16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/1

1.1

Konkurenca koristi vsem akterjem na trgu, zlasti potrošnikom. Vendar pa je neupoštevanje pravnih določb na tem področju prineslo posledice za konkurenčna podjetja. Cilj pravil je uvesti sankcije in zmanjšati ekonomske učinke pomanjkanja konkurence med podjetji.

1.2

Potrošniki v preteklosti niso imeli na voljo ustreznih pravnih instrumentov, ki bi izhajali iz pravil konkurence in bi jim omogočali ukrepati ali se pritožiti zaradi škode, ki jo na trgu povzročajo prepovedane prakse na področju konkurence. Šele po velikih spremembah na notranjem trgu (zlasti po liberalizaciji gospodarskih sektorjev splošnega pomena) se je začel razmislek o uvedbi instrumentov, ki bi potrošnikom omogočali sodelovanje pri politiki konkurence.

1.3

Prvi korak v to smer je bil, da je GD za konkurenco imenoval svetovalca, zadolženega za stike s potrošniki, da bi organizacije potrošnikov lahko nanj naslavljale vprašanja glede konkurence, za katera je pristojen. Danes, tri leta pozneje, je njegova učinkovitost omejena zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev za opravljanje te naloge.

1.4

V tem času je bila v najpomembnejših liberaliziranih sektorjih konkurenca dejansko omejena, kar je izključevalo konkurenčna podjetja in omejevalo ekonomske pravice potrošnikov. Eden od razlogov tega negativnega učinka je nacionalna razsežnost, ki jo je z vračanjem k nacionalnemu protekcionizmu podjetij ob liberalizaciji sprejela večina držav članic. Komisija mora dobiti potrebna sredstva za odpravo teh negativnih učinkov.

1.5

Člen 153(2) PES daje Komisiji pravno podlago za horizontalo ukrepanje za zaščito potrošnikov v okviru politik skupnosti, zlasti politike konkurence, da bi določbe členov 81 in 82 PES upoštevale interese potrošnikov in interese konkurenčnih podjetij, na katere vpliva kršenje pravil konkurence. Države članice pa bodo morale za te namene vzpostaviti svoja nacionalna pravila.

1.6

V tem smislu bi veljalo začeti uvajati ukrepe za povračilo škode, nastale zaradi prepovedanih praks, zlasti na ravni ekonomskih pravic.

1.7

Poleg tega bi bilo treba izboljšati sisteme informiranja potrošnikov in posvetovanja z njimi. Če GD za konkurenco ohrani svojega svetovalca za stike s potrošniki, mu mora dati za to potrebna sredstva in GD SANCO mora vključiti organizacije, s katerimi dela, v izboljševanje kakovosti svojega delovanja na področju vprašanj konkurence, ki so neposredno povezana z interesi potrošnikov. V tem smislu menimo, da bi Evropska mreža za konkurenco lahko prilagodila svoje delovanje tako, da bi vključevala informacije in pripombe, ki jih želijo podati nacionalne in evropske organizacije potrošnikov, da bi bila politika konkurence bolj učinkovita na trgu in da bi se priznale njihove ekonomske pravice.

2.1

Prosta konkurenca je temeljno načelo tržne ekonomije, ki zahteva svobodo do pobude gospodarskih subjektov ter na splošno vseh posameznikov, ki imajo dostop do trga. Potreba po opredelitvi pravil, ki bi usklajevala prosto konkurenco na trgu s pravicami vseh ljudi, ki so del trga, je bila osnova za to, da so v Pogodbo vključena pravila, ki urejajo konkurenco. V obdobju, ko je bila liberalizacija na vrhuncu, je Evropska komisija poudarila, (1) da bi bilo treba doseči ravnovesje med interesi podjetij in potrošnikov, ob upoštevanju novih gospodarskih položajev, ki jih pravila konkurence ne predvidevajo. Prav tako je želela izboljšati učinkovitost prostovoljnih instrumentov in spodbujati dialog med potrošniki in podjetji, da bi izboljšala zaupanje potrošnikov v trg, saj samo konkurenca ni dovolj za njegovo uresničitev. Sedanji položaj vsebuje določene novosti.

2.2

Te so povzete v poročilu Komisije o politiki konkurence 2004 (2) in v govoru komisarke Kroes. (3) Obakrat je bila poudarjena potreba po osredotočenju ukrepov na panoge, ki so bistvenega pomena za notranji trg in konkurenčnost, v skladu z lizbonsko agendo, posebej pa na upoštevanje interesov potrošnikov ter zlasti posledic kartelov in monopolov na njihove pravice. Takšno stališče je lahko prvi korak v smeri vključevanja zaščite potrošnikov v ukrepe reguliranja trga z vidika potrošnika, ne le z vidika ponudnika, kot do zdaj.

2.3

Poudariti je treba, da mora politika konkurence biti politika Skupnosti, pri kateri morajo sodelovati države članice, ne le zato, ker se izvaja na notranjem trgu in s tem pri čezmejnih poslih, ampak tudi zato, ker je njen namen uskladiti nacionalna pravila, da bi se izognili izvajanju protekcionističnih nacionalnih politik, katerih cilj je ščititi nacionalne trge in odpraviti konkurenco. V tem smislu igrajo ključno vlogo institucije Skupnosti, predvsem Komisija, ki ni pristojna le za oblikovanje zakonodajnih predlogov na področju konkurence, temveč tudi za nadzor nad koncentracijami in državno pomočjo, pri čemer mora splošni interes vedno imeti prednost pred nacionalnim.

2.4

Zaradi liberalizacije sektorjev splošnega pomena in ureditve finančnih storitev je bil cilj vzpostaviti povezavo med politiko konkurence in ostalimi politikami Komisije, zlasti politiko varstva potrošnikov. Tako je v zadnjem poročilu o politiki konkurence (2004) povečanje interesa potrošnikov in njihovega zaupanja v notranji trg navedeno kot eden od ciljev striktnega izvajanja te politike.

2.5

Kljub tej načelni izjavi pa analiza različnih določb evropske politike konkurence kaže le majhne izboljšave: na tej ravni ni nobenega dejanskega napredka. Leta 2003 je bil na Evropski dan konkurence (4) pri GD za konkurenco imenovan „svetovalec za stike s potrošniki“. Pristojen je za zaščito interesov potrošnikov na vseh področjih politike konkurence. Poleg tega EU objavlja informativne brošure, (5) ki usmerjajo in obveščajo potrošnike o vsebini politike konkurence in o načinih, kako ta lahko vpliva na njihove interese.

2.6

Naloge svetovalca za stike s potrošniki (6) so:

2.7

Usmeritev politike konkurence v upoštevanje interesov potrošnikov bi morala potekati horizontalno, da bi odpravili strogo razmejitev pristojnosti med GD za konkurenco in GD SANCO. Potrebno bi bilo stalno usklajevanje med različnimi politikami, ne le med posameznimi politikami Skupnosti, ampak tudi med temi in nacionalnimi politikami, da bi dosegli prosto konkurenco na trgu, ki bi koristila tako gospodarskim in socialnim akterjem kot tudi potrošnikom.

3.1

Ugotavljamo, da je politika konkurence nedavno doživela velik razvoj, ne le zaradi znatnega vpliva globalizacije gospodarstva, ampak tudi zaradi potrebe po uskladitvi liberalizacije sektorjev storitev z drugimi cilji javnega interesa, kot sta zagotovitev raznolikosti ponudbe ter zanesljivost dobaviteljev teh storitev. EU se je v okviru svoje politike konkurence zavezala, da bo igrala pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev na področju konkurence, ki so opredeljeni v lizbonski agendi. Ti so usmerjeni v dobro delovanje tržne ekonomije in predvsem gospodarskih združevanj, ki so bistvenega pomena za uspeh evropskega gospodarstva v mednarodni konkurenci, ne da bi bile s tem zmanjšane pravice konkurentov in zlasti pravice potrošnikov.

3.2

Potreba po konkretni opredelitvi politike konkurence, ki bi zanimala potrošnike, zahteva preučitev predpisov, ki jo urejajo, torej členov pogodbe in določb o njihovem izvajanju, med katerimi so bile nekatere nedavno spremenjene, druge pa so še v fazi sprejemanja.

3.3.1

Sporazumi med podjetji so del razmerij na trgu in omogočajo njegovo delovanje. Vendar pa njihov namen ni vedno konkurenca, ravno nasprotno. Od vzpostavitve skupnega trga dalje je veljalo mnenje, da jih je treba prepovedati, kadar je bil njihov cilj preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco. Enako velja za združevanje podjetij, katerega najbolj očitna oblika je kartel, ki deluje s pomočjo povezovanja podjetij brez vidnega usklajevanja med njimi. Kadar njihova dejavnost omejuje ali preprečuje konkurenco, so prepovedani.

3.3.2

Tako pri sporazumih kot pri sklepih med podjetji je pravna osnova pogodba, ki strani obvezuje. V obeh primerih so sporazumi in sklepi veljavni le, če spoštujejo veljavne zakonske določbe. Problem so njihovi učinki na tretje strani in zlasti na pravila, ki urejajo konkurenco na trgu.

3.3.3

Končni namen predpisov je prepovedati končni rezultati, se pravi omejevanje konkurence, vendar gredo še dalj, saj določajo, da so neveljavni vsi sporazumi ali sklepi, z vsemi praktičnimi posledicami, ki jih to prinaša glede povračila nastale škode konkurentom ter gospodarstvu na splošno zaradi izkrivljanja delovanja trga.

3.3.4

Zaradi kompleksnosti situacij, s katerimi se srečuje pri izvajanju določb člena 81 Pogodbe tako na nacionalnih kot na notranjem trgu, je Komisija uvedla tako imenovani „paket modernizacije“ (8), ki omogoča prilagoditi določbe pogodbe doktrini sodne prakse in velikemu številu situacij, na katere smo naleteli ob izvajanju teh določb.

3.3.5

Posodobljena je bila tudi uredba o skupinskih izjemah. (9) Ta vsebuje nove določbe glede izjem, ki odražajo sedanje potrebe trga, zlasti pri sporazumih na področju prenosa tehnologij. Treba je izdelati jasne predpise, ki bodo poenostavili sporazume med podjetji, brez tveganja, da bi jih prepovedali; zato bi bilo treba določiti meje teh in predvsem zagotoviti, da potrošniki zaradi teh izjem ne bi trpeli posledic.

3.4.1

Člen 82 Pogodbe prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali v njegovem znatnem delu. Gre za določbo, ki samega prevladujočega položaja ne prepoveduje (ta je celo spodbudil ekonomske koncentracije, ki so evropskim podjetjem zagotovile konkurenčnost na svetovni ravni), pač pa ima namen preprečiti, da bi tako pridobljena premoč konkurentom omogočila vsiljevati pogoje ter tako preprečiti konkurenco. V tem primeru člen 82 ne upošteva izvora prevladujočega položaja, v nasprotju z določbami člena 81, ki za razveljavitev upošteva izvor sporazuma ali sklepov.

3.4.2

Prevladujoč položaj ne učinkuje enako kot usklajeno ravnanje. Kot kaže nima učinkov na konkurenco, saj to omejuje že sam položaj, v katerem konkurentov ni ali pa je njihov položaj na trgu nepomemben. Kaže pa, da ima prevladujoči položaj učinek na potrošnika, ki je na milost in nemilost prepuščen pogojem, ki jih določa podjetje s prevladujočim položajem. (10)

3.4.3

Komisija je zato posredovala v najpomembnejših sektorjih, ki so zaradi pozne liberalizacije dosegli prevladujoč položaj v večini držav v EU, na primer v sektorju telekomunikacij, (11) ali pa v tistih sektorjih, ki zaradi svoje velike tehnološke inovativnosti niso imeli nobenega realnega konkurenta, tak primer je bil Microsoft. (12) V obeh primerih je bila ugotovljena zloraba prevladujočega položaja. V prvem gre za zlorabo pri določitvi cen dobave telekomunikacijskih storitev. (13) Ta odločitev je bila pomembna tudi zato, ker se je nanašala na gospodarski sektor, ki je načeloma podrejen državnim predpisom, in ker je Komisija dojela, da bi morala ukrepati tudi kadar so cene urejene sektorsko.

3.4.4

V primeru Microsofta je bila stvar še bolj občutljiva, saj je šlo za ameriško podjetje, ki je po zaslugi svojih informacijskih sistemov imelo skorajda monopolen položaj. Komisija je kljub temu ocenila, da je podjetje kršilo člen 82 in zlorabljalo prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike, ker je odklanjalo dobavo podatkov o medoperativnosti in predvsem ker je nakup operacijskega sistema Windows vezalo na hkratni nakup izdelka Windows Media Player. Komisija Microsoftu ni naložila le velike globe za to zelo hudo kršitev, ampak je od njega zahtevala tudi vrsto ukrepov za širjenje informacij o njegovih operacijskih sistemih in ločeno prodajo komponent, ki so bile dotlej obvezno vgrajene v operacijski sistem Windows.

3.5.1

Pogodba o ustanovitvi ES ne vsebuje nobenega konkretnega člena, ki bi urejal koncentracije podjetij, po eni strani zato, ker je bilo sprva tovrstno gospodarsko ravnanje redko, po drugi strani pa tudi zato, ker so oblasti držav članic podpirale procese koncentracij podjetij, zato da bi njihova nacionalna podjetja postala konkurenčna. Vseeno pa sta se, kadar so koncentracije pripeljale do prevladujočega položaja, uporabila člena 81 in 82. Kljub temu ni šlo za sistematični nadzor nad koncentracijami, ampak za ukrepanje v primeru zlorabe prevladujočega položaja.

3.5.2

Da bi zapolnil to vrzel in omogočil učinkovit nadzor je Svet, na podlagi členov 83 in 308 Pogodbe, ki omogočata uvedbo potrebnih pooblastil za dosego ciljev EU, v tem primeru prosto konkurenco, sprejel različne uredbe, vse do sedanje Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004, (14) ki spreminja in izboljšuje Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 (15) in zlasti vključuje sodno prakso, ki izhaja iz zadeve Gencor/Komisija. (16)

3.5.3

Nova uredba spreminja zlasti vidike sodne pristojnosti in nacionalnim organom vrača zadeve, ki so po mnenju Komisije ali vsaj treh držav članic za to primerne. To bistveno razbremenjuje delo organov EU, zadolženih za področje konkurence. Vendar pa Odbor meni, da je vračanje nacionalnim oblastem mogoče le, če se zadeva ne nanaša na znaten del notranjega trga, kar poenostavlja izogibanje omejevanju konkurence in zaščito vpletenih strani, zlasti potrošnikov, pred škodljivimi učinki.

3.5.4

Med pomembnimi spremembami nove uredbe velja omeniti jasnejšo opredelitev koncentracij s pomočjo količinskih podatkov v členu 1 pa tudi konceptualnih podatkov v členu 2. Ti omogočajo natančnejšo opredelitev prevladujočega položaja in zlasti znatnega omejevanja konkurence.

3.5.5

Ne gre zanemariti tudi vidikov, povezanih z velikimi spremembami postopkov, pri katerih so bili podaljšani roki za vračanje zadev državam članicam, da bi omogočili boljše delo vseh vključenih strani, čeprav je to podrejeno določbam nacionalnih predpisov. Enako velja za rok za prosilce, pri katerih se 15 delovnih dni na samem začetku postopka zdi premalo, saj takšen rok prosilcem onemogoča, da bi se seznanili z argumenti, ki so bili Komisiji predloženi za določeno zadevo. Vsekakor je treba pripomniti, da v nobenem trenutku postopka ni predvideno vključevanje potrošnikov. Poleg tega je iz besedila izginilo upoštevanje interesov zaposlenih in zainteresiranih podjetij, kakor tudi vprašanje zaposlovanja, med drugimi vidiki, ki omogočajo oceniti koncentracije.

3.6.1

Tako v členu 81 kot 82 evropski zakonodajalec navaja nepopoln seznam po njegovi presoji nedovoljenih ravnanj. V členu 81 gre za kartele in v členu 82 za zlorabo prevladujočega položaja. Najprej je treba pojasniti, da ti seznami niso dokončni, so pa vzorec pogostih praks, ki ustrezajo tema dvema ravnanjema podjetij, kar pomeni, da je mogoče odkriti še druga ravnanja, ki imajo iste učinke in ki so posledično tudi prepovedana.

3.6.2

Seznama nedovoljenih praks sta si v obeh členih precej podobna:

3.6.3

Zgoraj navedene zlorabe je mogoče razvrstiti v dve skupini, glede na to v kakšnem položaju se pojavljajo:

3.6.4

Eno najbolj značilnih meril je določitev cen v širokem smislu, ki zajema rabate, marže, plačilne pogoje ali razprodaje, pa tudi neizpolnjevanje prejšnjih obveznosti, odstopanja od cenika in prodajo po cenah, ki niso ponujene cene. V vsakem od teh primerov je oškodovan potrošnik, saj je kljub pravilom, ki ga ščitijo, v slabšem položaju kot so podjetja, ki imajo prevladujoč položaj na trgu in ki so pogosto edini ponudniki na določenem trgu.

3.7.1.1

V zadnjih letih smo bili v Evropi priča velikemu razvoju na področju liberalizacije sektorja energetike (elektrika in plin), ki je še nedavno bil javni sektor, kar pomeni, da je o cenah in pogojih dobave energije odločala država. Komisija je predvidela liberalizacijo trga za vse stranke z izjemo posameznikov do julija 2004 in za posameznike od julija 2007 dalje. Prvo predvidevanje se ni v celoti uresničilo in glede na sedanji položaj kaže, da je popolna liberalizacija za posameznike nemogoča. Položaj je zapleten.

3.7.1.2

Privatizirana omrežja, zlasti električna, so pogosto v okvari, kajti poraba za njihovo vzdrževanje je minimalna, kar ima očitne posledice za uporabnike: pogoste prekinitve dobave.

3.7.1.3

Vendar pa lahko sedanja uredba o elektriki, (17) ki spodbuja čezmejno trgovanje z elektriko, pripomore k povečanju konkurence na notranjem trgu, prek mehanizma kompenzacij za operaterje transportnih sistemov in prek določitve cen, ki bodo nediskriminatorne, transparentne in neodvisne od razdalj.

3.7.1.4

Nato je Komisija v okviru Evropske mreže za konkurenco ustanovila podskupino za vprašanja energetike, ki naj bi pregledala in pripravila sporazum o uporabi pravil konkurence EU na energetskih trgih.

3.7.2.1

Sektor telekomunikacij je doživel zakonodajno prenovo v letu 2002, (18) ki je v veliki meri sledila posodobitvi vseh pravil o elektronskem komuniciranju, ki so rabo omrežij prilagodila novim tehnologijam. Prenos ni bil izveden v vseh državah članicah enako, zato se je 9. poročilo o izvajanju zakonodaje EU na področju elektronskega komuniciranja (19) osredotočilo na prenos te zakonodaje v nacionalna prava in na naloge nacionalnih regulativnih organov (NRO).

3.7.2.2

9. poročilo kaže, da je število operaterjev ostalo nespremenjeno, čeprav so se nekateri obdržali le na izvornem tržišču. Poleg tega se je pritisk konkurence med operaterji prenesel iz mednarodnih trgov (klici na velike razdalje) v sektor lokalnih klicev, ob postopnem zmanjševanju števila tradicionalnih operaterjev na tem trgu. To je bilo z vidika cen dobro za potrošnike, vendar pa je prišlo do zlorabe začetnega položaja pri podpisovanju novih pogodb.

3.7.2.3

Nadzor konkurence na telekomunikacijskih trgih omogoča v določeni meri kontrolirati operaterje, ki bi imeli prevladujoči položaj, da bi jih prisilili spoštovati posebne obveznosti, ki pri določanju pogojev in cen preprečujejo zlorabo potrošnika. Komisija je izvedla obsežno spremljanje izvajanja direktive ES št. 77/2002 v vseh državah članicah, (20) da bi odpravila težave, ki, po eni strani, omejujejo konkurenco, po drugi strani pa ogrožajo interese potrošnikov.

3.7.3.1.1

Leta 2003 je Komisija začela dialog s sektorjem civilnega letalstva, da bi pripravila skupno stališče glede izvajanja politike konkurence v primerih povezovanja in združevanja v tem sektorju. Dejansko je bilo tistega leta treba spremeniti Uredbo (ES) št. 1/2003, da bi dopolnili določbe o zračnem prometu med EU in tretjimi državami. Cilj je bil vzpostaviti „odprto nebo“, ki bi omogočalo posredovati v primeru povezovanja med evropskimi letalskimi družbami in družbami iz tretjih držav, zlasti ZDA. V tem obdobju je Komisija pregledala različne sporazume med podjetji: nekateri so bili v nasprotju s pravili konkurence, (21) pri drugih je bilo treba popraviti vsebino in trajanje.

3.7.3.1.2

V tem času je bila sprejeta tudi uredba, ki vključuje pravice potnikov. (22)

3.7.3.2.1

Uredba št. 1/2003 dovoljuje nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, izvajati pravila o zaščiti konkurence v železniškem prometu. Odtlej morajo tako organi Skupnosti kot nacionalni organi opredeliti vprašanja skupnega interesa, ob upoštevanju liberalizacije sektorja železniškega prometa in v sodelovanju z GD za promet in energijo.

3.7.3.2.2

Prvi sklop direktiv za liberalizacijo sektorja železniškega prometa je bil usmerjen v prost pretok pri čezmejnem prevozu blaga po železnici ter v vzpostavitev referenčnega okvira za dostop tako do storitev prevoza blaga kot do storitev potniškega prometa, z opredelitvijo prog, cen itd.

3.7.3.2.3

Drugi sklop direktiv predvideva liberalizacijo nacionalnih trgov prometa blaga ter liberalizacijo nacionalnih trgov in mednarodnega trga potniškega prometa.

3.7.3.2.4

Končni cilj je skleniti sporazum o uporabi zakonodaje o konkurenci v sektorju železniškega prometa, da bi se izognili nasprotujočim odločitvam nacionalnih organov in Komisije.

3.7.3.3.1

Pomorski promet je eden tistih, ki ima največ skupinskih izjem, zlasti glede pomorskih konferenc in konzorcijev. Te so v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 823/2000, katere revizija je v teku, (23) ki skušajo razviti člen 81(3) PES. Ta člen pomorskim konferencam in konzorcijem dejansko omogoča preseči predvideno mejo, pod pogojem, da so, potem ko je bila Komisija obveščena, dobili dovoljenje s pomočjo pritožbenega postopka.

3.7.3.3.2

V praski so nekateri konzorciji ta instrument uporabili za dosego ciljev, ki presegajo okvir izjeme, na primer določitev cen, zaradi česar je Komisija (24) posredovala, da bi omejila vsebino teh sporazumov. Sodišče prve stopnje (25) je podobno odločilo v primeru sporazuma, s katerim sta se dve pomorski družbi dogovorili, da svojim strankam ne bosta dali popusta na objavljene cenike za davke in dajatve.

3.8.1

Postopki liberalizacije omenjenih sektorjev so bili izvedeni v nacionalnih okvirih, torej so imeli negativen učinek z vidika notranjega trga. Dejansko je liberalizacija za seboj potegnila ustvarjanje oligopolov, ki so potrošnike prikrajšali za dejansko konkurenco, ki bi pripomogla k zniževanju cen in spodbujala konkurenčnost podjetij. Poleg tega bi morala Komisija pregledati učinke združitev v liberaliziranih sektorjih, zlasti učinke na potrošnike.

3.8.2

Na splošno pomanjkanje transparentnosti, visoke cene, ki so neupravičeno vsiljene strankam v gospodarstvu ter potrošnikom, kakor tudi vertikalno povezovanje podjetij niso vplivali na dejansko konkurenco na liberaliziranih trgih. Prav nasprotno: potrošniške pogodbe v veliko primerih niso upoštevale pravil, ki veljajo za standardne pogodbe.

3.8.3

Težava se poraja na ravni instrumentov, ki jih imajo na voljo potrošniki za to, da lahko v celoti izvajajo svoje pravice pred temi podjetji, predvsem po zaslugi tožb s področja konkurenčnega prava ter členov 81 in 82 Pogodbe. Na organe, ki so pristojni za konkurenco, Komisijo in nacionalne organe naslavljajo pritožbe predvsem podjetja, Evropsko sodišče do sedaj še ni odločalo o nobeni pritožbi posameznika.

3.8.4

Predstavitev zelene knjige z naslovom „Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES“, (26) ki jo je predstavila Komisija, bi morala omogočiti vzpostavitev instrumenta za potrošnike, kateremu se bomo podrobno posvetili v mnenju EESO, ki bo posvečeno tej temi.

4.1

Potrošniki imajo seveda poseben okvir predpisov, ki določajo njihove pravice in obveznosti. (27) Člen 153(2) PES določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Skupnosti upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“. Potrošniška politika je horizontalna politika in je kot taka del vseh politik, ki vplivajo na potrošnike. Ni dvoma, da so v okviru politike konkurence potrošniki sestavni del trga, saj predstavljajo povpraševanje na trgu.

4.1.1

V tej točki skušamo opredeliti, na katere priznane pravice potrošnikov vpliva politika konkurence, zlasti učinke neupoštevanja pravil konkurence na notranjem trgu, in na kakšen način vpliva na te pravice. Potrošnike je treba pri tej politiki tudi obravnavati kot zainteresirane stranke, da bi lahko Komisija upoštevala njihove interese, ko mora v posebnih primerih ukrepati za uveljavitev tržnih pravil.

4.2.1

Razjasniti je treba koncept ekonomskih pravic potrošnikov, katerih osnova je, da potrošnik ali uporabnik ne sme utrpeti finančne izgube, ki bi mu preprečevala uporabljati ali uživati pridobljeno blago ali storitev pod pogoji, dogovorjenimi s podjetjem. Osnovno načelo, ki ureja celotno področje, je ravnanje v dobri veri in primerno ravnotežje med strankami, kar pomeni, da se lahko vsak instrument ali klavzula, ki je v nasprotju s tem načelom, šteje kot zloraba ali da je v nasprotju z interesom potrošnika.

4.2.2

Razmerje med protimonopolno politiko in svobodo izbire potrošnika je bilo ena glavnih usmeritev zakonodaje Skupnosti, kakor jo razvidno iz prejšnjega člena 85(3) in sedanjega člena 81 PES, ki določa, da se usklajena ravnanja med podjetji, četudi omejujejo konkurenco, lahko dovolijo samo, če potrošnikom zagotavljajo pravičen delež doseženih koristi. Tipičen primer takega ravnanja so konkurenti, ki si za popolno pokritost trga razdelijo geografska območja, med katerimi so tudi območja, na katerih nimajo dobička.

4.2.3

Nadzor trga v smislu varstva potrošnikov pomeni nadzor možnih horizontalnih sporazumov, kot so prostovoljni sporazumi, cenovni karteli, skupni nabavni centri, razdelitev trga itd., kakor tudi vertikalnih sporazumov, kot so pogodbe, ki urejajo razmerja med proizvajalci in uvozniki itd. V okviru varstva se nadzirajo tudi zlorabe prevladujočega položaja, ki so povezane z oviranjem ali preprečevanjem dostopa do trga konkurenci, izjemno visoke ali izjemno nizke cene, izključujoče cene ali ponujanje pogojev, ki povzročajo diskriminacijo med kupci.

4.2.4

Vsako leto Komisija v svojem letnem poročilu predstavi številne odločbe o domnevnih usklajenih ravnanjih in zlorabah prevladujočega položaja in nekatere odločitve Sodišča, ki pogosto pomenijo spremembo razlage prava in celo zahtevajo, da se zakonodaja spremeni.

4.2.5

V zadnjih letih je Komisija obravnavala vedno manj zadev, v glavnem zaradi energičnih ukrepov, ki so jih sprejeli nacionalni organi za konkurenco za njihove trge, in zlasti zaradi odprave sistema priglasitev. GD za konkurenco je razrešil 24 primerov s formalno odločbo, kar je zelo majhno število v primerjavi s področjem nadzora združevanja, na katerem je bilo sprejetih veliko število odločb (231) (28) po postopku iz spremenjene uredbe. Še manj odločb bo izdanih v novi fazi, ko bodo v večini primerov odgovornost na tem področju prevzeli nacionalni organi.

4.2.6

Od pregledanih primerov so nekateri neposredno vplivali na potrošnike ali pa so bili posebej pomembni zanje. Posamezne odločbe so se nanašale na mobilne telefone, radiodifuzijo in letalske prevoze, (29) v okviru sektorskih pobud pa so bili sprejeti ukrepi na področju prometa, svobodnih poklicev, motornih vozil in medijev. (30) Vsi od pregledanih primerov so se nanašali na zlorabe v zvezi s cenami, za katere se uporablja člen 82, in sicer kot posledica izključujočih cen blaga in storitev. (31)

4.3.1

Uspešnost potrošniške politike bo odvisna od udeležbe potrošnikov v politikah, ki nanje vplivajo, zato morajo biti vključeni v vse politike, v katerih do zdaj niso imeli možnosti sodelovanja. Eden od ciljev strategije potrošniške politike je bil zagotoviti, da bodo organizacije potrošnikov dovolj vključene v politikah Skupnosti. (32) Dejansko je GD za konkurenco leto dni pozneje imenoval svetovalca za stike s potrošniki.

4.3.2

Organizacije potrošnikov imajo forum — Odbor za potrošnike — mehanizem za ukrepanje posebej na področju potrošniške politike. Žal pa se ta mehanizem ni razširil tako, da bi vključeval še druge politike. Sedanji cilj je, da bi potrošniki imeli možnost prispevati k pobudam Skupnosti v vseh fazah procesa odločanja EU. Določiti bo treba minimalne zahteve, ki bi potrošnikom zagotovile možnost sodelovanja v posvetovalnih organih, kot se že dogaja na področju kmetijstva, in zlasti v novejših organih, kot so organi za promet, energijo, telekomunikacije, ali v tistih, ki bodo šele ustanovljeni.

4.3.3

V zvezi z vprašanjem, ki ga obravnavamo, formalne možnosti sodelovanja ne obstajajo in s potrošniki se nihče ne posvetuje niti o vprašanjih, katera naj bi se po Pogodbi nanašala nanje, kot so izjeme od pravil o usklajenem ravnanju iz člena 81(3) in prepovedana praksa omejevanja proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov iz člena 82(b). Torej je odgovornost GD za konkurenco in potrošniških organizacij, da vzpostavijo mehanizme za sodelovanje in posvetovanje prek pravil, za katere se skupno dogovorijo in ki bodo imela vpliv na notranji trga, kot je opisano v Beli knjigi o evropski upravi. (33)

4.3.4

Enako odgovornost ima tudi GD SANCO: v vprašanjih v zvezi s konkurenco, ki vpliva na pravice potrošnikov, bi lahko ukrepal s posredovanjem stalne evropske posvetovalne skupine za potrošnike.

4.3.5

Pravica potrošnikov do obveščenosti glede konkurence je dobila veliko spodbudo z imenovanjem svetovalca, ki bo zadolžen za stike s potrošniki. Evropske organizacije potrošnikov so redno obveščene, nacionalne organizacije in posamezni potrošniki imajo svojo lastno spletno stran, (34) na kateri je celo obrazec za pritožbe (35) za vsako škodo, ki jo lahko utrpi potrošnik zaradi protikonkurenčnega ravnanja določene družbe.

5.1.1

Delovanje potrošniških organizacij urejajo nacionalni predpisi, ki določajo minimalne zahteve za njihovo priznanje in zakonito delovanje, kar zagotavlja, da imajo pravico uresničevati svoje pravice kot potrošniki, kadar na te pravice vpliva kakršno koli prepovedano ravnanje.

5.1.2

Na evropski ravni so vse organizacije, ki so registrirane pri GD SANCO, v celoti priznane in imajo pravico do obveščenosti in posvetovanja ter so vključene v vse zadeve, ki se nanašajo na njihovo področje pristojnosti.

5.1.3

Uporaba te pravice, ki je nekoliko izključujoča, se izkaže za vprašljivo pri vprašanjih v zvezi s konkurenco, glede na to, da se ta velikokrat nanašajo na kršitve konkretnih pravic potrošnika, vključno s tistimi, ki so teritorialno in tematsko omejene. Potrebna bi bila široka razprava o konceptu pravice do ukrepanja na tem področju.

5.2.1

Uredba ES št. 1/2003 (36) in t. i. „paket modernizacije“ sta sredstvi za sodelovanje med Komisijo in organi za konkurenco, ki sestavljajo Evropsko mrežo za konkurenco (ECN). (37) Ta mreža je začela delovati leta 2003 z delovno skupino, ki je pregledala splošnejša vprašanja glede njenega delovanja in sistem komuniciranja med nacionalnimi organi. Zdaj že v celoti deluje in je razdeljena na 14 podskupin, ki se ukvarjajo s sektorskimi vprašanji. (38)

5.2.2

Uredba 1/2003 je organom članic ECN zagotovila podlago, da si lahko medsebojno pomagajo in da ravnajo po navodilih pristojnega organa ter splošneje, da zberejo vse informacije, ki so potrebne za rešitev zadev, ki jih obravnavajo. Prav tako tudi prevzamejo preiskave, ki jih zahtevajo nacionalni organi, katerih rezultate sporočajo po dogovorjenem postopku, tako da imajo do njih dostop vse vpletene strani.

5.2.3

Ukrepi ECN kot del programa za znižanje sankcij so zelo pomembni, ker so države članice podpisale izjavo, s katero so se obvezale, da bodo upoštevale pravila iz zgoraj omenjenega obvestila. Mreža tako zagotavlja praktično pomoč nacionalnim sodiščem, pristojnim za konkurenco, ki so se tudi dolžna sproti seznanjati s sodno prakso Evropskega sodišča. (39)

5.2.4

Stiki, ki so potrebni med ECN, organi za konkurenco in sodišči, pomagajo razširjati informacije o kartelih in zlorabah prevladujočega položaja ter o ustreznem postopku. Prav tako pa je veliko hitreje sprejeta odločitev, kdo bo odgovoren za preiskavo določene zadeve.

5.2.5

Naslednja naloga ECN je ugotavljanje kršitev, kar je dejansko oblika preprečevanja in blaži škodljive učinke na konkurenco in potrošnike. Naloga mreže, ki jo je treba posebej poudariti, je ukrepanje v postopkih odobravanja izjem, v katerih je treba presoditi, ali bo rezultat koristen za potrošnika in celo, če bi moral sporazum vključevati sklicevanje na konkretne koristi, ki jih potrošnik lahko pri tem pričakuje.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/10

1.1

Namen sporočila Komisije je predstaviti skupni pristop  (1) za raziskave in inovacije v okviru izvajanja Lizbonskega programa, opredeljenega v sklepih Evropskega sveta, sprejetih na zasedanju v Lizboni marca 2000, katerega cilj je, da EU do leta 2010 postane „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“. Na tem zasedanju je Svet potrdil projekt, ki ga je predlagala Komisija v sporočilu „V smeri evropskega raziskovalnega prostora“ (2).

1.2

Evropski svet v Barceloni je v resoluciji marca 2002 sklenil doseči cilj, da EU poveča vlaganja v raziskave in razvoj, da bi ta v letu 2010 dosegla 3 % in da bi se delež zasebnega financiranja povečal do dveh tretjin, Evropski svet v Bruslju marca 2003 pa je zahteval konkretne ukrepe.

1.3

Komisija je v sporočilu z naslovom „Vlaganja v raziskave: akcijski načrt za Evropo“ z dne 30. aprila 2003 opredelila ukrepe na nacionalni in evropski ravni, ki so bili zahtevani v prvem sporočilu „Več raziskav za Evropo: cilj: 3 % BDP“, septembra 2002. (3) Prve uradne številke v zvezi z raziskavami in razvojem kažejo, da je leta 2003 „intenzivnost raziskav in razvoja skoraj obstala na 1,93 % BDP EU-25“. Cilj sta dosegli le Finska in Švedska.

1.4

Evropski svet je zato marca 2005 prenovil lizbonsko strategijo. (4) Voditelji evropskih držav in vlad so na neuradnem srečanju v Hampton Courtu oktobra 2005 ponovno potrdili skupno politično voljo, kot odgovor na veliko potrebo po večji konkurenčnosti v okviru globalne konkurence.

1.5

Po sprejetju prenovljene lizbonske strategije je Komisija sprožila prvo pobudo o evropski informacijski družbi 2010 (5), ki od držav članic zahteva, da do sredine oktobra 2005 v nacionalnih programih reform opredelijo nacionalne prednostne naloge za informacijsko družbo, kar bo pripomoglo k doseganju ciljev, določenih v sporočilu o i2010.

1.6

Predlagane možnosti in ukrepe upravičujejo razlike med zunanjimi in notranjimi okoliščinami: na eni strani močna svetovna konkurenca, na drugi pa neprilagodljivost in razdrobljenost nacionalnih trgov glede na potrebe po vzpostavitvi enotnega evropskega prostora ter mobilnosti visoko kvalificiranih delavcev. Komisija priznava omejene pristojnosti na tem področju in želi imeti predvsem „združevalno“ vlogo.

1.7

Namen sporočila je raziskave in inovacije tesneje povezati z raziskovalno politiko, usmerjeno predvsem v pridobivanje novih znanj in njihovo uporabo ter v raziskovalne strukture, pa tudi z inovacijsko politiko, osredotočeno predvsem v pretvarjanje znanja v gospodarsko vrednost in tržni uspeh. V pristopu za boljšo ureditev bo za vse ukrepe, ki lahko vplivajo na konkurenčnost, narejena presoja vpliva.

1.8

V presoji, ki je priložena sporočilu, je izbrana zadnja od treh političnih možnosti: (6)

1.9

Akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, je sestavljen iz štirih delov:

1.10

Devetnajst ukrepov je razdeljenih na tri glavna področja: javna politika in ureditev, financiranje in obdavčevanje (7) ter vloga zasebnih udeležencev. (8)

1.11

Čeprav se zdi, da je to sporočilo nadaljevanje sporočila iz leta 2003, je Komisija dodala to, da so raziskave in inovacije nedvomno prednostna naloga nacionalnih programov reform. Ti bodo v vseh regijah, kjer mednacionalno sodelovanje omogoča veliko dodano vrednost, podprti z evropskim financiranjem, usmerjenim v dejavnosti, ki so v evropskem interesu, z nasveti za usklajen razvoj politik in z izboljšanimi platformami za vzajemno učenje. Prizadevanja za raziskave in razvoj se priznavajo tudi v okviru Pakta za stabilnost, ki dovoljuje, da stroški zanje presežejo 3 % primanjkljaja.

1.12

EESO upošteva tudi poročilo Eska Aha, čeprav ni predmet tega mnenja, ker v točki 3.1. sporočila spomladanskemu Evropskemu svetu 2006 z naslovom „Več naložb v znanje in inovacije“ Komisija ne omenja dokumenta COM(2005) 488 konč., ampak poročilo Eska Aha. EESO obžaluje, da o tem poročilu nista bila podala predhodno mnenje in ocena in da zato ni bilo vključeno v to razpravo.

1.13

Oktobra 2005 je bila v Hamptom Courtu imenovana štiričlanska skupina, katere koordinator je bil g. Esko Aho. Poročilo iz januarja 2006, ki so ga predložili Evropski komisiji za spomladanski Evropski svet 2006, vsebuje priporočila za pospešitev izvajanja organiziranih pobud za raziskave in inovacije na evropski in nacionalni ravni. Poročilo temelji na tem sporočilu, vendar predlaga predvsem povezovanje (možnost 2, SEC(2005) 1289). Marca 2006 je bilo poročilo predstavljeno Svetu za konkurenčnost in Evropskemu svetu v Bruslju. Evropski svet v Bruslju je opozoril na pomen Ahovega poročila in Komisijo pozval, da ga za september 2006 oceni. (9)

2.1

EESO z zadovoljstvom sprejema to sporočilo, katerega izhodišče je Partnerstvo za rast in zaposlovanje, ker skuša zajeti vsa področja raziskav in inovacij, vključno z netehnološkimi inovacijami. Sporočilo predvideva ukrepe usmerjene v preseganje v Barceloni določenega cilja 3 % (10), na splošno opisuje obveznosti, ki jih je sprejela Skupnost, in podrobneje opredeljuje podporne ukrepe za raziskave in inovacije, ki se že izvajajo ali ki še bodo sprejeti. (11)

2.2

Sporočilo navaja, da je svetovna konkurenca pri pridobivanju vlagateljev v raziskave in inovacije vedno večja, vanjo so vključena tudi nastajajoča gospodarstva Kitajske, Indije in Brazilije. „Razlika med Evropsko unijo (EU) in Združenimi državami Amerike pri vlaganju v raziskave že presega 120 milijard EUR na leto in se hitro povečuje.“  (12) Za Evropo je raven konkurenčnosti tako visoka, da nobena država članica ne more uspeti sama. Nadnacionalne sinergije so edina pot za spodbujanje raziskav in inovacij ter njihovo preobrazbo v rast in delovna mesta. Poleg tega raziskave in inovacije zagotavljajo trajnejše gospodarstvo EU, saj prinašajo rešitve za gospodarsko rast, socialni razvoj in zaščito okolja.

2.3

Z akcijskim načrtom je leta 2003 večina držav članic začela uvajati nacionalne ukrepe za spodbujanje raziskav in razvoja v zasebnem sektorju ter cilje povečanja vlaganj v raziskave, ki naj bi do leta 2010 dosegla 2,6 % BDP. Davčne ugodnosti imajo v tem okviru poseben pomen. (13) Vendar pa intenzivnost raziskav v EU bolj ali manj stagnira, tudi v zasebnem sektorju. Stanje je skrb vzbujajoče.

2.4

Utemeljevanje ukrepov odpira razpravo o primerjavah produktivnosti držav EU in drugih držav.

2.4.1

Prvič: obstaja več opredelitev produktivnosti (povezava med količino proizvoda ali storitve in številom enot uporabljenega dejavnika proizvodnje). Najpogosteje se meri le en dejavnik — delo — pri čemer je kazalnik storilnost delavca na uro v industrijskem sektorju, ki ga je lažje ugotoviti, vendar je takšno merjenje nepopolno, ker kapital šteje kot dejavnik, ki je zunaj proizvodnega postopka.

2.4.2

Drugič: pri primerjavi med Evropo in Združenimi državami Amerike se ne sme posploševati, temveč je treba izpostaviti pomembne razlike med sektorji in državami, celo znotraj države kot so Združene države Amerike. Obstajajo konkurenčni evropski sektorji in države, ki so dosegle velik napredek pri produktivnosti. Po mnenju O'Mahonyja in van Arka (2003), izračuni stroškov na enoto dela v sektorju proizvodnje v celotni EU kažejo, da EU v primerjavi z Združenimi državami Amerike ni konkurenčna v sektorju visoke tehnologije, ampak drugje. Vendar so nizke plače tretjih držav, ne Združenih držav Amerike, glavni vir konkurence v tradicionalnih industrijah, ki povzročajo hude pritiske na EU. Stališče Dosija, Llerene in Labinija (2005) je bolj kritično: poudarjajo potrebo po tem, da evropska industrijska politika ne bi bila več tabu.

2.4.3

Tretjič, skupna faktorska produktivnost ali total factor productivity (TFP) bi bil najboljši ukrep, „dopolnjen s prilagajanjem BDP glede na razlike vseh uporabljenih inputov“ (Calderon 2001), in bi omogočal boljšo primerjavo med državami. Pri pojasnjevanju razlik med storilnostmi držav so odločilni razlogi za dobiček iz storilnosti delovne sile in/ali skupnega faktorja v empiričnih študijah razvrščeni v tri skupine. Vendar, glede na medsebojno odvisnost med državami, Calderon trdi, da se med državami pojavljajo razlike v TFP zaradi hitrosti razširjanja tehnologije (s trgovino, neposrednim tujim vlaganjem ali priseljevanjem). (14)

2.4.4

Če hitro razširjanje pomeni razliko, bodo inovativna MSP z vzpostavljanjem novih trgov pri tem nepogrešljiva. Iz istega razloga bi lahko izbira strateških prednostnih nalog za raziskave in inovacije spodbujala hitrejše razširjanje znanja.

2.4.5

Končno je zagotovitev usposobljenega osebja in omejitev vlaganj podjetij tako skrb Združenih držav Amerike kot tudi Evrope, predvsem v primerjavi s Kitajsko, ki se srečuje s pomanjkanjem 75 000 visoko usposobljenih delavcev, potrebnih za prehod v storitveno gospodarstvo.

2.5

To pomeni, da pri izbiri politik obstajata dva makropogleda. Na eni strani so nujne potrebe po organizacijski inovativnosti, ki je predpogoj za tehnične inovacije (Lam 2005 in OECD 2005), kar velja tudi za evropske institucije (Sachwald 2005, Sapir in drugi 2003, Esko Aho 2006); na drugi strani je razlog, da podjetja v Evropi ne vlagajo dovolj v raziskave in razvoj ter inovacije, pomanjkanje „inovacijam prijaznega“ trga, na katerem bi lahko ponudili nove izdelke in storitve (Esko Aho 2006). EESO tudi ugotavlja, da sta podjetniški duh in tveganje nujno potrebna.

2.6

Dejstvo, da trg ni sposoben v zadostni meri spodbujati inovacije, je priznano v literaturi od Arrowa (1962) in Dasgupta ter Stiglitza (1980)naprej. Okvirni programi Komisije so večinoma temeljili na racionalnosti aktivne podpore raziskavam in razvoju podjetij na mikroravni, z mešanico podpore raziskavam in razvoju ter spodbujanja sodelovanja pri premagovanju najhujših ovir (omogočanje iskanja partnerjev in spodbujanje skupnih dinamik, ki med drugim ustvarjajo ugodne pogoje, kot so vstop na trg, downstreaming in ekonomija obsega). Vendar te pobude niso zadostovale za zagon trajne dinamike inovacij v celotni EU.

2.7

EESO zato pozdravlja poudarek Komisije na srednji, sektorski in čezmejni ravni. Instrumenti partnerstva, kot so omrežja, grozdi, aglomeracije, forumi in dialogi povečujejo pomen, ki ga imajo za lajšanje inovacij povezave, zunanji učinki in prenos kapitala med podjetji in organizacijami ter tudi geografske povezave. Ti prostori za usklajevanje bi lahko lažje opredelili dejavnike vpliva na raven vlaganja v inovacije in tudi ozka grla.

2.8

Pristopa in predlaganih ukrepov pa ne spremljajo proračunski podatki, čeprav bo za njihovo izvedbo nujno potrebno veliko sredstev in sposobnosti usklajevanja. Poleg tega na strani, kjer Komisija omenja to sporočilo v sporočilu spomladanskemu Evropskemu svetu 2006, opozarja, da „zakonodajni predlogi obrodijo sadove šele, ko jih odobrita Svet in Evropski parlament. Poleg tega je velik del ukrepov financiranja podrejen končni opredelitvi in izvajanju finančnih perspektiv za obdobje 2007–2013.Celo predlagani ukrepi so torej le okvirni.“.

2.9

EESO poziva Komisijo, naj čimprej predloži proračunske podatke in jasen sistem spremljanja in vrednotenja tega sporočila, z natančno določenim rokom, na primer leta 2008. Poleg tega EESO meni, da je nujno, da poročilo Komisije vsebuje vsa poročila strokovnih skupin, ki so neposredno povezana s sporočilom, kakor tudi oceno pripravljenih priporočil. Takšni podatki morajo biti usklajeni z izbrano možnostjo in ukrepi. Končno bi bilo pri prizadevanjih za odpravo sedanje razdrobitve dobro na vseh ravneh, v regijah, državah članicah in evropskih institucijah določiti osebe, odgovorne za usklajevanje ukrepov, predlaganih v COM(2005) 488. Komisija se je v Trendcharts močno potrudila in za vsako posamezno državo pripravila opis za raziskave in inovacije, kar bi lahko uporabili kot temelj za določitev odgovornih oseb. Zanimivo bi bilo premisliti o tudi izkušnjah „virtualne agencije“ za raziskave in inovacije v Združenih državah Amerike.

2.10

EESO tudi opaža, da glavni pojmi (raziskovanje, inovacije, znanje in tehnologija) v sporočilu niso opredeljeni. Komisija je podprla vseevropsko raziskovanje, da bi opredelila te pojme, Eurostat in OECD pa sta opredelila inovacije. Zadnji „European Innovation Scorebord“ o razmerju med inputi in outputi inovacij razvija zamisel o „učinkovitosti inovacij“ ter uvršča raziskave in razvoj med input v inovacije. Poleg tega bi bilo treba bolje razločevati med ukrepi, usmerjenimi v raziskave in inovacije, ter politikami ustvarjanja pogojev za inovacije (na primer: izobraževanje, sprejemanje in ureditev mobilnih človeških virov, podpora MSP in regijam z omejenimi možnostmi dostopa do IKT, kjer so stroški proporcionalno večji kot pri drugih dejavnikih). To pomeni razlikovanje med razumevanjem inovacije v smislu novih izdelkov in storitev na trgu in inovacije kot postopka. Prvo je nujen pogoj, vendar ne zadošča za dinamično endogeno rast.

2.11

EESO zelo aktivno spremlja to področje in je pripravil že več mnenj o obsežnem področju, ki ga pokriva COM 488. Zaradi pomanjkanja prostora EESO le na kratko opozarja na svoja mnenja, zlasti na mnenje o evropskem prostoru raziskav, ki je že vključevalo vse teme, obravnavane v COM 488 (EESO 595/2000), ter posebej na točko 7 o „raziskavah in tehničnih inovacijah“ in točko 8 o potrebi po „izmenjavi osebja med raziskovalnimi in industrijskimi središči“.

2.12

Mnenje EESO 724/2001 o znanosti in družbi poudarja vlogo temeljnih raziskav pri večini velikih odkritij. Mnenje EESO o temeljnih raziskavah v Evropi (15) in njihovi povezanosti z uporabnimi raziskavami v točki 2 opozarja na vprašanje patentov in EESO ugotavlja, da je nujno oblikovati „evropski“ patentni sistem, ki, podobno kot v ZDA, določa obdobje mirovanja med znanstveno objavo odkritja in izdajo patentne listine za to odkritje. Patentno listino Skupnosti je treba izdati hitro in po ugodni ceni. EESO obžaluje zamudo zaradi jezikovnih vprašanj.

2.13

Mnenje EESO o raziskovalcih podpira Evropsko listino za raziskovalce (16) ter, v točki 5.4, nujnost izmenjav med teoretičnim in praktičnim znanjem, in predlaga, da se bolj cenijo strokovnjaki z večletnimi izkušnjami, skupaj z združljivostjo in priznavanjem več elementov socialne varnosti in nastanitve, pri čemer je treba, kot poudarja v točki 5.5.5, zagotoviti „družinsko povezanost“. V mnenju o znanosti in tehnologiji (17); o sedmem okvirnem programu za raziskave, EESO ugotavlja pomen, financiranje in organizacijo v okviru podprogramov ter devet tem raziskav, o katerih je EESO (18) izdal posebna mnenja. (19)

2.14

V mnenju o konkurenčnosti in inovativnosti (2007–2013) (20), EESO ugotavlja pomen sodelovanja MSP in socialnih partnerjev pri inovacijah. (21) Za uspešno razvijanje inovacij jih je treba uspešno vključiti. Mnenje, ki ga Odbor trenutno pripravlja o političnem okviru za krepitev predelovalne industrije EU pozdravlja poudarek na sektorjih, vendar opozarja, da so za usklajevanje potrebna sredstva, proračunskih sredstev pa ni, ter upa, da bo usposobljenosti zaposlenih, ki ostaja medsektorska tema, namenjena potrebna pozornost. Večja integriranost industrijske politike je zelo pomembna: v njej je „več kot 34 milijonov zaposlenih in predstavlja več kot 80 % izdatkov za raziskave in razvoj v zasebnem sektorju Evropske unije“.

3.1

EESO še zlasti odobrava prizadevanja Komisije za konkurenčen evropski sistem intelektualne lastnine in pravila za razširjanje rezultatov raziskav (2007-2013) ter priporoča, da se posebna pozornost nameni vodenju patentnih listin s pomočjo instrumentov, omenjenih v točki 2.7.

3.2

Boljši sistem razširjanja znanja je ključnega pomena za konkurenčnost. Treba je omeniti pobudo Innovation Relay Centres in idejo Komisije, da se v programu pobud Skupnosti za MSP uporabljajo nalogi za svetovanje pri inovacijskih strategijah. S čezmejnimi industrijskimi skupinami bi se to razširjanje olajšalo, zato bo njihov pomen priznan v naslednjem sporočilu o skupinah v Evropi. Od leta 2006 naprej se bo oblikovala zbirka podatkov o industrijskih skupinah.

3.3

EESO vztraja pri tem, da sta družbena razsežnost inovacij ter večanje vrednosti človeškega in družbenega kapitala pomembna za izvajanje raziskav in inovacij, ter upa, da bo naslednja različica Priročnika iz Osla (OECD-Eurostat) vsebovala statistične podatke, ki bodo to upoštevali, in da bo vključevala tudi kazalnike kvalificiranih človeških virov ter ostale prostore, kjer razvijajo inovacije, kot so univerze in druge izobraževalne ustanove ter mešane platforme, ki združujejo industrijo, državne organe in univerze.

3.4

V zvezi z državnimi pomočmi za inovacije, ki bi zelo vzpodbudile vlaganja podjetij v raziskave, EESO pozdravlja pozornost, ki je posvečena MSP in poziva Komisijo, da ustvarjanje novih delovnih mest razume kot naložbo v raziskave in inovacije, če so delovna mesta temu namenjena. EESO poudarja tudi potrebo po podpori zagona inovativnih MSP s pomočjo instrumentov kot so tvegani kapital in z zagotavljanjem sodelovanja Evropskega investicijskega sklada.

3.5

Pomemben dejavnik pri inovacijah je razpolaganje s človeškimi viri, prilagojenimi vsem ravnem, zaradi globalne konkurence, omenjene v točki 2.4.5. Sporočilo je osredotočeno na znanstvene vire. Obravnavati pa bi moralo tudi kvalificirana delovna mesta za neznanstvene delavce. Treba bi bilo tudi uravnotežiti ponudbo in povpraševanje po usposobljenosti in posebnih znanjih s potrebami v sektorjih. Za dosego učinkovitih in hitrih rešitev bi bilo koristno, če bi sodelovali vsi socialni partnerji in zainteresirane strani. EESO poziva Komisijo, da sproži razpravo o tej temi.

3.6

Hkrati bi bilo za zagotovitev mobilnosti treba napredovati pri pripravi skupnih evropskih listin o pooblastilih, ki so potrebne v vsakem sektorju ali pri vsaki temi, pri čemer je treba upoštevati razsežnost kakovosti izobraževanja (vrednote, enakost možnosti). Ker se generalna direktorata za zaposlovanje ter izobraževanje in kulturo ukvarjata tudi s „človeškimi viri“, bi bilo treba v to sporočilo vključiti tudi njune pobude za raziskave in razvoj, da bi bila zajeta vsa področja.

3.7

EESO poziva Komisijo k spodbujanju raziskav in inovacij v vseh možnih sektorjih: s težavami s konkurenčnostjo se ne sooča le sektor visokih tehnologij. Strateško upravljanje sprememb, ki sledijo množičnemu sprejemanju novih tehnologij v MSP, bi bilo mogoče vključiti v predlagane ukrepe. Pri tem bi bilo nujno sodelovanje socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih skupin.

3.8

EESO se strinja s poročilom Eska Aha, ki ugotavlja, da podjetjem z več kot 250 zaposlenimi ni namenjena vsa potrebna pozornost. Možni vzrok za to je preozka opredelitev MSP v primerjavi z opredelitvijo MSP v ZDA in na Japonskem. EESO meni, da je nujno nameniti posebno pozornost financiranju inovativnih MSP, da bi vzpostavili inovativno evropsko gospodarstvo s socialno kohezijo. Ni presenetljivo, da je regija Emilia Romagna, ki je vključena v program Paxis, ena najbolj dejavnih, čeprav so drugi kazalniki inovativnosti v Italiji manj ugodni. Hkrati se morajo storitve za podporo podjetjem specializirati, zato da bodo prilagojene različnim značilnostim MSP (zadružna podjetja, druga podjetja socialnega gospodarstva itd.).

3.9

EESO želi, da Komisija navede tudi ukrepe za raziskave in inovacije v drugih regijah. Komisija v TrendCharts in več drugih pobudah že ima svetovno vizijo. Po objavi sporočila 346 z dne 25. junija 2001 o mednarodni razsežnosti evropskega raziskovalnega prostora — ERA, je del programa INCO šestega okvirnega programa izrecno spodbujal sodelovanje tretjih držav, kar se bo nadaljevalo tudi v sedmem okvirnem programu. Ti ukrepi bi se lahko ovrednotili v posebnem delu predlaganih področij. Tudi vloga mest in prestolnic pri inovacijah si zasluži bolj poglobljeno preučitev.

3.10

EESO priporoča Komisiji, da oceni čas med tehnološkim vlaganjem, liberalizacijo in preoblikovanjem, ob upoštevanju dejstva, da morajo podjetja, zlasti največja, razmisliti o spremembah pri nadzoru, hkrati s potrebo po vlaganju v raziskave in inovacije (na primer v energetiko, promet in storitve omrežne dejavnosti).

3.11

EESO tudi opozarja, da bi bilo treba poiskati ustrezno ravnovesje med spodbujanjem inovacij prek skupnega trženja in izdajanja licenc za nove izdelke in storitve podjetij ter konkurenčnim pravom.

3.12

EESO upošteva inovacije kot „input“ v konkurenčno gospodarstvo s socialno kohezijo in ne kot njegov končni rezultat. Ob upoštevanju, da je to izziv, EESO poziva Komisijo, da pripravi statistiko in spodbuja študije za boljšo ocenitev povezav med inovacijami, konkurenčnostjo in socialno kohezijo, zato da bi razločno in učinkovito ocenila rezultate ter jih prepričljivo posredovala evropskim državljanom. Kot že rečeno: oblikujte ambiciozno zgradbo, tehnološko drzne naloge, ki so upravičene zaradi svoje bistvene socialne in politične vrednosti (Dosi in drugi, 2005).

3.13

Poleg tega EESO, ki inovacije obravnava kot sistem, zahteva od Komisije, da se uskladi z Evropsko investicijsko banko (EIB) za zagotovitev sinergije med njenimi programi, Evropskim investicijskim skladom, sedmim okvirnim programom za raziskave in okvirnim programom za konkurenčnost in inovacije (CIP), da bi bile inovacije dinamičen in dobro zgrajen sistem.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/15

1.1

Odbor pozdravlja predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/93/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004.

1.2

Glede na to, da je znanstveni napredek vse hitrejši, predvsem na področju biotehnologije, je pomembno zagotoviti pojasnila, natančnost in strokovno znanje.

