ISSN 1725-5244

Uradni list

Evropske unije

C 309

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 49
16. december 2006


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

II   Pripravljalni akti

 

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

 

428. plenarno zasedanje 5. in 6. julija 2006

2006/C 309/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravni ureditvi konkurence in varstva potrošnikov

1

2006/C 309/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Izvajanju Lizbonskega programa Skupnosti: Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — Več raziskav in inovacij — naložba za rast in zaposlovanje COM(2005) 488 konč.

10

2006/C 309/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 COM(2005) 567 konč. — 2005/0227 (COD)

15

2006/C 309/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja COM(2005) 535 konč.

18

2006/C 309/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Carinskem zakoniku Skupnosti (Posodobljeni carinski zakonik) COM(2005) 608 konč. — 2005/0246 (COD)

22

2006/C 309/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o beli knjigi o politiki finančnih storitev 2005–2010 COM(2005) 629 konč.

26

2006/C 309/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o odobritvi pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov, sprejetemu v Ženevi 2. julija 1999COM(2005) 687 konč. — 2005/0273 (CNS) in predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 6/2002 in Uredbe (ES) št. 40/94 za uveljavitev pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov COM(2005) 689 konč. — 2005/0274 (CNS)

33

2006/C 309/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru 7. okvirnega programa in razširjanja rezultatov raziskav (2007–2013) COM(2005) 705 konč. — 2005/0277 (COD)

35

2006/C 309/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu Uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo in razširjanje rezultatov raziskav (2007 do 2011) COM(2006) 42 konč. — 2006/0014 (CNS)

41

2006/C 309/0

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 4056/86 o podrobnih pravilih za uporabo členov 85 in 86 Pogodbe v zvezi s pomorskim prometom in spremembi Uredbe (ES) št. 1/2003 glede povečanja področja uporabe za vključitev kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi COM(2005) 651 konč./2 — 2005/0264 (CNS)

46

2006/C 309/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varnosti v zračnem prometu

51

2006/C 309/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih COM(2005) 667 konč. — 2005/0281 (COD)

55

2006/C 309/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu — Akcijski načrt 2006–2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike COM(2005) 647 konč.

60

2006/C 309/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov COM(2005) 670 konč. — [SEK(2005) 1683 + SEK(2005) 1684]

67

2006/C 309/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o obvladovanju ameriškega kaparja COM(2006) 123 konč. — 2006/0040 (CNS)

71

2006/C 309/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o tveganjih in problemih, povezanih z oskrbo evropske industrije s surovinami

72

2006/C 309/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem sistemu integrirane statistike socialne zaščite (ESSPROS) COM(2006) 11 konč. — 2006/0004 (COD)

78

2006/C 309/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih med EU in Andsko skupnostjo

81

2006/C 309/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti politike severne dimenzije

91

2006/C 309/0

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropski sosedski politiki

96

2006/C 309/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (…/…/ES, Euratom) COM(2006) 99 konč. — 2006/0039 (CNS)

103

2006/C 309/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o oprostitvi davka na dodano vrednost in trošarine na blago, ki ga potniki uvozijo iz tretjih držav COM(2006) 76 konč. — 2006/0021 (CNS)

107

2006/C 309/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: Spodbujanje podjetniškega razmišljanja skozi izobraževanje in učenje COM(2006) 33 konč.

110

2006/C 309/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o beli knjigi o evropski komunikacijski politiki COM(2006) 35 konč.

115

2006/C 309/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o socialni koheziji: dati vsebino evropskemu socialnemu modelu

119

2006/C 309/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi organizacij civilne družbe v procesu izvajanja kohezijske politike in politike regionalnega razvoja

126

2006/C 309/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi skupnega podjetja za uresničitev nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR) COM(2005) 602 konč. 2005/0235 CNS

133

2006/C 309/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti storitev splošnega pomena

135

SL

 


II Pripravljalni akti

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

428. plenarno zasedanje 5. in 6. julija 2006

16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pravni ureditvi konkurence in varstva potrošnikov

(2006/C 309/01)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 sklenil, da bo v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravil mnenje na lastno pobudo o temi: Pravna ureditev konkurence in varstva potrošnikov

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006 (poročevalka: ga. SÁNCHEZ MIGUEL).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 134 glasovi za, nobenim glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Konkurenca koristi vsem akterjem na trgu, zlasti potrošnikom. Vendar pa je neupoštevanje pravnih določb na tem področju prineslo posledice za konkurenčna podjetja. Cilj pravil je uvesti sankcije in zmanjšati ekonomske učinke pomanjkanja konkurence med podjetji.

1.2

Potrošniki v preteklosti niso imeli na voljo ustreznih pravnih instrumentov, ki bi izhajali iz pravil konkurence in bi jim omogočali ukrepati ali se pritožiti zaradi škode, ki jo na trgu povzročajo prepovedane prakse na področju konkurence. Šele po velikih spremembah na notranjem trgu (zlasti po liberalizaciji gospodarskih sektorjev splošnega pomena) se je začel razmislek o uvedbi instrumentov, ki bi potrošnikom omogočali sodelovanje pri politiki konkurence.

1.3

Prvi korak v to smer je bil, da je GD za konkurenco imenoval svetovalca, zadolženega za stike s potrošniki, da bi organizacije potrošnikov lahko nanj naslavljale vprašanja glede konkurence, za katera je pristojen. Danes, tri leta pozneje, je njegova učinkovitost omejena zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev za opravljanje te naloge.

1.4

V tem času je bila v najpomembnejših liberaliziranih sektorjih konkurenca dejansko omejena, kar je izključevalo konkurenčna podjetja in omejevalo ekonomske pravice potrošnikov. Eden od razlogov tega negativnega učinka je nacionalna razsežnost, ki jo je z vračanjem k nacionalnemu protekcionizmu podjetij ob liberalizaciji sprejela večina držav članic. Komisija mora dobiti potrebna sredstva za odpravo teh negativnih učinkov.

1.5

Člen 153(2) PES daje Komisiji pravno podlago za horizontalo ukrepanje za zaščito potrošnikov v okviru politik skupnosti, zlasti politike konkurence, da bi določbe členov 81 in 82 PES upoštevale interese potrošnikov in interese konkurenčnih podjetij, na katere vpliva kršenje pravil konkurence. Države članice pa bodo morale za te namene vzpostaviti svoja nacionalna pravila.

1.6

V tem smislu bi veljalo začeti uvajati ukrepe za povračilo škode, nastale zaradi prepovedanih praks, zlasti na ravni ekonomskih pravic.

1.7

Poleg tega bi bilo treba izboljšati sisteme informiranja potrošnikov in posvetovanja z njimi. Če GD za konkurenco ohrani svojega svetovalca za stike s potrošniki, mu mora dati za to potrebna sredstva in GD SANCO mora vključiti organizacije, s katerimi dela, v izboljševanje kakovosti svojega delovanja na področju vprašanj konkurence, ki so neposredno povezana z interesi potrošnikov. V tem smislu menimo, da bi Evropska mreža za konkurenco lahko prilagodila svoje delovanje tako, da bi vključevala informacije in pripombe, ki jih želijo podati nacionalne in evropske organizacije potrošnikov, da bi bila politika konkurence bolj učinkovita na trgu in da bi se priznale njihove ekonomske pravice.

2.   Sedanja usmeritev evropske politike konkurence

2.1

Prosta konkurenca je temeljno načelo tržne ekonomije, ki zahteva svobodo do pobude gospodarskih subjektov ter na splošno vseh posameznikov, ki imajo dostop do trga. Potreba po opredelitvi pravil, ki bi usklajevala prosto konkurenco na trgu s pravicami vseh ljudi, ki so del trga, je bila osnova za to, da so v Pogodbo vključena pravila, ki urejajo konkurenco. V obdobju, ko je bila liberalizacija na vrhuncu, je Evropska komisija poudarila, (1) da bi bilo treba doseči ravnovesje med interesi podjetij in potrošnikov, ob upoštevanju novih gospodarskih položajev, ki jih pravila konkurence ne predvidevajo. Prav tako je želela izboljšati učinkovitost prostovoljnih instrumentov in spodbujati dialog med potrošniki in podjetji, da bi izboljšala zaupanje potrošnikov v trg, saj samo konkurenca ni dovolj za njegovo uresničitev. Sedanji položaj vsebuje določene novosti.

2.2

Te so povzete v poročilu Komisije o politiki konkurence 2004 (2) in v govoru komisarke Kroes. (3) Obakrat je bila poudarjena potreba po osredotočenju ukrepov na panoge, ki so bistvenega pomena za notranji trg in konkurenčnost, v skladu z lizbonsko agendo, posebej pa na upoštevanje interesov potrošnikov ter zlasti posledic kartelov in monopolov na njihove pravice. Takšno stališče je lahko prvi korak v smeri vključevanja zaščite potrošnikov v ukrepe reguliranja trga z vidika potrošnika, ne le z vidika ponudnika, kot do zdaj.

2.3

Poudariti je treba, da mora politika konkurence biti politika Skupnosti, pri kateri morajo sodelovati države članice, ne le zato, ker se izvaja na notranjem trgu in s tem pri čezmejnih poslih, ampak tudi zato, ker je njen namen uskladiti nacionalna pravila, da bi se izognili izvajanju protekcionističnih nacionalnih politik, katerih cilj je ščititi nacionalne trge in odpraviti konkurenco. V tem smislu igrajo ključno vlogo institucije Skupnosti, predvsem Komisija, ki ni pristojna le za oblikovanje zakonodajnih predlogov na področju konkurence, temveč tudi za nadzor nad koncentracijami in državno pomočjo, pri čemer mora splošni interes vedno imeti prednost pred nacionalnim.

2.4

Zaradi liberalizacije sektorjev splošnega pomena in ureditve finančnih storitev je bil cilj vzpostaviti povezavo med politiko konkurence in ostalimi politikami Komisije, zlasti politiko varstva potrošnikov. Tako je v zadnjem poročilu o politiki konkurence (2004) povečanje interesa potrošnikov in njihovega zaupanja v notranji trg navedeno kot eden od ciljev striktnega izvajanja te politike.

2.5

Kljub tej načelni izjavi pa analiza različnih določb evropske politike konkurence kaže le majhne izboljšave: na tej ravni ni nobenega dejanskega napredka. Leta 2003 je bil na Evropski dan konkurence (4) pri GD za konkurenco imenovan „svetovalec za stike s potrošniki“. Pristojen je za zaščito interesov potrošnikov na vseh področjih politike konkurence. Poleg tega EU objavlja informativne brošure, (5) ki usmerjajo in obveščajo potrošnike o vsebini politike konkurence in o načinih, kako ta lahko vpliva na njihove interese.

2.6

Naloge svetovalca za stike s potrošniki (6) so:

biti kontaktna oseba za organizacije potrošnikov in posamezne potrošnike; (7)

vzpostavljati redne stike s temi organizacijami, zlasti z Evropsko svetovalno skupino za potrošnike (GCEC);

skupine potrošnikov seznanjati s vprašanji s področja konkurence, pri katerih je njihovo mnenje pomembno, ter jim svetovati, kako naj ga izrazijo;

ohranjati stik z nacionalnimi javnimi oblastmi, pristojnimi za vprašanja varstva potrošnikov.

2.7

Usmeritev politike konkurence v upoštevanje interesov potrošnikov bi morala potekati horizontalno, da bi odpravili strogo razmejitev pristojnosti med GD za konkurenco in GD SANCO. Potrebno bi bilo stalno usklajevanje med različnimi politikami, ne le med posameznimi politikami Skupnosti, ampak tudi med temi in nacionalnimi politikami, da bi dosegli prosto konkurenco na trgu, ki bi koristila tako gospodarskim in socialnim akterjem kot tudi potrošnikom.

3.   Politike konkurence EU, ki vplivajo na potrošnike

3.1

Ugotavljamo, da je politika konkurence nedavno doživela velik razvoj, ne le zaradi znatnega vpliva globalizacije gospodarstva, ampak tudi zaradi potrebe po uskladitvi liberalizacije sektorjev storitev z drugimi cilji javnega interesa, kot sta zagotovitev raznolikosti ponudbe ter zanesljivost dobaviteljev teh storitev. EU se je v okviru svoje politike konkurence zavezala, da bo igrala pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev na področju konkurence, ki so opredeljeni v lizbonski agendi. Ti so usmerjeni v dobro delovanje tržne ekonomije in predvsem gospodarskih združevanj, ki so bistvenega pomena za uspeh evropskega gospodarstva v mednarodni konkurenci, ne da bi bile s tem zmanjšane pravice konkurentov in zlasti pravice potrošnikov.

3.2

Potreba po konkretni opredelitvi politike konkurence, ki bi zanimala potrošnike, zahteva preučitev predpisov, ki jo urejajo, torej členov pogodbe in določb o njihovem izvajanju, med katerimi so bile nekatere nedavno spremenjene, druge pa so še v fazi sprejemanja.

3.3   Omejevalni sporazumi in ravnanja

3.3.1

Sporazumi med podjetji so del razmerij na trgu in omogočajo njegovo delovanje. Vendar pa njihov namen ni vedno konkurenca, ravno nasprotno. Od vzpostavitve skupnega trga dalje je veljalo mnenje, da jih je treba prepovedati, kadar je bil njihov cilj preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco. Enako velja za združevanje podjetij, katerega najbolj očitna oblika je kartel, ki deluje s pomočjo povezovanja podjetij brez vidnega usklajevanja med njimi. Kadar njihova dejavnost omejuje ali preprečuje konkurenco, so prepovedani.

3.3.2

Tako pri sporazumih kot pri sklepih med podjetji je pravna osnova pogodba, ki strani obvezuje. V obeh primerih so sporazumi in sklepi veljavni le, če spoštujejo veljavne zakonske določbe. Problem so njihovi učinki na tretje strani in zlasti na pravila, ki urejajo konkurenco na trgu.

3.3.3

Končni namen predpisov je prepovedati končni rezultati, se pravi omejevanje konkurence, vendar gredo še dalj, saj določajo, da so neveljavni vsi sporazumi ali sklepi, z vsemi praktičnimi posledicami, ki jih to prinaša glede povračila nastale škode konkurentom ter gospodarstvu na splošno zaradi izkrivljanja delovanja trga.

3.3.4

Zaradi kompleksnosti situacij, s katerimi se srečuje pri izvajanju določb člena 81 Pogodbe tako na nacionalnih kot na notranjem trgu, je Komisija uvedla tako imenovani „paket modernizacije“ (8), ki omogoča prilagoditi določbe pogodbe doktrini sodne prakse in velikemu številu situacij, na katere smo naleteli ob izvajanju teh določb.

3.3.5

Posodobljena je bila tudi uredba o skupinskih izjemah. (9) Ta vsebuje nove določbe glede izjem, ki odražajo sedanje potrebe trga, zlasti pri sporazumih na področju prenosa tehnologij. Treba je izdelati jasne predpise, ki bodo poenostavili sporazume med podjetji, brez tveganja, da bi jih prepovedali; zato bi bilo treba določiti meje teh in predvsem zagotoviti, da potrošniki zaradi teh izjem ne bi trpeli posledic.

3.4   Zloraba prevladujočega položaja

3.4.1

Člen 82 Pogodbe prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali v njegovem znatnem delu. Gre za določbo, ki samega prevladujočega položaja ne prepoveduje (ta je celo spodbudil ekonomske koncentracije, ki so evropskim podjetjem zagotovile konkurenčnost na svetovni ravni), pač pa ima namen preprečiti, da bi tako pridobljena premoč konkurentom omogočila vsiljevati pogoje ter tako preprečiti konkurenco. V tem primeru člen 82 ne upošteva izvora prevladujočega položaja, v nasprotju z določbami člena 81, ki za razveljavitev upošteva izvor sporazuma ali sklepov.

3.4.2

Prevladujoč položaj ne učinkuje enako kot usklajeno ravnanje. Kot kaže nima učinkov na konkurenco, saj to omejuje že sam položaj, v katerem konkurentov ni ali pa je njihov položaj na trgu nepomemben. Kaže pa, da ima prevladujoči položaj učinek na potrošnika, ki je na milost in nemilost prepuščen pogojem, ki jih določa podjetje s prevladujočim položajem. (10)

3.4.3

Komisija je zato posredovala v najpomembnejših sektorjih, ki so zaradi pozne liberalizacije dosegli prevladujoč položaj v večini držav v EU, na primer v sektorju telekomunikacij, (11) ali pa v tistih sektorjih, ki zaradi svoje velike tehnološke inovativnosti niso imeli nobenega realnega konkurenta, tak primer je bil Microsoft. (12) V obeh primerih je bila ugotovljena zloraba prevladujočega položaja. V prvem gre za zlorabo pri določitvi cen dobave telekomunikacijskih storitev. (13) Ta odločitev je bila pomembna tudi zato, ker se je nanašala na gospodarski sektor, ki je načeloma podrejen državnim predpisom, in ker je Komisija dojela, da bi morala ukrepati tudi kadar so cene urejene sektorsko.

3.4.4

V primeru Microsofta je bila stvar še bolj občutljiva, saj je šlo za ameriško podjetje, ki je po zaslugi svojih informacijskih sistemov imelo skorajda monopolen položaj. Komisija je kljub temu ocenila, da je podjetje kršilo člen 82 in zlorabljalo prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike, ker je odklanjalo dobavo podatkov o medoperativnosti in predvsem ker je nakup operacijskega sistema Windows vezalo na hkratni nakup izdelka Windows Media Player. Komisija Microsoftu ni naložila le velike globe za to zelo hudo kršitev, ampak je od njega zahtevala tudi vrsto ukrepov za širjenje informacij o njegovih operacijskih sistemih in ločeno prodajo komponent, ki so bile dotlej obvezno vgrajene v operacijski sistem Windows.

3.5   Nadzor nad koncentracijami

3.5.1

Pogodba o ustanovitvi ES ne vsebuje nobenega konkretnega člena, ki bi urejal koncentracije podjetij, po eni strani zato, ker je bilo sprva tovrstno gospodarsko ravnanje redko, po drugi strani pa tudi zato, ker so oblasti držav članic podpirale procese koncentracij podjetij, zato da bi njihova nacionalna podjetja postala konkurenčna. Vseeno pa sta se, kadar so koncentracije pripeljale do prevladujočega položaja, uporabila člena 81 in 82. Kljub temu ni šlo za sistematični nadzor nad koncentracijami, ampak za ukrepanje v primeru zlorabe prevladujočega položaja.

3.5.2

Da bi zapolnil to vrzel in omogočil učinkovit nadzor je Svet, na podlagi členov 83 in 308 Pogodbe, ki omogočata uvedbo potrebnih pooblastil za dosego ciljev EU, v tem primeru prosto konkurenco, sprejel različne uredbe, vse do sedanje Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004, (14) ki spreminja in izboljšuje Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 (15) in zlasti vključuje sodno prakso, ki izhaja iz zadeve Gencor/Komisija. (16)

3.5.3

Nova uredba spreminja zlasti vidike sodne pristojnosti in nacionalnim organom vrača zadeve, ki so po mnenju Komisije ali vsaj treh držav članic za to primerne. To bistveno razbremenjuje delo organov EU, zadolženih za področje konkurence. Vendar pa Odbor meni, da je vračanje nacionalnim oblastem mogoče le, če se zadeva ne nanaša na znaten del notranjega trga, kar poenostavlja izogibanje omejevanju konkurence in zaščito vpletenih strani, zlasti potrošnikov, pred škodljivimi učinki.

3.5.4

Med pomembnimi spremembami nove uredbe velja omeniti jasnejšo opredelitev koncentracij s pomočjo količinskih podatkov v členu 1 pa tudi konceptualnih podatkov v členu 2. Ti omogočajo natančnejšo opredelitev prevladujočega položaja in zlasti znatnega omejevanja konkurence.

3.5.5

Ne gre zanemariti tudi vidikov, povezanih z velikimi spremembami postopkov, pri katerih so bili podaljšani roki za vračanje zadev državam članicam, da bi omogočili boljše delo vseh vključenih strani, čeprav je to podrejeno določbam nacionalnih predpisov. Enako velja za rok za prosilce, pri katerih se 15 delovnih dni na samem začetku postopka zdi premalo, saj takšen rok prosilcem onemogoča, da bi se seznanili z argumenti, ki so bili Komisiji predloženi za določeno zadevo. Vsekakor je treba pripomniti, da v nobenem trenutku postopka ni predvideno vključevanje potrošnikov. Poleg tega je iz besedila izginilo upoštevanje interesov zaposlenih in zainteresiranih podjetij, kakor tudi vprašanje zaposlovanja, med drugimi vidiki, ki omogočajo oceniti koncentracije.

3.6   Različne vrste omejevanja konkurence

3.6.1

Tako v členu 81 kot 82 evropski zakonodajalec navaja nepopoln seznam po njegovi presoji nedovoljenih ravnanj. V členu 81 gre za kartele in v členu 82 za zlorabo prevladujočega položaja. Najprej je treba pojasniti, da ti seznami niso dokončni, so pa vzorec pogostih praks, ki ustrezajo tema dvema ravnanjema podjetij, kar pomeni, da je mogoče odkriti še druga ravnanja, ki imajo iste učinke in ki so posledično tudi prepovedana.

3.6.2

Seznama nedovoljenih praks sta si v obeh členih precej podobna:

določanje cen;

omejevanje ali nadzorovanje proizvodnje, trgov, tehničnega razvoja ali naložb;

razdelitev trgov ali virov nabave;

uvajanje neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji;

pogojevanje sklepanja pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti.

3.6.3

Zgoraj navedene zlorabe je mogoče razvrstiti v dve skupini, glede na to v kakšnem položaju se pojavljajo:

a)

zloraba konkurenčnega položaja, kamor spada veliko število protikonkurenčnih ravnanj, na primer zavrnitev dobave, določitev cen, ki so nižje od realnih, nagrade za zvestobo ali diskriminacija pri cenah. Takšno ravnanje ima ekonomski učinek, saj omejuje ali preprečuje konkurenco na trgu ali na njegovem znatnem delu;

b)

zloraba ali nelojalno izkoriščanje podjetij, ki so pri nabavi blaga ali storitev podrejena prevladujočemu položaju enega ali več drugih podjetij zaradi nelojalnih cen, diskriminacije, neučinkovitosti ter zanemarjanja ali celo kršenja pravic industrijske lastnine.

3.6.4

Eno najbolj značilnih meril je določitev cen v širokem smislu, ki zajema rabate, marže, plačilne pogoje ali razprodaje, pa tudi neizpolnjevanje prejšnjih obveznosti, odstopanja od cenika in prodajo po cenah, ki niso ponujene cene. V vsakem od teh primerov je oškodovan potrošnik, saj je kljub pravilom, ki ga ščitijo, v slabšem položaju kot so podjetja, ki imajo prevladujoč položaj na trgu in ki so pogosto edini ponudniki na določenem trgu.

3.7   Razvoj konkurence v nekaterih liberaliziranih sektorjih

Politika konkurence, opredeljena v PES, se prilagaja tradicionalnim sektorjem evropskega gospodarstva. Tako so se njeni izvedbeni predpisi razvijali vzporedno z novimi gospodarskimi pojavi, ki so zahtevali večjo konkurenco. Postopki liberalizacije pomembnih sektorjev trga so imeli negativne vplive na potrošnike. Ne smemo pozabiti, da smo v večini primerov prešli s podjetij za javne storitve na podjetja s prevladujočim položajem na njihovih trgih, ki jim je težko konkurirati.

3.7.1   Energija

3.7.1.1

V zadnjih letih smo bili v Evropi priča velikemu razvoju na področju liberalizacije sektorja energetike (elektrika in plin), ki je še nedavno bil javni sektor, kar pomeni, da je o cenah in pogojih dobave energije odločala država. Komisija je predvidela liberalizacijo trga za vse stranke z izjemo posameznikov do julija 2004 in za posameznike od julija 2007 dalje. Prvo predvidevanje se ni v celoti uresničilo in glede na sedanji položaj kaže, da je popolna liberalizacija za posameznike nemogoča. Položaj je zapleten.

3.7.1.2

Privatizirana omrežja, zlasti električna, so pogosto v okvari, kajti poraba za njihovo vzdrževanje je minimalna, kar ima očitne posledice za uporabnike: pogoste prekinitve dobave.

3.7.1.3

Vendar pa lahko sedanja uredba o elektriki, (17) ki spodbuja čezmejno trgovanje z elektriko, pripomore k povečanju konkurence na notranjem trgu, prek mehanizma kompenzacij za operaterje transportnih sistemov in prek določitve cen, ki bodo nediskriminatorne, transparentne in neodvisne od razdalj.

3.7.1.4

Nato je Komisija v okviru Evropske mreže za konkurenco ustanovila podskupino za vprašanja energetike, ki naj bi pregledala in pripravila sporazum o uporabi pravil konkurence EU na energetskih trgih.

3.7.2   Telekomunikacije

3.7.2.1

Sektor telekomunikacij je doživel zakonodajno prenovo v letu 2002, (18) ki je v veliki meri sledila posodobitvi vseh pravil o elektronskem komuniciranju, ki so rabo omrežij prilagodila novim tehnologijam. Prenos ni bil izveden v vseh državah članicah enako, zato se je 9. poročilo o izvajanju zakonodaje EU na področju elektronskega komuniciranja (19) osredotočilo na prenos te zakonodaje v nacionalna prava in na naloge nacionalnih regulativnih organov (NRO).

3.7.2.2

9. poročilo kaže, da je število operaterjev ostalo nespremenjeno, čeprav so se nekateri obdržali le na izvornem tržišču. Poleg tega se je pritisk konkurence med operaterji prenesel iz mednarodnih trgov (klici na velike razdalje) v sektor lokalnih klicev, ob postopnem zmanjševanju števila tradicionalnih operaterjev na tem trgu. To je bilo z vidika cen dobro za potrošnike, vendar pa je prišlo do zlorabe začetnega položaja pri podpisovanju novih pogodb.

3.7.2.3

Nadzor konkurence na telekomunikacijskih trgih omogoča v določeni meri kontrolirati operaterje, ki bi imeli prevladujoči položaj, da bi jih prisilili spoštovati posebne obveznosti, ki pri določanju pogojev in cen preprečujejo zlorabo potrošnika. Komisija je izvedla obsežno spremljanje izvajanja direktive ES št. 77/2002 v vseh državah članicah, (20) da bi odpravila težave, ki, po eni strani, omejujejo konkurenco, po drugi strani pa ogrožajo interese potrošnikov.

3.7.3   Promet

Sektor prometa je treba obravnavati po vrstah prometa z različnimi prevoznimi sredstvi.V glavnem se bomo osredotočili na zračni, železniški in pomorski promet. Ta sektor je predmet velikih sprememb, usmerjenih zlasti v zaščito potnikov v zračnem prometu in zagotavljanje varnosti v pomorskem prometu.

3.7.3.1   Zračni promet

3.7.3.1.1

Leta 2003 je Komisija začela dialog s sektorjem civilnega letalstva, da bi pripravila skupno stališče glede izvajanja politike konkurence v primerih povezovanja in združevanja v tem sektorju. Dejansko je bilo tistega leta treba spremeniti Uredbo (ES) št. 1/2003, da bi dopolnili določbe o zračnem prometu med EU in tretjimi državami. Cilj je bil vzpostaviti „odprto nebo“, ki bi omogočalo posredovati v primeru povezovanja med evropskimi letalskimi družbami in družbami iz tretjih držav, zlasti ZDA. V tem obdobju je Komisija pregledala različne sporazume med podjetji: nekateri so bili v nasprotju s pravili konkurence, (21) pri drugih je bilo treba popraviti vsebino in trajanje.

3.7.3.1.2

V tem času je bila sprejeta tudi uredba, ki vključuje pravice potnikov. (22)

3.7.3.2   Železniški promet

3.7.3.2.1

Uredba št. 1/2003 dovoljuje nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, izvajati pravila o zaščiti konkurence v železniškem prometu. Odtlej morajo tako organi Skupnosti kot nacionalni organi opredeliti vprašanja skupnega interesa, ob upoštevanju liberalizacije sektorja železniškega prometa in v sodelovanju z GD za promet in energijo.

3.7.3.2.2

Prvi sklop direktiv za liberalizacijo sektorja železniškega prometa je bil usmerjen v prost pretok pri čezmejnem prevozu blaga po železnici ter v vzpostavitev referenčnega okvira za dostop tako do storitev prevoza blaga kot do storitev potniškega prometa, z opredelitvijo prog, cen itd.

3.7.3.2.3

Drugi sklop direktiv predvideva liberalizacijo nacionalnih trgov prometa blaga ter liberalizacijo nacionalnih trgov in mednarodnega trga potniškega prometa.

3.7.3.2.4

Končni cilj je skleniti sporazum o uporabi zakonodaje o konkurenci v sektorju železniškega prometa, da bi se izognili nasprotujočim odločitvam nacionalnih organov in Komisije.

3.7.3.3   Pomorski promet

3.7.3.3.1

Pomorski promet je eden tistih, ki ima največ skupinskih izjem, zlasti glede pomorskih konferenc in konzorcijev. Te so v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 823/2000, katere revizija je v teku, (23) ki skušajo razviti člen 81(3) PES. Ta člen pomorskim konferencam in konzorcijem dejansko omogoča preseči predvideno mejo, pod pogojem, da so, potem ko je bila Komisija obveščena, dobili dovoljenje s pomočjo pritožbenega postopka.

3.7.3.3.2

V praski so nekateri konzorciji ta instrument uporabili za dosego ciljev, ki presegajo okvir izjeme, na primer določitev cen, zaradi česar je Komisija (24) posredovala, da bi omejila vsebino teh sporazumov. Sodišče prve stopnje (25) je podobno odločilo v primeru sporazuma, s katerim sta se dve pomorski družbi dogovorili, da svojim strankam ne bosta dali popusta na objavljene cenike za davke in dajatve.

3.8   Učinki na potrošnike v obravnavanih liberaliziranih sektorjih

3.8.1

Postopki liberalizacije omenjenih sektorjev so bili izvedeni v nacionalnih okvirih, torej so imeli negativen učinek z vidika notranjega trga. Dejansko je liberalizacija za seboj potegnila ustvarjanje oligopolov, ki so potrošnike prikrajšali za dejansko konkurenco, ki bi pripomogla k zniževanju cen in spodbujala konkurenčnost podjetij. Poleg tega bi morala Komisija pregledati učinke združitev v liberaliziranih sektorjih, zlasti učinke na potrošnike.

3.8.2

Na splošno pomanjkanje transparentnosti, visoke cene, ki so neupravičeno vsiljene strankam v gospodarstvu ter potrošnikom, kakor tudi vertikalno povezovanje podjetij niso vplivali na dejansko konkurenco na liberaliziranih trgih. Prav nasprotno: potrošniške pogodbe v veliko primerih niso upoštevale pravil, ki veljajo za standardne pogodbe.

3.8.3

Težava se poraja na ravni instrumentov, ki jih imajo na voljo potrošniki za to, da lahko v celoti izvajajo svoje pravice pred temi podjetji, predvsem po zaslugi tožb s področja konkurenčnega prava ter členov 81 in 82 Pogodbe. Na organe, ki so pristojni za konkurenco, Komisijo in nacionalne organe naslavljajo pritožbe predvsem podjetja, Evropsko sodišče do sedaj še ni odločalo o nobeni pritožbi posameznika.

3.8.4

Predstavitev zelene knjige z naslovom „Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES“, (26) ki jo je predstavila Komisija, bi morala omogočiti vzpostavitev instrumenta za potrošnike, kateremu se bomo podrobno posvetili v mnenju EESO, ki bo posvečeno tej temi.

4.   Politika konkurence in varstvo potrošnikov

4.1

Potrošniki imajo seveda poseben okvir predpisov, ki določajo njihove pravice in obveznosti. (27) Člen 153(2) PES določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Skupnosti upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“. Potrošniška politika je horizontalna politika in je kot taka del vseh politik, ki vplivajo na potrošnike. Ni dvoma, da so v okviru politike konkurence potrošniki sestavni del trga, saj predstavljajo povpraševanje na trgu.

4.1.1

V tej točki skušamo opredeliti, na katere priznane pravice potrošnikov vpliva politika konkurence, zlasti učinke neupoštevanja pravil konkurence na notranjem trgu, in na kakšen način vpliva na te pravice. Potrošnike je treba pri tej politiki tudi obravnavati kot zainteresirane stranke, da bi lahko Komisija upoštevala njihove interese, ko mora v posebnih primerih ukrepati za uveljavitev tržnih pravil.

4.2   Ekonomske pravice

4.2.1

Razjasniti je treba koncept ekonomskih pravic potrošnikov, katerih osnova je, da potrošnik ali uporabnik ne sme utrpeti finančne izgube, ki bi mu preprečevala uporabljati ali uživati pridobljeno blago ali storitev pod pogoji, dogovorjenimi s podjetjem. Osnovno načelo, ki ureja celotno področje, je ravnanje v dobri veri in primerno ravnotežje med strankami, kar pomeni, da se lahko vsak instrument ali klavzula, ki je v nasprotju s tem načelom, šteje kot zloraba ali da je v nasprotju z interesom potrošnika.

4.2.2

Razmerje med protimonopolno politiko in svobodo izbire potrošnika je bilo ena glavnih usmeritev zakonodaje Skupnosti, kakor jo razvidno iz prejšnjega člena 85(3) in sedanjega člena 81 PES, ki določa, da se usklajena ravnanja med podjetji, četudi omejujejo konkurenco, lahko dovolijo samo, če potrošnikom zagotavljajo pravičen delež doseženih koristi. Tipičen primer takega ravnanja so konkurenti, ki si za popolno pokritost trga razdelijo geografska območja, med katerimi so tudi območja, na katerih nimajo dobička.

4.2.3

Nadzor trga v smislu varstva potrošnikov pomeni nadzor možnih horizontalnih sporazumov, kot so prostovoljni sporazumi, cenovni karteli, skupni nabavni centri, razdelitev trga itd., kakor tudi vertikalnih sporazumov, kot so pogodbe, ki urejajo razmerja med proizvajalci in uvozniki itd. V okviru varstva se nadzirajo tudi zlorabe prevladujočega položaja, ki so povezane z oviranjem ali preprečevanjem dostopa do trga konkurenci, izjemno visoke ali izjemno nizke cene, izključujoče cene ali ponujanje pogojev, ki povzročajo diskriminacijo med kupci.

4.2.4

Vsako leto Komisija v svojem letnem poročilu predstavi številne odločbe o domnevnih usklajenih ravnanjih in zlorabah prevladujočega položaja in nekatere odločitve Sodišča, ki pogosto pomenijo spremembo razlage prava in celo zahtevajo, da se zakonodaja spremeni.

4.2.5

V zadnjih letih je Komisija obravnavala vedno manj zadev, v glavnem zaradi energičnih ukrepov, ki so jih sprejeli nacionalni organi za konkurenco za njihove trge, in zlasti zaradi odprave sistema priglasitev. GD za konkurenco je razrešil 24 primerov s formalno odločbo, kar je zelo majhno število v primerjavi s področjem nadzora združevanja, na katerem je bilo sprejetih veliko število odločb (231) (28) po postopku iz spremenjene uredbe. Še manj odločb bo izdanih v novi fazi, ko bodo v večini primerov odgovornost na tem področju prevzeli nacionalni organi.

4.2.6

Od pregledanih primerov so nekateri neposredno vplivali na potrošnike ali pa so bili posebej pomembni zanje. Posamezne odločbe so se nanašale na mobilne telefone, radiodifuzijo in letalske prevoze, (29) v okviru sektorskih pobud pa so bili sprejeti ukrepi na področju prometa, svobodnih poklicev, motornih vozil in medijev. (30) Vsi od pregledanih primerov so se nanašali na zlorabe v zvezi s cenami, za katere se uporablja člen 82, in sicer kot posledica izključujočih cen blaga in storitev. (31)

4.3   Pravica do obveščenosti in udeležbe

4.3.1

Uspešnost potrošniške politike bo odvisna od udeležbe potrošnikov v politikah, ki nanje vplivajo, zato morajo biti vključeni v vse politike, v katerih do zdaj niso imeli možnosti sodelovanja. Eden od ciljev strategije potrošniške politike je bil zagotoviti, da bodo organizacije potrošnikov dovolj vključene v politikah Skupnosti. (32) Dejansko je GD za konkurenco leto dni pozneje imenoval svetovalca za stike s potrošniki.

4.3.2

Organizacije potrošnikov imajo forum — Odbor za potrošnike — mehanizem za ukrepanje posebej na področju potrošniške politike. Žal pa se ta mehanizem ni razširil tako, da bi vključeval še druge politike. Sedanji cilj je, da bi potrošniki imeli možnost prispevati k pobudam Skupnosti v vseh fazah procesa odločanja EU. Določiti bo treba minimalne zahteve, ki bi potrošnikom zagotovile možnost sodelovanja v posvetovalnih organih, kot se že dogaja na področju kmetijstva, in zlasti v novejših organih, kot so organi za promet, energijo, telekomunikacije, ali v tistih, ki bodo šele ustanovljeni.

4.3.3

V zvezi z vprašanjem, ki ga obravnavamo, formalne možnosti sodelovanja ne obstajajo in s potrošniki se nihče ne posvetuje niti o vprašanjih, katera naj bi se po Pogodbi nanašala nanje, kot so izjeme od pravil o usklajenem ravnanju iz člena 81(3) in prepovedana praksa omejevanja proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov iz člena 82(b). Torej je odgovornost GD za konkurenco in potrošniških organizacij, da vzpostavijo mehanizme za sodelovanje in posvetovanje prek pravil, za katere se skupno dogovorijo in ki bodo imela vpliv na notranji trga, kot je opisano v Beli knjigi o evropski upravi. (33)

4.3.4

Enako odgovornost ima tudi GD SANCO: v vprašanjih v zvezi s konkurenco, ki vpliva na pravice potrošnikov, bi lahko ukrepal s posredovanjem stalne evropske posvetovalne skupine za potrošnike.

4.3.5

Pravica potrošnikov do obveščenosti glede konkurence je dobila veliko spodbudo z imenovanjem svetovalca, ki bo zadolžen za stike s potrošniki. Evropske organizacije potrošnikov so redno obveščene, nacionalne organizacije in posamezni potrošniki imajo svojo lastno spletno stran, (34) na kateri je celo obrazec za pritožbe (35) za vsako škodo, ki jo lahko utrpi potrošnik zaradi protikonkurenčnega ravnanja določene družbe.

5.   Predstavniški organi

EESO meni, da bi bilo za uresničitev pravice potrošnikov do obveščenosti in posvetovanja z njimi treba na eni strani zagotoviti, da so ti zakonito zastopani v svojih organizacijah in na drugi določiti organ, v katerem bodo dejansko udeleženi, kot je opisano v naslednjih odstavkih.

5.1   Za potrošnike

5.1.1

Delovanje potrošniških organizacij urejajo nacionalni predpisi, ki določajo minimalne zahteve za njihovo priznanje in zakonito delovanje, kar zagotavlja, da imajo pravico uresničevati svoje pravice kot potrošniki, kadar na te pravice vpliva kakršno koli prepovedano ravnanje.

5.1.2

Na evropski ravni so vse organizacije, ki so registrirane pri GD SANCO, v celoti priznane in imajo pravico do obveščenosti in posvetovanja ter so vključene v vse zadeve, ki se nanašajo na njihovo področje pristojnosti.

5.1.3

Uporaba te pravice, ki je nekoliko izključujoča, se izkaže za vprašljivo pri vprašanjih v zvezi s konkurenco, glede na to, da se ta velikokrat nanašajo na kršitve konkretnih pravic potrošnika, vključno s tistimi, ki so teritorialno in tematsko omejene. Potrebna bi bila široka razprava o konceptu pravice do ukrepanja na tem področju.

5.2   Evropska mreža za konkurenco

5.2.1

Uredba ES št. 1/2003 (36) in t. i. „paket modernizacije“ sta sredstvi za sodelovanje med Komisijo in organi za konkurenco, ki sestavljajo Evropsko mrežo za konkurenco (ECN). (37) Ta mreža je začela delovati leta 2003 z delovno skupino, ki je pregledala splošnejša vprašanja glede njenega delovanja in sistem komuniciranja med nacionalnimi organi. Zdaj že v celoti deluje in je razdeljena na 14 podskupin, ki se ukvarjajo s sektorskimi vprašanji. (38)

5.2.2

Uredba 1/2003 je organom članic ECN zagotovila podlago, da si lahko medsebojno pomagajo in da ravnajo po navodilih pristojnega organa ter splošneje, da zberejo vse informacije, ki so potrebne za rešitev zadev, ki jih obravnavajo. Prav tako tudi prevzamejo preiskave, ki jih zahtevajo nacionalni organi, katerih rezultate sporočajo po dogovorjenem postopku, tako da imajo do njih dostop vse vpletene strani.

5.2.3

Ukrepi ECN kot del programa za znižanje sankcij so zelo pomembni, ker so države članice podpisale izjavo, s katero so se obvezale, da bodo upoštevale pravila iz zgoraj omenjenega obvestila. Mreža tako zagotavlja praktično pomoč nacionalnim sodiščem, pristojnim za konkurenco, ki so se tudi dolžna sproti seznanjati s sodno prakso Evropskega sodišča. (39)

5.2.4

Stiki, ki so potrebni med ECN, organi za konkurenco in sodišči, pomagajo razširjati informacije o kartelih in zlorabah prevladujočega položaja ter o ustreznem postopku. Prav tako pa je veliko hitreje sprejeta odločitev, kdo bo odgovoren za preiskavo določene zadeve.

5.2.5

Naslednja naloga ECN je ugotavljanje kršitev, kar je dejansko oblika preprečevanja in blaži škodljive učinke na konkurenco in potrošnike. Naloga mreže, ki jo je treba posebej poudariti, je ukrepanje v postopkih odobravanja izjem, v katerih je treba presoditi, ali bo rezultat koristen za potrošnika in celo, če bi moral sporazum vključevati sklicevanje na konkretne koristi, ki jih potrošnik lahko pri tem pričakuje.

V Bruslju, 5. julija 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Akcijski načrt za potrošniško politiko 1999–2001.

(2)  SEC(2005) 805 konč. 17. 6. 2005. Mnenje EESO — UL C 110, 9. 5. 2006, str. 8.

(3)  London, 15. september 2005, v okviru „European Consumer and Competition Day“.

(4)  6. decembra 2003 v Rimu je komisar Monti napovedal imenovanje g. Juana Antonia Rivičre Martíja.

(5)  „Politika konkurence EU in potrošnik“, Urad za publikacije, Luksemburg.

(6)  Glej „XXXIII. poročilo o politiki konkurence — 2003“, str. 6 in naslednje. SEC(2004) 658 konč., 4. 6. 2004. Mnenje EESO — UL C 221, 8. 9. 2005.

(7)  Dosegljiv prek elektronske pošte: comp-consumer-officer@cec.eu.int.

(8)  Uredba Sveta ES 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence, predvidenih v členih 81 in 82 Pogodbe ES; uredba, spremenjena z Uredbo ES 411/2004 (UL ES L 68, 6. 3. 2004); Uredba Komisije ES 773/2004 z dne 7. aprila 2004 o postopkih, ki jih je uvedla Komisija ob uporabi členov 81 in 82 Pogodbe ES (UL L 123, 27. 4. 2004, str. 18). Poleg tega je bilo objavljenih več sporočil in smernic z namenom opredeliti odnose med organi, zadolženimi za vprašanja konkurence, ter Komisijo ter med Komisijo in pravnimi instancami.

(9)  Uredba Komisije ES št. 772/2004 z dne 27. aprila 2004 o izvajanju določbe 81(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnostiza kategorije sporazumov o prenosu tehnologije (UL L 123, 27. 4. 2004, str. 11)

(10)  Ker v pogodbi ni definicije, je moralo Evropsko sodišče v svoji sodni praksi opredeliti pojem prevladujočega položaja. Po njegovem mnenju gre za ekonomski položaj, ki ga ima eno ali več podjetij in ki jim omogoča delovati neodvisno od konkurentov, strank in potrošnikov in s tem preprečiti dejansko konkurenco na trgu.

(11)  Zadeva Deutsche Telekom, COM/C1/37, UL L 263, 14. 10. 2003. str. 9.

(12)  Zadeva Microsoft, COM/37/792.

(13)  Deutsche Telekom je znatno znižal cene svojih delnih tarif za storitve širokopasovnega internetnega dostopa na svojem fiksnem omrežju.

(14)  Uredba Sveta (ES) 139/2004 z dne 20. 1. 2004 o nadzoru koncentracij podjetij, (UL L 24, 29. 1. 2004). Uredba Komisije (ES) 802/2004 z dne 7. 4. 2004 o izvajanju Uredbe (ES) št. 139/2004., (UL L 133, 30. 4. 2004, str.1).

(15)  Uredba EGS/4064/89, (UL L 395, 30. 12. 1989, str. 1) ter spremembe, nastale zaradi akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske, so bile z navedeno uredbo popravljene. Nova uredba je torej predelava vseh pravnih besedil ter sprememb členov, ki so bili predmet razlage sodne prakse.

(16)  Zadeva T-102/96, v kateri je Evropsko sodišče opredelilo pojma „prevladujočega položaja“ in „znatnega zmanjšanja konkurence“, da bi zajelo tudi situacije, v zvezi s katerimi se je v preteklosti pojavljal problem razlage, na primer oligopoli.

(17)  Uredba (ES) št. 1228/2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije. UL L 176, 15. 7. 2003., str. 1.

(18)  Direktiva (ES) št. 77/2002, (UL L 249, 17. 09. 2002, str. 21).

(19)  COM(2003) 715 konč.

(20)  Glej povzetek izvedenih ukrepov v XXXIII. poročilu Komisije o politiki konkurence 2003, stran 41 in naprej.

(21)  Komisija je zavrnila prvo različico sporazuma med Air France in Alitalia in zahtevala mnenje ostalih zainteresiranih strani. V primeru družb British Airways in Iberia pa je Komisija omejila trajanje sporazuma na šest let.

(22)  Uredba (ES) 261/2004 (UL L 46, 17. 2. 2004, str.1).

(23)  UL C 233, 30. 9. 2003, str. 8.

(24)  Zadeva Wallenius/Wilhelmsen/Hunday, 2002.

(25)  Zadeva IV/34.018, UL L 268 iz 2000. str. 1.

(26)  COM(2005) 672 konč. z dne 19. 12. 2005.

(27)  Glej mnenje EESO — INT/263, mnenje strokovne skupine 594/2006, poročevalec g. Pegado Liz.

(28)  Glej Letno poročilo za 2003, str. 191 in naslednje.

(29)  Glej polje 3 v Letnem poročilu za 2003, str. 29, ki se nanaša na zlorabe v telekomunikacijskem sektorju. Polje 2 v Letnem poročilu za 2004, str. 28: prodaja pravic za prenos športnih dogodkov prek omrežja 3G, v Letnem poročilu za 2004, str. 43.

(30)  Glej Letno poročilo za 2004, str. 52; Svobodni poklici, Letno poročilo za 2003, str. 60; Distribucija motornih vozil, Letno poročilo za 2004, str. 44.

(31)  Zadeva British Telecommunications (UL L 360) je bila posebej pomembna, ker se je nanašala na področje, ki je bilo še vedno državni monopol.

(32)  Sporočilo Komisije o strategiji potrošniške politike 2002–2006 — COM(2002) 208 konč.

(33)  COM(2001) 248 konč.

(34)  http://europa.eu.int/comm/consumers/redress/compl/index_en.htm

(35)  Glej prilogo.

(36)  Z dne 16. decembra 2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, ki je bila pozneje spremenjena z Uredbo (ES) 411/2004, (UL L 68, 6. 3. 2004., str. 1)

(37)  Obvestilo Komisije o sodelovanju z mrežo organov za konkurenco (UL C 101, 27. 4. 2004)

(38)  Leta 2004 so podskupine preučile 298 zadev, od katerih jih je 99 predložila Komisija in 199 nacionalni organi za konkurenco.

(39)  Obvestilo Komisije o sodelovanju med Komisijo in sodišči držav članic EU pri uporabi členov 81 in 82 ES, UL C 101, 27. 4. 2004. (UL C 101 27.4.2004, str. 54).


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/10


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Izvajanju Lizbonskega programa Skupnosti: Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — Več raziskav in inovacij — naložba za rast in zaposlovanje

COM(2005) 488 konč.

(2006/C 309/02)

Evropska komisija je 12. oktobra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2005 (poročevalka: ga. FUSCO).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 152 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Ozadje in povzetek sporočila Komisije

1.1

Namen sporočila Komisije je predstaviti skupni pristop  (1) za raziskave in inovacije v okviru izvajanja Lizbonskega programa, opredeljenega v sklepih Evropskega sveta, sprejetih na zasedanju v Lizboni marca 2000, katerega cilj je, da EU do leta 2010 postane „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“. Na tem zasedanju je Svet potrdil projekt, ki ga je predlagala Komisija v sporočilu „V smeri evropskega raziskovalnega prostora“ (2).

1.2

Evropski svet v Barceloni je v resoluciji marca 2002 sklenil doseči cilj, da EU poveča vlaganja v raziskave in razvoj, da bi ta v letu 2010 dosegla 3 % in da bi se delež zasebnega financiranja povečal do dveh tretjin, Evropski svet v Bruslju marca 2003 pa je zahteval konkretne ukrepe.

1.3

Komisija je v sporočilu z naslovom „Vlaganja v raziskave: akcijski načrt za Evropo“ z dne 30. aprila 2003 opredelila ukrepe na nacionalni in evropski ravni, ki so bili zahtevani v prvem sporočilu „Več raziskav za Evropo: cilj: 3 % BDP“, septembra 2002. (3) Prve uradne številke v zvezi z raziskavami in razvojem kažejo, da je leta 2003 „intenzivnost raziskav in razvoja skoraj obstala na 1,93 % BDP EU-25“. Cilj sta dosegli le Finska in Švedska.

1.4

Evropski svet je zato marca 2005 prenovil lizbonsko strategijo. (4) Voditelji evropskih držav in vlad so na neuradnem srečanju v Hampton Courtu oktobra 2005 ponovno potrdili skupno politično voljo, kot odgovor na veliko potrebo po večji konkurenčnosti v okviru globalne konkurence.

1.5

Po sprejetju prenovljene lizbonske strategije je Komisija sprožila prvo pobudo o evropski informacijski družbi 2010 (5), ki od držav članic zahteva, da do sredine oktobra 2005 v nacionalnih programih reform opredelijo nacionalne prednostne naloge za informacijsko družbo, kar bo pripomoglo k doseganju ciljev, določenih v sporočilu o i2010.

1.6

Predlagane možnosti in ukrepe upravičujejo razlike med zunanjimi in notranjimi okoliščinami: na eni strani močna svetovna konkurenca, na drugi pa neprilagodljivost in razdrobljenost nacionalnih trgov glede na potrebe po vzpostavitvi enotnega evropskega prostora ter mobilnosti visoko kvalificiranih delavcev. Komisija priznava omejene pristojnosti na tem področju in želi imeti predvsem „združevalno“ vlogo.

1.7

Namen sporočila je raziskave in inovacije tesneje povezati z raziskovalno politiko, usmerjeno predvsem v pridobivanje novih znanj in njihovo uporabo ter v raziskovalne strukture, pa tudi z inovacijsko politiko, osredotočeno predvsem v pretvarjanje znanja v gospodarsko vrednost in tržni uspeh. V pristopu za boljšo ureditev bo za vse ukrepe, ki lahko vplivajo na konkurenčnost, narejena presoja vpliva.

1.8

V presoji, ki je priložena sporočilu, je izbrana zadnja od treh političnih možnosti: (6)

neukrepanje,

politika vključevanja,

skupni pristop.

1.9

Akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, je sestavljen iz štirih delov:

raziskave in inovacije kot osrednji element politik EU,

raziskave in inovacije kot osrednje dejavnosti financiranja EU,

raziskave in inovacije kot osrednje dejavnosti podjetništva,

izboljšanje raziskovalne in inovacijske politike.

1.10

Devetnajst ukrepov je razdeljenih na tri glavna področja: javna politika in ureditev, financiranje in obdavčevanje (7) ter vloga zasebnih udeležencev. (8)

1.11

Čeprav se zdi, da je to sporočilo nadaljevanje sporočila iz leta 2003, je Komisija dodala to, da so raziskave in inovacije nedvomno prednostna naloga nacionalnih programov reform. Ti bodo v vseh regijah, kjer mednacionalno sodelovanje omogoča veliko dodano vrednost, podprti z evropskim financiranjem, usmerjenim v dejavnosti, ki so v evropskem interesu, z nasveti za usklajen razvoj politik in z izboljšanimi platformami za vzajemno učenje. Prizadevanja za raziskave in razvoj se priznavajo tudi v okviru Pakta za stabilnost, ki dovoljuje, da stroški zanje presežejo 3 % primanjkljaja.

1.12

EESO upošteva tudi poročilo Eska Aha, čeprav ni predmet tega mnenja, ker v točki 3.1. sporočila spomladanskemu Evropskemu svetu 2006 z naslovom „Več naložb v znanje in inovacije“ Komisija ne omenja dokumenta COM(2005) 488 konč., ampak poročilo Eska Aha. EESO obžaluje, da o tem poročilu nista bila podala predhodno mnenje in ocena in da zato ni bilo vključeno v to razpravo.

1.13

Oktobra 2005 je bila v Hamptom Courtu imenovana štiričlanska skupina, katere koordinator je bil g. Esko Aho. Poročilo iz januarja 2006, ki so ga predložili Evropski komisiji za spomladanski Evropski svet 2006, vsebuje priporočila za pospešitev izvajanja organiziranih pobud za raziskave in inovacije na evropski in nacionalni ravni. Poročilo temelji na tem sporočilu, vendar predlaga predvsem povezovanje (možnost 2, SEC(2005) 1289). Marca 2006 je bilo poročilo predstavljeno Svetu za konkurenčnost in Evropskemu svetu v Bruslju. Evropski svet v Bruslju je opozoril na pomen Ahovega poročila in Komisijo pozval, da ga za september 2006 oceni. (9)

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO z zadovoljstvom sprejema to sporočilo, katerega izhodišče je Partnerstvo za rast in zaposlovanje, ker skuša zajeti vsa področja raziskav in inovacij, vključno z netehnološkimi inovacijami. Sporočilo predvideva ukrepe usmerjene v preseganje v Barceloni določenega cilja 3 % (10), na splošno opisuje obveznosti, ki jih je sprejela Skupnost, in podrobneje opredeljuje podporne ukrepe za raziskave in inovacije, ki se že izvajajo ali ki še bodo sprejeti. (11)

2.2

Sporočilo navaja, da je svetovna konkurenca pri pridobivanju vlagateljev v raziskave in inovacije vedno večja, vanjo so vključena tudi nastajajoča gospodarstva Kitajske, Indije in Brazilije. „Razlika med Evropsko unijo (EU) in Združenimi državami Amerike pri vlaganju v raziskave že presega 120 milijard EUR na leto in se hitro povečuje.“  (12) Za Evropo je raven konkurenčnosti tako visoka, da nobena država članica ne more uspeti sama. Nadnacionalne sinergije so edina pot za spodbujanje raziskav in inovacij ter njihovo preobrazbo v rast in delovna mesta. Poleg tega raziskave in inovacije zagotavljajo trajnejše gospodarstvo EU, saj prinašajo rešitve za gospodarsko rast, socialni razvoj in zaščito okolja.

