19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/1

1.1

Odbor lahko odločno podpre pobudo Komisije samo, če bo poleg težav pri povpraševanju upoštevala tudi – in predvsem – optimizacijo ponudbe z odpravo pomanjkljivosti in birokracije.

1.2

Odbor je prepričan, da sta podpiranje pobud na lokalni in regionalni ravni ter sposobnost njihovega povezovanja za pospeševanje lizbonske strategije bistvena za skupna prizadevanja na področju raziskav in razvoja, ki uspešno prispevajo k ustanavljanju in razvoju inovativnih podjetij v vsej EU. Poleg tega je v prizadevanja za doseganje skupnih ciljev več in boljših delovnih mest v okviru splošnega trajnostnega in konkurenčnega razvoja treba vključiti predvsem gospodarske in socialne partnerje na kraju samem.

1.3

Odbor poudarja pomen trikotnika znanja (raziskave, izobraževanje in inovacije), ki ima bistveno vlogo pri spodbujanju rasti in zaposlovanja. Zato je treba pospešiti reforme, spodbujati odličnost v visokem šolstvu in partnerstvih med univerzami, raziskovalnimi središči in podjetji ter zagotoviti, da vsa področja izobraževanja in usposabljanja izpolnjujejo svojo vlogo pri krepitvi ustvarjalnosti in inovativnosti, zlasti na regionalni in lokalni ravni. To še posebej velja za regije (Euregio), v katerih so sosednje regije in partnerji mrežno povezani na področjih, ki presegajo državne meje.

1.4

Odbor meni, da si je treba za konkurenčnost evropskih regij ter njihov gospodarski in socialni razvoj ter razvoj na področju zaposlovanja prizadevati na bolj proaktiven in bolj usklajen način kot zdaj. Na ta način bo lažje doseči čim boljše oprijemljive rezultate pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

1.5

Odbor se v celoti strinja z ugotovitvami Komisije o pomanjkljivostih pri skupni in usklajeni rabi instrumentov Skupnosti, vendar obžaluje, da se več kot deset let pozneje to ključno vprašanje še vedno samo preučuje, namesto da bi prodrli do bistva problema in ponudili nove zmogljivosti za „sočasni inženiring“ (simultaneous engineering) (1) raznovrstnih ukrepov v Skupnosti in Evropi.

1.6

Odbor meni, da je treba ukrepati na področju povpraševanja, vendar to ne bo zadostovalo. Meni namreč, da je treba storiti korak naprej od izjave, da je treba regijam posvetiti več pozornosti, in skušati:

1.7

EESO meni, je treba glede ponudbe sprejeti daljnosežne ukrepe za zagotovitev skladnega okvira in enostavnega dostopa do vseh razpoložljivih instrumentov, da bo mogoče premagati pravne ovire ter odpraviti časovni zamik med dodelitvijo in dejanskim izplačilom finančne podpore ter tako izboljšati konkurenčnost evropskih regij.

1.8

Odbor meni, da je bistveno pripraviti praktični evropski vodnik, ki bo vseboval naslednje:

1.9

Odbor tudi meni, da specifičnih in natančnih ukrepov Skupnosti ni več mogoče prelagati na pozneje, sicer ne bo mogoče doseči novih zmogljivosti za „sočasni inženiring“ raznovrstnih ukrepov ter čim bolj povečati in skoncentrirati sredstev v regijah.

1.10

Po mnenju Odbora je zato nujno treba rešiti probleme zaradi številnih ravni upravljanja in razdrobljenosti ukrepov, da bo mogoče ponovno oživiti konkurenčnost evropskih regij, na kar je opozoril že v prejšnjih mnenjih (2). V zvezi s tem predlaga novo pobudo Jasmine – Skupna pomoč za uresničevanje večjega števila projektov za povezovanje inovacij v Evropi (Joint Assistance Supporting Multiprojects for Innovation Networking in Europe) – za obravnavanje obstoječih institucionalnih vrzeli tako na področju povpraševanja kot na področju ponudbe ter bistveno zmanjšanje upravnega bremena.

1.11

Namen pobude Jasmine je omogočiti najrazličnejšim akterjem, ki so vključeni v postopek odločanja v mreži, bolj obveščeno in usklajeno delovanje v enotnem skladnem okviru regionalnega načrtovanja.

2.1

Evropske regije znanja se borijo s številnimi dejavniki sprememb, ki predstavljajo tako izzive kot priložnosti in vplivajo na njihovo zmožnost doseganja ciljev prenovljene lizbonske strategije.

2.2

Ti dejavniki sprememb so:

—   zunanji dejavniki:: intenzivnejša globalizacija, pojav celinskih področij z zelo dinamično rastjo, veliko višje cene energije in surovin, nepredviden znanstveni in tehnološki razvoj, internacionalizacija inovacij, problematika podnebnih sprememb in pogosto nenadzorovani ali neobvladljivi migracijski pritiski;

—   notranji dejavniki:: staranje prebivalstva, varovanje okolja in kakovosti življenja, zastaranje proizvodnje in storitev, posodobitev javnega sektorja, vse močnejše medsebojno vplivanje med nastajajočimi vrstami znanja in razpoložljivimi človeškimi viri, zmogljivosti za razvoj kulture in ustvarjalnosti ter razvoj skupne materialne in nematerialne teritorialne infrastrukture.

2.3

Odbor je že večkrat izrazil svoja stališča o teh vprašanjih, tako v ožjem kot širšem okviru razvoja lizbonske strategije in politik Skupnosti o raziskavah in inovacijah, okolju ter izobraževanju in usposabljanju.

2.4

Odbor je še posebej poudaril, da je treba „omogočiti, da se vse območje Skupnosti prilagodi izzivom na znanju temelječega gospodarstva in tako prispeva k temu, da vsa območja upoštevajo lizbonske cilje“ (3).

2.5

Odbor je opozoril tudi na to, da „[n]ova oblika konkurenčnih vzorcev na svetovnem trgu prinaša velike spremembe. Nove integrirane platforme in mreže morajo obravnavati teme v zvezi z raziskavami in inovacijami, zasnovo novih proizvodov in proizvodnih postopkov, vodenjem novih, bolj usposobljenih človeških virov in novih materialov, promocijo in trženjem, financami in posojili, logistiko ter spremljanjem trga in storitev za kupce“ (4).

2.6

Odbor znova poudarja prepričanje, da sta podpiranje pobud na lokalni ravni in sposobnost njihovega povezovanja za pospeševanje lizbonske strategije bistvena za spodbujanje ustanavljanja inovativnih podjetij v okviru trajnostnega in konkurenčnega razvoja. To mora veljati še posebej za tiste regije (Euregio) in dejavnosti, pri katerih so sosednje regije in partnerji mrežno povezani na področjih, ki presegajo državne meje.

2.7

Odbor je v mnenju o zeleni knjigi o Evropskem raziskovalnem prostoru: nove perspektive priporočal, „naj se Evropski raziskovalni prostor dopolni z evropskim prostorom znanja s ciljem ustvariti evropsko družbo znanja“, in poudaril, da mora „Komisija […] poskrbeti za usklajevanje tudi zaradi vzpostavitve učinkovitih vodilnih in posvetovalnih struktur ter za zagotovitev, da [je] delo […] dobro organiziran[o]“ (5).

2.8

Odbor ponovno poudarja pomen trikotnika znanja (raziskave, izobraževanje in inovacije), ki ima bistveno vlogo pri spodbujanju rasti in zaposlovanja. Zato je treba pospešiti reforme, spodbujati odličnost v visokem šolstvu in partnerstvih med univerzami, raziskovalnimi središči in podjetji ter zagotoviti, da vsa področja izobraževanja in usposabljanja v celoti igrajo svojo vlogo pri krepitvi ustvarjalnosti in inovativnosti, zlasti na regionalni in lokalni ravni.

2.9

Odbor meni, da si je treba za konkurenčnost evropskih regij, njihov gospodarski in socialni razvoj ter razvoj na področju zaposlovanja prizadevati na bolj proaktiven in bolj usklajen način, Komisija pa mora poskusiti premagati ovire različnih pravnih podlag in postopkovnih meril. Proračunske instrumente Skupnosti je treba uporabiti na način, ki bo najboljši za davkoplačevalce, da se pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije dosežejo kar najboljši oprijemljivi rezultati. Ti rezultati se morajo kazati na področjih, kot so učinkovit dostop za vse, usklajevanje ter sinergije in časovna usklajenost razpoložljivih ukrepov Skupnosti in vseevropskih ukrepov, ter doseči kritično maso, ki je potrebna za ustvarjanje multiplikacijskega učinka.

2.10

V skladu z integriranimi smernicami za rast in delovna mesta prenovljene lizbonske strategije ima kohezijska politika tri strateške prednostne naloge (6):

2.11

Težave glede ponudbe pri uresničevanju učinka vzvoda in usklajeni rabi razpoložljivih instrumentov financiranja za doseganje teh ciljev izvirajo iz naslednjih značilnosti teh instrumentov:

2.12

Pri povpraševanju so v regijah pogosti naslednji pojavi:

2.13

Pomanjkljivosti je treba reševati tako, da se vsem programom Skupnosti od samega začetka zagotavlja tehnična pomoč in usklajevanje.

2.14

Hvalevredna prizadevanja za sinergijo v različnih strukturnih programih in instrumentih za obdobje 2007–2013 se zdijo predpogoj – a ne edini – za doseganje čim boljših oprijemljivih rezultatov.

2.15

Odbor je podprl pobude Komisije, kot je JEREMIE, ter predlagal vzpostavitev informacijske točke JEREMIE, ki bi služila kot enota za usklajevanje in obveščanje za posamezne ukrepe. Pri tem je poudaril, da „manjka koncept za usklajevanje in učinkovito uporabo mnogih zdaj obstoječih instrumentov financiranja“ (8).

2.16

Odbor popolnoma podpira trditve komisarke Danute Hübner o pobudah JASPER, JEREMIE in JESSICA (9), ki „so v državah članicah in regijah ter med socialnimi partnerji v vseh regijah Evropske unije ustvarile novo dinamiko in pričakovanja za naložbe, rast in zaposlovanje“.

2.17

Odbor meni, da so smernice Odbora za znanstvene in tehnološke raziskave (CREST) (10), ki jih je objavil septembra 2007, pomembne, saj nakazujejo pot naprej, čeprav so omejene na medsebojno delovanje med okvirnim programom za raziskave in razvoj ter novimi strukturnimi skladi.

3.1

Komisija v predlogu pojasnjuje možne sinergije, ki že obstajajo v instrumentih financiranja evropske politike na področju raziskav, inovacij in kohezije, ki so na voljo zainteresiranim stranem, da bo mogoče izboljšati konkurenčnost evropskih regij glede na njihove absorpcijske sposobnosti.

3.2

Kot glavne instrumente za izvajanje ukrepov navaja sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, novi okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (PKI) ter nove usmeritve strukturnih skladov in Kohezijskega sklada.

3.3

Komisija pojasnjuje, da je sodelovala s številnimi svetovalnimi usklajevalnimi skupinami, ki so priporočile:

3.4

Komisija poziva države članice, da izboljšajo možnosti za usklajen razvoj in uporabo instrumentov Skupnosti ter oblikujejo sistem za obveščanje sodelujočih akterjev o razpoložljivih možnostih. Za spodbujanje usklajenega dostopa do sredstev je treba do konca leta 2007 izdati tudi praktični vodnik o možnostih financiranja za raziskovalne ustanove, ki bo vseboval mehanizme na nacionalni in regionalni ravni.

4.1

Odbor se v celoti strinja z ugotovitvami Komisije o pomanjkljivostih pri skupni in usklajeni rabi instrumentov Skupnosti, vendar se ne strinja s predlaganimi ukrepi, ki po njegovem mnenju ne zadostujejo za doseganje ciljev politik Skupnosti, zlasti na področju raziskav, inovacij in usposabljanja.

4.2

Odbor se strinja s Komisijo (11), da je „[z]a uresničitev prenovljenega partnerstva za rast in delovna mesta […] bistvenega pomena prizadevanje za spodbujanje na znanju temelječega gospodarstva, zlasti z raziskavami, tehnološkim razvojem in inovacijami“, vendar meni, da so za to partnerstvo skupaj odgovorne vse vpletene strani tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

4.3

Odbor meni, da je treba preseči razvoj teritorialne strategije za raziskave ter razvoj tehnologije in inovacij ter poleg tega uporabiti naslednja sredstva:

4.4

Odbor meni, da je treba na področju ponudbe sprejeti daljnosežne ukrepe, da se zagotovi enostavno dostopen okvir vseh razpoložljivih instrumentov za konkurenčni razvoj evropskih regij. Ta razvoj mora biti v skladu s cilji „družbeno odgovornih regij“, vključevati socialne partnerje trgovinske zbornice, univerze in organizirano civilno družbo ter temeljiti na strategiji evropske industrijske politike (13), ki mora vključevati trajnostno proizvodnjo in potrošnjo.

4.5

Čeprav so navedeni instrumenti za krepitev rasti, ustvarjanje več in boljših delovnih mest ter izboljšanje konkurenčnosti evropskih regij s pomočjo raziskav in inovacij, Odbor meni, da je seznam nepopoln, saj ne vključuje vseh ustreznih instrumentov za ukrepanje Skupnosti in vrst možnosti, ki so na voljo evropskim regijam, ter ne omenja potrebe po uskladitvi trenutnih vseevropskih in mednarodnih instrumentov.

4.6

Sporočilo se izogiba omembi ali le bežno omenja (14) možnosti za ukrepanje, kot so:

4.7

Poleg tega niso omenjeni vseevropski programi in pobude, ki ne potekajo v okviru Skupnosti, a kljub temu spodbujajo inovacije v EU, na primer:

4.8

Odbor ob upoštevanju člena 54(5) Uredbe Sveta št. 1083/2006 meni, da je treba bolje pojasniti težave in ovire skupne in usklajene uporabe instrumentov (19) posameznih akterjev in na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, vendar ne le glede različnih pravnih podlag, tematskih specializacij, geografskih območij in načinov izvajanja, temveč tudi glede bistvenih in včasih usodnih razlik, npr.:

4.9

Odbor meni, da je nujno treba pripraviti praktični evropski vodnik, ki bo zajemal vrste razpoložljivih ukrepov Skupnosti in vseevropskih ukrepov, najrazličnejša ocenjevalna merila ter informacije o tem, ali so možni posegi združljivi in ali se dopolnjujejo.

4.10

Odbor ponovno poudarja potrebo po usklajenem in skupnem ukrepanju „na področju povezav med strukturnimi politikami Skupnosti in politikami EU na področju raziskav in inovacij, k čemur je […] že večkrat pozval“, ter opozarja, da je „tesna uskladitev teh politik bistvena za doseganje čim boljših ravni sinergije v praksi in omogočanje zadovoljevanja potreb državljanov, podjetij in družbe, pri čemer je splošni cilj trajnostna, nemotena srednje- do dolgoročna rast v skladu z usklajenim pristopom reševanja problemov raziskav in tehnološkega razvoja ter ključnim razvojnim dejavnikom nematerialnih naložb“ (20).

4.11

Odbor opozarja na veliko število politik Skupnosti, ki poleg kohezijske in raziskovalne politike pomagajo krepiti konkurenčnost evropskih regij, ter ponovno poudarja potrebo po celostnem in usklajenem pristopu, ki naj obsega:

4.12

V zvezi s tem Odbor ponavlja svoja stališča (23), da je treba:

4.12.1

Odbor poleg tega priporoča vključevanje programov Skupnosti za usposabljanje.

4.13

Odbor obžaluje, da se več kot deset let pozneje to ključno vprašanje še vedno samo preučuje, namesto da bi prodrli do bistva problema, kar zahteva ukrepanje Skupnosti za zagotovitev „novih zmogljivosti za sočasni inženiring raznovrstnih ukrepov (na področju tehnologije, predstavitvenih dejavnosti, inovacij, razširjanja, izobraževanja, financiranja itd.), katerih cilj je okrepitev zaposlovanja in proizvodnje na regionalni ravni“ (24).

4.14

Odbor meni, da se specifičnih in natančnih ukrepov Skupnosti ne sme več prelagati na pozneje, sicer ne bo mogoče preprečiti tveganja upada produktivnosti in zaposlovanja v evropskih regijah.

5.1

EESO vztraja, da mora biti pobuda Jasmine prostovoljen instrument za poenostavitev in odpravo upravnih, postopkovnih in konceptualnih ovir skupne uporabe programov Skupnosti ter vseevropskih, nacionalnih in regionalnih programov v skladu s pospešenim razvojem Evropskega raziskovalnega prostora (ERP).

5.2

Odbor meni, da je trenutna prednostna naloga reševanje problemov, povezanih s številnimi ravnmi upravljanja na področju najrazličnejših razpoložljivih ukrepov, da bo mogoče ponovno oživiti konkurenčnost evropskih regij. V ta namen predlaga novo pobudo Jasmine – Skupna pomoč za uresničevanje večjega števila projektov za povezovanje inovacij v Evropi (Joint Assistance Supporting Multiprojects for Innovation Networking in Europe) – za obravnavanje obstoječih institucionalnih vrzeli tako glede povpraševanja kot ponudbe pri ukrepih za spodbujanje inovacij in raziskav v regijah.

5.3

Ukrepi Skupnosti, ki bi morali temeljiti na „političnem mrežnem povezovanju“ (policy networking), bi lahko bili naslednji:

5.4

Nove prednostne naloge regionalnih programov, osredotočenih na inovacije, konkurenčnost in stalno medsebojno učenje, bi morale omogočiti razvoj aktivnih politik za krepitev in ohranjanje konkurenčnosti regij s pomočjo financiranja regionalnih in medregionalnih ukrepov predvidevanja, grozdov in območnih omrežij, ki dajejo skupno strateško vizijo posameznim regijam. To je lahko osnova za ukrepe tehnične pomoči za najboljšo skupno uporabo najprimernejših instrumentov ter javno-zasebnih partnerstev na nacionalni ravni, ravni Skupnosti in vseevropski ravni.

5.5

Pobuda Jasmine bi lahko bila pri odobritvi posameznih projektov zagotovilo za različne organizacije in programe finančne podpore, saj bi zagotavljala, da so ti projekti del ali stopnja določenega večjega projekta. Osnova za to bi lahko bil memorandum o sporazumu med Evropsko komisijo ter drugimi skupnostnimi in neskupnostnimi organi ali upravni predpisi Komisije v primerih, ko so za posamezne programe pristojne različne službe Komisije. To pomeni, da bi številne organizacije finančne podpore, ki prejmejo paket predlogov, sprejele eno samo dokumentacijo projekta.

5.6

Namen pobude Jasmine je olajšati mobilizacijo finančnih virov, ki pokrivajo različne pristojnosti in ravni upravljanja (javne in zasebne), da se doseže čim boljša kritična masa sredstev – ter s tem poveča skupni učinek vzvoda – za oblikovanje enotnega okvira, ki obsega več projektov in popolnoma izpolnjuje skupno strateško vizijo določene evropske regije za izboljšanje njenih odlik na področju tehnologije in inovacij.

5.7

Jasmine bi morala temeljiti na izkušnjah pobude za vodilne trge, evropskih tehnoloških platform in skupnih tehnoloških pobud ter rezultatih pobud ERANET, ERANET PLUS, Regije za gospodarsko spremembo, PRO INNO, Jeremie, Jaspers in Jessica. (28)

5.8

Jasmine bi lahko okrepila inovacijska in raziskovalna prizadevanja regij in podjetij, človeških virov, univerz, raziskovalnih središč in uprav, na katerih temeljijo – med drugim s pomočjo skupnosti znanja in inovacij (SZI) Evropskega tehnološkega inštituta (ETI). Pri tem je treba upoštevati, da je inovativnost predvsem gospodarska dejavnost, ki se ji mora omogočiti delovanje v čim boljšem delovnem okolju – zlasti glede obdavčevanja raziskav, ravnanja z intelektualno lastnino in njenim varstvom ter odličnosti struktur izobraževanja in usposabljanja – da bo mogoče povečati število in kakovost delovnih mest.

5.9

Jasmine bi lahko poleg tega pomagala izkoristiti značilne prednosti posameznih regij in spodbujati izmenjave na področju inovacij in raziskav.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/9

1.1

V prometnih nesrečah v 27 državah članicah vsako leto umre 44 000 ljudi, 1,7 milijona pa je poškodovanih. Od teh je več kot 8 000 mrtvih in 300 000 poškodovanih iz najbolj ranljive kategorije udeležencev v cestnem prometu, to so pešci in kolesarji (1).

1.2

Za zagotovitev večje varnosti v prometu je bila leta 2003 sprejeta okvirna direktiva, ki je predvidela poglobljeno revizijo konstrukcije prednjih delov vozil, ki naj bi potekala v dveh fazah: prva je bila izvedena na avtomobilih, ki so bila homologirana od 1. oktobra 2005 dalje, medtem ko naj bi se druga začela septembra 2010, po študiji izvedljivosti, ki jo je bilo treba pripraviti do konca leta 2004.

1.3

Študije številnih neodvisnih strokovnjakov so pokazale, da je druga faza, v pogojih, ki so bili določeni, neizvedljiva. Komisija zato predlaga, da se jo revidira, tako da se vanjo vključi nove alternativne ukrepe, da bi zagotovili varnost ali celo izboljšali raven varnosti v primerjavi z določbami obstoječe direktive.

1.4

Predvsem študija, ki jo je opravil strokovnjak po naročilu Komisije (2), je predlagala različne rešitve, ki so povzete v obravnavanem predlogu in zajemajo ukrepe aktivne in pasivne varnosti, v skladu s priporočili CARS 21 (3) in predlogom svetovnih tehničnih predpisov za zaščito pešcev (Global Technical Regulation – GTR), ki jih je sestavila gospodarska komisija OZN za Evropo iz Ženeve (United Nations Economic Commission for Europe – UN/ECE).

1.5

EESO med drugim meni, da predlog nikakor ne ovira proste konkurence med proizvajalci avtomobilov, ker ne omejuje ponudbe na trgu modelov avtomobilov, temveč teži k usmerjanju povpraševanja k modelom, ki izpolnjujejo višje zahteve glede varnosti.

1.6

Glede na povedano EESO v celoti podpira predlog Komisije; kljub temu pa lahko le obžaluje, da so bila potrebna približno tri leta za revizijo ukrepov, ki so se izkazali za neizvedljive, in oblikovanje novih, čeprav je za zamudo deloma krivo tudi pridobivanje podatkov in tehničnih rešitev, ki jih v fazi sprejemanja sedaj veljavne direktive še ni bilo na voljo.

1.7

EESO poziva, da bi nadoknadili zamudo – ta je toliko hujša zaradi življenja in zdravja evropskih državljanov – na ta način, da bi Evropski parlament in Svet predlog hitro in v celoti sprejela, kar bi omogočilo začeti drugo fazo v predvidenem roku.

1.8

Kljub zadovoljstvu zaradi boljše učinkovitosti sprejetih ukrepov za avtomobile pa EESO evropske institucije in države članice poziva, naj tudi odločneje promovirajo pobude v zvezi z drugima dvema vidikoma, ki prispevata k varnosti v prometu: prvi je izboljšanje in povečanje varnosti infrastrukture, drugi pa izobraževanje in osveščanje vseh udeležencev v cestnem prometu. Ta poziv se seveda nanaša tudi na regionalne in lokalne oblasti, ki naj bi v vedno večji meri prevzemale odločilne odgovornosti na tem področju.

2.1

Zaradi prometnih nesreč v 27 državah članicah Evropske unije vsako leto beležimo več kot 8 000 mrtvih in 300 000 poškodovanih peščev in kolesarjev, ki so najbolj ranljiva kategorija udeležencev v cestnem prometu.

