30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/1

1.1

Odbor odločno podpira pobude za razvoj politike Skupnosti za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, ki bo v celoti vključena v druge politike Skupnosti, da se:

1.2

Odbor priporoča sprejetje opredelitve pojmov „ekoizdelek/ekostoritev“ ter „ekopotrošnja“ v okviru trajnostnega razvoja in potrošnje, ki bodo veljale povsod v EU in bodo mednarodno sprejete. Pri tem je treba uporabiti jasna okoljska merila in kazalnike ter standarde, ki omogočajo razvoj inovacij in izboljšave.

1.3

Odbor poziva evropsko industrijo ter distribucijske in storitvene sisteme, da se jasno zavežejo spoštovanju časovnega razporeda preverljivih ciljev v okviru celovitega sektorskega pristopa, ki bi moral obsegati tri vidike trajnosti – okoljskega, gospodarskega in socialnega. Okoljske zahteve je treba upoštevati že v fazi oblikovanja izdelka, pri čemer je treba imeti v mislih njegov celotni življenjski cikel, ter nenehno zviševati cilje na področju kakovosti, inovacij in zadovoljstva strank.

1.4

Odbor priporoča, da podjetja ter javni in zasebni organi okrepijo skupno rabo razpoložljivih instrumentov Skupnosti in nacionalnih instrumentov, da bi čim bolj povečali raziskave čistih tehnologij in izdelkov.

1.5

Odbor poudarja potrebo po krepitvi in pospeševanju tehnične standardizacije za ekološke izdelke in proizvodne procese.

1.6

Odbor poziva k določitvi meril in poenotenju minimalnih zahtev za sistem označevanja ekoizdelkov na celotnem notranjem trgu, da se zagotovi pravičnost pri potrošnikovi ekološki izbiri, poenotenje nadzora povsod v EU in spoštovanje načela prostega pretoka resnično ekoloških izdelkov. Treba je okrepiti trženje evropske ekološke oznake (Eco Flower) in poskrbeti, da bo lahko obstajala hkrati z nacionalnimi in sektorskimi sistemi označevanja.

1.7

Odbor meni, da je treba v sistemih za okoljsko upravljanje okrepiti „razsežnost izdelka“, da se spodbudi njihovo razširjanje med proizvajalce in distributerje ter se jih bolje prilagodi sistemom za upravljanje lokalnih oblasti, s čimer bo lažje vzpostavljati sinergije z drugimi instrumenti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

1.8

Odbor meni, da je treba podpreti razširjanje sheme EMAS (shema okoljskega ravnanja in presoje), na primer s pomočjo finančnih in davčnih ukrepov, upravne racionalizacije, promocijskih in tržnih pobud, priznavanja – tudi mednarodnega – EMAS kot standarda odličnosti ter sprejetjem ukrepov, ki bodo malim podjetjem pomagali pri postopnem uvajanju sheme v prakso.

1.9

Bistvenega pomena je ocenjevanje celotnega učinka izdelkov, torej ne le na podlagi okoljskih meril, temveč tudi drugih vidikov, na primer donosnost, varnost, funkcionalnost in varovanje zdravja za potrošnika in proizvajalca, racionalna raba virov in materialov, logistika, njegove inovativne lastnosti, trženje, zmožnost izdelka za razširitev potrošnikove izbire, njegov življenjski cikel in socialni vidiki.

1.10

EESO priporoča spodbujanje razvoja zelenih javnih naročil (green public procurement, GPP) z naslednjimi ukrepi: opredelitev tehničnih lastnosti „zelenih“ izdelkov, začenši s tistimi, ki imajo najboljši vpliv na okolje; vključevanje stroškov življenjskega cikla izdelka ali storitve v njihove specifikacije; objava ustrezne podatkovne baze na internetu; posodobitev direktiv ES o javnih naročilih z vnosom sklicev na standarde, sisteme za okoljsko upravljanje, ekološke oznake in ekološko zasnovo; ter objava nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje zelenih naročil.

1.11

Odbor ponovno poudarja, da je treba kot pravno osnovo uporabljati člen 153 Pogodbe ES, saj najbolj ustreza zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov, vključno z zaščito njihove pravice do popolnih, pravilnih, ustreznih, razumljivih in pravočasnih informacij.

1.12

Po mnenju Odbora bi za namene samoregulacije lahko oblikovali kodeks ravnanja, kot ga določa Direktiva 2005/29/ES, da se prepreči zloraba ekoloških trditev v oglaševanju in s tem zavajajoče oglaševanje. To bi bilo treba podpreti z ekološkimi davki in predpisi. EESO priporoča, da morajo ekološke trditve temeljiti na zanesljivi in priznani oznaki.

1.13

Poleg sodnih postopkov, ki bi morali biti dostopni vsem, Odbor podpira tudi imenovanje izvensodnih organov za spremljanje in reševanje sporov na področju potrošniških zadev, ki so prilagodljivi, učinkoviti, cenovno dostopni in verodostojni, da se zagotovi izpolnjevanje okoljskih standardov izdelkov in usklajenost trženih izdelkov z načeli okoljske trajnosti.

1.14

Odbor glede na različno zakonodajo na področju zahtev po informiranju potrošnikov in trajnostnih proizvodih meni, da je nujno treba začeti s pripravo enotnega in jasno določenega okvira v obliki evropske listine za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.

2.1

Namen sistema Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (1) je spodbujanje proizvodov z majhnim vplivom na okolje ter oskrba potrošnikov z natančnimi in znanstveno podprtimi informacijami. Ta znak ne velja za hrano in pijačo, farmacevtske izdelke, medicinske pripomočke (2) ter nevarne ali strupene izdelke ali snovi (3).

2.1.1

Zasnova, proizvodnja, distribucija in potrošnja okolju prijaznih proizvodov so sestavni deli okoljske politike Skupnosti, opredeljeni v ciljih in prednostnih nalogah šestega akcijskega okoljskega programa (4), ki naj bi bil dosežen do leta 2010. V programu, o katerem je Odbor večkrat izrazil svoje mnenje, so natančno opisani ukrepi, ki lahko prispevajo k oblikovanju strategije za trajnostni razvoj.

2.1.2

Med glavnimi pobudami Skupnosti na to temo je najpomembnejša integrirana politika proizvodov (IPP) (5), o kateri je Odbor objavil mnenje (6) in ki se nanaša na vse proizvode in storitve, ki vplivajo na okolje.

2.1.3

Da pa bo integrirana politika proizvodov učinkovita, je treba spodbujati proizvajalce, da izdelujejo bolj ekološke proizvode, in potrošnike, da takšne proizvode kupujejo. V ta namen bi se lahko uporabljali naslednji instrumenti:

2.1.4

Pomemben napredek je bil dosežen tudi z uvedbo novega zakonodajnega okvira za zahteve o oblikovanju ekoloških izdelkov, ki porabljajo energijo, kar ureja okvirna direktiva iz leta 2005 (8).

2.1.5

Glede izvajanja lahko omenimo, da prvi predpisi v skladu z okvirno direktivo začnejo veljati leta 2008. Trenutno se preučujejo ukrepi za dvajset skupin proizvodov (vključno s sistemi razsvetljave, računalniškimi sistemi in pralnimi stroji); ukrepi za štirinajst od njih (med njimi ulična in pisarniška razsvetljava) naj bi bili določeni do konca leta 2008, za druge, na primer sisteme gospodinjske razsvetljave, pa leta 2009.

2.1.6

V šestem akcijskem okoljskem programu (9) je določenih pet prednostnih področij strateškega načrta: izboljšanje izvajanja obstoječe zakonodaje, vključevanje okoljskih vprašanj v druge politike, sodelovanje s trgom, vključitev ljudi s spodbujanjem spreminjanja njihovega vedenja s pomočjo krepitve njihove potrošnje ter upoštevanje okolja pri odločitvah na področju načrtovanja rabe zemljišč in njihovega upravljanja.

2.1.7

Evropska strategija za trajnostni razvoj, ki jo je Evropski svet spremenil leta 2006, na splošno opredeljuje „trajnostno proizvodnjo in razvoj“ kot enega ključnih izzivov, ki jih je treba reševati z močnejšim prilagajanjem gospodarskega in socialnega razvoja ekosistemom. Na tem področju predlaga tudi nov akcijski načrt.

2.1.8

V poročilu o izvajanju (10) za leto 2007 je zapisano, da je trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na splošno težko meriti na zanesljiv način. Čeprav število trajnostnih proizvodov in storitev na trgu očitno hitro raste, znaša predviden prihranek trenutnih stroškov energije približno 60 milijard EUR na leto, število izdelkov z ekološko oznako in podjetij, ki sodelujejo v EMAS, pa ostaja dokaj omejeno. Samo 14 držav članic je sprejelo nacionalne načrte za zelena javna naročila in samo 21 jih je pripravilo časovni načrt za izvajanje akcijskega načrta za okoljsko tehnologijo (ETAP) (11).

2.2

Po drugi strani pa so bili na področju tehnične standardizacije že pred časom uvedeni ukrepi za vključitev okoljskih vidikov v nove tehnične standarde, s čimer je bil znotraj Evropskega odbora za standardizacijo ustvarjen „okoljski okvir“, znotraj katerega lahko njegove tehnične službe obravnavajo okoljske specifikacije. Za vsak standard, ki postane del „novega pristopa“, velja, da je v skladu z osnovnimi zahtevami ustrezne evropske direktive. Dodaten napredek na tem področju je bil nato dosežen s sprejetjem sistema okoljskega certificiranja ISO 14001.

2.3

Evropska agencija za okolje je 10. oktobra 2007 objavila četrto poročilo Evropsko okolje  (12), v katerem je eno poglavje posvetila trajnostni potrošnji in proizvodnji.

2.4

Poleg tega je bilo letno poročilo Komisije 2007 o napredku lizbonske strategije za rast in zaposlovanje osredotočeno na pomen podnebnih sprememb, ekoloških inovacij, energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in energetskih trgov.

2.5

Tudi Evropski svet v Bruslju se je 8. in 9. marca 2007 posebej posvetil okolju in podnebnim spremembam. Svet za okolje je februarja 2007 opozoril na komplementarnost strategije EU za trajnostni razvoj in lizbonske strategije za rast in zaposlovanje ter pomemben prispevek slednje k prednostnemu cilju prve. Ob tem je ponovno poudaril potrebo po vključevanju okoljskih vidikov v vse politike. To vodilno misel je odločno podprl Evropski svet decembra 2007 (13).

2.6

Eden glavnih ciljev delovnega programa Komisije za leto 2008 (14) je postaviti državljane v središče „evropskega projekta“, pri čemer bi bilo treba začeti z oceno socialnih razmer in hkratnim pregledom notranjega trga. Obenem je treba zagotoviti, da bodo evropski državljani lahko čim bolj izkoristili enotni trg.

2.7

EESO je večkrat pozval, naj se kot pravna osnova uporabi člen 153 Pogodbe ES (15), saj je namenjen zagotavljanju visoke ravni zaščite za potrošnike in krepitvi njihove pravice do popolnih (16), pravilnih, jasnih, ustreznih, razumljivih in pravočasnih informacij.

2.7.1

V sekundarni zakonodaji pravice potrošnikov do informacij ureja Direktiva 2005/29/ES (17) o „nepoštenih poslovnih praksah“, ki bi lahko škodile gospodarskim interesom potrošnikov. V prilogi k direktivi so navedene poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za nepoštene, vključno s prikazovanjem „znak[a] zaupanja, kakovosti ali podobn[ega] brez potrebne odobritve“.

2.8

Toda Odbor je prepričan, da je zakonodaja na ravni Skupnosti neenotna glede osnovnih zahtev potrošnikov po informacijah in zahtev po trajnostnih proizvodih, zato meni, da je treba pripraviti evropsko listino za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.

2.8.1

Če se bodo rezultati izvajanja te listine in kodeksov samoregulacije, predpisanih v Direktivi 2005/29/ES, izkazali za nezadostne, Odbor meni, da bi bilo treba preučiti druge možnosti, na primer temeljitejšo uskladitev ali oblikovanje posebnega sistema Skupnosti operativnega značaja.

3.1

Odbor meni, da je treba nujno oblikovati jasne in natančne opredelitve pojmov, kot so „trajnostni proizvod“, „trajnostna zasnova, proizvodnja in distribucija“ ter „trajnostna potrošnja“, da bo mogoče povsod v EU in Evropskem gospodarskem prostoru spremljati, ali posamezne države članice oziroma regije spoštujejo zakonodajne, regulativne in prostovoljne okvire Skupnosti, ki se nanašajo na te opredelitve.

3.2

Te opredelitve, ki so na splošno sprejete na mednarodni ravni, niso statične, temveč se zaradi svojega značaja nenehno izboljšujejo. Toda po mnenju Odbora jih je treba podpreti s:

3.2.1

Odbor meni, da so prej omenjene opredelitve, podprte z ustreznimi kazalniki in standardi, ključne za učinkovito politiko Skupnosti, ki lahko osveščenim potrošnikom omogoča trajnostne odločitve in vedenje, ki ustrezajo okolju prijazni proizvodnji.

3.3

Kot je poudarila Komisija, „[e]vropska industrija že ima dobre možnosti, da na podlagi okoljskih tehnologij gradi na svojem močnem položaju na trgu za nove izdelke, storitve in procese. Poleg tega so evropska podjetja v svojih pristopih k družbeni odgovornosti vedno bolj občutljiva na okoljsko uspešnost“ (21).

3.3.1

Odbor se strinja s tremi zarisanimi področji razvoja: spodbujanje razvoja in komercializacija energetsko učinkovitih tehnologij, proizvodov in storitev z nizkimi emisijami ogljikovega vodika; ustvarjanje dinamičnega notranjega trga; razvoj svetovnih trgov energetsko učinkovitih tehnologij, proizvodov in storitev z nizkimi emisijami ogljikovega vodika.

3.3.2

Odbor ponovno poudarja stališče, ki ga je zavzel v nedavnem mnenju: „Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova uporaba v konkurenčni gospodarski sili so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti – npr. v zvezi z energetskimi vprašanji in zaščito podnebja – in za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili“ (22).

3.3.3

Po mnenju Odbora je potreben bolj celosten pristop, da bo mogoče premagati težave in ovire ter skupaj in usklajeno izkoristiti vse razpoložljive finančne instrumente (23) na evropski, nacionalni, regionalni, lokalni in individualni ravni za razvoj čistih in učinkovitih tehnologij in inovativnih načinov uporabe, s katerimi bo mogoče oblikovati procese, proizvode in storitve z visoko ravnjo trajnosti.

3.3.4

Odbor meni, da je potrebna pobuda Skupnosti, ki bo zajela več generalnih direktoratov in bo osredotočena na usklajevanje in tehnično pomoč, da bo mogoče izboljšati skupno rabo instrumentov Skupnosti ter evropskih in nacionalnih instrumentov ter s tem čim bolj povečati prizadevanja na področju raziskav in inovacij v podjetjih ter javnih in zasebnih organih za namene varovanja okolja v okviru Evropskega prostora za raziskave in inovacije.

3.3.5

Kot so Odbor (24), Komisija, Svet in Evropski parlament že večkrat poudarili, je treba nujno zmanjšati upravno breme, ki omejuje podjetja (še posebej MSP), da se sprosti gospodarski in socialni potencial podjetij, ki ga je treba usmeriti v trajnostno posodobitev proizvodnega in organizacijskega konteksta in struktur.

3.4

EU je leta 1997 uvedla sistem ekološkega označevanja, da bi povečala okolju prijazno proizvodnjo. Sistem je bil nato razširjen na storitve; skozi leta je rasel in obsega tudi javne oznake o izpolnjevanju številnih meril, ki veljajo za skupine proizvodov in storitev (25).

3.4.1

Odbor meni, da lahko te razmere povzročijo zmedo med proizvajalci in še posebej med evropskimi potrošniki, rešitev pa vidi v poenostavljenem vseevropskem sistemu najnižjih skupnih meril z obvezno registracijo in preverjanjem oznak, kar bi opravljal neodvisen certifikacijski organ.

3.4.2

Oznake na evropski ravni ne bi smele tekmovati z nacionalnimi in panožnimi oznakami, ki jih potrošniki včasih bolje poznajo, temveč obstajati vzporedno z njimi. Poleg tega bi bila na mednarodni ravni potrebna uskladitev z oznakami, ki so se izkazale za uspešne, na primer Energy Star.

3.4.3

Izjemno pomembno je, da so oznake zanesljive in da jim potrošniki zaupajo. Zato bi morale pri določanju standardov teh oznak in spremljanju trga sodelovati vse zainteresirane strani, da bodo oznake bolj verodostojne.

3.4.4

Morda bi bilo smiselno opremiti proizvode in storitve z oznakami o njihovem „ogljikovem odtisu“.

3.5

Glede prostovoljnega sistema EMAS, ki omogoča tistim, ki želijo pokazati izboljšanje svoje okoljske uspešnosti, da se pridružijo sistemu okoljskega upravljanja in presoje na ravni Skupnosti ter s tem izrazijo pripravljenost do spoštovanja okoljskih standardov in zavezanost uvedbi sistema okoljskega upravljanja, Odbor meni, da je po uvedbi standarda ISO 14001 mogoče okrepiti „razsežnost izdelka“ sistemov okoljskega upravljanja, kar olajša njihovo širjenje med proizvajalci in distributerji, jih bolje prilagodi vodenje postopkov lokalnih oblasti in jih naredi dovzetnejše za sinergije z drugimi instrumenti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

3.5.1

Po mnenju Odbora bi bilo smiselno podpreti širitev EMAS s pomočjo finančnih, davčnih, olajševalnih in upravnih ukrepov, oglaševanjem in tržnimi pobudami ter priznavanjem EMAS kot „standarda odličnosti“ tudi na mednarodni ravni. Poleg tega bi bilo treba dati MSP možnost postopnega pristopa tudi v okviru industrijskih grozdov.

3.6

Odbor meni, da je ključno razviti „zeleni trg“ proizvodov in storitev, in sicer z vrsto pobud in instrumentov, ki bi na strani ponudbe spodbudili inovacije, na strani povpraševanja pa bi potrošnikom ponudili ustrezne informacije ali spodbude za nakup okolju prijaznejših proizvodov.

3.6.1

Za namen konkurenčnega notranjega trga bi bilo treba ocenjevati učinek proizvoda na podlagi okoljskih meril in tudi drugih pomembnih vidikov, kot so: gospodarska učinkovitost za potrošnika in proizvajalca, varnost in funkcionalnost, raba virov, logistika, trženje, njegove lastnosti na področju zdravja in inovativnosti, zmožnost za razširitev potrošnikove izbire, njegov življenjski cikel in dajanje v odpad ter socialni vidiki.

3.6.2

V sektorju ekološke proizvodnje in ekoloških storitev je nujno potrebna resnična zavezanost podpori raziskav in razvoja ter inovacij.

3.7

Odbor meni, da bi morali CEN, CENELEC in ETSI imeti ključno vlogo pri razvoju procesa tehnične standardizacije v zvezi z okoljsko trajnostjo proizvodov (26).

3.7.1

Odbor je že poudaril, „da uporabe okoljskih tehničnih standardov ne bi smeli podpirati z odločitvami od zgoraj, ampak bi morala temeljiti na široki sprejemljivosti ekološko sprejemljivih izdelkov“ (27), da bi čim bolj ustrezala potrebam in interesom državljanov in potrošnikov.

3.8

Na področju javnih naročil je treba poudariti Direktivo 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev  (28) ter razlagalno sporočilo Komisije o pravu Skupnosti, ki se uporablja na področju javnih naročil, in o možnostih vključevanja okoljevarstvenih vidikov v oddajo javnih naročil  (29).

3.8.1

Odbor meni, da je področje javnih naročil, ki znaša okoli 16 % BDP Skupnosti, bistveno za spodbujanje širjenja okolju prijaznejših proizvodov, ter poziva k ukrepom za spodbujanje javnih naročnikov k uporabi razpoložljivih možnosti na področju zelenih javnih naročil.

3.8.2

V končnem poročilu o zelenih javnih naročilih v Evropi za leto 2006 (30) so kot največje ovire za širitev teh proizvodov navedeni: večji stroški zelenih proizvodov, zlasti kadar ni kazalnikov o stroških življenjskega cikla; nezadostno poznavanje okolja in odsotnost ustrezne, lahko dostopne, elektronske podatkovne baze; nejasna merila in specifikacije pri dodelitvi naročil z nenatančnimi opredelitvami in standardi ekoloških proizvodov; pomanjkanje podpore na poslovodni in politični ravni ter pomanjkanje informacij in instrumentov za usposabljanje.

3.8.3

Zato Odbor priporoča naslednje: opredelitev trdnih meril za zelene proizvode z vsemi potrebnimi okoljskimi specifikacijami; vključitev stroškov celotnega življenjskega cikla proizvoda v njegov opis; objava „evropske podatkovne baze znanja o zelenih javnih naročilih“ (31); vnos zahtev standarda ISO 14004, sistemov okoljskega upravljanja, sklicev na ekološke oznake in ekološko zasnovo v direktive ES o javnih naročilih; razširjanje nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje zelenih naročil v javnosti; osredotočenje na proizvode z največjim vplivom na okolje.

3.9

Tudi koncept „pravične trgovine“ je v Evropi močno razširjen. EESO že nekaj časa posveča veliko pozornosti pravični in etični trgovini; ta dva pojma je podrobno obravnaval v mnenju REX/196 (32). Po njegovem mnenju sta ključna za uspeh trajnostne potrošnje.

3.10

Vzgoja je ključni element trajnostne potrošnje in EESO vztraja pri tem, da se mora začeti že v šoli. Poleg tega morajo imeti potrošniki neposreden dostop do informacij o izbranih proizvodih in storitvah ter njihovem potencialnem vplivu na okolje. Te informacije morajo biti predstavljene tako, da bodo pritegnile potrošnike ter bodo hitro in lahko razumljive.

3.11

EESO meni, da je treba zakonodajo Skupnosti o trajnostni proizvodnji in potrošnji konsolidirati in poenostaviti, da bo lažje razumljiva in dostopnejša potrošnikom in proizvajalcem: „Načelo ‚manj in boljša zakonodaja‘ se mora preliti v konsolidirana in dosledno oblikovana besedila okoljskih predpisov, ki procesu prilagajanja spremembam v industriji zagotavljajo pravno gotovost in preglednost ter so usmerjena k boljšemu varstvu naravnih virov in okolja kot tudi k uporabi trajnostnih in konkurenčnih tehnoloških inovacij na svetovnih trgih.“ (33)

3.12

Na področju zelenih proizvodov bi bilo smiselno poostriti ukrepe Skupnosti za odpravo zavajajočega oglaševanja in nepoštenih poslovnih praks  (34): pojma „eko“ in „bio“ se pogosto uporabljata kot preprosto tržno orodje za povečanje prodaje proizvodov in storitev, ki se v resnici v ničemer ne razlikujejo od drugih in nimajo nobene dodane vrednosti.

3.12.1

V zvezi s tem Odbor meni, da bi bilo oblikovanje kodeksov ravnanja, kot je določeno v Direktivi 2005/29/ES, posebej pomemben element samoregulacije za preprečevanje uporabe nepoštenih ekoloških trditev v oglaševanju v skladu z naslednjimi merili:

3.12.2

Po mnenju odbora je treba spodbujati prilagodljive, učinkovite in poceni organe za izvensodni nadzor in reševanje sporov na področju potrošniških zadev, ki lahko verodostojno zagotovijo, da so proizvodi usklajeni z okoljskimi standardi in da trajnostni proizvodi na trgu ustrezajo zahtevam okoljske trajnosti, ki vplivajo na izbiro potrošnikov. Ti organi pa ne smejo zamenjati sodnih postopkov, ki bi morali biti dostopni vsem.

3.13

Odbor meni, da je za zaščito potrošniških pravic do potrošnje okolju prijaznih proizvodov posebej pomembna evropska listina za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu, ki bi morala med drugim obsegati naslednje elemente:

3.13.1

Glede na pomen teme EESO predlaga, da se v sodelovanju z Evropskim parlamentom in Komisijo organizira konferenca o evropski listini za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/8

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za izboljšanje kakovosti življenja starejših z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Podpora iz okolja pri samostojnem življenju (Ambient Assisted Living – AAL) je lahko orodje, ki bo učinkovito in prednostno zagotavljalo kakovost življenja ne samo starejših, temveč vseh, ki trenutno ne morejo bivati v domačem okolju iz zdravstvenih razlogov.

1.2

EESO je trdno prepričan, da bi moral pristop k tovrstnim raziskavam in razvoju na področju IKT zagotoviti predvsem resnično razumevanje, analizo in izpolnitev potreb uporabnikov programa. Ta pristop bi moral zato temeljiti na načelu „od spodaj navzgor“, na podlagi katerega je treba najprej ugotoviti potrebe uporabnikov in se šele nato lotiti potrebnih raziskav in razvoja.

1.3

EESO meni, da so ena pomembnejših zainteresiranih strani v okviru programa ALL osebe, ki so končni uporabniki te tehnologije. Zato ni pomembno zgolj razumevanje potreb teh ljudi, temveč tudi njihova priprava na uporabo te tehnologije ter njihovo vključevanje v njen razvoj in preskušanje.

1.3.1

To je eden izmed razlogov, zakaj EESO meni, da so v tem smislu pomembne tudi politike EU na področju vseživljenjskega učenja in e-vključevanja. Odbor zato meni, da mora tudi Komisija uporabiti celovit pristop, ki združuje program AAL in te politike.

1.4

Odbor meni, da je ta program predvsem zelo „človeški“ in ne le še eden od raziskovalno-razvojnih programov. AAL sicer je raziskovalni program, vendar se ukvarja s socialnimi okoliščinami, s katerimi se ljudje zelo pogosto srečujejo v občutljivi fazi svojega življenja.

1.5

Kot je opisano v nadaljevanju, EESO meni, da je treba v okviru programa AAL hkrati obravnavati štiri glavna področja: potrebe uporabnikov, varnost uporabnikov, zdravstvene in socialne ustanove (skupaj z združenji, ki predstavljajo strokovnjake v teh sektorjih) in tehnologijo, ki se bo uporabljala.

1.6

EESO poudarja, da je treba primerno upoštevati tudi vprašanja etike in zasebnosti v skladu z mednarodnimi smernicami. Zato pozdravlja vključitev teh vprašanj v sporočilo Komisije.

2.1

Konkretni cilji predloga Komisije so naslednji:

2.2

Ta predlog sledi akcijskemu načrtu za prijetno staranje v informacijski družbi, ki ga je uvedla Komisija. Navedeni akcijski načrt je ključna sestavina reševanja družbenih in gospodarskih izzivov, s katerimi se sooča Evropa zaradi demografskih sprememb. Po napovedih se bo delež evropskega prebivalstva, starega od 65 do 80 let, povečal za skoraj 40 % v obdobju med letoma 2010 in 2030 (1). IKT so sredstvo, ki lahko starejšim pomaga izboljšati kakovost življenja, dlje živeti samostojno in ohranjati zdravje.

2.3

Komisija namerava vzpostaviti šestletni program ALL, ki bo dopolnjeval dejavnosti v zvezi z IKT za prijetno staranje, predvidene v sedmem okvirnem programu za raziskave in okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost. Program AAL bo prejel sredstva v višini okrog 300 milijonov EUR za obdobje 2008–2013, ki jih bodo v enakovrednem deležu prispevale Skupnost in države članice.

2.4

Pravni okvir, na katerem temelji predlog za program AAL, je člen 169 Pogodbe. Člen 169 omogoča Evropski skupnosti udeležbo v raziskovalnih programih, ki jih skupaj izvaja več držav članic, vključno z udeležbo v strukturah, vzpostavljenih za izvajanje nacionalnih programov. Ta posebni pravni okvir je bil izbran za program AAL, da se doseže večja učinkovitost na tem raziskovalnem področju in čim bolj izkoristi čezmejno strokovno znanje, da se države članice zavežejo k sofinanciranju teh raziskav ter da se zagotovi pristop k temu vprašanju, usklajen na evropski ravni, in resnično povezljive rešitve IKT na notranjem trgu za starejše prebivalstvo.

3.1

Prejšnja pobuda na podlagi člena 169 o kliničnih študijah v Afriki (Partnerstva evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij) je poudarila pomen jasne in večletne finančne obveznosti držav, sodelujočih v projektu. Pravzaprav je cilj programa AAL doseči 50-odstotni delež sredstev EU in 50-odstotni delež nacionalnih sredstev v programu.

3.2

Pripravljalno delo za ta program je potekalo v okviru projekta za posebne podporne ukrepe AAL kot sestavnega dela prednostne naloge TID (tehnologije informacijske družbe) v šestem okvirnem programu v obdobju od 1. septembra 2004 do 31. decembra 2006. Konzorcij so sestavljali partnerji iz Avstrije, Nemčije, Francije, Finske, Italije, Belgije in Švice. Partnerji so bili iz zasebnega sektorja, javnega sektorja in univerze.

3.3

Pravna oseba skupnega programa AAL je združenje AAL. To združenje trenutno sestavljajo predstavniki 21 držav članic. Ker gre za program, ki se izvaja po načelu „od spodaj navzgor“, je bilo imenovanih več kontaktnih točk v teh državah članicah.

4.1

EESO pozdravlja pobudo AAL na podlagi člena 169. EESO zlasti priznava, da pobuda v celoti upošteva demografska gibanja v Evropi.

4.1.1

EESO meni, da bi bile za izboljšanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije držav članic, ki nimajo zadostne infrastrukture za uresničitev tega predloga, potrebne „posebne dejavnosti“, kot so omenjene v členu 159 Pogodbe ES, da se odpravijo glavna regionalna neravnovesja v Evropski uniji.

4.2

Meni tudi, da je ta pobuda več kot dobra priložnost za vzpostavitev pilotnih sistemov, ki naj bi služili kot model. Zelo pomembno je, da je vključenih čim več različnih zainteresiranih strani, da bo imela pobuda dolgotrajen učinek.

4.2.1

Glavna zainteresirana stran so končni uporabniki programa AAL. Namen programa AAL je predvsem podaljšati obdobje samostojnosti starejših in jim omogočiti, da čim dlje živijo doma. Ne smemo pozabiti, da program ni omejen zgolj na starejše prebivalce, temveč zajema tudi posameznike, ki trenutno ne morejo bivati v domačem okolju iz zdravstvenih razlogov. Ta pobuda mora zagotoviti, da bodo potrebe in stiske teh akterjev resnično v ospredju raziskav.

4.3

Drug pomemben akter so zdravstvene in socialne ustanove. Pobuda mora upoštevati tudi njihove organizacijske potrebe. EESO priporoča, da se tem ustanovam za uspešnost projekta omogoči, da z drugimi udeleženci v projektu izmenjujejo vprašanja, kot so povezovanje in povezljivost sistemov.

4.4

Zelo priporočljivo je, da se uporabniki sistemov, ki bodo razviti v okviru te pobude, vključijo kot ključni akterji že v začetnih fazah dela. EESO priporoča, da konzorciji po možnosti uporabljajo metode, usmerjene v uporabnika, kot je udeležba pri oblikovanju njihove razvojne metodologije, zlasti da spodbujajo visoko stopnjo uporabnosti naprav in uporabniških vmesnikov. Odbor pozdravlja tudi priznanje, da je treba ustrezno upoštevati vprašanja etike in zasebnosti v skladu z mednarodnimi smernicami.

4.5

EESO priznava podporo, ki jo predlog odločbe zagotavlja malim in srednje velikim podjetjem (MSP), in podpira upoštevanje industrijskih organizacij kot ključnih akterjev, ki lahko podprejo inovativne, tržno usmerjene poslovne modele, ki ponujajo celostne in jasne rešitve za industrijsko uporabo. EESO zlasti priporoča, da se prizna možen prispevek MSP k raziskavam s krajšim obdobjem razvoja od zasnove do uvedbe na trg (2 leti +).

4.5.1

Odbor tudi priporoča, naj se prizna, da so MSP v nekaterih primerih tehnološko bolj prilagodljiva in da lahko nove tehnologije in poslovne modele včasih uvedejo na trg hitreje od večjih podjetij ali zdravstvenih in socialnih ustanov. Ta lastnost MSP je izredno pomembna v okviru te pobude. Posledično je lahko usklajeno partnerstvo med velikimi organizacijami in MSP obojestransko koristno.

4.6

Program AAL temelji na izhodišču, da je treba ljudem ponuditi podporo, da čim dlje živijo doma. Da bi dosegli ta cilj, je potrebna cela vrsta senzorjev, aktivatorjev, uporabniških vmesnikov, procesorjev in komunikacijske opreme, ki jih lahko pogosto zagotovijo samo številna in različna evropska MSP.

4.7

EESO podpira ukrepe pobude, ki pri vseh skupinah akterjev spodbujajo večdisciplinarno povezovanje med tehnologi, zdravniki ter drugimi zaposlenimi v zdravstvenih in socialnih ustanovah, zlasti pa povezovanje z uporabniki, ki vključujejo posameznike, ki živijo v domačem okolju, ter negovalno osebje in njihove svojce.

4.8

Ta pobuda ponuja priložnost, da se v okviru evropskega sistema inovacij uvedejo novi inovacijski modeli, ki odražajo najnovejše dosežke na področju odprtih in uporabniških inovacij, ki spodbujajo povezovanje lizbonske strategije z novim in bolj uporabniško usmerjenim evropskim sistemom inovacij.

4.9

EESO se strinja, da je pomembno, da imajo vse vrste organizacij v vseh državah članicah enak dostop do te pobude.

4.10

Nadalje je treba spodbuditi k udeležbi tudi vse nacionalne vlade. Doslej so Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Španija in Švedska pa tudi Izrael, Norveška in Švica privolile v usklajevanje skupnih dejavnosti, ki bodo prispevale k programu AAL.

4.11

EESO je zaskrbljen, ker nekatere države ne sodelujejo zaradi stroškov sofinanciranja raziskav. Te države bi morale imeti možnost sodelovanja v kateri koli fazi programa, takoj ko izpolnijo programske zahteve (v glavnem v zvezi s sofinanciranjem).

4.12

EESO se zaveda, da lahko program AAL prinese zmanjšanje stroškov sistema socialnega varstva. Vendar ponovno poudarja, da prvotni cilj programa AAL ni zmanjšati stroške, temveč doseči učinkovitost pri zagotavljanju kakovosti življenja določene skupine državljanov. Zmanjšanje stroškov je dobrodošel stranski učinek.

5.1

EESO je mnenja, da mora program AAL upoštevati posebnosti naslednjih treh dejavnikov: uporabnikov, zdravstvenih ustanov in tehnologije, ki se uporablja.

5.2

Uporabniki programa in glavna zainteresirana stran bodo včasih starejši. Ključnega pomena je, da program upošteva potrebe končnih uporabnikov. V primeru, da nosilci programa naredijo napako in uporabnike vključijo zgolj v preskušanje novih raziskovalnih modelov v raziskovalnih okoljih, bodo nastale inovacije, ki ne bodo izpolnjevale zahtev glavnih uporabnikov. Zato se je treba osredotočiti na potrebe uporabnikov, ki vključujejo minimalne spremembe vedenja, mobilnost, možnost izbire, izboljšano kakovost življenja in spoštovanje zasebnosti posameznika.

5.3

Ne smemo pozabiti, da so starejši verjetno skupina prebivalstva, ki najbolj trpi zaradi e-izključitve, zato je treba odpraviti ta digitalni razkorak. Bistvenega pomena je tudi dostop do interneta, zaradi česar si je treba prizadevati, da se vsem regijam in zlasti podeželskim območjem zagotovi dostop do internetne povezave (tako v fizičnem kot finančnem smislu).

5.3.1

Pomembno je zlasti naslednje:

5.3.2

EESO je zato trdno prepričan, da mora pristop, sprejet v okviru programa AAL, temeljiti na načelu „od spodaj navzgor“. Osrednja sestavina in temelj celotnega procesa bi morale biti potrebe uporabnikov in ne tehnologija kot taka. Izvesti je treba podrobno študijo, s katero bi ugotovili celotno paleto potreb, kot so potreba po ohranjanju stikov z ljudmi v poznejšem starostnem obdobju (v ta namen sta se internetna telefonija (npr. Skype) in elektronska pošta izkazali kot učinkoviti in poceni orodji); pomanjkanje zanimanja za prilagajanje na hitre tehnološke spremembe; zmožnost obvladovanja tehnoloških sprememb; pripravljenost za uporabo take tehnologije. Poleg tega bi morali biti uporabniki vključeni v oblikovanje, uvajanje in vrednotenje takih tehnologij.

5.4

Zdravstvene in socialne ustanove, njihovi predstavniki in družine uporabnikov so tisti, ki bodo v končni fazi uporabljali tehnologijo, da zagotovijo oskrbo koristnikom teh storitev. Bistvenega pomena bo te ustanove vključiti v različne faze raziskav in tako zagotoviti, da končni izdelek ustreza njihovemu načinu delovanja. Pričakovati je mogoče, da bo uvajanje novih tehnologij za program AAL zahtevalo organizacijske spremembe, zaradi česar je pomembno, da se socialne ustanove pripravijo na te spremembe, da bo prehod na nove tehnologije potekal čim bolj nemoteno in da v največji možni meri izkoristijo potencial tehnologij v okviru programa AAL.

5.4.1

Negovalno osebje je resnično pomemben dejavnik v celotnem procesu zagotavljanja oskrbe, kar velja tudi za program AAL. Zato si je treba prizadevati za spremembo sprejetih miselnih vzorcev ne samo na ravni organizacije, ampak tudi na ravni negovalnega osebja in tako zagotoviti, da bo oseba, ki ima neposreden stik s posameznikom, ki potrebuje AAL, ne samo obvladovala to tehnologijo, temveč tudi resnično verjela v njeno uporabnost, da dodatno utrdi zaupanje posameznika v ta orodja kot sredstvo, ki izboljšuje kakovost življenja.

5.4.2

EESO meni tudi, da je treba zdravstveni sistem temeljito proučiti in tako zagotoviti ne samo, da so izpolnjeni organizacijski pogoji za uporabo programa AAL, temveč tudi, da se zdravstvene in socialnovarstvene ustanove dejansko prilagodijo večjemu številu ljudi, ki živijo doma.

5.4.3

Poleg tega bo sprejetje programa AAL dodatno povečalo pomen izboljšanja sodelovanja in usklajevanja med zdravstvenimi in socialnimi ustanovami. Tudi tu je lahko tehnologija orodje za izboljšanje tovrstnega sodelovanja, še pomembnejša pa je miselnost, v skladu s katero se bodo udeleženci zavedli potrebe po sodelovanju in pokazali pripravljenost za sodelovanje.

5.5

Sistemi AAL bodo predvidoma zapleteni, zaradi česar bi morala biti povezljivost eden ključnih ciljev tega programa. Inovacije in tehnologija bi morale biti zastavljene široko, prilagojene uporabnikom, celovite in proaktivne.

5.6

EESO meni, da bi morala tudi Komisija sprejeti celovit pristop k programu AAL in politikam, kot je vseživljenjsko učenje. Usposabljanje, zlasti v okviru teh politik, bi moralo biti usmerjeno tudi v zainteresirane strani programa AAL, saj je usposabljanje sestavni del uspeha te tehnologije.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/11

1.1

EESO želi pohvaliti Komisijo za natančno preoblikovanje velikega števila zapletenih direktiv v en jasen dokument ob upoštevanju pravil, ki urejajo preoblikovanje tovrstnih dokumentov. Ker se zakonodajni okvir EU ne sme osredotočati zgolj na bonitetno politiko, ki se ukvarja z vlogo kapitala pri zagotavljanju zavarovalnih storitev, pomembnih za gospodarstvo in državljane Evrope v številnih drugih vidikih, si EESO pridržuje pravico, da pravočasno izrazi svoje mnenje o novih značilnostih v zvezi z odnosom med potrošniki in (po)zavarovatelji, predvsem v okviru nedavnih pobud Komisije glede maloprodajnih finančnih storitev.

EESO poziva Komisijo, naj še naprej usklajuje pravne vidike odnosa med zavarovalcem in zavarovateljem, kar se zdaj obravnava v postopku „skupnega referenčnega okvira“ (CFR), ki ga vodi generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov.

1.2

EESO na splošno odobrava predlagano okvirno direktivo Komisije o solventnosti II in pozdravlja predhodno obsežno posvetovanje. Pristop Komisije je v skladu z načeli za boljšo pripravo zakonodaje, ki si jih je določila. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

1.3

EESO pozdravlja sprejetje ekonomskega pristopa, ki temelji na tveganju, za oceno zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnic ter pristopa bilančne vsote na podlagi celovitega ekonomskega vrednotenja sredstev in obveznosti za oceno njihovega finančnega stanja. Cilj tega pristopa je ustrezno izražanje resnične osnovne izpostavljenosti tveganju in orodij za zmanjševanje tveganja podjetij. Ta pristop ni le ekonomsko ustrezen, ampak ima tudi prednost, da se lahko izogne vsaki možnosti arbitraže v zvezi z zakonodajo in da hkrati zagotovi enako ustrezno raven zaščite zavarovalcev v vsej Evropi ne glede na pravni status, velikost ali lokacijo podjetja.

1.4

EESO odločno pozdravlja uvedbo pristopa treh stebrov za bonitetni nadzor, ki je v skladu s kapitalskimi zahtevami Basla II, kot so bile uvedene v bančnem sektorju ob upoštevanju posebnosti zavarovalniškega sektorja. EESO poudarja pomembnost dodatnega postopka nadzornega pregleda in kakovostnih zahtev (2. steber) ter uvedbe načel za urejanje nadzornega poročanja in javnega razkritja (3. steber) poleg določitve količinskih kapitalskih zahtev na podlagi tveganja za ustreznost bonitetnega nadzora zavarovalnic.

1.5

EESO pozdravlja uvedbo sistema solventnosti, ki temelji na dveh kapitalskih zahtevah, tj. zahtevanem solventnostnem kapitalu in zahtevanem minimalnem kapitalu, pri čemer imata ti dve zahtevi različen namen. Zahtevani solventnostni kapital mora izražati ciljno raven kapitala, ki jo mora subjekt poskušati doseči v običajnih operativnih pogojih, medtem ko mora minimalni kapital izražati raven kapitala, pod katero je treba sprožiti osnovni nadzorni ukrep. EESO pozdravlja predpis ravni II, ki bi dodatno pojasnil pogoje v zvezi s poenostavljenim izračunom zahtevanega solventnostnega kapitala (člen 108) in okoliščine, ki bi sprožile zahtevo po dodatnem solventnostnem kapitalu.

1.6

EESO meni, da bi morala biti izračuna zahtevanega minimalnega kapitala in zahtevanega solventnostnega kapitala čim bolj usklajena in zato temeljiti na pristopu, ki je občutljiv na tveganje, da bi se omogočilo ustrezno izvrševanje postopnih nadzornih ukrepov, kar bi zadevni zavarovalniški družbi in nadzornemu organu zagotovilo dovolj časa za sprejetje ustreznih ukrepov za rešitev položaja po presežku zahtevanega solventnostnega kapitala.

1.7

EESO pozdravlja načelo sorazmernosti, ki je vključeno v predlagano direktivo in ki bi omogočilo, da Solventnost II uporabljajo vsa podjetja. EESO pozdravlja predpis ravni II, ki dodatno pojasnjuje splošno načelo sorazmernosti (člen 28(3)), tako da se lahko ustreznost zahtev in po potrebi popravnih ukrepov razlagajo bolj varno; vendar to ne sme biti razlog za okorelost zakonodaje. EESO priporoča, da se to načelo učinkovito in skladno uporablja v vsej Evropi z učinkovitimi načini pritožbe prek upravnega postopka ali po potrebi sodišča.

1.8

EESO odločno spodbuja Komisijo, da ohrani raznolikost zavarovalniškega trga, tako da upošteva vlogo malih in srednje velikih zavarovateljev ter vzajemnih in kooperativnih zavarovalniških družb. Ker je veliko od teh družb dejavnih na nišnih trgih, je po mnenju EESO zelo pomembno, da se pri običajnem pristopu dovoli določena stopnja prilagodljivosti za upoštevanje na primer uporabe lastnih, pomembnejših podatkov in splošno sprejetih metodologij, kar pa ne sme ovirati poštene konkurence med zavarovalniškimi družbami. Ustrezno je treba analizirati in preučiti možnost, da vzajemne zavarovalniške družbe pokličejo svoje člane, naj okrepijo svoj solventnostni status, kot se lahko opazi v praksi.

1.9

EESO priznava pomembnost nadzora zavarovalniških skupin, ki so razmeroma majhne v smislu števila podjetij, vendar predstavljajo velik delež zavarovalniškega trga v EU. Zato EESO meni, da je uvedba nadzora skupin pomemben napredek, ki bo vsem nadzornikom skupin in drugim zadevnim nadzornim organom omogočil, da izboljšajo svoje razumevanje profila tveganj celotne skupine. Priporoča se največja možna stopnja usklajenosti in preglednosti teh nadzornih organov in jasna razmejitev njihovih odgovornosti.

1.10

EESO pozdravlja uvedbo neobveznega režima, ki skupinam omogoča, da poenostavijo upravljanje kapitala na ravni skupine, s čimer se izboljšuje mobilnost kapitala v skupini ter skupini zagotavlja praktičen in pregleden sistem, s katerim izkorišča ugotovitve v zvezi z učinki razpršenosti na ravni skupine in ki ne vpliva na raven kapitalskih zahtev hčerinskih podjetij skupine. Preučiti je treba dejanske ravni kapitala hčerinskih podjetij skupine, ker bo del teh ravni zajet v deklaraciji v zvezi s pomočjo skupine, ne pa v razpoložljivih likvidnih ali enakovrednih sredstvih. EESO ugotavlja, da bodo učinki razpršenosti skupine ustrezni le z uporabo standardne metode za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala in da bi moral predlog omogočati tudi ugotavljanje učinkov razpršenosti skupine brez izkoriščanja pomoči skupine.

1.11

Odbor priporoča, da se ocenijo učinki predlaganega neobveznega režima na konkurenco na lokalni ravni, stopnja varstva potrošnikov tako v običajnih kot kriznih razmerah, ki ne bi smela biti nižja od stopnje, določene s privzetim režimom, ter obrazložitev pravnih in praktičnih vprašanj, vključno z varnostjo čezmejnih prenosov sredstev med različnimi podjetji v skupini, namreč možnih zakonskih omejitev na nacionalni ravni, do prenosov (pomoč skupine) kapitala na hčerinsko podjetje v drugi državi članici.

1.12

EESO pričakuje, da bodo organi ravni II upoštevali rezultate četrte faze količinske študije učinka (QIS4), ki je potekala v času sprejetja tega mnenja.

1.13

EESO vztraja, da je treba izvajanje direktive ustrezno uskladiti, da bi se izognili dodatnim zahtevam, ki niso predvidene v direktivi (goldplating), ali različnim politikam z uporabo možnosti, ki bi ogrozile enotno bonitetno politiko na enotnem trgu.

1.14

EESO poziva Komisijo, naj zagotovi predvidljivost bonitetne prakse, da se zavarovalnicam omogoči stopnja gotovosti, ki jo lahko pričakujejo pri oblikovanju politike tveganja in solventnosti.

1.15

EESO priznava pomembnost Solventnosti II glede vidikov zmanjševanja tveganj, kot je izmenjava zanesljivih podatkov med zavarovatelji in skupnimi skladi za zavarovanje. Ti vidiki omogočajo novim udeležencem na trgu in manjšim operaterjem lažji dostop na trg ter jim omogočajo večjo razpoložljivo zmogljivost in manjšo stopnjo negotovosti glede svojih premij. Zato EESO poziva Komisijo, naj pri pregledu uredbe o skupinskih izjemah za zavarovalniški sektor preuči to povezavo.

1.16

EESO želi pohvaliti Komisijo in odbore Lamfalussy, ker so prevzeli vodilno vlogo v tem procesu reforme v zvezi z uporabo najboljših praks in večjo ozaveščenostjo na celotnem evropskem trgu. Predlagana direktiva določa pravo merilo za številne druge pristojnosti in sektorje finančnih storitev. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

1.17

EESO poziva Komisijo, naj določbe o solventnosti ponudnikov podobnih finančnih storitev ne glede na njihovo naravo uskladi z direktivo Solventnost II v skladu z načelom „enaka tveganja, enaka pravila“. Zaradi nihajočih finančnih trgov se potrošnikom ali upravičencem ne sme odreči enaka dodatna solventnostna zaščita. Za spodbujanje konkurenčnega okolja na finančnem trgu je pomembna tudi zagotovitev enakih pogojev na področju zahtevanega solventnostnega kapitala.

1.18

Načela Solventnosti II morajo biti vodilo za uvedbo novih standardov solventnosti, na primer v okviru pregleda direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje (2) v letu 2008, zlasti v zvezi z opredelitvijo dolžnosti ponudnikov zasebnih pokojninskih sistemov v celotni Uniji.

2.1

Sedanji predlog direktive o novem okviru solventnosti za zasebne zavarovalnice in pozavarovalnice z imenom Solventnost II uvaja revidiran režim, katerega namen je zagotoviti boljšo zaščito zavarovalcev in upravičencev ter izboljšati povezovanje enotnega zavarovalniškega trga EU in mednarodno konkurenčnost tako zavarovalništva EU v celoti kot tudi posameznih zavarovateljev in pozavarovateljev. Poleg tega združuje predlog več generacij direktiv o zavarovanju v eno samo preoblikovano direktivo. Ta okvir je treba uporabljati v zvezi z zavarovalnicami in pozavarovalnicami.

2.2

S temeljitim in stalnim posvetovanjem z vsemi zainteresiranimi stranmi so Komisija in odbori Lamfalussy, vključno z zakonodajalci in nadzorniki, prevzeli vodilno vlogo v zvezi z uvedbo vrhunskih praks po vsem svetu zlasti na področju finančnih storitev. Zato je Solventnost II eden od najbolj razvitih sklopov pravil o solventnosti zavarovalnic na svetu, s katerim je Evropa daleč pred večino drugih pristojnosti. Vendar je treba na posvetovanjih o takšnih reformah nameniti ustrezno pozornost mnenjem zaposlenih in potrošnikov, na katere se izid postopka neposredno nanaša. EESO poziva Komisijo, naj za ta posvetovanja vzpostavi ustrezne forume, kot je FIN-USE.

3.1

Cilj predlaganega okvira solventnosti je večja finančna stabilnost in zanesljivost evropskega zavarovalniškega trga. To bi moralo biti koristno za konkurenčnost zavarovalništva EU v celoti, posameznih zavarovateljev in pozavarovateljev ter potrošnikov v smislu varnosti. Zanesljivi zavarovalniški trgi so zelo pomembni za socialno in gospodarsko strukturo Evropske unije.

3.2

Zavarovanje je predvsem sredstvo za individualno in kolektivno zaščito. Med zavarovalniške stranke spadajo zasebna gospodinjstva, mala in srednje velika podjetja, velika korporacije, združenja in javni organi. Obveznosti zavarovalniških družb zadevajo vzdrževane in tretje osebe ter dejanske stranke zavarovalnih storitev. EESO se tega učinka na vsakdanje življenje evropskih državljanov še posebej zaveda. Poleg pomembne vloge, ki jo ima na trgih zavarovanja za primer smrti, zavarovalniški sektor postaja pomemben ponudnik varčevalnih programov. Zavarovanje je del upravljanja sistemov socialne varnosti, kot so pokojnine (nordijske države), odškodnine za delavce (Belgija, Finska, Portugalska) in nacionalni sistemi zdravstvenega varstva (Irska, Nizozemska), pogosto v okviru, ki zajema predstavnike delavcev. Zavarovanje zagotavlja zaposlenim ugodnosti, ki so vse bolj pomembne za delovno silo, tj. pomembno zainteresirano stran. Poleg tega zagotavlja zaščito pred novimi tveganji, kot so naravne nesreče, zavarovanje pridelka in tudi terorizem, včasih prek partnerstev med (po)zavarovatelji in vladami.

3.3

Zavarovalniški trg deluje kot pomemben vzvod za celotno gospodarstvo, ker podpira pobude in vzpostavlja zaupanje, ter je tudi sam znaten gospodarski dejavnik, saj omogoča ohranjanje delovnih mest za skoraj milijon zaposlenih v Evropi (3). Komisija je ocenila, da vključuje predlagana direktiva dodatne naložbe v višini 2 do 3 milijarde EUR za zavarovatelje in nadzornike. Pričakuje se, da bo zelo velik del teh naložb namenjen človeškemu kapitalu, s čimer se bodo zagotovila visokokvalificirana delovna mesta na lokalni ravni (med drugim tudi za skrbnike za tveganje, aktuarje, strokovnjake za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo ter nadzornike za skladnost). EESO meni, da bi morala ta naložba zagotoviti vrednost za vse zainteresirane strani, vključno s potrošniki in upravičenci.

3.4

Poleg neposrednih delovnih mest zagotavlja distribucija zavarovalniških proizvodov prek zastopnikov in posrednikov ter njihovih zaposlenih zagotavlja dodatni milijon delovnih mest.

Z naložbami, ki znašajo več kot 6 000 milijard EUR (4), so zavarovalnice in pozavarovalnice pomembni institucionalni vlagatelji. Zato so odgovorne za primerno preoblikovanje posameznih premij v sklad finančnih sredstev glede na tveganja ter za srednje- in dolgoročno varnost zavarovalcev in upravičencev.

3.5

Gospodinjstva, mala in srednje velika podjetja, večje korporacije, združenja in javni organi prispevajo premije, ki znašajo več kot 5 % BDP za življenjska zavarovanja (5) in več kot 3 % za neživljenjska zavarovanja. Stopnja rasti zavarovanja je višja od gospodarske rasti v celoti večino časa tudi na zrelih trgih. Naložbe zavarovateljev znašajo več kot 50 % BDP (6), od česar so polovica od teh naložb sredstva s stalnim donosom in posojila (7), skupne naložbe s spremenljivimi donosi zavarovateljev pa znašajo četrtino evropske tržne kapitalizacije (8).

3.6

Čeprav je nedavno v zavarovalniškem sektorju prišlo do veliko združitev, je v Evropi še vedno približno 5 000 zavarovalniških družb (9). Nekatere velike finančne skupine imajo različne hčerinske zavarovalnice v različnih državah. Strukture skupin v zavarovalništvu lahko vključujejo različne dejavnosti v zavarovalništvu (pozavarovanje, življenjsko in/ali neživljenjsko zavarovanje, zavarovalno posredovanje) ali v splošnem smislu finančnih storitev (vključno z bančnim zavarovalništvom in hipotekami). Poleg tega so lahko skupine sestavljene iz materinskih in hčerinskih podjetij, vendar vključujejo tudi skupna podjetja, holdinge itn. Dvajset največjih skupin zbere približno polovico evropskih prihodkov od premij (10). Znaten tržni delež imajo vzajemne in kooperativne zavarovalniške družbe. Te kooperativne zavarovalniške družbe so pogosto dejansko povezane z velikim številom organizacij civilne družbe in imajo 30 % skupnih prihodkov od premij v Evropi (11).

3.7

Trenutna finančna kriza, ki so jo sprožile dejavnosti hipotekarnih kreditov z velikim tveganjem v ZDA, dokazuje potrebo po kakovostnih in natančnih standardih solventnosti, ki bodo zavarovalniškim družbam omogočili, da svoje obveznosti izpolnijo tudi pod prisilo. K uresničitvi tega cilja bodo prispevali predpisi, načini upravljanja in testi izjemnih situacij.

4.1

Komisija je v skladu s svojim programom za boljšo pripravo zakonodaje obsežno in temeljito pripravila direktivo o solventnosti II, pri čemer je upoštevala pravila za preoblikovanje tovrstnih dokumentov. Številne kakovostne in količinske ocene učinkov ter posvetovanja so zagotovili, da je bilo upoštevanih veliko težav industrije in nadzornih organov. Načrtujejo se tudi novi temeljiti pregledi in posvetovanja.

4.2

Predlog Komisije je t. i. „direktiva Lamfalussy“, ki temelji na štiristopenjski strukturi Lamfalussyjeve arhitekture finančnih storitev. Določbe na 1. ravni iz direktive temeljijo na načelih in zagotavljajo podlago za sprejetje izvedbenih ukrepov na 2. ravni ter vsebujejo navodila za nadzorno konvergenco na 3. ravni postopka. Cilj tega pristopa je omogočiti takojšnje sprejetje novega režima, da bi izražal spremembe na trgu, mednarodni razvoj pravne ureditve na področju računovodstva in (po)zavarovanja, tehnološki razvoj, pridobljene izkušnje in nove metodologije. Določitev podrobnih specifikacij za izračun v členih direktive bi ogrozila glavni smisel tega inovativnega zakonodajnega procesa. Za navedene specifikacije sta ustreznejši 2. in 3. raven.

4.3

Novi režim je strukturiran v obliki treh stebrov, podobno kot pri kapitalskih zahtevah Basla II v bančnem sektorju, vendar izraža posebnosti zavarovalništva. Prvi steber (členi 74-142) določa količinske finančne zahteve, 2. steber (členi 27–34, 36–38, 40–49, 181-183) obravnava postopek nadzornega pregleda in kakovostne zahteve, 3. steber (členi 35, 50–55) pa ureja nadzorno poročanje in javno razkritje. Trije stebri ne delujejo nepovezano, ampak se dopolnjujejo za doseganje ciljev režima. Ustrezno je treba preučiti medsebojne vplive določb iz različnih stebrov.

4.4

Revizija sedanjega režima solventnosti je bila izkoriščena tudi kot priložnost za preoblikovanje 13 direktiv o (po)zavarovalništvu v eno samo poenostavljeno direktivo, v katero so bila vključena nova pravila glede solventnosti. Ta direktiva vsebuje številne nebistvene spremembe za izboljšanje predloga direktive. Členi ali deli členov, ki so zastareli, so bili črtani.

5.1

V zadnjih 30 letih so zaporedne generacije direktiv EU vzpostavile evropski (po)zavarovalniški trg, ki ga ureja skupni sklop pravil, vključno z načeli vzajemnega priznavanja in nadzora v domači državi. S temi direktivami se je vzpostavil trg, ki je odprt za operaterje zunaj EU, pri čemer so prav tako spodbudile zavarovatelje EU k širitvi na trge zunaj EU predvsem v Severno Ameriko, Azijo in države, ki so lahko kandidatke za članstvo v EU v prihodnosti.

5.2

Predlagani najsodobnejši predpisi v zvezi s solventnostjo zagotavljajo, da so zavarovatelji finančni trdni in zmožni upreti se neželenim dogodkom, da bi izpolnili pogodbene zahteve zavarovalcev in zagotovili stabilen finančni sistem. Vendar je treba poudariti, da so do takšne dodatne zaščite upravičeni vsi potrošniki teh finančnih storitev. Nadzor zavarovalnic se ne izvaja za številne operaterje na trgu, na primer ponudnike poklicnih pokojnin ali prihrankov in investicijske družbe.

5.3

Zaradi usklajenih pravil glede solventnosti niso bolj zaupljivi le potrošniki, ampak tudi nadzorniki. Takšno zaupanje je ključna značilnost, da se zagotovi dejansko delovanje evropskega trga z vzajemnim priznavanjem in nadzorom v matični državi. Vendar so sedanja pravila EU glede solventnosti (Solventnost I) zastarela. Ne upoštevajo posebnih tveganj subjekta, ki zagotavlja zavarovalno kritje, zaradi česar so zahteve glede solventnosti za podjetja z različnimi profili tveganj enake. Poleg tega je cilj sedanjih pravil glede solventnosti predvsem finančna skladnost s pristopom, ki temelji na pravilih, dobro upravljanje pa je manj pomembno; ta pravila obravnavajo neustrezno tudi nadzor skupin. Poleg tega imajo države članice na podlagi sedanjega zakonodajnega okvira EU preveč možnosti za nacionalna odstopanja, s čimer so ogroženi učinkovitost nadzora večnacionalnih posegov in enaki konkurenčni pogoji. Zaradi teh pomanjkljivosti je namesto sedanjega režima pomembnejši industrijski, mednarodni in medsektorski razvoj. To pomeni, da izražajo novi standardi o solventnosti iz predloga direktive trend, ki so ga vzpostavili že operaterji, ki se zavedajo tveganja, in nadzorniki iz različnih držav.

5.4

V nasprotju z okvirom Solventnost I so cilj reforme namesto pravil, ki ne upoštevajo posebnih profilov tveganj podjetij, dejansko doseganje kakovosti obvladovanja tveganja v podjetju ter določitev načel in ciljev.

Prav tako je cilj reforme usklajevanje nadzora v vsem Evropskem gospodarskem prostoru.

5.5

Najprej bo novi sistem nadzornikom in zavarovateljem dejansko zagotovil razvita orodja solventnosti, ne samo da bi se uprli neželenim dogodkom v zvezi z zavarovalnimi tveganji, kot so poplave, nevihte ali velike avtomobilske nesreče, ampak tudi za tržna, kreditna in operativna tveganja. V nasprotju s sedanjo zakonodajo bodo morali zavarovatelji in pozavarovatelji zadrževati kapital v sorazmerju z njihovim splošnim tveganjem glede solventnosti, pri čemer se ne upoštevajo le količinski dejavniki, ampak tudi kakovostni vidiki, ki vplivajo na izpostavljenost podjetja tveganju.

5.6

Novi sistem temelji na gospodarskem pristopu, ki je občutljiv na tveganje in katerega cilj je zagotoviti, da se resnična osnovna izpostavljenost tveganju in sredstva za zmanjševanje tveganja podjetij ustrezno izražajo, s čimer se preprečujejo možnosti arbitraže v zvezi z zakonodajo, ki lahko izkrivi in oslabi zaščito, ki je na voljo zavarovalcu. To prav tako pomeni, da bi morale kapitalske zahteve omogočiti optimalno razporeditev kapitala in spodbujati k boljšemu notranjemu obvladovanju tveganj.

5.7

Poleg tega poudarja Solventnost II odgovornost upravljanja zavarovateljev v zvezi z zagotavljanjem dobrega obvladovanja tveganj, pri čemer je njen cilj tudi dobra praksa v industriji. Zavarovatelji si bodo morali prizadevati za dejavno določitev, merjenje in obvladovanje tveganj ter upoštevati vse dogodke v prihodnosti, kot so novi poslovni načrti ali morebitne hujše nesreče, kar bi lahko vplivalo na njihovo finančno stanje. Poleg tega bodo morali zaradi predlagane reforme oceniti svoje potrebe po kapitalu glede na vsa tveganja z lastno oceno tveganja in solventnosti (ORSA), medtem ko bo postopek nadzornega pregleda (PNP) preusmeril pozornost nadzornikov od pravno-formalne skladnosti in spremljanja kapitala k oceni dejanskih profilov tveganj zavarovateljev in kakovosti njihovih sistemov obvladovanja in upravljanja tveganj na primer z mehanizmi zgodnjega opozarjanja in testi izrednih situacij. Reforma hkrati spodbuja tudi nadzorno sodelovanje in konvergenco, na primer z okrepitvijo vloge Odbora evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine (CEIOPS), kot koraka k večjemu poenotenju nadzora finančnih storitev, ki ga EESO podpira.

5.8

Tretji pomemben vidik je poskus izboljšanja učinkovitosti nadzora zavarovalniških skupin z nadzornikom skupin v matični državi. Nadzor skupin bo zagotovil, da se tveganja za celotno skupino vedno upoštevajo, in hkrati omogočil skupinam, da delujejo bolj učinkovito, pri čemer bo vsem zavarovalcem zagotovljena visoka stopnja zaščite. Nadzornik skupin bo imel posamezne obveznosti, ki jih bo moral izpolnjevati v tesnem sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi nadzorniki, pri čemer bo njegova obveznost tudi poiskati rešitve v zvezi z omejenim številom zadev. Lokalni nadzorniki bodo spodbujani k aktivnemu sodelovanju v kolegiju nadzornikov, saj imajo pravico do soodločanja, dokler obstaja možnost dogovora. Nadzor skupin vključuje drugačen pristop, ki se mora uporabiti, da bi ugotovili gospodarsko stanje in možnost razpršenosti tveganj takšnih skupin.

5.9

Končno uvaja direktiva Solventnost II večjo preglednost in objektivnost v smislu informacij, ki jih zagotovi podjetje o svojem finančnem stanju in s tem povezanimi tveganji ter v smislu procesov nadzornega pregleda. Zdaj se nadzorne prakse še vedno razlikujejo med državami članicami, kar omogoča arbitražo v zvezi z zakonodajo. Za evropsko politiko o teh zadevah in zavarovatelje, ki dejansko želijo vstopiti na nov nacionalni trg, je pomembno, da nadzorne prakse niso le objektivne in pregledne, ampak tudi predvidljive in dobro dokumentirane.

6.1.1

Z določitvijo količinskih zahtev za zavarovalnice uporablja novi režim celosten pristop bilančne vsote, na podlagi katerega so vsa sredstva (12) in obveznosti vrednotena v skladu s pristopom, ki je skladen s trgom, ter v katerem se vsa izmerljiva tveganja, povezana z njimi, izražajo izrecno v smislu kapitalskih zahtev. Vrednotenje sredstev in obveznosti na ravneh, ki so usklajene z njihovimi trgovinskimi pogoji, zagotavlja njihovo objektivno vrednotenje in medsebojno skladnost. Prav tako zagotavlja, da se za vsako opcionalnost, ki velja za to vrednotenje, dodeli ustrezna vrednost. Realistično vrednotenje, usmerjeno v prihodnost, je najučinkovitejša zaščita pred morebitno pristranskostjo, ki bi lahko ogrozila vse pravice zainteresiranih strani.

6.1.2

V tem vrednotenju so pomembne zlasti zavarovalno-tehnične rezervacije, tj. obveznosti do zavarovalcev in drugih upravičencev. Vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki je skladno s trgom, se doseže z izračunom najboljše ocene, ki je enaka povprečju, ovrednotenem glede na verjetnost, prihodnjih denarnih tokov ob upoštevanju časovne vrednosti denarja, vključno z mejo tveganja. Ta pristop bi moral zagotoviti, da je skupna vrednost tehnično-zavarovalnih rezervacij enaka znesku, ki bi ga potrebovala tretja oseba, da bi prevzela osnovni zavarovalni portfelj in izpolnila s tem povezane obveznosti. Za izračun se morajo uporabiti informacije, ki jih zagotovijo finančni trgi, pri čemer mora biti skladen s temi informacijami ter splošno razpoložljivimi podatki o zavarovalnih tveganjih.

6.1.3

Kar zadeva kapitalske zahteve, zajema novi režim solventnosti dve kapitalski zahtevi, tj. zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalni kapital, pri čemer imata različen namen in sta izračunana skladno s tem.

6.1.4

Zahtevani solventnostni kapital določa ciljno raven kapitala, ki bi jo moral zavarovatelj doseči v običajnih operativnih pogojih in pod katero se bodo nadzorni ukrepi poostrili. To omogoča postopne nadzorne ukrepe, preden kapital doseže zahtevani minimalni kapital, s čimer dobijo zavarovalci in upravičenci razumno zagotovilo, da bodo obveznosti izpolnjene, ko zapade izplačilo zavarovatelja. Gledano s tehničnega vidika je cilj oblikovati in kalibrirati zahtevani solventnostni kapital, da bi določeval raven kapitala, ki podjetju omogoča pokritje znatnih nepredvidenih izgub in ki temelji na neki verjetnosti neplačila v nekem časovnem obdobju (0,5 % v enoletnem obdobju).

6.1.5

Zahtevani minimalni kapital dejansko izraža raven kapitala, ki bo po potrebi sprožila končne nadzorne ukrepe. Izračun zahtevanega minimalnega kapitala bi moral v primerjavi z zahtevanim solventnostnim kapitalom omogočiti dovolj možnosti, da nadzornim organom zagotovi dovolj možnosti za ustrezno izvrševanje ukrepov.

6.1.6

Dejansko lahko zavarovatelj izračuna zahtevani solventnostni kapital s standardno formulo ali svojim notranjim modelom, ki so ga odobrili nadzorni organi. Standardna formula ustrezno izraža tehnike za zmanjševanje tveganja in učinke razpršenosti ter vsako obliko sposobnosti pokritja izgub delov bilance stanja, ki niso vključeni v razpoložljivi kapital. Pristop predlagane direktive, ki je usmerjen k tveganjem, pomeni, da lahko (delni ali popolni) notranji model ob potrditvi nadzornih organov zamenja standardni izračun, če izraža profil tveganja podjetja bolje. To je pomembna spodbuda k trdnemu notranjemu prepoznavanju in obvladovanju tveganj, kakor tudi k usposabljanju in zaposlovanju visoko usposobljenega osebja.

6.1.7

Naslednji dejavnik, ki je v skladu s ciljem, da se spodbudi dobro notranje upravljanje, je uvedba načela preudarne osebe v naložbeni politiki, ki bi onemogočilo določanje umetnih meja naložb ter zahtevalo visokokakovostne standarde in ustrezno odgovornost za vsako materialno tveganje v zvezi z izračunom kapitalskih zahtev.

6.1.8

Ob upoštevanju zapletenosti zahtev je treba opozoriti, da vključuje sedanji predlog določbe, ki omogočajo sorazmernega in obvladljivega izvajanje zahtev 1. stebra. To je pomembno zlasti za mala in srednje velika podjetja. Vendar se to načelo sorazmernosti ne sklicuje na obseg tveganj, temveč na značilnosti in zahtevnost tveganj, s katerimi se soočajo podjetja. Za mala in srednje velika podjetja veljajo podobna splošna bonitetna načela, če je njihov profil tveganja enak profilu drugih podjetij. Njihove stranke in upravičenci uživajo enako raven zaščite.

6.2.1

Predlog Komisije o solventnosti II določa postopke in orodja za nadzorne dejavnosti in preglede, vključno z določitvijo nadzornih pooblastil, določb v zvezi s sodelovanjem med nacionalnimi nadzorniki in nadzorno konvergenco. Določbe 2. stebra obravnavajo tudi kakovostne zahteve podjetij, tj. njihov sistem upravljanja, vključno z učinkovitim sistemom notranjega nadzora, sistemom obvladovanja tveganj, aktuarsko funkcijo, notranjo revizijo, funkcijo spremljanja skladnosti in pravili o zunanjem izvajanju.

6.2.2

Cilj nadzornih orodij je določiti institucije s finančnimi, organizacijskimi ali drugimi značilnostmi, dovzetnimi za oblikovanje večjega profila tveganj, od katerih se lahko v izjemnih okoliščinah zahteva, da so imetniki večjega solventnostnega kapitala od tistega, ki ga določa zahtevani solventnostni kapital, in/ali da z ukrepi zmanjšajo nastala tveganja.

6.2.3

Navedeno načelo sorazmernosti se uporablja tudi za postopek nadzornega pregleda. Nadzorniki morajo izvrševati svoja pooblastila ob upoštevanju obsega, značilnosti in zahtevnosti tveganj posameznega podjetja, da se izognejo nadzorni obremenitvi zlasti pri tistih malih in srednje velikih zavarovalniških družbah, ki so izpostavljene nizki ravni tveganja.

6.2.4

Solventnost II je oblikovana za bolj kakovostno oceno o stanju tveganja podjetja, ki jo izvedejo nadzorniki. Pomembno je, da so nadzorniki v različnih državah, podjetjih in časovnih obdobjih med seboj usklajeni glede ukrepov in odločitev. Ponoviti je treba pomembnost preglednosti, objektivnosti in predvidljivosti nadzornih ukrepov. To je zlasti pomembno v primeru odobritve notranjih modelov.

6.3.1

Preglednost in razkrivanje podatkov javnosti (javno razkritje) podjetij o njihovih finančnih stanjih in tveganjih služita okrepitvi tržne discipline. Poleg tega bi morale zavarovalnice nadzornikom zagotoviti (nadzorno poročanje) količinske in kakovostne podatke, ki jih potrebujejo za učinkovit nadzor in usmerjanje.

6.3.2

Uskladitev javnega razkritja in nadzornega poročanja je pomemben del novega režima, saj obstaja jasna potreba po konvergenci, da bi se zagotovila primerljiva struktura in vsebina po vsej Evropi. To je zlasti pomembno v zvezi z večnacionalnimi skupinami.

6.4.1

V sedanji zakonodaji EU se nadzor skupin obravnava le kot dopolnilni nadzor k nadzoru posameznih subjektov. Nadzor na ravni posameznih subjektov ne ločuje, ali je pravna oseba del skupine (npr. hčerinsko podjetje) ali ne. Zato je nadzor skupin le dodaten nadzor k nadzoru posameznih subjektov z enim samim namenom oceniti učinke odnosov med skupinami na posamezno podjetje. Tako sedanji režim solventnosti EU ne upošteva gospodarskega stanja zavarovalniških skupin in dejstva, da se obvladovanje tveganja na ravni skupine opravlja pogosteje kot na ravni posameznih subjektov. Cilj predlog o solventnosti II je poiskati primernejše načine nadzora skupin s spreminjanjem načina opravljanja nadzora posameznih subjektov in nadzora skupin v skladu z nekaterimi pogoji.

6.4.2

Za vsako zavarovalniško skupino se kot „nadzornik skupine“ imenuje enotni organ, ki je odgovoren predvsem za vse ključne vidike nadzora skupin (solventnost skupine, transakcije znotraj skupine, koncentracija tveganja, obvladovanje tveganja in notranji nadzor). Vendar si morata nadzornik skupine in nadzornik posameznega subjekta na zahtevo samodejno izmenjevati podatke in druge pomembne informacije. Poleg tega se mora nadzornik skupine pred pomembno odločitvijo posvetovati z zadevnimi organi za nadzor posameznih subjektov, pri čemer morajo ti organi storiti vse, da se sprejme skupna odločitev, čeprav v primeru odobritve notranjega modela skupine o tem dokončno odloča nadzornik skupine. Te določbe morajo zagotoviti, da bodo nadzorniki skupin in nadzorniki posameznih subjektov bolje razumeli profil tveganja celotne skupine in da se posledično imetnikom polic v vsakem posameznem subjektu skupine zagotovi večje varstvo.

6.4.3

Poleg boljšega koncepta nadzora skupin predlog uvaja inovativen podporni program skupine. Skupine, ki bi spodbujale upravljanja kapitala na ravni skupine, lahko zaprosijo za pridobitev dovoljenja, da sprejmejo pravila v skladu s podpornim programom skupine. Skupinam, ki pridobijo dovoljenje, da sprejmejo pravila v skladu s podpornim programom skupine, bo v skladu z jasnim številom pogojev dovoljeno izpolniti del zahtevanega solventnostnega kapitala (ne zahtevanega minimalnega kapitala) hčerinskih podjetij z izjavo o pomoči skupine (finančna, zakonsko izvršljiva obveznost matičnega podjetja do hčerinskega podjetja, da ji po potrebi zagotovi kapital). Da bi omogočili učinkovito delovanje podpornega programa skupine, je v nadzor posameznih subjektov vključenih nekaj dodatnih odstopanj. Ko se vzpostavi režim pomoči skupine, je v primeru izrednih situacij (breach of the solo SCR) predviden poseben postopek, na podlagi katerega nadzorniki posameznih subjektov in nadzorniki skupine izvajajo usklajene ukrepe. Ta režim bi se moral uporabljati enotno po vsej Uniji.

6.4.4

Ker podporni program skupine omogoča, da se zahtevani solventnostni kapital hčerinskih podjetij zadržuje nekje drugje v skupini, zagotavlja zavarovalniškim skupinam praktičen in pregleden ukrep, s katerim lahko izkoristijo poznavanje učinkov razpršenosti, medtem ko posamezna hčerinska podjetja izpolnjujejo enako raven kapitalskih zahtev, kot da ne bi bila del skupine. Iz teh razlogov je treba vzpostaviti ustrezen nadzor, da se zagotovi takojšnja prenosljivost kapitala, kadar je potreben. Obstoj in uporabo izjav o pomoči skupine javno razkrijeta matično podjetje in zadevno hčerinsko podjetje.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/18

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO), ki podpira cilje skupnega programa Eurostars, poudarja, da je treba pri sprejemanju novih politik in programov EU za raziskave, razvoj in inovacije, prilagojenih malim in srednje velikim podjetjem (MSP) in usmerjenih v njihove dejanske potrebe, upoštevati različne kategorije in velikosti MSP ter različne sektorje, v katerih delujejo.

1.2

EESO pozdravlja predlog držav članic za sprejetje skupnega programa Eurostars za podporo MSP, ki se ukvarjajo z raziskavami in razvojem (R&R), in ugotavlja, da bi moral biti program na voljo vsem MSP iz držav, ki v njem sodelujejo, in ki želijo biti udeležena pri inovativnih procesih.

1.3

EESO poudarja, da je treba določiti instrumente, ki bodo omogočili, da se programu pridružijo vse države članice EUREKA, ki niso vključene v skupni program Eurostars.

1.4

EESO ima pomisleke glede merila za sodelovanje (1) v skupnem programu Eurostars, ki omejuje možnost sodelovanja na MSP, dejavne na področju raziskav in razvoja, v katerih se 10 % ali več polno zaposlenih delavcev ukvarja z raziskavami ali ki raziskovalnim dejavnostim namenijo 10 % ali več letnega prihodka. Ta omejitev sicer velja le za MSP, dejavna na področju R&R, ki so pobudniki projekta (vodja projekta), vendar še vedno ostaja dejstvo, da opredelitev MSP, ki se ukvarjajo z R&R, temelji na kodificiranih kazalnikih, ki ne upoštevajo različne vrste „nekodificiranega znanja“ (2), čeprav je za visokoinovativne procese pogosto značilno ravno „tiho znanje“ (tacit knowledge) (3).

1.5

Zato EESO znova poudarja načelo, da je za pošteno konkurenco med predlaganimi projekti treba projekte izbirati na podlagi odličnosti njihove vsebine, vodstvenih sposobnosti na področju raziskav in razvoja ter skladnosti s cilji programa, pri čemer se ne sme izključiti velikega deleža inovativnih MSP, ki želijo sodelovati v programu Eurostars. Poleg tega je treba predvideti financiranje programov usposabljanja, ki bi usposobili strokovnjake na področju upravljanja za učinkovit prenos tehnologij z raziskav na izdelke, ki jih je mogoče tržiti.

1.6

V zvezi s tem EESO poziva, da se v skladu z ustreznimi postopki v okviru skupnega programa Eurostars oblikuje posebna proračunska postavka za transnacionalne pobude, ki jih izvajajo države članice v sodelovanju z organizacijami MSP, ki so pripravljene podpreti seznanjanje širših krogov MSP z informacijami, koristnimi za MSP, o rezultatih projektov Eurostars. Drug način za večjo „odgovornost“ MSP, ki so zainteresirane za uspeh programa Eurostars, bi bilo oblikovanje skupne baze podatkov in večjezičnih spletnih platform za posamezne sektorje, ki bi jih vzpostavili in spodbujali socialni partnerji in organizacije MSP.

1.7

EESO izraža pomisleke glede merila za določitev prispevka MSP k skupnim stroškom projektov, povezanih z dejavnostmi R&R. Pojasniti je treba, da bi v skladu s sedanjimi zahtevami skupnega programa Eurostars MSP morala skupaj prispevati najmanj 50 % stroškov projekta, povezanih z raziskavami in razvojem. Ker bo to merilo izločilo mnogo tržno usmerjenih MSP, je treba pri vmesni oceni programa Eurostars razmisliti o možnosti znižanja tega praga na 25 % (4).

1.8

Poleg tega bi morale zainteresirane države članice in nacionalni organi držav EU v različnih fazah spremljanja učinka in razširjanja rezultatov upoštevati pomisleke EU in nacionalnih organizacij MSP ter drugih akterjev s področja raziskav. Redna preverjanja svetovalne skupine EU za MSP ter raziskave in razvoj bi lahko postala stalno sredstvo tehničnega svetovanja za države članice in druge organe na evropski ali nacionalni ravni. V zvezi s tem bi lahko med spremljanjem, izvajanjem in razširjanjem rezultatov pri dejavnostih svetovalne skupine sodelovala tudi opazovalna skupina EESO za enotni trg skupaj z interesno skupino malih in srednjih podjetij.

1.9

EESO poudarja, da je treba skupni program Eurostars izvajati pregledno in nebirokratsko, da bodo MSP lažje prejemala informacije, bila udeležena in zlasti aktivno sodelovala pri spremljanju z ustreznimi institucijami, zainteresiranimi za raziskave in razvoj. V skladu s tem bi financiranje projektov moralo potekati v obliki pavšalnih zneskov, če pa pavšalni zneski niso v skladu z nacionalnimi programi, pa v obliki pavšalne stopnje.

1.10

Za učinkovito izvajanje programa Eurostars je treba okrepiti regionalne inovacijske mreže, da bodo lahko pri podpori inovativnim MSP zagotavljale storitve „vse na enem mestu“ in jim omogočale učinkovit dostop do evropskih finančnih sredstev za raziskave in razvoj. Za boljše poznavanje posebnih programov financiranja za MSP, ki se ukvarjajo z R&R, bi bilo na primer treba okrepiti in bolje usklajevati povezave med mrežami EUREKA, drugimi obstoječimi javnimi ali zasebnimi telesi ter evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi organizacijami MSP. Financirati bi bilo treba niz dogodkov, ki bi jih pripravile organizacije, ki zastopajo MSP, na katerih bi MSP in zainteresirane organizacije seznanjali s smislom in pomenom inovacij ter vlogo, ki jo bodo imele za prihodnost EU.

1.11

Rezultate izbire projektov, ki so jih v okviru programa Eurostars predlagala MSP iz različnih sektorjev (5), bi mreža EUREKA morala objaviti na spletu. Pripraviti bi bilo treba tudi kratek seznam projektov z izredno inovativno vsebino, ki sicer izpolnjujejo pogoje, vendar niso prejeli finančne podpore. Seznam bi vseboval nacionalne javne in zasebne vlagatelje za primer, če bi program potreboval dodatna finančna sredstva.

1.12

Učinkovito usklajevanje med nacionalnimi organi, pristojnimi za MSP in politike R&R, in mrežo EUREKA mora biti dosledno ter v skladu s potrebami, ki jih izrazijo organizacije MSP in druge zainteresirane strani (med drugim javne in zasebne raziskovalne ustanove). EESO poziva ustrezne evropske institucije, države članice ter slovensko in francosko predsedstvo EU, naj zagotovijo, da bo usklajevanje potekalo v skladu s pričakovanji MSP in cilji programa.

1.13

EESO opozarja, da je treba v zvezi z udeležbo MSP v programih financiranja R&R in skupnem programu Eurostars skrajšati dolgo obdobje med oddajo predloga in odobritvijo s strani EU, kar bi MSP spodbudilo k predložitvi projektov.

1.14

EESO poudarja, da mora Evropska komisija za boljšo in večjo uporabo finančnih sredstev za R&R v malih in srednje velikih podjetjih preučiti možnost prenosa neuporabljenih sredstev, namenjenih MSP v poglavju „Sodelovanje“ 7. okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj (7. OP) (ki predstavlja 15 % proračuna za „Tematske prioritete“ v 6. OP), na program „Zmogljivosti“ (CRAFT itd.), ki je bolj osredotočen na MSP.

1.15

EESO poziva, naj se več pozornosti nameni nesorazmernim administrativnim bremenom za MSP, ki so lahko do desetkrat večja kot bremena za velika podjetja (6). Zaželeno bi bilo tudi zmanjšanje stroškov upravljanja in poenostavitev prijavnih postopkov za MSP, ki so se odločila sodelovati v programih R&R z drugimi evropskimi in internacionalnimi partnerji. EESO želi, da bi se rešilo tudi vprašanje pravic intelektualne lastnine in evropskih patentov (7), saj trenutno stanje ovira konkurenčnost in inovativnost v Evropi. Poleg tega so lahko dostopno patentiranje in dostopne pravice intelektualne lastnine (8) pomembna prednost pri krepitvi partnerstev med podjetji, ki sodelujejo v mednarodnih projektih.

2.1

V Evropski listini o malih podjetjih, ki je bila sprejeta leta 2000, so se voditelji držav članic EU dogovorili, da morajo mala podjetja veljati za glavne nosilce inovacij, zaposlovanja ter socialnega in lokalnega povezovanja v Evropi (9). Komisija je oktobra 2007 napovedala tudi pripravo zakona o malem gospodarstvu za Evropo (10), v katerem bo določen paket ukrepov za spodbujanje podjetništva, podjetniške kulture ter dostopa do znanja in sposobnosti (11). V letu 2008 bo Komisija poleg tega preučila vrsto pobud v zvezi z MSP (12), da bi povečala njihovo sodelovanje v programih EU.

2.2

Na podlagi tega je bil pripravljen predlog za poseben skupni program Eurostars. Program je bil razvit v skladu s členom 169 Pogodbe ES in naj bi dopolnjeval ter se osredotočal na dejavnost „Raziskave v korist MSP“ v okviru 7. OP. Upravlja ga EUREKA, vpeljalo pa ga je skupaj 22 držav članic in pet drugih držav EUREKA (Islandija, Izrael, Norveška, Švica in Turčija). Trenutno ima program Eurostars 30 članic: Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Islandija, Irska, Italija, Izrael, Latvija, Litva, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Madžarska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Združeno kraljestvo.

2.3

V 7. OP je bilo prevzetih mnogo ukrepov, ki so bili predlagani ob pregledu 6. OP (13), da bi zapolnili vrzel v politikah za MSP. 7. OP vključuje strategijo za MSP s tako kvalitativnimi kot kvantitativnimi ukrepi za spodbujanje ukrepanja na nacionalni in regionalni ravni. Cilj je ustvariti grozde in mreže podjetij, izboljšati vseevropsko sodelovanje med malimi podjetji z uporabo informacijske tehnologije, razširjati najboljše prakse v zvezi s sporazumi o sodelovanju in podpirati sodelovanje med malimi podjetji (14).

2.4

23 milijonov MSP, ki so registrirana v EU, predstavlja 99 % vseh podjetij in ustvari dve tretjini evropskega prihodka, so pa tudi glavni akterji na področju trajnostnega razvoja (15). Vendar je treba ta podjetja za večjo konkurenčnost racionalizirati in ponovno organizirati v povezano celoto s kritično maso, da bodo lahko izkoristila razvoj posebnih skladov tveganega kapitala, znanstvenih parkov, inkubatorjev in regionalnih inovacijskih politik (16).

2.5

Poleg tega je bilo v poročilu Flash Eurobarometer poudarjeno, da nenaklonjenost Evropejcev tveganju in njihovo pomanjkanje podjetniškega duha lahko ovira rast MSP (17). Posebej pomembno je zato tudi ukrepanje za povečanje veljave poklica podjetnika in ozaveščenosti javnosti o njegovi odločilni vlogi pri inovacijah, gospodarskem napredku in blaginji na splošno. Lizbonske cilje bo mogoče doseči le z odgovornim, energičnim in domiselnim podjetništvom, ki se lahko čim bolje razvija (18).

2.6

Vendar pa posebni ukrepi, ki jih sprejmejo države članice za podporo MSP, niso vedno spodbudni in v podporo transnacionalnemu sodelovanju na področju raziskav in prenosa tehnologije. Zaradi sprememb na trgih in internacionalizacije vrednostnih verig se morajo evropska MSP sedaj prilagoditi močni svetovni konkurenci in si prizadevati za stalne inovativne procese v vse širšem mednarodnem okviru. Skupni program Eurostars bi moral nagraditi MSP ter javne in/ali zasebne raziskovalne ustanove, ki si posebej prizadevajo za podporo projektov R&R, razširjanje njihovih rezultatov ter prenos znanja in pomoč pri dostopu do njega. Zlasti bi moral nagraditi projekte z ustanovami ali skupinami in/ali posameznimi MSP, ki običajno manj sodelujejo v takih programih ali imajo težave pri dostopu do njih. EESO poudarja pomen razširitve prispevanja k skupnemu programu Eurostars na vse države članice EUREKA, zlasti na tiste države, ki so k EU pristopile pred kratkim in jim transnacionalni pristop lahko koristi.

2.7

Ciljna skupina skupnega programa Eurostars so MSP, ki se ukvarjajo z R&R, posebno pozornost pa program namenja tržno usmerjenim projektom R&R in transnacionalnim projektom z več partnerji (z najmanj dvema neodvisnima udeležencema iz različnih sodelujočih držav). Pomemben vidik programa je pristop od spodaj navzgor, ki MSP, dejavna na področju R&R, spodbuja k lastni pobudi in strateškim poslovnim inovacijam. Pod takimi pogoji lahko MSP ohranijo svoj nadzor in vplivajo na rezultate raziskav v skladu s poslovnimi priložnostmi.

3.1

Sodelovanje pri raziskovalnih in razvojnih programih v skladu s členom 169 Pogodbe pomeni, da sodelujoče države članice EU v okviru skupnega raziskovalnega programa združijo svoje nacionalne raziskovalne programe. Komisija je na podlagi člena 169 opredelila štiri možne pobude, med katerimi je Eurostars, skupni raziskovalni program za MSP in njihove partnerje.

3.2

Program Eurostars sestavljajo projekti, ki jih predlaga eno ali več MSP, ki se dejavno ukvarjajo z raziskavami in razvojem ter imajo sedež v eni od sodelujočih držav članic. Projekti se lahko izvajajo na vseh področjih znanosti in tehnologije (vendar le v civilne namene). Projekti morajo biti skupni in vključevati najmanj dva udeleženca iz dveh različnih držav, sodelujočih pri projektu Eurostars, ki izvajata različne dejavnosti s področja raziskav, tehnološkega razvoja, predstavitev, usposabljanja in razširjanja ustreznih informacij. Glede na značilnosti MSP gre za kratke projekte, ki lahko trajajo največ tri leta. V dveh letih po zaključku projekta mora biti rezultat raziskav pripravljen za trg.

3.3

Skupni program Eurostars lahko zagotovi pomemben učinek finančnega vzvoda za financiranje Skupnosti: države članice in pet drugih držav članic EUREKA (Islandija, Izrael, Norveška, Švica in Turčija) bo prispevalo 300 milijonov EUR. Skupnost bo temu dodala tretjino prispevka držav članic, kar pomeni, da bo v proračunu programa 400 milijonov EUR javnih sredstev. Če bi stopnje financiranja projektov znašale med 50 in 75 %, bi lahko program Eurostars med svojim trajanjem mobiliziral od 133 do 400 milijonov EUR dodatnih zasebnih sredstev (učinek finančnega vzvoda). Pričakovana udeležba je izračunana na podlagi ocene povprečnih stroškov posameznega projekta Eurostars, ki naj bi znašali 1,4 milijona EUR. S splošno stopnjo financiranja v višini 50 %, javnimi finančnimi sredstvi v višini 0,7 milijonov EUR na projekt in skupnim proračunom za program v višini približno 400 milijonov EUR se lahko financira 565 projektov.

3.4

Prispevek Skupnosti torej zapolnjuje vrzel v financiranju v zgodnji fazi R&R, ko so inovativne dejavnosti še zelo tvegane in bi težko privabile samo zasebne vlagatelje (19). Podpora Skupnosti v obliki javnih naložb v program Eurostars bo več MSP, ki se ukvarjajo z R&R, spodbudila k iskanju zasebnih naložbenih sredstev za razvoj inovativnih izdelkov ali storitev.

3.5

V zvezi s financiranjem bi bilo treba razmisliti o davčnih olajšavah za vlaganja v R&R v državah članicah, ki bi bile privlačne za vlagatelje celo v najbolj neugodnih primerih, saj bi ti lahko izkoristili vsaj te olajšave. Prednost za MSP pa je alternativna možnost financiranja.

3.6

Vendar obstaja zaskrbljenost, da velik delež MSP ne bo mogel sodelovati pri pobudi EU za konkurenčne inovacije. V skladu z merili, ki jih določa program Eurostars, mora MSP, ki se ukvarja z R&R in ki predlaga projekt, raziskovalnim dejavnostim namenjati najmanj 10 % prihodka ali pa se mora najmanj 10 % polno zaposlenih delavcev ukvarjati s temi dejavnostmi. Tudi če ta omejitev velja le za vodilnega partnerja projekta, lahko še vedno mnogo malih podjetij odvrne od tega, da bi predlagala inovativne projekte. Zato se lahko zgodi, da bo program privabil zgolj že uveljavljena podjetja s področja visoke tehnologije, ki bi si lahko zagotovila druge primernejše oblike financiranja.

3.7

Poleg tega so stroški R&R v nekaterih državah EU zelo pogosto vključeni v druge operativne stroške in jih zato ni mogoče ločeno ugotoviti (20). Opredelitev kazalnikov R&R, ki jih uporablja Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ima torej nekaj pomanjkljivosti, ko se uporablja za inovativna mala podjetja, saj ne upošteva tistih dejavnosti, ki se obravnavajo kot „nekodificirano znanje“, ki ga je težko izraziti s številkami (21).

3.8

V skladu z merili OECD spadajo v visokotehnološki sektor tista podjetja, ki več kot 4 % prihodka namenijo za R&R. Ta sektor celo v visoko razvitih gospodarstvih ustvari približno 3 % BDP, kar pomeni, da 97 % vseh gospodarskih dejavnosti in večina inovativnih procesov poteka v sektorjih, ki jih OECD opredeljuje kot sektorje „srednje“ ali „nizke tehnologije“ (22). Te številke kažejo, da bi bil visok odstotek inovativnih podjetij izključenih, če bi dostop do programa financiranja omejili z 10-odstotnim pragom. Tako ta evropska pobuda ne bi spodbudila pozitivnega odnosa do inovacij.

3.9

Zato EESO meni, da bi bilo treba projekte izbirati na podlagi odličnosti in skladnosti s cilji programa ter odpraviti 10-odstotni prag v zvezi z R&R.

3.10

Še ena zahteva programa Eurostars se glasi, da morajo biti sodelujoča MSP, ki se ukvarjajo z R&R, sposobna opraviti večino dela, povezanega z R&R. Sodelovanje s partnerji, ki so lahko druga MSP, lokalni grozdi, velika podjetja, ki sprejemajo cilje programa, raziskovalne ustanove ali univerze, ne bi smelo biti izključeno. Poleg tega bi moral pojem „grozd“ upoštevati tudi potrebo, da imajo MSP, ki izvajajo dejavnosti R&R, lokacijo v bližini univerz ali visokošolskih ustanov, da bi tako okrepili interakcijo med partnerjema, ki bi koristila obema.

3.11

V zvezi s posameznimi prispevki inovativnih MSP, ki sodelujejo v programu Eurostars, je pomembno pojasniti, da morajo MSP, ki se ukvarjajo z R&R, skupaj pokriti najmanj 50 % stroškov R&R v okviru projekta. Ker to merilo lahko izključi mnogo tržno usmerjenih MSP, je treba pri vmesni oceni programa Eurostars razmisliti o možnosti znižanja tega praga na 25 % (23).

3.12

Podrobneje je treba pojasniti povezavo z drugimi finančnimi instrumenti Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP). Poleg tega je treba program financiranja oblikovati bolj prožno in ga prilagoditi potrebam MSP, pri tem pa upoštevati pozitivne izkušnje z jamstvenimi skladi za raziskave in razvoj, da bi tako podjetjem ponudili daljšo poslovno perspektivo.

3.13

Boljši regulativni okvir z rednim posvetovanjem z organizacijami, ki zastopajo MSP, in drugimi zainteresiranimi stranmi, bo znižal operativne stroške in tveganja, povečal dobiček in pretok tveganega kapitala ter izboljšal delovanje trgov tveganega kapitala, kar bo koristilo zlasti inovativnim MSP. Tovrstno financiranje bo dopolnilo javno podporo v zelo zgodnjih fazah (še pred začetkom) pretvorbe rezultatov raziskav v komercialne predloge.

3.14

Komisija se je zavezala, da bo s skladi tveganega kapitala spodbujala ukrepe za več čezmejnih vlaganj (24). Trg tveganega kapitala v Evropi je razdrobljen in trenutno obsega 27 različnih okolij delovanja, kar neugodno vpliva tako na pridobivanje sredstev kot vlaganje.

3.15

Zato je treba ustvariti boljše okolje za naložbe tveganega kapitala, države članice pa morajo oblikovati spodbude za zasebne vlagatelje, da se bodo vključili v skupne mednarodne raziskovalne projekte (25), ter spodbujati podporne storitve za MSP, usmerjene v pomoč podjetjem, da uspešno prebrodijo začetno fazo.

4.1

Cilj programa Eurostars je pomagati MSP v vseh tehnoloških, industrijskih, pravnih in organizacijskih okvirih, potrebnih za širše evropsko sodelovanje med državami članicami na področju uporabnih raziskav in inovacij. Program bo tako povečal možnosti MSP, ki se ukvarjajo z R&R, da na trgu ponudijo nove in konkurenčne izdelke, postopke in storitve.

4.2

Z internacionalnizacijo projekta se lahko izognemo podvajanju dela na področju inovacij; ta bi morala biti tudi priložnost za sprejem skupnih politik in uvedbo „hitrega ukrepanja“ za zmanjšanje administrativnih bremen (26). S programom Eurostars bi lahko veliko MSP spodbudili, da izkoristijo mednarodno sodelovanje, seveda če so sposobna predlagati in neposredno upravljati projekt. Sodelovanje pri integriranih projektih in mrežah odličnosti pa je treba skrbno načrtovati, da bi se izognili neravnovesju med udeležbo pri projektu.

4.3

Poleg podpore za R&R moramo tudi proučiti, kako lahko vlade z zagotavljanjem ustrezne infrastrukture bolj neposredno podprejo inovacije. Obstaja zelo velika skupnost raziskovalnih „ustanov“, med katerimi so tudi združenja ali raziskovalna podjetja, katerih naloga je podpora inovacijam, zlasti v MSP. Obstajajo tudi znanstvenih parki in „science shops“, inkubatorji, službe regionalnih in lokalnih vlad ter organizacije za prenos znanja. Ti zagotavljajo pomembno podporo mladim MSP s področja visoke tehnologije, pa tudi bolj tradicionalnim podjetjem, ki razmišljajo o prehodu k strategijam, usmerjenim v inovacije. Slovensko predsedstvo EU in za njim francosko bi morali proučiti možnosti za razvoj usklajevanja programa Eurostar na ravni EU in nacionalni ravni. Usklajevanje je treba usmeriti na najboljšo možno raven in se izogniti podvajanju nalog ter tveganju, da bi nastala zmeda med sedanjimi agencijami za MSP.

4.4

Poleg tega je Odbor že večkrat priporočil, da bi bilo treba iz strukturnih skladov Skupnosti nameniti bistveno večji del sredstev za razvoj skupne znanstvene infrastrukture, posebej prilagojene MSP. Za ta namen bi lahko bila zelo uporabna tudi sredstva Evropske investicijske banke (27).

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/23

1.1

Od leta 2001 naprej se Komisija ukvarja z negativnimi posledicami poslovnega neuspeha. Komisija je zlasti poudarila potrebo po večji učinkovitosti stečajnih postopkov. Komisija se je glede na omejene pristojnosti na tem področju osredotočila na zbiranje podatkov o pravnih in socialnih posledicah poslovnega neuspeha, olajšanje ugotavljanja in razširjanja dobrih praks ter na pripravo orodij za zgodnje opozarjanje kot sredstev za zmanjšanje posledic neuspeha.

1.2

EESO podpira poudarek Komisije na potrebi po preseganju posledic poslovnega neuspeha. Dobri nacionalni okvirni pogoji za podjetništvo so ključni za polno izkoriščenje podjetniških možnosti v EU in za ustanavljanje dinamičnih podjetij. Družbeni interes za uspešno podjetništvo, ki je za to pomemben, bi moral biti povezan s politiko spodbujanja nove priložnosti za podjetnike, ki so doživeli poslovni neuspeh.

1.3

Komisija ima prav, ko zatrjuje, da so ustanavljanje podjetij, uspešnost podjetij pa tudi poslovni neuspeh sestavni del tržnega gospodarstva. Upravičeno poudarja, da se zaradi splošnega pomanjkanja družbenega interesa in razumevanja podjetništva dogodkov, kot sta poslovna stiska ali celo poslovni neuspeh, še ne razume v zadostni meri kot normalen gospodarski razvoj in priložnost za nov začetek. EU mora spremeniti to miselnost. Bolj ko so posledice neuspeha povezane s preteklim stečajem, večje je tveganje pri kateri koli novi dejavnosti, to tveganje pa se prenese tudi na vse vpletene v podjetju.

1.4

Zakonodaja v ZDA skuša najti ravnotežje med interesi dolžnikov, upnikov in celotno družbo. Po mnenju EESO naj bi pripravili ustrezne zakone za doseganje takšnega ravnovesja. Plačilna nesposobnost in neplačevanje dolgov lahko povzroči hude težave za upnike in še njih privede v plačilno nesposobnost. Odpis dolgov posameznega podjetja, da bi mu tako dali priložnost za nov začetek, se lahko zdi skrajno nepravično do upnikov. Zakon o plačilni nesposobnosti si mora prizadevati za pravo ravnovesje.

1.5

S stališča družbe nasploh je ohranitev celotnega ali dela podjetja najboljša rešitev. Če je podjetje potencialno uspešno, bodo vsi vpleteni poleg tega imeli korist, če bodo upravljavci rešili plačilno nesposobno podjetje, saj bodo zaposleni lahko ohranili delovna mesta. Če se podjetnik, ki je doživel stečaj, vrne v podjetništvo, s tem ustvari nova delovna mesta. Zaposlitev na katerega koli izmed obeh načinov jasno koristi vsej družbi.

1.6

Razlogi za propad podjetij so različni, tudi če ima podjetnik najboljše namene. Lahko se zgodi, da v začetni fazi ne uspe ustanoviti podjetja, ki bi bilo zmožno preživetja. Še po preteku začetnega obdobja prihodnost podjetja lahko ogrozi pomanjkljiv gospodarski model. Po drugi strani pa potencialno uspešno podjetja lahko propadejo zaradi napak podjetnikov ali pa zaradi drugih razlogov zunaj njihovega nadzora. Taka podjetja lahko rešijo in bi jih morali rešiti stečajni upravitelji, tako da bi se ohranilo čim več delovnih mest.

1.7

Pomembno je razlikovati med podjetjem in njegovim vodstvom. Vodstvo podjetja lahko doživi poslovni neuspeh, stečajni upravitelj pa lahko reši podjetje in njegove zaposlene. Kadar podjetje propade, je tudi vodstvo podjetja v nevarnosti poslovnega neuspeha zaradi bančnih jamstev, ki jih je dalo, čeprav samo ni goljufalo. Komisija obravnava podjetnike, ki niso zagrešili goljufije. Če so ustvarili uspešno podjetje in so doživeli poslovni neuspeh zaradi pomanjkanja izkušenj ali smole, si zaslužijo novo priložnost; gospodarstvo namreč potrebuje njihovo znanje. Drugi, ki pa doživijo neuspeh zaradi neznanja ali pomanjkanja vizije, verjetno nimajo dosti ponuditi gospodarstvu, četudi lahko najdejo financerje. Nove priložnosti ne zaslužijo vsi podjetniki, ki so doživeli neuspeh.

1.8

Pobuda Komisije je prispevala k začetku reform po vsej EU. Mnoge države članice so že našle navdih v dobrih praksah in političnih sklepih na evropski ravni. Približno tretjina držav članic je predstavila načrte o reformi nacionalne zakonodaje na področju plačilne nesposobnosti. Vendar mora še skoraj polovica držav EU sprejeti prve korake v to smer. Čeprav ima Komisija omejeno pristojnost na tem področju, jo EESO poziva, naj uporabi vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da spodbudi finančne ministre držav članic k ukrepanju. Po mnenju EESO je napredek držav članic na splošno nezadovoljiv.

1.9

EESO v celoti izraža podporo predlogom v sporočilu o zakonodaji o plačilni nesposobnosti, vendar je to seveda odvisno od natančne vsebine zakonodaje, ki bo navsezadnje sprejeta. Ta zajema priznanje negoljufivih stečajev, hitrejšo ustavitev stečajnega postopka za dolg in zmanjšanje pravnih omejitev, rubežev ali prepovedi ter hitrejše sodne postopke. Srednjeročni cilj naj bi bil, da postopki ne bi trajali več kot dvanajst mesecev.

1.10

EESO meni, da bi vse države članice v vsakem primeru čim prej morale dokončati pregled svojih zakonov o plačilni nesposobnosti. Poleg sprememb zakonodaje pa je bistvenega pomena hitra obravnava na sodiščih. Sodni postopek mora biti dobro voden. Te spremembe so v središču programa o novi priložnosti.

1.11

Dejavna podpora podjetjem v težavah pa je drugi poudarek v sporočilu. Ta vidik ni del programa o novi priložnosti, vendar pa je njegov cilj izogibanje stečajem ter ohranjanje podjetij in delovnih mest. V točki 4 so navedeni številni primeri stečajev podjetij, ki bi se jim bilo mogoče izogniti. Cilj sporočila je preprečitev stečajev z zgodnjimi opozorili, začasno zagotovitvijo sredstev in svetovalnimi storitvami.

1.12

Ta program ni posebej uporaben za večino MSP, ker ponuja le malo mehanizmov za zgodnje odkrivanje ogroženih podjetij med desetinami tisočev MSP v vsaki državi članici. Kljub temu se države članice spodbuja, naj čim bolje izkoristijo obstoječe možnosti. Francoski davčni organi na primer zgodaj opozarjajo na morebitne težave z likvidnostjo. Komisija meni, da bi se podporni ukrepi morali osredotočiti na preprečevanje stečajev, strokovno svetovanje in pravočasno posredovanje. Problem se pojavi, ko vodstvo ne uvidi, da je njihovo podjetje ogroženo. Vlade držav članic bodo morale pri razvoju proaktivnih ukrepov, ki bodo prilagojeni načinu delovanja lastnih MSP, sodelovati s poklicnimi združenji računovodij in podpornimi organizacijami MSP.

1.13

Najpomembnejše priporočilo v sporočilu je vsekakor povezano z reformo zakonodaje o plačilni nesposobnosti. To je ključni ukrep za začetek programa o novi priložnosti.

1.14

Mnoge blažje priporočene ukrepe v sporočilu je mogoče uvesti brez sprememb zakonodaje o plačilni nesposobnosti. Ko bo ta spremenjena, bo mogoče uresničiti tudi druge nezakonodajne ukrepe, ki jih predlaga Komisija. Če ne bo sprememb zakonodaje o plačilni nesposobnosti, glavni cilj sporočila Komisije ne bo dosežen.

1.15

EESO meni, da bi se vsaka država članica morala odzvati na to sporočilo tako, da vključi te predloge v nacionalni program izvajanja lizbonske strategije (smernica št. 15).

2.1

Od leta 2001 naprej se Komisija ukvarja z negativnimi posledicami poslovnega neuspeha. Komisija je zlasti poudarila potrebo po večji učinkovitosti stečajnih postopkov. Komisija se je glede na omejene pristojnosti na tem področju osredotočila na zbiranje podatkov o pravnih in socialnih posledicah poslovnega neuspeha, olajšanje ugotavljanja in razširjanja dobrih praks ter v zadnjem času pripravo orodij za zgodnje opozarjanje kot sredstev za zmanjšanje posledic neuspeha.

2.2

To je prispevalo k reformam po vsej EU. Mnoge države članice so že našle navdih v dobrih praksah in političnih sklepih na evropski ravni. Približno tretjina držav članic je predstavila načrte o reformi nacionalne zakonodaje na področju plačilne nesposobnosti. Vendar mora še skoraj polovica držav EU sprejeti prve korake v to smer. Čeprav ima Komisija omejeno pristojnost na tem področju, jo EESO poziva, naj uporabi vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da spodbudi finančne ministre držav članic k ukrepanju. Po mnenju EESO je napredek držav članic na splošno nezadovoljiv.

D

Ukrepi obstajajo

(D)

Ukrepi so načrtovani/delno razpoložljivi

N

Ukrepi ne obstajajo

2.3

Zgornja tabela je vzeta iz sporočila. Četrti, peti in šesti stolpec zadevajo reformo zakonov o plačilni nesposobnosti. Očitno je, da so države članice zelo dejavne na zakonodajnem področju, hkrati pa je razvidno, da je zelo malo držav uveljavilo spremenjene zakone. Če bi skupne vrednosti pod stolpci govorile o zakonodaji v veljavi, te ne bi bile 12 – 15 – 17 – 17, ampak 6 – 6 – 5 – 10. Rezultat 27 držav članic je slab. Počasno ukrepanje ali odsotnost ukrepanja brez dvoma škodi podjetniški dejavnosti v državah članicah. Dokler ne bo prišlo do sprememb, bo namreč možnost propada podjetja velika ovira za podjetništvo.

2.4

V tabeli je mogoče tudi opaziti, da je šest stolpcev, ki obdajajo stolpca, povezana z zakonodajo, bolj ali manj praznih. To je nekoliko presenetljivo, kajti čeprav zakonodaje o plačilni nesposobnosti v večini držav članic niso spremenili, bi bilo mogoče sprejeti druge blažje ukrepe.

2.5

Za primerjavo je EESO zaprosil Komisijo, da mu zagotovi podatke o ZDA, ki jih je mogoče primerjati s podatki iz tabele. V nadaljevanju je razlaga položaja v ZDA:

2.6

Ameriški zakon vsebuje popolnoma drugačno miselnost od zakonov v večini ali kar v vseh državah članicah EU. Pravno stališče večine držav članic sedaj kaže, da to vprašanje v veliki meri preprosto ni razumljeno. Čas, ki je potreben za spremembo zakonov o plačilni nesposobnosti, govori o tem, če se izrazimo po domače – da EU „nima pojma“. Sprememba miselnosti bo pospešila uvedbo novih zakonov. Če pa spremembe ne bo, ne bodo uvedeni niti blažji ukrepi.

2.7

V 19. stoletju so bile posledice poslovnega neuspeha tolikšne, da so neuspešne podjetnike vodile v samomor. Čeprav je v 21. stoletju manj samomorov, pa stigma v družbi ostaja. Državljani EU morajo na podjetnike gledati kot na nekoga, ki dela nekaj koristnega, tudi takrat, ko doživijo stečaj. Neizogibno je, da včasih pride do neuspeha. Nekoliko manj kot tri četrtine (73,0 %) od 931.435 podjetij, ki so bila ustanovljena v letu 1998 v Španiji, na Finskem, v Italiji, v Luksemburgu, na Švedskem in v Veliki Britaniji, je preživelo dve leti. Nekoliko manj kot polovica (49,1 %) pa jih je preživelo pet let, do leta 2003.

2.8

Komisija ima prav, ko zatrjuje, da so ustanavljanje podjetij, uspešnost podjetij pa tudi poslovni neuspeh sestavni del tržnega gospodarstva. Upravičeno poudarja, da se zaradi splošnega pomanjkanja družbenega interesa in razumevanja podjetništva dogodkov, kot sta poslovna stiska ali celo poslovni neuspeh, še ne razume v zadostni meri kot normalen gospodarski razvoj in priložnost za nov začetek. EU mora spremeniti to miselnost. Bolj ko se posledice poslovnega neuspeha navezujejo na stečaj, večje je tveganje pri vsakem novem projektu, to tveganje pa se prenese na vse vpletene v podjetju.

2.9

Zakonodaja v ZDA skuša najti ravnotežje med interesom dolžnikov, upnikov in celotno družbo. Po mnenju EESO naj bi države članice pripravile ustrezne zakone za doseganje takšnega ravnovesja. Kot je opisano v točki 4, plačilna nesposobnost in neplačevanje dolgov lahko povzroči hude težave za upnike in še njih privede v plačilno nesposobnost. Odpis dolgov posameznega podjetja, da bi mu tako dali priložnost za nov začetek, se lahko zdi skrajno nepravično do upnikov. Zakon o plačilni nesposobnosti si mora prizadevati za pravo ravnovesje.

2.10

S stališča družbe nasploh je ohranitev celotnega ali dela podjetja najboljša rešitev. Če je podjetje potencialno uspešno, bodo vsi vpleteni imeli korist.

2.11

Za interese zaposlenih je poskrbljeno na več načinov. Države članice izvajajo direktivo o plačilni nesposobnosti, ki predvideva plačila za delovno silo. Če upravljavci lahko rešijo plačilno nesposobno podjetje, bodo zaposleni lahko ohranili delovna mesta. Če se podjetnik, ki je doživel stečaj, vrne v podjetništvo, s tem ustvari nova delovna mesta. Zaposlitev na katerega koli izmed obeh načinov jasno koristi vsej družbi.

3.1.1

Prvi ukrep za preprečevanje negativnih učinkov poslovnega neuspeha je javna razprava o tem vprašanju. V EU splošna javnost pogosto dojema stečaj kot kaznivo dejanje, ne glede na razlog. Mediji morajo odigrati pozitivno vlogo pri spremembi tega napačnega dojemanja. Poglavitna spoznanja so naslednja:

3.2.1

Ponovna ustanovitev podjetja po stečaju je lahko s pravnega stališča izziv. V številnih državah zakonodaja o stečajih posameznike še vedno obravnava na enak način ne glede na to, ali je bil stečaj posledica goljufije ali neodgovornega ravnanja ali pa pri neuspehu ni šlo za očitno napako lastnika ali direktorja, tj. da je bil posledica poštenega in odkritega ravnanja.

3.2.2

Prav tako številna pravila uvajajo omejitve, prepovedi in rubež plačilno nesposobnih podjetnikov zgolj na podlagi obstoja stečajnih postopkov. Ta avtomatizem pristopa ne upošteva tveganj, ki so v poslovnem svetu vsakodnevni pojav, in predpostavlja prepričanje, da je plačilno nesposoben podjetnik nekdo, kateremu družba ne more zaupati. V EU je potrebna temeljita sprememba osnovnega načela zakonodaje o plačilni nesposobnosti. Najpomembnejše točke so:

3.3.1

Strah, da bodo podjetja zaznamovana zaradi poslovnega neuspeha, je eden od razlogov, zakaj MSP v finančnih težavah prikrivajo te težave, dokler ni prepozno. Pravočasno ukrepanje je ključno za preprečitev stečaja, v številnih primerih pa je sanacija bolj zaželena kot likvidacija. Najpomembnejše točke so:

3.4.1

Javna podpora je premalo usmerjena na glavne omejitve, s katerimi se srečujejo podjetniki pri ustanavljanju novega podjetja – sredstva, ustrezne spretnosti in znanja ter psihološka podpora. Običajno nov začetek ogroža pomanjkanje sredstev za ustanovitev novega podjetja, zlasti finančnih sredstev. Poglavitna spoznanja so naslednja:

3.5

Skratka, dobri nacionalni okvirni pogoji za podjetništvo so ključni za polno izkoriščenje podjetniških možnosti v EU in za ustanavljanje dinamičnih podjetij. Družbeni interes za uspešno podjetništvo, ki je za to pomemben, bi moral biti povezan s politiko spodbujanja nove priložnosti za podjetnike, ki so doživeli poslovni neuspeh.

4.1

EESO podpira poudarek Komisije na potrebi po preseganju posledic poslovnega neuspeha. Komisija ima prav, ko zatrjuje, da so ustanavljanje podjetij, uspešnost podjetij pa tudi poslovni neuspeh del tržnega gospodarstva. Upravičeno poudarja, da se zaradi splošnega pomanjkanja družbenega interesa in razumevanja podjetništva dogodkov, kot sta poslovna stiska ali celo poslovni neuspeh, še ne razume v zadostni meri kot normalen gospodarski razvoj in priložnost za nov začetek.

4.2

EESO meni, da je glavnina smernic v sporočilu sicer nujno potrebna, nekatere izmed njih pa se ne zdijo dovolj verodostojne. Odbor izraža zadržek glede več odstavkov v točkah 4 in 5 mnenja.

4.3

Namen in cilj podjetniške dejavnosti je ustvariti podjetje, ki prinaša dobiček in hkrati ponuja možnost rasti. Podjetniki uvajajo inovacije, da bi zadovoljili potrebe potrošnikov, ki še niso bile zadovoljene ali pa niso bile zadovoljene na najbolj učinkovit način.

4.4

Podjetnik lahko prepozna tržne priložnosti. Londonski podjetnik je na primer videl priložnost za uvozno-izvozno dejavnost med Veliko Britanijo in Indijo, ki je odgovarjala na potrebe v obeh državah. Ta dejavnost je zapolnila tržno luknjo. Drugi podjetniki zapolnjujejo tržne luknje na primer z odpiranjem restavracij ali frizerskih salonov na območjih, kjer teh storitev ni v zadostni meri.

4.5

Amazon je odličen primer učinkovitega zadovoljevanja potreb. Knjigarnam uspe preživeti zaradi tistih, ki imajo čas in veselje do tega, da v knjigarni listajo knjige. Amazon pa odgovarja na potrebe drugačne kategorije kupcev knjig.

4.6

Nekateri podjetniki ustanovijo podjetje, ki izkoristi znanstveni in tehnološki napredek. Takšna podjetja se pogosto razvijejo iz univerz, raziskovalnih institutov ali podjetij, usmerjenih v znanost. Štiri profesorji z londonske univerze so ustanovili podjetje, ki ponuja storitve slikovne analize s pomočjo programske opreme za boljše merjenje terapevtskega učinka razvijajočih zdravil, ki so jo sami izdelali. Intelektualna lastnina programske opreme je najpomembnejši del takšnega podjetja. Eden izmed profesorjev je bil imenovan za izvršnega direktorja in trenutno odkriva, ali ima podjetništvo v krvi ali ne.

4.7

Da bi uspel, podjetnik potrebuje predvsem troje. Najprej mora imeti potrebno znanje in izkušnje, da pravilno oceni tržne možnosti in znanje za uresničitev svojega podjetniškega projekta, ne glede na to, ali gre za novo restavracijo, novo spletno potovalno agencijo ali pa dosežek pri uporabi znanosti. Pri ustanavljanju podjetja je vedno najprej treba dokazati izvedljivost projekta. Ta predpostavlja razvoj izdelka ali storitve, za katerega bodo stranke pripravljene plačati ceno, ki je potrebna, da bo podjetje pokrilo svoje stroške in imelo dobiček. Mnogi, ki jih mika podjetništvo, ne storijo tega koraka. Nekateri potegnejo nauk iz svojih napak in začnejo znova. Drugi pa se nikoli ničesar ne naučijo.

4.8

Drugi potrebni pogoj so finančna sredstva. Nekatera podjetja v nastajanju so dovolj privlačna, da že na začetku pritegnejo imetnike tveganega kapitala. Večina imetnikov tveganega kapitala pa ne stori nobenega koraka, preden podjetnik ne konkretizira svojega predloga. Zdaj imamo shemo rizičnega kapitala, ki jo predlaga EIB, vendar bo njena zmogljivost omejena. Finančna sredstva so običajno na voljo v delih. Če prva faza financiranja prinese dobre rezultate, je veliko laže dobiti dodatna sredstva.

4.9

V začetni fazi sredstva za podjetje najpogosteje prispevajo sorodniki in prijatelji. Na voljo so sicer bančni krediti, vendar pa banke zahtevajo jamstvo. Če podjetje nima premoženja, banke kot jamstvo vzamejo premoženje podjetnika. Za podjetnika, sorodnike in prijatelje je največje tveganje, kadar morajo dati osebna jamstva. Ta jamstva običajno zajemajo obdobje, daljše od začetne faze, ker se zasebna podjetja običajno ne morejo opreti na podporo bank, dokler ne kotirajo na borzi. Če banka prekliče jamstvo, lahko podjetnik ostane brez doma. V takšnih okoliščinah lahko davčne obveznosti in obveznosti za socialno varnost položaj le še poslabšajo.

4.10

V mnenjih Odbora o davčnih spodbudah za raziskave in razvoj (1) smo spodbudili države članice, da dodelijo davčne olajšave zasebnikom, ki investirajo v nastajajoča podjetja. Seveda bi takšne davčne spodbude tudi pomagale podjetnikom usredstviti nova podjetja.

4.11

Po začetnem obdobju je podjetnik odvisen od tretje nujno potrebne sestavine uspeha, učinkovitega poslovnega modela. Model je odvisen od vrste dejavnikov, ki določajo položaj podjetja. Če od prodajnih rezultatov odštejemo stroške proizvodnje, dobimo bruto maržo in ko odštejemo še druge odhodke, pridemo do dobička pred plačilom davka, ki zadošča za plačilo obresti za bančna posojila in vračanje kapitala. Ko poslovni model ni učinkovit ali ko vodstvo podjetja nima znanja ali izkušenj za vodenje prodaje itd., da bi lahko zagotovilo preživetje, so tisti, ki so dali bančna jamstva, v nevarnosti stečaja. Iz takšnega stečaja se je seveda mogoče marsičesa naučiti. Če je podjetnik spoznal zahteve poslovnega modela, obstaja možnost novega začetka.

4.12

Poslovne modele, ki so se izkazali za uspešne, vedno ogrožajo spremembe, povezane z zaposlenimi, s strankami, trgom, tehnologijami in konkurenco. Ko podjetnik uspešno ustanovi podjetje, je vedno na preizkušnji zaradi sprememb, kar še posebej velja za tehnološka podjetja. Podjetniki, ki „padejo na izpitu“ zaradi sprememb, se lahko učijo iz izkušenj. Drugi, zlasti lastniki druge ali tretje generacije, pa nimajo vedno te možnosti.

4.13

Uspeh poslovnega modela je v največji meri odvisen od podjetnika in njegovih sodelavcev. Posebej je potrebno znanje o finančnem upravljanju. Dobro podjetje pa je lahko celo preveč uspešno in sprejme preveč naročil, tako da navsezadnje ne more več plačati računov. V tem primeru lahko pride v upravo njegovih upnikov. Takšna podjetja imajo vsekakor možnost za uspešen nov začetek.

4.14

Drugo finančno tveganje pa se pojavi, ko računov ne poravna večja stranka in tako tudi podjetnik ne more plačati računov ter banka grozi z zasegom. Po statističnih podatkih Komisije plačilno nesposobnost podjetja v četrtini primerov povzroči zamuda pri plačilu. Tudi v takšnem primeru je nov začetek lahko uspešen. Vlade držav članic in Komisija priznavajo, da so zlasti ranljiva majhna in novejša podjetja. Tega vprašanja se loteva direktiva o boju proti zamudam pri plačilih in ga bo obravnaval tudi prihodnji zakon o malih podjetjih.

4.15

Nekatera podjetja propadejo, vendar ne zaradi napak, ki bi jih zagrešila, marveč zaradi nepredvidenih razlogov, kot so na primer posledice 11. septembra ali skrajnih vremenskih razmer. Vendar pa bi bila podjetja lahko previdnejša in se zavarovala, kar bi zmanjšalo pretres. Zato se organizacije, ki podpirajo majhna podjetja, spodbuja, da podjetnikom predstavijo koristi previdnostnih instrumentov.

4.16

Če povzamemo, obstajajo različni razlogi za propad podjetja, tudi takrat, ko ima podjetnik najboljše namene. Lahko se zgodi, da že v začetni fazi ni mogoče ustanoviti podjetja, ki bi bilo zmožno za preživetje. Še po preteku začetnega obdobja prihodnost podjetja lahko ogrozi pomanjkljiv gospodarski model. Po drugi strani pa potencialno uspešno podjetja lahko propadejo zaradi napak podjetnikov ali pa zaradi drugih razlogov zunaj njihovega nadzora. Taka podjetja lahko rešijo in bi jih morali rešiti upravljavci, ki bi poskrbeli za ohranitev čim več delovnih mest.

4.17

Pomembno je razlikovati med podjetjem in njegovim vodstvom. Vodstvo podjetja lahko doživi poslovni neuspeh, stečajni upravitelj pa lahko reši podjetje in njegove zaposlene. Kadar podjetje propade, je tudi vodstvo podjetja v nevarnosti poslovnega neuspeha zaradi bančnih jamstev, ki jih je dalo, čeprav samo ni goljufalo. Komisija obravnava prav podjetnike, ki niso zagrešili goljufije. Drugi, ki pa doživijo neuspeh zaradi neznanja ali pomanjkanja vizije, verjetno nimajo dosti ponuditi gospodarstvu, čeprav lahko najdejo financerje. Nove priložnosti ne zaslužijo vsi podjetniki, ki so doživeli neuspeh.

5.1.1

Najmočnejše sporočilo, ki ga vlade držav članic lahko posredujejo splošni javnosti, bo temeljilo na spremembah zakona o plačilni nesposobnosti. Ko bo zakon jasno omogočil novo priložnost podjetnikom, se bo to odrazilo v poročanju medijev.

5.1.2

Vlade lahko sodelujejo z organizacijami in institucijami, ki tesno sodelujejo s podjetji. Med njimi posebno mesto zavzemajo združenja računovodij, medtem ko predstavniške organizacije MSP in samostojna podjetja prav tako igrajo določeno vlogo.

5.1.3

Sporočilo omenja zamisel o nagradi za podjetnike, ki pri ustanavljanju podjetja uspejo v drugem poskusu. Če bi prej omenjene organizacije sprejele takšne rešitve, bi temu gotovo sledilo naklonjeno poročanje medijev.

5.2.1

EESO v celoti podpira predloge v sporočilu glede zakona o plačilni nesposobnosti, vendar je to odvisno od podrobne vsebine zakonodaje, ki bo navsezadnje sprejeta. Ti predlogi so podrobno opredeljeni v točki 3.2 in zajemajo priznanje negoljufivih stečajev, hitrejšo ustavitev stečajnega postopka za dolg in zmanjšanje pravnih omejitev, rubežev ali prepovedi ter hitrejše sodne postopke. Srednjeročni cilj naj bi bil, da naj postopki ne bi trajali več kot dvanajst mesecev.

5.2.2

EESO meni, da bi vse države članice v vsakem primeru čim prej morale dokončati pregled svojih zakonov o plačilni nesposobnosti. Poleg sprememb zakonodaje pa je bistvenega pomena hitra obravnava sodišč. Sodni postopek mora biti dobro voden. Te spremembe so v središču programa o novi priložnosti.

5.3.1

To je drugi poudarek, ki ga vsebuje sporočilo. Ta vidik ni del programa o novi možnosti, vendar pa je njegov cilj izogibanje stečajem ter ohranitev podjetij in delovnih mest. Cilj sporočila je preprečitev stečajev z zgodnjimi opozorili, začasno zagotovitvijo sredstev in svetovalnimi storitvami.

5.3.2

Težava je v tem, da program ni posebej uporaben za večino MSP, ker ponuja le malo mehanizmov za zgodnje odkrivanje ogroženih podjetij med desetinami tisočev MSP v vsaki državi članici. Kljub temu se države članice spodbuja, naj čim bolje izkoristijo obstoječe možnosti, kot na primer v Franciji, kjer davčni organi zagotavljajo zgodnje opozarjanje na možne težave z likvidnostjo. Komisija meni, da bi podporni ukrepi morali biti usmerjeni k preprečevanju stečajev, strokovnemu svetovanju in pravočasnemu posredovanju. Problem se pojavi, ko vodstvo ne uvidi, da je podjetje ogroženo. Vlade držav članic bodo pri razvoju proaktivnih ukrepov, ki bodo prilagojeni načinu delovanja lastnih MSP, morale sodelovati z združenji računovodij in podporno organizacijo MSP.

5.3.3

EESO ne podcenjuje težav pri zagotavljanju tovrstne podpore. Posredovanje države proti tržnim silam ima lahko nasprotni učinek in spodkoplje red na trgu.

5.3.4

Delniške družbe morajo izpolnjevati dve zahtevi: obvezane so k spoštovanju časovnih rokov pri oddaji finančnih poročil in k temu, da računovodstvo in uprava potrdita rentabilnost in plačilno sposobnost družbe. Uveljavljanje takšnih predpisov za vsa podjetja, še posebej zgodnja oddaja finančnih poročil, bi izboljšala sistem zgodnjega opozarjanja.

5.3.5

EESO pozdravlja osredotočenje na ogrožena podjetja, kolikor je to mogoče, saj se s tem odpirajo možnosti za ohranitev in stalnost delovnih mest.

5.4.1

Medtem ko je dvanajst do sedemnajst držav že spremenilo ali pa še spreminja zakon o plačilni nesposobnosti, pa skorajda ni opaziti, da bi bila katera koli država članica dejavna na področju te skupine priporočil Komisije.

5.4.2

Razlog za pičlo dejavnost je tudi v tem primeru ta, da je nekatere predloge mogoče označiti kot nasprotne tržnim silam. To zlasti velja za predloge, da naj bi bile banke manj previdne in da naj bi pristojni organi ustvarili podporo mrežam podjetnikov, ki začenjajo znova.

5.4.3

Omogočiti bi bilo treba, da bi predloge, ki spadajo pod pristojnost vlad držav članic – javni programi financiranja, dostop do posojil za podjetja v stečaju, ki ni posledica goljufije, in do javnih naročil – izvajali brez večjih problemov še pred spremembo zakonov o plačilni nesposobnosti.

5.4.4

Obstajati bi morala tudi možnost, da bi ponudniki izobraževanja ponujali tudi izobraževalne programe za podjetnike, ki začenjajo znova, če bi se pojavila potreba.

5.5.1

EESO pozdravlja novo spletno stran Komisije za politiko druge priložnosti na http//ec.europa.eu/sme2chance. Koristila bo zlasti organizacijam, ki podpirajo pobude v okviru politike nove priložnosti.

5.5.2

Komisija bo na pomladni prireditvi 2009 za MSP posvetila pozornost novemu začetku podjetij in drugim temam na področju politik nove priložnosti. EESO pričakuje, da bo ta pobuda dala novo spodbudo nezakonodajnim prvinam programa za novo priložnost.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/32

1.1

EESO spodbuja Evropsko komisijo, naj odločno vztraja pri svojih ciljih za večjo odprtost javnih naročil in zagotovi spoštovanje načel preglednosti, enake obravnave ter socialne in ekološke odgovornosti.

1.2

EESO Evropski komisiji priporoča, da v okviru novih pogajanj o sporazumu o javnih naročilih odločno nasprotuje zaščitnim ukrepom nekaterih držav, ki so sporazum podpisale.

1.3

Kar zadeva državno razvojno pomoč, je EESO naklonjen postopni in vzajemni opustitvi sistemov „vezane pomoči“ in meni, da bi morali biti pri tem bistveni merili učinkovitost in preglednost.

1.4

Na ravni Evropske unije je EESO naklonjen večji preglednosti in sodobnim načinom oddajanja javnih naročil in objave ponudb. Pri tem bo EESO nasprotoval vsakršnemu višanju pragov iz evropskih direktiv, ki varujejo preglednost. EESO podpira sporočilo Evropske komisije, katerega namen je povečati preglednost javnih naročil, ki so pod pragom direktiv.

1.5

EESO ni naklonjen uvedbi sistema kvot za MSP v EU po zgledu ameriškega zakona o malem gospodarstvu (Small Business Act), vendar pa priznava pomen „evropskega načrta“ za MSP, zlasti mikro podjetja, s konkretnimi projekti, časovnim razporedom in večletnim proračunom, ki bi bil usmerjen k spodbujanju inovacij in ustanavljanju podjetij, zlasti na ključnih področjih energetske učinkovitosti in varovanja okolja.

1.6

Koristno bi bilo, če bi ta načrt spremljali sistemi obveščanja, ki bi se oprli na MSP kot naravne posrednike, pa tudi dejansko pregledni in pravični mehanizmi za svetovanje ter preprosti evropski pravni instrumenti, kar bi olajšalo tudi njegovo izvajanje.

1.7

Pri teh konkretnih projektih in sistemih bi moralo, v vseh primerih, ko je to mogoče, veljati načelo „najprej misli na male“, na primer možnost „samo enkrat“ za upravne postopke. To pa zato, da bi oblikovali upravne in tehnične postopke, prilagojene velikosti in značilnostim malih podjetij ter v skladu s ciljem – zmanjšanjem njihove obremenitve.

2.1

Prihodnje francosko predsedstvo Evropski uniji je EESO z uradnim dopisom državnega sekretarja za evropske zadeve zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja na temo mednarodnih javnih naročil.

2.1.1

V tej prošnji so izrecno omenili sedanja pogajanja za spremembo sporazuma o javnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije (WTO, World Trade Organisation), ki povezuje 12 držav (1) in Evropsko unijo (18 držav ima status opazovalke).

2.1.2

Francosko vlado je jeseni leta 2007 namreč zaskrbelo, da je ponudba EU preveč velikodušna, če upoštevamo, da v nekaterih državah (ZDA, Južna Koreja, Japonska) veljajo določbe, ki omejujejo dostop do javnih naročil in nekatera področja pridržujejo za svoja mala in srednje velika podjetja.

2.2

Francosko stališče, ki ga je podprlo več držav članic, je bilo, da je treba bodisi zahtevati boljši dostop do javnih naročil teh držav v okviru spremenjenega sporazuma o javnih naročilih (SJN) ali pa v EU uvesti podobne omejitve v korist evropskih MSP.

2.3

Sedaj SJN zajema pragove za naročila, podobne tistim, ki veljajo za izvajanje obveznosti iz notranjih direktiv EU (2), kar dejansko pomeni, da lahko podjetja 12 drugih držav podpisnic sporazuma sodelujejo pri vseh razpisih za javna naročila v EU, ki so nad temi pragovi.

2.4

EESO je že izrazil svoje mnenje o vprašanju odpiranja trga javnih naročil v EU in predvsem obžaloval prešibko čezmejno sodelovanje podjetij na razpisih za javna naročila v EU (3).

3.1

Z mednarodnega vidika je mogoče reči, da so trgi v Evropski uniji posebej odprti za mednarodno konkurenco. To velja tudi za vse večje število naročil, ki jih financira EU kot razvojno pomoč (EU je največji donator razvojne pomoči na svetu). Vendar EESO obžaluje, da v državah članicah obstaja navada, da se razvojno pomoč povezuje s sklepanjem pogodb s podjetji iz države donatorke (4).

3.2

Nekatere naše partnerice uveljavljajo raznovrstne sisteme zaščite (kot sta na primer „kupuj ameriško“(Buy American) ali zakon o malem gospodarstvu (Small Business Act) v ZDA) in na široko uporabljajo programe „vezane pomoči“. Odpiranje mednarodnih trgov javnih naročil bi moralo za EU veljati za odlično priložnost, saj je v EU veliko vodilnih podjetij na svetovni ravni, tudi MSP, na področjih gradnje, javnih del, alternativnih virov energije, varstva okolja.

3.3

Ameriški zakon o malem gospodarstvu ima poleg ukrepov za podporo MSP tudi določbo, ki 25 % vseh zveznih javnih naročil pridržuje za ameriška MSP.

3.4

Kar zadeva nova pogajanja o sporazumu o javnih naročilih (SJN), EESO meni, da je sicer treba poudariti načelo vzajemnosti, vendar EU ne sme sprejeti zaščitnih ukrepov, podobnih ukrepom naših tekmecev, saj to ne bi olajšalo doseganja splošnega cilja odpiranja trgov, ki ga mora imeti Evropska unija.

3.5

Ta cilj mora poleg tega veljati ne samo za podpisnice SJN, ampak tudi za druge države, v katerih so postopki za oddajo javnih naročil še posebej slabo pregledni in evropskim podjetjem običajno nedostopni.

3.6

Zamisel, da bi za podjetja iz držav, ki ohranjajo nacionalne zaščitne ukrepe, iz SJN začasno izključili naročila, ki se financirajo z evropskimi sredstvi, je zanimiva in jo je EESO v svojih prejšnjih mnenjih že omenil.

3.7

EESO poudarja, da bi bilo treba v pogajanjih upoštevati vprašanja varovanja okolja in spoštovanja minimalnih socialnih standardov, ki jih določajo konvencije Mednarodne organizacije dela (kot tudi kolektivni sporazumi med panogami, na ravni panoge in podjetja, ki so jih sklenili socialni partnerji in ki veljajo v zainteresiranih državah), zlasti v primeru dvostranskih sporazumov z državami, ki niso ratificirale Kjotskega protokola in konvencij Mednarodne organizacije dela oziroma ki jih izvajajo slabo ali sploh ne.

4.1

Po ameriškem zgledu je Evropska komisija napovedala, da utegne predlagati evropski Small Business Act, ki za MSP sicer ne bi pridržal določenih kvot javnih naročil, kot je to primer v ZDA, vendar bi olajšal njihovo sodelovanje v javnih naročilih in na splošno predlagal konkretne ukrepe v njihovo korist.

4.2

Vprašanje o uvedbi kvot za MSP se v EU dejansko ne pojavlja, saj (po navedbah Evropske komisije) približno 42 % vseh oddanih javnih naročil (vir iz leta 2005) prejmejo podjetja, ki po terminologiji EU veljajo za MSP (5).

4.3

Znotraj EU je treba razviti evropsko razsežnost javnih razpisov, da bi javna sredstva čim bolje izkoristili. Kljub občutnemu povečanju oddaje naročil podjetjem iz držav, ki niso članice EU, podjetja kritizirajo pomanjkanje preglednosti in ustreznih informacij za sodelovanje na čezmejnih javnih razpisih. Te pritožbe se nanašajo zlasti na javna naročila, ki so pod pragom uporabe evropskih direktiv in za katere tako ne velja obveznost objave na evropski ravni. Podjetniki se tudi pritožujejo, da evropske direktive zapletajo postopki prenosa, ki niso vedno pregledni (roki, zamude …) in ki pogosto povzročijo dodajanje specifičnih nacionalnih določb, ki se kopičijo druga na drugo. EESO se zaveda potrebe po določbah o javnih naročilih, vendar se zavzema za večjo preglednost in pravno varnost.

4.4

EESO meni, da so pragovi, nad katerimi se uporabljajo načela odprtosti, preglednosti in objave, najboljši mogoči način, da se gospodarskim akterjem, zlasti mikro podjetjem, zagotovi možnost sodelovanja na javnih razpisih. V sami EU so predmet številnih pritožb MSP zaradi neodprtosti ravno javna naročila, ki so pod temi pragovi, pri katerih pa bi vseeno morali veljati načeli enake obravnave in nediskriminacije glede na državljanstvo.

4.5

Zamisel o kvotah „po ameriško“ sicer nima podpore evropskih združenj podjetnikov, vendar pa ta priznavajo pomen proaktivne politike spremljanja, zlasti za razpise pod pragom evropskih direktiv in za razpise, ki so povezani z novimi tehnologijami, energetsko učinkovitostjo ali varovanjem okolja.

4.6

EESO odločno podpira načrt v korist evropskih MSP, ki bi vseboval vrsto natančnih in obvezujočih določb, časovni razpored in načrt financiranja. Ta načrt bi se opiral tudi na 20-letni obstoj evropske politike za mala podjetja in zlasti na Evropsko listino za mala podjetja, ki je bila junija 2000 sprejeta na evropskem vrhu v Santa Marii de Feiri, kot tudi na sklepe Evropske konference obrti in malih podjetij, ki je bila aprila 2007 v Stuttgartu.

4.7

Med ukrepi, ki se zdijo najbolj ustrezni, bi lahko bili:

—

kodeks ravnanja javnih naročnikov, ki bi razvijal interes za odpiranje možnosti najmanjšim podjetjem za sodelovanje v javnih razpisih in spodbujal dobro prakso glede poenostavljanja in dematerializacije postopkov;

—

enotni evropski sistemi, kot je patent Skupnosti ali evropski statut malih in srednje velikih podjetij (Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega sveta na lastno pobudo o dostopu MSP do statuta evropske družbe, 21. marec 2002), katerih namen je poenostaviti pravni okvir EU in razviti „evropsko identiteto“ podjetij;

—

okrepitev direktive o plačilnih rokih, kot je EESO že zahteval (6).

—

podpora in razvoj sistemov obveščanja in posredovanja glede čezmejnih javnih razpisov ter mrežno povezovanje podjetij z učinkovitim uporabljanjem nove evropske mreže Enterprise Europe Network in s podpiranjem lokalnih pobud združenj MSP;

—

podpora pilotnim projektom elektronskega oddajanja javnih naročil, mrežnega povezovanja podjetij, informativnih portalov in kontaktnih točk „vse na enem mestu“ za čezmejna javna naročila, pri čemer se je treba opreti na obstoječe strukture, ki jih priznavajo gospodarski akterji.

—

oblikovanje sheme finančnega inženiringa za spodbujanje sodelovanja MSP na javnih razpisih, v obliki jamstvenih in poroštvenih skladov ter kreditnih zavarovanj; v ta namen se uporabijo evropski strukturni skladi;

—

uvedba evropskih programov za usposabljanje in predstavitve za MSP za spodbujanje energetske učinkovitosti in varovanja okolja (zlasti v gradbenem sektorju). Ta novi ukrep bi lahko prejel neizkoriščena evropska sredstva, ki se jih vsako leto vrne državam članicam;

—

razširitev mehanizmov za spodbujanje sodelovanja MSP pri raziskovalnih ukrepih in programih EU (subvencije izvedljivosti, kooperativne raziskave) in spodbujanje držav članic, da enake ukrepe uvedejo na nacionalni ravni, zlasti v sektorjih, povezanih z novimi tehnologijami, vključno z obrambo in zdravjem.

—

vnovična preučitev postopkov svetovanja in ocenjevanja Evropske komisije, ki se pogosto ne menijo za realnost evropskega gospodarskega tkiva, ki ga v veliki meri sestavljajo MSP: utrditi je treba ocene vpliva za MPS, bolj sistematično uporabljati raziskovalna mnenja EESO in se bolj opreti na organizacije civilne družbe;

—

okrepitev vloge mreže Enterprise Europe Network, ki jo sestavlja več kot 600 kontaktnih točk v lokalnih strukturah, ki jih priznavajo lokalni gospodarski akterji v EU, kot tudi obstoječe organizacije podjetij, da bi razvili pravo evropsko mrežo za opozarjanje, posredovanje in podporo malim in srednje velikim podjetjem.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/35

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prvi del

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Drugi del

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Tretji del

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Četrti del

1.1

Odbor odobrava uvedbo regulativnega postopka s pregledom v sistem komitologije ter prilagoditev štirih svežnjev direktiv in uredb temu postopku.

1.2

Odbor ugotavlja, da je predlog Komisije, da se nujno spremenijo nekateri akti (1), v skladu s Sklepom 2006/512/ES in s skupno izjavo, ki navaja tako seznam aktov, ki jih je treba čim prej prilagoditi, kakor odpravo omejitev trajanja uresničevanja Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil.

1.3

Odbor priporoča, da se uredbe v skladu s Sklepom 2006/512/ES sprejmejo pravočasno, preden začne veljati Lizbonska pogodba.

1.4

Odbor opozarja, da Lizbonska pogodba uvaja novo hierarhijo zakonodaje z razlikovanjem zakonodajnih, delegiranih in izvedbenih aktov, pri čemer imata Parlament in Svet enaka pooblastila pri opredeljevanju oblik nadzora teh aktov.

1.5

Odbor poudarja pomen:

1.6

Odbor poudarja pomen kar največje transparentnosti postopkov komitologije in njihove razumljivosti za osebe, ki prebivajo v EU, zlasti za tiste, na katere se ti akti neposredno nanašajo.

1.7

Odbor poudarja, da je treba v celoti izvajati člen 8a Lizbonske pogodbe, ki določa, da je treba odločitve sprejemati v kar najtesnejši povezavi z državljani, ter državljanom in civilni družbi omogočiti popoln dostop do informacij.

1.8

Na koncu Odbor zahteva, naj se oceni učinek izvajanja novega postopka, in naj se Parlamentu, Svetu in Odboru redno poroča o učinkovitosti, transparentnosti in širjenju informacij.

2.1

Svet je 17. julija 2006 (2) spremenil sklep o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (3), tako da je dodal nov regulativni postopek s pregledom. S pomočjo tega postopka bo zakonodajalec lahko nasprotoval sprejetju „kvazi zakonodajnih“ ukrepov – to so splošni ukrepi, s katerimi naj bi spremenili nebistvene določbe osnovnega akta, sprejetega po postopku soodločanja – če bo presodil, da osnutek ukrepov presega v osnovnem aktu predvidena izvedbena pooblastila ali da ni v skladu s ciljem ali vsebino akta ali da ne spoštuje načel subsidiarnosti ali sorazmernosti.

2.2

Gre za tipičen postopek v sistemu komitologije; s tem izrazom označujemo postopke, s pomočjo katerih Komisija v skladu s členom 202 Pogodbe o ustanovitvi ES uresničuje pooblastila za izvajanje zakonodajnih aktov Skupnosti; to so akti, ki jih sprejmeta Parlament in Svet ali samo Svet v enem od postopkov odločanja, določenih v Pogodbi o ustanovitvi ES (posvetovanje, soodločanje, sodelovanje, privolitev).

2.3

Pet postopkov komitologije (posvetovanje, upravljanje, regulativni postopek, regulativni postopek s pregledom in ohranjanje), ki jih opredeljuje Sklep Sveta 1999/468/ES, spremenjen s Sklepom 2006/512/E, predvideva obveznost Komisije, da predloži osnutke ukrepov odborom, sestavljenih iz predstavnikov uprav držav članic.

2.4

Evropski parlament, Svet in Komisija so oktobra 2006 sprejeli skupno izjavo (4), v kateri naštevajo različne že veljavne akte, ki jih je treba nujno prilagoditi novemu postopku, hkrati pa izražajo zadovoljstvo nad sprejetjem Sklepa 2006/512/ES Sveta, ki Sklepu 1999/468/ES dodaja nov postopek, imenovan „regulativni postopek s pregledom“. Ta zakonodajalcu omogoča nadzorovati sprejemanje „kvazi zakonodajnih“ ukrepov za izvajanje akta, sprejetega po postopku soodločanja.

2.5

Evropski parlament in Svet priznavata, brez poseganja v prerogative zakonodajnih organov, da je treba v skladu z načeli dobre zakonodaje izvedbena pooblastila dodeliti Komisiji brez časovne omejitve. Kljub temu pa menita, da bi v primeru potrebe po prilagoditvi lahko klavzula, v skladu s katero mora Komisija predstaviti predlog za spremembo ali odpravo določb o dodelitvi izvedbenih pooblastil, izboljšala pregled, ki ga opravi zakonodajalec.

2.6

Novi postopek se bo takoj, ko bo začel veljati, uporabljal za „kvazi zakonodajne“ ukrepe, predvidene v aktih, ki se bodo sprejemali po postopku soodločanja, vključno s tistimi, predvidenimi v aktih, ki se bodo v prihodnje sprejemali na področju finančnih storitev (akti „Lamafalussy“) (5).

2.7

Da bi se novi postopek lahko uporabljal tudi za že veljavne akte, sprejete po postopku soodločanja, je treba te prilagoditi v skladu z veljavnimi postopki, tako da se postopek iz člena 5 Sklepa 1999/568/ES nadomesti z regulativnim postopkom s pregledom, vsakič ko gre za ukrepe s področja njegove uporabe.

2.8

Komisija je decembra 2006 sprejela ustreznih 25 predlogov (6), o katerih je Odbor lahko podal svoje mnenje (7).

2.8.1

Kadar temeljni akt, sprejet po postopku iz člena 251 Pogodbe, predvideva sprejetje splošnih ukrepov s ciljem spremembe nebistvenih določb tega akta, vključno s črtanjem nekaterih določb ali dodajanjem novih nebistvenih določb, je treba uporabiti regulativni postopek s pregledom.

2.8.2

Predstavnik Komisije predloži osnutek ukrepov, ki jih je treba sprejeti, odboru za regulativni postopek s pregledom, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, predseduje pa mu predstavnik Komisije.

2.8.3

Če so ukrepi, ki jih načrtuje Komisija, skladni z mnenjem odbora, se uporabi naslednji postopek:

2.8.4

Če ukrepi, ki jih načrtuje Komisija, niso skladni z mnenjem odbora, ali če mnenja ni, se uporabi naslednji postopek:

2.9

Sedanji predlogi uredb so odziv na zahtevo po prilagoditvi aktov, ki so bili sprejeti po postopku iz člena 251 Pogodbe, v skladu s postopki, ki se uporabljajo na področjih kmetijstva, zaposlovanja, humanitarne pomoči, podjetništva, okolja, evropske statistike, notranjega trga, zdravja in varstva potrošnikov, energije in prometa ter informacijske družbe.

3.1

Predlogi Komisije so namenjeni spremembam uredb in direktiv (8), za katere velja postopek iz člena 251 Pogodbe, da bi jih prilagodili novim postopkom, ki jih določa sklep 1999/468/ES Sveta, ki je bil spremenjen s sklepom 2006/512/ES.

3.2

Načeloma gre – v skladu s prednostnimi nalogami politik EU o boljši pripravi zakonodaje (9) – za potrebne prilagoditve in posodobitve, da bi lahko bolje izvajali ustrezne akte, sprejete v skladu s členom 251 PES.

4.1

Odbor v celoti podpira razlikovanje med zakonodajnimi in izvedbenimi instrumenti, ki bo z Lizbonsko pogodbo prineslo novo opredelitev delegiranih aktov, kar bo omogočilo poenostaviti in racionalizirati zakonodajne in regulativne akte EU (10) ter ohraniti sistem demokratičnega parlamentarnega nadzora izvedbenih pooblastil Komisije.

4.2

Odbor zato pozdravlja uvedbo regulativnega postopka s pregledom v sistem komitologije, ki Svetu in Parlamentu omogoča, da pregledata in morebiti spremenita izvedbene določbe, ki jih je sprejela Komisija v primerih, ko ji zakonodajni akt priznava pravico do uresničevanja izvedbenih pooblastil na nekaterih področjih, ne pa tudi pooblastil za bistvene spremembe.

4.3

Odbor priporoča, da se uredbe za prilagoditev štirih svežnjev direktiv in uredb v skladu s Sklepom 2006/512/ES sprejmejo pravočasno, preden začne veljati Lizbonska pogodba.

4.4

Odbor opozarja, da Lizbonska pogodba uvaja novo hierarhijo zakonodaje z razlikovanjem med zakonodajnimi, delegiranimi in izvedbenimi akti (11), čeprav ohranja sedanje izraze (direktive, uredbe, odločbe): Parlament in svet bosta imela enaka pooblastila pri opredeljevanju oblik nadzora delegiranih in izvedbenih aktov (komitologija) (12).

4.5

Odbor poudarja pomen:

4.6

Odbor ponovno poudarja že izraženo mnenje, da „bi morali biti postopki komitologije, ki vključujejo samo predstavnike Komisije in vlad držav članic ter so glede na naravo ustanovljenega odbora, namenjeni upravljanju, posvetovanju ali ureditvi na podlagi spremljanja in izvajanja zakonodajnih aktov, bolj pregledni in razumljivi za osebe, ki prebivajo v Evropi, predvsem pa za tiste, ki jih ti akti zadevajo“ (13).

4.7

Zato Odbor poudarja potrebo po tem, da se v celoti izvaja člen 8a Lizbonske pogodbe, ki predvideva, da se odločitve sprejemajo v kar najtesnejši povezavi z državljani, saj se tako vsem državljanom in civilni družbi zagotovi največja transparentnost in dostopnost aktov Skupnosti.

4.8

Zato je po mnenju Odbora treba na koncu oceniti učinek izvajanja tega novega postopka, tako da se Parlamentu, Svetu in Odboru predložijo periodična poročila o učinkovitosti, transparentnosti ter razširjanju uporabnikom prijaznih in vsem dostopnih informacij v zvezi z delegiranimi akti Skupnosti, da bi omogočili nadzor nad njihovim izvajanjem, ki kombinira tako regulativne kot povsem izvedbene ukrepe.

—

na prvi ravni poteka zakonodajna dejavnost v strogem pomenu besede (sprejemanje uredb ali direktiv po postopku soodločanja). V tej fazi se Evropska komisija, ko gre za sektor vrednostnih papirjev, pred predložitvijo zakonodajnih predlogov posvetuje z Evropskim odborom za vrednostne papirje (ESC), ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic;

—

druga raven zajema izvedbene določbe, ki jih pripravlja Komisija, na podlagi pooblastil zakonodajnega akta, v skladu z regulativnim postopkom (zdaj regulativnim postopkom s pregledom). V tej fazi Komisija – na podlagi strokovnega mnenja Odbora evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev(CESR), ki ga sestavljajo predstavniki nacionalnih regulativnih in nadzornih organov za ta sektor – pripravi osnutek izvedbenih ukrepov in ga predloži Evropskemu odboru za vrednostne papirje (ESC), da o njem poda mnenje;

—

tretja raven odločanja zajema, v primeru sektorja vrednostnih papirjev, neformalno usklajevanje ESC glede delovanja nacionalnih regulativnih in nadzornih organov za sektor vrednostnih papirjev, da bi zagotovili enotno in skladno izvajanje določb, sprejetih na prvih dveh ravneh;

—

četrta raven odločanja je raven zakonodajnega in upravnega prenosa določb Skupnosti v zakonodajo držav članic ter njihov nadzor, ki ga izvaja Evropska komisija.

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/39

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/39

1.1

EESO meni, da mora politika mobilnosti v mestih dati prednost zlasti urbanističnemu načrtovanju, informacijski družbi in informacijski tehnologiji, dobri praksi, predvsem z uvedbo con za pešce in kolesarje na javnih območjih, ter celostnemu pristopu do infrastrukture.

1.2

EESO podpira Komisijo in upa, da bo to spodbudilo ukrepe Skupnosti za mobilnost, predvsem pa dalo prednost visoko kakovostnemu javnemu prometu, ki skrbi za varnost potnikov, in spodbujalo kolesarjenje in hojo.

1.3

Za to bo potrebno ustrezno in strnjeno načrtovanje mest ter omejevanje večanja povpraševanja po motoriziranem individualnem prevozu na podlagi usklajenega, smotrnega prostorskega in urbanističnega načrtovanja.

1.4

EESO meni, da je treba Direktivo 85/377/EGS in Direktivo 2001/42/ES spremeniti tako, kakor je določeno v tem mnenju, ne glede na vse druge vrste sprejetih ukrepov.

1.5

EESO podpira uporabo „zelenih nakupovanj“ za javna naročila v zvezi z infrastrukturo, ki jih financirajo evropski programi, in zahteva odpravo obstoječih ovir.

1.6

Ustanovitev evropskega centra za spremljanje trajnostne mobilnosti v mestih bi prispevala dodano vrednost, saj bi lahko center zbiral podatke in spodbujal izmenjavo izkušenj.

1.7

EESO meni, da bi morala na evropski ravni obstajati splošna zakonodaja za uskladitev meril za izračun stroškov in statističnih podatkov.

2.1

V zadnjih nekaj letih se je znotraj in zunaj mestnih območij znatno povečal promet ter pogosto bistveno spreminjal način prevoza, saj se v relativnem ali absolutnem smislu za vožnjo vse bolj uporablja avtomobil, medtem ko se javni prevoz uporablja vse manj.

2.2

Ko je leta 2006 Komisija predstavila vmesni pregled bele knjige o prometu (1), je sporočila, da namerava pripraviti zeleno knjigo o mestnem prometu. V zadnjih nekaj mesecih je izvedla obsežno javno posvetovanje, na katerem je tudi EESO izrazil svoje mnenje (2).

2.2.1

EESO meni, da so ukrepi Skupnosti na področju mobilnosti v mestih potrebni in koristni ter da sprejemanje odločitev na ravni Skupnosti (3) zagotavlja evropsko dodano vrednost, ki bi lahko zajemala veliko različnih zavezujočih in nezavezujočih ukrepov.

3.1

Posvetovalni postopek, ki ga je izvedla Komisija, je potrdil nekatera visoka pričakovanja glede oblikovanja resnične evropske politike mobilnosti v mestih.

3.2

Ponovni razmislek o mobilnosti v mestih vključuje čim boljši izkoristek različnih načinov prevoza in vzpostavitev „somodalnosti“ med različnimi načini skupinskega prometa (vlak, tramvaj, podzemna železnica, avtobus, taksi) in različnimi načini osebnega prevoza (avtomobil, motorno kolo, kolo, hoja itd.).

3.3

Mobilnost v mestih velja za pomemben element spodbujanja rasti in zaposlovanja ter močno vpliva na trajnostni razvoj v EU.

3.4

Evropsko dodano vrednost je možno doseči na več načinov: s spodbujanjem izmenjave dobrih praks na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni; s podporo določanju skupnih standardov in po potrebi njihovemu usklajevanju; s finančno podporo za udeležence, ki jo najbolj potrebujejo; s spodbujanjem raziskav, ki bodo omogočile izboljšanje mobilnosti, varnosti in okolja; s poenostavitvijo zakonodaje, v posameznih primerih z njeno razveljavitvijo ali sprejetjem nove.

3.5

Zelena knjiga v 25 vprašanjih obravnava načine soočanja z izzivi ustvarjanja mest s tekočim prometom, bolj zelenih mest, inteligentnejšega, dostopnejšega in varnega mestnega prometa ter oblikovanja nove kulture mobilnosti v mestih in sredstev, potrebnih za to. Na žalost pa Komisija ne predlaga vrste konkretnih vertikalnih in horizontalnih ukrepov za mestni promet.

4.1.1

EESO meni, da bi bilo treba uvesti sistem označb, ob upoštevanju že obstoječih sistemov in združljivosti z njimi.

4.1.2

Na ravni Skupnosti bi lahko Komisija določila objektivne kazalnike za izvajanje, načrtovanje in razvoj, s čimer bi določila usklajen referenčni okvir.

4.1.3

Poleg tega bi namesto pobud lahko uvedli prostovoljne označbe kakovosti, kakor je to običaj v turizmu.

4.1.4

Vsekakor morajo novi sistemi temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, redno jih je treba ocenjevati in po potrebi prilagoditi ter jim nameniti zadostno promocijo.

4.2.1

Glede na to, kolikšen delež prometa na splošno sestavljajo avtomobili, hoja in kolesarjenje ne moreta biti nadomestni možnosti za zasebna vozila, razen če je razdalja med domom in delovnim mestom zelo kratka ter vremenske razmere ugodne. Poleg tega kolesarjenje ni univerzalna dejavnost, ker izključuje tiste z omejeno mobilnostjo in invalide ter mladoletne in starejše osebe. Vendar pa bi lahko v povezavi z javnim prometom postala hoja in kolesarjenje realni alternativi v nekaterih mestih.

4.2.2

Občine morajo oblikovati načrte trajnostnega mestnega prometa, ki vključujejo kolesarske steze, z zavezujočim ciljem uspešnega prehoda na okolju prijazne načine prevoza, ki izpolnjujejo minimalne evropske zahteve (ki jih je treba še določiti). Ti načrti bi morali obravnavati situacije, ki ogrožajo varnost pešcev, in preprečevati navzkrižja med različnimi načini prevoza.

4.2.3

V ta namen je treba uvesti količinski cilj za povečanje deleža prometa, ki ga predstavljajo potniški promet, kolesarjenje in hoja. Posledica neuspešnega oblikovanja takšnih načrtov bo izguba upravičenosti do finančne pomoči iz skladov Skupnosti. Poleg tega bi morala Komisija preverjati tudi informacije v teh načrtih glede zelenih površin in kolesarskih stez.

4.3.1

Možne rešitve so zelo odvisne od velikosti (območja in števila prebivalstva) mesta ob upoštevanju, da onesnaževanje ni le posledica prometa, ampak tudi nepopolnega urbanističnega načrtovanja.

4.3.2

Proučevanje težave in njenih možnih rešitev s prostorskim in urbanističnim načrtovanjem; zagotavljanje varnih javnih parkirišč ob mestnih vpadnicah; omrežje namenskih poti javnega prevoza po glavnih prometnih žilah v povezavi z različnimi načini prevoza (parkirišča, železnica in podzemna železnica) in z gradnjo parkirišč, ki spodbujajo intermodalnost in olajšujejo prehod, ter izboljšanje kakovosti storitev za zagotavljanje, da bi bil javni prevoz privlačen za uporabnike.

4.3.3

V zvezi s tovornim prometom, bi morala Komisija spodbujati izmenjavo najboljših praks na področju urbanistične logistike, kot na primer v Sieni (Italija), kjer se dovoljenja za tovorni promet izdajo samo začasno.

4.4.1

Z oblikovanjem davčne politike za promet, ki spodbuja nakup in uporabo novih tehnologij, ki lahko zmanjšajo onesnaževanje ter povečajo prihranek energije.

4.4.2

Z zbiranjem informacij o okoljskem vedenju mest: izračun emisij iz prometa na prebivalca ter letne kampanje, kjer bi predstavili rezultate.

4.5.1

S spodbujanjem uporabe „zelenih nakupovanj“ za javna naročila v zvezi z infrastrukturo, ki jih financirajo evropski programi, in odpravljanjem obstoječih ovir (4).

4.5.2

Na ravni Skupnosti bi bilo treba opredeliti skupne standarde in jih po potrebi uskladiti.

4.6.1

EESO meni, da bi bilo treba dostop do teh območij znatno zmanjšati. Kljub temu pa je potrebna uskladitev, da ne bi različna zakonodaja ovirala prostega pretoka ljudi in po nepotrebnem omejevala mobilnost v mestih.

4.7.1

Ekološka vožnja mora biti zajeta v ustrezno razširjenih obveznih programih z navodili za začetno in nadaljnje usposabljanje voznikov ter z uvedbo davčnih olajšav za podjetja, ki spremljajo in merijo vožnjo. Direktivo o vozniškem usposabljanju bi lahko spremenili, tako da bi vključevala ta merila.

4.8.1

Da, v zvezi z varnostjo potnikov, čakalno dobo in tranzitnim časom, vedenjem potnikov v nujnih primerih ter vsemi obstoječimi možnostmi in pogoji prevoza.

4.9.1

Različne aplikacije ITS morajo biti popolnoma skladne, da se lahko uporabijo različne tehnologije, zlasti v zvezi z vozniškimi dovoljenji, s čimer bi se olajšal prehod in izboljšal čas dostopa do prevoza, kar bi omogočilo hitrejša potovanja z javnim prevozom. Pomembno je, da aplikacije ITS podpirajo tehnološke izboljšave, da ne zastarajo prehitro in da se lahko njihovi stroški ustrezno povrnejo.

EESO meni, da je treba informacijske in komunikacijske tehnologije uporabiti za izboljšanje prometa in organizacije prevoza.

4.10.1

Z objavo digitalnega kataloga najboljših praks ITS, ki se redno posodablja in je na voljo na spletu.

4.11.1

Z ustanovitvijo organov za usklajevanje različnih storitev javnega prevoza, vzpostavitvijo sistemov za integracijo prevoznin, zahtevami po optimalnih prevoznih sredstvih (okolju prijaznih in najprimernejših za ljudi z omejeno mobilnostjo), povečanjem števila odhodov ali pogostnosti, kar bi skrajšalo čakalne dobe potnikov, postavitvijo namenskih avtobusnih ploščadi (izboljšana varnost, udobje in hitrost, večja energetska učinkovitost, kar pomeni manjše onesnaževanje), gradnjo vozlišč za olajšanje povezav, izboljšanjem usposabljanja strokovnjakov v sektorju in ozaveščanjem uporabnikov, zagotavljanjem infrastrukture za ustrezno razporeditev tranzitnega prometa v mestih, zagotavljanjem objektov, ki so namenjeni sistemu parkiraj in se pelji, in spodbujanjem njihove uporabe, postavitvijo prednostnih oznak za javni prevoz, ustvarjanjem primernih območij za varen vstop in izstop potnikov.

4.11.2

Ena od učinkovitih metod bi bila ocenitev vpliva posebnih načrtov, programov in projektov na mobilnost.

4.11.3

S tem v zvezi bi bilo dobro spomniti na sodbo Evropskega sodišča (zadeva C-332/04) v zvezi z opustitvijo ocene vplivov na okolje v projektu izgradnje nakupovalno-zabaviščnega središča v urbanem okolju: njegov vpliv na okolje in potreba po oceni sta bili povezani z načrtovanim številom potnikov, ki bi se v to središče vozili z zasebnim avtomobilom.

4.11.4

Zato bi bile potrebne tri spremembe veljavnih direktiv:

4.11.4.1

V Prilogi III k Direktivi 85/337/EGS o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje so določena merila, ki jih morajo države članice uporabljati, da ugotovijo, ali imajo določeni projekti pomemben vpliv na okolje.

Predlagamo, da se doda nova alinea k prvi točki Priloge III in izrecno navede zemljevid mobilnosti (načrtovane uporabnike infrastrukture, kraj bivanja itd.).

4.11.4.2

Drugič, v Prilogi IV Direktive so podane informacije, ki morajo biti vključene v okoljsko poročilo.

EESO predlaga:

Prilogo III(1) ter Prilogo IV(4) in (5) k Direktivi 85/337/EGS je treba spremeniti, kakor je bilo predlagano.

4.11.4.3

V zvezi z Direktivo 2001/42/ES o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje bi se lahko vključile podobne spremembe (obvezna merila in informacije glede mobilnosti in načinov prevoza, ki jih zahteva okoljsko poročilo). V tem primeru bi bilo dobro vključiti učinke načrtov na mobilnost, kakor je predlagano v Prilogi I(f) in Prilogi II(2).

4.12.1

Da, ta ukrep je nujno potreben in ima velik učinek na mobilnost. Namenski pasovi in ploščadi pomenijo večjo varnost in hitrost, manj zastojev, manjšo porabo energije ter večje udobje potnikov. Ta ukrep bo pomagal pridobiti podporo uporabnikov zasebnih vozil.

4.13.1

Krepitev pravic potnikov je bistvena za zagotavljanje, da vsi načini javnega prevoza izboljšajo kakovost storitev (pogostnost, točnost, udobje za vse vrste potnikov, varnost, politika prevoznin itd.). Odbor spodbuja, da se to stori ob upoštevanju značilnosti vsakega načina prevoza, zlasti tistih, ki uporabljajo isto infrastrukturo.

4.13.2

Glede na obsežno zakonodajo v različnih besedilih in za različne načine prevoza je treba vse pravice potnikov o javnem prevozu zbrati v eno samo „listino o pravicah in dolžnostih“; cilj ostaja, da države članice to dopolnijo s samoregulacijo in kodeksi ravnanja (5), ki jih upoštevajo gospodarski akterji in organizirana civilna družba (potrošniški organi, okoljski organi, poslovne organizacije, sindikati itd.). EESO vztraja, da je za izboljšanje kakovosti storitev pomemben dialog med temi organi in zlasti podjetji javnega prometa.

Sprejeti je treba ukrepe na ravni Skupnosti za preoblikovanje in povečanje pravic, ki že obstajajo v različnih pravnih besedilih, ter jih dopolniti z ukrepi držav članic in organizacij civilne družbe. EESO poudarja potrebo po prožnih in enostavnih instrumentih za zagotavljanje uresničevanja pravic potnikov.

4.14.1

Načrti za mobilnost v velemestnih območjih bi morali pokrivati potniški in tovorni promet, da bi zagotovili logistiko dobave brez oviranja mobilnosti potnikov.

4.14.2

Za to je potrebnih več agentov za spremljanje namenskih nakladalnih in razkladalnih ramp.

4.14.3

Z vzpostavitvijo mehanizmov za spodbujanje in pospeševanje sistemov prijave kršiteljev, tako da se lahko njihova vozila čim prej odstranijo z namenskih ramp, da lahko spet delujejo.

4.14.4

Z vzpostavitvijo učinkovitih mehanizmov za kaznovanje kršiteljev, od odstranitve vozila do učinkovite izterjatve denarnih kazni.

4.14.5

S kampanjo za obveščanje in ozaveščenost javnosti za doseganje splošnega sprejetja in sodelovanja pri izpolnjevanju določenih ciljev, kot je pridobitev sodelovanja lokalnih trgovcev za spremljanje namenskih nakladalnih in razkladalnih ramp, tako da se jim pokaže, kako lahko nezakonito parkiranje na takšnih mestih škodi njihovim poslom.

4.14.6

Z omejevanjem dovoljenega časa postanka na rampah za nakladanje/razkladanje, kar bi bilo bolj v skladu s časom, potrebnim za nakladanje/razkladanje. Zahtevati bi bilo mogoče posebno dovoljenje za podaljšanje dovoljenega časa postanka, tako da določena vrsta prevoza (npr. selitve), za katerega je potrebnega več časa za nakladanje in razkladanje blaga, ne bi bila ovirana. Oblikujejo se lahko tudi posebni časovni okviri za nakladanje in razkladanje.

a)

usklajevanje različnih organov:

b)

usklajevanje z instrumenti načrtovanja:

4.16.1

Varnost v cestnem prometu: spodbujanje dobre prakse in intenzivnejšega, strukturiranega dialoga z regionalnimi in lokalnimi zainteresiranimi stranmi ter državami članicami glede novih tehnologij (zlasti ITS) za izboljšanje varnosti na evropski ravni. Poleg tega tudi povečanje ravni vozniškega usposabljanja za strokovnjake v industriji. Določitev odvračalnih ukrepov bi bilo treba regulirati, da bi preprečili, da bi čezmejni prometni prekrški ostali nekaznovani.

4.16.2

Osebna varnost: da bi spodbudili dobro prakso bi bilo treba na vozilih javnega prometa povečati fizično prisotnost policije, zlasti ponoči in na linijah na območjih z večjimi nemiri in socialno izključenostjo. Povečati bi bilo treba tudi uporabo informacijske tehnologije in potnike bolje obveščati.

4.17.1

Z ozaveščanjem državljanov s pomočjo izobraževalnih in informativnih kampanj, zlasti tistimi, ki so namenjene mladim, in z dejavnostmi za posplošitev uporabe instrumentov nadzora kršitev v mestih za vse uporabnike cest. Na splošno EESO meni, da je še posebej pomembno sprejeti ukrepe, usmerjene v krepitev kulturnega vidika in ozaveščanje širše javnosti o vseh vprašanjih, povezanih z mobilnostjo v mestih.

4.18.1

Odvisno od končnih zahtev morajo biti te naprave vedno usmerjene k izboljšanju mobilnosti in hitrosti potovanja. Spodbujati je treba dobro prakso, da bi povečali varnost, in uporabo inteligentnih sistemov.

4.19.1

Uvedba sistemov v sili, ki temeljijo na novi tehnologiji, v vozilih javnega prometa, kar bi službe za pomoč v sili opozorilo v primerih vandalizma ali nesreč ter jim zagotovilo informacije o stanju vozila in avdiovizualni prenos dogajanja v vozilu.

4.19.2

Sprejeti je treba ustrezne ukrepe za preprečevanje vdora v zasebnost, kar je temeljna človekova pravica.

4.20.1

Za novo kulturo mobilnosti v mestih bo potrebno sodelovanje evropskih institucij in držav članic, regij in lokalnih organov ter organizacij civilne družbe.

4.20.2

Evropski center za spremljanje trajnostne mobilnosti v mestih bi bil koristna pobuda in bi prispeval k dodani vrednosti, saj bi lahko zbiral podatke, ugotavljal spremembe v povpraševanju po prometu in spodbujal izmenjavo izkušenj. Poleg tega bi prispeval k izboljšanju znanja o težavah v zvezi z mobilnostjo in uporabil politike za odpravljanje teh težav.

Na evropski ravni je potrebna uskladitev postopkov za ocenjevanje v mestih in EESO bi pozdravil poenotenje meril na tem področju.

4.21.1

Z izboljšanjem mobilnosti v mestih in postopnim prehodom k čistim javnim prevoznim sredstvom (nizka poraba goriva, nizke emisije), kar je cilj za izboljšanje skladov, ter zagotavljanjem večjega donosa naložb za vsak porabljen euro.

EESO se zavzema za povečanje deleža sredstev za izobraževanje in raziskave.

4.21.2

Zmanjšati je treba tudi finančne prispevke z uvedbo objektivnih meril, ki omogočajo, da se izbere stroškovno najučinkovitejša rešitev za Skupnost, zato da se državljanom zagotovi visokokakovosten prevoz po dostopni ceni. Učinkovitost in izpolnjevanje obveznosti javnih služb bi morali biti glavna skrb.

4.22.1

Z uvedbo zahtev po vključitvi zelenih klavzul v javna naročila blaga za infrastrukturne projekte, ki se financirajo z evropskimi sredstvi.

4.22.2

Druga možnost bi bila vključitev meril iz delovnega dokumenta z naslovom Zelene nabave, Priročnik za okoljska javna naročila [SEC(2004) 1050] v dokument Komisije in dodajanje ekoloških javnih naročil za prevozno opremo.

Poleg trga javnih prevoznih sredstev tudi trg osebnih vozil postaja vse bolj okolju prijazen. Nakup čistejših vozil (gorivo, motorji) bi bilo treba spodbujati, kupce takih vozil pa nagraditi s posebno obravnavo v okviru politik dostopanja do mestnih središč.

4.23.1

Z jasno določenimi kategorijami projektov, ki so upravičeni do javne pomoči Skupnosti in morajo biti obvezno (z ustreznim preverjanjem) v skladu (v določenem časovnem okviru) s cilji takšnih projektov, tako da se v primeru neskladnosti lahko izterja vsako financiranje.

4.24.1

Potrebna je splošna zakonodaja na evropski ravni, ki lahko nastane z uskladitvijo meril za izračun pristojbin in oceno primernega praga gostote prometa v javnem prometnem omrežju.

4.24.2

Vendar EESO meni, da so sistemi pristojbin ali cestnin za dostop do mestnega središča sicer v splošnem interesu, vendar lahko diskriminirajo tiste z nizkimi dohodki ter imajo nizek odvračilni učinek na tiste iz višjih plačilnih razredov.

Lokalne oblasti morajo sprejeti ukrepe, s katerimi bi izravnali morebitne negativne učinke, npr. s spodbujanjem uporabe javnega prometa in zagotavljanjem cenejših vozovnic.

4.24.3

Nadomestna možnost, ki bi imela „medsektorski“ učinek na vse plačilne razrede, bi bila „cestnina“ pri točkah dostopa. Namesto da bi jo bilo treba plačati, bi se z njo izračunala razpoložljiva kilometrina v mestnih območjih za vsakega voznika. To pomeni, da se predlaga „omejitev“ dostopa (kilometrina na enoto časa). To pomeni „izbiranje“ in upravljanje mestnih potovanj z zasebnim vozilom, čeprav je treba upoštevati, da lahko nastane diskriminacija na podlagi kraja prebivališča, porekla ali destinacije.

4.24.4

Seveda bi to pomenilo dodatno razdelitev na območja poleg že predlaganih„območij z omejenim prometom“, v katerih bi bil promet večinoma namenjen le javnemu prometu in stanovalcem.

4.25.1

Dodana vrednost je ogromna, čeprav jo je težko izračunati, če upoštevamo zdravstvene in higienske dejavnike (fizične in psihološke) ter dragocenost časa ljudi (vidik, ki se spreminja glede na čas, ki je potreben za pot od doma do delovnega mesta in nazaj ter ki lahko ustvari veliko negativnih dejavnikov, če se prišteje delovnemu dnevu).

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/46

1.1

Odbor pozdravlja akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, in upa, da bo lahko izrazil svoje mnenje o vmesnem poročilu, predvidenem za leto 2010, da se oceni doseženi napredek in ugotovijo morebitni problemi.

1.2

Odbor se strinja, da bi bila za intermodalne terminale, vključno s pristanišči in letališči, koristna primerjalna analiza (benchmarking), pripravljena v tesnem sodelovanju z industrijo. Z več splošnimi evropskimi referenčnimi vrednostmi, ki jih je mogoče prilagoditi lokalnim razmeram, je v okviru primerjalne analize možna dovolj različna obravnava, ki upošteva različne značilnosti terminalov na kopnem, morskih pristanišč, letališč in pristanišč na celinskih plovnih poteh.

1.3

Določanje cen glede na vrsto prevoza na splošno ne odraža dejanskega vpliva različnih vrst prevoza na infrastrukturo, okolje in energetsko učinkovitost niti v zadostni meri socialnih, ozemeljskih in družbenih stroškov.

1.4

Orodja za primerjanje in ocenjevanje, predvidena za primerjalno analizo, bodo torej morala primerjati uporabne prevozne verige na podlagi njihove trajnosti, da bi omogočili vzpostavitev uravnoteženega mehanizma za določanje cen in pripravo regulacijskega sistema, ki bi zagotavljal izbiro najučinkovitejše in najbolj trajnostne vrste prevoza, odvisno od vrste tovora in razpoložljivih vrst prevoza.

1.5

Večja učinkovitost logistike prevoza glede na potrebe uporabnikov in celotne družbe bo nedvomno imela za posledico večjo in hitrejšo uporabo obstoječih novih najsodobnejših tehnologij, nove raziskave, pa tudi stalna prizadevanja za usposabljanje in kvalifikacijo osebja ter izboljšanje delovnih pogojev. Obenem je treba čim bolj izboljšati uporabo obstoječe infrastrukture ter razvijati človeške, materialne in finančne vire, vložene v prevoz in logistiko. Prav tako je treba spodbujati ponovno ovrednotenje ter večjo privlačnost teh poklicev. Nove naložbe so kljub temu izredno pomembne za hitrejše vključevanje novih držav članic in krepitev evro-sredozemske in sosedske politike. Treba je oceniti tudi dolgoročni trend povpraševanja, da se predvidijo kapitalske naložbe, ki se bodo povrnile v daljšem obdobju.

1.6

Okrepiti je treba zaščito in varnost na cestah, in to predvsem na območjih, ki mejijo s tretjimi državami.

1.7

Obala EU se je povečala; zdaj se odpira na Baltsko in Črno morje, povezana pa je z glavno osjo Donave, ki jo je treba ponovno oživiti. Evropa ima pristaniške terminale, skozi katere poteka 90 % trgovinske izmenjave s tretjimi državami in 40 % trgovine med državami EU. Logistične dejavnosti se v teh terminalih pomembno razvijajo. Kljub temu so potrebne še številne izboljšave. Predvsem je treba posodobiti celinske povezave z zagotavljanjem raznolikih vrst prevoza in z večjo uporabo intermodalnih tehnik. Izboljšati je treba tudi tehnike in organizacijo pretovarjanja. Podobno je treba doseči tudi večje ravnotežje med različnimi pristanišči in boljše dopolnjevanje med njimi in terminali na celini.

1.8

Odbor podpira uporabo novih tehnologij, uporabne raziskave vseh vidikov različnih vrst prevoza, ki jih je mogoče še izboljšati (infrastruktura, oprema za prevoz in rokovanje s tovorom, organizacija dela, delovni pogoji itd.), proaktivno sodelovanje pri pripravi tehničnih standardov ter standardov komuniciranja in sporočanja, da se izboljša razvoj somodalnosti in pretok prometa ter povezava med rastjo proizvodnje in trgovine na eni strani in rastjo prevoza na drugi, ki se lahko samo povečuje. V tem pogledu je zelo pomemben dejavnik večja učinkovitost logističnih verig.

1.9

Nadaljevati se morajo raziskave na področju motorjev in njihove energetske učinkovitosti ter raziskave nefosilnih goriv, tako za osebna vozila kot vozila za javni potniški promet ter vozila, namenjena prevozu tovora.

1.10

Nujni ukrepi in bolj vztrajna prizadevanja so potrebni na področju logistike mestnega prevoza, da se prepreči nadaljnje pešanje gospodarstva v velikih mestih in velike izgube storilnosti, ki so posledica časa, izgubljenega v prometnih zastojih; to je neproduktivno in povzroča onesnaženje, ki slabo vpliva tako na prebivalce kot na podjetja. Za mestno okolje je nujen celostni pristop, ki bo upošteval potrebe osebnega in javnega prevoza ljudi in tovora, da se doseže boljša razdelitev cestnega omrežja in obrne trend odhajanja ljudi in preseljevanja številnih dejavnosti na obrobja mest in v oddaljena naselja.

1.11

Trajnost in energetska učinkovitost ter intermodalnost so v središču tega načrta, predlagani časovni razpored pa poudarja nujnost politike, ki bo sledila. Predlogi Komisije dajejo prednost sodelovanju in dialogu pred obveznimi ukrepi. Treba je pokazati, da bo ta pristop deloval. Njegov uspeh bo odvisen od svetovnih akterjev na področju prevoza in njihove sposobnosti prilagajanja zahtevam, ki jih odločno postavlja civilna družba.

2.1.1

Komisija je 28. junija 2006 objavila sporočilo z naslovom Logistika tovornega prometa v Evropi – ključ do trajnostne mobilnosti (1). Sporočilo je predstavilo vlogo logistike v prizadevanjih za bolj trajnostne oblike prevoza, ki manj onesnažujejo in so okolju prijazne. Slediti bi mu morala posvetovanja za dokončanje evropskega akcijskega načrta za logistiko tovornega prometa (2), ki je bil na koncu objavljen 18. oktobra 2007.

2.1.2

Komisija je v prometno politiko EU nameravala uvesti razsežnost logistike, da bi zmanjšala ponavljajoča se ozka grla, porabo energije, bolje izkoristila somodalnost in multimodalnost infrastrukture in prevoznih sredstev, zaščitila okolje in omejila škodo ter spodbujala stalno usposabljanje osebja.

2.1.3

Odbor je bil zaprošen za mnenje o tem načrtu, ki vsebuje predvidene cilje, časovni razpored uresničevanja ciljev in spodbuja uporabo novih informacijskih tehnologij za povečanje učinkovitosti logistike prevoza stvari (posamezni predmeti, paketi, zabojniki). Predviden je tudi prostovoljni sistem potrdil za izvajalce logistike ter nujno potrebne kvalifikacije in usposabljanje za opravljanje njihovega poklica, da se olajša njihova mobilnost.

2.1.4

Komisija je že leta 2006 poudarila, da si je težko ustvariti predstavo o evropskem trgu logistike zaradi pomanjkanja ustreznih statističnih podatkov. Na splošno velja prepričanje, da logistika predstavlja od 10 do 15 % stroškov prepeljanih izdelkov.

2.1.5

V svojem sporočilu je Komisija predlagala vzpostavitev evropskega okvira za logistiko tovornega prometa in ukrepanje na različnih področjih. Akcijski načrt določa podrobnosti in roke za izvajanje v obdobju od 2008 do 2012. To pomeni zelo kratke roke za naslednje ukrepe:

2.1.6

Leta 2007 objavljeni akcijski načrt vsebuje že predvidene ukrepe v bolj podrobnem programu ciljev, dodan pa mu je tudi časovni razpored za izvajanje.

2.1.7

V sporočilu (4) Naj Evropa ostane v gibanju – Trajnostna mobilnost za našo celino, objavljenem v okviru vmesnega pregleda in hkrati z revizijo bele knjige o prometu iz leta 2001 (5), je Komisija poudarjala koncept „inteligentne mobilnosti“, ki jo sestavljajo logistika prometa in inteligentni transportni sistemi (ITS), tej razsežnosti pa daje prednost tudi v svojem akcijskem načrtu.

2.2.1

Široka uporaba sedanjih in prihodnjih ITS bi lahko bistveno izboljšala logistiko tovornega prometa, vendar so še vedno težave, ki jih je treba odpraviti, kot so standardizacija, sposobnosti uporabnikov, ureditvene in druge ovire za dematerializacijo dokumentov, varnost podatkov in varstvo zasebnosti.

2.2.2

Koncept e-tovornega prometa bo sčasoma privedel do „interneta stvari“ (tovor: posamezni predmeti, zavoji in paketi, zabojniki, vsak sestavni del ima možnost personalizacije, imenovanja in identifikacije s pasivno ali aktivno „pametno nalepko“, ki jo aktivira čitalnik za RFID – radiofrekvenčno identifikacijo); ta novi „internet stvari“ bo omogočal avtomatizacijo in poenostavitev prenosa podatkov o tovoru (geografski položaj, informacije o vrsti in količini, sporočila o carini in drugo). Obstoječe sisteme je treba razvijati z namenom, da se utrdi ta nova razsežnost interneta, ki temelji na identifikaciji stvari.

2.2.3

Komisija v letu 2008 načrtuje velik raziskovalni projekt na podlagi načrta za izvajanje ITS in tehnologij za logistiko prometa.

2.3.1

S povečanjem učinkovitosti namerava načrt prispevati k rešitvi težav, kot so zastoji, onesnaževanje in hrup, emisije CO2 in odvisnost od fosilnih goriv. Te ukrepe morajo spremljati prizadevanja z dolgoročnim vidikom, ki jih bodo skupno izvajale vse države članice, da se vzpostavi skupni temelj za naložbe v prihodnje sisteme prevoza tovora.

2.3.2

Evropska komisija bo poročala o napredku izvajanja akcijskega načrta leta 2010.

3.1

Širitev EU, vedno večja globalizacija trgovine, pojav novih gospodarskih sil (ne le Kitajske) in proces delokalizacije so pomembni dejavniki razvoja trgovine. Ta se povečuje hitreje kot proizvodnja. V beli knjigi iz leta 2001 je Komisija predvidela „ločitev“ prevoza od rasti. To vprašanje je treba nujno ponovno preučiti, vsaj zaradi ponovne uvedbe „združitve“, „paralelizma“. V okviru revidirane bele knjige iz leta 2006 (6) je lahko logistika s kombiniranjem različnih vrst prevoza in akterjev (organizatorji prometnih tokov, prevozniki, uporabniki, nacionalni, evropski, mednarodni organi) ter z uporabo novih informacijskih tehnologij ter tehnologij pakiranja in ravnanja z blagom odločilen dejavnik racionalizacije in večje učinkovitosti trgovine in prevoza blaga.

3.2

Svetovne logistične verige zahtevajo, da so povezave med modalnimi sistemi, bodisi fizične ali elektronske, dolgoročno popolnoma integrirane, da se lahko uporablja ena vrsta ali najučinkovitejša kombinacija vrst prevoza in tako izboljša logistika, s tem da se kot cilje določi „sočasno“ uresničevanje „trojne“ učinkovitosti: ekonomske, socialne in okoljske (vključno z zmanjšanjem izdatkov za energijo).

3.3

Načrtovanje prevoza v večini primerov zahteva dolge roke in sodelovanje številnih zainteresiranih strani. Naložbe v prevozno infrastrukturo in logistične platforme so vezane na zelo dolga obdobja in so zelo drage, zlasti v primerih morskih ali rečnih pristanišč ali letališč, pa tudi „suhih pristanišč“ ali kombinirane transportne infrastrukture. Te platforme predstavljajo največ problemov in zato je zanje treba poiskati hitre, zanesljive in trajne rešitve. Odbor zato meni, da je treba predvsem optimizirati uporabo obstoječe infrastrukture, pri tem pa se lahko izmenjava informacij in izkušenj izkaže za zelo dragoceno. Toda povečanje vrednosti obstoječe infrastrukture in uporaba nove, napredne tehnologije ne bo dovolj. Za nove naložbe je bistveno srednje- in dolgoročno načrtovanje.

3.4

Razvoj novih, dolgotrajnih infrastruktur mora potekati na osnovi potreb, preračunanih za zelo dolgo obdobje, in v kolikor ne obstaja alternativna somodalna rešitev, na primer z uporabo drugih obstoječih infrastruktur. Kombinirani prevoz po cesti in železnici je na primer lahko alternativna možnost za širitev obstoječega cestnega omrežja ali gradnjo novih cest. Tako načrtovanje mora vključevati vse akterje v logističnih verigah: evropske, nacionalne in regionalne oblasti, proizvajalce, distributerje in druge odpremnike, strokovnjake za logistiko in prevoznike ter socialne partnerje. Tudi lokalno prebivalstvo mora imeti možnost, da se vključi v predhodne razprave in razna posvetovanja o teh vprašanjih, njihova stališča pa je treba resno upoštevati.

3.5

Namen načrtovanja mora biti ustvariti dolgotrajna partnerstva, ki bodo zagotovila trajnostno učinkovitost infrastrukture (ekonomsko, ekološko in socialno). Načrtovanje mora biti v skladu z Evropsko perspektivo prostorskega razvoja in prispevati k boljšemu strukturiranju, usklajevanju in utrjevanju naložb v promet z industrijskimi in trgovinskimi dejavnostmi ter programi za urejanje zemljišč in mestnih površin (predvsem zato, da bi se izognili „širjenju“ logističnih platform in prezgodnjim ter dragim „delokalizacijam“, ozkim grlom, ki prizadenejo nekatere osi in območja, ter propadanju in izoliranosti nekaterih območij zaradi slabih storitev ali pomanjkanja le-teh).

3.6

Glede novih standardov, ki so predvideni za nakladalne enote, je jasno, da morajo olajšati morebitno pretovarjanje z vidika največje teže in dimenzij, ki jih je mogoče pretovoriti. Vendar, glede na težave, povezane z dejstvom, da je kopenski tovorni promet skoraj izključno omejen na ceste, ti standardi ne bi smeli privesti do dodatnih stroškov, ki bi lahko škodovali infrastrukturi in še zmanjšali varnost cestnega prometa. Zato morajo standardi spodbujati somodalnost.

3.7

Glede predloga iz leta 2003 o novi prostovoljni intermodalni nakladalni enoti Odbor ponavlja svoje stališče, da je kombinacija dveh enot različnih dimenzij logistična nočna mora. Obe oviri, omenjeni v mnenju (dimenzije fiksnih ogrodij in negotovost glede odgovornosti za poravnavo stroškov tega sistema), že sami po sebi vzbujata zaskrbljenost, da se sistem ne bo uporabljal.

4.1

Odbor meni, da mora izraziti svoje mnenje o poročilu, ki ga bo Komisija pripravila leta 2010 o napredku akcijskega načrta in morebitnih težavah, ki bi se pojavile pri njegovem izvajanju.

4.2

Internet stvari bo zagotovo sredstvo za izboljšanje učinkovitosti logistike prometa, prav tako tudi storitev za stranke. Vendar na podlagi izkušenj z internetom imen Odbor meni, da je treba obravnavati vprašanja v zvezi s postopki in instrumenti preverjanja, ki bodo uvedeni za „imenovanje“; iz zgodovinskih razlogov je internet imen pod končnim nadzorom ameriškega zveznega ministrstva za trgovino (USDoC). Odbor podpira možnost evropskega vodenja v zvezi z imenovanjem in upravljanjem baz podatkov ter oblikovanjem tehničnih standardov.

4.2.1

Odbor ceni, da Komisija vključuje razvoj logistike v obnovljeno lizbonsko agendo za rast in delovna mesta. Kljub temu pa glede na izkušnje poziva Komisijo, naj čim prej nadoknadi zaostanke, ki so nastali pri uvajanju novih tehnologij, zlasti v zvezi z Galileom.

4.3

Po mnenju Odbora mora internet stvari – ob upoštevanju njegovega ekonomskega pomena in medregionalnega značaja večjega dela trgovine – temeljiti raje na večpolarnosti (npr. regionalni ali podregionalni organi za imenovanje) kot pa biti pod končnim nadzorom enega samega organa, ki je poleg tega zunaj EU.

4.4

Prav tako je treba jasno izpostaviti problem varstva zasebnosti in poslovnih podatkov, ki je povezan z diverzifikacijo informacijskih instrumentov, vzpostavljenih za identifikacijo vsebine tovora, predvsem zato, da bi se izognili uhajanju podatkov kriminalnim združbam, zlasti v tretjih državah (ob upoštevanju carinskih in zavarovalniških zadev), spremljanje tovora in identifikacijo pošiljateljev, posrednikov in prejemnikov v kontekstu spodbujanja uporabe inteligentnih transportnih sistemov (ITS) in povezanih informacijskih tehnologij.

4.5

To je še posebej pomembno za „podrobno“ logistiko, povezano z e-trgovino.

4.6

Odbor pozdravlja namen Komisije, da posodobi poklicno dejavnost strokovnjakov za logistiko s sistemom „opredelitev“ in „potrdil“ za izvajalce, ter želi, da bi ta sistem omogočal visoko dodano vrednost.

4.7

Odbor pozdravlja tudi predlog Komisije za sodelovanje s socialnimi partnerji pri pripravi zahtev glede kvalifikacij in usposabljanja. Odbor v tem okviru upa, da bodo zahtevane kvalifikacije in usposabljanje potekali vse aktivno življenje ter obenem ustrezno upoštevali napredek znanja in tehnologij. Pozdraviti je treba prizadevanje Komisije za vzajemno priznavanje teh prostovoljnih potrdil.

4.8

Zelo pomembno je izboljšanje logistične učinkovitosti z večjo uporabo novih tehnologij, z upravno poenostavitvijo, izmenjavo izkušenj, razvojem kvalifikacij in usposabljanja in somodalnostjo. Vendar Odbor poudarja, da napredek ne more pokazati popolnoma vseh pozitivnih vidikov, če sektor prevoza in logistike ne bo predmet ponovnega uravnoteženja intra- in intermodalnega prevoza in „regulirane konkurence“ – kot je Komisija predvidela v beli knjigi leta 2001 –, ki zahteva ponovno oceno cen prevoza ter resnično uskladitev pogojev intra- in intermodalne konkurence v EU.

30.8.2008   

SL