ISSN 1725-5244

Uradni list

Evropske unije

C 110

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 49
9. maj 2006


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

II   Pripravljalni akti

 

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

 

425. plenarno zasedanje 15. in 16. marca 2006

2006/C 110/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o turizmu in kulturi: dejavnika rasti

1

2006/C 110/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu o politiki konkurence 2004 SEC (2005) 805 končno

8

2006/C 110/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o financiranju evropske standardizacije KOM(2005) 377 končno — 2005/0157 (COD)

14

2006/C 110/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o izboljšavi zakonodajnega okvira EU za investicijske sklade KOM(2005) 314 končno

19

2006/C 110/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o e-dostopnosti KOM(2005) 425 končno

26

2006/C 110/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2037/2000 Evropskega parlamenta in Sveta glede izhodiščnega leta za dodelitev kvot delno halogeniranih klorofluoroogljikovodikov za države članice, ki so pristopile 1. maja 2004KOM(2004) 550 končno — 13632/05 ADD 1 + COR 1

33

2006/C 110/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o socialni razsežnosti kulture

34

2006/C 110/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o JEREMIE (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises — Skupni viri za mikro do srednje velika podjetja)

39

2006/C 110/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o osnutku uredbe Komisije (ES, Euratom) o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 2342/2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti SEK(2005) 1240 končno

46

2006/C 110/0

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obnovljivih surovinah — razvojne možnosti za materialno in energetsko izkoriščanje

49

2006/C 110/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o lesu kot energetskem viru v razširjeni Evropi

60

2006/C 110/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih med EU in Kitajsko: vloga civilne družbe

68

2006/C 110/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji

75

2006/C 110/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o i2010 — Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje KOM(2005) 229 končno

83

2006/C 110/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o nasilju nad ženskami v družini

89

SL

 


II Pripravljalni akti

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

425. plenarno zasedanje 15. in 16. marca 2006

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o turizmu in kulturi: dejavnika rasti

(2006/C 110/01)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi: turizem in kultura: dejavnika rasti.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. februarja 2006. Poročevalec je bil g. PESCI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. marca 2006 s 135 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Turizem bistveno prispeva h gospodarstvu EU. Zaradi dejavnosti več kot dveh milijonov podjetij, ki zaposlujejo približno devet milijonov ljudi, znaša približno 5,5 % BDP (pri čemer se ta številka giblje od 3,9 % do 8 % glede na državo članico). Turizem je tudi močna gonilna sila za druge sektorje gospodarstva, vključno z industrijo (zlasti modnih sektorjev), prometom, kmetijsko-živilskim sektorjem, trgovino in drugimi vrstami storitev.

1.2

Nosilci več kot 80 % evropskega turizma so posamezniki in družine, medtem ko je ostalo poslovni turizem in poteka preko podjetij. Približno osmino osebnih izdatkov evropskih družin predstavlja potrošnja v zvezi s turizmom.

1.3

Evropa je še vedno najbolj priljubljena turistična destinacija na svetu. Dejansko se v Evropsko unijo stekajo vedno močnejši turistični tokovi iz Rusije, Kitajske in Indije, kjer gospodarski razvoj hitro napreduje, in ima zato vedno več prebivalstva dostop do te vrste potrošnje.

1.4

Kljub tem začetnim spodbudnim dejstvom pa močna konkurenca novih razvijajočih se gospodarstev vsako leto bolj vpliva na evropski turizem. Cilj tega mnenja na lastno pobudo je usmeriti pozornost evropskih institucij na pospešek, ki ga turizmu v Evropi lahko da kultura, in institucije pozvati k promociji in zaščiti evropske kulturne dediščine. Za razliko od drugih industrijskih sektorjev dediščine ni mogoče preseliti ali reproducirati in bi tako lahko bila adut proti konkurenci iz drugih delov sveta.

1.5

Kot del postopka za pripravo tega mnenja je potekalo več srečanj z vodilnimi različnih generalnih direktoratov Komisije, ki se ukvarjajo z vprašanjem turizma in kulture, in s predstavniki Evropskega parlamenta. Poleg tega je 18. novembra 2005 v Paestumu, enem najbolj znanih arheoloških nahajališč v Italiji, potekala javna obravnava, v kateri so sodelovali mnogi predstavniki javnih institucij, mednarodnih organizacij (UNESCO), kulturnih združenj in zasebnih turističnih podjetij. Obravnava je potekala skupaj z 8. mediteranskim sejmom arheološkega turizma, kar je omogočilo, da so sodelovali tudi predstavniki držav z južne strani Sredozemskega morja.

2.   Oživitev lizbonske agende

2.1

Evropski vrh, ki je potekal marca 2005, je pozval Komisijo, Svet in države članice, da oživijo lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje ter dejavno sodelujejo pri dosegi njenih ciljev: turizem in kultura lahko bistveno prispevata k rasti in zaposlovanju. Kar zadeva rast, dejansko kaže, da je turizem eden od sektorjev z najhitrejšim razvojem: v obdobju od 2006 do 2015 pričakuje povprečno letno rast za 3,1 %. Tudi z vidika zaposlovanja je turizem industrija, ki ima dobre možnosti, da bi bistveno prispeval k preprečevanju brezposelnosti. Ker turizem zaposluje veliko žensk, lahko pomaga doseči cilj iz lizbonske strategije za intenzivnejše zaposlovanje žensk (1). Čeprav je pričakovati, da se bo evropski turizem v naslednjih 25 letih podvojil, je njegova stopnja rasti nižja kot v svetovnem povprečju, predvsem pa nižja kot stopnja rasti v nekaterih regijah turistično razvijajočih se držav. Če želimo, da bi se turistični sektor EU še nadalje širil in obnavljal kot najhitreje rastoč turistični sektor na svetu, bodo morale vse institucije EU prevzeti ustrezne pobude.

3.   Kulturni turizem

3.1

Eden najhitreje rastočih turističnih sektorjev je kulturni turizem — turizem, povezan s kulturo in naravo, mesti umetnostne dediščine in področji s posebej visoko koncentracijo zgodovinskega bogastva in lokalnih tradicij. Cilj tega mnenja ni reševati vsa vprašanja v zvezi s kulturo, temveč oceniti morebiten prispevek kulture k turizmu.

3.2

V tem posebnem segmentu turističnega sektorja ima Evropska unija posebno srečo, da je njeno ozemlje kulturno bogatejše kot katero koli drugo območje na svetu. Dejansko se 300 od 812 Unescovih spomenikov kulturne in naravne dediščine v 137 državah nahaja v 25 državah članicah EU. Če upoštevamo štiri države kandidatke (Bolgarijo, Hrvaško, Romunijo in Turčijo), se število povzpne na 331 (2). Druga letna konferenca Evropske mreže kulturnega turizma je razkrila pomembno dejstvo, da obiskovalci s Kitajske in iz Indije prihajajo v Evropo samo zaradi interesa, ki ga ljudje v teh državah gojijo do evropske kulturne in arheološke dediščine. EU in države članice morajo zato vlagati v varovanje svojega bogastva kulturne dediščine in spodbujanje kulturnega turizma.

3.3

Poleg gospodarskih koristi igra kulturni turizem ključno vlogo v razvoju družbenih in civilnih vrednot ter pri pospeševanju evropskih integracij in dialoga med narodi in kulturami. Razvoj evropske identitete je odvisen od globljega poznavanja držav, kulturnih tradicij in „razlik“, ki sestavljajo evropski mozaik. Dandanes, ko se Evropa sooča z neke vrste krizo identitete, bi spodbujanje evropskih kulturnih vrednot lahko vzbudilo optimizem in zaupanje v prihodnost Unije (3).

3.4

Nadalje mora EU, zlasti v tem za multikulturalizem težkem času, pospešiti kulturni in religiozni dialog z drugimi narodi, vključno s pomočjo kulturnega turizma. Sklep EU, da bo leto 2008 evropsko leto medkulturnega dialoga, je zato časovno izredno ugoden.

3.5

Razvijanje kulturnega turizma, izpostavljanje zgodovinskega in družbenega konteksta evropske umetnostne dediščine ter poudarjanje naravne dediščine bo turistom iz vseh držav omogočilo pristno poznavanje evropske kulturne zgodovine.

4.   Sedanje ukrepanje evropskih institucij

4.1

Evropska unija je že nekaj časa dejavna na področju turizma ter varovanja in promocije kulturne dediščine, čeprav zaradi pomanjkljive pravne podlage še ni mogla financirati turističnih dejavnosti. Sedaj pa ustavna pogodba končno daje na razpolago pravno podlago, čeprav na žalost še ni bila ratificirana. Za maksimalno povečanje potenciala turizma je EU doslej v glavnem uporabljala horizontalen pristop: včasih so se za spodbujanje turizma uporabljali strukturni skladi, včasih pa je lahko posredno izkoristil projekte drugih sektorjev, kot sta okolje ali raziskave. To je sicer pozitivno, toda dejstvo, da se GD za podjetništvo in industrijo (enota za turizem) težko uskladi z drugimi generalnimi direktorati, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s turizmom, ogroža vse koristne učinke različnih evropskih pobud v tem sektorju.

4.2

Na področju strukturnih skladov je EU v obdobju 2000–2006 namenila približno 7 milijard EUR projektom, posredno ali neposredno povezanim s turističnim sektorjem, in približno 2 milijardi EUR za kulturne projekte (programi Interreg III, Leader+ in Urban). To je skupaj 9 milijard EUR za turizem in kulturo, toda vsota morda ne bo ustrezno izkoriščena, ker je treba izboljšati raven usklajevanja upravljanja teh dveh sektorjev, ki se financirata iz strukturnih skladov.

4.3

Med posebej uspešnimi pobudami EU za promocijo kulturne dediščine je projekt evropskih prestolnic kulture. Nedavna študija (4), ki jo je naročil GD za kulturo, navaja, da je ta program v letu prireditve posamezni kulturni prestolnici prinesel 12-odstotno rast turizma, v letu za tem pa turistične tokove, ki so bili še večji kot povprečje v letih pred prireditvijo. Ista študija navaja, da je potencial rasti, ki ga je sprostila prireditev, še vedno visok, toda treba bi ga bilo bolje izkoristiti. Zato je GD za kulturo pripravil nov predlog, ki zagovarja sprejetje novih, jasnejših meril za izbor mest kandidatov v prihodnosti, spodbujanje konkurence in tekmovanja med njimi, poudarek potrebe po kulturnih programih, da bi dosegli evropsko razsežnost in trajnost ter nazadnje spodbudili širjenje dobre prakse pri upravljanju kulturnih prireditev. Predlog tudi poziva k potrojitvi prispevka EU k Evropski prestolnici kulture, ki trenutno znaša 500 000 EUR.

4.4

V začetku decembra 2005 je odbor EP za nadzor proračuna v skladu s ciljem čim večjega spodbujanja potenciala turizma in kulture prvič odobril 1 milijardo EUR za razvoj projekta spodbujanja Evropskih destinacij odličnosti.

4.5

GD Komisije za podjetništvo in industrijo je ustanovil skupino za trajnost turizma, ki vključuje strokovnjake, ki predstavljajo institucije in različne kategorije operaterjev, in ima nalogo pripraviti predloge, kako bi Komisija dosegla trajnostni turizem kot korak naprej pri pripravi Agende 21 za evropski turizem do leta 2007. Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja s Komisijo in Evropskim parlamentom, da je trajnostni turizem edina oblika turizma, ki jo je treba v celoti spodbujati.

4.6

Poleg tega je komisar Günter Verheugen na 4. evropskem turističnem forumu, ki je potekal 20. oktobra 2005 na Malti, najavil, da bo v začetku leta 2006 predstavljen evropski turistični portal, ki bo zagotovil dostop do spletnih strani nacionalnih turističnih organizacij za promocijo evropskih turističnih destinacij drugod po svetu.

4.7

Nazadnje je GD Komisije za podjetništvo in industrijo pred nedavnim začel študijo o vplivu kulturnih in športnih prireditev na turistično usmerjena MSP, GD za kulturo pa je uvedel raziskavo kulturnega gospodarstva v Evropi.

5.   Delo Ekonomsko-socialnega odbora

5.1

Ker se zaveda pomena turističnega sektorja, je Evropski ekonomsko-socialni odbor že nekaj časa dejaven na področjih, povezanih s turizmom, kot so turistična politika za razširjeno EU, turizem in gospodarsko in socialno okrevanje nazadujočih območij, turizem in sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, turizem in šport itd (5).

5.2

Skupaj z obema študijama iz točke 4.7 in mnenj iz točke 5.1 to mnenje poskuša prispevati k oblikovanju prihodnjih smernic turistične politike na evropski ravni.

6.   Približevanje kulture javnosti

6.1

Prvi korak pri spodbujanju kulturnih vrednot mora biti v smeri ljudi, ki živijo na določenem območju in se morajo začeti bolje zavedati bogastva lokalne zgodovinske, umetnostne in naravne dediščine (6). Dejansko lahko prebivalci, če poznajo svojo lokalno dediščino, igrajo dragoceno vlogo pri ohranjanju in promociji svoje regije in pri tem pomagajo javnim oblastem.

6.2

Za spodbujanje približevanja kulture v širšem obsegu je treba uvesti programe, ki bodo mlade v šolah informirali o lokalni zgodovinski, umetnostni in naravni dediščini, in pobude, ki bodo mladim zagotovile vodilno vlogo pri izkoriščanju dediščine (7).

7.   Segmenti kulturnega turizma

7.1

Če želimo uspešno spodbuditi kulturni turizem in pritegniti tudi „turiste, ki se manj zanimajo za kulturo“, je treba analizirati in razviti različne segmente ter določiti usmeritve in priložnosti za nadaljnji razvoj. Glavni segmenti kulturnega turizma so: umetnostna dediščina, razstave, prireditve različnih vrst, gastronomska in enološka tradicija ter kmečki turizem, filmski turizem in kulturni tematski parki.

7.2   Umetnostna dediščina

7.2.1

Najbolj tradicionalni segment kulturnega turizma je „fizična“ umetnostna dediščina, tj. stara mestna jedra, muzeji in arheološka najdišča. Prednostna naloga tega segmenta je spodbuditi intenzivnejše prepletanje upravljanja kulturnega premoženja in upravljanja turističnih zmogljivosti, da bi spodbudili turiste, da „izkoristijo“ to dediščino. Pristop mora vsebovati integrirane zmogljivosti „kulturnega turizma“, spodbujati mora integrirano upravljanje umetnostno in naravno zanimivih krajev, tudi če so v lasti različnih javnih oblasti ali zasebnikov, ali tako politiko odpiralnega časa in prodaje vstopnic, ki bo povečala dostopnost kulture in poskrbela za več prihodka, da bodo pokriti stroški upravljanja. Poleg tega je treba kulturno dediščino „oživiti“ na primer s postavitvijo začasnih razstav v muzejih, dvorcih ali gradovih zgodovinske vrednosti s posebnim poudarkom na promociji sodobne umetnosti.

7.2.2

Nastale so zanimive pobude, kot na primer „turistične izkaznice“, ki so jih uvedla mnoga evropska mesta in s katerimi je mogoče združiti uporabo javnih prevoznih sredstev ter vstop v muzeje in arheološka nahajališča.

7.2.3

„Kulturna okrožja“ so primerna zlasti za majhne centre kulturne dediščine, ki združujejo turistične in kulturne storitve v regijah, sestavlja pa jih določeno število podobnih okrožij. Kombinirajo javno in zasebno financiranje, njihova promocija pa je organizirana enotno. Poleg tega je EESO prepričan, da bi sodelovanje regionalnih turističnih organizacij ugodno vplivalo na razvoj in oblikovanje kulturnih okrožij, tudi čezmejnih.

7.2.4

Poleg tega bi bilo treba v različnih državah vzpostaviti „mreže“ (8) ali načrte poti do kulturnih spomenikov, na primer mrežo gradov ali dvorcev zgodovinskega pomena, arheoloških nahajališč (kot je mreža mest Magna Grecia) (9) ali mrežo posebne vrste muzejev, vključno z „muzeji podjetij“, ali čezevropske načrte (10), kot je Via Francigena. Te mreže in načrte bi bilo treba označiti z enotnim znakom, opremiti z načrti poti in organizirati skupno promocijo za vse njihove dele. Kjer je to mogoče, bi bilo smiselno ponuditi enake storitvene in nočitvene zmogljivosti.

7.3   Razstave, predstave in prireditve

7.3.1

Naslednji veliki segment kulturnega turizma so prireditve, koncerti, festivali in druge posebne prireditve. V preteklih 10 do 15 letih so kulturne prireditve postale močen spodbujevalni dejavnik turizma. Vedno večje število navdušencev, predvsem mladih, potuje na ogled razstav, koncertov, festivalov, posebnih prireditev, kot so t. i. „dolge noči“, ki postajajo vse bolj priljubljene v mnogih mestih, kot so Pariz, Versailles, Bruselj, Rim, Dunaj in Varšava.

7.3.2

Za izboljšanje tega segmenta je treba ustvariti ali prilagoditi infrastrukturo, da bodo na razpolago lokacije, primerne za razstave in festivale; potrebno je tudi načrtovanje na področju oglaševanja in informacijskih kampanj. Evropska unija bi lahko omogočila oblikovanje enotnega koledarja kulturnih dogodkov, spodbujala sodelovanje med različnimi državami in kulturnimi institucijami ter nazadnje tudi podpirala pobude v državah, ki imajo manj izkušenj in manj tradicije na tem področju, zlasti v desetih novih državah članicah.

7.4   Gastronomski in enološki običaji in kmečki turizem

7.4.1

Tretji večji segment kulturnega turizma je povezan z gastronomskimi in enološkimi običaji v različnih državah: to je segment „materialne kulture“, ki je zadnja leta vse pomembnejši, na njegovi podlagi pa je nastalo izvirno kulturno in gospodarsko gibanje, ki zagotavlja promocijo značilnih lokalnih proizvodov (11).

7.4.2

Tudi tukaj je treba spodbuditi „gastronomske in enološke načrte“, vključno z umetnostnimi in kulturnimi posebnostmi, promocijo celotnega paketa kulturnih obiskov, kulinaričnih užitkov in izkušnjami podeželskega življenja. Tako bo združeno spoznavanje zgodovine umetnosti ter tipične kulinarične in enološke tradicije posamezne regije ali območja.

7.4.3

Evropska unija bi lahko spodbudila pripravo evropskega vodiča po gastronomskih in vinskih poteh ter kmečkem turizmu, ki bi se osredotočil zlasti na čezmejne poti, ki združujejo tradicije dveh ali treh držav: to bi pomagalo izpostaviti korenine, ki so skupne mnogim tradicijam in „raznolikostim“.

7.5   Filmski turizem

7.5.1

Četrti segment kulturnega turizma, ki postaja bistveni vir turističnih tokov, sta film in televizijske serije. V mnogih regijah narašča število turistov, kajti vedno več ljudi obiskuje kraje snemanja uspešnih filmov in TV produkcij. Tako se je na primer povečal obisk gradu Alnwick v severni Umbriji (severna Anglija), kjer so posneli filme po romanih o Harryju Potterju pisateljice J. K. Rowling, in skoraj čez noč prinesel 13 milijonov EUR na leto ter s tem postal ena največjih turističnih zanimivosti v Veliki Britaniji. Isto je v Italiji doživel grad Agliè v Piemontu, kjer je bila posneta televizijska serija Elisa di Rivombrosa: povprečno število obiskovalcev gradu na teden se je povečalo s 100 na 3 500. Poleg tega ima svoj vpliv tudi slava filmov, katerih snemanje še poteka: mestece Lincoln v Angliji, kjer na podlagi uspešnice Dana Browna poteka snemanje filma Da Vincijev kodeks, je že pritegnilo številne turiste. V Parizu so bile ustanovljene celo turistične agencije, ki izključno organizirajo oglede krajev iz Brownovih romanov.

7.5.2

V skladu z raziskavo, ki je bila opravljena avgusta 2005, se v Združenem kraljestvu 27 % odraslih in vsaj 45 % mladih, starih od 16 do 24 let, odloča, kam na počitnice, na osnovi filmov, ki so jih videli v kinu ali na televiziji. Zato VisitBritain, organ, odgovoren za britanski turizem, pozorno spremlja in na svoji spletni strani zelo podrobno objavlja zemljevide, kjer je mogoče najti vse kraje, kjer nastajajo nove filmske produkcije, dostop do njih in razpoložljive turistične zmogljivosti.

7.6   Kulturni tematski parki

7.6.1

Peti segment kulturnega turizma bi lahko bil povezan z ustvarjanjem zgodovinskih in umetnostnih tematskih parkov, ki bi dopolnjevali obiske muzejev, starih mestnih jeder in arheoloških nahajališč. Parki, ki bi lahko bili postavljeni blizu znanih turističnih znamenitosti, bi morali biti dodatna pomoč obiskovalcem za pravilno razumevanje zgodovine, v katero „se podajajo“ (12). Podobne parke bi lahko zgradili v večjih evropskih kulturnih okrožjih (13), EU pa bi lahko spodbudila gradnjo informativnih in zabaviščnih infrastruktur, kar bi bila dodatna zanimivost za turiste.

8.   Uporaba nove tehnologije

8.1

Nova informacijska in komunikacijska tehnologija veliko prispeva k izkoriščanju kulturne dediščine za turistične namene: oblikovanje spletnih strani in vzpostavitev satelitskih kanalov in kanalov digitalne televizije, uporaba avdio- in videoklipov za mobilne telefone, rekonstrukcije spomenikov ter zgodovinsko in umetnostno zanimivih krajev z uporabo tehnike navidezne resničnosti (14).

8.2

Na tem področju bi bilo mogoče uporabiti nove tehnologije za spodbujanje trajnostnega turizma in zaščito najbolj priljubljenih nahajališč umetnostne dediščine, ki jih ogroža masovni turizem: informacijska tehnologija bi lahko zagotovila nove načine časovnega načrtovanja, spremljanja in razporejanja turističnih tokov, okoljske dejavnike (kot je vlažnost v muzejskih dvoranah), ki lahko poškodujejo umetnine, pa bi lahko nadzorovali samodejno. Poleg tega bi lahko uporaba spletnega nakupa vstopnic in sistemi za rezervacijo obiska ljudi spodbudili, da obiščejo nahajališča, ki lahko naenkrat sprejmejo le majhno skupino turistov.

8.3

Nazadnje moderna tehnologija dragoceno prispeva k oblikovanju struktur in sistemov za premagovanje arhitekturnih ovir, ki so za manj gibčne prepogosto nepremostljive. Tega ne smemo spregledati.

8.4

Evropska unija, ki je v sedmem okvirnem programu za raziskave in inovacije navedla, da bi bilo mogoče rezultate raziskav uporabiti v prid turističnemu sektorju in spodbuditi dostop do kulturne dediščine, bi lahko poenostavila praktično izvajanje pobud te vrste, morda s pripravo seznama razpoložljive tehnologije in načrta najboljše prakse na ravni Skupnosti, ki bo operaterjem v različnih državah zagotovil uporabne informacije.

8.5

Uporaba tehnologije je bistvena za spodbujanje turističnih destinacij v EU in zunaj nje. Tudi tukaj je treba zajeti pobude, ki potekajo v različnih državah. Evropska unija bi lahko razen tega dopolnila evropski turistični portal s televizijskim satelitskim kanalom, ki bi evropski turizem spodbujal v državah zunaj Evrope.

9.   Upravljanje kulturne dediščine in usposabljanje osebja

9.1

Učinkovit sistem izkoriščanja kulturne dediščine za turistične namene načenja vprašanje upravljanja kulturnih dobrin. Nekatere so v javni lasti (državna ali lokalna oblast), lastniki drugih so religiozne ali neprofitne organizacije ali zasebniki. Položaj je posebej kočljiv v številnih novih državah članicah, kjer je prisilna nacionalizacija v desetletjih pred tem ustvarila negotovost v zvezi z lastninskimi pravicami in povzročila opazno zanemarjanje velikega dela kulturne dediščine.

9.2

Zato bi bilo treba sprejeti modele upravljanja, ki bi ob upoštevanju sedanjih lastniških struktur umetnostne in kulturne dediščine ter ob zagotavljanju čim večjega možnega varovanja in ohranjanja, omogočili usklajeno upravljanje integriranih kulturnih turističnih zmogljivosti in spodbudili skupne javne in zasebne naložbe, vključno z ustreznimi davčnimi spodbudami.

9.3

Evropska unija bi lahko opravila raziskavo sistemov upravljanja v različnih evropskih državah, da bi ocenila njihovo učinkovitost in spodbudila njihovo širjenje v drugih državah ali predlagala inovativne davčne in druge sisteme, ki bi spodbudili javno in zasebno sodelovanje pri upravljanju.

9.4

Z vprašanjem upravljanja je povezano tudi vprašanje usposabljanja osebja, zaposlenega na krajih kulturne dediščine: poleg znanja iz umetnostne zgodovine osebje potrebuje tudi znanje managementa in marketinške spretnosti, znanje uporabe nove tehnologije, tisti, ki so v neposrednem stiku s turisti, npr. zaposleni v hotelih, prodaji, osebje za javne storitve, pa morajo poleg znanja tujih jezikov tudi „znati ravnati“ z ljudmi in spoštovati kulturne razlike med turisti. Tudi tukaj bi Evropska unija lahko izbrala najboljše strokovno usposabljanje v sektorju in tako olajšala izmenjavo prakse, primerjalne analize (benchmarking) in širjenje najboljše prakse — vse to za spodbujanje visokokakovostnega turizma.

10.   Integracija kulturnega turizma in drugih segmentov turizma

10.1

Učinkovito upravljanje kulturnega turizma lahko pozitivno vpliva na druge segmente turizma, kot je kopališki turizem in planinski turizem ter celo poslovni turizem in turizem za starejše.

10.2

Tematski načrti umetnosti, razstav, koncertov, festivalov ali kulinaričnih in enoloških prireditev bi lahko spodbudili turiste, da bi izbrali določene evropske destinacije, in bi lahko tem letoviščem pomagali spoprijeti se s konkurenco turističnih destinacij v državah v razvoju, ki so sicer bolj konkurenčne z vidika naravnih virov in cen, ne morejo se pa meriti s kulturnimi zanimivostmi, ki jih lahko ponudi Evropa.

10.3

Podobno je mogoče v poslovnem turizmu priložnost poslovnega potovanja združiti s kulturnim turizmom in za nekaj dni podaljšati bivanje (morda čez vikend) ali ga celo izkoristiti kot družinske počitnice z zakonskim partnerjem ali otroki.

10.4

Ob upoštevanju dejstva, da je življenjska doba sedaj mnogo daljša, kulturni turizem izpolnjuje potrebe starejših, ki se vedno pogosteje odločajo, da bodo svoj prosti čas preživeli ob spoznavanju novih kultur. To je ugodno tudi za promocijo turizma v nizki sezoni.

10.5

Evropska unija lahko nedvomno deluje kot gonilna sila v tem prizadevanju za spodbujanje integracije kulturnega turizma in drugih segmentov turizma.

11.   Sklepi in predlogi

11.1

Ob upoštevanju dejstva, da kultura lahko podpre razvoj turizma, in predvsem ker turizem ne le, da je gonilna sila za druge sektorje gospodarstva, temveč lahko tudi bistveno prispeva k dosegi ciljev rasti in zaposlovanja iz lizbonske strategije, je glavni namen tega mnenja na lastno pobudo, kot je navedeno zgoraj, evropskim institucijam zagotoviti dodatne instrumente za spodbujanje sektorja, ki je še vedno dinamičen, vendar se sooča s trdo konkurenco držav izven Evrope.

11.2   Informativne in integrirane oglaševalske kampanje

11.2.1

Če želimo evropski kulturni turizem učinkovito izkoristiti, je potrebnih več učinkovitih informativnih in integriranih oglaševalskih kampanj v podporo Evropi in evropskim destinacijam; hkrati pa je treba omogočiti najboljše prakse na področju zaščite, izkoriščanja, upravljanja in usposabljanja. Evropski turistični portal bo tukaj nedvomno zelo uporaben, zlasti če:

turistični organi držav članic v portal dejansko enotno vnašajo učinkovite, praktične in redno posodobljene informacije;

vključuje točne informacije in oglaševanje podatkov o mrežah in načrtih destinacij kulturnega turizma v državah članicah in po vsej Evropi;

ga lahko akterji v sektorju uporabijo tudi za vzdrževanje najboljše prakse na področju upravljanja sistemov kulturnega turizma in kulturne dediščine ter za vzdrževanje stikov z novimi pobudami, prireditvami in sodobnim usposabljanjem osebja;

vključuje vnos informacij na evropski ravni, kot je evropski koledar kulturnih prireditev in razstav, ter vodiča po kulinaričnih in vinskih poteh ter kmečkem turizmu;

bosta zagotovljeni uskladitev in sinergija evropskega turističnega portala in kulturnega portala.

11.3   Natečaji in premije za spodbujanje najboljše prakse

11.3.1

Evropska unija bi v programih za spodbujanje najboljše prakse pri upravljanju storitev kulturnega turizma lahko uporabila sisteme natečajev in premij, zlasti v programu Evropske prestolnice kulture (15) ter prihodnjem programu Evropskih destinacij odličnosti. Lahko bi tudi zagotovila svetovanje mestom in regijam, ki se bodo odločili kandidirati za programe te vrste, in jim namenila večjo finančno podporo kot doslej ter zanje morda uvedla hitre odobritve proračunskih sredstev iz strukturnih skladov. Na nacionalni ravni bi bilo vredno spodbujati zdravo konkurenco med mesti in destinacijami kulturnega turizma, ki kandidirajo za sodelovanje v teh dveh programih, tako da uporabljajo merila, opredeljena na evropski ravni. Za program Evropske prestolnice kulture so ta merila sistemi upravljanja, sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, integracija turističnih in kulturnih storitev, oglaševalske in informativne kampanje, ki informirajo o prireditvah itd., za program Evropskih destinacij odličnosti pa trajnost, podaljšanje turistične sezone, odstranitev ozkih grl, sistemi upravljanja, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, integracija storitev itd.

11.4   Krepitev medkulturnega dialoga

11.4.1

Krepitev medkulturnega dialoga v EU (zlasti glede na prihodnji pristop štirih držav kandidatk) ter med EU in drugimi območji sveta mora imeti prednost v programih kulturnega turizma. V tem pogledu je že bilo poudarjeno, da je sklep, da bo leto 2008 evropsko leto medkulturnega dialoga, časovno izredno primeren. Kljub temu bi bilo zelo smiselno začeti vrsto projektov celo pred letom 2008, ki bi zajeli šole, na primer s širitvijo mednarodnih programov izmenjav, kot je Erasmus, tudi na srednješolce, in spodbuditi tesno povezovanje razredov iz različnih držav. Uvedli bi lahko tudi posebne projekte za krepitev medkulturnega dialoga za starejše. Tako bi leto 2008 lahko postalo „izložbeno okno“ sedanjih pobud in bi lahko ustvarilo nadaljnje pobude.

11.5   Ustanovitev Evropske agencije za turizem

11.5.1

Ker EU zaradi pomanjkljive pravne podlage žal nima neposrednih praktičnih turističnih instrumentov, bi lahko na področju upravljanja sprejela ukrepe za boljšo uskladitev, ki bi spodbudili sedanje in prihodnje projekte sektorja. EESO zagovarja, da se čim prej in ob doslednem upoštevanju načela subsidiarnosti, ustanovi Evropska agencija za turizem, ki bi lahko delovala kot center spremljanja evropskega turizma in zagotovila Skupnosti in državam članicam zanesljive in primerljive podatke o turizmu. To je bilo predlagano že v enem od prejšnjih mnenj na lastno pobudo o turizmu in športu: prihodnji izzivi za Evropo.

11.6   Spodbujanje usklajevanja politike kulturnih turističnih dejavnosti

11.6.1

EESO pozdravlja predloge komisarja Günterja Verheugna na 4. forumu evropskega turizma na Malti in nedavne resolucije Evropskega parlamenta (16), da GD za podjetništvo in industrijo zaupa nalogo usklajevanja različnih pobud Skupnosti, ki vplivajo na turistični sektor.

11.7

EESO je zaradi javne obravnave, ki je novembra lani potekala na zanimivem arheološkem nahajališču Paestumu v Italiji, to mnenje poimenoval Paestumska deklaracija.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  V skladu s podatki Evropske mreže kulturnega turizma (European Cultural Tourism Network) prinaša kulturni turizem neposredne koristi trem področjem, ki jih je opredelila lizbonska strategija: področje 8 – več delovnih mest, področje 9 - delovna sila in področje 10 – izobraževanje. Evropska mreža kulturnega turizma, ustanovljena leta 2003, za spodbujanje sodelovanja med različnimi sektorji kulturnega turizma, je projekt, ki ga sofinancira Evropska unija.

(2)  Seznam Unescovih (organizacija Združenih narodov za kulturo) spomenikov v 25 državah članicah: Avstrija 8, Belgija 10, Ciper 3, Danska 4, Estonija 2, Finska 6, Francija 30, Nemčija 31, Grčija 16, Irska 2, Italija 42 (vključno z obema spomenikoma v Vatikanu), Latvija 2, Litva 4, Luksemburg 1, Malta 3, Nizozemska 7, Poljska 12, Portugalska 13, Združeno kraljestvo 26, Češka republika 12, Slovaška 5, Slovenija 1, Španija 38, Švedska 14, Madžarska 8.

(3)  Europa Nostra (vseevropska federacija za kulturno dediščino, ki se zavzema za izboljšanje in varovanje evropske kulturne dediščine ter povezuje 40 evropskih držav in več kot 200 združenj, vključenih v varovanje in izboljšanje kulturne dediščine) je prepričana, da je evropska kulturna dediščina ključni element razvoja in spodbujanja evropske identitete ter evropskega državljanstva.

(4)  Palmer/Rae Associates, mednarodni kulturni svetovalci, „European Cities and Capitals of Culture“, študija po naročilu Evropske komisije, avgust 2004.

(5)  Zadeve, ki jih v zvezi s turizmom obravnava EESO, so: mnenja o turistični politiki za razširjeno EU, o prispevku turizma h gospodarskemu in socialnemu okrevanju nazadujočih območij ter o politiki na področju turizma in sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem (poročevalec: g. MENDOZA CASTRO) ter mnenje o turizmu in športu: prihodnji izzivi za Evropo (poročevalec: g. PESCI).

(6)  Pobuda občine Antwerpen v Belgiji, ki prebivalcem Antwerpna omogoča prost vstop v mestne muzeje, zasluži pozornost.

(7)  V Italiji so na primer na tem področju razvili vrsto zanimivih pobud: vsako leto zgodaj spomladi Fondo Ambiente Italiano spodbuja predstavitev manj znanih ali ponavadi javnosti zaprtih spomenikov in šolskim otrokom iz te regije nudi možnost, da „za en dan postanejo turistični vodiči“ ter obiskovalce popeljejo na voden ogled spomenikov.

(8)  Zanimiv primer je mreža utrjenih mest. Okrožje Kent (Združeno kraljestvo), departma Nord-Pas de Calais (Francija) in regija Zahodna Flamska (Belgija) so povezali 17 zgodovinsko zanimivih mest v mrežo in tako poskrbeli za promocijo bogate dediščine področja.

(9)  Kot je na javni obravnavi 18. novembra 2005 v Paestumu predlagalo nekaj regionalnih svetnikov, pristojnih za turizem v regiji Campania in v Grčiji.

(10)  Obstaja veliko zanimivih primerov, na primer:

Evropska pot gotske rdeče opeke, projekt, ki povezuje sedem držav (Švedsko, Dansko, Nemčijo, Poljsko, Litvo, Latvijo in Estonijo), 26 mest in dve regiji;

Evropska pot židovske dediščine, program, ki je prejel odlikovanje in naziv Velika kulturna pot Sveta Evrope (5. decembra 2005).

(11)  Med pobudami za promocijo značilnih proizvodov je pomembno spomniti na mednarodno združenje za počasno prehrano, t. i. Slow Food, ki jo je ustanovil Carlo Petrini in trenutno šteje 83 000 članov; poslovalnice ima v Italiji, Nemčiji, Švici, Združenih državah, Franciji, na Japonskem in v Združenem kraljestvu, lokalne skupine pa delujejo v 122 različnih državah. Slow Food nasprotuje standardizaciji okusa, zagovarja potrebo po informacijah za potrošnike in ščiti kulturno identiteto, povezano s tradicijo prehrane in gastronomije. Med evropskimi turističnimi potmi, ki najbolj izstopajo, so škotska Pot viskija iz sladu, ki je edina pot, popolnoma posvečena tovrstnemu viskiju, Pot trapista v Belgiji in na Nizozemskem ter Pot ostrig v Bretaniji.

(12)  Zanimiv primer je Malteška izkušnja: enourni film, ki predstavlja zgodovino otoka od samih začetkov in zgodbe o ljudeh, ki so tam živeli, in tudi najmlajšim obiskovalcem omogoča pravo razumevanje zgodovine, ki jih obdaja.

(13)  Na primer v bližini arheološkega nahajališča Pompejev bi lahko zgradili virtualni park o starodavnih Pompejih, ki bi predstavil vsakdan v rimskih časih in morda rekonstrukcijo izbruha vulkana Vezuv, ki je pokopal mesto. Podoben park bi lahko nastal tudi v Waterlooju (Belgija), da bi turistom posredoval boljše razumevanje ene najslavnejših bitk v zgodovini.

(14)  Med seminarjem o kulturnem turizmu Izziv za evropsko integracijo, ki ga je aprila 2005 organiziralo luksemburško predsedstvo, je bila predstavljena vrsta zanimivih primerov uporabe novih tehnologij, vključno z uporabo dlančnikov, ki zagotavljajo stalni pretok informacij o področju, ki ga obiskovalec obišče mimogrede (v zvezi z romarji, ki so potovali po poti Via Francigena).

(15)  Do leta 2005 je program temeljil na medvladnih sporazumih.

(16)  Resolucija Evropskega parlamenta o novih perspektivah in novih izzivih za evropski trajnostni turizem z dne 8. septembra 2005.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/8


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu o politiki konkurence 2004

SEC (2005) 805 končno

(2006/C 110/02)

Evropska komisija je 17. junija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Poročilo o politiki konkurence 2004

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. februarja 2006. Poročevalec je bil g. MALOSSE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 138 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Uvod

1.1

Politika konkurence Unije se je dolgo obravnavala kot največji dosežek evropskega združevanja in dosežek, o katerem ni mogoče dvomiti. Kljub temu je med razpravo o ustavni pogodbi upravičenost politike, ki želi zagotoviti „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“, izzvala številna vprašanja. Po sprejeti reformi o instrumentih za nadzor kartelnih dogovorov in zlorab prevladujočega položaja je Evropska komisija z akcijskim načrtom sprožila reformo ureditve državnih pomoči. Predstavitev poročila iz 2004 EESO daje priložnost za splošno oceno ciljev in metod politike konkurence Skupnosti, zlasti v zvezi z:

globalizacijo trgovine;

širitvijo EU in velikimi razlikami v stopnji razvoja, ki jih prinaša;

vedno večjim zaostajanjem Evropske unije na področju rasti in zaposlovanja za njenimi glavnimi gospodarskimi konkurenti;

upravičeno željo državljanov za boljše upravljanje, boljšo zakonitost izvajanih politik in večje sodelovanje pri odločanju.

1.2

V poročilu je najprej generalni direktor GD za konkurenco predstavil „politični okvir“, ki mu sledi splošni pregled dejavnosti Komisije, in sicer:

na področju kartelnih dogovorov in zlorabe prevladujočega položaja (člena 81 in 82 Pogodbe), vključno z nekaterimi sprejetimi sodbami sodišč Skupnosti in sodišč držav članic EU;

na področju združitev, vključno z ocenami po posameznih sektorjih;

na področju nadzora državnih pomoči, vključno z zakonskimi in razlagalnimi pravili ter nekaterimi sodbami evropskih sodišč;

na področju širitve ter dvostranskega in večstranskega sodelovanja na mednarodni ravni.

Leta 2004, ko se je 1. maja EU pridružilo desetih novih držav članic, je zaznamoval začetek veljavnosti reforme konkurenčnega prava Skupnosti.

2.   Razmišljanja v zvezi s politiko konkurence v Evropski uniji

2.1

Poročilo poudarja povezavo med politiko konkurence na eni strani in revidirano lizbonsko strategijo, tj. konkurenčnostjo, rastjo, zaposlovanjem in trajnostnim razvojem, na drugi strani. Tako želi Komisija svojo dejavnost osredotočiti na sektorje, bistvene za notranji trg in program lizbonske strategije, s poudarkom na odpravljanju ovir za konkurenco v sektorjih, ki so bili pred kratkim liberalizirani, in nekaterih drugih reguliranih sektorjih, kot so telekomunikacije, poštne storitve, energetika in prevoz. Povezava z lizbonsko agendo bi morala biti bolje utemeljena in jasneje opredeljena.

2.2

Prvo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali mora politika konkurence odražati politične prednostne naloge v določenem trenutku ali imeti lastno in neodvisno logiko. EESO daje prednost drugemu pristopu iz naslednjih razlogov:

2.2.1

Podjetja, potrošniki ter gospodarski in socialni akterji potrebujejo stabilen in predvidljiv pravni okvir. Če se bo morala politika konkurence spreminjati glede na trenutne prednostne naloge, bo postala vir pravne nestabilnosti ter tako ne bo podpirala naložb in zaposlovanja.

2.2.2

Vzpostavljanje svobodne in neizkrivljene konkurence je samo po sebi temeljni cilj, ki ni del gospodarske strategije, ampak želi zagotoviti dobro delovanje evropskega enotnega notranjega trga. V nasprotnem primeru bo ta trg izgubljal pomen in prednosti, s katerimi lahko prispeva k evropskemu gospodarstvu, kot so spodbujanje povpraševanja, širitev ponudbe in moč trga s 450 milijoni potrošnikov.

2.2.3

V današnji razširjeni Uniji so razlike med državami članicami na ravni gospodarskih in socialnih razmer velike. Zato politika konkurence v tem smislu postaja zelo pomembna. Drugače povedano, vzpostavitev resnično svobodne in neizkrivljene konkurence je odločilna, da se gospodarskim in socialnim akterjem iz najbogatejših in tudi najmanj razvitih držav, zagotovijo enake možnosti in enako obravnavanje ter da se izpolnijo pogoji za krepitev gospodarske in socialne kohezije Unije.

2.2.4

Neodvisnost politike konkurence je treba ohranjati in krepiti. Treba jo je tudi povezati z drugimi politikami Unije, kot so politike za varstvo potrošnikov, gospodarski razvoj, inovacije, rast, zaposlovanje ter gospodarsko in socialno kohezijo. Politika konkurence mora s sedanjimi in prihodnjimi reformami izražati vizijo usmerjenosti navzven. V tem smislu si mora Komisija neizogibno prizadevati za trajno ravnovesje, namenjeno čim boljšemu varstvu potrošnikov, podjetij in splošnega interesa Unije. Zato je treba oblikovanje smernic za obravnavo spornih primerov opredeliti na podlagi nekaterih zahtev, in sicer:

nadaljevanje dosledne uporabe pravil o konkurenci, zlasti na področju državnih pomoči, da bi se izognili vsakršnemu spodbujanju nacionalnih politik, ki podpirajo „nacionalne prvake“ ali monopolna podjetja, ki bi lahko povzročila zaviranje konkurence na državni in evropski ravni, zlasti v škodo malih in srednje velikih podjetij. Zato je treba podpreti javna prizadevanja za inovacije in raziskave, da bi pospeševali velike evropske projekte s poudarkom na federativnosti in podpirali inovacijske zmogljivosti malih in srednje velikih podjetij.

Prav tako morajo tudi politike v korist zaposlovanja dajati prednosti podpori posameznikov (vseživljenjsko učenje, varstvo otrok, mobilnost, boj proti vsem oblikam diskriminacije) in manj neposrednim pomočem, ki lahko povzročajo izkrivljanje konkurence;

odpravljanje novih „protikonkurenčnih praks“, kot so „zamenjave“ javnih monopolov z zasebnimi in dejanski prevladujoči položaj določene gospodarske dejavnosti (na primer prevladujoči položaj distribucije glede na proizvajalce in obratno). Treba je tudi bolje razumeti specifičnost malih in srednje velikih podjetij, glavnega gibala rasti v Evropi, katerih ustanovitev in razvoj pogosto ovirajo diskriminacijske prakse (državne pomoči, monopoli, prevladujoči položaj). Primerno bi bilo zlasti pospeševati sodelovanje in združevanja malih in srednje velikih podjetij, kar je pogosto edina možnost teh podjetij, da bi postala enakovredna svojim konkurentom;

zagotavljanje, da imajo potrošniki resnične koristi od ekonomije obsega in zmogljivosti enotnega evropskega trga.

2.2.5

Treba je upoštevati posebni značaj storitev splošnega pomena, zlasti v sektorju zdravstva, socialnega varstva in izobraževanja, ob spoštovanju vrednot socialne pravičnosti in preglednosti v skladu z nacionalnimi tradicijami in praksami. V primeru, ko je delovanje storitev splošnega pomena v celoti ali delno prepuščeno zasebnim akterjem, se morajo organi, pristojni za konkurenco, prepričati, da je zagotovljena enaka obravnava vseh potencialnih akterjev, skupaj z učinkovitostjo, stalnostjo in kakovostjo storitve. V zvezi s tem Odbor pozdravlja delovanje Komisije, ki je po razsodbi v primeru Altmark določila pravila na področju financiranja obveznosti javnih storitev, kar bo povzročilo boljšo preglednost upravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena.

2.2.6

Ali splošneje — težava politike konkurence Skupnosti je, da temelji na predpostavki, da enotni trg deluje na najboljši možni način: akterji prejemajo popolne in brezplačne informacije, podjetja prosto vstopajo na trg in izstopajo z njega, število trgov je enako številu možnosti ali želja akterjev, ni naraščajočih ekonomij obsega in prevladujočih položajev. Resničnost je precej drugačna, zlasti zaradi obnašanja nekaterih držav članic, ki še naprej razmišljajo „nacionalno“.

2.2.7

GD mora za konkurenco izdelati gospodarske in socialne ocene za spremljanje primerov, ki jih obravnava. Izvesti mora tudi analize o vplivu svojih najpomembnejših odločitev na gospodarski ravni, vključno s splošno konkurenčnostjo Unije, ter na socialni ravni in v zvezi s trajnostnim razvojem.

3.   Ugotovitve v zvezi z izvajanjem politike konkurence v EU v letu 2004

3.1

Predstavitev poročila bi bila jasnejša in sistem bi bil bolj razumljiv, če bi, zlasti kar zadeva državne pomoči, vključeval odločitve, na katere v zvezi z dodelitvijo pomoči ni bilo pripomb in ki vsebujejo obrazložitve, zakaj v nekaterih primerih pomoč ne spada v okvir določil člena 87(1). Ta pregled bi tvoril okvir dobre prakse za države članice pri dodeljevanju pomoči.

3.2

Glede na dejstvo, da je leto 2004 zaznamovala širitev EU, pa poročilo žal ponuja razmeroma malo podatkov o izvajanju politike konkurence v novih državah članicah. Odbor zato v poročilu za leto 2005 pričakuje popolnejše in bolj aktualne podatke.

3.3   Izvajanje predpisov proti kartelnim dogovorom

3.3.1

Iz poročila izhaja, da je ekonomska analiza postala sestavni del politike konkurence, za kar si je EESO stalno prizadeval. Zato so spremembe predpisov s področja konkurenčnega prava (člena 81 in 82) zaznamovale obsežen in pragmatičen napredek, ki zajema boljšo opredelitev trga ter izboljšanje pristopa glede horizontalnih in vertikalnih ukrepov.

3.3.1.1

Iz določil člena 81(3) (razen prepovedi omejevalnih dogovorov) je razvidno, da se je ekonomska analiza izboljšala zlasti z upoštevanjem dobička zaradi boljše učinkovitosti. Tako lahko podjetja pokažejo, da uporabljajo nove tehnologije, bolj prilagojene proizvodne metode, sinergije iz združevanja sredstev in ekonomije obsega, ali pa lahko izpostavijo tehnični in tehnološki napredek v primerjavi, na primer, z dogovori o skupnih raziskavah in razvoju.

3.3.2   Politika prizanesljivosti

3.3.2.1

Kot dokazujejo primeri iz poročila, je politika prizanesljivosti uspešna. Treba bo poudariti, da ta mehanizem temelji na spodbujanju podjetij, ki sodelujejo v kartelnih dogovorih, da te dogovore „prijavijo“ organom, pristojnim za konkurenco, s čimer bodo v celoti ali delno oproščena predvidenih denarnih kazni. Zato so Komisija in nekatere države članice oblikovale programe prizanesljivosti, ki uporabljajo te pogoje. Omenjeni programi so zlasti pomembni za podjetja, ki, tudi če niso skrivno sklenila kartelnih dogovorov, odkrijejo, da se je določen kartelni dogovor vzpostavil brez njihove vednosti, večinoma z izmenjavo faksov in elektronske pošte med njihovimi trgovinskimi posredniki in trgovinskimi posredniki iz drugih podjetij.

3.3.2.2

Poročilo ne poudarja dovolj določenih skritih nepravilnosti: programi prizanesljivosti v okviru EU so zelo raznoliki glede osnovnih pogojev za prizanesljivost in na ravni postopka. Razen tega vsi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, niso oblikovali programov prizanesljivosti: program prizanesljivosti ima samo osemnajst organov (in Komisija) (1).

3.3.2.3

Poleg tega pa zahteva za prizanesljivost, naslovljena na en organ, ne velja za druge organe. V takem primeru mora podjetje, če želi pridobiti imuniteto, vložiti prošnje pri vseh organih, pristojnih za konkurenco. EESO ocenjuje, da je bistveno izboljšati mehanizem tako, da bo zajel take večkratne zahteve podjetij. Poenostavitve uvedenih postopkov so nujno potrebne za izvajanje usklajenega sistema za „prijavo“ kartelnih dogovorov, s čimer bi se samodejno ustavilo vsako sodelovanje v kartelih.

3.3.3   Evropsko omrežje za konkurenco (REC)

3.3.3.1

Glede na poročilo se zdijo prvi rezultati Evropskega omrežja za konkurenco zadovoljivi. V okviru omrežja Evropska komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco v vseh državah članicah EU, sodelujejo z medsebojnim obveščanjem o novih primerih in odločitvah. Po potrebi usklajujejo preiskave, si nudijo pomoč in izmenjujejo dokaze.

3.3.3.2

To sodelovanje pomaga oblikovati učinkovit mehanizem za onemogočanje podjetij, ki sodelujejo v čezmejnih dejavnostih, ki omejujejo konkurenco, in pripomore k odstranitvi tistih podjetij, ki zlorabljajo tržna pravila in znatno škodujejo konkurenčnosti in potrošnikom.

3.3.3.3

Ključno je vprašanje zaupnosti informacij. Zaupnost informacij zagotavlja posebna služba, „Authorised Disclosure Officer“ — ADO (pooblaščeni uslužbenec za razkritja), v okviru katere lahko ena ali več pooblaščenih oseb posreduje pri prenosu zaupnih informacij. Ti mehanizmi so bili od 1. maja 2004 večkrat uporabljeni, predvsem jih je uporabljala Komisija, in očitno uspešno.

3.3.3.4

Čeprav gospodarski akterji trdijo, da je bilo delovanje evropskega omrežja za konkurenco uspešno, EESO opozarja Komisijo na morebitno dolgoročno težavo, ki se lahko pojavi pri velikem številu primerov, z zagotavljanjem popolne zaščite pri izmenjavi zaupnih informacij.

3.4   Člen 82 — Zloraba prevladujočega položaja

3.4.1

Člen 82 Pogodbe prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja podjetja (nepoštene cene, delitev trga z izključnimi prodajnimi pogodbami, popusti za zvestobo, ki odvračajo kupce od konkurenčnih ponudnikov …). Razen tega to določilo velja za nadzor združevanja, kadar združitev pomeni zlorabo, ki okrepi prevladujoči položaj podjetja, ki dejavnost izvaja. Ta razlaga člena, ki je ključni del protimonopolne zakonodaje, je v nekaterih pogledih dvoumna, kar je razvidno iz analize vedenja podjetij in posledic njihove trgovinske prakse. Z drugimi besedami, koncepta zlorabe prevladujočega položaja še ni mogoče dokončno opredeliti in zato podjetja včasih težko prepoznajo, kaj lahko storijo in česa ne smejo. Na primer, glede zlorab v zvezi s cenami, kot so protikonkurenčne cene ali popusti, ima lahko določeno vedenje različne učinke: zelo učinkovit konkurent lahko uspeva na trgu, na katerem prevladujoče podjetje vzdržuje določene cene, medtem ko je lahko „manj učinkovit“ konkurent izključen s trga. Ali lahko politika konkurence zaščiti te zadnje? Ali ne bi bilo treba, nasprotno, razviti pravila na osnovi načela, po katerem je le izključitev „uspešnih“ konkurentov zlonamerna?

3.4.2

Komisija je pred kratkim objavila osnutek smernic za izvajanje člena 82, ki ga EESO odobrava. Komisija želi tako oblikovati metodo, ki se bo upoštevala pri ocenjevanju nekaterih najpogostejših praks, kot so vezane prodaje ter rabati in popusti, ki lahko oslabijo konkurenco (2). EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, ki želi usmeriti največ možnih virov proti praksam, ki lahko najbolj škodijo potrošnikom, da bi zagotovila jasnost in pravno varnost ter jasno določila, kaj lahko velja za zlorabo prevladujočega položaja. Odbor upa, da bo sedanji osnutek študije podjetjem s prevladujočim položajem omogočil, da jasno ocenijo, ali je njihovo početje dopustno, ter poziva, da je za zaključek razmisleka treba zagotoviti dialog z vsemi akterji (podjetja, zlasti mala in srednje velika podjetja, potrošniki, socialni partnerji …).

3.5   Nadzor združitev

3.5.1

EESO pozdravlja pragmatični razvoj, na eni strani, za ustanovitev enotnega okenca za obvestila o združitvah in, na drugi strani, oblikovanja zelo potrebne pojasnitve preskusa konkurenčnosti, ki je bliže dejanskim gospodarskim razmeram in je bolj združljiv z veljavnimi pravili v glavnih sistemih za nadzor združitev po svetu. Čeprav je v praksi še vedno težko prikazati izboljšanje učinkovitosti, ki je rezultat združitev, obstaja upanje, da bo boljši nadzor združitev dolgoročno koristil evropskim potrošnikom.

3.5.2

V odnosih med velikimi trgovci in lokalnimi podjetji lahko že nekaj let govorimo o množičnem pojavu združitev, ki tržni delež lokalnih podjetij zmanjšujejo v korist velikih trgovcev. Ob upoštevanju razvoja trgovinske prakse, ki je včasih zelo omejevalna, cenovne politike, popustov na obseg nakupa lahko lokalna podjetja s cenami le težko dohajajo velike trgovce zaradi velikih razlik v maržah, kar še povečuje privlačnost zadnjih za kupce. Razen tega so na področju cen proizvajalci izpostavljeni pritiskom, ki so včasih prehudi. Povečevanje števila združitev pa mora nujno privesti do uskladitve ciljev politike konkurence s cilji politike potrošnikov, da se ohrani neprekinjena oskrba trga, raznolikost ponudbe pri pozicioniranju in njena kakovost. Hkrati ne bi smeli omejevati sodelovanja med majhnimi podjetji, dokler njihov globalni tržni delež na določenem področju ni velik.

3.6   Reorganizacija GD za konkurenco

3.6.1

Poročilo izraža zadovoljstvo z reorganizacijo GD za konkurenco kot odziv na kritike javnosti proti Komisiji v zvezi z nekaterimi primeri (Airtours/First Choice, Tetra Laval/Sidel in Schneider/Legrand).

3.6.2

Ustanovitev delovnega mesta glavnega ekonomista za konkurenco (Chief Competition Economist), ki mu pomaga skupina ekonomistov, imenovanje skupine izkušenih uradnikov, ki bodo oblikovali nov pogled na sklepe preiskovalcev GD za konkurenco na občutljiva združevanja in okrepitev vloge pooblaščenca za zaslišanje v postopku nadzora združevanj so ukrepi s skupnim ciljem poostritve in večje preglednosti postopka za preiskovanje združevanj. Ti ukrepi so odgovor na stalne pozive EESO in jih je treba pozdraviti.

3.6.3

EESO odobrava tudi imenovanje uradnika za stike s potrošniki, ki potrošnike zastopa pred GD za konkurenco, vendar obžaluje, da skoraj eno leto po imenovanju uradnika poročilo še vedno ne vsebuje natančnega pregleda dialoga z evropskimi potrošniki. EESO zato pričakuje, da bodo v poročilu za leto 2005 navedeni oprijemljivi podatki, ki bodo omogočili oceno uspešnosti in učinkovitosti tega dialoga. Razen tega EESO v zvezi s tem pripravlja mnenje na lastno pobudo.

3.6.4

Nedavna mnenja EESO so odprla vprašanje sredstev Evropske komisije, zlasti za področje nadzora združevanj, ki so preveč omejena glede na sredstva, ki jih lahko mobilizirajo vpleteni akterji. To vprašanje ostaja še naprej odprto: izgleda, da GD za konkurenco primanjkuje kvalificiranega osebja, ki bi obravnavalo primere v zvezi z nekaterimi državami, zlasti z novimi državami članicami. Odbor je zaskrbljen in začuden zaradi premajhne pazljivosti Komisije pri upravljanju s kadrovskimi viri in zahteva nujne ukrepe za izboljšanje položaja.

3.6.5

Kljub prizadevanjem za preglednost v zadnjem času Odbor ugotavlja, da ni mogoče govoriti o dejavni politiki posvetovanja z vpletenimi akterji: glede medsektorskih primerov, ki jih je obravnaval GD za konkurenco, le omejena informacija o združevanju, objavljena na spletni strani Komisije, ne more zadostovati za oblikovanje osveščenega mnenja civilne družbe in različnih zainteresiranih organizacij v okviru dobrega upravljanja.

3.6.6

Glede na nacionalne sodne odločbe v zvezi z združevanjem, ki so objavljene na spletni strani Komisije, je treba opozoriti, da cilji informiranja in poučevanja niso izpolnjeni (člen 15(2) Uredbe ES 1/2003). Na eni strani sistem na spletni strani Komisije zagotavlja le del informacij, ki naj bi jih nudil. Predvsem nove države članice ne objavljajo ali skoraj ne objavljajo sodnih odločb nacionalnih sodišč. Tak položaj poslabšuje pregled izvajanja konkurenčnega prava v teh državah in ovira želeno uskladitev konkurenčnega prava. Na drugi strani pa so sodne odločbe, ki so na voljo, dosegljive le v izvirnem jeziku, kar omejuje ali celo onemogoča njihovo branje, čeprav imajo nedvomno velik praktični pomen pri reševanju novih problemov, ki jih odpirajo.

3.7   Nadzor državnih pomoči

Evropski svet je marca 2005 spomnil na cilj nadaljevati zniževanje splošne ravni državnih pomoči in hkrati predvideti ukrepe za morebitne tržne nepopolnosti.

3.7.1

Evropska komisija je 7. junija 2005 predstavila akcijski načrt o državnih pomočeh, o katerem je EESO izrazil mnenje (3) in na katerega se nanaša sklic. Po pregledu poročila 2004 pa imamo nekaj splošnih pripomb.

3.7.2

Nujno je treba okrepiti preglednost informacij, ki se dajejo podjetjem, ki prejemajo individualno pomoč (datum uradnega obvestila, dokazila, ki jih zagotovijo države članice). Ta preglednost je toliko bolj nujna, ker tveganje vračila nezakonitih pomoči bremeni podjetja, zlasti majhna in srednje velika podjetja ter celo zelo majhna podjetja, medtem ko je postopek notifikacije vodila država članica!

3.7.3

Nacionalni organi, odgovorni za presojo, ali pomoči izpolnjujejo zahtevana merila ali ne, še vedno nimajo potrebnega znanja za uspešno izvajanje ekonomske analize kot del notifikacijskega postopka; regionalne ali lokalne oblasti pogosto na primer dodelijo pomoči za zaposlovanje in okolje, ne da bi pri tem temeljito analizirale tržne deleže, kar za podjetja pomeni precejšnjo finančno negotovost, če bi se pomoči izkazale za nezakonite.

3.7.4

Ugotavlja se, da se politika Skupnosti v okviru proučevanja pomoči za prestrukturiranje in reševanje predvsem usmerja k gospodarskim posledicam za konkurente upravičenca do javne pomoči ter zlasti na sredstva, ki jim omogočajo „povrnitev škode“. Dejansko Komisija, ki si prizadeva za preprečevanje izkrivljanja konkurence, upravičenim podjetjem predpisuje nekatere omejitve: vključujejo lahko na primer omejitev odstotka tržnih deležev na določenem geografskem območju, kot se je zgodilo v zadevi Thomson Multimédia, ali celo obveznost upravičenca do sklenitve partnerstev s svojimi konkurenti.

3.7.5

EESO obžaluje, da ta vidik prikriva drug enako pomemben vidik, in sicer učinke takšnih ukrepov na končnega uporabnika (uporabnika kot davkoplačevalca), pri čemer Komisija ne prouči dovolj skrbno, ali bo pomoč preprečila znižanje cen, širšo izbiro izdelkov ali storitev ali celo boljšo kakovost. V središču politike konkurence je še vedno interes potrošnikov in za pravico do državnih pomoči morajo nujno veljati enako stroge zahteve v obliki dolgoročne analize kot tudi za kartelne dogovore in združevanja.

3.7.6

Na splošno EESO izraža zaskrbljenost zaradi izkrivljanja konkurence, ki lahko izhaja iz razlik pri odobravanju državnih pomoči med različnimi državami članicami. EESO je zlasti zaskrbljen zaradi pogosto zelo diskriminacijskega značaja javnih pomoči. Zato države pogosto delujejo v korist naložbam in reševanja velikih podjetij, pri čemer zanemarjajo mala in srednje velika podjetja (ki v resnici ustvarjajo štiri petine delovni mest v Uniji) in dajejo prednost nekaterim sektorjem ali tipom podjetij. Te razmere so neugodne za razvoj podjetniškega duha in vodijo do zastoja razvoja gospodarske strukture, ki ni dovolj dinamična in ki je neugodna za nove konkurente na trgu.

4.   Predlogi za okrepitev politike konkurence

Na podlagi analize je tako EESO oblikoval naslednja priporočila:

4.1   Na tehničnem področju

4.1.1

Komisija mora v prihodnjih poročilih posebno pozornost nameniti učinkom širitve in celo posebno poglavje nameniti pregledu sprememb zakonodaje in nadzora uporabe zakonodaje Skupnosti.

4.1.2

Poenostavitev sistema prizanesljivosti je bistvena za boljšo pravno varnost. Glede na občutljivosti podatkov, ki jih je treba zagotoviti, in ovire, ki jo predstavlja izvajanje enakega postopka pri različnih organih (kartelni dogovor, ki vpliva na več držav članic), bi bila primerna reforma z medsebojnim priznavanjem ali celo sistemom „enega samega okenca“.

4.1.2.1

Razen tega je zelo zaželeno, da se nacionalni programi prizanesljivosti bolj uskladijo s prožno in neposredno uskladitvijo, ki bi lahko imela obliko „najboljših praks“.

4.1.3

Kot del tekoče revizije politike Komisije v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja na podlagi predloga smernic je treba pojasniti nekaj vprašanj za osredotočenje presoje takšnih zlorab na škodo, ki je povzročena potrošniku. Komisija mora natančno določiti, kaj je treba razumeti kot prevladujoči položaj, in zlasti, kaj je zloraba in kakšne so vrste zlorabe. Dokončno mora potegniti ločnico med zakonito konkurenco na podlagi učinkovitosti in zlonamerno konkurenco, ki ogroža delovanje konkurence in zato potrošnika.

4.1.4

Da bi ocenili korist upoštevanja večje učinkovitosti v zvezi z nadzorom združevanj bi lahko poročilo Komisije v prihodnosti proučilo razvoj teh poslov in njihovih posledic na potrošnike.

4.1.5

Za zagotovitev bolj pravičnega ravnotežja med proizvodnjo in distribucijo ter na sami ravni distribucije (z zagotovitvijo, da podjetja na ogroženih podeželskih ali mestnih območjih ali redko poseljenih območjih ne izginejo v celoti), je treba premisliti o instrumentih konkurence, gospodarske ureditve ali podpore majhnim družbam, da se možnim akterjem ne prepreči dostop do trga in omogoči MSP, da izkoristijo državne pomoči.

4.1.6

Koristno bi bilo, da bi prihodnja poročila vsebovala opis pregleda povezav med „odgovornim za odnose s potrošniki“ in organizacijami potrošnikov pri obravnavi zadev: lahko te organizacije, če je to potrebno, pripravijo mnenje ali Komisiji zagotovijo podatke o združevanjih, kartelnih dogovorih ali zlorabah prevladujočega položaja? Bistveno je prikazati učinkovitost dela odgovorne osebe za odnose s potrošniki.

4.1.7

Za izboljšanje delovanja sistema objav sodnih odločb nacionalnih sodišč bi bilo primerno vzpostaviti mrežo informatorjev, odgovornih za zbiranje sodnih odločitev, da bi sedanji sistem postal bolj učinkovit v realnem času. Ta določba bi morala vplivati na najpomembnejše človeške vire in finančna sredstva.

4.2   Na političnem in gospodarskem področju

4.2.1   Izboljšanje analize o najhujših izkrivljanjih

4.2.1.1

Ocena delovanja politike konkurence mora pomagati ugotoviti, ali slednja dejansko spodbuja „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“ v Evropski uniji, ter omogočiti presojo učinkovitosti boja proti dejanskim monopolom in zlorabam prevladujočega položaja, njihov vpliv na ustanavljanje novih podjetij in podjetniški duh. Komisija ne bi smela omejevati sporazumov med MSP za soočanje s konkurenco velikih povezanih skupin. Namesto tega bi morala zbrati sredstva za učinkovit boj proti najhujšim izkrivljanjem.

4.2.1.2

V zvezi s svobodnimi poklici je Komisija po sporočilu z dne 9. februarja 2004 objavila poročilo o konkurenci v sektorju (4), v katerem je predstavljen dosežen napredek v zvezi s črtanjem nepotrebnih omejitev konkurence, kot so predpisane cene, pravila na področju obveščanja javnosti, omejitve dostopa do poklica in nekatere rezervirane naloge. EESO poziva Komisijo, da upošteva svojo obveznost in potrdi soglasno izražen vidik v svojem mnenju o poročilu o politiki konkurence 2003, po katerem bo uvedba najugodnejših mehanizmov za konkurenco svobodnim poklicem omogočila izboljšanje kakovost in ponudbo njihovih storitev, od katerih bodo imeli potrošniki in podjetja neposredno korist.

4.2.2   Boj proti delitvi trga in priprava ekonomskih in socialnih študij

4.2.2.1

EESO meni, da je treba analizirati vprašanja konkurence glede na splošno kohezijo Unije in se vprašati, ali delovanja, ki so še vedno preveč nacionalno usmerjena (neposredne ali „prikrite“ državne pomoči nacionalnim prvakom, pomoči za pridobitev naložb, diskriminacijska vedenja, vztrajnost dejanskih monopolov in zlorabe prevladujočega položaja itd.), ne povzročajo delitve enotnega trga in ovirajo tesnejših stikov med gospodarskimi akterji Unije. V tem smislu se mora Komisija posvetiti tudi ekonomskim in socialnim analizam o celotnem vplivu svojih političnih odločitev in pozvati Svet in države članice, da k zagotovijo spremembe vedenja in prakse, ki povzročajo delitev trga, ki škoduje interesom gospodarskih in socialnih akterjev.

4.2.3   Zagotovitev najustreznejših informacij in posvetovanj

4.2.3.1

EESO Komisiji ponuja pomoč pri razmisleku o ukrepih, namenjenih zagotovitvi večje preglednosti — v mejah, ki omogočajo upoštevanje poslovnega sveta — glede akterjev, na katere vpliva politika konkurence: podjetja, ekonomski in socialni partnerji, potrošniki in drugi akterji civilne družbe. Zlasti je na področju združevanja treba posvetiti pozornosti temu, da se jih dejavneje vključi s posvetovalnim postopkom in predstavitvami, kar bi upravičilo skrb za dobro upravljanje in participativno demokracijo. Bolj splošno, vzpostaviti je treba lokalne mreže obveščanja za boljšo ozaveščenost o prednostnih nalogah politike konkurence in obveščati podjetja in potrošnike o njihovih pravicah in dolžnostih. Opiralo bi se na mrežo Evropskega informativnega središča GD za podjetništvo in celotno mrežo gospodarskih zbornic in potrošniških organizacij. To prizadevanje za stalno in učinkovito obveščanje je zlasti nujno v novih državah članicah in državah kandidatkah.

4.2.4   Zagotovitev skladnosti politike konkurence kot celote z drugimi politikami Unije

4.2.4.1

Politika konkurence je temeljni element za zagotovitev učinkovitega delovanja evropskega notranjega trga. Nepravilnosti, ki jih razkriva, poudarjajo pomembno potrebo po dokončni vzpostavitvi enotnega trga in prenehanja praks, ki sistematično težijo k delitvi trga. Vendar ta politika sama po sebi ne bo dovolj, potrebno je usklajevanje vseh politik Unije, da bi zagotovili uspeh revidirane lizbonske strategije in učinkovitost politike varstva potrošnikov. V vsakem primeru je za Unijo nujno opredeliti ekonomski in socialni projekt usklajevanja, s katerim bi politika konkurence ohranila posebno vlogo in pridobila novo legitimnost: zagotoviti vsem enake možnosti za dostop do enotnega trga, da bi potrošniki, podjetniki in zaposleni od največjega svetovnega trga imeli resnične koristi.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Belgija, Ciper, Češka republika, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo.

(2)  Dokument za razpravo Generalnega direktorata za konkurenco o izvajanju člena 82 pogodbe o zlonamernem oviranju konkurentov Javno posvetovanje, december 2005.

(3)  UL C 65 z dne 17.3.2006, poročevalec: g. PEZZINI.

(4)  Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, KOM(2004) 83, 9. februar 2004, (SEC(2005) 1064).


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/14


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o financiranju evropske standardizacije

KOM(2005) 377 končno — 2005/0157 (COD)

(2006/C 110/03)

Evropski svet je 16. septembra 2005 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 21. februarja 2006. Poročevalec je bil g. PEZZINI.

Odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 140 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Odbor pozdravlja predlog Komisije, da se pripravi trden, jasen in pregleden pravni okvir za financiranje evropske standardizacije, saj je sistem standardizacije pomemben za brezhibno delovanje notranjega trga, konkurenčnost evropske industrije in zaradi vloge, ki jo imajo evropski tehnični standardi za podporo zakonodaji in politiki Skupnosti.

1.2

Odbor ponovno poudarja, da je evropska standardizacija prostovoljna dejavnost zainteresiranih strani, kar tudi mora ostati. Naloga zainteresiranih strani je, da pripravljajo standarde in druge proizvode standardizacije, ki ustrezajo njihovim potrebam.

1.3

Odbor poziva Svet, Evropski parlament in Komisijo, naj glede evropske politike standardizacije zavzamejo bolj proaktiven pristop. Politiko standardizacije je treba v luči uresničevanja nedavno prenovljene lizbonske agende obravnavati kot enega temeljnih političnih področij Unije. Poleg tega mora prispevati k razvoju prave „kulture standardizacije“ v evropskih in državnih institucijah ter podjetjih, ki predstavlja strateški element na ravni Skupnosti in na mednarodni ravni.

1.4

Po mnenju Odbora je nadvse pomembno, da se zagotovi polna udeležba vseh zainteresiranih skupin, predvsem nevladnih organizacij, malih in srednje velikih podjetij, potrošniških in okoljskih organizacij, pri konsolidiranem evropskem sistemu standardizacije, pri čemer je treba — tudi finančno — spodbujati usposabljanje kvalificiranih človeških virov.

1.5

Odbor poudarja, da je evropska standardizacija bistvenega pomena za delovanje in utrditev notranjega trga, predvsem zaradi direktiv, ki temeljijo na „novem pristopu“ na področju zdravstva, varnosti, varstva okolja in varstva potrošnikov, pa tudi za zagotavljanje interoperabilnosti v mnogih sektorjih, predvsem v prometu in na področju telekomunikacij. Poleg tega standardizacija omogoča večjo konkurenčnost podjetij, saj spodbuja prost pretok blaga in storitev na notranjem in svetovnem trgu.

1.6

Po mnenju Odbora je treba zagotoviti smotrno in dolgoročno upravljanje ukrepov, ki se v okviru evropskega sistema standardizacije financirajo kot strateško pomembni in neobhodno potrebni viri, zagotoviti je treba možnost nadaljnjega zasledovanja skupnih ciljev sodelovanja in potrebne pogoje za upravljanje ter finančne pogoje, da se ohrani neodvisnost in nevtralnost sistema standardizacije na eni strani in okrepijo operativnost in dejavnosti standardizacije na drugi.

1.7

Po mnenju Odbora predlagani znesek ne zadošča za financiranje celotnega sistema standardizacije v predvidenem petletnem obdobju in ga je zato treba dvigniti nad sedanji prag 2 %, da se zagotovi svobodno oblikovanje in razširjanje standardov, tako da bodo ustrezali potrebam EU 25 držav članic in morebitnim nadaljnjim širitvam.

1.8

Odbor poudarja potrebo po naslednjih ukrepih:

zagotavljanje kar največje preglednosti in gotovosti pri financiranju osrednjih evropskih struktur standardizacije, jasna opredelitev dopustnih stroškov za infrastrukturo in procesne storitve evropskih organov za standardizacijo pri izdelavi standardov, tj. proizvodov strokovnjakov v tehničnih odborih;

poenostavitev in pospešitev postopkov financiranja, pri čemer je treba dopustiti pavšalne stroške na enoto v izogib zapletenim postopkom finančnih obračunov, za katere gre pogosto 30 % odobrenih finančnih sredstev;

uporaba razpisnih postopkov za storitve, na primer storitve evropskih organov za standardizacijo, ki resnično izpolnjujejo pogoje „enakopravnega partnerstva“ med evropskimi organi standardizacije in Evropsko komisijo, tj. med ponudnikom in uporabnikom storitev; toda to nikakor ne sme veljati za prostovoljno pripravljene standarde, ki še vedno ostajajo v rokah organov za standardizacijo.

1.9

Evropski organi za standardizacijo ponujajo potrebno infrastrukturo in storitve za pripravo standardov, toda sami jih ne pripravljajo. Standardi so večinoma rezultat dela tehničnih strokovnjakov. Po mnenju EESO je to pomemben vidik, ki ga je treba vključiti med uvodne izjave.

1.10

Skupni znesek 134 milijonov EUR, ki ga je Komisija predvidela za obdobje 2006-2010, se zdi komaj zadosten.

2.   Obrazložitev

2.1

Odbor je vedno zagovarjal večjo uporabo evropske standardizacije v politikah in zakonodaji EU, da se tehnična standardizacija v skladu s potrebami družbe in podjetij razširi na nova področja, kot so: storitve, informacijska in komunikacijska tehnologija, promet, varstvo potrošnikov in varstvo okolja.

2.2

Predvsem predstavniki podjetij in drugih interesnih skupin se vedno bolj zavedajo, da evropska standardizacija prinaša prednosti za podjetništvo: to se kaže v krepitvi pomembnih evropskih ustanov za standardizacijo (CEN/CENELEC/ETSI) in neomejenem sodelovanju interesnih skupin, predvsem malih in srednje velikih podjetij, pri pripravi standardov.

2.2.1

Glede na potencial, ki ga imajo te ustanove pri doseganju ciljev lizbonske strategije, Odbor želi močno zastopanost organizirane civilne družbe v upravnih odborih prej omenjenih ustanov.

2.3

Da bi okrepili prisotnost in sodelovanje različnih akterjev civilne družbe v procesih standardizacije v okviru CEN, CENELEC in ETSI (1), v njih kot polnopravni člani sodelujejo ustanove kot ANEC, ETUI-REMS, NORMAPME in od nedavnega ECOS (2), ki je bil ustanovljen novembra 2002.

2.4

Odbor je že večkrat (3) pozval k preoblikovanju sedanjega pravnega okvira za standardizacijo, da bi ga bolje prilagodili najnovejšemu razvoju in izzivom na področju evropskih tehničnih standardov in na področju poenostavitve pravnih aktov, bolje uskladili z načelom boljše priprave zakonodaje  (4) ter prilagodili zahtevam industrijske politike v razširjeni Evropi  (5) in prednostnim nalogam strategije za notranji trg 2003-2006 (6).

2.5

Odbor je tudi že imel priložnost izreči podporo stabilnemu finančnemu okviru evropske standardizacije, ki temelji na trdni pravni podlagi. Prav tako je treba s strani Komisije in držav članic zagotoviti sofinanciranje postopkov standardizacije, evropske infrastrukture in ukrepov za izboljšanje sinergij med evropskimi organi za standardizacijo, da bi povečali njihovo učinkovitost pri pripravi evropskih tehničnih standardov in pri podpiranju mednarodnih standardov.

2.5.1

Z večjo vključitvijo predstavnikov držav članic bi lahko zagotovili boljšo in smotrnejšo izdelavo standardov za prizadete.

2.6

Razvoj evropske kulture tehnične standardizacije je bistvenega pomena za zagotavljanje učinkovitega in uravnoteženega delovanja notranjega trga EU 25 držav članic. Zato je treba na evropski ravni ustvariti strukture, ki se bodo učinkovito odzivale na:

zahteve „novega pristopa“;

potrebe interoperabilnosti na trgih;

pritiske in priložnosti konkurenčnosti, ki so na svetovnih trgih vedno pomembnejši.

2.7

Leta 2004 je CEN izdal približno 1 200 novih standardov in CENELEC približno 400; skupno število evropskih standardov, ki sta jih do sedaj izdali obe ustanovi, je približno 15 000.

2.8

Po mnenju Odbora je treba elemente, ki so pripomogli k temu uspehu, v celoti ohraniti in po potrebi nadgraditi. Nov pravni okvir, ki temelji na členih 95 in 157 Pogodbe in ki ureja financiranje dejavnosti standardizacije, po mnenju Odbora nikakor ne sme krniti narave in bistvenih elementov procesa standardizacije. Le-ta mora ostati prost, prostovoljen in sporazumen.

2.9

Po drugi strani se Odbor zaveda, da je treba racionalizirati, utrditi in srednjeročno zagotoviti finančni okvir osrednjih evropskih struktur, nenazadnje zaradi pospešene uporabe tehnično-normativnih standardov v preteklih nekaj letih.

2.9.1

Tako obstaja vedno večji interes, da se nove trgovinske ovire prepreči s pripravo sistema standardizacije, ki zmore podpirati konkurenčnost proizvodov, storitev in postopkov evropske industrije z namenom, da dosega gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti razvoja, predvidene v lizbonski strategiji.

2.10

Do sedaj na evropski ravni ni bilo nikakršne pravne podlage, ki bi izrecno urejala financiranje sistema tehnične standardizacije in ki bi Komisiji dopuščala, da lahko z dodatnimi sredstvi finančno podpira vse dejavnosti standardizacije.

2.10.1

Kot je znano, te dejavnosti obsegajo vse od informacijske in komunikacijske tehnologije do prometa; od varstva okolja in varstva potrošnikov do varne predelave živil in varnih proizvodov; od prednormativnih in konormativnih raziskav do storitvenega sektorja in „new deliverables“  (7).

2.11

Poleg tega je treba zagotoviti večjo povezanost in stabilnost osrednjih struktur CEN, CENELEC in ETSI, predvsem po pridružitvi novih držav članic in v luči prihodnjih širitev.

2.12

Medtem ko se nacionalne ustanove za standardizacijo lahko financirajo z neposrednimi prihodki od prodaje proizvodov in opravljanja storitev, so ustanove EU v celoti odvisne od prispevkov držav članic in dodatnih finančnih sredstev EU in EFTA, ki v mnogih pogledih ne zadoščajo za zagotavljanje učinkovitega in trdnega evropskega sistema standardizacije.

2.13

Svet je v sklepih leta 2002 oblasti pozval, da standardizaciji pripišejo strateški pomen in se za to jasno zavzamejo, predvsem s posebnim prispevkom k ohranitvi delujoče in učinkovite infrastrukture standardizacije.

2.14

Decembra 2004 se je Svet seznanil s pobudo Komisije za reformo institucionalnega okvira in za novo pravno podlago za financiranje evropske standardizacije (8). Pri tem je Svet pozval Komisijo, države članice ter evropske in nacionalne organe za standardizacijo, naj proučijo, kako bi najbolje oblikovali evropski sistem standardizacije, da bi kar najbolje izkoristili vire, ki so na voljo, in raziščejo dodatne možnosti za zagotovitev učinkovitega delovanja standardizacije v Evropi (9).

2.15

Komisija je pripravila različne predloge (10) za možne poteke dogodkov glede financiranja evropskega sistema standardizacije:

predviden potek dogodkov v primeru, da posegov ne bi bilo;

možnost izključnega financiranja s strani industrije in zainteresiranih;

možnost izključnega financiranja s strani držav članic in nacionalnih organov za standardizacijo;

možnost dodane vrednosti ob finančni podpori Skupnosti.

2.16

Pomanjkljivost izključnega financiranja s strani industrije in drugih zainteresiranih bi bila, da bi bilo financiranje v tem primeru skoraj izključno osredotočeno na pripravo „tržno usmerjenih“ tehničnih standardov, ki bi služili krepitvi evropske konkurenčnosti.

2.16.1

Prednost tovrstnega financiranja pa bi bila, da bi ga bila podjetja pripravljena neposredno zagotavljati in bi odsevalo potrebe trga brez zunanjih vplivov. Toda hkrati bi lahko imelo občutne posledice za zaščito — predvsem uravnoteženo zaščito — vseh zastopanih interesov, predvsem interesov malih in srednje velikih podjetij.

2.17

Izključno financiranje držav članic prek evropskih organov za standardizacijo, ki so člani CEN, CENELEC in ETSI, bi lahko oslabilo raven evropskega usklajevanja in skladnost evropskega sistema standardizacije.

2.17.1

Po drugi strani bi lahko ta možnost v veliki meri izpolnjevala načelo subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je določeno v Pogodbi.

2.18

Večja udeleženost Komisije bi zagotovila večjo evropsko dodano vrednost tehničnim standardom, odpravila posamezne neskladne nacionalne standarde in okrepila delovanje notranjega trga, tudi glede ekonomije obsega za proizvodnjo evropske industrije.

2.18.1

S tem bi Komisija imela možnost, da vpliva na proces standardizacije in ga usmerja v skladu s stališči Skupnosti, pri čemer bi lahko izboljšala prepoznavnost, povezanost in učinkovitost podpore njenim politikam.

2.19

Letni stroški sistema standardizacije CEN-CENELEC/ETSI bi po navedbah najnovejših študij (11) znašali približno 700 milijonov EUR in bi se porazdelili takole:

26 % za institucionalne stroške evropskih organov za standardizacijo;

2 % za stroške upravljanja Centra za upravljanje CEN (CMC);

72 % za stroške udeležbe nacionalnih strokovnjakov v različnih odborih za standardizacijo.

2.20

Na strani prihodkov pa lahko sedaj glavne finančne vire razdelimo takole:

2 % iz prispevkov EU in EFTA;

8 % iz prispevkov vlad;

90 % iz prispevkov industrije in zainteresiranih.

2.21

Finančna pomoč za evropsko standardizacijo sedaj temelji na več aktih, ki večinoma ne vsebujejo izrecnih, posebnih določb o pogojih financiranja. Na podlagi teh pravnih aktov lahko Komisija naroči evropskim organom za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI) izdelavo evropskih standardov v podporo njenim politikam.

2.22

Finančno podporo evropski standardizaciji urejajo partnerski odnosi med Komisijo, EFTO in evropskimi organi za standardizacijo, predvideni v splošnih smernicah za sodelovanje, ki so bile podpisane 28. marca 2003.

2.23

Financiranje evropske standardizacije zadeva predvsem:

letne pogodbe o zagotavljanju storitev z evropskimi organi za standardizacijo za bolj usklajeno, učinkovito, kakovostno in prepoznavno delovanje glavnih sekretariatov;

izboljšanje kakovosti evropske standardizacije s pomočjo ocenjevanja projektov za usklajene standarde s strani zunanjih svetovalcev in po potrebi prevoda končnih različic;

storitve za pripravo evropskih standardov ali drugih proizvodov standardizacije za podporo politikam in zakonodaji Skupnosti;

promocijo in prepoznavnost evropskega sistema standardizacije in evropskih standardov;

tehnično pomoč tretjim državam in sodelovanje z njimi ter mednarodno sodelovanje.

2.23.1

Prav tako tehnična standardizacija prispeva k zmanjševanju tehničnih ovir v svetovni trgovini z dogovori na ravni STO, kot sta TABD (Trans Atlantic Business Dialogue — Transatlantski poslovni dialog) in MEBF (Mercosur European Business Forum — Evropski poslovni forum Mercosur), in s preoblikovanjem evropskih tehničnih standardov v mednarodne standarde: ISO, IEC, ITU.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Po mnenju Odbora bi kazalo za zaščito bistvenih značilnosti procesa evropske standardizacije, ki mora potekati na prostovoljni osnovi, temeljiti na konsenzu in biti tržno usmerjen, dodati novo uvodno izjavo z naslednjim besedilom:

„Proces standardizacije mora še naprej potekati na prostovoljni osnovi, na podlagi konsenza in mora ostati tržno usmerjen. Te značilnosti je treba v novi pravni podlagi Skupnosti za financiranje evropske standardizacije ustrezno ohraniti in utrditi, v okviru akcijskega načrta za evropsko standardizacijo, ki ga je Komisija sprejela oktobra 2005. Ta načrt je treba vsako leto posodabljati v dogovoru z evropskimi organi za standardizacijo in zainteresiranimi stranmi.“

3.2

Hitrost tehnološkega napredka po mnenju Odbora ne more upravičevati tega, da industrija ustanavlja vedno več konzorcijev in forumov za razvoj tehničnih specifikacij izven okvira uradne evropske standardizacije. To bi namreč lahko oslabilo temeljne elemente evropske standardizacije, npr. potencialno udeležbo vseh strokovnjakov (predvsem v malih podjetjih), preglednost celotnega procesa in širitev podlage za prostovoljni konsenz. Zato naj se doda naslednja uvodna izjava:

„V okviru novih finančnih predpisov je treba zagotoviti večjo učinkovitost in krepitev standardizacije, da se v preglednem, odprtem in prostovoljnem procesu izpolnijo zahteve ‚new deliverables‘ (12): strokovnih poročil, tehničnih specifikacij in navodil. Evropski organi za standardizacijo bi morali imeti možnost, da spremljajo te ‚new deliverables‘, da bi zagotovili uresničevanje potreb vseh zainteresiranih, predvsem tistih, ki so manj strukturirani in manjši, ter legitimnih zahtev potrošniških organizacij.“

3.3

Po mnenju Odbora bi kazalo sedanjo četrto uvodno izjavo spremeniti tako, da bo cilj pravna podlaga ne le za financiranje vseh dejavnosti evropske standardizacije, potrebnih za izvajanje političnih in zakonodajnih ukrepov Skupnosti, ampak tudi za krepitev evropskega procesa standardizacije. To je namreč bistven element konkurenčnosti evropske industrije, zaščite potrošnikov, zaščite zdravja in blaginje evropskih državljanov.

„Treba je zagotoviti jasno, celovito in podrobno pravno podlago za to, da bo Skupnost lahko financirala vse dejavnosti evropske standardizacije, potrebne za izvajanje politik in zakonodaje Skupnosti ter za krepitev evropskega procesa standardizacije kot bistvenega elementa konkurenčnosti evropske industrije, širitve inovativnih tehnologij, zaščite potrošnikov in zdravja ter blaginje državljanov Unije.“

3.4

Odbor meni, da je treba jasneje poudariti, da evropski organi za standardizacijo ne pripravljajo le tehničnih standardov, ampak opravljajo tudi evropske infrastrukturne storitve, v okviru katerih strokovnjaki v imenu sodelujočih interesnih skupin pripravljajo standarde. Po osmi uvodni izjavi bi bilo zato treba vstaviti novo uvodno izjavo:

„Evropski organi standardizacije zagotavljajo v glavnem infrastrukturne storitve za pripravo tehničnih standardov. Te standarde pripravljajo zlasti predstavniki interesnih skupin v okviru prostega, sporazumnega in strokovno specifičnega postopka.“

3.5

Odbor predlaga, da se v členu 3 predloga (Dejavnosti standardizacije, upravičene do financiranja Skupnosti) za črko f) dodata dve novi črki g) in h).

3.5.1

Kot že povedano v točki 1.4 tega mnenja, je usposabljanje zainteresiranih strani o standardizaciji posebno pomembno (člen 3, nova črka g):

„usposabljanje predstavnikov zainteresiranih strani (predvsem malih podjetij, storitvenega sektorja, trgovine in manj strukturiranih organizacij) tako na splošnem področju procesa standardizacije kot tudi na strokovno-tehničnem področju za krepitev usposobljenosti za skupno pripravo evropskih in mednarodnih standardov“.

3.5.2

Za zagotovitev boljše udeležbe številnih akterjev civilne družbe v procesih standardizacije je nujno treba izboljšati njihovo medsebojno povezanost (člen 3, nova črka h):

„krepitev interdisciplinarnega usklajevanja metod, postopkov, politik in interaktivnih informacijskih omrežij med nacionalnimi/regionalnimi organizacijami za standardizacijo“.

3.6   Podrobna pravila financiranja

3.6.1

Delo organov za standardizacijo lahko primerjamo z dejavnostjo splošnega gospodarskega interesa, saj opravljajo nujne storitve za zdravstvo, okolje in trajnostni razvoj.

3.6.2

EESO meni, da bi financiranje dela osrednjih sekretariatov evropskih organov za standardizacijo lahko potekalo ne le prek podpor za projekte in podpor za delovanje (13), ampak tudi prek pozivov za zbiranje ponudb (procurement) v skladu s postopkom javnih naročil. V bistvu v skladu z načeli večje prožnosti.

3.6.3

Člen 5 (Podrobna pravila financiranja), odstavek 5: po mnenju Odbora bi morali biti okvirni sporazumi o partnerstvu med evropskimi organi za standardizacijo in Komisijo (v skladu s prejšnjim členom 5) rezultat resničnega „enakovrednega partnerstva“ in jih ne bi smeli določati enostransko. Prav tako si je treba prizadevati za poenostavitev birokratskih postopkov in upravnega nadzora. Pri tem bi se bilo treba izogibati težavnim postopkom certifikacije in računovodskega preverjanja nastalih stroškov ter uvesti pavšalno ureditev, s katero bi 100 % pokrili mejne stroške.

3.7   Okoljski vidiki

3.7.1

Poleg glavnim ciljem standardov — olajševanju trgovinske menjave, izboljševanju kakovosti življenja, prispevkom k izboljševanju zdravja ter varnosti postopkov in storitev — bi bilo treba posebno pozornost namenjati okoljskim vidikom.

3.7.2

Kot primer naj navedemo integrirano politiko izdelkov, ki se je osredotočila na koncept okoljske življenjske dobe (14). Preverjanje okoljskih vidikov na podjetniški in lokalni ravni je že zajeto v EN/ISO 14.001, ki je bil sprejet kot evropski standard. Tudi ostali standardi kategorije ISO 14.000 (upravljanje z okoljem) so postali del evropske prakse: ISO 14.020 (oznake in okoljske navedbe); ISO 14.030 (presoja vpliva na okolje); ISO 14.040, LCA (Life Cycle Assessment, ocena življenjskega kroga).

3.8   Podrobna pravila za upravljanje, izvajanje in spremljanje

3.8.1

Odbor meni, da je treba odstavek 2 člena 6 spremeniti, tako da bo v skladu z novo uvodno izjavo 4.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne–Marie SIGMUND


(1)  CEN = Evropski odbor za standardizacijo, CENELEC = Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki, ETSI = Evropski institut za telekomunikacijske standarde.

(2)  ANEC = združenje potrošnikov, ETUI-REMS (nekdanji TUTB) = predstavništvo delojemalcev, NORMAPME = združenje malih in srednje velikih podjetij, ECOS = konzorcij okoljskih združenj.

(3)  UL C 48 z dne 21.2.2002 in UL C 74 z dne 23.3.2005.

(4)  KOM(2002) 278 končno.

(5)  KOM(2002) 714 končno.

(6)  KOM(2003) 238 končno.

(7)  „New deliverables“ so posebne tehnike, ki so predmet hitrejših in poenostavljenih postopkov soglasja. Omogočajo hitrejše zmanjšanje tržnih negotovosti brez uporabe formalnih, dolgotrajnejših in bolj zapletenih standardov. So časovno omejene in se uporabljajo v informacijski družbi. Razvijajo se v okviru dogovorov CEN Workshop Agreements.

(8)  Sklepi Sveta z dne 21. decembra 2004.

(9)  Priporočilo B 2 Sveta z dne 21.12.2004.

(10)  SEC(2005) 333 z dne 19.8.2005 (predhodna ocena).

(11)  Ronald Berger & Partners GmbH, december 2000.

(12)  Glej opombo 7.

(13)  KOM(2005) 377, člen 5 odstavek 2.

(14)  KOM(2003) 302 končno.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/19


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o izboljšavi zakonodajnega okvira EU za investicijske sklade

KOM(2005) 314 končno

(2006/C 110/04)

Evropska komisija je 12. julija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Zelena knjiga o izboljšavi zakonodajnega okvira EU za investicijske sklade

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. februarja 2006. Poročevalec je bil g. GRASSO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je naslednje mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca 2006) s 138 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Zelena knjiga Komisije je zelo pomemben strateški dokument za doseganje popolne povezanosti finančnih trgov EU. Dobro je znano, da sta gospodarski razvoj in rast evropskih držav tesno povezana z razvojem in povezovanjem finančnih trgov, ki pomeni tudi polno doseganje tretje stopnje Evropske unije.

1.2

Brez upoštevanja akademske razprave o tem, ali je finančni razvoj pred gospodarskim ali mu sledi, se zdi pomembno poudariti, da v zvezi z dualističnim pristopom, ki je usmerjen v banke in finančne trge ter ki je značilen za „anglosaški“ model (in zlasti model ZDA) v primerjavi z „evropskim modelom“, zdajšnji zakonodajni trendi in usmeritev Unije izražajo željo po nadaljnjem prizadevanju za popolno vključitev dveh pristopov v naš gospodarski sistem.

1.3

Finančni trgi in institucije opravljajo za družbo temeljno nalogo združevanja enot s primanjkljajem z enotami s presežkom v skladu z osnovnimi pravili, ki temeljijo na učinkovitem razporejanju sredstev in racionalnosti. Ob tem je treba opozoriti, da se poštena konkurenca — in konkurenca med podjetji — pojavi na kapitalskih in kreditnih trgih, preden se pojavi na trgu materialnih dobrin.

2.   Trg KNPVP v EU in potreba po usklajevanju

2.1

Evropski predpisi za upravljanje prihrankov na splošno in posebej KNPVP (kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje) se osredotočajo na bistvo Direktive 85/611/EGS, ki je v zadnjih letih predstavljala regulativni okvir, v katerem se je sektor razvijal. Čeprav EU še ni v celoti odpravila regulativnih omejitev za čezmejno lokalizacijo in trženje produktov, trg KNPVP deluje v usklajenem regulativnem kontekstu.

2.2

Zdi se, da trg KNPVP raste z neustavljivo hitrostjo. V zadnjih letih so upravljana čista sredstva doživela dvoštevilčno rast. Po podatkih „Evropske stanovske organizacije nacionalnih združenj podjetij, ki se ukvarjajo z upravljanjem premoženja (European Fund and Asset Management Association), združenja investicijskih skladov (Investment Company Institute) in drugih združenj vzajemnih skladov“ je od leta 1996 do 2005 trg, ki obsega EU, Češko republiko, Madžarsko, Poljsko, Norveško in Švico, zabeležil skupno letno stopnjo rasti 14,5 %, pri čemer so čista sredstva narasla s približno 1 450 milijard EUR na več kot 4 900 milijard EUR.

2.3

Objava (1) letnih podatkov za več skladov in skupni kapital skladov po vsem svetu, kaže na očitno povečanje tako v smislu številk kot tudi obsega upravljanih sredstev.

2.4

Čeprav se zaveda težav, EESO verjame, da je zelo pomembno rešiti problem davčne konvergence, da se poveča možnost rasti KNPVP. Na sektorske strategije internacionalizacije lahko vplivajo vhodne in izhodne ovire. Izhodne ovire nastanejo, ko so nerezidenčni imetniki sklada obdavčeni v skladu z zakonodajo o skladih države gostiteljice; vhodne ovire pa ustvari zakonodaja države, katere rezident je imetnik sklada.

2.5

Zdi se, da se v Evropi davčna disciplina KNPVP v primerjavi z neposrednimi naložbami skoraj povsod ravna po načelu nevtralnosti vlaganja v sklade; skoraj vse evropske države izvajajouradno ali vsebinskomodel davčne preglednosti (no-veil ), po katerem se dohodek vlagatelja neposredno obdavči. Model preglednosti uporablja načelo nevtralnosti izvoza kapitala in, če dohodek iz skladov ni bil obdavčen na viru, se vlagatelji obdavčijo po načelu rezidentstva.

3.   Opombe k delu Splošna ocena

3.1

V evropski finančnih institucijah znašajo KNPVP v povprečju manj kot eno tretjino velikosti KNPVP v ZDA; posledica tega je, da upravljanje skladov ne more izkoristi vseh prednosti, ki jih ponuja ekonomija obsega, kar zmanjšuje čiste donose vlagateljev.

3.2

Čeprav je ključni cilj Komisije opredeliti okvir financiranja produktov, EESO meni, da je potrebna popolna regulacija finančnega sistema (tj. regulacija produktov in storitev), da bi vlagatelji lahko izkoristili prednosti.

3.3

Zelena knjiga poudarja večje operativno tveganje, ki ga lahko povzroči zunanje izvajanje nekaterih nalog, kar lahko vodi do navzkrižja interesov: EESO meni, da je to tehtna skrb, ki jo je treba dopolniti z ustreznimi predpisi.

3.4

Kadar koli se postopek razdeli na dele in dodeli različnim organizacijam, problem ni toliko v tehničnih postopkih razdelitve kot v ravnotežju, s katerim se razvija (novi) trg, ki ureja odnose med prodajalcem in kupcem. Vzemimo za primer podjetja za finančno analiziranje. V skladu s sedanjo prakso se finančne analize ne kupujejo in prodajajo samostojno, ampak so vključene v druge storitve, običajno operativne narave. Zato na primer posrednik obveznic razdeljuje analize posameznih obveznic v zameno za kontinuiteto delovanja, ki temelji na višini provizij, ki vključujejo tudi stroške analize.

3.5

Informacije (analiza) se zato razširjajo v skladu z logiko trga, ki je običajna za „javno dobro“: zagotovljena je količina potrebnih informacij in cena je vsota cen, ki jih plačajo različni kupci, vendar jo le nekateri od teh kupcev dejansko plačajo. Učinek je najmanj destabilizirajoč: analize so premalo plačane, kar spodbuja ekonomijo obsega pri izdelavi analiz z neizogibnim zmanjšanjem kakovosti, hkrati pa spodbuja izkoriščanje stroškovnih ugodnosti, ki izhajajo iz navzkrižja interesov (glej na primer intervencijo britanskega organa za finančne storitve o „mehkih storitvah“ med posredniki/trgovci in upravljavci premoženja). EESO meni, da je treba določiti pravila, da bi se, kadar koli je to mogoče, izognili mešanju mehanizmov za določanje cen, ki se uporabljajo v posredništvu finančnega tveganja, s tistimi, ki se uporabljajo v posredništvu/pri pretvorbi naložbenega tveganja.

4.   Odgovori na vprašanja iz zelene knjige

4.1   Vprašanje 1: Ali bodo zgornje pobude vnesle dovolj pravne gotovosti za izvajanje direktive?

A.

odpravljanje negotovosti v zvezi s priznanjem skladov, ki so bili ustanovljeni v prehodnem obdobju med KNPVP I in KNPVP III;

B.

poenostavitev postopka priglasitve za sklade, ki uporabljajo potni list;

C.

spodbujanje izvajanja priporočil Komisije o uporabi izvedenih finančnih instrumentov in o izvlečku prospekta;

D.

pojasnitev opredelitve „premoženja“, ki ga lahko pridobijo KNPVP.

4.1.1

Pri odgovoru na vprašanje je treba razlikovati med financiranjem „produktov“ in financiranjem „storitev“. Namen prvega je vzpostavitev praktičnih instrumentov za povezovanje ponudnikov in prejemnikov finančnega kapitala; namen drugega je določiti instrumente, ki najbolje ustrezajo zahtevam vlagateljev v skladih ali ponudnikov, in opredeliti — kjer ni ustreznih produktov — manjkajoče elemente.

4.1.2

Preoblikovanje finančnih sistemov iz „bančno usmerjenega“ pristopa v „tržno usmerjeni“ pristop spreminja vlogo finančnih posrednikov, ki morajo biti vedno pogosteje posredniki za tveganje in finančni kapital. Posredovanje tveganja je donosno, dokler lahko posrednik obvladuje tveganje z nižjimi stroški kot vlagatelj. Zato je pravno upravičeno vprašanje, ali je zakonodajni sistem, ki želi doseči popolno zmanjšanje tveganja, učinkovitejši od tistega, ki želi zagotoviti ustrezne stopnje učinkovitosti za posredovanje tveganj.

4.1.3

Upoštevati je treba, da bi bilo celotno tveganje naložbe celo v učinkovitih tržnih kontekstih v idealnem primeru razdeljeno na dva dela: „tveganje uspešnosti“ in „informativno tveganje“. Prvi meri učinkovito nestanovitnost uspeha naložbe. Drugi meri težavnost pravilnega ocenjevanja uspešnega tveganja (predvsem zaradi pomanjkanja podatkov pri gospodarskem subjektu). Upoštevati je treba, da premija za tveganje, ki jo izračuna gospodarski subjekt, izhaja iz obeh vrst tveganja in da povezave med obema vrstama niso opredeljene s preprostim seštevanjem, ampak s korelacijami različnih stopenj.

4.1.4

Glede na zgoraj povedano EESO odgovarja pritrdilno, vendar le kolikor to zadeva financiranje produktov. V zvezi s financiranjem storitev je treba dovoliti večjo svobodo pri opravljanju finančnih storitev, na primer z odpravo obstoječih omejitev finančnega spodbujanja, ki načela nadzora matične države ne upoštevajo v celoti.

4.1.5

To utemeljuje jasna skrb, tj. potreba po preprečevanju izogibanja predpisom tistih, ki želijo vzpostaviti spodbujevalna omrežja, ki izkoriščajo ugodnejše pogoje v nekaterih državah EU. EESO verjame, da je takšna logika v osnovi napačna: dejstvo, da je izogibanje mogoče, pomeni, da pogoji niso bili dobro usklajeni.

4.1.6

EESO zato meni, da je treba povečati prosti pretok v sektorju financiranja storitev, s čimer se spodbuja standardizacija uporabe direktiv EU o naložbah in prenosljivih vrednostnih papirjih (vključno s KNPVP III) v posameznih državah EU.

4.2   Vprašanje 2: Ali obstajajo druge težave pri vsakodnevnem izvajanju direktive, ki se jih je treba lotiti prednostno?

4.2.1

Konvergenco predpisov morajo vseeno spremljati ukrepi za usklajevanje davčnih predpisov, ki se uporabljajo za ta sektor. Na evropskem trgu še vedno hkrati obstajajo različni nacionalni sistemi, kot obstajajo tudi na vseh drugih področjih financ, in v nekaterih sektorjih pa še predpisi, ki izhajajo iz dvostranskih sporazumov za preprečevanje dvojnega obdavčevanja.

4.2.2

Ta mozaik davčnih ureditev povzroča izkrivljanje konkurence, dvojno obdavčevanje ter prostor za arbitražo, goljufije in davčne utaje. Pri tem mora biti nacionalni regulativni okvir bolj učinkovit glede na naraščajočo internacionalizacijo trga.

4.2.3

Posamezna država članica ima pomemben spodbujevalni in zaščitni instrument: obdavčevanje. Če se davčne posledice KNPVP, ki izvirajo iz drugih držav EU, lahko razlagajo na različne načine, se lahko uporabijo manj ugodne davčne ureditve, ki tako ustvarijo neke vrste vstopno oviro. Odbor se zaveda, da davčno usklajevanje ne more veljati za kratkoročno lahko dosegljiv cilj, delno zaradi zahteve po soglasju na tem področju. Zato predlagamo, da se razmisli o oblikovanju sistema obdavčevanja EU za naložbene produkte v smislu odmerjanja in pobiranja.

4.3   Vprašanje 3: Ali bi učinkovit potni list družb za upravljanje v primerjavi z ureditvijo prenosa pooblastil prinesel občutne dodatne gospodarske prednosti? Prosimo, navedite vire in verjeten obseg pričakovanih ugodnosti.

4.3.1

Potni list in izvleček prospekta sta primerna ukrepa za premagovanje kritik v zvezi z razdrobljenostjo trga ter ovirami za popolno mobilnost kapitala in dokončno oblikovanje trga ter kot začetek za zagotovitev dovolj pravne gotovosti; EESO tudi verjame, da je bistveno delovati tako, da se odpravijo negotovosti v zvezi s priznanjem skladov, ki so bili ustanovljeni v prehodnem obdobju med KNPVP I in KNPVP III.

4.4   Vprašanje 4: Ali bi delitev odgovornosti za nadzor družbe za upravljanje in sklada med različnimi sodnimi pristojnostmi lahko botrovala dodatnim operativnim tveganjem ali nadzorniškim težavam? Prosimo, opišite problem in ukrepe, ki jih je treba sprejeti za učinkovito upravljanje s temi tveganji.

4.4.1

EESO se zaveda, da sta v EU dva finančna modela: eden v Združenem kraljestvu in drugi v celinski Evropi, ki ju bo težko zbližati v kratkem času. Vseeno EESO upa, da bodo novi predpisi zagotovili spodbujanje procesa zbliževanja z enim regulativnim organom, ker verjame, da bi uvedba zakonodajnih ovir, ki bi institucijam preprečevale izbiranje, kateri regulativni sistem bi uporabile, služila le ohranjanju sedanjega neuravnoteženega položaja.

4.4.2

EESO je prepričan, da delitev odgovornosti za nadzor družbe za upravljanje skladov in sklada med države članice povečuje težave nadzornikov in tveganje manjše operativne učinkovitosti. Odbor zato priporoča, da ima odgovornost do vlagatelja sklad, ki ima sedež v matični državi vlagatelja, čeprav ima družba za upravljanje sedež drugje.

4.5   Vprašanje 5: Ali bodo večja preglednost, primerljivost in skrb za potrebe vlagateljev na področju distribucije skladov bistveno izboljšale delovanje evropskih trgov investicijskih skladov in zvišale raven varstva vlagateljev? Ali naj bo to prednostna naloga?

4.5.1

Bistveno izboljšanje delovanja trgov skladov in raven varstva vlagateljev nista dovolj za ureditev samo produktnega dela finančnih instrumentov. EESO predlaga, da je treba, če bodo vlagatelji sprejemali osveščene odločitve, njihovim potrebam nameniti ustrezno pozornost v fazi distribucije sklada, tako da postane bolj pregledna.

4.5.2

Podatki, ki se zagotovijo vlagateljem, morajo upoštevati okolje in kulturo države, v kateri imajo sedež vlagatelji. Širitev Evropske unije, ki zdaj vključuje države, ki do pred 15 leti niso sodelovale v tržnem gospodarstvu, postavlja vprašanje zahteve po enotnih podatkih. EESO je prepričan, da je o tem treba razmisliti, na eni strani ob upoštevanju potrebe po regulativnem okviru, ki je čim bolj preprost in enoten, ter na drugi strani različnih gospodarskih in finančnih kultur, ki še vedno obstajajo v državah članicah.

4.6   Vprašanje 6: Ali bo pojasnitev „izvajanja poslovnih pravil“, ki se nanaša na družbe, ki ponujajo sklade majhnim vlagateljem, pomembno prispevala k uresničitvi tega cilja? Ali je treba razmišljati o drugih ukrepih (večja stopnja razkritja)?

4.6.1

EESO meni, da je pojasnitev „izvajanja poslovnih pravil“ za distributerje lahko le dobra stvar. Kljub temu ne smemo podcenjevati problemov v zvezi z upravljanjem s tveganji in preglednostjo zaračunanih pristojbin, ki izhajajo iz vsakodnevnega izvajanja direktive in jih je včasih težko razrešiti.

4.6.2

Kot primer poglejmo tehnično vprašanje merila uspešnosti računovodstva. To ima lahko povsem različne pomene, odvisno od tega, ali upravljavec želi preseči merilo uspešnosti ali doseči merilo uspešnosti; posebni postopek prenosa pooblastil, pri katerem se uporabljajo enaki tehnični instrumenti, zahteva izpostavljenost različnim ravnem tveganja, ob predpostavki, da je preseganje merila uspešnosti nujno, da bi upravljavcem omogočili spreminjanje dodeljevanja sredstev, kar povzroča dodatno stopnjo tveganja.

4.6.3

Glede na to predlagamo uvedbo predpisov, namenjenih doseganju večje preglednosti postopka (in ne količine) rotacije portfeljskih naložb: visoke stopnje rotacije ob enaki bruto donosnosti povzročajo višje transakcijske stroške in zmanjšujejo čisto donosnost za stranko. To je posebno nujna zadeva, zlasti če del transakcijskih stroškov nosijo sami upravljavci.

4.7   Vprašanje 7: Ali obstajajo zadeve, značilne za sklade, ki niso zajete s tekočimi dejavnostmi na področju podrobnega izvajanja MiFID v zvezi z uveljavljanjem poslovnih pravil?

4.7.1

Direktiva MiFID lahko zagotovi pomembno pravno podlago, zlasti s prizadevanjem za doseganje višjih standardov preglednosti pri distribuciji KNPVP.

4.7.2

Vendar direktiva MiFID ne določa pravil o preglednosti za pogajanja o obveznicah, ki še zdaleč niso pregledna. EESO zato meni, da direktive MiFID ni mogoče obravnavati kot instrument, ki dopolnjuje pravni okvir za ureditev KNPVP tako, da odpravlja vse njegove pomanjkljivosti.

4.8   Vprašanje 8: Ali so čezmejne spojitve skladov komercialno ali ekonomsko logične (tj. ali prinašajo neto koristi)? Ali bi lahko te koristi v glavnem dosegli z racionalizacijo znotraj nacionalnih meja?

4.8.1

Obseg evropskih skladov je še vedno sorazmerno majhen: v letu 2004 je bilo povprečje 195 milijonov USD, v primerjavi z ameriškim povprečjem 628 milijonov USD v istem letu. To vpliva na verjetnost doseganja ekonomij obsega, na donose in nenazadnje na donosnost družb za upravljanje skladov.

4.8.2

Splošno znano je, da je eden od finančnih učinkov procesa globalizacije gospodarstva zmanjšanje absolutne ravni tveganja, povezane s prilagajanjem ravni sistematičnega (naraščajočega) in posebnega (padajočega) tveganja. Čeprav je res, da lahko čezmejne spojitve okrepijo ekonomije obsega, jih je treba izvajati v omejenem obsegu, v primeru produktov, kadar lahko takšne spojitve bistveno pripomorejo k uspehu, ali za vse sektorje za upravljanje skladov, kadar je učinkovitost pomembnejša od uspešnosti. Vendar v sektorjih, ki so premalo uspešni, ni mogoče doseči koristi iz združitev.

4.9   Vprašanje 9: Ali se lahko zaželene koristi dosežejo tudi z združevanjem?

4.9.1

Združevanje upravljanja premoženja v primeru skladov, ki so si zelo podobni, nedvomno povzroča ekonomije obsega in je instrument, ki ga že uporabljajo družbe za upravljanje za izboljšanje učinkovitosti upravljanja skladov. Vendar s čezmejnim združevanjem investicijski skladi naletijo na številne prej omenjene davčne in zakonodajne probleme. EESO zato meni, da ne more biti nadomestno sredstvo za izogibanje zakonodajnim in institucionalnim težavam, ki ovirajo konsolidacijo sektorja investicijskih skladov.

4.10   Vprašanje 10: Ali je konkurenca na ravni upravljanja in/ali distribucije skladov dovolj prisotna, da bo vlagateljem prinesla koristi zaradi večje učinkovitosti?

4.10.1

Odgovor na to vprašanje je ne, kot so pokazale izkušnje ZDA. Investicijski skladi na ameriškem trgu obstajajo zadnjih šestdeset let: kljub izjemnemu povečanju števila in velikosti razpoložljivih skladov so se stroški skladov in vlagateljev, gledano v celoti, skoraj podvojili (2). To je povzročilo izrazito nezadovoljivo donosnost, če jo primerjamo z merilom uspešnosti: medtem ko je v obdobju 1945–1965 merilo uspešnosti prekosilo sklade za povprečno 1,7 % na leto, se je v obdobju 1983–2003 ta razlika povečala in dosegla 2,7 % na leto.

4.11   Vprašanje 11: Katere prednosti in slabosti (nadzorniška ali komercialna tveganja) izhajajo iz možnosti izbire skrbnika v drugi državi članici? Do katere mere prenos pooblastil in druge ureditve odpravljajo potrebo po zakonodajnem ukrepanju na teh področjih?

4.11.1

Možnost izbire skrbnika v državi članici, ki ni tista, v kateri deluje družba za upravljanje skladov, bi lahko povečala konkurenčnost med skrbniki, kar bi zmanjšalo stroške sklada.

4.11.2

To bi lahko pomenilo tudi povečano nadzorniško tveganje, če ni zadostnega sodelovanja in zbliževanja med regulativnimi organi.

4.11.3

Čeprav so pristojbine za skrbnike precejšnje, so nižje od drugih stroškov, kot so, na primer, stroški distribucije. EESO meni, da je treba koristi in tveganja zakonodajne pobude v zvezi s tem natančno pretehtati.

4.12   Vprašanje 12: Ali menite, da bo trenutna standardizacija na pobudo sektorja prinesla rezultate v razumnih časovnih okvirih? Ali je zaznati kakršno koli potrebo po vključitvi javnega sektorja?

