4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/1

A.

ker pri celostnem upravljanju obalnih območij (Integrated Coastal Zone Management – ICZM) ne gre zgolj za okoljsko politiko, ampak tudi za proces, katerega cilj je izboljšanje ekonomskih in socialnih razmer obalnih območij ter zagotavljanje trajnostnega razvoja vseh dejavnosti v teh regijah, kot sta na primer ribolov in ribogojstvo,

B.

ker je izvajanje ICZM dolgoročen proces in ker se je večina nacionalnih strategij, sprejetih v okviru zgoraj omenjenega priporočila, začela izvajati šele leta 2006,

C.

ker je upravljanje obalnih območij doslej potekalo na srednji rok, pri čemer se ni upoštevalo dejstva, da gre za kompleksne naravne ekosisteme, ki se s časom spreminjajo,

D.

ker so odločitve in ukrepi, ki so bili sprejeti, obravnavali posamezne ločene dejavnosti in jim ni uspelo rešiti problema degradacije obalnih območij kot celote,

E.

ker je obstoječe načrtovanje zaenkrat osredotočeno na kopno in ne upošteva vpliva nekaterih obalnih dejavnosti na druge dejavnosti, ki se izvajajo v isti regiji,

F.

ker stroški za izvajanje nacionalnih strategij ICZM po pričakovanjih ne bodo veliki, bodo pa prinesli pomembne finančne koristi,

G.

ker pri načrtovanju in izvedbenih ukrepih za reševanje problemov obalnih območij ni ustrezne zastopanosti vseh sektorjev in so zato prizadeti interesi nekaterih sektorjev,

H.

ker izvajanje politike celostnega upravljanja vključuje na obalnih območjih načrtovanje dejavnosti, vezanih na prebivalstvo, turizem in gospodarstvo, ter varstvo pokrajine in okolja,

I.

ker učinkovito usklajevanje organov ICZM zaenkrat še ni bilo mogoče, razen v posameznih ločenih primerih,

J.

ker lahko izvajanje politik za podporo ICZM v nekaterih primerih zahteva zelo obsežno porabo sredstev, ki si je lokalne skupnosti ne morejo privoščiti, zaradi česar prihaja do pritožb na višje upravne ravni in zamud pri izvajanju,

K.

ker sta zaradi čezmejne narave številnih obalnih procesov potrebna regionalno usklajevanje in sodelovanje, celo s tretjimi državami,

L.

ker sta ribolov in ribogojstvo dve obalni dejavnosti par excellence, ki sta odvisni od kakovosti obalnih voda,

M.

ker tehnološki razvoj v ribogojstvo še ni dosegel ravni, ki bi omogočala opravljanje te dejavnosti (ki je intenzivna v naravi) daleč od obalnih območij,

N.

ker je treba upoštevati dejstvo, da imajo ženske na območjih, ki so odvisna od ribištva, temeljno in doslej slabo priznano vlogo,

O.

ker obalni ribolov predstavlja 80 % ribolovne flote Skupnosti in prispeva k ekonomski in socialni koheziji obalnih skupnosti in k ohranjanju njihove kulturne tradicije,

P.

ker ribolov, čeprav sam po sebi ni vir onesnaževanja, trpi za posledicami onesnaževanja, ki ga povzročajo druge dejavnosti na obalnih območjih, kar še dodatno slabi njegovo sposobnost za nadaljnji obstoj,

Q.

ker imata ribolov in ribogojstvo velik ekonomski in socialni pomen, saj se večinoma izvajata na obalnih območjih s krhkimi gospodarstvi, od katerih so mnoga v neugodnem položaju in svojim prebivalcem ne morejo zagotoviti drugih zaposlitvenih možnosti,

R.

ker bo čisto in zdravo morsko okolje v prihodnje prispevalo k povečanju ribiške proizvodnje in tako izboljšalo možnosti za ta sektor,

S.

ker ribogojstvo trdno temelji na načelu trajnostnega razvoja in ker se morebitni vplivi na okolje poračunajo na podlagi predpisov Skupnosti,

T.

ker v okolju, v katerem staleži rib upadajo, svetovno povpraševanje po ribah in školjkah pa je čedalje večje, pomen ribogojstva v Evropi stalno narašča,

U.

ker vse države članice še niso končale svojega regionalnega načrtovanja v skladu z načeli ICZM za uravnotežen razvoj dejavnosti, ki se izvajajo na teh območjih,

V.

ker vlada za prostor na obalnih območjih neusmiljena konkurenca in ker imajo ribogojci in ribiči enake pravice in obveznosti kot drugi uporabniki,

W.

ker lahko najbolj oddaljene regije iz člena 299(2) Pogodbe ES in člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije zahtevajo oblikovanje posebnih celostnih nacionalnih strategij za ICZM in ustrezno prilagajanje ICZM na ravni EU,

1.

poudarja ekonomski in socialni pomen ribolova in ribogojstva za obalna območja ter poziva, da morata biti deležna pomoči v okviru ICZM;

2.

poudarja, da je treba zagotoviti vključenost in dobro zastopanost ribiškega in ribogojnega sektorja pri čeznacionalnih pomorskih grozdih, ter poziva Komisijo, naj spodbuja ta proces;

3.

poudarja, da lahko Evropski sklad za ribištvo prispeva k dolgoročnemu financiranju ukrepov v okviru ICZM, saj podpira ukrepe, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju ribolovnih regij;

4.

poudarja, da je treba pojasniti pristojnosti upravnih organov zadevnih obalnih območij ter uvesti usklajene strategije, da postanejo bolj učinkoviti;

5.

priznava, da obstajajo težave pri usklajevanju dejavnosti organov za upravljanje obalnih območij, in poziva Komisijo, naj pri spremljanju izvajanja ICZM po posvetovanju z državami članicami ponovno preuči, ali je treba ustanoviti organe za usklajevanje ali ne;

6.

poudarja, da morajo biti predstavniki ribiškega in ribogojnega sektorja vključeni v dejavnosti, povezane z načrtovanjem in razvojem ICZM (ob upoštevanju, da bo njihova vključitev v trajnostne razvojne strategije povečala dodano vrednost njihovih proizvodov), in opozarja, da lahko Evropski sklad za ribištvo podpre takšne skupne ukrepe;

7.

priznava pomen, ki ga imajo ženske na območjih, ki so odvisna od ribištva, zato poziva Komisijo in države članice, naj v skladu s členom 11 Uredbe (ES) št. 1198/2006 sodelujejo pri spodbujanju in vključevanju načela enakih možnosti na različnih stopnjah izvajanja Evropskega sklada za ribištvo, tudi na stopnjah načrtovanja, izvajanja, spremljanja in vrednotenja;

8.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med pristojnimi organi na regionalni ravni v obliki izmenjave informacij glede stanja obalnih območij in s sprejemanjem skupnih strategij za izboljšanje okoljskih razmer lokalnih morskih ekosistemov;

9.

poziva nacionalne in regionalne vlade najbolj oddaljenih regij, naj pripravijo celostne strategije za ICZM, da se zagotovi trajnostni razvoj obalnih regij;

10.

poudarja – v navedenih okoliščinah – pomen prostorskega načrtovanja;

11.

poudarja, da je ribogojstvo za ponovno naseljevanje temeljno orodje za dosego ekološke ohranitve na nekaterih obalnih območjih, zato ga je treba pospeševati, spodbujati in finančno podpirati;

12.

poudarja pomen ribogojstva, namenjenega živilski industriji, za družbeni in gospodarski razvoj v nekaterih obalnih skupnostih Evropske unije;

13.

meni, da morata biti ribiški in ribogojni sektor vključena v transverzalen pristop k vsem morskim dejavnostim, ki se odvijajo na obalnih območjih, da se tako doseže trajnostni razvoj v skladu s smernicami nove pomorske politike;

14.

poudarja potrebo po oblikovanju in izvajanju strategij za prilagoditev na nevarnosti, ki pretijo obalnim območjem, vključno s podnebnimi spremembami, ob temeljitem upoštevanju vpliva na ribolov in ribogojstvo;

15.

meni, da je treba nadaljevati s prizadevanji za zbiranje podatkov, da bi tako prispevali k izmenjavi in uporabi informacij za izvedbo primerjalnih študij, vključno s podatki o stanju na področju biološke raznovrstnosti in staležev rib;

16.

meni, da je treba več truda vložiti v raziskave na področju ribogojstva, da bi se pri intenzivni proizvodnji vzpostavilo zaprte sisteme;

17.

predlaga, da bi v okviru ICZM treba dati prednost tistim projektom na področju ribogojstva, ki uporabljajo obnovljive vire energije in ne posegajo na območja, ki jih ščiti okoljska zakonodaja Evropske unije;

18.

poziva Komisijo, naj po posvetovanju z državami članicami določi jasen časovni okvir za spremljanje napredka pri izvajanju ICZM v Evropski uniji;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/4

A.

ker ima vsak prosilec za azil pravico, da se njegova prošnja preuči posamično in temeljito,

B.

ker se zakonodaja o azilu in praksa v posameznih državah še vedno zelo razlikujeta in so zaradi tega prosilci za azil v posameznih državah članicah v okviru dublinskega sistema različno obravnavani,

C.

ker dublinski sistem temelji na vzajemnem zaupanju in zanesljivosti in ker je zaradi neizpolnjenosti teh pogojev, tj. v primeru resnih pomanjkljivosti pri zbiranju podatkov in neskladnosti v procesu odločanja v določenih državah članicah, ogrožen celoten sistem,

D.

ker obstajajo dokazi, da nekatere države članice ne zagotavljajo dejanskega dostopa do postopka za določanje statusa begunca,

E.

ker nekatere države članice Direktive o sprejemu ne uporabljajo učinkovito ne za prosilce za azil, ki čakajo na predajo v drugo državo v skladu z Dublinsko uredbo, ne ob njihovi vrnitvi v pristojno državo članico,

F.

ker nekatere države članice sistematično pridržujejo osebe, ki spadajo pod dublinski sistem,

G.

ker visoko število večkrat vloženih prošenj in nizko število opravljenih predaj kažeta na pomanjkljivost dublinskega sistema in nujno potrebo po vzpostavitvi skupnega evropskega azilnega sistema,

H.

ker lahko pravilno izvajanje Dublinske uredbe povzroči neenakomerno porazdelitev odgovornosti za osebe, ki iščejo zaščito, v škodo nekaterih držav članic, ki so zaradi geografske lege zlasti izpostavljene migracijskim tokovom,

I.

ker ocena Komisije kaže, da je moralo leta 2005 13 držav članic na zunanjih mejah Unije obravnavati vedno večje izzive, ki so posledica dublinskega sistema,

J.

ker morajo južne države članice sprejemati prošnje za azil nezakonitih priseljencev, ki jih rešijo, ko na poti v Evropo zaidejo v težave,

K.

ker morajo južne države članice sprejemati prošnje za azil nezakonitih priseljencev brez kakršne koli pomoči tretjih držav, čeprav so k temu zavezane v skladu z mednarodnim pravom,

L.

ker morda izpolnjevanje obveznosti glede evidentiranja nezakonitih priseljencev v zbirko podatkov Eurodac ni v interesu držav članic, ker se zaradi tega lahko poveča število prošenj za azil, ki jih bodo morale obravnavati,

M.

ker Dublinska uredba uvaja sistem, ki je namenjen določitvi države članice, pristojne za obravnavanje prošnje za azil, vendar na začetku ni bil vzpostavljen kot mehanizem za porazdelitev bremena, zato tudi temu ne služi,

N.

ker mora kakršna koli ocena dublinskega sistema vključevati konkreten, trajen, pravičen in funkcionalen mehanizem za porazdelitev bremena,

O.

ker je načelo države prvega vstopa v okviru dublinskega sistema zelo pritiskalo na države članice na zunanjih mejah,

P.

ker se v posameznih državah članicah stopnje priznavanja kandidatov za status begunca za nekatere državljane tretjih držav razlikujejo od približno 0 % do 90 %,

Q.

ker je bistveno, da so posamezniki, ki vlagajo prošnje, v celoti seznanjeni z dublinskim postopkom in njegovimi možnimi posledicami v jeziku, ki ga razumejo,

R.

ker člen 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da morajo javni organi ali zasebne ustanove pri ukrepanju v zvezi z otroki vedno upoštevati predvsem koristi otroka,

S.

ker čeprav Dublinska uredba kot prvo merilo, ki ga je treba uporabiti, navaja enotnost družine, se ta določba pogosto ne uporablja,

T.

ker so statistični podatki o predajah očitno pomanjkljivi, saj na primer ne vključujejo informacij o številu zahtev za sprejema prosilca za azil zaradi nezakonitega prehoda meje, ali deleža „sprejemov“ v primerjavi z deležem „ponovnih sprejemov“,

U.

ker je leta 2005 devet od novih držav članic objavilo, da so zabeležile več predaj v državo v okviru izvajanja Dublinske uredbe, in ker so države članice, ki nimajo zunanjih kopenskih meja Unije, objavile, da so zabeležile več predaj iz države,

V.

ker Komisija ni uspela oceniti stroškov dublinskega sistema in je ta podatek pomemben, da se lahko oceni njegovo učinkovitost,

W.

ker je Svet za pravosodje in notranje zadeve na zasedanju v Luksemburgu 12. in 13. junija 2007 Komisijo pozval, da čim prej predloži predlog spremembe k Uredbi Eurodac, da se policijskim organom in organom kazenskega pregona držav članic ter Europolu pod določenimi pogoji omogoči dostop do zbirke podatkov Eurodac, ki je bila prvotno vzpostavljena kot orodje za izvajanje Dublinske uredbe,

1.

je trdno prepričan, da je treba v Evropski uniji zagotoviti zadovoljivo in enotno raven zaščite, drugače dublinski sistem ne bo nikoli dosegel zadovoljivih rezultatov s tehničnega vidika in vidika prosilcev za azil, ki bodo še naprej imeli utemeljene razloge za vlaganje prošenj v določeni državi članici, da bi lahko izkoristili najugodnejše postopke sprejemanja odločitev;

2.

je trdno prepričan, da bo dublinski sistem zaradi pomanjkanja pravega evropskega azilnega sistema in enotnega postopka še naprej nepravičen za prosilce za azil in hkrati za nekatere države članice;

3.

ponovno poudarja nujno potrebo po izboljšanju kakovosti in usklajenosti procesa odločanja; je prepričan, da lahko v zvezi s tem pomembno vlogo igra Evropski azilni urad, na primer z zagotavljanjem usposabljanja za dosego visokih skupnih standardov in zagotavljanjem podporne strokovne skupine;

4.

poziva Komisijo, da preuči načine za zagotovitev neposrednega financiranja Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) kot dopolnitev sedanjega financiranja na podlagi projektov, da bo ta lahko okrepil spremljanje in svetovanje v EU in naprej razvijal metode, namenjene podpiranju nacionalnih organov pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje kakovosti njihovega odločanja;

5.

poziva Komisijo, da predloži predloge za uvedbo mehanizmov za porazdelitev bremena, ki lahko pomagajo ublažiti nesorazmerno obremenitev določenih držav članic, zlasti držav članic na zunanjih mejah, vendar ne sodijo v dublinski sistem;

6.

poziva Komisijo, da pred vzpostavitvijo evropskih mehanizmov za porazdelitev bremen preuči možnost vzpostavitve drugačnih mehanizmov, ne le finančnih, na podlagi Dublinske uredbe, da se bodo odpravile pogubne posledice njenega izvajanja za manjše države članice na zunanjih mejah Unije;

7.

poziva Komisijo, da zagotovi zavezujoč mehanizem za preprečitev predaje prosilcev za azil državam članicam, ki ne zagotavljajo celovite in pravične obravnave njihovih prošenj, in da sistematično sprejme ukrepe proti tem državam;

8.

poziva Komisijo, naj vzpostavi pomembne dvostranske delovne odnose s tretjimi državami, da se olajša sodelovanje in zagotovi izpolnjevanje mednarodnih pravnih obveznosti s strani teh tretjih držav glede Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev in glede reševanja na morju;

9.

poziva Komisijo, da v novo uredbo uvede jasnejše in strožje določbe v zvezi z načini obveščanja ljudi, ki iščejo zaščito, o posledicah Dublinske uredbe in da razmisli o izdelavi brošure, ki bi jo lahko prevedli v določeno število jezikov in razdelili v vseh državah članicah in bi upoštevala raven pismenosti posameznikov;

10.

poziva Komisijo, da spremeni člena 19 in 20 Dublinske uredbe v zvezi s sprejemom in ponovnim sprejemom tako, da se prosilcem zagotovi avtomatična pravica do pritožbe z odložilnim učinkom zoper odločitev o prenosu odgovornosti na drugo državo v skladu z Dublinsko uredbo;

11.

ponovno poudarja, da mora načelo nevračanja ostati eden izmed temeljev katerega koli skupnega azilnega sistema na ravni EU, ter vztraja, da Dublinska uredba ne sme biti vzrok, da se obravnavanje prošnje zaradi postopkovnih razlogov ustavi in da se po predaji v okviru dublinskega postopka prvotne prošnje ponovno ne obravnava celovito in pošteno; meni, da je treba to z uredbo jasno določiti;

12.

meni, da je treba izboljšati izmenjavo informacij o predajah med državami članicami, zlasti v zvezi s posebno zdravstveno oskrbo, ki jo prosilci potrebujejo;

13.

poziva Komisijo, da preuči možnost, da bi se lahko zadevna oseba, ki bi se morala na podlagi dublinskega sistema predati drugi državi članici, predala državi izvora le na njeno izrecno prošnjo in ob popolnem spoštovanju postopkovnih pravic;

14.

predlaga, da se na ravni EU sprejmejo skupne smernice glede ugotavljanja starosti in da se v dvomu odloči v korist otroka;

15.

opozarja, da je treba pri odločanju v zvezi z otroki vedno upoštevati načelo največje koristi za otroka; vztraja, da mladoletniki brez spremstva nikoli ne smejo biti pridržani ali predani drugi državi članici, razen za namen ponovne združitve družine ter če se izkaže, da je takšna predaja potrebna, pri čemer mora biti otroku v celotnem postopku zagotovljeno zakonito zastopstvo in spremstvo; zato pozdravlja namen Komisije, da nadalje pojasni uporabo dublinskih pravil za mladoletnike brez spremstva;

16.

obžaluje, da je opredelitev družinskega člana v skladu z veljavno uredbo preveč omejevalna, ter poziva Komisijo, da razširi opredelitev tako, da bo vključevala vse bližnje sorodnike in dolgoletne partnerje, zlasti tiste, ki nimajo druge družinske podpore, in odrasle otroke, ki ne morejo skrbeti sami zase;

17.

pozdravlja namen Komisije, da razširi obseg uporabe Dublinske uredbe na subsidiarno zaščito ter s tem omogočila prosilcem za subsidiarno zaščito, da se ponovno združijo z družinskimi člani, ki jim je bila tovrstna zaščita odobrena ali so zaprosili zanjo v drugi državi članici;

18.

poziva Komisijo, da doda določbo, v skladu s katero se pridržanje prosilcev uporabi le kot ukrep v skrajni sili, obenem pa določi razloge za pridržanje in postopkovne zaščitne ukrepe, ki jih je treba zagotoviti;

19.

poziva Komisijo, da se v Dublinski uredbi izrecno navede, da so prosilci v okviru dublinskega sistema upravičeni do enakih pogojev za sprejem kot drugi prosilci za azil v skladu s členom 3(1) Direktive o sprejemu, ki določa splošna pravila zlasti v zvezi z materialnimi pogoji za sprejem, zdravstvenim varstvom, svobodo gibanja in šolanjem mladoletnikov;

20.

meni, da humanitarna določba iz člena 15 Dublinske uredbe dublinskemu sistemu zagotavlja znatno prožnost, vendar jo je treba uporabljati širše, da družine ne bi trpele zaradi ločenosti;

21.

meni, da je treba prosilca za azil, ki je zaradi resne bolezni, hude invalidnosti, starosti ali nosečnosti še posebno ranljiv in je zato odvisen od pomoči sorodnika, ki se zadržuje na ozemlju države članice, ki ni odgovorna za obravnavo prošnje, ponovno združiti z omenjenim sorodnikom, če je to mogoče; poziva Komisijo, da razmisli o obvezni uporabi zadevnih določb humanitarne določbe iz člena 15(2);

22.

meni, da bi bilo treba za organizacije, kot sta Rdeči križ in Rdeči polmesec, uvesti dolžnost, da na lastno pobudo izsledijo družinske člane;

23.

pozdravlja namen Komisije, da se podrobneje opredelijo okoliščine in postopki za uporabo določbe o prenosu suverenosti, zlasti zato, da se uvede zahteva o soglašanju prosilca za azil;

24.

je zaskrbljen nad razhajanji in pomanjkljivostmi pri zbiranju podatkov, izpostavljenimi v poročilu Komisije o oceni dublinskega sistema, zlasti v zvezi z jemanjem prstnih odtisov nezakonitim priseljencem na mejah Unije, zaradi česar obstaja resen dvom o veljavnosti sistema; verjame, da bo zgoraj navedena Uredba (ES) št. 862/2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti zainteresiranem stranem zagotovila natančnejši prikaz delovanja dublinskega sistema in drugih instrumentov Skupnosti v zvezi z mednarodno zaščito;

25.

je zaskrbljen, ker zdaj ni na voljo nobena ocena stroškov dublinskega sistema; poziva Komisijo, da odpravi to težavo, ker je to pomemben dejavnik za oceno sistema;

26.

se je z zanimanjem seznanil s pomisleki Komisije v zvezi z zbiranjem in kakovostjo podatkov, poslanih centralni enoti Eurodaca, ter neizpolnjevanjem obveznosti o brisanju določenih podatkov in predpisov o spoštovanju osebnih podatkov; meni, da je treba te pomanjkljivosti v zvezi z zanesljivostjo Eurodaca pred načrtovanjem kakršne koli druge uporabe te zbirke podatkov ustrezno preučiti;

