5.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 103/1

(1)

Komisija redno pregleduje delovanje petih direktiv, ki sestavljajo obstoječi regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva 2002/21/ES (Okvirna direktiva) (4), Direktiva 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) (5), Direktiva 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi) (6), Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (7) in Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (8) (skupaj „Okvirna direktiva in posebne direktive“)), da bi zlasti ugotovila, ali jih je treba glede na razvoj tehnologije in trga spremeniti.

(2)

V zvezi s tem je Komisija predstavila svoje prve ugotovitve v Sporočilu z dne 29. junija 2006 o pregledu regulativnega okvira EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Na podlagi teh prvih ugotovitev je bilo organizirano javno posvetovanje, v okviru katerega je bilo opredeljeno, da je najpomembnejši vidik, ki ga je treba obravnavati, vzpostavitev še vedno nedelujočega notranjega trga za elektronske komunikacije. Zlasti regulativna razdrobljenost in neskladja med dejavnostmi nacionalnih regulativnih organov so tisti dejavniki, ki ogrožajo konkurenčnost sektorja in znatne koristi, ki jih imajo potrošniki od čezmejne konkurence.

(3)

Regulativni okvir EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve bi bilo treba zato preoblikovati, da bi se dokončno vzpostavil notranji trg za elektronske komunikacije, in sicer z okrepitvijo mehanizma Skupnosti za regulacijo operaterjev s pomembno tržno močjo na ključnih trgih. To dopolnjuje Uredba (ES) št. … /2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … (o ustanovitvi Skupine evropskih regulatorjev za telekomunikacije) (GERT). Reforma vključuje tudi opredelitev učinkovite in usklajene strategije upravljanja spektra, da se vzpostavi enotni evropski informacijski prostor in izboljšajo določbe za uporabnike invalide ter tako doseže vključujoča informacijska družba.

(4)

Cilj je, da bi ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravili ex ante pravila, specifična za ta sektor, tako da bi elektronske komunikacije nazadnje urejalo le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se ex ante regulativne obveznosti naložijo le, če ni učinkovite in trajnostne konkurence.

(5)

Da bi se lahko na spreminjajoče se konkurenčne razmere odzivali sorazmerno in prilagojeno, lahko nacionalni regulativni organi opredelijo trge na podnacionalni ravni in/ali odpravijo regulativne obveznosti na trgih in/ali geografskih območjih, na katerih obstaja učinkovita infrastrukturna konkurenca.

(6)

Za doseganje ciljev lizbonske agende je v prihodnjih letih treba zagotoviti ustrezne pogoje za učinkovite naložbe v nova visokohitrostna omrežja, ki bodo podpirale inovacije v internetnih storitvah z bogato vsebino in okrepile mednarodno konkurenčnost Evropske unije. Taka omrežja lahko zelo koristijo potrošnikom in podjetjem v celi Evropski uniji. Zato je bistveno spodbujati trajne naložbe v razvoj teh novih omrežij, pri tem pa je treba zagotoviti regulativno predvidljivost in skladnost ter tako varovati konkurenco in povečevati možnost izbire za potrošnike.

(7)

Da bi nacionalnim regulativnim organom omogočili doseganje ciljev, določenih v Okvirni direktivi in posebnih direktivah, zlasti v zvezi s celovito medobratovalnostjo, bi bilo treba področje uporabe Okvirne direktive razširiti, da bi vključevala tudi nekatere vidike radijske opreme in telekomunikacijske terminalske opreme, kot je opredeljena v Direktivi 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (9), pa tudi porabniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo, s čimer bi poenostavili dostop za uporabnike invalide.

(8)

Nekatere opredelitve bi bilo treba pojasniti ali spremeniti, se bo upoštevalo razvoj tehnologije in trga in da bodo odpravljene nejasnosti, ugotovljene pri izvajanju regulativnega okvira.

(9)

Treba bi bilo okrepiti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba regulativnega okvira ter povečala njihova pooblastila in predvidljivost njihovih odločitev. V ta namen bi bilo treba v nacionalni zakonodaji predvideti izrecno določbo, s katero bo zagotovljeno, da je nacionalni regulativni organ, pristojen za ex ante urejanje trga ali za reševanje sporov med podjetji, pri opravljanju svojih nalog zavarovan pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Zaradi takšnega zunanjega vpliva nacionalni zakonodajni organ ni primeren za delovanje v vlogi nacionalnega regulativnega organa v okviru regulativnega okvira. V ta namen bi bilo treba vnaprej določiti pravila o razlogih za razrešitev vodje nacionalnega regulativnega organa, da se odpravi kakršen koli razumen dvom v neodvisnost tega organa in v njegovo neodvisnost od zunanjih dejavnikov. Pomembno je, da imajo nacionalni regulativni organi, pristojni za ex ante urejanje trga, svoj proračun, ki jim omogoča predvsem zaposlitev zadostnega števila usposobljenega osebja. Da bo zagotovljena preglednost, bi bilo treba ta proračun vsako leto objaviti.

(10)

Da se zagotovi pravna varnost za vse akterje na trgu, bi morali pritožbeni organi svoje naloge opravljati učinkovito, zlasti pa pritožbeni postopki ne bi ne smeli trajati pretirano dolgo.

(11)

Pritožbeni organi uporabljajo začasne ukrepe za odložitev izvršitve odločitev nacionalnih regulativnih organov na zelo različne načine. Za večjo skladnost pristopa bi bilo treba uporabiti skupne standarde v skladu s sodno prakso Skupnosti. Pritožbeni organi bi prav tako morali imeti pravico, da zahtevajo informacije, ki jih objavi GERT. Glede na pomembnost pritožb za splošno delovanje regulativnega okvira bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za zbiranje informacij o pritožbah in odločitvah o odložitvi izvršitve odločitev, ki jih sprejmejo regulativni organi v vseh državah članicah ter za sporočanje teh informacij Komisiji.

(12)

Da bi lahko nacionalni regulativni organi učinkovito opravljali svoje regulativne naloge, bi morali podatki, ki jih morajo ti organi zbrati, vključevati računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani z veleprodajnimi trgi, na katerih ima operater pomembno tržno moč in ki jih kot take ureja nacionalni regulativni organ. Podatki bi morali vključevati tudi podatke, ki nacionalnim regulativnim organom omogočajo oceno možnega učinka načrtovanih posodobitev ali sprememb topologije omrežja na razvoj konkurence ali na proizvode za veleprodajo, ki so dostopni drugim strankam.

(13)

Posvetovanje na nacionalni ravni v skladu s členom 6 Okvirne direktive bi bilo treba opraviti pred posvetovanjem na ravni Skupnosti, predvidenim v členu 7 navedene direktive, da bi se lahko mnenja zainteresiranih strani vključila v posvetovanje na ravni Skupnosti. Tako bi se izognili drugemu posvetovanju na ravni Skupnosti, ki bi bilo potrebno, če bi bil načrtovani ukrep spremenjen na podlagi nacionalnega posvetovanja.

(14)

Diskrecijsko pravico nacionalnih regulativnih organov je treba uskladiti z razvojem skladnih regulativnih praks in skladno uporabo pravnega okvira, da bi učinkovito prispevali k razvoju in dokončnem oblikovanju notranjega trga. Nacionalni regulativni organi bi zato morali podpreti dejavnosti, ki jih na področju notranjega trga izvajata Komisija in GERT.

(15)

Mehanizem Skupnosti, ki Komisiji omogoča, da od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik načrtovanih ukrepov v zvezi z opredelitvijo trga in določitvijo operaterjev, ki imajo pomembno tržno moč, je bistveno prispeval k enotnemu pristopu pri določanju razmer, v katerih je mogoče uporabiti ex ante ureditev in v katerih ta ureditev velja za operaterje. Na podlagi Komisijinega spremljanja trga in izkušenj s postopkom iz člena 7 Okvirne direktive je bilo ugotovljeno, da bi lahko neskladja pri uporabi sredstev za izboljšanje položaja s strani nacionalnih regulativnih organov, celo pod podobnimi tržnimi pogoji, ogrozila notranji trg na področju elektronskih komunikacij. Zato lahko Komisija k zagotavljanju boljše skladnosti pri uporabi sredstev prispeva s sprejemanjem mnenj o osnutku ukrepov, ki so jih predlagali nacionalni regulativni organi. Da bi izkoristili strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov o tržni analizi, bi se morala Komisija pred sprejetjem odločitve in/ali mnenja posvetovati z GERT.

(16)

Pomembno je, da se regulativni okvir izvede pravočasno. Kadar Komisija sprejme odločitev, s katero od nacionalnega regulativnega organa zahteva umik načrtovanega ukrepa, bi ji moral nacionalni regulativni organ predložiti spremenjeni ukrep. Treba bi bilo določiti rok, v katerem je treba Komisijo obvestiti o spremenjenem ukrepu po členu 7 Okvirne direktive, da bi bili akterji na trgu seznanjeni s trajanjem pregleda trga in da bi se povečala pravna varnost.

(17)

Zaradi kratkih rokov v posvetovalnem mehanizmu Skupnosti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila, da zaradi racionalizacije postopkov v nekaterih primerih sprejme priporočila in/ali smernice za poenostavitev postopkov za izmenjavo informacij med Komisijo in nacionalnimi regulativnimi organi, npr. v zadevah v zvezi s stabilnimi trgi ali le manjšimi spremembami predhodno sporočenih ukrepov. Komisiji bi bilo prav tako treba podeliti pooblastila za uvedbo izjem od obveznosti sporočanja iz razloga poenostavitve postopkov v nekaterih primerih.

(18)

V skladu s cilji Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov bi moral regulativni okvir zagotoviti, da imajo vsi uporabniki, tudi končni uporabniki invalidi, starejši uporabniki in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, enostaven dostop do cenovno ugodnih visokokakovostnih storitev. Izjava 22, priložena k Sklepni listini Pogodbe iz Amsterdama, določa, da morajo institucije Skupnosti pri pripravi ukrepov iz člena 95 Pogodbe upoštevati potrebe invalidov.

(19)

Radijske frekvence bi bilo treba obravnavati kot redek javni vir, ki ima veliko javno in tržno vrednost. V javnem interesu je, da se radijski spekter z gospodarskega, družbenega in okoljskega vidika ter ob upoštevanju ciljev kulturne raznolikosti in medijskega pluralizma upravlja kar najbolj smotrno in učinkovito in da se postopno odpravijo ovire za njegovo učinkovito uporabo.

(20)

Preden se predlaga poseben usklajevalni ukrep v skladu z Odločbo št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o pravnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) (10), bi morala Komisija oceniti stroške in koristi predlaganih ukrepov, kot na primer prednosti za potrošnike v obliki ekonomije obsega in medobratovalnost storitev, vpliv na učinkovitost uporabe spektra ali povpraševanje po usklajeni uporabi v različnih regijah Evropske unije.

(21)

Čeprav so za upravljanje spektra še vedno pristojne države članice, lahko koordinacija in po potrebi usklajevanje na ravni Skupnosti prispevata k temu, da uporabniki frekvenc do konca izkoristijo notranji trg in da so lahko interesi Evropske unije po vsem svetu učinkovito zaščiteni.

(22)

Določbe o upravljanju spektra iz te direktive bi morale biti skladne z delom mednarodnih in regionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z upravljanjem radijskega spektra, kot sta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) in Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), da se zagotovi učinkovito upravljanje in usklajevanje uporabe spektra v vsej Skupnosti in po vsem svetu.

(23)

Upravljanje radijskih frekvenc bi se moralo izogibati škodljivemu motenju. Ta osnovni pojem škodljivega motenja bi bilo treba zato pravilno opredeliti ter tako omejiti regulativne posege in preprečiti take motnje.

(24)

Sedanje upravljanje spektra in distribucijski sistem na splošno temeljita na upravnih odločitvah, ki niso dovolj prožne za sledenje tehnološkemu in gospodarskemu razvoju, zlasti hitremu razvoju brezžične tehnologije in vedno večjemu povpraševanju po širokopasovnih storitvah. Zaradi nepotrebne razdrobljenosti nacionalnih politik so stroški višji, priložnosti na trgu za uporabnike spektra izgubljene, inovacije pa upočasnjene, vse na škodo notranjega trga, potrošnikov in celotnega gospodarstva. Poleg tega se lahko pogoji za dostop do radijskih frekvenc in za njihovo uporabo razlikujejo glede na vrsto operaterja, medtem ko se elektronske storitve, ki jih zagotavljajo ti operaterji, vedno bolj prekrivajo, kar ustvarja napetosti med imetniki pravic in odstopanja pri stroških dostopa do spektra ter lahko ogrozi delovanje notranjega trga.

(25)

Nacionalne meje so vedno manj pomembne pri določanju optimalne uporabe radijskega spektra. Razdrobljenost upravljanja s pravicami o dostopu do spektra omejuje naložbe in inovacije ter operaterjem in proizvajalcem opreme ne omogoča, da bi uresničevali ekonomijo obsega, zaradi česar je oviran razvoj notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki uporabljajo radijski spekter.

(26)

Z odobritvijo tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev bi bilo treba povečati prožnost upravljanja spektra in dostopa do spektra, da bodo lahko uporabniki spektra izbrali najboljše tehnologije in storitve, ki jih bodo uporabljali v frekvenčnih pasovih za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, kakor so opredeljene v nacionalnih tabelah za razporeditev frekvenc in Pravilniku o radiokomunikacijah ITU („načeli tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev“). Upravna določitev tehnologij in storitev bi se morala uporabljati, ko gre za cilje splošnega interesa, in morala bi biti jasno utemeljena, treba pa bi jo bilo tudi redno pregledovati.

(27)

Omejitve načela tehnološke nevtralnosti bi morale biti ustrezne in utemeljene s potrebo po preprečevanju škodljivega motenja, na primer z uvedbo emisijskih mask in ravni moči, po zagotovitvi varovanja javnega zdravja z omejitvijo izpostavljenosti javnosti elektromagnetnim poljem, pravilnega delovanja storitev z ustrezno ravnjo tehnološke kakovosti storitev, pri čemer ni nujno izključena možnost uporabe več kot ene storitve v istem frekvenčnem pasu, pravilne souporabe spektra, zlasti tam, kjer je njegova uporaba dovoljena samo na podlagi splošnih odobritev, in učinkovite uporabe spektra, ali s potrebo po uresničitvi cilja splošnega interesa v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(28)

Uporabnikom spektra bi morali omogočiti tudi svobodno izbiro storitev, ki jih želijo ponuditi prek spektra in za katere veljajo prehodni ukrepi zaradi uskladitve s predhodno pridobljenimi pravicami. Po potrebi in, kjer je to sorazmerno, bi morale biti dopuščene izjeme od načela nevtralnosti storitev, za katere je potrebna zagotovitev posebne storitve, da izpolnijo jasno opredeljene cilje splošnega interesa, kot sta varovanje življenja, potreba po spodbujanju socialne, regionalne in teritorialne kohezije ali preprečevanje neučinkovite uporabe spektra. Med temi cilji bi morali biti spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter pluralnosti medijev, kot so jih opredelile države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti. Razen kadar je to nujno za varovanje življenja ali zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, odstopanja ne bi smela povzročiti izključne uporabe nekaterih storitev, temveč bi morala dajati prednost, tako da lahko druge storitve ali tehnologije hkrati obstajajo v istem pasu, če je to mogoče.

(29)

Za opredelitev področja uporabe in narave vsakega odstopanja za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in pluralnosti medijev so pristojne države članice.

(30)

Ker je razporeditev spektra posameznim tehnologijam ali storitvam odstopanje od načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ter zmanjšuje svobodo izbire ponujenih storitev ali uporabljenih tehnologij, bi moral biti vsak predlog za tako razporeditev pregleden, poleg tega pa bi se bilo treba o njem javno posvetovati.

