev uredbe o evropski zadrugi, saj njena zapletenost ovira napredek na tem področju.

4.2.2

Pomanjkanje zakonodajne podlage preprečuje fundacijam, dejavnim na evropski ravni, da bi delovale pod enakimi pogoji kot druge pravne oblike podjetij. EESO zato pozdravlja rezultate študije izvedljivosti za statut evropskih fundacij in poziva Komisijo, naj zaključi oceno učinka do začetka leta 2010 in predloži predlog uredbe, ki bo fundacijam zagotovil enotne pogoje delovanja na notranjem trgu (28).

4.2.3

Iz podobnih razlogov Odbor poziva Komisijo, naj začne dejavnosti za potrditev statutov evropskih združenj in vzajemnih družb.

4.3.1

Računovodske standarde bi bilo treba prilagoditi različnim oblikam podjetij. Ovire, ki jih povzroča uvedba novega mednarodnega računovodskega standarda (IAS) za podjetja, ki kotirajo na borzi, so še en primer omejitev, povezanih z računovodsko zakonodajo. Evropskih računov ni mogoče uskladiti na račun odprave bistvenih značilnosti različnih oblik podjetij. ki obstajajo v Evropski uniji.

4.3.2

V konkretnem primeru zadrug je očitno težko opredeliti pojem lastniškega kapitala, ki se lahko uporablja na splošno in brez razlikovanja; to bi lahko imelo negativne in uničujoče posledice za podjetniško raznolikost. EESO poziva Komisijo, naj na področju računovodstva spoštuje identiteto zadrug in naj osnovni kapital njihovih članov obravnava kot lastniški kapital in ne kot dolg, pod pogojem, da član ob prekinitvi svojega članstva v zadrugi ne postane upnik (29).

4.3.3

Odbor se strinja s priporočilom skupine Larosière (30), da računovodski standardi ne bi smeli dajati prednosti posameznim poslovnim modelom, podpirati procikličnega vedenja ali zavirati dolgoročnih naložb in stabilnosti podjetij.

4.4.1

Vsaka pravna oblika podjetja bi morala biti sposobna opravljati svoje dejavnosti in pri tem ohraniti svoj način dela. Zato zakonodaja o konkurenci ne sme temeljiti na enem in enotnem modelu podjetništva ter mora preprečevati diskriminatorno vedenje in spoštovati dobro prakso na nacionalni ravni. Tukaj ne gre za ustvarjanje privilegijev, temveč za spodbujanje pravične zakonodaje o konkurenci. EESO zato v skladu s prejšnjimi mnenji (31) poudarja, da bi morala pravila o konkurenci in obdavčitvi predvideti izravnavo diferencialnih stroškov za podjetja, ki niso vezana na neučinkovite proizvodne procese, temveč na internalizacijo socialnih stroškov.

4.4.2

Nekateri instrumenti politike konkurence z vidika različnih oblik podjetij niso nevtralni, kot je že poudaril EESO: „sektor socialne ekonomije potrebuje prilagojene rešitve, kar zadeva obdavčitev, javna naročila in pravila o konkurenci“ (32). Tako je državna pomoč za zasebne naložbe v raziskave in razvoj za povečanje konkurenčnosti proizvodnega sistema v glavnem namenjena velikim podjetjem, ki so na tem področju najbolj dejavna. Tudi ker imajo velika podjetja več možnosti za izbiro lokacije svojih proizvodnih zmogljivosti, lahko bolje izkoristijo javne naložbe v infrastrukturo za proizvodni sektor. Občasno to privede do poslabšanja konkurenčnega položaja malih podjetij, ki imajo zelo malo dejanskih možnosti za izbiro med različnimi poslovnimi lokacijami.

4.4.3

Pravila o konkurenci bi morala upoštevati tudi poseben značaj podjetij socialne ekonomije, ki proizvajajo in distribuirajo netržno blago in storitve za posameznike, ki so izključeni ali izpostavljeni tveganju socialne izključenosti, in ki vlagajo v svoje proizvodne procese znatna sredstva nesebičnega značaja.

4.5.1

V nekaterih državah članicah se posamezna podjetja pogosto srečujejo z neenakimi konkurenčnimi pogoji iz razlogov, ki niso povezani s proizvodnimi procesi v samih podjetjih, ampak so posledica tržnih nepopolnosti (33), z drugimi besedami, srečujejo se z razmerami, v katerih je sam trg neučinkovit, saj sredstva razporeja neoptimalno. EESO podpira direktivo o znižanih stopnjah DDV za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni, ki zlasti zadevajo MSP, ter poudarja svoje strinjanje z načelom, ki ga je oblikovala Komisija in v skladu s katerim morajo biti vse davčne ugodnosti, dodeljene eni vrsti podjetja, sorazmerne s pravnimi omejitvami ali dodano družbeno vrednostjo, ki se nanaša na navedeno obliko (34). EESO zato poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k preučitvi možnosti uporabe izravnalnih ukrepov za podjetja na podlagi njihove dokazane družbene vrednosti ali prispevka k regionalnemu razvoju (35). Zlasti je treba rešiti težave, prisotne v nekaterih državah in s katerimi se soočajo nepridobitne organizacije, pri čemer so te težave posledica dejstva, da takšne organizacije ne morejo zahtevati povračila DDV, plačanega za nakup blaga in storitev, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih dejavnosti splošnega pomena. Prav tako bi bilo treba omeniti davčne sisteme za nevladne organizacije, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, ki niso povezane z doseganjem javne koristi.

4.5.2

Trenutno MSP nimajo veliko dejanskih možnosti za naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, kar je pomemben sestavni del za doseganje učinkovitosti proizvodnje in ohranitev konkurenčnosti podjetja. To privede do slabšega konkurenčnega položaja, ki bi ga bilo treba odpraviti z davčnimi ugodnostmi za MSP, ki vlagajo na tem področju. Priporočila vključujejo celo vrsto izravnalnih ukrepov, ki se med državami razlikujejo in med katerimi bi bilo treba omeniti naslednje: posebne davčne olajšave za različne naložbe v raziskave in razvoj, povračila, v kolikor dobički ne bi bili mogoči, ter nižji prispevki za socialno varnost. Ob upoštevanju strateško pomembne vloge MSP v gospodarstvu Skupnosti EESO državam članicam priporoča, naj uporabijo najboljšo možno kombinacijo izravnalnih ukrepov, da bi tako omogočile preživetje in rast MSP v svojih gospodarstvih. Najpomembnejši učinek teh programov je, da zagotavljajo podporo razvoju MSP, specializiranim za raziskave in razvoj, v prvih letih njihovega obstoja.

4.6.1

Države članice in EU kot celota zbirajo podatke za različne oblike podjetij v skladu z merili, potrjenimi v okviru Evropskega sistema nacionalnih in regionalnih računov (ESA 95). Vendar so ekonomski statistični podatki o zadrugah, vzajemnih družbah, združenjih, fundacijah in podobnih podjetjih zelo omejeni in zbrani na podlagi heterogenih meril, kar otežuje njihovo analizo ter oceno njihovega prispevka k najpomembnejšim makroekonomskim ciljem. Zato je Komisija naročila pripravo Priročnika  (36), ki bo omogočil pripravo nacionalnih registrov statističnih podatkov teh podjetij na podlagi enotnih meril, skladnih z vidika nacionalnih računovodskih praks. EESO poziva, naj se ti novi analitični instrumenti uporabijo pri pripravi usklajenih statističnih podatkov za zgoraj navedene oblike podjetij v vseh državah Evropske unije in naj se v zvezi s tem izvajajo učinkovitejše politike.

Prav tako bi bilo primerno, da se oblikuje metodologija za podporo ustanovitvi evropskega observatorija za mikro podjetja.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/29

—

da začnejo proces gospodarskega razvoja (strukturiranje proizvodnih verig, organizacija posameznih panog …);

—

da spodbudijo proces družbenega razvoja (oblikovanje zdravstvenih in izobraževalnih struktur …);

—

da začnejo upravljati z okoljem (ohranjanje biotske raznovrstnosti, ravnanje z emisijami CO2 …).

1.4.1

Cilj teh oblik certificiranja je upoštevati naslednje različne vidike pravične trgovine:

1.4.2

EESO želi kljub napredku na področju samoregulacije poudariti, da mora oblika certificiranja temeljiti na evropskem sistemu certificiranja, ki poleg drugih načel zahteva izpolnjevanje tehničnih zahtev v okviru zunanjega nadzora, ki ga preverja neodvisen in v ta namen akreditiran organ. Hkrati pa mora biti sistem seveda v skladu s splošnimi zakonskimi določbami, ki urejajo trženje živil.

2.1

To mnenje se predvsem nanaša na pravično trgovino v pravem pomenu besede, tj. na alternativno trgovinsko partnerstvo, ki povezuje proizvajalca in potrošnika, kot ga je v zadnjih desetletjih vzpostavilo gibanje pravične trgovine. Obstajajo še drugi programi za preverjanje večje ali manjše trajnosti trgovinskega poslovanja, vendar jih mnenje ne obravnava, saj ti programi ne ustrezajo vsem merilom pravične trgovine, ki so omenjeni v točki 1.4.1.

2.2

Pravična trgovina se je razvila s ciljem vzpostaviti gospodarske odnose s proizvajalci iz držav v razvoju, ki so v mednarodni trgovini zapostavljeni. Kot dejavnik trajnostnega razvoja pomembno prispeva k družbenemu razvoju južnih držav. Prispevala naj bi tudi k zmanjšanju revščine, zlasti s podporo organizacij proizvajalcev. V severnih državah pa skuša spodbuditi bolj trajnosten način potrošnje.

2.3

Čeprav je ta sektor nastal nedavno in se še razvija, hitro raste in postaja vse bolj zanimiv za evropske potrošnike.

2.4

Toda zaupanje potrošnikov je treba še okrepiti. Koncept pravične trgovine je potrošnikom sicer blizu, vendar številni menijo, da nimajo dovolj informacij ali da bi lahko večja podjetja in veliki trgovci sistem zlorabili.

2.5

Specializirane prodajne verige so še vedno pomembne za prodajo izdelkov pravične trgovine. Te strukture so številne, manjše velikosti in potrošniki jih cenijo.

3.1

Člen 23 Deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 navaja: „Vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj“.

3.2

Z dejavnostmi pravične trgovine so najprej začeli v petdesetih letih v Združenih državah, nato v Združenem kraljestvu in pozneje v drugih delih Evrope, ker so se potrošniki vse bolj zavedali družbene in okoljske škode, ki jo povzročajo uvozne verige iz industrializiranih držav.

3.3

Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) je leta 1964 opozorila na neenakopravne pogoje trgovanja in mednarodno skupnost opozorila tudi na s človeškega in socialnega vidika nedopustna pravila, ki urejajo mednarodno trgovino. Južne države poudarjajo potrebo po pravičnejši trgovini („Trade, not aid“ – trgovina, ne pomoč).

3.4

Pomembni datumi v zgodovini pravične trgovine:

3.5

Pravila Svetovne trgovinske organizacije ne upoštevajo človeškega, socialnega ali okoljskega vidika. Iz nasprotovanja temu se vse več ljudi zavzema za bolj človeško obliko trgovinskih odnosov. Zanje je pravična trgovina dokaz, da je možno svet spremeniti. Pravična trgovina spodbuja preglednost, dobro upravljanje in odgovornost ter tako prispeva k trajnostnemu razvoju.