27.

meni, da bi morala vsaka država članica na zaprtem seznamu navesti agencije in organe, ki imajo dostop do zbirke podatkov Eurodac, in pojasniti njihove namene, da se prepreči kakršna koli nezakonita uporaba podatkov;

28.

poudarja, da obstaja nevarnost, da bi se z razširitvijo dostopa do sistema Eurodac za policijske organe in organe kazenskega pregona ter Europol informacije posredovale tretjim državam, kar bi lahko imelo negativne posledice za prosilce za azil in njihove družine; je prepričan, da bi se s tem povečalo tveganje za zaznamovanost prosilcev za azil;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/10

A.

ker se je število ljudi in prevoznih sredstev, ki potujejo čez nacionalne meje v poslovne in zasebne namene, zaradi prostega pretoka ljudi v EU zlasti v zvezi z nedavnima širitvama in ustrezno razširitvijo schengenske skupine znatno povečalo v zelo kratkem obdobju,

B.

ker je zaradi prednostne naloge varovanja žrtev nesreč potrebna jasna, natančna in učinkovita zakonodaja v zvezi z avtomobilskim zavarovanjem na ravni EU,

C.

ker je bila s Četrto direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti Komisija pozvana, naj Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o izvajanju in učinkovitosti nacionalnih sankcij, uvedenih v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora, in o njihovi enakovrednosti, ter da po potrebi pripravi predloge,

D.

ker obravnava poročilo Komisije določbe v zvezi z nacionalnimi sankcijami, učinkovitostjo mehanizmov pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov in obstoječo razpoložljivost prostovoljnega zavarovanja stroškov postopka, ki ga lahko dodatno sklenejo morebitni oškodovanci v prometnih nesrečah,

E.

ker ureja člen 4(6) Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti postopek utemeljene ponudbe, pri čemer imajo oškodovanci v avtomobilskih nesrečah v tujini pravico do uveljavitve odškodnine prek zavarovateljevega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki je določen v državi, kjer ima oškodovanec stalno prebivališče,

F.

ker mora oškodovanec od zavarovatelja v treh mesecih prejeti utemeljen odgovor, pri čemer so v nasprotnem primeru predvidene sankcije,

G.

ker je treba delovanje teh določb še vedno pojasniti,

H.

ker mora Komisija pri izvajanju politik EU v celoti upoštevati širitev, zlasti sorazmerno visoke stroške zavarovanja avtomobilske odgovornosti v novih državah članicah,

I.

ker se v državah članicah izvajajo različne določbe o sankcijah v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora,

J.

ker so posvetovanja z nacionalnimi organi, vključno s temi organi v novih državah članicah potrdila, da so sedanje določbe o sankcijah, kjer obstajajo, ustrezne in da je njihovo izvajanje učinkovito v celotni EU,

K.

ker nekatere države članice ne predvidevajo posebnih sankcij in se zanašajo izključno na dolžnost zavarovateljev, da plačujejo predpisane obresti na znesek odškodnine, če se utemeljena ponudba/odgovor ne opravi v roku treh mesecev,

L.

ker je sistem pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov dobro znan v večini držav članic,

M.

ker je posvetovanje, ki ga je izvedla Komisija, da bi ocenila osveščenost državljanov o sistemu pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, vključevalo le države članice in zavarovalni sektor, ne da bi primerno vključevalo državljanov in potrošniške organizacije, namreč tiste, ki jim je najbolj pomembno, da sistem pravilno deluje;

N.

ker je zavarovanje stroškov postopka za pravne stroške, ki jih krije oškodovanec iz prometne nesreče, na voljo v večini držav članic; ker je več kot 90 % vseh primerov urejenih v izvensodnih poravnavah in so stroški postopka v večini držav članic povrnjeni; ker so poleg tega zavarovatelji za stroške postopka zagotavljali kritje vseh vrst primerov v tujini že v preteklosti in zato ustanovili lastne oddelke za odškodninske zahtevke iz tujine in spodbujanje hitrih obravnav,

O.

ker o vprašanju, ali morajo biti taki utemeljeni stroški postopka kriti z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti v vseh državah članicah, še vedno poteka razprava,

P.

ker kritje stroškov postopka v vseh državah članicah z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti pripomore k boljšemu varovanju evropskih potrošnikov in povečuje njihovo zaupanje,

Q.

ker se zavarovalni trgi v novih državah članicah stalno razvijajo; ker je v številnih državah članicah zavarovanje stroškov postopka na trgu relativno novo in ga je treba zato spodbujati, saj je javnost o tem obveščena sorazmerno slabo,

R.

ker mora biti potrošnikovo zaupanje v zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zlasti kadar so zahtevana pravna sredstva, zaradi obveznega kritja stroškov postopka večje, saj so potrošniki v več državah članicah previdni v zvezi z visokimi pravnimi stroški, ki bi bili kriti z obveznim zavarovanjem,

S.

ker bi bilo sodstvo zaradi obveznega zavarovanja stroškov postopka še bolj obremenjeno, primeri pa bi bili bolj zapleteni, pri čemer bi bilo zato verjetno tudi več zamud v zvezi z reševanjem sporov ter večji delež neupravičenih odškodninskih zahtevkov,

T.

ker imata zavarovanje avtomobilske odgovornosti in zavarovanje stroškov postopka različne cilje ter različne naloge, in sicer da zavarovanje avtomobilske odgovornosti omogoča kritje stroškov vseh odškodninskih zahtevkov potrošnikov zoper njega v prometni nesreči in da zavarovanje stroškov postopka krije vse pravne stroške vložitve zahtevka zoper tretjo stranko v prometni nesreči,

U.

ker so javne kampanje nacionalnih organov, zavarovalnega sektorja in potrošniških organizacij pomembne za razvoj nacionalnih trgov,

1.

pozdravlja poročilo Komisije in poudarja pomembnost vključevanja vseh zainteresiranih strani v celoti in učinkovito, zlasti potrošnikov, v proces posvetovanja v zvezi z oblikovanjem politik EU na tem področju;

2.

zato poziva k sistematičnemu vključevanju potrošniških organizacij, ki zastopajo zlasti oškodovance, v proces ocenjevanja učinkovitosti vzpostavljenih sistemov v državah članicah;

3.

pozdravlja naknadno vrednotenje zakonodajnih ukrepov, s čimer se zagotovi, da pravila delujejo, kot je bilo predvideno, in da se poudarijo kakršne koli nepredvidene neustrezne uporabe;

4.

poudarja pomembnost večjega potrošnikovega zaupanja v politiko avtomobilskega zavarovanja v zvezi s potovanjem z motornimi vozili čez meje znotraj EU zlasti za voznike iz starih držav članic, ki potujejo v nove države članice, in obratno;

5.

meni, da spodbujanje obstoječih pravnih in tržno usmerjenih rešitev, ki varujejo potrošnika, krepi potrošnikovo zaupanje v avtomobilsko zavarovanje;

6.

meni, da so države članice odgovorne tudi za dobro delovanje svojih nacionalnih sistemov za zavarovanje glede na novo zakonodajo EU v zvezi s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora in stroški postopka, ki jih krije oškodovanec;

7.

poziva Komisijo, naj nadaljuje z natančnim spremljanjem učinkovitosti delovanja tržnih mehanizmov in o tem redno poroča Parlamentu;

8.

meni, da sama zahteva, da zavarovalec v primeru zamude plača predpisane obresti, ni kaznovalni instrument, in da mora zato Komisija glede tega izvajati večji nadzor in sprejeti ustrezne ukrepe, da zagotovi nemoteno delovanje trgov in učinkovito varstvo potrošnikov v vseh državah članicah;

9.

poudarja, da se morajo delovni odnosi med Komisijo, nacionalnimi organi, zavarovalništvom in potrošniki okrepiti za zagotovitev stalnih določb z natančnimi podatki o izboljšanju vzpostavljenega sistema;

10.

meni, da je treba uporabljati načelo subsidiarnosti v skladu s splošno veljavnim pristopom EU v zvezi s sankcijami ter da ni potrebno usklajevati nacionalnih določb o sankcijah;

11.

meni, da so nacionalni regulativni organi primernejši za zagotavljanje največje možne stopnje varstva potrošnikov na svojih nacionalnih trgih;

12.

zato priporoča, da se določitev sankcij v skladu s postopkom utemeljene ponudbe/odgovora prepusti presoji držav članic, pri čemer se jim prepusti tudi izbira, katere vrste in stopnje določb so primerne;

13.

poziva države članice, naj zagotovijo učinkovitost predvidenih sankcij, ki se izvršijo v primeru neupoštevanja trimesečnega roka za predložitev utemeljenega odgovora na odškodninski zahtevek ali utemeljene ponudbe za odškodnino;

14.

meni, da je treba pred nalaganjem sankcij pozorno preučiti vzroke zaradi katerih zavarovalnice ne upoštevajo pravil, zlasti ob upoštevanju dejavnikov, ki niso odvisni od zavarovalnic samih; upa, da bo Komisija še naprej spremljala nacionalne trge in nudila svoj prispevek tistim nacionalnim organom, ki njeno pomoč potrebujejo;

15.

ponovno poudarja pomembnost večjega zaupanja državljanov v delovanje sistema pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki se doseže z javnimi kampanjami in ostalimi ustreznimi ukrepi;

16.

poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo zaupanje potrošnikov s spodbujanjem primernih ukrepov za večjo osveščenost in izkoriščanje informacijskih centrov za nacionalno zavarovanje, kot je zahteva, da morajo zavarovalci v svoje pogodbene informacije vključiti kontaktne podatke informacijskega centra v ustrezni državi članici;

17.

poleg tega poziva države članice, naj v okviru predpogodbenih informacij od zavarovateljev zahtevajo, da potrošnikom zagotovijo celovite informacije o načinu delovanja sistema pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, možnosti njegove uporabe in prednostih, ki jih ima ob njegovi uporabi zavarovana stranka;

18.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s spremljanjem delovanja sistema ter usklajuje in pomaga, kadar je potrebno ali kadar prosijo za podporo nacionalni organi;

19.

poleg tega meni, da bi potrošniki zaradi obveznega kritja pravnih stroškov v zvezi z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti jasno odklanjali izvensodne poravnave, da bi bilo število sodnih obravnav večje, da bi bile zato delovne obremenitve sodstva neupravičeno večje in da bi obstajalo tveganje za destabilizacijo delovanja trga obstoječih in razvijajočih se prostovoljnih zavarovanj stroškov postopka;

20.

zato meni, da bi negativni učinki vzpostavljanja sistema obveznega kritja pravnih stroškov pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti presegle morebitne prednosti;

21.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami sprejme vse potrebne ukrepe za večjo osveščenost v zvezi z zavarovanjem pravne varnosti, kot tudi drugimi oblikami zavarovanja, zlasti v novih državah članicah in si prizadeva predvsem za obveščanje potrošnikov o prednostih ponudbe in takšnega zavarovanja;

22.

v zvezi s tem preučuje vlogo nacionalnih regulativnih organov, ki je ključna za izvajanje najboljših praks drugih držav članic;

23.

zato poziva Komisijo, naj okrepi varstvo potrošnikov predvsem s pozivom vsem državam članicam, naj spodbudijo svoje nacionalne regulativne organe in nacionalne zavarovalnice k prizadevanjem za večjo osveščenost o razpoložljivosti prostovoljnih zavarovanj stroškov postopka;

24.

meni, da lahko predpogodbene informacije o zavarovanju avtomobilske odgovornosti vsebujejo informacije o možnosti kritja stroškov postopka;

25.

poziva države članice, naj od nacionalnih regulativnih organov in posrednikov zahtevajo, da svoje stranke obveščajo o možnih tveganjih in dodatnih prostovoljnih zavarovanjih, ki bi jih lahko potrošnik izkoristil, kot so na primer zavarovanje stroškov postopka, stroški asistence in zavarovanje proti kraji;

26.

poziva države članice, ki nimajo vzpostavljenih alternativnih sistemov za reševanje sporov v zvezi s poravnavami zahtevkov, naj uvedejo take sisteme, ki temeljijo na najboljši praksi drugih držav članic;

27.

poziva, naj Komisija ne sodi prenagljeno o izidih naročenih študij o različnih odškodninah za telesne poškodbe na podlagi sprejete uredbe Rim II (2), študij, ki bi lahko predlagale rešitve z zavarovalnicami in torej spremembo Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/13

A.

ker imajo davčne goljufije hude posledice za proračune držav članic in sistem virov Evropske unije, kršijo načela poštenega in preglednega obdavčenja ter lahko povzročijo izkrivljanje konkurence, s čimer vplivajo na delovanje notranjega trga; ker so poštena podjetja zaradi davčnih goljufij v slabšem konkurenčnem položaju, izgubo davčnega prihodka pa na koncu poplačajo evropski davkoplačevalci z drugimi oblikami obdavčitve,

B.

ker davčne goljufije ogrožajo enakopravnost in davčno pravičnost, saj se izgube prihodka javnih financ pogosto nadomestijo z davki, ki najbolj prizadenejo manj premožne in najbolj poštene davkoplačevalce, ki nimajo možnosti ali namena, da bi se izognili svojim davčnim obveznostim ali jih utajili,

C.

ker je rast čezmejne trgovine, ki je posledica vzpostavitve notranjega trga, povzročila, da število transakcij, pri katerih sta kraj obdavčenja in sedež osebe, ki je dolžna plačati DDV, v dveh različnih državah članicah, narašča,

D.

ker so tisti, ki uporabljajo nove oblike davčnih goljufij, povezanih s čezmejnimi transakcijami, kot so davčni vrtiljak ali goljufije z manjkajočim gospodarskim subjektom znotraj Skupnosti, izkoristile razdrobljenost in luknje veljavnih davčnih sistemov, in ker so nujne spremembe v načinu delovanja DDV,

E.

ker utaja DDV in goljufije v zvezi s tem vplivajo tudi na financiranje proračuna Evropske unije, saj morajo zaradi njih države članice prispevati več lastnih sredstev iz naslova bruto nacionalnega dohodka,

F.

ker boj proti goljufijam, čeprav je večinoma v pristojnosti držav članic, ni težava, ki bi jo bilo mogoče rešiti le na nacionalni ravni,

G.

ker globalizacija z vse večjo vpletenostjo podjetij s sedežem v tretjih državah v davčne vrtiljake, širitvijo elektronskega trgovanja in globalizacijo storitvenih trgov povzroča čedalje večje težave v boju proti davčnim goljufijam na mednarodni ravni; ker ti dejavniki govorijo v prid izboljšanemu mednarodnemu sodelovanju, zlasti kar zadeva DDV,

H.

ker se davčne goljufije v Evropski uniji pojavljajo zaradi trenutnega prehodnega sistema DDV, ki je preveč zapleten in je zaradi njega težko slediti transakcijam v Skupnosti, ki tako postanejo nepregledne in se jih zato lažje zlorablja,

I.

ker bi se morale Komisija in države članice pri preučevanju možnosti boja proti davčnim goljufijam čim bolj izogibati ukrepom, ki bi lahko povzročili nesorazmerno upravno obremenitev za podjetja in davčne uprave ali diskriminacijo med gospodarskimi subjekti,

J.

ker sta Komisija in Računsko sodišče večkrat izjavila, da sistem za izmenjavo informacij med državami članicami o dobavi blaga v Skupnosti ne zagotavlja ustreznih in pravočasnih podatkov za učinkovit boj proti goljufijam na področju DDV; ker so zato potrebna jasnejša in bolj zavezujoča pravila o sodelovanju med državami članicami ter Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF),

K.

ker je vsa razpoložljiva tehnologija, vključno z elektronskim shranjevanjem in prenosom nekaterih podatkov za DDV in trošarine, nujno potrebna za pravilno delovanje davčnih sistemov držav članic; ker je treba izboljšati pogoje za izmenjavo elektronsko shranjenih podatkov v posamezni državi članici in neposredni dostop držav članic do teh podatkov; ker morajo davčne oblasti držav članic osebne podatke skrbno obdelovati za določene namene in na podlagi privolitve zadevne osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom,

L.

ker lahko gospodarski subjekti pridobijo le zelo razdrobljene podatke o davčnem statusu svojih strank na področju DDV,

M.

ker je treba poleg krepitve načinov za odkrivanje davčnih goljufij okrepiti tudi veljavno zakonodajo na področju pomoči pri izterjavi davkov, enakosti davčne obravnave in izvedljivosti v poslovanju podjetij,

1.

ugotavlja, da mora biti namen strategije EU na področju davčnih goljufij boj proti davčnim izgubam zaradi davčnih goljufij z opredelitvijo področij, kjer so mogoče izboljšave zakonodaje EU in upravnega sodelovanja med državami članicami, s katerimi se učinkovito spodbuja zmanjšanje davčnih goljufij, pri čemer se ne povzročajo nepotrebne obremenitve za davčne uprave in davkoplačevalce;

2.

poziva države članice, da se resno spopadejo z davčnimi goljufijami;

3.

opozarja, da sistem DDV, ki temelji na načelu države porekla – to pomeni, da se transakcije med državami članicami, za katere je obvezno plačati DDV, obdavčijo v državi porekla, namesto da bi imele ničelno stopnjo – ostaja dolgoročna rešitev za učinkovit boj proti davčnim goljufijam; ugotavlja, da zaradi načela države porekla proizvodov, s katerimi se trguje na notranjem trgu, ni treba izvzeti iz plačila DDV in jih nato obdavčiti v namembni državi; opozarja, da sistem DDV, ki temelji na načelu države porekla, ne bo operativen, če ne bo poskrbljeno za oblikovanje klirinškega sistema, kot je Komisija predlagala že leta 1987;

4.

obžaluje nasprotovanje nekaterih držav članic v zadnjih desetih letih, kar je onemogočilo oblikovanje učinkovite strategije EU za boj proti davčnim goljufijam;

5.

obžaluje, da Svet kljub nenehnim analizam, zahtevam in pomislekom ni sprejel učinkovite strategije za boj proti davčnim goljufijam;

6.

poziva Komisijo, naj si kljub številnim neuspehom v preteklih desetletjih še naprej odločno prizadeva za rešitev tega problema;

7.

priznava, da so ocene skupnih (neposrednih in posrednih) davčnih izgub zaradi davčnih goljufij od 200 do 250 milijard EUR, kar je od 2 do 2,25 % BDP Evropske unije, od česar je 40 milijard EUR posledica goljufij na področju DDV, kar po ocenah vključuje 10 % prihodkov iz DDV, 8 % skupnih prihodkov iz trošarin za alkoholne pijače iz leta 1998 in 9 % skupnih prihodkov iz trošarin za tobačne izdelke; vendar obžaluje, da ni na voljo natančnih podatkov, ker se nacionalni standardi poročanja tako močno razlikujejo;

8.

poziva k enotni statistični raziskavi v vseh državah članicah, kar bo osnova za preglednost in nacionalne ukrepe za boj proti goljufijam;

9.

obžaluje, da ni mogoče ustrezno oceniti niti dejanskega obsega te težave niti spremljanja pozitivnih oziroma negativnih sprememb, ker ni na voljo podatkov, zbranih na nacionalni ravni;

10.

poziva Komisijo, naj razmisli o usklajenem evropskem sistemu zbiranja podatkov o davčnih goljufijah in njihove statistične obdelave, da bo mogoče ta pojav točno oceniti v vseh njegovih razsežnostih;

11.

znova opozarja, da sive ekonomije ne bo mogoče izkoreniniti brez uvedbe ustreznih spodbud; poleg tega predlaga, da bi države članice prek lizbonske preglednice poročale, v kolikšni meri jim je uspelo sivo ekonomijo zmanjšati;

12.

ugotavlja, da so davčne goljufije, povezane z DDV, zlasti skrb zbujajoče za delovanje notranjega trga, če imajo neposreden čezmejni vpliv, povzročajo znatne izgube prihodka in neposredno vplivajo na proračun EU;

13.

poudarja, da je bil sedanji sistem DDV, uveden leta 1993, predviden kot prehodni sistem in da je Parlament zahteval, da Komisija predloži predloge za sprejetje končne odločitve o dokončnem sistemu DDV do leta 2010;

14.

ocenjuje, da se je zaradi prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala na notranjem trgu od leta 1993 ter napredka na področju novih tehnologij, zaradi katerega je na voljo vse več majhnih proizvodov visoke vrednosti, čedalje težje boriti proti goljufijam na področju DDV, pri čemer to težavo še bolj zaostruje zapleten in razdrobljen sedanji sistem, ki otežuje sledenje transakcijam, zato je več možnosti za zlorabe;

15.

ugotavlja, da so čedalje pogostejše goljufije v zvezi z manjkajočim gospodarskim subjektom in namerne zlorabe sistema DDV, katerega pomanjkljivosti s takšnimi prevarami izkoriščajo kriminalne tolpe; opozarja na raziskavo goljufije z vrtiljakom DDV, ki jo je sprožil Eurojust in v katero je bilo vključenih 18 držav članic, vrednost davčne goljufije pa je znašala okoli 2,1 milijarde EUR;

16.

podpira Komisijo pri prizadevanju za temeljito spremembo sedanjega sistema DDV; pozdravlja dejstvo, da države članice zdaj tej zadevi namenjajo nekaj pozornosti, in jih poziva, da se pripravijo na sprejetje bistvenih ukrepov v zvezi s tem;

17.

meni, da je sedanji sistem zastarel in da ga je treba temeljito spremeniti, pri čemer se poštenih podjetij ne sme preobremeniti z birokracijo; meni, da poslovanje brez sprememb ni mogoče;

18.

ugotavlja, da pri sistemu obrnjene davčne obveznosti DDV plača stranka, ki je davčni zavezanec, in ne dobavitelj; priznava, da je prednost takega sistema onemogočenje goljufij v zvezi z manjkajočim gospodarskim subjektom, ker je DDV dolžen plačati davčni zavezanec, ki se mu blago dobavi;

19.

ugotavlja, da bi bila uvedba dvojnega sistema DDV v nasprotju z učinkovitim delovanjem notranjega trga in bi povzročila še dodatne zaplete, kar bi lahko vlagatelje odvračalo od poslovnih naložb, to pa bi bilo mogoče dolgoročno odpraviti le s splošnim in obveznim sistemom obrnjene davčne obveznosti, in ne z izbirnim sistemom ali sistemom izbranih dobav;

20.

poleg tega ugotavlja, da sistem obrnjene davčne obveznosti ne omogoča razdrobljenega plačila in da se skupni DDV plača le na koncu dobavne verige, pri čemer se odpravi samoupravljalni nadzorni mehanizem za DDV; opozarja, da se lahko pojavijo nove oblike goljufij, vključno z večjimi davčnimi izgubami na ravni maloprodaje in zlorabo identifikacijskih številk za DDV, ter da bi lahko boj proti tem goljufijam z uvedbo dodatnega preverjanja povzročil dodatno upravno obremenitev za poštene gospodarske subjekte; zato pred uvedbo sistema obrnjene davčne obveznosti poziva k previdnosti in resnemu premisleku; kljub temu ugotavlja, da bi uvedba mejne vrednosti za omejitev tveganja neobdavčene končne porabe prispevala k boju proti goljufijam, in ocenjuje, da je mejna vrednost 5 000 EUR, ki jo je predlagal Svet, primerna;

21.

