9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/1

1.1

Turizem bistveno prispeva h gospodarstvu EU. Zaradi dejavnosti več kot dveh milijonov podjetij, ki zaposlujejo približno devet milijonov ljudi, znaša približno 5,5 % BDP (pri čemer se ta številka giblje od 3,9 % do 8 % glede na državo članico). Turizem je tudi močna gonilna sila za druge sektorje gospodarstva, vključno z industrijo (zlasti modnih sektorjev), prometom, kmetijsko-živilskim sektorjem, trgovino in drugimi vrstami storitev.

1.2

Nosilci več kot 80 % evropskega turizma so posamezniki in družine, medtem ko je ostalo poslovni turizem in poteka preko podjetij. Približno osmino osebnih izdatkov evropskih družin predstavlja potrošnja v zvezi s turizmom.

1.3

Evropa je še vedno najbolj priljubljena turistična destinacija na svetu. Dejansko se v Evropsko unijo stekajo vedno močnejši turistični tokovi iz Rusije, Kitajske in Indije, kjer gospodarski razvoj hitro napreduje, in ima zato vedno več prebivalstva dostop do te vrste potrošnje.

1.4

Kljub tem začetnim spodbudnim dejstvom pa močna konkurenca novih razvijajočih se gospodarstev vsako leto bolj vpliva na evropski turizem. Cilj tega mnenja na lastno pobudo je usmeriti pozornost evropskih institucij na pospešek, ki ga turizmu v Evropi lahko da kultura, in institucije pozvati k promociji in zaščiti evropske kulturne dediščine. Za razliko od drugih industrijskih sektorjev dediščine ni mogoče preseliti ali reproducirati in bi tako lahko bila adut proti konkurenci iz drugih delov sveta.

1.5

Kot del postopka za pripravo tega mnenja je potekalo več srečanj z vodilnimi različnih generalnih direktoratov Komisije, ki se ukvarjajo z vprašanjem turizma in kulture, in s predstavniki Evropskega parlamenta. Poleg tega je 18. novembra 2005 v Paestumu, enem najbolj znanih arheoloških nahajališč v Italiji, potekala javna obravnava, v kateri so sodelovali mnogi predstavniki javnih institucij, mednarodnih organizacij (UNESCO), kulturnih združenj in zasebnih turističnih podjetij. Obravnava je potekala skupaj z 8. mediteranskim sejmom arheološkega turizma, kar je omogočilo, da so sodelovali tudi predstavniki držav z južne strani Sredozemskega morja.

2.1

Evropski vrh, ki je potekal marca 2005, je pozval Komisijo, Svet in države članice, da oživijo lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje ter dejavno sodelujejo pri dosegi njenih ciljev: turizem in kultura lahko bistveno prispevata k rasti in zaposlovanju. Kar zadeva rast, dejansko kaže, da je turizem eden od sektorjev z najhitrejšim razvojem: v obdobju od 2006 do 2015 pričakuje povprečno letno rast za 3,1 %. Tudi z vidika zaposlovanja je turizem industrija, ki ima dobre možnosti, da bi bistveno prispeval k preprečevanju brezposelnosti. Ker turizem zaposluje veliko žensk, lahko pomaga doseči cilj iz lizbonske strategije za intenzivnejše zaposlovanje žensk (1). Čeprav je pričakovati, da se bo evropski turizem v naslednjih 25 letih podvojil, je njegova stopnja rasti nižja kot v svetovnem povprečju, predvsem pa nižja kot stopnja rasti v nekaterih regijah turistično razvijajočih se držav. Če želimo, da bi se turistični sektor EU še nadalje širil in obnavljal kot najhitreje rastoč turistični sektor na svetu, bodo morale vse institucije EU prevzeti ustrezne pobude.

3.1

Eden najhitreje rastočih turističnih sektorjev je kulturni turizem — turizem, povezan s kulturo in naravo, mesti umetnostne dediščine in področji s posebej visoko koncentracijo zgodovinskega bogastva in lokalnih tradicij. Cilj tega mnenja ni reševati vsa vprašanja v zvezi s kulturo, temveč oceniti morebiten prispevek kulture k turizmu.

3.2

V tem posebnem segmentu turističnega sektorja ima Evropska unija posebno srečo, da je njeno ozemlje kulturno bogatejše kot katero koli drugo območje na svetu. Dejansko se 300 od 812 Unescovih spomenikov kulturne in naravne dediščine v 137 državah nahaja v 25 državah članicah EU. Če upoštevamo štiri države kandidatke (Bolgarijo, Hrvaško, Romunijo in Turčijo), se število povzpne na 331 (2). Druga letna konferenca Evropske mreže kulturnega turizma je razkrila pomembno dejstvo, da obiskovalci s Kitajske in iz Indije prihajajo v Evropo samo zaradi interesa, ki ga ljudje v teh državah gojijo do evropske kulturne in arheološke dediščine. EU in države članice morajo zato vlagati v varovanje svojega bogastva kulturne dediščine in spodbujanje kulturnega turizma.

3.3

Poleg gospodarskih koristi igra kulturni turizem ključno vlogo v razvoju družbenih in civilnih vrednot ter pri pospeševanju evropskih integracij in dialoga med narodi in kulturami. Razvoj evropske identitete je odvisen od globljega poznavanja držav, kulturnih tradicij in „razlik“, ki sestavljajo evropski mozaik. Dandanes, ko se Evropa sooča z neke vrste krizo identitete, bi spodbujanje evropskih kulturnih vrednot lahko vzbudilo optimizem in zaupanje v prihodnost Unije (3).

3.4

Nadalje mora EU, zlasti v tem za multikulturalizem težkem času, pospešiti kulturni in religiozni dialog z drugimi narodi, vključno s pomočjo kulturnega turizma. Sklep EU, da bo leto 2008 evropsko leto medkulturnega dialoga, je zato časovno izredno ugoden.

3.5

Razvijanje kulturnega turizma, izpostavljanje zgodovinskega in družbenega konteksta evropske umetnostne dediščine ter poudarjanje naravne dediščine bo turistom iz vseh držav omogočilo pristno poznavanje evropske kulturne zgodovine.

4.1

Evropska unija je že nekaj časa dejavna na področju turizma ter varovanja in promocije kulturne dediščine, čeprav zaradi pomanjkljive pravne podlage še ni mogla financirati turističnih dejavnosti. Sedaj pa ustavna pogodba končno daje na razpolago pravno podlago, čeprav na žalost še ni bila ratificirana. Za maksimalno povečanje potenciala turizma je EU doslej v glavnem uporabljala horizontalen pristop: včasih so se za spodbujanje turizma uporabljali strukturni skladi, včasih pa je lahko posredno izkoristil projekte drugih sektorjev, kot sta okolje ali raziskave. To je sicer pozitivno, toda dejstvo, da se GD za podjetništvo in industrijo (enota za turizem) težko uskladi z drugimi generalnimi direktorati, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s turizmom, ogroža vse koristne učinke različnih evropskih pobud v tem sektorju.

4.2

Na področju strukturnih skladov je EU v obdobju 2000–2006 namenila približno 7 milijard EUR projektom, posredno ali neposredno povezanim s turističnim sektorjem, in približno 2 milijardi EUR za kulturne projekte (programi Interreg III, Leader+ in Urban). To je skupaj 9 milijard EUR za turizem in kulturo, toda vsota morda ne bo ustrezno izkoriščena, ker je treba izboljšati raven usklajevanja upravljanja teh dveh sektorjev, ki se financirata iz strukturnih skladov.

4.3

Med posebej uspešnimi pobudami EU za promocijo kulturne dediščine je projekt evropskih prestolnic kulture. Nedavna študija (4), ki jo je naročil GD za kulturo, navaja, da je ta program v letu prireditve posamezni kulturni prestolnici prinesel 12-odstotno rast turizma, v letu za tem pa turistične tokove, ki so bili še večji kot povprečje v letih pred prireditvijo. Ista študija navaja, da je potencial rasti, ki ga je sprostila prireditev, še vedno visok, toda treba bi ga bilo bolje izkoristiti. Zato je GD za kulturo pripravil nov predlog, ki zagovarja sprejetje novih, jasnejših meril za izbor mest kandidatov v prihodnosti, spodbujanje konkurence in tekmovanja med njimi, poudarek potrebe po kulturnih programih, da bi dosegli evropsko razsežnost in trajnost ter nazadnje spodbudili širjenje dobre prakse pri upravljanju kulturnih prireditev. Predlog tudi poziva k potrojitvi prispevka EU k Evropski prestolnici kulture, ki trenutno znaša 500 000 EUR.

4.4

V začetku decembra 2005 je odbor EP za nadzor proračuna v skladu s ciljem čim večjega spodbujanja potenciala turizma in kulture prvič odobril 1 milijardo EUR za razvoj projekta spodbujanja Evropskih destinacij odličnosti.

4.5

GD Komisije za podjetništvo in industrijo je ustanovil skupino za trajnost turizma, ki vključuje strokovnjake, ki predstavljajo institucije in različne kategorije operaterjev, in ima nalogo pripraviti predloge, kako bi Komisija dosegla trajnostni turizem kot korak naprej pri pripravi Agende 21 za evropski turizem do leta 2007. Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja s Komisijo in Evropskim parlamentom, da je trajnostni turizem edina oblika turizma, ki jo je treba v celoti spodbujati.

4.6

Poleg tega je komisar Günter Verheugen na 4. evropskem turističnem forumu, ki je potekal 20. oktobra 2005 na Malti, najavil, da bo v začetku leta 2006 predstavljen evropski turistični portal, ki bo zagotovil dostop do spletnih strani nacionalnih turističnih organizacij za promocijo evropskih turističnih destinacij drugod po svetu.

4.7

Nazadnje je GD Komisije za podjetništvo in industrijo pred nedavnim začel študijo o vplivu kulturnih in športnih prireditev na turistično usmerjena MSP, GD za kulturo pa je uvedel raziskavo kulturnega gospodarstva v Evropi.

5.1

Ker se zaveda pomena turističnega sektorja, je Evropski ekonomsko-socialni odbor že nekaj časa dejaven na področjih, povezanih s turizmom, kot so turistična politika za razširjeno EU, turizem in gospodarsko in socialno okrevanje nazadujočih območij, turizem in sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, turizem in šport itd (5).

5.2

Skupaj z obema študijama iz točke 4.7 in mnenj iz točke 5.1 to mnenje poskuša prispevati k oblikovanju prihodnjih smernic turistične politike na evropski ravni.

6.1

Prvi korak pri spodbujanju kulturnih vrednot mora biti v smeri ljudi, ki živijo na določenem območju in se morajo začeti bolje zavedati bogastva lokalne zgodovinske, umetnostne in naravne dediščine (6). Dejansko lahko prebivalci, če poznajo svojo lokalno dediščino, igrajo dragoceno vlogo pri ohranjanju in promociji svoje regije in pri tem pomagajo javnim oblastem.

6.2

Za spodbujanje približevanja kulture v širšem obsegu je treba uvesti programe, ki bodo mlade v šolah informirali o lokalni zgodovinski, umetnostni in naravni dediščini, in pobude, ki bodo mladim zagotovile vodilno vlogo pri izkoriščanju dediščine (7).

7.1

Če želimo uspešno spodbuditi kulturni turizem in pritegniti tudi „turiste, ki se manj zanimajo za kulturo“, je treba analizirati in razviti različne segmente ter določiti usmeritve in priložnosti za nadaljnji razvoj. Glavni segmenti kulturnega turizma so: umetnostna dediščina, razstave, prireditve različnih vrst, gastronomska in enološka tradicija ter kmečki turizem, filmski turizem in kulturni tematski parki.

7.2.1

Najbolj tradicionalni segment kulturnega turizma je „fizična“ umetnostna dediščina, tj. stara mestna jedra, muzeji in arheološka najdišča. Prednostna naloga tega segmenta je spodbuditi intenzivnejše prepletanje upravljanja kulturnega premoženja in upravljanja turističnih zmogljivosti, da bi spodbudili turiste, da „izkoristijo“ to dediščino. Pristop mora vsebovati integrirane zmogljivosti „kulturnega turizma“, spodbujati mora integrirano upravljanje umetnostno in naravno zanimivih krajev, tudi če so v lasti različnih javnih oblasti ali zasebnikov, ali tako politiko odpiralnega časa in prodaje vstopnic, ki bo povečala dostopnost kulture in poskrbela za več prihodka, da bodo pokriti stroški upravljanja. Poleg tega je treba kulturno dediščino „oživiti“ na primer s postavitvijo začasnih razstav v muzejih, dvorcih ali gradovih zgodovinske vrednosti s posebnim poudarkom na promociji sodobne umetnosti.

7.2.2

Nastale so zanimive pobude, kot na primer „turistične izkaznice“, ki so jih uvedla mnoga evropska mesta in s katerimi je mogoče združiti uporabo javnih prevoznih sredstev ter vstop v muzeje in arheološka nahajališča.

7.2.3

„Kulturna okrožja“ so primerna zlasti za majhne centre kulturne dediščine, ki združujejo turistične in kulturne storitve v regijah, sestavlja pa jih določeno število podobnih okrožij. Kombinirajo javno in zasebno financiranje, njihova promocija pa je organizirana enotno. Poleg tega je EESO prepričan, da bi sodelovanje regionalnih turističnih organizacij ugodno vplivalo na razvoj in oblikovanje kulturnih okrožij, tudi čezmejnih.

7.2.4

Poleg tega bi bilo treba v različnih državah vzpostaviti „mreže“ (8) ali načrte poti do kulturnih spomenikov, na primer mrežo gradov ali dvorcev zgodovinskega pomena, arheoloških nahajališč (kot je mreža mest Magna Grecia) (9) ali mrežo posebne vrste muzejev, vključno z „muzeji podjetij“, ali čezevropske načrte (10), kot je Via Francigena. Te mreže in načrte bi bilo treba označiti z enotnim znakom, opremiti z načrti poti in organizirati skupno promocijo za vse njihove dele. Kjer je to mogoče, bi bilo smiselno ponuditi enake storitvene in nočitvene zmogljivosti.

7.3.1

Naslednji veliki segment kulturnega turizma so prireditve, koncerti, festivali in druge posebne prireditve. V preteklih 10 do 15 letih so kulturne prireditve postale močen spodbujevalni dejavnik turizma. Vedno večje število navdušencev, predvsem mladih, potuje na ogled razstav, koncertov, festivalov, posebnih prireditev, kot so t. i. „dolge noči“, ki postajajo vse bolj priljubljene v mnogih mestih, kot so Pariz, Versailles, Bruselj, Rim, Dunaj in Varšava.

7.3.2

Za izboljšanje tega segmenta je treba ustvariti ali prilagoditi infrastrukturo, da bodo na razpolago lokacije, primerne za razstave in festivale; potrebno je tudi načrtovanje na področju oglaševanja in informacijskih kampanj. Evropska unija bi lahko omogočila oblikovanje enotnega koledarja kulturnih dogodkov, spodbujala sodelovanje med različnimi državami in kulturnimi institucijami ter nazadnje tudi podpirala pobude v državah, ki imajo manj izkušenj in manj tradicije na tem področju, zlasti v desetih novih državah članicah.

7.4.1

Tretji večji segment kulturnega turizma je povezan z gastronomskimi in enološkimi običaji v različnih državah: to je segment „materialne kulture“, ki je zadnja leta vse pomembnejši, na njegovi podlagi pa je nastalo izvirno kulturno in gospodarsko gibanje, ki zagotavlja promocijo značilnih lokalnih proizvodov (11).

7.4.2

Tudi tukaj je treba spodbuditi „gastronomske in enološke načrte“, vključno z umetnostnimi in kulturnimi posebnostmi, promocijo celotnega paketa kulturnih obiskov, kulinaričnih užitkov in izkušnjami podeželskega življenja. Tako bo združeno spoznavanje zgodovine umetnosti ter tipične kulinarične in enološke tradicije posamezne regije ali območja.

7.4.3

Evropska unija bi lahko spodbudila pripravo evropskega vodiča po gastronomskih in vinskih poteh ter kmečkem turizmu, ki bi se osredotočil zlasti na čezmejne poti, ki združujejo tradicije dveh ali treh držav: to bi pomagalo izpostaviti korenine, ki so skupne mnogim tradicijam in „raznolikostim“.

7.5.1

Četrti segment kulturnega turizma, ki postaja bistveni vir turističnih tokov, sta film in televizijske serije. V mnogih regijah narašča število turistov, kajti vedno več ljudi obiskuje kraje snemanja uspešnih filmov in TV produkcij. Tako se je na primer povečal obisk gradu Alnwick v severni Umbriji (severna Anglija), kjer so posneli filme po romanih o Harryju Potterju pisateljice J. K. Rowling, in skoraj čez noč prinesel 13 milijonov EUR na leto ter s tem postal ena največjih turističnih zanimivosti v Veliki Britaniji. Isto je v Italiji doživel grad Agliè v Piemontu, kjer je bila posneta televizijska serija Elisa di Rivombrosa: povprečno število obiskovalcev gradu na teden se je povečalo s 100 na 3 500. Poleg tega ima svoj vpliv tudi slava filmov, katerih snemanje še poteka: mestece Lincoln v Angliji, kjer na podlagi uspešnice Dana Browna poteka snemanje filma Da Vincijev kodeks, je že pritegnilo številne turiste. V Parizu so bile ustanovljene celo turistične agencije, ki izključno organizirajo oglede krajev iz Brownovih romanov.

7.5.2

V skladu z raziskavo, ki je bila opravljena avgusta 2005, se v Združenem kraljestvu 27 % odraslih in vsaj 45 % mladih, starih od 16 do 24 let, odloča, kam na počitnice, na osnovi filmov, ki so jih videli v kinu ali na televiziji. Zato VisitBritain, organ, odgovoren za britanski turizem, pozorno spremlja in na svoji spletni strani zelo podrobno objavlja zemljevide, kjer je mogoče najti vse kraje, kjer nastajajo nove filmske produkcije, dostop do njih in razpoložljive turistične zmogljivosti.

7.6.1

Peti segment kulturnega turizma bi lahko bil povezan z ustvarjanjem zgodovinskih in umetnostnih tematskih parkov, ki bi dopolnjevali obiske muzejev, starih mestnih jeder in arheoloških nahajališč. Parki, ki bi lahko bili postavljeni blizu znanih turističnih znamenitosti, bi morali biti dodatna pomoč obiskovalcem za pravilno razumevanje zgodovine, v katero „se podajajo“ (12). Podobne parke bi lahko zgradili v večjih evropskih kulturnih okrožjih (13), EU pa bi lahko spodbudila gradnjo informativnih in zabaviščnih infrastruktur, kar bi bila dodatna zanimivost za turiste.

8.1

Nova informacijska in komunikacijska tehnologija veliko prispeva k izkoriščanju kulturne dediščine za turistične namene: oblikovanje spletnih strani in vzpostavitev satelitskih kanalov in kanalov digitalne televizije, uporaba avdio- in videoklipov za mobilne telefone, rekonstrukcije spomenikov ter zgodovinsko in umetnostno zanimivih krajev z uporabo tehnike navidezne resničnosti (14).

8.2

Na tem področju bi bilo mogoče uporabiti nove tehnologije za spodbujanje trajnostnega turizma in zaščito najbolj priljubljenih nahajališč umetnostne dediščine, ki jih ogroža masovni turizem: informacijska tehnologija bi lahko zagotovila nove načine časovnega načrtovanja, spremljanja in razporejanja turističnih tokov, okoljske dejavnike (kot je vlažnost v muzejskih dvoranah), ki lahko poškodujejo umetnine, pa bi lahko nadzorovali samodejno. Poleg tega bi lahko uporaba spletnega nakupa vstopnic in sistemi za rezervacijo obiska ljudi spodbudili, da obiščejo nahajališča, ki lahko naenkrat sprejmejo le majhno skupino turistov.

8.3

Nazadnje moderna tehnologija dragoceno prispeva k oblikovanju struktur in sistemov za premagovanje arhitekturnih ovir, ki so za manj gibčne prepogosto nepremostljive. Tega ne smemo spregledati.

8.4

Evropska unija, ki je v sedmem okvirnem programu za raziskave in inovacije navedla, da bi bilo mogoče rezultate raziskav uporabiti v prid turističnemu sektorju in spodbuditi dostop do kulturne dediščine, bi lahko poenostavila praktično izvajanje pobud te vrste, morda s pripravo seznama razpoložljive tehnologije in načrta najboljše prakse na ravni Skupnosti, ki bo operaterjem v različnih državah zagotovil uporabne informacije.

8.5

Uporaba tehnologije je bistvena za spodbujanje turističnih destinacij v EU in zunaj nje. Tudi tukaj je treba zajeti pobude, ki potekajo v različnih državah. Evropska unija bi lahko razen tega dopolnila evropski turistični portal s televizijskim satelitskim kanalom, ki bi evropski turizem spodbujal v državah zunaj Evrope.

9.1

Učinkovit sistem izkoriščanja kulturne dediščine za turistične namene načenja vprašanje upravljanja kulturnih dobrin. Nekatere so v javni lasti (državna ali lokalna oblast), lastniki drugih so religiozne ali neprofitne organizacije ali zasebniki. Položaj je posebej kočljiv v številnih novih državah članicah, kjer je prisilna nacionalizacija v desetletjih pred tem ustvarila negotovost v zvezi z lastninskimi pravicami in povzročila opazno zanemarjanje velikega dela kulturne dediščine.

9.2

Zato bi bilo treba sprejeti modele upravljanja, ki bi ob upoštevanju sedanjih lastniških struktur umetnostne in kulturne dediščine ter ob zagotavljanju čim večjega možnega varovanja in ohranjanja, omogočili usklajeno upravljanje integriranih kulturnih turističnih zmogljivosti in spodbudili skupne javne in zasebne naložbe, vključno z ustreznimi davčnimi spodbudami.

9.3

Evropska unija bi lahko opravila raziskavo sistemov upravljanja v različnih evropskih državah, da bi ocenila njihovo učinkovitost in spodbudila njihovo širjenje v drugih državah ali predlagala inovativne davčne in druge sisteme, ki bi spodbudili javno in zasebno sodelovanje pri upravljanju.

9.4

Z vprašanjem upravljanja je povezano tudi vprašanje usposabljanja osebja, zaposlenega na krajih kulturne dediščine: poleg znanja iz umetnostne zgodovine osebje potrebuje tudi znanje managementa in marketinške spretnosti, znanje uporabe nove tehnologije, tisti, ki so v neposrednem stiku s turisti, npr. zaposleni v hotelih, prodaji, osebje za javne storitve, pa morajo poleg znanja tujih jezikov tudi „znati ravnati“ z ljudmi in spoštovati kulturne razlike med turisti. Tudi tukaj bi Evropska unija lahko izbrala najboljše strokovno usposabljanje v sektorju in tako olajšala izmenjavo prakse, primerjalne analize (benchmarking) in širjenje najboljše prakse — vse to za spodbujanje visokokakovostnega turizma.

10.1

Učinkovito upravljanje kulturnega turizma lahko pozitivno vpliva na druge segmente turizma, kot je kopališki turizem in planinski turizem ter celo poslovni turizem in turizem za starejše.

10.2

Tematski načrti umetnosti, razstav, koncertov, festivalov ali kulinaričnih in enoloških prireditev bi lahko spodbudili turiste, da bi izbrali določene evropske destinacije, in bi lahko tem letoviščem pomagali spoprijeti se s konkurenco turističnih destinacij v državah v razvoju, ki so sicer bolj konkurenčne z vidika naravnih virov in cen, ne morejo se pa meriti s kulturnimi zanimivostmi, ki jih lahko ponudi Evropa.

10.3

Podobno je mogoče v poslovnem turizmu priložnost poslovnega potovanja združiti s kulturnim turizmom in za nekaj dni podaljšati bivanje (morda čez vikend) ali ga celo izkoristiti kot družinske počitnice z zakonskim partnerjem ali otroki.

10.4

Ob upoštevanju dejstva, da je življenjska doba sedaj mnogo daljša, kulturni turizem izpolnjuje potrebe starejših, ki se vedno pogosteje odločajo, da bodo svoj prosti čas preživeli ob spoznavanju novih kultur. To je ugodno tudi za promocijo turizma v nizki sezoni.

10.5

Evropska unija lahko nedvomno deluje kot gonilna sila v tem prizadevanju za spodbujanje integracije kulturnega turizma in drugih segmentov turizma.

11.1

Ob upoštevanju dejstva, da kultura lahko podpre razvoj turizma, in predvsem ker turizem ne le, da je gonilna sila za druge sektorje gospodarstva, temveč lahko tudi bistveno prispeva k dosegi ciljev rasti in zaposlovanja iz lizbonske strategije, je glavni namen tega mnenja na lastno pobudo, kot je navedeno zgoraj, evropskim institucijam zagotoviti dodatne instrumente za spodbujanje sektorja, ki je še vedno dinamičen, vendar se sooča s trdo konkurenco držav izven Evrope.

