16.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 242/1

(1)

Skupnost in države članice so se v okviru Lizbonske agende zavezale povečati konkurenčnost družb, ki poslujejo v Evropi. V skladu s Sklepom 2004/387/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o interoperabilnem zagotavljanju vseevropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom (IDABC) (3) bi morale Komisija in države članice zagotavljati zmogljive, učinkovite in interoperabilne informacijske in komunikacijske sisteme za izmenjavo informacij med javnimi upravami in državljani Skupnosti.

(2)

Vseevropski akcijski program za e-upravo, kakor je opredeljen v Sklepu 2004/387/ES, zahteva ukrepe za povečanje učinkovitosti organizacije carinske kontrole in zagotovitev neprekinjenega pretoka podatkov, kar bo omogočilo učinkovitejše carinjenje in zmanjšanje upravne obremenitve ter pripomoglo k boju proti goljufijam, organiziranemu kriminalu in terorizmu, k varovanju davčnih interesov, intelektualne lastnine in kulturne dediščine, večji varnosti blaga in mednarodne trgovine ter k boljši zaščiti zdravja in okolja. V ta namen je bistvena zagotovitev informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v carinske namene.

(3)

Resolucija Sveta z dne 5. decembra 2003 o vzpostavitvi poenostavljenega in brezpapirnega okolja za carino in trgovino (4), ki je sledila Sporočilu Komisije o poenostavljenem in brezpapirnem okolju za carino in trgovino, poziva Komisijo, da v tesnem sodelovanju z državami članicami pripravi večletni strateški načrt za oblikovanje celovitega in interoperabilnega okolja za elektronsko carinjenje v Skupnosti. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (5), pri vložitvi skupnih deklaracij in elektronski izmenjavi podatkov med carinskimi organi zahteva uporabo tehnik za obdelavo podatkov; da se s tem zagotovijo carinske kontrole na podlagi avtomatiziranih sistemov analize tveganja.

(4)

Zato je treba določiti cilje vzpostavitve brezpapirnega okolja za carino in trgovino ter strukturo, način in roke za dosego teh ciljev.

(5)

Komisija bi morala to odločbo izvajati v tesnem sodelovanju z državami članicami. Zato je treba opredeliti odgovornosti in naloge zadevnih strank ter določiti, kako si bodo Komisija in države članice delile stroške.

(6)

Komisija in države članice bi si morale deliti odgovornost za sestavne dele komunikacijskih in informacijskih izmenjalnih sistemov iz Skupnosti in za nacionalne sestavne dele v skladu z načeli iz Odločbe št. 253/2003/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2003 o sprejetju delovnega programa za carino v Skupnosti (Carina 2007) (6) in hkrati upoštevati Odločbo št. 2235/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2002 o sprejetju programa Skupnosti za boljše delovanje davčnih sistemov na notranjem trgu (Program Fiscalis 2003-2007) (7).

(7)

Da se zagotovi spoštovanje te odločbe in skladnost različnih sistemov, ki bodo razviti, je treba vzpostaviti sistem spremljanja.

(8)

Države članice in Komisija bi morale v rednih poročilih zagotavljati informacije o napredku pri izvajanju te odločbe.

(9)

Vzpostavitev brezpapirnega okolja zahteva tesno sodelovanje Komisije, carinskih organov in gospodarskih subjektov. Za zagotovitev takšnega sodelovanja bi morala Skupina za carinsko politiko zagotoviti usklajevanje dejavnosti, potrebnih za izvajanje te odločbe. V vseh fazah priprave teh dejavnosti bi bilo treba opraviti posvetovanje z gospodarskimi subjekti na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti.

(10)

Državam pristopnicam in državam kandidatkam bi moralo biti dovoljeno sodelovanje v teh dejavnostih zaradi priprav na pristop.

(11)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja te odločbe, torej vzpostavitve brezpapirnega okolja za carino in trgovino in ga zaradi obsega ali učinkov pobude laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta odločba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

(12)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te odločbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8).

(13)

Še zlasti bi bilo treba Komisijo pooblastiti za podaljšanje rokov, predvidenih v členu 4(2), (3) in (5) te odločbe. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te odločbe, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5(a) Sklepa št. 1999/468/ES –

(a)

olajševanje uvoznih in izvoznih postopkov;

(b)

zmanjševanje stroškov usklajevanja in upravnih stroškov ter izboljšanje časovne učinkovitosti carinjenja;

(c)

usklajevanje skupnega pristopa k nadzoru blaga;

(d)

pomoč pri zagotavljanju pravilnega pobiranja vseh carinskih in drugih dajatev;

(e)

hitro izmenjavo ustreznih informacij v zvezi z mednarodno dobavno verigo;

(f)

zagotovitev nemotenega toka podatkov med pristojnimi upravami držav izvoznic in držav uvoznic ter med carinskimi organi in gospodarskimi subjekti, ki omogoča ponovno rabo podatkov, vnesenih v sistem.

(a)

harmonizirano izmenjavo informacij na podlagi mednarodno sprejetih modelov podatkov in oblik sporočil;

(b)

preoblikovanjem carinskih in s carino povezanih postopkov zaradi optimizacije njihove učinkovitosti z njihovo poenostavitvijo in zmanjšanjem stroškov zagotovitve skladnosti s carinsko zakonodajo;

(c)

ponudbo širokega razpona elektronskih carinskih storitev gospodarskim subjektom, kar jim omogoča enak način sodelovanja s carinskimi organi v kateri koli državi članici.

(a)

gospodarskimi subjekti;

(b)

Komisijo;

(c)

drugimi upravami ali uradnimi agencijami, vključenimi v mednarodni pretok blaga (v nadaljnjem besedilu „druge uprave ali agencije“).

(a)

sisteme za uvoz in izvoz, ki so interoperabilni s tranzitnim sistemom in omogočajo nemoten pretok podatkov iz enega sistema v drugega na celotnem območju Skupnosti;

(b)

sistem identifikacije in registracije gospodarskih subjektov, ki je interoperabilen s sistemom pooblaščenih gospodarskih subjektov in omogoča enkratno registracijo za vse njihovo poslovanje s carinskimi organi po vsej Skupnosti ter hkrati upošteva že obstoječe skupnostne ali nacionalne sisteme;

(c)

sistem, ki omogoča postopek odobritve, vključno s postopkom obveščanja in posvetovanja, upravljanja potrdil za pooblaščene gospodarske subjekte in tudi registracijo tistih potrdil v podatkovni bazi, ki je dostopna carinskim organom.

(a)

okvir za „enotne točke dostopa“, ki gospodarskim subjektom omogočajo vložitev elektronskih carinskih deklaracij preko enega samega vmesnika, tudi če carinski postopek poteka v drugi državi članici;

(b)

elektronske vmesnike, ki omogočajo gospodarskim subjektom, da vse carinsko poslovanje, tudi kadar zadeva več držav članic, opravijo s carinskimi organi države članice, v kateri imajo sedež; in

(c)

sistem storitev „eno okno“, ki zagotavlja nemoten pretok podatkov med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi, med carinskimi organi in Komisijo ter med carinskimi organi in drugimi upravami ali agencijami, in ki gospodarskim subjektom omogočajo, da carini predložijo vse informacije, potrebne za uvozno ali izvozno carinjenje, vključno z informacijami, ki jih zahteva necarinska zakonodaja.

(a)

s sistemi povezane študije izvedljivosti ter skupne funkcijske in tehnične specifikacije;

(b)

skupne izdelke in storitve, vključno s potrebnimi sistemi skupnih šifrantov za carinske in s carino povezane informacije;

(c)

storitve skupnega komunikacijskega omrežja in vmesnika (CCN/CSI) za države članice;

(d)

usklajevalne dejavnosti držav članic in Komisije pri vzpostavljanju in delovanju elektronskega carinskega sistema na skupni domeni Skupnosti;

(e)

usklajevalne dejavnosti Komisije pri vzpostavitvi in delovanju elektronskega carinskega sistema na zunanji domeni Skupnosti, razen storitev, namenjenih izpolnjevanju nacionalnih zahtev.

(a)

nacionalne funkcijske in tehnične specifikacije;

(b)

nacionalni sistemi, vključno s podatkovnimi bazami;

(c)

omrežne povezave med carinskimi upravami in gospodarskimi subjekti ter med carinskimi upravami in drugimi upravami ali agencijami v isti državi članici;

(d)

vsa programska ali druga oprema, ki je po mnenju države članice nujna za zagotovitev polne uporabe sistema.

(a)

usklajevanje vzpostavljanja, preskušanje skladnosti, uvedba, delovanje in podpora skupnostnih komponent, kar zadeva elektronske carinske sisteme;

(b)

usklajevanje sistemov in storitev iz te odločbe z drugimi projekti v zvezi z e-upravo na ravni Skupnosti;

(c)

izpolnitev nalog, dodeljenih v okviru večletnega strateškega načrta iz člena 8(2);

(d)

usklajevanje razvijanja skupnostnih in nacionalnih komponent zaradi časovnega usklajevanja izvajanja projektov;

(e)

usklajevanje elektronskih carinskih storitev in storitev „eno okno“ na ravni Skupnosti, z namenom njihovega spodbujanja in izvajanja na nacionalni ravni;

(f)

usklajevanje potreb po usposabljanju.

(a)

usklajevanje vzpostavljanja, preskušanje skladnosti, uvedba, delovanje in podpora nacionalnih komponent, kar zadeva elektronske carinske sisteme;

(b)

usklajevanje sistemov in storitev iz te odločbe z drugimi projekti v zvezi z e-upravo na nacionalni ravni;

(c)

izpolnitev nalog, dodeljenih v okviru večletnega strateškega načrta iz člena 8(2);

(d)

redno obveščanje Komisije o ukrepih, s katerimi svojim organom ali gospodarskim subjektom omogočajo polno uporabo elektronskih carinskih sistemov;

(e)

spodbujanje in izvajanje elektronskih carinskih storitev in storitev „eno okno“ na nacionalni ravni;

(f)

potrebno usposabljanje carinskih in drugih ustreznih uradnikov.

(a)

določitev strategij, potrebnih virov in razvojnih faz;

(b)

usklajevanje vseh dejavnosti v zvezi z elektronskimi carinskimi sistemi, da se zagotovi najboljša in najbolj smotrna uporaba virov, vključno s tistimi, ki se že uporabljajo na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti;

(c)

usklajevanje pravnih in operativnih vidikov, vidikov usposabljanja in razvoja IT ter seznanjanje carinskih organov in gospodarskih subjektov s temi vidiki;

(d)

usklajevanje izvedbenih dejavnosti vseh zadevnih strani;

(e)

upoštevanje rokov iz člena 4 s strani zadevnih strani.

16.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 242/11

(1)

Morske vode pod suverenostjo in v pristojnosti držav članic Evropske unije vključujejo vode Sredozemskega, Baltiškega in Črnega morja ter severovzhodnega Atlantskega oceana, vključno z vodami, ki obdajajo Azore, Madeiro in Kanarske otoke.

(2)

Očitno je, da so obremenitve naravnih morskih virov in povpraševanje po morskih ekoloških storitvah pogosto preveliki in da bi morala Skupnost zmanjšati vpliv na morske vode.

(3)

Morsko okolje je dragocena dediščina, ki jo je treba varovati, ohranjati in – kjer je to mogoče – obnavljati, da bi ohranili biotsko raznovrstnost in zagotovili raznolike in dinamične oceane ter morja, ki so čisti, zdravi in produktivni. V tem pogledu bi ta direktiva morala zagotoviti okoljski steber prihodnje pomorske politike Evropske unije.

(4)

V skladu s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) je bila oblikovana tematska strategija za varstvo in ohranitev morskega okolja s splošnim ciljem pospeševanja trajnostne rabe morij in ohranitve morskih ekosistemov.

(5)

Razvoj in izvajanje tematske strategije bi morala stremeti k ohranitvi morskih ekosistemov. Ta pristop bi moral vključevati zavarovana območja in obravnavati vse človekove dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje.

(6)

Treba je še naprej postavljati biološke in okoljske ciljne vrednosti ter oblikovati referenčne okvire in pri tem upoštevati cilje iz Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (5) (v nadaljevanju „Direktiva o habitatih“), Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (6) (v nadaljevanju „Direktiva o pticah“), Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (7) ter ustrezne mednarodne sporazume.

(7)

Z uporabo ekosistemskega pristopa k upravljanju človekovih dejavnosti in ob hkratnem zagotavljanju trajnostne rabe morskega blaga in storitev bi bilo treba prednost nameniti doseganju ali ohranjanju dobrega okoljskega stanja v morskem okolju Skupnosti, nadaljnjemu varstvu in ohranjanju tega okolja ter preprečevanju nadaljnjega slabšanja.

(8)

Za dosego teh ciljev je potreben pregleden in usklajen zakonodajni okvir. Ta okvir bi moral pripomoči k skladnosti različnih politik in spodbujati vključevanje okoljskih vidikov v druge politike, kot so skupna ribiška politika, skupna kmetijska politika in druge ustrezne politike Skupnosti. Zakonodajni okvir bi moral zagotoviti splošen okvir za ukrepe in omogočiti usklajenost in skladnost sprejetih ukrepov ter njihovo primerno povezanost z ukrepi v okviru ostale zakonodaje Skupnosti in z mednarodnimi sporazumi.

(9)

Raznoliki pogoji, težave in potrebe različnih morskih regij ali podregij, ki sestavljajo morsko okolje v Skupnosti, zahtevajo drugačne in posebne rešitve. Ta raznolikost bi se morala upoštevati na vseh ravneh oblikovanja morskih strategij, še zlasti pa pri pripravi, načrtovanju in izvajanju ukrepov na ravni morskih regij in podregij za dosego dobrega okoljskega stanja v morskem okolju Skupnosti.

(10)

Vsaka država članica bi morala zato za svoje morske vode oblikovati morsko strategijo, ki bi ob upoštevanju posebnih značilnosti njenih voda odražala celotno perspektivo zadevne morske regije ali podregije. Morske strategije bi morale voditi k izvajanju programov ukrepov za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja. Vendar pa od držav članic ne bi smeli zahtevati, da sprejmejo posebne korake, če ni bistvenega tveganja za morsko okolje ali če bi bili ob upoštevanju tveganja za morsko okolje stroški nesorazmerni, pod pogojem, da je vsaka odločitev o neukrepanju ustrezno utemeljena.

(11)

Zaradi čezmejne narave morskega okolja bi morale države članice sodelovati, da bi zagotovile usklajen razvoj morskih strategij za posamezno morsko regijo ali podregijo. Ker si države članice morske regije ali podregije delijo z drugimi državami članicami in tretjimi državami, bi si morale vedno prizadevati za zagotovitev tesnega usklajevanja z vsemi zadevnimi državami članicami in tretjimi državami. Če je to izvedljivo in primerno, bi bilo treba obstoječe institucionalne strukture, vzpostavljene v morskih regijah ali podregijah, predvsem konvencije o regionalnih morjih, uporabiti za zagotovitev takšnega usklajevanja.

(12)

Države članice, ki mejijo na isto morsko regijo ali podregijo, ki jo zajema ta direktiva, bi si morale, če je stanje morja tako kritično, da je ukrepanje nujno potrebno, prizadevati za dosego soglasja o programu dela, ki vključuje zgodnejši začetek izvajanja programov ukrepov. V takih primerih bi bilo treba Komisijo pozvati, naj razmisli o zagotovitvi podpornih ukrepov državam članicam pri njihovih okrepljenih prizadevanjih za izboljšanje morskega okolja, s tem da zadevno regijo označi za pilotni projekt.

(13)

Vse države članice nimajo morskih voda, kot so opredeljene v tej direktivi, zato bi bilo treba učinek določb te direktive, ki so izključno naslovljene na države članice, ki imajo morske vode, omejiti le na te države članice.

(14)

Ker je ukrepanje na mednarodni ravni nujno potrebno, da se zagotovi sodelovanje in usklajenost, bi morala ta direktiva povečati koherenco prispevka Skupnosti in njenih držav članic na podlagi mednarodnih sporazumov.

(15)

Skupnost in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), ki je bila potrjena s Sklepom Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998 o sklenitvi UNCLOS in Sporazuma o izvajanju dela XI Konvencije z dne 28. julija 1994 s strani Evropske skupnosti (8). Obveznosti Skupnosti in njenih držav članic iz teh sporazumov bi bilo treba zato v celoti upoštevati v tej direktivi.

(16)

Ta direktiva bi morala ravno tako podpirati trdno stališče Skupnosti v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti odobrene s Sklepom Sveta 93/626/EGS (9), in sicer o ustavitvi zmanjševanja biotske raznovrstnosti, ohranjevanju in trajnostni rabi morske biotske raznovrstnosti in o ustanovitvi globalnega omrežja zaščitenih morskih območij do leta 2012. Poleg tega bi morala ta direktiva prispevati k doseganju ciljev sedme konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki je sprejela dovršen program dela o morski in obalni biotski raznovrstnosti s številnimi cilji in dejavnostmi, usmerjenimi k ustavitvi zmanjšanja biotske raznovrstnosti na nacionalni, regionalni ter svetovni ravni in k varovanju zmogljivosti morskih ekosistemov za podporo zagotovitve blaga in storitev ter program dela za zaščitena območja s ciljem ustanovitve in vzdrževanja ekološko reprezentativnih sistemov morskih zaščitenih območij do leta 2012. Obveznost držav članic, da imenujejo območja Natura 2000 v skladu z Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih, bo pomemben prispevek k temu procesu.

(17)

Ta direktiva bi morala prispevati k izpolnitvi obveznosti in pomembnih zavez v zvezi z varstvom morskega okolja pred onesnaževanjem, katerim so se Skupnost in države članice zavezale v okviru relevantnih mednarodnih sporazumov: Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltiškega morja, odobrena s Sklepom Sveta 94/157/ES (10), Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika, odobrena s Sklepom Sveta 98/249/ES (11), vključno z njeno novo Prilogo V o varstvu in ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti morskega območja in ustreznega dodatka 3, odobrena s Sklepom Sveta 2000/340/ES (12), Konvencija o varstvu morskega okolja in obalne regije Sredozemskega morja, odobrena s Sklepom Sveta 77/585/EGS (13), in njene spremembe iz leta 1995, odobrene s Sklepom Sveta 1999/802/ES (14) in njen Protokol o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem iz virov na kopnem, odobren s Sklepom Sveta 83/101/EGS (15), ter njegove spremembe iz leta 1996, odobrene s Sklepom Sveta 1999/801/ES (16). Ta direktiva bi morala pomagati tudi pri izpolnitvi obveznosti držav članic v okviru Konvencije o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem, s katero so se zavezale k pomembnim obveznostim v zvezi z varstvom morskega okolja pred onesnaževanjem in katere Skupnost še ni podpisnica, ampak ima status opazovalke.

(18)

K sodelovanju v procesu, določenim v tej direktivi, bi bilo treba povabiti tretje države, ki imajo morske vode v isti morski regiji ali podregiji kot država članica, pri čemer bi na ta način pripomogle k dosegi dobrega okoljskega stanja v zadevni morski regiji ali podregiji.

(19)

Za dosego ciljev iz te direktive je pomembno, da se zagotovi vključitev ciljev ohranjanja, ukrepov upravljanja ter dejavnosti spremljanja in ocenjevanja, določenih za morska zaščitena območja, ki jih države članice morda želijo opredeliti kot del programov ukrepov.

(20)

Ker bodo programi ukrepov, ki se izvajajo v skladu z morskimi strategijami, učinkoviti le, če bodo oblikovani na podlagi temeljitega poznavanja stanja morskega okolja na določenem območju in bodo ob upoštevanju splošne perspektive zadevne morske regije ali podregije čim bolj prilagojeni potrebam zadevnih vod za vsako državo članico, bi bilo treba oblikovati določbe, s katerimi se na nacionalni ravni zagotovi pripravo ustreznega okvira, vključno z raziskavami morja in postopki spremljanja stanja, za utemeljeno oblikovanje politik. Na ravni Skupnosti bi morala biti podpora s tem povezanim raziskavam nenehno sestavni del raziskovalne in razvojne politike. Pomemben korak v tej smeri je upoštevanje morskih vprašanj v Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj.

(21)

Kot prvi korak pri pripravi programov ukrepov bi morale države članice, ki mejijo na morsko regijo ali podregijo, analizirati značilnosti svojih morskih voda ter obremenitve teh voda in vplive nanje, da bi določile bistvene obremenitve voda in vplive nanje, in opravile ekonomsko in socialno analizo njihove uporabe in stroškov degradacije morskega okolja. Kot podlago za analize lahko uporabijo ocene, ki so bile že opravljene v okviru konvencij o regionalnih morjih.

(22)

Na podlagi teh analiz bi morale nato države članice za svoje morske vode določiti niz značilnosti za dobro okoljsko stanje. V ta namen bi bilo treba sprejeti določbe za oblikovanje meril in metodoloških standardov, da bi zagotovili doslednost in bi lahko primerjali, v kolikšni meri je bilo v različnih morskih regijah ali podregijah doseženo dobro okoljsko stanje.

(23)

Naslednji korak k doseganju dobrega okoljskega stanja bi morala biti določitev okoljskih ciljnih vrednosti in programov spremljanja za stalno presojo, ki omogočajo redno ocenjevanje stanja zadevnih morskih voda.

(24)

Države članice bi morale nato oblikovati in izvajati programe ukrepov, ki so oblikovani za doseganje ali ohranjanje dobrega okoljskega stanja v zadevnih vodah, obenem pa so prilagojeni obstoječim zahtevam Skupnosti in mednarodnim zahtevam ter potrebam zadevne morske regije ali podregije.

(25)

Primerno je, da države članice zgoraj navedene korake izvajajo s posebnim poudarkom. Da bi zagotovili skladnost ukrepov Skupnosti kot celote in v zvezi z zavezami na svetovni ravni, je potrebno, da države članice Komisiji sporočijo sprejete korake, da lahko Komisija presodi o skladnosti ukrepanja v zadevni morski regiji ali podregiji ter po potrebi svetuje državam članicam.

(26)

Zaradi pravičnosti in izvedljivosti je primerno sprejeti določbe za primere, v katerih država članica ne bi mogla popolnoma doseči zastavljenih okoljskih ciljnih vrednosti.

(27)

V zvezi s tem bi bilo treba sprejeti določbe za dva posebna primera. Prvi posebni primer zadeva položaj, v katerem država članica ne more izpolniti svojih okoljskih ciljni vrednosti, in sicer zaradi ukrepanja ali neukrepanja, za katero zadevna država članica ni odgovorna, zaradi naravnih vzrokov ali višje sile ali zaradi ukrepov, ki jih je ta država članica sprejela sama zaradi višjega javnega interesa, ki je prevladal nad negativnimi vplivi na okolje, ali zato, ker naravni pogoji ne omogočajo pravočasnega izboljšanja stanja morskih voda. Zadevna država članica bi morala utemeljiti, zakaj je po njenem mnenju do takšnega primera prišlo in določiti zadevno območje, nato pa sprejeti ustrezne ad hoc ukrepe z namenom nadaljevati prizadevanja za dosego okoljskih ciljnih vrednosti, preprečevati nadaljnje poslabšanje stanja prizadetih morskih voda in ublažiti škodljive vplive v zadevni morski regiji ali podregiji.

(28)

Drugi posebni primer je položaj, kadar država članica odkrije zadevo, ki vpliva na okoljsko stanje njenih morskih voda, mogoče celo celotne zadevne morske regije ali podregije, vendar je ni mogoče rešiti z ukrepi, sprejetimi na nacionalni ravni ali povezanimi z drugo politiko Skupnosti ali mednarodnim sporazumom. V takšnem primeru bi bilo treba zagotoviti, da se Komisija v okviru uradnega obvestila o programih ukrepov o tem ustrezno obvesti, če pa je potrebno ukrepanje Skupnosti, pa bi bilo treba Komisiji in Svetu pripraviti ustrezna priporočila.

(29)

Vseeno bi bilo treba prožnost, uvedeno za posebne primere, nadzorovati na ravni Skupnosti. V zvezi s prvim posebnim primerom je zato primerno, da se med presojo ustrezno upošteva učinkovitost vseh sprejetih ad hoc ukrepov. Kadar se država članica sklicuje na ukrepe, sprejete zaradi prevladujočih razlogov javnega interesa, bi bilo treba zagotoviti, da vsakršne spremembe morskega okolja posledično na dolgi rok ne izključujejo ali ogrožajo doseganje dobrega okoljskega stanja v zadevni morski regiji ali podregiji ali v morskih vodah drugih držav članic. Komisija bi morala o tem svetovati državam članicam, če meni, da predvideni ukrepi niso zadostni ali primerni za zagotovitev skladnosti ukrepanja v zadevni morski regiji ali podregiji.

(30)

V zvezi z drugim posebnim primerom bi morala Komisija preučiti zadevo in odgovoriti v roku šestih mesecev. Po potrebi bi morala Komisija priporočila zadevne države članice upoštevati, ko zadevne predloge predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu.

(31)

Ob upoštevanju dinamične narave morskih ekosistemov ter njihove naravne spremenljivosti in ob upoštevanju, da se lahko obremenitve le-teh in vplivi nanje razlikujejo z razvijanjem različnih vzorcev človekovih dejavnosti in zaradi vpliva podnebnih sprememb, je bistveno priznati, da bo mogoče treba opredelitev dobrega okoljskega stanja sčasoma prilagoditi. V skladu s tem je primerno, da so programi ukrepov za zaščito in upravljanje morskega okolja prožni in prilagodljivi ter upoštevajo znanstveni in tehnološki razvoj. Potrebno bi bilo sprejeti določbe za redno posodabljanje morskih strategij.

(32)

Treba bi bilo tudi sprejeti določbo za objavljanje programov ukrepov in za njihovo posodobitev ter za predstavitev vmesnih poročil Komisiji, ki opisujejo napredek pri izvajanju teh programov.

(33)

Za zagotovitev dejavne vključenosti širše javnosti pri oblikovanju, izvajanju in posodabljanju morskih strategij bi bilo treba v skladu z zakonodajo Skupnosti o dostopu javnosti do informacij o okolju, predvideti ustrezne določbe o ustreznih javnih informacijah o različnih elementih morskih strategij ali njihovih ustreznih posodobitvah, na zahtevo pa tudi ustrezne informacije, ki se uporabijo za razvoj morskih strategij.

(34)

Komisija bi morala prvo ocenjevalno poročilo o izvajanju te direktive predložiti v dveh letih po prejemu vseh programov ukrepov, v vsakem primeru pa najpozneje do leta 2021. Nadaljnja poročila Komisije bi se morala nato objavljati vsakih šest let.

(35)

Predvideti bi bilo treba določbe za sprejetje metodoloških standardov za presojo stanja morskega okolja, za spremljanje, določitev okoljskih ciljnih vrednosti in sprejetje tehničnih formatov za prenos in obdelavo podatkov v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (Inspire) (17).

(36)

Ukrepi, ki urejajo upravljanje ribištva, bi se morali sprejeti le v okviru skupne ribiške politike, kot je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (18), ki temelji na znanstvenem mnenju, zato ta direktiva ne obravnava teh ukrepov. Izpuste in emisije, ki so posledica uporabe radioaktivnega materiala, urejata člena 30 in 31 Pogodbe Euratom, zato jih ta direktiva ne bi smela obravnavati.

(37)

Skupna ribiška politika bi morala upoštevati vplive ribolova na okolje in cilje te direktive.

(38)

Če države članice menijo, da je ukrepanje na zgoraj omenjenih področjih ali drugih področjih, povezanih z drugo politiko Skupnosti ali mednarodnim sporazumom, zaželeno, bi morale pripraviti ustrezna priporočila o ukrepanju Skupnosti.

(39)

Ker ciljev te direktive, in sicer varstvo in ohranjanje morskega okolja, preprečevanje njegovega slabšanja in, kadar je to izvedljivo, obnovo tega okolja na območjih, ki so jih prizadeli škodljivi učinki, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(40)

Podlaga za programe ukrepov in nadaljnjih ukrepov držav članic bi moral biti ekosistemski pristop k upravljanju človekovih dejavnosti ter načelo iz člena 174 Pogodbe, zlasti previdnostno načelo.

(41)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije (19), zlasti člen 37 Listine, ki spodbuja vključevanje visoke ravni varstva okolja v politike Unije in izboljšanje kakovosti okolja v skladu z načelom trajnostnega razvoja.

(42)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(43)

Komisiji bi bilo treba podeliti pooblastilo za prilagoditev prilog III, IV in V te direktive znanstvenemu in tehničnemu napredku. Ker so to ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(44)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastilo za opredelitev meril in metodoloških standardov za prepoznavanje dobrega okoljskega stanja ter sprejetje specifikacij in standardiziranih metod za spremljanje in presojo. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni dopolnitvi te direktive z dodajanjem novih nebistvenih določb, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člen 5a Sklepa 1999/468/ES –

1.

„morske vode“ pomeni vode, morsko dno in podtalje od temeljne črte proti odprtemu morju, od katere se meri velikost teritorialnih voda, ki sega do najbolj oddaljenega območja, na katerem država članica v skladu z UNCLOS ima in/ali izvaja sodne pristojnosti, razen voda ob državah in ozemljih, navedenih v Prilogi II k Pogodbi in francoskih čezmorskih departmajev in območnih skupnosti. Morske vode od temeljne črte proti odprtemu morju, na katere se nanaša Direktiva 2000/60/ES, so vključene samo če in kolikor gre za relevantne elemente za varstvo morskega okolja, ki so izven področja uporabe Direktive 2000/60/ES;

2.

„morska regija“ pomeni morsko regijo, opredeljeno v členu 4. Morske regije in njene podregije so opredeljene za namene lažjega izvajanja te direktive in so določene na podlagi hidroloških, oceanografskih in biogeografskih značilnosti;

3.

„morska strategija“ pomeni strategijo, ki jo je treba razviti in izvajati v zvezi z vsako zadevno morsko regijo ali podregijo, kakor določa člen 5;

4.

„okoljsko stanje“ pomeni celotno stanje okolja v morskih vodah, ob upoštevanju strukture, delovanja in procesov sestavnih morskih ekosistemov, skupaj z naravnimi fiziografskimi, geografskimi in podnebnimi dejavniki ter fizičnimi in kemičnimi razmerami, vključno s tistimi, ki so posledica človekovih dejavnosti na zadevnem območju;

5.

„dobro okoljsko stanje“ pomeni okoljsko stanje morskih voda, če te predstavljajo ekološko raznolike in dinamične oceane ter morja, ki so čista, zdrava in produktivna v okviru svojih naravnih pogojev, in če je uporaba morskega okolja na trajnostni ravni, tako da se ohrani možnost uporabe in dejavnosti za sedanje in prihodnje generacije, tj.:

Dobro okoljsko stanje se določi na ravni morske regije ali podregije iz člena 4 na podlagi generičnih kakovostnih deskriptorjev iz Priloge I. Na podlagi ekosistemskega pristopa se uporablja prilagodljivo upravljanje z namenom napredovanje v smeri dobrega okoljskega stanja;

6.

„merila“ pomeni posebne tehnične značilnosti, ki so tesno povezane z generičnimi kakovostnimi deskriptorji;

7.

„okoljska ciljna vrednost“ pomeni kakovostno ali količinsko izjavo o želenem stanju različnih elementov morskih voda v zvezi z vsako morsko regijo ali podregijo. Okoljske ciljne vrednosti so oblikovane v skladu s členom 10;

8.

„onesnaževanje“ pomeni neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v morsko okolje, kot posledica človekove dejavnosti, vključno z morskim podvodnim hrupom, ki ga povzroča človek in ki povzroči ali bi lahko povzročil škodljive učinke na žive vire in morske ekosisteme, nevarnost za zdravje ljudi, ovire za pomorske dejavnosti, vključno z ribolovom, turizmom in rekreacijo ter drugimi zakonitimi uporabami morja, poslabšanje kakovosti morske vode glede njene uporabnosti ter zmanjšanje možnosti, ki jih ponuja morje, ali na splošno, poslabšanje trajnostne uporabe morskega blaga in storitev;

9.

„posebno območje“ pomeni območje v morskih vodah države članice, kjer okoljskih ciljnih vrednosti ni mogoče doseči s sprejetimi ukrepi te države članice zaradi razlogov, naštetih v členu 14;

10.

„regionalno sodelovanje“ pomeni sodelovanje in usklajevanje dejavnosti med državami članicami in po potrebi tretjimi državami, ki si delijo isto morsko regijo ali podregijo, za namene razvoja in izvajanja morskih strategij;

11.

„konvencija o regionalnih morjih“ pomeni katero koli mednarodno konvencijo ali mednarodni sporazum, skupaj z njegovimi vodstvenimi organi, ki so bili sklenjeni za namene varstva morskega okolja morskih regij iz člena 4, kot so Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltiškega morja, Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika in Konvencija o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemskega morja.

(a)

Baltsko morje;

(b)

Severovzhodni Atlantski ocean;

(c)

Sredozemsko morje;

(d)

Črno morje.

(a)

v Severovzhodnem Atlantskem oceanu:

(b)

v Sredozemskem morju:

(a)

priprava:

(b)

programi ukrepov:

(a)

zadevne države članice obvestijo Komisijo o svojem spremenjenem časovnem razporedu in ukrepajo v skladu s tem;

(b)

Komisija se povabi, naj razmisli o zagotavljanju podpornih ukrepov državam članicam pri njihovih povečanih prizadevanjih za izboljšanje morskega okolja, s tem da zadevno regijo označi za pilotni projekt.

(a)

analizo bistvenih značilnosti in sedanjega okoljskega stanja zadevnih voda, ki temelji na okvirnem seznamu elementov, določenih v tabeli 1 Priloge III, in zajema fizikalno-kemijske lastnosti, tipe habitatov, biološke lastnosti, in hidromorfologijo;

(b)

analizo prevladujočih pritiskov in vplivov, vključno s človeškimi dejavnostmi na značilnosti in okoljsko stanje zadevnih voda, ki temelji na okvirnem seznamu elementov, določenih v tabeli 2 Priloge III, in zajema kakovostno in količinsko povezavo različnih pritiskov ter prepoznavne trende;

(c)

ekonomsko in socialno analizo uporabe teh morskih voda ter stroške poslabšanja morskega okolja.

(a)

ukrepanje ali neukrepanje, za katero zadevna država članica ni odgovorna;

(b)

naravni vzroki;

(c)

višja sila;

(d)

spremembe značilnosti morskih voda, ki so jih povzročili ukrepi, sprejeti zaradi razlogov prevladujočega javnega interesa, ki so prevladali nad negativnim vplivom na okolje, vključno s kakršnim koli čezmejnim učinkom;

(e)

naravne razmere, ki ne dopuščajo pravočasnega izboljšanja stanja zadevnih morskih voda.

(a)

začetno presojo iz člena 8(1) in določitev dobrega okoljskega stanja iz člena 9(1);

(b)

okoljske ciljne vrednosti, oblikovane v skladu s členom 10(1);

(c)

programe spremljanja, izdelane v skladu s členom 11(1);

(d)

programe ukrepov, določenih v skladu s členom 13(2).

(a)

začetne presoje iz člena 8(1) in določitve dobrega okoljskega stanja iz člena 9(1);

(b)

okoljskih ciljnih vrednosti, oblikovanih v skladu s členom 10(1);

(c)

programov spremljanja, izdelanih v skladu s členom 11(1);

(d)

programov ukrepov, določenih v skladu s členom 13(2).

(a)

pregled napredka pri izvajanju te direktive;

(b)

pregled stanja morskega okolja Skupnosti, ki se izvede v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje in ustreznimi regionalnimi organizacijami za morje in ribištvo ter v skladu z ustreznimi konvencijami;

(c)

pregled morskih strategij s predlogi za njihovo izboljšanje;

(d)

povzetek informacij, ki so jih zagotovile države članice v skladu s členoma 12 in 16, in presoj, ki jih izvede Komisija v skladu s členom 16 v zvezi z informacijami, prejetimi od držav članic v skladu s členom 15;

(e)

povzetek odgovora držav članic na vsako poročilo, predloženo Komisiji v skladu s členom 18;

(f)

povzetek odgovorov na pripombe Evropskega parlamenta in Sveta o predhodnih morskih strategijah;

(g)

povzetek prispevkov drugih politik Skupnosti k doseganju ciljem te direktive.

(a)

se lahko sprejmejo metodološki standardi za uporabo prilog I, III, IV, in V;

(b)

se lahko sprejmejo tehnični formati za namene prenosa in obdelave podatkov, vključno s statističnimi ter kartografskimi podatki.