čeprav ostaja previden in kritičen, se strinja, da bi lahko pilotni projekt državam članicam pomagali razumeti tveganje v zvezi s sistemom obrnjene davčne obveznosti, ter poziva Komisijo in države članice, da določijo ustrezna zagotovila, da ne države članice, ki bodo sodelovale, ne druge države članice med pilotnim projektom ne bodo izpostavljene večjemu tveganju;

22.

meni, da bi bila najboljša rešitev za boj proti goljufijam na področju DDV pri čezmejnih dobavah blaga sistem, v katerem bi lahko oprostitev plačila DDV za dobavo v Skupnosti nadomestili z obdavčitvijo po 15-odstotni stopnji; ugotavlja, da bi tak sistem deloval bolje, če bi zelo raznolike in zapletene znižane stopnje znatno poenostavili, s čimer bi se zmanjšala upravna obremenitev za podjetja in davčne organe; ugotavlja, da bi bilo treba posamezne znižane stopnje DDV, ki so bile določene pred letom 1992, pozorno preveriti in oceniti, ali je njihov obstoj ekonomsko utemeljen;

23.

priznava, da bi bilo treba zaradi neenotnih stopenj DDV za dobavo blaga v Skupnosti ponovno uskladiti plačila med državami članicami; meni, da bi morala takšno uskladitev izvesti klirinška hiša, ki bi olajšala prenos prihodkov med državami članicami; opozarja, da je delovanje klirinške hiše tehnično izvedljivo;

24.

meni, da bi bil morda decentraliziran sistem klirinške hiše primernejši in bi se lahko uvedel hitreje, če bi državam članicam omogočal, da se dvostransko dogovorijo o pomembnih podrobnostih, pri čemer bi upoštevale individualno trgovinsko bilanco, podobnosti pri delovanju sistema DDV in nadzornih mehanizmov ter vzajemno zaupanje;

25.

poudarja, da bi morala biti davčna uprava države članice dobaviteljice pristojna za izterjavo DDV od dobavitelja in za izvedbo prenosa prek klirinškega sistema k davčni upravi v kraju nakupa v Skupnosti; priznava, da je treba med davčnimi upravami vzpostaviti vzajemno zaupanje;

26.

poudarja, da se države članice same ne morejo boriti proti čezmejnim davčnim goljufijam; meni, da izmenjava informacij ter sodelovanje med državami članicami in s Komisijo ne zadostujeta za uspešen boj proti davčnim goljufijam, kar zadeva njihovo vsebino ali hitrost; meni, da neposredni stiki med lokalnimi ali nacionalnimi uradi za boj proti goljufijam niso dovolj pogosti in niso ustrezno izkoriščeni, kar povzroča neučinkovitost, nezadostno uporabo režima upravnega sodelovanja ter zamude pri sporočanju informacij;

27.

vztraja, da morajo za zaščito davčnih prihodkov vseh držav članic na notranjem trgu države članice sprejeti primerljive ukrepe proti goljufom, ne glede na to, ali storjena goljufija povzroči izgubo prihodkov; poziva Komisijo, naj predlaga možne mehanizme za spodbujanje takega sodelovanja med državami članicami;

28.

pozdravlja predloge Komisije o spremembi Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (2) in Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (3) v zvezi s pospešitvijo zbiranja in izmenjave informacij o transakcijah v Skupnosti od leta 2010; priznava, da bodo predlagana pravila o vsakomesečnem poročanju prispevala k upravni obremenitvi podjetij, ki opravljajo le storitve, za katere to pravilo zdaj ne velja, vendar se strinja, da je to potrebno, ker so pri nekaterih storitvah mogoče goljufije vrste „davčni vrtiljak“;

29.

poziva Svet, naj hitro sprejme predlagane ukrepe, in Komisijo, naj predloži še nadaljnje predloge o samodejnem dostopu drugih držav članic do nekaterih podatkov neobčutljive narave, ki jih posamezna država članica hrani o svojih davčnih zavezancih (podjetniški sektor, nekateri podatki o prometu), in o usklajevanju postopkov registracije in odjave davčnih zavezancev za DDV, da se zagotovi hitro odkrivanje in odjava nepristnih davčnih zavezancev; poudarja, da morajo države članice sprejeti odgovornost za posodabljanje svojih podatkov, še posebej kar zadeva odjavo in odkrivanje goljufivih registracij;

30.

opozarja, da davčne oaze lahko ovirajo izvajanje lizbonske strategije, če spodbujajo pretirano zniževanje davčnih stopenj in davčnih prihodkov nasploh;

31.

poudarja tudi, da bodo države članice v času proračunske discipline z vsakim zmanjšanjem davčne osnove manj sposobne spoštovati prenovljeni Pakt stabilnosti in rasti;

32.

poudarja, da odpravljanje davčnih oaz med drugim zahteva tristransko strategijo; odpravljanje davčnega izogibanja, širitev področja Direktive Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (4) in zahtevo, da OECD prek svojih članic kaznuje nesodelujoče davčne oaze;

33.

obžaluje, da države članice z vedno novimi ugovori in zavlačevanjem ovirajo reformo Direktive 2003/48/ES, in poziva Komisijo, da kljub znamenjem odpora čim prej pripravi predloge;

34.

poudarja, da je treba pri reformi Direktive 2003/48/ES odpraviti številne vrzeli in pomanjkljivosti, saj preprečujejo odkrivanje davčne utaje in goljufij;

35.

poziva Komisijo, naj v zvezi z reformo Direktive 2003/48/ES preuči možnosti za spremembe, vključno s preučitvijo razširitve področja uporabe direktive glede na vrsto pravne osebe in vire prihodkov;

36.

poziva Evropsko unijo, naj odpravo davčnih oaz ohrani na dnevnem redu na svetovni ravni zaradi njihovih škodljivih učinkov na davčne prihodke v posameznih državah članicah; poziva Svet in Komisijo, da se pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih in sporazumih o sodelovanju z vladami davčnih oaz sklicujeta na vlogo EU kot trgovinske sile, da bosta te vlade prepričala, da odpravijo davčne določbe in prakse, ki podpirajo davčno utajo in goljufije; kot prvi korak v to smer pozdravlja priporočila iz sklepov Sveta z zasedanja z dne 14. maja 2008 o vključitvi klavzule o dobrem upravljanju davčnih zadev v trgovinske sporazume; poziva Komisijo, naj tako klavzulo s takojšnjim učinkom vključi v pogajanja o prihodnjih trgovinskih sporazumih;

37.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/19

A.

ker prostovoljno dela več kot 100 milijonov Evropejcev vseh starosti, prepričanj in državljanstev,

B.

ker je anketa evrobarometer iz februarja 2007 pokazala, da trije izmed desetih Evropejcev navajajo, da so dejavni kot prostovoljci, in da se skoraj 80 % respondentom prostovoljne dejavnosti zdijo pomemben del demokratičnega življenja v Evropi (3),

C.

ker sektor prostovoljstva po ocenah prispeva 5 % k bruto družbenemu produktu gospodarstev držav članic, v njem pa se razvijajo inovativno prepoznavanje in formuliranje potreb družbe ter odzivanje nanje,

D.

ker so organizacije, kot so Evropski center prostovoljcev, Evropski mladinski forum, Zveza organizacij prostovoljnih služb, Svetovna organizacija skavtskega gibanja, urad Rdečega križa pri Evropski uniji, mreža Volonteurope, European Older people's plateform (AGE), mreža Solidar, evropski Karitas, ENGAGE, združenje Johanniter International, evropska nevladna športna organizacija in druge, ki zastopajo na tisoče organizacij, v katerih dela na milijone prostovoljcev, institucije Evropske unije pozvale, da leto 2011 razglasijo za evropsko leto prostovoljstva,

1.

poziva Komisijo, da ob podpori institucij Evropske unije leto 2011 razglasi za evropsko leto prostovoljstva;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to pisno izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Komisiji in Svetu.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/21

A.

ker je Komisija v beli knjigi z naslovom „Nova spodbuda za evropsko mladino“ (KOM(2001)0681), ki jo je Parlament ocenil v svoji resoluciji z dne 14. maja 2002 (1), sprejela cilj, da bo namenila več pozornosti mladim na drugi področjih politike, posebej pri izobraževanju in vseživljenjskem učenju, zaposlovanju, socialnem vključevanju, samostojnosti mladih, mobilnosti, temeljnih pravicah in nediskriminaciji;

B.

ker je Evropski svet na svojem zasedanju 22. in 23. marca 2005 odobril Evropski pakt za mlade kot enega izmed instrumentov za doseganje lizbonskih ciljev, ponovno pa se je k tem zavezal marca 2008, ko je vztrajal, da je treba zdaj in v prihodnosti vlagati v mladino,

C.

ker je Komisija izrazila potrebo po vključevanju vprašanj mladine v svojem sporočilu z dne 5. septembra 2007 z naslovom „Spodbujanje polne udeležbe mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi“ (KOM(2007)0498),

D.

ker je Parlament sprejel svoji resoluciji z dne 19. junija 2007 o regulativnem okviru za ukrepe usklajevanja družinskega življenja in študijskega časa za mlade ženske v Evropski uniji (2) in z dne 21. februarja 2008 o demografski prihodnosti Evrope (3), v katerih se poudarja, da je treba bolj upoštevati potrebe mladih,

1.

poziva Komisijo, naj pri pripravi zakonodajnih predlogov preuči in upošteva vpliv na mlade ter rezultate strukturiranega dialoga z mladinskimi organizacijami, še zlasti pri predlogih na področjih politike, omenjenih v uvodni izjavi A;

2.

poziva države članice, naj se pri izvajanju nacionalnih lizbonskih reformnih programov osredotočijo na mlade in jih upoštevajo na ustreznih področjih politike;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj to pisno izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu forumu mladih.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/23

A.

ker je ugrabitev otroka eden najbolj nečloveških zločinov,

B.

ker število teh kaznivih dejanj v Evropi narašča in so lahko žrtve prepeljane čez meje držav,

C.

ker se možnosti, da bi rešili življenje ugrabljenega otroka, s časom zmanjšujejo,

D.

ker ni niti vseevropskega sistema za obveščanje o izginotjih otrok niti lokalnih ali nacionalnih sistemov v večini držav članic Evropske unije,

1.

poziva države članice, naj uvedejo sistem za opozarjanje o izginotju otrok, ob aktiviranju katerega bi bilo potrebno ustreznim medijem, obmejnim oblastem, carinikom in organom pregona nemudoma posredovati:

2.

poziva države članice, naj sklenejo sporazume o sodelovanju z vsemi sosednjimi državami, da se zagotovijo zmogljivosti za hitro opozarjanje na vseh zadevnih ozemljih;

3.

poziva, da je treba ustanoviti skupno organizacijo za pomoč nacionalnim organom in njihovo usposabljanje;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Svetu in Komisiji.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/26

A.

ker ostaja EU zavezana podpiranju neodvisnosti, suverenosti in ozemeljski celovitosti Gruzije znotraj njenih mednarodno priznanih meja;

B.

ker se je zaradi dodeljevanja ruskih potnih listov državljanom Južne Osetije in podpore separatističnemu gibanju ter povečanih vojaških dejavnosti separatistov, usmerjenih proti vasem z gruzijskim prebivalstvom, povečala napetost v Južni Osetiji, k čemur so prispevali tudi obsežni premiki ruske vojske julija 2008 v bližini gruzijske meje,

C.

ker je gruzijska vojska po več tednih povečane napetosti in spopadov med stranmi ter izzivanj s strani separatističnih južnoosetijskih sil, pri čemer je prišlo do bombnih napadov, smrtonosnih spopadov, streljanja in obstreljevanja, v katerih je umrlo veliko civilistov, še več pa jih je bilo ranjenih, v noči s 7. na 8. avgust 2008 izvedla nenaden artilerijski napad na Chinvali, nato pa nadaljevala s kopensko operacijo z uporabo tankov in vojakov, da bi nad Južno Osetijo ponovno vzpostavila nadzor,

D.

ker je Rusija po dolgoročnem kopičenju vojske takoj odgovorila z močnim protinapadom, poslala tanke in kopenske sile, bombardirala nekatere kraje, vključno z mestom Gori, ter blokirala gruzijska črnomorska pristanišča,

E.

ker je bilo okoli 158 000 ljudi pregnanih in prisiljenih zapustiti svoje domove in jim je treba sedaj pomagati, da se vrnejo; ker pa takšna vrnitev zaradi kasetnega streliva, neeksplodiranih eksplozivnih sredstev in kopenskih min, pa tudi ruskih svaril in pomanjkanja sodelovanja ni varna,

F.

ker je bila v ruskih vojaških napadih močno poškodovana gruzijska infrastruktura in je potrebna humanitarna pomoč,

G.

ker so mednarodni strokovnjaki s področja človekovih pravic in vojaški analitiki ugotovili, da je ruska vojska v Gruziji uporabila kasetno strelivo, zaradi česar je na konfliktnih območjih ostalo na tisoče neeksplodiranih eksplozivnih sredstev; ker je tudi Gruzija priznala, da je v Južni Osetiji v bližini predora Roki uporabljala kasetno strelivo,

H.

ker sta 12. avgusta 2008 predsednika Gruzije in Rusije na podlagi posredovanja EU podpisala sporazum, v katerem sta se obvezala k takojšnji prekinitvi ognja, umiku gruzijskih in ruskih sil na položaje, ki so jih zasedale pred 7. avgustom 2008, in začetku mednarodnih pogovorov o čimprejšnji vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za oblikovanje mirne in trajne rešitve konflikta,

I.

ker je Nato 19. avgusta 2008 prekinil odnose na visoki ravni z Rusijo, ker je bil ruski vojaški poseg „nesorazmeren“ in „v nasprotju z mirovno nalogo v delih Gruzije“, ter izjavil, da se običajni odnosi ne morejo nadaljevati, dokler bodo ruske enote v Gruziji,

J.

ker je 22. avgusta 2008 Rusija umaknila tanke, artilerijo in stotine vojakov s položajev najbolj globoko v Gruziji, vendar še vedno nadzoruje dostop do pristaniškega mesta Poti na jugu Abhazije, in ker je ruska vlada naznanila, da bo ohranila vojaške sile na varnostnem območju okoli Južne Osetije in Abhazije ter vzpostavila osem nadzornih točk, kamor bo napotila svoje čete,

K.

ker je 25. avgusta 2008 zgornji dom ruskega parlamenta izglasoval resolucijo, v kateri je predsednika pozval, naj prizna neodvisnost gruzijskih pokrajin Abhazije in Južne Osetije, ki se želita osamosvojiti, in ker je predsednik Dimitri Medvedev nato 26. avgusta 2008 sporočil, da Rusija uradno priznava regiji kot samostojni državi,

L.

ker bo imel konflikt dolgotrajne posledice za stabilnost in varnost regije, ki bodo močno presegale neposreden odnos med vsemi stranmi v konfliktu, z možnimi posledicami za odnos med EU in Rusijo, evropsko sosedsko politiko, črnomorsko regijo in tudi druge,

M.

ker mora EU pri odzivu na krizo v Gruziji ohraniti maksimalno politično enotnost in zavzeti skupno stališče, zlasti v svojih odnosih z Rusijo; ker bo proces na poti k mirni in stabilni rešitvi sporov v Gruziji in na Kavkazu zahteval obsežno revizijo sosedske politike Evropske unije in novo zavzetost celotne regije, v sodelovanju z vsemi evropskimi in mednarodnimi organizacijami, zlasti Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi,

N.

ker je gruzijska vlada prejšnji teden prekinila diplomatske odnose z Rusijo, na kar se je Ruska federacija odzvala na enak način,

1.

meni, da konfliktov na Kavkazu ni mogoče rešiti z vojaškim posegom, ter odločno obsoja dejanja vseh tistih, ki hočejo s prisilo in nasiljem spremeniti razmere v Južni Osetiji in Abhaziji, ki se želita odcepiti od Gruzije;

2.

poziva Rusijo, naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Republike Gruzije in nedotakljivost njenih mednarodno priznanih meja, ter ostro obsoja priznanje samostojnosti, ki ga je Ruska federacija izrekla gruzijskima regijama Južni Osetiji in Abhaziji, saj je v nasprotju z mednarodnim pravom;

3.

opozarja, da morajo biti odločitve o končnem statusu Južne Osetije in Abhazije odvisne od spoštovanja osnovnih načel mednarodnega prava, vključno s Sklepno listino Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi iz leta 1975 (Helsinško sklepno listino), zlasti kar zadeva vračanje beguncev in spoštovanje njihove lastnine ter jamčenje in spoštovanje manjšinskih pravic;

4.

obsoja nesprejemljiv in nesorazmeren vojaški poseg Rusije ter globok vdor v Gruzijo, ki pomeni kršitev mednarodnega prava; poudarja, da ni upravičenih razlogov, da bi Rusija vdrla v Gruzijo, zasedla njene dele ali grozila s prevlado nad vlado demokratične države;

5.

obžaluje izgubo življenj in trpljenje ljudi, ki ju je povzročila vsesplošna uporaba sile vseh udeleženih strani v konfliktu;

6.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi učinka ruskih min na družbene in gospodarske dejavnosti v Gruziji, zlasti zaradi razstrelitve železniškega mostu pri Kaspiju na glavni železniški prometnici iz Tbilisija v Poti 16. avgusta 2008 ter eksplozije blizu Gorija 24. avgusta 2008 na vlaku, ki je prevažal surovo nafto iz Kazahstana za izvoz čez Poti; poudarja, da je bila s tema dejanjema kršena zaveza o prekinitvi ognja;

7.

ponovno poudarja trdno prepričanje v načelo, da nobena tretja država nima pravice veta na suvereno odločitev druge države, da se priključi mednarodni organizaciji ali zavezništvu, ali pravice, da bi omajala demokratično izvoljeno vlado;

8.

poudarja, da mora partnerstvo med Evropo in Rusijo temeljiti na spoštovanju temeljnih pravil evropskega sodelovanja, ki slonijo na dejanjih in ne zgolj na besedah

9.

izreka pohvalo predsedstvu EU za učinkovitost in hitrost, s katero se je odzvalo na ta konflikt in za enotnost, ki so jo pokazale države članice EU pri posredovanju med obema stranema, kar jim je omogočilo podpis mirovnega načrta za prekinitev ognja; pozdravlja sklepe z zgoraj omenjene izredne seje Evropskega sveta;

10.

odločno poziva Rusijo, naj spoštuje vse zaveze iz sporazuma o prekinitvi ognja, ki je bil dosežen in podpisan z diplomatskim posredovanjem EU, začenši s popolnim in takojšnjim umikom sil iz osrednjega ozemlja Gruzije in zmanjšanjem števila njenih vojakov v Južni Osetiji in Abhaziji na število pred izbruhom spopada, ko so bile ruske sile razporejene v obeh provincah kot mirovne sile; obsoja obsežno plenjenje, ki ga izvajajo ruske invazijske sile in sodelujoči plačanci;

11.

zahteva, da je treba nujno opraviti neodvisno mednarodno preiskavo, da bi ugotovili dejstva in pojasnili nekatere obtožbe;

12.

poziva Gruzijo, ki je ratificirala Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, in ruske oblasti, naj podprejo urad tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča in z njim v celoti sodelujejo pri preiskavi tragičnih dogodkov in napadov na civilno prebivalstvo v času konflikta, da bi določili odgovornost in privedli odgovorne pred sodišče;

13.

poziva ruske in gruzijske oblasti, naj zagotovijo vse informacije o območjih, na katera je njihova vojska odvrgla kasetne bombe, da bi nemudoma začeli odstranjevati mine in preprečili nadaljnje nedolžne civilne žrtve ter omogočili varno vrnitev razseljenih oseb;

14.

poziva EU in Nato ter njune članice, naj na osnovi skupnega stališča uporabijo vse možnosti, da bi prepričali rusko vlado, naj upošteva mednarodno pravo, saj le tako lahko odgovorno opravlja svojo vlogo v mednarodni skupnosti; opominja Rusijo na odgovornost, ki jo ima kot članica ZN s pravico do veta pri ohranjanju svetovnega miru;

15.

poziva Svet in Komisijo, naj ponovno pregledata politiko do Rusije v primeru, če ta ne bo izpolnjevala svojih obvez iz sporazuma o prekinitvi ognja; zato podpira sklep Evropskega sveta, da odloži pogajanja o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, vse dokler se ruske sile ne bodo umaknile na položaje pred 7. avgustom 2008;

16.

poziva Komisijo, naj predlaga sporazume o poenostavitvi vizumskih postopkov ter o ponovnem sprejemu z Gruzijo, ki naj bodo vsaj enakovredni takšnim sporazumom z Rusijo;

