30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/1

—

priporoča priznanje skupne evropske politike na področju priseljevanja, ki bi omogočila okrepljeno sodelovanje in usklajevanje v vseh državah članicah in tretjih državah;

—

poziva k nujni uvedbi finančnega instrumenta, ki bo še posebej namenjen območjem z največjo stopnjo priseljencev in območjem tranzita, ki se srečujejo z množičnimi prihodi priseljencev, kot so Kanarski otoki, Ceuta, Lampedusa, Malta, Melilla in južna Italija, kjer množični prihod priseljencev predstavlja izredno resno vprašanje;

—

priporoča sprejetje vseh potrebnih ukrepov, da bi odpravili trgovino z ljudmi in zaustavili mafijo, ki jo izvaja, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU in za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Bistveno je preprečevati nezakonito priseljevanje in se boriti proti sivi ekonomiji, ki jo spodbuja;

—

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti tako zaradi njihovih izkušenj in odnosov z državami izvora kot zaradi ukrepov, ki jih izvajajo za vključevanje priseljencev, predvsem na področju zdravstva (najpomembnejša postavka javne porabe), stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja;

—

predlaga mehanizem za spremljanje mnenj o priseljevanju, da bi zagotovili, da Odbor zastopajo predsednik komisije za ustavne zadeve ali poročevalci (odvisno od primera) v okviru različnih pobud Evropske komisije na tem področju. Ta mehanizem bi omogočil njihovo dejavno sodelovanje v različnih fazah zakonodajnega postopka: a) v predzakonodajni fazi (posvetovanje, kot zainteresirana stran, analiza o učinkih), b) v fazi ocene politike (letna poročila o migraciji in vključevanju, letni forum o vključevanju).

1.

Evropa se še nikoli v svoji zgodovini ni srečevala s tako nujnimi razmerami na področju migracije; glede na to, da je končni cilj tega pojava dostop do evropskega ozemlja, to vprašanje ne zadeva samo držav članic in regij, ki so glavni cilj priseljevanja, ampak ga je treba obravnavati celostno na ravni EU, držav članic, držav izvora in tranzitnih držav. Te države se morajo skupaj spoprijeti z novimi izzivi, ki jih iz dneva v dan prinašajo migracijski tokovi, vključno s preseljevanjem prebivalstva znotraj EU. Haaški program, ki ga je novembra 2004 sprejel Evropski svet, je osnutek delovnega programa za oblikovanje skupne politike na področju priseljevanja, ki jo uvršča med prednostne naloge Unije.

2.

Primanjkuje zanesljivih statističnih podatkov za natančno oceno razmerja med zakonitim in nezakonitim priseljevanjem ter pojavov priseljevanja na splošno, zato je pomembno, da evropska migracijska mreža nadaljuje svoje delo, da bi dobili objektivne in primerljive informacije za podporo skupne politike priseljevanja in azila.

3.

Vključevanje priseljencev je treba obravnavati s stališča vključevanja priseljencev na trg dela in pri tem nameniti posebno pozornost ženam priseljencev, a v širši perspektivi, ki med drugim zajema tudi področje izobraževanja, kulture, sociale in politike.

4.

Vključevanje je dvostranski proces, ki po eni strani predvideva pripravljenost priseljencev za vključevanje v družbo gostiteljico in njihovo odgovornost pri uresničevanju te pripravljenosti ter po drugi strani pripravljenost državljanov EU, da sprejmejo vključevanje priseljencev. Da bi pozitivno vplivali na obnašanje obeh skupin, so potrebni ukrepi za ozaveščanje in izobraževanje.

5.

Lokalne in regionalne skupnosti bi morale, kot neposredni cilj priseljevanja in poglavitni akterji izvajanja ukrepov vključevanja (na poklicnem, izobraževalnem, kulturnem, socialnem in političnem področju), imeti bistveno vlogo pri opredelitvi politike priseljevanja, da bi zagotovili dejansko vključevanje priseljencev na ravni, ki je najbližje državljanom –

1.1

meni – v skladu s tem, kar je zapisal v svojih prejšnjih mnenjih o vračanju nezakonitih priseljencev in izvajanju Haaškega programa (1) na lokalni in regionalni ravni – da je treba priseljevanje obravnavati celostno z jasno vizijo o najpomembnejših ukrepih na področju politike priseljevanja, ki ne temelji na razdrobljenih ukrepih. Upoštevati je treba vse potrebne zakonodajne, operativne in ekonomske pobude do zadnje faze procesa – prek razvojnega sodelovanja z državami izvora in boja proti nezakonitemu trgovanju z ljudmi – in sprejeti potrebne ukrepe za vključevanje vseh priseljencev, ki so nastanjeni v naših državah, in za boj proti sivi ekonomiji, ki ima jasen učinek privabljanja in izkoriščanja priseljencev; ugotavlja, da kriminalne organizacije prispevajo k nezakonitemu priseljevanju;

1.2

poudarja, da kljub povečanemu priseljevanju od 80-ih let in dejstvu, da je EU cilj velikega števila priseljencev iz držav v razvoju (njihovo število se trenutno ocenjuje na 40 milijonov), še ni skupne evropske politike na področju regulacije migracijskih tokov. Zato države članice sprejemajo enostranske odločitve, ki otežujejo sprejetje skupnega stališča;

1.3

ugotavlja tudi, da ne smemo čakati na to, da pride do dogodkov s hudimi posledicami na področju upravljanja migracijskih tokov. Nujne razmere ne smejo biti pogoj za oblikovanje sporazuma o partnerstvu;

1.4

meni, da bi sporazumi o partnerstvu, sklenjeni s tretjimi državami, morali vključevati politične, družbeno-ekonomske in kulturne vidike, da bi vzpostavili ustrezen odnos ali medsebojno odvisnost med priseljevanjem in razvojem, kot v svojem poročilu o razvoju in migraciji priporoča Evropski parlament (2);

1.5

potrjuje, da je za preprečevanje nenadzorovanega priseljevanja treba sprejeti prednostni ukrep, to je sodelovanje pri splošnem razvoju s projekti, ki spodbujajo zaposlovanje, z ustanovitvijo gospodarskega in trgovinskega foruma, z ustanovitvijo mreže univerz, skladov mikro posojil za priseljence, z izvajanjem ukrepov za lažje sodelovanje priseljencev pri razvoju njihove lastne države, z gradnjo infrastruktur, zlasti za pitno vodo (42 % prebivalcev Afrike nima dostopa do pitne vode) in elektriko (samo 20 % jih ima redni dostop do omrežja električne energije), zdravstvenih centrov in šol. Pri tem je ključnega pomena krepiti institucionalni okvir, tako da se v državah prejemnicah razvojne pomoči ustvari niz predhodnih pogojev (kot sta pregledno upravljanje in demokratizacija struktur), ki so potrebni za učinkovito prejemanje in izkoriščanje pomoči. Če povzamemo, v okviru razvojnega sodelovanja je treba bolj kot količino poudariti kakovost; še zlasti pomembno je zagotoviti visoko raven preglednosti pri uporabi pomoči, da bodo resnično spodbujale razvoj;

1.6

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti tako zaradi njihovih izkušenj in odnosov z državami izvora kot zaradi ukrepov, ki jih izvajajo za vključevanje priseljencev, predvsem na področju zdravstva (najpomembnejša postavka javne porabe), stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja. V okviru sodelovanja z državami izvora so lokalne in regionalne skupnosti sklenile številne sporazume in pripravile projekte, med katerimi je treba omeniti zavetišča za mlade, ki se vračajo v svojo državo, kot jih je v okviru programa AENEAS v Maroku odprla Skupnost Madrid;

1.7

opozarja na izjavo s pete konference parlamentov regij glavnih mest EU z dne 26. in 27. aprila 2006, v kateri se ugotavlja, da te regije s svojo blaginjo in dinamiko močno privabljajo državljane tretjih držav, ki iščejo nove razvojne možnosti. Pri tem ocenjuje, da je treba izvajati ukrepe, ki bi preprečili množično priseljevanje, ki ne poteka na zakonit način, prek mejnih prehodov na letališčih, pristaniščih in na kopnem, in obenem razviti ustrezne načrte za vključevanje teh oseb v druge regije naših držav;

1.8

prav tako opozarja na položaj regij glavnih mest, ki podpirajo razvoj skupne evropske politike priseljevanja, ki celostno zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na polno vključevanje priseljencev v družbo. Samo z vključevanjem bo mogoče s priseljenci deliti vrednote demokratičnega sožitja in spoštovanja človekovih pravic, ki so temelj obstoječih političnih sistemov EU. V tem smislu opozarja na pomen razvoja pobud, ki bi priseljencem omogočile izobraževanje o uradnem jeziku ali uradnih jezikih in kulturi države gostiteljice in jim dajale občutek, da so pomembni in soodgovorni za njeno prihodnost;

1.9

meni, da je priseljevanje izziv za vse: vsi smo odgovorni za to, od uprav na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni do evropskih državljanov in samih priseljencev. Samo na ta način bomo rešili težave, ki jih povzroča, in izkoristili priložnosti, ki jih prinaša, v dobro vseh, tudi držav izvora;

1.10

meni torej, da je treba izboljšati sodelovanje:

1.11

priporoča naslednje:

1.12

od Komisije in držav članic zahteva, da izvajajo politike za usmerjanje prenosov sredstev priseljencev v obliki proizvodnih naložb v državi izvora in jim olajšajo dostop do mikro posojil. S tem zvezi poudarja, da je treba prenose usmerjati zato, da bi jih povezali z naložbami, ki se izvajajo prek skladov razvojnega sodelovanja. Poleg tega priporoča, da se odpisani dolg obvezno uporabi za izvajanje produktivnih naložb, ki so lahko povezane s prej omenjenimi prenosi, zato da bi naložba prihrankov v te projekte za priseljence predstavljala najbolj donosno izbiro;

1.13

zahteva vzpostavitev jamstvenih skladov za zagotavljanje nadaljnjega obstoja mikro projektov in za maksimalno povečanje njihovega učinka na razvoj. Podpira ustanovitev gospodarskega in trgovskega foruma ter vzpostavitev mrež strokovnjakov iz Evropske unije in držav v razvoju;

1.14

od držav članic zahteva, da se povežejo z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi pri pripravi migracijskih politik in pri vzpostavitvi nacionalnih programov vključevanja in zaposlovanja, ker se ukrepi, ki so potrebni za njihovo izvedbo, izvajajo na lokalni in regionalni ravni;

1.15

poziva k nujni uvedbi finančnega instrumenta, ki bo še posebej namenjen območjem z največjo stopnjo priseljencev in območjem tranzita, ki se srečujejo z množičnimi prihodi priseljencev, kot so Kanarski otoki, Ceuta, Lampedusa, Malta, Melilla in južna Italija, kjer množični prihod priseljencev predstavlja izredno resno vprašanje zaradi pomanjkanja sredstev, s katerimi bi jim nudili ustrezno humanitarno pomoč. Opozoriti je treba, da je razlika v dohodku na eni in drugi strani južne zunanje meje EU največja na svetu;

1.16

poziva Evropsko unijo in države članice, da priznajo izredno naravo nezakonitega priseljevanja prek obal otoških območij v EU, humanitarno katastrofo, ki jo predstavlja to priseljevanje, in njene posledice za varnost in kohezijo območja Skupnosti. EU mora izkoristiti potencial, ki ga imajo regije ob njeni morski meji kot platforma za razvoj odnosov s tretjimi državami, ki so v medsebojnem interesu;

1.17

meni – v skladu s tem, kar je zapisano v prejšnjih mnenjih o združevanju družin, izvajanju Haaškega programa na lokalni in regionalni ravni, zeleni knjigi o politiki vračanja nezakonitih priseljencev in v priporočilih Evropskega parlamenta v poročilu o razvoju in migraciji (3) –, da je treba sprejeti ukrepe za večjo pravno varnost na področju migracij, in sicer na različnih področjih:

1.18

priporoča, glede na to, kar je zapisal v enem izmed prejšnjih mnenj o zeleni knjigi o politiki Skupnosti na področju vračanja nezakonitih priseljencev (4), da se izvajajo ukrepi za spodbujanje prostovoljnega vračanja, ki imajo prednost pred prisilnim vračanjem. Primerno bi bilo predvideti spodbude za to, da kandidati za priseljevanje ostanejo v svoji državi. V primeru prisilnega vračanja je treba nameniti posebno pozornost kategorijam ranljivih oseb. V vsakem primeru je nujno sodelovati z državami izvora;

1.19

opozarja, da je v skladu z mednarodnimi konvencijami o otrocih za otroka najbolje, da odrašča v družinskem okolju, kadar je mogoče. Pomoč je treba nuditi v državi izvora, kjer se otroci izobražujejo in usposabljajo, da bodo lahko našli zaposlitev v bližini svoje družine. V skladu s konvencijo o otrokovih pravicah se morajo države boriti proti nezakonitemu prehodu otrok v druge države;

1.20

želi, da upravljanje Evropskega sklada za vključevanje upošteva posebne zahteve lokalnih in regionalnih oblasti, in podpira sodelovanje le-teh pri pogajanjih za nacionalne in ustrezne operativne programe;

1.21

prav tako zahteva od Komisije, v skladu s poročilom Evropskega parlamenta o razvoju in migraciji, da pripravi potrebne finančne instrumente za vključevanje priseljencev v politično in družbeno življenje države gostiteljice z jezikovnimi, kulturnimi in državljanskimi usposabljanji, vendar ne na račun ohranjanja njihove lastne identitete. Obenem poudarja, da je treba upoštevati tudi specifične težave vključevanja potomcev priseljencev (otrok in vnukov);

1.22

poudarja pomen izobraževanja, kot politike, ki v največji meri in najbolje omogoča lažje vključevanje, glede na to, da je delež uspešnih šolarjev priseljencev občutno manjši in skrb vzbujajoč v primerjavi z drugimi državljani EU. Prav tako opozarja, da je bistveno predvideti potrebne instrumente, da bi omogočili vključevanje priseljencev v izobraževalni sistem in na trg dela. Zato predlaga:

1.23

meni, da je, v skladu s tem, kar je predstavila Komisija v svojem priročniku o vključevanju, pomembno:

2.1

v zvezi z zakonitim priseljevanjem meni, da ravno tisti priseljenci, ki se izselijo zaradi svojih sposobnosti, lahko spodbujajo razvoj v svoji državi izvora;

2.2

meni, da je treba upoštevati beg možganov, kot je poudaril v mnenju o predlogu direktive Sveta o pogojih za vstop in bivanje državljanov tretjih držav z namenom študija, poklicnega usposabljanja ali prostovoljnega dela (5). Spodbujati je treba možnosti, ki jih ti državljani predstavljajo za naša gospodarstva. Prav tako jim je treba olajšati vračanje v državo izvora, da bi lahko tam pospeševali razvoj, in jim omogočiti vrnitev za nadaljevanje usposabljanja ali dodatnega usposabljanja. Tako bi prišlo do kroženja izkušenj in prednosti, tako za državo izvora kot za državo gostiteljico;

2.3

meni, da je krožna migracija pomembno sredstvo za krepitev pozitivnega prispevka migracij k razvoju;

2.4

podpira glavni cilj, ki si ga je zastavila Komisija za zagotavljanje skupnega okvira pravic za vse državljane tretjih držav, ki jim je dovoljen vstop v državo članico in v njej opravljajo zakonito delo. Poudarja zlasti, da je treba obravnavati tudi vprašanje priznavanja in enakovrednosti diplom in drugih kvalifikacij, da bi se izognili položajem, ko priseljenci opravljajo delo, ki je precej pod njihovimi sposobnosti;

2.5

poudarja, da je za uspešno vključevanje priseljencev pomemben dostop do delovnih mest in opozarja na nasprotje, ki obstaja med pretirano poenostavljenim pristopom, ki se osredotoča samo na potrebo po sprejemu večjega števila priseljencev in preprosto legalizacijo delovne sile, ter med lokalnimi in regionalnimi napori za boj proti izključenosti, marginalizaciji in ksenofobiji. Obenem je pomembno izvajati ukrepe za zagotavljanje vključevanja žensk, saj je njihova povezanost z otroki bistvena za vključevanje družine;

2.6

meni, da mora zakonito priseljevanje upoštevati združevanje družin kot enega izmed temeljev za družbeno vključevanje priseljencev, sicer bo ta strategija nepopolna. Združevanje družin kot proces spodbujanja vključevanja je treba spodbujati, vendar omejiti na družinsko celico, ki jo sestavljajo starši, otroci in stari starši;

2.7

v tem smislu poudarja zaskrbljenost lokalnih in regionalnih skupnosti v zvezi z razsežnostjo spola, saj ženske doživljajo dvojno diskriminacijo, tako zaradi spola kot zaradi svoje etnične pripadnosti. Od Komisije in držav članic zahteva, da krepijo dialog z državami izvora za spodbujanje pravic žensk in enakosti spolov;

2.8

podpira ugotovitve Komisije o sezonskih delavcih in meni, da je treba pripraviti ugodnejše standarde na področju mobilnosti sezonske delovne sile. Vendar se je treba izogniti temu, da bi sezonsko delo postalo kanal za nezakonito priseljevanje. Eden izmed načinov za to, da bi se temu izognili, je, da se sezonsko delo uvrsti med projekte sodelovanja z državami izvora, tako da bi delavce spodbujali k temu, da se po koncu sezone vrnejo v državo izvora in nadaljujejo delo v projektu za sodelovanje. V okviru teh projektov sodelovanja bi lahko spodbujali prihod sezonskih delavcev iz geografsko bližnjih držav, pa tudi iz bolj oddaljenih, kot so države Latinske Amerike. S tem bi izkoristili sedanje znižanje potnih stroškov;

2.9

kot Komisija ocenjuje, da je bistveno izboljšati zbiranje podatkov, da bi zagotovili ustrezni razvoj evropske politike priseljevanja. V vsakem primeru bi ta morala ustrezati odločilnemu merilu potreb trga dela za sprejem priseljencev. Nedopustno je namreč, da so priseljenci v 90 % primerih naprej nezakoniti in šele nato zakoniti;

2.10

pozdravlja pripravljenost, ki jo Evropska komisija izraža v tem dokumentu, da se v tem smislu okrepi vloga evropskega portala za poklicno mobilnost, ki na spletu nudi informacije mreže za sodelovanje EURES (evropske službe za zaposlovanje). Cilj portala je ponuditi storitve na področju informiranja, svetovanja in zaposlovanja (iskanja zaposlitve) delavcem in delodajalcem ter tako obveščati, usmerjati in svetovati kandidatom za mobilnost v zvezi z možnostmi zaposlitve, življenjskimi in delovnimi pogoji v evropskem gospodarskem prostoru, ter pomagati delodajalcem, ki želijo zaposliti delavce iz drugih držav. OR bi lahko sodeloval tako, da bi Komisijo obvestil o spletnih portalih, ki jih upravljajo lokalne in regionalne skupnosti. Te bi lahko predstavljale pomemben vir informacij za vse vpletene strani (6);

2.11

podpira predlog Evropske komisije, da mora biti Evropa privlačna za kvalificirane delavce, najboljše študente in raziskovalce. Študentom je treba med študijem omogočiti delo (v nasprotju s sedanjo prakso v nekaterih državah članicah), saj jim lahko pomaga pri prehodu na trg dela. Zanimivo bi bilo uvesti posebne programe za mobilnost tujih študentov, kot to že poteka v EU z uspešnimi izkušnjami, kot sta Erasmus in Leonardo da Vinci, da bi se izognili begu možganov in olajšali usposabljanje človeškega kapitala, ki je neprecenljiv za države izvora;

2.12

pozdravlja zamisel, da se v nekaterih natančno določenih primerih prouči možnost skupnega izdajanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje, s čimer bi se izognili postopkom in povečali nadzor; predlaga tudi poenotenje delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje v celotni Uniji;

2.13

poudarja trditev Evropske komisije, da priseljevanje ni rešitev za pojav staranja v Evropi, temveč samo instrument, ki olajša vprašanje demografskega deficita v Evropi, ne prinaša pa rešitve;

2.14

pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija v svojem sporočilu namenja pomen sodelovanju z državami izvora priseljevanja ter podpira krepitev finančnih instrumentov v zvezi z obstoječim priseljevanjem in prav tako uvedbo določenih posebnih instrumentov;

2.15

opaža, da se zaradi svojih sposobnosti upravljanja lokalne in regionalne skupnosti na interni ravni neposredno srečujejo s vprašanji priseljevanja; poudarja torej, da lahko prispevajo pomembno dodano vrednost dejavnostim in razpravam za izmenjavo izkušenj, ki jih Evropska komisija načrtuje za leto 2007 na področju osveščanja, informiranja in usposabljanja (7);

2.16

Evropski komisiji predlaga, naj prispeva k izvajanju analiz o učinkih, ki jih je napovedala, preden predloži konkretne predloge na področju zakonitega priseljevanja in rednega posveta z lokalnimi in regionalnimi oblastmi (8).

3.1

zlasti podpira potrebo po sodelovanju s tretjimi državami za preprečevanje nezakonitega priseljevanja in v tem smislu podpira sklep Evropskega sveta 15. in 16. decembra 2005, da se 3 % evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta nameni povečanju finančne pomoči na področjih, ki so neposredno ali posredno povezana s priseljevanjem;

3.2

meni, da je treba spodbujati sklepanje sporazumov o partnerstvu z državami izvora priseljevanja, ki bodo morali predvideti morebitne izredne migracijske ali humanitarne razmere in vsebovati sporazume na področju sodelovanja pri boju proti nezakonitemu priseljevanju, vračanju in repatriaciji nezakonitih priseljencev, pomoči za razvoj in ustvarjanju priložnosti za zaposlitev avtohtonega prebivalstva teh držav;

3.3

meni, da je bistveno razvijati vse vire razpoložljivih informacij v državah izvora, ki so povezani s priseljevanjem, njegovimi razsežnostmi, obstoječo zakonodajo in možnostmi usmerjanja po zakonitih poteh;

3.4

podpira predlog Komisije za uvedbo mehanizma hitre pomoči državi članici, ki se srečuje z razmerami, v katerih prihaja do hudega pritiska na zunanje meje; zahteva, da Svet dodeli Komisiji zadostna sredstva za ustrezno izvajanje mehanizma;

3.5

poudarja potrebo, ki jo navaja dokument Komisije, da se prepreči trgovina z ljudmi in onemogočijo mafije, ki jo izvajajo, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU ter da se za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Zavedati se je treba razsežnosti humanitarne tragedije, ki jo povzroča: po statističnih podatkih raznih mednarodnih organizacij en priseljenec od treh umre na poti do ciljne države;

3.6

v skladu s prej navedenim ugotavlja, da se je treba izogniti temu, da evropske države prepuščajo upravljanje vračanja priseljencev mejnim državam, ki ne spoštujejo v zadostni meri človekovih pravic, temveč je treba izvajati največji možni nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic;

3.7

v tem smislu poudarja, da bi evropska strategija zaposlovanja in splošne direktive morale spodbujati zakonito zaposlovanje z ukrepi, kot so zmanjšanje neplačnih stroškov delovne sile, zmanjšanje davčnega pritiska na slabo plačane ali slabo kvalificirane delojemalce, ki lahko prispevajo k odvračanju od nezakonitega dela in posledično do zaposlovanja nezakonitih priseljencev. Ti ukrepi za prožnejši trg dela morajo spodbujati zakonito zaposlovanje priseljencev;

3.8

podpira informativne kampanje o prednostih zakonitega priseljevanja in o nevarnostih nezakonitega priseljevanja ter pobudo Komisije, da v letu 2007 začne študijo o sedanjih praksah in učinkih regularizacije v državah članicah, ki bo osnova za prihodnje razprave in za določitev skupnega pravnega okvira za regularizacijo na evropski ravni;

3.9

meni, da je smiselno, da diplomatska predstavništva držav članic in obveščevalne službe sodelujejo na ravni Skupnosti, da bi lahko skupaj s pristojnimi organi na kraju samem izsledili kriminalna združenja, ki tihotapijo migrante, in se proti njim borili.

4.1

se strinja z nalogami prihodnje migracijske mreže, ki bo Skupnosti, njenim državam članicam in širši javnosti zagotovila objektivne, zanesljive in primerljive informacije na področju azila in priseljevanja, in podpira zamisel, da morajo biti dostopnejše širši javnosti, razen v primeru zaupnih informacij in v dogovoru z agencijami za varovanje podatkov;

4.2

podpira zamisel, da konkretne naloge zbiranja podatkov, analize informacij, raziskav, objave mnenj in priporočil ter dejavnosti ozaveščanja opravlja ena struktura, saj koncentracija ustvarja ekonomijo obsega in olajšuje koordinacijo;

4.3

k nalogam evropske migracijske mreže dodaja še usklajevanje prenosa zakonodaje Skupnosti, ki ga izvajajo države članice;

4.4

predlaga, v skladu z Evropskim parlamentom (9) in s ciljem zagotoviti tesno sodelovanje med vpletenimi akterji in odgovornimi organi zbiranja informacij, da se določijo kontaktne točke v okviru vseh akterjev in organov ter da se uporablja spletna stran, katere dostop je omejen samo na zainteresirane in specializirane uporabnike. Potrebna je povezava med nacionalnimi in mednarodnimi organi, pristojnimi za ta vprašanja. Ti morajo iskati sredstva za sodelovanje za reševanje težav;

4.5

glede strukture mreže svetuje, da je treba izbrati prvo možnost, to je mrežo, ki je povezana s Komisijo, saj bo to olajšalo nadzor, usklajevanje in odnose z drugimi evropskimi institucijami. Glede nalog nacionalnih kontaktnih točk morajo biti nacionalni predstavniki pristojni za zbiranje podatkov in analizo problemov. Naloga kontaktnih točk bi bila zbiranje in po možnosti analiza ter posredovanje podatkov mreži in nacionalnim akterjem v skladu z nacionalno opredeljenimi in določenimi nalogami in dejavnostmi. Njihov statut bi jim moral zagotoviti neodvisnost v razmerju do vlad posamezne države, njihova struktura pa bi morala vključevati regije in lokalne skupnosti. V vsakem primeru je treba zagotoviti neoviran pretok informacij;

4.6

meni, da je s pomočjo mreže bistveno:

5.1

meni, da je treba spodbujati pripravo letnih načrtov na področju priseljevanja in razvoja, ki nudijo številčne podatke in omogočajo načrtovanje priseljevanja in izvajanje ustrezne migracijske politike. Javnih politik ni mogoče načrtovati brez zadostnih informacij, kar še zlasti velja za to področje;

5.2

močno priporoča spodbujanje izmenjav informacij prek obstoječih in prihodnjih evropskih migracijskih mrež, med državami članicami po eni strani ter med državami članicami in lokalnimi in regionalnimi skupnostmi po drugi. Vsi vpleteni akterji morajo imeti možnost dostopa do najbolj izčrpnih informacij;

5.3

poudarja, da je treba vsako zamisel, ki jo želimo uresničiti, zapisati v program. Program ali zakonodajo, ki jo želimo pripraviti, je treba nato analizirati, da bi ocenili njeno koristnost in kakovost upravljanja. Pozdravlja torej pobudo Komisije za pripravo letnega poročila z oceno o migraciji in vključevanju;

5.4

podpira predlog Komisije za ustanovitev letnega posveta o vključevanju, v okviru katerega bi strokovnjaki, priseljenci, odgovorne osebe iz javnih uprav (na lokalni in regionalni ravni) in vsi vpleteni akterji na splošno lahko izmenjevali najboljše prakse in sprejemali učinkovite sklepe. Odbor meni, da je izmenjava najboljših praks zelo pomembna, saj lokalnim in regionalnim skupnostim omogoča konkretni prispevek k napredku in poenotenju rezultatov politik, ki se izvajajo na tem področju. V vsakem primeru je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zbrali obsežne in natančne podatke o migracijskem pojavu, ki bodo upoštevani pri izvajanju teh politik. Posvet naj upošteva letna poročila. Pomembno je, da so vpleteni akterji vedno v stiku;

6.1

priporoča priznanje skupne evropske politike na področju priseljevanja, ki bi omogočila okrepljeno sodelovanje in usklajevanje v vseh državah članicah in tretjih državah;

6.2

meni, da je ključno količinsko in kakovostno izboljšati razpoložljive podatke in ugotoviti potrebe trga dela za ustrezno izvajanje evropske politike priseljevanja in nadzor migracijskih tokov;

6.3

priporoča spodbujanje sorazvoja kot načina, ki omogoča, da se izkoristijo zmogljivosti priseljenskih skupnosti, ki so nastanjene v državah Unije, za razvoj njihove države izvora, in svetuje, da se proučijo druge inovativne možnosti za uravnavanje zakonitega priseljevanja, ki bi odstranile obstoječe ovire za zaposlovanje priseljencev v državi izvora;

6.4

priporoča sprejetje vseh potrebnih ukrepov, da bi odpravili trgovino z ljudmi in zaustavili mafijo, ki jo izvaja, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU in za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Bistveno je preprečevati nezakonito priseljevanje in se boriti proti sivi ekonomiji, ki jo spodbuja;

6.5

znova potrjuje, da se na interni ravni lokalne in regionalne skupnosti glede na svoje pristojnosti na področju upravljanja, neposredno srečujejo s vprašanji, povezanimi s priseljevanjem, in zato predlaga mehanizem za spremljanje mnenj o priseljevanju, da bi zagotovili, da Odbor zastopajo predsednik komisije za ustavne zadeve ali poročevalci (odvisno od primera) v okviru različnih pobud Evropske komisije na tem področju. Ta mehanizem bi omogočil njihovo dejavno sodelovanje v različnih fazah zakonodajnega postopka:

6.6

zahteva torej, da je zastopan v formalnih in neformalnih delovnih skupinah Komisije za politiko priseljevanja. Meni, da bo spremljanje Komisiji omogočilo, da bo izkoristila izkušnje lokalnih in regionalnih skupnosti na lokalni ravni na področju priseljevanja;

6.7

zahteva, da struktura evropske migracijske mreže vključuje tudi regije in lokalne skupnosti;

6.8

zahteva možnost sodelovanja pri spletnem portalu o priseljevanju, ki ga želi izdelati Komisija, in poudarja, da obstajajo spletni portali, ki jih upravljajo lokalne in regionalne skupnosti, ki so lahko vir informacij za vse vpletene akterje;

6.9

zahteva okrepitev obstoječih pravnih in finančnih instrumentov in uvedbo novega, ki bo posebej namenjen vključevanju pred kratkim prispelih priseljencev in njihovih potomcev (otrok in vnukov);

6.10

predlaga, da se priredi prvo vrhunsko srečanje na temo „Vloga evropskih regij pri upravljanju migracijskih tokov“ in s tem spodbudi izmenjava mnenj in izkušenj med evropskimi regijami na tem področju.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/10

—

Pri stanovanjski politiki ne gre le za opeko in malto, temveč obsega tudi področja in skupnosti, kjer živimo. Reševanje stanovanjskih vprašanj pomeni delati v smeri varnejših, čistejših, bolj zelenih površin naših mest in regij, kjer lahko ljudje razvijajo svoje življenje in medsebojne odnose. Stanovanjska vprašanja vključujejo tudi dostop do zaposlitve, prevoza in storitev ter ustvarjanje visokokakovostnega okolja. Kljub temu, da EU nima posebnih pristojnosti za stanovanjsko politiko, mnoge politike EU neposredno ali posredno vplivajo na stanovanjska vprašanja. Mednje sodijo politike, ki se nanašajo na mestno okolje, energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije, obremenitev s hrupom, zdravje, pa tudi dokončno oblikovanje notranjega trga na področju storitev in konkurence.

—

Nove države članice lahko izkoristijo do 3 % sredstev, dodeljenih iz ustreznih operativnih programov, ali 2 % celotnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Mnenje vsebuje praktične nasvete in primere dobre prakse iz vse Evrope za zagotavljanje podpore na tem področju. To vključuje zamisli glede izboljšanja fizičnega odnosa med krajino in zgradbami, domovi, zaposlitvami in lokalnimi storitvami, energetsko učinkovitost in trajnostni razvoj ter preprečevanje nastajanja getov na stanovanjskih območjih.

—

Vse države članice lahko pogledajo vlogo usposabljanja v gradnji trajnostnih skupnosti. Usposabljanje lokalnega prebivalstva na področju spretnosti, potrebnih za izboljšanje njihovih stanovanjskih območij, razvoj zelenih površin in izboljšanje energetske učinkovitosti lahko zagotovi rešitve zaostalim soseskam in ustvarja nove vire zaposlovanja.

1.

Kot rezultat kompromisa, ki so ga sprejeli voditelji vlad decembra 2005, je bila stanovanjska politika v skladu z uredbo o ESRR (člen 7(2)) le za nove države članice in v omejenem razmerju opredeljena kot upravičen strošek v okviru strukturnih skladov: 3 % sredstev, dodeljenih ustreznim operativnim programom, ali 2 % celotnih sredstev ESRR. Sredstva so poleg tega omejena na večdružinska in socialna stanovanja ter morajo biti dodeljena v okviru programov razvoja mest. Komisija in EIB sta kot del strukturnih skladov pripravili nove instrumente, kot je program JESSICA, ki bodo omogočili financiranje projektov v širšem okviru razvoja mest.

2.

Stanovanjska politika ni v posebni pristojnosti Evropske unije, vendar veliko politik posredno ali neposredno vpliva na stanovanjska vprašanja. To zlasti velja za politike v zvezi z mestnim okoljem, energetsko učinkovitostjo, obnovljivimi viri energije, obremenitvami s hrupom, zdravjem, pa tudi v zvezi z dokončnim oblikovanjem notranjega trga storitev in konkurenco.

3.

Lokalne in regionalne oblasti so v Evropski uniji na splošno odgovorne za stanovanjska vprašanja na svojem območju, ta pa so v mestnih okoljih najbolj pereča.

4.

Dostop do primernega stanovanja je bistveni pogoj za ohranjanje socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji. Zato sta stanovanjska politika in lizbonska agenda tesno povezani. Primerna stanovanja so temeljnega pomena za konkurenčnost regij. Brez zadostnega števila kakovostnih stanovanj regije ne morejo privabiti in obdržati delavcev, posledica tega pa je gospodarsko nazadovanje.

1.

Stanovanjska politika sodi med najpomembnejše dejavnike v boju proti socialni izključenosti in brezposelnosti. Izboljšuje kakovost življenja in dela v mestih, velemestih, na podeželskih območjih in v regijah, spodbuja harmonijo v posameznih skupnostih in med njimi ter prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

2.

V mnogih regijah in mestih Evropske unije poteka – ali bi moral potekati – proces obnove na območjih, za katera so značilna stanovanja slabe kakovosti, neuspešno delovanje stanovanjskega trga, ki ga še zaostruje nazadovanje na gospodarskem področju, slabšanje fizične strukture in zagotavljanja socialne infrastrukture (izobraževanje, zdravstvo in odnosi v skupnosti) v prizadetih četrtih.

3.

Pri stanovanjski politiki ne gre le za malto in opeko, temveč tudi za območja in skupnosti, kjer živimo. Reševanje stanovanjskih vprašanj pomeni prizadevanje za varnejša, čistejša in bolj zelena mesta in regije, kjer se ljudje lahko razvijajo in skupaj živijo. Stanovanjske teme zajemajo tudi dostop do zaposlitve, prevoza in storitev ter oblikovanja visokokakovostnega okolja. To je načrt „trajnostnih skupnosti“ z dvema razsežnostima, ki ju je treba obravnavati: ozemeljsko in socialno.

1.1

Veliko starih in zlasti nove države članice se soočajo z dediščino neprimernih stanovanj in izključenih skupnosti, ki so rezultat desetletij zapostavljanja. Pomanjkanje naložb v stanovanja je v teh primerih vodilo h getoizaciji revnejših, izključenih skupnosti, to pa – kot se je v zadnjem času dogajalo v nekaterih državah članicah – povzroča nezadovoljstvo, včasih pa tudi socialne nemire in nasilje.

1.2

Urbanistično načrtovanje je bistvena osnova za prihodnje strategije. Pomembno je, da se stanovanjske politike uskladijo s strategijami prostorskega načrtovanja v regijah. Pri poskusih obvladovanja nenadzorovanega širjenja mestnih četrti, preprečevanja prometnih zastojev in oblikovanja bolj privlačnih mest, prijetnih za življenje, s podporo in ustvarjanjem občutka pripadnosti lastni skupnosti ali četrti, so stare države članice doživljale tako uspehe kot neuspehe. Nove države članice morajo upoštevati te izkušnje, če se želijo izogniti podobnim napakam.

1.3

Ukrepi za obnovo četrti se razlikujejo glede na lokalne razmere, vendar morajo biti celoviti in vključevati ukrepe za izboljšanje storitev na področju izobraževanja in zdravja ter drugih javnih storitev. Spodbujati morajo usposabljanje in zaposlovanje ter ustvarjati gospodarske priložnosti, uvajati proaktivno upravljanje četrti, odpravljati težave, ki nastajajo zaradi asocialnega obnašanja, izboljševati kakovost in oblikovanje okolja ter zagotavljati dobre storitve javnega prometa (glej Prilogo, primer 4).

1.4

Ponovna uporaba propadajočih lokacij in sanacija zapuščenih industrijskih zemljišč morata biti na prvem mestu, da bi lahko ohranili strnjenost mest in preprečili nenadzorovano širjenje mestnih območij ter njihovo širjenje na podeželske skupnosti. Pogosto je to kratkoročno dražje, vendar prinaša dolgoročne koristi za povezanost skupnosti, ponovno uporabo virov in zaposlovanje. Subvencije in spodbude za lokalno in regionalno infrastrukturo so zelo primerne za spodbujanje takšnega razvoja namesto novogradenj ali pozidave še nedotaknjenih zemljišč.

1.5

Prednost morajo imeti tudi ponovna uporaba, vzdrževanje in izboljšanje arhitektonsko dragocenih starih stanovanj z ukrepi za podporo sanacije in obnove ter priseljevanja mladih v stare mestne četrti in na podeželska območja na obali in v notranjosti države, ki se soočajo s pojavom bega s podeželja in starajočim se prebivalstvom.

1.6

Ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev (JZP) za uporabo zapuščenih območij in zagotavljanje sredstev za sanacijo propadajočih večstanovanjskih objektov lahko ne spremeni le fizičnega stanja takšnih objektov, temveč tudi poveča kakovost življenja in dela celih četrti.

1.7

Za strnjene četrti z različno velikimi stanovanji visoke kakovosti in različnimi možnostmi lastništva sta značilni stopnja razvoja in gostota prebivalstva, ki podpirata celostne storitve, trgovine in storitve prevoza, kar zagotavlja ekonomsko preživetje. Ponudba stanovanj mora biti povezana z zagotavljanjem javnih storitev. Paziti je treba na ohranjanje najbolj primernega števila prebivalcev, da bi obdržali najpomembnejše storitve na tem območju. V času stanovanjske prenove mest je ohranjanje števila prebivalcev lahko težka naloga, negativne posledice pa je opaziti v ponudbi storitev. Države članice bi morale priznati pomen neprekinjenega zagotavljanja storitev v času bistvenih sprememb v skupnosti.

1.8

Za razumevanje fizičnega razmerja med krajino in stavbami, stanovanjskimi hišami, delovnimi mesti in lokalnimi storitvami je potreben celosten pogled na načrtovanje. Projekti morajo biti dobro medsebojno usklajeni in se ujemati z okoljem. Pri obnavljanju stanovanj ali gradnji novih morajo regije in lokalne oblasti upoštevati dejavnike, kot je oblikovanje, da bi na ta način preprečevali kazniva dejanja in ustvarili kakovostna območja, trajnostni razvoj in dediščino, pri tem pa upoštevali potrebe in želje lokalne skupnosti ter širše učinke na kohezijo.

1.9

Priznavanje in spoštovanje zgodovine in dediščine četrti lahko privabi vlagatelje in stanovalce. Koristna uporaba – in ne prikrivanje – bogate industrijske ali urbane dediščine lahko spodbudi oživitev in spremembe, saj ustvarja predele, v katerih si ljudje želijo živeti, s katerimi se poistovetijo in postanejo ponosni na svojo skupnost. Zato odločitve o tem, kaj se ohrani, obnovi ali poruši, ne bi smele biti sprejete brez upoštevanja fizičnih, okoljskih, socialnih in ekonomskih dejavnikov.

1.10

Socialna podjetja, vključno s stanovanjskimi združenji, so v nekaterih državah članicah pri obnovi stanovanj zelo pomembna, saj lahko zagotavljajo stabilnost, obravnavajo vprašanja vključevanja in dostopnosti predmestij ter tako dajejo podporo obremenjenim skupnostim. Stanovanjska združenja kot ponudniki socialnih stanovanj so prilagodljiva in imajo neposredne stike s skupnostmi, zato lahko najdejo rešitve, ki so v skladu s potrebami prebivalcev. Poleg tega ustvarjajo delovna mesta in lahko zagotavljajo spodbude za javno in zasebno podporo projektov (glej Prilogo, primera 1 in 2).

1.11

Podnebne spremembe vladam držav povzročajo vedno večje skrbi. Zato je pri načrtovanju prihodnjih stanovanj pomembna učinkovita energetska zasnova domov, ki zagotavlja varčno toploto in tako prispeva k reševanju vprašanja pomanjkanja goriv. Zelo pomembna pa je tudi sanacija slabe izolacije v starejših objektih, saj lahko s tem hkrati ustvarjamo delovna mesta in varčujemo z energijo. Slaba kakovost pozidanega okolja – stanovanja so njegov sestavni del – sodi k dejavnikom, ki so vzrok za šibko povpraševanje po nekaterih območjih. Pri ustvarjanju stanovanjske infrastrukture morajo načrtovalci že od začetka upoštevati okoljsko trajnostne rešitve. Tako uporaba geotermičnega ogrevanja vode, na primer, ni le energetsko učinkovita rešitev, temveč tudi zmanjša stroške ogrevanja. EU se mora na vsak način izogibati razsipavanju z energijo, če želi doseči cilje Kjotskega protokola. To vprašanje bi bilo treba upoštevati pri obnovi mest in ukrepih stanovanjske politike, zlasti v okviru direktive EU o energetski učinkovitosti zgradb.

1.12

Pri načrtovanju stanovanj v mestnih četrtih je treba upoštevati, kako bi uporabili prostor med hišami in kako lahko javni prostori spodbujajo stike med ljudmi. Ulice, na primer, je treba graditi za ljudi in ne smemo jih obravnavati le kot hitre ceste za avtomobile. T. i. „home zones“, stanovanjska naselja, kjer so potrebe pešcev in stanovalcev pomembnejše od avtomobilov, so primer prostorske interakcije. V takšnih četrtih lahko začasni programi trga dela in usposabljanje s področja vrtnarstva spremenijo fizično dojemanje takšnih četrti, krepijo dobro počutje lokalnih prebivalcev in spremenijo malo uporabljena zemljišča v plodnejše zelene površine.

1.13

Že samo načrtovanje mestnih četrti lahko spodbudi ljudi, da razvijejo trajnosten in zdrav življenjski stil. To na primer velja za storitve in objekte, ki so dovolj blizu domov, da jih ljudje lahko prehodijo, centre za recikliranje, parke in igrišča ter dober dostop do javnega prevoza.

1.14

V zvezi s tem sta komuniciranje z državljani in njihovo vključevanje že v začetni fazi projekta sanacije temeljnega pomena, da jih dejavno vključimo v proces obnove in fizično obnovo četrti povežemo z novim občutkom za skupnost, socialno integracijo in povezanost. Ukrepi za sanacijo morajo koristiti zlasti stanovalcem in ne smejo povzročiti, da bi se socialno šibkejši stanovalci zaradi tega morali izseliti.

1.15

Usposabljanje lokalnega prebivalstva, da bi bilo sposobno izboljšati svoja stanovanja in okolico, povečati energetsko učinkovitost in ustvariti zelene površine, lahko odpravi dve težavi: brezposelnost in nezadovoljstvo v propadajočih mestnih četrtih (glej prilogo, primer 5).

1.16

Javno-zasebna partnerstva so pogosto osredotočena na projekte javne infrastrukture, kot so prevoz, ravnanje z odpadki in zagotavljanje javnih storitev. Čeprav nekatere organizacije priznavajo pomen javno-zasebnih partnerstev pri obnovi mest, bi se njihov prispevek lahko še bolj uveljavil. Prvi pogoj za takšen razvoj bi bila pojasnitev pravnega okvira Skupnosti v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi, saj trenutno obstaja nekaj nejasnosti glede opredelitve pojma „in-house“, klasifikacije nekaterih skupnih dejavnosti na področju socialnih stanovanj kot javno-zasebna partnerstva in klasifikacije nekaterih organizacij za socialna stanovanja kot institucionalizirana javno-zasebna partnerstva.

1.17

Obnova mest je – v različnih delih Evrope različno – velik izziv za mestne oblasti, ki zahteva precejšnje naložbe, tako finančne kot tudi z ustvarjalnega ali organizacijskega vidika. Veliko mest se ne more več samih soočati z izzivi, ki jih prinašajo naložbe: zaradi pomanjkanja javnih sredstev, omejenega strokovnega znanja, ker je s tem povezano tveganje preveliko ali pa enostavno zaradi zakonskih omejitev (omejitve pri dodeljevanju kreditov).

1.18

Javno-zasebna partnerstva so lahko rešitev, saj lahko zagotovijo dodatna finančna sredstva, pa tudi pomagajo najti najboljše rešitve, da bi obe strani imeli poleg tradicionalnih še druge interese. Dodatno znanje in sposobnosti zasebnih partnerjev lahko omogočijo projektno vodenje in enostavnejšo organizacijo projektov. Organizacije skupnosti, ki so bolj prilagodljive kot formalne občinske ali mestne strukture, tesno sodelujejo z neformalnimi mrežami in zastopajo dolgoročne interese lokalne skupnosti, lahko prispevajo k zagotavljanju učinkovitosti ter sprejemanja in podpore v javnosti. Tako je mogoče projekte izvajati hitreje in z dolgoročnega vidika na bolj trajnosten način.

1.19

Vendar pa obstaja tveganje umetne inflacije na stanovanjskem trgu, ki jo lahko povzroči priliv zasebnega kapitala. To ima lahko različne neugodne posledice. Lahko se zgodi, da lokalne skupnosti zaradi previsokih cen ne morejo biti več lastnice stanovanj. To povzroči razpad skupnosti, ljudje morajo zapustiti kraj bivanja, družine in podporne mreže. Socialna stanovanja imajo lahko in morajo imeti odločilno vlogo v takšnih razmerah. Zmanjšajo lahko posledice inflacije, za lokalne skupnosti pa je lahko poleg tega poskrbljeno s programi deljenega lastništva in možnostjo cenovno ugodnih hipotek. Takšni ukrepi lahko zadržijo stanovalce, privabijo nove v obremenjeno območje in zagotovijo nove gospodarske spodbude za lokalno gospodarstvo.

2.1

Za podporo širšemu krogu prebivalstva pri dostopu do stanovanj si je treba prizadevati za ustrezno ponudbo najemniških stanovanj, ljudi spodbujati in jim pomagati, da postanejo lastniki stanovanj in ohranjajo fizično strukturo svojih domov. To je mogoče doseči z zmanjšanjem administrativnih stroškov, ohranjanjem nizkih obrestnih mer in davčnimi spodbudami za določene skupine, pa tudi z zagotavljanjem lažjega dostopa do bančnih storitev. Spodbude, kot so denarna pomoč za vzdrževanje pročelij in zelenic pred stavbami, lahko prav tako pomagajo pri razvoju standardov bivanja (glej prilogo, primeri 4, 5 in 6.)

2.2

Ustanovitev celostnih skupnosti ne glede na socialne, etnične in verske razlike med stanovalci je pogosto lahko uspešna, če so pri tem upoštevane stanovanjske potrebe in pričakovanja različnih skupin, na primer z možnostmi za različne oblike lastniških razmerij, tudi solastništvom, in stanovanji različnih velikosti, primernimi za velike družine ali ljudi, ki živijo sami. Zemljišča v lasti občine ali mesta lahko omogočajo ustvarjanje takšnih nizkocenovnih možnosti, če sta jih seveda občina ali mesto pripravljena uporabiti v ta namen. Pri novogradnji ali dodeljevanju stanovanj bi bilo treba upoštevati tudi potrebe verskih skupin, na primer tekočo vodo za obredno umivanje. Za invalidne ali starejše delavce je lahko pomemben tudi dostopen dom za vse življenje.

2.3

Izbira stanovanja lahko prispeva h koncentriranju ljudi z enakim etničnim ozadjem na nekaterih krajih. To sicer samo po sebi ni problem, saj obstaja veliko primerov uspešnih skupnosti z visoko koncentracijo stanovalcev z enakim etničnim ozadjem. Vendar na nekaterih območjih na žalost živi veliko različnih črnskih in manjšinskih skupnosti v zasebnih stanovanjih slabe kakovosti, poleg obubožanih članov bele skupnosti, ki prebivajo v socialnih stanovanjih. Pomanjkanje stikov med temi skupnostmi – deloma kot posledica fizične ločitve – lahko ustvarja strah in nezaupanje, ki se še krepita, ker ločena stanovanja pogosto pomenijo tudi ločene šole in dejavnosti za prosti čas.

2.4

Zaradi vzorca slabega gospodarskega in socialnega položaja, s katerim se sooča veliko manjših ali izključenih skupnosti, je veliko „tradicionalnih“ strategij in programov obnove usmerjenih k odpravljanju teh težav v okviru širših paketov ukrepov. Ukrepi stanovanjske politike morajo biti del teh programov in bi jih bilo treba upoštevati tudi pri obsežnejši oceni učinka ukrepov in naložb za uspešno obnovo.

2.5

Stanovanjska naselja morajo odražati kulturo skupnosti, ki tam živijo. Lokalne značilnosti, kot so občinska središča, prostori za verske obrede, lokalne tržnice in specializirane prodajalne, so pomembne za oblikovanje skupnosti. Organizacije, kot so Habitat for Humanity (Zgradimo si dom), lahko zagotovijo mehanizme za ustvarjanje novih stanovanjskih možnosti, odprtih za vse, zlasti za ljudi, ki iz verskih razlogov odklanjajo najemanje dolgov ali hipotek, saj s tem omogočajo pridobitev lastnega stanovanja na netradicionalen način.

2.6

Tako demografske spremembe kot mobilnost delavcev v EU sta dejavnika, ki vplivata na potrebe in zahteve glede stanovanj. V nekaterih mestih in regijah več domov ostaja praznih, ker so se stanovalci zaradi iskanja zaposlitve preselili v druge regije, in zato se je število prebivalcev zmanjšalo. Veliko držav članic se sooča z novimi zapleti: pojavom starejših staršev, ki si pozneje ustvarijo družino in imajo manj otrok, in dejstvom, da starejši ljudje živijo dlje, kar pomeni povpraševanje po več stanovanjih za eno osebo. Regije se morajo zavedati demografskih izzivov, pa tudi učinkov priseljevanja in migracij delavcev, ter ustrezno prilagoditi svojo stanovanjsko politiko.

3.1

Evropski parlament mora nadaljevati razpravo, ki jo je sprožilo to začetno poročilo (1), in vanj vključiti predlog Evropske listine o stanovanjski politiki, ki ga je sprejela medskupina Urban-Logement, saj EU ne more stalno zanemarjati stanovanjskih vprašanj državljanov EU, ki so pomemben element za doseganje rasti in produktivnosti.

3.2

Priznati je treba vlogo stanovanjske politike pri spodbujanju socialne in gospodarske rasti. Ljudje želijo živeti v primernih stanovanjih v trajnostnih skupnostih, ki prispevajo k visokokakovostnemu okolju. Če privabimo ljudi, privabimo tudi naložbe in spodbudimo trajnostno gospodarsko rast.

3.3

Program JESSICA bi bilo treba uporabiti za stanovanjsko politiko v novih državah članicah, saj lahko dopolni druge pobude ESRR za obnovo in razvoj mest. S tega vidika OR priporoča, da se stanovanjska politika vključi v strategije trajnostnega razvoja mest, ki jih lahko financira JESSICA. Uporaba finančnega inženiringa je lahko zelo koristna za izvajanje učinkovitih stanovanjskih politik, zlasti v zvezi z mikro krediti za obnovo in sanacijo stanovanj, kjer lahko pomaga pobuda JEREMIE.

3.4

Nove države članice bi morale povečati finančne vire, ki jih imajo na voljo lokalne oblasti, da bi s tem učinkovito odpravljale težave, povezane s trajnostnim razvojem mest in trajnostnimi stanovanj, pospešile nacionalne stanovanjske strategije (programe) za spodbujanje gradnje občinskih in socialnih stanovanj ter zagotovile sredstva za razvoj infrastrukture.

3.5

Ponovna uporaba zapuščenih in propadajočih lokacij ter sanacija zapuščenih industrijskih zemljišč morata biti na prvem mestu, da bi tako ohranili strnjenost mest in preprečili nenadzorovano širjenje mestnih delov ter njihovo prodiranje v podeželske skupnosti.

3.6

Državljane je treba vključiti v obnovo mest, zlasti v sanacijo propadajočih mestnih četrti, kjer je treba pri stanovalcih ponovno ustvariti občutek za skupnost in vzpostaviti socialne stike, potrebne za integracijo. Pri tem je treba državam članicam omogočiti dostop do izkušenj s projekti, ki jih podpira EU (npr. INTERREG IIIC POSEIDON), in te izkušnje tudi upoštevati.

3.7

Vse države članice bi morale proučiti vlogo izobraževanja pri ustvarjanju trajnostnih skupnosti. Izobraževanje lokalnih prebivalcev za izboljšanje stanovanjskih naselij, v katerih živijo, razvoj zelenih površin in izboljšanje energetske učinkovitosti lahko propadajočim četrtim zagotovijo rešitve in ustvarjajo nove možnosti zaposlovanja.

3.8

OR želi spomniti na sklepe neformalnega zasedanja Sveta v Bristolu na temo trajnostnih skupnosti in s tem na dejstvo, da je treba povečati znanje in sposobnosti urbanistov. V zvezi s tem poziva Komisijo k nadaljnjim pobudam, zlasti na področju sodelovanja in razširjanja dobre prakse, ter k vzpostavitvi evropske mreže za zagotavljanje kapitala in širjenje dobrih praks v zvezi z uporabo inteligentne energije za stanovanja in ustreznim izobraževanjem stanovalcev.

3.9

Potrebna bi bila revizija direktive EU o energetski učinkovitosti zgradb in skrben nadzor njenega izvajanja v državah članicah. Energetsko učinkovitost v zgradbah je mogoče spodbujati tudi s programi EU, kot kot sta Inteligentna energija za Evropo ali pobuda CONCERTO (7. okvirni program) za obdobje 2007–2013.

3.10

Odbor priporoča, da se prizadevanja zlasti osredotočijo na izobraževanje državljanov s področja varčevanja z energijo; preostale energetske potrebe je treba pokrivati predvsem z obnovljivimi viri energije. Zato priporoča, da se sredstva uporabijo v glavnem za ustrezne raziskave in ozaveščanje državljanov.

3.11

Odbor priporoča, da se stanovanjsko politiko kot pomemben element vključi v vse urbanistične politike EU, tudi z vidika neformalnega zasedanja ministrov, pristojnih za to področje, ki bo maja 2007.

3.12

Za najboljše možno fizično razmerje med krajino in stavbami, stanovanjskimi hišami, delovnimi mesti in lokalnimi storitvami je potreben celosten pogled na načrtovanje. Pri tem je treba z ukrepi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni zagotoviti potrebna zemljišča, zlasti za gradnjo socialnih stanovanj, in poskrbeti za namensko rabo teh stanovanj.

3.13

Upoštevati je treba dejstvo, da mora biti ponudba stanovanj povezana z zagotavljanjem javnih storitev in da je treba pri gradnji novega stanovanjskega prostora vzpostaviti infrastrukturo, potrebno za zagotavljanje teh storitev. Nadalje je treba paziti na ohranjanje najbolj primernega števila prebivalcev, da bi obdržali najpomembnejše storitve na tem območju.

3.14

Priznati je treba vlogo stanovanjskih združenj, saj so prilagodljiva in imajo neposredne stike s skupnostmi, zaradi česar lahko zagotavljajo rešitve, ki so v skladu s potrebami prebivalcev.

3.15

Upoštevati je treba pomen stanovanjske politike v kontekstu demografskih sprememb in pri vključevanju priseljencev v imigracijsko politiko EU, pri tem pa priznati posebno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti na tem področju.

3.16

Pred kratkim ustanovljena medsektorska projektna skupina Komisije, zadolžena za urbana vprašanja, bi morala obravnavati stanovanjsko politiko kot pomemben del urbanih politik.

3.17

Odbor regij pozdravlja, da Komisija v svojem sporočilu o socialnih storitvah splošnega pomena priznava vlogo socialnih stanovanj pri uresničevanju ciljev Pogodbe v zvezi s krepitvijo socialne kohezije in temeljnih pravic.

3.18

Odbor poziva države članice, da poenostavijo upravne postopke za obnovo stanovanj in zagotovijo njihovo preglednost.

3.19

Odbor priporoča uporabo mreže URBACT in nove pobude Regije za ekonomske spremembe kot možnih instrumentov izmenjave strokovnega znanja in najboljše prakse med mesti in regijami Evropske unije.

3.20

Sanacija in ponovna raba z zgodovinskega vidika dragocenih stanovanj bi morali biti v direktivi Evropske unije o energetski učinkovitosti opredeljeni kot prednostni nalogi. Tako bi preprečili širjenje gradbenih površin, ne da bi prej izkoristili vsa stanovanja, ki so z vidika kakovosti bivanja primerna, in se na ta način izognili nepotrebnim obremenitvam prizadetih območij.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/19

—

meni, da je splošni cilj prihodnje pomorske politike EU priznati in ohraniti velik potencial evropskih morij ter oblikovati dejavno pomorsko politiko na način, ki bo tudi prihodnjim generacijam zagotovil delež ekološkega, gospodarskega, biološkega in kulturnega bogastva morij;

—

od Komisije zahteva, da predstavi evropski akcijski načrt za pomorstvo, ki bo med drugim vključeval naslednje dejavnosti:

1.

Oceani in morja so pomemben temelj življenja na Zemlji zaradi ohranjanja visoke ravni biotske raznovrstnosti, vpliva na podnebje, pomembnega naravnega bogastva, kot so hrana (ribe, morske alge, morski sadeži itd.), energija in rudnine, ter so glavni nosilci prevoza, zlasti za medcelinsko trgovino.

2.

Evropa je pomorska celina in potrebuje celostno pomorsko politiko v duhu preambule Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki med drugim določa, da je treba „vse probleme v zvezi z mednarodnim pomorskim pravom“ reševati „v duhu vzajemnega razumevanja in sodelovanja“, da se je treba zavedati „ozke medsebojne odvisnosti problemov oceanskega prostora in potrebe, da jih je treba obravnavati kot celoto“, da je treba olajšati „mednarodno povezovanje“ ter spodbujati „pravičn[o] in učinkovit[o] izkoriščanj[e] bogastev“ in „ohranit[ev] živih bogastev v njih ter […] varovanj[e] in ohranit[ev] morskega okolja“.

3.

Dobra evropska pomorska politika mora upoštevati zapletene in pogosto različne danosti na različnih geografskih območjih Evrope, s posebnim poudarkom na raznolikosti v naravi in dostopnosti virov, obsegu njihove uporabe, trajnosti in medsebojnem vplivanju.

4.

Morja in oceani so za človeštvo neprecenljive vrednosti; zato si mora Evropska unija vztrajno prizadevati za njihovo trajnostno izkoriščanje in varstvo morskega okolja.

5.

Regionalne in lokalne oblasti, zlasti na obalnih območjih, imajo bogate izkušnje, zato je regionalni in lokalni interes za razvoj prihodnje pomorske politike zelo močan –

1.1

pozdravlja zeleno knjigo, ki poskuša zagotoviti celosten pregled glavnih elementov za oblikovanje skupne pomorske politike;

1.2

pozdravlja celostni pristop, s katerim se glavne sektorske politike, kot so prevoz, industrija, pristanišča, ribištvo, energetika, okolje in turizem, vključujejo v skupno evropsko pomorsko politiko;

1.3

potrjuje stališče Komisije, da se mora ta celostni pristop izražati kot integriran pristop k upravljanju na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

1.4

poudarja, da morajo posamezni vidiki pomorske politike EU upoštevati potrebo po mednarodni uskladitvi ukrepov v zvezi s tem, da bi se povečala trajnostno izkoriščanje morij in oceanov ter zagotovilo varstvo morskega okolja;

1.5

podpira odločitev iz zelene knjige, da mora prihodnja evropska pomorska politika upoštevati merila, oblikovana z lizbonsko strategijo ter tematsko strategijo za varstvo in ohranjanje morskega okolja;

1.6

pozdravlja obsežen in dolgotrajen postopek posvetovanja Komisije, v katerega so vključene vse ustrezne interesne skupine in državljani, katerih stališča je treba upoštevati pri oblikovanju prihodnje evropske pomorske politike;

1.7

ugotavlja, da je priznan pomen zbiranja in preglednega razširjanja informacij kot pogoja za uspešno združevanje različnih sektorskih politik in interesov;

1.8

želi še naprej igrati pomembno partnersko vlogo v stalnem postopku posvetovanja, ki ga uvaja zelena knjiga, in poudarja koristnost dolgoročne promocijske kampanje, ki vključuje lokalne in regionalne oblasti ter s tem zagotavlja, da evropski državljani, na katere bo ta nova politika najbolj neposredno vplivala, ne le razumejo predloge, ampak da se jih tudi spodbuja k posredovanju svojih stališč, idej in zaskrbljenosti;

1.9

ceni pomen, ki ga Komisija priznava vlogi regionalne razsežnosti pri upravljanju pomorskih dejavnosti, ter poudarja vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri oblikovanju in izvajanju prihodnje evropske pomorske politike;

1.10

meni, da je treba ustrezno upoštevati ozemeljske in ekoregionalne posebnosti večjih in manjših evropskih morskih bazenov, kot so Baltsko morje, Črno morje, Rokavski preliv, Sredozemsko morje, Severno morje in Severni Atlantik, ter morij v mejnih regijah EU: Atlantskega oceana in njegove afriške obale, Karibskega morja in Indijskega oceana, torej morij, ki EU zagotavljajo svetovno prisotnost;

1.11

z zadovoljstvom pozdravlja stališče Komisije o vlogi lokalnih in regionalnih oblasti pri uresničevanju načel in ciljev nove pomorske politike ter ponovno potrjuje svojo pripravljenost za sodelovanje pri oblikovanju prednostnih nalog prihodnje politike in redno prejema informacije o razvoju te politike;

1.12

poudarja, da ta osnutek mnenja obravnava dve temeljni vprašanji, na kateri je treba prednostno odgovoriti: „Kako izvajati novo evropsko pomorsko politiko?“ in „Ali prihodnji celostni pristop v nasprotju s sedanjo sektorsko pomorsko politiko zagotavlja dodano vrednost?“;

1.13

še vedno meni, da je splošni cilj prihodnje pomorske politike EU priznati in ohraniti velik potencial evropskih morij ter oblikovati dejavno pomorsko politiko na način, ki bo tudi prihodnjim generacijam zagotovil delež ekološkega, gospodarskega, biološkega in kulturnega bogastva morij;

1.14

priznava potrebo po zbiranju in natančni analizi ustreznih podatkov ter zagotavljanju dostopa do informacij, kar bi oblikovalcem politike in interesnim skupinam omogočilo sprejemanje razumnih odločitev, ki temeljijo na stalnem izboljševanju znanstvenih spoznanj, ki izhajajo iz odličnosti pomorskih raziskav, tehnologije in inovacij;

1.15

podpira sodelovanje ustreznih akterjev iz različnih sektorskih področij politike in pozdravlja prizadevanja Komisije za ozaveščanje širše javnosti o pomenu pomorskega sektorja nasploh in še posebej pomorske politike;

1.16

meni, da uresničitev celovite evropske pomorske politike ne bi smela ovirati vzporednega napredovanja posameznih sektorskih pomorskih politik, ki bi se morale razvijati na okoljsko trajnostni način;

1.17

poudarja, da mora oblikovanje in izvajanje prihodnje pomorske politike EU temeljiti na načelih subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.18

podpira zamisel o evropskih ozemeljskih sporazumih in verjame, da bodo ti sporazumi omogočili prilagodljivo, uspešno in prostovoljno uresničevanje ključnih političnih ciljev in prednostnih nalog EU ter v skladu s predlogom Komisije zagotovili uspešno upravljanje tristranskih pogodb in sporazumov za doseganje rešitev, ki odražajo zaskrbljenost javnosti;

1.19

podpira razvoj konkretnih ukrepov za doseganje glavnih ciljev, opisanih v zeleni knjigi, kot so blaginja ljudi in skupnosti, trajnostna raba morskih virov, razvoj dobrega gospodarjenja z morji in okrepljena ozaveščenost evropskih državljanov o evropski pomorski dediščini, ob hkratnem ohranjanju lokalne in regionalne kulturne raznolikosti;

1.20

meni, da je treba pripraviti evropski akcijski načrt za pomorstvo s seznamom konkretnih meril uspešnosti in pristopom v treh stopnjah: za vsako merilo uspešnosti se opredelijo cilj, podroben opis in predlog za izvajanje, ki bi ga bilo najbolje predložiti do leta 2008, predloge za finančne ukrepe pa do leta 2007.

2.1.1

oblikovati seznam sedanjih nacionalnih, regionalnih in lokalnih primerov najboljših praks, zlasti ob upoštevanju regionalnih gospodarskih grozdov, raziskovalnih mrež, sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, prostorskega načrtovanja in dobrega upravljanja, ter spodbujati sedanje primere najboljših praks in njihov prenos v druge regije ali subjekte;

2.1.2

spodbujati in podpirati regije pri razvoju takih primerov najboljših praks ter s tem razvijati evropska središča odličnosti v pomorstvu;

2.1.3

okrepiti vlogo obalnih in otoških regij kot glavnih subjektov pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju pomorske politike;

2.1.4

vzpostaviti evropsko pomorsko platformo, ki bo podpirala redno, učinkovito in z viri varčno izmenjavo evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih primerov najboljših praks ter v katero bosta vključena Komisija in Odbor regij;

2.1.5

ovrednotiti in usklajevati posebne strateške načrte v skladu z načrti iz tematske strategije za varstvo in ohranjanje morskega okolja, ki spodbujajo oblikovanje širših morskih območij, in posebne strateške načrte za evropske oceane (severovzhodni Atlantski ocean in Arktični ocean) ter polzaprte večje in manjše morske bazene (kot so Sredozemsko, Baltsko, Severno in Črno morje ter Rokavski preliv), za katere Komisija predlaga, naj jih pripravijo države članice. Helsinška komisija je že začela pripravljati akcijski načrt za Baltsko morje, ambiciozen in obširen projekt, ki lahko predstavlja pilotni projekt ali študijo za pomorsko strategijo, zato bi morali takšen načrt izvajati v sodelovanju z njimi;

2.1.6

podpirati tematske regionalne mreže, namenjene razvoju skupnih projektov na področju prevoza, krepitve in spremembe namembnosti infrastrukture, varstva okolja, usklajevanja ribiških dejavnosti in trgovinskega sodelovanja, ter upoštevati že obstoječe svete za ribištvo;

2.2.1

izboljšati zlasti regionalno podatkovno osnovo na regionalni in lokalni ravni na podlagi sistemov, povezanih z geografskim informacijskim sistemom, ter vključiti prostorsko integrirane podatke s kopnega in morja iz satelitov, letal in boj, kot so lokalna višina morske gladine, premiki plovil ali podnebni podatki v sistemih za spremljanje oceanov;

2.2.2

zbirati podatke o ekonomskih in okoljskih vidikih posameznih morskih virov ter njihovem socialnem vplivu; uvesti enotni evropski pomorski katastrski sistem;

2.2.3

spremljati ribji stalež v vodah Skupnosti in ribe selivke ter izvesti model pridobivanja podatkov o ulovu ribjih virov, s spodbujanjem elektronskega omrežja ribjih trgov, povezanega s podatkovnimi bazami;

2.2.4

upoštevati predlog za ustanovitev evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke (European Marine Observation and Data Network – EMODN) ob poudarjanju stališča, da je treba to omrežje uporabljati za združevanje sedanjih in novih pomorskih podatkov, s čimer bi omogočili dolgoročno spremljanje in visokokakovosten postopek ocenjevanja tveganja, zlasti v zvezi z vprašanji, kot so varnost v pomorskem prevozu, raziskovanje in izkoriščanje naravnih virov ter varstvo morskega okolja in njegove biotske raznovrstnosti;

2.2.5

bolj upoštevati celostni pristop v prihodnjih raziskovalnih programih;

2.2.6

podpirati tesnejše vezi med sedanjimi evropskimi raziskovalnimi inštituti, da bi vzpostavili mrežo evropskih inštitutov za raziskovanje oceanov. Tako bi se dodatno dvignila kakovost evropskih raziskav morja, Evropa pa bi postala vodilna na svetu na tem področju;

2.2.7

združiti raziskovalna plovila in obsežno opremo v evropski mreži za pomorsko raziskovanje, da bi dosegli enotnost merilnih sistemov, stroškovno učinkovitost in izboljšali kakovost, ter ta pristop podpirati s skupnimi javnimi naročili, ki bi jih lahko spodbujala Evropska investicijska banka;

2.2.8

spodbujati uporabo obnovljivih virov energije, opredeljenih v zeleni knjigi, med drugim vetrno energijo na morju in energijo valovanja, če so skladni z drugimi socialno-ekonomskimi in okoljskimi dejavnostmi in interesi, in nadaljnje raziskave ter inovacije v tem sektorju;

2.2.9

raziskati možnosti shranjevanja CO2 na izčrpanih naftnih in plinskih poljih na morju;

2.2.10

krepiti prizadevanje ob upoštevanju razvoja znanstvenih in tehnoloških prebojev na področju pomorskega raziskovanja, kot so morska biotehnologija, navigacijski sistemi in turistične dejavnosti, ter s tem obravnavati sedanje in možne prihodnje grožnje, zlasti v zvezi s podnebnimi spremembami, upadanjem staleža rib, netrajnostnim turizmom in spreminjanjem demografskih značilnosti obalnega prebivalstva, ter posledično oblikovati in spodbujati lahko dostopne spodbude s spodbujanjem raziskav in razvoja na takšnih področjih dejavnosti;

2.2.11

oblikovati spodbude za pospeševanje raziskav in razvoja na področju trajnostnega ribogojstva z določitvijo protokolov gojenja, ki se jih morajo držati proizvajalci, s prepričanjem, da so ribe ključno osnovno živilo in ribogojstvo postopek z visokointenzivno uporabo virov;

2.2.12

okrepiti analizo možnih groženj evropskemu morskemu okolju, zlasti tistih, ki jih predstavljajo podnebne spremembe in posledično dvigovanje morske gladine, ter okrepiti spremljanje tektonske dejavnosti morskega dna in opredeliti ustrezne rešitve;

2.2.13

spodbujati izvajanje in razvoj ribogojnih protokolov za biološko akvakulturo;

2.2.14

spodbujati raziskovalne programe, namenjene ugotavljanju parametrov, uporabnih za določanje stopnje okoljske in družbene trajnosti za vsako človekovo dejavnost (ribolov, ribogojstvo, šport, turistično-rekreacijske dejavnosti, promet, energija itd.), povezano z rabo morja kot vira;

2.3.1

predložiti strategijo o tem, kako lahko Evropska unija ob upoštevanju trajnosti, stroškovnih in tehnoloških dejavnikov v svetovni konkurenci ohrani in razširi tržne deleže v posameznih sektorjih pomorskega gospodarstva;

2.3.2

podrobno določiti, koliko zdaj posamezni gospodarski sektorji (npr. energetika, prevoz, turizem, ribištvo ter morska biotehnologija in ladjedelništvo) prispevajo k evropski konkurenčnosti in inovativnosti, zlasti v zvezi s cilji in prednostnimi nalogami, določenimi v programu lizbonske strategije;

2.3.3

predstaviti znanstvene podatke o tem, ali in v kolikšni meri ti posamezni gospodarski sektorji prispevajo:

2.3.4

spodbujati nadaljnji razvoj povezave med raziskavami in industrijo, zlasti razvoj pomorskih grozdov. Z vzpostavitvijo evropske konference o pomorskih grozdih bi lahko ustvarili idealen forum, na katerem bi se pomorski znanstveniki in industrija lahko srečevali in redno sodelovali;

2.3.5

okrepiti vlogo prometa v okviru prihodnje pomorske politike, ob upoštevanju, da je prevoz ena od najpomembnejših medsektorskih pomorskih dejavnosti;

2.3.6

podpirati pojem opredelitve pomorskih avtocest, ob upoštevanju, da bo ta ambiciozni projekt do njihove vzpostavitve leta 2010 povečal obseg pomorskega prometa v evropskih morjih in oceanih. Zato poziva Komisijo, da spodbuja države članice k izvajanju skrbnejšega okoljskega spremljanja onesnaževanja na glavnih pomorskih poteh, ter meni, da bi lahko v zvezi s tem uspešno uporabljali nove tehnologije globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES);

2.3.7

ob upoštevanju dejstva, da uresničitev nekaterih projektov TEN-T, ki vplivajo na pomorsko razsežnost, zaostaja, ponovno okrepiti prizadevanje za vzpostavitev morskih terminalov, najprej tistih z jasnimi intermodalnimi lastnostmi;

2.3.8

izboljšati pristaniško infrastrukturo in prometne povezave z otoki – pri tem pa določiti in sprejeti potrebne ukrepe, ki bodo dosegli tudi najbolj oddaljene regije – in zagotoviti njihov dostop do celinskega trga, ter zagotoviti sprejemljivo pogostost povezav in cen storitev pomorskega prevoza blaga in oseb, tako s celino kot med otoki istega otočja, razvoj sekundarnih omrežij pa je treba pospešiti, tako da bodo otoki in zlasti najbolj oddaljene regije v celoti povezani s „pomorskimi avtocestami“ brez nepotrebnih zamud;

2.3.9

še naprej sodelovati z državami članicami in morskimi območji, da se okrepijo, izboljšajo in razvijejo pomorske plovne poti, ter zagotoviti, da se te ustrezno upoštevajo kot del vseevropskih omrežij;

2.3.10

predložiti študijo o prednostih in slabostih določitve skupne evropske zastave;

2.3.11

okrepiti vlogo strateških pristanišč kot prednostno nalogo za razvoj prihodnje pomorske politike in hkrati izvesti študijo o povezavah med glavnimi in sekundarnimi pristanišči ter o morebitni delokalizaciji in dekoncentraciji nekaterih pristaniških dejavnosti v manjša središča;

2.3.12

vzpostaviti mrežo evropskih izobraževalnih ustanov za pomorske poklice in tako izboljšati usposabljanje in izobraževanje pomorščakov ter določiti poklicne poti, da bi zagotovili, da ima Evropa na voljo strokovno in usposobljeno delovno silo, ter predložiti predlog o izobraževanju in vseživljenjskem učenju v vseh pomorskih sektorjih in ne le na morju;

2.3.13

zagotoviti obstoj in uveljavljanje vseevropskih minimalnih standardov za zaposlovanje in delovne razmere na področju pomorskega prometa in vseh ostalih pomorskih sektorjev ter preprečevati zlorabe;

2.3.14

razviti nov okvir za vzpostavitev usklajenega pristopa k trajnostnemu pomorskemu turizmu v EU, ki zlasti odraža potrebe regij, ob upoštevanju, da pomorski turizem veliko prispeva k pomorskemu gospodarstvu z odličnimi možnostmi za rast, vendar povzroča tudi večje onesnaženje obale, netrajnostno uporabo virov in propadanje naravnega okolja na obalnih območjih;

2.3.15

spodbujati nadaljnji razvoj priobalnih polj vetrne energije v EU, in sicer s podpiranjem projektov, ki zagotavljajo rešitve z obravnavanjem težav v zvezi s skupno odgovornostjo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zlasti glede kabelskih napeljav ali kombinirane uporabe, npr. turbin na veter in gojišča školjk;

2.3.16

nujno predložiti predlog o razvoju novih tehnoloških inovacij na področju drugih obnovljivih virov energije morja, kot so plimovanje ali morski tokovi, kjer bi lahko EU prevzela strateško vodstvo na svetovni ravni;

2.3.17

urediti dejavnosti pridobivanja tradicionalnih virov energije morja, kot sta nafta in plin, na podlagi dobro opredeljenih okoljevarstvenih standardov, ter učinkovito spremljati te dejavnosti;

2.3.18

razviti predvidene poteke ukrepov varovanja obale, ki so morda potrebni in ki temeljijo na različnih napovedih o dvigu morske gladine in spremembah vremenskih razmer; upoštevati je treba sedanje predvidene ukrepe, kot so tisti, določeni na konferenci o zaščiti Waddenovega morja;

2.3.19

meni, da je treba spodbujati mednarodne sporazume, namenjene doseganju trajnostnega ulova pri skupnih ribjih virih (ribe selivke);

2.3.20

izvesti raziskovalne projekte, namenjene razvitju takšnih načinov sidranja, ki na posebno dragocenih območjih preprečujejo uničenje pozidonije (Posidonia oceanica);

2.3.21

vzpostaviti javno obalno strukturo, ki vključuje naloge, kot so okoljski nadzor, mejni nadzor, reševanje na morju, ribiški nadzor, zdravstvena pomoč in civilna zaščita za zaposlene v pomorstvu;

2.4.1

pokazati, kako lahko uspešno zaščitimo in obnovimo sedanje okolje, ter opredeliti in izvesti merila za zaščito na skupni evropski ravni ter zagotoviti kakovost obalnih in morskih ekosistemov ter habitatov;

2.4.2

podrobno pojasniti, kako bosta tematska strategija za morsko okolje in direktiva o morski strategiji vključeni v prihodnjo celostno pomorsko politiko ob upoštevanju spremenjenih časovnih okvirov, ki jih je predlagal Odbor regij. Da bi bili ti časovni okviri čim učinkovitejši, bi morali biti usklajeni z drugimi pomembnejšimi programi EU, kot so strukturni in kmetijski skladi;

2.4.3

usklajevati morska območja in jim pomagati pri določevanju načinov za uspešno varstvo obstoječega okolja ter zlasti pri vzpostavljanju transregionalnih in/ali transnacionalnih morskih zaščitenih območij ter pri razvijanju konkretnih predlogov za bistveno zmanjšanje radioaktivnih odpadkov, onesnaževanja zaradi ladij (zlasti izpusti plinov, odpadki in odpadna voda, saj slednja lahko prispeva k vnosu tujih vrst) in škode, ki jo človekove dejavnosti povzročajo na pomembnih morskih habitatih, omenjenih v direktivi o habitatih, podpirati prizadevanje za zagotovitev kakovosti obalnih in morskih ekosistemov ter habitatov, tudi z upoštevanjem velikega vpliva, ki ga lahko imajo gospodarske dejavnosti na morsko okolje, zlasti z odvajanjem hranil v morje;

2.4.4

natančno ugotoviti, kje in kako lahko okolju prijazna tehnologija nadomesti standardno tehnologijo, ter zagotoviti finančne spodbude in programe pomoči, ki spodbujajo in olajšujejo to zamenjavo;

2.4.5

okrepiti pritisk na tiste, ki kršijo pravne zahteve in standarde, zlasti v zvezi z nezakonitim odlaganjem odpadkov v morje, nezakonitim ribolovom ali nezakonitim prevozom oseb ali blaga, ter zoper njih zahtevati pravne sankcije;

2.4.6

bolje varovati pomorske plovne poti ter raziskati možnost uvedbe obvezne pilotaže za tankerje in druge ladje z nevarnim tovorom ter splošne obvezne pilotaže v ozkih morskih prehodih;

2.4.7

podpirati pobude za posodabljanje ali izboljšanje luških naprav za sprejem oljne vode ter podpirati tehnološke inovacije v pomorstvu in ravnanju z nafto, tudi zaradi preprečevanja vnosa zavojevalskih eksotičnih vrst;

2.4.8

podpirati in spodbujati mednarodne sporazume, namenjene ohranjanju gospodarsko zanimivih ribjih staležev izrazitih rib selivk, ob upoštevanju, da uporaba ukrepov za ohranjanje zgolj pri ladjevjih Skupnosti nima za zaščito pomembnih učinkov;

2.4.9

podpirati vzpostavitev mreže zaščitenih evropskih morskih območij in mreže za spremljanje, zlasti med državami članicami Evropske unije in sosednjimi državami, da se spodbudi izmenjava izkušenj in najboljših praks na področju upravljanja;

2.4.10

podpreti pobude za sprejetje protokolov o ravnanju z odpadno vodo z ladij in prečiščevanju te vode, saj je ta lahko vir vnosa tujih vrst, ki lahko prispevajo k izgubi morske biotske raznovrstnosti;

2.5.1

pripraviti seznam sedanjih posameznih finančnih instrumentov za pomorsko politiko na evropski ravni, kot so strukturni skladi, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Evropski sklad za ribištvo, sklad za vseživljenjsko učenje ali sedmi okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj, ter proučiti njihovo učinkovitost, da se določi, ali je treba te instrumente poenostaviti ali bolje razširjati;

2.5.2

predložiti pregled projektov v pomorskem sektorju, ki jih Komisija že financira;

2.5.3

bolj upoštevati celostni pristop v prihodnjih programih financiranja (od leta 2014);

2.5.4

proučiti možnost preoblikovanja finančnega sistema EU v enotni poenostavljen sistem za vsa pomorska vprašanja ali večino pomorskih vprašanj iz evropskega obalnega in otoškega sklada;

2.5.5

finančno podpirati ozemlja, ki se odlikujejo z biološkega, okoljskega in arhitekturnega vidika, ki so v krizi in katerih gospodarstvo je močno odvisno od dejavnosti, povezanih z morjem;

2.5.6

pregledati sedanji pravni okvir EU bolj s pomorskega vidika in obravnavati ozka grla in manjkajoče vezne člene pri možnosti vključevanja politik ter bolje urediti sedanji pravni okvir;

2.5.7

ugotoviti in s posebnimi finančnimi instrumenti posegati na območjih posebnega okoljskega in kulturnega pomena, za katere je zelo značilen droben obalni ribolov, včasih vključen v kmetijstvo obrtnega tipa, kjer ni mogoče uporabljati veljavnih finančnih instrumentov, ker ta mala podjetja ne ustrezajo njihovim gospodarskim zahtevam in zahtevam o obsegu;

2.5.8

oblikovati posebne finančne instrumente za obalne in otoške regije, da bi bilo mogoče deliti stroške, ki v teh regijah nastanejo zaradi teh posegov in jih te regije sprejmejo v splošnem interesu Evropske unije, zlasti zaradi ukrepov za boj proti drogam in trgovanju z ljudmi, nezakonitemu priseljevanju in onesnaževanju morskega okolja ter nadzorovanju izključnih gospodarskih con;

2.5.9

razviti nadaljnje mednarodno sodelovanje in uporabo mednarodnega prava na podlagi Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu;

2.6.1

raziskati, kako se lahko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij uspešno uporabita kot podpora pri vključevanju sektorskih politik na področjih, ki so lahko namenjena različnim uporabam, pri tem pa poudariti poseben položaj otokov;

2.6.2

razviti močno geografsko orodje za pomorski sektor ali instrument, podoben kopenskemu prostorskemu informacijskemu sistemu INSPIRE;

2.6.3

nujno obravnavati potrebo po vzpostavitvi evropskih obalnih straž, zlasti z opredeljevanjem posebnih potreb različnih morskih območij;

2.6.4

opredeliti načine za boljšo uporabo finančnih instrumentov EU za (i) kratkoročno pomoč državam članicam ali regijam, ki jih neposredno ogroža rastoče nezakonito priseljevanje, in (ii) dolgoročno pomoč tretjim državam pri doseganju določene ravni političnega in gospodarskega razvoja, da bi ustavili nezakonito vstopanje njihovih državljanov na ozemlje EU. V zvezi s tem Odbor podpira predlog odbora Evropskega parlamenta za proračun o ustanovitvi agencije, odgovorne zlasti za obravnavanje nezakonitega priseljevanja in prošenj za azil državljanov tretjih držav, s sedežem na Malti;

2.6.5

zagotoviti večjo raven podpore ne le nacionalnim, ampak tudi regionalnim in lokalnim oblastem pri ravnanju z novimi priseljenci, ko pridejo na njihovo ozemlje;

2.6.6

upoštevati celinsko razsežnost ter medsebojni vpliv celinskih območij, območij celinskih voda in rek, obalnih območij in morja ter s tem zagotoviti preglednost različnih sedanjih povezav;

2.6.7

zagotoviti nadaljnji razvoj in izvajanje najvišjih standardov varnosti ladij v evropskih vodah, da se preprečijo ladijske nesreče na odprtih morjih, obalnih območjih in v pristaniščih;

2.6.8

vključiti posebne programe in ukrepe za regije na skrajnem obrobju in otoke, ob upoštevanju njihovih posebnih pogojev in težav, zlasti na področjih dejavnosti, kot so

2.6.9

razviti kratko- do srednjeročne strategije za zmanjšanje povečanega izkoriščanja evropskih oceanov in morja, tudi v zvezi z nezakonito trgovino z ljudmi, ki poteka v Evropo;

2.6.10

analizirati operativne pomanjkljivosti, ki nastajajo zaradi različnih oddaljenosti morskih regij, pri čemer bi oblikovali politike morskega prometa, ki bi temeljile na konceptu kohezije, zaradi izboljšanja integracije teh regij v Evropo;

2.6.11

spodbujati praktično preizkušanje integriranega upravljanja obmorskih območij, prek katerega se lahko vzpostavijo in spodbujajo organizacijske strukture in postopki, ki vključujejo mehanizme za usklajevanje med vladami, ter spodbujati sodelovanje družbe pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na obmorska območja;

2.7.1

vključiti predlog o stalnem postopku za sistematično ozaveščanje javnosti o pomorskih vprašanjih ob upoštevanju skupne evropske pomorske tradicije, kulture in identitete;

2.7.2

predložiti predlog o tem, kako bi lahko pomorsko razsežnost vključili v evropsko leto medkulturnega dialoga 2008;

2.7.3

za večjo ozaveščenost javnosti razviti sistematično strategijo za sodobno pomorsko politiko, da se zagotovi njena trdna povezanost z državljani in njeno dejansko izvajanje.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/27

—

predlaga, da se strukture upravljanja ETI oblikuje tako, da bo potreba ETI po neodvisnosti pri vsakodnevni dejavnosti uravnotežena s potrebo držav članic in institucij EU po možnosti, da ščitijo interese EU, na primer s petletno oceno odbora držav članic;

—

obžaluje, da predlog ne zagotavlja zadostnih novih sredstev za raziskave. Vztraja, da se obstoječa finančna sredstva EU za raziskave ne porabijo za ETI, temveč da se z jasnimi mehanizmi določijo in zagotovijo dodatni prispevki iz zasebnega sektorja. Skupnosti znanja in inovacij (SZI) je treba spodbujati, da sčasoma dosežejo finančno trajnost, njihov proračun pa je treba redno primerjati z njihovim učinkom;

—

priporoča, da ETI v začetnih stopnjah ne podeljuje lastnih akademskih nazivov, ampak raje razvije blagovno „znamko“ oziroma oznako, ki jo podeli univerza, povezana s skupnostjo znanja in inovacij;

—

priporoča, da je treba pri izbiri partnerstev skupnosti znanja in inovacij upoštevati tako njihovo odličnost kot dokazan potencial za doseganje odličnosti v izobraževanju, raziskavah in inovacijah. Evropsko komisijo poziva, da navede, kako se bo ti merili ocenjevalo;

—

priporoča, da se upravnemu odboru naroči, da pri izbiri SZI visoko uvrsti vloge skupnosti, ki imajo močna partnerstva s strukturiranimi raziskovalnimi skupnostmi in sodelujejo z njihovimi regionalnimi in lokalnimi oblastmi. MSP je treba izrecno navajati kot možne partnerske organizacije.

1.

Komisija je z drugim sporočilom in predlogom direktive o ustanovitvi Evropskega tehnološkega inštituta (ETI) dosegla pomemben napredek.

2.

Čeprav ni mogoče, da bi v ETI neposredno sodelovali vsi raziskovalni inštituti v EU, bo njihovo prizadevanje, da bi prek skupnosti znanja in inovacij (Knowledge and Innovation Community, KIC) postali del ETI, izboljšalo raziskovalno okolje s krepitvijo trikotnika znanja, sestavljenega iz izobraževanja, raziskav in inovacij.

3.

Izboljšanje trikotnika znanja in zlasti razvoj močnih partnerstev med poslovnim in raziskovalnim sektorjem bo bistveno prispevalo k izboljšanju konkurenčnosti EU.

4.

Če bodo skupnosti znanja in inovacij ETI, ki se bodo oblikovale okoli najboljših raziskovalnih skupin, ki sodelujejo s podjetji, sodelovale v sinergiji z regionalnimi in lokalnimi organi za gospodarski razvoj, bo to lahko v prid uravnoteženemu regionalnemu razvoju. –

1.1

pozdravlja drugo sporočilo kot pozitiven prispevek k razpravi o ustanovitvi Evropskega tehnološkega inštituta (ETI) in uresničevanju lizbonske strategije;

1.2

pozdravlja uravnotežen pristop Komisije pri pripravi zakonodajnega predloga, vključno s spremembo izraza „skupnosti znanja“ v „skupnosti znanja in inovacij“, in z zadovoljstvom ugotavlja, da so lokalne in regionalne oblasti opredeljene kot možne „partnerske organizacije“ skupnosti znanja in inovacij, vendar ima pomisleke glede nekaterih podrobnosti;

1.3

podpira pobudo za krepitev odnosov med tremi stebri trikotnika znanja – izobraževanjem, raziskavami in inovacijami – ter predlog za odpravo ugotovljene inovacijske vrzeli v Evropi;

1.4

ponovno izraža stališče, da uspešnih raziskovalnih in inovacijskih modelov ni mogoče poljubno posnemati ter da bi morala EU namesto tega poskusiti graditi na uspešnih modelih najboljše prakse tesnega povezovanja med raziskavami, inovacijami in izobraževanjem v EU;

1.5

priznava pomen, ki ga ima ETI pri povezovanju vseh ključnih akterjev v trikotniku znanja, vrhunskih raziskovalnih skupin, industrije in oblasti. Na vsak način se je treba izogniti sistemu dveh hitrosti;

1.6

priznava, da je nekaj vprašanj v zvezi s predlogom, ki so še vedno problematična;

1.7

obžaluje, da nov zakonodajni predlog ne zagotavlja zadostnih novih sredstev za raziskovalno skupnost in da ne vsebuje jasnih mehanizmov za zagotavljanje finančnih virov zasebnega sektorja;

1.8

vztraja, da se obstoječa finančna sredstva za raziskave (7. okvirni program, program za konkurenčnost in inovativnost) ne porabijo za ETI, temveč da se predvidijo dodatni prispevki iz zasebnega sektorja;

1.9

poudarja, da je vpliv lokalnih in regionalnih oblasti na pogoje za ustvarjanje interakcije, ki vodi v inovacije, ključnega pomena;

1.10

opozarja Komisijo na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti njihovih gospodarskih partnerstev, pri ustvarjanju pogojev za interakcijo med tremi deli trikotnika znanja, kot je spodbujanje razvoja grozdov, zagotavljanje infrastrukture za inkubatorje, spodbujanje naložb podjetij itd.;

1.11

opozarja Komisijo, da imajo regionalne in lokalne oblasti najboljši položaj za spodbujanje malih in srednjih podjetij k sodelovanju v raziskovalnem partnerstvu ter za podpiranje partnerstev med industrijskim sektorjem in univerzami, ki bodo najverjetneje uspevala v regionalnem oziroma lokalnem okolju ob upoštevanju obstoječih in prihodnjih okoliščin, politik, dejavnikov potiska in potega („push and pull factors“) itd.;

1.12

poudarja, da bi se moral ETI osredotočiti predvsem na inovacije, prenos znanja in projekte uporabljenih raziskav.

2.1

priporoča, da ETI združi moči odličnih, svetovno priznanih univerz v EU ter njihovih raziskovalnih skupin in ustanov ter najboljših skupin z drugih univerz in raziskovalnih ustanov iz EU, ki imajo potencial za doseganje odličnosti;

2.2

zato poziva Komisijo, da sodeluje z univerzami in raziskovalnimi ustanovami, ki imajo bogate praktične izkušnje s trikotnikom znanja; če ETI ne bo uspelo vključiti vrhunskih evropskih univerz in raziskovalnih ustanov, bo to vplivalo na njegov ugled v svetu;

2.3

vztraja, da je treba pri oblikovanju skupnosti znanja in inovacij slediti pristopu od spodaj navzgor in na začetku izbirati obstoječe odlične primere sodelovanja med raziskovalnim in poslovnim sektorjem;

2.4

z zadovoljstvom ugotavlja, da mora biti postopek izbire skupnosti znanja in inovacij odprt, tako da se bodo raziskovalne skupine s potencialom lahko potegovale za sodelovanje v ETI. Tako velike kot majhne univerze in raziskovalne ustanove naj čutijo, da bodo s pravimi strukturami in partnerstvi ter pravo politiko njihove najboljše skupine sčasoma dejavno sodelovale v ETI; obžaluje pa, da se s tem povezano ključno merilo „odličnosti izobraževanja in raziskav“ izrecno ne navezuje tudi na potencialno odličnost, in poziva Komisijo, da pojasni, kako naj bi se ti merili ocenjevalo;

2.5

predlaga, da bi lahko bil eden od načinov za krepitev odnosov med raziskovalnim in zasebnim sektorjem v skupnosti znanja in inovacij spodbujanje skupnosti znanja in inovacij, da sčasoma dosežejo finančno trajnost, ter poziva, da se ta pristop vključi v določbe zakonodajnega predloga;

2.6

nasprotuje predlogu Komisije, da bi ETI podeljeval lastne akademske nazive, in priporoča, da ETI v začetnih stopnjah ne podeljuje lastnih akademskih nazivov, ampak da raje razvije blagovno „znamko“ oziroma oznako, ki jo podeli univerza, partnerka skupnosti znanja in inovacij. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da bo naziv ETI odbil vodilne univerze;

2.7

predlaga, da se ETI v začetnih letih omeji na oblikovanje magistrskega študija, ki mora imeti določene lastnosti, kot so praksa v industriji, interdisciplinarnost, izobraževanje o podjetništvu itd.;

2.8

vztraja, da se zagotovi primerna zastopanost zasebnega sektorja v upravnem odboru, ki bi upravičeno moral biti pooblaščen za določanje strateškega načrta ETI;

2.9

predlaga, da se strukture upravljanja ETI oblikuje tako, da bo potreba ETI po neodvisnosti pri vsakodnevni dejavnosti uravnotežena s potrebo držav članic in institucij EU po možnosti, da ščitijo interese EU, na primer s petletno oceno odbora držav članic;

2.10

poziva Komisijo, da upravnemu odboru naroči, da pri izbiri skupnosti znanja visoko uvrsti vloge partnerstev, ki vključujejo regionalne in lokalne oblasti in imajo strukturirane raziskovalne skupnosti, ki so vključene v znanstveno-tehnološko sodelovanje med univerzami, raziskovalnimi ustanovami in podjetji s srednjeročnim in dolgoročnim načrtovanjem raziskav;

2.11

opozarja Komisijo na odločilno vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne oblasti pri oblikovanju grozdov zaradi svojih politik in naložb v infrastrukturo, ki vodijo v tesno sodelovanje med univerzami in industrijo;

2.12

predlaga, da mora imeti upravni odbor za ocenjevanje uspeha ETI postavljene cilje, v skladu s katerimi bo določena njegova strateška usmeritev. Uspeh bi lahko ocenjevali na podlagi kazalcev sposobnosti ETI, da ponudi konkretne „tržne“ rešitve za težave, s katerimi se soočajo mala in srednja podjetja ter poslovni in industrijski sektor;

2.13

poziva Komisijo, da se glede na močni in pozitivni zagon za ustanovitev ETI vztrajno prizadeva za ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta (ERS) kot glavnega gonila temeljnih raziskav. Upravni odbor ETI mora vzpostaviti čim močnejšo povezavo z ERS in oblikovati strukture, ki bodo zagotovile medsebojno dopolnjevanje ter preprečevale zapiranje vase in podvajanje;

2.14

predlaga, da se skupnosti znanja in inovacij ETI ustvarja postopoma, se uči od vsake izkušnje in vedno, ko se oblikujejo nove skupnosti znanja in inovacij, ustrezno prilagaja strukture, ter je zadovoljen s predlogom Komisije, da se do leta 2013 oblikuje 6 skupnosti znanja in inovacij;

2.15

meni, da morajo biti pri ustanovitvi in upravljanju skupnosti znanja in inovacij ključna naslednja področja:

2.16

priporoča, da se kadrovska vprašanja obravnavajo na prilagodljiv način, s čimer se bo zagotovilo, da bodo v ETI delale najboljše skupine raziskovalcev. Dvojna pripadnost se zdi pozitiven korak naprej na področju kadrovanja;

2.17

predlaga, da skupnosti znanja zaposlujejo osebje za določen odstotek njihovega delovnega časa, da bo doseženo zaposlovanje vrhunskih skupin raziskovalcev in ustvarjen občutek zavezanosti ETI. Največje in najmanjše deleže delovnega časa se lahko določa posebej za vsak primer in prilagaja v času trajanja skupnosti znanja;

2.18

poziva Komisijo, da pri pripravi zakonodajnega predloga o ETI poudari pomembno vlogo lokalnih in regionalnih organov, ki bodo zlasti skupnostim znanja prispevali ključno podporo in na splošno zapolnjevali vrzeli v trikotniku znanja.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/34

—

meni, da z okoljevarstvenega stališča obstajajo razlogi za razvoj politike varstva tal, ki bi bila omejena na evropsko raven. Onesnaževanje tal je na primer povezano z zdravjem ljudi in živali, pri čemer lahko politika tal igra pomembno vlogo. Poleg tega podnebne spremembe, čezmejni učinki degradacije tal, pritisk na druga okoljska področja in Kjotski sporazum zahtevajo pozornost na evropski ravni;

—

je prepričan, da lahko direktiva v obliki popisa pomaga državam članicam, da začnejo ukrepati, kot predlaga Komisija, ter prispeva k vzpostavitvi trajnostnega upravljanja tal v Skupnosti. To pomeni, da mora biti direktiva prilagodljiva;

—

je zaskrbljen zaradi upravnih stroškov, ki bi jih za lokalne in regionalne skupnosti lahko povzročali opredelitev ogroženih območij, pregled seznama ogroženih območij vsakih deset let (člen 6) in pregled popisa onesnaženih območij (člena 10 in 11);

—

želi, da zadevni organi ne bodo neposredno pristojni za področje sanacije in upravljanja onesnaženih območij (člen 13);

—

meni, da mora Evropska komisija opredeliti stroškovno učinkovito celoto ukrepov, po katerih bi se lahko države članice zgledovale pri oblikovanju lastnega programa ukrepov po lastni presoji.

1.1

Tla so bistvenega pomena za naš obstoj. So nenadomestljiv vir hranilnih snovi in vode, regulator krogotoka, življenjski prostor mnogih organizmov in nosilec življenja na zemeljski površini. Za človeka in naravo je zelo pomembno, da bodo lahko tla še naprej kar najbolje in trajno zagotavljala vse te funkcije.

1.2

Vse države članice EU so se v večji ali manjši meri znašle pred težavami s tlemi. Očitno je, da so se v nekaterih delih Evrope pojavili in se bodo še pojavljali obširni in skrb vzbujajoči degradacijski procesi.

1.3

Tla so nepremakljiva, vendar ima lahko degradacija tal v eni državi članici čezmejne učinke; zato Odbor meni, da je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti. Poleg tega Odbor ugotavlja, da je politiko varstva tal uvedlo samo devet držav članic, in da se ta politika na splošno omejuje na nekatere vidike onesnaževanja tal. Odbor poleg tega meni, da z okoljevarstvenega stališča obstajajo razlogi za razvoj politike varstva tal na evropski ravni. Onesnaževanje tal je na primer povezano z zdravjem ljudi in živali, pri čemer lahko politika tal igra pomembno vlogo. Poleg tega podnebne spremembe, čezmejni učinki degradacije tal, pritisk na druga okoljska področja in Kjotski sporazum zahtevajo pozornost na evropski ravni.

1.4

Politika varstva tal je zelo zapleteno vprašanje. V Evropi obstaja 320 različnih vrst tal, ki se uporabljajo za številne namene. Tla lahko imajo gospodarsko, družbeno, kulturno ali ekološko vlogo in se uporabljajo v kmetijske namene, za varstvo okolja, razvoj nepremičnin ter gradnjo cest in nasipov. Zaradi tega se nevarnosti za tla v državah članicah zelo razlikujejo. Prav tako je mogoče ugotoviti velike razlike med ukrepi držav članic in celo različnih regij v posameznih državah članicah. Poleg teh geografskih razlik obstajajo še podnebne razlike med posameznimi evropskimi regijami. Te razlike ustrezajo pristojnostim, ki jih imajo na tem področju lokalne in regionalne skupnosti.

1.5

Zaradi te velike raznolikosti in težav pri pripravljanju skupnih standardov Odbor meni, da je za zdaj nemogoče sprejeti enotne količinske standarde EU. Kljub temu pa meni, da je strategija, ki jo je predstavila Komisija, prvi korak v smeri doseganja sporazuma o skupnih standardih v bližnji prihodnosti. Da bi zagotovili uspešno varstvo tal, je treba sprejeti ukrepe po meri. Politika varstva tal je področje, za katerega so pristojni zlasti lokalni in regionalni organi.

1.6

V večini držav članic so za politiko varstva tal pristojne lokalne in regionalne skupnosti. Zato morajo imeti te skupnosti pomembno vlogo pri oblikovanju novih metod in ukrepov na področju varstva tal.

1.7

Evropska unija podpira in spodbuja prizadevanja na tem področju. Evropsko zakonodajo je treba zavrniti, če ni prilagodljiva in državam članicam ne zagotavlja ustreznega manevrskega prostora.

1.8

Odbor se strinja s cilji strategije in meni, da so pomemben prispevek k prilagodljivemu evropskemu političnemu okviru za trajnostno upravljanje tal.

1.9

Odbor meni, da opis ciljev poudarja razvoj sodobnega znanja o procesih v zvezi s tlemi in obvezno sodelovanje držav članic. Države članice se spodbuja, da izvajajo dejavnosti proti degradaciji tal, vendar so določitev ogroženih območij, opredelitev ciljev v smislu zmanjševanja degradacije tal in izvajanje ukrepov za uresničevanje teh ciljev v pristojnosti držav članic. Odbor podpira ta pristop, ker problematiko varstva tal obravnava kot globalni proces, kar omogoča poudarjanje njegovega lokalnega in regionalnega značaja.

1.10

Za izvajanje strategije je treba sistematično ovrednotiti stopnjo, do katere politike in zakonodaja Skupnosti v zvezi s tlemi prispevajo k trajnosti tal v Skupnosti. Če ta prispevek ne zadostuje, je treba zakonodajo in politiko spremeniti. Zato mora Komisija čim prej izdelati akcijski načrt.

1.11

Zato Odbor meni, da mora strategija nadalje pojasniti povezavo z drugimi strategijami, ki so bile razvite v okviru šestega akcijskega programa Skupnosti za okolje, in zlasti strategijami v zvezi s pesticidi, odpadki in njihovo obdelavo ter površinskimi in podtalnimi vodami.

1.12

Odbor meni, da sta ozaveščanje in komuniciranje pomembna, če želimo zagotoviti trajnostno upravljanje tal. Na tej ravni je treba upoštevati nevarnosti in potenciale tal za trajnostno družbo.

1.13

Ukrepi držav članic se zelo razlikujejo (glej točko 1.4). Odbor meni, da bi bilo kakovost tal v Evropski uniji mogoče izboljšati uspešno in na praktičen način, če bi države članice s politiko varstva tal svoje znanje delile z drugimi državami članicami. Odbor države članice, ki so razvile politiko varstva tal, torej spodbuja, naj svoje znanje in izkušnje delijo z državami članicami, ki nimajo splošnih predpisov na tem področju.

1.14

Odbor poudarja velik pomen oblikovanja odprte komunikacijske platforme, ki omogoča izmenjavo informacij o „najboljših praksah“ za ustrezno varstvo tal. Raznolikost tal zahteva širok obseg ukrepov, ki so se izkazali za uspešne.

1.15

Cilj te direktive je oblikovati popis degradacij tal v EU. To besedilo zagotavlja informacije, ki omogočajo pregledno in enotno delovanje. Države članice same opredelijo ogrožene regije, določijo, katere ukrepe je treba sprejeti in ali jih je sploh treba sprejeti, ter časovni okvir zanje.

1.16

Odbor je prepričan, da lahko direktiva v obliki popisa pomaga državam članicam, da začnejo ukrepati, kot predlaga Komisija, ter prispeva k vzpostavitvi trajnostnega upravljanja tal v Skupnosti. To pomeni, da mora biti ta direktiva prilagodljiva in ne sme vsebovati količinskih ali kakovostnih standardov. Izvajanje ukrepov bi moralo temeljiti na prostovoljni osnovi prek sistemov pobud in posvetovanja. Poleg tega je treba preprečiti večanje dokumentacijskih zahtev, da bi se izognili nepotrebni birokraciji. Obenem se sedanjih predlogov Komisije ne sme obravnavati kot poziv k obsežnemu poseganju EU.

1.17

Odbor meni, da mora imeti odgovornost držav članic za dosego okoljevarstvenih standardov, vključno z jamstvom in odgovornostjo povzročiteljev obremenitve tal in lastnikov, najvišjo prednost. To pomeni, da je treba pojasniti, da tudi pri uporabi načela „povzročitelj plača“ ne jamči le povzročitelj, temveč tudi drugi, ki so prevzeli obveznost jamčenja. Odbor poudarja, da je treba na nacionalni ravni določiti, kdo je na koncu prevzel obveznost jamčenja.

1.18

Odbor izraža zaskrbljenost ob tem, da naj bi za oblikovanje konkretnih zahtev glede direktive EU, zlasti glede opredelitve meril za oceno tveganj pri onesnaženjih tal, uporabili odbor v skladu s sklepom 1999/468/ES (komitologija). Pri tem bi morali izbrati postopek, ki upošteva interese vseh zadevnih interesnih skupin in zagotavlja zadostno udeležbo.

1.19

Člen 16 direktive opredeljuje več obveznosti lokalnih in regionalnih skupnosti glede posredovanja informacij. Odbor meni, da to ne bi smelo povzročati nesorazmernih upravnih stroškov za mestne občine in regije. V zvezi s tem je treba poudariti, da pozornosti, kadrovskih virov in finančnih sredstev, ki so namenjeni za to komunikacijo, ni mogoče uporabiti za boj proti degradaciji tal, ki mora kljub vsemu ostati prednostna naloga.

1.20

Odbor poudarja pomen vključevanja politike varstva tal v sektorsko politiko in predpise na vseh ravneh (člen 3). Kar zadeva izvajanje sektorske politike, je treba spremljati zadržke pri uvedbi obveznih preskusov tal na podlagi obstoječih podatkov (testiranje tal). Preskusi so pomembni le v primeru ogroženosti tal. Ker politika že določa strog okvir, v splošnem ti preskusi med izvajanjem niso potrebni. Pri zapletenih in obsežnih dejavnostih se dejansko že zahteva poročilo o učinkih na okolje.

1.21

Odbor je zaskrbljen zaradi upravnih stroškov, ki bi jih za lokalne in regionalne skupnosti lahko povzročali opredelitev ogroženih območij, pregled seznama ogroženih območij vsakih deset let (člen 6) in pregled popisa onesnaženih območij (člena 10 in 11).

1.22

Odbor ugotavlja, da je v osnutku direktive vrsta obveznosti v zvezi z zbiranjem podatkov in poročanjem, pa tudi zahtevami za pripravo načrtov in programov, za katere bi bila mogoče potrebna strateška ocena okolja (SOK – Strateška ocena okolja). Izpolnjevanje teh obveznosti bi zahtevalo precej dodatnega dela, zato se je treba v predpisih EU v največjem možnem obsegu izogniti obveznostim poročanja in priprave načrtov ter programov, za katere je potrebna strateška ocena okolja.

1.23

Odbor meni, da bi se morala udeležba javnosti omejiti na primere, določene v direktivi o obveščanju o okolju.

1.24

Odbor želi, da zadevni organi ne bodo neposredno pristojni za področje sanacije in upravljanja onesnaženih območij (člen 13). Oblasti zagotovijo, da je sanacija dejansko opravljena. Ta dva vidika je treba predvideti glede na zakonodajo in predpise države članice ter posebno stanje tal. Samoumevno je, da so zadevni organi še vedno odgovorni za ravnanje z onesnaženimi območji.

1.25

Odbor pozdravlja predlog o sanaciji tal, ki je usmerjena k funkcionalnosti (člena 1.1 in 13.2). Ukrepi so opredeljeni na podlagi (sedanje) uporabe tal.

1.26

Poročila o presoji vpliva z meritvami za zmanjšanje degradacije tal imajo velik družbeni pomen. Odbor podpira ta sklep, vendar želi dodati pripombo, da so za doseganje tega pomena najprej potrebne naložbe v tla. Izkušnje kažejo, da je izvajanje projektov sanacije tal, še zlasti v primeru občin in regij, zaradi pomanjkanja sredstev pogosto na mrtvi točki.

1.27

Odbor meni, da je uvedba poročila o stanju tal (člen 12) evropska podpora popisu onesnaženih območij: to poročilo na eni strani dejansko prispeva k uresničevanju popisa onesnaženih območij in na drugi strani na pregleden način obvešča državljane drugih držav članic, ki jih zanima nakup zemljišč, ter s tem prispeva k preprečevanju gospodarske škode. S tem se uresničuje načelo „onesnaževalec plača“ (člen 4).

1.28

Odbor meni, da je pri opredelitvi ukrepov za ohranitev funkcij tal pozornost treba nameniti ne le družbenim in gospodarskim vidikom, ampak tudi vprašanjem varnosti ter možni arheološki, geološki in geomorfološki dediščini (člen 8).

1.29

Odbor meni, da zahteva Komisije po nacionalnih mehanizmih za financiranje onesnaženih območij (člen 13) ne upošteva dovolj veljavnih specifičnih mehanizmov (financiranja), ki so se uveljavili v dosedanji praksi. Obstaja bojazen, da bodo načrti EU na tem področju povzročili ovire.

1.30

Odbor meni, da je uvedba platforme za izmenjavo podatkov eden od temeljev predloga Komisije (člen 17). Lokalne in regionalne skupnosti morajo v tej platformi dejavno sodelovati ob upoštevanju svojega praktičnega znanja in preteklih izkušenj.

2.1

Odbor meni, da mora Evropska komisija opredeliti stroškovno učinkovito celoto ukrepov, po katerih bi se lahko države članice zgledovale pri oblikovanju lastnega programa ukrepov. Države članice, ki še niso razvile politike varstva tal ali ki jo razvijajo, lahko uspešno delujejo le, če imajo na voljo dovolj informacij.

2.2

Odbor predlaga, da se ne uvede splošna evropska obveznost posredovanja podatkov, ampak da se državam članicam zagotovi zlasti uporaba njihovega lastnega sistema sporočanja podatkov in se Evropski komisiji omogoči dostop do teh informacij (člen 16).

2.3

Upravne stroške, povezane z opredelitvijo ogroženih območij, je mogoče omejiti z uporabo predhodnega hitrega pregleda, ki bo pokazal najpogostejše nevarnosti v zvezi s tlemi (ali določenimi deli tal) v zadevni državi članici (člen 6). Kar zadeva ponovni pregled ogroženih območij in popisa onesnaženih območij, velike spremembe niso potrebne. Zadostuje lahko posodobitev na podlagi podatkov o nadzoru.

2.4

Odbor priporoča nadaljnje uresničevanje časovnega razporeda študij Evropske komisije, kot je bilo najavljeno v tematski strategiji, ter določitev prednostnih nalog in rokov. Najpomembnejša prednostna naloga mora biti pregled posledic podnebnih sprememb za tla. Domneva se, da podnebne spremembe pospešujejo razgradnjo organskih snovi. Zaradi ključne vloge organskih snovi za funkcijsko sposobnost tal lahko podnebne spremembe znatno vplivajo na trajnostno upravljanje tal.

1.

države članice opredelijo ogrožena območja in sestavijo popis (glej točke b, c in e besedila Komisije);

2.

Evropska komisija izdela poročila iz člena 17 (glej priporočilo 10);

3.

države članice določijo skupino ukrepov (glej točke a, d, f in g besedila Komisije).

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/48

—

pozdravlja tematsko strategijo Komisije, saj obsega integriran in celosten pristop k tematiki pesticidov, ki daje možnosti za nadaljnje ekološke izboljšave, potrebne na tem področju;

—

izraža obžalovanje, da obstoječa zakonodaja ni preprečila dolgoletnega poviševanja ostankov pesticidov v hrani; zato pozdravlja namen tematske strategije, da se okrepi nadzor ostankov pesticidov v hrani;

—

meni, da predvideni sistem razdelitve na območja, vključen v predlog uredbe o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet, ne upošteva ustrezno geoloških, geografskih in hidroloških vidikov na posameznih območjih. Od teh razlik je odvisna stopnja nevarnosti ponikanja oz. izpiranja nevarnih pesticidov, kar naj odraža zakonodaja; obžaluje, da delitev na območja ne upošteva obstoječih standardov, ki urejajo uporabo pesticidov v državah članicah;

—

meni, da predlog Komisije za obvezno vzajemno priznavanje pesticidov na območjih ni najboljša rešitev, kajti to bi lahko vodilo do povečanja onesnaževanja površinskih voda s pesticidi;

—

meni, da je treba pravno podlago za uredbo (COM(2006) 388) razširiti na člen 175 Pogodbe, ki obravnava okolje;

—

zahteva, da se določijo dolgoročni kvantitativni cilji za zmanjšanje uporabe pesticidov.

1.1

pozdravlja tematsko strategijo Komisije, saj obsega integriran in celosten pristop k tematiki pesticidov, ki daje možnosti za nadaljnje ekološke izboljšave, potrebne na tem področju;

1.2

pozdravlja dejstvo, da Komisija skupaj z Evropsko agencijo za varnost hrane redno posodablja postopke in delovanje. Tako je zagotovljeno, da so predpisi EU na tem področju usklajeni z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji, kar prinaša koristi okolju in zdravju ljudi;

1.3

podpira cilje tematske strategije, da se z omejitvijo uporabe pesticidov poviša raven varstva zdravja in okolja ter spodbujajo raziskave drugih, manj škodljivih snovi;

1.4

se strinja, da predpisi o varstvu podatkov ne zajemajo podatkov, ki izhajajo iz poskusov na živalih. Tako bi preprečili, da se poskusi na živalih po nepotrebnem ponavljajo, in kolikor se le da omejili njihovo izvajanje;

1.5

pozdravlja dejstvo, da tematska strategija načrtuje določitev smernic za uporabo pesticidov za primere, ki jih sedanje določbe Skupnosti ne predvidevajo;

1.6

z zadovoljstvom ugotavlja, da strategija vključuje instrumente za nadzor in poročanje o napredkih držav članic pri uresničevanju ciljev tematske strategije;

1.7

se zaveda, da razumna uporaba pesticidov vodi do bistvenega povečanja produktivnosti, kot pojasnjuje presoja vplivov Komisije (SEC(2006) 894), hkrati pa priznava, da uporaba teh proizvodov še vedno močno vpliva na okolje;

1.8

prav tako se zaveda, da je industrija pesticidov v EU pomemben delodajalec, ki zagotavlja približno 26 000 delovnih mest; zato z zadovoljstvom ugotavlja, da bo v skladu s presojo vplivov tematska strategija na tem področju ustvarila 3000 dodatnih delovnih mest, da bo kmetijstvu prinesla dobiček v višini najmanj 380 milijonov evrov in da je poleg tega tudi v skladu s cilji lizbonske strategije;

1.9

pozdravlja dejstvo, da poskuša strategija z nadzorom in certificiranjem naprav, spodbujanjem varnejšega skladiščenja pesticidov ter usposabljanjem distributerjev in poklicnih uporabnikov povečati varnost pri uporabi pesticidov; tako bi se zagotovila učinkovitejša uporaba pesticidov, ki bi prinesla koristi vsem udeleženim stranem;

1.10

izraža obžalovanje, da veljavna zakonodaja ni preprečila dolgoletnega poviševanja ostankov pesticidov v hrani, zato pozdravlja namen tematske strategije, da se okrepi nadzor ostankov pesticidov v hrani, ter poziva k strogemu preverjanju vsebnosti ostankov pesticidov v uvoženi hrani in prehrambenih izdelkih, zlasti iz držav, kjer so omejitve za pesticide manj stroge;

1.11

pozdravlja, da se predlog direktive o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov sklicuje na okvirno direktivo o vodah. To bo okrepilo skladnost prizadevanj za varstvo okolja v EU. Zato poziva, naj se tudi predlog uredbe o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet sklicuje na okvirno direktivo o vodah;

1.12

popolnoma razume željo Komisije, da se okrepi konkurenčnost, dinamika in prosta trgovina v Evropski uniji, vendar meni, da mora biti okolje in zdravje državljanov v središču pozornosti tematske strategije za pesticide;

1.13

zato meni, da je obvezno vzajemno priznavanje pesticidov na treh območjih, ki ga predvideva predlog uredbe, neprimerno glede na obstoječe določbe. Zaradi različnih okoliščin v državah članicah istega območja morajo imeti posamezne države članice še naprej pravico do sprejetja strožjih standardov za pesticide. V mnogih državah članicah se denimo neobdelana podzemna voda uporablja kot pitna voda. Obvezna uvedba doslej prepovedanih pesticidov bi ogrozila to prakso, in sicer z gospodarskimi posledicami za lokalne in regionalne skupnosti in države članice. Odbor želi opozoriti na to, da možnost pitja visokokakovostne vode iz pipe povečuje kakovost življenja.

2.1

meni, da predvideni sistem razdelitve na območja ne upošteva ustrezno geoloških, geografskih in hidroloških vidikov na posameznih območjih. Od teh razlik je odvisna stopnja nevarnosti ponikanja oz. izpiranja nevarnih pesticidov, kar naj odraža zakonodaja; obžaluje, da delitev na območja ne upošteva obstoječih standardov, ki urejajo uporabo pesticidov v državah članicah. Če se bo obdržal pristop, ki temelji na razdelitvi na območja, potem naj bo vsaj več območij. Če bo sistem razdelitve na območja sprejet, je treba najti način za zagotavljanje vzajemnega priznavanja registracij fitofarmacevtskih sredstev med sosednjimi regijami, ki sodijo v različna območja, pri tem pa je treba upoštevati interese varstva potrošnikov in okolja;

2.2

meni, da predlog Komisije za obvezno vzajemno priznavanje pesticidov na območjih ni najboljša rešitev, kajti to bi lahko vodilo do večjega onesnaževanja površinskih voda s pesticidi. Ogroženi bi torej bili vodni organizmi in morda tudi edinstvene ptičje vrste in vretenčarji, značilni za regije; meni, da pristop ni v skladu s splošnimi zahtevami Okvirne direktive o vodah, kar lahko poslabša stanje vodnih teles;

2.3

meni, da se cilj vzajemnega priznavanja lahko doseže s tesnejšim sodelovanjem in izmenjavo podatkov med državami članicami območij. Pri tem gre za hitro preverjanje sredstev, ki so dovoljene v določeni državi območja; zato meni, da je obvezno vzajemno priznavanje pesticidov neprimeren instrument; meni, da je treba – v primeru, da se obdrži vzajemno priznavanje – posledice razdelitve na območja bolje pojasniti glede na to, da bi se jim ta območja na vsak način morala prilagoditi;

2.4

zahteva strožja merila na področju varstva okolja, kajti s sedanjimi ni mogoče ohraniti trenutne visoke ravni zaščite; se zavzema za to, da se za odobritev aktivnih snovi uvedejo merila za izključitev. Glede na posledice za zdravje so ta merila upravičena;

2.5

meni, da je treba pravno podlago za uredbo (COM(2006) 388) razširiti na člen 175 Pogodbe, ki obravnava okolje. Ta se bo uporabil pri obravnavi prihodnjih vprašanj razlage in okoljevarstvenih ukrepov držav članic;

2.6

podpira uvedbo načela, da se nekatera fitofarmacevtska sredstva nadomestijo z manj nevarnimi fitofarmacevtskimi sredstvi oz. z metodami, ki niso kemične;

2.7

zahteva, da se izboljšajo merila za določitev potencialnih nadomestnih snovi, kar bi omogočilo nadomestitev več snovi. Prav tako je treba izboljšati predpise, tako da bodo lahko države članice nadomestile fitofarmacevtska sredstva, in sicer na podlagi ocene lastnosti nadomestne snovi;

2.8

poziva, naj bodo pesticidi, ki lahko poniknejo v podzemno vodo, v uredbi dosledno uvrščeni v skupine snovi z visokim tveganjem;

2.9

zahteva, da odobritev aktivnih snovi v fitofarmacevtskih sredstvih po prvem podaljšanju po 10 letih ni časovno neomejena. V primeru, da se uvedejo nove zahteve za podatke ali nove smernice za ocene, ima lahko časovno neomejena odobritev teh snovi negativne posledice za okolje in zdravje;

2.10

se ne strinja z uvedbo enostavnejšega postopka za odobritev fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo aktivne snovi z „nizkim tveganjem“. Vsa fitofarmacevtska sredstva lahko vsebujejo določeno tveganje za ljudi in ravnovesje v naravi ter jih je zato treba preveriti v okviru temeljnega postopka odobritve;

2.11

priporoča, da prodajo in dostavo pesticidov nadzirajo potrjeni strokovnjaki ali ustrezno usposobljeni zdravstveni delavci;

2.12

zahteva, da se v skladu s priporočili 6. okvirnega programa za okolje določijo dolgoročni kvantitativni cilji za zmanjšanje uporabe pesticidov in da se spodbujajo metode gojenja z manjšo uporabo pesticidov ali brez pesticidov, kot v ekološkem kmetijstvu;

2.13

poziva, da se v členih 21 in 43 uredbe doda neposredna referenca na člen 4(1) okvirne direktive o vodah;

2.14

pozdravlja obsežna posvetovanja, ki so potekala v okviru tematske strategije in kjer so sodelovale tudi lokalne in regionalne skupnosti; se posebej zavzema za poglobitev sodelovanja z vključevanjem lokalnih in regionalnih skupnosti v strokovno skupino za tematsko strategijo, katere naloga je, da svetuje na področju najboljših praks in nadzira izvajanje strategije. Lokalne in regionalne skupnosti naj prav tako sodelujejo pri pripravi in izvajanju nacionalnih akcijskih načrtov. S svojim edinstvenim poznavanjem lokalnih okoliščin lahko dragoceno prispevajo k tem forumom, ki bi morali vključevati tudi civilno družbo.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/53

—

pozdravlja pobudo Komisije za spodbujanje preglednosti. Večja preglednost je ključnega pomena, če želijo institucije EU še naprej delovati odgovorno, demokratično, učinkovito in v skladu s potrebami državljanov; v zvezi s tem Odbor opozarja, da je prav tako treba v zakonodajne postopke EU in postopke sprejemanja odločitev vključiti lokalne in regionalne akterje, če želi EU resnično povečati svojo demokratično legitimnost;

—

obžaluje, da lokalna in regionalna razsežnost v tej pobudi ni omenjena in poziva Komisijo, da jo bolj vključi;

—

poudarja, da je EU institucionalno partnerstvo na več ravneh, pri katerem so regionalne in lokalne oblasti vključene v oblikovanje evropskih politik na nacionalni in evropski ravni;

—

meni, da je treba ponovno poudariti potrebno po razlikovanju med posvetovanjem institucij EU z izvoljenimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi združenji na eni strani in posvetovanjem z lobističnimi organizacijami, ki zastopajo posebne interese, na drugi strani;

—

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija uvedla stalen in sistematičen dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi evropskimi in nacionalnimi združenji na področjih, kjer so te oblasti ali združenja odgovorni za prenos in izvajanje; vendar meni, da je način izvajanja tega dialoga mogoče še izboljšati;

—

pozdravlja večjo preglednost, ki bi jo prinesla registracija lobističnih organizacij;

—

vendar ne verjame, da lahko sporazum, ki temelji na prostovoljni registraciji, predstavlja ustrezen okvir za zagotavljanje zadostne preglednosti;

—

je prepričan, da je treba za prihodnje registracije zagotoviti učinkovit in enostaven postopek. Register bi morala voditi Evropska komisija;

—

podpira prizadevanje Komisije za krepitev preglednosti pri uporabi sredstev EU in spodbuja države članice k uporabi sredstev EU v okviru „deljenega upravljanja“. Preglednost pri ravnanju s sredstvi EU je v interesu vseh prejemnikov.

1)

Preglednost je v demokraciji z več ravnmi upravljanja eden ključnih elementov.

2)

Pomembno je večje upoštevanje načel subsidiarnosti, sorazmernosti in bližine za razvoj enostavne in jasne evropske zakonodaje, ki bi jo evropski državljani brez težav razumeli.

3)

Pri temeljnih vprašanjih o evropski agendi je nujno treba zagotoviti polno sodelovanje regionalnih in lokalnih akterjev, med drugim prek OR.

4)

Regionalne in lokalne oblasti lahko igrajo ključno vlogo pri prenosu in izvajanju zakonodaje na svojih področjih, če so ustrezno vključene v njeno pripravo –

1.1

OR pozdravlja pobudo Komisije za spodbujanje preglednosti. Pobuda za preglednost v Evropi je pomemben korak Komisije za spodbujanje preglednega delovanja institucij EU. Večja preglednost je ključnega pomena, da institucije EU ostanejo odgovorne, demokratične in učinkovite ter da upoštevajo potrebe državljanov; v zvezi s tem opozarja, da je prav tako treba v zakonodajne postopke EU in postopke sprejemanja odločitev vključiti lokalne in regionalne akterje, če želi EU resnično povečati svojo demokratično legitimnost.

1.2

OR meni, da je Evropska komisija s pobudo za preglednost začela potrebno razpravo, ter je prepričan, da je tudi v okviru obdobja za razmislek in razprave o prihodnosti Evrope pomembno razpravljati sedaj, ker morajo nosilci odločanja zagotoviti in pokazati, da EU deluje demokratično in učinkovito. Zagotavljanje preglednosti je eden ključnih načinov za približevanje Evrope njenim državljanom.

1.3

Vendar pa OR obžaluje, da v tej pobudi ni bila omenjena lokalna in regionalna razsežnost, ter poziva Komisijo, da jo bolj vključi; opozarja na izjavo Komisije iz bele knjige o evropski upravi (2001), da bo pri oblikovanju političnih predlogov zagotovila upoštevanje regionalnih in lokalnih izkušenj in pogojev.

1.4

OR pozdravlja odločitev o prizadevanju za več preglednosti pri delu Sveta, ki je bila sklenjena med finskim predsedovanjem v drugi polovici leta 2006. Zelo pozitivno je, da se je tudi Svet strinjal, da je treba omogočiti bolj odprt proces odločanja in dostop do dokumentov Sveta. Vendar pa OR meni, da je to le prvi korak v pravi smeri in poziva Svet, da svoje postopke odpre za javnost. Le tako lahko državljani spremljajo postopek odločanja.

1.5

OR meni, da je treba pojem „neustrezno lobiranje“ čim natančneje opredeliti, da se omogoči nadzor nad delom lobistov in da se v primeru kršitev izrečejo kazni.

1.6

OR meni, da mora biti cilj preglednosti približati Evropsko unijo državljanom; na ta način bomo spodbudili preglednost in zmanjšali sedanjo vrzel med institucijami EU in državljani; meni, da so ključnega pomena ukrepi, ki tako kot ukrepi v okviru Načrta D za dialog, demokracijo in debato Evropejce, zlasti pa mlade (kot je predvideno v okviru mladinskega foruma), seznanjajo z dejavnostmi in pristojnostmi Unije.

2.1

OR poudarja, da je EU institucionalno partnerstvo na več ravneh, pri katerem so regionalne in lokalne oblasti vključene v oblikovanje evropskih politik na nacionalni in evropski ravni. Najboljši način za zagotavljanje primernosti in izvedljivosti zakonodaje EU je posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi o ustreznih vprašanjih, okrepitev dialoga ter zagotovitev večje udeležbe in soodločanja. Te oblasti so odgovorne za izvajanje in prenos politik EU in zato igrajo glavno vlogo pri zagotavljanju preglednosti.

2.2

Vendar pa OR priznava, da ni le Evropska unija tista, ki je dolžna zagotavljati preglednost. Države članice, pa tudi OR in vse ravni upravljanja, ki jih zastopa, bi morali dajati zgled z zagotavljanjem učinkovitih, v storitve usmerjenih in demokratičnih javnih uprav. Zato bi morale biti tudi lokalne in regionalne oblasti v državah članicah odprte za zagotavljanje preglednosti v svojih upravah.

3.1

OR meni, da je znova treba poudariti potrebo po razlikovanju med posvetovanjem institucij EU z izvoljenimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi združenji na eni strani in lobističnimi organizacijami, ki predstavljajo posebne interese, na drugi strani; poudarja, da je OR skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki jih zastopa, del evropske uprave, in zato bi se moral neposredno vključiti v vsako pobudo Evropske komisije, da bi tako izboljšali preglednost sprejemanja odločitev v Evropski uniji.

3.2

OR poziva Evropsko komisijo, da pri pripravi posameznega predloga k vsakemu zakonodajnemu ali nezakonodajnemu predlogu priloži seznam sestankov, ki so potekali, in prejetih dokumentov o stališču.

3.3

OR poudarja, da je strukturiran dialog med Komisijo in združenji lokalnih in regionalnih oblasti, ki je bil oblikovan na podlagi bele knjige o evropski upravi, pomemben korak k resničnemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti; pozdravlja ta razvoj in poudarja svojo osrednjo vlogo v tem kontekstu.

3.4

OR pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija uvedla stalen in sistematičen dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi evropskimi in nacionalnimi združenji na področjih, kjer so te oblasti odgovorne za prenos in izvajanje. Pomemben je stalen razvoj dialoga, tako da bosta od njega lahko imeli koristi obe strani. V tem smislu se posebej poudarja potreba po okrepitvi dialoga pri oblikovanju zakonodajnih predlogov, ki vplivajo na lokalne in regionalne oblasti.

3.5

Vendar pa OR meni, da bi lahko izboljšali način izvajanja tega dialoga, in v ta namen predlaga:

3.6

OR poziva Komisijo k izboljšanju obstoječih instrumentov za odzivanje na mnenja Odbora, ki vsebujejo konkretne odgovore na zahtevo Komisije po posvetovanju in jasne predloge, ki upoštevajo regionalne in lokalne interese. Poleg tega bi morala Komisija navesti ali pojasniti vsaj razloge za neupoštevanje priporočil OR.

3.7

OR meni, da je uvedba minimalnih standardov za posvetovanje v letu 2003 odprla nove možnosti za obsežno posvetovanje interesnih skupin in temeljite presoje vplivov pred pripravo zakonodajnih predlogov. Ti standardi dajejo poseben pomen lokalnim in regionalnim oblastem, ki so bile potrjene v Sporazumu o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo. Pomembno je, da je posvetovanje pravočasno, tako da imajo interesne skupine možnost odzvati se na zakonodajne predloge.

3.8

OR želi, da bi poleg strukturiranega dialoga z združenji lokalnih in regionalnih oblasti razvili tudi druge načine neposrednega in predzakonodajnega posvetovanja v okviru Odbora, da bi ta združenja kot zainteresirane strani lahko redno izražala svoje mnenje v fazi pripravljanja zakonodajnih predlogov; v tem pogledu opozarja, da ta posvetovanja predvideva pobuda Komisije iz leta 2002 za določitev minimalnih standardov za posvetovanje in v okviru tega Odboru namenja dejavno vlogo z organiziranjem posvetovanj za Komisijo (4).

3.9

OR obžaluje, da ozemeljska razsežnost ni dovolj prisotna v zeleni knjigi o pobudi za preglednost v Evropi in v novi strategiji glede presoje vpliva; zato poziva Komisijo, da posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi dojema kot vseobsegajoč način dela v okviru uprave na več ravneh ter da metodo posvetovanja, ki jo že uspešno uporablja na področju kohezijske politike, razširi na vse politike z lokalnim in regionalnim vplivom.

3.10

OR je prepričan, da morajo presoje vplivov igrati bistveno vlogo pri zmanjševanju upravnega bremena zakonodaje EU za lokalne in regionalne oblasti, kot je navedeno v mnenju o boljši pripravi zakonodaje (CdR 121/2005).

3.11

OR ponovno izraža svoje stališče, da morajo predhodne ocene poleg analize političnih ciljev zakonodajnih predlogov in najprimernejših političnih instrumentov vključevati tudi presojo vplivov zakonodajnih aktov na lokalno in regionalno raven s finančnega vidika.

4.1

OR pozdravlja večjo preglednost, ki bi jo prinesla registracija lobističnih organizacij. Kot del sistema upravljanja EU so OR in njegovi člani sami cilj lobistične dejavnosti in zato soglašajo, da bi sistem za registracijo/akreditacijo lahko izboljšal preglednost delovanja političnih procesov EU.

4.2

OR poudarja, da se lokalne in regionalne oblasti in njihova združenja zaradi svoje demokratične legitimnosti odločno razlikujejo od komercialnih lobistov ali posebnih interesnih skupin. Lokalne in regionalne oblasti so del evropske upravne strukture. To razliko je treba upoštevati pri vsaki registraciji in zato lokalnih in regionalnih oblasti ne bi smeli uvrstiti v register lobistov na način, ki bi utegnil zamegliti razliko med njihovo vlogo in vlogo drugih organizacij s seznama.

4.3

Vendar pa OR ne verjame, da sporazum, ki temelji na prostovoljni registraciji, predstavlja ustrezen okvir za zagotavljanje zadostne preglednosti. Prostovoljni sporazum ne bo odpravil špekulacij javnosti in nezaupanja v posvetovanje institucij z zasebnim sektorjem. Za vse lobistične organizacije bi morala biti registracija pogoj za dostop do institucij EU, kot že velja za Evropski parlament.

4.4

OR je prepričan, da je treba za prihodnje registracije zagotoviti učinkovit in enostaven postopek. Register bi morala voditi Evropska komisija. Obstajati bi morala le ena kontaktna točka za registracijo pri vseh institucijah EU; registracija bi morala veljati za organizacije kot celote in ne za posameznike. Glede na to, da Odbor že ima informacije o regionalnih in lokalnih oblasteh ter združenjih, ki jih zastopajo, posamezna registracija vsake lokalne in regionalne oblasti ali njenih združenj posebej ni potrebna. Odbor bi lahko te informacije posredoval Komisiji, da se lahko vključijo v ustrezno kategorijo registra.

4.5

OR meni, da je treba natančno opredeliti, katere informacije morajo zagotavljati lobisti, kako pogosto in v kakšnem obsegu.

5.1

OR podpira prizadevanje Komisije za krepitev preglednosti pri uporabi sredstev EU in spodbuja države članice, da upravljajo sredstva EU v okviru „deljenega upravljanja“, kot so projekti strukturnih skladov, katerih cilj je izboljšati izmenjavo najboljše prakse. Preglednost na področju ravnanja s sredstvi EU je v interesu vseh prejemnikov.

5.2

OR pozdravlja pobudo Komisije, da oblikuje spletno stran, ki bo omogočala dostop do obstoječih informacij o prejemnikih v okviru projektov in programov. Da bi bile na razpolago informacije, ki bi bile primerljive in s tem pregledne za vse državljane držav članic EU, bi morala Komisija ustrezne podatke objavljati centralizirano. V interesu državljanov bi bilo, da bi bili seznanjeni tudi z nauki iz preteklosti ter pobudami, ki so blizu državljanom.

5.3

OR pozdravlja predlog iz zelene knjige o oblikovanju skupnih pravil za objavljanje informacij o porabi sredstev EU, ki bi veljala za celotno Unijo.

6.1

OR izraža zadovoljstvo, da je Komisija leta 2001 omogočila dostop do neobjavljenih dokumentov institucij in organov EU s pomočjo registra dokumentov ali na podlagi posameznih zahtev ter poudarja, da je v letu 2002 sledila uvedba Kodeksa dobrega upravnega ravnanja, ki opredeljuje pravila javnega dostopa do dokumentov. Obe pobudi sta pomembna koraka Evropske komisije na poti k zagotavljanju preglednosti.

6.2

OR z veseljem pričakuje načrtovano revizijo uredbe 1049 ter namerava prispevati k temu procesu.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/58

—

pozdravlja sporočilo Komisije, zlasti predlog za razvoj strategije za učinkovito krepitev in varstvo otrokovih pravic v notranji in zunanji politiki EU ter za podporo prizadevanj držav članic na tem področju;

—

pozdravlja ustanovitev skupine o otrokovih pravicah znotraj Komisije in ugotavlja, da je koordinatorju za otrokove pravice zaupana pomembna vloga pri zagotavljanju uspeha strategije, ter upa, da bodo za to zagotovljeni ustrezni viri in bo imel koordinator ustrezen status in političen vpliv, da bi zagotovili uresničitev ciljev urada; poziva, da se razjasni vloga koordinatorja in kako bo le-ta dopolnjeval delo na nacionalni ravni;

—

obžaluje, da sporočilo ne namenja več pozornosti položaju mladoletnikov brez spremstva, deklic, invalidnih otrok in otrok, ki so migranti, prosilci za azil in begunci, tako znotraj EU kot na svetovni ravni, ter zagotavljanju varstvenih storitev in zaščite za vse omenjene otroke;

—

ugotavlja, da bi lahko strategija na evropski in nacionalni ravni postavila temelj za bolj učinkovito partnerstvo med nosilci odločanja, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter nevladnimi organizacijami;

—

toda obžaluje, da v sporočilu ni priznana enkratna vloga, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri zagotavljanju storitev za otroke in varstvu njihovih pravic, in poudarja, da so te oblasti pripravljene in zmožne biti partner pri razvoju in izvajanju strategije;

—

priporoča, da se zagotovijo ustrezni finančni in človeški viri ter politična zaveza za napredek v smislu sporočila ter pripravo zelene knjige in strategije, ter predlaga, da Evropski parlament premisli o oblikovanju posebnega ukrepa za financiranje strategije in ukrepov, ki so predlagani v njej.

1)

V Konvenciji ZN o otrokovih pravicah so otroci opredeljeni kot osebe, mlajše od 18 let.

2)

Vse države članice so ratificirale Konvencijo ZN o otrokovih pravicah; niti Evropska komisija niti Evropska unija ni oz. ne more biti njena podpisnica.

3)

Pravna podlaga za pravice otrok v pogodbah EU je omejena; to ima posledice za možne proračunske vire.

4)

Priznana je osrednja vloga družine, zlasti vloga staršev, in odgovornost držav članic, da starše podpirajo pri varstvu in vzgoji otrok.

5)

Krepitev in varstvo otrokovih pravic ter ustvarjanje vključujoče in otroku prijazne družbe je bistvenega pomena za prihodnost Evropske unije.

6)

Zgodnje vključevanje otrok in mladih v javno življenje je osrednjega pomena za razvoj vključujoče in demokratične družbe.

7)

Regionalne in lokalne oblasti imajo edinstveno možnost, da igrajo vlogo pri krepitvi in varstvu otrokovih pravic, zaradi odgovornosti, ki jo imajo za fizično okolje, javni prevoz in dostop do izobraževanja, zdravstva, igrišč in rekreacije, trga dela za mlade, ter zaradi vloge pri spremljanju življenjskih razmer otrok, na primer prek socialne pomoči in zbiranja podatkov –

1.1

pozdravlja sporočilo Komisije, zlasti predlog za razvoj strategije za učinkovito krepitev in varstvo otrokovih pravic v notranji in zunanji politiki EU ter za podporo prizadevanj držav članic na tem področju;

1.2

meni, da je sedanje vlaganje v otroke naložba v našo prihodnost in nadaljnje poglabljanje ter krepitev evropskega združevanja;

1.3

obžaluje zastoj pri sprejemanju ustave EU, saj ustavna pogodba in Listina o temeljnih pravicah izrecno priznavata otrokove pravice;

1.4

pozdravlja priznanje, da morajo države članice spoštovati mednarodne pogodbe, zlasti Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (KZNOP), ki so jo ratificirale vse države članice; toda obžaluje, da ni bolj poudarjena nujnost, da države članice brez nadaljnjega odlašanja izvajajo svoje obstoječe obveznosti glede otrokovih pravic na evropski in mednarodni ravni;

1.5

pozdravlja priznanje, da dejstvo, da so KZNOP ratificirale skoraj vse države sveta, zagotavlja posebej trdno podlago za dejavno sodelovanje med Evropsko komisijo in državami, ki niso članice EU; toda obžaluje, da v sporočilu ni izkoriščena možnost, da bi ratifikacijo KZNOP v vseh državah članicah EU uporabili kot okvir za sodelovanje med državami članicami;

1.6

pozdravlja ustanovitev skupine o otrokovih pravicah znotraj Komisije in ugotavlja, da je koordinatorju za otrokove pravice zaupana pomembna vloga pri zagotavljanju uspeha strategije, ter upa, da bodo za to zagotovljeni ustrezni viri in bo imel koordinator ustrezen status in političen vpliv, da bi zagotovili uresničitev ciljev urada; poziva, da se razjasni vloga koordinatorja in kako bo le-ta dopolnjeval delo na nacionalni ravni;

1.7

podpira kratkoročne ukrepe, ki jih predlaga Komisija za reševanje nekaterih nujnih vprašanj, zlasti dodelitev enotne šestmestne telefonske številke v EU za pomoč otrokom in telefonske številke za pomoč pogrešanim in spolno zlorabljenim otrokom, ter meni, da bi morali te ukrepe okrepiti s skupnim protokolom o ravnanju v primerih čezmejne ugrabitve otrok. Poleg tega meni, da nove telefonske številke za pomoč otrokom ne smejo podvajati obstoječih telefonskih številk za pomoč na lokalni in regionalni ravni, ampak jih morajo dopolnjevati, in da lahko izmenjava najboljših praks med državami članicami prispeva k vzpostavitvi teh storitev;

1.8

ugotavlja, da sporočilo ne navaja, da bo strategija spoštovala minimalne standarde in vsebovala razumljive cilje z jasnimi rezultati in časovnim razporedom;

1.9

ugotavlja, da trenutno ni sistemov, ki bi zagotavljali podrobne, primerljive in skladne podatke o kazalcih v državah članicah; opozarja, da se z uporabo odprte metode usklajevanja razvija kazalnik (ali vrsta kazalnikov) blaginje otrok ter da obstajajo statistični podatki o revščini, povezani z dohodki, materialnem pomanjkanju in stanovanjskih razmerah, prav tako pa obstajajo različni statistični podatki na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

1.10

poudarja, da otroci niso homogena skupina in imajo različne potrebe, ki so odvisne na primer od njihove starosti, sposobnosti, spola, etnične pripadnosti in družinske strukture;

1.11

obžaluje, da sporočilo ne namenja več pozornosti položaju mladoletnikov brez spremstva, deklic, invalidnih otrok in otrok, ki so migranti, prosilci za azil in begunci, tako znotraj EU kot na svetovni ravni, ter zagotavljanju varstvenih storitev in zaščite za vse omenjene otroke;

1.12

obžaluje, da ni omenjeno zagotavljanje kakovostnega zgodnjega izobraževanja za otroke, mlajše od 6 let, kljub temu, da so storitve za varstvo otrok dolgoročni in prednostni politični cilj EU ter kljub sprejetju kvantitativnih ciljev EU;

1.13

ugotavlja, da bi lahko strategija na evropski in nacionalni ravni postavila temelj za bolj učinkovito partnerstvo med nosilci odločanja, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter nevladnimi organizacijami;

1.14

toda obžaluje, da v sporočilu ni priznana enkratna vloga, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri zagotavljanju storitev za otroke in varstvu njihovih pravic, in poudarja, da so te oblasti pripravljene in zmožne biti partner pri razvoju in izvajanju strategije;

1.15

poudarja, da je treba pri razvoju strategije v celoti upoštevati načela subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.16

pozdravlja izjavo, da „na položaj otrok vpliva tudi kraj, kjer živijo“; otroci so lahko prikrajšani zaradi neenakega dostopa do kakovostne izobrazbe, zdravstva, javnega prevoza, igrišč in športnih objektov, informacij in možnosti za udeležbo v civilni družbi; želi, da se več pozornosti nameni pogojem v mestih, predmestjih in drugih posebnih območjih, ki jih opredelijo države članice;

1.17

poudarja, da mnoge lokalne in regionalne oblasti neposredno financirajo in izvajajo politiko razvoja v tretjih državah ter tako podpirajo infrastrukturo in ključne storitve, tesno sodelujejo z oblastmi, delijo izkušnje in prenašajo znanje, ter da bi v okviru teh dejavnosti lahko bolj poudarjali otrokove pravice;

1.18

pozdravlja priznanje, da imajo otroci pravico izraziti svoje mnenje o stvareh, ki vplivajo na njihovo življenje; ter pozdravlja predlagane dejavnosti, s katerimi bi otroke vključili v razvoj strategije. Za uspeh tega dela bo pomembno sodelovanje regionalnih in lokalnih oblasti ter organizacij, ki se ukvarjajo s pravicami otrok;

1.19

pozdravlja nedavno objavljeno študijo Združenih narodov o nasilju nad otroki (1). Poročilo „poziva države k prepovedi vseh oblik nasilja nad otroki v vseh okoliščinah, vključno z vsemi oblikami telesnih kazni, škodljivimi tradicijami – kot so zgodnje in prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in t.i. kaznivih dejanj iz časti –, spolnim nasiljem in mučenjem ter drugim krutim, nehumanim ali ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem.“ (2); predlaga, da se pri razvoju strategije v celoti upoštevajo ugotovitve te študije.

2.1

priporoča, da se zagotovijo ustrezni finančni in človeški viri ter politična zaveza za napredek v smislu sporočila ter pripravo zelene knjige in strategije, ter predlaga, da Evropski parlament premisli o oblikovanju posebnega ukrepa za financiranje strategije in ukrepov, ki so predlagani v njej;

2.2

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti obravnavati kot pomembne partnerje pri razvoju strategije, in poziva, da se Odbor regij kot član vključi v evropski forum za otrokove pravice, da je zastopan v medinstitucionalni skupini in da se z njim posvetuje o pripravi poročila koordinatorja ter da se to poročilo objavi;

2.3

priporoča, da strategija po temeljiti analizi spoštuje sklop minimalnih standardov ter vključi visoko zastavljene naloge z jasnimi rezultati in cilji;

2.4

priporoča, da se v strategiji doseže ravnovesje med osredotočenostjo na položaj v svetu ter dejavnostmi in dialogom znotraj EU in držav članic;

2.5

priporoča, da se prednostno razvije sklop primerljivih kazalnikov ter zbirka skladnih podatkov na ravni držav članic in, kjer je to mogoče, na regionalni ravni;

2.6

poziva k zagotavljanju ustreznih virov, podpore in mehanizmov, ki bodo spodbujali udeležbo otrok pri razvoju strategije, vključno s prikrajšanimi otroki, otroki iz etničnih manjšin in invalidnimi otroki. Otroke bi morali vključiti v proces v zgodnji fazi in s pomočjo različnih metodologij, ki so primerne starosti, na primer z umetnostjo, spodbujanjem razprav itd. Poleg tega priznava, da bi lokalne in regionalne oblasti lahko storile več za spodbujanje tovrstnega posvetovanja z otroki o ukrepih na podnacionalni ravni, ki se nanašajo na otroke;

2.7

ponavlja poziv k celovitemu izvajanju Konvencije o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in poudarja pomen pravice svobode misli, vesti in veroizpovedi, varstva zasebnosti, zaščite pred nasiljem, zlorabo in zanemarjanjem, pravice do zdravstvenega varstva, pravice do izobrazbe, šolanja in usposabljanja in varstva manjšin, kot zapisano v mnenju o vključevanju in migracijah (CdR 51/2006fin), ter pravice do ustrezne prehrane in stanovanjskih razmer;

2.8

v tem pogledu vztraja, da se v celoti prizna odločilna vloga lokalnih in regionalnih oblasti kot osrednjih ponudnikov osnovnih storitev za otroke, kot so izobraževanje in bivanje, varstvo otrok in druge socialne storitve, pa tudi njihova vloga pri načrtovanju, nadzorovanju in vzdrževanju fizičnega okolja, ki bo zagotavljalo, da bodo imeli otroci dostop do primerne nastanitve, ki ustreza njihovim potrebam, ter ustreznih objektov in možnosti za igranje in preživljanje prostega časa ter odraščanje v varnem fizičnem okolju;

2.9

poziva k večjemu poudarjanju, da morajo države članice brez nadaljnjega odlašanja izvajati svoje sprejete evropske in mednarodne obveznosti o otrokovih pravicah na evropski in mednarodni ravni, med drugim pravne in praktične obveznosti iz KZNOP, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in instrumente Sveta Evrope. To delo bi morali vključiti v oceno vpliva sprejetih ukrepov EU, ki vplivajo na otrokove pravice;

2.10

predlaga, da Komisija v analizi ne le oceni „učinkovitost svojega obstoječega ukrepanja“ ampak spodbudi ocenjevanje napredka držav članic pri izpolnjevanju KZNOP s primerjalno analizo podatkov, ki je predstavljena v oceni vplivov;

2.11

predlaga, da se v analizo vključi tudi pregled o tem, ali so vse države članice ratificirale Haaško konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (1993);

2.12

predlaga, da se kot mehanizem za sodelovanje med državami članicami in za učenje iz primerov dobre prakse v zvezi z izvajanjem KZNOP uporabi odprta metoda usklajevana ter da morajo biti lokalne in regionalne oblasti v celoti vključene v ta proces;

2.13

priporoča, da EU in države članice v svojih politikah upoštevajo raznolikost otrok in njihovih potreb, na primer otrok, ki so prikrajšani zaradi zemljepisne lege, starosti, spola, etnične pripadnosti in invalidnosti. Posebno pozornost bo treba nameniti vplivu revščine, socialne izključenosti, invalidnosti, diskriminacije in rasizma, položaju etničnih manjšin in otrok, ki so begunci, ter posledicam verske, jezikovne in kulturne raznolikosti tako znotraj EU kot tudi na svetovni ravni;

2.14

predlaga, da se v strategijo vključijo posebni cilji, da bi zagotovili enake možnosti za otroke na vseh zemljepisnih območjih. To pomeni, da bo treba okrepiti dejavnosti za boj proti revščini otrok in prikrajšanosti pri izobraževanju. Regionalne in lokalne oblasti bodo pri teh ukrepih imele osrednjo vlogo;

2.15

priporoča, da je poleg opredeljenih kratkoročnih ukrepov treba razviti ukrep, ki bo omogočal transnacionalno sodelovanje policije pri preverjanju kazenskih evidenc osebja in prostovoljcev, ki delajo z otroki; poziva, da se v strategiji predvidi vzpostavitev registra EU o storilcih kaznivih dejanj proti spolni nedotakljivosti otrok, do katerih bo imela dostop policija;

2.16

poziva, da mora strategija obravnavati načine za boljši razvoj podpornih storitev za družine, da bi preprečili zlorabe otrok in detomore. V središču bi bila lahko podpora staršem, preprečevanje in zgodnje zaznavanje zlorab otrok, podpora žrtvam zlorab in vzpostavitev mehanizma za ponovno preiskavo primerov sumljivih smrti otrok, da bi proučili učinkovitost posredovanja države pri preprečevanju takšnih primerov;

2.17

priporoča, da strategija obravnava negativni vpliv televizije, računalnikov in novih tehnologij na otroke, kot so dostop do neustreznih podob ali podob za odrasle na spletu in naravo teh dejavnosti, ki ne vključujejo gibanja, ter njihovih posledic za aktivni način življenja otrok. S tem je povezano vprašanje negativnih posledic oglaševanja in trženja, ki je neposredno usmerjeno na otroke. Spodbujati je treba ukrepe za uporabo tehnologije v izobraževanju, kot je uporaba televizijskih programov pri razvoju otrokovih jezikovnih sposobnosti in poznavanja kulture, kar bo zlasti pomembno za otroke migrantov. Potrebni so tudi ustvarjalni ukrepi za spodbujanje kulturnih dejavnosti, kot so branje, glasba in gledališče, ki morajo biti dostopne otrokom;

2.18

zahteva, da so programi in orodja usposabljanja, razviti v okviru strategije, dostopni regionalnim in lokalnim upravam, da se bodo uradniki seznanili z novimi političnimi orodji in najboljšo prakso;

2.19

priporoča, naj strategija komuniciranja temelji na KZNOP in naj se vse kampanje obveščanja začnejo izvajati na regionalni in lokalni ravni, naj bodo prilagojene starosti otrok, na voljo v več jezikih ter dostopne invalidnim otrokom;

2.20

priporoča, da se delež razvojne pomoči EU nameni financiranju dejavnosti v korist otrokom in da se razvojna politika lokalnih in regionalnih oblasti v tretjih državah prednostno posveti prenosu veščin in političnih izkušenj na področju otrokovih pravic.

30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/63

—

meni, da je dostopnost širokopasovnih povezav po ugodnih cenah po vsej EU bistvena za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, regionalne konkurenčnosti in produktivnosti ter enakomernejši razvoj informacijske družbe in družbe znanja tudi na območjih, ki so pri tem običajno izločena. Meni, da je širokopasovne priključke treba zagotavljati v enaki meri kot osnovne storitve, kot je oskrba z vodo ali elektriko;

—

ocenjuje kot pomembno, kar je Komisija navedla v zvezi z razvojem podeželja, uporabo strukturnih skladov in oceno o združljivosti javno financiranih projektov dostopa do širokopasovnih povezav s predpisi EU;

—

želi, da bi novi pravni okvir o elektronskih komunikacijah razvil politiko uporabe radijskega spektra, ki podpira vpeljavo brezžičnih tehnologij;

—

se strinja s pozivom Komisije državam članicam za okrepitev njihovih širokopasovnih strategij s povečanjem udeležbe lokalnih in regionalnih oblasti;

—

meni, da vključujoča e-uprava pomeni tako odpravljanje možne digitalne izključenosti, do katere pride pri izvajanju spletnih javnih storitev (infrastrukturna in kulturna digitalna vrzel), kot razvoj politike vključevanja v družbo z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

—

ugotavlja, da bi cilj uporabe e-uprave moral biti tako prestrukturiranje in posodabljanje javnih storitev kot doseganje ciljev učinkovitosti, uspešnosti, stroškovne učinkovitosti, nepristranskosti, transparentnosti, poenostavitve in udeležbe. Prepričan je, da si morajo javni organi izmenjevati najboljše prakse;

—

meni, da je treba olajšati sodelovanje, izmenjavo znanja in delitev uporabnih izkušenj, ter spodbujati pobude za večjo transparentnost in udeležbo pri javnih postopkih odločanja, zlasti pri parlamentarnih postopkih odločanja.

1.1

meni, da je internet je ena najpomembnejših novosti našega časa. Njegov potencial za ustvarjanje gospodarske rasti lahko prinese bistvene koristi, kot je ustvarjanje novih storitev, odpiranje novih naložbenih in zaposlitvenih možnosti, večanje produktivnosti, zniževanje stroškov ter izboljšanje kakovosti življenja;

1.2

ocenjuje, da ima uvajanje informacijskih tehnologij odločilno vlogo pri uresničevanju lizbonske in göteborške strategije zaradi izboljšav, ki jih te omogočajo v delovanju obstoječih podjetij, razvoja novih in inovativnih podjetij ali odločilnega prispevka, ki ga lahko imajo pri usposabljanju delavcev in državljanov na splošno;

1.3

potrjuje pomen, ki ga ima širjenje razpoložljivih informacijskih tehnologij na vse ravni javne uprave, zlasti na področja, kjer so javni uradi dolžni neposredno zagotavljati storitve državljanom;

1.4

vendar poudarja, da bodo spletne storitve, kot so e-uprava, e-zdravstvo, e-učenje in e-javna naročila, resnično vseobsegajoče in interaktivne šele, ko bodo s pomočjo širokopasovnih povezav postale dostopne vsem državljanom in podjetjem EU;

1.5

zato meni, da je dostopnost širokopasovnih povezav po ugodnih cenah po vsej EU je bistvena za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, regionalne konkurenčnosti in produktivnosti ter enakomernejši razvoj informacijske družbe in družbe znanja tudi na območjih, ki so pri tem običajno izločena;

1.6

pozdravlja dejstvo, da Komisija v sporočilu večkrat jasno omenja razvoj podeželja, pri čemer vključuje ad hoc finančna sredstva, kar je jasen znak pomena, ki ga Komisija pripisuje potencialnim koristim širše dostopnosti širokopasovnih storitev. Te koristi vključujejo povečanje konkurenčnosti podeželja in uravnotežen razvoj območja – sploh na območjih s trajnimi geografskimi in naravnimi ovirami – ter povečanje dodane vrednosti za tradicionalne proizvodne dejavnosti na teh območjih;

1.7

zato meni, da je pomembno navesti ukrepe, ki so v pristojnosti generalnega direktorata za regionalno politiko, zlasti v zvezi z uporabo strukturnih skladov, in ukrepe generalnega direktorata za konkurenco, zlasti oceno, ki jo je slednji pripravil o združljivosti javno financiranih projektov dostopa do širokopasovnih povezav na podeželju s predpisi EU;

1.8

se boji, da bi pri uvajanju širokopasovnih povezav naleteli na tipične pojave tržnih nepopolnosti, ko zasebni izvajalci ne vidijo donosnosti naložb v infrastrukturo na odročnih, podeželskih in redko poseljenih območjih ali na območjih, kjer so zaradi hribovitega terena naložbe še posebej kompleksne in drage. Takšna odprtost in prilagodljivost je pomemben in pozitiven znak, glede na to, da je dostop do širokopasovnih povezav tako bistven za družbeni in gospodarski razvoj takšnih območij;

1.9

v podporo povedanemu poudarja, da je ob različnih priložnostih analiziral razne rešitve, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne skupnosti po vsej Evropi, in razpravljal o njih, ter že takrat jasno povedal, da ni enotne rešitve, ki bi veljala za vse primere. Kar bi bilo primerno za velika mestna središča, morda ne bi ustrezalo drugim območjem, na primer majhnim hribovitim regijam s kompleksnim, neenakomernim površjem ali redko poseljenim območjem, kjer so za zagotavljanje kakršnih koli storitev potrebna dodatna prizadevanja;

1.10

se seznanja z občutnim napredkom pri uvajanju širokopasovnega dostopa v zadnjih letih. V zvezi s ciljem EU, da do leta 2010 doseže vsaj 90 % prebivalstva, pa ugotavlja, da obstaja velik infrastrukturni razkorak med mesti in odročnimi območji ter starimi in novimi državami članicami;

1.11

vendar poudarja, da cilj 90 % pokritosti sam po sebi ne bo zadostoval, če ne bo obravnavan v povezavi z drugimi dejavniki (geografska razpršitev, gostota prebivalstva itd.). V majhnih skupnostih, na primer v hribovitih območjih, ki imajo pogosto otežen dostop do osnovnih storitev (fiksne in mobilne telefonske storitve, zemeljska televizija itd.) bi lahko preostalih 10 % pomenilo izključenost celotnih območij z nizko gostoto prebivalstva;

1.12

opozarja, da je treba pri širokopasovni vrzeli posebno pozornost nameniti tudi vrzeli med ponudbo širokopasovnih povezav in njihovo dejansko uporabo. Premostitev te vrzeli zahteva dodatne, netehnične ukrepe na lokalni ravni, namenjene spodbujanju uporabe širokopasovnih povezav med starejšim prebivalstvom in med prikrajšanimi ali tradicionalno manj dovzetnimi družbenimi skupinami (npr. s predstavitvami interneta, ponudbo javnih točk dostopa do interneta itd.);

1.13

na koncu poudarja, da je treba pri gradnji širokopasovne infrastrukture in razvoju storitev, ki jih omogoča, posebej paziti, da bodo izpolnjene vse varnostne zahteve na vseh ravneh, s čimer bo zagotovljena najvišja raven zaščite in zasebnosti uporabnikov.

1.14

poudarja, da za nove države članice še ni na voljo podatkov, ki bi bili primerljivi s podatki, ki jih imamo o uvajanju, pokritosti in dejanski uporabi širokopasovnih spletnih storitev na regionalni ravni v državah EU-15;

1.15

zato poziva Komisijo, da takoj naredi raziskavo o položaju infrastrukture v regijah novih držav članic in v manj urbaniziranih območjih starih držav članic, da bi določila ukrepe za prilagoditev obstoječe infrastrukture standardom, ki so potrebni za dosego lizbonskih ciljev.

1.16

pozdravlja pobudo Komisije za pregled zakonodajnega okvira o elektronskih komunikacijah;

1.17

želi, da bi novi pravni okvir ob upoštevanju načela subsidiarnosti zagotovil nediskriminatorno konkurenco med operaterji ter obstoječimi in prihodnjimi tehnologijami, hkrati pa razvil politiko uporabe radijskega spektra na podlagi načela tehnološke nevtralnosti. To je posebej pomembno zato, ker nedavna vpeljava brezžičnih tehnologij, ki so še posebej primerne za reševanje težav s pokritostjo na podeželskih območjih ali območjih s težkimi geografskimi pogoji, zahteva, da je za uvajanje širokopasovnih priključkov na razpolago dovolj frekvenc;

1.18

glede spektra radijskih frekvenc se popolnoma strinja s sporočili, ki jih je Komisija predstavila septembra in novembra 2005 ter marca in junija 2006 in v katerih se je zavzela za tehnološko nevtralnost, transparentnost, učinkovito uporabo spektra frekvenc ter spodbujanje konkurenčnega in inovativnega okolja, ki omogoča razvoj novih tehnologij;

1.19

se strinja z Evropsko komisijo, da pri uporabi frekvenc ne sme več veljati, da je treba za vsako vrsto pasu uporabiti specifično tehnologijo, ki služi prenosu storitev na dodeljeni frekvenci (npr. frekvenca 900 MHz, ki se uporablja za mobilne telefonske storitve v omrežju ETACS);

1.20

poziva Evropsko komisijo, da zato prispeva k razvoju strategije, ki bi omogočila prilagodljivo uporabo tehnologije znotraj določenega frekvenčnega spektra;