2.3

Z akcijskim načrtom je leta 2003 večina držav članic začela uvajati nacionalne ukrepe za spodbujanje raziskav in razvoja v zasebnem sektorju ter cilje povečanja vlaganj v raziskave, ki naj bi do leta 2010 dosegla 2,6 % BDP. Davčne ugodnosti imajo v tem okviru poseben pomen. (13) Vendar pa intenzivnost raziskav v EU bolj ali manj stagnira, tudi v zasebnem sektorju. Stanje je skrb vzbujajoče.

2.4

Utemeljevanje ukrepov odpira razpravo o primerjavah produktivnosti držav EU in drugih držav.

2.4.1

Prvič: obstaja več opredelitev produktivnosti (povezava med količino proizvoda ali storitve in številom enot uporabljenega dejavnika proizvodnje). Najpogosteje se meri le en dejavnik — delo — pri čemer je kazalnik storilnost delavca na uro v industrijskem sektorju, ki ga je lažje ugotoviti, vendar je takšno merjenje nepopolno, ker kapital šteje kot dejavnik, ki je zunaj proizvodnega postopka.

2.4.2

Drugič: pri primerjavi med Evropo in Združenimi državami Amerike se ne sme posploševati, temveč je treba izpostaviti pomembne razlike med sektorji in državami, celo znotraj države kot so Združene države Amerike. Obstajajo konkurenčni evropski sektorji in države, ki so dosegle velik napredek pri produktivnosti. Po mnenju O'Mahonyja in van Arka (2003), izračuni stroškov na enoto dela v sektorju proizvodnje v celotni EU kažejo, da EU v primerjavi z Združenimi državami Amerike ni konkurenčna v sektorju visoke tehnologije, ampak drugje. Vendar so nizke plače tretjih držav, ne Združenih držav Amerike, glavni vir konkurence v tradicionalnih industrijah, ki povzročajo hude pritiske na EU. Stališče Dosija, Llerene in Labinija (2005) je bolj kritično: poudarjajo potrebo po tem, da evropska industrijska politika ne bi bila več tabu.

2.4.3

Tretjič, skupna faktorska produktivnost ali total factor productivity (TFP) bi bil najboljši ukrep, „dopolnjen s prilagajanjem BDP glede na razlike vseh uporabljenih inputov“ (Calderon 2001), in bi omogočal boljšo primerjavo med državami. Pri pojasnjevanju razlik med storilnostmi držav so odločilni razlogi za dobiček iz storilnosti delovne sile in/ali skupnega faktorja v empiričnih študijah razvrščeni v tri skupine. Vendar, glede na medsebojno odvisnost med državami, Calderon trdi, da se med državami pojavljajo razlike v TFP zaradi hitrosti razširjanja tehnologije (s trgovino, neposrednim tujim vlaganjem ali priseljevanjem). (14)

2.4.4

Če hitro razširjanje pomeni razliko, bodo inovativna MSP z vzpostavljanjem novih trgov pri tem nepogrešljiva. Iz istega razloga bi lahko izbira strateških prednostnih nalog za raziskave in inovacije spodbujala hitrejše razširjanje znanja.

2.4.5

Končno je zagotovitev usposobljenega osebja in omejitev vlaganj podjetij tako skrb Združenih držav Amerike kot tudi Evrope, predvsem v primerjavi s Kitajsko, ki se srečuje s pomanjkanjem 75 000 visoko usposobljenih delavcev, potrebnih za prehod v storitveno gospodarstvo.

2.5

To pomeni, da pri izbiri politik obstajata dva makropogleda. Na eni strani so nujne potrebe po organizacijski inovativnosti, ki je predpogoj za tehnične inovacije (Lam 2005 in OECD 2005), kar velja tudi za evropske institucije (Sachwald 2005, Sapir in drugi 2003, Esko Aho 2006); na drugi strani je razlog, da podjetja v Evropi ne vlagajo dovolj v raziskave in razvoj ter inovacije, pomanjkanje „inovacijam prijaznega“ trga, na katerem bi lahko ponudili nove izdelke in storitve (Esko Aho 2006). EESO tudi ugotavlja, da sta podjetniški duh in tveganje nujno potrebna.

2.6

Dejstvo, da trg ni sposoben v zadostni meri spodbujati inovacije, je priznano v literaturi od Arrowa (1962) in Dasgupta ter Stiglitza (1980)naprej. Okvirni programi Komisije so večinoma temeljili na racionalnosti aktivne podpore raziskavam in razvoju podjetij na mikroravni, z mešanico podpore raziskavam in razvoju ter spodbujanja sodelovanja pri premagovanju najhujših ovir (omogočanje iskanja partnerjev in spodbujanje skupnih dinamik, ki med drugim ustvarjajo ugodne pogoje, kot so vstop na trg, downstreaming in ekonomija obsega). Vendar te pobude niso zadostovale za zagon trajne dinamike inovacij v celotni EU.

2.7

EESO zato pozdravlja poudarek Komisije na srednji, sektorski in čezmejni ravni. Instrumenti partnerstva, kot so omrežja, grozdi, aglomeracije, forumi in dialogi povečujejo pomen, ki ga imajo za lajšanje inovacij povezave, zunanji učinki in prenos kapitala med podjetji in organizacijami ter tudi geografske povezave. Ti prostori za usklajevanje bi lahko lažje opredelili dejavnike vpliva na raven vlaganja v inovacije in tudi ozka grla.

2.8

Pristopa in predlaganih ukrepov pa ne spremljajo proračunski podatki, čeprav bo za njihovo izvedbo nujno potrebno veliko sredstev in sposobnosti usklajevanja. Poleg tega na strani, kjer Komisija omenja to sporočilo v sporočilu spomladanskemu Evropskemu svetu 2006, opozarja, da „zakonodajni predlogi obrodijo sadove šele, ko jih odobrita Svet in Evropski parlament. Poleg tega je velik del ukrepov financiranja podrejen končni opredelitvi in izvajanju finančnih perspektiv za obdobje 2007–2013.Celo predlagani ukrepi so torej le okvirni.“.

2.9

EESO poziva Komisijo, naj čimprej predloži proračunske podatke in jasen sistem spremljanja in vrednotenja tega sporočila, z natančno določenim rokom, na primer leta 2008. Poleg tega EESO meni, da je nujno, da poročilo Komisije vsebuje vsa poročila strokovnih skupin, ki so neposredno povezana s sporočilom, kakor tudi oceno pripravljenih priporočil. Takšni podatki morajo biti usklajeni z izbrano možnostjo in ukrepi. Končno bi bilo pri prizadevanjih za odpravo sedanje razdrobitve dobro na vseh ravneh, v regijah, državah članicah in evropskih institucijah določiti osebe, odgovorne za usklajevanje ukrepov, predlaganih v COM(2005) 488. Komisija se je v Trendcharts močno potrudila in za vsako posamezno državo pripravila opis za raziskave in inovacije, kar bi lahko uporabili kot temelj za določitev odgovornih oseb. Zanimivo bi bilo premisliti o tudi izkušnjah „virtualne agencije“ za raziskave in inovacije v Združenih državah Amerike.

2.10

EESO tudi opaža, da glavni pojmi (raziskovanje, inovacije, znanje in tehnologija) v sporočilu niso opredeljeni. Komisija je podprla vseevropsko raziskovanje, da bi opredelila te pojme, Eurostat in OECD pa sta opredelila inovacije. Zadnji „European Innovation Scorebord“ o razmerju med inputi in outputi inovacij razvija zamisel o „učinkovitosti inovacij“ ter uvršča raziskave in razvoj med input v inovacije. Poleg tega bi bilo treba bolje razločevati med ukrepi, usmerjenimi v raziskave in inovacije, ter politikami ustvarjanja pogojev za inovacije (na primer: izobraževanje, sprejemanje in ureditev mobilnih človeških virov, podpora MSP in regijam z omejenimi možnostmi dostopa do IKT, kjer so stroški proporcionalno večji kot pri drugih dejavnikih). To pomeni razlikovanje med razumevanjem inovacije v smislu novih izdelkov in storitev na trgu in inovacije kot postopka. Prvo je nujen pogoj, vendar ne zadošča za dinamično endogeno rast.

2.11

EESO zelo aktivno spremlja to področje in je pripravil že več mnenj o obsežnem področju, ki ga pokriva COM 488. Zaradi pomanjkanja prostora EESO le na kratko opozarja na svoja mnenja, zlasti na mnenje o evropskem prostoru raziskav, ki je že vključevalo vse teme, obravnavane v COM 488 (EESO 595/2000), ter posebej na točko 7 o „raziskavah in tehničnih inovacijah“ in točko 8 o potrebi po „izmenjavi osebja med raziskovalnimi in industrijskimi središči“.

2.12

Mnenje EESO 724/2001 o znanosti in družbi poudarja vlogo temeljnih raziskav pri večini velikih odkritij. Mnenje EESO o temeljnih raziskavah v Evropi (15) in njihovi povezanosti z uporabnimi raziskavami v točki 2 opozarja na vprašanje patentov in EESO ugotavlja, da je nujno oblikovati „evropski“ patentni sistem, ki, podobno kot v ZDA, določa obdobje mirovanja med znanstveno objavo odkritja in izdajo patentne listine za to odkritje. Patentno listino Skupnosti je treba izdati hitro in po ugodni ceni. EESO obžaluje zamudo zaradi jezikovnih vprašanj.

2.13

Mnenje EESO o raziskovalcih podpira Evropsko listino za raziskovalce (16) ter, v točki 5.4, nujnost izmenjav med teoretičnim in praktičnim znanjem, in predlaga, da se bolj cenijo strokovnjaki z večletnimi izkušnjami, skupaj z združljivostjo in priznavanjem več elementov socialne varnosti in nastanitve, pri čemer je treba, kot poudarja v točki 5.5.5, zagotoviti „družinsko povezanost“. V mnenju o znanosti in tehnologiji (17); o sedmem okvirnem programu za raziskave, EESO ugotavlja pomen, financiranje in organizacijo v okviru podprogramov ter devet tem raziskav, o katerih je EESO (18) izdal posebna mnenja. (19)

2.14

V mnenju o konkurenčnosti in inovativnosti (2007–2013) (20), EESO ugotavlja pomen sodelovanja MSP in socialnih partnerjev pri inovacijah. (21) Za uspešno razvijanje inovacij jih je treba uspešno vključiti. Mnenje, ki ga Odbor trenutno pripravlja o političnem okviru za krepitev predelovalne industrije EU pozdravlja poudarek na sektorjih, vendar opozarja, da so za usklajevanje potrebna sredstva, proračunskih sredstev pa ni, ter upa, da bo usposobljenosti zaposlenih, ki ostaja medsektorska tema, namenjena potrebna pozornost. Večja integriranost industrijske politike je zelo pomembna: v njej je „več kot 34 milijonov zaposlenih in predstavlja več kot 80 % izdatkov za raziskave in razvoj v zasebnem sektorju Evropske unije“.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

EESO še zlasti odobrava prizadevanja Komisije za konkurenčen evropski sistem intelektualne lastnine in pravila za razširjanje rezultatov raziskav (2007-2013) ter priporoča, da se posebna pozornost nameni vodenju patentnih listin s pomočjo instrumentov, omenjenih v točki 2.7.

3.2

Boljši sistem razširjanja znanja je ključnega pomena za konkurenčnost. Treba je omeniti pobudo Innovation Relay Centres in idejo Komisije, da se v programu pobud Skupnosti za MSP uporabljajo nalogi za svetovanje pri inovacijskih strategijah. S čezmejnimi industrijskimi skupinami bi se to razširjanje olajšalo, zato bo njihov pomen priznan v naslednjem sporočilu o skupinah v Evropi. Od leta 2006 naprej se bo oblikovala zbirka podatkov o industrijskih skupinah.

3.3

EESO vztraja pri tem, da sta družbena razsežnost inovacij ter večanje vrednosti človeškega in družbenega kapitala pomembna za izvajanje raziskav in inovacij, ter upa, da bo naslednja različica Priročnika iz Osla (OECD-Eurostat) vsebovala statistične podatke, ki bodo to upoštevali, in da bo vključevala tudi kazalnike kvalificiranih človeških virov ter ostale prostore, kjer razvijajo inovacije, kot so univerze in druge izobraževalne ustanove ter mešane platforme, ki združujejo industrijo, državne organe in univerze.

3.4

V zvezi z državnimi pomočmi za inovacije, ki bi zelo vzpodbudile vlaganja podjetij v raziskave, EESO pozdravlja pozornost, ki je posvečena MSP in poziva Komisijo, da ustvarjanje novih delovnih mest razume kot naložbo v raziskave in inovacije, če so delovna mesta temu namenjena. EESO poudarja tudi potrebo po podpori zagona inovativnih MSP s pomočjo instrumentov kot so tvegani kapital in z zagotavljanjem sodelovanja Evropskega investicijskega sklada.

3.5

Pomemben dejavnik pri inovacijah je razpolaganje s človeškimi viri, prilagojenimi vsem ravnem, zaradi globalne konkurence, omenjene v točki 2.4.5. Sporočilo je osredotočeno na znanstvene vire. Obravnavati pa bi moralo tudi kvalificirana delovna mesta za neznanstvene delavce. Treba bi bilo tudi uravnotežiti ponudbo in povpraševanje po usposobljenosti in posebnih znanjih s potrebami v sektorjih. Za dosego učinkovitih in hitrih rešitev bi bilo koristno, če bi sodelovali vsi socialni partnerji in zainteresirane strani. EESO poziva Komisijo, da sproži razpravo o tej temi.

3.6

Hkrati bi bilo za zagotovitev mobilnosti treba napredovati pri pripravi skupnih evropskih listin o pooblastilih, ki so potrebne v vsakem sektorju ali pri vsaki temi, pri čemer je treba upoštevati razsežnost kakovosti izobraževanja (vrednote, enakost možnosti). Ker se generalna direktorata za zaposlovanje ter izobraževanje in kulturo ukvarjata tudi s „človeškimi viri“, bi bilo treba v to sporočilo vključiti tudi njune pobude za raziskave in razvoj, da bi bila zajeta vsa področja.

3.7

EESO poziva Komisijo k spodbujanju raziskav in inovacij v vseh možnih sektorjih: s težavami s konkurenčnostjo se ne sooča le sektor visokih tehnologij. Strateško upravljanje sprememb, ki sledijo množičnemu sprejemanju novih tehnologij v MSP, bi bilo mogoče vključiti v predlagane ukrepe. Pri tem bi bilo nujno sodelovanje socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih skupin.

3.8

EESO se strinja s poročilom Eska Aha, ki ugotavlja, da podjetjem z več kot 250 zaposlenimi ni namenjena vsa potrebna pozornost. Možni vzrok za to je preozka opredelitev MSP v primerjavi z opredelitvijo MSP v ZDA in na Japonskem. EESO meni, da je nujno nameniti posebno pozornost financiranju inovativnih MSP, da bi vzpostavili inovativno evropsko gospodarstvo s socialno kohezijo. Ni presenetljivo, da je regija Emilia Romagna, ki je vključena v program Paxis, ena najbolj dejavnih, čeprav so drugi kazalniki inovativnosti v Italiji manj ugodni. Hkrati se morajo storitve za podporo podjetjem specializirati, zato da bodo prilagojene različnim značilnostim MSP (zadružna podjetja, druga podjetja socialnega gospodarstva itd.).

3.9

EESO želi, da Komisija navede tudi ukrepe za raziskave in inovacije v drugih regijah. Komisija v TrendCharts in več drugih pobudah že ima svetovno vizijo. Po objavi sporočila 346 z dne 25. junija 2001 o mednarodni razsežnosti evropskega raziskovalnega prostora — ERA, je del programa INCO šestega okvirnega programa izrecno spodbujal sodelovanje tretjih držav, kar se bo nadaljevalo tudi v sedmem okvirnem programu. Ti ukrepi bi se lahko ovrednotili v posebnem delu predlaganih področij. Tudi vloga mest in prestolnic pri inovacijah si zasluži bolj poglobljeno preučitev.

3.10

EESO priporoča Komisiji, da oceni čas med tehnološkim vlaganjem, liberalizacijo in preoblikovanjem, ob upoštevanju dejstva, da morajo podjetja, zlasti največja, razmisliti o spremembah pri nadzoru, hkrati s potrebo po vlaganju v raziskave in inovacije (na primer v energetiko, promet in storitve omrežne dejavnosti).

3.11

EESO tudi opozarja, da bi bilo treba poiskati ustrezno ravnovesje med spodbujanjem inovacij prek skupnega trženja in izdajanja licenc za nove izdelke in storitve podjetij ter konkurenčnim pravom.

3.12

EESO upošteva inovacije kot „input“ v konkurenčno gospodarstvo s socialno kohezijo in ne kot njegov končni rezultat. Ob upoštevanju, da je to izziv, EESO poziva Komisijo, da pripravi statistiko in spodbuja študije za boljšo ocenitev povezav med inovacijami, konkurenčnostjo in socialno kohezijo, zato da bi razločno in učinkovito ocenila rezultate ter jih prepričljivo posredovala evropskim državljanom. Kot že rečeno: oblikujte ambiciozno zgradbo, tehnološko drzne naloge, ki so upravičene zaradi svoje bistvene socialne in politične vrednosti (Dosi in drugi, 2005).

3.13

Poleg tega EESO, ki inovacije obravnava kot sistem, zahteva od Komisije, da se uskladi z Evropsko investicijsko banko (EIB) za zagotovitev sinergije med njenimi programi, Evropskim investicijskim skladom, sedmim okvirnim programom za raziskave in okvirnim programom za konkurenčnost in inovacije (CIP), da bi bile inovacije dinamičen in dobro zgrajen sistem.

Bruselj, 5. julij 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  SEC(2005) 1289, Priloga k dokumentu COM(2005) 488 konč. Presoja vpliva, v katerem je Komisija izbrala tretjo možnost skupnega pristopa.

(2)  UL C 204, 18. 07. 2000.

(3)  COM(2002) 499 konč.

(4)  Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta: Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta Nov začetek za Lizbonsko strategijo, [COM(2005) 24 konč.] z dne 2. februarja 2005, in Skupni ukrepi za rast in zaposlovanje: Lizbonski program Skupnosti, (COM(2005) 330 konč.) z dne 20. julija 2005.

(5)  i2010 — Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje, COM(2005) 229 konč. in SEC(2005) 717 z dne 1. junija 2005, za spodbujanje gospodarske rasti in novih delovnih mest v informacijski družbi in medijski industriji. Osredotoča se na gospodarstvo EU, ki kaže 40-odstotno rast produktivnosti in 25-odstotno rast BDP v EU. Sapir in drugi An agenda for a growing Europe, Making the EU Economic System Deliver;

(6)  SEC(2005) 1289, Presoja vpliva.

(7)  Mobilizacija javnih in zasebnih sredstev; davčne ugodnosti, evropski strukturni skladi, dostop malih in srednje velikih podjetij do financiranja.

(8)  Partnerstva med univerzo in industrijo, centri in industrijske skupine, proaktivne podporne storitve za podjetja in inovacijske storitve.

(9)  Sklepi Predsedstva Evropskega sveta v Bruslju, 23. in 24. marec 2006.

(10)  INI/2006/2005: 12. 10. 2005, v skladu z analizo iz dokumenta COM(2005) 488 konč., ki jo je opredelil Evropski parlament.

(11)  SEC(2005) 1253, Priloga k dokumentu COM(2005) 488 konč., „Izvedbeni korak“.

(12)  COM (2003) 226 konč., točka 2.

(13)  Osem držav članic jih že izvaja in v teh državah računajo na 13 % neposrednih vlaganj v raziskave.

(14)  Calderon, 2001, stran 19.

(15)  UL C 110, 30. 4. 2004.

(16)  UL C 110, 30. 4. 2004.

(17)  UL C 157, 26. 6. 2005.

(18)  UL C 65, 17. 3. 2006.

(19)  Nanotehnologija, biotehnologija, raziskave zdravja, informacijska tehnologija, energetske raziskave (vključno z raziskavami fuzijske energije), raziskave vesolja in varnosti.

(20)  UL C 65, 17. 3. 2006.

(21)  „98 % podjetij v Evropi je malih in srednje velikih podjetij (MSP). Ta dajejo na voljo 55 % delovnih mest v zasebnem gospodarstvu. Potencial MSP za inovacije v proizvodnih procesih in izdelkih ter storitvah je precejšen.“.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/15


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004

COM(2005) 567 konč. — 2005/0227 (COD)

(2006/C 309/03)

Svet Evropske unije je 10. januarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. BEDOSSA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 150 glasovi za in z 1 vzdržanim glasom.

1.   Povzetek

1.1

Odbor pozdravlja predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/93/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004.

1.2

Glede na to, da je znanstveni napredek vse hitrejši, predvsem na področju biotehnologije, je pomembno zagotoviti pojasnila, natančnost in strokovno znanje.

1.3

Cilj tega predloga je omogočiti oblikovanje skladne celote na ravni naprednega zdravljenja, zapolniti trenutno regulativno vrzel in okrepiti posebno vrednotenje, ki ga izvaja Evropska agencija za zdravila na teh novih področjih. To bi zagotovilo:

hiter odgovor na zahteve bolnikov in pričakovanja industrijskih panog, povezanih z raziskavami in razvojem regenerativne medicine;

visoko raven varovanja zdravja evropskih bolnikov;

celovito pravno varnost in s tem tudi visoko stopnjo prožnosti na tehničnem področju za prilagoditev znanstvenemu in tehnološkemu razvoju.

1.4

Pravni okvir mora biti zaradi posebnega značaja zdravil za napredno zdravljenje izčrpen in trden. Uporabljati se mora vseh državah članicah.

1.5

Uredba je zato verjetno najbolj ustrezen pravni instrument. Posebna zakonodajna ureditev namreč še ni bila oblikovana, zaradi česar se težave na področju javnega zdravja, ki se trenutno še vedno pojavljajo v Evropski uniji v zvezi z zdravili za napredno zdravljenje, ne morejo reševati.

1.6

Vendar nekateri vidiki predloga uredbe lahko povzročajo težave pri njegovem izvajanju zaradi opredelitev v primerjavi s predlogom direktive o medicinskih pripomočkih. Končno besedilo mora razjasniti številna vprašanja in morebitne dvome:

kakšen je pomen te nove uredbe, če zdravila za napredno zdravljenje, ki se uporabljajo za gensko in celično zdravljenje, že urejajo posebne direktive o farmacevtskih izdelkih;

opredelitve, predvsem v členu 2b, se zdijo zapletene in imajo bolj kot ne postransko vlogo;

jasno je tudi, da nacionalna farmacevtska zakonodaja lahko prepreči izvajanje evropske zakonodaje;

v tem primeru bi bilo bolje uporabiti prožnejši pristop in uvesti medsebojno priznavanje;

avtologni izdelki v sektorju bolnišnic in izdelki neindustrijskega izvora prav tako postavljajo vprašanje uporabe izdelkov „border line“ (mejnih izdelkov), ki so drugega izvora, na evropski ravni.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Ob pregledu predloga uredbe po posameznih členih se sprožajo nekatere pripombe, vprašanja ali priporočila. Glede člena 2 „Opredelitve“ (1)

2.2

Opredelitve, ki se nanašajo na gensko zdravljenje in somatsko celično zdravljenje na splošno ne predstavljajo težav, ker so odmik in izkušnje omogočile doseči soglasje; ti izdelki so uvrščeni med zdravila in so kot takšni v Skupnosti že urejeni

2.2.1

Opredelitev izdelka tkivnega inženirstva se zdi bolj kompleksna. Sedanje besedilo člena 2(1) b) v prvi alinei navaja, da „izdelek tkivnega inženirstva vsebuje gojene celice ali tkiva ali je sestavljen iz njih“; ne navaja pa „kot sestavni del“. V praksi so zato medicinski pripomočki, ki vsebujejo izdelke tkivnega inženirstva „z dopolnilno funkcijo“ prav tako uvrščeni med inovativna zdravila. Zato so določbe predlagane direktive o medicinskih pripomočkih nepomembne.

2.2.2

Besedilo druge alinee člena 2(1) b) lahko prav tako povzroča težave pri izvajanju in predvsem pri prekrivanju z direktivo o medicinskih pripomočkih. Ob upoštevanju dejstva, da izdelki tkivnega inženirstva sodijo v okvir uredbe o zdravilih, bi bilo zaželeno, da se omeni njihovo prvotno delovanje pri zdravljenju ali preprečevanju bolezni, ali spremembi fizioloških funkcij prek farmakološkega, imunološkega ali metaboličnega delovanja, ne pa da se omenjajo samo njihove lastnosti pri „regeneraciji, obnovitvi ali nadomestitvi človeških tkiv“, saj jih imajo tudi drugi medicinski pripomočki.

2.3

Treba je poudariti prizadevanje za kar najbolj natančno opredelitev izdelka celičnega tkivnega inženirstva. Kljub temu pa razlika s celičnim zdravljenjem (presaditev kostnega mozga, presaditev matičnih celic, presaditev krvi popkovine, odraslih matičnih celic ali embrionanih matičnih celic, …) ni jasna.

2.4

Odbor predlaga, da so primeri izdelkov, ki se trenutno obravnavajo kot izdelki tkivnega inženirstva, izhodišče za razmislek glede natančnejše opredelitve. Tako bi lahko izboljšali razumevanje, saj je tema predmet razprav in protislovij, predvsem glede embrionalnih matičnih celic.

2.5

Etični vidiki na tej točki ne predstavljajo težav, razen pri človeških embrionalnih matičnih celicah (HESC).

2.6

Glavno protislovje je v načinu pridobivanja teh matičnih celic. Pridobivanje teh celic prek nuklearnega prenosa (torej s kloniranjem) sproža pomembna etična vprašanja, vendar do sedaj v Evropski uniji še niso uspeli doseči nobenega resničnega soglasja. V središču trenutnih skrbi sta nevarnost reproduktivnega kloniranja in trgovanje z jajčeci ter s človeškimi organi.

2.7

Te prakse izrecno obsojata Evropska konvencija o bioetiki (Konvencija Oviedo, 1998) in Mednarodni odbor za bioetiko (UNESCO, 1997).

2.8

Ker ni doseženo soglasje med državami članicami Evropske unije, sodi uporaba človeških embrionalnih matičnih celic (HESC) v okvir nacionalne odgovornosti.

2.9

Natančnost pri navajanju uvodnih izjav (2) je zato ključnega pomena, saj jasno upošteva dejansko stanje razprave in poudarja, da besedilo o uredbi o zdravilih za napredno zdravljenje na ravni Skupnosti „ne sme vplivati na odločitve držav članic o dovoljenju uporabe kakršne koli posebne vrste človeških celic, kot so embrionalne matične celice ali živalske celice“.

2.10

Besedilo prav tako „ne sme vplivati na uporabo nacionalne zakonodaje, ki prepoveduje ali omejuje prodajo, dobavo ali uporabo zdravil, ki vsebujejo te celice ali jih te celice sestavljajo ali so izdelane na njihovi podlagi“.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Usklajevanje načel v primerjavi z drugimi sodobnimi biotehnološkimi zdravili, ki so trenutno zakonsko urejena na ravni Skupnosti, poteka prek centraliziranega postopka za pridobivanje dovoljenja, torej enotnega znanstvenega vrednotenja kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravil za napredno zdravljenje.

3.2

Napredno zdravljenje zaradi svoje narave v primerjavi z zdravljenjem klasične medicine zahteva posebne predklinične in klinične postopke, predvsem na področju strokovnega znanja in izkušenj, načrtovanja obvladovanja tveganj in farmakovigilance po pridobitvi dovoljenja za promet.

3.3

Predlog uredbe, ki je bil predložen EESO za pripravo mnenja, močno poudarja, da je treba v Odboru za vrednotenje izdelkov humane medicine (Committee for Medicinal Products for Human Use — CHMP (3)) razviti posebno strokovno znanje za vrednotenje teh izdelkov in združenja bolnikov povezati s skupinami za vrednotenje.

3.4

Predlog za ustanovitev odbora za napredno zdravljenje (CAT) (4), s katerim se bo moral odbor za vrednotenje zdravil za uporabo v humani medicini Evropske agencije za zdravila posvetovati pri vseh zadevah v zvezi z vrednotenjem podatkov o zdravilih za napredno zdravljenje, preden poda svoje končno znanstveno mnenje, je ključnega pomena.

3.5

Ustanovitev odbora za napredno zdravljenje bo dejansko omogočila združiti redke najboljše strokovnjake, ki trenutno delajo na ravni Skupnosti na področju zdravil za napredno zdravljenje in izbrane predstavnike zainteresiranih strani.

3.6

Ustanovitev odbora je povsem upravičena, ker bo tako možno poleg znanstvenih postopkov opredeliti standarde za dobro klinično prakso in dobro izdelavo ter spremljati vrednotenje do pridobitve dovoljenja za promet in po njej.

3.7

Pomembno je omeniti, da je v skladu z načelom človeške celice ali tkiva, ki so v zdravilih za napredno zdravljenje, dovoljeno pridobivati samo s prostovoljnim in brezplačnim darovanjem. To prispeva k stalnemu prizadevanju za visoke varnostne standarde za tkiva in celice, odpravlja nevarnost trgovanja s človeškimi deli teles in omogoča varovanje zdravja ljudi.

3.8

Predlog priznava svetovalno vlogo Evropske agencije za zdravila, ki bo odločilna na različnih področjih, kot so proizvodnja zdravil za napredno zdravljenje, dobre prakse izdelave ali pravila v zvezi s povzetkom glavnih značilnosti izdelka, ovojnina in navodila za uporabo za tehnične posebnosti zdravil za napredno zdravljenje ali razmejitev z drugimi področji (kozmetika ali medicinski pripomočki), ki se lahko pojavijo z razvojem znanosti.

3.8.1

Nekateri ugotavljajo, da lahko postopki, ki se uporabljajo, povzročijo visoke stroške, medtem ko so nacionalni postopki pridobivanja dovoljenj bolj ekonomični. Prav tako se težave pojavljajo pri prehodnih obdobjih, ki so daljša na nacionalni ravni (5 let), medtem ko prehodno obdobje v Evropski uniji traja samo 2 leti. Politično tveganje, ki ga sprožajo decentralizirani nacionalni postopki, lahko ovira dostop držav članic do naprednega zdravljenja, saj ga nekatere države članice imajo, druge pa ne.

3.9

Poleg tega je v tem predlogu koristno obravnavan tudi gospodarski vidik (5). V svetovni konkurenci na področju zdravstvene industrije je ključnega pomena, da Evropska unija zavzame mesto, ki ji pripada na notranjem trgu in tudi zunaj Skupnosti.

3.10

Gospodarska tveganja, ki so povezana z negotovostjo in s hitrim razvojem na področju znanosti, in visoki stroški raziskav močno zavirajo velike in trajne naložbe na področju zdravil, predvsem zdravil za napredno zdravljenje.

3.11

Poleg tega raziskave, potrebne za dokazovanje kakovosti in neklinične varnosti izdelkov za napredno zdravljenje, pogosto izvajajo mala in srednja podjetja, ki velikokrat nimajo predhodnih izkušenj na področju farmacije (ponavadi gre za novo nastale („spin off“) biotehnološke laboratorije ali proizvajalce medicinskih pripomočkov).

3.12

Predlog za podporo in spodbudo izvajanja teh raziskav, uvedbo „sistema za vrednotenje in potrjevanje dobljenih podatkov s strani Agencije, neodvisno od kakršnih koli vlog za pridobitev dovoljenja za promet“, se zdi ustrezen.

3.12.1

Vendar tkivno inženirstvo omogoča, da izdelke, ki proizvajajo MSP, „start-up“ ali „spin-off“ podjetja (novo nastala podjetja), in torej ne farmacevtska industrija. Iz tega sledi več ugotovitev:

kaj mora pokrivati ta uredba, da lahko postane operativna? Ali ne bo sprožila obširnih razprav, kljub obetavni tehnologiji, ki se pri tem uporablja?

sestava CAT (predstavnik vsake države članice) prav tako predstavlja težavo, ker je odvisna od CHMP;

veljavni zakonodajni okvir ne ustreza povsem, ker gre za nekonvencionalne farmacevtske izdelke, za katere bodo potrebne spremembe drugih besedil;

previdnost pri uporabi matičnih celic lahko povzroči veto v zainteresiranih državah, ker mora biti besedilo oblikovano ustrezno, sicer je „hudič v podrobnostih“.

3.13

Cilj, ki bi olajšal vrednotenje vseh poznejših vlog za pridobitev dovoljenja za promet na podlagi istih podatkov, je treba podpreti in tudi spodbujati.

3.14

Vendar je potrebna previdnost. Določba se mora po potrebi prilagoditi, da se lahko upošteva hiter razvoj na področju znanstvenih podatkov (na primer veljavnost podatkov, pogoji, da se lahko podatki hranijo), in s tem omogoči stalno varovanje zdravja bolnikov in bolj splošno tudi spoštovanje etičnih predpisov.

3.15

Predvideno poročilo o izvajanju sedanjega predloga uredbe na podlagi pridobljenih izkušenj bi lahko bila priložnost za razpravo v pristojnih organih (predvsem v odboru za napredno zdravljenje (CAT) in odboru za vrednotenje izdelkov humane medicine (CHMP)).

3.15.1

Vendar podrejenost odbora CAT komisiji CHMP (izvorni mehanizem strokovnjakov se namreč podreja pravilom CHMP) zelo otežuje postopke in lahko povzroči morda nekoristna protislovja.

3.16

Na splošno bi lahko predvidena objava tega poročila (poglavje 8, člen 25) poleg izčrpnih podatkov o različnih vrstah zdravil za napredno zdravljenje, odobrenih v skladu s to uredbo, vključevala tudi podatke in rezultate o spodbudah, ki so predvidene v poglavju 6 (členi 17 — 18 in 19): znanstveno mnenje, znanstveno priporočilo o razvrstitvi naprednega zdravljenja ter potrjevanje kakovosti in nekliničnih podatkov.

4.   Sklepne ugotovitve

4.1

V celoti je predlog uredbe ustrezen in koristen. Za bolnike je predlog uredbe pomemben, ker omogoča spremljanje razvoja znanosti in določitev definicij ter pogojev uporabe zdravil za napredno zdravljenje.

4.1.1

Če nove tehnologije bolnikom zbujajo veliko upanje za odpravo trpljenja, če so odgovor na upravičena pričakovanja, predvsem na področju regenerativne medicine, se mora nadzor nad temi raziskavami opravljati s pomočjo testov, ki so ključnega pomena. Protokoli teh testov morajo omogočiti absolutno in zagotovljeno varnost bolnikov, pri tem pa se ne sme prezreti vprašanje neuporabljenih odpadkov in okoljski vidik. V tem smislu je treba poleg visoke ravni varovanja zdravja uvesti tudi zagotavljanje kakovosti zdravljenja (točka 2.1., utemeljitev).

4.2

To besedilo ima velik pomen, predvsem na področju genskega zdravljenja in somatsko celičnega zdravljenja. Previdnost pri opredelitvah in tudi pri uvedbi izdelkov tkivnega inženirstva jasno poudarja, da ta predlog uredbe nima namena zaključiti razprave ali k njej prispevati z ugotovitvami vsake države članice, ker etična razprava še ni zaključena in ker je v ozadju še razprava o humanizmu.

4.2.1

Predlog uredbe ustvarja pogoje, potrebne za zapolnitev vrzeli na področju predpisov, ki obstaja v predlogu direktive o medicinskih pripomočkih in tudi v tem predlogu uredbe. Splošno načelo ocene tveganja pokriva področje uporabe zdravil za napredno zdravljenje in medicinskih pripomočkov. Kljub zapletom, ki jih lahko povzročajo kombinirani izdelki (npr. medicinski pripomočki, ki vsebujejo elemente tkivnega inženirstva), je treba v tem primeru zagotoviti kakovost in tudi varnost. Ocena mora temeljiti na učinkovitosti uporabe zdravila za napredno zdravljenje pri ustreznem medicinskem pripomočku.

4.3

Odbor odobrava predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravilih za napredno zdravljenje ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004 2004 in pri tem poudarja ključne točke, za katere je treba najti jasne rešitve, ki zagotavljajo dobro izvajanje direktive.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 567konč.

(2)  COM(2005) 567konč., „ob upoštevanju“, točka 6.

(3)  CHMP: Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini.

(4)  CAT: Commitee for Advanced Therapies.

(5)  Glej COM(2005) 567kon., „ob upoštevanju“, točka 23.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/18


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja

COM(2005) 535 konč.

(2006/C 309/04)

Evropska komisija je 9. decembra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. Cassidy.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 146 glasovi za, brez glasov proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila EESO

1.1

Mnenje je bilo pripravljeno na zaprosilo Komisije in je nadaljevanje sporočila Komisije Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji  (1), ki je bilo objavljeno marca 2005.

1.2

Rezultat poenostavitve bi moral biti kakovosten, razumljivejši in „uporabniku prijaznejši“ zakonodajni okvir.

1.3

S poenostavitvijo naj bi okrepili spoštovanje zakonodaje EU in njeno legitimnost.

1.4

Odbor meni, da imajo države članice veliko odgovornost pri zagotavljanju ustreznega prenosa ukrepov EU v nacionalno zakonodajo in njihovega izvajanja. Odbor priznava, da medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje (2) državam članicam zagotavlja „kodeks ravnanja“ pri boljšem prenosu in uporabi direktiv ES. Pomembno je, da je tako oblikovan zakonodajni okvir na nacionalni ravni vsebinsko čimbolj uravnotežen in obenem čim enostavnejši za podjetja, delojemalce, potrošnike in vse akterje civilne družbe.

1.5

Odbor želi, da se družbeni in gospodarski akterji vključijo v komitološke postopke poenostavitve zakonodaje po vzoru odborov SLIM (Simpler Legislation for the Internal Market — Preprostejša zakonodaja za notranji trg), toda sistematičneje in v pripravah te uredbe, ne pa naknadno, kot je bilo to v primeru delovanja odborov SLIM.

1.6

Odbor bi želel več posvetovanja med Komisijo in zainteresiranimi stranmi, podobnega dialogu, ki je pripeljal do sporočila, obravnavanega v tem mnenju. Meni, da bi to materialno prispevalo h „koregulaciji“ (3), ki je omenjena v odstavku 3d sporočila. Obžaluje pa, da sporočilo sploh ne omenja „samoregulacije“ (4), čeprav EESO že dlje časa poziva k temu (5).

1.6.1

Vendar pa Odbor v zvezi s samoregulacijo ugotavlja tudi nevarnost, da ne bi bile sprejete nobene ureditve, ki obvezujejo delujoče akterje, temveč da bi akterji sami sprejemali prostovoljne sporazume, ki bi se jih lahko držali ali pa tudi ne.

1.7

Sodišče Evropskih skupnosti ima pri tolmačenju direktiv Evropske skupnosti vedno večjo vlogo in se je znašlo v položaju, ko mora tolmačiti včasih dvoumno besedilo direktiv, ki je rezultat postopka soodločanja. Sodišče Evropskih skupnosti pa prejema tudi vedno več zahtev nacionalnih sodišč za navodila na področjih, kjer se njihove dejavnosti dopolnjujejo. Odbor opaža napredek Sodišča Evropskih skupnosti, ki je za 12 % zmanjšalo število nerešenih zadev proti državam članicam zaradi neprenosa, napačne uporabe ali neskladja z direktivami EU.

1.8

Odbor priznava pomen tega sporočila Komisije za izvajanje lizbonskega programa, pri katerem je bilo zaradi nepripravljenosti vlad držav članic, da uresničijo zaveze iz Lizbone, na žalost le malo napredka.

1.9

EESO zlasti pozdravlja zavezo Komisije za večjo uporabo informacijske tehnologije in upa, da bo Komisija zagotovila, da bodo vse ureditve, sprejete za izboljšanje informacijske tehnologije, združljive z nacionalnimi ureditvami (oziroma da bodo nacionalne ureditve združljive z ureditvami EU!).

1.10

EESO je vedno podpiral izjavo šestih predsedstev Nadaljevanje reforme zakonodaje v Evropi z dne 7. decembra 2004 (6) in upa, da bodo to izjavo podprla (7) tudi prihodnja predsedstva.

1.11

EESO se zaveda, da je Evropski parlament sprejel poročilo o boljši zakonodaji in zlasti Poročilo o strategiji za poenostavitev zakonodajnega okolja  (8) poročevalca Giuseppeja Garganija.

1.12

Odbor tudi priznava, da si sedanja Komisija odločno prizadeva, da bi gradila na sektorskih iniciativah SLIM in BEST. V okvirni akciji (februar 2003 — december 2004) je bilo pregledanih okoli 40 političnih sektorjev in sprejetje okoli 40 predlogov poenostavitve Komisije. Trenutno je 9 predlogov v okviru tega programa še v obravnavi.

1.13

Odbor priznava, da se je s širitvijo Evropske unije na 25 držav članic povečala tudi zakonodajna obremenitev tako Komisije kot uprav novih držav članic.

1.14

Poenostavitev in boljša priprava zakonodaje sta dejavnosti, ki se dopolnjujeta in v kateri sta vključena Svet in Evropski parlament, pa tudi Komisija, po potrebi pa zahtevata tudi posvetovanje z EESO in OR.

1.15

Odbor poudarja podporo, ki jo je pogosto izrazil v preteklih mnenjih o pomenu zmanjšanja zakonodajne in finančne obremenitve podjetij, zlasti MSP.

2.   Uvod

2.1

Od leta 1995, ko je bila na zahtevo Evropskega sveta ustanovljena delovna skupina, katere naloga je bila proučiti možnosti za poenostavitev predpisov EU, je Odbor pripravil vrsto mnenj o tej temi.

Ugotovitve teh mnenj EESO so bile:

treba je vzpostaviti dialog med EESO in Odborom regij, pa tudi z ekonomsko-socialnimi sveti v državah članicah;

proces poenostavitve ne potrebuje novih zamisli; potrebuje učinkovito izvajanje zamisli, ki so jih že razgrnile Evropske institucije in Evropski svet v Lizboni;

zakonodajni predlogi bi morali ustrezati naslednjim merilom:

ali so določbe razumljive in uporabniku prijazne?

ali je namen določb jasen?

ali so določbe v skladu z obstoječo zakonodajo?

ali mora biti področje uporabe določb tako široko, kot je predvideno?

ali so časovni okviri za izvajanje predpisov realistični in ali dajejo podjetjem in drugim zainteresiranim skupinam dovolj časa za prilagajanje?

kateri revizijski postopki so predvideni za zagotovitev enakomernega izvajanja in preverjanja učinkovitosti in stroškov?

zainteresirane strani močno podpirajo zamisel o močnejši samoregulaciji in koregulaciji;

možnosti za manj podrobne in zapletene predpise, ki puščajo prostor za koregulacijo in samoregulacijo (9), doslej niso bile ustrezno preučene.

2.2

Potrebno je medsebojno delovanje med poenostavitvijo in boljšim izvajanjem ter uveljavljanjem zakonodaje EU. Kaže, da je Komisija v novem sporočilu upoštevala nekatere sklepe preteklih mnenj EESO, saj priznava, da „poenostavitev ni nov problem“. Niz sporočil Komisije na to temo sega v leto 1997, kar je dve leti po tem, ko je EESO prvič pozval k poenostavitvi zakonodaje.

3.   Povzetek sporočila Komisije

3.1

Sporočilo priznava, da je poenostavitev potrebna ne le na ravni Skupnosti, ampak tudi na nacionalni ravni, da se zagotovi lažji in stroškovno ugodnejši položaj za državljane in gospodarske akterje.

3.2

Pomemben del nove strategije poenostavitve na ravni EU je pregled pravnega reda Skupnosti. Predviden je ambiciozen triletni tekoči program za obdobje 2005–2008 na podlagi praktičnih izkušenj zainteresiranih strani in s pristopom, ki temelji na stalnem poglobljenem sektorskem ocenjevanju.

3.3

Pristop Komisije k poenostavitvi temelji na petih instrumentih (10):

a)

razveljavitev — odprava nepomembne ali zastarane zakonodaje;

b)

kodifikacija — združitev pravnega akta in vseh njegovih amandmajev v nov instrument brez vsebinskih sprememb;

c)

preoblikovanje — združitev kot zgoraj, toda z vsebinskimi spremembami;

d)

sprememba zakonodajnega pristopa — ugotavljanje pristopa, ki je pravno učinkovitejši od tistega, ki je trenutno v uporabi, npr. zamenjava direktive z uredbo;

e)

povečanje uporabe informacijske tehnologije  (11) — olajševanje uporabe informacijske tehnologije za povečanje učinkovitosti.

3.4

Komisija v sporočilu priznava, da je mogoče uspeh doseči le s podporo drugih institucij EU in predvsem držav članic. Pomembno je, da slednje uvidijo potrebo, da izvajajo zakonodajo EU kar najbolj v skladu s prvotnimi direktivami, ki so bile dogovorjene v postopku soodločanja, in da se ne dodaja nepotrebnega administriranja (t.i. „gold plating“).

3.5

Sporočilo upošteva ugotovitve širokega procesa posvetovanja z državami članicami in zainteresiranimi stranmi. Zaključki procesa so, da bi predlogi EU morali:

razjasniti in izboljšati berljivost zakonodaje;

dopolniti in posodobiti zakonodajni okvir;

zmanjšati upravne stroške;

okrepiti doslednost pravnega reda;

izboljšati sorazmernost  (12) pravnega reda.

Slednje je za zainteresirane strani najbrž najbolj daljnosežen vidik.

Priloga 2 sporočila Komisije vsebuje seznam 222 ukrepov za poenostavitev. Program Komisije za poenostavitev zajema obdobje od 2005 do 2008.

3.6

Prva direktiva na področju prava družb (68/151/EGS) je bila poenostavljena, dopolnjena in posodobljena leta 2003, da bi čimbolj povečali potencial sodobnih informacijskih orodij in tehnologij ter preglednost glede javnih delniških družb. Toda spremenjena direktiva bi bila lahko vključena v morebitni postopek preoblikovanja ali kodifikacije. Ob koncu lanskega leta se je začelo posvetovanje z javnostjo, da bi zbrali poglede zainteresiranih strani o teh možnostih.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

„Poenostavitve“ na splošno ne smemo narobe razumeti kot sredstvo za doseganje deregulacije „skozi zadnja vrata“. Upravna poenostavitev ne sme voditi do infiltriranja oz. spodkopavanja obstoječih norm socialnega varstva, še zlasti varstva delojemalcev, potrošnikov in okolja.

4.2

Odbor pozdravlja sporočilo in podpira Komisijo pri poudarjanju, da je uspešnost poenostavitve zakonodajnega okolja odvisna tako od držav članic in njihovih regulativnih agencij kot tudi od evropskih institucij.

4.2.1

Bilo bi v pomoč, če bi pripravili kodeks ravnanja, kot je EESO predlagal v svojih preteklih mnenjih (13).

4.2.2

EESO opozarja na dejstvo, da uspeh programa poenostavitve ne bo odvisen le od sposobnosti Komisije, da predloži predloge, ampak tudi od zmožnosti sozakonodajalcev, da v razumnem času sprejmejo predloge Komisije za poenostavitev.

4.2.3

Treba je opozoriti, da medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje v odstavku 36 določa, da „morata v roku šestih mesecev od datuma, ko sporazum stopi v veljavo, Evropski parlament in Svet, ki sta kot zakonodajni organ pristojna za sprejetje predlogov za poenostavitev aktov v zadnji fazi, prilagoditi svoje delovne metode npr. z ustanovitvijo ad hoc struktur, ki so posebej odgovorne za poenostavitev zakonodaje“.

4.3

Komisija v sporočilu priznava pomen pobude za poenostavitev za MSP in potrošnike. Zaradi slabo pripravljene zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje se potrošniki počutijo negotove glede svojih pravic in možnosti pritožbe.

4.4

Odbor pozdravlja tudi prizadevanja Komisije za izboljšanje postopka presoje vplivov, ne le v smislu bremena za gospodarstvo, ampak tudi glede vpliva na potrošnike, zapostavljene skupine (kot npr. invalide) in okolje. V smislu deklariranega cilja v okviru lizbonske strategije, da se „ustvarita višja rast in zaposlovanje“, bi bile zelo dobrodošle ocene posledic za delojemalce in tudi za zaposlovanje nasploh. Zlasti pozdravlja predlog, da bi bilo treba bolje izkoristiti enotna okenca („one-stop-shops“), in omembo virtualnega testiranja ali „samotestiranja“ v zvezi z motornimi vozili v nekaterih direktivah.

4.5

Bilo bi koristno, če bi Komisija pripravila oceno vplivov, s katero bi utemeljila umik predlogov, kot sedaj to počne za nove predloge.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

V skladu s sporočilom mora postati proces prilagajanja direktiv tehničnemu napredku (komitologija) bolj pregleden, k čemur pogosto poziva Evropski parlament. Vendar so za to soodgovorne tudi države članice. Delo v okviru postopka komitologije izvajajo „nacionalni strokovnjaki“, pri čemer marsikaj kaže, da ti „strokovnjaki“ v svojih dejavnostih v postopku komitologije ne upoštevajo stališč svojih vlad (primer je direktiva o pticah iz leta 1979, h kateri so „strokovnjaki“ dodali tehnične priloge, potem ko so ministri v Svetu direktivo potrdili).

5.2

Treba je poudariti pomen poenostavitve za potrošnike, socialne partnerje in druge zainteresirane strani. Neujemanje nacionalnih izvedbenih predpisov z originalnimi direktivami ES, ki so podlaga zanje, bistveno prispeva k obremenitvi Sodišča evropskih skupnosti, ki ima vlogo tolmačenja, vedno pogosteje pa mora zapolnjevati podrobnosti, ki so bile spregledane ali za katere Svet zaradi zahteve po soglasju ni uspel pripraviti zadovoljivega besedila, npr. pri davkih. Vendar pa je problematično, če Sodišču evropskih skupnosti v vedno večji meri pritiče vloga nosilca političnih odločitev. Za to mu manjka jasnih političnih podlag in to tudi presega njegov mandat. Torej sprejema odločitve, ki bi jih pravzaprav morale sprejemati demokratično izvoljene instance.

5.3

EESO priznava, da si je Komisija prizadevala in da je prišlo do več sto razveljavitev in izjav o zastarelosti predpisov, kar bi moralo bistveno prispevati k zmanjšanju obsega pravnega reda Skupnosti, ne pa tudi nujno k zmanjšanju bremena za gospodarstvo, delojemalce, potrošnike in druge zainteresirane strani. Odbor priznava, da še vedno obstajajo področja, kjer je potrebno več zakonodaje na ravni EU, da bi zaščitili okolje ter pravice delojemalcev, potrošnikov in zapostavljenih skupin (invalidov in drugih manjšin) ter zagotovili, da so lahko vsi v celoti deležni ugodnosti enotnega trga.

5.3.1

Po drugi strani pa se je doslej najbolj uporabljal sistem posodabljanja obstoječih predpisov. Čeprav je tako mogoče uvajati nekatere potrebne spremembe predpisov, pa s tem cilj poenostavitve ni vedno dosežen, ampak ravno obratno: ukrepi se včasih prekrivajo, tako da novi in stari predpisi obstajajo vzporedno, kar v nekaterih državah članicah med zainteresiranimi stranmi povzroča zmedo. Pri izvajalcih v nekaterih državah članicah se lahko pojavljajo dvomi, ali delujejo v skladu s svojimi pravnimi institucijami.

5.3.2

Značilnosti poenostavitve vsakega predloga poenostavitve v tekočem programu bi morale biti jasno predstavljene v ustreznem obrazložitvenem memorandumu, po potrebi z oceno vplivov. Službe Komisije bi morale te predloge budno spremljati v procesu medinstitucionalnega odločanja, da se zagotovi ohranitev razsežnosti poenostavitve, kot jo zahtevajo medinstitucionalni sporazumi (o tehniki kodifikacije (14), o tehniki preoblikovanja (15) in o boljši pripravi zakonodaje (16)).

5.4

Odbor vnovič opozarja na niz mnenj o potrebi po boljši zakonodaji in poenostavitvi, predvsem na svoje najnovejše mnenje o boljši pripravi zakonodaje  (17), ki ga je pripravil na prošnjo britanskega predsedstva za raziskovalno mnenje.

5.5

Odbor ponovno poudarja pogosto izraženo željo, da bi se proces boljše zakonodaje in poenostavitve nadaljeval v skladu z izjavo šestih predsedstev (18).

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 97, 16. 3. 2005.

(2)  UL C 321, 31. 12. 2003.

(3)  UL C 321, 31. 12. 2003.

(4)  UL C 321, 31. 12. 2003.

(5)  Informativno poročilo o trenutnem položaju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, CESE 1182/2004 fin, 11. 1. 2005, poročevalec: g. Vever.

(6)  Skupna izjava irskega, nizozemskega, luksemburškega, britanskega, avstrijskega in finskega predsedstva EU.

(7)  2007: Nemčija od januarja do junija; Portugalska od julija do decembra; 2008: Slovenija od januarja do junija; Francija od julija do decembra.

(8)  A6-0080/2006, sprejeto 16. 5. 2006.

(9)  Informativno poročilo o trenutnem položaju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, CESE 1182/2004 fin, 11. 1. 2005, poročevalec: g. Vever.

(10)  Akcijski načrt za poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja COM(2002) 278 konč. in Kodifikacija pravega reda Skupnosti, COM(2001) 645 konč. (op. prev.: dokumenta nista prevedena v slovenščino).

(11)  Komisija predlaga pobudo na področju e-uprave z začetkom akcijskega načrta o e-upravi v letu 2006.

(12)  Predpisi bi morali biti sorazmerni s cilji.

(13)  UL C 125, 27. 5. 2002

(UL C 14, 16.1.2001).

(14)  UL C 102, 4. 4. 1996.

(15)  UL C 77, 28. 3. 2002.

(16)  UL C 321, 31. 12. 2003.

(17)  CESE 1068/2005, UL C 24, 31.01.2006, poročevalec g. Retureau.

(18)  Nadaljevanje reforme zakonodaje v Evropi — skupna izjava irskega, nizozemskega, luksemburškega, britanskega, avstrijskega in finskega predsedstva Evropske unije z dne 7. 12. 2004.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/22


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Carinskem zakoniku Skupnosti (Posodobljeni carinski zakonik)

COM(2005) 608 konč. — 2005/0246 (COD)

(2006/C 309/05)

Svet je 17. januarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 152 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod: temeljna načela novega zakonika

1.1

Ena od prednostnih nalog akcijskega programa za carino Skupnosti (Carina 2007), ki ga je Svet sprejel leta 2002, je bila popolna prenova sedanjega carinskega zakonika [Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92], ki je zaradi dogajanja na trgih in v tehnologiji, sprejetja različnih pogodb in predvsem zaradi zaporednih širitev EU zastarel.