17.

poziva države članice EU, naj ponovno pregledajo izdajanje viz za gospodarske dejavnosti v Južni Osetiji in Abhaziji;

18.

odločno obsoja prisilno preseljevanje Gruzijcev iz Južne Osetije in Abhazije in poziva dejanske oblasti Južne Osetije in Abhazije, naj v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom zagotovijo varno vrnitev razseljenega civilnega prebivalstva;

19.

pozdravlja pobudo OVSE za povečanje števila neoboroženih opazovalcev; poziva k nadaljnji krepitvi misije OVSE v Gruziji ob popolni svobodi gibanja po vsej državi ter spodbuja države članice EU, naj sodelujejo pri teh prizadevanjih;

20.

poziva k obsežnemu prispevku Evropske unije k načrtovanemu mednarodnemu mehanizmu za rešitev konflikta in zato pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da napoti nadzorno misijo EVOP (Evropska varnostna in obrambna politika) za dopolnitev misij ZN in OVSE ter zahteva mandat ZN ali OVSE za mirovno misijo EVOP;

21.

pozdravlja dejavno in stalno podporo EU vsem mednarodnim prizadevanjem za mirno in trajno rešitev konflikta, zlasti zavezanost Sveta, da podpira ZN, OVSE in druga prizadevanja za rešitev konflikta; odobrava zlasti odločitev o imenovanju posebnega predstavnika za krizo v Gruziji;

22.

pozdravlja hitro dostavo paketov humanitarne pomoči Komisije v višini 6 milijonov EUR za civiliste, kar je treba podpreti z dodatnimi sredstvi na osnovi ocene potreb na terenu; ugotavlja, da je nujno potrebna pomoč pri obnovi po konfliktu;

23.

odobrava odločitev Sveta, da skliče mednarodno donatorsko konferenco za obnovo Gruzije in poziva Svet in Komisijo, naj preučita možnost obsežnejšega načrta EU, s katerim bi finančno podprli obnovo prizadetih področij v Gruziji ter zagotovili močnejšo politično prisotnost EU v državi in v vsej regiji;

24.

poziva vse strani v sporu, naj žrtvam, tudi beguncem in notranje razseljenim osebam, omogočijo popoln in nemoten dostop do humanitarne pomoči;

25.

meni, da bo k iskanju rešitev za konflikt v Gruziji ter za druge nerešene konflikte na Južnem Kavkazu pripomogla večja internacionalizacija mehanizmov za reševanje konfliktov; zato predlaga, da bi EU kot ključni sestavni del tega procesa sklicala transkavkaško konferenco za mir; meni, da bi takšna konferenca morala obravnavati mednarodna zagotovila o polnem spoštovanju državljanskih in političnih pravic ter spodbujanje demokracije z mednarodno vladavino prava; poudarja, da bi morala biti konferenca tudi priložnost, da se prisluhne skupinam kavkaške regije, ki nimajo svojih predstavnikov ali pa so bile utišane;

26.

poziva Svet in Komisijo, naj naprej razvijata evropsko sosedsko politiko in jo bolje prilagodita potrebam vzhodnih partnerjev, vključno s krepitvijo vključenosti EU v črnomorsko regijo, naj sprejmeta predlog Parlamenta o evropskem gospodarskem prostoru plus ali švedsko-poljski predlog za vzhodno partnerstvo ter zlasti v povezavi z Gruzijo, Ukrajino in Republiko Moldavijo pospešita vzpostavitev območja proste trgovine; pri sprostitvi vizumske politike EU do teh držav je treba upoštevati, da so bili Rusiji odobreni boljši pogoji na tem področju kot tem državam;

27.

poudarja medsebojno povezanost številnih problemov v regiji Južnega Kavkaza in potrebo po celoviti rešitvi v obliki pakta stabilnosti z vključitvijo glavnih zunanjih akterjev; poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s sosednjimi državami črnomorske regije z vzpostavitvijo posebnega institucionalnega in večstranskega pristopa, kot je Unija za Črno morje, ter za regijo Južnega Kavkaza organizirati konferenco o mednarodni varnosti in sodelovanju; zato poziva Komisijo, naj pripravi poseben predlog Parlamentu in Svetu o vzpostavitvi večstranskega okvira za črnomorsko regijo, ki naj vključuje Turčijo in Ukrajino; v interesu stabilnosti celotne regije in energetskih tokov morajo biti vključene sosednje države, na primer Kazahstan;

28.

opozarja, da je bilo na vrhunskem srečanju Nata v Bukarešti 3. aprila 2008 sklenjeno, da bo Gruzija postala članica zavezništva;

29.

poudarja pomen Gruzije za izboljšanje energetske varnosti EU, saj bi zagotovila alternativo tranzitu energije čez Rusijo; meni, da je treba učinkovito zaščititi obstoječo infrastrukturo, na primer naftovod Baku–Tbilisi–Cejhan, ter poziva Komisijo, naj v ta namen ponudi Gruziji vso potrebno pomoč; pričakuje, da se bo EU trdno politično in finančno obvezala za uresničitev projekta plinovoda Nabucco, ki je bil potrjen kot eden od prednostnih projektov EU in bo prečkal gruzijsko ozemlje ter predstavlja najresnejšo alternativo projektom, ki se jih je lotila v sodelovanju z Rusijo in ki lahko povečajo gospodarsko in politično odvisnost držav članic EU od Rusije;

30.

poziva Svet in Komisijo, naj si še naprej prizadevata za sprejetje skupne energetske politike EU, ki bo med drugim poskrbela za diverzifikacijo virov oskrbe;

31.

meni, da sodelovanje na Južnem Kavkazu ne sme pomeniti vzpostavitve vzajemno izključujočih območij vpliva med EU in Rusijo (tako imenovanih interesnih območij);

32.

meni, da vloga EU v trenutni krizi opozarja na potrebo po okrepitvi evropske zunanje, obrambne in varnostne politike, ter je prepričan, da je Lizbonska pogodba, vključno z ustanovitvijo mesta visokega predstavnika, solidarnostno klavzulo in politiko EU za zanesljivo oskrbo z energijo, pravi način, kako to doseči;

33.

poudarja potrebo po varovanju stabilnosti v regiji Južnega Kavkaza ter poziva armensko in azerbajdžansko vlado, naj prispevata k temu cilju, pri tem pa spoštujeta vse svoje mednarodne obveznosti;

34.

znova poudarja načelo, da sta pluralistično in demokratično upravljanje z delujočimi opozicijskimi strankami ter spoštovanje človekovih in državljanskih pravic najboljše zagotovilo za stabilnost v celotni regiji Južnega Kavkaza;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, predsednikoma in parlamentoma Gruzije in Ruske federacije, Natu, OVSE in Svetu Evrope.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/31

A.

ker je bil strokovni osnutek skupnega referenčnega okvira (8) predložen Komisiji konec leta 2007,

B.

ker osnutek skupnega referenčnega okvira trenutno ocenjuje mreža strokovnih skupin, med katerimi sta Association Henri Capitant des Amis de la Culture Juridique Francaise in Société de législation comparée že objavili Principes contractuels communs in Terminologie contractuelle commune  (9),

C.

ker je Komisija začela notranji postopek izbiranja, da bi določila, kateri deli osnutka skupnega referenčnega okvira bodo vključeni v prihodnji dokument, to je belo knjigo Komisije o skupnem referenčnem okviru,

D.

ker je osnutek skupnega referenčnega okvira le strokovni dokument, medtem ko je izbor delov osnutka, ki naj se vključijo v prihodnji dokument Komisije, izrazito politično opravilo,

1.

pozdravlja predstavitev osnutka skupnega referenčnega okvira in pričakuje, da bo končni strokovni osnutek skupnega referenčnega okvira Komisiji predložen do konca decembra 2008;

2.

poziva Komisijo, naj predstavi natančen in pregleden načrt o tem, kako bo organiziran in usklajen postopek izbiranja, ki bo pripeljal do dokumenta Komisije, zlasti, kar zadeva vse sodelujoče generalne direktorate;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi dostopnost osnutka skupnega referenčnega okvira v kar največ jezikih, da bo na voljo vsem zainteresiranim stranem;

4.

poziva Komisijo, naj pretehta možnost, da bi projekt zaupala generalnemu direktoratu za pravosodje, svobodo in varnost s celovitim sodelovanjem drugih pristojnih generalnih direktoratov, saj skupni referenčni okvir presega pogodbeno pravo potrošnikov, ter da zagotovi razpoložljivost potrebnega gradiva in človeških virov;

5.

izpostavlja, da bo dokument Komisije temelj za odločitev evropskih institucij in vseh zainteresiranih strani o prihodnjem namenu skupnega referenčnega okvira ter o njegovi vsebini in pravnih učinkih, ki se lahko raztezajo od nezavezujočega zakonodajnega orodja do temelja za neobvezni instrument evropskega pogodbenega prava;

6.

meni, da bi bilo treba ne glede na prihodnjo obliko skupnega referenčnega okvira sprejeti ukrepe, ki bodo zagotavljali, da se bo redno posodabljal, ter tako odražal spremembe in nacionalni razvoj pogodbenega prava;

7.

poudarja, da bi morala Komisija, ko sprejema odločitev o vsebini skupnega referenčnega okvira, upoštevati izjavo Sveta z dne 18. aprila 2008, da bi skupni referenčni okvir moral biti „orodje za boljšo pripravo zakonodaje“, ki oblikuje „sklop nezavezujočih smernic, ki bi jih zakonodajalci uporabljali na ravni Skupnosti“;

8.

predlaga, naj bo skupni referenčni okvir, če to drži, čim širši, in naj se na tej stopnji ne izključiti nobena vsebina ali gradivo;

9.

ponovno poudarja, da bi se izid nedavnih delavnic o skupnem referenčnem okviru moral odražati v postopku izbire; poudarja, da bi nadaljnja pogajanja morala biti široka in zagotavljati uravnotežen prispevek vseh zadevnih zainteresiranih strani;

10.

predlaga, naj se v primeru, če se bo skupni referenčni okvir uporabljal kot nezavezujoče zakonodajno orodje, ustrezni deli skupnega referenčnega okvira priložijo k vsakemu prihodnjemu zakonodajnemu predlogu ali sporočilu Komisije, ki bo zadeval pogodbeno pravo, da se zagotovi, da zakonodajalec Skupnosti to upošteva;

11.

opozarja, da bi Komisija pri odločanju o vsebini skupnega referenčnega okvira morala upoštevati, da bi skupni referenčni okvir lahko presegel okvire zakonodajnega orodja in postal neobvezen instrument;

12.

predlaga, naj bo skupni referenčni okvir, v primeru, če bo postal neobvezen instrument, omejen na področja, na katerih je zakonodajalec Skupnosti bil ali verjetno bo dejaven v bližnji prihodnosti ali so tesno povezana s pogodbenim pravom; predlaga, naj vsak neobvezni instrument temelji na osnutku skupnega referenčnega okvira; meni, da je treba v vsakem primeru poskrbeti, da postopek izbiranja ne ogrozi splošne skladnosti neobveznega instrumenta;

13.

poudarja, da bi se bilo treba s Parlamentom posvetovati in ga vključiti v vsak postopek izbiranja, ki bo pripeljal do prihodnjega dokumenta Komisije o skupnem referenčnem okviru;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/33

A.

ker je Evropski varuh človekovih pravic na podlagi člena 195 Pogodbe ES pooblaščen za sprejemanje pritožb državljanov Unije glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti,

B.

ker so pritožbe državljanov pomemben vir informacij o možnih kršitvah zakonodaje Skupnosti,

C.

ker je Komisija v svoji vlogi varuha pogodb v skladu s členom 211 Pogodbe ES odgovorna, da skrbi za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo,

D.

ker Komisija, če v skladu s prvim odstavkom člena 226 Pogodbe ES meni, da katera od držav članic ni izpolnila obveznosti iz pogodbe, „poda“ o zadevi utemeljeno mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe, in ker „lahko“ v skladu z drugim odstavkom tega člena zadevo predloži Sodišču, če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija,

E.

ker je Evropski varuh človekovih pravic že v svojem sklepu o pritožbi 995/98/OV poudaril, da Komisija razpolaga z diskrecijskimi pravicami v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev, ki pa imajo pravne omejitve, „ki jih je vzpostavila sodna praksa Sodišča, ki na primer zahteva, da upravni organi delujejo dosledno in v dobri veri, se izogibajo diskriminaciji, izpolnjujejo načela sorazmernosti, enakosti in legitimnih pričakovanj ter spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine“,

F.

ker je Komisija poudarila, da je ta vloga bistvena za interese evropskih državljanov, in priznava pomembnost pravne države v zvezi s tem (3),

G.

ker Komisija potrjuje, da določa njeno zgoraj navedeno sporočilo z dne 20. marca 2002 upravne ukrepe v korist pritožnika, s čimer se Komisija zavezuje, da jih bo upoštevala pri obravnavi njegove pritožbe in presoji zadevne kršitve,

H.

ker Evropski varuh človekovih pravic meni, da je neuspeh Komisije v zvezi s sprejetjem dokončnega stališča glede pritožnikove pritožbe zaradi kršitev primer nepravilnosti,

I.

ker Evropski varuh človekovih pravic priporoča Komisiji, da obravnava pritožnikovo pritožbo čim bolj prizadevno in hitro,

1.

odobri priporočilo Evropskega varuha človekovih pravic Komisiji;

2.

poudarja, da mora biti način Komisije za obravnavanje pritožb državljanov glede domnevnih kršitev zakonodaje Skupnosti s strani držav članic vedno v skladu z načeli dobrega upravljanja;

3.

poudarja, da je Komisija v svojem zgoraj navedenem sporočilu z dne 20. marca 2002 sprejela nekatere obveznosti glede obravnavanja pritožb zaradi kršitev;

4.

poudarja, da je Komisija v tem sporočilu navedla, da se bo o začetku postopkov za ugotavljanje kršitev in njihovem zaključku na splošno odločila v enem letu od datuma prijave pritožbe ter da bo pritožnika pisno obvestila o izteku navedenega roka;

5.

se strinja, da lahko preiskave Komisije v težkih in zapletenih zadevah trajajo več kot eno leto; vendar meni, da je prekoračitev enoletnega roka upravičena le, kadar preiskave dejansko še potekajo;

6.

ugotavlja, da je nameravala Komisija v tej zadevi v zvezi z nemško vlado, ki Direktive o delovnem času (4) ni izvajala pravilno, najprej obravnavati zadevno pritožbo v skladu s svojim predlogom o spremembi navedene direktive in da se je odločila počakati na izid razprav z drugimi institucijami Skupnosti o svojem predlogu;

7.

opozarja, da je bil navedeni predlog pripravljen septembra 2004 in da ni nobenih dokazov, ki bi potrjevali, da je Komisija sprejela dodatne ukrepe za nadaljevanje svoje preiskave;

8.

ugotavlja, da Komisija ni sprejela nobenih nadaljnjih ukrepov glede svoje preiskave, namesto da bi izbrala eno od dveh možnih odločitev, tj. začeti s formalnimi postopki za ugotavljanje kršitev ali zadevo zaključiti;

9.

meni, da zakonodaja Skupnosti ne predvideva možnosti nespoštovanja obstoječih zakonov in sodb na podlagi obravnave novih pravil; poudarja, da Komisija prav tako ni obravnavala vprašanj v pritožbi, ki niso povezana s predlaganimi spremembami veljavne direktive;

10.

priznava Komisiji nekatere diskrecijske pravice v zvezi z upravljanjem pritožb in postopkov za ugotavljanje kršitev, predvsem kar zadeva reševanje postopkov pred Sodiščem, vendar poudarja, da člen 226 Pogodbe ES določa, da Komisija mora začeti s fazo pred pravdo, če meni, da država članica ni izpolnila obveznosti iz Pogodbe;

11.

meni, da imajo te diskrecijske pravice tudi pravno omejitev, ki jo določajo splošna načela upravnega prava, ki jih je vzpostavila sodna praksa Sodišča, in ne bi smele presegati omejitev, ki jih je v svojem zgoraj navedenem sporočilu z dne 20. marca 2002 določila Komisija sama;

12.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi neupravičeno in pretirano dolgotrajnega postopka Komisije za obravnavanje in dokončanje postopkov za ugotavljanje kršitev, ki pogosto traja tudi več let, ter izraža nezadovoljstvo, da države članice odločitev Sodišča Evropskih skupnosti pogostokrat ne upoštevajo; meni, da to ogroža verodostojnost pripravljanja in doslednega izvajanja zakonodaje Skupnosti ter spodbuja nezaupanje v cilje EU;

13.

ponovno poudarja ključno vlogo držav članic v zvezi s pravilnim izvajanjem zakonodaje Skupnosti in dejstvo, da je praktično izvajanje navedene zakonodaje odločilno v smislu večje pomembnosti Evropske unije za njene državljane;

14.

poziva Komisijo, naj zagotovi seznam držav članic, katerih zakonodaja ni v skladu z vsemi določbami Direktive o delovnem času, in seznam z ukrepi Komisije v zvezi s tem; poziva Komisijo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi odločno ukrepa v vseh primerih in v vseh državah članicah, kjer prenos ali izvajanje te direktive ni v skladu z zakonodajo, ki jo določata zakonodajalec in Sodišče;

15.

poziva Komisijo, naj takoj preuči nov nemški zakon, ki je bil sprejet 1. januarja 2004 in je začel veljati 1. januarja 2007, da ugotovi, ali je v skladu z vsemi določbami Direktive o delovnem času in vsemi veljavnimi sodbami Sodišča; poudarja, da mora Komisija natančno preučiti izvajanje navedene direktive;

16.

opozarja, da je Komisija nedavno revidirala svoja navodila o postopkih za ugotavljanje kršitev; na podlagi tega dokumenta ugotavlja, da bo seznam odločitev predložen stalnim predstavnikom in državam članicam že vnaprej ter da se lahko sporočila za javnost o sprejetih odločitvah glede kršitev predložijo na dan uradnega sprejetja seznama; vendar opozarja, da v zvezi z obveščanjem Parlamenta ali njegovih pristojnih odborov ni sprejeta še nobena določba;

17.

ponovno poziva Komisijo, naj v celoti obvešča Parlament in zlasti Odbor za peticije o vseh odločitvah glede postopkov ugotavljanja kršitev na vseh stopnjah;

18.

poudarja, da ima Parlament v skladu s členom 230 Pogodbe ES pravico, da vloži tožbo pri Sodišču pod enakimi pogoji kot Svet in Komisija, ter da je Parlament v skladu s členom 201 Pogodbe pristojen za nadzorovanje dejavnosti, ki jih izvaja Komisija;

19.

zaradi vsega naštetega poziva tudi vse države članice, naj v celoti izvajajo standarde zdravja in varnosti pri delu na podlagi načela, da v primeru dvoma prevlada razlaga, ki je bolj naklonjena zdravju in varnosti delavcev (in dubio pro operario);

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu varuhu človekovih pravic.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/35

A.

ker je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo Evropske unije, priznano v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti ter v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in ker kljub precejšnjemu napredku na tem področju ostajajo številne neenakosti med ženskami in moškimi,

B.

ker je nasilje nad ženskami glavna ovira za enakost med ženskami in moškimi in je ena od najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic, ki ne pozna geografskih, ekonomskih ali socialnih omejitev; ker je število žensk, ki so žrtve nasilja, zelo zaskrbljujoče,

C.

ker izraz „nasilje nad ženskami“ pomeni vsako dejanje nasilja na podlagi spola, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma lahko utrpijo izgubo ali so žrtve fizičnega, spolnega ali psihičnega trpljenja, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju,

D.

ker je trgovina z ljudmi za spolno izkoriščanje nesprejemljivo kršenje človekovih pravic in zakonodaje ter sodobna oblika suženjstva, tesno povezana z drugimi oblikami kriminalitete, ki močno razvrednoti vsa prizadevanja za dosego enakosti med ženskami in moškimi,

E.

ker spodbujanje podjetniške politike prilagodljivosti na trgu dela ne sme že od samega začetka temeljiti na potrebah podjetij ali javnih uprav, ampak mora politika prilagodljivosti upoštevati zlasti čas, ki ga ženske in moški potrebujejo za resno sprejemanje svojih obveznosti v družini,

F.

ker v evropski politiki zaposlovanja ni več posebnih smernic, povezanih z enakostjo med spoloma, niti stebra za zagotavljanje enakih možnosti,

G.

ker razkorak med spoloma v zaposlovanju kaže, da med ženskami in moškimi še vedno obstajajo razlike s kvalitativnega in kvantitativnega vidika,

H.

ker je od leta 2003 razlika v plačah še vedno 15-odstotna in se je od leta 2000 zmanjšala samo za eno odstotno točko,

I.

ker se razlikovanje med ženskami in moškimi v sektorjih in poklicih ne zmanjšuje, v nekaterih državah pa se celo povečuje,

J.

ker je udeležba žensk v odločanju odločilen pokazatelj enakosti med ženskami in moškimi in ker je število žensk na vodilnih položajih v podjetjih in na univerzah še vedno nizko, v politiki ali raziskovanju pa narašča zelo počasi,

K.

ker stereotipi, ki še vedno obstajajo glede izobraževalnih in poklicnih možnosti žensk, pomagajo ohranjati neenakosti,

L.

ker je lizbonske cilje o ustvarjanju rasti in spodbujanju socialnega tržnega gospodarstva mogoče uresničiti le s polno uporabo velikega potenciala žensk na trgu dela,

M.

ker obstaja tveganje „prisilnega“ dela s skrajšanim delovnim časom, zlasti za ženske, ki je pogosto vsiljena izbira zaradi pomanjkanja cenovno dostopnega otroškega varstva,

N.

ker številni izzivi in težave prizadenejo ženske pogosteje kot moške, zlasti kakovost zaposlitve, položaj zakoncev, ki pomagajo na nekaterih področjih, kot so kmetijstvo ali ribolov in mala družinska podjetja, zdravje in varnost na delovnem mestu in zaščita materinstva ter večja nevarnost revščine,