(31)

Zaradi prožnosti in učinkovitosti nacionalni regulativni organi lahko uporabnikom spektra dovolijo, da prosto prenašajo ali dajo v zakup svoje pravice uporabe tretjim osebam. To bi omogočilo tržno ovrednotenje spektra. Ker so nacionalni regulativni organi pristojni za učinkovito uporabo spektra, bi morali sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da trgovanje ne bo povzročilo izkrivljanja konkurence, če je spekter neizkoriščen.

(32)

Za uvedbo tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ter trgovanja z obstoječimi pravicami uporabe spektra bodo morda potrebne prehodne določbe, vključno z ukrepi za zagotovitev poštene konkurence, saj lahko nov sistem nekaterim uporabnikom spektra da pravico, da začnejo konkurirati tistim uporabnikom spektra, ki so pravice do spektra pridobili pod težjimi pogoji.

(33)

Da bi se spodbudilo delovanje notranjega trga in podprl razvoj čezmejnih storitev, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da sprejme tehnične izvedbene ukrepe na področju oštevilčenja.

(34)

Dovoljenja, izdana podjetjem, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki jim omogočajo dostop do javne ali zasebne lastnine, so ključni dejavniki za vzpostavitev elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih omrežnih elementov. Nepotrebna zapletenost in zamude v postopkih podeljevanja pravic do poti lahko zato pomenijo pomembno oviro za razvoj konkurence. Zato bi bilo treba poenostaviti način, na katerega pooblaščena podjetja pridobivajo pravice do poti. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da usklajujejo pridobivanje pravic do poti in na svojih spletnih straneh omogočiti dostop do ustreznih informacij.

(35)

Treba je okrepiti pristojnosti držav članic do imetnikov pravic do poti, da bi se na pošten, učinkovit in okoljsko odgovoren način ter neodvisno od obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo zagotovila uvedba ali vzpostavitev novega omrežja, ki bo zagotovilo dostop do njegovega elektronskega komunikacijskega omrežja. Izboljšanje souporabe infrastrukture lahko občutno izboljša konkurenčnost podjetij in zniža njihove skupne finančne in okoljske stroške postavitve elektronske komunikacijske infrastrukture, zlasti novih dostopovnih omrežij. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pooblaščeni, da lahko od imetnikov pravic za vgradnjo naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem bi morale imeti vse zainteresirane stranke priložnost izraziti svoje stališče, zahtevajo souporabo naprav ali zemljišč (vključno s fizično kolokacijo), s čimer spodbudijo učinkovito vlaganje v infrastrukturo in podpirajo inovacije. Taka ureditev souporabe ali usklajevanja lahko vključuje pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč in zagotovitev, da se tveganje ustrezno porazdeli med zadevna podjetja. Nacionalni regulativni organi bi zlasti lahko odredili souporabo omrežnih elementov in pripadajočih naprav, kot so cevni vodi, kanali, drogovi, vstopni jaški, priključne omarice, antene, stolpi in druge podporne konstrukcije, zgradbe ali vhodi v zgradbe, ter boljše usklajevanje javnih del. Pristojni organi, zlasti lokalni organi, bi morali v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi vzpostaviti tudi ustrezne postopke usklajevanja v zvezi z javnimi deli ter drugimi zmogljivostmi ali zemljišči; ti lahko vključujejo postopke, s katerimi se zagotovi, da imajo zainteresirane stranke dostop do informacij o ustreznih javnih zgradbah ali zemljiščih ter javnih delih, ki so v teku oziroma načrtovana, da so pravočasno obveščene o teh delih ter da je souporaba omogočena v največji možni meri.

(36)

Zanesljivo in varno sporočanje informacij po elektronskih komunikacijskih omrežjih je vse bolj pomembno za celotno gospodarstvo in družbo nasploh. Zapletenost sistema, tehnična okvara ali človeška napaka, nesreče ali napadi lahko vplivajo na delovanje in razpoložljivost fizičnih infrastruktur, ki zagotavljajo pomembne storitve za državljane EU, vključno s storitvami e-uprave. Nacionalni regulativni organi bi morali zato zagotoviti integriteto in varnost javnih komunikacijskih omrežij. Agencija za varnost omrežij in informacij (ENISA) (11) bi morala prispevati k višji ravni varnosti elektronskih komunikacij, med drugim z zagotavljanjem strokovnega znanja in svetovanja ter spodbujanjem izmenjave najboljših praks. ENISA in nacionalni regulativni organi bi morali imeti potrebna sredstva za opravljanje svojih nalog, vključno s pooblastili za pridobivanje zadostnih informacij, da bi lahko ocenili raven varnosti omrežij ali storitev, ter izčrpne in zanesljive podatke o dejanskih z varnostjo povezanih dogodkih, ki so pomembno vplivali na delovanje omrežij ali storitev. Ob upoštevanju, da je ustrezno varnost mogoče uspešno zagotoviti le na podlagi nenehnega procesa izvajanja, pregledov in posodabljanja in ne le enkratnega posega, bi morali ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev sprejeti ukrepe za varovanje integritete in varnosti omrežij v skladu z ocenjenimi tveganji, ob upoštevanju trenutnega stanja na področju razvoja takšnih ukrepov.

(37)

Kadar se je treba dogovoriti o skupnih varnostnih zahtevah, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejem tehničnih izvedbenih ukrepov za dosego ustrezne ravni varnosti elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev na notranjem trgu. ENISA bi morala prispevati k usklajevanju ustreznih tehničnih in organizacijskih varnostnih ukrepov s strokovnim svetovanjem. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pooblaščeni za izdajo zavezujočih navodil v zvezi s tehničnimi izvedbenimi ukrepi, sprejetimi v skladu z Okvirno direktivo. Da lahko opravljajo svoje dolžnosti, bi morali biti pooblaščeni za preiskovanje in nalaganje kazni v primerih neskladnosti.

(38)

Da se akterjem na trgu zagotovi predvidljivost regulativnih pogojev, je treba določiti roke za preglede trga. Analizo trga je treba izvajati redno ter v razumnem in ustreznem časovnem okviru. V časovnem okviru bi moralo biti upoštevano, ali je bila za določeni trg že opravljena analiza trga in ali je bila ustrezno priglašena. Če nacionalni regulativni organ trga ne uspe analizirati v roku, lahko to ogrozi notranji trg, običajni postopki za ugotavljanje kršitev pa morda ne bodo pravočasno prinesli želenega učinka. Po drugi strani pa bi moral zadevni nacionalni regulativni organ imeti možnost, da od GERT zahteva pomoč pri dokončni pripravi analize trga. Ta pomoč je na primer lahko tudi v obliki posebne delovne skupine, v kateri so predstavniki drugih nacionalnih regulativnih organov.

(39)

Zaradi visoke ravni tehnoloških inovacij in zelo dinamičnih trgov v sektorju elektronskih komunikacij bi morali na ravni Skupnosti ureditev hitro in usklajeno prilagoditi, saj izkušnje kažejo, da bi razlike med nacionalnimi regulativnimi organi pri izvajanju regulativnega okvira EU lahko ovirale razvoj notranjega trga.

(40)

Ena od pomembnih nalog, dodeljenih GERT, je sprejemanje mnenj o čezmejnih sporih. Nacionalni regulativni organi bi zato v takih primerih morali upoštevati morebitna mnenja GERT.

(41)

Izkušnje pri izvajanju regulativnega okvira EU kažejo, da obstoječe določbe, s katerimi so nacionalni regulativni organi pooblaščeni za nalaganje denarnih kazni, niso zagotovile ustrezne spodbude za skladnost z regulativnimi zahtevami. Ustrezna izvršilna pooblastila lahko prispevajo k pravočasnemu izvajanju regulativnega okvira in tako spodbujajo regulativno predvidljivost, ki je pomembno gonilo naložb. Pomanjkanje učinkovitih pooblastil v primeru neskladnosti je značilno za celoten regulativni okvir EU. Nova določba v Okvirni direktivi o obravnavi kršitev obveznosti iz Okvirne direktive in posebnih direktiv naj bi zato zagotovila uporabo skladnih in doslednih načel za izvrševanje in kazni za celoten regulativni okvir EU.

(42)

Obstoječi regulativni okvir EU vključuje nekatere določbe za pospeševanje prehoda s starega regulativnega okvira iz leta 1998 na nov okvir iz leta 2002. Ta prehod je zdaj v vseh državah članicah zaključen, zato bi bilo treba te ukrepe razveljaviti, saj niso več potrebni.

(43)

Učinkovite naložbe in konkurenco bi bil treba spodbujati skupaj, da se povečajo gospodarska rast, inovacije in možnosti izbire za potrošnike.

(44)

V Prilogi I k Okvirni direktivi je opredeljen seznam trgov, ki jih je treba vključiti v priporočilo o upoštevnih trgih izdelkov in storitev, ki so lahko predmet ex ante urejanja. To prilogo bi bilo treba razveljaviti, saj je bil njen namen služiti kot podlaga za pripravo prvotne različice Priporočila o upoštevnih trgih proizvodov in storitev (12) izpolnjen.

(45)

Za nove udeležence na trgu morda ne bi bilo ekonomsko izvedljivo v razumnem roku deloma ali v celoti podvojiti infrastrukturo krajevnega dostopovnega omrežja prvotnega obratovalca. V tem smislu bi obveznost razvezanega dostopa do krajevne zanke ali krajevne podzanke za obratovalce, ki imajo znatno tržno moč, lahko poenostavila vstop na trg in povečala konkurenco na maloprodajnih trgih širokopasovnega dostopa. Če razvezan dostop do krajevne zanke ali krajevne podzanke tehnično ali ekonomsko ni izvedljiv, se lahko uporabljajo ustrezne obveznosti v zvezi z zagotavljanjem dostopa do nefizičnih oziroma virtualnih omrežij, ki zagotavljajo enakovredno delovanje.

(46)

Namen funkcionalne ločitve, pri kateri mora vertikalno integriran obratovalec ustanoviti operativno ločene poslovne subjekte, je zagotoviti popolnoma enakovredne dostopovne izdelke vsem podobratovalcem, vključno z lastnimi podenotami vertikalno integriranega obratovalca. Funkcionalna ločitev lahko izboljša konkurenco na več upoštevnih trgih, in sicer z zmanjšanjem spodbud za diskriminacijo ter z olajšanjem preverjanja in uveljavljanja skladnosti z obveznostmi nediskriminacije. V izjemnih primerih je funkcionalno ločitev mogoče upravičeno uporabiti kot sredstvo za izboljšanje položaja, kadar nikakor ni mogoče doseči dejanske nediskriminacije na mnogih zadevnih trgih in kadar obstaja majhna možnost ali pa je sploh ni za konkurenco na področju infrastrukture v razumnem časovnem obdobju po uporabi enega ali več teh sredstev, ki so se prej zdeli primerni. Vendar je zelo pomembno zagotoviti, da uvedba funkcionalne ločitve ne odvrne zadevnega podjetja od naložb v svoje omrežje in nima neugodnega učinka na blaginjo potrošnika. Uvedba funkcionalne ločitve zahteva usklajeno analizo različnih upoštevnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom analize trga, določenim v členu 16 Okvirne direktive. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pri izvajanju analize trga in oblikovanju podrobnosti tega ukrepa posebej pozorni na izdelke, ki naj jih upravljajo ločeni poslovni subjekti, ob upoštevanju obsega razvoja omrežja in stopnje tehnološkega napredka, ki lahko vplivata na zamenljivost fiksnih in brezžičnih storitev. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na notranjem trgu, bi morala predloge za funkcionalno ločitev predhodno odobriti Komisija.

(47)

Funkcionalno ločevanje ne bi smelo preprečiti ustreznih mehanizmov usklajevanja med različnimi ločenimi poslovnimi subjekti za zagotovitev varstva pravic gospodarskega in upravljavskega nadzora matičnega podjetja.

(48)

Zaradi nenehnega povezovanja notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve je potrebno boljše usklajevanje pri izvajanju ex ante ureditve, ki jo določa regulativni okvir EU za elektronske komunikacije.

(49)

Če se vertikalno integrirano podjetje odloči, da bo preneslo znatni del ali vsa sredstva krajevnega dostopovnega omrežja na ločeno pravno osebo z drugim lastnikom ali jih vložilo v ustanovitev ločenega poslovnega subjekta za upravljanje dostopovnih izdelkov, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinek načrtovane transakcije na vse obstoječe regulativne obveznosti, naložene vertikalno integriranemu obratovalcu za zagotovitev združljivosti nove ureditve z Direktivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah). Zadevni nacionalni regulativni organi bi morali izvesti novo analizo trgov, na katerih deluje oddvojeni subjekt, in skladno s tem uvesti, ohraniti, spremeniti ali odpraviti obveznosti. Zaradi tega bi moral imeti nacionalni regulativni organ možnost, da od podjetja zahteva informacije.

(50)

Čeprav je v določenih okoliščinah sicer primerno, da nacionalni regulativni organ naloži obveznosti obratovalcem, ki nimajo pomembne tržne moči, da bi se dosegli cilji, kot je povezljivost ali medobratovalnost storitev med koncema, pa je treba zagotoviti tudi, da se take obveznosti naložijo v skladu z regulativnim okvirom EU in zlasti njegovimi postopki priglašanja.

(51)

Komisija bi bilo treba podeliti pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov za prilagoditev pogojev dostopa do digitalne televizije in radijskih storitev iz Priloge I tržnemu in tehnološkemu razvoju. To velja tudi za minimalni seznam zadev iz Priloge II, ki jih je treba javno objaviti ter tako izpolniti obveznost zagotavljanja preglednosti.

(52)

Olajšanje dostopa do virov radijskih frekvenc za akterje na trgu bo prispevalo k odstranitvi ovir za vstop na trg. Poleg tega tehnološki napredek zmanjšuje tveganje škodljivega motenja v določenih frekvenčnih pasovih in s tem zmanjšuje potrebo po individualnih pravicah do uporabe. Pogoji za uporabo spektra za zagotovitev elektronskih komunikacijskih storitev bi se zato načeloma morali določiti v splošnih odobritvah, razen če so zaradi uporabe spektra potrebne individualne pravice za zaščito pred škodljivim motenjem, za zagotovitev tehnične kakovosti storitve, varovanje učinkovite uporabe spektra ali za doseganje cilja posebnega splošnega interesa. Odločitve v zvezi s potrebo po individualnih pravicah se sprejmejo na pregleden in sorazmeren način.

(53)

Uvedba zahtev po nevtralnosti storitev in tehnološki nevtralnosti pri dodeljevanju pravic do uporabe bi skupaj s povečano možnostjo za prenos pravic med podjetji morala povečati svobodo in sredstva za zagotavljanje storitev elektronskih komunikacij javnosti, s čimer bi pospešila tudi doseganje ciljev splošnega interesa. Vendar pa določene obveznosti splošnega interesa, naložene radiodifuzijskim hišam za zagotavljanje avdiovizualnih medijskih storitev, lahko zahtevajo uporabo posebnih meril za dodeljevanje pravic do uporabe, kadar se zdi, da je bistvenega pomena, da se izpolni posebni cilj splošnega interesa, ki ga določijo države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti. Postopki, povezani z doseganjem ciljev splošnega interesa, bi morali biti vedno pregledni, objektivni, sorazmerni in nediskriminatorni.

(54)

Glede na omejevalni vpliv individualne pravice uporabe na prost dostop do radijskih frekvenc bi morala biti veljavnost te pravice, s katero ni mogoče trgovati, časovno omejena. Če pravice uporabe vsebujejo določbe za podaljšanje veljavnosti, bi morali pristojni nacionalni organi najprej izvesti pregled in javno posvetovanje ter pri tem upoštevati trg, obseg in tehnološki razvoj. Glede na pomanjkanje spektra bi bilo treba individualne pravice, podeljene podjetjem, redno pregledovati. Pri tem pregledu bi morali pristojni nacionalni organi uskladiti interese imetnikov pravic s potrebo po pospeševanju uvedbe trgovanja s spektrom in prožnejši uporabi spektra s splošnimi odobritvami, če je to mogoče.