4.12.1

Standardizacija, avtomatizacija in informatizacija naročanja in likvidacije skladov so bistveni predpogoji, če želijo distributerji razširiti svoj obseg produktov in povečati konkurenčnost.

4.12.2

Vendar bi to zahtevalo pomembne spremembe pravil in standardov, ki urejajo delovanje in informacijsko-tehnološke postopke, kar bi upravljavcem povzročilo znatne stroške. Treba je poudariti, da so v celinski Evropi družbe za upravljanje skladov in distributerji pogosto del iste skupine. V tem smislu je verjetno le malo spodbude za upravljavce, da bi krili stroške zaradi povečane konkurenčnosti na ravni distribucije. Zato je mogoče, da bi vključitev javnega sektorja lahko pospešila ta proces.

4.13   Vprašanje 13: Ali lahko strogo zanašanje na formalne investicijske limite predstavlja dolgoročno uspešen pristop za zagotavljanje visoke ravni varstva vlagateljev?

4.13.1

Uspešnost strogih kodeksov poslovanja v zvezi z upravljanjem s tveganji je bila v gospodarskem svetu vedno predmet ostrih razprav, zlasti ob upoštevanju spreminjajočih se koristi, izhajajočih iz preteklih izkušenj po sporazumih iz Bretton Woodsa o deviznih tečajih. To je posledica raznolikosti gospodarskega tveganja glede na čas: nestalnost ob prisotnosti omejitev kratkoročno povzroča tveganje, medtem ko se, v nasprotju s tem, tveganje dolgoročno pojavlja tudi, kadar nekaj ostaja togo, hkrati pa se sistem razvija. Zato bi bilo uvajanje togosti z uporabo formalnih limitov koristno kratkoročno, dolgoročno pa bi povzročilo znatna tveganja.

4.13.2

Treba je opozoriti tudi na nedavne študije o tako imenovanem behaviorističnem finančnem sektorju: na delovanje in odločitve posameznih gospodarskih subjektov močno vpliva raven tveganja. Ko se raven tveganja povečuje, postaja vedenje vse bolj reaktivno in obratno; zato EESO zavzema negativno stališče do kakršne koli zakonodaje, ki uvaja pretirano togost in ki bi lahko dolgoročno imela dvojni učinek: instrumenti bi povzročili večje operativno tveganje in gospodarski subjekti bi postali manj reaktivni, posledice česar je treba še ugotoviti, nedvomno pa bi bile negativne. Po drugi strani pa bi zavedanje o „dejanski izgubi“ kapitala lahko bilo najuspešnejša spodbuda za njegovo zaščito.

4.13.3

Ta razvoj povzroča dodatno izkrivljanje trgov: pojav pričakovanj, da ima v primeru ugodnega izida tveganja koristi vlagatelj, medtem ko v nasprotnem primeru negativne posledice nosi trg.

4.14   Vprašanje 14: Ali menite, da so zaščitni ukrepi — na ravni družbe za upravljanje in depozitarja — dovolj vseobsegajoči, da se bodo lahko spopadli z nastajajočimi tveganji v zvezi z vodenjem in upravljanjem KNPVP? Kateri drugi ukrepi za vzdrževanje visoke ravni varstva vlagateljev se vam zdijo ustrezni?

4.14.1

EESO predlaga kratkoročno posredovanje, po možnosti z uporabo formalnih in strogih predpisov, vendar le za odpravljanje kartelov; v tem primeru bi trg postal zrelejši in tako ne bi več potreboval strogih omejitev. Računovodstvo je eno od posebno zanimivih področij: prepogosto so časovni okviri, ki jih določajo računovodske obveznosti, povsem neskladni s tistimi, ki veljajo za financiranje produktov (prekratki), zato računovodski izkazi le malo odražajo začasno raznolikost, ki velja za nekatere naložbe.

4.14.2

Za izboljšanje varstva vlagateljev EESO predlaga premislek o ustanovitvi posebnega jamstvenega sklada, h kateremu bi lahko prispevale tudi denarne kazni, ki jih izrečejo nadzorni organi. Brez dvoma ta sklad ne sme zajemati tržnih tveganj, ki izhajajo iz naložb KNPVP; pomagati mora pri povrnitvi škode vlagateljem, ki so bili prikrajšani, ker posredniki niso delovali v skladu s pravili.

4.15   Vprašanje 15: Ali obstajajo kakšni primeri izkrivljanja izbire vlagateljev, ki bi jim morali evropski in/ali nacionalni oblikovalci politik nameniti posebno pozornost?

4.15.1

Investicijski skladi tekmujejo s finančnimi produkti, kot so življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, ki se vlagateljem zdijo primerljiva, čeprav jih ureja zelo drugačen pravni okvir.

4.15.2

To lahko izkrivlja izbiro vlagateljev, kar ima negativne posledice za raven stroškov in tveganja pri teh naložbah. EESO verjame, da tega problema ni mogoče reševati z zmanjšanjem konkurenčnosti ali rahljanjem omejitev in jamstev, ki veljajo za investicijske sklade. Namesto tega zahtevamo zvišanje standardov, da za finančne produkte, ki se razumejo kot jasna druga možnost namesto investicijskih skladov, veljajo regulativne zahteve, primerljive s tistimi, ki veljajo za investicijske sklade.

4.16   Vprašanje 16: Do katere mere problemi, ki izhajajo iz regulativne razdrobljenosti, povzročajo probleme pri dostopu do trga, ki bi zato morda zahtevali skupni pristop EU za a) sklade zasebnega kapitala; b) tvegane sklade in sredstva tveganih skladov?

4.16.1

Da bi pojasnili izraze iz tega vprašanja in predmet razprave iz prejšnjega vprašanja, je potreben naslednji uvod v naš odgovor. Komisija mora pojasniti svojo opredelitev prenosljivih vrednostnih papirjev. Pojasnitev je potrebna za odpravljanje negotovosti ali ta izraz pomeni likvidni instrument ali ne. Zdi se, da se izmenično uporabljata oba pojma, da bi pojmu prenosljivih prednostnih papirjev odvzeli vsakršen prizvok alternativne naložbe ali nadomestka za KNPVP. Verjamemo, da bi to nerazumevanje lahko imelo resne posledice, ker bi lahko povzročilo zamenjavo dveh precej različnih teorij v zvezi s finančnimi trgi: učinkovitosti in dokončne vzpostavitve.

4.16.2

Finančni trg je učinkovit, ko lahko nosi transakcijske stroške naložbe; finančni trg je dokončno vzpostavljen, ko vključuje vse mogoče naložbe.

4.16.3

Sklade zasebnega kapitala in tvegane sklade je treba presojati predvsem glede na njihovo uspešnost (zmožnost izbrati najboljše naložbe) in šele potem glede na njihovo učinkovitost (zmožnost dosegati ekonomije obsega v zvezi s stroški). Zato je vprašanje velikosti sklada manj pomembno: problemi v zvezi z uspešnostjo (zmožnostjo hitrega napredovanja na trgu brez vpliva na njegovo donosnost) in zadrževanjem sistemskega tveganja (primer: reševanje sklada LTCM leta 1998) kažejo, da bi bilo bolje, da ne bi spodbujali pretirane širitve velikosti skladov.

4.17   Vprašanje 17: Ali obstajajo kakšna posebna tveganja (z vidika varstva vlagateljev ali stabilnosti trga), povezana z dejavnostmi bodisi skladov zasebnega kapitala bodisi tveganih skladov, katerim bi bilo treba nameniti posebno pozornost?

4.17.1

Značilnost teh naložb, razen tveganja uspešnosti, je njihovo veliko informativno tveganje. Prav je, da se to tveganje regulira, zlasti da bo vsebovalo tveganje goljufije, vendar bi bilo njegovo pretirano zmanjšanje napačno. Če bi ti skladi postali povsem pregledni, bi obstajalo tveganje razvrednotenja strokovnega znanja upravljavca, na katerem dejansko temelji nastajanje donosov, ki imajo le malo zveze s trgom.

4.17.2

Odbor ne verjame, da je treba nadaljevati z utopičnim poskusom pojasnitve zapletenega postopka, ampak je treba „povprečnega“ vlagatelja obvestiti, da alternativne naložbe zahtevajo visoko specializirano znanje, brez katerega je treba poiskati strokovni nasvet.

4.18   Vprašanje 18: Do katere mere bi lahko skupni sistem zasebnega plasiranja pomagal odpraviti ovire, ki preprečujejo čezmejno ponudbo alternativnih naložb kvalificiranim vlagateljem? Ali je lahko ta pojasnitev trženjskega in prodajnega procesa izvedena neodvisno od spremljajočih ukrepov na ravni upravljavca premoženja itn.?

4.18.1

Oblikovanje skupnega sistema zasebnega plasiranja za kvalificirane vlagatelje bi lahko bilo velika spodbuda razvoju skladov zasebnega kapitala v Evropski uniji.

4.18.2

Kvalificirani vlagatelji morajo v osnovi imeti tehnično strokovno znanje in zmožnost upravljanja s premoženjem, ki se zahteva pri naložbah z visokim tveganjem, na primer pri zasebnem kapitalu. Zato se zanje predvideva, da so sposobni ocenjevanja zmožnosti in verodostojnosti upravljavcev. Razen tega, če skladi zasebnega kapitala zagotavljajo dejansko razpršitev tveganja, niso potrebni nobeni spremljevalni ukrepi, ki bi lahko povzročili prekomerno zakonsko urejanje dejavnosti družbe za upravljanje.

4.19   Vprašanje 19: Ali je sedanja na produktih zasnovana preskriptivna zakonodaja o KNPVP solidna dolgoročna podlaga za dobro nadziran in združen evropski trg investicijskih skladov? Pod katerimi pogoji ali v kateri fazi bi morali razmisliti o prehodu k na načelih utemeljenim predpisom, usmerjenim v obravnavo tveganja?

4.19.1

Obstaja več primerov pomanjkljivosti sedanjega pristopa. Na primer, indeksni investicijski skladi ETF (Exchange Traded Funds) združujejo pozitivne značilnosti sklada (znatna raznolikost) z značilnostmi delnic (s katerimi se lahko vedno trguje na trgu). Direktiva spodbuja uporabo tega instrumenta z omogočanjem — glede na svoj status KNPVP — izkoriščanja potnega lista. Po drugi strani postavlja omejitve drugim KNPVP s potnim listom, ker bi se sicer lahko obravnaval kot potrdilo o izdanih delnicah.

4.19.2

Ob upoštevanju, med drugim, razmišljanja o alternativnih naložbah in pomena osredotočanja ne le na finančne produkte, ampak tudi finančne storitve, Odbor meni, da bi se bilo treba približati predpisom, ki temeljijo na načelih. Hkrati verjame, da je treba pregled regulativnega okvira izvajati postopoma in si prizadevati za vzpostavitev pravega ravnotežja med zagotavljanjem ustreznega časovnega obdobja za posvetovanje in pravočasno zaključitvijo pregleda.

5.   Prihodnji izzivi

5.1

Kot je bilo pokazano, je evropski sistem KNPVP še vedno razdrobljen, s sorazmerno majhnimi podjetji v primerjavi z ZDA ter očitno še vedno počasnim čezmejnim sodelovanjem in tokovi. To pa verjetno ne bo omogočilo nobenih ekonomij obsega ali — posledično — zmanjšanja stroškov.

5.2

Razen tega bi čezmerna skrb, ki je tudi izražena v zeleni knjigi (3), v zvezi z opredelitvijo premoženja, ki se lahko pridobi s KNPVP in ki zavezuje sklade, da vlagajo zlasti v likvidne finančne instrumente, preprečila sodelovanje na neorganiziranih trgih.

5.3

Zato je priporočljivo razmisliti o možnosti operacij z zasebnim kapitalom. To bi bilo v skladu s ciljem odpiranja kapitala malih in srednje velikih podjetij operacijam s tveganim kapitalom in s tem zasebnemu kapitalu.

5.4

Za evropski gospodarski sistem so zelo značilna mala in srednje velika podjetja, za katera se pogosto izkaže, da so podkapitalizirana, saj se po večini zatekajo k bankam.

5.5

To premajhno kapitalizacijo pogosto spremlja čezmerna zadolženostposebno kratkoročna — z veliko količino komercialnih dolgov in kreditov, kar je povezano s tem, da so podjetja iz istega industrijskega sektorja močno soodvisna. To je tudi posledica vrste lastništva, ki je značilna za družinski kapitalizem, v katerem sta premoženje podjetnika in kapital podjetja pogosto združena.

5.6

Zaradi teh poslovnih problemov in potrebe po doseganju bolj splošnih ciljev „proizvodnega sistema“ na evropski ravni je nujno najti rešitve za finančne probleme, s katerimi se soočajo mala in srednje velika podjetja. Ti cilji so trojni in se lahko strnejo v naslednjih točkah:

spodbuditi podjetniško kulturo, ki lahko odpre kapital malih in srednje velikih podjetij tveganemu kapitalu tretjih strank in finančnih organizacij;

spodbuditi inovacije kot instrument konkurenčnosti na globaliziranih trgih;

zagotoviti podporo neprekinjenosti poslovanja (in dedovanja), kar pomeni proces, ki ne sme povzročiti nobene „prekinjenosti“, ki lahko ogrozi podjetje.

5.7

Odbor upa, da bo evropski zakonodajalec na podlagi omenjenih vidikov razširil pozornost na pomembno področje zasebnega kapitala, ker je tvegani kapital v Evropi še vedno nerazvit.

5.8

Razen tega je Odbor prepričan, da mora biti sedanja razprava o regulativnem okviru za investicijske sklade tudi priložnost, da se natančneje pregleda razvoj socialno odgovornega financiranja, ki ne daje prednosti dobičku pred vprašanji socialnega razvoja in varstva okolja. V letu 2003 so etični skladi znašali približno 0,37 % vseh sredstev, ki jih upravljajo evropski KNPVP (4). Primerjava z ameriškim trgom, kjer je v istem obdobju 11,3 % vseh sredstev, ki jih upravljajo KNPVP, pripadalo etičnim skladom, kaže, da ima socialno odgovorno financiranje v Evropi še vedno zelo velik potencial rasti.

5.9

Da se spodbudi hitrejši razvoj socialno odgovornega financiranja, lahko države članice načrtujejo davčne spodbude, ki vključujejo delno neobdavčitev dohodkov iz teh naložb v skladu s prakso — ki jo že izvajajo nekatere države članice — ki omogoča, da se prostovoljni prispevki družbeno koristnim organizacijam odštejejo pred plačilom davka. Razen tega morajo biti davčne olajšave na voljo za dobičke skladov, ki se ponovno vložijo v družbeno koristne organizacije.

5.10

Glede na inovativno naravo tega predloga Odbor upa, da bo podrobno preučen in da bo izvedena študija izvedljivosti v skladu z zdajšnjo najboljšo prakso.

5.11

Srednjeročni in dolgoročni izzivi so predvsem:

obravnavati nove produkte, ki jih neizogibno „ustvarijo“ finančne inovacije, zlasti alternativne naložbe, ki so vedno bolj nujne za „finančne inovacije“ malih in srednje velikih podjetij;

rešiti, vključno s spojitvami, probleme premajhnih evropskih skladov z nekonkurenčnimi stroški delovanja; hkrati pomagati pri „preboju“ tržnih podatkov in analiz;

„vzpostaviti“ trg z ureditvijo „financiranja produktov“ in „financiranja storitev“.

5.12

Ustrezni podatki o tveganjih in z njimi povezanih produktih ter verodostojnosti upravljavcev glede zneskov in vrst transakcij so vsi dejavniki, ki — poleg nujnih pravil — lahko na trgu zagotovijo pravila o zaupanju, poštenosti in obnašanju. To so bistveni dejavniki za tržno učinkovitost in uspešnost pri dodeljevanju sredstev.

5.13

Posledično bodo usklajevanje davčnih pravil, spodbujanje združitev, omogočanje skupnega upravljanja skladov (združevanje skladov), spodbujanje konkurenčnosti pri upravljanju ter razdelitvi produktov in storitev, odprava potrebe po tem, da sta upravljavec sklada in depozitar iz iste države članice, izogibanje visokim „stroškom transakcije“, ki so povezani z razdrobljenimi postopki vpisa in povračila stroškov, na trgu omogočili večjo stopnjo uspešnosti in učinkovitosti.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Vir: European Fund and Asset Management Association, Investment Company Institute, and other Mutual Fund Association.

(2)  Bogle J. C. (2005), „The Mutual Fund Industry 60 Years Later: For Better or Worse?“, Financial Analysts Journal, januar/februar.

(3)  KOM(2005) 314 končno, str. 5, točka 4.

(4)  Sustainable Investment Research International (SiRi) Group.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/26


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o e-dostopnosti

KOM(2005) 425 končno

(2006/C 110/05)

Komisija je 13. septembra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zaprosi Evropski ekonomsko-socialni odbor za mnenje o zgoraj omenjem dokumentu:

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. februarja 2006. Poročevalec je bil g. Cabra de Luna.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je naslednje mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 142 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Utemeljitev

1.1

V Evropi in globalno je treba nujno in takoj zagotoviti, da trg z dostopnimi izdelki IKT in storitvami sledi načelom interoperabilnosti in združljivosti.

1.2

Industrija IKT se začenja zavedati neizkoriščenosti trga invalidnih potrošnikov ter vedno večjega števila starejših potrošnikov, ki bi jim upoštevanje zahtev za dostopnost pri oblikovanju in proizvodnji izdelkov ter storitev v tem sektorju lahko zelo koristilo.

1.3

Države članice EU so vedno bolj dejavne, skupaj in posamezno, pri obravnavanju digitalnega razkoraka ter spodbujanju e-vključenosti in e-dostopnosti z zakonodajnimi in prostovoljnimi ukrepi. Pri tem je nujna koordinacija na ravni EU, da se zmanjša sedanja in prepreči nadaljnja razdrobljenost trga ter izogne preteklim napakam, zaradi katerih je bila dostopnost do glavnih izdelkov in storitev IKT premajhna, podporna tehnologija ter glavni izdelki in storitve pa slabo usklajeni, kar je mnogo potencialnih potrošnikov izločilo s trga. Takšne napake so imele še dodaten negativni učinek v širšem gospodarskem smislu, zlasti zaradi ohranjanja socialne izključenosti mnogih oseb in oviranja njihovega dostopa do trga dela.

1.4

Sporočilo Evropske komisije o e-dostopnosti predstavlja glavne prednostne naloge, ki jih je treba preučiti in obravnavati za preprečitev razdrobljenosti trga ter za spodbujanje večje konvergence in gospodarske rasti v tem sektorju.

2.   Ozadje sporočila o e-dostopnosti

2.1

Namen sporočila Komisije o e-dostopnosti je prispevati h glavnemu strateškemu okviru o evropski informacijski družbi, kot je bil predstavljen v sporočilu o i2010 (1), izdanem junija 2005.

2.2

Kot glavni cilj sporočila je navedeno spodbujanje bolj doslednega pristopa k pobudam za e-dostopnost v državah članicah in v industriji.

2.3

To sporočilo podrobno opisuje koristi, ki jih nove tehnologije prinašajo invalidnim osebam, ter tudi težave in nove ovire, ki nastajajo zaradi razvoja teh tehnologij.

2.4

Sporočilo izraža zaskrbljenost zaradi sedanje razdrobljenosti trga dostopnih tehnologij in opozarja na nevarnost, da bosta premajhna usklajenost in interoperabilnost na tem trgu težave še povečala.

2.5

V sporočilu so kot načini za obravnavanje tega vprašanja navedeni trije pristopi:

spodbujanje zahtev po dostopnosti pri javnih naročilih,

certificiranje dostopnosti,

boljša uporaba obstoječe zakonodaje.

3.   Invalidne osebe in informacijska družba

3.1

Vedno bolj je jasno, da mora napredek v informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT) upoštevati potrebe vseh oseb v družbi, zlasti tistih, ki jim najbolj grozi socialna izključenost, da se odpravi problem digitalnega razkoraka in ukoreninjene družbe dveh hitrosti.

3.2

Dostop invalidnih oseb do informacij je treba priznati predvsem kot vprašanje pravic. Invalidne osebe, ki predstavljajo 10 % prebivalstva EU, imajo enake pravice do dostopa do izdelkov in storitev kot neinvalidne osebe, kar velja tudi za izdelke in storitve IKT.

3.3

Obstajajo tudi pomembni ekonomski razlogi, zaradi katerih morajo vlade in industrija resno obravnavati to vprašanje. Obravnava in iskanje rešitev za izzive, s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri dostopu do IKT, prinašata prednosti in koristi vsem uporabnikom, zlasti vse večji populaciji starejših oseb, otrokom in osebam z začasno invalidnostjo.

3.4

Invalidne osebe so heterogena skupina ljudi. Hkrati je prav navesti glavne skupine prizadetih, ki se srečujejo s težavami pri dostopu do IKT: osebe s kognitivnimi motnjami in učnimi težavami, osebe s prizadetimi čutili (gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, gluhi in slepi, osebe z govornimi težavami) in osebe s telesnimi motnjami.

3.5

Napredek IKT je invalidnim osebam že prinesel mnogo koristi — tako pri glavnih kot pri podpornih tehnologijah, na primer:

pošiljanje SMS sporočil je za gluhe osebe prednost, vendar je pri tem treba upoštevati, da še vedno ne omogoča komuniciranja v realnem času;

na voljo so programska oprema za sintezo govora ali povečava za slepe in slabovidne uporabnike računalnikov ter

sistemi za prepoznavanje glasu.

3.6

Vseeno pa hkrati nastajajo nove ovire, na primer:

razvoj nove računalniške tehnologije je slepim znatno zmanjšal njihove možnosti uporabe osebnih računalnikov — medtem ko so leta 1990 lahko uporabljali 99 % osebnih računalnikov, jih je danes zaradi, na primer, večje uporabe vizualnih ukazov v zadnjih letih, za slepe dostopnih le tretjina (2);

vse bolj zapleteni prenosni telefoni in vse večja uporaba ukazov na prikazovalniku ustvarjajo ovire za invalidne osebe in tudi za neinvalidne potrošnike;

v Evropi delujejo različni telefonski sistemi, ki med seboj niso združljivi. Gluhi in naglušni se z uporabo obstoječih telekomunikacijskih sistemov v Evropi in mednarodnem prostoru ne morejo sporazumevati v realnem času;

digitalna televizija, ki je vse bolj pomembna tehnologija za interaktivno komunikacijo in seznanjanje javnosti, je za invalide težje dostopna kot analogna televizija. Digitalna tehnologija se močno naslanja na vizualni prikaz in vizualne ukaze, zato je zelo zapletena za uporabo in lahko izključi nadaljnjih 4,4 % televizijskih gledalcev, ker je težje dostopna (3);

sporočilo Evropske komisije navaja številne primere izzivov, s katerimi se je treba soočiti v zvezi z interoperabilnimi napravami in sistemi IKT.

4.   Gospodarski in poslovni vidik e-dostopnosti in e-vključenosti

4.1

Lizbonska strategija poudarja potrebo po zagotavljanju socialne in gospodarske vključenosti vseh oseb prek zaposlovanja. Vseeno bodo invalidne osebe, če informacijske in komunikacijske tehnologije ne bodo oblikovane tako, da bodo dostopne, še naprej in vse bolj izločene iz osrednjega trga delovne sile. Celovito in učinkovito izvajanje načel in praks e-dostopnosti je bistveno za gospodarsko in socialno vključevanje invalidnih oseb. Zavezanost načelom e-dostopnosti pomeni tudi upoštevanje zahtev okoljske varnosti (na primer reševanje težav oseb, ki uporabljajo pripomočke za slušno prizadete in se pri uporabi mobilnih telefonov soočajo s težavami zaradi nezdružljivosti elektronskih in glasovnih motenj). V povprečju je stopnja udeležbe invalidnih oseb v delovni sili EU pod 35 %, v primerjavi s 70 % udeležbo neinvalidnih delavcev. Komisija je ocenila, da je od 2 do 3,5 milijona invalidnih oseb mogoče vključiti v delovno silo, če se sprejmejo ukrepi za primerno odpravo ovir za njihovo vključevanje (4). Gospodarsko vključevanje invalidnih oseb bo zelo koristilo družbi in gospodarstvu Evrope — odpravilo bo odvisnost številnih invalidnih oseb.

4.2

Medtem ko mora vse več ljudi v industriji IKT spoznati gospodarske in poslovne prednosti upoštevanja potreb invalidnih in starejših uporabnikov pri oblikovanju izdelkov in storitev, je treba v celotni industriji dejavneje in dodatno spodbujati seznanjanje s temi prednostmi. Zlasti je treba o zahtevah po dostopnosti in značilnostih dostopnosti izobraževati osebje v industriji, vodstveno osebje, tehnike in osebje, ki je v neposrednem stiku s potrošniki, da se bolj upoštevajo vse večje potrebe.

4.3

Invalidne osebe predstavljajo 10–12 % evropskega prebivalstva. Ob tem se Evropa srečuje s pomembnimi demografskimi spremembami. Najpomembnejša je staranje prebivalstva v Evropi. Do leta 2050 bo 34,5 % prebivalstva Evrope starejšega od 60 let.

4.4

Invalidne osebe, osebe z začasno invalidnostjo in starejše osebe skupaj predstavljajo 30 % evropskega prebivalstva (5). Poleg tega bi dostopna tehnologija zelo koristila širši potrošniški populaciji, vključno z otroki in tistimi, ki ne poznajo novih tehnologij, ter širšim socialno izključenim skupinam. Primer tega je komunikacija v realnem času, ki se lahko uporablja na trgu, ki sega daleč prek skupnosti invalidnih oseb.

4.5

Invalidi in starejše osebe so neizkoriščen trg, ki ga mora industrija bolje izkoristiti ter tem potrošnikom svoje izdelke tržiti drugače, kot to počne zdaj. Nemška študija je pokazala, da 48 % oseb, starejših od 50 let, meni, da izdelki in storitve IKT njihovo starostno skupino obravnavajo neustrezno (6). Razen tega je nedavna študija Microsofta pokazala, da bi 50 % prebivalstva, starejšega od 59 let, imelo velike koristi od dostopnosti tehnologij IKT. Dostopne in vsem namenjene tehnologije so ustvarile nova delovna mesta v samem sektorju, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, ki so tlakovala pot inovacijam na področju dostopnih tehnologij in napredku na novih področjih in v novih poklicih.

5.   Splošne ugotovitve

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije o e-dostopnosti, ki opisuje pomembne predloge in obveznosti na področju javnih naročil, certificiranja in zakonodaje. To sporočilo o e-dostopnosti pomeni pomembno dopolnilo sporočila o evropski informacijski družbi za rast in zaposlovanje i2010.

EESO poziva institucije EU, da ukrepe, predlagane v sporočilu o e-dostopnosti, vključijo v središče evropskega strateškega okvira informacijske družbe. V ukrepih i2010 bo ciljem spodbujanja e-dostopnosti in e-vključenosti namenjena večja pozornost.

EESO ugotavlja, da veliko posameznikov in družin zaradi prenizkih dohodkov nima stalnega dostopa do telefonskih storitev. Poleg tega so oprema in storitve IKT (kot je dostop do interneta) za te ljudi, pa tudi za invalidne in starejše osebe, lahko predrage. EESO poziva vlade držav članic, da zagotovijo gospodarsko pomoč ter tako občutljivim in iz družbe izključenim skupinam olajšajo dostop do proizvodov ter storitev IKT.

EESO opaža in zelo pozdravlja tekoče delo povezovalne skupine za komunikacije (INCOM) in delovnih skupin za področje invalidnosti TCAM (7), ki jim predseduje Evropska komisija. Te delovne skupine so povezale vse pomembne zainteresirane strani, da bi določili glavne prednostne naloge in področja delovanja v zvezi z e-dostopnostjo — dostopom do proizvodov in storitev.

EESO poudarja, da je spodbujanje e-dostopnosti in omogočanje dostopa invalidnih oseb do proizvodov in storitev omenjeno in podprto v več dokumentih EESO in sicer:

mnenje EESO o predlogu Sklepa Sveta o evropskem letu invalidov 2003 KOM(2001) 271 končno — 2001/0116 (CNS), CES 1064/2001,

mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o e-Evropi 2002: dostopnost javnih spletnih strani in vsebin KOM(2001) 529 končno, CES 1546/2001,

mnenje EESO o vključevanju invalidnih oseb v družbo (CES 853/2002),

mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o enakih možnostih invalidnih oseb: evropski akcijski načrt KOM(2003) 650 končno, CESE 311/2004,

mnenje EESO o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (CESE 730/2005).

6.   Splošne ugotovitve EESO o glavnih predlogih sporočila

6.1   Usklajeni standardi in interoperabilnost

6.1.1

EESO skupaj z Evropsko komisijo izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja usklajenih rešitev na področju e-dostopnosti. Zaradi globalne razširjenosti industrije IKT je ključno, da se prepreči evropska razdrobljenost, ki je nastala zaradi obstoja in razvoja različnih rešitev v posameznih državah članicah. Vseeno je za zagotovitev najboljše ekonomije obsega in največje izbire za potrošnike pomembno tudi preprečevanje svetovne razdrobljenosti z uvedbo enotnih regionalnih zahtev.

6.1.2

EESO meni, da se industrija IKT vedno bolj zaveda neizkoriščenega trga invalidnih in starejših potrošnikov v Evropi in po svetu ter vedno večjo pozornost posveča spodbujanju in podpori tega trga.

6.1.3

EESO v celoti podpira razvoj in izvajanje evropskih standardov za dostopnost, ki so odprti, sporazumni in objektivni, ki hkrati pa morajo priznavati razmere v svetu in dopolnjevati mednarodne standarde. Premajhna komplementarnost evropskih in mednarodnih standardov bo med invalidnimi potrošniki in industrijo povzročila zmedo in neprijetnosti.

6.1.4

Uporabniki morajo biti vključeni v postopek standardizacije in omogočen mora biti dostop do podpore, da se reprezentativnim invalidskim organizacijam zagotovi udeležba v postopku odločanja o uvajanju evropskih standardov dostopnosti.

6.1.5

EESO meni, da je treba od evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, da pri razvoju vseh standardov upoštevajo vprašanja e-dostopnosti.

6.2   Javna naročila

6.2.1

Uvedba zahtev za dostopnost v razpisih za javna naročila se je izkazala kot zelo učinkovito sredstvo za spodbujanje vključevanja oblikovanja za vse in dostopnih tehnologij ter pospeševanje zaposlovanja in rasti. Uporaba javnih naročil za pospeševanje pristopov dostopnosti je sredstvo, s katerim ima industrija dejansko spodbudo, da ta pristop vključi v svoj način delovanja. Razen tega EESO poziva k novi pobudi Komisije v zvezi z e-javnim naročanjem za spodbujanje spletnega nakupovanja, da bo povsem dostopno invalidnim osebam (v skladu s cilji e-dostopnosti) ter da se prepreči zlorabe ali korupcije.

6.2.2

Revizija direktiv EU o javnih naročilih spodbuja možnost vključitve dostopnosti kot merila v javna naročila opreme in storitev IKT. Pomembno je vedeti, da javna naročila ustvarijo 16 % bruto domačega proizvoda EU, tj. 1 500 milijard, in od tega sektor IKT prispeva 6 % BDP. Povprečna poraba evropskega javnega sektorja IKT je 0,8 %, tj. 76 milijard EUR. Pri takšnih naložbah je pomembno, da javna naročila zagotavljajo dolgoročno trajnostno politiko nakupovanja, pri čemer imajo VSI člani družbe dostop do proizvodov in storitev, ki so na voljo. Takšna politika e-vključevanja je ključna za učinkovito delovanje lokalnih gospodarstev ter spodbujanje blaginje in neodvisnosti članov skupnosti.

6.2.3

EESO zato v celoti podpira predlog Evropske komisije o sodelovanju z evropskimi organi za standardizacijo, da razvijejo evropske zahteve za dostopnost javnih naročil izdelkov in storitev na področju IKT. Pomembno pa je, da takšne zahteve predstavljajo ravnovesje med potrebami uporabnikov in zahtevami industrije, da jih lahko uporabljajo javni organi ter da ne povzročajo razdrobljenosti na evropskem in svetovnem trgu.

6.2.4

Ob tem bi EESO v primeru prihodnjih revizij direktiv EU o javnih naročilih (8) pozdravil okrepitev določb direktive, da bi vključevale zavezujoče zahteve za dostopnost pri javnih naročilih.

6.3   Certificiranje in testiranje tretjih oseb ali samoprijava

6.3.1

V industriji IKT obstaja potreba po jasnejšem obveščanju potrošnika o dostopnosti glavnih izdelkov in storitev in lastnostih oblikovanja po načelu „oblikovanje za vse“.

6.3.2

EESO meni, da je predlog Evropske komisije o proučitvi certificiranja in sistemskih samoprijav ter o spodbujanju preglednosti in boljšega priznavanja e-dostopnosti, tudi s pomočjo obravnavanja ustreznega sistemskega certificiranja znaka za e-dostopnost za blago in storitve, ki so usklajeni s standardi o e-dostopnosti, zanimiv.

6.3.3

EESO meni, da bodo prihodnje raziskave in zbiranje podatkov o različnih možnostih pomagale razjasniti najboljšo prihodnjo pot, zlasti pozdravlja prihodnjo konferenco oziroma prihodnje konference in pobude EU o tem vprašanju.

6.4   Uporaba zakonodaje

6.4.1

Evropska komisija pravilno poudarja veljavno zakonodajo EU, ki se lahko uporabi pri spodbujanju in izvajanju e-dostopnosti.

6.4.2

Prostovoljne zaveze industrije so zelo dobrodošle in jih treba spodbujati. Takšne prostovoljne zaveze kažejo raven zanimanja in pozornosti industrije za reševanje dostopnosti pri oblikovanju izdelkov in storitev. Hkrati pa se je izkazalo, da same prostovoljne zaveze niso dovolj za zagotovitev primernega izvajanja zahtev dostopnosti za reševanje ovir za dostop, s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri prevladujočih tehnologijah. Prostovoljne zaveze je treba dopolniti z zakonodajnimi pobudami, ki bodo vključevale tudi področje javnih naročil.

6.4.3

Pomembno je tudi, da je obveznost EU do e-vključenosti in e-dostopnosti izrecno priznana in horizontalno vključena v vseh drugih ustreznih pobudah EU.

6.4.4

Na primer, veljavno zakonodajo o javnih naročilih in elektronskih komunikacijah močno podpira nediskriminacijska zakonodaja EU na področju zaposlovanja, ki zagotavlja nekatere pomembne priložnosti za zadovoljevanje potreb po dostopu za invalidne osebe.

Na ravni Komisije in držav članic je treba redno in vsestransko spremljati, kako učinkovito se na terenu izvajajo zakonodajne določbe na področju e-dostopnosti.

Treba je preučiti kako izboljšati veljavno zakonodajo v prihodnjih zakonodajnih pregledih, da se lahko določbe o e-dostopnosti krepijo in širijo. Obstaja potreba po izrecni podpori in spodbujanju e-dostopnosti v uredbah o strukturnih skladih EU in v okvirnem programu za raziskave EU (2007–2013).

Institucije EU morajo sprejeti strožjo in daljnosežnejšo zakonodajo za dostop invalidnih oseb do blaga in storitev, tudi na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij, da bo EU lahko zagotovila spoštovanje socialnih in človekovih pravic invalidnih oseb in njihovo pravico do enakega dostopa do blaga in storitev.

Obstaja potreba po krepitvi in širitvi obsega določb o dostopnosti v paketu direktiv o elektronskih komunikacijah EU.

6.4.5

Direktiva o univerzalni storitvi (9) zdaj pokriva dostop do javnih plačilnih telefonskih aparatov in javno dostopnih telefonskih storitev, kot so storitve v nevarnosti in imeniške storitve. EESO obžaluje, da direktiva ne pokriva niti mobilne niti širokopasovne telefonije. Obseg direktive o univerzalni storitvi je treba razširiti, da bo pokrival mobilno in širokopasovno telefonijo (10). Razen tega je treba zagotoviti enak dostop do omrežij in storitev s poštenimi ter, če je potrebno, socialnimi cenami.

6.4.6

Veliko invalidnih oseb se še vedno srečuje z resnimi težavami pri uporabi in dostopu do mobilnih komunikacij. Obstaja potreba po interaktivni mobilni komunikaciji v realnem času za gluhe in naglušne osebe, osebe z motnjami govora ter slepe in gluhe osebe; interaktivno komunikacijo z uporabo mobilnih komunikacij naj bi sprejemali enako kot neinvalidne osebe — kar pomeni ob upoštevanju sposobnosti uporabe in kakovosti storitve ter opreme, izbire, razpoložljivosti in cene.

6.4.7

Obstaja potreba po reševanju težave z interoperabilnostjo zdajšnjih sistemov, ki jih uporabljajo osebe s prizadetimi čutili. Invalidne osebe morajo imeti možnost opraviti klic v realnem času v vsej Evropi in mednarodno brez težav.

6.4.8

Internet se vedno bolj uporablja kot javna storitev in komunikacijsko orodje, vendar še vedno obstajajo velike težave z dostopom, s katerimi se srečujejo invalidne oseb pri uporabi interneta. Primer težav z dostopom v zvezi s širokopasovnostjo: nove glasovne storitve, kot je Voice Over Internet Protocol (VOIP), že ponujajo širokopasovne „telefonske“ storitve, ki so za uporabnike zelo privlačne in poceni, zlasti pri mednarodnih klicih. Vendar ni zagotovila, da bo VOIP zagotovil dostop do storitev v nevarnosti ali imeniških storitev. To je treba rešiti.

7.   Posebni predlogi EESO

Glede na prej omenjene cilje in vprašanja EESO meni, da bodo naslednji konkretni predlogi koristno prispevali k doseganju celotnih ciljev:

7.1   Usklajeni standardi in interoperabilnost

7.1.1

EESO poziva, da je treba od evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, da pri razvoju vseh standardov IKT upoštevajo dostopnost.

7.1.2

EESO poziva, da se sprejmejo standardi EU in zakonodajne obveznosti za uskladitev zahtev za dostopnost invalidnih oseb, zlasti na naslednjih področjih:

vključitev dostopa do storitev v nevarnosti v omrežja IP;

razvoj komunikacij v realnem času, zlasti za gluhe in naglušne osebe;

dostop do interaktivne digitalne televizije;

zagotovitev, da je za dostopne storitve na voljo tudi dostopna in uporabna oprema.

7.2   Certificiranje in testiranje tretjih oseb ali samoprijava

7.2.1

EESO podpira predlog Komisije, da preuči zamisel za sistemsko certificiranje in označevanje izdelkov ter samoprijavo o skladnosti ter ali naj bodo ti postopki obvezni ali prostovoljni, in podpira vključevanje vseh zainteresiranih interesnih skupin, zlasti reprezentativnih invalidskih organizacij. Evropska komisija mora te ugotovitve dati na voljo EESO v letu 2007.

7.3   Javna naročila

7.3.1

EESO od držav članic EU zahteva, da nemudoma v celoti prenesejo direktive o javnih naročilih v nacionalno zakonodajo in da zagotovijo vključitev določb v zvezi z zahtevami o dostopu invalidnih oseb v okvir nacionalne zakonodaje.

7.3.2

EESO poziva vse javne organe, da v svoje razpise vključijo merila dostopnosti.

7.3.3

EESO poziva, da se obvezne določbe o dostopnosti do izdelkov in storitev IKT vključijo v prihodnje revizije direktiv o javnih naročilih. Zato bi morala biti za javne organe zakonsko prepovedana uporaba programske opreme, strojne opreme ali drugih izdelkov in storitev IKT, ki niso v skladu z obstoječimi standardi dostopnosti.

7.3.4

V zvezi s standardizacijskim mandatom Evropskega odbora za standardizacijo (CEN), Odbora za elektrotehnično standardizacijo (CENELEC) in Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde (ETSI) za podporo evropskih zahtev dostopnosti do javnih naročil izdelkov in storitev na področju IKT EESO poziva države članice EU, da oblikujejo akcijski načrt za skupno in dosledno izvajanje evropskih standardov na nacionalni ravni.

7.4   Integracija

7.4.1

EESO poziva k izrecnemu priznanju pomembnosti e-dostopnosti in ergonomskemu oblikovanju vseh pristopov do IKT v zvezi z vsemi zakonodajnimi in nezakonodajnimi predlogi EU, zlasti v ključnih dokumentih EU o informacijski družbi ter v zvezi z uredbami o strukturnih skladih, finančnimi instrumenti za nove države pristopnice in 7. okvirnim programom za raziskave.

7.5   Spletna dostopnost

7.5.1

EESO poziva vse države članice EU, da uradno sprejmejo nespremenjeno 2. različico smernic Pobude za spletno dostopnost in da različico 2 v celoti vključijo v vse javne spletne strani.

7.5.2

EESO poziva k uporabi 2. stopnje soglasja 2. različice smernic pobude za spletno dostopnost (W3C — WAI Web Content Accessibility Guidelines), ki pomeni višjo stopnjo dostopnosti v vseh spletnih virih.

7.5.3

EESO ugotavlja in poziva k nujni potrebi po razvoju in oblikovanju lahko dostopnih avtorskih orodij (11) o dostopnosti, ki jih lahko uporabijo oblikovalci spletnih strani za zagotovitev skladnosti spletnih strani s pobudo za spletno dostopnost W3C-WAI WCAG 2.0. Ta orodja morajo biti v skladu z 2. različico smernic pobude za dostopnost avtorskih orodij W3C WAI (Authoring Tool Accessiblity Guidelines, ATAG).

7.6   Zakonodaja

7.6.1

Evropska komisija mora izvajati odločnejše ukrepe za zagotovitev, da države članice izvajajo in izpolnjujejo svoje obveznosti do invalidnih uporabnikov v okviru obstoječih direktiv o elektronskih komunikacijah. Iz odzivov Komisije na vprašalnik povezovalne skupine za komunikacije (INCOM) o paketu elektronskih komunikacij je razvidno, da države članice niso ustrezno spoštovale teh obveznosti.

7.6.2

Če države članice ne izvajajo obveznosti v skladu s pravom EU, EESO Evropsko komisijo poziva, da sproži postopke za ugotavljanje kršitev proti zadevni državi članici ali državam članicam za zagotovitev popolne skladnosti.

7.6.3

EESO poziva, da se v prihodnjih revizijah zakonodaje EU o elektronskih komunikacijah bistveno okrepijo določbe o dostopnosti in da te določbe postanejo obvezne.

7.6.4

EESO poziva, da Evropska komisija objavi primerjalno poročilo o statusu dejavnosti držav članic v zvezi z e-dostopnostjo in da se sprožijo pravni postopki proti državam članicam, ki ne izpolnjujejo obveznosti po ustreznimi direktivami o elektronskih komunikacijah.

7.6.5

EESO poziva h krepitvi in širitvi obsega določb o dostopnosti v direktivah o elektronskih komunikacijah EU za storitve in opremo. Zlasti:

širitev obsega Direktive o univerzalni storitvi, da bo vključevala mobilne komunikacije in širokopasovne tehnologije;

revizijo Direktive o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi (RTTE), da bo vključevala obvezne zahteve glede dostopnosti do elektronske opreme.

7.7   Nov strateški okvir za evropsko informacijsko družbo

7.7.1

EESO ugotavlja, da strategija Evropske komisije za evropsko informacijsko družbo (12) od držav članic zahteva, da vsako leto poročajo o dosežkih in kako bodo izvajale programe nacionalnih reform.

7.7.2

EESO države članice poziva, da v letna poročila vključijo poseben del o e-dostopnosti in e-vključenosti ter da Evropska komisija podpre ta poziv.

7.7.3

EESO države članice poziva, da v nacionalnih akcijskih načrtih določijo jasne cilje in roke za izvajanje določb o e-dostopnosti.

7.8   Sodelovanje uporabnikov

7.8.1

EESO poziva nosilce odločanja EU, da zagotovijo popolno in enakopravno posvetovanje ter sistematično vključevanje invalidnih uporabnikov iz reprezentativnih invalidskih organizacij v razvoj in oblikovanje izdelkov in storitev ter v razvoj standardov. Institucije EU morajo zagotoviti dodatna sredstva, da bodo invalidni uporabniki lahko ustrezno sodelovali v procesu.

7.9   Izobraževanje in usposabljanje ter načrt oblikovanja za vse

7.9.1

EESO poziva vlade in industrijo k razvoju in podpori ukrepov za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja za IKT za invalidne in nekatere starejše osebe v okviru vseživljenjskega učenja, pa tudi za druge izključene skupine, da bi le-te imele lažji, cenejši in boljši dostop do takšnih tehnologij.

7.9.2

Ukrepi za večjo ozaveščenost, kot je spodbujanje evropskega načrta oblikovanja za vse, lahko močno izboljšajo razumevanje in vključevanje dostopnosti do IKT.

7.9.3

EESO poziva Evropsko komisijo, vse države članice in industrijo, da dejavno spodbujajo in vključijo načrt oblikovanja za vse v vse programe izobraževanja in usposabljanja na področju IKT.

7.9.4

EESO industrijo poziva, da zagotovi sistematično notranje ali zunanje usposabljanje svojega osebja o oblikovanju za dostopnost.

7.10   Notranji ukrepi EESO

7.10.1

EESO se zavezuje, da bo „spravil svojo hišo v red“, in zagotovil spoštovanje načel in prakse dostopnosti javnih naročil v svojih postopkih javnega naročanja.

7.10.2

EESO bo preučil, kakšne izboljšave so potrebne za zagotovitev popolnega in enakopravnega dostopa invalidov do spletne strani EESO, sistemov računalniške programske opreme in opreme IKT.

7.10.3

EESO bo uvedel notranje postopke za zagotovitev, da so vsi dokumenti objavljeni v dostopni obliki.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  KOM(2005) 229 končno

(2)  Vir: Evropska zveza slepih

(3)  Digitalna televizija za vse. Poročilo Generics Groups o uporabnosti in dostopni zasnovi za Projekt digitalne televizije v Združenem kraljestvu.

(4)  Poročilo Evropske komisije „Dejavni programi na trgu delovne sile za invalidne osebe“ (2002).

(5)  Študija OECD-ECMT „Izboljšanje prevoza za osebe z zmanjšano mobilnostjo“ 1999, pred UE-15.

(6)  Glej www.seniorwatch.de.

(7)  Odbor za ocenjevanje skladnosti in nadzorovanje telekomunikacijskega trga (Telecommuncations Conformity Assesment and Market Surveillance Committee - TCAM)

(8)  Direktiva 2004/18/ES in Direktiva 2004/17/ES.

(9)  Direktiva 2002/22/ES.

(10)  EESO ugotavlja, da je predplačniška mobilna telefonija pomembno prispevala k širitvi dostopa do telefonskih storitev za osebe z nizkimi dohodki in je na tem področju nedvomno naredila več kot državni ponudniki.

(11)  „avtorsko orodje“ je vrsta programskih orodij, ki se uporabljajo za oblikovanje spletnih strani.

(12)  KOM(2005) 229 končno


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/33


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2037/2000 Evropskega parlamenta in Sveta glede izhodiščnega leta za dodelitev kvot delno halogeniranih klorofluoroogljikovodikov za države članice, ki so pristopile 1. maja 2004

KOM(2004) 550 končno — 13632/05 ADD 1 + COR 1

(2006/C 110/06)

Svet je 16. novembra 2005 sklenil, da v skladu s členom 175(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. februarja 2006. Poročevalka je bila Giacomina CASSINA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 139 glasovi za, 2 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1

EESO se strinja, da se Uredba (ES) št. 2037/2000 (člen 4, odstavek 3, nova točka i) spremeni tako, da se Evropski parlament navede kot sozakonodajalca pri tem predpisu ter podpira predlagano spremembo pravne podlage uredbe.

2.   Vsebina in ocena predlogov sprememb

2.1

Namen predloga spremembe Uredbe (ES) št. 2037/2000 je dodati črko i k odstavku 3 člena 4, ki za države članice, ki so v EU vstopile 1. maja 2004, predvideva spremembo izhodiščnega datuma za dodelitev kvot delno halogeniranih klorofluoroogljikovodikov: te se v bodoče ne bodo več dodeljevale na podlagi kvot iz leta 1999, pač pa na podlagi povprečne vrednosti tržnih deležev iz let 2002/2003.

2.1.1

Sprememba izhodiščnega datuma je v skladu z zahtevami gospodarstva: na ta način se prepreči izključitev podjetij, ki so stopila na trg šele po letu 1999. Učinek na razdelitev celotnega števila kvot je neznaten in zato brez posledic za okolje. S spremembo izhodiščnega datuma se v prihodnosti izognemo tudi morebitnim očitkom, da so bila kršena načela „nediskriminacije in upravičenih pričakovanj“.

2.2

EESO se seznanja z dejstvom, da se Evropski parlament v naslovu tega predpisa navede kot sozakonodajalca poleg Sveta, in to spremembo podpira.

2.3

Končno EESO podpira spremembo pravne podlage uredbe, da se odstavek 2 člena 57 Pristopne pogodbe spremeni v odstavek 1 člena 175 Pogodbe o ES, kot je predvideno v dodatku I, popravku I, in v skladu z dogovorom skupine za okolje z dne 21. oktobra 2005.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/34


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o socialni razsežnosti kulture

(2006/C 110/07)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. septembra 2004 v skladu s členom 29 izvedbenih določb poslovnika sklenil, da pripravi dodatno mnenje o naslednji temi: Socialna razsežnost kulture

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. februarja 2006. Poročevalec je bil g. LE SCORNET.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca 2006) z 137 glasovi za, 3 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1

Namen sedanjega dodatnega mnenja je predlagati poglobitev in nekatere praktične instrumente glede na mnenje o socialni razsežnosti kulture, ki ga je EESO sprejel 31. marca 2004.

1.2

Mnenje poskuša podrobneje opredeliti koncept socialne razsežnosti kulture okrog treh ključnih besed, ki se uporabljajo v našem odboru in na katerih Odbor stalno poglablja svojo analizo. Te ključne besede so „družba znanja“, „globalizacija gospodarstva“, „civilna družba“.

1.3

Ne razvija pa hipotez iz prvega mnenja v zvezi z vzpostavitvijo novih struktur, kot so „opazovalnica“, „laboratorij“ in „projektna skupina“.

1.4

Vendar Odbor poziva Komisijo, naj natančneje opredeli količinske in kakovostne kazalnike, ki bodo omogočili, da bo lahko prepričljivo trdila, da sedanji instrumenti Skupnosti zadostujejo za merjenje:

razvoja zaposlovanja v kulturnih in umetniških poklicih v Uniji, njegovi kakovostni in količinski učinki na zaposlovanje na splošno, rast, socialno kohezijo, priznanje in participacijo vseh, predvsem najbolj prikrajšanega prebivalstva in družbenih skupin;

realne poglobitve medkulturnega dialoga. To ne pomeni le števila izmenjav in pobud vseh vrst. Gre za bistvene težave, kot so vse pogostejši pojav izključenosti, rasno razlikovanje (celo tam, kjer se je zdelo, da so politike vključevanja in/ali multikulturalizma pripeljale do stabilnih modelov, npr. na Nizozemskem in v Franciji), razhajanje med posebnimi in skupnimi interesi ter fragmentacija, namesto da bi bilo v ospredju zbliževanje.

1.5

Mnenje predlaga, da Komisija, zlasti ob priložnosti leta 2008, ki bo leto medkulturnega dialoga, predstavi zelo podrobno poročilo o tem pojavu in cilju. EESO je pripravljen zelo dejavno prispevati k pripravi poročila.

1.6

Predlaga, da se začne nova razprava o kulturi, saj se zdi, da ta še vedno preveč trdno temelji na patriotskih konceptih in ohranjanju dediščine ter premalo na konceptih ustvarjanja, razvoja in novih zamisli ter še zmeraj ne poudarja dovolj kulturne sestavine socialnega, gospodarskega in ekološkega razvoja.

1.7

Želi, da se na teh področjih ovrednoti delo Evropske ustanove za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev s sedežem v Dublinu. Predlaga, da se teme, ki pozivajo h „kulturni revoluciji“, „spremembi miselnosti“, „spreminjanju podedovanih vzorcev“, vsakič, ko jih EESO obravnava, konkretno analizirajo vsaj v posebnem odstavku.

1.8

Poudarja, da bi metoda „najboljše prakse“, če njena uporaba ne bi bila pogosto omejena na zgolj retorični vidik, lahko predstavljala enega glavnih instrumentov za dialog, izmenjavo ter prenos znanja in kulture.

2.   Uvod

31. marca 2004 je bilo na prošnjo Evropskega parlamenta za posvetovanju sprejeto mnenje o socialni razsežnosti kulture.

2.1

Mnenje je izpostavilo vrsto zamisli:

2.2

potrditi vlogo EESO na področju kulture, čeprav naša institucija doslej ni bila uradno pristojna na tem področju;

2.2.1

prispevati k postopnemu vzpostavljanju evropske opazovalnice sodelovanja na področju kulture, ki bi lahko skupaj z Evropskim parlamentom pripravila lastno letno poročilo;

2.2.2

vzpostaviti tesno sodelovanje med Evropskim parlamentom in EESO, ki bi poleg vzpostavitve navedene opazovalnice omogočalo „določitev letnega cilja promocije vsaj ene zares skupne kulturne vrednote“;

2.2.3

ustanoviti laboratorij kulturnih sprememb na socialnem, gospodarskem in ekološkem področju;

2.2.4

organizirati evropsko projektno skupino, ki bo spodbujala kulturno in umetniško izmenjavo na konfliktnih območjih.

2.3

To dodatno mnenje upravičuje naglica, s katero je bilo treba pripraviti prvotno mnenje. Evropski parlament nas je ob koncu svojega mandata prosil, da začnemo postopek in vzpostavimo partnerstvo EESO/EP. Naš odbor se je toliko bolj zavzel za poglobitev dela, saj se je zdelo, da se je dojemanje že samega pojma kulturne „razsežnosti“ v institucijah Evropske unije dvojno pospešilo.

2.3.1

Prve izjave predsednika Komisije, J. M. BARROSA, ki so potrdile, da je nastopil „trenutek kulture“, ter da so v „hierarhiji vrednot kulturne vrednote prehitele gospodarske vrednote (1)“, so zelo spodbudne in zaznamujejo bistveni preobrat. To je bil za nas prvi pospešek.

2.3.2

Drugi pospešek je prišel iz samega EESO. Program, ki ga je predstavila predsednica, ga. Anne-Marie SIGMUND, je temo kulture izpostavil kot prednostno nalogo njenega mandata in bil sprejet s soglasjem.

2.3.3

Toda začetki so tu še vedno šibki. Dejansko v programu, ki ga je predstavila nova Komisija, ni konkretnih predlogov za uresničitev tega preobrata. Sklic na novo hierarhijo v dobro kulturi v njem sploh ni izrecno naveden! Za program kultura 2007-2013, ki ga je predstavila Komisija, po definiciji ni potrebno mnenje našega odbora. Zato to mnenje ne navaja pripomb k temu programu, razen toliko, da poudari, da program sam po sebi ne upošteva „socialne razsežnosti kulture“ in da proračun zanj še zdaleč ni tak, kot ga je želel Evropski parlament. Toda tudi v zvezi z dajanjem prednosti kulturi v programu EESO bi bilo pretirano trditi, da je bilo že veliko storjenega.

2.3.4

Poleg tega obdobje za razmislek, ki ga je določil Svet po tem, ko sta Francija in Nizozemska zavrnili Pogodbo o Ustavi za Evropo (pogodbo, ki kulturo obravnava kot enega od ciljev Unije (člen I-3.3) in spreminja mehanizme odločanja na področju kulture ter v mnogih vidikih opušča paralizirajoče pravilo o soglasju (člena I-17 in III-280)), in neznaten kompromis o finančni perspektivi Unije pri oživitvi Unije še zmeraj nejasno opredeljujeta prostor kulture in še bolj „socialno razsežnost kulture“.

3.   Nadaljnje pojasnjevanje koncepta „socialne razsežnosti kulture“, opredelitev močnih točk, ki bi jih bilo mogoče vključiti v vse evropske politike

3.1

Mnenje o socialni razsežnosti kulture, ki ga je odobril naš odbor, je sprva zajemalo tri bistvene smeri razprave:

raziskave v zvezi z novo kulturo medsebojnega vpliva gospodarske, socialne in ekološke prakse;

smer, ki zadeva učinke sprememb v svetu dela na družbeno strukturo in kulturne vrednote;

smer, ki zadeva novo kulturo demokracije.

3.2

Namen sedanjega dodatnega mnenja je prispevati k opredelitvi močnih točk, „ključnih besed“, ki bodo omogočile čim bolj enostaven prenos teh začetnih razprav v aktualne politike Skupnosti.

3.3   Prva ključna beseda je „družba znanja“.

3.3.1

Kot poudarja naše mnenje o socialni razsežnosti kulture, splošna nagnjenost k intelektualizaciji vsega, kar je povezano z delom, vključno z „delom“ potrošnje, in vloga, ki jo v različnih delovnih okoljih igrajo medčloveški odnosi ter ustvarjalnost, sta in bosta med zmeraj pomembnejšimi merili za konkurenčnost, privlačnost, civiliziranost in podjetništvo različnih geokulturnih območij. Evropa se mora in se lahko primerja z „ustvarjalnim gospodarstvom“.