2.2

Konec leta 2001 so se proizvajalci avtomobilov pred Evropsko komisijo obvezali, da bodo razvili nove ukrepe za izboljšanje varnosti pešcev in kolesarjev na področju aktivne varnosti (pred trčenjem) in pasivne varnosti (pri trčenju).

2.3

Med razne ukrepe, ki so jih predlagali proizvajalci avtomobilov, spadajo: opremljanje vozil s protiblokirnim zavornim sistemom (ABS), prostovoljna prepoved prodaje togih sprednjih zaščitnih lokov (rigid bull bars), namestitev sistema za prižiganje luči ob vzpostavitvi kontakta (DRL) – ukrep, ki je bil naknadno odpravljen zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic – in končno uvedba drugih sistemov aktivne varnosti z novo tehnologijo, ki je še v fazi preučevanja, v prihodnosti.

2.4

Svet in Evropski parlament sta izrazila podporo prizadevanjem avtomobilske industrije, obenem pa zahtevala, da se zaščita pešcev ne ureja s prostovoljnim sporazumom ali priporočilom, ampak s pravo zakonodajo, ki bi imela obliko posebne direktive.

2.5

Tako sta nastali okvirna direktiva 2003/102/ES (4) o zaščiti pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu in nato še direktiva 2005/66/ES (5) o uporabi prednjih zaščitnih sistemov na motornih vozilih (odprava togih zaščitnih lokov).

2.6

Okvirna direktiva o zaščiti peščev temelji na preskusih in mejnih vrednostih, ki jih je predlagal Evropski odbor za izboljšanje varnosti vozil (EEVC) in predvideva izvajanje v dveh fazah, ki sta osredotočeni na pasivno varnost. Prva faza, ki je predvidevala spremembe konstrukcije ter zmanjšanje teže prednjega pokrova in odbijačev vozil M1 in N1 (6), lažjih od 2 500 kg, je za homologirana vozila začela veljati 1. oktobra 2005. Druga faza, ki predvideva strožje preskuse in mejne vrednosti, bo za homologirana vozila začela veljati 1. septembra 2010.

2.7

Že v obdobju razprave o predlogu Evropskega parlamenta so se porajali številni dvomi o izvedljivosti preskusov, predvidenih za drugo fazo, zato je končna različica direktive določila, da Komisija pripravi študijo izvedljivosti druge faze do 1. julija 2004. Ta študija bi morala opredeliti „zlasti alternativne ukrepe – bodisi pasivne ali kombinacije aktivnih in pasivnih ukrepov – z vsaj enakovredno učinkovitostjo“ (7).

2.8

Vrsta študij, ki so jih opravili neodvisni strokovnjaki, vključno s študijami na zahtevo Komisije, je pokazala, da je tehnično nemogoče izpolniti zahteve druge faze v pogojih in s preskusi, ki jih je predvidel Evropski odbor za izboljšanje varnosti vozil (EEVC). Na podlagi tega zaključka nov predlog predvideva revidirane parametre na področju pasivne varnosti in nove elemente na področju aktivne varnosti, ki jih je v vmesnem obdobju razvila industrija in izpolnjujejo zahteve člena 5 direktive po ukrepih „z vsaj enakovredno učinkovitostjo“ ali celo več kot to.

2.9

Sedaj predlagani preskusi so enaki tistim, ki jih predvideva predlog svetovnih tehničnih predpisov za zaščito pešcev, ki ga je pripravila gospodarska komisija OZN za Evropo (UN-ECE). Morebitna uskladitev evropske zakonodaje z zakonodajami zunaj Evrope, ki bi sledila, bi pomenila tudi očitne prednosti za konkurenčnost avtomobilske industrije.

3.1

Novi predlog, tokrat ne direktive, ampak uredbe, predvideva predvsem kombinacijo določb direktive o prednjih zaščitnih sistemih in določb prejšnje direktive o zaščiti pešcev, ki bo spremenjena tako, da bo zagotovljena njena uporabnost. Če bo predlagana uredba, ki jo preučujemo, sprejeta, bosta ti dve direktivi razveljavljeni.

3.2

Preskusi, ki jih morajo avtomobili prestati, da bi bili homologirani v skladu s predlagano uredbo, so:

3.2.1

trčenje glave otroka ali majhne odrasle osebe s prednjim delom prednjega pokrova, trčenje glave odraslega z zadnjim delom prednjega pokrova in trčenje spodnjega in zgornjega dela noge z odbijačem, z uporabo parametrov, ki so deloma spremenjeni v primerjavi z drugo fazo, ki jo predvideva veljavna direktiva. Za namen spremljanja in ne homologacije ter ob predvidevanju prihodnjega tehnološkega napredka sta predvidena tudi preskus trčenja medenice s prednjim robom prednjega pokrova in trčenja glave odraslega z vetrobranskim steklom;

3.2.2

za prednje zaščitne sisteme (nekdanja direktiva 2005/66/ES) pa so za homologacijo potrjeni preskusi trčenja spodnjega in zgornjega dela noge ter trčenja glave otroka ali majhne odrasle osebe s tem sistemom. Za spremljanje so predvideni še drugi preskusi ter obvezujoči predpisi glede konstrukcije in namestitve teh sistemov.

3.3

Poleg ukrepov pasivne varnosti je tu še namestitev sistema aktivne varnosti za zagotovitev ravni varnosti, ki jih predvidevata prejšnji direktivi. Gre za sistem pomoči pri zaviranju (Brake Assist System – BAS), ki vozniku, ki poskuša zavirati v sili brez zadostne moči. Njegovo kombiniranje z ABS-om zagotavlja največji možni pritisk na zavoro in zagotavlja najhitrejši možni pojemek, kar znatno zmanjša hitrost pri trčenju s pešcem.

3.4

Zaradi povečanja števila težjih vozil na cestah v naseljih (zlasti športnih funkcionalnih vozil (SUV)) predlog uredbe priporoča, da bi se predvidene določbe po določenem prehodnem obdobju ne uporabljale samo za vozila M1 in N1, katerih največja masa ne presega 2 500 kg, kot določajo zdaj veljavni predpisi, ampak tudi za težja vozila kategorij do 3 500 kg, kar je dovoljena zgornja meja za obe kategoriji.

4.1

EESO predvsem izraža zadovoljstvo nad odločitvijo Komisije, da predhodni direktivi združi v predlagano uredbo. Takšna odločitev omogoča uvesti jasnejšo in enostavnejšo zakonodajo na tem področju, kar je EESO v preteklosti že predlagal v mnenju o predlogu direktive o uporabi prednjih zaščitnih sistemov (8).

4.2

Zato je EESO zadovoljen tudi z izbranim pravnim instrumentom, uredbo, ki zagotavlja roke in natančne načine izvajanja v vseh državah članicah, kar je posebej pomemben vidik, ko gre za predpise z zelo tehnično vsebino.

4.3

Vendar pa EESO obžaluje, da so se testi, ki jih je predvidel EEVC za drugo fazo, izkazali za neuporabne, ker njihova izvedljivost ni bila pravočasno preverjena (do 1. julija 2004), kar je povzročilo več kot triletni zaostanek.

4.4

Vseeno pa EESO izraža podporo rešitvi, ki je bila predlagana na koncu dolge, a plodne poti, na kateri so bila uporabljena priporočila, ki jih je oblikovala skupina CARS 21 o integriranem pristopu, in ki je omogočila tudi uskladitev evropske zakonodaje z zakonodajo zunaj Evrope. EESO je posebej zadovoljen, ker je vse to podprla tudi resna presoja učinka, prva, ki jo je pregledal in potrdil odbor za presojo učinka (Impact Assessment Board), ki ga je nedavno ustanovila Evropska komisija.

4.5

Po predvidevanjih Komisije in njenih strokovnjakov bo izbrana rešitev, ki vključuje tudi ukrepe aktivne varnosti, prispevala k zmanjšanju števila smrtnih žrtev za 80 % in huje poškodovanih za 40 % v primerjavi z rezultati, ki bi jih lahko prinesla druga faza (9), ki je bila na začetku predvidena, vendar se je izkazala za neizvedljivo. Takšno zmanjšanje bi pomenilo, da bi rešili 1 100 življenj in zmanjšali število poškodovanih za več kot 46 000. Poleg tega so stroški novih ukrepov majhni in bo njihov vpliv na ceno avtomobilov zanemarljiv.

4.6

Glede na povedano EESO toplo priporoča, da Evropski parlament in Svet hitro in v celoti sprejmeta predlog Komisije, s čimer bi se izognili dodatnim zaostankom, ki jim neizogibno sledijo zaostanki zaradi rokov časovne priprave (lead time) (10) v avtomobilski industriji.

4.7

EESO poleg tega želi, da se novi predpisi začnejo čim prej izvajati tudi za težja vozila, vključno s športnimi funkcionalnimi vozili, ki so vedno pogostejša v mestnem prometu. Zato bi bilo treba že zdaj določiti prehodno obdobje, ki ga predvideva predlog.

4.8

Poleg tega se smemo pozabiti, da ti varnostni ukrepi seveda ne veljajo za starejše avtomobile, ki so danes eno največjih tveganj za ranljive udeležence v cestnem prometu. Poudariti je treba tudi, da bo ABS – ki se ga danes uspešno kombinira z BAS – kljub temu, da je bil leta 2004 uveden na prostovoljni osnovi, postal obvezen šele z novo zakonodajo.

4.9

EESO na koncu opozarja, da imamo pri obravnavani vrsti trčenja dve vrsti poškodb: prve izhajajo iz „prvotnega“ trčenja pešca ali kolesarja s sprednjim delom vozila in druge iz „drugotnega“ trčenja s površino ceste, na katero pešca običajno odbije. Vsekakor je treba poudariti, da je iluzorno upati, da pešca lahko zaščitimo, če je hitrost trka pri primarnem trčenju večja od 40 km/h.

4.10

Namen zgornjih ugotovitev je ponovno poudariti, da je za rešitev ne le tega problema, temveč tudi mnogih drugih, povezanih z varnostjo udeležencev v cestnem prometu, treba sprejeti celovit pristop, ki mora poleg tehnoloških izboljšav avtomobilov vključevati tudi dva temeljna vidika: obnašanje udeležencev v cestnem prometu in infrastrukturo. To sta vidika, za katera morajo tako evropske in institucije kot države članice sprejeti ključno odgovornost.

4.11

EESO meni, da je Evropska komisija na tem področju naredila že veliko in še veliko bo, s predlogi zakonodajnih in političnih pobud, s finančnimi sredstvi, ki jih daje na razpolago v okviru okvirni evropskih programov raziskav ter programa subvencij za varnost v cestnem prometu, ter, ne nazadnje, z uvedbo Evropske listine za varnost v cestnem prometu.

4.12

Po drugi strani pa ostale institucije in države članice, kljub temu, da so pozorne na ta problem, pobud Komisije ne podpirajo vedno na ustrezen način. Kot nedaven primer tega lahko navedemo predlog Komisije za izboljšanje varnosti cestne infrastrukture (11). Ta predlog, za katerega EESO meni, da je potreben za zmanjšanje števila žrtev na cestah, je po mnenju Evropskega parlamenta preveč omejevalen, zato so bile v imenu načela subsidiarnosti iz njega izvzete najbolj ključne obvezujoče določbe. Tako bo tudi tokrat – razen če ne bo prišlo do sprememb ob glasovanju na plenarnem zasedanju, kar pa je malo verjetno – Parlament prepustil državam članicam, da o tem odločajo same.

4.13

Glede prvega zgoraj omenjenega vidika, obnašanja udeležencev v cestnem prometu, je treba pojasniti, da čeprav večino nesreč povzroči nepazljivost voznikov, se pogosto tudi pešci in kolesarji ne obnašajo pravilno, ker ne spoštujejo osnovnih cestno-prometnih predpisov, včasih celo ne ravnajo razumno. Vzgoja in obveščanje na tem področju mora potekati v osnovnih šolah, pa tudi z rednimi kampanjami osveščanja s ciljem, da bi se vsi udeleženci v cestnem prometu obnašali pravilno. Enako pomembno je sprejeti tudi stroge odvračalne ukrepe za nevarno obnašanje vseh udeležencev v cestnem prometu.

4.14

Drugi temeljni vidik varnosti v cestnem prometu je infrastruktura, zlasti v mestih, kjer beležimo 80 % smrtnih žrtev med pešci in kolesarji. Fizična ločitev med udeleženci v cestnem prometu, kjer je le mogoča, je najučinkovitejši način izogibanja stikom med avtomobili, pešci in kolesarji. V tem smislu bi pospešena prizadevanja za izgradnjo zaščitenih prehodov za pešce, mostički, kolesarske steze, primerna osvetlitev cestnega tlaka, jasna prometna signalizacija, po možnosti poenotena med državami članicami itd., prispevali k zmanjšanju števila nesreč, pa tudi k ustvarjanju mestnega okolja, ki bi bilo manj nevarno za invalide.

4.15

Razvijanje tovrstnih pobud povečuje varnost in izboljšuje kakovost življenja v mestih, zato bi bilo te vidike dobro poudariti v vseh predlogih Komisije, tudi takih kot je ta, ki ga preučujemo, ki se nanaša zgolj na tehnične vidike avtomobilov.

M1

=

avtomobili za 8 potnikov + voznika, težki največ 3 500 kg.

N1

=

poslovna vozila, nastala iz M1, težka največ 3 500 kg.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/12

1.1

Večja potreba po mobilnosti, visok delež osebnih vozil in problemi, povezani s prometnimi zastoji, predvsem – vendar ne izključno – v urbanih območjih, so prispevali k temu, da je cestni promet postal ena od človekovih dejavnosti, kateri se pri presoji vplivov na okolje namenja vse več pozornosti. Komisija v predlogu za zmanjšanje emisij onesnaževal zraka, ki jih povzročajo težka tovorna vozila, prav tako obravnava to tematiko.

1.2

EESO se strinja s predlogom, ki je po njegovem mnenju ustrezen tako z vidika učinkovitosti kot tudi časovnega razporeda za izvajanje okoljskih zahtev ter pripravljalnega časa za industrijo.

1.3

EESO se strinja s stališčem Komisije, da je obravnavana uredba napredek v smeri postopne uskladitve ravni emisij na svetovni ravni.

1.4

EESO meni, da je predlagan zakonodajni instrument, tj. uredba, smiseln in še posebej ustrezen, ker določa roke in načine izvajanja v vseh državah članicah, kar je še posebej pomembno za tehnično zakonodajo.

1.5

EESO povsem podpira pravico neodvisnih izvajalcev do zagotovljenega dostopa do informacij o popravilu vozil. Vendar iz spodaj navedenih razlogov precej dvomi v možnosti za razširitev uporabe standardizirane oblike OASIS, ki je oblikovana za potniška vozila, na težka gospodarska vozila.

1.6

Da bi se znebili teh dvomov, EESO upa, da bo Komisija še naprej iskala alternativne rešitve, ki bi lahko imele enake pričakovane prednosti kot sistem OASIS, vendar pa bi bila njihova uporaba za uporabnike enostavnejša in cenejša.

1.7

EESO ponovno poudarja, da je treba v okviru politik Komisije za zmanjšanje emisij onesnaževal spodbujati vozila na alternativna goriva, ki bodo oddajala nizke emisije dušikovih oksidov in trdnih delcev, in zagotoviti, da bo v besedilu prihodnje uredbe omenjen koncept kakovosti goriv.

1.8

EESO meni, da je v uredbo, ki se nanaša samo na emisije onesnaževal, neustrezno vključiti obvezno merjenje emisij CO2. Boji se namreč, da bi zapletenost in specifičnost tega vprašanja, ki močno vpliva na konkurenco, sprožili razpravo, ki lahko upočasni zakonodajni postopek in tako zavleče pričakovane rezultate te uredbe. Odbor zato predlaga, da se vprašanje emisij CO2 obravnava v ločeni uredbi, ko bodo na voljo bolj zanesljivi podatki kot sedaj.

2.1

Čeprav se je kakovost zraka v zadnjem desetletju izboljšala, se celotna Evropska unija še vedno spopada z resnimi težavami v zvezi s kakovostjo zraka, zlasti v urbanih in gosto naseljenih območjih.

2.2

Leta 2020 bo EU še vedno daleč od izpolnitve ciljev šestega okoljskega akcijskega programa. Med različnimi oblikami onesnaževanja zbujajo vedno večjo zaskrbljenost strokovnjakov trdni delci. Predlog uredbe, ki ga obravnava to mnenje, je namenjen izboljšanju kakovosti zraka brez negativnih vplivov na konkurenčnost industrije in prosti pretok blaga.

2.3

Novi standard Euro 6 bo, kot je poudaril podpredsednik Evropske komisije g. Verheugen, korak naprej k splošni uskladitvi, saj določa mejne vrednosti emisij, ki so bližje vrednostim v ZDA.

2.4

Elementi, ki sestavljajo trdne delce, imajo zapleteno in spreminjajočo se strukturo, tako kemično kot tudi po velikosti, pojavljajo pa se v naravi in kot rezultat človekovih dejavnosti, zlasti pri procesih zgorevanja.

2.5

Treba se je zavedati, da se akutni primeri onesnaženja z majhnimi delci lahko pojavijo tudi daleč od gosto naseljenih urbanih območij zaradi naravnih pojavov, posebnih vremenskih razmer in krajevnih značilnosti, čeprav se pogosto povezujejo z vplivom človekovih dejavnosti. Poleg tega se lahko delež različnih virov emisij izrazito spreminja med območji: Evropska agencija za okolje (EEA) ugotavlja, da v EU-15 26 % vseh emisij, povezanih s človekovimi dejavnostmi, izvira iz cestnega prometa.

2.6

To še enkrat potrjuje, da je treba problem emisij in onesnaževal vedno ocenjevati z vseh vidikov in v okviru celostnega pristopa.

2.7

S tega vidika EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija pripravila ta predlog v okviru programa Čisti zrak za Evropo (CAFE (1)), ki daje tehnično podlago za pripravo tematske strategije o onesnaževanju zraka.

2.8

EESO pozdravlja tudi pristop dvojne ravni, ki ga je Komisija sprejela na tem področju. Predlog uredbe določa temeljne določbe, ki bodo sprejete v skladu s postopkom soodločanja. Tehnične podrobnosti za izvajanje temeljnih določb bodo določene v drugi uredbi, ki jo bo Komisija sprejela ob pomoči regulativnega odbora v okviru postopka komitologije, namenjena pa je prilagoditvi tehničnemu napredku.

3.1

Komisija je določila ukrepe, ki so potrebni za doseganje želenih ravni kakovosti zraka. Euro 6 je pomemben ukrep za zmanjšanje emisij plinov (kot so dušikovi oksidi – NOX in ogljikovodiki – HC) in trdnih delcev.

3.2

Ta uredba se uporablja za vozila kategorij M1, M2, N1, in N2, kakor so opredeljena v Prilogi II k Direktivi 2007/46/ES in katerih referenčna masa presega 2610 kg, in vsa motorna vozila kategorij M3 in N3, kakor so opredeljena v navedeni prilogi. Uporabljala pa se ne bo, če tako zahteva proizvajalec, za vozila kategorij M1, M2, N1 in N2, katerih referenčna masa ne presega 2840 kg, ki so homologizirana v skladu z Uredbo št. 715/2007/ES (2).

3.3

Nove predlagane mejne vrednosti za emisije izpušnih plinov (Euro 6) se bodo znižale za 80 % za NOx in 66 % za trdne delce glede na raven Euro 5 (ki je obvezna za nove homologacije od 1. oktobra 2008). Potrjene ravni emisij bodo tako v skladu s tistimi, ki so načrtovane za isto obdobje v ZDA. Uredba predvideva tudi uvedbo omejitve števila delcev, ki so lahko izpuščeni, in sicer, ko bo oblikovan ustrezen merski sistem.

3.4

Predlog uredbe določa mejne vrednosti, ki temeljijo na sedanjih preskusnih ciklih, toda uvaja svetovno usklajene cikle (WHDC), ko bo mogoče povezati emisije, izmerjene iz sedanjih ciklov, s tistimi, izmerjenimi v usklajenih ciklih.

3.5

Uredba glede na sedanjo veljavno zakonodajo podaljšuje življenjsko dobo vozila v skladu s trajnostjo naprav za uravnavanje onesnaževanja in skladnostjo v uporabi.

3.6

Zaenkrat bodo opredelitve življenjske dobe raznih kategorij vozil razširjene tako:

3.7

Predlog uredbe omogoča objavo nadaljnjih izvedbenih predpisov Komisije, ki bodo zajeli:

3.8

Uredba tudi določa, da morajo imeti neodvisni izvajalci neomejen in standardiziran dostop do informacij o vgrajenem sistemu za diagnostiko (OBD) ter o popravilu in vzdrževanju vozila (3). Nanašajoč se na drugo, bolj podrobno uredbo, predlog vključuje tudi zahtevo, da so informacije o vozilu z vgrajenim sistemom za diagnostiko (OBD) in za popravilo ter vzdrževanje vozila dostopne prek spletnih strani v standardizirani obliki, ki jo je razvil tehnični odbor zainteresiranih strani (t. i. standard OASIS (4)).

3.9

Standard Euro 6 bo v okviru uredbe začel veljati:

4.1

V zadnjih desetih letih se je kakovost zraka izboljšala, kljub precejšnjemu povečanju števila vozil na cestah. Vendar je EU kot celota še vedno daleč od rešitve problema onesnaženja zraka, zlasti v mestnih in gosto naseljenih območjih. EESO zato pozdravlja predlog Komisije, katerega cilj je določiti usklajena pravila za proizvodnjo motornih vozil, da se zagotovi delovanje notranjega trga ter hkrati visoka raven varstva okolja.

4.2

Mejne vrednosti emisij v okviru Euro 4 za tovornjake in avtobuse se uporabljajo od 9. novembra 2006, mejne vrednosti v okviru Euro 5, ki se bodo uporabljale od 1. oktobra 2008 naprej, pa bodo veljale za nove homologacije. EESO zato podpira predlagane datume za začetek uporabe nove uredbe.

4.3

Ker predlog ne sodi v izključno pristojnost Skupnosti, EESO podpira uporabo načela subsidiarnosti. Kljub temu se strinja s Komisijo, da zaradi preprečevanja nastajanja ovir za enotni trg in zaradi čezmejnih posledic onesnaževanja zraka ciljev predloga ni mogoče doseči v zadostni meri z ukrepi držav članic, in zato zahteva zavezujoče ukrepe na ravni EU.

4.4

EESO podpira izbiro uredbe kot pravnega instrumenta, ker ta zagotavlja posebne metode in roke izvajanja v vseh državah članicah, kar je posebej pomemben vidik za tako zelo tehnično ureditev.

4.5

Odbor se strinja z ugotovitvami v točkah 5 in 6 uvoda predloga uredbe, in sicer: „Da bi dosegli cilje EU glede kakovosti zraka, si je treba trajno prizadevati za zmanjšanje emisij iz vozil. Industrija bi zato morala imeti na voljo jasne informacije o prihodnjih mejnih vrednostih emisij“, in„Določanje mejnih vrednosti emisij dušikovega oksida v zgodnji fazi bo proizvajalcem vozil po celotni Evropi omogočilo dolgoročno varnost načrtovanja.“

4.6

EESO se s Komisijo strinja tudi v tem, da je pri določanju standardov glede emisij treba upoštevati vpliv na konkurenčnost trgov in proizvajalcev, neposredne in posredne stroške za podjetja ter koristi, ki iz tega izhajajo, kot so spodbujanje inovacij, izboljšanje kakovosti zraka, nižji stroški zdravstva in daljša pričakovana življenjska doba.

4.7

EESO v celoti podpira pravico neodvisnih izvajalcev do zagotovljenega dostopa do informacij o popravilu vozil, vendar pa precej dvomi v možnosti za razširitev uporabe standardizirane oblike OASIS, ki je oblikovana za potniška vozila, na težka gospodarska vozila.