(55)

Pristojni nacionalni organi bi morali biti pooblaščeni za zagotovitev učinkovite uporabe spektra in v primeru neizkoriščenega spektra za sprejetje ukrepov za preprečevanje protikonkurenčnega kopičenja, ki lahko ovira nove vstope na trg.

(56)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost sprejemati učinkovite ukrepe za spremljanje in zagotavljanje skladnosti s pogoji splošne odobritve ali pravic uporabe, vključno s pristojnostjo za naložitev učinkovitih denarnih ali upravnih kazni v primeru kršitev teh pogojev.

(57)

Pogoji, ki se lahko navezujejo na odobritve, bi morali vsebovati posebne pogoje o dostopnosti za uporabnike invalide in o zahtevi glede obveščanja širše javnosti s strani javnih organov pred in med večjimi nesrečami ter po njih. Glede na pomen tehničnih inovacij bi morale države članice imeti tudi možnost izdati odobritve za uporabo spektra v poskusne namene pod posebnimi omejitvami in pogoji, ki jih izrecno utemeljuje poskusna narava takšnih pravic.

(58)

Uredba (ES) št. 2887/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke (13) se je izkazala za učinkovito v začetnih fazah odpiranja trga. Okvirna direktiva Komisijo poziva, naj spremlja prehod z regulativnega okvira iz leta 1998 na okvir iz leta 2002 in predloži predloge za razveljavitev navedene uredbe, ko bo to primerno. Po okviru iz leta 2002 morajo nacionalni regulativni organi analizirati trg za veleprodajni razvezan dostop do žičnih zank in podzank za zagotavljanje širokopasovnih in govornih storitev, kot je opredeljeno v Priporočilu o upoštevnih trgih izdelkov in storitev. Ker so vse države članice ta trg vsaj enkrat analizirale in ker se uporabljajo ustrezne obveznosti na podlagi okvira iz leta 2002, je Uredba (ES) št. 2887/2000 postala nepotrebna in bi jo zato bilo treba razveljaviti.

(59)

Ukrepe, potrebne za izvajanje Okvirne direktive, Direktive o dostopu in Direktive o odobritvi, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (14).

(60)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje priporočil in/ali izvedbenih ukrepov v povezavi z uradnimi obvestili iz člena 7 Okvirne direktive; za usklajevanje na področju spektra in oštevilčenja ter zadev v zvezi z varnostjo omrežij in storitev; za opredelitev upoštevnih trgov izdelkov in storitev; za opredelitev nadnacionalnih trgov; za izvajanje standardov in usklajeno uporabo določb regulativnega okvira. Komisiji bi bilo prav tako treba podeliti pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov za posodobitev prilog I in II k Direktivi o dostopu tržnemu in tehničnemu napredku. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb teh direktiv, med drugim z njihovim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES –

1.

člen 1(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev. Določa naloge nacionalnih regulativnih organov in tudi vrsta postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti. Okvir vsebuje tudi določbe o nekaterih vidikih terminalske opreme, s čimer se poenostavi dostop za uporabnike invalide.“;

2.

člen 2 se spremeni:

3.

člen 3 se spremeni:

4.

člen 4 se spremeni:

5.

odstavek 1 člena 5 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, dajo na voljo vse informacije, vključno s finančnimi podatki, ki jih potrebujejo nacionalni regulativni organi za zagotovitev skladnosti z določbami te direktive in posebnih direktiv ali z odločbami, sprejetimi na podlagi teh direktiv. Predvsem se lahko od teh podjetij zahteva, da predložijo informacije o prihodnjem razvoju omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki jih dajo na voljo konkurentom. Od podjetij s pomembno tržno močjo na veleprodajnih trgih se lahko zahteva tudi, da predložijo računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani s temi veleprodajnimi trgi.

Podjetja predložijo take informacije na zahtevo nemudoma ter v časovnih presledkih in v podrobnosti, kot jih zahteva nacionalni regulativni organ. Informacije, ki jih zahteva nacionalni regulativni organ, morajo biti sorazmerne z opravljanjem te naloge. Nacionalni regulativni organ navede razloge, ki utemeljujejo njegovo zahtevo po informacijah in informacije obravnava v skladu z odstavkom 3 tega člena.“;

6.

člena 6 in 7 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 6

Mehanizem za posvetovanja in preglednost

Razen v primerih iz členov 7(9), 20 ali 21, države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi, kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo ali posebnimi direktivami ali kadar nameravajo zagotoviti omejitve v skladu s členom 9(3) in (4) in ki imajo znaten vpliv na upoštevni trg, dajo zainteresiranim strankam možnost, da v primernem roku izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov.

Nacionalni regulativni organi objavijo svoje nacionalne posvetovalne postopke.

Države članice zagotovijo ureditev skupnega informativnega mesta, na katerem so dostopne vse tekoče razprave.

Nacionalni regulativni organ omogoči, da so rezultati posvetovalnega postopka dostopni javnosti, razen kadar veljajo informacije za zaupne v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo o poslovni tajnosti.

Člen 7

Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije

1.   Nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s to direktivo in posebnimi direktivami v največji možni meri upoštevajo cilje iz člena 8, vključno kolikor ti zadevajo delovanje notranjega trga.

2.   Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da med seboj in s Komisijo in GERT vsakič sodelujejo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili skladno uporabo določb te direktive in posebnih direktiv. V ta namen sodelujejo zlasti s Komisijo in GERT pri določanju najprimernejših vrst instrumentov in sredstev za reševanje posebnih razmer na trgu.

3.   Če namerava nacionalni regulativni organ – razen če je v priporočilih in/ali smernicah, sprejetih v skladu s členom 7a, določeno drugače – po zaključku posvetovanj iz člena 6 sprejeti ukrep, ki:

zagotovi, da so osnutek ukrepa in razlogi, na katerih ta ukrep temelji, dostopni Komisiji, GERT in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah v skladu s členom 5(3) in o tem obvesti Komisijo, GERT in druge nacionalne regulativne organe. Nacionalni regulativni organi, GERT in Komisija lahko zadevnemu nacionalnemu regulativnemu organu predložijo pripombe samo v roku enega meseca. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

4.   Če je predvideni ukrep iz odstavka 3 namenjen:

in bi negativno vplival na trgovino med državami članicami ter Komisija sporoči nacionalnemu regulativnemu organu, da meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali če resno dvomi o njegovi združljivosti z zakonodajo Skupnosti in zlasti s cilji iz člena 8, se osnutek ukrepa v naslednjih dveh mesecih ne sprejme. Tega roka ni mogoče podaljšati. V tem primeru Komisija obvesti ostale nacionalne regulativne organe o svojih pridržkih.

5.   V roku dveh mesecev iz odstavka 4 lahko Komisija:

Komisija pred sprejemom odločitve in/ali izdajo mnenja v skladu s točkami (a) do (c) v največji možni meri upošteva mnenje GERT. Odločitvam in/ali mnenjem v skladu s točkama (a) in (b) mora biti priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, istočasno pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa.

6.   Kadar Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 5(a), na podlagi katere mora nacionalni regulativni organ umakniti osnutek ukrepa, nacionalni regulativni organ osnutek ukrepa spremeni ali umakne v šestih mesecih po izdaji odločitve Komisije. Če je osnutek ukrepa spremenjen, začne nacionalni regulativni organ v skladu s postopki iz člena 6 javno posvetovanje in Komisijo v skladu z določbami odstavka 3 ponovno uradno obvesti o osnutku ukrepa.

7.   Zadevni nacionalni regulativni organ v največji možni meri upošteva pripombe drugih nacionalnih regulativnih organov, GERT in Komisije ter lahko, razen v primerih iz odstavka 4(a) in (b), sprejme na podlagi pripomb pripravljen osnutek ukrepa in ga, če ga sprejme, sporoči Komisiji.

Če nacionalni regulativni organ sklene spremeniti osnutek ukrepa v skladu z mnenjem, izdanim na podlagi odstavka 5(b), začne šest mesecev po mnenju Komisije javno posvetovanje v skladu s postopki iz člena 6 in Komisiji priglasi spremenjeni osnutek ukrepa.

Če nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil osnutka ukrepa na podlagi mnenja, izdanega v skladu z odstavkom 5(b), prav tako objavi razloge, s katerimi utemelji svojo odločitev, in o teh razlogih v roku šestih mesecev po izdaji odločitve s strani Komisije obvesti Komisijo.

8.   Nacionalni regulativni organ Komisiji in GERT-u sporoči vse končne ukrepe, ki spadajo pod pogoje iz člena 7(3)(a) in (b).

9.   Če nacionalni regulativni organ v izjemnih okoliščinah meni, da je nujno treba ukrepati z odstopanjem od postopka iz odstavkov 3 in 4, lahko nemudoma sprejme sorazmerne in prehodne ukrepe, da bi zagotovil konkurenco in zaščitil interese uporabnikov. Komisiji, drugemu nacionalnemu regulativnemu organu in GERT nemudoma sporoči te ukrepe s popolno navedbo razlogov. Za odločitev nacionalnega regulativnega organa o tem, da bi taki ukrepi postali stalni ali da bi se podaljšal čas njihove uporabe, veljajo določbe odstavkov 3 in 4;“;

7.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 7a

Uradna obvestila

1.   Komisija lahko po javnem posvetovanju, posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in ob kar največjem upoštevanju mnenja GERT sprejme priporočila in/ali smernice v zvezi s členom 7, v katerih so opredeljene oblika, vsebina in podrobne informacije, ki jih je treba navesti v uradnih obvestilih v skladu s členom 7(3), okoliščine, v katerih uradna obvestila niso potrebna, in štetje rokov.

2.   Ukrepi iz odstavka 1 se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 22(2).“;

8.

člen 8 se spremeni:

9.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 8a

Strateško načrtovanje in koordinacija politike radijskega spektra v Evropski uniji

1.   Države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo pri strateškem načrtovanju, koordinaciji in usklajevanju uporabe radijskega spektra v Evropski uniji. Zato med drugim upoštevajo gospodarske vidike in vidike varnosti, zdravja, javnega interesa, svobode izražanja ter kulturne, znanstvene, socialne in tehnične vidike v zvezi s politikami EU ter različne interese uporabnikov radijskega spektra, da bi optimizirali uporabo radijskega spektra in se izognili škodljivemu motenju.

2.   Države članice spodbujajo koordinacijo pristopov na področju politike radijskega spektra v Evropski uniji in po potrebi usklajene pogoje glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe radijskega spektra, ki so potrebne za vzpostavitev in delovanje notranjega trga na področju elektronskih komunikacij.

3.   Države članice spodbujajo učinkovito koordinacijo interesov EU v mednarodnih organizacijah, pristojnih za vprašanja radijskega spektra. Komisija bo, kadar koli bo to potrebno za spodbujanje tega učinkovite koordinacije, ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radijskega spektra, ustanovljene z Odločbo Komisije 622/2002/ES z dne 26. julija 2002 o ustanovitvi Skupine za politiko radijskega spektra (17) Evropskemu parlamentu in Svetu predlagala skupne politične cilje.

4.   Komisija lahko ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radijskega spektra predloži zakonodajne predloge za pripravo večletnih programov na področju politike radijskega spektra.

10.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Upravljanje radijskih frekvenc za elektronske komunikacijske storitve

1.   Države članice poskrbijo za učinkovito upravljanje radijskih frekvenc za elektronske komunikacijske storitve na svojem ozemlju v skladu s členom 8, pri čemer je treba upoštevati, da so radijske frekvence javna dobrina z visoko socialno, kulturno in gospodarsko vrednostjo. Države članice zagotavljajo, da pristojni nacionalni organi razporedijo take radijske frekvence, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, in podelijo splošne odobritve ali individualne pravice uporabe radijskih frekvenc na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril. Pri tem spoštujejo ustrezne mednarodne sporazume in lahko upoštevajo javne interese.

2.   Države članice pospešujejo usklajevanje uporabe radijskih frekvenc v Skupnosti, da bi zagotovili njihovo dejansko in učinkovito uporabo in koristi potrošnikom, kot denimo ekonomijo obsega in medobratovalnost storitev. Pri tem ravnajo v skladu z Odločbo št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru).

3.   Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se vse vrste tehnologij, ki se uporabljajo za storitve elektronskih komunikacij, lahko uporabljajo v radiofrekvenčnih pasovih, ki so na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam v skladu z njihovim nacionalnim načrtom za razporeditev frekvenc in Pravilnikom o radiokomunikacijah ITU.

Vendar pa lahko države članice zagotovijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste tehnologij radijskega omrežja ali tehnologij za brezžični dostop, ki se uporabljajo za storitve elektronskih komunikacij, če je to potrebno zaradi:

4.   Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se lahko vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev izvajajo v radiofrekvenčnih pasovih, ki so na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam, v skladu z njihovim nacionalnim načrtom za razporeditev frekvenc in Pravilnikom o radiokomunikacijah ITU. Vendar pa lahko države članice določijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih je treba zagotoviti.

Ukrepi, ki zahtevajo zagotavljanje elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, ki je na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam, so upravičeni z namenom uresničitve cilja splošnega interesa, kakor so ga opredelile države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti, kot na primer, vendar ne omejeno na:

Ukrep, ki prepoveduje zagotavljanje katere koli druge elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, se uporablja samo, če je upravičen s potrebo po storitvi varovanja življenja. Države članice lahko takšen ukrep tudi razširijo zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa.

5.   Države članice redno preverjajo nujnost omejitev in ukrepov iz odstavkov 3 in 4 ter objavljajo rezultate navedenih preverjanj.

6.   Odstavka 3 in 4 se uporabljata za razporeditev spektra za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, izdajo splošnih odobritev ter podeljevanje individualnih pravic uporabe radijskih frekvenc po … (18).

Za razporeditve spektra, splošne odobritve in individualne pravice uporabe, ki so obstajale do … (18), velja člen 9a.

7.   Brez poseganja v določbe posebnih direktiv in ob upoštevanju ustreznih nacionalnih razmer, lahko države članice določijo pravila, da bi preprečile kopičenje spektra, zlasti z določitvijo strogih rokov za učinkovito izrabo pravic do uporabe s strani imetnika pravic ter z uporabo kazni, vključno z denarnimi kaznimi ali odvzemom pravic uporabe v primeru neupoštevanja rokov. Ta pravila se oblikujejo in uporabljajo na sorazmeren, nediskriminatoren in pregleden način.“;

11.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 9a

Pregled omejitev obstoječih pravic

1.   Za obdobje petih let, ki se začne … (18), države članice zagotovijo, da lahko imetniki pravic uporabe radijskih frekvenc, ki so bile podeljene pred navedenim datumom in ki bodo veljavne vsaj pet let po navedenem datumu, pri pristojnem nacionalnem organu vložijo zahtevek za ponovno presojo omejitev njihovih pravic v skladu s členom 9(3) in (4).

Pristojni nacionalni regulativni organ pred sprejetjem odločitve uradno obvesti imetnika pravice o ponovni presoji omejitev in navede obseg pravic po ponovni presoji ter mu da na voljo primeren rok za umik zahtevka.

Če imetnik pravic umakne svoj zahtevek, ostane pravica nespremenjena do izteka veljavnosti oziroma do konca petletnega obdobja, kar nastopi prej.

2.   Po izteku petletnega obdobja iz odstavka 1 države članice sprejmejo vse primerne ukrepe, da zagotovijo, da se člen 9(3) in (4) uporablja za vse preostale splošne odobritve/individualne pravice uporabe in razporeditve spektra za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki so obstajale na … (18).

3.   Za uporabo tega člena države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje poštene konkurence.

4.   Z ukrepi, sprejetimi v skladu s tem členom, se ne podeljujejo nove pravice uporabe, zato zanj ne veljajo zadevne določbe iz člena 5(2) Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi).

Člen 9b

Prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic uporabe radijskih frekvenc

1.   Države članice lahko predvidijo, da lahko podjetja v skladu z nacionalnimi postopki prenesejo ali dajo v zakup individualne pravice uporabe radijskih frekvenc drugim podjetjem.