4.1

Cilj pravične trgovine in splošneje etične, odgovorne in državljanom prijazne potrošnje je ugotoviti, kako bi bilo mogoče med prebivalstvom ustaliti doslej doseženi uspeh, in sicer:

4.2

EESO ugotavlja, da so pri oblikovanju standardov pravične trgovine upoštevali temeljne pravice delavcev (ILO), okoljske standarde, ohranjanje biotske raznovrstnosti in zagotavljanje boljših plačil za proizvajalce okviru mednarodnih trgovinskih odnosov.

4.3

Izraz „pravična trgovina“ se lahko zdi protisloven, saj tržni zakoni ne poznajo človeških vrednot. Toda izziv 21. stoletja bo trgovino povezati s socialnim dialogom, da bi dosegli večjo enakopravnost, k čemur želi prispevati tudi EESO. Tako bi lahko omogočili trajnostni razvoj ob zagotavljanju boljših trgovinskih odnosov ter pravic proizvajalcev in delavcev, ki so bili v okviru pogajanj v Dohi zapostavljeni.

4.4

Novi akterji uvajajo nove oznake in etične kodekse na področju pravične trgovine, kar pri potrošnikih povzroča zmedo. Zaradi številnih referenčnih in jamstvenih sistemov obstaja nevarnost, da bi koncept, načela in merila, ki opredeljujejo pravično trgovino, razvodeneli, in da bi postali možni oportunistični trgovinski koncepti na podlagi jamstvenih sistemov, ki so za gospodarske udeležence – pogosto na koncu prodajne verige – cenejši, vendar pa tudi zelo malo prispevajo k podpori in krepitvi držav v razvoju. Odbor podpira mednarodni sistem certificiranja, ki bi ga izvajale organizacije pravične trgovine (glej zgornje predloge glede terminologije), pod pogojem, da se ustanovi neodvisen akreditiran nadzorni organ in da se zagotovi skladnost z obstoječo živilsko zakonodajo.

4.5

EESO poziva, naj vsi izdelki pravične trgovine v vseh državah Evropske unije ustrezajo enakim merilom. Trenutno ni uradne evropske opredelitve pravične trgovine. EESO se zavzema za skupno opredelitev, ki jo je sprejela organizacija FINE (mreža, ki jo sestavljajo FLO, IFAT, NEWS! in EFTA) in jo je uporabila tudi Evropska komisija v svojem nedavnem sporočilu o pravični trgovini (1):

„Pravična trgovina je partnerstvo za trgovino, ki temelji na dialogu, preglednosti in spoštovanju ter se zavzema za več enakosti v mednarodni trgovini. Prispeva k trajnostnemu razvoju z zagotavljanjem boljših pogojev za trgovino marginaliziranim proizvajalcem in delavcem, zlasti z juga, ter skrbi za zaščito njihovih pravic.

Organizacije pravične trgovine, ki uživajo podporo potrošnikov, se dejavno vključujejo v podporo proizvajalcev, ukrepe za povečanje ozaveščenosti ter v kampanje za spremembo pravil in praks konvencionalne mednarodne trgovine.“

5.1

Pravična trgovina si prizadeva za čim boljše in redno plačilo proizvajalcev, ki bi jim omogočalo dostojno življenje. Plačila morajo določiti organizacije proizvajalcev in sindikati v vsaki zadevni regiji in državi.

5.2

Cena se določi na podlagi povprečnih stroškov proizvodnje ob upoštevanju:

5.3

Pri pravični trgovini je treba postaviti zahteve, kot so prepoved izkoriščanja delovne sile, zlasti otroške delovne sile, ter upoštevanje standardov Mednarodne organizacije dela (MOD), tudi če nacionalna socialna zakonodaja tega ne zahteva.

5.4

Pravična trgovina zagotavlja delna predplačila živil, da proizvajalci lahko financirajo surovine.

5.5

Pri postopkih proizvodnje živil je treba obvezno spoštovati okolje, naravne vire in veljavne predpise Evropske unije.

5.6

Pravična trgovina omogoča ustvarjanje družbeno koristnih delovnih mest tako v proizvodnem kot v prodajnem segmentu (in ljudem v posebno negotovih delovnih razmerah vnovič ponuja dostojno delo).

5.7

Pravična trgovina zagotavlja dejansko sledljivost ter popolno, stalno in javno preglednost dejavnosti na vseh stopnjah proizvodne verige (okvir, cena, delež dobička itd.).

5.8

Pravična trgovina mora omogočiti vzpostavitev solidarnega gospodarstva v okviru trajnostnega razvoja.

5.9

Pravično trgovino bi morali ocenjevati samo na podlagi njene dejavnosti in konkretnih zavez, ne pa zgolj na podlagi dobrih namer.

5.10

Pravična trgovina je uveljavljen način za vzpostavitev nove svetovne prehrambne politike, ki spoštuje človekove pravice.

6.1

Živila predstavljajo največji delež prometa pravične trgovine. Med temi proizvodi ima najpomembnejši delež kava, sledijo pa čaj, čokolada, suho sadje, začimbe, riž, žita, sladkor, med in marmelada. Sveži proizvodi so se na trgu pojavili šele pred kratkim in so v mreži pravične trgovine manjšega pomena zaradi počasnega kroženja proizvodov. Odkar pa so izdelke pravične trgovine začeli prodajati v potrošniških zadrugah in drugih zasebnih prodajalnah na drobno, njihova prodaja znatno narašča.

6.2

Da bi pravična trgovina lahko prispevala k izboljšanju položaja malih proizvajalcev v državah v razvoju, bi morala spodbujati vzpostavljanje proizvodnih verig za predelavo živil, da bi ustvarili socialno trajnostna delovna mesta.

6.3

Pravična trgovina bi se morala osredotočiti na pridobitev večjega deleža proizvodnih in distribucijskih verig, da bi ta proces – v interesu proizvajalcev – dobil večjo politično težo.

7.1

Vse države, ki so vključene v pravično trgovino s kmetijskimi proizvodi, so na južni polobli. Pravična trgovina je s sorazmerno pregledno naravo svojega jasno pokazala, kako majhen delež nakupne cene, ki jo plačajo potrošniki, gre proizvajalcem (pri porabljenih 100 EUR se v lokalno gospodarstvo vrne zgolj 20 EUR) in koliko dodane vrednosti ostane v razvitem svetu (na primer pri predelavi in maloprodaji). Pri tem pa je glavno vprašanje, ali je pravična trgovina sposobna trajno spremeniti pravila mednarodne trgovine.

8.1

Odbor meni, da je certificiranje najboljše jamstvo za potrošnike. Certificiranje je postopek, pri katerem akreditiran (na podlagi postopka akreditacije) in nepristranski tretji organ preveri in potrdi, da je storitev, izdelek ali postopek v skladu z zahtevami, navedenimi v specifikaciji (zahteve so lahko pravno zavezujoče ali pa ne). Tako sta certifikacija in akreditacija postopka preverjanja: pri akreditaciji se preverjajo kompetence, pri certifikaciji pa skladnost s specifikacijami. Cilj pravične trgovine – in splošneje etične, odgovorne in državljanom prijazne potrošnje – je ugotoviti možnosti za ustalitev doslej doseženega uspeha, in sicer:

8.2

Pravična trgovina je vzpostavila sisteme jamstva, vendar pa njihova legitimnost temelji na rezultatih pogajanj in vključenosti različnih udeleženih strani.

8.3

FLO in WFTO si prizadevata dograjevati komplementarnost svojih jamstvenih sistemov. V ta namen je treba ugotoviti, kako bi njuna pristopa zbližali in uskladili. Doslej je bil opravljen zgolj en pregled stanja.

8.4

Ti sistemi preverjanja so nepogrešljivi. Visoka raven jamstva je zelo pomembna, da se izognemo prevelikemu številu različnih zakonodaj v državah severne poloble, in je tudi v interesu potrošnikov. Organizacije pravične trgovine so na mednarodni ravni že določile zahteve in potrdile listino načel pravične trgovine ter morajo še naprej sodelovati v okviru skupnega sistema certificiranja za proizvajalce.

9.1

Pravična trgovina prispeva k zmanjševanju revščine in hkrati ohranja temelje trajnostnega razvoja.

9.2

Zunanja politika Evropske unije lahko spodbuja razvoj kmetijstva v državah v razvoju. Podpora za spodbujanje manjših kmetijskih proizvajalcev, da se začnejo ukvarjati s pravično trgovino, bi lahko bila merilo za pridobitev subvencij; s tem bi lahko prispevali k trajnostnemu razvoju omenjenih držav.

10.1

Pravična trgovina je nesporna sestavina trgovinske, socialne, izobraževalne in politične dinamike lokalnih in mednarodnih akterjev.

10.2

Pravična trgovina je socialno-ekonomska inovacija, ki jo podpira civilna družba, da bi spremenili mednarodne trgovinske prakse in tako v večji meri spoštovali človekove pravice. Morala bi:

11.1

Vsi kmetijski proizvodi pravične trgovine izvirajo iz držav v razvoju. Kljub temu pa nekatere proizvode (npr. sladkor, vino in banane) pridelujejo tudi evropske države, ki imajo veliko višje socialne standarde, kar pomeni, da so ti proizvodi lahko dražji v primerjavi s certificiranimi izdelki pravične trgovine.

11.2

Da bi se temu kočljivemu položaju izognili, bi morali ustanoviti mednarodno organizacijo proizvajalcev sektorja pravične trgovine; tako bi lahko dosegli kompromise za vse.

12.1

Veliko organizacij za človekove pravice obsoja posledice mednarodne trgovine (STO).

12.2

Na svetovni ravni obstaja veliko število različnih akterjev in zainteresiranih strani pravične trgovine, ki se razlikujejo tako s kakovostnih kot s količinskih vidikov. Vendar prav njihova sposobnost, da pokrivajo različna področja pravične trgovine, to usmeritev upravičuje in ji omogoča, da bo v prihodnje imela velik vpliv.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/35

1.1

Temeljni cilji skupne kmetijske politike, med drugim varnost preskrbe s hrano, so še vedno aktualni, če se bo še naprej ohranjalo kmetijstvo na celotnem območju Evropske unije, tudi v severnih regijah.

1.2

To mnenje obravnava naravne, podnebne in geografske posebnosti in probleme severnih regij EU, v katerih je kmetijska proizvodnja do neke mere omejena zaradi hladnega podnebja, zato so stroški tamkajšnjih kmetov višji kot stroški kmetov v ugodnejših kmetijskopodnebnih območjih.

1.3

Na severnih območjih je kmetijska proizvodnja dražja, produktivnost pa bistveno manjša kot v regijah z ugodnejšo lego. Nenehen upad donosnosti in hkratno pojemanje motiviranosti proizvajalcev postavljata prihodnjo uporabo kmetijskih površin v severnih evropskih regijah pod vprašaj. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti z uporabo ustreznih instrumentov kmetijske politike.

1.4

V regijah z naravnimi omejitvami je treba še naprej obdelovati zemljo, da se ohranijo tradicionalne krajinske oblike in območja visoke naravne vrednosti. To je mogoče doseči z instrumentom nadomestil za območja z omejenimi možnostmi, vendar pod pogojem, da bo podpora bolj kot doslej usmerjena v regije, v katerih je nevarnost opuščanja kmetijskih površin največja.

1.5

Poleg opredelitve novih meril za določitev območij z naravnimi omejitvami je treba tudi pregledati načine financiranja te pobude, da bo mogoče doseči konkretne pozitivne učinke. Ena od možnosti, o katerih bi bilo treba razmisliti, je vključitev nadomestil za območja z omejenimi možnostmi v plačila 1. stebra SKP. Veljavni sistem, v katerem višina neposrednih plačil temelji na zgodovinskih donosih, daje prednost kmetom na ugodnejših območjih. Z izravnalnimi nadomestili manj ugodni proizvodni pogoji na območjih z naravnimi omejitvami niso bili zadostno kompenzirani.