11.2.1

Če želimo evropski kulturni turizem učinkovito izkoristiti, je potrebnih več učinkovitih informativnih in integriranih oglaševalskih kampanj v podporo Evropi in evropskim destinacijam; hkrati pa je treba omogočiti najboljše prakse na področju zaščite, izkoriščanja, upravljanja in usposabljanja. Evropski turistični portal bo tukaj nedvomno zelo uporaben, zlasti če:

11.3.1

Evropska unija bi v programih za spodbujanje najboljše prakse pri upravljanju storitev kulturnega turizma lahko uporabila sisteme natečajev in premij, zlasti v programu Evropske prestolnice kulture (15) ter prihodnjem programu Evropskih destinacij odličnosti. Lahko bi tudi zagotovila svetovanje mestom in regijam, ki se bodo odločili kandidirati za programe te vrste, in jim namenila večjo finančno podporo kot doslej ter zanje morda uvedla hitre odobritve proračunskih sredstev iz strukturnih skladov. Na nacionalni ravni bi bilo vredno spodbujati zdravo konkurenco med mesti in destinacijami kulturnega turizma, ki kandidirajo za sodelovanje v teh dveh programih, tako da uporabljajo merila, opredeljena na evropski ravni. Za program Evropske prestolnice kulture so ta merila sistemi upravljanja, sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, integracija turističnih in kulturnih storitev, oglaševalske in informativne kampanje, ki informirajo o prireditvah itd., za program Evropskih destinacij odličnosti pa trajnost, podaljšanje turistične sezone, odstranitev ozkih grl, sistemi upravljanja, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, integracija storitev itd.

11.4.1

Krepitev medkulturnega dialoga v EU (zlasti glede na prihodnji pristop štirih držav kandidatk) ter med EU in drugimi območji sveta mora imeti prednost v programih kulturnega turizma. V tem pogledu je že bilo poudarjeno, da je sklep, da bo leto 2008 evropsko leto medkulturnega dialoga, časovno izredno primeren. Kljub temu bi bilo zelo smiselno začeti vrsto projektov celo pred letom 2008, ki bi zajeli šole, na primer s širitvijo mednarodnih programov izmenjav, kot je Erasmus, tudi na srednješolce, in spodbuditi tesno povezovanje razredov iz različnih držav. Uvedli bi lahko tudi posebne projekte za krepitev medkulturnega dialoga za starejše. Tako bi leto 2008 lahko postalo „izložbeno okno“ sedanjih pobud in bi lahko ustvarilo nadaljnje pobude.

11.5.1

Ker EU zaradi pomanjkljive pravne podlage žal nima neposrednih praktičnih turističnih instrumentov, bi lahko na področju upravljanja sprejela ukrepe za boljšo uskladitev, ki bi spodbudili sedanje in prihodnje projekte sektorja. EESO zagovarja, da se čim prej in ob doslednem upoštevanju načela subsidiarnosti, ustanovi Evropska agencija za turizem, ki bi lahko delovala kot center spremljanja evropskega turizma in zagotovila Skupnosti in državam članicam zanesljive in primerljive podatke o turizmu. To je bilo predlagano že v enem od prejšnjih mnenj na lastno pobudo o turizmu in športu: prihodnji izzivi za Evropo.

11.6.1

EESO pozdravlja predloge komisarja Günterja Verheugna na 4. forumu evropskega turizma na Malti in nedavne resolucije Evropskega parlamenta (16), da GD za podjetništvo in industrijo zaupa nalogo usklajevanja različnih pobud Skupnosti, ki vplivajo na turistični sektor.

11.7

EESO je zaradi javne obravnave, ki je novembra lani potekala na zanimivem arheološkem nahajališču Paestumu v Italiji, to mnenje poimenoval Paestumska deklaracija.

—

Evropska pot gotske rdeče opeke, projekt, ki povezuje sedem držav (Švedsko, Dansko, Nemčijo, Poljsko, Litvo, Latvijo in Estonijo), 26 mest in dve regiji;

—

Evropska pot židovske dediščine, program, ki je prejel odlikovanje in naziv Velika kulturna pot Sveta Evrope (5. decembra 2005).

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/8

1.1

Politika konkurence Unije se je dolgo obravnavala kot največji dosežek evropskega združevanja in dosežek, o katerem ni mogoče dvomiti. Kljub temu je med razpravo o ustavni pogodbi upravičenost politike, ki želi zagotoviti „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“, izzvala številna vprašanja. Po sprejeti reformi o instrumentih za nadzor kartelnih dogovorov in zlorab prevladujočega položaja je Evropska komisija z akcijskim načrtom sprožila reformo ureditve državnih pomoči. Predstavitev poročila iz 2004 EESO daje priložnost za splošno oceno ciljev in metod politike konkurence Skupnosti, zlasti v zvezi z:

1.2

V poročilu je najprej generalni direktor GD za konkurenco predstavil „politični okvir“, ki mu sledi splošni pregled dejavnosti Komisije, in sicer:

Leta 2004, ko se je 1. maja EU pridružilo desetih novih držav članic, je zaznamoval začetek veljavnosti reforme konkurenčnega prava Skupnosti.

2.1

Poročilo poudarja povezavo med politiko konkurence na eni strani in revidirano lizbonsko strategijo, tj. konkurenčnostjo, rastjo, zaposlovanjem in trajnostnim razvojem, na drugi strani. Tako želi Komisija svojo dejavnost osredotočiti na sektorje, bistvene za notranji trg in program lizbonske strategije, s poudarkom na odpravljanju ovir za konkurenco v sektorjih, ki so bili pred kratkim liberalizirani, in nekaterih drugih reguliranih sektorjih, kot so telekomunikacije, poštne storitve, energetika in prevoz. Povezava z lizbonsko agendo bi morala biti bolje utemeljena in jasneje opredeljena.

2.2

Prvo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali mora politika konkurence odražati politične prednostne naloge v določenem trenutku ali imeti lastno in neodvisno logiko. EESO daje prednost drugemu pristopu iz naslednjih razlogov:

2.2.1

Podjetja, potrošniki ter gospodarski in socialni akterji potrebujejo stabilen in predvidljiv pravni okvir. Če se bo morala politika konkurence spreminjati glede na trenutne prednostne naloge, bo postala vir pravne nestabilnosti ter tako ne bo podpirala naložb in zaposlovanja.

2.2.2

Vzpostavljanje svobodne in neizkrivljene konkurence je samo po sebi temeljni cilj, ki ni del gospodarske strategije, ampak želi zagotoviti dobro delovanje evropskega enotnega notranjega trga. V nasprotnem primeru bo ta trg izgubljal pomen in prednosti, s katerimi lahko prispeva k evropskemu gospodarstvu, kot so spodbujanje povpraševanja, širitev ponudbe in moč trga s 450 milijoni potrošnikov.

2.2.3

V današnji razširjeni Uniji so razlike med državami članicami na ravni gospodarskih in socialnih razmer velike. Zato politika konkurence v tem smislu postaja zelo pomembna. Drugače povedano, vzpostavitev resnično svobodne in neizkrivljene konkurence je odločilna, da se gospodarskim in socialnim akterjem iz najbogatejših in tudi najmanj razvitih držav, zagotovijo enake možnosti in enako obravnavanje ter da se izpolnijo pogoji za krepitev gospodarske in socialne kohezije Unije.

2.2.4

Neodvisnost politike konkurence je treba ohranjati in krepiti. Treba jo je tudi povezati z drugimi politikami Unije, kot so politike za varstvo potrošnikov, gospodarski razvoj, inovacije, rast, zaposlovanje ter gospodarsko in socialno kohezijo. Politika konkurence mora s sedanjimi in prihodnjimi reformami izražati vizijo usmerjenosti navzven. V tem smislu si mora Komisija neizogibno prizadevati za trajno ravnovesje, namenjeno čim boljšemu varstvu potrošnikov, podjetij in splošnega interesa Unije. Zato je treba oblikovanje smernic za obravnavo spornih primerov opredeliti na podlagi nekaterih zahtev, in sicer:

2.2.5

Treba je upoštevati posebni značaj storitev splošnega pomena, zlasti v sektorju zdravstva, socialnega varstva in izobraževanja, ob spoštovanju vrednot socialne pravičnosti in preglednosti v skladu z nacionalnimi tradicijami in praksami. V primeru, ko je delovanje storitev splošnega pomena v celoti ali delno prepuščeno zasebnim akterjem, se morajo organi, pristojni za konkurenco, prepričati, da je zagotovljena enaka obravnava vseh potencialnih akterjev, skupaj z učinkovitostjo, stalnostjo in kakovostjo storitve. V zvezi s tem Odbor pozdravlja delovanje Komisije, ki je po razsodbi v primeru Altmark določila pravila na področju financiranja obveznosti javnih storitev, kar bo povzročilo boljšo preglednost upravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena.

2.2.6

Ali splošneje — težava politike konkurence Skupnosti je, da temelji na predpostavki, da enotni trg deluje na najboljši možni način: akterji prejemajo popolne in brezplačne informacije, podjetja prosto vstopajo na trg in izstopajo z njega, število trgov je enako številu možnosti ali želja akterjev, ni naraščajočih ekonomij obsega in prevladujočih položajev. Resničnost je precej drugačna, zlasti zaradi obnašanja nekaterih držav članic, ki še naprej razmišljajo „nacionalno“.

2.2.7

GD mora za konkurenco izdelati gospodarske in socialne ocene za spremljanje primerov, ki jih obravnava. Izvesti mora tudi analize o vplivu svojih najpomembnejših odločitev na gospodarski ravni, vključno s splošno konkurenčnostjo Unije, ter na socialni ravni in v zvezi s trajnostnim razvojem.

3.1

Predstavitev poročila bi bila jasnejša in sistem bi bil bolj razumljiv, če bi, zlasti kar zadeva državne pomoči, vključeval odločitve, na katere v zvezi z dodelitvijo pomoči ni bilo pripomb in ki vsebujejo obrazložitve, zakaj v nekaterih primerih pomoč ne spada v okvir določil člena 87(1). Ta pregled bi tvoril okvir dobre prakse za države članice pri dodeljevanju pomoči.

3.2

Glede na dejstvo, da je leto 2004 zaznamovala širitev EU, pa poročilo žal ponuja razmeroma malo podatkov o izvajanju politike konkurence v novih državah članicah. Odbor zato v poročilu za leto 2005 pričakuje popolnejše in bolj aktualne podatke.

3.3.1

Iz poročila izhaja, da je ekonomska analiza postala sestavni del politike konkurence, za kar si je EESO stalno prizadeval. Zato so spremembe predpisov s področja konkurenčnega prava (člena 81 in 82) zaznamovale obsežen in pragmatičen napredek, ki zajema boljšo opredelitev trga ter izboljšanje pristopa glede horizontalnih in vertikalnih ukrepov.

3.3.1.1

Iz določil člena 81(3) (razen prepovedi omejevalnih dogovorov) je razvidno, da se je ekonomska analiza izboljšala zlasti z upoštevanjem dobička zaradi boljše učinkovitosti. Tako lahko podjetja pokažejo, da uporabljajo nove tehnologije, bolj prilagojene proizvodne metode, sinergije iz združevanja sredstev in ekonomije obsega, ali pa lahko izpostavijo tehnični in tehnološki napredek v primerjavi, na primer, z dogovori o skupnih raziskavah in razvoju.

3.3.2.1

Kot dokazujejo primeri iz poročila, je politika prizanesljivosti uspešna. Treba bo poudariti, da ta mehanizem temelji na spodbujanju podjetij, ki sodelujejo v kartelnih dogovorih, da te dogovore „prijavijo“ organom, pristojnim za konkurenco, s čimer bodo v celoti ali delno oproščena predvidenih denarnih kazni. Zato so Komisija in nekatere države članice oblikovale programe prizanesljivosti, ki uporabljajo te pogoje. Omenjeni programi so zlasti pomembni za podjetja, ki, tudi če niso skrivno sklenila kartelnih dogovorov, odkrijejo, da se je določen kartelni dogovor vzpostavil brez njihove vednosti, večinoma z izmenjavo faksov in elektronske pošte med njihovimi trgovinskimi posredniki in trgovinskimi posredniki iz drugih podjetij.

3.3.2.2

Poročilo ne poudarja dovolj določenih skritih nepravilnosti: programi prizanesljivosti v okviru EU so zelo raznoliki glede osnovnih pogojev za prizanesljivost in na ravni postopka. Razen tega vsi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, niso oblikovali programov prizanesljivosti: program prizanesljivosti ima samo osemnajst organov (in Komisija) (1).

3.3.2.3

Poleg tega pa zahteva za prizanesljivost, naslovljena na en organ, ne velja za druge organe. V takem primeru mora podjetje, če želi pridobiti imuniteto, vložiti prošnje pri vseh organih, pristojnih za konkurenco. EESO ocenjuje, da je bistveno izboljšati mehanizem tako, da bo zajel take večkratne zahteve podjetij. Poenostavitve uvedenih postopkov so nujno potrebne za izvajanje usklajenega sistema za „prijavo“ kartelnih dogovorov, s čimer bi se samodejno ustavilo vsako sodelovanje v kartelih.

3.3.3.1

Glede na poročilo se zdijo prvi rezultati Evropskega omrežja za konkurenco zadovoljivi. V okviru omrežja Evropska komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco v vseh državah članicah EU, sodelujejo z medsebojnim obveščanjem o novih primerih in odločitvah. Po potrebi usklajujejo preiskave, si nudijo pomoč in izmenjujejo dokaze.

3.3.3.2

To sodelovanje pomaga oblikovati učinkovit mehanizem za onemogočanje podjetij, ki sodelujejo v čezmejnih dejavnostih, ki omejujejo konkurenco, in pripomore k odstranitvi tistih podjetij, ki zlorabljajo tržna pravila in znatno škodujejo konkurenčnosti in potrošnikom.

3.3.3.3

Ključno je vprašanje zaupnosti informacij. Zaupnost informacij zagotavlja posebna služba, „Authorised Disclosure Officer“ — ADO (pooblaščeni uslužbenec za razkritja), v okviru katere lahko ena ali več pooblaščenih oseb posreduje pri prenosu zaupnih informacij. Ti mehanizmi so bili od 1. maja 2004 večkrat uporabljeni, predvsem jih je uporabljala Komisija, in očitno uspešno.

3.3.3.4

Čeprav gospodarski akterji trdijo, da je bilo delovanje evropskega omrežja za konkurenco uspešno, EESO opozarja Komisijo na morebitno dolgoročno težavo, ki se lahko pojavi pri velikem številu primerov, z zagotavljanjem popolne zaščite pri izmenjavi zaupnih informacij.

3.4.1

Člen 82 Pogodbe prepoveduje vsako zlorabo prevladujočega položaja podjetja (nepoštene cene, delitev trga z izključnimi prodajnimi pogodbami, popusti za zvestobo, ki odvračajo kupce od konkurenčnih ponudnikov …). Razen tega to določilo velja za nadzor združevanja, kadar združitev pomeni zlorabo, ki okrepi prevladujoči položaj podjetja, ki dejavnost izvaja. Ta razlaga člena, ki je ključni del protimonopolne zakonodaje, je v nekaterih pogledih dvoumna, kar je razvidno iz analize vedenja podjetij in posledic njihove trgovinske prakse. Z drugimi besedami, koncepta zlorabe prevladujočega položaja še ni mogoče dokončno opredeliti in zato podjetja včasih težko prepoznajo, kaj lahko storijo in česa ne smejo. Na primer, glede zlorab v zvezi s cenami, kot so protikonkurenčne cene ali popusti, ima lahko določeno vedenje različne učinke: zelo učinkovit konkurent lahko uspeva na trgu, na katerem prevladujoče podjetje vzdržuje določene cene, medtem ko je lahko „manj učinkovit“ konkurent izključen s trga. Ali lahko politika konkurence zaščiti te zadnje? Ali ne bi bilo treba, nasprotno, razviti pravila na osnovi načela, po katerem je le izključitev „uspešnih“ konkurentov zlonamerna?

3.4.2

Komisija je pred kratkim objavila osnutek smernic za izvajanje člena 82, ki ga EESO odobrava. Komisija želi tako oblikovati metodo, ki se bo upoštevala pri ocenjevanju nekaterih najpogostejših praks, kot so vezane prodaje ter rabati in popusti, ki lahko oslabijo konkurenco (2). EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, ki želi usmeriti največ možnih virov proti praksam, ki lahko najbolj škodijo potrošnikom, da bi zagotovila jasnost in pravno varnost ter jasno določila, kaj lahko velja za zlorabo prevladujočega položaja. Odbor upa, da bo sedanji osnutek študije podjetjem s prevladujočim položajem omogočil, da jasno ocenijo, ali je njihovo početje dopustno, ter poziva, da je za zaključek razmisleka treba zagotoviti dialog z vsemi akterji (podjetja, zlasti mala in srednje velika podjetja, potrošniki, socialni partnerji …).

3.5.1

EESO pozdravlja pragmatični razvoj, na eni strani, za ustanovitev enotnega okenca za obvestila o združitvah in, na drugi strani, oblikovanja zelo potrebne pojasnitve preskusa konkurenčnosti, ki je bliže dejanskim gospodarskim razmeram in je bolj združljiv z veljavnimi pravili v glavnih sistemih za nadzor združitev po svetu. Čeprav je v praksi še vedno težko prikazati izboljšanje učinkovitosti, ki je rezultat združitev, obstaja upanje, da bo boljši nadzor združitev dolgoročno koristil evropskim potrošnikom.

3.5.2

V odnosih med velikimi trgovci in lokalnimi podjetji lahko že nekaj let govorimo o množičnem pojavu združitev, ki tržni delež lokalnih podjetij zmanjšujejo v korist velikih trgovcev. Ob upoštevanju razvoja trgovinske prakse, ki je včasih zelo omejevalna, cenovne politike, popustov na obseg nakupa lahko lokalna podjetja s cenami le težko dohajajo velike trgovce zaradi velikih razlik v maržah, kar še povečuje privlačnost zadnjih za kupce. Razen tega so na področju cen proizvajalci izpostavljeni pritiskom, ki so včasih prehudi. Povečevanje števila združitev pa mora nujno privesti do uskladitve ciljev politike konkurence s cilji politike potrošnikov, da se ohrani neprekinjena oskrba trga, raznolikost ponudbe pri pozicioniranju in njena kakovost. Hkrati ne bi smeli omejevati sodelovanja med majhnimi podjetji, dokler njihov globalni tržni delež na določenem področju ni velik.

3.6.1

Poročilo izraža zadovoljstvo z reorganizacijo GD za konkurenco kot odziv na kritike javnosti proti Komisiji v zvezi z nekaterimi primeri (Airtours/First Choice, Tetra Laval/Sidel in Schneider/Legrand).

3.6.2

Ustanovitev delovnega mesta glavnega ekonomista za konkurenco (Chief Competition Economist), ki mu pomaga skupina ekonomistov, imenovanje skupine izkušenih uradnikov, ki bodo oblikovali nov pogled na sklepe preiskovalcev GD za konkurenco na občutljiva združevanja in okrepitev vloge pooblaščenca za zaslišanje v postopku nadzora združevanj so ukrepi s skupnim ciljem poostritve in večje preglednosti postopka za preiskovanje združevanj. Ti ukrepi so odgovor na stalne pozive EESO in jih je treba pozdraviti.

3.6.3

EESO odobrava tudi imenovanje uradnika za stike s potrošniki, ki potrošnike zastopa pred GD za konkurenco, vendar obžaluje, da skoraj eno leto po imenovanju uradnika poročilo še vedno ne vsebuje natančnega pregleda dialoga z evropskimi potrošniki. EESO zato pričakuje, da bodo v poročilu za leto 2005 navedeni oprijemljivi podatki, ki bodo omogočili oceno uspešnosti in učinkovitosti tega dialoga. Razen tega EESO v zvezi s tem pripravlja mnenje na lastno pobudo.

3.6.4

Nedavna mnenja EESO so odprla vprašanje sredstev Evropske komisije, zlasti za področje nadzora združevanj, ki so preveč omejena glede na sredstva, ki jih lahko mobilizirajo vpleteni akterji. To vprašanje ostaja še naprej odprto: izgleda, da GD za konkurenco primanjkuje kvalificiranega osebja, ki bi obravnavalo primere v zvezi z nekaterimi državami, zlasti z novimi državami članicami. Odbor je zaskrbljen in začuden zaradi premajhne pazljivosti Komisije pri upravljanju s kadrovskimi viri in zahteva nujne ukrepe za izboljšanje položaja.

3.6.5

Kljub prizadevanjem za preglednost v zadnjem času Odbor ugotavlja, da ni mogoče govoriti o dejavni politiki posvetovanja z vpletenimi akterji: glede medsektorskih primerov, ki jih je obravnaval GD za konkurenco, le omejena informacija o združevanju, objavljena na spletni strani Komisije, ne more zadostovati za oblikovanje osveščenega mnenja civilne družbe in različnih zainteresiranih organizacij v okviru dobrega upravljanja.

3.6.6

Glede na nacionalne sodne odločbe v zvezi z združevanjem, ki so objavljene na spletni strani Komisije, je treba opozoriti, da cilji informiranja in poučevanja niso izpolnjeni (člen 15(2) Uredbe ES 1/2003). Na eni strani sistem na spletni strani Komisije zagotavlja le del informacij, ki naj bi jih nudil. Predvsem nove države članice ne objavljajo ali skoraj ne objavljajo sodnih odločb nacionalnih sodišč. Tak položaj poslabšuje pregled izvajanja konkurenčnega prava v teh državah in ovira želeno uskladitev konkurenčnega prava. Na drugi strani pa so sodne odločbe, ki so na voljo, dosegljive le v izvirnem jeziku, kar omejuje ali celo onemogoča njihovo branje, čeprav imajo nedvomno velik praktični pomen pri reševanju novih problemov, ki jih odpirajo.

3.7.1

Evropska komisija je 7. junija 2005 predstavila akcijski načrt o državnih pomočeh, o katerem je EESO izrazil mnenje (3) in na katerega se nanaša sklic. Po pregledu poročila 2004 pa imamo nekaj splošnih pripomb.

3.7.2

Nujno je treba okrepiti preglednost informacij, ki se dajejo podjetjem, ki prejemajo individualno pomoč (datum uradnega obvestila, dokazila, ki jih zagotovijo države članice). Ta preglednost je toliko bolj nujna, ker tveganje vračila nezakonitih pomoči bremeni podjetja, zlasti majhna in srednje velika podjetja ter celo zelo majhna podjetja, medtem ko je postopek notifikacije vodila država članica!

3.7.3

Nacionalni organi, odgovorni za presojo, ali pomoči izpolnjujejo zahtevana merila ali ne, še vedno nimajo potrebnega znanja za uspešno izvajanje ekonomske analize kot del notifikacijskega postopka; regionalne ali lokalne oblasti pogosto na primer dodelijo pomoči za zaposlovanje in okolje, ne da bi pri tem temeljito analizirale tržne deleže, kar za podjetja pomeni precejšnjo finančno negotovost, če bi se pomoči izkazale za nezakonite.

3.7.4

Ugotavlja se, da se politika Skupnosti v okviru proučevanja pomoči za prestrukturiranje in reševanje predvsem usmerja k gospodarskim posledicam za konkurente upravičenca do javne pomoči ter zlasti na sredstva, ki jim omogočajo „povrnitev škode“. Dejansko Komisija, ki si prizadeva za preprečevanje izkrivljanja konkurence, upravičenim podjetjem predpisuje nekatere omejitve: vključujejo lahko na primer omejitev odstotka tržnih deležev na določenem geografskem območju, kot se je zgodilo v zadevi Thomson Multimédia, ali celo obveznost upravičenca do sklenitve partnerstev s svojimi konkurenti.

3.7.5

EESO obžaluje, da ta vidik prikriva drug enako pomemben vidik, in sicer učinke takšnih ukrepov na končnega uporabnika (uporabnika kot davkoplačevalca), pri čemer Komisija ne prouči dovolj skrbno, ali bo pomoč preprečila znižanje cen, širšo izbiro izdelkov ali storitev ali celo boljšo kakovost. V središču politike konkurence je še vedno interes potrošnikov in za pravico do državnih pomoči morajo nujno veljati enako stroge zahteve v obliki dolgoročne analize kot tudi za kartelne dogovore in združevanja.