4.7.1

Vozila v veliki serijski proizvodnji so izključena iz uredbe, ki se uporablja za gospodarska vozila z maso, ki presega 2 610 kg. Gospodarska vozila obstajajo v zelo različnih izvedbah in variantah, zaradi česar je vsak poskus standardizacije informacij v primerjavi z dejanskimi prednostmi, ki jo ta prinaša, problematičen in zelo drag, če se ob tem upošteva tudi dejstvo, da so servisi za popravilo težkih vozil maloštevilni in visoko specializirani za določene znamke. Zahteva za uporabo sistema OASIS v servisih za popravilo težkih gospodarskih vozil, ki so skoraj vsa MSP, bi pomenila, da se jim naloži precejšnje finančno in organizacijsko breme uvedbe in upravljanja novega sistema. Takšno breme bi prevladalo nad predvidenimi koristmi za uporabnika tega sistema.

4.7.2

Glede na navedeno EESO predlaga, da Komisija pripravi presojo vpliva, ki bo usmerjena na analizo stroškov in koristi uporabe sistema OASIS v primerjavi z drugimi možnimi rešitvami, ki so enostavnejše in cenejše.

4.8

EESO ponovno poudarja potrebo, ki jo je že izpostavil v zvezi z drugimi predlogi Komisije, po spodbujanju uvedbe vozil na alternativna goriva, ki bodo imela nizke emisije dušikovih oksidov in trdnih delcev. Zato je treba uvesti mejne vrednosti za ogljikovodike, nemetanske ogljikovodike in metane.

4.9

V zvezi s preskusnim postopkom, ki daje podlago za predpise o emisijah pri podeljevanju homologacije ES, EESO upa, da bo Komisija čim prej sprejela svetovno usklajene vozne cikle.

4.10

Uredba predvideva tudi merjenje porabe goriva in emisij CO2 ter se tako nekoliko oddaljuje od zastavljenega cilja, ki je zmanjševanje onesnaževanja zraka.

4.10.1

Podatki, ki se uporabljajo pri takšnih merjenjih, bodo pridobljeni pri testiranju motorjev na dinamometrih, ki v praksi ni reprezentativno za vozilo kot celoto. Energetska učinkovitost vozila je – kot je dobro znano – odvisna od raznih vidikov, med katerimi je motor le eden od pomembnih elementov (prenos, aerodinamika, kotalni upor, dodatni deli itd.). Enak tip motorja lahko uporabimo v vozilih z zelo različnimi značilnostmi in nameni uporabe (težka tovorna vozila, gradbena vozila, lokalni avtobusi itd.).

4.10.2

V tem okviru Odbor ponavlja, da je bil namen Komisije za vključitev gospodarskih vozil kategorije N1 v sporočilo o strategiji za zmanjšanje emisij CO2 [COM(2007) 19 konč.] opuščen zaradi predloga uredbe [COM(2007) 856 konč.], kar je glede na specifičnost zadeve in nezanesljivost podatkov, ki so na voljo, upravičeno.

4.10.3

EESO poleg tega opozarja, da je pri gospodarskih vozilih močno tržno povpraševanje po manjši porabi goriva (v razmerju z nižjimi emisijami CO2), saj gorivo predstavlja najvišji operativni strošek v prometnem sektorju. Torej je konkurenca tista, ki spodbuja proizvajalce vozil, da ponujajo najnaprednejše rešitve glede porabe goriva in tako tudi emisij CO2.

4.10.4

Glede merjenja emisij CO2 EESO opozarja še na en pomemben element, in sicer, da lahko uporaba podatkov o porabi goriva in emisijah CO2, izmerjenih le pri testih motorjev, za določanje morebitnih olajšav ali davkov, privede do nesorazmernega izkrivljanja trga.

4.10.5

Ob upoštevanju že navedenega se EESO strinja, da obstaja tudi potreba po čimprejšnji ureditvi področja emisij CO2 iz težkih vozil, vendar se zavzema za ločeno obravnavo te teme s pomočjo priprave posebnega predloga, med drugim tudi zato, da bi se izognili konfliktni razpravi, ki bi upočasnila sprejetje trenutno obravnavane uredbe.

4.11

Glede na to, da se trg upira nakupu čistejših vozil zaradi njihove neizogibno višje cene, Odbor podpira možnost uvedbe finančnih spodbud za te nakupe in meni, da morajo države članice z različnimi vrstami spodbud pospešiti dajanje na trg vozil, ki izpolnjujejo zahteve, sprejete na evropski ravni.

4.12

EESO vsekakor podpira predlog, naj države članice določijo sistem kazni za kršitev določb te uredbe. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

4.13

Odbor meni, da so datumi za začetek izvajanja, ki jih je predlagala Komisija (1. april 2013 za nove homologacije in 1. oktober 2014 za nove registracije), ustrezni. Pet let stabilnosti med eno stopnjo emisij in drugo je dovolj, da se industriji omogoči gospodarski dobiček od naložb v nove rešitve.

4.14

EESO se strinja s predlogom Komisije, da se nova uredba ne bo uporabljala, če tako zahteva proizvajalec, za vozila kategorij M1, M2, N1 in N2, katerih referenčna masa ne presega 2 840 kg, ki so homologizirana pod Uredbo št. 715/2007/ES. Z drugimi besedami, EESO podpira dejstvo, da je za vozila z mejno tonažo dovoljena določena stopnja homologacijske prožnosti, da se omogoči učinkovitejši odziv na različne zahteve strank, med drugim tudi glede kompromisa med porabo goriva, kilometrino in emisijami onesnaževal.

5.1

EESO se strinja s predlaganimi omejitvami emisij iz scenarija A (5) Komisije, ki jih podpira tudi večina zainteresiranih strani, vključenih v proces posvetovanja.

5.2

Vendar meni, da mora ponovno izpostaviti problem obratnega sorazmerja med emisijami dušikovih oksidov in ogljikovih dioksidov. Glede na to, da je zmanjševanje emisij obojih pomemben okoljski cilj, je zelo pomembno uravnovesiti mejne vrednosti NOx, tako da se prepreči morebitno posledično povišanje emisij CO2. Tako se bodo s pričakovanim zmanjšanjem emisij NOx emisije CO2 povišale za 2 do 3 %. Komisija na podlagi študije v Združenih državah Amerike iz leta 2001 meni, da se emisije do uveljavitve uredbe v nasprotju s sedaj predvidenim ne bodo povečale zaradi napredka v tehnologiji motorjev. Kljub temu pa EESO predlaga posodobitev te študije, da bodo na razpolago bolj zanesljivi podatki glede učinkov predlaganih mejnih vrednosti NOx pri porabi goriva in tako tudi pri emisijah CO2.

5.3

Kot rečeno, EESO pozdravlja vzporeden pristop dvojne ravni, ki omejuje postopek soodločanja na vidike večjega političnega pomena in prepušča izvedbene ukrepe in tehnične podrobnosti postopku komitologije.

5.4

Vendar je treba opozoriti, da so mnogi ukrepi, zaupani regulativnemu odboru (OBD, število delcev, sistemi za prepričevanje voznikov v primeru uporabe reagenta itd.), zelo zapleteni in imajo velik vpliv na tehnologijo vozil. Odbor zato priporoča, da se vsi ti vidiki izvedejo v eni sami fazi, skupaj z mejnimi vrednostmi Euro 6, ter da se – kot predvideva obravnavana uredba – zagotovi ustrezen odzivni čas med začetkom veljave in uporabo, da se industriji omogoči dovolj časa za potreben razvoj.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/17

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/17

1.1

Vprašanje oskrbe z energijo, diverzifikacije virov energije, razvoja obnovljivih virov energije bo temeljnega pomena za prihodnost Evrope, za vzdrževanje svetovnega ravnovesja in boj proti podnebnim spremembam.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je Evropska unija ustrezna platforma za vplivanje na tekmovalnost držav pri zagotavljanju dostopa do virov energije in za obravnavo podnebnih sprememb, ker lahko ima zaradi svoje velikosti močan političen vpliv v mednarodnih pogajanjih.

1.3

EESO z zadovoljstvom pozdravlja vključitev naslova XX o energiji v osnutek Lizbonske pogodbe, ki bo okrepil pravno podlago za dejavnosti Unije na tem področju.

1.4

EESO poudarja ključni pomen raziskav in razvoja na področju trajnostne energije in okolja ter ustreznega dodeljevanja sredstev. Spodbujanje obnovljivih virov energije in tehnologij za zmanjševanje emisij, za katere ne moremo pričakovati, da bodo dosegle gospodarsko ravnovesje, je treba skrbno proučiti, da bi se izognili zapravljanju javnega denarja za tehnologije, ki nimajo prihodnosti. Ta sredstva je treba preusmeriti v raziskave na področju tehnologij, za katere znanstveniki menijo, da so obetavne, kot so tehnologije, ki omogočajo čim večje zmanjšanje ali zajemanje emisij toplogrednih plinov, energetska učinkovitost, čisti premog, električni in drugi alternativni pogoni za vozila, gorivne celice, sončna energija, pridobivanje energije iz odpadkov, jedrska fuzija in zmanjševanje količine jedrskih odpadkov.

1.5

Prav tako poudarja pomen energetske učinkovitosti opreme in stavb.

1.6

Meni, da je na evropski ravni treba vzpostaviti resnično nabavno politiko za obvladovanje pritiskov s strani proizvajalcev, ki so včasih zelo dobro organizirani, ter priporoča usklajevanje energetskih politik in stališč mednarodnih organizacij, kot so Svetovna trgovinska organizacija, OZN, NATO in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, na ravni EU.

1.7

Poudarja pomen diverzifikacije virov oskrbe ter priporoča konstruktiven, a hkrati previden pristop k vzpostavljanju partnerstev z Rusijo ter s kavkaškimi in srednjeazijskimi republikami.

1.8

Vztraja, da bi bilo ustrezno proučiti možnost ponovne oživitve programov jedrske energije v državah, v katerih je bilo o tem doseženo soglasje, in okrepitve raziskav na področju predelave odpadkov. Spodbuja tudi razvoj raziskav jedrske fuzije v okviru sedmega okvirnega programa Euratoma za raziskave in pobude ITER.

1.9

Meni, da je treba okrepiti sodelovanje in usklajevanje na področju energetske politike, zastopanosti in ukrepanja v mednarodnih institucijah, razviti sosedsko politiko na področju energije ter v prihodnosti predvideti možnost vzpostavitve skupne energetske politike, ki bi se opirala na lastne institucije. Meni tudi, da vedno večje povpraševanje po obnovljivih virih energije v vseh državah članicah dokazuje zanimanje državljanov za to obliko energije; to stanje, ki sovpada z uvedbo skupne energetske politike v Lizbonski pogodbi, je lahko strateška priložnost za sprejemanje in razvoj te politike.

2.1.1

Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da se bo svetovno povpraševanje po energiji povečalo za 55 % do leta 2030.

2.1.2

Evropska unija je v veliki meri odvisna od trdnih fosilnih goriv, naftnih proizvodov in zemeljskega plina, pri čemer bo ta odvisnost v prihodnjih letih samo še naraščala. Delež odvisnosti EU od fosilnih goriv je 80 %, uvoz energije pa bo predvidoma zrasel s 50 % na 70 % do leta 2030.

2.1.3

Predvideva se, da bodo znane zaloge nafte začele upadati po letu 2050, drugi viri, ki jih danes ne uporabljamo, pa bodo postali primerni za gospodarsko izkoriščanje v prihodnosti zaradi čedalje večjega povpraševanja in tehnološkega napredka.

2.1.4

Prehod k drugim oblikam energije bo neizogiben, vendar tudi težaven. Svet se je enkrat že srečal s podobnimi spremembami, zlasti v 19. stoletju, ko je goriva iz biomase (predvsem les) nadomestil premog in pozneje nafta. Vendar danes še vedno ni na voljo zadovoljivih načinov za pridobivanje obnovljivih virov energije, ki bi povzročili podoben preobrat, kot je bil tisti v 19. stoletju.

2.1.5

Težave povzročajo različni dejavniki: energetska gostota, površine, potrebne za pridobivanje biogoriv (na račun drugih, zlasti kmetijskih dejavnosti), nestalna in težko predvidljiva narava tokov (vetra, sončne energije, plimovanj), zaradi katerih je potrebno temeljito načrtovanje skladiščnih zmogljivosti, ter geografska razporeditev obnovljivih virov energije. Kar zadeva jedrsko energijo, celotna svetovna jedrska industrija, tudi če bi izvajali zelo ambiciozno politiko prenove starih in gradnje novih jedrskih elektrarn, še vedno ne bi mogla zadovoljiti povpraševanja po energiji.

2.1.6

Za Evropo je značilna velika energetska odvisnost. Trenutno uvaža 50 % vse potrebne energije, do leta 2030 pa se bo ta odvisnost povečala na 70 %. Tako bi bila odvisnost Evrope pri nafti 90 %, pri plinu pa 70 %!

2.1.7

Marca 2006 je Evropski svet pripravil zaskrbljujoče poročilo, v katerem so bile izpostavljene naslednje točke:

Te zaskrbljujoče ugotovitve so privedle do predlogov, opredeljenih v novem energetskem paketu, ki je do neke mere odziv na izzive, s katerimi se bo treba soočiti.

2.1.8

Evropski voditelji se morajo torej spopasti z dvojno težavo: na eni strani z upadanjem tradicionalnih primarnih virov, na drugi strani pa z neugodnim geografskim položajem virov, ki se večinoma nahajajo v politično nestabilnih državah, ki bi svoje vire lahko uporabile kot sredstvo za izvajanje pritiska na energetsko odvisne države, kot se je že zgodilo.

2.2.1

Energetsko vprašanje zadeva vse države članice Evropske unije, vendar izkušnje kažejo, da razdrobljeno delovanje posameznih držav ne pomaga pri soočanju s proizvajalci, ki so pogosto organizirani.

2.2.2

Zato je v interesu držav članic, da sodelujejo in uporabljajo Evropsko unijo kot učinkovit instrument za oblikovanje skupne energetske politike, katere temelj in cilj sta boljše upravljanje porabe in diverzifikacija virov oskrbe.

2.2.3

Evropska unija ima ustrezen obseg in institucionalne instrumente. Zmožna je razvijati tudi nadnacionalne politike, usklajevati nacionalne politike, zagotavljati večjo usklajenost v Evropi na področju energije in razvijati energetsko politiko v odnosu do tretjih držav.

2.2.4

Nazadnje je treba dodati, da bi lahko po zavrnitvi osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo in v skladu z Lizbonsko pogodbo evropska energetska politika postala dejavnik združevanja in dokazala praktično koristnost Evropske unije.

2.3.1

Evropska unija trenutno nima pristojnosti na področju energije. Vzpostavitev takih pristojnosti je ena glavnih novosti osnutka Lizbonske pogodbe.

2.3.2

Ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti sta Euratom in Evropska skupnost za premog in jeklo obravnavala večino takratnih energetskih vprašanj.

2.3.3

Ali to torej pomeni, da Evropska unija sploh ni ukrepala na področju energije?

2.3.4

To gotovo ne velja, ker je na eni strani Evropska unija na podlagi člena 308 Pogodbe ES razvila pravo energetsko politiko, na drugi strani pa je na podlagi člena 154 Pogodbe ES razvila politiko na področju vseevropskih energetskih omrežij (glej Odločbo št. 1364/2006/ES). Poleg tega so se pravila o notranjem trgu in konkurenci uporabljala tudi za energetski trg (Direktiva 2003/55/ES o odprtju trga z zemeljskim plinom, Direktiva 2003/54/ES o električni energiji, Direktiva 90/377/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/87/EGS, o večji preglednosti cen plina in električne energije). Prvi učinki tega odprtja trgov ter odpravljanja državnih monopolov so občasno povzročili zaskrbljenost glede cen energije, pri čemer pa so bili ugotovljeni dvigi cen dejansko posledica vse večjega svetovnega povpraševanja po omejenih in včasih celo izginjajočih virih.

2.3.5

Temu je treba dodati besedila Komisije, ki v strogem pomenu besede niso zakonodajni predlogi, ampak „nezavezujoči akti“: zelena knjiga o evropski strategiji za varnost oskrbe z energijo (28. november 2000), sporočilo K evropski strategiji za varnost oskrbe z energijo (26. junij 2002), Zelena knjiga o energetski učinkovitosti ali Narediti več z manj (22. junij 2005), akcijski načrt za obdobje 2007–2012 (19. oktober 2006), sporočilo o svetovnem skladu za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (6. oktober 2006).

2.3.6

Evropska unija je torej dobro proučila energetska vprašanja, vendar so njeni ukrepi temeljili na dokaj negotovi pravni podlagi, in sicer na členu 308 Pogodbe ES, tj. „klavzuli o fleksibilnosti“, ki se glasi: „Če bi se med delovanjem skupnega trga izkazalo, da je zaradi doseganja enega od ciljev potrebno ukrepanje Skupnosti, ta pogodba pa ne predvideva potrebnih pooblastil, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ustrezne ukrepe“. To vprašanje je obravnavala tudi posredno, in sicer z uporabo pravil o notranjem trgu, konkurenci in okolju. Ta proces je bil vsaj na videz bolj tehnične in pravne kot politične narave.

2.3.7

Ravno zato osnutek Lizbonske pogodbe, glede na velik pomen energetskega vprašanja za vsakodnevno življenje evropskih državljanov ter za gospodarsko dejavnost in stabilnost po svetu, vključuje člen 176 o energiji, ki opredeljuje cilje Unije na področju energije „ob upoštevanju potrebe po ohranitvi in izboljšanju okolja“ in „v duhu solidarnosti med državami članicami“.

2.3.8

V skladu s prihodnjo pogodbo bodo cilji evropske energetske politike naslednji:

2.3.9

Ta politika bo v deljeni pristojnosti, kjer bi moralo odločanje potekati po načelu kvalificirane večine, razen na davčnem področju, za katerega bo še vedno veljalo pravilo o soglasju. Vendar pa drugi odstavek člena 176a(2) določa, da ukrepi, sprejeti za uresničevanje ciljev, navedenih v prvem odstavku tega novega člena, ne vplivajo na „pravico držav članic, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, na izbiro med različnimi viri energije in na splošno strukturo njihove oskrbe z energijo“.

2.3.10

Evropska unija bo torej imela pristojnost, ki je glavni instrument, potreben za sprejemanje odločnejših in konkretnejših ukrepov. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo ta instrument zadoščal, ali pa bo treba sprejeti dodatne ukrepe na institucionalni ravni? V vsakem primeru je treba pred oblikovanjem tega instrumenta opredeliti politike, ki jih bo mogoče razvijati na podlagi skupnih vplivov zunanjih pritiskov ter razvoja storitev in tehnologije.

3.1

Evropske energetske politike so morale doslej upoštevati ekonomske zahteve in/ali zahteve trajnostnega razvoja: željo po liberalizaciji energetskih trgov z direktivami in politiko o mrežnih industrijah, politiko, katere cilj je podpirati energetsko učinkovitost, spodbujati in razvijati obnovljive vire energije, se boriti proti emisijam CO2 itd.

3.2

Ker Evropska unija doslej ni imela pristojnosti na področju energije, se je s tem vprašanjem ukvarjala dokaj posredno, in sicer z uporabo pravil o notranjem trgu, konkurenci in okolju. Njeno ukrepanje je bilo vsaj na videz bolj tehnično in pravno kot politično.

3.3

Kljub temu je bila zelo dejavna pri sprejemanju zakonodaje in določanju smernic na področju energije. Poleg tega je nedavno (19. septembra 2007) objavila vrsto zakonodajnih predlogov, ki spreminjajo sedanja besedila (sprememba uredbe o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije, sprememba uredbe o ustanovitvi agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, sprememba uredbe o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave zemeljskega plina, sprememba direktiv v zvezi s skupnimi pravili o notranjem trgu s plinom in električno energijo).

3.4

Če bo Lizbonska pogodba ratificirana v sedanji obliki, se bo lahko Evropska unija s tem pomembnim političnim vprašanjem ukvarjala bolj jasno in neposredno. Vendar pravna pristojnost sama po sebi ne odpravlja vseh političnih, gospodarskih in socialnih težav. Splošno znano je, da obstaja cela vrsta različnih nacionalnih političnih stališč, zlasti na področju jedrske energije. V obdobju, ki je sledilo neuradnemu evropskemu vrhu v Hampton Courtu, je Evropski svet določil temelje resnične evropske energetske politike, ki so dobili konkretno obliko v novem energetskem paketu, ki sta ga pripravila GD za energijo in GD za okolje.

3.5

Kot že omenjeno, je Evropska unija želela najprej uporabiti tržne mehanizme, da bi vzpostavila predvidoma učinkovitejši konkurenčen trg in prek vseevropskega energetskega omrežja dosegla medsebojno povezanost trga.

3.6

Prav tako je želela spodbuditi energetsko učinkovitost, zlasti v najbolj energetsko intenzivnih sektorjih: ogrevanje in klimatizacija stavb, proizvodna industrija in promet.

3.7

V skladu z drzno zastavljenim ciljem akcijskega načrta za obdobje 2007–2012 (iz oktobra 2006) je treba doseči prihranek v višini 20 % letne porabe energije do leta 2020 oziroma prihranek v višini približno 1,5 % energetske intenzivnosti na leto do leta 2020.

3.8

Evropska unija je odločno vztrajala tudi, da je treba razvijati obnovljive vire energije. Tudi na tem področju je cilj Evropske unije zelo ambiciozen, saj želi doseči 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v celotni količini porabljene energije do leta 2020 in obvezen minimalni 10-odstoten delež biogoriv (časovni načrt za obnovljivo energijo z dne 10. januarja 2007).

3.9

Vendar se je izkazalo, da imajo ti viri energije v primerjavi s fosilno energijo kar nekaj pomanjkljivosti: manjša energetska gostota, prostorska raba (na primer fotovoltaične celice), nestalna proizvodnja in seveda stroški uporabljenih tehnologij. Čeprav se sorazmerna stroškovna neugodnost vztrajno zmanjšuj, to pomeni, da bo prehod k tem tehnologijam verjetno postopen in počasen, če ne bo zadostne politične in finančne podpore, in da bo treba za vse nove energetske vire pripraviti podrobne presoje vplivov (glej OECD Observer, december 2006, št. 258/259: „21st century energy: Some sobering thoughts“, avtor Vaclav Smil).

3.10

Glede energije za potrebe prometa je Komisija posebno pozornost namenila spodbujanju biogoriv ter gorivnim celicam in vodiku. Predvideni obseg povečanja proizvodnje biogoriv pa postaja čedalje bolj problematičen. Kar zadeva gorivne celice so dejansko zelo učinkoviti pretvorniki energije, ki lahko znatno zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in onesnaževal. Kljub temu je malo verjetno, da bi ta tehnologija hitro dosegla tržno učinkovitost.

3.11

Zato je Komisija na podlagi sedmega okvirnega programa za raziskave in skupne tehnološke pobude za vzpostavitev javno-zasebnega partnerstva predlagala uredbo o ustanovitvi skupnega podjetja za gorivne celice in vodik (COM(2007) 571 konč.) za izvajanje programa dejavnosti, povezanih z raziskavami, tehnološkim razvojem in predstavitvami na področju gorivnih celic in vodika.

3.12

Za spodbuditev razvoja trga za motorna vozila na vodikov pogon, je Komisija predlagala tudi uredbo o homologaciji teh vozil (COM(2007) 593 konč.), da se standardi ne bi razlikovali med državami članicami, kar bi oviralo razširjanje te tehnologije.

4.1

Povpraševanje po fosilnih gorivih bo še naprej znatno in ključnega pomena. To neizpodbitno dejstvo mora biti zato še naprej v ospredju razprav, na področju obnovljivih virov energije pa je treba ohraniti trezno glavo.