1.2

Ideja o popolnoma prenovljenem zakoniku se je pojavila zato, ker stari zakonik, ki še vedno velja, „ne dohaja niti korenitih sprememb okolja, v katerem poteka mednarodna trgovina … niti spremenjene narave carinskega dela“. Predlog je v skladu s politiko Skupnosti — zlasti z načeli notranjega trga in varstva potrošnikov ter lizbonsko strategijo — in predstavlja osnovo za nadaljnje ukrepe za racionalizacijo carinskih sistemov in postopkov ter uskladitev pravil s skupnimi standardi uporabe sistemov IT v državah članicah.

1.2.1

Komisija meni, da bo ta sveženj ukrepov omogočil izvajanje pobud Sveta za e-upravo in „boljšo pravno ureditev“ ter izpolnitev nekaterih posebnih ciljev, vključno s povečanjem varnosti in varovanja na zunanjih mejah, zmanjšanjem tveganja za nastanek goljufivih dejanj in nenazadnje prispeval k boljši usklajenosti z drugimi politikami Skupnosti, predvsem z davčno.

1.3

Novi zakonik je treba preučiti v smislu lizbonske strategije, katere cilj je ustvariti takšno Evropo, „da bo privlačnejši kraj za naložbe in delo“; predlog zakonika je tudi v skladu s predlogi Komisije, ki jih je podprl Svet decembra 2003, za oblikovanje enostavnega in brezpapirnega okolja. To priporočilo Sveta se poleg tega odraža v vzporednem predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o brezpapirnem okolju za carino in trgovino [COM(2005) 609 z dne 30. novembra 2005], o katerem bo EESO pripravil ločeno mnenje.

1.4

Elementi, ki jih uvaja novi zakonik, niso le stvar oblike ali posodobitve pravil; pomembnejša je spremenjena narava carinske politike. V zadnjih 20 letih se je vloga carine postopoma oddaljevala od pobiranja dajatev in se bolj usmerjala k uporabi netarifnih ukrepov, zlasti ukrepov, ki se nanašajo na varnost in varovanje, nadzor nezakonitega priseljevanja, boj proti goljufijam, pranje denarja, trgovino z drogami, uporabo sanitarnih, zdravstvenih in okoljskih ukrepov ter ukrepov za varstvo potrošnikov, pa tudi na ukrepe v zvezi s pobiranjem DDV-ja in trošarin. Dokument Komisije v zvezi z varnostjo in varovanjem ne omenja izrecno dodatnega elementa, ki je nedvomno del vloge carine — dragocene pomoči, ki jo zagotavlja v boju proti trgovini z orožjem in terorizmu. Glede tega obstaja vrzel v načrtih za sisteme IT, kar bo EESO obravnaval v točki 3.1.3.1.

1.5

Drugi novi element je uvedba elektronskih postopkov. Sedanji zakonik predvideva te postopke, ki so v splošni uporabi v skoraj vseh državah članicah, vendar so neobvezni tako za nacionalne carine kot tudi za uporabnike. Novi zakonik jih uvaja kot obvezne, kar je nujno potrebno za odpravo potrebe po papirju — cilj vzporedne pobude je opisan v točki 1.3.

1.6

Zakonik je bil oblikovan v skladu s politiko Komisije in ob natančnem upoštevanju postopkov, določenih na področju izvedljivosti, preglednosti in ocene vpliva. EESO z veseljem ugotavlja, da so bili sektorji civilne družbe vključeni v posvetovanje in da se strinjajo; soglaša s Komisijo glede upoštevanja pravne podlage ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti, toda si pridržuje pravico do poznejšega mnenja o oceni vpliva.

1.7

Komisija je obravnavala štiri različne pristope k temu vprašanju in se na koncu odločila za rešitev, ki omogoča tesnejše sodelovanje med nacionalnimi carinskimi sistemi IT, in sicer zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti in dejstva, da države članice niso preveč naklonjene temu, da bi sprejele rešitev na osnovi centraliziranega evropskega sistema. EESO ugotavlja, da se tej odločitvi ni dalo izogniti, toda poudarja, da bi zadnja možnost omogočila bolj zanesljivo, enostavnejšo in manj obremenjujočo rešitev za uporabnike. Načelo subsidiarnosti bi tako bilo preneseno na evropsko raven, namesto na nacionalno.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Februarja 2005 je EESO predstavil mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi carinskega zakonika (1), ki je že takrat predlagal novosti glede brezpapirnega okolja in povezanega upravljanja zunanjih meja. EESO z veseljem ugotavlja, da so bila načela, zajeta v tem predlogu, o katerem ima Odbor na splošno pozitivno mnenje, vključena v sedanji predlog in preoblikovana v posebne določbe, ki jih na splošno tudi lahko sprejme.

2.2

Skupek novih določb je dokaz večje osredotočenosti na pravice in potrebe subjektov, ob upoštevanju, kjer je to potrebno, vsakršne škode, ki bi lahko bila posledica teh postopkov. Racionalizacija zakonodaje in združitev carinskih postopkov, ki bodo zreducirani s sedanjih 13 na le 3 — uvoz, izvoz in posebni postopki — so dokaz tega pristopa. Poleg tega je v procesu priprave dve tretjini členov sedanjega zakonika spremenjenih, združenih ali prenesenih v izvedbene določbe. Število členov se je zmanjšalo z 258 na 200.

2.2.1

EESO čestita Komisiji za to občutljivo in zahtevno delo, pri katerem je upoštevala splošna načela notranjega trga in pokazala veliko spoštovanje do pravic in potreb gospodarskih subjektov. Vendar ugotavlja, da manjka izvedbeni predpis — Komisija ima sicer pristojnost, da ga oblikuje –, kar trenutno povzroča nekaj negotovosti glede števila predpisov; zato EESO poziva k oblikovanju novega izvedbenega predpisa in njegovemu čimprejšnjemu sprejetju.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Naslov I: Splošne določbe

3.1.1

Člen 3 navaja nacionalna ozemlja, ki jih obsega carinsko območje Skupnosti. Ta člen ne zahteva nobenih posebnih pripomb. Nekaj negotovosti vzbuja le točka 3, ki pravi: „Nekatere določbe carinske zakonodaje se lahko uporabljajo tudi zunaj carinskega območja Skupnosti v okviru zakonodaje, ki ureja posebna področja, ali mednarodnih konvencij.“ Pravna varnost ne dovoljuje zakonu, da navaja „nekatere določbe“, ne da bi pri tem v istem besedilu ali prilogi opredelil, na katere določbe se to nanaša. S pravnega vidika in z vidika preglednosti je treba pojasniti, na katera ozemlja in zakonodajo se navedba nanaša. Javnost in tudi strokovnjaki pogosto ne opazijo izjem in odstopanja ob različnih priložnostih in na različne načine: te izjeme in odstopanja so pogosto odkrita izkrivljanja konkurence in niso vedno začasna.

3.1.2

Na splošno izmenjava in varstvo podatkov (členi 5, 6 in 7) ne dajeta razloga za posebne pripombe, ker je predlagana zakonodaja v skladu z običajnim varstvom, ki ga javne uprave zagotavljajo za zasebnost državljanov in zaupnost poslovnih podatkov. EESO zlasti pozdravlja določbe v členu 8, ki od carinskih organov zahtevajo podatke o izvajanju carinske zakonodaje in večjo preglednost, s tem da dajo zakonodajo, upravne odločbe in obrazce za zahtevke gospodarskim subjektom na razpolago brezplačno z objavo na spletnih straneh.

3.1.2.1

Prvi odstavek člena 5 zahteva posebno pozornost. V odstavku je določeno, da se celotna izmenjava podatkov, dokumentov, odločb in uradnih obvestil med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi izvaja z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov. Ta odločba, ki v celoti ustreza poslovnim in strokovnim subjektom, bi utegnila povzročati težave v primerih, ko je uvoznik (ali redkeje izvoznik) fizična oseba in ne nujno „gospodarski subjekt“. Problem je vse prej kot zanemarljiv, v času ko količina spletnih in kataloških nakupov v državah zunaj EU eksponentno narašča. EESO ugotavlja, da se zadeva trenutno obravnava v okviru postopka komitologije, ter predlaga, da se fizične osebe izrecno vključijo med tiste, ki jim člen 93 dovoljuje, da vložijo skupno deklaracijo. Spremeniti bi bilo treba tudi določbe člena 94, ki dajejo carinskim organom možnost, da sprejmejo uvozno skupno deklaracijo v papirni obliki, čeprav le v izjemnih okoliščinah. Kot alternativo ali dodatek bi lahko preučili možnost, da se pravica vložiti občasno poenostavljeno deklaracijo v papirni obliki razširi tudi na fizične osebe, kot določa člen 127.

3.1.2.2

EESO na splošno opozarja, čeprav še vedno v zvezi s tehnikami elektronske obdelave podatkov, na visoke stroške novega skupnega sistema za obdelavo podatkov. Te stroške je treba poravnati v kratkem času, medtem ko se bo velik del koristi (zlasti glede kakovosti) pokazal šele srednje- oziroma dolgoročno. Nekatere države članice so že sedaj zaskrbljene zaradi stroškov, ki jih bo treba plačati, in obveznega upoštevanja časovnih okvirov za izvajanje novih sistemov; druge, zlasti tiste, ki so v prednosti v smislu informatizacije, ocenjujejo, da bo sprememba nedavno uvedenih sistemov, tako da bodo v skladu s skupnim sistemom, draga. EESO se zaveda teh težav, ki jih tudi Komisija ne sme prezreti. Vendar meni, da je v interesu Evrope imeti učinkovit in sodoben carinski sistem ter da je za to vredno nekaj žrtvovati. Morda bi lahko to omilili s finančno pomočjo, ki bi bila omejena na posebne primere, potreba pa bi bila ustrezno dokumentirana.

3.1.3

Člen 10 zahteva, da države članice v sodelovanju s Komisijo „razvijajo, vzdržujejo in uporabljajo sistem za skupno registracijo in vzdrževanje evidenc“ o vseh subjektih in odobritvah. Morebitna nejasnost glede narave in delovanja sistema je pojasnjena v členu 194. Vsaka država članica mora vzdrževati svoj sistem za obdelavo elektronskih podatkov, zagotavljati interoperabilnost s sistemi drugih držav članic v skladu s pravili in standardi, ki jih je določila Komisija ob pomoči odbora za carinski zakonik. Sistem naj bi začel veljati 30. junija 2009. EESO meni, da bo sistem, ki temelji na izmenjavi informacij in posodobitev nacionalnih podatkovnih baz — ko je interoperabilnost zagotovljena –, težko upravljati in da bo drag. Predvsem pa je malo verjetno, da bi sistem te vrste dejansko deloval v določenem časovnem okviru. V oceni vpliva, ki jo je pripravila Komisija, so bili predvideni dodatni stroški izvajanja sistema v višini 40–50 milijonov eurov letno. Mnogi strokovnjaki menijo, da je ta znesek preveč optimističen.

3.1.3.1

V načrtovanem sistemu je tudi očitna in pomembna vrzel, vsaj v opisu nalog. Nobene posebne določbe ni za dostop do sistemov za elektronsko obdelavo podatkov za organe, ki se borijo proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, seveda ob upoštevanju pravil za varovanje zasebnosti in proizvodnih dejavnosti. EESO je ob različnih priložnostih na to večkrat opozoril. Svet že leta poudarja potrebo po sodelovanju med različnimi organi — kriminalistično in finančno policijo, tajnimi službami ter Olafom in Europolom, toda zaenkrat žal brez odmevnejših rezultatov.

3.1.4

Člen 11 vzbuja določeno skrb. Določa namreč, da lahko zastopniki pri carini „opravljajo dejanja in formalnosti, določene s carinsko zakonodajo“, in nastopajo v imenu in za račun tuje osebe (neposredno zastopanje) ali pa v svojem imenu (posredno zastopanje). Odstavek 2 zahteva, da ima carinski zastopnik sedež na carinskem območju Skupnosti in nič drugega. EESO ugotavlja, da Komisija v obrazložitvenem memorandumu pravi, da so „pravila o zastopnikih spremenjena in nekdanje omejitve so opuščene“; te niso v skladu z elektronskim okoljem niti z načeli enotnega trga. Sklepamo lahko, da imajo carinski zastopniki enotno dovoljenje (evropski potni list), ki jim omogoča delovanje na ozemlju Skupnosti v imenu katerega koli subjekta, ne glede na to, kje je subjekt ustanovljen. Ta člen bi moral biti bolj jasen. Ločena uredba bi lahko določila postopek za oblikovanje registra oziroma seznama itd., kot je predvideno za pooblaščeni gospodarski subjekt. To obravnava točka 3.1.5.

3.1.5

Še en zanimiv primer je pooblaščeni gospodarski subjekt (členi 4 in 13–16). V praksi je to podjetje (pogosteje kot posameznik), ki dokaže, da je odgovorno, plačilno sposobno in dovolj visoko strokovno. Carinski organ države članice takemu podjetju podeli status, podjetje pa tako pridobi pravico do nekaterih olajšav na področju carinske kontrole in postopkov. Na podlagi člena 196 si Komisija pridržuje pravico, da natančno določi postopek za dodelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta. EESO je seznanjen s temi določbami, ki so očitno namenjene za pomoč mednarodni trgovini in vzpostavitev okolja, ki bo ugodno za trgovino, vendar tudi opaža, da bo veliko odvisno od pogojev za dodelitev statusa in pravil za preprečevanje zlorabe. Poleg tega ni jasno, ali bo pooblaščenim gospodarskim subjektom podeljen „evropski potni list“.

3.1.6

Člen 22 predstavlja odločen korak k uskladitvi carinskih režimov. Od držav članic zahteva — čeprav zelo ohlapno — da uvedejo upravne in kazenske sankcije za neupoštevanje carinske zakonodaje Skupnosti. EESO se seveda strinja s potrebo po usklajenih pravilih o tem občutljivem vprašanju, toda čez čas se bo pokazalo, kako si bodo države članice prizadevale določiti pravila oziroma smernice o kazenskih zadevah, ki so področje, kjer je pričakovati odpor ali vsaj pridržke.

3.1.7

Členi 24, 25 in 26 obravnavajo pritožbe zoper upravne odločbe (člen 23 izključuje odločbe sodnih organov), ki določajo dvostopenjski postopek. Prva stopnja je pritožba pred carinskimi organi in druga pred višjim, sodnim ali drugim organom. V primeru kazni velja splošno načelo „solve et repete“, razen kadar carinski organ meni, da se lahko osebi, ki je vložila pritožbo, povzroči nepopravljiva škoda. EESO z zadovoljstvom opaža to izkazano skrb za potrebe državljanov.

3.1.8

Člen 27 daje carinskim organom možnost, da opravljajo vse vrste kontrol: fizične, upravne, računovodske in statistične. Predvideva tudi elektronski sistem za obvladovanje tveganj, „z namenom prepoznavanja in ocenjevanja tveganja ter oblikovanja potrebnih ukrepov za oceno tveganja“. Ta sistem, ki ga bodo začele uporabljati države članice v sodelovanju s Komisijo najpozneje do 30. junija 2009, bo urejen s pravili, ki jih bo določila Komisija na podlagi člena 196. EESO pozdravlja ukrep in upa, da se je Komisija prepričala, da želijo vse države članice izvajati sistem, ki se bo verjetno izkazal za dragega in zahtevnega za upravljanje.

3.1.9

V členu 30 so navedene izjeme iz carinskih kontrol in formalnosti za ročno in oddano prtljago oseb, ki so na letu znotraj Skupnosti, in oseb, ki potujejo po morju znotraj Skupnosti, toda brez poseganja v varstvene in varnostne kontrole in preglede, povezane s prepovedmi ali omejitvami, ki jih določijo države članice. To je enako, kot če bi rekli, da izjema velja samo v državah, ki niso določile prepovedi ali omejitev. Ker vedno in povsod veljajo omejitve, ne le ko gre za blago, za katerega se obračuna trošarina, splošno pravilo v praksi ne velja, in pristojnost carine, da izvaja kontrolo oddane in ročne prtljage, ostane kot je.

4.   Naslovi II–VIII: Carinske formalnosti in postopki

4.1

Naslovi II–VIII obravnavajo carinske formalnosti in postopke in na splošno ohranjajo vsebino trenutno veljavnega zakonika. EESO ne namerava podrobno analizirati teh predpisov, ker so bili že obravnavani na posvetovanjih, ki so jih organizirale zainteresirane strani pred pripravo besedila. Omejil se bo le na komentar o nekaterih členih, ki so za ESSO posebej zanimivi.

4.2

Člen 55 določa, da carinski dolg nastane tudi v primeru pretihotapljenega ali nezakonito vnesenega blaga (opredeljeno kot „blago, za katerega veljajo ukrepi prepovedi ali omejitve vsakega uvoza ali izvoza“). Carinske dajatve je treba poravnati v vsakem primeru, ne glede na uporabo drugih kriminalističnih ali upravnih ukrepov. Carinski dolg pa ne nastane v primeru ponarejenega denarja ali prepovedanih drog, ki ne vstopijo v gospodarski krogotok. Te vrste trgovanje se obravnava kot kaznivo dejanje, razen kjer zakonodaja države članice zahteva, da so carinske dajatve podlaga za določanje finančnih kazni. Kljub nasprotnemu mnenju, ki ga je izrazilo Evropsko sodišče, EESO ni prepričan, da bi morali biti carinski organi prikrajšani za zakoniti prihodek, ki bi ga dobili od carinskega dolga — ločeno od upravnih kazni in kazni za kazniva dejanja — vsaj v primeru mamil, katerih vrednost se da določiti glede na njihovo ceno na trgu. To, da so mamila nezakonito uvožena, ne spremeni dejstva, da gre vseeno za uvoz. Drugače povedano, medtem ko je razlog za izjemo pri ponarejenem denarju jasen, v primeru mamil ni.

4.3

Na podlagi člena 61 lahko carinski organi zahtevajo, da dolžnik predloži zavarovanje ter tako zagotovi plačilo carinskega dolga. Člen 64 določa, da je ena od oblik tega zavarovanja lahko izjava garanta, v členu 66 pa je navedeno, da ga lahko zagotovi „banka ali druga uradno priznana finančna ustanova, akreditirana v Skupnosti“. Ta določba je pomembna, ker potrjuje, da lahko vsaka banka ali finančna ustanova iz katere koli evropske države zagotovi veljavno zavarovanje za carinski organ v drugi državi: to je pomembno načelo, ki že velja, vendar ga v praksi pogosto ovirajo carinske uprave v različnih državah. Še vedno ni jasno, kaj pomeni „uradno priznan“ in „akreditiran v Skupnosti“; EESO meni, da gre za pleonazem ter da je zavajajoče, saj banke in finančne ustanove, ustanovljene v Skupnosti, že imajo „evropski potni list“, vse nadaljnje podrobnosti so odveč.

4.4

V zvezi z zavarovanjem daje člen 83 Komisiji možnost, spet v okviru postopka, ki ga predvideva člen 196, sprejetja posebnega postopka za zagotavljanje plačil garantov. Besedilo ne vsebuje nobene informacije o vsebini tega posebnega postopka niti o njegovem obsegu. Če se to nanaša na zahtevek za sodni pregon garanta „na prvi poziv“, ne gre za nič novega, saj ta vrsta zavarovanja že obstaja in jo obravnavajo drugi predpisi (na primer finančna uredba EU). Če pa se nanaša na kaj drugega, bi bilo to koristno pojasniti, saj se stroški zavarovanja spreminjajo glede na tveganje in postopke za sodni pregon garanta.

4.5

Po členu 83 se zamudne obresti na znesek dajatev zaračunavajo od datuma izteka predpisanega obdobja do datuma plačila; člen 84 navaja nasproten primer, ko carinski organ dolguje uvozniku oziroma izvozniku. Izrecno je navedeno, da za prve tri mesece ni treba plačati obresti. EESO opozarja na to očitno in nedopustno protislovje med obravnavo javnega organa in državljana.

5.   Naslov IX: Odbor za carinski zakonik in končne določbe

5.1

Določbe, ki jih zajema ta naslov, so zelo pomembne za razumevanje sestave zakonika in njegovega področja uporabe. Ključni element je člen 196, ki določa, da bo pri izvajanju zakonodaje „Komisiji pomagal Odbor za carinski zakonik, v nadaljevanju Odbor“, v skladu s „členoma 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES“ in „ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa“. V praksi to pomeni, da je v pristojnosti Komisije, čeprav ob pomoči odbora, da zakonsko uredi vsa vprašanja, ki jih zajema carinski zakonik, v skladu z običajnim postopkom Skupnosti. EESO glede tega nima pripomb, vendar upa, da bodo sprejeti predpisi upoštevali potrebe uporabnika in da bodo dovolj prožni, da se jih bo dalo prilagoditi v skladu z razvojem tehnik, tehnologije in trgovinske prakse.

5.2

V skladu s pristojnostmi, ki ji jih daje člen 196, lahko Komisija (člen 194) sprejme naslednje ukrepe:

pravila in standarde za interoperabilnost carinskih sistemov;

primere in pogoje, ko lahko Komisija izda odločbe, s katerimi od držav članic zahteva, da prekličejo ali spremenijo odločbo;

po potrebi katere koli druge izvedbene ukrepe, tudi kadar Skupnost sprejme obveznosti in odgovornosti v povezavi z uporabo mednarodnih sporazumov, ki zahtevajo prilagoditev določb zakonika.

5.2.1

Pristojnosti Komisije so precej široke in vključujejo tudi pravico, da odpravi (druga alinea) primere in pogoje, s katerimi od države članice zahteva, da prekličejo ali spremenijo odločbo. EESO ugotavlja, da medtem ko v primerih iz prve in tretje alinee Komisija izvaja svojo institucionalno vlogo usklajevanja in izvajanja odločb, ki jih je sprejel ali potrdil Svet, v primerih iz druge alinee izvršuje pristojnost, ki ni običajna, čeprav jo sicer opravičujejo okoliščine, in EESO temu ne nasprotuje.

5.2.2

Na splošno EESO poudarja, da bo odločitev za izvajanje kontrole vseh vrst delovanj državljanov, vključno s trgovinskim poslovanjem in delom carine, vplivala na svobodno trgovino ter da izhaja iz političnih odločitev, ki so jih potrdile EU in države članice v okviru svojih različnih pristojnosti. Komisija te odločitve seveda izvaja.

5.2.3

EESO upa, da carinska reforma ne bo ovirala nujnega ravnotežja med svobodno trgovino in varnostjo uporabnikov ter končnih uporabnikov in da se bo izvajala ob natančnem upoštevanju strokovnih sposobnosti carinskega osebja in oseb, zaposlenih pri uvoznikih oziroma izvoznikih.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  UL C 110 z dne 30. 4. 2004.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/26


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o beli knjigi o politiki finančnih storitev 2005–2010

COM(2005) 629 konč.

(2006/C 309/06)

Evropska komisija je 1. decembra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Bela knjiga o politiki finančnih storitev 2005–2010

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. IOZIA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 152 glasovi za, 1 glasom proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in predlogi

1.1

EESO podpira predlog Komisije, da si v duhu lizbonske strategije in ob upoštevanju posebnosti evropskega socialnega modela v naslednjih petih letih z izvajanjem in dopolnjevanjem sedanje zakonodaje prizadeva za dejavno združevanje sektorja finančnih storitev ter se hkrati izogiba pretirani regulaciji tega področja (t. i. „gold-platingu“).

1.2

Ocenjevanje vloge in dela nadzornih organov, s tem pa najboljše možno usklajevanje, kot je določeno za odbore 3. stopnje procesa Lamfalussy, je tudi po mnenju EESO bistvenega pomena.

1.2.1

EESO meni, da je v tem trenutku prezgodaj razmišljati o ustanovitvi enotnega nadzornega organa EU, ki bi v prihodnje lahko pospeševal povezovanje trgov, je pa smiselno evropskim organom priporočiti, da imenujejo glavni nadzorni organ (v državi, kjer je sedež matičnega podjetja), ki bi ga pooblastili za nadzor dela hčerinskih in povezanih podjetij v drugih državah članicah EU. Podjetjem, ki delujejo na evropski ravni, in potrošnikom bi to prineslo očitne prednosti.

1.3

Zaradi boljše učinkovitost finančnih transakcij finančno poslovanje dobiva vedno večji gospodarski pomen (pogosto se celo omenja t. i. „financializacija“ gospodarstva, premik gospodarske dejavnosti na finančno področje). Posledica tega je precejšen potencial za gospodarsko rast in več delovnih mest v sektorju finančnih storitev, vendar lahko takšen razvoj negativno vpliva na celotno gospodarstvo. Velik vpliv trgov vrednostnih papirjev, ki so osredotočeni na interese delničarjev (t. i. „shareholder value“), je lahko v nasprotju s cilji podjetij. Komercialni in finančni pritisk na vodilne strukture v podjetjih lahko dolgoročno povzroči probleme in pripelje do nepremišljenih prevzemov podjetij. Po sedanjih opažanjih je že znaten delež tovrstnih prevzemov v kratkem času privedel do uničenja premoženja.

1.3.1

Ne smemo pa pozabiti, da se bo — vsaj v kratko- do dolgoročnem obdobju — zaradi procesa združevanja zaposlovanje v tem sektorju zmanjšalo, zaradi česar raste negotovost med zaposlenimi. EESO poudarja, da je treba upoštevati socialne posledice združevanja in upa, da bodo države članice sprejele primerne ukrepe za blažitev socialnih šokov ter podprle programe strokovnega izobraževanja in preusposabljanja, ki so nujno potrebni za doseganje ciljev lizbonske strategije.

1.4

EESO podpira cilje poenostavitve, kodifikacije in pojasnitve, namenjene pripravi „boljše zakonodaje“. V tej povezavi pozdravlja dejstvo, da se Komisija še naprej obvezuje, da bo izvajala redna, pogosta in odprta posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi in pripravila presoje vplivov pred vsakim novim predlogom, ki bodo upoštevale tudi socialne in okoljske vidike ter zunanje dejavnike, ki vplivajo na celotno gospodarstvo.

1.4.1

EESO zahteva, da delo v zvezi z akcijskim načrtom za finančne storitve (FSAP) postane bolj prepoznavno in da se o tem razpravlja tudi izven strokovnih krogov.

1.5

EESO pozdravlja predlog Komisije, da izda sporočilo oz. priporočilo o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), katerega namen je premagati sedanje ovire za prosti pretok teh finančnih instrumentov.

1.6

Nujno je treba izboljšati informacije potrošnikom, kulturo obnašanja na finančnem področju in ozaveščenost. Namen Komisije, da pri evropskih združenjih potrošnikov sproži posebne pobude, je torej treba pozdraviti, vendar bi se Komisija morala bolj dejavno ukvarjati z državami članicami in jih prepričati, da na nacionalni ravni uvedejo bolj obvezujoče oblike vključevanja zainteresiranih strani. EESO je pripravljen prispevati k tem pobudam s sodelovanjem z združenji potrošnikov in nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti.

1.7

V skladu s sedanjimi pravili o nadzoru, ki se v posameznih državah članicah sicer razlikujejo, morajo podjetja pripraviti bilanco in predložiti druge podatke o podjetju. Uvedba mednarodnih standardov računovodskega poročanja (IFRS — International Financial Reporting Standards) bi lahko bila idealna priložnost za poenotenje zahtev po podatkih na ravni EU. EESO opozarja, da Uprava za mednarodne računovodske standarde IASB (mednarodno zasebno telo za standardizacijo) ne odraža v celoti položaja svetovnega gospodarstva, in želi, da telo pokaže pripravljenost za mednarodno sodelovanje z drugimi akterji, na primer z Evropsko komisijo.

1.8

Glede direktiv o maloprodajnem trgu bo EESO posebej izrazil mnenje o direktivi o potrošniških kreditih, ki bi jo bilo treba sprejeti čimprej, ter o direktivi o plačilnih storitvah, o kateri že pripravlja mnenje. EESO podpira cilje direktive o hipotekarnih kreditih, vendar izraža utemeljene pomisleke v zvezi z izvedljivostjo kratkoročnega povezovanja kreditnih trgov. Glede sistemov obračuna in poravnave pa bi EESO pozdravil sprejetje okvirne direktive za to področje.

1.9

Komisija je izrazila dvom o sprejetju t. i. „26. ureditve“ za področje finančnih storitev; EESO je seznanjen s tem dvomom in izjavlja, da je pripravljen oceniti pogoje za učinkovito izvajanje, ko bodo ti seveda določeni. Pogoji morajo vedno ščititi interese potrošnikov in jim omogočiti resnične prednosti.

1.10

Glede prihodnjih pobud EESO opozarja:

da bi bili zelo koristni ukrepi na področju KNPVP, ki bi bili usmerjeni v uskladitev regulativnih standardov za življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, z drugimi finančnimi produkti;

na pomen zagotovitve dostopa do bančnega računa in

nujnost odstranitve ovir za čezmejno uporabo bančnih računov.

1.11

EESO je prepričan, da so evropski standardi na področju regulacije finančnih storitev zelo dobri in EU lahko upa, da bo postala referenčni primer za vse druge države. Evropa bi morala začeti dialog z novimi industrializiranimi državami (kot so Indija, Brazilija in Kitajska), kot to predlaga Komisija, pa tudi z manj razvitimi državami, ki za razvoj trga finančnih storitev potrebujejo precejšnjo pomoč.

1.12

EESO podpira vse evropske in nacionalne institucije v njihovem boju proti kriminalu in terorizmu. Komisija poudarja, da mora finančni sistem zagotoviti obsežno in stalno sodelovanje s pristojnimi organi. V skladu s tem poudarkom EESO znova podpira in ponavlja poziv finančnim institucijam, pa tudi pristojnim organom, da obveščajo finančne posrednike o nadaljnjih ukrepih, sprejetih na osnovi dobljenih informacij.

2.   Ozadje

2.1

Bela knjiga o politiki finančnih storitev 2005–2010 določa nekaj ciljev, ki so usmerjeni v dejavno združevanje sektorja finančnih storitev in pri tem priznava, da je učinkovit finančni trg osnova za gospodarsko rast in razvojno strategijo. Dejavno združevanje je glavno vodilo bele knjige, katere cilj je odprava ovir za prosti pretok finančnih storitev in kapitala, ki še obstajajo kljub precejšnjemu napredku, doseženemu z akcijskim načrtom za finančne storitve 1999–2005 (FSAP).

2.2

Zakonodaja je za delovanje finančnih trgov odločilnega pomena, zato bela knjiga upravičeno poudarja in postavlja v središče potrebo po izvajanju in krepitvi obstoječih predpisov ter hkratnem izogibanju prekomerni regulaciji tega področja (t. i. „gold-platingu“), zlasti v državah članicah.

2.3

Z analizo pravnega okvira je treba preučiti omejitve, naloge in odgovornosti za usklajevanje dela nadzornih organov v EU. V tem trenutku je nadzor na nacionalni ravni verjetno še vedno najboljša oblika varstva potrošnika in vlagateljev, vendar ne smemo pozabiti na dve pomembni težavi, povezani s takšnim pristopom.

2.3.1

Premajhno povezovanje nadzora na nadnacionalni ravni bistveno omejuje povezovanje trga. Zato je potrebno spodbujati in krepiti tesno sodelovanje med organi držav članic. Obvladovanje tveganja v večjih evropskih bankah, ki delujejo v več državah članicah, poteka na ravni bančne skupine na konsolidirani osnovi. Nadzorni organi morajo biti sposobni pravilno oceniti profil tveganja teh največjih evropskih skupin.

2.3.2

Ohranitev precejšnjih pravic nacionalnih organov za nadzor ne sme biti povod za krepitev ovir, ki otežujejo dejavno združevanje na ravni EU. Za postopno odstranitev teh ovir se zavzema tudi bela knjiga.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

V pred kratkim pripravljenem mnenju je EESO izrazil svoja stališča o zeleni knjigi o politiki finančnih storitev (2005–2010). Bela knjiga vsebuje veliko predlogov iz zelene knjige (1), zato EESO ponavlja svoja že izražena stališča in jih v tem mnenju na kratko povzema.

3.1.1

Bela knjiga opozarja na potencial sektorja finančnih storitev za gospodarsko rast in več delovnih mest. Vendar pa Odbor meni, da je treba ta osrednji sklep dokumenta obravnavati previdno in realistično ter pri tem upoštevati različna, že dokazana dejstva.

3.2

Proces združevanja finančnega sektorja lahko vodi k večji učinkovitosti in ekonomijam obsega, kar lahko na koncu koristi lastnikom deležev tveganega kapitala posrednikov (zaradi večjega donosa na vloženi kapital) in uporabnikom finančnih storitev (zaradi zmanjšanja stroškov teh storitev).

3.3

Vendar pa obsežne praktične izkušnje hkrati kažejo na zmanjševanje zaposlovanja v finančnem sektorju, ki je posledica združevanja. To pa povzroča vedno večjo negotovost med zaposlenimi. Dejstvo je, da se poslovni načrti za združitve in prevzeme podjetij osredotočajo zlasti na ukrepe za varčevanje, ki temeljijo na znižanju stroškov dela. Združevanje lahko kratkoročno povzroči neto izgubo delovnih mest, vendar je treba priznati, da omogoča razvoj inovativnih storitev in dejavnosti, ki bodo po drugi strani pozitivno vplivale na zaposlovanje. Zmanjšanje ovir, ki ponudnikom finančnih storitev preprečujejo, da bi v polnem obsegu izkoristili sinergije čezmejnih združitev, bi bankam omogočilo, da ponudijo storitve po ugodnejši ceni, to pa bi zagotovilo politiko cen, ki bi bila za potrošnike privlačnejša in bi posledično povečala povpraševanje. Zaradi tega bi finančni posredniki povečali naložbe, kar bi pozitivno vplivalo tudi na zaposlovanje. Nova delovna mesta na tem področju, z nekaterimi izjemami, kot so klicni centri in administrativne službe, na splošno privlačijo več visoko usposobljenih in bolje plačanih strokovnih kadrov.

3.4

EESO torej priznava, da združevanje obravnavanega sektorja na splošno nima negativnih vplivov na zaposlovanje, vendar izrecno poudarja, da ne smemo spregledati razkoraka med izgubo in ustvarjanjem novih delovnih mest, ki nastaja tako s časovnega vidika kot zaradi potrebe po različnih strokovnih kvalifikacijah. V času, ko poudarek ni več na varnosti delovnega mesta, temveč na ustvarjanju zaposlitvenih možnosti, bi morale države članice dati prednost podpori strokovnega izobraževanja in preusposabljanja, pa tudi zagotavljanju primernega sistema za blažitev socialnih šokov.

3.5

Če zaposleni vidijo, da lahko svoje kvalifikacije in sposobnosti brez težav izkoristijo tudi v naglo spreminjajočem se gospodarstvu, bodo bolj pripravljeni sprejeti manjšo varnost delovnega mesta, ki je posledica dejavnega združevanja sektorja. Na osnovi te ugotovitve je treba priznati, da poklicno izobraževanje ni le instrument za obvladovanje socialne nestabilnosti, temveč tudi bistveni dejavnik za dolgoročni uspeh načrta dejavnega združevanja in lizbonske strategije na splošno, katere cilj je preoblikovanje evropskega gospodarstva v najpomembnejše na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Zaradi tega je treba vzpostaviti primerno socialno mrežo za blažitev posledic takšnih prehodnih obdobij, ki so pogosto zelo resne.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Boljša zakonodaja

4.1.1

Tri vodilna načela za boljšo zakonodajo so poenostavitev, kodifikacija in pojasnitev. Za zagotovitev pravne usklajenosti, poenostavljenega izvajanja in enotnega prenosa zakonodaje je pomembno nadaljevati v tej smeri.

4.1.2

EESO pozdravlja predloge Komisije za boljšo zakonodajo, zlasti dejstvo, da se še naprej zavezuje, da bo izvajala redna, pogosta in odprta posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi ter pripravila presojo vplivov za vsak nov predlog, ki se bo osredotočila na stroške in koristi v najširšem smislu, bo pa vključila tudi socialno in okoljsko razsežnost ter vpliv zunanjih dejavnikov na celotno gospodarstvo. Ravno tako pomembna je zavezanost Komisije — skupaj s Svetom in Parlamentom — izboljšanju kakovosti zakonodaje.

4.1.3

EESO se strinja s Komisijo, da pravilen in pravočasen prenos ter kasnejše pravilno izvajanje zakonodaje EU v 25 državah članicah predstavljata izziv, tudi z vidika nadaljnje širitve EU. Odbor se strinja, da se je treba nujno izogniti t. i. „goldplatingu“, to je enostranskemu sprejemanju dodatnih predpisov, ki so v nasprotju z načelom enotnega trga. Neupravičena raznolikost nacionalnih predpisov za varstvo potrošnikov je dejansko ena izmed glavnih ovir za povezovanje finančnih storitev v EU.

4.1.4

Poleg tega EESO poudarja, da je bistvenega pomena, da se naknadno oceni, ali so predpisi dejansko dosegli svoj cilj in — vsaj za sektorje, ki jih pokriva t. i. proces Lamfalussy — ali se trgi razvijajo v skladu s pričakovanji v okviru tega procesa.

4.1.5

Za zagotovitev usklajenosti med zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo je treba najprej preveriti najpomembnejše sektorje oz. sektorje, kjer so težave z usklajevanjem in pravnim združevanjem največje, kot se to pojavlja pri distribuciji in trženju KNPVP. Več manevrskega prostora za distribucijo in trženje, ki ju slabo določen pravni okvir še vedno precej ovira, je nujen pogoj za večjo konkurenčnost in učinkovitost tega sektorja. Zato zlasti pozdravljamo predlog Komisije, da v letu 2006 izda sporočilo oz. priporočilo in novembra belo knjigo o upravljanju premoženja.

4.1.6

Komisija bo predlagala združitev sedanjih 16 direktiv o zavarovanju v eno direktivo. EESO podpira ta predlog za kodifikacijo in meni, da je to odličen primer, ki bi mu morala slediti tudi druga področja s sprejetjem zakonodaje, ki bi bila usmerjena v združevanje, poenostavitev in novo ureditev vseh vprašanj, zajetih v različnih direktivah.

4.1.7

EESO zagovarja uporabo postopkov za ugotavljanje kršitev, če se ugotovijo nepravilnosti pri prenosu ali izvajanju zakonodaje Skupnosti, vendar se mu zdi potrebno poudariti, da je v zadnjem času na Komisijo precej vplival Svet in je zelo nerada ukrepala na ta način.

4.1.8

Kljub izboljšanju in racionalizaciji v sektorju maloprodajnih finančnih storitev ne smemo spregledati težav, povezanih z obveščanjem potrošnikov, izobraževanjem in ozaveščenostjo. Ti dejavniki so bistvenega pomena za največjo možno učinkovitost vsakega pravnega okvira. Zato EESO močno podpira namen Komisije, da skupaj z združenji potrošnikov in predstavniki finančnega sektorja sproži posebne pobude na ravni EU, vendar meni, da bi si Komisija morala bolj prizadevati, da bi takšna praksa na nacionalni ravni postala vsaj izrecno priporočljiva, če že ne obvezna. Glasilo evropskih potrošnikov je načeloma odlična pobuda. Vendar pa se mora Komisija zavedati, da morajo biti sredstva za obveščanje blizu potrošniku. EESO poziva Komisijo, naj v sodelovanju s Svetom in Parlamentom zagotovi preučitev bolj obvezujočih oblik vključevanja zainteresiranih strani na nacionalni ravni, po vzorcu ciljev, za katere si prizadeva na ravni EU. Razvoj instrumenta FIN-NET, ki ga velika večina potrošnikov še ne pozna, je korak v pravo smer. Za novo oceno vloge tega instrumenta EESO predlaga vključitev združenj potrošnikov in organizacij civilne družbe ter socialnih partnerjev, sam pa bi lahko to pobudo podprl na primer s sodelovanjem z nacionalnimi združenji potrošnikov in ekonomsko-socialnimi sveti.

4.1.9

Po mnenju EESO Komisija ne sme podcenjevati vprašanja jezika, v katerem bodo dokumenti na voljo, če hkrati poudarja pomen posredovanja informacij, zlasti potrošnikom, vlagateljem in zaposlenim v sektorju finančnih storitev. Komisija se mora posvetiti temu vprašanju in na vsak način zagotoviti, da bodo vsaj najpomembnejši dokumenti na voljo v čim več jezikih.

4.1.10

EESO pozdravlja pozornost, namenjeno potrošnikom in zaposlenim na področju bančništva in finančnih storitev ter rednim posvetovanjem z njimi o najpomembnejših vprašanjih. Dodana vrednost povezovanja trgov je v zadovoljstvu potrošnika, pri tem pa je treba posvetiti primerno pozornost tudi socialnim posledicam sprejetih odločitev. Prejšnje direktive za finančno področje tega pristopa niso vedno upoštevale. Z opažanji v točki Splošne ugotovitve tega mnenja želi Odbor izrecno poudariti ta vidik.

4.1.11

Glede medsebojnih vplivov z drugimi področji gospodarske politike EU je EESO že opozoril, da lahko sistem DDV za večje evropske bančne skupine predstavlja oviro za krepitev finančnih storitev in izraža zadovoljstvo glede dejstva (2), da Komisija namerava na tem področju pripraviti zakonodajni predlog. Posebno pozornost je treba posvetiti oceni ekonomskih, socialnih in okoljskih vplivov zaželenega postopka uskladitve DDV. EESO je tudi že opozoril, da lahko sedanja situacija ovira polno povezovanje in razvoj finančnega trga. Nadalje EESO opozarja na težave zaradi zunanjega izvajanja storitev, ki jih lahko neusklajen davčni sistem izredno zaostri. To bi negativno vplivalo na zaposlovanje, kakovost storitev in zanesljivost celotnega sistema. EESO upa, da bo ta tematika skrbno preučena, zlasti ker so različni primeri zunanjega izvajanja del prinesli vse prej kot dobre rezultate.

4.2   Zagotavljanje ustreznih regulativnih in nadzornih struktur

4.2.1

Cilj povečanega usklajevanja dela organov za nadzor trga je vsekakor pozitiven. Postopna krepitev vloge odborov 3. stopnje bi lahko olajšala doseganje tega cilja; pri tem bi bilo treba v okviru procesa Lamfalussy uskladiti pristojnosti članov odborov, kot prispevek k dokončni ureditvi zakonodajnega okvira EU. Tako bi razbremenili Komisijo in v državah članicah ali pri nadzornih organih zmanjšali tveganje za goldplating.

4.2.2

EESO meni, da bi bilo v tem trenutku prezgodaj razmišljati o ustanovitvi enotnega nadzornega organa za EU, ki bi bil pristojen za usklajevanje. Vendar pa morajo po mnenju Odbora državni nadzorni organi dejavno in stalno sodelovati ter si prizadevati za vzpostavitev skupnih kodeksov ravnanja in standardnih postopkov. S tem bi se povečalo medsebojno zaupanje, kar bi bil prvi korak k prihodnji ustanovitvi nadzornega organa EU za večje finančne, bančne in zavarovalniške skupine, ki delujejo v različnih državah članica. Ena izmed prvih pomembnih odločitev je imenovanje glavnega nadzornega organa v državi, kjer je sedež matičnega podjetja. Ta nadzorni organ bi bil odgovoren za nadzor hčerinskih in povezanih podjetij, ki poslujejo v drugih evropskih državah. Večnacionalna podjetja in nadzorni organi bi lahko učinkovito izkoristili enotni trg, pri tem pa jim ne bi bilo treba vedno znova pripravljati bilanc in poročil ter upoštevati različnih državnih predpisov.

4.2.3

Pospeševati bi bilo treba na primer postopek, uporabljen v direktivi o tržni zlorabi. Zelo podroben osnutek direktive je namreč zagotovil visoko raven enotnosti pri kasnejšem prenosu direktive, regulativni organi pa so tako dobili precej odgovornosti, ki je bila razdeljena tudi na ravni EU, pri čemer je bilo določeno, katere dolžnosti je treba prenesti na različne nadzorne organe.

4.2.4

Sprejetje Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP) je bila pomembna priložnost za poenotenje finančnega poročanja podjetij in njegovo prilagoditev sodobnim standardom. Lahko pa bi bila tudi priložnost za poenotenje na ravni EU in sicer vseh vrst podatkov, ki jih morajo posredniki predložiti pristojnim nadzornim organom. Sprejetje MSRP po mnenju EESO pomeni, da ni več razlogov za odlaganje ali zamude pri doseganju tega cilja, ki je predpogoj za učinkovito in uspešno usklajevanje ter sodelovanje na ravni EU. Kljub temu pa bi bila potrebna prilagoditev ustreznim ciljem evropskega projekta Solventnost II. Podjetja, ki bilanc in konsolidiranih bilanc stanja še niso uskladila z MSRP, ne bi smela biti zapostavljena v primerjavi s podjetji, ki morajo izpolniti te zahteve.

4.3   Sedanje in prihodnje zakonodajne pobude

4.3.1   Sedanje zakonodajne pobude

4.3.1.1

Na področju bančnega poslovanja s prebivalstvom so bile sprožene tri večje pobude. Glede hipotekarnih kreditov je EESO (3) že izrazil utemeljen dvom o možnostih za povezovanje trgov. Razlog za dvom so pravna vprašanja in precejšnje težave, ki jih je EESO že opisal v pred kratkim pripravljenem mnenju. EESO pričakuje mnenje Komisije in odgovore na izražene pomisleke.

4.3.1.2

Spremembe direktive o potrošniških kreditih, ki jih predlaga Komisija, trenutno pa jih preučuje Evropski parlament, sicer izboljšujejo prejšnji predlog, vendar ne izpolnjujejo v celoti potreb potrošnikov. EESO čaka na rezultate preučitve in upa, da bo direktiva v kratkem potrjena.

4.3.1.3

Direktiva o plačilnih storitvah ima ravno tako pomembno vlogo. Na področju čezmejnih plačilnih storitev še vedno primanjkuje transparentnosti. Za finančni sistem morajo veljati pravila konkurenčnosti, tranparentnosti in primerljivosti, ki jih je pripravil GD za konkurenco. Vzpostavitev enotnega evropskega plačilnega območja (Single European Payment Area — SEPA) do leta 2010 je visoko zastavljen in zaželen cilj, ki bo omogočil učinkovitejši čezmejni plačilni promet in potrošnikom zagotovil jamstvo. Vendar pa je treba upoštevati, da učinkoviti sistemi, ki ne povzročajo visokih stroškov (kot je sistem neposrednih obremenitev), v nekaterih državah članicah že delujejo. Pri izvajanju projekta SEPA bo tako treba upoštevati interese uporabnikov in zagotoviti dodano vrednost. EESO trenutno pripravlja mnenje — zlasti o plačilnih storitvah — v katerem bo podal podrobno oceno.

4.3.1.4

Ponovna ocena pravil glede kvalificiranih deležev, ki bo izvedena na osnovi revizije člena 16 bančne direktive in člena 15 direktive o zavarovanju, je pobuda bistvenega pomena, ki bo preprečila, da bi nekateri nadzorni organi pod pretvezo skrbnega upravljanja finančnih sistemov ovirali usklajen razvoj notranjega trga. EESO meni, da se stabilnost sistema lahko najuspešneje zagotovi tako, da se izboljša njegovo učinkovitost, ne pa tako, da se omeji prenos nadzora podjetij.

4.3.1.5

Nezadostni zakonodajni okvir na področju sistemov obračuna in poravnave je prispeval k ohranitvi visokih stroškov, majhne učinkovitosti in resničnih zlorab. Infrastrukture za čezmejni obračun in poravnavo so dražje in manj učinkovite kot na državni ravni. EESO želi pozdraviti sprejetje okvirne direktive, ki bi povečala konkurenčnost evropskih gospodarskih subjektov, tudi v primerjavi z mednarodno konkurenco. Učinkovit in urejen trg privlači naložbe, ki jih Evropa potrebuje, če resnično želi uresničiti cilje gospodarske rasti in rasti na področju zaposlovanja.

4.3.2   Trenutna razmišljanja

4.3.2.1

EESO se strinja z oceno Komisije glede neupravičenih ovir za dokončno uresničitev prostega pretoka kapitala in čezmejnih naložb.

4.3.2.2

Komisija je izrazila dvom o t. i. 26. ureditvi na področju finančnih storitev. Po drugi strani pa je načelo najmanjše možne uskladitve povzročilo preveč razlik. Načelo „matične države“je bilo odličen instrument za liberalizacijo in konkurenčnost znotraj EU. Večje kot je vzajemno zaupanje v kakovost državne zakonodaje posameznih držav članic, bolj bodo članice sprejemale navedeno načelo. V tej povezavi cilj polne uskladitve pravil pomembno prispeva k krepitvi in utrditvi teh odnosov, ki temeljijo na zaupanju in so osnova za postopno oblikovanje skupne kulture nadzora. Tako bi bilo treba uskladiti najpomembnejše pogodbene klavzule na področju finančnih storitev. Vendar pa želi EESO opozoriti na dejstvo, da zaenkrat še ni dokaza za učinkovito možnost uporabe 26. ureditve in da bi Komisija morala na vsak način izvesti poglobljeno oceno tega instrumenta. V pred kratkim pripravljenem mnenju je EESO ugotovil, da bi bilo mogoče (26. ureditev) „uporabiti kot možnost šele, ko bi celovita študija zakonov in pogodb v vseh 25 državah pokazala, da“ vzporedni „instrument ne nasprotuje predpisom in zakonom v nobeni izmed držav članic. Na vsak način je nujno, da pravila standardizacije ne ovirajo dobave novih izdelkov in tako zavirajo inovacijo“  (4).

4.3.3   Prihodnje pobude

4.3.3.1

V nedavnem mnenju o zeleni knjigi, pripravljenem julija 2005, je EESO opozoril na koristnost ukrepov na področju KNPVP  (5). „Investicijski skladi tekmujejo s finančnimi produkti, kot so življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, ki se vlagateljem zdijo primerljiva, čeprav jih ureja zelo drugačen pravni okvir. To lahko izkrivlja izbiro vlagateljev, kar ima negativne posledice za raven stroškov in tveganja pri teh naložbah. EESO verjame, da tega problema ni mogoče reševati z zmanjšanjem konkurenčnosti ali rahljanjem omejitev in jamstev, ki veljajo za investicijske sklade. Namesto tega zahtevamo zvišanje standardov, da za finančne produkte, ki se razumejo kot jasna druga možnost namesto investicijskih skladov, veljajo regulativne zahteve, primerljive s tistimi, ki veljajo za investicijske sklade.“ Neravnovesje zahtev za sklade in življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, pomanjkljiv razvoj evropskega potnega lista zaradi ovir, ki jih nekateri nadzorni organi še kar naprej postavljajo, pomanjkanje transparentnosti stroškov, zlasti v primeru odpovedi zavarovanja, ter razdrobljenost trga in s tem povezani visoki stroški je le nekaj opisanih težav. Kljub temu EESO zaskrbljeno opaža, da nekatere članice ustanavljajo sklade jamstvenega kapitala, pri tem pa družbi, ki upravlja te sklade, ni treba imeti dovolj lastnih skladov. Če pride do posebej neugodnega razvoja na trgu, potrošniki v tem primeru niso primerno zaščiteni. EESO poziva Komisijo, da odpravi to pomanjkljivost in določi ustrezne zahteve glede odgovornosti podjetij, ki izdajajo sklade jamstvenega kapitala ter določi natančno in ustrezno stopnjo nadzora. EESO se zlasti zaveda pritiska za vzpostavitev učinkovitejšega sistema KNPVP, tudi zaradi dejstva, da je ta sistem bistveni del pokojninskih skladov in lahko precej prispeva k rešitvi težave, na katero bela knjiga upravičeno opozarja na začetku, namreč financiranje ogromnega primanjkljaja na področju pokojnin. Ta težava pesti večino evropskih gospodarstev.

4.3.3.2

EESO se strinja s Komisijo, da je dostop do bančnega računa pomemben, in to ne le iz gospodarskih razlogov. V sodobnem gospodarstvu bančni račun posamezniku dejansko podeli nekakšno „ekonomsko državljanstvo“. Ta „državljanska“ pravica je v nekaterih državah članicah pravno priznana, s tem pa je finančni sistem dolžan zagotoviti osnovne bančne storitve z najnižjimi možnimi stroški. V drugih državah EU se povečuje ozaveščenost podjetij, ki tako za nekaj eurov na mesec ponujajo „pakete“ storitev v povezavi s tekočim računom.

4.3.3.3

Cilj odpraviti ovire za mobilnost čezmejnih računov je zaželen in bi lahko prispeval k znižanju bančnih provizij. Cilj zagotoviti mobilnost računov znotraj EU bi zaradi možnosti elektronskega odpiranja bančnih računov dejansko lahko postal dosegljiv. Vendar ne smemo pozabiti, da vsi potrošniki ne znajo ali ne morejo uporabljati informacijske tehnologije. Komisija bi morala predlagati ustrezno alternativno rešitev za te ljudi, ki običajno spadajo med bolj ranljive skupine prebivalstva. Poudariti je treba, da je to možno konkretno uresničiti le z okrepitvijo učinkovitega in ustvarjalnega sodelovanja med nadzornimi organi. Komisijase je 26. maja odločila (6), da skupino strokovnjakov zadolži za analizo vprašanja mobilnosti strank v zvezi z bančnimi računi, kar je v skladu s predlogi bele knjige.

4.4   Zunanja razsežnost

4.4.1

Visoko zastavljen cilj Komisije, da bi morala Evropa imeti na globalni ravni vodilno vlogo pri določanju standardov, je vsekakor treba pozdraviti. Še več, EESO v skladu s priporočili iz kroga pogajanj v Dohi upa, da bo Evropa prevzela vodilno vlogo med najrazvitejši državami pri zagotavljanju primerne tehnične in finančne podpore, ki jo manj razvite države potrebujejo na regulativnem in izvedbenem področju za uresničevanje sprejetih dogovorov in standardov. Napredek mednarodnega povezovanja mora upoštevati tudi potrebe šibkejših gospodarstev, ki morajo privabiti naložbe. EESO je prepričan, da Komisija pri pogajanjih in razpravah z drugimi, bolj razvitimi gospodarstvi, ne bo pozabila na te potrebe.

4.4.2

EESO podpira Komisijo in druge evropske institucije v njihovem boju proti vsem vrstam kriminalnih dejanj, ki so pogosto povezana z mednarodnim terorizmom, in dejavno sodeluje v boju proti zlorabi finančnih sistemov. Obstaja več vrst gospodarskega kriminala: goljufiva dejanja v podjetjih in trgovini, pranje denarja, davčne utaje in podkupovanje. Sistemi finančnih storitev se pogosto uporabljajo v nezakonite namene. EESO poziva finančne institucije, da pristojnim organom pomagajo po najboljši moči, ti pa bi morali njihova priporočila ustrezno upoštevati. Če bodo finančne institucije redno obveščene o ukrepih, sprejetih na osnovi njihovih informacij pristojnim organom o sumljivih transakcijah, bo njihova motivacija za nadaljevanje in krepitev potrebnih prizadevanj večja.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  UL C 65 z dne 17.3.2006

(2)  UL C 65 z dne 17.3.2006

(3)  UL C 65 z dne 17.3.2006

(4)  UL C 65 z dne 17.3.2006

(5)  UL C 110 z dne 17.5.2006

(6)  2006/355/ES: sklep Komisije z dne 16. maja 2006 o ustanovitvi strokovne skupine za mobilnosti strank v zvezi z bančnimi računi (UL L 132, 19. 5. 2006, str. 37).