3.7.6

Na splošno EESO izraža zaskrbljenost zaradi izkrivljanja konkurence, ki lahko izhaja iz razlik pri odobravanju državnih pomoči med različnimi državami članicami. EESO je zlasti zaskrbljen zaradi pogosto zelo diskriminacijskega značaja javnih pomoči. Zato države pogosto delujejo v korist naložbam in reševanja velikih podjetij, pri čemer zanemarjajo mala in srednje velika podjetja (ki v resnici ustvarjajo štiri petine delovni mest v Uniji) in dajejo prednost nekaterim sektorjem ali tipom podjetij. Te razmere so neugodne za razvoj podjetniškega duha in vodijo do zastoja razvoja gospodarske strukture, ki ni dovolj dinamična in ki je neugodna za nove konkurente na trgu.

4.1.1

Komisija mora v prihodnjih poročilih posebno pozornost nameniti učinkom širitve in celo posebno poglavje nameniti pregledu sprememb zakonodaje in nadzora uporabe zakonodaje Skupnosti.

4.1.2

Poenostavitev sistema prizanesljivosti je bistvena za boljšo pravno varnost. Glede na občutljivosti podatkov, ki jih je treba zagotoviti, in ovire, ki jo predstavlja izvajanje enakega postopka pri različnih organih (kartelni dogovor, ki vpliva na več držav članic), bi bila primerna reforma z medsebojnim priznavanjem ali celo sistemom „enega samega okenca“.

4.1.2.1

Razen tega je zelo zaželeno, da se nacionalni programi prizanesljivosti bolj uskladijo s prožno in neposredno uskladitvijo, ki bi lahko imela obliko „najboljših praks“.

4.1.3

Kot del tekoče revizije politike Komisije v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja na podlagi predloga smernic je treba pojasniti nekaj vprašanj za osredotočenje presoje takšnih zlorab na škodo, ki je povzročena potrošniku. Komisija mora natančno določiti, kaj je treba razumeti kot prevladujoči položaj, in zlasti, kaj je zloraba in kakšne so vrste zlorabe. Dokončno mora potegniti ločnico med zakonito konkurenco na podlagi učinkovitosti in zlonamerno konkurenco, ki ogroža delovanje konkurence in zato potrošnika.

4.1.4

Da bi ocenili korist upoštevanja večje učinkovitosti v zvezi z nadzorom združevanj bi lahko poročilo Komisije v prihodnosti proučilo razvoj teh poslov in njihovih posledic na potrošnike.

4.1.5

Za zagotovitev bolj pravičnega ravnotežja med proizvodnjo in distribucijo ter na sami ravni distribucije (z zagotovitvijo, da podjetja na ogroženih podeželskih ali mestnih območjih ali redko poseljenih območjih ne izginejo v celoti), je treba premisliti o instrumentih konkurence, gospodarske ureditve ali podpore majhnim družbam, da se možnim akterjem ne prepreči dostop do trga in omogoči MSP, da izkoristijo državne pomoči.

4.1.6

Koristno bi bilo, da bi prihodnja poročila vsebovala opis pregleda povezav med „odgovornim za odnose s potrošniki“ in organizacijami potrošnikov pri obravnavi zadev: lahko te organizacije, če je to potrebno, pripravijo mnenje ali Komisiji zagotovijo podatke o združevanjih, kartelnih dogovorih ali zlorabah prevladujočega položaja? Bistveno je prikazati učinkovitost dela odgovorne osebe za odnose s potrošniki.

4.1.7

Za izboljšanje delovanja sistema objav sodnih odločb nacionalnih sodišč bi bilo primerno vzpostaviti mrežo informatorjev, odgovornih za zbiranje sodnih odločitev, da bi sedanji sistem postal bolj učinkovit v realnem času. Ta določba bi morala vplivati na najpomembnejše človeške vire in finančna sredstva.

4.2.1.1

Ocena delovanja politike konkurence mora pomagati ugotoviti, ali slednja dejansko spodbuja „svobodno in neizkrivljeno konkurenco“ v Evropski uniji, ter omogočiti presojo učinkovitosti boja proti dejanskim monopolom in zlorabam prevladujočega položaja, njihov vpliv na ustanavljanje novih podjetij in podjetniški duh. Komisija ne bi smela omejevati sporazumov med MSP za soočanje s konkurenco velikih povezanih skupin. Namesto tega bi morala zbrati sredstva za učinkovit boj proti najhujšim izkrivljanjem.

4.2.1.2

V zvezi s svobodnimi poklici je Komisija po sporočilu z dne 9. februarja 2004 objavila poročilo o konkurenci v sektorju (4), v katerem je predstavljen dosežen napredek v zvezi s črtanjem nepotrebnih omejitev konkurence, kot so predpisane cene, pravila na področju obveščanja javnosti, omejitve dostopa do poklica in nekatere rezervirane naloge. EESO poziva Komisijo, da upošteva svojo obveznost in potrdi soglasno izražen vidik v svojem mnenju o poročilu o politiki konkurence 2003, po katerem bo uvedba najugodnejših mehanizmov za konkurenco svobodnim poklicem omogočila izboljšanje kakovost in ponudbo njihovih storitev, od katerih bodo imeli potrošniki in podjetja neposredno korist.

4.2.2.1

EESO meni, da je treba analizirati vprašanja konkurence glede na splošno kohezijo Unije in se vprašati, ali delovanja, ki so še vedno preveč nacionalno usmerjena (neposredne ali „prikrite“ državne pomoči nacionalnim prvakom, pomoči za pridobitev naložb, diskriminacijska vedenja, vztrajnost dejanskih monopolov in zlorabe prevladujočega položaja itd.), ne povzročajo delitve enotnega trga in ovirajo tesnejših stikov med gospodarskimi akterji Unije. V tem smislu se mora Komisija posvetiti tudi ekonomskim in socialnim analizam o celotnem vplivu svojih političnih odločitev in pozvati Svet in države članice, da k zagotovijo spremembe vedenja in prakse, ki povzročajo delitev trga, ki škoduje interesom gospodarskih in socialnih akterjev.

4.2.3.1

EESO Komisiji ponuja pomoč pri razmisleku o ukrepih, namenjenih zagotovitvi večje preglednosti — v mejah, ki omogočajo upoštevanje poslovnega sveta — glede akterjev, na katere vpliva politika konkurence: podjetja, ekonomski in socialni partnerji, potrošniki in drugi akterji civilne družbe. Zlasti je na področju združevanja treba posvetiti pozornosti temu, da se jih dejavneje vključi s posvetovalnim postopkom in predstavitvami, kar bi upravičilo skrb za dobro upravljanje in participativno demokracijo. Bolj splošno, vzpostaviti je treba lokalne mreže obveščanja za boljšo ozaveščenost o prednostnih nalogah politike konkurence in obveščati podjetja in potrošnike o njihovih pravicah in dolžnostih. Opiralo bi se na mrežo Evropskega informativnega središča GD za podjetništvo in celotno mrežo gospodarskih zbornic in potrošniških organizacij. To prizadevanje za stalno in učinkovito obveščanje je zlasti nujno v novih državah članicah in državah kandidatkah.

4.2.4.1

Politika konkurence je temeljni element za zagotovitev učinkovitega delovanja evropskega notranjega trga. Nepravilnosti, ki jih razkriva, poudarjajo pomembno potrebo po dokončni vzpostavitvi enotnega trga in prenehanja praks, ki sistematično težijo k delitvi trga. Vendar ta politika sama po sebi ne bo dovolj, potrebno je usklajevanje vseh politik Unije, da bi zagotovili uspeh revidirane lizbonske strategije in učinkovitost politike varstva potrošnikov. V vsakem primeru je za Unijo nujno opredeliti ekonomski in socialni projekt usklajevanja, s katerim bi politika konkurence ohranila posebno vlogo in pridobila novo legitimnost: zagotoviti vsem enake možnosti za dostop do enotnega trga, da bi potrošniki, podjetniki in zaposleni od največjega svetovnega trga imeli resnične koristi.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/14

1.1

Odbor pozdravlja predlog Komisije, da se pripravi trden, jasen in pregleden pravni okvir za financiranje evropske standardizacije, saj je sistem standardizacije pomemben za brezhibno delovanje notranjega trga, konkurenčnost evropske industrije in zaradi vloge, ki jo imajo evropski tehnični standardi za podporo zakonodaji in politiki Skupnosti.

1.2

Odbor ponovno poudarja, da je evropska standardizacija prostovoljna dejavnost zainteresiranih strani, kar tudi mora ostati. Naloga zainteresiranih strani je, da pripravljajo standarde in druge proizvode standardizacije, ki ustrezajo njihovim potrebam.

1.3

Odbor poziva Svet, Evropski parlament in Komisijo, naj glede evropske politike standardizacije zavzamejo bolj proaktiven pristop. Politiko standardizacije je treba v luči uresničevanja nedavno prenovljene lizbonske agende obravnavati kot enega temeljnih političnih področij Unije. Poleg tega mora prispevati k razvoju prave „kulture standardizacije“ v evropskih in državnih institucijah ter podjetjih, ki predstavlja strateški element na ravni Skupnosti in na mednarodni ravni.

1.4

Po mnenju Odbora je nadvse pomembno, da se zagotovi polna udeležba vseh zainteresiranih skupin, predvsem nevladnih organizacij, malih in srednje velikih podjetij, potrošniških in okoljskih organizacij, pri konsolidiranem evropskem sistemu standardizacije, pri čemer je treba — tudi finančno — spodbujati usposabljanje kvalificiranih človeških virov.

1.5

Odbor poudarja, da je evropska standardizacija bistvenega pomena za delovanje in utrditev notranjega trga, predvsem zaradi direktiv, ki temeljijo na „novem pristopu“ na področju zdravstva, varnosti, varstva okolja in varstva potrošnikov, pa tudi za zagotavljanje interoperabilnosti v mnogih sektorjih, predvsem v prometu in na področju telekomunikacij. Poleg tega standardizacija omogoča večjo konkurenčnost podjetij, saj spodbuja prost pretok blaga in storitev na notranjem in svetovnem trgu.

1.6

Po mnenju Odbora je treba zagotoviti smotrno in dolgoročno upravljanje ukrepov, ki se v okviru evropskega sistema standardizacije financirajo kot strateško pomembni in neobhodno potrebni viri, zagotoviti je treba možnost nadaljnjega zasledovanja skupnih ciljev sodelovanja in potrebne pogoje za upravljanje ter finančne pogoje, da se ohrani neodvisnost in nevtralnost sistema standardizacije na eni strani in okrepijo operativnost in dejavnosti standardizacije na drugi.

1.7

Po mnenju Odbora predlagani znesek ne zadošča za financiranje celotnega sistema standardizacije v predvidenem petletnem obdobju in ga je zato treba dvigniti nad sedanji prag 2 %, da se zagotovi svobodno oblikovanje in razširjanje standardov, tako da bodo ustrezali potrebam EU 25 držav članic in morebitnim nadaljnjim širitvam.

1.8

Odbor poudarja potrebo po naslednjih ukrepih:

1.9

Evropski organi za standardizacijo ponujajo potrebno infrastrukturo in storitve za pripravo standardov, toda sami jih ne pripravljajo. Standardi so večinoma rezultat dela tehničnih strokovnjakov. Po mnenju EESO je to pomemben vidik, ki ga je treba vključiti med uvodne izjave.

1.10

Skupni znesek 134 milijonov EUR, ki ga je Komisija predvidela za obdobje 2006-2010, se zdi komaj zadosten.

2.1

Odbor je vedno zagovarjal večjo uporabo evropske standardizacije v politikah in zakonodaji EU, da se tehnična standardizacija v skladu s potrebami družbe in podjetij razširi na nova področja, kot so: storitve, informacijska in komunikacijska tehnologija, promet, varstvo potrošnikov in varstvo okolja.

2.2

Predvsem predstavniki podjetij in drugih interesnih skupin se vedno bolj zavedajo, da evropska standardizacija prinaša prednosti za podjetništvo: to se kaže v krepitvi pomembnih evropskih ustanov za standardizacijo (CEN/CENELEC/ETSI) in neomejenem sodelovanju interesnih skupin, predvsem malih in srednje velikih podjetij, pri pripravi standardov.

2.2.1

Glede na potencial, ki ga imajo te ustanove pri doseganju ciljev lizbonske strategije, Odbor želi močno zastopanost organizirane civilne družbe v upravnih odborih prej omenjenih ustanov.

2.3

Da bi okrepili prisotnost in sodelovanje različnih akterjev civilne družbe v procesih standardizacije v okviru CEN, CENELEC in ETSI (1), v njih kot polnopravni člani sodelujejo ustanove kot ANEC, ETUI-REMS, NORMAPME in od nedavnega ECOS (2), ki je bil ustanovljen novembra 2002.

2.4

Odbor je že večkrat (3) pozval k preoblikovanju sedanjega pravnega okvira za standardizacijo, da bi ga bolje prilagodili najnovejšemu razvoju in izzivom na področju evropskih tehničnih standardov in na področju poenostavitve pravnih aktov, bolje uskladili z načelom boljše priprave zakonodaje  (4) ter prilagodili zahtevam industrijske politike v razširjeni Evropi  (5) in prednostnim nalogam strategije za notranji trg 2003-2006 (6).

2.5

Odbor je tudi že imel priložnost izreči podporo stabilnemu finančnemu okviru evropske standardizacije, ki temelji na trdni pravni podlagi. Prav tako je treba s strani Komisije in držav članic zagotoviti sofinanciranje postopkov standardizacije, evropske infrastrukture in ukrepov za izboljšanje sinergij med evropskimi organi za standardizacijo, da bi povečali njihovo učinkovitost pri pripravi evropskih tehničnih standardov in pri podpiranju mednarodnih standardov.

2.5.1

Z večjo vključitvijo predstavnikov držav članic bi lahko zagotovili boljšo in smotrnejšo izdelavo standardov za prizadete.

2.6

Razvoj evropske kulture tehnične standardizacije je bistvenega pomena za zagotavljanje učinkovitega in uravnoteženega delovanja notranjega trga EU 25 držav članic. Zato je treba na evropski ravni ustvariti strukture, ki se bodo učinkovito odzivale na:

2.7

Leta 2004 je CEN izdal približno 1 200 novih standardov in CENELEC približno 400; skupno število evropskih standardov, ki sta jih do sedaj izdali obe ustanovi, je približno 15 000.

2.8

Po mnenju Odbora je treba elemente, ki so pripomogli k temu uspehu, v celoti ohraniti in po potrebi nadgraditi. Nov pravni okvir, ki temelji na členih 95 in 157 Pogodbe in ki ureja financiranje dejavnosti standardizacije, po mnenju Odbora nikakor ne sme krniti narave in bistvenih elementov procesa standardizacije. Le-ta mora ostati prost, prostovoljen in sporazumen.

2.9

Po drugi strani se Odbor zaveda, da je treba racionalizirati, utrditi in srednjeročno zagotoviti finančni okvir osrednjih evropskih struktur, nenazadnje zaradi pospešene uporabe tehnično-normativnih standardov v preteklih nekaj letih.

2.9.1

Tako obstaja vedno večji interes, da se nove trgovinske ovire prepreči s pripravo sistema standardizacije, ki zmore podpirati konkurenčnost proizvodov, storitev in postopkov evropske industrije z namenom, da dosega gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti razvoja, predvidene v lizbonski strategiji.

2.10

Do sedaj na evropski ravni ni bilo nikakršne pravne podlage, ki bi izrecno urejala financiranje sistema tehnične standardizacije in ki bi Komisiji dopuščala, da lahko z dodatnimi sredstvi finančno podpira vse dejavnosti standardizacije.

2.10.1

Kot je znano, te dejavnosti obsegajo vse od informacijske in komunikacijske tehnologije do prometa; od varstva okolja in varstva potrošnikov do varne predelave živil in varnih proizvodov; od prednormativnih in konormativnih raziskav do storitvenega sektorja in „new deliverables“  (7).

2.11

Poleg tega je treba zagotoviti večjo povezanost in stabilnost osrednjih struktur CEN, CENELEC in ETSI, predvsem po pridružitvi novih držav članic in v luči prihodnjih širitev.

2.12

Medtem ko se nacionalne ustanove za standardizacijo lahko financirajo z neposrednimi prihodki od prodaje proizvodov in opravljanja storitev, so ustanove EU v celoti odvisne od prispevkov držav članic in dodatnih finančnih sredstev EU in EFTA, ki v mnogih pogledih ne zadoščajo za zagotavljanje učinkovitega in trdnega evropskega sistema standardizacije.

2.13

Svet je v sklepih leta 2002 oblasti pozval, da standardizaciji pripišejo strateški pomen in se za to jasno zavzamejo, predvsem s posebnim prispevkom k ohranitvi delujoče in učinkovite infrastrukture standardizacije.

2.14

Decembra 2004 se je Svet seznanil s pobudo Komisije za reformo institucionalnega okvira in za novo pravno podlago za financiranje evropske standardizacije (8). Pri tem je Svet pozval Komisijo, države članice ter evropske in nacionalne organe za standardizacijo, naj proučijo, kako bi najbolje oblikovali evropski sistem standardizacije, da bi kar najbolje izkoristili vire, ki so na voljo, in raziščejo dodatne možnosti za zagotovitev učinkovitega delovanja standardizacije v Evropi (9).

2.15

Komisija je pripravila različne predloge (10) za možne poteke dogodkov glede financiranja evropskega sistema standardizacije:

2.16

Pomanjkljivost izključnega financiranja s strani industrije in drugih zainteresiranih bi bila, da bi bilo financiranje v tem primeru skoraj izključno osredotočeno na pripravo „tržno usmerjenih“ tehničnih standardov, ki bi služili krepitvi evropske konkurenčnosti.

2.16.1

Prednost tovrstnega financiranja pa bi bila, da bi ga bila podjetja pripravljena neposredno zagotavljati in bi odsevalo potrebe trga brez zunanjih vplivov. Toda hkrati bi lahko imelo občutne posledice za zaščito — predvsem uravnoteženo zaščito — vseh zastopanih interesov, predvsem interesov malih in srednje velikih podjetij.

2.17

Izključno financiranje držav članic prek evropskih organov za standardizacijo, ki so člani CEN, CENELEC in ETSI, bi lahko oslabilo raven evropskega usklajevanja in skladnost evropskega sistema standardizacije.

2.17.1

Po drugi strani bi lahko ta možnost v veliki meri izpolnjevala načelo subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je določeno v Pogodbi.

2.18

Večja udeleženost Komisije bi zagotovila večjo evropsko dodano vrednost tehničnim standardom, odpravila posamezne neskladne nacionalne standarde in okrepila delovanje notranjega trga, tudi glede ekonomije obsega za proizvodnjo evropske industrije.

2.18.1

S tem bi Komisija imela možnost, da vpliva na proces standardizacije in ga usmerja v skladu s stališči Skupnosti, pri čemer bi lahko izboljšala prepoznavnost, povezanost in učinkovitost podpore njenim politikam.

2.19

Letni stroški sistema standardizacije CEN-CENELEC/ETSI bi po navedbah najnovejših študij (11) znašali približno 700 milijonov EUR in bi se porazdelili takole:

2.20

Na strani prihodkov pa lahko sedaj glavne finančne vire razdelimo takole:

2.21

Finančna pomoč za evropsko standardizacijo sedaj temelji na več aktih, ki večinoma ne vsebujejo izrecnih, posebnih določb o pogojih financiranja. Na podlagi teh pravnih aktov lahko Komisija naroči evropskim organom za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI) izdelavo evropskih standardov v podporo njenim politikam.

2.22

Finančno podporo evropski standardizaciji urejajo partnerski odnosi med Komisijo, EFTO in evropskimi organi za standardizacijo, predvideni v splošnih smernicah za sodelovanje, ki so bile podpisane 28. marca 2003.

2.23

Financiranje evropske standardizacije zadeva predvsem:

2.23.1

Prav tako tehnična standardizacija prispeva k zmanjševanju tehničnih ovir v svetovni trgovini z dogovori na ravni STO, kot sta TABD (Trans Atlantic Business Dialogue — Transatlantski poslovni dialog) in MEBF (Mercosur European Business Forum — Evropski poslovni forum Mercosur), in s preoblikovanjem evropskih tehničnih standardov v mednarodne standarde: ISO, IEC, ITU.

3.1

Po mnenju Odbora bi kazalo za zaščito bistvenih značilnosti procesa evropske standardizacije, ki mora potekati na prostovoljni osnovi, temeljiti na konsenzu in biti tržno usmerjen, dodati novo uvodno izjavo z naslednjim besedilom:

„Proces standardizacije mora še naprej potekati na prostovoljni osnovi, na podlagi konsenza in mora ostati tržno usmerjen. Te značilnosti je treba v novi pravni podlagi Skupnosti za financiranje evropske standardizacije ustrezno ohraniti in utrditi, v okviru akcijskega načrta za evropsko standardizacijo, ki ga je Komisija sprejela oktobra 2005. Ta načrt je treba vsako leto posodabljati v dogovoru z evropskimi organi za standardizacijo in zainteresiranimi stranmi.“

3.2

Hitrost tehnološkega napredka po mnenju Odbora ne more upravičevati tega, da industrija ustanavlja vedno več konzorcijev in forumov za razvoj tehničnih specifikacij izven okvira uradne evropske standardizacije. To bi namreč lahko oslabilo temeljne elemente evropske standardizacije, npr. potencialno udeležbo vseh strokovnjakov (predvsem v malih podjetjih), preglednost celotnega procesa in širitev podlage za prostovoljni konsenz. Zato naj se doda naslednja uvodna izjava:

„V okviru novih finančnih predpisov je treba zagotoviti večjo učinkovitost in krepitev standardizacije, da se v preglednem, odprtem in prostovoljnem procesu izpolnijo zahteve ‚new deliverables‘ (12): strokovnih poročil, tehničnih specifikacij in navodil. Evropski organi za standardizacijo bi morali imeti možnost, da spremljajo te ‚new deliverables‘, da bi zagotovili uresničevanje potreb vseh zainteresiranih, predvsem tistih, ki so manj strukturirani in manjši, ter legitimnih zahtev potrošniških organizacij.“

3.3

Po mnenju Odbora bi kazalo sedanjo četrto uvodno izjavo spremeniti tako, da bo cilj pravna podlaga ne le za financiranje vseh dejavnosti evropske standardizacije, potrebnih za izvajanje političnih in zakonodajnih ukrepov Skupnosti, ampak tudi za krepitev evropskega procesa standardizacije. To je namreč bistven element konkurenčnosti evropske industrije, zaščite potrošnikov, zaščite zdravja in blaginje evropskih državljanov.

„Treba je zagotoviti jasno, celovito in podrobno pravno podlago za to, da bo Skupnost lahko financirala vse dejavnosti evropske standardizacije, potrebne za izvajanje politik in zakonodaje Skupnosti ter za krepitev evropskega procesa standardizacije kot bistvenega elementa konkurenčnosti evropske industrije, širitve inovativnih tehnologij, zaščite potrošnikov in zdravja ter blaginje državljanov Unije.“

3.4

Odbor meni, da je treba jasneje poudariti, da evropski organi za standardizacijo ne pripravljajo le tehničnih standardov, ampak opravljajo tudi evropske infrastrukturne storitve, v okviru katerih strokovnjaki v imenu sodelujočih interesnih skupin pripravljajo standarde. Po osmi uvodni izjavi bi bilo zato treba vstaviti novo uvodno izjavo:

„Evropski organi standardizacije zagotavljajo v glavnem infrastrukturne storitve za pripravo tehničnih standardov. Te standarde pripravljajo zlasti predstavniki interesnih skupin v okviru prostega, sporazumnega in strokovno specifičnega postopka.“

3.5

Odbor predlaga, da se v členu 3 predloga (Dejavnosti standardizacije, upravičene do financiranja Skupnosti) za črko f) dodata dve novi črki g) in h).

3.5.1

Kot že povedano v točki 1.4 tega mnenja, je usposabljanje zainteresiranih strani o standardizaciji posebno pomembno (člen 3, nova črka g):

„usposabljanje predstavnikov zainteresiranih strani (predvsem malih podjetij, storitvenega sektorja, trgovine in manj strukturiranih organizacij) tako na splošnem področju procesa standardizacije kot tudi na strokovno-tehničnem področju za krepitev usposobljenosti za skupno pripravo evropskih in mednarodnih standardov“.

3.5.2

Za zagotovitev boljše udeležbe številnih akterjev civilne družbe v procesih standardizacije je nujno treba izboljšati njihovo medsebojno povezanost (člen 3, nova črka h):

„krepitev interdisciplinarnega usklajevanja metod, postopkov, politik in interaktivnih informacijskih omrežij med nacionalnimi/regionalnimi organizacijami za standardizacijo“.

3.6.1

Delo organov za standardizacijo lahko primerjamo z dejavnostjo splošnega gospodarskega interesa, saj opravljajo nujne storitve za zdravstvo, okolje in trajnostni razvoj.

3.6.2

EESO meni, da bi financiranje dela osrednjih sekretariatov evropskih organov za standardizacijo lahko potekalo ne le prek podpor za projekte in podpor za delovanje (13), ampak tudi prek pozivov za zbiranje ponudb (procurement) v skladu s postopkom javnih naročil. V bistvu v skladu z načeli večje prožnosti.