4.2

V zvezi s tem je nujno, da države članice Evropske unije vzpostavijo usklajeno politiko do držav, ki pridobivajo fosilna goriva, v „duhu solidarnosti“, h kateremu poziva Lizbonska pogodba. Izjemno koristna bi bila tudi nabavna politika, vendar so za njo pristojna predvsem multinacionalna podjetja v naftnem sektorju.

4.3

Za organizacijo naftnega trga je uradno pristojna Organizacija držav izvoznic nafte (OPEC). V teh okoliščinah je popolnoma jasno, da ima skupina 27 držav članic večjo težo kot posamezne države, zlasti ker vključuje najbolj razvite industrializirane države, ki so zato tudi veliki porabniki energije. Ne smemo pozabiti, da je trg EU pravzaprav enotni trg, ki združuje skoraj pol milijarde potrošnikov.

4.4

Tako velika skupina kupcev lahko ima resnično politično moč v odnosu do kartela naftnih proizvajalcev, medtem ko je stanje v sektorju plina drugačno, ker v plinski industriji ni kartelov.

4.5

Na področju varnosti oskrbe je nujna diverzifikacija. V tem smislu so odnosi z Rusijo, ki je velika evropska država, vsaj tako pomembni kot odnosi z organizacijo OPEC. Prav tako je treba razmisliti o vzpostavitvi politike nabave energije iz kavkaških in srednjeazijskih republik.

4.6

Na področju fosilne energije bi bilo zelo koristno oblikovati tudi nadomestne rešitve, zlasti na podlagi premoga. Na področju raziskav „čistega premoga“ je bil že dosežen precejšen napredek, ki ga bo treba še pospešiti, če naj novo povečanje uporabe premoga ne poslabša globalnega segrevanja. V zvezi s tem je treba razviti obsežen evropski načrt za raziskave in razvoj, zlasti ker ima evropska celina še vedno velike zaloge premoga in je ta vir na svetovnem trgu vidno cenejši kot nafta. Vendar so metode izkopavanja premoga še vedno zelo občutljivo vprašanje; težavne in včasih nevarne razmere v rudnikih so dobro znane. Delovne razmere ter zdravje in varnost pri delu v tem sektorju je zato treba obravnavati s posebno pozornostjo.

4.7

Kot obnovljivi vir energije je mogoče uporabljati tudi rabljene pnevmatike pod pogojem, da se zagotovi ustrezno zajetje emisij, ki so posledica zgorevanja. Elektrarne, ki jih poganjajo rabljene pnevmatike, obratujejo v različnih državah že nekaj desetletij.

4.8

Tehnologije skladiščenja CO2 se razvijajo, vendar so še vedno predrage, zapletene in tvegane zaradi uhajanja v primeru razpok v tleh ali potresov, pa tudi zaradi nevarnosti onesnaženja podtalnice. Ta vprašanja bodo podrobneje obravnavana v ločenih mnenjih, ki jih Odbor trenutno pripravlja.

4.9

Poleg fosilnih goriv obstaja lokalni vir energije, katerega količine so celo prevelike: to so odpadki. Evropska unija ustvarja na milijarde ton odpadkov. Recikliranje in ponovna uporaba odpadnih materialov se ponavadi šteje za najboljši način uporabe odpadkov, saj se tako zmanjšuje povpraševanje po nepredelanih materialih vseh vrst in ne nastajajo toplogredni plini, ki se pojavljajo pri večini načinov odstranjevanja odpadkov. Kadar pa to ni mogoče, je gotovo treba obravnavati možnost uporabe odpadkov kot energetskega vira. Tudi na tem področju bi bilo treba spodbujati raziskave in razvoj, usmerjene v izboljšanje energetske učinkovitosti in čim večje zmanjšanje toplogrednih in drugih onesnaževalnih emisij.

4.10

V zvezi s tem bi bilo treba pregledati zakonodajo in sodno prakso, ker pridobivanje energije iz odpadkov nima lastne pravne podlage. Kljub temu pa spremenjeni predlog okvirne direktive o odpadkih, o katerem razpravlja Evropski parlament, predstavlja korak naprej.

4.11

Nujno je treba obravnavati tudi vprašanje jedrske energije. Težko bomo dosegli 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020, če hkrati ne proučimo možnosti obsežne oživitve programov za nove generacije jedrskih elektrarn za države, ki so se odločile za uporabo te energije. Druge bi morale izboljšati svoje politike na področju obnovljivih virov energije.

4.12

Vsi se dobro zavedamo velikih izzivov na področju zaščite, varnosti in ravnanja z odpadki, ki so povezani z razvojem te industrije. Vendar ali se ji lahko resnično izognemo?

4.13

Razprave o izbiri virov energije se polne spornih vprašanj, vendar nobeno vprašanje ni tako pereče kot vprašanje naklonjenosti ali nasprotovanja jedrski energiji. Na področju jedrske energije v Evropi dejansko obstaja velik razkorak, zaradi česar je zelo priporočljivo, da se odločitev o uporabi te vrste energije v celoti prepusti državam članicam.

4.14

Evropa ima na voljo učinkovito orodje, in sicer Euratom, ki ga je treba uporabiti za ohranjanje tehnoloških prednosti Evrope, zagotavljanje evropske konkurenčnosti, zmanjševanje energetske odvisnosti Evrope ter krepitev prizadevanj in mednarodnega sodelovanja za varnost, zaščito in neširjenje. Treba bi bilo tudi premisliti o novih smernicah za Euratom.

4.15

Eden pomembnejših izzivov so raziskave na področju fuzije. Sedmemu okvirnemu programu Euratoma za raziskave je bilo dodeljenih približno 2,75 milijard EUR, pri čemer sta skoraj dve tretjini tega zneska namenjeni raziskavam na področju fuzijske energije. Prednostno obravnavo tega razvoja je treba spodbujati in ohraniti, ker bi obvladovanje te tehnologije bistveno prispevalo k lažjemu ravnanju z odpadki, saj bi znatno skrajšalo njihovo življenjsko dobo. V zvezi s tem je pomemben dogodek začetek obratovanja reaktorja ITER v EU.

4.16

Na področju pogona vozil mora Evropska unija pozornost nameniti hibridnim vozilom, sončni energiji, gorivnim celicam in pogonu na stisnjen zrak. Tudi tu je bil dosežen napredek na področju raziskav in razvoja; nek francoski inženir je razvil izjemno varčno vozilo na stisnjen zrak, ki lahko doseže hitrost 150 km/h in ki naj bi ga začeli proizvajati v naslednjih nekaj mesecih. Dobro znano indijsko podjetje Tata je odkupilo pravice za proizvodnjo tega vozila v Indiji.

4.17

V zvezi s tem se Odbor sklicuje na svoja prejšnja priporočila v zvezi z energetskimi viri v Evropski uniji, ki so bila podlaga za ugotovitve tega mnenja.

5.1

Opredelitev politik in določitev prednostnih nalog sta bistvena elementa, vendar so potrebni še politični in pravni instrumenti za njihovo izvajanje. Ali torej določbe Lizbonske pogodbe, če bo ratificirana, zadoščajo, ali pa je morda treba narediti več?

5.2

Razglasitev potrebe po duhu solidarnosti med državami članicami na področju energije je gotovo odlična poteza, opredelitev štirih osi te politike pa je novost, ki jo lahko le pozdravimo, čeprav tovrstne osi same po sebi niso zelo inovativne.

5.3

Kljub temu se vsiljuje misel, da si resnost svetovnih energetskih vprašanj zasluži več pozornosti.

5.4

Ali je bila Lizbonska pogodba preveč neodločna, čeprav morda skupna energetska politika na podlagi posebnega institucionalnega okvira v primerjavi z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Euratom zdaj še ni mogoča?

5.5

V svetovni energetski konkurenci se tekmuje na ravni celin. Okvir Skupnosti ima večjo težo, vendar bi ustanovitev posebnega organa, pristojnega zlasti za energetsko „diplomacijo“, nabavno politiko, opredelitev in financiranje okvirnih programov za raziskave in razvoj, zelo verjetno Evropi pomagala, da postane pomemben igralec na velikem svetovnem prizorišču energije, česar posamezne države ne morejo doseči.

5.6

Danes se na tem področju pojavljajo zelo različni nacionalni pristopi, kar je nedvomno posledica dejstva, da si je po prvi naftni krizi leta 1973 vsaka država članica želela zagotoviti varnost oskrbe z energijo. Primeri takšnih razdrobljenih prizadevanj in različnih pristopov so številni.

5.7

Da bi se izognili morebitni neskladnosti, ki bi zmanjšala pomen Evrope, je treba zasnovati široko evropsko energetsko politiko, tesno povezano z vodilnim položajem, ki ga že ima v okviru politike podnebnih sprememb v mednarodnih pogajanjih. Ta politika se mora začeti z odločnim usklajevanjem v mednarodnih institucijah, kot so Svetovna trgovinska organizacija, OZN, NATO in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, takoj ko se pojavijo energetska vprašanja. Spremljati jo mora usklajevanje nacionalnih energetskih politik ter zlasti uvedba resnične nabavne politike in politike medsebojnega povezovanja omrežij, ki bo proaktivna in ne zgolj pragmatična. Navsezadnje bi se lahko ta politika usklajevanja, posvetovanja in skupnih projektov po potrebi opirala na posebne institucije, da bi Evropi pomagala obvladovati energetske izzive. Bomo imeli za to dovolj poguma?

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/23

—

predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo

—

predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1228/2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije

—

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1775/2005 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina

1.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor na splošno odobrava razloge, ki so Komisijo spodbudili k predložitvi tretjega zakonodajnega paketa o energiji. To je s pravnega in gospodarskega vidika zapleteno in težko vprašanje, ki je sprožilo nasprotujoča si stališča in odzive.

1.1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se sedanje stanje v energetskem sektorju ne sme nadaljevati. Po začetku procesa povezovanja in liberalizacije smo se znašli v prelomnem obdobju; sedaj se moramo odločiti, kako nadaljevati. Liberalizacija energetskega trga je v zastoju, kar povzroča visoke stroške prehoda, ki bi lahko presegli koristi. Ti stroški nastajajo, ker ni usklajenega evropskega regulativnega okvira in – v nekaterih primerih – prave pripravljenosti za liberalizacijo ter jasne razmejitve odgovornosti med različnimi akterji. Regulativna negotovost lahko vodi v nizko raven naložb in šibko konkurenco v sektorju. Vse to je povzročilo razdrobljenost trga, ki ga v nekaterih primerih obvladujejo nekdanji monopolisti. Zato je treba ponovno izrecno poudariti, da je treba odločno nadaljevati proces liberalizacije.

1.1.3.1

Temelj te strategije je doseči enoten evropski energetski trg. Evropska unija mora oblikovati skupno strategijo, ki ji bo omogočala, da bo na mednarodni ravni delovala hitro in odločno ter imela večjo moč pri pogajanjih. Sodelovanje med državami članicami, regulativnimi organi in upravljavci prenosnih omrežij je nujno potrebno, zato je treba izvesti strukturne spremembe za povezovanje sistemov delovanja in razvoja omrežij na regionalni ravni. Države članice morajo združiti svoje izkušnje, znanje in predpise, da bi delovale skupaj in predlagale (določile) lastno cenovno politiko oskrbe ter ustvarile čim bolj konkurenčno okolje, ki bo zagotavljalo pravičnejše cene in preprečevalo finančne špekulacije. Države morajo biti enotnejše in – v interesu uporabnikov/potrošnikov – upoštevati skupne predpise ter predhodno sprejeto zakonodajo Skupnosti prenesti na nacionalno raven in jo ustrezno izvajati.

1.1.4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi poštena in ustrezno regulirana konkurenca (ki je sedanji predlog Komisije ne zagotavlja) povečala delež alternativnih energetskih virov in naložbe v energetsko infrastrukturo, s tem pa tudi produktivnost podjetij (npr. MSP). Rezultat bi bile pravične cene, večja preglednost in manjše tveganje, da bi nekatera podjetja imela prevladujoči položaj na trgu.

1.1.4.2

Eden najpomembnejših ciljev tretjega zakonodajnega paketa je spodbuditi potrebne naložbe v energetsko infrastrukturo in zagotoviti usklajevanje na evropski ravni. S tega vidika so predlagani ukrepi Komisije korak v pravo smer, vendar je treba zagotoviti, da bodo omogočali potrebne naložbe v proizvodnjo in okrepili zaupanje vlagateljev. V zvezi z razvojem omrežij je treba zagotoviti primerno načrtovanje, ki bo upoštevalo interese vseh zainteresiranih strani. Te načrte je treba nato izvajati na ustrezni ravni in v skladu z dogovorjenimi roki. Potreben je tudi nadzor naložb na ravni Skupnosti (izvajala ga bo Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev). Zaradi precej togega trga, na katerem imajo podjetja oligopolni položaj in kjer se nekatere države nerade odpovedo pristojnostim za oskrbo, operaterji in uporabniki izgubljajo zaupanje, kar povzroča pomanjkanje likvidnosti. Takšne razmere je treba odpraviti.

1.1.5.1

Procese prestrukturiranja, ki bodo posledica tretjega zakonodajnega paketa, mora spremljati politika za spodbujanje zaposlovanja, v katero bodo polno vključeni sindikati in podjetja z instrumenti, kot so „družbeno prestrukturiranje podjetij“ (corporate social restructuring) in mehanizmi za blažitev socialnih šokov na nacionalni in evropski ravni. Pomirjujoča je ugotovitev, da v državah, ki so ločile lastništvo prenosnih omrežij, ni bilo negativnih posledic za zaposlovanje.

1.1.5.2

Čeprav bo varstvo socialno šibkejših skupin in ranljivih potrošnikov ostalo v izključni nacionalni pristojnosti, je bistveno, da Komisija prizna pomen teh ukrepov na mednarodni ravni. Komisija mora tudi zagotoviti nadzor izvajanja teh ukrepov in s tem njihovo skladnost z zahtevami odprtega konkurenčnega trga. Na evropski ravni bi bilo treba uvesti pojem „energetskega pomanjkanja“ (energy poverty) (najnižja uporabljena stopnja) in spoštovati obveznosti opravljanja javnih storitev in storitev splošnega pomena, ki jih določajo veljavne direktive.

1.1.6.1

Nova strategija energetske politike mora spodbujati resnično konkurenco med podjetji in tako povečati ponudbo, ki je na voljo uporabnikom. Prenosna omrežja morajo biti dostopna za vse, ki jih želijo uporabljati. Za velika podjetja, ki porabijo veliko energije, je treba pripraviti evropsko pogodbo za nakup energije po enotnih cenah (primerljive cene ali law of one price – zakon ene cene) in odpraviti državno pomoč, ki izkrivlja konkurenco. Poleg tega je treba potrošnikom priznati pravice, ki jim jih zagotavlja EU; imeti morajo pravico do svobodne izbire dobavitelja, ki ponuja najnižje cene.

1.1.7

Evropski ekonomsko-socialni odbor tudi meni, da mora biti cilj predloga Komisije preprečiti spontano skupno delovanje za utrditev sedanjega stanja: velika monopolna podjetja želijo na ta način ohraniti svoj prednostni položaj, sindikati pa zavarovati delovna mesta.

1.2.1.1

Za hitrejši napredek pri uresničevanju enotnega energetskega trga mora Komisija spremeniti predloge v tretjem energetskem paketu tako, da bo omogočila neodvisno sprejemanje ukrepov na mednarodni ravni, zlasti v zvezi z viri energije. V ta namen je treba predloge za regionalno sodelovanje, ki jih vsebuje energetski paket, obravnavati kot odskočno desko za uresničevanje končnega cilja, to je oblikovanje enotnega energetskega trga. Poleg tega bi si morale države članice prizadevati za povezovanje trgov z električno energijo, upravljavci omrežij pa bi morali delovati v različnih državah članicah. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da se predlogi za regionalno sodelovanje med upravljavci omrežij, ki jih prinaša tretji energetski paket, nikakor ne smejo obravnavati kot začasno nadomestilo ali alternativa enotnemu trgu. Regionalno sodelovanje upravljavcev omrežij na podlagi ločevanja lastništva, pri čemer so upravljavci dejansko ločeni od proizvodnih in/ali prodajnih mrež, je bistvenega pomena. Pri preverjanju skladnosti predpisov in tržnih pravil bi bilo treba upoštevati tudi nedavne regionalne pobude, ki jih spodbuja Skupina evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG).

1.2.2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora Komisija dati prednost ločevanju lastništva (ownership unbundling), ki je za spodbujanje naložb nedvomno boljša rešitev kot funkcionalno ločevanje. Ločevanje lastništva bi povečalo preglednost in zaupanje upravljavcev in varnost sistema ter omogočilo spremljanje monopolov, pri tem pa preprečilo diskriminatorno ravnanje ter zagotovilo optimalno uporabo in vzdrževanje omrežij.

1.2.2.2

Treba bo dodatno obravnavati in analizirati strateške posledice, povezane z lastništvom omrežij in potrebo po zagotavljanju njihove neodvisnosti, med drugim v zvezi z morebitnimi interesi tretjih držav, kot tudi z odločitvijo glede lastništva omrežij (javnega ali zasebnega). Predlog Komisije v zvezi z ločevanjem lastništva ne zahteva privatizacije javnih prenosnih omrežij.

1.2.2.3

Med elektroenergetskim in plinskim sektorjem (npr. v Združenih državah, na Danskem, Nizozemskem, Portugalskem, v Združenem kraljestvu, Španiji in na Švedskem) ni dovolj razlik, ki bi upravičevale različno obravnavo glede ločevanja lastništva. Ločevanje lastništva proizvodnje/prodaje in prenosa je potrebno v obeh sektorjih, saj je diskriminatorno ravnanje, ki je lahko posledica nezadostnega vertikalnega ločevanja, v obeh enako. Podjetja, ki prodajajo plin, ne bi smelo zanimati, kdo izvaja prenos plina, temveč bi jih moralo skrbeti samo to, da poslujejo z zanesljivimi in finančno trdnimi podjetji, ki bodo zmožna prodajati njihov plin.

—

imela neodvisno in samostojno regulativno vlogo;

—

nadzirala delovanje evropskih mrež upravljavcev prenosnih omrežij (ENTSO) in skupaj z ENTSO ter stalnim odborom za trg (Standing Market Panel) pomagala Evropski komisiji pripraviti seznam predpisov, potrebnih za oblikovanje in sprejetje tehničnih in tržnih smernic in kodeksov;

—

pripravila merila in sprejemala tehnične in tržne kodekse;

—

opredelila postopke za določanje tarif in določila tarife za postopke kompenzacije stroškov, ki jih imajo upravljavci omrežij pri čezmejnem prenosu električne energije;

—

pripravila smernice za temeljna načela razvoja omrežij in sprejela desetletni naložbeni načrt, ki ga predlaga ENTSO;

—

pripravljala priporočila in mnenja za Evropski parlament, Evropski svet in Komisijo;

—

se posvetovala s tržnimi akterji;

—

usklajevala delo nacionalnih organov in

—

spodbujala preglednost, tudi postopkov imenovanja svoje usmerjevalne skupine.

1.2.4.1

Nacionalni regulatorji imajo osrednjo vlogo pri spodbujanju konkurence in zagotavljanju pravilnega izvajanja direktiv na nacionalni ravni, zlasti glede skladnosti s pravili o nepristranski uporabi infrastrukture. Zato bi bilo treba uskladiti njihove pristojnosti in povečati njihovo neodvisnost od nacionalnih in energetskih podjetij ter jim tako omogočiti nadzor in preprečevanje zlorab prevladujočega položaja. Bolj neodvisen regulator bo ustvaril zaupanje na trgu in bo lahko aktivneje sodeloval z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev.

1.2.5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se zavzema za učinkovitejše usklajevanje nacionalnih upravljavcev omrežij, da se zagotovijo naložbe in optimalno upravljanje infrastrukture, kar je potrebno za razvoj integriranega evropskega omrežja. Agencija bi morala imeti pri pripravi predlogov, oblikovanju, nadzoru in sprejemanju kodeksov večjo vlogo od predvidene; tako bi zagotovili ustrezno upoštevanje javnega interesa. Vloga ENTSO ne sme preseči njihovih sposobnosti in pristojnosti. Za pripravo smernic in kodeksov bi tako morala biti odgovorna Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev.

1.2.6.1

Evropski ekonomski-socialni odbor meni, da mora EU predvideti prihodnji razvoj uporabe omrežij z investicijskim programom, katerega cilj bo oblikovanje sistema javnih in/ali zasebnih evropskih omrežij, ki jih ureja EU in ki bodo dostopna vsem, bodisi za prenos bodisi za uporabo energije. V ta namen je treba zagotoviti resnično pregledne in na metodah tržnega gospodarstva temelječe postopke za upravljanje povezav med omrežji ter tako omogočiti čim bolj neovirano trgovanje. Naložbe bi bilo treba realizirati tam, kjer bi – z regionalnega vidika – prinesle družbeno-gospodarske koristi. Vsi udeleženci na trgu bi morali biti ustrezno vključeni v proces sprejemanja odločitev o razvoju kodeksov in desetletnem naložbenem načrtu.

1.2.7.1

Evropski ekonomsko-socialni odbormeni, da morajo biti potrošniki v skladu s sedanjimi določbami ali določbami, ki so v pripravi, zastopani v upravnem odboru agencije. Enako velja za vse druge udeležene strani (delavce, sindikate, podjetja), ki bi bili – poleg upravnega odbora agencije – lahko zastopani tudi v ustreznem nadzornem organu. Tako bi pri pripravi nove zakonodaje dosegli čim širše soglasje in čim večjo udeleženost, ne le v končnih fazah priprave, temveč že od začetka.

2.1

Pred približno desetimi leti je Komisija (z veliko zamudo) naredila prve korake na poti k evropskemu regulativnemu okviru za enotni trg z električno energijo in plinom. Odbor je takrat imel priložnost izraziti svoje mnenje – ki se je včasih razlikovalo od mnenja Komisije – o vprašanju, ki je z leti postajalo vedno pomembnejše in spornejše.

2.2

Evropska komisija želi s sprejetjem tretjega paketa zakonodajnih predlogov o trgu z električno energijo in plinom zaključiti že začeto delo v popolnoma spremenjenem mednarodnem okviru, ki vsem povzroča nove težave. Vse države članice se ne strinjajo s predlogi, kar zavlačuje sprejetje in izvajanje novih predlogov in ogroža dokončanje enotnega evropskega energetskega trga.

2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor ima zato zelo odgovorno nalogo: pripraviti mora mnenje o enem najpomembnejših (in najspornejših) vprašanj zadnjih let, od katerega je odvisen ne le enotni energetski trg, temveč tudi prihodnost evropskih podjetij v tem sektorju, evropskih potrošnikov in tretjih držav.

2.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja oceno učinka (glej besedilo te ocene), ki jo je izvedla Komisija. Ocena že vsebuje nekaj dobrih kazalnikov glede učinkovitosti liberalizacije in poštene konkurence.

3.1

Zagotoviti, da bodo lahko potrošniki resnično svobodno izbirali svojega dobavitelja med številnimi ponudniki in da bodo deležni „ugodnosti“, ki „naj bi jih“ ta izbira prinesla. Zagotavljanje optimalnih pogojev za uporabnike mora biti skupni cilj podjetij iz tretjih držav, ki delujejo v Evropski uniji.

3.2

Ločiti proizvodnjo in prenos od lastništva in upravljanja prenosnih omrežij za električno energijo in plin. Poleg tega je navedena še druga možnost, tj. „neodvisni upravljavec omrežja“, ki vertikalno integriranim podjetjem dovoljuje, da ohranijo lastništvo omrežij le v primeru, da njihova osnovna sredstva upravlja neodvisni organ ali drugo podjetje. To naj bi spodbudilo naložbe v infrastrukturo.

3.3

Zagotoviti učinkovite ukrepe proti razdrobljenosti trga ob nacionalnih mejah, sedanjo vertikalno integracijo in veliko koncentracijo na trgu, kar je doslej dejansko preprečevalo resnično konkurenco in vzpostavitev enotnega energetskega trga.

3.4

Poenostaviti čezmejno trgovanje, in sicer tako, da se ustanovi agencija, ki bo skrbela za usklajevanje nacionalnih regulativnih organov in zagotavljala enake možnosti za evropska podjetja v tem sektorju. Tako bi vzpostavili resnično evropsko omrežje, ki bi zagotavljalo varnost in diverzifikacijo oskrbe, nacionalni organi pa bi morali postati bolj neodvisni.

3.5

Spodbujati sodelovanje na podlagi novih pravil, ki jih bodo določili upravljavci evropskih omrežij, in zagotoviti večje sodelovanje med različnimi domačimi trgi takrat, ko je oskrba ogrožena.

3.6

Povečati preglednost s poenostavitvijo tržnih pravil in obveščanjem potrošnikov ter tako okrepiti zaupanje uporabnikov v resnične koristi prostega trga (pri čemer se zastavlja vprašanje, ali je to zaupanje doslej zares obstajalo?).

3.7

Naslednje leto potrošnikom zagotoviti pravice odjemalcev energije, opredeljene v posebni (obvezujoči) „listini“, ki bi med drugim vsebovala podatke o dobaviteljih, različnih možnostih na trgu, poenostavitvi birokratskih postopkov, „energetskem pomanjkanju“ itd. (1)

4.1

Učinkovito (pravno in operativno) ločevanje oskrbe in prenosnih omrežij za električno energijo in plin z oblikovanjem sistemov v vseh državah članicah, ki niso vertikalno integrirani, je bistveno za rešitev morebitnih navzkrižij interesov in za:

4.2

Ustanovitev neodvisnega upravljavca omrežja (Independent System Operator – ISO) je rešitev pri obravnavi vertikalno integriranih podjetij, ki poleg tega zavračajo učinkovito ločevanje lastništva. Ta upravljavec lahko podjetjem dovoli, da ostanejo lastniki omrežja, vendar ga ne smejo upravljati. Neodvisnost se lahko zagotovi le z učinkovitim regulativnim sistemom.

4.2.1

Neodvisnost upravljavca omrežja, pa tudi ločevanje lastništva prenosnega omrežja in proizvodnih sistemov velja tako za javna kot zasebna podjetja.

4.2.2

Glavni cilj je, da podjetja za proizvodnjo električne energije in plina ter oskrbo v vseh državah EU delujejo popolnoma ločeno.

4.2.3

Predlagana direktiva predvideva začasna odstopanja od pravil za ločevanje lastništva, če podjetja vlagajo v energetsko infrastrukturo.

4.3

Ločevanje oskrbe in proizvodnje od upravljavcev omrežij je predvideno ne le na nacionalni ravni, temveč v vsej Evropski uniji. To pomeni, da nobeno podjetje za proizvodnjo energije ne sme upravljati ali imeti v lasti prenosnega omrežja v drugi državi članici. Vsak upravljavec, ki se vključi v sistem, mora dokazati svojo neodvisnost od dejavnosti oskrbe in proizvodnje.

4.4

Ločevanje lastništva mora voditi k pravilnemu delovanju trga in omrežja, katerega končni rezultat je pravilno določanje cen električne energije in plina ter morebitno naknadno znižanje cen, kar seveda koristi potrošnikom in vlagateljem v tem sektorju.

4.5

Neodvisni upravljavec sistema bo deloval pravilno, ločitev lastništva proizvodnih sistemov in prenosnega omrežja pa bo učinkovita samo, če obstaja neodvisen in delujoči regulativen organ. Regulativni organi morajo biti pravno ločeni in funkcionalno neodvisni od vseh drugih javnih ali zasebnih subjektov. Delovati morajo neodvisno od vsakršnih tržnih interesov. Imeti morajo vsa pooblastila in možnost čezmejnega sodelovanja, da bi lahko:

Zunanje agencije (Odbor evropskih regulatorjev trga vrednostnih papirjev, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev) morajo Komisiji svetovati v zvezi z izvajanjem sprejetih predpisov.

5.1

Okrepitev notranjih trgov s skupnimi pravili in pristopi je odločilna za razvoj evropskega energetskega trga in za vzpostavitev potrebnih čezmejnih izmenjav. Države članice morajo uskladiti sedanje predpise (kot so tehnična pravila ali mrežni kodeksi, ki jih morajo upoštevati elektroenergetska podjetja). Zdi se, da to s pomočjo Skupine evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG) doslej ni bilo doseženo. Uskladitev lahko izvede le ločen, neodvisen organ, ki mora biti v skladu s Pogodbo ustanovljen kot agencija.

5.2

Glavne naloge Agencije bi morale biti:

5.3

Organizacijska struktura Agencije bo sledila modelu, značilnemu za agencije EU, posebna skrb pa bo namenjena zagotavljanju neodvisnosti pri izvajanju regulativnih funkcij. V ta namen bi lahko, poleg upravnega odbora, ki ga imenuje direktor agencije, ustanovili odbor regulatorjev, ki bi bil odgovoren za vse regulativne zadeve, pa tudi odbor za pritožbe, ki bi bil pristojen za obravnavo pritožb na odločitve, ki jih sprejme Agencija. Agencija ima lahko največ 40 do 50 zaposlenih, njeni stroški pa lahko znašajo največ 6–7 milijonov EUR na leto, ki se krijejo iz sredstev Skupnosti.

5.4

Komisija je varuh pogodb in najvišji nadzorni organ. Agencija je pristojna za sprejemanje odločitev in lastno presojo samo v zvezi s posebnimi tehničnimi vprašanji. Komisija se lahko odloči za ukrepe za zagotovitev sodelovanja ali pravilnega delovanja trga na podlagi informacij Agencije ali na lastno pobudo.

5.5

Učinkovito sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij je odločilno za resnično integracijo trga. Edino sodelovanje, ki sedaj poteka, je prostovoljno in ne prinaša zadovoljivih rezultatov, zlasti takrat, ko pride do motenj v omrežju in izpadov električnega toka. Integracija delovanja omrežij na regionalni ravni bi omogočila:

5.6

Strukture sodelovanja med upravljavci prenosnih omrežij morajo biti v celoti priznane na evropski ravni. Tako za organizacijo kot tudi v zvezi s praktičnimi instrumenti za načrtovanje in upravljanje omrežij bi lahko uporabili sedanje strukture, kot sta Prenos plina Evropa (Gas Transmission Europe – GTE) in Evropski upravljavci prenosnih omrežij (ETSO), ali pa vzpostavili nove centralne, stalne strukture.

6.1

Glavni problem z omrežji, še zlasti elektroenergetskih, ni toliko povezan z liberalizacijo, temveč gre bolj za to, da je treba javnosti in podjetjem omogočiti, da ta omrežja uporabljajo. Razmisliti bi bilo treba na primer o evropskih omrežjih, ki so javna ali z njimi upravlja Unija, in so dostopna za vse.

6.2

Komisija bi morala spodbujati naložbe v vzpostavitev popolnoma inovativnega prenosnega sistema, ki bi na podlagi inteligentnega interaktivnega omrežja omogočal uporabo elektrike na evropski ravni. Takšno omrežje bi – podobno kot internet – s pomočjo inteligentnih števcev omogočalo pretok energije v obe smeri.

6.3

To bi močno spodbudilo naložbe in odpiranje novih delovnih mest, staro geslo „power to the people“ pa bi postalo resničnost: izmenjave energije za izpolnjevanje potreb vsakogar, z omrežji, dostopnimi za vse, in z enakimi pravili, ki se uporabljajo v vseh državah Unije brez izjem (kot je to že pri internetu).

6.4

Iz teh razlogov bi se lahko usmerili v popolno ločitev prenosnih omrežij za električno energijo in v možnost izbire med ločitvijo in „neodvisnim upravljavcem omrežja“ za plinovodna omrežja.

6.5

Cilje Komisije (okrepitev nacionalnih organov in sodelovanja med upravljavci (neodvisnimi upravljavci omrežij, upravljavci prenosnih omrežij), večja preglednost trga itd.) bo težko uresničiti, ne da bi presegli ozko nacionalno miselnost, ko gre za omrežja, pa tudi v zvezi z oskrbo, naložbami itd. Samo takšni ukrepi lahko zagotovijo boljšo kakovost storitev, čeprav niso dovolj za ohranjanje nizkih cen.

6.6

Koncentracija naftnih rezerv na samo nekaj območjih sveta (61,8 % na Bližnjem vzhodu, 11,7 % v Evropi in Rusiji, 9,4 % v Afriki, 8,5 % v Južni Ameriki, 5,1 % v Severni Ameriki in 3,5 % na Daljnem vzhodu (F. Profumo, Politecnico di Torino) bi morala Komisijo spodbuditi k izvajanju skupne politike, ki mora biti prodornejša v odnosih s temi območji in v mednarodnih organizacijah, kjer se sklepajo sporazumi in sprejemajo odločitve. Sicer bi čisto in preprosta liberalizacija lahko postala „metanje peska v oči“, saj ni dovolj za zajezitev rasti cen, ki se pogosto zvišujejo zaradi monopolov, ki narekujejo pogoje celo politiki.

6.7

EU si mora prizadevati za regulirano konkurenco in preglednost ter s tem povečati konkurenčnost in preglednost gospodarskega sistema. Zmagi v primerih Microsoft in Volkswagen sta spodbuden precedens za konkurenco, čeprav sami po sebi ne zadoščata. Hkrati bi bilo treba predvideti tudi učinkovitejše ukrepe za ublažitev učinka in posledic za zaposlovanje, pa tudi ukrepe in naložbe, ki bi v gospodarski sistem vnesle več dinamike in ustvarile priložnosti za delavce in mlade ter tako zmanjšale potrebo po „zaščiti“. Vzrok za to, da najnovejše številke v zvezi z evropsko gospodarsko rastjo (glej sporočilo Komisije) niso spodbudne, ni le moč evra, temveč tudi šibka konkurenčnost podjetij in „zaščita“, ki jo je deležnih mnogo teh podjetij. Odpravljanje monopolnih položajev, ki se je začelo po sprejetju Enotnega evropskega akta, mora uspeti, saj bi v nasprotnem primeru poteptali interese državljanov/potrošnikov, ker bi prišlo do motenj na trgu in morebitne ponovne uporabe javnih finančnih sredstev za zagotovitev preživetja omrežij, kot se je zgodilo v primeru britanskih železnic.

6.8

Razprava o tem paketu se ne sme omejiti le na raven institucij ali poučene kroge. Komisija in Evropski socialno-ekonomski odbor morata to vprašanje sprožiti v javnosti ter v razpravo vključiti potrošnike, delavce in podjetja. Tako bi preprečili, da bi na odločitve vplivala le velika energetska podjetja, ki so pogosto v monopolnem položaju. (V ta namen bi na primer lahko za javnost odprli spletni dnevnik (blog), v večini držav članic in v nekaterih evropskih mestih bi morala potekati odprta posvetovanja, zbrani rezultati pa bi morali biti predstavljeni na veliki javni konferenci na ravni Skupnosti.) Tudi nadzor Komisije nad evropskimi regulativnimi agencijami bi moral biti demokratičen in bi ga moral potrditi Evropski parlament.

7.1

Ločevanje lastništva različnih dejavnosti: ločevanje oskrbe in proizvodnje od delovanja omrežja (ownership unbundling). Ti ukrepi so pogoj za zmanjšanje ovir pri vstopu na trg, njihov cilj pa je integriranim podjetjem, ki opravljajo več dejavnosti v verigi, odvzeti možnost „prenosa“ nekaterih stroškov liberaliziranih dejavnosti na regulirane dejavnosti in nepošteno konkurenčno prednost pred tistimi, ki opravljajo zgolj dejavnosti, na katere vpliva konkurenca. Države članice niso na enoten način sprejele direktiv o zemeljskem plinu in trgih z električno energijo, kar je v nekaterih primerih omogočilo nastanek vertikalno integriranih podjetij za upravljanje prenosnih omrežij ter podjetij za proizvodnjo in oskrbo.

7.2

Učinkovito povečanje pristojnosti nacionalnih regulatorjev za električno energijo, ki bi zagotovilo tako nepristransko upravljanje omrežij kot na splošno nepristransko upravljanje infrastrukture na podlagi koncesije. To je bistveno za liberalizacijo (za prenos, distribucijo in merjenje v energetskem sektorju ter za prenos, distribucijo, merjenje, skladiščenje in ponovno uplinjanje v sektorju zemeljskega plina).

7.3

Odločilna vloga Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, ki nadzoruje dejavnosti neodvisnih nacionalnih organov. Vzpostavitev nadnacionalnega regulativnega organa, pristojnega za nadzor dejavnosti posameznih udeleženih držav, bi omogočila jasno opredeljeno sodelovanje pri regulaciji in zmanjšala razlike med možnostmi celotne EU in možnostmi posameznih držav, kar bi olajšalo iskanje rešitev, usmerjenih v povezovanje energetskega trga.

7.4

Ustanovitev upravljavcev prenosnih omrežij, neodvisnih od sistema proizvodnje, ki sodelujejo za učinkovito obravnavo vprašanj, povezanih z oskrbo. Upravljavci prenosnih omrežij vertikalno integriranih podjetij so običajno bolj naklonjeni povezanim podjetjem, kar pomeni, da novi konkurenti dobijo veliko premalo informacij. Naložbe znotraj močno integriranih podjetij so pogosto izkrivljene, ker prevladujočega podjetja ne zanima izboljšanje omrežja, saj bi to koristilo predvsem konkurentom. Formalna in dejanska ločitev upravljavcev prenosnih omrežij bi vsem distribucijskim podjetjem zagotovila enak dostop do omrežja ter omogočila tehnološke izboljšave, potrebne za zagotavljanje učinkovitejšega delovanja in navsezadnje nižjih cen za uporabnike.

7.5

Večja preglednost in lažji dostop na trg za povečanje likvidnosti trgov z električno energijo in plinom. Primanjkuje informacij (med različnimi akterji v sektorju) o zanesljivosti in pravočasnosti na trgu. Opaziti je razlike pri dostopu do informacij med uveljavljenimi podjetji in njihovimi konkurenti. Večja preglednost bi do najmanjše stopnje zmanjšala tveganje za nove akterje pri vstopu na trg pa tudi vstopne ovire ter povečala zaupanje v grosistične trge in s tem cenovne signale. Na vsak način je treba zagotoviti določeno enotnost/usklajenost informacij, tako da – ne da bi podcenjevali pomen strateške/poslovne tajnosti – dvoumne razlage, ki ogrožajo resnično preglednost trga, ne bodo možne.

7.6

Zagotavljanje dostopa do informacij za vse akterje na trgu, da bi dosegli zaupanje in omogočili pravilen razvoj trga. Mnogi akterji imajo malo zaupanja v mehanizem oblikovanja cen. Pogodbe o uvozu plina se sklepajo na podlagi cenovnih indeksov, ki temeljijo na seriji naftnih proizvodov, zato cene strogo sledijo trendom na naftnem trgu. Ta povezava se kaže v veleprodajnih cenah, ki jih ne oblikuje mehanizem ponudbe in povpraševanja, kar škodi zanesljivosti oskrbe (ponudba). Glede dolgoročnih uvoznih pogodb ni jasnih trendov, ki bi nakazovali vzpostavitev mehanizmov za oblikovanje cen na podlagi tržne dinamike.

7.7

Posebno podrobne zahteve za zagotovitev preglednosti proizvodnje električne energije in plina. Zagotoviti je treba natančne kratkoročne napovedi razvoja ponudbe in povpraševanja. Te zahteve bi morali izpolniti proizvajalci električne energije, zato morajo nacionalni regulatorji dobiti več pristojnosti.

7.8

Uvajanje trgov derivatov. Derivati niso le učinkovito sredstvo za upravljanje cenovnega tveganja, temveč tudi naravni instrument za razvijanje trgov z električno energijo in plinom. Čeprav na elektroenergetskih trgih že nekaj časa potekajo neposredna ali posredna pogajanja o derivativnih pogodbah in čeprav je bilo že storjenih nekaj korakov v smeri enotnosti, veliko dela še ostaja. Na evropskem trgu z zemeljskim plinom obstajajo očitne neskladnosti. Na nekaterih trgih je dejansko opaziti razmeroma visoko stopnjo liberalizacije (npr. v Veliki Britaniji), v drugih državah pa za zemeljski plin ne obstaja niti promptni trg (npr. v Italiji).

7.9

Urejanje skladiščnih con za zagotovitev, da se vsakršno skladiščenje, ki je na voljo tretjim osebam, ponudi na trgu na pregleden in nediskriminatoren način, ki preprečuje kopičenje zmogljivosti.

7.10

Nedvoumna, javnosti dostopna merila, ki določajo, kdaj in kako ima tretja oseba dostop do skladiščnih zmogljivosti, ki jih ponuja trg.

7.11

Oblikovanje preglednih in podrobnih pravil za dostop do terminalov za utekočinjeni zemeljski plin (LNG), ki bodo omogočala opredelitev infrastrukture, za katero velja pravilo o izvzetju. Oblikovati je treba ustrezna pravila za izvajanje odprtega razpisnega postopka, t. i. „open season“. Ta postopek, ki zagotavlja mehanizem za rezervacijo zmogljivosti, preden je ta zgrajena, morda ne zadošča kot jamstvo za boljši dostop akterjev, kajti del postopka je tudi to, da mora pri dodelitvi zmogljivosti za prenos v nacionalnem prenosnem omrežju vsakokrat imeti prednost podjetje, ki gradi plinovod ali terminal za utekočinjen zemeljski plin in ki je upravičeno do izvzetja. Poleg tega bi postopek za dodeljevanje preostalih 20 % zmogljivosti lahko oviral razvoj konkurence na dobavnem trgu, saj daje prednost tistim, ki poskušajo zapolniti teh 20 % z dolgoročnimi pogodbami, v škodo tako promptnim trgom kot prožnosti dobave.

7.12

Določitev dolgoročnih vertikalnih dvostranskih sporazumov o dobavi, ki so skladni z zakonodajo EU o konkurenci. Konkurenca na maloprodajnih trgih je zelo omejena. Kumulativni učinek dolgoročnih pogodb, pogodb za nedoločen čas, pogodb s tihimi obnovitvenimi klavzulami in dolgimi odpovednimi obdobji lahko močno ovira konkurenco. Pogodbene obveznosti, ki dolgoročno zavezujejo končne uporabnike in proizvajalce v industriji (uveljavljena podjetja), se od države do države razlikujejo. Vendar druga podjetja, še ne uveljavljena, vedno bolj povprašujejo po bolj konkurenčni dobavi; vseevropske ponudbe dobave ni in temu problemu se je treba resno posvetiti. Sedanja raven konkurence (malo dobaviteljev) je še zlasti nezadovoljiva v nekaterih državah članicah z veliko koncentracijo (Avstrija, Belgija). Omejitve glede načina dobave plina potrošnikom, skupaj z omejevalnimi praksami dobaviteljev na dobavnih mestih, so z vidika konkurence močno zaskrbljujoče.

7.13

Spodbuditi maloprodajne trge z električno energijo in plinom, da dokončajo proces liberalizacije. Konkurenca lahko koristi Evropejcem samo, če bo obstajal resnični maloprodajni trg. To pomeni uvedbo poenostavljenih pravil za dostop na trg, tako da lahko sodelujejo mali proizvajalci in distributerji, kar spodbuja likvidnost trga in konkurenčnejše cene. Zagotavljanje likvidnosti je bistveno za večje zaupanje akterjev v oblikovanje cen na trgih z električno energijo in plinskih vozliščih, kar omogoča, zlasti v drugem primeru, da se odpravi vezanost na proizvode.

7.14

Ključna vloga liberaliziranega trga z električno energijo in plinom pri povečanju ozaveščenosti javnosti in podjetij o inteligentni porabi energije, ki omogoča znižanje stroškov in spremljanje. To vključuje izobraževanje javnosti o trenutno razpoložljivih virih energije in alternativnih virih za razvoj na energetskem področju (obnovljivi viri energije), da bi ljudje – glede na sedanje pomanjkanje – razumeli izreden pomen te dobrine. Zato je – z vidika varčevanja z energijo in zmanjševanja stroškov – bistvenega pomena, da se končnim porabnikom ponudijo pogodbe, ki jih je mogoče prilagoditi vzorcem porabe.

7.15

Kot odgovorni končni porabnik mora biti javnost obveščena o tem, ali regulativni organi upoštevajo ali zlorabljajo pravila, tako da lahko uveljavi svoje pravice, tudi prek združenj za varstvo potrošnikov.

7.16

Zagotavljanje, da se tudi ob konicah zadosti povpraševanju. Pri električni energiji se problemi pojavljajo v zvezi s proizvodnimi zmogljivostmi, z velikostjo prenosnega omrežja in z zmogljivostmi omrežja za prenos energije; pri plinu so potrebne zadostne zmogljivosti uvoza in skladiščenja. Vsekakor je dobro znano, da so še posebej omejene zmogljivosti uvoza, saj si zmogljivosti prenosa rezervirajo uveljavljena podjetja s pogodbami do 20 ali več let. To pomeni, da je treba na evropski in nacionalni ravni kar najhitreje začeti nove projekte in nadaljevati projekte za prestrukturiranje/širitev infrastrukture za električno energijo in zemeljski plin (plinovodi). Prednost imajo obrati za ponovno uplinjanje: zlasti v Sredozemlju imajo pomembno vlogo kot vez z glavnimi državami proizvajalkami (Libija, Alžirija).

7.17

Večja solidarnost: države EU morajo na regionalni in dvostranski ravni spodbujati sporazume o sodelovanju, ki zagotavljajo vzajemno pomoč in sodelovanje v primerih, ko v eni od držav članic primanjkuje energije zaradi okoliščin, za katere ni neposredno odgovorna.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/31

1.1

EESO izraža zadovoljstvo nad posebnim postopkom posvetovanja o zeleni knjigi Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: evropska vizija za oceane in morja. Odbor je dejavno prispeval k temu postopku z mnenjem in sodelovanjem na dveh konferencah (1).

1.2

Sporočilo poudarja pomen človeškega dejavnika v pomorskih grozdih. EESO je zadovoljen s sklenitvijo sporazuma med socialnimi partnerji (ETF in ECSA) (2) o vključitvi določb Konvencije ILO (3) o pomorskih delovnih standardih iz leta 2006 v zakonodajo Skupnosti. Izraža upanje, da bodo pomorske delovne standarde uporabljali po vsem svetu, s čimer bi, takoj ko bo to mogoče, zagotovili enake pogoje za vse pomorščake v skladu s to konvencijo. Prav tako je pomembno, da države članice ratificirajo mednarodne inštrumente v ribiškem sektorju, vključno s Konvencijo ILO o delovnih pogojih na ribiških ladjah iz leta 2007.

1.3

EESO podpira zamisel, da bi v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji pregledali odstopanja, ki se v delovni zakonodaji EU nanašajo na pomorščake/ribiče, ter zahteva pojasnila v zvezi s potrdilom o pomorski odličnosti. Obravnavati bi bilo treba tudi izvedljivost v zvezi s potrdilom o pomorski odličnosti za pomorščake, ki je obvezno za redne trajektne službe znotraj EU, prostovoljno pa za druge službe.

1.4

„Plavajoča univerza“ ponuja pomorske izkušnje študentom, ki se udeležujejo njenih potovanj. Zamisel o študentskem središču, ki pluje po oceanu, ustreza širšim trendom in bi jo morala Komisija nadalje proučiti, da bi k študiju za pomorski poklic privabila dobre študente (4). Socialni partnerji EU bi morali nujno obravnavati življenjski slog pomorščakov ter ga raziskati.

1.5

Pri obravnavi pomorskih nesreč bi morala prihodnja politika EU upoštevati naslednje ugotovitve:

1.6

EESO vnovič poudarja, da se v pomorstvu uporablja gorivo s spodnjega dela lestvice kakovosti, ker rafinerije ne zagotavljajo bolj kakovostnega goriva za ladijske rezervoarje. Podpira globalne pobude za obravnavo kakovosti goriva za oskrbovanje ladij, da bi dosegli ključen napredek glede vprašanja emisij z ladij.

1.7

Sporočilo in akcijski načrt ne upoštevata velikega deleža onesnaženja morij z nafto zaradi turističnih plovil, medtem ko so obalne države, v vodah katerih ta plovila najpogosteje plujejo, na to posebej občutljive (5). Razen tega probleme v zvezi z onesnaženostjo morskega okolja še zaostrujejo dejavnosti vojaških plovil, ki jih določbe EU ne zajemajo.

1.8

Onesnaževanje rek in morij (Baltskega in Črnega morja) iz kopenskih virov, je vprašanje, pri katerem bi bilo treba povečati prizadevanja EU. Iz političnih razlogov je bolje, da se problemi obravnavajo na večstranski kot na dvostranski ravni.

1.9

EU bi morala na mednarodni ravni igrati vodilno vlogo pri reševanju okoljskih vprašanj. Obstajajo možnosti za okrepljeno sodelovanje in usklajevanje stališč držav članic v okviru mednarodnih organizacij, ne da bi bilo pri tem ogroženo sodelovanje posameznih držav. Strokovno znanje, ki ga države članice EU prispevajo v mednarodnih organizacijah, je zelo cenjeno. Tega ugleda ne bi smeli slabiti, temveč bi ga morali krepiti.

1.10

Glede „evropskega prostora za pomorski prevoz brez meja“ EESO priznava kot prednost to, da se je ta prostor uveljavil kot virtualno območje pomorskega prometa. V skladu s stališči EESO sporočilo poudarja, da naj bi ta zamisel obravnavala le poenostavitev upravnih in carinskih formalnosti ter olajšanje trgovine v okviru enotnega trga EU.

1.11

EESO odobrava simbolično sporočilo dokumenta Komisije, da Evropa je in ostaja pomorska. Kljub temu še vedno čaka na konkretne ukrepe za uveljavitev tega sporočila v praksi.

1.12

EESO ponovno poudarja vlogo, ki jo ima lahko pri izvajanju pomorske politike, vključno s prostorskim načrtovanjem, pri spodbujanju pomorske identitete EU in pomorske kulturne dediščine ter pri osveščanju evropske javnosti glede segrevanja planeta.

1.13

EESO podpira predloge v zvezi z evropsko mrežo za pomorski nadzor in boljšim sodelovanjem obalnih straž držav članic. Takšni ukrepi bodo spodbujali pomorsko varnost in zaščito, nadzor nad ribištvom in nadzor na zunanjih mejah ter varovali morsko okolje.

EESO poudarja, da je za zagotovitev večje varnosti zaželen usklajen pristop držav članic EU glede dvostranskih sporazumov o pregledu ladij s tretjimi državami. EESO poziva EU tudi k ukrepanju glede vse številnejših oboroženih ropov trgovskih ladij in primerov morskega piratstva v jugovzhodni Aziji in Afriki.

2.1

Sedanje sporočilo o celostni pomorski politiki za EU in priložen akcijski načrt za prihodnjo pripravo 29 posebnih ukrepov upošteva mnenja institucij EU in zainteresiranih strani o zeleni knjigi o tej temi.

2.2

Največji krog posvetovanj doslej, ki je potekal okrog zelene knjige, se je zaključil z obsežnim soglasjem glede potrebe po celovitem, povezujočem, medsektorskem in strateškem pristopu do oceanov. Utemeljitev zamenjave fragmentarnih postopkov s široko vizijo je treba podpreti, saj imajo lahko takšni postopki včasih nenačrtovane posledice.

2.3

EESO odobrava simbolično sporočilo dokumenta Komisije, da se je Evropa izoblikovala kot pomorska celina in da je to še vedno. 29 ukrepov iz akcijskega načrta je treba (ob upoštevanju posebnih ugotovitev) vse podpreti, vendar niso dovolj.

3.1.1

EESO pripisuje velik pomen ohranjanju celovitosti morskega okolja in preprečevanju njegovega postopnega propadanja zaradi številnih človekovih dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje.

3.1.2

EESO pozdravlja načrte Komisije, ki se osredotočajo na izboljšanje učinkovitosti mednarodnega sodelovanja, izboljšanje politike vključevanja in izvajanje obstoječe zakonodaje in spodbujanje okoljskih tehnologij (Šesti okoljski akcijski program Skupnosti, 6EAP). Poudarek bi bilo treba nameniti izvajanju Konvencije za preprečevanje onesnaževanja morja iz virov na kopnem  (6).

3.1.3

Kopičenje CO2 in drugih toplogrednih plinov v ozračju kot posledica prevelikih emisij že povzroča večjo absorpcijo CO2 v oceane, in pričakuje se, da se bo ta proces nadaljeval. Posledična kislost oceanov bo verjetno povzročala vse večji pritisk na morsko okolje. Treba je okrepiti raziskave teh učinkov na morsko okolje, obenem pa poglobiti raziskave, usmerjene v razvoj okolju prijaznih načinov ponovne absorpcije CO2. Poleg tega bodo morski energetski viri pomembni za diverzifikacijo evropske oskrbe z energijo.

3.1.4

Sporočilo ne upošteva velikega deleža onesnaženja morij in rek z nafto zaradi turističnih plovil, medtem ko so obalne države, v vodah katerih ta plovila najpogosteje plujejo, na to posebej občutljive (7). Razen tega probleme v zvezi z onesnaženostjo morskega okolja še zaostrujejo dejavnosti vojaških plovil, ki jih določbe EU ne zajemajo in ki vedno bolj škodujejo okolju in turizmu.

3.1.5

EESO vnovič poudarja, da se v pomorstvu uporablja gorivo s spodnjega dela lestvice kakovosti, ker rafinerije ne zagotavljajo bolj kakovostnega goriva za ladijske rezervoarje. Podpira globalne pobude za obravnavo kakovosti goriva za oskrbovanje ladij, da bi dosegli ključen napredek glede vprašanja emisij z ladij (8).

3.1.6

Onesnaževanje morja in zraka iz vseh virov povzroča propadanje morskega okolja in ima zdravstvene, socialne in gospodarske posledice. Ustrezni ukrepi za nadzor in preprečevanje onesnaževanja morja z ladij, ki vključujejo kazni za onesnaževalce, so bili sprejeti in morali bi jih dosledno izvajati. Vendar pa ni podobnega okvira za boj proti onesnaževanju morij in rek iz drugih virov (npr. industrije, mest, kmetijskih dejavnosti in s pesticidi). EESO izraža zaskrbljenost, da bosta, če ne bodo sprejeti obsežnejši in učinkoviti ukrepi, ogrožena obalni in morski turizem, najpomembnejši evropski gospodarski panogi, povezani z morjem. Takšni ukrepi bi prav tako omogočili ohranjanje obsega in raznolikosti življenja v morskem okolju, skupaj z ribjim staležem.

3.1.7

EESO poudarja, da je s pogajanji v okviru letnih akcijskih načrtov sosedske politike treba doseči dvostranski sporazum med EU in državami južnega Sredozemlja. Sporazum bo zagotovil, da bodo zadevne tretje države z državami članicami EU delile odgovornost za ohranjanje čistosti morij z nadzorovanjem emisij v ozračje in odplak v svoje reke (npr. v Nilovo delto). Končni namen bi bil ohranjanje skupne dediščine Sredozemlja.

3.2.1

Sporočilo poudarja pomembnost človeškega dejavnika v pomorskih grozdih. Pri iskanju pravega ravnovesja med gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnostjo trajnostne morske politike v akcijskem načrtu je treba nameniti ustrezno pozornost socialni razsežnosti.

3.2.2

EESO izraža zadovoljstvo s sporazumom med socialnimi partnerji (ETF in ECSA) o vključitvi nekaterih določb Konvencije ILO o pomorskih delovnih standardih (MLC) iz leta 2006 v zakonodajo Skupnosti. Izraža upanje, da bodo pomorske delovne standarde uporabljali po vsem svetu, s čimer bi, takoj ko bo to mogoče, zagotovili enake pogoje za vse pomorščake v skladu s to konvencijo. Prav tako je pomembno, da države članice ratificirajo mednarodne inštrumente v zvezi z ribiškim sektorjem, vključno s Konvencijo ILO o delovnih pogojih na krovu ribiških ladij iz leta 2007.

3.2.3

EESO v zvezi s pripravo akcijskega načrta za kvalifikacije pomorščakov EU opozarja na revizijo konvencije STCW (9) Mednarodne pomorske organizacije (IMO), ki v svetovnem merilu ureja usposabljanje in izdajanje spričeval. Vsi predlogi EU morajo biti v skladu z ureditvijo IMO/ILO.

3.2.4

EESO podpira zamisel, da bi v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji pregledali odstopanja, ki se v delovni zakonodaji EU nanašajo na pomorščake/ribiče, ter zahteva pojasnila v zvezi s potrdilom o pomorski odličnosti. Obravnavati bi bilo treba tudi izvedljivost v zvezi s potrdilom o pomorski odličnosti za pomorščake, ki je obvezno za redne trajektne službe znotraj EU, prostovoljno pa za druge službe.

3.2.5

Spodbujanje poklica pomorščaka v EU je lahko učinkovito, če se sredstva namenijo za zviševanje standardov kakovosti in s tem za krepitev konkurenčnih prednosti pomorščakov EU na ravni kakovosti in ne stroškov.

3.2.6

Zaradi vedno večjega pomanjkanja usposobljenih pomorščakov na svetovni ravni je pomorska varnost v EU hudo ogrožena; to pomanjkanje pa bo še večje, če EU in države članice ne bodo skupaj ukrepale. Brez tega bo Evropi primanjkovalo znanja in izkušenj, potrebnih za glavne pomorske dejavnosti, pri katerih je še posebej potrebna varnost (inšpekcija in nadzor ladij, zakonodaja, zavarovanje, storitve pomorskega prometa, reševanje, obalna straža in pilotaža). Še več, pomorski grozdi se lahko preselijo v druge regije. Sedanji ukrepi so se izkazali za nezadostne in EESO obžaluje, da Komisija ne namerava obravnavati tega vprašanja pred letom 2009.

3.2.7

EESO je zaskrbljen zaradi visokih stopenj osipa na pomorskih šolah v nekaterih državah članicah in zaradi zgodnjega opuščanja pomorskega poklica med tistimi, ki ga že opravljajo. Pomorsko poslanstvo EU bi bilo lahko resno ogroženo, če sedanji krizi ne bo namenjena takojšnja pozornost; zasnovati bi bilo treba rešitve v okviru celostne strategije, da bi poklic pomorščaka naredili bolj privlačnega. Zato bi bilo treba nadalje razviti možnosti načrtovanja poklicne poti, s čimer se socialna partnerja (ECSA in ETF) že ukvarjata, in „privlačnost“ poklica pomorščaka povezati z ukrepi za njegovo „ohranjanje“.

3.2.8

„Plavajoča“ univerza ponuja pomorske izkušnje študentom, ki se udeležujejo njenih potovanj. Zamisel o študentskem središču, ki pluje po oceanu, bi morala Evropska komisija nadalje raziskati, da bi k študiju za pomorski poklic privabila dobre študente. Ravno tako bi lahko v velikih evropskih pristaniščih ustanovili pristaniške šole po zgledu Harbor School  (10), ki bi osnovnošolce (morda tudi srednješolce) poučevale vse predmete, da bi jih seznanile s pomorskim okoljem, ladjami in osnovami navigacije; poučevanje bi potekalo na kopnem, ker je tako lažje, toda blizu morja.

3.2.9

EESO zahteva, naj Komisija prouči obstoječe najboljše prakse v državah članicah na ravni srednješolskega izobraževanja v zvezi s privlačnostjo prihodnjih poklicnih poti za pomorščake.

3.2.10

Pri obravnavi pomorskih nesreč bi morala prihodnja politika EU upoštevati naslednje ugotovitve:

3.2.11

Pomorščaki lahko v izjemno nevarnih vremenskih razmerah izvajajo dejanja, ki močno presegajo njihove običajne dolžnosti. Generalni sekretar IMO je o tem dejal: „Pomorščaki so v svojem delovnem okolju izpostavljeni elementom narave, zato se včasih znajdejo v položajih, na katere se je komajda mogoče ali pa sploh nemogoče ustrezno pripraviti. Zanje je potreben pogum, in za ta pogum je treba izreči ustrezno priznanje“ (11). Odbor Komisijo poziva, naj pri predlaganju prihodnjih ukrepov v zvezi z obravnavo nesreč na morju upošteva navedene ugotovitve.

3.3.1

Prihodnje sporočilo o politiki pomorskega prometa EU (2008–2018) bi moralo ustvariti ustrezen okvir za privabljanje naložb v pomorski promet v EU ter krepitev njegove vodilne vloge v svetu in vloge katalizatorja za pomorski grozd.

3.3.2

EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija priznava potrebo po mednarodnih pravilih za svetovno industrijo, pomen mednarodne pomorske ureditve in podporo pri iskanju rešitev ureditvenih vprašanj v mednarodnih telesih (kot je IMO). Globalna narava ladijskega prometa, svetovni trg delovne sile, na katerem ladijski promet poteka, in konkurenčni položaj evropskega ladijskega prometa na svetovnem trgu so teme, ki jih je treba upoštevati.

3.3.3

Treba je poudariti potrebo po izboljšanju učinkovitosti obstoječih pristaniških zmogljivosti in storitev ter po večjih pristaniških zmogljivostih in boljših povezavah z zaledjem.

3.3.4

EESO ugotavlja, da so bila sprejeta njegova priporočila glede pospešitve ratifikacije konvencij IMO v državah članicah EU in na mednarodni ravni ter priporočila v zvezi z razvojem pristanišč, zmanjševanjem ravni onesnaženja zraka z ladij, ustvarjanjem večsektorskih grozdov in evropskega omrežja pomorskih grozdov. Prav tako je bila priznana ključna vloga evropskega pomorskega prometa za evropsko in mednarodno trgovino in za vsakodnevno življenje evropskih državljanov.

3.3.5

V zvezi z „evropskim prostorom za pomorski promet brez meja“, ki je v skladu s stališči EESO (12), sporočilo poudarja, da je zamisel namenjena ustvarjanju virtualnega pomorskega prostora, v katerem bodo poenostavljene upravne in carinske formalnosti in olajšana trgovina v okviru enotnega trga EU. EESO opozarja na posvetovalni postopek, ki ga je sprožila Komisija z namenom, da se določi morebitne prihodnje predloge za učinkovito izvajanje zamisli.

3.3.6

EESO meni, da je možno okrepljeno sodelovanje oziroma usklajevanje med državami članicami EU v mednarodnih organizacijah, ne da bi bilo pri tem ogroženo posamezno sodelovanje držav. Strokovno znanje, ki ga države članice EU prispevajo mednarodnim organizacijam, je zelo cenjeno. Tega ugleda ne bi smeli slabiti, temveč bi ga morali krepiti.

3.3.7

Odbor podpira cilj, da bi EU vplivala na tretje države in jih spodbudila k uveljavitvi in ratifikaciji pomembnih mednarodnih pomorskih konvencij. Pomorska inšpekcija v evropskih pristaniščih bi morala pregledovati, ali plovila EU in tretjih držav izpolnjujejo mednarodne okoljske in socialne standarde.

4.1.1

Razveseljivo je, da so upoštevani predlogi EESO o spodbujanju obalnega turizma in baze podatkov o financiranju obalnih območij s sredstvi EU. Otoke je treba umestiti v središče prizadevanj EU z naslednjimi ukrepi:

4.2.1

EESO pozdravlja predloge v zvezi z okrepljenim sodelovanjem pri upravljanju Sredozemskega in Črnega morja, širitvijo, evropsko sosedsko politiko in Severno dimenzijo.

4.2.2

Približno 20 do 30 % še neodkritih nahajališč nafte je pod Arktičnim oceanom. Zaradi podnebnih sprememb bodo plovne poti v Arktičnem oceanu po letu 2015 verjetno dostopne skoraj vse leto. Odprtje arktične plovne poti je zanimivo zaradi razdalje in varnosti: pot iz Šanghaja do Rotterdama je npr. prek Arktičnega oceana 1000 navtičnih milj krajša kot prek Sueza. Krajše plovne poti bi lahko občutno zmanjšale porabo goriva in emisije. EESO opozarja, da bo – zaradi številnih pravnih in okoljskih problemov, ki se tičejo več držav – nujno potrebna razjasnitev mednarodnega prava v zvezi z Arktičnim oceanom. V tem okviru z zanimanjem pričakuje napovedano poročilo o Arktičnem oceanu, ki bo vključevalo tudi geopolitične posledice podnebnih sprememb. Vnaprej bi bilo treba proučiti morebitne vplive na okolje, ki jih ima lahko uporaba novih poti prek Arktičnega oceana.

4.3.1

EESO podpira predloge v zvezi z evropsko mrežo za pomorski nadzor in boljšim sodelovanjem obalnih straž držav članic. Takšni ukrepi bodo spodbujali pomorsko varnost in zaščito, nadzor nad ribištvom in nadzor na zunanjih mejah ter varovali morsko okolje.

4.4.1

Onesnaževanje rek in morij (Baltskega in Črnega) iz virov na kopnem je vprašanje, za katero je treba v akcijskem načrtu pospešiti prizadevanja EU. Iz političnih razlogov je bolje, da se problemi obravnavajo na večstranski kot pa na dvostranski ravni.

4.5.1

Zaradi zaskrbljujočega zmanjšanja ali izginjanja morskih vrst EESO poudarja, da je treba ribiške vire izkoriščati razumno. Predlogi o upravljanju ribištva so naravnani pravilno. V zvezi z ribištvom, ki je eden najnevarnejših poklicev, je treba storiti več za izboljšanje varnostne kulture ribičev. Zlasti je treba izboljšati varnostne ukrepe za ribiške ladje, ki niso daljše od 24 metrov (to je vrzel v obstoječih mednarodnih konvencijah in v direktivah EU). EESO poudarja, da ima nujno ohranjanje vrst družbene posledice, ki jih je treba kot take obravnavati: delo ribičev na morju je pogosto pogojeno s pomanjkanjem sredstev, zaradi katerega tvegajo življenja.

4.5.2

Fizične in finančne nevarnosti poklicnih ribičev so resne in so razlog za tako močno zmanjševanje zanimanja za ta poklic. Za razvoj tehnologije za ribiške ladje so nujno potrebni projekti in programi EU. V okviru izmenjave najboljših praks glede povečevanja privlačnosti ribiškega poklica EESO predlaga razširjanje Priročnika za preprečevanje nesreč na morju in varnost ribičev (Handbook for the Prevention of Accidents at Sea and the Safety of Fishermen), ki sta ga pred kratkim skupaj izdala evropska socialna partnerja Europêche in ETF. Prav tako je pomembno, da države članice pospešijo postopek ratifikacije Konvencije ILO o delovnih pogojih na krovu ribiških ladij, sprejete junija 2007. Končni namen je, da ribiške dejavnosti pridobijo v smislu trajnosti in zato postanejo tudi bolj privlačne.

4.6.1

EESO je v svojem nedavnem mnenju o zeleni knjigi o boljšem razstavljanju ladij (COM(2007) 269) izrazil zaskrbljenost, ker je „na svetovni ravni (…) zelo veliko pomanjkanje obratov za razstavljanje ladij, ki so združljiva z načeli okoljske in socialne sprejemljivosti. Ta položaj bo poslabšalo veliko povečanje števila ladij, ki ne bodo več v uporabi v prihodnjih nekaj letih po splošnem prenehanju obratovanja tankerjev z enojnim trupom“ (13). V Južni Aziji (kjer poteka večina recikliranja ladij) je treba izboljšati obrate in delovne razmere, tako da bi dosegli mednarodno sprejemljive standarde.

4.6.2

EESO podpira napredek na mednarodni ravni v zvezi z razstavljanjem zastarelih ladij na učinkovit, varen in okolju prijazen način. Prednostna naloga je sklenitev zavezujoče konvencije do leta 2008/2009, dotlej pa je treba spodbujati smernice IMO. To mednarodno dogovorjeno merilo bi pomenilo za ladjarje jasne obveznosti, da zagotovijo podrobnosti o morebitnih nevarnih materialih na svojih ladjah, in vzpostavilo minimalne standarde za odlagališča za recikliranje glede na določbe o zdravju in varnosti ter upravljanju z nevarnimi materiali.

4.7.1

Več držav članic EU je želja po večji varnosti spodbudila, da so s tretjimi državami sklenile dvostranske sporazume o pregledu ladij. EESO poudarja, da sta zaželena usklajen pristop držav članic EU k takim pobudam in usklajena delitev dela med državami članicami, vključno z njihovimi pomorskimi silami, pri uporabi takih predpisov. Kot alternativa bi prišlo v poštev, da bi države članice EU kmalu ratificirale protokole za preprečevanje nezakonitih dejanj (Suppression of Unlawful Acts, SUA), ki vsebujejo klavzule za varstvo zakonitih komercialnih interesov ladjarjev in človekovih pravic pomorščakov.

4.7.2

EESO izraža zaskrbljenost zaradi stopnjevanja napadov na trgovske ladje in vse pogostejših oboroženih ropov in primerov piratstva na morju, predvsem v jugovzhodni Aziji in Afriki. Odbor poziva k ukrepom EU, da bi bilo trgovskim ladjam v nevarnih vodah dodeljeno spremstvo pomorskih sil.

4.8.1

Kot ukrep za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z zasidranih ladij Komisija predlaga uporabo električne energije z obrežja (akcijski načrt). Z uporabo električne energije z obrežja ladje ne bodo trošile goriva in tako ne bodo izpuščale onesnaževal (SOx, NOx in PM) ter CO2.

4.8.2

EESO ta predlog podpira. Opozarja pa, da najbrž ni rešitve, ki bi bila primerna za vse vrste ladij; električno energijo z obrežja je mogoče pridobivati v elektrarnah z izgorevanjem goriv in premoga, kar povzroča dodatne emisije CO2, s katerimi bi bile koristi lahko izničene. Zato Komisijo poziva, naj zgornje ugotovitve upošteva pri predlaganju smiselne politike na globalni ravni.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/36

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/37

1.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije za uvedbo programa, ki je zaradi kompleksnosti okoljske zakonodaje ter gospodarskega in socialnega pomena, ki ga imajo MSP za evropsko gospodarstvo, posebej namenjen pomoči MSP pri skladnosti s to zakonodajo. Vendar ESSO v okviru tega poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti mikro podjetjem, saj so ta podjetja zaradi strukturnih težav bolj ranljiva.

1.2

EESO se zaveda težav, s katerimi se soočajo MSP pri skladnosti z okoljsko zakonodajo glede na njeno kompleksnost. Zato pozdravlja pripravo instrumentov za lažje razumevanje te zakonodaje. Čeprav je bilo v zadnjem desetletju več pozornosti namenjene socialni in zlasti okoljski problematiki, poslovni svet še ne občuti odgovornosti gospodarskih družb kot dejavnika, ki prispeva h konkurenčni prednosti podjetja.

1.3

EESO meni, da je pobuda Komisije za uvedbo programa za pomoč MSP pri skladnosti z okoljsko zakonodajo zelo pomemben prvi korak.

1.4

Odbor meni, da bi morala Komisija potrebe MSP izpolnjevati s proaktivnim pristopom, tako da bi vzpostavila strukturirani sistem sodelovanja za podjetja na lokalni ravni. V tem kontekstu je treba posebno pozornost nameniti čezmejnemu sodelovanju.

1.5

Bistvenega pomena je zlasti:

2.1

Cilj sporočila Komisije je pomagati malim in srednje velikim podjetjem (MSP) učinkovito uporabljati energijo in vire (1). Za dosego tega cilja Komisija opredeljuje pravni okvir in ukrepe, ki krepijo obstoječe politike in pobude v skladu s posebnimi značilnostmi manjših podjetij. Zato v sporočilu predlaga oblikovanje programa za pomoč MSP pri izvajanju evropske okoljske zakonodaje. Program bo usmerjal finančne vire v podporne mreže, poenostavil dostop do sistemov za okoljsko upravljanje in spodbujal povečanje ozaveščenosti teh podjetij glede okoljske problematike.

2.2

Čeprav vsako posamezno MSP zaposluje manj kot 250 oseb, je v EU skupaj okrog 23 milijonov MSP, kar pomeni približno 99 % vseh podjetij v EU in 57 % skupne gospodarske dodane vrednosti EU. Zaradi tako velikega odstotka prometa v gospodarstvu EU je vpliv MSP na okolje precejšen.

2.3

Mnoga podjetja se tega vpliva ne zavedajo in večina jih dejansko misli, da njihove dejavnosti le malo oz. nič ne vplivajo na okolje. MSP so prepričana, da upoštevajo zakonodajo, razen če ne dobijo nasprotnih informacij. V takšnih okoliščinah lahko njihove dejavnosti povzročijo večja zdravstvena in varnostna tveganja za delavce in močno ogrožajo okolje. Če MSP v svoje gospodarske dejavnosti ne bodo vključila okoljskih vidikov, lahko izgubijo tudi gospodarske koristi, povezane z boljšim okoljskim upravljanjem in ekološkimi inovacijami.

2.4

Program pomoči za skladnost z okoljsko zakonodajo, ki ga predlaga Komisija, obsega vrsto ukrepov s ciljem zagotoviti, da MSP zmanjšajo okoljske vplive svojih dejavnosti, in jim olajšati upoštevanje obstoječe zakonodaje. Namen programa je zmanjšati obremenitev zaradi skladnosti z oblikovanjem instrumentov in politik za vključitev okoljskih vidikov v glavne dejavnosti MSP.

2.5

Ukrepi, predstavljeni v sporočilu, obsegajo tudi razširjanje informacij, posebej namenjenih MSP, spodbujanje podpornih mrež ter dejavnosti usposabljanja, ki prispevajo k razvoju lokalnega strokovnega znanja o okolju.

2.6

Ukrepi programa bodo financirani s sredstvi iz proračuna za LIFE+ (5 milijonov EUR za obdobje 2007–2013), dodatna sredstva pa bodo na voljo prek Okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije (PKI) ter strukturnih skladov.

2.7

Spletna stran z informacijami o okoljski politiki EU za MSP je že na voljo v sedmih jezikih, načrtovane pa so tudi smernice o energetski učinkovitosti, emisijah v zrak, proizvajanju odpadkov in emisijah onesnaževal v vodo in tla. Objavljen bo tudi priročnik o možnostih financiranja.

2.8

Nova mreža za podporo podjetjem in inovacijam bo od leta 2008 dalje pomagala pri izvajanju programa. Ta in tudi druge mreže za podporo MSP bodo imele pomembno vlogo, saj bodo MSP pomagale prenesti evropske okoljske politike v operativne ukrepe.

2.9

Delovni dokument osebja, priložen sporočilu, vsebuje izbor študij primerov in primere dobre prakse, ki jih izvajajo MSP v Evropi in po svetu.

3.1

EESO pozdravlja program Komisije, zlasti ker priznava pomen in vrednost MSP za gospodarstvo in evropsko družbo.

3.2

Glede na to EESO poudarja pomen sklepa Evropskega sveta v Feiri z dne 19. in 20. junija 2000 (2) o podpori Evropske listine o malih podjetjih (3), v skladu s katero so „mala podjetja hrbtenica evropskega gospodarstva“ ter „glavni vir zaposlovanja in okolje za rojevanje poslovnih idej“. Ena od prednostnih nalog listine je okrepiti rast in konkurenčnost podjetij, ne le na lokalni ravni, temveč tudi na globaliziranem trgu.

3.3

Podjetja morajo v svoj sistem upravljanja vključiti presojo vplivov na okolje. Ker večina MSP – in zlasti malih in mikro podjetij – običajno ne izvaja okoljske politike, bo treba uvesti celostno okoljsko upravljanje, pri tem pa zagotoviti, da upravne obremenitve ostanejo čim manjše.

3.4

Prvi korak je povečati ozaveščenost o tem, da ti ukrepi ne povzročajo le ovir ali višjih stroškov, temveč so sredstvo za izboljšanje konkurenčnosti podjetij in dolgoročno ustvarjanje dodane vrednosti.

3.5

MSP, ki jim uspe nenehno spremljati te dejavnosti, na primer z uporabo sistemov za okoljsko upravljanje, lahko prav tako razširijo področja upravljanja, ki so pod nadzorom, ter ustrezne ekonomske in finančne podatke in podatke o vplivu podjetja na družbo in okolje uskladijo v okviru enotnega strateškega načrta (4). Na ta način se poleg gospodarskih in okoljskih koristi, ki jih prinaša učinkovita in preudarna uporaba virov, s spreminjanjem načina organizacije dela zagotavlja tudi varnost na delovnem mestu.

3.6

Zato se EESO strinja, da je treba sprejeti dolgoročno strategijo, ki jo bodo morale države članice hitro začeti izvajati.

4.1

Boljša ureditev s predpisi pri oblikovanju in izvajanju politik: v tem kontekstu boljša ureditev pomeni povečanje vključenosti MSP v oblikovanje okoljskih politik, ki temeljijo na analizi najboljše prakse. Najboljše prakse, ki se ustrezno opredelijo in razširjajo, so ekonomsko najbolj učinkovito sredstvo za podporo izvajanju okoljske zakonodaje. Cilji zmanjšanja upravnih in birokratskih obremenitev na evropski, nacionalni in regionalni ravni ter povečanja jasnosti ne smejo biti predvideni le z vidika morebitne nove zakonodaje, temveč je o njih treba razmišljati ob vsakršnem ponovnem pregledu sedanjih predpisov.

4.2

Dostopnejši sistemi za okoljsko upravljanje po meri: vključevanje okoljskih vidikov v strateške odločitve za povečanje rasti in inovacij bo poleg skladnosti z obstoječo zakonodajo podjetjem omogočilo tudi preizkušanje novih, boljših praks ob upoštevanju svobode pri dajanju pobud in kodificiranih parametrov za izpolnjevanje posebnih zahtev malih in mikro podjetij. Spodbujati je treba zlasti sprejetje sistemov za okoljsko upravljanje (kot sta EMAS ali ISO). V okviru sistema Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (European Eco-Management Audit Scheme, EMAS) bi to lahko dosegli na primer z uvajanjem določb, prijaznih za MSP, v ustrezno ureditev, z izvajanjem predpisov v skladu s strukturo MSP (5) in s postopnim zmanjšanjem pregledov in zahtev glede informacij, ki jih morajo izpolnjevati registrirana podjetja. Vse to bi bilo predvideno kot spodbuda za MSP, da pri tem sistemu sodelujejo, saj je to sodelovanje razmeroma veliko le v Italiji, Nemčiji in Španiji. EESO upa, da bo Komisija upoštevala te predloge in predloge iz mnenja EESO o podnebnih spremembah in civilni družbi z julija 2006 (6), zlasti za trenutno revizijo sistema EMAS. Ob koncu EESO poziva Komisijo, da poišče koristne elemente različnih neformalnih in nekodificiranih instrumentov na lokalni in regionalni ravni za razširitev obstoječih sistemov za okoljsko upravljanje, saj le neposredna vključitev MSP in organizacij MSP na lokalni ravni lahko pomaga spremeniti trenutno stanje.

4.3

Namenska finančna pomoč in večletni finančni program: že samo število razpoložljivih finančnih instrumentov lahko povzroči zmedo in pomeni, da instrumenti morda niso učinkoviti. Zato EESO upa, da bo Evropska komisija čim prej objavila načrtovani priročnik o novih možnostih financiranja projektov, ki podpirajo boljšo skladnost z okoljsko zakonodajo in boljši okoljski učinek MSP. Dolgoročno gledano Odbor meni, da bi morali vsi ukrepi, povezani z MSP, po možnosti spadati pod isto proračunsko postavko.

4.4

Razvoj lokalnega strokovnega znanja o okolju za MSP: potrebni so strokovnjaki, da se zagotovi tehnična pomoč MSP. Zato želi EESO poudariti potrebo po vključitvi lokalnih organizacij MSP in institucij. Poleg tega je za opravljene storitve treba določiti primerno raven stroškov, MSP pa bi morale imeti tudi možnost usposabljanja in uporabe notranjih svetovalcev.

4.5

Boljša komunikacija in bolj ciljno informiranje: načrtovano novo večjezično spletišče, povezano s portalom za MSP (7), mora postati glavni vir informacij za podporne mreže MSP glede vprašanj o okoljski politiki EU in MSP. EESO meni, da je nujno treba zagotoviti takojšen dostop do informacij in neposredni stik med institucijami EU in MSP.

4.6

EESO pozdravlja pobudo Komisije za uvedbo mreže Enterprise Europe Network – nove pomembne evropske podporne mreže za podjetja v EU in zunaj nje. S stališča EESO je bistvenega pomena, da EU še naprej spodbuja storitve za MSP, zlasti na področju čezmejne trgovine in naložb, tehnološkega sodelovanja med MSP in velikimi podjetji, inovacij, ozaveščenosti glede finančnih virov EU in raziskovalnih programov za MSP.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/40

1.1

EESO se strinja z mnenjem Komisije, da bi moral imeti splošni okvir za sisteme okoljskih inšpekcijskih pregledov v državah članicah obliko priporočila. Vendar je treba to priporočilo spremeniti, da bi se izboljšalo njegovo izvajanje in učinkovitost. Inšpekcijske dejavnosti, njihov obseg in njihovo izvajanje na teh zelo pomembnih področjih so zaradi pravnih aktov, ki se nanašajo na posebne sektorje, pravno obvezujoči v vsej Skupnosti.

1.2

Če naj se priporočilo izvaja učinkovito, mora biti razumljivo in jasno. Nujna je tudi primerna opredelitev področja uporabe okoljskih inšpekcijskih pregledov, ki se lotevajo ugotovljenih težav.

1.3

Opredelitev, pojasnitev in poenotenje izrazov je bistvenega pomena za uskladitev inšpekcijskih dejavnosti na ozemlju Skupnosti in za vzpostavitev enakopravnih pogojev za podjetja. V zakonodaji Skupnosti je mogoče zaslediti tudi druge uporabe teh izrazov, katerih opredelitev se razlikuje v različnih pravnih aktih. Tudi za opredelitev izrazov bo potrebna splošna poglobljena obravnava.

1.4

Nujno je treba določiti merila za načrtovanje, izvajanje in spremljanje inšpekcijskih pregledov ter za poročanje o njih.

1.5

V zvezi s sistemom vodenja inšpekcijskih dejavnosti je treba priporočiti uporabo sodobnih metod upravljanja. Te metode naj bi prispevale k osredotočenju inšpekcijskih dejavnosti na odločilna področja, ki so posebnega pomena za okolje, kar bi omogočilo izboljšanje načrtovanja in bi lahko prispevalo k trajnemu izboljšanju varovanja okolja.

1.6

Dostop do informacij je treba dodatno poenotiti v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti. Predložene informacije bi morale ponujati celovit vpogled v dejansko stanje, ki ga je ugotovila inšpekcija, v predlagane sanacijske ukrepe in njihovo izvajanje.

1.7

Podpreti je treba mrežo IMPEL, da bi dodatno okrepili mednarodno sodelovanje in zagotovili večjo skladnost standardov za inšpekcijske preglede in njihovo izvajanje.

2.1

Inšpekcijski pregledi so pomembno sredstvo za zagotavljanje izvajanja in uporabe okoljske zakonodaje Skupnosti. Evropski parlament in Svet sta leta 2001 sprejela Priporočilo 2001/331/ES, ki določa minimalna merila za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah (1).

2.2

Priporočilo vsebuje nezavezujoča merila za načrtovanje, izvajanje, nadaljnje spremljanje in poročanje o okoljskih inšpekcijskih pregledih ter za pripravo ustreznih poročil. Cilj Priporočila je doseči večje izpolnjevanje okoljskega prava Skupnosti ter prispevati k njegovemu doslednejšemu izvajanju in uporabi v vseh državah članicah.

2.3

Komisija je izvedla študijo o izvajanju in uporabi tega priporočila, ki bo podlaga za pripravo nove različice priporočila, načrtovane za leto 2008.

2.4

Vse države članice so predložile poročilo o izvajanju Priporočila in poročilo o svojih izkušnjah pri njegovem izvajanju. Treba pa je poudariti, da se postopek izvajanja Priporočila močno razlikuje v različnih državah članicah. Ugotavlja se, da so skoraj vse države članice delno izvajale Priporočilo, a ga je le nekaterim uspelo izvesti v celoti. Pri izvajanju okoljskih inšpekcijskih pregledov so v okviru Skupnosti še vedno prisotne velike razlike. Te razlike povzročajo med drugim izkrivljanje konkurence med podjetji.

2.5

Odpraviti je treba velike razlike, ki so prisotne predvsem na področjih, ki jih obravnavamo v nadaljevanju.

2.5.1.1

Sedanje področje uporabe se osredotoča predvsem na industrijske obrate in obrate za ravnanje z odpadki ter izključuje mnogo dejavnosti, ki jih ureja okoljska zakonodaja Skupnosti. Priporočilo tako ne vsebuje meril za inšpekcijski nadzor pošiljk odpadkov. Čezmejno pošiljanje odpadkov je urejeno na ravni EU z Uredbo o pošiljkah odpadkov (2). Izvajanje te uredbe je za Komisijo zelo pomembna prednostna naloga.

2.5.1.2

Priporočilo ne vsebuje meril za inšpekcijski nadzor območij Natura 2000. Komisija zato pozdravlja oblikovanje mreže Green Enforce, katere namen je spodbujanje sodelovanja in izmenjava izkušenj med državami članicami z namenom olajšati izvajanje zakonodaje o naravi. V okviru te mreže se zdaj proučuje možnost prispevanja k nadaljnjemu razvoju okoljskih inšpekcijskih pregledov z oblikovanjem meril za inšpekcijski nadzor območij Natura 2000.

2.5.1.3

Druga okoljska zakonodaja, na katero se Priporočilo ne nanaša, zadeva registracijo in avtorizacijo kemikalij (REACH (3)), omejitev nekaterih nevarnih snovi v proizvodih (npr. nevarne snovi v električni in elektronski opremi (4)), trgovino z ogroženimi vrstami (5) ter dejavnosti, povezane z gensko spremenjenimi organizmi in sistemi odgovornosti proizvajalca.

2.5.2

Pojasnitev opredelitev: nekateri izrazi, ki se uporabljajo v Priporočilu, imajo drugačen pomen v različnih državah članicah. Različno tolmačenje je razvidno zlasti pri naslednjih izrazih:

2.5.3

Merila za načrtovanje, izvajanje in nadaljnje spremljanje inšpekcijskih pregledov ter poročanje o njih: cilj Priporočila je zagotoviti, da nadzorovani obrati bolje izpolnjujejo okoljsko zakonodajo, in doseči visoko raven varstva okolja. Za dosego tega so v Priporočilu določena merila za načrtovanje, izvajanje in nadaljnje spremljanje inšpekcijskih pregledov ter za poročanje o njih.

2.5.4

Poročanje: s prvim poročanjem je bila zbrana velika količina informacij o načinu izvajanja in uporabe Priporočila v državah članicah. Vendar te informacije niso vedno primerljive. Treba bi bilo določiti zelo jasno in enotno obliko za takšen sistem poročanja, da bi se zagotovila primerljivost informacij.

2.5.5

Dostop do podatkov: Priporočilo predvideva, da se načrti in poročila o inšpekcijskih pregledih objavijo v skladu z veljavnimi direktivami Skupnosti. Iz poročil je razvidno, da številne države članice načrtov inšpekcijskega nadzora in poročil inšpekcijskih pregledov ne objavljajo. Informacije, povezane z okoljskimi inšpekcijskimi pregledi, so zajete v določbah Direktive 2003/4/ES, torej pravna zaveza – dati informacije na voljo javnosti – že obstaja. V Direktivi je navedenih dovolj razlogov za izjeme glede zavrnitve dostopa do teh informacij, kadar je treba zavarovati pomembnejše interese. Pripraviti je treba ustrezne mehanizme, ki bi omogočili uresničevanje te pravice.

2.6.1

Pregled Priporočila: Priporočilo mora biti splošni okvir za sisteme okoljskega inšpekcijskega nadzora v državah članicah. Njegova merila so splošne narave. Zaradi zelo splošne in opisne narave meril ne bi bilo primerno, da se spremenijo v pravno zavezujoče zahteve. Da bi se izboljšalo izvajanje in učinkovitost Priporočila, ga je treba spremeniti.

2.6.2

Sektorske zahteve za inšpekcijski nadzor: poleg splošnih meril za okoljske inšpekcijske preglede, ki so opredeljena v Priporočilu, bi bilo treba v besedila sektorske zakonodaje vključiti posebne pravno zavezujoče zahteve za inšpekcijski nadzor nekaterih obratov ali dejavnosti. Pravno zavezujoče zahteve so potrebne za zagotovitev, da se da večja politična prednost inšpekcijskim pregledom in da se okoljska zakonodaja bolje izvršuje po vsej Skupnosti. Sektorske zahteve za inšpekcijski nadzor lahko dopolnjujejo Priporočilo ali pa se nanašajo na obrate ali dejavnosti, ki v Priporočilu niso zajete.

2.6.2.1

V okviru pregleda Direktive IPPC (7), ki je vključen v zakonodajni delovni program Komisije za leto 2007, in na podlagi analize izvajanja te zakonodaje bo Komisija preučila, kako bi lahko vzpostavila okvir za boljše izpolnjevanje zakonodaje, da bi zagotovila večjo doslednost držav članic pri inšpekcijskem nadzoru obratov IPPC in okrepila zaupanje v njihov nadzor.

2.6.2.2

Komisija proučuje možnost, da bi predlagala posebna pravno zavezujoča pravila za inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov. Določiti bi bilo treba posebna merila, da se zagotovijo zadostna kakovost in pogostost inšpekcijskih pregledov ter primerno usposabljanje in sodelovanje med organi

2.6.3

Razvoj vodenja in sodelovanja med državami članicami: v okviru omrežja IMPEL so bili izvedeni številni projekti, katerih cilj je bil okrepiti sodelovanje in spodbuditi izmenjavo informacij med državami članicami glede okoljskih inšpekcijskih pregledov (8). Komisija je te projekte aktivno podpirala in pri njih sodelovala. Vse navedene pobude so imele pozitiven učinek na krepitev inšpekcijskega nadzora v Skupnosti, zato bi morali IMPEL spodbuditi, da nadaljuje s podobnimi projekti.

3.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije o ponovnem pregledu Priporočila 2001/331/ES, ki predvideva minimalna merila za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah, ter ceni prizadevanja (9) za izvedbo študije o izvajanju tega priporočila.

3.2

Okoljski inšpekcijski pregledi so na področju varovanja okolja pomemben element izvršilne oblasti vsake države. Ti pregledi bi morali zagotoviti ne samo izvajanje nacionalne politike na področju okolja, ampak tudi upoštevanje skupnih načel politike Skupnosti na tem področju – na način, ki bi bil čim bolj poenoten, ne glede na pravno osebo, ki so ji zaupani inšpekcijski pregledi v posamezni državi članici.

3.3

EESO se zaveda, da je nujno treba zagotoviti večje spoštovanje zakonodaje Skupnosti na področju okolja ter prispevati k usklajenemu izvajanju in uporabi v vseh državah članicah, če naj minimalna merila, ki so opredeljena in se izvajajo, v prihodnosti prispevajo k ustvarjanju enakih pogojev, zlasti glede gospodarske konkurence.

3.4

EESO meni, da bi dodatna razprava z zainteresiranimi stranmi o sporočilu prispevala k pridobivanju znanja, potrebnega za ustvarjanje optimalnega okvira inšpekcijskih dejavnosti, ki bi bil jasen in zlahka izvedljiv v vsej Skupnosti.

4.1

Če naj se priporočilo izvaja učinkovito, mora biti razumljivo in jasno. Odbor pozdravlja namen Komisije, da opozori na to tematiko.

4.1.1

Po mnenju EESO je treba pravilno opredeliti področje uporabe okoljskih inšpekcijskih pregledov, ki obsegajo problematična področja posebnega pomena, brez negativnega vpliva na prožnost sistema inšpekcijskih pregledov ali na nekatere posebne nacionalne pristope. Vendar je treba te nacionalne pristope uporabljati le takrat, ko so potrebni za doseganje posebnih nacionalnih ciljev na področju varovanja okolja.

4.1.2

Kadar posebni zakonodajni akti Skupnosti predvidevajo inšpekcijske preglede, se morajo ti urejati samo po enem zakonodajnem aktu, da bi preprečili možnost različnih razlag.

4.1.3

Zdi se, da se v tem sporočilu opredelitvi, pojasnitvi in poenotenju izrazov pripisuje bistven pomen za uskladitev inšpekcijskih dejavnosti na ozemlju Skupnosti in za vzpostavitev enakopravnih pogojev za podjetja. Za zagotovitev enotnega izvajanja Priporočila je treba natančno opredeliti temeljne pogoje, da bi omogočili uskladitev in povezavo z drugimi zakonodajnimi akti.

4.1.4

S tem v zvezi EESO poudarja, da je v zakonodaji Skupnosti mogoče zaslediti tudi druge uporabe teh izrazov, katerih opredelitev se razlikuje v različnih pravnih aktih. Opredelitvi izrazov bo na splošno treba nameniti več pozornosti.

4.2

EESO meni, da je treba določiti merila za načrtovanje, izvajanje in spremljanje inšpekcijskih pregledov ter za poročanje o njih, pri tem pa ohraniti prožnost, potrebno za izvajanje posebnih inšpekcijskih dejavnosti. Ustvariti je treba čim bolj enostaven in jasen sistem poročanja, s katerim se lahko pridobijo primerljivi podatki o delovanju sistemov inšpekcijskih pregledov ter o uresničevanju ciljev doseganja polnega spoštovanja okoljske zakonodaje.

4.3

V zvezi s sistemom vodenja inšpekcijskih dejavnosti je treba priporočiti uporabo sodobnih metod upravljanja, ki so jih nekatere države članice uporabile z nedvoumno dobrimi rezultati. Te metode bi prispevale k osredotočenju inšpekcijskih dejavnosti na odločilna področja, ki so posebnega pomena za okolje, to pa bi omogočilo izboljšanje načrtovanja in bi lahko prispevalo k trajnemu izboljšanju varovanja okolja.

4.4

EESO se zavzema za večje poenotenje dostopa do informacij v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti o spoštovanju določene ravni dostopa do informacij v državah članicah. Sporočene informacije ne bi smele negativno vplivati na učinkovitost inšpekcijskih dejavnosti, omogočale pa bi celovit vpogled v stanje, ki ga je ugotovila inšpekcija, v sprejete korektivne ukrepe in njihovo izvajanje.

4.5

EESO se strinja z mnenjem Komisije, da bi moral imeti splošni okvir za sisteme okoljskih inšpekcijskih pregledov v državah članicah obliko priporočila. Zaradi splošne in opisne narave meril ne bi bilo primerno, da se spremenijo v pravno zavezujoče zahteve. Da bi se izboljšalo izvajanje in učinkovitost Priporočila, ga je treba spremeniti.

4.6

To mnenje temelji med drugim na dejstvu, da številni zakonodajni akti Skupnosti, ki so že sprejeti ali so v postopku priprave, predvidevajo pogoje in merila za izvajanje inšpekcijskih pregledov, primernih za posamezen sektor. V skladu s temi zakonodajnimi akti so inšpekcijske dejavnosti, njihov obseg in njihovo uresničevanje pravno zavezujoči v vsej Skupnosti.

4.7

EESO meni, da je treba za okrepljeno mednarodno sodelovanje podpreti mrežo IMPEL, ki je omogočila pripravo številnih usmerjevalnih dokumentov za načrtovanje in izvajanje inšpekcijskih pregledov. Mreža je organizirala tudi izmenjavo informacij in izkušenj med inšpektorji. Specializirane dejavnosti mreže IMPEL lahko znatno prispevajo, zlasti s posebnimi projekti kakor v preteklosti. IMPEL bi lahko imel pomembno vlogo pri omogočanju skupnega usposabljanja in poklicnega razvoja. Lahko bi pripomogla tudi k ustvarjanju centralne enote za zbiranje vseevropskih statističnih podatkov ter druga informativna gradiva o inšpekcijskih pregledih in dejavnostih v zvezi z uporabo zakonodaje v vsej Evropi.

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/44

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/45

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/46

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/47

19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/48

1.1

EESO pozdravlja prispevke Evropskega parlamenta, Sveta in evropskih socialnih partnerjev k razpravi o prožni varnosti. V spreminjajočem se svetu je bistveno razpravljati o tem, kako lahko ravnovesje med prožnostjo in varnostjo na ravni EU in držav članic prispeva k ustvarjanju več in boljših delovnih mest.

1.1.1

EESO je že poudaril, da prožna varnost ne pomeni enostranskega in nezakonitega zmanjševanja pravic delavcev. Evropski socialni partnerji so države članice pozvali, naj pregledajo in po potrebi prilagodijo delovno pravo, sisteme za zaščito delovnih mest in skupaj s socialnimi partnerji tudi prakse kolektivnih pogajanj, s ciljem „zagotoviti optimalno ravnotežje med prožnostjo in varnostjo za vse vrste delovnih razmerij ter ustrezno varnost za delavce z vsemi oblikami pogodb, da bi tako odpravili razdrobljenost trgov dela“.

1.2

Zaradi razprav o prožni varnosti so se tudi v državah članicah začele razprave o tej temi in v nekaterih so bili sprejeti usmerjeni ukrepi. S tem je poudarjeno, da je za socialne partnerje pomembno aktivno sodelovanje v razpravi in procesu odločanja.

1.3

EESO poudarja, da prožne varnosti ne moremo obravnavati ločeno od izzivov, s katerimi se srečuje Evropska unija. Globalizacija, hiter razvoj novih tehnologij ter demografski in okoljski izzivi spreminjajo evropski trg dela. Prožna varnost mora biti del odgovora na te zunanje in notranje trende ter pritiske; njen cilj mora biti pravično ravnovesje med delojemalci in delodajalci.

1.4

EESO meni, da se mora Evropa osredotočiti na svoje zmogljivosti za inovacije, visoko kakovost svojih proizvodov in storitev, svojo dobro usposobljeno delovno silo in svoj socialni model ter s svetovnimi konkurenti tekmovati v kakovosti. To se mora odražati tudi v smernicah za zaposlovanje. Po mnenju EESO je treba smernice zaradi razprav o prožni varnosti spremeniti, predvsem v zvezi s kakovostjo delovnih mest.

1.5

Odbor je glede izvajanja prožne varnosti pripravil nekaj priporočil. EESO tako priporoča Komisiji, da prouči različne prispevke in stališča o sporočilu Komisije ter se posvetuje s socialnimi partnerji držav članic na vseh ravneh;

2.1

Prožna varnost je aktualna tema vse od sprejetja prvih smernic za zaposlovanje. Sedanja razprava se je začela januarja 2006 z neformalnim zasedanjem Sveta o prožni varnosti, na spomladanskem zasedanju leta 2006 pa je Evropski svet pozval države članice, naj posebno pozornost namenijo ključnemu izzivu, tj. prožni varnosti. Prožna varnost je bila tema razprav na dveh tristranskih socialnih vrhih, ki sta potekala sočasno z evropskim vrhom decembra 2006 in marca 2007. Komisija je junija 2007 objavila sporočilo o prožni varnosti, ki sta ga pregledala in obravnavala Evropski parlament in Svet; slednji je sklep sprejel soglasno. Poleg tega so oktobra 2007 socialni partnerji končali skupno analizo o ključnih izzivih, s katerimi se srečujejo evropski trgi dela, ki vključuje tudi priporočila glede prožne varnosti. EESO pozdravlja vse prispevke in predvsem skupno analizo evropskih socialnih partnerjev (1).

2.2

Zaradi razprav o prožni varnosti so se tudi v državah članicah začele razprave o tej temi in v nekaterih so bili pred kratkim sprejeti usmerjeni ukrepi. EESO pozdravlja te razprave in dejavnosti, vendar poudarja, da morajo biti socialni partnerji aktivno vključeni v razprave in proces odločanja.

2.3

S tem mnenjem, ki temelji na še vedno aktualnem mnenju o prožni varnosti, sprejetem julija 2007 (2), želi EESO:

3.1

EESO pozdravlja različne prispevke k razpravi o prožni varnosti. V spreminjajočem se svetu je bistveno razpravljati o tem, kako lahko ravnovesje med prožnostjo in varnostjo na ravni EU in držav članic prispeva k ustvarjanju več in boljših delovnih mest.

3.2.1

Prožne varnosti ne smemo obravnavati ločeno od izzivov, s katerimi se srečuje Evropska unija. Globalizacija, hiter razvoj novih tehnologij ter demografski izzivi spreminjajo evropski trg dela. EESO poleg tega poudarja, da lahko na trge dela vplivajo tudi okoljski izzivi. Prožna varnost mora biti del odgovora na te zunanje in notranje trende in pritiske; njen cilj mora biti pravo ravnovesje med socialnim, okoljskim in gospodarskim razvojem.

3.2.2

EESO meni, da bodo okoljski izzivi vplivali na evropske trge dela, saj bodo okrepili zahteve po varčevanju z energijo in uvedbi sistemov za bolj trajnostno okolje. Vendar pa lahko ti izzivi spodbudijo tudi tehnološke inovacije in prispevajo h gospodarski rasti ter rasti zaposlenosti.

3.2.3

Odbor je ugotovil, da lahko podnebne spremembe povečajo sedanje socialno izkrivljanje in vrzeli (3) tako v EU kot tudi drugod po svetu. Prav tako je ugotovil, da mora biti cilj prilagajanje podnebnim spremembam in njihova ublažitev, ne da bi s tem povzročili brezposelnosti in socialnega izkrivljanja (4).

3.2.4

Globalizacija in povezovanje trgov vplivata na evropske trge dela. Vzorci potrošnje, proizvodnje in naložb se spreminjajo. Ta razvoj ni neizogiben: nanj je mogoče vplivati ali ga usmerjati. Zakonodaja o zdravju in varnosti pri delu ter pravicah delavcev izboljšuje delovno življenje in oblikuje standarde na svetovni ravni. Standardi za izdelke lahko ob upoštevanju prilagodljivosti podjetij izboljšajo konkurenčnost. Kljub temu pa se bodo morali evropski trgi dela prilagoditi, da se bodo lahko soočili z izzivi globaliziranega sveta. V mnogih pogledih je globalizacija Evropi koristila. Enotni trg je prispeval k ustanavljanju podjetij v EU, ki so konkurenčna tudi na svetovni ravni. EU je tako lahko prodajala proizvode in storitve, ki so v vrhu vrednostne verige.

3.2.5

Globalizacija in tehnološke spremembe niso oslabile rasti zaposlenosti v Evropi. V obdobju 1995–2005 je EU zabeležila neto povečanje z 18,5 milijona novih delovnih mest. Število izgubljenih delovnih mest zaradi prilagajanja, povezanega s trgovino, je nizko v primerjavi s skupno stopnjo ustvarjanja delovnih mest v gospodarstvu. Odpiranje trgovine lahko poveča možnosti zaposlovanja, kot je to razvidno iz nedavnega razvoja v Evropski uniji.

3.2.6

Vendar pa se lahko z globalizacijo poveča tudi negotovost. Podjetja se srečujejo z večjo konkurenco. Delovna mesta, ki so prej veljala za „varna“, so sedaj izpostavljena mednarodni konkurenci. Storitve, ki so bile več let obravnavane kot lokalne, se lahko sedaj opravljajo tudi čezmejno. Prestrukturiranje se izvaja pogosteje in hitreje. Delavci, ki so bili odpuščeni zaradi spremenjene trgovine in nato ponovno zaposleni, večinoma prejemajo nižje plačilo. Tako globalizacija mnogim pomeni izgubo dohodka, ko zasedejo nova delovna mesta. Dejansko se je delež plač v gospodarstvu zmanjšal. Socialni partnerji so prav tako ugotovili, da je EU v primerjavi z ZDA ustvarila več delovnih mest v sektorjih na spodnjem delu lestvice rasti produktivnosti, medtem ko je zaposlovanje v sektorjih z visoko rastjo produktivnosti upadlo (5).

3.2.7

S spremembami na trgu dela se je povečal delež delovnih razmerij s krajšim delovnim časom in delovnih razmerij za določen čas. Te oblike zaposlovanja so morda prispevale k lažjemu vstopu na trg dela in povečale stopnje zaposlenosti v Evropi. Vendar pa so delavci za določen čas ponavadi manj produktivni, upravičeni so do manj usposabljanj, ki jih financira delodajalec (6), in so pogosteje vpleteni v nesreče pri delu (7). Zanje obstaja tudi nevarnost, da bodo ostali v tem delovnem razmerju za določen čas. Le nekaj več kot polovica delavcev s pogodbami za določen čas po šestih letih dobi pogodbo za nedoločen čas (8) – v primerjavi z več kot tremi četrtinami tistih, ki so že od začetka imeli pogodbo za nedoločen čas.

3.2.8

Za reševanje demografskih izzivov je treba ustvariti nove storitve in možnosti za zaposlovanje, na primer na področju varstva otrok in starejših. Evropa mora na tem področju izboljšati organizacijo dela, enakost spolov in ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem.

3.2.9

Davčna politika v številnih državah EU je bila v obdobjih konjunkture bolj „mila“, v obdobju recesije pa poostrena. Tako je predvsem v večjih državah na območju eura. Poleg tega bo javni dolg v številnih državah EU glede na staranje prebivalstva ostal visok (9).

3.3.1

Pri izvajanju politik prožne varnosti v državah članicah bodo smernice za zaposlovanje državam članicam nakazale, na katere trge dela in evropsko gospodarstvo naj se usmerijo. Stališče EESO o tem je jasno: Evropa bi se morala osredotočiti na svoje zmogljivosti za inovacije, visoko kakovost svojih proizvodov in storitev, svojo dobro usposobljeno delovno silo in svoj socialni model ter s svetovnimi konkurenti tekmovati za kakovost, ne pa za najnižje plače in socialne standarde, pri čemer je Evropa lahko le poraženka (10).

3.3.2

Nekatere smernice za zaposlovanje bi lahko bile podlaga za razpravo o prožni varnosti. EESO bi želel, da se smernice spremenijo ob upoštevanju njegovih priporočil, predvsem glede kakovosti delovnih mest, kot je to navedel v mnenju o smernicah za politike zaposlovanja (11).

3.3.3

EESO je že večkrat podal svoje mnenje o prenovljeni lizbonski strategiji in novih smernicah za politike zaposlovanja (12). Pozdravil je nov celovit pristop in večletni ciklus, vendar prav tako poudaril, da:

3.3.4

EESO je prav tako poudaril, da je za uspešnost nacionalnih programov reform ključnega pomena čim širša vključitev vseh ustreznih družbenih akterjev – zlasti socialnih partnerjev – v vse faze procesa in da je treba okrepiti vlogo socialnih partnerjev (13). Odbor prav tako želi poudariti pomen posvetovanja z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti na tem področju.

3.4.1

Prožna varnost ima lahko pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev prenovljene lizbonske strategije, oblikovanju nacionalnih reform in političnih možnosti. Vendar pa ne zasnova ne sestavni deli prožne varnosti niso novost. Že v prvih smernicah za politike zaposlovanja, sprejetih v okviru evropske strategije zaposlovanja leta 1998, so bili socialni partnerji pozvani k pogajanju o ravnovesju med prožnostjo in varnostjo.

3.4.2

EESO želi poudariti, da ni enotne rešitve za vse in da bo „ustrezna kombinacija“ za posamezne države članice različna. EESO je že opozoril, da je bila razprava omejena predvsem na naraščajočo zunanjo prožnost in možnosti, da se tako povečanje izravna s krepitvijo politik trga dela ali določb socialne varnosti. Namesto tega bi se morali osredotočiti na druge razsežnosti, da bi ustvarili razmere, ki bi koristile vsem (14). Prožna varnost prav tako pomeni, da je treba določiti ravnovesje med pravicami in dolžnostmi delodajalcev in delavcev, v okviru tega pa se pogajati o uravnoteženih in pravičnih mehanizmih (15).

3.4.3

Prožno varnost med drugim uporabljata Komisija pri ocenjevanju nacionalnih načrtov reform in predsedstvo pri razpravi o izzivih na trgu dela. Postala je okvir za ocenjevanje trgov dela držav članic. Komisija mora upoštevati vse nedavne dogodke in prispevke. Za ocenjevanje različnih, pogosto zelo zapletenih pogojev v različnih državah članicah, je bistveno tesno sodelovanje z ustreznimi akterji. Vlade se morajo, preden predstavijo svoje nacionalne načrte reform, posvetovati s socialnimi partnerji.

3.5.1

EESO je že poudaril, da prožna varnost ne pomeni, da je mogoče enostransko in nezakonito zmanjševati pravice delavcev; takšno pojmovanje EESO zavrača (16). Evropski socialni partnerji (17) so države članice pozvali, naj pregledajo in po potrebi prilagodijo delovno pravo, sisteme za zaščito delovnih mest in skupaj s socialnimi partnerji prakse kolektivnih pogajanj, s ciljem:

3.5.2

Odbor se strinja, da so za uresničitev lizbonske strategije odločilnega pomena celostne strategije za vseživljenjsko učenje in boljše naložbe v človeške vire. Vendar pa je iz podatkov Eurostata razvidno, da je bilo pri povečanju udeležbe delavcev v vseživljenjskem učenju doseženega le malo napredka ali pa ga sploh ni bilo. EESO je v več mnenjih, ki jih je pripravil pred kratkim, poudaril pomen vseživljenjskega učenja za izboljšanje sposobnosti delavcev, možnosti za zaposlitev in produktivnosti. Kljub številnim dosedanjim prizadevanjem na področju vseživljenjskega učenja morajo države članice in drugi akterji v praksi še veliko narediti. Leta 2002 so se evropski socialni partnerji dogovorili za okvir ukrepov za vseživljenjski razvoj sposobnosti in kvalifikacij.

3.5.3

EESO meni, da vključujoči sistemi socialnega varstva skupaj z aktivnimi politikami trga dela izboljšujejo usklajevanje povpraševanja s ponudbo na trgu dela ter spodbujajo inovacije in visoko produktivnost občutljivih industrijskih sektorjev, ki so odločilni za konkurenčnost Evrope v prihodnosti. Pomemben del prožne varnosti so storitve za primer brezposelnosti (z visoko stopnjo nadomestil), ki so učinkovite in usmerjene v zaposlitev ter zagotavljajo dodatne možnosti za ustrezno delovno mesto v okviru kakovostnega zaposlovanja, hkrati pa povečujejo varnost zaposlitve. Tako ne gre samo za zagotavljanje „ustreznih“ ravni nadomestil med brezposelnostjo, ampak tudi za to, da so ta nadomestila trajnostna in omogočajo ohranitev primernega življenjskega standarda ter da so povezana s strategijami aktivacije in visokokakovostnimi storitvami na področju zaposlovanja.

3.5.4

EESO je že prej poudaril pomen enakosti spolov (18). Za uskladitev poklicnega, zasebnega in družinskega življenja je treba izvajati politike in tudi ukrepe, ki ženskam in moškim omogočajo, da uresničijo svoj poklicni potencial in postanejo ekonomsko neodvisni. EESO spodbuja Evropski inštitut za enakost spolov k spremljanju prožne varnosti z vidika spola.

3.5.5

Geografska in poklicna mobilnost delavcev sta nujni sredstvi, ki z odpravljanjem „ozkih grl“ v specifičnih sektorjih in poklicih zagotavljata učinkovito delovanje trgov dela in zmanjšujeta neskladje med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. Geografska mobilnost lahko prispeva k večjemu zbliževanju delovnih in življenjskih pogojev. Poleg tega geografska in poklicna mobilnost močno vplivata tudi na stopnje rasti in zaposlenosti. V zadnjih letih so države članice z najvišjimi splošnimi ravnmi mobilnosti zabeležile tudi veliko gospodarsko rast in nizko – ali precej zmanjšano – stopnjo brezposelnosti. To kaže na razmerje med ravnmi mobilnosti, visoko storilnostjo gospodarstva in dobrim delovanjem trga dela.

3.6.1

EESO poudarja pomen socialnega dialoga in socialnih partnerjev, ki so aktivni na vseh pomembnih ravneh pri oblikovanju in izvajanju politik prožne varnosti (19). Kot je EESO že poudaril v prejšnjem mnenju, je krepitev sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci na evropski in nacionalni ravni bistvena za vsako razpravo o prožni varnosti.

3.6.2

Prožna varnost zahteva ozračje zaupanja in obširen dialog med vsemi zainteresiranimi stranmi, ki so pripravljene prevzeti odgovornost za spremembe z namenom oblikovanja socialno uravnoteženih politik. To vključuje tudi možnosti za spremljanje in ocenjevanje izvajanja ter rezultatov politik.

3.6.3

Civilna družba ima prav tako vlogo pri izvajanju prožne varnosti. Neprofitne organizacije zagotavljajo bistvene storitve za ogrožene in marginalizirane osebe ter prispevajo k usklajevanju družinskega in poklicnega življenja. Izobraževalna združenja spodbujajo in zagotavljajo vseživljenjsko učenje za odrasle. Organizirana civilna družba lahko pomaga pri izboljšanju kakovosti zaposlovanja in zmanjševanju težav, s katerimi se srečujejo najbolj ranljive skupine, kot so mladi in starejši, ženske, priseljenci in invalidi, ki se soočajo z diskriminacijo na evropskem trgu dela.

4.1

EESO poziva Komisijo, naj prouči različne prispevke in stališča o sporočilu Komisije ter druge nedavne dogodke. Države članice in socialni partnerji na vseh ravneh imajo prav tako vlogo pri oblikovanju in izvajanju zasnove prožne varnosti, kar je odločilnega pomena, saj se prožna varnost uporablja pri postopku ocenjevanja nacionalnih programov reform držav članic.

4.2

V primeru, da države članice v nacionalne programe reform vključijo splošna načela in s tem oblikujejo mešanico nacionalnih politik v skladu s svojimi pogoji in praksami, EESO spodbuja Komisijo, naj nadzoruje celotni proces in vzpostavi platformo za izmenjavo dobrih praks in primerjalno analizo, ki bi vključevala predvsem socialne partnerje, toda tudi organizirano civilno družbo. EESO tako pozdravlja misijo za ugotavljanje dejanskega stanja na področju prožne varnosti, t. i. „Mission for Flexicurity“, ki jo je uvedla Komisija.

4.3

EESO podpira aktivno vključevanje socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju politik prožne varnosti v vseh fazah procesa. EESO je že pred tem poudaril, da je potreben „močan in živahen socialni dialog, pri katerem socialni partnerji dejavno sodelujejo in v okviru katerega se lahko pogajajo o zasnovi in elementih sistema fleksivarnosti, nanje vplivajo, prevzemajo odgovornost zanje ter ocenjujejo rezultate“ (20).

4.4

Med sodelujočimi akterji je zelo pomembno medsebojno zaupanje. Organizirana civilna družba ima lahko pomembno vlogo pri krepitvi zaupanja, pa tudi pri ponujanju možnosti za zaposlitev tistim, ki so najbolj oddaljeni od trga dela.

4.5

Pomemben pogoj za učinkovitost prožne varnosti so trdne makroekonomske politike, ki spodbujajo rast zaposlovanja in ugodno poslovno okolje, s tem pa uresničujejo in podpirajo polni potencial rasti.

4.6

EESO spodbuja države članice in EU k oblikovanju in ohranitvi pravnega okvira, ki zagotavlja prilagodljivost in je preprost, pregleden ter predvidljiv, nadalje h krepitvi pravic delavcev, njihovemu spoštovanju in možnosti obrambe pred sodišči ter k podpiranju trdnega pravnega okvira za kolektivna pogajanja in socialni dialog pri izvajanju prožne varnosti v celotni Uniji. Temelj vseh modelov prožne varnosti je politika, ki lahko zagotavlja visoko raven socialnega varstva, odgovornost, ki jo prevzamejo javne službe z ustreznimi finančnimi sredstvi, in trden zakonodajni okvir za kolektivna pogajanja in socialni dialog. V tem okviru so pomembna podlaga tudi delovni standardi Mednarodne organizacije dela (ILO) in zakonodaja EU, ker so pregledni in predvidljivi.

4.7

Splošni sistemi socialnega varstva lahko izboljšajo mobilnost, če zagotavljajo, da delavci niso oškodovani, ko se soočijo s spremembami, ki vplivajo na njihovo delovno mesto. Spremljanje nacionalnih in evropskih predpisov o obveščanju in posvetovanju je pomembno za predvidevanje sprememb in zmanjševanje njihovih posledic. EESO je v prejšnjem mnenju predlagal, da je treba direktivo o ustanovitvi evropskega sveta delavcev ponovno pregledati (21), Komisija pa je pred kratkim organizirala drugo fazo posvetovanja, ki socialnim partnerjem omogoča, da začnejo pogajanja za revizijo veljavne zakonodaje. Odbor spodbuja Svet in Komisijo, naj poskusita najti rešitve za še nesprejeto zakonodajo na socialnem področju.

4.8

EESO poudarja, da je treba za izvajanje prožne varnosti zagotoviti finančna sredstva. Izvajanje prožne varnosti brez naložb v krepitev institucij, aktivne politike trga dela in vseživljenjsko učenje ne bo vodilo do visokokakovostnega trga dela. Pri tem je treba varnost razširiti tudi na negotova delovna mesta. Politike se morajo osredotočiti na vključevanje žensk, mladih in starejših na trg dela. Prožno varnost je treba uporabljati v skladu s celovitim in skladnim pristopom. Zato je bistveno, da se evropskim skladom, kot sta Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), zagotovijo ustrezna sredstva.

4.9

EESO poudarja pomen sinergije med ustreznimi politikami. Rast, delovna mesta, socialna kohezija in okolje so prav tako pomembna in medsebojno povezana vprašanja. Trajnostna rast je odvisna od večjih prizadevanj za blaginjo in boljše okolje.

4.10

EESO podpira celovit pristop na več ravneh. Zaradi večdimenzionalnosti prožne varnosti si je pomembno prizadevati za vključitev različnih ravni politik. Za izboljšanje ekonomske in socialne kohezije sta potrebna bolj koherentna politika za obravnavo tega vprašanja ter večje sodelovanje med različnimi akterji in ravnmi.

4.11

EESO meni, da je treba upoštevati nova tveganja in predvideti prehodna obdobja pri izvajanju prožne varnosti. Z globalizacijo se bodo povečala tveganja za delavce in podjetja. Ta nova tveganja je treba upoštevati pri soočanju z izzivi globalizacije. Pri tem je bistveno spodbujati poklicno mobilnost na pozitiven, visokokakovosten način z naložbami v ljudi in izboljšanjem prenosljivosti pravic.