Pogoji, povezani z individualnimi pravicami uporabe radijskih frekvenc, se po prenosu ali dajanju v zakup še naprej uporabljajo, razen če pristojni nacionalni organ ne določi drugače.

2.   Države članice zagotovijo, da je o nameri podjetja, da prenese pravice uporabe radijskih frekvenc, ter o njihovem dejanskem prenosu v skladu z nacionalnimi postopki uradno obveščen nacionalni regulativni organ, odgovoren za podelitev individualnih pravic uporabe, in da so podatki o tem prenosu objavljeni. Če je bila uporaba radijske frekvence usklajena z uporabo Odločbe št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru) ali z drugimi ukrepi Skupnosti, tak prenos ustreza usklajeni uporabi.“;

12.

člen 10 se spremeni:

13.

člen 11 se spremeni:

14.

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Kolokacija in souporaba omrežnih elementov in pripadajočih naprav za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij

1.   Kadar ima podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja, po nacionalni zakonodaji pravico vgraditi naprave na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, ali lahko uporabi postopek za razlastitev ali uporabo zemljišča, nacionalni regulativni organi lahko odredijo souporabo takih naprav ali zemljišč, med drugim tudi zgradb ali vhodov v zgradbe, drogov, anten, stolpov in drugih podpornih konstrukcij, pa tudi cevnih vodov, kanalov, vstopih jaškov, priključnih omaric ter drugih neaktivnih omrežnih elementov.

2.   Države članice lahko šele po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem morajo imeti vse zainteresirane stranke priložnost izraziti svoje stališče, za imetnike pravic iz odstavka 1 odredijo souporabo naprav ali zemljišč (vključno s fizično kolokacijo) ali sprejmejo ukrepe, s katerimi omogočijo usklajevanje javnih del zaradi potrebe po varstvu okolja, javnem zdravju, javni varnosti ali izpolnjevanju ciljev prostorskega načrtovanja. Taka ureditev souporabe ali usklajevanja lahko vključuje pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč.

3.   Države članice lahko zagotovijo, kjer je to ustrezno, da podjetja pristojnim organom dajo na voljo vse potrebne informacije, če jih ta zahtevajo, da bi lahko skupaj z nacionalnimi regulativnimi organi pripravili natančen popis narave, razpoložljivosti in geografske lokacije naprav iz odstavka 1 in jih dali na voljo zainteresiranim strankam.

4.   Ukrepi, ki jih sprejme nacionalni regulativni organ v skladu z odstavkom 1, so objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni.“;

15.

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIIa

VARNOST IN INTEGRITETA OMREŽIJ IN STORITEV

Člen 13a

Varnost in integriteta

1.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev. Ob upoštevanju stanja ti ukrepi zagotovijo raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju. Ti ukrepi se sprejmejo zlasti za preprečitev in zmanjšanje učinka varnostnih incidentov na uporabnike in medsebojno povezana omrežja.

2.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev integritete svojih omrežij ter tako zagotovijo neprekinjeno zagotavljanje storitev prek teh omrežij.

3.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pristojni nacionalni regulativni organ obvestijo o vseh kršitvah varnosti ali integritete, ki so pomembno vplivale na delovanje omrežij ali storitev.

Zadevni nacionalni regulativni organ obvesti nacionalne regulativne organe v drugih državah članicah in Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij (ENISA), če bi to lahko ali je vplivalo na druge države članice. Če zadevni regulativni organ ugotovi, da je razkritje kršitve v javnem interesu, lahko o tem obvesti javnost ali to zahteva od podjetja.

Zadevni nacionalni regulativni organ enkrat letno Komisiji in ENISA predloži kratko poročilo o prejetih prijavah in ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu s tem odstavkom.

4.   Komisija, ki v največji možni meri upošteva mnenje ENISA, lahko sprejme ustrezne tehnične izvedbene ukrepe za uskladitev ukrepov iz odstavkov 1, 2 in 3, vključno z ukrepi, ki opredeljujejo okoliščine, obliko in postopke, ki se uporabljajo za obveznosti glede prijave. Ti tehnični izvedbeni ukrepi v največji možni meri temeljijo na evropskih in mednarodnih standardih, države članice pa lahko kljub temu sprejmejo še dodatne zahteve v zvezi z izpolnjevanjem ciljev iz odstavkov 1 in 2.

Ti izvedbeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 22(3).

Člen 13b

Izvajanje in uveljavljanje

1.   Države članice zagotovijo, da so pristojni nacionalni regulativni organi pooblaščeni za izdajanje zavezujočih navodil podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, tako da lahko izvajajo člen 13a.

2.   Države članice zagotovijo, da so pristojni nacionalni regulativni organi pooblaščeni, da od podjetij, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, zahtevajo, da:

3.   Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi vsa potrebna pooblastila za preiskavo primerov neskladnosti.

4.   Te določbe ne posegajo v člen 3 te direktive.“;

16.

člen 14(3) se nadomesti z naslednjim:

„3   Kadar ima podjetje na določenem trgu pomembno tržno moč, se lahko to podjetje šteje za podjetje s pomembno tržno močjo tudi na trgu, ki je tesno povezan s prvim trgom, če povezave med obema trgoma omogočajo, da se tržna moč z enega trga prenese na drugega in se s tem krepi tržna moč podjetja. Na povezanem trgu se lahko tako uporabijo sredstva za preprečevanje takega prenosa v skladu s členi 9, 10, 11 in 13 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu), če pa ta ne zadoščajo, se lahko uveljavijo sredstva ukrepi iz člena 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi).“;

17.

člen 15 se spremeni:

18.

člen 16 se spremeni:

19.

člen 17 se spremeni:

20.

člen 18 se spremeni:

21.

člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

Postopki usklajevanja

1.   Brez poseganja v člen 9 te direktive ter v člena 6 in 8 Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi) lahko Komisija ob ugotovitvi, da bi lahko razlike v tem, kako nacionalni regulativni organi izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi in posebnih direktivah, predstavljale oviro za notranji trg, in ob kar največjem upoštevanju morebitnega mnenja GERT izda priporočilo o usklajeni uporabi določb te direktive in posebnih direktiv za pospešitev doseganja ciljev iz člena 8.

2.   Če Komisija izda priporočilo po odstavku 1, deluje v skladu s postopkom iz člena 22(2).

Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi pri opravljanju svojih nalog v največji možni meri upoštevajo ta priporočila. Kadar se nacionalni regulativni organ odloči, da priporočila ne bo upošteval, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.

3.   GERT lahko na lastno pobudo Komisiji svetuje, ali bi bilo treba sprejeti ukrep v skladu z odstavkom 1.“;

22.

člen 20(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   V primeru spora med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, v zvezi z obstoječimi obveznostmi iz te direktive ali posebnih direktiv ali med takšnimi podjetji in drugimi podjetji v državi članici, ki imajo koristi iz obveznosti glede dostopa in/ali povezave, ki izhajajo iz te direktive oziroma posebne direktive, izda zadevni nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke in brez poseganja v določbe odstavka 2 zavezujočo odločitev za rešitev spora brez odlašanja, najkasneje pa v štirih mesecih, razen v izjemnih primerih. Zadevna država članica zahteva, da vse stranke tesno sodelujejo z nacionalnim regulativnim organom.“;

23.

člen 21 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 21

Reševanje čezmejnih sporov

1.   Pri čezmejnem sporu, ki nastane po tej direktivi ali posebnih direktivah med strankami v različnih državah članicah in za katerega so pristojni nacionalni regulativni organi iz več kot ene države članice, se uporabljajo določbe iz odstavkov 2, 3 in 4.

2.   Vsaka stranka lahko spor predloži zadevnim nacionalnim regulativnim organom. Pristojni nacionalni regulativni organi usklajujejo svoja prizadevanja, da bi rešili spor v skladu s cilji iz člena 8.

Vsak nacionalni regulativni organ, ki je pristojen v takem sporu, lahko od GERT zahteva, da sprejme mnenje o ukrepu, ki naj se sprejme v skladu z določbami Okvirne direktive in/ali posebnih direktiv za rešitev spora.

Če GERT prejme tako zahtevo, nacionalni regulativni organ s pristojnostjo za kateri koli vidik spora počaka na njegovo mnenje, preden sprejme ukrep za rešitev spora. To ne posega v možnost nacionalnih regulativnih organov, da po potrebi sprejmejo nujne ukrepe.

Vse obveznosti, ki jo podjetju naloži nacionalni regulativni organ pri reševanju spora, upoštevajo določbe te direktive ali posebnih direktiv in v največji možni meri upoštevajo mnenje, ki ga je sprejel GERT.

3.   Države članice lahko predvidijo možnost, da pristojni nacionalni regulativni organi skupaj zavrnejo reševanje spora, če obstajajo drugi mehanizmi, vključno z mediacijo, ki bi bolje prispevali k pravočasni rešitvi spora v skladu z določbami člena 8.

O tem takoj obvestijo stranke. Če spor po štirih mesecih ni rešen in če stranka, ki zahteva rešitev spora, ni predložila zadeve sodišču in če katera koli stranka to zahteva, nacionalni regulativni organi uskladijo svoja prizadevanja za rešitev spora v skladu z določbami člena 8 in ob kar največjem upoštevanju morebitnih mnenj, ki jih je sprejel GERT.

4.   Postopek iz odstavka 2 ne preprečuje nobeni stranki, da bi vložila zadevo sodišču.“;

24.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 21a

Kazni

Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo in posebnimi direktivami, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh določbah uradno obvestijo Komisijo do … (19) in ji takoj sporočijo vse poznejše spremembe, ki vplivajo na te določbe.“

25.

člen 22 se spremeni:

26.

člen 27 se črta;

27.

Priloga I se črta;

28.

Priloga II se nadomesti z naslednjim:

1.

člen 2 se spremeni:

2.

člen 4(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Obratovalci javnih komunikacijskih omrežij imajo pravico in, kadar tako zahtevajo druga podjetja, ki so za to pooblaščena v skladu s členom 4 Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi), obveznost, da se pogajajo o medomrežnem povezovanju drug z drugim, da bi zagotovili javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve, s čimer bi zagotovili tudi medobratovalnost storitev v celotni Skupnosti. Obratovalci ponudijo drugim podjetjem dostop in medomrežno povezovanje pod pogoji, skladnimi z obveznostmi, ki jih naloži nacionalni regulativni organ v skladu s členi 5 do 8.“;

3.

člen 5 se spremeni:

4.

člen 6(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Komisija lahko zaradi tržnega in tehnološkega razvoja sprejme izvedbene ukrepe za spremembo Priloge I. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(3).“;

5.

člen 7 se črta;

6.

člen 8 se spremeni:

7.

člen 9 se spremeni:

8.

člen 12 se spremeni:

9.

člen 13 se spremeni:

10.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 13a

Funkcionalna ločitev

1.   Kadar nacionalni regulativni organ ugotovi, da se z ustreznimi obveznostmi, naloženimi s členi 9 do 13, ni dosegla učinkovita konkurenca in da obstajajo pomembni in trajni konkurenčni problemi/tržna nepopolnost, ugotovljeni v zvezi z veleprodajnim zagotavljanjem dostopovnih izdelkov, lahko v skladu z določbami drugega pododstavka člena 8(3) vertikalno integriranemu podjetju izjemoma naloži obveznost, da dejavnosti, povezane z veleprodajnim zagotavljanjem ustreznih dostopovnih izdelkov, prenese na neodvisno delujočo poslovno enoto.

Ta poslovni subjekt dostopovne izdelke in storitve dobavlja vsem podjetjem, tudi drugim poslovnim subjektom v okviru matičnega podjetja, po enakem časovnem razporedu in pod enakimi pogoji, vključno glede cen in kakovosti storitev, ter po enakih sistemih in postopkih.

2.   Kadar namerava nacionalni regulativni organ naložiti obveznost za funkcionalno ločitev, Komisiji predloži predlog, ki vključuje:

3.   Osnutek ukrepa vsebuje naslednje elemente:

4.   Po odločitvi Komisije o osnutku ukrepa, sprejeti v skladu s členom 8(3), nacionalni regulativni organ izvede usklajeno analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali umakne obveznosti v skladu s členoma 6 in 7 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

5.   Za podjetje, za katero je bila uvedena funkcionalna ločitev, lahko velja katera koli obveznost, opredeljena v členih 9 do 13, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo označeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ali pa katera koli obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 8(3).

Člen 13b

Prostovoljna ločitev vertikalno integriranega podjetja

1.   Podjetja, ki so bila označena kot obratovalci s pomembno tržno močjo na enem ali na več upoštevnih trgih v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), nacionalni regulativni organ vnaprej in pravočasno obvestijo, da mu tako omogočijo oceno učinkov načrtovane transakcije, kadar nameravajo svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja ali znaten del teh sredstev prenesti na ločeno pravno osebo z drugim lastnikom ali ustanoviti ločen poslovni subjekt, da bi vsem maloprodajnim ponudnikom, tudi svojim maloprodajnim oddelkom, dobavljala popolnoma enakovredne dostopovne izdelke, kar bo nacionalnemu regulativnemu organu omogočilo oceno učinka načrtovane transakcije.

Podjetja prav tako obvestijo nacionalni regulativni organ o spremembi te namere in končnem izidu postopka ločitve.

2.   Nacionalni regulativni organ oceni učinek načrtovane transakcije na obstoječe regulativne obveznosti po Direktivi 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

V ta namen nacionalni regulativni organ izvede usklajeno analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali umakne obveznosti v skladu s členoma 6 in 7 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3.   Za pravno in/ali operativno ločen poslovni subjekt lahko velja katera koli obveznost, opredeljena v členih 9 do 13, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo podjetje označeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ali katera koli druga obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 8(3).“;

11.

člen 14 se spremeni:

12.

Priloga II se spremeni:

1.

odstavek 2 člena 2 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Uporablja se tudi naslednja opredelitev:

‚splošna odobritev‘ pomeni pravni okvir, ki ga določi država članica in ki v skladu s to direktivo zagotavlja pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določa sektorsko specifične obveznosti, ki lahko veljajo za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.“;

2.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

Pravice uporabe radijskih frekvenc in številk

1.   Države članice spodbujajo uporabo radijskih frekvenc v okviru splošnih odobritev. Države članice lahko dodelijo posamezne pravice uporabe zaradi:

2.   Če je treba podeliti individualne pravice uporabe za radijske frekvence in številke, države članice take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja omrežja ali storitve na podlagi splošne odobritve iz člena 3, vendar ob upoštevanju določb členov 6, 7 in 11(1)(c) te direktive in vseh drugih predpisov, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu z Direktivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin za izpolnjevanje ciljev splošnega interesa v skladu z zakonodajo Skupnosti, se pravice uporabe radijskih frekvenc in številk podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki, v primeru radijskih frekvenc pa v skladu z določbami člena 9 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporablja v primerih, kjer je podelitev posameznih pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin potrebna za doseganje cilja splošnega interesa, kakor ga opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti.

Pri podeljevanju pravice uporabe države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese in pod kakšnimi pogoji. V primeru radijskih frekvenc je ta določba skladna s členom 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Kadar države članice podelijo pravice uporabe za določeno časovno obdobje, mora biti trajanje za zadevno storitev primerno glede na želeni cilj in potrebne naložbe.

Vsako individualno pravico uporabe radijskih frekvenc, ki se podeli za več kot deset let in ki med podjetji se ne sme prenašati ali dajati v zakup, kar sicer dovoljuje člen 9b Okvirne direktive, pristojni nacionalni organi pregledajo ob upoštevanju meril iz odstavka 1, zlasti na utemeljeno zahtevo imetnika pravice. Če merila za podelitev individualnih pravic uporabe ne veljajo več, se individualna pravica uporabe spremeni v splošno odobritev za uporabo radijskih frekvenc ali pa postane prosto prenosljiva ali na voljo za zakup med podjetji v skladu s členom 9b Okvirne direktive.

3.   Nacionalni regulativni organ sprejme, sporoči in objavi odločbe o podelitvi pravic uporabe čim prej po prejemu popolne vloge, in sicer v treh tednih za številke, ki so bile razporejene za posebne namene v okviru nacionalnega načrta oštevilčenja, in v šestih tednih za radijske frekvence, ki so bile razporejene za namene uporabe s strani elektronskih komunikacijskih storitev v okviru nacionalnega načrta za razporeditev frekvenc. Slednji rok je brez poseganja v morebitni veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radijskih frekvenc ali orbitalnih leg.

4.   Kadar se po posvetovanju z zainteresiranimi strankami v skladu s členom 6 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) sklene, da je treba pravice uporabe številk z izrednim gospodarskim pomenom podeliti s konkurenčnimi ali primerjalnimi izbirnimi postopki, lahko države članice podaljšajo najdaljši rok treh tednov za največ nadaljnje tri tedne.

Za konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke za radijske frekvence se uporablja člen 7.

5.   Države članice ne omejijo števila pravic uporabe, ki se podelijo, razen kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovite uporabe radijskih frekvenc v skladu s členom 7.

6.   Pristojni nacionalni organi zagotovijo, da se radijske frekvence uporabljajo smotrno in učinkovito v skladu s členoma 8(2) in 9(2) Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Prav tako zagotovijo, da se konkurenca ne izkrivlja zaradi prenosa ali kopičenja pravic uporabe radijskih frekvenc. V te namene lahko države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, kot je pooblastitev za prodajo ali dajanje v zakup pravic uporabe radijskih frekvenc.“;

3.

člen 6 se spremeni:

4.

člen 7 se spremeni:

5.

člen 10 se spremeni:

6.

člen 11(1) se spremeni:

7.

člen 14 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 14

Spremembe pravic in obveznosti

1.   Države članice zagotovijo, da se lahko pravice, pogoji in postopki v zvezi s splošnimi odobritvami in pravicami uporabe ali pravicami do vgradnje naprav spremenijo le v objektivno utemeljenih primerih in na sorazmeren način, pri čemer se po potrebi upoštevajo posebni pogoji, ki veljajo za prenosljive pravice uporabe radijskih frekvenc. Razen če so predlagane manjše spremembe in se je z njimi strinjal imetnik pravic ali splošne odobritve, se namen o izvedbi takih sprememb napove na ustrezen način, zainteresirane stranke, vključno z uporabniki in potrošniki, pa imajo na voljo dovolj dolg rok, da izrazijo svoja stališča o predlaganih spremembah, ta rok pa ni krajši od štirih tednov, razen v izjemnih okoliščinah.

2.   Države članice ne omejijo ali odvzamejo pravic do vgradnje naprav ali pravic uporabe radijskih frekvenc pred iztekom roka, za katerega so bile podeljene, razen kadar je to utemeljeno in primerno v skladu s Prilogo I in ustreznimi nacionalnimi določbami o odškodninah za odvzem pravic.“;

8.

člen 15(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice zagotovijo, da se vse ustrezne informacije o pravicah, pogojih, postopkih, dajatvah, pristojbinah in odločitvah glede splošnih odobritev, pravic uporabe in pravic do vgradnje naprav objavijo in posodabljajo na ustrezen način, s čimer se vsem zainteresiranim strankam zagotovi preprost dostop do teh informacij.“;

9.

odstavka 1 in 2 člena 17 se nadomestita z naslednjim:

„1.   Države članice brez poseganja v člen 9a Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) splošne odobritve in individualne pravice uporabe, ki že obstajajo 31. decembra 2009, uskladijo s členi 5, 6 in 7 ter Prilogo I k tej direktivi najpozneje v dveh letih po začetku veljavnosti te direktive.

2.   Če je posledica uporabe odstavka 1 zmanjšanje pravic ali razširitev splošnih odobritev in individualnih pravic uporabe, ki že obstajajo, lahko države članice podaljšajo veljavnost teh pravic in obveznosti do najpozneje 30. septembra 2012, pod pogojem, da to ne vpliva na pravice drugih podjetij po zakonodaji Skupnosti. Države članice takšno podaljšanje veljavnosti sporočijo Komisiji in navedejo razloge zanj.“;

10.

Priloga se spremeni, kot je določeno v Prilogi k tej direktivi;

5.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 103/40

(1)

Delovanje petih direktiv, ki predstavljajo obstoječi regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (5), Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (6), Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) (7), Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) (8) in Direktiva 2002/58/ES (9) (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) ( „Okvirna direktiva in posebne direktive“), je predmet rednih preverjanj Komisije, zlasti zaradi določanja potrebe po spremembi ob upoštevanju tehnološkega in tržnega razvoja.

(2)

V tej zvezi je Komisija svoje ugotovitve predstavila v Sporočilu Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 29. junija 2006 o pregledu regulativnega okvira EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

(3)

Reforma regulativnega okvira EU za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, vključno s krepitvijo določb za končne uporabnike s posebnimi potrebami, predstavlja ključni korak k uresničitvi enotnega evropskega informacijskega prostora in hkrati vključujoče informacijske družbe. Ti cilji so vključeni v strateški okvir za razvoj informacijske družbe, kakor je opisan v Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 1. junija 2005 z naslovom „i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje“.

(4)

Zaradi jasnosti in enostavnosti ta direktiva obravnava samo spremembe Direktiv 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

(5)

Brez poseganja v Direktivo 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (10), in zlasti v zahteve glede invalidov, določene v členu 3(3)(f) navedene direktive, bi bilo treba nekatere vidike terminalske opreme, vključno z opremo za uporabnike invalide, vključiti v področje uporabe Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), da bi se olajšal dostop do omrežij in uporaba storitev. Ta oprema sedaj zajema sprejemno radijsko in televizijsko terminalsko opremo ter posebne terminalske naprave za slušno prizadete končne uporabnike.

(6)

Države članice bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje oblikovanja trga za široko razpoložljive proizvode in storitve, ki vsebujejo zmogljivosti za končne uporabnike invalide. Med drugim se to lahko doseže s sklicevanjem na evropske standarde, ki uvajajo zahteve glede elektronske dostopnosti (e-dostopnost) za postopke javnih naročil in storitev v zvezi z javnimi razpisi v skladu z zakonodajo, ki podpira pravice končnih uporabnikov invalidov.

(7)

Opredelitve pojmov bi bilo treba prilagoditi, da bi se jih uskladilo z načelom tehnološke nevtralnosti in razvojem tehnologije. Zlasti bi bilo treba pogoje za opravljanje storitev ločiti od dejanskih elementov opredelitve javno dostopne telefonske storitve, tj. elektronske komunikacijske storitve, ki je na voljo javnosti za neposredno ali posredno odpravljanje in sprejemanje nacionalnih in/ali mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, če takšna storitev temelji na vodovno komutirani ali paketno komutirani tehnologiji. Narava takšne storitve je, da je dvosmerna, kar omogoča, da lahko komunicirata obe strani. Storitev, ki ne izpolnjuje vseh teh pogojev, kot je aplikacija „na klik“ na spletni strani za pomoč strankam, ni javno dostopna telefonska storitev. Javno dostopne telefonske storitve zajemajo tudi načine komunikacije, posebej namenjene končnim uporabnikom invalidom, ki uporabljajo storitve prenosa besedila ali celotnega pogovora.

(8)

Treba je pojasniti, da bi posredno opravljanje storitev lahko zajemalo primere, v katerih se odpravljanje izvaja prek izbire ali predizbire obratovalca ali v katerih ponudnik storitve preprodaja ali spreminja blagovno znamko javno dostopnih telefonskih storitev, ki jih opravlja drugo podjetje.

(9)

Zaradi tehnološkega in tržnega razvoja se omrežja vedno bolj selijo na tehnologijo „internetnega protokola“ (IP) in potrošniki imajo vedno večjo izbiro med vrsto konkurenčnih ponudnikov govornih storitev. Zato bi morale imeti države članice možnost, da ločijo obveznosti univerzalne storitve glede zagotavljanja povezave z javnimi komunikacijski omrežji na fiksni lokaciji od zagotavljanja javno dostopnih telefonskih storitev (vključno s klici storitev v sili na številko „112“). Tako ločevanje ne bi smelo vplivati na obseg obveznosti univerzalne storitve, opredeljenih in preučenih na ravni Skupnosti. Države članice, ki poleg številke „112“ uporabljajo tudi druge nacionalne številke klica v sili, lahko podjetjem naložijo podobne obveznosti za dostop do teh nacionalnih številk klica v sili.

(10)

V skladu z načelom subsidiarnosti so države članice tiste, ki morajo na podlagi objektivnih meril odločiti, katera podjetja so določena za zagotavljanje univerzalne storitve, pri čemer ustrezno upoštevajo zmožnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To državam članicam ne preprečuje, da pri postopku določitve postavijo posebne pogoje, upravičene zaradi učinkovitosti, vključno, med drugim v zvezi z združevanjem geografskih območij ali komponent ali z določitvijo najkrajšega obdobja določitve.

(11)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost spremljati razvoj in višino maloprodajnih tarif storitev, ki spadajo v okvir obveznosti univerzalne storitve, tudi če država članica ni določila podjetja za zagotavljanje univerzalne storitve. V tem primeru bi bilo treba spremljanje izvajati tako, da ne bi povzročilo pretirane upravne obremenitve za nacionalne regulativne organe ali za podjetja, ki zagotavljajo takšne storitve.

(12)

Odvečne obveznosti, katerih namen je bil olajšati prehod iz regulativnega okvira iz leta 1998 na okvir iz leta 2002, bi bilo treba črtati, skupaj z drugimi določbami, ki se prekrivajo ali podvajajo z določbami iz Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

(13)

Zahteva po zagotavljanju minimalnega nabora zakupljenih vodov na maloprodajni ravni, ki je bila potrebna za zagotavljanje nadaljnje uporabe določb regulativnega okvira iz leta 1998 na področju zakupljenih vodov, ki v času, ko je začel veljati okvir iz leta 2002, še ni bil dovolj konkurenčen, ni več potrebna in bi jo bilo zato treba razveljaviti.

(14)

Nadaljnje naložitve izbire ali predizbire operaterja neposredno z zakonodajo Skupnosti bi lahko oviralo tehnološki napredek. Ta pravna sredstva bi morali nalagati nacionalni regulativni organi kot posledico analize trga, izvedene v skladu s postopki iz Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), in preko obveznosti iz člena 12 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu).

(15)

Določbe o pogodbah se ne bi smele uporabljati le za potrošnike, temveč tudi za druge končne uporabnike, predvsem za mikro podjetja ter za mala in srednje velika podjetja (MSP), ki jim morda bolj ustreza pogodba, prilagojena potrebam potrošnika. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom za ponudnike in zapletenosti, povezani z opredelitvijo MSP, se določbe o pogodbah ne bi smele avtomatično uporabljati za druge končne uporabnike, ampak samo, kadar ti tako zahtevajo. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se med MSP dvignila ozaveščenost o tej možnosti.

(16)

Kot posledica tehnološkega razvoja se lahko poleg običajnih oblik številčne identifikacije v prihodnosti uporabljajo druge vrste identifikatorjev.

(17)

Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki omogočajo klice, bi morali zagotoviti, da so njihove stranke ustrezno obveščene, ali je zagotovljen dostop do storitev v sili in o omejitvah storitev (na primer omejitev posredovanja informacij o lokaciji kličočega ali usmerjanja klicev v sili). Taki ponudniki bi morali prav tako zagotoviti, da njihove stranke dobijo jasne in pregledne informacije v izhodiščni pogodbi ter nato v primeru vsake spremembe v zagotavljanju dostopa, denimo v informacijah na računih. Te informacije bi morale vključevati vse omejitve glede ozemeljske pokritosti na podlagi načrtovanih tehničnih operativnih parametrov storitve in razpoložljive infrastrukture. Če se storitve ne zagotavljajo prek komutiranega telefonskega omrežja, bi morale informacije vključevati tudi raven zanesljivosti dostopa in informacije o lokaciji kličočega v primerjavi s storitvijo, ki se zagotavlja prek komutiranega telefonskega omrežja, ob upoštevanju trenutnih tehnoloških in kakovostnih standardov pa tudi parametrov kakovosti storitve, ki so opredeljeni v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah).

(18)

Glede terminalske opreme bi morale biti v potrošniški pogodbi podrobno navedene vse omejitve, ki jih ponudnik potrošniku naloži v zvezi z uporabo te opreme, na primer mobilnega telefona, zaklenjenega s SIM kartico, če takšne omejitve niso prepovedane z nacionalno zakonodajo, navesti pa bi bilo treba tudi vse stroške, povezane s prekinitvijo pogodbe pred oziroma na dogovorjeni dan izteka pogodbe, vključno z vsemi stroški, ki nastanejo v primeru, da se oprema obdrži.

(19)

Ne da bi se ponudniku naložila obveznost, da z ukrepi preseže zahteve iz prava Skupnosti, bi bilo treba v potrošniških pogodbah podrobno navesti tudi vrsto ukrepa, če obstaja, ki ga lahko ponudnik uporabi v primeru incidentov v zvezi z varnostjo ali integriteto ali v primeru groženj ali ranljivosti.

(20)

Da bi obravnavali vprašanja javnega interesa v zvezi z uporabo komunikacijskih storitev ter spodbudili varstvo pravic in svoboščin drugih, bi morali zadevni nacionalni organi imeti možnost, da pripravijo in razširjajo ob pomoči ponudnikov informacije javnega interesa glede uporabe komunikacijskih storitev. Te informacije bi lahko zajemale informacije javnega interesa glede kršitev avtorskih pravic, drugih nezakonitih načinov uporabe in razširjanja škodljivih vsebin ter nasvete in možnosti zaščite pred tveganji za osebno varnost, ki na primer izhajajo iz razkritja osebnih podatkov v določenih okoliščinah, za zasebnost in osebne podatke. Informacije bi bilo mogoče usklajevati s postopkom sodelovanja iz člena 33(3) Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah). Takšne informacije javnega interesa bi bilo treba po potrebi posodabljati ter jih predstaviti v lahko razumljivi natisnjeni in elektronski obliki, kot določi posamezna država članica, ter na spletnih straneh nacionalnega javnega organa. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti pristojnost, da ponudnikom naložijo obveznost, da te standardizirane informacije posredujejo vsem svojim uporabnikom na način, ki se zdi nacionalnim regulativnim organom primeren. Kadar to zahtevajo države članice, bi bilo treba te informacije vključiti tudi v pogodbe.

(21)

Pravica naročnikov, da odstopijo od svojih pogodb brez pogodbene kazni, se nanaša na spremembe pogodbenih pogojev, ki jih naložijo ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev.

(22)

Zaradi vedno večjega pomena elektronskih komunikacij za potrošnike in podjetja bi morali biti uporabniki popolnoma obveščeni o politiki upravljanja prometa ponudnika storitev in/ali omrežij, s katerim sklenejo pogodbo. Če ni učinkovite konkurence, bi morali pristojni nacionalni regulativni organi uporabiti pravna sredstva, ki so jim na voljo po Direktivi 2002/19/ES (Direktiva o dostopu), da bi zagotovili, da dostop uporabnikov do določenih vrst vsebin ali aplikacij ni neupravičeno omejen.

(23)

Če ni ustreznih pravil prava Skupnosti, se vsebina, aplikacije in storitve opredelijo za zakonite ali škodljive glede na nacionalno materialno in procesno pravo. Države članice, in ne ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, imajo nalogo, da v skladu z ustreznim postopkom odločijo, ali so vsebina, aplikacije ali storitve zakonite ali škodljive. Okvirna direktiva in posebne direktive ne posegajo v Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (11), ki med drugim vključuje pravilo o izključnem prenosu podatkov za posredne ponudnike storitev, kot so določeni v navedeni direktivi.

(24)

Razpoložljivost preglednih, ažuriranih in primerljivih informacij o ponudbah in storitvah je ključnega pomena za potrošnike na konkurenčnih trgih, kjer je veliko ponudnikov storitev. Končnim uporabnikom in potrošnikom elektronskih komunikacijskih storitev bi morala biti omogočena enostavna primerjava cen različnih storitev, ki so na voljo na trgu, na podlagi informacij, objavljenih v preprosto dostopni obliki. Da bi jim omogočili enostavno primerjavo cen, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pristojnost, da od podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zahtevajo večjo preglednost v zvezi z informacijami (vključno s tarifami, vzorci porabe in drugimi statističnimi podatki) in da zagotovijo, da imajo tretje osebe pravico brezplačno uporabljati javno dostopne informacije, ki jih objavijo takšna podjetja. Prav tako bi se moralo nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da dajo na voljo vodila o cenah, zlasti če jih trg ni priskrbel brezplačno ali po razumni ceni. Podjetja ne bi smela biti upravičena do nadomestila za uporabo informacij, ki so že bile objavljene in so tako v javni uporabi. Poleg tega bi morali biti končni uporabniki in potrošniki pred nakupom storitve ustrezno obveščeni o cenah in vrsti ponujene storitve, zlasti, če se številke brezplačnih telefonskih klicev dodatno zaračunavajo. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost zahtevati, da se takšne informacije dajo na voljo na splošno, za nekatere vrste storitev, ki jih določijo sami, pa neposredno pred priključitvijo klica, razen če nacionalno pravo določa drugače. Pri določanju kategorij klica za zahtevanje informacij o ceni pred priključitvijo bi morali nacionalni regulativni organi ustrezno upoštevati naravo storitve, cenovne pogoje, ki se uporabljajo zanjo, in vprašanje, ali storitev ponuja ponudnik, ki ni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev. Brez poseganja v Direktivo 2000/31/ES (Direktiva o elektronskem poslovanju) bi morala podjetja na zahtevo držav članic naročnikom zagotavljati informacije javnega interesa, ki jih pripravijo ustrezni javni organi, med drugim o najpogostejših kršitvah in njihovih pravnih posledicah.

(25)

Uporabniki bi morali biti obveščeni o svojih pravicah glede uporabe svojih osebnih podatkov v imeniku naročnikov, in zlasti o namenu oziroma namenih takšnih imenikov, kakor tudi o svoji brezplačni pravici, da niso vključeni v javni imenik naročnikov, kot je določeno v Direktivi 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Uporabniki storitev bi prav tako morali biti obveščeni o sistemih, ki omogočajo, da so informacije vključene v zbirko podatkov imenika, ki pa teh informacij ne razkrivajo uporabnikom storitev imenika.

(26)

Konkurenčni trg bi moral zagotoviti, da uporabniki dobijo tako kakovost storitve, kot jo zahtevajo, v nekaterih primerih pa bo morda treba zagotoviti, da javna komunikacijska omrežja dosežejo minimalne ravni kakovosti, da se prepreči poslabšanje storitve, blokiranje dostopa ali upočasnitev prometa v omrežjih.

(27)

Države članice bi morale v prihodnjih IP omrežjih, kjer je zagotavljanje storitve lahko ločeno od zagotavljanja omrežja, določiti najbolj ustrezne ukrepe za zagotovitev razpoložljivosti javno dostopnih telefonskih storitev, ki se zagotavljajo z uporabo javnih komunikacijskih omrežij, in neprekinjenega dostopa do storitev v sili v primerih izredno hude okvare na omrežju ali višje sile, ob upoštevanju prioritet različnih vrst naročnikov in tehničnih omejitev.

(28)

Da bi se končnim uporabnikom invalidom zagotovila možnost izkoriščanja prednosti konkurence in ponudbe ponudnikov storitev kot večina končnih uporabnikov, bi morali pristojni nacionalni organi, če je to primerno in glede na nacionalne pogoje, opredeliti, katere zahteve glede varstva potrošnikov morajo izpolniti podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve. Takšne zahteve lahko vključujejo zlasti, da morajo podjetja končnim uporabnikom invalidom zagotoviti, da lahko koristijo njihove storitve pod enakimi pogoji, vključno s cenami in tarifami, kot jih imajo drugi končni uporabniki, in da za svoje storitve zaračunavajo iste cene, ne glede na kakršne koli dodatne stroške, ki jih imajo. Med zahteve se lahko vključijo tudi zahteve glede grosističnih dogovorov med podjetji.

(29)

Storitve pomoči operaterja uporabnikom vključujejo različne storitve za končne uporabnike. Tako kot pri vseh drugih storitvah pomoči uporabnikom je treba zagotavljanje takih storitev prepustiti poslovnim pogajanjem med ponudniki javnih komunikacijskih omrežij in operaterjem storitev pomoči uporabnikom, zato ni potrebe, da bi bilo opravljanje teh storitev še naprej obvezno. Zato bi bilo treba ustrezno obveznost razveljaviti.

(30)

Imeniške storitve bi se morale zagotavljati – in pogosto tudi se - pod konkurenčnimi tržnimi pogoji v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (12). Ukrepi za vključitev podatkov končnih uporabnikov (ki jih hranijo podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom) v podatkovne baze bi morali spoštovati zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov, vključno s členom 12 Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Predvidena bi morala biti stroškovno naravnana zagotovitev takšnih podatkov za namene javno dostopnih imenikov in imeniških storitev, s čimer bi zagotovili, da končni uporabniki v celoti uživajo prednosti razumnih in preglednih konkurenčnih pogojev.

(31)

Končni uporabniki bi morali imeti možnost klicati in imeti dostop do storitev v sili, ki so zagotovljene z uporabo telefonske storitve, ki lahko odpravlja govorne klice z uporabo številke ali številk iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja. Službe za storitve v sili bi morale imeti možnost obravnavati klice na številko „112“ in nanje odgovarjati vsaj tako hitro in učinkovito kot na klice na nacionalne številke klica v sili. Da se izboljša raven zaščite in varnosti državljanov, ki potujejo v Evropski uniji, bi bilo treba povečati ozaveščenost o številki „112“. V ta namen bi bilo treba državljane v celoti seznaniti, zlasti preko informacij na mednarodnih avtobusnih terminalih, železniških postajah, pristaniščih ali na letališčih ter v telefonskih imenikih, v javnih telefonskih govorilnicah, v gradivu za naročnike in na računih, da se, ko potujejo po kateri koli državi članici, številka „112“ lahko uporablja kot enotna številka za klic v sili v vsej Skupnosti. Za to so v prvi vrsti odgovorne države članice, vendar bi morala Komisija še naprej podpirati in dopolnjevati pobude držav članic za povečanje osveščenosti glede številke „112“ in redno ocenjevati javno osveščenost o številki „112“. Treba bi bilo okrepiti obveznost posredovanja informacij o lokaciji kličočega, da se poveča zaščita državljanov Evropske unije. Zlasti bi morala podjetja informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za storitve v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo.

(32)

Države članice bi morale zagotoviti, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo elektronsko komunikacijsko storitev opravljanja klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, zagotovijo dostop do storitev v sili s stopnjo točnosti in zanesljivosti, ki je tehnično možna za to elektronsko komunikacijsko storitev. Ponudniki omrežno neodvisnih storitev morda nimajo nadzora nad omrežji in ne morejo zagotoviti, da bodo klici v sili, opravljeni prek njihove storitve, usmerjeni z enako stopnjo zanesljivosti, kot jo nudijo tradicionalni povezani ponudniki telefonskih storitev, saj morda ne morejo zagotoviti dostopnosti storitve glede na to, da težave, povezane z infrastrukturo, niso pod nadzorom teh ponudnikov storitev. Ko bodo vzpostavljeni mednarodno priznani standardi, ki bodo zagotavljali točno in zanesljivo usmerjanje in povezavo do storitev v sili, bi morali tudi ponudniki storitev, ki so neodvisni od omrežja, izpolniti obveznosti, povezane z dostopom do storitev v sili, na ravni, ki je primerljiva z drugimi podjetji.

(33)

Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so storitve v sili, vključno s številko „112“, enako dostopne za končne uporabnike invalide, zlasti gluhe, slušno prizadete, govorno prizadete in gluhoneme uporabnike. To bi lahko vključevalo zagotovitev posebnih terminalskih naprav za slušno prizadete uporabnike, storitve prenosa besedil ali drugo posebno opremo.

(34)

Govorni klici so še vedno najbolj stabilna in najzanesljivejša oblika dostopa do storitev v sili. Druge oblike stika, kot so kratka sporočila, so lahko manj zanesljive in niso zadosti neposredne. Države članice pa bi morale imeti možnost, če se jim to zdi primerno, da spodbujajo razvoj in izvajanje drugih načinov dostopa do storitev v sili, ki lahko zagotovijo dostop, enakovreden govornim klicem.

(35)

Komisija je v skladu z Odločbo Komisije 2007/116/ES z dne 15. februarja 2007 o rezervaciji nacionalnega območja oštevilčenja, ki se začenja z 116, za usklajene številke za usklajene storitve z družbeno vrednostjo (13) države članice pozvala, da rezervirajo številke v območju oštevilčenja 116 za nekatere storitve družbenega pomena. Ustrezne določbe iz navedene odločbe bi bilo treba upoštevati v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), da bi jih lahko bolje vključili v regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter omogočili dostopnost končnim uporabnikom invalidom.

(36)

Enotni trg pomeni, da imajo končni uporabniki dostop do vseh številk v nacionalnih načrtih oštevilčenja drugih držav članic in dostop do storitev z uporabo negeografskih številk v Skupnosti, med drugim vključno z drugimi številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitev. Končni uporabniki bi morali imeti tudi možnost dostopa do številk iz evropskega telefonskega številskega prostora (ETNS) in enotnih mednarodnih številk brezplačnih telefonskih klicev (UIFN). Čezmejnega dostopa do številskih virov in z njimi povezanih storitev se ne bi smelo preprečevati, razen v objektivno utemeljenih primerih, kot na primer, ko je to potrebno zaradi boja proti goljufijam in zlorabam (npr. v zvezi z nekaterimi premijskimi storitvami), ko se številka uporablja samo v določeni državi (npr. nacionalna številka skrajšanega izbiranja), ali ko je to tehnično ali gospodarsko neizvedljivo. Uporabniki morajo biti vnaprej in jasno obveščeni o vseh stroških, ki se nanašajo na številke brezplačnih telefonskih klicev, kot so stroški mednarodnih klicev za številke, dostopne prek standardnih mednarodnih klicnih številk.

(37)

Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjati ponudnika, če je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki, stroški itd. To ne izključuje določitve razumnega najkrajšega pogodbenega obdobja v potrošniških pogodbah. Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij. Prenos se izvede brez odlašanja. Tehnični prenos številke v nobenem primeru ne bi smel presegati enega dne. Pristojni nacionalni organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnični izvedljivosti, ter po potrebi ustrezne ukrepe za zagotovitev zaščite naročnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika. To varstvo lahko vključuje omejitev zlorab prenosa in/ali določitev hitrih korektivnih ukrepov.

(38)

Zakonska „obveznost prenosa“ se lahko uporablja za določene radijske in televizijske radiodifuzijske kanale in dopolnilne storitve, ki jih zagotavlja določen ponudnik medijskih storitev. Države članice bi morale v svoji nacionalni zakonodaji zagotoviti jasno utemeljitev „obveznosti prenosa“ za zagotovitev, da so take obveznosti pregledne, sorazmerne in ustrezno opredeljene. S tem v zvezi bi morala biti pravila „obveznosti prenosa“ zasnovana tako, da zagotavljajo zadostne spodbude za učinkovite naložbe v infrastrukturo. Pravila „obveznosti prenosa“ bi bilo treba redno pregledovati, da se uskladijo s tehnološkim in tržnim razvojem, s čemer se zagotovi, da so še naprej sorazmerna s cilji, ki jih je treba doseči. Dopolnilne storitve vključujejo, a niso omejene na storitve, ki izboljšujejo dostopnost za končne uporabnike s posebnimi potrebami, kot so videotekst, podnaslavljanje, tonski zapis in znakovni jezik.

(39)

Države članice bi zaradi premagovanja obstoječih pomanjkljivosti glede posvetovanja s potrošniki in ustreznega obravnavanja interesov državljanov morale vzpostaviti ustrezen mehanizem posvetovanja. Tak mehanizem bi lahko imel obliko organa, ki bi, neodvisno od nacionalnih regulativnih organov in ponudnikov storitev, opravljal raziskave o potrošniških temah, kot so vedenje potrošnikov in mehanizmi za zamenjavo ponudnika, in ki bi deloval na pregleden način ter prispeval k obstoječim mehanizmom za posvetovanje zainteresiranih strani. Poleg tega bi se lahko vzpostavil mehanizem, ki bi omogočil ustrezno sodelovanje glede vprašanj, povezanih s spodbujanjem zakonite vsebine. Postopki sodelovanja, sprejeti v skladu s tem mehanizmom, pa ne bi smeli dopuščati sistematičnega nadzora nad uporabo interneta.

(40)

Komisijo bi bilo treba uradno obvestiti o obveznostih zagotavljanja univerzalne storitve, naloženih podjetjem, ki so določena, da imajo obveznosti univerzalne storitve.

(41)

Z obdelavo podatkov o prometu v obsegu, potrebnem za odkrivanje, lokaliziranje in odpravo napak ter okvar omrežja in zagotovitev varnosti informacij, s katero se zagotovi razpoložljivost, avtentičnost, celovitost in zaupnost shranjenih ali prenesenih podatkov, bo lažje preprečevati nepooblaščene dostope ali širjenje zlonamernih kod, napade, ki povzročajo zavrnitev storitve, in škodo na računalniških in elektronskih komunikacijskih sistemih.

(42)

Zaradi liberalizacije trgov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter hitrega tehnološkega razvoja se je povečala konkurenca in gospodarska rast, kar je povzročilo veliko raznolikost storitev za končne uporabnike, ki so dostopne prek javnih elektronskih komunikacijskih omrežij. Treba je zagotoviti, da potrošniki in uporabniki ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje določene storitve, uživajo enako raven varstva zasebnosti in osebnih podatkov.

(43)

V skladu s cilji regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, načeli sorazmernosti in subsidiarnosti ter zaradi pravne varnosti in učinkovitosti evropskih podjetij ter nacionalnih regulativnih organov ta direktiva ureja predvsem javna komunikacijska omrežja in storitve, ne uporablja pa se za zaprte uporabniške skupine in korporacijska omrežja.

(44)

Tehnološki napredek omogoča razvoj novih aplikacij na podlagi naprav za zbiranje podatkov in identifikacijo, ki so lahko brezkontaktne naprave, ki uporabljajo radijske frekvence. Naprave za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID) na primer uporabljajo radijske frekvence za zajetje podatkov iz enoznačno prepoznavne oznake, ki jih je nato mogoče prenesti po obstoječih komunikacijskih omrežjih. Široka uporaba takih tehnologij lahko prinese velike gospodarske in družbene koristi ter s tem predstavlja velik prispevek k notranjemu trgu, če je njihova uporaba za državljane sprejemljiva. Da bi dosegli ta cilj, je treba zagotoviti varstvo temeljnih pravic posameznikov, vključno s pravico do zasebnosti in varstva podatkov. Če se take naprave priključi na javno dostopna elektronska komunikacijska omrežja ali če uporabljajo elektronske komunikacijske storitve kot osnovno infrastrukturo, se uporabljajo ustrezne določbe Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), vključno z določbami o varnosti, podatkih o prometu in lokaciji ter o zaupnosti.

(45)

Ponudnik javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve bi moral sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da zagotovi varnost svojih storitev. Brez poseganja v Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (14) bi bilo treba s takšnimi ukrepi zagotoviti, da bi imelo dostop do osebnih podatkov le pooblaščeno osebje za pravno dovoljene namene, in zaščito shranjenih ali prenesenih osebnih podatkov ter omrežja in storitev. Poleg tega bi bilo treba določiti varnostno politiko za obdelavo osebnih podatkov, da bi odkrili pomanjkljivosti sistema, poskrbeti pa bi morali tudi za redno spremljanje in izvajanje preventivnih, korektivnih in blažilnih ukrepov.