3.6.3

Člen 5 (Podrobna pravila financiranja), odstavek 5: po mnenju Odbora bi morali biti okvirni sporazumi o partnerstvu med evropskimi organi za standardizacijo in Komisijo (v skladu s prejšnjim členom 5) rezultat resničnega „enakovrednega partnerstva“ in jih ne bi smeli določati enostransko. Prav tako si je treba prizadevati za poenostavitev birokratskih postopkov in upravnega nadzora. Pri tem bi se bilo treba izogibati težavnim postopkom certifikacije in računovodskega preverjanja nastalih stroškov ter uvesti pavšalno ureditev, s katero bi 100 % pokrili mejne stroške.

3.7.1

Poleg glavnim ciljem standardov — olajševanju trgovinske menjave, izboljševanju kakovosti življenja, prispevkom k izboljševanju zdravja ter varnosti postopkov in storitev — bi bilo treba posebno pozornost namenjati okoljskim vidikom.

3.7.2

Kot primer naj navedemo integrirano politiko izdelkov, ki se je osredotočila na koncept okoljske življenjske dobe (14). Preverjanje okoljskih vidikov na podjetniški in lokalni ravni je že zajeto v EN/ISO 14.001, ki je bil sprejet kot evropski standard. Tudi ostali standardi kategorije ISO 14.000 (upravljanje z okoljem) so postali del evropske prakse: ISO 14.020 (oznake in okoljske navedbe); ISO 14.030 (presoja vpliva na okolje); ISO 14.040, LCA (Life Cycle Assessment, ocena življenjskega kroga).

3.8.1

Odbor meni, da je treba odstavek 2 člena 6 spremeniti, tako da bo v skladu z novo uvodno izjavo 4.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/19

1.1

Zelena knjiga Komisije je zelo pomemben strateški dokument za doseganje popolne povezanosti finančnih trgov EU. Dobro je znano, da sta gospodarski razvoj in rast evropskih držav tesno povezana z razvojem in povezovanjem finančnih trgov, ki pomeni tudi polno doseganje tretje stopnje Evropske unije.

1.2

Brez upoštevanja akademske razprave o tem, ali je finančni razvoj pred gospodarskim ali mu sledi, se zdi pomembno poudariti, da v zvezi z dualističnim pristopom, ki je usmerjen v banke in finančne trge ter ki je značilen za „anglosaški“ model (in zlasti model ZDA) v primerjavi z „evropskim modelom“, zdajšnji zakonodajni trendi in usmeritev Unije izražajo željo po nadaljnjem prizadevanju za popolno vključitev dveh pristopov v naš gospodarski sistem.

1.3

Finančni trgi in institucije opravljajo za družbo temeljno nalogo združevanja enot s primanjkljajem z enotami s presežkom v skladu z osnovnimi pravili, ki temeljijo na učinkovitem razporejanju sredstev in racionalnosti. Ob tem je treba opozoriti, da se poštena konkurenca — in konkurenca med podjetji — pojavi na kapitalskih in kreditnih trgih, preden se pojavi na trgu materialnih dobrin.

2.1

Evropski predpisi za upravljanje prihrankov na splošno in posebej KNPVP (kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje) se osredotočajo na bistvo Direktive 85/611/EGS, ki je v zadnjih letih predstavljala regulativni okvir, v katerem se je sektor razvijal. Čeprav EU še ni v celoti odpravila regulativnih omejitev za čezmejno lokalizacijo in trženje produktov, trg KNPVP deluje v usklajenem regulativnem kontekstu.

2.2

Zdi se, da trg KNPVP raste z neustavljivo hitrostjo. V zadnjih letih so upravljana čista sredstva doživela dvoštevilčno rast. Po podatkih „Evropske stanovske organizacije nacionalnih združenj podjetij, ki se ukvarjajo z upravljanjem premoženja (European Fund and Asset Management Association), združenja investicijskih skladov (Investment Company Institute) in drugih združenj vzajemnih skladov“ je od leta 1996 do 2005 trg, ki obsega EU, Češko republiko, Madžarsko, Poljsko, Norveško in Švico, zabeležil skupno letno stopnjo rasti 14,5 %, pri čemer so čista sredstva narasla s približno 1 450 milijard EUR na več kot 4 900 milijard EUR.

2.3

Objava (1) letnih podatkov za več skladov in skupni kapital skladov po vsem svetu, kaže na očitno povečanje tako v smislu številk kot tudi obsega upravljanih sredstev.

2.4

Čeprav se zaveda težav, EESO verjame, da je zelo pomembno rešiti problem davčne konvergence, da se poveča možnost rasti KNPVP. Na sektorske strategije internacionalizacije lahko vplivajo vhodne in izhodne ovire. Izhodne ovire nastanejo, ko so nerezidenčni imetniki sklada obdavčeni v skladu z zakonodajo o skladih države gostiteljice; vhodne ovire pa ustvari zakonodaja države, katere rezident je imetnik sklada.

2.5

Zdi se, da se v Evropi davčna disciplina KNPVP v primerjavi z neposrednimi naložbami skoraj povsod ravna po načelu nevtralnosti vlaganja v sklade; skoraj vse evropske države izvajajo — uradno ali vsebinsko — model davčne preglednosti (no-veil ), po katerem se dohodek vlagatelja neposredno obdavči. Model preglednosti uporablja načelo nevtralnosti izvoza kapitala in, če dohodek iz skladov ni bil obdavčen na viru, se vlagatelji obdavčijo po načelu rezidentstva.

3.1

V evropski finančnih institucijah znašajo KNPVP v povprečju manj kot eno tretjino velikosti KNPVP v ZDA; posledica tega je, da upravljanje skladov ne more izkoristi vseh prednosti, ki jih ponuja ekonomija obsega, kar zmanjšuje čiste donose vlagateljev.

3.2

Čeprav je ključni cilj Komisije opredeliti okvir financiranja produktov, EESO meni, da je potrebna popolna regulacija finančnega sistema (tj. regulacija produktov in storitev), da bi vlagatelji lahko izkoristili prednosti.

3.3

Zelena knjiga poudarja večje operativno tveganje, ki ga lahko povzroči zunanje izvajanje nekaterih nalog, kar lahko vodi do navzkrižja interesov: EESO meni, da je to tehtna skrb, ki jo je treba dopolniti z ustreznimi predpisi.

3.4

Kadar koli se postopek razdeli na dele in dodeli različnim organizacijam, problem ni toliko v tehničnih postopkih razdelitve kot v ravnotežju, s katerim se razvija (novi) trg, ki ureja odnose med prodajalcem in kupcem. Vzemimo za primer podjetja za finančno analiziranje. V skladu s sedanjo prakso se finančne analize ne kupujejo in prodajajo samostojno, ampak so vključene v druge storitve, običajno operativne narave. Zato na primer posrednik obveznic razdeljuje analize posameznih obveznic v zameno za kontinuiteto delovanja, ki temelji na višini provizij, ki vključujejo tudi stroške analize.

3.5

Informacije (analiza) se zato razširjajo v skladu z logiko trga, ki je običajna za „javno dobro“: zagotovljena je količina potrebnih informacij in cena je vsota cen, ki jih plačajo različni kupci, vendar jo le nekateri od teh kupcev dejansko plačajo. Učinek je najmanj destabilizirajoč: analize so premalo plačane, kar spodbuja ekonomijo obsega pri izdelavi analiz z neizogibnim zmanjšanjem kakovosti, hkrati pa spodbuja izkoriščanje stroškovnih ugodnosti, ki izhajajo iz navzkrižja interesov (glej na primer intervencijo britanskega organa za finančne storitve o „mehkih storitvah“ med posredniki/trgovci in upravljavci premoženja). EESO meni, da je treba določiti pravila, da bi se, kadar koli je to mogoče, izognili mešanju mehanizmov za določanje cen, ki se uporabljajo v posredništvu finančnega tveganja, s tistimi, ki se uporabljajo v posredništvu/pri pretvorbi naložbenega tveganja.

A.

odpravljanje negotovosti v zvezi s priznanjem skladov, ki so bili ustanovljeni v prehodnem obdobju med KNPVP I in KNPVP III;

B.

poenostavitev postopka priglasitve za sklade, ki uporabljajo potni list;

C.

spodbujanje izvajanja priporočil Komisije o uporabi izvedenih finančnih instrumentov in o izvlečku prospekta;

D.

pojasnitev opredelitve „premoženja“, ki ga lahko pridobijo KNPVP.

4.1.1

Pri odgovoru na vprašanje je treba razlikovati med financiranjem „produktov“ in financiranjem „storitev“. Namen prvega je vzpostavitev praktičnih instrumentov za povezovanje ponudnikov in prejemnikov finančnega kapitala; namen drugega je določiti instrumente, ki najbolje ustrezajo zahtevam vlagateljev v skladih ali ponudnikov, in opredeliti — kjer ni ustreznih produktov — manjkajoče elemente.

4.1.2

Preoblikovanje finančnih sistemov iz „bančno usmerjenega“ pristopa v „tržno usmerjeni“ pristop spreminja vlogo finančnih posrednikov, ki morajo biti vedno pogosteje posredniki za tveganje in finančni kapital. Posredovanje tveganja je donosno, dokler lahko posrednik obvladuje tveganje z nižjimi stroški kot vlagatelj. Zato je pravno upravičeno vprašanje, ali je zakonodajni sistem, ki želi doseči popolno zmanjšanje tveganja, učinkovitejši od tistega, ki želi zagotoviti ustrezne stopnje učinkovitosti za posredovanje tveganj.

4.1.3

Upoštevati je treba, da bi bilo celotno tveganje naložbe celo v učinkovitih tržnih kontekstih v idealnem primeru razdeljeno na dva dela: „tveganje uspešnosti“ in „informativno tveganje“. Prvi meri učinkovito nestanovitnost uspeha naložbe. Drugi meri težavnost pravilnega ocenjevanja uspešnega tveganja (predvsem zaradi pomanjkanja podatkov pri gospodarskem subjektu). Upoštevati je treba, da premija za tveganje, ki jo izračuna gospodarski subjekt, izhaja iz obeh vrst tveganja in da povezave med obema vrstama niso opredeljene s preprostim seštevanjem, ampak s korelacijami različnih stopenj.

4.1.4

Glede na zgoraj povedano EESO odgovarja pritrdilno, vendar le kolikor to zadeva financiranje produktov. V zvezi s financiranjem storitev je treba dovoliti večjo svobodo pri opravljanju finančnih storitev, na primer z odpravo obstoječih omejitev finančnega spodbujanja, ki načela nadzora matične države ne upoštevajo v celoti.

4.1.5

To utemeljuje jasna skrb, tj. potreba po preprečevanju izogibanja predpisom tistih, ki želijo vzpostaviti spodbujevalna omrežja, ki izkoriščajo ugodnejše pogoje v nekaterih državah EU. EESO verjame, da je takšna logika v osnovi napačna: dejstvo, da je izogibanje mogoče, pomeni, da pogoji niso bili dobro usklajeni.

4.1.6

EESO zato meni, da je treba povečati prosti pretok v sektorju financiranja storitev, s čimer se spodbuja standardizacija uporabe direktiv EU o naložbah in prenosljivih vrednostnih papirjih (vključno s KNPVP III) v posameznih državah EU.

4.2.1

Konvergenco predpisov morajo vseeno spremljati ukrepi za usklajevanje davčnih predpisov, ki se uporabljajo za ta sektor. Na evropskem trgu še vedno hkrati obstajajo različni nacionalni sistemi, kot obstajajo tudi na vseh drugih področjih financ, in v nekaterih sektorjih pa še predpisi, ki izhajajo iz dvostranskih sporazumov za preprečevanje dvojnega obdavčevanja.

4.2.2

Ta mozaik davčnih ureditev povzroča izkrivljanje konkurence, dvojno obdavčevanje ter prostor za arbitražo, goljufije in davčne utaje. Pri tem mora biti nacionalni regulativni okvir bolj učinkovit glede na naraščajočo internacionalizacijo trga.

4.2.3

Posamezna država članica ima pomemben spodbujevalni in zaščitni instrument: obdavčevanje. Če se davčne posledice KNPVP, ki izvirajo iz drugih držav EU, lahko razlagajo na različne načine, se lahko uporabijo manj ugodne davčne ureditve, ki tako ustvarijo neke vrste vstopno oviro. Odbor se zaveda, da davčno usklajevanje ne more veljati za kratkoročno lahko dosegljiv cilj, delno zaradi zahteve po soglasju na tem področju. Zato predlagamo, da se razmisli o oblikovanju sistema obdavčevanja EU za naložbene produkte v smislu odmerjanja in pobiranja.

4.3.1

Potni list in izvleček prospekta sta primerna ukrepa za premagovanje kritik v zvezi z razdrobljenostjo trga ter ovirami za popolno mobilnost kapitala in dokončno oblikovanje trga ter kot začetek za zagotovitev dovolj pravne gotovosti; EESO tudi verjame, da je bistveno delovati tako, da se odpravijo negotovosti v zvezi s priznanjem skladov, ki so bili ustanovljeni v prehodnem obdobju med KNPVP I in KNPVP III.

4.4.1

EESO se zaveda, da sta v EU dva finančna modela: eden v Združenem kraljestvu in drugi v celinski Evropi, ki ju bo težko zbližati v kratkem času. Vseeno EESO upa, da bodo novi predpisi zagotovili spodbujanje procesa zbliževanja z enim regulativnim organom, ker verjame, da bi uvedba zakonodajnih ovir, ki bi institucijam preprečevale izbiranje, kateri regulativni sistem bi uporabile, služila le ohranjanju sedanjega neuravnoteženega položaja.

4.4.2

EESO je prepričan, da delitev odgovornosti za nadzor družbe za upravljanje skladov in sklada med države članice povečuje težave nadzornikov in tveganje manjše operativne učinkovitosti. Odbor zato priporoča, da ima odgovornost do vlagatelja sklad, ki ima sedež v matični državi vlagatelja, čeprav ima družba za upravljanje sedež drugje.

4.5.1

Bistveno izboljšanje delovanja trgov skladov in raven varstva vlagateljev nista dovolj za ureditev samo produktnega dela finančnih instrumentov. EESO predlaga, da je treba, če bodo vlagatelji sprejemali osveščene odločitve, njihovim potrebam nameniti ustrezno pozornost v fazi distribucije sklada, tako da postane bolj pregledna.

4.5.2

Podatki, ki se zagotovijo vlagateljem, morajo upoštevati okolje in kulturo države, v kateri imajo sedež vlagatelji. Širitev Evropske unije, ki zdaj vključuje države, ki do pred 15 leti niso sodelovale v tržnem gospodarstvu, postavlja vprašanje zahteve po enotnih podatkih. EESO je prepričan, da je o tem treba razmisliti, na eni strani ob upoštevanju potrebe po regulativnem okviru, ki je čim bolj preprost in enoten, ter na drugi strani različnih gospodarskih in finančnih kultur, ki še vedno obstajajo v državah članicah.

4.6.1

EESO meni, da je pojasnitev „izvajanja poslovnih pravil“ za distributerje lahko le dobra stvar. Kljub temu ne smemo podcenjevati problemov v zvezi z upravljanjem s tveganji in preglednostjo zaračunanih pristojbin, ki izhajajo iz vsakodnevnega izvajanja direktive in jih je včasih težko razrešiti.

4.6.2

Kot primer poglejmo tehnično vprašanje merila uspešnosti računovodstva. To ima lahko povsem različne pomene, odvisno od tega, ali upravljavec želi preseči merilo uspešnosti ali doseči merilo uspešnosti; posebni postopek prenosa pooblastil, pri katerem se uporabljajo enaki tehnični instrumenti, zahteva izpostavljenost različnim ravnem tveganja, ob predpostavki, da je preseganje merila uspešnosti nujno, da bi upravljavcem omogočili spreminjanje dodeljevanja sredstev, kar povzroča dodatno stopnjo tveganja.

4.6.3

Glede na to predlagamo uvedbo predpisov, namenjenih doseganju večje preglednosti postopka (in ne količine) rotacije portfeljskih naložb: visoke stopnje rotacije ob enaki bruto donosnosti povzročajo višje transakcijske stroške in zmanjšujejo čisto donosnost za stranko. To je posebno nujna zadeva, zlasti če del transakcijskih stroškov nosijo sami upravljavci.

4.7.1

Direktiva MiFID lahko zagotovi pomembno pravno podlago, zlasti s prizadevanjem za doseganje višjih standardov preglednosti pri distribuciji KNPVP.

4.7.2

Vendar direktiva MiFID ne določa pravil o preglednosti za pogajanja o obveznicah, ki še zdaleč niso pregledna. EESO zato meni, da direktive MiFID ni mogoče obravnavati kot instrument, ki dopolnjuje pravni okvir za ureditev KNPVP tako, da odpravlja vse njegove pomanjkljivosti.

4.8.1

Obseg evropskih skladov je še vedno sorazmerno majhen: v letu 2004 je bilo povprečje 195 milijonov USD, v primerjavi z ameriškim povprečjem 628 milijonov USD v istem letu. To vpliva na verjetnost doseganja ekonomij obsega, na donose in nenazadnje na donosnost družb za upravljanje skladov.

4.8.2

Splošno znano je, da je eden od finančnih učinkov procesa globalizacije gospodarstva zmanjšanje absolutne ravni tveganja, povezane s prilagajanjem ravni sistematičnega (naraščajočega) in posebnega (padajočega) tveganja. Čeprav je res, da lahko čezmejne spojitve okrepijo ekonomije obsega, jih je treba izvajati v omejenem obsegu, v primeru produktov, kadar lahko takšne spojitve bistveno pripomorejo k uspehu, ali za vse sektorje za upravljanje skladov, kadar je učinkovitost pomembnejša od uspešnosti. Vendar v sektorjih, ki so premalo uspešni, ni mogoče doseči koristi iz združitev.

4.9.1

Združevanje upravljanja premoženja v primeru skladov, ki so si zelo podobni, nedvomno povzroča ekonomije obsega in je instrument, ki ga že uporabljajo družbe za upravljanje za izboljšanje učinkovitosti upravljanja skladov. Vendar s čezmejnim združevanjem investicijski skladi naletijo na številne prej omenjene davčne in zakonodajne probleme. EESO zato meni, da ne more biti nadomestno sredstvo za izogibanje zakonodajnim in institucionalnim težavam, ki ovirajo konsolidacijo sektorja investicijskih skladov.

4.10.1

Odgovor na to vprašanje je ne, kot so pokazale izkušnje ZDA. Investicijski skladi na ameriškem trgu obstajajo zadnjih šestdeset let: kljub izjemnemu povečanju števila in velikosti razpoložljivih skladov so se stroški skladov in vlagateljev, gledano v celoti, skoraj podvojili (2). To je povzročilo izrazito nezadovoljivo donosnost, če jo primerjamo z merilom uspešnosti: medtem ko je v obdobju 1945–1965 merilo uspešnosti prekosilo sklade za povprečno 1,7 % na leto, se je v obdobju 1983–2003 ta razlika povečala in dosegla 2,7 % na leto.

4.11.1

Možnost izbire skrbnika v državi članici, ki ni tista, v kateri deluje družba za upravljanje skladov, bi lahko povečala konkurenčnost med skrbniki, kar bi zmanjšalo stroške sklada.

4.11.2

To bi lahko pomenilo tudi povečano nadzorniško tveganje, če ni zadostnega sodelovanja in zbliževanja med regulativnimi organi.

4.11.3

Čeprav so pristojbine za skrbnike precejšnje, so nižje od drugih stroškov, kot so, na primer, stroški distribucije. EESO meni, da je treba koristi in tveganja zakonodajne pobude v zvezi s tem natančno pretehtati.

4.12.1

Standardizacija, avtomatizacija in informatizacija naročanja in likvidacije skladov so bistveni predpogoji, če želijo distributerji razširiti svoj obseg produktov in povečati konkurenčnost.

4.12.2

Vendar bi to zahtevalo pomembne spremembe pravil in standardov, ki urejajo delovanje in informacijsko-tehnološke postopke, kar bi upravljavcem povzročilo znatne stroške. Treba je poudariti, da so v celinski Evropi družbe za upravljanje skladov in distributerji pogosto del iste skupine. V tem smislu je verjetno le malo spodbude za upravljavce, da bi krili stroške zaradi povečane konkurenčnosti na ravni distribucije. Zato je mogoče, da bi vključitev javnega sektorja lahko pospešila ta proces.

4.13.1

Uspešnost strogih kodeksov poslovanja v zvezi z upravljanjem s tveganji je bila v gospodarskem svetu vedno predmet ostrih razprav, zlasti ob upoštevanju spreminjajočih se koristi, izhajajočih iz preteklih izkušenj po sporazumih iz Bretton Woodsa o deviznih tečajih. To je posledica raznolikosti gospodarskega tveganja glede na čas: nestalnost ob prisotnosti omejitev kratkoročno povzroča tveganje, medtem ko se, v nasprotju s tem, tveganje dolgoročno pojavlja tudi, kadar nekaj ostaja togo, hkrati pa se sistem razvija. Zato bi bilo uvajanje togosti z uporabo formalnih limitov koristno kratkoročno, dolgoročno pa bi povzročilo znatna tveganja.

4.13.2

Treba je opozoriti tudi na nedavne študije o tako imenovanem behaviorističnem finančnem sektorju: na delovanje in odločitve posameznih gospodarskih subjektov močno vpliva raven tveganja. Ko se raven tveganja povečuje, postaja vedenje vse bolj reaktivno in obratno; zato EESO zavzema negativno stališče do kakršne koli zakonodaje, ki uvaja pretirano togost in ki bi lahko dolgoročno imela dvojni učinek: instrumenti bi povzročili večje operativno tveganje in gospodarski subjekti bi postali manj reaktivni, posledice česar je treba še ugotoviti, nedvomno pa bi bile negativne. Po drugi strani pa bi zavedanje o „dejanski izgubi“ kapitala lahko bilo najuspešnejša spodbuda za njegovo zaščito.

4.13.3

Ta razvoj povzroča dodatno izkrivljanje trgov: pojav pričakovanj, da ima v primeru ugodnega izida tveganja koristi vlagatelj, medtem ko v nasprotnem primeru negativne posledice nosi trg.

4.14.1

EESO predlaga kratkoročno posredovanje, po možnosti z uporabo formalnih in strogih predpisov, vendar le za odpravljanje kartelov; v tem primeru bi trg postal zrelejši in tako ne bi več potreboval strogih omejitev. Računovodstvo je eno od posebno zanimivih področij: prepogosto so časovni okviri, ki jih določajo računovodske obveznosti, povsem neskladni s tistimi, ki veljajo za financiranje produktov (prekratki), zato računovodski izkazi le malo odražajo začasno raznolikost, ki velja za nekatere naložbe.

4.14.2

Za izboljšanje varstva vlagateljev EESO predlaga premislek o ustanovitvi posebnega jamstvenega sklada, h kateremu bi lahko prispevale tudi denarne kazni, ki jih izrečejo nadzorni organi. Brez dvoma ta sklad ne sme zajemati tržnih tveganj, ki izhajajo iz naložb KNPVP; pomagati mora pri povrnitvi škode vlagateljem, ki so bili prikrajšani, ker posredniki niso delovali v skladu s pravili.

4.15.1

Investicijski skladi tekmujejo s finančnimi produkti, kot so življenjska zavarovanja, vezana na enote investicijskih skladov, ki se vlagateljem zdijo primerljiva, čeprav jih ureja zelo drugačen pravni okvir.

4.15.2

To lahko izkrivlja izbiro vlagateljev, kar ima negativne posledice za raven stroškov in tveganja pri teh naložbah. EESO verjame, da tega problema ni mogoče reševati z zmanjšanjem konkurenčnosti ali rahljanjem omejitev in jamstev, ki veljajo za investicijske sklade. Namesto tega zahtevamo zvišanje standardov, da za finančne produkte, ki se razumejo kot jasna druga možnost namesto investicijskih skladov, veljajo regulativne zahteve, primerljive s tistimi, ki veljajo za investicijske sklade.

4.16.1

Da bi pojasnili izraze iz tega vprašanja in predmet razprave iz prejšnjega vprašanja, je potreben naslednji uvod v naš odgovor. Komisija mora pojasniti svojo opredelitev prenosljivih vrednostnih papirjev. Pojasnitev je potrebna za odpravljanje negotovosti ali ta izraz pomeni likvidni instrument ali ne. Zdi se, da se izmenično uporabljata oba pojma, da bi pojmu prenosljivih prednostnih papirjev odvzeli vsakršen prizvok alternativne naložbe ali nadomestka za KNPVP. Verjamemo, da bi to nerazumevanje lahko imelo resne posledice, ker bi lahko povzročilo zamenjavo dveh precej različnih teorij v zvezi s finančnimi trgi: učinkovitosti in dokončne vzpostavitve.