1.6

Pri izračunu podpor za območja z omejenimi možnostmi bi bilo treba v prihodnje za vsako posamezno regijo upoštevati skupne stroške obvladovanja naravnih omejitev in neugodnih proizvodnih razmer. Slabše kot so naravne razmere, višje bi morale biti podpore. Kljub temu bi bilo treba določiti spodnje in zgornje meje plačil.

1.7

Pri ugotavljanju naravnih omejitev posameznih regij bi bilo treba poleg vsote pozitivnih temperatur v obdobju rasti upoštevati tudi vsoto negativnih temperatur v zimskem obdobju.

1.8

Severna območja so daleč od velikih evropskih trgov, tamkajšnje podeželske regije so izjemno redko poseljene ter imajo razdrobljena obdelovalna zemljišča, zato so proizvodni stroški kmetijskih obratov izjemno visoki. Za preprečevanje upadanja števila prebivalcev na teh področjih in ohranjanje kmetijske proizvodnje so potrebna nadomestila iz sredstev za območja z omejenimi možnostmi. Zato EESO priporoča, da se pri oblikovanju meril za določitev območij z omejenimi možnostmi upošteva tudi redka poseljenost in dodajo merila za podpiranje kmetijske proizvodnje na močno gozdnatih področjih.

1.9

EESO priporoča, da se pri pripravi in uvajanju meril za novo določitev območij z omejenimi možnostmi (območja z naravnimi omejitvami) upoštevajo v tem mnenju omenjene naravne, podnebne in socialno-gospodarske posebnosti severnih območij. Ena od možnosti bi bila opredelitev teh območij kot posebnih območij po zgledu gorskih območij.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v prejšnjih mnenjih na lastno pobudo že obravnaval območja z omejenimi možnostmi (1).

2.2

Evropska komisija je v sporočilu z dne 21. aprila 2009 (COM(2009) 161 konč.) predlagala spremembo načel za določitev območij z omejenimi možnostmi in v skladu s tem opredelitev novih meril. Komisija med drugim predlaga novo poimenovanje za ta območja in priporoča izraz „območja z naravnimi omejitvami“. EESO pozdravlja novi pristop.

2.3

Ker je na notranjem trgu EU zagotovljen prosti pretok blaga in storitev, brez posebne podpore dolgoročno ne bo mogoče ohraniti kmetijske dejavnosti v severnih regijah EU, kjer so stroški na enoto višji. To nato negativno vpliva na socialno in okoljsko trajnost ter biotsko raznovrstnost teh območij.

2.4

Določb posameznih držav članic o območjih z omejenimi možnostmi in njihovih posledic ni mogoče primerjati med seboj. Ker se uporabljajo številna merila, sedanje ureditve pomoči za območja z omejenimi možnostmi premalo upoštevajo posebne proizvodne pogoje, ki so posledica naravnih in podnebnih danosti, zato so ti pogoji nezadostno in nesorazmerno kompenzirani.

2.5

Da bo v Evropi in svetu dolgoročno zagotovljena varnost preskrbe s hrano, je treba ohraniti kmetijstvo tudi v severnih regijah Evropske unije, v katerih bi se lahko podnebje za kmetijstvo glede na napovedi v prihodnjih 50 do 100 letih izboljšalo zaradi globalnega segrevanja, ki pa bo povzročilo izsušitev južnih regij, tako da se kmetijska proizvodnja v Evropi utegne pomakniti proti severu.

3.1

Kmetijska dejavnost v severnih regijah Evropske unije se od kmetijske dejavnosti v srednji in južni Evropi razlikuje po tem, da ima veliko krajše obdobje rasti, bistveno nižjo vsoto efektivnih temperatur, ki so potrebne za rast rastlin, in večji del leta presežek vlage. Padavine so v letu neenakomerno razporejene: spomladi in poleti, ko rastline kalijo, brstijo in rastejo, količina padavin ne zadostuje, pogosto jesensko deževje pa otežuje pravočasno žetev in zmanjšuje kakovost pridelka.

3.2

Na kmetijstvo v severnih regijah bistveno vplivajo tudi dolge zime in zmrzal v tem letnem času. Temperature lahko padejo tudi do –40 °C. Globina, do katere prodre zmrzal, je odvisna od vsote negativnih temperatur in debeline snežne odeje, ki lahko v Latviji in Estoniji sega do enega metra, na severu Finske in Švedske pa do dveh metrov. Taljenje snega in odtajanje tal sta dolgotrajna procesa, ki zakasnita spomladansko setev in začetek rasti. Obdobje spomladanske setve na severnih območjih traja – odvisno od zemljepisne širine in oddaljenosti od morja – od konca aprila do sredine junija. Zato je treba pri pripravi meril za določitev območij z omejenimi možnostmi upoštevati tudi vsoto negativnih temperatur posameznih regij.

3.3

Treba je upoštevati tudi, da so stroški gradnje poslopij višji, saj je treba postaviti temelje, varne pred zmrzaljo, položiti vodovod in kanalizacijo globlje, kot sega zmrzal, in izolirati zunanje stene poslopij. Znatni stroški nastanejo tudi z ogrevanjem poslopij pozimi in z odstranjevanjem snega.

3.4

Zaradi kratkotrajnih procesov nastajanja tal po ledeni dobi je prst na severnih območjih tanjša. Ima raznolike lastnosti in strukturo: praviloma je vlažna, ponekod kamnita ter prekomerno ilovnata, peščena ali šotna. Treba je torej veliko vlagati v izboljšanje tal, še posebej v gradnjo in vzdrževanje drenažnih sistemov ter apnanje polj.

3.5

Za severne regije je značilen hribovit in razčlenjen ledeniški relief, na katerem prevladujejo skromni gozdovi, vlažna območja in druga naravna območja, zato so obdelovalne površine majhne in raztresene. Na nekaterih območjih znaša povprečna velikost polj posameznega kmetovalca manj kot hektar, poleg tega pa so polja raztresena v gozdovih precej daleč od kmetije. To onemogoča uporabo velikih in učinkovitih strojev ter hkrati povečuje proizvodne stroške kmetijskega obrata in njegove stroške prevoza znotraj posestva. Tovrstnih naravnih omejitev ni mogoče kompenzirati z usmeritvijo v alternativne pridelke ali kakšnim drugim načinom racionalizacije kmetijske proizvodnje. Zato je treba začeti uporabljati dodatna merila, ki bodo zajemala naravne omejitve močno gozdnatih področij. Eno od meril bi lahko bil delež obdelovalnih površin na hektar. Eden od ukrepov v korist območij z omejenimi možnostmi pa bi lahko bila kompenzacija dodatnih prevoznih stroškov teh kmetij.

3.6

Podeželska območja v severnih regijah so zelo redko poseljena. Zunaj mest znaša poseljenost manj kot deset prebivalcev na kvadratni kilometer, na odročnih območjih pa celo manj kot tri, kar povzroča visoke prevozne stroške tako v kmetijski proizvodnji kot tudi pri zagotavljanju dostopa do javnih in zasebnih ustanov. Delovna produktivnost v severni Evropi se je zaradi mehanizacije v 20. stoletju močno povečala, na podeželju pa se je obenem zmanjšalo število delovnih mest. Zaradi majhne gostote prebivalstva in storitev so se nato ljudje začeli odseljevati iz podeželskih regij. Veliko kmetov opušča kmetijstvo, ker njihovi otroci nočejo prevzeti kmetije. Kljub temu tvori kmetijstvo skupaj z gozdarstvom in turizmom gospodarsko podlago podeželskega življenja na severnih območjih. Podeželske skupnosti so bistveno manjše, zato so izdatki na prebivalca za javne storitve, na primer za šole in neformalno izobraževanje, znatno višji. Na redko poseljenih podeželskih območjih je življenje dražje, ker tamkajšnji prebivalci tvorijo le majhno skupnost odjemalcev blaga in storitev. Odročna območja severnih regij so preveč oddaljena od velikih središč, da bi se lahko prebivalci tja vozili na delo ali tam uporabljali storitve. Zato bi moral biti eden od ukrepov v korist območij z omejenimi možnostmi tudi kompenzacija dodatnih prevoznih stroškov od središč (trgov) do odročnih kmetijskih obratov.

3.7

Kolikor manj ljudi v Severni Evropi živi na podeželju, toliko dražje je njihovo življenje, ker morajo prepotovati velike razdalje, da pridejo do blaga, storitev, zdravstvene oskrbe, šol itd. Zato je na redko poseljenih območjih Severne Evrope ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest v kmetijstvu in drugih sektorjih še posebej pomembno. Za to si je treba prizadevati v okviru skupne kmetijske politike in tudi regionalne politike. Od uspešnega izvajanja teh politik je odvisno, ali bo mogoče izravnati odseljevanje s podeželja v mesta, zavreti opuščanje polj ter ustaviti gospodarsko in socialno zamiranje odročnih območij. Navsezadnje je preprečevanje upadanja števila prebivalcev na teh obmejnih območjih EU tudi z vidika varnosti pomembno za celotno Evropsko unijo.

3.8

Gozdnata in vlažna območja severnih regij so skupaj z ekstenzivnim kmetijstvom in polnaravnimi ekosistemi osnova za naravno raznolikost in biotsko raznovrstnost. Poleg tega je sever območje valjenja za milijone ptic selivk, ki na poljih in neobdelanih travnikih iščejo hrano.

3.9

Zaradi naravnih omejitev in prevoznih stroškov, ki so posledica razdrobljenosti kmetijskih površin in redke poseljenosti, je donosnost kmetij na severnih območjih manjša, dohodki v kmetijstvu pa nižji. Prav zaradi tega so bila neposredna plačila v okviru 1. stebra SKP do sedaj nizka. Obdelava kmetijskih površin, trajnostna proizvodnja živil in negovanje podeželja na severnih območjih z naravnimi omejitvami so mogoči le, če se kmetijskim pridelovalcem zagotovi dohodek, ki je primerljiv z dohodkom kmetov na ugodnejših območjih. V nasprotnem primeru bodo ljudje zapustili vasi in ne bodo več obdelovali polj, ki bodo zato opustela in izgubila rodovitnost. EESO kot eno od možnosti priporoča, da Evropska komisija temeljiteje preuči posebnosti severnih regij in ta območja po potrebi opredeli kot posebna območja po zgledu gorskih območij.

3.10

Vrste in obseg naravnih omejitev v posameznih regijah se lahko med seboj zelo razlikujejo. Zato bi bilo treba pri izračunu podpor za območja z omejenimi možnostmi v prihodnje za vsako posamezno regijo upoštevati skupne stroške obvladovanja naravnih omejitev in neugodnih razmer za proizvodnjo. Kolikor slabše so naravne razmere, toliko višje bi morale biti podpore. Kljub temu bi bilo treba določiti tudi spodnje in zgornje meje plačil.

4.1

Na poljedelstvo na severnih območjih vplivajo mrzle zime, kratko obdobje rasti, nizka vsota efektivnih temperatur in tudi vlaga, zaradi katere so potrebne visoke naložbe v drenažne sisteme. Ti sistemi imajo – odvisno od uporabljenih materialov – življenjsko dobo od 30 do 50 let, nakar jih je treba zamenjati. Temu je treba vsako leto prišteti dodatne stroške vzdrževanja in popravil drenažnih sistemov. Predpogoj za obdelavo vlažnih tal je gradnja in vzdrževanje drenažnih sistemov.