(46)

Pristojni nacionalni organi bi morali spremljati sprejete ukrepe in razširjati najboljšo prakso med ponudniki javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev.

(47)

Kršitev varnosti, ki povzroči izgubo osebnih podatkov posameznega naročnika ali jih ogrozi, lahko, če se ne obravnava ustrezno in pravočasno, povzroči veliko gospodarsko izgubo in družbeno škodo, vključno z zlorabo identitete. Zato bi moral ponudnik javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve, takoj ko ugotovi, da je prišlo do takšne kršitve, oceniti s tem povezana tveganja, na primer z določitvijo vrste podatkov, pri katerih je prišlo do kršitve (vključno z njihovo občutljivostjo, kontekstom in uvedenimi varnostnimi ukrepi), vzroka in obsega kršitve, števila prizadetih naročnikov ter oceno škode, ki bi jo kršitev lahko povzročila naročnikom (npr. kraje identitete, finančne izgube, izgube posla ali možnosti za zaposlitev ali fizične škode). Naročniki, ki so žrtve varnostnega incidenta, ki bi lahko resno ogrozil njihovo zasebnost (npr. kraja ali zloraba identitete, fizična škoda, resno ponižanje ali škodovanje ugledu), bi morali biti o tem nemudoma obveščeni, da bi lahko sprejeli potrebne varnostne ukrepe. Obvestilo bi moralo vsebovati informacije o ukrepih, ki jih je za obravnavanje kršitve sprejel ponudnik, ter priporočila za prizadete uporabnike. Obveščanje naročnika o kršitvi varnosti ne bi smelo biti obvezno, če je ponudnik dokazal pristojnemu organu, da je izvedel ustrezne tehnične zaščitne ukrepe, in so bili ti ukrepi uporabljeni za podatke, katerih varnost je bila kršena. Taki tehnični zaščitni ukrepi bi morali narediti podatke nerazumljive vsem, ki jim dostop do njih ni dovoljen.

(48)

Nacionalni regulativni organi spodbujajo interese državljanov Evropske unije med drugim tako, da prispevajo k zagotavljanju visoke ravni varstva osebnih podatkov in zasebnosti. V ta namen morajo imeti potrebna sredstva za opravljanje svojih nalog, vključno z dostopom do obsežnih in zanesljivih podatkov o dejanskih varnostnih incidentih, ki so povzročili ogroženost osebnih podatkov posameznikov.

(49)

Pri izvajanju ukrepov za prenos Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) bi morali organi in sodišča držav članic ne le razlagati nacionalno zakonodajo skladno z navedeno direktivo, temveč tudi zagotoviti, da se ne zanašajo na razlago navedene direktive, ki bi bila v nasprotju z drugimi temeljnimi pravicami ali splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, kot je načelo sorazmernosti.

(50)

Predvideti bi bilo treba, da Komisija sprejme priporočila o tem, kako doseči ustrezno raven varstva zasebnosti in varnosti osebnih podatkov, ki se pošiljajo ali obdelujejo v povezavi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij na notranjem trgu.

(51)

Pri določanju podrobnih pravil o obliki zapisa in postopkih, ki se uporabljajo za obvestilo o kršitvi varnosti osebnih podatkov, bi bilo treba ustrezno upoštevati okoliščine kršitve, vključno s tem, ali so bili osebni podatki zaščiteni s šifriranjem ali z drugimi sredstvi, ki učinkovito zmanjšujejo verjetnost zlorabe identitete ali drugih oblik zlorabe. Poleg tega bi morali pri takšnih pravilih in postopkih upoštevati zakonite interese organov kazenskega pregona, če bi zgodnje razkritje lahko oviralo preiskavo okoliščin kršitve.

(52)

Programska oprema, ki prikrito spremlja uporabnikova dejanja ali uničuje uporabnikovo terminalsko opremo v korist tretje stranke (tako imenovana „vohunska programska oprema“), lahko resno ogroža zasebnost uporabnikov. Treba je zagotoviti visoko in enako raven varstva zasebnosti uporabnikov, ne glede na to ali so nezaželeni vohunski programi preneseni sami od sebe prek elektronskih komunikacijskih omrežij, ali pa se dostavijo in namestijo skriti v programski opremi, ki se nahaja na drugih zunanjih nosilcih podatkov, kot so zgoščenke, CD-ROMi ali USB-ključi. Države članice bi morale spodbujati končne uporabnike k ustreznim ukrepom za zaščito njihove terminalske opreme pred virusi in vohunsko programsko opremo.

(53)

Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev vlagajo precejšnja sredstva za zatiranje nenaročenih reklamnih sporočil („nezaželena elektronska pošta“). Ponudniki takšnih storitev so tudi v boljšem položaju kot končni uporabniki, saj imajo znanje in vire, potrebne za odkrivanje in identifikacijo pošiljateljev nezaželene elektronske pošte. Ponudniki storitev elektronske pošte in ponudniki drugih storitev bi zato morali imeti možnost, da v primeru takšnih kršitev pravno ukrepajo zoper pošiljatelje nezaželene elektronske pošte in tako branijo interese svojih strank, ki so hkrati tudi njihovi zakoniti poslovni interesi.

(54)

Zaradi potrebe po zagotovitvi ustrezne ravni varstva zasebnosti in osebnih podatkov, ki se pošiljajo ali obdelujejo v povezavi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij v Skupnosti, so potrebna učinkovita izvedbena in izvršilna pooblastila, da se zagotovijo ustrezne spodbude za skladnost. Pristojni nacionalni organi in po potrebi drugi ustrezni nacionalni organi bi morali imeti zadostna pooblastila in vire za učinkovito preiskavo primerov neskladnosti, vključno z možnostjo, da pridobijo ustrezne informacije, ki jih morda potrebujejo za odločanje o pritožbah in za naložitev sankcij v primerih neskladnosti.

(55)

Za izvajanje in izvrševanje določb te direktive je pogosto potrebno sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi dveh ali več držav članic, denimo pri zatiranju čezmejne nezaželene pošte in vohunske programske opreme. Da bi v takšnih primerih zagotovili nemoteno in hitro sodelovanje, bi bilo treba na primer določiti postopke v zvezi z obsegom in obliko informacij, ki se izmenjajo med organi, ali roke, ki jih je treba spoštovati. Takšni postopki bodo prav tako omogočili uskladitev iz tega izhajajoče obveznosti udeležencev na trgu, kar bo prispevalo k nastanku enakih konkurenčnih pogojev v Skupnosti.

(56)

Čezmejno sodelovanje in izvrševanje zakonodaje v skladu z obstoječim mehanizmom Skupnosti, določenim z Uredbo (ES) št. 2006/2004 (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (15), bi bilo treba s spremembo navedene uredbe okrepiti.

(57)

Ukrepe, potrebne za izvajanje Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (16).

(58)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za prilagoditev prilog tehničnemu napredku ali spremembam tržnega povpraševanja in za sprejetje izvedbenih ukrepov o zahtevah glede informacij in priglasitve ter tudi čezmejnega sodelovanja. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(59)

Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(60)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (17) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med direktivama 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) in 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), ter da te tabele objavijo –

1.

Člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.   V okviru Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) ta direktiva obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Cilj je v celotni Skupnosti zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu. Ta direktiva vključuje tudi določbe o nekaterih vidikih terminalske opreme za olajšanje dostopa končnim uporabnikom invalidom.

2.   V tej direktivi so določene pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij pri zagotavljanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov ta direktiva opredeljuje minimalni nabor storitev določene kakovosti, do katerih imajo z vidika specifičnih nacionalnih pogojev vsi končni uporabniki dostop po dostopni ceni, ne da bi se s tem izkrivljala konkurenca. V tej direktivi so določene tudi obveznosti glede zagotavljanja nekaterih obveznih storitev.

3.   Določbe te direktive, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, se uporabljajo brez poseganja v predpise Skupnosti o varstvu potrošnikov, zlasti v direktivah 93/13/EGS in 97/7/ES, ter brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti.“.

2.

Člen 2 se spremeni:

3.

Člen 4 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 4

Zagotavljanje dostopa na fiksni lokaciji in zagotavljanje telefonskih storitev

1.   Države članice zagotovijo, da vsaj eno podjetje izpolnjuje vse razumne zahteve za priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji.

2.   Zagotovljena priključitev mora podpirati govorne, faksimilne in podatkovne komunikacije z dovolj velikimi podatkovnimi hitrostmi, da omogočajo funkcionalen dostop do interneta, pri čemer se upoštevajo prevladujoče tehnologije, ki jih uporablja večina naročnikov, in tehnična izvedljivost.

3.   Države članice zagotovijo, da vsaj eno podjetje izpolnjuje vse smiselne zahteve za zagotavljanje javno dostopne telefonske storitve prek omrežne priključitve iz odstavka 1, ki omogoča odpravljanje in sprejemanje nacionalnih in mednarodnih klicev.“.

4.

Člen 5(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Imeniki iz odstavka 1 vključujejo vse naročnike javno dostopnih telefonskih storitev ob upoštevanju določb člena 12 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (18).

5.

Člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Ukrepi za končne uporabnike invalide

1.   Razen če se v skladu s poglavjem IV določijo obveznosti, s katerimi se doseže enakovreden učinek, sprejmejo države članice posebne ukrepe, s katerimi končnim uporabnikom invalidom zagotovijo dostop do storitev, opredeljenih v členu 4(3) in členu 5, in njihovo cenovno dostopnost, pri čemer morata biti dostop in cenovna dostopnost primerljiva s tistima, ki se zagotavljata drugim končnim uporabnikom. Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom naložijo, da ocenijo splošne potrebe in posebne zahteve, vključno z obsegom in konkretno obliko tovrstnih posebnih ukrepov za končne uporabnike invalide.

2.   Države članice ob upoštevanju nacionalnih pogojev sprejmejo posebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo tudi končni uporabniki invalidi možnost izbiranja med podjetji in izvajalci storitev, kot jo ima večina končnih uporabnikov.“

6.

V členu 8 se doda naslednji odstavek:

„3.   Če namerava podjetje, določeno v skladu z odstavkom 1, prodati znaten del ali celotno krajevno dostopovno omrežje ločeni pravni osebi z drugim lastništvom, vnaprej pravočasno obvesti nacionalni regulativni organ, da lahko ta oceni učinke nameravane transakcije zagotavljanja dostopa na fiksni lokaciji in telefonskih storitev na podlagi člena 4. Nacionalni regulativni organ lahko naloži, spremeni ali umakne posebne obveznosti v skladu s členom 6(2) Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi).“

7.

Člen 9(1), (2) in (3) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Nacionalni regulativni organi spremljajo razvoj in višino maloprodajnih tarif storitev, ki so v členih 4 do 7 opredeljene kot storitve v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in jih bodisi zagotavljajo določena podjetja ali pa so na voljo na trgu, če v zvezi s temi storitvami ni določenih podjetij, zlasti v zvezi s porabniškimi cenami in prihodki v državi.

2.   Države članice lahko ob upoštevanju nacionalnih pogojev zahtevajo, da določena podjetja zagotovijo potrošnikom tarifne opcije ali pakete, ki se razlikujejo od tistih, ki so zagotovljeni pod normalnimi tržnimi pogoji, zlasti, da se tudi osebam z nižjimi prihodki ali posebnimi socialnimi potrebami zagotovita dostop do omrežja iz člena 4(1) ali uporaba storitev, ki so v členu 4(3) ter členih 5, 6 in 7 opredeljene kot storitve v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in jih zagotavljajo določena podjetja.

3.   Države članice lahko poleg tega, da predvidijo, da določena podjetja zagotavljajo posebne tarifne opcije ali da upoštevajo cenovne kapice ali geografsko povprečenje ali druge podobne sheme, zagotovijo podporo potrošnikom z nizkimi prihodki ali posebnimi socialnimi potrebami.“

8.

Člen 11(4) se nadomesti z naslednjim:

4.   „Nacionalni regulativni organi so sposobni določiti cilje uspešnosti za podjetja z obveznostjo zagotavljanja univerzalnih storitev. Pri tem nacionalni regulativni organi upoštevajo mnenja zainteresiranih strank, zlasti tistih iz člena 33.“

9.

Naslov poglavja III se nadomesti z naslednjim:

10.

Člen 16 se črta.

11.

Člen 17 se spremeni:

12.

Člena 18 in 19 se črtata.

13.

Člena 20 do 23 se nadomestijo z naslednjim:

„Člen 20

Pogodbe

1.   Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki in drugi končni uporabniki, ki to zahtevajo, pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno elektronsko komunikacijsko omrežje in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki takšno priključitev in/ali storitve zagotavljajo. V pogodbi se v jasni, razumljivi in lahko dostopni obliki navedejo najmanj naslednji podatki:

Države članice lahko zahtevajo tudi, da mora pogodba vključevati vse informacije, ki jih v ta namen lahko posredujejo zadevni javni organi o uporabi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za izvajanje nezakonitih dejavnosti ali za razširjanje škodljive vsebine ter o načinih zaščite osebne varnosti, zasebnosti in osebnih podatkov iz člena 21(4)(a) in ki se navezujejo na ponujeno storitev.

2.   Države članice zagotovijo, da so v primeru, ko pogodbe sklepajo naročniki in podjetja, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, ki omogočajo govorno komunikacijo, naročniki jasno obveščeni, ali je zagotovljen dostop do storitev v sili in ali se posredujejo informacije o lokaciji kličočega. Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zagotovijo, da so potrošniki pred sklenitvijo pogodbe in v primeru kakršne koli spremembe v dostopu do storitev v sili jasno obveščeni o vseh omejitvah dostopa do storitev v sili.

3.   Države članice zagotovijo, da imajo naročniki pravico, da ob objavi sprememb pogodbenih pogojev, ki so jih predlagala podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, odstopijo od pogodbe brez pogodbene kazni. Naročnike je treba o vsaki takšni spremembi obvestiti v primernem roku, najmanj pa en mesec vnaprej, hkrati pa jih je treba obvestiti tudi o njihovi pravici do odstopa od takšnih pogodb brez pogodbene kazni, če novih pogojev ne sprejmejo. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi lahko določijo obliko takšnega obvestila.

Člen 21

Preglednost in objava informacij

1.   Države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni regulativni organi lahko naložijo podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, obveznost objave preglednih, primerljivih, ustreznih in ažuriranih informacij, določenih v Prilogi II, o veljavnih cenah in tarifah ter o standardnih določilih in pogojih za dostop do storitev, ki jih ponujajo končnim uporabnikom in potrošnikom, ter za njihovo uporabo. Nacionalni regulativni organi lahko določijo dodatne obveznosti glede načina objave teh informacij, da bi v korist potrošnikov zagotovili preglednost, primerljivost, jasnost in dostopnost.

2.   Nacionalni regulativni organi spodbujajo zagotavljanje primerljivih informacij, ki omogočijo končnim uporabnikom in potrošnikom, da neodvisno ocenijo stroške alternativnih vzorcev uporabe, na primer z interaktivnimi vodili ali podobnimi tehnikami. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi lahko dajo na voljo takšna vodila ali tehnike, zlasti kadar ti niso na voljo na trgu brezplačno ali po razumni ceni. Tretje osebe imajo pravico brezplačne uporabljati informacije, ki jih objavijo podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, za prodajo ali dajanje na voljo takšnih vodil ali tehnik.

3.   Države članice zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi podjetjem, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, naložijo obveznost, da med drugim:

Če se zdi potrebno, lahko nacionalni regulativni organi spodbujajo samoregulativne ali koregulative ukrepe, preden naložijo kakršno koli obveznost.