4.16.2

Finančni trg je učinkovit, ko lahko nosi transakcijske stroške naložbe; finančni trg je dokončno vzpostavljen, ko vključuje vse mogoče naložbe.

4.16.3

Sklade zasebnega kapitala in tvegane sklade je treba presojati predvsem glede na njihovo uspešnost (zmožnost izbrati najboljše naložbe) in šele potem glede na njihovo učinkovitost (zmožnost dosegati ekonomije obsega v zvezi s stroški). Zato je vprašanje velikosti sklada manj pomembno: problemi v zvezi z uspešnostjo (zmožnostjo hitrega napredovanja na trgu brez vpliva na njegovo donosnost) in zadrževanjem sistemskega tveganja (primer: reševanje sklada LTCM leta 1998) kažejo, da bi bilo bolje, da ne bi spodbujali pretirane širitve velikosti skladov.

4.17.1

Značilnost teh naložb, razen tveganja uspešnosti, je njihovo veliko informativno tveganje. Prav je, da se to tveganje regulira, zlasti da bo vsebovalo tveganje goljufije, vendar bi bilo njegovo pretirano zmanjšanje napačno. Če bi ti skladi postali povsem pregledni, bi obstajalo tveganje razvrednotenja strokovnega znanja upravljavca, na katerem dejansko temelji nastajanje donosov, ki imajo le malo zveze s trgom.

4.17.2

Odbor ne verjame, da je treba nadaljevati z utopičnim poskusom pojasnitve zapletenega postopka, ampak je treba „povprečnega“ vlagatelja obvestiti, da alternativne naložbe zahtevajo visoko specializirano znanje, brez katerega je treba poiskati strokovni nasvet.

4.18.1

Oblikovanje skupnega sistema zasebnega plasiranja za kvalificirane vlagatelje bi lahko bilo velika spodbuda razvoju skladov zasebnega kapitala v Evropski uniji.

4.18.2

Kvalificirani vlagatelji morajo v osnovi imeti tehnično strokovno znanje in zmožnost upravljanja s premoženjem, ki se zahteva pri naložbah z visokim tveganjem, na primer pri zasebnem kapitalu. Zato se zanje predvideva, da so sposobni ocenjevanja zmožnosti in verodostojnosti upravljavcev. Razen tega, če skladi zasebnega kapitala zagotavljajo dejansko razpršitev tveganja, niso potrebni nobeni spremljevalni ukrepi, ki bi lahko povzročili prekomerno zakonsko urejanje dejavnosti družbe za upravljanje.

4.19.1

Obstaja več primerov pomanjkljivosti sedanjega pristopa. Na primer, indeksni investicijski skladi ETF (Exchange Traded Funds) združujejo pozitivne značilnosti sklada (znatna raznolikost) z značilnostmi delnic (s katerimi se lahko vedno trguje na trgu). Direktiva spodbuja uporabo tega instrumenta z omogočanjem — glede na svoj status KNPVP — izkoriščanja potnega lista. Po drugi strani postavlja omejitve drugim KNPVP s potnim listom, ker bi se sicer lahko obravnaval kot potrdilo o izdanih delnicah.

4.19.2

Ob upoštevanju, med drugim, razmišljanja o alternativnih naložbah in pomena osredotočanja ne le na finančne produkte, ampak tudi finančne storitve, Odbor meni, da bi se bilo treba približati predpisom, ki temeljijo na načelih. Hkrati verjame, da je treba pregled regulativnega okvira izvajati postopoma in si prizadevati za vzpostavitev pravega ravnotežja med zagotavljanjem ustreznega časovnega obdobja za posvetovanje in pravočasno zaključitvijo pregleda.

5.1

Kot je bilo pokazano, je evropski sistem KNPVP še vedno razdrobljen, s sorazmerno majhnimi podjetji v primerjavi z ZDA ter očitno še vedno počasnim čezmejnim sodelovanjem in tokovi. To pa verjetno ne bo omogočilo nobenih ekonomij obsega ali — posledično — zmanjšanja stroškov.

5.2

Razen tega bi čezmerna skrb, ki je tudi izražena v zeleni knjigi (3), v zvezi z opredelitvijo premoženja, ki se lahko pridobi s KNPVP in ki zavezuje sklade, da vlagajo zlasti v likvidne finančne instrumente, preprečila sodelovanje na neorganiziranih trgih.

5.3

Zato je priporočljivo razmisliti o možnosti operacij z zasebnim kapitalom. To bi bilo v skladu s ciljem odpiranja kapitala malih in srednje velikih podjetij operacijam s tveganim kapitalom in s tem zasebnemu kapitalu.

5.4

Za evropski gospodarski sistem so zelo značilna mala in srednje velika podjetja, za katera se pogosto izkaže, da so podkapitalizirana, saj se po večini zatekajo k bankam.

5.5

To premajhno kapitalizacijo pogosto spremlja čezmerna zadolženost — posebno kratkoročna — z veliko količino komercialnih dolgov in kreditov, kar je povezano s tem, da so podjetja iz istega industrijskega sektorja močno soodvisna. To je tudi posledica vrste lastništva, ki je značilna za družinski kapitalizem, v katerem sta premoženje podjetnika in kapital podjetja pogosto združena.

5.6

Zaradi teh poslovnih problemov in potrebe po doseganju bolj splošnih ciljev „proizvodnega sistema“ na evropski ravni je nujno najti rešitve za finančne probleme, s katerimi se soočajo mala in srednje velika podjetja. Ti cilji so trojni in se lahko strnejo v naslednjih točkah:

5.7

Odbor upa, da bo evropski zakonodajalec na podlagi omenjenih vidikov razširil pozornost na pomembno področje zasebnega kapitala, ker je tvegani kapital v Evropi še vedno nerazvit.

5.8

Razen tega je Odbor prepričan, da mora biti sedanja razprava o regulativnem okviru za investicijske sklade tudi priložnost, da se natančneje pregleda razvoj socialno odgovornega financiranja, ki ne daje prednosti dobičku pred vprašanji socialnega razvoja in varstva okolja. V letu 2003 so etični skladi znašali približno 0,37 % vseh sredstev, ki jih upravljajo evropski KNPVP (4). Primerjava z ameriškim trgom, kjer je v istem obdobju 11,3 % vseh sredstev, ki jih upravljajo KNPVP, pripadalo etičnim skladom, kaže, da ima socialno odgovorno financiranje v Evropi še vedno zelo velik potencial rasti.

5.9

Da se spodbudi hitrejši razvoj socialno odgovornega financiranja, lahko države članice načrtujejo davčne spodbude, ki vključujejo delno neobdavčitev dohodkov iz teh naložb v skladu s prakso — ki jo že izvajajo nekatere države članice — ki omogoča, da se prostovoljni prispevki družbeno koristnim organizacijam odštejejo pred plačilom davka. Razen tega morajo biti davčne olajšave na voljo za dobičke skladov, ki se ponovno vložijo v družbeno koristne organizacije.

5.10

Glede na inovativno naravo tega predloga Odbor upa, da bo podrobno preučen in da bo izvedena študija izvedljivosti v skladu z zdajšnjo najboljšo prakso.

5.11

Srednjeročni in dolgoročni izzivi so predvsem:

5.12

Ustrezni podatki o tveganjih in z njimi povezanih produktih ter verodostojnosti upravljavcev glede zneskov in vrst transakcij so vsi dejavniki, ki — poleg nujnih pravil — lahko na trgu zagotovijo pravila o zaupanju, poštenosti in obnašanju. To so bistveni dejavniki za tržno učinkovitost in uspešnost pri dodeljevanju sredstev.

5.13

Posledično bodo usklajevanje davčnih pravil, spodbujanje združitev, omogočanje skupnega upravljanja skladov (združevanje skladov), spodbujanje konkurenčnosti pri upravljanju ter razdelitvi produktov in storitev, odprava potrebe po tem, da sta upravljavec sklada in depozitar iz iste države članice, izogibanje visokim „stroškom transakcije“, ki so povezani z razdrobljenimi postopki vpisa in povračila stroškov, na trgu omogočili večjo stopnjo uspešnosti in učinkovitosti.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/26

1.1

V Evropi in globalno je treba nujno in takoj zagotoviti, da trg z dostopnimi izdelki IKT in storitvami sledi načelom interoperabilnosti in združljivosti.

1.2

Industrija IKT se začenja zavedati neizkoriščenosti trga invalidnih potrošnikov ter vedno večjega števila starejših potrošnikov, ki bi jim upoštevanje zahtev za dostopnost pri oblikovanju in proizvodnji izdelkov ter storitev v tem sektorju lahko zelo koristilo.

1.3

Države članice EU so vedno bolj dejavne, skupaj in posamezno, pri obravnavanju digitalnega razkoraka ter spodbujanju e-vključenosti in e-dostopnosti z zakonodajnimi in prostovoljnimi ukrepi. Pri tem je nujna koordinacija na ravni EU, da se zmanjša sedanja in prepreči nadaljnja razdrobljenost trga ter izogne preteklim napakam, zaradi katerih je bila dostopnost do glavnih izdelkov in storitev IKT premajhna, podporna tehnologija ter glavni izdelki in storitve pa slabo usklajeni, kar je mnogo potencialnih potrošnikov izločilo s trga. Takšne napake so imele še dodaten negativni učinek v širšem gospodarskem smislu, zlasti zaradi ohranjanja socialne izključenosti mnogih oseb in oviranja njihovega dostopa do trga dela.

1.4

Sporočilo Evropske komisije o e-dostopnosti predstavlja glavne prednostne naloge, ki jih je treba preučiti in obravnavati za preprečitev razdrobljenosti trga ter za spodbujanje večje konvergence in gospodarske rasti v tem sektorju.

2.1

Namen sporočila Komisije o e-dostopnosti je prispevati h glavnemu strateškemu okviru o evropski informacijski družbi, kot je bil predstavljen v sporočilu o i2010 (1), izdanem junija 2005.

2.2

Kot glavni cilj sporočila je navedeno spodbujanje bolj doslednega pristopa k pobudam za e-dostopnost v državah članicah in v industriji.

2.3

To sporočilo podrobno opisuje koristi, ki jih nove tehnologije prinašajo invalidnim osebam, ter tudi težave in nove ovire, ki nastajajo zaradi razvoja teh tehnologij.

2.4

Sporočilo izraža zaskrbljenost zaradi sedanje razdrobljenosti trga dostopnih tehnologij in opozarja na nevarnost, da bosta premajhna usklajenost in interoperabilnost na tem trgu težave še povečala.

2.5

V sporočilu so kot načini za obravnavanje tega vprašanja navedeni trije pristopi:

3.1

Vedno bolj je jasno, da mora napredek v informacijski in komunikacijski tehnologiji (IKT) upoštevati potrebe vseh oseb v družbi, zlasti tistih, ki jim najbolj grozi socialna izključenost, da se odpravi problem digitalnega razkoraka in ukoreninjene družbe dveh hitrosti.

3.2

Dostop invalidnih oseb do informacij je treba priznati predvsem kot vprašanje pravic. Invalidne osebe, ki predstavljajo 10 % prebivalstva EU, imajo enake pravice do dostopa do izdelkov in storitev kot neinvalidne osebe, kar velja tudi za izdelke in storitve IKT.

3.3

Obstajajo tudi pomembni ekonomski razlogi, zaradi katerih morajo vlade in industrija resno obravnavati to vprašanje. Obravnava in iskanje rešitev za izzive, s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri dostopu do IKT, prinašata prednosti in koristi vsem uporabnikom, zlasti vse večji populaciji starejših oseb, otrokom in osebam z začasno invalidnostjo.

3.4

Invalidne osebe so heterogena skupina ljudi. Hkrati je prav navesti glavne skupine prizadetih, ki se srečujejo s težavami pri dostopu do IKT: osebe s kognitivnimi motnjami in učnimi težavami, osebe s prizadetimi čutili (gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, gluhi in slepi, osebe z govornimi težavami) in osebe s telesnimi motnjami.

3.5

Napredek IKT je invalidnim osebam že prinesel mnogo koristi — tako pri glavnih kot pri podpornih tehnologijah, na primer:

3.6

Vseeno pa hkrati nastajajo nove ovire, na primer:

4.1

Lizbonska strategija poudarja potrebo po zagotavljanju socialne in gospodarske vključenosti vseh oseb prek zaposlovanja. Vseeno bodo invalidne osebe, če informacijske in komunikacijske tehnologije ne bodo oblikovane tako, da bodo dostopne, še naprej in vse bolj izločene iz osrednjega trga delovne sile. Celovito in učinkovito izvajanje načel in praks e-dostopnosti je bistveno za gospodarsko in socialno vključevanje invalidnih oseb. Zavezanost načelom e-dostopnosti pomeni tudi upoštevanje zahtev okoljske varnosti (na primer reševanje težav oseb, ki uporabljajo pripomočke za slušno prizadete in se pri uporabi mobilnih telefonov soočajo s težavami zaradi nezdružljivosti elektronskih in glasovnih motenj). V povprečju je stopnja udeležbe invalidnih oseb v delovni sili EU pod 35 %, v primerjavi s 70 % udeležbo neinvalidnih delavcev. Komisija je ocenila, da je od 2 do 3,5 milijona invalidnih oseb mogoče vključiti v delovno silo, če se sprejmejo ukrepi za primerno odpravo ovir za njihovo vključevanje (4). Gospodarsko vključevanje invalidnih oseb bo zelo koristilo družbi in gospodarstvu Evrope — odpravilo bo odvisnost številnih invalidnih oseb.

4.2

Medtem ko mora vse več ljudi v industriji IKT spoznati gospodarske in poslovne prednosti upoštevanja potreb invalidnih in starejših uporabnikov pri oblikovanju izdelkov in storitev, je treba v celotni industriji dejavneje in dodatno spodbujati seznanjanje s temi prednostmi. Zlasti je treba o zahtevah po dostopnosti in značilnostih dostopnosti izobraževati osebje v industriji, vodstveno osebje, tehnike in osebje, ki je v neposrednem stiku s potrošniki, da se bolj upoštevajo vse večje potrebe.

4.3

Invalidne osebe predstavljajo 10–12 % evropskega prebivalstva. Ob tem se Evropa srečuje s pomembnimi demografskimi spremembami. Najpomembnejša je staranje prebivalstva v Evropi. Do leta 2050 bo 34,5 % prebivalstva Evrope starejšega od 60 let.

4.4

Invalidne osebe, osebe z začasno invalidnostjo in starejše osebe skupaj predstavljajo 30 % evropskega prebivalstva (5). Poleg tega bi dostopna tehnologija zelo koristila širši potrošniški populaciji, vključno z otroki in tistimi, ki ne poznajo novih tehnologij, ter širšim socialno izključenim skupinam. Primer tega je komunikacija v realnem času, ki se lahko uporablja na trgu, ki sega daleč prek skupnosti invalidnih oseb.

4.5

Invalidi in starejše osebe so neizkoriščen trg, ki ga mora industrija bolje izkoristiti ter tem potrošnikom svoje izdelke tržiti drugače, kot to počne zdaj. Nemška študija je pokazala, da 48 % oseb, starejših od 50 let, meni, da izdelki in storitve IKT njihovo starostno skupino obravnavajo neustrezno (6). Razen tega je nedavna študija Microsofta pokazala, da bi 50 % prebivalstva, starejšega od 59 let, imelo velike koristi od dostopnosti tehnologij IKT. Dostopne in vsem namenjene tehnologije so ustvarile nova delovna mesta v samem sektorju, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, ki so tlakovala pot inovacijam na področju dostopnih tehnologij in napredku na novih področjih in v novih poklicih.

—

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije o e-dostopnosti, ki opisuje pomembne predloge in obveznosti na področju javnih naročil, certificiranja in zakonodaje. To sporočilo o e-dostopnosti pomeni pomembno dopolnilo sporočila o evropski informacijski družbi za rast in zaposlovanje i2010.

—

EESO poziva institucije EU, da ukrepe, predlagane v sporočilu o e-dostopnosti, vključijo v središče evropskega strateškega okvira informacijske družbe. V ukrepih i2010 bo ciljem spodbujanja e-dostopnosti in e-vključenosti namenjena večja pozornost.

—

EESO ugotavlja, da veliko posameznikov in družin zaradi prenizkih dohodkov nima stalnega dostopa do telefonskih storitev. Poleg tega so oprema in storitve IKT (kot je dostop do interneta) za te ljudi, pa tudi za invalidne in starejše osebe, lahko predrage. EESO poziva vlade držav članic, da zagotovijo gospodarsko pomoč ter tako občutljivim in iz družbe izključenim skupinam olajšajo dostop do proizvodov ter storitev IKT.

—

EESO opaža in zelo pozdravlja tekoče delo povezovalne skupine za komunikacije (INCOM) in delovnih skupin za področje invalidnosti TCAM (7), ki jim predseduje Evropska komisija. Te delovne skupine so povezale vse pomembne zainteresirane strani, da bi določili glavne prednostne naloge in področja delovanja v zvezi z e-dostopnostjo — dostopom do proizvodov in storitev.

—

EESO poudarja, da je spodbujanje e-dostopnosti in omogočanje dostopa invalidnih oseb do proizvodov in storitev omenjeno in podprto v več dokumentih EESO in sicer:

6.1.1

EESO skupaj z Evropsko komisijo izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja usklajenih rešitev na področju e-dostopnosti. Zaradi globalne razširjenosti industrije IKT je ključno, da se prepreči evropska razdrobljenost, ki je nastala zaradi obstoja in razvoja različnih rešitev v posameznih državah članicah. Vseeno je za zagotovitev najboljše ekonomije obsega in največje izbire za potrošnike pomembno tudi preprečevanje svetovne razdrobljenosti z uvedbo enotnih regionalnih zahtev.

6.1.2

EESO meni, da se industrija IKT vedno bolj zaveda neizkoriščenega trga invalidnih in starejših potrošnikov v Evropi in po svetu ter vedno večjo pozornost posveča spodbujanju in podpori tega trga.

6.1.3

EESO v celoti podpira razvoj in izvajanje evropskih standardov za dostopnost, ki so odprti, sporazumni in objektivni, ki hkrati pa morajo priznavati razmere v svetu in dopolnjevati mednarodne standarde. Premajhna komplementarnost evropskih in mednarodnih standardov bo med invalidnimi potrošniki in industrijo povzročila zmedo in neprijetnosti.

6.1.4

Uporabniki morajo biti vključeni v postopek standardizacije in omogočen mora biti dostop do podpore, da se reprezentativnim invalidskim organizacijam zagotovi udeležba v postopku odločanja o uvajanju evropskih standardov dostopnosti.

6.1.5

EESO meni, da je treba od evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, da pri razvoju vseh standardov upoštevajo vprašanja e-dostopnosti.

6.2.1

Uvedba zahtev za dostopnost v razpisih za javna naročila se je izkazala kot zelo učinkovito sredstvo za spodbujanje vključevanja oblikovanja za vse in dostopnih tehnologij ter pospeševanje zaposlovanja in rasti. Uporaba javnih naročil za pospeševanje pristopov dostopnosti je sredstvo, s katerim ima industrija dejansko spodbudo, da ta pristop vključi v svoj način delovanja. Razen tega EESO poziva k novi pobudi Komisije v zvezi z e-javnim naročanjem za spodbujanje spletnega nakupovanja, da bo povsem dostopno invalidnim osebam (v skladu s cilji e-dostopnosti) ter da se prepreči zlorabe ali korupcije.

6.2.2

Revizija direktiv EU o javnih naročilih spodbuja možnost vključitve dostopnosti kot merila v javna naročila opreme in storitev IKT. Pomembno je vedeti, da javna naročila ustvarijo 16 % bruto domačega proizvoda EU, tj. 1 500 milijard, in od tega sektor IKT prispeva 6 % BDP. Povprečna poraba evropskega javnega sektorja IKT je 0,8 %, tj. 76 milijard EUR. Pri takšnih naložbah je pomembno, da javna naročila zagotavljajo dolgoročno trajnostno politiko nakupovanja, pri čemer imajo VSI člani družbe dostop do proizvodov in storitev, ki so na voljo. Takšna politika e-vključevanja je ključna za učinkovito delovanje lokalnih gospodarstev ter spodbujanje blaginje in neodvisnosti članov skupnosti.

6.2.3

EESO zato v celoti podpira predlog Evropske komisije o sodelovanju z evropskimi organi za standardizacijo, da razvijejo evropske zahteve za dostopnost javnih naročil izdelkov in storitev na področju IKT. Pomembno pa je, da takšne zahteve predstavljajo ravnovesje med potrebami uporabnikov in zahtevami industrije, da jih lahko uporabljajo javni organi ter da ne povzročajo razdrobljenosti na evropskem in svetovnem trgu.

6.2.4

Ob tem bi EESO v primeru prihodnjih revizij direktiv EU o javnih naročilih (8) pozdravil okrepitev določb direktive, da bi vključevale zavezujoče zahteve za dostopnost pri javnih naročilih.

6.3.1

V industriji IKT obstaja potreba po jasnejšem obveščanju potrošnika o dostopnosti glavnih izdelkov in storitev in lastnostih oblikovanja po načelu „oblikovanje za vse“.

6.3.2

EESO meni, da je predlog Evropske komisije o proučitvi certificiranja in sistemskih samoprijav ter o spodbujanju preglednosti in boljšega priznavanja e-dostopnosti, tudi s pomočjo obravnavanja ustreznega sistemskega certificiranja znaka za e-dostopnost za blago in storitve, ki so usklajeni s standardi o e-dostopnosti, zanimiv.

6.3.3

EESO meni, da bodo prihodnje raziskave in zbiranje podatkov o različnih možnostih pomagale razjasniti najboljšo prihodnjo pot, zlasti pozdravlja prihodnjo konferenco oziroma prihodnje konference in pobude EU o tem vprašanju.

6.4.1

Evropska komisija pravilno poudarja veljavno zakonodajo EU, ki se lahko uporabi pri spodbujanju in izvajanju e-dostopnosti.

6.4.2

Prostovoljne zaveze industrije so zelo dobrodošle in jih treba spodbujati. Takšne prostovoljne zaveze kažejo raven zanimanja in pozornosti industrije za reševanje dostopnosti pri oblikovanju izdelkov in storitev. Hkrati pa se je izkazalo, da same prostovoljne zaveze niso dovolj za zagotovitev primernega izvajanja zahtev dostopnosti za reševanje ovir za dostop, s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri prevladujočih tehnologijah. Prostovoljne zaveze je treba dopolniti z zakonodajnimi pobudami, ki bodo vključevale tudi področje javnih naročil.

6.4.3

Pomembno je tudi, da je obveznost EU do e-vključenosti in e-dostopnosti izrecno priznana in horizontalno vključena v vseh drugih ustreznih pobudah EU.

6.4.4

Na primer, veljavno zakonodajo o javnih naročilih in elektronskih komunikacijah močno podpira nediskriminacijska zakonodaja EU na področju zaposlovanja, ki zagotavlja nekatere pomembne priložnosti za zadovoljevanje potreb po dostopu za invalidne osebe.

6.4.5

Direktiva o univerzalni storitvi (9) zdaj pokriva dostop do javnih plačilnih telefonskih aparatov in javno dostopnih telefonskih storitev, kot so storitve v nevarnosti in imeniške storitve. EESO obžaluje, da direktiva ne pokriva niti mobilne niti širokopasovne telefonije. Obseg direktive o univerzalni storitvi je treba razširiti, da bo pokrival mobilno in širokopasovno telefonijo (10). Razen tega je treba zagotoviti enak dostop do omrežij in storitev s poštenimi ter, če je potrebno, socialnimi cenami.

6.4.6

Veliko invalidnih oseb se še vedno srečuje z resnimi težavami pri uporabi in dostopu do mobilnih komunikacij. Obstaja potreba po interaktivni mobilni komunikaciji v realnem času za gluhe in naglušne osebe, osebe z motnjami govora ter slepe in gluhe osebe; interaktivno komunikacijo z uporabo mobilnih komunikacij naj bi sprejemali enako kot neinvalidne osebe — kar pomeni ob upoštevanju sposobnosti uporabe in kakovosti storitve ter opreme, izbire, razpoložljivosti in cene.

6.4.7

Obstaja potreba po reševanju težave z interoperabilnostjo zdajšnjih sistemov, ki jih uporabljajo osebe s prizadetimi čutili. Invalidne osebe morajo imeti možnost opraviti klic v realnem času v vsej Evropi in mednarodno brez težav.

6.4.8

Internet se vedno bolj uporablja kot javna storitev in komunikacijsko orodje, vendar še vedno obstajajo velike težave z dostopom, s katerimi se srečujejo invalidne oseb pri uporabi interneta. Primer težav z dostopom v zvezi s širokopasovnostjo: nove glasovne storitve, kot je Voice Over Internet Protocol (VOIP), že ponujajo širokopasovne „telefonske“ storitve, ki so za uporabnike zelo privlačne in poceni, zlasti pri mednarodnih klicih. Vendar ni zagotovila, da bo VOIP zagotovil dostop do storitev v nevarnosti ali imeniških storitev. To je treba rešiti.

7.1.1

EESO poziva, da je treba od evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, da pri razvoju vseh standardov IKT upoštevajo dostopnost.

7.1.2

EESO poziva, da se sprejmejo standardi EU in zakonodajne obveznosti za uskladitev zahtev za dostopnost invalidnih oseb, zlasti na naslednjih področjih:

7.2.1

EESO podpira predlog Komisije, da preuči zamisel za sistemsko certificiranje in označevanje izdelkov ter samoprijavo o skladnosti ter ali naj bodo ti postopki obvezni ali prostovoljni, in podpira vključevanje vseh zainteresiranih interesnih skupin, zlasti reprezentativnih invalidskih organizacij. Evropska komisija mora te ugotovitve dati na voljo EESO v letu 2007.

7.3.1

EESO od držav članic EU zahteva, da nemudoma v celoti prenesejo direktive o javnih naročilih v nacionalno zakonodajo in da zagotovijo vključitev določb v zvezi z zahtevami o dostopu invalidnih oseb v okvir nacionalne zakonodaje.

7.3.2

EESO poziva vse javne organe, da v svoje razpise vključijo merila dostopnosti.

7.3.3

EESO poziva, da se obvezne določbe o dostopnosti do izdelkov in storitev IKT vključijo v prihodnje revizije direktiv o javnih naročilih. Zato bi morala biti za javne organe zakonsko prepovedana uporaba programske opreme, strojne opreme ali drugih izdelkov in storitev IKT, ki niso v skladu z obstoječimi standardi dostopnosti.

7.3.4

V zvezi s standardizacijskim mandatom Evropskega odbora za standardizacijo (CEN), Odbora za elektrotehnično standardizacijo (CENELEC) in Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde (ETSI) za podporo evropskih zahtev dostopnosti do javnih naročil izdelkov in storitev na področju IKT EESO poziva države članice EU, da oblikujejo akcijski načrt za skupno in dosledno izvajanje evropskih standardov na nacionalni ravni.

7.4.1

EESO poziva k izrecnemu priznanju pomembnosti e-dostopnosti in ergonomskemu oblikovanju vseh pristopov do IKT v zvezi z vsemi zakonodajnimi in nezakonodajnimi predlogi EU, zlasti v ključnih dokumentih EU o informacijski družbi ter v zvezi z uredbami o strukturnih skladih, finančnimi instrumenti za nove države pristopnice in 7. okvirnim programom za raziskave.

7.5.1

EESO poziva vse države članice EU, da uradno sprejmejo nespremenjeno 2. različico smernic Pobude za spletno dostopnost in da različico 2 v celoti vključijo v vse javne spletne strani.

7.5.2

EESO poziva k uporabi 2. stopnje soglasja 2. različice smernic pobude za spletno dostopnost (W3C — WAI Web Content Accessibility Guidelines), ki pomeni višjo stopnjo dostopnosti v vseh spletnih virih.

7.5.3

EESO ugotavlja in poziva k nujni potrebi po razvoju in oblikovanju lahko dostopnih avtorskih orodij (11) o dostopnosti, ki jih lahko uporabijo oblikovalci spletnih strani za zagotovitev skladnosti spletnih strani s pobudo za spletno dostopnost W3C-WAI WCAG 2.0. Ta orodja morajo biti v skladu z 2. različico smernic pobude za dostopnost avtorskih orodij W3C WAI (Authoring Tool Accessiblity Guidelines, ATAG).

7.6.1

Evropska komisija mora izvajati odločnejše ukrepe za zagotovitev, da države članice izvajajo in izpolnjujejo svoje obveznosti do invalidnih uporabnikov v okviru obstoječih direktiv o elektronskih komunikacijah. Iz odzivov Komisije na vprašalnik povezovalne skupine za komunikacije (INCOM) o paketu elektronskih komunikacij je razvidno, da države članice niso ustrezno spoštovale teh obveznosti.

7.6.2

Če države članice ne izvajajo obveznosti v skladu s pravom EU, EESO Evropsko komisijo poziva, da sproži postopke za ugotavljanje kršitev proti zadevni državi članici ali državam članicam za zagotovitev popolne skladnosti.

7.6.3

EESO poziva, da se v prihodnjih revizijah zakonodaje EU o elektronskih komunikacijah bistveno okrepijo določbe o dostopnosti in da te določbe postanejo obvezne.

7.6.4

EESO poziva, da Evropska komisija objavi primerjalno poročilo o statusu dejavnosti držav članic v zvezi z e-dostopnostjo in da se sprožijo pravni postopki proti državam članicam, ki ne izpolnjujejo obveznosti po ustreznimi direktivami o elektronskih komunikacijah.

7.6.5

EESO poziva h krepitvi in širitvi obsega določb o dostopnosti v direktivah o elektronskih komunikacijah EU za storitve in opremo. Zlasti:

7.7.1

EESO ugotavlja, da strategija Evropske komisije za evropsko informacijsko družbo (12) od držav članic zahteva, da vsako leto poročajo o dosežkih in kako bodo izvajale programe nacionalnih reform.

7.7.2

EESO države članice poziva, da v letna poročila vključijo poseben del o e-dostopnosti in e-vključenosti ter da Evropska komisija podpre ta poziv.

7.7.3

EESO države članice poziva, da v nacionalnih akcijskih načrtih določijo jasne cilje in roke za izvajanje določb o e-dostopnosti.

7.8.1

EESO poziva nosilce odločanja EU, da zagotovijo popolno in enakopravno posvetovanje ter sistematično vključevanje invalidnih uporabnikov iz reprezentativnih invalidskih organizacij v razvoj in oblikovanje izdelkov in storitev ter v razvoj standardov. Institucije EU morajo zagotoviti dodatna sredstva, da bodo invalidni uporabniki lahko ustrezno sodelovali v procesu.

7.9.1

EESO poziva vlade in industrijo k razvoju in podpori ukrepov za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja za IKT za invalidne in nekatere starejše osebe v okviru vseživljenjskega učenja, pa tudi za druge izključene skupine, da bi le-te imele lažji, cenejši in boljši dostop do takšnih tehnologij.

7.9.2

Ukrepi za večjo ozaveščenost, kot je spodbujanje evropskega načrta oblikovanja za vse, lahko močno izboljšajo razumevanje in vključevanje dostopnosti do IKT.

7.9.3

EESO poziva Evropsko komisijo, vse države članice in industrijo, da dejavno spodbujajo in vključijo načrt oblikovanja za vse v vse programe izobraževanja in usposabljanja na področju IKT.

7.9.4

EESO industrijo poziva, da zagotovi sistematično notranje ali zunanje usposabljanje svojega osebja o oblikovanju za dostopnost.

7.10.1

EESO se zavezuje, da bo „spravil svojo hišo v red“, in zagotovil spoštovanje načel in prakse dostopnosti javnih naročil v svojih postopkih javnega naročanja.

7.10.2

EESO bo preučil, kakšne izboljšave so potrebne za zagotovitev popolnega in enakopravnega dostopa invalidov do spletne strani EESO, sistemov računalniške programske opreme in opreme IKT.

7.10.3

EESO bo uvedel notranje postopke za zagotovitev, da so vsi dokumenti objavljeni v dostopni obliki.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/33

1.1

EESO se strinja, da se Uredba (ES) št. 2037/2000 (člen 4, odstavek 3, nova točka i) spremeni tako, da se Evropski parlament navede kot sozakonodajalca pri tem predpisu ter podpira predlagano spremembo pravne podlage uredbe.

2.1

Namen predloga spremembe Uredbe (ES) št. 2037/2000 je dodati črko i k odstavku 3 člena 4, ki za države članice, ki so v EU vstopile 1. maja 2004, predvideva spremembo izhodiščnega datuma za dodelitev kvot delno halogeniranih klorofluoroogljikovodikov: te se v bodoče ne bodo več dodeljevale na podlagi kvot iz leta 1999, pač pa na podlagi povprečne vrednosti tržnih deležev iz let 2002/2003.

2.1.1

Sprememba izhodiščnega datuma je v skladu z zahtevami gospodarstva: na ta način se prepreči izključitev podjetij, ki so stopila na trg šele po letu 1999. Učinek na razdelitev celotnega števila kvot je neznaten in zato brez posledic za okolje. S spremembo izhodiščnega datuma se v prihodnosti izognemo tudi morebitnim očitkom, da so bila kršena načela „nediskriminacije in upravičenih pričakovanj“.

2.2

EESO se seznanja z dejstvom, da se Evropski parlament v naslovu tega predpisa navede kot sozakonodajalca poleg Sveta, in to spremembo podpira.

2.3

Končno EESO podpira spremembo pravne podlage uredbe, da se odstavek 2 člena 57 Pristopne pogodbe spremeni v odstavek 1 člena 175 Pogodbe o ES, kot je predvideno v dodatku I, popravku I, in v skladu z dogovorom skupine za okolje z dne 21. oktobra 2005.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/34

1.1

Namen sedanjega dodatnega mnenja je predlagati poglobitev in nekatere praktične instrumente glede na mnenje o socialni razsežnosti kulture, ki ga je EESO sprejel 31. marca 2004.

1.2

Mnenje poskuša podrobneje opredeliti koncept socialne razsežnosti kulture okrog treh ključnih besed, ki se uporabljajo v našem odboru in na katerih Odbor stalno poglablja svojo analizo. Te ključne besede so „družba znanja“, „globalizacija gospodarstva“, „civilna družba“.

1.3

Ne razvija pa hipotez iz prvega mnenja v zvezi z vzpostavitvijo novih struktur, kot so „opazovalnica“, „laboratorij“ in „projektna skupina“.

1.4

Vendar Odbor poziva Komisijo, naj natančneje opredeli količinske in kakovostne kazalnike, ki bodo omogočili, da bo lahko prepričljivo trdila, da sedanji instrumenti Skupnosti zadostujejo za merjenje:

1.5

Mnenje predlaga, da Komisija, zlasti ob priložnosti leta 2008, ki bo leto medkulturnega dialoga, predstavi zelo podrobno poročilo o tem pojavu in cilju. EESO je pripravljen zelo dejavno prispevati k pripravi poročila.

1.6

Predlaga, da se začne nova razprava o kulturi, saj se zdi, da ta še vedno preveč trdno temelji na patriotskih konceptih in ohranjanju dediščine ter premalo na konceptih ustvarjanja, razvoja in novih zamisli ter še zmeraj ne poudarja dovolj kulturne sestavine socialnega, gospodarskega in ekološkega razvoja.

1.7

Želi, da se na teh področjih ovrednoti delo Evropske ustanove za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev s sedežem v Dublinu. Predlaga, da se teme, ki pozivajo h „kulturni revoluciji“, „spremembi miselnosti“, „spreminjanju podedovanih vzorcev“, vsakič, ko jih EESO obravnava, konkretno analizirajo vsaj v posebnem odstavku.

1.8

Poudarja, da bi metoda „najboljše prakse“, če njena uporaba ne bi bila pogosto omejena na zgolj retorični vidik, lahko predstavljala enega glavnih instrumentov za dialog, izmenjavo ter prenos znanja in kulture.

2.1

Mnenje je izpostavilo vrsto zamisli:

2.2

potrditi vlogo EESO na področju kulture, čeprav naša institucija doslej ni bila uradno pristojna na tem področju;

2.2.1

prispevati k postopnemu vzpostavljanju evropske opazovalnice sodelovanja na področju kulture, ki bi lahko skupaj z Evropskim parlamentom pripravila lastno letno poročilo;

2.2.2

vzpostaviti tesno sodelovanje med Evropskim parlamentom in EESO, ki bi poleg vzpostavitve navedene opazovalnice omogočalo „določitev letnega cilja promocije vsaj ene zares skupne kulturne vrednote“;

2.2.3

ustanoviti laboratorij kulturnih sprememb na socialnem, gospodarskem in ekološkem področju;

2.2.4

organizirati evropsko projektno skupino, ki bo spodbujala kulturno in umetniško izmenjavo na konfliktnih območjih.

2.3

To dodatno mnenje upravičuje naglica, s katero je bilo treba pripraviti prvotno mnenje. Evropski parlament nas je ob koncu svojega mandata prosil, da začnemo postopek in vzpostavimo partnerstvo EESO/EP. Naš odbor se je toliko bolj zavzel za poglobitev dela, saj se je zdelo, da se je dojemanje že samega pojma kulturne „razsežnosti“ v institucijah Evropske unije dvojno pospešilo.

2.3.1

Prve izjave predsednika Komisije, J. M. BARROSA, ki so potrdile, da je nastopil „trenutek kulture“, ter da so v „hierarhiji vrednot kulturne vrednote prehitele gospodarske vrednote (1)“, so zelo spodbudne in zaznamujejo bistveni preobrat. To je bil za nas prvi pospešek.

2.3.2

Drugi pospešek je prišel iz samega EESO. Program, ki ga je predstavila predsednica, ga. Anne-Marie SIGMUND, je temo kulture izpostavil kot prednostno nalogo njenega mandata in bil sprejet s soglasjem.

2.3.3

Toda začetki so tu še vedno šibki. Dejansko v programu, ki ga je predstavila nova Komisija, ni konkretnih predlogov za uresničitev tega preobrata. Sklic na novo hierarhijo v dobro kulturi v njem sploh ni izrecno naveden! Za program kultura 2007-2013, ki ga je predstavila Komisija, po definiciji ni potrebno mnenje našega odbora. Zato to mnenje ne navaja pripomb k temu programu, razen toliko, da poudari, da program sam po sebi ne upošteva „socialne razsežnosti kulture“ in da proračun zanj še zdaleč ni tak, kot ga je želel Evropski parlament. Toda tudi v zvezi z dajanjem prednosti kulturi v programu EESO bi bilo pretirano trditi, da je bilo že veliko storjenega.

2.3.4

Poleg tega obdobje za razmislek, ki ga je določil Svet po tem, ko sta Francija in Nizozemska zavrnili Pogodbo o Ustavi za Evropo (pogodbo, ki kulturo obravnava kot enega od ciljev Unije (člen I-3.3) in spreminja mehanizme odločanja na področju kulture ter v mnogih vidikih opušča paralizirajoče pravilo o soglasju (člena I-17 in III-280)), in neznaten kompromis o finančni perspektivi Unije pri oživitvi Unije še zmeraj nejasno opredeljujeta prostor kulture in še bolj „socialno razsežnost kulture“.

3.1

Mnenje o socialni razsežnosti kulture, ki ga je odobril naš odbor, je sprva zajemalo tri bistvene smeri razprave:

3.2

Namen sedanjega dodatnega mnenja je prispevati k opredelitvi močnih točk, „ključnih besed“, ki bodo omogočile čim bolj enostaven prenos teh začetnih razprav v aktualne politike Skupnosti.

3.3.1

Kot poudarja naše mnenje o socialni razsežnosti kulture, splošna nagnjenost k intelektualizaciji vsega, kar je povezano z delom, vključno z „delom“ potrošnje, in vloga, ki jo v različnih delovnih okoljih igrajo medčloveški odnosi ter ustvarjalnost, sta in bosta med zmeraj pomembnejšimi merili za konkurenčnost, privlačnost, civiliziranost in podjetništvo različnih geokulturnih območij. Evropa se mora in se lahko primerja z „ustvarjalnim gospodarstvom“.

3.3.2

Zato je vprašanje dela in zaposlovanja na področju kulture in umetnosti ter gospodarstva kulture ena od točk, pri katerih EESO vztraja, in želi, da se ovrednoti delo dublinske ustanove. Koristno bi bilo analizirati, kako oblike dela na področju kulture in umetnosti posredujejo bolj ustvarjalno oceno dela v celoti in sodelujejo pri ustvarjanju družbe znanja.

3.3.3

Naš odbor se ne bo sprijaznil s tem, da so področja „visoke kulture“ in kulturnih razsežnosti tehnike, gospodarstva, sociale, zdravstva in varstva okolja ločena, temveč si bo stalno prizadeval za uresničitev vseživljenjskega učenja in oblikovanja „učeče se“ družbe ter premišljeno sodeluje pri premagovanju tega ločevanja.

3.3.4

Velika potreba po praksi ter prilagodljivih in hkrati zajamčenih delovnih mestih, na področjih komunikacije, posredovanja, umetnosti v vseh njenih oblikah ter metaznanja se ne sklada z modeli zaposlovanja, ki so prav nasprotno lahko izrazito togi in negotovi.

3.3.5

Togost tradicionalne hierarhije pri priznavanju strokovnega znanja lahko prav tako ovira razvoj novih poklicev. Ali bolj splošno, treba je poudariti resno pomanjkanje gospodarske vrednosti nematerialnih dobrin, prešibko kroženje umetnikov in dejavnih v kulturi ter njihovega dela v evropskem prostoru. Poudariti je treba tudi pomanjkanje primerjanja in izmenjave kulturnih inovacij, da ne bi bilo treba vedno znova odkrivati že znanega.

3.3.6

Uspeh programov Erasmus in Televizije brez meja, evropskega prispevka k obnovi opustošenih področij, oživljanja večjih mestnih območij s pomočjo umetniških dejavnosti, pridobivanje privlačnosti, od česar imajo trajne koristi evropske prestolnice kulture — vse to so prvi pokazatelji tega, kar je treba razumeti kot „socialno razsežnost kulture“. Čeprav so pristojnosti Evropske unije omejene na dopolnjevanje nacionalnih politik, EU kljub temu pogosto že predstavlja odločilnega akterja številnih dejavnosti in kulturnih dogodkov, kar dokazuje, da ima vlogo pobudnika. Nenehno polnjenje baze metaznanja bi lahko imelo znaten multiplikacijski učinek.

3.3.7

V nasprotju s tem pa izgube prejemkov in razvoja zvez med gospodarskim in socialnim tkivom, ko se prekinejo festivali in kulturni dogodki, četudi le začasno, njihove dejavnosti pričajo o „holističnem“ učinku, ki ga imajo umetniške, kulturne in posredovalne dejavnosti ter zaposlovanje na tem področju kot tudi njihov prosti pretok in vzajemno plodno prepletanje, na trajnostni razvoj.

3.4.1

Po mnenju EESO skromni rezultati v primerjavi z visoko zastavljenimi cilji iz lizbonske strategije pričajo, da je človeški, kulturni in participativni dejavnik bistveno podcenjen. V globaliziranem gospodarstvu lahko samo spodbujanje take evropske kulture, ki ne bo več ločevala in postavljala hierarhije med gospodarskimi, socialnimi in ekološkimi dejavniki, omogoči Evropi, da zaustavi in celo preusmeri škodljivo razvojno vrzel med njo in večino drugih območij na svetu.

3.4.2

V številnih evropskih državah in tudi drugod po svetu je gospodarski pomen industrije kulture in ustvarjanja odslej nesporen, saj je bil dokazan v številnih poročilih, študijah in kvantitativnih ocenah. Na teh področjih so v zadnjih letih nastala številna podjetja in s tem tudi delovna mesta. Ni mogoče spregledati, da v tem smislu obstaja težnja po oblikovanju malih podjetij, mikropodjetij in samozaposlitev ter da ima vse to kompleksne družbene posledice.

Zaradi majhne velikosti podjetij je treba na primer pogosto vzajemno porazdeliti naloge in tako vzpostaviti omrežja. Pogoj za to je, da so zadevni akterji usposobljeni v tehnikah komunikacije, pogajanja in predstavitve ter da imajo znanje v zvezi s pogodbenim pravom, dodeljevanjem licenc itd.

To znanje, nepogrešljivo v vseh modernih podjetjih, mala podjetja pogosto postavlja pred velike izzive, kajti tega znanja včasih ni ali je le deloma na razpolago, strokovne rešitve pa glede na finančne zmožnosti takih podjetij pogosto predstavljajo preveliko breme, čeprav so nekatera MSP na teh področjih zelo uspešna.

Socialna politika mora sama zase poiskati odgovore na vprašanja v zvezi s socialno varnostjo (na primer zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, zavarovanje v primeru brezposelnosti), s katerimi se bo odzvala na nove strukture podjetij, nove oblike zaposlovanja itd.

3.4.3

Druga socialna razsežnost izhaja iz dejstva, da so podjetja, ki delajo v „novih“ gospodarskih sektorjih, kot je industrija ustvarjanja, pogosto izolirana, ker delajo na področjih, kjer še ni referenčnih vrednot, vzorcev pogodb, kazalnikov itd. ali pa so prisotni v zelo majhni meri. Ta vidik je pomemben za prihodnji razvoj industrije ustvarjanja in bi ga bilo treba upoštevati na ustrezen način, in sicer toliko bolj, ker so ravno osnovne informacije odločilne za gospodarski razvoj, zaradi vedno intenzivnejše globalizacije in potrebe po odzivanju na mednarodno konkurenco.

3.4.4

Evropska unija toliko bolj razume način, s katerim gospodarska globalizacija vpliva in bo vplivala na oblikovanje novih svetovnih kulturnih vrednot, ker mora tudi sama preoblikovati svoje cilje. In to v času, ko EU ne more več biti klub, ozka federacija „naprednih“ držav, ki jih druži relativna ekonomska, kulturna in duhovna homogenost. V času, ko je popolnoma odprta protestantskemu, ortodoksnemu in islamskemu svetu; v času, ko odpira pogajanja za pristop Turčije — širitev, ki bo, če bo do nje prišlo, presegla vse dosedanje. Sedaj sistematično vzpostavlja stike z neposrednimi sosednjimi državami. Spet mora pridobiti svoje mesto, svojo posebno vlogo v globalizaciji, planetarizaciji, procesu, v katerem se pravila igre tudi naglo spreminjajo (2).

3.4.5

„Evropa kulture“, rojena iz nacionalnih držav, ki so bile v zgodovini vodilne v vojskovanju, kolonializmu in imperializmu, je tudi danes morda najbolj ustrezna oblika „Evrope mogočnosti“, sposobne izvažanja, širjenja, „strokovnega oblikovanja“„kulture miru“, civiliziranosti in kakovosti. Tukaj gre za vračanje k sami zamisli, ki je vladala ob ustanavljanju Unije, k želji po prispevanju h globalizaciji vrednot in tehnik za vzpostavljanje miru; gre za povezovanje in izmenjavo, ne pa za vladanje in hierarhijo.

3.5.1

Dejstvo, da EESO, katerega uradne pristojnosti se niso izrecno razširile na področje kulture, ob predstavitvi predsednice sprejema globalni akcijski program, ki daje prednost kulturi  (3), velja za politično deklaracijo.

3.5.2

Gre za vrsto trdnega nasprotovanja prevladi izključno ekonomsko, produktivistično ali celo izključno socialno in ekološko usmerjenega razmišljanja. Ta potrditev je toliko bolj dragocena, ker prihaja od gospodarskih in socialnih akterjev Unije, organizirane civilne družbe, v vseh njenih razsežnostih proizvodnje, potrošnje in ponovne porazdelitve.

3.5.3

Ta razvijajoča se evropska kultura, ki jo ponovno združujejo sedanje širitve zgodovinskega pomena, je plod enkratnega in neprimerljivega zgodovinskega razvoja (4). Potrebna je toliko bolj, ker je treba pokazati, da se lahko zoperstavi pojavu, ki ga ni mogoče skriti ali podceniti: „globokemu pomanjkanju zanimanja in radovednosti ali enostavno nezavzetosti javnosti v državah članicah za druge države Unije (5)“. Politične pobude (programi „kultura“ Evropske unije) to seveda lahko občutno ublažijo, toda le „holistična“ vizija kulture in polno priznanje socialne razsežnosti kulture bi lahko zadovoljivo rešila ta problem.

3.5.4

Številna vprašanja, ki jih je treba rešiti za oblikovanje prave socialne in kulturne demokracije, bi zaslužila poglobljeno razpravo med družbenimi gibanji, kulturnimi mrežami, socialnimi partnerji in ne le med institucijami. Vzpostavitev etike in tehnike sodelovanja med vsemi partnerji nedvomno predstavlja enega izmed večjih izzivov za konstruktivno delovanje v prid vzpostavitvi svetovnega kulturnega prostora, ki bo temeljil na nenasilju.