4.2

Prst na severnih območjih je večinoma kisla zaradi kristalne matične kamnine ali peščenjaka. Za namene obdelave je treba polja redno (vsakih 6 do 8 let) apnati, kar povzroča dodatne stroške, ki jih na območjih s pH-nevtralno prstjo ni. Apnanje ne poveča rodovitnosti tal, temveč je le predpogoj za obdelovanje kislih tal in izravnavo trajnih naravnih omejitev. EESO meni, da bi bilo treba problem kislih tal bolj kot doslej upoštevati pri določitvi območij z omejenimi možnostmi in opredelitvi novih meril.

4.3

V severnih regijah je treba vse žito sušiti v posebnih sušilnicah, saj lahko ob žetvi vsebuje tudi do 30 % vlage. Pred skladiščenjem je treba žito posušiti toliko, da vsebuje samo še 12–14 % vlage. Za gradnjo sušilnic žita so potrebne velike naložbe, znatne dodatne stroške pa povzroča še poraba energije za sušenje. Naprave in prostori za sušenje lahko stanejo do 300 000 EUR, amortizacijska doba sušilnic pa – odvisno od intenzivnosti uporabe – znaša 10 do 15 let. Po podatkih kmetov so povprečni stroški sušenja žita 20 do 25 EUR na tono, četudi sta vsebnost vlage v žitu in energija, potrebna za sušenje, iz leta v leto drugačni. Pri povprečnem pridelku tri do štiri tone na hektar na severnih območjih se proizvodni stroški tako zvišajo za 60 do 100 EUR na hektar.

4.4

Sorte poljščin na teh območjih morajo biti odpornejše proti mrazu in zmožne preživeti nočno pozebo, ki se pogosto pojavlja še junija, zato je tudi pridelek manjši. Zaradi kratkega obdobja rasti ni mogoče pridelovati sort, npr. krmne koruze, ki potrebujejo daljšo dobo rasti in uspevajo bolje ob višjih povprečnih dnevnih in nočnih temperaturah, obenem pa bi pripomogle k znatnemu znižanju stroškov živinoreje. Zato živino v glavnem krmijo s travno silažo, katere cena na enoto je višja kot pri krmni koruzi.

4.5

Nočna pozeba zlasti ogroža gojenje sadnih dreves, jagodičevja in zelenjave. Vsaj vsakih deset let huda nočna pozeba v času cvetenja uniči ves pridelek. Škodo, ki jo povzroči nočna pozeba, je sicer mogoče na razne načine preprečevati, na primer z oroševanjem proti pozebi, zadimljanjem, pokrivanjem z mrežami itd., vendar so za te metode potrebna dodatna finančna sredstva in delovna sila.

4.6

Zaradi kratkega obdobja rasti je treba vsa dela na polju opraviti v zelo kratkem času. Pogoj za to je razmeroma večje število strojev, kar zviša povprečna vlaganja na hektar.

5.1

Na severu je obdobje paše živine krajše (od sredine maja do konca septembra), zato je treba za zimo spraviti več krmila, kar pomeni višje proizvodne stroške. Poleg tega je treba za hrambo zimskega krmila zgraditi posebna skladišča. Pogosto zaradi vremenskih razmer ni mogoče začeti s spravljanjem trave v najugodnejšem času, kar negativno vpliva na njeno hranilno vrednost. Pogoste padavine v času spravljanja sena in travne silaže lahko škodijo kakovosti krmila.

5.2

Stroški poslopij in naprav za živinorejo so višji kot v toplejših področjih, saj je treba postaviti temelje, varne pred zmrzaljo, ter položiti vodovod in kanalizacijo globlje, kot sega zmrzal (npr. v Estoniji najmanj 1,2 metra globoko).

5.3

Dodatne stroške povzroča tudi odstranjevanje snega in ledu s kmetij in kmetijskih poti. Zaradi škode, ki jo povzroči mraz, je treba vsakih pet do deset let obnoviti vrhnjo plast cestišč. V severnih državah je zaradi redke poseljenosti veliko poljskih poti in makadamskih cest. Za vzdrževanje in popravila teh cest so potrebna dodatna finančna sredstva, in sicer zlasti za odpravljanje škode spomladi in preprečevanje prašenja poleti.

5.4

Stroški na kilogram proizvedenega mleka so na redko poseljenih območjih višji kot na gosto poseljenih območjih z intenzivnim kmetijstvom, kajti za odvoz mleka je treba prevoziti velike razdalje. Na številnih morskih otokih in otokih na celinskih vodah so opustili proizvodnjo mleka, ker zaradi prevoznih stroškov ni bila donosna. Dražja je tudi oskrba kmetij z drugimi obratnimi sredstvi, potrebnimi za kmetijsko proizvodnjo.

—

zagotavljanju oskrbe prebivalstva teh območij z domačimi živili in varnosti preskrbe s hrano v EU v primeru globalnega segrevanja;

—

ohranjanju delovnih mest in preprečevanju upadanja števila prebivalcev na podeželskih območjih;

—

ohranjanju in v številnih primerih celo povečanju biotske raznovrstnosti;

—

odprtosti podeželja in ohranjanju njegove privlačnosti za turizem in rekreativne dejavnosti;

—

zagotavljanju varnosti obmejnih območij EU.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/39

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je v minulem mandatnem obdobju obravnaval različna vprašanja evropskih ukrepov za energetsko učinkovitost in njihove različne razsežnosti (zunanjo razsežnost, kratkoročne in dolgoročne energetske probleme, ukrepe na področjih oskrbe in varnosti) v okviru gospodarsko uspešne in trajnostne energetske politike. EESO poudarja pomembnost razširjanja in ovrednotenja rezultatov dnevov energetske učinkovitosti, ki jih organizira EESO, v sodelovanju z vsemi udeleženci, končnimi uporabniki in državami članicami. Na tej podlagi priporoča Evropski komisiji in novemu parlamentu, naj odločno ukrepajo ob upoštevanju priporočil, ki so bila že dana v prejšnjih mnenjih (1).

1.2

EESO tudi meni, da je izvajanje politike za spodbujanje energetske učinkovitosti ter novih „čistih“ tehnologij lahko rešitev ne samo za okoljski problem, temveč tudi za zmanjšanje odvisnosti od oskrbe z energijo ter za obvladovanje visokih stroškov surovin in njihovih posledic za končne uporabnike.

EESO priporoča okrepitev prizadevanj za sistematično vključevanje končnih uporabnikov (predvsem potrošnikov in malih podjetij) v zvezi z novimi obveznostmi, ki jih je določil Evropski svet marca 2007, in prizadevanji za blažitev sedanje gospodarske krize.

1.3

Odbor meni, da bosta evropsko in nacionalno socialno partnerstvo lahko spodbujala večjo vključenost končnih porabnikov energije, zlasti malih podjetij in njihovih združenj, različna zasebna in javna partnerstva na lokalni ravni ter zadruge, da bi učinkoviteje prispevali k uresničevanju evropskih ciljev za energetsko učinkovitost in „zeleno gospodarstvo“. Ta zavzetost lahko – če je v najprimernejših oblikah umeščena npr. v agendo evropskega socialnega dialoga, vključno s sektorskim – konkretno prispeva k rasti zaposlovanja in ustvarjanju novih kvalificiranih poklicev, povezanih z energijo in ponujanjem novih storitev.

1.4

EESO meni, da bi morala odločitev, da se okrepi evropska razsežnost energetskih ukrepov, na notranjem trgu in domačih trgih tudi pospešiti krepitev strategije trajnostnega razvoja ter širše znanstveno in tehnično sodelovanje, ki bi lahko povečalo javne in zasebne naložbe, vključno z oblikami „okrepljenega sodelovanja“ med državami članicami EU.

1.5

EESO izraža svoje razočaranje in zaskrbljenost zaradi pomanjkanja enotnih podatkov in informacij ter podrobnosti v zvezi z energetsko učinkovitostjo končne rabe, kar posledično otežuje določanje statistično zanesljivih in usklajenih kazalcev, med katerimi je tudi pomanjkanje zgodovinskih podatkov, ki so na voljo na evropski ravni in dostopni končnim uporabnikom.

EESO vnovič izraža zaskrbljenost glede držav članic ob ugotovitvi, da niso pravočasno pripravile nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost (NANEU), kot določa obravnavana direktiva.

1.6

EESO meni, da je treba za spodbujanje celovitega, enotnega in učinkovitejšega izvajanja evropskih ukrepov za energetsko učinkovitost na nacionalni ravni – v sodelovanju z Evropsko komisijo, državami članicami in po sistematičnem posvetovanju s predstavniki končnih uporabnikov – sprejeti skupen evropski sistem za spremljanje, ki bo obenem pravičen in pregleden ter bo omogočal primerljivost računov za energijo.

1.7

Odbor meni tudi, da je za boljše izvajanje evropskih ukrepov za energetsko učinkovitost treba okrepiti njihov sektorski vidik, da se jim omogoči boljše spremljanje in analiza vpliva. Energetski ukrepi imajo namreč na posamezne vrste gospodarskih dejavnosti različen vpliv, tako v primeru podjetij, porabnikov energije (katerih vprašanja se razlikujejo glede na raven porabe, vrsto postopkov itd.), kot tudi v primeru podjetij, ki poslujejo v različnih sektorjih energetske verige (npr. proizvajalci in monterji naprav, ponudniki energije, gradbena podjetja itd.), kjer so velikanske, še neizkoriščene možnosti za varčevanje z energijo.

1.8

EESO je tudi prepričan, da je treba evropske programe (okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (CIP), program Inteligentna energija za Evropo (IEE) in druge) nujno poenostaviti, kar je neodložljivo; vanje je treba bolj vključiti končne uporabnike ter ukrepi morajo biti bolj skladni in povezani (tako kot na primer v programu ECAP). Zato se predlaga nov celostni program, ki omogoča boljšo uskladitev teh dejavnosti v korist končnih uporabnikov.

EESO poziva EU, države članice in podjetja, naj vlagajo dovolj sredstev v uporabne raziskave in v njihov prenos do končnih uporabnikov, v ustvarjanje prihrankov iz uporabe novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v tehničnih in naprednih poklicih ter v razvoj in inovacije na področju energije. Priporoča bolj vključujoče globalno sodelovanje na tem področju.

1.9

EESO meni, da mora EU nujno sprejeti orodja in politike za davčno področje in za dostop do posojil. Ta orodja in politike bi morale biti primernejše za podporo varčevanju z energijo in tako omogočati olajšave za vse končne uporabnike, zlasti za MSP in javno-zasebna partnerstva, ki – samostojno ali povezano – uporabljajo bolj učinkovite in bolj trajnostne vzorce proizvodnje.

EESO se zaveda odločilne vloge izobraževanja in usposabljanja za širjenje kulture energetske učinkovitosti na evropski ravni, in predlaga, naj se sproži izredno posvetovanje s socialnimi partnerji in vsemi zainteresiranimi skupinami na nacionalni in evropski ravni, da bi preusmerili obstoječe finančne vire EU, utrdili poklicna znanja in profile, povezane z energetsko učinkovitostjo, ter spodbudili obveščenost in ozaveščenost širše javnosti.

2.1

Cilj Direktive 2006/32/ES je

Da bi ta namen dosegli, direktiva določa nekaj splošnih ciljev, med njimi

—

ukrepov, ki so bili v nekaterih primerih preveč neučinkoviti in se jim je bilo pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo mogoče zlahka izogniti,

—

nacionalnih akcijskih načrtov in nacionalnih ukrepov za prenos v zakonodajo, ki so bili manj skladni in učinkoviti, kot je zahtevala direktiva,

—

slabo usklajenih in razdrobljenih programov in spremljajočih ukrepov,

—

pomanjkanja enotnih podatkov in informacij, nepogrešljivih za izvajanje spremljanja in analize o vplivu direktive na končne uporabnike, ter neustreznosti in nesposobnosti, da bi zagotovili koristne elemente za skladen in trajnosten razvoj energetske učinkovitosti v EU.

—

uveljaviti evropsko delovno skupino strokovnjakov in mreže neodvisnih organov za energetsko učinkovitost, namenjeno končnim uporabnikom, zlasti podjetjem in še posebej MSP in obrtnikom,

—

pripravo rednih poročil o ukrepih EU in njihovem vplivu na končne uporabnike (zlasti MSP),

—

informacijsko platformo v več jezikih, ki bi jo bilo enostavno uporabljati in bi bila lahko dostopna; utrditev in izboljšanje odnosov med predstavniškimi organizacijami na evropski in nacionalni ravni ter ključnimi udeleženci.

4.1.1

V fazi prenosa direktive ostajajo glede končnih uporabnikov precejšnje težave in slabosti, in sicer

Zato morajo pristojni organi držav članic in EU okrepiti nadzor, preglede in kazni, energetski ponudniki pa zagotoviti učinkovitejše in strožje spremljanje (glej člena 11 in 13 direktive).

4.1.2

Učinkovitost dostopa do „finančnih instrumentov za varčevanje z energijo“ in delovanje ustreznih „mehanizmov“ bi bilo treba tehnično in politično okrepiti in poglobiti, v korist končnih uporabnikov, zlasti v zvezi z obdavčitvijo energije. Potrebno bi bilo posebno spremljanje teh instrumentov in njihovih rezultatov v tesnem sodelovanju z evropskimi in nacionalnimi združenji končnih uporabnikov in zlasti ob upoštevanju načinov za blaženje „povratnega učinka“. Povratni učinek (rebound effect), kot je izšlo iz posvetovanja EESO Ukrepi in programi za energetsko učinkovitosti na ravni končnih porabnikov, ki ga je pripravil italijanski nacionalni svet za gospodarstvo in delo (CNEL) 9. julija 2009, se nanaša na pojav, da imajo ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti včasih za posledico povečanje porabe energije, ne pa njenega zmanjšanja.

4.1.3

Tudi energetski nadzor in bela potrdila (člen 12) so še posebno pomembni za razvoj energetskih storitev in zato bi jih morale države članice še bolj okrepiti.

V tej zvezi je zaželeno, da bi tudi evropski socialni dialog, vključno s sektorskimi, lahko koristno prispeval k izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost, da bi spodbujali nova delovna mesta in povečali konkurenčnost proizvodnega sistema.

4.1.4

Določene so metode izračunavanja energetskih prihrankov. Te metode so za zdaj še slabo razvite in niso usklajene. Zato je torej treba bolje opredeliti in ugotoviti skupne metode izračunavanja za končne uporabnike, ki bi jih morali usklajeno uporabljati v vseh državah članicah.

In končno velja ugotoviti, da je Evropska komisija sprožila postopek za številne postopke za ugotavljanje kršitev zaradi neizvršenega ali delnega prenosa direktive, z ustreznimi posledicami v smislu stroškov in upravnih bremen, ki padejo na končne uporabnike.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/43

—

z ukrepi za okrepitev sodelovanja med podjetji in delavci,

—

z bolj usklajenimi politikami,

—

s hitrejšimi sistemi odločanja,

—

z enostavnejšimi in preglednejšimi zakonodajnimi postopki.

1.1.1

EESO se zaveda, da v nekaterih državah, ki so med ustanovnimi članicami Evropske skupnosti, predvsem v sedanji krizi vlada močna nestrpnost do pravil notranjega trga, kot so npr. konkurenca in državne pomoči, kar ni prav. (1)

1.1.2

V položaju, kakršen je sedanji, bi moral Svet ob pomoči Evropskega parlamenta in Komisije pripraviti „strateški načrt“, ki bi moral predvideti

—

strategijo vztrajanja in preživetja, ki ponuja možnost delovanja na zrelih trgih z večjo specializacijo in znižanjem stroškov ali pa z močno diverzifikacijo na sosednjih trgih ali z novimi rešitvami;

—

strategijo inovativnih postopkov, izdelkov in storitev z odpiranjem novih trgov, tehnologij in materialov, ki naj bi privedli do novih izdelkov;

—

nove pobude z uvedbo novih oblik podjetij, panog in pobud. Pomembno je, da se s predvidevanjem ugotovijo možni novi uspešni izdelki (npr. na vodilnih trgih), za katere naj bi namenjali nova vlaganja;

—

teritorialno trženje, pri katerem si je treba s pomočjo sporazumov z raziskovalnimi središči prizadevati za odličnost, da se spodbuja razširjanje novih tehnologij;

—

finančne pomoči s financiranjem razvoja, vključno z uporabo jamstev EIS (4);

—

kapitalizacijo rizičnega sklada jamstvenih organizacij s sporazumom med upravami in bančnim sistemom, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči odlog plačil – tudi zato, da se ohrani raven zaposlenosti;

—

konsolidacijo dolgov s kratkoročno zapadlostjo, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči, da se osredotočijo na proizvodnjo in trženje svojih izdelkov ter ustrezne poprodajne storitve;

—

spodbujanje inovativnega storitvenega sektorja (ekološke ekonomije) z uporabo inovativnih možnosti usposabljanja v okviru Evropskega socialnega sklada (ESS);

—

razvoj zahtevnih storitev za osebe, tudi z ovrednotenjem in krepitvijo socialnih in zdravstvenih središč (5);

—

izvajanje infrastrukturnih ukrepov, ki prispevajo k bolj inovativnim odločitvam za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida in ustvarjanju ustreznih pogojev za ugodnosti bivanja na nekem območju;

—

krepitev meril energetske učinkovitosti in okoljskih meril pri javnih razpisih;

—

spodbujanje nadomeščanja starih izdelkov z novimi in učinkovitejšimi s pomočjo financiranja;

—

boljši dostop do informacij;

—

olajšave pri uporabi surovin.

—

takšna pomoč ne vodi k večjemu protekcionizmu in ne ovira svobodne konkurence;

—

se podjetja, ki prejemajo finančna sredstva, zavezujejo zlasti za ohranjanje ravni zaposlovanja;

—

se spoštujejo kolektivne pogodbe in ohranja kupna moč delavcev;

—

so v času zmanjšane proizvodnje delavcem na voljo usposabljanja za pridobitev novih kvalifikacij, in za to bi jih bilo treba spodbujati;

—

podpora iz javnih sredstev ne postane oblika dohodka za delničarje prek dividend ali drugih oblik odkupa delnic;

—

se s podporo po možnosti spodbuja razvoj novih izdelkov in storitev, v skladu z okoljevarstvenimi merili;

—

pomoč ne izkrivlja konkurence, je časovno omejena in degresivna;

—

so predvideni primerni mehanizmi za zaščito davkoplačevalcev.

2.1

Proizvodni in storitveni sektorji so hrbtenica gospodarstva naše celine. Vzpostavitev enotnega trga jim je po zaslugi skupnih predpisov in standardov omogočila močan razvoj.

2.2

Ti sektorji se soočajo z velikanskimi izzivi:

2.3

Sedanja svetovna gospodarska kriza utegne otežiti prizadevanja sektorjev, da bi

2.4

Sedanje krize za podjetja niso samo boj za preživetje, temveč ponujajo tudi velike možnosti za razvoj in inovacije. Vendar podjetje ne sme biti prepuščeno samo sebi: treba je spodbujati podjetniški duh in ustvarjanje delovnih mest, da se čim prej izvedejo reforme za izboljšanje poslovnega okolja podjetij in zmanjšajo nepotrebne upravne obremenitve. Treba je ohraniti in izboljšati notranji trg, opogumljati tvegani kapital, spodbujati inovativnost in ukrepe prožne varnosti, sprejemati manj zakonodaje, vendar boljšo, ter vlagati v odnose med univerzami in znanostjo ter podjetji, izobraževanje in usposabljanje, zlasti na področju tehnično-naravoslovnih predmetov, in v razvoj vodilnih trgov.

2.5

EESO poudarja, da se je treba osredotočiti na sedanji položaj in možne prihodnje perspektive za ključne proizvodne in storitvene sektorje, zlasti turizma, ob upoštevanju različnih, med seboj tesno povezanih vidikov:

3.1

V ZDA se je BDP v četrtem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 1 %, v tretjem za 0,1 %. Japonski BDP se je v zadnjem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 3,3 %, v tretjem za 0,6 %. V območju eura je BDP upadel za 1,5 %, v tretjem četrtletju za 0,2 % (15).

3.2

Stopnja brezposelnosti se hitro povečuje in se bo po napovedih OECD konec leta 2010 približala 12 %. Plače pa ob tem naraščajo počasneje ali pa ostajajo enake.

3.3

Komisija poudarja (16): „Dokler bo ponudba posojil skromna, bodo prizadevanja za spodbujanje povpraševanja in zaupanja potrošnikov oslabljena. […] Gre za svetovno krizo in okrevanje ne bo dokončano, dokler največji akterji svetovnega gospodarstva ne bodo spet rasli in medsebojno trgovali“.

3.4

Enako meni Evropska konfederacija sindikatov (ETUC): „Gospodarski položaj se bo predvidoma še poslabšal in izboljšal se bo šele, če bomo temeljito spremenili način razmišljanja: opustiti moramo udoben, vendar nerealen koncept vrnitve k „business as usual“, potrebujemo novo gospodarsko realnost, ki vlaga v ljudi, inovacije in trajnostni razvoj. Potrebno je tudi ovrednotenje vloge vlade

3.5

Na srečanju G-20 18. marca 2009 je evropsko združenje podjetnikov (BUSINESSEUROPE) poudarilo, da „gospodarska kriza uničujoče vpliva na podjetja, ker imajo glavna gonila rasti omejen dostop do finančnih sredstev. (…) Da bi preprečili propad svetovnega gospodarstva, so potrebni ukrepi za oživitev gospodarstva“ (18).

4.1

Nastajata vedno širši konsenz in vse tesnejše sodelovanje za sprejemanje izrednih ukrepov in za politične odzive na nujna vprašanja, da bi ne glede na trenutno obstoječa pravila za vsako ceno ohranili podjetja, predelovalne sektorje, proizvodne dejavnosti in storitve, zaposlitve, dohodke ter porabo gospodinjstev.

4.2

Politika, da se poskuša omejiti gospodarske, zaposlovalne in socialne posledice krize s sproščanjem v notranjosti nakopičenih napetosti na sosednje države, ni samo napačna rešitev problema, temveč prinaša tudi nevarnost gospodarskega nacionalizma in protekcionizma. Ti bi uničili okvire mednarodnega sodelovanja in regionalnega povezovanja, ki so bili v Evropi in v svetu v zadnjih letih vzpostavljeni s tolikšnimi napori.

4.3

Po mnenju EESO so za vsakršen ukrep za obvladovanje krize bistveni in nujni naslednji elementi:

4.4

EESO je trdno prepričan, da je zaradi trenutne krize potreben institucionalni preskok k boljšemu gospodarskemu povezovanju, namenjenemu razvoju gospodarstva kakovosti ter več in boljšim delovnim mestom.

4.5

Še nujnejši pa je po mnenju EESO kvalitativni preskok k tesnejšemu političnemu povezovanju v Evropi. To povezovanje je namreč edina možnost za vzpostavitev ravnotežja med odpovedjo nacionalnemu egoizmu in prednostnim nalogam ter potjo v skupno prihodnost.

4.6

EESO je prepričan, da je samo na podlagi oživitve projekta graditve Evrope v duhu, ki je navdihoval Jeana Monneta ob podpisu in uresničitvi Pariške pogodbe, s katero je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, mogoče ustvariti temelje za ponovno oživitev evropskega gospodarstva.

4.7

Treba je čim prej zaključiti proces ratifikacije Lizbonske pogodbe, da se zagotovi institucionalna zgradba Evropske unije, ki se bo zmožna odzivati z bolj usklajenimi ukrepi.

5.1

V zadnjih mesecih so je število prestrukturiranj podjetij dramatično povečalo. Številna podjetja so začela izvajati načrte za odpuščanja, kar ima občutne socialne posledice, tudi za prihodnost mladih (20). Druga podjetja so razglasila stečaj.

5.2

EESO je prepričan, da bodo človeški viri bistveni za uspešno ponovno oživitev konkurenčnosti EU, tako v smislu znanj in usposobljenosti delovne sile kot v zvezi z novim modelom menedžerskega upravljanja.

5.3

Za EESO so vlaganja v zaposlene in ohranjanje zaposlenosti ključnega pomena za spodbujanje konkurenčnosti evropske industrije, tako na področju novih znanj in spretnosti delavcev kot tudi v zvezi z novim modelom družbene odgovornosti podjetij (21).

5.4

Glede na obseg krize je treba delavcem, ki so žrtve recesije, hitro dati na voljo načrte za usposabljanje in zaposlovanje v podobnih in hitro rastočih sektorjih, kot so npr. obnovljivi viri energije.

5.5

Pretehtati bi morali tudi ukrepe za podporo gospodinjstvom, tudi zato, da bi spodbudili povpraševanje (22).

6.1

Deindustrializacija. Morda so Komisija in številne države članice v zadnjih letih, zlasti ob prelomu stoletja, industrijski politiki namenjale manj pomena in dajale prednost blaginji, ki je izhajala iz razvoja kompleksnih finančnih sistemov pretežno na podlagi severnoameriških modelov.

6.2

Leta 2005 je EU sprejela usmeritve za celostno evropsko industrijsko politiko, ki temelji na kombinaciji sektorskih in medsektorskih ukrepov. Temu je leta 2007 – kot prispevek k strategiji EU za rast in zaposlovanje – sledila vmesna ocena (23). Leta 2008 je EU pripravila akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko (24), do katerega je EESO že zavzel stališče (25).

6.3

Osrednja vloga družbeno odgovornih in konkurenčnih podjetij, podjetij socialne ekonomije ter vse bolj kvalificiranega in k soudeležbi usmerjenega zaposlovanja mora biti referenčna točka za ukrepe, ki spodbujajo gospodarsko dejavnost na področju proizvodnje in storitev.

6.4

Lizbonska strategija mora ohraniti verodostojnost. Države članice in institucije EU morajo dokazati, da so svoje ukrepe zmožne prilagoditi novim okoliščinam, in sicer z določitvijo jasnih prednostnih nalog in novih metod, ki naj bi v prihodnjih mesecih omogočile opredeliti postlizbonsko strategijo. Treba je pospešiti reformne procese in določiti jasne, natančne prednostne naloge, z uresničljivimi in preverljivimi roki.

6.5

Po mnenju EESO bi moral razvoj evropskih proizvodnih in storitvenih sektorjev potekati na podlagi izboljševanja kakovosti postopkov in izdelkov. EESO poziva EU, naj v tem pogledu odločno ukrepa.

6.6

Po mnenju EESO bi morala takšna industrijska strategija vključevati:

6.7

Treba je obravnavati posebne težave malih in srednje velikih podjetij, zlasti v zvezi s pomanjkanjem dostopa do posojil. Trenutno skladi, namenjeni MSP, ne dosegajo svojih ciljev.

6.8

Pobuda Small Business Act (Akt za mala podjetja), o kateri se je Odbor že opredelil (29), „ne izpolnjuje tega izziva, zlasti v teh težkih finančnih in gospodarskih časih,“ ker nima primernih finančnih sredstev. Kljub temu je treba v državah članicah zagotoviti polno, pravočasno in sistematično uporabo te pobude.

6.9

Še zlasti v sedanjem položaju so – poleg dostopa do posojil, kot je Odbor že večkrat poudaril – izjemnega pomena

6.10

V zvezi s posameznimi sektorji je Komisija po obsežnem javnem posvetovanju ugotovila vrsto proizvodnih sektorjev, na katerih naj bi okrepili spodbujevalne ukrepe. V zvezi z začetno fazo pobude Vodilni trgi je bilo opredeljenih šest trgov (31):

6.11

Metodo, ki jo uporablja Komisija, bi morali razširiti tudi na druga področja. To pomeni, da bi morali opredeliti sektorje, v katerih je mogoče z usklajenimi ukrepi ter s ključnimi političnimi instrumenti, okvirnimi pogoji in tesnejšim sodelovanjem med glavnimi udeleženci pospešiti razvoj trga brez poseganja v dinamiko konkurence (32). To velja tudi za razvoj evropske obrambne industrije, ki bi morala – po ustanovitvi Evropske obrambne agencije in napredku, doseženem na področju skupne varnosti (33) – postati predmet bolj usklajene evropske politike.

6.12

Učinkovita evropska industrijska politika mora upoštevati posebne razmere posameznih sektorjev: od industrije motornih vozil (avtomobilov, tovornjakov, motornih koles (34) prek kemične industrije do ladjedelništva, premogovništva in jeklarstva, gradbeništva, industrije stekla in keramike, cementa, tekstilnih izdelkov in oblačil, agroživilske industrije, predelave kovin in elektromehanike, letalske in vesoljske industrije, informatike in telekomunikacij do energetike, zdravstvenih storitev itd.

6.13

EESO meni, da je tudi zaradi podpore uvajanju inovacij na trg pomemben nadaljnji razvoj novih instrumentov industrijske politike, kot so skupne tehnološke pobude, inovativni pristopi na področju javnih naročil ter akcijski načrt za trajnostno proizvodnjo in porabo.

6.14

Tudi v storitvenem sektorju je treba po mnenju EESO pospešiti liberalizacijo, zlasti v zvezi s storitvami svobodnih poklicev in še obstoječimi omejitvami na področju pristojbin in izdajanja dovoljenj.

6.15

EESO izrecno zahteva pobudo Skupnosti v podporo sektorju poslovnih storitev s ciljem razvoja inovativnih storitev in vsebin v korist državljanov, potrošnikov in podjetij, pospešitve prehoda na digitalne tehnologije in razširjenosti širokopasovnih storitev ter s tem odprave ovir za digitalne upravne storitve in interoperabilnost sistemov.

6.16

Po mnenju EESO bi bilo treba v odnosih s preostalim svetom okrepiti in zaostriti skupno zunanjo politiko.

7.1

Odbor je podpiral (35) in podpira pobude za razvoj ukrepov za spodbujanje trajnostnega pridobivanja, proizvodnje in porabe, ki so v celoti skladni z drugimi politikami Skupnosti. Tako bi možne težave lahko spremenili v priložnosti za konkurenco.

7.2

EESO je prepričan, da se mora EU še naprej usmerjati k zahtevnim ciljem, vendar morajo biti ti cilji podprti s pravnimi in finančnimi sredstvi, ki ne bodo zmanjševali konkurenčnosti Evrope in imeli za posledico večja bremena za podjetja in državljane, temveč bodo podpirali najboljše prakse, inovativne procese in tehnološke izboljšave.

7.3

EESO poudarja, da je pomembno sprožiti primerne pobude, da bi v svetovnem merilu prevzeli vodilno vlogo na področju energetske učinkovitosti, pri krepitvi zmogljivosti za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije in razvoju tehnologij za zajemanje CO2.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/52

1.1

V ospredje evropskega projekta je treba uvrstiti cilj kakovostnih delovnih mest za vsakogar.

1.2

Vprašanje revnih zaposlenih je treba obravnavati kot redno tematiko v okviru evropskega socialnega dialoga.

1.3

Čim prej je treba izoblikovati orodja za boljše razumevanje teh razmer, ki odsevajo tako evropske razlike kot tudi skupne točke.

1.4

Preučiti in vzpostaviti je treba nove načine za združitev socialnega varstva in delovnih mest, predvsem z zagotovitvijo dostojnih dohodkov za vse zaposlene ter tako ustvariti pogoje za zadostitev njihovih temeljnih potreb (stanovanje, zdravstvena oskrba, izobraževanje zanje in njihove otroke itd.).

1.5

Zagotoviti je treba učinkovito začetno izobrazbo in nadaljnje usposabljanje za kakovostna delovna mesta. Sprejeti je treba ukrepe na različnih ravneh (nacionalni, regionalni), da se ustvari okolje, ki bi preprečilo prezgodnje opuščanje šolanja med mladimi.

1.6

Nadaljevati je treba prizadevanja in razprave glede prožne varnosti, da se najde novo ravnotežje med prožnostjo (nujno potrebno za podjetja) in dejanskimi sredstvi za večjo varnost (zaščito zaposlenih), ki preprečujejo naraščanje revščine zaposlenih in so namenjena njenemu izkoreninjenju.

1.7

V okviru leta 2010, ki ga je Komisija razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je treba predvideti obveščanje in dejavno zavzemanje za reševanje teh vprašanj na ravni Evropske unije in držav članic.

2.1

Na ravni EU je nastala vrsta znanstvenih del, predlogov in novosti, ki se posvečajo pojavu „revnih zaposlenih“ in kažejo na to, da delo ni nujno zaščita pred revščino, zlasti v sedanjih socialno-ekonomskih razmerah.

2.2

Komisija je v Predlogu za skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2009  (1), ki temelji na novih nacionalnih strateških poročilih, pojasnila pomen tematik revnih zaposlenih in kakovostnih delovnih mest. Tematika in z njo povezani konkretni problemi spadajo v okvir odprtih vprašanj in ukrepov, ki se v kontekstu „aktivnega vključevanja“ izvajajo na ravni Skupnosti. Pri tem imamo dvojno nalogo: boj proti pomanjkanju in podporo razvoju kakovostnih delovnih mest za vsakogar.

2.3

Tematika je še toliko bolj pomembna v času krize zaradi znatnega ponovnega povečanja brezposelnosti in večje obremenitve javnih financ. Vendar pa se je treba oddaljiti od trenutnih gospodarskih razmer in tematiko preučiti v luči sedanjih izjemnih okoliščin, hkrati pa tudi kot strukturni problem v ospredju pozitivnih in zaželenih srednjeročnih in dolgoročnih sprememb na področju socialnega varstva in politike zaposlovanja.

2.4

Komisija, ki pripravlja dokument o delu in revščini, je leto 2010 razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Dejansko skoraj 80 milijonov ljudi v EU, torej 16 % prebivalcev EU, neposredno trpi zaradi revščine. Med njimi je veliko zaposlenih, ki so kljub temu revni. 8 % zaposlenih živi pod pragom revščine (2).

2.5

Odbor je v mnenju o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) (3) pojasnil, da so poleg običajnega kazalnika relativne finančne revščine za celovito razumevanje tega pojava potrebni še drugi kazalniki revščine, ki dokazujejo njeno trdoživost in resnično pomanjkanje. Poleg tehničnih podrobnosti, primerjave, ki jih odslej omogoča dogovorjena definicija na evropski ravni, kažejo jasno sliko o tendencah.