3.3.2

Zato je vprašanje dela in zaposlovanja na področju kulture in umetnosti ter gospodarstva kulture ena od točk, pri katerih EESO vztraja, in želi, da se ovrednoti delo dublinske ustanove. Koristno bi bilo analizirati, kako oblike dela na področju kulture in umetnosti posredujejo bolj ustvarjalno oceno dela v celoti in sodelujejo pri ustvarjanju družbe znanja.

3.3.3

Naš odbor se ne bo sprijaznil s tem, da so področja „visoke kulture“ in kulturnih razsežnosti tehnike, gospodarstva, sociale, zdravstva in varstva okolja ločena, temveč si bo stalno prizadeval za uresničitev vseživljenjskega učenja in oblikovanja „učeče se“ družbe ter premišljeno sodeluje pri premagovanju tega ločevanja.

3.3.4

Velika potreba po praksi ter prilagodljivih in hkrati zajamčenih delovnih mestih, na področjih komunikacije, posredovanja, umetnosti v vseh njenih oblikah ter metaznanja se ne sklada z modeli zaposlovanja, ki so prav nasprotno lahko izrazito togi in negotovi.

3.3.5

Togost tradicionalne hierarhije pri priznavanju strokovnega znanja lahko prav tako ovira razvoj novih poklicev. Ali bolj splošno, treba je poudariti resno pomanjkanje gospodarske vrednosti nematerialnih dobrin, prešibko kroženje umetnikov in dejavnih v kulturi ter njihovega dela v evropskem prostoru. Poudariti je treba tudi pomanjkanje primerjanja in izmenjave kulturnih inovacij, da ne bi bilo treba vedno znova odkrivati že znanega.

3.3.6

Uspeh programov Erasmus in Televizije brez meja, evropskega prispevka k obnovi opustošenih področij, oživljanja večjih mestnih območij s pomočjo umetniških dejavnosti, pridobivanje privlačnosti, od česar imajo trajne koristi evropske prestolnice kulture — vse to so prvi pokazatelji tega, kar je treba razumeti kot „socialno razsežnost kulture“. Čeprav so pristojnosti Evropske unije omejene na dopolnjevanje nacionalnih politik, EU kljub temu pogosto že predstavlja odločilnega akterja številnih dejavnosti in kulturnih dogodkov, kar dokazuje, da ima vlogo pobudnika. Nenehno polnjenje baze metaznanja bi lahko imelo znaten multiplikacijski učinek.

3.3.7

V nasprotju s tem pa izgube prejemkov in razvoja zvez med gospodarskim in socialnim tkivom, ko se prekinejo festivali in kulturni dogodki, četudi le začasno, njihove dejavnosti pričajo o „holističnem“ učinku, ki ga imajo umetniške, kulturne in posredovalne dejavnosti ter zaposlovanje na tem področju kot tudi njihov prosti pretok in vzajemno plodno prepletanje, na trajnostni razvoj.

3.4   Druga ključna beseda je „globalizacija gospodarstva“.

3.4.1

Po mnenju EESO skromni rezultati v primerjavi z visoko zastavljenimi cilji iz lizbonske strategije pričajo, da je človeški, kulturni in participativni dejavnik bistveno podcenjen. V globaliziranem gospodarstvu lahko samo spodbujanje take evropske kulture, ki ne bo več ločevala in postavljala hierarhije med gospodarskimi, socialnimi in ekološkimi dejavniki, omogoči Evropi, da zaustavi in celo preusmeri škodljivo razvojno vrzel med njo in večino drugih območij na svetu.

3.4.2

V številnih evropskih državah in tudi drugod po svetu je gospodarski pomen industrije kulture in ustvarjanja odslej nesporen, saj je bil dokazan v številnih poročilih, študijah in kvantitativnih ocenah. Na teh področjih so v zadnjih letih nastala številna podjetja in s tem tudi delovna mesta. Ni mogoče spregledati, da v tem smislu obstaja težnja po oblikovanju malih podjetij, mikropodjetij in samozaposlitev ter da ima vse to kompleksne družbene posledice.

Zaradi majhne velikosti podjetij je treba na primer pogosto vzajemno porazdeliti naloge in tako vzpostaviti omrežja. Pogoj za to je, da so zadevni akterji usposobljeni v tehnikah komunikacije, pogajanja in predstavitve ter da imajo znanje v zvezi s pogodbenim pravom, dodeljevanjem licenc itd.

To znanje, nepogrešljivo v vseh modernih podjetjih, mala podjetja pogosto postavlja pred velike izzive, kajti tega znanja včasih ni ali je le deloma na razpolago, strokovne rešitve pa glede na finančne zmožnosti takih podjetij pogosto predstavljajo preveliko breme, čeprav so nekatera MSP na teh področjih zelo uspešna.

Socialna politika mora sama zase poiskati odgovore na vprašanja v zvezi s socialno varnostjo (na primer zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, zavarovanje v primeru brezposelnosti), s katerimi se bo odzvala na nove strukture podjetij, nove oblike zaposlovanja itd.

3.4.3

Druga socialna razsežnost izhaja iz dejstva, da so podjetja, ki delajo v „novih“ gospodarskih sektorjih, kot je industrija ustvarjanja, pogosto izolirana, ker delajo na področjih, kjer še ni referenčnih vrednot, vzorcev pogodb, kazalnikov itd. ali pa so prisotni v zelo majhni meri. Ta vidik je pomemben za prihodnji razvoj industrije ustvarjanja in bi ga bilo treba upoštevati na ustrezen način, in sicer toliko bolj, ker so ravno osnovne informacije odločilne za gospodarski razvoj, zaradi vedno intenzivnejše globalizacije in potrebe po odzivanju na mednarodno konkurenco.

3.4.4

Evropska unija toliko bolj razume način, s katerim gospodarska globalizacija vpliva in bo vplivala na oblikovanje novih svetovnih kulturnih vrednot, ker mora tudi sama preoblikovati svoje cilje. In to v času, ko EU ne more več biti klub, ozka federacija „naprednih“ držav, ki jih druži relativna ekonomska, kulturna in duhovna homogenost. V času, ko je popolnoma odprta protestantskemu, ortodoksnemu in islamskemu svetu; v času, ko odpira pogajanja za pristop Turčije — širitev, ki bo, če bo do nje prišlo, presegla vse dosedanje. Sedaj sistematično vzpostavlja stike z neposrednimi sosednjimi državami. Spet mora pridobiti svoje mesto, svojo posebno vlogo v globalizaciji, planetarizaciji, procesu, v katerem se pravila igre tudi naglo spreminjajo (2).

3.4.5

„Evropa kulture“, rojena iz nacionalnih držav, ki so bile v zgodovini vodilne v vojskovanju, kolonializmu in imperializmu, je tudi danes morda najbolj ustrezna oblika „Evrope mogočnosti“, sposobne izvažanja, širjenja, „strokovnega oblikovanja“„kulture miru“, civiliziranosti in kakovosti. Tukaj gre za vračanje k sami zamisli, ki je vladala ob ustanavljanju Unije, k želji po prispevanju h globalizaciji vrednot in tehnik za vzpostavljanje miru; gre za povezovanje in izmenjavo, ne pa za vladanje in hierarhijo.

3.5   Tretja ključna beseda je „civilna družba“.

3.5.1

Dejstvo, da EESO, katerega uradne pristojnosti se niso izrecno razširile na področje kulture, ob predstavitvi predsednice sprejema globalni akcijski program, ki daje prednost kulturi  (3), velja za politično deklaracijo.

3.5.2

Gre za vrsto trdnega nasprotovanja prevladi izključno ekonomsko, produktivistično ali celo izključno socialno in ekološko usmerjenega razmišljanja. Ta potrditev je toliko bolj dragocena, ker prihaja od gospodarskih in socialnih akterjev Unije, organizirane civilne družbe, v vseh njenih razsežnostih proizvodnje, potrošnje in ponovne porazdelitve.

3.5.3

Ta razvijajoča se evropska kultura, ki jo ponovno združujejo sedanje širitve zgodovinskega pomena, je plod enkratnega in neprimerljivega zgodovinskega razvoja (4). Potrebna je toliko bolj, ker je treba pokazati, da se lahko zoperstavi pojavu, ki ga ni mogoče skriti ali podceniti: „globokemu pomanjkanju zanimanja in radovednosti ali enostavno nezavzetosti javnosti v državah članicah za druge države Unije (5)“. Politične pobude (programi „kultura“ Evropske unije) to seveda lahko občutno ublažijo, toda le „holistična“ vizija kulture in polno priznanje socialne razsežnosti kulture bi lahko zadovoljivo rešila ta problem.

3.5.4

Številna vprašanja, ki jih je treba rešiti za oblikovanje prave socialne in kulturne demokracije, bi zaslužila poglobljeno razpravo med družbenimi gibanji, kulturnimi mrežami, socialnimi partnerji in ne le med institucijami. Vzpostavitev etike in tehnike sodelovanja med vsemi partnerji nedvomno predstavlja enega izmed večjih izzivov za konstruktivno delovanje v prid vzpostavitvi svetovnega kulturnega prostora, ki bo temeljil na nenasilju.

3.5.5

Naše družbe ne morejo več odlašati s priznanjem in vključevanjem vseh svojih akterjev in okolij. Kot je pokazalo Evropsko leto invalidov ter mnenja in pobude EESO na to temo in vse teme o diskriminaciji in veliki revščini, se družbe presoja po mestu in vlogi, ki ju dajejo svojim najbolj prikrajšanim in marginaliziranim članom. In sicer ne le zato, da bi jim zagotovile mesto, ki pripada vsaki osebi, temveč da bi kulturni prispevek njihovega boja proti revščini dodal človečnost in pomagal obnoviti moderni humanizem. Ali danes ne bi bilo treba klasičnih hierarhičnih vzorcev in „podprte odvisnosti“ (prim. različne oblike socialne države) zamenjati z vzorcem dejavne participacije vsakogar, s pooblastitvijo vseh gospodarskih, socialnih, družinskih in kulturnih akterjev? To pomeni, da civilna družba v novem demokratičnem konceptu, ki ga potrebuje in omogoča globalizirano gospodarstvo, ne more imeti več podrejenega položaja ali le položaja protisile, čeprav ni neposredno poklicana k izvajanju oblasti. Da bi si zagotovila prihodnost in se zavarovala pred arbitrarnostjo, mora spodbujati svoje vrednote solidarnosti in ohranjati sposobnost in jamstva „kolektivnega mišljenja“.

4.   Predlogi in nadaljnje raziskovanje koncepta razsežnosti socialne kulture

4.1

EESO ugotavlja, da se njegovim institucionalnim partnerjem (Komisija, Parlament) in deloma tudi njemu samemu vzpostavitev novih struktur vrste „opazovalnica“, „laboratorij“, „projektna skupina“ vsaj zaenkrat zdi nepotrebna, prezgodnja ali nedostopna.

4.2

Povezovanje struktur v omrežje, zlasti opazovalnic različnih vrst, ki že obstajajo, lahko po mnenju Evropske komisije in tudi Evropskega parlamenta, prinese rezultate pri evropskem kulturnem sodelovanju, ne da bi bilo pri tem treba iskati nove instrumente.

4.3

Vendar EESO poziva Komisijo, naj vzpostavi količinske in kakovostne indikatorje — ter jasno oblikuje sedanje — da bo mogoče razpravljati, oblikovati in oceniti napredovanje ciljev medkulturnega dialoga, mobilnosti umetnikov in njihovega dela, prenosa znanja in različnih konceptov med različnimi področji, ki so bila doslej izredno razmejena.

4.4

Ne gre več le za to, da bi EESO naknadno preverjal količinsko napredovanje teh ciljev. Vse številnejši stiki in medkulturne prireditve v razširjeni Evropi in na bolj razvitem enotnem trgu, zlasti kar zadeva storitve, bodo tako le še intenzivnejši.

Ugotoviti je treba, ali izmerljiva rast kulturne potrošnje in turističnih izmenjav samodejno pomeni tudi pridobivanje znanja, pozornosti do bližnjega in kulture. Vedno pogostejši pojav izključenosti, rasnega razlikovanja (celo tam, kjer se je zdelo, da politično vključevanje in/ali multikulturalizem temeljita na stabilnih modelih, npr. v Franciji ali na Nizozemskem), razhajanja med posebnimi in skupnimi interesi, fragmentacije namesto zbliževanja zasluži ne le količinsko in kakovostno spremljanje, temveč resno obrazložitev.

4.5

Poleg tega je splošno znano, da so številne nacionalne politike kulture, tudi še tako angažirane, ki so jih države Unije vodile nekaj desetletij, komaj kaj prispevale k spremembam tradicionalnega sistema družbenih razredov.

4.6

Zato EESO trdno vztraja pri tem, da Evropska unija postane prostor avtorefleksije, izpraševanja med kulturnimi politikami držav članic, prostor, primeren za nove razprave o kulturi. Priprava leta medkulturnega dialoga (2008) bi morala biti priložnost za Komisijo, da predstavi zelo podrobno poročilo o dejanski razsežnosti tega dialoga, o ovirah, ki ostajajo, ali novih, ki nastajajo, in o novih zamislih, ki bi se lahko oblikovale, da bi se tak dialog res lahko poglobil. EESO je pripravljen prispevati k pripravi tega poročila, zlasti s pristopom „socialne razsežnosti kulture“ in s pristopom „kulturne razsežnosti sociale“, posebej z vidika „medgeneracijskih odnosov“.

4.7

To dodatno mnenje poleg tega predlaga:

4.7.1

stalno „kulturno higieno“ našega Odbora: vsakič ko mnenje obravnava teme, pri katerih je kulturni vidik bistvenega pomena, je pomembno temu vidiku izrecno posvetiti del mnenja. Namesto da se zadovoljimo z abstraktnim sklicevanjem na potrebne „kulturne revolucije“, nepogrešljive „spremembe mentalitete“, odstopanja od tradicionalnih in odslej zastarelih vzorcev, moramo čim bolj konkretno razpravljati o pogojih, ki jih je treba izpolniti za dosego takih kulturnih sprememb;

4.7.2

posvečanje večje pozornosti metodi odprtega usklajevanja in uporabo „dobre prakse“.

Ali ni treba „utrditi“ teh konceptov in postopkov, da bodo v praksi vedno bolj izvedljivi? To bo prispevalo k temu, da bosta opredelitev ter prenos znanja in kulturnih sprememb, pripeljala do učinkovitejših, bolj gospodarnih in bolj konvergenčnih reform, ki jih bo mogoče jasno določiti, osvojiti in razširiti;

4.7.3

željo Ekonomsko-socialnega odbora — ki predstavlja idealno „polje“ za preigravanje nacionalnih, poklicnih, socialnih in družbenih kultur — da se začne v določenih sektorjih raziskovati, na katerih področjih je mogoče izmenjavati prakso, na primer med zdravstvenim sektorjem in izobraževalnim sektorjem, kjer bi si podobnost kulturnih sprememb — tekočih in zaželenih — zaslužila več primerjav, izmenjav in skupnega delovanja, če želimo doseči novo ureditev teh kompleksnih sistemov. Prav tako bi bilo treba spodbujati večdisciplinarno skupinsko delo, ki lahko pomaga preseči posamezne značilnosti strokovne prakse in oblikovati skupno osnovo raznih poklicev, ki sicer niso povezani med seboj. Tako bi se lahko zmanjšali razdrobljenost in omejenost na posameznih področjih. Od napredka na določenem področju bi lahko — hitreje in bolj celovito kot sicer — pridobila tudi druga področja. Tako bi se lahko uveljavila sistemska kultura, ki gospodarskega, socialnega in ekološkega vidika ne obravnava več ločeno, saj kulturna enotnost Evrope temelji na njeni raznolikosti in napredku življenjskih pogojev njenih narodov.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Govor na konferenci Evropa in kultura, Berlin, 26.11.2004.

(2)  Ne le, da so se države, ki pokrivajo cel kontinent, kot so Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija, hitro razvile (proces, ki je bil predvidljiv, četudi se odvija hitreje, kot si je bilo mogoče predstavljati), temveč je vse potekalo tudi drugače, kot je bilo pričakovati (pri čemer se je spremenila tradicionalna mednarodna delitev dela, kjer je „napredna“ Evropa iskala „tovarne“ onstran svojih meja), pretresljivo pa so narasla tudi „ekološka tveganja“ in kulturni konflikti.

(3)  EESO je program sprejel na plenarnem zasedanju 15. in 16. decembra 2004.

(4)  Študija dublinske Evropske ustanove za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev je pokazala, da je bilo 80 % Evropejcev (v času študije v 15 državah članicah) zadovoljnih s svojim življenjem, tj. ugotovitev, ki podpira trditev, da obstaja koherenten in kakovosten način evropskega mišljenja in da poseben evropski način življenja dejansko obstaja.

(5)  Študija v zvezi z mobilnostjo ter prostim pretokom oseb in proizvodov v kulturnem sektorju. Olivier AUDIARD, april 2002, Univerza Pariz X.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/39


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o JEREMIE (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises — Skupni viri za mikro do srednje velika podjetja)

(2006/C 110/08)

20. decembra 2005 je evropska komisarka Margot WALLSTRÖM zaprosila Evropski ekonomsko-socialni odbor, da v imenu Komisije pripravi raziskovalno mnenje o JEREMIE (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. februarja 2006. Poročevalec je bil g. PEZZINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 142 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se z zanimanjem in naklonjenostjo seznanja z dokumentom Komisije, v katerem je predstavljen program JEREMIE (1) (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises — Skupni evropski viri za mikro do srednje velika podjetja).

1.1.1

EESO se zahvaljuje ge. Danuti Hübner, evropski komisarki za regionalno politiko, ter službam GD Regio in Evropskega investicijskega sklada za zavzetost, s katero razvijajo ta občutljivi program, in za podporo delu Odbora.

1.1.2

EESO je vedno podpiral pobude Komisije za poenostavitev dostopa do virov financiranja za mikro, mala in srednje velika podjetja, ker je — sicer enako kot Evropski parlament — prepričan, da je bil ta dostop do financiranja že od vselej šibka točka za manjša podjetja.

1.1.3

Proces krepitve manjših podjetij je pomemben člen v lizbonski strategiji, ker je povezan z inovacijami, ustvarja stabilna delovna mesta in prispeva k stalnemu usposabljanju delovne sile.

1.1.4

EESO se je v številnih svojih mnenjih, predvsem po letu 1982 (2), ukvarjal s prizadevanji Komisije, še zlasti GD XXIII (3), da bi podjetjem pomagal izboljšati njihove odnose s posojilnim sistemom in še posebej z bankami.

1.1.5

EESO je poudaril tudi potrebo po širokem vključevanju socialnih partnerjev v vsa vprašanja v zvezi s podjetji in še zlasti s posojili, ki imajo precejšen učinek na blaginjo in socialni razvoj.

1.2

V celotnem obdobju 90. let se je GD XXIII (4) v tesnem stiku s predstavniškimi organizacijami obrti ter malih in srednje velikih podjetij poskušal lotiti problemov v zvezi s posojili. Poznejše evropske konference obrti ter malih in srednje velikih podjetij (5) ter številna pripravljalna srečanja (v povprečju 10 pred vsako konferenco; udeleževalo se jih je na stotine malih podjetij) so:

prispevale k temu, da so dejavnost Evropske investicijske banke (EIB) razširili na naložbe v prid malih in srednje velikih podjetij;

utrle pot za vzpostavitev Evropskega investicijskega sklada (EIS) (6)

pripeljale do zakonodaje o plačilnih rokih;

spodbudile Evropski svet, da je na izrednem zasedanju v Luxembourgu sprejel ukrepe za ohranjanje in ponovni zagon zaposlovanja v Evropi, med drugim s finančnimi pomočmi, posebej namenjenimi majhnim podjetjem (7);

omogočile Komisiji, da je z neposrednim sodelovanjem EIB in EIS sprožila program Pobuda za rast in sodelovanje (1998–2000), temelječ na olajšavah, sprejetih v Luxembourgu;

ustvarile podlago za pripravo večletnih programov za spodbujanje podjetij in podjetništva, še posebej za mala in srednje velika podjetja, pri čemer je bil močan poudarek namenjen financiranju. Četrti od teh programov (2001–2005), podaljšan do konca leta 2006, je bil sprejet 20. decembra 2000;

ustvarile podlago za vzpostavitev okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP, Competitiveness and Innovation Framework Program) (8), ki je namenjen malim in srednje velikim podjetjem ter ima jasno opredeljene cilje;

pokazale malim in srednje velikim podjetjem nujnost vzpostavljanja medsebojnih mrež, da bi dosegla ekonomijo obsega, večjo prodornost na trg in nazadnje kritično maso, potrebno tako za inovacijske procese kot za krepitev položaja v razmerju do finančnih ustanov. Glede možnosti za vzpostavljanje mrež bo treba še veliko storiti.

1.2.1

Na podlagi omenjenih izkušenj EESO meni, da bi bilo — tudi z ozirom na novo načrtovanje programov 2007-2013 in lizbonskih ciljev — primerno posredovati širšo informacijo o novih programih, predvsem tistih, ki so namenjeni mikro in malim podjetjem, na srečanjih, pripravljenih v državah članicah s predstavniki socialnih partnerjev in civilne družbe.

1.2.2

Kljub prizadevanjem in ukrepom v zadnjih dvajsetih letih pa v številnih regijah EU-25 — zlasti v tistih, ki razvojno najbolj zaostajajo — manjka koncept za usklajevanje in učinkovito uporabo mnogih zdaj obstoječih instrumentov financiranja.

1.2.2.1

Približno štiri milijone — t.j. 20 % — podjetij meni, da je omejen dostop do financiranja resna ovira za njihovo rast (9).

1.2.2.2

Le nekaj deset tisoč podjetij je lahko izkoristilo finančne instrumente Skupnosti (10). Obstaja torej velik razkorak med načinom predstavitve težave in doseženimi rezultati, kar sili k razmišljanju o konkretnih možnostih za to, da bi v večji meri vključevali finančne ustanove in izboljšali rezultate.

1.2.2.3

EESO se zaveda, da je treba storiti več, da bi izboljšali obveščenost o možnostih glede posojil, ki jih ponujajo Komisija, EIB, EIS, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) ter nacionalne in regionalne uprave. Mikro in mala podjetja namreč zelo pogosto — tudi po lastni krivdi — niso vključena v informacijske kanale.

1.3

JEREMIE bi zato lahko bil inteligenten instrument za usklajevanje in racionalnejšo izrabo obstoječih možnosti.

1.3.1

Pobuda JEREMIE je v kontekstu strateških smernic EU za kohezijo, rast in zaposlovanje. Stališče Odbora do tega je mogoče povzeti z naslednjim:

podpreti je treba instrumente, pri katerih ne gre za subvencije: posojila, financiranje posojil drugega reda z zavarovanim tujim kapitalom, spremenljivi instrumenti (vmesni dolg ali „mezzanine“) in rizični (na primer zagonski) kapital;

subvencije morajo služiti vzpostavljanju in ohranjanju infrastruktur, potrebnih za olajševanje dostopa do finančnih sredstev (t.j. uradov za prenos tehnologije, valilnic podjetij, mreže „poslovnih angelov“, programov za pripravo in pospeševanje naložb itd.);

pospeševati je treba mehanizme zavarovanja in vzajemnega zavarovanja, da bi malim in srednje velikim podjetjem olajšali dostop do mikroposojil. EIB in EIS (11) bi lahko v tem pogledu prispevala koristne nasvete;

odločilnega pomena je doseči tudi nekatere skupine, kot so mladi podjetniki, podjetnice in osebe, ki pripadajo zapostavljenim skupinam prebivalstva in narodnim manjšinam;

glede na znanje, ki ga je v vseh letih pridobil EIS, je tesno sodelovanje z njim posebno pomembno za nudenje potrebne podpore malim in srednje velikim podjetjem ter obenem za razvijanje evropskega trga rizičnega kapitala;

podpirati in povečevati bi morali listninjenje (sekuritizacijo) dolgov (12), da bi povečali kreditno sposobnost posojilnih zadrug.

1.3.2

Odbor poudarja, da Komisija pobude JEREMIE ne sme podpirati samo navzven, temveč tudi interno z ustreznim usklajevanjem med službami Komisije, ki upravljajo z intervencijskimi instrumenti za mikro do srednje velika podjetja; to naj izvede z vzpostavitvijo informacijske točke (focal point) Jeremie, ki bi služila kot enota za usklajevanje in obveščanje za posamezne ukrepe, da bi dosegli čim boljše rezultate.

1.3.3

Po mnenju Odbora bi bilo primerno, da bi Komisija vsaki dve leti Evropskemu parlamentu, Svetu, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložila poročilo o poteku programa in o njegovi učinkovitosti, tako da bi to pomembno izkušnjo lahko razširili tudi na druga področja.

1.3.4

Odbor priporoča tudi, da se pri postopkih razpisov in dodeljevanja naročil, pri upravljanju z regionalnimi holdingi in potrjevanju finančnih posrednikov, ki jim je zaupano upravljanje s projekti, zagotavlja popolno upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti; še zlasti je treba — tudi v primeru ekskluzivnih pravic — zagotoviti polno uporabo ustreznih pravnih predpisov Skupnosti ter možnost sankcij, razrešitve neučinkovitih holdingov in revizije seznama potrjenih finančnih posrednikov.

2.   Obrazložitev

2.1

EESO je večkrat poudaril, da imajo manjša podjetja v posameznih državah ne samo gospodarsko, temveč tudi socialno vlogo; na to je posebej opozoril v različnih mnenjih, med drugim iz let 1992 (13), 1997 (14), 2001 (15), 2003 (16)in v mnenju o Evropski listini za mala podjetja (17).

2.1.1

Mikro in mala podjetja imajo v evropskem gospodarstvu odločilno vlogo. Teh približno 25 milijonov podjetij predstavlja 99 % vseh podjetij in v njih je zaposlenih približno 95 milijonov ljudi, kar zagotavlja 55 % vseh delovnih mest v zasebnem sektorju (18).

2.1.2

Te številke ponazarjajo pomen in vlogo malih in srednje velikih podjetij v okviru lizbonske strategije in kažejo, da je treba skleniti trdno partnerstvo s predstavniki socialnih partnerjev, da bi lahko razvili nove oblike sodelovanja (19) s ciljem konkretnega uresničevanja socialnih in gospodarskih vrednot, zaradi katerih je Evropa socialno tržno gospodarstvo (20).

2.1.3

Ustanavljanje in razvoj najmanjših in malih podjetij ovirajo predvsem naslednje težave (naštete v vrstnem redu glede na njihov pomen):

finančni in posojilni problemi,

počasna in draga birokracija,

vidiki trga dela (opredelitve poklicnih profilov in krepitev poklicnega usposabljanja, potrebnega za prilagodljivost delovne sile, za širitev možnosti delovanja podjetij in za zaposlitvene možnosti zaposlenih).

2.1.4

Dostop do financiranja je torej prvi pogoj za ustanovitev podjetja in je temeljnega pomena za rast in uspeh mikro in malih podjetij, za katere veljajo pri kreditnem sistemu mnogo močnejše in jasnejše omejitve kot za velika podjetja.

2.1.5

Samo neposredni stiki s podjetji in njihovimi problemi ter poznavanje možnosti kreditiranja podjetij, s katerim razpolagajo podjetja — zlasti na območju, na katerem delujejo, omogočajo optimalen učinek posojil; pri tem se je treba izogibati preveč omejevalnemu postopku pri dodeljevanju finančnih sredstev in iz tega izhajajočemu povečevanju stopnje tveganja, še zlasti v zvezi z Baselskim sporazumom. Zato morajo podjetja sama določati svoje finančno ravnovesje in potrebne instrumente.

2.1.6

Odločilno vlogo ima samofinanciranje, čeprav majhna podjetja le redkokdaj lahko uresničijo svoje naložbene načrte s tem instrumentom. V 90 % primerov je treba:

olajšati izbor vrste kapitala z informiranjem in svetovanjem o možnih alternativah (rizični kapital, dolžniške instrumente, mezzanine),

določiti primerne instrumente in načine financiranja.

2.1.7

Med vsemi instrumenti gledajo mala podjetja pogosto z nezaupanjem na rizični kapital. Ko se govori o rizičnem kapitalu v zvezi z najmanjšimi (21) in malimi podjetji (22) (90 % slednjih so individualna podjetja ali osebne družbe), to praviloma zadeva samo 5 do 6 % tega velikanskega volumna. Da uporaba tega instrumenta ne bi ostala omejena na ostanke, je treba predvideti nove oblike rizičnega kapitala, ki jih je mogoče uporabiti tudi v primeru osebnih družb.

2.1.8

Prednostne ukrepe za preseganje razkoraka med kreditnim gospodarstvom ter mikro in malimi podjetji je mogoče povzeti, kot sledi:

izboljšanje kakovosti storitev kreditnega sistema;

spodbujanje močnejše udeleženosti kreditnih agencij v procesih podjetij v obliki svetovanja, da se omogoči večja transparentnost in več dajanja podatkov o bilancah. To vrsto pomoči potrebujejo predvsem mala podjetja zaradi preobrazbe v kapitalsko družbo, za pripravo uporabe rizičnega kapitala ali pa — v nekaterih primerih — za dostop do posebnih borznih segmentov (23);

dodeljevanje posojil mora biti v manjši meri kot doslej odvisno od jamstev. To pomeni, da bi bilo treba močneje kot doslej spodbujati finančno-tehnične instrumente. Med temi lahko kot enega najbolj uveljavljenih primerov omenimo model kreditnih zadrug, ki obstajajo v številnih evropskih državah. Takšni instrumenti so resda vezani na dodelitev bančnega posojila, vendar jih je treba spodbujati in podpirati; v tem pogledu je lahko zelo pomemben prispevek JEREMIE;

stroške posojil je treba bolj prilagoditi pogojem, ki se običajno uporabljajo v velikih podjetjih (24).

2.1.9

Analize in ocene potreb in možnosti v pripravljalni fazi je treba izvajati v posameznih regijah EU ob dejanski udeležbi zainteresiranih gospodarskih in socialnih strani v okviru učinkovitega in odgovornega partnerstva.

2.2   Regionalna razsežnost

2.2.1

V gornjih navedbah prikazani problem dostopa do financiranja se pojavlja različno močno — odvisno od razvojne ravni gospodarstva in trga. Konvergenčne regije (25), ki bi instrumente financiranja za pospeševanje zaposlovanja in podjetniške pobude pravzaprav najbolj potrebovale, so v nasprotju s tem regije, kjer je dostop do financiranja težavnejši, obrestne mere pa višje kot v bolj razvitih regijah (26).

2.2.2

Posojila EIB, ki se v postopku rotacije (27) dodeljujejo skrbniškim bankam, da jih potem lahko razdelijo in s spremenljivimi, vendar zmernimi obrestnimi merami (28), dodeljujejo malim in srednje velikim podjetjem, najemajo predvsem banke, ki delujejo v razvitih regijah, kjer je konkurenca v bančništvu močnejša, odobravanje posojil EIB pa uporabljajo za to, da obdržijo stranke in jih vežejo na banko.

2.2.3

Ker so v bolj zapostavljenih regijah banke, zlasti kreditne zadruge ali „ljudske banke“, manj številne, tam ni omembe vredne konkurence med bankami in tudi ne pozornosti do „malih“; zato zanimive instrumente, ki jih daje na voljo EIB, v teh regijah uporabljajo izredno redko.

2.2.4

Če torej ne bo storjenega nič, da se ta trend obrne — tudi s finančnim posredovanjem instrumentov, s katerimi je mogoče prek JEREMIE spremljati tradicionalne instrumente EIB in EIS (29)– bodo morale najrevnejše regije še dolgo trpeti zaradi svoje revščine.

2.2.5

Da bi zagotovili posojila, predvsem v konvergenčnih regijah, bi lahko z JEREMIE vzpostavili posvetovalnico pri EIS, da bi z jamstvenimi instrumenti podprla jamstva za posojila, ki jih dodeljujejo banke, prek kreditnih zadrug ali drugih finančnih organizacij, ki delujejo predvsem v najbolj zapostavljenih regijah.

2.3   Socialna razsežnost posojil in finančnega inženiringa

2.3.1

Problem dostopa mikro, malih in srednje velikih podjetij do financiranja jasno kaže, da trg v marsikaterem pogledu odpoveduje:

finančne ustanove morajo svoje poslovanje zagovarjati pred svojimi upravnimi odbori: jasno je, da ti pogosto oklevajo pri dodeljevanju posojil majhnim, komajda znanim podjetjem, ki nimajo bilanc — ali pa so te sestavljene površno — in jim torej morebiti grozi nesolventnost;

vodilni bančni uslužbenci zelo pogosto ne poznajo „podjetniškega tveganja“ in se čutijo pri dodeljevanju posojil bolj pomirjeni, če obstaja poroštvo (nepremičnine ali poroštva sorodnikov oz. tretjih oseb). Poroštev se poslužujejo pogosto, celo prepogosto, predvsem pri dodeljevanju posojil podjetnicam in mladim podjetnikom;

porazdelitev celotnega obsega posojil velikemu številu malih podjetij stane banke z ozirom na stroške dela in upravne stroške veliko več kot pa upravljanje manjšega števila posojil precej večjega obsega, ki se dodelijo manjšemu številu velikih podjetij z ustrezno posestjo nepremičnin;

konkurenca med finančnimi ustanovami, ki omogoča ugotavljanje najugodnejših ponudb na trgu, je v bogatih regijah velika, v konvergenčnih regijah pa majhna; torej prav tam, kjer bi potrebovali večjo ponudbo po zmernejših obrestnih merah, da bi upoštevali potrebe — pogosto majhnih in finančno šibkih — krajevnih podjetij.

2.3.2

Neuspeh trga je torej treba preprečevati z ukrepi, ki

so združljivi z državnimi pomočmi,

jih je mogoče uporabiti v okviru finančnega inženiringa s pomočjo sredstev, predvidenih v večletnih programih, s katerimi upravlja EIS (30),

so že vključeni v CIP (Competitiveness Innovation Program),

so predvideni v strukturnih skladih,

so v celoti usklajevani prek JEREMIE.

2.3.3

Na zasedanju Evropskega sveta marca 2005 je lizbonska strategija dobila nov zagon; vlade, gospodarski in socialni partnerji so bili pozvani, naj delujejo na treh prednostnih področjih, da bi:

iz znanja in inovacij ustvarili gonilno silo trajnostne rasti,

EU naredili privlačno za vlagatelje in delovno silo,

povečali zaposlenost in krepili podjetniški duh, da bi dosegli kohezijo.

2.3.4

Izdatki držav članic za ohranjanje obstoječih in odpiranje novih delovnih mest so včasih visoki, vendar jih socialni rezultati upravičujejo (31). Če bi polovici obstoječih malih in srednje velikih podjetij v EU-25 — torej približno 12 milijonom podjetij — dodelili splošno posojilo v znesku 20 000 eurov, predvidljiva izguba zaradi nesolventnosti (32) ne bi presegla 6,5 milijarde eurov, kar je 0,07 % BDP Evropske unije 25 držav članic. Splošno dodeljevanje posojil pa bi večini podjetij omogočilo utrditev njihovega položaja ter razvoj inovativnih postopkov in izdelkov.

2.3.5

Če bi dodeljevanje posojila potekalo prek posredovanja kreditne zadruge, ki bi bila zmožna prevzeti 50 % primerov nesolventnosti, bi se izguba delila na dva enaka dela (po 50 %) med zadrugo in banko.

2.3.6

Pogled, ki posojilu priznava socialno funkcijo, omogoča pripravo potrebnih instrumentov finančnega inženiringa, ki vključujejo javna sredstva, sredstva iz evropskih skladov in solidarnostnih skladov, ki jih kreditnim zadrugam dodeljujejo podjetniki ob vpisu v zadrugo ali pa v obliki odstotnega deleža, ki se plača v obliki bančnih obresti (33).

2.4   Funkcija kreditnih zadrug, finančni inženiring in JEREMIE

2.4.1

Dodeljevanje številnih majhnih posojil, kakršne potrebujejo podjetja v fazi zagona ter mikro in mala podjetja v Evropi, je odvisno od naslednjih dejavnikov:

razpoložljivosti sredstev po zmerni ceni na trgu kapitala;

organizacije finančne ustanove, ki ji omogoča dobro razširjenost na ozemlju s podružnicami v bližini podjetij;

pogleda, ki bančnim uslužbencem omogoča, da pristanejo na zahteve „majhnih“;

možnosti, da tveganje delijo z drugimi partnerji (finančni inženiring);

sposobnosti, da zajezijo stroške upravljanja, da bi s tem znižali obrestne mere za dodeljena posojila.

2.4.2

Nekatere od teh problemov je mogoče rešiti z instrumenti, ki že obstajajo, vendar bi jih bilo treba uporabljati bolje in v večjem obsegu:

sredstva EIB so se tam, kjer so bila uporabljena, izkazala za zelo koristen instrument za olajševanje dostopa do financiranja mikro in malim podjetjem. Banke, ki so želele postati „skrbniki EIB“, so v rotacijskem postopku dobile posojila po ugodni obrestni meri (34). Manjša razpršitev, priznana bankam (115 business points), je imela učinek, da so to obliko financiranja — ki je koristna za podjetja, vendar ne zelo donosna za banke — uporabile samo banke, ki poslujejo v bogatih regijah z močno konkurenco. V konvergenčnih regijah se to ni zgodilo, kar potrjuje načelo, da imajo revna območja slabše razvojne možnosti od bogatih;

razširjenost sistema bank — kreditnih zadrug je močnejša v gospodarsko visoko razvitih regijah. Tudi to je precejšnja ovira za dostop do financiranja v regijah z zaostankom v razvoju. Z JEREMIE bi lahko spodbujali ustvarjanje, podpiranje in širjenje posojilnih oblik z uporabo instrumentov finančnega inženiringa, pri katerih so vključene poklicne organizacije v regijah, v katerih so ukrepi za usposabljanje in posojilni sistem temelj razvoja;

da bi nastala kultura pozornosti do „malih“, je nujno treba podpirati prizadevanja poklicnih organizacij, predvsem tistih, ki se angažirajo v socialnem dialogu, da prispevajo k temu, da se v najbolj zapostavljenih regijah uporabljajo pozitivne izkušnje, do katerih so se v bogatejših regijah pogosto že dokopali. Tudi pri takšnih ukrepih bi se lahko JEREMIE izkazal za pomemben instrument;

kreditne zadruge so v državah, v katerih obstajajo, ključnega pomena tako za izvajanje finančnega inženiringa kot tudi za širjenje kulture socialne funkcije posojila, ki prispeva k temu, da postaja Evropa socialno tržno gospodarstvo, v katerem je zaposlitev ključ do uspeha (35). Če bo JEREMIE uspelo, da bo pomoč, ki jo EU že ponuja prek EIB in EIS, uporabljena racionalneje in širše, bo mogoče rešiti veliko podjetij, ki so vsako leto prisiljena prenehati s poslovanjem (20 %);

ocena tveganja, ki jo opravijo kreditne zadruge in zatem prevzem 50 % nesolventnosti v razmerju do dodeljenih posojil konkretno zmanjšuje obremenitve za banke, znižuje celotno tveganje in s tem privede do zmernejše posojilne obrestne mere (36).

2.5   Funkcija multiplikatorja pri upravljanju s posojili in funkcija JEREMIE

2.5.1

Multiplikator je predvsem v zadnjih letih postal instrument, ki so ga tako kreditne zadruge kot tudi banke analizirale in uporabljale za širjenje posojilnih možnosti (37). Sistematična analiza stanja nesolventnosti, predvsem v konvergenčnih regijah, omogoča prilagoditev multiplikatorja krajevnim razmeram. Delež nesolventnosti se seveda poveča v bolj zapostavljenih regijah, kjer doseže 10 %, medtem ko se v bogatejših regijah — vedno glede mikro in malih podjetij — giblje okoli 2,5 %.

2.5.2

Prav v konvergenčnih regijah bi JEREMIE lahko razvil svoj potencial, tako da bi kreditnim zadrugam dajal poroštva in pospeševal listninjenje (sekuritizacijo) terjatev, da bi širil možnosti posojil in izravnal šibak multiplikator.

2.6   JEREMIE in okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (CIP)

2.6.1

V okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost 2007–2013 (CIP) (38) so združene različne dejavnosti in programi Skupnosti, med drugim:

akcijski program Skupnosti za krepitev konkurenčnosti evropske industrije (39) in večletni program za podjetja in podjetništvo ter zlasti za mala in srednje velika podjetja (40),

finančni instrument za okolje LIFE (Financial Instrument for the Environment) (41),

večletni program za spremljanje akcijskega načrta e-Evropa 2005 (42),

večletni program Skupnosti za spodbujanje razvijanja in uporabe evropskih digitalnih vsebin v globalnih omrežjih (43),

splošna pravila za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih omrežij (44),

smernice za vseevropska telekomunikacijska omrežja (45),

večletni program Inteligentna energija — Evropa (46).

2.6.2

Poleg tega naj bi proučili finančne instrumente, predvidene v Četrtem večletnem programu 2000–2005 (Multi annual programme — MAP); ta program, ki je podaljšan do 31. decembra 2006 in za katerega so na voljo sredstva v višini 531,5 milijona eurov (47), naj bi skupaj z okvirnim programom za konkurenčnost in inovativnost vključili v strategijo pobude JEREMIE.

2.6.2.1

MAP je razdeljen na tri področja ukrepov:

 

1. dejavnosti na področju razvoja podjetij,

 

2. mreža centrov Euro-Info,

 

3. finančni instrumenti.

2.6.2.2

Z analizo dejavnosti finančnih instrumentov, uporabljenih v okviru večletnega programa, je mogoče ugotoviti, kateri instrumenti so dali najboljše rezultate in jih je zato mogoče v pobudi Skupnosti JEREMIE uporabiti znova. Ti instrumenti predstavljajo daleč največji del izdatkov četrtega večletnega programa in so npr. leta 2003 znašali 67 % del celotnega proračuna programa (48). Znotraj teh finančnih instrumentov so sredstva razdeljena, kot sledi:

olajšava za jamstva za mala in srednje velika podjetja (49): 90 % sredstev (50),

zagonska olajšava ETF (Start-Up Facility) (51): 10 % sredstev.

2.6.2.3

Ti instrumenti so bili uporabljani že v obdobju 1998–2000 v okviru programa pobud za rast in zaposlovanje, skupaj z naslednjimi instrumenti:

SCA (Seed Capital Action), v okviru pilotskega projekta CREA (Rizični kapital za podjetja v začetni fazi — Startni kapital) večletnega programa 1997–2000;

olajšava JEV (Joint European Venture), ki se je začela leta 1997 in je bila ukinjena 29. decembra 2004 (52).

2.6.2.4

SCA doslej ni dala prav dosti rezultatov in tudi olajšava JEV ne.

2.6.2.5

Do konca leta 2003 je jamstveno olajšavo za mala in srednje velika podjetja izkoristilo približno 178 000 (53) malih in srednje velikih podjetij (136 000 s programom Rast in zaposlovanje, 32.000 s programom za jamstvo posojil, 10 000 s programom mikroposojil).

2.6.2.6

V enakem obdobju je zagonsko olajšavo ETF izkoristilo približno 240.000 (54) malih in srednje velikih podjetij.

2.6.3

JEREMIE bi torej lahko oba navedena finančna instrumenta uporabljal še naprej v korist večjega števila malih in srednje velikih podjetij, deležnih ugodnosti, zlasti v konvergenčnih regijah.

2.6.4

Pred očmi je treba imeti, da je v vseh teh letih od skupnih posegov GD za podjetništvo, GD za gospodarstvo in finance in EIS lahko imelo korist samo 0,81 % malih in srednje velikih podjetij.

2.6.5

Vendar je pomembno, da JEREMIE uvede novosti, delno že predvidene v novih programih, še zlasti:

jamstveno olajšavo za mala in srednje velika podjetja, mehanizem vzajemnih jamstev, obravnavan že v zvezi s kreditnimi zadrugami,

posojilo „mezzanine“ (55), ki je dostopno prek jamstvene olajšave za mala in srednje velika podjetja: za podjetnike je zelo pomembno, ker jim ni treba odstopiti dela lastnega kapitala in je lahko koristno za prenos podjetij,

listninjenje (sekuritizacija) (56) bank in kreditnih zadrug,

vzpostavitev programov SBIC (Small Business Investment Companies Programs), ki so nastali leta 1958 v ZDA in predvidevajo udeležbe in dolgoročna posojila; vodijo se kot komercialni programi na podlagi licenciranja pri vodenju malih podjetij (Small Business Administration).

2.6.6

EESO meni, da pri vseh teh posegih vsekakor obstaja še velik problem glede informiranja in usposabljanja, ki bi se ga morale lotiti tako finančne ustanove kot tudi predstavniške organizacije delodajalcev in delojemalcev, da bi zagotovili spoštovanje načel socialne odgovornosti podjetij in socialne usmerjenosti financiranja.

2.7   JEREMIE ter razpisni in akreditacijski postopki

2.7.1

EESO meni, da je neomejena uporaba predpisov Skupnosti za javna naročila storitev odločilnega pomena, da bo njena pobuda JEREMIE lahko v celoti uspešna.

2.7.2

V vsakem primeru morajo za JEREMIE pristojne službe Komisije oz. EIS preverjati in zagotavljati, da se v razpisnih postopkih v celoti upoštevajo načela gospodarnosti, učinkovitosti, nepristranskosti, enake obravnave in transparentnosti. Pogodbeni dokumenti, ki jih pripravlja Komisija, morajo med obveznimi merili za pripustitev ustanov ali konzorcijev, ki se potegujejo na razpisu, vsebovati zlasti naslednja merila:

uspešno izvajanje predvidenih dejavnosti v obdobju najmanj petih let;

upoštevanje tehničnih standardov CEN pri opravljenih storitvah;

posedovanje zahtevanih tehničnih, strokovnih, finančnih in gospodarskih zmožnosti, preverjenih na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril.

2.7.2.1

Če obstajajo dogovori v zvezi s Holding Funds/Operativni programi 2007–2015, je treba predvideti možnost določitve pogodbenih kazni oz. uvedbe postopka za odpoved ali razrešitev Holding Funda v primeru neučinkovitosti, nepravilnosti ali težjih kršitev pogodb. Menedžment bi bilo treba preverjati vsake dve leti s podporo gospodarskih in socialnih partnerjev v zadevni regiji, pri čemer se ob uporabi transparentnih postopkov objavijo ocenjevalna poročila, ki jih je treba dostaviti osrednjim nacionalnim oblastem, Evropskemu parlamentu, EESO in Odboru regij.

2.7.3

Finančnim ustanovam ali konzorcijem, ki imajo sedež v drugi državi članici ali v eni od držav podpisnic aneksa k sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o sistemu javnih razpisov, mora biti omogočeno, da se kvalificirajo pod enakimi pogoji kot nacionalni kandidati; osnova mora biti dokumentacija, ki ustreza veljavnim pravnim predpisom zadevnih držav, na podlagi katere je mogoče dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za kvalifikacijo.

2.7.4

Takšne določbe bi morale veljati tudi za akreditacijske postopke posredniških posojilnih ustanov: pri njih je treba izvajati sistematičen nadzor rezultatov, katerega mehanizme je treba določiti v sodelovanju s predstavniki pristojnih gospodarskih in socialnih partnerjev; poleg tega bi morali redno preverjati akreditacijo, ki v vsakem primeru predvideva, da se vsake tri leta zamenja del akreditacijskih pogojev.

Bruselj, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  JEREMIE: skupna pobuda GD Regio in Evropske investicijske banke za boljši dostop do financiranja razvoja mikro do srednje velikih podjetij v regijah (dok. 2 z dne 21.11.2005), predstavljena na konferenci o financiranju gospodarske rasti in kohezije v razširjeni Evropi24. novembra 2005 v Bruslju.

(2)  1982: evropsko leto obrti in malih podjetij

(3)  Zaradi težav, nastalih leta 1982, je Komisija vzpostavila delovno skupino (Task Force), ki jo je vodila komisarka Cresson, da bi politiko Skupnosti usmerila v skladu z zahtevami malih in srednje velikih podjetij. V drugi polovici 80. let je ta delovna skupina postala GD XXIII.

(4)  Sedanji generalni direktorat za podjetništvo in industrijo

(5)  V Avignonu 1990, Berlinu 1994 in Milanu 1997

(6)  Prim. opombo 28.

(7)  Evropski svet, ki je na izrednem zasedanju v Luxembourgu 20. in 21. novembra 1997 obravnaval izključno tematiko zaposlovanja, je med drugim sprejel tri konkretne pobude za spodbujanje konkurenčnosti podjetij in zaprosil Komisijo, da predloži predloge za krepitev gospodarstva in za povečevanje zaposlenosti. Te tri pobude so bile: ETF (Start-Up Facility, zagonska olajšava), JEV (olajšava Joint European Venture) in SME (Small and Medium-sized Enterprises, olajšava za mala in srednje velika podjetja).

(8)  Glej: KOM(2005) 121 končno.

(9)  Posvetovalni dokument o programu Skupnosti za podjetniške pobude in konkurenčnost 2006–2010, GD Podjetništvo, 2004, točka 46. http://europa.eu.int/yourvoice/consultations/index_en.htm#open

(10)  Prav tam, točka 118

(11)  Prim. tudi opombo 29.

(12)  Listninjenje (sekuritizacija) omogoča, da se del lastnega tveganja zaradi izpada odstopi drugim, s čimer se povečajo možnosti za dodeljevanje posojil malim in srednje velikim podjetjem. Prim. tudi opombo 56.

(13)  Obrt ter mala in srednje velika podjetja v Evropi, UL C 332 z dne 16.12.1992.

(14)  Obrt ter mala in srednje velika podjetja, UL C 156 z dne 26.5.1997.

(15)  UL L 221 z dne 7.8.2001.

(16)  Vloga mikro in malih podjetij v gospodarskem življenju in v evropskem proizvodnem tkivu, UL C 220 z dne 16.9.2003.

(17)  UL C 48 z dne 21.2.2002.

(18)  Observatory of European SMEs, 2003/7, UE-25.

(19)  Prim. npr. izkušnje dvostranskih teles, razširjenih v Italiji in v drugih evropskih državah.

(20)  Glej mnenje EESO Partnerstvo pri izvajanju strukturnih skladov, UL C 10 z dne 14.1.2004, str. 21.

(21)  23 milijonov v EU-25, Opazovalnica malih in srednje velikih podjetij 2005

(22)  1,8 milijona, Opazovalnica malih in srednje velikih podjetij 2005

(23)  V Italiji se posebni borzni segment za mala in srednje velika podjetja imenuje STAR.

(24)  Treba se je izogibati cross sellingu.

(25)  V EU 25 držav članic je 254 regij ravni NUTS II. Med temi je v približno 100 konvergenčnih regijah raven dohodka nižja od 75 % povprečja EU.

(26)  V najbolj zapostavljenih regijah so obrestne mere v povprečju za tri točke višje kot v razvitih regijah (vir: Artigiancassa, Italija).

(27)  V splošnem gre za zneske 30 do 50 milijonov eurov posojil, ki se obnavljajo (revolving).

(28)  V splošnem za točko nad Euriborjem, pri 6 mesecih.

(29)  Evropski investicijski sklad (EIS) je bil ustanovljen leta 1994 z 2 ciljema: 1) da podpira evropske mreže; 2) da malim in srednje velikim podjetjem olajšuje dostop do posojil. Delničarji EIS so EIB, Evropska komisija in številne evropske banke. Delovanju EIS je predvsem v zadnjih letih dajala pečat podpora mikro in malim podjetjem (glej med drugim program jamstev za mala in srednje velika podjetja, ki ga je – obenem z olajšavama JEV (Joint European Venture) in ETF (Start-Up Facility) – vzpostavil Evropski svet na zasedanju v Luksemburgu leta 1997).

(30)  EIS trenutno upravlja s tremi projekti: 1) zagonsko pomočjo za novoustanovljena podjetja, 2) zagonsko olajšavo za začetni kapital ETF (mehanizem za tehnološko razvita podjetja), prispevki za sklade družb, naložbe mezzanine, 3) jamstva za mala in srednje velika podjetja (posojilna jamstva, mikroposojila, lastna sredstva, listninjenje (sekuritizacija)).

(31)  Sviluppo Italia – ustanova, ki se po naročilu italijanske države ukvarja z odpiranjem novih delovnih mest v južni Italiji – je izračunala, da stane odprtje vsakega delovnega mesta v povprečju 40.000 eurov.

(32)  Povprečen znesek plačilne nesposobnosti na ravni mikro in malih podjetij ne presega 3 % dodeljenih posojil.

(33)  V splošnem 0,50 %

(34)  V povprečju 15 business points manj v primerjavi z Euriborjem na 6 mesecev z obveznostjo, da se posojilo dodeli podjetjem po povprečni obrestni meri, ki ni več kot 100 business poins (1 točko) nad Euriborjem na 6 mesecev.

(35)  Raziskave, ki jih je opravila Opazovalnica podjetij, kažejo, da znaša „stopnja umrljivosti“ podjetij približno 20 % na leto in da imajo pri tem največjo vlogo posojila (menedžment, povečevanje, potrebe po inovacijah).

(36)  V višini približno 2 %

(37)  Multiplikator omogoča širitev možnosti dodeljevanja posojil proporcionalno z odstotnim deležem nesolventnosti, izračunane za neko območje, in proporcionalno z jamstvi, izdanimi za posojila. Če na nekem območju analiza prejšnje nesolventnosti v razmerju do posojil pokaže vrednost, manjšo od 5 %, je mogoče z zneskom 1 milijona eurov dodeliti nova posojila več osebam do zneska 20 milijonov eurov, ker 1 milijon eurov, ki je na razpolago, omogoča preprečitev nesolventnosti: 5 % od 20 milijonov, torej 1 milijon. V tem primeru je multiplikator 20. Če kreditna zadruga daje jamstvo v višini 50 %, in preostalih 50 % prevzame banka, se multiplikator poveča na 40; z 1 milijonom je torej mogoče z ustrezno porazdelitvijo dodeliti za več kot 40 milijonov eurov posojil.

(38)  KOM(2005) 121 z dne 6.4.2005

(39)  UL L 167, 6.7. 1996.

(40)  UL C 333 z dne 29.12.2000, spremenjen v UL L 268 z dne 16.8.2004.

(41)  UL C 192 z dne 28.7.2000, spremenjen v UL L 308 z dne 5.10.2004.

(42)  Sklep 2256/2003/ES.

(43)  Sklep 2001/48/ES.

(44)  Uredba 2236/95.

(45)  UL C 183 z dne 11.7.1997, spremenjen v UL L 200 z dne 30.7.2002.

(46)  UL L 176, 6.7. 1996.

(47)  Prim. INT/261 2005, poročevalec Pezzini.

(48)  Glej: sklepne ugotovitve in priporočila, točka 6, opomba 15.

(49)  SMEG, SME-Guarantee oziroma jamstvo za mala in srednje velika podjetja

(50)  Vir: letno poročilo Evropskega investicijskega sklada (EIS).

(51)  Olajšava za zagonski kapital ETF: European Technology Facility, Start-up Scheme.

(52)  Sklep 593/2004/ES z dne 21.7.2004.

(53)  Vir: 4. poročilo EIS, 1. četrtletje 2004.

(54)  Prav tam, dostop do financiranja „mezzanine“.

(55)  Financiranje na podlagi mezzanine se močneje opira na cashflow financiranih podjetij kot na realna jamstva. Poteka lahko na dva načina: 1. kot podrejeno posojilo (s fiksno ali indeksirano obrestno mero); 2) kot Equity kicker (posojilodajalec oz. investitor ima pravico do deleža povečanja vrednosti podjetja, za katerega se dodeljuje posojilo). Odplačilni rok financiranja mezzanine je 4 do 8 let.

(56)  Listninjenje (sekuritizacija) poteka z odstopom dela ali celotnega zneska terjatev kreditne zadruge (ali banke) specializiranim finančnim ustanovam, da se zlasti kreditnim zadrugam omogoči povečanje njihovih sposobnosti posojilnega jamstva v razmerju do podjetij.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/46


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o osnutku uredbe Komisije (ES, Euratom) o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 2342/2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti

SEK(2005) 1240 končno

(2006/C 110/09)

Evropska komisija je 12. oktobra 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. februarja. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. marca 2006 s 146 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanimi glasom.

1.   Sklepne ugotovitve

1.1

EESO čestita Komisiji za kompleksno in temeljito delo pri poenostavljanju upravnih postopkov, vendar opozarja na neskladnost med izjavo z začetka obrazložitvenega memoranduma („ta osnutek se … ukvarja s tehničnimi spremembami, ki se lahko uvedejo v okviru sedanje finančne uredbe“), in dejanskim obsegom številnih sprememb.

1.1.1

Veliko „tehničnih“ amandmajev, ki se nanašajo na odnose s podjetji in javnostjo, je „političnih“ po lastnostih in obsegu: večja preglednost, pospešitev postopkov, skrajšanje rokov za reševanje zadev in večje zaupanje v socialne partnerje so znaki zaželenega napredka v javnem upravljanju.

