18.3.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 71/1

(1)

Kemijsko onesnaževanje površinskih voda predstavlja grožnjo za vodno okolje z učinki, kot so akutna in kronična strupenost za vodne organizme, kopičenje v ekosistemih ter izguba habitatov in biotske raznovrstnosti, ogroža pa tudi zdravje ljudi. Prednostno bi bilo treba ugotoviti vzroke onesnaženosti ter se pri viru spopasti z emisijami na najbolj ekonomičen in okoljsko učinkovit način.

(2)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (3) določa, da so okolje, zdravje in kakovost življenja ključne okoljske prednostne naloge navedenega programa, pri čemer je izpostavljena zlasti potreba po bolj specifični zakonodaji na področju vodne politike.

(3)

Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (4) določa strategijo proti onesnaževanju vode in zahteva dodatne specifične ukrepe za nadzor nad onesnaževanjem in okoljske standarde kakovosti (OSK). Direktiva določa OSK v skladu z določbami in cilji Direktive 2000/60/ES.

(4)

V skladu s členom 4 Direktive 2000/60/ES bi morale države članice izvajati potrebne ukrepe v skladu s členom 16(1) in (8) navedene direktive, z namenom, da postopno zmanjšajo onesnaževanje s prednostnimi snovmi in ustavijo ali postopno odpravijo emisije, odvajanje in uhajanje prednostnih nevarnih snovi.

(5)

Od leta 2000 so bili sprejeti številni akti Skupnosti, ki določajo ukrepe za nadzor nad emisijami v skladu s členom 16 Direktive 2000/60/ES za posamezne prednostne snovi. Poleg tega mnogo ukrepov za varstvo okolja spada na področje druge obstoječe zakonodaje Skupnosti. Prednost bi bilo zato treba nameniti izvajanju in reviziji obstoječih instrumentov in ne uvedbi novega nadzora.

(6)

V zvezi z nadzorom nad emisijami prednostnih snovi iz točkovnih in razpršenih virov iz člena 16 Direktive 2000/60/ES se zdi bolj stroškovno-učinkovito in sorazmerno za države članice, da poleg izvajanja druge veljavne zakonodaje Skupnosti, po potrebi vključijo v program ukrepov, ki jih je treba v skladu s členom 10 Direktive 2000/60/ES pripraviti za vsako vodno območje, druge ustrezne ukrepe nadzora v skladu s členom 11 navedene direktive.

(7)

Odločba št. 2455/2001/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2001 o določitvi seznama prednostnih snovi na področju vodne politike in o spremembi Direktive 2000/60/ES (5) določa prvi seznam 33 snovi ali skupin snovi, glede katerih je treba na ravni Skupnosti prednostno ukrepati. Med temi prednostnimi snovmi so bile nekatere opredeljene kot prednostne nevarne snovi, v zvezi s katerimi bi morale države članice izvajati potrebne ukrepe, da se ustavijo ali postopno odpravijo emisije, izpusti in uhajanje. Nekatere snovi so bile pregledane in bi jih bilo treba razvrstiti. Komisija bi morala v skladu s časovnim razporedom iz člena 16 Direktive 2000/60/ES nadaljevati s pregledom seznama prednostnih snovi in na podlagi dogovorjenih meril, ki prikazujejo tveganje za vodno okolje ali tveganje preko vodnega okolja, določiti snovi, glede katerih bi bilo treba prednostno ukrepati, ter po potrebi predstaviti ustrezne predloge.

(8)

Glede na interese Skupnosti in za učinkovitejše urejanje varstva površinskih voda je primerno določiti OSK za onesnaževala, opredeljena kot prednostne snovi, na ravni Skupnosti, in prepustiti državam članicam, da po potrebi določijo pravila za preostala onesnaževala na nacionalni ravni, ob upoštevanju ustreznih predpisov Skupnosti. Vendar pa osem onesnaževal, ki spadajo v področje uporabe Direktive Sveta 86/280/EGS z dne 12. junija 1986 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju določenih nevarnih snovi, vključenih v seznam I Priloge k Direktivi 76/464/EGS (6), in so del skupine snovi, v zvezi s katerimi bi morale države članice izvajati ukrepe z namenom, da se doseže dobro kemijsko stanje do leta 2015, ob upoštevanju členov 2 in 4 Direktive 2000/60/ES, ni bilo vključenih na seznam prednostih snovi. Vendar so se skupni standardi, določeni za ta onesnaževala, izkazali kot koristni, zato je primerno, da se njihovo urejanje ohrani na ravni Skupnosti.

(9)

Zaradi tega določbe v zvezi s sedanjimi cilji kakovosti okolja iz Direktive Sveta 82/176/EGS z dne 22. marca 1982 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju živega srebra v industriji, ki uporablja kloralkalno elektrolizo (7), Direktive Sveta 83/513/EGS z dne 26. septembra 1983 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti v zvezi z izpustom kadmija (8), Direktive Sveta 84/156/EGS z dne 8. marca 1984 o mejnih vrednostih in zahtevah glede kakovosti pri odvajanju živega srebra v industriji, ki ne uporablja kloralkalne elektrolize (9), Direktive Sveta 84/491/EGS z dne 9. oktobra 1984 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju heksaklorocikloheksana (10) in Direktive 86/280/EGS ne bodo več potrebne in bi jih bilo treba črtati.

(10)

Kemijsko onesnaženje lahko vpliva na vodno okolje tako kratkotrajno kot dolgotrajno, zato bi bilo treba OSK določati na podlagi podatkov o akutnih, pa tudi kroničnih posledicah. Za zagotovitev ustrezne zaščite vodnega okolja in zdravja ljudi bi bilo treba določiti OSK kot letne povprečne vrednosti na ravni, ki zagotavlja zaščito pred dolgoročno izpostavljenostjo, in največje dovoljene koncentracije za zaščito pred kratkoročno izpostavljenostjo.

(11)

Države članice lahko v skladu s pravili iz oddelka 1.3.4 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES v zvezi s spremljanjem izpolnjevanja OSK, vključno tistih, ki so izraženi z največjo dovoljeno koncentracijo, za obravnavo ubežnikov (skrajna odstopanja od povprečja) in napačnih odčitavanj uvedejo statistične metode, kot je izračun percentilov, da se zagotovi sprejemljiva raven zaupanja in natančnosti. Za zagotovitev primerljivosti spremljanja stanja med državami članicami je primerno, da se s pomočjo postopka komitologije določijo podrobna pravila za takšne statistične metode.

(12)

Na tej stopnji bi bilo treba vrednosti OSK na ravni Skupnosti za večino snovi uvesti zgolj za površinske vode. Vendar pri heksaklorobenzenu, heksaklorobutadienu in živem srebru z določitvijo OSK zgolj za površinske vode ni mogoče zagotoviti varstva pred posrednimi učinki in sekundarnim zastrupljanjem na ravni Skupnosti. Za te tri snovi bi bilo zato primerno na ravni Skupnosti določiti OSK za žive organizme. Da bi se državam članicam omogočila prilagodljivost glede na njihovo strategijo spremljanja stanja, bi morale imeti možnost, da bodisi spremljajo in uporabljajo te OSK za žive organizme ali določijo strožje OSK za površinske vode, ki zagotavljajo enako raven varstva.

(13)

Države članice bi poleg tega morale imeti možnost, da na nacionalni ravni določijo OSK za usedline in/ali žive organizme in jih uporabljajo namesto OSK za vodo, določenih v tej direktivi. Te OSK bi bilo treba določiti s preglednim postopkom, ki vključuje obveščanje Komisije in drugih držav članic, da se zagotovi enaka raven varstva, kot jo zagotavljajo OSK za vodo, vzpostavljeni na ravni Skupnosti. Komisija bi morala povzeti ta obvestila v svojem poročilu o izvajanju Direktive 2000/60/ES. Ker usedline in živi organizmi ostajajo pomemben medij za spremljanje nekaterih snovi, bi morale države članice, zato da bi ocenile trende in dolgoročne vplive antropogene dejavnosti, sprejeti ukrepe v skladu s členom 4 Direktive 2000/60/ES s ciljem zagotoviti, da se sedanje ravni onesnaženja v živih organizmih in usedlinah ne bodo znatno povečale.

(14)

Države članice morajo ravnati v skladu z Direktivo Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (11), in upravljati vodna telesa površinske vode, namenjena za odvzem pitne vode, v skladu s členom 7 Direktive 2000/60/ES. To direktivo bi bilo torej treba izvajati brez poseganja v zahteve, ki morebiti zahtevajo strožje standarde.

(15)

V bližini izpustov iz točkovnih virov so koncentracije onesnaževal ponavadi večje kot okoliške koncentracije v vodi. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti uporabo območij mešanja, v kolikor ne vplivajo na skladnost preostalega telesa površinske vode z ustreznimi OSK. Obseg območij mešanja bi moral biti omejen na bližino mesta izpustov in sorazmeren.

(16)

Treba je preverjati doseganje ciljev za ustavitev ali postopno odpravo in zmanjšanje iz člena 4(1)(a) Direktive 2000/60/ES, ter zagotoviti preglednost presoje doseganja teh obveznosti, zlasti glede obravnave pomembnih emisij, izpustov in uhajanj kot rezultat človekove dejavnosti. Nadalje je časovni načrt za ustavitev ali postopno odpravo in zmanjšanje lahko povezan le s popisom. Omogočiti bi bilo treba tudi oceno uporabe člena 4(4) do (7) Direktive 2000/60/ES. Prav tako je potrebno tudi ustrezno sredstvo za merjenje uhajanj snovi, ki so že v naravi ali so posledica naravnih procesov, kjer popolna ustavitev ali postopna odprava iz vseh morebitnih virov ni možna. Za izpolnitev teh zahtev bi morala vsaka država članica pripraviti popis emisij, izpustov in uhajanj za vsako vodno območje ali del vodnega območja na svojem ozemlju.

(17)

Da bi se pri pripravi teh popisov izognile podvajanju dela in zagotovile njihovo skladnost z drugimi obstoječimi instrumenti na področju varstva površinskih voda, bi morale države članice uporabiti podatke, zbrane na podlagi Direktive 2000/60/ES in Uredbi (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (12).

(18)

Da bi bolje odražale svoje potrebe, bi morale imeti države članice za merjenje osnovnih vnosov popisa možnost izbire ustreznega enoletnega referenčnega obdobja. Treba pa bi bilo upoštevati dejstvo, da se lahko uhajanja ob uporabi pesticidov iz leta v leto močno razlikujejo zaradi različnih stopenj uporabe, na primer zaradi različnih podnebnih razmer. Zato bi moralo biti državam članicam omogočeno, da se pri nekaterih snoveh, ki jih zajema Direktiva Sveta 91/414/EGS z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (13), odločijo za triletno referenčno obdobje.

(19)

Da bi optimizirali uporabo popisa, je primerno določiti rok, v katerem Komisija preveri, ali se emisije, izpusti in uhajanje približujejo doseganju ciljev iz člena 4(1)(a) Direktive 2000/60/ES.

(20)

Več držav članic je prizadetih zaradi onesnaževanja iz vira, ki leži izven njihove nacionalne pristojnosti. Zato je primerno izrecno navesti, da država članica zaradi prekoračitve OSK kot posledice čezmejnega onesnaževanja ne krši obveznosti iz te direktive, če so bili izpolnjeni določeni pogoji in če je, kjer je to primerno, uporabila ustrezne določbe Direktive 2000/60/ES.

(21)

Na podlagi poročil držav članic bi morala Komisija preveriti, ali obstaja potreba po dodatnih specifičnih ukrepih na ravni Skupnosti, in po potrebi predložiti ustrezne predloge.

(22)

Merila za opredelitev snovi, ki so obstojne, bioakumulativne in strupene, kakor tudi za druge enako zaskrbljujoče snovi, zlasti zelo obstojne in močno bioakumulativne, kakor so navedene v Direktivi 2000/60/ES, so določena v Tehničnem navodilu za presojo tveganja v podporo Direktivi Komisije 93/67/EGS z dne 20. julija 1993 o določitvi načel za ocenjevanje tveganja za človeka in okolje v zvezi s snovmi, prijavljenimi v skladu z Direktivo Sveta 67/548/EGS (14), Uredbo Komisije (ES) št. 1488/94 z dne 28. junija 1994 o določitvi načel za ocenjevanje tveganja, ki ga obstoječe snovi predstavljajo za ljudi in okolje v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 (15) in Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (16). Za zagotovitev skladnosti med zakonodajo Skupnosti bi bilo treba uporabiti samo ta merila za snovi, ki so v pregledu v skladu z Odločbo št. 2455/2001/ES, Prilogo X k Direktivi 2000/60/ES pa bi bilo treba v skladu s tem zamenjati.

(23)

Obveznosti, določene v direktivah, navedenih v Prilogi IX k Direktivi 2000/60/ES, so že vključene v Direktivo Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (17) ter v Direktivo 2000/60/ES, ob tem pa je zagotovljena najmanj enaka raven zaščite, če se OSK ohranijo ali pregledajo. Da bi zagotovili skladen pristop h kemijskem onesnaževanju površinskih voda ter poenostavili in razjasnili obstoječo zakonodajo Skupnosti na tem področju, je primerno v skladu z Direktivo 2000/60/ES z učinkom od 22. decembra 2012 razveljaviti direktive 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS in 86/280/EGS.

(24)

Obravnavana so bila priporočila iz Direktive 2000/60/ES, zlasti priporočila Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za ekosisteme in okolje.

(25)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (18) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno zakonodajo.

(26)

Ker cilja te direktive, in sicer doseganja dobrega kemijskega stanja površinskih voda z določitvijo OSK za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ker se ta cilj zaradi ohranjanja enake ravni varstva površinskih voda v vsej Skupnosti lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego tega cilja.

(27)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (19).

(28)

Zlasti bi morala biti Komisija pooblaščena za spreminjanje točke 3 dela B Priloge I. Ker je ta ukrep splošnega obsega in je namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive ali dopolnjevanju te direktive z dodajanjem novih nebistvenih določb, ga je zato treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5(a) Sklepa 1999/468/ES –

(a)

za živo srebro in njegove spojine uporabljajo OSK v vrednosti 20 μg/kg, in/ali za heksaklorobenzen OSK v vrednosti 10 μg/kg in/ali za heksaklorobutadien OSK v vrednosti 55 μg/kg, pri čemer ti OSK veljajo za tkivo (mokra teža), države članice pa izberejo najprimernejši indikator med ribami, mehkužci, raki in drugimi živimi organizmi;

(b)

za določene snovi določijo in uporabljajo OSK, ki niso omenjeni v točki (a) za usedline in/ali žive organizme. Ti OSK nudijo raven varstva, ki bo vsaj takšna, kot jo nudijo OSK za vodo iz dela A Priloge I;

(c)

za snovi iz točk (a) in (b) določijo pogostost spremljanja stanja v živih organizmih in/ali usedlinah. Spremljanje stanja se izvede vsaj enkrat letno, razen če je na podlagi tehničnega znanja in strokovne presoje upravičeno spremljanje v drugačnih časovnih presledkih; in

(d)

Komisijo in druge države članice prek odbora iz člena 21 Direktive 2000/60/ES obvestijo o snoveh za katere so bili v skladu s točko (b) določeni OSK, razlogih in utemeljitvah za uporabo tega pristopa, določenih alternativnih OSK, vključno s podatki in metodologijo, na podlagi katerih so bili oblikovani, vrstah površinskih voda, za katere bi se uporabljali, ter o pogostosti načrtovanega spremljanja stanja in utemeljitvi te pogostosti.

(a)

omejen na bližino mesta izpustov;

(b)

sorazmeren glede na koncentracije onesnaževal na mestih izpustov in pogoje o emisijah onesnaževal iz predhodnih pravnih ureditev, kot so dovoljenja in/ali odobritve, iz člena 11(3)(g) Direktive 2000/60/ES in katere koli druge ustrezne zakonodaje Skupnosti v skladu z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij in členom 10 Direktive 2000/60/ES, zlasti po pregledu teh predhodnih ureditev.

(a)

prekoračitev izvira iz vira onesnaževanja izven njene nacionalne pristojnosti, in

(b)

zaradi takšnega čezmejnega onesnaževanja ni mogla izvesti učinkovitih ukrepov, da bi dosegla ustrezne OSK, in

(c)

je uporabila mehanizme usklajevanja iz člena 3 Direktive 2000/60/ES in, kjer je primerno, določbe člena 4(4), (5) in (6) navedene direktive za vodna telesa, prizadeta zaradi čezmejnega onesnaževanja.

18.3.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 71/16

(1)

Direktiva 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (4) vzpostavlja zakonodajni okvir za ravnanje z odpadki znotraj Skupnosti. Opredeljuje ključne pojme, kot so odpadek, predelava in odstranjevanje, in vzpostavlja temeljne zahteve za ravnanje z odpadki, zlasti obveznost za zavod ali podjetje, ki izvajata postopke ravnanja z odpadki, da mora imeti dovoljenje oziroma se mora registrirati, in obveznost za države članice, da morajo izdelati načrte ravnanja z odpadki. Poleg tega vzpostavlja glavna načela, kot je obveznost ravnanja z odpadki brez negativnega vpliva na okolje in zdravje ljudi, spodbujanje upoštevanja hierarhije ravnanja z odpadki ter načelo onesnaževalec plača, v skladu s katerim mora stroške odstranjevanja odpadkov kriti imetnik odpadkov ali prejšnji imetniki ali proizvajalci proizvodov, od katerih odpadki izvirajo.

(2)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (5) poziva k pripravi ali reviziji zakonodaje o odpadkih, vključno s pojasnitvijo razlike med odpadki in neodpadki ter oblikovanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov.

(3)

V sporočilu Komisije z dne 27. maja 2003„Tematska strategija za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov“ je bila navedena potreba po presoji obstoječih opredelitev predelave in odstranjevanja ter potreba po splošno uporabni opredelitvi recikliranja in razpravi o opredelitvi odpadka.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 20. aprila 2004 o zgoraj omenjenem sporočilu (6) Komisijo pozval, naj preuči možnost razširitve Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (7) na celoten sektor odpadkov. Prav tako je Komisijo pozval, naj jasno razlikuje med predelavo in odstranjevanjem ter pojasni razliko med odpadki in neodpadki.

(5)

Svet je v sklepih z dne 1. julija 2004 Komisijo pozval, naj predloži predlog za revizijo nekaterih vidikov Direktive 75/442/EGS, ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2006/12/ES, da bi se pojasnila razlika med odpadki in neodpadki ter razlika med predelavo in odstranjevanjem.

(6)

Treba je torej revidirati Direktivo 2006/12/ES zaradi pojasnitve ključnih pojmov, kot so opredelitve odpadka, predelave in odstranjevanja, zaradi poostritve ukrepov, ki jih je treba sprejeti za preprečevanje nastajanja odpadkov, uvedbe pristopa, ki upošteva celoten življenjski krog proizvodov in materialov in ne samo fazo odpadkov, ter osredotočenja na zmanjšanje vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na okolje, s tem pa bi se okrepila ekonomska vrednost odpadkov. Poleg tega bi bilo treba zaradi ohranjanja naravnih virov spodbujati predelavo odpadkov in uporabo predelanih materialov. Zaradi jasnosti in razumljivosti bi bilo treba Direktivo 2006/12/ES razveljaviti in nadomestiti z novo direktivo.

(7)

Ker so najpomembnejši postopki ravnanja z odpadki sedaj zajeti v okoljski zakonodaji Skupnosti, je pomembno, da se ta direktiva prilagodi temu pristopu. Poudarek na okoljskih ciljih, določenih s členom 174 Pogodbe, bi omogočil boljšo osredotočenost na to, kako nastajanje odpadkov in ravnanje z njimi vpliva na okolje v celotnem življenjskem krogu virov. Posledično bi morala biti pravna podlaga za to direktivo člen 175.

(8)

Za premičnine, ki jih imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči, bi bilo treba ob upoštevanju nekaterih izjem uporabiti učinkovita in dosledna pravila o obdelavi odpadkov.

(9)

Status odpadka neonesnažene izkopane zemlje in drugega naravno prisotnega materiala, ki se uporabljata na mestih, kjer nista bila izkopana, se določi v skladu z opredelitvijo odpadka in določbami o stranskih proizvodih ali o prenehanju statusa odpadka po tej direktivi.

(10)

Uredba (ES) št. 1774/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 2002 določa zdravstvena pravila za živalske stranske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (8) in med drugim določa proporcionalni nadzor zbiranja, prevoza, predelave, uporabe in odstranjevanja vseh živalskih stranskih proizvodov, vključno z odpadki živalskega porekla, ter preprečuje, da bi odpadki predstavljali nevarnost za zdravje živali in ljudi. Zato je treba pojasniti povezavo z navedeno uredbo, se izogniti podvajanju predpisov z izključitvijo živalskih stranskih proizvodov iz področja uporabe te direktive, kadar so namenjeni uporabi, ki ne šteje za postopke ravnanja z odpadki.

(11)

Glede na izkušnje, pridobljene pri uporabi Uredbe (ES) št. 1774/2002, je ustrezno pojasniti področje uporabe zakonodaje o odpadkih in njenih določb o nevarnih odpadkih v zvezi s živalskimi stranskimi proizvodi, kakor jih ureja Uredba (ES) št. 1774/2002. Kadar živalski stranski proizvodi predstavljajo morebitno tveganje za zdravje, je Uredba (ES) št. 1774/2002 ustrezen pravni instrument za obravnavo teh tveganj, ob tem pa bi se bilo treba izogniti nepotrebnemu prekrivanju z zakonodajo o odpadkih.

(12)

Uvrstitev odpadkov med nevarne odpadke bi morala med drugim temeljiti na zakonodaji Skupnosti o kemikalijah, zlasti glede uvrstitve pripravkov med nevarne, vključno z v ta namen uporabljenimi koncentracijskimi mejnimi vrednostmi. Poleg tega bi bilo treba ohraniti sistem, s katerim so bili odpadki in nevarni odpadki uvrščeni v skladu s seznamom odpadkov, kakor je bil nazadnje oblikovan z Odločbo Komisije 2000/532/ES (9), da bi se spodbudila usklajena uvrstitev odpadkov in zagotovila usklajena določitev nevarnih odpadkov v Skupnosti.

(13)

Treba bi bilo razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja, zbiranjem odpadkov in skladiščenjem odpadkov do obdelave. Zavodov ali podjetij, ki med izvajanjem svojih dejavnosti povzročajo nastajanje odpadkov, se ne bi smelo obravnavati, kot da sodelujejo pri ravnanju z odpadki in kot da za skladiščenje lastnih odpadkov do njihovega zbiranja potrebujejo dovoljenje.

(14)

Predhodno skladiščenje odpadkov v okviru opredelitve zbiranja se razume kot dejavnost skladiščenja do zbiranja odpadkov v objektih, kjer se odpadki raztovorijo, da se lahko pripravijo za nadaljnji prevoz za predelavo ali odstranjevanje na drugem mestu. Glede na cilj te direktive bi bilo treba ob upoštevanju vrste odpadkov, obsega in trajanja skladiščenja ter cilja zbiranja razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja in skladiščenja odpadkov pred obdelavo. Takšno razlikovanje bi morale izvesti države članice. Izpostaviti je treba, da sta skladiščenje odpadkov pred predelavo za obdobje 3 let ali več in skladiščenje odpadkov pred odstranjevanjem za obdobje 1 leta ali več urejena z Direktivo Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (10).

(15)

Sistemov zbiranja odpadkov, ki se ne izvajajo poklicno, se ne bi smelo registrirati, saj predstavljajo manjše tveganje in prispevajo k ločenemu zbiranju odpadkov. Primeri takšnih sistemov so zbiranje odpadnih zdravil v lekarnah, sistemi „vzemi nazaj“ za blago za široko porabo v trgovinah in sistemi lokalnih skupnosti v šolah.

(16)

V to direktivo bi bilo treba vključiti opredelitve preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe, priprave za ponovno uporabo, obdelave in recikliranja, da bi se pojasnilo področje uporabe teh pojmov.

(17)

Opredelitvi predelave in odstranjevanja je treba spremeniti, da bi se zagotovilo jasno razlikovanje med obema pojmoma, ki bi temeljilo na dejanskem razlikovanju med vplivi na okolje z nadomestitvijo naravnih virov v gospodarstvu in priznavanjem, da ima uporaba odpadkov kot vira potencialne koristi za okolje in zdravje ljudi. Poleg tega se lahko oblikujejo smernice za pojasnitev primerov, v katerih je to razlikovanje težko uporabiti v praksi ali v katerih uvrstitev dejavnosti med predelavo ne ustreza dejanskim okoljskim vplivom postopka.

(18)

V tej direktivi bi bilo treba pojasniti, kdaj je sežig trdnih komunalnih odpadkov energetsko učinkovit in se ga lahko šteje za predelavo.

(19)

Postopke odstranjevanja, ki vključijejo izpuščamje v morja in oceane, vključno z odlaganjem na morsko dno, prav tako urejajo mednarodne konvencije, in zlasti Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi z dne 13. novembra 1972 v Londonu in njen Protokol iz leta 1996, kakor je bil spremenjen leta 2006.

(20)

Različni vidiki opredelitve odpadka se med seboj ne bi smeli zamenjevati, hkrati pa bi bilo po potrebi treba uporabiti ustrezne postopke, na eni strani za stranske proizvode, ki niso odpadki, na drugi pa za odpadke, ki prenehajo biti odpadki. Za razjasnitev nekaterih vidikov opredelitve odpadka bi bilo treba v tej direktivi pojasniti:

(21)

Za ugotovitev ali izračun, ali so izpolnjeni cilji recikliranja in predelave iz Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (11), Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (12), Direktive 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (13), Direktive 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (14) ter druge ustrezne zakonodaje Skupnosti, bi bilo treba količine odpadkov, ki prenehajo biti odpadki, obravnavati kot reciklirane in predelane odpadke.

(22)

Na podlagi opredelitve odpadka lahko Komisija sprejme smernice, da bi se v določenih primerih pojasnilo, kdaj snov ali predmet postane odpadek, s čimer bi se spodbujali varnost in skladnost. Take smernice se lahko med drugim pripravijo za električno in elektronsko opremo in vozila.

(23)

Primerno je, da se stroški razporedijo tako, da odražajo dejanske stroške, ki bremenijo okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi.

(24)

Načelo onesnaževalec plača je vodilno načelo na evropski in mednarodni ravni. Povzročitelj in imetnik odpadkov bi morala z odpadki ravnati na način, ki zagotavlja visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi.

(25)

Uvedba razširjene odgovornosti proizvajalca v tej direktivi predstavlja enega od načinov oblikovanja in proizvodnje blaga, ki v celoti upošteva in poenostavlja učinkovito uporabo virov v njihovem celotnem življenjskem krogu, vključno z njegovim popravilom, ponovno uporabo, razgradnjo in recikliranjem, ne da bi bil pri tem ogrožen prost pretok blaga na notranjem trgu.

(26)

Ta direktiva bi morala pomagati EU, da se približa „družbi recikliranja“, ki se poskuša izogibati nastajanju odpadkov in uporabljati odpadke kot vir. K ukrepom za zagotavljanje ločevanja pri viru, zbiranja in recikliranja prednostnih tokov odpadkov poziva zlasti šesti okoljski akcijski program Skupnosti. V skladu s tem ciljem in kot sredstvo za poenostavitev ali izboljšanje možnosti za predelavo bi bilo treba odpadke, preden se dajo v postopke predelave, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje, zbirati ločeno, če je to tehnično in okoljsko izvedljivo in ne povzroča prevelikih stroškov.

(27)

Zaradi izvajanja previdnostnega načela in načela, da je treba delovati preventivno iz člena 174(2) Pogodbe, je treba določiti splošne okoljske cilje za ravnanje z odpadki znotraj Skupnosti. Na podlagi teh načel bi morale Skupnost in države članice vzpostaviti okvir za preprečevanje, zmanjševanje in, kolikor je to mogoče, odpravljanje virov onesnaževanja ali škodljivih vplivov že od samega začetka, in sicer s sprejetjem takšnih ukrepov, s katerimi bi odpravili prepoznana tveganja.

(28)

Hierarhija ravnanja z odpadki na splošno predstavlja najboljšo celovito možnost za okolje v okviru zakonodaje in politike o odpadkih, vendar pa je za določene tokove odpadkov včasih treba odstopati od te hierarhije, med drugim zaradi tehnične zvedljivosti in ekonomske smiselnosti ter varstva okolja.

(29)

Treba bil bilo zagotoviti mrežo sodelovanja, v katero bi bile vključene naprave za odstranjevanje in naprave za predelavo mešanih komunalnih odpadkov, zbranih iz zasebnih gospodinjstev, ob tem pa upoštevati geografske okoliščine in potrebo po specializiranih napravah za nekatere vrste odpadkov, da bi se zagotovila samostojnost celotne Skupnosti pri odstranjevanju odpadkov in predelavi mešanih komunalnih odpadkov, zbranih iz zasebnih gospodinjstev, državam članicam pa omogočila individualna izpolnitev tega cilja.

(30)

Za namene uporabe Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (15) so mešani komunalni odpadki iz člena 3(5) te uredbe še vedno mešani komunalni odpadki, tudi po postopku obdelave odpadkov, ki njihovih lastnosti ni bistveno spremenil.

(31)

Pomembno je, da so nevarni odpadki označeni v skladu z mednarodnimi standardi in standardi Skupnosti. Če se odpadki te vrste zbirajo ločeno iz gospodinjstev, pa to ne sme pomeniti, da so gospodinjstva obvezana izpolniti zahtevano dokumentacijo.

(32)

Pomembno je, da se v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in zaradi zmanjšanja emisije toplogrednih plinov, ki je posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih, olajša ločeno zbiranje in ustrezna obdelava bioloških odpadkov, da bi proizvedli okoljsko varen kompost in druge materiale iz bioloških odpadkov. Komisija bo po oceni ravnanja z biološkimi odpadki po potrebi predložila predlog za zakonodajne ukrepe.

(33)

Sprejmejo se lahko tehnični minimalni standardi za dejavnosti obdelave odpadkov, ki niso zajeti v Direktivi 96/61/ES, če se izkaže, da bi bilo to koristno z vidika varstva zdravja ljudi in okolja, in če bi usklajen pristop pri izvajanju te direktive zagotovil varstvo zdravja ljudi in okolja.

(34)

Določiti bi bilo treba tudi področje in vsebino obveznosti načrtovanja ravnanja z odpadki in v postopku oblikovanja ali revidiranja načrtov ravnanja z odpadki upoštevati okoljske vplive nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Kjer je primerno, bi bilo treba upoštevati tudi zahteve za načrtovanje ravnanja z odpadki, določene v členu 14 Direktive 94/62/ES, in strategijo za zmanjšanje količine biološko razgradljivih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, iz člena 5 Direktive 1999/31/ES.

(35)

Države članice lahko za nekatere povzročitelje odpadkov uporabijo okoljska dovoljenja ali splošne okoljske predpise, ne da bi pri tem ogrozile pravilno delovanje notranjega trga.

(36)

Države članice lahko skladno z Uredbo (ES) št. 1013/2006 sprejmejo potrebne ukrepe za preprečevanje pošiljk odpadkov, ki niso v skladu z njihovimi načrti ravnanja z odpadki. Z odstopanjem od omenjene uredbe lahko države članice omejijo prihajajoče pošiljke odpadkov v sežigalnice, klasificirane kot predelava, če je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba odstraniti v državi nastale odpadke ali da bi se odpadki obdelali na način, ki ni skladen z njihovimi načrti ravnanja z odpadki. Dejstvo je, da nekatere države članice morda ne bodo mogle zagotoviti omrežja, ki bi vključevalo celoten sklop naprav za dokončno predelavo na njihovem ozemlju.

(37)

Za izboljšanje načina, na katerega se v državah članicah izvaja preprečevanje nastajanja odpadkov, in za olajšanje izmenjave najboljše prakse na tem področju bi bilo treba poostriti določbe v zvezi s preprečevanjem nastajanja odpadkov in od držav članic zahtevati, naj oblikujejo programe preprečevanja nastajanja odpadkov, ter se ob tem osredotočiti na ključne vplive na okolje in upoštevati celoten življenjski krog proizvodov in materialov. Namen takšnih ukrepov bi moral biti zasledovanje cilja prekinitve povezave med gospodarsko rastjo in vplivi na okolje zaradi nastajanja odpadkov. Interesne skupine in širša javnost bi morale v skladu z Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem (16) imeti možnost sodelovanja pri pripravi programov in dostop do njih po pripravi.

(38)

Ekonomski instrumenti imajo lahko ključno vlogo pri doseganju ciljev na področju preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Odpadki imajo pogosto vrednost kot vir, nadaljnja uporaba gospodarskih instrumentov pa lahko prinese optimalne koristi za okolje. Uporabo teh instrumentov bi zato bilo treba spodbujati na primerni ravni, ob tem pa poudariti, da se lahko posamezne države članice odločijo glede njihove uporabe.

(39)

Nekatere določbe o ravnanju z odpadki iz Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (17) bi bilo treba spremeniti, da bi se tako črtale zastarele določbe in izboljšala jasnost besedila. Zaradi poenostavitve zakonodaje Skupnosti bi jih bilo treba vključiti v to direktivo. Zaradi pojasnitve, kdaj velja prepoved mešanja iz Direktive 91/689/EGS, ter zaradi varstva okolja in zdravja ljudi bi morala odstopanja od prepovedi mešanja dodatno ustrezati najboljšim razpoložljivim tehnikam iz Direktive 96/61/ES. Direktivo 91/689/EGS bi bilo zato treba razveljaviti.

(40)

Zaradi poenostavitve zakonodaje Skupnosti in priznanja okoljskih koristi bi bilo treba ustrezne določbe Direktive Sveta 75/439/EGS z dne 16. junija 1975 o odstranjevanju odpadnih olj (18) vključiti v to direktivo. Direktivo 75/439/EGS pa bi zato bilo treba razveljaviti. Ravnanje z odpadnimi olji bi moralo biti v skladu z vodilnim načelom hierarhije ravnanja z odpadki, prednost pa bi bilo treba dati možnostim, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje. Ločeno zbiranje odpadnih olj je še naprej bistveno za ustrezno ravnanje z njimi in preprečevanje škode za okolje zaradi neustreznega odstranjevanja olj.

(41)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se v primeru kršitev določb te direktive naložijo fizičnim in pravnim osebam, odgovornim za ravnanje z odpadki, kot so povzročitelji in imetniki odpadkov, posredniki, trgovci, prevozniki in zbiralci, zavodi ali podjetja, ki izvajajo postopke obdelave odpadkov in sheme ravnanja z odpadki. Države članice lahko prav tako ukrepajo, da bi si povrnile stroške, ki so nastali zaradi neizpolnjevanja obveznosti in ukrepov za sanacijo, in sicer brez poseganja v Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (19).

(42)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(43)

Komisijo bi bilo treba zlasti pooblastiti, da oblikuje merila za številna vprašanja, kot so denimo okoliščine, v katerih predmet velja za stranski proizvod, prenehanje statusa odpadka in določitev odpadkov, ki veljajo za nevarne. Komisija bi morala biti poleg tega pooblaščena za prilagoditev prilog tehničnemu in znanstvenemu napredku in podrobno opredelitev uporabe enačbe za sežigalnice iz vnosa R1 v Prilogi II. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in namenjeni spremembi nebistvenih določb te direktive in dodatku novih nebistvenih določb, jih je zato treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5(a) Sklepa 1999/468/ES.

(44)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (21) se države članice spodbujajo, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(45)

Ker ciljev te direktive, namreč varstva okolja in zdravja ljudi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se ti cilji zaradi obsega ali učinkov ukrepov zato laže dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev –

(a)

plinasti izpusti v ozračje;

(b)

tla (in situ), vključno z neizkopanim onesnaženim delom tal, in zgradbe, trajno povezane s tlemi;

(c)

neonesnaženi del tal in drug naravno prisoten material, izkopan med gradbenimi deli, kadar se bo ta material zagotovo uporabil za gradnjo v svojem prvotnem stanju na mestu, kjer je bil izkopan;

(d)

radioaktivni odpadki;

(e)

razgrajena razstreliva;

(f)

fekalne snovi, če niso zajete z odstavkom 2(b), slama in drugi naravni nenevarni kmetijski ali gozdarski materiali, ki se uporabljajo pri kmetovanju, v gozdarstvu ali za pridobivanje energije iz takšne biomase s postopki ali metodami, ki ne škodujejo okolju ali ogrožajo zdravja ljudi.

(a)

odpadne vode;

(b)

stranski živalski proizvodi, vključno s predelanimi proizvodi, ki jih zajema Uredba (ES) št. 1774/2002, razen tistih, ki so namenjeni za sežig, odlaganje ali uporabo v obratu za pridobivanje bioplinov ali obratu za kompostiranje;

(c)

trupla živali, ki so poginile drugače kot z zakolom, vključno z živalmi, ki se jih pokonča zaradi izkoreninjenja kužnih živalskih bolezni in ki se jih odstrani v skladu z Uredbo (ES) št. 1774/2002;

(d)

odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju, bogatenju in skladiščenju mineralnih surovin in obratovanju kamnolomov, ki jih zajema Direktiva 2006/21/ES.

1.

„odpadek“ pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči;

2.

„nevaren odpadek“ pomeni odpadek, ki kaže eno ali več nevarnih lastnosti iz Priloge III;

3.

„odpadna olja“ pomenijo vsa mineralna ali sintetična maziva ali industrijska olja, ki so postala neustrezna za prvotno predvideno uporabo, kot so izrabljena motorna olja in olja prestavnih mehanizmov ter mazalna olja, olja za turbine in hidravlična olja;

4.

„biološki odpadki“ pomenijo biorazgradljive odpadke z vrtov in iz parkov, živilske in kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, restavracij, gostinskih dejavnosti in trgovin na drobno ter primerljive odpadke iz obratov za predelavo hrane;

5.

„povzročitelj odpadkov“ pomeni vsakogar, katerega delovanje povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov) ali vsakogar, ki izvaja pred-obdelavo, mešanje ali druge postopke, ki spreminjajo lastnosti ali sestavo teh odpadkov;

6.

„imetnik odpadkov“ pomeni povzročitelja odpadkov ali fizično ali pravno osebo, ki ima odpadke v posesti;

7.

„trgovec“ pomeni vsako podjetje, ki je odgovorno za nakup in naknadno prodajo odpadkov, vključno s tistimi trgovci, ki odpadkov fizično nimajo v posesti;

8.

„posrednik“ pomeni vsako podjetje, ki ureja predelavo ali odstranjevanje odpadkov v imenu drugih, vključno s tistimi posredniki, ki odpadkov fizično nimajo v posesti;

9.

„ravnanje z odpadki“ pomeni zbiranje, prevoz, predelavo in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom takšnih postopkov in dejavnostmi po prenehanju obratovanja naprav za odstranjevanje odpadkov, ter vključno z dejavnostmi trgovca ali posrednika;

10.

„zbiranje“ pomeni pobiranje odpadkov, vključno s predhodnim razvrščanjem in predhodnim skladiščenjem odpadkov za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov;

11.

„preprečevanje nastajanja“ pomeni ukrepe, sprejete preden snov, material ali proizvod postane odpadek, ki zmanjšajo:

12.

„ponovna uporaba“ pomeni vsak postopek, pri katerem se proizvodi ali sestavni deli, ki niso odpadki, ponovno uporabijo za namene, za katere so bili prvotno izdelani;

13.

„obdelava“ pomeni postopke predelave ali odstranjevanja, ki vključujejo pripravo za predelavo ali odstranjevanje;

14.

„predelava“ pomeni vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Priloga II določa nepopoln seznam postopkov predelave;

15.

„priprava za ponovno uporabo“ pomeni postopke preverjanja, čiščenja in popravila, s katerim se proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so postali odpadki, pripravijo za ponovno uporabo brez kakršnega koli drugega pred-obdelave;

16.

„recikliranje“ pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Opredelitev vključuje ponovno predelavo organskih snovi, ne vključuje pa energetske predelave in ponovne predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje;

17.

„regeneracija odpadnih olj“ pomeni vsak postopek recikliranja, s katerim se lahko bazna olja proizvedejo z rafiniranjem odpadnih olj, zlasti z odstranjevanjem primesi, produktov oksidacije in aditivov, vsebovanih v teh oljih;

18.

„odstranjevanje“ pomeni vsak postopek, ki ni predelava, tudi če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi ali energije. Priloga I določa nepopoln seznam postopkov odstranjevanja;

19.

„najboljše razpoložljive tehnike“ pomeni najboljše razpoložljive tehnike, kakor so opredeljene v členu 2(11) Direktive 96/61/ES.

(a)

zagotovljena je nadaljnja uporaba snovi ali predmeta;

(b)

snov ali predmet se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov;

(c)

snov ali predmet se proizvaja kot sestavni del nekega proizvodnega procesa; in

(d)

nadaljnja uporaba je zakonita, tj. snov ali predmet izpolnjuje vse s proizvodom, okoljem in varstvom zdravja povezane zahteve za določeno uporabo, in ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

(a)

snov ali predmet se običajno uporablja za določen namen;

(b)

za to snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje;

(c)

snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določen namen iz točke (a) ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode; in

(d)

uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

(a)

ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali;

(b)

je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav; in

(c)

ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena.

(a)

preprečevanje;

(b)

priprava za ponovno uporabo;

(c)

recikliranje;

(d)

druga predelava, npr. energetska predelava; in

(e)

odstranjevanje.

(a)

mešanje izvaja zavod ali podjetje, ki je pridobilo dovoljenje v skladu s členom 20;

(b)

so izpolnjeni pogoji iz člena 10, škodljivi vplivi ravnanja z odpadki na zdravje ljudi in okolje pa se ne povečajo; in

(c)

je postopek mešanja skladen z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami.

(a)

odpadna olja zbirajo ločeno, kadar je to tehnično izvedljivo;

(b)

z odpadnimi olji ravna v skladu s členoma 10 in 11;

(c)

kadar je to tehnično izvedljivo in ekonomsko smiselno, odpadna olja z različnimi lastnostmi ne mešajo, ter da se odpadna olja ne mešajo z drugimi vrstami odpadkov ali snovmi, če to mešanje ovira njihovo obdelavo.

(a)

ločenega zbiranja bioloških odpadkov;

(b)

obdelave bioloških odpadkov na način, ki izpolnjuje visoko raven varstva okolja;

(c)

uporabe okoljsko varnih materialov, pridobljenih iz bioloških odpadkov.

(a)

vrste in količine odpadkov, ki se lahko obdelajo;

(b)

tehnične in kakršne koli druge zahteve za vsak dovoljen postopek, pomembne za zadevno lokacijo;

(c)

varnostni in previdnostni ukrepi, ki jih je treba sprejeti;

(d)

metoda, ki naj se uporabi za vsak postopek;

(e)

postopki spremljanja in nadzora, ki bi lahko bili potrebni;

(f)

takšne določbe glede zaprtja in oskrbe po zaprtju, kot bi lahko bile potrebne.

(a)

odstranjevanja lastnih nenevarnih odpadkov na kraju nastanka; ali

(b)

predelave odpadkov.

(a)

zavodov ali podjetij, ki poklicno zbirajo ali prevažajo odpadke;

(b)

trgovcev ali posrednikov; in

(c)

zavodov ali podjetij, za katere veljajo oprostitve izpolnjevanja zahtev za dovoljenje v skladu s členom 21.

(a)

so usmerjeni h glavnim vplivom dejavnosti obdelave odpadkov na okolje;

(b)

zagotovijo, da obdelava odpadkov poteka v skladu s členom 10;

(c)

upoštevajo najboljše razpoložljive tehnike; in

(d)

po potrebi vključujejo elemente v zvezi s kakovostjo obdelave in procesnimi zahtevami.

(a)

vrsto, količino in izvor odpadkov, ki so nastali na ozemlju, odpadke, ki bodo verjetno poslani iz nacionalnega ozemlja ali na to ozemlje, in oceno razvoja tokov odpadkov v prihodnosti;

(b)

obstoječe sisteme zbiranja odpadkov in glavne naprave za odstranjevanje in predelavo, vključno z vsemi posebnimi ureditvami za odpadna olja, nevarne odpadke ali tokove odpadkov, ki jih ureja specifična zakonodaja Skupnosti;

(c)

oceno potrebe po novih sistemih zbiranja, zaprtju obstoječih naprav za obdelavo odpadkov, dodatni infrastrukturi naprav za obdelavo odpadkov v skladu s členom 14 in po potrebi s tem povezane naložbe;

(d)

dovolj informacij o lokacijskih merilih za določitev območja in kapacitete bodočih naprav za odstranjevanje ali po potrebi večjih naprav za predelavo;

(e)

splošne politike ravnanja z odpadki, vključno z načrtovanimi tehnologijami in metodami za ravnanje z odpadki ali politike za druge specifične težave pri ravnanju z odpadki, ki jih povzročajo odpadki;

(a)

organizacijske vidike, povezane z ravnanjem z odpadki, vključno z opisom dodelitve pristojnosti med javnimi in zasebnimi akterji, ki izvajajo ravnanje z odpadki;

(b)

oceno uporabnosti in primernosti uporabe ekonomskih in drugih instrumentov za odpravljanje različnih težav, povezanih z odpadki, pri čemer se upošteva potreba po ohranitvi nemotenega delovanja notranjega trga;

(c)

uporabo kampanj za ozaveščanje in obveščanje širše javnosti ali določene skupine potrošnikov;

(d)

območja, ki so bila v preteklosti onesnažena zaradi odstranjevanja odpadkov in ukrepe za njihovo sanacijo.