O.

ker so stopnje zaposlenosti za ženske in moške nižje na podeželju in poleg tega veliko žensk ni aktivnih na uradnem trgu dela in zato niso registrirane kot brezposelne, niti niso vključene v statistiko brezposelnosti, kar vodi do posebnih finančnih in pravnih težav v zvezi s pravico do materinstva in bolniškega dopusta, pridobitvijo pokojninske pravice in dostopom do socialne varnosti, kot tudi v primeru razveze zakonske zveze; ker na podeželje slabo vpliva pomanjkanje visoko kakovostnih delovnih mest,

P.

ker so vidni znaki, da se slabšajo pogoji nekaterih skupin žensk, ki se pogosto soočajo s številnimi prepletenimi težavami in tveganji ter dvojno diskriminacijo – zlasti invalidk, žensk, ki skrbijo za vzdrževane osebe, starejših žensk, pripadnic manjšin in priseljenk ter zapornic,

Q.

ker med ženskami in moškimi še naprej obstajajo razlike v vseh ostalih vidikih kakovosti dela, npr. v usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, delovnih pogojih, v katerih znanje ljudi ni popolnoma izkoriščeno, ter na področju zdravja in varnosti pri delu; ker je stopnja zaposlenosti žensk z vzdrževanimi otroki le 62,4 %, v primerjavi s stopnjo zaposlenosti moških, ki znaša 91,4 %; ker je za udeležbo žensk na delovnem trgu še vedno zelo značilen velik in naraščajoč delež dela s skrajšanim delovnim časom – 31,4 % v EU-27 leta 2007 v primerjavi z le 7,8 % za moške – in je 76,5 % vseh delavcev s skrajšanim delovnim časom žensk; ker so pogodbe o začasni zaposlitvi pogostejše za ženske (15,1 %, eno odstotno točko več kot za moške); ker je dolgotrajna brezposelnost še vedno veliko bolj pogosta med ženskami (4,5 %) kot med moškimi (3,5 %),

R.

ker je tveganje za revščino večje za ženske kot za moške, zlasti po 65. letu starosti (21 %, 5 odstotnih točk več kot za moške),

S.

ker usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja ostaja nerešeno vprašanje za ženske in moške,

T.

ker imajo socialni partnerji pomembno vlogo pri opredelitvi in učinkovitem izvajanju ukrepov za enakost med moškimi in ženskami na evropski, nacionalni, regionalni in sektorski ravni ter na ravni podjetij,

U.

ker je delitev družinskih in gospodinjskih obveznosti med moškimi in ženskami, zlasti prek pogostejše uporabe starševskega in očetovskega dopusta, nepogrešljiv pogoj za spodbujanje in uresničevanje enakosti med ženskami in moškimi, nevključevanje porodniškega in študijskega dopusta v izračun skupnega delovnega časa pa je diskriminatorno in ženske postavlja v neugoden položaj na trgu dela,

V.

ker je dostop do storitev otroškega varstva ter skrbi za starejše in druge vzdrževane osebe bistven za enakopravno udeležbo moških in žensk na trgu dela, v izobraževanju in pri usposabljanju,

W.

ker uredbe o strukturnih skladih določajo, da države članice in Komisija zagotovijo, da se na različnih stopnjah izvajanja skladov podpirata enakost med moškimi in ženskami ter vključevanje vprašanja enakosti med spoloma,

1.

pozdravlja navedeno poročilo Komisije o enakosti med spoloma in ponavlja, da ima politika enakih možnosti za ženske in moške na ravni Evropske unije dvojen značaj, saj po eni strani zagotavlja enakopravnost med ženskami in moškimi na vseh področjih politike (vključevanje načela enakosti med spoloma), po drugi strani pa usmerjene ukrepe za omejitev diskriminacije nad ženskami, vključno s kampanjami osveščanja, izmenjavo najboljše prakse, dialogom z državljani in pobudami javno-zasebnih partnerstev;

2.

poudarja pomen boja proti nasilju nad ženskami pri doseganju enakopravnosti med ženskami in moškimi, zato države članice in Komisijo poziva k usklajenemu delovanju na tem področju; poziva Komisijo, naj preuči možnost novih ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami;

3.

poziva Komisijo in države članice, naj se skupaj borijo proti mrežam organiziranega kriminala in trgovine in naj sprejmejo ter okrepijo zakonodajne, upravne, izobraževalne, socialne in kulturne ukrepe, ki preprečujejo povpraševanje po prostituciji;

4.

poziva države članice, naj nujno ratificirajo Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi;

5.

meni, da udeležba žensk pri odločanju na lokalni, nacionalni in evropski ravni na splošno ni dovolj močna, zato poziva Komisijo, države članice in politične stranke, naj razmislijo o ukrepih za izboljšanje stanja; v zvezi s tem opozarja, da uporaba volilnih kvot pozitivno vpliva na zastopanost žensk;

6.

poudarja tesno povezavo med udeležbo žensk v politiki in odločanju ter njihovim sodelovanjem v nevladnih organizacijah in dejavnostih civilne družbe; zato poziva Komisijo in države članice, naj podprejo ukrepe za spodbujanje te udeležbe;

7.

poudarja pomembnost dejavnega vključevanja žensk v sindikalne organizacije skupaj z nalogami, ki so usmerjene na zaščito žensk na delovnem mestu, in podeljevanja pravic ženskam, do katerih so upravičene;

8.

poudarja pomen okrepljene vloge žensk pri nadzoru nad njihovimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami, zato podpira ukrepe in dejavnosti za izboljšanje dostopa žensk do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter za njihovo večjo ozaveščenost o pravicah in storitvah, ki so jim na razpolago;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za izvajanje vključevanja načela enakosti med spoloma v vse socialne politike, politike zaposlovanja in politike socialne varnosti, zlasti v strategijo prožne varnosti, ter se borijo proti vsem oblikam diskriminacije;

10.

podpira ukrepe, ki jih spodbujata Evropski socialni sklad in program PROGRESS za obdobje 2007–2013, s katerimi se bo izboljšal položaj žensk na trgu dela in ki bodo pripomogli k odpravi diskriminacije;

11.

je zaskrbljen zaradi pomanjkanja napredka v zvezi z razliko v plačah med ženskami in moškimi v zadnjih nekaj letih; zato poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo strategije in ukrepe na tem področju ter po potrebi skupaj s socialnimi partnerji določijo nove ukrepe ali nove pristope pri izvajanju obstoječih ukrepov za izboljšanje stanja; v tem smislu podpira predlog posvetovalnega odbora o enakih možnostih, katerega cilj je okrepitev evropske zakonodaje na tem področju z vzpostavitvijo obveznosti delodajalcev, da izvedejo revizijo na področju plač in pripravijo ustrezne akcijske načrte za odpravljanje razlik v plačah med spoloma; poudarja potrebo po usklajenem delovanju, zlasti v okviru novega cikla evropske strategije za rast in delovna mesta ter skupnih načel prožne varnosti;

12.

je zaskrbljen zaradi neugodnega položaja žensk na trgu dela, zaradi katerega imajo manj individualnih pravic do pokojnine in drugih izplačil socialnega varstva, zlasti v sistemih, v katerih je upravičenost večinoma povezana s posameznikovimi prispevki ali dohodki iz delovnega razmerja; zato poziva države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za okrepitev pravil v zvezi s socialnim varstvom in zaposlovanjem ter za ustvarjanje delovnih mest z varstvom pravic v različnih sektorjih dejavnosti, pri čemer zagotavljajo dostojne prihodke za delavce (zlasti ženske), pravice do zdravja in varnosti pri delu, socialno zaščito in sindikalno svobodo, s tem pa prispevajo k odpravi diskriminacije med moškimi in ženskami na delovnem mestu;

13.

poziva države članice, naj podprejo Komisijo pri njenem nadzoru nad izvajanjem nacionalnih ukrepov, katerih cilj je ocena spoštovanja načela enakosti, zlasti v zvezi z zakonitimi pravicami ter pokojninskimi sistemi in socialno varnostjo;

14.

poziva institucije Skupnosti in države članice, naj 22. februar razglasijo za „mednarodni dan enakega plačila za ženske in moške“;

15.

je zaskrbljen zaradi trajnega razhajanja med ravnijo izobrazbe žensk in moških, kjer se ženske izkažejo bolje od moških, ter razmerami na trgu dela, kjer ženske zaslužijo manj, imajo bolj negotovo zaposlitev in počasneje napredujejo kot moški; poziva Komisijo in države članice, naj raziščejo razloge in najdejo rešitve za to;

16.

priporoča državam članicam, da močno spodbujajo enako obravnavanje mladih v obdobju šolanja in sprejmejo ukrepe proti poklicni segregaciji, ki je še vedno prisotna v izobraževanju, kjer je delež učiteljic v vrtcih in osnovnih šolah veliko večji kot v srednjih šolah, na katerih prevladujejo moški, ki so bolje priznani in plačani ter imajo boljši družbeni položaj;

17.

predlaga Komisiji, naj preuči sprejetje ukrepov za spodbujanje študija žensk in moških na znanstvenih in tehničnih univerzitetnih smereh, da bi povečali število strokovnjakov na teh področjih in zadostili obstoječim zahtevam;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo dodatne ukrepe za izboljšanje dostopa žensk do trga dela in udeležbe na njem, zlasti v sektorjih, kjer so premalo zastopane, kot so visoka tehnologija, raziskovanje, znanost in inženirstvo, ter za izboljšanje kakovosti zaposlitve žensk, zlasti prek programov vseživljenjskega učenja in izobraževanja na vseh ravneh; poziva Komisijo in države članice, naj za dosego tega cilja uporabijo evropske strukturne sklade;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj položaj zakoncev, ki pomagajo v družinski obrti, trgovini, kmetijstvu, ribolovu in majhnih družinskih podjetjih, obravnavajo z vidika enakosti med spoloma in pri tem upoštevajo, da so ženske v ranljivejšem položaju kot moški; poziva Komisijo, naj nemudoma vloži predlog za spremembo Direktive 86/613/EGS o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu žensk med nosečnostjo in materinstvom (12), da bi se odpravila posredna diskriminacija, uvedla pozitivna obveznost enakega obravnavanja in izboljšal pravni položaj pomagajočih zakoncev;

20.

poziva države članice, naj pravno opredelijo solastništvo, da bi zagotovile polno priznavanje pravic žensk v kmetijskem sektorju, primerno zaščito na področju socialne varnosti ter priznavanje njihovega dela;

21.

spodbuja države članice, naj podprejo podjetnice v industrijskem sektorju ter zagotovijo finančno pomoč, strukture poklicnega svetovanja in ustrezno usposabljanje za ženske, ki ustanavljajo podjetja;

22.

poziva države članice, naj posebno pozornost posvetijo razpoložljivosti materinskih storitev za samozaposlene ženske;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo položaju naraščajočega števila delavcev, ki so uradno samozaposleni, vendar se v resnici lahko kategorizirajo kot „ekonomsko odvisni delavci“;

24.

poziva države članice, naj z namenom razširitve dobre prakse na tem področju priznajo podjetja, ki aktivno spodbujajo enakost med ženskami in moškimi ter olajšujejo usklajevanje dela in zasebnega življenja;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj prednost in posebno pozornost namenijo ranljivejšim skupinam žensk, zlasti invalidkam, ženskam, ki skrbijo za vzdrževane osebe, starejšim ženskam, pripadnicam manjšin, priseljenkam in zapornicam, ter naj oblikujejo usmerjene ukrepe, prilagojene njihovim potrebam;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo in izvajajo potrebne ukrepe za pomoč invalidkam pri napredovanju na področjih družbenega, poklicnega, kulturnega in političnega življenja, kjer so še vedno premalo zastopane;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo dostop priseljenk do izobrazbe in zaposlitve s sprejetjem ukrepov za boj proti dvojni diskriminaciji, ki jo trpijo priseljenke na trgu dela, oblikujejo ugodne pogoje, ki jim bodo omogočili dostop do trga dela, uskladijo njihovo poklicno in zasebno življenje ter jim zagotovijo ustrezno poklicno usposabljanje;

28.

pozdravlja posvetovanje med Komisijo in socialnimi partnerji, katerega cilj je izboljšati zakonodajni in nezakonodajni okvir za uskladitev poklicnega, družinskega in zasebnega življenja; se veseli analize tega posvetovanja ter predlogov, ki bodo sledili, zlasti v zvezi s porodniškim dopustom in njegovo vključitvijo v izračun skupnega delovnega časa, starševskim, očetovskim in posvojiteljskim dopustom ter dopustom za skrb za vzdrževane osebe; poleg tega meni, da je mogoče okvirni sporazum o starševskem dopustu izboljšati, tako da se vzpostavijo ukrepi za spodbujanje očetov h koriščenju starševskega dopusta, okrepijo pravice delavcev, ki se odločijo za starševski dopust, in se zagotovi prožnejši sistem v zvezi z dopusti s povečanjem trajanja starševskega dopusta in nadomestil zanj;

29.

opozarja, da mora vsaka politika na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja temeljiti na načelu svobodne izbire posameznikov ter jo je treba prilagoditi različnim življenjskim ciklom;

30.

poziva države članice, naj pripravijo posebne ukrepe za boj proti neenakosti med ženskami in moškimi, ki jo povzročajo prekinitve zaposlitve, zlasti zaradi porodniškega dopusta ali dopusta za skrb za vzdrževane osebe, ter za zmanjšanje njihovega negativnega vpliva na kariero, plačo in pokojninske pravice;

31.

ugotavlja, da je uskladitev poklicnega, zasebnega in družinskega življenja ena od rešitev za povečanje zaposlovanja, ter poziva Komisijo, naj zbere in posreduje najboljšo prakso glede učinkovite uravnoteženosti med delom in zasebnim življenjem ter večje udeležbe moških v družinskem življenju;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo udeležbo moških pri izvajanju politike enakosti med spoloma, zlasti kar zadeva usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja;

33.

poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj izboljšajo razpoložljivost, kakovost in dostopnost storitev otroškega varstva ter oskrbe vzdrževanih oseb v skladu z barcelonskimi cilji, ter naj zagotovijo, da bo razpoložljivost teh storitev združljiva z delovnikom moških in žensk, ki so zaposleni s polnim delovnim časom in skrbijo za otroke ter vzdrževane osebe;

34.

poziva odgovorne v podjetjih, naj v svoje kadrovsko načrtovanje vključijo prožne ukrepe družinske politike, da bi zaposlenim po premoru olajšali vrnitev na delo;

35.

Komisijo in države članice opozarja na feminizacijo revščine, ko ženskam, zlasti starejšim in samohranilkam, grozita izključenost in revščina, ter jih poziva, naj pripravijo ukrepe za preprečitev tega trenda;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo orodja usposabljanja in izvajanja, s katerimi bodo lahko vsi zadevni akterji v svoje področje pristojnosti vključili vidik, ki bo temeljil na enakih možnostih za ženske in moške, vključno z oceno posebnega vpliva politik na ženske in moške;

37.

poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo učinkovito uporabo obstoječih orodij, kot so priročniki za vključevanje načela enakih možnosti za ženske in moške v politike zaposlovanja, ki jih je pripravila Komisija;

38.

poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno usposabljanje uradnikov, pristojnih za izvajanje programov Skupnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, za vključevanje načela enakosti med spoloma;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo vrsto količinskih in kakovostnih kazalnikov ter statistik, ločenih po spolu, ki bodo zanesljivi, primerljivi in razpoložljivi in ki se bodo uporabili med spremljanjem izvajanja lizbonske strategije za rast in delovna mesta, da se zagotovi upoštevanje razsežnosti spola in ustrezno izvajanje ter spremljanje politik;

40.

pozdravlja ustanovitev evropskega inštituta za enakost med spoloma ter imenovanje članov upravnega odbora, s čimer je inštitut dobil svoj organ odločanja; je kljub vsemu zaskrbljen zaradi zamude pri zaposlitvi direktorja inštituta ter poziva Komisijo, naj to uredi;

41.

poziva Komisijo, naj s pomočjo evropskega inštituta za enakost med spoloma vključi dejstva in statistične podatke iz držav pristopnic in kandidatk v prihodnja letna poročila o enakosti med ženskami in moškimi;

42.

poziva države članice, naj pri vsem prebivalstvu spodbujajo ukvarjanje s športom in zdravo življenje ter pri tem upoštevajo, da so ženske v športnih dejavnostih manj udeležene;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/42

A.

ker Protokol o zaščiti in dobrem počutju živali zahteva od Skupnosti in držav članic, da pri oblikovanju in izvajanju kmetijskih in raziskovalnih politik pozorno upoštevajo zahteve o dobrem počutju živali,

B.

ker postopki kloniranja kažejo nizko raven preživetja pri prenesenih zarodkih in kloniranih živalih, mnogo kloniranih živali pa umre v zgodnjih obdobjih življenja zaradi odpovedi srčno-žilnega sistema, imunske pomanjkljivosti, odpovedi jeter, dihalnih težav ter ledvičnih in mišično-skeletnih nepravilnosti;

C.

ker je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) v svojem mnenju iz leta 2008 ugotovila, da sta raven umrljivosti in obolevnosti višji pri kloniranih živalih kot pri živalih, nastalih s spolnim razmnoževanjem, in ker lahko prekinitve ter motnje brejosti prizadenejo dobro počutje nadomestnih mater,

D.

ker Evropska skupina za etiko v znanosti in novih tehnologijah (EGE) ob upoštevanju sedanje stopnje trpljenja in zdravstvenih težav nadomestnih mater in kloniranih živali dvomi, da je kloniranje živali za hrano etično upravičeno, in meni, da ni prepričljivih argumentov, ki bi opravičili proizvodnjo hrane iz kloniranih živali ali njihovih potomcev,

E.

ker Direktiva Sveta 98/58/ES z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živali (1) določa, da „metode ekstenzivne in intenzivne reje, ki povzročajo ali lahko povzročijo trpljenje ali poškodbo katere koli zadevne živali, niso dovoljene“ (Priloga, odstavek 20),

F.

ker bi kloniranje bistveno zmanjšalo gensko raznovrstnost populacij živine ter s tem povečalo možnost, da bolezni, za katere so živali dovzetne, zdesetkajo cele črede,

G.

ker je EFSA 24. julija 2008 objavila znanstveno mnenje o posledicah kloniranja živali za varnost hrane, zdravje in dobro počutje živali ter okolje, v katerem ugotavlja, da sta zdravje in dobro počutje precejšnjega dela kloniranih živali pogosto hudo in smrtno ogrožena,

H.

ker je tradicionalna selektivna vzreja že privedla do okvar nog in srčno-žilnih motenj pri hitro rastočih prašičih, ter do šepavosti, mastitisa in zgodnjega zakola pri visoko donosnem govedu, medtem ko je glavni namen kloniranja proizvodnja mnogokratnih kopij živali, ki hitro rastejo ali so visoko donosne; ker bo kloniranje najhitreje rastočih in najdonosnejših živali povzročilo še več problemov z zdravjem in dobrim počutjem,

I.

ker kloniranje živali za preskrbo s hrano poleg tega, da njegove posledice niso bile ustrezno preučene, tudi resno ogroža ugled in bistvo evropskega kmetijskega modela, ki sloni na kakovosti proizvodov, načelih prijaznosti do okolja in spoštovanju strogih pogojev za dobro počutje živali,

1.

poziva Komisijo, naj predstavi predloge za prepoved, za preskrbo s hrano, (i) kloniranja živali, (ii) vzreje kloniranih živali ali njihovih mladičev, (iii) dajanja na trg mesa ali mlečnih izdelkov, pridobljenih iz kloniranih živali ali njihovih mladičev, ter (iv) uvoza kloniranih živali, njihovih mladičev, semena in zarodkov kloniranih živali ali njihovih mladičev, ter mesa in mlečnih izdelkov, pridobljenih iz kloniranih živali in njihovih mladičev, ob upoštevanju priporočil EFSA in EGE;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/43

A.

ker je socializacija (preko šole, družine in družbeno-kulturnega okolja) proces utrjevanja identitete, vrednot, prepričanj in vedenja, ki posamezniku dajejo mesto in vlogo v družbi, v kateri odrašča; ker je koncept identifikacije ključnega pomena za razumevanje delovanja tega procesa;

B.

ker bi bilo treba storiti več za spodbujanje razumske in odgovorne rabe televizije in novih tehnologij tako v šoli kot doma že od zgodnjih let,

C.

ker oglaševanje, ki posreduje na podlagi spola diskriminatorna in/ali poniževalna sporočila in kakršne koli spolne stereotipe, ovira nastanek sodobne in enakopravne družbe;

D.

ker stereotipi lahko prispevajo k vedenju, ki je podlaga za identifikacijo;

E.

ker oglaševanje in trženje kulturo odražata in hkrati prispevata k njenemu ustvarjanju,

F.

ker je oglaševanje sestavni del tržnega gospodarstva in predstavlja enega izmed vidikov realnosti, s katero se ljudje soočajo v vsakdanjem življenju,

G.

ker je podoba življenja žensk in moških v oglaševanju včasih karikirana,

H.

ker je diskriminacija na podlagi spola v medijih še zmeraj zelo razširjena; ker lahko spolne stereotipe v oglaševanju in medijih obravnavamo kot del te diskriminacije,

I.

ker spolni stereotipi v oglaševanju tako odražajo neenako razporeditev moči med spoloma,

J.

ker se je treba ustvarjanju spolnih stereotipov upreti na vseh ravneh družbe, da bi spodbudili enakost in sodelovanje med ženskami in moškimi tako na zasebnem kot javnem področju,

K.

ker lahko spolni stereotipi že od prvih let otrokove socializacije prispevajo k diskriminaciji na podlagi spola, ki krepi trajanje vseživljenjske neenakosti med ženskami in moškimi in oblikovanje klišejev na podlagi spola,

L.

ker so spolni stereotipi neproduktivni in na trgu dela prispevajo k razdelitvi poklicev na podlagi spola, pri čemer ženske na splošno zaslužijo manj od moških,

M.

ker je treba v prizadevanja, da bi preprečili nadaljevanje spolnih stereotipov, vključiti vso družbo; ker bi morali odgovornost za to nositi vsi,

N.

ker je treba odstraniti ovire za prenašanje pozitivne podobe moških in žensk v vseh družbenih okoliščinah,

O.

ker so otroci posebej ranljiva skupina, ki ne zaupa le avtoriteti, temveč tudi likom iz mitov, televizijskih oddaj, slikanic, izobraževalnih gradiv, televizijskih iger, oglasov za igrače itd.; ker se otroci učijo s posnemanjem in oponašanjem tega, kar so ravnokar doživeli; ker iz tega razloga spolni stereotipi močno vplivajo na razvoj posameznika in poudarjajo prepričanje, da spol določa, kaj je mogoče in kaj ne,

P.

ker je oglaševanje preko različnih medijev del našega vsakdanjega življenja; ker je zlasti pomembno, da za oglaševanje preko medijev veljajo obstoječa etično in/ali pravno zavezujoča pravila in/ali kodeksi, da bi preprečili oglaševanje z diskriminatornimi ali ponižujočimi sporočili, ki temeljijo na spolnih stereotipih in hujskanju k nasilju;

Q.

ker ima odgovorno oglaševanje lahko pozitiven učinek na družbeno zaznavanje tem, kot so: „telesna podoba“, „spolne vloge“ in „normalnost“; ker je oglaševanje lahko uporabno orodje za izpodbijanje stereotipov in spopadanje z njimi,

1.

poudarja, da je treba ženskam in moškim dati enake možnosti za individualni razvoj;

2.

ugotavlja, da so stereotipi o moških in ženskah kljub različnim programom Skupnosti za spodbujanje enakosti med spoloma še vedno močno razširjeni;

3.

ugotavlja, da bi nadaljnje raziskave pripomogle k razjasnitvi povezave med spolnimi stereotipi v oglaševanju in neenakostjo med spoloma;

4.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj izkoristijo in posredujejo zgoraj omenjene raziskave ter njihove rezultate;

5.

poudarja, da morajo države članice spoštovati obveznosti iz zgoraj omenjenega Evropskega pakta za enakost med spoloma;

6.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj se držijo smernic, sprejetih v različnih programih Skupnosti, kot je na primer EQUAL, in smernic za enakost med spoloma;

7.

poziva Svet in Komisijo naj spremljajo izvajanje obstoječih določb prava Skupnosti o spolni diskriminaciji in hujskanju k sovraštvu na podlagi spola;

8.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj v vsej Evropski uniji oblikujejo akcijske programe osveščanja proti seksističnim napadom ali ponižujočemu prikazovanju žensk in moških v trženju in oglaševanju;

9.

poziva države članice, naj preučijo podobe žensk in moških v oglaševanju in trženju ter o tem poročajo;

10.

poudarja, da so še posebej problematični stereotipi v oglaševanju v otroških televizijskih programih zaradi njihovega morebitnega učinka na spolno socializacijo ter posledičnega vpliva na podobo, ki jo imajo otroci o sebi, svojih družinskih članih in zunanjem svetu;

11.

se zaveda, da morajo prizadevanja za odpravo stereotipov v medijih in oglaševanju spremljati izobraževalne strategije in ukrepi za osveščanje od zgodnje starosti in za razvoj kritičnega mišljenja od adolescence dalje;

12.

poudarja temeljno vlogo, ki bi jo moral pri razvoju kritičnega mišljenja otrok imeti izobraževalni sistem z vidika podob in medijev na splošno, da bi preprečili nezaželene učinke pojavljanja spolnih stereotipov v trženju in oglaševanju;

13.

ugotavlja, da je treba za zagotovitev enakosti med spoloma izpodbijati tradicionalne spolne vloge;

14.

želi posebej pritegniti pozornost na to, da je treba sporočila, ki nasprotujejo človeškem dostojanstvu in posredujejo spolne stereotipe, odstraniti iz učbenikov, igrač, video in računalniških igric, interneta in novih informacijskih ter komunikacijskih tehnologij, in iz oglasov v različnih vrstah medijev;

15.

z izredno zaskrbljenostjo opaža oglaševanje spolnih storitev, ki podkrepljuje stereotipe žensk kot objektov, v publikacijah, kot so lokalni časopisi, ki so brez težav vidne in dostopne otrokom;

16.

ugotavlja, da je treba izvajati ukrepe trajnega usposabljanja za zaposlene v medijih in v sodelovanju z njimi ter izvajati akcije osveščanja družbe o negativnih posledicah spolnih stereotipov;

17.

opozarja, da se raba televizije in novih tehnologij med otroki in najstniki povečuje, da se prične v zgodnji starosti in je vedno več tudi nenadzorovanega gledanja televizijskih programov;

18.

ugotavlja, da lahko prikazovanje idealne telesne podobe v trženju in oglaševanju negativno vpliva na samopodobo žensk in moških, zlasti najstnikov in oseb, ki so nagnjene k motnjam hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija; poziva oglaševalce, naj pri oglaševanju izdelkov previdno uporabljajo skrajno vitke ženske;

19.

poziva države članice, naj s primernimi sredstvi zagotovijo, da bo v trženju in oglaševanju zagotovljeno spoštovanje človeškega dostojanstva in osebne integritete, da posredno niti neposredno nista diskriminatorna, da se ne hujska k sovraštvu na podlagi spola, rase ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmeritve, ter da ne vsebujeta elementov, katerih vsebina v svojem kontekstu odobrava, spodbuja ali pretirano hvali nasilje nad ženskami;

20.

priznava delo, ki so ga medijski regulatorji v nekaterih državah članicah že opravili na področju preučevanja posledic spolnih stereotipov in spodbuja medijske regulatorje v vseh državah članicah, naj izmenjajo najboljšo prakso s tega področja;

21.

Komisijo želi spomniti, da je zgoraj omenjena Direktiva Sveta 2004/113/ES, ko jo je Komisija prvič predlagala, pokrivala tudi diskriminacijo v medijih; Komisijo poziva, naj okrepi prizadevanja proti diskriminaciji;

22.

poudarja, da so v medijih in oglaševalskem svetu potrebni pozitivni zgledi z vidika spola, zato da se pokaže, da je sprememba mogoča in zaželena; meni, da bi morale države članice uradno ustanoviti nagrade, ki jih oglaševalci podeljujejo svojim kolegom, in nagrade, ki jih podeljuje javnost, za oglaševanje, ki na najboljši način presega spolne stereotipe in ki poudarja pozitivno vlogo oz. krepi podobo žensk in moških ter odnosov med njimi;

23.

poudarja, da je treba širiti načela enakosti med spoloma preko medijev s publikacijami in programi, namenjenimi različnim starostnim skupinam, ki bi večali priljubljenost najboljše prakse in spoštovanje razlik med spoloma;

24.

poudarja, da je treba nadaljevati razpravo o trženju in oglaševanju in njuni vlogi pri ustvarjanju in ohranjanju spolnih stereotipov;

25.

poziva države članice, naj pripravijo in sprožijo izobraževalne pobude, nastale v duhu strpnosti in ob izogibanju vsem stereotipom ter naj s primernimi izobraževalnimi programi spodbujajo kulturo enakosti med spoloma;

26.

poudarja, da je treba odpraviti predsodke o spolu;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/47

A.

ker je Izrael v zadnjih letih utrpel mnogo terorističnih napadov na svoje civilno prebivalstvo s smrtnimi žrtvami; ker so izraelske oblasti sprejele številne ukrepe, da bi preprečile ta teroristična dejanja, vključno z aretacijami domnevnih palestinskih skrajnežev, vendar pa boj proti terorizmu ne upravičuje kršenja humanitarnega prava,

B.

ker je danes več kot 11 000 Palestincev, med njimi stotine žensk in otrok, zaprtih v izraelskih zaporih in centrih za pridržanje in ker je bila večini odvzeta prostost na zasedenih palestinskih ozemljih,

C.

ker je v Konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je podpisal Izrael, otrok opredeljen kot oseba, mlajša od 18 let; ker pa so palestinski otroci od 16. leta po izraelskih vojaških predpisih, ki urejajo zasedena palestinska ozemlja, obravnavani kot odrasli in so pogosto pridržani v neustreznih razmerah,

D.

ker je izraelska vlada v znamenje dobre volje in ustvarjanja medsebojnega zaupanja 25. avgusta 2008 izpustila 198 Palestincev in ker se obe strani še naprej pogajata, da bi dosegli obsežnejši sporazum o izpustitvi drugih zapornikov,

E.

ker sta pred nedavnim izraelska in libanonska vlada sprejeli pozitivne ukrepe glede menjave zapornikov za posmrtne ostanke izraelskih vojakov,

F.

ker je v Izraelu okrog 1 000 zapornikov pridržanih na podlagi „upravnih odredb o pridržanju“ s pravico do pritožbe, a brez obtožnice, sojenja in pravice do obrambe; ker je takšne „upravne odredbe o pridržanju“ mogoče več let obnavljati, kar se v nekaterih primerih tudi dogaja,

G.

ker poročila o človekovih pravicah navajajo, da so palestinski zaporniki žrtve zlorab in mučenja,

H.

ker je za veliko večino palestinskih zapornikov, pridržanih v zaporih na ozemlju Izraela, kljub pozivom mednarodnega odbora Rdečega križa v Izraelu pogosto nemogoče ali zelo težko uveljavljati pravico do obiskov svojih družin,

I.

ker ima vprašanje zapornikov pomembne politične, družbene in humanitarne posledice in ker aretacija 48 izvoljenih članov palestinskega zakonodajnega sveta in predstavnikov občin resno vpliva na politične dogodke na zasedenem palestinskem ozemlju; ker je bil dokument zapornikov, ki so ga maja 2006 sprejeli zaprti politični voditelji iz različnih frakcij, podlaga za nacionalno spravo in je omogočil vzpostavitev vlade narodne enotnosti,

J.

ker odnosi med Evropskimi skupnostmi in Izraelom po členu 2 Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, kar predstavlja bistveni element tega sporazuma; ker akcijski načrt med EU in Izraelom poudarja spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava kot skupnih vrednot obeh strani,

1.

pozdravlja nedavno odločitev izraelske vlade, da izpusti številne palestinske zapornike, saj gre za pozitivno dejanje, ki bo okrepilo avtoriteto palestinskih oblasti in vzpostavilo ozračje medsebojnega zaupanja;

2.

poziva, naj Hamas in Izrael ukrepata, da se nemudoma izpusti izraelski desetnik Gilad Šalit;

3.

poudarja, da vprašanje palestinskih zapornikov močno vpliva na palestinsko družbo in izraelsko-palestinski konflikt, ter v zvezi s tem meni, da bi lahko bila izpustitev večjega števila palestinskih zapornikov in zlasti takojšnja izpustitev zaprtih članov palestinskega zakonodajnega sveta, vključno z Marvanom Barghutijem, pozitiven korak k vzpostavitvi ozračja medsebojnega zaupanja, ki je potrebno za doseganje večjega napredka v mirovnih pogajanjih;

4.

podpira legitimna izraelska varnostna vprašanja; meni, da je treba pri obravnavi zapornikov v celoti spoštovati pravno državo, kar je ključni korak za demokratično državo;

5.

poziva Izrael, naj zagotovi spoštovanje minimalnih standardov pridržanja, naj postavi vse pripornike pred sodišče in preneha uporabljati „upravne odredbe o pridržanju“ ter naj izvaja ustrezne ukrepe za mladoletnike in za pravico do obiskov zapornikov v skladu z mednarodnimi standardi, vključno s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah ter Konvencijo ZN proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju;

6.

izraža globoko zaskrbljenost nad položajem palestinskih zapornic in drugih občutljivih zapornikov, s katerimi se po pričevanjih slabo ravna in jim ni omogočen ustrezen dostop do zdravstvene oskrbe;

7.

poziva palestinske oblasti, naj si z vsemi močmi prizadevajo za preprečitev vsakih nasilnih ali terorističnih dejanj, zlasti s strani bivših zapornikov, še posebej otrok;

8.

izraža svoje prepričanje, da bi morala krepitev odnosov med EU in Izraelom potekati v skladu in v povezavi z izpolnjevanjem obveznosti Izraela po mednarodnem pravu;

9.

pozdravlja sklep, sprejet na osmem srečanju pridružitvenega sveta EU-Izrael o vzpostavitvi polnopravnega pododbora za človekove pravice, ki bo nadomestil sedanjo delovno skupino za človekove pravice; poziva, da se je treba v okviru spremljanja napredka Izraela pri izpolnjevanju njegovih obveznosti po mednarodnem pravu obširno posvetovati in polno sodelovati z organizacijami za človekove pravice in nevladnimi organizacijami v Izraelu in na zasedenih palestinskih ozemljih;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, izraelski vladi, knesetu, predsedniku palestinskih oblasti, palestinskemu zakonodajnemu svetu, visokemu predstavniku za skupno zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, odposlancu četverice na Bližnjem vzhodu, predsedniku evro-sredozemske parlamentarne skupščine, visokemu predstavniku ZN za človekove pravice in mednarodnemu odboru Rdečega križa.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/49

A.

ker člen 11(1) Pogodbe EU priznava spoštovanje človekovih pravic kot enega od ciljev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter ker novi člen 21 Pogodbe EU, kot ga uvaja člen 1(24) Lizbonske pogodbe, priznava, da Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni vodijo načela, ki so bila podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve ter ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava,

B.

ker se uporabljajo sankcije za dosego ciljev SZVP iz člena 11 Pogodbe EU, ki med drugim vključujejo spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravne države in dobrega upravljanja,

C.

ker zgoraj navedena Osnovna načela o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) predstavljajo prvi pragmatičen dokument, ki določa okvir, v katerem EU izreka sankcije; čeprav EU te dejansko izvaja že od začetka osemdesetih let in zlasti po začetku veljave Pogodbe EU leta 1993; ker ta dokument uradno določa sankcije kot instrument SZVP in posledično predstavlja izhodišče politike EU na področju sankcij,

D.

ker ta politika sankcij temelji predvsem na naslednjih petih ciljih v SZVP: zaščititi skupne vrednote, temeljne interese, neodvisnost in celovitost Unije skladno z načeli Ustanovne listine Združenih narodov; krepiti varnost Unije v vseh njenih oblikah; ohranjati mir in krepiti mednarodno varnost v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov in Helsinške sklepne listine ter cilji Pariške listine, tudi s tistimi, ki se nanašajo na zunanje meje; spodbujati mednarodno sodelovanje; razvijati in utrjevati demokracijo, pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

E.

ker se krepi mednarodno soglasje, da vsaka huda in namerna škoda, povzročena okolju, ogroža svetovni mir in varnost ter predstavlja kršitev človekovih pravic,

F.

ker je EU zavezana k sistematičnemu izvajanju sankcij, ki jih je določil Varnostni svet ZN v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine Združenih narodov, in ker hkrati uvaja avtonomne sankcije v odsotnosti mandata Varnostnega sveta ZN v primerih, ko Varnostni svet ZN nima pooblastil za sprejemanje ukrepov ali pa mu je to preprečeno zaradi nesoglasja med njegovimi člani; ker v zvezi s tem poudarja obveznost ZN in EU, da uvajata sankcije v skladu z mednarodnim pravom,

G.

ker torej politika sankcij EU vključuje sankcije Varnostnega sveta ZN, vendar so njeno področje uporabe in cilji širši kot področje uporabe in cilji politike Varnostnega sveta ZN (mednarodni mir in varnost),

H.

ker so sankcije eden od instrumentov, ki jih EU lahko uporabi za izvajanje svoje politike na področju človekovih pravic; ker opozarja, da mora biti uporaba sankcij skladna s splošno strategijo Unije na zadevnem področju ter mora biti na seznamu prednostnih nalog zadnji ukrep za doseganje posebnih ciljev SZVP; ker je učinkovitost sankcij odvisna od tega, ali jih vse države članice uporabljajo sočasno,

I.

ker ni veljavne opredelitve, kaj je sankcija, niti po mednarodnem pravu niti po pravu EU/ES; ker se kljub temu v okviru SZVP za sankcije ali omejevalne ukrepe štejejo ukrepi, ki v celoti ali delno prekinjajo ali zmanjšujejo diplomatske ali gospodarske odnose z eno ali več tretjimi državami in katerih namen je doseči spremembo določenih dejavnosti ali politik, kot so kršitve mednarodnega prava ali človekovih pravic, ali politik vlad tretjih držav, nedržavnih subjektov ali fizičnih in pravnih oseb, ki ne spoštujejo pravne države ali demokratičnih načel,

J.

ker vrste omejevalnih ukrepov vključujejo različne ukrepe, kot so embargo na orožje, trgovinske sankcije, finančne/gospodarske sankcije, zamrznitev sredstev, prepoved poletov, omejevanje vstopa, diplomatske sankcije, bojkotiranje športnih in kulturnih dogodkov ter prenehanje sodelovanja s tretjo državo,

K.

ker v skladu s splošno prakso EU ta resolucija brez razlikovanja uporablja izraza „sankcije“ in „omejevalni ukrepi“; ker je ta resolucija prevzela opredelitev ustreznih ukrepov iz člena 96 Sporazuma iz Cotonouja (16),

L.

ker same sankcije EU temeljijo na različnih pravnih podlagah glede na natančne značilnosti omejevalnih ukrepov, pravno naravo odnosov z zadevno tretjo državo ter zadevne sektorje in cilje; ker ti dejavniki določajo postopek za sprejetje sankcij – za katere je pogosto, vendar ne vedno, potrebno skupno stališče SZVP in torej soglasje v Svetu – in zakonodajni postopek, ki ga je treba upoštevati, da so sankcije pravno zavezujoče in izvršljive, pri čemer je skupni postopek določen v členu 301 Pogodbe ES,

M.

ker so prepovedi izdaje vizumov in embargi na orožje najpogosteje uvedene sankcije skupne zunanje in varnostne politike ter predstavljajo enega od začetnih ukrepov v zaporedju sankcij EU; ker sta ti dve vrsti ukrepov edina ukrepa, ki ju neposredno izvajajo države članice, saj v skladu s Pogodbo ES zanju ni potrebna posebna zakonodaja o sankcijah; ker je po drugi strani za finančne sankcije (zamrznitev sredstev) in trgovinske sankcije treba sprejeti posebno zakonodajo o sankcijah,

N.

ker so v skladu z zgoraj navedenimi Osnovnimi načeli o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) in smernicami na tem področju ciljno usmerjene sankcije lahko učinkovitejše kot splošnejše sankcije in so zato bolj zaželene, in sicer prvič zato, ker se z njimi izognemo negativnim učinkom za večji del prebivalstva, in drugič zato, ker neposredno zadevajo odgovorne osebe in je zato verjetneje, da bodo povzročile spremembe v politiki, ki jo te osebe izvajajo;

O.

ker se priznava obstoj ukrepov, ki niso označeni kot „sankcije“, čeprav jih sprejme Svet v sklepih predsedstva, in ki se hkrati razlikujejo od drugih omejevalnih ukrepov, ki so navedeni kot orodje SZVP,

P.

ker gospodarske odnose med EU in tretjimi državami pogosto urejajo sektorski dvostranski ali večstranski sporazumi, ki jih mora EU spoštovati pri uporabi sankcij; ker mora EU zato po potrebi razveljaviti ali odpovedati zadevni sporazum, preden uporabi gospodarske sankcije, ki niso združljive s pravicami, ki so zadevni tretji državi podeljene v obstoječem sporazumu,

Q.

ker odnose med EU in tretjimi državami pogosto urejajo dvostranski ali večstranski sporazumi, ki eni od pogodbenic omogočajo sprejetje ustreznih ukrepov v primeru, da druga pogodbenica krši bistven element sporazuma, zlasti spoštovanje človekovih pravic, mednarodnega prava, demokratičnih načel in pravne države (klavzula o človekovih pravicah), pri čemer je Sporazum iz Cotonouja pomemben primer,

R.

ker mora biti uvedba in uporaba omejevalnih ukrepov skladna s človekovimi pravicami in mednarodnim humanitarnim pravom, vključno s pravico do poštenega postopka in učinkovitega pravnega sredstva ter sorazmernosti, in mora zagotoviti ustrezne izjeme, da se upoštevajo osnovne človekove potrebe zadevnih oseb, kot je dostop do osnovnošolskega izobraževanja, pitne vode in osnovne zdravstvene oskrbe, tudi osnovnih zdravil; ker je treba pri politiki sankcij v celoti upoštevati standarde, ki jih postavljajo Ženevska konvencija, Konvencija o otrokovih pravicah, Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah ter resolucija Združenih narodov v zvezi z zaščito civilistov in otrok v oboroženih spopadih,

S.

ker je verodostojnost EU in njenih posameznih držav članic v primeru, ko se zdi, da so sankcije EU kršene, ogrožena, in ker je bil Robert Mugabe povabljen, da se 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni udeleži vrha EU-Afrika kljub temu, da mu je bil dostop na vsa ozemlja držav članic EU uradno prepovedan na podlagi Skupnega stališča Sveta 2004/161/SZVP z dne 19. februarja 2004 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju (17), kot je bilo nazadnje podaljšano s Skupnim stališčem Sveta 2008/135/SZVP z dne 18. februarja 2008 (18),

1.

obžaluje, da do zdaj ni bila izvedena nobena ocena ali presoja vplivov politike sankcij EU in da je zato zelo težko izmeriti njene vplive in učinkovitost v praksi ter torej priti do potrebnih zaključkov; poziva Svet in Komisijo, da izvedeta postopek ocenjevanja; vendar meni, da je politika sankcij, uporabljena proti Južni Afriki, učinkovito pripomogla k odpravi apartheida;

2.

meni, da razlike v pravnih podlagah za izvajanje politike sankcij EU, ki vključuje različne ravni odločanja, izvajanja in nadzora, spodkopavajo njeno preglednost in povezanost, posledično pa tudi njeno verodostojnost;

3.

meni, da učinkovitost sankcij pomeni, da se njihova uvedba zdi legitimna evropski in mednarodni javnosti ter javnosti v državah, v katerih se pričakujejo spremembe; poudarja, da posvetovanje s Parlamentom v postopku odločanja krepi to legitimnost;

4.

prav tako ugotavlja, da imajo lahko sankcije simbolično vrednost, saj izražajo moralno obsodbo EU in tako povečujejo vidnost in verodostojnost zunanje politike EU; vendar opozarja, da ne sme biti prevelikega poudarka na sankcijah kot simboličnih ukrepih, saj bi jih to utegnilo popolnoma razvrednotiti;

5.

meni, da mora biti uporaba sankcij predvidena v primeru ravnanja organov ali nedržavnih subjektov ali fizičnih in pravnih oseb, ki pomeni resno ogrožanje varnosti in človekovih pravic, ali v primeru, ko se zaradi tretje stranke izčrpajo vse pogodbene in/ali diplomatske možnosti ali ko so dosegle mrtvo točko;

6.

meni, da je vsako prostovoljno in nepopravljivo poslabšanje okolja grožnja varnosti ter resna kršitev človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, da vsak prostovoljen in nepopravljiv poseg v okolje vključita v razloge, ki lahko vodijo v sprejetje sankcij;

7.

ugotavlja, da se splošni instrumenti sankcij EU na splošno uporabljajo na prožen način in v skladu s potrebami za vsak primer posebej; kljub temu obžaluje dejstvo, da EU svojo politiko sankcij pogosto uporablja neskladno, s tem da tretje države obravnava različno, čeprav je njihovo upoštevanje človekovih pravic in demokratičnih načel podobno, kar sproža kritike na račun uporabe „dvojnih meril“;

8.

je v zvezi s tem prepričan, da morata izvajanje in ocena sankcij Evropske unije zaradi kršenja človekovih pravic načeloma prevladati nad morebitno škodo, ki jo zaradi uvedbe sankcij utrpijo trgovinski interesi Evropske unije in njenih državljanov;

9.

obžaluje, da so v Evropski uniji nesoglasja glede politike do posamezne države, kot je Kuba, ali dejstvo, da države članice oklevajo, da bi se zoperstavile velikim trgovinskim partnerjem, kot je Rusija, povzročila, da je Unija sprejela zgolj „neuradne sankcije“ v sklepih predsedstva, kar pomeni neuravnoteženo oziroma neusklajeno uporabo sankcij Unije; vendar priznava, da so lahko ukrepi iz sklepov Sveta, npr. odlog podpisa sporazumov z nekaterimi državami, kot je Srbija, koristna oblika pritiska na tretje države, da te v celoti sodelujejo z mednarodnimi mehanizmi;

10.

v zvezi s Kubo opozarja, da zgoraj navedeno skupno stališče, ki je bilo sprejeto leta 1996 in nato redno ponovno potrjeno, nakazuje načrt v korist mirnega prehoda v demokracijo, ostaja v celoti veljavno ter ni predmet spora v evropskih institucijah; obžaluje, da do sedaj ni bilo nobenega večjega izboljšanja na področju človekovih pravic; je seznanjen s sklepom Sveta z dne 20. junija 2008 za odpravo neuradnih sankcij v zvezi s Kubo, vendar poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, k poenostavitvi dostopa do zapornikov ter ratifikaciji in izvajanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; ugotavlja, da bo Svet v enem letu odločil, ali bo nadaljeval politični dialog s Kubo glede na to, ali se bo stanje na področju človekovih pravic znatno izboljšalo; opominja, da je stališče Sveta tudi zavezujoče za institucije Evropske unije, kar zadeva dialog z kubanskimi oblastmi in predstavniki civilne družbe; ponavlja svoje stališče do prejemnikov nagrade Saharova Oswalda Paye Sardiñasa in skupine „Damas de Blanco“;

11.

meni, da se argument „neučinkovitosti“ sankcij ne sme uporabljati zato, da bi se sankcije preklicale, temveč bi moral biti uporabljen zato, da se preusmeri in ponovno oceni sama sankcija; poleg tega meni, da mora nadaljevanje ali prekinitev sankcij temeljiti samo na tem, ali so bili doseženi njihovi cilji, njihova narava pa je lahko glede na njihovo oceno okrepljena ali spremenjena; meni, da morajo v ta namen sankcije vedno spremljati jasna merila uspešnosti;

12.

meni, da je treba učinkovitost sankcij preučevati na več ravneh, tako na ravni dejanske učinkovitosti ukrepov, tj. njihove zmožnosti vplivati na zasebne in poklicne dejavnosti ciljnih oseb kot članov ciljnega režima ali na delovanje tega režima, kot tudi na ravni njihove politične učinkovitosti, kar pomeni njihovo zmožnost, da prekinejo ali spremenijo dejavnosti ali politike, ki so bile razlog za njihovo sprejetje;

13.

meni, da je učinkovitost sankcije odvisna od sposobnosti Evropske unije, da jo izvaja celotno obdobje, ter v zvezi s tem obžaluje uporabo določb, kot so določbe o časovni omejitvi, ki omogočajo samodejno odpravo sankcij;

14.

nasprotuje uporabi posplošenih, nerazlikovalnih sankcij proti kateri koli državi v vseh okoliščinah, saj ta pristop povzroča dejansko popolno izolacijo prebivalstva; meni, da lahko gospodarske sankcije, ki niso usklajene z drugimi političnimi instrumenti, le stežka zagotovijo politične reforme v zadevnem režimu; zato vztraja, da mora vsako sankcijo proti državnim organom sistematično spremljati podpora civilni družbi zadevne države;

15.

poudarja, da se večina sankcij EU uvede na podlagi zadev, povezanih z varnostjo; kljub temu poudarja, da morajo kršitve človekovih pravic predstavljati zadostno podlago za uporabo sankcij, ker prav tako ogrožajo varnost in stabilnost;

16.

poudarja, da je glavni namen sankcij doseči spremembo politike ali dejavnosti v skladu s cilji skupnega stališča SZVP ali sklepi, ki jih sprejme Svet, ali mednarodnim sklepom, na katerem sankcije temeljijo;

17.

vztraja na tem, da se je Svet s sprejetjem zgoraj navedenih Osnovnih načel o uporabi omejevalnih ukrepov (sankcij) zavezal k uporabi sankcij kot dela obsežnega in celostnega političnega pristopa; v zvezi s tem poudarja, da ta pristop vključuje vzporeden političen dialog, spodbude in pogojenost ter v skrajnem primeru celo uporabo prisilnih ukrepov, kot so določeni v teh osnovnih načelih; meni, da je treba klavzule o človekovih pravicah in demokraciji, sistem splošnih preferenc in razvojno pomoč uporabljati kot orodja tega obsežnega in celostnega političnega pristopa;

18.

poudarja, da se izvajanje klavzule o človekovih pravicah ne more šteti za popolnoma avtonomno ali enostransko sankcijo EU, saj izhaja neposredno iz dvostranskega ali večstranskega sporazuma, ki določa vzajemno obveznost glede spoštovanja človekovih pravic; meni, da ustrezni ukrepi, ki so sprejeti v skladu s to klavzulo, zadevajo izključno izvajanje zadevnega sporazuma, ki vsaki pogodbenici daje zakonito podlago, da prekine ali razveljavi sporazum; zato meni, da se izvajanje klavzul o človekovih pravicah in avtonomnih ali enostranskih sankcij nujno medsebojno dopolnjujeta;

19.

zato pozdravlja sistematično vključitev klavzul o človekovih pravicah in vztraja pri vključitvi posebnega mehanizma izvajanja v vse dvostranske sporazume s tretjimi državami, vključno s sektorskimi sporazumi; v zvezi s tem opozarja na pomembnost priporočil, oblikovanih za učinkovitejše in bolj sistematično izvajanje klavzule, in sicer oblikovanje ciljev in referenčnih meril ter redno ocenjevanje; ponovno zahteva izvajanje klavzul o človekovih pravicah prek preglednejšega postopka posvetovanja med stranmi, vključno s Parlamentom in civilno družbo, ki podrobno določi politične in pravne mehanizme za primer zahteve za dvostransko sodelovanje, opuščene na podlagi ponavljajočih se in/ali sistematičnih kršitev človekovih pravic, ki kršijo mednarodno pravo; podpira postopkovni model po Sporazumu iz Cotonouja za odzivanje na hude kršitve človekovih pravic, za demokratična načela in pravno državo; meni, da se je sistem intenzivnega političnega dialoga (člen 8 Sporazuma iz Cotonouja) in posvetovanj (člen 96 Sporazuma iz Cotonouja) pred sprejetjem ustreznih ukrepov in po njem v več primerih izkazal kot uspešen instrument za izboljšanje razmer na kraju samem;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj ne predlagajo prostotrgovinskih in/ali pridružitvenih sporazumov – četudi vključujejo klavzule o človekovih pravicah – vladam držav, kjer po poročilih Urada visokega komisarja za človekove pravice pri Združenih narodih prihaja do hudih kršitev človekovih pravic;

21.

meni, da lahko nesprejetje ustreznih in omejevalnih ukrepov v primeru stalnih kršitev človekovih pravic resno ogrozi strategijo o človekovih pravicah, politiko sankcij in verodostojnost Unije;

22.

meni, da je politika sankcij precej učinkovitejša, če je del skladne strategije o človekovih pravicah; ponovno poudarja svoj poziv Svetu in Komisiji, da se v vsakem strateškem dokumentu države ali v drugih podobnih dokumentih izdela posebna strategija v zvezi s človekovimi pravicami in razmerami, kar zadeva demokracijo;

23.

meni, da morajo v primeru uvedbe sankcij dialogi in posvetovanja o človekovih pravicah nujno vključevati razprave o napredku, ki je bil dosežen pri izpolnjevanju ciljev in meril uspešnosti, kot so bili določeni ob sprejetju omejevalnih ukrepov; hkrati meni, da cilji, doseženi med dialogi in posvetovanji o človekovih pravicah, v nobenem primeru ne morejo nadomestiti uresničitve ciljev, povezanih s sankcijami;

24.

zavzema stališče, da ima usklajeno ukrepanje mednarodne skupnosti močnejši učinek kot neskladni in neenaki ukrepi, ki jih sprejmejo države ali regionalni subjekti; zato pozdravlja dejstvo, da mora politika sankcij EU še naprej temeljiti na pojmu prednosti v korist režima ZN;

25.

poziva Svet, da v primeru odsotnosti sankcij Varnostnega sveta ZN sodeluje z državami, ki niso v EU in ki sankcionirajo, pri posredovanju informacij in pri usklajevanju ukrepov na mednarodni ravni, da se prepreči izmikanje sankcijam ter da se kar najbolj povečata učinkovitost in uporaba sankcij EU ter drugih sankcij v skladu z mednarodnim pravom;

26.

meni, da si mora EU za spodbujanje človekovih pravic in zagotavljanje usklajenosti ukrepov in sankcij prizadevati za sodelovanje z drugimi regionalnimi organizacijami, kot sta Afriška unija in Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN);

27.

poziva EU, da sistematično razvija dialog z državami, ki ne sankcionirajo, da se doseže skupno stališče o omejevalnih ukrepih, zlasti na regionalni ravni; poudarja, da sankcije pogosto ne morejo doseči zahtevane spremembe politike ali dejavnosti, če je mednarodna skupnost razdeljena in glavni akterji niso vključeni v njihovo izvajanje, kot je pokazal primer Burme/Mjanmara;

28.

poziva Svet in Komisijo, da na dnevni red političnega dialoga z državami, ki ne sankcionirajo, sistematično vključita vprašanje njihove vloge in vpliva v zvezi s ciljnim režimom ali nedržavnimi subjekti ne glede na to, ali gre za posameznike, organizacije ali podjetja;

29.

meni, da se mora možnost podpisa sporazuma o prosti trgovini z regijo ciljne države uporabljati kot „korenček“ in sredstvo za izvajanje pritiska ter da mora tak sporazum v vsakem primeru izključiti državo, ki je predmet sankcij;

30.

poudarja potrebo po poglobljeni analizi vsakega posameznega primera, preden se sprejmejo sankcije, da se oceni možen učinek različnih sankcij in določi, katere sankcije so najučinkovitejše glede na vse ostale pomembne dejavnike in primerljive izkušnje; meni, da je takšna predhodna preučitev toliko bolj utemeljena, ker se je težko vrniti nazaj, ko se postopek sankcij enkrat začne, ne da bi to ogrozilo verodostojnost EU ali izražanje podpore EU prebivalstvu ciljne tretje države, glede na to, da lahko organi te države izrabijo odločitev EU; v tem smislu upošteva sedanjo prakso, po kateri Svet razpravlja o ustreznosti, naravi in učinkovitosti predlaganih sankcij na podlagi ocene vodij misije EU v zadevni državi, ter poziva k vključitvi neodvisnega strokovnega poročila v takšno oceno;

31.

vendar poudarja, da se takšne analize ne bi smele uporabiti za odložitev sprejetja sankcij; v zvezi s tem poudarja, da dvostopenjski postopek za naložitev sankcij v okviru SZVP določa področje delovanja za nujni politični odziv, sprva prek sprejetja skupnega stališča, ki se določi po poglobljeni analizi uredbe s podrobno opredelitvijo natančne vrste in področja delovanja sankcij;

32.

poziva, da se v pravne instrumente sistematično vključijo jasna in posebna merila uspešnosti kot pogoji za odpravo sankcij; vztraja zlasti, da se referenčna merila oblikujejo na podlagi neodvisne strokovne ocene in da se kasneje ne spreminjajo glede na politične spremembe znotraj Sveta;

33.

poziva Svet in Komisijo, da vzpostavita vzorčen postopek pregleda sankcij, ki bo vključeval predvsem sistematično vključitev klavzule o pregledu, ki uvaja ponovno obravnavo režima sankcij na podlagi določenih meril uspešnosti ter oceno, ali so bili cilji izpolnjeni; vztraja, da je treba pozdraviti izjave o nameri ali pripravljenost, da se vzpostavijo postopki, ki vodijo k pozitivnim rezultatom, vendar poudarja, da te pri ocenjevanju sankcij v nobenem primeru ne smejo nadomestiti doseganja vidnega in dejanskega napredka v zvezi z izpolnjevanjem referenčnih meril;

34.

meni, da embargo na orožje proti Kitajski kaže skladnost in doslednost EU, saj je bil ta embargo uveden po pokolu v Tiananmenu leta 1989, in da ni razloga za njegovo odpravo, ker EU do zdaj ni prejela nobenih pojasnil o pokolu;

35.

poziva formacijo za sankcije Delovne skupine svetovalcev za zunanje odnose (RELEX/sankcije), da v celoti izpolni svoj mandat; vztraja zlasti, da je treba pred sprejetjem sankcij izvesti raziskavo in po njihovem sprejetju zagotoviti redne posodobljene informacije o nadaljnjem poteku dogodkov ter razviti najboljše prakse v zvezi z izvajanjem in uveljavljanjem omejevalnih ukrepov;

36.

priznava, da so države članice ter mednarodne in regionalne organizacije odgovorne za mednarodno nezakonita dejanja pri izvajanju sankcij, ter v zvezi s tem poudarja potrebo po sodnem mehanizmu, ki bi zagotavljal skladnost z mednarodnim in humanitarnim pravom;

37.

zahteva, da Parlament sodeluje na vseh stopnjah postopka sankcij: v postopku sprejemanja odločitev za sankcije in pri izbiri najustreznejših sankcij za posamezne primere, opredelitvi meril uspešnosti, oceni njihovega izvajanja v okviru mehanizma za pregled ter odpravi sankcij;

38.

obžaluje, da ni mogoče presojati učinkovitosti ciljnih ukrepov, ker se ne izvaja ocenjevanje; kljub temu priznava veliko humanitarno skrb EU, ki je povzročila opustitev sankcij splošnega gospodarskega obsega, kot je že storila v primeru Iraka, in uvedbo bolj ciljno usmerjenih „pametnih“ sankcij, povezanih z doseganjem čim večjega učinka na tiste, na katerih vedenje se želi vplivati, pri čemer so čim manjši škodljivi humanitarni učinki ali negativne posledice za ljudi, na katere sankcije niso usmerjene, ali na sosednje države;

39.

meni, da gospodarske sankcije, ki se uporabljajo ločeno od drugih političnih instrumentov, zelo verjetno ne bodo prisilile režima, proti kateremu so usmerjene, v velike politične spremembe; poleg tega opozarja, da lahko daljnosežne gospodarske omejitve povzročijo previsoke gospodarske in humanitarne stroške, ter zato ponovno poudarja svoj poziv k natančneje oblikovanim in bolj ciljno usmerjenim gospodarskim sankcijam, ki želijo vplivati predvsem na glavne voditelje ciljnih režimov in kršitelje človekovih pravic;

40.

poudarja, da bi morale biti vsakršne gospodarske sankcije usmerjene predvsem na tiste sektorje, v katerih je zaposlitvena intenzivnost nizka in imajo omejen pomen za mala in srednja podjetja, ki so pomembna za gospodarski razvoj in prerazporeditev dohodka;

41.

podpira uporabo ciljno usmerjenih finančnih sankcij proti glavnim voditeljem ciljnih režimov in njihovim ožjim družinskim članom, ki delujejo neposredno na dohodek sankcioniranih posameznikov; poudarja, da morajo te sankcije spremljati ustrezni ukrepi proti gospodarskim subjektom EU, ki sodelujejo s takšnimi osebami; poudarja, da predstavljajo ciljno usmerjene blagovne sankcije, katerih cilj je posebni ali glavni vir dohodka nekega režima, tveganje obsežnejših in nerazlikovalnih učinkov na prebivalstvo ter lahko povzročijo razvoj „sive ekonomije“;

42.

meni, da morajo gospodarske in finančne sankcije, tudi če so ciljno usmerjene, izvajati vse fizične in pravne osebe, ki opravljajo gospodarske dejavnosti v EU, vključno z državljani EU ali pravnimi osebami, registriranimi ali ustanovljenimi v skladu z zakonodajo države članice EU, ki opravlja gospodarsko dejavnost izven EU;

43.

poziva k omejeni uporabi „posebnih izjem“ v okviru zamrznitve sredstev; poziva k uvedbi posebnega postopka za ugovore v primeru, da želi država članica odobriti izjemo v okviru zamrznitve sredstev, saj pomanjkanja takega postopka ogroža učinkovitost omejevalnega ukrepa glede na to, da morajo države članice le vnaprej obvestiti Komisijo o taki izjemi;

44.

poziva k ukrepom za izboljšanje uporabe ciljno usmerjenih finančnih sankcij EU, ki naj zagotovijo, da v praksi ukrepi določenim osebam in subjektom popolnoma preprečijo dostop do vseh finančnih storitev v sodni pristojnosti EU, vključno s tistimi, ki to počnejo prek klirinških hiš ali kako drugače uporabljajo finančne storitve znotraj sodne pristojnosti EU; poudarja, da mora biti v EU in državah članicah distribucija seznamov sankcij vsem subjektom, za katere veljajo obveznosti, določene v Tretji direktivi o pranju denarja (19), prožnejša; predlaga, da vsaka država članica imenuje eno institucijo, odgovorno za razširjanje teh podatkov;

45.

poziva k okrepljenemu sodelovanju Sveta in Komisije z vodstvom Družbe za svetovno medbančno finančno telekomunikacijo (SWIFT) in delničarji v Evropi, da se doseže boljše rezultate pri zamrznitvi bančnih računov s črnega seznama in preprečijo prenosi denarja s teh računov ali nanje;

46.

poziva Svet in Komisijo, da preučita možnosti in načine, kako konstruktivno uporabiti zamrznjene dohodke ciljnih organov, na primer z dodelitvijo teh sredstev žrtvam kršenja človekovih pravic ali za razvojne namene v okviru poglavja VII Ustanovne listine ZN;

47.

ugotavlja, da so embargi na orožje oblika sankcioniranja, katere namen je ustaviti tok orožja in vojaške opreme na območja sporov ali režimom, ki bi jih verjetno uporabili za notranjo represijo ali nasilje proti tuji državi, kot je določeno v Kodeksu glede izvoza orožja;

48.

poziva k usklajenemu sodelovanju med državami članicami in Komisijo pri izvajanju embargov EU na orožje, ki jih uporabljajo države članice;

49.

poziva države članice k sprejetju skupnega stališča o izvozu orožja, na podlagi katerega bo sedanji Kodeks glede izvoza orožja pravno zavezujoč;

50.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za izboljšave zmogljivosti ZN za spremljanje in izvrševanje, ter podpira stališče, da je treba oblikovati stalno skupino ZN za oceno trgovine s spornim blagom in vrednosti sankcij, povezanih z njim;

51.

opozarja, da predstavljajo omejitve vstopa (prepoved potovanj, prepoved izdaje vizumov) enega od začetnih ukrepov v zaporedju sankcij EU, ki imajo za posledico prepoved osebi ali nedržavnemu subjektu s črnega seznama, da bi se udeleževal uradnih srečanj EU in iz osebnih razlogov potoval v EU;

52.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da države članice ne upoštevajo v celoti prepovedi izdaje vizumov v okviru EU; poziva države članice, da pri uporabi omejitev potovanja in ustreznih klavzul o izjemah sprejmejo usklajen pristop;

53.

upošteva dejstvo, da so avtonomne sankcije EU v boju proti terorizmu in izvajanje sankcij Varnostnega sveta ZN v boju proti terorizmu s strani EU predmet več zadev pred Sodiščem Evropskih skupnosti in Sodiščem prve stopnje;

54.

opozarja, da je obveznost držav članic EU, da pripravijo sankcije v skladu s členom 6(2) Pogodbe EU, ki obvezuje Unijo k spoštovanju temeljnih pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kot izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic; poudarja, da so obstoječi postopki uvrščanja na črne sezname na ravni EU in ZN z vidika pravne varnosti in pravnih sredstev pomanjkljivi; poziva Svet, naj potegne vse potrebne sklepe in v celoti izvrši sodbe Sodišča prve stopnje glede avtonomnih sankcij EU;

55.

poziva Svet in Komisijo, da revidirata obstoječe postopke za uvrščanje na črni seznam in umikanje z njega, da se za posameznike in subjekte zagotovi spoštovanje procesnih pravic in bistvenih človekovih pravic ter zlasti mednarodnih standardov o pravici do učinkovitega pravnega sredstva pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem in do poštenega postopka, vključno s pravico do seznanjenosti in ustrezne obveščenosti o obtožbah, ki so vložene proti zadevnemu posamezniku ali subjektu, ter o sprejetih odločitvah in pravici do odškodnine za morebitno kršenje človekovih pravic; prav tako poziva države članice EU k spodbujanju takega pregleda v okviru mehanizmov ZN, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic pri uporabi ciljno usmerjenih sankcij v okviru boja proti terorizmu;

56.

meni, da bo člen 75 Pogodbe o delovanju Evropske unije priložnost, ki jo mora Parlament izkoristiti, da se odpravijo pomanjkljivosti sedanje prakse, kar zadeva uvrstitev imen na črni seznam, ter podpre vse potekajoče parlamentarno delo, ki bo vključeno na dnevni red zakonodajnega programa za leto 2009;

57.

močno obžaluje, da noben od sodnih organov ne more oceniti ustreznosti uvrščanja na črni seznam, saj dokazi, na podlagi katerih se uvršča na ta seznam, temeljijo v glavnem na podatkih, ki jih imajo tajne službe, ki ipso facto delujejo tajno; vendar meni, da se ta temeljna diskrecijska pravica v primeru kršenja mednarodne zakonodaje ne sme spremeniti v nekaznovanost; v zvezi s tem poziva države članice, da zagotovijo učinkovit parlamentarni nadzor nad delom tajnih služb; v zvezi s tem meni, da je treba povezati Parlament z delom, ki ga opravlja že vzpostavljena konferenca odborov za nadzor obveščevalnih služb držav članic;

58.

vendar ponovno poudarja, da je sistem protiterorističnih seznamov, če spoštuje najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, učinkovit instrument protiteroristične politike Evropske unije;

59.

poudarja, da terorizem ogroža varnost in svobodo ter zato Svet poziva, naj pregleda in posodobi seznam terorističnih organizacij ob upoštevanju njihovih dejavnosti na vseh celinah;

60.

ugotavlja, da je EU vedno spodbujala pozitiven pristop k uporabi sankcij z namenom, da se spodbudijo spremembe; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno dati prednost povezanemu svetovnemu delovanju prek progresivne strategije, ki temelji na pritiskih in spodbudah;

61.

meni, da se strategija odprtosti in politika sankcij med seboj ne izključujeta; zato meni, da lahko politika sankcij EU pomaga izboljšati spoštovanje človekovih pravic v sankcionirani državi, če se revidira z izrecnim namenom uvajanja politike pozitivnih ukrepov; pri tem poudarja cikel sankcij, uvedenih v zvezi z Uzbekistanom v obdobju od novembra 2007 do aprila 2008: čeprav so sankcije, ki so bile uvedene zaradi neizpolnitve prvotnih meril, ki so se nanašala na preiskave pokola v Andižanu in spoštovanje človekovih pravic, trajale eno leto, se je Svet odločil preklicati izvajanje prepovedi izdaje vizumov in je uzbeški vladi dal šest mesecev za izpolnitev vrste meril v zvezi s človekovimi pravicami, pri čemer je nevarnost samodejne ponovne uvedbe prepovedi izdaje vizumov ostala; ugotavlja, da je kombinacija obveznosti in sankcij zaradi možne samodejne ponovne uvedbe sankcij in opredelitve natančnih pogojev prinesla nekaj pozitivnih sprememb; poudarja, da morajo biti ti pogoji takšni, da jih je mogoče izpolniti v omejenem časovnem okviru, in morajo biti ustrezni glede na splošen sistem sankcij; vendar obžaluje, da še ni bilo bistvenih pozitivnih sprememb in da še vedno ni sodelovanja z uzbeško vlado;

62.

poziva, da v okviru večkratne strategije sankcije sistematično spremljajo okrepljeni pozitivni ukrepi za podporo civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic in vseh vrst projektov, ki spodbujajo človekove pravice in demokracijo; poziva, da tematski programi in instrumenti (Evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) (20), nedržavni subjekti, vlaganje v ljudi) v celoti prispevajo k uresničitvi tega cilja;

63.

poziva Svet in Komisijo, da izkoristita priložnost, ki jo nudita ratifikacija Lizbonske pogodbe in naknadna ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje, da se zagotovi kar največja skladnost različnih instrumentov zunanjega delovanja EU kot ključnega elementa nadaljnje učinkovitosti politike sankcij EU;

64.

poziva Svet in Komisijo, da izvedeta obsežno in poglobljeno oceno politike sankcij EU, da se določi njen vpliv in opredelijo ukrepi, potrebni za njeno krepitev; poziva Svet in Komisijo, naj predložita program takšnih ukrepov; poziva Svet in Komisijo tudi, naj ocenita učinek sankcij na razvojno politiko zadevnih držav in na trgovinsko politiko EU;

65.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da so strategije za razvojno pomoč v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje in Evropskega razvojnega sklada usklajene z obstoječimi režimi sankcij in dialogi o človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so pogoji za splošno proračunsko podporo, vključno s tistimi v okviru pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, izrecno povezani z merili o človekovih pravicah in demokraciji;

66.

poziva Svet in Komisijo, da izkoristita priložnost, ki jo nudijo ratifikacija Lizbonske pogodbe, imenovanje visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo hkrati podpredsednik Komisije in predsedujoči Svetu za zunanje zadeve, in naknadna ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje, da se zagotovi večja skladnost in doslednost zunanjega delovanja EU, izboljša strokovno znanje ustreznih služb EU, ki delujejo na področju sankcij, ter okrepi sodelovanje med različnimi službami;

67.

hkrati poziva k okrepljenemu sodelovanju med pristojnimi organi držav članic in Komisijo, da se zagotovi skladnejše in učinkovitejše izvajanje omejevalnih ukrepov;

68.

prav tako poziva, naj si države članice, ki so članice Varnostnega sveta ZN, sistematično prizadevajo za internacionalizacijo sankcij, ki jih določi Evropska unija, v skladu s členom 19 Pogodbe EU;

69.

poziva države članice, da v okviru delovanja v Varnostnem Svetu ZN ne kršijo obveznosti, ki so jih prevzele na področju spoštovanja človekovih pravic, zlasti Evropske konvencije o človekovih pravicah;

70.

naroči svojim parlamentarnim organom, zlasti stalnim in ad hoc delegacijam, naj uporabijo svoje stike s parlamenti v državah, ki nimajo režima sankcij, da bi okrepili razumevanje sedanjih režimov sankcij EU, ki pridejo v poštev za zadevno regijo, in naj preučijo možnosti usklajenega delovanja za spodbujanje človekovih pravic;

71.

poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežo neodvisnih izvedencev, ki bi – če in ko bi bilo to potrebno – predlagali Svetu najprimernejše omejevalne ukrepe, pripravljali redna poročila o spremembah na podlagi uveljavljenih meril in ciljev ter po potrebi predlagali načine, na katere bi bilo mogoče izboljšati izvajanje sankcij; meni, da bi vzpostavitev takšne mreže izboljšala preglednost sankcij na splošno in razprave o njih ter bi tudi okrepila izvajanje in stalno spremljanje sankcij v posebnih primerih; obenem meni, da bi morala Komisija odigrati bolj aktivno vlogo pri opredeljevanju jasne politike EU o sankcijah;

72.

meni, da je treba legitimnost politike sankcij EU, ki je ključen in občutljiv element SZVP, okrepiti z vključitvijo Parlamenta na vseh stopnjah postopka ter v skladu s členom 21 Pogodbe EU, zlasti pri pripravi ni izvajanju sankcij v obliki rednih posvetovanj s Svetom in Komisijo ter njunih poročil; meni tudi, da mora biti Parlament vključen v nadzor nad tem, ali tisti, ki so predmet sankcij, dosegajo merila uspešnosti; svojemu pododboru za človekove pravice naroča, naj sistematizira in nadzoruje delo na tem področju za vsako sankcijo, katere cilji in referenčna merila so povezana s človekovimi pravicami;

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnima sekretarjema Združenih narodov in Sveta Evrope.

1.

V smislu tega člena se izraz ‚pogodbena stranka nanaša‘ na Skupnost in države članice Evropske unije na eni strani in na posamezno državo AKP na drugi.

2.

4.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 295/62

A.

ker je zdravje mater med tistimi razvojnimi cilji tisočletja, pri katerih je bilo doseženega najmanj napredka, zato peti cilj do leta 2015 najverjetneje ne bo uresničen, zlasti v podsaharski Afriki in južni Aziji,

B.

ker vsako leto več kot pol milijona žensk umre med nosečnostjo ali pri porodu, 99 % teh smrti pa se zgodi v državah v razvoju; ker se število smrti v podsaharski Afriki v 20 letih skoraj ni spremenilo, saj se v tej regiji stopnja letno zmanjšuje le za 0,1 %, za ženske pa obstaja življenjsko tveganje ena proti šestnajst, da ne bodo preživele nosečnosti in poroda; ker je maternalna umrljivost najbolj dramatični kazalnik svetovnih neenakosti na področju zdravja,

C.

ker poleg geografske neenakosti izkušnje in raziskave o maternalni umrljivosti kažejo na velike razlike v stopnjah maternalne umrljivosti v povezavi z bogastvom, raso in narodnostjo, mestnim ali podeželskim območjem, stopnjo pismenosti in celo jezikovnimi ali verskimi delitvami v državi, vključno z industrializiranimi državami, to pa so razlike, ki kažejo največje neskladnosti vseh javnozdravstvenih statistik,

D.

ker se je skupina G8 dogovorila o paketu na področju zdravja, ki bo v pomoč pri usposabljanju in zaposlovanju 1,5 milijona zdravstvenih delavcev v Afriki, s čimer bo zagotovljeno, da bo pri 80 % mater pri porodu navzoč usposobljen zdravstveni delavec; ker to zajema zavezo k povečanju števila zdravstvenih delavcev na 2,3 delavca za 1 000 ljudi v 36 afriških državah, kjer je pomanjkanje kritično; ker pa ni nikjer omenjeno, da bo zagotovljenih 10 milijard ameriških dolarjev, kolikor bi bilo po trditvah aktivistov civilne družbe potrebno, da bi vsako leto rešili življenje šestih milijonov mater in otrok,

E.

ker sta maternalna umrljivost in obolevnost odraz izrednih razmer v svetovnem zdravju, saj vsako leto med porodom umre približno 536 000 mater, vsaka 20. ženska pa ima resne komplikacije, in sicer od kroničnih vnetij do poškodb, ki povzročajo invalidnost, kot je na primer fistula ali trajna invalidnost,

F.

ker ni skrivnost, zakaj ženske umirajo med nosečnostjo in porodom: vzroki maternalne umrljivosti so jasni in dobro poznani, kot so tudi sredstva za njeno preprečevanje,

G.

ker bi lahko vzroke maternalne umrljivosti preprečili tako, da bi materam zagotovili varno oskrbo, dostop do učinkovitih kontracepcijskih sredstev ter zakonito in varno prekinitev nosečnosti,

H.

ker bi lahko maternalno umrljivost preprečili tako, da bi sprejeli metode za načrtovanje družine in povečali dostop do njih, z zagotavljanjem varne in kakovostne materinske nege, zlasti med nosečnostjo, med porodom z nujno porodniško nego in med poporodnim obdobjem, ter z dostopom do te nege, pa tudi z izboljšanjem zdravja in prehrane žensk ter njihovega položaja v družbi,

I.

ker ta preprečevalni pristop vključuje usposabljanje žensk in zdravstvenih delavcev, da prepoznajo zaplete med nosečnostjo in porodom ter poiščejo ustrezno nego, mrežo ustreznih zdravstvenih ustanov, dostopnih v razumnem času glede na razpoložljivo infrastrukturo in prevoz, ter zagotovitev ustrezne nege na teh bližnjih zdravstvenih ustanovah, ki bi jo nudilo usposobljeno osebje z učinkovitim vodstvom, ki ima na voljo elektriko, vodo in medicinsko opremo, vključno s podeželskimi območji,

J.

ker je smrt mater, ki bi se dala preprečiti, kršitev pravice žensk in mladoletnih deklet do življenja, kot je določeno v številnih mednarodnih zavezah o človekovih pravicah, vključno s splošno deklaracijo OZN o človekovih pravicah, in ker vzroki za maternalno umrljivost in obolevnost lahko vodijo do kršitve drugih človekovih pravic, tudi pravice do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja ter pravice do nediskriminacije pri dostopu do osnovnega zdravstvenega varstva,

K.

ker pravica do samoodločanja glede spolnosti in reproduktivnosti zajema pravico do sklepanja zakonske zveze, oblikovanja družine in do prostovoljne udeležbe v spolnem odnosu ter pravico do življenja brez spolnega nasilja in prisile,

L.

ker je odgovornost vlad, da bodisi same bodisi prek drugih zagotovijo storitve zdravstvenega varstva kot pravico, in ker celo vlade, ki razpolagajo z omejenimi sredstvi, lahko sprejmejo neposredne ukrepe, ki bodo vplivali na zdravje mater,

M.

ker je navsezadnje manj verjetno, da so temeljni vzroki za maternalno umrljivost in poškodbe, povezane s porodi, praktični ali strukturni, temveč odražajo nizko vrednost in status žensk, ki so na splošno prikrajšane v družbi, in ker v državah s podobno ravnjo gospodarske razvitosti velja, da je z višjim statusom žensk stopnja umrljivosti mater nižja,

N.

ker so ženske posebej ranljive med nosečnostjo ali porodom zaradi več oblik diskriminacije, kamor sodijo neenakost med moškimi in ženskami v gospodinjstvu, tradicionalne prakse, ki škodijo ženskam, nasilje nad njimi, nemoč žensk glede reprodukcijskega zdravja in pravic, zavračanje otrok ženskega spola in stereotipi o ženskah kot prvenstveno materah in skrbnicah; ker so vse države članice EU ratificirale konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

O.

ker je generalna skupščina OZN „univerzalni dostop do reproduktivnega zdravstva do leta 2015“ uvrstila kot enega izmed mednarodnih razvojnih ciljev tisočletja, in sicer pod peti razvojni cilj tisočletja – zmanjšati maternalno umrljivost,

P.

ker je mednarodna skupnost na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju obljubila nova sredstva ter reproduktivno zdravje (vključno z načrtovanjem družine in maternalnimi zdravstvenimi storitvami) opredelila kot osrednjo prednostno nalogo za mednarodna razvojna prizadevanja,

Q.

ker je namesto, da bi se podpora povečala, skupno financiranje donatorjev za družinsko načrtovanje sedaj veliko manjše, kot je bilo leta 1994, saj se je s 723 milijonov ameriških dolarjev iz leta 1995 zmanjšalo na 442 milijonov v letu 2004 v absolutni vrednosti v dolarjih,

R.

ker je EU redno in dosledno sprejemala obveze, da bo izpolnila peti razvojni cilj tisočletja – nazadnje v zgoraj navedenem načrtu EU za ukrepanje glede razvojnih ciljev tisočletja,

S.

ker so kljub resnosti tega problema in kršenju človekovih pravic maternalne zdravstvene storitve ostale na dnu mednarodnega dnevnega reda, saj jih je zasenčila pozornost ukrepom, namenjenih specifičnim boleznim, kar je privedlo do marginalizacije maternalne umrljivosti, visoke ravni okuženosti z virusom HIV pa so prispevale k stagnaciji ali poslabšanju napredka v smeri zmanjšanja umrljivosti in obolevnosti mater,

1.

izraža globoko zaskrbljenost, ker je maternalna umrljivost (peti razvojni cilj tisočletja) edini razvojni cilj tisočletja, pri katerem po letu 2000 ni bilo napredka, povrh vsega pa so sedanje številke enake kot pred 20 leti;

2.

opaža, da poleg izobraževanja krepitev vloge in položaja žensk pomembno prispeva k doseganju petega razvojnega cilja tisočletja (zdravje mater);

3.

poziva Svet in Komisijo, naj pred srečanjem OZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja namenita prednost ukrepom za doseganje petega razvojnega cilja tisočletja (izboljšanje zdravja mater);

4.

poziva Svet in Komisijo, naj zmanjšata neenakost med stopnjami maternalne umrljivosti v industrializiranih državah in državah v razvoju s povečanimi naložbami in ukrepi za izboljšanje človeških virov za zdravje ter z večjimi sredstvi in zavezami za krepitev zdravstvenih sistemov in temeljne zdravstvene infrastrukture, vključno z dodeljevanjem sredstev za spremljanje, nadzor, temeljne funkcije javnega zdravstva, ukrepe v skupnostih in druge potrebne podporne funkcije;

5.

poziva Svet in Komisijo, naj okrepita prizadevanja za odpravo maternalne umrljivosti in obolevnosti, ki ju je mogoče preprečiti, in sicer z razvijanjem, izvajanjem in rednim ocenjevanjem časovnih in akcijskih načrtov za zmanjšanje svetovnega bremena maternalne umrljivosti in obolevnosti, pri čemer bosta uporabila nepristranski, sistematičen, trajnosten in na človekove pravice osredotočen pristop, ki naj bo primerno podprt in omogočen s pomočjo trdnih institucionalnih mehanizmov in financiranja;

6.

poziva Komisijo in Svet, naj razširita zagotavljanje maternalnih zdravstvenih storitev v okviru primarnega zdravstvenega varstva, ki naj temelji na konceptu odločanja na podlagi informacij, izobraževanja o varnem materinstvu, osredotočeni in učinkoviti predporodni negi, programih o prehranjevanju mater, ustrezni pomoči ob porodu, ki naj se izogiba pretirani uporabi carskega reza in poskrbi za porodniško pomoč v nujnih primerih, napotitvenih službah v primeru zapletov, povezanih z nosečnostjo, porodom in splavom, ter na poporodni negi in načrtovanju družine;

7.

poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata dostop vseh žensk do celostnih informacij in storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja;

8.

poziva Svet in Komisijo, naj prevzameta in razvijata že dobro uveljavljene kazalnike in merila uspešnosti za zmanjševanje umrljivosti pri materah (ki naj vključujejo razporejanje uradne razvojne pomoči (ODA)) in vzpostavita mehanizme spremljanja in odgovornosti, ki bi pripomogli k stalnemu izboljševanju obstoječih politik in programov;

9.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo storitve na področju reproduktivnega zdravja cenovno ugodne, razpoložljive, dostopne in kakovostne, ter naj čim več sredstev, ki so na voljo, namenita politikam in programom maternalne umrljivosti;

10.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita zbiranje zanesljivih in pravočasnih podatkov za usmerjanje izvajanja pri spopadanju z maternalno umrljivostjo in obolevnostjo;

11.

poziva Svet in Komisijo, naj omogočita usposabljanje, krepitev zmogljivosti in infrastrukture za ustrezno število kvalificiranih porodničarjev ter naj vsem nosečim ženskam in dekletom zagotovita dostop do porodničarjev ter zagotovita, da bodo „časovni načrti“ in nacionalni akcijski načrti odražali ta cilj;

12.

poziva da je treba v nacionalne zdravstvene programe vključiti testiranje za virus HIV pred nosečnostjo in med njo, antiretrovirusno zdravljenje nosečnic, okuženih z virusom HIV, ter preventivne ukrepe na področju virusa HIV, kot so kampanje za obveščanje in izobraževanje;

13.

poziva EU, naj bo še naprej v ospredju pri prizadevanjih za podporo pravicam do spolnega in reproduktivnega zdravja z ohranjanjem ravni financiranja za izvajanje akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, in obžaluje, da je v podsaharski Afriki stopnja maternalne umrljivosti najvišja in da je tam stopnja uporabe kontracepcije najnižja na svetu (19 %) ter da 30 % vseh smrti mater na celini povzročijo nestrokovno opravljene prekinitve nosečnosti;

14.

meni, da bi bilo treba za izpolnitev razvojnega cilja tisočletja o splošnem dostopu do reproduktivnega zdravstva do leta 2015 povečati raven financiranja iz EU, sicer bodo ženske še naprej umirale zaradi nosečnosti in z njo povezanih razlogov;

15.

poziva Svet in Komisijo, naj oblikujeta programe in politike za obravnavo temeljnih dejavnikov zdravja, ki so nepogrešljivi pri preprečevanju maternalne umrljivosti, kot so sodelovanje v postopkih odločanja, povezanih z zdravjem, informacije o spolnem in reproduktivnem zdravju, pismenost, prehrana, nediskriminacija in družbene norme, ki so podlaga za enakost spolov;

16.

poziva Svet in Komisijo, naj spremljata napredek, dosežen pri zmanjševanju maternalne umrljivosti, dejavno sodelujeta v svetovnih forumih, kot je pobuda Odštevanje do leta 2015, in izmenjujeta najboljšo prakso glede programov in politik na tem področju ter spodbujata nadaljnji zagon za izboljšanje;

17.

poziva države članice EU, naj ne prelomijo svojih obljub glede financiranja za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja, vključno s petim razvojnim ciljem, ter poziva predsedstvo Sveta, naj prevzame vodenje in postavi zgled z zagotovitvijo ustreznega, predvidljivega financiranja in stopnjevanjem prizadevanj, da bo mogoče rešiti življenja;

18.

opozarja na obveznost držav članic, da izpolnijo raven ODA 0,7 % BNP do leta 2015, ter poziva države članice, ki ne napredujejo k temu cilju, da povečajo svoja prizadevanja;