1.2

EESO istočasno poudarja, da je treba biti previden: pri želji pomagati socialnem partnerjem je treba upoštevati dejstvo, da prilagodljivost pri vodenju zakladnice ne sme biti neomejena; mejo postavljajo morebitne izgubeki morajo biti v sorazmerju z dejanskimi prihranki — ali z drugimi besedami ocena tveganja, ki je težavno vendar nujno delo. To delo mogoče ni priljubljeno pri odgovornih za vodenje, vendar pa je to edina razumna pot.

2.   Ozadje

2.1

Predlog vsebuje izvedbene določbe za trenutno veljavno Finančno uredbo št. 1605/2002. Zaradi skrajšanja izvedbenih rokov upošteva tudi številne tehnične spremembe iz predloga uredbe Sveta o Finančni uredbi (1), ki je v postopku sprejemanja. EESO je že izrazil svoje mnenje o tem dokumentu (2).

2.2

EESO niti v prejšnjem niti v tem mnenju ne daje pripomb na čisto tehnične vidike računovodstva, saj jih lahko uspešneje obravnavajo za to usposobljeni organi EU, ki imajo z njimi neposredne izkušnje. Namesto tega se je (kakor tudi v prejšnjem mnenju) osredotočil na določbe, ki bi lahko vplivale na tretje osebe (organizacije civilne družbe), ki imajo odnose z evropskimi institucijami.

2.3

Tri načela tehničnega računovodstva (enotnost, enoletnost, obračunska enota) so le neznatno spremenjena ali pojasnjena. Glede četrtega načela (dobro finančno poslovodenje) predlog temelji na obstoječih merilih, vendar ob upoštevanju načela sorazmernosti pojasnjuje predhodno oceno in daje jasnejše smernice za obseg predhodnih, vmesnih in naknadnih ocen. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je namen Komisije „preusmeriti“ prednostne naloge glede ocenjevanja: „ocene je treba zaradi osredotočanja na predloge, ki bi imeli na podjetja in državljane dejanski vpliv, preusmeriti“.

2.4

Komisija ob tem, da upošteva tudi pričakovanja gospodarstva in javnosti ter da želi zagotoviti razumno uporabo javnih sredstev, poudarja, da je treba pilotne projekte in pripravljalne ukrepe vključiti v oceno, če naj se nadaljujejo kot programi. Vendar se zaradi poenostavitve postopkov — če so projekti ali ukrepi že ocenjeni, npr. skupni ukrepi, ki jih sprejmejo Komisija in države članice — takšna ocena ne sme podvajati.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Pripombe EESO v zgoraj omenjenem mnenju o predlogu uredbe se seveda nanašajo tudi na izvedbene določbe. Čeprav je treba pozdraviti poenostavljanje postopkov in večje prilagajanje meril za uporabo določb, ne bi bilo sprejemljivo, če bi to postal normativ in bi vse zneske, ki so manjši od mejnih vrednosti, obravnavali kot zanemarljive. EESO se torej strinja, da je treba zvišati mejne vrednosti, pod katerimi se uporabljajo poenostavljeni postopki, kar pa ne pomeni, da jih smemo obravnavati preohlapno ali zmanjšati raven nadzora odhodkov pod pretvezo, da v praksi vsaka materialna škoda ne bi vplivala na proračun v celoti.

3.2

EESO ne želi govoriti o načelih javne morale, ki se zlorabljajo in prevečkrat uporabljajo, vendar opozarja na nevarnost, da bi bili manj previdni, kadar gre za pravno veljavnost odhodkovnih transakcij, ki se nanašajo na zneske, za katere se šteje, da so „nizki“, zlasti v primeru javnih razpisov in donacij. Javnost ne sme dobiti vtisa, da bo možno zaradi racionalizacije postopkov protipravno pridobivati sredstva od javnih organov, ker bi tako dojemanje bilo udarec za podobo Evrope.

3.3

EESO verjame, da bi računovodski organi Komisije s pazljivim pregledom poročil OLAF odkrili, ali so sedanje in prihodnje poenostavitve dobre ter kje so šibke točke: informacije o razkritih primerih goljufije bi lahko bile koristni pokazatelji.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Novi člen 85(a) se nanaša na pritožbe tretjih strani zoper sklepe Komisije, ki določajo globo, omejitev ali kazen: zaradi zaščite interesov Skupnosti mora računovodja zahtevati od vlagatelja pritožbe, da začasno položi ustrezne zneske ali drugače zagotovi finančno garancijo (v tehničnem smislu „poroštvo“). Garancija mora predvidevati, da v primeru zavrnitve pritožbe garant plača znesek, ki ga organ zahteva, takoj, brezpogojno in brez potrebe po predhodnem sodnem pregonu dolžnika. Pravzaprav je to poroštvo, ki ga je treba izplačati na prvi poziv, v skladu z načelom „estoppel“, ki ga uporablja veliko davčnih organov in je običajno pri javnih razpisih.

4.1.1

EESO nima posebnih ugovorov zoper to vrsto garancije. Opozarja le, da je poroštvo, ki se izplača na prvi poziv, večja obremenitev kakor običajno poroštvo in da so provizije sorazmerne trajanju veljavnosti garancije. Glede na znesek, ki se zaračuna vlagatelju pritožbe, bi morali biti postopki obravnave pritožb enostavnejši in hitrejši kakor zdaj. Čeprav se neposredno ne nanaša na Finančno uredbo ali na njene izvedbene določbe, ta vidik — ki ga nekateri socialni partnerji obžalujejo — opozarja na potrebo po natančni analizi odnosa upravnih organov do tretjih strani.

4.2

Novi člen 90 med drugim določa, da v primeru javnih naročil in donacij, povezanih s sektorskimi programi, letni program dela pomeni sklep o financiranju, ki je potreben za vključitev odhodkov v proračun Skupnosti. Čeprav gre za notranji ukrep računovodstva, to lahko pospeši postopke za dodelitev sredstev, zaradi česar EESO verjame, da bi lahko koristilo upnikom ali upravičencem.

4.3

Člen 129 je namenjen poenostavitvi upravljanja pogodb, katerih vrednost je manjša od določenih mejnih vrednosti. Zato lahko organ, kadar gre za relativno male zneske, uporabi „postopek s pogajanji“ (ali bolj natančno: zasebno pogodbo) po posvetovanju z več kandidati, in sicer:

za pogodbe, katerih vrednost je 60 000 EUR ali manjša, s petimi kandidati;

za pogodbe, katerih vrednost je 25 000 EUR ali manjša, s tremi kandidati;

pogodba, katere vrednost je 3000 EUR ali manjša, se lahko sklene, tudi če je samo en ponudnik.

Nova določba pravzaprav ne uvaja novih elementov, temveč le zvišuje mejne vrednosti, določene v prejšnjih predpisih.

4.3.1

Člena 130 in 134 uvajata tudi več poenostavitev. Za pogodbe, katerih vrednost je manjša od 60 000 EUR, člen 130 navaja, da „lahko naročnik omeji vsebino razpisne dokumentacije na to, kar je nujno potrebno“ (na osnovi svojih lastnih meril in na svojo lastno odgovornost seveda). Člen 134 določa, da se lahko dokumentarna dokazila o upravičenosti za sodelovanje pri razpisu za zbiranje ponudb nadomestijo s častno izjavo kandidata ali ponudnika, kar pa ne vpliva na pravico naročnika, da pozneje zahteva dokazila za potrditev te prvotne izjave.

4.3.2

Druga poenostavitev, ki jo uvaja člen 124, je opustitev obveznosti predložitve dokumentarnih dokazil, če so ta dokazila pred največ šestimi meseci že bila predložena temu ali drugemu naročniku za drug namen. Tudi v tem primeru se dokumentarna dokazila nadomestijo s častno izjavo kandidata ali ponudnika.

4.3.3

Člen 135 določa tudi ugodnosti v zvezi z dokumentarnim dokazilom o finančni, poslovni, tehnični in strokovni usposobljenosti kandidata ali ponudnika. Določa tudi, da se lahko naročnik glede na svojo oceno tveganja odloči, da ne bo zahteval tega dokazila. Ugodnost pa je omejena na pogodbe v vrednosti 60 000 EUR ali manj, kadar naročnik samostojno sklene pogodbo, ali pa na pogodbe z različnimi vrednostmi (odvisno od primera), kadar pogodbo sklene s tretjo stranjo. Dodatna omejitev je določba, da v primerih, kadar se naročnik odloči, da ne bo zahteval dokazila, ne sme biti izvršenega nobenega predhodnega financiranja ali vmesnih plačil: to je zagotovilo za naročnika vendar pomembna omejitev za drugo stran, ki se kljub temu lahko odloči predložiti dokazilo, da bi se tako lahko izognil morebitnim precejšnjim stroškom.

4.3.4

EESO odobrava vse te določbe, ki zmanjšujejo obremenitve pri postopku oddaje javnih naročil (ki je drag in za kandidate in za naročnika), kadar gre za relativno male zneske. Vendar opozarja na potrebo po večji pazljivosti zaradi preprečevanja zlorab: bolj kot so postopki prilagodljivi, večja je skušnjava, da bi jih zlorabili.

4.4

Izvedbene določbe v zvezi z donacijami se zdijo preveč dobrohotne do socialnih partnerjev, če upoštevamo (kolikor se lahko razbere iz določb v celoti) posebno naravo upravičencev. Prvi ukrep po členu 164 je omogočanje odredbodajalcu, da za donacije v vrednosti 25 000 EUR ali manj zahteva zelo enostavna dokumentarna dokazila. EESO odobrava ta postopek, toda opozarja na prenos velike odgovornosti na odredbodajalca in nevarnost, da bo v nekaterih primerih prednost enostavnejših pravil izginila, ker odredbodajalec ne bo pripravljen prevzeti te odgovornosti, kar je razumljivo.

4.5

Več drugih določb lajša ali zagotavlja dostop do sredstev Skupnosti različnim vrstam institucij. Zato, kadar gre za organe s pravnim ali dejanskim monopolom, člen 168 določa le neuradno preiskavo, ki jo je treba evidentirati v obliki obrazložene izjave odredbodajalca. Člen 162 — v katerem je določeno pridobivanje donacij za materialne stroške evropskih organov (nezmanjšanih v primeru podaljšanja), ki se zavzemajo za cilje splošnega evropskega interesa — razširja seznam upravičencev na organe s področja raziskav, inovacij in spodbujanja državljanstva. Člen 172 omogoča odredbodajalcu, da sprejme sofinanciranje v naravi (na primer prostovoljno delo) kot prispevek institucij, ki prejemajo sredstva.

4.5.1

EESO pozdravlja vse te določbe, toda še enkrat poudarja, da bodo bolj prilagodljivi predpisi predstavljali večje tveganje za proračun Skupnosti in več odgovornosti odredbodajalcev, potreben pa bo tudi strožji nadzor.

4.6

Tudi nekatere druge določbe poenostavljajo postopke. Po novem se za nobeno izobraževalno ustanovo ne bo več preverjala finančna zmogljivost (člen 176), prej pa je to veljalo samo za srednje šole in visokošolske ustanove. Odredbodajalec lahko za donacije v vrednosti 25 000 EUR ali manj pripravi manj podroben sporazum o donaciji (člen 164). Poleg tega se po členu 173 obveznost predložitve dokazila o zunanji reviziji ne bo uporabljala za sporazume o donaciji v vrednosti manj kot 750 000 EUR, za sporazume za ukrep v vrednosti manj kot 100 000 EUR in za sporazume z več upravičenci, ki so podpisali dokument, s katerim so sprejeli solidarnostno odgovornost.

4.6.1

EESO razume, zakaj Komisija želi čim bolj poenostaviti postopke, in načeloma s tem soglaša. Vendar se boji, da je morda šla predaleč. Eno je izvzetje stranke od predložitve drage in včasih nepotrebne dokumentacije, povsem nekaj drugega pa opustitev obveznosti prejemnikov donacij, da predložijo izjavo o svojem finančnem stanju, če so določene mejne vrednosti previsoke (zlasti za primere iz člena 173). Cilj bi vedno moral biti vzpostavitev pravega ravnotežja med pričakovanimi koristmi (prihranek časa in denarja tako za Komisijo kakor tudi za javnost) ter morebitnimi stroški (izguba javnega denarja, izračunana glede na verjetnost in velikost tveganja).

4.7

Poleg tega je merilo za previdno oceno tveganja, omenjeno v točki 4.6.1 zgoraj, že sprejeto v zvezi s predhodnim financiranjem: garancija (poroštvo ali druga oblika garancija) se praviloma zahteva za vsako predhodno financiranje, katerega vrednost je enaka donaciji, ter za vsako predhodno financiranje, ki presega 80 % zneska donacije in znaša več kot 60 000 EUR.

4.7.1

EESO verjame, da zgornja določba temelji na dobrem načelu previdnosti iz točke 4.6.1, vendar pa se sprašuje, če bi ne bilo mogoče teh pravil uporabiti tudi za resnične donacije (na primer za tiste iz točke 4.6) glede na to, da je v smislu tveganja dejanska razlika med predhodnim financiranjem in donacijo zelo pogosto (z nekaj izjemami, ki so včasih pomembne) bolj administrativna kakor resnična.

4.8

Člen 165 uvaja merilo, ki je popolnoma sprejemljivo, vendar se v preteklosti ni vedno uporabljalo: kadar so prejemniki donacij organi, katerih cilj je v splošnem evropskem interesu, lahko Komisija izterja odstotek letnega dobička, ki ustreza prispevku Skupnosti v proračun zadevnih organov. Ta določba se uporablja samo v primerih, v katerih preostali del proračuna financirajo organi držav članic, ki morajo tudi sami izterjati svoj delež dobička.

4.8.1

EESO v celoti odobrava to določbo, vendar težko verjame, da je nameravani pomen besedila, kakor je zapisano, da Komisija ne bi smela biti upravičena do izterjave dobička v primerih, v katerih preostali del proračuna ne financirajo javni organi temveč zasebni subjekti.

V Bruslju, 15. marca 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  KOM(2005) 181 končno.

(2)  UL C 28, 3.2.2006, str. 83.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/49


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obnovljivih surovinah — razvojne možnosti za materialno in energetsko izkoriščanje

(2006/C 110/10)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o temi: Obnovljive surovine — razvojne možnosti za proizvodnjo surovin in energije.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. februarja 2006. Poročevalec je bil g. VOSS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 95 glasovi za, 19 glasovi proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Ponovni zagon lizbonske strategije je merila trajnosti uvrstil med prednostne cilje politike EU. EESO meni, da lahko to mnenje na lastno pobudo o obnovljivih surovinah zagotovi pobude na pomembnih vmesnih področjih:

trajnostna, okolju prijazna surovinska osnova in delovna mesta v regijah Evrope;

Evropa kot dinamični, na znanju temelječ gospodarski prostor s tehnologijami, usmerjenimi v prihodnost, po katerih narašča povpraševanje po vsem svetu;

vedno večje zahteve glede varnostne in razvojne politike in trajnostne rešitve;

zagotavljanje surovin in povečanje njihove raznolikosti v Evropi;

surovinski preobrat kot strategija varstva podnebja in hkrati zagotavljanje biološke raznovrstnosti.

1.1.1

Tudi če se vedno bolj uporabljajo obnovljive surovine, ostaja varčna in učinkovita uporaba surovin na vseh področjih osrednji izziv za prihodnji razvoj.

1.1.2

Odbor ugotavlja, da je zaposlovanje v gospodarstvu z obnovljivimi surovinami v regijah zelo učinkovito, in meni, da je treba oblikovati ustrezno politiko usposabljanja in nadaljnjega izobraževanja zaposlenih in uporabnikov na vseh področjih, povezanih s proizvodnjo in uporabo obnovljivih surovin.

1.2

Odbor opaža, da se s to temo ukvarjajo številne službe Komisije. Pogreša pa službo, ki bi se primarno ukvarjala z usklajevanjem na tem področju, ali projektno skupino za to politično področje EU. Zato poziva Komisijo, da s pomočjo ustreznih novih struktur zagotovi ciljno usmerjenost politike za obnovljive surovine.

1.3

Nevezanost neposrednih plačil iz agrarne reforme EU iz Luksemburga 2003 in iz uredbe o podpori za razvoj podeželja Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) ter prihodnja sprostitev trga sladkorne pese kot obnovljive surovine sta bistvena dejavnika za povečanje pridelave v Evropi.

1.3.1

Pri proučitvi leta 2006 bi bilo treba premijo za rastline za pridobivanje energije prilagoditi v naslednjih točkah:

možnost, da se zanjo zaprosi tudi v novih državah članicah, ki so sprejele poenostavljene postopke SKP,

posebna možnost, ki bi omogočala, da bi zaradi preobrazbenega procesa premijo lahko dobile tudi lokacije, za katere premije niso predvidene,

poenostavitev upravljanja,

in višina premije.

1.4

Odbor pričakuje, da bodo tudi pri načrtovanju dodelitve sredstev iz strukturnih skladov razvoju tega gospodarskega področja namenjeni visoki deleži.

1.5

Raziskave in razvoj tehnologij za obnovljive surovine so v 6. okvirnem raziskovalnem programu močno zapostavljeni. Zato EESO v 7. okvirnem raziskovalnem programu poleg sredstev za energijo iz biomase zahteva posebne ukrepe za razvoj obnovljivih surovin ter ustreznega materialnega izkoriščanja. Za to bo potrebnih več finančnih sredstev.

1.6

Odbor ugotavlja, da trenutno omejujoč razvojni dejavnik ni količinska ponudba doslej pridobljenih obnovljivih surovin ali surovin, ki jih je mogoče pridobivati. Zaostala je stopnja tehnologij za predelovanje možnih tržnih proizvodov.

1.7

EESO pozdravlja akcijski načrt EU za biomaso. Obžaluje, da ne obravnava materialnega izkoriščanja, temveč le energijo iz biomase, in pričakuje oceno akcijskega načrta ter pobude za nacionalne in regionalne akcijske načrte.

1.7.1

Zaradi nezadostnih pravnih okvirov se možnosti obnovljive energije, posebej biomase, v večini držav članic ne izkoriščajo dovolj. Zato Odbor poziva Komisijo in Svet, da oblikujeta bolj učinkovito politiko.

1.8

EESO se izrecno zavzema, da bi EU oblikovala cilje za delež obnovljivih virov surovin. Predlaga 4 x 25 do leta 2020, tj. po 25 % za električni tok, toploto, gorivo in nove materiale, kot je npr. zloženi material, umetne snovi z več naravnimi vlakni ali drugi proizvodi kemije nafte.

1.9

Odbor poudarja, da je odločilnega pomena na vseh področjih (električni tok, toplota, goriva in materialno izkoriščanje) razviti in tudi uresničiti učinkovite ukrepe za uvajanje na trg. Uspešni primeri bi lahko bili zakoni o dovajanju energije nekaterih držav članic. Pomembno je prilagodljivo oblikovanje, ki zagotavlja varnost in spodbude naložb v nove tehnologije in upošteva različne izhodiščne položaje, npr. v tehnologiji, in zmanjševanje stroškov.

1.10

Glede opredelitve političnih pristopov in političnih ovir mnenje obravnava različne nadaljnje točke: pravne predpise glede emisij in odpadkov, pakiranja in starih avtomobilov, davčno pravo, standardizacijo in tržno ureditev za predivnice. Uredba REACH o pravnih predpisih za kemikalije tukaj odpira nove perspektive za postopke na osnovi biomase. Politične in administrativne ovire so v 25 državah zaradi različne politične prakse in različnih sistemov mnogoplastne. Odbor poziva Komisijo, da poišče politične ovire in pripravi predloge rešitev.

1.11

Za pridelavo Odbor oblikuje zahteve v zvezi s površinsko konkurenco hranljivih rastlin, energije in ekološkega ravnovesja ter varstva narave, okolja in pokrajine. Predlaga akreditacijski sistem, ki označuje izvor in predelavo proizvodov.

1.12

V zvezi z mednarodno razsežnostjo to mnenje poudarja priložnosti EU na področju izvoza tehnologije. Za mednarodno trgovino bioenergetskih virov pa EESO zahteva kvalifikacijska pravila STO. Vsebovati morajo predvsem neodvisnost na področju prehrane ter ekološke in socialne standarde.

1.13

Odbor bo v posebnem mnenju obravnaval akcijski načrt Skupnosti za biomaso.

2.   Obrazložitev izhodiščnega položaja in opis položaja za obnovljivo osnovo surovin

2.1

Cilji politike EU: ob ponovnem zagonu lizbonske strategije in kriterijih trajnosti pa primanjkuje pobud za prihodnost na naslednjih pomembnih vmesnih področjih:

trajnostna, okolju prijazna surovinska osnova in delovna mesta v regijah Evrope;

Evropa kot dinamični, na znanju temelječ gospodarski prostor s tehnologijami, usmerjanimi v prihodnost, po katerih je povpraševanje po vsem svetu;

povečanje varnostnih in razvojnopolitičnih zahtev po trajnostnih rešitvah v Evropi;

več gospodarske neodvisnosti s pomočjo zagotavljanja surovin in povečanja njihove raznolikosti v Evropi;

preusmeritev surovinske osnove kot ukrep za varstvo podnebja in hkrati zagotavljanje biološke raznovrstnosti.

To mnenje na lastno pobudo izpostavlja najpomembnejše dejavnike z vidika evropske civilne družbe.

2.2

Opredelitev: obnovljive surovine so kmetijski, gozdarski in ribiški proizvodi, ki se ponovno uporabijo, vendar ne za prehrano ali krmo. Sem torej sodi vse, kar nastane s pomočjo fotosinteze in nadaljnjih življenjskih procesov. To je nakopičena sončna energija. Pri tem lahko izkoriščanje biomase poteka materialno ali energetsko.

2.3

Zgodovina: pridobivanje obnovljivih surovin sodi poleg proizvodnje živil in krme med najpomembnejše naloge kmetijskega gospodarstva. Uporaba teh kmetijskih proizvodov se je začela zmanjševati z industrijsko revolucijo. Šele od sredine 20. stoletja so petrokemični proizvodi odločilno nadomestili proizvode biomase. Na osnovi znanja iz preteklosti, ob podpori novih tehnologij in ustvarjalne znanosti se danes ponujajo mnoge nove možnosti uporabe na področju energetike, farmacije, kemije, gradbeništva in prometa.

2.4

Svetovni okvir politike upravljanja virov: gospodarstva EU so v veliki meri odvisna od svetovnega uvoza energentov in surovin. Vedno večja poraba in odvisnost od fosilnih surovin, kot je nafta, zemeljski plin, pa tudi premog, je dosegla svoje meje, kar ima številne negativne posledice.

2.4.1

Pomanjkanje inovativnega razvoja in naložb v preobrat v uporabi surovin v industrijskih državah je posledica enostransko usmerjenih politik. Dramatični spremni pojavi odvisnosti od fosilnih surovin so poleg ekoloških posledic in globalne spremembe podnebja tudi zunanje- in varnostnopolitična tveganja.

2.4.2

Posledice globalnih podnebnih sprememb, višje cene energije in pomanjkanje učinkovitih alternativ so nadaljnje pojavne oblike napačnega razvoja, zaradi katerih se med drugim širi revščina v državah v razvoju.

2.4.3

Dokumenti EESO se intenzivno poglabljajo v resne posledice podnebnih sprememb, težave vseh držav po svetu pri izvajanju Kjotskega protokola ter velika pričakovanja in slabe rezultate konference o podnebnih spremembah v Montrealu. Povsod in vsak dan se vedno znova pojavljajo zahteve po evropskih in mednarodnih rešitvah.

2.5

Obnovljive surovine so nenehno obnavljajoč se vir surovin in energije. Ker ustvarjajo pozitivno ekološko bilanco, lahko zmanjšajo obremenitve okolja, zlasti količine CO2. Ponujajo tudi priložnost za regionalne verige gospodarstva in ustvarjanja vrednosti. Prispevajo tudi k ustvarjanju in vzdrževanju delovnih mest na evropskih podeželskih območjih in lahko na teh območjih ter na industrijskih področjih, povezanih s kmetijskimi in gozdarskimi dejavnostmi, delujejo kot motor nove gospodarske dinamike. Popestrijo lahko kolobarjenje v kmetijstvu in tako prispevajo k biološki raznovrstnosti. Njihov potencial inovacij ponuja raznolike možnosti in široko materialno osnovo za kemične proizvode.

2.6

Nacionalne politike v EU se odzivajo na spreminjajoče se stanje surovin

Številne evropske države imajo zakone za dovajanje obnovljive električne energije, pridobljene iz obnovljivih surovin. Tukaj je cena dovajanja po različnih tehnoloških in gospodarskih merilih postavljena višje. To povzroča široko proizvodnjo in uvajanje novih tehnologij, zniževanje stroškov na osnovi številnih obratovalnih izkušenj in izpopolnjevanju tehnologij. Kot pa izhaja iz sporočil Komisije KOM(2005) 627 in 628, je v mnogih evropskih državah treba uvesti ukrepe za učinkovito spodbudo razvoju in uvajanju na trg.

2.7

Globalne politike: obnovljive surovine zavzemajo v različnih kulturah in državah, zlasti v podeželskih regijah, vedno bolj izpostavljeno mesto. Politične in gospodarske pobude so na primer program za etanol v Braziliji, poskusi z oreški jatrofe (oljnice) v suhih območjih Indije in Afrike. Obstajajo pa tudi zelo sporne smeri razvoja, na primer v jugovzhodni Aziji in Južni Ameriki, kjer izginjajo cele površine gozda, da bi se te države lahko odzvale na globalno povečanje povpraševanja po gorivnih oljih. Izredno negativne posledice tega ne vplivajo le na podnebno ravnovesje. ZDA načrtujejo novo usmeritev energetske politike, ki bi jo bilo treba že davno uvesti. Do leta 2030 nameravajo uvesti proizvodnjo 20 % pogonskega goriva in 25 % kemikalij na osnovi biomase. Predsednik in kongres ZDA si trenutno prizadevata, da bi s pomočjo zakona o zagotavljanju energije biomaso utrdili kot steber gospodarstva ZDA.

2.8

Obravnava obnovljivih surovin v EU: v Komisiji EU se več kot deset različnih generalnih direktoratov z različnih perspektiv ukvarja s to temo. Težišče pa leži v GD za kmetijstvo in GD za energijo in promet. Toda tudi generalni direktorati za podjetništvo, industrijo, razvoj, raziskave, regionalno politiko, trgovino, konkurenco, davke se posvečajo temu področju. Evropska agencija za varstvo okolja v Kopenhagnu tudi bistveno prispeva k tej temi.

2.8.1

Pobude EU za razvoj obnovljivih virov so:

Direktiva 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo;

Direktiva 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza;

Direktiva 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije;

Direktiva 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva;

bela knjiga Komisije EU o zahtevi za podvojitev deleža OVE do leta 2010;

reforma ureditve trga za predivnice;

prahe v EU od leta 1992 z nasadi surovin, ki niso namenjene prehrani;

agrarna reforma iz Luksemburga leta 2003: prahe z možnostjo nasada ostajajo, neposredna plačila, ki niso vezana na proizvodnjo, omogočajo prosto izbiro kultur za nasad, ne da bi pridelovalec utrpel izgubo neposrednih plačil, podpora, vezana na površino 1,5 milijona ha rastlin za pridobivanje energije v EU, je nova;

uredba EKSRP predvideva tudi spodbujanje na tem političnem področju;

strukturni skladi;

6. okvirni raziskovalni program.

Nazadnje je Komisija 7.12.2005 objavila:

akcijski načrt za biomaso KOM (2005) 628;

sporočilo Komisije o podpori električni energiji iz obnovljivih virov energije KOM(2005) 627.

Naslednji postopki odločanja pa še potekajo pri evropskih organih:

strateške smernice EU za razvoj podeželja;

priznanje sladkorne pese kot rastline za pridobivanje energije v skladu z novo ureditvijo trga za sladkor;

7. okvirni raziskovalni načrt;

sporočilo Komisije o bioloških gorivih (leta 2006);

uredba o kemikalijah REACH (z novimi možnostmi za uporabo obnovljivih surovin, zlasti v primeru nadomestitve).

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO poudarja temeljni pomen gospodarjenja z obnovljivimi surovinami za trajnost gospodarstev. Odbor meni, da je energetska vrednost kmetijskih proizvodov danes večja kot srednja vrednost teh proizvodov za živila ali krmo. S tem naj se ne začne razprava o vrednostih, toda: cena energije sedaj pogosto določa raven na trgu, pri čemer pa cene kmetijskih proizvodov dosežejo spodnjo mejo. S tega vidika se na področju materialne in energetske uporabe ponujajo nove alternative in predvsem potreba po razvoju in uvedbi novih tehnik.

3.2

Integrirano izkoriščanje površin: Odbor načeloma priznava konkurenco med različnimi zahtevami za površine za živila, zagotovitev biološke raznovrstnosti, varstvo narave in okolja, krmo in surovine, ki niso namenjene prehrani. Ta konkurenca je regionalno zelo različna in se razvija zelo diferencirano. Tudi razpoložljivost površin za te namene je zelo diferencirana.

3.2.1

Na osnovi povečane proizvodnje in pojemajoče porabe živil se v EU pričakuje, da bo srednjeročno na razpolago nadaljnjih 13,7 milijona ha od 104 milijonov ha obdelovalnih površin. Prišteti je treba tudi površine, ki so trenutno opuščene v okviru SKP. Pri sedanji strukturi potrošnje oplemenitenih živalskih proizvodov bo za proizvodnjo krme potreben velik delež evropskih obdelovalnih površin.

3.2.2

Toda z evropskega vidika primanjkuje kmetijske in gozdne površine. V svetovnem merilu je Evropa največji uvoznik živil in krme. EESO je zelo zaskrbljen zaradi globalnega krčenja obdelovalnih površin. Letno se izgubi približno 7 milijonov ha kmetijske obdelovalne površine. 25 % celotne obdelane površine velja za ogroženo. Leta 1970 je bilo na razpolago še 0,18 ha obdelovalne površine na prebivalca, danes pa le še 0,11 ha. Poleg tega sta negotovost pridelkov in njihov izpad zaradi podnebnih sprememb vedno večja.

3.2.3

Odbor je zato sklenil, da je treba poleg povečanja pridelkov posvetiti veliko pozornosti tudi učinkoviti uporabi rastlin, ki vsebujejo lignocelulozo, kot so trave in les, ter kmetijskih stranskih pridelkov, npr. slama. Nadalje je energetski predelavi treba dodati še druge stranske pridelke kroženja materialov, kot je npr. gnojevka v bioplinskih napravah. Razvoju učinkovitih predelovalnih tehnologij in tehnologiji konverzije biomase je treba postaviti nove velike zahteve. Tukaj je mogoče identificirati največje izzive, ki morajo postati sestavni del evropske raziskovalne in razvojne politike.

3.2.4

Odbor ugotavlja, da je v novih državah pristopnicah srednje in vzhodne Evrope na razpolago veliko kmetijskih površin. Hkrati se velik del sredstev iz strukturnih skladov steka v te države. Tako je mogoče ustvariti dobre pogoje za politiko EU in nacionalne politike, investicijske in inovativne spodbude za obnovljive surovine. EESO izrecno poziva EU in zlasti države članice, da na področju obnovljivih surovin s pomočjo ustreznih pravnih predpisov in načrtov uporabijo znatna sredstva iz strukturnih skladov.

3.2.4.1

Kot posledica preobrazbenih procesov v nekaterih državah članicah velike kmetijske površine niso bile obdelane. Ker po pravilih SKP za te površine ni več mogoče uveljavljati pravic do neposrednih plačil, Odbor opozarja na slabši konkurenčni položaj pri gospodarjenju s temi površinami. Komisijo, Svet in države članice poziva, da proučijo ciljno uporabo strukturnih skladov, da bi regije te površine lahko uporabile tako s strukturnega vidika kot z vidika učinkovitega zaposlovanja.

3.2.4.2

Premija za rastline za pridobivanje energije (45 EUR/ha) za 1,5 milijona ha iz sklepov k agrarni reformi v Luksemburgu (2003) bo pregledana že konec leta 2006. EESO poziva Komisijo, da preveri, ali višina premije zadošča. Odbor meni, da je sedanji postopek preveč birokratski in predlaga nujne spremembe. Za premijo za rastline za pridobivanje energije ni mogoče zaprositi v novih državah pristopnicah, ki so izbrale poenostavljeni postopek SKP (8 do 10 novih držav članic). Odbor zahteva, da se v okviru spremembe od leta 2006 uvede možnost, da se tudi v teh državah zaprosi za to premijo na površino. Glede višine bi bilo treba proučiti posebno prilagoditev za lokacije, ki zaradi preobrazbenega procesa niso prejele pravic do plačil.

3.3   Regionalno ustvarjanje vrednosti — ustvarjanje delovnih mest

3.3.1

Za krepitev regionalnega gospodarstva podeželja je po mnenju EESO treba prav prve predelovalne stopnje ohraniti v regiji sami. Velik potencial za razvoj in krepitev regij v tem smislu ponujajo decentralizirane tehnologije, saj se po eni strani znižajo stroški tehnologij za biogene surovine, po drugi pa se z oplemenitenjem in predelavo poveča ustvarjanje vrednosti v regiji sami. Taki regionalni gospodarski krogotoki po eni strani ohranjajo delovna mesta v kmetijskem sektorju in ustvarjajo dodatna na industrijskih področjih, povezanih s kmetijskimi dejavnostmi.

3.3.1.1

Petodstotno povečanje deleža obnovljivih virov energije do leta 2010 bi že samo na področju biomase ustvarilo od 250 000 do 300 000 novih delovnih mest večinoma na podeželju, pod pogojem, da se od 70 do 90 % biomase pridobi v Evropi. Intenzivnost zaposlovanja na področju biogoriv je približno 50- do 100-krat večja kot na področju fosilnih goriv. Pridobivanje električne energije iz biomase je glede zaposlovanja 10- do 20-krat bolj intenzivno. Proizvajanje toplote je dvakrat tolikšno. Mnoga delovna mesta bodo nastala zaradi preusmeritve in gradnje ogrevalnih sistemov, tako da je na področju proizvajanja toplote v mnogih regijah mogoče pričakovati kar največje učinke na področju zaposlovanja. Poročilo MITRE Syntesis Report iz leta 2003 v strategiji z visoko zastavljenimi cilji za uporabo obnovljivih surovin v EU predvideva skoraj 2,5 milijona dodatnih delovnih mest neto do leta 2020 že samo v 15 državah EU. Od tega sta dve tretjini predvideni na področju biomase. EESO zato poudarja izredne možnosti zaposlovanja na področju biomase, pod pogojem, da se ob visokih predvidljivih stroških oblikujejo ustrezne spodbude. Določiti je treba zanesljive okvirne pogoje, ki se bodo dinamično razvijali naprej.

3.3.1.2

Te pozitivne perspektive zaposlovanja bodo prišle prav ravno podeželskim regijam. Prav na področju raziskav in razvoja se kaže nova potreba po visoko usposobljeni delovni sili. Ocenjena je na 400 000. Sočasno pa nastaja tudi potreba po nižje ali manj usposobljeni delovni sili. Na splošno je treba uvesti obsežne nove ukrepe za izobraževanje in usposabljanje tako za proizvajalce kot za uporabnike.

3.3.1.3

Hkrati EESO ugotavlja, da je na področjih raziskav, visokošolskega izobraževanja, industrije, obrti, kmetijstva, uprave, medijev in potrošništva potrebna večja ponudba izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja v zvezi z obnovljivimi surovinami.

3.3.2

Glede na spremembo struktur v podeželskih regijah, kot npr. trenutno v okviru reforme ureditve trga za sladkorno peso, Odbor poudarja zahtevo, da se izkoristijo razpoložljive gospodarske in industrijske možnosti in da se ta potencial usmeri v uporabo obnovljivih surovin. Ustrezen instrument za nove usmeritve ponujajo skladi za prestrukturiranje, za nove lokacije pa strukturni skladi EU. EESO obžaluje, da uporaba sredstev iz sklada za prestrukturiranje ni vezana na koncepte lokacij, ki so inovativni in učinkoviti v smislu zaposlovanja.

3.4   Celovita izraba obnovljivih surovin po postopnem principu

Obnovljive surovine je mogoče uporabiti materialno in energetsko. Alternative izkoriščanja morajo slediti principu postopnosti. Zato je treba pred izkoriščanjem v energetske namene preveriti materialno uporabo. V predelovalnih postopkih daje nafta trenutno 80-odstotni izkoristek, biomasa pa 59-odstotni. Po principu postopnosti je treba določiti naslednje zahteve za vrstni red izkoriščanja: — izkoriščanje kot živilo — materialni izkoristek dane valence — sekundarna surovina ali energetska surovina ali tudi za krmo (oljna pogača) — izkoriščanje nizkoenergetskih surovin s predelavo lignina in celuloze — izkoriščanje kot gnojilo.

3.4.1   Materialna uporaba obnovljivih surovin

EESO vidi številne možnosti materialne uporabe obnovljivih surovin. Na področju nemške avtomobilske industrije je uporaba naravnih vlaken od leta 1996 do 2003 narasla z 10 000 t na 45 000 t. Kot gradbeni material se uporabljajo les in naravna vlakna ter omogočajo prednosti biološke gradnje in varčevanja z energijo. Razgradljivost maziv na osnovi rastlinskega olja prispeva k preprečevanju škodljivih posledic za okolje. Obnovljive surovine so osnova za pralna, čistilna sredstva, lake in tekstil. Na področju avtomobilske industrije uporaba lesa in naravnih vlaken izboljša lastnosti za ponovno uporabo, mogoče je tudi zmanjšati težo uporabljenega materiala. Z uporabo dolgo- in kratkoživih umetnih mas na osnovi obnovljivih surovin se tudi pri predelavi odpadkov odpirajo čisto nove možnosti, kajti t. i. biološko razgradljive materiale je mogoče kompostirati in jih, energetsko bolj smiselno, termično ali s pomočjo bioplinskih naprav termično ali električno ponovno uporabiti. Surovine za biološko razgradljive materiale so predvsem škrobne rastline in sladkor, olje in lignoceluloza. Njihov delež je od leta 1995 zrasel na 350 000 t skoraj izključno na osnovi obnovljivih surovin.

3.4.1.1

Po oceni Odbora je treba na področju gradbeništva nadalje razviti številne nove možnosti uporabe lesa. V to se je treba intenzivno poglobiti tudi v okviru gozdarskega načrtovanja. Čeprav se vrsta proizvodov na navedenih področjih uporabe že proizvaja do končne uporabniške oblike za trženje, je treba nadalje razviti za to potrebno procesno tehniko.

3.4.1.2

Odbor v okviru izvajanja uredbe o kemikalijah vidi nove izhodiščne točke za nadaljnji razvoj kemije na osnovi biomase, ki je šele v povojih in zato zahteva okrepljeno raziskovalno dejavnost. Pri ugotavljanju, katere so problematične substance, v okviru procesa REACH, je treba razviti alternative. To bi lahko bilo obetavno raziskovalno področje za obnovljive surovine. Tako je že v Nemčiji delež obnovljivih virov v kemični industriji od leta 1991 do 2005 narasel z 8 % na 10,4 % (samo v kemično-farmacevtski industriji brez papirne industrije in industrije predelovanja naravnih vlaken).

3.4.1.3

Odbor poudarja naslednje cilje pri razvoju proizvodnje na osnovi biomase:

materialno in energetsko učinkovitejše gospodarjenje,

nadomeščanje fosilnih surovin in drugih surovin, katerih razpoložljivost je omejena,

preprečevanje okoljske škode,

izkoriščanje biološke razgradljivosti,

dejansko zmanjšanje teže z uporabo lahkih gradbenih materialov,

izkoriščanje prednosti biološke gradnje in

uresničevanje varstva pri delu.

3.4.1.4

V proizvodnji različnih izdelkov oviro predstavlja še večinoma neuresničeno znižanje stroškov. Razlogi za to so pomanjkljivo spodbujanje proizvodnje in odpiranja trga ter prešibke naložbe v raziskave in razvoj. Poleg tega so te surovine v nekaterih državah dodatno davčno zapostavljene. Odbor zato predlaga, da se za izkoriščanje surovin s pomočjo načrtovanja uporabe, podobno kot je urejeno dovajanje električne energije, doseže hitrejše trženje in konkurenčnost.

3.4.2   Trg toplotne oskrbe

Po mnenju Odbora ima zagotavljanje toplote iz obnovljivih virov v smislu podnebne politike izreden pomen. Približno 60 % končne porabe energije odpade na ta sektor. Potrebna je le nizkoenergetska vrednost proizvoda in surovine. EESO je zaskrbljen, ker 35 % letno zraslega lesa, tudi ob upoštevanju potrebnega deleža preostalega lesa, v gozdovih EU ostaja neuporabljenega (območja, ki niso zajeta v omrežju Natura 2000). Prav tako pomemben vidik je manjše tveganje gozdnih požarov pri manjši količini preostalega lesa in regionalne gospodarske spodbude, ki izhajajo iz izkoriščanja gozda. Zamenjava nafte in zemeljskega plina na trgu za toplotno oskrbo je tehnično naprednejša in gospodarsko veliko bolj enostavna kot v drugih sektorjih in zato naravnost potrebna za okolje in gospodarsko politiko. Kljub temu izkoriščanje biomase za pridobivanje toplote zelo počasi narašča.

3.4.2.1

Drugače kot na področjih električne energije in goriv pa na področju proizvodnje toplote primanjkuje pravnih predpisov za uporabo obnovljive energije. Da bi spodbudil pridobivanje toplote na osnovi biomase na evropski ravni, EESO zahteva nadaljnje pravne pobude za obnovljivo proizvodnjo in izkoriščanje toplote. EESO izhaja iz tega, da lahko predpisi, podobni zakonom, ki uravnavajo dovajanje energije, sprožijo ustrezno dinamiko izvajanja.

3.4.2.2

Trenutno je 56 milijonov državljanov EU priključenih na omrežje toplovodnega ogrevanja, od tega 61 % v novih državah članicah. EESO zahteva ciljno uporabo strukturnih sredstev za nadaljnjo gradnjo in sanacijo teh sistemov na osnovi obnovljivih virov surovin. Tukaj je treba posebej spodbuditi tudi uporabo tehnike soproizvodnje električne in toplotne energije in (kogeneracija).

3.4.2.3

Ker so naložbe v tehniko ogrevanja, soproizvodnje električne in toplotne energije, daljinskega ogrevanja in sisteme toplotne oskrbe dolgoročne, Odbor kratkoročno predvideva več potrebe po ukrepih tudi v starih državah EU. Tukaj so poleg informacij nujno potrebne predvsem upravne prilagoditve.

3.4.2.4

Različni lastninskopravni položaji v posameznih državah članicah posameznim gospodinjstvom povzročajo probleme pri dostopu do odpadnega lesa iz gozdov. Tukaj si je treba ravno zaradi novega položaja v povpraševanju prizadevati za nebirokratske ureditve.

3.4.3   Trg goriv

3.4.3.1

Približno 30 % porabe energije EU odpade na promet. Rastlinsko olje, biodizel, etanol in sintetična goriva iz biomase so na razpolago kot alternative nafti. EESO opaža, da izvajanje direktive o biogorivih poteka le počasi. Cilj je 5,75-odstotni tržni delež do leta 2010, primerjalna vrednost 2 % leta 2005 je z manj kot 1,4 % bistveno prenizka. Odbor izrecno podpira cilje iz programa „Inteligentna energija — Evropa“, sklep 1230/2003/ES:

pravni predpisi, davčna obravnava in norme/standardi za goriva;

izboljšanje dobavnih verig;

povpraševanje po vozilih z alternativnimi gorivi;

spremni ukrepi.

3.4.3.2

Trenutno se na področju širjenja evropske proizvodnje etanola v okviru STO zahteva, da se uvozni kontingenti za etanol oblikujejo tako. Le tako lahko ta mlada veja gospodarstva, ki bi lahko nadomestila bencin, tudi v EU pričakuje perspektive razvoja.

3.4.3.3

Komisija EU in države članice nameravajo pri spodbujanju uvedbe obnovljivih goriv nadomestiti instrument davčne olajšave s fiksnimi kvotami primesi. EESO je zaskrbljen, saj bo to ogrozilo nedavne investicije v to mlado vejo gospodarstva in zahteva več politične zanesljivosti. Nadalje poudarja, da ravno instrument davčne olajšave na področju biogoriv sploh omogoča regionalno ustrezne investicije.

3.4.3.4

Tudi po ugodnih prognozah lahko v prihodnje rastlinski nadomestki nadomestijo največ 35 % sedanje porabe goriv. BTL-goriva (biomass to liquid) druge generacije se morajo s tehničnega in tržnega vidika še zelo razviti. Pri teh prognozah je treba opozoriti tudi na to, da je mogoče površino le enkrat izkoristiti. Odbor poudarja, da morata učinkovitejša prometna politika in bistveno zmanjšanje porabe goriva ostati prednostna cilja, da bi zagotovili prihodnost naših gospodarstev.

3.4.4   Trg električne energije

3.4.4.1

V prihodnjih treh desetletjih bo v Evropi treba zamenjati elektrarne z zmogljivostjo proizvodnje 200 000 MW električne energije. To pomeni naložbeni obseg vsaj 200 milijard EUR. Pri tem bodo postavljene smernice za prihodnjo energetsko osnovo. Po mnenju EESO je tukaj tudi priložnost, da preko ustreznih velikosti elektrarn dosežemo več sistemov soproizvodnje električne in toplotne energije (kogeneracije). S tem se bo zelo povečala učinkovitost.

3.4.4.2

Doslej so se na trgu električne energije kot biomasa uporabljali v glavnem star les, gnojevka, biološki odpadki in drugi odpadki živalskega in rastlinskega izvora. Delež biomase pri pridobivanju električne energije le počasi narašča. Če uporaba biomase ne bo bolj intenzivna, ciljev iz direktive o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije (2001/77/ES) ne bo mogoče doseči.

3.4.4.3

Ker sistem oskrbe z električno energijo na tem energetskem področju predstavlja ozko grlo, je mogoče učinkovito oblikovati trdne pogoje dovajanja. EESO naslednje točke ocenjuje kot pomembne: zanesljivost naložb v inovacije, diferenciranje cen dovajanja po proizvodnih stroških in ustrezno razpoložljivi tehniki, petletno ocenjevanje, na podlagi katerega se cene dovajanja prilagodijo novim naložbam v učinkovitejše tehnologije, bonusni sistem za nove tehnologije, izkoriščanje toplote, manjše in zato bolj regionalne enote. Smiseln je tudi bonusni sistem na podlagi surovin. Odbor meni, da je treba predvsem zelene površine in vmesne posevke, stranske proizvode, npr. slamo, pa tudi predelavo stranskih proizvodov, kot je oljna pogača in droži, odkupiti s pomočjo bonusnega sistema.

3.4.5   Cilji

Na področjih obnovljivih surovin, kot sta biogorivo in električni tok iz obnovljivih virov energije, si je EU zastavila cilje. Toda ob sedanjem razvoju cen na trgih fosilne energije bi jih bilo treba posodobiti. Odbor je mnenja, da bi EU morala tudi na področju materialne uporabe in izkoriščanja toplote oblikovati skupne cilje in skupni okvir ravnanja.

3.4.5.1

Glede oblikovanja ciljev je Odbor mnenja, da bi se bilo treba osredotočiti na cilj 4 x 25 do leta 2020. To z vidika prihodnjega izkoriščanja biomase pomeni, da bi 25 % potreb po električni energiji, 25 % toplotne oskrbe, 25 % goriva in 25 % materialnih proizvodov zemeljskega plina, npr. umetne mase, krile obnovljive surovine in obnovljivi viri energije. Osnova je današnja poraba fosilnih virov. Ob upoštevanju teh ciljev pri novi usmeritvi v obnovljive vire ostaja učinkovito izkoriščanje vseh virov odločilno za razvoj gospodarstev. Za širše izvajanje to pomeni, da je bistveno boljša materialna in energetska učinkovitost v Evropski uniji nepogrešljiva.

3.5   Ugotavljanje političnih ovir pri razvoju proizvodnje

Politične in administrativne ovire so v 25 državah članicah zaradi različnih političnih praks in različnih pravnih okvirnih pogojev precej mnogoplastne. V nadaljevanju so našteta področja, na katerih morajo EU in države članice preveriti neupravičen zaviralni učinek na razvoj pri uporabi obnovljivih virov.

3.5.1   Predivnice

Investitorji državne kontingente na področju vlaken za dolga oz. kratka vlakna občutijo kot ovire za naložbe. V zvezi s pripravo pomoči za predelavo kratkih vlaken Odbor podpira izjave iz študije za indijsko konopljo in lan, ki jo je po naročilu Komisije EU opravilo podjetje Ernst & Young. Študija predlaga, da bi se prejeta pomoč za kratka vlakna spremenila v pomoč za vsa vlakna. Za dinamični razvoj gospodarstva z naravnimi vlakni v EU Odbor zahteva gotovost načrtovanja na tem področju ureditve trga.

3.5.2   Gradbeni materiali

Z vidika gradbenega prava je vredno prakso izdaje gradbenih dovoljenj oblikovati tako, da dobi uporaba obnovljivih virov kot gradbenega materiala zaradi pozitivnih proizvodnih in reciklažnih lastnosti prednost. Odbor poziva Komisijo EU, da prouči, koliko pravni okvirni pogoji izključujejo izkoriščanje v gradbenem sektorju, in jo poziva, da pripravi predloge, kako izboljšati ta položaj.

3.5.3   Pravni predpisi za emisije in odpadke

Predpisi o emisijah, zlasti za majhne sežigalne naprave, in cilji v zvezi s predpisi za odpadke pri proizvodnji električne energije iz biomase in na področju biološko razgradljivih materialov pogosto preprečujejo izkoriščanje obnovljivih surovin. V zvezi s tem Odbor zahteva, da se pripravijo okolju prijazni okvirni pogoji, tako da bo mogoče brez ekoloških problemov te proizvode dinamično uvesti na trg oz. izkoriščati biomaso. To velja tudi za spoštovanje direktive o kakovosti zraka. Odbor nadalje zahteva, da se direktiva o starih avtomobilih s ciljem boljše predelave ostankov prilagodi in v tem sektorju preveri predvsem energetska učinkovitost glede na nove materiale, lahke sestavne dele in reciklažne lastnosti.

3.5.4   Davčno pravo

Glede na približevanje davčnih sistemov v evropskem okviru Odbor zahteva, da se davčni sistemi bolje usmerijo v varstvo okolja in izkoriščanje virov. V tem smislu mora biti cilj tudi zmanjšanje davčnih privilegijev pri uporabi fosilnih surovin. Nasprotno pa je treba proučiti zmanjšanje prometnih davkov, npr. na področju naravnih vlaken. Kot nadaljnji primer je treba navesti tudi zmanjšanje prometne davčne stopnje pri uporabi obnovljivih surovin za toplovodne sisteme.

3.5.5   Evropska standardizacija

Tudi če so standardi za predelavo pravno urejeni, je treba spremembe in izboljšave sistemov standardizacije nenehno preverjati in razvijati ustrezno novim materialom in tehnologiji na področju biomase. S pomočjo standardizacije procesov je treba zagotoviti predvsem pozitivno bilanco izvora. Za to je potrebna akreditacija. Tako na primer posek tropskega deževnega gozda za proizvodnjo palmovega olja pomeni negativno bilanco ogljika za obdobje 30 let. Nadalje je treba sisteme standardizacije v evropskem smislu dopolniti s pozitivnimi proizvodnimi in reciklažnimi lastnostmi biomase.

3.6   Politični pristop do intenzivnejše uporabe obnovljivih virov v EU

EESO je zaskrbljen, ker trenutno ni napredka v smeri učinkovitejše evropske politike na področju energije in surovin.

Odbor je kritičen do tega, da se z obnovljivimi surovinami ukvarjajo številne službe Komisije, toda vsaka zase. Zaradi velikega pomena političnega področja zahteva, da se ustanovi usklajena služba ali projektna skupina Komisije. Kot je navedeno v točki 3.4.5.1, je nujno potrebno oblikovati visoko zastavljene cilje.

3.6.1   Akcijski načrt za biomaso

3.6.1.1

EESO pozdravlja skupni akcijski načrt za biomaso, ki ga je pripravila Komisija. Na osnovi akcijskega načrta bi morali nastati nacionalni/regionalni akcijski načrti. Pri tem je treba spremljati uresničevanje cilja. EESO pozdravlja dejstvo, da se akcijski načrt poglablja v velik neizkoriščen potencial na področju toplote. Vendar obžaluje, da se akcijski načrt za biomaso posveča le energetskemu izkoriščanju biomase. Zato zahteva, da se akcijski načrt za biomaso dopolni z izkoriščanjem obnovljivih surovin kot material, podpre raziskovalne dejavnosti v zvezi z novimi vrstami uporabe in spodbudi naloge v zvezi z informiranjem, obveščanjem javnosti in posvetovanjem. Na področju gospodarske politike je treba uvesti pobude za ustanavljanje podjetij na področju obnovljivih surovin, s katerimi bi okrepili predvsem MSP, ki imajo težave s pridobivanjem rizičnega kapitala. Odbor obžaluje, da akcijski načrt v zvezi s težavami svetovne trgovine ne predlaga dovolj prilagojenih pogojev za dostop na trg.

3.6.1.2

V sporočilu Komisije o podpori električni energiji iz obnovljivih virov energije (KOM(2005) 627 z dne 7. decembra 2005) je prikazano, da so se v večini evropskih držav predvsem zaradi nezadostnih pravnih okvirov potenciali biomase in bioplina zelo slabo izkoriščali. Kot zelo učinkoviti so se za uvajanje obnovljive energije na trg izkazali sistemi, pri katerih je bila cena dovajanja nastavljena v skladu s stroški. EESO pričakuje, da bo Komisija na podlagi tega poročila oblikovala nadaljnje cilje.

3.6.2   Raziskave in razvoj

3.6.2.1

Odbor še ni zadovoljen z deležem, ki ga 7. okvirni raziskovalni program namenja izkoriščanju biomase. Tako pri energetskih raziskavah kot na področju materialnega izkoriščanja obnovljivih surovin so potrebni obsežni raziskovalni programi. EESO opozarja na vmesna področja drugih raziskovalnih področij, kot so na primer raziskave materiala, kemične raziskave in nanotehnologija, ki jih je treba poglobiti. Odbor v sprejetju uredbe REACH vidi dodatno spodbudo za krepitev raziskovalnih dejavnosti na področju kemije na osnovi biomase.

3.6.2.2

Brez temeljne spremembe vzorca, ki jo v novem okvirnem programu raziskav zahteva Odbor, bo preobrat pri izkoriščanju surovin oviran. Trenutno omejujoč dejavnik ni količina obnovljivih surovin. Veliko bolj se pozna, da je v razvoju zaostala tehnologija predelave oz. konverzije do posameznega tržnega izdelka ali polizdelka. Na tem področju je treba okrepiti raziskovalne dejavnosti.

3.6.3   Strukturni skladi

Odbor pričakuje, da bo pri uporabi sredstev iz strukturnih skladov v naslednjem finančnem obdobju predviden najmanjši delež za naložbe na področju obnovljivih surovin.

3.7   Varstvo okolja, narave in pokrajine — zagotavljanje raznolikosti vrst

Odbor je mnenja, da se izkoriščanje obnovljivih surovin ne sme širiti na račun drugih ekoloških ciljev. Zato priporoča, da se upoštevajo naslednja načela:

za pridobivanje obnovljivih surovin veljajo ista načela dobre strokovne prakse kot za pridobivanje živil;

površine morajo tudi po pridobitvi surovin, ki niso namenjene za živila, ostati primerne za pridobivanje živil. Pridobitev surovin, ki niso namenjene za živila, pa mora potekati v skladu z določbami iz točk od 3.2 do 3.2.3;

za pridobivanje obnovljivih surovin bi bilo treba uporabiti kmetijsko že izkoriščene in opuščene površine. K temu sodijo tudi površine, ki na primer zaradi preoblikovanja prehodno niso obdelane. Pridobivanje pa ne sme pripeljati do trajnega zmanjšanja zelenih površin;

zaradi zmanjšanja prometa, katerega škodljivi učinki na okolje so dobro znani, si je treba prizadevati za regionalni oz. lokalni krogotok proizvodnje;

v okviru varstva narave je treba zaščititi ekološko dragocene površine in z njimi gospodariti v okviru varovanih ciljev;

spodbujati in pridobivati je treba predvsem tiste obnovljive surovine, ki zagotavljajo dobro ekološko ravnovesje.

Na teh načelih morajo temeljiti tudi nacionalni in mednarodni akreditacijski standardi.

Pri upoštevanju teh načel je mogoče zagotoviti, da bo obnovljivo pridobivanje energij pripeljalo do dvojne pridobitve za gospodarstvo in okolje: „Poti do ciljev, ki spadajo skupaj, se stikajo“.

3.8   Mednarodna razsežnost razvoja obnovljivih surovin

Ob sporih, ki nastajajo zaradi surovin, kot je nafta, ima razvoj obnovljivih surovin v Evropski uniji tudi zunanjepolitično, razvojnopolitično in mirovno razsežnost.

3.8.1

Oskrba z živili vseh skupin prebivalstva mora biti v vseh državah prva prednostna naloga. Zato Odbor glede na mednarodno trgovino zahteva, da pridobivanje in izvoz virov bioenergije nikakor ne sme ogrožati oskrbe z živili posamezne države. V tej točki je treba opredeliti pravila STO. Posamezne vlade morajo določiti potrebne politične okvirne pogoje, ki bodo zagotovili varnost prehrane. EESO meni, da so v netarfnih pravilih Svetovne trgovinske organizacije za mednarodno trgovino z obnovljivimi surovinami potrebne socialne delovne norme in ekološki standardi. Odbor podpira ustanovitev mednarodne agencije za obnovljivo energijo (IRENA) in zahteva bolj pregledno mednarodno gospodarjenje s surovinami.

3.8.2

EESO poudarja, da je gospodarstvo EU odvisno od razvoja in izvoza inovativnih tehnologij  (1). Inovativni postopki in proizvodi iz obnovljivih surovin ponujajo temelj, da bi EU prevzela vodilno vlogo v svetovni trgovini na področju tehnologij prihodnosti. Politični okvirni pogoji za razvoj obnovljivih surovin bodo zato osrednjega pomena za gospodarski razvoj v Evropski uniji.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Mnenje EESO – UL C 241 z dne 28.9.2004, str. 44-48.


DODATEK

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji niso prejeli več kot četrtino oddanih glasov in so bili zavrnjeni:

Točka 1.8 — se črta:

EESO se izrecno zavzema, da bi EU oblikovala cilje za delež obnovljivih virov surovin. Predlaga 4 x 25 do leta 2020, tj. po 25 % za električni tok, toploto, gorivo in nove materiale, kot je npr. zloženi material, umetne snovi z več naravnimi vlakni ali drugi proizvodi kemije nafte.

Obrazložitev

Predlagani cilj 4 x 25 do leta 2020 je zastavljen previsoko in ne upošteva interesov energetsko intenzivnejših vej proizvodnje, npr. papirne industrije ali kemijske industrije.

Izid glasovanja:

Glasovi za: 43

Glasovi proti: 66

Vzdržani glasovi: 14

Točka 3.4.5.1 — se spremeni:

Glede oblikovanja ciljev je Odbor mnenja, da bi se bilo treba osredotočiti na cilj 4 x 25 do leta 2020. To z vidika prihodnjega izkoriščanja biomase pomeni, da bi 25 % potreb po električni energiji, 25 % toplotne oskrbe, 25 % goriva in 25 % materialnih proizvodov zemeljskega plina, npr. umetne mase, krile obnovljive surovine in obnovljivi viri energije. Osnova je današnja poraba fosilnih virov. Ob upoštevanju teh ciljev pri novi usmeritvi v obnovljive vire ostaja u Učinkovito izkoriščanje vseh virov ostaja odločilno za razvoj gospodarstev. Za širše izvajanje to pomeni, da je bistveno boljša materialna in energetska učinkovitost v Evropski uniji nepogrešljiva.

Obrazložitev

Predlagani cilj 4 x 25 do leta 2020 je zastavljen previsoko in ne upošteva interesov energetsko intenzivnejših vej proizvodnje, npr. papirne industrije ali kemijske industrije.

Izid glasovanja:

Glasovi za: 44

Glasovi proti: 70

Vzdržani glasovi: 12


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/60


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o lesu kot energetskem viru v razširjeni Evropi

(2006/C 110/11)

Evropska komisija je 11. julija 2005 v imenu komisarjev Ollija REHNA, Andrisa PIEBALGSA in komisarke Marrianne FISCHER BOEL v skladu s členom 262 Pogodbe o EU zaprosila Evropski ekonomsko-socialni odbor, da pripravi mnenje o lesu kot energetskem viru v razširjeni Evropi.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. februarja 2006. Poročevalec je bil g. Seppo KALLIO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 130 glasovi za in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je uporaba lesa kot goriva predvsem vprašanje izkoriščanja nerabljenih energetskih potencialov v Evropi (1) in zmanjšanja emisij toplogrednega plina — ogljikovega dioksida. Pomembna je tudi vloga gozdov za zagotavljanje obče koristnih funkcij (funkcija zaščite in biotska raznovrstnost gozdov (biodiverziteta)). Večja raba lesnega goriva omogoča izrabo neizkoriščenih surovin za industrijsko predelavo. Raba lesne energije pripomore k obvladovanju klimatskih sprememb, izboljšanju nizke stopnje energetske samozadostnosti EU in povečanju varnosti dobave, vse to pa so cilji energetske politike EU. Vendar lahko les le do določene mere prispeva k reševanju energetskih problemov. Razviti je treba tudi alternativne vire energije in izvajati ukrepe za povečanje prihrankov energije (vključno s toplotno izolacijo stavb). Drevesa pri svoji rasti nase vežejo ogljikov dioksid iz ozračja. Kubični meter lesa veže v povprečju 800 kg ogljikovega dioksida. Načelno imajo visoke zaloge lesa velik pomen za dolgoročno vezavo ogljikovega dioksida v gozdu. Dobro gospodarjenje z gozdovi in zagotavljanje njihove rasti pomaga povečevati skladiščenje ogljikovega dioksida. Večja raba „lesne energije“ bi nadomeščala rezerve neobnovljivih virov energije in obenem zmanjšala emisije fosilnih goriv. Uporaba lesa v energetske namene prispeva k učinkovitejšemu gospodarjenju z gozdovi in dolgoročno večjimi zalogami lesa.

1.2

EESO prav tako meni, da je za večjo rabo lesnega goriva potrebna dolgoročna strategija, ki bi temeljila na odpravi predpisov, ki preprečujejo in omejujejo širšo rabo lesa. Ustvariti je treba enake pogoje za uspešno rabo lesne energije in sicer z odpravo davkov in s podporo programom, ki dajejo prednost fosilnim gorivom. Objavljena je bila evropska specifikacija in ureditev za kvaliteto kotlov na trda goriva — CEN/TS 14961.

1.3

Po mnenju Odbora je pomembno, da se trajna raba lesa poveča v vsaki državi in da se odpre trg goriv za stranske proizvode industrije, za les, pridobljen iz gozda za proizvodnjo energije in za obdelana lesna goriva. Proizvodnja goriv in njihova uporaba sta pogosto tesno povezani z gozdarstvom in lesno industrijo. Pojavil se je mednarodni trg za nove vrste lesnih goriv v obliki peletov, briketov in tekočega bio goriva. Za razvoj trga lesnega goriva so potrebne gospodarske metode, ki novim gospodarskim subjektom omogočajo vstop na trg. Gospodarske metode lahko pomagajo pri povečanju povpraševanja in ponudbe. Davek na uporabo fosilnih goriv, pri katerih nastaja ogljikov dioksid in nizka stopnja DVD za lesno gorivo, bi povečala povpraševanje na področju lesne energije. Pomoč pri naložbah lahko pripomore k povečanju povpraševanja proizvajalcev elektrike po lesnem gorivu. Poleg tega je treba bolj spodbuditi reklamiranje lesnega goriva, usposabljanje in dejavnosti na področju raziskav in razvoja. Gospodarske metode bi morale biti čimbolj usmerjene predvsem k dejavnostim zunaj sektorja za trgovanje z emisijami. Preselitev tehnologije, uspešna praksa in oblikovanje komunikacijske strategije bi bile lahko posebej pomembne oblike podpore v državah članicah.

1.4

EESO meni, da izkoriščanje in spodbujanje rabe tega neizkoriščenega vira zahteva izvajalce, ki lahko finančno preživijo na ustrezno delujočem trgu. V državah, kjer je trg nerazvit, je treba pomagati izvajalcem finančno preživeti tako, da se jim omogoči začasno pomoč, npr. iz sklada za razvoj podeželja. Nujno je treba podpreti organizacije, ki zastopajo lastnike gozdov, lokalne podjetnike in mala podjetja.

1.5

EESO želi videti prizadevanja za povečanje povpraševanja za lesna goriva s pomočjo gospodarskih metod podpore okolju, ki različne uporabnike enako obravnavajo in spodbujajo uporabo lesnega goriva v vseh tržnih segmentih: pri ogrevanju v gospodinjstvih z lesnim gorivom in obdelanim lesnim gorivom, ogrevanju večjih poslopij, toplarnah za daljinsko ogrevanje in elektrarnah za ogrevanje in elektriko v vaseh, občinah in mestih, v okviru gozdarske industrije in ostalih industrijskih obratih, ki rabijo toploto in elektriko in imajo lokalni in regionalni dostop do uporabe lesnega goriva. Uporaba večjih količin lesa kot vira energije je dovoljena šele, če so izčrpane vse možnosti za toplotno izolacijo in je bil izdelan koncept za toploto z uporabo drugih alternativnih virov energije (predvsem sončne energije).

1.6

EESO meni, da so potrebne posebne pobude za zagon poslovnih dejavnosti na področju proizvodnje lesnega goriva, ogrevanja z lesnim gorivom in elektriko v skoraj vseh državah članicah, še posebej v novih državah članicah in državah pristopnicah z manjšimi gozdarskimi podjetji in z nizko stopnjo organizacije med zasebnimi lastniki gozdov ter slabe uporabe gozdnih virov. Ovire za vstop na trg so pogosto prevelike. Zmanjšanje teh ovir bi povečalo poslovno dejavnost in pospešilo nastanek in razvoj novih trgov. Treba je aktivno uporabiti strukturne sklade EU za zagon poslovnih dejavnosti ter ustvariti lokalni in regionalni trg.

1.7

EESO meni, da je treba enako ravnati z vsemi gorivi iz biomase. Konkurenčnost lesa med biomasnimi gorivi ne sme biti ogrožena z instrumenti drugih političnih področij EU. S sedanjo tehnologijo je lesna biomasa primerna za proizvodnjo vseh vrst energije in tudi kot surovina za gorivo v prometu.

1.8

EESO meni, da je treba odpraviti dogovore in določbe, ki kratijo svobodo gibanja ter ostale trgovske ovire za goriva na osnovi lesa v EU. Les ima lahko pomembno vlogo pri spodbujanju konkurence v energetskem sektorju. Sploh pa lahko konkurira ostalim virom energije na lokalni in regionalni ravni.

1.9

EESO navaja, da je ozaveščenost ljudi za potencial in rabo virov lesnega goriva v EU slaba. Potrebno je izboljšati ocene virov lesne energije v vseh sedanjih in prihodnjih državah članicah, saj predstavljajo ti podatki podlago za trajnostni razvoj. Pri tem je treba ravnati diferencirano. Tako je treba na velikih srednjeevropskih območjih listnatih gozdov pustiti zadosten potencial lesa za zagotovitev biotske raznovrstnosti v gozdovih. Na voljo ni dovolj podatkov o virih v gozdarstvu, ki jih zaradi njihove lokacije ni mogoče porabiti v industriji. Ti viri bi morali biti jasno navedeni, klasificirani in standardizirani, da bi se tako izognili izkrivljanju na področju trgovanja z lesom v EU. Potrebne so nacionalne evidence potenciala lesnega goriva in nadziranje njegove uporabe, priložnosti, ki jih les ponuja pa bi bilo treba podrobno raziskati na enoten način. Tako bi bilo mogoče zastaviti operativne cilje in podati oceno rezultatov različnih metod.

1.10

EESO meni, da je na nekaterih območjih povečana raba lesnega goriva pomembna pri nadzoru gozdnih požarov v antropogeno pogojenih monokulturah lesa iglavcev. Intenzivnejša raba lesa — še posebej za proizvodnjo energije — najbrž lahko pripomore k zmanjšanju tveganja in nastanka gozdnih požarov.

1.11

Program uporabe lesa kot energetskega vira bi morale dopolnjevati študije o selekciji uspešnih sort in ekotipov, metodah intenzivnega gojenja ali krajšanju proizvodnih ciklusov. Znotraj gozdnega gospodarstva bi bilo treba razviti smer, ki bi se posvečala gozdnim nasadom. Iskanje učinkovitih metod proizvodnje lese za pridobivanje energije ne sme imeti negativnih posledic za ohranjanje biotske raznovrstnosti in ne sme povzročati težav pri upravljanju voda na lokalni ali regionalni ravni. EESO meni, da je treba razviti tehnologijo izgorevanja ter tehnologijo in logistiko za izkoriščanje lesnega goriva iz gozdov. S podpiranjem raziskav in razvoja, z razširjanjem informacij in s prenosi tehnologije je mogoče doseči dolgotrajne rezultate. Treba je določiti skupne evropske standarde za manjša kotla na trda goriva, da ne bi bila ovirana konkurenca.

1.12

EESO je prepričan, da bi moralo biti na razpolago več podatkov o možnih rabah lesne energije. To zadeva celoten sektor, od rabe peletov v gospodinjstvih do rabe v večjih industrijskih in občinskih obratih, kjer so v rabi lesni sekanci in stranski proizvodi. V mnogih sodobnih toplarnah, kjer združujejo proizvodnjo toplote in električne energije, je možna tudi kurjava skupaj z ostalimi trdimi gorivi.

1.13

Raba goriv na osnovi lesa, stranskih proizvodov gozdarske industrije in ostankov, ki nastanejo pri sečnji (krošnje, veje, štori in ostanki lesa slabše kakovosti, ki ostanejo po izseku gozda), bi povečala donosnost trajnega gospodarjenja z gozdovi in konkurenčnost gozdarskega sektorja, pri tem pa ne bi močno ogrozila zalog surovin v gozdarski industriji, delovnih mest v gozdarskem sektorju ali lesni industriji. Povečana raba lesne energije bi prav tako pripomogla, da bi gozdarski sektor dosegal cilje lizbonske strategije.

1.14

Za pridobivanje lesa kot vira energije je treba uporabljati tudi površine, ki niso primerne na kmetijsko rabo (pogozdovanje v smislu gozdov kot virov energije).

2.   Splošni del

2.1

Evropska unija nima skupne energetske politike. V zadnjih letih pa so bile sprejeti sklepi glede trga na področju električne energije (96/92/EC (2)) in zemeljskega plina (98/30/EC (3)), varnosti oskrbe, večje rabe obnovljivih virov energije in okoljskih tem, povezanih s proizvodnjo energije. Ni jim uspelo doseči enotne davčne stopnje na področju emisij ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv, kar bi precej pospešilo rabo obnovljivih virov energije.

2.2

Bela knjiga iz leta 1997 (4) zastavlja cilj povečanja obnovljivih energetskih virov iz 45 Mtoe (metrične tone naftnega ekvivalenta) v letu 1995 na 135 Mtoe v letu 2010. Cilj je bil zastavljen za EU-15 in se ujema s povečanjem deleža obnovljivih virov energije s 5,2 % na 12 % do leta 2010. Delež v letu 2001 je znašal 6 %. V najboljšem primeru bi lahko dosegli 10 %, v najslabšem primeru pa 8 %. To kaže na to, da sprejeti ukrepi niso bili zadostni za pravilno usmeritev in ustrezno hitrost razvoja energije. Sporočilo Komisije (5) navaja podobne ocene.

2.3

V zeleni knjigi iz leta 2000 na temo „Naproti evropski strategiji za energetsko oskrbo“ (6) je izražena močna želja po zmanjšanju evropske potrebe po uvozu energije in povečanju samozadostnosti. Samozadostnost trenutno znaša okrog 50 %, kar je iz strateškega vidika premalo.

2.4

Direktiva 2001/77/ES (7) za spodbujanje proizvodnje elektrike iz obnovljive energije je zastavila cilj 22 % porabe obnovljive električne energije za notranji trg do leta 2010. Ocene izvedenih ukrepov in posledičnih rezultatov kažejo, da bo do predpisanega roka ta postavka znašala le 18 do 19 %. Zelo opazno je povečanje v deležu elektrike, proizvedene iz biomase. Vendar pa je obstajajo velike razlike med posameznimi državami.

2.5

Direktiva 2003/30/ES (8) za spodbujanje rabe biogoriv zastavlja cilj porabe 5,75 % vseh goriv do 2010. Vmesni cilj za leto 2005je bil določen na 2 %, vendar je bil končni izid le 1,4 %.

2.6

Direktiva o obdavčevanju energentov in elektrike (2003/96/EC (9)) omogoča državam članicam, da je lesno gorivo oproščeno davka ali pa je obdavčeno po nižji davčni stopnji. To omogoča biogorivom popolno ali delno oprostitev davka, celoten davek pa je lahko celo nižji od predpisanih minimalnih stopenj. Oprostitev davka je lahko odobrena le za obdobje največ šestih let naenkrat. Davčnih olajšav ni mogoče odobriti po 31. decembru 2012 in v skladu z direktivo odobrene davčne olajšave prenehajo veljati do leta 2018.

2.7

Direktiva EU o trgovanjem z emisijami v EU (2003/87/ES (10)) je bila sprejeta jeseni 2003. T.i. „povezovalna“ direktiva (2004/101/ES (11)) je bila sprejeta septembra 2004 in omogoča trgovanje z emisijskimi pravicami v razvojnih projektih zunaj EU (CDM — mehanizem čistega razvoja) ali med industrijskimi državami (JI — skupno izvajanje).

2.8

Decembra 2005 je Komisija objavila sporočilo z naslovom Akcijski načrt biomase  (12), ki naj bi pospešil in povečal rabo bio-energije v državah članicah.

2.9

Večina biomase, izkoriščene za proizvodnjo energije, je namenjena proizvodnji toplote. Treba bi bilo pripraviti direktivo za spodbujanje rabe biomase v toplotni proizvodnji.

2.10

Najboljši način, s katerim se lahko doseže energetsko učinkovitost, je proizvodnja elektrike in toplote skupaj v isti elektrarni. Kombinirana proizvodnja je še posebej pomembna pri daljinskem ogrevanju in pri prizadevanjih za povečanje rabe biomase kot goriva. Direktiva 2004/8/ES (13) je usmerjena v spodbujanje kombinirane proizvodnje elektrike in toplote.

2.11

Trenutno je v pripravi sedmi okvirni raziskovalni program EU (2007–2013). Evropski gozdarski sektor je ustanovil „platformo, zasnovano na gozdarskem področju sektorske tehnologije“, kjer omogoča raziskovalni program tudi velik vložek v raziskave in razvoj na področju lesne energije.

2.12

Konkurenčnost na energetskem trgu se zelo različno razvija v različnih delih Evrope. To velja tako za proizvodnjo energije kot za oskrbo z njo, še posebej v sektorju električne energije, velja pa tudi v veliko primerih prodaje fosilnih goriv. Konkurenca v sektorju električne energije ni zadovoljiva. Kot gorivo, ki se uporablja v lokalnih in regionalnih območjih, bi lahko les ustvaril na trgu več konkurence.

2.13

Novi operaterji v energetskem sektorju, zlasti manjši operaterji, ki želijo dobavljati elektriko v omrežje pod enakimi pogoji kot ostali, z njimi težko tekmujejo. Položaj se v posameznih državah članicah precej razlikuje.

2.14

Evropski parlament je 30. septembra 2005 sprejel resolucijo, ki za leto 2020 zastavlja cilj 20 % porabe obnovljivih energetskih virov. Resolucija potrjuje, da obnovljiva energija nima prostega dostopa na trg. Odpraviti bi bilo treba različne upravne ukrepe, ki zavirajo napredek obnovljive energije. Poleg tega resolucija navaja, da bi morali biti zunanji stroški fosilnih goriv vključeni v ceno energije, običajne, škodljive oblike energije postopoma odpravljene, davki, ki so breme za obnovljivo energijo, pa bi morali biti ukinjeni.

2.15

Organizacije državljanov v Evropi stremijo k rabi obnovljive energije z upoštevanjem okoljskih oznak za elektriko. Les, ki je obnovljiv naravni vir, izpolnjuje pogoje za trajnostno proizvodnjo energije. Izkoriščanje lesne energije izboljšuje osnovo za trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Z vidika trajnostnega gozdnega gospodarstva je pomembno, da sečnja ne poteka hitreje, kakor raste gozd. Trajnostno gozdno gospodarstvo varujejo sklepi, določeni na konferenci ministrov, pristojnih za gozdarstvo MCPFE (Ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi) za trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi varujejo tudi sistemi certificiranja gozdov. Na podlagi pogojev za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, sprejetimi na lizbonskem zasedanju ministrov, pristojnih za gozdarstvo, mora pridobljena biomasa iz gozdnih območij za energetske namene varovati zalogo ogljika v zemlji in usklajevalne cikle. Zagotovljeni morajo biti torej razvojni procesi, hranilne zaloge in ohranjanje fizikalno-kemičnih pogojev v zemlji. Na tej stopnji se je treba osredotočiti na naraščajočo uporabo in proizvodnjo lesa. Ob tem bi bilo treba razviti dobre metode za izkoriščanje lesne energije. V mnogih državah EU je precej dobrih primerov označevalnih sistemov za lesno energijo, ki zagotavljajo nadzor nad proizvodnjo energije in obveščajo porabnike o pomembnosti spoštovanja okoljskih kriterijev.

2.16

Gozdni viri (osnovna prostornina v kubičnih metrih brez ostankov) v Evropi so se povečali za približno 30 %, ko se je EU pridružilo 10 novih držav članic v letu 2004. Celotno gozdno območje sedaj znaša 140 milijonov hektarov, v državah pristopnicah pa okrog 22 milijonov hektarov. Komercialna uporaba gozdnih območij v državah članicah EU (gozdovi za dobavo lesa — gozdna območja, kjer zakonski, gospodarski in okoljski zaščitni ukrepi ne vplivajo močno na proizvodnjo lesa) znaša 117 milijonov hektarov, v državah pristopnicah pa je še dodatnih 19 milijonov hektarov. Neto letni prirast lesne zaloge (kosmati prirast zmanjšan za naravno izgubo dreves) v EU je 560 milijonov m3. Leta 2002 je bilo za 350 milijonov m3 sečenj, pri tem je bilo 41 milijonov m3 klasične sečnje za kurilni les. Neto uvozi okroglega lesa v EU so znašali približno 25 milijonov m3. Industrija in gospodinjstva skupaj porabijo 62 % letnega dobička, od tega je več kot 7 % kurilnega lesa za rabo v gospodinjstvih. Dobrih 10 % celotne rasti je v zaščitenih gozdovih ali zunaj območij komercialne uporabe.

2.16.1

To pomeni, da ostaja 30 % rasti neizkoriščene in zaloga gozdov EU tako narašča z enako hitrostjo kot v zadnjih 50 letih. Del tega nerabljenega lesa (170 m3) spada v nižji razred in se lahko uporablja le za proizvodnjo energije. Od te količine je mogoče 30 m3 uporabiti v energetske namene, poleg rabe ostalih surovin. Vsako leto v gozdu ostane 173 m3 drevesnih ostankov in ostalega lesa po sečnji, primernega za proizvodnjo energije. Ob upoštevanju tehničnih, gospodarskih in ekoloških omejitev, je mogoče uporabiti ocenjenih 70 milijonov m3 te količine v obliki ostankov sečnje in štorov.

2.16.2

Stranski proizvodi gozdarske industrije (črna tekočina, lubje, žagovina itd.) in recikliran les ponujajo odlično možnost in v mnogih državah jih že učinkovito izkoriščajo, še posebej v okviru integrirane gozdarske industrije. Raba stranskih proizvodov in recikliranega lesa v energetske namene bi lahko znašala 30–50 % rabe okroglega lesa (ekvivalentno 100–167 milijonom m3 okroglega lesa).

2.16.3

To pomeni, da je EU potencial trajnostne energije lesa okrog 267 m3; del industrijskih stranskih proizvodov, vključen v to količino, je že izkoriščen. Ta količina lesa je ekvivalentna 50 Mtoe energije. Tako je v gozdovih EU neizrabljenega potenciala lesne energije najmanj 100 milijonov m3. Količina stranskih proizvodov se povečuje z naraščajočo rabo okroglega lesa v gozdarski industriji. Majhne količine lesnega goriva je mogoče pridobiti z vključevanjem upravljanja kulturne pokrajine. FAO/UNECE Odbor za lesarstvo trenutno pripravlja določila za nadzor uporabe lesnega goriva in preverja sistem zbirke podatkov v desetih državah.

2.16.4

Samo 101,3 Mtoe porabljene energije v Evropi leta 2001 (EU25) od 1668 Mtoe je bilo proizvedene z rabo obnovljivih virov energije. V večini držav — vseh razen štirih — ima biomasa največji delež obnovljivih virov energije. V enajstih državah je znašal ta delež več kot 75 %. V drugih novih državah članicah je bil delež še posebej visok, razen na Malti in Cipru.

3.   Toplogredni plini in raba lesa kot nadomestilo

3.1

Glavni zunanji strošek fosilnih energetskih virov predstavljajo podnebne spremembe. Ogljikov dioksid je najpomembnejši toplogredni plin. Nekatere države so težavo v zvezi z emisijami ogljikovega dioksida skušale rešiti z davkom na CO2. Žveplo, dušikov oksid in emisije trdnih delcev prav tako ustvarijo zunanje stroške. Lesno gorivo je glede ogljikovega dioksida nevtralno, kar pomeni, da ne povečuje neto količin emisij v ozračje. Les vsebuje malo žvepla in vodika v primerjavi z ostalimi gorivi, glavni vir njegovih emisij trdnih delcev pa je njegova raba v manjšem obsegu.

3.2

Blaginja našega planeta temelji skoraj izključno na rabi neobnovljivih naravnih virov. To velja še posebej za proizvodnjo energije in rabo energije, ki je predvsem proizvod fosilnih goriv, kot so npr. lignit, premog, olje, oljni skrilavec in zemeljski plin.

3.3

Raba energije je glavni vzrok (59 %) emisij toplogrednih plinov na svetu. Največ je emisij ogljikovega dioksida zaradi rabe energije, pri katerem se stopnja koncentracije zraka z desetletji povečuje.

3.4

Uporaba fosilnih goriv prav tako povzroča emisije drugih snovi, ki škodujejo okolju, npr. žveplov dioksid, dušikov oksid in delci različnih velikosti. Raba lesa kot nadomestnega goriva vodi k zmanjšanju teh emisij. Lesno gorivo nadomesti proizvodnjo energije, ki temelji na fosilnih gorivih, ta pa imajo opazno bolj škodljiv učinek na okolje.

3.5

Uporaba lesa za različne izdelke je učinkovit način za zmanjševanje emisij CO2, saj priprava lesnih izdelkov ponavadi zahteva bistveno manj energije kot konkurenčni materiali. Les kot material je nadomestilo za neobnovljive naravne vire. Konkurenčnost lesnih izdelkov v povezavi z energetsko intenzivnimi izdelki, kot npr. jeklo in beton, se izboljšuje kot posledica trgovanja z emisijami.

3.6

Uporaba obnovljivih energetskih virov namesto fosilnih goriv lahko zmanjša emisije toplogrednih plinov. Stopnja zmanjšanja je odvisna od goriva in načinov proizvodnje, ki jih nadomešča obnovljiva energija. Različna fosilna goriva imajo različne koeficiente emisij CO2. S stališča zmanjšanja emisij je še posebej pomembno, da se uporabi metode proizvodnje energije takrat, ko je cena na enoto emisij nizka.

3.7

Proizvodnja elektrike iz fosilnih goriv je slaba rešitev za okolje. Veliko industrijskih procesov mora izpolnjevati zahtevne pogoje glede toplote, pare in elektrike, zato je še posebej primerno, če se elektrika proizvaja v povezavi z industrijskimi procesi.

3.8

Mehanska in kemična gozdarska industrija uporabljata les v glavnem za izdelavo lesnih in papirnih izdelkov. Postopek spodbuja nastanek več različnih stranskih izdelkov, ki so zelo primerni kot gorivo v proizvodnji energije. Sodobna kemična industrija in žagarska industrija sta na splošno neto proizvajalki energije, kar pomeni, da lahko proizvedeta več energije, kot jo porabita sami. Stranske izdelke, ki jih ne uporabljata za lastno proizvodnjo energije, je mogoče prodati na trgu biomasnih goriv.

3.9

Najpomembnejši stranski izdelek iz tovarn sulfatne celuloze je črna tekočina, ki vsebuje lignin, to pa je mogoče uporabiti za proizvodnjo elektrike in toplote. Črno tekočino se bo verjetno v prihodnosti uporabljalo kot surovino za gorivo vozil. To bo zahtevalo nadaljnje raziskave in razvoj. Etanol iz lignoceluloze, uplinjanje in posledična proizvodnja sintetičnega dizelskega goriva pa so še drugi možni viri energije.

3.10

Nove države članice omogočajo veliko možnost za razširitev gozdarske industrije in možnost za uporabo lesa kot surovine za proizvodnjo izdelkov na podlagi lesa in energije.

3.11

Trgi biomasnih goriv so ponavadi lokalni ali regionalni, predvsem zaradi npr. prevoznih stroškov. Stranski izdelki, ki nastanejo po obdelavi pohištva ali v žagarski industriji za pridelavo peletov, vrsto bio-olja iz pirolize ali npr. briketov, bi lahko z lahkoto odprli nove, večje trge. Distribucijska omrežja bi morali torej razširiti in zagotoviti, da se olajša poraba. Nova klasifikacija CEN olajšuje distribucijo in trgovanje.

3.12

Gozdni požari zlasti v sredozemskih državah, kot so Portugalska, Španija, Francija, Italija in Grčija,predstavljajo resno težavo. Manjše tveganje požarov je v severni Evropi. Upravljanje teh območij in zbiranje materialov, ki povečujejo tveganje za nastanek gozdnih požarov, zmanjšujeta gospodarske izgube. Vzrokov za nastanek požarov je nešteto, treba pa je izpostaviti tri glavne: ostanke po sečnji je treba odstraniti, da se tako zmanjša tveganje za nastanek požara; obnašanje ljudi; pomanjkanje nadzorovanja in sistemov gašenja. Gozdni požari spadajo med velike naravne katastrofe in treba je narediti čimveč, da se jih prepreči in uspešno obvladuje na ravni držav članic in EU.

4.   Mednarodna politika in razvoj

4.1

V letu 2005 so energetski trg prizadele višje cene nafte in pomanjkanje zmožnosti proizvajanja naftnih derivatov. Ob tem so se tudi na splošno povečale cene elektrike. Eden od razlogov je trgovanje z emisijskimi pravicami, celoten učinek tega pa je zaenkrat še nemogoče oceniti. Poleg tega želena stopnja deregulacije energetskega trga ni zelo napredovala.

4.2

Mednarodna politična klima je poglavitni dejavnik pri povečevanju uporabe obnovljivih oblik energije. Evropska unija je v skladu s Kjotskim protokolom (ki je stopil v veljavo 18. februarja 2005) prevzela nalogo zmanjšati emisije CO2 za 8 %, v primerjavi s stopnjami v letu 1992. Delež zmanjšanja si delijo države članice glede na zmožnost zmanjšanja emisij posamezne države. Sistem EU za trgovanje z emisijami je del podnebne strategije EU, ki pa je le delno povezan s Kjotskim protokolom.

4.3

Trgovanje z emisijami se je v EU začelo 1. januarja 2005. Začetno obdobje vključuje obdobje med 2005 in 2007 in zadeva le CO2. Notranja porazdelitev znotraj EU je odvisna od EU-15 kot celote, ki dosega uspeh na področju zmanjševanja emisij; če to ne bo uspelo, bo morala vsaka država članica EU-15 zagotoviti, da zmore doseči 8 % zmanjšanje, tako kot ostale države. Nekatere države članice imajo celo bolj ambiciozne zahteve za obdobje 2008 — 2012. Mednarodna situacija po letu 2012 pa ostaja nejasna. Posamezne države članice so izrazile različne cilje za EU kot celoto in zase.

4.4

EU nima skupne gozdarske politike, vendar pa države članice sledijo lastnim nacionalnim gozdarskim programom in politiki. Svet ministrov EU je odobril gozdarsko strategijo EU leta 1998. Gozdarsko strategijo podpira načelo subsidiarnosti, na podlagi katerega je gozdarska politika v glavnem v pristojnosti države članice. Marca letos je Komisija objavila sporočilo o izvajanju gozdarske strategije (14) in poudarila, da spodbujanje lesne energije prinaša dodano vrednost politiki trajnostnega razvoja EU. EESO je izdal mnenje (15), ki potrjuje sporočilo Komisije iz oktobra 2005. Trenutno Komisija izdeluje akcijski načrt za trajnostno gospodarjenje z gozdovi v Evropski uniji, ki mora biti izdelan do leta 2006.

4.5

Od leta 1998 se je gozdno območje Evropske unije povečalo za 20 %, število zasebnih lastnikov gozdov pa se je iz 12 milijonov povečalo na 16 milijonov. V večini držav članic je država še vedno glavni lastnik gozda. Potrebno je izboljšati kapacitete zasebnega gozdarskega sektorjev novih in bodočih državah članicah. Trg lesa je v mnogih državah slabo razvit. Gospodarske dejavnosti, ki temeljijo na gozdarstvu, so v teh državah šele v zgodnji fazi razvoja, priložnosti za izboljšanje gozdarstva pa so dobre, če bodo zadevne države izoblikovale učinkovito in močno gozdarsko politiko. Poleg tega bi si morali prizadevati za spodbujanje zanimanja na področju proizvajanja lesne energije. Proizvodnja lesne energije zahteva obsežno mobilizacijo celotnega sektorja gozdarstva, še posebno na začetku proizvodne verige.

4.6

V EU je precej manjših gozdnih posesti. Treba bi bilo spodbuditi organizacijo malih lastnikov gozdov in sodelovanje med njimi, da bi tako pospešili gozdarstvo in učinkovito proizvodnjo lesne energije. EU bi lahko pripomogla tako, da bi organizacijam gozdarskega sektorja pomagala pri okrepitvi njihovega znanja in zmožnosti.

4.7

Razvoj konkurenčnih oblik energije pogosto poteka v monopolnih razmerah, kjer je zelo težko ustvariti ustrezne lokalne in regionalne trge za lesna goriva.

4.8

Energetski trg je globalen in elektriko je mogoče čezmejno oddajati v večjem obsegu. Kljub temu pa Evropa nima in ne more doseči popolne samozadostnosti v proizvodnji energije. Da bi lahko izboljšali oskrbo energije v EU bo potrebno več pozornosti nameniti ciljem za povečanje oskrbe z energijo, ki je proizvedena v EU in zmanjšati odvisnost od uvozov.

5.   Lesna goriva in spodbujanje njihove uporabe

5.1

Les ima pomembno vlogo pri oskrbi energije v državah z velikimi gozdnimi površinami. Ker je industrijsko izkoriščenega le nekaj nad 50 % gozdnega potenciala, se bo treba potruditi, da bi čimbolj izkoristili stranske proizvode sečnje in neizkoriščen material za proizvodnjo energije. Z vidika trajnostnega razvoja je obnovljiva lesna energija vedno prednostna izbira v primerjavi s proizvodnjo, ki temelji na fosilnih surovinah. To prav tako okrepi uspešno delovanje na področju trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, še posebej pri obnavljanju gozdov in redčenju mladih gozdnih sestojev.

5.2

Les je obnovljiva surovina, lesni izdelki pa lahko delujejo kot zbiralniki ogljika. Recikliranje lesnih izdelkov se še naprej razvija.

5.3

Na koncu raznolikih procesov recikliranja, se lesne izdelke lahko uporabi za proizvodnjo energije. Na podoben način se lahko vse stranske izdelke v gozdarski in lesno predelovalni industriji uporabi kot surovino za proizvodnjo energije. Gozdarska industrija in proizvodnja energije tako predstavljata močno, okolju prijazno kombinacijo.

5.4

Les predstavlja primerno gorivo za oskrbo energije v družinskih hišah, stanovanjskih blokih, za daljinsko ogrevanje in v industriji. Elektriko je mogoče najučinkoviteje proizvajati v povezavi z daljinskim ogrevanjem ali industrijskim ogrevanjem in proizvodnjo pare (kombinirana proizvodnja toplote in električne energije ali CHP — combined heat and power)

5.5

Zaračunavanje davka na ogljikov dioksid bi lahko spodbudilo konkurenčnost lesne energije na energetskem trgu. Poleg tega bi lahko porabo lesne energije povečali s podpiranjem proizvodnje goriva, npr. tako, da bi lastnikom gozdov odobrili pomoč za stroške sečnje, povezane s projekti, ki ne tekmujejo s področjem oskrbe surovin za industrijo. Vendar pa takšen davek ne sme voditi do zmanjševanja zalog lesa, ker bi bila sicer okrnjena funkcija gozdov kot ponora ogljikovega dioksida. Kot dopolnitev bi bilo treba lastnikom gozdov v obliki davčnih olajšav plačevati povečevanje zalog in s tem povezano vezavo ogljikovega dioksida.

5.6

Metode, ki spodbujajo lesno gorivo povečujejo povpraševanje po lesnih surovinah, ki se jih lahko predela v lesne plošče za gradbeno industrijo. Proizvodnja toplote poteka le krajevno, kjer potreba po energiji narašča, zato bi bilo treba na integriran način s proizvodnjo energije razviti mehansko gozdno industrijo, ki lahko izkorišča čist recikliran les.

5.7

Gozdarska industrija ima stalno prednost, saj imajo proizvodni obrati logistične vire, ki jih je mogoče razviti za pridobitev in uporabo lesnega goriva.

5.8

Konkurenčnost lesne energije je mogoče doseči prek davčnih olajšav, npr. z nižjim davkom na dodano vrednost pri peletih ali prodajo na drobno lesa za kurjavo ali elektrike, proizvedene z lesom.

5.9

Za hitro razumevanje npr. proizvodnje elektrike z uporabo lesnega goriva bi bile lahko konkurenčne cene plačane električnemu proizvajalcu. Obrati, ki nameravajo uporabiti lesno gorivo, morajo imeti možnost oceniti dostopnost obnovljivih lesnih virov in donosnost naložb v proizvodnjo elektrike.

5.10

Da bi povečali rabo obnovljivih energetskih virov na trgu elektrike je nekaj držav članic uvedlo programe podpore, zasnovane na kvotah in sistemu fiksnih cen (feed-in tariffs — fiksne cene za obnovljivo energijo). V mnogih državah so ti programi bistveni za spodbujanje rabe lesne energije. Ekološke oznake za obnovljivo energijo in še posebej za elektriko, proizvedeno iz lesa, bi lahko spodbudile rabo lesne energije.

5.11

V začetni fazi bi morala biti omogočena pomoč pri naložbah za obrate proizvajanja lesne energije in stroje ter ostalo tehnično opremo, potrebno za proizvodnjo zaradi visokih stroškov postavljanja takih obratov.

5.12

Prav tako je potrebna pomoč na raziskovalnem in razvojnem področju. To velja predvsem za gospodarjenje z gozdovi, tehnologijo, proizvodnjo energije in uporabo lesnega goriva. Za gospodarjenje z gozdovi je treba razviti scenarije in prognoze, ki zagotavljajo obsežno trajnost gozdov tudi glede njihove funkcije za biotsko raznovrstnost. Prisotna je tudi potreba po raziskovanju na področju izkoriščanja stranskih proizvodov celulozne industrije za pridelavo bolj obdelanih tekočih goriv, kot npr. tistih, ki se uporabljajo za vozila.

5.13

Rabo lesnega goriva lahko spodbudijo strožji ukrepi npr. pri emisijah žvepla. Podobno je mogoče rabo lesnega goriva spodbujati z obdavčitvijo emisij, pepela ali ostalih odpadnih snovi, ki nastaja pri uporabi drugih goriv.

5.14

Tržišča za lesno gorivo in še posebej za kurilni les so krajevna, vendar bi povečana raba lesne energije v EU ustvarila več delovnih mest na tržišču za strojno industrijo in opremo, saj je mehanska predelava lesa iz gozdov podobna v vseh državah. Za proizvodnjo peletov, briketov in ostalega obdelanega lesnega goriva so potrebni posebni stroji in oprema. Proizvodnja energije zahteva veliko število grelcev in ostale dragocene opreme, ki ponuja velik potencial rasti. Povečana raba lesne energije bi omogočila veliko priložnosti za izvoz tehnologije v druge dele sveta.

5.15

Potrebne so obsežne informativne kampanje za prenos tehnologije in razširjanje znanja med različnimi državami EU. To lahko izvedejo različne neodvisne organizacije. Javna sredstva lahko v celoti ali delno finančno podprejo kampanje.

5.16

Optimalno rabo gospodarskih metod se najbolje doseže prek nacionalnih odločitev, kjer ima Evropska unija glavno usklajevalno vlogo.

6.   Zaposlovanje in razvoj podeželja

6.1

Les je pomemben naravni obnovljivi vir, ki se izkorišča za spodbujanje razvoja na podeželju in za ustvarjanje novih delovnih mest. Neposreden neto učinek na zaposlovanje znaša prek 1000 človek/leto zaposlitve na milijon m3 lesa in celoten učinek vključno z multiplikativnim učinkom 1500–2000 človek/leto zaposlitve (16). Učinek zaposlovanja je očitno večji v sektorjih z nizko stopnjo mehanizacije, kar pomeni, da bo večji v novih državah članicah in državah pristopnicah. Te številke ne zajemajo rabe kurilnega lesa v osebnih domovih.

6.2

Kadar se uvoženo gorivo nadomesti z lesnim gorivom, se strošek goriva, ki vsebuje tuj kapital, nadomesti z lokalnim delom in ostalimi lokalnimi ali regionalnimi vložki. Celoten učinek bo odvisen od tega v kolikšni meri bo mogoče uvoženo gorivo nadomestiti z lokalno ali regionalno pridelanim gorivom.

6.3

Nadomestitev uvoženega goriva z lesnim gorivom omogoča najvišjo možnost zaposlovanja prebivalstva na lokalnem podeželskem območju. Podjetja so majhna in lahko zrastejo le z izboljšanjem znanja in s podporo vlaganj. Razvoj gozdarskih podjetij in podjetniških modelov je nadvse pomemben za povečanje rabe lesa in lesa za proizvodnjo energije.

6.4

Raba kurilnega lesa v gospodinjstvih je še vedno precej pomembna na podeželju v novih državah članicah z obsežnimi gozdnimi viri in tam, kjer je izkoriščanje za industrijske namene precej nizko. Izkoriščanje lesne energije prav tako predstavlja uporabno dopolnilo manj obsežnim dejavnostim na področju žaganja.

6.5

Da bi spodbudili aktivno vključevanje milijonov manjših evropskih lastnikov gozdov na trg lesne energije, je treba spodbuditi tržno usmerjeno sodelovanje, npr. prek zvez ali skupnih podjetij. To se v širšem smislu obravnava kot ključni element za izkoriščanje „spečega“ potenciala lesa. Pomagalo bi tudi boljše sodelovanje, še posebej na začetku proizvodne verige, in med različnimi operaterji. Predvsem pa niso dobro razvite organizacije lastnikov gozdov v mnogih novih državah članicah in državah pristopnicah. V veliko starih državah članicah se je izkazalo, da organizacije lastnikov gozdov in ostale organizacije predstavljajo najučinkovitejšo metodo za usposabljanje lastnikov gozdov in za spodbujanje k trženju obnovljive energije na trgu lesa. Učinkovito sodelovanje lahko pomembno prispeva k večjim prihrankom na področju pridobivanja lesa kot surovine.

6.6

V strojni industriji in orodjarstvu lahko nastane precejšnje število novih delovnih mest, saj se lesno gorivo vedno bolj uporablja, več pa je tudi obdelave.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Direktiva 2001/77/ES, UL L 283, 27. 10. 2001, str. 35, člen 2(b).

(2)  Direktiva 96/92/EC, UL L 27, 30. 1. 1997, str. 20-29.

(3)  Direktiva 98/30/EC, UL L 204, 21. 7. 1998, str. 1-2.

(4)  KOM(97) 599 končno, 26. 11. 1997.

(5)  KOM(2004) 366 končno, 26. 5. 2004.

(6)  KOM(2000) 769 končno, 1.12.2000.

(7)  Direktiva 2001/77/ES, UL L 283, 27. 10. 2001, str. 33-40.

(8)  Direktiva 2003/30/ES, UL L 123, 17. 5. 2003, str. 42-46.

(9)  Direktiva 2003/96/ES, UL L 283, 31. 10. 2003, str. 51-70.

(10)  Direktiva 2003/87/ES, UL L 275, 25.10.2003, str. 32-46.

(11)  Direktiva 2004/101/ES, UL L 338, 13. 11. 2004, str. 18-23.

(12)  KOM(2005) 628 končno, 7. 12. 2005.

(13)  Direktiva 2004/8/ES, UL, L 52, 21. 2. 2004, str. 50-66.

(14)  KOM(2005) 84 končno, 10. 3. 2005.

(15)  CES 1 252/2005, UL C 28, 3. 2. 2006, str. 57-65.

(16)  Glej seznam virov v dodatku.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/68


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih med EU in Kitajsko: vloga civilne družbe

(2006/C 110/12)

Predsedstvo Združenega kraljestva je v pismu z dne 7. februarja 2005 sklenilo, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o temi: odnosi med EU in Kitajsko: vloga civilne družbe.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. februarja 2006. Poročevalec je bil g. SHARMA, soporočevalec pa g. ETTY.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425 plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) s 93 glasovi za, 2 glasovoma proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Ozadje

1.1

To raziskovalno mnenje je nastalo na zahtevo predsedstva Združenega kraljestva. Razvoj strateškega partnerstva s Kitajsko je ena od prednostnih nalog britanskega predsedovanja. Komisar Mandelson je poudaril tudi potrebo po vzpostavitvi odnosov s Kitajsko na področju človekovih pravic in pomen razvitejše pluralne civilne družbe.

1.2

EU temelji na vrednotah, ki so skupne vsem državam članicam, ter jih izraža in spodbuja v odnosih z ostalim svetom. Te vrednote vključujejo spoštovanje človeškega dostojanstva, svobodo, demokracijo, enakost, pravno državo in človekove pravice. Na podlagi teh vrednot si EU prizadeva sklepati partnerstva s tretjimi državami in mednarodnimi, regionalnimi ali svetovnimi organizacijami, ki so jim skupna načela enakosti dostopa, nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

1.3

Evropa ima večji politični in gospodarski interes pri podpori uspešnega prehoda Kitajske v stabilno, uspešno in odprto državo, ki v celoti spoštuje demokracijo, načela prostega trga in pravno državo.

1.4

Kitajska je doživela izjemno hitro gospodarsko rast in strukturne spremembe v družbi, kar je prispevalo k večjemu prihodku delov prebivalstva in povzročilo neenake življenjske, okoljske, zdravstvene in delovne pogoje, ker prikrajšane skupine temu razvoju niso sledile. Pomanjkanje poti, po katerih lahko prizadeti zakonito in učinkovito izražajo svoje pravice ter težnje, je povzročilo vedno večje socialne nemire, ki ogrožajo prizadevanja kitajske vlade in tudi EU za gradnjo uspešne ter skladne družbe.

1.5

Odbor je že izrazil stališče, da močna in neodvisna civilna družba veliko prispeva k dobremu upravljanju ter politični, gospodarski in socialni stabilnosti. Njegovi stiki s civilno družbo zunaj EU, v razvitih državah in državah v razvoju potrjujejo to prepričanje. Odbor se zato zavzema za razvoj svobodnih, neodvisnih in reprezentativnih nevladnih organizacij delodajalcev, delavcev, kmetov, potrošnikov, okoljevarstvenikov, zadrug itd. Poziva k sprejetju zakonodaje, ki tem organizacijam zagotavlja pravice, ter ratifikaciji in izvajanju mednarodnih instrumentov, ki zajemajo te pravice, v pravu in praksi. Ti temeljni vidiki so osnova velikega interesa Odbora, da sodeluje z že vzpostavljeno in nastajajočo civilno družbo na Kitajskem. Odbor bo poskušal vključiti tudi evropska združenja organizacij, ki so zastopana v Odboru.

1.6

Cilj tega mnenja je pregledati lastnosti, delovanje in operativni okvir, v katerem deluje kitajska civilna družba, ter dajanje priporočil, katerih cilj je omogočiti, da civilna družba EU in Kitajske izboljšata odnose med EU in Kitajsko. Pred kratko obravnavo glavnih vprašanj želi Odbor poudariti, da bodo njegove pripombe dane v duhu medsebojnega spoštovanja. Kršitev mednarodnih norm, ki zavezujejo države članice EU in Kitajsko, ne sodi med notranje zadeve držav. Skupna obveznost mednarodne skupnosti je, da jih upošteva, tako na papirju kot v praksi.

2.   Splošne pripombe

2.1   Nevladne organizacije

2.1.1   Položaj nevladnih organizacij na Kitajskem

2.1.1.1

Nevladne organizacije na Kitajskem obstajajo od začetka reform leta 1978. Ob koncu leta 2004 je bilo na Kitajskem registriranih 289 476 nevladnih organizacij. Ni znano, koliko jih je dovolj močnih, da lahko delujejo kot partnerske organizacije organom EU. Na Kitajskem zdaj deluje od 3 000 do 6 500 tujih nevladnih organizacij.

2.1.1.2

Kitajska opredelitev nevladnih organizacij vključuje organizacije s socialnega in gospodarskega področja, zato se trgovinska in industrijska združenja štejejo za nevladne organizacije. Odbor meni, da so združenja delodajalcev in sindikati pomemben del organizirane civilne družbe, čeprav niso nevladne organizacije v strogem pomenu besede.

2.1.1.3

Kitajske nevladne organizacije so razdeljene v „socialne organizacije“, ki so organizacije s članstvom, in „zasebne nepodjetniške enote“, ki so organizacije brez članstva, tj. neprofitne organizacije na področju storitev socialne varnosti, kot so zasebne šole in bolnišnice.

2.1.1.4

Obstaja osem velikih državnih socialnih organizacij, ki se natančneje imenujejo „ljudske organizacije“ ali „množične organizacije“. Te organizacije, ki vključujejo vsekitajsko zvezo sindikatov, zvezo mladih komunistov in vsekitajsko združenje žensk, je dejansko ustanovila država in v njihovem imenu izvaja upravne naloge. Te organizacije delujejo kot oddelki za delo, mladino in ženske v komunistični partiji. Imenovanje takšnih organizacij nevladne je zato zavajajoče.

2.1.1.5

Vladne organizacije mora odobriti in registrirati ministrstvo za civilne zadeve ali njegovi lokalni uradi, da pravno obstajajo. Registracijo nevladnih organizacij urejajo trije pravilniki:

pravilnik o registraciji in upravljanju socialnih organizacij (1998);

začasni pravilnik o registraciji in upravljanju zasebnih nepodjetniških enot (1998);

pravilnik o upravljanju ustanov (2004).

2.1.1.6

Po sedanjih pravilnikih se nekatere organizacije le težko registrirajo, večinoma iz dveh razlogov:

nevladne organizacije potrebujejo „strokovno upravno enoto“, ki deluje kot njihova nadzorna služba. Šele po pridobitvi soglasja nadzorne službe lahko nevladna organizacija zaprosi za registracijo v službah ministrstva za civilne zadeve. Nadzorna služba mora biti državni organ ali organizacija, ki jo je takšen organ pooblastil. Razen tega mora ustrezati dejavnostim, ki jih predlaga nevladna organizacija, tj. odgovorna mora biti na področju, na katerem deluje nevladna organizacija. Literarno društvo mora, na primer, nadzorovati urad za kulturo in ne komisija za izobraževanje. Po drugi strani pa državni organi niso obvezani, da odobrijo prošnje nevladnih organizacij za sponzorstvo na njihovih področjih. Urad za kulturo lahko, na primer, zavrne sponzorstvo katerega koli literarnega društva, ki se želi registrirati;

nevladne organizacije, ki imajo podobne naloge, ne smejo delovati na istem geografskem območju. Če, na primer, v Pekingu že deluje združenje invalidov, potem se podobno združenje tu ne bo moglo registrirati.

2.1.1.7

Posledica teh pravil je, da se mnogo temeljnih nevladnih organizacij ni moglo registrirati, ker niso uspele najti vladnih organizacij, ki bi bile pripravljene delovati kot strokovne upravne enote, ali ker so se druge nevladne organizacije s podobnih področij že registrirale na geografskem območju, na katerem nameravajo opravljati dejavnosti. Da bi bile v skladu z zakonom, so se nekatere nevladne organizacije registrirale kot podjetja pri uradu za industrijo in trgovino, čeprav opravljajo dejavnosti za javno dobro in ne ustvarjajo dobička.

2.1.1.8

Nekatere nevladne organizacije se sploh ne registrirajo. Čeprav je to nezakonito, jih vlada ne preganja, ker meni, da so njihove dejavnosti neškodljive. Njihov nezakoniti status pa vseeno pomeni, da so posebej ranljive, ko se vlada občasno odloči „počistiti in izboljšati“ sektor nevladnih organizacij. Obstaja precej dokazov, da so kitajske oblasti v preteklih letih dejavneje spremljale in nadzorovale dejavnosti takšnih nevladnih organizacij, ker so menile, da so nepooblaščene nevladne organizacije dejansko ali potencialno protivladne organizacije, ki bi lahko destabilizirale državo.

2.1.1.9

Odbor razume, da se zdaj sestavlja osnutek novega pravilnika o nevladnih organizacijah. Prvič bo pravilnik zahteval, da se vse tuje nevladne organizacije registrirajo.

2.1.1.10

Na Kitajskem se pogosto razlikujejo nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, in nevladne organizacije civilne družbe. Prve, tj. nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, prejemajo vladne subvencije. Osebje organizacij je na plačilni listi vlade, vodijo pa jih upokojeni vladni uradniki. V nasprotju z njimi organizacije civilne družbe predlagajo posamezni državljani in ne prejemajo vladnih subvencij. Osebje ni zaposleno v vladi in glavnih položajev ne zasedajo uradniki.

2.1.1.11

Nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, imajo včasih boljše stike z vlado. Zaradi tega jim vlada bolj zaupa in vanje ne posega ter jim omogoča večjo avtonomnost. Nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, imajo boljši dostop do vlade in več možnosti, da sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

2.1.1.12

Velika večina nevladnih organizacij civilne družbe poskuša sodelovati z vlado in ne poudarja svoje neodvisnosti. Po več kot dveh desetletjih tržnih reform je kitajska vlada zmanjšala neposredni nadzor nad gospodarskimi in socialnimi dejavnostmi, vendar pa ima nad njimi še vedno veliko moč. Nevladne organizacije ne morejo ustrezno delovati brez določene stopnje potrditve in podpore vladnih agencij ter uradnikov. Le dostop do vlade omogoča učinkovitost nevladnih organizacij, zato kitajske nevladne organizacije v splošnem bolj cenijo dostop in vpliv na vlado kot neodvisnost, saj se zavedajo, da ima vlada še vedno moč nadzora, ki jo bo uporabila, če ne bodo izpolnjevale nekaterih omejitev.

2.1.1.13

Pri upravljanju nevladnih organizacij ima kitajska vlada navzkrižne cilje. Po eni strani spodbuja rast nevladnih organizacij, da bi lahko nanje prenesla nekatere naloge, ki jih v okviru modela planskega gospodarskega opravljala sama. Upa, da lahko nevladne organizacije nase prevzamejo del bremena zagotavljanja socialnega varstva in pomagajo zbrati družbena sredstva, ki bodo dopolnila državno porabo na področju sociale. Po drugi strani je vlada pozorna na aktivizem nevladnih organizacij, ki se razvija v družbena gibanja in jo lahko politično ogrozi ter povzroči nestabilnost. Zato je vlada v zadnjih dveh desetletjih izvedla več operacij „čiščenja in izboljšanja“, da utrdi svoj nadzor nad dejavnostmi nevladnih organizacij, kadar se ji zazdi, da so ušle nadzoru. Kljub občasnim operacijam se trend rasti in širjenja civilne družbe ni ustavil, kar dokazuje povečevanje števila nevladnih organizacij.

2.1.1.14

V uradnih publikacijah je vlada navedla, da z odobritvijo pravnega statusa lajša delo na stotine tujih nevladnih organizacij, ki so na Kitajskem dejavne na več kot 20 različnih področjih.

Ukvarjala pa se je tudi s tujimi nevladnimi organizacijami in njihovimi kitajskimi partnericami. Več kitajskih nevladnih organizacij je poročalo o poostrenem nadzoru. Razen tega so opozorile na dejstvo, da se okoljska vprašanja in enakost spolov obravnavajo kot občutljive zadeve.

2.1.1.15

Glavna utemeljitev vlade je, da sta socialna stabilnost in ustvarjanje usklajene družbe glavni prednostni nalogi. Enaki razlogi so bili navedeni za odvzem prostosti disidentov in cenzuro interneta. Odbor meni, da so zahodna podjetja Kitajski prodala varnostna orodja in požarne zidove za nadzor ter omejitev svobode izražanja in informacij. Nekaj podjetij je šlo celo tako daleč, da so podpisala izjavo o „samodiscipliniranju“ in se obvezala, da bodo spoštovala kitajsko zakonodajo na področju cenzure.

2.1.1.16

Presenetljivo je, da se lokalne nevladne organizacije kljub razširjenosti korupcije, ki je glavna tema na Kitajskem, še niso začele ukvarjati s tem vprašanjem.

2.1.1.17

Tuji in kitajski akademiki so za nevladne organizacije zelo pomembni. Tuje nevladne organizacije in Evropska komisija z njimi pogosto sodelujejo in podpirajo njihove raziskovalne dejavnosti.

2.1.1.18

Hongkong ima še naprej uspešne nevladne organizacije, ki delujejo na področju zagotavljanja storitev in oblikovanja javnega mnenja. Na obeh področjih ostaja v stiku z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na sosednjih območjih celinske Kitajske.

2.2   Sedanja vloga civilne družbe v odnosih med EU in Kitajsko

2.2.1

EU in Kitajska sta razglasili, da želita spodbujati povezovanje med svojimi organizacijami civilne družbe. Kitajski dokument o politiki do EU iz leta 2003 je navaja, da „je treba spodbujati neposredne izmenjave ljudi in izmenjave med nevladnimi organizacijami Kitajske in EU“.

2.2.2

Čeprav je prihajalo do izmenjav med organizacijami civilne družbe v EU in na Kitajskem, takšne izmenjave še niso imele pomembnejšega vpliva na dvostranske odnose. V mnenju EESO o odnosih med EU in Kitajsko, pripravljenem leta 2003, je bilo danih več priporočil o krepitvi dialoga civilne družbe. Na primer v točki 4.7 Odbor predlaga, da „mora EU podpirati in izboljšati dialog med organizirano civilno družbo, gospodarskimi in socialnimi interesnimi skupinami na Kitajskem in v EU v zvezi z zadevami, kot je socialna pravičnost (zmanjšanje revščine, enakost spolov, večja udeležba, varstvo okolja itd.), ter vključiti dialog o vprašanjih, kot so človekove pravice, dobro upravljanje in manjšinska politika“.

2.2.3

V točki 4.14 predlaga, da „prihodnji obiski Ekonomsko-socialnega odbora na Kitajskem ne smejo biti namenjeni le krepitvi stikov s kitajskim ekonomsko-socialnim svetom (KESS), ampak tudi obnavljanju in širjenju stikov s skupnostjo nevladnih organizacij na Kitajskem (zlasti s svobodnimi in neodvisnimi nevladnimi organizacijami), ki delujejo na področjih, kot sta zdravstveno varstvo in varstvo okolja, tako kot med obiskom julija 2002“.

2.2.4

Doslej v zvezi s tema točkama ni bilo bistvenega napredka. Med obiskom EESO na Kitajskem oktobra 2005 sta predsednika EESO in KESS podpisala dodatek k Skupni deklaraciji predsednikov iz leta 2002. V dodatku se predlaga ustanovitev mehanizma letnih srečanj za krepitev stikov civilne družbe med EU in Kitajsko. Prav tako se predlaga, da se na naslednjem vrhu med EU in Kitajsko zahteva ustanovitev okrogle mize za civilno družbo EU in Kitajske.

2.2.5

Ti predlogi pomenijo dejanske korake h krepitvi povezav med civilno družbo EU in Kitajske. Civilni družbi omogočajo pomembnejšo vlogo v odnosih med EU in Kitajsko, „vključno s Hongkongom in Macaom“.

2.2.6   Pravice delavcev in sindikatov, tristranskost in odnosi med delavci in delodajalci

2.2.7

Kitajska zakonodaja glede pravic delavcev in sindikatov je precej bolj omejevalna kot predpisi v zvezi z nevladnimi organizacijami. Evropska komisija, Evropski parlament in sam Odbor so večkrat poudarjali te omejitve, ki kršijo mednarodne delovne standarde, ki zavezujejo Kitajsko in države članice EU. Zlasti Kitajska redno krši mednarodne standarde in Konvenciji ILO 87 in 88 o svobodi združevanja in pravici do kolektivnega pogajanja.

2.2.8

Kitajska vlada trdi, da ima izčrpno zakonodajo, ki zajema pravice delavcev in sindikatov, vendar obstaja velika vrzel med zakonodajo in prevladujočo prakso. Kitajska vlada je to pred kratkim tudi priznala. Odbor Kitajskega ljudskega kongresa je preučil razmere v 200 podjetjih in ugotovil, da so v 80 % teh podjetij pravice delavcev, kot so določene v zakonodaji, resno kršene. Težave so najhujše v lahki industriji, gradbeništvu in v rudarskih sektorjih.

2.2.9

Odbor meni, da mora celovita razprava o vlogi civilne družbe v odnosih med EU in Kitajsko vključevati razpravo o teh težavah. Pomembno je, da Odbor izrazi mnenje o težavah in poda predloge za sodelovanje med EU in Kitajsko na tem področju, kar bi moralo prispevati k izboljšavam. Te predloge je treba preučiti in obravnavati v okviru sodelovanja med EESO in KESS.

2.2.10

Kot članica ILO mora Kitajska spoštovati pravice, določene v Konvencijah 87 in 98. Te pravice so vključene v Filadelfijski deklaraciji, ki je del ustave ILO. Kršitve teh pravic v državah članicah, ki še niso ratificirale Konvencij 87 in 98, se lahko obravnavajo v okviru nadzornega sistema ILO, natančneje v odboru za svobodo združevanja, ki deluje pod okriljem upravljavskega organa. Osnova za ocene tega odbora je obsežna sodna praksa o svobodi združevanja in kolektivnem pogajanju, ki se je razvijala skozi več desetletij in na splošno velja za rezultat objektivnih, nepristranskih in neodvisnih pravnih analiz.

2.2.11

Kitajska je bila v zadnjih letih večkrat predmet kritike, včasih tudi ostre, zaradi kršitev pravic iz Konvencij 87 in 98. Glavna neskladnost med kitajsko zakonodajo o sindikatih in Konvencijo iz leta 87 je sindikalni monopol, ki ga zakonodaja priznava Vsekitajski zvezi sindikatov (ACFTU). Konvencija ne izključuje obstoja enega samega sindikata, ki zastopa interese delavcev, če je to želja delavcev, kar je povsem v skladu s standardom ILO. Konvenciji nasprotuje zakonska vzpostavitev sindikalnega monopola, ki zakonsko prepoveduje prizadevanja delavcev za ustanovitev alternativne organizacije zunaj okvira ACFTU.

2.2.12

Sindikalno pravo prav tako določa politično usmeritev edinega sindikata, tako da med drugim zahteva, da ta podpira vodstvo Komunistične partije Kitajske. Nadalje predpisuje načelo „demokratičnega centralizma“, ki je, kot se izvaja na Kitajskem, tuje vsaki demokratični ureditvi.

2.2.13

Zakona o kolektivnem pogajanju na Kitajskem ni. Obstajajo predpisi v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki pa imajo bolj posvetovalen kot pogajalski značaj. „Kolektivno posvetovanje“ se šteje kot ustrezen instrument za usklajevanje različnih interesov med delavci in delodajalci. V teh predpisih nič ne izraža ključnih delov Konvencije ILO 98 o pravici do kolektivnega pogajanja, kot sta, da vlada spodbuja kolektivnega pogajanja, in načelo, da pogajalske strani ne smejo posegati v notranje zadeve druge strani.

2.2.14

V zvezi z uresničevanjem pravice do organiziranja so na Kitajskem v praksi prepovedani vsi neodvisni sindikati, vsa prizadevanja za njihovo ustanovitev pa so strogo zatrta. Pobudnikom teh prizadevanj grozi aretacija, navadno zaporne kazni in včasih „prevzgoja v delovnih taboriščih“ ali namestitev v psihiatričnih bolnišnicah. Kljub zatiranju se uveljavlja jasen trend kolektivnih dejavnosti zunaj ACFTU, vključno z organizacijskimi dejavnostmi. Neodvisni aktivisti in sodelavci nevladnih organizacij, ki poskušajo braniti svoje zakonske pravice, so imeli pomembno vlogo pri podpiranju pravne države na Kitajskem, vendar so bili leta 2005 pod vse večjim upravnim in policijskim pritiskom.

Zgoraj omenjeno poročilo Odbora ljudskega kongresa v zvezi z dejansko uporabo zakona o kolektivnih pogodbah iz leta 1995 navaja, da v 80 % podjetij v zasebnem sektorju pogodbe niso v skladu z zakonom. Če pogodba obstaja, je njena veljavnost navadno krajša od enega leta. Pogodbe vključujejo več členov o obveznostih kot o pravicah delavcev. Poročilo navaja, da je položaj v državnih podjetjih malce boljši.

2.2.15

Področje pravic delavcev, ki se v zvezi s pogoji na delovnem mestu pogosto omenja v javnosti in s katerim se sindikati premalo ukvarjajo, je zdravje in varnost pri delu. Znan primer tega je rudarska industrija.

2.2.16

To je zanimivo področje za razpravo in sodelovanje pri raziskovanju vloge, ki jo ima lahko civilna družba v odnosih med EU in Kitajsko. Vprašanje zdravja in varnosti pri delu se seveda razlikuje od temeljnih pravic delavcev in sindikatov. Kitajska ni ratificirala nobene pomembne konvencije ILO, številnih niso ratificirale niti države članice EU. Seveda je pravica do organizacije pomembna za izvajanje nekaterih določb politike o zdravju in varnosti pri delu.

2.2.17

Ob upoštevanju navedenega Odbor pozdravlja odločitev kitajske vlade, da napoti 100 000 predstavnikov za varnost delavcev v 24 000 rudnikov premoga na Kitajskem, ter njeno pripravljenost za pomoč pri usposabljanju teh predstavnikov.

2.2.18

V zvezi s pravicami delavcev in sindikatov je Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov kot odziv na prvo poročilo Kitajske o izvajanju mednarodnega sporazuma o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah navedel naslednja poglavitna področja, ki poleg prepovedi pravice do organiziranja in nevarnih delovnih pogojev, vzbujajo zaskrbljenost:

diskriminacija pri delu in zaposlovanju;

uporaba prisilnega dela kot popravnega ukrepa brez obtožnice, sodnega procesa ali presoje;

delo otrok, ki ogroža njihovo zdravje;

kršitve pravic notranjih delavcev migrantov;

plače, ki ne zadostujejo za zagotovitev dostojnega življenjskega standarda, zlasti na podeželju, in nenehni zaostanki pri izplačevanju plač, zlasti v gradbeništvu.

2.3   Organizacije za pravice delodajalcev

2.3.1

Konvenciji ILO 87 in 98 ne ščitita le pravic delavcev, ampak tudi pravice delodajalcev. Od poznih 90. poskuša Kitajska konfederacija delodajalcev (CEC) razviti nekatere osnovne funkcije organizacije predstavnikov delodajalcev. Doslej je bil napredek počasen, čeprav ne zaradi vladnega vmešavanja. Finančne težave, prevlada velikih državnih podjetij in odsotnost sistema odnosov med delavci in delodajalci, v katerih bi lahko imela določeno vlogo, so glavni razlogi za njeno zelo omejeno vlogo. Hčerinske družbe tujih multinacionalk nimajo nobene vloge v CEC.

2.3.2

CEC se ne zdi naklonjen sodelovanju pri celovitem zastopanju interesov svojih članov. Meni, da je partija sposobna brez protislovij zastopati vse interese na Kitajskem in zato svojo vlogo opredeljuje zelo skromno: voditi člane, da bodo lahko sledili vladnim makro- in mikropredpisom, pomagati pri reševanju posebnih težav in zahtevati pravično obravnavo, kjer je to primerno. Druga večja organizacija delodajalcev, Vsekitajska zveza industrije in trgovine, meni enako.

Vseeno je zanimivo omeniti, da številne nove organizacije, na primer Vsekitajska zveza lastnikov podjetij, zastopajo interese „novih kapitalistov“. Obstajajo tudi številne socialno-poklicne organizacije, ki zastopajo akademike in poklicne interese ter zagotavljajo tesno vez med strokovnjaki in vlado ter predstavljajo forum za srečanja in razprave o idejah in napredku.

2.4   Odnosi med delavci in delodajalci ter tristranskost

2.4.1

Ob upoštevanju tega mora Odbor ponovno izraziti svojo zaskrbljenost v zvezi s trajnim in vse večjim družbenim nezadovoljstvom in nemirom. Glede na uradne podatke je bilo leta 2004 74 000 večjih protestov delavcev, v katerih je sodelovalo več kot 3,7 milijona ljudi. Leta 2003 je vlada naštela 58 000 protestov. Od leta 1994, ko jih je bilo 10 000, ta številka nenehno raste. Splošno razširjeni družbeni nemir je največja grožnja stabilnosti. Očitno partija in vlada še vedno mislita, da bosta neprekinjena visoka gospodarska rast in predlagani poskusi zmanjšanja najbolj očitnih neenakosti sprejemljiva za kitajske delavce. Zaradi tega so prisiljeni hoditi po tanki vrvi med hitrim napredkom in stabilnostjo.

2.4.2

Odbor ostaja prepričan, da je čimprejšnji razvoj sodobnega sistema odnosov med delavci in delodajalci s svobodnimi in neodvisnimi udeleženci eden bistvenih zaščitnih ukrepov za stabilno gospodarsko tranzicijo. Pravo tristransko posvetovanje v skladu z opredelitvijo iz Konvencije ILO št. 144, ki temelji na pojmu samostojnih organizacij delavcev in delodajalcev, je lahko temelj takega sistema.

2.4.3

V sedanjih pogojih je lahko vloga civilne družbe v procesu doseganja takega sistema le zelo omejena.

Po mnenju delodajalcev se lahko hčerinska podjetja tujih multinacionalk in Evropska trgovinska zbornica v Pekingu v večji meri vključijo v ta proces. Vseeno pa doslej niso pokazali velike zavezanosti. Morda se lahko uporabi instrument družbene odgovornosti gospodarskih podjetij, za katerega je kitajska vlada doslej pokazala nekaj zanimanja.

Sindikati v EU na splošno nasprotujejo sodelovanju z ACFTU, dokler ta organizacija ne začne zastopati interesov svojih članov. Obstaja pa interes za pomoč Kitajski pri dejavnostih v zvezi z ozaveščanjem delavcev glede njihovih pravic, usposabljanjem delavcev za zdravje in varnost pri delu ter zagotavljanjem pravne pomoči delavcem na sodišču. Včasih sodelujejo z lokalnimi nevladnimi organizacijami. Če bodo te dejavnosti sčasoma vodile k ustanovitvi ustreznega sistema odnosov med delavci in delodajalci, so to prvi (in nujno zelo pazljivi) koraki na zelo dolgi poti.

3.   Sklepi in priporočila

3.1

Jasno je, da učinkovito sodelovanje civilnih družb EU in Kitajske ne bo enostavno. Kulturi in politična sistema EU in Kitajske se zelo razlikujeta in zaenkrat drug drugega še ne razumemo najbolje. Zato obstaja nevarnost, da bo Kitajska na zaskrbljenost EU odgovorila, da naše izkušnje niso ustrezne za njihove razmere; priporočilo, naj bodo „bolj podobni nam“, pa ne bi bilo uspešno. Vseeno je treba začeti sodelovati, ker bo to koristno.

3.2

EU mora izboljšati razumevanje zapletenosti razvoja civilne družbe na Kitajskem. Medtem ko je poudarjanje sodelovanja in podpiranja resnično neodvisnih organizacij civilne družbe na Kitajskem razumljivo in ga je treba še naprej ohranjati, mora EU upoštevati, da imajo celo nevladne organizacije civilne družbe (v nasprotju s tistimi, ki jih organizira vlada) neuradne vezi z vlado in dajejo prednost dostopu do vlade pred svojo neodvisnostjo. Evropska komisija mora še naprej raziskovati potencial nekaterih od množičnih državnih organizacij, na primer Vsekitajsko združenje žensk (All-China Women's Federation — ACWF), za spodbujanje demokracije, človekovih pravic in pravne države na Kitajskem. V zadnjih letih so nekaj novih pobud in inovativnih projektov na tem področju uvedle nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, množične organizacije in njihove lokalne podružnice.

3.3

Zato je priporočljivo, da EU sprejme pristop z več težišči in hkrati sodeluje z različnimi vrstami nevladnih organizacij, ki jih vključuje v različne dejavnosti ter pri tem upošteva njihovo različno moč in usposobljenost. Razširiti mora tudi stike z organizacijami civilne družbe na regionalni in lokalni ravni.

Namen dodatnega sporazuma o izboljšanju sodelovanja med Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in kitajskim ekonomsko-socialnim svetom je okrepiti njune delovne odnose z uvedbo letnih srečanj na ravni predsednikov, pri čemer bi bili v delegacijah obeh strani vključeni predstavniki različnih ekonomskih in socialnih komponent organizirane civilne družbe. Predvideva tudi skupni pristop, da bi na srečanju na vrhu EU in Kitajske predlagali ustanovitev dvostranske okrogle mize na osnovi obstoječega sodelovanja med Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in istovrstnim telesom na Kitajskem. Če bo predlog sprejet, je priporočljivo, da med člane na kitajski strani niso vključene samo vladne organizacije, ampak tudi pomemben del organizacij civilne družbe, pri čemer naj bi obstajala možnost, da se delegati srečajo z neodvisnimi organizacijami civilne družbe v okviru srečanj za okroglo mizo.

3.4

V zvezi s pravno državo na Kitajskem so mnogi predstavniki civilne družbe, ki so se sestali z delegacijo EESO, menili, da je treba dati prednost uveljavljanju obstoječih zakonov pred oblikovanjem novih. Mnoge težave in pomanjkljivosti v upravljanju, varstvu človekovih pravic in demokratizaciji se lahko pripišejo neupoštevanju obstoječih pravnih določb. V prizadevanju za izboljšave na teh področjih je zato priporočljivo, da EU bolj poudari potrebo po spoštovanju obstoječih zakonov. Zahteva, da se kitajska vlada ravna po zakonih, ki jih je sama pripravila, lahko okrepi prizadevanje EU.

3.5

EESO ugotavlja, da je kitajska vlada še vedno močno zaskrbljena glede ohranjanja politične in socialne stabilnosti, ter se boji, da lahko neomejene dejavnosti nevladnih organizacij povzročijo nestabilnost. Priporočljivo je, da EU še naprej poudarja kitajski vladi, da stabilnost in živahna civilna družba nista nezdružljivi, če se spoštuje pravna država. To lahko naredi tako, predvsem s primeri iz novih držav članic srednje in vzhodne Evrope, da kitajski vladi s svojimi primeri prikaže, da lahko dobro razvita civilna družba izboljša upravljanje in okrepi stabilnost.

3.6

Zaradi trenutno izjemne občutljivosti delavskih vprašanj na Kitajskem kitajska vlada mogoče ne bo pripravljena zmanjšati nadzora nad delavskimi organizacijami. Le v primeru, da se v mednarodnem dialogu s Kitajsko sistematično obravnava ključno vprašanje svobode združevanja, obstaja upanje, da bo vlada zmanjšala nadzor nad sindikati.

3.7

Glede na interes kitajske vlade za razvoj trgovinskih in industrijskih združenj se priporoča, da EU izrabi to priložnost za pomoč trgovinskim in industrijskim združenjem na Kitajskem, da bi se lahko učila iz izkušenj evropskih trgovinskih in industrijskih združenj. Sčasoma bi lahko pozitiven razvoj katerega koli področja civilne družbe enako vplival na druga področja.

3.8

Zaradi možnega zmanjšanja razvojne pomoči EU Kitajski vodje kitajskih nevladnih organizacij in tudi predstavniki tujih nevladnih organizacij na Kitajskem menijo, da mora EU ohranjati vsaj sedanjo raven finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem. Zdaj je finančna podpora kitajske vlade organizacijam civilne družbe zelo omejena, nerazvito je tudi sponzoriranje dejavnosti nevladnih organizacij iz zasebnega sektorja. Zato je priporočljivo, da EU razmisli o ohranjanju ali celo povečanju svoje finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem, vendar naj se pri tem osredotoči na ukrepe, ki spodbujajo temeljne pravice in pravice delavcev. EESO pozdravlja programe pomoči za razvoj civilne družbe na Kitajskem, ki jih je predlagala in zagotovila Komisija, ter EU priporoča, da razmisli o povečanju finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem, vendar poudarja pomembnost vključitve pomoči za temeljne organizacije tako, da se zagotovijo majhni zneski pomoči na osnovi poenostavljenega postopka prijave, vključno z zagotavljanjem tehnične pomoči za pripravo takšnih prijav.

3.9

Enako pomembna je podpora EU programov usposabljanja za nevladne organizacije na Kitajskem. Priporočljivo je izboljšati načrtovanje takšnih programov, da bi ustrezali posebnim potrebam nevladnih organizacij na Kitajskem, in vključevati morajo posvetovanje s temi organizacijami.

3.10

Predstavniki civilne družbe na Kitajskem tudi menijo, da mora EU uporabiti svoj vpliv za spodbujanje partnerstev med nevladnimi organizacijami in vlado ter nevladnimi organizacijami in gospodarstvom na Kitajskem. Kitajsko vlado mora spodbuditi k oblikovanju poti, po katerih bodo nevladne organizacije izrazile svoje mnenje o javnih vprašanjih vladi. To je vprašanje, ki bi se ga EU morala lotiti. V mnenju o odnosih med EU in Kitajsko iz leta 2003 je EESO navedel, da je učinkovito zastopanje interesov nevladnih organizacij mogoče le na osnovi svobode združevanja (točka 3.13). Medtem ko je zdaj svoboda združevanja na Kitajskem omejena, še vedno obstaja možnost za povečanje sodelovanja nevladnih organizacij pri odločanju. EU lahko kitajski vladi in nevladnim organizacijam pokaže, kako evropske organizacije civilne družbe opravljajo naloge zagovarjanja, spremljajo delovanje vlade in zagotavljajo prispevek v javno politiko, da bi Kitajska lahko pridobila znanje na podlagi evropskih izkušenj.

3.11

Kljub različnim omejitvam svobode tiska so kitajski mediji v zadnjih letih imeli pomembno vlogo pri pospeševanju rasti civilne družbe. Priporočljivo je, da EU razišče načine podpore nadaljnje dejavne vloge medijev na Kitajskem; vključno z možnimi izmenjavami novinarjev med EU in Kitajsko.

3.12

EESO ugotavlja, da ima civilna družba v Hongkongu še vedno nepogrešljivo vlogo pri zagovarjanju demokracije in človekovih pravic v Hongkongu ter je pomemben vir navdiha in podpore za civilno družbo v celinskem delu Kitajske. Priporoča se ohranjanje stikov in sodelovanja s civilno družbo v Hongkongu.

3.13

Priporoča se, da EESO in druge relevantne organizacije evropske civilne družbe spremljajo in spodbujajo Komisijo pri ustreznem spremljanju kršenj temeljnih pravic z Evropskim parlamentom in KESS (kitajski ekonomsko-socialni svet).

3.14

Razprava o pravici do organiziranja in pravici do kolektivnega pogajanja mora biti v središču dela Odbora s KESS v zvezi s človekovimi pravicami.

Komisija mora nadaljevati dialog s kitajsko vlado, da bi ji pomagala premagati globoko nezaupanje do „protivladnih organizacij“, „učinka gibanja Solidarnost“ in do „barvnih revolucij“. Poskušati mora pozitivno označiti „različne načine delavskega sodelovanja“, ki ga je kitajska vlada opredelila kot pomembno točko v predlogu za trgovinsko in gospodarsko sodelovanje v „dokumentu o politiki do EU“ iz oktobra 2003. Strukturni dialog med EU in Kitajsko o delu, zaposlovanju in socialnih zadevah, za katerega sta se dogovorila komisar Špidla in kitajski minister za delo in socialno varnost, je morda lahko dobra priložnost za to. Prav tako bo Odbor poskušal uporabiti svoje stike s KESS.

3.15

EESO bo raziskal vlogo, ki jo lahko imajo družbena odgovornost gospodarskih družb in mednarodna pravila o ravnanju za večnacionalna podjetja (zlasti smernice OECD) pri prispevanju tujih podjetij k razvoju sistema odnosov med delavci in delodajalci na Kitajskem.

Odbor priporoča, da se posebna pozornost nameni vlogi, ki jo lahko imajo sindikati, organizacije delodajalcev in, kjer je to ustrezno, nevladne organizacije pri spodbujanju varnejših in bolj zdravih delovnih pogojev.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/75


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji

(2006/C 110/13)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. februarja 2005 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o temi: Preprečevanje mladoletniškega prestopništva, načini obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vloga pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. februarja 2006. Poročevalec je bil g. Zufiaur Narvaiza.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 15. marca) z 98 glasovi za, brez glasov proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Uvod

1.1

Mladoletniško prestopništvo je trenutno fenomen, ki vedno resneje vzbuja skrb v evropskih družbah, od prejšnjega stoletja naprej pa je tudi eden od kriminoloških problemov, ki so v svetu pod stalnim opazovanjem. Vendar je treba poudariti, da ima vedenje mladih, zlasti negativno, pogosto močnejši učinek v družbi kot vedenje odraslih, zaradi česar so mladi prestopniki v družbi posebno močno zaznamovani. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da so žrtve mladoletniškega prestopništva pogosto prav mladi. Ravno zaradi pomena, ki ga evropska družba pripisuje mladoletniškemu prestopništvu, je za to težavo treba najti učinkovite odgovore. Oblikovati jih moramo na podlagi treh stebrov oziroma smernic: preprečevanje, vzgojni ukrepi ter integracija in ponovno socialno vključevanje mladoletnih in mladih storilcev kaznivih dejanj.

1.2

Po mnenju EESO bi morala Evropska unija nameniti veliko pozornost zasnovi skupne strategije boja proti mladoletniškemu prestopništvu, in to ne le zato, ker se ta pojav nanaša na posebno občutljiv del evropske populacije (mladoletniki in mladi, ki izhajajo večinoma iz skupin, ki jih ogroža socialna izključenost), temveč predvsem zato, ker intervencija in preprečevanje prestopništva mladih ne pomenita le poskusa ponovne socialne vključitve, temveč tudi preprečevanja kasnejših kaznivih dejanj odraslih oseb. Čeprav že obstaja nekaj ukrepov in projektov EU, ki bi lahko imeli posreden vpliv na preprečevanje mladoletniškega prestopništva (evropska strategija zaposlovanja, sprejeta na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu novembra 1997, evropska socialna agenda, sprejeta na zasedanju Evropskega sveta v Nici decembra 2000, Evropski pakt za mlade in spodbujanje aktivnega državljanstva, sprejet na zasedanju Evropskega sveta marca 2005 itd.), in čeprav so bili sprejeti različni sporazumi ter resolucije, ki se nanašajo na mlade (1) in prav tako podpirajo normalni proces vključevanja tega dela prebivalstva, primanjkuje instrumentov in ukrepov, oblikovanih posebej za fenomen mladoletniškega prestopništva.

1.3

Položaja tega vprašanja v državah EU ni preprosto analizirati, saj vsaka država obravnava mladoletniško prestopništvo po različnih merilih. Pojem mladoletniškega prestopništva v nekaterih državah zajema vedenje mladoletnikov, ki je določeno z zakonom ali kazenskim zakonikom. Druge države, v katerih kazensko pravo za mladoletne prestopnike temelji na vzgojnem modelu ali na modelu blaginje, pa so obseg dejanj mladoletnih oseb, ki so lahko predmet sodnega pregona, razširile in tako vključujejo tudi dejanja, ki bi jih, če bi jih storile odrasle osebe, obravnavalo le upravno ali civilno pravo oziroma sploh ne bi bila predmet kazenskega pregona (2). Precej se razlikujejo tudi načini kaznovanja, saj obstaja v nekaterih državah mladoletniško kazensko pravo s posebnim kaznovalnim sistemom, v drugih pa se za mladoletnike uporabljajo enake kazni kot za odrasle (čeprav z določenimi omejitvami in v milejši obliki). Poleg tega obstajajo razlike tudi v starosti kazenske odgovornosti mladoletnikov: glede zgornje meje so države članice precej enotne (18 let, v nekaterih državah lahko doseže tudi 21 let), spodnja meja pa se nasprotno giblje med 7. in 16. letom (3).

1.4

Ob upoštevanju omejenosti zaradi teh neskladij je treba opozoriti na to, da mladoletniško prestopništvo po nekaterih primerjalnih statistikah držav članic EU dosega v povprečju 15 % vseh kaznivih dejanj, v nekaterih državah se lahko povzpne tudi do 22 %. V vsakem primeru je treba poudariti, da k stopnji „neodkritih primerov“ kaznivih dejanj (odstotek ali število prestopniških dejanj, ki jih uradne službe družbenega nadzora, tj. policija in sodišča, ne poznajo) spadajo predvsem prestopniška dejanja mladoletnikov. Razlog za to je v večini primerov dejstvo, da gre za manjše prekrške in da so žrtve pogosto prav tako mladoletne osebe, ki se manj pogosto zatečejo po pomoč k tem organom.

1.5

V evropskih državah je ne glede na rezultate statističnih raziskav jasno razširjeno pojmovanje, da mladoletniško prestopništvo narašča, kazniva dejanja pa so vedno resnejša. Državljani v tej situaciji zahtevajo bolj učinkovite mehanizme nadzora; v mnogih državah se to izraža s poostrovanjem zakonodaje v zvezi z mladoletnimi prestopniki. Glede na to je še toliko bolj nujno sprejeti ukrepe za usklajevanje in usmerjanje, ki bodo omogočili spoprijem s tem pojavom na evropski ravni, ter oblikovati primerne politike obveščanja, ki bodo pomagale odpraviti pretirano negativno pojmovanje, omenjeno v prvi točki mnenja, in prikazati stanje v bolj realni luči.

1.6

Poglavitni cilj tega mnenja — ne da pri tem podcenjujemo pomen raziskave vzrokov za pojav mladoletniškega prestopništva (tema, ki jo, čeprav le kot povzetek, obravnava naslednja točka) in potrebe po izpopolnitvi politike preprečevanja (ki jo prav tako večkrat omenjamo v tem dokumentu) — je analizirati položaj mladoletnih oseb, ki so zaradi svojih dejanj v nasprotju s kazenskim pravom ujete v kolesje sodnih sistemov za mlade prestopnike in mehanizmov za njihovo varstvo, prevzgojo ter ponovno socialno vključitev, da se prepreči ponovno prestopništvo.

2.   Razlogi za mladoletniško prestopništvo

2.1

Razlogi ali okoliščine, ki lahko mladoletno osebo privedejo do kaznivih dejanj, so številni in različni, in strokovnjaki s tega področja glede tega vprašanja niso soglasni. Vendar, če se osredotočimo na najpogosteje sprejete razloge in se omejimo predvsem na tiste, ki so povezani z gospodarskimi dejavniki in dejavniki družbenega okolja (ki nas zanimajo v tem mnenju), lahko navedemo naslednje razloge:

2.1.1

Neurejene družinske razmere mladoletnika (broken home) in težave pri združevanju družinskega in poklicnega življenja. To se pogosto odraža v vedno manjši pozornosti, namenjeni mladim, in v odsotnosti mej in nadzora, kar mlade včasih pripelje do tega, da skušajo to pomanjkanje nadomestiti s pristopom k „bandam“ ali k raznim druščinam, osnovanim na podlagi najrazličnejših nagnjenj (ideoloških, glasbenih, etničnih, športnih itd.), ki pa s svojim obnašanjem običajno prestopajo družbene norme. V teh skupinah najdemo visok odstotek asocialnih vedenjskih vzorcev (vandalizem, grafiti) ali celo nasilnih in drugih kaznivih dejanj.

2.1.2

Socialno-ekonomsko obrobje in revščina, ki prav tako otežuje normalen proces socializacije mladoletnika. Potisnjenost na rob družbe je pogosta predvsem pri mladih iz priseljenskih družin (mladoletni priseljenci brez spremstva so še posebno ogroženi) in v nekaterih „getih“ velikih mest, kjer je okolje pogosto nehumano in zato mladi hitreje razvijejo občutke tesnobe in agresivnosti.

2.1.3

Pogosta odsotnost od pouka in učni neuspeh, ki v prvih letih šolanja učenca zaznamuje oziroma ga družbeno stigmatizira, kar precej pogosto vodi v asocialno vedenje ali prestopništvo.

2.1.4

Brezposelnost, ki je najvišja med mladim prebivalstvom. Brezposelnost je pogost vzrok za občutke frustracije in brezupa, ki so prav tako podlaga za prestopniška dejanja (4).

2.1.5

Podobe nasilja in nasilnega obnašanja v nekaterih medijih in video igrah, namenjenih mladoletnim osebam. Te podobe prispevajo k oblikovanju sistema vrednot pri mladoletnikih, v katerem je nasilje sprejemljivo sredstvo.

2.1.6

Uživanje drog in strupenih snovi, ki odvisnika pogosto prisilijo k prestopniškim dejanjem, da si zagotovi potrebne vire za financiranje svoje odvisnosti. Poleg tega lahko oseba pod vplivom drog ali v stanju abstinence delno ali popolnoma izgubi nadzor nad vedenjem. Sem spada tudi prekomerno uživanje alkohola, četudi občasno, saj ima veliko vlogo pri dejanjih vandalizma in kršenju predpisov v cestnem prometu.

2.1.7

Motnje osebnosti in vedenjske motnje, ki so lahko povezane z dejavnikom iz prejšnje točke, ni pa nujno. Te motnje običajno spremljajo drugi družbeni ali okoljski dejavniki, ki spodbujajo mlade k impulzivnemu ali nepremišljenemu vedenju in jih odvračajo od družbeno sprejemljivih norm obnašanja.

2.1.8

Pomanjkljivosti v poučevanju in posredovanju družbenih in državljanskih vrednot — na primer spoštovanje norm, solidarnost, velikodušnost, strpnost, spoštovanje sočloveka, samokritičnost, zmožnost vživeti se v čustva drugih, želja po dobro opravljenem delu itd. — ki so jih v današnji „globalizirani“ družbi zamenjale bolj utilitaristične vrednote: individualizem, konkurenčnost, prekomerna poraba dobrin, ki v posebnih okoliščinah vodijo v določeno stopnjo socialne anomije.

2.2

Vse te dejavnike najdemo bolj ali manj v vseh državah Evropske unije — družbah z visoko stopnjo blaginje, kjer pa kljub temu prihaja do razkroja struktur in pomanjkanja kohezije na družbeni ravni, kar pojasnjuje to vrsto asocialnega ali prestopniškega vedenja.

2.3

Za preprečevanje nasilnega vedenja in obvladovanje mladoletniškega prestopništva morajo družbe sprejeti strategije, ki bodo združevale ukrepe za preprečevanje, posredovanje in kaznovanje. Cilj strategij za preprečevanje in posredovanje mora biti socializacija in vključitev vseh mladoletnih oseb in mladih, predvsem prek družine, družbe, vrstnikov, šole, poklicnega usposabljanja in trga dela.

Pravni in kazenski ukrepi morajo v vsakem primeru temeljiti na načelih zakonitosti, domnevi nedolžnosti, pravice do obrambe, pravičnega sodnega postopka, spoštovanja zasebnosti, sorazmernosti in prožnosti. Tako potek postopka kot izbira ukrepa, ki bo kasneje uporabljen, morata biti najprej v interesu mladoletne osebe  (5).

3.   Meje klasičnih sistemov pravnega varstva mladoletnih oseb

3.1

Klasične sheme pravnega varstva mladoletnih oseb so se precej težko prilagajale in odzivale na dejansko stanje sodobnega prestopništva. Evropski sistemi kazenskega pravnega varstva so bili izjemno počasni, neučinkoviti in ekonomsko nedonosni: čakalni roki so bili pogosto zelo dolgi, stopnja mladoletnih storilcev povratnikov pa je bila zelo visoka. Obenem so se tradicionalne strukture neformalnega družbenega nadzora (šola, družina, delovno okolje itd.) postopoma rahljale.

3.2

V nekaterih (predvsem severnih) državah je paternalistični model „zaščite“, ki sega v začetek 20. stoletja in ki mladoletne prestopnike obravnava kot družbene bolnike (in jih enači ter meša z drugimi mladoletniki, potrebnimi zaščite), zamenjal „vzgojni“ model oziroma „model blaginje“, družbeni ali skupnosten odgovor na mladoletniško prestopništvo. Vendar ta sistem mladoletnikom ni mogel nuditi potrebnega pravnega jamstva, ker ni bil vključen v pravosodni sistem.

3.2.1

Različni sporazumi in mednarodne pogodbe v zvezi s pravnim varstvom mladoletnih oseb (Minimalni predpisi Združenih narodov glede upravljanja pravnega varstva mladoletnih oseb oziroma „Predpisi iz Pekinga“, 1985; Smernice Združenih narodov pri preprečevanju mladoletniškega prestopništva („Smernice iz Riada“), 1990; Predpisi Združenih narodov za varstvo mladoletnih oseb, ki jim je bila odvzeta svoboda, 1990; Priporočilo št. R (87) 20 odbora ministrov Sveta Evrope o družbenem odzivu na mladoletniško prestopništvo) so od osemdesetih let prejšnjega stoletja z vpeljevanjem „modela odgovornosti“ omogočili postopno preoblikovanje sistemov pravnega varstva mladoletnih oseb v evropskih državah. Posebno pozornost je treba nameniti zlasti Konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. novembra 1989 in so jo ratificirale vse države članice EU, s tem je torej postala obvezujoč dokument za države podpisnice. Obravnavani temi sta posvečena člena 37 in 40 Konvencije. Model odgovornosti omogoča utrditev pravnega stanja mladoletnikov, pravno varstvo mladoletnikov pa se približa kazenskemu pravnemu varstvu odraslih, s čimer se mladoletnim osebam priznajo enake pravice in jamstvo kot odraslim. Gre za to, da se z uporabo zaščitniškega modela in z ukrepi zelo vzgojne narave združita vzgojni in kazenskopravni vidik. Cilj je torej „vzgajati k odgovornosti“.

3.3

Ta model, ki izhaja iz prej navedenih mednarodnih norm, je bil postopoma prenesen v zakonodajne sisteme 25 držav, današnjih članic EU.

3.3.1

„Model odgovornosti“ temelji na naslednjih načelih:

Preprečevanje je boljše kot kazen: najboljši način za boj proti mladoletniškemu prestopništvu je preprečiti, da mladoletnik postane prestopnik. Za to je treba imeti na voljo ustrezne programe socialne, poklicne, ekonomske in vzgojne pomoči (pri čemer ne smemo pozabiti programov za spodbujanje primernih dejavnosti v prostem času in večji dostop do njih).

Klasični pravosodni sistem je treba omejiti na najnujnejše primere. Ustvariti je treba nove pravosodne sisteme, ki bodo obravnavali izključno mladoletniško prestopništvo in posebne situacije, v katerih se lahko znajdejo mladoletniki (zapuščeni, trpinčeni, neprilagojeni mladoletniki itd.), prepustili drugim mehanizmom (službe za pomoč in socialne službe).

Zmanjšati je treba kazensko posredovanje države, in sicer s hkratno vpeljavo preventivnih strategij na področju socialne pomoči mladoletnikom, socialne politike, trga dela, ponudb za prosti čas in občinske politike nasploh. Vključiti je treba tudi skupnosti in druge skupine družbenega življenja, kot so na primer družina, socialni delavci, šola, skupnost, družbene organizacije itd., ki lahko pomagajo pri reševanju sporov in iskanju trajnih alternativ.

Ukrepe ali sankcije odvzema svobode je treba omejiti na izjemne primere in jih čim bolj zmanjšati.

Kazenskopravni odziv mora biti prožnejši in bolj raznovrsten, zato je treba uvesti prožnejše ukrepe, ki so, odvisno od pogojev in nadaljnjega razvoja ter napredka pri obravnavi ali izvajanju ukrepov, prilagojeni položaju mladoletnika in ki so lahko alternativna rešitev za odvzem prostosti.

Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj je treba v celoti zagotoviti enake pravice in jamstva kot odraslim v kazenskem postopku (pošteno, pravično in nepristransko sojenje).

Uradne organe družbenega nadzora, ki so vključeni v sistem pravnega varstva mladoletnikov, je treba strokovno usposobiti in specializirati, kar pomeni, da je treba vsem udeležencem v pravnem varstvu mladoletnikov (policistom, sodnikom, tožilcem, odvetnikom in strokovnjakom, ki izvajajo sankcije) posebej za to omogočiti posebno usposabljanje.

4.   Nove smernice v pravnem varstvu mladoletnikov

4.1

Za odziv na mladoletniško prestopništvo torej obstajajo druge možnosti kot tradicionalna zaporna kazen. Glede na zadnje mednarodne smernice so vedno bolj v uporabi nadomestni ali dopolnilni sistemi, ki omogočajo bolj učinkovito obravnavo mladoletnikov in njihov osebni in socialno-poklicni razvoj, obenem pa sankcije odvzema svobode, ko je to neizogibno, niso izključene.

4.2

Dobre evropske prakse na področju pravnega varstva mladoletnikov zajemajo tri glavna področja: preprečevanje kaznivih dejanj, vzgojna pomoč v okviru lastne skupnosti ali v centrih in socialno-poklicno vključevanje.

4.2.1

Poleg preprečevanja, ki smo ga že obravnavali, bi bilo vzgojno pomoč najbolje izvajati predvsem s pomočjo virov ali institucij v družbenem okolju mladoletnika in mu tako priskrbeti potrebne sposobnosti za izobrazbo, katere pomanjkanje je osnovni vzrok, da je v konfliktu s kazenskim pravom. Položaj teh mladoletnikov morajo izčrpno analizirati strokovnjaki z različnih področij in tako prepoznati pomanjkljivosti ter najti elemente, ki bi lahko zmanjšali možnost ponovnega kaznivega dejanja. Vključiti bi morali tudi družine mladoletnih oseb, ki bi morale dejavno sodelovati v procesu otrokove vzgoje in njegove ponovne vključitve v družbo.

4.2.2

Mladoletni storilci kaznivih dejanj sodijo v skupino ljudi, ki jih ogroža socialna izključenost, enako kot na primer invalidne osebe, etnične manjšine, starejše osebe itd. Mladoletniki potrebujejo pri iskanju osebne avtonomije zaradi posebnih šibkosti in prej omenjenih težav posebno podporo. Brez tega so obsojeni na neuspeh, ne morejo se prilagoditi okolju, to pa povečuje verjetnost, da ponovno zagrešijo kazniva dejanja in se na koncu znajdejo v sistemu kazenskega pravnega varstva za odrasle.

4.2.3

Mladi zato potrebujejo v postopku integracije pomoč in vodenje na različne načine (na primer socialno, kulturno in jezikovno vključevanje). Enotne poti, ki bi zajamčila socialno vključitev mladih storilcev kaznivega dejanja, seveda ni, prav tako tudi ni nezmotljivega recepta, ki bi zagotovil, da oseba, ki je v celoti vključena v družbo, ne bo razvila asocialnega vedenja. Kljub vsemu pa na splošno velja, da je poklicna vključenost poglavitna pot, ki lahko mladim omogoči ekonomsko in socialno vključitev in stabilnost.

4.3

V zvezi z razvojem sistema pravnega varstva za mladoletnike — če hkrati povzamemo, kar smo omenili v točkah 3.2 in 3.3 — je treba najprej povedati, da se konceptu povračilnega sistema („plačati za povzročeno škodo“) postavlja nasproti koncept prevzgojnega sistema (reparative ali restorative justice), ki se je razvil s prednostno obravnavo žrtve v kriminološki politiki (viktimologijo) in povečanjem vloge žrtve v kazenskem postopku. Povračilni sistem je primer sistema pravnega varstva, ki vključuje žrtev, storilca kaznivega dejanja in skupnost v iskanje rešitev za posledice spora, nastalega po storjenem kaznivem dejanju. S tem želi popraviti povzročeno škodo, doseči spravo vpletenih strani in okrepiti občutek skupne varnosti. Prevzgojni sistem skuša obenem zaščititi interes žrtve (storilec kaznivega dejanja se mora zavedati škode, ki jo je povzročil žrtvi, in jo skušati popraviti), družbe (ki skuša doseči rehabilitacijo storilca, preprečiti ponovno kaznivo dejanje in zmanjšati stroške kazenskega postopka) in storilca kaznivega dejanja (ki se na ta način izogne kazenskemu postopku in mu niso odvzete ustavne pravice).

4.4

Prevzgojno pravno varstvo ima poseben vzgojni učinek zato, ker spodbuja razmišljanje mladoletnika o svoji krivdi in ga neposredno sooči z žrtvijo. Tako ga lahko odvrne od podobnega ravnanja v prihodnosti. Zaradi šibke stigmatizacije mladoletnika, velike pedagoške vrednosti in nizke kaznovalnosti je to idealen model sistema pravnega varstva mladoletnikov.

4.5

V zadnjih dveh desetletjih so se postopki, vrste sankcij in sodb na področju pravnega varstva mladoletnikov bistveno spremenili. Vedno bolj se uveljavljajo nekazenske sankcije (kot je denimo civilno služenje, poravnava škode in nadomestilo, postopki mediacije z žrtvijo ali skupnostjo, iz katere izhaja, praktično strokovno usposabljanje ali posebni postopki zdravljenja odvisnosti od drog oziroma drugih odvisnosti, na primer alkoholizma). Pri tem tipu ukrepov je treba zagotoviti stalno spremljanje in nadzor mladoletnika, da lahko opredelimo napredek ter rezultate. Danes so ti ukrepi vedno bolj v rabi, pogosto v obliki odprtega ali pol odprtega zapornega sistema, stalnega spremljanja in nadzora, pogojna kazen, elektronsko nadzorovan hišni pripor itd., ali kombinacije več ukrepov te vrste. Kljub temu pa ostaja odvzem prostosti v vzgojnem zavodu ali zaporu še vedno zelo pogost ukrep.

4.6

V nasprotju s tem pa je vpliv novih pojavov v današnjih družbah, opaznih predvsem v velikih evropskih mestih (organizirano prestopništvo, tolpe mladih, ulični vandalizem, nasilje v športu, ustrahovanje v šolah, nasilje nad starši, ksenofobno vedenje in ekstremistične skupine, združevanje novih oblik prestopništva in priseljevanja, toksikomanija itd.), v zadnjih letih v nekaterih evropskih državah povzročil težnjo k poostritvi kazenskega prava za mladoletnike, ki se kaže v višjih maksimalnih kaznih za mladoletnike in vpeljavi različnih oblik prestajanja kazni v zaprtem okolju, za nekatera kazniva dejanja pa se odgovornost prenaša celo na starše mladoletnega storilca kaznivega dejanja.

4.6.1

V tem okviru je treba omeniti reforme kazenskega prava za mladoletnike, ki so bile vpeljane na Nizozemskem leta 1995 in v Franciji leta 1996, pa tudi Criminal Justice Act iz leta 1994 v Združenem kraljestvu, zakon, ki je najvišjo možno kazen za mladoletnike od 15. do 18. leta spremenil iz enega leta v dve in ki za mladoletnike od 12. do 14. leta predvideva prestajanje kazni v zaprtem okolju od šestih mesecev do dveh let. Združeno kraljestvo je prav tako uvedlo parenting order, zakon, na podlagi katerega so lahko starši mladoletnih prestopnikov ali mladoletnikov, vpisanih v policijski register zaradi neupravičenih izostankov iz šole, obvezani, da enkrat na teden za obdobje največ treh mesecev sledijo vzgojnemu pouku. Starši, ki so vedno znova zanemarjali svoje vzgojne naloge, so lahko obsojeni na plačilo kazni v vrednosti tudi do 1 000 funtov.

4.6.2

Težava pri tej vrsti mehanizmov je v tem, da mladoletniku odvzemajo odgovornost, kar je v nasprotju z modernimi načeli „odgovornostnega“ kazenskega prava, ki naj bi spodbujal k poravnavi povzročene škode ali nadomestilu zanjo. V nekaterih okoliščinah lahko to neupravičeno škodi staršem (predvsem tistim, ki nimajo veliko finančnih sredstev in se lahko zato le redko posvetijo svojim otrokom ali jih nadzorujejo), če ne morejo predložiti razbremenilnega dokaza. V resnici starši ne potrebujejo neupravičenega obtoževanja, temveč pomoč pri vzgoji svojih otrok.

4.6.3

Nekatere države se vračajo nazaj h konceptom, ki so že v 80. letih veljali za zastarele, kot je na primer prestajanje kazni v zaprtih zavodih, ki poleg tega nudijo socialno pomoč ogroženim mladoletnim osebam. Z drugimi besedami, gre za vračanje k sistemu, ki meša mladoletnike, vključene v sistem socialnega varstva, z osebami, vključenimi v sistem mladoletniškega kazenskega pravnega varstva.

5.   Aktualna obravnava vprašanja v EU

5.1

Svet Evrope je vprašanje pravnega varstva mladoletnikov posebej obravnaval že večkrat (predvsem v zgoraj navedenem Priporočilu št. R (87) 20 odbora ministrov o družbenih odzivih na mladoletniško prestopništvo in nedavno v Priporočilu REC(2003) 20 odbora ministrov o novih načinih obravnave mladoletniškega prestopništva ter vlogi pravnega varstva mladoletnikov (6)). Evropske institucije so se v nasprotju s tem te tematike samo dotaknile pri obravnavi drugih splošnejših vprašanj, kot je na primer preprečevanje prestopništva.

5.2

Temeljni dokumenti Evropske unije in Evropske skupnosti nudijo dva zorna kota pristopa k vprašanju, ki ga obravnava to mnenje: naslov VI Pogodbe o Evropski uniji, Določbe o sodelovanju na področju pravosodja in notranjih zadev, in naslov XI Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Socialna politika, izobraževanje, poklicno usposabljanje in mladina.

5.2.1

Cilj EU na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah je v skladu s čl. 29 in naslednjimi Pogodbe o Evropski uniji državljanom nuditi višjo raven zaščite na območju svobode, varnosti in pravice. Te določbe predvidevajo načine medvladnega sodelovanja v kazenskih zadevah, na policijski in sodni ravni, predvsem pa preprečevanje in boj proti organiziranemu ali neorganiziranemu kriminalu. Komisija je v zvezi s tem področjem 30. aprila 2004 predstavila zeleno knjigo o približevanju, vzajemnem priznavanju in izvajanju kazenskih sankcij v Evropski uniji. S tem posvetovalnim dokumentom želi ugotoviti, ali obstoj različnih sistemov v EU omejuje pravosodno sodelovanje med državami članicami, in prepoznati ovire pri vzpostavitvi načela vzajemnega priznavanja. Čeprav se zelena knjiga ne nanaša neposredno na mladoletniško prestopništvo in na sisteme pravnega varstva za mladoletnike, bi lahko cilje, navedene v uvodu, in kazni — načela odvzema prostosti in alternativnih načinov ter mediacije — izvajali tudi v okviru pravnega varstva za mladoletnike.

5.2.2

Prav tako lahko navedemo okvirni program AGIS  (7), ki ga je Evropska komisija sprejela 22. julija 2002 s ciljem okrepiti policijsko, carinsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in podpirati prizadevanja strokovnjakov pri prispevanju k razvoju evropske politike na tem področju. V okviru tega programa je bilo izvedenih že precej pobud glede vzajemnega priznavanja zakonodajnih predpisov in dobrih praks na področju mladoletniškega prestopništva in pravnega varstva mladoletnikov.

5.2.3

Poleg tega je v okviru poglavja VI Pogodbe o Evropski uniji treba omeniti tudi sklep Sveta z 28. maja 2001, s katerim ustanavlja Evropsko mrežo za preprečevanje kriminala  (8), ki pokriva vse vrste kaznivih dejanj, posebej pa se posveča mladoletniškemu prestopništvu (9), kriminalu v mestnem okolju in kriminalu, povezanim z drogami.

5.2.4

V zvezi s področjem socialne politike, izobraževanja, poklicnega usposabljanja in mladine se člen 137 Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti nanaša na dejavnost institucij Skupnosti za spodbujanje vključevanja oseb, izključenih s trga dela, in za boj proti socialni izključenosti. V skladu s prej povedanim ni dvoma, da je socialno-poklicno vključevanje ključni dejavnik preprečevanja in boja proti mladoletniškemu prestopništvu. Na zasedanjih Evropskega sveta in v institucijah Skupnosti je bilo s tega področja sprejetih precej strategij, agend, projektov in programov (nekatere smo navedli v točki 1.2). Med temi dokumenti je treba omeniti Program boja proti diskriminaciji  (10), ker je neposredno povezan z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj. Ta program je del 1. cilja Evropskega socialnega sklada.

5.3

Evropski parlament je — četudi le v okvirni obliki — razvil močno dejavnost na področju varstva mladoletnikov in sprejel precej resolucij na to temo, na primer evropsko listino otrokovih pravic, sprejeto v resoluciji A3 0172/1992 z 8. julija 1992. V točkah 8.22 in 8.23 listine so opredeljena jamstva za mladoletnike v kazenskem postopku, načela in merila, ki jih je treba predvideti za izbiro sankcij, ter načini za obravnavo mladoletnikov, ki so storili kaznivo dejanje.

6.   Primernost referenčnega okvira Skupnosti za pravno varstvo mladoletnikov

6.1

Kriminaliteta mladoletnikov, kot že omenjeno, vznemirja velik del evropskih državljanov. Državljani se zavedajo, da gre za skupno problematiko vseh evropskih držav, zato bi morala biti obravnavana na ravni evropskih institucij. To je pokazala raziskava Evrobarometer leta 2001 (prvi Evrobarometer, ki je vključil notranjo varnost držav članic): 45 % evropskih državljanov meni, da bi preprečevanje mladoletniškega prestopništva moralo biti v skupni pristojnosti nacionalnih oblasti in institucij Skupnosti.

6.2

OZN in Evropski svet sta, kot omenjeno, že sprejela različne mednarodne standarde na področju mladoletniškega prestopništva in pravnega varstva mladoletnikov, ki pa so manj obvezujoči oziroma sploh niso (z izjemo že omenjene Konvencije o otrokovih pravicah) in vsebujejo le majhno število minimalnih norm za celotno mednarodno skupnost. Evropska unija bi glede na stopnjo razvoja in njeno vedno večjo notranjo homogenost morala pričeti graditi na temeljih, ki so jih postavile te norme, in na svojem območju izboljšati mednarodno določena načela ter povečati njihovo učinkovitost.

6.3

Evropske države bi lahko izkoristile tudi izkušnje in dobre prakse držav članic za oblikovanje politik obravnave mladoletniškega prestopništva — z različnimi vidiki prestopništva, kot so preprečevanje, pravno varstvo, zaščita in socialno vključevanje. To je še toliko bolj pomembno, ker so si različni vzroki in oblike mladoletniškega prestopništva v teh državah (odvisnost od drog, ksenofobija, nasilje v športu, uporaba novih tehnologij pri izvajanju kaznivih dejanj, vandalizem v mestih itd.) vedno bolj podobni.

6.4

Nekateri dejavniki v procesu evropskega združevanja, na primer ukinitev meja in prost pretok oseb, še povečujejo potrebo po skupnih ukrepih na področju pravnega varstva za mladoletnike: mladi lahko dejansko svobodno potujejo iz ene države znotraj Skupnosti v drugo, da niti ne omenjamo obmejnih regij, ki se raztezajo na milijonih kilometrov med 25 državami članicami Evropske unije. Večja homogenost in/ali usklajevanje med zakonodajnimi sistemi in nacionalnimi politikami na tem področju bi preprečila ali zmanjšala nekatera tveganja ali pojav novih situacij, povezanih s povečano mobilnostjo (na primer možnost, da mlad prestopnik biva v eni državi, za prestopek pa je obsojen v drugi državi EU).

6.5

Glede na to, da države pogosto „uporabljajo“ sisteme mladoletniškega prestopništva kot poskusno orodje za prihodnje reforme kazenskega pravosodja za odrasle, bi lahko uskladitev in približanje sistemov mladoletniškega pravnega varstva pomagala približati nacionalne kazenske zakonodaje. To je, kot smo že poudarili, eden od ciljev EU, in na tem področju je dejansko že dosežen velik napredek (evropski sodni nalog za prijetje, vzajemno priznavanje in izvajanje kazenskih sklepov itd.). Poleg tega so zakonodajni predpisi na področju mladoletniškega prestopništva relativno novi (najstarejši segajo v začetek 20. stoletja), zato približevanje zakonodaj ne bi povzročilo toliko težav in pridržkov kot na področju kazenskih sistemov odraslih, ki so rezultat globoko ukoreninjenega procesa, na katerega so vplivali zgodovinski, kulturni in pravni dejavniki.

6.6

Poleg tega ne smemo podcenjevati učinka, ki bi ga lahko imel referenčni okvir Skupnosti pri omejevanju ali preprečevanju regresivnih smernic na področju obravnave mladoletniškega prestopništva, ki se nanaša na kazenski sistem mladoletnikov, torej smernic, ki so, kot smo videli, prisotne v nekaterih državah članicah EU.

6.7

Zaradi skupnih fenomenov na tem področju v državah EU je tako z vidika preprečevanja in socialne pomoči kot z vidika kaznovanja in pravnega varstva priporočljivo, da se prične oblikovati skupen okvir za obravnavo tega vprašanja. K temu je pozval tudi Svet Evrope, saj v Priporočilu 2003 (20) vztraja na „potrebi po oblikovanju ločenih in posebnih evropskih pravil za sankcije in ukrepe v Skupnosti ter evropskih načel za izvrševanje kazni za mladoletnike“.

7.   Predlogi za politiko Skupnosti na področju pravnega varstva mladoletnikov

7.1

Na podlagi povedanega predlagamo naslednje splošne smernice:

7.1.1

Vse države članice EU se na različnih ravneh srečujejo z dokaj podobnimi pojavi, ki zahtevajo tudi podobne rešitve: kriza klasičnih organov neformalnega družbenega nadzora (družina, šola, delodajalec), pojav getov v velikih mestnih središčih, kjer večino prebivalcev ogroža družbena izključenost, nove oblike mladoletniškega nasilja (družinsko nasilje, nasilje v šoli, bande, mestni vandalizem), zloraba drog in alkohola itd.

7.1.2

Oblike pravnega varstva mladoletnih oseb v državah članicah EU se od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej in od pojava mednarodnih zakonodajnih instrumentov, omenjenih v točki 3.2.1 tega mnenja, postopno zbližujejo. Vedno bolj se uveljavlja model odgovornosti, običajno v povezavi s prevzgojnim sistemom. Kljub temu so med državami članicami še vedno prisotne velike razlike, od katerih je najočitnejša, kot smo videli, starost kazenske odgovornosti mladih.

7.1.3

Veliko dejavnikov, ki so podrobno obravnavani v mnenju, upravičuje postopno usklajevanje modelov in sistemov preprečevanja, zaščite, ukrepov in obravnave mladoletniškega prestopništva in mladoletniškega pravnega varstva: podobne socialne, ekonomske in politične okoliščine v državah članicah, v nekaterih primerih zelo podobna pravna tradicija (v drugih pa vsaj ne nezdružljiva), socialne politike, ki imajo posreden učinek na preprečevanje mladoletniškega prestopništva in jih že financirajo ali podpirajo skladi Skupnosti.

7.1.4

Poglobljeno sodelovanje, usklajevanje in izmenjavo prav tako podpirajo nekateri drugi dejavniki:

7.1.4.1

Ukrepanje na področju mladoletniškega prestopništva in pravnega varstva mladoletnikov ni omejeno le na pravno področje (kjer bi različni modeli in pravne tradicije lahko bili ovira pri omenjenem procesu), temveč skuša biti interdisciplinarno in večinstitucionalno ter tako združiti več vej strokovnih znanj, na primer družbene in vedenjske vede, ter zelo raznolike institucije in organizacije, kot so nacionalne, regionalne in lokalne uprave, različne vrste socialnih storitev, policijski in sodni organi, neprofitne organizacije, zasebna podjetja prek projektov družbene odgovornosti podjetij, družinska združenja, ekonomski in socialni akterji itd., ki pogosto delujejo nepovezano.

7.1.4.2

Informacijska družba, tehnološki napredek, odprtje mej in drugi sočasni dejavniki nedvomno prispevajo k širjenju v točki 7.1.1 omenjenega pojava (11). Hkrati ne smemo zanemariti učinka posnemanja teh vedenj, ki ga še krepi medijsko prenašanje dogodkov: gre za izjemno hitre spremembe, ki jih evropske države nikakor ne smejo pustiti ob strani.

7.2

Glede na zgoraj povedano EESO meni, da bi za oblikovanje politike Skupnosti na področju mladoletniškega prestopništva morali ukrepati z naslednjimi koraki:

7.2.1

Najprej je treba imeti na razpolago aktualne in primerljive kvantitativne podatke o mladoletniškem prestopništvu v vseh 25 državah članicah EU, da bomo dobili realno sliko problematike, njeno dejansko razsežnost in različne načine, kako jo obvladati, pri čemer je treba med drugim upoštevati morebitne razlike med ženskimi in moškimi prestopniki.

7.2.2

S kvalitativnega vidika bi bilo treba oblikovati minimalne standarde ali smernice med državami članicami, ki bi zajemale tako politiko preprečevanja, policijsko in sodno obravnavo mladoletnih oseb v nasprotju s kazenskim zakonom kot prevzgojo in ponovno vključitev v družbo. Za bolj poglobljeno analizo in izvajanje bi morali standardi temeljiti na načelih iz Konvencije o otrokovih pravicah, predvsem v členih 37 in 40, ter na mednarodnih smernicah s tega področja, opredeljenih v konvencijah, navedenih v točki 3.2.1 tega mnenja.

7.2.3

Te minimalne standarde lahko oblikujemo le, če imamo na voljo čim bolj natančno poznavanje različnih situacij in izkušenj v državah članicah, ki ga lahko pridobimo na več načinov, predvsem z izvajanjem raziskav v vsaki državi. Raziskave bi kasneje na sejah dopolnile skupine strokovnjakov s tega področja, ki bi izmenjale tudi izkušnje in dobre prakse. Seje bi se lahko izvajale redno, za to pa bi morali ustanoviti mrežo strokovnjakov, katere sestava in funkcije bi bile v skladu z določenim obravnavanim ciljem. O tej temi bi Komisija lahko objavila zeleno knjigo in tako bolje usmerila razmislek in razpravo ter obenem dosegla čim večje število institucij, organizacij in posameznikov.

7.2.4

Poleg ukrepov, navedenih v prejšnji točki, ali vsaj kot naslednja stopnja v procesu raziskav in usklajevanja modelov pravnega varstva mladoletnikov v državah članicah, bi lahko ustanovili evropski opazovalni center za mladoletniško prestopništvo. Tak center bi olajšal ne le trajno proučevanje te problematike, temveč bi igral vlogo tudi pri razširjanju rezultatov in svetovanju ter podpori ustreznim organom pri sprejemanju odločitev. Z drugimi besedami, zagotoviti je treba, da rezultati ne ostanejo izključno na akademski ravni, temveč se lahko uporabijo za sprejetje konkretnih ukrepov in strategij (12).

7.3

Ne glede na zgoraj povedano in z upoštevanjem, da različna vprašanja, ki se nanašajo na mladoletniško prestopništvo in pravno varstvo mladoletnikov, na različne načine obravnavajo različne politike Evropske unije (svoboda, varnost in pravica, mladinska politika, izobraževanje in usposabljanje, zaposlovanje in socialne zadeve), je nujno potrebno učinkovito usklajevanje vseh vpletenih služb in agencij, da se lahko mladoletniško prestopništvo obravnava na interdisciplinarni in večinstitucionalni ravni, kot je večkrat poudarjeno v tem mnenju.

7.4

Glede na posebne značilnosti mladoletniškega prestopništva, njegov dinamičen in spremenljiv značaj, morajo biti vsi strokovnjaki in akterji, udeleženi v procesu obravnave mladoletnika (sodniki, tožilci, odvetniki, policisti, uradniki, mediatorji, vzgojitelji, osebe, pristojne za izvršitev kazni itd.) čim bolj usposobljeni in svoje strokovno znanje ves čas izpopolnjevati. Pri tem imajo ključno vlogo institucije Skupnosti z zgoraj omenjenimi instrumenti (mreže strokovnjakov, opazovalni center itd.) in drugi dodatni sistemi, kot so programi za izmenjavo strokovnjakov med državami članicami, delovanje v mrežah, novi načini usposabljanja na daljavo (e-učenje) itd. Te posebne potrebe po usposabljanju bi morali zagotoviti s programi Skupnosti. Poleg tega bi napredek na ravni EU glede pravnega varstva mladoletnikov dal večji pomen znanju s tega področja in spodbudil izvedbo specializiranih raziskav na evropskih univerzah, ki so potrebne v tem procesu.

7.5

Obravnavana problematika ima tudi jasno socialno in državljansko razsežnost, zato v celotnem procesu ne smemo pustiti ob strani prispevka organizacij in strokovnjakov civilne družbe, ki so neposredno povezani s tem področjem (organizacije „tretjega sektorja“, združenja, družine, NVO itd.), saj lahko prispevajo k oblikovanju in kasnejšemu izvajanju vseh programov in strategij v okviru EU.

7.6

Pri oblikovanju načinov integracije in socialno-poklicnega vključevanja mladoletnikov, izključenih iz družbe — proces, ki ga v točki 1.1 tega mnenja uvrščamo v tretji steber — bodo morale prihodnje politike Skupnosti upoštevati tudi organizacije sindikatov in delodajalcev in njihove posebne načine ustvarjanja dialoga. Zato je treba v proces vključiti vse povezane akterje, saj je socialno-poklicno vključevanje eden temeljnih načinov za vključitev teh mladoletnikov v družbo.

7.7

EESO se zaveda tudi, da so za izvajanje teh ukrepov potrebna proračunska sredstva. Evropska komisija bi morala zato predvideti proračunske postavke za podporo zaščite mladoletnikov, preprečevanje kriminalitete mladoletnikov in obravnavo mladoletniških prestopnikov, bodisi prek že obstoječih projektov ali pobud (na primer programov za boj proti socialni izključenosti in za podporo mladim ter njihovemu socialno-poklicnemu vključevanju) (13) bodisi prek programov, oblikovanih posebej za dosego zgoraj navedenih ciljev.

V Bruslju, 15. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, zbranih v Svetu, s 14. decembra 2000, ki se nanaša na socialno vključevanje mladih (UL EU C 374 z 28. decembra 2000); Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, zbranih v Svetu, s 27. junija 2002, ki se nanaša na okvir evropskega sodelovanja na področju mladih (UL EU C 168, 13. julij 2002); Bela knjiga o novem elanu za mlade Evrope z 21. novembra 2001 – KOM 2001 (681) končno; Sporočilo komisije Svetu o evropskih politikah, ki zadevajo mlade – KOM (2005) 206 končno.

(2)  Sem spadajo na primer „kazniva dejanja, povezana s statusom“: pobeg od doma, brezdomstvo itd.

(3)  Podobnost glede zgornje meje kazenske odgovornosti je v državah EU velika, saj velja kazensko pravo za mladoletne prestopnike v vseh državah neomejeno za osebe do 18. leta. Nekatere države pa si pridržujejo pravico uporabe tega sistema, v različni meri in glede na posamezni primer, za mlade do 21. leta (Nemčija, Avstrija, Grčija, Italija, Nizozemska in Portugalska). Glede spodnje meje so razlike opaznejše: na Irskem je spodnja meja 7 let, na Škotskem in v Grčiji 8, v Angliji, Franciji in Walesu 10, na Nizozemskem in na Portugalskem 12, na Poljskem 13, v Nemčiji, Avstriji, Španiji, Estoniji, na Madžarskem, v Italiji, Latvi, Litvi in Sloveniji 14, na Danskem, Finskem, Slovaškem, Češkem in na Švedskem 15 ter v Belgiji 16 let. Omenimo naj, da ukrepi, predvideni za osebe med 7. in 13.—15. letom, v večini primerov niso pravi kazenski ukrepi oziroma so blažji kot ukrepi za osebe med 18. in 21. letom, saj je zapor skoraj popolnoma izključen.

(4)  V povezavi s tem dejavnikom in z dejavnikom revščine, omenjenem v točki 2.1.2, lahko navedemo dokument z naslovom „Tematska študija o političnih ukrepih v zvezi z ogroženeno mladino“, ki jo trenutno pripravljata Evropska komisija (GD zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti) in Inštitut za regionalno inovativnost in socialne raziskave (IRIS).

(5)  Člen 40 Konvencije o pravicah otrok, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 20. novembra 1989.

(6)  Omenimo lahko tudi Resolucijo (66) 25 o kratkotrajni obravnavi mladih prestopnikov (mlajših od 21 let), Resolucijo (78) 62 o mladoletniškem prestopništvu in družbenih spremembah, Priporočilo (88) 6 o družbenih odzivih na prestopniško vedenje mladih iz priseljenskih družin in Priporočilo (2000) 20 o vlogi zgodnje psihosocialne pomoči pri preprečevanju kriminalnega vedenja.

(7)  Ta program sledi in razširja prejšnje programe, ki so delovali v skladu s poglavjem VI: Grotius II Criminal, Oisin II, Stop II, Hippocrates y Falcone.

(8)  UL L 153 z dne 8. junija 2001

(9)  Izmed del Evropske mreže za preprečevanje kriminala lahko navedemo poročilo z naslovom „A review of the knowledge on juvenile violence: trends, policies and responses in the EU member states“; Fitzgerald, Stevens and Hale, 2004.

(10)  Kot primer uporabe programa na področju pravnega varstva mladoletnikov naj omenimo špansko nevladno organizacijo Fundación Diagrama, ki v več avtonomnih skupnostih upravlja pravosodne ukrepe odvzema prostosti mladoletnikom, ki so zagrešili kaznivo dejanje. Skupaj s temi skupnostmi vodi akcijski program, namenjen mladoletnikom, ki prestajajo ali so prestajali kazen odvzema prostosti, ki jim jo je naložil sistem kazenskega pravnega varstva mladoletnikov. Cilj je zasnovati načrt individualne socialno-poklicne vključitve, ki se bo pričela, še preden mladoletnik zapusti kaznilnico, kar vodi do odličnih rezultatov.

(11)  Omenimo naj očitno zelo pomembno vlogo, ki so jo imeli pri nemirih v Franciji novembra 2005 chati po internetu, elektronska pošta, blogi, mobilni telefoni itd.

(12)  Skupina poslancev Evropskega parlamenta je že 21. februarja 2003 predstavila predlog resolucije (B5-0155/2003) za ustanovitev evropskega opazovalnega centra za mladoletniška kazniva dejanja.

(13)  Od programov, ki se trenutno izvajajo, naj omenimo AGIS, Daphne II, Equal in program za boj proti diskriminaciji.


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/83


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o i2010 — Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje

KOM(2005) 229 končno

(2006/C 110/14)

Evropska komisija je 1. junija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 31. januarja 2006. Poročevalec je bil g. LAGERHOLM.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 16. marca) s 141 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije o i2010 kot pomemben del okvira prihodnje strategije o informacijski družbi v EU. EESO se v celoti strinja s tremi prednostnimi nalogami, ki so začrtane v predlogu. Te so: prvič, vzpostavitev enotnega evropskega informacijskega prostora, ki zagotavlja univerzalen dostop in bogate digitalne vsebine; drugič, izboljšanje uspešnosti raziskav in inovacij na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) in tretjič, spodbujanje vključujoče informacijske družbe, ki izboljšuje kakovost življenja.

1.2

Ker je IKT tako pomemben del lizbonskega procesa, želi EESO poudariti potrebo po krepitvi prizadevanj za podporo in pritisk na države članice — predvsem tiste, ki zaostajajo v razvoju — da pospešijo razvoj in izpolnijo predpogoje za doseganje strateškega lizbonskega cilja do leta 2010. Ciljev, ki so začrtani v sporočilu, ne bomo dosegli, če ne bomo namenjali precejšnjih finančnih sredstev predvsem za raziskave in razvoj ter IKT. Politike razvoja in raziskav ter inovacij so zelo pomembne tako za samo industrijo IKT kot tudi za uporabniško industrijo IKT. Nujno je treba dati na voljo več sredstev, toda prav tako je pomembno, da se zagotovi kar najmočnejši vpliv projektov raziskav in razvoja na industrijo, da bodo imeli evropski državljani od tega največ koristi.

1.3

Sporočilo upravičeno obravnava vprašanja zbliževanja in interoperabilnosti, kar je eden najpomembnejših vidikov strategije za končne uporabnike. EESO je prepričan, da bi morali predpisi spodbujati interoperabilnost, hkrati pa ohranjati tehnološko nevtralen pristop in, kljub temu, da je to težko, reševati morebitna protislovja med interoperabilnostjo in nevtralnostjo. EESO meni, da imajo raziskave in razvoj ter standardizacija na tem področju velik potencial za produktivnost ter da jih mora še naprej uravnavati trg, vanje pa morajo biti vključene vse ustrezne zainteresirane strani.

1.4

EESO poudarja, da je premostitev digitalnega razkoraka predpogoj za uspešno izkoriščanje družbenega in gospodarskega potenciala IKT. Digitalni razkorak lahko premostimo le z zagotavljanjem tehničnega in zakonitega dostopa do informacij, univerzalnega in dosegljivega dostopa do širokopasovnih storitev, ustreznih računalniških znanj in uporabniku prijaznih programov. To pomeni, da bi morali v procesu oblikovanja politike upoštevati posebne potrebe socialno šibkejših z zagotavljanjem vključujoče, enakopravne informacijske družbe. Obstaja tudi potreba po razvoju kulture prečiščevanja informacij in preverjanja verodostojnosti znanja. Evropski izobraževalni sistem še ni zadostil potrebam digitalne dobe. EESO zato predlaga povezavo strategije i2020 z izboljšanjem evropskega izobraževalnega sistema, predvsem s povečanjem financiranja. Le z izpolnjevanjem teh pogojev lahko izkoristimo priložnosti, ki jih ponuja informacijska družba ne le za rast in zaposlovanje, ampak tudi za osebni razvoj.

1.5

Nadalje mora biti pojem univerzalnega in dosegljivega dostopa podprt s konkretnim tehničnim korakom, ki zajema nadgradnjo in razvoj telekomunikacijske infrastrukture, ki je hrbtenica informacijske družbe. EESO želi poudariti tudi pomen dviganja ozaveščenosti glede vprašanj varnosti, saj je zaupanje v informacijsko tehnologijo prvi pogoj za njeno pogosto uporabo in zlasti pomembno za izrabo celovitega potenciala interneta. Za krepitev ozaveščenosti morajo oblasti na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni EU spodbujati sodelovanje z gospodarstvom pri zatiranju kibernetske kriminalitete.

2.   Uvod: povzetek dokumenta Komisije

2.1

S predlogom (KOM(2005) 229 končno) želi Komisija nadaljevati okoljski načrt e-Evropa 2005 (1), ki nadaljuje akcijski načrt e-Evropa 2002 (2). Slednji je bil predstavljen junija 2000 v podporo lizbonski strategiji, da bi Evropa do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne gospodarske rasti, zmore ustvarjati več in boljša delovna mesta ter omogoča večjo socialno kohezijo. Glede na skorajšnji iztek akcijskega načrta e-Evropa 2005, nove izzive vedno višje razvite in globalne IKT ter vmesno oceno izvajanja lizbonske strategije je nujno treba oblikovati celostno strategijo za spodbujanje rasti na tem področju.

2.2

IKT po mnenju Komisije močno poganja gospodarstvo in zaposlovanje ter je zato odločilnega pomena pri oblikovanju politike na ravni EU. Hkrati Komisija priznava, da je digitalno zbliževanje informacijske družbe, medijskih storitev, omrežij in naprav velik izziv pri oblikovanju politike, saj zahteva proaktiven in celovit politični pristop, politično zbliževanje ter pripravljenost za hitro prilagoditev pravnih okvirov.

2.3

Komisija predlaga nov strateški okvir, i2010 — Evropska informacijska družba 2010, ki določa širše usmeritve politik. Spodbuja odprto in konkurenčno digitalno gospodarstvo ter poudarja pomen IKT kot gonilne sile vključevanja in za kakovost življenja. Kot ključni element prenovljenega lizbonskega partnerstva za rast in zaposlovanje bo pobuda i2010 usmerjena v integriran pristop politike EU na področju informacijske družbe in avdiovizualnih medijev.

2.4

Komisija na podlagi obširne analize izzivov informacijske družbe in posvetovanja zainteresiranih strani o predhodnih pobudah in instrumentih (3) predlaga tri prednostne naloge. Prvi cilj je vzpostavitev enotnega evropskega informacijskega prostora, ki ponuja dostopno, varno in hitro širokopasovno povezavo, bogate in raznolike vsebine ter digitalne storitve, pri čemer sta zagotovljena interoperabilnost naprav in platform. Drugi cilj so vrhunski dosežki v svetovnem merilu v raziskavah in inovacijah na področju IKT. Tretji cilj pa je vplivati na razvoj informacijske družbe, da bo vključevala vse prebivalstvo, zagotavljala kakovostne javne storitve in pospeševala kakovost življenja.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

V mnenju o akcijskem načrtu e-Evropa (4), predhodniku predlaganega akcijskega načrta i2010, je Evropski ekonomsko-socialni odbor med drugim zapisal:

„Odbor pozdravlja pobudo e-Evropa in ocenjuje, da je to do sedaj najpomembnejši in najbolj ambiciozen prispevek Evropske unije, da bi svoje državljane čim prej seznanila ter svoje gospodarstvo in javne organe čim prej prilagodila novim pogojem, ki sta jih ustvarila digitalna doba in novo gospodarstvo. Odbor meni, da je ta pobuda več kot izhodišče za to seznanjanje in prilagajanje. Je tudi opora procesom, ki se — čeprav zelo počasi — razvijajo na trgu in v družbi“ (5).

„Po mnenju Odbora je pomembno, da se vsi ukrepi za spodbujanje uporabe interneta, vzpostavljanja informacijske družbe in doseganja novega strateškega cilja Evropske unije osredotočajo na človeka in njegove potrebe, evropskega državljana, evropsko družbo in evropsko gospodarstvo. Z uresničevanjem tega načela bo udejanjanje informacijske družbe — kot predhodne stopnje družbe znanja — dobilo pravi pomen“ (6) .

„Odbor se zaveda razsežnosti in številčnosti problemov, povezanih z razvojem akcijskega načrta. Predvsem se zaveda tudi težav, ki jih predstavlja premostitev zaostanka in zapolnjevanje vrzeli, ki so nastale zaradi počasnega odziva Evrope na nove tehnološke izzive“ (7).

„Odbor vidi veliko in mnogoplastno nevarnost v izključitvi posameznikov, skupin ali celih regij iz celotne pobude, ker bo neelektronski dostop do univerzalnih storitev postopno izpodrinila naraščajoča ponudba elektronskih storitev. Zato se Odbor strinja s stališčem, da je v celoten program in v konkretne ukrepe treba vključiti sredstva za preprečevanje teh nevarnosti“ (8).

3.2

Na podlagi teh in drugih (9) pripomb Odbora skupaj s končnim poročilom in drugimi dokumenti Komisije o akcijskem načrtu e-Evropa 2002, je Odbor v zvezi s sporočilom Komisije i2010Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje sprejel naslednje sklepe.

3.3

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije o i2010 kot pomemben korak v okviru oblikovanja prihodnje strategije informacijske družbe v EU.

3.4

Odbor podpira namen Komisije, da pobudo e-Evropa po letu 2005 nadaljuje in nadgrajuje.

3.5

Evropa je v preteklem desetletju na področju nove informacijske tehnologije zabeležila pomemben napredek, in sicer tako glede njene uporabe kot tudi glede vzdrževanja močne industrije informacijske tehnologije in telekomunikacij. Ta razvoj so spodbujale pomembne politične pobude Komisije, tudi akcijski načrt e-Evropa, ki je imel v tem pogledu pomembno vlogo. Toda veliko je treba še storiti, da bomo v celoti izkoristili razvijajočo se informacijsko družbo in družbo znanja.

3.6

EESO se strinja s Komisijo, da so razlog za razliko v razvoju produktivnosti med ZDA in Evropo deloma naložbe v IKT in raziskave na tem področju ter da več naložb v IKT tudi v Evropi lahko omogoči hitrejši razvoj produktivnosti in s tem višjo rast, višjo stopnjo zaposlenosti in večjo blaginjo.

3.7

Globalizacija prinaša nove izzive za EU. Kitajska, Indija in Južna Amerika so hitro rastoča gospodarstva s hitrim razvojem industrije informacijske tehnologije. Za obstoj v globalni konkurenci mora EU razviti močne strategije, nenazadnje tudi na področju IKT.

3.8

Pomen IKT za boljšo evropsko konkurenčnost je poudarila lizbonska strategija. Odbor pozdravlja pobudo i2010 kot element pri doseganju lizbonskega cilja, da bo EU do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne gospodarske rasti, zmore ustvarjati več in boljša delovna mesta ter omogoča večjo socialno kohezijo.

3.8.1

Ker je IKT tako pomemben del lizbonskega procesa, želi EESO poudariti potrebo po krepitvi prizadevanj, podpore in pritiska na države članice — predvsem tiste, ki zaostajajo v razvoju — da pospešijo razvoj in izpolnijo predpogoj za doseganje strateškega lizbonskega cilja do leta 2010.

3.9

IKT je univerzalna tehnologija, ki omogoča spremembo praktično celotne družbe, saj je razširjena v nešteto aplikacij, ki so pogosto vgrajene. Primer univerzalne tehnologije 20. stoletja je motor z notranjim izgorevanjem. Ob izumu avtomobila ni bila avtomobilska industrija gonilna sila, ki je zagotavljala dolgotrajnejši razmah zahodnih gospodarstev 20. stoletja, temveč je bila gonilna sila infrastruktura, ki je omogočala uporabo avtomobilov — od cest in novih storitvenih sektorjev do temeljnih sprememb vzorcev življenja in sistemov za distribucijo blaga.

3.9.1

Uvedba nove tehnologije sama po sebi ne ustvarja dodane vrednosti ali dobička. To se zgodi le z reorganizacijo dela in proizvodnega procesa. Do povečanja produktivnosti pogosto pride šele precej časa po uvedbi inovacije. To velja tudi za IKT. Celotni potencial IKT (kot univerzalne tehnologije) lahko izkoristimo le s širokim sprejemom tehnologije pri vseh zainteresiranih straneh, vključno s podjetji, delojemalci, državljani in javnimi organi na vseh ravneh javne uprave. EESO poudarja, da je premostitev digitalnega razkoraka predpogoj za izkoriščanje potenciala IKT.

3.10

Komisija v sporočilu posebej poudarja potrebo po več naložbah za krepitev ponudbe. EESO meni, da bi lahko Komisija bolj natančno preučila pogoje, ki bodo omogočili te naložbe. Odbor tudi meni, da je to vprašanje inovacijske zmogljivosti in širjenja tehnologije.

3.10.1

Da bo uvedba nove tehnologije izboljšala učinkovitost in povečala produktivnost, je treba delo organizirati tako, da bodo priložnosti, ki jih ponuja nova tehnologija, bolje izkoriščene. Zato bodo potrebne spremembe v upravljanju podjetij ter uvedba odprtih in inovativnih delovnih struktur preko socialnega dialoga. S tem bi delojemalci dobili več odgovornosti in poklicnih vsebin. Komisija bi lahko bolj podrobno obdelala to razsežnost.

3.10.2

Če želimo ustvariti na znanju temelječo družbo in gospodarstvo, moramo upoštevati uporabo IKT v proizvodnji in storitvah v celotnem okviru spreminjajoče se proizvodnje in delovnih pogojev. Analiza primerov uspešne uvedbe IKT v podjetjih pokaže, da je bila uvedba IKT vedno dosežena skupaj s predhodno uvedbo novih oblik organizacije dela, pri katerih so vsi hierarhično na isti ravni, kjer obstaja zaupanje v izkušnje in strokovno znanje delojemalcev in težnja po združitvi strokovnega znanja in odločanja.

3.10.3

Strategija Komisije daje velik poudarek povečanju obsega naložb za izboljšanje ponudbe. Potrebna bi bila temeljitejša razprava o potrebnih okvirnih pogojih in zahtevah uporabnikov, da bi s tovrstnimi naložbami sploh dosegli uspešne inovacije.

3.11

Po mnenju Odbora bi morala Komisija v sporočilu omeniti vprašanje o zbiranju statističnih podatkov o informacijski družbi. Statistični instrumenti, ki so bili v uporabi do sedaj, niso primerni za nove komunikacijske tehnologije in povezane sektorje. Politika na tem področju potrebuje standardizirane, mednarodno primerljive podatke o rabi in razvoju storitev in tehnologij. Čeprav sporočilo o tem ne razpravlja, se EESO zaveda in pozdravlja, da je Komisija podala pobude, ki obravnavajo ta vprašanja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO ugotavlja, da je nadgradnja in razvoj telekomunikacijske infrastrukture, ki je hrbtenica informacijske družbe, ključni dejavnik za doseganje ciljev, ki so začrtani v sporočilu. Pri oblikovanju prihodnjih političnih pobud morajo biti v središču ukrepi za spodbujanje naložb in učinkovite konkurence znotraj posameznih sektorjev in med vsemi udeleženci na trgu, pri čemer morajo za vse udeležence veljati enaki pogoji konkurenčnosti. EESO opozarja, da je treba upoštevati prisotnost prevladujočih akterjev in druge posebne pogoje konkurenčnosti za industrijo IKT in še posebej za podjetja, ki razvijajo, proizvajajo in tržijo programsko opremo.

4.2

EESO želi poudariti potrebo po širjenju širokopasovnih storitev s hitrostjo, ki ne bo ovirala uporabe naprednih aplikacij nove tehnologije.

4.2.1

Kljub temu, da je težko določiti specifično in splošno sprejemljivo definicijo širokopasovnosti, je za smiselno razpravo o tovrstnem razvoju potrebna neka definicija. To bi bilo lahko v sporočilu Komisije jasneje izraženo. EESO meni, da bi za izhodišče moralo veljati, da širokopasovnost pomeni asinhroni prenos podatkov s hitrostjo nad 2 MB/s in da lahko za hitrost 512 kbit/s le v izjemnih primerih velja oznaka širokopasovnost.

4.3

EESO pozdravlja namen Komisije, da pregleda ureditveni okvir za elektronske komunikacije. To je nujno potrebno za povečanje spodbud za naložbe in inovacije.

4.4

EESO želi poudariti, da zbliževanje prinaša nove izzive za oblikovanje politike v želji po povečanju uporabe informacijske tehnologije. Zbliževanje pomeni, da imajo uporabniki preko široke palete različnih platform (ADSL, kabel, satelit, PLC, komunikacijske naprave tretje generacije G3 itd.) in preko najrazličnejših končnih naprav, od tradicionalnega računalnika, mobilnih telefonov in televizije do integriranih mikroprocesorjev v vozilih, naprav v gospodinjstvu in številnih drugih naprav lahko dostop do istih vsebin in storitev (govorni prenos, hiter prenos podatkov, video prenos). Vrednost zbliževanja je odvisna od tega, ali je strankam na voljo kakovostna ponudba storitvenih vsebin in ali imajo dostop do hitre povezave.

4.4.1

Pri oblikovanju novih pravnih predpisov in norm je treba upoštevati hiter razvoj novih aplikacij in uvedbo prebojnih tehnologij, kot so oznake, ki se lahko radijsko prebirajo (smart tags — pametne oznake) in prenos govora preko interneta (Voice over IP — glas preko internetnega protokola). EESO je prepričan, da bi morali predpisi spodbujati interoperabilnost, ki je najpomembnejše vprašanje za končne uporabnike, hkrati pa ohranjati tehnološko nevtralen pristop in, kljub temu, da je to težko, reševati morebitna protislovja med interoperabilnostjo in nevtralnostjo.

4.5

V samem sektorju IKT prihaja do temeljitih sprememb, ki bodo omogočile, da se sektor sooči s temi izzivi, ki vključujejo nadaljnjo širitev širokopasovnih storitev, tehnološke spremembe, spremembe v vedenju potrošnikov, nove podjetniške modele in rastočo konkurenco med posameznimi platformami.

4.5.1

Sporočilo upravičeno obravnava zbliževanje in interoperabilnost. EESO meni, da imajo raziskave in razvoj ter standardizacija na tem področju velik potencial za produktivnost. Standardizacijo mora še naprej uravnavati trg, vanjo morajo biti vključene vse ustrezne zainteresirane strani, osredotočiti pa se mora na potrebe uporabnikov. V tej zvezi EESO opozarja na izkušnje na primer z normami GSM in internetnim protokolom.

4.6

Razvoj močno integriranih omrežij, ki jih podpira internet, bo imel tako v gospodarstvu kot tudi v javnem sektorju daljnosežne posledice za vzajemno delovanje vseh udeležencev: podjetij, javne uprave in državljanov. Tako bodo za izpolnjevanje zahtev zbliževanja, nadgradnjo obstoječih omrežij, poenostavitev struktur in razvoj omrežij nove generacije potrebne obsežne naložbe telekomunikacijskih operaterjev. EESO meni, da je za razvoj evropske informacijske družbe bistveno, da Skupnost in države članice zagotovijo primerne pogoje za te velike naložbe.

4.7

V okviru razprave o informacijski družbi ima varnost osrednjo vlogo pri razvoju odnosa in zaupanja v informacijsko tehnologijo. Tudi pripravljenost podjetij za uporabo IKT je odvisna od tega, za kako varno ocenijo elektronsko poslovanje. Podobno je tudi pripravljenost uporabnikov, da na spletni strani vnesejo številko kreditne kartice, močno odvisna od njihove ocene varnosti transakcije. Zaupanje uporabnikov v IKT je tudi predpogoj za uporabo storitev e-uprave in njihovo širitev.

4.7.1

Varnost podatkov in boj proti računalniški kriminaliteti postaja vedno večji problem za podjetja, uprave, delojemalce in potrošnike. EESO želi poudariti, da je treba politiko informacijske družbe oblikovati tako, da se bo povečalo zaupanje in da si bodo vsi akterji upali izkoriščati celoten potencial interneta (10).

4.7.2

Zaradi vedno bolj integriranih informacijskih omrežij je družba v vedno večji meri odvisna od neprestano delujočega informacijskega sistema. Zato je za varnost podatkov in omrežja pomembno delovanje fizične infrastrukture. Pomembno je, da sistemi vključujejo odvečnost v omrežju.

4.7.3

Za uporabnike IKT je najpomembnejša — po možnosti mednarodno usklajena — zajezitev računalniške kriminalitete in strogo izvajanje pravnih predpisov, da se jasno pokaže, da se tovrstna kazniva dejanja ne splačajo. Pobude za zajezitev računalniške kriminalitete je treba proučiti, da se zagotovi, da ne gredo na račun podjetij ali temeljnih pravic, kot je pravica do zasebnosti. Te ocene so med drugim pomembne v trenutni razpravi o dodatnih zahtevah glede širšega hranjenja podatkov (11).

4.7.4

Problem varnosti je Komisija priznala v številnih sporočilih in priporočilih ter z ustanovitvijo Evropske agencije za varnost omrežij in informacij. EESO meni, da bi morala Komisija preko agencije ustvariti skupno okolje za sodelovanje javnega in zasebnega sektorja pri zaščiti informacijskih sistemov ob upoštevanju vedno hitrejših sprememb v tehnologiji in brez neprimernih birokratskih ali finančnih bremen.

4.7.5

EESO meni, da je večja ozaveščenost bistvena za večjo varnost informacij in omrežja. Za krepitev ozaveščenosti morajo oblasti na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni EU spodbujati tesnejše sodelovanje z gospodarstvom pri zatiranju kibernetske kriminalitete.

4.8

Zaupanje v e-transakcije je treba okrepiti tudi v drugih pogledih. Številne smernice in pravni predpisi posameznih držav o elektronskem poslovanju in varovanju osebnih podatkov ne prispevajo ravno k temu, da bi državljani bolje razumeli, kaj je dovoljeno in kaj ne. Zlasti ker sta izvajanje zakonov in sodna praksa na tem področju še vedno nezadostna.

4.8.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za oceno direktiv o e-poslovanju in varstvu zasebnih podatkov. Pogosto je možna poenostavitev, saj izboljša preglednost. Dodatno usklajevanje je prav tako smiselno v nekaterih primerih, kot so ukrepi držav članic glede problema nezaželenih reklamnih elektronskih sporočil.

4.9

Toda malih in srednje velikih podjetij pri polni uporabi razvojnega potenciala IKT ne ovirajo le varnostni vidiki in morebitno pomanjkljivo znanje o veljavnih predpisih. Pomemben dejavnik je pomanjkanje uporabnikom dovolj prijaznih računalniških programov. EESO meni, da bi lahko spodbujanje razvoja proizvodov in storitev IKT za mala in srednja podjetja, na primer preko podpore raziskav in razvoja, standardizacije in izobraževalnih projektov, postal najpomembnejši dejavnik za spodbujanje konkurenčnosti EU.

4.10

Politike razvoja in raziskav ter inovacij so zelo pomembne za samo industrijo IKT ter za uporabniško industrijo IKT. Zato je treba ne samo povečati sredstva za raziskave in razvoj ter inovacije, ampak je treba tudi kar najbolj izkoristiti učinke in koristi projektov na področju raziskav in razvoja za državljane Unije in industrijo. V tem smislu je treba vplesti najpomembnejše akterje v projekte na področju raziskav in razvoja, predvsem tiste, ki imajo velik vpliv na končno uporabo tehnologij: industrijo, proizvajalce in ponudnike storitev.

4.11

Skupina neodvisnih strokovnjakov je v nedavnem poročilu v okviru petletne ocene okvirnih raziskovalnih programov EU o tehnologijah informacijske družbe v šestem okvirnem programu za raziskave (Five-Year Assessment Panel of IST-RTD) prišla do zaključka, da evropske raziskave in razvoj na področju tehnologij informacijske družbe bistveno prispevajo k prizadevanjem, da Evropa postane najkonkurenčnejše na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Toda Evropa mora okrepiti tudi naložbene aktivnosti, če želi doseči kritično maso za te tehnologije. Poročilo tudi opozarja, da je treba zmanjšati birokracijo, ki grozi, da bo zadušila raziskave. EESO se strinja s to analizo.

4.12

EESO meni, da je uporaba IKT v širšem smislu v javni upravi eden osrednjih stebrov politike IKT. Javna uprava je pogosto zahteven in vešč uporabnik ter kupec IKT in zato zelo pomemben političen instrument za doseganje ciljev akcijskega načrta i2010. V zvezi s tem je na voljo cela vrsta ukrepov, od elektronskih javnih razpisov, uporabe IKT za zmanjšanje administrativnih stroškov podjetij (e-uprava) do e-zdravja, e-učenja in javnih izdatkov za raziskave in razvoj.

4.13

Posledice digitalnega razkoraka in večje uporabe IKT zahtevajo posebno pozornost. Posledice so gospodarske, socialne in kulturne. Da bo potencial informacijske družbe v celoti izkoriščen, morajo podjetja, posamezniki in delojemalci izboljšati svoje znanje o uporabi informacijske tehnologije. To lahko dosežemo z vseživljenjskim učenjem in razvojem veščin.

4.14

EESO na podlagi dosedanjega dela na tem področju meni, da je ena izmed glavnih slabosti v prizadevanjih za vzpostavitev integrirane in učinkovite evropske družbe znanja nezadostno razumevanje velikega dela evropskega prebivalstva glede vloge, vrednosti in potenciala zanesljivih informacij in znanja pri oblikovanju sodobnega sveta proizvodnje in trga ter v dejstvu, da ni prišlo do sistematičnega in intenzivnega razvoja „kulture, ki je zmožna prečiščevati informacije in prepoznati verodostojnost znanja (12)“, tj. kulture, ki se je zmožna spopasti z zmešnjavo, ki jo ustvarjata večji obseg informacij in današnja hitrost prenosa informacij.

4.14.1

EESO meni, da so ti problemi posledica nesposobnosti evropskih izobraževalnih sistemov, da bi zadostili potrebam digitalne dobe. Zato priporoča čim tesnejšo in učinkovito povezavo strategije i2020 z izboljšanjem evropskega izobraževalnega sistema, predvsem s povečanjem financiranja.

4.14.2

Podvojitev deleža delovne sile, ki se usposablja za uporabo informacijske tehnologije, bi temu razvoju prav gotovo dala zagon. V to usposabljanje bi morali biti v enakem številu vključeni tako visokokvalificirani kot tudi nizkokvalificirani delavci. Pri tem imajo pomembno vlogo delodajalci in delojemalci.

4.14.3

Tudi javni sektor ima na različnih ravneh pomembno vlogo pri spodbujanju in vključevanju vseživljenskega učenja. To je jasno povezano s širšimi političnimi cilji EU v okviru lizbonskega procesa, ki vključujejo trajnostni razvoj. Hkrati morajo imeti tudi brezposelni dostop do javno podprtih programov usposabljanja za uporabo informacijske tehnologije, s pomočjo katerih bodo lažje spet našli delo.

4.14.4

V zvezi s tem Odbor ponavlja svoje stališče, že izraženo v enem izmed mnenj (13), pri čemer izrecno poudarja, da je treba ustvariti boljše pogoje za spodbujanje e-učenja na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja.

4.15

Da bi socialno šibkejšim omogočili dostop, pa ni potrebno samo izobraževanje. Mnogo družbenih skupin je pogosto iz gospodarskih ali geografskih razlogov ali zaradi posebnih potreb (npr. slabovidni ali starejši občani) izključenih iz modernih sredstev komunikacije. Premagovanje teh ovir je pomembno merilo za razvoj uspešne, enakopravne informacijske družbe.

4.15.1

Nadaljnji izziv je oblikovanje vključujočega evropskega informacijskega prostora, ki krepi pravice udeležbe vseh državljanov in podpira kulturno in jezikovno raznolikost. Zato je treba demokratizirati pretok informacij in inovacije ter zagotoviti neomejen dostop do informacij. Zaradi digitalizacije informacijskega področja in novega tehničnega razvoja na področju spremljanja in omejevanja pretoka informacij je treba pravno zagotoviti, da ostanejo javne informacije dostopne vsem in da se upošteva javni interes za informacije, ki so varovane z avtorskimi pravicami. Na sposobnost inovacij lahko močno vplivajo pravila o zaščiti intelektualne lastnine, od patentov in avtorskih pravic do zaščite programske opreme in podatkovnih baz. Treba je vzpostaviti ravnotežje med predpisi o zaščiti intelektualne lastnine na eni strani in pravicami posameznika do dostopa do kulture in znanja na drugi, tako da se dopusti začasna zaščita za spodbujanje inovacij in naložb, medtem ko se dovoli najširši možni dostop do informacij in znanja, kar je v skladu z lizbonsko strategijo.

4.16

Digitalni razkorak lahko premostimo le z zagotavljanjem tehničnega in zakonitega dostopa do informacij, univerzalnega in dosegljivega dostopa do širokopasovnih storitev, ustreznih računalniških znanj in uporabniku prijaznih programov. Le tako lahko izkoristimo priložnosti, ki jih ponuja informacijska družba za rast in zaposlovanje, pa tudi osebni razvoj.

V Bruslju, 16. marca 2006.

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  e-Evropa 2005: Informacijska družba za vse, KOM(2002) 263 končno.

(2)  e-Evropa 2002: Dostopnost javnih spletnih strani in njihove vsebine, KOM(2001) 529.

(3)  To so pobude e-Evropa in sporočilo o prihodnosti evropske regulativne avdiovizualne politike, KOM(2003) 784.

(4)  Poročevalec je bil g. CHRISTOFOROS KORYFIDIS.

(5)  UL C 123 z dne 25. 4. 2001.

(6)  Prav tam, točka 3.1.4.

(7)  Prav tam, točka 3.2.

(8)  Prav tam, točka 3.2.2.

(9)  Glej mnenja EESO, med drugim: UL C 123 z dne 25. 4. 2001, UL C 139 z dne 11. 5. 2001, UL C 80 z dne 3. 4. 2002, UL C 94 z dne 18. 4. 2002, UL C 116 z dne 20. 4. 2000, UL C 61 z dne 14. 3. 2003, UL C 133 z dne 6. 6. 2003, UL C 36 z dne 8. 2. 2002, UL C 311 z dne 7. 11. 2001, UL C 85 z dne 8. 4. 2003, UL C 36 z dne 8. 2. 2002, UL C 241 z dne 7. 10. 2002, UL C 221 z dne 7. 8. 2001, UL 133 z dne 6. 6. 2003 itd.

(10)  Treba je upoštevati tudi varnostne rešitve, ki jih v boju proti piratstvu in vdiranju v omrežja ponujajo odprtokodni operacijski sistemi in programska oprema.

(11)  UL C 68 z dne 12.3.2006 (poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER).

(12)  Pri tem je mišljen razvoj posameznih mehanizmov prečiščevanja informacij in nadzora njihove verodostojnosti v okviru izobraževanja (UL C 157 z dne 25.5.1998, točka 2.3.8).

(13)  Odbor je v mnenju o evropski razsežnosti splošnega izobraževanja: narava, vsebina in perspektive (poročevalec: g. CHRISTOFOROS KORYFIDIS, UL C 139 z dne 11. 5. 2001, točka 4.5) opozoril na naslednje: „Odbor meni, da je pobuda e-učenje bistvo evropskih prizadevanj za seznanjanje evropskih državljanov z digitalno dobo in predvsem za spodbujanje uporabe interneta, povezovanja izobraževalnih institucij v mrežo in krepitev virtualne mobilnosti. Zato svetuje takojšnjo odstranitev ovir učinkovitemu uresničevanju pobude. Glavne ovire so stroški in kakovost ustrezne elektronske infrastrukture, stroški povezave, digitalne vsebine in jezikovna realnost interneta.“


9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/89


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o nasilju nad ženskami v družini

(2006/C 110/15)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 v skladu s členom 29(2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje o naslednji temi: Nasilje nad ženskami v družini

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 22. februarja 2006. Poročevalka je bila ga. HEINISCH.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 425. plenarnem zasedanju 15. in 16. marca 2006 (seja z dne 16. marca) z 99 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Nasilje moških nad ženskami v družini, naj bo telesno ali moralno, je ena najhujših kršitev človekovih pravic: pravice do življenja ter telesne in duševne integritete. Ker je vzrok tega nasilja neenakomerna porazdelitev moči med spoloma, ki še vedno zaznamuje našo družbo, prizadene ženske vseh družbenih slojev. To nasilje hkrati ovira celoten razvoj demokratične družbe. Zato je ena najpomembnejših nalog evropske politike, ki temelji na spoštovanju temeljnih človekovih pravic, preprečevanje takšnih nasilnih dejanj ter oblikovanje učinkovitih postopkov vzgoje, preprečevanja, kazenskega pregona in podpore.

1.2

Naslednje ugotovitve so namenjene predsedstvom Sveta EU in Komisiji:

Varnost in enakopravno obravnavanje žensk morata biti, kot neodtujljivi temeljni človekovi pravici, izhodiščni točki in najnižji zahtevi za vse države, ki so članice EU ali to želijo postati. Zato EESO izrecno poziva predsedstva Sveta EU, naj se še naprej z vsemi močmi zavzemajo za temo nasilja nad ženskami v družini.

1.3

Komisiji, generalnemu direktoratu za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti:

Glavno odgovornost za boj proti nasilju v družini imajo sicer države članice. Ker pa se posamezni nacionalni odzivi vendarle zelo razlikujejo med seboj, EESO meni, da je nujno potrebna vseevropska strategija.

Na podlagi dejstva, da nasilje nad ženskami odraža neenakost med spoloma po eni strani, po drugi jo pa tudi ustvarja, EESO spodbuja Komisijo, da na osnovi obstoječih pogodbenih določb pripravi obsežno strategijo za boj proti temu problemu.

Podlaga vseevropske strategije bi moralo biti izvajanje ene od prvih študij na ravni EU o razširjenosti nasilja nad ženskami v družini, njegov vpliv na posameznike in družbo ter njegovi finančni stroški.

Ker je nasilje v družini predvsem problem enakosti med spoloma (gender equality) in ker je za to problematiko pristojen generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti, Odbor predlaga, da se temu generalnemu direktoratu dodeli vodenje nalog za razvoj vseevropske strategije v okviru Komisije.

1.4

Nasilje nad ženskami v družini se lahko učinkovito zatira le na ustrezni nacionalni ravni. Zato mora vsaka država članica z vidika načrtovane vseevropske strategije oblikovati nacionalni akcijski načrt za boj proti nasilju nad ženskami v družini, ki vsebuje konkretne ukrepe in roke za praktično izvajanje strategije. Pri tem je treba v okviru navedenih časovnih načrtov in sredstev, ki so na voljo, upoštevati zlasti naslednja področja:

nacionalne zakonske predpise, zlasti na področju policije in pravosodja;

vodenje statistike o nasilju v družini;

ukrepe za pomoč in podporo dejanskim in potencialnim žrtvam tega nasilja, zlasti z vidika povečanja vpliva in moči (empowerment). Pri tem je treba upoštevati predvsem tudi takšne ukrepe, ki se nanašajo na trg dela in delovna mesta;

žrtve nasilja v družini, ki izvirajo iz posebnih skupin prebivalstva, kot so priseljenke, starejše ženske in zelo mlade ženske bi morale biti deležne posebne pozornosti;

posebno pozornost je treba posvetiti preventivnim in represivnim dejavnostim za storilce;

vse ukrepe in koncepte je treba zasnovati in izvajati omrežno, institucionalno in medresorsko;

treba je finančno in organizacijsko zagotoviti delovanje nevladnih organizacij zaradi njihove pomembne vloge pri preprečevanju nasilja nad ženskami v družini, pri organizaciji informativnih kampanj in usposabljanja, pomoči in podpori žrtvam ter dejavnostih, povezanih s storilci, ne da bi pri tem državi želeli odvzeti odgovornost za boj proti nasilju v družini;

zagotoviti je treba tudi izobraževanje osebja, dejavnega na področju prava, policije, vzgoje, psihologije, medicine in sociale, katerega naloga je, da pravočasno zaznajo nasilje v družini in učinkovito pomagajo prizadetim osebam;

treba je imenovati nacionalne poročevalce za zbiranje, izmenjavo in obdelavo informacij in statističnih podatkov o nasilju nad ženskami v družini ter za spodbujanje izmenjave dobre prakse med državami članicami, pristopnicami in kandidatkami;

kampanje ozaveščanja naj bi javnost seznanjale z nacionalnimi akcijskimi načrti ter ukrepi in koncepti, ki jih slednji vsebujejo.

1.5

Državam članicam:

EESO meni, da je nujno treba zagotoviti spremljanje izvajanja načrtovanih ukrepov (monitoring). Pri tem je treba posvetiti posebno pozornost pripravljenosti žrtev in prič nasilja v družini, da nasilje prijavijo, saj je to izraz zaupanja v policijo in pravosodje na splošno ter socialne ustanove.

1.6

Za razumevanje razširjenosti nasilja nad ženskami v družini, pritegnitev pozornosti k problematiki in pripravo učinkovitih odgovorov na institucionalni ravni, so potrebni podatki in statistika na ravni vseh držav članic — kljub temu, da statistike nikdar ne morejo odražati celotne razširjenosti takšnega problema kot je nasilje v družini.

1.7

Komisiji, Eurostatu, nedavno ustanovljenemu Evropskemu inštitutu za enakost med spoloma, državam članicam:

EESO meni, da je vodenje zanesljivih in primerljivih statistik o nasilju nad ženskami v družini nujno potrebno v vseh državah članicah, pristopnicah in kandidatkah. S pripravo podlag in predpisov, ki so za to potrebni, je treba začeti takoj.

1.8

Državam članicam, Evropski mreži za preprečevanje kriminala (EUCPN):

EESO meni, da je nujno treba najti nove rešitve za preventivni in represivni boj proti nasilju nad ženskami v družini ter izmenjavo projektov in ukrepov dobre prakse med državami članicami in na evropski ravni. Meni, da bi uporaba velikih medregionalnih medijev za redno širjenje ustreznih informacij z namenom, da bi se žrtve znebile občutka krivde, lahko slednjim pomagala, da bi prijavile dejanja, katerih žrtve so, kar bi bil prvi korak k povečanju vpliva in moči. Države članice bi se morale zavzemati za uporabo množičnih medijev za obveščanje o pravicah žrtev ter o postopkih in strukturah za pomoč žrtvam.

2.   Obrazložitev

2.1   O razširjenosti, vzrokih in posledicah nasilja moških nad ženskami

2.1.1

Nasilje moških nad ženskami se je v zadnjih štirih desetletjih iz tabu teme, kot osebne zadeve prizadete ženske, razvilo v socialni problem, o katerem potekajo burne razprave v javnosti v okviru kriminalne politike. Osrednjo vlogo pri ponovnem ocenjevanju je imelo (in ima) žensko in feministično gibanje, ki je izrecno in neprenehoma opozarjalo na veliko razširjenost zasebnega, družinskega nasilja moških nad ženskami in na nezadostne odzive uradnih organov in institucij.

2.1.2

Nasilje nad ženskami v družini ni zasebni problem ženske, temveč je družbenopolitični problem in je povezan s strukturno zapostavljenostjo in diskriminacijo žensk v družbi, v kateri še vedno prevladujejo moški. Obstaja v vseh državah in v vseh družbenih slojih, čeprav v različnem obsegu. Vpliva na vstop ali vrnitev žensk v svet dela in/ali na njihovo sposobnost popolnoma prevzeti odgovornost na delovnem mestu.

2.1.3

Po podatkih poročila z naslovom Nasilje in zdravje, ki ga je leta 2002 objavila Svetovna zdravstvena organizacija in analizira 48 študij o razširjenosti nasilja nad ženskami, je bilo (odvisno od posamezne države in načina zbiranja podatkov) od 10 % do 69 % žensk v svojem življenju telesno zlorabljenih s strani svojih zakoncev ali partnerjev (1). Nemško zvezno ministrstvo za družino, starejše, ženske in mladino je leta 2004 objavilo študijo za Evropo z naslovom Življenjski pogoji, varnost in zdravje žensk v Nemčiji, ki je na podlagi različnih evropskih raziskav prišla do vrednosti od 7 % do 45 % za telesno nasilje nad ženskami (2).

2.1.4

Pri ocenjevanju teh statističnih podatkov je treba upoštevati, da so podatki po eni strani izredno nepopolni, po drugi pa zelo omejeni, če sploh, med seboj primerljivi: podatki temeljijo na različnih definicijah nasilja nad ženskami, metode zbiranja podatkov in velikosti vzorcev med seboj močno odstopajo, in nenazadnje je zelo različna tudi pripravljenost žensk, da bi dajale podatke o nasilju njihovih partnerjev nad njimi. Vsekakor lahko glede na predložene podatke zaključimo, da je nasilje moških nad ženskami prisotno v vseh državah sveta, tudi v državah članicah Evropske unije, in da je obseg (razširjenost) te vrste nasilja v vseh državah občutno večji kot pa kažejo statistični podatki.

2.1.5

Danes je nesporno, da sta vrsta in razširjenost nasilja moških nad ženskami odvisna od obstoja patriarhalne strukture oblasti in vlog spolov v določeni družbi, ki jih nenazadnje določajo te strukture. Nasilje moških nad ženskami je pojav, katerega neposredni vzroki so v družbenih strukturah, v tem primeru, v neenakosti med moškimi in ženskami. Tudi pomanjkanje enakosti med spoloma je vzrok za to, da se ta vrsta nasilja premalo raziskuje, preprečuje in kazensko preganja. Družbeni procesi enakopravnosti in enakosti žensk in moških ter priznavanje enakih pravic in svoboščin za ženske odločilno prispevajo k zmanjševanju nasilja. Družbeni položaj žensk, njihova izobrazba in poklicne možnosti, ekonomska/finančna neodvisnost od partnerja in skupna stopnja socialne vključenosti so odločilni dejavniki, ki ženskam omogočajo neodvisno življenje, v katerem je tveganje za pojav nasilja v družini manjše.

2.1.6

Seveda obstajajo tudi jasni dokazi, da ima nasilje nad ženskami precejšnje duševne, psihosocialne in zdravstvene posledice, na primer v smislu njihovih učinkov na zdravstvo in trg dela.

2.2   Nasilje nad ženskami v družini kot tema Evropske unije

2.2.1

Mejnik na poti ponovnega ocenjevanja nasilja nad ženskami je bila četrta svetovna konferenca Združenih narodov o ženskah leta 1995 v Pekingu (na Kitajskem), ki so se je udeležile tudi vse države članice Evropske unije. Njihovi predstavniki in vsi drugi udeleženci konference so sprejeli Pekinško deklaracijo in izhodišča za ukrepanje ter sklenili, da bodo med drugim sprejeli tudi ukrepe za preprečevanje in odpravo nasilja nad ženskami (3).

2.2.2

Čeprav je izvajanje teh ukrepov dolžnost držav članic, je treba tudi na evropski ravni storiti nekaj za podporo držav članic pri tej nalogi. Poleg trgovanja z ženskami je bila pri tem osrednja točka tematika nasilja nad ženskami v družini (glej tudi poročilo Evropskega ženskega lobija, Peking +10 1995–2005, objavljeno leta 2004 (4)).

2.2.3

Med nedavne dejavnosti na evropski ravni sodi načrtovano izvajanje sklepa Sveta Evrope, sprejetega na varšavskem vrhu 16. in 17. maja 2005: „Svet Evrope bo sprejel ukrepe za boj proti nasilju nad ženskami. Mednje sodijo tudi ustrezni ukrepi za boj proti nasilju v družini. Svet Evrope bo v ta namen ustanovil delovno skupino, ki bo v zvezi s tem ocenjevala napredek v posameznih državah in spremljala razvoj na evropski ravni. Cilj tega je oblikovanje predlogov za možne ukrepe“ (5).

2.2.4

Poleg tega Evropski parlament razpravlja o poročilu o trenutnem položaju boja proti nasilju nad ženskami in prihodnjih ukrepih, ki ga je pripravil odbor za pravice žensk in enakost spolov (6).

2.3   Analiza in predlogi EESO

2.3.1

Na evropski ravni se je v zadnjih letih na temo nasilje nad ženskami v družini nedvomno nekaj premaknilo: ta vrsta nasilja je priznana kot problem, ki se pojavlja v vseh državah članicah, vsepovsod pa so bili sprejeti tudi programi in ukrepi za senzibilizacijo do te vrste nasilja ter za preprečevanje in odpravo slednjega. Tudi države pristopnice so zaznale primanjkljaje in skušajo izboljšati položaj (7).

2.3.2

Vendar so informacije zelo fragmentarne in jih skoraj ni mogoče med seboj primerjati, saj ni skupnih opredelitev, ki bi omogočale vodenje statistike o nasilju te vrste, primanjkuje pa tudi natančno poznavanje ukrepov, ki so bili sprejeti v posameznih državah članicah za preprečevanje, posredovanje in odpravo nasilja nad ženskami v družini, da o možnostih za presojanje njihove učinkovitosti sploh ne govorimo.

2.3.3

V tem mnenju je nasilje v družini opredeljeno takole: nasilje v družini se razume kot nasilje v partnerskih odnosih, kot duševno ali telesno (vključno s spolnim) nasilje v zakonski ali izvenzakonski skupnosti, tudi če se zgodi po ločitvi, vendar je neposredno povezano s prejšnjim odnosom. Pri tej vrsti nasilja gre za proces nadzora in prevlade, ki krši svobošč