16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/1

1.1

Odbor meni, da je treba v Evropi nujno občutno okrepiti dosedanje ukrepe na področju raziskav in razvoja (R&R), pa tudi izboljšati za to potrebne okvirne pogoje in zagotoviti finančne pogoje.

Poleg učinkovitih programov raziskav in razvoja na ravni Skupnosti ter na nacionalnih in industrijski ravni potrebujemo tudi notranji evropski trg za raziskave in razvoj, da bi bolje izkoristili in sprostili potencial, ki ga Evropska skupnost že ima, vendar ga je treba še razvijati – to je Evropski raziskovalni prostor.

1.2

Zato Odbor pozdravlja namen Komisije, da okrepi in razširi Evropski raziskovalni prostor. Navedeni cilji in predlogi so večinoma pravilni in jih je vredno podpreti, vendar bi jih bilo treba dopolniti in v posameznih primerih tudi pojasniti ali popraviti.

1.3

Odbor podpira cilj oblikovanja privlačnejšega evropskega trga dela za raziskovalce, ki poleg tega omogoča in nagrajuje mobilnost. V ospredju so vprašanja v zvezi s pogodbami, spodbudnimi plačami, socialno varnostjo in s tem povezanimi storitvami, ki jih je moč prenesti kamor koli v Evropi, ter povezanostjo družine. Glede tega obstajajo predvsem v državah članicah velike pomanjkljivosti. Zato Odbor poziva zlasti države članice in ustrezne socialne partnerje, da te pomanjkljivosti odstranijo in predvsem mladim raziskovalcem ponudijo privlačne poklicne možnosti, primerljive z drugimi poklicnimi potmi, ki jih lahko izberejo nadarjeni akademiki. Tako bo več nadarjenih mladih ljudi spet pripravljenih vlagati energijo in čas v primeren, težak, zahteven in selektiven študij ter s tem prispevati k odpravljanju grozečega pomanjkanja kvalificiranih znanstveno-tehničnih strokovnjakov in visokošolskih absolventov v Evropi.

1.4

Odbor podpira cilj Evropskega sveta iz Barcelone. Vendar bo Skupnost v skladu z doslej sprejetimi sklepi prispevala samo okoli 2 % (torej samo eno petdesetino!) vseh naložb v raziskave in razvoj, ki so predvidene v barcelonskem cilju. Daleč največjo politično obveznost za dosego barcelonskega cilja tako nosijo države članice, gospodarsko pa industrija. Zato Odbor svoja priporočila naslavlja zlasti na Svet, Parlament in države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi raziskave in razvoj v Evropi spet osvojili svetovni vrh, in sprejmejo za to potrebne ukrepe.

1.5

Odbor ponovno priporoča, naj Evropska skupnost svoj skupni prispevek za raziskave in razvoj zviša na vsaj 3 %, da bi se tako povečal učinek vzvoda podpore Skupnosti raziskavam in bi države članice ter industrija povečale potrebne naložbe v raziskave. Poleg tega je treba del sredstev iz strukturnih skladov nameniti za infrastrukturne ukrepe na področju raziskav in razvoja ter okrepiti možnosti financiranja s pomočjo Evropske investicijske banke. To priporočilo je postalo še nujnejše zaradi resnosti energetske in podnebne problematike, ki je bila dolgo podcenjena.

1.6

Odbor podpira cilj, da se vzpostavijo znanstveno-tehnične raziskovalne infrastrukture svetovnega merila, ki bi jih nato bilo treba trajno in zanesljivo financirati. Osnovni pogoj za uspeh in smisel teh infrastruktur je sodelovanje ustreznih inštitutov in skupin univerz v državah članicah, ter intenzivna vključenost industrije v tehnične projekte. Šele s takšnim mrežnim povezovanjem bo nastala celota, ki bo prinesla evropsko dodano vrednost.

1.7

Odbor podpira cilj okrepiti raziskovalne ustanove – in tudi njihove nadrejene krovne organizacije – kot pomembne pobudnike in nosilce raziskav in razvoja. Te ustanove še posebej potrebujejo zanesljivo dolgoročnejše načrtovanje, ustrezno opremo in dovolj svobode odločanja, kar pa zahteva večjo lastno odgovornost pri uporabi finančnih sredstev, zadosten delež osnovnih finančnih sredstev, skupno financiranje projektov, prenosljivost sredstev letnega proračuna, zmanjšanje upravne preobremenitve nosilcev dejavnosti na področju raziskav in izobraževanja, ki zavira napredek, spodbude in podporo vrhunskih raziskav z dodatnim dodeljevanjem sredstev na podlagi konkurenčnih prednosti.

1.8

Odbor v skupnih tehnoloških pobudah in tehnoloških platformah vidi pomembne instrumente za doseganje tehničnih inovacij na strateško pomembnih področjih raziskav. Za to so potrebna partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem ter skupni raziskovalni programi, v katere je treba ustrezno vključiti tudi mala in srednje velika podjetja (MSP). Skupnosti znanja in inovacij (Knowledge and Innovation Communities – KIC) Evropskega tehnološkega inštituta ETI, ki so še v nastajanju, naj bi upoštevale pri tem pridobljene izkušnje. Izkušnje iz projektov ERA-Net in CORNET ter grozdov EUREKA lahko prav tako zagotovijo dragocene prispevke.

1.9

Odbor podpira cilj, da se Evropski raziskovalni prostor odpre svetu. Odločilno merilo za to je njegova privlačnost: naloga bo opravljena šele, ko bomo zajezili obžalovanja vreden beg možganov, in sicer ne le s količinskega, temveč tudi s kakovostnega vidika, tj. odhajanje najboljših in najuspešnejših raziskovalcev. Da bi to dosegli, morajo vsi bistveni dejavniki ustrezati zahtevam; ti dejavniki so: raven delovnega mesta, oprema, delovni pogoji, politični okvirni pogoji, možnosti za razvoj in svoboda odločanja, osebni odhodek in družbeno priznanje.

1.10

Odbor podpira metodo odprtega usklajevanja, s katero se ocenjujejo strateški cilji in politike držav članic ter izmenjujejo njihove izkušnje, da bi dosegli skladnost in najboljšo možno evropsko raziskovalno politiko. Nasprotno pa je treba zavrniti podrobno usklajevanje evropskih raziskav po načelu „od zgoraj navzdol“ (top–down), ki bi s ciljem zagotavljanja splošne skladnosti poseglo v same raziskovalne organizacije ali podjetja. Zato nikakor ne sme nastati vtis, da si Komisija prizadeva za centralno vodenje evropskih raziskav. Gre namreč za ravnovesje med okvirom Skupnosti, samostojnostjo držav članic, pa tudi pobudami ter možnostmi ravnanja, ki jih imajo institucije in posamezniki. Samo iz pluralizma metod, pristopov in izbora tem se lahko razvijejo najboljši rezultati, postopki in inovacije.

1.11

Odbor ponavlja svoja dosedanja svarila, da je treba zmanjšati birokracijo. Zato Odbor priporoča, da bi v zeleno knjigo vključili zmanjšanje birokracije kot nadaljnji pomemben politični cilj. To pomeni, da se skupaj z državami članicami in raziskovalnimi organizacijami razvijajo zasnove za poenostavitev in omejitev pretiranega urejanja s predpisi, različnih evropskih, nacionalnih, regionalnih in institucionalnih obveznosti poročanja, postopkov vlaganja zahtevkov, pridobivanja izvedenskih mnenj, ocen in dovoljenj itd., na tisto, kar je res potrebno. Celo razpisi za podporo odličnosti od raziskovalcev zahtevajo, da v birokratske postopke vložijo več časa. Zato je toliko bolj pomembno poiskati primerno rešitev z omejitvijo in poenostavitvijo. Strah pred neustreznim ravnanjem posameznikov ne sme pripeljati do prekomernega urejanja s predpisi in ohromitve vseh.

1.12

Po mnenju Odbora je izredno pomembno, da v organizacijah, ki zagotavljajo finančno podporo, zlasti tudi na Komisiji, pri tem sodelujejo uradniki, ki so se izkazali kot odlični strokovnjaki za področje znanosti in ki zelo dobro ter že dolgo poznajo posamezna strokovna področja, njihove posebnosti in posebne „skupnosti“ (redno krožno zaposlovanje (job-rotation) bi lahko imelo nasprotne učinke).

1.13

Odbor priporoča, naj se Evropski raziskovalni prostor dopolni z evropskim prostorom znanja s ciljem ustvariti evropsko družbo znanja. Za to sta potrebni široka osnovna izobrazba vseh državljanov ter kakovostna dodatna specializacija, ki jo potrebujejo znanstveniki in inženirji. Iz tega izhaja tudi povezava s primernim „upravljanjem znanja“. Raziskave in razvoj se pri ustvarjanju novega znanja opirajo na že obstoječe znanje.

1.14

Odbor priporoča razvoj jasnih in razumljivih predpisov za raznolike instrumente podpore ter usklajevanja raziskav in razvoja v Skupnosti, vključno s skupnim pregledom (in navodili za uporabo) vseh instrumentov ter načinov podpore in usklajevanja ki jih ima Komisija na voljo za doseganje ciljev R&R. Iz pregleda bi moralo biti tudi razvidno, ali je zaradi vse večjega števila teh instrumentov in načinov njihov namen še dovolj jasen, ali se med seboj razlikujejo in ali so tako za možne uporabnike kot tudi za uradnike na Komisiji še vedno pregledni in uporabni ali pa bi jih bilo treba preoblikovati.

1.15

Veliko tem, o katerih govori zelena knjiga, je treba obravnavati posebej. Glede tega vprašanja in nadaljnjih vidikov Odbor opozarja na celotno besedilo mnenja.

2.1

Sporočilo Komisije izhaja iz nedavnih razprav in sprejetja sedaj veljavnega 7. okvirnega programa za raziskave in razvoj (R&R), v zvezi s tem izbranih raziskovalnih tem (t. i. posebnih programov), razpoložljivih instrumentov pa tudi pravil za udeležbo. V sedanjem sporočilu Komisije torej ne gre več za vsebine raziskav, temveč izključno za strateške cilje Evropskega raziskovalnega prostora.

2.2

Po kratkem zgodovinskem pregledu so našteti naloge in cilji Evropskega raziskovalnega prostora, ki so obravnavani, preverjeni in prilagojeni novemu razvoju na podlagi ugotovljenega trenutnega dejanskega stanja. Izhodiščna točka sporočila je pomen evropskih raziskav in razvoja za lizbonsko strategijo, pa tudi vprašanje njihove konkurenčnosti v globalnem okolju.

2.3

Pri tem so kot posebne naloge in cilji poudarjene naslednje točke:

2.4

Povzeti so dosedanji dosežki, iz katerih izhajajo prihodnji ukrepi za utrditev in nadaljnji razvoj Evropskega raziskovalnega prostora. Sedanji okvirni program EU za raziskave je Komisija zasnovala izključno v podporo tem ukrepom; njegova finančna sredstva so se močno povečala, čeprav ne v takšni meri, kot je sprva predlagala Evropska komisija (in kot je priporočil Odbor!). Nove pobude, ki so se začele izvajati skupaj s 7. okvirnim programom (2007-2013), kot je npr. Evropski raziskovalni svet, bodo vplivale na evropsko raziskovalno področje. Tudi prihodnji Evropski tehnološki inštitut bi lahko prispeval k ustvarjanju skupnosti znanja in inovacij na svetovni ravni.

2.5

Hkrati Komisija opozarja na šibke točke, ki jih je treba odpraviti, kot so na primer (v skrajšani obliki) naslednje težave:

2.6

Druge elemente zelene knjige Odbor obravnava v ugotovitvah, ki sledijo v nadaljevanju mnenja.

2.7

Da bi spodbudila široko razpravo na podlagi zelene knjige, je Komisija v njej postavila 35 konkretnih vprašanj. Odgovori, ki jih pri tem pričakuje od Parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij, držav članic pa tudi raziskovalcev in raziskovalnih ustanov, naj bi bili upoštevani v predlogih ukrepov, ki bodo predstavljeni leta 2008. Odgovori na mnoga od teh vprašanj so posredno podani že v 3. točki. Nekatera posebna vprašanja so obravnavana v 4. točki.

3.1

Pomen znanstvene odličnosti. Odbor je večkrat (1) opozoril, da so vrhunski znanstveni in tehnični dosežki ter njihova pretvorba v konkurenčno gospodarsko moč odločilni pogoji, da zavarujemo svojo prihodnost v globalnem okolju in ne ogrozimo evropskega socialnega modela.

Zato je nujno potrebno, da se v Evropi občutno okrepijo dosedanji ukrepi na področju raziskav in razvoja, določijo za to potrebne politične prednostne naloge, izboljšajo potrebni okvirni pogoji in zagotovijo finančne osnove. Pomembna je uporaba načela konkurenčnosti, ki temelji na merilih odličnosti. Odbor je že večkrat izrazil svoje stališče o potrebni državni pomoči (2).

3.2

Evropski notranji trg za raziskave in razvoj. Poleg učinkovitih programov raziskav in razvoja na ravni Skupnosti ter na nacionalnih in industrijski ravni potrebujemo tudi notranji evropski trg za raziskave in razvoj, da bi bolje izkoristili in sprostili potencial, ki ga Evropska skupnost že ima, vendar ga je treba še razvijati – to je Evropski raziskovalni prostor.

3.3

Načelno soglasje. Odbor pozdravlja namen, ki ga je Komisija izrazila v zeleni knjigi, namreč utrditev, okrepitev in razširitev Evropskega raziskovalnega prostora in s tem nadaljevanje razvoja, ki je – gledano v celoti – pozitiven. Odbor poleg tega opaža, da so v zeleni knjigi izraženi tudi pomembni elementi njegovih prejšnjih priporočil (3). Cilji, ki jih je navedla Komisija, so pravilni, predstavljeni predlogi za njihovo uresničitev so primerni in jih je vredno podpreti, vendar bi jih bilo treba dopolniti in v posameznih primerih tudi pojasniti ali popraviti.

3.4.1

„Znanstvena skupnost“ (Scientific Community). Že pred več kot 50 leti je bila ustanovljena Evropska organizacija za jedrske raziskave (4) CERN. Samostojna dejavnost mednarodne „znanstvene skupnosti“, tj. samoorganiziranje vodilnih mednarodnih znanstvenikov (5), je v ta namen prejela vso potrebno podporo najpomembnejših politikov v Evropi. S tem je bil ustanovljen vrhunski evropski laboratorij, katerega financiranje in uporaba bi bila prevelik zalogaj za možnosti oz. pripravljenost posameznih držav. Iz podobnih razlogov so bile pozneje ustanovljene druge nadnacionalne evropske organizacije (6), kot so ECMWF, EMBO, ESRF, ESO, ESA in ILL.

3.4.2

Evropska skupnost. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (pogodba ESAE oziroma Euratom), ki je bila 25. marca 1957 podpisana v Rimu, je ena izmed treh pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti; s tem se je začelo tudi delovanje Skupnosti na področju raziskav in razvoja  (7). Ko je leta 1986 začel veljati 1. okvirni program za raziskave in razvoj, je bil postavljen temelj za splošno raziskovalno politiko Skupnosti, ki presega cilje Euratoma. Evropska politika je v okviru oblikovanja lizbonske strategije leta 2000 s sklepom o Evropskem raziskovalnem prostoru potrdila svoj namen, da ustvari formalni okvir za evropske raziskave. Evropski raziskovalni prostor naj bi hkrati postal simboličen zaščitni znak z utemeljitvijo in ciljem, ki se opirata na lizbonsko strategijo.

3.4.3

Barcelonski cilj. Kot je bilo večkrat poudarjeno, Odbor podpira barcelonski cilj, ki ga je Evropski svet na podlagi lizbonske strategije oblikoval pred petimi leti. Ta cilj predvideva zvišanje skupnih izdatkov Unije za raziskave in razvoj, tako da bi leta 2010 dosegli raven skoraj 3 % BDP. Dve tretjini za to potrebnih naložb bi moralo zagotoviti zasebno gospodarstvo. Toda v skladu z doslej sprejetimi sklepi bo Skupnost prispevala le približno 2 % (torej samo eno petdesetino!) naložb v raziskave in razvoj, ki so predvidene v okviru barcelonskega cilja.

3.5

Politične obveznosti držav članic. Daleč največjo politično obveznost za dosego barcelonskega cilja tako nosijo države članice, gospodarsko pa industrija in zasebno gospodarstvo. Priporočila in pozivi Odbora, ki sledijo, so zato še posebej namenjeni Svetu, Parlamentu in državam članicam, da bi naredili vse, kar je nujno potrebno, in podprli cilje iz zelene knjige, da bi raziskave in razvoj v Evropi zopet ponesli na svetovni vrh, kar bi bil prvi korak na poti do uresničitve barcelonskega cilja, ter da bi sprejeli vse druge za to potrebne ukrepe.

3.6

Izboljšanje uporabe učinka vzvoda finančne podpore Skupnosti za raziskave. Toda tudi finančna podpora Skupnosti je za raziskave zelo pomembna. Ni le združevalna in usklajevalna sila, temveč ima predvsem učinek vzvoda za naložbe držav članic in industrije v raziskave. Zato je treba občutno okrepiti ta učinek, da bi države članice in industrija končno v polni meri in kot je nujno potrebno prispevale k doslej neuresničenemu barcelonskemu cilju. Evropa se mora zavedati svoje tradicije kot vodilne sile na področju raziskav in inovacij ter jo znova oživiti.

3.6.1

Povečanje prispevka Skupnosti. Glede tega je Odbor ugotovil (8), da sprejeti proračun Skupnosti za raziskave in razvoj ne zadošča za izkoristek učinka vzvoda. Zato ponavlja nujno priporočilo, naj se v sklopu revizije proračuna leta 2008 poviša prispevek Skupnosti, ki sedaj znaša precej manj kot 2 %, na vsaj 3 % skupnih izdatkov za raziskave in razvoj. Poleg tega bi bilo treba precejšen del sredstev iz strukturnih skladov nameniti (9) za infrastrukturne ukrepe na področju raziskav in razvoja (10), pa tudi bistveno okrepiti možnosti financiranja s pomočjo Evropske investicijske banke.

3.6.2

Nujnost politične odločitve. Ključni podatki (11), ki jih je nedavno objavila Komisija o trenutnem stanju evropskih raziskav in njihovem financiranju v primerjavi z mednarodnimi konkurenti, potrjujejo, da je treba nujno sprejeti politično odločitev na podlagi zgoraj omenjenega priporočila Odbora. Položaj še dodatno otežuje zelo resna in dolgo podcenjevana energetska in podnebna problematika.

3.7

Kritična masa, združevanje virov in znanja, evropska dodana vrednost. Skupnost bi morala začeti izvajati in financirati predvsem tiste raziskovalne naloge ter projekte večjega pomena za znanstveni in tehnični napredek, ki presegajo pripravljenost ali možnosti posameznih držav članic in njihovo gospodarsko moč ali ki bi s postopkom na ravni Skupnosti in vseevropskim povezovanjem dosegli znatno večje učinke. Tako bi v primerjavi s prizadevanji posameznih držav dosegli znatno dodano vrednost.

3.8

Infrastruktura in vrhunske raziskovalne ustanove. Na mnogih posebej pomembnih raziskovalnih področjih so dragi infrastrukturni ukrepi in velike naprave pogoj za povsem nova spoznanja in tehnični napredek ter v okviru tehničnega razvoja (v predkonkurenčni fazi) omogočajo nove možnosti za izboljšave in inovacije. Zato Odbor cilju razvoja raziskovalnih infrastruktur svetovnega merila, navedenem v zeleni knjigi, pripisuje izjemno velik pomen. Te infrastrukture so poleg tega temelj vrhunskih raziskav, ki jih tudi spodbujajo. Privlačijo najboljše znanstvenike in inženirje na svetu ter tako na viden način služijo nadaljnjemu pomembnemu cilju, ki ga je smiselno podpreti, tj. ustvariti vrhunske raziskovalne ustanove, ki zaščitnemu znaku evropska raziskava in Evropski raziskovalni prostor dajejo ugled.

3.8.1

Seznam ESFRI  (12). V skladu s tem Odbor pozdravlja seznam ESFRI, ki so ga sestavile države članice in Komisija. Seznam je obravnaval in podprl Svet (13). Hkrati opozarja, da bodo poleg prizadevanj držav članic, ki so na prvem mestu, v prihodnje potrebna tudi okrepljena, zanesljiva in dolgoročna prizadevanja Komisije, kajti tukaj se še prav posebej kaže politična volja za izjemne znanstveno-tehnične pionirske dosežke. V skladu s tem Odbor izrecno podpira dosledno upoštevanje načrta („road-map“) ter izdatno finančno udeležbo Skupnosti pri izdelavi in dolgoročnih operativnih stroških teh zmogljivosti. Poudarja pomen ustreznih pogodb, da bi bile te zmogljivosti dostopne in privlačne za partnerje in uporabnike iz celotnega evropskega raziskovalnega prostora, in poleg tega podpira prizadevanja za partnerstva ali sodelovanje zunaj Evrope (14).

3.8.2

Stalnost financiranja. Ravno pri velikih projektih, ki so zaradi velikih naložb začrtani dolgoročno, je še posebej pomembna stalna in zanesljiva finančna podpora, dokler niso doseženi cilji projekta, seveda pod pogojem, da projekt izpolnjuje merila znanstvene odličnosti. Močna nihanja, negotovosti ali celo prekinitve financiranja zlasti na tem področju povzročijo ne samo nesmiselno zapravljanje obsežnih naložb in znanstveno-tehničnega razvojnega dela, temveč tudi uničujejo vzpostavljene mreže, mednarodno sodelovanje in zaupanje v prihodnjo finančno podporo. S tem škodijo tudi evropskemu trgu dela za znanstvenike in inženirje.

3.8.3

Vključitev univerz in inštitutov. Temeljni pogoj za uspeh teh obsežnih naložb v infrastrukturne projekte ter za potrebno osnovno razširitev vrhunskih raziskav je odgovorna udeležba univerzitetnih skupin, inštitutov in raziskovalnih ustanov s sedežem v državah članicah pri razvoju in uporabi ustreznih preskusnih laboratorijev: šele s tem povezovanjem bo nastala celota in se ustvarila evropska dodana vrednost. Zato ga je treba primerno podpreti in zagotoviti primerna sredstva za posebne elemente programa v zvezi s sodelovanjem in zamislimi. Na voljo mora biti tudi dovolj sredstev za potovanja in bivanje na teh lokacijah ter za komunikacijske sisteme in pripomočke. Odbor na tem mestu opozarja tudi na velik pomen spodbujanja mobilnosti.

3.8.4

Neovirana mobilnost. Odbor podpira cilj, da se v Evropskem raziskovalnem prostoru zagotavlja neovirana mobilnost med državami članicami, organizacijami ter zasebnim in javnim sektorjem. Ta ne koristi samo poklicnemu razvoju, izmenjavi znanja in strokovnih izkušenj, temveč tudi širi obzorje, krepi sposobnost presoje in spodbuja kulturno razumevanje. Zaradi tega je treba obvladati oz. odpraviti vse pomanjkljivosti in nepravilne ukrepe, ki preprečujejo neovirano mobilnost. Poleg meddržavnih ovir sodijo sem tudi pomanjkljivo priznavanje/prenos pridobljenih socialnih pravic, npr. tudi davčne obremenitve/težave, povezane z zamenjavo stanovanja ali nepremičnin pri selitvi celotne družine.

3.8.5

Položaj v novih državah članicah. Vsekakor moramo biti pozorni na to, da zaželena notranjeevropska mobilnost pri raziskovalcih iz novih držav članic ne bo povzročila dolgoročnega bega možganov znotraj Evrope, in razviti primerne spodbude. Odbor je že v enem od prejšnjih mnenj opozoril, da je zato posebej pomembna vzpostavitev privlačnih raziskovalnih ustanov tudi v novih državah članicah.

3.9

Spoštovanje Evropskega raziskovalnega prostora. Uspešno in učinkovito mednarodno sodelovanje, še zlasti pri velikih projektih Skupnosti, pri vpletenih vzbudi občutek pripadnosti skupini, kar utrdi spoštovanje evropskega raziskovalnega prostora in simboliko Evrope.

3.10

Samoorganiziranje in konference strokovnjakov. Primer CERN in razvoj evropskih naprav za raziskovanje fuzije dokazujeta voljo in sposobnost „znanstvene skupnosti“, da na lastno pobudo poišče in najde mednarodne partnerje za sodelovanje ter da prepriča vlade tretjih držav, da prispevajo k mednarodnemu financiranju. Pogoj za to so zadostna sredstva za organizacijo posebej pomembnih znanstveno-tehničnih konferenc strokovnjakov v Evropi ter za udeležbo zlasti mladih evropskih znanstvenikov tudi na mednarodnih konferencah.

3.10.1

Znanstveno-tehnične družbe – organizacije civilne družbe. Konference strokovnjakov so osnovni forum, na katerem se objavljajo in ocenjujejo rezultati, izmenjujejo znanje in misli ter postavljajo temelji za sodelovanje in razvoj novih ali izboljšanih zasnov. Tovrstne konference praviloma organizirajo ustrezne znanstveno-tehnične strokovne družbe (15) kot tipične organizacije civilne družbe. Odbor meni, da je treba delu teh družb posvetiti več pozornosti in priznanja, prav tako pa je treba bolj izkoristiti in podpirati njihova prizadevanja za širjenje znanja, ocenjevanje rezultatov in usklajevanje raziskav.

3.11

Okvirni programi. Po mnenju Odbora sta okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj ter okvirni program Evropske skupnosti za atomsko energijo temeljna instrumenta Skupnosti za uresničitev Evropskega raziskovalnega prostora.

Pomembne spodbude za usklajeno sodelovanje (glej točko 3.13) izhajajo zlasti iz elementov programov v zvezi s sodelovanjem in ljudmi ter s tem povezanih ukrepov podpore ter tako dopolnjujejo elemente programa v zvezi z infrastrukturo in zamislimi. Zaradi tega je njihovo ustrezno izvajanje bistven dejavnik čezmejnega oblikovanja identitete evropskih raziskav in Evropskega raziskovalnega prostora, ki ustvarja sinergijo.

3.11.1

Temeljne raziskave in uporaba. Poudariti je treba jasno vključitev temeljnih raziskav in priznavanje njihovega odločilnega pomena za napredek in inovacije. To ustvarja tudi potrebno uravnoteženost med predvidenim financiranjem temeljnih raziskav na eni ter uporabnih raziskav in raziskav izdelkov in procesov na drugi strani. Kot je bilo že večkrat poudarjeno (16), ta področja med seboj niso strogo ločena, temveč jih povezujejo medsebojni vplivi: eno je pogoj za obstoj drugega.

3.11.2

Skupne tehnološke pobude, tehnološke platforme in ETI. Odbor poudarja posebno vlogo skupnih tehnoloških pobud in tehnoloških platform. Njihova naloga je, da na strateških področjih raziskav oblikujejo partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem ter omogočajo izvedbo skupnih raziskovalnih programov. Odbor meni, da je treba pri vzpostavitvi skupnosti znanja in inovacij (Knowledge and Innovation Communities, KIC) Evropskega tehnološkega inštituta (ETI) izhajati iz izkušenj, pridobljenih pri tem. Koristne so lahko tudi izkušnje s projekti ERA-NET ter z grozdi EUREKA.

3.11.3

MSP. Izjemno pomembno vlogo pri partnerstvih med zasebnim in javnim sektorjem, pa tudi pri industrijskih partnerstvih, igra ustrezna vključenost malih in srednje velikih podjetij (MSP). Odbor pozdravlja posebna prizadevanja Komisije na tem področju in njeno odločitev, da bo ta prizadevanja nadaljevala. K temu lahko pripomore tudi projekt CORNET (Collective Research Networking) (17), ki se je začel v okviru sheme ERA-NET.

3.11.4

Zaupnost informacij. Prosto razširjanje informacij o novih spoznanjih je sodilo in še vedno sodi med dejavnike uspeha sodobne znanosti (glej tudi točko 4.4.2: Prost dostop). Omejevanje takšnega razširjanja je problematično in je – poleg vidikov intelektualne lastnine – povezano zlasti z vprašanjem, na kateri točki v razvoju novih/inovativnih tehnologij začne načelo zaupnosti zaradi tržne konkurence (18) ovirati uspešno izmenjavo znanja in nadaljnje sodelovanje z in med industrijskimi partnerji. Odbor priporoča poglobljeno obravnavo tega vprašanja, saj je od njega odvisna uspešnost medsebojnega sodelovanja, zlasti med javnim in zasebnim sektorjem.

3.12

Krepitev raziskovalnih ustanov. Odbor podpira posebej pomemben cilj okrepiti raziskovalne ustanove – in tudi njihove nadrejene krovne organizacije – kot pomembne začetnike in nosilce raziskav in razvoja. Tam potekajo usklajevanje, načrtovanje in raziskave; od delovnega ozračja in manevrskega prostora, ki se tam oblikujeta, ter sloga raziskovanja pa sta odvisna sloves in uspeh posamezne raziskovalne organizacije in ustanove. Zato te potrebujejo dolgoročnejše, zanesljivo načrtovanje, ustrezno opremo in primerno svobodo odločanja. Pogoj za to so torej večja lastna odgovornost pri uporabi finančnih sredstev, zanesljiv in dovolj visok delež (ponavadi najmanj 75 do 80 %) javnih finančnih sredstev, skupno financiranje projektov, prenosljivost sredstev letnega proračuna, zmanjšanje upravne preobremenitve za nosilce dejavnosti, spodbude in podpora vrhunskih dosežkov z dovolj dodatnimi, dolgoročno usmerjenimi sredstvi na podlagi konkurenčnih prednosti in uspešnosti.

3.13

Odprto usklajevanje. Bistvene spodbude za vzajemno odprto usklajevanje ter oceno raziskovalnih politik in strateških ciljev držav članic izhajajo iz preverjenih procesov odločanja na evropski ravni, ki se nanašajo na raziskovalnopolitične pobude Komisije, in iz njenih pripravljalnih faz posvetovanja. Odbor meni, da so pomembni in smiselni tudi dodatni usklajevalni in koordinacijski ukrepi z in med državami članicami in regijami za določanje posebnih prednostnih nalog ali infrastrukturnih projektov, da bi tako dosegli večjo skladnost in kar najboljšo možno evropsko raziskovalno politiko. Zato je usklajevanje smiselno tudi pri ustanavljanju evropskih medvladnih raziskovalnih organizacij za velike projekte in projekte na področju infrastrukture (glej točko 3.8). Usklajevanje, ki ga izvaja Komisija, temelji tudi na ukrepih za podporo v okviru 7. okvirnega programa (glej točko 3.11).

3.14

Preprečitev prekomernega usklajevanja. V nasprotju s tem pa je treba zavrniti morebitno namero za podrobno usklajevanje evropskih raziskav po načelu „od zgoraj navzdol“ (top-down), ki je samo sebi namen ali katerega cilj je splošno poenotenje in ki bi poseglo v same raziskovalne organizacije ali podjetja. Takšno usklajevanje bi – npr. z jasnim ciljem preprečiti podvajanje (19) raziskav in razdrobljenost – omejilo potrebno mnogovrstnost raziskovalnih pristopov in metod (glej predvsem točko 4.7.1) in povzročilo odklonilen odnos raziskovalcev, institucij in podjetij, udeleženih pri raziskavah.

Zato nikakor ne sme nastati vtis, da si Komisija prizadeva za centralno vodenje evropskih raziskav. To bi sicer le še dodatno podkrepilo zaskrbljenost državljanov (20) držav članic glede premočne centralizacije v Bruslju. Gre namreč za ravnovesje med okvirom Skupnosti, samostojnostjo in možnostjo odločanja držav članic, pa tudi pobudami ter možnostmi ravnanja, ki jih imajo institucije in posamezniki.

3.14.1

Množičnost metod, pristopov in izbora tem. Samo iz številnih metod, pristopov in izbora tem se lahko razvijejo najboljši rezultati, postopki in inovacije. Množičnost ni tratenje, temveč potrebno sredstvo za optimizacijo in napredek pri iskanju novega znanja in sposobnosti. Po mnenju Odbora se je treba v zvezi s tem pomembnim vprašanjem razmejitve področij odgovornosti posvetovati zlasti z Evropskim raziskovalnim svetom.

3.15

Nadaljnji cilj: zmanjšanje birokracije. Ne glede na to Odbor znova opozarja Komisijo, naj v prihodnjo politično agendo Evropskega raziskovalnega prostora vključi zmanjšanje birokracije kot nadaljnji pomemben cilj. Skupaj z državami članicami in raziskovalnimi organizacijami je treba razviti zasnove za poenostavitev, po potrebi združitev in omejitev pretiranega urejanja s predpisi, različnih evropskih, nacionalnih, regionalnih in institucionalnih obveznosti poročanja, postopkov vlaganja zahtevkov, pridobivanja izvedenskih mnenj, ocen in dovoljenj itd., na tisto, kar je zares potrebno. Raziskovalci morajo celo na razpisih za podporo odličnosti, finančna sredstva ipd., ki jih Odbor podpira, sprva vložiti veliko truda v administrativne in izvedenske postopke. Zato je toliko bolj pomembno z omejitvijo in poenostavitvijo vseh postopkov poiskati zadovoljivo rešitev. Odbor je že (21) opozoril na to, da strah pred napakami ali neustreznim ravnanjem posameznikov ne sme privesti do prekomernega urejanja s predpisi in omejevanja vseh drugih. To v enaki meri velja za način dela organizacij, ki dajejo finančno podporo, in znanstvenikov.

3.16

Privlačen trg dela in boljše poklicne možnosti. Odbor podpira pomemben cilj oblikovati privlačen trg za raziskovalce. Zato je treba pogodbe, plače, socialno varnost in storitve ter spodbujanje družinske povezanosti zasnovati in izboljšati tako, da znanstveniki npr. zaradi prenizkega plačila, zamudnih pogajanj v zvezi s pogodbami ali prevelike negotovosti glede nadaljnjega poklicnega razvoja ne bodo imeli občutka, da se izkorišča njihov idealizem in prišli do zaključka, da se njihova naložba v zelo zahtevno in selektivno izobraževanje ni izplačala, saj se v Evropi ne povrne z uspešno kariero.

3.16.1

Pomanjkljivosti v državah članicah. Na tem področju obstajajo predvsem v državah članicah velike pomanjkljivosti, prav tako pa je ponekod še zmeraj mogoče opaziti razvoj v napačno smer (22). Zato Odbor poziva zlasti države članice in ustrezne socialne partnerje, naj odstranijo te pomanjkljivosti in predvsem tudi mladim znanstvenikom ponudijo privlačne in obetavne poklicne možnosti, ki se lahko primerjajo z drugimi poklicnimi možnostmi za zelo nadarjene akademike. Le tako bo več nadarjenih mladih spet pripravljenih vložiti svojo energijo in čas v ustrezen zahteven in selektiven študij ter tako prispevati k odpravljanju pomanjkanja znanstveno-tehničnih strokovnjakov in visokošolskih absolventov na teh področjih, ki preti Evropi.

3.16.2

Enakopravnost med spoloma. Odbor poudarja svoje zavzemanje za enake možnosti in enako obravnavo obeh spolov. Potrebujemo najbolj nadarjene posameznike obeh spolov – štejejo le znanje in dosežki. (Izrazi „znanstvenik“, „raziskovalec“ in „inženir“ sta v tem besedilu uporabljena za oba spola.)

3.16.3

Mobilnost med ustanovami, strokami, sektorji in državami. Odbor podpira tudi cilj občutnega izboljšanja mobilnosti med ustanovami, strokami, sektorji in državami, ki je naveden v zeleni knjigi. Na eni strani opozarja na zgoraj našteta priporočila, na drugi pa na svoje prejšnje priporočilo glede privlačnega sistema štipendiranja (študijski dopust) za izmenjavo kadrov med univerzitetnimi krogi in industrijo.

3.16.4

Družinska povezanost. Odbor je že večkrat opozoril na enega pomembnejših vidikov spodbujanja mobilnosti, in sicer omogočanje in spodbujanje družinske povezanosti. Ta se nanaša predvsem na zaposlitev zakonskega partnerja (npr. „dual career couples“ – zaposlenost obeh partnerjev), primerne šole za otroke, podporo pri zamenjavi stanovanja oz. nepremičnine (povračilo stroškov, davkov) itd.

3.17

Odprtje Evropskega raziskovalnega prostora svetu. V zeleni knjigi je kot posebej pomemben cilj navedeno tudi odprtje Evropskega raziskovalnega prostora svetu. Odbor se s tem v celoti strinja. Od dejanske izpolnitve tega cilja je namreč v veliki meri odvisen tudi uspeh lizbonske strategije.

3.17.1

Odločilno merilo je privlačnost. Če pustimo formalni in že večkrat uresničeni vidik načelnega odprtja svetu ob strani, je odločilno merilo nedvomno privlačnost Evropskega raziskovalnega prostora: prvi korak na poti do cilja so vabila mednarodnim vrhunskim raziskovalcem, nato je treba doseči, da bodo dejansko prišli, pri evropskih znanstvenikih, ki delajo zunaj Evrope, pa je treba doseči, da se bodo pozneje tudi vrnili v Evropo.

3.17.2

Preprečevanje bega možganov. Šele ko bomo zajezili sedanji res obžalovanja vreden beg možganov, ne samo v smislu množičnosti, ampak tudi glede na kakovost – torej izseljevanje svetovno najboljših in najuspešnejših inženirjev in znanstvenikov – bo ta naloga opravljena. Da bi to dosegli, morajo vsi bistveni dejavniki ustrezati zahtevam; ti dejavniki so: raven delovnega mesta, oprema, delovni pogoji, zanesljivi okvirni pogoji, možnosti za razvoj in manevrski prostor, osebni odhodek (vključno s socialnimi storitvami) in družbeno priznanje.

3.18

Nadaljevanje prvih uspehov. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki jih je še najti, in nalogam, ki jih bo še treba opraviti, Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da so dosedanja prizadevanja evropske raziskovalne politike v zvezi z Evropskim raziskovalnim prostorom obrodila prve sadove in se razvijajo v pravo smer. Zato je pomembno nadaljevati začrtani razvoj s še naprej hitro rastočim potencialom Evrope za raziskave in razvoj, s politiko financiranja, ki bo usmerjena v konkurenco, z mrežnim povezovanjem in z njim povezanim učinkom vključevanja ter zlasti z oblikovanjem privlačnih in zanesljivih okvirnih pogojev in poklicnih možnosti – brez pretiranega urejanja s predpisi in centralizacije. Evropski raziskovalni prostor mora postati pojem, ki ga bodo cenili po vsem svetu.

3.19

Evropski prostor znanja. Odbor je že večkrat poudaril, da mora Evropski raziskovalni prostor dopolniti še „evropski prostor znanja“ (23). Glavni razlog za to je cilj vzpostaviti evropsko skupnost znanja. V ta namen je treba vsem državljanom zagotoviti osnovno izobrazbo, znanstvenikom in inženirjem pa kakovostno specializacijo, ki jo potrebujejo. Pri tem ima velik pomen tudi vseživljenjsko in avtodidaktično učenje. Ker to mnenje predvsem obravnava Evropski raziskovalni prostor, je treba opozoriti tudi na potrebo po primernem „upravljanju znanja“, ki mora zagotoviti dokumentacijo, urejanje, širjenje, dostopnost in ohranjanje pridobljenega znanja. Raziskave in razvoj se pri ustvarjanju novega znanja opirajo na že obstoječe znanje.

3.19.1

Upravljanje znanja in tehnika. Upravljanje znanja je pomembno tudi za zagotovitev optimalne in varne uporabe (24) tehničnih postopkov, zmanjšanje tveganja in preprečitev ogrožanja prebivalstva. V ta namen mora Komisija v sodelovanju z ustreznimi mednarodnimi organizacijami tudi v prihodnje sprejemati ustrezne pobude in podpirati potrebne raziskovalne programe.

3.19.2

Učbeniki in pregledna dela. Kakovostni učbeniki, pregledna dela in priročniki igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju, pojasnjevanju in razvrščanju znanja, hkrati pa zagotavljajo kakovostno izobrazbo. Pisanje tovrstnih del zahteva izkušnje, trud in čas, zato mora biti avtor oproščen opravljanja drugih nalog. Odbor priporoča, da se ta dejavnost vključi v seznam nalog, ki jih je treba finančno podpirati, saj to težavno delo avtorjem ponavadi ne prinaša komercialnega dobička.

4.1

Vprašanja 1 do 3: elementi vizije evropskega raziskovalnega prostora. Osnovni pogoj je nedvomno odprtost družbe, ki se mora zavedati bistvenega pomena raziskav in razvoja za blaginjo, konkurenčnost, napredek in kulturo. Pomembna je tudi zadostna komunikacija med različnimi znanstvenimi disciplinami, zlasti med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi, vključno s prizadevanji za sporazum o metodoloških načelih. To je tudi pogoj za zagotovitev potrebnih okvirnih pogojev na vseh ravneh politike in določitev prednostnih nalog. Komisija in države članice lahko prek simpozijev in konferenc v še večji meri kot doslej spodbujajo izmenjavo izkušenj med znanstveno skupnostjo in civilno družbo na splošno ter seznanjajo z Evropskim raziskovalnim prostorom. Pomembno vlogo pri tem morajo prevzeti tudi mediji, pri čemer je treba poudariti obveščanje in ne oblikovanje mnenja. Odbor podpira prizadevanja Komisije v zvezi z javno razpravo in nadaljnjimi koraki.

4.2

Vprašanji 8 in 10: doktorandi. Začne se že pri mladih znanstvenikih s priznano univerzitetno diplomo, torej doktorandih. To niso študentje ali pripravniki (25), temveč pomembni nosilci dejavnosti raziskovanja in učenja. Raziskovanje in poučevanje samo ter pregledovanje in pripravljanje literature, udeležba na konferencah, seminarjih in t. i. „poletnih šolah“ so najboljša oblika nadaljnje izobrazbe, vendar je treba takšno sodelovanje tudi izrecno podpreti in omogočiti. Lastne pobude in samostojnost je treba omogočati, spodbujati in nagrajevati, saj ne nastajajo v okviru šolanja.

4.3

Vprašanje 12 in naslednja: ETI in njegove posamezne „skupnosti znanja in inovacij“ morajo začeti delovati; iz njih se je treba začeti učiti.

4.3.1

Vprašanje 18: najprej je treba pridobivati izkušnje s posameznimi primeri. Pojasniti je treba vprašanja tveganja in odgovornosti, na primer pri odstopu partnerja.

4.3.2

Vprašanje 19: najprej je treba upoštevati izkušnje z že obstoječimi „virtualnimi inštituti“ raziskovalnih organizacij v državah članicah, sicer: od spodaj navzgor (bottom-up)!

4.3.3

Vprašanje 20 (i): glede tega vprašanja je treba zbrati predloge vpletenih institucij.

4.3.4

Vprašanje 20 (ii): Ne sme biti meril, ki so objektivno merljiva. Glede tega ima Odbor velike zadržke. Obstaja namreč bojazen, da bi bila v ospredju količinska merila, ki so „objektivno merljiva“, česar pri raziskovanju tako rekoč ni (26). Morda so koristna pri razvoju izdelkov, pri raziskovanju pa bi podpirala kratkotrajnost in površnost (akviziterska prodaja). Celo inštituti za industrijske raziskave imajo manevrski prostor za dolgoročne in temeljne raziskave, katerih pomembnost dokazujejo prav najuspešnejše ustanove (27), ki pa jih s strogo predpisanimi postopki presoje, pretežno oprtimi na „količinsko merljivih“ merilih ni mogoče preprosto utemeljiti. Poleg tega Odbor opozarja na ustrezne izjave v predhodnih mnenjih (28).

4.4

Vprašanje 21: izmenjava znanja – neobdelani podatki. To vprašanje je težko in kočljivo. V glavnem gre za neobdelane podatke. (Na kateri točki verige nastanejo „neobdelani podatki“?) Njihovo pravilnost mora začetni izvajalec poskusa pogosto še preveriti ali oceniti. S tem je povezano tudi medsebojno zaupanje med posameznimi raziskovalci (29). Potek poskusov in medosebnih odnosov (sposobnost timskega dela, konkurenca, prednost itd.) med raziskovalci vprašanje ne obravnava. Koristne so spodbude k neposredni izmenjavi znanja. Ključna je možnost ponovitve rezultatov. Predpisi, izdani na višji, zlasti na evropski ravni, niso priporočljivi; po potrebi bi bila smiselna priporočila o najkrajšem možnem obdobju hranjenja „neobdelanih podatkov“ in glede vprašanja, kdo je za to odgovoren. Ne glede na to (glej tudi poglavje 3.19.1) se zastavlja vprašanje splošnega „upravljanja znanja“, zlasti za preprečitev njegove izgube. Po potrebi bi se s tem vprašanjem moral ukvarjati Evropski raziskovalni svet.

4.4.1

Še enkrat vprašanje 21: otežen dostop do informacij in njihova izmenjava. Ta sklop vprašanj obravnava dodatno težavo, to je neoviran in hiter dostop do informacij, že objavljenih v strokovnih revijah znanstvenih založb. Zaradi sedanje razlage varstva avtorskih pravic ni več brezplačno dostopnih spletnih knjižnic, elektronskih kopij pa ni več dovoljeno pošiljati. Hiter dostop do zbirk pomembne znanstveno-tehnične literature je zato močno omejen, kar zelo ovira znanstveno izmenjavo in napredek.

4.4.2

Prost dostop. Zato Odbor toliko bolj spodbuja Komisijo, naj se posveti temu vprašanju in poišče nove, boljše rešitve. Ena od možnosti bi bili informacijski sistemi s „prostim dostopom“ (30), na primer v priznanih prosto dostopnih strokovnih revijah s strokovno revizijo (več o tem tudi spodaj).

4.4.3

Vprašanje 23: odlog za novosti. Glede tega se je Odbor že večkrat izrekel za odlog za novosti, da bi ublažil nasprotje med „čimprejšnjo objavo“ (raziskovalce se ocenjuje po njihovih objavah) in „željo kot prvi prijaviti patent“.

4.5

Vprašanja 25 do 29: optimizacija raziskovalnih programov in prednostnih nalog. Na splošno bi se bilo treba opreti na dosedanje izkušnje s shemo ERA-NET.

4.5.1

Vprašanje 25: načela za vrednotenje. Vprašanje skupnih načel – mišljena so bržkone poenotena načela – za strokovno revizijo, zagotavljanje kakovosti in ocenjevanje obravnava zahtevno temo, ker po eni strani ni popolnega postopka presoje, ampak obstajajo le boljši ali nekoliko slabši postopki, po drugi strani pa različne raziskovalne organizacije vsaj v podrobnostih ravnajo različno, zato je treba kot merilo upoštevati (relativni) uspeh različnih načinov postopanja. Zato ima Odbor tudi na tem mestu načeloma zadržke glede načrtovanega poenotenja. Sicer je strokovna revizija nedvomno najboljši postopek (31), toda njegova kakovost in učinkovitost sta močno odvisni od podrobnosti (32). Predvsem se je treba izogibati površnosti, ki se pri sedanjem pogosto vsiljenem, trajnem ali večkratnem vrednotenju zlahka pojavi. Zato velja načelo, da je treba redkeje ocenjevati, zato pa natančno.

4.5.2

Še enkrat vprašanje 25, vendar ne izključno: kvalificirani uradniki. Zlasti je nujno potrebno, da v organizacijah, ki zagotavljajo finančno podporo, torej tudi v Komisiji, sodelujejo uradniki, ki so se izkazali kot odlični strokovnjaki, ki že dolgo in zelo dobro poznajo posamezno strokovno področje, njegove posebnosti, strokovnjake in skupnosti – tudi zaradi svoje predhodne raziskovalne dejavnosti (redno krožno zaposlovanje bi lahko imelo nasprotne učinke). Tudi tukaj velja, da strah pred napakami ali neustreznim ravnanjem posameznikov ne sme privesti do pretiranega urejanja s predpisi ali omejevanja vseh. Pri tem bi se bilo treba zgledovati po posebej uspešnih raziskovalnih organizacijah.

4.5.3

Vprašanje 26: poenostavitev. Cilj nadaljnje poenostavitve ustreznih pravil in postopkov in s tem razbremenitve raziskovalcev glede preobilice administracije itd. je bil že večkrat naveden. Odbor se vsekakor zaveda, da je splošno zagovarjanje množičnosti in pristopa od spodaj navzgor (bottom-up) v nasprotju z zahtevo po poenostavitvi in odpravi prekomerne birokracije. Zato podpira usklajeno ravnanje in skupno vrednotenje (glej tudi točko 3.15) vseh tistih dejavnosti, pri katerih Skupnost v odločilni meri sodeluje ali bo sodelovala s programi podpore. Pri izbiri postopkov vrednotenja bi bilo treba upoštevati Evropski raziskovalni svet.

4.5.4

Vprašanje 29: sodelovanje v medvladnih raziskovalnih organizacijah. Pojem „sodelovanja“ je treba natančneje opredeliti. Smiselno se zdi članstvo v svetovalnih, pri sofinanciranju Skupnosti seveda tudi v ustreznih nadzornih odborih. Nasprotno pa se odločno odsvetuje članstvo v neposrednih izvršilnih organih.

4.6

Vprašanji 30 in 31: odpiranje v svet: mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije. Odbor popolnoma podpira raziskovalnopolitični cilj. V zvezi z instrumenti je treba razlikovati med programi, za katere so potrebne velike naprave, kot na primer pospeševalnik, fuzijska naprava, satelit, vetrni kanal itd. in na drugi strani programi, ki so porazdeljeni na več centrov ali naprav. Pretežno je treba upoštevati že obstoječe primere in izkušnje, vendar pri posploševanju obstaja nevarnost, da se ne bi upoštevalo različnosti posameznih primerov. Na splošno je Odbor mnenja, da v ta namen že obstajajo delujoči mehanizmi oz. precedenčni primeri, tako da ni prave potrebe po dodatnih instrumentih.

4.7

Splošna ugotovitev k zastavljenim vprašanjem. Vprašanja Komisije ustvarjajo vtis, da Komisija zmeraj išče splošne predpise, ki bi potem veljali za vse posamezne primere. Glede takšnega namena pa ima Odbor močne zadržke (glej tudi 3.14.1).

4.7.1

Namesto poenotenja manevrski prostor in pristop „od spodaj navzgor“. Vsa prizadevanja za preveliko poenotenje je treba zavrniti. Poenotenje je namreč ovira pri tem, da bi z različnimi konkurenčnimi postopki ravnanja, metodami in kulturnimi pristopi – kar je pri pristopu „od spodaj navzgor“ načeloma mogoče – najprej vsakič empirično določili najboljši način ravnanja („best practices“) in pri tem izrabili prednost evolucijskega razvoja. Le tako se lahko pokaže, kateri postopek je posebno uspešen in si zasluži nadaljnjo podporo ter se lahko uporabi kot zgled za druge.

4.7.2

Obstoječi mehanizmi zadoščajo. Obstoječi mehanizmi tako na politični kot tudi na programski in projektni ravni že nudijo zadosten in razumen manevrski prostor. V danem trenutku in obsegu se nadaljnje ukrepe in predpise lahko naknadno uvede ali prilagodi le, če za to obstaja dobro utemeljena posebna potreba.

4.8

Dosedanji instrumenti Skupnosti za podporo in usklajevanje. Odbor priporoča razvoj splošnih, jasnih in razumljivih predpisov za raznolike instrumente podpore ter usklajevanja raziskav in razvoja v Skupnosti. Koristno bi bilo, če bi Komisija pripravila pregled in opis, torej razumljiva navodila za uporabo vseh instrumentov in oblik podpore in usklajevanja, ki so ji na voljo. Iz tega bi bilo tudi razvidno, ali je namen teh instrumentov in oblik podpore zaradi vse večjega števila še dovolj jasen, ali se med seboj razlikujejo in ali so tudi za možne uporabnike kot tudi same uradnike Komisije pregledni in uporabni ali pa jih je treba zaradi jasnosti predelati.

ILL

:

Inštitut Laue-Langevin

ECMWF

:

Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi

ESRF

:

Evropski sinhrotronski pospeševalniki

ESO

:

Evropski južni observatorij

EMBO

:

Evropska organizacija za molekularno biologijo

ESA

:

Evropska vesoljska agencija

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/11

1.1

Farmacevtska industrija upravičeno velja za ključni strateški sektor, njeni izdelki pa so bistvenega pomena za zdravje in dobro počutje evropskih državljanov. Pomembna je tudi z vidika zaposlovanja.

1.2

Glede na to dejstvo in ob upoštevanju zmanjšanja farmacevtskih raziskav v Evropi je predlog za ustanovitev skupnega podjetja za pobudo za inovativna zdravila (skupnega podjetja) še posebej upravičen. Odbor pozdravlja in odobrava ta sklep predvsem zato, ker pomeni resnično sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem.

1.3

Ključni vidiki, na katere bi se morale osredotočiti naloge skupnega podjetja, so predvsem:

1.4

EESO pozdravlja široko posvetovanje pred pripravo obravnavane uredbe in odobrava napovedano letno predstavitev poročila o rezultatih skupnega podjetja. V nasprotju s tem pa obžaluje, da delovanje in rezultati nekdanjih evropskih tehnoloških platform niso bili natančno ocenjeni.

1.5

Odbor meni, da bi bilo treba zaradi številnih virov financiranja in precejšnjega prispevka sredstev Skupnosti bolje opredeliti uporabo in dodeljevanje končnih izdelkov raziskav, predvsem v zvezi z intelektualno lastnino in vprašanjem patentov.

1.6

EESO meni, da bi bilo treba razmisliti o mehanizmih, ki bi spodbudili donos evropskih naložb. Zaželeno bi bilo tudi zagotoviti, da se dobički, ki nastanejo na podlagi raziskav, namenijo naložbam na območju Skupnosti.

2.1

Cilj predloga obravnavane uredbe je oblikovati prva javno-zasebna partnerstva na področju raziskav in razvoja. Predlog opredeljuje eno od prvih dveh skupnih tehnoloških pobud, ki se nanaša na inovativna zdravila (1).

2.2

Namen skupnih tehnoloških pobud je v celoti ali delno omogočiti industriji, raziskovalnim organom, državam članicam in Komisiji združiti sredstva, namenjena usmerjenim raziskovalnim programom.

2.3

Medtem ko se javna finančna sredstva običajno dodeljujejo po posameznih projektih, so skupne tehnološke pobude namenjene obsežnim raziskovalnim programom s skupnimi strateškimi raziskovalnimi cilji. Ta nov pristop bi moral po pričakovanjih ustvariti kritično maso za evropske raziskave in inovacije, okrepiti znanstveno skupnost na ključnih strateških področjih in uskladiti financiranje projektov, da bi lahko rezultate raziskav hitreje uporabili v praksi. Skupne tehnološke pobude so namenjene za področja, na katerih sedanji instrumenti niso niti dovolj obsežni niti dovolj hitri za ohranjanje Evrope na čelu svetovne konkurence. Gre za področja, na katerih ima lahko nacionalno, evropsko in zasebno financiranje precejšnjo dodano vrednost, predvsem s spodbujanjem večjega zasebnega vlaganja v raziskave in razvoj.

2.4

Cilj skupne tehnološke pobude za inovativna zdravila je podpirati razvoj novih znanj, novih instrumentov in novih metod, ki omogočajo hitrejšo oskrbo z učinkovitejšimi in zanesljivejšimi zdravili.

2.5

Z inovativnim načinom financiranja bi morala skupna tehnološka pobuda za inovativna zdravila prispevati k okrepitvi prenosa znanja med univerzami in podjetji ter spodbujati sodelovanje MSP v evropskih raziskavah.

3.1

V zadnjih 10 do 15 letih so farmacevtske raziskave v Evropi postopoma potonile v ozadje. V ZDA so se naložbe v razvoj in raziskovanje od leta 1990 do 2005 pomnožile s faktorjem 4,6, v Evropi pa je bil ta faktor le 2,8. Podjetja vedno bolj selijo svoje najbolj napredne raziskovalne enote v države zunaj Evropske unije, predvsem v ZDA, zadnje čase pa tudi v Azijo.

3.1.1

Ta situacija lahko zelo slabo vpliva na evropsko konkurenčnost, saj so inovacije in najnovejše tehnologije eden od ključnih elementov dolgoročne gospodarske rasti. To je eden od glavnih razlogov za pobudo o oblikovanju skupne tehnološke pobude za inovativna zdravila.

3.2

Medtem ko vlade oblikujejo dejavnosti na nacionalni ravni, ima industrija svetovno vizijo. Velike države, kot so ZDA in Kitajska, imajo enotno strategijo naložb, ki omogoča podjetjem boljše načrtovanje in privabljanje virov. V Evropi nacionalne uprave ne usklajujejo naložb v raziskave in razvoj, zato morajo farmacevtska podjetja porabiti sredstva za prilagajanje svojih dejavnosti lokalnim razmeram.

3.3

Z zakonodajnim ukrepom na ravni Skupnosti lahko oblikujemo usmerjen in usklajen program za raziskave in razvoj, ki bi lahko uporabil vse vire naložb v raziskave in razvoj (javne in zasebne) na evropski ravni in tako ustvaril ugodnejše okolje za Evropsko unijo. To je cilj obravnavane uredbe.

4.1

Predlog uredbe o ustanovitvi skupnega podjetja za pobudo za inovativna zdravila [COM(2007) 241] je nastal na podlagi določb 7. okvirnega programa, sprejetega z odločbo št. 1982/2006/ES. Odločba predvideva prispevek Skupnosti za oblikovanje dolgoročnih javno-zasebnih partnerstev na evropski ravni na področju raziskav.

4.2

Ta partnerstva se izvajajo v obliki skupnih tehnoloških pobud in izhajajo iz dejavnosti nekdanjih evropskih tehnoloških platform.

4.3

Svet je v odločbi št. 971/2006/ES o posebnem programu Sodelovanje poudaril potrebo po vzpostavitvi javno-zasebnih partnerstev in opredelil šest področij, na katerih bi oblikovanje skupnih tehnoloških pobud lahko spodbudilo evropske raziskave. Ta področja so:

4.4

V okviru te splošne strategije uredba v obravnavanem predlogu COM(2007) 241 predvideva izvajanje skupne tehnološke pobude za inovativna zdravila z ustanovitvijo skupnega podjetja za pobudo za inovativna zdravila.

4.5

V skladu s cilji Komisije bi ustanovitev skupnega podjetja za inovativna zdravila morala spodbujati sodelovanje akterjev, ki danes ne morejo izvajati kompleksnih in dragih raziskovalnih programov (univerze, mala in srednje velika podjetja, klinični centri, javne oblasti itd.).

4.6

Skupno podjetje za inovativna zdravila bo ustanovljeno v obliki skupnega podjetja. Ustanovni član bo Evropska skupnost, ki jo zastopata Komisija in Evropska zveza združenj farmacevtske industrije (European Federation of Pharmaceutical Industries, EFPIA). Delovalo bo kot organ Skupnosti na podlagi uredbe Sveta v skladu s členom 171 Pogodbe. Podjetju se bodo lahko pridružile države članice in države, ki sodelujejo v sedmem okvirnem programu, in vsaka pravna oseba, dejavna na področju raziskav in razvoja, pod pogojem, da prispeva finančna sredstva.

4.7

Proračun programa bo znašal 2 milijardi EUR za obdobje sedmih let in bo enakomerno razdeljen med Komisijo (sredstva sedmega okvirnega programa v skladu z določbami člena 54 Uredbe Sveta št. 1605/2002) in podjetji, ki so polnopravni člani Zveze EFPIA in ki bodo zagotavljala predvsem osebje, opremo, potrošne dobrine itd.

4.8

Skupno podjetje za inovativna zdravila bo podpiralo raziskovalne dejavnosti, ki se izvajajo v državah članicah in državah, pridruženih k sedmemu okvirnemu programu. Prispevek Skupnosti v višini milijarde EUR bo namenjen izključno malim in srednje velikim podjetjem ter univerzam za raziskave, ki se lahko uporabljajo na farmacevtskem področju. Velika podjetja, ki bodo sodelovala v programu, bodo prispevala enak delež sredstev s kritjem svojega dela raziskav ter z vključitvijo MSP in univerz v te raziskave.

4.9

Skupno podjetje bo mednarodna organizacija s pravno osebo v smislu člena 2 Direktive 2004/17/ES in člena 15 Direktive 2004/18/ES; sedež bo imelo v Bruslju, delovalo pa bo do decembra 2017, razen če bo Svet podaljšal obdobje njegovega delovanja.

5.1

Kot navaja poročilo Ustvarjanje inovativne Evrope, farmacevtska industrija upravičeno velja za ključni strateški sektor, njeni izdelki pa so bistvenega pomena za zdravje in dobro počutje evropskih državljanov. Racionalna in pravilna uporaba farmacevtskih izdelkov na splošno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja.

5.2

Farmacevtska industrija poleg tega v Evropi prispeva precejšen delež delovnih mest. Leta 2004 je bilo v tem sektorju zaposlenih 612 000 oseb, od tega 103 000 visoko usposobljenih v sektorju znanstvenih raziskav.

5.3

Ustanovitev skupnega podjetja za inovativna zdravila upravičuje zlasti jasna potreba, da se je treba soočiti z upadanjem farmacevtskih raziskav v Evropi in ta trend obrniti v nasprotno smer. Na to je Komisija opozorila že v sporočilu z dne 1. julija 2003 z naslovom Močnejša farmacevtska industrija s sedežem v Evropi v korist bolnika – poziv k ukrepanju.

5.4

Za uresničenje tega je nujno spremeniti običajne oblike dvostranskega sodelovanja. Danes je potreben nov pristop na evropski ravni, ki bo omogočal sodelovanje univerz, sodelujočih MSP in javnih organizacij s farmacevtskim sektorjem v povezavi s finančnimi določbami sedmega okvirnega programa.

5.5

Ključni vidiki, na katere bi se morale osredotočiti naloge skupnega podjetja, so naslednji:

6.1

EESO pozdravlja široko posvetovanje pred pripravo obravnavane uredbe in podpira uvedbo programov usposabljanj, da se v sektorju, ki je ključen za evropsko gospodarstvo in kakovost življenja državljanov, zagotovi potrebna raven usposobljenosti.

6.2

Skupne tehnološke pobude izhajajo, kot navedeno v točki 4.2, iz dejavnosti nekdanjih evropskih tehnoloških platform, ki pa so redko izpolnile svoj cilj, tj. doseči strateški vzpon raziskav v Evropi. Oblikovanje skupnih tehnoloških pobud temelji na tem priznanju delnega neuspeha vloge evropskih tehnoloških platform, ki je bila predvsem podati ključen prispevek k industriji na področju konkurenčnosti.

6.2.1

EESO pri tem v sporočilu Komisije pogreša bolj podroben opis že opravljenega dela evropskih tehnoloških platform; sporočilo ne navaja nobene ocene, pridobljenih rezultatov ali bibliografske reference.

6.2.2

Odbor zaradi tega v zvezi s skupnimi tehnološkimi pobudami odobrava napoved za letno predstavitev poročila o rezultatih in doseženem napredku.

6.3

EESO kljub temu pozitivno ocenjuje ustanovitev skupnega podjetja za pobudo za inovativna zdravila. Splošno gledano vsebuje ustanovitev podjetja ključne elemente, potrebne za oživitev farmacevtskih raziskav v Evropi, saj vključuje resnično partnerstvo javnega in zasebnega sektorja. Pobuda je v skladu s cilji lizbonske strategije, ki določajo naložbe v raziskave in razvoj v višini 3 % BDP, od česar mora dve tretjini sredstev zagotoviti zasebni sektor.

6.3.1

Odbor kljub temu meni, da bi bilo treba zaradi številnih virov financiranja in precejšnjega prispevka sredstev Skupnosti bolje definirati uporabo in dodeljevanje končnih izdelkov raziskav. Vprašanje patentov in intelektualne lastnine, kot je definirana v uredbi in njeni prilogi, ki navaja le načela, bi zato moralo biti bolj natančno in izrecno izraženo, saj se lahko izkaže za eno od kočljivih ovir pri uspešnem izvajanju skupne pobude za inovativna zdravila.

6.3.2

Večina velikih industrijskih farmacevtskih družb, dejavnih v Evropi, ima svetovno razsežnost. Tudi tukaj bi bilo zaradi močnega financiranja Skupnosti treba razmisliti o mehanizmih, ki bi spodbudili donos evropskih naložb. S tega vidika bi lahko uredba določala, da morajo vse faze raziskav in proizvodnja molekul, ki izhajajo iz teh raziskav, potekati na območju Evropske unije. Pri tem je treba paziti, da to ne bo ovira za uporabo inovativnih zdravil v državah zunaj EU. S temi določbami bi bilo zaželeno zagotoviti tudi, da se dobički, ki nastanejo na podlagi raziskav, namenijo naložbam na območju Skupnosti.

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/15

1.1

EESO na splošno odobrava strategijo Komisije. Po njegovem mnenju je spodbuditev naložb v raziskave in razvoj ustrezno sredstvo, da se evropskim podjetjem ponudi zanesljiv referenčni okvir, in sicer z novim instrumentom, ki bi omogočil odpravo trenutne razdrobljenosti financiranja Skupnosti in preprečil neenakomerno porazdelitev programov, ki skoraj onemogočata oceno doseženih rezultatov.

1.2

Odbor se strinja z napovedanim načrtom, da se letno predstavijo rezultati podjetja ARTEMIS. Vendar pa Odbor obžaluje, da ni podrobne ocene delovanja in doseženih rezultatov nekdanjih evropskih tehnoloških platform.

1.3

Po mnenju Odbora je skupno podjetje ARTEMIS, ki temelji na javno-zasebnem partnerstvu, podlaga za oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora in pomemben prispevek h konkurenčnosti evropskih podjetij.

1.4

EESO podpira obravnavani predlog in poudarja pomen inovativne strategije, predlagane na področju naložb, ki omogoča združitev sredstev Skupnosti, podjetij, različnih držav članic in struktur na področju raziskav in razvoja, ki pri tem sodelujejo.

1.5

V zvezi s tem inovativnim mehanizmom sodelovanja, ki se lahko pri uporabi nastalih proizvodov raziskav izkaže za zapletenega, EESO pozdravlja pomen in podrobno opredelitev intelektualne lastnine v členu 24 uredbe o skupnem podjetju.

1.6

Odbor meni, da je nujno naslednje:

2.1

Namen obravnavanega predloga uredbe Sveta je vzpostaviti prva evropska javno-zasebna partnerstva na področju raziskav in razvoja. V predlogu je opredeljena ena od prvih dveh skupnih tehnoloških pobud (JTI), ki obravnava vgrajene računalniške sisteme (1).

2.2

Splošni namen skupnih tehnoloških pobud je omogočiti industriji, raziskovalnim ustanovam, državam članicam in Komisiji, da v celoti ali deloma združijo svoja sredstva za ciljno usmerjene raziskovalne programe.

2.3

V nasprotju s tradicionalno strategijo, v skladu s katero se javno financirajo posamezni projekti, so skupne tehnološke pobude namenjene obširnim raziskovalnim programom, ki imajo skupne strateške raziskovalne cilje. Ta nov pristop bi moral ustvariti kritično maso za evropske raziskave in inovacije, utrditi znanstveno skupnost na glavnih strateških področjih in uskladiti financiranje projektov, da se bodo lahko rezultati raziskav hitreje izkoristili.

2.4

Predlog določa pravni okvir za ustanovitev podjetja ARTEMIS, skupne tehnološke pobude o vgrajenih računalniških sistemih.

2.5

Skupna tehnološka pobuda ARTEMIS vključuje nevidne računalnike (vgrajene sisteme), ki omogočajo delovanje številnih naprav, avtomobilov, letal, telefonov, energetskih omrežij in številnih gospodinjskih aparatov, kot so pralni stroji, televizorji.

2.6

Po napovedih bo do leta 2010 na svetu več kot 16 milijard vgrajenih procesorjev in do leta 2020 več kot 40 milijard. Leta 2010 bodo ta oprema in nevidna programska orodja predstavljali 30 do 40 % vrednosti novih proizvodov: v sektorju potrošniške elektronike 41 %, v telekomunikacijskem sektorju 37 %, v avtomobilskem sektorju 36 % in v sektorju zdravstvene opreme 33 %.

2.7

Proračunska sredstva podjetja ARTEMIS, namenjena raziskavam, bodo v sedmih letih dosegla skupno 2,7 milijard EUR. 60 % sredstev naj bi zagotovila industrija, 410 milijonov EUR Komisija in 800 milijonov EUR programi držav članic.

3.1

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so temeljnega gospodarskega in družbenega pomena ter imajo ključno vlogo pri izvajanju prenovljene lizbonske strategije, ki poudarja, da znanje in inovacije v Skupnosti spodbujajo rast in zaposlovanje.

3.2

Medtem ko naj bi se na svetovni ravni celotni izdatki za raziskave in razvoj v naslednjih desetih letih povečali za približno 170 %, je predvideno, da se bodo izdatki za vgrajene sisteme povečali za 225 %, kar pomeni z 58 milijard EUR v letu 2002 na 132 milijard EUR v letu 2015 (2).

3.3

V EU raziskave in razvoj na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) predstavljajo približno 18 % celotnih izdatkov za raziskav in razvoj, medtem ko v Združenih državah Amerike 34 %, na Japonskem pa 35 % (3). Glede na število prebivalcev so izdatki v EU približno 80 EUR, v Združenih državah Amerike 350 EUR, na Japonskem pa 400 EUR na osebo. Raziskave o vgrajenih sistemih so glavni sestavni del raziskav na področju IKT; v Evropi obsegajo 380 milijonov EUR javnih sredstev in več kot 50 % proračunskih sredstev, ki jih podjetja namenjajo raziskavam na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

3.4

Da bi bila EU v prihodnosti prisotna v tem sektorju z velikim razvojnim potencialom, mora povečati naložbe v to strateško področje in jih bolje izkoristiti, ne pa se opirati na raziskovalno strukturo, ki povzroča razdrobljenost prizadevanj in podvajanje dela. Podjetja v EU trenutno nimajo okvira, ki bi jim omogočal razvoj potrebnih tehnologij in standardov.

3.4.1

Na splošno razvoj zavira pomanjkanje usklajenosti ciljev podjetij na področju raziskav in razvoja, podvajanje dela in neoptimalna uporaba omejenih sredstev za raziskave.

3.4.2

Namen predloga Komisije je spremeniti te razmere.

4.1

Odločitev o ustanovitvi skupnega podjetja ARTEMIS, ki jo obravnava dokument COM(2007) 243 konč., temelji na sklepu št. 1982/2006 ES o sedmem okvirnem programu, v katerem je na področju znanstvenih raziskav predviden prispevek Skupnosti za dolgoročno ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev na evropski ravni.

4.2

Ta partnerstva imajo obliko „skupnih tehnoloških pobud“ in izhajajo iz nekdanjih evropskih tehnoloških platform.

4.3

V odločbi št. 971/2006/ES o posebnem programu „Sodelovanje“ (4) je Komisija poudarila potrebo po ustanavljanju javno-zasebnih partnerstev in opredelila šest področij, na katerih je oblikovanje skupnih tehnoloških pobud primerno za ponovno oživitev evropskih raziskav. Ta področja so:

4.4

V okviru te splošne strategije uredba, ki jo obravnava predlog Komisije COM(2007) 243, določa izvajanje uredbe Sveta o ustanovitvi skupnega podjetja ARTEMIS za izvedbo skupne tehnološke pobude o vgrajenih računalniških sistemih.

4.5

Odločitev za ustanovitev podjetja, ki se ukvarja s ključno temo „vgrajevanje inteligence“, je bila sprejeta za strateško področje, ki obsega avtomobilski sektor, gospodinjske aparate, komunikacijske naprave, nadzorne sisteme in pisarniške naprave.

4.6

V teh sektorjih je predvideno, da se bo že sedaj velik pomen vgrajenih sistemov za nadzor naprav v prihodnjih petih letih še povečal: delež vgrajenih sistemov v vrednosti končnih izdelkov bi moral doseči 35 do 40 % in njihovo skupno število naj bi bilo leta 2010 16 milijard, leta 2020 pa 40 milijard.

4.7

Odločitev za skupno tehnološko pobudo izhaja predvsem iz želje po oblikovanju evropskega programa za raziskave in razvoj, ki naj bi evropskemu gospodarstvu pomagal doseči vodilni svetovni položaj na področju vgrajenih računalniških sistemov, ki pomenijo nepogrešljive inovacije v sektorjih, odločilnih za konkurenčnost in razvoj evropskih podjetij.

4.8

Po mnenju Komisije je taka pobuda, kot je ARTEMIS, bistvenega pomena za preprečitev tega, kar se je zgodilo evropski industriji v sektorju osebnih računalnikov in interneta, ko se je zaradi pomanjkanja naložb v raziskave in razvoj proizvodnja preselila iz Evrope (v Združene države Amerike, na Japonsko, …).

4.9

Skupna tehnološka pobuda ARTEMIS je nastala na podlagi obsežnega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in niza pobud ter pomembnih konferenc na ravni Skupnosti. Cilji in naloge te pobude so bili predhodno predloženi v presojo univerzitetnim krogom in podjetjem, ki so k predlogu v obravnavi prispevali svoje strokovno znanje in izkušnje na področju vgrajenih sistemov. Države članice so spoznale, da se je samo na ravni Skupnosti mogoče soočiti z izzivi prihodnosti.

—

s finančnim prispevkom združenja ARTEMISIA do 20 milijonov EUR ali do 1 % vseh stroškov projektov, vendar ne več kot 30 milijonov EUR;

—

s finančnim prispevkom Skupnosti do 10 milijonov EUR;

—

s stvarnimi prispevki držav članic ARTEMIS.

—

s finančnim prispevkom Skupnosti do 410 milijonov EUR;

—

s prispevki držav članic ARTEMIS, ki se izplačajo neposredno raziskovalnim in razvojnim organizacijam, ki sodelujejo pri projektih raziskav in razvoja;

—

s stvarnimi prispevki raziskovalnih in razvojnih organizacij.

4.12.1

Za obdobje do 31. decembra 2013 bo najvišji prispevek Komisije 420 milijonov EUR. Ta sredstva so iz posebnega programa „Sodelovanje“ za izvajanje sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj v skladu z določbami člena 54(2) Uredbe Sveta št. 1605/2002. Leta 2008 bo tej pobudi namenjenih 42, 5 milijonov EUR.

4.12.2

To precejšnjo naložbo utemeljuje dejstvo, da bodo prihodnji rezultati podjetja ARTEMIS na ustreznih področjih tudi pomembne referenčne točke za vse politike Skupnosti, predvsem na področju okolja, prometa, energije in notranjega trga, ki bodo s tem dejansko prispevale k izpolnitvi ciljev lizbonske strategije za konkurenčnost in barcelonskih ciljev glede izdatkov na področju raziskav. Predlagana pobuda je del ambiciozne strategije Skupnosti, ki vključuje med drugim predlog za ustanovitev Evropskega tehnološkega inštituta.

4.14

Po mnenju Komisije bo ustanovitev skupnega podjetja ARTEMIS Skupnosti omogočila naslednje dejanske prednosti:

5.1

EESO na splošno odobrava strategijo Komisije. Po njegovem mnenju je spodbuditev naložb v raziskave in razvoj ustrezno sredstvo, da se evropskim podjetjem ponudi zanesljiv referenčni okvir, in sicer z novim instrumentom, ki bi omogočil odpravo trenutne razdrobljenosti financiranja Skupnosti in preprečil neenakomerno porazdelitev programov, ki skoraj onemogočata oceno doseženih rezultatov.

5.2

Vendar, kot je navedeno v členu 4.2, skupne tehnološke pobude izhajajo iz dela v okviru nekdanjih evropskih tehnoloških platform (ETP). Te so redko dosegle zastavljen cilj ponovnega strateškega zagona raziskav v Evropi, predvsem zato, ker glavni akterji niso imeli dovolj odgovornosti. Oblikovanje skupnih tehnoloških pobud temelji na delnem neuspehu evropskih tehnoloških platform, ki naj bi načeloma bistveno prispevale h konkurenčnosti industrije.

5.2.1

EESO tako izraža obžalovanje, da v predlogu Komisije ni natančnejšega pregleda dela, ki so ga predhodno opravile evropske tehnološke platforme: pripravljena ni bila nobena ocena, doseženi rezultati niso navedeni in omenjena ni nobena bibliografska referenca.

5.2.2

Iz tega razloga se Odbor v zvezi s skupnimi tehnološkimi pobudami strinja z načrtom, da se letno predloži poročilo o oceni doseženih rezultatov in napredka.

5.3

Po mnenju Odbora je skupno podjetje ARTEMIS, ki temelji na javno-zasebnem partnerstvu, podlaga za oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora in bistveno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij.

5.4

V prihodnosti lahko razpoložljivost vse bolj inteligentnih sistemov bistveno prispeva k proizvodnji še varnejših izdelkov in hkrati spodbuja visokokakovostno usposabljanje in kvalifikacije ter oblikovanje in razvoj delovnih mest.

5.5

EESO odobrava obravnavani predlog in poudarja pomen inovativne strategije, ki je predlagana na področju naložb.

5.5.1

Prvič so programom za raziskave in razvoj namenjena ne samo sredstva Skupnosti in podjetij – kar je nenavadno – ki jih zastopa ARTEMISIA, temveč tudi sredstva iz različnih držav članic in organizacij na področju raziskav in razvoja, ki pri tem sodelujejo.

5.5.2

V zvezi s tem inovativnim mehanizmom sodelovanja, ki se lahko pri uporabi nastalih proizvodov raziskav izkaže za zapletenega, EESO pozdravlja pomen in podrobno opredelitev intelektualne lastnine v členu 24 uredbe o skupnem podjetju.

5.6

Vendar EESO meni, da je za izpolnitev ciljev in kar največji izkoristek vseh možnosti, ki jih predstavlja ta nov mehanizem, potrebno naslednje:

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/19

1.1

Odbor odobrava ustanovitev skupnega podjetja Čisto nebo. Pravzaprav meni, da lahko podjetjem nov začetek vlaganja javno-zasebnih finančnih sredstev v raziskave in razvoj zagotovi zanesljiv referenčni okvir, ki bi omogočil, da se odpravijo trenutne razdrobljenosti financiranja Skupnosti in uskladijo raziskave, ki so prevečkrat nepovezane, s čimer pa bi se spodbudila njihova učinkovitost.

1.2

Odbor pozdravlja izbiro tega sektorja, ki ob tem, da se navezuje na lizbonsko strategijo, daje novo spodbudo tehnično inovativni industrijski panogi, v kateri se ustvarja veliko število visokokvalificiranih delovnih mest in ki prispeva k nujno potrebnemu napredku na področju varstva okolja.

1.3

EESO odobrava obravnavani predlog in poudarja pomen za EU, ki ga ima strategija, predlagana za področje vlaganj in usklajevanje raziskav. Odbor pri tem meni, da je ta strategija podlaga za oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora in da pomembno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij v tem sektorju.

1.4

Vendar Odbor meni, da bi bilo treba zaradi številnih virov financiranja in zainteresiranih strani ter zaradi precejšnjih sredstev, ki jih je vložila Skupnost, bolje opredeliti uporabo in pridobivanje končnih proizvodov raziskav, predvsem v zvezi z intelektualno lastnino in vprašanjem patentov.

1.5

Odbor meni, da so nujno potrebni naslednji ukrepi:

2.1

Cilj predloga obravnavane uredbe je oblikovati prva javno-zasebna partnerstva na področju raziskav in razvoja. Predlog opredeljuje eno od prvih skupnih tehnoloških pobud. Nanaša se na področje aeronavtike in zračnega prometa. Imenuje se ČISTO NEBO.

2.2

Namen skupnih tehnoloških pobud je v celoti ali delno omogočiti industriji, raziskovalnim ustanovam, državam članicam in Komisiji, da združijo sredstva, namenjena ciljnim raziskovalnim programom.

2.3

V nasprotju s tradicionalno strategijo, po kateri so se javna finančna sredstva dodeljevala posameznim projektom, so skupne tehnološke pobude namenjene obsežnim raziskovalnim programom, ki imajo skupne strateške raziskovalne cilje. Ta novi pristop bi moral po pričakovanjih ustvariti kritično maso za evropske raziskave in inovacije, okrepiti znanstveno skupnost na glavnih strateških področjih ter uskladiti financiranje projektov, da bi lahko rezultate raziskav hitreje uporabili v praksi. Skupne tehnološke pobude so namenjene ključnim področjem, na katerih sedanji instrumenti niso niti dovolj obsežni niti dovolj hitri za to, da Evropa ostane v vrhu svetovne konkurence. Gre za področja, na katerih ima lahko nacionalno, evropsko in zasebno financiranje raziskav precejšnjo dodano vrednost, zlasti ob spodbujanju večjega zasebnega vlaganja v raziskave in razvoj.

2.4

Glavni cilj skupne tehnološke pobude za aeronavtiko in zračni promet, poimenovane Čisto nebo, je pospešiti razvoj čistih tehnologij zračnega prometa v EU, da bi se lahko začele čim prej uporabljati. Te tehnologije morajo izpolniti zahtevo, da se ohrani konkurenčnost sektorja, ter prispevati k izpolnjevanju evropskih strateških okoljskih in socialnih prednostnih nalog ob trajnostni gospodarski rasti.

3.1

Ta program je potreben in upravičen glede na to, da se v naslednjih dvajsetih letih predvideva podvojitev zračnega prometa ter da je razvoj okolju prijaznega prometnega sistema za potnike in tovor bistveni element pri zagotavljanju evropske gospodarske in socialne rasti.

3.2

Odločitev za ukrepanje na evropski ravni se zdi primerna glede na to, da ukrepi zainteresiranih strani na ravni države članice niso optimalna možnost v smislu gospodarskih virov ter znanstvenega znanja in izkušenj.

3.3

Za države članice je neposredno sodelovanje bistvenega pomena, ne samo za aktiviranje potrebnih finančnih sredstev, ampak tudi zato, ker se bodo tudi v prihodnje številne odločitve sprejemale na nacionalni ravni, pa naj gre za povabila k sodelovanju pri programih, za spremljanje vseh faz programa ali za ocenjevanje rezultatov.

3.4

Sektor aeronavtike se bo kmalu soočil s težkimi izzivi, kot je vpliv na okolje, kar bi lahko oviralo njegov razvoj.

3.5

Zmanjšanje vpliva letalstva na podnebne spremembe in zmanjšanje hrupa sta prvenstveni prednostni nalogi. Za doseganje zmanjšanja, ki ga je predvidela zakonodaja Skupnosti, pa so v bližnji prihodnosti potrebne precejšnje tehnološke spremembe. (Evropska tehnološka platforma za letalstvo, ACARE, je v svoji agendi strateških raziskav določila naslednje cilje za leto 2020: zmanjšanje emisij CO2 za 50 %, emisij NOx za 80 % in onesnaženosti s hrupom za 50 %.)

3.6

Evropska aeronavtična industrija, ki v Evropi trenutno zaposluje tri milijone delavcev, se med drugim sooča s hudo konkurenco zaradi javnega vlaganja na drugih geografskih območjih, zlasti v Združenih državah, kjer so sredstva, ki se namenjajo raziskavam, trikrat večja kakor tista, ki so danes na voljo v Evropi.

3.7

Javno vlaganje je pomembno tudi zato, ker je za ta sektor značilno dolgotrajno vračanje naložb, kar lahko povzroči tržni neuspeh zaradi pomanjkanja naložb v aeronavtične raziskave in razvoj.

3.8

Uvrstitev aeronavtike in zračnega prometa v posebni program Sodelovanje (glej točko 4.3) temelji na prizadevanjih za izboljšanje zdravja in kakovosti življenja sedanjih in prihodnjih generacij z zmanjšanjem vpliva zračnih plovil na okolje, izboljšanjem kakovosti zraka, omejevanjem hrupa okoli letališč ter z izboljšanjem prometnih razmer v korist potnikov.

4.1

Predlog uredbe o ustanovitvi skupnega podjetja Čisto nebo [COM(2007) 315 konč.] je nastal na podlagi določb 7. okvirnega programa iz Sklepa št. 1982/2006/ES. Sklep predvideva prispevek Skupnosti za oblikovanje dolgoročnih javno-zasebnih partnerstev na področju raziskav na evropski ravni.

4.2

Ta partnerstva imajo obliko „skupnih tehnoloških pobud“ in izhajajo iz nekdanjih evropskih tehnoloških platform.

4.3

Svet je v Odločbi št. 971/2006/ES o posebnem programu Sodelovanje poudaril potrebo po vzpostavitvi javno-zasebnih partnerstev in opredelil šest področij, na katerih bi oblikovanje skupnih tehnoloških pobud lahko spodbudilo evropske raziskave. Ta področja so:

4.4

V okviru te splošne strategije predlog uredbe COM(2007) 315 konč. predvideva izvajanje skupne tehnološke pobude za letalstvo in zračni promet z ustanovitvijo skupnega podjetja Čisto nebo.

4.5

Cilji skupnega podjetja Čisto nebo so podrobno pojasnjeni v členu 3 statuta, priloženega k obravnavani uredbi. Cilji so ambiciozni in obsegajo široko področje dejavnosti, opisani pa so v členu 3 te uredbe:

4.5.1

Skupno podjetje Čisto nebo zagotavlja integracijo in usklajevanje različnih raziskovalnih dejavnosti, pri čemer se izkorišča ekonomija obsega. To podjetje se bo razvijalo na šestih različnih tehničnih področjih, imenovanih integrirani tehnološki demonstratorji (ITD):

Tehnološki cilji za posamezne ITD so že določeni.

4.6

Skupno podjetje Čisto nebo je mednarodna organizacija s pravno osebnostjo v smislu člena 22 Direktive 2004/17/ES in člena 15 Direktive 2004/18/ES. Sedež bo imelo v Bruslju, delovalo pa bo do decembra 2017, če Svet ne bo podaljšal obdobja njegovega delovanja.

4.7.1

Predlog sestavljata uredba Sveta in priloženi statut skupnega podjetja. Temelji na členu 171 Pogodbe. Skupno podjetje bo organ Skupnosti; čeprav za njegov proračun velja člen 185 Uredbe Sveta 1605/2002, je treba upoštevati posebnosti te pobude, saj vključuje javno-zasebna partnerstva z velikim prispevkom zasebnega sektorja, ki ni manjši od prispevka javnega sektorja.

—

Evropska skupnost, ki jo predstavlja Komisija;

—

12 vodij integriranih tehnoloških demonstratorjev (ITD) in do 74 članov, pridruženih v skladu z določbami o članstvu v členu 2 statuta, priloženega k obravnavani uredbi;

—

za članstvo v skupnem podjetju Čisto nebo lahko zaprosi vsak javni ali zasebni subjekt s sedežem v državi članici ali v državi, ki je pridružena Sedmemu okvirnemu programu, če se vodje ITD zavežejo, da bo njihov prispevek k vsem dejavnostim v okviru skupnih tehnoloških pobud sorazmeren in skladen s temi dejavnostmi; njihova obveznost kot pridruženih članov je sorazmerna s proračunom ITD, v katerem sodelujejo, in skladna z zahtevami ITD.

4.9.1

Tekoče stroške skupnega podjetja Čisto nebo financirajo v enakih delih v gotovini Evropska skupnost 50 % in drugi člani 50 %.

4.9.2

Prispevek Skupnosti za skupno podjetje Čisto nebo, ki krije tekoče stroške in raziskovalne dejavnosti, lahko znaša do 800 milijonov EUR, plača pa se iz proračunskih sredstev, namenjenih postavki „Promet“ posebnega programa „Sodelovanje“ za izvajanje Sedmega okvirnega programa v skladu z določbami člena 54 Uredbe Sveta št. 1605/2002.

5.1

EESO pozdravlja odločitev o ustanovitvi skupnega podjetja Čisto nebo, ki je sprejeta na podlagi določb 7. okvirnega programa. Po njegovem mnenju je spodbuditev naložb v raziskave in razvoj ustrezno sredstvo, da se evropskim podjetjem ponudi zanesljiv referenčni okvir, in sicer z novim instrumentom, ki bi omogočil odpravo trenutne razdrobljenosti financiranja Skupnosti in preprečil neenakomerno porazdelitev programov, ki skoraj onemogočata oceno rezultatov.

5.2

Ta pobuda je v skladu s politikami in cilji Unije ter s smernicami, opredeljenimi v okviru lizbonske strategije, ki poudarja, da znanje in inovacije v Skupnosti spodbujajo rast in zaposlovanje. Vključuje tudi ukrepe v zvezi s sistemom trgovanja z emisijami in bi morala voditi do precejšnjega napredka pri izvajanju agende strateških raziskav ACARE na področju okolja.

5.3

Odbor meni, da je skupno podjetje Čisto nebo – ki temelji na javno-zasebnem partnerstvu in, tako kot druge skupne tehnološke pobude, izhaja iz 7. okvirnega programa – trdna podlaga za oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora in da bistveno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij.

5.4

EESO odobrava obravnavani predlog in poudarja pomen za EU, ki ga ima strategija, predlagana za področje vlaganj in za usklajevanje raziskav.

5.5

Odbor kljub temu meni, da bi bilo treba zaradi številnih virov financiranja in precejšnjega prispevka sredstev Skupnosti bolje opredeliti uporabo in dodeljevanje končnih izdelkov raziskav. Vprašanje patentov in intelektualne lastnine, kot je opredeljena v členu 20 predlagane uredbe, ki navaja le načela, bi zato moralo biti bolj natančno in izrecno izraženo, saj se lahko izkaže za eno od kočljivih ovir pri izvajanju skupne tehnološke pobude Čisto nebo.

5.6

Vendar EESO meni, da je za izpolnitev ciljev in kar največji izkoristek vseh možnosti, ki jih predstavlja ta nov mehanizem, potrebno naslednje:

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/22

1.1

Odbor pozdravlja sklep za ustanovitev skupnega podjetja ENIAC (1).

1.1.1

Meni, da je mogoče s takšnim pristopom za ponovno oživitev naložb v R&R s pomočjo javno-zasebnega financiranja ustvariti trden referenčnim okvir za evropska podjetja, premagati trenutno razdrobljenost financiranja v Skupnosti ter uskladiti pogosto preveč razpršene raziskave in s tem izboljšati njihovo učinkovitost.

1.2

EESO pozdravlja izbiro tega sektorja, ki je tehnično inovativna industrijska panoga z velikim potencialom za prihodnost in vir visokokvalificiranih delovnih mest. Razvijanje tega sektorja bo neposreden prispevek k doseganju lizbonskih ciljev konkurenčnosti in barcelonskih ciljev o deležu BDP za raziskave ter tudi k drugim politikam Skupnosti, na primer na področju okolja, prometa, energetike in zdravja.

1.3

EESO želi s podporo predloga najprej poudariti pomen, ki ga ima predlagana strategija za naložbe v raziskave in usklajevanje raziskav za Evropsko unijo. Meni, da strategija močno spodbuja oblikovanje evropskega raziskovalnega prostora in bistveno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij v tem sektorju.

1.4

Ta inovativna struktura sodelovanja bi se lahko pri uporabi proizvodov raziskav, ki bi jih opravilo podjetje ENIAC, in v fazi industrijske uporabe izkazala za kompleksno, zato EESO pozdravlja pozornost, namenjeno pravilom v zvezi z intelektualno lastnino.

1.5

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da se posebno pozornost posveča nevarnosti preseljevanja proizvodnje nanoelektronike v druge dele sveta. EESO podpira zamisel o posebnem sektorskem pristopu.

1.6

EESO meni, da povečanje potenciala novega instrumenta zahteva:

2.1

Namen predlagane uredbe je ustanovitev prvega javno-zasebnega partnerstva na področju R&R. Uredba opredeljuje eno prvih skupnih tehnoloških pobud (STP). Gre za pobudo na področju nanotehnologije, imenuje pa se ENIAC.

2.2

Splošni cilj STP je omogočiti industriji, državam članicam in Komisiji, da vsa svoja sredstva ali del sredstev vložijo v izbrane raziskovalne programe.

2.3

V nasprotju s tradicionalno strategijo, ki financira posamezne projekte s pomočjo javnih sredstev, gre pri STP za obsežne raziskovalne programe s skupnimi strateškimi raziskovalnimi cilji. Nov pristop naj bi za evropske raziskave in inovacije ustvaril kritično maso, okrepil znanstveno skupnost na ključnih strateških področjih ter uskladil financiranje projektov, da bo ugotovitve raziskav mogoče hitreje uporabiti v praksi. STP so usmerjene v ključna področja, na katerih trenutni instrumenti niso niti dovolj obsežni niti dovolj hitri, da bi Evropi omogočali vodilno vlogo v svetovni konkurenci. Gre za področja, na katerih nacionalna, evropska in zasebna sredstva lahko prispevajo pomembno dodano vrednost, na primer s spodbujanjem povečanja izdatkov zasebnega sektorja za R&R.

2.4

Glavni namen STP na področju nanoelektronike, ki bi se imenovala ENIAC, je prispevati k razvoju ključnih zmogljivosti za nanoelektroniko, da se okrepi konkurenčnost Evrope na tem področju. V ta namen je v obravnavanem predlogu predstavljen zakonodajni okvir za ustanovitev ENIAC.

3.1

Nanotehnološki sektor je zaradi nenehne rasti števila elektronskih komponent v inovativnih visokotehnoloških izdelkih strateškega pomena za konkurenčnost Evrope in njeno industrijsko rast.

3.2

Ta sektor proizvaja opremo, ki je ključnega pomena za najrazličnejša, pomembna področja gospodarstva, na primer telekomunikacijo, potrošniške izdelke, multimedijske storitve, izobraževanje, promet, zdravstvo, varnost in okolje.

3.3

Za industrijski trg nanotehnologije (ki poleg neposrednih proizvajalcev obsega tudi dobavitelje opreme za proizvodnjo in materialov) je napovedana 15-odstotna povprečna letna stopnja rasti. Sektorju je treba posvetiti posebno pozornost, da bo ohranil tako visoko stopnjo rasti.

3.4

Zato si je treba s pobudo na ravni Skupnosti prizadevati za ohranjanje in krepitev vodilnega položaja v svetu v omenjenih sektorjih s pomočjo programov R&R, ki lahko dosežejo potrebne cilje za industrijsko izkoriščanje, hkrati pa zasledovati bolj ambiciozne tehnološke cilje za povečanje konkurenčnosti in ustvarjanje novih delovnih mest, ki zahtevajo visoke kvalifikacije.

3.5

Odločitev za skupno javno-zasebno podjetje bi morala omogočiti bistveno izboljšanje kakovosti R&R v tem sektorju. To je ključnega pomena pri premagovanju trenutne razdrobljenosti raziskovalnih programov v različnih državah članicah, ki ne morejo doseči kritične mase in jim primanjkuje sredstev za financiranje ustreznih programov.

3.6

Odločitev za evropsko razsežnost se zdi ključna, saj se nanotehnološki sektor le na takšen način lahko spopade z največjimi izzivi, s katerimi se sooča.

3.7

Poleg tega bi utrditev razsežnosti Skupnosti omogočila poenostavitev upravljanja in zmanjšanje birokracije, saj bi en sam postopek na ravni Skupnosti nadomestil različne nacionalne postopke in skrajšal čas, ki je trenutno potreben za pridobitev pogodbe R&R na ravni Skupnosti (glej EUREKO). S tem bi tudi preprečili razlike med postopki ocenjevanja in spremljanja.

3.8

Ustanovitev javno-zasebnega podjetja, ki neposredno vključuje države članice in podjetja iz ustreznih sektorjev, je inovativen korak v primerjavi s trenutnimi postopki za sodelovanje v programih R&R Skupnosti. Poleg tega bodo znatna finančna sredstva, ki jih program predlaga za dodelitev na ravni Skupnosti, omogočila kritično finančno maso, ki je ključna za doseganje ambicioznih ciljev, zastavljenih v programu.

3.9

Udeležba držav članic in podjetij ter njihova neposredna vključenost v obliki prispevkov, ki bodo znašali najmanj 50 % izdatkov za raziskave, bosta imeli multiplikacijski učinek – delovali bosta kot spodbuda za novo financiranje in pomembno prispevali k razvoju evropskega raziskovalnega prostora.

3.10

Neposredno sodelovanje držav članic je nujno, ne le za aktiviranje naložb, temveč tudi in zlasti zato, ker bo sprejemanje odločitev še vedno potekalo na nacionalni ravni, na primer pri razpisih za zbiranje predlogov in stalnem neposrednem spremljanju vseh faz procesa.

3.11

Tudi neposredna udeležba industrije je ključna, saj bi lahko rezultati tega ambicioznega programa R&R pomagali pri doseganju pomembnih ciljev, ki se nanašajo na konkurenčnost evropskih podjetij v tem sektorju, in zato pozitivno vplivali na zaposlovanje v njem.

4.1

Izhodišče za raziskovalne programe je Sedmi okvirni program. Program temelji na trdnem prepričanju, da je ponovna oživitev naložb v raziskave in razvoj nujna za konkurenčno in dinamično gospodarstvo.

4.2

Ustanovitev skupnega podjetja STP ENIAC bo neposredno prispevala k doseganju lizbonskih ciljev konkurenčnosti in barcelonskih ciljev o izdatkih za raziskave. Posredno bo prispevala k drugim politikam Skupnosti, npr. na področju okolja, prometa, energetike in zdravja.

4.3

Glavni referenčni okvir, v katerem bo delovala skupna tehnološka pobuda ENIAC, zagotavljata dokument Nanoznanosti in nanotehnologije: Akcijski načrt za Evropo 2005-2009 (COM(2005) 243 konč.) in delo Znanstvenega odbora za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (SCENHIR).

5.1

Sklep o ustanovitvi skupnega podjetja ENIAC, ki je opisan v dokumentu COM(2007) 356 konč., temelji na Sklepu št. 1982/2006/ES o Sedmem okvirnem programu, ki določa prispevek Skupnosti k vzpostavitvi dolgoročnih javno-zasebnih partnerstev na evropski ravni na področju znanstvenih raziskav.

5.2

Ta partnerstva imajo obliko skupnih tehnoloških pobud (STP) in izhajajo iz delovanja nekdanjih evropskih tehnoloških platform.

5.3

V Odločbi Sveta št. 971/2006/ES o posebnem programu „Sodelovanje“ (2) je poudarjena potreba po ustanavljanju javno-zasebnih partnerstev in opredeljenih je šest področij, na katerih je primerna ustanovitev skupnih tehnoloških pobud z namenom ponovne oživitve evropskih raziskav. Ta področja so:

5.4

V okviru te splošne strategije predlog uredbe COM(2007) 356 konč. predvideva ustanovitev skupnega podjetja ENIAC na področju nanoelektronike.

5.5

Skupno podjetje ENIAC naj bi bila mednarodna organizacija in pravna oseba v smislu člena 22 Direktive 2004/17/ES in člena 15 Direktive 2004/18/ES. Sedež bo imelo v Bruslju, z delovanjem pa bo prenehalo decembra 2017, razen če Svet sprejme odločbo o podaljšanju.

5.8.1

Stroški poslovanja skupnega podjetja ENIAC, določeni v členu 4, se krijejo z naslednjimi prispevki:

Raziskovalne in razvojne dejavnosti skupnega podjetja ENIAC za obdobje do 31. decembra 2017 se krijejo z naslednjimi prispevki:

5.8.2

Najvišji prispevek Skupnosti za obdobje do 31. decembra 2013 znaša 450 milijonov EUR. Ta sredstva se zagotovijo iz posebnega programa Sodelovanje za izvajanje Sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj v skladu s členom 54(2) Uredbe Sveta št. 1605/2002.

—

opredeliti in izvajati raziskovalni program za razvoj ključnih zmogljivosti za nanoelektroniko, da se izboljša evropska konkurenčnost in trajnost evropskih podjetij ter omogoči oblikovanje novih trgov;

—

podpirati izvajanje raziskovalnih in razvojnih dejavnosti z dodeljevanjem sredstev udeležencem v izbranih projektih;

—

spodbujati javno-zasebno partnerstvo, katerega cilj je aktiviranje in združevanje prizadevanj Skupnosti ter nacionalnih in zasebnih prizadevanj ter spodbujati sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem;

—

zagotoviti učinkovitost in trajnost skupne tehnološke pobude o nanoelektroniki;

—

doseči sinergijo in usklajenost evropskih raziskovalnih in razvojnih prizadevanj, vključno s postopnim vključevanjem povezanih dejavnosti na tem področju, ki se zdaj izvajajo z medvladnimi raziskovalnimi in razvojnimi programi (EUREKA), v skupno podjetje ENIAC.

6.1

Odbor pozdravlja sklep o ustanovitvi skupnega podjetja ENIAC in predlog uredbe. EESO želi s podporo predloga najprej poudariti pomen, ki ga ima predlagana strategija za naložbe v raziskave in usklajevanje raziskav za Evropsko unijo.

6.2

Kot je Odbor že zapisal v mnenjih o drugih uredbah, ki temeljijo na Odločbi Sveta 971/2006/ES o posebnem programu „Sodelovanje“, meni, da je ponovna oživitev naložb v raziskave in razvoj ustrezen način, da evropska podjetja dobijo trden referenčni okvir, ki bo omogočil premagovanje trenutnega razdrobljenega financiranja Skupnosti in preprečil neenako porazdelitev programov.

6.3

Pobuda je v skladu s politikami in cilji EU in sovpada s pristopom, opredeljenim v lizbonski strategiji, ki poudarja, da znanje in inovacije v Skupnosti prispevajo k rasti in zaposlovanju. Nanotehnologija ima pomembno vlogo, saj je postala gonilo za inovacije v številnih sektorjih, ki so strateškega pomena za razvoj in rast EU (mobilne komunikacije, promet, računalništvo, avtomatizirana proizvodnja, zdravstvo itd.). Ustanovitev skupnega podjetja je lahko orodje, ki bo Evropi omogočilo, da ohrani ali celo izboljša svoje zmogljivosti za oblikovanje in proizvodnjo izdelkov, ki so v skladu z njenimi standardi kakovosti, trajnosti in varovanja okolja. Ustanovitev tovrstnega podjetja zagotavlja trden temelj za ustvarjanje evropskega raziskovalnega prostora in pomembno prispeva h konkurenčnosti evropskih podjetij.

6.4

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je v oceni učinka, ki spremlja predlog uredbe o tej skupni tehnološki pobudi, posebna pozornost namenjena nevarnosti preseljevanja proizvodnje nanoelektronike v druge dele sveta. To je pomembno, ker tovrstna proizvodnja ustvarja visoko dodano vrednost, kar pomeni gospodarsko rast in rast zaposlovanja hkrati pa delno povračilo sredstev, ki jih EU namerava vložiti v razvoj tega sektorja. Ob upoštevanju tega EESO podpira zamisel o posebnem sektorskem pristopu za podporo tej ključni industriji.

6.5

Glede na to inovativno strukturo sodelovanja, ki bi se lahko pri uporabi proizvodov raziskav, ki bi jih opravilo podjetje ENIAC, in v fazi industrijske uporabe izkazala za kompleksno, EESO pozdravlja pozornost, namenjeno opredelitvi pravil intelektualne lastnine v členu 23 statuta. Hkrati izraža zadovoljstvo, da akcijski načrt, omenjen v uredbi, namenja veliko pozornost vprašanjem zdravja in varnosti.

6.6

EESO meni, da je za dosego ciljev skupnega podjetja in temeljito izkoriščanje potenciala tega novega instrumenta potrebno naslednje:

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/27

1.1

EESO v skladu s svojima mnenjema o zeleni knjigi o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov  (1) in o sporočilu Komisije o izvajanju direktive o sklepanju pogodb pri prodaji na daljavo  (2) podpira pobudo Komisije za revizijo Direktive 94/47/ES (3) z dne 26. oktobra 1994 v predlagani obliki (4), ob upoštevanju ugotovitev in priporočil v tem mnenju.

1.2

EESO se v splošnem strinja z bistvenim delom predloga Komisije glede razširitve področja uporabe direktive, opredelitve in opisa novih proizvodov, zaostritve zahtev glede predpogodbenih in pogodbenih informacij, poenotenja odstopnega roka in prepovedi vsakršnega plačila, iz kakršnega koli vzroka, pred koncem odstopnega roka.

1.3

EESO podpira nevsiljivi pristop tega predloga, ki državam članicam daje možnost, da v skladu z načeli, opredeljenimi v Pogodbi, sprejmejo nadaljnje ukrepe za varstvo potrošnikov. Vendar pa EESO – v skladu s stališčem Komisije, ki ga je izrazila v svoji zeleni knjigi o pregledu pravnega reda Skupnosti – meni, da če obstaja kakšno področje, ki upravičuje kar največjo uskladitev, je to prav to, in sicer zaradi posebne narave (sui generis) tega prava in zaradi velikih razlik med državami članicami glede opredelitve in značilnosti njegove večstranske pravne narave, s posledicami, ki se v različnih nacionalnih pravnih sistemih močno razlikujejo, zlasti glede minimalnega in maksimalnega trajanja, razveljavitve ali ničnosti ter prekinitve ali odpovedi pogodb.

1.4

EESO zato obžaluje, da Komisija – kljub svojemu priznanju, da je večina problemov, ki se pojavljajo na tem področju, pogosto čezmejne narave in jih zato države članice same zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah ne morejo ustrezno rešiti – konec koncev opredeljuje samo nekatere vidike v zvezi s temi pravicami. Ponovno je cela vrsta situacij prepuščena prosti presoji držav članic, kar ne prispeva skorajda ničesar k reševanju problemov, navedenih v predlogu.

1.5

Zato EESO – čeprav se strinja s sprejetjem sistema „minimalne uskladitve“ – enako kot druge institucije Skupnosti (5) meni, da je bila raven za varstvo pravic potrošnikov postavljena prenizko. Izkušnje kažejo, da velika večina držav članic te klavzule ni uporabila in da je, nasprotno, minimalne določbe prevzela dobesedno (6). Zato primerna raven varstva potrošnikov ni bila dosežena in EESO poziva Komisijo, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti v predlogu direktive uredi druge, enako pomembne vidike, izhajajoč z višje ravni varstva potrošnikov.

1.6

EESO zato predlaga, naj se izboljšajo nekatere določbe v zvezi s pravnim sistemom, ki se uporablja za te pravice, vsebino glavne pogodbe in njeno povezavo s pomožnimi pogodbami, posebno za nepovezana posojila, da se izboljša in zajamči primerno varstvo potrošnikov.

1.7

EESO kot v svojih prejšnjih mnenjih (7) poudarja pomen učinkovitega obveščanja pogodbenih strani, še posebej potrošnikov, ki so slabše obveščeni. Zato meni, da bi bilo koristno, če ne bi izključili možnosti, da države članice sprejmejo sorazmerne in odvračilne kazenske sankcije za dejanja, ki resno kršijo pravice, opredeljene v direktivi, pri čemer bi bilo treba osnovne sestavine teh pravic podrobneje opredeliti.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj izvede podrobno analizo odzivov, ki jih je prejela na svoj posvetovalni dokument (8), še posebej odgovorov držav članic, s katerimi je potekalo posvetovanje prek tega dokumenta, vendar niso bile vključene v poročilu (9) o izvajanju direktive, ki je zajelo samo 15 držav članic, in v primerjalni analizi, ki zajema 25 držav članic (10) in obravnava razlike med posameznimi državami članicami.

1.9

V poglavju o posebnih ugotovitvah EESO predlaga več sprememb (11) in podaja več priporočil za izboljšanje tehnično-pravnih vidikov predloga in konsolidacijo ter uskladitev pojmov, konceptov ali praks, že zajetih v drugih direktivah, zlasti v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah (12). Te je treba upoštevati za spodbujanje varnosti potrošnikov in zaupanja v to vrsto pogodb, ki so pogosto povezane z agresivnimi trženjskimi in prodajnimi akcijami (13).

2.1

Komisija predlaga revizijo Direktive 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa. Predlog izhaja iz sklepov Sveta z dne 13. aprila 2000 glede poročila o izvajanju direktive (14) in priporočil Evropskega parlamenta v resoluciji z dne 4. julija 2002 (15).

2.2

Revizija te direktive, načrtovana že od sporočila Komisije o strategiji potrošniške politike za obdobje 2002-2006 (16), je del tako imenovanega „potrošniškega pravnega reda Skupnosti“, ki ga opredeljuje zelena knjiga o tem področju (17).

2.3

Ob upoštevanju nekaterih situacij, ki povzročajo težave za uporabo direktive, Komisija meni, da je tržni razvoj v tem sektorju ustvaril precej novih proizvodov, ki jih področje uporabe direktive ne zajema, čeprav gre dejansko za uporabo počitniških nastanitev.

2.4

Že poročilo, ki ga je Komisija leta 1999 pripravila o izvajanju Direktive 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18), je opozorilo na številne pomanjkljivosti pri prenosu direktive. Sklepi, ki jih je Svet sprejel aprila 2000 (19), so navajali več elementov, ki bi jih bilo treba upoštevati ob reviziji direktive.

2.5

Tudi mnenje odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in potrošniško politiko iz leta 2001 (20) je poudarilo, da direktiva določa najnižjo sprejemljivo raven ukrepov za varstvo potrošnikov.

2.6

Evropski parlament pa je v resoluciji z dne 4. julija 2002 Komisiji priporočil, naj sprejme ukrepe za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov.

2.7

Zato Komisija meni, da je samostojna revizija te direktive „nujnost“ in celo „prednostna naloga“ zaradi „problemov, s katerimi se srečujejo potrošniki, zlasti glede nadaljnje prodaje in novih proizvodov“ – kot so „počitniški popustniški klubi in pogodbe o nadaljnji prodaji“ –, ki se „tržijo podobno časovnemu zakupu in so mu v gospodarskem smislu podobni“.

2.8

Med glavnimi razlogi, ki upravičujejo ta predlog za revizijo, Komisija poudarja potrebo po posodobitvi zahtev v zvezi s predpogodbenimi in pogodbenimi informacijami, poenotenju sistema prepovedi depozitov in predplačil med odstopnim rokom, uskladitvi odstopnega roka in preučitvi možnosti za uvedbo kazenskih sankcij.

2.9

Posvetovanje z glavnimi zainteresiranimi stranmi je bilo opravljeno med letoma 2004 in 2006.

2.10

Komisija je objavila posvetovalni dokument (21) potem, ko je prejela številne pritožbe v zvezi s časovnim zakupom, predvsem z novimi proizvodi, kot so počitniški klubi, turistične popustniške pogodbe in pogodbe o zamenjavi in nadaljnji prodaji. Ta vprašanja so obravnavali tudi marca 2006 na sestanku stalne delovne skupine strokovnjakov iz držav članic o pregledu pravnega reda Skupnosti.

2.11

Predlagana revizija je vključena v program Komisije za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti (22).

2.12

Komisija meni, da mora pravna podlaga za ta predlog ostati omejena na člen 95 Pogodbe (dokončno oblikovanje notranjega trga) in da se – v skladu z načelom subsidiarnosti – ne sme opredeljevati do pravne narave pravic v zvezi s časovnim zakupom. Upoštevati je treba različna stališča držav članic.

2.13

Komisija poudarja čezmejne vidike problema in dejansko meni: „Velika večina pritožb potrošnikov je čezmejne narave“. Vendar pa obravnava samo tiste vidike, ki so po njenem „najtežavnejši, in zato je potrebno ukrepanje Skupnosti“, vse ostale vidike pa prepušča nacionalni zakonodaji. Opustila je tudi vsakršno omembo pravic do odpovedi ali razdrtja pogodb (ki jih je zajemala Direktiva 94/47/ES), celo če so povezane s pravico do odstopa od pogodbe.

3.1.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, vendar opozarja na njeno zamudo, saj so bili problemi zaznani že leta 1999 in zato bi lahko rešitve našli že veliko prej.

3.1.2

EESO želi tudi poudariti, da je na nekatera vprašanja, obravnavana v tem dokumentu, opozoril že v svojem mnenju z dne 24. februarja 1993 (23), ko se je direktiva pripravljala.

3.1.3

EESO meni, da bi morala biti pravna podlaga člen 153 Pogodbe, ne pa člen 95, saj ne gre za zadevo, ki ima opraviti samo z enotnim trgom, temveč tudi za vprašanje varstva potrošnikov.

3.1.4

EESO se strinja z razširitvijo področja uporabe predloga na nekatere premičnine, da bi se tako ustrezno odzvali na stalni razvoj trga.

3.1.5

EESO podpira spremembe obstoječih opredelitev (24), ki jih vsebuje predlog, ker so ustreznejše za nove proizvode, ki se tržijo v tem sektorju.

3.1.6

EESO podpira ohranitev prepovedi vsakršnega plačila ali vsakršne vrste predplačila, ker je ta prepoved učinkovito sredstvo, ki potrošnikom omogoča, da uresničujejo svoje pravice do odstopa od pogodbe, brez kakršnega koli ekonomskega pritiska. Meni tudi, da razširitev določb na tretje stranke zadovoljivo zajema pogodbe o zamenjavi in nadaljnji prodaji.

3.1.7

EESO podpira podaljšanje obdobja za premislek na 14 dni – s tem je rok usklajen –, čeprav bi bilo po mnenju Odbora bolje, da bi ta rok določali na podlagi delovnih, ne pa koledarskih dni, kot je že opozoril v svojih prejšnjih mnenjih (25). Opozoriti velja, da je Svet, ko je sprejel Direktivo 97/7/ES, objavil izjavo, v kateri je Komisijo pozval, naj preuči možnost uskladitve metod računanja obdobja za premislek, ki jih določajo direktive o varstvu potrošnikov.

3.1.8

Kot je ugotovil že v svojih prejšnjih mnenjih (26), in brez poseganja v tretji odstavek člena 1 predloga, EESO meni, da je ključnega pomena, da Komisija zagotovi bolj podrobno opredelitev narave, omejitev in učinkov odstopa od pogodbe ter prekinitve in odpovedi pogodbe. V nasprotnem primeru zaželena uskladitev zakonodaje ne bo uresničena, ker bo vsaka država članica sprejela lastno ureditev, z neizogibnimi negativnimi posledicami za razvoj čezmejnih odnosov.

3.1.9

Ker je namen te direktive uskladiti nacionalne zakonodaje o tej vrsti pravic, EESO meni, da bi Komisija – v nasprotju z uvodno izjavo 4 predloga in kljub razlikam, ki obstajajo med državami – morala iti dlje, in določiti pravno naravo (27) teh pravic, z drugimi besedami, ali gre za stvarne pravice (in rem) ali obligacijske pravice. V nasprotnem primeru predlog ne bo pomagal rešiti ugotovljenih težav, ki so se pojavile pri določanju temeljnih zahtev za izvajanje te pravice in – če gre za stvarno pravico (in rem) – neizogibne posledice v zvezi z vpisom.

3.1.9.1

EESO zato poziva Komisijo, naj opredeli pravno naravo pravic v zvezi s časovnim zakupom – naj gre za stvarno pravico (in rem) ali za osebno pravico obligacijske narave (pravico do storitve), z neizogibnimi posledicami za veljavna načela uredbe Bruselj in uredbe Rim I. V nasprotnem primeru ne bosta dosežena zaželena uskladitev in zaupanje potrošnikov in podjetnikov. V svojem prej omenjenem mnenju (28) je EESO že prispeval k tej opredelitvi z ugotovitvijo, da je pogodba o časovnem zakupu „stvarna pravica (in rem) ali osebna pravica (in personam). Ni najemniško razmerje, ker najemniško razmerje ne zajema prenosa. Prenesena pravica se nanaša na nedeljeno dobrino – nedeljeno stanovanje – in ima (ali lahko ima) naravo stvarne pravice na nepremičnini“.

3.1.10

Brez poseganja v pravno obliko, ki jo ima ta pravica in ki bi lahko bila „sui generis“ – ali seveda prav zato –, se EESO strinja z ugotovitvami iz predloga glede nekaterih ključnih vidikov: da zajema tako premičnine kot nepremičnine, vključno s pravico do uporabe nastanitve (za eno prenočitev), proti plačilu „nadomestila“, za obdobje najmanj enega leta.

3.1.11

EESO poziva Komisijo, da – poleg proizvodov, že navedenih v členu 2 – pripravi klavzulo (z opredelitvijo ključnih vidikov), da bi olajšala prilagoditev novim proizvodom, ki bodo morebiti prišli na trg po začetku veljavnosti direktive (29) in za katere ni mogoče izpolniti zahtev, določenih v teh opredelitvah novih proizvodov.

3.1.12

EESO meni, da možnost, da morajo potrošniki povrniti ali plačati kakršen koli znesek zato, ker so pravočasno izkoristili svojo pravico do odstopa od pogodbe, jasno spodkopava to pravico, ki temelji na tem, da potrošnik ni dolžan navajati nobenih razlogov ali kar koli plačevati. Zato bi morali člena 5(5) in 5(6) predloga črtati.

3.1.13

Odbor opozarja Komisijo na sklicevanje na nedavno sprejeto direktivo o nepoštenih poslovnih praksah (30), s katero se strinja. Vendar pa Odbor opozarja, da se člena 14 in 15 te direktive ne sklicujeta na trenutno veljavno direktivo, in tudi v obravnavanem predlogu direktive takšno sklicevanje ni predvideno.

3.1.14

Čeprav se strinja z načelom minimalne uskladitve, EESO meni, da je predlagana direktiva bolj omejujoča od trenutno veljavne, saj državam članicam sicer omogoča, da sprejmejo strožje ukrepe za varstvo pravic potrošnikov, vendar pa se to nanaša samo na pravico do odstopa od pogodbe (glede začetka, pogojev in učinkov izvajanja te pravice). Člen 11 trenutno veljavne direktive (31) pa omogoča širšo uporabo te možnosti. EESO zato poziva Komisijo, naj ohrani podobno določbo.

3.1.15

EESO meni, da bi morala Komisija zagotoviti učinkovit sistem kazni, ne samo zaradi odvračanja od praks, ki kršijo obveznosti, določene v direktivi, temveč tudi zaradi pravne gotovosti in varnosti (32). EESO podpira možnost, da bi v okviru, ki bi ga predhodno opredelila Komisija (33), države članice – in ne Komisija – lahko uvedle kazenske sankcije, ki so sorazmerne, vendar zadostne za odvračanje od posebno hudih kršitev.

3.1.16

EESO se strinja z vključitvijo klavzule o rednem pregledu, da bi preprečili prehitro zastarelost določb; te klavzule v sedanji direktivi ni.

3.1.17

Čeprav so bili proti nekaterim državam članicam (34) sproženi postopki zaradi nepravilnega prenosa določb direktive, EESO s presenečenjem ugotavlja, da Komisija ni ukrepala, še posebej glede neupoštevanja roka za prenos direktive (30. april 1997). Rok sta spoštovali samo dve državi članici (35). EESO zato Komisijo poziva, naj bo glede nove direktive pri tako očitnih kršitvah izvajanja zakonodaje Skupnosti manj popustljiva.

3.2.1

EESO meni, da je opredelitev iz člena 2(1)(g), v povezavi z določbami člena 7, preveč omejujoča, ker je značilnost pomožnih pogodb njihovo medsebojno dopolnjevanje. Upoštevati je torej treba dopolnjevalno naravo pogodb in ne njihove podrejenosti, ker gre, zlasti pri večini posojilnih pogodb, za zunanje povezave pogodb, ki so zaradi svoje pravne narave pravno samostojne in zato ne ustrezajo predlagani opredelitvi.

3.2.2

EESO se ne strinja z besedilom člena 3(2), še posebej glede pisnih informacij, ki se potrošniku dajo samo „na njegovo zahtevo“ in „kadar je ustrezno“. Ker se ta člen nanaša na predpogodbene informacije, na podlagi katerih potrošnik oblikuje svojo odločitev o podpisu pogodbe, EESO meni, da bi morala biti zagotovitev takšnih pisnih informacij obvezna in Komisijo poziva, naj vključi to določbo.

3.2.3

Odbor poziva Komisijo, naj člena 3(4) in 4(1) ter odstavke l) Priloge I, f) Priloge III in d) Priloge IV zamenja z določbami, podobnimi tistim iz člena 4 sedanje direktive (36), ki potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva, ne samo glede obveznega zagotavljanja informacij v jeziku države članice, katere državljan je potrošnik, temveč tudi, ker predpisuje overjen prevod v jezik države članice, v kateri je nepremičnina, predvsem za vprašanja, povezana z morebitnimi formalnostmi za vpis.

3.2.3.1

EESO dejansko predvideva, da bodo trgovci na splošno uporabljali standardne pogodbe, v katerih potrošnik samo potrdi izbrani jezik, brez vsakršne svobode, da bi uveljavljal svojo izbiro ali se pogajal; to bi lahko resno škodovalo potrošnikovim ekonomskim interesom.

3.2.4

EESO poziva Komisijo, naj spremeni besedilo člena 4(2) in črta zlasti stavek „razen če se stranke o tem izrecno dogovorijo drugače“, ker je to bistvena informacija, ki ne sme biti prepuščena presoji pogodbenih strank. Izkušnje so pokazale, da takšna klavzula trgovce spodbuja, da enostransko predložijo standardne pogodbe, za katere potrošnik nima druge izbire, kot da jih podpiše.

3.2.4.1

Zaradi razlogov pravne gotovosti in varnosti EESO tudi meni, da bi morala Komisija v besedilu člena 4(2) razjasniti in opredeliti „okoliščine zunaj nadzora trgovca“, ki so sestavni del pogodbe.

3.2.4.2

EESO v zvezi s tem členom poziva Komisijo, naj opredeli način sporočanja teh informacij, ki bi morale biti zagotovljene na primeren, objektiven in jasen način (37), in natisnjene z znaki takšne velikosti, da bi bilo besedilo lahko berljivo (38).

3.2.5

EESO predlaga, naj Komisija razjasni stavek „trgovec potrošnika izrecno opozori“ v členu 4(3), ker njegov pravni pomen ni jasen.

3.2.6

Ker člen 5(1) predvideva dva roka za odstop od pogodbe, EESO poziva Komisijo, naj določi samo eno možnost, ki potrošniku daje pravico, da odstopi od pogodbe v 14 dneh po podpisu končne pogodbe, če je bila pred slednjo sklenjena obvezujoča predpogodba in pod pogojem, da se objekt v vmesnem času ni uporabljal.

3.2.7

Kot v svojih prejšnjih mnenjih EESO poziva Komisijo, naj opredeli naravo sporočila, s katerim se obvešča o pravici do odstopa od pogodbe, tako, da bosta obe pogodbeni strani imeli dokaz, da je bila informacija posredovana. Dejansko je besedilo veljavne direktive ustreznejše (39).

3.2.8

EESO meni, da bi bilo treba naslov člena 8 zamenjati z besedami „neodtujljivost pravic“, ker namen tega člena ni v tem, da vzpostavi obveznost izvajanja direktive, temveč da zagotovi, da te pravice ne bodo izključene ali omejene, ne glede na to, katera zakonodaja se zanje uporablja.

3.2.9

Glede sodnega in upravnega varstva EESO meni, da so določbe členov 11 in 12 direktive o nepoštenih poslovnih praksah ustreznejše (40), ker so širše in celovitejše. EESO zato Komisijo poziva, naj člen 9 svojega predloga zamenja s pravili, ki so podobna omenjenim določbam.

3.2.10

EESO želi Komisijo opozoriti na besedilo predloga v različnih jezikovnih različicah, saj določene točke terjajo skrbnejši prevod (41).

4.1

EESO meni, da predlog – poleg že navedenih izpustitev – ne obravnava drugih vprašanj, ki bi zaslužila obravnavo v reviziji direktive.

To se nanaša na:

—

[…] da sta pogodba in dokument, naveden v členu 3(1), sestavljena v jeziku ali v enem od jezikov države članice, kjer ima kupec stalno prebivališče, ali v jeziku ali v enem od jezikov države članice, katere državljan je, ki ga izbere kupec in mora biti uradni jezik Skupnosti. Vendar pa lahko država članica, kjer ima kupec stalno prebivališče, zahteva, da se pogodba v vseh primerih sestavi vsaj v njenem jeziku ali jezikih, […], in

—

da prodajalec kupcu priskrbi overovljen prevod pogodbe v jeziku ali v enem od jezikov države članice, kjer je nepremičnina, ki mora biti uradni jezik Skupnosti“.

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/33

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/33

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/34

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/34

1.1

Odbor namenja vprašanjem, povezanim z energetsko učinkovitostjo, podnebnimi spremembami in zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, kar največjo pozornost. V splošnem se strinja s sklepi spomladanskega zasedanja Evropskega sveta, ki je potekal 8. in 9. marca 2007 in vnovič potrdil tri cilje Energetske politike za Evropo (EPE):

1.2

Komisija v svojem poročilu o napredku na področju biogoriv poudarja, da brez obveznih ciljev ne bo mogoče doseči zadovoljive ravni uporabe biogoriv. Ocenjuje, da cilj 5,75-odstotnega tržnega deleža v letu 2010 ni dosegljiv. Da bi izpolnili zahteve Sveta, je zato treba postaviti cilj 10-odstotnega tržnega deleža do leta 2020 (za katerega Komisija meni, da je dosegljiv), in sicer z uporabo možnosti iz člena 4(2) Direktive 2003/30/ES, znane kot „klavzula o pregledu“. Zanimivo je to, da Komisija našteva prednosti scenarija, ki predvideva 14-odstotno uporabo biogoriv, čeprav je že določila 10-odstotni cilj. Zdi se, kot da bi Komisija želela svoje poročilo „polepšati“ z nerealističnimi rezultati.

1.3

Uporaba prve generacije biogoriv je problematična in ne ustreza povsem evropskim ciljem. Cena proizvodnje biogoriv in okoljski stroški so visoki, poleg tega pa je tako manj žita namenjenega za prehrano ljudi in živali. Kakor je poudarila FAO, so biogoriva delno odgovorna tudi za zviševanje cen žita na svetovnih trgih.

1.4

Uporaba biogoriv prve generacije torej sproža etična vprašanja, kot je na primer konkurenca med živili in gorivom, pomen katerih si Komisija, kot se zdi, prizadeva zmanjšati. Odbor poudarja potrebo po tesnejšem sodelovanju s svetovnimi institucijami in agencijami, ki delujejo na področju kmetijstva in prehrane, kot sta na primer FAO in WFP (Svetovni program Združenih narodov za prehrano).

1.5

Ne dokument Komisije ne njemu priložena ocena vpliva ne omenjata nekaterih resnih težav.

Glede biodizla bi bilo treba posebno pozornost nameniti naslednjim problemom:

Glede bioetanola pa so problemi naslednji:

1.6

Odbor poudarja, da je treba pozorno proučiti socialne, okoljske in gospodarske vplive, ki jih bo imel razvoj biogoriv, ter s tem povezana tehnična vprašanja. Posebej je treba obdelati vprašanje izkoristka surovin za proizvodnjo biogoriv: iz tone sladkorne pese pridobimo približno 400 litrov bioetanola (približno 1 500 Mcal). Glede na porabljeno energijo za predelavo biomase v biogorivo ta izkoristek ni niti zadovoljiv niti učinkovit. Veliko bolj učinkovita bi bila neposredna uporaba biomase za proizvodnjo električne energije, ogrevanje ali pomorski promet in javni mestni prevoz.

1.7

Odbor poudarja, da je s strogo okoljskega vidika treba proučiti nevarnost krčenja gozdov in probleme, ki so povezani s skladiščenjem surovin; skrbno in podrobno je treba proučiti s tem povezana biološka in biokemična vprašanja.

1.8

Odbor zastavlja tudi vprašanje „znanstvene etike“. Planet Zemlja je odprt sistem, ki nezadržno drsi proti točki ravnovesja, ki bo pomenila njegov konec. Naloga znanosti je, da to težnjo zavira, politiki pa morajo spodbuditi ustrezne ukrepe in študije.

1.9

Odbor priporoča skrbno analizo, da se ugotovi, ali kemični procesi izgorevanja molekul, ki niso molekule ogljikovodikov, lahko sprožijo nastanek in razvoj prostih radikalov, odgovornih za oksidativni stres, ki velja za patološko stanje pred pojavom resnejših bolezni. To priporočilo je upravičeno zaradi pomanjkanja podatkov s tega področja, ki so na voljo.

1.10

Odbor meni, da je treba posebno pozornost nameniti vzdrževanju in varstvu tal. Tla je treba zaščititi, ker ščitijo nas. Zgrešena politika uporabe tal in njihovo siromašenje povzročata postopno nižanje ravni podtalnice in njeno slabšanje. Da bi spodbudili revitalizacijo tal, je treba zagotoviti kolobarjenje kultur.

1.11

Odbor Komisiji in vsem evropskim institucijam priporoča, naj več pozornosti namenijo porabi vode pri proizvodnji biogoriv. Med številnimi škodljivimi vplivi na podnebne spremembe lahko zmanjševanje vodnih virov doseže dramatične razsežnosti, predvsem v nekaterih regijah. Nedavne študije Mednarodnega inštituta za vodno gospodarstvo (International Water Management Institute – IWMI) so pokazale, da je za proizvodnjo 1 litra biogoriva potrebno od najmanj 1 000 vse do 4 000 litrov vode, glede na vrsto proizvoda in območje proizvodnje.

1.12

Odbor ne glede na navedene probleme (ki jih je mogoče zmanjšati s sprejetjem ukrepov za spremljanje in certificiranje proizvodnih metod za biogoriva, tudi s pomočjo sledljivosti proizvodov) meni, da je treba še naprej spodbujati raziskave in razvoj biogoriv druge in tudi tretje generacije, kot je biobutanol. Biobutanol ima nizek parni tlak in prenese onesnaženje z vodo v bencinskih mešanicah, zaradi česar ga je lažje uporabljati v obstoječih sistemih oskrbe in distribucije bencina. Biobutanol je mogoče mešati z bencinom v večjih koncentracijah kot obstoječa biogoriva, pri čemer vozil ni treba predelati. Obenem omogoča večje prihranke goriva kot mešanice bencina in etanola, torej večjo energetsko učinkovitost in zmanjšanje porabe na liter. Nove generacije biogoriv zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost in nizke okoljske stroške, saj z uporabo odpadkov in biokemijo pospešujejo naravne procese razgrajevanja celuloze, ki so kompleksni in dragi.

1.13

Odbor tudi meni, da bi razvoj biogoriv lahko odprl nove možnosti za evropsko gospodarstvo in tako prispeval k uresničevanju ciljev lizbonske agende. Sedmi okvirni program predvideva te vrste ukrepov, vendar je za to potrebna večja usklajenost med različnimi zainteresiranimi skupinami: kmeti in predelovalno industrijo, pa tudi združenji za varstvo okolja in lokalnega ozemlja ter organizacijami delavcev, ki so vse bolj zainteresirane za povezovanje trajnostnega razvoja z vedno bolj izpopolnjenimi modeli socialne odgovornosti podjetij.

1.14

Spodbujati je treba priložnosti, ki jih kmetijstvu ponuja razvoj biogoriv, pod pogojem, da se tudi kmetje sami zavežejo k zaščiti osnovnih okoljskih dobrin in varovanju skupnih virov, kot sta voda in hrana za ljudi in živali. Kmetijske organizacije so dolžne podeželske skupnosti obveščati o pravilih mednarodne skupnosti glede proizvodnje in prodaje biogoriv. Širjenje praks certificiranja, sledljivosti in nadzora skladnosti so teme, pri katerih je pričakovati, da bodo različne kmetijske organizacije prispevale marsikaj bistvenega, tako na evropski kot na nacionalni in lokalni ravni. Odbor je na tem in drugih področjih, povezanih z energetsko učinkovitostjo, zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in podnebnimi spremembami, pripravljen sodelovati z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti, ki so že večkrat pokazali veliko zanimanje ter pripravljenost za sodelovanje pri pripravi nekaterih mnenj Odbora.

1.15

Na področju davčne obravnave je očitno, da je kandidatov za javno pomoč zelo veliko, predvsem glede trošarin za biogoriva in olajšav kmetom, avtomobilski industriji za stroške potrebnih raziskav, potrošnikom za potrebno prilagoditev vozil biogorivom ter proizvajalcem biogoriv. Nemčija je nedavno znatno zmanjšala davčne ugodnosti, kar je takoj zmanjšalo potrošnjo ter sprožilo proteste industrije. Za naložbe sta potrebni varnost in stabilnost, vendar pa trgov biogoriv skorajda ni. Vsekakor pa morebitna dodeljena pomoč ne bi smela izkrivljati konkurence.

1.16

Prometni sektor ni vključen v sistem trgovanja s kvotami emisij. Odbor Komisiji priporoča, naj prouči možnosti za razširitev sistema certifikatov za emisije na promet, kar bi lahko dodatno pospešilo raziskave na področju novih možnosti za zmanjševanje škodljivih emisij. Odbor v posebnem raziskovalnem mnenju, ki ga je zahteval podpredsednik Komisije Barrot, pripravlja delovno hipotezo.

1.17

Odbor se strinja z resolucijo Evropskega parlamenta o strategiji za biomaso in biogoriva. V njej parlament poziva Komisijo, naj uvede obvezen in celovit postopek certificiranja, ki bo omogočil trajnostno proizvodnjo biogoriv na vseh stopnjah, ter naj podpre razvoj in uporabo sistema globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES), da bi na ta način spremljali uporabo zemeljskih površin pri proizvodnji bioetanola ter s tem preprečili uničevanje pragozdov in druge negativne vplive na okolje.

1.18

Glede na probleme, opredeljene v tem mnenju, Odbor poziva Komisijo, da nenehno preverja 10-odstotni cilj in se pripravi na vložitev predlogov za spremembo tega cilja, če problemov ne bo mogoče rešiti na zadovoljiv in trajnosten način.

2.1

Komisija v uvodu svojega Poročila o napredku na področju biogoriv poudarja, da se bodo samo v prometnem sektorju v obdobju 2005-2020 emisije toplogrednih plinov povečale za 77 milijonov ton na leto (in to samo CO2), kar znaša več kot 60 % skupnega povečanja emisij, ki naj bi doseglo 126 milijonov ton na leto.

2.2

Poročilo opozarja tudi na drug kritičen dejavnik, skoraj popolno odvisnost prometnega sektorja od uvoza nafte, ki je z vidika zanesljivosti oskrbe najbolj nezanesljiv vir energije. Z bistvenim povečanjem uporabe biogoriv bi se morala ta odvisnost zmanjšati.

2.3

Razvoj biogoriv pa ne bo imel pozitivnih učinkov na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, če se bo zaradi njihove proizvodnje spremenilo gojenje obstoječih kultur ali če bodo uporabljena zemljišča z veliko biotsko raznovrstnostjo, kot je deževni pragozd.

2.4

V letu 2001 je tržni delež biogoriv znašal 0,3 % in samo pet držav članic je imelo izkušnje z njihovo uporabo. Direktiva 2003/30/ES sicer ni določila nobenih obveznosti, vendar pa je v prometnem sektorju za leto 2010 predvidela cilj 5,75-odstotnega deleža trga bencina in dizla, za leto 2005 pa vmesni 2-odstotni cilj.

2.5

Člen 4(2) direktive vsebuje klavzulo o pregledu, ki Komisiji omogoča, da v primeru znatnega in neupravičenega zaostajanja za 2-odstotnim ciljem predloži predloge za obvezne nacionalne cilje.

2.6

Skupna kmetijska politika ima tu bistveno vlogo, zlasti po reformi leta 2003. Reforma je plačila kmetom ločila od njihovih pridelkov in s tem omogočila uporabo zemlje v prahi za pridelavo neživilskih kultur, ki se pogosto uporabljajo za proizvodnjo biogoriv.

2.7

Poleg ukrepov za pospeševanje proizvodnje lesne energije in pomoči za obnovljive vire energije, predvidene v politiki razvoja podeželja, bodo v letu 2007 na voljo tudi premije za „energetske rastline“ (1).

2.8

Uporaba biogoriv se je znatno povečala, a zastavljene cilje sta dosegli samo dve državi, tako da je skupni rezultat v letu 2005 znašal 1 %, od tega 1,6 % za biodizel in 0,4 % za bioetanol. Na podlagi navedenega Komisija sklepa, da zastavljeni 5,75-odstotni cilj v letu 2010 ne bo dosežen.

2.9

Izkušnje so pokazale, da so bili konkretni rezultati doseženi tako z izvajanjem politike davčnih spodbud brez količinskih omejitev, kot tudi z nalaganjem obveznosti dobaviteljem, da tržijo določen odstotek biogoriv. Komisija meni, da so obveznosti najbolj učinkovit instrument.

2.10

Komisija v svojem sporočilu meni: „Unija mora na vsak način jasno izraziti svojo odločenost, da bo zmanjšala svojo odvisnost od uporabe nafte v prometu“. Prepričana je, da so biogoriva edini praktični način zaščite pred visokimi cenami nafte.

2.11

To je treba jasno izraziti z zakonsko zavezujočimi cilji, saj je le tako mogoče vplivati na proizvajalce nafte, ki na trgu EU samo prometnemu sektorju prodajo 300 milijonov ton nafte.

2.12

Največ možnosti za uspeh ima strategija, ki bi temeljila na spodbujanju skupnih raziskav in tehnološkega razvoja v 27 državah članicah. Tako bi 10-odstotni tržni delež biogoriv do leta 2020 lahko postal dosegljiv cilj.

2.13

Da bi izdelovalci avtomobilov lahko prilagodili svoje konstrukcijske procese, je treba oblikovati jasen zakonodajni okvir z zmanjšanimi administrativnimi obremenitvami, ki bo postavil vmesne cilje, na primer za leto 2015.

2.14

V okviru analize gospodarskega in okoljskega vpliva je predvidenih več scenarijev, ki so po eni strani povezani z razvojem cen nafte, uvozom in konkurenčnostjo cen kmetijskih proizvodov, po drugi strani pa z razvojem novih tehnologij, ki bi lahko pospešile razvoj biogoriv druge generacije, kar bi zmanjšalo okoljske stroške.

2.15

Z vidika stroškov bi tako 14-odstotno povečanje uporabe biogoriv pomenilo dodatne stroške, ki bi leta 2020 znašali od 11,5 do 17,2 milijarde EUR (če bi cena sodčka nafte znašala približno 48 ameriških dolarjev), in od 5,2 do 11,4 milijarde EUR (če bi cena sodčka nafte znašala 70 ameriških dolarjev). Biodizel in bioetanol bi postala konkurenčna, če bi cena sodčka nafte dosegla 69 do 76 EUR oziroma 63 do 85 EUR (Opomba: 92,76 do 102,18 USD za sodček oziroma 84,76 do 114,28 USD za sodček po menjalnem tečaju z dne 25. maja 2007, ko je bil 1 EUR vreden 1,3444 USD).

2.16

Če bi tržni delež v letu 2020 znašal 14 %, bi zmanjšanje stroškov skladiščenja rezerv omogočilo prihranek do ene milijarde EUR (Opomba: 10-odstotni tržni delež pa 720 milijonov EUR). Najboljša rešitev bi bila kombinirana dobava iz tretjih držav in držav članic ter zaželeno trženje biogoriv druge generacije.

2.17

Navedeni scenarij bi pozitivno vplival na zaposlovanje, saj bi tako ustvarili 144 000 novih delovnih mest (Opomba: pri 10-odstotnem tržnem deležu pa 100 000 delovnih mest), če bi bila proizvodnja bioetanola predvsem domača, ter tudi na BDP Evropske unije (0,23-odstotna rast). Pozitivni vplivi rezultatov raziskav, predvsem glede biogoriv druge generacije, pa bi lahko prispevali tudi k ohranjanju konkurenčnega položaja EU v sektorju obnovljivih virov energije.

2.18

Z metodo „od vira do kolesa“ („well to wheel“) je Komisija izračunala, da je z uporabo gospodarsko najučinkovitejših tehnologij emisije toplogrednih plinov mogoče zmanjšati za 35 do 50 %. Z uporabo etanola, pridobljenega iz brazilskega sladkornega trsa, je emisije mogoče zmanjšati za 90 %, z biodizlom iz palmovega olja oziroma soje pa za 50 oziroma 30 %. S proizvodnjo biogoriv druge generacije bi morali doseči zmanjšanje emisij za okoli 90 %. Če bi biogoriva dosegla 14-odstoten tržni delež, bi se emisije toplogrednih plinov zmanjšale za okoli 101 do 103 milijone ton ekvivalenta CO2 na leto (Opomba: v primeru 10-odstotnega deleža pa za 71 do75 milijonov ton ekvivalenta CO2).

2.19

Glede vplivov na okolje Komisija v svojem sporočilu meni, da je 14-odstoten delež sprejemljiv, če pri proizvodnji niso uporabljene neustrezne površine, kot so deževni pragozd ali habitati z visoko okoljsko vrednostjo.

2.20

Na koncu poročila Komisija poudarja, da bo razvoj biogoriv znatno prispeval k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ter večji zanesljivosti oskrbe. S politiko usmerjenih spodbud oziroma podpore bi lahko zmanjšali nevarnost uporabe zemljišč z visoko biotsko raznovrstnostjo ali slabih sistemov za proizvodnjo biogoriv, obenem pa spodbujali razvoj biogoriv druge generacije.

2.21

Da bi dosegli navedene cilje, je treba:

2.22

Komisija je na koncu tudi predlagala revizijo direktive o biogorivih, določitev cilja najmanj 10-odstotnega tržnega deleža biogoriv leta 2020 ter zagotovitev uporabe učinkovitih in okolju prijaznih biogoriv.

3.1

Biodizel se pridobiva s stiskanjem semen oljnic, kot so ogrščica, soja in sončnice, in s kemično reakcijo, imenovano transesterifikacija, pri kateri prvotne alkoholne sestavine (glicerol) zamenja metilni alkohol (metanol). Bioetanol je alkohol (etanol ali etilni alkohol), ki se pridobiva s postopkom fermentacije različnih kmetijskih proizvodov, bogatih z ogljikovodiki in sladkorji, kot so žita (koruza, proso, pšenica, ječmen), rastline za pridelavo sladkorja (repa in sladkorni trs), sadje, krompir in tropine. Tudi proizvodi, pridobljeni s kemijsko spojitvijo molekul biološkega izvora in fosilnih molekul, se uvrščajo med biogoriva. Najbolj znan primer je ETBE (etil-terciarni-butileter), ki se pridobiva z reakcijo bioetanola z izobutenom.

3.2

Etanol ima lastnosti zelo kakovostnega goriva: ima visoko oktansko število in se lahko meša (E5, E10) brez posebne prilagoditve motorja, medtem ko so za višje koncentracije (E85) potrebni posebni motorji.

3.3

Glavne slabosti uporabe etanola se pokažejo pri mešanju z bencinom. Tudi pri manjših odstotkih etanola se parni tlak znatno dvigne (približno 10 kPa), s tem pa se povečajo tudi emisije vodne pare. Afiniteta etanola do vode lahko povzroči težave glede kakovosti končnega proizvoda. Mešanju navadnega bencina iz ogljikovodikov z bencinom, ki vsebuje etanol, se je treba izogibati; za slednjega je potrebna ločena logistična in distribucijska veriga.

3.4

V dizelskih motorjih se lahko uporablja mešanica biodizla z običajnim dizlom. V evropskih državah se običajno uporablja 5-odstotna mešanica (B5); ta mešanica ne povzroča nobenih težav glede združljivosti. Goriva z visoko vsebnostjo biodizla (več kot 8 do 10 %) lahko povzročijo težave na vozilih s tesnili iz nezdružljivih polimerskih materialov. Največje težave nastanejo v filtrih za saje in drobne delce, ki bi jih bilo treba zelo spremeniti, kar je drago. Zato so nekateri izdelovalci jamstva za vozila omejili na uporabo mešanic B5, drugi pa so že prilagodili značilnosti vozil. Ker je biodizel higroskopen, ima lastnosti topila in nizko stopnjo stabilnosti pri skladiščenju, utegnejo biti za visokoodstotne mešanice potrebni posebni ukrepi pri vozilih in distribucijskih sistemih za goriva.

3.5

Komisija se je potrebe po odločnejši podpori razvoju biogoriv lotila s prepričljivimi argumenti. Realistična je v tem, da ne pričakuje, da bo v prihodnosti mogoče zdajšnjo proizvodnjo bencina (v svetovnem merilu 1,2 milijarde ton leta 2004) nadomestiti z biogorivi (46 milijonov ton leta 2005, od tega 3 milijone v EU, kot je razvidno iz spodnje tabele), njen cilj pa je, da bi v dobrih 13 letih dosegli najmanj 10-odstoten delež biogoriv v skupni porabi goriv, in sicer s sprejetjem direktive in določanjem ciljnih vrednosti za vsako državo članico.

3.6

Vodik, ki ga – vsaj poskusno – nekateri evropski izdelovalci avtomobilov že uporabljajo kot nosilca energije, še vedno pridobivajo predvsem z elektrolizo in iz zemeljskega plina ali drugih fosilnih goriv. V tem primeru torej ne bi prišlo do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Kljub novim raziskavam v smeri pridobivanja vodika iz biomase – tudi z uporabo biotehnologije in obnovljivih virov energije – sta potencialna razširjenost in trženje vozil na vodik odvisna tudi od visoke cene gorivnih celic. Če naj vodik postane ekonomsko uspešna alternativna energija, je treba znižati ceno proizvodnje. Na univerzi Novega Južnega Walesa potekajo raziskave, kako doseči ta cilj z uporabo posebnih keramičnih sončnih celic, izdelanih iz titanovega oksida. Titan se zelo pogosto uporablja na področju „sončnega vodika“ (s pomočjo sončne energije pridobljenega vodika; op. prev.), ker ima ustrezne lastnosti polprevodnika in je odporen na vodo. Če ni obdelan, pa njegova učinkovitost v naravnem stanju še ni zadostna.

4.1

Komisija opisuje možne koristi, obenem pa ne želi pritegniti pozornosti na težave in slabosti, povezane z razvojem biogoriv, čeprav občasno objavlja opozorila. Odbor meni, da je treba predlog Komisije skrbno in podrobno analizirati, da pri reševanju enega problema ne bi povzročili dodatnih, še hujših, ali pa poudarjali samo svetle točke, slabosti pa zanemarjali. Precej nenavadno je, da so prednosti predloga poudarjene v nerealističnem scenariju, po katerem je cilj 14-odstotni delež do leta 2020! Če bi bil uresničen cilj 10 %, bi bile koristi objektivno manjše.

4.2

Niti dokument Komisije niti priložena študija vplivov ne omenjata nobenih pomembnejših slabosti. Na splošno je treba, na primer, odstranjevanje odpadkov proizvodnje biogoriv posodobiti in pregledati v luči novih sistemov biogorivnih celic (biofuel cells) in elektronskih tehnologij, povezanih s proizvodnjo.

4.3

Pri biodizlu je treba poudariti predvsem naslednje težave:

4.4

Pri bioetanolu pa gre za:

Med koristmi pa so možnost razširitve kolobarjenja, izmenjave tradicionalnih rastlin za prehrano ljudi in živali z drugimi, posebnimi rastlinami za proizvodnjo biomase in energije. Pri tem je treba upoštevati kulturne rastline, ki se običajno pridelujejo na nekem območju. V vsakem primeru za evropske pridelke veljajo uredbe o varovanju tal in uporabi gnojil.

4.5

Biogoriva zahtevajo ustrezne kulture, gojene v velikem obsegu. To pa pomeni žrtvovanje drugih kultur, ki so pomembne za to, da si najrevnejše države zagotovijo živila s čim nižjimi stroški. Celuloza je kot surovina za proizvodnjo biogoriv zagotovo zanimiva, vendar je treba poudariti, da njena proizvodnja zahteva predhodno mehansko in kemično obdelavo (razgrajevanje celulozne mase), da postane primerna za biološko preobrazbo. Poleg tega je treba opozoriti na vprašanje ostankov in uporabljenih katalizatorjev, ki zaostrujejo problem odstranjevanja odpadkov v končni fazi teh postopkov.

4.6

Za uporabo v velikem obsegu bi bil kot gorivo morda primeren glicerol – nerafiniran, rafiniran ali v mešanici z drugimi gorivi. Treba pa je našteti tudi slabosti te alternative. To so: stroški glicerola, če se uporablja v rafinirani obliki; stroški predelave nerafiniranega glicerola; nizka kalorična vrednost; in v vseh primerih obvezno nevtraliziranje strupenih snovi, ki nastajajo pri izgorevanju (predvsem akrolein, znan tudi pod imenom akrilaldehid).

4.7

Druga rešitev bi lahko bila genska sprememba nekaterih organizmov, najprimernejših za to, da bi z njimi nekatere kulture postale posebej primerne za postopek biološke preobrazbe, z boljšo letino in s tem manjšo porabo energije med proizvodnjo. Z genskim inženiringom bi tudi lahko spremenili organizme, ki bi omogočili lažjo uporabo celuloze.

4.8

S tehničnega vidika se zastavlja tudi vprašanje izkoristka surovin za proizvodnjo biogoriv: tako opozarjajo, da iz tone sladkorne pese pridobimo 400 litrov bioetanola (približno 1 500 Mcal). Ali je to razmerje dovolj za splošno pozitivno oceno, če pri tem upoštevamo potencialne nevarnosti in negativen vpliv uporabe te oblike energije na okolje?

4.9

Ne smemo pa zanemariti še enega vidika, in sicer postopkov ekstrakcije in njihove selektivnosti, kot tudi postopkov fermentacije, ki so sorazmerno dragi, če želimo pridobiti zares kakovosten končni izdelek. Po drugi strani pa bi lahko morebitne nečistoče v gorivu pri uporabi povzročile gospodarsko škodo, ki bi bila zaradi sekundarnih reakcij, kakovosti pridobljenega goriva ter lastnosti odpadkov in ostankov, ki nastanejo pri proizvodnji, precej večja od njegovih gospodarskih koristi.

4.10

S strogo okoljskega vidika je treba upoštevati nevarnost krčenja gozdov (kot se dogaja v Maleziji in Indoneziji zaradi pridelave palmovega olja ali v Malaviju in Ugandi zaradi razvoja jatrofe na območjih, namenjenih proizvodnji živil, ali na območjih še posebej dragocenih deževnih pragozdov) in nevarnosti pri skladiščenju surovin. S tem povezana biološka in biokemična vprašanja je treba skrbno in podrobno proučiti.

4.11

Poleg tega se pojavlja „etična“ razsežnost, ki bi jo morali dodatno proučiti: gre za konkurenco med živili in gorivom. Cene visokokakovostnih surovin, kot so žito, koruza in riž, nezadržno rastejo zaradi vse večjega povpraševanja „destilarn“ biogoriv (Poročilo FAO in WFP 2007). V Mehiki so cene tortilj poskočile za 60 %, kar je sprožilo precejšnje nemire in demonstracije. Višja cena soje na Kitajskem dviguje ceno mesa, ki se je od začetka leta zvišala za 43 %, in ceno jajc, ki so se podražila za 16 %. Koruza se je podražila za 40, oves za 20 %. V Indiji so se žita podražila za 10, pšenica pa za 11 %. Tudi v ZDA se bo perutnina podražila za 10, jajca za 21, mleko pa za 14 %, napoveduje ameriško ministrstvo za kmetijstvo. Če bo v prihodnosti vrednost žita, ki se uporablja v proizvodnji goriva, presegla njegovo živilsko vrednost, se bo trg usmeril k energetskemu sektorju, cene živil pa bodo rasle sorazmerno s ceno nafte, kar bo povečalo nevarnost pomanjkanja hrane, tudi v Evropi.

4.12

Rast števila proizvodnih obratov (samo v ZDA gradijo 79 novih tovarn, 116 pa jih že obratuje) bo sprožila eksponentno naraščanje porabe žita, ki bo po ocenah EPI (Earth Policy Institute) dosegla približno 139 milijonov ton, kar je dvakrat toliko, kot predvideva ameriško ministrstvo za kmetijstvo. Če upoštevamo, da iz tone koruze pridobimo 110 galon (416,19 litra) etanola (le malo več kot štiri rezervoarje goriva športnega terenskega vozila), to vprašanje dejansko postane zaskrbljujoče.

4.13

Odbor je v svojem nedavnem mnenju (2) poudaril tudi potrebo po ohranitvi biotske raznovrstnosti, zlasti deževnega pragozda, ker nudi zavetje živalstvu, ki bi bilo v nasprotnem primeru zagotovo zapisano izginotju, in tudi zato, ker so pragozdovi edina in poslednja „zelena pljuča“ našega planeta. Treba je ustaviti intenzivno pridelavo sladkornega trsa v Braziliji ter oljnih palm v Maleziji in Indoneziji, kjer je za gojenje monokulture vsak dan žrtvovanih na stotine hektarov gozdov.

4.14

Zastavlja pa se tudi vprašanje „znanstvene etike“. Planet Zemlja je odprt sistem, ki nezadržno drsi proti točki ravnovesja, ki bo pomenila njegov konec. Naloga znanosti je, da to težnjo zavira, politiki pa morajo spodbuditi ustrezne ukrepe in študije.

4.15

Stroške – ne samo ekonomske, temveč tudi okoljske in zdravstvene – je treba jasno ugotoviti. Treba se je močno potruditi, da se vplivi čim natančneje proučijo in ocenijo.

4.16

Glede kemičnih procesov izgorevanja molekul, ki niso iz ogljikovodikov, je treba skrbno proučiti potencialno nastajanje in razvoj prostih radikalov zaradi oksidativnega stresa v teh procesih (prosti radikali so med glavnimi povzročitelji rakavih obolenj). Zanesljivih podatkov o morebitnem povečanju teh radikalov zaradi proizvodnje biogoriv ni.

4.17

Skrb za tla in njegovo varovanje sta temeljnega pomena. Tla je treba zaščititi, ker ščitijo nas. Zgrešena politika uporabe tal in njihovo siromašenje povzročata postopno nižanje ravni podtalnice in njeno slabšanje. Da bi spodbudili revitalizacijo tal, je treba zagotoviti kolobarjenje kultur.

4.18

Odbor FAO za svetovno zanesljivost preskrbe s hrano je na 33. zasedanju od 7. do 10. maja 2007 v Rimu vprašanju zanesljivosti preskrbe s hrano posvetil pomembno poglavje. V točki 45 svojega poročila je ugotovil, da „bioenergija hkrati ponuja priložnosti, pa tudi tveganja za vsako od štirih razsežnosti zanesljivosti preskrbe s hrano: razpoložljivost, dostop, stabilnost in uporabo. Posledice bioenergije za zanesljivost preskrbe s hrano bodo odvisne od obsega in vrste načrtovanega sistema, strukture trgov surovin in energije ter političnih odločitev na področju kmetijstva, energije, okolja in trgovine. Tehnologija na področju bioenergije zelo hitro napreduje in povzroča precej negotovosti glede možnosti zanesljive preskrbe s hrano“.

4.19

FAO v istem poročilu poudarja, da so se „cene žita v letu 2006 strahovito povečale, zlasti cene pšenice in koruze, ki so novembra dosegle desetletno rekordno raven. Glavni dejavniki trgov živil in krmil so bile slabe letine v glavnih državah proizvajalkah, skupaj z naglo rastočim povpraševanjem po biogorivih. Poleg tega je prišlo do motenj tudi v preskrbi z rižem“.

4.20

Tudi Kitajska je pred kratkim sprejela ukrepe za zmanjšanje proizvodnje etanola iz koruze, kot je 21. decembra 2006 poročal spletni časopis Asia Times Online.„Najpomembnejša naloga Kitajske je nahraniti 1,3 milijarde prebivalcev, šele potem bomo podprli proizvodnjo biogoriv“, je izjavil Wang Xiaobing, predstavnik ministrstva za kmetijstvo.

4.21

Italijanski dnevnik La Repubblica je 20. julija 2007 objavil članek z naslovom Vojna med biogorivi in špageti. Zaradi razcveta uporabe koruze za biogorivo se bodo testenine podražile za 20 %. Cena pšenice durum (trde pšenice), glavne sestavine italijanskih testenin, se je zvišala za dobrih 30 %, saj kmetje vse raje sejejo koruzo za bioetanol. Na borzi v Chicagu je cena mernika (27 kg) koruze poskočila s 36 404 USD 3. aprila na 5,64 USD 14. junija. Italijani bodo učinek teh sprememb cen močno občutili, saj so največji porabniki (28 kg na osebo na leto) in proizvajalci (3,2 milijona ton) pšenice durum na svetu.

4.22

Doslej je bilo zanemarjeno tudi vprašanje porabe vode v proizvodnji biogoriv. Najnovejše študije Mednarodnega inštituta za vodno gospodarstvo (International Water Management Institute – IWMI), objavljene 10. maja 2007, ugotavljajo, da je npr. v Šrilanki za proizvodnjo 1 litra etanola potrebnih 1 000 do 4 000 litrov vode, odvisno od vrste kulture in uporabljene tehnologije proizvodnje. V Braziliji ocenjujejo, da je za proizvodnjo 1 litra etanola potrebnih 2 200 litrov vode, medtem ko v Indiji – kjer padavin ni toliko kot v Braziliji in je potrebno namakanje – proizvodnja istega litra etanola zahteva 3 500 litrov vode za namakanje! Te podatke je potrdil mednarodni institut iz Delfta UNESCO-IHE Institute for Water Education, ki je bil ustanovljen leta 2003 in sodeluje s tamkajšnjo univerzo, pa tudi nedavne študije agronomske fakultete Univerze v Koloradu, kjer razvijajo posebno vrsto koruze, ki potrebuje manj vode. Podatki so na voljo tudi na spletni strani www.waterfootprint.org.

4.23

V Evropi imajo najhujše težave z vodo južna območja. Vode jim primanjkuje že vrsto let. Z višanjem temperatur in izhlapevanjem, ki ga to višanje povzroča, se bodo njihove težave še zaostrovale. Območja na severu vsaj zaenkrat še niso prizadeta.

4.24

Spodnja tabela (predstavil jo je predstavnik družbe ENI inž. Mario Marchionna na nedavnem kongresu, ki ga je organiziralo italijansko združenje za kemijski inženiring AIDIC) je primerjava stroškov fosilnih goriv in biogoriv za enako količino energije.

4.25

Da bi v EU dosegli cilj, 10-odstoten delež biogoriv do leta 2020, bi po oceni Komisije za proizvodnjo potrebnih biogoriv potrebovali 18 milijonov hektarov obdelovalne zemlje, in sicer:

4.26

Komisija trdi, da bi bila povečana uporaba biogoriv zelo koristna, zlasti za države v razvoju, ki bodo lahko povečale proizvodnjo za izvoz. Vendar pa so afriški kmetje zaskrbljeni zaradi ekonomskega donosa dosedanjih vlaganj. Časopis African Agriculture je v svoji številki maja 2007 objavil članek o jatrofi z naslovom: Ali je navdušenost nad jatrofo samo privid? (Jatrofa je grm, s katerega obirajo oljna semena, ki so za ljudi strupena, iz katerih pa je mogoče proizvajati biodizel zadovoljive kakovosti. Grm ne zahteva posebne nege.) V članku so izražena resna vprašanja.

4.27

Kot je 7. maja 2007 poročal tednik The East African Business Week (spletni časopis vodilne medijske skupine v Keniji, Nation Media Group), so se oglasila tudi afriška okoljevarstvena združenja. V Ugandi se gozdovi krčijo za 2,2 % na leto v primerjavi s svetovnim povprečjem 0,2 %. Če bo šlo tako naprej, bodo do leta 2040 posekani vsi gozdovi. Skupina aktivistov civilne družbe je ustanovila koalicijo Save Mabira (Rešite Mabiro), imenovano po gozdu, ki ga je ugandska vlada sklenila predati podjetju Sugar Corporation of Uganda Ltd., da bi povečala površine, namenjene pridelavi sladkornega trsa za pridobivanje bioetanola. Tako bo četrtina pragozda, največje gozdne površine v državi, ki pokriva 7100 ha, žrtvovana za proizvodnjo nekaj ton bioetanola, ki bo morda uporabljen za pogon okolju prijaznih avtobusov v Evropi!

4.28

Komisija v zvezi s tem ne pove skoraj nič, le mimogrede ugotovi, da se je treba nekako upreti uporabi zemljišč, namenjenih za pridelavo hrane, in habitatov velike naravne vrednosti, ter se glede reševanja tega problema zanaša na odvračilno gospodarsko politiko. Po pravici povedano se Komisija glede tega vprašanja ni izkazala za odločno. Odbor je izredno zaskrbljen zaradi nevarnosti za okolje, ki neizogibno izhajajo iz naraščajočega obsega gojenja gensko spremenjenih kultur. Te bi se morda zdele bolj sprejemljive, če bi jih uporabljali za proizvodnjo biogoriv. Širjenje gensko spremenjenih organizmov je resnična nevarnost, o primernosti njihove uporabe pa bo mogoče soditi šele, ko bodo opravljene vse znanstvene raziskave o nevarnosti teh organizmov. Ne glede na to pa je treba zaščititi biotsko raznovrstnost, ki še obstaja v EU.

4.29

Odbor meni, da je nujno okrepiti sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, ki se borijo proti lakoti v svetu, zlasti s FAO in WFP (Svetovnim programom Združenih narodov za prehrano). Obžaluje dejstvo, da se Komisija v svoji oceni vpliva ni odločila stopiti v stik s temi mednarodnimi agencijami, ki se resno ukvarjajo s tem področjem, ne da bi pri tem omalovaževali vse težave in nevarnosti, povezane z razvojem biogoriv, zlasti z vidika porabe vode.

4.30

Odbor se je seznanil s sklepi spomladanskega zasedanja Sveta 8. in 9. marca 2007, ki je posvetil veliko pozornosti energetski politiki za Evropo (EPE); njeni glavni trije cilji so:

4.31

Evropski svet na splošno podpira in sprejema predloge Komisije o energiji, zlasti pa glede biogoriv, čeprav je besedilo, ki govori o zavezujočem 10-odstotnem cilju, precej dvomljivo: „Zavezujoči značaj tega cilja je primeren, pod pogojem, da je proizvodnja trajnostna, druga generacija biogoriv komercialno dostopna in Direktiva EU o kakovosti goriva ustrezno spremenjena, da bo omogočala ustrezne ravni mešanja“.

4.32

Zelo pomembno bo razumeti, kako lahko države članice učinkovito ukrepajo glede te obveznosti in pogojev. Še posebej problematična se zdaj zdi komercialna dostopnost druge generacije biogoriv. Prilagoditev sedanjih obratov za proizvodnjo biogoriv prve generacije, tistih v izgradnji ali načrtovanih za prihodnja leta, bi bila izjemno draga, saj so procesi proizvodnje teh zelo drugačni od procesov za drugo generacijo goriv. Če ta goriva ne bodo na voljo, tudi sklep Sveta ni zavezujoč. Glede trajnosti proizvodnje bo treba poleg obstoječih direktiv sprejeti dodatno zakonodajo EU, da bi zagotovili, da proizvodnja biomase natančno ustreza določenim zahtevam in da kulture za pridobivanje biogoriv ne tekmujejo s kulturami za prehrano ljudi in živali. Kar zadeva ustrezne spremembe direktive o kakovosti goriva, je postopek dokaj zapleten. Z njim se bodo morali ukvarjati organi za standardizacijo, še posebej CEN, ki mora analizirati probleme glede tehničnih specifikacij.

4.33

Glede druge generacije biogoriv že obstajajo nekatere rešitve za proizvodnjo etanola, in sicer biološki postopek fermentacije in destilacije ter termokemični postopek uplinjanja biomase za pridobivanje sinteznega plina (H2 + CO), ki s fermentacijo daje etanol in proizvaja energijo v kombiniranem ciklu ali sočasni proizvodnji. Prvi obrat z letno zmogljivostjo 180 000 ton bo v Porvooju na Finskem začel delovati letos, na isti lokaciji pa do konca leta 2008 nameravajo zgraditi še enega. Vendar pa imajo ti postopki zelo majhen, včasih celo negativen energijski izkoristek. Zato so začeli proučevati možnost, da bi jih izvajali s pomočjo fotokemičnih procesov, pri katerih je vir energije sonce, za izboljšanje njegovih lastnosti pa se uporabljajo ustrezni katalizatorji. Biobutanol je ena od možnih rešitev za biogoriva nove generacije. Ima nizek parni tlak in dobro prenaša onesnaženje z vodo v bencinskih mešanicah, zaradi česar ga je lažje uporabljati v obstoječih sistemih oskrbe in distribucije bencina. Biobutanol je mogoče mešati z bencinom v večjih koncentracijah kot obstoječa biogoriva, pri čemer vozil ni treba predelati. Obenem omogoča večje prihranke goriva kot mešanice bencina in etanola, torej večjo energetsko učinkovitost in zmanjšanje porabe na liter. Za njegovo proizvodnjo je mogoče uporabiti infrastrukturo in obrate za proizvodnjo bioetanola.

4.34

Sedmi okvirni program namenja veliko sredstev za razvoj teh tehnologij, ki imajo vrsto zanimivih značilnosti in omogočajo proizvodnjo „čistih“ biogoriv. Ta goriva:

EESO meni, da mora Evropa raziskavam biogoriv druge generacije nameniti več finančnih sredstev.

5.1

Odbor podpira cilje EPE, vendar poudarja, da bo za njihovo uresničevanje treba najti sredstva za potrebna vlaganja, kar pomeni vključitev evropskih finančnih institucij.

5.2

Odbor meni, da je treba posebno pozornost posvetiti raziskavam biogoriv, zlasti biogoriv druge generacije, pri tem pa ne smemo zanemariti drugih možnosti, kot so razvoj „sončnega vodika“ in vodika, pridobljenega iz biomase.

5.3

Odbor priporoča, da se posebno pozornost posveti spoštovanju biotske raznovrstnosti in izključni uporabi neživilskih kultur za proizvodnjo biogoriv, da se tako prepreči nevarnost konkurence med živili in gorivi, saj na milijone ljudi še vedno nima dovolj hrane in umira od lakote. Omenjeno poročilo FAO v svojih sklepnih ugotovitvah navaja: „Na svetu je še vedno 854 milijonov podhranjenih ljudi, kar priča o nezadovoljivem uresničevanju ciljev Svetovnega vrha hrane (World Food Summit) in Razvojnih ciljev tisočletja (Millennium Development Goals). Čeprav ima veliko držav, zlasti v podsaharski Afriki, možnosti za zmanjšanje števila ljudi, ki trpijo lakoto, se te možnosti lahko poslabšajo zaradi višjih cen hrane, možnega zmanjšanja ponudbe na trgih žita, spopadov, bolezni in podnebnih sprememb“. Ameriška raziskovalca Ford Runge in Benjamin Senauer z Univerze v Minnesoti sta mnenja, da se zaradi sprememb cene žita za prehrano število lačnih v svetu do leta 2025 ne bo zmanjšalo na 600 milijonov, kot so napovedovali, temveč se bo podvojilo: na 1 200 milijonov.

5.4

Da bi dosegli cilje varovanja okolja in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, optimizirane porabe energije, uporabe alternativnih energij, energetske neodvisnosti in zanesljivosti oskrbe z energijo, Odbor predlaga, da se za proizvode, ki v večji meri kot drugi prispevajo k uresničevanju teh ciljev, uporabi posebna obravnava (davčne in administrativne spodbude itd.).

5.5

Odbor meni, da tehnologije na današnji stopnji razvoja zahtevajo zelo veliko porabo energije, vode in zemljišč (donos na hektar je takšen, da bi, če bi bila tretjina italijanskega ozemlja namenjena samo pridelavi ogrščice, pridobili le toliko biodizla, da bi pokrili 10 % skupne porabe naftnih proizvodov v Italiji in 40 % dizla, ki ga porabijo prevozna sredstva).

5.6

Odbor meni, da bi moral predlog direktive spremljati obširen in ambiciozen proces vrednotenja ekonomskih, okoljskih in socialnih vplivov, ki se zdaj ne zdi strukturiran tako, kot bi si to vprašanje zaslužilo.

5.7

Če naj boj proti onesnaževanju okolja ne bo zaman, je nujno zagotoviti, da se za biogoriva uporabljajo lokalni kmetijski proizvodi z „nično kilometrino“. Ne bi jih smeli prevažati daleč iz ene države v drugo, saj bi tako rabili fosilna goriva. Težave pri pridobivanju energije iz kmetijsko-prehrambenih ostankov izvirajo po eni strani iz dejstva, da so razpršeni, kar pomeni drag prevoz v obrate za predelavo, po drugi pa iz tega, da vsebujejo veliko vode, kar za proizvodnjo pomeni obdelavo velikih količin. Zato bi bilo treba tovrstno biomaso predelati na kraju nastanka, če se le da.

5.8

Odbor meni, da je treba podpreti raziskave tehnologije biogorivnih celic (biofuel cells), ki za pretvarjanje kemične energije v električno uporabljajo biokatalizatorje. Ta proces proizvodnje energije omogoča ponovno pridobitev vseh elektronov, ki jih je rastlina, iz katere se pridobiva biomasa, ustvarila med procesom fotosinteze (24 elektronov za vsako molekulo glukoze, oksidirane v CO2 in vodo).

5.9

Odbor se strinja z oceno Evropskega parlamenta, ki v uvodnih izjavah Resolucije o strategiji za biomaso in biogoriva, sprejete v Strasbourgu 14. decembra 2006, poudarja, da „transportni sektor povzroča več kot 20 % emisij toplogrednih plinov, pri čemer pa ni vključen v mehanizem trgovanja z emisijami“. Odbor zato Komisiji priporoča, naj prouči možnost razširitve uporabe sistema belih potrdil na avtomobilski sektor.

5.10

V isti resoluciji Evropski parlament „poziva Komisijo, naj uvede obvezen in celovit postopek certificiranja, ki bo omogočil trajnostno proizvodnjo biogoriv na vseh stopnjah, vključno s standardi za faze gojenja in predelave in za uravnoteženje celotnega življenjskega cikla toplogrednih plinov, veljal pa bo za biogoriva, proizvedena v EU ali uvožena vanjo“, ter jo poziva, „naj podpre razvoj in uporabo sistema globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES), da bi na ta način spremljali uporabo zemeljskih površin pri proizvodnji bioetanola ter s tem preprečili uničevanje pragozdov in druge negativne vplive na okolje“. Odbor odobrava in podpira predloge Evropskega parlamenta.

5.11

Odbor poudarja, da je vozni park nekaterih držav članic, ki so se pred kratkim pridružile EU, zelo zastarel in vključuje tehnično zastarela rabljena vozila, ki prihajajo z bogatejših trgov. Dohodek na prebivalca teh držav je precej nizek, to pa velja tudi za precejšen delež prebivalstva držav, katerih dohodek na prebivalca je sicer precej višji. To pomeni, da obveznosti in stroškov ni mogoče naložiti tem evropskim državljanom, ki avtomobil morda nujno potrebujejo pri delu.

5.12

Odbor meni, da lahko biogoriva zdaj zagotovo pomenijo podporo trgu z gorivi, da pa ne morejo ponuditi strukturnega odgovora na zahteve tega trga. Vsekakor bo treba njihovo proizvodnjo skrbno spremljati, da se tako preprečijo nevarnosti za okolje in družbo, opisane v tem mnenju. Glede na potencialne probleme, opredeljene v tem mnenju, Odbor meni, da bi morala Komisija nenehno preverjati 10-odstotni cilj in se pripraviti na predložitev sprememb tega cilja, če problemov ne bo mogoče odpraviti na zadovoljiv in trajnosten način.

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/44

1.1

EESO podpira pobudo Evropske komisije za pregled strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2, ki jih povzroča cestni promet.

1.2

Komisija je predlagala – Svet pa njen predlog namerava potrditi – zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil na 130 g/km do leta 2012 s tehničnimi izboljšavami motorjev vozil. Nadaljnje zmanjšanje za 10 g/km bo treba, če bo tehnično možno, doseči z alternativnimi tehnološkimi posegi in povečano uporabo biogoriv, da bi dosegli skupni cilj 120 g/km do leta 2012.

1.3

EESO meni, da bo ta ambiciozna pobuda lahko uspešna le, če bo uresničena z uravnoteženimi in diverzificiranimi ukrepi ter v časovnem okviru, ki bo upošteval, da morajo proizvajalci prilagoditi izbrane tehnološke rešitve za vse modele, ki jih izdelujejo, kar je kompleksna operacija s spreminjajočimi se stroški. Z drugimi besedami: izboljšanja lastnosti avtomobilov glede emisij CO2 morajo biti za proizvajalce izvedljiva z gospodarskega in tehnološkega vidika in združljiva s kupno močjo možnih kupcev.

1.4

Glede na to EESO poudarja potrebo, da je treba proizvajalce spodbuditi k hitrejšemu zmanjševanju porabe in emisij, hkrati pa opozarja tudi na potrebo, da je treba ubirati še druge poti, da bi uresničili cilj z zakonodajnim okvirom, ki bi bil s socialnega, gospodarskega in okoljskega vidika kar najbolj učinkovit.

1.5

EESO zato priporoča izvedbo obsežne in podrobne ocene vplivov, ki bi omogočala ugotoviti stroške in koristi različnih možnih rešitev, od posegov v avtomobilsko tehnologijo do drugih instrumentov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti: prilagoditev infrastrukture, alternativna goriva, davčne spodbude, obveščanje prek različnih oblik izobraževanja za okolju prijazno vožnjo (kar je še posebej potrebno v širših mestnih okoljih (1)) in usmerjanje povpraševanja z obdavčevanjem na podlagi emisij CO2. EESO poleg tega meni, da je med zaželenimi ukrepi treba preučiti tudi uporabo pnevmatik z nizkim količnikom kotalnega upora, ki lahko – po podatkih industrije – zmanjšajo porabo za 3 do 4 %. V tem smislu je tudi predlog Komisije o uvedbi sistemov za nadzor tlaka v pnevmatikah.

1.6

Inteligentna in preudarna kombinacija vseh razpoložljivih ukrepov bi lahko omogočila uresničitev ciljev zmanjšanja CO2, ne da bi upočasnili obnavljanje voznega parka v uporabi, z omejitvijo in prerazdelitvijo finančnega bremena, kar bi preprečilo kaznovanje možnih kupcev novih avtomobilov.

1.7

EESO upa tudi, da bo vpliv izbranega zakonodajnega instrumenta na konkurenco med proizvajalci kar najbolj nevtralen in da ne bo zavezujoče omejeval proizvajalcev glede modelov, ki jih ponujajo na trgu, temveč da bo usmerjal povpraševanje kupcev k modelom z manjšimi emisijami. Zahtevana zmanjšanja emisij CO2 bi morala biti v razmerju z obstoječimi razlikami v proizvodnih paletah, ob uporabi parametrov, ki veljajo za najbolj informativne in sorazmerne glede na emisije CO2.

1.8

Temeljnega pomena je, da izbrani parametri delujejo kot instrument za usmerjanje potrošnikov k takšnim vrstam vozil, ki ustrezajo njihovim dejanskim potrebam, ter da preprečujejo porabo in emisije, ki za njihovo vsakodnevno uporabo niso nujne.

1.9

Glede na to EESO izraža zaskrbljenost zaradi namere Komisije, da bi v zakonodajo zajela tudi lahka tovorna vozila. Ta vozila, namenjena profesionalni uporabi, namreč možni kupci pozorno ocenjujejo, ker poraba in torej tudi emisije CO2 pomembno vplivajo na stroške poslovanja. Zato proizvajalci v vozila, ki jih ponujajo na trgu, že danes uvajajo najučinkovitejše rešitve, oziroma skoraj izključno dizelske motorje. EESO Komisiji vsekakor – in pred sprejetjem ustrezne odločitve – priporoča, naj pripravi oceno vplivov na podlagi posodobljenega pregleda emisij lahkih tovornih vozil. Tak pregled trenutno ni na voljo.

1.10

In končno EESO meni, da bi morale države članice delovati na širšem področju kot doslej (ceste, inteligentna svetlobna signalizacija v prometu itd.), ne nazadnje z nakupom okolju prijaznih vozil za svoje službene vozne parke in z zavzemanjem tako za gradnjo infrastrukturnih omrežij, ki bodo omogočala dostop do distribucije goriv z manjšimi vplivi na okolje, npr. zemeljskega plina, kot tudi z olajševanjem nakupa vozil s pogonom na zemeljski plin in tudi na utekočinjeni naftni plin, o čemer je EESO svoja stališča že izrazil v prejšnjih mnenjih (2).

2.1

Leta 1995 je bila zastavljena strategija Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2, ki je predvidevala ukrepe glede ponudbe proizvajalcev avtomobilov in povpraševanja potrošnikov.

2.2

Na strani ponudbe so leta 1998 evropski proizvajalci podpisali prostovoljen sporazum, katerega cilj je bilo zmanjšanje povprečnih emisij CO2 avtomobilov na 140 g/km do leta 2008. Naslednje leto so enako obveznost do leta 2009 prevzeli japonski in korejski proizvajalci.

2.3

Na strani povpraševanja je strategija Evropske komisije obenem predvidevala obveščanje potrošnikov o emisijah CO2, da bi jim – skupaj z usmerjenim sistemom obdavčevanja avtomobilov – pomagala pri preudarni izbiri.

2.4

V praksi so bile na strani ponudbe zabeležene pomembne izboljšave, ki pa same zase niso bile zadostne, da bi bil cilj dosežen, saj je manjkala podpora drugih dveh instrumentov: obveščanja oziroma usmerjanja potrošnikov in obdavčenja. To priznava tudi Evropska komisija sama, ki v svojem sporočilu ugotavlja, da so se emisije CO2„znatno zmanjšale zaradi boljše tehnologije vozil“.

2.5

Povprečne emisije CO2 avtomobilov so se zmanjšale za približno 13 %, s 186 g/km v letu 1995 na 161 g/km v letu 2005. Emisije 30 % vozil, danih na trg v letu 2004, so nižje od 140 g/km.

2.6

V nasprotju s tem pa so se želje potrošnikov v istem obdobju usmerjale k večjim, težjim vozilom z večjo zmogljivostjo in več možnostmi uporabe; bodisi zato, ker takšna vozila veljajo za varnejša, ali pa zato, ker se je velik del prebivalstva odselil iz mestnih središč. Zato je obveščanje o emisijah, tako imenovani labelling (označevanje), na odločitve potrošnikov le malo vplivalo.

2.7

Drugi instrument za usmerjanje povpraševanja, usmerjeno obdavčevanje za zmanjševanje emisij CO2, še nima evropske razsežnosti (3), temveč se omejuje na nacionalne pobude v manj kot polovici držav članic. V nekaterih primerih so ukrepi imeli negativen vpliv na zmanjševanje emisij CO2, kar je paradoksalno. Eden takšnih primerov je povečana obdavčitev dizelskega goriva, kar je upočasnilo premik k dizelskim vozilom, do katerega je prišlo v zadnjih letih v mnogih državah članicah z večjim številom dizelskih vozil.

2.8

Če povzamemo: tako zaradi zunanjih dejavnikov, ki so upočasnili proces zmanjševanja emisij, sprožen s pregledom avtomobilskih tehnologij na podlagi prostovoljnih sporazumov, kot tudi zato, ker drugi predvideni instrumenti niso bili uporabljeni, se cilji za leti 2008 in 2009 ne zdijo dosegljivi. Komisija se je zato odločila pregledati svojo strategijo in je objavila sporočilo, ki ga zdaj obravnava EESO. Sporočilo predstavlja smernice, ki bi jim moral do konca prve polovice leta 2008 slediti specifičen zakonodajni predlog.

3.1

V sporočilu Komisija predlaga, naj bi do leta 2012 dosegli cilj EU 120 g/km. To naj bi dosegli s kombinacijo ukrepov EU in držav članic.

3.2

V ta namen bo Komisija do sredine leta 2008 predlagala zakonodajni okvir in se osredotočila na obvezno zmanjševanje emisij CO2, da bi za nov vozni park s tehnološkimi izboljšavami motorjev vozil dosegla povprečne emisije 130 g/km.

3.3

Nadaljnje zmanjšanje za 10 g/km – ali enakovredno, če bo tehnično možno – bo treba doseči z drugimi tehnološkimi izboljšavami in povečano uporabo biogoriv. Ukrepi bodo naslednji:

3.4

Komisija se strinja, da bo zakonodajni okvir za izvajanje cilja za povprečen novi vozni park moral biti oblikovan tako, da bo zagotavljal konkurenčno nevtralne in socialno nepristranske ter trajnostne cilje zmanjševanja, ki so pravični do raznolikosti evropskih avtomobilskih proizvajalcev in se izogibajo vsakršnemu neupravičenemu izkrivljanju konkurence med proizvajalci avtomobilov.

3.5

Komisija v tem okviru poziva države članice, naj prilagodijo politike za obdavčitev osebnih vozil ter tako spodbudijo nakup osebnih vozil z nizko porabo v vsej EU in pomagajo proizvajalcem spoštovati prihodnje predpise o učinkovitosti porabe goriva.

3.6

Komisija predlaga tudi uvedbo diferenciacije davkov za celoten obseg osebnih vozil na trgu, s katero bi postopoma pospešili prehod k osebnim vozilom z manjšimi emisijami. To bi bil učinkovit način za zmanjšanje stroškov izpolnjevanja predpisov za proizvajalce.

3.7

Omenjena je vloga davčnih spodbud, ki bi bile lahko učinkovit instrument za spodbujanje nakupa najčistejših razredov lahkih tovornih vozil na trgu. Enak poudarek je namenjen potrebi po izboljšanju učinkovitosti obveščanja možnih kupcev o porabi osebnih vozil (v letu 2007 bo Komisija sprejela predlog za spremembo direktive 1999/94/ES o označevanju porabe goriva).

3.8

Na koncu Komisija opozarja na potrebo, da naj države članice z izobraževalnimi in/ali ozaveščevalnimi kampanjami spodbujajo okolju prijazno vožnjo za zmanjševanje porabe (eco-driving).

3.9

Komisija poziva tudi proizvajalce, naj v letu 2007 podpišejo prostovoljni sporazum o dobri praksi v zvezi s trženjem in oglaševanjem osebnih vozil, katerega namen bi bil spodbujanje modelov trajnostne porabe.

4.1

EESO se povsem strinja, da je treba pregledati strategijo Skupnosti s ciljem zmanjšanja emisij CO2, ki jih povzroča promet in ki predstavljajo približno 20 % vseh emisij.

4.2

EESO opozarja tudi na kompleksnost tega pregleda, ki mora imeti za cilj nadaljnje zmanjšanje emisij CO2, vendar brez spodkopavanja konkurenčnosti avtomobilskega sektorja, ki posluje na skrajno konkurenčnem svetovnem trgu.

4.3

Opozoriti velja namreč, da avtomobilska industrija samo v Evropi zaposluje dva milijona ljudi, tem pa je treba prišteti še deset milijonov delavcev pri kooperantih. Avtomobilska industrija ustvari 3,5 % evropskega BDP, neto izvoz znaša 33,5 milijarde EUR, davki na avtomobile pa nenazadnje v blagajne držav članic prinašajo 365 milijard EUR na leto.

4.4

Ni naključje, da je Komisija s sporočilom CARS 21 (4) poskusila opredeliti smernice industrijske politike v avtomobilskem sektorju, ki „igra bistveno vlogo v evropskem gospodarstvu“.

Ta dokument je odgovor Komisije na končno poročilo in priporočila, ki jih je decembra 2005 oblikovala skupina na visoki ravni CARS 21; skupino so poleg Komisije sestavljali predstavniki industrije in glavnih komponent civilne družbe. Dokument poudarja, da uresničevanje ambicioznih ciljev na „kompleksnih področjih“, med katerimi je tudi zmanjšanje emisij CO2, ne da bi bili pri tem prizadeta konkurenčnost industrije in zaposlenost, terja celosten pristop, pri katerem se k istemu cilju splošnega pomena stekajo prispevki vseh zainteresiranih strani.

4.5

EESO deli zaskrbljenost nekaterih glede morebitnega pretirano močnega vpliva na stroške industrije kot odraza odločitev, ki bi utegnile neposredno ali posredno ogrožati raven zaposlenosti v avtomobilski industriji in spodbujati strateške izbire, usmerjene k možni selitvi industrije na območja izven EU.

4.6

Ob upoštevanju teh premislekov se EESO strinja, da bi bilo treba proizvajalce avtomobilov spodbuditi k hitrejšemu zmanjševanju porabe in emisij, vendar ob tem poudarja, da je treba ubirati tudi druge poti, da bi uresničili zakonodajni okvir, ki bi bil s socialnega, gospodarskega in okoljskega vidika kar najbolj učinkovit.

4.6.1

Za čim boljše rezultate prihodnje zakonodaje Skupnosti o zmanjševanju emisij CO2, ki jih povzroča cestni promet, EESO priporoča naslednje:

4.6.2

Vsi ti ukrepi bi imeli tudi učinek, da ne bi ogrožali procesa prenove obstoječega voznega parka, saj bi finančno breme zmanjševanja ravni emisij CO2 razpršili. EESO poudarja, da bi bilo po podatkih ECCP (6) z okolju prijazno vožnjo mogoče v Evropi do leta 2010 (2006-2010) zmanjšati emisije CO2 za 50 milijonov ton; skupna študija TNO/IEEP (7) trdi, da je okolju prijazna vožnja ne samo izvedljiva, temveč tudi učinkovita in merljiva.

4.6.3

Nasprotno pa bi se v primeru, da bi bilo treba doseči cilj 120 g/km izključno s pomočjo avtomobilske tehnologije, povprečna prodajna cena avtomobilov povečala za približno 3 600 EUR. Zaradi celovitosti informacije dodajmo, da bi bil po istih virih (8) tudi za dosego 130 g/km dodatni strošek za kupca precejšen, približno 2 500 EUR.

4.6.4

V Evropi, ki – kot omenja Komisija – svoj vozni park obnovi v povprečju vsakih 12 let, je jasno, da bi tolikšne podražitve še bolj upočasnile ciklus zamenjave avtomobilov. Jasno je tudi, da bi take podražitve imele socialni vpliv, saj bi možnosti manj premožnih slojev za nakup avtomobila še bolj zmanjšale.

4.7

EESO se ne strinja s stališčem Komisije, da naj bi dopolnilne tehnologije omogočile zmanjšanje emisij CO2 za 10 g/km, saj so zmožnosti biogoriv za prodor na trg še vedno negotove in ni mogoče domnevati, da bodo prispevala pričakovanih 5 g/km. Po mnenju EESO je treba nujno uvesti sistem ukrepov, ki jih bo mogoče spremljati z gotovostjo, kot npr. okolju prijazno vožnjo in infrastrukturo.

5.1

EESO v skladu z že navedenimi splošnimi ugotovitvami in tudi glede na potekajočo parlamentarno razpravo upa, da prihodnji zakonodajni instrument ne bo vplival na sposobnost kupcev, da kupujejo nove avtomobile, in da bo tako mogoče zagotoviti obnavljanje obstoječega voznega parka, ter da bo zmogel tudi odločno usmeriti povpraševanje k modelom z manjšimi emisijami.

5.2

Ker ni obsežnejše in podrobnejše ocene vpliva za prikaz stroškov oziroma koristi različnih možnih rešitev, si EESO pridržuje pravico, da v enem prihodnjih mnenj izrazi svoje stališče o primernih in uresničljivih mejah zmanjšanja emisij CO2. Vendar pa že zdaj priporoča, naj načrtovani zakonodajni instrument primerno upošteva, da je proizvodni ciklus v avtomobilski industriji, kot je dobro znano, kompleksen in da zahteva pripravljalni čas (lead time) (9), ki lahko traja tudi do sedem let.

5.3

Ob upoštevanju časa, ki je potreben za pripravo zakonodaje v procesu soodločanja, EESO ocenjuje, da končno besedilo z zahtevami, ki jih bo treba izpolniti, ne bo pripravljeno pred letom 2009. Če upoštevamo to, kar je bilo že rečeno o industrijskih ciklusih, značilnih za ta sektor, bi bil najzgodnejši datum izvedljivosti 2015, kar bi sovpadlo tudi z začetkom veljave uredbe EURO 6 o zmanjšanju emisij onesnaževal, ki – enako kot v primeru CO2 – zahtevajo konstrukcijske spremembe na avtomobilu.

5.4

Obstaja pa nevarnost, da cilja do leta 2012 tehnično ne bo mogoče uresničiti, kar bi imelo nedvomno negativen vpliv na konkurenčnost evropske avtomobilske industrije in njenega prispevka k zaposlenosti.

5.5

EESO se že zdaj opredeljuje za zakonodajni instrument, ki bo nevtralen glede konkurence med proizvajalci in ki ne bo zavezujoče omejeval proizvajalcev glede modelov, ki jih ponujajo na trgu, temveč bo usmerjal povpraševanje kupcev k modelom z manjšimi emisijami. Zahtevana zmanjšanja emisij CO2 bi morala biti v razmerju z obstoječimi razlikami v proizvodnih paletah, ob uporabi parametrov, ki veljajo za najbolj informativne in sorazmerne glede na emisije CO2.

5.6

Zato mora izbrani parameter jamčiti, da prispevki različnih segmentov k zmanjšanju emisij in posledične neizogibne podražitve vozil ne bi omejevali cenovne dostopnosti – torej morajo strankam omogočati nakup novega vozila v skladu z njihovo kupno močjo.

5.6.1

Eden od možnih parametrov bi bila lahko teža vozila (kot predlaga Evropsko združenje proizvajalcev avtomobilov ACEA), saj je neposredno povezana z ravnijo emisij CO2. EESO opozarja, da se je teža vozil v obdobju od leta 1996 do leta 2005 povečala za 32 kg, kar je emisije CO2 povečalo za 6,6 g/km. Dejansko bo teža uporabljena kot referenčni parameter v strategiji za zmanjševanje emisij CO2 na Japonskem, kjer so leta 2006 sklenili, da je treba do leta 2015 doseči cilj 138 g/km. Združenje ACEA je torej temu parametru naklonjeno, ker gre v smeri usklajevanja politik CO2 na svetovni ravni.

5.6.2

Opozoriti velja tudi, da so trenutno v razpravi drugi parametri, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za opredeljevanje in razlikovanje proizvodnih palet. Omeniti velja zlasti predlog poročevalca Evropskega parlamenta, evropskega poslanca Chrisa Daviesa, ki se sklicuje na „footprint“ („odtis“ – površina, ki jo zaseda vozilo, izračunana na osnovi medosne razdalje in koloteka (10)).

5.6.3

EESO meni, da bi utegnila biti koristna in ustrezna uvedba parametra, kot je npr. „box volume“ („prostornina zaboja“; zmnožek dolžine, širine in višine vozila), kot možen instrument za usmerjanje potrošnikov k vrstam vozil, ki ustrezajo njihovim dejanskim potrebam, brez nepotrebnih emisij CO2 zaradi nesorazmerja med potrebo po uporabi in prostornino vozila. Z drugimi besedami: kdor potrebuje SUV (Sport Utility Vehicle, športno terensko vozilo), ki lahko prevaža več ljudi in več tovora, bo pripravljen plačati več, ker takšno vozilo dejansko potrebuje; če pa teh potreb nima, se bo raje usmeril h kakšnemu nižjemu segmentu.

5.7

Isti poročevalec Evropskega parlamenta, poslanec Chris Davies, je predlagal uvedbo Carbon Allowance Reduction System (CARS), mehanizma za določanje pozitivnih ali kazenskih točk v primerih preseganja ali nedoseganja postavljenih mej. EESO meni, da je uvedba sistema za trgovanje s kvotami CO2 na trgu, ki se omejuje na avtomobilski sektor, v praksi neizvedljiva.

Glede na ambiciozne cilje se namreč zdi nestvarno, da bi bilo mogoče ustvariti dovolj velik obseg kvot za trgovanje, ki bi zagotavljal delovanja sistema.

5.7.1

Nasprotno pa EESO meni, da bi bilo mogoče uporabiti „odprt“ sistem trgovanja z emisijami (ki omogoča trgovanje z drugimi sektorji), katerega prednost je, da bi zagotavljal zmanjševanje celotnih emisij CO2 s primerno prožnostjo, ob tem pa proizvajalcem avtomobilov določal meje za možne nakupe. EESO torej podpira odprt sistem, ki ga je treba opredeliti glede na njegove ekonomske učinke in prilagoditi glede na spremembe, ki se bodo pojavile na trgu emisij do leta 2015; ob tem poudarja, da ti ekonomski učinki ne smejo ogrožati cenovne dostopnosti za končnega kupca.

5.8

Glede točke sporočila, ki se nanaša na uvedbo kodeksa dobre prakse v zvezi z trženjem in oglaševanjem osebnih vozil, EESO poudarja, da v skoraj vseh državah že obstajajo – večinoma zelo strogi – sporazumi za opredelitev pravil obnašanja na tem področju. Vendar pa je EESO načelno naklonjen uskladitvi teh sporazumov in torej ne nasprotuje uvedbi evropskega kodeksa dobre prakse, kot ga Komisija predlaga proizvajalcem avtomobilov.

5.9

EESO poleg tega ugotavlja, da Komisija v svojem sporočilu izraža namen, da pripravi tudi zakonodajni instrument za zmanjšanje emisij CO2 lahkih tovornih vozil.

5.9.1

EESO meni, da tak ukrep za lahka tovorna vozila (N1 in iz teh izpeljana vozila za prevoz oseb) ni potreben, ker so namenjena profesionalni rabi in so torej njihova poraba in emisije CO2 že same po sebi odločilen element za kupce, saj močno vplivajo na stroške poslovanja. Zato vozila, ki so na trgu, že danes ponujajo najučinkovitejše rešitve oziroma skoraj izključno dizelske motorje.

5.9.2

EESO zato pred sprejetjem odločitve Komisiji priporoča, naj pripravi oceno vplivov na podlagi posodobljenega pregleda emisij lahkih tovornih vozil; tak pregled trenutno ni na voljo.

5.9.3

Določanje ciljev v g/km za gospodarska vozila, ne da bi natanko poznali ustrezne podatke, poleg tega prinaša nevarnost, da se utegne zmanjšati prevozna zmogljivost posameznih vozil. Posledica bi bila neučinkovitost, ki bi terjala večje število vozil, potrebnih za prevoz enake količine tovora, ali pa večja vozila višje kategorije, s čemer bi se celotne emisije povečale.

5.10

EESO poleg tega meni, da je treba problematiko emisij CO2, ki jih povzročajo avtomobili in lahka tovorna vozila, obravnavati celovito, ob upoštevanju celotnega življenjskega ciklusa vozil, od proizvodnih procesov do uporabe in izločitve iz uporabe. Glede na navedeno EESO poudarja tudi nujnost usklajevanja in skladnosti med zakonodajnimi in regulativnimi pobudami v zvezi z avtomobilsko industrijo in z vplivom na emisije CO2; tako bi preprečili, da bi si pobude v zvezi z različnimi temami med seboj nasprotovale in povzročale zamude pri njihovem uresničevanju.

5.11

EESO meni, da morajo biti pobude prihodnjih okvirnih programov prednostno in brez oklevanja usmerjene k projektom, ki imajo za cilj tehnično izvedljive in gospodarsko trajnostne rešitve za zmanjšanje globalnih emisij CO2 (torej ne samo v zvezi s prometom), ob upoštevanju vplivov, ki jih imajo v celotnem življenjskem ciklusu različni viri emisij. EESO meni, da morajo raziskovalni projekti zajemati širok spekter in pokazati kratko-, srednje- in dolgoročne rešitve, ob upoštevanju cenovne dostopnosti tako za proizvajalca kot za končnega kupca, da bi spodbudili prenovo obstoječega voznega parka v smeri trajnostne mobilnosti.

5.12

In končno EESO meni, da bi države članice morale delovati na širšem področju kot doslej (ceste, inteligentna svetlobna signalizacija v prometu itd.), ne nazadnje z nakupom okolju prijaznih vozil za svoje službene vozne parke in z zavzemanjem tako za gradnjo infrastrukturnih omrežij, ki bodo omogočala dostop do distribucije goriv z manjšimi vplivi na okolje, npr. zemeljskega plina, kot tudi z olajševanjem nakupa vozil s pogonom na zemeljski plin in tudi na utekočinjeni naftni plin.

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/49

16.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/50

1.1

EESO pozdravlja predlog odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o izbiri in odobritvi sistemov, ki zagotavljajo mobilne satelitske storitve, ter priporoča njeno sprejetje in takojšnji začetek veljavnosti.

1.2

Odbor odločno podpira prednostni cilj predloga odločbe v razpravi, kakor je formuliran v naslovu 1, člen 1(1): vzpostavitev enotnega postopka, usklajenega na ravni Skupnosti, na področju izbire in odobritve operaterjev vseevropskih mobilnih sistemov satelitskih komunikacij.

1.3

EESO meni, da je treba to odločbo takoj sprejeti zaradi:

1.4

EESO poudarja, da je vzpostavitev in uporaba sistemov satelitskih komunikacij že zaradi obsega območja, ki ga pokrivajo, zelo pomembna pobuda, ki zagotavlja širitev evropske vesoljske industrije in razvoj posebnih aplikacij s področja komunikacij ter je popolnoma v skladu z lizbonsko strategijo spodbujanja trajnostnega razvoja, saj neposredno prispeva k ustvarjanju novih delovnih mest v okviru povečane konkurenčnosti.

1.5

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da ima EU velike tehnološke vire na tem področju, kar je dodatna podpora predlogu odločbe. Trije veliki svetovni operaterji satelitskih sistemov so namreč iz Evrope, satelitske komunikacije pa obsegajo 40 % tekočih prihodkov evropskega vesoljskega sektorja.

1.6

EESO pozdravlja soglasje, ki ga je Komisija dosegla pri podpori temu predlogu, ki ga že v fazi osnutka podpirajo vsi akterji, s katerimi so potekala posvetovanja: satelitski sektor, operaterji telekomunikacijskih omrežij, Evropska vesoljska agencija in nacionalni zakonodajni organi držav članic.

1.7

Hkrati Odbor meni, da odločba v svoji končni različici, ki je trenutno v proučevanju, ustrezno usklajuje različna stališča, izražena med posvetovanji. Ta so zadevala še zlasti metode in merila izbire, potrebo po izboljšanju prožnosti na nacionalni ravni glede potrebnega časovnega roka za pridobitev odobritve, pa tudi obdobje veljavnosti odobritve in podrobnejše usklajevanje nacionalnih postopkov odobritve.

1.8

EESC priporoča, da se odločba sprejme v predlagani obliki, ob upoštevanju, da je pri uporabi določb o izbiri in odobritvi treba določiti predpise, ki bodo ščitili zasebne interese državljanov in zagotovili zasebnost uporabnikov končnih naprav mobilnih satelitskih sistemov.

2.1

Izdelava in izvedba vseevropskega satelitskega komunikacijskega sistema sta inovativni alternativni temelj za različne storitve te vrste telekomunikacij in storitev radiodifuzije/oddajanja več uporabnikom, ne glede na lokacijo končnih uporabnikov, ter storitev, kot so hitri dostop do interneta/intraneta, mobilne multimedijske storitve, civilna zaščita, upravljanje kriz nevojaškega tipa (naravne ali okoljske nesreče) in pomoč ob nesrečah, ne glede na lokacijo končnih uporabnikov.

2.2

Sistem je zasnovan tako, da prispeva k razvoju notranjega trga, k izboljšanju konkurenčnosti s povečanjem razpoložljivosti vseevropskih storitev in k spodbujanju učinkovitih naložb predvsem z uvajanjem inovativnih storitev, ki naj bi zagotovile komunikacijske zmožnosti za pokrivanje obrobnih področij na Zemlji in na morju.

2.3

Vzpostavitev evropskega postopka izbire operaterjev mobilnih satelitskih sistemov in opredelitev določb za usklajeno odobritev izbranih operaterjev na nacionalni ravni sta še posebej potrebni v primeru vseevropskih sistemov. Usklajevanje izbirnih meril za mobilne komunikacijske satelitske sisteme omogoča uresničevanje skupne politike na evropski ravni na tem področju. Izbira različnih operaterjev mobilnih komunikacijskih sistemov, ki uporabljajo različne satelite, s strani države utegne ustvarjati kompleksna moteča polja interference ali celo ogroziti nemoteno delovanje sistema v celoti, če bi posameznemu operaterju dodelili za vsako državo, kjer deluje, različne radijske frekvence. Te potencialne grožnje so razlog, zakaj je za zagotovitev usklajenosti pristopov različnih držav članic, ki so jih sprejele na področju odobritev, bistvenega pomena, da se na ravni Skupnosti oblikujejo določbe o sinhronizirani dodelitvi radijskih frekvenc in o usklajenih pogojih za odobritve na ravni Skupnosti, ne glede na posebne nacionalne pogoje, ki so združljivi z zakonodajo Skupnosti.

2.4