Skupno poročilo Sveta in Komisije o napredku pri izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ za leto 2008 – „Vseživljenjsko učenje za znanje, ustvarjalnost in inovacije“

(2008/C 86/01)

1.   UVOD

Izobraževanje in usposabljanje sta pri gospodarskih in družbenih spremembah ključnega pomena. Prožnost in varnost, potrebni za ustvarjanje novih in boljših delovnih mest, sta odvisni od tega, da vsi državljani vse življenje pridobivajo ključne kompetence in posodabljajo svoje spretnosti. (1)„Vseživljenjsko učenje“ spodbuja ustvarjalnost in inovacije ter omogoča polno gospodarsko in družbeno udeležbo.

Zato si je Svet v delovnem programu Izobraževanje in usposabljanje 2010 zastavil ambiciozne cilje. Ti so v podporo tudi uresničevanju lizbonskih smernic za rast in delovna mesta. Te cilje je mogoče doseči le z vztrajnimi dolgoročnimi prizadevanji. Neizogibno je, da bo napredek neenakomeren. Svet in Komisija vsaki dve leti pripravita skupno poročilo, in sicer z namenom, da navedeta dosežke in usmerita prizadevanja v področja, ki se izkazujejo za bolj zapletena.

Ta prispevek k tretjemu skupnemu poročilu (2) dokazuje znaten napredek in izzive pri reformah na področju izobraževanja in usposabljanja. Na naslednjih področjih bodo potrebna posebna prizadevanja:

2.   NA ŠTEVILNIH PODROČJIH JE BIL OPAŽEN NAPREDEK

Evropa je na številnih področjih zabeležila napredek. To ne pomeni, da je napredek povsod enak in da si ni treba še naprej prizadevati za izboljšanje. Velik izziv še naprej predstavlja hitrost reform. Večina držav pa je reforme izvedla ali jih še izvaja na naslednjih področjih.

2.1   Strategije vseživljenjskega učenja in sistemi kvalifikacij

Eksplicitne strategije vseživljenjskega učenja (4), ki določajo prednostne naloge nacionalne politike in medsebojne povezave različnih sektorjev, je razvila večina držav (5).

Večina strategij vključuje celostno vizijo vseživljenjskega učenja, ki obsega vse vrste in ravni izobraževanja in usposabljanja. Nekatere pa se usmerjajo v sisteme formalnega izobraževanja in usposabljanja ali na razvoj določenih faz vseživljenjskega učenja.

Videti je, da se politike izobraževanja in usposabljanja krepijo (6). To je nujno za splošno skladnost sistemov in optimalno razporejanje sredstev. Tudi prednost, ki je v nekaterih državah namenjena spodbujanju vzpostavljanja prilagodljivih učnih poti in prehajanja med različnimi deli sistema, povečuje skladnost.

Kvalifikacijski okviri ter potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja

Nacionalni kvalifikacijski okviri, ki so povezani z vzpostavitvijo Evropskega kvalifikacijskega okvira za „Vseživljenjsko učenje“ (7), se razvijajo v večini držav (5). Z njimi se postavljajo v središče učni izidi.

Vzpostavljajo se tudi sistemi potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja, a počasneje (5). Trenutni izziv je premik od eksperimentiranja k polni uporabi nacionalnih kvalifikacijskih sistemov, vključno z izboljševanjem dostopa do visokošolskega izobraževanja in dostopa do izobraževanja in usposabljanja za nizko kvalificirane in starejše ali brezposelne delavce.

Na Portugalskem je bila leta 2000 vzpostavljena mreža centrov za priznavanje, potrjevanje in certificiranje kompetenc (RVCC). Trenutno je v postopku potrjevanja skoraj 250 000 odraslih. Centri ocenjujejo in potrjujejo kompetence za pridobitev posebnih kvalifikacij. Postopek certificiranja vključuje izpit pred zunanjo komisijo in po potrebi dopolnilno usposabljanje.

2.2   Predšolska vzgoja

Pomen predšolske vzgoje je v vsej Evropi čedalje bolj priznan. Ta vzgoja lahko prispeva k učinkovitosti in enakim možnostim, kar se odraža v razvoju novih pristopov in politik. Pri tem imajo svoje mesto pregled učne vsebine (8), krepitev usposobljenosti učiteljev (9), delna širitev obveznega šolanja na predšolsko stopnjo (10), ocenjevanje kakovosti (11) in povečevanje naložb, na primer z večjim številom osebja v predšolskih ustanovah (12).

V več državah izvajajo uspešne pilotne projekte in programe. Zdaj je treba preseči pilotne dejavnosti in preiti na splošno izvajanje, podprto z naložbami zlasti v usposobljeno osebje.

Med letoma 2000 in 2005 se je vključenost štiriletnikov v izobraževanje v EU-27 povečala za približno tri odstotne točke, na več kot 85 (13).

2.3   Visokošolsko izobraževanje: pomembno mesto v lizbonski agendi

Posodobitev visokošolskega izobraževanja je ključnega pomena za trikotnik znanja in lizbonsko strategijo. Vprašanjem upravljanja, financiranja in privlačnosti je bilo na evropski in nacionalni ravni namenjeno več pozornosti. To dopolnjuje bolonjske reforme.

Na področju večje avtonomnosti univerz je bil zabeležen viden napredek. To vključuje večjo finančno avtonomijo in nove mehanizme odgovornosti. Preskušajo se nove oblike vključevanja zainteresiranih strani, večinoma v zvezi z upravljanjem ustanov visokošolskega izobraževanja, a tudi v zvezi z razvojem učnih načrtov (14) ali opredelitvijo učnih izidov (15).

Skupina strokovnjakov na področju visokošolskega izobraževanja pripravlja zbirko najboljše prakse v zvezi s posodabljanjem univerz, namenjeno oblikovalcem politike in širši javnosti.

2.4   Izobraževanje in usposabljanje v širšem okviru politike EU

Velika večina držav članic v svojih nacionalnih programih lizbonske reforme za obdobje 2005–2008 pripisuje velik pomen izobraževanju, usposabljanju in razvijanju spretnosti. To odraža njihov pomemben prispevek k izvajanju integriranih smernic za rast in delovna mesta.

Povezovanje operativnih programov v okviru strukturnih skladov s prednostnimi nalogami delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 se je zelo izboljšalo. To je še zlasti opaziti pri obravnavanju dogovorjenih področij kazalcev in meril uspešnosti.

Dobro je napredoval tudi razvoj evropskih referenčnih orodij za podporo reformam. V letih 2006 in 2007 sta Evropski parlament in Svet sprejela priporočila na področjih ključnih kompetenc, kakovosti mobilnosti in zagotavljanja kakovosti v visokošolskem izobraževanju, sedaj pa sta se dogovorila tudi o Evropskem kvalifikacijskem okviru.

Na splošno so Komisija in države članice dosegle znaten napredek tudi pri izvajanju ukrepov, napovedanih v akcijskem načrtu za jezike 2004–2006. (16)

3.   PODROČJA, NA KATERIH NAPREDEK NI ZADOSTEN

3.1   Izvajanje vseživljenjskega učenja

Izvajanje je za strategije vseživljenjskega učenja še vedno največji izziv. Za izvajanje je potrebna trdna institucionalna zaveza, usklajevanje in partnerstvo z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Vztrajna prizadevanja lahko namene preoblikujejo v politike, ki po drugi strani prinesejo rezultate. Ključnega pomena sta ustrezno razširjanje in boljši pristop k naložbam. Vendar je treba še veliko storiti.

Zdi se, da so se pozitivna gibanja na področju javne porabe za izobraževanje med letoma 2000 in 2003 v letu 2004 ustavila.

Skupna javna poraba za izobraževanje, izražena v odstotkih BDP, se je v EU povečala med letoma 2000 (4,7 %) in 2003 (5,2 %), a se je leta 2004 zmanjšala na 5,1 %. Med državami so še naprej velike razlike v stopnjah porabe (med 3,3 % BDP v Romuniji in 8,5 % na Danskem). Zasebna poraba za izobraževalne ustanove, izražena v odstotkih BDP, se je od leta 2000 rahlo povečala, a se je leta 2004 napredek upočasnil (13).

Merila uspešnosti EU se zrcalijo v ciljih na nacionalni ravni, a vse države teh ciljev še niso določile (5).

3.2   Osnovna znanja za vse

Zgodnja opustitev šolanja ter pridobitev višje sekundarne izobrazbe in ključnih kompetenc so področja, ki so še naprej najbolj problematična. Od leta 2000 ta področja niso dovolj napredovala, da bi do leta 2010 dosegla merila uspešnosti EU. V nekaterih državah se je med letoma 2000 in 2006 uspešnost dejansko zmanjšala. Leta 2006 je več držav imelo še zelo visoke stopnje zgodnje opustitve šolanja, in sicer več kot 20 %. Stanje v zvezi z ljudmi s slabimi bralnimi spretnostmi se je poslabšalo, namesto da bi se izboljšalo.

V Evropi vse preveč mladih zapusti izobraževanje brez pridobljenih znanj, potrebnih za udeležbo v družbi znanja in gladek prehod v zaposlitev (17). Ti mladi se srečujejo s tveganjem družbene izključenosti. Poleg tega so dejansko že zgodaj izključeni iz vseživljenjskega učenja.

Zgodnja opustitev šolanja: vsaka šesta mlada oseba (15,3 %) med 18. in 24. letom starosti v EU-27 še vedno opusti šolanje z zgolj pridobljeno nižjo sekundarno izobrazbo in se pozneje ne udeleži nobenega izobraževanja ali usposabljanja. Da bi se do leta 2010 zadostilo merilu uspešnosti EU, ki znaša 10 %, mora biti napredek hitrejši.

Pri višji sekundarni izobrazbi je napredek počasen, a stalen. V zadnjih letih se je malo pospešil, a ne zadošča za dosego ciljev za leto 2010 (najmanj 85 % 22-letnikov naj bi pridobilo višjo sekundarno izobrazbo).

Čeprav je merilo uspešnosti EU 20-odstotno zmanjšanje odstotka 15-letnikov v EU s slabimi bralnimi spretnostmi do leta 2010 v primerjavi z letom 2000, se je ta delež med letoma 2000 in 2006 dejansko povečal (13).

Priseljenci in prikrajšane skupine iz različnih kulturnih okolij so v večini držav glede na merila uspešnosti manj uspešni. (18) Potrebujejo posebno pozornost. Njihovo vključevanje v predšolsko vzgojo bi izboljšalo učenje jezika in povečalo njihove možnosti za uspešno šolanje.

Pobude v zvezi z vidiki zgodnje opustitve šolanja in socio-ekonomsko prikrajšanostjo je treba dopolniti. V pomoč bi bile obšolske dejavnosti (kot sta kultura in šport), lokalna partnerstva, boljše vključevanje staršev, obravnavanje učnih potreb staršev in izboljševanje razmer za učence in učitelje v šoli.

3.3   Izobraževanje in usposabljanje učiteljev

Nobeden od notranjih vidikov šole ne vpliva na uspešnost učencev in študentov bolj kot kakovost izobraževanja učiteljev (19).

Vse večja raznolikost v razredih, povpraševanje po novih kompetencah in potreba po posvečanju pozornosti učnim potrebam posameznikov so izzivi za učitelje in vodje usposabljanj. Vse večja avtonomija šol prinaša dodatne naloge.

Veliko starejših učiteljev bo treba v bližnji prihodnosti nadomestiti. Poklic mora postati bolj privlačen.

Vendar sedanji sistemi izobraževanja in usposabljanja učiteljem pogosto ne nudijo potrebnega usposabljanja. To zlasti velja za nenehno usposabljanje in strokovni razvoj učiteljev. Usposabljanje učiteljev na delovnem mestu je obvezno v enajstih državah članicah.

3.4   Visokošolsko izobraževanje: odličnost, partnerstvo in financiranje

Države posvečajo več pozornosti krepitvi vloge univerz na področju raziskav in inovacij, partnerstva med univerzami in poslovnim svetom pa postajajo vse bolj pogosta. Vendar pa čaka številne države v zvezi s tem še precej dela (20).

Ukrepe za doseganje odličnosti v ustanovah visokošolskega izobraževanja je treba usmeriti enakomerno v izobraževanje, raziskave in prenos znanja. Trenutno se poučevanje manj pogosto obravnava. Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (21), katerega ustanovitev je predlagana, bo spodbudil spremembe v izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah, saj bo postal referenčni model združevanja izobraževanja, raziskav in inovacij.

V Nemčiji so zvezna in deželne vlade dale pobudo za odličnost, ki zagotavlja dodatna sredstva v višini 1,9 milijarde EUR v letih 2006–2011, namenjeno spodbujanju raziskav na najvišji ravni na univerzah, izbranih na natečaju. Pobuda obsega tri področja ukrepanja: šole na podiplomski stopnji; povezave univerzitetnih raziskav, raziskav zunaj univerz in podjetij; celovite strategije za univerze, ki izvajajo raziskave na najvišji ravni.

Povečevanje naložb, vključno z zasebnimi viri, ostaja izziv. Hkrati je treba zagotoviti pravičen dostop do zelo različnih študijskih in raziskovalnih programov. Več vlad ima na voljo instrumente za spodbujanje zasebnih naložb, kot so davčne spodbude (22), javno-zasebna partnerstva ali sponzorstvo (23), nekatere pa so uvedle oziroma zvišale šolnine ali vpisnine (24).

Javna poraba za ustanove terciarnega izobraževanja v EU, vključno z izobraževanjem in raziskavami, je leta 2004 znašala 1,1 % BDP za EU-27. Segala je med 0,6 % na Malti do 2,5 % na Danskem. Vendar skupna poraba ostaja daleč pod porabo v Združenih državah. Predvsem zato, ker je zasebno financiranje v Združenih državah več kot sedemkrat višje. Poraba na študenta na terciarni stopnji je v ZDA znašala več kot dvakrat več od povprečja EU (25).

Čeprav je na področju povečevanja avtonomnosti in odgovornosti univerz prišlo do napredka, je le malo podatkov o podpori univerzitetnemu osebju in vodilnim delavcem pri obravnavi tega izziva.

3.5   Udeležba odraslih v vseživljenjskem učenju

Udeležba odraslih v vseživljenjskem učenju ne sledi več merilom uspešnosti EU. Potrebni bodo večji napori, da se poveča usposobljenost odraslih in da se doseže prožnost in varnost na delovnem trgu.

Napredek v smeri merila uspešnosti EU (12,5 %) je šel do leta 2005 na splošno v pravo smer (26). Leta 2006 pa je v dejavnostih izobraževanja in usposabljanja sodelovalo približno 9,6 % Evropejcev med 25. in 64. letom starosti, kar je malo manj kot leta 2005. Skupni odstotek skriva pomembno neravnovesje: za odrasle z visoko stopnjo izobrazbe je več kot šestkrat bolj verjetno, da bodo sodelovali v vseživljenjskem učenju, kot za nizko usposobljene.

Majhna udeležba starejših in nizko kvalificiranih delavcev v vseživljenjskem učenju je problem zlasti tam, kjer je udeležba celotne populacije že tako nizka (27). Poleg tega je zlasti veliko nizko kvalificiranih med priseljenci. Zaradi demografskih gibanj in gibanj na trgu dela se bo povečalo povpraševanje po visoko usposobljeni delovni sili, nizko kvalificirani pa bodo imeli manj priložnosti. Usposabljanju teh skupin bo treba posvetiti večjo pozornost.

3.6   Privlačnost, kakovost in ustreznost poklicnega izobraževanja in usposabljanja (VET)

Za izboljšanje kakovosti in privlačnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja so potrebna dodatna prizadevanja. To je ključna prednostna naloga kopenhagenskega procesa (28).

Nekatere države so vzpostavile zahtevne in celostne sisteme zagotavljanja kakovosti (29), druge pa jih še razvijajo (30).

Večja uporaba pristopov, ki temeljijo na učnih izidih, pri programih usposabljanja in kvalifikacijah povečuje ustreznost poklicnega izobraževanja in usposabljanja trgu dela. Pozitivno prispeva tudi ponovni poudarek na vajeništvu, sodelovanju med šolami in podjetji in učenju na delovnem mestu. Vendar se lahko poroča le o majhnem napredku na področju napovedovanja potrebnih znanj in potreb po kvalifikacijah.

Poklicno izobraževanje in usposabljanje je včasih slabo vključeno v celotni sistem izobraževanja. Prispeva lahko k preprečevanju morebitnega osipa v izobraževanju in usposabljanju, če zgodnje stopnje šolanja zagotavljajo ključne kompetence, potrebne za vstop v poklicno izobraževanje in usposabljanje. Čeprav je za določene države članice (31) vseživljenjsko usmerjanje glavna politična prednostna naloga, je treba posebno pozornost nameniti krepitvi usmerjanja odraslih. Še več je treba narediti tudi za zmanjšanje ovir za napredovanje med poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter nadaljnjim oziroma visokošolskim izobraževanjem.

3.7   Mobilnost med državami

Izvajanje in uporaba Europassa dobro napreduje (32). Kljub temu mobilnost učencev med državami še vedno omogočajo predvsem programi EU. Večina nacionalnih ukrepov se nanaša na visokošolsko izobraževanje. Mobilnost je zlasti težavna na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

Na Univerzi v Luxembourgu je mobilnost obvezna. Vsi študentje, ki študirajo v dodiplomskih programih, morajo del svojega študija opraviti v tujini.

4.   KAKO NAPREJ

4.1   Izvajanje vseživljenjskega učenja, da se dosežeta učinkovitost in pravičnost

Še vedno obstajajo velike pomanjkljivosti v skladnosti in celovitosti strategij vseživljenjskega učenja. Zdaj predstavlja izziv izvajanje. V številnih primerih se je to pravkar začelo. Verodostojnost strategij je odvisna od njihove povezanosti z ukrepi politik. Usmerjanje sredstev je odvisno od zmožnosti organov oblasti. Od njihove zmogljivosti je odvisna vključitev nacionalnih institucij in zainteresiranih strani na vseh ravneh prek učnih partnerstev.

Izboljševanje baze znanja

Treba je izboljšati poznavanje ekonomskega in socialnega vpliva politik izobraževanja in usposabljanja (33). Skrb za učinkovitost in pravičnost bi morala podpreti razvoj evropskih in nacionalnih raziskav na podlagi politike in prakse izobraževanja in usposabljanja.

Vzajemno učenje in izmenjava izkušenj med oblikovalci politik in zainteresiranimi stranmi so pomemben vir strokovnega znanja in jih je treba podpirati. Še naprej je treba spremljati razvoj in izvajanje strategij vseživljenjskega učenja, v skupno poročilo za leto 2010 pa bo vključena ocena napredka.

Trajno financiranje

Stopnja, učinkovitost in trajnost financiranja ostajajo ključnega pomena. Številne države preskušajo nove instrumente in spodbude za zasebne naložbe. To vključuje usmerjanje v posameznike, gospodinjstva in delodajalce. Ta prizadevanja je treba okrepiti.

Boljša usposobljenost

Povečanje naložb v zgodnje izobraževanje najbolj ugodno vpliva na učinkovitost in pravičnost (34). Zgodnje pridobivanje ključnih spretnosti je učinkovito sredstvo vzpostavljanja osnove za nadaljnje učenje, večje pravičnosti pri doseganju rezultatov in splošne stopnje usposobljenosti. Prehod na trg dela bo lažji in izognili se bomo pomanjkanju znanj.

Obstaja nenehno povpraševanje po inženirjih in diplomantih na področju znanosti. Zato je še naprej treba namenjati pozornost povečanju vpisovanja v znanstvene in tehnične smeri.

Vendar je treba izboljšati podobo, status in privlačnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Za lažji vstop v začetno poklicno izobraževanje in usposabljanje, mobilnost in vračanje v izobraževalni sistem je treba razviti modularno strukturo. Integrirani sistemi vseživljenjskega usmerjanja bi morali biti na voljo vsem državljanom. Posebno pozornost je treba nameniti učenju odraslih.

Odpravljanje socio-ekonomske prikrajšanosti

Izobraževanje in usposabljanje lahko prispevata k preseganju socio-ekonomske prikrajšanosti. Lahko pa jo tudi ohranjata. Nepravičnost pri izobraževanju in usposabljanju povzroča ogromne stroške. Ti so pogosto skriti, a zato nič manj resnični. Zagotavljanje enakega dostopa, udeležbe, obravnavanja in rezultatov mora zato ostati prednostna naloga.

Izkoriščanje zmožnosti priseljencev

Vedno večja raznolikost evropske družbe povzroča dodatne izzive v zvezi z zagotavljanjem izobraževanja in usposabljanja. Uspešnost, udeležba in dosežki priseljencev so običajno nižji od povprečja. Čeprav je to do neke mere mogoče razložiti z dejavniki, kot sta socio-ekonomsko ozadje in jezik, obstajajo dokazi, da politike ter sistemi izobraževanja in usposabljanja niso kos tem izzivom in da morebiti ravno te politike in sistemi prispevajo k problemu (35). Temu je treba nameniti posebno pozornost, da bi spodbujali ekonomsko in socialno vključenost priseljencev in medkulturni dialog.

Visokokakovostno poučevanje

Učitelje je treba strokovno bolje pripraviti in jih nenehno usposabljati. S tem se bodo izboljšali rezultati izobraževanja in usposabljanja. Zelo pomembno je tudi vključevanje učiteljev in vodij usposabljanj v inovacije in reformo. Komisija je določila izzive na tem področju (36). Izvaja tudi javno posvetovanje o šolah (37). Delovni program predstavlja ustrezen okvir za obravnavanje izzivov.

4.2   Inovativnost in ustvarjalnost: izobraževanje je ključni element trikotnika znanja

Izobraževanje je za trikotnik znanja in s tem za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in rasti ključnega pomena. Univerze so v središču trikotnika. Centri odličnosti, ki se usmerjajo v poučevanje, raziskave in prenos znanja, so življenjskega pomena. Da se omogoči partnersko delo visokošolskega izobraževanja in poslovnega sveta, je treba storiti še veliko več.

Za raziskave in inovacije je potrebno dobro usposobljeno prebivalstvo. V vseh sistemih ter na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja je treba razviti znanja na področjih odličnosti in ključnih kompetenc – zlasti tistih, povezanih s podjetništvom –, ustvarjalnosti in učenja, kako se učiti. Šole in poklicno izobraževanje in usposabljanje lahko veliko prispevajo k spodbujanju inovacij. Poklicno izobraževanje in usposabljanje visoke kakovosti lahko na primer prispeva k inovacijam na delovnem mestu.

4.3   Boljše upravljanje: kar najboljše izkoriščanje rezultatov programa Izobraževanje in usposabljanje 2010

Delovni program kaže rezultate na evropski in nacionalni ravni. Razvoj evropskih referenčnih orodij, delo strokovnih skupin in dejavnosti vzajemnega učenja so podlaga reformam v državah in jih podpirajo. Izzivi na področju izobraževanja in usposabljanja ter razvoj človeških virov so izrazit del nacionalnih programov lizbonske reforme večine držav članic. Učinkovitost odprte metode usklajevanja na področju izobraževanja in usposabljanja ter njen vpliv in politični pomen je mogoče še okrepiti. Posebno pozornost na nacionalni in evropski ravni je treba nameniti:

Za zagotovitev, da se dogovorjene prednostne naloge delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 v polni luči odrazijo v oblikovanju nacionalnih politik, je treba slediti posebnim ukrepom, opredeljenim v skupnem poročilu za leto 2006.

Vzpostaviti je treba mehanizme za izvajanje delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 ter strategij vseživljenjskega učenja. Treba se je dobro uskladiti s tistimi, ki so pristojni za širšo socio-ekonomsko politiko, zlasti za lizbonske reforme in nacionalne strategije o družbeni vključenosti.

Nadalje je treba razviti nacionalne cilje in kazalce. Ti morajo upoštevati evropske cilje in merila uspešnosti. Politika in praksa morata črpati iz uporabe znanja in vrednotenja. Skupna načela, smernice in priporočila, dogovorjena na evropski ravni, so referenčne točke za oblikovanje nacionalnih reform.

4.4   Priprava na čas po letu 2010

Delovni program Izobraževanje in usposabljanje 2010 nudi praktično podporo reformam izobraževanja in usposabljanja v državah članicah. Od začetka programa leta 2002 je bil dosežen velik napredek. Vendar je za plodnost reform izobraževanja in usposabljanja potreben čas. Veliki izzivi ostajajo, nastajajo pa tudi novi. Ta prizadevanja, vključno s sodelovanjem v okviru bolonjskega in kopenhagenskega procesa, je treba nadaljevati in postati morajo učinkovitejša. Zato je treba že zdaj začeti razmišljati o posodeljenem strateškem okviru za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja. Glede na ključno vlogo izobraževanja in usposabljanja pri strategiji za rast in delovna mesta pa je to treba tesno povezati s prihodnjim razvojem lizbonskega procesa.

(1)  Sporočilo Komisije „Oblikovanje skupnih načel prožne varnosti: nova in boljša delovna mesta v povezavi s prožnostjo in varnostjo“. COM(2007) 359.

(2)  Poročilo temelji zlasti na analizi nacionalnih poročil in uspešnosti na podlagi sklopa kazalcev in meril. Glej prilogo 2 in dokument SEC(2007) 1284 „Napredek pri doseganju lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja – kazalci in merila 2007“. Črpa tudi iz rezultatov odprte metode usklajevanja na področju izobraževanja in usposabljanja, zlasti uporabe referenčnih orodij EU, in vzajemnega učenja, ki podpira reforme v državah članicah, in iz podobnih izmenjav v okviru kopenhagenskega in bolonjskega procesa. Za prvo skupno poročilo glej dokument Sveta 6905/04 EDUC 43; za drugo skupno poročilo glej UL C 79, 1.4.2006, str. 1.

(3)  Sporočilo Komisije „Učinkovitost in pravičnost v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja“ – COM(2006) 481.

(4)  Svet se je strinjal, da bi morale države članice vzpostaviti skladne in celostne strategije vseživljenjskega učenja do leta 2006 (resolucija sveta o vseživljenjskem učenju iz junija 2002, skupno poročilo iz leta 2004 in Evropski svet pomladi 2005).

(5)  Glej Prilogo 1.

(6)  BE, NL, DE, EE, EL, HU, UK, BG, CY, ES, IE, TR to predstavljajo kot pogoj za svoje strategije. Glej tudi SEC(2007) 1098 o vzpostavljanju bolj na znanju temelječe politike in prakse na področju izobraževanja in usposabljanja.

(7)  COM(2006) 479.

(8)  DE, DK, EL.

(9)  CZ.

(10)  CY, DK, EL, PL.

(11)  ES, LT, HR, NO.

(12)  AT, BE, CY, DE, DK, EL, ES, HU, MT, NL, PL, SE, SK, UK, HR, IS, NO.

(13)  Glej Prilogo 2.

(14)  CY.

(15)  BG, LU, SE, TR.

(16)  Delovni dokument Komisije – Poročilo o izvajanju akcijskega načrta „Spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti: 2004–2006“ COM(2007) 554 konč./2.

(17)  Sporočilo Komisije „Spodbujanje polne participacije mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi“, COM (2007) 498.

(18)  SEC(2007) 1284, str. 50, 75.

(19)  Sporočilo Komisije „Izboljšanje kakovosti izobraževanja učiteljev“, COM(2007) 392.

(20)  Primere dobre prakse najdemo v nordijskih državah in Združenem kraljestvu.

(21)  COM(2006) 604 konč./2.

(22)  ES, SE, SI, SK, TR.

(23)  AT, FR, HU, IE, LU, LV, UK.

(24)  AT, DE, IE, NL, SI, UK, HR.

(25)  SEC(2007) 1284, str. 67.

(26)  Napredek je šel v pravo smer, a le zaradi spremenjenih metodologij anket v več državah, ki so precenile napredek. Glej Prilogo 2.

(27)  SEC(2007) 1284, str. 81.

(28)  Sklepi Sveta o prihodnjih prednostnih nalogah okrepljenega evropskega sodelovanja na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Dokument Sveta 14474/06 z dne 30. oktobra 2006.

(29)  AT, DE, DK, FI, IE, SE, NO.

(30)  BG, CZ, ES, FR, LU, MT, SI.

(31)  FR, IT.

(32)  Sklep št. 2241/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 (UL L 390, 31.12.2004, str. 6).

(33)  Glej SEC(2007) 1098.

(34)  COM(2006) 481, str 5.

(35)  SEC(2007) 1284, str. 51.

(36)  Sporočilo Komisije „Izboljšanje kakovosti izobraževanja učiteljev“, COM(2007) 392.

(37)  SEC(2007) 1009 „Šole za 21. stoletje“.

Začetek postopka

(Št. primera COMP/M.4942 – Nokia/Navteq)

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 86/02)

Dne 28. marca 2008 je Komisija odločila, da začne postopek glede zgoraj navedenega primera po ugotovitvi, da priglašena koncentracija sproža velike dvome o združljivosti s skupnim trgom. Začetek postopka odpira drugo fazo preiskave v zvezi s predlagano koncentracijo in ne posega v končno odločitev o primeru. Odločba je v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe Sveta (ES) št.139/2004.

Komisija vabi zainteresirane tretje osebe, da Komisiji predložijo svoje pripombe glede predlagane koncentracije.

Z namenom, da bodo pripombe v celoti upoštevane v postopku mora Komisija prejeti pripombe najkasneje v 15 dneh po dnevu te objave. Pripombe pošljite Komisiji po faksu (št. faksa: (32-2) 296 43 01 ali 296 72 44) ali pošti pod sklicno številko COMP/M.4942 – Nokia/Navteq na naslednji naslov:

Menjalni tečaji eura (1)

4. aprila 2008

(2008/C 86/03)

1 euro=

(1)  

Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

RAZPIS ZA ZBIRANJE PREDLOGOV – DG EAC/14/08

Program sodelovanja na področju izobraževanja ICI – Sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja med EU in Avstralijo, Japonsko, Novo Zelandijo in Republiko Korejo (1)

(2008/C 86/04)

1.   CILJI IN OPIS

Splošni cilj razpisa za zbiranje predlogov je spodbujanje boljšega razumevanja in medsebojnega sodelovanja med prebivalci držav članic EU in partnerskih držav – Avstralije, Japonske, Nove Zelandije in Republike Koreje, vključno z boljšim poznavanjem njihovih jezikov, kultur in ustanov, ter izboljšanje kakovosti visokošolskega ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja v EU in navedenih partnerskih državah. Razpis za zbiranje predlogov bo zajemal naslednji ukrep:

Skupni projekti mobilnosti ICI

Ta ukrep zagotavlja sredstva za mednarodne projekte razvoja študijskih programov, ki vključujejo kratkotrajno mobilnost med EU in partnerskimi državami ICI, ki ni neposredno ali nujno povezana s pridobitvijo skupne ali dvojne diplome.

Konzorcije, ki se prijavijo za tak projekt, sestavljajo ustanove visokošolskega izobraževanja ter poklicnega usposabljanja in izobraževanja iz EU in ustreznih partnerskih držav. Izbrani konzorciji bodo vzpostavili okvir mobilnosti študentov, ki bo slednjim omogočal, da preživijo običajno en semester v ustanovi partnerske države in obratno, obdobje študija v tujini pa jim bo domača ustanova v celoti priznala. Podpora vključuje študijske pomoči za mobilnost študentov in članov akademskega učiteljskega osebja.

2.   UPRAVIČENI PROSILCI

Vlogo za dodelitev študijske pomoči v okviru tega razpisa lahko predložijo ustanove visokošolskega izobraževanja ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Upravičeni prosilci morajo imeti sedež v eni od 27 držav članic Evropske unije.

3.   PRORAČUN IN TRAJANJE PROJEKTA

Skupni proračun za sofinanciranje projektov se ocenjuje na 2,5 milijona EUR. Predvideno je, da bodo sredstva na voljo za financiranje 4–5 projektov EU–Avstralija, 2–3 projektov EU–Japonska, 1 projekta EU–Nova Zelandija in 1–2 projektov EU–Koreja.

Najvišji znesek sredstev s strani EU za triletni skupni projekt mobilnosti, ki vključuje 4 ali več partnerskih institucij, bo 425 000 EUR. Skupni projekt mobilnosti traja 3 leta.

4.   ROK

Vloge je treba Komisiji poslati najpozneje do 6. junija 2008.

5.   DODATNE INFORMACIJE

Celotno besedilo razpisa za zbiranje predlogov in obrazci za vlogo so na voljo na spletni strani:

http://ec.europa.eu/education/programmes/calls/callg_en.html.

Za dodatne informacije lahko pišete na elektronski naslov: eac-3C-cooperation@ec.europa.eu.

(1)  Po abecednem redu.

Predhodna priglasitev koncentracije

(Zadeva št. COMP/M.5128 – Nordic Capital/TietoEnator)

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 86/05)

(1)  UL L 24, 29.1.2004, str. 1.

Predhodna priglasitev koncentracije

(Zadeva št. COMP/M.5118 – P7S1/United Internet/Maxdome JV)

Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 86/06)

(1)  UL L 24, 29.1.2004, str. 1.

(2)  UL C 56, 5.3.2005, str. 32.

Sporočilo francoske vlade glede Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (1)

(Obvestilo o zahtevku za izključno dovoljenje za iskanje tekočih ali plinastih ogljikovodikov, imenovano „Permis du Valenciennois“)

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 86/07)

Družba Gazonor s sedežem na Avenue de la fosse 2, F-62420 Billy Montigny je 2. oktobra 2007 zaprosila za izključno dovoljenje za iskanje tekočih in plinastih ogljikovodikov, imenovano „Permis du Valenciennois“, za obdobje petih let na površini približno 423 kvadratnih kilometrov, ki pokriva del departmaja Nord.

Območje, ki ga zajema dovoljenje, določajo loki poldnevnikov in vzporednikov, ki povezujejo točke, katerih zemljepisne koordinate so v nadaljnjem besedilu, pri čemer je izhodišče pariški poldnevnik.

Predložitev zahtevkov in merila za podelitev pravic

Vlagatelji začetnega in konkurenčnih zahtevkov morajo izpolnjevati pogoje iz členov 4 in 5 odloka št. 2006-648 z dne 2. junija 2006 o rudarskih pravicah in pravicah podzemnega skladiščenja (Journal officiel de la République française z dne 3. junija 2006).

Zainteresirane družbe lahko predložijo konkurenčni zahtevek v devetdesetih dneh od dneva objave tega obvestila v skladu s postopkom, povzetim v „Obvestilu o podelitvi rudarskih pravic za ogljikovodike v Franciji“, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti C 374 z dne 30. decembra 1994, str. 11, in določenim z odlokom št. 2006-648 o rudarskih pravicah in pravicah podzemnega skladiščenja. Konkurenčne zahtevke naslovijo na ministrstvo, pristojno za rudarstvo, na spodaj navedeni naslov.

Odločitve v zvezi z začetnim zahtevkom in konkurenčnimi zahtevki se sprejmejo na podlagi meril za podelitev rudarskih pravic, opredeljenih v členu 6 navedenega odloka in najpozneje 24. oktobra 2009.

Pogoji in zahteve za izvajanje dejavnosti ter njeno prenehanje

Vlagatelji naj upoštevajo člena 79 in 79.1 rudarskega zakonika in odlok št. 2006-649 z dne 2. junija 2006 o rudarskih dejavnostih, dejavnostih podzemnega skladiščenja ter nadzoru rudnikov in podzemnih skladišč (Journal officiel de la république française z dne 3. junija 2006).

Dodatne informacije so na voljo pri Ministrstvu za ekologijo, trajnostni razvoj in urbanizem ter prostorsko načrtovanje (Generalni direktorat za energetiko in surovine, Direktorat za energetske in mineralne vire, Urad za rudarsko zakonodajo), 61, boulevard Vincent Auriol, Télédoc 133, F-75703 Paris Cedex 13 (telefon: (33) 144 97 23 02, telefaks: (33) 144 97 05 70).

Zgoraj navedeni zakoni in drugi predpisi so na voljo na spletni strani:

http://www.legifrance.gouv.fr

(1)  UL L 164, 30.6.1994, str. 3.