4.   Države članice lahko zahtevajo, da podjetja iz odstavka 3 brezplačno širijo informacije javnega interesa obstoječim in novim naročnikom, če je to primerno. V tem primeru takšne informacije zagotovijo zadevni javni organi v standardizirani obliki, med drugim pa zajemajo naslednje teme:

Člen 22

1.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ob upoštevanju stališč zainteresiranih strani lahko od podjetij, ki zagotavljajo javno dostopna elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zahtevajo, da za končne uporabnike objavijo primerljive, ustrezne in ažurirane informacije o kakovosti svojih storitev in o ukrepih za zagotovitev primerljivega dostopa za končne uporabnike invalide. Na zahtevo se informacije pred objavo predložijo tudi nacionalnemu regulativnemu organu.

2.   Nacionalni regulativni organi lahko med drugim opredelijo parametre kakovosti storitev, ki jih je treba meriti, tervsebino, obliko in način objave informacij, vključno z morebitnimi mehanizmi za potrjevanje kakovosti, da zagotovijo končnim uporabnikom dostop do izčrpnih, primerljivih, zanesljivih in uporabnikom prijaznih informacij. Če je to primerno, bi se lahko uporabljali parametri, opredelitve in merilne metode iz Priloge III.

3.   Da bi preprečili poslabšanje storitev ter oviranje ali upočasnitev prometa v omrežjih, države članice omogočijo nacionalnim regulativnim organom, da lahko za podjetje ali podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja, določijo minimalne zahteve glede kakovosti.

Člen 23

Razpoložljivost storitev

Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo kar največjo možno razpoložljivost javno dostopnih telefonskih storitev, ki se zagotavljajo prek javnih komunikacijskih omrežij v primerih izredno hude okvare na omrežju ali višje sile. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne telefonske storitve, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev neprekinjenega dostopa do storitev v sili.“

14.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Zagotavljanje primerljivega dostopa in izbire za končne uporabnike invalide

1.   Države članice omogočijo nacionalnim organom, da po potrebi določijo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, da bi končnim uporabnikom invalidom zagotovila:

2.   Države članice spodbujajo razpoložljivost terminalske opreme, ki omogoča potrebne storitve in funkcije, da bi se lahko sprejele in izvajale posebne ureditve za uporabnike invalide.“

15.

Člen 25 se spremeni:

16.

Člena 26 in 27 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 26

Storitve v sili in enotna evropska številka za klic v sili

1.   Države članice zagotovijo, da lahko vsi končni uporabniki storitev iz odstavka 2, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov, brezplačno in brez uporabe plačilnih sredstev pokličejo službe za storitve v sili na enotno evropsko številko za klic v sili ‚112‘ in na katero koli drugo nacionalno številko za klic v sili, ki so jo določile države članice.

2.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo elektronsko komunikacijsko storitev odpravljanja nacionalnih klicev na številko ali številke iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, zagotovijo dostop do storitev v sili.

3.   Države članice zagotovijo, da so klici na enotno evropsko številko za klic v sili ‚112‘ ustrezno odgovorjeni in obravnavani na način, ki je najprimernejši za delovanje njihovih sistemov klicev v sili. Na take klice se odgovarja in se jih obravnava vsaj tako hitro in učinkovito kot klice na drugo nacionalno številko oziroma številke za klic v sili, če se take številke še naprej uporabljajo.

4.   Države članice zagotovijo, da imajo končni uporabniki invalidi dostop do storitev v sili, ki je primerljiv z dostopom drugih končnih uporabnikov. Pri ukrepih, sprejetih z namenom, bi končnim uporabnikom invalidom zagotovili možnost dostopa do storitev v sili med potovanjem po drugih državah članicah, se v kar največji meri upoštevajo evropski standardi in specifikacije, objavljeni v skladu z določbami člena 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva); ti ukrepi morajo državam članicam tudi omogočati, da lahko naložijo dodatne obveznosti, da bi uresničile cilje iz tega člena.

5.   Države članice zagotovijo, da zadevna podjetja – kolikor je to tehnično izvedljivo – organu, ki je odgovoren za klice v sili, brezplačno dajo na voljo informacije o lokaciji kličočega, takoj ko organ sprejme klic. To velja za vse klice na enotno številko za klic v sili ‚112‘. Države članice lahko določijo, da ta obveznost velja tudi za klice na nacionalne številke za klic v sili. Če podjetja iz odstavka 2 trdijo, da posredovanje informacije o lokaciji kličočega ni tehnično izvedljivo, nosijo breme dokazovanja.

6.   Države članice zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi enotne evropske številke za klic v sili ‚112‘, zlasti prek pobud, ki so posebej namenjene osebam, ki potujejo iz ene države članice v drugo.

Člen 27

Evropske telefonske dostopovne kode

1.   Države članice zagotovijo, da je koda ‚00‘ standardna mednarodna dostopovna koda. Za klicanje med sosednjimi kraji na dveh straneh meje med državami članicami se lahko vzpostavi ali ohrani posebna ureditev. Končne uporabnike na zadevnih lokacijah je treba o taki ureditvi natančno obvestiti.

2.   Države članice zagotovijo, da vsa podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne telefonske storitve, ki omogočajo mednarodne klice, izvajajo vse klice v evropski telefonski številski prostor (ETNS) in iz njega, ne da bi to posegalo v potrebo podjetij po povračilu svojih stroškov.“

17.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 27a

Usklajene številke za usklajene storitve družbenega pomena, vključno z dežurno telefonsko številko za pogrešane otroke

1.   Države članice spodbujajo uvedbo posebnih številk v območju oštevilčenja, ki se začenja s 116, kot je opredeljeno v Odločbi Komisije 2007/116/ES z dne 15. februarja 2007 o rezervaciji nacionalnega območja oštevilčenja, ki se začenja s 116, za usklajene številke za usklajene storitve z družbeno vrednostjo (19). Na svojem ozemlju spodbujajo zagotavljanje storitev, za katere so te številke rezervirane.

2.   Države članice končnim uporabnikom invalidom omogočijo dostop do storitev s telefonskimi številkami v območju oštevilčenja 116. Ukrepi, sprejeti z namenom, da se končnim uporabnikom invalidom olajša dostop do storitev v sili med potovanjem po drugih državah članicah, lahko vključujejo zagotavljanje skladnosti z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu z določbami člena 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3.   Države članice zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi storitev s telefonskimi številkami v območju oštevilčenja 116, zlasti prek posebnih pobud za osebe, ki potujejo med državami članicami.

4.   Države članice poleg splošnih ukrepov v zvezi s številkami v območju oštevilčenja 116, sprejetimi v skladu z odstavki 1, 2 in 3, državljanom olajšajo dostop do dežurne telefonske številke za prijavo pogrešanih otrok. Ta storitev je na voljo na številki 116000.

18.

Člen 28 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 28

Dostop do številk in storitev

1.   Kjer je to tehnično in gospodarsko izvedljivo in razen v primerih, ko se je poklican naročnik zaradi poslovnih razlogov odločil omejiti dostop kličočih, ki se nahajajo na posebnem geografskem območju, države članice zagotovijo, da ustrezni nacionalni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo končni uporabniki možnost dostopa:

2.   Države članice zagotovijo, da lahko ustrezni organi od podjetij, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, zahtevajo, da za vsak primer posebej blokirajo dostop do številk ali storitev, če je to utemeljeno zaradi goljufije ali zlorabe, in da zahtevajo, da v teh primerih ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zadržijo zadevne prihodke iz medsebojnih povezav ali drugih storitev.“

19.

Člen 29 se spremeni:

20.

Člen 30 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 30

Omogočanje zamenjave ponudnika

1.   Države članice zagotovijo, da lahko vsi naročniki s številkami iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja, ki to zahtevajo, ohranijo svojo(-e) številko(-e) neodvisno od podjetja, ki storitev izvaja, v skladu z določbami iz dela C Priloge I.

2.   Nacionalni organi zagotovijo, da je oblikovanje cen med operaterji in/ali ponudniki storitev v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnano in da morebitne neposredne dajatve naročnikov ne odvračajo od spremembe ponudnika storitev.

3.   Nacionalni regulativni organi ne naložijo maloprodajnih tarif za prenos številk na način, ki bi izkrivljal konkurenco, na primer z določitvijo posebnih ali skupnih maloprodajnih tarif.

4.   Prenos številk in njihovo poznejše aktiviranje se izvede v najkrajšem možnem času. Tehnični prenos številke v nobenem primeru ne presega enega dne.

Pristojni nacionalni organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnični izvedljivosti, ter po potrebi zagotovijo zaščito naročnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika.

5.   Države članice zagotovijo, da se v pogodbah, sklenjenih med uporabniki in podjetji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, ne zahteva začetno zavezujoče obdobje, ki bi presegalo 24 mesecev.

6.   Brez poseganja v najkrajše pogodbeno obdobje države članice zagotovijo, da pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne odvračajo od zamenjave ponudnikov storitev.“

21.

Člen 31(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice lahko naložijo podjetjem, ki so v njihovi pristojnosti in zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov v javnosti, razumne obveznosti prenosa posebnih radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov in dopolnilnih storitev, zlasti za zagotovitev ustreznega dostopa končnim uporabnikom invalidom, kadar pomembno število končnih uporabnikov takih omrežij le te uporablja kot svoje glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov. Takšne obveznosti se naložijo samo, če so potrebne za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, kot jih jasno opredeli vsaka država članica, morajo pa biti sorazmerne in pregledne.

Države članice pregledajo obveznosti iz prvega pododstavka najpozneje v enem letu od… (20), če države članice takšnega pregleda niso opravile že v predhodnih dveh letih.

Države članice redno pregledujejo obveznosti prenosa.“

22.

Člen 33 se spremeni:

23.

Odstavek 1 člena 34 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice zagotovijo, da so na voljo pregledni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov v zvezi s to direktivo med potrošniki in podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, v zvezi s pogodbenimi pogoji in/ali izvajanjem pogodb o zagotavljanju takih omrežij in/ali storitev. Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da taki postopki omogočajo pravično in hitro reševanje sporov, in lahko, če je upravičeno, sprejmejo sistem povračila ali nadomestila. Države članice lahko te obveznosti razširijo na spore, ki vključujejo druge končne uporabnike.“

24.

Člen 35 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 35

Prilagoditev prilog

Ukrepe, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive in potrebni za prilagoditev prilog I, II, III in VI tehnološkemu razvoju ali spremembam tržnega povpraševanja, sprejme Komisija v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 37(2).“

25.

Člen 36(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo o obveznostih zagotavljanja univerzalne storitve, naloženih podjetjem, ki so določena za izvajalce obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Komisijo je treba takoj obvestiti o vseh spremembah, ki vplivajo na te obveznosti, ali o spremembah pri podjetjih, ki jih zadevajo določbe te direktive.“

26.

Člen 37 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 37

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Odbor za komunikacije, ki je bil ustanovljen s členom 22 Direktive 2002/21/ES.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“.

27.

Priloge I, II, III in VI se nadomestijo s prilogama I in II k tej direktivi.

28.

Priloga VII se črta.

1.

Odstavek 1 člena 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva določa uskladitev določb držav članic, ki je potrebna za zagotovitev enakovredne ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin ter zlasti pravice do zasebnosti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij in za zagotovitev prostega pretoka takih podatkov ter elektronske komunikacijske opreme in storitev v Skupnosti.“.

2.

Člen 2 se spremeni:

3.

Člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

Storitve

Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z zagotavljanjem javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev v javnih komunikacijskih omrežjih v Skupnosti, vključno z javnimi komunikacijskimi omrežji, ki podpirajo zbiranje podatkov in identifikacijske naprave.“

4.

Člen 4 se spremeni:

5.

Člen 5(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Države članice zagotovijo, da je shranjevanje podatkov ali dostop do podatkov, shranjenih v terminalski opremi naročnika ali uporabnika, dovoljeno samo pod pogojem, da sta naročnik ali uporabnik jasno in izčrpno obveščena v skladu z Direktivo 95/46/ES, med drugim o namenih obdelave, in da mu kontrolor podatkov zagotovi pravico do zavrnitve take obdelave. To ne prepreči nobenega tehničnega shranjevanja ali dostopa izključno za namen opravljanja ali lajšanja prenosa sporočila prek elektronskega komunikacijskega omrežja, ali če je nujno potrebno za zagotovitev storitve informacijske družbe, ki jo naročnik ali uporabnik izrecno zahtevata.“

6.

Člen 6 se spremeni:

7.

Člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13

Nezaželena sporočila

1.   Uporaba avtomatičnih klicnih sistemov brez človekovega posega (klicni avtomati), faksimilnih naprav (faksov) ali elektronske pošte (vključno s storitvami kratkih (SMS) in multimedijskih sporočil (MMS)) za namene neposrednega trženja je dovoljena samo za naročnike ali uporabnike, ki v to prej privolijo.

2.   Ne glede na odstavek 1, kadar fizična ali pravna oseba v smislu prodaje proizvoda ali storitve in v skladu z Direktivo 95/46/ES od svojih odjemalcev pridobi podatke o njihovem elektronskem naslovu za elektronsko pošto, lahko ista fizična ali pravna oseba uporablja te podatke o elektronskem naslovu za neposredno trženje podobnih lastnih proizvodov ali storitev pod pogojem, da je odjemalcem dana jasna in izrecna možnost, da na brezplačen in enostaven način ugovarjajo takšni uporabi podatkov o elektronskem naslovu takrat, ko so kontaktni podatki pridobljeni in ob vsakem sporočilu, v primeru, če odjemalec ni zavrnil takšne uporabe že na začetku.

3.   Države članice sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da nezaželena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov ali uporabnikov bodisi za naročnike ali uporabnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo in se pri tem upošteva, da sta obe možnosti za naročnika ali uporabnika brezplačni.

4.   V vsakem primeru je prepovedano pošiljati elektronsko pošto za namene neposrednega trženja na način, da se skrije ali prikrije identiteta pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali v nasprotju s členom 6 Direktive 2000/31/ES, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo, da se taka sporočila prenehajo pošiljati.

5.   Odstavka 1 in 3 se uporabljata za naročnike, ki so fizične osebe. Države članice v okviru zakonodaje Skupnosti in ustrezne nacionalne zakonodaje zagotovijo, da so glede nezaželenih sporočil legitimni interesi naročnikov, ki niso fizične osebe, zadovoljivo zaščiteni.

6.   Brez poseganja v upravna pravna sredstva, ki jih je mogoče med drugim predvideti na podlagi člena 15a(2), države članice zagotovijo, da lahko vsak fizična ali pravna oseba, ki je prizadeta zaradi kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi tega člena, in ima zato zakoniti interes za prenehanje ali prepoved takšnih kršitev, vključno s ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev, ki ščiti svoje poslovne interese, sproži zoper take kršitve pravne postopke. Države članice lahko določijo tudi posebne predpise o kaznih za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev, ki s svojo malomarnostjo prispevajo h kršenju nacionalnih določb, sprejetih na podlagi tega člena.“

8.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 15a

Izvajanje in uveljavljanje

1.   Države članice določijo sistem kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Predvidene kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne in se lahko uporabijo za celotno obdobje kršitve, četudi je bila kršitev pozneje odpravljena. Države članice sporočijo Komisiji te določbe do… (22) in ji nemudoma sporočijo morebitne naknadne spremembe, ki nanje vplivajo.

2.   Države članice zagotovijo, da so pristojni nacionalni in po potrebi drugi nacionalni organi pooblaščeni, da odredijo prenehanje kršitev iz odstavka 1.

3.   Države članice zagotovijo, da imajo pristojni nacionalni organi in po potrebi drugi nacionalni organi vsa potrebna preiskovalna pooblastila in sredstva, vključno s pooblastilom za pridobitev vseh ustreznih informacij, ki so potrebne za spremljanje in uveljavitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive.

4.   Za zagotovitev učinkovitega čezmejnega sodelovanja pri izvrševanju nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi te direktive, in za določitev usklajenih pogojev za opravljanje storitev, ki vključujejo čezmejne podatkovne tokove, lahko Komisija po posvetovanju z Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij, delovno skupino iz člena 29 in ustreznimi regulativnimi organi sprejme priporočila.“.

„17.

Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah): člen 13 (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).“