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/33


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o odobritvi pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov, sprejetemu v Ženevi 2. julija 1999

COM(2005) 687 konč. — 2005/0273 (CNS)

in

predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 6/2002 in Uredbe (ES) št. 40/94 za uveljavitev pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov

COM(2005) 689 konč. — 2005/0274 (CNS)

(2006/C 309/07)

Svet je 17. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členoma 308 in 300 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Svet je 14. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 308 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 6/2002 in Uredbe (ES) št. 40/94 za uveljavitev pristopa Evropske skupnosti k Ženevskemu aktu Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov

COM(2005) 689 konč. — 2005/0274 (CNS).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. Bryan CASSIDY.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 155 glasovi za, 3 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Povzetek sklepov in priporočil EESO

Ker sta predloga Komisije povezana, jih bo EESO obravnaval v enem mnenju.

EESO v celoti podpira predloga Komisije.

2.   Glavni elementi predlogov Komisije

2.1

V skladu s predlogoma naj bi se s pristopom ES k Ženevskemu Aktu Haaškega sporazuma vzpostavila povezava med sistemom registriranih modelov Skupnosti in haaškim sistemom za mednarodno registracijo modelov. V prvem predlogu se predlaga pristop k aktu, v drugem pa sprememba ustreznih uredb, da bi to omogočili.

2.2

Haaški sistem temelji na Haaškem sporazumu o mednarodni registraciji modelov. Sporazum sestavljajo trije različni akti: Londonski akt iz leta 1934, Haaški akt iz leta 1960 in Ženevski akt iz leta 1999. Ti trije akti so avtonomni in njihove vsebinske določbe veljajo vzporedno. Pogodbenice lahko pristopijo k enemu, dvema ali vsem trem aktom. Pogodbenice samodejno postanejo članice Haaške unije, ki trenutno šteje 42 držav pogodbenic, med katerimi je 12 držav članic EU (1).

2.3

Pristop bi oblikovalcem v vsej ES omogočil, da z eno samo prijavo zavarujejo nove in izvirne modele v kateri koli podpisnici Ženevskega akta. S tem bi prosilci dobili še eno možnost za varstvo svojih modelov, pri čemer bi varstvo veljalo na nacionalni ravni, na ravni Skupnosti preko sistema registriranih modelov Skupnosti in na mednarodni ravni preko haaškega sistema.

2.4

Rezultat bi bil enostavnejši, gospodarnejši in stroškovno učinkovitejši sistem. Haaški sistem ne zahteva, da prijavitelji zagotovijo prevode dokumentov, plačajo posamične pristojbine uradom in agentom v različnih državah, prav tako pa ni treba, da bi bili prijavitelji pozorni na različne roke za podaljšanje prijav v posameznih državah. Namesto tega se vloži ena sama prijava na enem samem mestu in s plačilom ene same pristojbine, s tem pa se pridobi več pravic mednarodno registriranega modela v imenovanih državah podpisnicah Ženevskega akta.

2.5

S podeljevanjem izključnih pravic za registrirane modele, ki so enotni in veljavni po vsej ES, sistem modelov Skupnosti oblikovalcem omogoča varstvo novih in izvirnih modelov značilnega videza. Pravice za registrirane modele obstajajo tudi v vsaki državi članici, toda model Skupnosti je gospodaren in pripraven način pridobivanja enotnega varstva v vsej Skupnosti za katero koli podjetje, ki deluje na evropskem trgu.

2.6

Sistem Haaškega sporazuma o mednarodni registraciji modelov, s katerim upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (World Intellectual Property Organisation — WIPO), omogoča, da izpolnitev ene same prijave modela skupaj z eno samo pristojbino zagotavlja registracijo modelov v imenovanih državah podpisnicah. Haaški sistem lahko uporabi vsak rezident, državljan ali podjetje, ki je ustanovljeno v državi podpisnici sporazuma. WIPO trenutno ne sprejema prijav preko nacionalnih uradov. Neposredna vloga prijave pri WIPO preprečuje zmedo in podvajanje ter možnost preplačila Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM — Office of Harmonization for the Internal Market).

2.7

Ena od prednosti haaškega sistema je, da olajšuje spremembe varstva modelov in podaljšanje po preteku varstva.

2.8

Ženevski akt Haaškega sporazuma je stopil v veljavo 23. decembra 2003. Poleg nekaterih dodatnih sprememb, ki naj bi izboljšale dostopnost sistema, omogoča pristop mednarodnih organizacij, kot je ES, k haaškemu sistemu. Trenutno ima Ženevski akt 19 držav podpisnic, med njimi so to Švica, Singapur in Turčija. Številne države članice ga morajo še podpisati in/oziroma ratificirati.

2.9

Ženevski akt dopušča prijave le v enem od obeh uradnih jezikov — angleščini in francoščini.

2.10

Združene države naj bi k aktu pristopile novembra 2006, pristop tako EU kot tudi ZDA pa bi utegnil spodbuditi druge glavne trgovinske partnerice (Kitajska, Japonska, Koreja) k pristopu, kar bi omogočilo prijavo v več pomembnih državah.

2.11

Predlog vzpostavlja povezavo med ES, ki je v aktu obravnavana kot ena država, in haaškim sistemom ter tako povečuje njegovo uporabnost.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Predlog uredbe Sveta [COM(2005) 687 konč.] omogoča, da ES glede sistema modelov Skupnosti deluje kot ena država v Haški uniji. Sprememba Uredbe sveta ES/6/2002 (Uredba o modelih Skupnosti) omogoča pristop k Ženevskemu aktu.

3.2

Sprememba Uredbe ES/40/94 (Uredbe o blagovni znamki Skupnosti) omogoča, da Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) v Alicanteju pobira pristojbine za modele, ki so registrirani v skladu z Ženevskim aktom.

3.3

Pravna podlaga za predlog spremembe teh dveh uredb Skupnosti je člen 308 Pogodbe o ES.

3.4

Poteka posvetovanje z Evropskim parlamentom. Za predloga ni obvezen postopek soodločanja.

3.5

Za sprejetje v Svetu je potrebno soglasje.

4.   Stroški

4.1

Ker gre za spremembe uredb, ki se v državah članicah uporabljata neposredno, se ne pričakuje, da bo zaradi predloga prišlo do dodatnih stroškov.

4.2

Trenutno je treba pri registraciji modela plačati pristojbino ob prijavi in podaljšanju varstva v vsaki državi prijave. Po ocenah je višina nacionalnih pristojbin na splošno pod 100 EUR, toda poleg tega je treba upoštevati stroške preračunavanja valut pri mednarodni prijavi ter s tem povezane neprijetnosti.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  To so: Belgija, Estonija, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Slovenija in Španija. Sama EU trenutno ni članica haaškega sistema.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/35


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru 7. okvirnega programa in razširjanja rezultatov raziskav (2007–2013)

COM(2005) 705 konč. — 2005/0277 (COD)

(2006/C 309/08)

Svet je 1. marca 2006 sklenil, da v skladu s členoma 167 in 172(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. WOLF.

Odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 152 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1

Predlog Komisije zajema zahteve, pravila in postopke, s pomočjo katerih podjetja, univerze, raziskovalna središča ali druge pravne osebe lahko prejmejo podporo v okviru 7. okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (RTR).

1.2

Odbor izraža zadovoljstvo z večjim delom predlagane ureditve in vidi v njej izboljšave ter možnosti za precejšnjo poenostavitev upravnih postopkov. Kar zadeva interne izvedbene določbe Komisije — te še niso bile predložene — Odbor priporoča, da se v smislu zastavljene poenostavitve tudi pri teh upoštevata močnejše poenotenje in konsistentno uresničevanje, npr. pri merilih, ki jih je treba uporabljati.

1.3

Ker pa internih izvedbenih določb Komisije doslej še ni, še ni mogoče presojati nekaterih posebnih učinkov predlagane ureditve. V takšnih primerih (npr. pri povračilu dodatnih stroškov) Odbor priporoča, da se vsaj zaenkrat ohrani dosedanja ureditev; tako bi se izognili možnosti, da bi bili prejemniki podpor postavljeni v slabši položaj.

1.4

Odbor izraža zadovoljstvo z novimi mejami podpor, predvidenimi za različne naloge in prejemnike podpor. Še posebej izraža tudi zadovoljstvo, da bo to vodilo k boljši podpori malim in srednje velikim podjetjem (MSP).

1.5

Odbor priporoča, da se izenačijo vse raziskovalne ustanove, ki se v osnovi financirajo z javnimi sredstvi, ne glede na njihovo pravno obliko.

1.6

Odbor priporoča, da se prihodnjim pogodbenim partnerjem prizna več svobode pri oblikovanju pogodb, a tudi pri izbiri instrumentov. To še posebej velja za pravice dostopa do novih znanj in zaščitnih pravic (foreground) in/ali do obstoječih znanj in zaščitnih pravic (background) pogodbenih partnerjev. Pri tem bi bilo resda treba kot možnost ponuditi brezplačne pravice dostopa, vendar jih ne bi smeli — kot je predlagano za nekatere primere — predpisovati brez izjem.

1.7

Dodatne podrobnosti so obravnavane v poglavju 4.

2.   Uvod

2.1

S predlogom za 7. okvirni program RTR (2007-2013) (1), krajše OP7, je Komisija predstavila cilje, vsebine, teme in proračunski okvir predvidenega pospeševanja raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti v tem obdobju. O tem ter o predlogih Komisije, ki jih je treba pripraviti in dopolniti, še posebej o t. i. posebnih programih (2), je Odbor že sprejel mnenja (3).

2.2

Predlog Komisije, ki ga obravnava to mnenje, obsega zahteve, pravila in postopke, ki urejajo udeležbo podjetij, univerz, raziskovalnih središč ali drugih pravnih oseb v ukrepih 7. okvirnega programa RTR, tj. lahko prejmejo podporo v okviru tega programa.

2.3

Bistvena točka je pri tem namera Komisije, da poenostavi upravne postopke, povezane z njenimi podporami raziskavam. To namero je Odbor pozdravil in podkrepil že v svojih dosedanjih mnenjih; vnovič je priporočil poenostavitev upravnih postopkov, zmanjšanje s tem povezanih stroškov in torej povečanje učinkovitosti evropskih raziskovalnih programov. „Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programuvključno s tveganjem pri pripravi predlogase mora udeležencem izplačati. To velja še zlasti za manjše udeležence, kot so MSP, ali manjše raziskovalne skupine z univerz in raziskovalnih centrov.  (4) Predlagana pravila za udeležbo naj bi torej po mnenju Komisije vodila k nameravani poenostavitvi.

2.4

Obravnavani predlog Komisije torej opisuje odločilno ureditev kot cilj, da se sredstva, ki jih je Skupnost dala na voljo za raziskave in razvoj (OP7), uporabijo kolikor mogoče učinkovito, uspešno in pravično.

2.5

Predlagana pravila za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz naj bi torej zagotavljala koherenten in transparenten okvir za učinkovito izvajanje 7. okvirnega programa ter vsem udeležencem lahek dostop do tega programa. Tako naj bi podpirali širok spekter podjetij, raziskovalnih središč in univerz ter tudi omogočali udeležbo akterjev z območij na skrajnem obrobju Skupnosti.

3.   Vsebina predloga Komisije

3.1

Pravila za udeležbo v 7. okvirnem programu, ki jih predlaga Komisija, naj bi uresničila številne vidike te poenostavitve in pri tem gradila na tistih načelih, ki so bila opredeljena v 6. okvirnem programu (OP6). Nekatere pomembne točke so v tem poglavju povzete v skrajšani obliki.

3.2

Predlog Komisije zajema uvodne določbe, pogoje za udeležbo za posredne ukrepe in pripadajoče postopke, finančni prispevek Skupnosti, pravila za razširjanje in uporabo rezultatov, pravice dostopa do obstoječega in novega znanja ter zaščitnih pravic in Evropsko investicijsko banko.

3.3   Pogoji za udeležbo za posredne ukrepe

3.3.1

Pri posrednih ukrepih morajo biti udeležene najmanj tri pravne osebe, od katerih ima vsaka sedež v eni od držav članic ali pridruženi državi ter med katerimi ni dveh, ki bi imeli sedež v isti državi članici ali pridruženi državi.

3.3.2

Za usklajevalne in podporne ukrepe ter ukrepe v podporo usposabljanju, nadaljnjemu izobraževanju in poklicnemu razvoju raziskovalcev je minimalni pogoj sodelovanje enega pravnega subjekta.

3.3.3

Za posredne ukrepe v podporo pionirskim raziskavam, ki se financirajo v okviru Evropskega raziskovalnega sveta, je minimalni pogoj udeležba enega pravnega subjekta s sedežem v državi članici ali pridruženi državi.

3.4   Finančni prispevek Skupnosti

3.4.1

Finančni prispevek Skupnosti lahko za raziskovalne in tehnološko-razvojne dejavnosti znaša največ 50 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.1.1

Za javne ustanove, srednje šole, univerze, raziskovalne organizacije (5) in MSP lahko ta finančni prispevek Skupnosti znaša največ 75 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.2

Pri predstavitvenih dejavnostih lahko finančni prispevek Skupnosti krije največ 50 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.3

Za dejavnosti v okviru ukrepov pionirskih raziskav, usklajevalnih in podpornih ukrepov ali ukrepov za pospeševanje usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev lahko finančni prispevek skupnosti znaša največ 100 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.4

Za stroške upravljanja, revizijska potrdila in druge dejavnosti, ki niso zajete v odstavkih 1, 2 in 3 člena 33, lahko finančni prispevek Skupnosti znaša največ 100 % celotnih povračljivih stroškov.

3.4.5

Za mreže odličnosti je predlagan poseben znesek v obliki povprečnin. Povprečnina se na osnovi pravil o udeležbi opredeli kot fiksen znesek; ta se izračuna glede na število raziskovalcev, ki bodo vključeni v mrežo odličnosti, in glede na trajanje ukrepa.

3.5   Druga pravila

Pravila opredeljujejo postopke objave razpisov za predložitev predlogov projektov ter postopke predložitve, ocenjevanja, izbire in subvencioniranja predlogov.

Ocenjevalni postopek, razvit v okviru prejšnjih okvirnih programov, se bo še nadalje uporabljal brez bistvenih sprememb. Komisija bo pripravila vzorec sporazuma o dodelitvi sredstev pomoči, ki določa pravice in dolžnosti udeležencev med seboj in v razmerju do Komisije.

Predlagane so tri oblike finančne pomoči: povračilo povračljivih stroškov, povprečnine in pavšalno financiranje. Za pionirske raziskave bo Znanstveni svet Evropskega raziskovalnega sveta predlagal primerne načine pospeševanja.

3.6

Glede razširjanja, uporabe in pravic dostopa (lastništvo, zaščita, objava, razširjanje in uporaba ter pravice dostopa do novega in do že obstoječega znanja in pravic) naj bi obdržali čimveč kontinuitete. Spremembe naj bi udeležencem omogočile večjo prožnost med napredovanjem projekta. Možnost izključitve že obstoječih znanj in zaščitnih pravic ter opredelitve pogojev, ki niso določeni v pravilih za udeležbo, še naprej obstaja. Izboljšala se je koherentnost določb za razširjanje in objavo.

3.7

Kot že v 6. okvirnem programu RTR (OP6), bodo člani konzorcija odgovorni za celotno izvedbo nalog, ki so jim bile dodeljene, celo v primeru, da eden od članov ne izvrši nalog, ki so mu bile dodeljene. Vendar naj ne bi ohranili načela jamstva za skupne dolgove, ki je v OP6 uveden za večino ukrepov. V odvisnosti od ocene tveganj za proračun Skupnosti, ki obstajajo v evropskem pospeševanju raziskav, bi lahko uvedli mehanizem, ki bi kril finančno tveganje nevračanja dolžnih zneskov zaradi članov, ki odpadajo. Zato bi bilo treba bančna jamstva zahtevati le še v izjemnih primerih — tam, kjer predfinanciranje presega 80 % finančne pomoči.

4.   Ugotovitve Odbora

4.1

Poenostavitev. Odbor podpira izredno pomemben cilj poenostavitve vseh postopkov, ki jih je doslej uporabljala Komisija ali pa jih je zahtevala od akterjev RTR. Odbor svoje nadaljnje ugotovitve jemlje kot konstruktiven prispevek k temu, in zaveda se, da uresničitev tega cilja zaradi splošnih proračunskih predpisov in zahteve po transparentnosti, ki jo podpira tudi Odbor, ni preprosta naloga. Posebno zaželeno bi bilo z izbranimi pilotnimi projekti v okviru pravnih možnosti preskusiti še bolj poenostavljene pravne postopke; pri tem pridobljene izkušnje bi lahko bile v pomoč pri odločanju za prihodnje ukrepe.

4.1.1

Izboljšave. Odbor izraža priznanje prizadevanju Komisije, da ta cilj doseže in zagotovi kar najboljše pospeševanje raziskav Skupnosti. Temu ustrezno v številnih točkah predloženih predlogov ugotavlja precejšnje izboljšave v primerjavi z dosedanjimi načini ravnanja, kot npr. pri povračilu stroškov (člena 30 in 31) in v oblikah finančne pomoči ali tudi v sporazumih o finančni pomoči, pogodbah in obvestilih o imenovanju (člena 18 in 19); vendar pri slednjih samo, če se poenostavijo tudi modalitete plačevanja in predvsem modalitete poročanja. V zvezi s tem Odbor opozarja tudi na svoja prejšnja priporočila za poenostavitev (6), ki zadevajo tudi vsebinsko ali rokovno usklajevanje postopkov, ki jih zahteva Komisija, s postopki drugih dajalcev finančne pomoči ali nadzornih organov (7).

4.1.2

Poenotenje. Cilju poenostavitve poleg tega služi prizadevanje, da bi močneje poenotili postopke, ki jih uporablja ali zahteva Komisija (npr. evidenco stroškov ali preverjanje bonitete). S tem se lahko Odbor glede na notranji trg Skupnosti in tudi glede na izboljšano pravno varnost v celoti strinja (8). Žal popolno poenotenje ne bo uspelo, dokler različni prejemniki finančnih pomoči v različnih državah članicah — npr. univerze — ne bodo tudi sami uporabljali enotnega ali temu ustreznega obračunskega sistema.

4.2

Nadaljnja pravila in ukrepi. Poenostavitev in poenotenje pa terjata še nadaljnje ukrepe Komisije, ki so bili doslej v predloženem predlogu šele napovedani, kot npr. v členu 16(4): „Komisija sprejme in objavi pravila za zagotovitev doslednega preverjanja obstoja in pravnega statusa udeležencev pri posrednih ukrepih ter tudi njihove finančne sposobnosti.“ Ker teh, nadaljnjih pravil — v nadaljevanju besedila „internih izvedbenih določil Komisije“ — še ni, v nekaterih primerih zdaj ni mogoče presojati, kako bodo učinkovali od tega odvisni predlogi Komisije.

4.2.1

Enotna razlaga in merila. Odbor poleg tega pričakuje, da bo zagotovljena enotna razlaga internih izvedbenih določil Komisije — zlasti pravnih in finančnih določil, ki veljajo za projekte — v vseh vpletenih službah Komisije, tako da bodo ta pravila nov pomemben korak v smeri poenostavitve in poenotenja in da akterjev RTR v primerjavi z dosedanjimi načini ravnanja ne bodo postavljala v slabši položaj. Kjer predloženi predlog Komisije še pušča odprt prostor za razlago, Odbor na splošno priporoča, da se ta prostor v prid pravni varnosti zapre z nadaljnjimi preciziranji internih izvedbenih določil Komisije.

4.2.2

Podporni ukrepi. Službe za pomoč uporabnikom (helpdesks) in klirinške hiše (clearing houses), ki jih je Komisija že ponudila ali predlagala, naj bi zagotavljale, da bodo informacije, ki jih posreduje Komisija, koherentne in enotne. Odbor meni, da je to pomemben in koristen ukrep. Vendar bi morali prav tako paziti na to, da je tudi pri internih postopkih Komisije in pri zahtevah ter odločitvah projektnega uradnika (project officer) zagotovljen enoten način ravnanja.

4.2.3

Sporočila. Tako je treba npr. tudi preprečevati, da bi — razen v dobro utemeljenih izjemnih primerih — projektni uradniki poleg poročil, predvidenih v pravilih, zahtevali dodatna vmesna poročila ali da bi bilo treba v več poročilih posredovati identične informacije v vsakokrat drugačni obliki (9). Pomembno je tudi poenotenje sporočil; gre namreč za vsebine in ne za formalnosti.

4.2.4

Vmesna ocena (midterm-assessment). Kljub temu Odbor — zaradi predvidenega sedemletnega trajanja 7. okvirnega programa — ob polovici trajanja priporoča vmesno oceno, tako programa kot tudi pravil za udeležbo, da bi bilo mogoče po potrebi izvesti nujne prilagoditve.

4.2.5

Projektni uradniki. Pomemben pogoj za poenostavitev, poenotenje in za učinkovite upravne postopke nasploh je tudi to, da imajo projektni uradniki — tudi v smislu potrebne kontinuitete (glej naslednjo točko) — odlično strokovno znanje in izkušnje ter da tudi poznajo udeležene akterje; ne bi namreč zadoščalo, če bi se pri projektnih uradnikih omejevali na zgolj upravno funkcijo brez temeljitega poznavanja stvari in okolja. Odbor opozarja na svoja večkratna priporočila (10) v zvezi s tem (11).

4.3

Kontinuiteta. Ker ima vsaka nova ureditev za posledico prekinitev kontinuitete in dodatne izgube (zaradi trenj), je treba skrbno pretehtati, ali bodo s spremembami, ki jih predlaga Komisija, dejansko doseženi znatno boljši učinki, v primerjavi s katerimi omenjene izgube niso pomembne, ali pa bi morali dosedanjo ureditev obdržati. Odbor priznava, da bi morali v predlogu Komisije obdržati številna od tistih pravil, ki so se obnesla. Pri nekaterih predlogih sprememb pa ni razvidno, ali je s tem v primerjavi z doslej veljavnimi pravili dejansko mogoče doseči izboljšanje. Tu Odbor priporoča ravnanje v smislu kontinuitete.

4.4

Finančni prispevek SkupnostiPovračilo stroškov in oblike pospeševanja. S pridržkom, da bodo še odprta vprašanja (npr. pri točki 4.5) zadovoljivo razčiščena, Odbor v temu ustreznih predlogih Komisije v glavnem ugotavlja izboljšave, ki jih podpira.

4.4.1

MSP. Odbor zlasti izraža zadovoljstvo s tem, da naj bi (člen 33(1), 2. stavek) meje financiranja npr. za MSP (12) zvišali s 50 % na 75 %. V tem vidi tudi uspeh svojih prejšnjih priporočil, da se ustvarja več in boljše spodbude za močnejšo udeležbo MSP v 7. okvirnem programu RTR in da se tako doseže tudi močnejša prepletenost med MSP in raziskovalnimi inštituti (13).

4.4.2

Univerze itd. Odbor prav tako izraža zadovoljstvo s predlogom, da naj bi meje financiranja tudi pri javnih ustanovah, univerzah, srednjih šolah in raziskovalnih organizacijah dosegale 75 % (vnovič že omenjeni člen 33(1), 2. stavek). Pri tem priporoča jasnejše strukturiranje člena 33, da bi bilo mogoče bolje razlikovati med pogodbenimi partnerji, usmerjenimi k ustvarjanju dobička, in tistimi, ki imajo neprofitne interese.

4.4.3

Povprečne vrednosti za stroške osebja. Odbor vidi v možnosti, da udeleženci lahko za stroške osebja uporabijo povprečne vrednosti (člen 31(3a)), prednost z vidika poenostavitve.

4.4.4

Stroški upravljanja. Odbor prav tako, tudi v smislu potrebne kontinuitete, izraža zadovoljstvo s tem, da se ohranja dosedanje 100-odstotno povračilo stroškov upravljanja. Predlog, da se neomejeno odpravi dosedanja zgornja meja 7 % za to vrsto stroškov, pa se zdi problematičen, če ne bodo na drugačen način za potrebne stroške upravljanja postavljena najstrožja merila. Sicer drži, da se je dosedanja 7-odstotna meja prav zaradi visokih doslej zahtevanih stroškov za administriranje, usklajevanje itd., izkazala za prenizko in bi jo bilo treba zato zvišati. Po drugi strani pa bi morali preprečiti, da bi neomejena povračila vseh stroškov upravljanja vodila do nezaželenega napihovanja, namesto do zniževanja teh stroškov.

4.5

Dodatni stroški pri univerzah. Komisija predlaga, da se pri univerzah in podobnih raziskovalnih ustanovah odpravi dosedanja možnost priračunavanja 100 % t. i. dodatnih ali nepredvidenih stroškov (additional cost)  (14). Čeprav namesto tega ponujajo druge obračunske vzorce, Odbor meni, da je predlagana odprava problematična. Te ustanove namreč praviloma nimajo primernega analitičnega knjigovodstva za ugotavljanje celotnih stroškov (full cost) (15). Poleg tega pri možni alternativi, flat-rate, ki jo predlaga Komisija, še ni mogoče presojati, ali se kot posledica ne pojavlja občutno postavljanje v slabši položaj, saj interna izvedbena določila Komisije še ne obstajajo (glej zgoraj). Odbor zato predlaga, da se za te ustanove — če nimajo obračuna celotnih stroškov — ohrani dosedanja ureditev 100-odstotnega povračila dodatnih stroškov, vsaj dokler ni zagotovljeno, da drugi obračunski vzorci (16) v primerjavi z dosedanjo ureditvijo ne povzročajo postavljanja v slabši položaj.

4.6

Pravna oblika raziskovalnih organizacij. Po mnenju Odbora je treba raziskovalne organizacije, ki jih v osnovi financira država, ne glede na njihovo pravno obliko v vsakem pogledu (in v vseh členih, kot npr. člena 33(1) in 38(2)) izenačiti. To npr. pomeni, da je treba tudi neprofitne raziskovalne organizacije ali raziskovalne centre, ki jih v osnovi financira država, izenačiti z organizacijami, ustanovljenimi na podlagi javnega prava (17). Navsezadnje je — s stališča držav članic — izbira najprimernejših pravnih oblik takšnih raziskovalnih ustanov v zakonodajnem privilegiju držav članic in nikakor ne bi smela voditi do diferenciacij v pospeševanju raziskav Skupnosti.

4.7

Intelektualna lastnina. Pri predlaganih ureditvah (členi 39 do 43) bi bilo treba zagotoviti, da se pravice do intelektualne lastnine, ki slonijo na rezultatih raziskav, financiranih z davčnimi sredstvi EU, ne morejo nenadzorovano prenašati na podjetja v tujini izven Evrope.

4.7.1

Odprtokodna programska oprema. Programska oprema, ki se razvija v okviru raziskovalnih projektov, ki jih pospešuje Skupnost, ima zdaj v splošnem možnost za širše razširjanje in uporabo — in s tem potencial za na tem temelječe komercialne različice ali storitve — samo, če jo ponujajo z odprto kodo (open source). V te namene bi bilo treba konzorciju omogočiti kar največji manevrski prostor oblikovanja pri licenčnih pogojih.

4.8

Pravice dostopa. Pri pravicah dostopa (členi 48 do 52) (18) do novega znanja in zaščitnih pravic (foreground) in/ali do obstoječega znanja in zaščitnih pravic (background) pogodbenih partnerjev ne gre za pravice dostopa do vsega znanja in zaščitnih pravic pogodbenega partnerja (npr. univerze ali raziskovalnega središča), temveč samo do tistega znanja in zaščitnih pravic, ki slonijo na delu oz. na pripravljalnem delu pri skupnem projektu udeležene organizacijske enote oz. organizacijskih enot ali skupin(e) in ki so za druge udeležence potrebne, da lahko opravijo svoje delo v okviru posrednega ukrepa. Odbor zato izraža zadovoljstvo s členom 48, ki omogoča, da se to stanje stvari pri vsakem projektu razčisti posebej in da se določi s pozitivnim in/ali negativnim seznamom  (19) med pogodbenimi partnerji. S pozitivnimi seznami je poleg tega mogoče preprečiti, da bi se razkril obstoj takšnih „ozadij“ (backgrounds oz. obstoječega znanja), katerih zaupnost je treba ohraniti. Da se začetek projekta ne bi po nepotrebnem odlagal, pa bi bilo smiselno, da se za te določitve omogoči — npr. do šestmesečni — rok po začetku projekta.

4.9

Brezplačne pravice dostopa do znanja in zaščitnih pravic. Odbor ima pomisleke do ureditev, ki naj brez izjem omogočajo brezplačen dostop do znanja in zaščitnih pravic. Nasploh priporoča, da se partnerjem pri projektu ponudi čimveč manevrskega prostora za najprimernejši sporazum. Tako je lahko npr. smiselno, da se tudi akterjem RTR omogoči brezplačne pravice dostopa.

4.9.1

Obstoječe znanje in zaščitne pravice za izvajanje posameznih ukrepov. Odbor načelno izraža zadovoljstvo s predlogom, da se pravice dostopa do že obstoječega znanja in zaščitnih pravic, kolikor so potrebne za izvajanje posrednega ukrepa, akterjem RTR vedno omogočijo brezplačno. Kljub temu pa bi lahko ureditev, ki bi bila izključno takšne vrste, vpletenim akterjem povzročala težave. Odbor zato priporoča, da se zadnji stavek člena 50(2) spremeni (20).

4.9.2

Obstoječe znanje in zaščitne pravice za uporabo novega znanja in zaščitnih pravic. Predlog, da se pravice dostopa do že obstoječega znanja in zaščitnih pravic, kolikor so potrebne za uporabo novega znanja in zaščitnih pravic, akterjem RTR vedno omogočijo brezplačno, pa je zelo problematičen. Že obstoječe znanje in zaščitne pravice so bile pridobljene z lastnimi sredstvi akterjev RTR ali s sredstvi prejšnjih dajalcev finančne pomoči oz. z javnimi sredstvi države članice in zato so podvržene s tem povezanim obveznostim in pogojem (21). Če bi ureditev, ki jo predlaga Komisija, prišla v uporabo, bi obstajala nevarnost, da se je prav izredno močni akterji RTR in takšni z visokim potencialom znanja ne bi mogli ali hoteli udeležiti in bi bili torej izključeni iz udeležbe. Odbor zato priporoča, da se člen 51(5) brez nadomestila črta ali spremeni (22).

4.9.3

Pionirske raziskave. Čeprav bo pri pionirskih raziskavah šlo v glavnem za raziskovalno in razvojno delo na področju temeljnih raziskav, je odbor večkrat opozoril na to, da so meje med temeljnimi raziskavami in uporabo v številnih primerih (23) zabrisane. Zato je tu treba pričakovati enake, prej navedene negativne učinke. To bi bilo treba nujno preprečiti in temu ustrezno upoštevati v ureditvi. Odbor zato priporoča, da se člen 52(1) brez nadomestila črta ali ustrezno spremeni (24).

4.9.4

Posebne skupine. V predlogu Komisije manjka opredelitev del za posebne skupine. Izvajanj, ki se nanašajo na to, nikakor ne bi smeli pomešati ali jih celo enačiti z izvajanji, ki se nanašajo na pionirske raziskave.

4.10

Prosta izbira instrumentov. Odbor ponavlja svoje priporočilo (25), da projektov ne bi smeli vnaprej vezati na določene instrumente, temveč „da mora imeti kandidat možnost optimalno prilagoditi instrumente strukturi in velikosti projektov, ki so potrebni za posamezno nalogo. Le tako se je mogoče izogniti oblikovanju projektov, katerih velikost in struktura se ravnata po predpisanih instrumentih, namesto po optimalnih znanstveno-tehničnih zahtevah. Instrumenti morajo služiti delovnim pogojem ter ciljem raziskav in razvoja in ne obratno.“ V tem smislu bi morali biti še naprej na voljo zlasti Specific Targeted Research Projects (STREP, posebni ciljni raziskovalni projekti), ker so ti projekti posebno primerni zlasti za udeležbo MSP in manjših raziskovalnih skupin.

4.11

Skupno dolžniško jamstvo odpade. Odbor izraža zadovoljstvo s tem, da naj bi načelo skupnega dolžniškega jamstva odpadlo; pripominja, da je že v svojih ustreznih priporočilih (26) ob 6. okvirnem programu opozoril na problematiko skupnega dolžniškega jamstva.

4.11.1

Skladi tveganja. Odbor v skladu s tem podpira sklad tveganja, ki bi ga ustanovili tudi za kritje možnih izpadov; v tem skladu (člen 38(1)) naj bi bil vplačan majhen odstotek sredstev pomoči za posredne ukrepe. Vendar pa bi bilo priporočljivo, da bi Komisija predvideni razpon odstotka — določiti bi ga bilo treba glede na oceno tveganja — sporočila pri objavi razpisa. Odbor izraža zadovoljstvo s tem, da se morebitni presežki iz predvidene rezerve spet odvajajo okvirnemu programu kot namensko določen prejemek.

4.11.2

Oprostitev. Vendar pa Odbor priporoča, da se vse raziskovalne ustanove, ki jih v osnovi financira država (27) (v skladu s členom 38(2)), oprostijo te obveznosti, in sicer ne glede na njihovo pravno obliko.

4.11.3

Prekinitev projekta. Odbor obenem opozarja na (v členu 18(4)) predlagano tehnično skupno dolžniško jamstvo partnerjev pri projektu. Po mnenju Odbora mora biti tudi konzorciju omogočena odločitev o možni prekinitvi projekta, v primeru, da nadaljnje izvajanje projekta iz znanstveno-tehničnega razloga ali zaradi nesprejemljivih finančnih stroškov ni več smiselno ali v sorazmerju z možnostmi. Temu ustrezno bi bilo treba prilagoditi člena 18(4) in 18(5).

4.12

Programski odbori. Po predlogu Komisije naj bi za skrajšanje postopkov programske odbore razbremenili naloge, da sprejemajo projekte, predlagane za pospeševanje. Po mnenju Odbora pa naj bi to veljalo le, če se Komisija pri izbiri projektov ravna po mnenju izvedencev. V nasprotnem primeru naj bi, tako kot pri sprejemanju programov dela in dodeljevanju proračunskih sredstev, za to pristojni programski odbori še naprej dajali svoja soglasja. Kompromisna rešitev bi lahko bila, da se programskemu odboru po zaključku ocenjevanja predloži „izvedbeni načrt za uresničevanje razpisa“(call implementation plan), ki ga obravnava in o katerem formalno odloča programski odbor. To ne bi povzročalo zakasnitev, ker programski odbor ne bi več odločal o posameznih projektih.

4.13

Sporazum o dodelitvi finančne pomoči. V tem pogledu pomembni člen 19(8) se nanaša na Evropsko listino za raziskovalce in na Kodeks ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev. Odbor opozarja, da ima ta listina le značaj priporočila in zato po tej poti ne sme postati obvezujoča. Poleg tega opozarja na to, da sicer izraža zadovoljstvo s številnimi elementi listine, da pa je obenem — zlasti zaradi pretiranega urejanja in nekaterih nedojemljivih meril — priporočil predelavo (28).

4.14

Evropska investicijska banka. Odbor izraža zadovoljstvo s predlogom (in z ob tem predlaganimi pravili), da se Evropski investicijski banki odobri finančna pomoč za kritje tveganj za posojila, ki služijo raziskovalnim ciljem 7. okvirnega programa RTR. Takšna posojila naj bi uporabljali zlasti v predstavitvene namene (npr. na področjih raziskav energije ali varnosti).

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 119 konč.

(2)  COM(2005) 439, 440, 441, 442, 443, 444, 445 konč.

(3)  UL C 65, 17. 3. 2006, in CESE 583/2006.

(4)  UL C 65, 17. 3. 2006.

(5)  V predlogu Komisije je izraz „raziskovalna organizacija“ opredeljen v členu 2(3); drugje se kot soznačnici uporabljata tudi izraza „raziskovalna ustanova“ oz. „raziskovalno središče“.

(6)  UL C 110, 30. 4. 2004.

UL C 157, 28. 6. 2005.

UL C 65, 17. 3. 2006.

(7)  UL C 157, 28. 6. 2005. Preprečevanje prekrivajočih ali vzporednih pristojnih organov.

(8)  Čeprav to presega okvir tu obravnavanega predloga Komisije, bi bilo celo zaželeno, da bi močneje poenotili plačilne postopke vseh pospeševalnih ukrepov Skupnosti, vključno s programi CIP (Competitiveness and Innovation Programme, programi za konkurenčnost in inovacije) ali strukturnimi skladi.

(9)  Glej tudi prejšnji dve opombi.

(10)  Npr. točko 9.8.4 v UL C 204, 18. 7. 2000.

(11)  Glej opombo 6.

(12)  Kot tudi za javne ustanove, univerze, srednje šole in raziskovalne organizacije.

(13)  V zvezi s tem Odbor opozarja na svoje priporočilo, da se v patentnem pravu vnovič uvede odlog (moratorij) za novosti (angl.: grace period), pri čemer pa ne bi bilo nujno, z znanstveno objavo povezovati zahtevo po prednosti. Glej CESE 319/2004, točka 2.5 in naslednje, UL C 110, 30. 4. 2004

(14)  Vzorec za dodatne stroške: obračun povračljivih neposrednih dodatnih stroškov pogodbenih partnerjev, s pribitkom povprečnine za posredne stroške, po vzorcu za dodatne stroške (additional cost model, AC). V 6. okvirnem programu RTR (OP6) ustreza povprečnina 20 % vseh neposrednih dodatnih stroškov, z odbitkom stroškov za podpogodbe.

(15)  Vzorec obračuna celotnih stroškov: obračun povračljivih neposrednih in posrednih stroškov pogodbenih partnerjev po vzorcu povračila celotnih stroškov (full cost model, FC); s posebnim primerom FCF: obračun povračljivih neposrednih stroškov pogodbenih partnerjev, s pribitkom povprečnine za posredne stroške, po vzorcu povračila celotnih stroškov s povprečnino (full cost flat rate model, FCF) Povprečnina znaša 20 % vseh neposrednih stroškov, z odbitkom stroškov za podpogodbe. Celotni stroški se pri vseh treh vzorcih obračuna stroškov (FC, FCF in AC) izračunavajo v OP6 preprosto kot seštevek neposrednih in posrednih stroškov.

(16)  Možno povprečnino (flat rate) za kritje posrednih stroškov (overhead) v členu 32 bi morali pri dejavnostih RTR vsekakor določiti v znesku najmanj 20 % povračljivih neposrednih stroškov, z odbitkom podpogodb. Ta ureditev je veljala že v 6. okvirnem programu za obračune na podlagi FCF in AC in morali bi jo ohraniti, da se upošteva kontinuiteta in predvsem tudi različno razviti knjigovodski sistemi udeleženih organizacij.

(17)  V Nemčiji npr. raziskovalne organizacije, kot so Helmholtz-Gemeinschaft, Fraunhofer-Gemeinschaft, Leibniz-Gemeinschaft in Max-Planck-Gesellschaft. Na Nizozemskem npr. The Netherlands Organisation for Scientific Research (NWO)Nederlandse Organisatie voor Wetenschappelijk Onderzoek (NWO).

(18)  Odbor opozarja, da so v nemški različici predloga Komisije pri členih 50(1) in 51(1) v primerjavi z angleško različico napake v prevodu. Pričujoče mnenje Odbora se tu nanaša na najbrž pravilno angleško različico.

(19)  Pozitivni seznam: navedbe vseh znanj ali področij znanja, do katerih je treba omogočiti dostop. Negativni seznam: navedbe vseh znanj ali področij znanja, do katerih se NE omogoči dostop.

(20)  Možen predlog zadnjega stavka člena 50 (2) bi bil: „However, RTD Performers shall grant access rights to background on a royalty-free basis, unless for justified exceptions otherwise agreed by all participants before their accession to the grant agreement.“ („Vendar pa bi izvajalci RTR morali omogočati brezplačen dostop do že obstoječega znanja, razen za upravičene izjeme, za katere se vsi udeleženci sporazumejo, preden pristopijo k sporazumu o finančni pomoči.“).

(21)  Npr. v Nemčiji tudi zakonu o izumih delojemalcev.

(22)  Možen predlog bi bil: „RTD-Performers shall grant access rights to background needed to use the foreground generated in the indirect action on a royalty-free basis unless otherwise agreed by all participants before their accession to the grant agree-ment“. („Izvajalci RTR morajo omogočati brezplačen dostop do že obstoječega znanja, potrebnega za uporabo novega znanja, ustvarjenega v posrednem ukrepu, razen če se vsi udeleženci pred pristopom k sporazumu o finančni pomoči o tem ne dogovorijo drugače.“).

(23)  Npr. mikrobiologija, laserji, informacijsko-komunikacijska tehnologija.

(24)  Tako bi se člen 52(1) npr. lahko glasil:„In the case of frontier research actions, access rights to foreground for the implemen-tation of the project shall be granted royalty-free.“ („V primeru ukrepov, ki zadevajo pionirsko raziskovanje, mora biti dostop do novega znanja za izvajanje projekta omogočen brezplačno. Dostop do novega znanja za uporabo mora biti omogočen pod poštenimi in razumnimi pogoji ali brezplačno, če se tako dogovorijo vsi udeleženci pred pristopom k sporazumu o finančni pomoči.“).

(25)  Točka 3.4, UL C 157, 28. 6. 2005.

(26)  UL C 94, 18. 4. 2002.

(27)  Glej zgoraj: izenačitev vseh raziskovalnih ustanov, ki se v osnovi financirajo iz javnih sredstev.

(28)  UL C 65, 17. 3. 2006.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/41


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu Uredbe Sveta (Euratom) o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo in razširjanje rezultatov raziskav (2007 do 2011)

COM(2006) 42 konč. — 2006/0014 (CNS)

(2006/C 309/09)

Svet je 8. marca 2006 sklenil, da v skladu s členoma 7 in 10 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 31. maja 2006. Poročevalec je bil g. PEZZINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 156 glasovi za, 3 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predloge Komisije o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri izvajanju sedmega okvirnega programa za raziskave, razvoj in izobraževanje na jedrskem področju in razširjanju rezultatov raziskav v obdobju od 2007 do 2011.

1.2

Cilj predlogov je poenostavitev in racionalizacija postopkov in metod z namenom prispevati h konkretnemu izvajanju lizbonske strategije, ki je bila prenovljena na vrhu Evropskega sveta leta 2005 in marca 2006, in zadostiti potrebam različnih akterjev na področju raziskav ter končnih uporabnikov. Končna ocena uspeha teh ukrepov pa bo mogoča šele potem, ko bodo določeni ustrezni izvedbeni predpisi.

1.3

Predlogi Komisije se do vključno poglavja III skoraj v celoti ujemajo s predlogi 7. okvirnega programa za raziskave, razvoj in izobraževanje na nejedrskem področju (1), razlika je le v oštevilčenju (2). Odbor zato opozarja na svoje mnenje o tem dokumentu ter ponavlja in poudarja ugotovitve (3) tega mnenja, ki do poglavja III veljajo tudi za tu obravnavani predlog.

1.4

Odbor meni, da je evropski program na področju jedrske fuzije klasičen primer resničnega združevanja prizadevanj Skupnosti in širokega usklajevanja ukrepov v okviru Evropskega sporazuma za razvoj fuzije (EFDA — European Fusion Development Agreement) in pridružitvenih sporazumov.

1.4.1

Za EU ima tak program ključno vlogo na področju raziskav fuzijske energije. Izvajal se bo s pomočjo stalne podpore Skupnosti v obliki finančnih sredstev in človeškega kapitala, medtem ko dejavnosti v okviru projekta ITER/DEMO (4) prispevajo k okoljski trajnosti programa.

1.5

Odbor je prepričan, da jedrska energija (5), ki danes v Evropski uniji zagotavlja tretjino proizvedene električne energije (6), prispeva k neodvisni in varni oskrbi z energijo (7) pa tudi k trajnostnemu gospodarskemu razvoju Evrope ob spoštovanju določil Kjotskega sporazuma. Toda pogoji za to so uporaba vedno boljših, učinkovitejših in varnejših standardov pri ravnanju z odpadki in njihovem odstranjevanju ter razvoju konkurenčnih evropskih raziskav in industrije na področju jedrske tehnologije in storitev.

1.6

Odbor meni, da sta navedena višina sredstev Skupnosti za dejavnosti na področju raziskav, izobraževanja, predstavitvenih dejavnosti, usklajevanja, podpore in mrež odličnosti ter predvideni finančni okvir za raziskave na področju fuzijske energije primerna.

1.6.1

EESO meni, da je treba spodbujati raziskave na področju okolju prijaznih in varnih tehnologij ter njihovo uporabo ob upoštevanju potreb in pogojev v posameznih državah članicah. Zato poziva, naj se spoštujejo odločitve posameznih držav članic, ki v jedrski energiji ne vidijo rešitve za kritje svojih prihodnjih energijskih potreb in naj se to upošteva tudi v raziskovalnih programih.

1.7

EESO izpostavlja vlogo ukrepov za podporo izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega razvoja raziskovalcev in poudarja, da so ti ukrepi izredno pomembni za zasebni sektor, civilno družbo in državljane.

1.8

Po mnenju Odbora je treba za 7. okvirni program (EURATOM) in njegove posebne programe nujno zagotoviti enostaven, nazoren, razumljiv, jasen in pregleden ureditveni okvir, ki lahko zlasti potencialnim (predvsem manjšim) udeležencem zagotovi gotovost glede načel in meril dostopa, ocenjevanja in izbora ter priprave pogodb in upravljanja projektov.

1.8.1

EESO obžaluje, da predlog uredbe tega vidika ne upošteva vedno, ter meni, da morajo po ustreznem obdobju neodvisni strokovnjaki preveriti učinkovitost tovrstnih pravil in svoje poročilo predložiti Svetu in Odboru.

1.9

Po mnenju Odbora sta uporaba in širjenje rezultatov raziskav nujno potrebna, da se evropskim davkoplačevalcem zagotovi boljša vrednost vloženih sredstev. Odbor v zvezi s tem poudarja, da je treba vedno skrbno pretehtati varovanje interesov Skupnosti, posebne interese držav članic (tudi na področju obrambe) ter pravice intelektualne in industrijske lastnine na eni strani ter na drugi strani ravno tako pomembna tveganja v primeru nezadostnega razširjanja znanstvenih in tehničnih podatkov na tem področju.

1.9.1

Odbor meni, da je nujno treba razširiti službo za pomoč uporabnikom pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi ciljna in proaktivna podpora možnim udeležencem v sporazumih o dodelitvi sredstev ter posrednih ukrepov za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega razvoja raziskovalcev, pa tudi pripravo in sklepanje konzorcijskih pogodb.

2.   Obrazložitev

2.1

Odbor pozdravlja dejstvo, da je zgodaj prejel zaprosilo za pripravo mnenja o tej temi, in se v celoti zaveda svojih izključnih pristojnosti glede posvetovanja o vprašanjih, ki se nanašajo na pogodbo Euratom. Tej pristojnosti Odbor pripisuje velik pomen, saj gre pri jedrski energiji za izredno občutljivo temo v družbi, ki zahteva ustrezne oblike informiranja in posvetovanja.

2.2

Z vidika javnosti je jedrska energija zelo problematična tema, ker je povezana z resnimi tveganji in problemi z odlaganjem odpadkov.

2.2.1

Odbor meni, da je treba jasno izraziti namen krepitve modelov za ocenjevanje rezultatov in varnosti na tem področju s pomočjo ustreznih mehanizmov za neprestano informiranje, posvetovanje in usposabljanje.

2.2.2

Treba je izboljšati strukture odločanja, da se zagotovi sprejemanje najustreznejših strateških odločitev in upoštevajo bojazni državljanov glede uporabe jedrske energije in njenih dolgoročnih posledic.

2.3

O predlogih Komisije za poenostavitev upravnih postopkov (8) in zmanjšanje stroškov, ki so povezani s tem, je Odbor pripravil mnenje (9) že v okviru predlogov za sklepa o 7. okvirnem programu ES in 7. okvirnem programu Euratom, ki sta bila sprejeta 6. aprila 2005.

2.3.1

Komisija je kot „ključne dejavnike uspeha“ navedla deset glavnih ukrepov za poenostavitev postopka dostopa, udeležbe in upravljanja 7. okvirnega programa. V zvezi s tem je Odbor poudaril: „Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programu — vključno s tveganjem pri pripravi predloga — se mora udeležencem izplačati“ (10).

2.3.2

Poleg tega je Odbor poudaril potrebo po še večji vključitvi malih in srednjih podjetij v „raziskave, razvoj in inovativnost“ ter poudaril, „da je možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, predvsem odvisna od zadostnega ustanovitvenega kapitala in ‚tveganega kapitala‘ …“. „Vseeno pa morajo biti tudi tu postopki izvedljivi in primerni glede na sredstva MSP.“ (11)

2.3.3

Službe Komisije so navedle naslednje točke na področju poenostavitve postopkovnih določb:

omejeno število shem financiranja, ki zagotavljajo nadaljevanje instrumentov 6. okvirnega programa in omogočajo veliko fleksibilnost uporabe;

učinkovito, celovito in pravočasno sporočanje, ki zagotavlja jasno in enotno tolmačenje ciljev in določb tako 7. okvirnega programa ES kot tudi 7. okvirnega programa Euratom;

racionalizacija podatkov, ki jih morajo navesti udeleženci, s širitvijo dvostopenjskega postopka za vložitev predlogov in sistematično uporabo elektronskih sredstev za vložitev predlogov;

varstvo finančnih interesov Skupnosti brez pretirane obremenitve udeležencev, z zmanjšanjem predhodnega preverjanja, ki temelji na enotnih merilih, ki so vnaprej določena;

operativna neodvisnost konzorcijev s pomočjo izredno prožnih pogodb s širšo uporabo pavšalnega financiranja in sicer na podlagi vnaprej izračunanih stroškov in neodvisnih zunanjih revizij;

hitrejši izbirni postopki, pri čemer se postopek komitologije nadomesti z enostavnejšim informacijskim postopkom;

učinkovitejša uporaba proračunskih sredstev, predvidenih za raziskave in razvoj, in boljša uskladitev s sredstvi za druga politična področja lizbonske strategije; znižanje upravnih (poslovodnih) stroškov Skupnosti za projekte v okviru dejavnosti na področju raziskav in razvoja;

širša uporaba pavšalnega financiranja znotraj poenostavljenega okvira oblik finančnih prispevkov Skupnosti;

odprava obstoječih, prezapletenih modelov stroškovnega poročila in jasne definicije upravičenih stroškov;

določitev prispevkov Skupnosti po področjih dejavnosti (raziskave, razvoj, predstavitvene dejavnosti, izobraževanje in usposabljanje, razširjanje in uporaba rezultatov, prenos znanja itd.). Ti deleži so vezani na posamezne dejavnosti, pri čemer je za vsako področje dejavnosti predvidena zgornja meja, ki se nanaša na konzorcij in ne na posamezne udeležence.

2.4

Uredba, ki jo obravnava to mnenje, vsebuje več sprememb v primerjavi s prejšnjo uredbo (12), npr. glede ciljev predloga, opredelitve pojmov, zaupnosti, ocenjevanja, izbire predlogov in dodelitve, oblik finančne pomoči, povračila stroškov, zgornje meje finančnega prispevka Skupnosti, tveganj konzorcijev, razširjanja, uporabe in pravic dostopa, posebnih določil sporazuma EFDA in Sporazuma o mobilnosti osebja.

2.4.1

Glede na dele predloga uredbe, ki jih vsebuje tudi predlog za 7. okvirni program ES (Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru sedmega okvirnega programa in razširjanju rezultatov raziskav (2007 do 2013)) (13), Odbor opozarja na mnenje (14), ki ga pripravlja o tem predlogu.

2.5

Odbor se strinja s predvidenimi zgornjimi mejami financiranja raziskav in usposabljanja na področju jedrskih raziskav. Zlasti pozdravlja dejstvo, da se je zgornja meja za finančni prispevek Skupnosti za MSP, javne organizacije, ustanove srednjega in visokega izobraževanja ter raziskovalne organizacije (15) dvignila s 50 % na 75 % ter da se za usklajevalne in podporne ukrepe ter ukrepe na področju usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev lahko krije največ 100 % skupnih upravičenih stroškov.

2.5.1

Odbor med drugim predlaga, da se v posebni tabeli, priloženi predlogu uredbe, povzamejo različne vrste dejavnosti z navedbo predvidene zgornje meje financiranja in možnostmi združevanja z drugimi oblikami podpore Skupnosti (strukturni skladi itd.) — zlasti za raziskovalno infrastrukturo.

3.   Splošne ugotovitve o pravilih za udeležbo v 7. okvirnem programu Euratom

3.1

Odbor meni, da bi morali pravila udeležbe v 7. okvirnem programu (Euratom) in njegovih posebnih programih nujno določiti v enostavnem, nazornem, razumljivem, jasnem in preglednem okviru, ki je na voljo v vseh uradnih jezikih EU. Ta okvir bi potencialnim (predvsem manjšim) udeležencem zagotovil zanesljive informacije o načelih in merilih razpoložljivosti, pogojih udeležbe, predložitvi in ocenjevanju predlogov projektov, posameznih oblikah podpore in pogodbenih obveznostih, deležih in sistemih razdelitve v primeru sofinanciranja Skupnosti, varstvu industrijske in intelektualne lastnine ter uporabi in razširjanju novih znanj, pa tudi o posebnih pravilih na tematskem področju „raziskav fuzijske energije“.

3.1.1

Odbor zlasti priporoča, da se merila za izbor in dodelitev posrednih ukrepov v skladu s členom 14 z izjemo morebitnih posebnih meril zopet izrecno vključijo v besedilo. Ta splošna merila so:

znanstvena in tehnološka kakovost ter stopnja inovativnosti;

sposobnost, da se uspešno izvede posredni ukrep ter učinkovito uporabijo viri in sposobnosti;

pomen za cilje posebnega programa in delovnega programa;

dodana vrednost zaradi podpore Skupnosti, vključno s potrebno količino mobiliziranih virov in prispevka politiki Skupnosti;

kakovost načrta za uporabo ali razširjanje znanj, možen vpliv na inovativnost ter sposobnost upravljanja intelektualne lastnine;

spoštovanje etičnih načel in enakost spolov.

3.2

Odbor je že podal svoje stališče o splošnih vprašanjih poenostavitve in racionalizacije okvirnih programov za jedrske raziskave v mnenjih o 7. okvirnem programu Euratom in obeh posebnih programih, ki se nanašata na jedrsko energijo in zlasti na raziskave fuzijske energije oz. raziskovalne dejavnosti Skupnega raziskovalnega centra. Poleg tega Odbor sedaj pripravlja mnenje o pravilih za udeležbo v 7. okvirnem programu za raziskave na nejedrskem področju (16).

3.3

Glede predpisov za program Euratom želi Odbor zlasti poudariti potrebo po temeljiti poenostavitvi formalnosti za predložitev dokumentov.

3.3.1

Odbor poleg tega pozdravlja dejstvo, da v sedanjem predlogu ni več načela skupne odgovornosti, predvidenega v 6. okvirnem programu Euratom, ki bi lahko predstavljalo veliko oviro za sodelovanje malih in srednjih struktur (podjetij, univerz itd.). Namesto tega lahko Skupnost kot garancijo za tveganja v konzorcijih (člen 37) zadrži znesek v višini približno 1 % prispevka Skupnosti (17), ki ga je treba še določiti. Na jedrskem področju se lahko velik delež raziskovalnih dejavnosti prenese na male in srednje ustanove, za katere bi tak predpis o odgovornosti lahko predstavljal znatno oviro za sodelovanje.

3.4

EESO ima pridržke glede velikega števila možnih izjem pri pravilih udeležbe (ki so določena v več kot 50 členih), pa tudi glede številnih možnosti za določitev različnih meril in predpisov v letnih programih dela, posebnih programih in razpisih za zbiranje predlogov projektov. Te izjeme se nanašajo zlasti na število udeležencev in dodatne pogoje udeležbe (člen 11); načela za ocenjevanje, izbiro in dodelitev (člen 14(1)); izjeme glede razpisa za zbiranje predlogov (člen 13); merila za ocenjevanje z možnostjo določitve dodatnih, posebnih meril (člen 14(2)) ter finančni prispevek Skupnosti za mreže odličnosti (člen 34(1) in (3)).

3.4.1

Glede mrež odličnosti Odbor izraža zaskrbljenost, da se prispevek določi v obliki pavšalnega zneska, kar bi se lahko izkazalo za izmišljeno in nerealno. To bi škodilo razvoju mrež odličnosti, ki so potrebne za doseganje konkretnih programskih ciljev.

3.5

Odbor poudarja, da je treba potrebno prožnost pri določanju in izvajanju zahtev posameznih ukrepov doseči brez negativnih posledic za jasnost, gotovost in preglednost zahtevanih pogojev udeležbe, določenih meril ocenjevanja in izbora ter zanesljivih okvirnih predpisov za predlagano financiranje oz. sofinanciranje.

3.6

Če sporazum o dodelitvi sredstev predvideva, da lahko raziskovalni konzorcij za izvedbo določenih del ali širitev določenih dejavnosti poseže po razpisih, morajo ti razpisi po mnenju Odbora ustrezati predpisom, ki jih določi Komisija, da se zagotovi kar največja preglednost in dostopnost informacij.

3.7

EESO poudarja pomen določb za spremljanje programov in posrednih ukrepov za raziskave, predstavitvene dejavnosti, usklajevanje in usposabljanje na jedrskem področju. Poleg tega predlaga, da se določi zgornja meja porabe za te naloge ter za izvajanje razpisov, ocenjevanje, izbiro in spremljanje pogodb ter revizijo financiranih projektov. Ta zgornja meja naj ne bi presegala zneska, ki predstavlja 7–10 % skupnih sredstev, zagotovljenih za 7. okvirni program Euratom. S tem bi dosegli, da se kar največ sredstev porabi za prednostne in primarne dejavnosti na področju raziskav, predstavitvenih dejavnosti in usposabljanja, pa tudi za doseganje konkretnih rezultatov, ki se lahko prenesejo v tržne aplikacije, ki so končni cilj okvirnega programa Skupnosti za raziskave.

3.7.1

V zvezi s tem EESO priporoča, da zbiranje, shranjevanje in upravljanje podatkov o spremljanju poteka v okviru baze podatkov, vključene v IDABC (18).

3.8

Odbor pozdravlja predloge Komisije glede možnih oblik podpore s povračilom upravičenih stroškov, povprečninami in pavšalnim financiranjem. Hkrati predlaga, da se tudi glede poenostavitve upravičenih stroškov določijo čimbolj primerne metode in da se uredbi doda pregled, da bo razumljivejša potencialnim uporabnikom.

3.9

Odbor predlaga, da se različne oblike finančnega prispevka Skupnosti, ki so opisane v členih 32 in 34, strnejo v tabeli, ki se priloži predlogu uredbe. Tabela naj vsebuje podatke o predvidenih zgornjih mejah financiranja ter možnostih združevanja z drugimi oblikami podpore preko Kohezijskega in strukturnih skladov, Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada — zlasti za raziskovalno infrastrukturo, pri čemer je treba upoštevati tudi ukrepe za enostavnejše sodelovanje malih udeležencev v 7. okvirnem programu, ki so predvideni v pobudi Jeremie (19).

3.10

Glede predlaganih pravil za razširjanje, uporabo in pravice dostopa do znanja, Odbor meni, da je ne glede na razliko med novo pridobljenim in že obstoječim znanjem ter izjemami na vojaškem in varnostnem področju nujno treba razširiti službo za pomoč uporabnikom, da se zagotovijo pravočasna in proaktivna pomoč potencialnim udeležencem sporazuma o dodelitvi sredstev (glej člene 18(5) in (6), 19 in 21) ter posredni ukrepi za podporo usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev ter za pripravo in podpis konzorcijskih pogodb, ki določajo dodatna pravila za razširjanje in uporabo rezultatov in pravic intelektualne lastnine (člen 23).

3.11

Glede tematskega področja „raziskave fuzijske energije“ je Odbor v obeh že omenjenih mnenjih poudaril pomen raziskav na področju nadzorovane jedrske fuzije, projekta ITER (International Thermonuclear Experimental Reactor — mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja), programa DEMO, ki je v pripravi, in konceptov (magnetne) konfinacije (20).

3.11.1

EESO ugotavlja, da predlagana osnovna letna stopnja finančnega prispevka Skupnosti za to področje ne sme preseči 20 % v času trajanja 7. okvirnega programa. Odbor meni, da je to potrebna spodbuda za države članice, da bodo pomembno prispevale k dobro usklajenemu (glej točko 1.4) programu Skupnosti, in za nujno potrebno osnovo, oporo in udeležbo pri skupnih projektih ITER in DEMO. Ta delež bi sicer morda zadoščal na začetku, toda vprašanje je, ali bo tako ostalo tudi v celotnem obdobju izvajanja programa in ali je to lahko spodbuda za zadovoljiv in potreben finančni prispevek držav članic. Odbor zato priporoča, da se kot previdnostni ukrep ta delež zviša na 25 %, kar ustreza le polovici oz. tretjini (glede na člen 32(1)) tega, kar bi sicer morala prispevati Skupnost. Odbor poleg tega meni, da bi bilo primerno, da se te zgornje meje redno upoštevajo.

3.11.2

Glede zgornje meje podpore (40 %) za stroške pri posebnih projektih sodelovanja v okviru pridružitvenih sporazumov, pri čemer prednostno prejmejo podporo ukrepi, ki so pomembni za ITER/DEMO in potekajo v okviru Sporazuma o mobilnosti osebja, se Odbor sprašuje, ali ta delež dolgoročno zadošča, da se zagotovi želeni prispevek držav članic za financiranje zastavljenih projektov ali ukrepov. Odbor opozarja na člen 52(2).

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Odbor sprašuje, zakaj je bila iz pododdelka 1 (Razpisi za zbiranje predlogov) oddelka 2 odpravljena določba, v skladu s katero pred tem razpisom lahko poteka razpis za prijavo interesa, ki omogoča, da se cilji in zahteve ukrepov točno določijo in ocenijo ter preprečijo nepotrebni upravni stroški bodisi za pripravo predlogov, ki ne pridejo v poštev, bodisi za izbor in oceno predlogov s strani Komisije in zato pristojnih neodvisnih strokovnjakov.

4.2

Razpise za prijavo interesa bi lahko spremljala organizacija informativnih dni predlagateljev, pri čemer bi potencialne uporabnike iz znanosti in gospodarstva tesneje vključili v določitev ukrepov Skupnosti na področju jedrskih raziskav.

4.3

EESO izrecno opozarja na nevarnosti zaradi nezadostnega razširjanja znanstvenih in tehničnih informacij v tem sektorju. Odbor meni, da je tu sicer treba sprejeti nekaj previdnostnih ukrepov, toda pomembno je, da ne pride do izolacije. V praksi bi lahko to pomenilo, da se pripravi točno opredeljen tehnični protokol za vsebine in postopek širjenja informacij, ki ustreza zahtevam varnosti in zanesljivosti ter zagotavlja največjo mero preglednosti.

4.4

Odbor meni, da je treba pravila za preverjanje obstoja, finančne zmogljivosti in pravnega statusa udeležencev izčrpno objaviti in razširiti. Prav tako je treba vzpostaviti jasna in razumljiva pravila, ki veljajo za vse akterje na področju raziskav, za predviden poenostavljeni dvostopenjski postopek vložitve predlogov ter za merila in pogoje dvostopenjskega procesa ocenjevanja.

4.4.1

Ta pravila morajo biti dostopna ne le strokovnjakom za ocenjevanje, ampak tudi predlagateljem projektov, in morajo ustrezati jasnim in enotnim merilom.

4.5

Po mnenju EESO bi bilo poleg tega smiselno dodatno usposabljanje in informiranje o varnosti in zanesljivosti jedrske energije ne le za znanstvenike, ampak tudi predstavnike civilne družbe in vse državljane. Krepiti bi bilo treba tudi instrumente in postopke za razvoj zanesljivih in trdnih modelov za ocenjevanje zanesljivosti in varnosti jedrske energije.

4.6

Glede uporabe rezultatov raziskav, njihovega razširjanja ter zaščite intelektualne in industrijske lastnine je treba po mnenju Odbora uporabljati ne le predpise in varnostne določbe, ki jih prinašajo predlog uredbe, sporazumi o dodelitvi sredstev, konzorcijske pogodbe, člen 24 in druge določbe Pogodbe Euratom  (21), pa tudi pogodbe o pridružitvi, sporazumu EFDA, skupna evropska podjetja za ITER in ustrezni mednarodni sporazumi ter nenazadnje tudi večstranski sporazumi, kot je Sporazum o mobilnosti osebja, temveč je treba pripraviti tudi prenovljeno „navodilo za predlagatelje IPR-EURATOM“, v katerem so jasno in pregledno povzeti pogoji in možnosti za potencialne udeležence v dejavnostih na področju raziskav, predstavitvenih dejavnosti, usposabljanja in razvoja v okviru 7. okvirnega programa, ter ta navodila čimbolj razširiti.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 705 konč.

(2)  Obstajajo nekatere izjeme, kot so določbe o pionirskih raziskavah.

(3)  Na primer ugotovitve o pravni obliki raziskovalnih organizacij, pravicah dostopa do znanja, pravicah do intelektualne lastnine, povračilu stroškov, oblikah financiranja, poenostavitvi, dodeljevanju pomoči, splošnih načelih Evropske listine za raziskovalce in pravnem statusu raziskovalnih inštitutov.

(4)  Glej tudi točko 3.11.

(5)  Glej, UL C 110, 30. 4. 2004, poročevalec: g. Cambus.

(6)  Proizvodnja energije v EU-25 v letu 2004: jedrska energija: 31,2 %, zemeljski plin: 24,3 %, surova nafta: 17,1 %, črni premog: 13,1 %, rjavi premog: 10,2 %, primarna energija: 4,1 %. Poraba energije v istem časovnem obdobju: surova nafta: 39,2 %, zemeljski plin: 25,4 %, jedrska energija: 14,8 %, črni premog: 13,7 %, rjavi premog: 4,9 %, primarna energija: 2,0 % (Eurostat, Energija, št. 5/2006).

(7)  Leta 2004 je bruto uvoz energije (stopnja odvisnosti od uvoza energije) v EU 25 znašal 53,8 %, pri čemer so 33,2 % predstavljali surova nafta in naftni derivati. Stopnja odvisnosti štirih največjih članic EU od uvoza energije: Italija 87,7 %, Nemčija 64,6 %, Francija 54,3 % in Združeno kraljestvo 5,2 %. Danska je edina država članica, ki ni odvisna od uvoza energije. Država beleži presežek energije, ki znaša 53,5 %. (Eurostat, Energija, št. 5/2006)

(8)  COM(2005) 119 konč. — SEC(2005) 430/431 z dne 6. 4. 2005.

(9)  Glej, UL C 65, 17. 3. 2006, poročevalec: g. Wolf.

(10)  Glej UL C 65, 17. 3. 2006, točka 1.11, poročevalec: g. Wolf.

(11)  Glej UL C 65, 17. 3. 2006, točki 1.13 in 4.15.2, poročevalec: g. Wolf.

(12)  Uredba Sveta (Euratom) 2322/2003.

(13)  COM(2005) 705 konč., 23. 12. 2005.

(14)  Glej CESE 557/2006 (INT/309), poročevalec: g. Wolf.

(15)  Glej CESE 557/2006 točka 4.6 (INT/309), poročevalec: g. Wolf.

(16)  Glej opombo 9.

(17)  Glej CESE 557/2006, točka 4.11.2 (INT/309), poročevalec: g. Wolf.

(18)  Glej UL C 80, 30. 3. 2004, mnenje EESO o interoperabilnem zagotavljanju evropskih storitev e-uprave javnim upravam, podjetjem in državljanom (IDABC — Interoperable Delivery of European eGovernment Services to Public Administrations, Businesses and Citizens) (op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(19)  Glej UL C 110, 9. 5. 2006, poročevalec: g. Pezzini.

(20)  Glej UL C 65, 17. 3. 2006, poročevalec: g. Wolf, točka 6.1 in naslednje točke.

(21)  Glej opombo 10.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/46


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 4056/86 o podrobnih pravilih za uporabo členov 85 in 86 Pogodbe v zvezi s pomorskim prometom in spremembi Uredbe (ES) št. 1/2003 glede povečanja področja uporabe za vključitev kabotaže in mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi

COM(2005) 651 konč./2 — 2005/0264 (CNS)

(2006/C 309/10)

Svet Evropske unije je 10. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 83 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. maja 2006. Poročevalka je bila ga. BREDIMA-SAVOPOULOU.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 156 glasovi za, 1 glasom proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO odobrava predlagano širitev postopkovnih pravil konkurence iz Uredbe 1/2003 (1) na področje kabotaže in prevoznih storitev v prosti plovbi. Pozdravlja sedanje razprave med Komisijo in sektorjem pomorskega prometa o uporabi členov 81 in 82 v zvezi s prevoznimi storitvami v prosti plovbi. Ker na tem področju ni pritožb in pravnih precedenčnih primerov, bo potrebnih več informacij o delovanju in sporazumih na tem področju. EESO zato pozdravlja pobudo Komisije, da začne študijo o gospodarskih in pravnih značilnostih sektorja prevoznih storitev v prosti plovbi. Zaradi pravne varnosti EESO poziva Komisijo, da (preden razveljavi izjemo iz Uredbe 1/2003) zagotovi smernice glede notranje presoje združljivosti različnih oblik sodelovanja v sektorju prevoznih storitev v prosti plovbi s konkurenčnim pravom EU.

1.2

Kar zadeva linijske prevoze, EESO ugotavlja, da Komisija predlaga razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference iz pravil konkurence v Pogodbi ES, ker ne izpolnjujejo več štirih kumulativnih pogojev iz člena 81(3) Pogodbe ES. Komisija meni, da bo razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala. EESO bo svoje stališče pridržal, da se pokaže, ali bo predlagana razveljavitev imela trajni učinek.

1.3

EESO priporoča, da Komisija pri razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi varnostni vidik (izguba kakovostnih prevozov, če ladje ne bi več plule pod zastavo EU).

1.4

EESO priporoča, da Komisija ob razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi vidik človeških virov (vpliv na zaposlovanje evropskih pomorščakov).

1.5

EESO ugotavlja, da namerava Komisija izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v popoln sistem uporabe pravil o konkurenci. Komisija namerava smernice objaviti do konca leta 2007. Pred njihovo objavo pa bo Komisija septembra 2006 kot vmesni korak priprave smernic objavila dokument aktualnih vprašanj o linijskih prevozih. EESO poziva Komisijo, da smernice pripravi v tesnem sodelovanju z vpletenimi akterji in primerno obvesti vpletene institucije EU.

1.6

Predlog Komisije je rezultat postopka pregleda, ki se je začel leta 2003 in vključuje vse vpletene institucije EU in akterje. Komisija je naročila tri študije neodvisnih svetovalcev, ki so pregledali vprašanja, ki se zastavijo ob razveljavitvi skupinske izjeme, njihove ugotovitve pa so objavljene na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco.

1.7

EESO tudi ugotavlja, da predlog Komisije za razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu temelji na členu 83 Pogodbe ES (pravila konkurence), medtem ko je pravna podlaga Uredbe 4056/86 člen 83 (pravila konkurence) v kombinaciji s členom 80(2) (politika prevozov) Pogodbe ES. EESO bi bil zelo vesel informacij pravne službe Evropskega parlamenta o tem, ali so ugotovitve v zvezi s prevozom povezane z ugotovitvami v zvezi s konkurenco in ali pravna služba vztraja pri svojem stališču do dvojne pravne podlage, kot je bilo navedeno v prejšnjem dokumentu (2).

1.8

EESO v prihodnje pričakuje možnost pravnega nasprotja, ki je lahko rezultat uporabe pravnih instrumentov drugih sodnih sistemov, zato poziva Komisijo, da v okviru smernic predvidi določbo za obravnavo takih problemov. Taka določba o posvetovanju bo zmanjšala trenja in omogočila vzajemno sprejemljive rešitve v mednarodnem prostoru.

1.9

EESO ugotavlja, da Komisija priznava različne načine uporabe prava o konkurenci v različnih sodnih praksah po svetu in opaža razhajanja. Komisija tudi priznava vedno večji pomen mednarodnega sodelovanja med organi, pristojnimi za pravo o konkurenci.

1.10

EESO pozdravlja dvojno politiko Komisije pri razvoju dvostranskega sodelovanja z glavnimi trgovinskimi partnerji EU in preučevanju načinov za širitev večnacionalnega sodelovanja na področju konkurence. EESO zato spodbuja Komisijo, da pospeši prizadevanja za tako sodelovanje in dialog, da bosta pomagala identificirati možne probleme, ki bi se pojavili zaradi razveljavitve Uredbe 4056/86 v EU, in da se konstruktivno razrešijo problemi, pri tem pa vzajemno spoštujejo posebnosti različnih pravnih sistemov. Doslednost pri obravnavi linijskih storitev v različnih državah je dejansko vitalnega pomena za mednarodno trgovino.

1.11

EESO poziva Komisijo, da pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju upošteva dialog in sodelovanje med Komisijo in njenimi glavnimi trgovinskimi partnerji.

1.12

EESO priznava, da je bil v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije naveden sklic na naslednje elemente, in vztraja, da bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju:

priznava, da so storitve pomorskega prometa ključne za razvoj gospodarstva EU, saj 90 % zunanje in 43 % notranje trgovine EU poteka po pomorskih poteh;

vedno večja usmeritev v uporabo zabojnikov je po sprejetju Uredbe 4056/86 korenito spremenila linijski prevoz. Rezultat je bilo povečanje števila in velikosti plovil, opremljenih s celicami za prevoz zabojnikov, in poudarek na svetovnih mrežah pomorskih poti. To je pripomoglo k priljubljenosti novih operativnih sporazumov in zmanjšanju pomena linijskih konferenc;

konferenčni sistem — ki je deloval 150 let — je še zmeraj predmet več- in dvostranskih sporazumov, katerih pogodbenice so države članice EU in Skupnost. EESO opaža, da Komisija priznava, da bi bilo treba kot posledico teh sporazumov datum razveljavitve naslednjih določb Uredbe 4056/86 (tj. člen 1(3), točki b) in c), člene od 3 do 8 in 26) odložiti za dve leti, da bi se ti sporazumi s tretjimi državami prekinili ali revidirali.

1.13

EESO je prepričan, da bi morala Komisija pri razveljavitvi Uredbe 4056/86 prav tako upoštevati interese malih in srednje velikih podjetij. Mala in srednje velika podjetja predstavljajo glavno oporo gospodarstvu EU in igrajo pomembno vlogo v smislu prenovljene lizbonske strategije. Trgi bi morali ostati odprti sedanji in morebitni prihodnji konkurenci, vključno z malimi in srednje velikimi operaterji v pomorskem prometu.

1.14

EESO vztraja, da je, čeprav ima lahko konsolidacija pozitivne učinke na industrijo EU (večja učinkovitost, ekonomije obsega, prihranek stroškov), potrebna previdnost, kajti izogniti se je treba konsolidaciji, zaradi katere bi bilo na zadevnih trgih manj akterjev, tj. manj konkurence — kar bi lahko bila posledica razveljavitve Uredbe 4056/86.

1.15

EESO v okviru novega sistema vabi obe zainteresirani strani na evropski ravni — naročnike prevozov in prevoznike tovora — da se udeležita razprav o vprašanjih vzajemnega interesa in pomena.

2.   Uvod

2.1   Sedanje usmeritve in zakonodaja

2.1.1

Storitve pomorskega prometa so ključnega pomena za razvoj gospodarstva EU, saj 90 % zunanje in 43 % notranje trgovine EU poteka po pomorskih poteh. Pomorski promet je mednarodna in svetovna dejavnost že od starega veka. V osnovi se deli na dve vrsti storitev: linijske in prevozne storitve v prosti plovbi, ki delujejo kot avtobusi in taksiji na morjih. Ladjevje, ki pluje pod zastavo EU, predstavlja 25 % svetovne flote, evropski lastniki pa nadzorujejo več kot 40 % svetovne flote. Naslednjih 40 % svetovne flote pripada državam pacifiškega območja. Pomorski prevozniki EU in stranke (zakupniki/naročniki) svoje dejavnosti opravljajo v zelo konkurenčnem prekomorskem okolju in na evropskih trgih.

2.1.2

Uredba 4056/86 določa podrobna pravila za uporabo pravil konkurence (členov 81 in 82 Pogodbe) pri storitvah linijskih prevozov v Skupnost in iz nje. Prevozne storitve v prosti plovbi pa so bile izključene iz področja uporabe Uredbe 4056/86. Uredba je imela prvotno dve nalogi. Vsebovala je postopkovne določbe za uveljavljanje pravil konkurence ES v sektorju pomorskega prometa. Ta naloga je postala odvečna po 1. maju 2004, ko so za linijski promet začele veljati splošne določbe za uveljavljanje pravil konkurence iz Uredbe 1/2003. Toda Uredba 1/2003 ne velja za mednarodne storitve v prosti plovbi in kabotažo. Kot naslednje pa Uredba 4056/86 vsebuje nekatere posebne vsebinske določbe o konkurenci za pomorski sektor in zlasti skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu, ki pod ustreznimi pogoji omogočajo določanje cen in urejanje zmogljivosti.

2.2   Linijski sektor

2.2.1

Odkar je bila sprejeta Uredba 4056/86, se je trg linijskega pomorskega prometa precej spremenil. Kot odziv na spremembe v globalnih trgovinskih vzorcih je nadaljnja težnja k prevozom v zabojnikih povzročila povečanje števila in velikosti plovil za prevoz zabojnikov ter poudarek na svetovnih omrežjih pomorskih poti. To je pripomoglo k priljubljenosti novih operativnih sporazumov, zmanjšanju pomena linijskih konferenc in znatnemu povečanju močnih tretjih ponudnikov. V drugih delih sveta, npr. ZDA, je leta 1999 uvedba zakona o reformi oceanskih prevozov (Ocean Shipping Reform Act) spremenila pravila za linijske konference, ki jih pri trgovanju uporabljajo v ZDA, in omogočajo zaupne pogodbe o storitvah. Danes globalni linijski prevozniki delujejo v glavnem v trgovini med vzhodom in zahodom ter severom in jugom, medtem ko mala in srednje velika podjetja v glavnem delujejo v trgovini med severom in jugom in v evropskih pomorskih prevozih na kratke razdalje.

2.2.2

Izvirni namen UNCTAD-ovega linijskega kodeksa je bil urediti sistem linijskih konferenc v trgovini med razvitimi in nerazvitimi državami (3). Trinajst držav članic EU in Norveška so ga ratificirale, potrdile ali k njemu pristopile, Malta ga je podpisala, ni ga pa ratificirala. Sklic na linijski kodeks (4) je naveden v nekaterih sporazumih EU s tretjimi državami in v evropskem pravnem redu (uredbe 954/79, 4055/86, 4056/86, 4058/86). Kljub navidezni odvečnosti v linijskem prometu na odprtem morju pa pravno gledano UNCTAD-ov kodeks še zmeraj obstaja.

2.2.3

Uporabniki prevoza (prevozniki tovora in špediterji) so odločno izrazili dvom o sistemu konferenc, za katerega menijo, da glede na njihove potrebe ne prinaša primernih, učinkovitih in zanesljivih storitev. ESC (5) je prepričan predvsem, da bo razveljavitev skupinske izjeme za konference izboljšala partnerstva med naročniki in izvajalci storitev in poudarila logistične rešitve, ki bodo podjetjem EU pomagale v mednarodni konkurenci. Prav tako bodo naročniki imeli korist od nekoliko nižjih cen, če se bodo cene za prevoz tovora, namenjenega v EU, znižale. Lastniki ladij pa so prav nasprotno mnenja, da linijske konference prispevajo k stabilnosti storitev in da jim sistem konferenc omogoča — tako globalno kot regionalno — da izravnajo neravnovesja (morebiti zaradi sezonskih, geografskih ali podnebnih pogojev) v vseh prevozih. Medtem so svetovni prevozniki (člani ELAA (6)) in ESC začeli dialog s Komisijo, da bi ji pomagali pri razvijanju nadomestnega sistema, ki bo v skladu s pravili konkurence ES.

2.2.4

Leta 2003 je Komisija ob upoštevanju tega začela pregled Uredbe 4056/86, da bi določila, ali bi lahko zanesljive redne pomorske storitve dosegli z manj omejevalnimi sredstvi kot s horizontalnim določanjem cen in urejanjem zmogljivosti. V ta namen je Komisija marca 2003 izdala posvetovalni dokument in decembra 2003 organizirala javno obravnavo z vpletenimi akterji. Nadalje je Komisija junija 2004 izdala dokument za razpravo, oktobra 2004 pa belo knjigo, ki so ji sledila obsežna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Evropski parlament (7) in EESO (8) sta 1. decembra 2005 in 16. decembra 2004 pripravila dokumenta o beli knjigi in se strinjala, da je pregled primernejši ukrep kot razveljavitev. Decembra 2005 je Komisija navsezadnje izdala predlog uredbe za razveljavitev Uredbe 4056/86.

2.3   Sektor za prevoze v prosti plovbi

2.3.1

Čeprav se skoraj 80 % celotnega svetovnega pomorskega prometa za suhi in tekoči razsuti tovor opravi s prevozi v prosti plovbi, je večini ta obsežni sektor popolnoma neznan. Osnovne značilnosti prevozov v prosti plovbi so: svetovno konkurenčen trg, skoraj popoln konkurenčni model, nestalno in nepredvidljivo povpraševanje, veliko malih podjetij, svetovni vzorci trgovine, enostavnost vstopa na trg in izstopa z njega, velika stroškovna učinkovitost, odzivnost na razvoj trgov in potrebe naročnikov prevoza. Trg prevoznih storitev v prosti plovbi je zelo razdrobljen in deluje v zadovoljstvo zakupnikov oz. naročnikov prevoza brez večjih težav s pravili konkurence, tako mednarodno kot v EU. Na področju tega sektorja ni nikakršnih pritožb, kar dodatno dokazuje njegovo visoko konkurenčnost in zadovoljive značilnosti. Uredba 4056/86 na podlagi navedenega določa, da so prevozne storitve v prosti plovbi dejavnosti, za katere se ta uredba ne uporablja. Za ta sektor neposredno veljata člena 81 in 82 Pogodbe ES. Poleg tega mednarodne prevozne storitve v prosti plovbi (in kabotaža) ne sodijo v obseg Uredbe 1/2003 (postopkovna pravila konkurence).

2.4   Predlog Komisije

2.4.1

Ob spremembah v strukturi trga in industrije po letu 1986 je Evropska komisija sklenila, da štirje kumulativni pogoji, ki jih predvideva člen 81(3) Pogodbe ES za dodelitev skupinske izjeme za linijske konference, niso več izpolnjeni. Zato je Komisija predlagala, da se Uredba 4056/86 razveljavi v celoti, zlasti skupinske izjeme za linijske konference (členi od 3 do 8, 13 in 26). Nekatere določbe, ki veljajo za odvečne, se prav tako razveljavijo v skladu s splošno politiko ES, da se zmanjša obseg zakonodaje Skupnosti (člena 2 in 9). Komisija meni, da bo taka razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala.

2.4.2

Komisija namerava pred razveljavitvijo skupinske izjeme za linijske konference izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v sistem popolne uporabe pravil o konkurenci. Komisija namerava te smernice objaviti do konca leta 2007. Pred njihovo objavo pa bo Komisija septembra 2006 kot vmesni korak priprave smernic objavila dokument „aktualnih vprašanj“ o linijskih prevozih.

2.4.3

Predlog Komisije o razveljavitvi Uredbe 4056/86 vsebuje tudi predlog za spremembo Uredbe 1/2003 glede vključitve mednarodnih prevoznih storitev v prosti plovbi in kabotaže v področje uporabe te uredbe.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO je prepričan, da aktualno vprašanje zasluži uravnovešen pristop ob upoštevanju naslednjih dejavnikov: koristi konkurence za konkurenčnost industrije EU, spreminjajočih se vzorcev svetovne trgovine in njenih učinkov na zagotavljanje prevoznih storitev, vplivov mednarodnega prometa na največje trgovinske partnerje EU ter na države v razvoju, stališč svetovnih naročnikov in prevoznikov ter stališč malih in srednje velikih podjetij.

3.2   Sektor za prevoze v prosti plovbi in sektor kabotaže

3.2.1

Sektor za prevoze v prosti plovbi deluje na svetovnem trgu pod pogoji popolne konkurence. To edinstveno značilnost tega sektorja, ki jo priznavajo strokovni delavci in akademiki, upošteva tudi EU v Uredbi 4056/86. EESO razume potrebo po uvrstitvi tega sektorja v okvir postopkovnih pravil konkurence iz Uredbe 1/2003 in zato odobrava predlagani pristop. EESO zato pozdravlja pobudo Komisije, da začne študijo o gospodarskih in pravnih značilnostih sektorja prevoznih storitev v prosti plovbi. Zaradi pravne varnosti EESO poziva Komisijo, da zagotovi smernice (preden razveljavi izjemo iz Uredbe 1/2003) glede notranje presoje združljivosti različnih oblik sporazumov o sodelovanju v sektorju prevoznih storitev v prosti plovbi s konkurenčnim pravom EU. Ker v sektorju pomorskih prevozov v prosti plovbi ni pritožb in pravnih precedenčnih primerov, to dokazuje, da z vidika konkurence deluje v popolnih pogojih. Za zagotovitev pravnih meril za njegovo notranjo presojo v okviru pravil ES o konkurenci bo potrebnih več informacij o njegovem delovanju in sporazumih. EESO pozdravlja nenehne razprave med Komisijo in sektorjem pomorskih prevozov v zvezi z uporabo členov 81 in 82 za prevozne storitve v prosti plovbi.

3.2.2

V zvezi s pomorsko kabotažo se EESO strinja s predlagano obravnavo, tj. da za kabotažo veljajo postopkovna pravila iz Uredbe 1/2003. Večina dogovorov v tem sektorju ne bi vplivala na trgovanje znotraj EU in ne bi omejila konkurence.

3.2.3

V skladu z navedenim se EESO strinja s pristopom Komisije glede prihodnje obravnave sektorja za prevoze v prosti plovbi in sektorja kabotaže.

3.3   Linijski sektor

3.3.1

Kar zadeva linijski sektor, EESO ugotavlja, da Komisija predlaga razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference iz pravil konkurence v Pogodbi ES, ker ne izpolnjujejo več štirih kumulativnih pogojev iz člena 81(3) Pogodbe ES. Komisija meni, da bo taka razveljavitev znižala stroške prevoza, zanesljivost storitev na vseh pomorskih poteh se ne bo spremenila, konkurenčnost evropske industrije pa se bo izboljšala. EESO bo svoje stališče pridržal, da se pokaže, ali bo predlagana razveljavitev imela trajni učinek.

3.3.2

EESO ugotavlja, da namerava Komisija izdati ustrezne smernice o konkurenci v pomorskem sektorju, ki bodo pripomogle k nemotenemu prehodu v sistem popolne uporabe pravil o konkurenci. EESO poziva Komisijo, da smernice pripravi v tesnem sodelovanju z vpletenimi akterji in primerno obvesti vpletene institucije EU.

3.3.3

Predlog Komisije je rezultat postopka pregleda, ki se je začel leta 2003 in vključuje vse vpletene institucije EU in akterje. Komisija je naročila tri študije neodvisnih svetovalcev, ki so pregledali vprašanja, ki se zastavijo ob razveljavitvi skupinske izjeme, njihove ugotovitve pa so objavljene na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco.

3.3.4

EESO tudi ugotavlja, da predlog Komisije za razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference v pomorskem prometu temelji na členu 83 Pogodbe ES (pravila konkurence), medtem ko je pravna podlaga Uredbe 4056/86 člen 83 (pravila konkurence) v kombinaciji s členom 80(2) (politika prevozov) Pogodbe ES.

3.3.5

EESO ugotavlja, da Komisija priznava različne načine uporabe prava o konkurenci v različnih sodnih praksah po svetu in opaža razhajanja. Komisija tudi priznava vedno večji pomen mednarodnega sodelovanja med organi, pristojnimi za pravo o konkurenci.

3.3.6

EESO pozdravlja dvojno politiko Komisije pri razvoju dvostranskega sodelovanja z glavnimi trgovinskimi partnerji EU in preučevanju načinov za širitev večnacionalnega sodelovanja na področju konkurence. EESO zato spodbuja Komisijo, da pospeši prizadevanja za tako sodelovanje in dialog, da bosta pomagala pokazati možne probleme, ki bi se pojavili zaradi razveljavitve Uredbe 4056/86, in da se konstruktivno razrešijo problemi, pri tem pa vzajemno spoštuje posebnosti različnih pravnih sistemov oz. sodnih praks. Doslednost pri obravnavi linijskih storitev v različnih državah je dejansko vitalnega pomena za mednarodno trgovino.

3.3.7

EESO poziva Komisijo, da pri pripravi smernic o konkurenčnosti v pomorskem sektorju upošteva dialog in sodelovanje med Komisijo in njenimi glavnimi trgovinskimi partnerji.

3.3.8

EESO priznava, da je bil v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije naveden sklic na naslednje elemente in vztraja, da bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi smernic o konkurenci v pomorskem sektorju:

priznava, da so storitve pomorskega prometa ključne za razvoj gospodarstva EU, saj 90 % zunanje in 43 % notranje trgovine EU poteka po pomorskih poteh;

vedno večja usmeritev v uporabo zabojnikov je po sprejetju Uredbe 4056/86 korenito spremenila linijski prevoz. Rezultat je bilo povečanje števila in velikosti plovil, opremljenih s celicami za prevoz zabojnikov, in poudarek na svetovnih mrežah pomorskih poti. To je pripomoglo k priljubljenosti novih operativnih sporazumov in zmanjšanju pomena linijskih konferenc;

konferenčni sistem — ki je deloval 150 let — je še zmeraj predmet več- in dvostranskih sporazumov, katerih pogodbenice so države članice EU in/ali Skupnost. EESO opaža, da Komisija priznava, da bi bilo treba kot posledico teh sporazumov, datum preklica naslednjih določb Uredbe 4056/86 (tj. člen 1(3), točki b) in c), člene od 3 do 8 in 26) odložiti za dve leti, da bi se ti sporazumi s tretjimi državami prekinili ali revidirali.

3.3.9

EESO priporoča, da bi Komisija ob preklicu skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upoštevala tudi vidik človeških virov (vpliv na zaposlovanje evropskih pomorščakov). EESO tudi poziva Komisijo, da oceni obseg tega učinka, zlasti v okviru posvetovanja s sektorskim odborom za socialni dialog v pomorskem prometu.

3.3.10

EESO priporoča, da Komisija pri razveljavitvi skupinske izjeme za linijske konference poleg čisto konkurenčnih dejavnikov upošteva tudi varnostni vidik (izguba kakovostnih prevozov, če ladje ne bi več plule pod zastavo EU).

3.3.11

EESO je prepričan, da bi morala Komisija pri preklicu Uredbe 4056/86 prav tako upoštevati interese malih in srednje velikih podjetij. Mala in srednje velika podjetja predstavljajo glavno oporo gospodarstvu EU in igrajo pomembno vlogo v smislu prenovljene lizbonske strategije. Trgi bi morali ostati odprti sedanji in morebitni prihodnji konkurenci, vključno z malimi in srednje velikimi operaterji v pomorskem prometu.

3.3.12

EESO vztraja, da je, čeprav ima lahko konsolidacija pozitivne učinke na industrijo EU (večja učinkovitost, ekonomije obsega, prihranek stroškov), potrebna previdnost, kajti izogniti se je treba konsolidaciji, zaradi katere bi bilo na zadevnih trgih manj akterjev, tj. manj konkurence — kar bi lahko bila posledica razveljavitve Uredbe 4056/86.

3.3.13

EESO v okviru novega sistema vabi obe zainteresirani strani na evropski ravni — naročnike prevozov in prevoznike tovora — da se udeležita razprav o vprašanjih vzajemnega interesa in pomena.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Pravna podlaga

4.1.1

EESO ugotavlja, da je imela Uredba 4056/86 dvojno pravno podlago (člena 80(2) in členi 81-82 in 83, ki obravnavajo politiko prevozov in konkurenco), medtem ko predlog ohranja le enojno (člena 81-82). EESO tudi ugotavlja, da enojno pravno podlago podpira pravna služba Sveta. EESO bi bil zelo vesel informacij pravne službe Evropskega parlamenta o tem, ali so ugotovitve v zvezi s prevozom povezane z ugotovitvami v zvezi s konkurenco in ali pravna služba vztraja pri svojem stališču do dvojne pravne podlage, kot je bilo navedeno v prejšnjem dokumentu (december 2005).

4.2   Pravno nasprotje

4.2.1

Komisija predlaga razveljavitev člena 9 Uredbe 4056/86, ker ne verjame, da bi razveljavitev skupinske izjeme za linijske konference povzročila tveganje morebitnih nasprotij mednarodnih zakonov. Komisija to utemeljuje tako, da bi do takega pravnega nasprotja prišlo le v primeru, da bi en sodni sistem prepovedoval nekaj, kar drugi zahteva. Komisija ni seznanjena z nobenim pristojnim organom, ki zahteva takšno obveznost od izvajalcev linijskega pomorskega prometa.

4.2.2

EESO v prihodnosti pričakuje morebitna pravna nasprotja kot rezultat pravnih instrumentov drugih sodnih sistemov in poziva Komisijo, da v okviru smernic pripravi določbo za obravnavo takih problemov. Taka določba o posvetovanju bo zmanjšala trenja in prispevala k vzajemno sprejemljivim rešitvam v mednarodnem prostoru.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, 4. 1. 2003, str. 1). Mnenje EESO: UL C 155/2001, str. 73.

(2)  A6-0314/2005, 1. 12. 2005.

(3)  Za več informacij o UNCTAD-ovem linijskem kodeksu in Uredbi 945/79 primerjaj mnenje EESO UL C 157, 28. 6. 2005, str. 130.

(4)  Glej dokument o statusu multilateralnih pogodb, ki ga je objavil UNCTAD-ov sekretariat

http://www.unctad.org/en/docs/tbinf192.en.pdf (str. 4).

(5)  ESC = Evropski svet ladijskih prevoznikov (European Shippers' Council).

(6)  ELAA = Evropsko združenje za linijske zadeve.

(7)  A6-0314/2005, 1. 12. 2005.

(8)  Mnenje EESO, UL C 157, 28. 6. 2005, str. 130.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/51


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varnosti v zračnem prometu

(2006/C 309/11)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 19. januarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o naslednji Varnost v zračnem prometu

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. maja 2006. Poročevalec je bil g. McDonogh.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija (seja z dne 5. julija 2006) s 155 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Priporočila

1.1

Letalska posadka mora imeti spričevalo ali licenco, ki jo izda pristojni organ, da pri svojem delu lahko zagotavlja strokovno (varnost, zaščito, medicinsko oskrbo, skrb za potnike itd.) in tehnično usposobljenost za tiste vrste zrakoplovov, na katerih krovu dela.

1.2

Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) mora skrbno preveriti dobavitelje opreme, preden jim prizna pravico za odobravanje načrtov sestavnih delov brez posvetovanja z EASA ali proizvajalci zrakoplovov.

1.3

Neevropske letalske prevoznike mora potrditi EASA, preden dobijo dovoljenje za vstop v zračni prostor EU ali prelet zračnega prostora EU.

1.4

Le en pristojni organ bi moral določati pravila in sicer EASA. V prihodnosti naj bi to omogočalo usklajevanje določb za letališča ter po možnosti preprečevalo izkrivljanje konkurence med letališči v EU in zunaj nje. Agencijo EASA bi bilo treba okrepiti in ji dodeliti več pristojnosti, tako kot jih ima Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC).

1.5

EASA bi morala razmisliti, kako najbolje zaščititi varnost in neokrnjenost komunikacije, prenosa podatkov in sistemov elektronike/avionike na letalu, kot so elektronske pilotske torbe oziroma sistemi EFB (electronic flight bags), pred nedovoljenim dostopom.

1.6

EASA mora zagotoviti, da bodo za nadaljnji razvoj zrakoplovov, kot so mala poslovna letala (Light Business Jet-LBJ), veljala enotna pravila in s tem, da bodo imeli lastniki in piloti dovolj ur letenja, preden bodo smeli začeti z opravljanjem letalskih prevozov. Te vrste malih poslovnih letal lahko letijo 25 000 čevljev ali več visoko in zato bi bilo treba zahtevati, da izpolnjujejo standarde vzdrževanja in delovanja za večja komercialna letala.

1.7

EASA mora pripraviti potrebne protokole, preden začne razmišljati o odobritvi letov brezpilotnih zračnih plovil (UAV) zunaj zaprtega zračnega prostora.

1.8

Izvajati bi bilo treba naključne preizkuse za ugotavljanje alkoholiziranosti in prisotnosti drog pri letalski posadki in kabinskemu osebju.

1.9

EASA naj bi tudi zagotavljala, da so lokalni regulativni organi ustrezno usposobljeni za delo in imajo dovolj osebja ter finančnih sredstev.

1.10

EASA bi morala pripraviti podrobno znanstveno študijo o vplivih utrujenosti, stresa in globoke venske tromboze (GVT) na letalsko posadko in kabinsko osebje.

1.11

Opraviti bi bilo treba pregled politike in postopkov za izdajo letalskih licenc za pilote ter certifikacijo zrakoplovov splošnega letalstva.

1.12

EASA naj bi zagotovila uvedbo evropske licence za splošno letalstvo s posebnimi pooblastili in ratingi, ki se nanašajo na vrsto zrakoplova, ki se mu odobri letenje.

1.13

Varnost posadke, potnikov in prebivalcev na območjih, čez katera potekajo letalski koridorji, mora imeti prednost pri političnih odločitvah o prepovedi letenja letalskih prevoznikov v evropskem zračnem prostoru.

2.   Uvod

2.1

V sodelovanju z državami članicami in njihovimi strokovnjaki je bil objavljen črni seznam 96-ih letalskih prevoznikov. Od tega velja popolna prepoved za 93 letalskih prevoznikov, za tri pa veljajo omejitve letenja. Francija razmišlja o uvedbi novega sistema varnostnega označevanja, ki bi ga lahko uporabljali pri oglaševanju.

2.2

Evropa je pod pritiskom, da je treba izboljšati zakonodajo o varnosti zrakoplovov, že od začetka leta 2004, ko je čartersko letalo družbe Flash Airlines strmoglavilo v Rdeče morje. Pri tem je umrlo 148 ljudi, pretežno francoskih turistov. Ob nesreči je bilo poudarjeno pomanjkanje medvladnega sodelovanja pri izmenjavi varnostnih podatkov, saj se je izkazalo, da so švicarske letalske oblasti že pred tem izdale prepoved letenja za družbo Flash.

2.3

Doslednost in usklajenost na področju standardov obratovanja letalskih prevoznikov med državami članicami je odločilnega pomena, če želimo, da bo črni seznam imel želeni učinek. Države članice morajo preprečiti, da bi se posamezna država iz gospodarskih in socialnih razlogov odločila, da je letalski prevoznik, ki je uvrščen na seznam, „na meji sprejemljivosti“ za obratovanje na njenem letališču, medtem ko druge države članice menijo, da varnostni standardi letalskega prevoznika niso sprejemljivi.

2.4

Bruselj je prejel prošnjo, naj ukrepa glede nekaterih nesoglasij, predvsem ko se je Turčija jezila zaradi odločitve, ki so jo iz varnostnih razlogov sprejele nekatere evropske vlade pod vodstvom Nizozemske, o začasni prepovedi pravice do pristajanja letalskega prevoznika Onur Air, nizkocenovne turške letalske družbe. Grčija pa je pod pritiskom, da mora napredovati pri svoji preiskavi nesreče letala družbe Helios Airways, ki je letelo iz Larnake na Cipru.

2.5

Področja, ki vzbujajo skrb, so standardi splošnega vzdrževanja, usposabljanje posadke, čas letenja in čas počitka posadke, postopki varčevanja z gorivom in zaščita pred hrupom ter tudi kontrola zračnega prometa.

2.6

Zaradi naraščajoče konkurence v letalskem sektorju in negotovega finančnega položaja mnogih letalskih prevoznikov so posadke pod vedno večjim pritiskom, da vzletajo v takšnih pogojih, v kakršnih običajno ne bi leteli, ter da letijo z letali, ki niso popolnoma plovna. Posadke so pod vedno večjim pritiskom glede vzletanja tudi zato, ker morajo letalski prevozniki v skladu s predpisi EU v primeru zamude poskrbeti za nočitev potnikov ali pa jim ponuditi nadomestilo. Vse to pa negativno vpliva na varnost. Dodaten problem pri tem je, da si mnoge nacionalne letalske oblasti pri izvajanju številnih predpisov rade zatiskajo oči, če gre za lastno nacionalno letalsko družbo.

2.7

Kljub prepovedi v številnih evropskih državah, ki se nanaša na varnost, določene letalske družbe še vedno letijo v Bruselj in Pariz. Švica, ki se strogo drži svojega tradicionalnega varovanja poslovne tajnosti, je 23 letalskim družbam prepovedala letenje skozi njihov zračni prostor, vendar pa imena in celo število podjetij ostajajo tajni.

3.   Posledice utrujenosti in zagotavljanje varnosti

3.1

Utrujenost je bila navedena kot vzrok za številne letalske nesreče v preteklih letih in se pojavlja kot stalen problem, s katerim se med letenjem srečujejo posadke zrakoplovov vseh velikosti. Vendar, kako lahko pilot ugotovi, kdaj je preutrujen, da bi letel? Kakšno vlogo igrajo ritem spanja, dehidracija, prehrana in bolezen pri ugotavljanju utrujenosti in odzivanju nanjo?

3.2

Piloti, ki prečkajo različne časovne pasove, so pogosto žrtve utrujenosti in izgubljanja razsodnosti. Pri letih na dolge proge bi morali imeti možnost počitka, vendar je za to potrebna ustrezna oprema, kot so postelje itd.

3.3

Obstajajo številni dokazi, da je utrujenost dejavnik pri zagotavljanju varnosti. Ameriški organ za prometno varnost (National Transportation Safety Board, NTSB) je nedavno objavil poročilo o usodni nesreči 19. oktobra 2004 v Kirksvillu, v zvezni državi Missouri, in poudaril, da je „zaradi prekratkega nočnega počitka, ki je bil na voljo, prezgodnje prijave na delovnem mestu, dolžine delovnih dni, števila letov, zahtevnih pogojev — nenatančnih priletov pri ročnem upravljanju letala v slabih pogojih z nizko oblačnostjo in zmanjšano vidljivostjo — med dolgim delavnikom popolnoma verjetno, da je utrujenost prispevala k pilotovi zmanjšani sposobnosti opravljanja nalog in odločanja.“

3.4

Ne glede na to, ali to drži ali ne, noben pilot z vsaj nekaj izkušnjami ne more zanikati, da se občasno ne bori z napadi utrujenosti ali da utrujenost ne vpliva na opravljanje njegovih nalog. Zelo pomembna je kakovost spanja med počitkom.

3.5

Tudi prehranjevalne navade igrajo nadvse pomembno vlogo. Na primer, vsak pilot — od popolnega začetnika do izkušenega kapitana pred upokojitvijo — bo rekel, da je kava najbolj priljubljena pijača med piloti. Kava ima sicer poživljajoč učinek in lahko začasno povzroči večjo budnost, vendar pa se ob pomanjkanju kave kot simptom pojavi utrujenost. Poleg tega je kava diuretik, ki povzroča, da telo izloči več tekočine, kot jo sprejme, rezultat tega je dehidracija, zaradi česar pa se spet pojavi utrujenost.

3.6

Dolgčas je glavni problem, povezan z utrujenostjo pri letih na dolge proge, na katerih imajo zrakoplovi skoraj popolnoma samodejno krmarjenje. Da posadka ostane budna, so nekateri letalski prevozniki, zlasti pri transsibirskih letih, uvedli obvezno vsakourno ponastavljanje avtopilota.

3.7

Veliko nesreč v letalstvu je posledica napake pilota, utrujenost pa je glavni vzrok teh napak.

3.8

Predvideno je, da bo EASA prevzela postopek izdaje licenc in tako nadomestila Združene letalske organe (Joint Aviation Authorities, JAA), vendar pa ta sprememba verjetno ne bo vplivala na uporabo licenc Mednarodne organizacije civilnega letalstva (International Civil Aviation Organisation, ICAO), ki so jih piloti pridobili v ZDA in jih uporabljajo v Evropi.

4.   Kabinsko osebje

4.1

Vsa izboljšanja, ki se nanašajo na zahteve v zvezi s počitkom letalske posadke, bi morala po možnosti veljati tudi za kabinsko osebje, ki mora biti v popolni pripravljenosti za preprečevanje vsakršnih pojavov, ki ogrožajo varnost, in v nujnih primerih.

4.2

Kabinsko osebje mora biti ustrezno usposobljeno za oživljanje, odlično mora obvladati materni jezik, imeti opravljeno vsaj 4. stopnjo angleškega jezika pri ICAO ter biti sposobno komunicirati s potniki v nujnih primerih.

5.   Kontrola zračnega prometa

5.1

EESO je že izrazil svoja stališča o kontroli zračnega prometa (ATC) in težavah, povezanih s tem. (1) Predlagani sistem upravljanja zračnega prometa (SESAR) naj bi prispeval k izboljšanju varnosti, če bo in ko bo uveden. To je tema drugega dokumenta EESO (2), vendar pa to ne spremeni dejstva, da Evropa potrebuje enoten sistem ATC, ki bo segal prek meja vseh držav in pri čemer bi bil Eurocontrol priznan kot „zvezni regulativni organ“, podobno kot Ameriška zvezna uprava za letalski promet (Federal Aviation Administration, FAA). Dodelitev prve pogodbe v okviru programa Eurocontrola TMA2010+ je dobrodošla.

5.2

Zaradi varnosti se pojavlja nujna potreba po standardizaciji in uvedbi integriranih sistemov po vsej Evropi.

5.3

Zaželeno bi bilo, da se uvede ustrezno certificiranje tehnikov za varnost zračnega prometa (Air traffic safety electronics personnel, ATSEP).

6.   Vzdrževanje zrakoplova

6.1

Nekatere države imajo težave pri prilagajanju svojih nacionalnih predpisov evropskim standardom o vzdrževanju zrakoplovov po Delu-66 (Part-66). Licence o vzdrževanju, ki jih izdajajo države, temeljijo na zahtevah, ki jih določajo Združeni letalski organi (JAA) in so bili sprejeti v nacionalno zakonodajo, da bi postali pravno zavezujoči. Toda v sistemu EASA predpisi o licenciranju sodijo v področje zakonodaje EU. Kaže, da je njihovo uveljavljanje dolgoročen proces, zoper katerega se lahko vloži pritožba.

6.2

V letu 2005 je vseh 25 držav članic uveljavljalo možnost odstopanja, v okviru katere so rok za prilagoditev evropskim standardom po Delu-66 podaljšale do septembra 2005. Države morajo upoštevati roke za uskladitev varnostnih predpisov, ki jih jim je določila EASA, ali pa se morajo vsaj vse strani dogovoriti za roke, da bi preprečili potrebo po podaljševanju rokov oz. prehodnih obdobij.

6.3

EESO se sprašuje, ali obstaja določba, da EASA po potrebi lahko spremlja oddajanje pogodb za vzdrževanje nizkocenovnih prevoznikov podjetjem za vzdrževanje v tretjih državah.

6.4

Za pregled na zemlji mora biti na voljo dovolj časa, zlasti med pripravo zrakoplova na naslednji let. V povprečju 25 minut za polete na kratke proge vsekakor ne more biti dovolj v vseh primerih.

6.5

Treba je zagotoviti tudi ustrezna sredstva in usposobljeno osebje, ki pri vzdrževanju uporablja le dovoljene rezervne dele.

6.6

Nacionalni letalski organ bi moral izvajati naključne preglede in revizije za ugotavljanje upoštevanja standardov.

7.   Letalski prevozniki

7.1

Letalski prevozniki morajo biti finančno trdni in imeti ustrezno financiranje, preden dobijo operativno licenco, pa tudi od držav bi morali zahtevati, da redno spremljajo finančno poslovanje in s tem zagotavljajo, da prevozniki ne zmanjšujejo stroškov.

7.2

Imeti morajo dovolj izkušenj in usposobljeno upravo.

8.   Pristojnosti Evropske agencije za varnost v letalstvu

8.1

Evropska komisija namerava razširiti pristojnosti EASA na področju predpisov za letališča, upravljanja zračnega prometa in letalskih navigacijskih služb (vključno z varnostjo in interoperabilnostjo).

8.2

Odbor pozdravlja ustanovitev EASA v skladu z Uredbo 1592/200/ES in meni, da evropski okvir za postopke in dovoljenja za zrakoplove in opremo, ki ga izda en sam organ, zagotovo prispeva k izboljšanju letalske varnosti in učinkovitosti v Evropi.

8.3

EASA je dobila priložnost, da obravnava vprašanja standardov in priporočene prakse (SARPS) ter ukrepa zoper nepravilnosti, ki so nastale na podlagi „priporočene prakse“ in „standardov“ v dokumentaciji priloge Mednarodne organizacije civilnega letalstva.

9.   Izdaja licenc za splošno letalstvo

9.1

Od imetnikov licenc zasebnega pilota letala (PPL), ki z licencami, ki jih je izdala Ameriška zvezna uprava za letalski promet (FAA), letijo v evropskem zračnem prostoru, bi morali zahtevati, da svojo licenco registrirajo pri EASA.

9.2

Vsi zrakoplovi splošnega letalstva morajo biti v skladu s standardi EU, ki jih določa EASA, preden lahko letijo v evropskem zračnem prostoru.

10.   Varnost letalske elektronike

10.1

EASA bi morala pripraviti smernice oz. predpise za varstvo posebne opreme ali omrežij pred „nezakonitimi posegi“ kot jih opredeljuje ICAO.

10.2

Poleg naraščajoče uporabe omrežja ethernet (LAN) in IP so še druga občutljiva področja:

povečana uporaba tehnologij za podatkovno povezavo zrak — zemlja za komunikacijo potnikov, letalskih prevoznikov in ATC;

vedno bolj splošna uporaba prenosa podatkov in programov s pomočjo omrežij na zrakoplovu in med kontrolnimi mesti na zemlji za pripravo, širjenje, vzdrževanje ali posodabljanje podatkov;

razmnoževanje programskih virusov in napadi hekerjev ter iskanje zaupnih podatkov prek med seboj povezanih omrežij.

11.   Brezpilotna zračna plovila (UAV)

11.1

EASA mora imeti potrebne pristojnosti za urejanje tega področja industrije, ne le glede plovnosti in konstruiranja, temveč tudi glede certificiranja služb za oskrbo na zemlji, sistema za vzletanje itd.

11.2

Vse predpise, ki se nanašajo na običajne zrakoplove, je treba obravnavati kot obvezne za brezpilotna zračna plovila, z vsemi uporabniki zračnega prostora pa bi se bilo treba posvetovati, če ta vrsta dejavnosti lahko vpliva na te uporabnike.

12.   EASA

12.1

EASA je splošni regulativni organ EU. Določa načela in predpise za letalsko varnost v EU. Nima niti dovolj finančnih sredstev, niti osebja, niti izvedbenih pooblastil.

12.2

Izvajanje predpisov in določb je odvisno od različnih nacionalnih regulativnih organov.

12.3

Posledica tega pa je samoregulacija. Noben nacionalni regulativni organ verjetno ne bi obsodil nobenega letalskega prevoznika v okviru svoje pristojnosti, razen če ne bi šlo za zelo resen problem.

12.4

Nacionalni regulativni organi so odgovorni tudi za vse zrakoplove, ki so registrirani v njihovi državi, in tiste, ki imajo tam svoj sedež. Ti zrakoplovi in posadke so zelo pogosto stacionirani in vodeni iz drugih državah EU. To pa je še bolj problematično za primerno ureditev.

12.5

Zahteve agencije EASA, namenjene nacionalnim regulativnim organom, da izvajajo njene sklepe, bi lahko zaradi različnih razlag privedle do neenotnega izvajanja predpisov in določb v EU. V letalski industriji bi to lahko vodilo do prakse zastav držav ugodnosti, kadar so nekatere države pri razlagi zakonodaje bolj popustljive kot druge.

12.6

Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC), ki predstavlja letalski varnostni regulativni organ, je pooblaščena za nadzor spoštovanja predpisov na lokalni ravni. Tudi EASA bi morala imeti to pristojnost.

12.7

EASA se zdaj financira s prihodki od izdaje spričeval, zaradi česar je za leto 2006 napovedana izguba v višini 15 milijonov EUR. Za zagotovitev prihodnosti EASA je odločilnega pomena, da potrebna sredstva zagotovijo posamezne države članice.

V Bruslju, 5. julija 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Zračni promet: Licenca za kontrolo zračnega prometa, vzpostavitev enotnega evropskega neba (poročevalec: g. McDonogh), UL C 234, 22. 9. 2005, str. 17–19.

(2)  Skupno podjetje — SESAR, CESE 379/2006, poročevalec: g. McDonogh.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/55


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih

COM(2005) 667 konč. — 2005/0281 (COD)

(2006/C 309/12)

Svet je 24. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 175 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2006. Poročevalec je bil g. BUFFETAUT.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 114 glasovi za, nobenim glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1

EESO se strinja z željo Komisije, da posodobi, poenostavi in prilagodi zakonodajo o odpadkih. Strinja se zlasti z ukrepi in duhom strategije za preprečevanje in recikliranje odpadkov. Podpirati je treba željo po splošnem in enakem izvajanju zakonodaje, da bi se izognili izkrivljanjem trga odpadkov v zvezi z okoljem, javnim zdravjem in konkurenco. Poudarja, da sta jasnost in natančnost opredelitev in prilog zelo pomembni, da bi se izognili pritožbam in sodnim postopkom. Vendar obžaluje pomanjkanje ambicioznosti besedila na področju preprečevanja odpadkov. Poudarja, da je, če želimo doseči resničen trajnostni razvoj, potrebna učinkovita politika preprečevanja in ponovne uporabe odpadkov glede na vedno večje pomanjkanje in stroške glavnih surovin, hkrati pa priporoča, da se na evropski ravni razvijejo orodja, da bodo določeni cilji doseženi s kakovostnega in količinskega vidika. V tem pogledu je besedilo zelo pomanjkljivo. Poleg tega se zdi, da Komisija meni, da bo s poenostavitvijo postopkov za pridobitev dovoljenja za izkoriščanje naprav za predelavo odpadkov spodbudila recikliranje. Tak pristop je zmoten in bo prinesel negativne posledice za okolje ter tveganje za zdravje. Poleg tega ni v skladu z načeli Aarhuške konvencije o dostopu do informacij v zvezi z odpadki. Dovoljenje vključuje tehnične elemente, povezane z varstvom okolja. Je javno in vsebuje ukrepe o obveznem obveščanju in nadzoru. Na noben način ne predstavlja zavore razvoju obdelave odpadkov in recikliranju, ampak, nasprotno, prinaša potrebna jamstva, tako da predvideva nadzor nad upoštevanjem standardov in izvajanjem najboljših razpoložljivih tehnik v administracijah.

1.2

EESO prav tako meni, da sta uvedba pojma življenjskega kroga v politiko ravnanja z odpadki ter pristop, katerega cilj je zmanjšanje odloženih odpadkov, ponovna uporaba komposta in energije, lastno recikliranje ter preprečevanje odpadkov, povsem ustrezna.

1.3

V zvezi s predlogom direktive EESO meni, da je želja po subsidiarnosti, ki je izražena tako absolutno, morda v nasprotju z željo po zakonodaji, ki se splošno in usklajeno izvaja v celotni Evropski uniji.

1.4

EESO odločno zahteva, da večje združevanje ali razveljavitev direktive o nevarnih odpadkih ne povzroči slabše zakonske ureditve in slabšega varstva javnega zdravja, ter meni, da zdajšnja redakcija besedila ne daje zadostnih zagotovil. Treba bi bilo najmanj pojasniti, da mešanje nevarnih odpadkov in odstopanja glede dovoljenj niso dovoljena za to vrsto odpadkov. Previdnostni ukrepi in posebne obveznosti na področju prevoza in predelave odpadkov so odvisni od razvrstitve odpadkov med „nevarne“ in „nenevarne“. Vsakršno poenostavljanje na tem področju ne more pomeniti napredka na področju varstva okolja.

1.5

Poudarja, da je treba spodbujati tisto recikliranje, ki nima negativnega vpliva na okolje in ki omogoča učinkovito ponovno uporabo surovin.

1.6

EESO resnično dvomi o primernosti postopka komitologije za določanje nekaterih posebnih meril o tem, kdaj odpadki prenehajo biti odpadki.

1.7

EESO meni, da nekatere opredelitve vsebujejo nejasnosti (zlasti opredelitev „povzročitelja“ in „predelave“). Primerno bi bilo na eni strani opredeliti „pridobivanje surovin“, ki vodi v „recikliranje surovin“ in pri določenih tekočinah lahko pripelje do tega, da odpadek na koncu ni več odpadek, in na drugi „energetsko predelavo“, ki te možnosti ne daje. S tem bi zagotovili enotno izvajanje direktive o sežiganju odpadkov za vse odpadke, ki se toplotno predelajo s pomočjo sežiganja ali sosežiganja. Glede sežiganja odpadkov je zaželeno spodbujanje visoke energetske učinkovitosti predelave kot pogoja za to, da bi postopek opredelili kot energetsko predelavo. Vendar pa ta določba presenetljivo velja le za sežiganje in ne tudi za druge vrste energetske predelave. V tem primeru se sežiganje odpadkov ne bi smelo obravnavati kot predelava, razen v primeru, ko se z njo doseže visoka energetska učinkovitost.

1.8

EESO močno obžaluje, da ni nobenega predloga za uvedbo enotnih finančnih instrumentov za celotno Unijo.

1.9

Zelo obžaluje, da besedilo ne vsebuje nobene obveznosti v zvezi s pogoji dela in zdravjem uslužbencev sektorja.

2.   Uvod

2.1

Politika ravnanja z odpadki je ena najstarejših okoljskih politik Evropske unije, saj sedanja okvirna direktiva izvira iz leta 1975. Vendar so se v tridesetih letih gospodarski in splošni socialni položaj, prakse, tehnologije, nacionalne in lokalne politike ter kolektivna zavest v zvezi s problemi odpadkov znatno spremenili. Priprava evropske zakonodaje v zvezi z odpadki, ki se je od leta 1975 le malo spreminjala, se je pospešila v devetdesetih letih s spremembo Okvirne direktive leta 1991, ki ji je sledila vrsta sprejetih direktiv o nekaterih postopkih obravnave in ravnanja s posebnimi tokovi odpadkov.

2.2

Veljavna zakonodaja je bila na časovni preizkušnji; pojavile so se pomanjkljivosti in netočnosti, spori in sodna praksa so opozorili na težave pri razlagi ter kompleksnost zakonodaje, ki je v določeni meri nastala zaradi razdrobitve zakonodaje v različnih besedilih, ki se medsebojno sklicujejo.

2.3

Hkrati se je razvila prava industrija odpadkov. Dejavnosti ravnanja z odpadki in njihovega recikliranja so postale samostojen gospodarski sektor z visoko stopnjo rasti, promet v EU-25 pa je ocenjen na približno 100 milijard EUR.

2.4

Evropska unija se je razširila in se bo še širila. Vendar so nove države članice na tem področju v precej težkem položaju, zlasti zaradi pomembnosti odlaganja. Zato je torej jasno, da želi Evropska komisija na novo oceniti vprašanje odpadkov, pri čemer želi temeljito pregledati veljavno zakonodajo, ne da bi se pri tem odrekla njenemu duhu.

2.5

Zato je Evropska komisija objavila sporočilo o tematski strategiji za preprečevanje in recikliranje odpadkov (1) ter predlagala novo direktivo o odpadkih (2); sporočilo določa politične smernice in splošno filozofijo Komisije, predlog direktive pa je njihov prenos v konkretno zakonodajo.

3.   Prenovljena politika

3.1

Ocena Komisije, ki je podlaga za tematsko strategijo, izhaja iz ugotovitve, da je bil v zadnjih tridesetih letih v zvezi z odpadki dosežen velik napredek, vendar se količina odpadkov še vedno povečuje, stopnje recikliranja in predelave so nezadostne, ustrezni trgi pa se težko razvijajo. Sicer pa so bile direktive IPPC, razen nekaterih besedil v zvezi z odpadki, nedvomno pozitivne.

3.2

Razen tega ravnanje z odpadki v določeni meri prispeva k okoljskim težavam in povzroča gospodarske stroške.

3.3

Evropska zakonodaja je v zvezi z nekaterimi vprašanji še vedno nejasna, kar povzroča spore in razlike pri izvajanju v različnih državah.

3.4

Kako se danes ravna s komunalnimi odpadki? Najboljše statistike vključujejo komunalne odpadke, ki predstavljajo približno 14 % vseh proizvedenih odpadkov: 49 % se jih odstrani, 18 % sežge, 33 % pa reciklira in kompostira. Položaj se še vedno zelo razlikuje med nekaterimi državami članicami, ki odstranijo 90 % odpadkov na odlagališča, in tistimi, ki tja odstranijo le 10 % odpadkov. Podobne razlike je mogoče ugotoviti tudi pri drugih kategorijah odpadkov.

3.5

Na splošno je torej Evropska unija v položaju, v katerem celotna količina odpadkov kljub določenemu napredku narašča, celotna količina odstranjenih odpadkov pa se ne zmanjšuje ali se zmanjšuje zelo malo, kljub vedno večji uporabi recikliranja in sežiganja. V zvezi s preprečevanjem odpadkov lahko rečemo, da dosedanje politike niso dale otipljivih rezultatov.

3.6

Zato je razumljivo, da cilji politike Skupnosti, ki se danes izvaja, ostanejo povsem veljavni — omejitev odpadkov, spodbujanje njihove ponovne uporabe, recikliranja in predelave, da se zmanjša njihov negativni vpliv na okolje in prispeva k boljši uporabi virov — vendar bi bila potrebna večja učinkovitost sredstev za dosego teh ciljev.

3.7

Zato Komisija predlaga ukrepe, ki so hkrati odvisni od zakonodajne tehnike, preučevanja in tudi zasnove tega, kar bi morala biti politika ravnanja z odpadki, izboljšanja informacij in opredelitve skupnih standardov. Zato v strategiji za preprečevanje odpadkov in njihovo recikliranje priporoča:

razvoj k družbi recikliranja, ki preprečuje proizvodnjo odpadkov, če je to mogoče, ter ki v celoti izkorišča materialne in energetske vire, ki jih vsebujejo odpadki,

vztrajanje pri splošni uporabi te zakonodaje, da se preprečijo neskladja med razlago in uporabo zakonodaje, ter zagotovitev, da države članice pravočasno dosežejo cilje, opredeljene v obstoječi zakonodaji,

poenostavitev in posodobitev veljavne zakonodaje,

uvedbo pojma življenjskega kroga v politiko ravnanja z odpadki, tako da se upošteva njen morebitni prispevek k zmanjšanju vplivov uporabe virov na okolje,

izvajanje ambicioznejše in učinkovitejše politike za preprečevanje nastajanja odpadkov,

izboljšanje informacij in razširjanja znanja na področju preprečevanja,

razvijanje skupnih referenčnih standardov za oblikovanje evropskega trga recikliranja,

razširitev politike recikliranja.

3.8

Komisija od teh sprememb v zakonodaji in zasnovi politike za upravljanje z odpadki pričakuje zmanjšanje količine odstranjenih odpadkov, več komposta in pridobivanje energije iz odpadkov, izboljšanje recikliranja odpadkov s kakovostnega in količinskega vidika. Tako se pričakuje pomembnejša predelava odpadkov in posledično povečanje tega, kar je treba poimenovati kot „hierarhija ravnanja z odpadki“, ter tudi prispevka politike za ravnanje z odpadki k boljši uporabi virov.

Kakšna je prva pravna izvedba ciljev, ki jo je napovedala tematska strategija?

4.   Predlog direktive o odpadkih: sprememba, vendar ne preobrat

4.1

Prvi člen predloga navaja cilje Komisije. Cilji so dvojni in soodvisni:

na eni strani „določa merila za zmanjšanje celotnega vpliva na okolje, povezanega z uporabo virov, nastajanjem odpadkov in ravnanjem z njimi“,

na drugi strani in zaradi istih razlogov, določitev prednostne naloge za preprečevanje ali zmanjšanje proizvodnje odpadkov in njihove škodljivosti, ter v nadaljevanju, sprejemanje ukrepov za zagotovitev predelave odpadkov s „ponovno uporabo, recikliranjem ali drugimi postopki predelave“.

4.2

Komisija meni, da za doseganje tega cilja ni treba temeljito preoblikovati veljavnega pravnega okvira, ampak je treba nadaljevati spremembe za izboljšanje sedanjega pravnega okvira in odpravo obstoječih pomanjkljivosti. Predlog direktive je le en vidik izvajanja programa, drugi predlogi, ki izhajajo iz njega, bodo uresničeni naknadno. Evropska politika ravnanja z odpadki je v vsakem primeru nujno odvisna od subsidiarnosti. Za njeno učinkovitost je treba izvajati vrsto ukrepov na ravni Evropske unije do ravni lokalnih skupnosti, kjer je bilo v praksi že veliko storjeno. Komisija meni, da upoštevanje načela subsidiarnosti nikakor ne pomeni manjših ambicij na okoljskem področju.

4.3

Zato ima predlog direktive obliko revizije Direktive 75/442/EGS. Predlog združuje Direktivo o nevarnih odpadkih (91/689/EGS) z Okvirno direktivo ter jo hkrati razveljavlja. Hkrati razveljavlja Direktivo o odpadnih oljih (75/439/EGS), vendar v Okvirno direktivo vključuje obveznost o posebnem zbiranju.

4.4

Glavne spremembe se nanašajo na:

uvedbo okoljskega cilja,

pojasnitev pojmov predelava in odstranjevanje,

pojasnitev pogojev za mešanje nevarnih odpadkov,

uvedbo postopka za pojasnitev, kdaj odpadki prenehajo biti odpadki za izbrane tokove odpadkov,

uvedbo minimalnih standardov ali postopka za določitev minimalnih standardov za številne postopke ravnanja z odpadki,

uvedbo zahteve za pripravo nacionalnih programov za preprečevanje nastajanja odpadkov.

4.5

Zato je treba ugotoviti, ali bodo predlogi zakonodajnih sprememb omogočali doseganje splošnih ciljev, določenih v strategiji, ter odpraviti sedanje pomanjkljivosti in netočnosti.

5.   Splošne pripombe na predlog direktive o odpadkih

5.1

Novi predlog je bil dolgo pričakovan in bi moral za udeležene strani: države članice, nevladne organizacije, državljane in strokovnjake, postati temelj evropske okoljske politike na področju politike ravnanja z odpadki. Na podlagi tega je EESO dobil predlog, da pripravi analizo. Pričakovalo se je novo besedilo, ki bi izboljšalo obstoječe razmere ob upoštevanju izkušenj od leta 1991, pomanjkljivosti prejšnjega besedila in strategije, ki naj bi jo Evropa sprejela v zvezi s trajnostnim razvojem. Za to strategijo je potrebna politika ravnanja z odpadki, njihove ponovne uporabe, recikliranja in predelave glede na pomanjkanje surovin in energetskih virov.

5.2

Pogosti so bili očitki, da veljavna zakonodaja ni dovolj natančna in jasna (zlasti v zvezi s prilogami in opredelitvami). Prav tako je bilo pogosto izraženo obžalovanje, da ni bilo doseženo enotno izvajanje direktiv in uredb v Uniji in zaradi različnih pristopov med državami članicami. Revizija Uredbe o čezmejnem pošiljanju odpadkov je pred kratkim izpostavila težave, ki jih povzročajo take razmere.

5.3

Kakšno obravnavo in kakšno analizo predlaganega besedila Okvirne direktive lahko izvede EESO? Vprašati se je treba, ali se ni ambicioznost Komisije zmanjšala od objave sporočilu iz leta 2003 z naslovom „K tematski strategiji za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov“ (3). Pristop v zvezi s subsidiarnostjo se zdi nekoliko minimalističen in lahko povzroči različno izvajanje zakonodaje. Razen tega predlog ne obravnava ukrepov, ki bi jih v zvezi s tem lahko sprejeli gospodarski in družbeni akterji.

5.4   O poenostavitvi zakonodaje

5.4.1

Predlaga se združitev direktive o nevarnih odpadkih in okvirne direktive. V zvezi s tem je treba zagotoviti, da bo za nevarne odpadke veljala veliko strožja ureditev kot za druge odpadke, predvsem zato, ker bo morala uredba REACH hkrati veljati za vse snovi, ki so na trgu. Direktiva o odpadnem olju bo preprosto razveljavljena, ker zaradi tega besedila v zvezi s predelavo olj ni bilo dejansko nobenih okoljskih koristi. Po drugi strani pa bodo določbe v zvezi z zbiranjem odpadnih olj ohranjene.

5.4.2

Opozoriti je treba tudi, da po opredelitvi meril za stopnjo nevarnosti, Komisija še vedno ni izdelala potrebnih strokovnih podlag: standardiziranih testov in pragove pri koncentracijah za pravilno uporabo seznama odpadkov.

5.4.3

Predlogi oprostitev v besedilu o postopkih predelave se zdijo tvegani in bi morali biti v določenih sektorjih ponovno obravnavani. Vsi se namreč spominjamo incidentov, pri katerih je prišlo do onesnaženja naravnih snovi, ki se uporabljajo za pripravo živalske hrane, z nevarnimi odpadki. Taki dogodki bi postali zelo pogosti takoj, ko bi opustili sledljivost in kontrole, ki so potrebne za pravilno ravnanje z odpadki. Komisija mora tudi preučiti, ali predlagane oprostitve (Pododdelek 2 — Oprostitve) ne nasprotujejo določbam Aarhuške konvencije o dostopu do informacij in udeležbi javnosti pri odločanju o ravnanju z odpadki.

6.   Posebne pripombe

6.1   Boljše opredelitve

6.1.1

Obstoječi direktivi manjkajo dobre opredelitve v kar nekaj točkah. Na to precej zgovorno kaže število pritožb na Evropsko sodišče. Je novo besedilo v tem pomenu boljše? V nekaterih pogledih lahko o tem dvomimo.

6.1.2

Opredelitev „povzročitelja“, ki je bila prevzeta iz predhodnega besedila (4), bi bilo treba spremeniti. Kako bi bilo mogoče sprejeti, da tisti, ki spreminja naravo odpadkov, postane novi „povzročitelj“? Gre preprosto za „obdelovalca“, ki mora v tej vlogi biti del sistema sledljivosti. V nasprotnem primeru to predstavlja možnost za „degradacijo“ odpadkov in zmanjšanje odgovornosti dejanskega povzročitelja odpadkov. Razen tega bi bilo treba vsaj omeniti povečano odgovornost povzročitelja (za izdelke, ki se dajo na trg).

6.1.3

Komisija je v okviru Uredbe o čezmejnem pošiljanju odpadkov (5), katere cilj je ohranitev izvoza, vztrajala na „začasnih postopkih“, ki niso opredeljeni, v isti uredbi pa niso opredeljeni niti „trgovci in posredniki“.

6.1.4

„Recikliranje“ je opredeljeno, vendar opredelitev „ponovne uporabe“ v zvezi s „predelavo odpadkov“ ni jasna. Primerno bi bilo opredeliti na eni strani „ponovno uporabo surovin“, ki vodijo v „recikliranje surovin“, in „predelavo energije“. V prvem primeru lahko konec prvega kroga ravnanja z odpadki nastane snov, ki jo ni več mogoče uvrstiti med odpadke, kar pa se ne more zgoditi v zvezi s predelavo energije. Predelavo energije, kar zadeva varstvo okolja, ureja zlasti direktiva o sežiganju odpadkov. Če snovi niso več na seznamu odpadkov, zanje pravila v zvezi z varstvom okolja ne veljajo več.

6.2   Namen

6.2.1

Namen direktive je in mora ostati varovanje okolja in zdravja.

6.2.2

Komisija želi na splošno poudariti pomembnost odprtja trga, ki je le eden od vidikov politike ravnanja z odpadki.

6.2.3

EESO ocenjuje, da se je treba nedvoumno dogovoriti o tem, kako opredeliti normativni okvir, ki bi dopuščal tržnim mehanizmom, da bi z usmerjanjem ravnanja z odpadki skušali doseči boljše okolje, hkrati pa razvijali koncepte ekološke učinkovitosti in ekološkega upravljanja proizvodnih dejavnosti in storitev v EU. Trg ravnanja z odpadki je namreč zakonsko urejen in reguliran, njegovi osnovni cilji pa so varovanje okolja, zdravja in virov, torej ob upoštevanju gospodarskih, socialnih in okoljskih vplivov. Varstvo okolja je osnovni element, ki spodbuja ustvarjanje delovnih mest in konkurenčnosti, prinaša pa tudi možnosti za inovativnost in nove trge. Vprašati se je treba, ali je subsidiarnost najboljši pristop za to področje. Razen tega je značilno, da Komisija v svojem sporočilu o tematski strategiji ugotavlja, da so lahko določeni postopki recikliranja škodljivi za okolje, vendar kljub temu predlaga, da bi države članice storile vse, da se vsi odpadki predelajo. Zato je treba torej natančno določiti, da je to, kar je treba spodbujati z razvijanjem skupnih zahtev na evropski ravni, trg za čisto recikliranje.

6.2.4

Prav tako je Komisija v „hierarhiji“„pozabila“ potrditi, kot je na primer to že storila v predhodnem besedilu, da je lahko odstranjevanje v primernih pogojih ugodno za okolje, čeprav ohranja operativne določbe za dosego tega cilja. Posledica tega je, da je v tej točki novo besedilo manj jasno kot predhodno.

6.2.4.1

Okvirna direktiva mora ostati podlaga za učinkovito in ustrezno ravnanje z odpadki v vseh sektorjih. Njeno izvajanje in torej sredstva za okrepitev strategije recikliranja je treba še opredeliti.

6.2.5

Kot izhodišče za razmislek predlaga izvajanje finančnih instrumentov za podporo in spodbujanje učinkovitega ravnanja z odpadki, recikliranja odpadkov in njihove predelave. Izvajanje teh instrumentov na evropski ravni bi se dejansko lahko spodbujalo, pod pogojem, da je sprejet enoten pristop. V zvezi s tem ni nobenega predloga, ker je v Svetu težko dobiti soglasje v zvezi s takšnim predlogom. Možnost, da se na tem področju ne predlaga ničesar, je realna, vendar se kaže zgolj kot določena neodločnost Komisije, ki bi lahko predlagala razvoj odprte metode usklajevanja.

6.3   Nevarni odpadki

6.3.1

Načelo združitve/razveljavitve je bilo obravnavano v splošnih ugotovitvah.

6.3.2

Nenavadno je, da člen, ki se nanaša na ločevanje odpadkov, obravnava le mešanje odpadkov.

6.3.3

Te odpadke mora bolj kot vse ostale urejati stroga zakonodaja in sistem sledljivosti. Zakonodaja mora jasno onemogočiti, da se taki odpadki vnašajo v okolje. Razen tega je treba zagotoviti, da združitev/razveljavitev direktive o nevarnih odpadkih ne bo povzročila znižanje ravni varovanja javnega zdravja. Lahko se vsaj jasno opredeli, da bo glede na opredelitev vsaka „mešanica, ki vsebuje nevarne odpadke,“ obravnavana kot nevarna, razen če je rezultat mešanja dejanska kemična razstrupitev. Vsako razredčenje je treba prepovedati.

6.4   Omrežje obratov za odstranjevanje

6.4.1

Besedilo predlaga, da se države članice pri gradnji omrežja obratov za odstranjevanje uskladijo. Kako bi lahko zahtevali naložbe na tem področju, če države članice ne morejo vzpostaviti potrebnih orodij, da bi obrati obratovali? Izvajalec lahko z namenom predelave „izvozi“ odpadke v drugo državo. Pravila na tem področju morajo torej biti posebno natančna in brez neželenih učinkov.

6.4.2

Načelo bližine je treba preučiti in razložiti na podlagi načela samozadostnosti. Ti dve načeli sta pri trajnostnem ravnanju z odpadki nerazdružljivi.

6.5   Preprečevanje

6.5.1

Direktiva ne vsebuje nobene obveznosti za države članice v zvezi s socialnim vidikom preprečevanja. Slednji predvideva upoštevanje možnih vplivov na delovne pogoje in zdravje delavcev ter izvedbo večjih akcij obveščanja. Preprečevanje je tudi stvar obnašanja državljanov. Zaželeno bi bilo pospešiti preučevanje v dveh smereh: kakovostni in količinski, na gospodarskem področju je kakovostni pristop, ki je gotovo manj dogmatičen od količinskega, generator napredka in učinkovitosti.

6.6   Priloge

6.6.1

Navedenih je malo sprememb, razen pristopa energetske učinkovitosti sežigalnic gospodinjskih odpadkov. Nenavadno je, da niso navedene obveznosti za „sosežigalnice“. Predstavitev sežiganja trdnih komunalnih odpadkov kot postopka predelave je nesprejemljiva. Sežiganje odpadkov je težko označiti drugače kot odstranjevanje in tako bi moralo biti opredeljeno tudi v dokumentih EU. Glede spodbujanja sosežigalnic je potrebna previdnost, da zaradi nižjih obratovalnih stroškov sežigalnic ne pride do spodbujanja izvoza odpadkov v sosednje države članice.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 666 konč.

(2)  COM(2005) 667 konč.

(3)  COM(2003) 301 konč.

(4)  Direktiva Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991 o spremembi Direktive 75/442/EGS o odpadkih.

(5)  Uredba Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/60


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu — Akcijski načrt 2006–2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike

COM(2005) 647 konč.

(2006/C 309/13)

Komisija je 23. januarja 2006 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2006. Poročevalec je bil g. SARRÓ PARRAGUIRRE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 164 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO podpira poenostavitev evropskega zakonodajnega procesa, o čemer je obvestil Komisijo že v svojih prejšnjih mnenjih. Pozdravlja objavo akcijskega načrta 2006–2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike. Cilj tega mnenja je prispevati k izjemnemu delu, ki ga namerava opraviti Komisija in ki je ključnega pomena za izboljšanje zakonodaje Skupnosti na področju ribištva.

1.2

Odbor meni, da je za uspešnost procesa poenostavitve izjemno pomembno doseči tesno sodelovanje z ribiškim sektorjem. Zato je treba podpreti in spodbujati odnose s svetovalnimi telesi Komisije, in sicer z regionalnimi svetovalnimi sveti (RSS), Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo Evropske unije (SORR) in odborom za socialni dialog ribiškega sektorja.

1.3

EESO meni, da mora Evropska komisija naprej konsolidirati veljavne predpise. Nato si mora prizadevati za dosego ciljev, navedenih v sporočilu, s katerim se EESO v celoti strinja:

a)

povečati jasnost obstoječih besedil, jih poenostaviti in napraviti dostopnejše;

b)

zmanjšati upravna bremena in stroške javnih uprav;

c)

zmanjšati bremena in omejitve za ribiče.

1.4

Poleg tega EESO meni, da je izbira zakonodajnih področij in aktov, ki jih obravnava akcijski načrt — ohranjanje ribolovnih virov in nadzor ribiških dejavnost — pravilna. Komisija bo morala tudi v prihodnje nadaljevati proces poenostavitve in izboljšanja preostalega dela skupne ribiške politike (SRP).

1.5

V zvezi s POVZETKOM 1, ki predlaga ukrepe za poenostavitev celotnih dovoljenih ulovov (TAC), kvot in ribolovnih naporov, EESO meni, da so predlagani ukrepi ustrezni: načrtujejo ločeno obravnavo različnih vidikov politike ohranjanja, predpise na podlagi enotnih skupin in izvajanje z večletnimi načrti za upravljanje. Vendar meni, da je predviden čas med objavo znanstvenih mnenj in decembrskim zasedanjem Sveta, ki bo določil celotni dovoljeni ulov (TAC) in kvote ter druge pomembne ukrepe za upravljanje, zelo kratek in ne zadostuje za izvedbo potrebnih posvetovanj in dosego dogovora. Odbor torej zahteva, da se predvidi več časa med objavo znanstvenih mnenj in dokončnim sprejetjem odločitve.

1.6

V zvezi s POVZETKOM 2, ki predlaga poenostavitev tehničnih ukrepov, EESO izraža zaskrbljenost zaradi možnosti, da bi Komisija izvajala pristojnosti, ki sedaj pripadajo Svetu ministrov.

1.7

V zvezi z možnostjo, da se državam članicam dovoli sprejetje nekaterih tehničnih ukrepov za lokalno uporabo, EESO meni, da bi Svet moral prav tako ugoditi zahtevam držav članic, da bi se izognili neenakostim in diskriminacijam med ribiči različnih držav članic.

1.8

Odbor se strinja s Komisijo glede ukrepov, predvidenih v POVZETKIH 3, 4 in 5 za poenostavitev procesa zbiranja in upravljanja podatkov in za večjo učinkovitost ukrepov. Odbor meni, da je za pripravo teh ukrepov izredno pomembno zagotoviti usklajenost med Komisijo in Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva. Glede uporabe informacijskih tehnologij EESO meni, da je treba predvideti prehodno obdobje za izvajanje, potrebno za opredelitev procesa v posvetu s tehničnimi strokovnjaki, ribiči in državami članicami, poskrbeti za vsa jamstva za zaupnost poslovnih podatkov, pridobiti zaupanje in podporo zainteresiranih strani, testirati proces v realnih pogojih, prispevati svoj delež k povečanim finančnim stroškom za potrebno novo opremo in tako zagotoviti uspešnost reforme za poenostavitev.

1.9

EESO pozdravlja predlog Komisije, naveden v POVZETKU 6, za odpravo obveznosti malo ali sploh ne koristnega poročanja, da bi zmanjšali upravna bremena za ribiče in države članice.

1.10

Odbor meni, da so ukrepi za poenostavitev, navedeni v POVZETKU 7, potrebni in poziva Komisijo k razmisleku o pripravi standardnega sporazuma, ki bi bil podlaga pri pogajanjih za sporazume o ribolovu s tretjimi državami, ter pri dodelitvi in izdaji dovoljenj za ribolov po elektronski poti.

1.11

EESO meni, da bi bilo v akcijskem načrtu treba prav tako omeniti boj proti nezakonitemu, nereguliranemu in neprijavljenemu ribolovu (IUU), ki je eden izmed ciljev SRP, v obliki cilja, ki bi si prizadeval za opredelitev najpreprostejšega in najučinkovitejšega procesa boja proti IUU. Ta proces se mora osredotočiti na dostop na potrošniške trge in na krepitev pooblastil zadevne države pristanišča ter na prepoved pretovarjanja na odprtem morju.

1.12

EESO meni, da se glede na obsežnost dela, povezanega z akcijskim načrtom 2006-2008, lahko zgodi, da rok treh let ne bo zadoščal. Komisiji torej priporoča pregled načrta pred koncem leta 2007.

2.   Obrazložitev

2.1

Evropska unija si na začetku 21. stoletja zastavila pomembno nalogo, katere cilj je izboljšati zakonodajno okolje, da bi postalo učinkovitejše in preglednejše.

2.2

Zaradi razvoja Evropske unije v drugi polovici preteklega stoletja se je evropsko zakonodajno okolje razvilo v širok korpus zakonodaje Skupnosti, ki ga imenujemo „pravni red Evropskih skupnosti“.

2.3

Pravni red se je povečal zaradi obsežne zakonodaje politik Skupnosti, ki sestavljajo zakonodajno okolje Skupnosti.

2.4

V skladu s pooblastilom Evropskega sveta Komisija v sodelovanju z institucijami Skupnosti pripravlja poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja Skupnosti.

2.5

Ukrepanje za poenostavitev in izboljšanje zakonodaje Evropske unije je v skladu s cilji prenovljene lizbonske strategije za rast in zaposlovanje v Evropi. Osredotoča se torej na elemente pravnega reda Skupnosti, ki vplivajo na konkurenčnost podjetij Evropske unije.

2.6

Ob upoštevanju dejstva, da mala in srednje velika podjetja (MSP) predstavljajo 99 % vseh podjetij EU in dve tretjini zaposlitev, sta poenostavitev in izboljšanje zakonodaje Skupnosti zanje zelo pomembni, saj omogočata olajšanje sedanjega zakonodajnega in upravnega bremena, ki ga nosijo MSP.

2.7

V okviru strategije poenostavitve in izboljšanja zakonodaje Skupnosti je Komisija načrtovala izvajanje trajnega in nepretrganega programa za poenostavitev sektorjev kmetijstva, okolja, zdravstva in varnosti na delovnem mestu, ribištva, davkov, carin, statistik in delovnega prava.

2.8

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu „Akcijski načrt 2006-2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike“, ki ga obravnava to mnenje, predlaga vzpostavitev trajnega in nepretrganega večletnega programa v obdobju od 2006 do 2008 za poenostavitev in izboljšanje SRP.

2.9

Kot je že sporočil Komisiji v prejšnjih mnenjih, EESO kot institucionalni predstavnik organizirane civilne družbe podpira poenostavitev evropskega zakonodajnega procesa, pozdravlja objavo akcijskega načrta in želi s tem mnenjem prispevati k izrednemu delu Komisije ter jo spodbuditi k nadaljevanju večletnega razvoja tega načrta.

3.   Ozadje

3.1

Evropski svet v Lizboni 23. in 24. marca 2000 je pozval Komisijo, da naj pripravi akcijski načrt „za nadaljnje usklajeno ukrepanje za poenostavitev zakonodajnega okolja“. Ta poziv je bil nato potrjen tudi na zasedanju Evropskega sveta v Stockholmu (23. in 24. marec 2001) v Laeknu (8. in 9. december 2001) in v Barceloni (15. in 16. marec 2002).

3.2

Komisija je nato v tem okviru predstavila belo knjigo o evropski upravi, ki je bila sprejeta julija 2001 (1) in vključuje odlomek o izboljšanju kakovosti zakonodaje. O tem dokumentu je potekalo široko posvetovanje, ki se je zaključilo 31. marca 2002.

3.3

V svojem mnenju o beli knjigi je Evropski ekonomsko-socialni odbor zapisal, da: „podpira predlog bele knjige za poenostavitev in pospešitev evropskega zakonodajnega procesa, glede na to, da so predpisi vedno bolj zapleteni in včasih celo dodani k obstoječim nacionalnim predpisom, namesto da bi jih poenostavili ali uskladili (2)“.

3.4

V tem okviru je Komisija junija 2002 predlagala akcijski načrt za poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja, ki ga je predložila v razpravo (3) drugim institucijam Skupnosti.

3.5

Akcijski načrt jasno poziva k sklenitvi medinstitucionalnega sporazuma za izboljšanje kakovosti zakonodaje Skupnosti, upoštevajoč tri glavne stopnje zakonodajnega ciklusa: predstavitev predloga akta s strani Komisije, razprava o predlogu v Evropskem parlamentu in Svetu ter izvajanje držav članic.

3.6

V preteklosti začeta poenostavitev evropske zakonodaje se je pospešila februarja 2003 s sporočilom Komisije o „Poenostavitvi in posodobitvi evropskega pravnega reda“  (4). S tem sporočilom je Komisija začela obširen program identificiranja zakonodajnih aktov, ki jih je treba poenostaviti, konsolidirati in kodificirati in ki še vedno poteka.

3.7

Sporočilo Komisije „Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji“  (5), objavljeno marca 2005, je dalo nov zagon medinstitucionalnemu sporazumu za „boljšo pripravo zakonodaje“, ki so ga 16. decembra 2003 podpisali Evropski parlament, Svet in Komisija. Njegov poglavitni cilj je izboljšati kakovost zakonodaje Skupnosti in njenega prenosa v nacionalne zakonodaje (6).

3.8

Komisija je nato oktobra 2005 objavila sporočilo v zvezi z izvajanjem lizbonskega programa „Strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja“  (7), ki vzpostavlja akcijske načrte za različne politike Skupnosti prek trajnih programov za poenostavitev.

3.9

Vzporedno z intenzivnim delom za usmerjanje poenostavitve in izboljšanja splošnega okvira pravnega reda Skupnosti in njegovega zakonodajnega okvira je Komisija Svetu in Evropskemu parlamentu poslala sporočilo o „možnostih poenostavitve in izboljšanja zakonodajnega okolja skupne ribiške politike“  (8).

3.10

To sporočilo in sporočila, ki jih je Komisija predstavila pod naslovom „Akcijski načrt 20062008 za poenostavitev in izboljšanje SRP“, so podlaga za pripravo tega mnenja.

3.11

Zavedajoč se dejstva, da sta poenostavitev in izboljšanje zakonodaje Skupnosti zahtevni nalogi, EESO poziva Komisijo, da nadaljuje po tej poti in spoštuje predvidene roke za dosego ciljev, ki si jih je zastavila.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Zakonodaja Skupnosti na področju ribištva 1983-2002

4.1.1

Zakonodaja Skupnosti na področju ribištva je bila vključena v evropsko ribiško politiko leta 1983. Vendar je bila zakonodaja na področju politike ribištva nezadostna: predpisi za upravljanje ribištva so temeljili na sklepih znanstvenikov, prenesenih v zakonodajne določbe, povezava z ribiškim sektorjem Skupnosti je bila tako rekoč neobstoječa in zakonodaja je bila zaradi težavnega procesa oblikovanja zelo zapletena.

4.1.2

Pri oceni pretekle in sedanje politike ne moremo spregledati dejstva, da zakonodaja na področju ribištva zajema heterogeno skupino raznih oblik ribolova in se nanaša na razne elemente: strukture, ohranjanje in okolje, zunanje vire, trge in nadzor. Ta raznolikost ima za posledico množico včasih zelo dolgih in težko razumljivih uredb.

4.1.3

Poleg tega postopek odločanja Sveta, ki poteka na koncu vsakega leta in je povezan z letno določitvijo celotnih dovoljenih ulovov in kvot, ovira izvedbo potrebnih posvetovanj in ne zagotavlja dovolj časa med sprejetjem odločitve in izvajanjem. Zaradi tega prihaja do številnih sprememb objavljenih prepisov.

4.1.4

Zaradi kopičenja potrebnih sprememb predpisov skupne ribiške politike so besedila, ki jih oblikujejo strokovnjaki, ki sestavljajo različne zakonodajne določbe, pri čemer se opirajo na težavne znanstvene tekste, za povprečnega državljana in ribiča slabo razumljiva.

4.1.5

V nekaterih primerih je končno besedilo, ki je rezultat pogajanj v Svetu in Evropskem parlamentu, zahtevnejše od izvirnega predloga.

4.1.6

Nekatere določbe so bile vključene v predpise na višji pravni in politični ravni, kot je potrebno, zaradi česar jih je težje spremeniti in poenostaviti.

4.1.7

EESO razume, da se Komisija kljub trdovratnim razlogom za veliko število podobnih primerov, tega zaveda in sprejema potrebne določbe za njihovo odpravo, o čemer priča sprememba SRP leta 1992 in akcijski načrt 2006-2008, ki nam ga predstavlja po reformi SRP z dne 31. decembra 2002.

4.2   Veljavna zakonodaja Skupnosti na področju ribištva

4.2.1

Reforma skupne ribiške politike z dne 31. decembra 2002 (9) zajema tudi poenostavitev SRP. Potekajo številni postopki: ukrepi za razveljavitev in regulacijo, deklaracije o zastaranju in načrtni pregled zakonodajnega okolja.

4.2.2

Predlog uredbe za ustanovitev novega Evropskega sklada za ribištvo (10), o katerem je Odbor že objavil ugodno mnenje, je dober primer načrtovanja pobude za poenostavitev. Nadomešča namreč ali združuje v eno samo uredbo določbe štirih uredb, ki sestavljajo večletne usmerjevalne programe in finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR).

4.2.3

V letih 2004 in 2005 je Komisija pripravila vrsto zakonodajnih aktov, ki ji bodo v pomoč pri izvajanju reforme in poenostavitvi SRP. Med drugim je treba omeniti:

Evropski sklad za ribištvo;

Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva;

ustanovitev regionalnih svetovalnih svetov (RSS);

finančne ukrepe Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in politike na področju pomorskega prava.

Poleg tega je opravila temeljite in številne razprave s številnimi stranmi, katerih rezultat je prej navedeno sporočilo: „Možnosti poenostavitve in izboljšanja zakonodajnega okolja skupne ribiške politike“.

4.2.4

Iz sporočila je razvidno, da za izboljšanje zakonodajnega okolja skupne ribiške politike ne zadostuje zmanjšanje števila uredb, temveč je treba tudi:

povečati razumljivost obstoječih besedil, jih poenostaviti in napraviti dostopnejše;

zmanjšati upravna bremena in stroške javnih uprav;

zmanjšati upravna bremena in omejitve za ribiče.

4.2.5

EESO meni, da bi si Komisija morala v okviru prizadevanj za večjo jasnost posebej prizadevati za konsolidacijo besedil. Stalno sklicevanje na predpise iz preteklih let zelo ovira jasnost besedil.

4.2.6

Sporočilo poudarja težave, povezane s spremljanjem nekaterih elementov skupne ribiške politike. To velja tudi za nadzor ribiških dejavnosti, katerih izvajanje se razlikuje po državah članicah, in ukrepov za ohranjanje virov, ki jih obravnavajo različni ukrepi upravljanja.

4.2.7

Analiza kaže, da je sedanja zakonodaja postala prezapletena in pri tem ne spregleda težav, povezanih z upravljanjem ribištva Skupnosti.

4.2.8

EESO meni, da se mora Komisija resno lotiti poenostavitve zakonodaje na področju skupne ribiške politike in pri tem zlasti poudariti nadzor nad ribiškimi dejavnostmi in ukrepe za ohranjanje virov. V tem smislu je treba spodbujati ukrepe pred kratkim ustanovljene Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

4.3   Akcijski načrt 2006–2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike

4.3.1

Ob upoštevanju dela, opravljenega na podlagi prej navedenih sporočil, je Svet zahteval od Komisije, da predlaga večletni akcijski načrt, ki bi združeval vsa predstavljena merila za poenostavitev in izboljšanje SRP. V odgovor na to zahtevo je Komisija decembra 2005 predstavila sporočilo „Akcijski načrt 2006–2008 za poenostavitev in izboljšanje skupne ribiške politike“  (11).

4.3.2

Akcijski načrt 2006-2008, ki ga je predstavila Komisija, vsebuje:

metodologijo za poenostavitev in izboljšanje SRP;

opredelitev prednostnih pobud za poenostavitev in izboljšanje.

4.3.3

Pristop akcijskega načrta je preprost. Navaja področja ukrepanja (nadzor, ribolovni napor, financiranje, …), na katerih sta potrebna poenostavitev in izboljšanje zakonodajnih besedil. Za vsako teh področij natančneje določa potrebne ukrepe, različne akterje, ki so vključeni v proces poenostavitve, in predvidene roke za obdobje 2006-2008. Naposled za vsako področje določa tri kategorije zakonodajnih aktov, ki jih je treba poenostaviti:

zakonodajne akte, katerih pregled se je že začel;

nove zakonodajne akte, ki jih je treba pripraviti v prihodnjih letih;

veljavne zakonodajne akte, katerih poenostavitev je prednostnega pomena.

4.3.4

Začetek načrta za poenostavitev SRP za obdobje 2006-2008 se nanaša predvsem na veljavne zakonodajne akte. Gre za zakonodajne določbe v zvezi z ukrepi za upravljanje in nadzor ribiških dejavnosti.

4.3.5

EESO meni, da je izbira področij prednostnih ukrepov akcijskega načrta primerna, saj so v veliki meri razlog za zapleteno zakonodajo. Komisija bo morala nato nadaljevati proces poenostavljanja in izboljšanja preostalega dela SRP.

4.3.6

Zakonodajni akti, pri katerih se je že začel pregled z uporabo načel poenostavitve, bodo še naprej obravnavani v okviru tega načrta za izboljšanje zakonodaje. To velja za Evropski sklad za ribištvo ali za splošne določbe glede dovoljenja za ribolov v vodah tretjih držav v okviru sporazuma o ribolovu. Odbor je objavil pozitivno mnenje o teh dveh zakonodajnih aktih, ki ju je poenostavila Komisija.

4.3.7

V skladu z akcijskim načrtom bodo novi zakonodajni akti, ki bodo pripravljeni v naslednjih letih, sistematično upoštevali cilje, določene v okviru poenostavitve.

4.3.8

Odbor podpira akcijski načrt 2006-2008 glede na to, da je uporabljen pristop pravilen. Vendar opozarja, da bo za upoštevanje predvidenih rokov treba v veliki meri poenostaviti izvajanje načrta v prilogi akcijskega načrta. Poglavitno je, da države članice, Evropski parlament in ribiški sektor združijo svoja prizadevanja in delo, s pomočjo regionalnega svetovalnega sveta, svetovalnega odbora za ribištvo in ribogojstvo in odbora za socialni dialog na področju ribištva.

4.3.9

Akcijski načrt se nanaša zlasti na naslednja področja in zakonodajne akte:

Ohranjanje ribolovnih virov:

Celotni dovoljeni ulovi/kvote, ribolovni napor

Tehnični ukrepi za varovanje nedoraslih morskih organizmov

Zbiranje in upravljanje podatkov za SRP

Nadzor ribolovnih dejavnosti:

Nadzor — Zakonodaja

Nadzor — Informatizacija

Nadzor — Obveznosti poročanja

Dovoljenja za ribolov zunaj voda Skupnosti

4.3.10

Vseh sedem zakonodajnih aktov je podrobno predstavljenih v prilogi akcijskega načrta v povzetku, ki zajema predvidene ukrepe za poenostavitev veljavnega zakonodajnega okolja in ustreznega upravnega okvira. Za vsak ukrep navaja predvideno programiranje in različne zainteresirane akterje. Vključuje seznam zakonodajnih instrumentov, ki jih je treba poenostaviti, in koristnih referenčnih dokumentov za izvedbo poenostavitve.

4.3.11

Po natančni analizi vseh sedmih povzetkov EESO sporoča Komisiji, da meni, da je upravljanje reforme in poenostavitev ustrezno. Meni, da bo akcijski načrt 2006-2008 občutno izboljšal zakonodajo Skupnosti na področju ribištva.

4.3.12

Akcijski načrt v povzetku 1 predlaga ukrepe za poenostavitev celotnega dovoljenega ulova/kvot in ribolovnega napora. Gre predvsem za poenostavitev letnih uredb Sveta, ki določajo ribolovne možnosti za naslednje leto, pri čemer se zgradba določb ureja glede na pogoje izkoriščanja ribolovnih virov. Odločitve so usmerjene na enotne skupine, za katere so pripravljeni večletni načrti za upravljanje.

4.3.13

EESO meni, da so predlogi za poenostavitev, ki jih navaja povzetek 1, pravilni: zelo pomembna je ločena obravnava raznih vidikov politike ohranjanja, prav tako pa tudi predpisi po enotnih skupinah in izvajanje večletnih načrtov.

4.3.13.1

Nasprotno EESO meni, da je predviden čas med objavo mnenj znanstvenikov in decembrskim zasedanjem Sveta, na katerem je določen celotni dovoljeni ulov in kvote ter drugi pomembni ukrepi upravljanja, zelo kratek. Predpisi, ki so rezultat naglega in zapletenega procesa odločanja, lahko vsebujejo tehnične ali pravne pomanjkljivosti, zaradi katerih so potrebne spremembe uredb, ki še dodatno prispevajo k zapletenost zakonodaje in njenega izvajanja. Nezadostno posvetovanje z ribiči in drugimi interesnimi skupinami v veliki meri poslabša razumljivost, sprejemanje, izvajanje ter učinkovitost zakonodaje.

4.3.13.2

EESO prav tako meni, da tudi pri procesu odločanja v zvezi z ukrepi upravljanja v okviru regionalnih ribiških organizacij ni na voljo dovolj časa med objavo mnenja znanstvenikov in sejo organa odločanja. Zaradi pomanjkanja časa prihaja do istih učinkov kot v zgoraj navedenem primeru.

4.3.13.3

Pristop glede na „enotne skupine“, ki ga je predlagala Komisija, se zdi EESO povsem ustrezen, predvsem če to pomeni, kot upa, pristop glede na „enoten ribolov“ in dvostopenjsko zakonodajo: horizontalno okvirno uredbo in izvedbene predpise za posamezne vrste ribolova.

4.3.13.4

Po mnenju EESO izkušnje kažejo, da so bili načrti za obnovo in večletni načrti za upravljanje priložnost za širši posvet in dosego visoke ravni soglasja. Po sprejetju bodo olajšali proces odločanja v prihodnosti. Vendar EESO meni, da morajo upoštevati sedanjo razdelitev pristojnosti med Svetom in Komisijo ter predvideti možnosti za revizijo, upoštevajoč razvoj meril, ki omogočajo oceno stanja ustreznih zalog.

4.3.14

EESO meni, da je za reformo procesa odločanja v zvezi z ukrepi za upravljanje virov, ki je zagotovilo za poenostavitev zakonodaje in za izboljšanje njene učinkovitosti, treba prestaviti rok za objavo znanstvenih mnenj in priporočil (ki jih izdajo Mednarodni svet za raziskovanje morja in Svetovalni odbor z upravljanje ribištva (ICES-ACFM) za vode Skupnosti ter znanstveni odbori regionalnih ribiških organizacij za vode, ki ne pripadajo Skupnosti). To bi omogočilo dejansko posvetovanje z RSS in SORR. Morda bo potrebna tudi razdelitev „paketa celotnih dovoljenih ulovov in kvot“ med več sveti ter sprememba leta upravljanja, ki bi ga približali biološkemu letu in v večji meri upoštevali trg. Gre torej za celovit proces, ki ga ne moremo enačiti s predhodnim zgodnjim posvetovanjem („front loading“). EESO meni, da ga bo treba podrobno proučiti iz vseh zornih kotov v okviru širokega posveta z državami članicami, ribiči in drugimi zainteresiranimi stranmi.

4.3.15

Cilj povzetka 2 je reformirati veljavno zakonodajo o varovanju nedoraslih morskih organizmov s postopnim združevanjem tehničnih ukrepov za posamezne ribolove. Čeprav EESO pozdravlja ta pristop po posameznih ribolovih za vse ukrepe upravljanja, meni, da se prednostno nanaša na tehnične ukrepe. Sistem, ki ga predlaga Komisija, temelji na preoblikovanju pravne zgradbe pravnih standardov za tehnične ukrepe. Predlaga, da Svet v jedrnati obliki ureja splošne smernice in prepusti Komisiji podrobnejše predpise o tehničnih vidikih. EESO izraža zaskrbljenost v zvezi s poenostavitvijo, ki bi povzročila, da bi zakonodajo oblikovala Komisija in tako opravljala pristojnosti, ki sedaj pripadajo Svetu ministrov. Odbor torej meni, da je treba končno odločitev predložiti Svetu, če je zakonodaja pripravljena v skladu s predlogom o poenostavitvi.

4.3.16

Povzetek 2 prav tako predvideva možnost, da se državam članicam dovoli sprejemanje nekaterih tehničnih ukrepov za lokalno uporabo. EESO meni, da bi to lahko povzročilo neenakosti in diskriminacijo ribičev raznih držav članic EU, v primeru zlorab ali nezadostnega nadzora te določbe, in oviralo potrebno usklajevanje predpisov skupne ribiške politike. Tovrstne zahteve držav članic bi bilo torej treba predložiti v odobritev Svetu.

4.3.17

Komisija meni, da bo za izvajanje te reforme potrebno okrepiti predhodno posvetovanje sektorja, oceniti rezultate veljavnih tehničnih ukrepov, pojasniti nekatere tehnične pojme, pripraviti letake in informativno gradivo, uporabljati informacijske tehnologije in zmanjšati obveznosti poročanja za ribiče. Čeprav so vsi ti ukrepi potrebni, EESO opozarja Komisijo, da je za dejansko uporabo informacijskih tehnologij pri zbiranju in upravljanju podatkov treba predvideti proces prilagoditve in finančne podpore, ki bo omogočil opremljanje ladij z novimi tehnologijami. EESO zato meni, da je treba predvideti ustrezno prehodno obdobje za to, da se v posvetu s tehničnim osebjem, ribiči in državami članicami opredeli proces, zagotovi vsa jamstva za zaupnost poslovnih podatkov, pridobi zaupanje in privolitev zainteresiranih, testira proces v realnih pogojih, zagotovi prispevek za večje finančne stroške zaradi nove opreme in tako zagotovi uspešnost reforme za poenostavitev.

4.3.18

Povzetek 3 predlaga zmanjšanje pravnih dokumentov v zvezi z zbiranjem in upravljanjem podatkov za SRP. Kot v povzetku 2 ta poenostavitev vključuje preoblikovanje sedanje pravne zgradbe, pri čemer se opira na splošno uredbo Sveta in na izvedbeno uredbo Komisije o tehničnih in upravnih vidikih. Kot je navedeno v točki 4.3.15, EESO ponovno izraža zaskrbljenost nad predlogom Komisije v zvezi z izvajanjem pristojnosti.

4.3.19

Komisija v povzetku 3 v okviru poenostavitve predlaga oblikovanje večletnega programa zbiranja in upravljanja podatkov za zmanjšanje upravnih bremen držav članic. Odbor meni, da je predlog Komisije primeren in potreben, ob upoštevanju pripomb iz točke 4.3.17.

4.3.20

Povzetek 4 predlaga reformo sedanje zakonodaje na področju nadzora s pregledom veljavnih uredb in njihovo prilagoditvijo reformi SRP. EESO meni, da je zelo pomembno pregledati uredbe na področju nadzora, da bi jih uskladili s standardi in se izognili različnim interpretacijam. Vse določbe za inšpekcije in nadzor morajo biti zelo jasne, tako pri opredelitvi nadzora kot glede načinov izvrševanja in oblik izvajanja. V vsakem primeru Odbor zahteva od Komisije, da poenostavitev zakonodaje na področju nadzora vedno upošteva obstoj Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

4.3.21

V povzetku 5 Komisija predlaga pregled vseh ustreznih določb o nadzoru in informatizaciji. Načrtuje pripravo določb s sklepom Sveta o predlogu Komisije o elektronskem zapisovanju in poročanju ribolovnih aktivnosti ter o daljinskem zaznavanju (12). Prav tako načrtuje informatizacijo upravljanja sporazumov o ribolovu s tretjimi državami v zvezi z ustreznimi dovoljenji za ribolov in podatki o ulovu in naporu, ki so povezani s temi sporazumi. Glede na to, da je potrebno informatizirati sisteme za nadzor, EESO ponavlja, da je treba predvideti prehodno obdobje za uporabo informacijskih tehnologij, kot je navedeno v točki 4.3.17.

4.3.22

Povzetek 6 načrtuje poenostavitev celotne zakonodaje o SRP, da se odpravijo določbe o obveznostih poročanja, ki malo ali sploh ne koristijo dobremu izvajanju SRP. EESO meni, da je treba v okviru procesa poenostavitve odpraviti vse malo ali sploh ne koristne obveznosti poročanja in tako zmanjšati upravno breme osebam in državam članicam.

4.3.23

Povzetek 7 se nanaša na poenostavitev dovoljenj za ribolov zunaj voda Skupnosti s pomočjo reforme mehanizmov za upravljanje sporazumov o ribolovu s tretjimi državami. Poenostavitev predvideva preoblikovanje sedanje pravne zgradbe, tako da bodo osnovna načela pripadala Svetu, tehnični in upravni vidiki pa Komisiji. Odbor meni, da je poenostavitev nujna, in predlaga Komisiji, da razmisli o pripravi standardnega sporazuma, ki bi bil podlaga pri pogajanjih za ribiške sporazume s tretjimi državami ter pri dodelitvi in izdaji dovoljenj za ribolov po elektronski poti.

4.3.24

EESO meni, da je poenostavitev in izboljšanje SRP za flote, ki pluje zunaj voda Skupnosti, potreben pristop glede na posamezne ribolove in posebna obravnava na vseh ravneh: na ravni flote, licence, dovoljenja, deklaracij itd. EESO meni, da moramo imeti ladje, ki plujejo pod zastavo držav članic Evropske unije in ribarijo v vodah, ki niso pod pristojnostjo Skupnosti, pravice in dolžnosti, ki so prilagojene viru in območju ribarjenja. EESO torej zahteva od Komisije, da vključi ta cilj v svoj akcijski načrt, ki se ne sme omejevati zgolj na sklop za „sporazume o ribolovu“ (ali sporazume o partnerstvu). V tej zvezi Odbor poudarja potrebo po spoštovanju socialne klavzule, ki so jo sprejeli socialni partnerji Skupnosti.

4.3.25

EESO prav tako meni, da bi bilo treba v akcijskem načrtu omeniti boj proti nezakonitemu, nereguliranemu in neprijavljenemu ribolovu (IUU), ki je eden izmed ciljev SRP, v obliki cilja, ki bi si prizadeval za opredelitev najpreprostejšega in najučinkovitejšega procesa boja proti IUU. EESO meni, da se mora ta proces osredotočiti na dostop na potrošniške trge in krepitev pooblastil zadevne države pristanišča ter na prepoved pretovarjanja na odprtem morju.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

Akcijski načrt 2006-2008, ki ga je objavila Komisija v svojem sporočilu, je izredno pomemben za izboljšanje zakonodaje Skupnosti na področju ribištva. Na področju nadzora in upravljanja ribiških virov nismo našli drugega pomembnega zakonodajnega instrumenta razen teh, ki jih je predlagala Komisija. Odbor torej spodbuja Komisijo, da ga začne nemudoma izvajati.

5.2

Odbor meni, da je za izvajanje večletnih načrtov upravljanja med vsemi zakonodajnimi akti, ki jih je treba izboljšati in poenostaviti, še zlasti pomemben akt o celotnem dovoljenem ulovu, kvotah in ribolovnem naporu.

5.3

Izvajanje akcijskega načrta 2006-2008 lahko povzroči, da bo Komisija morala pripraviti nove izvedbene uredbe. Po mnenju EESO to ne bi smelo predstavljati težav. Pomembno je, da so uredbe preproste, usmerjene na posamezne oblike ribolova, razumljive in v največji možni meri konsolidirane, čeprav se zato poveča obseg pravnega reda Skupnosti.

5.4

Ob tem bi Odbor želel opozoriti Komisijo na težave pri tolmačenju veljavne zakonodaje na področju ribištva zaradi številnih sklicevanj na druge uredbe, direktive in sporočila. Konsolidacija besedil je zelo pomembna za njihovo jasnost in razumljivost.

5.5

Koordinacija med Komisijo in Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva je zelo pomembna pri izvajanju standardov za nadzor. Da bi odpravili razlike v tolmačenju zakonodaje Skupnosti na področju nadzora ribištva med državami članicami, zaradi česar se pogosto pritožujejo ribiči, je potrebno ukrepanje za poenotenje meril Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

5.6

Odbor nazadnje meni, da je informatizacija zakonodaje Skupnosti na področju ribištva pomembna za zagotavljanje dostopa do dokumentov Skupnosti po elektronski poti. Vendar mora uvajanje novih informacijskih tehnologij na ribiške ladje potekati počasi in postopoma, brez dodatnih stroškov za ribiče. Nekatere informacijske aplikacije so lahko neprimerne za ladje.

5.7

Odbor spodbuja Komisijo, da premosti vse morebitne težave, povezane z akcijskim načrtom 2006-2008, saj je prepričan, da je ta potreben in koristen za ribiški sektor Skupnosti.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2001) 428 konč. z dne 30. 7. 2001.

(2)  UL C 125 z dne 27. 5. 2002, str. 61 (COM(2001) 428 konč.“ Evropska uprava — bela knjiga„).

(3)  COM(2002) 278 konč., 5. 6. 2002, Akcijski načrt „Poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja“.

(4)  COM(2003) 71, februar 2003.

(5)  COM(2005) 97, marec 2005.

(6)  UL C 321 z dne 31. 12. 2003 in popravek UL C z dne 8. 1. 2004.

(7)  COM(2005) 535, oktober 2005 „Izvajanje lizbonskega programa Skupnosti: Strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja“.

(8)  COM(2004) 820, 15. 12. 2004.

(9)  Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002.

(10)  COM(2004) 497 konč.

(11)  COM(2005) 647 konč., 8. 12. 2005.

(12)  COM(2004) 724 konč.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/67


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov

COM(2005) 670 konč. — [SEK(2005) 1683 + SEK(2005) 1684]

(2006/C 309/14)

Evropska komisija je 21. decembra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2006. Poročevalec je bil g. RIBBE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 157 glasovi za, 2 glasovoma proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek sklepov in priporočil Odbora

1.1

EESO načeloma pozdravlja sporočilo Komisije o tematski strategiji o trajnostni rabi naravnih virov in podpira ciljno usmerjenost za izboljšanje produktivnosti in učinkovitosti virov, opisano v sporočilu, kar pomeni, da je treba še naprej ločevati gospodarsko rast od porabe virov ter hkrati zmanjšati okoljske vplive virov, ki se uporabljajo.

1.2

EESO ponovno opozarja na svoja stališča, ki jih je že pred dvema letoma posredoval Komisiji, da se mora takšna strategija Komisije temeljito posvetiti tudi vprašanju neobnovljivih virov. Ena od osrednjih kritik EESO je, da dokument Komisije tega ne izpolnjuje.

1.3

Iz stališča EESO bi bile v strategiji prav tako potrebne jasne izjave o neobnovljivih virih, ki bi morale zajemati več kot le načrtovano časovno obdobje te strategije (25 let). Zato EESO meni, da bi bilo primerno dopolniti strategijo in razširiti časovni okvir na 50 do 100 let, pri čemer je potem vsekakor treba določiti tudi vmesne korake.

1.4

Po drugi strani pa mora biti očitno, da se za ohranitev določenih naravnih virov (kot npr. ribjih staležev) ne sme več izgubljati časa, tako da so na tem področju nemudoma potrebni konkretni ukrepi.

1.5

Za uspeh prave strategije je najprej nujno treba navesti jasne in izvedljive cilje, ki jih bo nato možno uresničiti s konkretnimi instrumenti, slednje pa je prav tako treba jasno opredeliti (kar predstavlja dejansko strategijo). Vendar pa je tako jasne cilje kot tudi konkretne instrumente zaman iskati v dokumentu Komisije. Razlog za to je nedvomno tudi to, da za številne naravne vire sploh ne more obstajati ena in vseobsegajoča strategija. Namesto tega so potrebne posamezne, področne strategije, s čemer se Komisija deloma tudi ukvarja.

1.6

EESO zato sporočila Komisije ne more obravnavati kot pravo strategijo, temveč bolj kot dobrodošlo in pravo temeljno filozofijo, ki je ne bo mogoče izvajati na podlagi predlaganih baz podatkov in skupin strokovnjakov.

2.   Glavni elementi in ozadje mnenja

2.1

Dne 1. oktobra 2003 je Evropska komisija objavila sporočilo Svetu in Evropskemu parlamentu o razvoju tematske strategije o trajnostni rabi naravnih virov (1). Obravnavalo je temelje za ustrezno strategijo in dalo pobudo za enega prvih procesov posvetovanja z ustreznimi oz. zainteresiranimi družbenimi krogi.

2.2

EESO je takrat v svojem mnenju z dne 28. aprila 2004 o trajnostni rabi naravnih virov (2) načeloma pozdravil predlog Komisije za pripravo ustrezne strategije.

2.3

Dne 21. decembra 2005 je Komisija Svetu, Evropskemu parlamentu, EESO in OR predložila to tematsko strategijo o trajnostni rabi naravnih virov (3), ki je predmet tega mnenja.

2.4

EESO seveda tudi tokrat pozdravlja predložitev strategije, ki jo vidi tudi v povezavi s strategijo za trajnostni razvoj. Evropska strategija za ohranitev raznolikih obnovljivih in neobnovljivih naravnih virov je s stališča EESO nujno potrebna za trajnostno obravnavanje nastajajočih izzivov. Sporočilo gre vsekakor v pravo smer, vendar pa EESO meni, da opisane pobude in ukrepi ne zadoščajo.

3.   Ugotovitve o vsebini sporočila Komisije

3.1

Razumljivo je, da se sporočili Komisije ne razlikujeta glede analize, ki jo je opravila Komisija o problemih, ki jih je treba obravnavati. Navedeno je, da

je delovanje našega gospodarstva odvisno od obstoja in s tem razpoložljivosti tako obnovljivih kot tudi neobnovljivih virov;

so naravni viri pomembni za kakovost našega življenja;

sedanjih vzorcev rabe virov v njihovi zdajšnji obliki ni mogoče ohranjati, čeprav je „Evropa bistveno izboljšala učinkovitost materialov“;

je zato nujno treba vedno bolj ločevati gospodarsko rast in rabo oz. porabo virov in

neučinkovita raba virov ter prekomerna raba obnovljivih virov dolgoročno zavirata rast.

3.2

Vendar pa predloženi dokument bistveno bolj poudarja, da ne gre le za ločevanje gospodarske rasti od rabe virov, temveč tudi za zmanjševanje negativnih okoljskih vplivov rabe virov (manjše rabe oz. rabe, ki jo je treba zmanjšati); to je torej neke vrste dvojna strategija, ki jo je Komisija že pred leti, preden je bila sprejeta trajnostna strategija, opisala s „konceptom faktorja 10“.

3.3

Primer za to je naslednji: zaradi večje učinkovitosti sodobne elektrarne na premog danes porabijo manj virov za proizvodnjo 1 kilovatne ure elektrike. Trenutno potekajo prizadevanja, da bi negativne okoljske vplive še bolj zmanjšali, na primer z nadaljnjim zmanjševanjem podnebnih vplivov vsake porabljene tone premoga, na primer z razvojem t. i. „klimatsko nevtralnih“ elektrarn, v katerih se nastajajoči CO2 ujame in nato shranjuje pod zemljo.

3.4

Predložena strategija opisuje, da bi bilo treba ta učinkoviti pristop za rabo vseh naravnih virov sprejeti kot načelo, kar EESO toplo pozdravlja.

Kritične ugotovitve EESO

3.5

Čeprav EESO popolnoma podpira ta pristop Komisije, ima vseeno nekaj zelo kritičnih pripomb k predloženi strategiji.

3.6

Komisija v predloženem sporočilu izjavlja, da je treba razlikovati med obnovljivimi in neobnovljivimi viri ter da je prednostne probleme v glavnem treba iskati pri obnovljivih virih (na primer ribjih staležih, sladkih vodah).

3.7

Poudarja, da je bila raba virov osrednja tema evropskih okoljskopolitičnih razprav že zadnjih trideset let (in še vedno je) ter da je bila „po prvih naftnih krizah v 70-ih letih … glavna težava pomanjkanje naravnih virov in omejitev rasti. Kljub temu se je izkazalo, da pomanjkanje ni tako sporno za okolje, kot je bilo napovedano. Svetu ni zmanjkalo fosilnih goriv, trg pa je s cenovnim mehanizmom uravnaval pomanjkanje.“

3.8

Ekološki problem prvotno namreč ni v tem, ali je na primer določen neobnovljivi vir omejen, še vedno razpoložljiv ali pa ni več na voljo. Ekološki problem izhaja — in ravno pri tem začenja Komisija — iz posledic rabe oz. prekomerne rabe (npr. na naše podnebje). Iz ekološkega stališča gledano se izčrpanost sončne energije, ki je shranjena v obliki nafte ali premoga oz. plina, zato ne obravnava kot problem. Vendar pa EESO poudarja, da se bo nerazpoložljivost neobnovljivih virov, ki preti, izkazala kot dramatičen problem za naše gospodarstvo in s tem tudi kot socialni problem — z občutnimi posledicami na življenjski standard ljudi. Tako ne gre le za vprašanje ekoloških posledic rabe virov, temveč tudi za potencialni dostop današnjih in prihodnjih generacij do naravnih virov. Zato je v okviru razprave o trajnosti eden od osrednjih izzivov naslednjih desetletij, zagotoviti razpoložljivost virov tudi za prihodnje generacije. Pomanjkanje virov po mnenju EESO ni izključno ekološko vprašanje, temveč vprašanje trajnosti, ki, kot je znano, vsebuje ekološka, socialna in gospodarska merila.

3.9

Opozarjanje Komisije na „trg“, ki se na vedno bolj omejeno ponudbo odziva z visokimi cenami, je popolnoma pravilno. Deloma dramatična povišanja cen nafte v zadnjih mesecih, ki so močno prizadela tudi evropsko gospodarstvo, seveda niso le posledica dolgoročnega, predvidljivega upada določenih neobnovljivih virov, temveč so povezana s tržno močjo deloma monopolnih ponudnikov ter s politično nestabilnostjo držav, kjer se nahaja večina teh virov.

3.10

EESO želi poudariti svojo ugotovitev, ki jo je izrazil že pred dvema letoma v svojem mnenju k osnutku dokumenta: Predložitev strategije, ki zajema le 25 let in se ne ali pa nezadostno posveča dolgoročno vsekakor predvidljivemu pomanjkanju oz. izčrpanju določenih glavnih neobnovljivih virov (kot npr. fosilnih virov), je napačen politični signal za družbo. EESO meni, da razpoložljivost neobnovljivih virov predstavlja odločilno merilo za prevzem odgovornosti do zahtevanih meril trajnosti.

3.11

V zvezi s tem EESO spominja na to, da številna gospodarska področja niso odvisna le od razpoložljivosti fosilnih energijskih virov na splošno, temveč tudi od njihove ugodne cene. Tista gospodarstva, ki so ustrezno strukturirana, se bodo v prihodnosti srečevala z velikimi problemi prilagajanja. Na podlagi tega EESO še enkrat pozdravlja izjavo Komisije, da „neučinkovita raba virov … dolgoročno zavira rast.“

3.12

Naraščajoče cene virov je do neke mere še možno uravnavati z ukrepi učinkovitosti. Vendar pa v mnogih sektorjih, kot sta promet in energija, lahko zaradi pomanjkanja oz. izredno visokih cen postanejo velike strukturne spremembe nujno potrebne. Ker je to lahko povezano z zelo visokimi naložbami, bi bilo treba čimprej sprejeti potrebne odločitve, da bi preprečili napačno razdelitev virov.

3.13

Primer takšnega strateško dolgoročnega razmišljanja je napoved švedske vlade, ki načrtuje umik iz jedrske energije ter tudi oddaljitev od nafte. Seveda je takšen cilj mogoče uresničiti le dolgoročno, vendar je treba zgodaj začeti, da se preprečijo kasnejši prelomi v gospodarstvu in družbi.

3.14

EESO zato meni, da bi morala strategija EU dejavno obravnavati ustrezna vprašanja; vendar pa jih na žalost ne. Pojavlja se vprašanje, ali je razlog to, da je obdobje 25 let, ki ga določa Evropska komisija, (veliko) prekratko. EESO ne more sprejeti, da Komisija poudarja, da v tem obdobju domnevno ni pričakovati resnega pomanjkanja neobnovljivih virov, vprašanja neobnovljivih virov pa skoraj ne omenja. Potrebne so jasne izjave Komisije o neobnovljivih virih, ki bodo zajemale več kot le trenutno časovno obdobje strategije. Zato bi bilo treba časovno obdobje strategije podaljšati na primer na 50 ali kar 100 let, kar je glede na rabo virov sorazmerno kratko obdobje. Seveda pa je pri tako dolgem časovnem obdobju potem treba določiti vmesne korake za uresničitev dolgoročnih ciljev. EESO poudarja, da je Komisija to napovedala v nekem sporočilu (4) leta 2005.

3.15

Kot prednostni cilj strategije Komisija v dokumentu navaja „zmanjšanje negativnih okoljskih vplivov, ki jih povzroča raba naravnih virov v rastočem gospodarstvu“. Zagotovo ni nikogar v Evropi, ki bi ugovarjal tako na splošno, pa tudi tako nekonkretno zastavljenemu cilju.

3.16

Strategija Komisije „na tej začetni stopnji“ namerno„ne določa kvantitativnih ciljev“. EESO meni, da je to že v osnovi napačno. Prvič, nismo na začetni stopnji, problemi so znani že leta, nekateri tudi desetletja. In drugič, EESO je že večkrat tudi drugje poudaril, da je za resnično uspešno strategijo nujno treba postaviti jasne cilje. Strategija je načrt za dosego zastavljenih ciljev! Če ciljev ni ali če so zastavljeni popolnoma neobvezujoče ali na splošno, politiki manjka usmerjenosti glede tega, kje je treba uporabiti katere politične instrumente.

3.17

Zato EESO meni, da predložena tematska strategija o trajnostni rabi naravnih virov ni prava strategija, temveč — to je izrecno treba poudariti — res prava temeljna filozofija, pri kateri je posebno strategijo izvajanja za posamezne naravne vire treba še pripraviti.

3.18

EESO tudi rad prizna, da v eni sami strategiji skoraj ni možno obsežno in temeljito obravnavati vseh naravnih virov. Tema je preveč zapletena. Zato je to pravo filozofijo temeljnih načel nujno treba vključiti v posebne strategije oz. v splošno politiko. Ravno zato je Komisija skoraj hkrati s predlogom te strategije predložila tudi tematsko strategijo o preprečevanju in recikliranju odpadkov (5) (ki je posredno tudi naravni vir) ter napovedala tematsko strategijo o varstvu tal. Strateške odločitve, ki vodijo k uresničitvi ciljev, morajo biti primarno zakoreninjene v posameznih sektorskih politikah.

3.19

To bi vsem udeležencem pomagalo, da bi jasno spoznali, kje se začne katera strategija. Konkretni primeri omogočajo medsebojne povezave z drugimi strategijami in političnimi področji na ravni EU ter držav članic in s tem jasno določanje odgovornosti, kar bi lahko zagotovilo boljše izvajanje strateških ciljev.

3.20   Štiri pobude za uresničitev ciljev

Komisija v svojem sporočilu navaja skupno štiri nove pobude, s katerimi naj bi postavili temelje strategije za naslednjih 25 let:

„vzpostavitev baze znanja“, ki vključuje ustanovitev „podatkovnega središča za oblikovalce politike“;

„merjenje napredka“, kar pomeni razvoj različnih kazalnikov do leta 2008;

„notranja razsežnost“, v okviru katere Komisija predlaga: prvič, da države članice razvijejo nacionalne ukrepe in programe za trajnostno rabo naravnih virov, in drugič, načrtovanje „foruma na visoki ravni, v katerem bodo sodelovali višji uradniki“, ki bodo v državah članicah „odgovorni za razvoj politike naravnih virov“; poleg tega naj bi forum sestavljali predstavniki Komisije in „po potrebi“ (kar koli že to pomeni) potrošniške organizacije, okoljske NVO, industrija, akademiki itd.;

„svetovna razsežnost“, v okviru katere je predvidena ustanovitev „mednarodnega foruma“.

3.21

EESO ne dvomi o smislu in uporabnosti ustreznih baz podatkov ali novih organov. Več kot vemo in več ljudi, posebno tistih s političnimi odgovornostmi, se ukvarja s to temo, bolje je.

3.22

Kljub temu mora EESO Komisiji postaviti vprašanje, ali Komisija res meni, da je dejansko pripravila strategijo, ki bo vplivala na politiko. Kajti z opisanimi ukrepi nikakor ni mogoče rešiti navedenih problemov.

3.23

Takšne napovedi bolj zbujajo vtis, da je najprej treba razširiti bazo znanja in šele nato je možno vzpostaviti temelje za politično delovanje. EESO pri tem ne vidi strategije posledičnega delovanja, temveč bolj strategijo zavlačevanja političnih odločitev. Komisija bi morala storiti vse, da bi preprečila takšen vtis.

3.24

Že leta je na primer znano, da je izkoriščanje rib kot naravnega vira popolnoma prekomerno. Na to grozeče stanje se Komisija vsako leto odziva z zagotovo popolnoma upravičeno zahtevo, da je treba predvideti manjše ribolovne kvote, da bi preprečili prelov polenovk (6). Brez uspeha. Ta problem v prihodnosti ne bo rešen niti z novo bazo podatkov, niti z novimi organi.

3.25

Zato EESO pričakuje, da se o določenih naravnih virih ne bo le še naprej govorilo, temveč da končno sledijo dejanja, na primer za ohranitev ribjih staležev.

3.26

S to izjavo želi EESO še enkrat poudariti svoje stališče, da t.i. „instrumenti“, ki jih Komisija predlaga v okviru strategije, nikakor niso zadostni.

3.27

Že v svojem mnenju o pripravljalnem dokumentu Komisije, pa tudi v različnih drugih mnenjih Odbora, na primer o vprašanjih trajnostnega razvoja ali o energiji ali prometni politiki, je EESO pozival Komisijo,

da določi jasne, torej merljive cilje, ki jih politika želi doseči;

da jasno določi instrumente — tudi in zlasti tiste, ki imajo fiskalni učinek –, s katerimi naj bi dosegli cilje. Odbor je na primer Komisijo večkrat zaprosil, da pojasni, kako želi doseči internalizacijo zunanjih stroškov, o kateri so že mnogokrat potekale razprave.

3.28

Niti tu Komisija doslej še ni dala najmanjšega pojasnila. Od konkretnih ciljev, kot je „koncept faktorja 10“ (7), je še vedno prav tako oddaljena kot od opisovanja in obravnavanja instrumentov.

3.29

EESO zato meni, da je nujno potrebno, da Komisija jasno izrazi, s katerimi političnimi instrumenti in ukrepi želi doseči jasno zastavljene cilje, vedno, ko govori o neki „strategiji“.

3.30

V zvezi s tem se EESO sklicuje na svoje mnenje o pregledu strategije trajnostnega razvoja — Izhodišča za ukrepanje (8), ki ga je sprejel maja 2006 in kjer obravnava ta problem.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2003) 572 konč., 1. 10. 2003.

(2)  UL C 117, 30. 4. 2004 (op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(3)  COM(2005) 670 konč., 21. 12. 2005.

(4)  COM(2005) 37 konč., primerjaj ustrezne izjave v mnenju EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o pregledu strategije trajnostnega razvoja — Izhodišča za ukrepanje (CESE 361/2006).

(5)  COM(2005) 666 konč.

(6)  To pa seveda še ni vodilo k temu, da bi ogrožena polenovka izginila iz jedilnega lista jedilnic evropskih institucij.

(7)  Glej COM(1999) 543, 24. 11. 1999, str. 16, točka 4.4: Učinkovita raba in gospodarjenje z viri ter mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije o okolju Evrope: usmeritve za prihodnostskupna ocena programa Evropske skupnosti za okoljsko politiko in ukrepi v zvezi s trajnostnim in okolju prijaznim razvojem, UL C 204, 18. 7. 2000, str. 59–67 (op.prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(8)  COM(2005) 658, NAT/304 — osnutek mnenja o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o pregledu strategije trajnostnega razvoja — Izhodišča za ukrepanje (CESE 361/2006).


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/71


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o obvladovanju ameriškega kaparja

COM(2006) 123 konč. — 2006/0040 (CNS)

(2006/C 309/15)

Svet je 2. maja 2006 sklenil, da v skladu s členoma 37 in 94 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2006. Poročevalec je bil g. SIECKER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 166 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Uvod

1.1

Namen predloga je kodificirati Direktivo Sveta št. 69/466/EGS z dne 8. decembra 1969 o obvladovanju ameriškega kaparja. Nova direktiva bo nadomestila različne akte, ki bodo vključeni vanjo; ta predlog v celoti ohranja vsebino aktov, ki se jih kodificira, in jih torej zgolj združuje, vključuje pa samo tiste oblikovne spremembe, ki so potrebne za samo izvedbo kodifikacije.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Odbor meni, da bi bilo zelo koristno združiti vsa besedila v eni direktivi. V skladu z „Evropo državljanov“ tako Odbor kot tudi Komisija pripisujeta velik pomen poenostavitvi in razjasnitvi prava Skupnosti, da bo jasnejše in dostopnejše državljanom in jim bo tako dalo nove možnosti in priložnost za uporabo posebnih pravic, ki jim pripadajo.

2.2

V skladu z zagotovili ta zbirka predpisov ne prinaša nikakršnih vsebinskih sprememb in je namenjena le jasnejši in bolj pregledni predstavitvi prava Skupnosti. Odbor ta cilj v celoti podpira in glede na omenjene zagotovitve pozdravlja predlog.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/72


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o tveganjih in problemih, povezanih z oskrbo evropske industrije s surovinami

(2006/C 309/16)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o: Tveganja in problemi, povezani z oskrbo evropske industrije s surovinami.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je svoje mnenje sprejela 22. maja 2006. Poročevalec je bil g. VOSS, soporočevalec g. GIBELLIERI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 157 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1

Priporočila je treba razumeti kot smernice za politične odločitve o izvajanju v prihodnost usmerjene politike virov ter raziskovalne, razvojne in zunanje politike tako na ravni EU kot tudi na ravni držav članic. Uresničevanje lizbonskih ciljev, po katerih naj bi Evropska unija do konca desetletja postala najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarsko območje, terja inovativno industrijsko politiko v sozvočju s socialnimi in okoljskimi cilji, ki izhajajo iz pripravljenosti na strukturne spremembe. Potrebne spremembe v industriji morajo biti proaktivne in oblikovati jih je treba kot integrativno strategijo trajnostnega razvoja. To pomeni, da je treba proces ustvarjanja vrednosti oblikovati materialno učinkoviteje in z vsemi viri ravnati varčno. Po drugi strani pa pomeni, da je treba tiste vire, ki niso neomejeni, postopno nadomeščati z obnovljivimi. V okviru obeh teh strategij se razvija nova industrijska perspektiva, ki sloni na tehnoloških inovacijah. Posledica so visokokakovostna in varna delovna mesta v industriji ter storitvah, povezanih z industrijo.

1.2

Za zagotavljanje oskrbe s surovinami je v tržnih gospodarstvih odgovorno predvsem gospodarstvo. Kljub temu pa ima politika nalogo, da sooblikuje okvirne pogoje za visoko varnost oskrbe in da na področjih industrijske, raziskovalne in okoljske politike ter politike glede trga dela deluje v smeri trajnostne oskrbe s surovinami. Kajti okrepljeno pospeševanje novih tehnologij ne vpliva pozitivno samo na konkurenčnost in na položaj v zvezi s delovnimi mesti, temveč pospešuje tudi preusmerjanje k trajnostnemu gospodarstvu.

1.3

Analize življenjskega ciklusa kot osnova trajnostne surovinske politike prispevajo k učinkovitemu pridobivanju in predelavi mineralnih in kovinskih surovin ob majhnem vplivu na okolje, k nadaljnjemu razvoju procesov recikliranja in k takšni uporabi surovin, ki so na voljo v omejenem obsegu in ki pospešujejo učinek tople grede, da se jih — kolikor je tehnično mogoče — postopno nadomešča z večjo, okolju prijaznejšo uporabo virov energije, ki vsebujejo le malo ogljika, so obnovljivi in glede podnebja nevtralni, ali pa se za njihovo porabo uporabljajo učinkovite tehnologije z nizkimi emisijami ogljika. To je treba doseči predvsem s takšno politiko EU in vlad držav članic, ki je usmerjena k cilju. Odbor meni, da obe strategiji — strategija povečevanja učinkovitosti in nadomeščanja — ponujata možnost, da se pri oskrbi s surovinami zmanjša odvisnost od uvoza.

1.4

Zaradi precejšnje rasti svetovne porabe surovin se bodo lahko v prihodnosti vsaj pri posameznih surovinah pojavljale težave v oskrbi. Spremembe na svetovnem trgu terjajo proaktivno politiko gospodarstva EU in njenih držav članic. Za zagotavljanje oskrbe s surovinami, za katero je odgovorna predvsem industrija, lahko institucije EU z aktivno trgovinsko, raziskovalno in zunanjo politiko ter države članice s svojo nacionalno surovinsko in energetsko politiko prispevajo k temu, da se preprečijo selitve proizvodnje v tujino. Evropski ekonomski in socialni odbor poziva države članice EU, da sodelujejo pri oblikovanju osnovnih črt evropske surovinske in energetske politike ter da prevzamejo svojo odgovornost za trajnostno surovinsko politiko v Evropi.

1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora EU v tesnem sodelovanju z državami članicami in vsemi interesnimi skupinami skrbeti za to, da oskrba evropske industrije s surovinami ne bo ogrožena in da bodo surovine na svetovnem trgu na voljo po primernih cenah. Da bi te cilje dosegli, bi morala Evropska unija sprejeti ukrepe za preprečevanje pojavov nelojalne konkurence in protekcionističnih teženj. tako v okviru multilateralnih organizacij, kot so OECD, Svetovna trgovinska organizacija in Mednarodna organizacija za delo, kot tudi bilateralno. Eden od pomembnih instrumentov za doseganje ciljev je intenziven dialog s političnimi in industrijskimi akterji, ki imajo vpliv na trge surovin.

1.6

Odbor je prepričan, da ima evropska industrija vse pogoje za to, da se odločno sooči s sedanjimi in prihodnjimi izzivi, ki se pojavljajo s strukturnimi spremembami v globalni konkurenci. Evropa je konkurenčna lokacija za industrijo in to bo tudi v prihodnosti, obenem pa se bo razvijala v trajnosten gospodarski prostor, če se bo izvajala celostna inovativna politika, ki si prizadeva za gospodarsko blaginjo ob enakovrednem upoštevanju socialnih in okoljskih učinkov.

1.7

Na koncu velja poudariti, da ima oskrba s surovinami za doseganje lizbonskih ciljev zaradi visoke stopnje industrializiranosti Evrope pomembno vlogo. Sorazmerno visoka stopnja odvisnosti Evrope od uvoza fosilnih, kovinskih in mineralnih surovin prinaša tveganja ne samo glede varnosti oskrbe, temveč tudi glede gibanja cen surovin zaradi svetovne porabe. Proti temu se gospodarstvo in politika lahko zavarujeta z aktivnimi ukrepi za povečevanje učinkovitosti virov, s spodbujanjem tehničnih inovacij na področju surovin in recikliranja, nadomeščanjem neobnovljivih surovin z obnovljivimi in z diverzifikacijo ponudbe surovin ob forsiranju notranjeevropskih surovinskih virov. Glede premoga bo šlo tudi za to, ali bo mogoče uresničiti do podnebja nevtralno perspektivo Clean Coal (čistega premoga). Zgolj zagotavljanje zadostnih količin po konkurenčnih cenah pa ne bi zadoščalo. Glede zunanje razsežnosti mora biti globalen političen cilj pomembno omejiti vse večjo uporabo fosilnih virov energije. Vlogo Evropske unije pri tem procesu bo treba opredeliti v prihodnjih mesecih.

2.   Opis problema

2.1

Surovine so na začetku razvejane verige ustvarjanja vrednosti. V času vse močnejše globalizacije so pogoj za učinkovitost in za možnosti razvoja ter rasti narodnega gospodarstva. To velja za energetske vire in za mnoge kovine, minerale in biološke snovi, ki so nujno potrebne surovine — primarni inputi — za industrijo. Evropa kaže pri številnih surovinah odvisnost od uvoza, ki so ji doslej namenjali premalo pozornosti, a se je ob rastočih cenah surovin močneje zavedamo. Nazorni primeri za to so skoki cen fosilnih virov energije, koksa in jekla.

2.2

O pomenu posameznih surovin pogosto obstajajo le nejasne predstave. Vzrok je morda v tem, da imajo surovine v primerjavi z vsemi dejavniki inputa (factor input) le manj pomembno vlogo, čeprav surovine za razliko od drugih proizvodnih dejavnikov kratkoročno večidel niso nadomestljive. Pomanjkanje ali celo izpadi v oskrbi zato pogosto povzročajo ustrezna krčenja proizvodnje. Gibanja cen na trgih surovin se v skoraj nezmanjšanem obsegu prenašajo na stroške tistih sektorjev proizvodnje, ki so povezani s surovinami, in s tem vplivajo na celotno gospodarstvo. Pri tem tudi socialnih vidikov ne smemo zanemarjati.

2.3

Zaradi hitre rasti gospodarstva v drugih delih sveta (na Kitajskem, v Indiji itd.) se je poraba virov energije in industrijskih surovin v zadnjem desetletju drastično povečala.

2.4

Pomembno je omeniti tudi regionalno porazdelitev surovin in razkorak med kraji, kjer surovine so, in kraji porabe. V tej zvezi je zlasti Evropa območje, ki mora že danes uvažati veliko industrijskih surovin in fosilnih virov energije ter katere odvisnost od uvoza se bo v prihodnosti še povečevala.

2.5

Gorivo evropskega gospodarstva je oskrba z energijo. Ker bodo mnogi viri kmalu izčrpani in zaradi dramatične rasti cen, vpliva vojnih ali političnih dogajanj na varnost oskrbe ter zaradi — v svetovnem merilu pogosto neučinkovitih — nacionalnih „energetskih politik“ živi Evropa z zelo visokim tveganjem glede oskrbe.

3.   Svetovni položaj

3.1

V naslednjem želimo na podlagi nekaterih primerov — čeprav rečeno velja za številne surovine — razčleniti položaj pri virih energije, ker so pri teh kritična dogajanja zelo aktualna (nihanja cene nafte, zaustavitev dobav ruskega zemeljskega plina), ker so na voljo še posebno dobri podatki in ker se je o političnih ukrepih že razpravljalo.

3.2

Svetovna proizvodnja nafte se je leta 2004 povečala na 3 847 milijonov ton. Od začetka industrijskega črpanja nafte do konca leta 2004 so v vsem svetu pridobili skupno približno 139 gigaton nafte, polovico te količine v zadnjih 22 letih. Tako so načrpali že več kot 46 % doslej dokazanih rezerv konvencionalne nafte.

3.3

S tem v zvezi je treba posebej omeniti vlogo Kitajske, ker se je Kitajska v zadnjih 20 letih spremenila iz neto izvoznice v neto uvoznico nafte in ker bo v prihodnosti zaradi svoje hitre gospodarske rasti še močneje posegala po razpoložljivih svetovnih virih.

3.4

K temu, da so se cene nafte — in z zaostankom tudi cene zemeljskega plina — precej povečale, so prispevali še drugi dogodki, kot so vojna v Iraku, tornadi v Ameriki, zastoji pri naložbah, ki so imeli za posledico težave pri pridobivanju in prevozu, občasni izpadi dobav zaradi stavk ter špekulacije. Kljub temu pa so realne cene — torej cene ob upoštevanju inflacije — zdaj še vedno nižje kot v začetku osemdesetih let.

3.5

Poleg teh cenovnih gibanj se seveda zastavlja tudi vprašanje razpoložljivosti fosilnih virov energije. Konec leta 2004 je celotni potencial konvencionalne nafte znašal približno 381 gigaton. Po regijah je v državah Bližnjega vzhoda približno 62 % svetovnih rezerv, v Ameriki probližno 13 % in v Skupnosti neodvisnih držav (SND) slabih 10 %. Pri tem je treba upoštevati, da v Severni Ameriki načrpajo že skoraj dve tretjini pričakovanega skupnega potenciala, medtem ko ta delež v SND dosega dobro tretjino in na Bližnjem vzhodu samo slabo četrtino.

3.6

Zelo podoben je položaj v zvezi z zemeljskim plinom. Celotni svetovni potencial konvencionalnega zemeljskega plina znaša približno 461 bilijonov kubičnih metrov, kar po količini energije približno ustreza celotnemu potencialu nafte. Več kot polovica rezerv zemeljskega plina je osredotočena v treh državah (Rusiji, Iranu in Katarju). Pričakujejo, da je dodatnih virov zemeljskega plina približno 207 bilijonov kubičnih metrov. Do danes je izčrpanih slabih 18 % doslej dokazanih rezerv zemeljskega plina. Poraba zemeljskega plina je leta 2004 s približno 2,8 bilijona kubičnih metrov dosegla zgodovinski rekord. Največja porabnica zemeljskega plina so bile ZDA pred Rusijo, Nemčijo, Veliko Britanijo, Kanado, Iranom in Italijo.

3.7

Še največje so rezerve premoga. V primerjavi s svetovno porabo v letu 2004 zadoščajo rezerve črnega premoga od začetka 2005 še za 172 let, rezerve rjavega premoga pa še za 218 let. Leta 2004 je bil delež premoga v svetovni porabi primarne energije 27-odstoten. Le poraba nafte je bila še večja. Pri tem je poraba črnega premoga dosegala 24 %, rjavega pa 3 %. Pri proizvodnji elektrike je bil leta 2004 premog s približno 37-odstotnim deležem v svetovnem merilu najpomembnejša energetska surovina.

3.8

Porazdelitev zalog črnega premoga je enakomernejša od porazdelitve nahajališč nafte in zemeljskega plina. Resda ima Rusija tudi pri premogu precejšen del svetovnih zalog, vendar imajo pomembna nahajališča črnega premoga tudi Severna Amerika, Azija, Avstralija in Južna Afrika, ki imajo precej manj nafte in zemeljskega plina. Na vrhu lestvice pa je koncentracija svetovnih rezerv premoga znatna. Skoraj tri četrtine rezerv imajo namreč samo štiri države: ZDA, Rusija, Kitajska in Indija. Drugače kot pri nafti in plinu ima tudi EU precejšnja lastna nahajališča premoga. Vendar velja pri tem opozoriti na precejšnje razlike v kakovosti premoga. Pri premogu za koksiranje, ki ga dobavljajo le iz nekaterih regij in za katerega obstajajo po vsem svetu sorazmerno enakomerne potrebe, približno 35 % celotne proizvodnje prodajajo na svetovnem trgu. V celoti vzeto pa na svetovnem trgu zdaj prodajo le 16 % svetovne proizvodnje premoga. Tudi pri izvozni ponudbi je koncentracija držav precejšnja, vse bolj se povečuje tudi koncentracija podjetij. Še zlasti velja to za izvozno ponudbo premoga za koksiranje, ki več kot 60-odstotno prihaja izključno iz Avstralije, pri koksu pa 50 % vsega izvoza prihaja samo iz Kitajske.

3.9

Gibanje cen premoga je bilo v zadnjih desetletjih primerljivo z gibanjem cen nafte in zemeljskega plina, vendar pa — izraženo glede na količino vsebovane energije — na precej nižji ravni. Prav z vidika surovin ne smemo zanemariti dejstva, da je surovino, kot je premog, mogoče uporabljati ne samo kot nujno potreben reducent pri proizvodnji surovega železa, temveč zelo vsestransko kot gorivo za različne kemične namene ali v industriji gradbenega materiala. Vendar je treba pri tem upoštevati, da je treba premog iz okoljskih razlogov po možnosti uporabljati s sodobnimi, čistimi in učinkovitimi tehnologijami, med katere je — tudi zaradi zelo visokega faktorja emisij toplogrednih plinov — treba šteti tehnologije za izločevanje in vskladiščevanje ogljikovega dioksida.

3.10

Eksplozivnost vprašanja varnosti oskrbe še bolje ponazarjajo podatki o slejkoprej rastoči svetovni porabi, objavljeni novembra 2005 v poročilu World Energy Outlook Mednarodne agencije za energijo (IEA). Ob nespremenjenem obnašanju potrošnikov bi se namreč svetovno povpraševanje po energiji do leta 2030 povečalo za več kot polovico, na 16,3 milijarde ton ekvivalenta nafte. Dogajanja z začetka leta 2006, ko so se z rusko zaustavitvijo dobav plina Ukrajini zmanjšale tudi dobave srednji in zahodni Evropi, utegnejo biti prvo znamenje možnih scenarijev oskrbe v prihodnosti, če se bo odvisnost od uvoza energije v Evropi še naprej povečevala. Zato je uresničevanje obeh zelenih knjig Komisije — Varnost oskrbe z energijo in Energetsko učinkovitost — ter široko in konstruktivno razpravo o novi zeleni knjigi za evropsko energetsko strategijo treba jemati kot prednostni cilj.

3.11

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so podatki iz ocene IEA nezdružljivi z varstvom podnebja. Namesto da bi emisije toplogrednih plinov — zaradi varovanja podnebja — zmanjšali, bi projekcija IEA do leta 2030 pomenila povečanje emisij ogljikovega dioksida za nič manj kot 52 %. Zato mora biti globalna politična naloga, da se pomembno omeji vse večjo uporabo fosilnih virov energije in iz tega izhajajoče emisije ogljika. Vlogo EU v tem procesu bo treba določiti v prihodnjih mesecih.

3.12

Možno rešitev problema tople grede vidijo — sicer zelo različne — skupine v jedrski energiji. Poleg vprašanja tveganja je treba preveriti tudi varnost oskrbe. Rezerve urana ima v vsem svetu le nekaj držav. Najpomembnejša nahajališča urana so danes v Avstraliji, Severni Ameriki, nekaterih afriških državah in državah SND. Ocenjujejo, da so nahajališča verjetno tudi na Kitajskem in v Mongoliji. Razvoj miroljubne uporabe jedrske energije, zlasti na Kitajskem, bi v 30 letih lahko pripeljal do težav v oskrbi z uranom.

3.13

Približno 12 % nafte se uporabi za petrokemične izdelke. Pomembna skupina petrokemičnih izdelkov so umetne mase. V letu 2004 so v svetu izdelali 224 milijonov ton umetnih mas, od tega 23,6 % v zahodni Evropi. Po sedanjih napovedih se bo poraba umetnih mas v svetu še naprej povečevala: računajo, da se bo do leta 2010 poraba na prebivalca povečevala za 4,5 % na leto. Najpomembnejši trgi, kjer se poraba povečuje, sta vzhodna Evropa in jugovzhodna Azija.

3.14

Poleg fosilnih virov energije so za evropsko gospodarstvo pomembne surovine tudi rude. Zlasti pomembna je železova ruda. V letu 2004 so v svetu izdelali več kot milijardo ton jekla. V primerjavi z drugimi materiali jekla izdelajo precej več. Leta 2004 so porabili 1,25 milijarde ton železove rude, kar je bilo za eno oziroma dve desetiški potenci več od naslednjih najbolj uporabljanih rud: boksita (146 milijonov ton), kromove (15,5 milijona ton), cinkove (9 milijonov ton) in manganove rude (8,2 milijona ton).

3.15

Po ocenah ameriške geološke službe iz leta 2005 je v gospodarsko pridobljivih zalogah železove rude za približno 80 milijard ton železa, kar je več od stokratnih sedanjih potreb. Če upoštevamo še rezerve, ki ne veljajo za gospodarsko zanimive, pa se celotni obseg rezerv poveča na približno 180 milijard ton železa. Kljub tem velikim rezervam izhajajo iz tega, da bodo železovo rudo tudi v prihodnosti prodajali po visokih cenah. Eden od razlogov je zagotovo v tem, da trg obvladujejo tri velika podjetja (CVRD, BHP in Rio Tinto) s tržnim deležem dobrih 75 % svetovne proizvodnje železove rude. Ozka grla je pričakovati tudi v pomorskem prevozu, kar ima za posledico zvišane prevozne stroške in s tem višje uvajalne cene za evropsko jeklarstvo.

3.16

Pri zagotavljanju evropske proizvodnje železa in jekla je treba upoštevati tudi razpoložljivost koksa in premoga za koksiranje. Izvoz premoga za koksiranje iz ZDA se bo zmanjšal, kar bo okrepilo tržni položaj Kanade in Avstralije. Da pa bi zagotovili oskrbo v svetovnem merilu, je treba stalno povečevati zmogljivosti v teh državah. Z gradnjo novih koksarn se bo kot vse pomembnejši dobavitelj koksa pojavljala Kitajska, čeprav zmogljivosti koksarn za domači trg povečujejo tudi v drugih državah.

3.17

Za proizvodnjo jekla so pomembna surovina tudi odpadne kovine. Svetovna trgovina z odpadnimi kovinami se je v zadnjih letih močno povečala. Zaradi trajnosti izdelkov iz jekla pa ponudba odpadnih kovin ne more loviti koraka s povpraševanjem, zaradi česar se bo že danes močno napeti trg odpadnih kovin še bolj povečal. Pričakujejo, da se bodo kljub dejstvu, da je v zadnjih mesecih napetost popustila, cene odpadnih kovin — ki so se v obdobju od leta 2002 do 2004 potrojile — dolgoročno spet zvišale.

3.18

Druge kovinske surovine, kot so mangan, krom, nikelj, baker, titan in vanadij, so pomembni materiali za zlitine, ki močno vplivajo na lastnosti osnovnega materiala. Te kovine je treba — tako kot paladij, pomembno surovino, ki se uporablja na področju visoke tehnologije — v Evropo uvažati.

3.19

Za opisane surovine tako kot za mnoge druge velja, da so zdaj na voljo v zadostnih količinah in da rasti cen, ki jih je zdaj mogoče opazovati, zato ne naznanjajo srednjeročnega izčrpanja virov. To pa ne pomeni, da so pomiki ponudbe in povpraševanja izključeni in da so gibanja cen naključna. Kajti kratkoročno je ponudba surovin zaradi dolge časovne priprave kapitalno intenzivnih projektov izkoriščanja nahajališč dokaj neprožna. Ko se pojavlja visoko povpraševanje po surovinah, so pomanjkanja in zviševanja cen zato vsekakor možna. Podobno velja tudi za prevozne zmogljivosti, ki prav tako omejujejo tehnično razpoložljivost (uvoznih) surovin. Zadostne svetovne rezerve in viri omejujejo tveganja količinskih motenj v oskrbi, ne ponujajo pa nobene zaščite pred — kratkoročno in dolgoročno — občutnimi zvišanji cen. Za izčrpno oceno tveganj glede dobav in cen je na mednarodnih trgih surovin treba upoštevati tudi politične intervencije ter monopolno ali oligopolno vedenje tržno močnih podjetij.

3.20

To velja še toliko bolj, ker je velik del pridobivanja — ne samo pomembnih energetskih virov, temveč tudi kovinskih surovin osredotočen na nekatera območja sveta in podjetja, in ker se je ta koncentracija od začetka devetdesetih let vsaj pri kovinskih surovinah precej povečala. Tako je Čile svoj delež v proizvodnji bakrove rude v primerjavi z letom 1990 skoraj potrojil, skoraj 40 % svetovne proizvodnje boksita pa pridobivajo v Avstraliji. Tudi pomen Brazilije kot dobaviteljice boksita se je precej povečal, tako da je medtem postala druga največja svetovna proizvajalka boksita in s tem podkrepila pomembni položaj Južne Amerike pri pridobivanju kovinskih rud. To velja tudi za železove rude, ki jih približno 30 % pridobivajo v Braziliji. Med državami članicami EU je pri pridobivanju železne rude omembe vredna edinole Švedska, vendar je njen delež v celotni svetovni proizvodnji le približno 1,6-odstoten.

4.   Evropska industrija

4.1

Industrija je zaradi svojega prispevka k zaposlovanju in ustvarjanju vrednosti za gospodarstvo v EU slejkoprej zelo pomembna. Je najpomembnejši člen v verigi ustvarjanja vrednosti pri izdelavi materialnih dobrin. Brez industrijsko izdelanih dobrin bi bile mnoge storitve brez pomena. Industrijska proizvodnja zato svojega položaja kot vira blaginje ne bo izgubila. Zato je zagotovljena oskrba industrije s surovinami nujno potrebna. Pri fosilnih in mnogih kovinskih surovinah je porazdelitev med nahajališči in porabo neenaka. To lahko zaradi oligopolnih struktur v državah dobaviteljicah povzroča izkrivljanja trga tudi v Evropi. Da bi v prihodnosti zmanjšali odvisnost Evrope od uvoza, je treba — kot zahteva zelena knjiga o varnosti oskrbe — uvesti ustrezne ukrepe za vse surovine.

4.2

Statistike kažejo, da med evropskimi industrijskimi podjetji obstajajo precejšnje razlike tako glede surovinske kot energetske učinkovitosti. Zato je mogoče reči, da v Evropi obstajajo možnosti za prihranke energije, ki bi jih morali prednostno uresničiti, da bi zmanjšali celotno odvisnost in okrepili razvojno dejavnost.

4.3

Obstaja panoga, ki na svojo prihodnost — kljub odvisnosti od uvoza surovin — gleda optimistično. Evropsko jeklarstvo je na svetovnem trgu konkurenčno, ker se je že prestrukturiralo in iz tega potegnilo prave nauke. S tem procesom utrjevanja je bila ustvarjena struktura, ki podjetjem tudi v gospodarsko težkih časih omogoča, da dosegajo primerne dobičke. Druge države, kot so Kitajska in Indija, potrebno prestrukturiranje še čaka.

4.4

Zlasti v EU ima jeklarstvo zdrave, zmogljive verige za ustvarjanje dodane vrednosti, v katerih ima jeklo glavno vlogo. Tu so še prednosti na področju infrastrukture in logistike. Na sorazmerno majhnem območju z dobrimi prometnimi povezavami z mednarodnim železniškim in cestnim omrežjem ter omrežjem plovnih poti se na evropskem trgu jekla srečujejo ponudniki in odjemalci, kar prinaša ustrezne konkurenčne prednosti.

4.5

Poleg tega so evropska jeklarska podjetja vložila veliko truda in investirala velike vsote v varstvo okolja in energetsko učinkovitost. Imajo — za ZDA — drugo najvišjo stopnjo recikliranja, kar pomeni, da v svoji proizvodnji uporabljajo veliko odpadnih kovin in tako varčujejo z viri. Tudi poraba reducentov v plavžih je precej nižja kot v številnih neevropskih državah.

4.6

Kljub temu pozitivnemu vzdušju v evropskem jeklarstvu pa bi bilo treba imeti pred očmi možnost, da zlasti področja tekoče faze — zaradi odvisnosti od uvoza surovin in visokih cen energije ter okrepljenih okoljevarstvenih ukrepov — srednjeročno ne bi več izvajali v Evropi, temveč bi ga lahko selili na območja, ki lahko ponudijo varno oskrbo s surovinami in ugodne cene energije. Ker to ne zadeva le železa, temveč tudi aluminij in druge kovine, lahko v Evropi pride do precejšnjih izgub delovnih mest, ki jih je mogoče nadomestiti le z raziskavami in razvojem na področju učinkovitosti virov in energije ter z inovativnim razvojem izdelkov in industrijskimi storitvami. Premeščanje tekoče faze v države z nižjimi okoljevarstvenimi standardi in nižjimi cenami energije namreč v svetovnem merilu ne vodi do „trajnostnega razvoja“, temveč samo še poslabšuje evropski položaj.

5.   Alternativni surovinski scenariji in tehnološki trendi

5.1

Če se bo rast svetovnega gospodarstva, kot doslej, nadaljevala predvsem z uporabo fosilnih surovin, je treba — preden bodo surovinski viri izčrpani — pričakovati zaostrene podnebne probleme zaradi povečanih emisij toplogrednih plinov. Tako IEA v svoji študiji Pogled na svetovno energijo 2006 napoveduje, da se bodo emisije ogljikovega dioksida v svetu do leta 2030 v primerjavi z letom 2004 povečale za več kot 52 %. Po drugih ocenah pa bo treba emisije ogljikovega dioksida industrijskih držav do leta 2050 zmanjšati za 80 %, da bi lahko podnebne spremembe lahko trajno zadrževali na ravneh, sprejemljivih za človeka in okolje. Tehnologije, ki omogočajo precej nižje emisije toplogrednih plinov, so torej zaželene.