3.1

Če govorimo o „revnih zaposlenih“, je treba najprej istočasno pojasniti oba termina, in sicer „zaposleni“ in „reven“. „Revščina“ zaposlenega je po eni strani odvisna od osebnega dohodka, ki ga je prejemal med trajanjem pogodbe o zaposlitvi (plačilo za delo), in po drugi strani od celotnih materialnih sredstev njegove družine. Delo pomeni poklicno dejavnost posameznika. Revščina pomeni nezadostnost sredstev za pokritje celotnih potreb v gospodinjstvu. V nekaterih primerih lahko ljudje, ki niso živeli v revščini in/ali je niso občutili, hitro zapadejo v revščino.

3.2

Revščina se opredeljuje na ravni gospodinjstva, zaposlenost pa na ravni posameznika. Pri tem mešamo dve ravni analize. Revščina zaposlenih je najprej odvisna od zaposlenosti posameznika in značilnosti njegovega delovnega mesta ter nato od življenjskega standarda njegovega gospodinjstva. To dvojno ocenjevanje pa povzroča težave. Posameznik ima lahko zelo slab dohodek, pa ga ni mogoče obravnavati kot revnega (zaradi znatnejših drugih družinskih dohodkov). Nasprotno pa se lahko posameznik šteje za revnega, čeprav ima dohodek, ki znaša skoraj povprečno mesečno plačo zadevne države in se v družbi, ki ji pripada, šteje kot zadostna. Nekateri ne delajo (so brezposelni) in prejemajo znatna nadomestila, zaradi česar so nad pragom revščine. Nasprotno pa je lahko posameznik aktivno zaposlen, a ima nizke dohodke in je od njega finančno odvisnih veliko oseb, zaradi česar se znajde pod pragom revščine.

3.3

Zato je treba pri obravnavanju politike revnih zaposlenih hkrati zajeti tudi politiko zaposlovanja, politiko socialne pomoči in socialnega zavarovanja ter družinsko politiko.

3.4

V okviru evropske strategije za delovna mesta, ki je vključena v lizbonsko strategijo, je zmanjšanje števila revnih zaposlenih postalo prednostna naloga Unije. Leta 2003 je bilo torej treba pripraviti kazalnik za oceno in primerjavo. Odbor Evropske unije za socialno zaščito je julija 2003 v okviru svojega dela glede procesa Skupnosti na področju socialnega vključevanja sprejel skupni kazalnik, namenjen oceni deleža „revnih zaposlenih“ v Evropski uniji ter njihovih nekaterih glavnih sociodemografskih značilnostih.

3.5

Na podlagi te definicije Odbora za socialno zaščito je „revni zaposleni“ tisti, ki je med referenčnim letom „v glavnem zaposlen“ (kot uslužbenec ali samozaposleni) in živi v gospodinjstvu, katerega skupni dohodki so nižji od 60 % mediane plače v državi, zaposlen pa mora biti več kot polovico leta. Natančneje kazalnik „tveganja revščine zaposlenih“ kot zaposlenega opredeljuje vse, ki so bili v dvanajstih mesecih referenčnega obdobja (4) zaposleni vsaj sedem mesecev.

4.1

Komisija je konec leta 2008 objavila letno poročilo o socialnih tendencah v državah članicah v okviru skupnih ciljev strategije Unije na področju socialnega varstva in socialnega vključevanja (glej prilogo) (5). Iz tega sledi, da je bilo ob koncu leta 2006 16 % Evropejcev izpostavljeno tveganju revščine. V Uniji 8 % zaposlenih živi pod pragom revščine. Odstotki se razlikujejo in segajo od 4 % ali manj (Češka, Belgija, Danska, Nizozemska in Finska) do 13 % na Poljskem in celo 14 % v Grčiji (6). Revščina zaposlenih je povezana z nizkimi plačami (opredeljenimi kot plačami, ki so nižje od 60 % mediane plače), nizko ravnjo izobrazbe, negotovimi delovnimi mesti, slabim plačilom za nekatere samozaposlene in delom s krajšim delovnim časom, ki je pogosto nezaželen. Ta oblika revščine je ravno tako povezana z ekonomskim statusom ostalih članov gospodinjstva. Komisija ugotavlja, da za gospodinjstva z otroki en sam dohodek ni več dovolj, da bi bila varna pred revščino.

4.2

Kazalnik relativne finančne revščine se pogosto kritizira, saj ne prikazuje popolnoma raznolikosti razmer pomanjkanja. Dohodkovna revščina je seveda zgolj en vidik revščine. V Uniji se razvijajo še drugi kazalniki, ki zagotavljajo drugačno in bolj popolno sliko revščine.

4.3

Poleg finančnega merjenja revščine se razvija tudi ugotavljanje revščine na podlagi „življenjskih razmer“. Na evropski ravni se tako meri „materialno pomanjkanje“ (glej prilogo). Ta kazalnik upošteva delež oseb, ki živijo v gospodinjstvu brez vsaj treh od naslednjih devetih elementov: 1) sredstev za pokritje nepredvidenih izdatkov, 2) enotedenskih počitnic na leto, 3) sredstev za plačilo posojil, 4) obroka z rdečim mesom, piščancem ali ribo vsaj vsak drugi dan, 5) primerno ogrevanega stanovanja, 6) pralnega stroja, 7) barvne televizije, 8) telefona, 9) osebnega avtomobila. Vsi ti materialni pogoji so seveda kot kazalniki vprašljivi. Skupaj pa dajejo zanimivo sliko. Stopnja pomanjkanja zelo niha – od 3 % v Luksemburgu do 50 % v Latviji. Te razlike so veliko večje od razlik pri finančni revščini, ki segajo od 10 % do 21 %.

4.4

Pristop na podlagi materialnega pomanjkanja močno spreminja vrstni red držav članic glede revščine. A v tem primeru gre za revščino na splošno in ne samo za revne zaposlene. Kmalu bo treba znati opredeliti, kakšno je stanje revnih zaposlenih v posameznih državah na podlagi materialnega pomanjkanja. Pri revščini zaposlenih namreč ne gre zgolj za problem nizkih dohodkov, ampak tudi za vprašanje kakovosti življenja (poklicnega, družinskega in družbenega).

5.1

Eden od prvih dejavnikov, ki povzroči revščino zaposlenih, je negotov položaj zaposlenih. Mnoge akterje, med njimi Evropsko konfederacijo sindikatov in evropske sindikate, skrbi vedno večja negotovost delovnih mest. Z več kot 19,1 milijona zaposlenih s pogodbami za določen čas (7) in okoli 29 milijoni navideznih samozaposlenih (predvsem v gradbeništvu in prek javnih del) je približno 48,1 milijona zaposlenih v položaju, ki ga zaznamuje določena stopnja negotovosti. Seveda je ta populacija v posameznih državah, še bolj pa med državami, zelo raznolika, a ta pojav zajema desetine milijonov zaposlenih, ki se spoprijemajo s takšno ali drugačno negotovostjo, ki lahko privede do revščine zaposlenih.

5.2

Delodajalci poudarjajo kompleksnost vprašanja revščine zaposlenih in v prvi vrsti izpostavljajo povezavo med tveganjem revščine in stopnjo izobrazbe. Izobraževalni sistemi in sistemi na področju usposabljanja morajo biti učinkovitejši in nepristranski. Med drugim je bistveno „zagotoviti, da se splača delati“ (8), torej zagotoviti učinkovito ravnotežje med davčnimi sistemi in sistemi socialnega varstva.

5.3

Revščina zaposlenih je pogojena s slabim plačilom (to je ponavadi nezadostno glede na opravljeno delo) in spremembami družinskega modela. Značilnost sprememb v strukturi družine, ki se v različni meri pojavljajo v državah članicah, so večja negotovost, številnejše ločitve, naraščanje enostarševskih družin, nastajanje gospodinjstev z enim samim dohodkom, ki so bolj izpostavljena tveganju revščine. Komisija je v Skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti 2007  (9) že navedla, da je delo sicer najboljša zaščita pred revščino, vendar ne zadostuje. Zato je treba sprejeti in okrepiti nujne solidarnostne ukrepe za pomoč družinam, ženskam, mladim, študentom, invalidnim in starejšim osebam, priseljencem – najbolj ranljivim skupinam. Treba je tudi poudariti, kako revščina zaposlenih odločilno vpliva na revščino otrok.

5.4

Povišanje stroškov prevoza, stanovanjskih, zdravstvenih stroškov itd. ravno tako pripomore k slabšanju položaja zaposlenih. Povišanje prizadene zlasti: zaposlene z dohodki, ki so blizu višine minimalne plače, in nižji srednji razred, saj najpogosteje živijo na obrobju območij, kjer je mogoče najti zaposlitev.

5.5

Revščina zaposlenih je lahko posledica nizke ravni sposobnosti ali izobrazbe posameznika, pomanjkanja zahtevanega znanja za delo s primernim plačilom ali neprimernih delovnih razmer. Ranljive skupine so najpogosteje starejši, mladi, ženske, številčne družine, invalidi, osebe, ki so zgodaj prekinile šolanje, in migranti. Zato je bistveno, da se vsem invalidom zagotovi prilagojene pogoje na delovnem mestu in vsem otrokom omogoči dober začetek življenjske poti z zgodnjim šolanjem, treba pa se je lotiti tudi problema opuščanja šolanja, ki je v Evropi zdaj 15-odstotno, kar je še vedno previsok delež.

5.6

V še večji meri in zelo pogosto je revščina zaposlenih posledica podzaposlenosti. Revščina zaposlenih je tako za delojemalce kot za nekatere samozaposlene kompleksno vprašanje z mnogimi medsebojno povezanimi merili. Celosten pristop mora omogočiti sprejetje učinkovitih mehanizmov, da se odgovori na izzive. Brez celostne politike za rast in prilagajanje globalizaciji ter oživljanje gospodarstva v sedanji krizi ni mogoče sprejeti učinkovitih programov boja proti revščini zaposlenih.

6.1

Če se želimo boriti proti revščini zaposlenih, je treba najprej razmišljati z makroekonomskega vidika. Usmerjeni ukrepi dejansko ne morejo ustrezno zaustaviti dinamike, zlasti v času krize. Delovna mesta za delojemalce in samozaposlene – natančneje, kakovostna delovna mesta za vse – morajo biti prednostna naloga vseh evropskih institucij.

6.2

Zanesljivi kazalniki. Proces razvoja skupnih in zanesljivih kazalnikov v zvezi z revnimi zaposlenimi se mora nadaljevati. Z evropskim vlaganjem in odprto metodo usklajevanja je bil dosežen velik napredek. Odslej je treba narediti še več in obogatiti znanje s pomočjo popolnejših podatkov, hkrati pa upoštevati delež revnih zaposlenih, stopnjo te revščine, stopnjo neenake razporeditve dohodkov med revnimi (v posamezni državi in med različnimi državami).

6.3

S tehničnega vidika so glede teh statističnih vprašanj potrebni nacionalni podatki, osnovani na nacionalnem pragu, a tudi popolnoma evropski podatki, ki temeljijo na evropskem pragu. To bi omogočilo še drugačne klasifikacije in poglede od tistega, ki je danes ugotovljen na podlagi edinega določenega kazalnika.

6.4

Pravično in dostojno plačilo, ki temelji na okrepljenem socialnem dialogu. Boj proti revščini zaposlenih mora vključevati tudi ambiciozno plačno politiko. Treba je izboljšati in okrepiti vse pobude, ki uporabljajo formulo: inflacija + ustrezen delež dobička zaradi višje produktivnosti. V tem smislu morajo pogajanja o plačah, ki so ključna za socialni dialog, imeti odločilno vlogo v boju proti revščini zaposlenih. Na ravni panoge, na nacionalni ali evropski ravni, dober potek pogajanj nima resničnega finančnega vpliva na podjetja in torej ni „nagrade“ za resničen socialni dialog. Napredek glede dostojnega dela se doseže s socialnim dialogom, vključenostjo socialnih partnerjev, odgovornostjo podjetij, spodbudami javnih oblasti in njihovimi ukrepi za izboljšanje ter trenutno z vlogo, ki jo imajo pri malih in srednje velikih podjetjih banke. Boj proti neprijavljenem delu je odločilno orodje v boju proti revščini zaposlenih. Po eni strani zato, ker se nanaša na najbolj ranljive skupine ljudi (migrante, ljudi v negotovih razmerah), po drugi pa tudi zato, ker lahko privede do skoraj suženjskih razmer, ki niso v skladu z Listino o temeljnih pravicah.

6.5

Mehanizmi spodbujanja podjetništva in samozaposlitve. Mnogi podjetniki in samozaposleni so revni kljub zaposlitvi, zlasti v začetnem obdobju ustanavljanja podjetij. Treba je zagotoviti podporne mehanizme, saj se mnoga od teh malih in srednje velikih podjetij pozneje spremenijo v ustvarjalce novih delovnih mest. 80 % rasti v gospodarstvu zagotavlja sektor malih in srednje velikih podjetij, vendar si mnogo podjetnikov ob ustanavljanju svojih podjetij izplačuje nizko plačo, če sploh, s čimer svoje družine izpostavljajo tveganju revščine.

6.6

Prilagojeni sistemi usposabljanja. Vseživljenjsko usposabljanje, zlasti za najmanj usposobljene zaposlene, je temeljni pogoj za izboljšanje njihovih sposobnosti in dostopa do delovnih mest s pravičnim in dostojnim plačilom.

6.7

Prilagojena socialna varnost. Boj proti revščini zaposlenih vključuje racionalizacijo obstoječih ukrepov. Storitve pomoči se morajo bolj učinkovito združevati z novimi storitvami otroškega varstva in pomoči pri mobilnosti (tako kot delo, se mora tudi mobilnost splačati), ki revnim zaposlenim omogočajo ponovno dobiti bolje plačano delovno mesto.

6.8

V zvezi s stanovanjsko problematiko – v nekaterih državah ima namreč nezanemarljivo število brezdomcev zaposlitev – je treba zagotoviti sredstva za socialna stanovanja in dati prednost tistim, ki imajo delo, a so izpostavljeni tveganju, da delovno mesto in svojo relativno stabilnost izgubijo zato, ker živijo v slabih stanovanjskih razmerah ali brez strehe nad glavo.

6.9

Upoštevanje delovnega okolja in dela. Ker je s konkretnega vidika revščina zaposlenih močno povezana z delovnimi pogoji, je ključnega pomena, da se ukrepa s pomočjo vzvodov v okviru delovnega okolja: podpiranjem zaželene mobilnosti, možnostjo subvencioniranih obrokov, boljšimi stanovanjskimi razmerami, možnostmi varstva otrok. Podjetje, ki je delodajalec, bi moralo biti sposobno oceniti, s katerimi ukrepi bi svojo pogodbo o delu lahko naredilo varnejšo in kako bi njegovi delavci lahko napredovali in izboljšali svoje kvalifikacije.

6.10

Ozaveščanje in mobiliziranje. Končno je treba v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti mobilizirati javno mnenje in medije. Treba je analizirati pojav revnih zaposlenih, spregovoriti o ponižujočih razmerah, ki jih morajo ljudje trpeti zaradi revščine, in mobilizirati evropske državljane, da se konča stiska, v kateri živijo nekateri zaposleni, ter tako prispevati k povrnitvi njihovega dostojanstva. Namesto sporočila, polnega sočutja, je treba predvideti sporočilo za mobiliziranje v korist kakovostnega dela za vse ljudi, da se spodbudi evropski socialni model na višji etični ravni.

23.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/57

1.3.1

De Larosièrjeva skupina predlaga višje zahteve glede lastnega kapitala bank v dobrih časih in nižje v slabih. Ta predlog bi se lahko izkazal za tveganega, saj je ob cikličnih nihanjih gospodarskega položaja težko pripravljati gospodarske napovedi. Obenem pa primer Španije kaže, da sistem s spremenljivimi zahtevami glede lastnega kapitala lahko deluje. Po mnenju EESO je treba zato tak ukrep pred njegovo uresničitvijo pretehtati glede časa izvedbe.

1.3.2

EESO meni, da so višje kapitalske zahteve in večja preglednost zunajbilančnih dejavnosti vsekakor potrebne. Španija je imela najstrožje določbe o zunajbilančnih postavkah, in španske banke je kriza najmanj prizadela.

1.3.3

Izraza „zunajbilančne postavke“ in „kolesje za posebne namene“(„special purpose vehicles“) so v nekaterih primerih zlorabljali. Tvegane premoženjske postavke so izločali iz lastnih bilanc bank, da bi se tako izognili kapitalskim zahtevam in včasih tudi davkom. Glede na to Odbor meni, da so potrebna strožja pravila.

1.3.4

To, da morajo banke tveganje svojih sredstev jasneje izkazovati, bi morala biti po mnenju EESO ena glavnih zahtev pri nadaljnjem delu v zvezi s poročilom. Prav tako kot poročilo EESO meni, da morajo banke in finančna podjetja vedno prevzeti del tveganja, če preprodajajo tvegane vrednostne papirje. Tveganja, povezana s finančnimi produkti, morajo biti jasno razpoznavna. Preglednost finančnih produktov je nepogrešljiva za povrnitev zaupanja v finančni trg. EESO želi v zvezi s tem ponovno opozoriti na Španijo. Finančni sektor ne sme dajati na trg nobenih novih instrumentov, preden jih ne pregleda organ za finančni nadzor. Obravnavati je treba uvedbo teh pregledov. Pri tem je treba odločiti, ali zadoščajo nacionalni pregledi ali pa je potreben skupen nadzorni sistem za celotno EU. Če upoštevamo, kako potekajo čezmejne finančne transakcije, marsikaj govori v prid skupnemu sistemu.

1.3.5

To, kar označujejo kot „vzporedni bančni sistem“, so različne oblike posojil, ki niso regulirane. Te nove oblike financiranja so se lahko razvijale popolnoma neregulirano, ni bilo niti zahtev po rezervah. EESO se strinja, da je treba tudi te oblike financiranja urediti. Tudi za investicijske sklade poročilo zahteva skupna pravila, opredelitev različnih produktov in strožji nadzor. Tudi s tem se EESO lahko samo strinja.

1.3.6

Višje zahteve glede vodenja in nadzora bank so nujne. Po mnenju EESO vloga revizorjev v rešitvah de Larosièrjeve skupine ni bila dovolj poudarjena. Z delujočo revizijo bi bilo širjenje tveganih sredstev zagotovo mogoče zmanjšati. Uprava finančne družbe mora imeti možnost, da se pri vrednotenju sredstev lahko zanese na revizijsko oceno. Vlogo revizorjev in računovodskih metod je treba upoštevati pri reviziji sporazuma Basel II.

1.3.7

Poročilo vsebuje dobra priporočila glede sistemov nagrajevanja („bonusov“): morali bi zajemati več let, ustrezati dejanski uspešnosti in nagrade ne bi smele biti vnaprej zagotovljene. EESO meni, da je treba kratkoročno razmišljanje nadomestiti z dolgoročnim, nagrade pa ne bi smele temeljiti na špekulativnih dejavnostih. Glede na to EESO podpira zamisel o davku na finančne transakcije, pri čemer bi te davčne prihodke lahko namenili za razvojno pomoč. Dodatna zahteva je tudi, da sistemi nagrad ne smejo temeljiti na splošnem razvoju, temveč na tem, da se je bilo mogoče pozitivno odmakniti od nekega splošnega trenda. Poleg tega bi bilo dobro določiti omejitve za te nagrade, da bi preprečili ekscese in nepremišljeno prevzemanje tveganj. S „strategijo umika“ za finančno krizo bi morali zagotoviti povračilo velikih vsot, ki so jih iz državnih proračunov izplačali finančnim institucijam, ne pa jih usmerjati v visoke dobičke in bonuse.

1.4.1

De Larosièrjeva skupina meni, da je treba za nadzor finančnega sistema na razširjeni ravni vzpostaviti evropski organ, ki bi lahko opozarjal na finančna tveganja. Predlaga se, da se odgovornost za to prenese na Evropsko centralno banko (ECB) ali ESCB (Evropski sistem centralnih bank). Izvajanje naj bi zaupali svetu, ki bi ga bilo treba še ustanoviti. Zato je načelno smiselno ta svet upravno tehnično vezati na ECB, vendar mora biti vodenje formalno pod nadzorom ESCB. Nadzor se mora vsekakor nanašati na finančne sisteme vseh držav članic, ESCB pa mora izbrati vodstvo tega novega sveta oziroma poslovodnega telesa.

1.4.2

Poročilo predlaga oblikovanje novega nadzornega sistema na mikroravni, v dveh korakih z različnimi nadzornimi organi za banke, investicijske sklade in trge vrednostnih papirjev. V drugem koraku naj bi razvili skupna temeljna pravila za nadzor in odpravili razlike v izvajanju med posameznimi državami. V tej fazi naj bi uskladili tudi možne kazni. EESO ne vidi nobenega razloga, da bi z vsem tem razvojem odlašali, zato izraža zadovoljstvo, da Komisija v svojem sporočilu predlaga, da je treba celoten sistem takoj pripraviti za nadzor na mikroravni.

1.4.3

Nadzorne kolegije z nacionalnimi nadzornimi organi za nadzor bank s čezmejnimi poslovnimi dejavnostmi bi bilo po mnenju EESO težko voditi, če ne bo istočasnega spodbujanja potrebnega usklajevanja. Razlike v določbah za nacionalne nadzorne organe bi sicer v praksi zahtevale, da trije organi prevzamejo delen nadzor.

1.4.4

Upravnih teles teh novih organov naj ne bi sestavljali samo bančniki. V njih bi morali biti sindikati, uporabniki bančnih storitev in tudi EESO kot zastopnik civilne družbe.

1.5.1

V razpravi o finančnem trgu se danes uporablja izraz „preskus izjemnih situacij“(stress test), s katerim je mišljena simulacija tega, kako bi bančni sistem v neki državi prenesel finančne krizne razmere. Glede na sedanjo finančno krizo ni težko ugotoviti, kako pomembni so lahko takšni preskusi. Odločilno je pri tem vprašanje, v kolikšni meri je treba rezultate objavljati. Če bi MDS izvedel tak preskus in ugotovil, da bančni sistem neke države ne bi prenesel krize, bi prav to lahko sprožilo krizo.

2.1

Finančna in gospodarska kriza ima obseg, kakršnega v miru še ni bilo. V času depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja svetovno gospodarstvo še ni bilo tako prepleteno kot danes. Tedaj so bile najbolj prizadete ZDA in Evropa. Z današnjo krizo pa se sooča ves svet.

2.2

Začetna finančna kriza se je razvila v gospodarsko krizo z recesijo v številnih delih sveta. Verjetna posledica je socialna kriza z visoko stopnjo brezposelnosti. Njen končni obseg bo odvisen od političnih ukrepov, sprejetih za spopadanje s krizo. Obenem je nastala tudi politična kriza, zaradi katere padajo vlade.