3.5.5

Naše družbe ne morejo več odlašati s priznanjem in vključevanjem vseh svojih akterjev in okolij. Kot je pokazalo Evropsko leto invalidov ter mnenja in pobude EESO na to temo in vse teme o diskriminaciji in veliki revščini, se družbe presoja po mestu in vlogi, ki ju dajejo svojim najbolj prikrajšanim in marginaliziranim članom. In sicer ne le zato, da bi jim zagotovile mesto, ki pripada vsaki osebi, temveč da bi kulturni prispevek njihovega boja proti revščini dodal človečnost in pomagal obnoviti moderni humanizem. Ali danes ne bi bilo treba klasičnih hierarhičnih vzorcev in „podprte odvisnosti“ (prim. različne oblike socialne države) zamenjati z vzorcem dejavne participacije vsakogar, s pooblastitvijo vseh gospodarskih, socialnih, družinskih in kulturnih akterjev? To pomeni, da civilna družba v novem demokratičnem konceptu, ki ga potrebuje in omogoča globalizirano gospodarstvo, ne more imeti več podrejenega položaja ali le položaja protisile, čeprav ni neposredno poklicana k izvajanju oblasti. Da bi si zagotovila prihodnost in se zavarovala pred arbitrarnostjo, mora spodbujati svoje vrednote solidarnosti in ohranjati sposobnost in jamstva „kolektivnega mišljenja“.

4.1

EESO ugotavlja, da se njegovim institucionalnim partnerjem (Komisija, Parlament) in deloma tudi njemu samemu vzpostavitev novih struktur vrste „opazovalnica“, „laboratorij“, „projektna skupina“ vsaj zaenkrat zdi nepotrebna, prezgodnja ali nedostopna.

4.2

Povezovanje struktur v omrežje, zlasti opazovalnic različnih vrst, ki že obstajajo, lahko po mnenju Evropske komisije in tudi Evropskega parlamenta, prinese rezultate pri evropskem kulturnem sodelovanju, ne da bi bilo pri tem treba iskati nove instrumente.

4.3

Vendar EESO poziva Komisijo, naj vzpostavi količinske in kakovostne indikatorje — ter jasno oblikuje sedanje — da bo mogoče razpravljati, oblikovati in oceniti napredovanje ciljev medkulturnega dialoga, mobilnosti umetnikov in njihovega dela, prenosa znanja in različnih konceptov med različnimi področji, ki so bila doslej izredno razmejena.

4.4

Ne gre več le za to, da bi EESO naknadno preverjal količinsko napredovanje teh ciljev. Vse številnejši stiki in medkulturne prireditve v razširjeni Evropi in na bolj razvitem enotnem trgu, zlasti kar zadeva storitve, bodo tako le še intenzivnejši.

Ugotoviti je treba, ali izmerljiva rast kulturne potrošnje in turističnih izmenjav samodejno pomeni tudi pridobivanje znanja, pozornosti do bližnjega in kulture. Vedno pogostejši pojav izključenosti, rasnega razlikovanja (celo tam, kjer se je zdelo, da politično vključevanje in/ali multikulturalizem temeljita na stabilnih modelih, npr. v Franciji ali na Nizozemskem), razhajanja med posebnimi in skupnimi interesi, fragmentacije namesto zbliževanja zasluži ne le količinsko in kakovostno spremljanje, temveč resno obrazložitev.

4.5

Poleg tega je splošno znano, da so številne nacionalne politike kulture, tudi še tako angažirane, ki so jih države Unije vodile nekaj desetletij, komaj kaj prispevale k spremembam tradicionalnega sistema družbenih razredov.

4.6

Zato EESO trdno vztraja pri tem, da Evropska unija postane prostor avtorefleksije, izpraševanja med kulturnimi politikami držav članic, prostor, primeren za nove razprave o kulturi. Priprava leta medkulturnega dialoga (2008) bi morala biti priložnost za Komisijo, da predstavi zelo podrobno poročilo o dejanski razsežnosti tega dialoga, o ovirah, ki ostajajo, ali novih, ki nastajajo, in o novih zamislih, ki bi se lahko oblikovale, da bi se tak dialog res lahko poglobil. EESO je pripravljen prispevati k pripravi tega poročila, zlasti s pristopom „socialne razsežnosti kulture“ in s pristopom „kulturne razsežnosti sociale“, posebej z vidika „medgeneracijskih odnosov“.

4.7

To dodatno mnenje poleg tega predlaga:

4.7.1

stalno „kulturno higieno“ našega Odbora: vsakič ko mnenje obravnava teme, pri katerih je kulturni vidik bistvenega pomena, je pomembno temu vidiku izrecno posvetiti del mnenja. Namesto da se zadovoljimo z abstraktnim sklicevanjem na potrebne „kulturne revolucije“, nepogrešljive „spremembe mentalitete“, odstopanja od tradicionalnih in odslej zastarelih vzorcev, moramo čim bolj konkretno razpravljati o pogojih, ki jih je treba izpolniti za dosego takih kulturnih sprememb;

4.7.2

posvečanje večje pozornosti metodi odprtega usklajevanja in uporabo „dobre prakse“.

Ali ni treba „utrditi“ teh konceptov in postopkov, da bodo v praksi vedno bolj izvedljivi? To bo prispevalo k temu, da bosta opredelitev ter prenos znanja in kulturnih sprememb, pripeljala do učinkovitejših, bolj gospodarnih in bolj konvergenčnih reform, ki jih bo mogoče jasno določiti, osvojiti in razširiti;

4.7.3

željo Ekonomsko-socialnega odbora — ki predstavlja idealno „polje“ za preigravanje nacionalnih, poklicnih, socialnih in družbenih kultur — da se začne v določenih sektorjih raziskovati, na katerih področjih je mogoče izmenjavati prakso, na primer med zdravstvenim sektorjem in izobraževalnim sektorjem, kjer bi si podobnost kulturnih sprememb — tekočih in zaželenih — zaslužila več primerjav, izmenjav in skupnega delovanja, če želimo doseči novo ureditev teh kompleksnih sistemov. Prav tako bi bilo treba spodbujati večdisciplinarno skupinsko delo, ki lahko pomaga preseči posamezne značilnosti strokovne prakse in oblikovati skupno osnovo raznih poklicev, ki sicer niso povezani med seboj. Tako bi se lahko zmanjšali razdrobljenost in omejenost na posameznih področjih. Od napredka na določenem področju bi lahko — hitreje in bolj celovito kot sicer — pridobila tudi druga področja. Tako bi se lahko uveljavila sistemska kultura, ki gospodarskega, socialnega in ekološkega vidika ne obravnava več ločeno, saj kulturna enotnost Evrope temelji na njeni raznolikosti in napredku življenjskih pogojev njenih narodov.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/39

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se z zanimanjem in naklonjenostjo seznanja z dokumentom Komisije, v katerem je predstavljen program JEREMIE (1) (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises — Skupni evropski viri za mikro do srednje velika podjetja).

1.1.1

EESO se zahvaljuje ge. Danuti Hübner, evropski komisarki za regionalno politiko, ter službam GD Regio in Evropskega investicijskega sklada za zavzetost, s katero razvijajo ta občutljivi program, in za podporo delu Odbora.

1.1.2

EESO je vedno podpiral pobude Komisije za poenostavitev dostopa do virov financiranja za mikro, mala in srednje velika podjetja, ker je — sicer enako kot Evropski parlament — prepričan, da je bil ta dostop do financiranja že od vselej šibka točka za manjša podjetja.

1.1.3

Proces krepitve manjših podjetij je pomemben člen v lizbonski strategiji, ker je povezan z inovacijami, ustvarja stabilna delovna mesta in prispeva k stalnemu usposabljanju delovne sile.

1.1.4

EESO se je v številnih svojih mnenjih, predvsem po letu 1982 (2), ukvarjal s prizadevanji Komisije, še zlasti GD XXIII (3), da bi podjetjem pomagal izboljšati njihove odnose s posojilnim sistemom in še posebej z bankami.

1.1.5

EESO je poudaril tudi potrebo po širokem vključevanju socialnih partnerjev v vsa vprašanja v zvezi s podjetji in še zlasti s posojili, ki imajo precejšen učinek na blaginjo in socialni razvoj.

1.2

V celotnem obdobju 90. let se je GD XXIII (4) v tesnem stiku s predstavniškimi organizacijami obrti ter malih in srednje velikih podjetij poskušal lotiti problemov v zvezi s posojili. Poznejše evropske konference obrti ter malih in srednje velikih podjetij (5) ter številna pripravljalna srečanja (v povprečju 10 pred vsako konferenco; udeleževalo se jih je na stotine malih podjetij) so:

1.2.1

Na podlagi omenjenih izkušenj EESO meni, da bi bilo — tudi z ozirom na novo načrtovanje programov 2007-2013 in lizbonskih ciljev — primerno posredovati širšo informacijo o novih programih, predvsem tistih, ki so namenjeni mikro in malim podjetjem, na srečanjih, pripravljenih v državah članicah s predstavniki socialnih partnerjev in civilne družbe.

1.2.2

Kljub prizadevanjem in ukrepom v zadnjih dvajsetih letih pa v številnih regijah EU-25 — zlasti v tistih, ki razvojno najbolj zaostajajo — manjka koncept za usklajevanje in učinkovito uporabo mnogih zdaj obstoječih instrumentov financiranja.

1.2.2.1

Približno štiri milijone — t.j. 20 % — podjetij meni, da je omejen dostop do financiranja resna ovira za njihovo rast (9).

1.2.2.2

Le nekaj deset tisoč podjetij je lahko izkoristilo finančne instrumente Skupnosti (10). Obstaja torej velik razkorak med načinom predstavitve težave in doseženimi rezultati, kar sili k razmišljanju o konkretnih možnostih za to, da bi v večji meri vključevali finančne ustanove in izboljšali rezultate.

1.2.2.3

EESO se zaveda, da je treba storiti več, da bi izboljšali obveščenost o možnostih glede posojil, ki jih ponujajo Komisija, EIB, EIS, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) ter nacionalne in regionalne uprave. Mikro in mala podjetja namreč zelo pogosto — tudi po lastni krivdi — niso vključena v informacijske kanale.

1.3

JEREMIE bi zato lahko bil inteligenten instrument za usklajevanje in racionalnejšo izrabo obstoječih možnosti.

1.3.1

Pobuda JEREMIE je v kontekstu strateških smernic EU za kohezijo, rast in zaposlovanje. Stališče Odbora do tega je mogoče povzeti z naslednjim:

1.3.2

Odbor poudarja, da Komisija pobude JEREMIE ne sme podpirati samo navzven, temveč tudi interno z ustreznim usklajevanjem med službami Komisije, ki upravljajo z intervencijskimi instrumenti za mikro do srednje velika podjetja; to naj izvede z vzpostavitvijo informacijske točke (focal point) Jeremie, ki bi služila kot enota za usklajevanje in obveščanje za posamezne ukrepe, da bi dosegli čim boljše rezultate.

1.3.3

Po mnenju Odbora bi bilo primerno, da bi Komisija vsaki dve leti Evropskemu parlamentu, Svetu, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložila poročilo o poteku programa in o njegovi učinkovitosti, tako da bi to pomembno izkušnjo lahko razširili tudi na druga področja.

1.3.4

Odbor priporoča tudi, da se pri postopkih razpisov in dodeljevanja naročil, pri upravljanju z regionalnimi holdingi in potrjevanju finančnih posrednikov, ki jim je zaupano upravljanje s projekti, zagotavlja popolno upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti; še zlasti je treba — tudi v primeru ekskluzivnih pravic — zagotoviti polno uporabo ustreznih pravnih predpisov Skupnosti ter možnost sankcij, razrešitve neučinkovitih holdingov in revizije seznama potrjenih finančnih posrednikov.

2.1

EESO je večkrat poudaril, da imajo manjša podjetja v posameznih državah ne samo gospodarsko, temveč tudi socialno vlogo; na to je posebej opozoril v različnih mnenjih, med drugim iz let 1992 (13), 1997 (14), 2001 (15), 2003 (16)in v mnenju o Evropski listini za mala podjetja (17).

2.1.1

Mikro in mala podjetja imajo v evropskem gospodarstvu odločilno vlogo. Teh približno 25 milijonov podjetij predstavlja 99 % vseh podjetij in v njih je zaposlenih približno 95 milijonov ljudi, kar zagotavlja 55 % vseh delovnih mest v zasebnem sektorju (18).

2.1.2

Te številke ponazarjajo pomen in vlogo malih in srednje velikih podjetij v okviru lizbonske strategije in kažejo, da je treba skleniti trdno partnerstvo s predstavniki socialnih partnerjev, da bi lahko razvili nove oblike sodelovanja (19) s ciljem konkretnega uresničevanja socialnih in gospodarskih vrednot, zaradi katerih je Evropa socialno tržno gospodarstvo (20).

2.1.3

Ustanavljanje in razvoj najmanjših in malih podjetij ovirajo predvsem naslednje težave (naštete v vrstnem redu glede na njihov pomen):

2.1.4

Dostop do financiranja je torej prvi pogoj za ustanovitev podjetja in je temeljnega pomena za rast in uspeh mikro in malih podjetij, za katere veljajo pri kreditnem sistemu mnogo močnejše in jasnejše omejitve kot za velika podjetja.

2.1.5

Samo neposredni stiki s podjetji in njihovimi problemi ter poznavanje možnosti kreditiranja podjetij, s katerim razpolagajo podjetja — zlasti na območju, na katerem delujejo, omogočajo optimalen učinek posojil; pri tem se je treba izogibati preveč omejevalnemu postopku pri dodeljevanju finančnih sredstev in iz tega izhajajočemu povečevanju stopnje tveganja, še zlasti v zvezi z Baselskim sporazumom. Zato morajo podjetja sama določati svoje finančno ravnovesje in potrebne instrumente.

2.1.6

Odločilno vlogo ima samofinanciranje, čeprav majhna podjetja le redkokdaj lahko uresničijo svoje naložbene načrte s tem instrumentom. V 90 % primerov je treba:

2.1.7

Med vsemi instrumenti gledajo mala podjetja pogosto z nezaupanjem na rizični kapital. Ko se govori o rizičnem kapitalu v zvezi z najmanjšimi (21) in malimi podjetji (22) (90 % slednjih so individualna podjetja ali osebne družbe), to praviloma zadeva samo 5 do 6 % tega velikanskega volumna. Da uporaba tega instrumenta ne bi ostala omejena na ostanke, je treba predvideti nove oblike rizičnega kapitala, ki jih je mogoče uporabiti tudi v primeru osebnih družb.

2.1.8

Prednostne ukrepe za preseganje razkoraka med kreditnim gospodarstvom ter mikro in malimi podjetji je mogoče povzeti, kot sledi:

2.1.9

Analize in ocene potreb in možnosti v pripravljalni fazi je treba izvajati v posameznih regijah EU ob dejanski udeležbi zainteresiranih gospodarskih in socialnih strani v okviru učinkovitega in odgovornega partnerstva.

2.2.1

V gornjih navedbah prikazani problem dostopa do financiranja se pojavlja različno močno — odvisno od razvojne ravni gospodarstva in trga. Konvergenčne regije (25), ki bi instrumente financiranja za pospeševanje zaposlovanja in podjetniške pobude pravzaprav najbolj potrebovale, so v nasprotju s tem regije, kjer je dostop do financiranja težavnejši, obrestne mere pa višje kot v bolj razvitih regijah (26).

2.2.2

Posojila EIB, ki se v postopku rotacije (27) dodeljujejo skrbniškim bankam, da jih potem lahko razdelijo in s spremenljivimi, vendar zmernimi obrestnimi merami (28), dodeljujejo malim in srednje velikim podjetjem, najemajo predvsem banke, ki delujejo v razvitih regijah, kjer je konkurenca v bančništvu močnejša, odobravanje posojil EIB pa uporabljajo za to, da obdržijo stranke in jih vežejo na banko.

2.2.3

Ker so v bolj zapostavljenih regijah banke, zlasti kreditne zadruge ali „ljudske banke“, manj številne, tam ni omembe vredne konkurence med bankami in tudi ne pozornosti do „malih“; zato zanimive instrumente, ki jih daje na voljo EIB, v teh regijah uporabljajo izredno redko.

2.2.4

Če torej ne bo storjenega nič, da se ta trend obrne — tudi s finančnim posredovanjem instrumentov, s katerimi je mogoče prek JEREMIE spremljati tradicionalne instrumente EIB in EIS (29)– bodo morale najrevnejše regije še dolgo trpeti zaradi svoje revščine.

2.2.5

Da bi zagotovili posojila, predvsem v konvergenčnih regijah, bi lahko z JEREMIE vzpostavili posvetovalnico pri EIS, da bi z jamstvenimi instrumenti podprla jamstva za posojila, ki jih dodeljujejo banke, prek kreditnih zadrug ali drugih finančnih organizacij, ki delujejo predvsem v najbolj zapostavljenih regijah.

2.3.1

Problem dostopa mikro, malih in srednje velikih podjetij do financiranja jasno kaže, da trg v marsikaterem pogledu odpoveduje:

2.3.2

Neuspeh trga je torej treba preprečevati z ukrepi, ki

2.3.3

Na zasedanju Evropskega sveta marca 2005 je lizbonska strategija dobila nov zagon; vlade, gospodarski in socialni partnerji so bili pozvani, naj delujejo na treh prednostnih področjih, da bi:

2.3.4

Izdatki držav članic za ohranjanje obstoječih in odpiranje novih delovnih mest so včasih visoki, vendar jih socialni rezultati upravičujejo (31). Če bi polovici obstoječih malih in srednje velikih podjetij v EU-25 — torej približno 12 milijonom podjetij — dodelili splošno posojilo v znesku 20 000 eurov, predvidljiva izguba zaradi nesolventnosti (32) ne bi presegla 6,5 milijarde eurov, kar je 0,07 % BDP Evropske unije 25 držav članic. Splošno dodeljevanje posojil pa bi večini podjetij omogočilo utrditev njihovega položaja ter razvoj inovativnih postopkov in izdelkov.

2.3.5

Če bi dodeljevanje posojila potekalo prek posredovanja kreditne zadruge, ki bi bila zmožna prevzeti 50 % primerov nesolventnosti, bi se izguba delila na dva enaka dela (po 50 %) med zadrugo in banko.

2.3.6

Pogled, ki posojilu priznava socialno funkcijo, omogoča pripravo potrebnih instrumentov finančnega inženiringa, ki vključujejo javna sredstva, sredstva iz evropskih skladov in solidarnostnih skladov, ki jih kreditnim zadrugam dodeljujejo podjetniki ob vpisu v zadrugo ali pa v obliki odstotnega deleža, ki se plača v obliki bančnih obresti (33).

2.4.1

Dodeljevanje številnih majhnih posojil, kakršne potrebujejo podjetja v fazi zagona ter mikro in mala podjetja v Evropi, je odvisno od naslednjih dejavnikov:

2.4.2

Nekatere od teh problemov je mogoče rešiti z instrumenti, ki že obstajajo, vendar bi jih bilo treba uporabljati bolje in v večjem obsegu:

2.5.1

Multiplikator je predvsem v zadnjih letih postal instrument, ki so ga tako kreditne zadruge kot tudi banke analizirale in uporabljale za širjenje posojilnih možnosti (37). Sistematična analiza stanja nesolventnosti, predvsem v konvergenčnih regijah, omogoča prilagoditev multiplikatorja krajevnim razmeram. Delež nesolventnosti se seveda poveča v bolj zapostavljenih regijah, kjer doseže 10 %, medtem ko se v bogatejših regijah — vedno glede mikro in malih podjetij — giblje okoli 2,5 %.

2.5.2

Prav v konvergenčnih regijah bi JEREMIE lahko razvil svoj potencial, tako da bi kreditnim zadrugam dajal poroštva in pospeševal listninjenje (sekuritizacijo) terjatev, da bi širil možnosti posojil in izravnal šibak multiplikator.

2.6.1

V okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost 2007–2013 (CIP) (38) so združene različne dejavnosti in programi Skupnosti, med drugim:

2.6.2

Poleg tega naj bi proučili finančne instrumente, predvidene v Četrtem večletnem programu 2000–2005 (Multi annual programme — MAP); ta program, ki je podaljšan do 31. decembra 2006 in za katerega so na voljo sredstva v višini 531,5 milijona eurov (47), naj bi skupaj z okvirnim programom za konkurenčnost in inovativnost vključili v strategijo pobude JEREMIE.

2.6.2.1

MAP je razdeljen na tri področja ukrepov:

2.6.2.2

Z analizo dejavnosti finančnih instrumentov, uporabljenih v okviru večletnega programa, je mogoče ugotoviti, kateri instrumenti so dali najboljše rezultate in jih je zato mogoče v pobudi Skupnosti JEREMIE uporabiti znova. Ti instrumenti predstavljajo daleč največji del izdatkov četrtega večletnega programa in so npr. leta 2003 znašali 67 % del celotnega proračuna programa (48). Znotraj teh finančnih instrumentov so sredstva razdeljena, kot sledi:

2.6.2.3

Ti instrumenti so bili uporabljani že v obdobju 1998–2000 v okviru programa pobud za rast in zaposlovanje, skupaj z naslednjimi instrumenti:

2.6.2.4

SCA doslej ni dala prav dosti rezultatov in tudi olajšava JEV ne.

2.6.2.5

Do konca leta 2003 je jamstveno olajšavo za mala in srednje velika podjetja izkoristilo približno 178 000 (53) malih in srednje velikih podjetij (136 000 s programom Rast in zaposlovanje, 32.000 s programom za jamstvo posojil, 10 000 s programom mikroposojil).

2.6.2.6

V enakem obdobju je zagonsko olajšavo ETF izkoristilo približno 240.000 (54) malih in srednje velikih podjetij.

2.6.3

JEREMIE bi torej lahko oba navedena finančna instrumenta uporabljal še naprej v korist večjega števila malih in srednje velikih podjetij, deležnih ugodnosti, zlasti v konvergenčnih regijah.

2.6.4

Pred očmi je treba imeti, da je v vseh teh letih od skupnih posegov GD za podjetništvo, GD za gospodarstvo in finance in EIS lahko imelo korist samo 0,81 % malih in srednje velikih podjetij.

2.6.5

Vendar je pomembno, da JEREMIE uvede novosti, delno že predvidene v novih programih, še zlasti:

2.6.6

EESO meni, da pri vseh teh posegih vsekakor obstaja še velik problem glede informiranja in usposabljanja, ki bi se ga morale lotiti tako finančne ustanove kot tudi predstavniške organizacije delodajalcev in delojemalcev, da bi zagotovili spoštovanje načel socialne odgovornosti podjetij in socialne usmerjenosti financiranja.

2.7.1

EESO meni, da je neomejena uporaba predpisov Skupnosti za javna naročila storitev odločilnega pomena, da bo njena pobuda JEREMIE lahko v celoti uspešna.

2.7.2

V vsakem primeru morajo za JEREMIE pristojne službe Komisije oz. EIS preverjati in zagotavljati, da se v razpisnih postopkih v celoti upoštevajo načela gospodarnosti, učinkovitosti, nepristranskosti, enake obravnave in transparentnosti. Pogodbeni dokumenti, ki jih pripravlja Komisija, morajo med obveznimi merili za pripustitev ustanov ali konzorcijev, ki se potegujejo na razpisu, vsebovati zlasti naslednja merila:

2.7.2.1

Če obstajajo dogovori v zvezi s Holding Funds/Operativni programi 2007–2015, je treba predvideti možnost določitve pogodbenih kazni oz. uvedbe postopka za odpoved ali razrešitev Holding Funda v primeru neučinkovitosti, nepravilnosti ali težjih kršitev pogodb. Menedžment bi bilo treba preverjati vsake dve leti s podporo gospodarskih in socialnih partnerjev v zadevni regiji, pri čemer se ob uporabi transparentnih postopkov objavijo ocenjevalna poročila, ki jih je treba dostaviti osrednjim nacionalnim oblastem, Evropskemu parlamentu, EESO in Odboru regij.

2.7.3

Finančnim ustanovam ali konzorcijem, ki imajo sedež v drugi državi članici ali v eni od držav podpisnic aneksa k sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o sistemu javnih razpisov, mora biti omogočeno, da se kvalificirajo pod enakimi pogoji kot nacionalni kandidati; osnova mora biti dokumentacija, ki ustreza veljavnim pravnim predpisom zadevnih držav, na podlagi katere je mogoče dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za kvalifikacijo.

2.7.4

Takšne določbe bi morale veljati tudi za akreditacijske postopke posredniških posojilnih ustanov: pri njih je treba izvajati sistematičen nadzor rezultatov, katerega mehanizme je treba določiti v sodelovanju s predstavniki pristojnih gospodarskih in socialnih partnerjev; poleg tega bi morali redno preverjati akreditacijo, ki v vsakem primeru predvideva, da se vsake tri leta zamenja del akreditacijskih pogojev.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/46

1.1

EESO čestita Komisiji za kompleksno in temeljito delo pri poenostavljanju upravnih postopkov, vendar opozarja na neskladnost med izjavo z začetka obrazložitvenega memoranduma („ta osnutek se … ukvarja s tehničnimi spremembami, ki se lahko uvedejo v okviru sedanje finančne uredbe“), in dejanskim obsegom številnih sprememb.

1.1.1

Veliko „tehničnih“ amandmajev, ki se nanašajo na odnose s podjetji in javnostjo, je „političnih“ po lastnostih in obsegu: večja preglednost, pospešitev postopkov, skrajšanje rokov za reševanje zadev in večje zaupanje v socialne partnerje so znaki zaželenega napredka v javnem upravljanju.

1.2

EESO istočasno poudarja, da je treba biti previden: pri želji pomagati socialnem partnerjem je treba upoštevati dejstvo, da prilagodljivost pri vodenju zakladnice ne sme biti neomejena; mejo postavljajo morebitne izgube — ki morajo biti v sorazmerju z dejanskimi prihranki — ali z drugimi besedami ocena tveganja, ki je težavno vendar nujno delo. To delo mogoče ni priljubljeno pri odgovornih za vodenje, vendar pa je to edina razumna pot.

2.1

Predlog vsebuje izvedbene določbe za trenutno veljavno Finančno uredbo št. 1605/2002. Zaradi skrajšanja izvedbenih rokov upošteva tudi številne tehnične spremembe iz predloga uredbe Sveta o Finančni uredbi (1), ki je v postopku sprejemanja. EESO je že izrazil svoje mnenje o tem dokumentu (2).

2.2

EESO niti v prejšnjem niti v tem mnenju ne daje pripomb na čisto tehnične vidike računovodstva, saj jih lahko uspešneje obravnavajo za to usposobljeni organi EU, ki imajo z njimi neposredne izkušnje. Namesto tega se je (kakor tudi v prejšnjem mnenju) osredotočil na določbe, ki bi lahko vplivale na tretje osebe (organizacije civilne družbe), ki imajo odnose z evropskimi institucijami.

2.3

Tri načela tehničnega računovodstva (enotnost, enoletnost, obračunska enota) so le neznatno spremenjena ali pojasnjena. Glede četrtega načela (dobro finančno poslovodenje) predlog temelji na obstoječih merilih, vendar ob upoštevanju načela sorazmernosti pojasnjuje predhodno oceno in daje jasnejše smernice za obseg predhodnih, vmesnih in naknadnih ocen. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je namen Komisije „preusmeriti“ prednostne naloge glede ocenjevanja: „ocene je treba zaradi osredotočanja na predloge, ki bi imeli na podjetja in državljane dejanski vpliv, preusmeriti“.

2.4

Komisija ob tem, da upošteva tudi pričakovanja gospodarstva in javnosti ter da želi zagotoviti razumno uporabo javnih sredstev, poudarja, da je treba pilotne projekte in pripravljalne ukrepe vključiti v oceno, če naj se nadaljujejo kot programi. Vendar se zaradi poenostavitve postopkov — če so projekti ali ukrepi že ocenjeni, npr. skupni ukrepi, ki jih sprejmejo Komisija in države članice — takšna ocena ne sme podvajati.

3.1

Pripombe EESO v zgoraj omenjenem mnenju o predlogu uredbe se seveda nanašajo tudi na izvedbene določbe. Čeprav je treba pozdraviti poenostavljanje postopkov in večje prilagajanje meril za uporabo določb, ne bi bilo sprejemljivo, če bi to postal normativ in bi vse zneske, ki so manjši od mejnih vrednosti, obravnavali kot zanemarljive. EESO se torej strinja, da je treba zvišati mejne vrednosti, pod katerimi se uporabljajo poenostavljeni postopki, kar pa ne pomeni, da jih smemo obravnavati preohlapno ali zmanjšati raven nadzora odhodkov pod pretvezo, da v praksi vsaka materialna škoda ne bi vplivala na proračun v celoti.

3.2

EESO ne želi govoriti o načelih javne morale, ki se zlorabljajo in prevečkrat uporabljajo, vendar opozarja na nevarnost, da bi bili manj previdni, kadar gre za pravno veljavnost odhodkovnih transakcij, ki se nanašajo na zneske, za katere se šteje, da so „nizki“, zlasti v primeru javnih razpisov in donacij. Javnost ne sme dobiti vtisa, da bo možno zaradi racionalizacije postopkov protipravno pridobivati sredstva od javnih organov, ker bi tako dojemanje bilo udarec za podobo Evrope.

3.3

EESO verjame, da bi računovodski organi Komisije s pazljivim pregledom poročil OLAF odkrili, ali so sedanje in prihodnje poenostavitve dobre ter kje so šibke točke: informacije o razkritih primerih goljufije bi lahko bile koristni pokazatelji.

4.1

Novi člen 85(a) se nanaša na pritožbe tretjih strani zoper sklepe Komisije, ki določajo globo, omejitev ali kazen: zaradi zaščite interesov Skupnosti mora računovodja zahtevati od vlagatelja pritožbe, da začasno položi ustrezne zneske ali drugače zagotovi finančno garancijo (v tehničnem smislu „poroštvo“). Garancija mora predvidevati, da v primeru zavrnitve pritožbe garant plača znesek, ki ga organ zahteva, takoj, brezpogojno in brez potrebe po predhodnem sodnem pregonu dolžnika. Pravzaprav je to poroštvo, ki ga je treba izplačati na prvi poziv, v skladu z načelom „estoppel“, ki ga uporablja veliko davčnih organov in je običajno pri javnih razpisih.

4.1.1

EESO nima posebnih ugovorov zoper to vrsto garancije. Opozarja le, da je poroštvo, ki se izplača na prvi poziv, večja obremenitev kakor običajno poroštvo in da so provizije sorazmerne trajanju veljavnosti garancije. Glede na znesek, ki se zaračuna vlagatelju pritožbe, bi morali biti postopki obravnave pritožb enostavnejši in hitrejši kakor zdaj. Čeprav se neposredno ne nanaša na Finančno uredbo ali na njene izvedbene določbe, ta vidik — ki ga nekateri socialni partnerji obžalujejo — opozarja na potrebo po natančni analizi odnosa upravnih organov do tretjih strani.

4.2

Novi člen 90 med drugim določa, da v primeru javnih naročil in donacij, povezanih s sektorskimi programi, letni program dela pomeni sklep o financiranju, ki je potreben za vključitev odhodkov v proračun Skupnosti. Čeprav gre za notranji ukrep računovodstva, to lahko pospeši postopke za dodelitev sredstev, zaradi česar EESO verjame, da bi lahko koristilo upnikom ali upravičencem.

4.3

Člen 129 je namenjen poenostavitvi upravljanja pogodb, katerih vrednost je manjša od določenih mejnih vrednosti. Zato lahko organ, kadar gre za relativno male zneske, uporabi „postopek s pogajanji“ (ali bolj natančno: zasebno pogodbo) po posvetovanju z več kandidati, in sicer:

Nova določba pravzaprav ne uvaja novih elementov, temveč le zvišuje mejne vrednosti, določene v prejšnjih predpisih.

4.3.1

Člena 130 in 134 uvajata tudi več poenostavitev. Za pogodbe, katerih vrednost je manjša od 60 000 EUR, člen 130 navaja, da „lahko naročnik omeji vsebino razpisne dokumentacije na to, kar je nujno potrebno“ (na osnovi svojih lastnih meril in na svojo lastno odgovornost seveda). Člen 134 določa, da se lahko dokumentarna dokazila o upravičenosti za sodelovanje pri razpisu za zbiranje ponudb nadomestijo s častno izjavo kandidata ali ponudnika, kar pa ne vpliva na pravico naročnika, da pozneje zahteva dokazila za potrditev te prvotne izjave.

4.3.2

Druga poenostavitev, ki jo uvaja člen 124, je opustitev obveznosti predložitve dokumentarnih dokazil, če so ta dokazila pred največ šestimi meseci že bila predložena temu ali drugemu naročniku za drug namen. Tudi v tem primeru se dokumentarna dokazila nadomestijo s častno izjavo kandidata ali ponudnika.

4.3.3

Člen 135 določa tudi ugodnosti v zvezi z dokumentarnim dokazilom o finančni, poslovni, tehnični in strokovni usposobljenosti kandidata ali ponudnika. Določa tudi, da se lahko naročnik glede na svojo oceno tveganja odloči, da ne bo zahteval tega dokazila. Ugodnost pa je omejena na pogodbe v vrednosti 60 000 EUR ali manj, kadar naročnik samostojno sklene pogodbo, ali pa na pogodbe z različnimi vrednostmi (odvisno od primera), kadar pogodbo sklene s tretjo stranjo. Dodatna omejitev je določba, da v primerih, kadar se naročnik odloči, da ne bo zahteval dokazila, ne sme biti izvršenega nobenega predhodnega financiranja ali vmesnih plačil: to je zagotovilo za naročnika vendar pomembna omejitev za drugo stran, ki se kljub temu lahko odloči predložiti dokazilo, da bi se tako lahko izognil morebitnim precejšnjim stroškom.

4.3.4

EESO odobrava vse te določbe, ki zmanjšujejo obremenitve pri postopku oddaje javnih naročil (ki je drag in za kandidate in za naročnika), kadar gre za relativno male zneske. Vendar opozarja na potrebo po večji pazljivosti zaradi preprečevanja zlorab: bolj kot so postopki prilagodljivi, večja je skušnjava, da bi jih zlorabili.

4.4

Izvedbene določbe v zvezi z donacijami se zdijo preveč dobrohotne do socialnih partnerjev, če upoštevamo (kolikor se lahko razbere iz določb v celoti) posebno naravo upravičencev. Prvi ukrep po členu 164 je omogočanje odredbodajalcu, da za donacije v vrednosti 25 000 EUR ali manj zahteva zelo enostavna dokumentarna dokazila. EESO odobrava ta postopek, toda opozarja na prenos velike odgovornosti na odredbodajalca in nevarnost, da bo v nekaterih primerih prednost enostavnejših pravil izginila, ker odredbodajalec ne bo pripravljen prevzeti te odgovornosti, kar je razumljivo.

4.5

Več drugih določb lajša ali zagotavlja dostop do sredstev Skupnosti različnim vrstam institucij. Zato, kadar gre za organe s pravnim ali dejanskim monopolom, člen 168 določa le neuradno preiskavo, ki jo je treba evidentirati v obliki obrazložene izjave odredbodajalca. Člen 162 — v katerem je določeno pridobivanje donacij za materialne stroške evropskih organov (nezmanjšanih v primeru podaljšanja), ki se zavzemajo za cilje splošnega evropskega interesa — razširja seznam upravičencev na organe s področja raziskav, inovacij in spodbujanja državljanstva. Člen 172 omogoča odredbodajalcu, da sprejme sofinanciranje v naravi (na primer prostovoljno delo) kot prispevek institucij, ki prejemajo sredstva.

4.5.1

EESO pozdravlja vse te določbe, toda še enkrat poudarja, da bodo bolj prilagodljivi predpisi predstavljali večje tveganje za proračun Skupnosti in več odgovornosti odredbodajalcev, potreben pa bo tudi strožji nadzor.

4.6

Tudi nekatere druge določbe poenostavljajo postopke. Po novem se za nobeno izobraževalno ustanovo ne bo več preverjala finančna zmogljivost (člen 176), prej pa je to veljalo samo za srednje šole in visokošolske ustanove. Odredbodajalec lahko za donacije v vrednosti 25 000 EUR ali manj pripravi manj podroben sporazum o donaciji (člen 164). Poleg tega se po členu 173 obveznost predložitve dokazila o zunanji reviziji ne bo uporabljala za sporazume o donaciji v vrednosti manj kot 750 000 EUR, za sporazume za ukrep v vrednosti manj kot 100 000 EUR in za sporazume z več upravičenci, ki so podpisali dokument, s katerim so sprejeli solidarnostno odgovornost.

4.6.1

EESO razume, zakaj Komisija želi čim bolj poenostaviti postopke, in načeloma s tem soglaša. Vendar se boji, da je morda šla predaleč. Eno je izvzetje stranke od predložitve drage in včasih nepotrebne dokumentacije, povsem nekaj drugega pa opustitev obveznosti prejemnikov donacij, da predložijo izjavo o svojem finančnem stanju, če so določene mejne vrednosti previsoke (zlasti za primere iz člena 173). Cilj bi vedno moral biti vzpostavitev pravega ravnotežja med pričakovanimi koristmi (prihranek časa in denarja tako za Komisijo kakor tudi za javnost) ter morebitnimi stroški (izguba javnega denarja, izračunana glede na verjetnost in velikost tveganja).

4.7

Poleg tega je merilo za previdno oceno tveganja, omenjeno v točki 4.6.1 zgoraj, že sprejeto v zvezi s predhodnim financiranjem: garancija (poroštvo ali druga oblika garancija) se praviloma zahteva za vsako predhodno financiranje, katerega vrednost je enaka donaciji, ter za vsako predhodno financiranje, ki presega 80 % zneska donacije in znaša več kot 60 000 EUR.

4.7.1

EESO verjame, da zgornja določba temelji na dobrem načelu previdnosti iz točke 4.6.1, vendar pa se sprašuje, če bi ne bilo mogoče teh pravil uporabiti tudi za resnične donacije (na primer za tiste iz točke 4.6) glede na to, da je v smislu tveganja dejanska razlika med predhodnim financiranjem in donacijo zelo pogosto (z nekaj izjemami, ki so včasih pomembne) bolj administrativna kakor resnična.

4.8

Člen 165 uvaja merilo, ki je popolnoma sprejemljivo, vendar se v preteklosti ni vedno uporabljalo: kadar so prejemniki donacij organi, katerih cilj je v splošnem evropskem interesu, lahko Komisija izterja odstotek letnega dobička, ki ustreza prispevku Skupnosti v proračun zadevnih organov. Ta določba se uporablja samo v primerih, v katerih preostali del proračuna financirajo organi držav članic, ki morajo tudi sami izterjati svoj delež dobička.

4.8.1

EESO v celoti odobrava to določbo, vendar težko verjame, da je nameravani pomen besedila, kakor je zapisano, da Komisija ne bi smela biti upravičena do izterjave dobička v primerih, v katerih preostali del proračuna ne financirajo javni organi temveč zasebni subjekti.

9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/49

1.1

Ponovni zagon lizbonske strategije je merila trajnosti uvrstil med prednostne cilje politike EU. EESO meni, da lahko to mnenje na lastno pobudo o obnovljivih surovinah zagotovi pobude na pomembnih vmesnih področjih:

1.1.1

Tudi če se vedno bolj uporabljajo obnovljive surovine, ostaja varčna in učinkovita uporaba surovin na vseh področjih osrednji izziv za prihodnji razvoj.

1.1.2

Odbor ugotavlja, da je zaposlovanje v gospodarstvu z obnovljivimi surovinami v regijah zelo učinkovito, in meni, da je treba oblikovati ustrezno politiko usposabljanja in nadaljnjega izobraževanja zaposlenih in uporabnikov na vseh področjih, povezanih s proizvodnjo in uporabo obnovljivih surovin.

1.2

Odbor opaža, da se s to temo ukvarjajo številne službe Komisije. Pogreša pa službo, ki bi se primarno ukvarjala z usklajevanjem na tem področju, ali projektno skupino za to politično področje EU. Zato poziva Komisijo, da s pomočjo ustreznih novih struktur zagotovi ciljno usmerjenost politike za obnovljive surovine.

1.3

Nevezanost neposrednih plačil iz agrarne reforme EU iz Luksemburga 2003 in iz uredbe o podpori za razvoj podeželja Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) ter prihodnja sprostitev trga sladkorne pese kot obnovljive surovine sta bistvena dejavnika za povečanje pridelave v Evropi.

1.3.1

Pri proučitvi leta 2006 bi bilo treba premijo za rastline za pridobivanje energije prilagoditi v naslednjih točkah:

1.4

Odbor pričakuje, da bodo tudi pri načrtovanju dodelitve sredstev iz strukturnih skladov razvoju tega gospodarskega področja namenjeni visoki deleži.

1.5

Raziskave in razvoj tehnologij za obnovljive surovine so v 6. okvirnem raziskovalnem programu močno zapostavljeni. Zato EESO v 7. okvirnem raziskovalnem programu poleg sredstev za energijo iz biomase zahteva posebne ukrepe za razvoj obnovljivih surovin ter ustreznega materialnega izkoriščanja. Za to bo potrebnih več finančnih sredstev.

1.6

Odbor ugotavlja, da trenutno omejujoč razvojni dejavnik ni količinska ponudba doslej pridobljenih obnovljivih surovin ali surovin, ki jih je mogoče pridobivati. Zaostala je stopnja tehnologij za predelovanje možnih tržnih proizvodov.

1.7

EESO pozdravlja akcijski načrt EU za biomaso. Obžaluje, da ne obravnava materialnega izkoriščanja, temveč le energijo iz biomase, in pričakuje oceno akcijskega načrta ter pobude za nacionalne in regionalne akcijske načrte.

1.7.1

Zaradi nezadostnih pravnih okvirov se možnosti obnovljive energije, posebej biomase, v večini držav članic ne izkoriščajo dovolj. Zato Odbor poziva Komisijo in Svet, da oblikujeta bolj učinkovito politiko.

1.8

EESO se izrecno zavzema, da bi EU oblikovala cilje za delež obnovljivih virov surovin. Predlaga 4 x 25 do leta 2020, tj. po 25 % za električni tok, toploto, gorivo in nove materiale, kot je npr. zloženi material, umetne snovi z več naravnimi vlakni ali drugi proizvodi kemije nafte.

1.9

Odbor poudarja, da je odločilnega pomena na vseh področjih (električni tok, toplota, goriva in materialno izkoriščanje) razviti in tudi uresničiti učinkovite ukrepe za uvajanje na trg. Uspešni primeri bi lahko bili zakoni o dovajanju energije nekaterih držav članic. Pomembno je prilagodljivo oblikovanje, ki zagotavlja varnost in spodbude naložb v nove tehnologije in upošteva različne izhodiščne položaje, npr. v tehnologiji, in zmanjševanje stroškov.

1.10

Glede opredelitve političnih pristopov in političnih ovir mnenje obravnava različne nadaljnje točke: pravne predpise glede emisij in odpadkov, pakiranja in starih avtomobilov, davčno pravo, standardizacijo in tržno ureditev za predivnice. Uredba REACH o pravnih predpisih za kemikalije tukaj odpira nove perspektive za postopke na osnovi biomase. Politične in administrativne ovire so v 25 državah zaradi različne politične prakse in različnih sistemov mnogoplastne. Odbor poziva Komisijo, da poišče politične ovire in pripravi predloge rešitev.

1.11

Za pridelavo Odbor oblikuje zahteve v zvezi s površinsko konkurenco hranljivih rastlin, energije in ekološkega ravnovesja ter varstva narave, okolja in pokrajine. Predlaga akreditacijski sistem, ki označuje izvor in predelavo proizvodov.

1.12

V zvezi z mednarodno razsežnostjo to mnenje poudarja priložnosti EU na področju izvoza tehnologije. Za mednarodno trgovino bioenergetskih virov pa EESO zahteva kvalifikacijska pravila STO. Vsebovati morajo predvsem neodvisnost na področju prehrane ter ekološke in socialne standarde.

1.13

Odbor bo v posebnem mnenju obravnaval akcijski načrt Skupnosti za biomaso.

2.1

Cilji politike EU: ob ponovnem zagonu lizbonske strategije in kriterijih trajnosti pa primanjkuje pobud za prihodnost na naslednjih pomembnih vmesnih področjih:

To mnenje na lastno pobudo izpostavlja najpomembnejše dejavnike z vidika evropske civilne družbe.

2.2

Opredelitev: obnovljive surovine so kmetijski, gozdarski in ribiški proizvodi, ki se ponovno uporabijo, vendar ne za prehrano ali krmo. Sem torej sodi vse, kar nastane s pomočjo fotosinteze in nadaljnjih življenjskih procesov. To je nakopičena sončna energija. Pri tem lahko izkoriščanje biomase poteka materialno ali energetsko.

2.3

Zgodovina: pridobivanje obnovljivih surovin sodi poleg proizvodnje živil in krme med najpomembnejše naloge kmetijskega gospodarstva. Uporaba teh kmetijskih proizvodov se je začela zmanjševati z industrijsko revolucijo. Šele od sredine 20. stoletja so petrokemični proizvodi odločilno nadomestili proizvode biomase. Na osnovi znanja iz preteklosti, ob podpori novih tehnologij in ustvarjalne znanosti se danes ponujajo mnoge nove možnosti uporabe na področju energetike, farmacije, kemije, gradbeništva in prometa.

2.4

Svetovni okvir politike upravljanja virov: gospodarstva EU so v veliki meri odvisna od svetovnega uvoza energentov in surovin. Vedno večja poraba in odvisnost od fosilnih surovin, kot je nafta, zemeljski plin, pa tudi premog, je dosegla svoje meje, kar ima številne negativne posledice.

2.4.1

Pomanjkanje inovativnega razvoja in naložb v preobrat v uporabi surovin v industrijskih državah je posledica enostransko usmerjenih politik. Dramatični spremni pojavi odvisnosti od fosilnih surovin so poleg ekoloških posledic in globalne spremembe podnebja tudi zunanje- in varnostnopolitična tveganja.

2.4.2

Posledice globalnih podnebnih sprememb, višje cene energije in pomanjkanje učinkovitih alternativ so nadaljnje pojavne oblike napačnega razvoja, zaradi katerih se med drugim širi revščina v državah v razvoju.

2.4.3

Dokumenti EESO se intenzivno poglabljajo v resne posledice podnebnih sprememb, težave vseh držav po svetu pri izvajanju Kjotskega protokola ter velika pričakovanja in slabe rezultate konference o podnebnih spremembah v Montrealu. Povsod in vsak dan se vedno znova pojavljajo zahteve po evropskih in mednarodnih rešitvah.

2.5

Obnovljive surovine so nenehno obnavljajoč se vir surovin in energije. Ker ustvarjajo pozitivno ekološko bilanco, lahko zmanjšajo obremenitve okolja, zlasti količine CO2. Ponujajo tudi priložnost za regionalne verige gospodarstva in ustvarjanja vrednosti. Prispevajo tudi k ustvarjanju in vzdrževanju delovnih mest na evropskih podeželskih območjih in lahko na teh območjih ter na industrijskih področjih, povezanih s kmetijskimi in gozdarskimi dejavnostmi, delujejo kot motor nove gospodarske dinamike. Popestrijo lahko kolobarjenje v kmetijstvu in tako prispevajo k biološki raznovrstnosti. Njihov potencial inovacij ponuja raznolike možnosti in široko materialno osnovo za kemične proizvode.

2.6

Nacionalne politike v EU se odzivajo na spreminjajoče se stanje surovin

Številne evropske države imajo zakone za dovajanje obnovljive električne energije, pridobljene iz obnovljivih surovin. Tukaj je cena dovajanja po različnih tehnoloških in gospodarskih merilih postavljena višje. To povzroča široko proizvodnjo in uvajanje novih tehnologij, zniževanje stroškov na osnovi številnih obratovalnih izkušenj in izpopolnjevanju tehnologij. Kot pa izhaja iz sporočil Komisije KOM(2005) 627 in 628, je v mnogih evropskih državah treba uvesti ukrepe za učinkovito spodbudo razvoju in uvajanju na trg.

2.7

Globalne politike: obnovljive surovine zavzemajo v različnih kulturah in državah, zlasti v podeželskih regijah, vedno bolj izpostavljeno mesto. Politične in gospodarske pobude so na primer program za etanol v Braziliji, poskusi z oreški jatrofe (oljnice) v suhih območjih Indije in Afrike. Obstajajo pa tudi zelo sporne smeri razvoja, na primer v jugovzhodni Aziji in Južni Ameriki, kjer izginjajo cele površine gozda, da bi se te države lahko odzvale na globalno povečanje povpraševanja po gorivnih oljih. Izredno negativne posledice tega ne vplivajo le na podnebno ravnovesje. ZDA načrtujejo novo usmeritev energetske politike, ki bi jo bilo treba že davno uvesti. Do leta 2030 nameravajo uvesti proizvodnjo 20 % pogonskega goriva in 25 % kemikalij na osnovi biomase. Predsednik in kongres ZDA si trenutno prizadevata, da bi s pomočjo zakona o zagotavljanju energije biomaso utrdili kot steber gospodarstva ZDA.

2.8

Obravnava obnovljivih surovin v EU: v Komisiji EU se več kot deset različnih generalnih direktoratov z različnih perspektiv ukvarja s to temo. Težišče pa leži v GD za kmetijstvo in GD za energijo in promet. Toda tudi generalni direktorati za podjetništvo, industrijo, razvoj, raziskave, regionalno politiko, trgovino, konkurenco, davke se posvečajo temu področju. Evropska agencija za varstvo okolja v Kopenhagnu tudi bistveno prispeva k tej temi.

2.8.1

Pobude EU za razvoj obnovljivih virov so:

Nazadnje je Komisija 7.12.2005 objavila:

Naslednji postopki odločanja pa še potekajo pri evropskih organih: