22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/1

1.1

EESO meni, da imajo gozdovi in obnovljiv les, ki se pridobiva iz gozdov, pomembno vlogo pri zaviranju podnebnih sprememb, ker:

1.2

EESO ugotavlja, da se les v Evropi uporablja predvsem v gradbeništvu, kot vir energije, za izdelavo pohištva in proizvodnjo papirja. Lesni proizvodi zaradi posrednega vpliva proizvodne verige ustvarjajo veliko dodano vrednost na področju zaposlovanja, prihodkov lastnikov gozdov in gospodarske dejavnosti, zlasti na podeželskih območjih.

1.3

EESO poudarja dejstvo, da evropski gozdovi že več desetletij delujejo kot ponori ogljika, ker njihova letna rast presega sečnjo, kar upočasnjuje povečanje količine CO2 v ozračju. Treba je zagotoviti pomen prvotnih gozdov kot skladišč ogljika in jamstva biotske raznovrstnosti. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi se v evropskih državah spremlja z uporabo meril MCPFE (1) in kazalnikov, ki se stalno razvijajo.

1.4

EESO predlaga, da EU sprejme naslednje ukrepe:

1.5

EESO poudarja, da bi morale države članice zaradi morebitnih negativnih posledic podnebnih sprememb pripraviti načrt ukrepov za gospodarjenje z gozdovi za preprečevanje škode v gozdovih zaradi ekstremnih pojavov (neurja, suša, gozdni požari, škoda, ki jo povzročajo insekti) in za odpravljanje posledic te škode, poleg tega pa bi morale tudi izboljšati obveščanje o pomenu gospodarjenja z gozdovi.

1.6

EESO priporoča, da države članice EU razvijejo tudi decentralizirano proizvodnjo energije iz biomase s pomočjo sistema fiksnih cen.

1.7

Poleg tega, da so gozdovi pomembni v zvezi s podnebnimi spremembami, EESO poudarja, da opravljajo mnoge druge pomembne ekološke, socialne in ekonomske naloge, kar je treba zaščititi. Med cilji gozdarstva so poleg proizvodnje lesa tudi ohranjanje biotske raznovrstnosti v gozdovih, gospodarjenje s podtalnico, ohranjanje krajine, uporaba gozdov za rekreacijo in turizem, zaščita pred prometnim hrupom, preprečevanje plazov in erozije ter poleg lesa zagotavljanje jagodičevja, gob in divjadi. Ti raznoliki dodatni prispevki gozda k blaginji se ne odražajo v nobenem izračunu donosnosti niti v cenah lesa.

2.1

Evropski parlament je decembra 2008 sprejel sveženj ukrepov na področju podnebja in energije. Naslednji zakonodajni sklepi se nanašajo na gozdove in gozdarstvo:

2.2

Gozdovi pokrivajo 31 % površine Evrope in po ocenah uskladiščijo približno 10 % letnih emisij CO2 v Evropi (3). Količina ogljika, izpuščenega v ozračje v gozdovih, kjer se gospodari trajnostno, je manjša (ponor ogljika) ali enaka (nevtralno z vidika emisij ogljika) količini ogljika iz ozračja, ki jo uskladiščijo gozdovi.

3.1

V EU-27 je 156 milijonov hektarjev gozdnih površin. Vendar pa zaradi naravnih pogojev niso vse gozdne površine primerne za pridelavo lesa in gospodarsko izkoriščanje. Po ocenah je v povprečju dostopnih 80–90 % teh površin, v vzhodni Evropi pa je pogosto dostopnih le 40–50 % površin. V preteklih 15 letih so se gozdne površine na območju EU-27 zaradi pogozdovanja, ponovne pogozditve nekdanjih kmetijskih zemljišč in naravne ponovne pogozditve povečale za približno 10 milijonov hektarjev. Obseg širjenja gozdnih površin je enak celotni površini Madžarske.

3.2

Približno 60 % gozdov v EU-27 je v zasebni lasti, predvsem v družinski, 40 % pa jih je v javni lasti – med lastniki so na primer država, občine, verske skupnosti in druge skupnosti. Število zasebnih lastnikov gozdov znaša več kot 15 milijonov in še raste zaradi prestrukturiranja lastništva gozdov v vzhodnoevropskih državah in zaradi različnih dogovorov pri delitvi dediščin.

3.3

Evropski gozdovi so se stoletja izkoriščali na različne načine, kar je spremenilo njihovo strukturo. Evropske gozdove je spremenila človekova dejavnost, zato lahko zaradi njihove vrstne sestave govorimo o „polnaravnih“ gozdovih. Delež „polnaravnih“ gozdov znaša 85 %. Gozdarstvo se poleg v tej vrsti gozda opravlja tudi v gozdnih nasadih. Gozdni nasadi, ki jih je mogoče najti predvsem v jugozahodni Evropi, predstavljajo približno 8 % evropskih gozdnih površin. Prvotni (5), nedotaknjeni gozdovi (gozdovi in druge gozdne površine, kjer se ne izvajajo gozdarske dejavnosti), ki se nahajajo zlasti v vzhodni Evropi, baltskih in nordijskih državah, predstavljajo približno 5 % gozdnih površin.

3.4

Prvotni gozdovi in zaščiteni gozdovi so najpomembnejša skupina gozdov za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Prvotni gozdovi so tudi stabilni ekosistemi, ki pomagajo pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb. Približno 8 % gozdnih površin v Evropi je zaščitenih zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti in približno 10 % jih je zaščitenih zaradi ohranjanja krajine, kar skupaj znaša 18 % (ali 34 milijonov hektarjev). Število območij, zaščitenih z zakonom ali drugimi predpisi, se je v preteklih letih povečalo. Najredkejši in najdragocenejši gozdovi, ki so primerni za zaščito, so v Evropi večinoma že zaščiteni. Zaščiteni gozdovi se pogosto nahajajo na višje ležečih območjih ali daleč od poseljenih območij in so zaradi pestrosti vrst, ki se tam nahajajo, med najdragocenejšimi območji, ki se jih niso dotaknile človekove dejavnosti. Poleg tega je približno 10 % gozdov zaščitenih zaradi varstva hidroloških sistemov, podtalnice in zemlje ter za preprečevanje plazov ali erozije. Biotska raznovrstnost se spodbuja tudi pri gospodarjenju z gospodarskimi gozdovi, tako da se odmrla drevesa puščajo v gozdovih in se ustvarjajo biotopi za mikroorganizme ter tako ohranjajo redke vrste.

3.5

V Evropi rast gospodarskih gozdov bistveno presega sečnjo. Neto količina lesa na panju se je leta 2005 v EU-27 povečala za 687 milijonov m3 (v gozdovih, kjer naravni pogoji omogočajo sečnjo). Sečnja je znašala 442 milijona m3. To pomeni, da je stopnja izkoriščanje gozda oz. razmerje med sečnjo in rastjo povprečno znašala 60 % (v razponu od 30 do 80 %). Stopnja izkoriščanja gozda je znašala več kot 50 % v severnih državah članicah in v srednji Evropi ter manj kot 50 % v južni in jugozahodni Evropi. Stopnja izkoriščanja se je v preteklih 10 letih povečala, vendar še ni dosegla stopnje iz leta 1990. Sečnja se je nekoliko povečala zaradi močnih neurij v prvem desetletju novega stoletja, zaradi česar je bil ponekod obseg sečnje v kratkem času enak sečnji več običajnih let. Leta 2006 je uvoz hlodovine, lesnih sekancev in lesnih odpadkov v Evropo (EU-27) znašal 83 milijonov kubičnih metrov (brez papirja in celuloze), medtem ko je izvoz v države zunaj Evrope znašal 54 milijonov kubičnih metrov (6).

3.6

Skoraj 40 % (ali približno 250 milijonov m3) rasti gozda v obstoječih gospodarskih gozdovih se ne uporablja, ker je obseg sečnje manjši od obsega rasti. Tudi gozdni sestoj EU-27 se je v zadnjih 50 letih neprestano povečeval. Skupni obseg lesa na panju je približno 30 milijard m3, kar znaša 9,8 milijard ton ogljika. Del ogljika, ki ga uskladiščijo drevesa, je shranjen v zemlji, toda zaradi pomanjkanja raziskav ni vseevropskih ocen o deležu ogljika, ki ga zadržuje zemlja. Z vidika skladiščenja CO2 obstaja med gospodarskimi gozdovi in prvotnimi gozdovi pomembna razlika: prvotni gozdovi so v „končnem stanju“ z vidika varstva podnebja popolna skladišča CO2, v katerih vlada ravnovesje med skladiščenjem CO2 (zaradi rasti biomase) in sproščanjem CO2 (zaradi razkrajanja biomase), medtem ko v gospodarskih gozdovih zaradi sečnje nastajajo vedno nove in dodatne zmogljivosti skladiščenja CO2. Pri tem želi EESO posebej poudariti, da s tem ne želi dejati, da iz tega razloga daje prednost gospodarskim gozdovom pred naravnimi gozdovi.

3.7

Pomembno je, da se prouči potencial evropskih gozdov za sečnjo in druge vrste izkoriščanja, da bi razumeli in ocenili skladiščenje ogljika, proizvodnjo energije iz gozdne biomase in ogljikov krog, povezan z lesnimi proizvodi. Trenutno ni pregleda nad potencialom sečnje za celotno EU-27. Več držav ima nacionalne programe za gozdarstvo, ki določajo različne možnosti sečnje ob upoštevanju zaščite gozda, biotske raznovrstnosti in drugih večnamenskih potreb.

4.1

Gozdovi z asimilacijo absorbirajo CO2 iz ozračja in ga pretvarjajo v biomaso, zlasti v obliki lesa, pri tem pa sproščajo kisik, ki ga živali in človek nujno potrebujejo za življenje. Podnebne spremembe, zlasti povečanje količine toplogrednih plinov v ozračju in naraščajoče temperature, pa tudi količina ozona na zemeljskem površju, dušikove usedline in zakisanost tal bodisi takoj bodisi sčasoma ogrozijo zdravje, rast in strukturo gozdov.

4.2

Podnebne spremembe na dva načina vplivajo na gozdove. Če podnebje postopoma postaja toplejše ali bolj suho na primer, se morajo drevesa prilagoditi spremembam. To prilagajanje je postopno in mogoče je načrtovati njegov napredek in ukrepe, s katerimi je mogoče vplivati na ta proces. Najresnejšo neposredno nevarnost za razvoj gozdov predstavljajo ekstremni vremenski pojavi. Podatki, ki se zbirajo od leta 1850, kažejo jasno povečanje škode zaradi neurij v Evropi v preteklih 20 letih. Prav tako so bili v preteklem desetletju številni gozdni požari v sredozemskih državah. Pojava ekstremnih vremenskih pojavov ni mogoče natančno napovedati, lahko pa se nanje pripravimo z načrtovanjem.

4.3

Če se sedanji gospodarski gozdovi ne bodo ustrezno prilagodili postopnim podnebnim spremembam, bo to med drugim imelo naslednje posledice: manj zdrava drevesa, nižja produktivnost, odmiranje posameznih dreves, manjša odpornost dreves in posledično pogostejši pojav bolezni in škodljivcev ter spremembe v sestoju gozda. Obstaja tudi nevarnost, da se drevesa v severnih regijah ne bodo prilagodila, ker se njihova hitrost rasti spreminja zaradi podaljševanja obdobja vegetacije in dejstva, da se ne prilagajajo dovolj na obdobje mirovanja ali zimsko obdobje. Ekstremni vremenski pojavi, kot so suša, gozdni požari, neurja ali škoda zaradi snega, lahko povzročijo odmiranje dreves na obsežnih območjih, ponovna pogozditev se lahko prepreči in deli odmrlih dreves lahko povzročijo množično razmnoževanje gozdnih škodljivcev, tudi v sosednje zdrave gozdove.

4.4

Podnebne spremembe različno vplivajo na različne rastlinske pasove. V različnih rastlinskih pasovih in državah (severna območja, zmerni pas, sredozemski pas ter alpsko in polarno območje) se pričakujejo naslednje glavne posledice:

5.1

Dobro gospodarjenje z gozdovi je glavni način za izboljšanje sposobnosti gozdov za prilagajanje na podnebne spremembe. Preventivni ukrepi, kot je pravočasno prepoznavanje in odstranitev odmirajočih dreves in razredčenje materiala, ki bi lahko povzročil gozdni požar, so del gospodarjenja z gozdovi. V javnosti, med lastniki gozdov in odgovornimi za gospodarjenje z gozdovi je treba povečati ozaveščanje o pomenu gospodarjenja z gozdovi pri prilagajanju na podnebne spremembe. Z večino gozdov se gospodari neprestano, zato imajo na splošno visoko produktivnost in sposobnost preživetja. Morebitne ukrepe za prilagajanje je treba sprejeti sedaj in jih stalno izvajati, saj je v gozdarstvu potrebno dolgoročno načrtovanje glede na to, da življenjski krog običajno traja 15–150 let.

5.2

Pri obnovi gozda je treba saditi vrsto dreves, ki je najprimernejša za določeno okolje. Domačim vrstam je treba dati prednost, saj se avtohtone drevesne vrste določenega območja zaradi svoje genske zasnove lažje prilagajajo krajevnim podnebnim spremembam. Treba je tudi dati prednost mešanim gozdovom, saj različne vrste dreves z različnimi lastnostmi zmanjšajo nevarnosti za gozd.

5.3

V monokulturah iglavcev, ki so nastale zunaj njihovega naravnega območja razširjenosti, si je treba prizadevati za spremembo sestoja gozda, da se vzpostavi prvotna porazdelitev drevesnih vrst. Gozdni monokulturni nasadi so pogosto manj odporni kot mešani gozdovi na neurja in škodo, ki jo pogosto po neurjih povzročajo škodljivci.

5.4

Pripraviti je treba načrte ukrepov za gospodarjenje z gozdovi, možnosti financiranja za pokritje škode in operativne modele, da bo sektor pripravljen na škodljive učinke nenadnih in ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in škodo, ki jo povzročajo gozdovom. Treba je opredeliti območja, ki jih zlasti ogrožajo ti ekstremni vremenski pojavi. Prav tako je treba pripraviti operativne modele za obvladanje nenadnega povečanja sečnje in za zagotavljanje brezhibnega delovanja trga lesa.

5.5

Podnebne spremembe in mednarodna trgovina z rastlinskimi proizvodi spodbujata širjenje tujih vrst in rastlinskih škodljivcev. Direktiva EU o varstvu rastlin vsebuje določbe o nadzoru rastlinskih škodljivcev, preprečevanju širjenja zajedavcev in zahtevah v zvezi z mednarodno trgovino lesa in sadik. Za preprečevanje širjenja najhujših lesnih škodljivcev (npr. borove ogorčice) in ohranjanje zdravja gozdov, območje EU potrebuje dovolj stroge predpise za varstvo rastlin in učinkovit nadzor. Nacionalne strategije in programi so potrebni za boj proti agresivnim tujim vrstam.

5.6

Gospodarjenje z gozdovi ni nujno v nasprotju s cilji biotske raznovrstnosti. Biotsko raznovrstnost bi bilo treba upoštevati pri gospodarjenju s polnaravnimi gospodarskimi gozdovi, tako da se v gospodarskih gozdovih puščajo odmrli les in nedotaknjeni mikro biotopi za ohranitev organizmov. Več držav članic kot ukrep za ohranjanje biotske raznovrstnosti nudi finančno podporo zasebnim lastnikom gozdov, ki prostovoljno varujejo gozdove. Tudi pri sistemih za certificiranje gozdov je treba upoštevati merila biotske raznovrstnosti gozdov pri gospodarjenju z gozdovi.

5.7

V evropskih gospodarskih gozdovih se nahaja velika količina stoječih in padlih odmrlih dreves, ki hranijo ogljik in zagotavljajo življenjsko okolje živim organizmom. Količina odmrlega lesa povprečno znaša 10 m3/ha. Velika količina odmrlega lesa lahko spodbudi množično razmnoževanje lesnih škodljivcev ali velike gozdne požare. Kljub temu so prednosti biotske raznovrstnosti velike in zato je pomembno, da se odmrlega lesa, ki se nahaja v gozdovih, ne odstrani s svojega mesta, na primer zato, da bi se uporabil kot gorivo.

5.8

Prvotni gozdovi in zaščitena območja so potrebna za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Z vidika skladiščenja ogljika se vloga ponora ogljika prvotnih gozdov v obdobju njihovega življenjskega cikla spremeni v vlogo skladišča ogljika. Tako se z izvzetjem gozdov iz aktivnega gospodarjenja in z njihovo polno zaščito zmanjšuje površina, ki je primerna za rastoči gozd, ki lahko poveča količino ogljika, shranjenega v gozdovih, in zlasti zagotovi vir lesnih proizvodov, ki lahko nadomestijo druge oblike energije in druge materiale.

5.9

Celovito varstvo (odmrli les in mali biotopi) pri gospodarjenju z gospodarskimi gozdovi je pri spopadanju s podnebnimi spremembami bolj učinkovito kot popolna zaščita gozdov.

6.1

Gozdovi v obdobju rasti dreves in njihove kasnejše predelave vplivajo na podnebne spremembe na štiri načine:

6.2

Evropski gozdovi že več desetletij delujejo kot ponori ogljika in, ker njihova neto letna rast presega količino sečnje, upočasnjujejo povečanje količine CO2 v ozračju. V gospodarskih gozdovih ta proces ne more potekati neomejeno, saj gozdovi prenehajo shranjevati ogljik, ko dosežejo končno stopnjo rasti. V gospodarskih gozdovih je zato treba stalno gospodariti.

6.3

Kompenzacijski učinki uporabe gozdnih lesnih sortimentov (7) (HWP) so pomembni pri zaviranju podnebnih sprememb. Ogljik iz ozračja je ujet v gozdni les ter se prenese in uskladišči v lesnih proizvodih, kot so papir, pohištvo, lesene plošče in lesene stavbe, ter je na primer v obliki lesene hiše odvzet iz ozračja več stoletij. Na koncu življenjskega cikla se lesni proizvodi lahko reciklirajo in sežgejo za proizvodnjo energije. Poročanje o ogljiku za lesne proizvode je v okviru izračunov o toplogrednih plinih kjotskega protokola še vedno prostovoljno in ostaja nepopolno, deloma zaradi upoštevanja mednarodne trgovine.

6.4

Na podlagi sedanjih podatkovnih baz, tako nacionalnih kot mednarodnih, je mogoče izračunati zmogljivost lesnih proizvodov za skladiščenje ogljika. Pravila o izračunih se razvijajo z namenom, da se bodo uporabljala za izračune ravnotežja ogljika v gozdovih. EU bi morala na konferenci o podnebju v Köbenhavnu leta 2009 predlagati, da se poročanje o količini ogljika, uskladiščenega v lesnih proizvodih, vključi kot obvezni element v izračune o ravnotežju ogljika po obdobju prenehanja veljavnosti kjotskega protokola leta 2012.

6.5

Vključitev zmogljivosti lesnih proizvodov za skladiščenje ogljika v izračune o ravnotežju ogljika bi lahko gozdarstvo dodatno spodbudilo h gospodarjenju z gozdovi na okolju prijazen in učinkovit način. Stalno gospodarjenje z gozdovi je zelo pomembno za ohranjanje sposobnosti gozdov za preživetje glede na škodljive učinke podnebnih sprememb.

7.1

Gradbeni sektor ima zelo pomembno vlogo pri zaviranju podnebnih sprememb, saj se 40–50 % primarne svetovne energije uporablja za ogrevanje in hlajenje stavb (8). Ocenjuje se, da skoraj 40 % emisij CO2 nastaja pri proizvodnji gradbenih materialov, pri gradnji in uporabi stavb.

Skupna energetska poraba v EU-27 je leta 2005 znašala 1 170,2 Mtoe. Od tega je delež v industriji znašal 28 %, v prometu 30,9 % in v gospodinjstvih 41,1 %. Pri ogrevanju in hlajenju stavb nastaja 8 % emisij CO2. Velik delež emisij CO2 se lahko prepreči s strokovno gradnjo in novimi tehnikami, pa tudi s povečanjem deleža lesa pri gradnji.

7.2

Les je nizkoenergetski, obnovljiv in z vidika ogljika nevtralen gradbeni material v času svojega celotnega življenjskega cikla. Noben drug gradbeni material v splošni uporabi za proizvodnjo ne potrebuje tako malo energije kot les. Uporaba enega kubičnega metra lesa namesto drugega gradbenega materiala v povprečju zmanjša emisije CO2 v ozračju za 1,1 tono.

7.3

Bolj razširjeno gradnjo lesenih stavb po svetu in uporabo lesa v gradnji omejuje pomanjkanje enotnih standardov, pravil in meril certificiranja. Gradbeni sektor bi moral imeti na voljo analize o življenjskem ciklu in emisijah toplogrednih plinov proizvodov na podlagi znanstvenih izračunov, da bi lahko nepristransko primerjal različne materiale. Vlade držav članic bi morale bolj razširjeno vključiti lesni material za „zeleno gradnjo“ v politiko nabave lesa in upoštevati zahteve certificiranja gozdov, ki so v skladu z mednarodnim pojmom trajnosti.

8.1

Gozdna biomasa je najpomembnejši evropski obnovljivi vir energije, ki je neposredno na voljo, in se za proizvodnjo energije uporablja na tri načine:

Proizvodnja toplote in električne energije ter soproizvodnja toplote in električne energije iz gozdne biomase je v Evropi v preteklih letih strmo narasla. Toplota in električna energija se proizvajata za enodružinske hiše in v toplotnih postajah ali toplarnah različnih velikosti za šole, javne ustanove, bolnišnice, vaške skupnosti ali mesta. Tehnologija za proizvodnjo biogoriv iz gozdne biomase in lesa kot surovine je še v preizkusni in razvojni fazi ter potrebuje nadaljnje naložbe. Piroliza biomase, pri kateri nastane oglje, ki je primerno za uporabo kot dodatek zemlji za izboljšanje kakovosti, je nova priložnost za izboljšanje vrednosti energije iz lesa in učinkovitosti zemlje kot ponora ogljika.

8.2

Leta 2006 je energija, proizvedena iz obnovljivih energetskih virov v EU-25, znašala 110 Mtoe, kar je približno 14 % skupne porabe energije (Eurostat 2008). Glavni del (65 %) energije iz obnovljivih virov je bil proizveden iz biomase, predvsem (60 %) iz gozda. Delež energije, ki se pridobiva iz gozda, v skupni porabi energije je v državah EU-27 zelo različen.

8.3

Biogoriva, ki se pridobivajo iz gozda in temeljijo na lesu, so med drugim razno iverje, polena, granulat, briketi, štori in korenine, lesno oglje, lesni plin in hitro rastoče drevesne vrste, kot je vrba, iz katerih se pridobiva energija. Stranski proizvodi gozdarstva (odpadne industrijske vode in lesni odpadki, kot so črna lužina, lubje, žagovina in odpadki iz proizvodnega procesa ter recikliran les) imajo velik energetski potencial in se uporabljajo pri proizvodnji toplote in energije, zlasti v integriranem gozdarstvu. Uporaba stranskih proizvodov in lesnih ostankov za pridobivanje energije bi lahko znašala 30–50 % rabe neobdelanega lesa.

8.4

Uporabo energije iz gozdne biomase v Evropi bi lahko v primerjavi s sedanjim stanjem bistveno povečali. V skladu s predhodnimi ocenami znaša potencial pridobivanja gozdne biomase v Evropi 100–200 milijonov kubičnih metrov na leto pod pogojem, da ne predstavlja nevarnosti za okolje, biotsko raznovrstnost v gozdu in varovana območja. Sedaj se količina gozdne biomase, ki se pridobiva ločeno in skupaj s sečnjo lesa, ocenjuje na približno 10–15 % potencialnega pridobivanja.

8.5

Večja uporaba gozdne biomase prinaša nove priložnosti ne le za lastnike gozdov, ki jim odpira pot na širši trg lesa in prinaša konkuriranje cen, ampak tudi za žagarstvo, ki dobiva večji trg za svoje stranske proizvode. Veliko povpraševanje po gozdni biomasi bi lahko povzročilo spremembe na trgu neobdelanega lesa, tako da bi povečalo konkuriranje za les kot surovino med sektorjem za pridelavo energije iz biomase in industrijo, ki uporablja hlodovino. Spodbujanje končne uporabe, tj. sistem fiksnih cen za proizvodnjo „zelene energije“, je pomemben instrument za razvoj različnih vrst strategij za pridobivanje energije iz biomase tako na lokalni kot tudi regionalni ravni. Podpora za regionalni razvoj EU mora biti tudi v prihodnje pomemben dejavnik pri povečanju uporabe energije iz biomase.

8.6

Trgi za les kot gorivo in zlasti drva so predvsem lokalni, vendar bi povečana uporaba lesa za pridobivanje energije v EU spodbudila podjetniško dejavnost in ustvarila delovna mesta na trgu strojev in opreme. Za proizvodnjo granulata, briketov in drugih oblik obdelanega lesa za gorivo so potrebni posebni stroji in oprema. Za proizvodnjo energije je potrebno veliko število kotlov in druge drage opreme visoke vrednosti in z visokim potencialom za rast. Povečana uporaba energije iz lesa bi tudi ustvarila pomembne možnosti za izvoz tehnologije na trge zunaj EU.

8.7

Priprava standardov za trajnostno proizvodnjo biomase poteka v povezavi z okvirno direktivo EU o obnovljivi energiji. Standardi so pomembni za zagotavljanje trajnostnega javnega naročanja in proizvodnjo energije iz gozdne biomase ter za zagotavljanje enotnih postopkov. Standardi za trajnostno proizvedeno gozdno biomaso morajo biti povezani z vseevropskimi merili MCPFE, da se prepreči odvečno delo in podvajanje.

9.1

Ustvarjanje novih gozdov s pogozdovanjem je eden najučinkovitejših načinov za odstranjevanje ogljika iz ozračja. EU bi morala v okviru svoje razvojne politike podpirati projekte pogozdovanja v državah v razvoju, saj bodo podnebne spremembe najverjetneje povzročile vse večje gospodarske razlike med industrijskimi državami in državami v razvoju. Projekte pogozdovanja morajo spremljati strategije prilagajanja, ki podpirajo povečanje zmogljivosti, večnamensko uporabo gozdov in dobro upravljanje v državah v razvoju. EU bi si morala prizadevati tudi za preprečevanje nezakonite sečnje v državah v razvoju, za spodbujanje trajnostnega gozdarstva in pomoč državam v razvoju pri pripravi nacionalnih gozdarskih programov skupaj z drugimi sektorji.

9.2

Kjotski protokol pri izračunih ravnotežja ogljika, ki odražajo spremembe v uporabi zemljišč, ne predvideva določb za države v razvoju, ki bi dopuščale upoštevanje zmanjšanja emisij CO2 zaradi preprečevanja izgube gozda. Ker se z izgubo gozda povečajo emisije CO2, bi morala EU podpreti razvoj in sprejem instrumenta REDD, da bi se lahko uporabljal pri izračunu emisij toplogrednih plinov zaradi uporabe zemljišč v obdobju po prenehanju veljavnosti kjotskega protokola leta 2012. Za to je treba določiti ceno, ki odraža vrednost nakopičenega ogljika, tako da države članice lahko s pomočjo trgovanja z emisijami vplivajo na preprečevanje izgube tropskega gozda.

9.3

EU je razvila postopek FLEGT (9), namen katerega je preprečiti prodajo nezakonito posekanega lesa in njegovih proizvodov na trgih EU. Shema izdajanja dovoljenj FLEGT prek posebnih partnerstev med državami spodbuja in podpira trajnostno gospodarjenje z gozdovi v državah v razvoju ter spodbuja države članice in države v razvoju k tesnejšemu sodelovanju. EU mora podpreti nadaljnji razvoj sheme FLEGT in njeno širitev po celem svetu. Preprečevanje nezakonite sečnje bi upočasnilo izgubo tropskega gozda in povečanje emisij CO2, ki jih to povzroča. Za zmanjšanje nezakonite sečnje si prizadevajo tudi sistemi za certificiranje gozdov, ki delujejo na prostovoljni osnovi, kot sta PEFC (10) in FSC (11).

9.4

V okviru mednarodnih sporazumov in organizacij, kot so Odbor za les Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE Timber Committee), Evropska komisija za gozdarstvo pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), EUROSTAT in Ministrske konference o varstvu gozdov v Evropi (MCPFE), se že zbirajo podatki o virih v evropskih gozdovih, uskladiščenem ogljiku, ogljikovem krogu, raznolikosti gozdov, njihovih proizvodih in njihovih varovalnih učinkih. Vendar pa je nujno potrebno več znanja in raziskav. Pri razvoju nadzornega sistema Skupnosti, kot pri novem projektu FutMon, je treba uporabiti obstoječe in razvijajoče se nacionalne, vseevropske in globalne nadzorne sisteme, lastnikom zemljišč pa je treba zagotoviti varstvo podatkov pri obdelovanju ali objavi podatkov. EU mora uporabiti svoje okvirne programe za raziskave za podporo nadaljnjih raziskav na teh področjih in za lažji prenos podatkov, in sicer prek temeljnih in uporabnih raziskav ter razvojnih projektov.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/9

1.1

Raziskovalno mnenje je odziv EESO na zaprosilo češkega predsedstva. Nanaša se predvsem na odnose med delodajalci in izobraževalnimi ustanovami ter navaja priporočila podjetjem, združenjem podjetij, zelo različnim izobraževalnim ustanovam in EU; obravnava tudi možnosti za začetek socialnega in civilnega dialoga z vsemi ustanovami in zainteresiranimi stranmi na tem področju.

1.2

Pri pristopu, ki smo ga uporabili, smo upoštevali:

1.3

Poudarjene so različne prednostne naloge:

Splošni pristop do spodbujanja sodelovanja vseh zadevnih akterjev ob upoštevanju konkurenčnosti

1.4

EESO predlaga, da se na evropski ravni vzpostavi novi okvir za partnerstvo med podjetji in izobraževalnimi ustanovami, v katerem bi izkoristili prednosti evropske razsežnosti, družbi pa bi prinesel napredek. EESO priporoča, da se začne evropski proces, ki bi ga lahko poimenovali „praški proces“ po konferenci Partnerstvo med izobraževalnimi ustanovami in delodajalci, ki bo organizirana 6. in 7. aprila v Pragi na pobudo češkega predsedstva. Ta proces bi lahko imel obliko evropskega referenčnega okvira, ki bi bil dovolj obsežen in bi omogočal lokalnim izvajalcem, da sprejmejo naslednje inovativne ukrepe:

1.5

EESO predlaga, da se ta proces do leta 2013 financira s sredstvi evropskih strukturnih skladov in obstoječih programov (Leonardo, Grundtvig, Erasmus za študente, Erasmus za vajence, Erasmus za podjetnike itd.), ki bi jih po potrebi prilagodili. Evropski socialni sklad bi lahko na primer uporabljali za začetno usposabljanje. Po letu 2013 pa bi lahko pripravili poseben dodatni program.

2.1

V vsej Evropi sta razvoj in kakovost življenja zelo odvisna od kulturnih in znanstvenih standardov ter od kakovosti izobraževalnih sistemov. Poudariti je treba, da se podjetniško-izobraževalno partnerstvo sooča s težavami, ki so povezane: na ravni družbe:

Partnerstvo mora vključevati tudi:

2.2

V Evropi se po tradiciji zanašamo na dolgoročne napovedi glede usposobljenosti delovne sile. Vendar hitro spreminjajoče se svetovno gospodarstvo zahteva tesnejše sodelovanje med izobraževanjem in gospodarstvom glede nujnih potreb gospodarstva v bližnji prihodnosti, zlasti pa potreb MSP.

2.3

Izkušnje s partnerstvi v srednješolskem in visokošolskem strokovnem izobraževanju so že dolgo zelo pozitivne, saj omogočajo povezovanje z gospodarskim okoljem prek večstranskih (formalnih in neformalnih) sporazumov, ki povezujejo izobraževalne ustanove s podjetji in obratno. Poleg dobrih praks, ki jih lahko zasledimo povsod, obstajajo tudi močna prizadevanja za ustvarjanje dolgoročnih partnerstev ob upoštevanju različnih vlog vseh udeleženih (zlasti izobraževalnih ustanov in njihove popolne neodvisnosti pri podeljevanju kvalifikacij), da bi ustvarili sinergije in združili moči in sposobnosti ter se tako skupaj odzvali na gospodarske in družbene potrebe.

Podjetja in izobraževalne ustanove imajo različne, vendar dopolnjujoče se cilje, vendar lahko z izboljšanjem izmenjave informacij, partnerstev in skupnih projektov lažje izpolnijo svoje naloge. V številnih državah članicah že zelo dolgo obstajajo sistemi hkratnega teoretičnega in praktičnega izobraževanja, v okviru katerih izobraževanje poteka na šoli in v podjetju (dvojni sistem v Nemčiji, vajeništvo v Franciji in Združenem kraljestvu itd.). Hkratno teoretično in praktično izobraževanje je pokazalo visoko vrednost stalnih, strukturiranih in integriranih partnerstev.

2.4

V idealnih razmerah podjetja prispevajo znanje o potrebah na trgu, sedanjih ali predvidenih, ter omogočajo boljše usmerjanje ponudbe izobraževanja in usposabljanja. Predstavljajo zbirališče znanja, poklicnih sposobnosti in tehnoloških sredstev.

2.5

Tudi področje izobraževanja razpolaga s tehnološkim in znanstvenim znanjem in izkušnjami, ki se lahko uporabijo v praksi, kot na primer za pripravo za delovno razmerje ter za razvoj novih možnosti usposabljanja in kvalifikacij.

3.1

Pobude za partnerstvo med izobraževalnimi ustanovami in podjetji so kljub številnim pozitivnim izkušnjam še vedno omejene, pogosto se nanašajo le na strokovno in poklicno izobraževanje. Glede na gospodarsko krizo je treba izkoristiti potencial teh partnerstev, ker sta večja prilagojenost izobraževanja in usposabljanja potrebam trga dela ter boljša uporaba sposobnosti in človeških virov v podjetjih ključni pogoji za gospodarsko okrevanje.

3.2

Okvir teh novih evropskih partnerstev mora seveda biti večstranski. Na različne načine mora vključevati različne zainteresirane strani:

3.3

Skupna odgovornost izobraževalnih ustanov in podjetij (zlasti na ravni njihovih predstavniških organizacij) je tudi priprava skupnih predlogov za potek in ponudbo izobraževanja.

3.4

Podjetja se soočajo s potrebo po zelo različnih sposobnostih z raznolikimi razsežnostmi, kar pogojuje oz. vpliva na njihovo organizacijo, delovanje in gospodarsko dejavnost v smislu tehnološkega razvoja, internacionalizacije in novih tehnologij. Podjetja morajo po eni strani na trgu dela najti ustrezne sposobnosti, po drugi strani pa usposabljati svoje delavce, vodilne kadre in prihodnje vodilne kadre glede na potrebe stroke. Delavci so soočeni s podobno potrebo, namreč potrebo po razvijanju zaposljivosti v svoji stroki ter po pridobivanju potrebne kvalifikacije, potrjene z diplomo, ki je priznana tako v podjetju kakor tudi na zunanjem trgu dela.

3.5

Dinamiko razvoja izobraževanja v Evropi močno določata dva pojava: vedno večja množičnost in diverzifikacija izobraževanja. Velik porast števila dijakov in študentov v zadnjih desetletjih je povzročil močno diverzifikacijo prebivalstva (starostna struktura, predhodna izobrazba, socialno ozadje itd.), ki ustvarja potrebo po prilagojenih metodah dela in upoštevanju posebnosti.

3.6

Ne glede na sedanje težave je potencial sodelovanja zelo velik. V nadaljevanju navajamo tri vidike, ki jih je treba okrepiti na ravni pristopa k tej problematiki.

Delodajalce bi morali več vključevati v usposabljanje učiteljev, katerih naloga je razvijanje poklicnih sposobnosti. Poleg tega bi bilo koristno usposabljati tudi posrednike, ki bi spodbujali in omogočali delovanje partnerstev.

4.2.1

Ustvarjanje evropskega visokošolskega prostora – ki se imenuje „bolonjski proces“, začeli pa so ga leta 1999 ministri za izobraževanje in predstavniki univerz iz 29 držav – je sprožilo veliko reformo, ki uradno vključuje 46 držav članic Sveta Evrope.

4.2.2

Cilj procesa je vzpostavitev evropskega izobraževalnega prostora, zlasti z usklajevanjem univerzitetnih ciklov v Evropi: diploma/magisterij/doktorat. To usklajevanje omogoča zlasti primerljivost študija in prosto gibanje študentov ter spodbuja mobilnost. Vsi ti ukrepi krepijo preglednost, odpravljajo ovire in izboljšujejo sodelovanje med gospodarstvom in izobraževanjem.

4.2.3

Dodati pa je treba, da:

4.3.1

Ta proces se je začel leta 2002. Njegov cilj je sisteme poklicnega izobraževanja in usposabljanja spremeniti v referenco kakovosti; močno so bili spodbujani ukrepi, ki so podobni bolonjskemu procesu, vendar prilagojeni izobraževanju in poklicnemu usposabljanju.

4.3.2

Program Leonardo spodbuja mobilnost oseb, ki želijo pridobiti poklicne izkušnje v Evropi, in izmenjavo najboljših praks med zainteresiranimi stranmi na področju usposabljanja. Cilj programa Grundtvig pa je spodbujati kakovost in krepiti evropsko razsežnost izobraževanja odraslih ter Evropejcem ponuditi več možnosti za vseživljenjsko učenje. Vendar je udeležba v teh dveh programih zelo omejena in še nista dosegla kritične mase, ki bi omogočila oblikovanje ciljev. V prihodnosti je treba izboljšati ukrepe v zvezi z njima, ne glede na oblike teh ukrepov.

4.3.3

Izjava Sveta v Bordeauxu (26. 11. 2008) je glede sodelovanja pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju povezana s kopenhagenskim procesom. Izjava potrjuje tudi potrebo po mobilizaciji ustreznih javnih in zasebnih finančnih sredstev. Pri tem je treba uporabljati instrumente, kot so Evropski socialni sklad, ESRR in posojila EIB.

Izjava Sveta v Bordeauxu v zvezi s pomanjkanjem veščin in ukrepi, potrebnimi za odziv na prihodnje spremembe, priporoča, da se vsebina poklicnega usposabljanja razvija na čim širši podlagi, vključene pa bi bili države članice, Komisija in socialni partnerji.

5.1

V skladu z zadnjim poročilom o izvajanju delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010  (3) Evropska unija ne sme spregledati niti svojega zaostajanja na področju izobraževanja niti težav pri zagotavljanju, da lahko podjetja dobijo osebje z osnovno in strokovno izobrazbo, ki je primerna za soočenje s tehnološkimi izzivi in sedanjo globalizacijo. Zato je znotrajevropska mobilnost potreba, tako kot učenje tujih jezikov v okviru evropske strategije za večjezičnost. Pomen večstranskega pristopa do vprašanja odnosov med podjetji in izobraževalnimi ustanovami je torej treba razumeti hkrati kot potrebo po odzivu na zadevno problematiko ter, predvsem, kot sredstvo za odpiranje nacionalnih politik izobraževanja in sprostitev potenciala evropskega združevanja v smislu človeškega potenciala.

5.2

Šole in univerze morajo dobiti več pomoči, kadar začetnega usposabljanja ne nameravajo omejiti, temveč ga uporabljati kot izhodišče za stalno usposabljanje. Na primer, z izjemo nekaj držav članic izobraževalne ustanove niso upravičene do finančne pomoči v okviru strukturnih programov za razvoj človeških virov. Izkušnje držav, v katerih je ta pomoč možna, kažejo, da je lahko ta pobuda zelo pozitiven prispevek tako k razvoju močnejših povezav s podjetji kakor tudi k splošnemu povečanju kakovosti ponudbe izobraževanja in usposabljanja.

5.3

Ugotavlja se, da je največja težava evropskih programov premajhna ambicioznost zaradi omejenosti proračunskih sredstev. Zato bi bilo bolj primerno, da bi, namesto da priporočamo samo en evropski program, ki je zaupen in s katerim se seznani zelo obrobni in elitistični del javnosti, raje sprejeli sistematični pristop, ki bi temeljil na enostavnejših formulacijah (ne na birokratskih, kot se zelo pogosto dogaja pri evropskih programih) in bi bil bolj ambiciozen, obsegal pa bi:

5.4

Evropsko povezovanje ponuja precejšnjo dodano vrednost v smislu izmenjave izkušenj in povečanja okvira za večjo, bogatejšo podporo našim izobraževalnim ustanovam, ter zaradi zagotavljanja, da podjetja imajo na razpolago notranji trg, ki jim ponuja možnosti za razvoj. Praški proces, ki se nanaša na konferenco Partnerstvo med izobraževalnimi ustanovami in delodajalci, ki bo potekala 7. aprila 2009 in 6. v Pragi na pobudo češkega predsedstva, je priložnost za politično spodbudo in pripravo načrta izvajanja.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/14

1.1

Mobilnost v Evropi mora ostati politična prednostna naloga EU, zlasti v obdobju, ko se celina sooča z izzivi, povezanimi z globalizacijo in tehnološkimi spremembami, in se bori proti negativnemu demografskemu razvoju ter posledicam finančne in gospodarske krize. Pri pristopu k izboljševanju mobilnosti je treba upoštevati razmere v posameznih državah članicah, ga učinkovito usklajevati na evropski ravni in mu nameniti nacionalno podporo, mora pa biti tudi pregleden. Sprejeti ukrepi morajo prispevati k oblikovanju novega koncepta pravične in uravnotežene mobilnosti ter k spodbujanju razvoja novih oblik mobilnosti.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira akcijski načrt Evropske komisije za poklicno mobilnost, ki po njegovem mnenju pomaga pri odstranjevanju preostalih ovir in uresničevanju ciljev, določenih v evropski strategiji za rast in delovna mesta.

1.3

Odbor pozdravlja tudi namen Evropske komisije, da v letu 2009 objavi zeleno knjigo o mobilnosti mladih, ter z velikim zanimanjem pričakuje rezultate in sklepe javne razprave.

1.4

EESO se zavzema za polno uporabo možnosti evropskega sistema poklicne mobilnosti (EURES) in za sprejetje drugih ukrepov, ki bi zlasti izboljšali kakovost ter povečali obseg in dostopnost ponujenih storitev in informacij, ter za večje osveščanje evropskih državljanov, predvsem pa evropskih podjetij. Hkrati priporoča Evropski komisiji, naj analizira, zakaj nekatere kategorije delavcev, zlasti nizkokvalificirani ali nekvalificirani delavci, tako redko uporabljajo ta portal.

1.5

EESO poziva države članice, naj dejavnik mobilnosti upoštevajo v vseh svojih političnih odločitvah na tem področju in v skladu z integriranimi smernicami za rast in delovna mesta (1) vključijo zastavljene cilje v svoje nacionalne strategije in nacionalni program reform. Države članice bi si morale prizadevati za oblikovanje programov aktivne politike trga dela, ki spodbuja mobilnost.

1.6

EESO na splošno podpira prizadevanja za čim učinkovitejše usklajevanje socialne varnosti in čestita francoskemu predsedstvu EU za zadovoljive rezultate pogajanj o spremembah Uredbe 883/2004 (2) v skladu s sklepi razprave o izvedbenih določbah. EESO znova poziva k čim prejšnjemu začetku veljavnosti izvedbenih določb, kar bo zagotovilo, da bodo izboljšave in poenostavitve, ki jih prinašajo in ki spodbujajo mobilnost v EU, lahko začele čim prej učinkovati.

1.7

Odbor v zvezi z uporabo Uredbe št. 883/2004 priporoča, da v enem prihodnjih mnenj obravnava skladnost tega besedila z Uredbo 1612/68 EGS (3), Direktivo 2004/38/ES in ustrezno sodno prakso Sodišča ES, s ciljem zagotoviti večjo preglednost, pravno varnost in upoštevanje načela enakosti v državah članicah.

1.8

Čeprav EESO pozdravlja predlog direktive o prenosljivosti pravic v okviru pokojninskih sistemov (4), ki je še en prispevek Evropske komisije k izboljšanju čezmejne mobilnosti v EU, ima resne zadržke glede njegove vsebine. Po mnenju Odbora vsebina direktive ne bo prispevala k odpravi glavne ovire za čezmejno mobilnost z vidika prenosljivosti pokojninskih pravic – dvojne obdavčitve. Predlog poleg tega vsebuje druge določbe, ki bodo povečale stroške upravljanja pokojninskih sistemov in ogrozile njihov nadaljnji razvoj.

1.9

Na podlagi rezultatov poročila iz julija 2008 o prednostih Europassa Odbor priporoča Komisiji, da preuči, zakaj pri tej pobudi sodeluje tako nizko število nizkokvalificiranih delavcev. Odbor poziva tudi k izkoristku potenciala vseh instrumentov Europassa, zlasti Europass mobilnost, z bolj energičnim usklajevanjem na evropski ravni, nacionalno podporo, udeležbo vseh zainteresiranih strani in večjo preglednostjo. V zvezi z evropskim ogrodjem kvalifikacij je treba po mnenju Odbora vzpostaviti povezavo z evropskim sistemom prenašanja in zbiranja kreditnih točk v visokošolskem ter poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Evropsko ogrodje kvalifikacij bo imelo dodano vrednost le, če bo ostalo preprosto, vlivalo zaupanje in učinkovito pomagalo podjetjem pri iskanju potrebne delovne sile iz tujine.

1.10

EESO se je z zanimanjem seznanil z drugim poročilom Evropske komisije z dne 18. novembra 2008 o uporabi prehodnih obdobij za nove države članice ter poziva države članice, ki za prosti pretok oseb še vedno uporabljajo prehodni sistem, k upoštevanju sklepov tega poročila in postopkov iz pogodb. To je temeljni pogoj za uveljavitev načela „pravična mobilnost“ (fair mobility) ter preprečevanje socialnega dumpinga in nezakonitega dela.

1.11

Odbor pozdravlja sklep Komisije o ustanovitvi odbora strokovnjakov za napotitev delavcev, ki se bo ukvarjal s tehničnimi vprašanji v zvezi z uporabo direktive, in poziv evropskim socialnim partnerjem, da pripravijo skupno analizo učinkov sodb Sodišča ES.

1.12

Odbor opozarja na zamudo pri začetku izvajanja Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij v državah članicah (rok za prenos se je iztekel 27. oktobra 2007).

1.13

EESO meni, da so zakonodajni predlogi, ki jih trenutno predstavlja Komisija in katerih cilj je poenostaviti ekonomske migracije državljanov tretjih držav, nadaljnji korak Komisije za spodbujanje mobilnosti in ekonomskih migracij v Evropi. Pravice in obveznosti državljanov tretjih držav, ki jih vsebuje predlog direktive in ki temeljijo na enakem obravnavanju, so dobro izhodišče za zakonodajo na področju priseljevanja ter bi jih bilo treba razširiti na vse kategorije delavcev migrantov. Za EESO so prehodni ukrepi, ki začasno omejujejo pravico do prostega pretoka delavcev iz novih držav članic, izjemno stanje, ki bi ga bilo treba čim prej odpraviti (5).

1.14

EESO v celoti spoštuje avtonomijo evropskih socialnih partnerjev in pričakuje, da bodo aktivno prispevali k povečanju mobilnosti, kar bi izboljšalo položaj na trgih dela in spodbudilo konkurenčnost EU.

1.15

Odbor poziva države članice in Komisijo, da si usklajeno prizadevajo za pripravo, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje popolnoma nediskriminatornih programov za ponovno vključevanje državljanov in njihovih družin v družbo, po tem ko so nekaj časa delali v drugi državi Unije in se vrnejo v državo, kjer je njihov dom ali kjer so prej prebivali.

2.1

Evropska komisija je leto 2006 razglasila za evropsko leto mobilnosti delavcev. Ta pobuda je bila namenjena izboljšanju ozaveščenosti evropskih državljanov o priložnostih za zaposlitev v EU ter o njihovih pravicah in zahtevah.

2.2

Mobilnost državljanov je kot pravica do prostega gibanja zagotovljena s primarno zakonodajo Evropske skupnosti. Poleg tega je eden glavnih ciljev lizbonske strategije in eno od priporočil integriranih smernic za rast in delovna mesta (6).

2.3

Ta pobuda je nadaljevanje številnih prejšnjih ukrepov EU, kot je bil akcijski načrt za usposobljenost in mobilnost (7), ki ga je Komisija sprejela leta 2002, in je privedla do novega evropskega akcijskega načrta za poklicno mobilnost (2007–2010) (8), ki odraža novo realnost in izzive, s katerimi se Evropa trenutno sooča.

2.4

V prvi polovici leta 2009 Svetu EU predseduje Češka, katere glavno geslo je Evropa brez meja. Zato je češko predsedstvo EESO zaprosilo za pripravo štirih raziskovalnih mnenj, ki naj bi opredelila še vedno obstoječe meje na različnih področjih notranjega trga EU. Eno obravnavanih področij je mobilnost delavcev v Evropi.

2.5

Češko predsedstvo bo nadaljevalo prizadevanja za povečanje mobilnosti delavcev v Evropi. Med svojimi prednostnimi nalogami namerava posebno pozornost nameniti prostemu pretoku delavcev v EU, spodbujati in povečevati poklicno in geografsko mobilnost delavcev v okviru enotnega trga ter si prizadevati za dokončanje posodobitve pravne ureditve na področju usklajevanja sistemov socialne varnosti, ki se uporabljajo za delavce migrante.

2.6

Češko predsedstvo opozarja, da sedanja prehodna obdobja negativno vplivajo na prosti pretok delavcev. Poudarja tudi, da sta popolni izkoristek potenciala delavcev in večja prožnost evropskega trga dela bistvena elementa lizbonske strategije.

3.1

Iz poročila Komisije o zaposlovanju v Evropi v letu 2008 je razvidno, da so dobri gospodarski dosežki, ki smo jih v Evropski uniji prvič zabeležili leta 2006, prinesli obetajoče rezultate v letu 2007: 3,1-odstotno rast BDP in 3,5 milijonov novih delovnih mest. Zaposlenost se je v vseh državah članicah EU, z izjemo Madžarske, povečala, tako da je v letu 2007 povprečna stopnja zaposlenosti v EU znašala 64,5 %. Stopnja brezposelnosti se je ustalila pod 10 %, z izjemo Slovaške. Oba kroga širitve EU v letih 2004 in 2007 sta imela pozitiven učinek na evropsko gospodarstvo in nista škodila trgom dela v EU-15. Statistike kažejo tudi sinergijo med delovanjem trga dela, produktivnostjo in kakovostjo delovnih mest.

3.2

Leta 2008 je EU hudo prizadela svetovna finančna kriza. Gospodinjstva in podjetja so pod velikim pritiskom, kar velja tudi za trge dela. Gospodarske ocene za leto 2009 napovedujejo nično rast in nevarnost gospodarske depresije v EU. Euroobmočje in nekatere države članice so že v recesiji. Evropski svet je na decembrskem zasedanju sprejel evropski načrt za oživitev gospodarstva (9) z desetimi ukrepi, ki se nanašajo na štiri prednostna področja, in obsežno evropsko pobudo za podporo zaposlovanju.

3.3

Izziv, s katerim se Evropa in EU stalno soočata, je negativen demografski razvoj in staranje delovne sile, kar bo v prihodnosti bistveno vplivalo na konkurenčnost Evrope. Za rešitev tega problema bo potreben pristop, ki bo kompleksen in hkrati, glede na trenutno stanje gospodarstva, tudi izredno senzibilen. Vsaka država oblikuje svoj sveženj politik za boljše delovanje vključujočih trgov dela. Posebna pozornost se namenja ranljivim kategorijam na trgu dela, to so starejši delavci, mladi, priseljenci in invalidi. Poročila Komisije v zvezi s tem kažejo, da EU pri izvajanju obstoječe zakonodaje o uporabi načela nediskriminacije (10) čaka še veliko dela.

3.4

Zato oživitev evropskih trgov dela in podpora mobilnosti delavcev v Evropi tudi v prihodnosti ostajata glavna dejavnika evropske strategije za zaposlovanje. Kljub vsem pobudam in ukrepom Evropske komisije in držav članic mobilnost v EU zaostaja za cilji, ki si jih je EU zadala v Lizboni (leta 2000), namreč da mora Evropa postati najbolj konkurenčno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

3.5

Cilj novega akcijskega načrta Komisije za mobilnost v obdobju 2007–2010 je analizirati stanje ob upoštevanju izzivov, povezanih z globalizacijo, demografskimi spremembami in razvojem novih tehnologij, odpraviti ovire za mobilnost v Evropi, prikazati nove težnje v modelih mobilnosti in opredeliti potrebne ukrepe.

3.6

Evropska komisija se v načrtu osredotoča zlasti na:

3.7

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) je kot ena izmed agencij Evropske komisije, ki deluje na tristranski osnovi, postala edinstvena platforma za analize in raziskave glede spodbujanja mobilnosti v Evropi ter za ugotavljanje obstoječih ovir in novih izzivov, povezanih s spremembami na trgih dela.

3.8

Evropski ekonomsko-socialni odbor doslej še ni pripravil obsežnejšega mnenja o mobilnosti in njenih ovirah v Evropi. V svoji vlogi posvetovalnega organa Evropske komisije pa se je EESO vedno dosledno odzval na vsa njena sporočila in pobude v zvezi s prostim pretokom delavcev v Evropi in pripravil vrsto pomembnih mnenj (13).

3.9

Pomembno vlogo imajo tudi socialni partnerji. Po njihovem mnenju je vprašanje mobilnosti v Evropi in odpravljanje ovir, ki jo omejujejo, temeljnega pomena, zato so ga vključili v svoj skupni delovni program za obdobje 2003–2005. Tudi druge pobude in skupna besedila socialnih partnerjev so pomagali opredeliti nekatere ovire za mobilnost v EU.

—

evropski državljani še vedno menijo, da je njihova „pravica do gibanja in dela v EU“ glavna prednost in pridobitev EU (53 % vprašanih);

—

čeprav institucije in državljani EU močno podpirajo zamisel o mobilnosti v Evropi, v državah članicah ostajajo pomisleki glede morebitnih posledic, ki bi jih lahko imele ekonomske migracije iz novih držav članic;

—

samo okrog 2 % evropskih delavcev (EU-25) je rojenih v državi članici, ki ni država članica, v kateri so trenutno zaposleni;

—

skoraj 4 % evropskega prebivalstva je že nekaj časa prebivalo v drugi državi članici, 3 % pa v državah zunaj EU.

—

omejeno znanje jezikov,

—

slaba ali nezadostno razvita znanja in sposobnosti,

—

pomanjkljivo priznavanje izobrazbe in poklicnih kvalifikacij, pridobljenih v drugih državah članicah,

—

pravne in upravne ovire,

—

težave življenjskih partnerjev pri iskanju trajne zaposlitve za oba,

—

razdrobljene informacije o prostih delovnih mestih ali pomanjkljiva preglednost možnosti za usposabljanje in zaposlitev,

—

slaba prometna infrastruktura,

—

pomanjkanje ponudb in cene na stanovanjskem trgu,

—

v zadnjem času izguba zaupanja in ksenofobija.

5.4.1

Prvič – treba je zagotoviti boljše poznavanje ovir za geografsko in poklicno mobilnost ter ukrepov za spodbujanje mobilnosti. V zadnjih letih si je Evropa sicer prizadevala opredeliti ovire za mobilnost delavcev in jih odpraviti, vendar pa je treba tako na evropski kot na nacionalni ravni pripraviti študije, ki bodo prispevale k boljšemu poznavanju obsega, narave in bistvenih značilnosti ovir za ekonomsko mobilnost ter njihovega učinka na gospodarstvo.

5.4.2

Drugič – na trgih dela v Evropi je nujno treba uporabljati koncept prožne varnosti. Izkušnje so pokazale, da se države, ki učinkovito uporabljajo ta koncept, bolje prilagajajo globalnim spremembam. V tem smislu je treba mobilnost razumeti kot enega od elementov, ki omogočajo izboljšanje zaposlenosti, prilagodljivosti delavcev in konkurenčnosti podjetij v globaliziranem svetu. Organizacija dela mora biti skladnejša s potrebami podjetij in delavcev in lahko občutno prispeva tudi k uvedbi novih oblik mobilnosti.

5.4.3

Tretjič – sisteme usposabljanja je treba prilagoditi potrebam trga dela. Utrditi je treba koncept za učinkovit sistem vseživljenjskega učenja. Danes se trgi dela vedno bolj soočajo s hitrimi spremembami in povpraševanjem po novih kvalifikacijah. Vedno več ljudi se mora prilagajati spremembam v svojem delu in poklicu s pridobivanjem novih in raznolikih kvalifikacij. Za večjo zaposljivost in prilagodljivost spremembam na trgu dela morajo zato posamezniki imeti možnost, da razvijajo in izboljšujejo svoje sposobnosti. Prednostne naloge morajo biti:

5.4.4

Četrtič – razvijati je treba sisteme socialne varnosti, da bodo podpirali in olajševali prehod med različnimi položaji na trgih dela ter da ne bodo ovirali ljudi pri selitvi in iskanju boljše zaposlitve v drugi državi članici. V skladu s tem EESO opozarja na svoje mnenje o načelu prožne varnosti, zlasti v zvezi z izboljšanjem zaposljivosti posameznikov, da se bodo lahko bolje prilagajali spremembam na trgu dela in izkoristili boljše ponudbe za delo. To v bistvu pomeni, da si je treba prizadevati za ustvarjanje delovnih mest in pomagati delavcem, ki želijo spremeniti svojo poklicno pot, ter tako izboljšati njihove možnosti na trgu dela. Izkušnje kažejo, da glavni cilj trenutno ni pasivno povečevati prejemke, temveč olajšati zaposlovanje delavcev z odpravo upravnih ovir ter naložbami v sposobnosti in aktivne politike zaposlovanja.

5.4.5

Petič – odpraviti je treba zakonodajne, upravne in davčne ovire za geografsko in poklicno mobilnost, za kar je treba:

5.4.6

Šestič – evropski državljani bi morali imeti lahek dostop do kakovostnih informacij o možnostih zaposlitve in usposabljanja. Medtem ko je na razpolago mnogo podatkov v zvezi z življenjskimi in delovnimi razmerami, se informacijam o možnostih zaposlitve in usposabljanja ne pripisuje velik pomen, zato jih pogosto sploh ni na voljo ali pa so težko dostopne. Evropski informacijski sistem, ki obvešča o možnostih zaposlitve in usposabljanja, je bistvenega pomena tako za državljane kot za podjetja, da se lahko na podlagi informacij odločajo o razvoju svojih sposobnosti, izkoriščanju možnosti in izboljševanju poklicne mobilnosti. Pri tem lahko ima spletna stran EURES pomembno in koristno vlogo. Vendar pa je ta stran trenutno premalo prepoznavna in poznana med državljani, zlasti pa med podjetji. Zato je treba večjo pozornost nameniti izboljšanju obveščanja o določenih temah, kot so spremembe ali prilagoditve storitev socialnega varstva (obveznih ali dodatnih) v primeru poklicne in geografske mobilnosti. Za pokojninske sisteme bi bilo na primer koristno imeti dostop do informacij o ravni pridobljenih pravic, veljavnem davčnem sistemu, načinih prenosa ter stroških in prednostih posameznih alternativ (18).

5.4.7

Nenazadnje pa je za lažjo mobilnost treba razviti pobude za boljše pogoje za dostop do stanovanj ter boljšo prometno infrastrukturo. Izredno pomembno je, da je v bližini možne zaposlitve na voljo dovolj cenovno dostopnih in ustreznih stanovanj. Za večjo mobilnost delavcev so temeljnega pomena tudi ukrepi za učinkovito in prožno prometno infrastrukturo. Države članice bi skupaj s podjetji morale preučiti stroške selitve ter ustvariti in razvijati spodbude za mobilne iskalce zaposlitve.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/24

—

podporo aktivnemu staranju;

—

uvedbo finančnih pobud v okviru politik držav članic za starejše delavce in podjetja, ki jih zaposlujejo, da bi jih obdržali na trgu dela;

—

izboljšanjem življenjskih in delovnih razmer (zlasti v primeru fizičnega dela);

—

preoblikovanjem institucionalnih rešitev za trg dela, da bi se prožneje prilagajal zaposlovanju starejših delavcev.

—

davčne in pokojninske sisteme držav članic;

—

pogoje zaposlovanja starejših delavcev z vidika podjetij in delavcev samih;

—

programe vseživljenjskega učenja (vključno z vseživljenjskim strokovnim usposabljanjem) za delavce nad 50 in celo nad 45 leti.

—

ohranjanje motiviranosti in ustvarjalnosti starejših;

—

prilagoditev tempa dela, da ne bi čez čas „pregoreli“;

—

ustvarjanje delovnih odnosov med delavci različnih starostnih skupin.

—

sklepe za EU na podlagi statističnih podatkov o starejših delavcih;

—

potrebo in upravičenost pozitivnega pristopa do starejših delavcev;

—

vpliv sistemov zgodnjega upokojevanja na stopnjo zaposlenosti med starejšimi;

—

razloge za padec stopnje zaposlenosti med starejšimi pred letom 2000;

—

že izvajane ali načrtovane pristope za povečanje zaposlenosti starejših in starosti za upokojitev, skupaj z morebitno uvedbo sistema prožne varnosti za to skupino zaposlenih;

—

sodelovanje starejših delavcev pri razvoju znanj in spretnosti;

—

usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja starejših ter spodbujanje medgeneracijske solidarnosti;

—

vpliv globalizacije in demografskih sprememb na kakovost delovnega življenja, produktivnost in zaposlovanje.

—

sistem I – podpora aktivnemu staranju;

—

sistem II – finančne pobude za starejše delavce, ki zapuščajo trg dela;

—

sistem III – splošni mehanizmi, ki vplivajo na prožnost trga dela pri zaposlovanju starejših delavcev.

—

prestrukturiranja ali slabe konkurenčnosti njihovega podjetja ter sprememb na svetovnem trgu dela in storitev;

—

zdravstvenih težav ali nujne oskrbe drugih oseb;

—

pomanjkanja zahtevanih kvalifikacij in znanj za uporabo sodobnih tehnologij, vključno s poznavanjem informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

—

njihovega občutka, da se niso sposobni prilagoditi in da jim manjka predvsem motiviranost in sposobnost učenja.

—

sodelovanje in vključenost, npr. sodelovanje starejših delavcev v vseh izobraževalnih programih, ki jih ponuja delodajalec, in njihova vključenost v izobraževanja v podjetju. Poleg tega lahko starejši delavci s posebnim znanjem ostanejo v podjetju tudi po običajni starosti za upokojitev;

—

tečaji obnavljanja znanja o tehnologiji na delovnem mestu so namenjeni starejšim delavcem, ki že dalj časa niso obiskovali nobenega tečaja o postopkih dela in se zato počutijo slabše vključene v proces. Skupni akcijski okvir ukrepov socialnih partnerjev za priznavanje znanja in kvalifikacij, vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih ponujajo rešitve v tej smeri (7);

—

posebni računalniški in internetni tečaji za delavce nad 50 leti, ki pri starejših delavcih, upokojencih in njihovih organizacijah krepijo uporabo IKT. Pomembna je prilagoditev tečajev potrebam starejših (npr. večji fonti, internetni portal za starejše itd.).

—

informacijskimi seminarji, namenjenimi vprašanjem starejših;

—

sejmi, namenjenimi iskanju zaposlitve, srečanji za starejše od 50 let in središči za zaposlovanje, namenjenimi starejšim;

—

oglaševanjem na prireditvah, ki jih obiskujejo starejši, in v medijih, ki so priljubljeni med starejšimi. Pri tem je treba paziti, da se ne uporablja jezik, ki bi jih lahko prizadel, npr. „v visoki starosti“, „upokojenci“ itd. Namesto tega bi bilo treba za starejše uporabljati besede kot so „zrel“, „izkušen“ in „zanesljiv“;

—

oblikovanjem delovnih skupin starejših znotraj podjetja, v katerih se oblikujejo strategije, s katerimi bi lahko privabili izkušene in starejše ljudi. V podjetjih se lahko organizirajo tudi zabave, ki se jih lahko udeležijo tudi upokojenci in bivši zaposleni; s pismom ali v telefonskem pogovoru jih lahko povabimo, naj se vrnejo delat.

—

splošna raven znanja zaposlenih in njihova odprtost do inovacij se poveča;

—

če ima podjetje dobro plačane starejše delavce, tudi mlajši zase vidijo boljše možnosti za napredovanje;

—

kakovost izdelkov in storitev ter organizacije dela se izboljša;

—

s tem se zagotovi ohranitev ustrezne ravni znanja in možnosti za razvoj poklicne poti, pa tudi možnosti za interno prerazporeditev delavcev.

—

zavedanja dejavnika starosti;

—

obstoja nacionalnega političnega okvira za podporo diverzifikaciji starostne strukture;

—

preudarnega načrtovanja in izvajanja;

—

sodelovanja vseh udeležencev pri vprašanju ozaveščanja o starosti;

—

ocene stroškov in koristi.

—

vključevanjem socialnih partnerjev v pogajanja o kolektivnih sporazumih znotraj podjetij, sektorja in med sektorji, ki vsebujejo določbe o starejših delavcih. Pri tem gre lahko tudi za socialne pakte, posebne določbe v delovnih predpisih in druge dvo- ali večstranske sporazume;

—

vključevanjem vseh udeležencev v pripravo pravnih predpisov na nacionalni (in evropski) ravni, ki bi starejše od 50 let spodbujali k temu, da bi ostali na trgu dela, delodajalce pa, da bi jih ohranjali v podjetju oziroma da bi zaposlovali starejše;

—

zasnovo in izvajanjem sistemov in mrež, namenjenih analizi položaja starejših delavcev, in določitvijo kazalnikov za celovit opis njihovega položaja;

—

upravljanje podjetja (ali skupine podjetij), usmerjenega k določenim starostnim skupinam med starejšimi delavci, in na diverzifikacijo, kot sta npr. upravljanje na podlagi diverzifikacije starostne strukture in/ali znanja;

—

izvajanjem sistema svetovanja za delavce nad 50 leti in njihove delodajalce, ki bi bilo usmerjeno na oblikovanje podsistema, da bi ocenili potrebe po nekaterih poklicnih kvalifikacijah v določenem podjetju, sektorju, regiji in celo državi;

—

uporabo sistema svetovanja delavcem za določeno glede načrtovanja programov izobraževanja, tečajev in drugih izobraževalnih dejavnosti, namenjenih predvsem starejšim delavcem;

—

razvojem sistema svetovanja za podjetja in vodilne ljudi, ki bi bil osredotočen na izboljšanje prilagodljivosti, konkurenčnosti in produktivnosti podjetij v obdobju tranzicije z ukrepi za diverzifikacijo starostne strukture in personalne politike ob uporabi informacijskih tehnologij;

—

ustanovitev in razvoj struktur in mrež (glede na posamezni sektor ali regijo, mešanih, takšnih, ki združujejo predstavnike različnih skupin itd.) ter struktur za opazovanje znanja in delovnih mest, ki nadzorujejo starejše delavce na trgu dela (glede na njihovo znanje) in proces prestrukturiranja. Te strukture lahko združujejo sektorje, lokalne skupnosti in regije (vključno s čezmejnimi regijami).

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/32

1.1

Odnosi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike danes potekajo v novih pogojih z novimi izzivi in pričakovanji. Z izvolitvijo predsednika OBAME so nastala visoka pričakovanja po vsem svetu in obudil se je optimizem v zvezi z možnostmi transatlantskih odnosov. Na mnogih področjih, pa naj gre za skupen odziv na sedanjo finančno in gospodarsko krizo, podnebne spremembe, spodbujanje človekovih pravic ali pa dvostranske gospodarske odnose, obstaja resnično upanje, da bosta EU in ZDA sodelovali in prevzeli vodilno vlogo.

1.2

Evropska in ameriška civilna družba in socialni partnerji lahko zelo veliko prispevajo k temu obnovljenemu sodelovanju glede na svojo reprezentativnost ter strokovno znanje in izkušnje na posameznih področjih.

1.3

EESO spodbuja oblikovalce politik EU, naj zagrabijo priložnost in skupaj z ZDA zahtevajo nujne spremembe sistema Združenih narodov, Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (1), Mednarodnega kazenskega sodišča, G8, G20, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada ter krepitev Svetovne organizacije dela, da bi bile te institucije bolj učinkovite pri reševanju dolgoročnih izzivov, ki so posledica globalizacije in sedanje svetovne finančne krize.

1.4

Resnost finančne in gospodarske krize zahteva okrepitev transatlantskega gospodarskega sodelovanja. Najprej morata EU in ZDA bolje uskladiti ukrepe monetarne in davčne politike, da bi spodbudili svetovno gospodarstvo prek G20. Zatem pa morata določiti nov skupni pristop za dejansko in učinkovito regulacijo svetovnega finančnega sistema, da gospodarstvo nikoli več ne bi bilo ogroženo zaradi preveč tveganih dejanj. Kot del korenite reforme mednarodnih gospodarskih ustanov je treba opredeliti jasna in zavezujoča pravila za mednarodne finance, da bi tako poslali jasen znak javnosti in podjetjem.

1.5

Z okvirnim sporazumom za spodbujanje transatlantskega gospodarskega povezovanja naj bi dosegli večjo transatlantsko povezovanje gospodarstev in rast, kar naj bi koristilo našim državljanom in konkurenčnosti naših gospodarstev, to pa naj bi dosegli pod nadzorom transatlantskega ekonomskega sveta (TEC).

1.6

Bistvo tega okvirnega sporazuma je zakonodajno sodelovanje. Evropska unija deli z Združenimi državami Amerike veliko vrednot, na katerih temeljijo naši pristopi k regulaciji gospodarstva, čeprav se pri nekaterih zadevah ne strinjamo. Zakonodajno sodelovanje pomeni, da je treba od samega začetka delati skupaj in opredeliti družbene, okoljske in gospodarske probleme in njihove rešitve. EESO spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru transatlantskih odnosov podpirajo evropski socialni model, ki temelji na naprednih sistemih socialnega varstva ter civilnega in socialnega dialoga.

1.7

V bližnji prihodnosti čaka transatlantski ekonomski svet veliko dela:

1.8

Da bi dosegli te in druge cilje, se mora proces TEC nadaljevati tudi v času nove ameriške vlade ter nove sestave Evropske komisije in Evropskega parlamenta. EESO poziva predsednika OBAMO, naj nemudoma določi novega sopredsednika TEC z ameriške strani, da se ne bi prekinilo delo TEC, ki je zelo pomembno.

1.9

Sedanje gospodarske težave bi se izredno poslabšale, če bi svet zajel protekcionizem, kar se je zgodilo v 30. letih 20. stoletja. EESO spodbuja tako EU kot ZDA, naj si skupaj prizadevata za uresničitev obljub, danih na srečanju G20 15. novembra 2008, in storita vse potrebno, da bi zgodaj in uspešno sklenili krog iz Dohe ter preprečili morebitne nove ovire za trgovino in naložbe.

1.10

EESO prav tako obe strani spodbuja, naj skupaj odvrneta druge od političnih ukrepov, ki bi omejevali dostop do naložb in trga javnih naročil, kar je bil na žalost rezultat nedavnih razprav ameriškega kongresa. Poleg tega od obeh pričakuje, da se bosta lotili vprašanja oživitve svetovne trgovine, da bi izboljšali svetovna trgovinska pogajanja z vključitvijo vprašanj trajnostnega razvoja in družbenega standarda. EESO pozdravlja željo predsednika OBAME, da bi omilili negativne učinke za nekatere delavce oziroma državljane, nastale s prilagajanjem zaradi razlik v trgovanju.

1.11

EESO močno priporoča vzpostavitev mehanizmov financiranja za transatlantski dialog (TABD (2), TACD (3), TALD (4) in TAED (5) ter vključitev TALD in TAED v svetovalno skupino za TEC.

1.12

EESO spodbuja EU in ZDA, naj povečata dostopnost in odprtost procesa transatlantskega dialoga ter vključenost tudi predstavnikov civilne družbe, ki ne sodelujejo v nobenem od štirih dialogov.

1.13

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v bližnji prihodnosti organizira transatlantsko srečanje zainteresiranih strani, da bi preučili nov položaj, izmenjali stališča o ukrepih, ki jih bo treba sprejeti v zvezi z novimi pobudami, in te ukrepe tudi uskladili. Hkrati jo opominja na predloge, ki jih je leta 2005 predstavila v svojem sporočilu o organizaciji tristranske konference o razmerjih med delavci in delodajalci.

1.14

EESO je pripravljen vzpostaviti stike z ameriškimi ekonomskimi in socialnimi partnerji, hkrati pa bo budno spremljal ustanavljanje svetovalnih skupin znotraj ameriške vlade, da bi prepoznali morebitne sogovornike na različnih področjih. Prizadeval si bo tudi za boljšo izmenjavo znanja in izkušenj z ameriškimi predstavniki civilne družbe. V zvezi s tem bo ustanovil neformalno kontaktno skupino, ki bo spremljala delo EESO na področju transatlantskih odnosov.

1.15

EESO meni, da bi bilo primerno in koristno pospešiti sodelovanje med EU in ZDA na področju znanosti in kulture (kulturnega dialoga), da se postavijo temelji za boljše medsebojno razumevanje in boljše politično sodelovanje. EU in ZDA morata sodelovati pri spodbujanju in podpiranju ustvarjalnosti v znanosti, tehnologiji in inovacijah, še posebej pa na področju umetnosti – zaradi novih vrednot, razvoja in bogatitve moških in žensk.

2.1

Odnosi med EU in ZDA danes potekajo v novih pogojih z novimi izzivi in pričakovanji. Z izvolitvijo predsednika OBAME so nastala visoka pričakovanja po vsem svetu in obudil se je optimizem v zvezi z možnostmi, ki nastajajo s transatlantskimi odnosi. Na mnogih področjih, pa naj gre za skupen odziv na sedanjo finančno in gospodarsko krizo, podnebne spremembe, spodbujanje človekovih pravic ali pa dvostranske gospodarske odnose, obstaja resnično upanje, da bosta EU in ZDA sodelovali in prevzeli vodilno vlogo. EESO je v svojem mnenju (6) iz leta 2004 navedel več vprašanj (tudi potrebo po svetovnem vodenju), ki bi jih bilo treba vključiti v transatlantsko agendo. Nedavni dogodki poudarjajo pomen sodelovanja na tem področju.

2.2

EU, ZDA in ves svet se zdaj soočajo z resnimi izzivi. Potreben je nov skupni pristop, da svetovno gospodarstvo ne bi bilo nikoli več lahka tarča izkoriščanja nereguliranega finančnega kapitalizma. Transatlantsko in svetovno gospodarstvo doživlja najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih nekaj desetletjih, podnebne spremembe zahtevajo ukrepanje vseh in lotiti se je treba veliko pomembnih zunanjepolitičnih tem, da bi po svetu spodbujali mir, demokracijo in človekove pravice. Brez tesnejšega evropsko-ameriškega sodelovanja naša prizadevanja za rešitev teh problemov ne bodo uspešna.

2.3

Evropska civilna družba in socialni partnerji lahko zelo veliko prispevajo k temu obnovljenemu sodelovanju glede na svojo reprezentativnost ter strokovno znanje in izkušnje na posameznih področjih. Zato je nujno, da se vse zainteresirane strani bolje vključijo v delo raznih političnih organov, v okviru katerih poteka dialog med Evropsko unijo in ameriško vlado. Prosto gibanje državljanov s spodbujanjem poslovnih, kulturnih in družbenih izmenjav je naslednji pomemben korak za izboljšanje odnosov EU-ZDA. Ena glavnih političnih nalog bi morala biti razširitev brezvizumskih potovanj med državami članicami EU in ZDA.

2.4

Do zdaj so dvostranski odnosi med EU in ZDA potekali pod okriljem Transatlantske deklaracije (7) iz novembra 1990, ki ji je leta 1995 sledila Nova transatlantska agenda (NTA) (8), maja 1998 pa Transatlantsko ekonomsko partnerstvo (TEP) (9). Aprila 2007 je sledil podpis okvirnega sporazuma za spodbujanje transatlantskega gospodarskega povezovanja (10), s čimer je bil ustanovljen Transatlantski ekonomski svet (TEC) (11).

2.5

Vsi dosedanji politični stiki so bili bolj osredotočeni na zunanjo politiko, gospodarstvo in trgovino kot pa na družbena in trajnostna vprašanja. Poleg tega zainteresirane strani, ki so že dolgo zelo uspešne v veliko državah članicah EU in na ravni EU, praviloma še nimajo pomembne vloge v odnosih EU-ZDA. EESO poziva EU in ZDA, naj se poleg krepitve in spodbujanja zadev, ki dobro delujejo, v tem novem obdobju transatlantskega sodelovanja lotita področij, kjer je potreben napredek.

2.6

Mnenje ne obravnava vseh vidikov transatlantskih odnosov, npr. Kanade, pač pa se osredotoča na nekaj skupnih evropsko-ameriških vprašanj, kot so večstransko sodelovanje, trgovina, transatlantsko gospodarsko sodelovanje, podnebne spremembe na svetovni ravni in vključenost zainteresiranih strani. Odnose med EU in Kanado bo EESO obravnaval v posebnem mnenju.

3.1

V zadnjih letih je bilo več različnih pristopov do večstranskih institucij v odnosih EU-ZDA. Zelo verjetno je, da bo politika nove ameriške vlade bolj osredotočena na sodelovanje z zavezniki in mednarodnimi organizacijami. EESO spodbuja oblikovalce politike EU, naj zagrabijo priložnost in skupaj z ZDA zahtevajo nujne spremembe, da bi okrepili sistem Združenih narodov, vključno s Svetovno organizacijo dela, Mednarodnim kazenskim sodiščem, Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, G8, G20, Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, da bi bile te institucije bolj učinkovite pri reševanju dolgoročnih izzivov, ki so posledica globalizacije in sedanje svetovne finančne krize. EESO podpira predlog, ki ga je nemška kanclerka Merkel predstavila januarja v Parizu, da bi v sistem Združenih narodov uvedli svet za ekonomsko in socialno varnost, ki naj bi bil na isti ravni kot Varnostni svet.

3.2

Na podlagi izkušenj iz zadnjih let na področju odnosov med EU in ZDA lahko trdimo, da v primeru, ko EU in ZDA ne moreta doseči soglasja, velikih svetovnih problemov ni mogoče rešiti. Da bi izboljšali položaj z novo ameriško vlado, bi morali EU in ZDA tesno sodelovati in opredeliti skupne strategije o mnogih vprašanjih varnosti in človekovih pravic po svetu.

3.3

Transatlantsko upravljanje ni alternativa, temveč dopolnilo večstranskim odnosom tako za EU kot ZDA. EU in ZDA sta še naprej dva najpomembnejša akterja na mednarodnem prizorišču, zato morata sodelovati, če želita doseči napredek na mednarodni ravni, pa naj gre za liberalizacijo trgovine ali pa večje spoštovanje nekaterih politik v zvezi z delom in varstvom okolja.

3.4

Polno spoštovanje in izvajanje večstranskih dogovorov je nujno, da bi EU in ZDA na svetovnem prizorišču lahko prevzeli vodilno vlogo. Za začetek bi morale EU, njene države članice in ZDA ratificirati in izvajati konvencije Mednarodne organizacije dela (12) in odločbe Svetovne trgovinske organizacije.

4.1.1

Svet se sooča z največjo finančno krizo in najhujšim gospodarskim stanjem v zadnjih nekaj desetletjih, zato je treba okrepiti transatlantsko gospodarsko sodelovanje. Za začetek bi bilo treba uskladiti ukrepe monetarne in fiskalne politike na obeh straneh, da bi zagotovili njihovo učinkovitost v naših med seboj povezanih gospodarstvih. EESO meni, da je bilo tega do zdaj premalo. EU in ZDA se morata bolj zavzeti za ta vprašanja, zlasti v okviru G20 skupaj z drugimi velikimi gospodarskimi akterji, da bi lahko oživili naša gospodarstva. Ameriški načrt za oživitev gospodarstva in ponovne naložbe, sprejet februarja 2009, in evropski načrt za oživitev gospodarstva, ki ga je sprejel Evropski svet decembra 2008, sta si zelo podobna, vendar cilji evropskega programa niso dovolj enotni. Pri njunem izvajanju bi bilo treba paziti na to, da se dopolnjujeta, in preprečiti protekcionistične ukrepe.

4.1.2

Drugi korak na poti do oživitve gospodarstva je določitev novega skupnega pristopa za dejansko in učinkovito regulacijo svetovnega finančnega sistema, da gospodarstvo nikoli več ne bi bilo ogroženo zaradi preveč tveganih dejanj. Obe strani sprejemata zakonodajne ukrepe, zato je potrebno tesno sodelovanje, da bi preprečili nepotrebne razlike. Zato sta TEC in okvirni sporazum iz leta 2007, ki ga TEC izvaja, še toliko bolj pomembna.

4.2.1

Zokvirnim sporazumom za spodbujanje transatlantskega gospodarskega povezovanja naj bi dosegli „večjo transatlantsko gospodarsko povezanost in rast, od česar naj bi imeli korist naši državljani in konkurenčnost naših gospodarstev“. To naj bi spremljal TEC, ki se sestaja vsaj enkrat na leto in je pooblaščen za „nadzor nad dejanji, navedenimi v okvirnem sporazumu, da bi pospešili napredek“, in določanje vmesnih ciljev ter olajšanje skupnega ukrepanja. S to nalogo ima TEC precejšnjo moč pri vodenju transatlantskega gospodarskega povezovanja, zlasti v kriznih časih.

4.2.2

Bistvo tega okvirnega sporazuma je zakonodajno sodelovanje. EU in ZDA si delita veliko vrednot, ki usmerjajo naše pristope k regulaciji gospodarstva. Strinjamo se, da je cilj regulacije zagotoviti visoke standarde, da bi zavarovali okolje, zdravje in varnost ljudi in živali ter zagotovili gospodarsko in pravno varnost. Ravno tako verjamemo, da je treba z regulacijo te rezultate doseči na najbolj učinkovit način s čim manj moteno gospodarsko dejavnostjo in na podlagi najboljšega strokovnega znanja. Razlike resda obstajajo, kar potrjujejo tudi spori, ki jih rešuje Svetovna trgovinska organizacija. Nekaj teh razlik je posledica različnih predstav naših državljanov, večina pa je posledica različnega pristopa EU in ZDA zaradi nezadostnega posvetovanja med zakonodajalci in civilno družbo. Zakonodajno sodelovanje pomeni, da je treba delati skupaj in opredeliti družbene, okoljske in gospodarske probleme in njihove rešitve.

4.2.3

Med področji, ki bi imela korist od večjega sodelovanja civilne družbe, je varnost živil. Odnosi med EU in ZDA so bili dolgo skaljeni zaradi precejšnjih razlik na tem področju, med drugim zaradi prisotnosti hormonov v govedini in protimikrobne obdelave perutnine. V teh primerih EU ni bila pripravljena sprejeti ameriških standardov. Večja nesoglasja je povzročila tudi uporaba gensko spremenjenih organizmov v hrani.

4.2.4

Do zdaj se je TEC sestal trikrat, nazadnje v Washingtonu 12. decembra 2008. Kljub kratkemu obdobju delovanja je TEC dosegel velik napredek na glavnih področjih gospodarstva:

4.2.5

Vprihodnje čaka TEC še veliko pomembnega dela, s čimer bo okrepil svoje delovanje.

4.2.6

Da bi dosegli te in druge cilje, se mora proces TEC nadaljevati in razširiti tudi v času nove ameriške vlade ter nove sestave Evropske komisije in Evropskega parlamenta. EESO pričakuje, da bo ameriška vlada nemudoma določila novega sopredsednika TEC z ameriške strani, da se ne bi prekinilo delo TEC, ki je tako pomembno.

4.3.1

Sedanje gospodarske težave bi se izredno poslabšale, če bi svet zajel protekcionizem, kar se je zgodilo v 30. letih 20. stoletja. EESO spodbuja tako EU kot ZDA, naj si skupaj prizadevata za uresničitev obljub, danih 15. novembra 2008 na srečanju G20, in storita vse potrebno, da bi zgodaj in uspešno sklenili krog iz Dohe ter preprečili morebitne nove ovire za trgovino in naložbe. EU in ZDA morata sodelovati, da bi uresničili sedanje zaveze glavnih trgovinskih partnerjev, saj se povečuje želja po zaščiti domačih podjetij, in da bi drugim služili kot primer in jih prepričali, naj ne sprejemajo ukrepov, ki bi omejevali dostop do naložb in trgov javnih naročil, kar je bil rezultat nedavnih razprav v ameriškem kongresu. Poleg tega EESO od obeh pričakuje, da se bosta lotili vprašanja oživitve svetovne trgovine, da bi izboljšali svetovna trgovinska pogajanja z vključitvijo vprašanj trajnostnega razvoja in družbenega standarda.

4.3.2

Bilo bi koristno, če bi nova ameriška vlada pojasnila trgovinskim partnerjem svoja stališča na tem področju; zdi se, da v tej zgodnji fazi posveča več pozornosti okoljskim in družbenim vprašanjem, povezanim s trgovino, ob odprtem pristopu do trgovine.

4.3.3

EESO zelo pozdravlja tak pristop k mednarodni trgovini in priporoča, naj EU podpira vsakršno željo po izboljšanju trgovinskih sporazumov, ki bi izboljšali tako ponudbo kot povpraševanje po dobrem upravljanju na nacionalni in mednarodni ravni ter se lotili vprašanja pravic delavcev in varovanja okolja.

5.1

Evropske države imajo že dolgo vodilno vlogo na področju podnebne politike in ves čas čakajo na ZDA, da se jim pridruži z ambicioznimi pobudami. Nova ameriška vlada je obljubila, da se bo zelo posvetila boju proti podnebnim spremembam. EESO z zanimanjem pričakuje nove odločne ameriške ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. OBAMOVA vlada načrtuje izvedbo sistema „omejitev in trgovanje“, ki omejuje emisije ogljikovega dioksida iz velikih panog, pa tudi več naložb v obnovljive vire energije. Ukrepe za ponovno oživitev gospodarske rasti na svetovni ravni bi bilo treba izkoristiti za ustvarjanje „zelenih“ delovnih mest in preusmerjanje naložb in inovacij v to smer.

5.2

EESO pozdravlja ameriški načrt za domače naložbe v učinkovite in čiste tehnologije ob uporabi ameriške državne pomoči in spodbud za izvoz, da bi državam v razvoju pomagali, da bi preskočile stopnjo v razvoju, kjer bi uporabljale veliko energije z velikimi emisijami ogljikovega dioksida. EESO pozdravlja tudi zahteve po zavezujočih obljubah za zmanjšanje emisij.

5.3

EESO spodbuja Ameriko, naj ima na konferenci Združenih narodov, ki bo decembra 2009 v Köbenhavnu, močno in jasno pogajalsko izhodišče, ki bo zbližalo ameriška in evropska stališča v času pred novim mednarodnim okvirnim sporazumom o omejevanju emisij, ki bo sledil Kjotskemu protokolu. EU pričakuje veliko zavezanost in podporo pogajanjem o Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC).

5.4

EESO poziva države članice EU k bolj usklajenemu pristopu, da bi dosegli cilje EU v zvezi s podnebjem, zato naj dosežejo soglasje glede premagovanja nasprotij med gospodarsko konkurenčnostjo in večjimi izgubami za okolje, ravno tako naj sredi svetovne gospodarske krize ne zmanjšajo naložb za nove raziskave za nove, bolj ekološke tehnologije.

5.5

EESO poziva Evropsko komisijo in novo ameriško vlado, naj aktivno vključita okoljske nevladne organizacije in mreže ter podjetja in sindikate v priprave na konferenco ZN, ki bo decembra 2009 v Köbenhavnu. Poleg tega ju poziva, naj ponovno vzpostavita Transatlantski okoljski dialog (TAED), ki bi pri teh pripravah lahko imel vlogo koordinatorja za zainteresirane strani s področja okolja in vlogo partnerja.

6.1

Praksa vključevanja zainteresiranih strani v sprejemanje političnih ukrepov je v EU in ZDA različna. Nova transatlantska agenda zavezuje EU in ZDA, da sistematsko sodelujeta pri (med drugim) zbliževanju ljudi z obeh strani Atlantika. Rezultat tega so številni dialogi s civilno družbo: med delavci, potrošniki in okoljskimi organizacijami.

Transatlantski dialogi, ki so nastali v drugi polovici 90. let 20. stoletja, so bili različno aktivni in različno vključeni v strukture sodelovanja med EU in ZDA, zlasti srečanja na vrhu EU-ZDA, ki je bilo vedno usmerjeno samo na Transatlantski podjetniški dialog (TABD). Poleg tega so v svetovalni skupini za TEC vključeni samo TABD, Transatlantski potrošniški dialog (TACD) in Transatlantski zakonodajalski dialog (TLD). Druga dva dialoga – Transatlantski delavski dialog (TALD) in Transatlantski okoljski dialog (TAED) – sta bila izključena brez posvetovanja zainteresiranih strani.

6.2

Evropski parlament je v zvezi s tem 8. maja 2008 v svoji resoluciji o Transatlantskem ekonomskem svetu zahteval, da se predsednika TALD in TAED vključita v svetovalno skupino. EESO močno podpira to zahtevo Evropskega parlamenta in poziva TEC, naj ponovno preuči svoj način dela, ki so ga predsedniki TEC sprejeli 28. junija 2007 v Berlinu.

6.3

V novem načinu dela morajo biti tudi boljše določbe glede preglednosti in usklajevanja s svetovalci, vključno z dostopom do dokumentov in pravočasnim obveščanjem o sejah.

6.4

EESO podpira novo zahtevo Evropskega parlamenta iz njegovega osnutka poročila o stanju transatlantskih odnosov po ameriških volitvah, da bi bolje razumeli civilne družbe na obeh straneh (13). EESO mora pri tem igrati aktivno vlogo.

6.5

Različne interesne skupine, ki sodelujejo v teh dialogih, imajo že izkušnje z ustvarjanjem transnacionalnih mrež. Pobude, ki sta jih EU in ZDA sprejeli v 90. letih 20. stoletja, kažejo na to, kako je nova stvarnost evropskega vključevanja ustvarila priložnosti za transatlantske organizacije civilne družbe (14).

6.6

Zgoraj navedeni štirje dialogi so bili na začetku različno uspešni in deležni različne podpore s strani političnih voditeljev z obeh strani Atlantika. TACD dobro deluje in je zelo aktiven pri pripravah na srečanja na vrhu EU-ZDA in pri delu TEC.

6.7

Delo TAED pa je bilo na žalost po dveh začetnih uspešnih letih prekinjeno. Obstaja veliko razlogov za njegovo ponovno oživitev, da bi lahko prispeval k delu TEC in srečanjem na vrhu EU-ZDA. EESO močno priporoča vzpostavitev mehanizmov financiranja za dialoge ter vključitev TALD in TAED (slednjega po ponovni oživitvi) v svetovalno skupino za TEC.

6.8

EESO se zaveda, da dvostranski transatlantski odnosi niso nujno najbolj naravni način mednarodnega sodelovanja za nekatere organizacije civilne družbe. Pri sindikatih in okoljskih organizacijah se mora transatlantski forum nenehno ubadati tako z domačimi kot svetovnimi vprašanji, kot so podnebne spremembe in pravica do ustanavljanja organizacij v državah v razvoju. Kljub temu večja udeležba zainteresiranih strani v dvostranske odnose med EU in ZDA zagotavlja celemu procesu podporo javnosti in demokratično legitimnost. EESO spodbuja EU in ZDA, naj povečata dostopnost in odprtost procesa transatlantskega dialoga ter vključenost tudi predstavnikov civilne družbe.

6.9

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v bližnji prihodnosti organizira transatlantsko srečanje z vsemi zainteresiranimi stranmi, ki sodelujejo v transatlantskih odnosih, da bi preučili nov položaj, izmenjali stališča o ukrepih, ki jih bo treba sprejeti v zvezi z novimi pobudami, in te ukrepe tudi uskladili. EESO ponuja aktivno vključenost civilne družbe v tej pobudi.

6.10

Komisija je v svojem sporočilu z dne 18. junija 2005 (COM(2005) 196) predstavila nekaj zanimivih predlogov, med drugim spodbujanje dialoga med predstavniki socialnih partnerjev iz EU in ZDA, vključno s tristransko konferenco na področju odnosov med delavci in delodajalci. Ti predlogi nikoli niso zaživeli, zato bi jih bilo treba ponovno preučiti – izmenjave med evropskimi in ameriškimi socialnimi partnerji bi bile zelo koristne z vidika predloga novega ameriškega zakona o svobodni izbiri delavcev (Employee Free Choice Act).

6.11

EESO bo vzpostavil stike z ameriškimi ekonomskimi in socialnimi partnerji (podjetji, sindikati, kmeti, potrošniki itd.), da bi ugotovili, ali jih zanima organizacija dialoga za eno ali dve posebni področji, kot so podnebne spremembe ali trgovina in trajnostni razvoj, kar bi bilo zanimivo za obe strani. V ta dialog naj bi istočasno vključili vse akterje, za razliko od obstoječih dialogov, ki delujejo v okviru nekega področja in članskih organizacij. EESO bo navezal tudi stike z Evropsko komisijo in ameriško vlado, da bi prejeli njihovo podporo in ugotovili njihove interese.

6.12

EESO bo budno spremljal ustanovitev svetovalnih skupin znotraj ameriške vlade, da bi prepoznali morebitne sogovornike na različnih področjih. Prizadeval si bo tudi za boljšo izmenjavo znanja in izkušenj z ameriškimi predstavniki civilne družbe pri zadevah, zanimivih za obe strani. V zvezi s tem bo strokovna skupina za zunanje odnose pripravila začasno neformalno kontaktno skupino, ki bo nadzirala delo EESO na področju transatlantskih odnosov. Če bodo rezultati dobri, bi se lahko kontaktna skupina spremenila v stalno in formalno skupino.

6.13

Evropski parlament v osnutku poročila vztraja na tem, da je treba Novo transatlantsko agendo iz leta 1995 nadomestiti z novim sporazumom o transatlantskem partnerstvu, ki bi omogočal stabilnejšo in bolj aktualno podlago tem odnosom (15). EESO močno podpira to zahtevo in upa, da bodo v pogajanja o tem novem instrumentu od samega začetka vključene tudi interesne skupine za posamezna področja iz ameriške in evropske civilne družbe. Vključenost organizacij civilne družbe bo namreč okrepila in izboljšala strukture institucij.

6.14

Z okrepljenim dialogom bo civilna družba z obeh strani Atlantika postala bolj dejavna, kar bo povečalo učinkovitost mrež in spodbudilo izmenjavo stališč znotraj transatlantskih mrež civilne družbe, vključno z dialogi. S tem bo omogočen tudi dostop do najvišjih ravni oblasti, krepili pa se bodo tudi stiki med temi mrežami in dialogi ter vladami.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/40

1.1

Dostop do učinkovitega pravnega sredstva je temeljna pravica, zapisana v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Zato se EESO zavzema za to, da bi državljanom ta dostop olajšali predvsem pri odpravi kršitev protimonopolnih pravil, katerih žrtve niso le konkurenti, ki pravila spoštujejo, temveč tudi potrošniki, MSP ter delavci vpletenih podjetij, saj so ogrožena njihova delovna mesta in kupna moč. EESO pozitivno sprejema belo knjigo Evropske komisije in jo pri tem vidiku podpira. Poudarja potrebo po učinkovitejših sredstvih, ki bi žrtvam kršitev protimonopolnih pravil v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti omogočila, da za škodo, ki jim je bila povzročena, prejmejo polno odškodnino. Uravnotežen sistem, ki namenja pozornost interesom vseh, je bistvenega pomena za družbo kot celoto.

1.2

Vodilno načelo politike konkurence mora biti, da Komisija in oblasti, pristojne za področje konkurence v državah članicah, v javnem okviru še naprej odločno uporabljajo člena 81 in 82 PES. Odbor se zaveda raznih ovir, ki žrtvam, ki zahtevajo celotno odškodnino, preprečujejo zasebno uveljavljanje individualnih in kolektivnih pravic, ter močno odobrava prizadevanja Komisije za reševanje teh težav. Odškodninski zahtevki so element, ki je potreben za učinkovito izvajanje členov 81 in 82 PES in lahko dopolnjuje javno uporabo, ne sme pa je nadomestiti ali ogroziti. Poleg tega bo v prihodnosti izboljšanje pogojev za uveljavitev zasebne odškodnine ugodno vplivalo na odvračanje od kršitev.

1.3

EESO meni, da je potreben pravni okvir, ki bi izboljšal pravne pogoje za uveljavljanje s Pogodbo določene pravice žrtev do povračila celotne škode, nastale zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci. Zato je treba na ravni Skupnosti in na ravni držav članic sprejeti potrebne zavezujoče in nezavezujoče ukrepe za izboljšanje sodnih postopkov v Evropski uniji in dosego minimalne zadovoljive zaščite pravic žrtev. Izvensodne poravnave lahko le dopolnjujejo sodne postopke. Lahko so zanimiva nadomestna možnost, ker zagotavljajo manj formalne in cenejše postopke, če sta obe udeleženi strani resnično pripravljeni sodelovati in le če so dejansko na voljo sodna pravna sredstva.

1.4

V zvezi s skupinskimi tožbami EESO meni, da je treba vzpostaviti ustrezne mehanizme za njihovo učinkovito uporabo na podlagi evropskega pristopa ter ukrepov, ki imajo korenine v evropski pravni kulturi in pravnih tradicijah, s katerimi bi zakonsko opredeljenim entitetam in kolektivom oškodovancev olajšali dostop do sodstva. Nadaljnji ukrepi morajo zagotavljati primerna varovala pred uvajanjem značilnosti, za katere se je v drugih zakonodajah izkazalo, da so pogosteje zlorabljene. EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za uskladitev z drugimi pobudami za olajševanje plačevanja odškodnin, še posebej z aktualno pobudo GD SANCO.

1.5

Predlogi v beli knjigi se nanašajo na zapleten pravni okvir, ki vpliva na nacionalne postopkovne sisteme ter med drugim pravila o pravni podlagi, razkritju, krivdi in porazdelitvi stroškov.

1.6

Pri dostopu do dokazov in razkritju inter partes se je treba opirati na ugotavljanje dejstev ter strog sodni nadzor pravilnosti odškodninskega zahtevka in sorazmernosti zahtevka za razkritje.

1.7

Odbor zahteva, da Komisija zagotovi spremljanje bele knjige in predlaga ustrezne ukrepe za doseganje njenih ciljev ob spoštovanju načela subsidiarnosti ter hkrati poskrbi, da uporaba tega načela ne bo preprečevala odprave obstoječih ovir za dostop žrtev kršitev protimonopolnih pravil do učinkovitih mehanizmov za povračilo škode, ki so jo utrpele.

—

pravica tožbe: posredni kupci in kolektivna pravna sredstva;

—

dostop do dokazov: razkritje inter partes;

—

zavezujoči učinek odločitev NOK;

—

zahtevo po dokazovanju krivde;

—

odškodnino in obresti;

—

prenos povečanih stroškov;

—

zastaranje;

—

stroške odškodninskih tožb;

—

medsebojno delovanje programov prizanesljivosti in odškodninskih tožb.

—

po eni strani bi bilo treba v zakonodajni instrument kodificirati pravni red Skupnosti, ki se nanaša na obseg škode, za katero lahko žrtve kršitev pravil o konkurenci dobijo povračilo;

—

po drugi strani pa začrtati okvir z neobvezujočimi smernicami za ocenjevanje škode in obresti, ki bi lahko vključevale metode zaokroževanja ali poenostavljena pravila za oceno nastale škode.

—

da se obdobje zastaranja v primeru neprekinjene ali ponavljajoče se kršitve ne sme začeti pred dnem, ko se je kršitev prenehala, ali pred trenutkom, ko se za žrtev lahko šteje, da se je zavedla kršitve in škode, ki ji jo ta povzroča;

—

da se mora v vsakem primeru začeti novo, vsaj dveletno obdobje zastaranja, takoj ko postane dokončno veljaven sklep o ugotovitvi kršitve, za katero namerava oškodovanec vložiti tožbo.

3.6.1

Ker gre za zadevo javnega pomena, morajo biti za reguliranje trgov in izvrševanje pravil o konkurenci v EU še naprej najbolj odgovorni organi oblasti. Zato EESO meni, da mora vsaka prihodnja tožba podpirati učinkovito javno izvrševanje, žrtvam kršitev protimonopolnih pravil pa pomagati, da se jim izplača odškodnina za povzročeno škodo. Javno izvrševanje ima temeljno vlogo v boju proti protikonkurenčnemu delovanju, zlasti ker imajo Komisija in nacionalni organi za konkurenco (NOK) edinstvena pooblastila za preiskovanje in poravnavo.

3.6.2

Medtem ko se javno izvrševanje osredotoča na spoštovanje predpisov in odvračanje, je cilj odškodninskih tožb zagotoviti polne odškodnine. Te polne odškodnine vključujejo dejansko izgubo, izgubo dobičkov in obresti.

3.6.3

Pri vrednotenju ukrepov, povezanih z dejanskimi in polnimi odškodninami, EESO pričakuje, da bo predvideni okvir o smernicah za ovrednotenje škode oblikoval pragmatične standarde, ki se bodo uporabljali na sodiščih držav članic, kakor je opisano v beli knjigi.

3.7.1

Čeprav je učinkovitejši okvir nadomestila škode žrtvam kršitev konkurenčnega prava nujno potreben, EESO podpira Komisijo pri spodbujanju držav članic, da oblikujejo postopkovna pravila, ki bi pospeševala poravnave. Kot alternativa sodnim pravnim sredstvom imajo lahko izvensodne poravnave pomembno dopolnilno vlogo pri zagotavljanju odškodnin žrtvam, pri čemer dostop do sodišča ne sme biti omejen. Omogočale bi lahko hitrejše in cenejše doseganje pravičnih rešitev v manj konfliktnem ozračju med obema stranema, hkrati pa razbremenile sodišča. Zato EESO poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo izvensodnih poravnav ter izboljša njihovo kakovost. Vendar EESO ugotavlja, da so lahko mehanizmi alternativnega reševanja sporov verodostojna alternativa za zagotavljanje odškodnin žrtvam samo, če so na voljo učinkoviti mehanizmi sodnih pravnih sredstev, ki jih zagotavljajo sodišča, vključno s skupinskimi mehanizmi. Če učinkovitih instrumentov sodnih pravnih sredstev ni, so spodbude za poštene in smotrne poravnave nezadostne.

—

tožbe zastopnikov, ki jih vlagajo pooblaščeni organi (združenja potrošnikov, okoljevarstvenikov, podjetnikov, oškodovancev), o katerih upravičenosti je EESO (7) v glavnem že izrazil svoje mnenje;

—

skupinske tožbe po sistemu opt-in, v katerih se žrtve odločijo združiti individualne odškodninske tožbe v skupinsko tožbo.

4.2.1

Glavna skrb EESO so zadovoljive odškodnine za žrtve kršitev protimonopolnih pravil – konkurentov, ki spoštujejo pravila, potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij ter zaposlenih v udeleženih podjetjih, ki so posredne žrtve praks, ki ogrožajo njihova delovna mesta in kupno moč. V svojem mnenju na lastno pobudo (8) je izrazil svoje stališče o opredelitvi sistema skupinskih tožb in njegove vloge na področju potrošniškega prava Skupnosti. V skladu s prejšnjimi mnenji navaja, da je priznanje potrebe po pravnih sredstvih povezano z ustreznimi postopki za priznanje in uveljavitev teh pravic. V razpravi, kako zagotoviti učinkovitost takšnih pravnih sredstev, je ena od odprtih možnosti oblikovanje evropske skupinske tožbe. EESO meni, da morajo biti nadaljnji ukrepi uravnoteženi in da morajo nuditi učinkovito varstvo pred zlorabami. Biti morajo v skladu z drugimi predlogi o kolektivnih pravnih sredstvih, še posebej s tistimi, ki jih trenutno obravnava GD SANCO, in obravnavati jih je treba skladno in dosledno, da se prepreči nesmiselno podvajanje pravnih instrumentov, ki v državah članicah povzročajo velike težave pri prenosu v nacionalno zakonodajo in izvajanju.

4.2.2

EESO podpira široko soglasje med evropskimi politiki in udeleženimi stranmi, da se mora EU izogniti nevarnosti zlorab, podobnih ameriškim. Nadaljnji ukrepi morajo odražati evropske kulturne in pravne tradicije; njihov edini cilj morajo biti odškodnine, med stranmi pa morajo vzpostaviti pošteno ravnotežje, kar vodi v sistem, ki varuje interese družbe kot celote. Preprečiti je treba honorarje v odstotku od dosežene odškodnine in ureditve, ki spodbujajo gospodarski interes tretjih strani v EU.

4.3.1

Glede dejanskega dostopa do dokazov, ki je del učinkovite pravne zaščite, EESO meni, da je prav, da se v celotni EU ohrani minimalna raven razkritja inter partes v primeru povračila škode, nastale zaradi kršenja pravil o konkurenci. Razširitev pristojnosti nacionalnih sodišč za razkrivanje določenih, natančno opredeljenih kategorij primernih dokazov bi lahko pripomoglo k uresničitvi tega cilja, če bi potekalo v mejah, ki jih določa sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti glede primernosti, potrebe in sorazmernosti.

4.3.2

EESO priznava obstoječe ovire, s katerimi se srečujejo žrtve pri dokazovanju svoje tožbe, in pozdravlja prizadevanja Komisije za zagotovitev boljšega dostopa do dokazov. Odbor poudarja, da ne bi smeli zanemarjati razlik med postopkovnimi sistemi držav članic. Za obveznosti razkritja morajo biti določeni natančni zaščitni ukrepi, poleg tega morajo biti obveznosti sorazmerne s primerom.

4.3.3

V zvezi z določitvijo minimalne ravni razkritja, ki bi se lahko enotno in učinkovito uporabljala v celotni EU, EESO zahteva, naj Komisija za obveznosti razkritja določi natančne zaščitne ukrepe, saj je izziv v tem, da se ohrani sistem, ki vzdržuje ravnotežje med učinkovitim dostopom do dokazov in pravicami do obrambe. Odbor ugotavlja, da lahko pri tem pomaga strog nadzor sodnika.

4.3.4

Kadar se na ravni Skupnosti ugotovi kršitev členov 81 ali 82 Pogodbe, lahko žrtve kršitev na podlagi člena 16(1) Uredbe ES št. 1/2003 takšen sklep uporabijo kot neovrgljiv dokaz pri civilnih tožbah. EESO meni, da bi se morala na podlagi načela enakosti postopkovnih pravil uporabljati podobna določba za vse odločitve nacionalnih organov za konkurenco, ki ugotovijo kršitev člena 81 ali 82.

4.4.1

EESO opozarja na prednosti in pomanjkljivosti skupinskih tožb po sistemu opt-in in opt-out, kot jih je opisal v svojem mnenju z dne 14. februarja 2008 (9). V tem mnenju je EESO zlasti opozoril, da ima sistem opt-in sicer nekatere prednosti, vendar je težko izvedljiv in drag, zato povzroča postopkovne zamude in ni primeren za velik delež potrošnikov, ker nimajo ustreznih informacij o obstoju teh postopkov. EESO ugotavlja, da so nekatere države članice sprejele drugačne modele sodnih pravnih sredstev, ki obsegajo sistema opt-in in opt-out.

4.4.2

Te ugotovitve veljajo tudi za „reprezentativne tožbe“. Ker se v beli knjigi poleg ugotovljenih žrtev navajajo tudi določljive žrtve, se ne zdijo izključene tožbe v imenu skupine neugotovljenih žrtev. Medtem ko ugotavljanje posameznih žrtev lahko prispeva k določanju terjatev, lahko obstajajo okoliščine, v katerih bi bila razširitev zadeve na vse možne žrtve primerna, ko gre npr. za veliko število žrtev. EESO predlaga, naj Komisija pojasni ta predlog.

4.4.3

EESO opozarja na svoja priporočila o pomembni vlogi sodnika v svojih prejšnjih mnenjih. Sodnikom lahko pomagajo posebna usposabljanja, da bodo znali bolje preverjati merila dopustnosti ter vrednotenje dokazov in dostop do njih, ker se lahko skupinske tožbe sprejmejo le, če ni pričakovati, da bodo vložene posamezno. Sodnik mora zato imeti pomembno in aktivno vlogo pri zgodnjem ugotavljanju in dopuščanju upravičenih zahtevkov.

4.4.4

Kvalificirana potrošniška in trgovinska združenja so običajni kandidati za zastopnike žrtev v reprezentativnih tožbah. Bela knjiga Komisije izrecno dopušča, da pooblaščena trgovinska združenja lahko vlagajo reprezentativne tožbe tudi v imenu svojih članov. Ker bi lahko imele upravičene razloge za vložitev skupinske tožbe tudi druge priznane organizacije, ki izpolnjujejo določene standarde, je treba skrbno oceniti, ali bi se lahko zgodilo, da bi bilo za škodo, povzročeno zaradi iste kršitve, vloženih več hkratnih odškodninskih zahtevkov. Da bi bila tožba uspešna, je treba priporočiti, naj imajo žrtve eno samo skupno zastopstvo.

4.5.1

Načeloma se EESO strinja s Komisijo, da se morajo končne odločitve v nadaljnjih odškodninskih tožbah upoštevati kot neizpodbitne domneve o kršitvi. Meni, da lahko nacionalna sodišča najbolje ovrednotijo vzročno zvezo med kršitvami in odškodninskimi zahtevki ter da morajo še naprej imeti izključno pravico do takšnega vrednotenja.

4.5.2

EESO prav tako ugotavlja, da vrednost končnih odločitev nacionalnih organov za konkurenco pomeni, da je treba namenjati pozornost ravni skladnosti medsebojnega nadzora (načela delitve oblasti) in postopkovnih jamstev v državah članicah.

4.6.1

V nekaterih državah članicah je vzročna zveza med krivdo in škodo sestavni del odškodninske odgovornosti in od tožnika se zahteva, da poleg krivde toženca dokaže tudi lastno pravico do odškodnine. EESO priporoča Komisiji, naj te razlike upošteva, saj izhajajo iz zgodovinskega razvoja nacionalnih pravnih sistemov. Poziva jo, naj zagotovi, da bo vsak prihodnji sistem zagotavljal pravičen postopek ter hitre in učinkovite odškodnine, podprte z ustreznimi dokazi.

4.7.1

Programi prizanesljivosti zelo močno vplivajo na število odkritih kartelov in imajo dejanski odvračajoč učinek,zato mora biti v interesu žrtev predvsem dobro delovanje teh programov. Tveganje, da se zaupne informacije objavijo, bi negativno vplivalo na razkrivanje kartelov in posledično na možnosti žrtev, da zahtevajo odškodnino. Zato se Odbor strinja z ukrepi za ohranjanje učinkovitosti programov prizanesljivosti. Vendar prošnje za prizanesljivost ne smejo – bolj kot je to nujno potrebno – ščititi udeležencev kartelov pred civilnopravnimi posledicami njihovega nezakonitega ravnanja na račun žrtev.

4.8.1

Bela knjiga določa različne pristope k zmanjšanju finančnega tveganja v pravdnih sporih za vlagatelje odškodninskih tožb. EESO se strinja s stališčem, da pravice do odškodnine ne smejo ovirati nerazumni stroški pravnih sporov. Do stroškov teh sporov se je opredelil v svojem mnenju o zeleni knjigi (10).

4.8.2

Bela knjiga države članice poziva, naj spremenijo pravila porazdelitve stroškov in nacionalnim sodiščem v izjemnih okoliščinah zagotovijo možnost odstopanja od načela „kdor izgubi, plača“, ki se zdaj uporablja v večini nacionalnih pravnih sistemov. EESO poziva Komisijo, naj resno preuči načine za zagotovitev pravičnega dostopa do sodišč in v tem oziru tudi veljavnost zahtevkov.

4.8.3

EESO meni, da bi se države članice morale posvetiti predpisom o sodnih stroških, Komisija pa bi morala preučiti vse predpise o tem v Evropski uniji. Prizadevati bi si bilo treba, da se omogoči vlaganje tožbe oškodovancem z upravičenimi zahtevami, ki bi jim stroški sicer to onemogočali, ne da bi to vplivalo na pripravo procesnih predpisov, ki bi spodbujali sporazumne rešitve s ciljem zmanjšati stroške.

4.8.4

EESO opozarja, da ni zaželeno uvesti sistema honorarjev v odstotku od dosežene odškodnine, ki bi bil v nasprotju z evropsko pravno tradicijo. Kot je EESO ugotovil v enem prejšnjih mnenj (11), je ta sistem prepovedan v večini držav članic Evropske unije, in sicer zakonsko ali pa s kodeksi ravnanja pravnikov.

4.8.5

Končno EESO meni, da bi bilo obveščanje in zbiranje domnevnih tožnikov mogoče izvajati učinkovito in cenovno ugodno z evropskim elektronskim registrom tožb, v katerega imajo lahko vpogled žrtve v vsej Evropski uniji.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/47

2.1

V zvezi z instrumenti politike konkurence poročilo za vsak instrument posebej opredeli vizijo, ki je vodila delo Komisije v obravnavanem letu:

2.2

Na ravni sektorjev poročilo opisuje najpomembnejše ukrepe, izvedene na naslednjih ključnih področjih gospodarstva:

2.3

Zdi se, da je na nekaterih področjih dejavnosti, kot so elektronske komunikacije, nekaj nedoslednosti ali nejasnosti, pri čemer je težko razumeti potrebo po novem regulativnem paketu, navedeno v točki 48 (o elektronskih komunikacijah), in njegove cilje, saj bi to lahko bilo v nasprotju s točko 44, ki se sklicuje na prispevek sedanjega paketa h krepitvi konkurence.

2.4

Tudi na področju informacijske tehnologije ni ničesar omenjenega o ciljih in ukrepih, ki naj bi bili sprejeti. Omenjajo se samo primeri, odprti v preteklih letih, nikjer pa ni omembe oblikovanja predpisov in politik ali ukrepov, ki jih namerava uvesti Komisija.

2.5

Tukaj bi bilo treba zopet omeniti nove razmere, ki jih ustvarja internet. Slednji je prizorišče intenzivne komercialne dejavnosti, kljub temu pa so pravila, ki ga urejajo, šele v fazi nastajanja, kar je potencialni brezmejni vir protikonkurenčnih praks, ki jih ne nadzoruje nikakršno resnično varstvo potrošnikov. Internetno poslovanje je zato treba nujno urediti.

2.6

V prometnem sektorju je treba poudariti podrobno in dobrodošlo navajanje sprejetih ukrepov za različne vrste prevoza: cestni, železniški (tako blagovni kot potniški), pomorski in letalski.

2.7

Na področju poštnih storitev obstaja pomanjkanje jasnosti glede procesa pogajanja o predlogu Komisije za popolno odprtje trgov poštnih storitev EU za konkurenco.

2.8

Poročilo vsebuje jasen in podroben opis delovanja Evropske mreže za konkurenco, kakršen je tudi opis dejavnosti nacionalnih pristojnih organov. Omeniti je treba točko v zvezi z zaznanim izboljšanjem sodelovanja med člani Evropske mreže za konkurenco. Poleg tega je treba pozdraviti napore, ki jih je Komisija v obravnavanem letu vložila v vključevanje v mednarodne dejavnosti in medinstitucionalno sodelovanje.

2.9

V okviru procesa širitve so bila nadaljevana prizadevanja za spodbujanje držav kandidatk, da okrepijo uveljavljanje pravil o konkurenci, skupaj s prizadevanji za uvajanje zahteve, da te države zagotovijo verodostojne dokaze o sprejemanju teh pravil.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/52

1.1

Namen te zelene knjige (ZK) je obravnavati najboljše načine spletnega razširjanja znanja na področju raziskav, znanosti ali izobraževanja in odgovoriti na nekatere probleme, povezane z vlogo avtorskih pravic v družbi znanja.

1.2

Z „avtorskimi pravicami“, pojmom, ki je nasledil tradicionalno „literarno in umetniško lastnino“, označujemo avtorske in sorodne pravice (1). Avtorske pravice ščitijo različne konvencije in mednarodne organizacije, kot so Bernska konvencija, s katero upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) (2), in sporazum TRIPS (Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine) o intelektualni lastnini v zvezi s trgovino v okviru STO.

1.3

Zelena knjiga vsebuje dva dela in obravnava splošno problematiko izjem pri izključnih pravicah imetnikov avtorskih in sorodnih pravic; drugi del je posvečen posebnim vprašanjem glede izjem in omejitev, ki najbolj vplivajo na razširjanje znanja, in možnosti prilagoditve teh izjem na digitalno dobo.

1.4

Izjeme pri avtorskih pravicah in njihove omejitve, ki jih opredeljuje sporazum TRIPS, je treba dosledno tolmačiti.

1.5

Komisija je v okviru pregleda enotnega trga (3) poudarila potrebo po spodbujanju prostega pretoka znanja in inovacij. Odbor v celoti podpira to usmeritev, ki je nujno potrebna za poznejše izvajanje in razvoj lizbonske strategije.

1.6

Devet direktiv se nanaša na avtorske in sorodne pravice (4). Avtorje programske opreme se obravnava enako kot avtorje literarnih in umetniških del, vendar so po zakonu in v praksi te pravice bolj omejene kot „klasične avtorske pravice“.

2.1

Namen direktive, ki usklajuje nekatere vidike avtorskih in sorodnih pravic v informacijski družbi, je zagotoviti čim večjo možno zaščito avtorjev. V digitalni dobi, za katero je značilna dematerializacija in takojšnji prenos literarnih in umetniških del, tehničnih in znanstvenih publikacij ter del, ki so povezana s programsko opremo, in v kateri imetniki pravic menijo, da malo zaslužijo z objavo svojih del na spletu, bi bilo treba direktivo po mnenju Komisije v celoti izvajati.

2.2

Trenutno seznam Skupnosti vsebuje eno obvezno izjemo in dvajset neobveznih izjem; države članice lahko izbirajo, ali bodo neobvezne izjeme uporabljale ali ne, kar je po mnenju Odbora velika ovira za resnično uskladitev upravičenih izjem v gospodarstvu znanja, ki uporablja tehnološka sredstva, ki se v digitalni dobi nenehno spreminjajo. Ker pa je seznam končen, je s tem onemogočeno, da bi nekatere države članice dodale še druge izjeme. Poleg tega so zaradi uporabe „preskusa v treh korakih“, ki sta ga razvila STO in WIPO, za takšne omejitve potrebni trije pogoji: uporabljajo se lahko le za nekatere posebne primere (na primer slepe uporabnike), ne smejo biti v nasprotju z običajno uporabo dela in tudi ne smejo nerazumno posegati v zakonite interese imetnika pravic.

2.3

Odbor meni, da ti predpisi prispevajo k neke vrste uskladitvi, vendar pa neobvezna uporaba končnega seznama in možnost morebitne omejitve področja uporabe izjem v primeru spletne objave (zlasti sateliti) povzroča veliko večje probleme pri izvajanju in nadzoru.

2.4

Ker uskladitev ni bila dosežena in je število izjem še vedno preveliko, bi za seznam glede na cilje družbe znanja in boj proti vsakršni obliki diskriminacije moral veljati bolj obvezujoč pristop.

2.5

Glavni gospodarski interesi se bolj kot na znanje v strogem pomenu besede nanašajo predvsem na zabavo, nekatere oblike kulture in igre; vendar pa zato še ne bi smeli preostro razmejiti različnih vrst vsebin, seveda z izjemo pornografskih vsebin in vsebin, nevarnih za mlado občinstvo.

2.6

Izjeme bi morale veljati za vse oblike invalidnosti, ki omejujejo uporabo multimedijskih vsebin na internetu, za vse ravni izobraževanja, tudi za vseživljenjsko izobraževanje in univerze za tretje življenjsko obdobje, knjižnice (čitalnice), javne digitalne in univerzitetne knjižnice, paciente, ki so v bolnišnici daljše časovno obdobje, in zapornike na rehabilitaciji, raziskovalce v javnem in zasebnem sektorju glede na dogovor s knjižnicami in specializirane dokumentacijske centre. Uporabniki teh izjem bi morali imeti na voljo pravna sredstva, če ne bi imeli možnosti dostopa ali prevelike težave pri dostopu; vendar pa bi razširitev obsega uporabe izjem (5) morale spremljati nove oblike nadomestil, kot na primer plačila za zasebne kopije, vsaj za imetnike izvornih pravic.

2.7

Morebitna nadomestila bi morali zbirati pooblaščeni organi za kolektivno upravljanje, katerih naloga bi bila zaračunavanje in razdelitev nadomestil na podlagi meril o razdelitvi, ki jih je mogoče spreminjati glede na vrste obveznih izjem.

2.8

Začeti bi bilo treba s posvetovanji in pogajanji med predstavniki različnih zainteresiranih strani, vključenih v proizvodnjo in uporabo del. Odbor meni, da bi v prvi fazi Komisija lahko pripravila smernice, vendar bi bilo zatem treba pripraviti minimalne „standardne licence“ Skupnosti, ki bi jih zainteresirane strani z dogovorom lahko prilagodile na nacionalni ravni.

2.9

Posredniška vloga javnih in univerzitetnih knjižnic, dokumentacijskih in raziskovalnih centrov ter nadzor organov za kolektivno upravljanje po mnenju Odbora v zadostni meri prispeva k izpolnjevanju meril, ki so določena v sporazumu TRIPS in so morda preveč omejevalna ali se jih tolmači prestrogo. Sporazum TRIPS ne upošteva potreb družbe znanja ali eksplozije uporabe interneta, zlasti na področju izobraževanja, usposabljanja in izmenjav med znanstveniki in raziskovalci.

2.10

Številna izobraževalna, znanstvena ali tehnična dela so že dostopna na internetu v obliki „lahkih licenc“, kot so GPL (general public licence) ali „creative common“ za literarna in umetniška dela (6). Te licence in proizvodnjo vsebine, ki je koristna za družbo znanja (7), bi bilo treba spodbujati z javnimi naročili ali s podporo institucij, ki proizvajajo znanstvene in tehnične vsebine ter licenčno programsko opremo (8).

3.1

Zelena knjiga posebno pozornost posveča izjemam pri avtorskih pravicah, s pomočjo katerih bi bilo najbolj mogoče razširjati znanja, na primer izjemam za knjižnice in arhive, za razširjanje del za pouk in raziskave ter za invalide in morebiti tudi za vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki.

3.2

Kot kaže pobuda digitalne knjižnice Skupnosti Europeana, se digitalizacija knjižničnih in arhivskih del zaradi arhiviranja in ohranjanja izvirnih dokumentov, včasih tudi originalov, ter zaradi spletnega komuniciranja močno razvija.

3.3

Pogoji na nacionalni ravni za digitalizacijo in predvajanje del so zelo različni in po mnenju Odbora včasih preveč omejevalni. Direktiva namreč predvideva eno samo izjemo pri pravici predvajanja, in sicer za ogled v posebne znanstvene namene, ter omejeno arhiviranje v nekomercialne namene. „Preskus v treh korakih“ je zelo strog, vendar bi ga bilo mogoče ublažiti, zlasti če bi se uvedlo nadomestilo za avtorje, četudi v obliki pavšalnega zneska.

3.4

Posebna izjema bi v prvi vrsti morala veljati za ohranjanje najbolj občutljivih ali najredkejših del, za sezname del, priporočenih učencem, dijakom in študentom, za začetno usposabljanje in vseživljenjsko učenje, ki ga bi bilo mogoče razglasiti za učenje v posebnem nacionalnem interesu. Obstajati bi morala tudi možnost omejitve izbire formatov računalniških datotek na formate, za katere velja mednarodni standard, ki ga priznava ISO, ali pa so kompatibilni z večino „odprtih formatov“ ali avtorskopravno zaščitenih formatov (9).

3.5

Število kopij bi moralo biti določeno glede na število pooblaščenih uporabnikov in glede na omejene potrebe arhiviranja (10).

3.6

Dajanje na voljo na spletu pomeni poseben problem in zahteva dodatna zagotovila prejemnikov, da gradiva ne bodo razširjali. Od nekaterih bi lahko zahtevali plačilo licenčnine in storitev (11).

3.7

Treba bi bilo razmišljati o spremembi direktive, tako da bi omogočala spletno posojanje del v raziskovalne in izobraževalne namene po natančno opredeljenih pravnih in tehničnih pogojih. Postopek v uporabi in zahteva po dobrem razumevanju pogojev posebne licence ter posebnih pogojev spletnega posojanja bi morala prispevati k vzgoji za spoštovanje avtorskih pravic, zlasti pri mladih. Odbor je vedno priporočal vzgojo za spoštovanje intelektualnega ustvarjanja, saj je temeljni sestavni del etike gospodarstva znanja.

4.1

Dela neznanih avtorjev pomenijo velik zaklad ustvarjalnosti.

4.2

Po mnenju Odbora zelena knjiga postavlja prava vprašanja in ponuja smernice za konkretne rešitve, ki jih Odbor zelo pozitivno ocenjuje. Na podlagi poglobljenih raziskav bi bilo mogoče redno objavljati sezname del neznanih avtorjev. Če se do določenega časovnega roka ne bi javil noben imetnik pravice, delo ne bi postalo javna last, marveč bi zaradi možnosti, da se imetnik pravic javi, spadalo pod ustrezen sistem zaščite avtorskih pravic. Pri izbiri licenčnega sistema bi se lahko ravnali po danski in madžarski izkušnji, vsekakor pa bi bilo mogoče in po mnenju Odbora tudi bolj primerno razmišljati o evropski standardni licenci.

4.3

Odbor meni, da za dela neznanih avtorjev ni potrebna posebna direktiva. Upravljanje teh del ne pomeni novih izjem pri avtorskih pravicah, marveč posebne načine izvajanja upravljanja licenc v okviru pravne ureditve avtorskih pravic. Uvedba novega poglavja v sedanjo direktivo bi bila po mnenju Odbora ustrezen instrument.

4.4

Komisija bi lahko objavljala in občasno osveževala seznam institucij, pristojnih za dela neznanih avtorjev, po preizkusnem obdobju petih ali desetih let pa bi bilo mogoče proučiti, ali je priporočljiva kakšna sprememba, ki bi vključevala objavo poročila in statističnih podatkov.

5.1

Odbor bi si želel manj omejevalen pristop glede vrste invalidnosti in težav z dostopom do del od tega, ki trenutno prevladuje v številnih evropskih državah, saj imajo osebe z različnimi oblikami invalidnosti poleg težav z dostopom običajno tudi nizke prihodke, kar pomeni še dodatno očitno gospodarsko oviro pri dostopu do informacij, izobrazbe in kulture, ki je nesprejemljiva s socialnega vidika.

5.2

Vključevanje združenj invalidov bi lahko omogočilo novo opredelitev izjem za različne oblike invalidnosti. Združenja bi bila lahko tudi vključena v upravljanje posebnih terminalov, za osebe s težjo obliko invalidnosti pa zagotovila pomoč usposobljenega osebja. Te pomoči bi se financirale z zasebnimi darovi in državnimi subvencijami združenjem. Združenja pa bi se podobno ali celo v sodelovanju s knjižnicami ali pooblaščenimi muzeji lahko pogajala s predstavniki avtorjev glede pogojev uporabe in jamčila, da ne bodo posegla po piratstvu. Po mnenju Odbora je izjemo treba razširiti na baze podatkov, sicer bo dostop do del, kot so enciklopedije in slovarji, lahko oviran. Direktivo o pravnem varstvu podatkovnih baz bi bilo tudi treba spremeniti, in sicer iz izobraževalnih razlogov in zaradi dostopa do znanja, kot smo omenili zgoraj, pa tudi zaradi dostopa invalidnih oseb.

5.3

Vlogo združenj bi bilo tako mogoče razširiti na vzgojo o pomenu spoštovanja dovoljenja za uporabo. Tudi pri tem morajo uporabniki biti prepričani v to, da je spoštovanje avtorskih pravic poglavitni pogoj nadaljevanja ustvarjalne dejavnosti. Vendar pa ne bi bilo pravično, če bi breme dovoljenja in terminalov prenesli na invalidne osebe; nujna je izjema za vse oblike invalidnosti, ki predstavljajo težavo pri dostopu do del. To breme bi morale prevzeti javne ustanove, ki so dolžne omogočiti dostop do del, vključno s podatkovnimi bazami in programsko opremo. Temu primerno bi bilo treba prilagoditi tudi zakonodajo o podatkovnih bazah (12).

5.4

Od glavnih javnih knjižnic in muzejev bi lahko zahtevali, da na stroške proračuna za kulturo na regionalni ali nacionalni ravni omogočijo dostop do del v obliki, prilagojeni potrebam določene skupine invalidov. Takšna politika bi upoštevala zahteve boja za enakopravnost državljanov in proti vsakršni obliki diskriminacije.

5.5

Izjema za pouk in raziskave, ki jo določa direktiva, se izvaja preveč omejevalno; ne da bi to negativno vplivalo na preskus STO, bi bilo treba njeno izvajanje razširiti z navedbo vira in avtorja v dokumentu ter z omejitvami uporabe in prepovedjo nezakonitega kopiranja.

5.6

Sistem obveznih licenc bi na podlagi standardne pogodbe med izposojevalci in pooblaščenimi organi za zaračunavanje avtorskih pravic lahko zajemal spletno izposojo del za pouk in raziskave.

5.7

Izjema bi se lahko nanašala tako na odlomke, ki bi jih izbrali pristojni pedagogi, in na celotna dela; kot merilo bi morali veljati izobraževalni argumenti. To bi okrepilo pravno varnost, ne da bi zmanjšalo pravice avtorjev do reprodukcije. Z večjo usklajenostjo na vseevropski izobraževalni ravni bi se izognili temu, da kak pravni ukrep v posamezni državi ne bi v drugi državi veljal za piratstvo.

5.8

Učenje na daljavo zahteva, da imajo študenti in vsi evropski državljani, ki prebivajo v tretjih državah, vse kopije (učno gradivo) možnost uporabljati na domu.

6.1

To vprašanje je glede na splet 2.0 vedno bolj aktualno (13). Avtorske pravice ali drugačno licenco, ki jo predlaga avtor, je mogoče preoblikovati ali spremeniti, ne da bi to pomenilo piratstvo.

6.2

Pri pobudah, kot so proste enciklopedije, bi bilo najbolj preprosto določiti ustrezno vrsto licence, kot je creative commons ali wikipedia, začetni avtor pa bi imel vlogo posrednika pred vsakim dodajanjem in spremembo in bi zagotavljal pluralnost idej.

6.3

Tudi ta poseben primer kaže, da internet ni enostavno združljiv z avtorskimi pravicami.

6.4

Nadomestila za dela, ki se prodajajo na internetu, redkeje izvirajo iz plačila neposrednih licenc kot iz posrednih dohodkov, na primer redkeje iz oglaševanja kot iz naročnine. Čeprav se razvijajo tudi naročnine, „poslovni model“ interneta zahteva neobičajne prodajne rešitve – dematerializacijo in digitalni prenos. S tega vidika smo še vedno v prehodnem obdobju iskanja novih oblik nadomestil (14), saj stroški proizvodnje in prenosa dematerializiranih del niso primerljivi z veliko višjimi prodajnimi stroški materialnih nosilcev. Nadomestila za dela, ki se prodajajo na internetu, redkeje izvirajo iz plačila neposrednih licenc kot iz posrednih dohodkov, na primer redkeje iz oglaševanja kot iz naročnine. Čeprav se razvijajo tudi naročnine, „poslovni model“ interneta zahteva neobičajne prodajne rešitve – dematerializacijo in digitalni prenos. S tega vidika smo še vedno v prehodnem obdobju iskanja novih oblik nadomestil, saj stroški proizvodnje in prenosa dematerializiranih del niso primerljivi z veliko višjimi prodajnimi stroški materialnih nosilcev.

6.5

Treba je najti ravnovesje med novimi oblikami prodaje, tehnologijami razmnoževanja, potrebami družbe znanja in avtorskimi pravicami. To ravnovesje ne bo mogoče doseči z množično uporabo zgolj represivnih ukrepov, usmerjenih večinoma proti starostnemu razredu, ki je kriminaliziran, in ne bo obstajalo, dokler ne bo pripravljena zakonodaja in ne bo novih oblik nadomestil za avtorje. Nujno je treba razvijati sedanje omejitve glede na pomen in hitrost tehnoloških sprememb.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/56

1.1

EESO pozdravlja sporočilo in ugotavlja, da je predlagani koncept za čezmejno strateško vodenje raziskovalnih in razvojnih dejavnosti izjemno pomemben in nujen, predvsem ker omogoča hitrejši napredek na bistvenih področjih raziskav in razvoja. „Evropski strateški načrt“ na podlagi najboljših praks omogoča razvoj funkcionalnega sistema.

1.2

Države članice morajo zato okrepiti sodelovanje na področju raziskav in razvoja, da bi bolje obvladale velike družbene izzive na evropski ali svetovni ravni, kjer imajo javne raziskave ključno vlogo. EESO v zvezi s tem pozdravlja in podpira sklepe sveta za konkurenčnost z dne 2. decembra 2008 (1) o tej temi in se strinja z njegovimi ugotovitvami.

1.3

EESO je prepričan, da je treba temeljne strateške okvire oblikovati v skladu s političnimi prednostnimi nalogami EU. Za izvedbo predlaganega pristopa bo potrebna predvsem velika politična pripravljenost.

1.4

EESO poudarja, da pristopu od zgoraj navzdol ni treba namenjati pretirane pozornosti. Po njegovem mnenju je nujna uporaba načela od spodaj navzgor, da se upoštevajo strateški interesi ustreznih akterjev in omogoči skupna uporaba njihovih zmogljivosti na področju raziskav in razvoja.

1.5

Odbor med drugih poudarja, da tako usklajevanje ne bo enostavno, predvsem zaradi posebnih interesov nekaterih držav in pomanjkanja politične pripravljenosti ne samo za izmenjavo znanj, ampak tudi zmogljivosti na področju raziskav in razvoja.

1.6

EESO popolnoma podpira zamisel, da je v konkurenci z velikimi gospodarskimi tekmeci nujno treba povečati finančne in človeške vire. Vendar pa to nikakor ne sme ogroziti znanstvenega sodelovanja, predvsem s temi državami in njihovimi raziskovalnimi organizacijami (2).

1.7

Odbor ugotavlja tudi, da bo izvajanje skupnega načrtovanja čezmejnih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti izjemno težavno, ker bo potrebna nova, bolj odprta miselnost in večja pripravljenost za sodelovanje (3); taka sprememba mišljenja pa ni lahka naloga.

1.8

Odbor, ki priznava in ceni širok spekter že obstoječega čezmejnega sodelovanja in skupnih projektov ter njihove odlične rezultate, priporoča, da se iz takih programov pridobljene ustrezne izkušnje uporabijo pri tem novem konceptu strateškega načrtovanja. Pri oblikovanju procesa skupnega načrtovanja raziskav se je prav tako treba učiti iz neuspehov.

1.9

Za učinkovitejšo in hitrejšo uporabo pridobljenega znanstvenega znanja bo treba zasebni sektor ustrezno vključiti v celoten proces. Odbor poleg tega opozarja na težave pri sodelovanju zasebnega sektorja, predvsem glede uporabe rezultatov, vprašanja intelektualne lastnine itd. (4).

1.10

EESO meni, da je treba za te pomembne dejavnosti Skupnosti izdelati in preizkusiti kakovostne delovne okvire, s katerimi bi spodbujali sodelovanje različnih držav članic in predvsem njihove zmogljivosti na področju raziskav in razvoja, da se podpre uporaba pristopa od spodaj navzgor in predvsem mobilizirajo potrebni finančni viri. Nujno je treba predvideti zadostno mobilnost sredstev in okvir za podporo, da se odpravijo morebitne ovire.

1.11

Pri pripravi teh delovnih okvirov je treba ne samo upoštevati dejavnike, ki lahko spodbudijo sekundarne učinke sinergij, temveč tudi podrobno analizirati nevarnosti, ki lahko ogrozijo koncept skupnega evropskega načrtovanja.

1.12

Kot je Odbor že poudaril, je treba vzpostaviti evropske raziskovalne infrastrukture (5), ki krepijo splošne cilje skupnega načrtovanja in prispevajo k večji evropski dodani vrednosti. EESO zato poziva države članice, da na inovativen način v najkrajšem času uresničijo to pobudo Komisije.

1.13

Odbor pozdravlja ustanovitev skupine na visoki ravni za skupno načrtovanje programov, ki naj bi po obsežnem posvetovanju z različnimi regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi znanstvenimi skupnostmi in po potrebi z zasebnim sektorjem opredelila teme za skupno načrtovanje. Na podlagi teh dejavnosti bi Svet lahko na predlog Komisije, ki bo temeljil na teh rezultatih, najpozneje do leta 2010 sprejel pobude za skupno načrtovanje.

2.1

Evropa mora več vlagati v raziskave in hkrati učinkoviteje uresničevati svoj napovedan projekt: uravnotežen in trajnostni razvoj. Lizbonska strategija je kot najnujnejši cilj določila prehod k družbi, ki temelji na znanju – v središču katere so znanost, tehnologija in inovacije – ter pozvala k večjim in boljšim naložbam v raziskave.

2.2

Skupno načrtovanje je nova pobuda, ki zaznamuje spremembo v evropskem sodelovanju na področju raziskav. Temelji na prostovoljnem procesu za ponovno oživitev partnerstva med državami članicami na podlagi jasnih načel in preglednega upravljanja na najvišji ravni. Cilj te pobude je povečati učinkovitost in učinek nacionalnega financiranja javnih raziskav na strateških področjih. Skupno načrtovanje programov je predvsem usmerjeno na javne raziskovalne programe, kar pomeni sodelovanje med javnimi organi. Kljub temu bi morale industrija in druge zainteresirane strani imeti svojo vlogo v postopku posvetovanja in pri izvajanju nekaterih pobud skupnega načrtovanja programov.

2.3

Obravnavano sporočilo je odgovor na zahteve zainteresiranih strani po prostovoljnem pristopu „od spodaj navzgor“, združenim s strateškim vodenjem na evropski ravni, ter njihovim zavračanjem splošne metode, ki bi bila enaka za vse.

2.4

Sporočilo je ena od petih političnih pobud, ki jih je Komisija leta 2008 predvidela na podlagi zelene knjige z naslovom „Evropski raziskovalni prostor: nove perspektive“ (6). Zlasti se nanaša na razsežnost „optimizacije raziskovalnih programov in prednostnih nalog“ ter je korak naprej v ustvarjanju „pete svobode“, ki odstranjuje ovire za prosti pretok znanja.

2.5

V primerjavi s svojimi glavnimi partnerji Evropa še vedno premalo vlaga v raziskave, na splošno pa so naložbe v raziskave in razvoj tako v javnem kot v zasebnem sektorju v preteklem desetletju stagnirale. Evropa mora ne samo hitro in precej povečati svoje izdatke, temveč mora tudi poiskati nova in inovativna sredstva za bolj učinkovito in dejansko uporabo redkih virov za raziskave in razvoj. Poleg tega bi morala Evropa povečati svojo zmogljivost za uporabo rezultatov raziskav v korist družbe in gospodarstva.

2.6

V zadnjih nekaj letih so države članice in Skupnost sprejele številne pobude za spodbujanje učinkovitosti javno financiranih raziskav. Zainteresirane strani so kot pomanjkljivost raziskav in razvoja v EU navedle slabo sodelovanje in usklajevanje med javnimi nacionalnimi raziskovalnimi in razvojnimi programi. Toda kljub prizadevanjem v zadnjih letih, da bi to težavo odpravili, ostaja evropsko raziskovalno prizorišče povsem razdrobljeno.

2.7

Danes se 85 % javnih raziskovalno-razvojnih programov načrtuje, financira, spremlja in ocenjuje na nacionalni ravni, sodelovanja in usklajevanja med državami pa je premalo. Manj kot 6 % skupnih naložb v raziskave in razvoj in samo 15 % evropskih javno financiranih civilnih R&R (od tega 10 % izvajajo medvladne organizacije in programi ter 5 % okvirni program) je financiranih v okviru čezmejnega sodelovanja.

2.8

Ne gre za to, da bi se morali vsi raziskovalni programi izvajati v okviru sodelovanja in da povsem nacionalni programi ne bi več obstajali. Problem je bolj ta, da je do zdaj na področjih, ki so strateškega pomena za celotno Evropo ali njen večji del, razdrobljenost načrtovanja javnih programov vodila do rezultatov pod pričakovanji, kar Evropo drago stane in ji preprečuje, da bi uresničila zastavljene družbene cilje.

2.9

Nekaj največjih znanstvenih dosežkov v Evropi je nastalo z združitvijo čezmejnih sredstev za raziskave in razvoj in predvsem z vzpostavitvijo skupnih raziskovalnih struktur (7). Te skupne pobude pa bi lahko imele večji učinek, če bi bila pozornost, namenjena tej problematiki, strateško usmerjena in če bi bilo ob tem še dovolj politične zavezanosti, preglednosti in prožnosti. Brez učinkovitega skupnega strateškega načrtovanja nima nobenega smisla povečati število teh pobud in splošno razsežnost 7. okvirnega programa.

2.10

Skupno načrtovanje programov pomeni spreminjanje strukture evropskega raziskovalnega prizorišča. Gre za celostni, dolgoročni strateški proces, katerega cilj je okrepiti sposobnost Evrope, da se sooči z velikimi gospodarskimi in družbenimi izzivi, kot so na primer medsebojno povezani problemi na področju podnebja in energije. Skupno načrtovanje programov pomeni doseganje učinkov organiziranosti, da bi s tem povečali učinkovitost in učinek javnega financiranja raziskav. Skupno načrtovanje programov zahteva, da so države članice pripravljene opredeliti in izvajati skupne raziskovalne programe z večletnimi, skupno določenimi dejavnostmi in mehanizmi financiranja.

2.11

Za skupno načrtovanje programov je potrebna nova miselnost v državah članicah. Predvsem so potrebne konkretne zaveze in ukrepi držav članic ter ponoven premislek in reorganizacija načina opredelitve in izvajanja nacionalnih raziskovalnih programov, s tem da se jih usmeri k skupnim ciljem. Zato mora biti skupno načrtovanje programov prostovoljni proces, ki temelji na načelu neobveznega sodelovanja in prostega dostopa.

2.12

Skupno načrtovanje v osnovi ne vključuje financiranja Skupnosti, čeprav seveda lahko 7. okvirni program deluje kot katalizator. Predvsem gre za to, da države članice pripravijo skupne strategije in združijo nacionalna sredstva. Hkrati pa to ne izključuje možnosti dodatnega financiranja Skupnosti, ki je odvisno od dodane vrednosti, evropske razsežnosti in morebitnega organizacijskega učinka obravnavanih pobud.

2.13

Komisija predlaga pragmatično metodologijo za dosego skupnega načrtovanja programov na omejenem številu dogovorjenih področij. Metodologija skupnega strateškega načrtovanja temelji na pridobljenih izkušnjah z evropskimi tehnološkimi platformami, ki so prilagojene javnim raziskovalnim programom. Vključuje zaporedne faze v skladu z življenjskim krogom raziskovalnih programov, in sicer od opredelitve programa prek izvajanja do spremljanja in ocene.

2.14

Skupno načrtovanje programov bi bilo lažje, če bi bila izpolnjena vrsta okvirnih pogojev:

3.1

EESO pozdravlja sporočilo in ugotavlja, da je predlagani koncept za izvajanje čezmejnega strateškega upravljanja raziskovalnih in razvojnih dejavnosti izjemno pomemben in nujen, predvsem, ker omogoča hitrejši napredek na bistvenih področjih raziskav in razvoja. EESO prav tako pozdravlja in podpira sklepe sveta za konkurenčnost z dne 2. decembra 2008 o tej temi in se strinja z njegovimi ugotovitvami.

3.2

Pozitivne značilnosti koncepta so, da skuša s strateškim usklajevanjem temeljnih smernic raziskav čim bolj učinkovito uporabiti javna sredstva in izboljšati zmogljivosti raziskav in razvoja z razširjenim mednarodnim sodelovanjem pri raziskovalnih projektih, ki se izvajajo v okviru skupnega načrtovanja in rešitev.

3.3

Odbor pozdravlja pripravo ocene učinka z določitvijo štirih možnosti za „evropski strateški načrt“, ki bo na podlagi sedanjih najboljših praks omogočil razvoj funkcionalnega sistema, v katerem bodo države članice opredelile teme skupnega načrtovanja.

3.4

Poleg tega Odbor pozdravlja tudi dejstvo, da je bilo področje energetske tehnologije izbrano za pilotni projekt pri usklajevanju, ki ga je skupaj z novim pristopom povsem podprl v mnenju o načrtu SET (8).

3.5

EESO je prepričan, da je treba temeljne strateške okvire oblikovati v skladu s političnimi prednostnimi nalogami EU.

3.6

EESO poudarja, da pristopu od zgoraj navzdol ni treba nameniti pretirane pozornosti. Glede na trenutne značilnosti obstoječih mednarodnih znanstvenih mrež, ki združujejo številne raziskovalne skupine in jih delno podpirajo mednarodne agencije, kot je IEA (Mednarodna agencija za energijo), pa meni, da je treba uporabiti predvsem načelo od spodaj navzgor za vključitev različnih akterjev v projekte tako, da bodo v skladu z njihovimi strateškimi interesi in možnostmi za izmenjavo najboljših zmogljivosti na področju raziskav in razvoja. Mednarodne znanstvene konference lahko delujejo kot ustrezni forumi, pristojni za pripravo primernih predlogov.

3.7

Odbor poudarja, da tako usklajevanje ne bo lahko, predvsem zaradi posebnih interesov nekaterih držav in pomanjkanja politične pripravljenosti ne samo za izmenjavo znanja, ampak tudi zmogljivosti na področju raziskav in razvoja. Odprtost in preglednost bosta nujni za uspešno izvajanje tega koncepta v praksi.

3.8

Odbor, ki priznava in ceni širok spekter že obstoječega čezmejnega sodelovanja in skupnih projektov ter njihove odlične rezultate, priporoča, da se iz takih programov pridobljene ustrezne izkušnje uporabijo pri tem novem konceptu strateškega načrtovanja. Pri oblikovanju procesa skupnega načrtovanja raziskav se je prav tako treba učiti iz neuspehov.

3.9

EESO povsem podpira zamisel, v skladu s katero je treba nujno izvajati ta koncept, hkrati pa okrepiti finančne in človeške vire, da bo lahko Skupnost izboljšala svoj položaj in s tem tudi svojo gospodarsko konkurenčnost v primerjavi z glavnimi tekmeci, Združenimi državami Amerike in azijskimi državami. Vendar pa to nikakor ne sme ogroziti znanstvenega sodelovanja, zlasti s temi državami in njihovimi raziskovalnimi organizacijami (9).

3.10

Odbor ugotavlja tudi, da bo izvajanje skupnega načrtovanja čezmejnih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti izjemno težavno, ker bo potrebna nova, bolj odprta miselnost in večja pripravljenost za sodelovanje (10); taka sprememba mišljenja pa ni lahka naloga.

3.11

Za učinkovitejšo in hitrejšo uporabo pridobljenega znanstvenega znanja, ki je končni cilj skupnega strateškega načrtovanja in samih raziskovalnih rešitev, mora zasebni sektor ustrezno sodelovati v celotnem procesu. Odbor ugotavlja, da koncept skupnega načrtovanja programov omogoča tako sodelovanje. Poleg tega opozarja na težave pri sodelovanju zasebnega sektorja, predvsem glede uporabe rezultatov, vprašanja intelektualne lastnine itd. (11).

3.12

Proces inovacij, tj. uporaba pridobljenega znanstvenega znanja v praksi, bo odvisen od zelo različnih lokalnih dejavnikov, kot so npr. obstoječa infrastruktura, dostop do kapitala, davki ali davčne olajšave v zvezi z določenimi vrstami naložb ali tudi izkušnje s podobnimi naložbami v industriji. Prav tako lahko gre za neposredne naložbene spodbude, kot so davčne oprostitve. Ti dejavniki lahko povzročijo protislovja v projektih.

—

priporočilo o upravljanju intelektualne lastnine pri dejavnostih prenosa znanja in kodeks ravnanja za univerze in druge javne raziskovalne organizacije COM(2008) 1329 z dne 10.4.2008;

—

sporočilo z naslovom Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce, COM(2008) 317 z dne 23.5.2008.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/62

1.1

Odbor podpira pobudo Komisije, ki je v skladu z njenimi prizadevanji za stalno posodabljanje ukrepov za izboljšanje in obnovitev zakonodajnega okvira Baselskega sporazuma. V glavnem se strinja tudi s predlaganimi izvedbenimi določbami, čeprav ima nekaj pripomb glede nekaterih posameznih vidikov, ki pa ne spremenijo splošnega okvira.

1.2

Za hibridne instrumente kapitala, ki imajo značilnosti lastniških in dolžniških finančnih instrumentov, sedaj veljajo nacionalni predpisi, ki bi jih bilo treba uskladiti, da bi na mednarodni ravni dosegli razumno raven enakih konkurenčnih pogojev. Komisija ne navaja točne opredelitve teh instrumentov, saj imajo različne oblike in se stalno razvijajo, vendar določa osnovna načela glede vprašanja, kdaj so ti instrumenti primerni. Njihova prvotna zapadlost mora biti več kot 30 let, biti morajo v celoti vplačani in oblikovani tako, da absorbirajo vse izgube. Poleg tega ne smejo prekomerno rasti v razmerju do lastniškega kapitala. Nacionalne oblasti imajo pooblastila, da ukrepajo in ustavijo nenormalno rast.

1.3

Glede povezanih oseb je uveden pojem tveganja, ki nastane zaradi težav podjetja, od katerega je finančno odvisno drugo podjetje. Poleg tega so zahteve za poročanje poenostavljene, usklajene in prestrukturirane. V zvezi z znatnimi tveganji je glavna novost uvedba enotne omejitve v višini 25 %, ki vključuje tudi medbančne depozite. Glede na pomen teh depozitov za regulacijo likvidnosti in njihovo razmeroma nizko stopnjo tveganja v običajnih obdobjih v primerjavi z drugimi vrstami izpostavljenosti bi bilo treba po mnenju EESO to zadnje pravilo, ki ga je po vsej verjetnosti spodbudil katastrofalni scenarij v zadnjem času, revidirati.

1.4

Predlog uvaja pravilo, v skladu s katerim morajo izdajatelji, posredniki in upravljavci, ki so s pogajanji dosegli, strukturirali in dokumentirali prvotni dogovor, ki vzpostavlja obveznosti, vzdrževati pomemben delež v višini najmanj 5 %. Kot kaže, so to pravilo spodbudile slabe izkušnje z ameriškimi zadolžnicami, zavarovanimi z dolgom (CDOs – collaterralised-debt obligations), čeprav se njihov izvor in značilnosti razlikujejo od običajnih listinjenj. EESO se sprašuje o učinku tega novega pravila na tržno likvidnost.

1.5

Države članice so dobile možnost, da izpostavljenosti znotraj skupine izključijo iz izračuna izpostavljenosti, če imata nasprotni stranki sedež v isti državi članici. Odbor se dobro zaveda pravnih razlogov zoper razširitev pravila na nasprotne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, vendar meni, da bi neupoštevanje tujih strank v normalnih razmerah lahko negativno vplivalo na splošno oceno izpostavljenosti obravnavanega podjetja. Razumna rešitev bi bila lahko razširitev izključitve na celotno skupino na podlagi ocene za vsak posamezen primer, pri čemer ta možnost preneha veljati, če se izkaže, da je situacija kritična.

1.6

V zvezi s pravilom, navedenim v prejšnji točki, pa tudi splošneje, Odbor ponavlja svoje nasprotovanje temu, da lahko države članice izbirajo, ali bodo sprejele nekatere določbe. To je v nasprotju z načelom usklajevanja in potrebo po enakih konkurenčnih pogojih.

1.7

EESO meni, da je treba posebno pozornost posvetiti tveganju, ki ga prinaša možna izpostavljenost zaradi uporabe še neizkoriščenih zneskov na kreditnih karticah. V času omejevanja potrošniških in hipotekarnih kreditov bi se ta izpostavljenost lahko hitro precej povečala.

1.8

Osnutek direktive uvaja vrsto novih pravil o nadzornih mehanizmih, katerih cilj je povečati učinkovitost nadzora. Predvsem se omenjajo „sistemsko pomembne podružnice“, ki jih je treba nadzorovati v državi gostiteljici, če se stanje oceni za kritično in če so udeležene države pred tem sklenile sporazum. EESO se strinja s tem, vendar poudarja, da je treba predvideti ukrepe, ki bodo sprejeti v primeru nenadnih in nepredvidenih dogodkov.

1.9

EESO poleg tega pozdravlja uvedbo kolegijev nadzornikov, ki jih ustanovi konsolidacijski nadzornik in jih sestavljajo organi oblasti držav, kjer imajo podjetja določene skupine sedež. Ta pobuda bo izboljšala učinkovitost nadzora skupin in pospešila sprejetje ustreznih ukrepov, ko je to potrebno.

2.1

Finančna kriza je spodbudila Komisijo, da je pospešila tekoči postopek za okrepitev in po potrebi spremembo določb o okviru kapitalskih zahtev za finančne institucije, ki je bil sprejet s sporazumom Basel II v obliki direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. Omeniti je treba, da so razprave o novih ukrepih že potekale, ko je izbruhnila kriza, strukturno tržno reformo naj bi namreč izvajali po objavi bele knjige, načrtovani junija 2009. Sedanji predlog vsebuje vrsto pravil, ki:

2.2

Pred pripravo predloga je bilo organizirano spletno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi. V besedilu so bila upoštevana prejeta priporočila, seveda brez odmika od osnovnih načel, na katerih je temeljilo posvetovanje. Ta načela so:

2.3

EESO pozdravlja osnovno usmeritev predlogov Komisije in podpira njihov glavni namen. Nedavni razvoj, predvsem pa različni dogodki in prestopki so resno omajali zaupanje javnosti v finančni sistem kot celoto, zaradi česar so potrebni ustrezni ukrepi. Pravila varnega in skrbnega poslovanja ter nadzora pa ne smejo biti tako stroga, da bi bili akterji in njihove stranke zaradi njih po nepotrebnem kaznovani. Kot je pokazala kriza, imajo ta pravila, ki zagotavljajo stabilnost in trdnost trgov, tudi izredno pomembno socialno vlogo.

4.1

Sedanja ureditev velikih izpostavljenosti izvira iz leta 1992 in od takrat ni bila spremenjena. Nedavni dogodki so opozorili na potrebo po novih pravilih. Komisija v predlogu bolj upošteva tveganje, povezano z nekaterimi izpostavljenostmi, hkrati pa si prizadeva zmanjšati stroške zbiranja podatkov, povečati preglednost in ustvariti bolj enake konkurenčne pogoje.

4.2

Pojem povezanih oseb se je spremenil. Doslej je bila v ospredju nevarnost, da bi gospodarski subjekt lahko zašel v težave zaradi finančnih težav drugega subjekta. Dogodki so pokazali, da se dve ali več podjetij lahko sooča s tveganji zaradi težav subjekta, od katerega so ta podjetja finančno odvisna.

4.3

Drage in zapletene zahteve za poročanje, ki sektorju povzročajo velike stroške in težave, so bile usklajene in poenostavljene. Najočitnejša sprememba je zahteva po poročanju o 20 največjih izpostavljenostih na konsolidirani bazi v institucijah, ki uporabljajo pristop IRB. Različne najvišje meje sedaj nadomešča enotna omejitev v višini 25 %.

4.4

Številne izjeme, ki jih je pogosto težko razumeti, so večinoma odpravljene; v veljavi ostajajo zgolj tiste, ki – kot kaže – ne prestavljajo velikega tveganja. Seznam je sicer še vedno precej dolg, vendar se na splošno zdi, da upošteva natančno določena merila varnega in skrbnega poslovanja.

4.5

EESO na splošno podpira predlagana nova pravila, vendar bi želel o nekaterih pomembnih vidikih izraziti naslednje ugotovitve:

4.6

Posebno pozornost je treba posvetiti izpostavljenostim,„ki izhajajo iz neporabljenih kreditnih aranžmajev, ki so razvrščene kot zunajbilančne postavke, ki predstavljajo majhno tveganje“ (člen 113). Splošni limiti za porabo na kreditnih karticah so visoki, zlasti pri nekaterih institucijah. V času omejevanja posojil se lahko obseg neizkoriščenih sredstev hitro skrči. Po mnenju EESO potencialne izpostavljenosti zaradi neizkoriščenih limitov na karticah zahtevajo skrbno in preudarno oceno.

6.1

Kriza, ki je udarila po globalnih finančnih trgih, je opozorila, da je treba pregledati načine in strukture nadzora ter jih preoblikovati tako, da bodo preprečevali sistemske krize in omogočali odzivanje na izredne razmere.

6.2

Pravila o izmenjavi informacij in sodelovanju so pregledana: člen 42a uvaja koncept „sistemsko pomembnih podružnic“ in priznava, da imajo v posebnih primerih interesi države gostiteljice prednost pred načelom matične države članice. EESO popolnoma podpira ta pristop, ki je temeljnega pomena.

6.3

V osnovi nova pravila dovoljujejo organom države članice gostiteljice, da organe matične države članice ali – kadar je to primerno – konsolidacijskega nadzornika prosijo, da se podružnica v njihovi državi šteje za sistemsko „pomembno“, če njen tržni delež presega 2 % ali če je v pomembnem obsegu prisotna na nacionalnem trgu. Prošnja mora vsebovati nekakšno „oceno učinka“, v kateri je treba predvideti posledice, ki bi jih morebitno prenehanje ali začasna opustitev dejavnosti kreditne institucije imela za plačilne in klirinške sisteme ter sisteme poravnave, in posledice takšnih ukrepov za trg.

6.4

Za postopek ugotavljanja, ali se podružnica lahko šteje za sistemsko „pomembno“, so predvideni določeni roki. Koristno bi bilo tudi določiti pravila, ki bi se uporabljala v resničnih izrednih razmerah (člen 130) in bi omogočala sprejetje nujnih ukrepov. Kolegiji nadzornikov (člen 131(a) – glej točko 6.5), ki jih uvaja direktiva, in že obstoječi Odbor evropskih bančnih nadzornikov bi morali zagotavljati poenostavljene postopke s potrebnimi jamstvi.

6.5

Posebno koristna je uvedba kolegijev nadzornikov (člen 131(a)), ki jih ustanovi konsolidacijski nadzornik, v njih pa sodelujejo tudi oblasti udeleženih držav članic. Njihova naloga je v glavnem zagotavljanje stalnega in učinkovitega nadzora čezmejnih skupin (in, upajmo, sprejetje ustreznih ukrepov v izrednih razmerah) na podlagi izmenjave informacij in skupnega načrtovanja ustreznih načinov nadzora. EESO pozdravlja to odločitev in vsa predlagana pravila v zvezi z nadzorom, ki so v skladu s predhodno napovedanimi programi za večjo učinkovitost in cilji foruma za finančne storitve (Financial Services Forum).

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/66

1.1

Odbor pozdravlja glavne poteze predloga Komisije, katerega namen je predvsem, da bi obseg transakcij, ki jih zajema uredba o čezmejnih plačilih, razširil tudi na neposredne bremenitve. Ta pobuda je načelno v skladu z usmeritvijo Komisije, ki si prizadeva, da bi bila čezmejna plačila na območju eura obravnavana kot nacionalna plačila.

1.2

Nekaj premisleka zahteva dejstvo, da je izvajanje neposrednih čezmejnih plačil dražje od takšnih operacij na nacionalni ravni. Zato EESO zahteva, naj Komisija ravna pregledno in navede podrobnosti, metodologijo in vire študij, na podlagi katerih prihaja do različnih sklepov. Uravnoteženo odločanje je odvisno od poznavanja dejstev.

1.3

Če bo, kot je predlagano, uredba začela veljati 1. novembra 2009, je vsekakor treba opozoriti, da je za pripravo gospodarskih načrtov na voljo dokaj malo časa. Teh načrtov pa nikakor ne bo mogoče pripraviti, če ne bo pravne gotovosti o večstranski pristojbini za izmenjavo (Multilateral Interchange Fee, MIF).

1.4

Predlog vsebuje tudi dvoje obveznosti za države članice. Prva je, da morajo tam, kjer ga doslej ni bilo, ustanoviti organ, odgovoren na plačilne sisteme. Druga obveznost pa je, da morajo vzpostaviti primerne strukture za obravnavo pritožb. EESO meni, da v večini držav te strukture že dolgo obstajajo, zato v teh primerih opozarja na nevarnost nastajanja novih struktur, ki bi podvajale naloge že obstoječih struktur ali pa se z njimi v celoti ali delno prekrivale.

1.5

Nadaljnja zahteva do držav članic se nanaša na sprejem „učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih“ kazni za neupoštevanje ali kršenje določb uredbe. EESO s tem soglaša, pripominja pa, da bi poročanje o primerjalni analizi ukrepov, sprejetih v različnih državah, pokazalo, kolikšen pomen vsaka država namenja uredbi.

1.6

Uredba velja samo za države članice monetarne unije. Države, ki niso članice območja eura, pa lahko prosto izbirajo, ali bodo uporabo uredbe razširile na lastno valuto. Dejstvo, da te možnosti ni uporabila nobena država, bi moralo dati misliti o stopnji interesa, ki ga v različnih državah namenjajo koristnosti takšnih pobud.

2.1

Uredba (ES) št. 2560/2001 o čezmejnih plačilih v Skupnosti velja od 31. decembra 2001 in določa, da mora biti strošek čezmejnega plačila v vseh državah članicah enak strošku enakega plačila znotraj države. Uredba se uporablja za nakazila, elektronska plačila, plačila s karticami vseh vrst in dvige gotovine na bankomatih. Predlog Komisije razširja področje uporabe uredbe po 1. novembru 2009 na neposredne bremenitve, izboljšuje sistem obravnave pritožb in poenostavlja statistično poročanje o plačilni bilanci.

2.2

Namen Komisije je izboljšati delovanje notranjega trga sistemov plačil v eurih, na katerem bi za domače in mednarodne transakcije veljala enaka pravila, kar bi prineslo prihranke in koristi tako za potrošnike kot za gospodarstvo nasploh. Reševanju sporov je treba nameniti posebno pozornost, da se obravnavajo zadeve, na katere opozarjajo potrošniške organizacije, medtem ko statistično poročanje povzroča kreditnim ustanovam velika upravna bremena in stroške.

2.3

EESO pozdravlja pobudo Komisije in soglaša z njenimi glavnimi potezami. Ob tem z namenom, da bi koristno prispeval k tekočim razpravam, podaja nekaj ugotovitev in predlogov.

3.1

Po več let trajajočih pritiskih Komisije je bančni sektor ustvaril plačilno infrastrukturo na evropski ravni (območje enotnega območja plačil v eurih – Single Euro Payments Area, SEPA), ki zdaj zadovoljivo deluje, tako s tehnično-organizacijskega vidika kot z vidika izravnave nadomestil za mednarodna plačila z nadomestili za nacionalna plačila. Komisija pravi, da se „ta uredba […] lahko torej šteje za začetek območja SEPA“.

3.2

Dosedanji dosežki lahko vzbujajo samo zadovoljstvo. Vendar v ozadju ostajajo dvomi glede vprašanja, ali so v skladu s splošnimi načeli enotnega trga. Območje SEPA je namenjeno predvsem rešitvi vprašanja plačil v eurih. Države, ki niso članice območja eura, nimajo koristi, razen pri plačilih v enotni valuti. Po širitvi je mogoče ugotoviti, da SEPA danes zajema večji del tokov znotraj Skupnosti. To je notranji trg različnih hitrosti.

3.3

Poleg tega enakost nacionalnih in mednarodnih pogojev velja samo znotraj vsake posamezne države. Razlike med državami ostajajo in v nekaterih primerih niso nepomembne. Vendar pa so razlike med državami območja eura kot celote in državami zunaj njega še večje. Veljavna uredba predvideva, da se po njej lahko prostovoljno ravnajo tudi države, ki niso članice območja eura, vendar se te določbe doslej ni poslužilo prav dosti držav. Na splošno je mogoče reči, da je do razumne cenovne konvergence znotraj EU še daleč.

3.4

Če govorimo o cenovni konvergenci, to še ne pomeni, da je cene mogoče izenačiti. Korak naprej z vidika preglednosti in odziva na pričakovanja potrošnikov pa bi lahko napravili, če bi v vsaki državi opravili skrbno primerjalno analizo stroškov. Obstajajo namreč velike razlike v infrastrukturnih stroških, davčnih in socialnih bremenih, organizacijskih izdatkih in razmerju med nacionalnim in mednarodnim obsegom transakcij. Takšna analiza bi lahko dala tudi koristne podatke o upravičenosti odločitve, da se v uredbo vključijo vsi instrumenti čezmejnih elektronskih plačil.

22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/69

1.1

Odbor meni, da so cilji, navedeni v predlogu, zelo pomembni, in Komisijo spodbuja, naj si prizadeva za skupen metrološki sistem, ki bi presegal nacionalne raziskave in rezultate raziskav ter ustvarjal evropsko dodano vrednost, ki bi jo priznavali vsi.

1.2

Končni cilj je po mnenju EESO ta, da se na mednarodni ravni doseže enoten položaj, v okviru katerega glas EU ne bo le drugotnega pomena, pač pa po EU sama spodbujala standarde za materiale, izdelke in postopke, ki so bili razviti v Evropi in ustrezajo interesom EU na področju industrije in trgovine.

1.3

Odbor je prepričan, da ima lahko v medtem globaliziranem gospodarskem in družbenem okolju pozitivne učinke na gospodarstvo EU samo evropsko meroslovje, ki dosega vrhunsko raven.

1.4

EESO meni, da je treba evropske raziskovalce vse bolj vključevati v razvoj sodobnih sistemov, ki omogočajo uporabo meroslovja vse do novih meja znanosti na področju fizike, kemije, biologije, okoljske tehnologije, okoljskega odtisa, nanotehnologije, prehrane ter zdravja in varnosti pri delu.

1.5

Da bi dosegli rezultate, ki so – in bi bili – zaželeni, si je po mnenju Odbora treba odločno prizadevati za močnejše vključevanje industrije, trgovine in javnega sektorja v razvoj evropskih meroslovnih raziskav, da bi tako opredelili nove standarde na mednarodni ravni.

1.6

Po mnenju EESO je zelo pomembno, da se meroslovne raziskave ne pojavljajo kot ločeno, nase naravnano raziskovalno področje.

1.7

Ureditev in standardizacija se izražata v merljivih količinah, temeljita torej na mednarodno uporabljanem in priznanem meroslovju. EESO zato predlaga, da se v pripravo novih zasnov že od vsega začetka vključijo evropske organizacije za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI) in pristojni nacionalni organi, med drugim organi za potrjevanje.

1.8

Po mnenju EESO si je treba pri meroslovnih raziskavah z vsemi močmi prizadevati za tesno povezanost med

Samo tako – ob preprečevanju vsakršne oblike zapiranja – bo namreč po njegovem mnenju mogoče na evropski ravni doseči rezultate, ki bodo imeli možnosti za mednarodni ravni.

1.9

Odbor izraža priznanje predlogom Komisije v podporo EMRP (1) (evropskemu metrološkemu raziskovalnemu programu) z ukrepi, ki predvidevajo visoko stopnjo delovanja na ravni Skupnosti pri

1.10

Po mnenju Odbora bi bilo treba bolje opredeliti upravne strukture. Očitno je, da lahko negotov sistem upravljanja vpliva na razvoj raziskav in na pričakovane rezultate.

1.11

EESO v zvezi s tem opozarja na nujnost močnejše vključitve akterjev, ki so neposredno zainteresirani za rezultate meroslovnih raziskav, in sicer tako pri določanju prednostnih nalog kot tudi pri pripravi in vrednotenju razpisov (ki jih je treba objaviti v sistemu CORDIS in Uradnem listu) za predloge, pri katerih se zagotavlja udeležba podjetij, univerz ter raziskovalnih in izobraževalnih ustanov pri spremljanju in nadzoru financiranih programov in projektov.

1.12

Po mnenju EESO bi bilo primerno, da znanstveni svet raziskovalnega programa EMRP dobi možnost, da z obvezujočimi mnenji, predloženimi EMFP, vpliva na način raziskav, ki naj bi jih financirali, na letni program dela in na izbor skupine neodvisnih ocenjevalcev projektov, ter da – kot v 7. okvirnem programu – delo skupine ocenjevalcev spremlja opazovalec Komisije.

1.13

Po mnenju EESO bi bilo v predlogih za pripravo 8. okvirnega programa raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti za obdobje 2014-2020 primerno predvideti stalen program Skupnosti posebej za metrologijo, ki bi ga usklajevala in upravljala Komisija. Ta program bi se opiral na stalno udeležbo ustreznih interesnih skupin in upošteval zlasti potrebe gospodarstva, visokega šolstva, raziskav standardizacije ter mednarodne vidike raziskav meroslovja, predvsem glede odnosov z mednarodnimi organizacijami, kot sta ISO in OECD, ter drugimi referenčnimi organi, kot recimo IUPAP (2).

—

varnost,

—

označevanje živil,

—

zdravstvo,

—

okolje,

—

biotehnologija,

—

nanotehnologije in sodobni materiali,

—

energija,

—

promet in telekomunikacije ter varnostni sistemi,

3.1

Namen tega predloga, ki temelji na členu 169 Pogodbe ES, je vzpostaviti evropski metrološki raziskovalni program (EMRP), ki bi združeval 22 nacionalnih metroloških raziskovalnih programov za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti javnih meroslovnih raziskav.

3.2

Med njegove izražene cilje sodi prispevek k oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora s pomočjo boljšega usklajevanja, kar bi omogočilo spopadanje s skupnimi evropskimi izzivi in odstranitev ovir med nacionalnimi programi

3.3

Kot navaja Komisija, je cilj EMRP povezovanje nacionalnih programov 22 držav članic in njihova združitev v skupni program, ki bi:

3.4

Predlagani model upravljanja temelji na izkušnjah, pridobljenih pri prvi pobudi v skladu s členom 169, ki se je izvajala med šestim okvirnim programom – pobudi EDCTP (9).

3.5

Za pobudo EMRP je predviden proračun v višini 400 milijonov EUR, od katerih 200 milijonov za obdobje 2009–2016 prispevajo sodelujoče države, preostalih 200 milijonov pa prispeva Skupnost.

3.6

Za usklajevanje te pobude bo pristojno Evropsko združenje nacionalnih meroslovnih inštitutov (EURAMET), ustanovljeno leta 2007 na podlagi nemške zakonodaje kot neprofitna organizacija, ki ima sekretariat v Braunschweigu na Spodnjem Saškem ter deluje kot evropska regionalna meroslovna organizacija in izvajalska agencija EMRP.

—

odličnosti meroslovne strukture,

—

odprtih, skupnih in konkurenčnih raziskovalnih projektih,

—

večjem sodelovanju skupnosti raziskovalcev pri razvijanju znanja,

—

resničnem mednarodnem sodelovanju, ki bo ovrednotilo evropski sistem,

—

enotnem nastopu na svetovnem odru,

—

zlasti pa v močnejši vključenosti gospodarstva (združenj delodajalcev in delojemalcev), trgovine in javnega sektorja v razvoj evropskega meroslovnega raziskovanja.

—

dodana vrednost predloga na evropski ravni,

—

jasna, izčrpna opredelitev skupnega programa vključenih dejavnosti,

—

struktura upravljanja.

5.1

EESO ceni in priznava predlog Komisije za podporo pobude EMRP (12) z ukrepi, pri katerih bi Skupnost igrala veliko vlogo, skupnim načrtovanjem, predvideno dodelitvijo sredstev, vzajemnim učenjem in pravili glede sodelovanja podjetij, univerz in raziskovalnih organov ter ocenjevanjem predlogov, v katerega bi tako kot pri sedmem okvirnem programu moral biti vključen opazovalec Komisije.

5.2

Glede predlaganega upravljanja EMRP Odbor ugotavlja naslednje: