ISSN 1725-5244

Uradni list

Evropske unije

C 93

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 50
27. april 2007


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

III   Pripravljalni akti

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

432. plenarno zasedanje 17. in 18. januarja 2007

2007/C 093/01

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013) COM(2006) 202 konč. – 2006/0076 (COD)

1

2007/C 093/02

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinkih strukturne politike in njihovih posledicah za kohezijo v Evropski uniji

6

2007/C 093/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe COM(2006) 605 konč. – 2006/0192 (CNS)

15

2007/C 093/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS o izboljšanju učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil COM(2006) 195 konč./2 – 2006/0066 (COD)

16

2007/C 093/05

Mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/49/ES in direktiv 2002/83/ES, 2004/39/ES, 2005/68/ES in 2006/48/ES glede postopkovnih pravil in ocenjevalnih meril za oceno varnega in skrbnega poslovanja pri pridobitvah in zvišanju imetništva delnic v finančnem sektorju COM(2006) 507 konč. – 2006/0166 (COD)

22

2007/C 093/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pregledu enotnega trga

25

2007/C 093/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o uvedbi sistema nadomestil za dodatne stroške pri trženju nekaterih ribiških proizvodov z Azorov, Madeire, Kanarskih otokov in francoskih departmajev Gvajane in Réuniona od 2007 do 2013 COM(2006) 740 konč. – 2006/0247 (CNS)

31

2007/C 093/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o enakih možnostih za invalide

32

2007/C 093/09

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spodbujanje dostojnega dela za vse Prispevek Unije k izvedbi agende za dostojno delo po svetu COM(2006) 249 konč.

38

2007/C 093/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 89/391/EGS, njenih posebnih direktiv in direktiv Sveta 83/477/EGS, 91/383/EGS, 92/29/EGS in 94/33/ES za poenostavitev in racionalizacijo poročil v zvezi s praktičnim izvajanjem COM(2006) 390 konč. – 2006/0127 (COD)

42

2007/C 093/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o analizi realnosti evropske družbe

45

SL

 


III Pripravljalni akti

Evropski ekonomsko-socialni odbor

432. plenarno zasedanje 17. in 18. januarja 2007

27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013)

COM(2006) 202 konč. – 2006/0076 (COD)

(2007/C 93/01)

Svet je 23. junija 2006 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. decembra 2006. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. januarja 2007 s 153 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO načeloma odobrava dokument, ki ga je predstavila Komisija, vendar želi predložiti nekaj ugotovitev in pridržkov o nekaterih vidikih, za katere meni, da jih je treba pojasniti.

1.2

Ugotovitve EESO glede usposabljanja so povezane z učinkovitostjo ukrepov, ki so se do sedaj izvajali. Zdi se, da bi bila organizacija skupnih seminarjev na ravni Skupnosti predraga glede na dobljene rezultate. Zato se Odbor sprašuje, če se ne bi bilo bolje osredotočiti na prizadevanja za usposabljanje na nacionalni ravni s pomočjo strokovnjakov, ki jih usposobi Komisija. Usposabljanje vodij usposabljanja bi moralo postati temelj programa Skupnosti.

1.3

Pridržki se nanašajo na določene vidike, ki niso jasni v zvezi z omogočanjem dostopa javnih organov (ne samo davčne uprave) do podatkov. Pogoji in načini dostopa teh organov do podatkov niso natančno določeni in povzročajo zmedo, predvsem glede varstva zasebnega življenja. Pojasniti je treba predvsem vprašanje lastništva in dostopa do podatkov. Poleg tega ni nobenega podatka o merilih, na podlagi katerih bi opredelili stroške za tretje strani, ki zahtevajo podatke.

2.   Uvod

2.1

Davčne uprave in carine imajo ključno vlogo pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah ter zaščiti finančnih in drugih interesov Skupnosti. Pri soočanju z novimi izzivi in trenutnimi spremembami so ključnega pomena izboljšave in razvoj, zlasti na področju informacijske tehnologije. Sporočilo opredeljuje program Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013).

2.2

Stroški poslovanja, ki jih krije Skupnost, so razdeljeni na dve glavni kategoriji: na skupne dejavnosti in dejavnosti v zvezi z IT. Skupne dejavnosti vključujejo seminarje, projektne skupine, delovne obiske, večstranski nadzor in usposabljanje. Dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami vključujejo delovanje in razvoj sedanjih vseevropskih sistemov in razvoj novih sistemov. Celotni znesek, ki se krije iz proračuna Skupnosti, znaša 156,9 milijona EUR za obdobje 2008–2013. Program 2013 traja šest let v skladu z dolžino finančne perspektive 2007–2013.

2.3

V uvodnih izjavah dokumenta o vmesni oceni programa 2007 (1) je posebna pozornost namenjena državam kandidatkam, ki so lahko upravičene do praktičnih sredstev, s katerimi lahko davčne uprave navedenih držav od dneva svojega pristopa izvajajo celoten sklop nalog, predpisanih z zakonodajo Skupnosti, in državam, ki sodelujejo v evropski sosedski politiki in bodo lahko pod določenimi pogoji sodelovale pri nekaterih dejavnostih v okviru programa.

2.4

Vmesna ocena programa 2007 je potrdila potrebo po bolj strukturirani izmenjavi informacij in znanja med upravami ter med upravami in Komisijo ter utrditev znanja, pridobljenega med dejavnostmi v okviru programa. Zato je treba posebno pozornost nameniti izmenjavi informacij in upravljanju znanja.

3.   Vsebina dokumenta Komisije

3.1

Po kratki predstavitvi akcijskega programa Fiscalis 2013, opredelitvi pojmov in vsebine, obravnavani dokument določa naslednje cilje:

a)

glede davka na dodano vrednost, trošarin, dohodnine in davka od premoženja:

i)

zagotoviti uspešno, učinkovito in široko izmenjavo informacij ter upravno sodelovanje med državami članicami;

ii)

omogočiti uradnikom, da dosežejo visok enotni standard razumevanja prava Skupnosti in njegovega izvajanja v državah članicah;

iii)

zagotoviti nenehno izboljšanje upravnih postopkov, da se upoštevajo potrebe, ki jih imajo uprave in davčni zavezanci, in sicer z razvijanjem in razširjanjem načinov dobrega upravnega ravnanja;

b)

glede davkov na zavarovalne premije: izboljšati sodelovanje med upravami z zagotavljanjem boljše uporabe veljavnih predpisov;

c)

glede držav kandidatk ali možnih držav kandidatk: zadovoljiti posebne potrebe teh držav na področju davčne zakonodaje in upravne usposobljenosti;

d)

glede tretjih držav, zlasti držav partneric, ki sodelujejo pri evropski sosedski politiki: izboljšati sodelovanje z davčnimi upravami teh držav.

3.2

Komisija bo za izvedbo teh ciljev vsako leto pripravila program dela, ki bo temeljil na delovanju komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij, ki ga bo Komisija zagotavljala vsem sodelujočim državam. Komunikacijski sistemi vključujejo različne skupne mreže in sisteme (RCC/CSI, VIES, EMCS, …). Sestavni deli komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij, ki niso iz Skupnosti, obsegajo nacionalne zbirke podatkov, ki so del teh sistemov, omrežne povezave med sestavnimi deli iz Skupnosti in tistimi, ki niso iz Skupnosti, ter takšno programsko in strojno opremo, za katero vsaka sodelujoča država meni, da je ustrezna za popolno delovanje navedenih sistemov povsod v njeni upravi. Sodelujoče države zagotavljajo stalno delovanje sestavnih delov, ki niso iz Skupnosti, ter njihovo interoperabilnost s sestavnimi deli iz Skupnosti. Komisija skupaj s sodelujočimi državami usklajuje vidike za oblikovanje in delovanje sestavnih delov sistemov in infrastrukture Skupnosti in sestavnih delov, ki niso iz Skupnosti.

3.3

Komisija in sodelujoče države skupaj organizirajo seminarje in projektne skupine ter zagotavljajo razširjanje sklepnih ugotovitev s teh seminarjev in projektnih skupin. Sodelujoče države organizirajo delovne obiske uradnikov. Komisija v sodelovanju s sodelujočimi državami razvija sistematično in strukturirano izmenjavo informacij, pridobljenih v okviru dejavnosti programa.

3.4

Izdatke za izvajanje programa si delijo Skupnost in sodelujoče države.

Skupnost krije naslednje izdatke:

a)

stroške nabave, razvoja, vgradnje, vzdrževanja in dnevnega delovanja sestavnih delov komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij iz Skupnosti, navedenih v členu 6(3);

b)

potne stroške in nadomestilo za stroške bivanja, ki jih imajo uradniki iz sodelujočih držav v zvezi z večstranskim nadzorom, delovnimi obiski, seminarji in projektnimi skupinami;

c)

organizacijske stroške za seminarje ter potne stroške in nadomestilo za stroške bivanja za sodelovanje zunanjih strokovnjakov in sodelujočih iz člena 11;

d)

stroške nabave, razvoja, vgradnje in vzdrževanja sistemov usposabljanja in modulov;

e)

stroške morebitnih drugih dejavnosti, navedenih v členu 1(2), točki f).

Sodelujoče države krijejo naslednje izdatke:

a)

stroške razvoja, nabave, vgradnje, vzdrževanja in dnevnega delovanja sestavnih delov komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij, ki niso iz Skupnosti, navedenih v členu 6(4);

b)

stroške, povezane z začetnim in nadaljevalnim izobraževanjem, vključno z jezikovnim izobraževanjem svojih uradnikov.

3.5

V dokumentu Komisije ni podrobnih podatkov o spremljanju; navedeno je samo, da stalno spremljanje programa izvaja Komisija skupaj s sodelujočimi državami. Poleg tega sta predvideni vmesna in končna ocena.

4.   Uvod: vodilna načela programa

4.1

Dokument, ki ga je predstavila Komisija, izpolnjuje zavezo Komisije do Evropskega parlamenta in Sveta, v skladu s členom 15(4) odločbe o sprejetju programa Fiscalis 2003-2007. Komisija je 6. aprila 2005 prav tako sprejela sporočilo (COM(2005) 111), v katerem je izrazila željo po pripravi dveh programov Fiscalis 2013 in Customs 2013 (Carine 2013), ki naj bi bila nadaljevanje obstoječih programov Fiscalis 2003-2007 in Customs 2007 (Carine 2007). To mnenje EESO vsebuje ugotovitve glede programa Fiscalis, medtem ko je program Customs (Carine) obravnavan v drugem mnenju.

4.2

Program 2013 za obdobje 2008-2013 v primerjavi z obstoječim programom ne uvaja večjih novosti. Njegov cilj je, da postane bolj učinkovit v skladu s širšimi smernicami, ki so spodbudile ponovni zagon lizbonske strategije. Zato je njegov namen nadaljevati in krepiti sodelovanje med davčnimi upravami držav članic (in državami, ki bodo pristopile pozneje) za izpolnitev ciljev, ki jih je določil prvotni program:

skupna uporaba davčne zakonodaje Skupnosti;

varstvo nacionalnih finančnih interesov in finančnih interesov Skupnosti;

nemoteno delovanje notranjega trga z bojem proti izogibanju plačevanja davkov in davčnim utajam;

preprečevanje izkrivljanja konkurence ter

zmanjševanje obremenitev uprav in davčnih zavezancev zaradi izpolnjevanja predpisov.

4.3

Komisija je pred pripravo svojega dokumenta pripravila poglobljeno analizo stanja, obiskala različne države članice in vzpostavila stik z upravami, strokovnjaki in davčnimi zavezanci. Na podlagi tega je bil program 2013 oblikovan kot nadaljevanje programa 2007 z dodatnimi finančnimi sredstvi„za nove pobude glede politike na eni strani in za načrtovanje rahlega povečanja proračuna za vse druge podrazdelke na drugi strani“. EESO se s tem strinja.

4.4

Kot je navedeno v točki 2.2, celotni stroški programa 2008-2013 znašajo 168,47 milijonov EUR, stroški poslovanja, ki se krijejo iz proračuna Skupnosti in predstavljajo največji del teh stroškov, pa 156,9 milijona EUR. Ta znesek je razdeljen v dve veliki kategoriji: skupne dejavnosti in dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami (IT). Skupne dejavnosti obsegajo seminarje, projektne skupine, delovne obiske, večstranski nadzor, usposabljanje in druge dejavnosti, ki so potrebne za izpolnjevanje ciljev. Dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami vključujejo delovanje in razvoj sedanjih vseevropskih sistemov in razvoj novih sistemov.

5.   Splošne ugotovitve

5.1

EESO lahko samo potrdi, da je treba program Fiscalis nadaljevati na podlagi že določenih širših smernic. Zato podpira pobudo Komisije, saj upa, da bodo nekateri vidiki izboljšani med delovanjem, predvsem učinkovitost skupnih programov za usposabljanje in raba jezikov. Komisija je poleg tega v dokumentu (2) poudarila pomanjkljivosti in oblikovala predloge za morebitne rešitve.

5.2

Usposabljanje temelji na dveh glavnih stebrih: na ravni Skupnosti se usposabljanje financira iz proračuna EU, na nacionalni ravni pa ga financirajo predvsem države članice. Izraz usposabljanje obsega usposabljanje v pravem pomenu besede (poučevanje jasno določenih tehničnih, pravnih in upravnih predmetov, ki ga izvajajo strokovnjaki za posamezna področja), seminarje (na splošno so večdisciplinarni z udeležbo uslužbencev iz različnih držav) in izmenjave osebja (posameznikov ali skupin).

5.3

V dokumentu, ki je naveden v točki 3.1, je Komisija predstavila podrobno poročilo o prvih rezultatih programov usposabljanja. Pregled teh rezultatov je sorazmerno zadovoljiv. Komisija ne poskuša prikriti raznih vrzeli in pomanjkljivosti, temveč predlaga načine, kako bi jih lahko odpravili ali zmanjšali. Vsekakor ne more biti drugače glede na kompleksnost programa, število sodelujočih držav članic, raznolikost obstoječih sistemov, različne ravni izkušenj in organizacijo nacionalnih uprav in predvsem veliko število jezikov, oviro, s katero se srečujejo vsi programi Skupnosti in katerih pomen je prevečkrat podcenjevan. Glavna težava je še vedno določitev najnižje skupne ravni znanja in sposobnosti, ki bi bila merljiva vsaj s pomočjo minimalnih parametrov, ki bi jih sprejele in izvajale vse države članice.

5.4

Kot je navedeno v točki 3.5, bo Komisija preverjala, če se programi pravilno izvajajo. Po mnenju EESO je pomembno, da se zagotovi predvsem pravilno izvajanje skupnih standardov in dobro poznavanje vrednot Skupnosti. Preverjanje ni ključnega pomena samo zato, ker je treba zagotoviti, da se bodo finančna sredstva Skupnosti porabila v skladu s splošnimi načeli javnega računovodstva, temveč tudi zato, ker raven usposabljanja nacionalnih uradnikov ne more biti prepuščena samo državam članicam.

5.5

EESO zaradi kompleksnosti te zadeve nima nobenega predloga in podaja samo nekaj objektivnih ugotovitev, pri tem pa se ne obremenjuje s tem, ali so „politično korektne“.

5.5.1

Splošno znano je, da se raven strokovnega znanja in izkušenj nacionalnih strokovnjakov razlikuje po posameznih državah. Zato je izjemno težko opredeliti modul skupnega usposabljanja v okviru seminarjev z velikim številom udeležencev. Jezikovna raznolikost povzroča dodatne težave: razumevanje sporočila, ki je posredovano neposredno v jeziku govorca je ena zadeva, učinkovitost istega sporočila, ki ga posreduje tolmač pa druga. Poleg tega je treba poudariti, da avdiovizualne pripomočke (prosojnice, grafične predstavitve itd.) udeleženci ne morejo sprejemati v svojem jeziku (kljub temu, da je znan pomen vizualnega pomnjenja sporočila). Zato je upravičeno vprašanje, če ne bi bilo treba število teh seminarjev, katerih organizacija je draga (z vidika finančnih sredstev in človeških virov), zmanjšati na minimum ali jih vsaj preložiti, dokler program ne doseže določene stopnje „zrelosti“. Z varčevanjem pri denarju in osebju bi lahko vsaj deloma financirali usposabljanje na nacionalni ravni v državah, ki so sorazmerno prikrajšane, predvsem države, ki so nedavno pristopile k EU.

5.5.2

Komisija v svojem dokumentu z oceno programa ne omenja dejavnika, ki je ključnega pomena: usposabljanje nacionalnih vodij usposabljanja na ravni Skupnosti bi moralo biti temelj vsakega sistema. Učinkovitost sporočil in predvsem razprav, ki so ključni vidik usposabljanja, se lahko zagotovi samo, če vodja usposabljanja govori jezik udeležencev. Poleg tega je nacionalni vodja usposabljanja edina oseba, ki lahko določi metodo poučevanja, ki zagotavlja prehod z njegovega nacionalnega sistema, ki ga mora temeljito poznati, na sistem Skupnosti. Izbor osebja, ki je za to usposobljeno, mora biti prepuščen nacionalnim organom. Pri tem bi morale biti ključne zahteve visoka stopnja strokovnosti in pedagoške sposobnosti, kar velja tudi za osebe, ki bodo zadolžene za usposabljanje nacionalnih vodij usposabljanja na področju EU. Po mnenju strokovnjakov se tako usposabljanje ne more organizirati v okviru kratkih seminarjev, temveč mora potekati v obliki „tečaja“, ki traja najmanj dva meseca.

5.6

Drug pomemben vidik je povezava med sistemom Fiscalis in sistemom Carine 2013, predvsem glede davka na dodano vrednost (DDV) in trošarin. EESO je v svojem mnenju o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o brezpapirnem okolju za carino in trgovino  (3) opozoril na drugo uvodno izjavo predloga odločbe Evropskega parlamenta in Sveta (4): „Vseevropske e-vladne storitve […] zahtevajo ukrepe za povečanje učinkovitosti […] kar bi omogočilo boj proti goljufijam, organiziranemu kriminalu in terorizmu … “EESO je poudaril tudi, da bi lahko tesna in strukturirana povezava med dosjeji carinskih organov in organov, pristojnih za upravljanje DDV, omogočila odkrivanje goljufij glede blaga, ki je uvoženo iz tretjih držav, predvsem pa ponarejanja izvirnih oznak.

5.6.1

Pri programu Fiscalis ni omenjena strukturirana povezava med dosjeji Fiscalis in dosjeji, ki jih upravljajo druge uprave. Samo v peti uvodni izjavi predloga odločbe je navedeno, da „bi moral program omogočiti vključitev dodatnih sistemov za izmenjavo informacij, povezanih z davki, kakor je sistem nadzora gibanja trošarin (EMCS)“. Vendar je jasno, da gre samo za izmenjavo informacij med davčnimi upravami.

5.6.2

EESO je v svojem mnenju, navedenem v točki 5.6, omenil tudi priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki opredeljuje ukrepe za vzpostavitev policijskega, carinskega in pravosodnega sodelovanja, da bi omogočili izvajanje haaškega programa  (6) na področju varnosti Unije, ki vključuje boj proti trgovanju s prepovedanim ali omejenim blagom. Povezava, navedena v prejšnji točki, bi prek carinskih služb omogočala nadzor, ki danes še ni mogoč, kar bi za davčne organe pomenilo, da neposredno prispevajo k izvajanju haaškega programa. EESO se zaveda, da programi in postopki, ki se izvajajo in so že trdno vzpostavljeni, ne omogočajo več izvedbe takega projekta. Kljub temu pa priporoča, da je strukturirana povezava med različnimi podatkovnimi zbirkami EU in držav članic del strateških programov Unije, kar ne zagotavlja samo varnosti, ampak tudi izvajanje številnih drugih ciljev, ki so povezani z ekonomsko in socialno politiko.

6.   Posebne ugotovitve

6.1

Člen 3: Sodelovanje pri programu. Program je dostopen državam članicam in tudi možnim državam kandidatkam ter državam partnerkam, ki sodelujejo pri evropski sosedski politiki, če so se dovolj približale ustrezni zakonodaji. Cilj tega člena je nedvomno pohvalen in v skladu z oblikovanjem čim širšega „davčnega prostora“. Vendar se EESO sprašuje, če ta projekt ni preveč ambiciozen glede na razpoložljive vire in težave, s katerimi so se srečali že pri izvajanju, ki pa bi se z večjim številom sodelujočih še povečale.

6.2

Člen 6: Komunikacijski sistemi in sistemi za izmenjavo informacij. Sestavni deli sistema, ki so iz Skupnosti, so omejeni na strojno opremo, programsko opremo in omrežne povezave, ki morajo biti skupne vsem sodelujočim državam. Vse drugo (zbirke podatkov, omrežne povezave med sestavnimi deli Skupnosti in sestavnimi deli, ki niso iz Skupnosti, strojna in programska oprema za delovanje nacionalnih sistemov) sodi med sestavne dele, ki niso iz Skupnosti.

6.2.1

Ta razdelitev se sicer zdi pravilna, vendar pa točka 6, v skladu s katero lahko Komisija odloči, „da omogoči dostop do komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij drugi javni službi za davčne ali nedavčne namene, če je v proračun programa vplačan finančni prispevek“, povzroča nejasnost. Izraz „nedavčne “je dvoumen: Komisija bi morala natančno določiti, katerim upravam bo dovoljeno prejeti informacije, s kakšnimi zagotovili in nadzori. EESO za odpravo vseh nejasnosti predlaga, da se natančno navede, da je informacije mogoče posredovati samo v okviru načrta pravosodnega sodelovanja in z zagotovili, ki jih določajo veljavna pravila, in vedno ob upoštevanju določb glede varstva zasebnega življenja.

6.2.2

EESO meni, da je treba to določbo pojasniti. Na prvi pogled se ne zdi, da bi Komisija lahko tretjim stranem (katere koli to so) posredovala informacije, ki so v lasti posamezne države članice, če so v zbirki podatkov te države. Vendar, če so informacije v lasti Komisije, se postavlja vprašanje, ali jih lahko Komisija uporablja svobodno brez soglasja ali vednosti držav članic. Z drugimi besedami, ali podatki, ki jih je Komisija prejela ali uredila na podlagi informacij, ki so jih posredovale države članice, postanejo avtomatično last Komisije? Na podlagi katerih meril se določijo stroški, ki jih bodo krile tretje strani, ki zahtevajo informacije, in kdo prejme ta denar? Ali se lahko podatki v lasti Komisije v vsakem primeru posredujejo tretjim stranem, ne da bi pred ali po tem obvestili zadevne države članice? EESO meni, da so ta vprašanja ključnega pomena in da zahtevajo odgovor Komisije, s katerim bo pojasnila svoje stališče in odpravila dvoumnost.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Delovni dokument služb Komisije – vmesna ocena programa FISCALIS 2007, SEC(2005) 1045, na voljo samo v francoskem, angleškem in nemškem jeziku.

(2)  Delovni dokument služb Komisije – vmesna ocena programa FISCALIS 2007, SEC(2005) 1045.

(3)  Mnenje CESE o brezpapirnem okolju za carino in trgovino, UL 2006/C 318/08, 23. 12. 2006, točka 2.5.

(4)  Predlog odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o brezpapirnem okolju za carino in trgovino (COM(2005) 609 konč. – 2005/0247 (COD)).

(5)  Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Območje svobode, varnosti in pravice: ocena programa Tampere in prihodnje usmeritve, COM(2004) 401 konč.

(6)  Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Haaški program: deset prednostnih nalog za naslednjih pet let – partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice (COM(2005) 184 konč.).


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/6


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinkih strukturne politike in njihovih posledicah za kohezijo v Evropski uniji

(2007/C 93/02)

Evropski parlament je 20. julija 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Učinki strukturne politike in njihove posledice za kohezijo v Evropski uniji.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. decembra 2006. Poročevalec je bil g. DERRUINE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 18. januarja 2007) s 164 glasovi za, 2 glasoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

To raziskovalno mnenje je nastalo na zaprosilo predsednika Evropskega parlamenta z dne 20. julija 2006 za prispevek Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k poročilu Parlamenta o učinkih strukturne politike in njihovih posledicah za kohezijo v Evropski uniji.

1.2

Odbor ponavlja, da morajo v duhu Pogodbe (členi 2, 158 in 159) vse politike prispevati h koheziji, ki ne more biti odvisna samo od strukturne politike. Takšno je bilo tudi sporočilo Evropskega sveta z zasedanja marca 2006.

1.3

Po mnenju Odbora se kohezija ne more meriti samo s kazalniki BDP. Zato zahteva „bolj reprezentativen kazalnik kohezije, ki bi poleg BDP vključeval še spremenljivke, kot sta stopnja zaposlitve in brezposelnosti, obseg socialne zaščite, stopnjo dostopa do storitev splošnega pomena itd.“

1.4

Nacionalni programi reform lizbonske strategije, lizbonski program Skupnosti, integrirane smernice, ki jih predlaga Komisija, in njene analize učinkov bi morali bolj upoštevati sprejete ukrepe za krepitev kohezije, vključno z ozemeljsko razsežnostjo.

1.5

V okviru strukturnih in kohezijskih skladov so bili cilji lizbonske strategije doseženi že zgodaj in sicer na vseh področjih: na področju gospodarske rasti, kohezije, ustvarjanja več in boljših delovnih mest ter trajnosti okolja. Prispevali so tudi h krepitvi evropskega socialnega modela.

1.6

Učinek skladov je nesporen, saj so lahko najrevnejše države in regije na ta način dohitele druge na področju zaposlovanja, gospodarske rasti in infrastrukture. Skladi so imeli učinek vzvoda, vzpostavili so načelo lokalnega partnerstva, prispevali so k disciplini lokalnih oblasti in zagotavljanju prepoznavnosti Unije.

1.7

Strukturna politika hkrati podpira tudi notranji trg zaradi večjega obsega trgovine in novih delovnih mest, kar je rezultat zasnove in izvajanja projektov v okviru strukturnih skladov, ki poleg tega nikoli ne bi niti nastali brez vloge katalizatorja, ki jo ima evropska intervencija.

1.8

Kljub temu Odbor ugotavlja, da je zgodovinski konsenz, ki je prej obstajal za razvoj strukturne politike (instrumenti, posojila itd.) v skladu z razvojem notranjega trga in EMU, v zadnjih letih izginil.

1.9

Sčasoma je med Londonom, Hamburgom, Münchnom, Milanom in Parizom nastalo območje v obliki peterokotnika, ki predstavlja 20 % površine Unije, 40 % njenega prebivalstva in 50 % njenega bogastva, za sabo pa je potegnilo druge evropske regije. Glede na zadnje in prihodnje širitve bi bilo treba razmisliti o drugih dinamičnih regionalnih središčih, da bi zajeli celotno Evropo.

1.10

Potrebna bo infrastruktura, ki bo povezala ta središča, pa tudi mestna središča z njihovim zaledjem. Vendar proračunske omejitve v okviru finančnih perspektiv in pakta za stabilnost in rast ovirajo posodabljanje takšne infrastrukture.

1.11

Odbor meni, da bi bilo treba razmisliti o proračunskih merilih iz pakta za stabilnost in rast ter njihovih posledicah za financiranje transevropskih omrežij, zlasti manjkajočih odsekov, saj morajo projekte, upravičene do evropske pomoči, sofinancirati države same.

1.12

Odbor ponavlja svoj predlog, da bi izboljšali finančni inženiring strukturnih skladov, in meni, da bi bilo treba opustiti povračilo neizkoriščenih sredstev evropskega proračuna državam članicam, da bi se zmanjšal njihov prispevek.

1.13

EESO ponovno poudarja poziv Komisiji, naj pripravi 1) predloge, ki bodo za države članice obvezujoči in bodo opredeljevali načine vključevanja socialno-poklicnih akterjev v strukturne politike, in 2) kazalnike glede procesa posvetovanja v državah članicah. Odbor meni, da bi morale države članice v vsakem primeru pojasniti, na kakšen način pridobivajo povratne informacije o tem, kako odbori za spremljanje izvajajo načelo partnerstva.

1.14

Odbor zahteva podporo Evropskega parlamenta, da bi bilo sporočilo iz tega mnenja zares upoštevano, ko bo Komisija leta 2008 ali 2009 predstavila dokument o reformi evropskega proračuna in pri kasnejših obravnavah o prihodnosti Unije in prispevku regionalne politike.

2.   Kohezija v Pogodbi

2.1

Že leta 1957 je bil v Rimski pogodbi določen cilj zmanjšanja„razlik med posameznimi regijami in zaostalosti regij z omejenimi možnostmi“. V Amsterdamski pogodbi je določen „uravnotežen in trajnostni razvoj kot eden izmed temeljnih načel Evropske skupnosti“. To izraža besedilo člena 158: „Da bi Skupnost pospešila svoj vsesplošni skladni razvoj, razvija in izvaja tiste svoje dejavnosti, ki vodijo h krepitvi njene ekonomske in socialne kohezije. Skupnost si še posebno prizadeva zmanjšati neskladje med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij ali otokov z najbolj omejenimi možnostmi, tudi podeželja“.

2.2

Člen 159 določa, da „države članice vodijo in usklajujejo svojo gospodarsko politiko tako, da dosegajo tudi cilje, navedene v členu 158. Pri oblikovanju in izvajanju politik in dejavnosti Skupnosti ter vzpostavljanju notranjega trga upoštevajo cilje iz člena 158, s čimer prispevajo k njihovemu uresničevanju. Skupnost podpira uresničevanje teh ciljev tudi z delovanjem v okviru strukturnih skladov (Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad, Usmerjevalni oddelek; Evropski socialni sklad; Evropski sklad za regionalni razvoj), Evropske investicijske banke in drugih obstoječih finančnih instrumentov“.

2.3

Tukaj je treba poudariti, da mora biti cilj kohezije v duhu Pogodbe vključen v vse politike in ne more biti odvisen samo od strukturne politike. Takšno je tudi sporočilo Evropskega sveta iz marca 2006 (1).

2.4

Na tem mestu bi bilo dobro določiti, kaj pomeni „kohezija“. Ta pojem se velikokrat razlaga z BDP na prebivalca. Vendar je Odbor že v svojem mnenju o prispevku politik Skupnosti k ekonomski in socialni koheziji (2) predlagal „bolj reprezentativen kazalnik kohezije, ki bi poleg BDP vključeval še spremenljivke, kot sta stopnja zaposlitve in brezposelnosti, obseg socialne zaščite, stopnjo dostopa do storitev splošnega pomena itd.“.

2.5

Osnutek Ustavne pogodbe je na novo dodal ozemeljsko razsežnost kohezije. Ta vidik kohezije do sedaj ni bil obravnavan kljub temu, da je bila sprejeta Evropska perspektiva prostorskega razvoja (ESDP), ki daje zelo koristne informacije in bi jo bilo treba aktualizirati v času nemškega predsedovanja, da bi upoštevali nedavne in prihodnje širitve.

2.6

V skladu s sklepi neformalnega zasedanja Sveta o ozemeljski koheziji (3) bi bilo zato treba ozemeljsko dimenzijo vključiti v nacionalne programe reform lizbonske strategije in lizbonski program Skupnosti. Komisija bi jo morala bolj upoštevati tudi pri svojih integriranih smernicah in študijah vplivov, v katerih je imela do sedaj posebno vlogo konkurenčnost na škodo drugih meril.

3.   Namen in vrsta strukturnih politik

3.1

Pri oblikovanju Rimske pogodbe leta 1975 se je šest ustanovnih držav zavedalo, da je za gospodarsko integracijo nujno prestrukturiranje strateških sektorjev jekla in premoga. Zato je bil ustanovljen Evropski socialni sklad (ESS), ki naj bi s financiranjem sistemov zaposlovanja in usposabljanja blažil posledice sprememb v industriji.

3.2

Leta 1975 je bil po prvi širitvi držav, ki so bile revnejše od ustanoviteljic, po naftni krizi in težki gospodarski krizi, ki je temu sledila, pa tudi na izrecno zahtevo Velike Britanije, ki je doživljala veliko prestrukturiranje svoje industrije, ustanovljen Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR). Ta instrument je bil na novo opredeljen leta 1988 (in še izboljšan leta 1994), da bi dopolnil ukrepe ESS in smernice EKUJS s finančno podporo manj razvitim regijam s produktivnimi investicijami, ki so omogočale ustvarjanje in ohranjanje trajnostnih delovnih mest, investicijami v infrastrukturo, pomočjo za MSP, prenosom tehnologij, razvojem finančnih instrumentov, neposredno podporo investicijam in pomočjo lokalnim storitvam.

3.3

Sredino 80-ih let je zaznamovala priključitev mladih demokracij, ki so potrebovale pomoč. Evropski politični voditelji so želeli, da bi ti dve državi dosegli raven starih članic, in so pokazali pripravljenost na finančno solidarnost s podvojitvijo sredstev za strukturne sklade (in smernice EKUJS s ciljem 5b). Gospodarska in socialna kohezija je postala cilj Pogodbe, sredstva regionalne politike pa so bila podvojena, da bi se olajšala njihova konvergenca. Močno so verjeli v idejo, da je takšno lovljenje zaostanka možno brez socialnega dumpinga, z upoštevanjem prava Skupnosti in izvajanjem programov za regionalni razvoj, v katerih sodelujejo socialni partnerji. Ugotovljeno je bilo tudi to, da prosto delovanje tržnih sil ni zadosti za doseganje kohezije, ki so jo želeli ustanovitelji, in da bo za takšno kohezijo potrebna javna intervencija, ki bo omogočila ponovno ravnovesje med posameznimi regijami. Z letom 1988 je začela veljati kohezijska politika, katere cilj je bil znižati razlike v razvoju med posameznimi regijami v Uniji ter kompenzirati napetosti in neravnovesje zaradi ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni, da bi upoštevali pravila EMU.

3.4

Iz prejšnjih točk je jasno, da so bili v okviru strukturnih in kohezijskih skladov cilji lizbonske strategije doseženi že zgodaj, in sicer na vseh področjih: na področju gospodarske rasti, kohezije, ustvarjanja več in boljših delovnih mest ter trajnosti okolja.

3.5

Kohezijski sklad je nastal leta 1994. Prejemniki sklada niso več regije (kakor pri ESRR), temveč države. Namenjen je zlasti državam, katerih BDP na prebivalca je manjši od 90 % evropskega povprečja, in sicer za projekte s področja okoljske in prometne infrastrukture.

3.6

Ko je Komisija pripravljala predlog o finančnih perspektivah za 2007-2013, je komisar Bernier opozoril, da zaradi velikih razlik, nastalih s širitvijo 2004, sredstva za strukturne politike ne bodo smela pasti pod 0,45 % evropskega BDP, če ne želimo ogroziti kohezije. Na koncu je bilo določeno 0,37 % BDP (4), kar je po mnenju Odbora nesprejemljivo. Vlade niso želele povečati svoje solidarnosti z novimi državami članicami.

3.7

Ta kratek zgodovinski pregled kaže na to, da je do pred nekaj leti veljal zgodovinski konsenz za razvoj strukturnih skladov (glede namembnosti in višine sredstev) glede na izzive, s katerimi se srečuje Unija (večanje notranjega trga, enotna valuta, širitev). Dodati je treba, da so ta konsenz sprejemale vse politične strani, ki so sodelovale pri odločanju v evropskih institucijah. Prekinitev tega implicitnega dogovora postavlja pod vprašaj pompozno retoriko o pomenu evropskega „socialnega modela“.

4.   Učinek strukturnih skladov in kohezijskega sklada

4.1

Učinek strukturne politike na kohezijo je težko oceniti zaradi nepopolnih statističnih podatkov Eurostata v zvezi z BDP oziroma o zaposlitvi na območjih NUTS-2 in NUTS-3. Običajno sicer obstaja nekajletni razmik (celo več kot 10 let) med samim sofinanciranjem Unije in trenutkom, ko projekti postanejo operativni in donosni. Vendar ta težava ne pomeni, da strukturni skladi nimajo kratkoročnega učinka.

4.2

„Med letoma 1994 in 2001 je v kohezijskih državah (tudi če izključimo Irsko) BDP na prebivalca na leto presegel povprečje v Uniji za 1 % [3 % proti 2 %], razmerje zaposlenega prebivalstva v delovni dobi pa se je povsod razen v Grčiji močno povečalo glede na povprečje. V Grčiji, pa tudi na Irskem, je bila produktivnost delavcev v tem obdobju dvakrat večja od povprečja v Uniji, veliko večja je bila tudi na Portugalskem.“ (5)

4.3

„V Španiji naj bi bil BDP leta 1999 za 1,5 % višji v primerjavi z BDP, če ne bi bilo te intervencije, v Grčiji za 2 % višji, na Irskem za skoraj 3 % višji, na Portugalskem pa za več kot 4,5 % višji. Poleg tega naj bi se BDP v novih nemških deželah s tem intervencijami povišal za približno 4 %.“ (6)

4.4

Dejanski učinek strukturnih skladov bi sicer lahko relativizirali in ta uspeh pripisali gospodarskim pogojem, nacionalnim politikam in drugim evropskim sektorskim Vendar naslednje ugotovitve potrjujejo hipotezo, da strukturna politika prinaša pravo dodano vrednost za kohezijo in konvergenco.

Vsak euro, ki ga na ravni EU porabi kohezijska politika, povzroči nadaljnje izdatke, ki znašajo v povprečju 0,9 EUR v manj razvitih regijah (cilj 1) in 3 EUR v regijah, ki so v postopku prestrukturiranja (cilj 2) (7).

V zvezi s strukturnimi skladi v celoti pa je rečeno, da „empirični podatki kažejo na to, da se v povprečju približno četrtina sredstev strukturnih skladov vrne drugim državam Unije v obliki večjega uvoza, zlasti strojev in opreme. To ‚vračilo ‘je veliko zlasti v primeru Grčije (42 % izdatkov) in Portugalske (35 %)“  (8).

4.5

Kljub tem dejstvom, ki kažejo na postopno konvergenco v socialno-ekonomskih rezultatih držav članic, je treba te izjave bolj natančno opredeliti, saj ta pojav na ravni regij poteka veliko bolj počasi.

4.5.1

„Neposredne tuje naložbe (Foreign Direct Investment) so veliko bolj usmerjene na gospodarsko močnejše dele Unije. Znotraj posameznih držav so neposredne tuje naložbe navadno koncentrirane na večja mesta in njihovo okolico, zlasti glavna mesta, v bolj zaostalih regijah pa jih je izredno malo.“ (9)

4.6

Med letoma 2000 in 2004 je bilo v okviru kohezijske politike odobrenih skoraj 3 600 velikih projektov, od katerih jih je Evropska investicijska banka (EIB) sofinancirala skoraj 1600. V podporo koheziji ter lizbonski in göteborški strategiji EIB sodeluje na petih področjih: ekonomska in socialna kohezija, i2i („pobuda za inovacije 2010“), vseevropska omrežja, zaščita in izboljšanje stanja okolja ter pomoč MSP. Njena učinkovitost se kaže zlasti pri izredno obsežnih projektih z veliko tveganja (veliki infrastrukturni projekti, raziskave in razvoj itd.). Z metodo financiranja inovativnih programov EIB ustvarja tudi učinek vzvoda v razmerju 1:3 in 1:6.

4.7

Poudariti je treba tudi to, da strukturna politika ni omejena samo na pomoč državam članicam in njihovim regijam, da bi podprli njihove razvojne možnosti z naložbami v fizični kapital, človeške vire in tehnologijo, in s tem preprečili negativne učinke močne ekonomske in celo finančne integracije (skupne obrestne mere in menjalni tečaji, liberalizacija, večja konkurenca ter s tem povezano prestrukturiranje in višek delovne sile). Poleg tega namreč krepi notranji trg s trgovino in delovnimi mesti, ki so nastali z zasnovo in izvajanjem projektov, ki so upravičeni do sredstev strukturnih skladov in poleg tega nikoli ne bi niti nastali brez vloge katalizatorja, ki jo ima evropska intervencija.

4.8

Poleg finančnih vidikov strukturne politike je treba preučiti tudi druge učinke kohezijske politike:

oblikovano je sedemletno obdobje, ki zagotavlja določeno stabilnost in omogoča načrtovanje;

partnerstvo na lokalni ravni spremlja projekte, ki so upravičeni do strukturnih skladov, čeprav to partnerstvo še ni dokončno izoblikovano; (10)

disciplina lokalnih uprav pri vodenju projektov, ki so delno sofinancirani s strani Unije;

izvedeni projekti prispevajo k večji prepoznavnosti Unije v očeh njenih državljanov (čeprav vlade včasih pri tem ne sodelujejo in „pozabijo “omeniti, da so sredstva (vsaj delno) evropska).

5.   Neprilagojen model v Evropi, ki se širi?

5.1

Četudi se je v zadnji polovici stoletja evropski projekt razvijal tako, da se je spreminjal le po malem, pa današnja Evropa nima več nič skupnega z Evropo iz leta 1957.

5.2

V obdobju petdesetih let se je več kot dvajset držav zanimalo za ta projekt – ki so ga tisti, ki so bili del njega, pogosto slabo poznali ali pa ga niso dovolj cenili – in to do te mere, da so prosili, če se mu lahko pridružijo. Tako se je s širitvami geografska površina EU več kot potrojila, število njenih prebivalcev pa se je podvojilo. Njena začetna homogenost (glede ravni in ozemeljske pokritosti družbeno-gospodarskega razvoja) se je razblinila, njena socialna, ekonomska in ozemeljska kohezija pa se je oslabila po širitvi na države, ki so na splošno manj bogate.

 

leto širitve

površina EU

povprečna gostota prebivalstva novih članic

razlika v BDP na prebivalca v SKM med skupino starih in novih držav članic (v %)

če je BDP na prebivalce v SKM = 100 pred širitvijo, novi pristopi prinesejo spremembo, ki znaša … (v %)

na 1000 km2

sprememba glede na prejšnjo širitev (%)

EU-6

1957

1 284

241,3

EU-9

1973

1 641

+ 27,7

143,7

17,2

5,72

EU-10

1980

1 773

+ 8,0

84,0

25,0

2,50

EU-12

1986

2 371

+33,7

99,5

37,4

6,23

EU-15

1995

3 243

+36,8

53,8

2,5

0,50

EU-25

2004

4 297

+ 32,5

204,8

49,2

19,68

EU-27

2007

4 646

+ 8,1

80,5

65,5

4,85

EU-29

???

5 486

+ 18,1

87,0

??? (odvisno od datuma širitve)

Opomba: EU-29 = EU-27 + Turčija + Hrvaška

Viri:

Ekonomski podatki: Ameco (za BDP na prebivalca v SKM)

Geografski in demografski podatki: United Nations World Population Prospects, 2004

Lastni izračuni

5.3

Zaradi določene dinamike in po zaslugi ''zgodovinske dediščine'' se je vzpostavil peterokotnik rasti, ki ga zamejujejo London, Hamburg, München, Milano in Pariz in ki združuje 20 % površine petnajsterice ter 40 % vsega njenega prebivalstva in ustvarja 50 % bogastva. Ta hrbtenica združuje 7/10 evropskih sil, ki odločajo, in mesta, ki imajo več kot 85 % uspešnih medsebojnih povezav. (11) Označujemo jo z izrazom ''poligon''.

Image

Image

5.4

Ekonomska teža držav, ki so vstopile v EU leta 2004, ne presega 5 % celotne EU, vendar pa se je evropsko ozemlje povečalo za 33 %. V novonastalih okoliščinah poligon sam ne bo mogel „za seboj potegniti “oddaljenih regij. „Koncentracija gospodarskih dejavnosti v relativno močnih regijah lahko, kratkoročno, spodbudi gospodarsko proizvodnjo v EU. Dolgoročno pa takšen pojav lahko škoduje proizvodnemu potencialu najšibkejših regij in zmanjša njihovo sposobnost, da bi izrabile svoje primerjalne prednosti. Prevelika koncentracija podjetij in prebivalstva v nekaterih regijah je tudi v nasprotju s ciljem trajnostnega razvoja. V teh regijah je lahko pravzaprav vir potencialnih ovir in zasičenosti, močnega pritiska na okolje, iz drugih razlogov pa tudi vir nazadovanja in upadanja števila prebivalcev  (12) .“ (Glej tudi točko 4.5). Po vzoru ZDA, kjer se je razvilo več gonilnih območij, bi bilo danes treba spodbujati nastanek podobnih območij, ki bi bila bolje porazdeljena po celotnem evropskem prostoru, čemur strokovnjaki rečejo „policentrizem“.

5.5

Tehnološki napredek, globalizacija in mobilnost poleg tega povzročajo rast velikega števila mestnih regij in metropolitanskih območij po Evropi zunaj tradicionalnega peterokotnika, vendar v primerljivi obliki, na primer Kopenhagen-Malmö, Dublin, Madrid, Dunaj-Bratislava, Katowice in druga. To preoblikovanje evropskega prostora spodbuja tudi nove ambicije in nove izzive med regijami, ki bodo (upajmo) postopoma vplivali tudi na poglede in politike EU (13).

5.6

Čeprav urejanje prostora ni v pristojnosti EU in prevlada načelo subsidiarnosti, pa ne moremo zanikati, da je upravljanje evropskega prostora skupna odgovornost. Na podlagi tega načela sta petnajsterica in Komisija izdelali Evropsko perspektivo prostorskega razvoja (EPPR), ki jo je Svet ministrov sprejel 11. maja 1999 v Potsdamu, v Tampereju pa so ji isto leto dodali program dvanajstih ukrepov (14).

5.7

Namen EPPR je v duhu člena 159 izboljšati usklajenost politik EU, ki imajo znaten vpliv na prostor, kot so regionalna politika ter nekatere sektorske politike (kmetijstvo, promet …).

5.8

Prepoznavanje območij, na katerih bi bilo treba okrepiti povezave med mesti ter med centri in obrobjem itd., sicer ne sodi v okvir tega mnenja, kljub temu pa Odbor vztraja pri tem, da se je te problematike treba lotiti resno, sicer bo Evropa obsojena na šibkost in razcepljenost prostora.

6.   Ključ uspeha: sodobna infrastruktura v celotnem evropskem prostoru (15)

6.1

Seveda pa bo takšna policentrična organiziranost evropskega prostora (nastanek velikih regionalnih centrov, ki bodo spodbujali obrobna območja, okrepitev povezav med podeželskimi in mestnimi območji), ki je jamstvo za ponovno in še močnejšo kohezijo, mogoča le z izboljšavo infrastrukture na področju prometa, energije in telekomunikacij.

6.2

Zamude pri uresničevanju 14 projektov, ki so bili v Essnu leta 1994 prepoznani kot prednostni, zlasti čezmejni odseki ter drastična zmanjšanja sredstev za prometna in energetska omrežja (PEO) v finančni perspektivi 2007-2013 (16), kažejo na težave pri zagotavljanju trajnostnega razvoja Unije, vključno pri njeni ozemeljski koheziji.

6.3

Kljub temu pa ne moremo zanikati učinkovitosti strukturnih skladov pri dopolnjevanju infrastrukture v državah kohezije in v najmanj razvitih regijah, kakor tudi pri povezovanju teh držav in regij z ostalimi, da bi lahko v celoti izkoristile možnosti, ki jih nudi notranji trg.

6.3.1

V štirih državah kohezije je gostota avtocestnega omrežja prešla z manj kot 20 % na raven povprečja EU-15 v letu 1991 na raven, ki je za 10 % višja od tega v letu 2001. Napredek (vendar manjši) je bil opazen tudi v drugih regijah Cilja 1.

6.3.2

V zadnjem desetletju je EU v določeni meri posodobila železniško omrežje, toda stopnja elektrifikacije linij ter pretvorbe v dvotirne železnice ostaja skoraj enaka v zaostalih območjih EU kot v ostalih, tako da je razkorak med njimi še vedno velik.

6.4

Po drugi stani pa bo, da bi utrdili širitvi iz let 2004 in 2007, nujno potrebno poskrbeti za to, da bo namenjenih dovolj sredstev za infrastrukturo, ki povezuje stare in nove članice, in to iz štirih razlogov:

čeprav so EIB, Svetovna banka in EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) v obdobju med 1990 in 2001 namenile 21 milijard EUR posojil za prilagoditev infrastrukture standardom petnajsterice, so potrebe po naložbah v komunikacijsko infrastrukturo (ceste in železnice) še vedno velike. Ocenjene so bile na nič manj kot 90 milijard EUR (po cenah iz leta 1999); (17)

rast v novih državah članicah je večja kot v večini starih držav članic in zaradi vse večjega števila poslovnih izmenjav njihova rast krepi tudi šibkejšo rast starih držav;

po drugi strani pa novim državam članicam koristi boljši dostop do notranjega trga;

„V najmanj razvitih regijah in državah [posebej v novih državah članicah] lahko mednarodne in medregionalne povezave dolgoročneje ponudijo višji donos v obliki povečane konkurenčnosti poslovanja in omogočijo tudi pretok delovne sile“ (18).

6.5

Prestrukturiranje in posodobitev te infrastrukture sta posebej pomembna za nove države članice, saj se je v času Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč (COMECON) večina njihove infrastrukture stekala v Moskvo, medtem ko se je v obdobju med 1993 in 2003 izmenjava s petnajsterico potrojila, pa tudi raven njihove infrastrukture je nižja od infrastrukture EU-15.

6.6

Nedvomno je treba tudi na področju energije (19) odpraviti „nezadostnost naložb v primerjavi z rastjo povpraševanja in prenosnih razdalj. Medsebojna povezanost električnega in plinovodnega omrežja v Evropi je napredovala, vendar pa obstajajo pomembne strukturne pomanjkljivosti med državami članicami.“ Evropski observatorij za energetske trge, ki bo ustanovljen leta 2007, bo lahko nudil dragocena navodila in usmeritve za prihodnost.

6.6.1

Če omenimo zgolj sektor elektrike: „Na področju električne energije se končuje obdobje presežkov zmogljivosti in do leta 2030 bodo potrebne naložbe v proizvodno zmogljivost električne energije z močjo 600-750 GW, da bi zadovoljili naraščajočo potrebo po električni energiji in nadomestili zastarele elektrarne. Potrebo po naložbah v dodatno proizvodno zmogljivost, zlasti da bi zadovoljili povpraševanje ob konicah, bi bilo mogoče deloma zapolniti s popolno povezanostjo omrežij.“

6.7

Na splošno pomeni posodobitev infrastrukture izziv na področju trajnosti okolja. EESO zato poudarja, da bi po njegovem mnenju pri izbiri projektov za strukturne sklade ter njihovi naknadni oceni morali upoštevati tudi vse vidike meril trajnostnega razvoja. Poudarja (20) tudi svojo podporo cilju, da bi oblikovali skupnosti, ki bi temeljile na načelu trajnosti (Bristolski sporazum) (21).

6.8

Proračunske omejitve, ki jih je treba izpolnjevati na podlagi pakta stabilnosti in rasti, ter stalni napori, potrebni za sodelovanje v EMU, otežujejo izvedbo naložb, katerih večji del izhaja iz nacionalnih vlad, manjši pa iz strukturnih skladov ali EIB.

6.9

Čeprav 78 % evropskega prebivalstva danes živi v mestih ali urbanih naseljih, ne smemo pozabiti na posebne potrebe podeželskih območij in poskrbeti, da ne bodo zaostajala.

6.10

EU se trudi podpirati ta področja s pomočjo ad hoc programov. V obdobju med leti 2000 in 2006 je razvoju podeželja namenila več kot 60 milijard EUR. Kljub temu pa Računsko sodišče (22) ugotavlja, da je raba teh sredstev daleč od optimalne. Opozarja, da programi ne upoštevajo v zadostni meri značilnosti geografskega območja, ki prejema pomoč. Sodišče opozarja tudi na vrzeli pri izboru in namembnosti projektov ter na pomanjkljivo ocenjevanje njihovih rezultatov.

7.   Krepitev povezav med mestnimi središči in podeželskimi območji

7.1

Za odročna območja je značilno predvsem staranje prebivalstva, saj ravno oddaljenost od središč sili mlade in kvalificirane delavce v mesta. Množično zapuščanje podeželja lahko pospeši propad teh območij. Poleg tega se velika mesta, ki privlačijo veliko število ljudi, soočajo s posebnimi težavami; tudi v njih prihaja do neenakosti med četrtmi in/ali socialnimi kategorijami. „V skoraj vseh mestih s stopnjo brezposelnosti 10 % ali več obstajajo določena območja, kjer je ta odstotek vsaj dvakrat večji od mestnega povprečja.“  (23) Komisija upravičeno prepoznava štiri razsežnosti, katerim je treba nameniti veliko pozornosti: promet, dostopnost in mobilnost; dostop do storitev in infrastrukture; naravno in fizično okolje; kulturni sektor (24).

7.2

Odbor želi izkoristiti to priložnost, da bi poudaril ključno vlogo storitev splošnega pomena in zlasti socialnih storitev splošnega pomena pri zagotavljanju ekonomske, socialne, teritorialne in medgeneracijske kohezije. Ponovno zahteva pripravo okvirne direktive o organizaciji tovrstnih storitev, ki bi dopolnila sektorske direktive (25).

8.   Nujna udeležba civilne družbe pri projektih

8.1

Komisija sicer priznava potrebo po vključevanju socialno-poklicnih akterjev v strukturno politiko, ker poudarja, da odločilno sodeluje pri boljšem izvajanju te politike na lokalni ravni, vendar pa EESO obžaluje, da ni predstavila predlogov načinov vključevanja, ki bi bili za države članice obvezni.

8.2

Odbor želi, da se v prihodnosti pripravijo kazalniki za proces posvetovanja o strateških in programskih dokumentih držav članic.

8.3

Odbor ocenjuje, da bi morale države članice pojasniti, na kakšen način pridobivajo povratne informacije o tem, kako odbori za spremljanje izvajajo načelo partnerstva.

8.4

Odbor je prepričan, da bi države članice ter regionalne oblasti morale v večji meri izkoristiti potencial akterjev civilne družbe in jih vključiti v pripravo načrtov za promocijo, ter podpreti lokalne pobude, in sicer tako, da bi jim namenile ustrezna finančna sredstva za promocijske dejavnosti in obveščanje o strukturnih skladih.

8.5

V primeru čezmejnih ali medregionalnih programov bi bilo dobro tudi spodbujati skupna posvetovanja in socialno-poklicna partnerstva, ki so tudi čezmejna ali medregionalna.

9.   Inovativno financiranje v prihodnosti

9.1

Glede na izzive v Evropi z večjim številom članic, razširjenimi zunanjimi mejami, ki je vedno bolj heterogena, ker so razlike v značilnostih in ekonomski učinkovitosti njenih regij vse večje, pa tudi zaradi neupravičeno očitno nezadostnih proračunskih sredstev in vedno večjega vpliva globalizacije bo treba ustvariti učinkovitejše in sodobnejše mehanizme za financiranje našega ekonomskega in socialnega modela ter evropskim državljanom (podjetnikom, delavcem, iskalcem zaposlitve …) ponovno vliti zaupanje v sposobnost Unije, da prevzame usodo v svoje roke. Nedavne pobude JASPRES, JESSICA in JEREMIE so v tem pogledu korak naprej v pravo smer.

9.2

Strukturni skladi so trenutno omejeni izključno na dodeljevanje subvencij. Odbor je v enem svojih prejšnjih mnenj (26) predlagal ponovni razmislek o načinu njihovega finančnega inženiringa, da bi s pomočjo Evropskega investicijskega sklada in EIB povečali njihove učinke. Predlagal je, da se te subvencije pretvorijo v finančne produkte, kar bi imelo učinek vzvoda: en euro za jamstvo posojila tveganega kapitala bi na primer omogočil pridobiti pet do deset eurov za naložbe MSP. Prednosti tega sistema so tri:

spodbudili bi javno/zasebno delitev sredstev za naložbe, zlasti v MSP, ki pri tradicionalnih finančnih partnerjih veljajo za tvegane;

odgovornost upravičencev bi bila večja kot pri nepovratnih subvencijah;

Število upravičencev bi se povečalo, čeprav bi sredstva ostala omejena.

9.3

Vredno bi bilo razmisliti tudi o možnosti, da se neporabljena proračunska sredstva že tako skromnega evropskega proračuna uporabijo v ta namen, namesto da se vračajo državam članicam. Ta sredstva sicer predstavljajo zelo majhen odstotek letnega proračuna, vendar pa bi ob koncu prvega obdobja lizbonske strategije z njimi lahko pridobili skoraj 45 milijard dodatnih sredstev za projekte skupnega interesa.

Presežki proračuna EU (v milijonih eurov)

2000

11 613

2001

15 003

2002

7 413

2003

5 470

2004

2 737

2005

2 410

Skupaj 2000-2005

44 646

Opomba: presežki vključujejo neporabljena sredstva proračuna (vključno s posebnimi rezervami) in dodatne prihodke.

Vir: Evropska komisija, IP/06/494

9.3.1

Iz prejšnjih točk bi moralo biti jasno, da bi že samo del teh sredstev lahko pospešil pridobitev manjkajočih členov v verigi – kar je prava Ahilova peta transevropskih omrežij – in s tem omogočil medsebojno povezavo držav, odstranil ovire, pospešil evropsko povezovanje in spodbudil večjo intermodalnost.

9.3.2

Določen delež bi lahko uporabili za povečanje sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Ta instrument, ki nima lastnih proračunskih sredstev, naj bi nudil pomoč delavcem, ki so izgubili delo „zaradi globalizacije“, in dopolnjeval strukturne sklade. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji je kratkoročni instrument, v nasprotju s strukturnimi skladi, ki zahtevajo dolgo programsko obdobje za večinoma dolgoročne projekte. Svet je sklad sicer potrdil, a je sredstva zanj znižal za polovico glede na sredstva, ki jih je na začetku predlagala Komisija (zdaj bo zanj namenjenih 500 milijonov eurov). V teh okoliščinah je težko verjeti v učinkovitost tega instrumenta, ki ga mnogi označujejo kot „marketinškega“. Poleg tega bi bilo treba znižati merila za upravičenost do sredstev, in sicer z zmanjšanjem potrebnega števila odpuščenih delavcev za sprostitev sredstev iz sklada (avtorji so sklad namreč zasnovali po ameriškem Trade Adjustment Assistance Program iz leta 1962 in pozabili, da so, za razliko od ZDA, kjer gospodarstvo temelji na velikih podjetjih, osnova gospodarstva EU MSP) (27).

9.3.3

Te spremembe so še toliko pomembnejše zaradi dejstva, da večja integracija evropskega ozemlja povzroča tveganje za povečanje konkurence med temi ozemlji, kar vodi v prestrukturiranja in s tem izgubo delovnih mest. To pa bi za običajnega evropskega državljana lahko pomenilo, da Evropa zanemarja področje zaposlovanja.

V Bruslju, 18. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Točka 70.

(2)  UL C 10, 14. 1. 2004, str. 92.

(3)  Sklepi predsedstva, neformalno srečanje evropskih ministrov na temo ozemeljske kohezije, 20. in 21.5.2005 (točka 2.3 in nasl.).

(4)  Četrto vmesno poročilo o koheziji, COM(2006) 281, str. 10.

(5)  Tretje poročilo o ekonomski in socialni koheziji: Novo partnerstvo za kohezijo: konvergenca, konkurenčnost in sodelovanje (februar 2004), str. VIII.

(6)  Ibid., str. XIX.

(7)  Strateške smernice Skupnosti 2007-2013, COM(2005) 299 konč., str. 8.

(8)  Tretje poročilo o ekonomski in socialni koheziji: Novo partnerstvo za kohezijo: konvergenca, konkurenčnost in sodelovanje (februar 2004), str. XIX.

(9)  Ibidem, str. XIV.

(10)  Mnenje EESO o vlogi organizacij civilne družbe v procesu izvajanja kohezijske politike, UL C 309 z dne 16. 12. 2006, str. 126, in mnenje EESO o strateških smernicah za kohezijsko politiko (2007-2013), UL C 185 z dne 8. 8. 2006, str. 52.

(11)  G. Baudelle, B. Castagnède, „Policentrizem v Evropi“, 2002, str. 160-161.

(12)  DATAR, „Evropska perspektiva prostorskega razvoja“, 2002.

(13)  Glej tudi mnenje EESO o Evropskih metropolitanskih območjih: socialno-ekonomske posledice za prihodnost Evrope, julij 2004, UL C 302 z dne 7. 12. 2004, str. 101

(14)  Poudariti je treba, da nekateri od njih – in ne najmanj pomembni – niso bili nikoli izvedeni, na primer: ozemeljske in ostale študije vplivov niso dobile ustrezne podpore, kot jo je bilo deležno čezmejno, čeznacionalno in medregijsko sodelovanje (proračunska sredstva, namenjena Interregu, so bila zmanjšana ob podpisu sporazuma o finančnih perspektivah) K sreči pa so bili nekateri ukrepi, na primer ustanovitev Mreže za spremljanje evropskega prostorskega načrtovanja, uresničeni, čeprav je to delo še vedno podcenjeno.

(15)  Da bi stvar poenostavili, bomo po potrebi med strukturne sklade šteli tudi Kohezijski sklad, čeprav v resnici ne sodi mednje.

(16)  20 milijard EUR, ki jih je predlagala Komisija, je bilo zmanjšanih na nekaj več kot 8 milijard, medtem ko je bil skupni strošek uresničitve 30 prednostnih ciljev do leta 2020 v letu 2004 ocenjen na 225 milijard EUR.

(17)  Naložbe, potrebne za uresničitev PEO-P, bodo v prihodnjih letih znašala približno 1,5 % predvidenega BDP regije. Zdajšnjo raven naložb, ki znaša 2 do 3 milijarde EUR letno, bo treba v obdobju 2005-2010 povečati na 10 milijard EUR, da bi se odzvali na pritisk povpraševanja in Skupnosti omogočili storitve v skladu z gospodarsko rastjo. Bolj dolgoročno gledano pa je Komisija ocenila, da bo za to, da bodo prometna omrežja dosegla sprejemljivo raven kakovosti, potrebnih 258 milijard EUR. (EIB, Razvoj perspektiv PEO, 2001).

(18)  Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: Strateške smernice Skupnosti, 2007-2013, COM(2005) 299, str. 15.

(19)  Mnenje EESO o Oskrbi z energijo v EU: strategija za optimalno kombinacijo energetskih virov (raziskovalno mnenje) UL C 318 z dne 23.12.2006, str. 185

(20)  Mnenje EESO o tematski strategiji za urbano okolje, UL C 318 z dne 23.12.2006, str. 86

(21)  Bristolski sporazum, december 2005 (www.odpm.gov.uk cod prod. 05 EUPMI 03584). Bristolski sporazum opredeljuje 8 glavnih značilnosti trajnostne skupnosti: 1) aktivnost, vključevanje, varnost; 2) dobra uprava; 3) dobre zveze; 4) dobra storitvena infrastruktura; 5) občutljivost za okolje; 6) privlačnost; 7) dobra zgradba; 8) gostoljubnost do vsakogar.

(22)  Glej sporočilo za javnost ECA/06/20.

(23)  COM(2006) 385 konč. str. 10.

(24)  Evropska komisija: Kohezijska politika in mesta: prispevek urbanih območij k rasti in delovnim mestom v regijah COM(2006) 385 konč.

(25)  Glej mnenje EESO o storitvah na notranjem trgu, UL C 221 z dne 8. 9. 2005 str. 113, mnenje o prihodnosti storitev splošnega pomena, UL C 309 z dne 16. 12. 2006 str. 135, za več pojasnil pa mnenje v pripravi o socialnih storitvah splošnega pomena v Evropski uniji.

(26)  Mnenje EESO o strateških smernicah za kohezijsko politiko 2007-2013), UL C 185 z dne 8. 8. 2006.

(27)  100 največjih podjetij v ZDA na primer ustvari 74 % BDP, v Evropi pa samo 34 %. V nefinančnem tržnem gospodarstvu predstavljajo MSP (z manj kot 250 zaposlenimi) 99,8 % vseh podjetij (od tega je 91,5 % mikropodjetij z manj kot 9 zaposlenimi!) in 67,1 % celotne zaposlenosti.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/15


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe

COM(2006) 605 konč. – 2006/0192 (CNS)

(2007/C 93/03)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. novembra 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. decembra 2006. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja 2007) s 156 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1.

V skladu s sklepom Sveta z dne 1. aprila 1987 o jasnosti zakonodaje Skupnosti (1) je Komisija predstavila predlog kodifikacije te direktive.

2.

Večina 26 členov predloga je rezultat prilagoditve izvirnega besedila iz leta 1976 številnim spremembam, ki so jih prinesli poznejši predpisi; gre za dolgotrajno in težko delo, ki ga je treba opravljati z uporabo primernih virov.

3.

Preverjati primernost in natančno skladnost s predpisi, ki urejajo delo Komisije, bi za EESO pomenilo, da bi moral – v omejenem času in brez potrebnih virov – znova opraviti že opravljeno kompleksno delo: jasno je, da je to nemogoče. Po drugi strani pa dobro znana profesionalnost Komisije pomeni jamstvo, da je – tako kot v preteklih primerih kodifikacije – rezultat brezhiben.

4.

Upoštevajoč te premisleke se EESO strinja z besedilom predloga.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  COM(87) 868 PV:


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/16


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS o izboljšanju učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil

COM(2006) 195 konč./2 – 2006/0066 (COD)

(2007/C 93/04)

Evropski svet je 29. junija 2006 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 14. novembra 2006. Poročevalec je bil g.van IERSEL.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 18. januarja) s 140 glasovi za, 14 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

Vsebina

1.

Uvod

2.

Posvetovanja in vsebina

3.

Splošne ugotovitve

4.

Posebne težave

4.1

Osnutek

4.2

Suspenzivni roki

4.3

Razveljavitev pogodb

4.4

Postopek izdajanja potrdil

4.5

Mehanizem pomirjevalnega postopka in reševanje sporov

4.6

Suspenzivni roki

5.

Pristojbine

6.

Glosar

1.   Uvod

1.1

Leta 1991 in 1993 sta stopili v veljavo direktivi o uporabi revizijskih postopkov za klasično direktivo in direktivo za posebne sektorje. Direktivi naj bi zagotovili instrument izvajanja in pravno sredstvo, kar je v prejšnjih klasičnih direktivah (1) manjkalo.

1.2

Direktive o oddaji javnih naročil (direktive o javnih naročilih) naj bi na tem področju ustvarile odprto, pošteno in pregledno konkurenčno ozračje, v katerem bodo podjetja v celotni EU delovala na enakopravni osnovi. Navedeni direktivi o revizijah pa naj bi določali postopke za podjetja, ki se želijo pritožiti zoper razpisni postopek in oddajo javnih naročil, ki so v interesu podjetij.

1.3

Direktivi o revizijah imata dva povezana cilja:

zagotovitev sredstva, ki naročnike prisili k upoštevanju direktiv, in

zagotovitev sredstva, ki ponudniku omogoči, da uvede ukrepe za zaščito svojih interesov, če meni, da naročnik ni ravnal v skladu z direktivami.

1.4

Ponudnik, ki se želi pritožiti zaradi ravnanja naročnika, mora vsa pravna sredstva vložiti preko državnih sodišč, razsodišč ali podobnih organov v ustrezni državi članici. Komisija ukrepa proti državi članici, vendar ne proti naročniku, in še to le takrat, ko je dokazano, da država članica ne ureja postopkov in ravnanja naročnikov v skladu s predpisi.

1.5

Treba je pripomniti, da je Sodišče Evropskih skupnosti že leta 1999 zahtevalo, da morajo biti določbe obeh direktiv o revizijah usmerjene v krepitev obstoječih dogovorov za zagotovitev učinkovite uporabe direktiv o javnih naročilih, „zlasti na stopnji, ko se kršitve še lahko odpravijo“ (2).

1.6

Učinkovite direktive o revizijah so sestavni del zakonov o javnem naročanju. Spremembe, ki jih prinaša nova direktiva, pa bi lahko zagotovile učinkovitejšo uporabo direktiv o javnih naročilih.

1.7

Junija 2006 je Komisija predstavila predlog nove direktive, ki spreminja obe navedeni direktivi o revizijah, in ki bo – upajmo – ti direktivi izboljšala in povečala njuno učinkovitost.

1.8

Glavna predloga v novi direktivi sta uvedba desetdnevnega obdobja mirovanja, t. i. suspenzivnega roka („standstill period“), med odločitvijo o oddaji naročila in končnim podpisom pogodbe, tako da se lahko vsak, ki se čuti oškodovanega, nad odločitvijo pritoži, ter razveljavitev izdajanja potrdil in mehanizma pomirjevalnega postopka.

2.   Posvetovanja in vsebina

2.1

Marca 2003 je Komisija pričela s posvetovanji o učinkovitosti direktiv o revizijah. Pripravljena sta bila dva vprašalnika. Posvetovanje z državami članicami je potekalo v okviru Svetovalnega odbora za javna naročila. Poleg tega so potekala posvetovanja v obliki spletnega vprašalnika z naročniki, pravniki, poklicnimi združenji, nevladnimi organizacijami in podjetji (Interactive Policy Making).

2.2

Nova direktiva temelji na skrbni presoji vpliva, v kateri sta navedeni dve osrednji težavi: pomanjkanje učinkovitih pravnih sredstev zoper protipravno oddajanje javnih naročil na podlagi neposrednega dogovora in „prenagljeno sklepanje “pogodb o oddaji javnih naročil, s čimer naročniki gospodarske subjekte prikrajšajo za možnost učinkovite uvedbe pravnih sredstev (3) pred začetkom pogodbe.

2.3

Presoja vpliva vsebuje vrsto odličnih analiz mnenj zainteresiranih strani in je nazoren primer odprte in pregledne komunikacije na zelo zapletenem področju.

2.4

Zanimivi so rezultati presoje, ki kažejo, da: države članice pritožbe obravnavajo zelo različno, kar lahko ponudnikom povzroča nejasnosti;

so naročniki, zlasti lokalne in regionalne oblasti, zelo zadržano odgovarjali na vprašanja;

za posamezne gospodarske subjekte še ni postalo samoumevno, da lahko sodelujejo na tem področju in uvajajo revizijske postopke;

je bil odziv odvetniških pisarn, poklicnih združenj in nevladnih organizacij precejšen.

2.5

Splošen sklep vprašanih je bil, da je treba ukrepati zoper protipravno ravnanje in spodbujati konkurenco, zlasti čezmejno.

2.6

Podjetja so običajno zelo zadržana, ko gre za to, da se zoperstavijo naročnikom, izkušnje pa kažejo, da so nekatere države članice doslej oklevale s sprejemanjem predpisov, ki spodbujajo preglednost in odprtje trgov. To poudarja potrebo po ukrepanju na ravni EU. Druge države članice pa si močno prizadevajo za izvajanje direktiv.

2.7

Predlagane spremembe ponudnikom prinašajo dva nova, pomembna instrumenta zaščite:

odločitev o oddaji naročila mora biti objavljena najmanj 10 dni pred sklenitvijo pogodbe, tj. ob upoštevanju t. i. suspenzivnega roka in

če se ponudnik pritoži, je treba postopek za določen čas, načeloma do razrešitve problema, ustaviti.

2.8

Obstaja pa še določba, v skladu s katero se naročila – recimo v nujnih primerih – lahko oddajo brez običajnega razpisnega postopka. Poleg tega obstaja tudi določba, da suspenzivnega roka v primerih, ko očitno ni pomemben, ni treba upoštevati. Za postopek oddaje naročil pa je v skladu s konkurenčnim dialogom vedno treba predvideti suspenzivni rok zaradi njegovega načina delovanja. Verjetnost, da bo na koncu ostal le en „prednostni ponudnik“, je lahko ena od možnosti za zlorabo, zato je očitno potreben suspenzivni rok, da bi to preprečili.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Presoja vpliva je zelo koristna in ponazarja, da države članice in naročniki v nekaterih primerih pogosto različno ocenjujejo potrebo po odprtju trgov javnih naročil.

3.2

Komisija v predlogu ponuja pet možnih rešitev za težave, povezane z revizijami: ohranitev veljavnih pravil, uvedbo suspenzivnega roka s sporočilom ali direktivo in imenovanje neodvisnega organa (4) s sporočilom ali direktivo.

3.3

Odbor se strinja s Komisijo, da:

ohranitev veljavnih pravil ni sprejemljiva rešitev, saj bi to pomenilo tudi ohranitev pomanjkljivosti in precejšnih razlik med državami članicami;

tudi sporočila niso primerno sredstvo, saj niso dovolj obvezujoča: dolgoletne tradicije, medsebojni odnosi in odvisnosti v državah članicah bi prevladovali še naprej.

3.4

Za pritisk na javni sektor in večjo profesionalnost na obeh straneh ostaja le izbira med ustanovitvijo neodvisnega organa ali suspenzivnim rokom med objavo odločitve o oddaji naročila in dejansko sklenitvijo pogodbe.

3.4.1

V nekaterih državah že obstajajo neodvisni organi (5). Opozoriti je treba, da večina zasebnih akterjev daje prednost temu pristopu, čeprav je povezan z višjimi stroški in večjimi administrativnimi obremenitvami. Nekatere države članice priporočajo imenovanje izvedencev v takšne organe.

3.4.2

V nasprotju s tem večina držav članic daje prednost uvedbi omejenega suspenzivnega roka, ki neposredno vpliva na javne naročnike in podjetja, ki se želijo pritožiti nad odločitvijo, pri čemer se med trajanjem suspenzivnega roka postopek prekine.

3.5

Odbor se strinja s predlogom Komisije za uvedbo suspenzivnega roka. Priznava, da bi takšen dogovor na ravni EU – če bo dobro izvajan – lahko morda spodbujal učinkovitost, jasnost in pravno varnost, pa tudi bolj odprt in pregleden postopek oddaje javnih naročil, ki bo povečal konkurenco. Vendar pa suspenzivni rok ne bi smel biti vedno izključna alternativa za neodvisne organe, ki jih države članice seveda lahko svobodno imenujejo.

4.   Posebne težave

4.1   Osnutek

4.1.1

Oštevilčenje nove direktive povzroča zmedo, saj je poglavje o direktivi za posebne sektorje označeno kot člen 2, čeprav je velik del poglavja o klasični direktivi na prejšnjih straneh in o sektorski direktivi na naslednjih straneh oštevilčen kot člen 2a do 2f. Enostavneje bi bilo, če bi bili poglavji o klasični direktivi in direktivi za posebne sektorje samostojni. Ko bodo spremembe, ki jih prinaša nova direktiva, uvedene, to seveda ne bo več pomembno, do takrat pa bi olajšalo razumevanje besedila.

4.1.2

Prav tako bi bilo koristno, če bi bili na razpolago konsolidirani različici obeh direktiv.

4.1.3

V predlogu je tudi nekaj tiskarskih napak, ki bodo v poznejših različicah gotovo odpravljene.

4.2   Suspenzivni roki

4.2.1

Koncept suspenzivnih rokov se na splošno odobrava.

4.2.2

Nekateri sodelujoči v posvetovanju podpirajo možnost imenovanja neodvisnih organov, ki bi imeli vlogo razsodnika. Ta predlog je bil – pretežno zaradi pritiskov držav članic – zavrnjen v korist suspenzivnim rokom. Odkar direktive obstajajo, se o tej zasnovi razpravlja, vendar pa ima enake slabosti in podobno osnovo kot mehanizem pomirjevalnega postopka, čeprav je na prvi pogled obetajoča. Težava, ki je opisana v nadaljevanju pod naslovom „mehanizem pomirjevalnega postopka in reševanje sporov“, bi še naprej obstajala.

4.2.3

Z izjemo petdnevnih rokov (pri tem gre za delovne dni), so vsi ostali roki, tudi tridnevni, opredeljeni kot koledarski dnevi. To očitno povzroča težave. Mnenje obravnava ta vidik v nadaljevanju pod naslovom „suspenzivni roki“.

4.3   Razveljavitev pogodb

4.3.1

Cilj direktive je sicer prepoznati težave še pred sklenitvijo pogodbe, vendar je predvidena tudi razveljavitev pogodb, sklenjenih protipravno med suspenzivnim rokom.

4.3.2

Pri tem sta možni dve situaciji: prvič, obe strani se dogovarjata in se dobro zavedata posledic razveljavitve nezakonite pogodbe. Drugič, gospodarski subjekt je nedolžen in se ne zaveda tveganja razveljavitve pogodbe.

4.3.3

V prvem primeru je malo razlogov za skrb zaradi izgube, ki jo lahko utrpi gospodarski subjekt.

4.3.4

V drugem primeru pa obstaja zaskrbljenost, da bo – glede na to, da se je v nekaterih primerih zoper odločitev o oddaji naročila mogoče pritožiti v roku šestih mesecev po sklenitvi pogodbe – nedolžen gospodarski subjekt utrpel precejšnjo škodo. Ker bo ravnanje naročnika opredeljeno kot prekoračitev pooblastil, gospodarski subjekt nima sredstev, da bi od njega zahteval odškodnino (6). Čeprav je malo verjetno, da se bo to zgodilo, EESO meni, da je treba opozoriti na nevarnost.

4.3.5

Lahko bi navedli argument, da mora ponudnik sam preveriti, ali naročnik upošteva suspenzivni rok in ali je – kot je zahtevano – objavil odločitev o oddaji naročila, ter da poleg tega lahko, če še vedno ni prepričan, od naročnika zahteva formalno potrditev. Kot edini razlog za razveljavitev že sklenjene pogodbe direktiva (člen 2f(2)) predvideva primer, ko naročnik ni pravilno objavil odločitve o oddaji naročila ali ni upošteval suspenzivnega roka. Zdi se, da teh omejenih pogojev, zlasti pri velikih in pomembnih naročilih, ni težko preveriti. Vendar pa pragovi za naročila blaga in storitev ne morejo biti opisani kot „veliki in pomembni“, čeprav je zelo verjetno, da bodo ravno za MSP posledice nepopravljive škode v primeru razveljavitve pogodbe velike in pomembne. EESO meni, da prevalitev tveganja za napake na ponudnika in s tem povezane resne posledice niso v ravnovesju, zato bi bilo treba o tej zadevi ponovno razmisliti. Caveat vendor („svarilo prodajalcu“) z možnimi hudimi posledicami ni primeren mehanizem za preprečevanje protipravnega ravnanja naročnikov. Čeprav posledice kot v primeru Hazell proti okrožnemu svetu Hammersmith in Fulham verjetno ne bi nastopile v drugačnih okoliščinah in v drugih državah, je zakonodaja na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni nujno potrebna, da ponudniki ob razveljavitvi pogodbe ne bi bili izpostavljeni neobvladljivemu tveganju.

4.4   Sistem izdajanja potrdil

4.4.1

Nova direktiva predlaga odpravo sistema izdajanja potrdil, saj se skoraj ne uporablja. Sistem izdajanja potrdil je bil vključen v direktivo o revizijah za posebne sektorje kot oblika presoje, podobno kot pri sistemih zagotavljanja kakovosti ali nekaterih vidikih sodobnega računovodstva. Takrat je bilo predlagano, da bi lahko javno podjetje, ki je dobilo brezhibno potrdilo, odstopalo od nekaterih ali vseh podrobnih določb direktive, dokler upošteva načela, vendar za Komisijo ta predlog ni bil sprejemljiv.

4.4.2

Tako je bilo le malo spodbud za uporabo sistema izdajanja potrdil. Torej ne preseneča dejstvo, da skoraj ni v uporabi. Sistem je bil kritično ocenjen tudi zato, ker potrjuje le, da se določbe upoštevajo ob določenem času, pri tem pa ne zagotavlja njihove uporabe tudi v prihodnje. To lahko povzroči napačno razumevanje sistema izdajanja potrdil, medtem ko so enakovredni postopki z vidika kakovosti in sodobne finančne revizije učinkoviti. Odločilnega pomena je vzpostaviti sistem, ki bo – če bo upoštevan – zagotavljal, da bodo postopki zadovoljivo usklajeni z direktivo in da bo naročnik dejansko upošteval lastne postopke. Večina pomembnih organizacij deluje na osnovi notranjih postopkov in te zanesljivo upošteva, če seveda ne gre za prevare ali hude kršitve. Izdajanje potrdil v okviru ustreznega sistema o načeloma zadovoljivih razpisnih postopkih, ki se v praksi upoštevajo, daje primerno zagotovitev, da organizacija ravna v skladu z določbami. Seveda bi bilo treba veljavnost potrdil redno preverjati.

4.4.3

Učinkovit sistem izdajanja potrdil bi lahko zagotovil mehanizem, v okviru katerega bi posamezna javna podjetja lahko izkoristila vse ali večino ugodnosti (7), ki jih ureja člen 30 direktive za posebne sektorje, če splošna merila tega člena niso izpolnjena.

4.4.4

Če za uporabo določenega sistema ni dovolj spodbud, ta očitno ne prinaša posebnih koristi. EESO se strinja s stališčem, da bi ga bilo treba odpraviti. Če pa bi ga spremenili, da bi vseboval oprijemljive spodbude, bi bilo treba predvideti ohranitev sistema v takšni obliki.

4.5   Mehanizem pomirjevalnega postopka in reševanje sporov

4.5.1

Odbor opozarja na splošno sprejeto mnenje, da je treba odpraviti postopke, ki se malo uporabljajo.

4.5.2

Obstaja pa zelo razširjeno mnenje – ki ga EESO podpira in za katerega se je v številnih mnenjih zelo zavzemal –, da bi bilo zaželeno predvideti nekaj alternativnih možnosti za reševanje sporov. Sedanji postopki se v različnih državah članicah precej razlikujejo in segajo od relativno neuradnih, lahko dostopnih organov, ki ne povzročajo velikih stroškov, do pravnih poti z vsemi stroški in viri, s katerimi so povezani. Neodvisni organi so v državah članicah, ki so jih ustanovile, očitno učinkoviti, vendar pa praksa ni povsod enaka (glej tudi točko 3.4.1 in pripadajočo opombo).

4.5.3

Glede na različno kulturno in pravno ozadje v posameznih državah članicah splošna rešitev te težave ni na dlani.

4.5.4

Mehanizem pomirjevalnega postopka ni zelo priljubljen, saj očitno ne more voditi k izvršljivim odločitvam. Poleg tega v primeru neuspeha zapade rok za vlogo uradne pritožbe. Za izvršljive odločitve je nujno potreben sodni postopek, če se stranke pred razsodiščem ne morejo zediniti. To neskladje povzroča težave pri reševanju sporov.

4.5.5

Dodatna proučitev alternativnih mehanizmov reševanja sporov, ki so v uporabi v drugih državah ali v drugih kontekstih, bi lahko zagotovila koristen instrument za premostitev nasprotovanja pomirjevalnemu postopku in ohranitev nizkih stroškov ter s tem pripomogla k izboljšavam v okviru direktiv.

4.6   Suspenzivni roki

4.6.1

Ponovno bi bilo treba preveriti suspenzivne roke, ki jih predlaga osnutek direktive.

4.6.2

Prvič je večina rokov (razen petdnevnih rokov) določenih kot koledarski dnevi in relativno kratkih (tri, sedem ali deset dni). V nekaterih državah članicah in ob določenem času v letu lahko deset koledarskih dni pomeni tri delovne dni, trije koledarski dnevi pa v določenih pogojih ne pomenijo niti enega delovnega dne. To seveda ni zadovoljiva rešitev. V letu 2006 je najmanj 42 delovnih dni (od 260-ih v celem letu), ki so nekje v Evropskem gospodarskem prostoru državni prazniki. Nadalje obstaja eno desetdnevno obdobje, v katerem sta le dva delovna dneva in tri obdobja z le tremi delovnimi dnevi.

4.6.2.1

Pri zagotavljanju primernega roka, ki gospodarskim subjektom omogoča vložitev pritožbe, je treba doseči uravnovešeno razmerje, vendar brez nepotrebnega odlašanja za vse neproblematične pogodbe.

4.6.2.2

V najboljšem primeru bi bilo treba suspenzivne roke opredeliti kot delovne dni, vendar pa to zaradi različnih državnih praznikov v posameznih državah članicah povzroča težave.

4.6.3

Drugič ponudniki v okviru pravilno izvedenih razpisnih postopkov pričakujejo odgovor, ki ga v vsakem primeru prejme vsak ponudnik osebno. Tako zanje ne bi smelo biti težko, da – če je to potrebno – odgovorijo takoj.

4.6.4

Pri oddaji naročil na podlagi neposrednega ali notranjega dogovora je obveščanje ponudnikov, ki ne prihajajo iz notranjih krogov, še resnejša težava.

4.6.5

Možni ponudniki včasih ne vedo, da je pogodba v reviziji in so odvisni od objave odločitve, ki jih opozori na sklenitev pogodbe. Tudi če je v roku, ki znaša deset koledarskih dni, le en konec tedna in rok tako dejansko pomeni osem delovnih dni, ostane le malo časa za ukrepe v „obdobju mirovanja“.

4.6.6

Obstaja splošno soglasje, da je pri naročilih, oddanih na podlagi neposrednega dogovora, največ zlorab, zato je treba več pozornosti posvetiti tako trajanju suspenzivnih rokov kot tudi mehanizmu, ki bi zagotovil, da bi bili potencialno zainteresirani ponudniki čim prej obveščeni o ponujenih pogodbah. Koristno bi bilo primerno podaljšanje suspenzivnih rokov za takšno vrsto pogodb, ki pa ne bi veljalo za pogodbe s pravilnim razpisnim postopkom.

4.6.7

Direktivi o revizijah se seveda uporabljata le za naročila, ki presegajo prag, vendar se naročila, ki so le nekoliko nižja od praga – in zato zunaj področja uporabe direktiv – v nekaterih okoliščinah povečajo čez vrednost praga, včasih celo občutno. To pa prevečkrat predstavlja priložnost za zlorabo.

4.6.8

Zahteva po objavi vseh pogodb, tudi tistih, katerih vrednost je daleč pod pragom, in tistih, ki se sklenejo z notranjimi ponudniki, bi povzročila nesorazmerje. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na to, da direktiva o javnih naročilih ne zajema internih storitev. Ob tem se pojavlja tudi temeljno vprašanje, zakaj bi morali v tem primeru uporabiti suspenzivni rok.

4.6.9

Koristno bi bilo, če bi Komisija oblikovala ali financirala spletno stran, ki bi služila kot enostaven in pravočasen instrument za obveščanje potencialno zainteresiranih gospodarskih subjektov o nameravani oddaji naročila, katerega vrednost je nad pragom (ali po možnosti nad nižjo vrednostjo na primer 80 % praga), in ki bi se uporabljala izključno v ta namen. Če bi oblikovali takšno spletno stran, bi morala biti njena uporaba obvezna.

4.6.10

Poleg tega bi oblikovanje avtomatičnega iskalnega orodja za takšno spletno stran, ki bi ponudnike opozarjalo o objavah, ki jih zanimajo, močno povečalo učinkovitost obvestil. Če bi takšen sistem vsako noč preiskal spletne strani in označil vse, kar bi lahko bilo zanimivo, bi bila verjetnost, da ponudniki pravočasno izvejo za nameravano sklenitev pogodbe, zoper katero se morda želijo pritožiti, večja.

5.   Pristojbine

5.1

Predlagano je bilo, da bi ponudnik, ki se želi pritožiti zoper oddajo naročila, moral plačati določeno pristojbino, da bi s tem preprečili nadležne ali taktične pritožne postopke. EESO se s takšnim ukrepov ne strinja. Prvič so ukrepi, potrebni za pritožbo, že povezani z dovolj visokimi stroški, in drugič lahko revizijski organ (8), ki se mu predloži pritožbo, neresne pritožbe zavrže.

5.2

V državah, kjer revizijski organ nima pooblastil za razpustitev neresnih pritožb, bi bila pristojbina lahko upravičena, vendar bi morala biti primerna, da ne bi odvrnila resnih pritožb in tako delovala kot defenzivni ukrep za naročnike, ki so zlorabili direktivi.

5.3

Čeprav to ne sodi neposredno k razmisleku v zvezi z novo direktivo, je bil EESO obveščen, da so nekateri naročniki prevzeli prakso, da od ponudnikov, ki želijo oddati ponudbo, zahtevajo plačilo pristojbine. Odbor takšno ravnanje strogo odklanja, saj ne škoduje le MSP, temveč je lahko tudi sredstvo prikrite diskriminacije, to pa je v nasprotju z duhom in morda tudi prepisi direktive.

6.   Glosar

Klasična direktiva

Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev. Velja za vse javne naročnike (državne, regionalne, komunalne in druge), razen za tiste, za katere velja direktiva za posebne sektorje (glej spodaj).

Direktiva za posebne sektorje

Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Velja za vse akterje, dejavne v teh sektorjih, ne glede na to, ali so v javni ali zasebni lasti.

Javna naročila

Oddajanje javnih naročil organov (klasična direktiva) in javnih gospodarskih služb (direktiva za posebne sektorje).

Direktivi o revizijah

Leta 1991 in 1993 sta pričeli veljati dve direktivi o uporabi revizijskih postopkov za klasično direktivo (9) in direktivo za posebne sektorje (10), ki se sedaj revidirata. Z uvedbo teh dveh direktiv naj bi zagotovili instrument izvajanja in pravno sredstvo, kar je v prejšnji klasični direktivi (11) manjkalo.

Nova direktiva

Predlog spremembe direktiv o revizijah, ki ga obravnava to mnenje.

Direktiva (direktivi)

Katera koli direktiva ali vse (če je v skladu s sobesedilom) od zgoraj navedenih direktiv.

Naročnik

Naročnik (v klasičnem sektorju) ali naročnik (v sektorju javnih storitev), vključen v postopke, ki jih ureja direktiva.

Neodvisni organ

Neodvisen organ, ki bi sprejemal pritožbe, kot je določeno v odstavku 2(3) v obrazložitvenem memorandumu na strani 5 nove direktive.

Revizijski organ

Sodni ali kvazisodni organ, „neodvisen od naročnika“, ki je imenovan za obravnavo pritožb in ima pooblastila, da o njih razsoja.

V Bruslju, 18. januarja 2006.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Glej opombo 9 glosarja.

(2)  Poročilo o presoji vpliva – revizijski postopki na področju javnega naročanja, SEC(2006) 557, z dne 4. maja 2006, stran 5: zadeva Alcatel, C-81/98, točka 33.

(3)  Poročilo o presoji vpliva – revizijski postopki na področju javnega naročanja, SEC(2006) 557, z dne 4. maja 2006.

(4)  Za opredelitev pojma neodvisni organ in razlikovanje med neodvisnim organom in revizijskim organom, kot se uporablja v tem dokumentu, glej glosar.

(5)  Na primer, Urad za konkurenco na Danskem, Osrednja vladna agencija za javna naročila na Švedskem.

(6)  Glej primer Hazell proti okrožnemu svetu Hammersmith in Fulham pred Zgornjim domom Združenega kraljestva 1992, pri katerem so lokalne oblasti podpisale pogodbo o obrestnih zamenjavah, da bi tako zmanjšale stroške ali dosegle dobiček. Vendar so se obrestne mere spremenile tako, da so bile za oblasti neugodne, in banke so zahtevale plačilo razlike. Lokalne oblasti, ki razlike niso mogle plačati, so izjavile, da je ybila sklenitev takšnih pogodb zunaj njihove pristojnosti, zato so pogodbe neveljavne. Sodišče je razsodilo v korist lokalnih oblasti in sodelujoče banke, ki so pogodbe sklenile v dobri veri, so imele precejšnjo izgubo.

(7)  Člen 30(1) navaja: „Ta direktiva se ne uporablja za naročila, katerih namen je omogočiti opravljanje dejavnosti iz členov 3 do 7 [opredelitev javnega podjetja], če je v državi članici, v kateri se dejavnost opravlja, dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen“. V preostalem besedilu člen 30 obsežno ureja merila in postopke, ki jih je treba upoštevati za oprostitve uporabe določb direktive.

(8)  Za opredelitev pojma ravizijski organ in razlikovanje revizijskega organa od neodvisnega organa, kot se uporablja v tem dokumentu, glej glosar.

(9)  92/50/EGS z dne 18. junija 1992 (javna naročila storitev), 93/36/EGS (javna naročila blaga) in 93/37/EGS (javna naročila gradenj), obe z dne 14. junija 1993.

(10)  39/38/EGS z dne 14. junija 1993.

(11)  71/305/EGS z dne 16. julija 1971 (javna naročila gradenj) in 77/62/EGS z dne 21. decembra 1976 (javna naročila blaga).


PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednje besedilo iz mnenja strokovne skupine je bilo zavrnjeno v korist amandmaja, ki ga je sprejela skupščina, vendar je prejelo najmanj četrtino glasov:

1.2.1

V takšnem preglednem konkurenčnem ozračju sta v okviru postopkov nabave varčnost in učinkovitost nedvomno pomembni merili. Vendar pa ne smemo zanemariti dejstva, da so javne naložbe hkrati tudi instrument gospodarske politike in da je treba glede na lizbonske cilje pri sprejemanju odločitev upoštevati tudi vidike politike zaposlovanja ter socialne in okoljske vidike. To načelo bi zato moralo biti pomembno tudi pri revizijskih postopkih.

Izid glasovanja:

78 glasov za črtanje odstavka, 67 glasov proti in 10 vzdržanih glasov.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/22


Mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/49/ES in direktiv 2002/83/ES, 2004/39/ES, 2005/68/ES in 2006/48/ES glede postopkovnih pravil in ocenjevalnih meril za oceno varnega in skrbnega poslovanja pri pridobitvah in zvišanju imetništva delnic v finančnem sektorju

COM(2006) 507 konč. – 2006/0166 (COD)

(2007/C 93/05)

Svet je 19. oktobra 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. januarja 2007. Poročevalec je bil g. RETUREAU.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja dne 18. januarja) s 124 glasovi za, nobenim proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek sklepov Odbora

1.1

Načelo omejenega seznama meril in preglednosti informacij je treba podpreti. Ustvariti je treba usklajeno ali celo enotno ureditev v vseh državah članicah, vendar le za čezmejne pridobitve ali zvišanja imetništva v finančnem sektorju (bančništvo, zavarovalništvo in vrednostni papirji).

1.2

Predlagana ureditev zagotavlja podjetjem in investitorjem hitrost, preglednost, enako obravnavo in pravno varnost; zato bi morale države članice poenotiti notranje določbe o čezmejnih dejavnostih, da bi za vse enake dejavnosti imele enotno ureditev.

1.3

Nepopolne informacije so lahko razlog za zavrnitev zahtevka; zahteva po dodatnih informacijah se ne bi smela nanašati na elemente, ki jih ni na vnaprej pripravljenem seznamu, in ne postavljati dodatnih pogojev; poleg tega pa ne bi smela biti podlaga za neupravičeno zavrnitev, če so bili ustrezno zagotovljeni vsi elementi s seznama.

1.4

Zainteresirani investitorji morajo imeti možnost zaprositi za podaljšanje roka za predložitev nekaterih dopolnitev (stvari so lahko zelo zapletene pri družbah, sestavljenih iz več podružnic in holdingov). V skladu s splošnimi načeli nadzora, ki jih predvidevajo direktive, mora načelo nadzora, ki ga izvaja matična država članica, veljati tudi pri ocenjevanju ugleda potencialnega pridobitelja. Zato je treba pridobitelje, ki so že bili ocenjeni v eni državi članici in katerih ugled je že bil potrjen kot neoporečen, kot je v primeru podjetij s sedežem znotraj EU, izvzeti iz ponovnega pregleda, če se niso pojavila nova dejstva.

1.5

Metoda, ki jo je izbrala Komisija, se lahko v praksi izkaže za premalo prilagodljivo, saj so resnične razmere bolj ali manj zapletene, vsak posamezen primer pa ima svoje posebnosti.

1.6

Obstaja tveganje, da se hitra obravnava izkaže kot površna; nadzor Komisije se ne bi smel omejevati na primere zavrnitev, ampak bi se moral izvajati kot občasni pregled, namenjen ugotavljanju, ali se v državah članicah direktiva ustrezno uporablja.

2.   Predlogi Komisije

2.1

Gre za direktivo, ki spreminja direktivo o trgih finančnih instrumentov in več sektorskih direktiv o varnih in skrbnih odobritvah pridobitev in zvišanj imetništva kapitala v finančnem sektorju – zavarovanju in pozavarovanju, upravljavski družbi KNPVP (kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje) ali na drugih urejenih trgih.

2.2

Predlagana sprememba finančnih direktiv (Direktive Sveta št. 92/49/ES in direktiv Evropskega parlamenta in Sveta št. 2002/83/ES, št. 2004/39/ES, št. 2005/68/ES in št. 2006/48/ES) glede postopkovnih pravil in ocenjevalnih meril za oceno varnega in skrbnega poslovanja pri pridobitvah in zvišanju imetništva delnic v finančnem sektorju je nova ureditev z namenom poenostaviti ter pojasniti proces varne in skrbne odobritve združitev in pridobitev v sektorju finančnih storitev. Predlog spodbuja in poenostavlja čezmejno povezovanje in se tako zoperstavlja domnevnemu ravnanju nadzornih organov v nekaterih državah, osumljenih, da v imenu nacionalnega interesa ovirajo čezmejne združitve.

2.3

Cilj novih predpisov je v Evropski uniji določiti usklajen, hiter in pregleden postopek varne in skrbne odobritve združitev in pridobitev reguliranih družb za življenjsko in neživljenjsko zavarovanje ter pozavarovanje. Sedaj veljavno ocenjevalno obdobje za obravnavo se bo skrajšalo na 30 delovnih dni od prejema zahtevka, ta rok pa se bo lahko podaljšal za 10 dni, če bo pristojni organ ugotovil, da je vloga nepopolna. Določba se bo uporabljala tudi za potencialne kupce, za katere velja zakonodaja zunaj EGS, ki želijo pridobiti ali povečati imetništvo delnic znotraj EGS.

2.4

Cilj predloga je preprečiti možnost, da bi skrbne in varne odobritve ovirale čezmejno povezovanje. Sedanja zakonodaja se uporablja za nacionalne ali čezmejne dejavnosti finančnih ustanov ali investicijskih družb. Pristojni organi imajo zdaj na voljo tri mesece za oceno ponudbe za prevzem, ki ga lahko preprečijo, če, upoštevajoč potrebo po zagotovitvi preudarnega in skrbnega upravljanja, niso zadovoljni s kakovostjo [pridobitelja].

2.5

Države članice in njihovi pristojni organi so torej lahko precej široko interpretirali to edino merilo in po lastni presoji sprejemali, odvračali ali zavračali načrtovano pridobitev, ker ni bilo ustrezno opredeljenih meril.

2.6

Seznam meril za oceno je omejen. Glavno pravilo je, da mora vsaka fizična ali pravna oseba, ki nastopa sama ali skupaj z drugimi, obvestiti organe, ki so pristojni za ciljno družbo, če namerava:

pridobiti 10-odstotni ali večji delež kapitala ali glasovalnih pravic zavarovalne družbe (ali manjši odstotek, če ta omogoča pomemben vpliv na upravljanje zavarovalca); ali

ta delež povečati tako, da doseže ali preseže prag 20 %, 30 % (prej 33 %) ali 50 % oziroma več; ali

prevzeti celotno zavarovalniško družbo. Predlog opredeljuje več meril, ki jih bodo morali pristojni organi upoštevati pri oceni primernosti bodočega pridobitelja in finančne utemeljenosti predvidene pridobitve.

2.7

Vsi udeleženci trga bodo obveščeni o teh merilih, ki se bodo enotno uporabljala v vseh državah članicah. Pristojni organ mora torej upoštevati le:

ugled potencialnega pridobitelja: v preambuli predloga direktive je navedeno, da gre za preverjanje, ali obstaja kakršen koli dvom o neoporečnosti in strokovni usposobljenosti potencialnega pridobitelja (na primer na podlagi prejšnjega poslovnega ravnanja) in ali so ti dvomi utemeljeni;

ocena primernosti se šteje za zelo pomembno, če pridobitelj ni regulirana finančna ustanova ali investicijska družba;

ugled in izkušnje vseh, ki bodo zaradi predlagane pridobitve vodili dejavnost zavarovalnice;

finančna trdnost predlaganega pridobitelja, zlasti v zvezi opravljanimi in načrtovanimi dejavnostmi v zavarovalnici, v kateri si prizadeva za pridobitev;

ali bo zavarovalno podjetje tudi v prihodnje izpolnjevalo obveznosti, ki jih zahtevajo določbe Evropske unije o skrbnem in varnem poslovanju ter solventnosti;

ali so razlogi za utemeljen sum, da pri predlagani pridobitvi gre ali da je šlo za pranje denarja ali financiranje teroristov oziroma za poskus tega, ali da predlagana pridobitev lahko poveča tveganje za takšno ravnanje;

pristojni organ, ki prejme zahtevek, mora v dveh delovnih dneh prejem pisno potrditi;

pristojni organ bo imel na voljo največ trideset delovnih dni od datuma pisnega potrdila o prejemu (v nadaljevanju „ocenjevalno obdobje“), da oceni predlagano pridobitev. Pristojni organ lahko ocenjevalno obdobje podaljša na največ 50 delovnih dni, če za predlaganega pridobitelja velja zakonodaja zunaj Skupnosti in če ima sedež v tretji državi, kjer obstajajo zakonske ovire za prenos potrebnih informacij;

pristojni organ lahko po potrebi od pridobitelja zahteva dodatne informacije. Ocenjevalno obdobje se lahko zaradi čakanja na zahtevane informacije podaljša za največ 10 delovnih dni.

2.8

Če pristojni organ nato zahteva še več dodatnih informacij, se zaradi tega ocenjevalno obdobje ne prekine.

2.9

Ocenjevanje se omejuje na vprašanja varnega in skrbnega poslovanja ter na vprašanja v zvezi z bojem proti pranju denarja. Pristojni organi ne bodo imeli nobenega diskrecijskega pooblastila za določitev predhodnih pogojev za raven deleža, ki ga je treba doseči, ali za preučitev pridobitve z vidika ekonomskih potreb trga. Konkurenčne ponudbe za prevzem, ki imajo isti cilj, bo treba obravnavati nediskriminatorno.

2.10

Komisija bo v skladu s predlogom imela pravico zahtevati obrazložitev razlogov za odobritev ali zavrnitev ter kopije dokumentov, s katerimi pristojni organi utemeljujejo svojo oceno.

2.11

Komisija bo lahko na podlagi svojih izvršnih pooblastil tudi predlagala in sprejemala potrebna merila ocenjevanja, ki bi upoštevala spremembe na trgu in potrebo po enotni uporabi v okviru Evropske unije.

3.   Ugotovitve Odbora

3.1

Glede oblike: Logično je, da se direktive spreminjajo z eno ali več drugih direktiv in da spreminjajoča direktiva, kot v tem primeru, temelji na isti pravni podlagi kot direktive, ki jih spreminja.

3.2   Glede vsebine:

3.2.1

Načelo omejenega seznama meril in preglednosti informacij je treba podpreti. Ustvariti je treba usklajeno ali celo enotno ureditev v vseh državah članicah, da bi olajšali čezmejne dejavnosti.

3.2.2

Predlagana ureditev zagotavlja podjetjem in investitorjem hitrost, preglednost, enako obravnavo in pravno varnost; ovire lahko nastanejo le enkrat in v natančno opredeljenih okoliščinah, v najslabšem primeru pa se lahko za dejavnosti v Skupnosti skrajša postopek odločanja z dvanajst ali trinajst na šest tednov.

3.2.3

Po teh pripombah Odbor želi opozoriti tudi na mnenje strokovnjakov, da je nekaj več kakor 50 % izvedenih združitev-pridobitev neuspešnih, da so pričakovane sinergije v večini primerov precenjene in da v bančnem sektorju 5 do 10 % strank po opravljenem postopku zapusti svojo banko.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Določbe o prekinitvi ocenjevalnega obdobja in njihovo povezanost z zagotavljanjem dodatnih informacij bi bilo treba natančneje pojasniti; nepopolne informacije so dejansko lahko razlog za zavrnitev zahtevka; te zahteve pa ne bi smele biti podlaga za neupravičeno zavrnitev: informacije se ne bi smele nanašati na elemente, ki jih ni na vnaprej pripravljenem seznamu, prav tako se ne bi smeli postavljati dodatni pogoji. Zato morajo imeti zainteresirani investitorji možnost zaprositi za podaljšanje roka za predložitev nekaterih dopolnitev (stvari so lahko zelo zapletene pri družbah, sestavljenih iz več podružnic in holdingov).

4.2

Obstaja tveganje, da se lahko hitra obravnava izkaže kot površna; nadzor Komisije se ne bi smel omejevati na primere zavrnitve, ampak bi se moral izvajati kot občasni pregled. Poleg tega so zadržanost glede predlogov sprememb izrazili odbori, ki urejajo finančne storitve v Evropi (Odbor evropskih bančnih nadzornikov, Odbor Evropskih zavarovalnih in pokojninskih nadzornikov, Evropski odbor regulatorjev trga vrednostnih papirjev). Zaskrbljeni so zaradi skrajšanja ocenjevalnega obdobja, omejevalne narave seznama meril ocenjevanja, sodelovanja med nadzornimi organi države članice izvora in države članice gostiteljice ter tudi zaradi pristojnosti Komisije za preverjanje odločitve (a priori negativne).

4.3

Metoda, ki jo je izbrala Komisija, vključno z nekaterimi predlaganimi podrobnimi postopki (npr.: (1) obveznost pristojnega organa države članice, da izda pisno potrdilo o prejemu vloge v dveh delovnih dneh po prejemu, in ne povratnice ob vročitvi, kar je sedanja praksa v državah članicah; (2) začetni datum obdobja, v katerem mora pristojni organ obravnavati vlogo, je datum izdaje pisnega potrdila o prejemu vloge, in ne dejanski datum prejema), se lahko izkaže kot premalo prilagodljiva v praksi, kjer so resnične razmere bolj ali manj zapletene, vsak posamezen primer pa ima svoje posebnosti. Zaradi tega bi lahko bilo oteženo doseganje osnovnega cilja te direktive, tj. „izboljšati pravno varnost, jasnost in preglednost nadzornega postopka odobritve“.

4.4

V skladu s splošnimi načeli nadzora, ki jih predvidevajo direktive, mora načelo nadzora, ki ga izvaja matična država članica, veljati tudi pri ocenjevanju ugleda potencialnega pridobitelja. Zato je treba pridobitelje, ki so že bili ocenjeni v eni državi članici in katerih ugled je že bil potrjen kot neoporečen, kot je v primeru podjetij s sedežem znotraj EU, izvzeti iz ponovnega pregleda, če se niso pojavila nova dejstva. Zato organ, pristojen za nadzor ciljnega podjetja, ne sme nasprotovati predvideni pridobitvi zaradi domnevne manjše zanesljivosti potencialnega pridobitelja oziroma njegovega upravljanja, če je omenjeni pridobitelj podjetje, ki ga je že preveril pristojni organ druge države članice. Organa se morata med seboj posvetovati. Po najboljših močeh se je treba izogibati temu, da različni pristojni nacionalni organi isto podjetje ocenijo vsak drugače.

4.5

Odbor podpira predloge sprememb in meni, da bi glede na izkušnje morala izvršna pooblastila in nadzor Komisije služiti za krepitev resnične usklajenosti pri uporabi meril ter za prilagajanje nekaterih meril in preverjanje nekaterih odločitev, kadar je to potrebno.

V Bruslju, 18. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/25


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pregledu enotnega trga

(2007/C 93/06)

Podpredsednica Evropske komisije ga. Margot Wallström je 5. oktobra 2006 zaprosila Evropski ekonomsko-socialni odbor, da pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi: Pregled enotnega trga.

Predsedstvo EESO je pripravo dela Odbora zaupalo strokovni skupini za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo.

Zaradi nujnosti dela je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja) za glavnega poročevalca imenoval g. Cassidyja in sprejel mnenje s 136 glasovi za, 42 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO bi želel, da se kot del prednostnih nalog Komisije za enotni trg uveljavijo naslednji ukrepi.

1.1.1

Ovire za izpolnitev enotnega trga je mogoče premagati z vzpostavitvijo ravnotežja med gospodarskim zagonom, socialno razsežnostjo in trajnostnim razvojem. Enotni trg bo zaključen le, če bodo vsi državljani – delodajalci, delojemalci, potrošniki itd. – v njem prepoznali svoje interese. Od enotnega trga mora imeti korist čim več ljudi, za tiste, ki koristi ne bodo imeli, pa je treba uvesti kompenzacijske ukrepe. Javno nezaupanje v Evropo bo mogoče premagati le, če bodo politike reševale najnujnejše potrebe državljanov. Samo komunikacija ne bo zadostovala.

1.1.2

Da bi se lahko odzvali na izzive globalizacije – obvladovanje svetovne konkurence, zagotavljanje rasti in zaposlovanja, gradnja ustrezne infrastrukture, premagovanje podnebnih sprememb, doseganje varnosti energetske oskrbe, odzivanje na vse večji vpliv finančnih trgov na celotno gospodarstvo – in izkoristili njene priložnosti, je treba izkoristiti vse zmogljivosti enotnega trga. Zato morajo ukrepe za spodbujanje liberalizacije in konkurence dopolnjevati spremljevalne makroekonomske politike, usmerjene v zaposlovanje in rast, in ukrepi za uresničevanje družbe, ki temelji na znanju, saj končni cilj Evropske unije ostaja izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev za njene prebivalce (cilj iz preambule Rimske pogodbe, ki ga ohranjajo tudi vsa nadaljnja besedila). To bo bistveno pripomoglo k zaključitvi enotnega trga.

1.1.3

Evropa mora več vlagati v izobraževanje, usposabljanje in raziskave na nacionalni in evropski ravni. Naložbe v izobraževanje, usposabljanje in raziskave so v Evropi potreba in ne razkošje. Doseči evropski raziskovalni prostor in vseživljenjsko učenje imata torej prednost.

1.1.4

Večkratne neuspešne uvedbe patenta Skupnosti so močno omajale verodostojnost raziskovalne politike EU. Glede na to, da v razumnem časovnem obdobju ni bilo mogoče skleniti sporazuma o oblikovanju tega instrumenta, ključnega za gospodarstvo, ki temelji na znanju, za kar si Evropa vztrajno prizadeva, bi morali resno razmisliti, ali je smiselno ta instrument na začetku uporabiti v vseh državah članicah, če bo še naprej nemogoče doseči soglasje (1).

1.1.5

Poleg pomembnega vprašanja patentov in z njim povezano intelektualno lastnino je po mnenju EESO treba tudi vprašanje gospodarskega obveščanja reševati na ravni EU. V zvezi s tem se EESO sprašuje, ali ne bi bilo treba uvesti ukrepov za krepitev vloge in podobe Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA) (2) med gospodarskimi subjekti ter s tem prispevati k ohranjanju konkurenčnosti podjetij EU in preprečevati, da bi konkurenca izven EU prišla do zaupnih podatkov o njihovih proizvodnih procesih ter raziskovalnih in inovacijskih procesih.

1.1.6

V okviru čezatlantskih odnosov bi morala Komisija in Svet od Združenih držav odločneje zahtevati spoštovanje načela nediskriminacije. Tako bi morala zagovarjati ukinitev Odbora za tuje naložbe v ZDA (Committee on Foreign Investments in the US, CFIUS), ki je bil ustanovljen pred več kot 30 leti za proučitev in morebitno prepoved deležev tujih naložb v ameriških podjetjih na podlagi enega samega – niti ne natančno opredeljenega! – merila: „nacionalne varnosti“. V trgovinskih sporih med tujimi in ameriškimi podjetji so ta zadnja prav tako v ugodnejšem položaju.

1.1.6.1

Če ni mogoče zagotoviti nediskriminacije v okviru združitev ali prevzemov in poslovnih praks, bi morala EU resno proučiti možnost, da te spore obravnava Organ STO za reševanje sporov ali da se ustanovijo podobni mehanizmi, kot je CFIUS. Ta načela morajo veljati tudi za odnose z drugimi partnerji EU.

1.1.7

Pristop boljše zakonodaje lahko poenostavi pogoje za poslovanje in ustvari večjo preglednost za državljane in potrošnike. Toda manjše število predpisov ne pomeni nujno boljšega regulativnega okvira. EESO podpira tudi uporabo zakonodajnih instrumentov na pomembnih področjih, kot na primer na tistih, za katera veljajo najmanjši zdravstveni in varnostni zakonodajni predpisi – kjer je vzpostavljanje nacionalne zakonodaje neustrezno.

1.1.8

Kolektivne pogodbe med socialnimi partnerji, ki so v številnih državah članicah ključni element postopkov političnega odločanja, lahko prav tako pomagajo oblikovati politike in zagotoviti sprejemanje ukrepov na evropski ravni. To pa bo mogoče uresničiti le, če bosta za to pripravljeni obe strani socialnega dialoga.

1.1.9

Evropska komisija in države članice so obljubile, da bodo zmanjšale administrativne obremenitve podjetij za 25 % do leta 2012. Toda EESO opozarja, da je ta obljuba preveč splošna in jo je treba natančneje opredeliti. Če ne bo sprejet bolj premišljen pristop, bo neuspeh le še bolj spodkopal verodostojnost.

1.1.10

Z izvajanjem uredb bi poskrbeli tudi za jasnejše zakonodajno okolje, kjer je to mogoče, in bi bila dejavnik koherentnosti.

1.1.11

Enotni trg temelji na vzajemnem priznanju strokovne usposobljenosti in diplom, npr. za babice, odvetnike itd., ki kljub evropskim direktivam tega niso mogli izkoristiti.

1.1.12

EESO opozarja, da je uskladitev na višji ravni celo v 27 državah, čeprav je to lahko težko, pomemben del enotnega trga.

1.1.13

Na vseh stopnjah bi morala potekati posvetovanja s socialnimi partnerji, da se v razumnem časovnem okviru zagotovi uresničitev zahtevane stopnje administrativne poenostavitve in boljše ureditve. Pomembno je, da se v tej smeri dosežejo oprijemljivi rezultati, če želi Unija preprečiti nadaljnje izgubljanje svoje verodostojnosti pri državljanih.

1.1.14

EESO bi želel, da bi bil napredek pri izboljšanju enotnega trga storitev še hitrejši, sicer notranji trg ne bo zaključen. Odbor pozdravlja spremembe direktive o storitvah, ki jih je predlagal Evropski parlament in se v glavnem skladajo s predlogi Odbora. Nekatere točke je treba še pojasniti in popraviti, na primer na področju storitev splošnega pomena. Sedaj, ko je Evropski parlament sprejel direktivo o storitvah, podjetja pričakujejo, da bodo lahko zares izkoristila prednosti prostega ustanavljanja podjetij in svobode opravljanja čezmejnih storitev.

1.1.15

Na področju finančnih storitev (3) EESO poziva k dinamičnemu združevanju in izogibanju t. i. pozlatitve (gold plating, tj. dodatne zahteve, ki niso predvidene v direktivi); poudaril pa je tudi, da mora to potekati v duhu lizbonske strategije ob upoštevanju posebnih lastnosti evropskega socialnega modela. To velja tudi za čezmejno izvajanje takšnih storitev (na primer trgovanje z delnicami in prenosljivost pravic do dodatnega pokojninskega zavarovanja) in osnovne finančne storitve, kot je zagotavljanje univerzalnega dostopa do bančnega računa. Glede na vedno večji vpliv finančnih transakcij na gospodarstvo ter dinamičnih in ustvarjalnih inovacij na tem področju (npr. skladi za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe – hedge funds – in zasebni kapital) mora zakonodaja tega sektorja upoštevati iz tega izhajajoča sistemska tveganja in posledice za realno gospodarstvo ter ustvariti pogoje za preprečevanje kontraproduktivnih učinkov. EESO poziva Komisijo, da čim prej predstavi osnutek pravnih predpisov, ki so namenjeni obogatitvi informacij, ki jih posredujejo institucionalni vlagatelji o svoji politiki naložb in glasovanja. Predstavitev takšnega osnutka zakonodaje bi bila v skladu z akcijskim načrtom Komisije za posodobitev prava gospodarskih družb in upravljanja podjetij.

1.1.16

Ukrepi – v kolikor bodo sprejeti na evropski ravni – morajo spodbuditi uresničitev notranjega trga, ob tem pa upoštevati ravnotežje med gospodarskim zagonom, socialno razsežnostjo in trajnostnim razvojem, ki so navedeni zgoraj. To vključuje tudi uskladitev davčne osnove za obdavčenje podjetij in preprečevanje dvojnega obdavčenja. Dvojnega obdavčenja na enotnem trgu ne sme biti.

1.1.17

EESO poleg tega poziva Komisijo, da pregleda omejitve enotnega trga, ki jih ohranjajo države članice, javni organi ali strokovna združenja (4).

1.1.18

Ključni problem je, da na oblikovanje, na primer zavarovalnih proizvodov, močno vplivajo lokalne pravne in davčne značilnosti. To velja za obvezno zavarovanje, pa tudi za mnoge druge pomembne vrste zavarovanja, na primer s pomočjo neposrednih rešitev, kot je kritje stroškov naravnih nesreč kot del zavarovanja gospodinjstev za primer požara ali kritje za primer terorističnih dejanj preko skupnega zavarovanja.

1.1.19

Ena od preprek za izpolnitev enotnega trga je ohranjanje bistvenih omejitev prostega pretoka delavcev. EESO poziva države članice, ki ne dovolijo prostega pretoka, da odstranijo ovire za mobilnost delavcev. Prost pretok oseb je eden temeljnih elementov enotnega trga, mobilnost pa je privlačna tudi za delavce.

1.1.20

Kaže, da MSP ne pridobijo od enotnega trga, kolikor bi lahko. Obstoj bistvenih ovir pri trgovini s storitvami v EU pomeni, da znaša le 20 % vse trgovine v Evropi. Direktiva o storitvah bi morala bistveno prispevati k priložnostim za poslovanje in zaposlovanje, zlasti s pomočjo predlaganega mehanizma pregledovanja in uporabe ene same kontaktne točke za tuje izvajalce.

1.1.21

Preglednost in dostopnost pri javnih naročilih sta velikega pomena za notranji trg. Kot nadaljevanje zakonodaje o javnih naročilih, sprejete leta 2004, je najpomembneje, da se sedanji pregled t. i. direktiv „o pravnih sredstvih “hitro opravi. Ne sme se dovoliti, da se predlogi za reformo, ki jih je dala Komisija, ne bi upoštevali, predvsem glede na dovolj dolgo obdobje med odločitvijo o dodelitvi naročila in sklenitvijo pogodbe, ter glede na posledico, da pogodba postane neveljavna, če nekatera merila objave niso izpolnjena.

1.1.22

Odprtje trga javnih naročil je rezultat intenzivnih posvetovanj zainteresiranih strani iz javnega in zasebnega sektorja, pri čemer se njihova stališča do izbranega pristopa med seboj močno razlikujejo. Pri odpiranju trga za javna naročila je treba upoštevati pomembne dimenzije, kot so področje zaposlovanja ter socialna vprašanje in okolje, ki so v okviru tega procesa prav tako zelo pomembna.

1.1.23

Elektronski sistem za reševanje problemov na področju enotnega trga SOLVIT deluje zadovoljivo in bi v idealnem primeru lahko pomagal pri premagovanju zakonitih ovir (pogosto kot posledica napačne uporabe zaradi neinformiranosti, nezadostne usposobljenosti uradnikov ali protekcionizma), toda vsekakor potrebuje več sredstev in osebja v glavnih mestih držav. Da bi se MSP seznanila o obstoju in možnostih, ki jih zagotavlja ta mehanizem, bi bilo treba organizirati strukturirano oglaševalsko kampanjo.

1.1.24

EESO je pripravil podroben katalog ovir enotnega trga (5), da bi zagotovil realistično dojemanje izzivov za regulacijo, ki še zmeraj ovirajo uresničenje evropskega notranjega trga. To niso zmeraj vladne ovire.

1.1.25

Kot nadaljevanje medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2003 EESO v sodelovanju z Evropsko komisijo pripravlja podatkovno bazo (PRISM II) za spremljanje pobud koregulacije in samoregulacije (6). EESO in zlasti člani opazovalne skupine za enotni trg so vir, za katerega želimo, da bi ga Komisija in države članice izkoriščale. Zlasti opazovalna skupina za enotni trg vsako leto organizira javne obravnave v različnih državah članicah s posebnim poudarkom na zaposlovanju v novih državah članicah.

1.1.26

Glede na svoje izkušnje in reprezentativni značaj EESO meni, da bi lahko sodeloval pri pripravi presoj vpliva, ki jih namerava Komisija sistematično izvajati. Bistveno je, da osnutek zakonodaje izraža pluralna stališča in je utemeljen čim bolj skrbno in objektivno. Če bi presoje vpliva posredovali najprej Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in mu dali možnost, da predloži pripombe k presojam, preden so predložene evropskim institucijam, bi to v duhu Partnerstva za evropsko obnovo pomagalo zagotoviti večje odobravanje zakonodajnih pobud EU (7).

1.1.27

Navsezadnje bi bilo treba potrošnike seznanjati s koristmi enotnega trga in jih spodbujati, da jih izkoristijo, oboje pa razumeti kot prednostno nalogo za pospešeno uresničevanje notranjega trga.

2.   Uvod

2.1

To mnenje je pripravljeno na prošnjo komisarke Wallström, podpredsednice Evropske komisije, za raziskovalno mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 5. oktobra 2006.

2.2

Odbor je bil zaprošen, da prouči prednostne naloge, ki jih je določila Evropska komisija, da bi prispeval k poročilu, ki ga mora pripraviti za spomladansko zasedanje Sveta naslednje leto, in navsezadnje h končnemu poročilu.

2.3

Zaradi tesnega časovnega kratkega roka, ki ga je imel Odbor na razpolago za pripravo mnenja, je sklenil, da se bo osredotočil na nekaj ključnih sporočil in opredelil nekaj glavnih področij, kjer je po mnenju Odbora zaželen nadaljnji napredek.

3.   Splošne pripombe

3.1

Izvirna logika enotnega trga je bila nadomestitev različnih nacionalnih regulativnih ukrepov z enotno zakonsko ureditvijo za vso EU in tako oblikovanje enotne ravni pogojev, ki bo evropskemu gospodarstvu omogočila izkoristiti ves potencial. V resnici ureditve ES prepogosto veljajo prej kot dodatek namesto nadomestilo za nacionalne regulativne ukrepe.

3.2

Dejavnik, ki je pridobil pomen, je globalizacija, ki predstavlja izziv in hkrati priložnost. S tem izzivom se je mogoče soočiti le, če se izkoristi ves potencial enotnega trga.

3.3

V tem smislu EESO odobrava namen Evropske komisije, da oblikuje novo politično agendo o novem partnerstvu, kjer bi institucije bolj učinkovito sodelovale. Kot del te skupne agende bi morale tudi nacionalne, regionalne in lokalne vlade prevzeti odgovornost za rezultate in približevanje Evrope državljanom.

3.4

Stališče, da več zakonodaje pomeni tudi „več Evrope“, je treba zavrniti. Ali so najbolj učinkovito sredstvo za dosego želenega cilja Poudariti bi bilo treba alternative zakonodaji, kot je najboljša praksa pri koregulativnih in samoregulativnih pobudah ali kolektivne pogodbe, ter na splošno spodbuditi uporabo tovrstne prakse, še naprej pa si je treba prizadevati za socialni dialog, ki ga mora Komisija v skladu s Pogodbo spodbujati in katerega cilj je doseči kolektivne pogodbe.

3.5

Toda v zakonodajnih postopkih in postopkih sprejemanja odločitev bi bilo treba bolje zagotoviti učinkovito uporabo in kakovost presoje vpliva, ocen in javnih posvetovanj (Ali je osnutek zakonodaje izpolnil svoj namen? Če ni, zakaj ne?). V zvezi s tem bo Odbor pripravil raziskovalno mnenje o standardih kakovosti za vsebino, postopke in načine ocenjevanja socialnega vpliva s stališča socialnih partnerjev in akterjev civilne družbe.

3.6

Enotni trg je bil uspešen na nekaterih področjih, ki zadevajo veliko število potrošnikov (tj. varnost proizvodov ali prodajne garancije), medtem ko je napredek na drugih področjih zelo počasen ali pa ga za končnega uporabnika sploh ni (npr. finančne storitve ali patent Skupnosti).

3.7

Med cilji enotnega trga sta tudi ustvarjanje delovnih mest in mobilnost delavcev, programi za usposabljanje in izobraževanje pa se morajo bolj usmeriti na priprave za „na znanju temelječe gospodarstvo“. Toda zgolj vzpostavitev notranjega trga ne bo odpravila težav evropskega trga delovne sile, temveč bodo za to potrebni dodatni aktivni ukrepi.

3.8

Osnutki zakonodajnih predlogov bi morali biti pripravljeni na razumljiv način, da jih bodo razumeli morebitni končni uporabniki in ne le zakonodajni organi, kar bi moralo veljati tudi za regulativne ukrepe.

3.9

Boljša zakonodaja bi morala dobiti več prednosti. EESO je na to opozoril že v vrsti mnenj (8). Dovolj je dokazov tako iz posvetovanj Komisije same kot držav članic, da se direktive pogosto izkažejo za še bolj problematične, ko jih nacionalne uprave poskušajo prenesti v nacionalno zakonodajo (t. i. gold plating – pozlatitev, tj. dodatne zahteve, ki niso predvidene v direktivi). To MSP občutijo bolj kot velika podjetja. Lastniki MSP morajo pogosto izpolnjevati vse naloge, ki jih velike organizacije lahko posredujejo specializiranim podjetjem.

3.10

Boljše izvajanje zakonodaje in njena uveljavitev je predpogoj za obstoj enotnega trga. EESO v mnenju o postopkih in povezavah med EU in nacionalnimi upravami  (9) opozarja na sedanje pomanjkljivosti:

uradniki nekaterih držav članic, ki se pogajajo v Bruslju, so slabo povezani s tistimi, ki so za izvajanje odgovorni doma,

v drugih državah članicah prihaja do zmede, ker se številni različni oddelki vlade pogajajo o različnih elementih predlagane direktive, rezultat tega pa ni vedno koherentno stališče.

3.11

Boljše izvajanje zakonodaje in njena uveljavitev preprečujeta razdrobitev enotnega trga.

3.12

Očitno v nacionalnih upravah primanjkuje koherentnosti, toda učinek Evropske unije ogrožajo države članice, ki ne ravnajo v skladu z lastnimi predpisi. V nekaterih državah članicah nacionalna raven obveščenosti in informiranosti o vprašanjih enotnega trga ni dovolj visoka, tudi ne o uspešnih podvigih. Vlade, nacionalni parlamenti ali mediji se ne čutijo moralno obvezani za tovrstne naloge. Socialni partnerji in civilna družba bi morali biti bolj vključeni, če želijo, da bi se evropski državljani zares počutili kot sestavni del dogajanja, sem spada tudi zavlačevanje z evropsko ustavo. Vendar se ne bi smeli osredotočiti le na komunikacijske težave. Prvi korak pri ponovnem pridobivanju zaupanja državljanov EU mora biti tudi v prihodnje iskanje rešitve za najnujnejše probleme EU.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Glej na primer UL C 185, 8. 8. 2006.

(2)  Dodatne informacije so na voljo na spletni strani: www.enisa.europa.eu.

(3)  Mnenje o Beli knjigi o politiki finančnih storitev, UL C 309, 16.12.2006.

(4)  Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, UL L 255, 30. 9. 2005.

(5)  Opazovalna skupina EESO za enotni trg je pripravila podroben katalog ovir, ki so na voljo na njeni spletni strani:

http://eesc.europa.eu/smo/news/index_en.asp.

(6)  Ta podatkovna baza bo v prvi polovici leta 2007 na voljo v angleščini na spletni strani opazovalne skupine za enotni trg (

http://eesc.europa.eu/smo/index_en.asp).

(7)  Glej na primer UL C 221, 8. 9. 2005.

(8)  Zlasti mnenja o boljši pripravi zakonodaje, UL C 318, 23.12.2006, poročevalec g. Retureau, Boljše izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU, CESE 1069/2005, poročevalec g. van Iersel, UL C 24, 31. 1. 2006, Strategija za poenostavitev, UL C 309, 16.12.2006, poročevalec g. Cassidy, informativno poročilo o trenutnem položaju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, poročevalec g. Vever, in objava opazovalne skupine o stanju razširjenega enotnega trga, oktober 2004, EESC-C-2004-07-EN (v angleščini). Priloga I vsebuje seznam mnenj, ki jih je pred kratkim sprejel EESO.

(9)  UL C 325, 30.12.2006 poročevalec g.van Iersel.


PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednje besedilo revidiranega osnutka mnenja je bilo zavrnjeno, sprejet je bil amandma, ki ga je potrdila skupščina, vendar je prvotno besedilo prejelo vsaj četrtino oddanih glasov:

1.1.11

EESO opozarja, da je temeljita uskladitev tudi v 27 državah, čeprav je to lahko težko, pomemben del enotnega trga. To poudarja pomen vzajemnega priznanja.

Rezultat:

89 glasov za spremembo točke,

72 proti in

24 vzdržanih glasov.

Naslednji amandmaji so bili med razpravo zavrnjeni, vendar so prejeli vsaj četrtino oddanih glasov:

Točka 1.1.16 se črta:

EESO tudi poziva Komisijo in države članice (oziroma javne organe), da pregledajo omejitve enotnega trga, ki jih ohranjajo strokovne skupine  (1) .

Rezultat:

67 glasov za črtanje točke,

93 proti in

33 vzdržanih glasov.

Točka 1.1.17 se črta:

Ključni problem je, da na oblikovanje proizvodov, na primer zavarovalnih proizvodov, močno vplivajo lokalne pravne in davčne značilnosti. To velja za obvezno zavarovanje in tudi za mnoge druge pomembne vrste zavarovanja, na primer s pomočjo neposrednih rešitev, kot je kritje naravnih katastrof kot del zavarovanja gospodinjstev za primer požara ali kritje za primer terorističnih dejanj preko skupnega zavarovanja.

Rezultat:

82 glasov za črtanje točke,

94 proti in

20 vzdržanih glasov.

Točka 1.1.18 se spremeni tako:

Ena od preprek za izpolnitev enotnega trga je ohranjanje bistvenih omejitev prostega pretoka delavcev. EESO poziva države članice, ki ne dovolijo prostega pretoka, da odstranijo ovire za mobilnost delavcev. Prost pretok oseb je eden temeljnih elementov enotnega trga, mobilnost pa je privlačna tudi za delavce. Vendar kot posledica razlik v normah in pravilih med državami članicami nastaja enotni trg za delovno silo, ki v nobenem pogledu ne izpolnjuje zahtev po enotni ravni pogojev, ki vedno veljajo na mnogih drugih področjih enotnega trga. Primeri, kot sta Laval  (2) , ki ga je 9. januarja 2007 obravnavalo Evropsko sodišče, ali Viking Line, jasno kažejo potrebo po ukrepih na tem področju. Namesto da se od ljudi pričakuje, da se selijo za delovnimi mesti, bi bilo učinkoviteje in bolj v skladu s potrebami ljudi, da bi se delovna mesta ustvarjalo tam, kjer so ljudje.  (3) To bi kot dopolnilo k enotnemu trgu zahtevalo ustrezno lokacijsko, regionalno in strukturno politiko. Takšna politika bi tudi bistveno okrepila sprejemanje Evrope v javnosti

Rezultat:

79 glasov za spremembo točke,

99 proti in

17 vzdržanih glasov.

Črta se zadnji stavek točke 3.1:

Izvirna logika enotnega trga je bila nadomestitev različnih nacionalnih regulativnih ukrepov z enotno zakonsko ureditvijo za vso EU in tako oblikovanje enotne ravni pogojev, ki bo evropskemu gospodarstvu omogočila izkoristiti ves potencial. V resnici ureditve ES prepogosto veljajo prej kot dodatek namesto nadomestilo za nacionalne regulativne ukrepe

Rezultat:

85 glasov za spremembo točke,

86 proti in

23 vzdržanih glasov.


(1)  Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, UL L 255.

(2)  Gre za spor med latvijskim gradbenim podjetjem in švedskimi sindikati o delovnih pogojih latvijskih delavcev, ki gradijo šolo v švedskem mestu Vaxholm. Ta primer je bistven za prihodnost odnosa med delodajalci in delojemalci ter je posledica različnih norm v Latviji in na Švedskem. Takšne razlike obstajajo tudi med drugimi državami članicami.

(3)  UL C 234, 30. 9. 2003.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/31


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o uvedbi sistema nadomestil za dodatne stroške pri trženju nekaterih ribiških proizvodov z Azorov, Madeire, Kanarskih otokov in francoskih departmajev Gvajane in Réuniona od 2007 do 2013

COM(2006) 740 konč. – 2006/0247 (CNS)

(2007/C 93/07)

Svet je 18. decembra 2006 sklenil, da v skladu s členoma 37 in 299 Pogodbe ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za kmetijstvo, razvoj podeželja in varstvo okolja 12. decembra 2006 zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja) za glavnega poročevalca imenoval g. SARRÓJA IPARRAGUIRREJA ter mnenje sprejel z 81 glasovi za, 3 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Zaključki in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog Komisije za uredbo Sveta o uvedbi sistema nadomestil za dodatne stroške pri trženju nekaterih ribiških proizvodov z območij na skrajnem obrobju Evropske unije v obdobju 2007-2013.

1.2

EESO Komisiji priporoča, da posreduje pojasnilo glede obsega teh nadomestil za ribiška plovila pod zastavo Venezuele, ki ribarijo v vodah Skupnosti.

2.   Uvod

2.1

Od leta 1992 Evropska unija proizvajalcem v ribiškem sektorju na nekaterih območjih na skrajnem obrobju dodeljuje finančno pomoč za nadomestilo dodatnih stroškov za prevoz ribiških proizvodov na evropske trge.

2.2

Leta 2003 je Svet z Uredbo (ES) št. 2328/2003 uvedel sistem nadomestil teh dodatnih stroškov za trženje nekaterih ribiških proizvodov z naslednjih območij:

Azori,

Madeira,

Kanarski otoki,

Francoska Gvajana,

Réunion.

2.3

Uredba (ES) št. 2328/2003 je prenehala veljati 31. decembra 2006. V skladu s to uredbo Komisija zdaj predlaga novo uredbo, ki z enako visokim finančnim okvirom (15 milijonov EUR letno) predvideva daljše obdobje uporabe uredbe (od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013).

2.4

EESO je 29. oktobra 2003 objavil pozitivno mnenje (1) o Uredbi (ES) št. 2328/2003 in v njem navedel več priporočil.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Predlog uredbe, ki ga je sedaj predložila Komisija, je bil predviden že v prejšnji uredbi. V njej je bila Komisija zadolžena, da do 1. januarja 2007 pripravi prvo poročilo s predlogi ukrepov, ki so potrebni za uresničevanje ciljev uredbe o nadomestilih za območja na skrajnem obrobju EU za trženje njihovih ribiških proizvodov na trgih na evropski celini.

3.2

V ukrepe, ki jih Komisija uvaja v novi uredbi, so zato vključeni rezultati posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in različnimi regionalnimi upravami, ugotovitve zunanje študije o strukturnih vidikih skupne ribiške politike na območjih na skrajnem obrobju ter priporočila Evropskega parlamenta in EESO.

3.3

V skladu s temi načeli in po pregledu vseh ukrepov, ki jih je uvedla Komisija, EESO izraža pozitivno mnenje o uredbi, ki mu je bila predložena za pripravo mnenja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Predlog za podaljšanje veljavnosti sistema nadomestil uvaja višjo stopnjo subsidiarnosti, ker je državam članicam prepuščeno, da odločajo o proizvodih, ki jih je mogoče subvencionirati, o dovoljenih količinah in o zneskih nadomestil.

4.2

Tako lahko države članice lažje prilagodijo svoje načrte nadomestil v okviru celotnih razpoložljivih sredstev, če je to upravičeno zaradi spremenjenih pogojev.

4.3

Zaradi posodobljenih postopkov za oddajo zahtevkov in postopkov za odobritve je upravno breme, ki ga nosijo nacionalni in regionalni organi držav članic in službe Komisije, zmanjšano na minimum. Predlog se tako uvršča v program tekočega dela Komisije za poenostavitev predpisov Skupnosti.

4.4

Skupni znesek letnih nadomestil ne sme prekoračiti naslednjih zneskov:

a)

Azori in Madeira

4.283.992 EUR

b)

Kanarski otoki

5.844.076 EUR

c)

francoski departmaji Gvajane in Réuniona

4.868.700 EUR

4.5

Za obdobje 2007-2013 so predvidena sredstva v višini 15 milijonov EUR letno, kar je enak znesek kot v prejšnjem obdobju. Sredstva se zagotovijo iz evropskega kmetijskega jamstvenega sklada.

4.6

V primerjavi z dosedanjim sistemom so te spremembe v skladu s priporočili, ki jih je EESO izrazil že v prejšnjem mnenju, zato meni, da so zelo smiselne.

4.7

Pomoč je omejena na ribiške proizvode z območij na skrajnem obrobju, ulovljenih in predelanih iz rib v skladu s pravili ribiške politike Skupnosti.

4.8

Iz seznama ribiških proizvodov, za katera nadomestila niso odobrena, so v predlogu uredbe izključena ribiška plovila, „ki plujejo pod zastavo Venezuele in delujejo v vodah Skupnosti“. Če bo venezuelskim plovilom na podlagi sporazuma med EU in Venezuelo dovoljeno, da zahtevajo nadomestilo, predvideno v predlogu uredbe, bi bilo treba to izrecno navesti in opredeliti, v katerih vodah Skupnosti območja na skrajnem obrobju velja to pravilo o nadomestilu za njihove ribiške proizvode.

4.9

Predlog uredbe na koncu predvideva, da posamezne države letno pripravijo poročilo o izvajanju nadomestila, Komisija pa najpozneje do 31. decembra 2011 Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o izvajanju, skupaj z zakonodajnimi predlogi, če bo to potrebno.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  UL C 32 z dne 5. 2. 2003.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/32


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o enakih možnostih za invalide

(2007/C 93/08)

Avstrijsko predsedstvo EU je 24. maja 2006 sklenilo, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o Enakih možnostih za invalide.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. decembra 2006. Poročevalec je bil g. JOOST.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja 2007) s 152 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Uvod

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja prošnjo avstrijskega predsedstva za pripravo mnenja o enakih možnostih za invalide. Spodbujanje enakih možnosti za invalide je treba obravnavati kot stalen proces, ki bi ga moralo vsako predsedstvo EU uvrstiti med pomembnejše teme svojega delovnega programa.

1.2

S predloženim mnenjem želi EESO pogledati v prihodnost in opredeliti izzive, s katerimi se bo morala soočiti Komisija v drugi polovici njenega sedanjega mandata ter tudi pozneje, da bo izboljšala položaj invalidov. Mnenje bi bilo treba zasnovati v širšem kontekstu opredelitve prednostnih nalog za zadnje obdobje akcijskega načrta o invalidnosti (2008-2009), pa tudi v povezavi s ponovno oživitvijo proračunskih razprav (in z njihovimi vplivi na načrtovanje in opredelitev prednostnih nalog) za obdobje dveh let.

1.3

Invalidi predstavljajo 15 % celotnega prebivalstva(s staranjem prebivalstva njihov delež še narašča). To pomeni, da v razširjeni EU trenutno živi več kot 50 milijonov invalidnih oseb (1). Glede na to predstavljajo ogromen delež prebivalstva EU in zato je zagotavljanje enakih možnosti zanje družbena, etična in politična obveza, ki jo je treba uvrstiti na vrh dnevnega reda EU. Tudi z gospodarskega stališča je treba invalide vključevati in jim omogočiti popoln dostop do storitev in blaga.

1.4

EESO meni, da je treba v okviru prizadevanj za zagotavljanje enakih možnosti za invalide izkoristiti vse dejavnosti, načrtovane v okviru evropskega leta enakih možnosti za vse 2007. Tako kot med evropskim letom invalidov 2003 je tudi sedaj treba v dejavnosti evropskega leta vključiti združenja invalidov. Poleg tega je Evropski uniji in državam članicam naslednje leto treba dati priložnost za krepitev politik in zakonodaje, ki spodbujajo enake možnosti za invalide.

1.5

Invalidnih oseb ni mogoče uvrščati v enotno skupino. Različne vrste invalidnosti zahtevajo različne potrebe, ki jih je mogoče zadovoljiti le, če družba priznava zahteve invalidov in razpolaga s čim bolj obsežnim sklopom ustreznih informacij. Pri tem igra ključno vlogo invalidsko gibanje.

1.6

V Evropski uniji je število invalidov, ki so izključeni iz polne udeležbe in sodelovanja v družbi ter ne morejo uveljavljati temeljnih človekovih in državljanskih pravic, zelo visoko. Poudariti je treba popolno vključitev invalidnih otrok.

1.7

EESO pozdravlja Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila sprejeta decembra 2006 (2).

2.   Sklepi in priporočila

2.1

EESO poziva, da je treba Evropsko leto enakih možnosti za vse 2007 čim bolj izkoristiti za zagotavljanje enakih možnosti za invalide.

2.2

EESO poziva Komisijo, da pripravi predlog obsežne zakonodaje o vprašanjih invalidnosti, ki bo zaščito pred diskriminacijo invalidov razširila tudi na druga področja, ne le na področje zaposlovanja, ter hkrati utrdila načelo vključevanja invalidske politike. Ta zakonodaja bi na vseh življenjskih področjih po vsej EU zagotovila najnižjo stopnjo zaščite pred diskriminacijo. Z izboljšanjem dostopa do blaga in storitev bi prispevala tudi k učinkovitejšemu notranjemu trgu in uresničevanju lizbonske strategije.

2.3

EESO poziva Komisijo in države članice, da se še bolj osredotočijo na problematiko invalidov – na podlagi akcijskega načrta o invalidnosti je treba zasnovati obsežno strategijo EU za invalide.

2.4

EESO poziva države članice in Komisijo, da v okviru svojih pristojnosti nadaljujejo s prizadevanji za zagotavljanje celostnega vključevanja invalidov v družbo in njihove udeležbe v njej ter jim s tem priznajo enake pravice kot drugim državljanom. Poziva jih tudi, da proučijo možne alternative za obstoječe ustanove, kjer živijo invalidi ločeno od družbe, včasih v nedostojnih in nečloveških razmerah, ter da postopno razvijejo takšne alternative.

2.5

EESO ponovno poudarja prednostne naloge, na katere se je treba osredotočiti, da bi dosegli enake možnosti za invalide: povečanje ozaveščenosti glede pravic invalidov, invalidom prilagojen dostop do javnih zgradb, dostop do informacijske družbe in načinov prevoza, priprava nove nacionalne zakonodaje in podpora družinam. Te prednostne naloge bi morale biti prisotne v vsaki družbi. Posebno pozornost je treba nameniti invalidnim otrokom in jim zagotoviti ustrezno izobraževanje, integracijo in podporo, da bodo tako postali dejavnejši člani družbe in bodo manj odvisni od socialne pomoči.

2.6

EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, da je treba storiti precej več za podporo invalidskemu gibanju. Načelo „nič o invalidih brez invalidov “je možno uveljaviti le, če se vlade zavedajo, da je treba podpreti mrežo invalidskih organizacij. Junija 2004, takoj po zadnji širitvi Evropske unije, so nevladne organizacije nacionalnih svetov invalidov v desetih novih državah članicah ter Bolgariji in Romuniji o tem vprašanju sprejele resolucijo iz Budimpešte (3).

2.7

EESO poziva Komisijo in države članice, da zagotovijo informacije o najboljših praksah in učinkovitih pristopih (kot je metoda Agende 22), da bodo predstavniki invalidov lahko sodelovali pri pripravi akcijskih načrtov lokalnih oblasti in tako prispevali k zagotavljanju enakih možnosti za invalide na lokalni ravni. EESO poziva države članice, da upoštevajo smernice o vključevanju invalidnosti v različna politična področja, ki jih je oblikovala skupina na visoki ravni za invalidnost (4).

2.8

EESO pozdravlja odločnost Komisije, da v letu 2008 uvede evropsko pobudo o e-vključevanju in poziva, naj jo zastavi čim bolj daljnosežno in ambiciozno. Predstavljati mora odločen korak v smeri vključevanja e-dostopnosti v vse ustrezne politike EU.

2.9

Konkretneje, EESO poziva, da se v nove predpise (trenutno v obravnavi) o novem okviru za elektronsko komunikacijo in v direktivo o televiziji brez meja vključijo vprašanja dostopnosti in se tako zagotovi, da bodo invalidi lahko imeli koristi od tovrstnih pomembnih komunikacijskih sredstev.

2.10

EESO poziva k utrjevanju Direktive 2001/85/ES (5) zaradi njene uskladitve z novo zakonodajo ES o pravicah invalidnih letalskih potnikov.

2.11

EESO poziva Komisijo in države članice, da vsa potrebna prizadevanja in vire namenijo zagotavljanju učinkovitega izvajanja Direktive Sveta 2000/78/ES (6), ki zagotavlja pravni okvir za enako obravnavanje pri zaposlovanju.

2.12

EESO meni, da je nujno potreben prehod iz institucij za invalide na visokokakovostne, na skupnosti temelječe alternative za vse, da bi omogočili vključitev in udeležbo invalidov v družbeno življenje. Evropsko komisijo poziva, da to vprašanje vključi v prihodnje pobude o socialnih storitvah splošnega pomena in med prednostne naloge strukturnih skladov EU.

2.13

EESO poziva Komisijo in države članice, da poseben poudarek namenijo socialnim storitvam in osebni pomoči invalidom, zavedajoč se, da bodo podporne storitve invalidom in tudi negovalcem omogočile normalno življenje ter aktivno prispevanje k življenju v družbi.

2.14

V okviru pobude Komisije o „boljših predpisih “EESO poziva k oceni vpliva pri pripravi novega osnutka zakonodaje, ki bo upošteval posebnosti in potrebe invalidov. Poleg tega bi morala vsa orodja IKT, ki se uporabljajo za izboljšanje kakovosti, sprejemanja, prenosa in uveljavljanja zakonodaje EU, popolnoma izpolnjevati zahteve glede dostopnosti.

2.15

Za družine z enim ali več invalidi obstaja večje tveganje, da se znajdejo v revščini, saj je invalidnost povezana z večjimi stroški, ki lahko znašajo do 30.000 EUR letno (7). To upravičuje sprejetje ukrepov pozitivne diskriminacije, kot so nadomestila (v denarju ali naravi) ali davčne spodbude.

2.16

EESO poziva države članice, da uveljavijo in spremljajo ustrezno zakonodajo, ki vpliva na enake možnosti za invalide. EESO ugotavlja, da direktive o letalskem in železniškem prevozu veljajo le za mednarodni prevoz, na regionalni in lokalni ravni pa invalidi ostajajo brez dostopnih prevoznih sredstev.

3.   Enake možnosti za invalide – pregled različnih področij

3.1   Ozaveščenost in izobraževanje

3.1.1

Med Evropskim letom invalidov 2003 je bil velik poudarek namenjen ozaveščenosti o invalidnosti in njeni prepoznavnosti. Zagotavljanje pravih sprememb na področju enakih možnosti za invalide ter informacije o invalidnosti bi bilo treba vključiti v izobraževalne programe. Skrbno pripravljeno medijsko poročanje o težavah, s katerimi se soočajo invalidi, je treba obravnavati kot pomembno sredstvo za spreminjanje odnosa družbe do invalidnosti; pri tem morajo šole in mediji sodelovati.

3.1.2

Brez celovitega izobraževanja za invalidne otroke in mladino bi bilo težko doseči vključevanje na trg dela. Izboljšanje dostopa do izobraževanja invalidov bi moralo postati prednostna naloga prihodnjih akcijskih načrtov in strategij za invalide.

3.1.3

Čeprav EESO priznava, da je bil po Madridski deklaraciji in Evropskem letu invalidov dosežen napredek, je treba še veliko storiti. Naj navedemo le en primer: več kot 80 % javnih spletnih strani, vključno s spletnimi stranmi evropskih institucij, običajno niso dostopne invalidom. Poleg tega je zelo pomembno, da so dostopne tudi vse spletne strani, ki zagotavljajo storitve splošni javnosti.

3.1.4

Z zasnovo „Design for all “(oblikovanje za vse) bi bilo treba seznaniti vse udeležence, tj. oblikovalce in proizvajalce, tiste, ki določajo standarde, ter ljudi, za katere ti standardi veljajo, torej invalide. Ti imajo pravico do široke izbire blaga in storitev, ki izpolnjujejo njihova pričakovanja.

3.1.5

EESO zlasti zahteva sprejetje standardov, s katerimi soglašajo evropski organi za standardizacijo, ki bi bili obvezni na področju javnih naročil blaga in storitev, ter sprejetje zakonodaje o dostopu do blaga in storitev IKT.

3.1.6

EESO pozdravlja ministrsko deklaracijo o IKT za družbo, ki vključuje vse, sprejeto v Rigi, in upa, da bo predstavljala temelj na področju e-vključevanja invalidov. Poleg tega, da je IKT pomembna gonilna sila rasti in zaposlovanja, je hkrati tudi močno orodje za vključevanje invalidov.

3.1.7

Pred revizijo obstoječih pravil o državni pomoči za usposabljanje in zaposlovanje invalidov EESO poziva Komisijo, da pri prihodnji uredbi o skupinski izjemi ohrani svoj sedanji pristop.

3.2   Zaposlovanje

3.2.1

EESO se zaveda, da so na področju zaposlovanja še vedno ogromne neenakosti med invalidi in neinvalidi. Eurostat je leta 2003 potrdil, da je bistveno več invalidov gospodarsko neaktivnih: 78 % težkih invalidov ni vključenih na trg dela, medtem ko je tistih brez dolgotrajnih zdravstvenih težav ali brez invalidnosti le 27 % (8).

3.2.2

EESO pozdravlja odločne korake Evropske komisije za spremljanje prenosa in izvajanja direktive o zaposlovanju (9). Spremljanje je treba izvajati skupaj s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki so dejavne na tem področju. EESO meni, da boljše spremljanje ustvarja boljše pogoje za invalidom bolj prilagojena delovna mesta, ustvarjanje novih delovnih mest, primernih za invalide, in spodbujanje ustanavljanja podpornih storitev.

3.2.3

EESO upa, da bodo nacionalna združenja invalidov bolj vključena v oblikovanje načrtov reform. V skladu z revidirano lizbonsko agendo je potrebna večja vključitev širše civilne družbe, da bi dosegli načrtovane cilje, ki ne bodo uresničeni, če bodo invalidi (15 % prebivalstva EU) izključeni ali če njihove potrebe ne bodo ustrezno upoštevane in zadovoljene.

3.2.4

EESO glede na tekoče razprave o zaposlovanju, rasti in prilagodljivem trgu dela (med drugim na neformalnem vrhu 20. oktobra 2006 v Lahtiju) poziva Komisijo, da analizira vplive in prouči možne sinergije, ki jih lahko ustvarijo delovni in podporni ukrepi za povečanje stopnje zaposlovanja invalidov.

3.2.5

EESO podpira tudi pobude Evropskega socialnega sklada (ESS) za vključevanje invalidov na trg dela. Pobuda EQUAL se je izkazala za zelo učinkovito pri spodbujanju enakih možnosti med invalidi. Ker se bo ločena pobuda EQUAL iztekla, EESO poziva Komisijo, da ustrezno vključi svoj pristop in načela v nov mehanizem ESS.

3.2.6

V novem okviru Evropskega socialnega sklada je treba poudariti, da naložbe v ljudi ne morejo biti uspešne, če jih hkrati ne spremljajo tudi naložbe v izboljšanje opreme in dostopnosti.

3.2.7

EESO še vedno meni, da je potreben ustrezen politični okvir, ki bo podjetjem zagotavljal finančne spodbude za omogočanje dostopa do njihovih prostorov in storitev, ter poziva, da se ta okvir po potrebi dopolni z zavezujočo zakonodajo, ki bo predpisala obveznost standardov dostopnosti.

3.3   Družba brez ovir

3.3.1

EESO verjame da je vzpostavitev družbe brez ovir osrednjega pomena za uresničitev enakih možnosti za invalide. Družba brez ovir pomeni okolje, ki je s tehničnega vidika prilagojeno potrebam invalidov in kjer so ovire za komunikacijo in udeležbo odpravljene.

3.3.2

EESO meni, da mora biti zagotovljen pregled informacij o ukrepih držav članic in posebni nacionalni zakonodaji na področju invalidnosti. Odbor Komisijo poziva, da zbere potrebne informacije in jih predstavi v svojem prihodnjem dvoletnem poročilu o položaju invalidov v Evropi.

3.3.3

Ena glavnih ovir pri zagotavljanju enakih možnosti za invalide je težaven dostop invalidov do izobraževanja. Čeprav okvirna direktiva o zaposlovanju prepoveduje diskriminacijo pri poklicnem izobraževanju (vključno z visokošolskim izobraževanjem), imajo invalidi še zmeraj omejen dostop do izobraževanja. Med razlogi za to so okolje, ki ne ustreza potrebam invalidov, pomanjkanje ustrezne opreme, slaba komunikacija, pomanjkljivo informiranje in posvetovanje, pa tudi sistem izobraževanja za invalidne otroke in mladino, ki jih pogosto že od vsega začetka prikrajša za možnost izobraževanja.

3.3.4

Strukturni skladi EU odločilno prispevajo k vključevanju, če se v njihovem okviru upoštevata načelo nediskriminacije in načelo dostopnosti za invalide. EESO pozdravlja nedavno odobritev novih uredb o strukturnih skladih, ki so nadaljnji korak v tej smeri in ki naj bi preprečile, da bi projekti, ki jih financira EU, ustvarili nove ovire za invalide. EESO zahteva, da se tudi pri drugih programih in pobudah EU – zlasti tistih, ki imajo na razpolago ustrezna sredstva – izbere enak pristop in da imajo slednji pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije osrednjo vlogo.

3.3.5

EESO meni, da si moramo bolj prizadevati za vzpostavitev okolja, ki bi ustrezalo potrebam invalidov, zlasti na področju dostopnosti do javnega prometa in mestnega okolja brez ovir. Od okolja, ki ustreza potrebam invalidov, ima koristi več delov prebivalstva – družine z majhnimi otroki, starejši ljudje in na primer ljudje s trenutnimi težavami pri gibanju, ki so posledice fizične nesreče.

3.3.6

Nujno je treba spremeniti način razmišljanja. Za zagotavljanje enakih možnosti za invalide je treba izhajati iz načela človekovih pravic, tj. pravice vsakega posameznika do aktivne udeležbe v družbi. Izrednega pomena je zagotovitev storitev za podporo invalidom – vključno z ukrepi za spodbujanje zaposlovanja, kot je omogočanje zavarovanega in podprtega dela na poti na odprti delovni trg.

3.3.7

Države članice morajo doseči soglasje o posebnih procesih in metodah za zagotavljanje enakih možnosti. Enake možnosti v praksi je treba razumeti kot širok spekter realističnih možnosti za vsakega posameznika. Predlagana sprememba za krepitev resnično individualnega pristopa k invalidom bo kratkoročno zahtevala visoke stroške iz javnih virov in tudi strukturnih skladov. Vendar pa bo ta sprememba vodila do stabilnih dolgoročnih prihrankov pri socialnih izdatkih.

3.3.8

Ključen pomen pri zagotavljanju enakih možnosti za invalide imajo podjetja socialnega gospodarstva. Takšna podjetja prispevajo k vključevanju invalidov v družbo in na trg dela ter spodbujajo prilagajanje invalidske politike glede na uporabo načela samopomoči, ki ga uporabljajo zlasti zadruge.

3.3.9

EESO je še zmeraj prepričan, da so nove direktive o javnih naročilih dobro sredstvo za spodbujanje zaposlovanja invalidov, dostopnosti do javnega prometa in grajenega okolja ter tudi za proizvodnjo blaga in storitev, dostopnih za invalide, in vse javne oblasti (lokalne, regionalne, nacionalne in evropske) poziva, da direktive uporabijo v te namene. Izmenjavo najboljših praks bi morala podpirati Evropska komisija.

3.4   Udeležba pri postopku sprejemanja odločitev

3.4.1

Evropske invalidske organizacije se aktivno zavzemajo za problematiko vključevanja invalidnosti. EESO te dejavnosti pozdravlja in meni, da je skladnost z načelom vključevanja ključ do uresničitve želenih rezultatov. Vključevanje je lahko uspešno le, če invalidske organizacije že v zgodnji fazi sodelujejo pri postopku sprejemanja odločitev.

3.4.2

Evropska komisija je razvila učinkovit postopek udeležbe, kjer ima EESO ključno vlogo pri zagotavljanju enakih možnosti za invalide. Spodbujanje vključevanja lahko skupaj z zakonodajnimi ukrepi vodi do rezultatov na področjih kot so denimo dostopnost do prevoznih sredstev in stanovanja, ki ustrezajo potrebam invalidov, ter dostopnost do blaga, storitev in informacij.

3.4.3

Evropsko leto invalidov (2003) je bil mejnik na poti k boljšemu sodelovanju. Leto je bilo v glavnem uspešno, zlasti zaradi pristopa od spodaj navzgor, ki je evropskim invalidskim skupinam omogočil, da so zelo aktivno sodelovale pri pripravljalnem delu in nato s svojimi dejavnosti nadaljevale celo leto. V okviru načela vključevanja so bili prav tako narejeni ustrezni koraki za sodelovanje s številnimi tistimi, ki sprejemajo odločitve.

3.4.4

Prav tako je bistvenega pomena, da enake možnosti za invalide postanejo sestavni del tistih postopkov Evropske unije, ki so predmet odprte metode usklajevanja To je pomembno zlasti zato, ker so mnoge odločitve, ki so povezane z invalidsko politiko, še zmeraj v pristojnosti držav članic.

3.5   Zakonodajni ukrepi za izboljšanje enakih možnosti za invalide

3.5.1

Na evropski ravni so že bili narejeni številni politični koraki za zagotavljanje enakih možnosti za invalide. V Evropskem letu invalidov 2003 je Svet sprejel resolucije o zaposlovanju in poklicnemu izobraževanju, dostopnosti kulturnih dejavnosti in usposabljanja ter o e-dostopnosti (10). Tudi druge institucije EU so sprejele pobude o dostopnosti (11) in zaposlovanju.

3.5.2

Trenutno se izvaja akcijski načrt o invalidnosti 2006-2007. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so cilji še naprej osredotočeni na osnovne težave invalidov. Prednostna naloga druge faze akcijskega načrta je aktivno vključevanje invalidov. Ta temelji na državljanskem konceptu invalidnosti (12), to pomeni, da imajo invalidi enako možnost izbire in obvladovanja v svojem vsakdanjem življenju kot ljudje, ki niso invalidi.

3.5.3

EESO meni, da potrebujemo dodatno zakonodajo, če želimo odpraviti diskriminacijo na vseh področjih dejavnosti EU. Odbor z zanimanjem pričakuje rezultate študije o izvedljivosti dodatnih zakonodajnih pobud na področju nediskriminacije. Odbor prav tako močno verjame, da je treba predlog za direktivo o invalidnosti čim prej vložiti.

4.   Vloga EESO pri spodbujanju enakih možnosti za invalide

4.1

EESO spominja, da je vloga socialnih partnerjev osrednjega pomena za popolno vključevanje invalidov. Obstaja veliko primerov dobrih praks delodajalcev tako glede zaposlovanja invalidov kot zagotavljanja blaga in storitev, ki so dostopni invalidom. EESO se zavezuje, da bo v okviru svojih pristojnosti na tem področju spodbujal napredek.

4.2

EESO poleg tega delodajalce in sindikate poziva, da uporabijo mehanizme socialnega dialoga in predlagajo nove pobude za zaposlovanje invalidov, vključno z ohranjanjem delovnih mest.

4.3

EESO se zavzema za zagotavljanje enakih možnosti za invalide. EESO je ustanovil delovno skupino za vprašanja invalidnosti, sestavljeno iz članov Odbora in uradnikov, ki naj bi prispevala k uspešnosti Evropskega leta invalidov 2003. Njena naloga je bila priprava in izvajanje dejavnosti EESO v okviru tega posebnega evropskega leta.

4.4

Mnenje EESO o Evropskem letu invalidov (2003) (13) je jasen pregled dejavnosti EESO za spodbujanje vprašanja invalidnosti. Čeprav si je EESO že močno prizadeval za to, da se vključevanje invalidnosti upošteva v vseh njegovih mnenjih, in je na tem področju že bil dosežen precejšen napredek, pa se Odbor v celoti zavzema za povečanje svojih prizadevanj v letu 2007 (Evropsko leto enakih možnosti za vse) in tudi kasneje.

4.5

EESO je sprejel vrsto mnenj, ki posebej obravnavajo vprašanje invalidnosti, kot denimo mnenje o vključenosti invalidov v družbo (14), sprejeto leta 2002, v katerem je prvič predstavil širok pristop k vprašanju invalidnosti, in mnenje o položaju invalidov v razširjeni Evropski uniji. Odbor je tudi v drugih mnenjih pozival k zagotavljanju enakih možnosti za invalide, kot denimo v mnenjih o e-dostopnosti (15), o Evropskemu letu enakih možnosti za vse (2007) (16) in o zeleni knjigi o duševnem zdravju (17). Te tematike se je prav tako dotaknilo mnenje o socialnem turizmu (18).

4.6

Novi sedež EESO, ki je bil odprt leta 2004, je popolnoma dostopen invalidom. Tako lahko društva invalidov sodelujejo pri seminarjih v stavbi EESO ali jih tudi sama izvajajo. Druge institucije EU bi se morale po tem zgledovati.

4.7

Odbor ugotavlja, da so združenja invalidov v EESO močno zastopana. Poleg tega so se številni predstavniki organizacij socialnega gospodarstva in predstavniki socialnih partnerjev pri svojem delu zelo zavzemali za zagotavljanje enakih možnosti za invalide.

4.8

Da bi spodbudili izmenjavo najboljših praks, EESO predlaga, da se v okviru Evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) priredi seminar, ki bi predvsem izpostavil vprašanje invalidnosti in večvrstne diskriminacije.

4.9

EESO nacionalne ekonomsko-socialne svete ali podobne organe poziva, da leto 2007 uporabijo kot platformo za spodbujanje vključevanja invalidnosti pri svojem delu. Poleg tega bi EESO lahko razmislil o tem, da bi naročil pripravo študije o najboljših praksah v okviru vključevanja invalidnosti, ki bi jo izvedli socialni partnerji.

5.   Dejavnosti za vzpostavitev Evrope brez ovir

5.1

EESO opaža, da v Evropi primanjkuje zakonodaje o nediskriminaciji, ki bi pokrivala vsa področja dejavnosti EU.

5.2

Vprašanja invalidnosti morajo biti na dnevnem redu različnih strategij EU. Obravnavati je treba tudi njihov vpliv na zagotavljanje enakih možnosti za invalide. Vprašanje invalidnosti mora biti tudi nadalje prednostna naloga, še zlasti zato ker ga ne obravnavajo, na primer, spremenjena lizbonska strategija ali nacionalni načrti reform, ki so bili predloženi leta 2005. EESO zato pozdravlja delovni dokument o vključevanju invalidnosti v evropsko strategijo zaposlovanja in Komisijo poziva, da izvede oceno vplivov tega dokumenta.

5.3

EESO poudarja, da je treba ponovno obravnavati predlog o letnem ministrskem srečanju na temo invalidnosti – ki je bil predstavljen v času britanskega predsedovanja –, da se tako razprava na to temo postavi na višjo politično raven in ob sodelovanju invalidskih organizacij. Javnost s to pobudo do sedaj še ni bila ustrezno seznanjena.

5.4

EESO ponovno poudarja, da potrebujemo skupno evropsko opredelitev invalidnosti, ki bi prispevala k večji učinkovitosti invalidske politike EU. Poleg tega bi obsežnejši podatki o položaju invalidov v EU prispevali tudi k bolje informiranemu in usmerjenemu oblikovanju politike. Zato EESO Komisijo, Eurostat in države članice poziva, da namenijo več sredstev za pripravo statističnih podatkov za analizo vidikov, kot so možnosti zaposlovanja, gospodarski položaj invalidov, njihova vloga kot potrošnikov ali njihov dostop do storitev.

5.5

V skladu z Amsterdamsko pogodbo, je Evropska skupnost zavezana, da pri oblikovanju ukrepov za notranji trg upošteva potrebe invalidov. Deklaracija 22 žal ni bila izvedena, kar je celo vodilo do nadaljnjih ovir pri dostopnosti do blaga in storitev.

5.6

EESO prav tako pozorno spremlja Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila sprejeta avgusta 2006, in države članice EU poziva, da jo ratificirajo. Odbor Komisijo poziva, da na ravni EU zagotovi spodbujanje in upoštevanje načel te konvencije ZN.

5.7

EESO upa, da bodo akcijski načrti EU glede zagotavljanja enakih možnosti za invalide spodbudili dodatne ukrepe na tem področju, ki bodo prinesli merljive rezultate.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Po podatkih Eurostata za leto 2002 ima 44,6 milijonov ljudi, starih med 16 in 64 let – torej eden od šestih (15,7 %) – dolgotrajne zdravstvene težave ali invalidnost (long-standing health problem or disability, LSHPD).

(2)  Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, New York, 2006.

(3)  Glej npr.:

http://www.eudnet.org/update/online/2004/jun04/edfn_02.htm.

(4)  Dokument za razpravo na seji skupine na visoki ravni za invalidnost, 18. in 19. marec 2004.

Osnutek o vključevanju invalidnosti v različna politična področja, skupina na visoki ravni za invalidnost.

(5)  Direktiva 2001/85/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2001 o posebnih predpisih za vozila za prevoz potnikov z več kot osmimi sedeži poleg voznikovega sedeža, ki spreminja Direktivi 70/156/EGS in 97/27/ES.

(6)  Glej Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.

(7)  „Študija o ekonomski neenakosti invalidov v mestu Barcelona. Pretirano finančno breme, ki ga izzove invalidnost “(Study on the economic inequality of people with disabilities in the city of Barcelona. The overstrain economic effort provoked by disability.), ki jo je pripravil lokalni inštitut invalidov mestnega sveta Barcelone marca 2006, je pokazala, da družinski stroški, ki izhajajo iz invalidnosti katerega koli družinskega člana lahko znašajo do 30 000 EUR letno, odvisno od ravni socialnega varstva in vrste invalidnosti. (

http://w3.bcn.es/fitxers/baccessible/greugecomparatiueconmic.683.pdf).

(8)  Zaposlovanje invalidov v Evropi 2003, Statistični povzetek, Tema 3, Eurostat 26/2003.

(9)  Direktiva 78/2000/ES, 27. november 2000.

(10)  Resolucija Sveta z dne 15. julija 2003 o spodbujanju zaposlovanja in socialne vključenosti invalidov (2003/C 175/01).

Resolucija Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnostih za invalide (2003/C 134/05).

Resolucija Sveta z dne 5. maja 2003 o enakih možnostih učencev in študentov invalidov v izobraževanju in usposabljanju (2003/C 134/04).

Resolucija Sveta z dne 6. februarja 2003 o „e-dostopnosti “– izboljšanje dostopnosti invalidov do družbe znanja (2003/C 39/03).

(11)  2010: Evropa, ki je dostopna vsem: poročilo skupine strokovnjakov o dostopnosti:

http://europa.eu.int/comm/employment_social/index/7002_en.html.

(12)  V skladu s členom 26 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, Unija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti.

(13)  Mnenje EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju, rezultatih in splošni oceni Evropskega leta invalidov 2003, 14. februar 2006, poročevalka ga. Anča. UL C 88, 11. 4. 2006.

(14)  Mnenje EESP o vključenosti invalidov v družbo (mnenje na lastno pobudo), 17. julij 2002, poročevalec: g. Cabra de Luna. UL C 241, 7. 10. 2002.

(15)  Mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – e-dostopnost, 15. marec 2006, poročevalec: g. Cabra de Luna. UL C 110, 9. 5. 2006.

(16)  Mnenje EESO o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu enakih možnosti za vse (2007) – pravični družbi naproti, 14. december 2005 (CESE 1507/2005), poročevalka: ga. Herczog. UL C 65, 17. 3. 2006.

(17)  Mnenje EESO o zeleni knjigi o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva – poti k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo, 17. maj 2006, poročevalec: g. Bedossa. UL C 195, 18.08.2006.

(18)  Mnenje EESC o socialnem turizmu v Evropi (mnenje na lastno pobudo), 14. september 2006, poročevalec: g. Mendoza Castro.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/38


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spodbujanje dostojnega dela za vse Prispevek Unije k izvedbi agende za dostojno delo po svetu

COM(2006) 249 konč.

(2007/C 93/09)

Evropska komisija je 13. julija 2006 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sklenila, da Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. decembra 2006. Poročevalec je bil g. Etty.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja 2007) s 128 glasovi za, 3 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Odbor pozdravlja sporočilo Komisije. Prepričan je, da bo Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami veliko prispevala k uresničitvi dostojnega dela, tako v EU kot v tretjih državah.

Odbor se strinja s Komisijo, da se odobritev socialnih ciljev ne sme uporabljati v protekcionistične namene.

1.1.1

Odbor poziva Komisijo, da vključi EESO v pripravo poročila o nadaljnjem spremljanju sporočila, ki bi ga bilo treba pripraviti do poletja 2008.

1.1.2

Odbor poziva Komisijo, da razvije primerne kazalnike za ocenjevanje izvajanja agende o dostojnem delu v EU.

1.1.3

Komisija bi morala jasno prikazati finančne učinke svojega prispevka k spodbujanju dostojnega dela tako v EU kot zunaj nje. Vključena bi morala biti informacija o načinu, kako namerava podpreti ILO pri izvajanju agende o dostojnem delu.

1.2

Komisija bi morala izbrati pristop, ki ga je Evropski ekonomsko-socialni odbor priporočil v mnenju o socialni razsežnosti globalizacije marca 2005: obdržati in okrepiti pozitiven učinek globalizacije, vendar primerno ukrepati za preprečevanje negativnih posledic. Odbor ponavlja svoje sklepe iz mnenja iz marca 2005.

1.3

Politike za zagotovitev dostojnega dela v EU in zunaj njenih meja so lahko uspešne le, če bodo v celoti vključeni socialni partnerji in širša civilna družba.

1.4

Pri uresničevanju cilja dostojnega dela sta koherentnost in usklajevanje politike na vseh ravneh, tudi nacionalni, izrednega pomena.

1.5

Ključni dejavnik pri spodbujanju dostojnega dela je nadzorni sistem ILO.

1.6

EESO poziva Komisijo, da skupaj z državami članicami analizira razloge, da države niso ratificirale Mednarodne konvencije ZN o migrantih.

1.7

Nujna sta ratifikacija in izvajanje relevantnih konvencij ILO v EU in v zvezi s tretjimi državami, tako v zakonodaji kot v praksi.

1.8

EESO poziva Komisijo, da spodbudi pomen zdravja in varnosti pri delu kot enega ključnih dejavnikov za dosego dostojnega dela.

1.9

Komisija bi morala predstaviti akcijski načrt o politikah za zagotavljanje dostojnega dela, tako v EU kot zunaj nje, vključno s proračunskimi podatki.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Odbor pozdravlja sporočilo. Agenda za dostojno delo je pomemben odgovor na globalizacijo in lahko bistveno prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja, ki so jih sprejeli Združeni narodi. Evropska unija kot pomemben član svetovne skupnosti lahko z izvajanjem te agende „doma “in z njenim spodbujanjem v okviru raznolikih odnosov s tretjimi državami, skupinami držav in mednarodnimi institucijami pridobi precejšnjo dodano vrednost. Dostojno delo ima neposreden pomen za izvajanje lizbonske agende, saj občutno prispeva k oblikovanju delovnega življenja v EU na trajnostni način. Pomembna vloga pri spodbujanju dostojnega dela za vse ni le sestavni del evropske socialne agende in prizadevanj EU za krepitev njenih vrednot; tudi v interesu EU je, da zagotovi, da globalizacija ne bo spodkopala evropskega socialnega modela.

2.2

„Dostojno delo “je pojem, ki ga je Mednarodna organizacija dela (ILO) vpeljala leta 1999 (1). Opredeljen je bil kot „središče “vseh štirih strateških ciljev ILO:

spodbujanje pravic pri delu,

zaposlovanje,

socialno varstvo in

socialni dialog.

Ta pojem je osrednji del socialnega modela EU, ki se osredotoča na pravico do produktivnega in po lastni želji izbranega dela, pri katerem so pravice zaščitene in ki omogoča primeren zaslužek in socialno varnost in ki poudarja enake možnosti. Tristranskost in socialni dialog zagotavljata participacijo in demokratični postopek.

Temi enakosti spolov in razvoja se prekrivata.

2.2.1

V skladu z agendo ILO za dostojno delo bi morala Komisija bolj podrobno poudariti pomen enakosti spolov in povečanja sposobnosti žensk za premagovanje revščine, zlasti z vidika enakih možnosti in enake obravnave.

2.3

V svojem mnenju o socialni razsežnosti globalizacije (2) je EESO dostojno delo opredelil kot ključni cilj in prednostno vprašanje za EU in njene države članice, tako doma in v okviru zunanjih odnosov EU in njene razvojne pomoči.

2.4

Odbor se strinja z navedbo v uvodu sporočila Komisije, ki agendo za dostojno delo označuje kot vrsto univerzalnih strategij, ki niso vezane na poseben razvojni model, ter kot instrument za oblikovanje takšnega razvoja, ki bo upošteval vrednote in načela ravnanja in uprave, ki združujeta gospodarsko konkurenčnost in socialno pravičnost. Podlaga dostojnega dela (Decent Work) je ideja, da vsaka država ne glede na raven razvoja določa svoje cilje za zmanjšanje vrzeli med ciljem ter premalo priložnostmi za zaposlitev, kršenjem pravic pri delu, nezadostno socialno varnostjo in pomanjkljivim socialnim dialogom.

2.5

Odbor nadalje pozdravlja poudarek, da se morajo vse multilateralne institucije in vlade strogo zavezati dostojnemu delu, kakor je bilo potrjeno v deklaraciji Ekonomsko-socialnega sveta ZN julija 2006.

2.6

Odbor z zanimanjem opaža, da so v sporočilu upoštevana številna priporočila iz mnenja EESO o socialni razsežnosti globalizacije.

2.7

Obžaluje, da politično usklajevanje in koherentnost, zlasti na ravni držav članic, v mednarodnih finančnih institucijah, Svetovni trgovinski organizaciji (STO) in Mednarodni organizaciji dela (ILO) ter med temi organizacijami nista bila povzeta v sporočilu tako, kakor je pričakoval. Odbor je Komisijo in Svet zaprosil, da sprejmeta ukrepe za spodbujanje večjega usklajevanja in koherentnosti na ravni držav članic, v kar naj v celoti vključita tudi civilno družbo.

Odbor ponavlja svojo prošnjo, da bi Komisija in države članice v teh institucijah zagotovile spodbujanje dostojnega dela.

Komisija bi morala spodbuditi bolj enoten pristop držav članic v mednarodnih finančnih institucijah, zlasti glede političnega svetovanja, razvoja programov pomoči z vladami in njihovimi posojili zasebnim podjetjem.

2.8

Odbor na splošno meni, da so predlogi Komisije za ukrepanje v sporočilu dobro zastavljeni in konstruktivni.

2.8.1

Največja pomanjkljivost je priznanje, da je okrepitev nadzornega sistema ILO ključni dejavnik za spodbujanje dostojnega dela. Ratifikacija konvencij je pomembna, vendar ne zadostuje. Nenehno je treba posvečati pozornost dejanskemu stanju, tj. polnemu izvajanju v zakonodaji in v praksi. Odbor podpira Komisijo, da v ta namen spodbuja in uskladi skupno ukrepanje držav članic v tesnem sodelovanju z ILO.

2.8.2

Odbor želi poleg tega poudariti, da mora ILO zaradi globalizacije posodabljati in vzdrževati svoje dogovore in priporočila, iz istega razloga pa bo nujno moral oblikovati tudi nove standarde, da bi se lahko soočili s težavami v svetu dela, ko se bodo pojavile. Zagotoviti je treba, da bodo novi instrumenti predmet relevantnih tem in da bodo v njih določbe, ki bodo izhajale iz dejanskega stanja. EU in njene države članice (in socialne partnerje v državah članicah) je treba spodbujati, da na tem področju poskusijo prevzeti proaktivno vlogo.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   O dejavniku razvoja, uprave in učinkovitosti

3.1.1

V sporočilu Komisija govori o dvostranskem in tristranskem socialnem dialogu, „vključenosti socialnih partnerjev in civilne družbe “ter „vključenosti socialnih partnerjev in drugih subjektov civilne družbe“. Komisija bi morala pojasniti, da „socialni dialog “med socialnimi partnerji poteka s predstavniki vlade ali brez njih, medtem ko „civilni dialog “vključuje tudi NVO in druge interesne skupine. V smislu sporočila je treba razumeti, da pristni socialni dialog lahko dosežejo le neodvisne in samostojne demokratične organizacije.

3.1.2

Ta del obravnava vse sestavne dele pojma dostojnega dela. Pozornost zbuja dejstvo, da sporočilo le na kratko obravnava varnost in zdravje pri delu („kakovost zaposlitve “je le na kratko omenjena). Kaže, da to ni naključje, ker varnost in zdravje pri delu v sporočilu kot celoti nimata pomembne vloge. Razlog za to je lahko problematično stališče Komisije in držav članic glede konvencij ILO na tem področju. Te konvencije je ratificiralo samo nekaj držav članic EU, četudi je raven varstva delavcev, ki ga ponuja zadevna zakonodaja EU na tem področju, ponavadi seveda višja kot raven varstva instrumentov ILO. To nizko število ratifikacij ne spodbuja drugih držav k ratifikaciji konvencij ILO na področju varnosti in zdravja pri delu. V tem pogledu EU torej ne spodbuja agende o dostojnem delu. Odbor poziva Komisijo in države članice, da ponovno preučijo sedanje nezadovoljivo stanje z namenom, da bi ga občutno izboljšale v bližnji prihodnosti. Po mnenju Odbora države članice ne bi smele odstopiti od konvencije ILO za varnost in zdravje pri delu, če niso ratificirale nove konvencije s tega področja.

3.1.3

Odbor se strinja s Komisijo, da se odobritev socialnih ciljev ne sme uporabljati v protekcionistične namene. Hkrati želi pripomniti, da „socialna klavzula “v multilateralnih trgovinskih sporazumih, kakor je bilo obravnavano v prejšnjih mnenjih EESO, ne sme biti uporabljena v protekcionistične namene, saj je sestavljena izključno iz osmih temeljnih standardov ILO o človekovih pravicah (standardov o pravicah do organiziranja in kolektivnega pogajanja, o prisilnem delu, diskriminaciji pri delu in zaposlovanju ter delu otrok), ki so bile v celoti ratificirane v veliki večini držav članic ILO. Če so te države članice izpolnile svoje ustavne obveznosti, so jih prenesle v nacionalno zakonodajo ali druge ustrezne akte, v skladu z zahtevami in pod nadzorom ILO.

3.1.4

EU mora dostojno delo popolnoma vključiti v svojo razvojno politiko in svoje politične izjave ustrezno finančno podpreti.

3.2   O obveznostih in strategijah za politike EU

3.2.1

EU mora spodbujati dostojno delo „doma“, tako da bodo njene države članice ratificirale in izvajale vse ustrezne konvencije ILO, vključno s tistimi v zvezi z nediskriminacijo in vključevanjem ranljivih skupin.

3.2.2

V podpoglavju Boljše vključevanje zunanje politike EU pod naslovom Širitev se zdi, da obravnava Komisija konvenciji ILO 87 in 98 o svobodi združevanja in kolektivnem pogajanju ter pravice, ki jih ti dve konvenciji podpirata, kakor da gre samo za pravice sindikatov. To je napačno, saj so te pravice ravno tako pravice delodajalcev. Komisija mora spodbujati tako te temeljne pravice sindikatov kot delodajalcev.

3.2.3

Odbor se strinja s stališči Komisije glede „sosedstva“. Vendar meni, da je treba ustrezno pozornost nameniti tudi socialnemu dialogu oziroma ratifikaciji konvencije ILO 144 o tristranskem posvetovanju na tem področju.

3.2.4

V zvezi s podpoglavjem o regionalnih in dvostranskih odnosih Odbor ugotavlja, da je Kitajska poseben problem, o katerem bi bilo treba razpravljati in bi ga morala obravnavati tudi Komisija. Kitajska odkrito nasprotuje svobodnemu združevanju in pravici do kolektivnega pogajanja neodvisnih sindikatov in organizacij delodajalcev. Glede na pomen Kitajske v svetu tega vprašanja ne moremo ignorirati, če želimo doseči napredek s pomočjo agende o dostojnem delu.

3.2.5

Na seznamu ukrepov pod naslovom Sodelovanje pri razvoju bi morala Komisija vključiti ukrepe, ki jih je treba sprejeti v sodelovanju z ILO, da bi pomagali vključevati neformalno gospodarstvo v formalno gospodarstvo. Dostojno delo je pomembno tako za neformalno kot za formalno gospodarstvo. Komisija bi morala sodelovati z ILO, da bi raziskala nove načine podpore sedanjim akterjem, da bi razvili ukrepe za zaščito pravic in krepitev sposobnosti tistih, ki se preživljajo z delom v neformalnem gospodarstvu, ter novim akterjem omogočiti dostop do zastopanja interesov.

3.2.6

Ravno tako bi Odbor pod ta naslov želel vključiti spodbujanje organizacij socialnega gospodarstva, kot so zadružne organizacije. To je eno prednostnih vprašanj, ki jih je opredelil EESO v svojem mnenju o socialni razsežnosti globalizacije.

3.2.7

Komisija bi morala razmisliti tudi o politikah za krepitev vloge MSP pri spodbujanju dostojnega dela, pri čemer bi tesno sodelovala z ILO.

3.2.8

Glede naslova Trgovina, dejavnik trajnostnega razvoja se Odbor sklicuje na predloge iz mnenja o socialni razsežnosti globalizacije z ozirom na skupne dvostranske opazovalnice in cone izvozne proizvodnje.

3.2.9

Odbor pozdravlja podporo Komisije splošni ratifikaciji in učinkovitemu izvajanju konvencij ILO, vendar ugotavlja, da bi lahko bila ta obveznost na področju mednarodne trgovine bolj konkretna. Najprej mora Komisija na večstranski ravni spodbuditi dostojno delo kot enega od ciljev EU in STO. Razmisliti bi bilo treba o oblikovanju odbora za trgovino in dostojno delo v okviru strukture STO, podobnega odboru za trgovino in okolje. Dostojno delo bi moralo veljati za del trajnostnega razvoja v okviru pregleda trgovinske politike STO, potreben pa je tudi skupni delovni program STO in ILO. Komisija in države članice bi si morale dejavno prizadevati za to, da bi druge članice STO prepričale o prednostih take pozornosti dostojnemu delu v okviru struktur STO.

3.2.10

Poleg tega bi morala Komisija v dvostranskih trgovinskih odnosih, kot so sporazumi o ekonomskem partnerstvu, ratifikacijo in izvajanje ključnih norm ILO za delo uvrstiti v sam vrh dnevnega reda pogajanj. Pri vseh teh pogajanjih je potrebna presoja vpliva na trajnost (sustainability impact assessments), ki vključuje kazalce dostojnega dela, nato pa je treba slediti priporočilom, ki nastanejo na njihovi podlagi.

3.2.11

Da bi bil enotni sistem dodatnih koncesij (sistem GSP-plus) za trgovinske spodbude učinkovit, so potrebni močni podporni ukrepi, zlasti do vmesnih pregledov GSP-plus držav, ki naj bi bili opravljeni v začetku leta 2007, da bi zagotovili, da bodo vlade spoznale, da morajo dejansko uresničiti konvencije in začeti ustrezno ukrepati.

3.2.12

Z Boljšim upravljanjem ekonomskih migracij želi Odbor ponovno izpostaviti vprašanje mednarodne konvencije Združenih narodov o migrantih. To je težko in zapleteno vprašanje. Niti ena pomembna „država prejemnica “še ni ratificirala konvencije. Odbor je zavzel pozitivno stališče do konvencije v svojem mnenju (3) iz junija 2004. Presenetljivo je, da Komisija v svojem sporočilu instrument popolnoma ignorira. Odbor poziva Komisijo, da skupaj z državami članicami analizira, zakaj konvencija ni bila ratificirana, in opredeli jasno politiko, ki bo temeljila na tej analizi. Ravno tako spodbuja Komisijo, da skupaj z državami članicami, ki doslej še niso ratificirale konvencij ILO 97 in 143 o delavcih migrantih, prouči možnosti za ratifikacijo v bližnji prihodnosti.

3.2.13

Komisija namerava podpreti prizadevanja za sklepanje čeznacionalnih skupinskih sporazumov ter globalnih okvirnih sporazumov (naslov Delo s civilno družbo in podjetji). Odbor vztraja, da je to treba raziskovati v tesnem sodelovanju z ustreznimi zvezami delodajalcev in sindikatov.

3.2.14

Komisija bi s temi organizacijami in drugimi ustreznimi organizacijami civilne družbe prav tako morala razpravljati o spodbujanju politik za socialno odgovornost gospodarskih družb v državah, kjer je vrzel med zakonodajo in njenim izvajanjem v praksi še posebej globoka. Odbor poudarja, da socialna odgovornost gospodarskih družb dopolnjuje zakonodajo in je ne more nadomestiti.

Odbor priporoča Komisiji, da podjetja spodbudi, naj v svoje prostovoljne kodekse ravnanja vključijo izrecne navedbe smernic OECD za večnacionalna podjetja in tristranske deklaracije ILO o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

PredsednikEvropskega ekonomsko-socialnega

odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Decent work (Dostojno delo), poročilo generalnega direktorja ILO na 87. zasedanju Mednarodne konference za delo, Ženeva, 1999.

(2)  Mnenje EESO z dne 9. 3. 2005 o socialni razsežnosti globalizacije – prispevek politike EU k širitvi koristi za vse. Poročevalca: g. Tom Etty in ga. Renate Hornung Draus (UL C 234, 22. 9. 2005).

(3)  Mnenje EESO z dne 30. 6. 2004 o mednarodni konvenciji o migrantih. Poročevalec: g. Pariza Castaños (UL C 302, 7. 12. 2004).


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/42


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 89/391/EGS, njenih posebnih direktiv in direktiv Sveta 83/477/EGS, 91/383/EGS, 92/29/EGS in 94/33/ES za poenostavitev in racionalizacijo poročil v zvezi s praktičnim izvajanjem

COM(2006) 390 konč. – 2006/0127 (COD)

(2007/C 93/10)

Svet je 20. septembra 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 19. decembra 2006. Poročevalec je bil g. JANSON.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 17. januarja) s 150 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Varovanje zdravja in varnost na delovnem mestu sta v pristojnosti EU. To področje je za trajnostno konkurenco na notranjem trgu in za socialno Evropo bistvenega pomena. Ne sme biti dopuščeno, da podjetja kot konkurenčne dejavnike uporabljajo zdravje in varnost delavcev.

1.2

V več direktivah o varovanju zdravja in varnosti pri delu je predvidena priprava poročila držav članic o praktičnem izvajanju direktiv. Veljavne določbe predpisujejo različne roke, v katerih morajo biti nacionalna poročila o praktičnem izvajanju predložena Komisiji (vsake štiri oz. pet let). Te določbe naj bi z zdajšnjim predlogom Komisije uskladili in racionalizirali tako, da bi vsakih pet let Komisiji predložili enotno poročilo za vse direktive o njihovem praktičnem izvajanju.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira predlog Komisije. Priprava poročil je bila doslej za oblasti posameznih držav zelo zamudna, predlog pa vsebuje jasne časovne in stroškovne prihranke za države članice.

1.4

S poenostavitvijo rokov in strnitvijo vseh poročil v enotno poročilo bodo oblasti posameznih držav imele boljši pregled. Tako bo mogoče v poročilu bolje zajeti tudi povezavo med različnimi zdravstvenimi nevarnostmi, ki naj bi jih direktiva preprečevala. Redna priprava poročil o praktičnem izvajanju določb direktiv na področju varovanja zdravja in varnosti delojemalcev pri delu je pomembna pomoč za pregled sprejetih ukrepov in za pripravo ocene, na podlagi katere je mogoče oceniti, kako učinkujejo na kakovost varstva pri delu v Evropski uniji. Vendar EESO meni, da bi moral predlog Komisije za države članice predvideti obvezo, da se pred predložitvijo poročila Komisiji o vseh poglavjih posvetujejo s socialnimi partnerji in upoštevajo njihovo stališče.

1.5

V predlogu je predvidena tudi večja transparentnost v korist državljanov in zainteresiranih strani, da bi Evropo približali državljanom in krepili demokracijo.

2.   Obrazložitev

2.1   Povzetek dokumenta Komisije

2.1.1

S predlogom Komisije naj bi poenostavili in racionalizirali tiste določbe direktiv Skupnosti glede varovanja zdravja in varnosti delavcev pri delu, ki za države članice in Komisijo določajo obvezno pripravljanje poročil o njihovem praktičnem izvajanju.

2.1.2

V več direktivah o varovanju zdravja in varnosti pri delu je predvidena priprava poročila držav članic o njihovem praktičnem izvajanju. Poleg tega posamezne direktive zdaj določajo različne roke, v katerih morajo biti nacionalna poročila o praktičnem izvajanju predložena Komisiji (vsake štiri oz. pet let). Te določbe naj bi z zdajšnjim predlogom Komisije uskladili in racionalizirali tako, da je vsakih pet let treba Komisiji predložiti enotno poročilo za vse direktive o njihovem praktičnem izvajanju, ki obsega splošni del o temeljnih načelih in vidikih, ki veljajo za vse direktive, ter posebna poglavja o vidikih, ki jih obravnavajo posamezne direktive. Prvo poročilo bo zajemalo obdobje od leta 2007 do vključno 2012.

2.1.3

Države članice morajo v skladu z Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o izvajanju ukrepov za izboljšanje varnosti in varovanja zdravja delavcev pri delu (1) ter posameznih direktiv (2) v smislu člena 16(1) pripraviti poročilo o praktičnem izvajanju, ki je obenem podlaga za poročilo, ki ga mora pripraviti Komisija. Tudi v treh nadaljnjih direktivah je predvidena priprava poročil (3).

2.1.4

V predlogu Komisije nadalje piše, da bi bilo treba tri direktive na tem področju, ki ne predvidevajo priprave poročil o izvajanju, prav tako zajeti v poročanje, in sicer: Direktivo Sveta 83/477/EGS z dne 19. septembra 1983 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu (4), Direktivo 2000/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posamična direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (5) in Direktivo 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim dejavnikom pri delu (šesta posamična direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (6).

2.2   Splošne pripombe

2.2.1

Varovanje zdravja in varnost na delovnem mestu sta v pristojnosti EU. To področje je za trajnostno konkurenco na notranjem trgu in za socialno Evropo bistvenega pomena. Ne sme biti dopuščeno, da podjetja kot konkurenčne dejavnike uporabljajo zdravje in varnost delavcev.

2.2.2

EESO je zadovoljen s predlogom Komisije. Predlog prinaša za države članice nedvomne prihranke časa in stroškov, ker je bilo pripravljanje poročil doslej za nacionalne oblasti zelo zamudno. Zaradi različnih časovnih razmakov, odvisno od direktiv, se danes ocenjevalna poročila pripravljajo praktično stalno, zaradi česar nastajajo nesorazmerno visoki upravni stroški.

2.2.3

S poenostavitvijo rokov in strnitvijo vseh poročil v enotno poročilo bodo oblasti posameznih držav imele boljši pregled. Tako bo mogoče v poročilu bolje zajeti tudi povezavo med različnimi zdravstvenimi nevarnostmi, ki naj bi jih direktiva preprečevala. Veliko problemov v zvezi z varovanjem zdravja in varnostjo pri delu je medsebojno povezanih in v celotnem poročilu je mogoče bolje pokazati, katere širše učinke ima direktiva. Redna priprava poročil o praktičnem izvajanju določb direktiv na področju varovanja zdravja in varnosti delavcev pri delu je pomembna pomoč za pregled sprejetih ukrepov in za pripravo ocene, na podlagi katere je mogoče oceniti, kako učinkujejo na kakovost varstva pri delu v Evropski uniji.

2.2.4

Vendar EESO meni, da bi moral predlog Komisije za države članice predvideti obvezo, da se pred predložitvijo poročila Komisiji o vseh poglavjih posvetujejo s socialnimi partnerji in upoštevajo njihovo stališče.

2.2.5

V predlogu je predvidena tudi večja transparentnost v korist državljanov in zainteresiranih strani, da bi Evropo približali državljanom in krepili demokracijo.

V Bruslju, 17. januarja 2007.

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  UL L 183, 29.6.1989, str. 1.

(2)  Direktive Sveta 89/654/EGS z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah na deloviščih (UL L 393 z dne 30. 12. 1989, str. 1), 89/655/EGS z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah pri uporabi delovnih sredstev, ki jih uporabljajo delavci pri delu (UL L 393 z dne 30. 12. 1989, str. 13), 89/656/EGS z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah pri uporabi osebnih zaščitnih sredstev, ki jih uporabljajo delavci pri delu (UL L 393 z dne 30. 12. 1989, str. 18), 90/269/EGS z dne 29. maja 1990 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah pri ročnem ravnanju z bremeni, ki za delavce pomenijo zlasti ogrožanje ledvenega predela hrbtenice (UL L 156 z dne 21. 6. 1990, str. 9), 90/270/EGS z dne 29. maja 1990 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah pri delu z zaslonskimi napravami (UL L 156 z dne 21. 6. 1990, str. 14), 92/57/EGS z dne 24. junija 1992 o minimalnih predpisih zdravstvenih in varnostnih zahtevah, ki so časovno omejene ali pa se uporabljajo za premikajoča se gradbišča (UL L 245 z dne 26. 8. 1992, str. 6), 92/58/EGS z dne 24. junija 1992 o minimalnih zahtevah glede označevanja varovanja varnosti in/ali zdravja pri delu (UL L 245 z dne 26. 8. 1992, str. 23), 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o izvajanju ukrepov za izboljšanje varnosti in varovanja zdravja nosečih delavk, otročnic in doječih delavk pri delu (UL L 348 z dne 28. 11. 1992, str. 1), 92/91/EGS z dne 3. novembra 1992 o minimalnih zahtevah za izboljšanje varnosti in varovanja zdravja delavcev v obratih, v katerih z vrtanjem pridobivajo minerale (UL L 348 z dne 28. 11. 1992, str. 9), 92/104/EGS z dne 3. decembra 1992 o minimalnih zahtevah za izboljšanje varnosti in varovanja zdravja delavcev v površinskih ali jamskih obratih za pridobivanje mineralov (UL L 404 z dne 31. 12. 1992, str. 10), 93/103/ES z dne 23. novembra 1993 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah pri delu na ribiških plovilih (UL L 307 z dne 13. 12. 1993, str. 1), 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in varnosti delavcev pred tveganji zaradi kemičnih dejavnikov pri delu (UL L 131 z dne 5. 5. 1998, str. 11), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/92/ES z dne 16. decembra 1999 o minimalnih zahtevah za izboljšanje varovanja zdravja in varnosti delavcev, ki so lahko ogroženi zaradi eksplozivnega ozračja (UL L 23 z dne 28. 1. 2000, str. 57), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/44/ES z dne 25. junija 2002 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah glede izpostavljenosti delavcev tveganjem zaradi fizikalnih dejavnikov (vibracij) (UL L 177 z dne 6. 7. 2002, str. 13), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/10/ES z dne 6. februarja 2003 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah za varovanje delavcev pred tveganji zaradi fizikalnih učinkov (hrupa) (UL L 42 z dne 15. 2. 2003, str. 38), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/40/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov (elektromagnetnih sevanj) (UL L 159 z dne 30. 4. 2004, str. 1), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/25/ES z dne 5. aprila 2006 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov (optičnih sevanj) (UL L 114 z dne 27. 4. 2006, str. 38). Tri direktive na tem področju ne predvidevajo priprave poročil o izvajanju, in sicer: Direktiva Sveta 83/477/EGS z dne 19. septembra 1983 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu, Direktiva 2000/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posamična direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) in Direktiva 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim dejavnikom pri delu (šesta posamična direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS).

(3)  Direktiva 91/383/EGS z dne 25. junija 1991 za dopolnitev ukrepov za izboljšanje varnosti in varovanja zdravja delavcev v delovnem razmerju za določen čas ali v delovnem razmerju kot izposojena delovna sila (UL L 206 z dne 29. 7. 1991, str 19), 92/29/EGS z dne 31. marca 1992 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah glede boljše zdravstvene oskrbe na ladjah (UL. L 113 z dne 30. 4. 1992, str. 19) in 94/33/ES z dne 22. junija 1994 o varovanju dela mladih (UL L 216 z dne 20. 8. 1994, str. 12).

(4)  UL L 263 z dne 24. 9. 1983, str. 25.

(5)  UL L 262 z dne 17. 10. 2000, str. 21.

(6)  UL L 229 z dne 29. 6. 2004, str. 23.


27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/45


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o analizi realnosti evropske družbe

(2007/C 93/11)

Evropska komisija je 5. oktobra 2006 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi: Analiza realnosti evropske družbe

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. decembra 2006. Poročevalec je bil g. OLSSON.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 432. plenarnem zasedanju 17. in 18. januarja 2007 (seja z dne 18. januarja 2007) s 153 glasovi za, 3 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Evropski svet je junija 2006 poudaril pomen približevanja socialne razsežnosti državljanom in izrazil zadovoljstvo z namero Evropske komisije, da analizira socialne realnosti v EU. Svet je Komisijo pozval, da pred spomladanskim vrhunskim srečanjem leta 2007 (1) pripravi začasno poročilo.

1.2

V tem okviru je Evropska komisija zaprosila EESO za raziskovalno mnenje o tem, kako „proučiti realnost evropske družbe in začeti z agendo za dostop in solidarnost kot socialno razsežnostjo vzporedno in v tesnem sodelovanju s pregledom enotnega trga“ (2). To mnenje obravnava prvi vidik. Drugo mnenje EESO obravnava napredek enotnega trga.

1.3

Po mnenju Komisije „morajo evropske solidarnostne politike in programi spodbujati večjo kakovost življenja, socialno vključenost ter povečati priložnosti za državljane Unije, spodbujati socialni dialog in vključevanje civilne družbe, vse to v sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi ter drugimi krajevnimi organi, kakor tudi s socialnimi partnerji“ (3). Analiza bo obravnavala glavne dejavnike socialne preobrazbe. Bo tudi podlaga za oblikovanje evropske politike v naslednjem desetletju, z namenom, da se ustvari nov konsenz o socialnih izzivih, s katerimi se sooča Evropa (4).

1.4

Pobuda je odraz vnovičnega zanimanja za socialna vprašanja na najvišji ravni, kot posledica glasov proti na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Na povabilo britanskega predsedstva je bilo oktobra 2005 v Hampton Courtu izredno vrhunsko srečanje držav članic o evropskem socialnem modelu. Nemški in avstrijski kancler sta predlagala, da se v preoblikovano ustavno pogodbo vključi „socialno poglavje“.

1.5

EESO izraža zadovoljstvo z namerami Komisije. Meni, da je analiza realnosti evropske družbe obsežnejša kot zgolj pregled socialnih vprašanj v tradicionalnem smislu. Analiza je lahko pomembno orodje, da se EU približa državljanom in da se odzove na njihova pričakovanja o tem, kaj bi morale uresničevati evropske politike. Pobudo je mogoče jemati tudi kot način vzpostavljanja ravnovesja med socialno in gospodarsko razsežnostjo EU.

1.6

EESO poudarja, da je treba natančno določiti cilje postopka analize in način njegovega dolgoročnega izvajanja. Da bi postopek privedel do rezultatov in da ne bi ostal zgolj akademska vaja, mora ustvariti tudi dodano vrednost za druge politike, ukrepe in razprave EU, ki obravnavajo socialne realnosti, in biti mora skladen z njimi. Analiza mora zato imeti jasno razmerje do lizbonske strategije in socialne agende, ovrednotiti pa mora tudi orodja socialne politike EU ter njihovo uporabo. Analizi je treba nameniti dovolj časa, da bo mogoče resnično vključiti civilno družbo na vseh ravneh.

1.7

To mnenje je prvi prispevek Odbora; v postopku analize mu bodo sledile druge dejavnosti.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Realnosti evropske družbe so raziskovalci, institucije in organizacije že dobro obdelali (5). S temi realnostmi so se ukvarjala tudi različna mnenja EESO, ki so podlaga za sklepe in priporočila.

Poudariti je treba pozitivne vidike gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi, ki so glavni dejavniki sedanjih družbenih realnosti: po vsem svetu priznana kakovost življenja, vse daljša povprečna življenjska doba, nove gospodarske priložnosti, družbena mobilnost, boljše delovne razmere in višje ravni izobraževalnega in socialnega sistema. Obdobje od leta 1945 do 1975 (v francoščini: „les Trente Glorieuses“, trideset slavnih let) je v razmerah polne zaposlenosti in obsežnega sistema socialnega varstva v Evropi spodbujalo graditev sorazmerno homogene države blaginje, kar je podpiralo gospodarsko rast.

2.2

EESO je trdno prepričan, da so ti pozitivni vidiki tesno povezani z vzajemno okrepljujočo se zmesjo gospodarske politike, zaposlovanja in socialne politike. EESO poudarja, da je treba socialno politiko obravnavati kot produktiven dejavnik.

2.3

A evropska družba se v zadnjih desetletjih sooča z globokimi socialnimi spremembami: zaposlovanje in trg dela doživljata veliko preobrazbo, ki povzroča hitro spreminjajoče se socialne realnosti za zaposlene. Evropa se sooča z demografskimi spremembami, kakršnih še ni bilo. Vzrok za upad števila rojstev je treba osvetliti in analizirati. Izkušnje iz nekaterih držav članic kažejo, da premišljena politika, ki z obsežnim in dobro delujočim sistemom otroškega varstva in z ukrepi za večjo pogostost zaposlitev za ženske omogoča usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, lahko vodi do povečanja števila rojstev. Tudi priseljevanje bo vse pomembnejši element zadrževanja upadanja števila prebivalstva. Vključevanje priseljencev in etničnih manjšin bo velik izziv.

2.4

Družbene in socialne spremembe na prehodu v globalno, postindustrijsko in starajočo se družbo so ustvarile nove priložnosti, a tudi nova socialna tveganja. Prizadeti bodo širši sloji prebivalstva kot nekoč. Zmožnost države blaginje, da s primernim in trajnostnim zaposlovanjem ter ukrepi socialnega varstva zagotavlja blaginjo vsem svojim državljanom, je spodkopana. Revščina ostaja, povezana je še posebej s trajnimi tveganji socialne izključenosti in negotovosti. Prizadete so predvsem ženske, priseljenci, mladi in nekvalificirane osebe. Revščina se povečuje na nekaterih območjih z nespremenjeno visoko brezposelnostjo. Zaradi hitrega prehajanja na gospodarstvo znanja zastareva poklicna usposobljenost, poklicne poti pa postajajo negotove. Prožnost je treba povezati z novimi oblikami socialnega varstva in z ukrepi aktivnega zaposlovanja ter vseživljenjskega učenja, da bi delovali proti tveganju socialne negotovosti, ki jo lahko prinaša.

2.5

Tudi nove družinske strukture, življenjski slogi, civilizacijski vzorci, demografske spremembe, utesnjeno življenje v velemestih, vse večja mobilnost, lažji dostop do informacij, vzorci porabe in individualni načini obnašanja so dejavniki, ki preobražajo družbo. Že prav kmalu se bodo za državljane in družbo pokazale tudi močne posledice okoljskih in podnebnih sprememb. Upoštevati je treba tudi javno mnenje in obnašanje javnosti.

2.6

Splošni gospodarski in družbeni napredek v Evropi pogosto prikriva raznolikost in neenakost obstoječih socialnih realnosti na vseh ravneh. Vendar na koncu štejeta socialna realnost na najnižji ravni in kakovost življenja vsakega posameznika. Analiza socialnih realnosti se mora zato začeti na osnovni ravni družbe.

2.7

Z zadnjima dvema širitvama se je raznolikost precej povečala. Vsaka prejšnja širitev je Evropsko unijo prisilila k obravnavanju socialnih realnosti, da bi olajšala pristopni proces. V ta okvir je mogoče uvrstiti številne prednostne ukrepe socialne politike, npr. socialno zavarovanje za priseljene delavce, socialno kohezijo, socialni dialog, politiko zaposlovanja in enakost spolov.

Širitev prinaša velike izzive za kohezijo EU in za uresničevanje nekaterih lizbonskih ciljev, zlasti na področju socialne politike in politike zaposlovanja. Kokovo poročilo o vmesni oceni rezultatov lizbonske strategije opozarja, da širitev povzroča znotraj EU napetosti, ki „se bodo brez perspektive konvergence še povečevale“. Težišče politike združevanja je treba v prihodnjih letih spet pomakniti k socialni krepitvi Unije. Za to EU med drugim potrebuje osnovne makroekonomske pogoje, usmerjene k pospeševanju rasti in zaposlovanja.

EESO ugotavlja, da so med državami članicami še vedno velike ekonomske in socialne razlike. Meni, da širitve ne smemo dojemati kot nevarnosti za spodkopavanje socialne razsežnosti, temveč bi širitev lahko bila prej možnost za izboljševanje življenjskih in delovnih razmer ne samo v novih državah članicah, ampak v vsej Evropi, podprta z bolj usmerjeno evropsko politiko.

2.8

Analizo lahko jemljemo kot pomemben korak pri oblikovanju vsebine evropskega socialnega modela za prihodnost, na podlagi predlogov v nedavno sprejetem mnenju EESO (6): dinamičen model, ki se odziva na nove izzive in ponuja zamisel demokratičnega, okolju prijaznega, konkurenčnega, solidarnega in socialno vključujočega prostora blaginje za vse državljane.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Kot že rečeno, je Odbor analiziral realnosti v evropski družbi na skoraj vseh družbenih področjih, in to ne samo v mnenjih na podlagi običajnih zaprosil Komisije, temveč tudi z lastnimi pobudami in raziskovalnimi mnenji.

3.2

V zadnjem času je EESO v svojih mnenjih obravnaval npr. državljanstvo, zaposlovanje, delovne razmere, vseživljenjsko učenje, socialno in ozemeljsko kohezijo, socialno varstvo, socialno izključenost, invalide, vprašanja spola, mladino, pravice otrok, staranje, priseljevanje in vključevanje, okolje in trajnostni razvoj, varnost hrane in zaščito potrošnikov, komunikacije in prevoz, turistične storitve splošnega pomena, javno zdravstvo, debelost in socialne posledice podnebnih sprememb ter obsežnejšo lizbonsko strategijo.

Nekatera raziskovalna mnenja in lastne pobude, pripravljene v zadnjem obdobju, so zelo pomembni za analizo (7). Poleg tega poteka tudi delo v zvezi z mnenji, ki se bodo vključevala v postopek.

3.3

EU mora imeti na voljo kazalce, ki bodo zagotavljali dovolj podrobno in natančno sliko, da bi lahko ocenila posebne in celotne socialne realnosti ter da bi izmerila učinkovitost ukrepov svoje politike. Za razvoj učinkovitosti socialnega sistema („welfare performance“), je EESO predlagal primerjalne analize ter zanesljivejše kazalce kakovosti (8), ki bi morali biti del procesa analize. EESO vnovič poziva, da je k oblikovanju in vrednotenju kazalcev treba povabiti zainteresirane strani (9).

3.4

EESO ugotavlja, da je premalo statističnih podatkov o trgu dela in preseljevanju ter da bi potrebovali izčrpnejše podatke glede spola in revščine. EESO zato predlaga, da bi bilo treba Eurostatu dati nalogo in vire, da zagotovi takšno statistiko, ki natančno odraža socialne težnje v družbi in ki bi jo dopolnil Evropski sklad za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Dublin Foundation), da bi bila analiza kakovostnejša.

4.   Nov konsenz o socialnih izzivih za Evropo – osnutek

Potrebna vključitev organizirane civilne družbe

4.1

EESO poudarja, da mora analiza socialnih realnosti, z namenom, da se ustvari nov konsenz, temeljiti na postopku, ki na vseh ravneh vključuje organizirano civilno družbo, v skladu s pristopom „od spodaj navzgor“. Za analizo mora biti na voljo dovolj časa, da lahko resnično doseže državljane in njihove organizacije. V nasprotnem obstaja tveganje, da bo prišlo samo do površnega posvetovanja na visoki ravni med strokovnjaki.

4.2

Ker je treba analizo socialnih realnosti opraviti na najnižji ravni odgovornosti, imajo socialni partnerji in drugi vpleteni akterji ter lokalne oblasti pomembno vlogo, da ugotovijo in artikulirajo nastajajoče socialne potrebe in probleme. Skupne izkušnje je mogoče uporabiti za aktiviranje podjetij in državljanov za lokalne ukrepe. Koristile pa bodo tudi za sistematičnejšo analizo na nacionalni in evropski ravni.

4.3

EESO meni, da bi morala Evropska komisija za spodbujanje pristopa „od spodaj navzgor “in primernih „metod “finančno podpreti izvedbo analize na nacionalni in regionalni ravni. Zagotoviti bi morala tudi logistično pomoč, da bo proces analize uspešen. Pomembno je tudi razviti nove metode in prenašati dobre prakse glede vključevanja vseh zainteresiranih strani.

4.4

Pristop „od spodaj navzgor “pri analizi socialnih realnosti morajo opredeliti udeleženci sami. V razpravi ne sme biti nobenih omejitev. Vendar pa EESO – enako kot Komisija – priporoča, da bi bilo treba obravnavati nekaj večsektorskih tem, kot so enake možnosti in nediskriminacija, socialne pravice in dostop do storitev splošnega pomena ter povezave med gospodarskimi in socialnimi razsežnostmi (10).

4.5

Nacionalne vlade morajo proces jemati resno in analizo ter njene ugotovitve vključiti v nacionalne programe reforme lizbonske strategije in drugih politik.

4.6

EESO lahko igra aktivno vlogo na nacionalni in evropski ravni prek članov in organizacij, ki jih predstavlja. Aktivirati bi bilo treba tudi ekonomske in socialne svete ali podobne organizacije v državah, kjer obstajajo.

4.7

Na evropski ravni lahko EESO v sodelovanju s Komisijo organizira forum zainteresiranih strani na začetku procesa, da se določi akcijski načrt, in proti koncu procesa zaradi spremljanja. Odbor predlaga, da se v te dejavnosti vključi skupina za stike (11).

5.   Novi program socialnih ukrepov

5.1

Analiza ne more potekati, ne da bi obenem upoštevali različne metode in orodja socialne politike EU ter preverili njihovo učinkovitost pri soočanju z novimi socialnimi izzivi. Treba je najti pravo ravnovesje med razmejitvijo in komplementarnostjo pristojnosti med EU in državami članicami ter uporabo evropskih zakonodajnih ukrepov in odprte metode usklajevanja (OMU). Obenem je potrebno izvajanje obstoječega pravnega reda Skupnosti.

5.2

Treba je analizirati sedanje instrumente EU, da se ugotovi njihova učinkovitost, tudi ob upoštevanju scenarija slabšanja socialnih politik EU in socialnega pravnega reda. Finsko predsedstvo je novembra 2006 organiziralo konferenco na temo Evropeizacija socialnega varstva; eden od sklepov konference je bil, da je treba nadalje razvijati evropsko razsežnost socialne politike in pri tem bolj uporabljati OMU.

5.3

Učinkovitost OMU je vprašljiva, ker številne vlade niso resnično zavezane. S postopkom analize je treba proučiti možnosti za krepitev OMU, da bo lahko igrala odločilno vlogo pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

5.4

Področje veljavnosti socialne zakonodaje na ravni EU omejujejo raznolikost in nacionalne prednostne naloge. Vendar pa je treba ugotovitve postopka analize ocenjevati z ozirom na potrebo po pobudah za zakonodajo, spreminjanju ali poenostavljanju zakonodaje. Če prevelike razlike hromijo gospodarske učinke in postajajo vir napetih odnosov med državami članicami, utegnejo biti potrebni primerni ključni zakonodajni ukrepi.

5.5

EESO poudarja posebno in pomembno vlogo socialnega dialoga na vseh ravneh, pri analizi socialnih realnosti in pri dajanju pobud za iskanje skupnih rešitev za probleme. Na evropski ravni bi bilo treba v polni meri izkoristiti socialni dialog, ki temelji na Pogodbi. Odbor podpira triletni program evropskih socialnih partnerjev in z zadovoljstvom ugotavlja, da EU spodbuja socialni dialog v novih državah članicah.

5.6

Krepiti bi bilo treba udeležbo drugih reprezentativnih organizacij civilne družbe pri oblikovanju politike. Te organizacije si na vseh socialnih področjih in na vseh ravneh prizadevajo krepiti vlogo državljanov in jih mobilizirati za izboljševanje življenjskih razmer. Priznati bi bilo treba njihovo vlogo pri ocenjevanju in izvajanju socialnih politik. Bolje je treba spodbujati tudi vlogo socialnega gospodarstva za takšno organiziranje proizvodnje in storitev, ki ustreza potrebam državljanov in izboljšuje njihove življenjske razmere.

5.7

EESO predlaga, da Evropska komisija ob izteku postopka analize organizira „vrhunsko srečanje državljanov “o socialnih realnostih, ki naj bi se ga udeležile vse zainteresirane strani. Komisija ima odločilno vlogo pri ugotavljanju tistih socialnih realnosti, ki jih je najprimerneje obravnavati na ravni EU. Organizirano civilno družbo, nacionalne parlamente in regionalne oblasti bi bilo treba povabiti, da oblikujejo lastne predloge. Kot spremljajočo dejavnost EESO predlaga pripravo še enega izrednega zasedanja Evropskega sveta, namenjenega evropskemu socialnemu modelu (Hampton Court 2).

5.8

Da bi ustvarili osnovo za nov konsenz o socialnih izzivih, s katerimi se sooča Evropa, bi lahko zasnovali nov „program socialnih ukrepov“, ob upoštevanju gospodarskih realnosti in socialnih pričakovanj. Odbor opozarja, da je uvedbo strategije enotnega trga „1992 “v osemdesetih letih spremljal tak program in da Komisija zdaj zahteva „socialno razsežnost vzporedno in v tesnem sodelovanju s pregledom enotnega trga.“

5.9

Program bi moral temeljiti na skupnih vrednotah, na izrecnem uveljavljanju povezave med socialnim in gospodarskim napredkom ter na (ponovni) opredelitvi skupne vezi evropske družbe, ki povezuje državljane in države članice ter tako ustvarja visoko raven socialnega kapitala. Spremljala bi ga natančna in konkretna agenda, ki bi združevala različne akterje, odražala učinkovito rabo sedanjih orodij EU in omogočila obravnavanje socialnih potreb in pričakovanj na ravni EU ter na nacionalni ravni, v okviru globalizacije in v širšem okviru evropskega socialnega pravnega reda.

V Bruslju, 22. januarja 2007.

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega

odbora

Dimitrios DIMITRIADIS


(1)  Evropski svet, junij 2006, točka 21.

(2)  Pismo podpredsednice Evropske komisije ge. Wallström z dne 5. oktobra 2006.

(3)  Glej omenjeno pismo in COM(2006) 211 konč. Agenda državljanov za Evropo, str. 4–5.

(4)  Glej Zakonodajni in delovni program Evropske komisije, COM(2006) 629 konč.

(5)  Urad svetovalcev za evropsko politiko – „možganski trust “Evropske komisije – bo kmalu objavil dokument, ki bo uporaben kot podlaga.

(6)  Glej mnenje EESO z dne 6. 7. 2006: Socialna kohezija: dati vsebino evropskemu socialnemu modelu, poročevalec g. Ehnmark, UL C 309, 16.12.2006.

(7)  Glej naslednja mnenja EESO:

Revščina med ženskami v Evropi, 29. 9. 2005, poročevalka ga. King, (UL C 24, 31. 1. 2006),

Odnosi med generacijami,16. 12. 2004, poročevalec g. Bloch-Lainé, (UL C 157, 28. 6. 2005),

Priseljevanje v EU in politike vključevanja: sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe,13. 9. 2006, poročevalec g. Pariza Castaños, UL C 318, 23.12.2006,

Sodelovanje civilne družbe v boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu, 13. 9. 2006, poročevalci g. Rodríguez García-Caro, g. Pariza Castaños in g. Cabra de Luna, UL C 318, 23.12.2006,

Izboljšanje prepoznavnosti in učinkovitosti evropskega državljanstva,14. 9. 2006, poročevalec g. Vever, UL C 318, 23.12.2006,

Politika zaposlovanja: vloga EESO po širitvi in z vidika lizbonskega procesa, 9. 2. 2005, poročevalec g. Greif, (UL C 221, 8. 9. 2005),

Spremembe v industriji ter ekonomska, socialna in teritorialna kohezija,7. 6. 2004, poročevalec g. Leirião in soporočevalec g. Cué,

Obseg in posledice preseljevanj podjetij na nove lokacije,14. 7. 2005, poročevalec g. Rodríguez García-Caro in soporočevalec g. Nusser, UL C 294, 25.11.2005,

Danski sistem fleksivarnosti,17. 5. 2006, poročevalka ga. Vium, UL C 195, 18.8.2006,

Socialna razsežnost kulture, 31. 3. 2004, poročevalec g. Le Scornet, (UL C 112, 30. 4. 2004),

Nasilje nad ženskami v družini,16. 3. 2006, poročevalka ga. Heinisch, (UL C 110, 9. 5. 2006),

Obvladovanje izzivov podnebnih sprememb in vloga civilne družbe,14. 9. 2006, poročevalec g. Ehnmark, UL C 318, 23.12.2006.

(8)  Glej mnenje EESO z dne 13. 7. 2005 o Sporočilu Komisije o socialni agendi, poročevalka ga. Engelen-Kefer (UL C 294, 25. 11. 2005).

(9)  Glej mnenje EESO o socialnih kazalcih (mnenje na lastno pobudo), poročevalka: ga. Giacomina Cassina, UL C 221, 19. 9. 2002.

(10)  Proces analize bo potekal leta 2007, v Evropskem letu enakih možnosti.

(11)  Skupina za stike z evropskimi organizacijami in mrežami civilne družbe je obenem telo za stike in struktura za politični dialog med EESO ter temi organizacijami in mrežami.