1.3

Cilj tega predloga je omogočiti oblikovanje skladne celote na ravni naprednega zdravljenja, zapolniti trenutno regulativno vrzel in okrepiti posebno vrednotenje, ki ga izvaja Evropska agencija za zdravila na teh novih področjih. To bi zagotovilo:

1.4

Pravni okvir mora biti zaradi posebnega značaja zdravil za napredno zdravljenje izčrpen in trden. Uporabljati se mora vseh državah članicah.

1.5

Uredba je zato verjetno najbolj ustrezen pravni instrument. Posebna zakonodajna ureditev namreč še ni bila oblikovana, zaradi česar se težave na področju javnega zdravja, ki se trenutno še vedno pojavljajo v Evropski uniji v zvezi z zdravili za napredno zdravljenje, ne morejo reševati.

1.6

Vendar nekateri vidiki predloga uredbe lahko povzročajo težave pri njegovem izvajanju zaradi opredelitev v primerjavi s predlogom direktive o medicinskih pripomočkih. Končno besedilo mora razjasniti številna vprašanja in morebitne dvome:

2.1

Ob pregledu predloga uredbe po posameznih členih se sprožajo nekatere pripombe, vprašanja ali priporočila. Glede člena 2 „Opredelitve“ (1)

2.2

Opredelitve, ki se nanašajo na gensko zdravljenje in somatsko celično zdravljenje na splošno ne predstavljajo težav, ker so odmik in izkušnje omogočile doseči soglasje; ti izdelki so uvrščeni med zdravila in so kot takšni v Skupnosti že urejeni

2.2.1

Opredelitev izdelka tkivnega inženirstva se zdi bolj kompleksna. Sedanje besedilo člena 2(1) b) v prvi alinei navaja, da „izdelek tkivnega inženirstva vsebuje gojene celice ali tkiva ali je sestavljen iz njih“; ne navaja pa „kot sestavni del“. V praksi so zato medicinski pripomočki, ki vsebujejo izdelke tkivnega inženirstva „z dopolnilno funkcijo“ prav tako uvrščeni med inovativna zdravila. Zato so določbe predlagane direktive o medicinskih pripomočkih nepomembne.

2.2.2

Besedilo druge alinee člena 2(1) b) lahko prav tako povzroča težave pri izvajanju in predvsem pri prekrivanju z direktivo o medicinskih pripomočkih. Ob upoštevanju dejstva, da izdelki tkivnega inženirstva sodijo v okvir uredbe o zdravilih, bi bilo zaželeno, da se omeni njihovo prvotno delovanje pri zdravljenju ali preprečevanju bolezni, ali spremembi fizioloških funkcij prek farmakološkega, imunološkega ali metaboličnega delovanja, ne pa da se omenjajo samo njihove lastnosti pri „regeneraciji, obnovitvi ali nadomestitvi človeških tkiv“, saj jih imajo tudi drugi medicinski pripomočki.

2.3

Treba je poudariti prizadevanje za kar najbolj natančno opredelitev izdelka celičnega tkivnega inženirstva. Kljub temu pa razlika s celičnim zdravljenjem (presaditev kostnega mozga, presaditev matičnih celic, presaditev krvi popkovine, odraslih matičnih celic ali embrionanih matičnih celic, …) ni jasna.

2.4

Odbor predlaga, da so primeri izdelkov, ki se trenutno obravnavajo kot izdelki tkivnega inženirstva, izhodišče za razmislek glede natančnejše opredelitve. Tako bi lahko izboljšali razumevanje, saj je tema predmet razprav in protislovij, predvsem glede embrionalnih matičnih celic.

2.5

Etični vidiki na tej točki ne predstavljajo težav, razen pri človeških embrionalnih matičnih celicah (HESC).

2.6

Glavno protislovje je v načinu pridobivanja teh matičnih celic. Pridobivanje teh celic prek nuklearnega prenosa (torej s kloniranjem) sproža pomembna etična vprašanja, vendar do sedaj v Evropski uniji še niso uspeli doseči nobenega resničnega soglasja. V središču trenutnih skrbi sta nevarnost reproduktivnega kloniranja in trgovanje z jajčeci ter s človeškimi organi.

2.7

Te prakse izrecno obsojata Evropska konvencija o bioetiki (Konvencija Oviedo, 1998) in Mednarodni odbor za bioetiko (UNESCO, 1997).

2.8

Ker ni doseženo soglasje med državami članicami Evropske unije, sodi uporaba človeških embrionalnih matičnih celic (HESC) v okvir nacionalne odgovornosti.

2.9

Natančnost pri navajanju uvodnih izjav (2) je zato ključnega pomena, saj jasno upošteva dejansko stanje razprave in poudarja, da besedilo o uredbi o zdravilih za napredno zdravljenje na ravni Skupnosti „ne sme vplivati na odločitve držav članic o dovoljenju uporabe kakršne koli posebne vrste človeških celic, kot so embrionalne matične celice ali živalske celice“.

2.10

Besedilo prav tako „ne sme vplivati na uporabo nacionalne zakonodaje, ki prepoveduje ali omejuje prodajo, dobavo ali uporabo zdravil, ki vsebujejo te celice ali jih te celice sestavljajo ali so izdelane na njihovi podlagi“.

3.1

Usklajevanje načel v primerjavi z drugimi sodobnimi biotehnološkimi zdravili, ki so trenutno zakonsko urejena na ravni Skupnosti, poteka prek centraliziranega postopka za pridobivanje dovoljenja, torej enotnega znanstvenega vrednotenja kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravil za napredno zdravljenje.

3.2

Napredno zdravljenje zaradi svoje narave v primerjavi z zdravljenjem klasične medicine zahteva posebne predklinične in klinične postopke, predvsem na področju strokovnega znanja in izkušenj, načrtovanja obvladovanja tveganj in farmakovigilance po pridobitvi dovoljenja za promet.

3.3

Predlog uredbe, ki je bil predložen EESO za pripravo mnenja, močno poudarja, da je treba v Odboru za vrednotenje izdelkov humane medicine (Committee for Medicinal Products for Human Use — CHMP (3)) razviti posebno strokovno znanje za vrednotenje teh izdelkov in združenja bolnikov povezati s skupinami za vrednotenje.

3.4

Predlog za ustanovitev odbora za napredno zdravljenje (CAT) (4), s katerim se bo moral odbor za vrednotenje zdravil za uporabo v humani medicini Evropske agencije za zdravila posvetovati pri vseh zadevah v zvezi z vrednotenjem podatkov o zdravilih za napredno zdravljenje, preden poda svoje končno znanstveno mnenje, je ključnega pomena.

3.5

Ustanovitev odbora za napredno zdravljenje bo dejansko omogočila združiti redke najboljše strokovnjake, ki trenutno delajo na ravni Skupnosti na področju zdravil za napredno zdravljenje in izbrane predstavnike zainteresiranih strani.

3.6

Ustanovitev odbora je povsem upravičena, ker bo tako možno poleg znanstvenih postopkov opredeliti standarde za dobro klinično prakso in dobro izdelavo ter spremljati vrednotenje do pridobitve dovoljenja za promet in po njej.

3.7

Pomembno je omeniti, da je v skladu z načelom človeške celice ali tkiva, ki so v zdravilih za napredno zdravljenje, dovoljeno pridobivati samo s prostovoljnim in brezplačnim darovanjem. To prispeva k stalnemu prizadevanju za visoke varnostne standarde za tkiva in celice, odpravlja nevarnost trgovanja s človeškimi deli teles in omogoča varovanje zdravja ljudi.

3.8

Predlog priznava svetovalno vlogo Evropske agencije za zdravila, ki bo odločilna na različnih področjih, kot so proizvodnja zdravil za napredno zdravljenje, dobre prakse izdelave ali pravila v zvezi s povzetkom glavnih značilnosti izdelka, ovojnina in navodila za uporabo za tehnične posebnosti zdravil za napredno zdravljenje ali razmejitev z drugimi področji (kozmetika ali medicinski pripomočki), ki se lahko pojavijo z razvojem znanosti.

3.8.1

Nekateri ugotavljajo, da lahko postopki, ki se uporabljajo, povzročijo visoke stroške, medtem ko so nacionalni postopki pridobivanja dovoljenj bolj ekonomični. Prav tako se težave pojavljajo pri prehodnih obdobjih, ki so daljša na nacionalni ravni (5 let), medtem ko prehodno obdobje v Evropski uniji traja samo 2 leti. Politično tveganje, ki ga sprožajo decentralizirani nacionalni postopki, lahko ovira dostop držav članic do naprednega zdravljenja, saj ga nekatere države članice imajo, druge pa ne.

3.9

Poleg tega je v tem predlogu koristno obravnavan tudi gospodarski vidik (5). V svetovni konkurenci na področju zdravstvene industrije je ključnega pomena, da Evropska unija zavzame mesto, ki ji pripada na notranjem trgu in tudi zunaj Skupnosti.

3.10

Gospodarska tveganja, ki so povezana z negotovostjo in s hitrim razvojem na področju znanosti, in visoki stroški raziskav močno zavirajo velike in trajne naložbe na področju zdravil, predvsem zdravil za napredno zdravljenje.

3.11

Poleg tega raziskave, potrebne za dokazovanje kakovosti in neklinične varnosti izdelkov za napredno zdravljenje, pogosto izvajajo mala in srednja podjetja, ki velikokrat nimajo predhodnih izkušenj na področju farmacije (ponavadi gre za novo nastale („spin off“) biotehnološke laboratorije ali proizvajalce medicinskih pripomočkov).

3.12

Predlog za podporo in spodbudo izvajanja teh raziskav, uvedbo „sistema za vrednotenje in potrjevanje dobljenih podatkov s strani Agencije, neodvisno od kakršnih koli vlog za pridobitev dovoljenja za promet“, se zdi ustrezen.

3.12.1

Vendar tkivno inženirstvo omogoča, da izdelke, ki proizvajajo MSP, „start-up“ ali „spin-off“ podjetja (novo nastala podjetja), in torej ne farmacevtska industrija. Iz tega sledi več ugotovitev:

3.13

Cilj, ki bi olajšal vrednotenje vseh poznejših vlog za pridobitev dovoljenja za promet na podlagi istih podatkov, je treba podpreti in tudi spodbujati.

3.14

Vendar je potrebna previdnost. Določba se mora po potrebi prilagoditi, da se lahko upošteva hiter razvoj na področju znanstvenih podatkov (na primer veljavnost podatkov, pogoji, da se lahko podatki hranijo), in s tem omogoči stalno varovanje zdravja bolnikov in bolj splošno tudi spoštovanje etičnih predpisov.

3.15

Predvideno poročilo o izvajanju sedanjega predloga uredbe na podlagi pridobljenih izkušenj bi lahko bila priložnost za razpravo v pristojnih organih (predvsem v odboru za napredno zdravljenje (CAT) in odboru za vrednotenje izdelkov humane medicine (CHMP)).

3.15.1

Vendar podrejenost odbora CAT komisiji CHMP (izvorni mehanizem strokovnjakov se namreč podreja pravilom CHMP) zelo otežuje postopke in lahko povzroči morda nekoristna protislovja.

3.16

Na splošno bi lahko predvidena objava tega poročila (poglavje 8, člen 25) poleg izčrpnih podatkov o različnih vrstah zdravil za napredno zdravljenje, odobrenih v skladu s to uredbo, vključevala tudi podatke in rezultate o spodbudah, ki so predvidene v poglavju 6 (členi 17 — 18 in 19): znanstveno mnenje, znanstveno priporočilo o razvrstitvi naprednega zdravljenja ter potrjevanje kakovosti in nekliničnih podatkov.

4.1

V celoti je predlog uredbe ustrezen in koristen. Za bolnike je predlog uredbe pomemben, ker omogoča spremljanje razvoja znanosti in določitev definicij ter pogojev uporabe zdravil za napredno zdravljenje.

4.1.1

Če nove tehnologije bolnikom zbujajo veliko upanje za odpravo trpljenja, če so odgovor na upravičena pričakovanja, predvsem na področju regenerativne medicine, se mora nadzor nad temi raziskavami opravljati s pomočjo testov, ki so ključnega pomena. Protokoli teh testov morajo omogočiti absolutno in zagotovljeno varnost bolnikov, pri tem pa se ne sme prezreti vprašanje neuporabljenih odpadkov in okoljski vidik. V tem smislu je treba poleg visoke ravni varovanja zdravja uvesti tudi zagotavljanje kakovosti zdravljenja (točka 2.1., utemeljitev).

4.2

To besedilo ima velik pomen, predvsem na področju genskega zdravljenja in somatsko celičnega zdravljenja. Previdnost pri opredelitvah in tudi pri uvedbi izdelkov tkivnega inženirstva jasno poudarja, da ta predlog uredbe nima namena zaključiti razprave ali k njej prispevati z ugotovitvami vsake države članice, ker etična razprava še ni zaključena in ker je v ozadju še razprava o humanizmu.

4.2.1

Predlog uredbe ustvarja pogoje, potrebne za zapolnitev vrzeli na področju predpisov, ki obstaja v predlogu direktive o medicinskih pripomočkih in tudi v tem predlogu uredbe. Splošno načelo ocene tveganja pokriva področje uporabe zdravil za napredno zdravljenje in medicinskih pripomočkov. Kljub zapletom, ki jih lahko povzročajo kombinirani izdelki (npr. medicinski pripomočki, ki vsebujejo elemente tkivnega inženirstva), je treba v tem primeru zagotoviti kakovost in tudi varnost. Ocena mora temeljiti na učinkovitosti uporabe zdravila za napredno zdravljenje pri ustreznem medicinskem pripomočku.

4.3

Odbor odobrava predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 2004 in pri tem poudarja ključne točke, za katere je treba najti jasne rešitve, ki zagotavljajo dobro izvajanje direktive.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/18

1.1

Mnenje je bilo pripravljeno na zaprosilo Komisije in je nadaljevanje sporočila Komisije Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji  (1), ki je bilo objavljeno marca 2005.

1.2

Rezultat poenostavitve bi moral biti kakovosten, razumljivejši in „uporabniku prijaznejši“ zakonodajni okvir.

1.3

S poenostavitvijo naj bi okrepili spoštovanje zakonodaje EU in njeno legitimnost.

1.4

Odbor meni, da imajo države članice veliko odgovornost pri zagotavljanju ustreznega prenosa ukrepov EU v nacionalno zakonodajo in njihovega izvajanja. Odbor priznava, da medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje (2) državam članicam zagotavlja „kodeks ravnanja“ pri boljšem prenosu in uporabi direktiv ES. Pomembno je, da je tako oblikovan zakonodajni okvir na nacionalni ravni vsebinsko čimbolj uravnotežen in obenem čim enostavnejši za podjetja, delojemalce, potrošnike in vse akterje civilne družbe.

1.5

Odbor želi, da se družbeni in gospodarski akterji vključijo v komitološke postopke poenostavitve zakonodaje po vzoru odborov SLIM (Simpler Legislation for the Internal Market — Preprostejša zakonodaja za notranji trg), toda sistematičneje in v pripravah te uredbe, ne pa naknadno, kot je bilo to v primeru delovanja odborov SLIM.

1.6

Odbor bi želel več posvetovanja med Komisijo in zainteresiranimi stranmi, podobnega dialogu, ki je pripeljal do sporočila, obravnavanega v tem mnenju. Meni, da bi to materialno prispevalo h „koregulaciji“ (3), ki je omenjena v odstavku 3d sporočila. Obžaluje pa, da sporočilo sploh ne omenja „samoregulacije“ (4), čeprav EESO že dlje časa poziva k temu (5).

1.6.1

Vendar pa Odbor v zvezi s samoregulacijo ugotavlja tudi nevarnost, da ne bi bile sprejete nobene ureditve, ki obvezujejo delujoče akterje, temveč da bi akterji sami sprejemali prostovoljne sporazume, ki bi se jih lahko držali ali pa tudi ne.

1.7

Sodišče Evropskih skupnosti ima pri tolmačenju direktiv Evropske skupnosti vedno večjo vlogo in se je znašlo v položaju, ko mora tolmačiti včasih dvoumno besedilo direktiv, ki je rezultat postopka soodločanja. Sodišče Evropskih skupnosti pa prejema tudi vedno več zahtev nacionalnih sodišč za navodila na področjih, kjer se njihove dejavnosti dopolnjujejo. Odbor opaža napredek Sodišča Evropskih skupnosti, ki je za 12 % zmanjšalo število nerešenih zadev proti državam članicam zaradi neprenosa, napačne uporabe ali neskladja z direktivami EU.

1.8

Odbor priznava pomen tega sporočila Komisije za izvajanje lizbonskega programa, pri katerem je bilo zaradi nepripravljenosti vlad držav članic, da uresničijo zaveze iz Lizbone, na žalost le malo napredka.

1.9

EESO zlasti pozdravlja zavezo Komisije za večjo uporabo informacijske tehnologije in upa, da bo Komisija zagotovila, da bodo vse ureditve, sprejete za izboljšanje informacijske tehnologije, združljive z nacionalnimi ureditvami (oziroma da bodo nacionalne ureditve združljive z ureditvami EU!).

1.10

EESO je vedno podpiral izjavo šestih predsedstev Nadaljevanje reforme zakonodaje v Evropi z dne 7. decembra 2004 (6) in upa, da bodo to izjavo podprla (7) tudi prihodnja predsedstva.

1.11

EESO se zaveda, da je Evropski parlament sprejel poročilo o boljši zakonodaji in zlasti Poročilo o strategiji za poenostavitev zakonodajnega okolja  (8) poročevalca Giuseppeja Garganija.

1.12

Odbor tudi priznava, da si sedanja Komisija odločno prizadeva, da bi gradila na sektorskih iniciativah SLIM in BEST. V okvirni akciji (februar 2003 — december 2004) je bilo pregledanih okoli 40 političnih sektorjev in sprejetje okoli 40 predlogov poenostavitve Komisije. Trenutno je 9 predlogov v okviru tega programa še v obravnavi.

1.13

Odbor priznava, da se je s širitvijo Evropske unije na 25 držav članic povečala tudi zakonodajna obremenitev tako Komisije kot uprav novih držav članic.

1.14

Poenostavitev in boljša priprava zakonodaje sta dejavnosti, ki se dopolnjujeta in v kateri sta vključena Svet in Evropski parlament, pa tudi Komisija, po potrebi pa zahtevata tudi posvetovanje z EESO in OR.

1.15

Odbor poudarja podporo, ki jo je pogosto izrazil v preteklih mnenjih o pomenu zmanjšanja zakonodajne in finančne obremenitve podjetij, zlasti MSP.

2.1

Od leta 1995, ko je bila na zahtevo Evropskega sveta ustanovljena delovna skupina, katere naloga je bila proučiti možnosti za poenostavitev predpisov EU, je Odbor pripravil vrsto mnenj o tej temi.

Ugotovitve teh mnenj EESO so bile:

2.2

Potrebno je medsebojno delovanje med poenostavitvijo in boljšim izvajanjem ter uveljavljanjem zakonodaje EU. Kaže, da je Komisija v novem sporočilu upoštevala nekatere sklepe preteklih mnenj EESO, saj priznava, da „poenostavitev ni nov problem“. Niz sporočil Komisije na to temo sega v leto 1997, kar je dve leti po tem, ko je EESO prvič pozval k poenostavitvi zakonodaje.

3.1

Sporočilo priznava, da je poenostavitev potrebna ne le na ravni Skupnosti, ampak tudi na nacionalni ravni, da se zagotovi lažji in stroškovno ugodnejši položaj za državljane in gospodarske akterje.

3.2

Pomemben del nove strategije poenostavitve na ravni EU je pregled pravnega reda Skupnosti. Predviden je ambiciozen triletni tekoči program za obdobje 2005–2008 na podlagi praktičnih izkušenj zainteresiranih strani in s pristopom, ki temelji na stalnem poglobljenem sektorskem ocenjevanju.

3.3

Pristop Komisije k poenostavitvi temelji na petih instrumentih (10):

3.4

Komisija v sporočilu priznava, da je mogoče uspeh doseči le s podporo drugih institucij EU in predvsem držav članic. Pomembno je, da slednje uvidijo potrebo, da izvajajo zakonodajo EU kar najbolj v skladu s prvotnimi direktivami, ki so bile dogovorjene v postopku soodločanja, in da se ne dodaja nepotrebnega administriranja (t.i. „gold plating“).

3.5

Sporočilo upošteva ugotovitve širokega procesa posvetovanja z državami članicami in zainteresiranimi stranmi. Zaključki procesa so, da bi predlogi EU morali:

Slednje je za zainteresirane strani najbrž najbolj daljnosežen vidik.

Priloga 2 sporočila Komisije vsebuje seznam 222 ukrepov za poenostavitev. Program Komisije za poenostavitev zajema obdobje od 2005 do 2008.

3.6

Prva direktiva na področju prava družb (68/151/EGS) je bila poenostavljena, dopolnjena in posodobljena leta 2003, da bi čimbolj povečali potencial sodobnih informacijskih orodij in tehnologij ter preglednost glede javnih delniških družb. Toda spremenjena direktiva bi bila lahko vključena v morebitni postopek preoblikovanja ali kodifikacije. Ob koncu lanskega leta se je začelo posvetovanje z javnostjo, da bi zbrali poglede zainteresiranih strani o teh možnostih.

4.1

„Poenostavitve“ na splošno ne smemo narobe razumeti kot sredstvo za doseganje deregulacije „skozi zadnja vrata“. Upravna poenostavitev ne sme voditi do infiltriranja oz. spodkopavanja obstoječih norm socialnega varstva, še zlasti varstva delojemalcev, potrošnikov in okolja.

4.2

Odbor pozdravlja sporočilo in podpira Komisijo pri poudarjanju, da je uspešnost poenostavitve zakonodajnega okolja odvisna tako od držav članic in njihovih regulativnih agencij kot tudi od evropskih institucij.

4.2.1

Bilo bi v pomoč, če bi pripravili kodeks ravnanja, kot je EESO predlagal v svojih preteklih mnenjih (13).

4.2.2

EESO opozarja na dejstvo, da uspeh programa poenostavitve ne bo odvisen le od sposobnosti Komisije, da predloži predloge, ampak tudi od zmožnosti sozakonodajalcev, da v razumnem času sprejmejo predloge Komisije za poenostavitev.

4.2.3

Treba je opozoriti, da medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje v odstavku 36 določa, da „morata v roku šestih mesecev od datuma, ko sporazum stopi v veljavo, Evropski parlament in Svet, ki sta kot zakonodajni organ pristojna za sprejetje predlogov za poenostavitev aktov v zadnji fazi, prilagoditi svoje delovne metode npr. z ustanovitvijo ad hoc struktur, ki so posebej odgovorne za poenostavitev zakonodaje“.

4.3

Komisija v sporočilu priznava pomen pobude za poenostavitev za MSP in potrošnike. Zaradi slabo pripravljene zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje se potrošniki počutijo negotove glede svojih pravic in možnosti pritožbe.

4.4

Odbor pozdravlja tudi prizadevanja Komisije za izboljšanje postopka presoje vplivov, ne le v smislu bremena za gospodarstvo, ampak tudi glede vpliva na potrošnike, zapostavljene skupine (kot npr. invalide) in okolje. V smislu deklariranega cilja v okviru lizbonske strategije, da se „ustvarita višja rast in zaposlovanje“, bi bile zelo dobrodošle ocene posledic za delojemalce in tudi za zaposlovanje nasploh. Zlasti pozdravlja predlog, da bi bilo treba bolje izkoristiti enotna okenca („one-stop-shops“), in omembo virtualnega testiranja ali „samotestiranja“ v zvezi z motornimi vozili v nekaterih direktivah.

4.5

Bilo bi koristno, če bi Komisija pripravila oceno vplivov, s katero bi utemeljila umik predlogov, kot sedaj to počne za nove predloge.

5.1

V skladu s sporočilom mora postati proces prilagajanja direktiv tehničnemu napredku (komitologija) bolj pregleden, k čemur pogosto poziva Evropski parlament. Vendar so za to soodgovorne tudi države članice. Delo v okviru postopka komitologije izvajajo „nacionalni strokovnjaki“, pri čemer marsikaj kaže, da ti „strokovnjaki“ v svojih dejavnostih v postopku komitologije ne upoštevajo stališč svojih vlad (primer je direktiva o pticah iz leta 1979, h kateri so „strokovnjaki“ dodali tehnične priloge, potem ko so ministri v Svetu direktivo potrdili).

5.2

Treba je poudariti pomen poenostavitve za potrošnike, socialne partnerje in druge zainteresirane strani. Neujemanje nacionalnih izvedbenih predpisov z originalnimi direktivami ES, ki so podlaga zanje, bistveno prispeva k obremenitvi Sodišča evropskih skupnosti, ki ima vlogo tolmačenja, vedno pogosteje pa mora zapolnjevati podrobnosti, ki so bile spregledane ali za katere Svet zaradi zahteve po soglasju ni uspel pripraviti zadovoljivega besedila, npr. pri davkih. Vendar pa je problematično, če Sodišču evropskih skupnosti v vedno večji meri pritiče vloga nosilca političnih odločitev. Za to mu manjka jasnih političnih podlag in to tudi presega njegov mandat. Torej sprejema odločitve, ki bi jih pravzaprav morale sprejemati demokratično izvoljene instance.

5.3

EESO priznava, da si je Komisija prizadevala in da je prišlo do več sto razveljavitev in izjav o zastarelosti predpisov, kar bi moralo bistveno prispevati k zmanjšanju obsega pravnega reda Skupnosti, ne pa tudi nujno k zmanjšanju bremena za gospodarstvo, delojemalce, potrošnike in druge zainteresirane strani. Odbor priznava, da še vedno obstajajo področja, kjer je potrebno več zakonodaje na ravni EU, da bi zaščitili okolje ter pravice delojemalcev, potrošnikov in zapostavljenih skupin (invalidov in drugih manjšin) ter zagotovili, da so lahko vsi v celoti deležni ugodnosti enotnega trga.

5.3.1

Po drugi strani pa se je doslej najbolj uporabljal sistem posodabljanja obstoječih predpisov. Čeprav je tako mogoče uvajati nekatere potrebne spremembe predpisov, pa s tem cilj poenostavitve ni vedno dosežen, ampak ravno obratno: ukrepi se včasih prekrivajo, tako da novi in stari predpisi obstajajo vzporedno, kar v nekaterih državah članicah med zainteresiranimi stranmi povzroča zmedo. Pri izvajalcih v nekaterih državah članicah se lahko pojavljajo dvomi, ali delujejo v skladu s svojimi pravnimi institucijami.

5.3.2

Značilnosti poenostavitve vsakega predloga poenostavitve v tekočem programu bi morale biti jasno predstavljene v ustreznem obrazložitvenem memorandumu, po potrebi z oceno vplivov. Službe Komisije bi morale te predloge budno spremljati v procesu medinstitucionalnega odločanja, da se zagotovi ohranitev razsežnosti poenostavitve, kot jo zahtevajo medinstitucionalni sporazumi (o tehniki kodifikacije (14), o tehniki preoblikovanja (15) in o boljši pripravi zakonodaje (16)).

5.4

Odbor vnovič opozarja na niz mnenj o potrebi po boljši zakonodaji in poenostavitvi, predvsem na svoje najnovejše mnenje o boljši pripravi zakonodaje  (17), ki ga je pripravil na prošnjo britanskega predsedstva za raziskovalno mnenje.

5.5

Odbor ponovno poudarja pogosto izraženo željo, da bi se proces boljše zakonodaje in poenostavitve nadaljeval v skladu z izjavo šestih predsedstev (18).

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/22

1.1

Ena od prednostnih nalog akcijskega programa za carino Skupnosti (Carina 2007), ki ga je Svet sprejel leta 2002, je bila popolna prenova sedanjega carinskega zakonika [Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92], ki je zaradi dogajanja na trgih in v tehnologiji, sprejetja različnih pogodb in predvsem zaradi zaporednih širitev EU zastarel.

1.2

Ideja o popolnoma prenovljenem zakoniku se je pojavila zato, ker stari zakonik, ki še vedno velja, „ne dohaja niti korenitih sprememb okolja, v katerem poteka mednarodna trgovina … niti spremenjene narave carinskega dela“. Predlog je v skladu s politiko Skupnosti — zlasti z načeli notranjega trga in varstva potrošnikov ter lizbonsko strategijo — in predstavlja osnovo za nadaljnje ukrepe za racionalizacijo carinskih sistemov in postopkov ter uskladitev pravil s skupnimi standardi uporabe sistemov IT v državah članicah.

1.2.1

Komisija meni, da bo ta sveženj ukrepov omogočil izvajanje pobud Sveta za e-upravo in „boljšo pravno ureditev“ ter izpolnitev nekaterih posebnih ciljev, vključno s povečanjem varnosti in varovanja na zunanjih mejah, zmanjšanjem tveganja za nastanek goljufivih dejanj in nenazadnje prispeval k boljši usklajenosti z drugimi politikami Skupnosti, predvsem z davčno.

1.3

Novi zakonik je treba preučiti v smislu lizbonske strategije, katere cilj je ustvariti takšno Evropo, „da bo privlačnejši kraj za naložbe in delo“; predlog zakonika je tudi v skladu s predlogi Komisije, ki jih je podprl Svet decembra 2003, za oblikovanje enostavnega in brezpapirnega okolja. To priporočilo Sveta se poleg tega odraža v vzporednem predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o brezpapirnem okolju za carino in trgovino [COM(2005) 609 z dne 30. novembra 2005], o katerem bo EESO pripravil ločeno mnenje.

1.4

Elementi, ki jih uvaja novi zakonik, niso le stvar oblike ali posodobitve pravil; pomembnejša je spremenjena narava carinske politike. V zadnjih 20 letih se je vloga carine postopoma oddaljevala od pobiranja dajatev in se bolj usmerjala k uporabi netarifnih ukrepov, zlasti ukrepov, ki se nanašajo na varnost in varovanje, nadzor nezakonitega priseljevanja, boj proti goljufijam, pranje denarja, trgovino z drogami, uporabo sanitarnih, zdravstvenih in okoljskih ukrepov ter ukrepov za varstvo potrošnikov, pa tudi na ukrepe v zvezi s pobiranjem DDV-ja in trošarin. Dokument Komisije v zvezi z varnostjo in varovanjem ne omenja izrecno dodatnega elementa, ki je nedvomno del vloge carine — dragocene pomoči, ki jo zagotavlja v boju proti trgovini z orožjem in terorizmu. Glede tega obstaja vrzel v načrtih za sisteme IT, kar bo EESO obravnaval v točki 3.1.3.1.

1.5

Drugi novi element je uvedba elektronskih postopkov. Sedanji zakonik predvideva te postopke, ki so v splošni uporabi v skoraj vseh državah članicah, vendar so neobvezni tako za nacionalne carine kot tudi za uporabnike. Novi zakonik jih uvaja kot obvezne, kar je nujno potrebno za odpravo potrebe po papirju — cilj vzporedne pobude je opisan v točki 1.3.

1.6

Zakonik je bil oblikovan v skladu s politiko Komisije in ob natančnem upoštevanju postopkov, določenih na področju izvedljivosti, preglednosti in ocene vpliva. EESO z veseljem ugotavlja, da so bili sektorji civilne družbe vključeni v posvetovanje in da se strinjajo; soglaša s Komisijo glede upoštevanja pravne podlage ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti, toda si pridržuje pravico do poznejšega mnenja o oceni vpliva.

1.7

Komisija je obravnavala štiri različne pristope k temu vprašanju in se na koncu odločila za rešitev, ki omogoča tesnejše sodelovanje med nacionalnimi carinskimi sistemi IT, in sicer zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti in dejstva, da države članice niso preveč naklonjene temu, da bi sprejele rešitev na osnovi centraliziranega evropskega sistema. EESO ugotavlja, da se tej odločitvi ni dalo izogniti, toda poudarja, da bi zadnja možnost omogočila bolj zanesljivo, enostavnejšo in manj obremenjujočo rešitev za uporabnike. Načelo subsidiarnosti bi tako bilo preneseno na evropsko raven, namesto na nacionalno.

2.1

Februarja 2005 je EESO predstavil mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi carinskega zakonika (1), ki je že takrat predlagal novosti glede brezpapirnega okolja in povezanega upravljanja zunanjih meja. EESO z veseljem ugotavlja, da so bila načela, zajeta v tem predlogu, o katerem ima Odbor na splošno pozitivno mnenje, vključena v sedanji predlog in preoblikovana v posebne določbe, ki jih na splošno tudi lahko sprejme.

2.2

Skupek novih določb je dokaz večje osredotočenosti na pravice in potrebe subjektov, ob upoštevanju, kjer je to potrebno, vsakršne škode, ki bi lahko bila posledica teh postopkov. Racionalizacija zakonodaje in združitev carinskih postopkov, ki bodo zreducirani s sedanjih 13 na le 3 — uvoz, izvoz in posebni postopki — so dokaz tega pristopa. Poleg tega je v procesu priprave dve tretjini členov sedanjega zakonika spremenjenih, združenih ali prenesenih v izvedbene določbe. Število členov se je zmanjšalo z 258 na 200.

2.2.1

EESO čestita Komisiji za to občutljivo in zahtevno delo, pri katerem je upoštevala splošna načela notranjega trga in pokazala veliko spoštovanje do pravic in potreb gospodarskih subjektov. Vendar ugotavlja, da manjka izvedbeni predpis — Komisija ima sicer pristojnost, da ga oblikuje –, kar trenutno povzroča nekaj negotovosti glede števila predpisov; zato EESO poziva k oblikovanju novega izvedbenega predpisa in njegovemu čimprejšnjemu sprejetju.

3.1.1

Člen 3 navaja nacionalna ozemlja, ki jih obsega carinsko območje Skupnosti. Ta člen ne zahteva nobenih posebnih pripomb. Nekaj negotovosti vzbuja le točka 3, ki pravi: „Nekatere določbe carinske zakonodaje se lahko uporabljajo tudi zunaj carinskega območja Skupnosti v okviru zakonodaje, ki ureja posebna področja, ali mednarodnih konvencij.“ Pravna varnost ne dovoljuje zakonu, da navaja „nekatere določbe“, ne da bi pri tem v istem besedilu ali prilogi opredelil, na katere določbe se to nanaša. S pravnega vidika in z vidika preglednosti je treba pojasniti, na katera ozemlja in zakonodajo se navedba nanaša. Javnost in tudi strokovnjaki pogosto ne opazijo izjem in odstopanja ob različnih priložnostih in na različne načine: te izjeme in odstopanja so pogosto odkrita izkrivljanja konkurence in niso vedno začasna.

3.1.2

Na splošno izmenjava in varstvo podatkov (členi 5, 6 in 7) ne dajeta razloga za posebne pripombe, ker je predlagana zakonodaja v skladu z običajnim varstvom, ki ga javne uprave zagotavljajo za zasebnost državljanov in zaupnost poslovnih podatkov. EESO zlasti pozdravlja določbe v členu 8, ki od carinskih organov zahtevajo podatke o izvajanju carinske zakonodaje in večjo preglednost, s tem da dajo zakonodajo, upravne odločbe in obrazce za zahtevke gospodarskim subjektom na razpolago brezplačno z objavo na spletnih straneh.

3.1.2.1

Prvi odstavek člena 5 zahteva posebno pozornost. V odstavku je določeno, da se celotna izmenjava podatkov, dokumentov, odločb in uradnih obvestil med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi izvaja z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov. Ta odločba, ki v celoti ustreza poslovnim in strokovnim subjektom, bi utegnila povzročati težave v primerih, ko je uvoznik (ali redkeje izvoznik) fizična oseba in ne nujno „gospodarski subjekt“. Problem je vse prej kot zanemarljiv, v času ko količina spletnih in kataloških nakupov v državah zunaj EU eksponentno narašča. EESO ugotavlja, da se zadeva trenutno obravnava v okviru postopka komitologije, ter predlaga, da se fizične osebe izrecno vključijo med tiste, ki jim člen 93 dovoljuje, da vložijo skupno deklaracijo. Spremeniti bi bilo treba tudi določbe člena 94, ki dajejo carinskim organom možnost, da sprejmejo uvozno skupno deklaracijo v papirni obliki, čeprav le v izjemnih okoliščinah. Kot alternativo ali dodatek bi lahko preučili možnost, da se pravica vložiti občasno poenostavljeno deklaracijo v papirni obliki razširi tudi na fizične osebe, kot določa člen 127.

3.1.2.2

EESO na splošno opozarja, čeprav še vedno v zvezi s tehnikami elektronske obdelave podatkov, na visoke stroške novega skupnega sistema za obdelavo podatkov. Te stroške je treba poravnati v kratkem času, medtem ko se bo velik del koristi (zlasti glede kakovosti) pokazal šele srednje- oziroma dolgoročno. Nekatere države članice so že sedaj zaskrbljene zaradi stroškov, ki jih bo treba plačati, in obveznega upoštevanja časovnih okvirov za izvajanje novih sistemov; druge, zlasti tiste, ki so v prednosti v smislu informatizacije, ocenjujejo, da bo sprememba nedavno uvedenih sistemov, tako da bodo v skladu s skupnim sistemom, draga. EESO se zaveda teh težav, ki jih tudi Komisija ne sme prezreti. Vendar meni, da je v interesu Evrope imeti učinkovit in sodoben carinski sistem ter da je za to vredno nekaj žrtvovati. Morda bi lahko to omilili s finančno pomočjo, ki bi bila omejena na posebne primere, potreba pa bi bila ustrezno dokumentirana.

3.1.3

Člen 10 zahteva, da države članice v sodelovanju s Komisijo „razvijajo, vzdržujejo in uporabljajo sistem za skupno registracijo in vzdrževanje evidenc“ o vseh subjektih in odobritvah. Morebitna nejasnost glede narave in delovanja sistema je pojasnjena v členu 194. Vsaka država članica mora vzdrževati svoj sistem za obdelavo elektronskih podatkov, zagotavljati interoperabilnost s sistemi drugih držav članic v skladu s pravili in standardi, ki jih je določila Komisija ob pomoči odbora za carinski zakonik. Sistem naj bi začel veljati 30. junija 2009. EESO meni, da bo sistem, ki temelji na izmenjavi informacij in posodobitev nacionalnih podatkovnih baz — ko je interoperabilnost zagotovljena –, težko upravljati in da bo drag. Predvsem pa je malo verjetno, da bi sistem te vrste dejansko deloval v določenem časovnem okviru. V oceni vpliva, ki jo je pripravila Komisija, so bili predvideni dodatni stroški izvajanja sistema v višini 40–50 milijonov eurov letno. Mnogi strokovnjaki menijo, da je ta znesek preveč optimističen.

3.1.3.1

V načrtovanem sistemu je tudi očitna in pomembna vrzel, vsaj v opisu nalog. Nobene posebne določbe ni za dostop do sistemov za elektronsko obdelavo podatkov za organe, ki se borijo proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, seveda ob upoštevanju pravil za varovanje zasebnosti in proizvodnih dejavnosti. EESO je ob različnih priložnostih na to večkrat opozoril. Svet že leta poudarja potrebo po sodelovanju med različnimi organi — kriminalistično in finančno policijo, tajnimi službami ter Olafom in Europolom, toda zaenkrat žal brez odmevnejših rezultatov.

3.1.4

Člen 11 vzbuja določeno skrb. Določa namreč, da lahko zastopniki pri carini „opravljajo dejanja in formalnosti, določene s carinsko zakonodajo“, in nastopajo v imenu in za račun tuje osebe (neposredno zastopanje) ali pa v svojem imenu (posredno zastopanje). Odstavek 2 zahteva, da ima carinski zastopnik sedež na carinskem območju Skupnosti in nič drugega. EESO ugotavlja, da Komisija v obrazložitvenem memorandumu pravi, da so „pravila o zastopnikih spremenjena in nekdanje omejitve so opuščene“; te niso v skladu z elektronskim okoljem niti z načeli enotnega trga. Sklepamo lahko, da imajo carinski zastopniki enotno dovoljenje (evropski potni list), ki jim omogoča delovanje na ozemlju Skupnosti v imenu katerega koli subjekta, ne glede na to, kje je subjekt ustanovljen. Ta člen bi moral biti bolj jasen. Ločena uredba bi lahko določila postopek za oblikovanje registra oziroma seznama itd., kot je predvideno za pooblaščeni gospodarski subjekt. To obravnava točka 3.1.5.

3.1.5

Še en zanimiv primer je pooblaščeni gospodarski subjekt (členi 4 in 13–16). V praksi je to podjetje (pogosteje kot posameznik), ki dokaže, da je odgovorno, plačilno sposobno in dovolj visoko strokovno. Carinski organ države članice takemu podjetju podeli status, podjetje pa tako pridobi pravico do nekaterih olajšav na področju carinske kontrole in postopkov. Na podlagi člena 196 si Komisija pridržuje pravico, da natančno določi postopek za dodelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta. EESO je seznanjen s temi določbami, ki so očitno namenjene za pomoč mednarodni trgovini in vzpostavitev okolja, ki bo ugodno za trgovino, vendar tudi opaža, da bo veliko odvisno od pogojev za dodelitev statusa in pravil za preprečevanje zlorabe. Poleg tega ni jasno, ali bo pooblaščenim gospodarskim subjektom podeljen „evropski potni list“.

3.1.6

Člen 22 predstavlja odločen korak k uskladitvi carinskih režimov. Od držav članic zahteva — čeprav zelo ohlapno — da uvedejo upravne in kazenske sankcije za neupoštevanje carinske zakonodaje Skupnosti. EESO se seveda strinja s potrebo po usklajenih pravilih o tem občutljivem vprašanju, toda čez čas se bo pokazalo, kako si bodo države članice prizadevale določiti pravila oziroma smernice o kazenskih zadevah, ki so področje, kjer je pričakovati odpor ali vsaj pridržke.

3.1.7

Členi 24, 25 in 26 obravnavajo pritožbe zoper upravne odločbe (člen 23 izključuje odločbe sodnih organov), ki določajo dvostopenjski postopek. Prva stopnja je pritožba pred carinskimi organi in druga pred višjim, sodnim ali drugim organom. V primeru kazni velja splošno načelo „solve et repete“, razen kadar carinski organ meni, da se lahko osebi, ki je vložila pritožbo, povzroči nepopravljiva škoda. EESO z zadovoljstvom opaža to izkazano skrb za potrebe državljanov.

3.1.8

Člen 27 daje carinskim organom možnost, da opravljajo vse vrste kontrol: fizične, upravne, računovodske in statistične. Predvideva tudi elektronski sistem za obvladovanje tveganj, „z namenom prepoznavanja in ocenjevanja tveganja ter oblikovanja potrebnih ukrepov za oceno tveganja“. Ta sistem, ki ga bodo začele uporabljati države članice v sodelovanju s Komisijo najpozneje do 30. junija 2009, bo urejen s pravili, ki jih bo določila Komisija na podlagi člena 196. EESO pozdravlja ukrep in upa, da se je Komisija prepričala, da želijo vse države članice izvajati sistem, ki se bo verjetno izkazal za dragega in zahtevnega za upravljanje.

3.1.9

V členu 30 so navedene izjeme iz carinskih kontrol in formalnosti za ročno in oddano prtljago oseb, ki so na letu znotraj Skupnosti, in oseb, ki potujejo po morju znotraj Skupnosti, toda brez poseganja v varstvene in varnostne kontrole in preglede, povezane s prepovedmi ali omejitvami, ki jih določijo države članice. To je enako, kot če bi rekli, da izjema velja samo v državah, ki niso določile prepovedi ali omejitev. Ker vedno in povsod veljajo omejitve, ne le ko gre za blago, za katerega se obračuna trošarina, splošno pravilo v praksi ne velja, in pristojnost carine, da izvaja kontrolo oddane in ročne prtljage, ostane kot je.

4.1

Naslovi II–VIII obravnavajo carinske formalnosti in postopke in na splošno ohranjajo vsebino trenutno veljavnega zakonika. EESO ne namerava podrobno analizirati teh predpisov, ker so bili že obravnavani na posvetovanjih, ki so jih organizirale zainteresirane strani pred pripravo besedila. Omejil se bo le na komentar o nekaterih členih, ki so za ESSO posebej zanimivi.

4.2

Člen 55 določa, da carinski dolg nastane tudi v primeru pretihotapljenega ali nezakonito vnesenega blaga (opredeljeno kot „blago, za katerega veljajo ukrepi prepovedi ali omejitve vsakega uvoza ali izvoza“). Carinske dajatve je treba poravnati v vsakem primeru, ne glede na uporabo drugih kriminalističnih ali upravnih ukrepov. Carinski dolg pa ne nastane v primeru ponarejenega denarja ali prepovedanih drog, ki ne vstopijo v gospodarski krogotok. Te vrste trgovanje se obravnava kot kaznivo dejanje, razen kjer zakonodaja države članice zahteva, da so carinske dajatve podlaga za določanje finančnih kazni. Kljub nasprotnemu mnenju, ki ga je izrazilo Evropsko sodišče, EESO ni prepričan, da bi morali biti carinski organi prikrajšani za zakoniti prihodek, ki bi ga dobili od carinskega dolga — ločeno od upravnih kazni in kazni za kazniva dejanja — vsaj v primeru mamil, katerih vrednost se da določiti glede na njihovo ceno na trgu. To, da so mamila nezakonito uvožena, ne spremeni dejstva, da gre vseeno za uvoz. Drugače povedano, medtem ko je razlog za izjemo pri ponarejenem denarju jasen, v primeru mamil ni.

4.3

Na podlagi člena 61 lahko carinski organi zahtevajo, da dolžnik predloži zavarovanje ter tako zagotovi plačilo carinskega dolga. Člen 64 določa, da je ena od oblik tega zavarovanja lahko izjava garanta, v členu 66 pa je navedeno, da ga lahko zagotovi „banka ali druga uradno priznana finančna ustanova, akreditirana v Skupnosti“. Ta določba je pomembna, ker potrjuje, da lahko vsaka banka ali finančna ustanova iz katere koli evropske države zagotovi veljavno zavarovanje za carinski organ v drugi državi: to je pomembno načelo, ki že velja, vendar ga v praksi pogosto ovirajo carinske uprave v različnih državah. Še vedno ni jasno, kaj pomeni „uradno priznan“ in „akreditiran v Skupnosti“; EESO meni, da gre za pleonazem ter da je zavajajoče, saj banke in finančne ustanove, ustanovljene v Skupnosti, že imajo „evropski potni list“, vse nadaljnje podrobnosti so odveč.

4.4

V zvezi z zavarovanjem daje člen 83 Komisiji možnost, spet v okviru postopka, ki ga predvideva člen 196, sprejetja posebnega postopka za zagotavljanje plačil garantov. Besedilo ne vsebuje nobene informacije o vsebini tega posebnega postopka niti o njegovem obsegu. Če se to nanaša na zahtevek za sodni pregon garanta „na prvi poziv“, ne gre za nič novega, saj ta vrsta zavarovanja že obstaja in jo obravnavajo drugi predpisi (na primer finančna uredba EU). Če pa se nanaša na kaj drugega, bi bilo to koristno pojasniti, saj se stroški zavarovanja spreminjajo glede na tveganje in postopke za sodni pregon garanta.

4.5

Po členu 83 se zamudne obresti na znesek dajatev zaračunavajo od datuma izteka predpisanega obdobja do datuma plačila; člen 84 navaja nasproten primer, ko carinski organ dolguje uvozniku oziroma izvozniku. Izrecno je navedeno, da za prve tri mesece ni treba plačati obresti. EESO opozarja na to očitno in nedopustno protislovje med obravnavo javnega organa in državljana.

5.1

Določbe, ki jih zajema ta naslov, so zelo pomembne za razumevanje sestave zakonika in njegovega področja uporabe. Ključni element je člen 196, ki določa, da bo pri izvajanju zakonodaje „Komisiji pomagal Odbor za carinski zakonik, v nadaljevanju Odbor“, v skladu s „členoma 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES“ in „ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa“. V praksi to pomeni, da je v pristojnosti Komisije, čeprav ob pomoči odbora, da zakonsko uredi vsa vprašanja, ki jih zajema carinski zakonik, v skladu z običajnim postopkom Skupnosti. EESO glede tega nima pripomb, vendar upa, da bodo sprejeti predpisi upoštevali potrebe uporabnika in da bodo dovolj prožni, da se jih bo dalo prilagoditi v skladu z razvojem tehnik, tehnologije in trgovinske prakse.

5.2

V skladu s pristojnostmi, ki ji jih daje člen 196, lahko Komisija (člen 194) sprejme naslednje ukrepe:

5.2.1

Pristojnosti Komisije so precej široke in vključujejo tudi pravico, da odpravi (druga alinea) primere in pogoje, s katerimi od države članice zahteva, da prekličejo ali spremenijo odločbo. EESO ugotavlja, da medtem ko v primerih iz prve in tretje alinee Komisija izvaja svojo institucionalno vlogo usklajevanja in izvajanja odločb, ki jih je sprejel ali potrdil Svet, v primerih iz druge alinee izvršuje pristojnost, ki ni običajna, čeprav jo sicer opravičujejo okoliščine, in EESO temu ne nasprotuje.

5.2.2

Na splošno EESO poudarja, da bo odločitev za izvajanje kontrole vseh vrst delovanj državljanov, vključno s trgovinskim poslovanjem in delom carine, vplivala na svobodno trgovino ter da izhaja iz političnih odločitev, ki so jih potrdile EU in države članice v okviru svojih različnih pristojnosti. Komisija te odločitve seveda izvaja.

5.2.3

EESO upa, da carinska reforma ne bo ovirala nujnega ravnotežja med svobodno trgovino in varnostjo uporabnikov ter končnih uporabnikov in da se bo izvajala ob natančnem upoštevanju strokovnih sposobnosti carinskega osebja in oseb, zaposlenih pri uvoznikih oziroma izvoznikih.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/26

1.1

EESO podpira predlog Komisije, da si v duhu lizbonske strategije in ob upoštevanju posebnosti evropskega socialnega modela v naslednjih petih letih z izvajanjem in dopolnjevanjem sedanje zakonodaje prizadeva za dejavno združevanje sektorja finančnih storitev ter se hkrati izogiba pretirani regulaciji tega področja (t. i. „gold-platingu“).

1.2

Ocenjevanje vloge in dela nadzornih organov, s tem pa najboljše možno usklajevanje, kot je določeno za odbore 3. stopnje procesa Lamfalussy, je tudi po mnenju EESO bistvenega pomena.

1.2.1

EESO meni, da je v tem trenutku prezgodaj razmišljati o ustanovitvi enotnega nadzornega organa EU, ki bi v prihodnje lahko pospeševal povezovanje trgov, je pa smiselno evropskim organom priporočiti, da imenujejo glavni nadzorni organ (v državi, kjer je sedež matičnega podjetja), ki bi ga pooblastili za nadzor dela hčerinskih in povezanih podjetij v drugih državah članicah EU. Podjetjem, ki delujejo na evropski ravni, in potrošnikom bi to prineslo očitne prednosti.

1.3

Zaradi boljše učinkovitost finančnih transakcij finančno poslovanje dobiva vedno večji gospodarski pomen (pogosto se celo omenja t. i. „financializacija“ gospodarstva, premik gospodarske dejavnosti na finančno področje). Posledica tega je precejšen potencial za gospodarsko rast in več delovnih mest v sektorju finančnih storitev, vendar lahko takšen razvoj negativno vpliva na celotno gospodarstvo. Velik vpliv trgov vrednostnih papirjev, ki so osredotočeni na interese delničarjev (t. i. „shareholder value“), je lahko v nasprotju s cilji podjetij. Komercialni in finančni pritisk na vodilne strukture v podjetjih lahko dolgoročno povzroči probleme in pripelje do nepremišljenih prevzemov podjetij. Po sedanjih opažanjih je že znaten delež tovrstnih prevzemov v kratkem času privedel do uničenja premoženja.

1.3.1

Ne smemo pa pozabiti, da se bo — vsaj v kratko- do dolgoročnem obdobju — zaradi procesa združevanja zaposlovanje v tem sektorju zmanjšalo, zaradi česar raste negotovost med zaposlenimi. EESO poudarja, da je treba upoštevati socialne posledice združevanja in upa, da bodo države članice sprejele primerne ukrepe za blažitev socialnih šokov ter podprle programe strokovnega izobraževanja in preusposabljanja, ki so nujno potrebni za doseganje ciljev lizbonske strategije.

1.4

EESO podpira cilje poenostavitve, kodifikacije in pojasnitve, namenjene pripravi „boljše zakonodaje“. V tej povezavi pozdravlja dejstvo, da se Komisija še naprej obvezuje, da bo izvajala redna, pogosta in odprta posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi in pripravila presoje vplivov pred vsakim novim predlogom, ki bodo upoštevale tudi socialne in okoljske vidike ter zunanje dejavnike, ki vplivajo na celotno gospodarstvo.

1.4.1

EESO zahteva, da delo v zvezi z akcijskim načrtom za finančne storitve (FSAP) postane bolj prepoznavno in da se o tem razpravlja tudi izven strokovnih krogov.

1.5

EESO pozdravlja predlog Komisije, da izda sporočilo oz. priporočilo o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), katerega namen je premagati sedanje ovire za prosti pretok teh finančnih instrumentov.

1.6

Nujno je treba izboljšati informacije potrošnikom, kulturo obnašanja na finančnem področju in ozaveščenost. Namen Komisije, da pri evropskih združenjih potrošnikov sproži posebne pobude, je torej treba pozdraviti, vendar bi se Komisija morala bolj dejavno ukvarjati z državami članicami in jih prepričati, da na nacionalni ravni uvedejo bolj obvezujoče oblike vključevanja zainteresiranih strani. EESO je pripravljen prispevati k tem pobudam s sodelovanjem z združenji potrošnikov in nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti.

1.7

V skladu s sedanjimi pravili o nadzoru, ki se v posameznih državah članicah sicer razlikujejo, morajo podjetja pripraviti bilanco in predložiti druge podatke o podjetju. Uvedba mednarodnih standardov računovodskega poročanja (IFRS — International Financial Reporting Standards) bi lahko bila idealna priložnost za poenotenje zahtev po podatkih na ravni EU. EESO opozarja, da Uprava za mednarodne računovodske standarde IASB (mednarodno zasebno telo za standardizacijo) ne odraža v celoti položaja svetovnega gospodarstva, in želi, da telo pokaže pripravljenost za mednarodno sodelovanje z drugimi akterji, na primer z Evropsko komisijo.

1.8

Glede direktiv o maloprodajnem trgu bo EESO posebej izrazil mnenje o direktivi o potrošniških kreditih, ki bi jo bilo treba sprejeti čimprej, ter o direktivi o plačilnih storitvah, o kateri že pripravlja mnenje. EESO podpira cilje direktive o hipotekarnih kreditih, vendar izraža utemeljene pomisleke v zvezi z izvedljivostjo kratkoročnega povezovanja kreditnih trgov. Glede sistemov obračuna in poravnave pa bi EESO pozdravil sprejetje okvirne direktive za to področje.

1.9

Komisija je izrazila dvom o sprejetju t. i. „26. ureditve“ za področje finančnih storitev; EESO je seznanjen s tem dvomom in izjavlja, da je pripravljen oceniti pogoje za učinkovito izvajanje, ko bodo ti seveda določeni. Pogoji morajo vedno ščititi interese potrošnikov in jim omogočiti resnične prednosti.

1.10

Glede prihodnjih pobud EESO opozarja:

1.11

EESO je prepričan, da so evropski standardi na področju regulacije finančnih storitev zelo dobri in EU lahko upa, da bo postala referenčni primer za vse druge države. Evropa bi morala začeti dialog z novimi industrializiranimi državami (kot so Indija, Brazilija in Kitajska), kot to predlaga Komisija, pa tudi z manj razvitimi državami, ki za razvoj trga finančnih storitev potrebujejo precejšnjo pomoč.

1.12

EESO podpira vse evropske in nacionalne institucije v njihovem boju proti kriminalu in terorizmu. Komisija poudarja, da mora finančni sistem zagotoviti obsežno in stalno sodelovanje s pristojnimi organi. V skladu s tem poudarkom EESO znova podpira in ponavlja poziv finančnim institucijam, pa tudi pristojnim organom, da obveščajo finančne posrednike o nadaljnjih ukrepih, sprejetih na osnovi dobljenih informacij.

2.1

Bela knjiga o politiki finančnih storitev 2005–2010 določa nekaj ciljev, ki so usmerjeni v dejavno združevanje sektorja finančnih storitev in pri tem priznava, da je učinkovit finančni trg osnova za gospodarsko rast in razvojno strategijo. Dejavno združevanje je glavno vodilo bele knjige, katere cilj je odprava ovir za prosti pretok finančnih storitev in kapitala, ki še obstajajo kljub precejšnjemu napredku, doseženemu z akcijskim načrtom za finančne storitve 1999–2005 (FSAP).

2.2

Zakonodaja je za delovanje finančnih trgov odločilnega pomena, zato bela knjiga upravičeno poudarja in postavlja v središče potrebo po izvajanju in krepitvi obstoječih predpisov ter hkratnem izogibanju prekomerni regulaciji tega področja (t. i. „gold-platingu“), zlasti v državah članicah.

2.3

Z analizo pravnega okvira je treba preučiti omejitve, naloge in odgovornosti za usklajevanje dela nadzornih organov v EU. V tem trenutku je nadzor na nacionalni ravni verjetno še vedno najboljša oblika varstva potrošnika in vlagateljev, vendar ne smemo pozabiti na dve pomembni težavi, povezani s takšnim pristopom.

2.3.1

Premajhno povezovanje nadzora na nadnacionalni ravni bistveno omejuje povezovanje trga. Zato je potrebno spodbujati in krepiti tesno sodelovanje med organi držav članic. Obvladovanje tveganja v večjih evropskih bankah, ki delujejo v več državah članicah, poteka na ravni bančne skupine na konsolidirani osnovi. Nadzorni organi morajo biti sposobni pravilno oceniti profil tveganja teh največjih evropskih skupin.

2.3.2

Ohranitev precejšnjih pravic nacionalnih organov za nadzor ne sme biti povod za krepitev ovir, ki otežujejo dejavno združevanje na ravni EU. Za postopno odstranitev teh ovir se zavzema tudi bela knjiga.

3.1

V pred kratkim pripravljenem mnenju je EESO izrazil svoja stališča o zeleni knjigi o politiki finančnih storitev (2005–2010). Bela knjiga vsebuje veliko predlogov iz zelene knjige (1), zato EESO ponavlja svoja že izražena stališča in jih v tem mnenju na kratko povzema.

3.1.1

Bela knjiga opozarja na potencial sektorja finančnih storitev za gospodarsko rast in več delovnih mest. Vendar pa Odbor meni, da je treba ta osrednji sklep dokumenta obravnavati previdno in realistično ter pri tem upoštevati različna, že dokazana dejstva.

3.2

Proces združevanja finančnega sektorja lahko vodi k večji učinkovitosti in ekonomijam obsega, kar lahko na koncu koristi lastnikom deležev tveganega kapitala posrednikov (zaradi večjega donosa na vloženi kapital) in uporabnikom finančnih storitev (zaradi zmanjšanja stroškov teh storitev).

3.3

Vendar pa obsežne praktične izkušnje hkrati kažejo na zmanjševanje zaposlovanja v finančnem sektorju, ki je posledica združevanja. To pa povzroča vedno večjo negotovost med zaposlenimi. Dejstvo je, da se poslovni načrti za združitve in prevzeme podjetij osredotočajo zlasti na ukrepe za varčevanje, ki temeljijo na znižanju stroškov dela. Združevanje lahko kratkoročno povzroči neto izgubo delovnih mest, vendar je treba priznati, da omogoča razvoj inovativnih storitev in dejavnosti, ki bodo po drugi strani pozitivno vplivale na zaposlovanje. Zmanjšanje ovir, ki ponudnikom finančnih storitev preprečujejo, da bi v polnem obsegu izkoristili sinergije čezmejnih združitev, bi bankam omogočilo, da ponudijo storitve po ugodnejši ceni, to pa bi zagotovilo politiko cen, ki bi bila za potrošnike privlačnejša in bi posledično povečala povpraševanje. Zaradi tega bi finančni posredniki povečali naložbe, kar bi pozitivno vplivalo tudi na zaposlovanje. Nova delovna mesta na tem področju, z nekaterimi izjemami, kot so klicni centri in administrativne službe, na splošno privlačijo več visoko usposobljenih in bolje plačanih strokovnih kadrov.

3.4

EESO torej priznava, da združevanje obravnavanega sektorja na splošno nima negativnih vplivov na zaposlovanje, vendar izrecno poudarja, da ne smemo spregledati razkoraka med izgubo in ustvarjanjem novih delovnih mest, ki nastaja tako s časovnega vidika kot zaradi potrebe po različnih strokovnih kvalifikacijah. V času, ko poudarek ni več na varnosti delovnega mesta, temveč na ustvarjanju zaposlitvenih možnosti, bi morale države članice dati prednost podpori strokovnega izobraževanja in preusposabljanja, pa tudi zagotavljanju primernega sistema za blažitev socialnih šokov.

3.5

Če zaposleni vidijo, da lahko svoje kvalifikacije in sposobnosti brez težav izkoristijo tudi v naglo spreminjajočem se gospodarstvu, bodo bolj pripravljeni sprejeti manjšo varnost delovnega mesta, ki je posledica dejavnega združevanja sektorja. Na osnovi te ugotovitve je treba priznati, da poklicno izobraževanje ni le instrument za obvladovanje socialne nestabilnosti, temveč tudi bistveni dejavnik za dolgoročni uspeh načrta dejavnega združevanja in lizbonske strategije na splošno, katere cilj je preoblikovanje evropskega gospodarstva v najpomembnejše na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Zaradi tega je treba vzpostaviti primerno socialno mrežo za blažitev posledic takšnih prehodnih obdobij, ki so pogosto zelo resne.

4.1.1

Tri vodilna načela za boljšo zakonodajo so poenostavitev, kodifikacija in pojasnitev. Za zagotovitev pravne usklajenosti, poenostavljenega izvajanja in enotnega prenosa zakonodaje je pomembno nadaljevati v tej smeri.

4.1.2

EESO pozdravlja predloge Komisije za boljšo zakonodajo, zlasti dejstvo, da se še naprej zavezuje, da bo izvajala redna, pogosta in odprta posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi ter pripravila presojo vplivov za vsak nov predlog, ki se bo osredotočila na stroške in koristi v najširšem smislu, bo pa vključila tudi socialno in okoljsko razsežnost ter vpliv zunanjih dejavnikov na celotno gospodarstvo. Ravno tako pomembna je zavezanost Komisije — skupaj s Svetom in Parlamentom — izboljšanju kakovosti zakonodaje.

4.1.3

EESO se strinja s Komisijo, da pravilen in pravočasen prenos ter kasnejše pravilno izvajanje zakonodaje EU v 25 državah članicah predstavljata izziv, tudi z vidika nadaljnje širitve EU. Odbor se strinja, da se je treba nujno izogniti t. i. „goldplatingu“, to je enostranskemu sprejemanju dodatnih predpisov, ki so v nasprotju z načelom enotnega trga. Neupravičena raznolikost nacionalnih predpisov za varstvo potrošnikov je dejansko ena izmed glavnih ovir za povezovanje finančnih storitev v EU.

4.1.4

Poleg tega EESO poudarja, da je bistvenega pomena, da se naknadno oceni, ali so predpisi dejansko dosegli svoj cilj in — vsaj za sektorje, ki jih pokriva t. i. proces Lamfalussy — ali se trgi razvijajo v skladu s pričakovanji v okviru tega procesa.

4.1.5

Za zagotovitev usklajenosti med zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo je treba najprej preveriti najpomembnejše sektorje oz. sektorje, kjer so težave z usklajevanjem in pravnim združevanjem največje, kot se to pojavlja pri distribuciji in trženju KNPVP. Več manevrskega prostora za distribucijo in trženje, ki ju slabo določen pravni okvir še vedno precej ovira, je nujen pogoj za večjo konkurenčnost in učinkovitost tega sektorja. Zato zlasti pozdravljamo predlog Komisije, da v letu 2006 izda sporočilo oz. priporočilo in novembra belo knjigo o upravljanju premoženja.

4.1.6

Komisija bo predlagala združitev sedanjih 16 direktiv o zavarovanju v eno direktivo. EESO podpira ta predlog za kodifikacijo in meni, da je to odličen primer, ki bi mu morala slediti tudi druga področja s sprejetjem zakonodaje, ki bi bila usmerjena v združevanje, poenostavitev in novo ureditev vseh vprašanj, zajetih v različnih direktivah.

4.1.7

EESO zagovarja uporabo postopkov za ugotavljanje kršitev, če se ugotovijo nepravilnosti pri prenosu ali izvajanju zakonodaje Skupnosti, vendar se mu zdi potrebno poudariti, da je v zadnjem času na Komisijo precej vplival Svet in je zelo nerada ukrepala na ta način.

4.1.8

Kljub izboljšanju in racionalizaciji v sektorju maloprodajnih finančnih storitev ne smemo spregledati težav, povezanih z obveščanjem potrošnikov, izobraževanjem in ozaveščenostjo. Ti dejavniki so bistvenega pomena za največjo možno učinkovitost vsakega pravnega okvira. Zato EESO močno podpira namen Komisije, da skupaj z združenji potrošnikov in predstavniki finančnega sektorja sproži posebne pobude na ravni EU, vendar meni, da bi si Komisija morala bolj prizadevati, da bi takšna praksa na nacionalni ravni postala vsaj izrecno priporočljiva, če že ne obvezna. Glasilo evropskih potrošnikov je načeloma odlična pobuda. Vendar pa se mora Komisija zavedati, da morajo biti sredstva za obveščanje blizu potrošniku. EESO poziva Komisijo, naj v sodelovanju s Svetom in Parlamentom zagotovi preučitev bolj obvezujočih oblik vključevanja zainteresiranih strani na nacionalni ravni, po vzorcu ciljev, za katere si prizadeva na ravni EU. Razvoj instrumenta FIN-NET, ki ga velika večina potrošnikov še ne pozna, je korak v pravo smer. Za novo oceno vloge tega instrumenta EESO predlaga vključitev združenj potrošnikov in organizacij civilne družbe ter socialnih partnerjev, sam pa bi lahko to pobudo podprl na primer s sodelovanjem z nacionalnimi združenji potrošnikov in ekonomsko-socialnimi sveti.

4.1.9

Po mnenju EESO Komisija ne sme podcenjevati vprašanja jezika, v katerem bodo dokumenti na voljo, če hkrati poudarja pomen posredovanja informacij, zlasti potrošnikom, vlagateljem in zaposlenim v sektorju finančnih storitev. Komisija se mora posvetiti temu vprašanju in na vsak način zagotoviti, da bodo vsaj najpomembnejši dokumenti na voljo v čim več jezikih.

4.1.10

EESO pozdravlja pozornost, namenjeno potrošnikom in zaposlenim na področju bančništva in finančnih storitev ter rednim posvetovanjem z njimi o najpomembnejših vprašanjih. Dodana vrednost povezovanja trgov je v zadovoljstvu potrošnika, pri tem pa je treba posvetiti primerno pozornost tudi socialnim posledicam sprejetih odločitev. Prejšnje direktive za finančno področje tega pristopa niso vedno upoštevale. Z opažanji v točki Splošne ugotovitve tega mnenja želi Odbor izrecno poudariti ta vidik.

4.1.11

Glede medsebojnih vplivov z drugimi področji gospodarske politike EU je EESO že opozoril, da lahko sistem DDV za večje evropske bančne skupine predstavlja oviro za krepitev finančnih storitev in izraža zadovoljstvo glede dejstva (2), da Komisija namerava na tem področju pripraviti zakonodajni predlog. Posebno pozornost je treba posvetiti oceni ekonomskih, socialnih in okoljskih vplivov zaželenega postopka uskladitve DDV. EESO je tudi že opozoril, da lahko sedanja situacija ovira polno povezovanje in razvoj finančnega trga. Nadalje EESO opozarja na težave zaradi zunanjega izvajanja storitev, ki jih lahko neusklajen davčni sistem izredno zaostri. To bi negativno vplivalo na zaposlovanje, kakovost storitev in zanesljivost celotnega sistema. EESO upa, da bo ta tematika skrbno preučena, zlasti ker so različni primeri zunanjega izvajanja del prinesli vse prej kot dobre rezultate.

4.2.1

Cilj povečanega usklajevanja dela organov za nadzor trga je vsekakor pozitiven. Postopna krepitev vloge odborov 3. stopnje bi lahko olajšala doseganje tega cilja; pri tem bi bilo treba v okviru procesa Lamfalussy uskladiti pristojnosti članov odborov, kot prispevek k dokončni ureditvi zakonodajnega okvira EU. Tako bi razbremenili Komisijo in v državah članicah ali pri nadzornih organih zmanjšali tveganje za goldplating.

4.2.2

EESO meni, da bi bilo v tem trenutku prezgodaj razmišljati o ustanovitvi enotnega nadzornega organa za EU, ki bi bil pristojen za usklajevanje. Vendar pa morajo po mnenju Odbora državni nadzorni organi dejavno in stalno sodelovati ter si prizadevati za vzpostavitev skupnih kodeksov ravnanja in standardnih postopkov. S tem bi se povečalo medsebojno zaupanje, kar bi bil prvi korak k prihodnji ustanovitvi nadzornega organa EU za večje finančne, bančne in zavarovalniške skupine, ki delujejo v različnih državah članica. Ena izmed prvih pomembnih odločitev je imenovanje glavnega nadzornega organa v državi, kjer je sedež matičnega podjetja. Ta nadzorni organ bi bil odgovoren za nadzor hčerinskih in povezanih podjetij, ki poslujejo v drugih evropskih državah. Večnacionalna podjetja in nadzorni organi bi lahko učinkovito izkoristili enotni trg, pri tem pa jim ne bi bilo treba vedno znova pripravljati bilanc in poročil ter upoštevati različnih državnih predpisov.

4.2.3

Pospeševati bi bilo treba na primer postopek, uporabljen v direktivi o tržni zlorabi. Zelo podroben osnutek direktive je namreč zagotovil visoko raven enotnosti pri kasnejšem prenosu direktive, regulativni organi pa so tako dobili precej odgovornosti, ki je bila razdeljena tudi na ravni EU, pri čemer je bilo določeno, katere dolžnosti je treba prenesti na različne nadzorne organe.

4.2.4

Sprejetje Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP) je bila pomembna priložnost za poenotenje finančnega poročanja podjetij in njegovo prilagoditev sodobnim standardom. Lahko pa bi bila tudi priložnost za poenotenje na ravni EU in sicer vseh vrst podatkov, ki jih morajo posredniki predložiti pristojnim nadzornim organom. Sprejetje MSRP po mnenju EESO pomeni, da ni več razlogov za odlaganje ali zamude pri doseganju tega cilja, ki je predpogoj za učinkovito in uspešno usklajevanje ter sodelovanje na ravni EU. Kljub temu pa bi bila potrebna prilagoditev ustreznim ciljem evropskega projekta Solventnost II. Podjetja, ki bilanc in konsolidiranih bilanc stanja še niso uskladila z MSRP, ne bi smela biti zapostavljena v primerjavi s podjetji, ki morajo izpolniti te zahteve.

4.3.1.1

Na področju bančnega poslovanja s prebivalstvom so bile sprožene tri večje pobude. Glede hipotekarnih kreditov je EESO (3) že izrazil utemeljen dvom o možnostih za povezovanje trgov. Razlog za dvom so pravna vprašanja in precejšnje težave, ki jih je EESO že opisal v pred kratkim pripravljenem mnenju. EESO pričakuje mnenje Komisije in odgovore na izražene pomisleke.

4.3.1.2

Spremembe direktive o potrošniških kreditih, ki jih predlaga Komisija, trenutno pa jih preučuje Evropski parlament, sicer izboljšujejo prejšnji predlog, vendar ne izpolnjujejo v celoti potreb potrošnikov. EESO čaka na rezultate preučitve in upa, da bo direktiva v kratkem potrjena.

4.3.1.3

Direktiva o plačilnih storitvah ima ravno tako pomembno vlogo. Na področju čezmejnih plačilnih storitev še vedno primanjkuje transparentnosti. Za finančni sistem morajo veljati pravila konkurenčnosti, tranparentnosti in primerljivosti, ki jih je pripravil GD za konkurenco. Vzpostavitev enotnega evropskega plačilnega območja (Single European Payment Area — SEPA) do leta 2010 je visoko zastavljen in zaželen cilj, ki bo omogočil učinkovitejši čezmejni plačilni promet in potrošnikom zagotovil jamstvo. Vendar pa je treba upoštevati, da učinkoviti sistemi, ki ne povzročajo visokih stroškov (kot je sistem neposrednih obremenitev), v nekaterih državah članicah že delujejo. Pri izvajanju projekta SEPA bo tako treba upoštevati interese uporabnikov in zagotoviti dodano vrednost. EESO trenutno pripravlja mnenje — zlasti o plačilnih storitvah — v katerem bo podal podrobno oceno.

4.3.1.4

Ponovna ocena pravil glede kvalificiranih deležev, ki bo izvedena na osnovi revizije člena 16 bančne direktive in člena 15 direktive o zavarovanju, je pobuda bistvenega pomena, ki bo preprečila, da bi nekateri nadzorni organi pod pretvezo skrbnega upravljanja finančnih sistemov ovirali usklajen razvoj notranjega trga. EESO meni, da se stabilnost sistema lahko najuspešneje zagotovi tako, da se izboljša njegovo učinkovitost, ne pa tako, da se omeji prenos nadzora podjetij.

4.3.1.5

Nezadostni zakonodajni okvir na področju sistemov obračuna in poravnave je prispeval k ohranitvi visokih stroškov, majhne učinkovitosti in resničnih zlorab. Infrastrukture za čezmejni obračun in poravnavo so dražje in manj učinkovite kot na državni ravni. EESO želi pozdraviti sprejetje okvirne direktive, ki bi povečala konkurenčnost evropskih gospodarskih subjektov, tudi v primerjavi z mednarodno konkurenco. Učinkovit in urejen trg privlači naložbe, ki jih Evropa potrebuje, če resnično želi uresničiti cilje gospodarske rasti in rasti na področju zaposlovanja.

4.3.2.1

EESO se strinja z oceno Komisije glede neupravičenih ovir za dokončno uresničitev prostega pretoka kapitala in čezmejnih naložb.

4.3.2.2

Komisija je izrazila dvom o t. i. 26. ureditvi na področju finančnih storitev. Po drugi strani pa je načelo najmanjše možne uskladitve povzročilo preveč razlik. Načelo „matične države“je bilo odličen instrument za liberalizacijo in konkurenčnost znotraj EU. Večje kot je vzajemno zaupanje v kakovost državne zakonodaje posameznih držav članic, bolj bodo članice sprejemale navedeno načelo. V tej povezavi cilj polne uskladitve pravil pomembno prispeva k krepitvi in utrditvi teh odnosov, ki temeljijo na zaupanju in so osnova za postopno oblikovanje skupne kulture nadzora. Tako bi bilo treba uskladiti najpomembnejše pogodbene klavzule na področju finančnih storitev. Vendar pa želi EESO opozoriti na dejstvo, da zaenkrat še ni dokaza za učinkovito možnost uporabe 26. ureditve in da bi Komisija morala na vsak način izvesti poglobljeno oceno tega instrumenta. V pred kratkim pripravljenem mnenju je EESO ugotovil, da bi bilo mogoče (26. ureditev) „uporabiti kot možnost šele, ko bi celovita študija zakonov in pogodb v vseh 25 državah pokazala, da“ vzporedni „instrument ne nasprotuje predpisom in zakonom v nobeni izmed držav članic. Na vsak način je nujno, da pravila standardizacije ne ovirajo dobave novih izdelkov in tako zavirajo inovacijo“  (4).

4.3.3.1

V nedavnem mnenju o zeleni knjigi, pripravljenem julija 2005, je EESO opozoril na koristnost ukrepov na področju KNPVP  (5). „Investicijski skladi tekmujejo s finančnimi produkti, kot so življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, ki se vlagateljem zdijo primerljiva, čeprav jih ureja zelo drugačen pravni okvir. To lahko izkrivlja izbiro vlagateljev, kar ima negativne posledice za raven stroškov in tveganja pri teh naložbah. EESO verjame, da tega problema ni mogoče reševati z zmanjšanjem konkurenčnosti ali rahljanjem omejitev in jamstev, ki veljajo za investicijske sklade. Namesto tega zahtevamo zvišanje standardov, da za finančne produkte, ki se razumejo kot jasna druga možnost namesto investicijskih skladov, veljajo regulativne zahteve, primerljive s tistimi, ki veljajo za investicijske sklade.“ Neravnovesje zahtev za sklade in življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, pomanjkljiv razvoj evropskega potnega lista zaradi ovir, ki jih nekateri nadzorni organi še kar naprej postavljajo, pomanjkanje transparentnosti stroškov, zlasti v primeru odpovedi zavarovanja, ter razdrobljenost trga in s tem povezani visoki stroški je le nekaj opisanih težav. Kljub temu EESO zaskrbljeno opaža, da nekatere članice ustanavljajo sklade jamstvenega kapitala, pri tem pa družbi, ki upravlja te sklade, ni treba imeti dovolj lastnih skladov. Če pride do posebej neugodnega razvoja na trgu, potrošniki v tem primeru niso primerno zaščiteni. EESO poziva Komisijo, da odpravi to pomanjkljivost in določi ustrezne zahteve glede odgovornosti podjetij, ki izdajajo sklade jamstvenega kapitala ter določi natančno in ustrezno stopnjo nadzora. EESO se zlasti zaveda pritiska za vzpostavitev učinkovitejšega sistema KNPVP, tudi zaradi dejstva, da je ta sistem bistveni del pokojninskih skladov in lahko precej prispeva k rešitvi težave, na katero bela knjiga upravičeno opozarja na začetku, namreč financiranje ogromnega primanjkljaja na področju pokojnin. Ta težava pesti večino evropskih gospodarstev.

4.3.3.2

EESO se strinja s Komisijo, da je dostop do bančnega računa pomemben, in to ne le iz gospodarskih razlogov. V sodobnem gospodarstvu bančni račun posamezniku dejansko podeli nekakšno „ekonomsko državljanstvo“. Ta „državljanska“ pravica je v nekaterih državah članicah pravno priznana, s tem pa je finančni sistem dolžan zagotoviti osnovne bančne storitve z najnižjimi možnimi stroški. V drugih državah EU se povečuje ozaveščenost podjetij, ki tako za nekaj eurov na mesec ponujajo „pakete“ storitev v povezavi s tekočim računom.

4.3.3.3

Cilj odpraviti ovire za mobilnost čezmejnih računov je zaželen in bi lahko prispeval k znižanju bančnih provizij. Cilj zagotoviti mobilnost računov znotraj EU bi zaradi možnosti elektronskega odpiranja bančnih računov dejansko lahko postal dosegljiv. Vendar ne smemo pozabiti, da vsi potrošniki ne znajo ali ne morejo uporabljati informacijske tehnologije. Komisija bi morala predlagati ustrezno alternativno rešitev za te ljudi, ki običajno spadajo med bolj ranljive skupine prebivalstva. Poudariti je treba, da je to možno konkretno uresničiti le z okrepitvijo učinkovitega in ustvarjalnega sodelovanja med nadzornimi organi. Komisijase je 26. maja odločila (6), da skupino strokovnjakov zadolži za analizo vprašanja mobilnosti strank v zvezi z bančnimi računi, kar je v skladu s predlogi bele knjige.

4.4.1

Visoko zastavljen cilj Komisije, da bi morala Evropa imeti na globalni ravni vodilno vlogo pri določanju standardov, je vsekakor treba pozdraviti. Še več, EESO v skladu s priporočili iz kroga pogajanj v Dohi upa, da bo Evropa prevzela vodilno vlogo med najrazvitejši državami pri zagotavljanju primerne tehnične in finančne podpore, ki jo manj razvite države potrebujejo na regulativnem in izvedbenem področju za uresničevanje sprejetih dogovorov in standardov. Napredek mednarodnega povezovanja mora upoštevati tudi potrebe šibkejših gospodarstev, ki morajo privabiti naložbe. EESO je prepričan, da Komisija pri pogajanjih in razpravah z drugimi, bolj razvitimi gospodarstvi, ne bo pozabila na te potrebe.

4.4.2

EESO podpira Komisijo in druge evropske institucije v njihovem boju proti vsem vrstam kriminalnih dejanj, ki so pogosto povezana z mednarodnim terorizmom, in dejavno sodeluje v boju proti zlorabi finančnih sistemov. Obstaja več vrst gospodarskega kriminala: goljufiva dejanja v podjetjih in trgovini, pranje denarja, davčne utaje in podkupovanje. Sistemi finančnih storitev se pogosto uporabljajo v nezakonite namene. EESO poziva finančne institucije, da pristojnim organom pomagajo po najboljši moči, ti pa bi morali njihova priporočila ustrezno upoštevati. Če bodo finančne institucije redno obveščene o ukrepih, sprejetih na osnovi njihovih informacij pristojnim organom o sumljivih transakcijah, bo njihova motivacija za nadaljevanje in krepitev potrebnih prizadevanj večja.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/33

2.1

V skladu s predlogoma naj bi se s pristopom ES k Ženevskemu Aktu Haaškega sporazuma vzpostavila povezava med sistemom registriranih modelov Skupnosti in haaškim sistemom za mednarodno registracijo modelov. V prvem predlogu se predlaga pristop k aktu, v drugem pa sprememba ustreznih uredb, da bi to omogočili.

2.2

Haaški sistem temelji na Haaškem sporazumu o mednarodni registraciji modelov. Sporazum sestavljajo trije različni akti: Londonski akt iz leta 1934, Haaški akt iz leta 1960 in Ženevski akt iz leta 1999. Ti trije akti so avtonomni in njihove vsebinske določbe veljajo vzporedno. Pogodbenice lahko pristopijo k enemu, dvema ali vsem trem aktom. Pogodbenice samodejno postanejo članice Haaške unije, ki trenutno šteje 42 držav pogodbenic, med katerimi je 12 držav članic EU (1).

2.3

Pristop bi oblikovalcem v vsej ES omogočil, da z eno samo prijavo zavarujejo nove in izvirne modele v kateri koli podpisnici Ženevskega akta. S tem bi prosilci dobili še eno možnost za varstvo svojih modelov, pri čemer bi varstvo veljalo na nacionalni ravni, na ravni Skupnosti preko sistema registriranih modelov Skupnosti in na mednarodni ravni preko haaškega sistema.

2.4

Rezultat bi bil enostavnejši, gospodarnejši in stroškovno učinkovitejši sistem. Haaški sistem ne zahteva, da prijavitelji zagotovijo prevode dokumentov, plačajo posamične pristojbine uradom in agentom v različnih državah, prav tako pa ni treba, da bi bili prijavitelji pozorni na različne roke za podaljšanje prijav v posameznih državah. Namesto tega se vloži ena sama prijava na enem samem mestu in s plačilom ene same pristojbine, s tem pa se pridobi več pravic mednarodno registriranega modela v imenovanih državah podpisnicah Ženevskega akta.

2.5

S podeljevanjem izključnih pravic za registrirane modele, ki so enotni in veljavni po vsej ES, sistem modelov Skupnosti oblikovalcem omogoča varstvo novih in izvirnih modelov značilnega videza. Pravice za registrirane modele obstajajo tudi v vsaki državi članici, toda model Skupnosti je gospodaren in pripraven način pridobivanja enotnega varstva v vsej Skupnosti za katero koli podjetje, ki deluje na evropskem trgu.

2.6

Sistem Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov, s katerim upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (World Intellectual Property Organisation — WIPO), omogoča, da izpolnitev ene same prijave modela skupaj z eno samo pristojbino zagotavlja registracijo modelov v imenovanih državah podpisnicah. Haaški sistem lahko uporabi vsak rezident, državljan ali podjetje, ki je ustanovljeno v državi podpisnici sporazuma. WIPO trenutno ne sprejema prijav preko nacionalnih uradov. Neposredna vloga prijave pri WIPO preprečuje zmedo in podvajanje ter možnost preplačila Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM — Office of Harmonization for the Internal Market).

2.7

Ena od prednosti haaškega sistema je, da olajšuje spremembe varstva modelov in podaljšanje po preteku varstva.

2.8

Ženevski akt Haaškega sporazuma je stopil v veljavo 23. decembra 2003. Poleg nekaterih dodatnih sprememb, ki naj bi izboljšale dostopnost sistema, omogoča pristop mednarodnih organizacij, kot je ES, k haaškemu sistemu. Trenutno ima Ženevski akt 19 držav podpisnic, med njimi so to Švica, Singapur in Turčija. Številne države članice ga morajo še podpisati in/oziroma ratificirati.

2.9

Ženevski akt dopušča prijave le v enem od obeh uradnih jezikov — angleščini in francoščini.

2.10

Združene države naj bi k aktu pristopile novembra 2006, pristop tako EU kot tudi ZDA pa bi utegnil spodbuditi druge glavne trgovinske partnerice (Kitajska, Japonska, Koreja) k pristopu, kar bi omogočilo prijavo v več pomembnih državah.

2.11

Predlog vzpostavlja povezavo med ES, ki je v aktu obravnavana kot ena država, in haaškim sistemom ter tako povečuje njegovo uporabnost.

3.1

Predlog uredbe Sveta [COM(2005) 687 konč.] omogoča, da ES glede sistema modelov Skupnosti deluje kot ena država v Haški uniji. Sprememba Uredbe sveta ES/6/2002 (Uredba o modelih Skupnosti) omogoča pristop k Ženevskemu aktu.

3.2

Sprememba Uredbe ES/40/94 (Uredbe o blagovni znamki Skupnosti) omogoča, da Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) v Alicanteju pobira pristojbine za modele, ki so registrirani v skladu z Ženevskim aktom.

3.3

Pravna podlaga za predlog spremembe teh dveh uredb Skupnosti je člen 308 Pogodbe o ES.

3.4

Poteka posvetovanje z Evropskim parlamentom. Za predloga ni obvezen postopek soodločanja.

3.5

Za sprejetje v Svetu je potrebno soglasje.

4.1

Ker gre za spremembe uredb, ki se v državah članicah uporabljata neposredno, se ne pričakuje, da bo zaradi predloga prišlo do dodatnih stroškov.

4.2

Trenutno je treba pri registraciji modela plačati pristojbino ob prijavi in podaljšanju varstva v vsaki državi prijave. Po ocenah je višina nacionalnih pristojbin na splošno pod 100 EUR, toda poleg tega je treba upoštevati stroške preračunavanja valut pri mednarodni prijavi ter s tem povezane neprijetnosti.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/35

1.1

Predlog Komisije zajema zahteve, pravila in postopke, s pomočjo katerih podjetja, univerze, raziskovalna središča ali druge pravne osebe lahko prejmejo podporo v okviru 7. okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (RTR).

1.2

Odbor izraža zadovoljstvo z večjim delom predlagane ureditve in vidi v njej izboljšave ter možnosti za precejšnjo poenostavitev upravnih postopkov. Kar zadeva interne izvedbene določbe Komisije — te še niso bile predložene — Odbor priporoča, da se v smislu zastavljene poenostavitve tudi pri teh upoštevata močnejše poenotenje in konsistentno uresničevanje, npr. pri merilih, ki jih je treba uporabljati.

1.3

Ker pa internih izvedbenih določb Komisije doslej še ni, še ni mogoče presojati nekaterih posebnih učinkov predlagane ureditve. V takšnih primerih (npr. pri povračilu dodatnih stroškov) Odbor priporoča, da se vsaj zaenkrat ohrani dosedanja ureditev; tako bi se izognili možnosti, da bi bili prejemniki podpor postavljeni v slabši položaj.

1.4

Odbor izraža zadovoljstvo z novimi mejami podpor, predvidenimi za različne naloge in prejemnike podpor. Še posebej izraža tudi zadovoljstvo, da bo to vodilo k boljši podpori malim in srednje velikim podjetjem (MSP).

1.5

Odbor priporoča, da se izenačijo vse raziskovalne ustanove, ki se v osnovi financirajo z javnimi sredstvi, ne glede na njihovo pravno obliko.

1.6

Odbor priporoča, da se prihodnjim pogodbenim partnerjem prizna več svobode pri oblikovanju pogodb, a tudi pri izbiri instrumentov. To še posebej velja za pravice dostopa do novih znanj in zaščitnih pravic (foreground) in/ali do obstoječih znanj in zaščitnih pravic (background) pogodbenih partnerjev. Pri tem bi bilo resda treba kot možnost ponuditi brezplačne pravice dostopa, vendar jih ne bi smeli — kot je predlagano za nekatere primere — predpisovati brez izjem.

1.7

Dodatne podrobnosti so obravnavane v poglavju 4.

2.1

S predlogom za 7. okvirni program RTR (2007-2013) (1), krajše OP7, je Komisija predstavila cilje, vsebine, teme in proračunski okvir predvidenega pospeševanja raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti v tem obdobju. O tem ter o predlogih Komisije, ki jih je treba pripraviti in dopolniti, še posebej o t. i. posebnih programih (2), je Odbor že sprejel mnenja (3).

2.2

Predlog Komisije, ki ga obravnava to mnenje, obsega zahteve, pravila in postopke, ki urejajo udeležbo podjetij, univerz, raziskovalnih središč ali drugih pravnih oseb v ukrepih 7. okvirnega programa RTR, tj. lahko prejmejo podporo v okviru tega programa.

2.3

Bistvena točka je pri tem namera Komisije, da poenostavi upravne postopke, povezane z njenimi podporami raziskavam. To namero je Odbor pozdravil in podkrepil že v svojih dosedanjih mnenjih; vnovič je priporočil poenostavitev upravnih postopkov, zmanjšanje s tem povezanih stroškov in torej povečanje učinkovitosti evropskih raziskovalnih programov. „Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programu — vključno s tveganjem pri pripravi predloga — se mora udeležencem izplačati. To velja še zlasti za manjše udeležence, kot so MSP, ali manjše raziskovalne skupine z univerz in raziskovalnih centrov.  (4) “ Predlagana pravila za udeležbo naj bi torej po mnenju Komisije vodila k nameravani poenostavitvi.

2.4

Obravnavani predlog Komisije torej opisuje odločilno ureditev kot cilj, da se sredstva, ki jih je Skupnost dala na voljo za raziskave in razvoj (OP7), uporabijo kolikor mogoče učinkovito, uspešno in pravično.

2.5

Predlagana pravila za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz naj bi torej zagotavljala koherenten in transparenten okvir za učinkovito izvajanje 7. okvirnega programa ter vsem udeležencem lahek dostop do tega programa. Tako naj bi podpirali širok spekter podjetij, raziskovalnih središč in univerz ter tudi omogočali udeležbo akterjev z območij na skrajnem obrobju Skupnosti.

3.1

Pravila za udeležbo v 7. okvirnem programu, ki jih predlaga Komisija, naj bi uresničila številne vidike te poenostavitve in pri tem gradila na tistih načelih, ki so bila opredeljena v 6. okvirnem programu (OP6). Nekatere pomembne točke so v tem poglavju povzete v skrajšani obliki.

3.2

Predlog Komisije zajema uvodne določbe, pogoje za udeležbo za posredne ukrepe in pripadajoče postopke, finančni prispevek Skupnosti, pravila za razširjanje in uporabo rezultatov, pravice dostopa do obstoječega in novega znanja ter zaščitnih pravic in Evropsko investicijsko banko.

3.3.1

Pri posrednih ukrepih morajo biti udeležene najmanj tri pravne osebe, od katerih ima vsaka sedež v eni od držav članic ali pridruženi državi ter med katerimi ni dveh, ki bi imeli sedež v isti državi članici ali pridruženi državi.

3.3.2

Za usklajevalne in podporne ukrepe ter ukrepe v podporo usposabljanju, nadaljnjemu izobraževanju in poklicnemu razvoju raziskovalcev je minimalni pogoj sodelovanje enega pravnega subjekta.

3.3.3

Za posredne ukrepe v podporo pionirskim raziskavam, ki se financirajo v okviru Evropskega raziskovalnega sveta, je minimalni pogoj udeležba enega pravnega subjekta s sedežem v državi članici ali pridruženi državi.

3.4.1

Finančni prispevek Skupnosti lahko za raziskovalne in tehnološko-razvojne dejavnosti znaša največ 50 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.1.1

Za javne ustanove, srednje šole, univerze, raziskovalne organizacije (5) in MSP lahko ta finančni prispevek Skupnosti znaša največ 75 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.2

Pri predstavitvenih dejavnostih lahko finančni prispevek Skupnosti krije največ 50 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.3

Za dejavnosti v okviru ukrepov pionirskih raziskav, usklajevalnih in podpornih ukrepov ali ukrepov za pospeševanje usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev lahko finančni prispevek skupnosti znaša največ 100 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.4

Za stroške upravljanja, revizijska potrdila in druge dejavnosti, ki niso zajete v odstavkih 1, 2 in 3 člena 33, lahko finančni prispevek Skupnosti znaša največ 100 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.5

Za mreže odličnosti je predlagan poseben znesek v obliki povprečnin. Povprečnina se na osnovi pravil o udeležbi opredeli kot fiksen znesek; ta se izračuna glede na število raziskovalcev, ki bodo vključeni v mrežo odličnosti, in glede na trajanje ukrepa.

—

Pravila opredeljujejo postopke objave razpisov za predložitev predlogov projektov ter postopke predložitve, ocenjevanja, izbire in subvencioniranja predlogov.

—

Ocenjevalni postopek, razvit v okviru prejšnjih okvirnih programov, se bo še nadalje uporabljal brez bistvenih sprememb. Komisija bo pripravila vzorec sporazuma o dodelitvi sredstev pomoči, ki določa pravice in dolžnosti udeležencev med seboj in v razmerju do Komisije.

—

Predlagane so tri oblike finančne pomoči: povračilo povračljivih stroškov, povprečnine in pavšalno financiranje. Za pionirske raziskave bo Znanstveni svet Evropskega raziskovalnega sveta predlagal primerne načine pospeševanja.

3.6

Glede razširjanja, uporabe in pravic dostopa (lastništvo, zaščita, objava, razširjanje in uporaba ter pravice dostopa do novega in do že obstoječega znanja in pravic) naj bi obdržali čimveč kontinuitete. Spremembe naj bi udeležencem omogočile večjo prožnost med napredovanjem projekta. Možnost izključitve že obstoječih znanj in zaščitnih pravic ter opredelitve pogojev, ki niso določeni v pravilih za udeležbo, še naprej obstaja. Izboljšala se je koherentnost določb za razširjanje in objavo.

3.7

Kot že v 6. okvirnem programu RTR (OP6), bodo člani konzorcija odgovorni za celotno izvedbo nalog, ki so jim bile dodeljene, celo v primeru, da eden od članov ne izvrši nalog, ki so mu bile dodeljene. Vendar naj ne bi ohranili načela jamstva za skupne dolgove, ki je v OP6 uveden za večino ukrepov. V odvisnosti od ocene tveganj za proračun Skupnosti, ki obstajajo v evropskem pospeševanju raziskav, bi lahko uvedli mehanizem, ki bi kril finančno tveganje nevračanja dolžnih zneskov zaradi članov, ki odpadajo. Zato bi bilo treba bančna jamstva zahtevati le še v izjemnih primerih — tam, kjer predfinanciranje presega 80 % finančne pomoči.

4.1

Poenostavitev. Odbor podpira izredno pomemben cilj poenostavitve vseh postopkov, ki jih je doslej uporabljala Komisija ali pa jih je zahtevala od akterjev RTR. Odbor svoje nadaljnje ugotovitve jemlje kot konstruktiven prispevek k temu, in zaveda se, da uresničitev tega cilja zaradi splošnih proračunskih predpisov in zahteve po transparentnosti, ki jo podpira tudi Odbor, ni preprosta naloga. Posebno zaželeno bi bilo z izbranimi pilotnimi projekti v okviru pravnih možnosti preskusiti še bolj poenostavljene pravne postopke; pri tem pridobljene izkušnje bi lahko bile v pomoč pri odločanju za prihodnje ukrepe.

4.1.1

Izboljšave. Odbor izraža priznanje prizadevanju Komisije, da ta cilj doseže in zagotovi kar najboljše pospeševanje raziskav Skupnosti. Temu ustrezno v številnih točkah predloženih predlogov ugotavlja precejšnje izboljšave v primerjavi z dosedanjimi načini ravnanja, kot npr. pri povračilu stroškov (člena 30 in 31) in v oblikah finančne pomoči ali tudi v sporazumih o finančni pomoči, pogodbah in obvestilih o imenovanju (člena 18 in 19); vendar pri slednjih samo, če se poenostavijo tudi modalitete plačevanja in predvsem modalitete poročanja. V zvezi s tem Odbor opozarja tudi na svoja prejšnja priporočila za poenostavitev (6), ki zadevajo tudi vsebinsko ali rokovno usklajevanje postopkov, ki jih zahteva Komisija, s postopki drugih dajalcev finančne pomoči ali nadzornih organov (7).

4.1.2

Poenotenje. Cilju poenostavitve poleg tega služi prizadevanje, da bi močneje poenotili postopke, ki jih uporablja ali zahteva Komisija (npr. evidenco stroškov ali preverjanje bonitete). S tem se lahko Odbor glede na notranji trg Skupnosti in tudi glede na izboljšano pravno varnost v celoti strinja (8). Žal popolno poenotenje ne bo uspelo, dokler različni prejemniki finančnih pomoči v različnih državah članicah — npr. univerze — ne bodo tudi sami uporabljali enotnega ali temu ustreznega obračunskega sistema.

4.2

Nadaljnja pravila in ukrepi. Poenostavitev in poenotenje pa terjata še nadaljnje ukrepe Komisije, ki so bili doslej v predloženem predlogu šele napovedani, kot npr. v členu 16(4): „Komisija sprejme in objavi pravila za zagotovitev doslednega preverjanja obstoja in pravnega statusa udeležencev pri posrednih ukrepih ter tudi njihove finančne sposobnosti.“ Ker teh, nadaljnjih pravil — v nadaljevanju besedila „internih izvedbenih določil Komisije“ — še ni, v nekaterih primerih zdaj ni mogoče presojati, kako bodo učinkovali od tega odvisni predlogi Komisije.

4.2.1

Enotna razlaga in merila. Odbor poleg tega pričakuje, da bo zagotovljena enotna razlaga internih izvedbenih določil Komisije — zlasti pravnih in finančnih določil, ki veljajo za projekte — v vseh vpletenih službah Komisije, tako da bodo ta pravila nov pomemben korak v smeri poenostavitve in poenotenja in da akterjev RTR v primerjavi z dosedanjimi načini ravnanja ne bodo postavljala v slabši položaj. Kjer predloženi predlog Komisije še pušča odprt prostor za razlago, Odbor na splošno priporoča, da se ta prostor v prid pravni varnosti zapre z nadaljnjimi preciziranji internih izvedbenih določil Komisije.

4.2.2

Podporni ukrepi. Službe za pomoč uporabnikom (helpdesks) in klirinške hiše (clearing houses), ki jih je Komisija že ponudila ali predlagala, naj bi zagotavljale, da bodo informacije, ki jih posreduje Komisija, koherentne in enotne. Odbor meni, da je to pomemben in koristen ukrep. Vendar bi morali prav tako paziti na to, da je tudi pri internih postopkih Komisije in pri zahtevah ter odločitvah projektnega uradnika (project officer) zagotovljen enoten način ravnanja.

4.2.3

Sporočila. Tako je treba npr. tudi preprečevati, da bi — razen v dobro utemeljenih izjemnih primerih — projektni uradniki poleg poročil, predvidenih v pravilih, zahtevali dodatna vmesna poročila ali da bi bilo treba v več poročilih posredovati identične informacije v vsakokrat drugačni obliki (9). Pomembno je tudi poenotenje sporočil; gre namreč za vsebine in ne za formalnosti.

4.2.4

Vmesna ocena (midterm-assessment). Kljub temu Odbor — zaradi predvidenega sedemletnega trajanja 7. okvirnega programa — ob polovici trajanja priporoča vmesno oceno, tako programa kot tudi pravil za udeležbo, da bi bilo mogoče po potrebi izvesti nujne prilagoditve.

4.2.5

Projektni uradniki. Pomemben pogoj za poenostavitev, poenotenje in za učinkovite upravne postopke nasploh je tudi to, da imajo projektni uradniki — tudi v smislu potrebne kontinuitete (glej naslednjo točko) — odlično strokovno znanje in izkušnje ter da tudi poznajo udeležene akterje; ne bi namreč zadoščalo, če bi se pri projektnih uradnikih omejevali na zgolj upravno funkcijo brez temeljitega poznavanja stvari in okolja. Odbor opozarja na svoja večkratna priporočila (10) v zvezi s tem (11).

4.3

Kontinuiteta. Ker ima vsaka nova ureditev za posledico prekinitev kontinuitete in dodatne izgube (zaradi trenj), je treba skrbno pretehtati, ali bodo s spremembami, ki jih predlaga Komisija, dejansko doseženi znatno boljši učinki, v primerjavi s katerimi omenjene izgube niso pomembne, ali pa bi morali dosedanjo ureditev obdržati. Odbor priznava, da bi morali v predlogu Komisije obdržati številna od tistih pravil, ki so se obnesla. Pri nekaterih predlogih sprememb pa ni razvidno, ali je s tem v primerjavi z doslej veljavnimi pravili dejansko mogoče doseči izboljšanje. Tu Odbor priporoča ravnanje v smislu kontinuitete.

4.4

Finančni prispevek Skupnosti — Povračilo stroškov in oblike pospeševanja. S pridržkom, da bodo še odprta vprašanja (npr. pri točki 4.5) zadovoljivo razčiščena, Odbor v temu ustreznih predlogih Komisije v glavnem ugotavlja izboljšave, ki jih podpira.

4.4.1

MSP. Odbor zlasti izraža zadovoljstvo s tem, da naj bi (člen 33(1), 2. stavek) meje financiranja npr. za MSP (12) zvišali s 50 % na 75 %. V tem vidi tudi uspeh svojih prejšnjih priporočil, da se ustvarja več in boljše spodbude za močnejšo udeležbo MSP v 7. okvirnem programu RTR in da se tako doseže tudi močnejša prepletenost med MSP in raziskovalnimi inštituti (13).

4.4.2

Univerze itd. Odbor prav tako izraža zadovoljstvo s predlogom, da naj bi meje financiranja tudi pri javnih ustanovah, univerzah, srednjih šolah in raziskovalnih organizacijah dosegale 75 % (vnovič že omenjeni člen 33(1), 2. stavek). Pri tem priporoča jasnejše strukturiranje člena 33, da bi bilo mogoče bolje razlikovati med pogodbenimi partnerji, usmerjenimi k ustvarjanju dobička, in tistimi, ki imajo neprofitne interese.

4.4.3

Povprečne vrednosti za stroške osebja. Odbor vidi v možnosti, da udeleženci lahko za stroške osebja uporabijo povprečne vrednosti (člen 31(3a)), prednost z vidika poenostavitve.

4.4.4

Stroški upravljanja. Odbor prav tako, tudi v smislu potrebne kontinuitete, izraža zadovoljstvo s tem, da se ohranja dosedanje 100-odstotno povračilo stroškov upravljanja. Predlog, da se neomejeno odpravi dosedanja zgornja meja 7 % za to vrsto stroškov, pa se zdi problematičen, če ne bodo na drugačen način za potrebne stroške upravljanja postavljena najstrožja merila. Sicer drži, da se je dosedanja 7-odstotna meja prav zaradi visokih doslej zahtevanih stroškov za administriranje, usklajevanje itd., izkazala za prenizko in bi jo bilo treba zato zvišati. Po drugi strani pa bi morali preprečiti, da bi neomejena povračila vseh stroškov upravljanja vodila do nezaželenega napihovanja, namesto do zniževanja teh stroškov.

4.5

Dodatni stroški pri univerzah. Komisija predlaga, da se pri univerzah in podobnih raziskovalnih ustanovah odpravi dosedanja možnost priračunavanja 100 % t. i. dodatnih ali nepredvidenih stroškov (additional cost)  (14). Čeprav namesto tega ponujajo druge obračunske vzorce, Odbor meni, da je predlagana odprava problematična. Te ustanove namreč praviloma nimajo primernega analitičnega knjigovodstva za ugotavljanje celotnih stroškov (full cost) (15). Poleg tega pri možni alternativi, flat-rate, ki jo predlaga Komisija, še ni mogoče presojati, ali se kot posledica ne pojavlja občutno postavljanje v slabši položaj, saj interna izvedbena določila Komisije še ne obstajajo (glej zgoraj). Odbor zato predlaga, da se za te ustanove — če nimajo obračuna celotnih stroškov — ohrani dosedanja ureditev 100-odstotnega povračila dodatnih stroškov, vsaj dokler ni zagotovljeno, da drugi obračunski vzorci (16) v primerjavi z dosedanjo ureditvijo ne povzročajo postavljanja v slabši položaj.

4.6

Pravna oblika raziskovalnih organizacij. Po mnenju Odbora je treba raziskovalne organizacije, ki jih v osnovi financira država, ne glede na njihovo pravno obliko v vsakem pogledu (in v vseh členih, kot npr. člena 33(1) in 38(2)) izenačiti. To npr. pomeni, da je treba tudi neprofitne raziskovalne organizacije ali raziskovalne centre, ki jih v osnovi financira država, izenačiti z organizacijami, ustanovljenimi na podlagi javnega prava (17). Navsezadnje je — s stališča držav članic — izbira najprimernejših pravnih oblik takšnih raziskovalnih ustanov v zakonodajnem privilegiju držav članic in nikakor ne bi smela voditi do diferenciacij v pospeševanju raziskav Skupnosti.

4.7

Intelektualna lastnina. Pri predlaganih ureditvah (členi 39 do 43) bi bilo treba zagotoviti, da se pravice do intelektualne lastnine, ki slonijo na rezultatih raziskav, financiranih z davčnimi sredstvi EU, ne morejo nenadzorovano prenašati na podjetja v tujini izven Evrope.

4.7.1

Odprtokodna programska oprema. Programska oprema, ki se razvija v okviru raziskovalnih projektov, ki jih pospešuje Skupnost, ima zdaj v splošnem možnost za širše razširjanje in uporabo — in s tem potencial za na tem temelječe komercialne različice ali storitve — samo, če jo ponujajo z odprto kodo (open source). V te namene bi bilo treba konzorciju omogočiti kar največji manevrski prostor oblikovanja pri licenčnih pogojih.

4.8

Pravice dostopa. Pri pravicah dostopa (členi 48 do 52) (18) do novega znanja in zaščitnih pravic (foreground) in/ali do obstoječega znanja in zaščitnih pravic (background) pogodbenih partnerjev ne gre za pravice dostopa do vsega znanja in zaščitnih pravic pogodbenega partnerja (npr. univerze ali raziskovalnega središča), temveč samo do tistega znanja in zaščitnih pravic, ki slonijo na delu oz. na pripravljalnem delu pri skupnem projektu udeležene organizacijske enote oz. organizacijskih enot ali skupin(e) in ki so za druge udeležence potrebne, da lahko opravijo svoje delo v okviru posrednega ukrepa. Odbor zato izraža zadovoljstvo s členom 48, ki omogoča, da se to stanje stvari pri vsakem projektu razčisti posebej in da se določi s pozitivnim in/ali negativnim seznamom  (19) med pogodbenimi partnerji. S pozitivnimi seznami je poleg tega mogoče preprečiti, da bi se razkril obstoj takšnih „ozadij“ (backgrounds oz. obstoječega znanja), katerih zaupnost je treba ohraniti. Da se začetek projekta ne bi po nepotrebnem odlagal, pa bi bilo smiselno, da se za te določitve omogoči — npr. do šestmesečni — rok po začetku projekta.

4.9

Brezplačne pravice dostopa do znanja in zaščitnih pravic. Odbor ima pomisleke do ureditev, ki naj brez izjem omogočajo brezplačen dostop do znanja in zaščitnih pravic. Nasploh priporoča, da se partnerjem pri projektu ponudi čimveč manevrskega prostora za najprimernejši sporazum. Tako je lahko npr. smiselno, da se tudi akterjem RTR omogoči brezplačne pravice dostopa.

4.9.1

Obstoječe znanje in zaščitne pravice za izvajanje posameznih ukrepov. Odbor načelno izraža zadovoljstvo s predlogom, da se pravice dostopa do že obstoječega znanja in zaščitnih pravic, kolikor so potrebne za izvajanje posrednega ukrepa, akterjem RTR vedno omogočijo brezplačno. Kljub temu pa bi lahko ureditev, ki bi bila izključno takšne vrste, vpletenim akterjem povzročala težave. Odbor zato priporoča, da se zadnji stavek člena 50(2) spremeni (20).

4.9.2

Obstoječe znanje in zaščitne pravice za uporabo novega znanja in zaščitnih pravic. Predlog, da se pravice dostopa do že obstoječega znanja in zaščitnih pravic, kolikor so potrebne za uporabo novega znanja in zaščitnih pravic, akterjem RTR vedno omogočijo brezplačno, pa je zelo problematičen. Že obstoječe znanje in zaščitne pravice so bile pridobljene z lastnimi sredstvi akterjev RTR ali s sredstvi prejšnjih dajalcev finančne pomoči oz. z javnimi sredstvi države članice in zato so podvržene s tem povezanim obveznostim in pogojem (21). Če bi ureditev, ki jo predlaga Komisija, prišla v uporabo, bi obstajala nevarnost, da se je prav izredno močni akterji RTR in takšni z visokim potencialom znanja ne bi mogli ali hoteli udeležiti in bi bili torej izključeni iz udeležbe. Odbor zato priporoča, da se člen 51(5) brez nadomestila črta ali spremeni (22).

4.9.3

Pionirske raziskave. Čeprav bo pri pionirskih raziskavah šlo v glavnem za raziskovalno in razvojno delo na področju temeljnih raziskav, je odbor večkrat opozoril na to, da so meje med temeljnimi raziskavami in uporabo v številnih primerih (23) zabrisane. Zato je tu treba pričakovati enake, prej navedene negativne učinke. To bi bilo treba nujno preprečiti in temu ustrezno upoštevati v ureditvi. Odbor zato priporoča, da se člen 52(1) brez nadomestila črta ali ustrezno spremeni (24).

4.9.4

Posebne skupine. V predlogu Komisije manjka opredelitev del za posebne skupine. Izvajanj, ki se nanašajo na to, nikakor ne bi smeli pomešati ali jih celo enačiti z izvajanji, ki se nanašajo na pionirske raziskave.

4.10

Prosta izbira instrumentov. Odbor ponavlja svoje priporočilo (25), da projektov ne bi smeli vnaprej vezati na določene instrumente, temveč „da mora imeti kandidat možnost optimalno prilagoditi instrumente strukturi in velikosti projektov, ki so potrebni za posamezno nalogo. Le tako se je mogoče izogniti oblikovanju projektov, katerih velikost in struktura se ravnata po predpisanih instrumentih, namesto po optimalnih znanstveno-tehničnih zahtevah. Instrumenti morajo služiti delovnim pogojem ter ciljem raziskav in razvoja in ne obratno.“ V tem smislu bi morali biti še naprej na voljo zlasti Specific Targeted Research Projects (STREP, posebni ciljni raziskovalni projekti), ker so ti projekti posebno primerni zlasti za udeležbo MSP in manjših raziskovalnih skupin.

4.11

Skupno dolžniško jamstvo odpade. Odbor izraža zadovoljstvo s tem, da naj bi načelo skupnega dolžniškega jamstva odpadlo; pripominja, da je že v svojih ustreznih priporočilih (26) ob 6. okvirnem programu opozoril na problematiko skupnega dolžniškega jamstva.

4.11.1

Skladi tveganja. Odbor v skladu s tem podpira sklad tveganja, ki bi ga ustanovili tudi za kritje možnih izpadov; v tem skladu (člen 38(1)) naj bi bil vplačan majhen odstotek sredstev pomoči za posredne ukrepe. Vendar pa bi bilo priporočljivo, da bi Komisija predvideni razpon odstotka — določiti bi ga bilo treba glede na oceno tveganja — sporočila pri objavi razpisa. Odbor izraža zadovoljstvo s tem, da se morebitni presežki iz predvidene rezerve spet odvajajo okvirnemu programu kot namensko določen prejemek.

4.11.2

Oprostitev. Vendar pa Odbor priporoča, da se vse raziskovalne ustanove, ki jih v osnovi financira država (27) (v skladu s členom 38(2)), oprostijo te obveznosti, in sicer ne glede na njihovo pravno obliko.

4.11.3

Prekinitev projekta. Odbor obenem opozarja na (v členu 18(4)) predlagano tehnično skupno dolžniško jamstvo partnerjev pri projektu. Po mnenju Odbora mora biti tudi konzorciju omogočena odločitev o možni prekinitvi projekta, v primeru, da nadaljnje izvajanje projekta iz znanstveno-tehničnega razloga ali zaradi nesprejemljivih finančnih stroškov ni več smiselno ali v sorazmerju z možnostmi. Temu ustrezno bi bilo treba prilagoditi člena 18(4) in 18(5).

4.12

Programski odbori. Po predlogu Komisije naj bi za skrajšanje postopkov programske odbore razbremenili naloge, da sprejemajo projekte, predlagane za pospeševanje. Po mnenju Odbora pa naj bi to veljalo le, če se Komisija pri izbiri projektov ravna po mnenju izvedencev. V nasprotnem primeru naj bi, tako kot pri sprejemanju programov dela in dodeljevanju proračunskih sredstev, za to pristojni programski odbori še naprej dajali svoja soglasja. Kompromisna rešitev bi lahko bila, da se programskemu odboru po zaključku ocenjevanja predloži „izvedbeni načrt za uresničevanje razpisa“(call implementation plan), ki ga obravnava in o katerem formalno odloča programski odbor. To ne bi povzročalo zakasnitev, ker programski odbor ne bi več odločal o posameznih projektih.

4.13

Sporazum o dodelitvi finančne pomoči. V tem pogledu pomembni člen 19(8) se nanaša na Evropsko listino za raziskovalce in na Kodeks ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev. Odbor opozarja, da ima ta listina le značaj priporočila in zato po tej poti ne sme postati obvezujoča. Poleg tega opozarja na to, da sicer izraža zadovoljstvo s številnimi elementi listine, da pa je obenem — zlasti zaradi pretiranega urejanja in nekaterih nedojemljivih meril — priporočil predelavo (28).

4.14

Evropska investicijska banka. Odbor izraža zadovoljstvo s predlogom (in z ob tem predlaganimi pravili), da se Evropski investicijski banki odobri finančna pomoč za kritje tveganj za posojila, ki služijo raziskovalnim ciljem 7. okvirnega programa RTR. Takšna posojila naj bi uporabljali zlasti v predstavitvene namene (npr. na področjih raziskav energije ali varnosti).

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/41

1.1

EESO pozdravlja predloge Komisije o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri izvajanju sedmega okvirnega programa za raziskave, razvoj in izobraževanje na jedrskem področju in razširjanju rezultatov raziskav v obdobju od 2007 do 2011.

1.2

Cilj predlogov je poenostavitev in racionalizacija postopkov in metod z namenom prispevati h konkretnemu izvajanju lizbonske strategije, ki je bila prenovljena na vrhu Evropskega sveta leta 2005 in marca 2006, in zadostiti potrebam različnih akterjev na področju raziskav ter končnih uporabnikov. Končna ocena uspeha teh ukrepov pa bo mogoča šele potem, ko bodo določeni ustrezni izvedbeni predpisi.

1.3

Predlogi Komisije se do vključno poglavja III skoraj v celoti ujemajo s predlogi 7. okvirnega programa za raziskave, razvoj in izobraževanje na nejedrskem področju (1), razlika je le v oštevilčenju (2). Odbor zato opozarja na svoje mnenje o tem dokumentu ter ponavlja in poudarja ugotovitve (3) tega mnenja, ki do poglavja III veljajo tudi za tu obravnavani predlog.

1.4

Odbor meni, da je evropski program na področju jedrske fuzije klasičen primer resničnega združevanja prizadevanj Skupnosti in širokega usklajevanja ukrepov v okviru Evropskega sporazuma za razvoj fuzije (EFDA — European Fusion Development Agreement) in pridružitvenih sporazumov.

1.4.1

Za EU ima tak program ključno vlogo na področju raziskav fuzijske energije. Izvajal se bo s pomočjo stalne podpore Skupnosti v obliki finančnih sredstev in človeškega kapitala, medtem ko dejavnosti v okviru projekta ITER/DEMO (4) prispevajo k okoljski trajnosti programa.

1.5

Odbor je prepričan, da jedrska energija (5), ki danes v Evropski uniji zagotavlja tretjino proizvedene električne energije (6), prispeva k neodvisni in varni oskrbi z energijo (7) pa tudi k trajnostnemu gospodarskemu razvoju Evrope ob spoštovanju določil Kjotskega sporazuma. Toda pogoji za to so uporaba vedno boljših, učinkovitejših in varnejših standardov pri ravnanju z odpadki in njihovem odstranjevanju ter razvoju konkurenčnih evropskih raziskav in industrije na področju jedrske tehnologije in storitev.

1.6

Odbor meni, da sta navedena višina sredstev Skupnosti za dejavnosti na področju raziskav, izobraževanja, predstavitvenih dejavnosti, usklajevanja, podpore in mrež odličnosti ter predvideni finančni okvir za raziskave na področju fuzijske energije primerna.

1.6.1

EESO meni, da je treba spodbujati raziskave na področju okolju prijaznih in varnih tehnologij ter njihovo uporabo ob upoštevanju potreb in pogojev v posameznih državah članicah. Zato poziva, naj se spoštujejo odločitve posameznih držav članic, ki v jedrski energiji ne vidijo rešitve za kritje svojih prihodnjih energijskih potreb in naj se to upošteva tudi v raziskovalnih programih.

1.7

EESO izpostavlja vlogo ukrepov za podporo izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega razvoja raziskovalcev in poudarja, da so ti ukrepi izredno pomembni za zasebni sektor, civilno družbo in državljane.

1.8

Po mnenju Odbora je treba za 7. okvirni program (EURATOM) in njegove posebne programe nujno zagotoviti enostaven, nazoren, razumljiv, jasen in pregleden ureditveni okvir, ki lahko zlasti potencialnim (predvsem manjšim) udeležencem zagotovi gotovost glede načel in meril dostopa, ocenjevanja in izbora ter priprave pogodb in upravljanja projektov.

1.8.1

EESO obžaluje, da predlog uredbe tega vidika ne upošteva vedno, ter meni, da morajo po ustreznem obdobju neodvisni strokovnjaki preveriti učinkovitost tovrstnih pravil in svoje poročilo predložiti Svetu in Odboru.

1.9

Po mnenju Odbora sta uporaba in širjenje rezultatov raziskav nujno potrebna, da se evropskim davkoplačevalcem zagotovi boljša vrednost vloženih sredstev. Odbor v zvezi s tem poudarja, da je treba vedno skrbno pretehtati varovanje interesov Skupnosti, posebne interese držav članic (tudi na področju obrambe) ter pravice intelektualne in industrijske lastnine na eni strani ter na drugi strani ravno tako pomembna tveganja v primeru nezadostnega razširjanja znanstvenih in tehničnih podatkov na tem področju.

1.9.1

Odbor meni, da je nujno treba razširiti službo za pomoč uporabnikom pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi ciljna in proaktivna podpora možnim udeležencem v sporazumih o dodelitvi sredstev ter posrednih ukrepov za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega razvoja raziskovalcev, pa tudi pripravo in sklepanje konzorcijskih pogodb.

2.1

Odbor pozdravlja dejstvo, da je zgodaj prejel zaprosilo za pripravo mnenja o tej temi, in se v celoti zaveda svojih izključnih pristojnosti glede posvetovanja o vprašanjih, ki se nanašajo na pogodbo Euratom. Tej pristojnosti Odbor pripisuje velik pomen, saj gre pri jedrski energiji za izredno občutljivo temo v družbi, ki zahteva ustrezne oblike informiranja in posvetovanja.

2.2

Z vidika javnosti je jedrska energija zelo problematična tema, ker je povezana z resnimi tveganji in problemi z odlaganjem odpadkov.

2.2.1

Odbor meni, da je treba jasno izraziti namen krepitve modelov za ocenjevanje rezultatov in varnosti na tem področju s pomočjo ustreznih mehanizmov za neprestano informiranje, posvetovanje in usposabljanje.

2.2.2

Treba je izboljšati strukture odločanja, da se zagotovi sprejemanje najustreznejših strateških odločitev in upoštevajo bojazni državljanov glede uporabe jedrske energije in njenih dolgoročnih posledic.

2.3

O predlogih Komisije za poenostavitev upravnih postopkov (8) in zmanjšanje stroškov, ki so povezani s tem, je Odbor pripravil mnenje (9) že v okviru predlogov za sklepa o 7. okvirnem programu ES in 7. okvirnem programu Euratom, ki sta bila sprejeta 6. aprila 2005.

2.3.1

Komisija je kot „ključne dejavnike uspeha“ navedla deset glavnih ukrepov za poenostavitev postopka dostopa, udeležbe in upravljanja 7. okvirnega programa. V zvezi s tem je Odbor poudaril: „Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programu — vključno s tveganjem pri pripravi predloga — se mora udeležencem izplačati“ (10).

2.3.2

Poleg tega je Odbor poudaril potrebo po še večji vključitvi malih in srednjih podjetij v „raziskave, razvoj in inovativnost“ ter poudaril, „da je možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, predvsem odvisna od zadostnega ustanovitvenega kapitala in ‚tveganega kapitala‘ …“. „Vseeno pa morajo biti tudi tu postopki izvedljivi in primerni glede na sredstva MSP.“ (11)

2.3.3

Službe Komisije so navedle naslednje točke na področju poenostavitve postopkovnih določb:

2.4

Uredba, ki jo obravnava to mnenje, vsebuje več sprememb v primerjavi s prejšnjo uredbo (12), npr. glede ciljev predloga, opredelitve pojmov, zaupnosti, ocenjevanja, izbire predlogov in dodelitve, oblik finančne pomoči, povračila stroškov, zgornje meje finančnega prispevka Skupnosti, tveganj konzorcijev, razširjanja, uporabe in pravic dostopa, posebnih določil sporazuma EFDA in Sporazuma o mobilnosti osebja.

2.4.1

Glede na dele predloga uredbe, ki jih vsebuje tudi predlog za 7. okvirni program ES (Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru sedmega okvirnega programa in razširjanju rezultatov raziskav (2007 do 2013)) (13), Odbor opozarja na mnenje (14), ki ga pripravlja o tem predlogu.

2.5

Odbor se strinja s predvidenimi zgornjimi mejami financiranja raziskav in usposabljanja na področju jedrskih raziskav. Zlasti pozdravlja dejstvo, da se je zgornja meja za finančni prispevek Skupnosti za MSP, javne organizacije, ustanove srednjega in visokega izobraževanja ter raziskovalne organizacije (15) dvignila s 50 % na 75 % ter da se za usklajevalne in podporne ukrepe ter ukrepe na področju usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev lahko krije največ 100 % skupnih upravičenih stroškov.

2.5.1

Odbor med drugim predlaga, da se v posebni tabeli, priloženi predlogu uredbe, povzamejo različne vrste dejavnosti z navedbo predvidene zgornje meje financiranja in možnostmi združevanja z drugimi oblikami podpore Skupnosti (strukturni skladi itd.) — zlasti za raziskovalno infrastrukturo.

3.1

Odbor meni, da bi morali pravila udeležbe v 7. okvirnem programu (Euratom) in njegovih posebnih programih nujno določiti v enostavnem, nazornem, razumljivem, jasnem in preglednem okviru, ki je na voljo v vseh uradnih jezikih EU. Ta okvir bi potencialnim (predvsem manjšim) udeležencem zagotovil zanesljive informacije o načelih in merilih razpoložljivosti, pogojih udeležbe, predložitvi in ocenjevanju predlogov projektov, posameznih oblikah podpore in pogodbenih obveznostih, deležih in sistemih razdelitve v primeru sofinanciranja Skupnosti, varstvu industrijske in intelektualne lastnine ter uporabi in razširjanju novih znanj, pa tudi o posebnih pravilih na tematskem področju „raziskav fuzijske energije“.

3.1.1

Odbor zlasti priporoča, da se merila za izbor in dodelitev posrednih ukrepov v skladu s členom 14 z izjemo morebitnih posebnih meril zopet izrecno vključijo v besedilo. Ta splošna merila so:

3.2

Odbor je že podal svoje stališče o splošnih vprašanjih poenostavitve in racionalizacije okvirnih programov za jedrske raziskave v mnenjih o 7. okvirnem programu Euratom in obeh posebnih programih, ki se nanašata na jedrsko energijo in zlasti na raziskave fuzijske energije oz. raziskovalne dejavnosti Skupnega raziskovalnega centra. Poleg tega Odbor sedaj pripravlja mnenje o pravilih za udeležbo v 7. okvirnem programu za raziskave na nejedrskem področju (16).

3.3

Glede predpisov za program Euratom želi Odbor zlasti poudariti potrebo po temeljiti poenostavitvi formalnosti za predložitev dokumentov.

3.3.1

Odbor poleg tega pozdravlja dejstvo, da v sedanjem predlogu ni več načela skupne odgovornosti, predvidenega v 6. okvirnem programu Euratom, ki bi lahko predstavljalo veliko oviro za sodelovanje malih in srednjih struktur (podjetij, univerz itd.). Namesto tega lahko Skupnost kot garancijo za tveganja v konzorcijih (člen 37) zadrži znesek v višini približno 1 % prispevka Skupnosti (17), ki ga je treba še določiti. Na jedrskem področju se lahko velik delež raziskovalnih dejavnosti prenese na male in srednje ustanove, za katere bi tak predpis o odgovornosti lahko predstavljal znatno oviro za sodelovanje.

3.4

EESO ima pridržke glede velikega števila možnih izjem pri pravilih udeležbe (ki so določena v več kot 50 členih), pa tudi glede številnih možnosti za določitev različnih meril in predpisov v letnih programih dela, posebnih programih in razpisih za zbiranje predlogov projektov. Te izjeme se nanašajo zlasti na število udeležencev in dodatne pogoje udeležbe (člen 11); načela za ocenjevanje, izbiro in dodelitev (člen 14(1)); izjeme glede razpisa za zbiranje predlogov (člen 13); merila za ocenjevanje z možnostjo določitve dodatnih, posebnih meril (člen 14(2)) ter finančni prispevek Skupnosti za mreže odličnosti (člen 34(1) in (3)).

3.4.1

Glede mrež odličnosti Odbor izraža zaskrbljenost, da se prispevek določi v obliki pavšalnega zneska, kar bi se lahko izkazalo za izmišljeno in nerealno. To bi škodilo razvoju mrež odličnosti, ki so potrebne za doseganje konkretnih programskih ciljev.

3.5

Odbor poudarja, da je treba potrebno prožnost pri določanju in izvajanju zahtev posameznih ukrepov doseči brez negativnih posledic za jasnost, gotovost in preglednost zahtevanih pogojev udeležbe, določenih meril ocenjevanja in izbora ter zanesljivih okvirnih predpisov za predlagano financiranje oz. sofinanciranje.

3.6

Če sporazum o dodelitvi sredstev predvideva, da lahko raziskovalni konzorcij za izvedbo določenih del ali širitev določenih dejavnosti poseže po razpisih, morajo ti razpisi po mnenju Odbora ustrezati predpisom, ki jih določi Komisija, da se zagotovi kar največja preglednost in dostopnost informacij.

3.7

EESO poudarja pomen določb za spremljanje programov in posrednih ukrepov za raziskave, predstavitvene dejavnosti, usklajevanje in usposabljanje na jedrskem področju. Poleg tega predlaga, da se določi zgornja meja porabe za te naloge ter za izvajanje razpisov, ocenjevanje, izbiro in spremljanje pogodb ter revizijo financiranih projektov. Ta zgornja meja naj ne bi presegala zneska, ki predstavlja 7–10 % skupnih sredstev, zagotovljenih za 7. okvirni program Euratom. S tem bi dosegli, da se kar največ sredstev porabi za prednostne in primarne dejavnosti na področju raziskav, predstavitvenih dejavnosti in usposabljanja, pa tudi za doseganje konkretnih rezultatov, ki se lahko prenesejo v tržne aplikacije, ki so končni cilj okvirnega programa Skupnosti za raziskave.

3.7.1

V zvezi s tem EESO priporoča, da zbiranje, shranjevanje in upravljanje podatkov o spremljanju poteka v okviru baze podatkov, vključene v IDABC (18).

3.8

Odbor pozdravlja predloge Komisije glede možnih oblik podpore s povračilom upravičenih stroškov, povprečninami in pavšalnim financiranjem. Hkrati predlaga, da se tudi glede poenostavitve upravičenih stroškov določijo čimbolj primerne metode in da se uredbi doda pregled, da bo razumljivejša potencialnim uporabnikom.

3.9

Odbor predlaga, da se različne oblike finančnega prispevka Skupnosti, ki so opisane v členih 32 in 34, strnejo v tabeli, ki se priloži predlogu uredbe. Tabela naj vsebuje podatke o predvidenih zgornjih mejah financiranja ter možnostih združevanja z drugimi oblikami podpore preko Kohezijskega in strukturnih skladov, Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada — zlasti za raziskovalno infrastrukturo, pri čemer je treba upoštevati tudi ukrepe za enostavnejše sodelovanje malih udeležencev v 7. okvirnem programu, ki so predvideni v pobudi Jeremie (19).

3.10

Glede predlaganih pravil za razširjanje, uporabo in pravice dostopa do znanja, Odbor meni, da je ne glede na razliko med novo pridobljenim in že obstoječim znanjem ter izjemami na vojaškem in varnostnem področju nujno treba razširiti službo za pomoč uporabnikom, da se zagotovijo pravočasna in proaktivna pomoč potencialnim udeležencem sporazuma o dodelitvi sredstev (glej člene 18(5) in (6), 19 in 21) ter posredni ukrepi za podporo usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev ter za pripravo in podpis konzorcijskih pogodb, ki določajo dodatna pravila za razširjanje in uporabo rezultatov in pravic intelektualne lastnine (člen 23).

3.11

Glede tematskega področja „raziskave fuzijske energije“ je Odbor v obeh že omenjenih mnenjih poudaril pomen raziskav na področju nadzorovane jedrske fuzije, projekta ITER (International Thermonuclear Experimental Reactor — mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja), programa DEMO, ki je v pripravi, in konceptov (magnetne) konfinacije (20).

3.11.1

EESO ugotavlja, da predlagana osnovna letna stopnja finančnega prispevka Skupnosti za to področje ne sme preseči 20 % v času trajanja 7. okvirnega programa. Odbor meni, da je to potrebna spodbuda za države članice, da bodo pomembno prispevale k dobro usklajenemu (glej točko 1.4) programu Skupnosti, in za nujno potrebno osnovo, oporo in udeležbo pri skupnih projektih ITER in DEMO. Ta delež bi sicer morda zadoščal na začetku, toda vprašanje je, ali bo tako ostalo tudi v celotnem obdobju izvajanja programa in ali je to lahko spodbuda za zadovoljiv in potreben finančni prispevek držav članic. Odbor zato priporoča, da se kot previdnostni ukrep ta delež zviša na 25 %, kar ustreza le polovici oz. tretjini (glede na člen 32(1)) tega, kar bi sicer morala prispevati Skupnost. Odbor poleg tega meni, da bi bilo primerno, da se te zgornje meje redno upoštevajo.

3.11.2

Glede zgornje meje podpore (40 %) za stroške pri posebnih projektih sodelovanja v okviru pridružitvenih sporazumov, pri čemer prednostno prejmejo podporo ukrepi, ki so pomembni za ITER/DEMO in potekajo v okviru Sporazuma o mobilnosti osebja, se Odbor sprašuje, ali ta delež dolgoročno zadošča, da se zagotovi želeni prispevek držav članic za financiranje zastavljenih projektov ali ukrepov. Odbor opozarja na člen 52(2).

4.1

Odbor sprašuje, zakaj je bila iz pododdelka 1 (Razpisi za zbiranje predlogov) oddelka 2 odpravljena določba, v skladu s katero pred tem razpisom lahko poteka razpis za prijavo interesa, ki omogoča, da se cilji in zahteve ukrepov točno določijo in ocenijo ter preprečijo nepotrebni upravni stroški bodisi za pripravo predlogov, ki ne pridejo v poštev, bodisi za izbor in oceno predlogov s strani Komisije in zato pristojnih neodvisnih strokovnjakov.

4.2

Razpise za prijavo interesa bi lahko spremljala organizacija informativnih dni predlagateljev, pri čemer bi potencialne uporabnike iz znanosti in gospodarstva tesneje vključili v določitev ukrepov Skupnosti na področju jedrskih raziskav.

4.3

EESO izrecno opozarja na nevarnosti zaradi nezadostnega razširjanja znanstvenih in tehničnih informacij v tem sektorju. Odbor meni, da je tu sicer treba sprejeti nekaj previdnostnih ukrepov, toda pomembno je, da ne pride do izolacije. V praksi bi lahko to pomenilo, da se pripravi točno opredeljen tehnični protokol za vsebine in postopek širjenja informacij, ki ustreza zahtevam varnosti in zanesljivosti ter zagotavlja največjo mero preglednosti.

4.4

Odbor meni, da je treba pravila za preverjanje obstoja, finančne zmogljivosti in pravnega statusa udeležencev izčrpno objaviti in razširiti. Prav tako je treba vzpostaviti jasna in razumljiva pravila, ki veljajo za vse akterje na področju raziskav, za predviden poenostavljeni dvostopenjski postopek vložitve predlogov ter za merila in pogoje dvostopenjskega procesa ocenjevanja.

4.4.1

Ta pravila morajo biti dostopna ne le strokovnjakom za ocenjevanje, ampak tudi predlagateljem projektov, in morajo ustrezati jasnim in enotnim merilom.

4.5

Po mnenju EESO bi bilo poleg tega smiselno dodatno usposabljanje in informiranje o varnosti in zanesljivosti jedrske energije ne le za znanstvenike, ampak tudi predstavnike civilne družbe in vse državljane. Krepiti bi bilo treba tudi instrumente in postopke za razvoj zanesljivih in trdnih modelov za ocenjevanje zanesljivosti in varnosti jedrske energije.

4.6

Glede uporabe rezultatov raziskav, njihovega razširjanja ter zaščite intelektualne in industrijske lastnine je treba po mnenju Odbora uporabljati ne le predpise in varnostne določbe, ki jih prinašajo predlog uredbe, sporazumi o dodelitvi sredstev, konzorcijske pogodbe, člen 24 in druge določbe Pogodbe Euratom  (21), pa tudi pogodbe o pridružitvi, sporazumu EFDA, skupna evropska podjetja za ITER in ustrezni mednarodni sporazumi ter nenazadnje tudi večstranski sporazumi, kot je Sporazum o mobilnosti osebja, temveč je treba pripraviti tudi prenovljeno „navodilo za predlagatelje IPR-EURATOM“, v katerem so jasno in pregledno povzeti pogoji in možnosti za potencialne udeležence v dejavnostih na področju raziskav, predstavitvenih dejavnosti, usposabljanja in razvoja v okviru 7. okvirnega programa, ter ta navodila čimbolj razširiti.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/46

1.1

EESO odobrava predlagano širitev postopkovnih pravil konkurence iz Uredbe 1/2003 (1) na področje kabotaže in prevoznih storitev v prosti plovbi. Pozdravlja sedanje razprave med Komisijo in sektorjem pomorskega prometa o uporabi členov 81 in 82 v zvezi s prevoznimi storitvami v prosti plovbi. Ker na tem področju ni pritožb in pravnih precedenčnih primerov, bo potrebnih več informacij o delovanju in sporazumih na tem področju. EESO zato pozdravlja pobudo Komisije, da začne študijo o gospodarskih in pravnih značilnostih sektorja prevoznih storitev v prosti plovbi. Zaradi pravne varnosti EESO poziva Komisijo, da (preden razveljavi izjemo iz Uredbe 1/2003) zagotovi smernice glede notranje presoje združljivosti različnih oblik sodelovanja v sektorju prevoznih storitev v prosti plovbi s konkurenčnim pravom EU.

1.2

Kar zadeva linijske prevoze, EESO ugotavlja, da Komisija predlaga razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference iz pravil konkurence v Pogodbi ES, ker ne izpolnjujejo več štirih kumulativnih pogojev iz člena 81(3) Pogodbe ES. Komisija meni, da bo razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala. EESO bo svoje stališče pridržal, da se pokaže, ali bo predlagana razveljavitev imela trajni učinek.

1.3

EESO priporoča, da Komisija pri razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi varnostni vidik (izguba kakovostnih prevozov, če ladje ne bi več plule pod zastavo EU).

1.4

EESO priporoča, da Komisija ob razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi vidik človeških virov (vpliv na zaposlovanje evropskih pomorščakov).

1.5

EESO ugotavlja, da namerava Komisija izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v popoln sistem uporabe pravil o konkurenci. Komisija namerava smernice objaviti do konca leta 2007. Pred njihovo objavo pa bo Komisija septembra 2006 kot vmesni korak priprave smernic objavila dokument aktualnih vprašanj o linijskih prevozih. EESO poziva Komisijo, da smernice pripravi v tesnem sodelovanju z vpletenimi akterji in primerno obvesti vpletene institucije EU.

1.6

Predlog Komisije je rezultat postopka pregleda, ki se je začel leta 2003 in vključuje vse vpletene institucije EU in akterje. Komisija je naročila tri študije neodvisnih svetovalcev, ki so pregledali vprašanja, ki se zastavijo ob razveljavitvi skupinske izjeme, njihove ugotovitve pa so objavljene na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco.

1.7

EESO tudi ugotavlja, da predlog Komisije za razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu temelji na členu 83 Pogodbe ES (pravila konkurence), medtem ko je pravna podlaga Uredbe 4056/86 člen 83 (pravila konkurence) v kombinaciji s členom 80(2) (politika prevozov) Pogodbe ES. EESO bi bil zelo vesel informacij pravne službe Evropskega parlamenta o tem, ali so ugotovitve v zvezi s prevozom povezane z ugotovitvami v zvezi s konkurenco in ali pravna služba vztraja pri svojem stališču do dvojne pravne podlage, kot je bilo navedeno v prejšnjem dokumentu (2).

1.8

EESO v prihodnje pričakuje možnost pravnega nasprotja, ki je lahko rezultat uporabe pravnih instrumentov drugih sodnih sistemov, zato poziva Komisijo, da v okviru smernic predvidi določbo za obravnavo takih problemov. Taka določba o posvetovanju bo zmanjšala trenja in omogočila vzajemno sprejemljive rešitve v mednarodnem prostoru.

1.9

EESO ugotavlja, da Komisija priznava različne načine uporabe prava o konkurenci v različnih sodnih praksah po svetu in opaža razhajanja. Komisija tudi priznava vedno večji pomen mednarodnega sodelovanja med organi, pristojnimi za pravo o konkurenci.

1.10

EESO pozdravlja dvojno politiko Komisije pri razvoju dvostranskega sodelovanja z glavnimi trgovinskimi partnerji EU in preučevanju načinov za širitev večnacionalnega sodelovanja na področju konkurence. EESO zato spodbuja Komisijo, da pospeši prizadevanja za tako sodelovanje in dialog, da bosta pomagala identificirati možne probleme, ki bi se pojavili zaradi razveljavitve Uredbe 4056/86 v EU, in da se konstruktivno razrešijo problemi, pri tem pa vzajemno spoštujejo posebnosti različnih pravnih sistemov. Doslednost pri obravnavi linijskih storitev v različnih državah je dejansko vitalnega pomena za mednarodno trgovino.

1.11

EESO poziva Komisijo, da pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju upošteva dialog in sodelovanje med Komisijo in njenimi glavnimi trgovinskimi partnerji.

1.12

EESO priznava, da je bil v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije naveden sklic na naslednje elemente, in vztraja, da bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju:

1.13

EESO je prepričan, da bi morala Komisija pri razveljavitvi Uredbe 4056/86 prav tako upoštevati interese malih in srednje velikih podjetij. Mala in srednje velika podjetja predstavljajo glavno oporo gospodarstvu EU in igrajo pomembno vlogo v smislu prenovljene lizbonske strategije. Trgi bi morali ostati odprti sedanji in morebitni prihodnji konkurenci, vključno z malimi in srednje velikimi operaterji v pomorskem prometu.

1.14

EESO vztraja, da je, čeprav ima lahko konsolidacija pozitivne učinke na industrijo EU (večja učinkovitost, ekonomije obsega, prihranek stroškov), potrebna previdnost, kajti izogniti se je treba konsolidaciji, zaradi katere bi bilo na zadevnih trgih manj akterjev, tj. manj konkurence — kar bi lahko bila posledica razveljavitve Uredbe 4056/86.

1.15

EESO v okviru novega sistema vabi obe zainteresirani strani na evropski ravni — naročnike prevozov in prevoznike tovora — da se udeležita razprav o vprašanjih vzajemnega interesa in pomena.

2.1.1

Storitve pomorskega prometa so ključnega pomena za razvoj gospodarstva EU, saj 90 % zunanje in 43 % notranje trgovine EU poteka po pomorskih poteh. Pomorski promet je mednarodna in svetovna dejavnost že od starega veka. V osnovi se deli na dve vrsti storitev: linijske in prevozne storitve v prosti plovbi, ki delujejo kot avtobusi in taksiji na morjih. Ladjevje, ki pluje pod zastavo EU, predstavlja 25 % svetovne flote, evropski lastniki pa nadzorujejo več kot 40 % svetovne flote. Naslednjih 40 % svetovne flote pripada državam pacifiškega območja. Pomorski prevozniki EU in stranke (zakupniki/naročniki) svoje dejavnosti opravljajo v zelo konkurenčnem prekomorskem okolju in na evropskih trgih.

2.1.2

Uredba 4056/86 določa podrobna pravila za uporabo pravil konkurence (členov 81 in 82 Pogodbe) pri storitvah linijskih prevozov v Skupnost in iz nje. Prevozne storitve v prosti plovbi pa so bile izključene iz področja uporabe Uredbe 4056/86. Uredba je imela prvotno dve nalogi. Vsebovala je postopkovne določbe za uveljavljanje pravil konkurence ES v sektorju pomorskega prometa. Ta naloga je postala odvečna po 1. maju 2004, ko so za linijski promet začele veljati splošne določbe za uveljavljanje pravil konkurence iz Uredbe 1/2003. Toda Uredba 1/2003 ne velja za mednarodne storitve v prosti plovbi in kabotažo. Kot naslednje pa Uredba 4056/86 vsebuje nekatere posebne vsebinske določbe o konkurenci za pomorski sektor in zlasti skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu, ki pod ustreznimi pogoji omogočajo določanje cen in urejanje zmogljivosti.

2.2.1

Odkar je bila sprejeta Uredba 4056/86, se je trg linijskega pomorskega prometa precej spremenil. Kot odziv na spremembe v globalnih trgovinskih vzorcih je nadaljnja težnja k prevozom v zabojnikih povzročila povečanje števila in velikosti plovil za prevoz zabojnikov ter poudarek na svetovnih omrežjih pomorskih poti. To je pripomoglo k priljubljenosti novih operativnih sporazumov, zmanjšanju pomena linijskih konferenc in znatnemu povečanju močnih tretjih ponudnikov. V drugih delih sveta, npr. ZDA, je leta 1999 uvedba zakona o reformi oceanskih prevozov (Ocean Shipping Reform Act) spremenila pravila za linijske konference, ki jih pri trgovanju uporabljajo v ZDA, in omogočajo zaupne pogodbe o storitvah. Danes globalni linijski prevozniki delujejo v glavnem v trgovini med vzhodom in zahodom ter severom in jugom, medtem ko mala in srednje velika podjetja v glavnem delujejo v trgovini med severom in jugom in v evropskih pomorskih prevozih na kratke razdalje.

2.2.2

Izvirni namen UNCTAD-ovega linijskega kodeksa je bil urediti sistem linijskih konferenc v trgovini med razvitimi in nerazvitimi državami (3). Trinajst držav članic EU in Norveška so ga ratificirale, potrdile ali k njemu pristopile, Malta ga je podpisala, ni ga pa ratificirala. Sklic na linijski kodeks (4) je naveden v nekaterih sporazumih EU s tretjimi državami in v evropskem pravnem redu (uredbe 954/79, 4055/86, 4056/86, 4058/86). Kljub navidezni odvečnosti v linijskem prometu na odprtem morju pa pravno gledano UNCTAD-ov kodeks še zmeraj obstaja.

2.2.3

Uporabniki prevoza (prevozniki tovora in špediterji) so odločno izrazili dvom o sistemu konferenc, za katerega menijo, da glede na njihove potrebe ne prinaša primernih, učinkovitih in zanesljivih storitev. ESC (5) je prepričan predvsem, da bo razveljavitev skupinske izjeme za konference izboljšala partnerstva med naročniki in izvajalci storitev in poudarila logistične rešitve, ki bodo podjetjem EU pomagale v mednarodni konkurenci. Prav tako bodo naročniki imeli korist od nekoliko nižjih cen, če se bodo cene za prevoz tovora, namenjenega v EU, znižale. Lastniki ladij pa so prav nasprotno mnenja, da linijske konference prispevajo k stabilnosti storitev in da jim sistem konferenc omogoča — tako globalno kot regionalno — da izravnajo neravnovesja (morebiti zaradi sezonskih, geografskih ali podnebnih pogojev) v vseh prevozih. Medtem so svetovni prevozniki (člani ELAA (6)) in ESC začeli dialog s Komisijo, da bi ji pomagali pri razvijanju nadomestnega sistema, ki bo v skladu s pravili konkurence ES.

2.2.4

Leta 2003 je Komisija ob upoštevanju tega začela pregled Uredbe 4056/86, da bi določila, ali bi lahko zanesljive redne pomorske storitve dosegli z manj omejevalnimi sredstvi kot s horizontalnim določanjem cen in urejanjem zmogljivosti. V ta namen je Komisija marca 2003 izdala posvetovalni dokument in decembra 2003 organizirala javno obravnavo z vpletenimi akterji. Nadalje je Komisija junija 2004 izdala dokument za razpravo, oktobra 2004 pa belo knjigo, ki so ji sledila obsežna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Evropski parlament (7) in EESO (8) sta 1. decembra 2005 in 16. decembra 2004 pripravila dokumenta o beli knjigi in se strinjala, da je pregled primernejši ukrep kot razveljavitev. Decembra 2005 je Komisija navsezadnje izdala predlog uredbe za razveljavitev Uredbe 4056/86.

2.3.1

Čeprav se skoraj 80 % celotnega svetovnega pomorskega prometa za suhi in tekoči razsuti tovor opravi s prevozi v prosti plovbi, je večini ta obsežni sektor popolnoma neznan. Osnovne značilnosti prevozov v prosti plovbi so: svetovno konkurenčen trg, skoraj popoln konkurenčni model, nestalno in nepredvidljivo povpraševanje, veliko malih podjetij, svetovni vzorci trgovine, enostavnost vstopa na trg in izstopa z njega, velika stroškovna učinkovitost, odzivnost na razvoj trgov in potrebe naročnikov prevoza. Trg prevoznih storitev v prosti plovbi je zelo razdrobljen in deluje v zadovoljstvo zakupnikov oz. naročnikov prevoza brez večjih težav s pravili konkurence, tako mednarodno kot v EU. Na področju tega sektorja ni nikakršnih pritožb, kar dodatno dokazuje njegovo visoko konkurenčnost in zadovoljive značilnosti. Uredba 4056/86 na podlagi navedenega določa, da so prevozne storitve v prosti plovbi dejavnosti, za katere se ta uredba ne uporablja. Za ta sektor neposredno veljata člena 81 in 82 Pogodbe ES. Poleg tega mednarodne prevozne storitve v prosti plovbi (in kabotaža) ne sodijo v obseg Uredbe 1/2003 (postopkovna pravila konkurence).

2.4.1

Ob spremembah v strukturi trga in industrije po letu 1986 je Evropska komisija sklenila, da štirje kumulativni pogoji, ki jih predvideva člen 81(3) Pogodbe ES za dodelitev skupinske izjeme za linijske konference, niso več izpolnjeni. Zato je Komisija predlagala, da se Uredba 4056/86 razveljavi v celoti, zlasti skupinske izjeme za linijske konference (členi od 3 do 8, 13 in 26). Nekatere določbe, ki veljajo za odvečne, se prav tako razveljavijo v skladu s splošno politiko ES, da se zmanjša obseg zakonodaje Skupnosti (člena 2 in 9). Komisija meni, da bo taka razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala.

2.4.2

Komisija namerava pred razveljavitvijo skupinske izjeme za linijske konference izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v sistem popolne uporabe pravil o konkurenci. Komisija namerava te smernice objaviti do konca leta 2007. Pred njihovo objavo pa bo Komisija septembra 2006 kot vmesni korak priprave smernic objavila dokument „aktualnih vprašanj“ o linijskih prevozih.

2.4.3

Predlog Komisije o razveljavitvi Uredbe 4056/86 vsebuje tudi predlog za spremembo Uredbe 1/2003 glede vključitve mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi in kabotaže v področje uporabe te uredbe.

3.1

EESO je prepričan, da aktualno vprašanje zasluži uravnovešen pristop ob upoštevanju naslednjih dejavnikov: koristi konkurence za konkurenčnost industrije EU, spreminjajočih se vzorcev svetovne trgovine in njenih učinkov na zagotavljanje prevoznih storitev, vplivov mednarodnega prometa na največje trgovinske partnerje EU ter na države v razvoju, stališč svetovnih naročnikov in prevoznikov ter stališč malih in srednje velikih podjetij.

3.2.1

Sektor za prevoze v prosti plovbi deluje na svetovnem trgu pod pogoji popolne konkurence. To edinstveno značilnost tega sektorja, ki jo priznavajo strokovni delavci in akademiki, upošteva tudi EU v Uredbi 4056/86. EESO razume potrebo po uvrstitvi tega sektorja v okvir postopkovnih pravil konkurence iz Uredbe 1/2003 in zato odobrava predlagani pristop. EESO zato pozdravlja pobudo Komisije, da začne študijo o gospodarskih in pravnih značilnostih sektorja prevoznih storitev v prosti plovbi. Zaradi pravne varnosti EESO poziva Komisijo, da zagotovi smernice (preden razveljavi izjemo iz Uredbe 1/2003) glede notranje presoje združljivosti različnih oblik sporazumov o sodelovanju v sektorju prevoznih storitev v prosti plovbi s konkurenčnim pravom EU. Ker v sektorju pomorskih prevozov v prosti plovbi ni pritožb in pravnih precedenčnih primerov, to dokazuje, da z vidika konkurence deluje v popolnih pogojih. Za zagotovitev pravnih meril za njegovo notranjo presojo v okviru pravil ES o konkurenci bo potrebnih več informacij o njegovem delovanju in sporazumih. EESO pozdravlja nenehne razprave med Komisijo in sektorjem pomorskih prevozov v zvezi z uporabo členov 81 in 82 za prevozne storitve v prosti plovbi.

3.2.2

V zvezi s pomorsko kabotažo se EESO strinja s predlagano obravnavo, tj. da za kabotažo veljajo postopkovna pravila iz Uredbe 1/2003. Večina dogovorov v tem sektorju ne bi vplivala na trgovanje znotraj EU in ne bi omejila konkurence.

3.2.3

V skladu z navedenim se EESO strinja s pristopom Komisije glede prihodnje obravnave sektorja za prevoze v prosti plovbi in sektorja kabotaže.

3.3.1

Kar zadeva linijski sektor, EESO ugotavlja, da Komisija predlaga razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference iz pravil konkurence v Pogodbi ES, ker ne izpolnjujejo več štirih kumulativnih pogojev iz člena 81(3) Pogodbe ES. Komisija meni, da bo taka razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala. EESO bo svoje stališče pridržal, da se pokaže, ali bo predlagana razveljavitev imela trajni učinek.

3.3.2

EESO ugotavlja, da namerava Komisija izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v sistem popolne uporabe pravil o konkurenci. EESO poziva Komisijo, da smernice pripravi v tesnem sodelovanju z vpletenimi akterji in primerno obvesti vpletene institucije EU.

3.3.3

Predlog Komisije je rezultat postopka pregleda, ki se je začel leta 2003 in vključuje vse vpletene institucije EU in akterje. Komisija je naročila tri študije neodvisnih svetovalcev, ki so pregledali vprašanja, ki se zastavijo ob razveljavitvi skupinske izjeme, njihove ugotovitve pa so objavljene na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco.

3.3.4

EESO tudi ugotavlja, da predlog Komisije za razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu temelji na členu 83 Pogodbe ES (pravila konkurence), medtem ko je pravna podlaga Uredbe 4056/86 člen 83 (pravila konkurence) v kombinaciji s členom 80(2) (politika prevozov) Pogodbe ES.

3.3.5

EESO ugotavlja, da Komisija priznava različne načine uporabe prava o konkurenci v različnih sodnih praksah po svetu in opaža razhajanja. Komisija tudi priznava vedno večji pomen mednarodnega sodelovanja med organi, pristojnimi za pravo o konkurenci.

3.3.6

EESO pozdravlja dvojno politiko Komisije pri razvoju dvostranskega sodelovanja z glavnimi trgovinskimi partnerji EU in preučevanju načinov za širitev večnacionalnega sodelovanja na področju konkurence. EESO zato spodbuja Komisijo, da pospeši prizadevanja za tako sodelovanje in dialog, da bosta pomagala pokazati možne probleme, ki bi se pojavili zaradi razveljavitve Uredbe 4056/86, in da se konstruktivno razrešijo problemi, pri tem pa vzajemno spoštuje posebnosti različnih pravnih sistemov oz. sodnih praks. Doslednost pri obravnavi linijskih storitev v različnih državah je dejansko vitalnega pomena za mednarodno trgovino.

3.3.7

EESO poziva Komisijo, da pri pripravi smernic o konkurenčnosti v pomorskem sektorju upošteva dialog in sodelovanje med Komisijo in njenimi glavnimi trgovinskimi partnerji.

3.3.8

EESO priznava, da je bil v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije naveden sklic na naslednje elemente in vztraja, da bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju:

3.3.9

EESO priporoča, da bi Komisija ob preklicu skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upoštevala tudi vidik človeških virov (vpliv na zaposlovanje evropskih pomorščakov). EESO tudi poziva Komisijo, da oceni obseg tega učinka, zlasti v okviru posvetovanja s sektorskim odborom za socialni dialog v pomorskem prometu.

3.3.10

EESO priporoča, da Komisija pri razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi varnostni vidik (izguba kakovostnih prevozov, če ladje ne bi več plule pod zastavo EU).

3.3.11

EESO je prepričan, da bi morala Komisija pri preklicu Uredbe 4056/86 prav tako upoštevati interese malih in srednje velikih podjetij. Mala in srednje velika podjetja predstavljajo glavno oporo gospodarstvu EU in igrajo pomembno vlogo v smislu prenovljene lizbonske strategije. Trgi bi morali ostati odprti sedanji in morebitni prihodnji konkurenci, vključno z malimi in srednje velikimi operaterji v pomorskem prometu.

3.3.12

EESO vztraja, da je, čeprav ima lahko konsolidacija pozitivne učinke na industrijo EU (večja učinkovitost, ekonomije obsega, prihranek stroškov), potrebna previdnost, kajti izogniti se je treba konsolidaciji, zaradi katere bi bilo na zadevnih trgih manj akterjev, tj. manj konkurence — kar bi lahko bila posledica razveljavitve Uredbe 4056/86.

3.3.13

EESO v okviru novega sistema vabi obe zainteresirani strani na evropski ravni — naročnike prevozov in prevoznike tovora — da se udeležita razprav o vprašanjih vzajemnega interesa in pomena.

4.1.1

EESO ugotavlja, da je imela Uredba 4056/86 dvojno pravno podlago (člena 80(2) in členi 81-82 in 83, ki obravnavajo politiko prevozov in konkurenco), medtem ko predlog ohranja le enojno (člena 81-82). EESO tudi ugotavlja, da enojno pravno podlago podpira pravna služba Sveta. EESO bi bil zelo vesel informacij pravne službe Evropskega parlamenta o tem, ali so ugotovitve v zvezi s prevozom povezane z ugotovitvami v zvezi s konkurenco in ali pravna služba vztraja pri svojem stališču do dvojne pravne podlage, kot je bilo navedeno v prejšnjem dokumentu (december 2005).

4.2.1

Komisija predlaga razveljavitev člena 9 Uredbe 4056/86, ker ne verjame, da bi razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference povzročila tveganje morebitnih nasprotij mednarodnih zakonov. Komisija to utemeljuje tako, da bi do takega pravnega nasprotja prišlo le v primeru, da bi en sodni sistem prepovedoval nekaj, kar drugi zahteva. Komisija ni seznanjena z nobenim pristojnim organom, ki zahteva takšno obveznost od izvajalcev linijskega pomorskega prometa.

4.2.2

EESO v prihodnosti pričakuje morebitna pravna nasprotja kot rezultat pravnih instrumentov drugih sodnih sistemov in poziva Komisijo, da v okviru smernic pripravi določbo za obravnavo takih problemov. Taka določba o posvetovanju bo zmanjšala trenja in prispevala k vzajemno sprejemljivim rešitvam v mednarodnem prostoru.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/51

1.1

Letalska posadka mora imeti spričevalo ali licenco, ki jo izda pristojni organ, da pri svojem delu lahko zagotavlja strokovno (varnost, zaščito, medicinsko oskrbo, skrb za potnike itd.) in tehnično usposobljenost za tiste vrste zrakoplovov, na katerih krovu dela.

1.2

Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) mora skrbno preveriti dobavitelje opreme, preden jim prizna pravico za odobravanje načrtov sestavnih delov brez posvetovanja z EASA ali proizvajalci zrakoplovov.

1.3

Neevropske letalske prevoznike mora potrditi EASA, preden dobijo dovoljenje za vstop v zračni prostor EU ali prelet zračnega prostora EU.

1.4

Le en pristojni organ bi moral določati pravila in sicer EASA. V prihodnosti naj bi to omogočalo usklajevanje določb za letališča ter po možnosti preprečevalo izkrivljanje konkurence med letališči v EU in zunaj nje. Agencijo EASA bi bilo treba okrepiti in ji dodeliti več pristojnosti, tako kot jih ima Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC).

1.5

EASA bi morala razmisliti, kako najbolje zaščititi varnost in neokrnjenost komunikacije, prenosa podatkov in sistemov elektronike/avionike na letalu, kot so elektronske pilotske torbe oziroma sistemi EFB (electronic flight bags), pred nedovoljenim dostopom.

1.6

EASA mora zagotoviti, da bodo za nadaljnji razvoj zrakoplovov, kot so mala poslovna letala (Light Business Jet-LBJ), veljala enotna pravila in s tem, da bodo imeli lastniki in piloti dovolj ur letenja, preden bodo smeli začeti z opravljanjem letalskih prevozov. Te vrste malih poslovnih letal lahko letijo 25 000 čevljev ali več visoko in zato bi bilo treba zahtevati, da izpolnjujejo standarde vzdrževanja in delovanja za večja komercialna letala.

1.7

EASA mora pripraviti potrebne protokole, preden začne razmišljati o odobritvi letov brezpilotnih zračnih plovil (UAV) zunaj zaprtega zračnega prostora.

1.8

Izvajati bi bilo treba naključne preizkuse za ugotavljanje alkoholiziranosti in prisotnosti drog pri letalski posadki in kabinskemu osebju.

1.9

EASA naj bi tudi zagotavljala, da so lokalni regulativni organi ustrezno usposobljeni za delo in imajo dovolj osebja ter finančnih sredstev.

1.10

EASA bi morala pripraviti podrobno znanstveno študijo o vplivih utrujenosti, stresa in globoke venske tromboze (GVT) na letalsko posadko in kabinsko osebje.

1.11

Opraviti bi bilo treba pregled politike in postopkov za izdajo letalskih licenc za pilote ter certifikacijo zrakoplovov splošnega letalstva.

1.12

EASA naj bi zagotovila uvedbo evropske licence za splošno letalstvo s posebnimi pooblastili in ratingi, ki se nanašajo na vrsto zrakoplova, ki se mu odobri letenje.

1.13

Varnost posadke, potnikov in prebivalcev na območjih, čez katera potekajo letalski koridorji, mora imeti prednost pri političnih odločitvah o prepovedi letenja letalskih prevoznikov v evropskem zračnem prostoru.

2.1

V sodelovanju z državami članicami in njihovimi strokovnjaki je bil objavljen črni seznam 96-ih letalskih prevoznikov. Od tega velja popolna prepoved za 93 letalskih prevoznikov, za tri pa veljajo omejitve letenja. Francija razmišlja o uvedbi novega sistema varnostnega označevanja, ki bi ga lahko uporabljali pri oglaševanju.

2.2

Evropa je pod pritiskom, da je treba izboljšati zakonodajo o varnosti zrakoplovov, že od začetka leta 2004, ko je čartersko letalo družbe Flash Airlines strmoglavilo v Rdeče morje. Pri tem je umrlo 148 ljudi, pretežno francoskih turistov. Ob nesreči je bilo poudarjeno pomanjkanje medvladnega sodelovanja pri izmenjavi varnostnih podatkov, saj se je izkazalo, da so švicarske letalske oblasti že pred tem izdale prepoved letenja za družbo Flash.

2.3

Doslednost in usklajenost na področju standardov obratovanja letalskih prevoznikov med državami članicami je odločilnega pomena, če želimo, da bo črni seznam imel želeni učinek. Države članice morajo preprečiti, da bi se posamezna država iz gospodarskih in socialnih razlogov odločila, da je letalski prevoznik, ki je uvrščen na seznam, „na meji sprejemljivosti“ za obratovanje na njenem letališču, medtem ko druge države članice menijo, da varnostni standardi letalskega prevoznika niso sprejemljivi.

2.4

Bruselj je prejel prošnjo, naj ukrepa glede nekaterih nesoglasij, predvsem ko se je Turčija jezila zaradi odločitve, ki so jo iz varnostnih razlogov sprejele nekatere evropske vlade pod vodstvom Nizozemske, o začasni prepovedi pravice do pristajanja letalskega prevoznika Onur Air, nizkocenovne turške letalske družbe. Grčija pa je pod pritiskom, da mora napredovati pri svoji preiskavi nesreče letala družbe Helios Airways, ki je letelo iz Larnake na Cipru.

2.5

Področja, ki vzbujajo skrb, so standardi splošnega vzdrževanja, usposabljanje posadke, čas letenja in čas počitka posadke, postopki varčevanja z gorivom in zaščita pred hrupom ter tudi kontrola zračnega prometa.

2.6

Zaradi naraščajoče konkurence v letalskem sektorju in negotovega finančnega položaja mnogih letalskih prevoznikov so posadke pod vedno večjim pritiskom, da vzletajo v takšnih pogojih, v kakršnih običajno ne bi leteli, ter da letijo z letali, ki niso popolnoma plovna. Posadke so pod vedno večjim pritiskom glede vzletanja tudi zato, ker morajo letalski prevozniki v skladu s predpisi EU v primeru zamude poskrbeti za nočitev potnikov ali pa jim ponuditi nadomestilo. Vse to pa negativno vpliva na varnost. Dodaten problem pri tem je, da si mnoge nacionalne letalske oblasti pri izvajanju številnih predpisov rade zatiskajo oči, če gre za lastno nacionalno letalsko družbo.

2.7

Kljub prepovedi v številnih evropskih državah, ki se nanaša na varnost, določene letalske družbe še vedno letijo v Bruselj in Pariz. Švica, ki se strogo drži svojega tradicionalnega varovanja poslovne tajnosti, je 23 letalskim družbam prepovedala letenje skozi njihov zračni prostor, vendar pa imena in celo število podjetij ostajajo tajni.

3.1

Utrujenost je bila navedena kot vzrok za številne letalske nesreče v preteklih letih in se pojavlja kot stalen problem, s katerim se med letenjem srečujejo posadke zrakoplovov vseh velikosti. Vendar, kako lahko pilot ugotovi, kdaj je preutrujen, da bi letel? Kakšno vlogo igrajo ritem spanja, dehidracija, prehrana in bolezen pri ugotavljanju utrujenosti in odzivanju nanjo?

3.2

Piloti, ki prečkajo različne časovne pasove, so pogosto žrtve utrujenosti in izgubljanja razsodnosti. Pri letih na dolge proge bi morali imeti možnost počitka, vendar je za to potrebna ustrezna oprema, kot so postelje itd.

3.3

Obstajajo številni dokazi, da je utrujenost dejavnik pri zagotavljanju varnosti. Ameriški organ za prometno varnost (National Transportation Safety Board, NTSB) je nedavno objavil poročilo o usodni nesreči 19. oktobra 2004 v Kirksvillu, v zvezni državi Missouri, in poudaril, da je „zaradi prekratkega nočnega počitka, ki je bil na voljo, prezgodnje prijave na delovnem mestu, dolžine delovnih dni, števila letov, zahtevnih pogojev — nenatančnih priletov pri ročnem upravljanju letala v slabih pogojih z nizko oblačnostjo in zmanjšano vidljivostjo — med dolgim delavnikom popolnoma verjetno, da je utrujenost prispevala k pilotovi zmanjšani sposobnosti opravljanja nalog in odločanja.“

3.4

Ne glede na to, ali to drži ali ne, noben pilot z vsaj nekaj izkušnjami ne more zanikati, da se občasno ne bori z napadi utrujenosti ali da utrujenost ne vpliva na opravljanje njegovih nalog. Zelo pomembna je kakovost spanja med počitkom.

3.5

Tudi prehranjevalne navade igrajo nadvse pomembno vlogo. Na primer, vsak pilot — od popolnega začetnika do izkušenega kapitana pred upokojitvijo — bo rekel, da je kava najbolj priljubljena pijača med piloti. Kava ima sicer poživljajoč učinek in lahko začasno povzroči večjo budnost, vendar pa se ob pomanjkanju kave kot simptom pojavi utrujenost. Poleg tega je kava diuretik, ki povzroča, da telo izloči več tekočine, kot jo sprejme, rezultat tega je dehidracija, zaradi česar pa se spet pojavi utrujenost.

3.6

Dolgčas je glavni problem, povezan z utrujenostjo pri letih na dolge proge, na katerih imajo zrakoplovi skoraj popolnoma samodejno krmarjenje. Da posadka ostane budna, so nekateri letalski prevozniki, zlasti pri transsibirskih letih, uvedli obvezno vsakourno ponastavljanje avtopilota.

3.7

Veliko nesreč v letalstvu je posledica napake pilota, utrujenost pa je glavni vzrok teh napak.

3.8

Predvideno je, da bo EASA prevzela postopek izdaje licenc in tako nadomestila Združene letalske organe (Joint Aviation Authorities, JAA), vendar pa ta sprememba verjetno ne bo vplivala na uporabo licenc Mednarodne organizacije civilnega letalstva (International Civil Aviation Organisation, ICAO), ki so jih piloti pridobili v ZDA in jih uporabljajo v Evropi.

4.1

Vsa izboljšanja, ki se nanašajo na zahteve v zvezi s počitkom letalske posadke, bi morala po možnosti veljati tudi za kabinsko osebje, ki mora biti v popolni pripravljenosti za preprečevanje vsakršnih pojavov, ki ogrožajo varnost, in v nujnih primerih.

4.2

Kabinsko osebje mora biti ustrezno usposobljeno za oživljanje, odlično mora obvladati materni jezik, imeti opravljeno vsaj 4. stopnjo angleškega jezika pri ICAO ter biti sposobno komunicirati s potniki v nujnih primerih.

5.1

EESO je že izrazil svoja stališča o kontroli zračnega prometa (ATC) in težavah, povezanih s tem. (1) Predlagani sistem upravljanja zračnega prometa (SESAR) naj bi prispeval k izboljšanju varnosti, če bo in ko bo uveden. To je tema drugega dokumenta EESO (2), vendar pa to ne spremeni dejstva, da Evropa potrebuje enoten sistem ATC, ki bo segal prek meja vseh držav in pri čemer bi bil Eurocontrol priznan kot „zvezni regulativni organ“, podobno kot Ameriška zvezna uprava za letalski promet (Federal Aviation Administration, FAA). Dodelitev prve pogodbe v okviru programa Eurocontrola TMA2010+ je dobrodošla.

5.2

Zaradi varnosti se pojavlja nujna potreba po standardizaciji in uvedbi integriranih sistemov po vsej Evropi.

5.3

Zaželeno bi bilo, da se uvede ustrezno certificiranje tehnikov za varnost zračnega prometa (Air traffic safety electronics personnel, ATSEP).

6.1

Nekatere države imajo težave pri prilagajanju svojih nacionalnih predpisov evropskim standardom o vzdrževanju zrakoplovov po Delu-66 (Part-66). Licence o vzdrževanju, ki jih izdajajo države, temeljijo na zahtevah, ki jih določajo Združeni letalski organi (JAA) in so bili sprejeti v nacionalno zakonodajo, da bi postali pravno zavezujoči. Toda v sistemu EASA predpisi o licenciranju sodijo v področje zakonodaje EU. Kaže, da je njihovo uveljavljanje dolgoročen proces, zoper katerega se lahko vloži pritožba.

6.2

V letu 2005 je vseh 25 držav članic uveljavljalo možnost odstopanja, v okviru katere so rok za prilagoditev evropskim standardom po Delu-66 podaljšale do septembra 2005. Države morajo upoštevati roke za uskladitev varnostnih predpisov, ki jih jim je določila EASA, ali pa se morajo vsaj vse strani dogovoriti za roke, da bi preprečili potrebo po podaljševanju rokov oz. prehodnih obdobij.

6.3

EESO se sprašuje, ali obstaja določba, da EASA po potrebi lahko spremlja oddajanje pogodb za vzdrževanje nizkocenovnih prevoznikov podjetjem za vzdrževanje v tretjih državah.

6.4

Za pregled na zemlji mora biti na voljo dovolj časa, zlasti med pripravo zrakoplova na naslednji let. V povprečju 25 minut za polete na kratke proge vsekakor ne more biti dovolj v vseh primerih.

6.5

Treba je zagotoviti tudi ustrezna sredstva in usposobljeno osebje, ki pri vzdrževanju uporablja le dovoljene rezervne dele.

6.6

Nacionalni letalski organ bi moral izvajati naključne preglede in revizije za ugotavljanje upoštevanja standardov.

7.1

Letalski prevozniki morajo biti finančno trdni in imeti ustrezno financiranje, preden dobijo operativno licenco, pa tudi od držav bi morali zahtevati, da redno spremljajo finančno poslovanje in s tem zagotavljajo, da prevozniki ne zmanjšujejo stroškov.

7.2

Imeti morajo dovolj izkušenj in usposobljeno upravo.

8.1

Evropska komisija namerava razširiti pristojnosti EASA na področju predpisov za letališča, upravljanja zračnega prometa in letalskih navigacijskih služb (vključno z varnostjo in interoperabilnostjo).

8.2

Odbor pozdravlja ustanovitev EASA v skladu z Uredbo 1592/200/ES in meni, da evropski okvir za postopke in dovoljenja za zrakoplove in opremo, ki ga izda en sam organ, zagotovo prispeva k izboljšanju letalske varnosti in učinkovitosti v Evropi.

8.3

EASA je dobila priložnost, da obravnava vprašanja standardov in priporočene prakse (SARPS) ter ukrepa zoper nepravilnosti, ki so nastale na podlagi „priporočene prakse“ in „standardov“ v dokumentaciji priloge Mednarodne organizacije civilnega letalstva.

9.1

Od imetnikov licenc zasebnega pilota letala (PPL), ki z licencami, ki jih je izdala Ameriška zvezna uprava za letalski promet (FAA), letijo v evropskem zračnem prostoru, bi morali zahtevati, da svojo licenco registrirajo pri EASA.

9.2

Vsi zrakoplovi splošnega letalstva morajo biti v skladu s standardi EU, ki jih določa EASA, preden lahko letijo v evropskem zračnem prostoru.

10.1

EASA bi morala pripraviti smernice oz. predpise za varstvo posebne opreme ali omrežij pred „nezakonitimi posegi“ kot jih opredeljuje ICAO.

10.2

Poleg naraščajoče uporabe omrežja ethernet (LAN) in IP so še druga občutljiva področja:

11.1

EASA mora imeti potrebne pristojnosti za urejanje tega področja industrije, ne le glede plovnosti in konstruiranja, temveč tudi glede certificiranja služb za oskrbo na zemlji, sistema za vzletanje itd.

11.2

Vse predpise, ki se nanašajo na običajne zrakoplove, je treba obravnavati kot obvezne za brezpilotna zračna plovila, z vsemi uporabniki zračnega prostora pa bi se bilo treba posvetovati, če ta vrsta dejavnosti lahko vpliva na te uporabnike.

12.1

EASA je splošni regulativni organ EU. Določa načela in predpise za letalsko varnost v EU. Nima niti dovolj finančnih sredstev, niti osebja, niti izvedbenih pooblastil.

12.2

Izvajanje predpisov in določb je odvisno od različnih nacionalnih regulativnih organov.

12.3

Posledica tega pa je samoregulacija. Noben nacionalni regulativni organ verjetno ne bi obsodil nobenega letalskega prevoznika v okviru svoje pristojnosti, razen če ne bi šlo za zelo resen problem.

12.4

Nacionalni regulativni organi so odgovorni tudi za vse zrakoplove, ki so registrirani v njihovi državi, in tiste, ki imajo tam svoj sedež. Ti zrakoplovi in posadke so zelo pogosto stacionirani in vodeni iz drugih državah EU. To pa je še bolj problematično za primerno ureditev.

12.5

Zahteve agencije EASA, namenjene nacionalnim regulativnim organom, da izvajajo njene sklepe, bi lahko zaradi različnih razlag privedle do neenotnega izvajanja predpisov in določb v EU. V letalski industriji bi to lahko vodilo do prakse zastav držav ugodnosti, kadar so nekatere države pri razlagi zakonodaje bolj popustljive kot druge.

12.6

Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC), ki predstavlja letalski varnostni regulativni organ, je pooblaščena za nadzor spoštovanja predpisov na lokalni ravni. Tudi EASA bi morala imeti to pristojnost.

12.7

EASA se zdaj financira s prihodki od izdaje spričeval, zaradi česar je za leto 2006 napovedana izguba v višini 15 milijonov EUR. Za zagotovitev prihodnosti EASA je odločilnega pomena, da potrebna sredstva zagotovijo posamezne države članice.

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/55

1.1

EESO se strinja z željo Komisije, da posodobi, poenostavi in prilagodi zakonodajo o odpadkih. Strinja se zlasti z ukrepi in duhom strategije za preprečevanje in recikliranje odpadkov. Podpirati je treba željo po splošnem in enakem izvajanju zakonodaje, da bi se izognili izkrivljanjem trga odpadkov v zvezi z okoljem, javnim zdravjem in konkurenco. Poudarja, da sta jasnost in natančnost opredelitev in prilog zelo pomembni, da bi se izognili pritožbam in sodnim postopkom. Vendar obžaluje pomanjkanje ambicioznosti besedila na področju preprečevanja odpadkov. Poudarja, da je, če želimo doseči resničen trajnostni razvoj, potrebna učinkovita politika preprečevanja in ponovne uporabe odpadkov glede na vedno večje pomanjkanje in stroške glavnih surovin, hkrati pa priporoča, da se na evropski ravni razvijejo orodja, da bodo določeni cilji doseženi s kakovostnega in količinskega vidika. V tem pogledu je besedilo zelo pomanjkljivo. Poleg tega se zdi, da Komisija meni, da bo s poenostavitvijo postopkov za pridobitev dovoljenja za izkoriščanje naprav za predelavo odpadkov spodbudila recikliranje. Tak pristop je zmoten in bo prinesel negativne posledice za okolje ter tveganje za zdravje. Poleg tega ni v skladu z načeli Aarhuške konvencije o dostopu do informacij v zvezi z odpadki. Dovoljenje vključuje tehnične elemente, povezane z varstvom okolja. Je javno in vsebuje ukrepe o obveznem obveščanju in nadzoru. Na noben način ne predstavlja zavore razvoju obdelave odpadkov in recikliranju, ampak, nasprotno, prinaša potrebna jamstva, tako da predvideva nadzor nad upoštevanjem standardov in izvajanjem najboljših razpoložljivih tehnik v administracijah.

1.2

EESO prav tako meni, da sta uvedba pojma življenjskega kroga v politiko ravnanja z odpadki ter pristop, katerega cilj je zmanjšanje odloženih odpadkov, ponovna uporaba komposta in energije, lastno recikliranje ter preprečevanje odpadkov, povsem ustrezna.