5.2

Kot prva možnost za zmanjševanje toplogrednih plinov pogosto velja večja uporaba obnovljive energije. EU ima v tej zvezi pionirsko vlogo: v beli knjigi o obnovljivih virih energije (1) si je zastavila cilj, da bo do leta 2010 12 % primarne energije prihajalo iz obnovljivih virov energije. Da pa bi dosegli ta cilj, ne potrebujemo le novih naprav za biomaso, vetrno in sončno energijo. Pomembno mora biti predvsem tudi to, da se znatno zmanjša dosedanja rast porabe energije. Možnosti prihrankov je treba izkoristiti na vseh ravneh ustvarjanja vrednosti in porabe ter odstranjevanja odpadkov. Usmerjeno spodbujanje tehničnega razvoja ponuja možnost zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v prihodnosti in povečuje tudi konkurenčnost evropske industrije.

5.3

Evropska agencija za okolje je leta 2005 ugotovila, da bo mogoče do leta 2030 zagotoviti 230 do 300 Mtoe (milijonov ton ekvivalenta nafte) biomase na leto (to ustreza 9,6 oz. 12,6 x 10 joulov), brez negativnih posledic za okolje in ob veliki stopnji samopreskrbe EU s kmetijskimi izdelki.. To bi bilo približno 20 % sedanje uporabe primarne energije v EU-25. 100 M ton na leto bi pridobivali iz odpadkov, 40 do 60 Mtoe iz gozdarskih, 90 do 140 M ton pa iz kmetijskih proizvodov. Poleg pridobivanja energije iz biogenih surovin bi bilo mogoče proizvajati tudi široko pahljačo izdelkov, katerih pomen na trgu je zdaj iz cenovnih razlogov le obroben. Z inteligentnimi kombinacijami surovin in predelave ter novimi strategijami recikliranja bi npr. biološke umetne mase lahko že kmalu postale konkurenčne.

5.4

Vse večja uporaba znova rastočih surovin je potrebna v vsem svetu. Doslej so pri pospeševanju raziskav in tehnologije premalo upoštevali regenerativne vire energije in surovin. Spričo zdajšnjih razmerij med cenami in stroški je treba prek različnih ukrepov uvajanja na trg zagotoviti širši razvoj trga in tehnike.

5.5

Pri potencialu kmetijske biomase je treba upoštevati, da se razpoložljiva obdelovalna površina na prebivalca v svetu dramatično zmanjšuje. Danes je za pridelovanje žita na voljo približno prav tolikšna površina kot leta 1970 — ampak tedaj je bilo skoraj tri milijarde ljudi manj, kar pomeni, da so leta 1970 v svetu obdelovali približno 0,18 hektara obdelovalne površine na prebivalca, danes pa samo še slabih 0,11 hektara. Trend se krepi, kajti zaradi erozije, presoljevanja ali izsuševanja se vsako leto izgubi približno sedem milijonov hektarov kmetijskih površin in za ogroženo velja več kot četrtina vseh obdelanih površin.

5.6

Po ocenah FAO bodo morale dežele v razvoju v prihodnjih 20 letih svoj uvoz žita podvojiti. Zato bo žita v prihodnosti primanjkovalo in podražilo se bo. Zato se bodo vse bolj krepili konflikti med potrebami po krmljenju živine in povpraševanjem po obnovljivih surovinah v industrializiranem svetu na eni ter potrebami po hrani držav v razvoju na drugi strani. Potrebe po živinski krmi bi bilo mogoče zmanjšati z zmanjšanjem visoke porabe mesa, kar bi omogočilo večjo razpoložljivost kalorij za prehrano, saj se pri krmljenju izgubi približno 90 % v krmi vsebovane energije. Zato bo torej pomembno predvsem boljše izkoriščanje rastlin in rastlinskih sestavin, ki vsebujejo lignacelulozo, in forsiranje dodatnih izdelkov (lesa, slame, trave, če naštejemo klasične). Zaradi velikih potreb po razvoju in raziskavah, ki se pri tem pojavljajo, je tudi v raziskovalnem programu EU nujno potrebna zamenjava paradigem v smeri obnovljive energetske in surovinske baze ter učinkovitosti.

5.7

Z ozirom na vse to je jasno, da je preusmerjanje k obnovljivim virom energije in industrijske surovine lahko le del razreševanja problema. Pomembno bo uporabljati tehnologije, ki uporabljajo bistveno manj energije in surovin kot danes, da izvršijo primerljivo storitev. Tako so lahko v jeklarstvu v zadnjih štirih desetletjih porabo energije in emisije ogljikovega dioksida zmanjšali za približno 50 %. Da bi omogočili nadaljnje prihranke, konzorcij ULCOS (Ultra Low CO 2 Steelmaking), ki ga je ustanovilo evropsko jeklarstvo skupaj z raziskovalnimi ustanovami, načrtuje precejšnje zmanjšanje emisij in s tem preboj v smeri energetsko učinkovitejšega procesa proizvodnje jekla. Že danes omogoča redukcijski postopek, ki so ga razvili v osemdesetih letih, manjšo zahtevnost glede kakovosti premoga in do 30-odstotno zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida v primerjavi s procesom v plavžih.

5.8

Povečanje učinkovitosti je strategija za zniževanje stroškov, zaščito virov in zagotavljanje delovnih mest, ki obeta uspeh. Stroški za material namreč znašajo v predelovalni industriji povprečno 40 % skupnih stroškov in so tako največji stroškovni dejavnik. Učinkovita uporaba surovin pri enaki gospodarski storilnosti prispeva tako k zniževanju stroškov kot tudi — zaradi nižje porabe virov — k razbremenjevanju okolja. Podjetja je k izkoriščanju tega potenciala mogoče spodbujati z državnimi pobudami in programi, ki ponujajo spodbude za izboljševanje učinkovitosti, kot so npr. raziskovalni projekti in natečaji. Na možne potenciale učinkovitosti in prihrankov je treba še zlasti opozarjati mala in srednje velika podjetja, in sicer s pospeševanjem primernih metod vodenja, kot so EMAS in ISO 1400.

5.9

Izkoriščanje nahajališč surovin v Evropski uniji, zlasti nahajališč premoga, mora potekati na visoki tehnični ravni. Nadaljnje povečevanje zmogljivosti je — tudi iz razlogov varstva podnebja — mogoče podpirati samo, če se pri tem uresničuje tudi perspektiva Clean Coal (čistega premoga)

5.10

Še en izhod iz odvisnosti od uvoza surovin ponujajo tehnične inovacije pri razvoju novih materialov z izboljšanimi lastnostmi v proizvodnji, predelavi in uporabi, ter večji deleži recikliranja. Na tem področju je treba bistvena povečanja surovinske učinkovitosti kombinirati z inovativnim razvijanjem novih izdelkov. Ta perspektiva vodi do sprememb tržnega povpraševanja pri različnih surovinah. Tako lahko nastane industrijski potencial, ki ga vzbujajo raziskovalne pobude in ki v primerjavi z običajnimi postopki ponuja tako industrijske kot zaposlitvene in okoljevarstvene prednosti.

5.11

Treba pa je upoštevati, da poleg neposrednih prihrankov v industriji obstajajo velike možnosti prihrankov v gospodinjstvih in prevozu. Nizkoenergetske in pasivne hiše omogočajo velike prihranke primarne energije tako pri ogrevanju kot pri hlajenju. V kombinaciji z učinkovitimi tehnologijami zagotavljanja energije, kot so kondenzacijski kotli ali toplotne črpalke, je mogoče v primerjavi s sedanjim povprečjem doseči do 90-odstotne prihranke. Tudi v avtomobilskem prometu bi bilo mogoče z izboljšavami pogonskih tehnologij in obnašanja uporabnikov doseči štirikrat tolikšno zmanjšanje porabe, kot ga dosegajo danes.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Sporočilo Komisije — Energija za prihodnost: obnovljivi viri energije — Bela knjiga za strategijo Skupnosti in akcijski načrt.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/78


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem sistemu integrirane statistike socialne zaščite (ESSPROS)

COM(2006) 11 konč. — 2006/0004 (COD)

(2006/C 309/17)

Svet je 10. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 2. junija 2006. Poročevalka je bila ga. SCIBERRAS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je naslednje mnenje sprejel na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija 2006) s 162 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Priporočila

1.1

EESO poudarja, da bi zaradi krepitve socialne razsežnosti lizbonske strategije morale države članice dajati večjo politično težo cilju modernizacije in izboljšanja socialne zaščite v novem okviru. Socialna razsežnost je ključnega pomena za soočanje z izzivi, ki jih prinašata globalizacija in starajoče se prebivalstvo. Prav tako je treba podpirati in spodbujati različne cilje lizbonske strategije, zlasti trajnostno gospodarsko rast, več in boljša delovna mesta ter večjo socialno kohezijo (1).

1.2

EESO verjame, da je Evropski sistem integrirane statistike socialnega varstva (ESSPROS) pomemben v zvezi z odprtimi metodami usklajevanja na področju socialnega vključevanja in pokojnin.

1.3

Potreben je analitični pristop, ki temelji na zanesljivih in primerljivih kazalnikih. To je bistvenega pomena za ustvarjanje zanesljivega prikaza doseženega napredka pri izpolnjevanju ciljev. EESO verjame, da je treba ob statističnem urejanju podatkov oblikovati tudi kazalnike kakovosti.

1.4

Državam članicam bi se lahko zdelo, da je financiranje zbiranja potrebnih statističnih podatkov težavno. Zato je treba upoštevati zmožnosti vsake države članice za zbiranje informacij. Poleg tega je treba vnaprej oceniti stroške vsake države članice, ki so povezani s to nefinancirano obveznostjo, četudi so neznatni. EESO z veseljem ugotavlja, da Komisija predvideva finančno pomoč državam članicam za uvajanje novosti v obstoječi sistem.

1.5

Pomembno je tudi to, da se v izbranih kazalnikih odražajo nedenarna merila, ki temeljijo na človeških potrebah (2), kot so na primer dostopnost, kakovost in udeleženost.

1.6

Zaradi prilagajanja sedanjih sistemov socialne varnosti potrebam njihovih družb in zaradi obravnave potreb tistih delov družbe, ki niso vključeni v sedanje sisteme socialne varnosti, je za države članice pomembna tudi natančna primerjava statističnih podatkov.

1.7

Poleg tega prispeva k oblikovanju in povečanju ozaveščenosti o usmerjenih programih za ranljive in izključene socialne skupine, katerih cilj je predvsem odprava revščine otrok.

1.8

Sodelovanje pri politikah na področju socialnega varstva je v zadnjih letih v vseh državah članicah zelo napredovalo. Cilj predlaganih ukrepov za usklajevanje statističnih podatkov o socialnem varstvu v Skupnosti se lahko doseže le na ravni Skupnosti, in ne na ravni posameznih držav članic.

1.9

Rezultate lizbonske strategije je mogoče preveriti s kazalniki ter z oceno gospodarske storilnosti in programov za delovna mesta in rast. Nobene potrebe ni, da bi se ti kazalniki povezovali s kazalniki socialnega varstva. To je najboljši način ocenjevanja rezultatov celotne lizbonske strategije.

2.   Uvod

2.1

Da bi dosegli cilje lizbonske strategije, je treba analizirati razsežnost socialnega varstva ter različne cilje in elemente te razsežnosti narediti vidne in primerljive. Novi okvir Komisije za odprto usklajevanje socialne varnosti je sredstvo, ki je v tem procesu namenjeno državam članicam in EU. Odbor je v svojem mnenju o strategiji za odprto usklajevanje socialne varnosti (3) že poudaril, da ni potrebe po ustvarjanju posebnih kazalnikov za to sredstvo.

2.2

Sistemi socialne varnosti so v vseh državah članicah razvijali glede na zgodovino posamezne države in razmere v njej, zaradi česar so se nastali različni sistemi v različnih državah.

2.3

Socialno varstvo zajema vse ukrepe javnih ali zasebnih organov, ki ponujajo družbeno pomoč (gospodinjstvom ali posameznikom) pri odpravljanju težav, povezanih z nekaterimi tveganji ali potrebami (4).

2.4

Socialno varstvo je zelo napredovalo od začetka devetdesetih let, ko je prišlo do zmede zaradi dveh priporočil Sveta; prvo (92/442) je bilo naravnano na usklajevanje ciljev in politik socialnega varstva, drugo (92/441) pa na določanje skupnih meril za zagotovitev zadostnih sredstev v sistemih vseh držav članic EU (5).

2.5

Dodatna sporočila o socialni varnosti so dala večji pomen socialni varnosti v okviru evropske agende „in imela pozitiven učinek na skupno razumevanje evropske socialne varnosti“ (de la Porte 1999 a) (6).

2.6

Zaradi tega je nastala potreba po učinkoviti primerjalni analizi, ki bi temeljila na obstoječem sodelovanju ter na koordinaciji, ki obsega predvsem izmenjavo stališč in priporočil na podlagi najboljših praks.

2.7

Uvedba skupno dogovorjenih kazalnikov je bilo še naprej najobčutljivejše vprašanje. Revidirati je bilo treba obstoječe sisteme primerjalne statistike. Potrebna je bila analiza značilnosti, vzrokov in nastajanja socialne izključenosti ter izboljšava kakovosti podatkov.

2.8

Rezultate lizbonske strategije je mogoče preveriti s kazalniki ter z oceno gospodarske storilnosti programov za delovna mesta in rast. Nobene potrebe ni, da bi se ti kazalniki povezovali s kazalniki socialnega varstva. To je najboljši način ocenjevanja rezultatov celotne lizbonske strategije.

3.   Povzetek predloga Komisije

3.1

Sistemi socialnega varstva so v EU zelo razviti. Organizacija in financiranje teh sistemov je v pristojnosti držav članic.

3.2

EU ima pomembno vlogo pri zagotavljanju varstva za državljane v vsaki državi članici in za državljane, ki se preselijo iz svoje države na podlagi zakonodaje Skupnosti, ki usklajuje sisteme socialnega varstva.

3.3

Zato je zelo pomembna uvedba dogovorjene skupine skupnih kazalnikov, ki zahtevajo zavezanost držav članic, da pripravijo ključne instrumente, kot je na primer ESSPROS. Zakonski okvir za ESSPROS (Evropski sistem integrirane statistike socialnega varstva) „bo izboljšal uporabnost sedanjih podatkovnih zbirk v smislu pravočasnosti, pokritosti in primerljivosti“.

3.4

Na Evropskem svetu oktobra 2003 (7) je bilo dogovorjeno, da bo skupno poročilo o socialni vključenosti in socialnem varstvu postalo ključni instrument poročanja za racionalizacijo odprte metode koordinacije (OMK) (8).

3.5

Sporočilo Komisije o Novem okviru za odprto usklajevanje politik socialne zaščite in vključevanja v Evropski uniji je razkrilo potrebo po opredelitvi novega okvira, ki bi iz OMK naredil bolj opazen in izrazit proces (9).

3.6

Predlog Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o ESSPROS poudarja pomen socialne razsežnosti, ki je eden od stebrov lizbonske strategije.

3.7

Cilj uredbe je vzpostavitev okvira za primerjavo podatkov o socialnem varstvu držav članic, ki se sedaj izvaja ob uporabi različnih metod, opredelitve pa se razlikujejo v vsaki državi, kar onemogoča primerjanje podatkov. Neprimerljivost zmanjšuje uporabnost teh podatkov pri analizi sistemov socialnega varstva v EU.

3.8

Cilji predloga Komisije bodo lažje doseženi, če bosta zbiranje in analiza statističnih podatkov potekala na ravni EU na osnovi usklajenega zbiranja podatkov v različnih državah članicah.

3.9

EESO se strinja, da bo zakonski okvir za ESSPROS prispeval k doseganju ciljev konkurenčnosti, zaposlovanja in socialne vključenosti, ki so predvideni v lizbonski strategiji, s čimer bo pomagal izboljšati sisteme socialnega varstva v različnih državah članicah.

3.10

Odprta metoda koordinacije (OMK) — ki bo olajšala delo na področju socialnega varstva — postavlja v ospredje potrebo po primerljivih, pravočasnih in zanesljivih statističnih podatkih s področja socialne politike (10).

3.11

Glavni elementi uredb Komisije:

temeljni sistem ESSPROS, ki zajema finančne tokove odhodkov in prihodkov socialnega varstva;

moduli za upokojence in neto prejemnike socialne pomoči bodo dodani ločeno od temeljnih sistemov.

4.   Metodologija ESSPROS

4.1

Metodologija ESSPROS, ki je bila razvita v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je odgovor na potrebo po posebnem instrumentu za statistično spremljanje socialnega varstva v državah članicah EU (11).

4.2

Priročnik ESSPROS iz leta 1996 je uvedel izredno podroben sistem razvrščanja socialnih ugodnosti.

4.3

Revidirana metodologija iz priročnika ESSPROS povečuje prilagodljivost, ki v določeni meri manjka v zbirki statističnih podatkov Eurostata.

4.4

Možni način povečanja te fleksibilnosti je prehod na temeljni sistem in module (12).

4.5

Temeljni sistem ustreza standardnim informacijam o prihodkih in odhodkih socialnega varstva, ki jih vsako leto objavi Eurostat.

4.6

V modulih so dodatne statistične informacije o posebnih vidikih socialnega varstva. Teme, ki jih moduli zajemajo, so določene v skladu z zahtevami Komisije in različnih držav članic (13).

4.7

Čeprav cilji ESSPROS zagotavljajo obsežen opis socialnega varstva v državah članicah EU, metodologija ESSPROS ne vključuje statističnih podatkov o pomembnih temah, kot so na primer zdravstvene storitve, nastanitev, revščina, socialna izključenost in priseljevanje. Eurostat ima precej primerjav teh statističnih podatkov, poteka pa tudi obsežna izmenjava informacij med državami članicami Evropske unije o socialnem varstvu, ki se izvaja na podlagi MISSOS (14). Zakonski okvir za ESSPROS pa bi zagotovil obsežnejši in natančnejši opis socialnega varstva v državah članicah.

5.   Trendi na področju socialnega varstva

5.1   Stanovanja

5.1.1

Možnost nastanitve je področje, ki ga je treba proučiti. Meritev dejanskih možnosti pridobitve stanovanja mora biti precej obsežna.

5.1.2

Taka vprašanja še dodatno poudarjajo pomembnost primerjave socialnih in ekonomskih statističnih podatkov v državah članicah v korist javnosti; kazalniki trajnosti bi se morali obravnavati kot opozorilo.

5.2   Pokojnine

5.2.1

Primerjavo statističnih podatkov s tega področja izvajajo v več državah EU.

5.2.2

Problem v zvezi z ocenjevanjem števila priseljencev otežuje meritve pričakovanih sprememb v prebivalstvu. Vključitev pričakovanega števila priseljencev in verjetnega vpliva na trajnost javno financiranih pokojninskih skladov bi utegnila biti pomembna. Zaradi tega natančnejši podatki o tokovih priseljevanja omogočajo večji prispevek statističnih podatkov k ustreznemu sprejemanju odločitev.

V Bruslju, 5. julija 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Mnenje z dne 20. 4. 2006 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — Delati skupaj, delati bolje: Nov okvir za odprto usklajevanje politik socialne zaščite in vključevanja v Evropski uniji. Poročevalec: g. Olsson. UL C 185, 8.8.2006.

(2)  Glej opombo 1.

(3)  Mnenje z dne 20. 4. 2006 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — Delati skupaj, delati bolje: Nov okvir za odprto usklajevanje politik socialne zaščite in vključevanja v Evropski uniji. Poročevalec: g. Olsson. UL C 185, 8.8.2006

(4)  Social Benchmarking, policy making, Caroline de la Porte.

(5)  Opredelitev iz „ESSPROS MANUAL“ (1996).

(6)  Social Benchmarking, policy making, Caroline de la Porte.

(7)  Evropski svet v Bruslju, 16. in 17. oktobra 2003, Sklepi predsedstva.

(8)  COM(2006) 11 konč., 2006/2004 (COD).

(9)  COM(2005) 706 konč.

(10)  COM(2003) 261 konč.

(11)  COM(2003) 261 konč.

(12)  Priročnik ESSPROS 1996.

(13)  Priročnik ESSPROS 1996.

(14)  Priročnik MISSOC 2004.


16.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 309/81


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih med EU in Andsko skupnostjo

(2006/C 309/18)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 2005 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o: Odnosi med EU in Andsko skupnostjo.

Strokovna skupina za zunanje odnose, odgovorna za delo Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 1. junija 2006. Poročevalec je bil g. MORENO PRECIADO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na 428. plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2006 (seja z dne 5. julija) s 156 glasovi za, 2 glasovoma proti in 10 vzdržanimi glasovi sprejel naslednje mnenje.

1.   Uvod

1.1

Sklepna deklaracija, sprejeta na tretji seji civilnih družb EU, Latinske Amerike in Karibov, predlaga, da se vzpostavi pristno partnerstvo, ki temelji na mreži sporazumov med Evropsko unijo (EU) in različnimi organi v regiji, ter poziva k začetku pogajanj z Andsko skupnostjo (1).

1.2

Deklaracija iz Guadalajare, sprejeta na vrhu voditeljev držav in vlad Latinske Amerike, Karibov in Evropske unije (2), šteje za skupen strateški cilj, da se doseže pridružitveni sporazum med EU in Andsko skupnostjo (kot sta sporazuma z Mehiko in Čilom ter sporazum z Mercosurjem, o katerem zdaj potekajo pogajanja), ki bi vključeval območje proste trgovine.

1.3

Na tem srečanju na vrhu med EU, Latinsko Ameriko in Karibi je bilo odločeno tudi, da se izvede skupna ocena stanja gospodarskega povezovanja v Andski skupnosti, ki se je začelo januarja 2005.

1.4

Do zdaj države članice EU še niso izkoristile gospodarskega in trgovinskega potenciala Andske skupnosti; čeprav je EU takoj za ZDA njen drugi največji trgovinski partner, trgovina ni dosegla pomembnih vrednosti. Prizadevanje Andske skupnosti za nadaljnje povezovanje (kljub težavam in omejitvam iz tega dokumenta) povečuje možnost za pridružitveni sporazum, ki bi lahko zelo spodbudil trgovino med EU in Andsko skupnostjo, kar se je na drugih področjih že izkazalo za mogoče.

1.5

Razen tega EESO v zvezi z odnosi z andsko civilno družbo ohranja redne stike z dvema organoma, ki predstavljata socialne udeležence celotne regije: Andski svetovalni svet za delo (Consejo Consultivo Laboral Andino — CCLA) in Andski svetovalni svet za poslovanje (Consejo Consultivo Empresarial Andino — CCEA).

1.6

EESO je skupaj z Generalnim sekretariatom Andske skupnosti 6. in 7. februarja 2006 organiziral obravnavo v Limi. Sodelovala sta Svetovalni svet za delo in Svetovalni svet za poslovanje ter tudi druge organizacije andske civilne družbe, katerih pomembni prispevki so vključeni v ta dokument. Udeleženci so pozdravili začetek pogajanj z EU, vendar so opozorili, da mora zveza z EU upoštevati neravnovesje med regijama, se izogibati modelom odvisnega razvoja ter pomagati zmanjšati socialni dolg v regiji in spodbujati učinkovito socialno kohezijo.

1.7

Na podlagi tega mnenja bodo organi obveščeni o stališču organizirane civilne družbe do odnosov z Andsko skupnostjo v skladu s predlogi Sklepne deklaracije četrte seje organizacij civilne družbe EU, Latinske Amerike in Karibov, ki je potekala na Dunaju aprila 2006 (ki je ponovno poudarila potrebo, da EU pomaga okrepiti proces povezovanja v Latinski Ameriki), in sklepnimi priporočili z vrha voditeljev držav in vlad EU, Latinske Amerike in Karibov (maj 2006) o možnosti pridružitvenega sporazuma med EU in Andsko skupnostjo, ki so navedena v končni izjavi:

„Ob sklicevanju na skupni strateški cilj, določen v izjavi iz Guadalajare, pozdravljamo sklep EU in Andske skupnosti, da bi leta 2006 vpeljali proces, ki naj bi vodil do pogajanj o pridružitvenem sporazumu, ki zajema politični dialog, programe o sodelovanju in trgovinske sporazume.“

2.   Razmere v petih andskih državah

2.1

Težko je na kratko povzeti razmere petih držav, ki se kljub skupni zemljepisni legi (Andi) močno razlikujejo glede na stopnjo gospodarskega razvoja, demografijo, politične usmeritve itd. Zato bodo v tem dokumentu poudarjeni le pomembnejši vidiki sedanjih razmer vsake države.

2.2

Bolivija je najrevnejša od petih andskih partnerjev in je ena od najmanj razvitih držav Latinske Amerike. Delno je tako zato, ker nima neposrednega dostopa do morja, vendar k temu prispevajo še drugi dejavniki, kot so nizka gostota prebivalstva (vedno več se jih izseljuje), pomanjkanje zemljišč, primernih za konkurenčno kmetovanje, tradicionalna odvisnost od neraznolikih naravnih virov, izključevanje avtohtonih ljudstev (ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva) in vedno večje napetosti med tradicionalnim središčem politične moči na visoki planoti in nastajajočimi območji gospodarske moči na vzhodnih ravninah. Boliviji je uspelo najti demokratične rešitve, vendar je dalj časa trajajoča negotovost ovirala njen gospodarski razvoj. Nova vlada, ki je začela delovati januarja 2006, izvaja obsežne reforme, da bi odkrila pravo pot razvoja, ne da bi ogrozila pravno varnost naložb ter v skladu z trenutno veljavnimi mednarodnimi in dvostranskimi sporazumi.

2.3

Razmere v Ekvadorju so zelo podobne razmeram v Boliviji, velik del je avtohtonega prebivalstva, prav tako pa obstajajo velike politične in kulturne razlike med obalno ravnino in visoko planoto. Čeprav v preteklih letih ni imela enake stopnje odprtih socialnih sporov, je bila politična nestabilnost celo večja. Pod pragom revščine živi 49 % (3) prebivalstva. Gospodarska kriza zadnjega desetletja in uvajanje dolarja v gospodarstvo sta prispevala k visoki stopnji revščine v državi, prav tako je k temu prispevala izselitev 10 % dejavnega prebivalstva. Nakazila, ki so bila leta 2004 1,74 milijarde USD, so za nafto drugi največji vir prihodka v tuji valuti.

2.4

V Peruju so bile razmere drugačne, obdobju terorizma (v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih) je sledila vlada (v času predsednika Fijimorija), za katero sta bila značilna diktatura in korupcija. Čeprav se gospodarstvo razvija dokaj hitro, sedanja vlada ni vzpostavila dobrega programa političnih in socialnih reform ter razen tega ni deležna veliko javne podpore. V zvezi z Andsko skupnostjo, katere generalni sekretar ima sedež v Limi, se Peru ni popolnoma strinjal z nekaterimi vidiki podregionalnega povezovanja.

2.5

Primer Venezuele (4) se spremlja po vsej regiji in drugod po svetu: v preteklih letih so se v državi odvijali resni socialni in politični spori ob veliki tekmovalnosti med zagovorniki in nasprotniki predsednika Cháveza. Gospodarstvo Venezuele je vedno bolj odvisno od izvoza nafte, ki ima visoko mednarodno ceno, kar vladi omogoča, da razvija dejavno mednarodno politiko ter nameni obsežna finančna sredstva za izvajanje notranjepolitičnih ukrepov.

2.6

Kljub velikemu političnemu in socialnemu nasilju, ki ga je še poslabšala trgovina s prepovedanimi drogami, je Kolumbiji uspelo ohraniti demokratično institucionalno strukturo, kar je v Latinski Ameriki neobičajno. Poleg teh političnih prizadevanj je omembe vredna tudi gospodarska učinkovitost. Čeprav je nasilje v Kolumbiji sorazmerno upadlo, se umori in ugrabitve sindikalistov, novinarjev, poslovnežev ter članov drugih združenj za človekove pravice nadaljujejo.

3.   Andsko povezovanje

3.1   Institucionalni razvoj

3.1.1

Andska skupnost je najstarejši model povezovanja v Južni Ameriki. Ustanovne države (Bolivija, Kolumbija, Čile, Ekvador in Peru) so leta 1969 podpisale Kartagenski sporazum, s čimer so oblikovale takrat imenovani Andski pakt. Tri leta pozneje se je paktu pridružila Venezuela; leta 1976 je Čile odstopil. Sedanjih pet članic (Bolivija, Kolumbija, Ekvador, Peru in Venezuela) ima skupno 120 milijonov prebivalcev, skupni BDP pa je približno 265 milijard USD. Notranji trg je vreden okrog 8,6 milijarde USD.

3.1.2

V 35 letih obstoja se je skupina razvila iz protekcionističnega modela (temelji na nadomestitvi uvoza), ki je bil značilen za 60. in 70. leta, v model, ki je usmerjen v „odprt regionalizem“. Medtem so bile izvedene različne institucionalne reforme, ki naj bi jo usmerile k še tesnejšemu modelu povezovanja in ki so dosegle vrhunec leta 1997 z oblikovanjem Andske skupnosti. Zato ima Andska skupnost visoko razvito institucionalno strukturo in dokaj velik obseg skupnostne zakonodaje.

3.1.3

Namen andskega sistema povezovanja (Sistema Andino de Integración — SAI) (5), ki je bil ustanovljen leta 1996 v okviru protokola iz Trujilla, je zagotoviti usklajevanje med organi, da se poglobi in okrepi andsko povezovanje. Sistem sestavljajo medvladni organi skupnosti, ki imajo izvršilno in zakonodajno oblast, sodno pristojnost, pristojnost odločanja in pristojnost obračunavanja davkov.

3.1.4

Sistem ima glavna organa odločanja: Andski svet zunanjih ministrov in Komisijo Andske skupnosti, oba sta medvladna organa. Vloga Komisije je oblikovati gospodarsko in trgovsko zakonodajo ter zakonodajo o naložbah. Andski svet zunanjih ministrov obravnava vse vidike, ki niso v pristojnosti Komisije, zlasti politična, socialna in okoljska vprašanja, politiko preseljevanja, prosti pretok ljudi ter usklajevanje zunanjih dejavnosti različnih organov Skupnosti.

3.1.5

Najvišji politični organ andskega sistema povezovanja je Svet predsednikov andskih držav, ki ga sestavljajo vodje držav članic. Svoje mnenje izrazi v izjavah ali smernicah, ki določajo vzorec drugih organov in institucij sistema. Predsedstvo Sveta predsednikov andskih držav se zamenja na pol leta po abecednem redu, ta način kroženja pa velja tudi za druge medvladne organe.

3.1.6

Med organi Skupnosti in institucijami andskega sistema povezovanja je treba omeniti Generalni sekretariat Andske skupnosti (Secretaría General de la Comunidad Andina — SG-CAN). Sedež ima v Limi v Peruju (6) in deluje kot organ za tehnično podporo medvladnim institucijam. Na nekaterih področjih ima zakonodajno oblast (sprejemanje resolucij), pravico do pobude in druge posebne naloge.

3.1.7

Drugi organi Skupnosti vključujejo Sodišče Andske skupnosti in Andski parlament, medtem ko priznane dodatne institucije vključujejo Andski svetovalni svet za poslovanje in Andski svetovalni svet za delo, Andsko razvojno družbo (Corporación Andina de Fomento — CAF), Rezervni sklad Latinske Amerike (Fondo Latinoamericano de Reservas — FLAR), Sporazum Simóna Rodrígueza in Sporazum Hipólita Unanueja ter Andsko univerzo Simóna Bolívarja.

3.2   Sedanje stanje andskega povezovanja

3.2.1

Vsaka ocena andskega povezovanja mora upoštevati dve točki. Prvič, čeprav Andska skupnost obstaja že več kot tri desetletja, jo še vedno sestavlja pet držav v razvoju (s povprečnim dohodkom na prebivalca 2.364 EUR, v primerjavi s povprečjem v EU-25, ki je 20.420 EUR), z vsemi posledicami v institucionalnem in gospodarskem smislu.

3.2.2

Drugič, in v zvezi z zgoraj navedenim, čeprav se mogoče zdi, da konvencionalni vidiki povezovanja (tisti v zvezi z oblikovanjem skupnega trga) niso zelo napredovali v Andski skupnosti, so druga področja precej dobro razvita. Kljub težavam, ki ovirajo trgovinsko povezovanje, so se okrepile druge razsežnosti Andske skupnosti (kulturna, socialna, finančna itd.).

3.2.3

Da bi razumeli delovanje Andske skupnosti, se običajno najprej osredotočimo na gospodarsko povezovanje. V zvezi s tem je imela Andska skupnost nemirno preteklost. Območje proste trgovine ji je uspelo oblikovati šele leta 1993, Peru pa je nemudoma izstopil. Načrt oblikovanja skupne zunanje tarife za vse članice še vedno ni končan, vendar je viden napredek na področju trgovinskega usklajevanja. Da bi imele v zvezi s tem obe strani popolno korist, je nujno, da v prihodnjem pridružitvenem sporazumu med EU in Andsko skupnostjo države Andske skupnosti oblikujejo pravo carinsko unijo.

3.2.4

Posledica tega omejenega napredka z regulativno arhitekturo je nižja stopnja trgovanja znotraj Skupnosti, ki se od leta do leta zelo razlikuje. V 90. letih se je trgovanje med članicami Andske skupnosti občutno povečalo, pri čemer je s skupnega 4,1 % v letu 1990 do leta 1998 naraslo na 14,2 % (7). Vseeno je v primerjavi s stopnjo trgovanja znotraj te skupine v 70. letih ta številka še vedno nizka, pod povprečjem Latinske Amerike (20,2 %). Od leta 1998 se trgovanje znotraj Andske skupnosti zmanjšuje (10,4 % v letu 2004), čeprav je bilo leta 2005 zaznati povečanje.

3.2.5

Trgovanje znotraj Andske skupnosti je manjše kot trgovanje z ZDA (46,6 % celotnega trgovanja v letu 2004) in skoraj enako trgovanju z Evropsko unijo (11,0 % v letu 2004). Trije od sedanjih petih partnerjev Andske skupnosti manj kot 12 % izvoza namenijo podregionalnemu trgu.

3.2.6

Čeprav je področje povezovanja nekoliko napredovalo, je bilo veliko težav, delno zaradi pomanjkanja politične volje in zaradi drugih dejavnikov, kot so struktura trga, razlike med gospodarskimi modeli, različne ravni gospodarskega razvoja, zemljepisna lega (otežuje trgovanje znotraj Skupnosti) in notranje politične težave. Kljub temu se je Andski skupnosti uspelo, da se skuša povezovati že več kot tri desetletja. Pomanjkanje moderne komunikacijske in prometne infrastrukture, ki povezuje pet andskih držav, je ena od največjih ovir za vzpostavitev notranjega trga Andske skupnosti in splošni razvoj.

3.2.7

Pomemben dejavnik je, da si države Andske skupnosti le malo prizadevajo za usklajevanje svojih zunanjih odnosov. Bolivija in Venezuela sta se približali Mercosurju, medtem ko sta Peru in Kolumbija podpisala sporazum o prosti trgovini z ZDA.

3.2.8

To neskladje se je zaostrilo 22. aprila 2006, ko je Venezuela objavila, da zapušča Andsko skupnost. Vse to in še podpis sporazumov o prosti trgovini je v andski skupnosti sprožilo globoko politično krizo, ki bo obravnavana na izrednem zasedanju.

3.3   Izzivi socialne kohezije

3.3.1

Kot je bilo v tem mnenju poudarjeno že prej, se Andska skupnost narodov ne konča pri trgovinskem povezovanju. Vedno je obstajalo splošno prizadevanje, da se politična in socialna razsežnost vključita v andski proces povezovanja. To je posledica nedavnega boja za demokracijo, ki so ga doživele številne države, in potrebe, da se okrepi andski glas na območju Latinske Amerike in zunaj njega. Razen tega je tudi rezultat socialno-ekonomskega stanja andskih držav.

3.3.2

Statistični podatki o pomanjkanju socialne kohezije kažejo izredno slabo stanje: 50 % ljudi v andskih državah — okoli 60 milijonov ljudi — živi pod pragom revščine. Pet narodov Andske skupnosti spada med najbolj neenakopravne narode na svetu (v skladu s koeficientom Gini) ne le glede prihodkov, ampak tudi glede drugih oblik izključenosti, ki so povezane z narodnostjo, raso, poreklo itd.

3.3.3

Tukaj je treba poudariti visoko stopnjo priložnostnega dela, notranjega in zunanjega preseljevanja (kar močno vpliva na ženske) ter druge pojave, med katere spada tudi izključenost avtohtonega prebivalstva, ki oblikuje pomembne manjšine (Ekvador in Peru) ali večine (Bolivija) v regiji. V tej regiji se proizvede tudi največ kokaina na svetu, kar prispeva k nezakonitemu gospodarstvu in visokim stopnjam razseljevanja prebivalstva, nasilju in korupciji, ki v kolumbijskem primeru dopolnjuje dolgo zgodovino oboroženih spopadov.

3.3.4

Na podlagi tega liberalizacija trgovine ne more biti edini instrument za povečanje kohezije med andskimi državami. Nov strateški načrt, ki ga je oblikoval Generalni sekretariat Andske skupnosti (8), bolj kot odpravo tarif poudarja druge izzive, kot so izboljšanje konkurenčnosti, intelektualna lastnina, odstranjevanje netarifnih ovir, infrastrukture, prosto gibanje ljudi, energija, okolje in varnost.

3.3.5

Eden od ciljev tega novega strateškega načrta, ki predlaga povezovanje za razvoj in globalizacijo, je socialni razvoj. V ta namen se je v zadnjem času kot ena najbolj pomembnih pobud Andske skupnosti oblikoval načrt za celostni socialni razvoj (9) (Plan Integrado de Desarrollo Social — PIDS), ki je bil sprejet septembra leta 2004, da bi odpravil revščino, izključenost in socialno neenakost na tem območju. Srednjeročno je lahko PIDS podlaga za splošno socialno (in gospodarsko) kohezijsko strategijo. Razen odprte metode komunikacije, ki jo EU uporablja v socialnem smislu, je za Andsko skupnost zelo zanimiva tudi ideja o socialnem skladu, podobnem strukturnim skladom v EU. To pomeni, da je Andska skupnost prva podregija, ki namerava sprejeti vidike evropskega socialnega modela.

3.3.6

Izkazalo se je, da je od leta 1999 socialna razsežnost vedno bolj prisotna kot skupna tema v političnih izjavah in odločitvah Andske skupnosti (10) ter da so se v preteklih petih letih začele oblikovati nekatere posebne pobude.

3.3.7

Predsedniki andskih držav so v dialogu o povezovanju, razvoju in socialni koheziji ugotovili, da se morajo andska gospodarstva v okviru internacionalizacijskega prizadevanja truditi za raznolikost proizvodnje in doseganje skupne konkurenčnosti v procesu, ki bo vključeval mikropodjetja, mala in srednja podjetja, spodbujal prizadevanje za sodelovanje in prizadevanje Skupnosti ter ustvaril ugodne pogoje za lokalni razvoj in regionalizacijo z uporabo pristopov teritorialnega razvoja.

3.3.8

Generalni sekretariat držav Andske skupnosti navaja, da so glavni cilji Skupnosti globalizacija s povezovanjem, razvoj s konkurenčnostjo in socialno vključenostjo ter socialna kohezija z okrepljenim demokratičnim vladanjem. Sedanji socialni načrt zajema vsa ta vprašanja in bo uspešen, če bo v pogajanjih s tretjimi strankami o liberalizaciji trgovine dal prednost andski regiji, zlasti v tistih pogajanjih, ki lahko po definiciji povzročijo večje neravnovesje v regiji in andskih družbah (za katere je značilna izključenost nekaterih sektorjev na podlagi narodnosti ali spola).

4.   Vključevanje civilne družbe v andski institucionalni okvir

4.1   Andska svetovalna sveta za poslovanje in delo

4.1.1

Čeprav andski proces povezovanja traja že nekaj desetletij, se je sodelovanje civilne družbe oblikovalo šele v najnovejšem obdobju zgodovine Andske skupnosti z ustanovitvijo Andskega svetovalnega sveta za delo in Andskega svetovalnega dela za poslovanje. Prej so imeli zaposleni in sindikati kot udeleženci v andskem povezovanju malo priložnosti za sodelovanje na regionalni ravni, čeprav so sodelovali v andskih pogajanjih prek nacionalnih vlad.

4.1.2

Andski svetovalni svet za delo (CCLA) je nastal s Sklepom 441 (11) in vključuje štiri delegate iz vsake andske države. Ti vrhunski delegati in njihovi namestniki se izberejo med vodji reprezentativnih organizacij v delavskem sektorju, imenuje pa jih vsaka država sama. Najbolj reprezentativna sindikalna združenja in konfederacije iz vsake države sodelujejo v Andskem svetovalnem svetu za delo. Zdaj je zastopanih 16 federacij iz petih držav (12).

4.1.3

Andski svetovalni svet za poslovanje (CCEA) je nastal s Sklepom 442 in vključuje organizacije delodajalcev, ki delujejo v andski regiji. Sestavljajo ga štirje vrhunski delegati, ki se izvolijo izmed vodij reprezentativnih organizacij delodajalcev v vsaki andski državi.

4.1.4

Naloge obeh svetovalnih svetov je ponovno opredelil Sklep 464 (13), ki navaja, da lahko svoji mnenji predložita Andskemu svetu zunanjih ministrov, Komisiji ali Generalnemu sekretariatu, sta prisotna na zasedanjih Andskega sveta zunanjih ministrov in Komisije Andske skupnosti ter zasedanjih vladnih strokovnjakov ali delovnih skupin, ki so povezana z andskim procesom povezovanja, ter imata na njih pravico sodelovati.

4.1.5

Andski svetovalni svet za delo je do zdaj pripravil veliko mnenj, od katerih jih je nekaj povezanih s socialnim načrtom Andske skupnosti ali zunanjim načrtom. Zlasti je treba omeniti Mnenje št. 27 (14) o spremljanju sklepa o možnosti pridružitvenega sporazuma med EU in Andsko skupnostjo, v katerem se Andski svetovalni svet za delo „strinja s pričakovanji glede napredka na področju političnega, gospodarskega in socialnega povezovanju z EU“.

4.1.6

Andski svetovalni svet za poslovanje je medtem v eni od svojih deklaracij poudaril (15), da „je vprašanje povezovanja z EU bistveno; obveščanje javnosti glede pogajanj z EU mora biti skrbno načrtovano, da ne bi ogrozilo teh pogajanj“.

4.1.7

CCLA in CCEA sta poudarila potrebo po večjem sodelovanju z drugimi udeleženci civilne družbe v andski regiji na eni strani in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (EESO) na drugi, da se uskladijo skupna stališča in okrepijo pobude za zagotavljanje osnovnih standardov dela v vseh sporazumih med EU in Andsko skupnostjo.

4.2   Druge metode sodelovanja

4.2.1

Razen navedenih forumov za institucionalno zastopanje civilne družbe ima Andska skupnost za socialno politiko druge instrumente za udeležbo, kot je npr. Sporazum Simóna Rodrígueza (1973; eden od „socialnih sporazumov“ (16)), ki je sestavljen iz tristranskega foruma za razpravo, sodelovanje in usklajevanje med ministri za delo, delodajalci in delavci, zato da se socialna in poklicna politika obravnavata na regionalni ravni.

4.2.2

Ta sporazum je bil eden od prvih instrumentov andskega socialnega in poklicnega povezovanja, ki je neposredno obravnaval vprašanja razvoja na področju družbe in dela. Izvajanje sporazuma je bilo uspešno, ker je zbudilo zanimanje vseh sektorjev, ki so želeli napredovati na socialnem in poklicnem področju. Kljub temu je ob upoštevanju navedenega jasno, da so imele neugodne — v glavnem institucionalne — okoliščine močan vpliv na proces povezovanja in leta 1983 je sporazum zastal.

4.2.3

Sporazum je dobil sedanjo obliko s protokolom o nadomestitvi Sporazuma Simóna Rodrígueza, ki je bil sprejet na Svetu predsednikov andskih držav 24. junija 2001. Cilji sporazuma so:

a)

predložiti predloge tem, povezane s socialnim in delovnim okoljem, ki lahko učinkovito prispevajo k razvoju socialne agende za podobmočje, in o njih razpravljati, da se tako prispeva k dejavnostim drugih organov andskega sistema povezovanja;

b)

opredeliti in uskladiti politike Skupnosti o spodbujanju zaposlenosti, poklicnega in delovnega usposabljanja, zdravja in varnosti na delovnem mestu, socialne varnosti, preseljevanja, ki je povezano z delom; in druge teme, ki se zdijo državam članicam primerne; ter

c)

predlagati in oblikovati dejavnosti za sodelovanje in usklajevanje med državami članicami o socialnih in delavskih vprašanjih v andski regiji.

4.3   Vloga nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe

4.3.1

Nacionalne in globalne družbene dinamike niso izključene iz andske razsežnosti: razen položaja delodajalcev in delojemalcev so interesi družbe zastopani tudi drugače, na podlagi posebnih področij, kot so človekove pravice, pravice avtohtonega prebivalstva, pravice žensk, kultura, okolje, potrošniki, družinsko kmetovanje, majhne posesti itd.

4.3.2

Ti interesi so zastopani v številnih organizacijah „različnih interesov“, ki so že zdaj zelo dejavne pri regionalnem povezovanju. Njihova vloga bo postala še pomembnejša glede na prihodnje povezovanje EU in Andske skupnosti.

4.3.3

Omeniti je treba pomembnost drugih vrst organizacij civilne družbe, bodisi združenj ali gibanj (npr. avtohtonega prebivalstva) in nevladnih organizacij, platform in mrež nevladnih organizacij, koalicij ali platform za ukrepe, raziskovalnih centrov, univerz itd.

4.3.4

Družbena dinamika teh gibanj in „neorganiziranih“ civilnih družb je v andski regiji zelo dejavna, čeprav so njena organizacija in dejavnosti pogosto omejene na nacionalno raven ali ne more uporabljati uradnega andskega sistema povezovanja in sodelovati v njem. V okviru tega je Generalni sekretariat Andske skupnosti napovedal novo oblikovanje podregionalnega andskega omrežja akademskih organov in nevladnih organizacij.

4.3.5

Da bi omogočili tem drugim udeležencem sodelovanje pri uradni dinamiki andskega procesa povezovanja, je Andska skupnost ustanovila različne delovne skupine. Delovna skupina o pravicah avtohtonega prebivalstva (17) je bila ustanovljena kot posvetovalno telo v sistemu andskega povezovanja, da spodbuja dejavno sodelovanje avtohtonega prebivalstva na gospodarskem, družbenem, kulturnem in političnem področju podregionalnega povezovanja. Delovna skupina se ukvarja z občutljivimi vprašanji, kot so lastniško razmerje občinske in domače zemlje, podeželske skupnosti in proizvodnja, gospodarski razvoj, družbena enakost in politično sodelovanje, kulturna identiteta in institucionalizacija itd.

4.3.6

Ustanovljena je bila tudi delovna miza andskih držav o pravicah potrošnikov (18) kot svetovalni organ v okviru andskega sistema povezovanja. Njen cilj je spodbuditi dejavno sodelovanje javnih in zasebnih institucij, ki delujejo na področju pravic potrošnikov v državah članicah Andske skupnosti v postopkih socialnega posvetovanja in odločanja, povezanih z regionalnim povezovanjem na področjih, ki so v njihovem interesu.

4.3.7

Za te svetovalne organe (19) ni predviden noben del proračuna Andske skupnosti, ki bi podpiral njihovo delovanje. Zato lahko sodelujejo le organizacije, ki lahko vključijo svoje osebje in finančna sredstva, da se udeležijo zasedanj delovnih skupin in organov Andske skupnosti.

5.   Odnosi med EU in Andsko skupnostjo

5.1   Prvi sporazumi med EU in Andsko skupnostjo

5.1.1

Prvi sporazum o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Latinsko Ameriko je bil podpisan leta 1983 v okviru Andskega pakta, ki je bil ustanovljen 14 let prej.

5.1.2

Sporazum je oblikoval del tako imenovane „druge generacije sporazumov o sodelovanju“. Za razliko od prve generacije, ki je temeljila predvsem na trgovini (in je bila neprednostna), je bila nova generacija sporazumov celovitejša in je vključevala vidike, povezane s politiko in sodelovanjem, ki so v kasnejših sporazumih postali ključni. Te pogodbe so bile tudi jasen dokaz, kakšen pomen je Evropska skupnost pripisovala povezovanju v Latinski Ameriki.

5.1.3

Dinamika odnosov med EU in Latinsko Ameriko v 80. letih je kmalu zahtevala novo generacijo sporazumov, ki je nastajala od leta 1999. Leta 1993 je EU z Andsko skupino podpisala tretjo generacijo okvirnega sporazuma. V novi sporazum sta bili vključeni „demokratična klavzula“, ki je izražala skupno zavezanost demokraciji, in klavzula o „prihodnjem razvoju“, ki je omogočala širjenje področij sodelovanja.

5.1.4

Še neko drugo vprašanje je leta 1990 postavilo odnose z Andsko skupnostjo v ospredje: boj proti trgovini s prepovedanimi drogami. EU je želela ponuditi drugačen pristop od ameriškega, ki se je osredotočal na represivna orodja. Ta pristop je imel dva cilja: prvi cilj je bil odgovoriti na zahtevo andskih držav. Splošni sistem posebnih ugodnosti se je razširil na andske države z uporabo posebne sheme, SSP-droge, ki je omogočila, da 90 % andskih izdelkov vstopi v EU brez tarif. Drugi cilj je bil oblikovanje posebne razprave o drogah na visoki ravni.

5.1.5

Sporazum iz leta 1993 je kmalu nadomestil nov okvir za odnose, ki ga je EU začela spodbujati sredi 90. let, ko so potekala pogajanja o četrti generaciji sporazumov z Mercosurjem, Čilom in Mehiko. Ta besedila so bila oblikovana kot prvi korak k pridružitvenim sporazumom, ki bodo vključevala sporazum o prosti trgovini. Andska skupnost je upala, da bo podpisala podoben sporazum, vendar je EU menila, da bi si bilo bolje postopoma prizadevati za ta cilj in najprej podpisati začasni sporazum; predlog EU je bil sprejet na drugem vrhu EU, Latinske Amerike in Karibov v Madridu maja 2002.

5.2   Sporazum iz leta 2003:

5.2.1.

vmesni korak 15. decembra 2003 je bil podpisan sporazum o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Andsko skupnostjo. Čeprav je bil to napredek glede na prejšnje sporazume, ni povsem izpolnil pričakovanj andskih držav (20). Andske države se niso v celoti strinjale s tem modelom, ker ni izboljšal njihovega dostopa do trga EU. Kljub temu ta sporazum vključuje pomembno novost: institucionalizacijo političnega dialoga. Razen tega vključuje tudi nova področja za dvoregionalno sodelovanje (preseljevanje, terorizem itd.) in krepi sodelovanje družbe (21).

5.3   Trgovina med EU in Andsko skupnostjo

5.3.1

Kot je prikazano v spodnji tabeli, so trgovinski odnosi med EU in Andsko skupnostjo mirovali. Čeprav je EU zdaj drugi največji trgovinski partner Andske skupnosti, je to komaj 12–13 % zunanje trgovine regije v primerjavi s 40 % ZDA. Andski izvoz v EU je z 19 % celotnega izvoza leta 1994 padel na 12 % leta 2004. EU je kot dobaviteljica ustvarila 19 % uvoza Andske skupnosti leta 1994 v primerjavi s 13 % leta 2004.

TRGOVINA MED EU IN ANDSKO SKUPNOSTJO

(v milijonih EUR)

 

Uvoz (uv.)

Izvoz (izv.)

Stanje

(za EU)

Uv. + izv.

Obseg

Letna sprememba

v %

Delež Celotnega uvoza EU

Obseg

Letna sprememba

v %

Delež Celotnega izvoza EU

2000

8.153

 

0,82

7.020

 

0,82

-1.134

15 173

2001

8.863

8,7

0,90

7.908

12,6

0,89

-955

16 771

2002

8.853

-0,1

0,94

7.085

-10,4

0,79

-1.768

15 938

2003

7.911

-10,6

0,84

5.586

-21,2

0,64

-2.325

13 497

2004

8.904

12,6

0,87

5.988

7,2

0,62

-2.916

14 892

Povprečna letna rast v %

 

2,2

 

 

-3,9

 

 

–0,5

Vir: Eurostat

5.3.2

EU je največji vir neposrednih naložb v Andski skupnosti, čeprav se je tok od leta 2000, ko so dosegli nad 3,3 milijarde USD, stalno zmanjševal in je bil leta 2003 le 1 milijardo USD.

5.3.3

Možnosti za trgovinske odnose so negotove. Novi GSP, ki je začel veljati leta 2006, ne povečuje zelo dostopa do trga EU, vendar pa povečuje število izdelkov. Prav tako razširitev sheme na deset let zagotavlja večjo predvidljivost (ki bi lahko povečala naložbe). V tem smislu bi pridružitveni sporazum pomagal vzpostaviti močnejše gospodarske vezi med EU in Andsko skupnostjo.

5.4   Pot do pridružitvenega sporazuma

5.4.1

Kljub velikemu napredku bi odnosi med EU in Andsko skupnostjo v sedanjem stanju lahko ostali na isti točki s precej obsežnim sodelovanjem, vendar šibkimi gospodarskimi vezmi, ter političnim dialogom z institucionalnim okvirom, vendar brez skupnega načrta. Zato kljub sedanjim težavam EESO predlaga, da se čim prej sprejme pridružitveni sporazum, kot sta ga podpisala Čile in Mehika in o katerem se pogajajo države Mercosurja.

5.4.2

Ta sporazum bi vključeval sporazum o prosti trgovini, širši politični dialog in nove možnosti za sodelovanje. Vključevati mora tudi bolj ambiciozno socialno razsežnost, z večjimi možnostmi vključevanja socialnih udeležencev in civilne družbe.

5.4.3

Sporazum mora vključevati tudi enako pomembna vprašanja povečevanja konkurenčnosti, pravno varnost naložb ter razvoj dejanskega andskega notranjega trga, na katerem se lahko posli izvajajo z jamstvom.

5.4.4

Evropska unija se je končno odločila, da bo to možnost obravnavala na tretjem dvoregionalnem vrhu v Guadalajari (Mehika) maja 2004, vendar je vključila veliko predhodnih pogojev (na primer: kateri koli sporazum o prosti trgovini bi upošteval rezultate Razvojnega načrta iz Dohe ter dovolj visoke stopnje regionalnega gospodarskega povezovanja Andske skupnosti), ki bi jih skupno ocenili EU in Andska skupnost.

5.5   Socialna vsebina partnerstva med EU in Andsko skupnostjo