4.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 80/1

(1)

Po sprejetju Odločbe št. 1229/2003/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o določitvi vrste smernic za vseevropska energetska omrežja (3) se je pojavila potreba po popolni vključitvi novih držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk v te smernice ter po nadaljnji prilagoditvi, če je to potrebno, teh smernic novi politiki približevanja Evropske unije.

(2)

Prednostne naloge na področju vseevropskih energetskih omrežij izhajajo iz oblikovanja bolj odprtega in konkurenčnega notranjega energetskega trga zaradi izvajanja Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo (4) in Direktive 2003/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (5). Te prednostne naloge upoštevajo sklepe Evropskega sveta v Stockholmu z dne 23. in 24. marca 2001 glede razvoja infrastrukture, potrebne za delovanje energetskega trga. Posebej si je treba prizadevati za doseganje cilja večje uporabe obnovljivih virov energije, kot prispevek k pospeševanju politike trajnostnega razvoja. Vendar pa bi bilo treba to doseči, ne da bi povzročili nesorazmerne motnje v normalnem tržnem ravnotežju. Popolnoma naj se upošteva tudi cilje prometne politike Skupnosti, predvsem možnost zmanjšanja cestnega prometa z uporabo plinovodov.

(3)

Ta odločba služi za približevanje cilju, tj. stopnji medsebojne elektroenergetske povezanosti med državami članicami, ki je bila dogovorjena na Evropskem svetu v Barceloni, ki je potekal dne 15. in 16. marca 2002, in tako za izboljšanje zanesljivosti in celovitosti omrežja ter za zagotovitev zanesljivosti oskrbe in pravilnega delovanja notranjega trga.

(4)

Praviloma naj se pri izgradnji in vzdrževanju energetske infrastrukture upoštevajo tržna načela. To je tudi v skladu s skupnimi pravili za dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga in skupnimi pravili konkurenčnega prava, katerih cilj je oblikovanje bolj odprtega in konkurenčnega notranjega energetskega trga. Finančna pomoč Skupnosti za izgradnjo in vzdrževanje bi se torej morala dodeliti samo kot izjema. Te izjeme bi morale biti ustrezno utemeljene.

(5)

Energetsko infrastrukturo je treba graditi in vzdrževati na način, ki omogoča učinkovito delovanje notranjega energetskega trga, ob upoštevanju obstoječih postopkov za posvetovanje z vpletenimi stranmi, ne da bi se s tem odmaknili od strateških meril in, kjer je to primerno, od meril za univerzalne storitve in obveznosti zagotavljanja javnih služb.

(6)

Glede na morebitne sinergije med omrežji zemeljskega plina in omrežji olefina, je treba posebno pozornost posvetiti razvoju in povezavi omrežij olefina, da se zadovoljijo industrijske potrebe porabe olefina v Skupnosti.

(7)

Prednostne naloge za vseevropska energetska omrežja izhajajo tudi iz naraščajoče pomembnosti vseevropskih energetskih omrežij za zagotavljanje zanesljive in raznolike energetske oskrbe Skupnosti, za vključitev energetskih omrežij novih držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk ter za omogočanje usklajenega delovanja energetskih omrežij v Skupnosti in sosednjih državah, po posvetovanju z zadevnimi državami članicami. Sosednje države Skupnosti imajo ključno vlogo v energetski politiki Skupnosti. Pokrivajo namreč večji del potreb Skupnosti po zemeljskem plinu, so tudi ključne partnerice za tranzit primarne energije v Skupnosti in bodo postopoma postale bolj pomembni akterji na notranjih trgih plina in elektroenergetskih trgih Skupnosti.

(8)

Med projekti, ki se nanašajo na vseevropska energetska omrežja, je treba izpostaviti prednostne projekte, ki so zelo pomembni za delovanje notranjega energetskega trga ali za zanesljivo oskrbo z energijo.

(9)

Postopek za opredelitev projektov skupnega interesa, ki se nanašajo na vseevropska energetska omrežja, bi moral zagotoviti usklajeno uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 2236/95 z dne 18. septembra 1995 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih omrežij (6). Ta postopek bi moral razlikovati dve ravni: prva raven določi omejeno število meril za opredelitev takšnih projektov in druga raven, imenovana „specifikacije“, opiše projekt podrobno.

(10)

Prednost pri financiranju v skladu z Uredbo (ES) 2236/95 bi morali imeti projekti evropskega interesa, npr. projekti skupnega interesa iz te odločbe, ki so vključeni v smeri za prednostne projekte, navedene v tej odločbi.

(11)

Države članice bi morale ob predložitvi projektov v sklopu ustreznih finančnih instrumentov Skupnosti, nameniti primerno prednost projektom iz Priloge I in merilom iz te odločbe.

(12)

Ker se projektne specifikacije lahko spreminjajo, se lahko navajajo le okvirno. Komisija bi morala biti torej pooblaščena, da jih posodablja. Ker imajo projekti lahko znatne politične, okoljske in gospodarske posledice, je pomembno, poiskati ustrezno ravnotežje med zakonodajnim nadzorom in prilagodljivostjo pri določanju projektov, ki zaslužijo morebitno podporo Skupnosti.

(13)

Kjer je to primerno, da se določenim prednostnim projektom, ali delom prednostnih projektov, ali skupin prednostnih projektov za izboljšanje njihove priprave in izvajanje za obdobje trajanja zadevnih prednostnih projektov, bi morala Komisija ob posvetovanju z vpletenimi državami članicami zagotoviti in uskladiti sodelovanje z uporabniki in upravljavci, z namenom zagotavljanja izvajanja potrebnega spremljanja za obveščanje Skupnosti o napredku. Pri tem bi se morale Komisija in zadevne države članice posvetovati z upravljavci, uporabniki, regionalnimi in lokalnimi organi ter predstavniki civilne družbe, z namenom pridobitve obsežnejšega znanja o potrebi po storitvah prenosa, o omejitvah in parametrih storitev, potrebnih za optimalno rabo zadevne infrastrukture.

(14)

Države članice bi morale biti pozvane, da usklajujejo izvajanje določenih projektov, zlasti čezmejnih projektov ali delov teh projektov.

(15)

Oblikovati bi bilo treba ugodnejše okolje za razvoj in izgradnjo vseevropskih energetskih omrežij, predvsem z zagotavljanjem spodbud za tehnično sodelovanje med subjekti, odgovornimi za omrežja, z olajšanjem izvajanja postopkov pridobivanja dovoljenj, ki se uporabljajo za projekte omrežja v državah članicah, z namenom zmanjšanja zamud, in z ustrezno mobilizacijo finančnih sredstev, instrumentov in finančnih programov Skupnosti, ki so na razpolago za projekte omrežja. Skupnost bi morala podpirati ukrepe držav članic, sprejete za dosego tega cilja.

(16)

Ker je proračun, ki je dodeljen vseevropskim energetskim omrežjem, namenjen predvsem financiranju študij izvedljivosti, bodo, če bo potrebno, sredstva za takšna — zlasti medregijska — medsebojna povezovalna omrežja zagotovljena iz strukturnih skladov Skupnosti, s finančnimi programi in inštrumenti.

(17)

Opredelitev projektov skupnega interesa, njihovih specifikacij in prednostnih projektov ne bi smelo posegati v rezultate presoje vplivov na okolje za projekte, načrte ali programe.

(18)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te odločbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(19)

Komisija bi morala redno pripravljati poročilo o izvajanju te odločbe.

(20)

Ker ima ta odločba enaka predmet urejanja in področje uporabe kot Odločba Sveta 96/391/ES z dne 28. marca 1996 o določitvi niza ukrepov, katerih cilj je ustvariti ugodnejše okolje za razvoj vseevropskih omrežij na področju energetike (8) in Odločba št. 1229/2003/ES, je treba ti dve odločbi razveljaviti —

1.

pri elektroenergetskih omrežjih za:

2.

pri plinovodnih omrežjih (prenos zemeljskega plina ali olefinskih plinov) za:

(a)

spodbujati učinkovito delovanje in razvoj notranjega trga na splošno in zlasti notranjega energetskega trga, ob spodbujanju racionalne proizvodnje, prevoza, distribucije in rabe energetskih virov ter razvoj in priključitev obnovljivih energetskih virov na način, ki bo znižal stroške energije za potrošnika in prispeval k zagotavljanju raznovrstnosti energetskih virov;

(b)

olajšati razvoj in zmanjšati osamitev regij z omejenimi možnostmi ter otoških regij Skupnosti in tako pomagati okrepiti ekonomsko ter socialno kohezijo;

(c)

okrepiti zanesljivost energetske oskrbe, na primer z okrepitvijo odnosov s tretjimi državami na energetskem področju, ki so v skupnem interesu vseh zadevnih pogodbenic, zlasti v okviru Pogodbe o energetski listini in sporazumov o sodelovanju, ki jih je sklenila Skupnost;

(d)

prispevati k trajnostnemu razvoju in varstvu okolja, med drugim z vključevanjem obnovljivih energetskih virov in z zmanjševanjem okoljskih tveganj, povezanih s prevozom in prenosom energije.

1.

za elektroenergetska in plinovodna omrežja:

2.

za elektroenergetska omrežja:

3.

za plinovodna omrežja:

(a)

opredelitev projektov skupnega interesa iz člena 6;

(b)

oblikovanje ugodnejšega okolja za razvoj teh omrežij.

(a)

projekti spadajo v področje uporabe iz člena 2;

(b)

projekti ustrezajo ciljem in prednostnim nalogam ukrepanja, določenim v členu 3 ali 4;

(c)

projekti izkazujejo potencialno gospodarsko upravičenost.

2.

(a)

imajo znaten vpliv na konkurenčno delovanje notranjega trga, in/ali

(b)

krepijo zanesljivost oskrbe v Skupnosti in/ali

(c)

povzročijo povečanje uporabe obnovljivih virov energije.

(a)

tehničnemu sodelovanju med subjekti, odgovornimi za vseevropska energetska omrežja, zlasti za ustrezno delovanje povezav, navedenih v točkah 1, 2 in 7 Priloge II;

(b)

olajšanju izvajanja postopkov pridobivanja dovoljenj za projekte na področju vseevropskih energetskih omrežij za zmanjšanje zamud;

(c)

zagotavljanju pomoči projektom skupnega interesa s finančnimi sredstvi skladov Skupnosti, instrumenti in finančnimi programi, ki se uporabljajo za ta omrežja.

4.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 80/27

(1)

Pri proizvodnji živil se lahko uporabijo številne hranilne snovi in druge sestavine, med drugim tudi vitamini, minerali, vključno z elementi v sledovih, aminokisline, telesu nujno potrebne (esencialne) maščobne kisline, vlaknina, razne rastline in zeliščni ekstrakti. Njihovo dodajanje živilom je v državah članicah urejeno z različnimi nacionalnimi predpisi, ki ovirajo prost pretok teh proizvodov in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje, in tako neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga. Zato je treba sprejeti pravila Skupnosti, ki bodo uskladila nacionalne določbe v zvezi z dodajanjem vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom.

(2)

Namen te uredbe je urediti dodajanje vitaminov in mineralov živilom ter uporabo nekaterih drugih snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, in so dodane živilom ali uporabljene pri proizvodnji živil v okoliščinah, ki povzročijo uživanje količin, ki so veliko večje od količin, ki naj bi se običajno zaužile v normalnih pogojih prehranjevanja z uravnoteženo in raznoliko prehrano, in/ali bi kako drugače predstavljale možno tveganje za potrošnike. Če ne obstajajo posebna pravila Skupnosti v zvezi s prepovedjo ali omejitvami uporabe snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, v skladu s to uredbo ali drugimi posebnimi predpisi Skupnosti, se lahko uporabljajo ustrezna nacionalna pravila brez poseganja v določbe Pogodbe.

(3)

Nekatere države članice zahtevajo obvezno dodajanje določenih vitaminov in mineralov nekaterim živilom v vsakodnevni uporabi iz razlogov, ki jih narekuje skrb za javno zdravje. Ti razlogi so lahko upravičeni na nacionalni ali celo regionalni ravni, vendar pa trenutno ne upravičujejo usklajevanja obveznega dodajanja hranilnih snovi v celotni Skupnosti. Če in ko bo to primerno, pa bi lahko te določbe sprejeli na ravni Skupnosti. Medtem bi bilo koristno zbrati podatke o tovrstnih nacionalnih ukrepih.

(4)

Proizvajalci živil lahko vitamine in minerale živilom dodajajo prostovoljno ali pa jih morajo dodajati kot hranila, kakor je določeno s posebno zakonodajo Skupnosti. Lahko se jih dodaja tudi v tehnološke namene kot dodatke, barvila, arome ali za druge tovrstne namene, vključno z dovoljenimi enološkimi postopki in obdelavami, ki jih določa zadevna zakonodaja Skupnosti. Ta uredba naj bi se uporabljala brez poseganja v posebna pravila Skupnosti glede dodajanja ali uporabe vitaminov in mineralov v specifičnih proizvodih ali skupinah proizvodov ali glede njihovega dodajanja za namene, ki jih ta uredba ne obravnava.

(5)

Glede na to, da so bila podrobna pravila glede prehranskih dopolnil, ki vsebujejo vitamine in minerale, sprejeta z Direktivo 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (3), se določbe te uredbe glede vitaminov in mineralov ne bi smele uporabljati za prehranska dopolnila.

(6)

Proizvajalci živilom dodajajo vitamine in minerale z različnimi nameni, med drugim tudi zaradi ponovne vzpostavitve njihove vsebnosti, če je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja z živilom, ali zaradi vzpostavitve podobne prehranske vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(7)

Uravnotežena in raznolika prehrana lahko praviloma zagotavlja vsa hranila, ki so potrebna za normalen razvoj in ohranjanje zdravja, v količinah, določenih in priporočenih na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj. Iz raziskav pa izhaja, da se tega idealnega stanja v Skupnosti ne dosega niti za vse vitamine in minerale, niti za vse skupine prebivalcev. Živila z dodanimi vitamini in minerali občutno prispevajo k vnosu teh hranil, tako da se lahko šteje, da pozitivno prispevajo k njihovemu skupnemu vnosu.

(8)

Trenutno je v Skupnosti mogoče dokazati nekatera pomanjkanja hranil, čeprav ne nastopijo zelo pogosto. Spremembe družbeno-ekonomskega položaja v Skupnosti in način življenja različnih skupin prebivalstva so pripeljale do različnih prehranskih potreb in do sprememb prehranjevalnih navad. To pa je nato vplivalo na spremembe energijskih in prehranskih potreb ter na vnos nekaterih vitaminov in mineralov pri različnih skupinah prebivalstva, ki je nižji od priporočenega vnosa v različnih državah članicah. Poleg tega napredek na področju znanstvenega znanja kaže na to, da bi bil vnos nekaterih hranil za ohranjanje optimalnega zdravja in dobrega počutja lahko višji od trenutno priporočenega.

(9)

Živilom bi moralo biti dovoljeno dodajati le vitamine in minerale, ki so normalno sestavni del prehrane, se tako tudi uživajo in se štejejo za telesu nujno potrebna (esencialna) hranila, čeprav to ne pomeni, da je njihovo dodajanje živilom nujno. Polemikam v zvezi z določanjem teh telesu nujno potrebnih hranil se je treba izogniti. Zato je primerno oblikovati pozitivni seznam teh vitaminov in mineralov.

(10)

Kemične snovi, uporabljene kot viri vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom, bi morale biti varne in tudi biološko razpoložljive, t.j. v taki obliki, da jo telo lahko porabi. Zato je treba oblikovati tudi pozitivni seznam teh snovi. Tiste snovi, ki jih je odobril Znanstveni odbor za živila v mnenju, izraženem dne 12. maja 1999, na podlagi zgornjih meril varnosti in biološke razpoložljivosti, in se lahko uporabljajo v proizvodnji živil, namenjenih dojenčkom in malim otrokom, proizvodnji živil za posebne prehranske namene ali proizvodnji prehranskih dopolnil, bi morale biti na navedenem pozitivnem seznamu. Čeprav natrijev klorid (navadna sol) ni na tem seznamu snovi, se lahko še naprej uporablja kot sestavina pri pripravi hrane.

(11)

Da se sledi znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, je pomemben hiter pregled zgoraj navedenih seznamov, kadar je to potrebno. Takšni pregledi so izvedbeni ukrepi tehnične narave in njihovo sprejetje bi moralo biti zaupano Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(12)

Živila, katerim so dodani vitamini in minerali, največkrat oglašujejo proizvajalci in potrošniki bi lahko dobili vtis, da gre za proizvode s hranilno, fiziološko ali kakšno drugo prednostjo za zdravje v primerjavi s podobnimi ali drugimi proizvodi, ki jim ta hranila niso dodana. To lahko vodi do odločitev potrošnikov, ki so sicer lahko neželene. Da bi preprečili ta možen neželen učinek, je smiselno določiti nekatere omejitve za proizvode, katerim se lahko dodajo vitamini in minerali, poleg tistih, ki nastanejo iz tehnoloških razlogov ali so nujne zaradi varnosti, kadar so določene zgornje mejne vrednosti vitaminov in mineralov v takšnih proizvodih. Vsebnost nekaterih snovi v proizvodu, na primer alkohola, bi bila v tem smislu primerno merilo za prepoved dodajanja vitaminov in mineralov. Kakršno koli odstopanje od prepovedi dodajanja vitaminov in mineralov alkoholnim pijačam je treba omejiti na zaščito tradicionalnih vinskih receptov, pri čemer se o zadevnih proizvodih obvesti Komisijo. Ne sme se podati nikakršnih prehranskih ali zdravstvenih trditev o koristih teh dodatkov za zdravje. Da pri potrošnikih ne bi prihajalo do nejasnosti v zvezi z naravno prehransko vrednostjo svežih živil, se le-tem tudi ne bi smelo dodajati vitaminov in mineralov.

(13)

Ta uredba ne zajema uporabe vitaminov in mineralov v sledovih, ki služijo kot označevala avtentičnosti s ciljem boja proti goljufijam.

(14)

Zaradi prekomernega vnosa vitaminov in mineralov lahko pride do neželenih učinkov, zato je v primeru, da je to potrebno, za dodajanje teh snovi živilom treba določiti najvišje varne ravni. Te vrednosti morajo zagotoviti, da bo normalna uporaba proizvodov v skladu s proizvajalčevimi navodili za uporabo in ob raznovrstni prehrani varna za potrošnika. Zato bi morale obstajati skupne najvišje varne ravni vitaminov in mineralov, naravno prisotnih v živilu in/ali dodanih živilu za kakršen koli namen, vključno za tehnološko uporabo.

(15)

Zato je treba po potrebi te najvišje ravni in katere koli druge pogoje, ki omejujejo njihovo dodajanje živilom, sprejeti ob upoštevanju njihovih zgornjih varnih ravni, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj in njihovega morebitnega vnosa z drugimi živili. Ustrezno je treba upoštevati tudi priporočene vnose vitaminov in mineralov za prebivalstvo. V primerih, ko je za nekatere vitamine in minerale treba uvesti omejitve glede živil, katerim so lahko dodani, je treba dati prednost ponovni vzpostavitvi njihove vsebnosti, potem ko je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja, in vzpostavitvi podobne hranilne vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(16)

Vitamini in minerali, ki so dodani hrani, bi morali biti v hrani prisotni v določeni minimalni količini. Drugače prisotnost premajhnih in nepomembnih količin v tej obogateni hrani za uporabnika nima nobene koristi ter je zavajajoča. Iz istih razlogov bi morala biti v živilih prisotna dovolj velika količina teh hranil, da se lahko označi hranilne vrednosti. Zato bi bilo primerno, da bi bile najmanjše količine vitaminov in mineralov v živilih, katerim so bili vitamini in minerali dodani, enake tistim dovolj velikim količinam hranil, ki bi jih morala živila vsebovati za označbo hranilne vrednosti, razen če ustrezna odstopanja ne določajo drugače.

(17)

Sprejem najvišjih vrednosti in kakršnih koli pogojev uporabe, ki temeljijo na uporabi načel in meril, določenih v tej uredbi, ter sprejem najmanjših vrednosti predstavljajo izvedbene ukrepe tehnične narave, njihov sprejem pa bi moral biti zaupan Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(18)

Splošne določbe in opredelitve pojmov glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (4). Ta uredba bi se morala zato omejiti na nujne dodatne določbe. Te dodatne določbe bi morale veljati brez poseganja v Uredbo (ES) št. …/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o prehranskih in zdravstvenih trditvah za živila (5).

(19)

Zaradi hranilne pomembnosti proizvodov, ki so jim bili dodani vitamini in minerali, ter zaradi njihovega morebitnega vpliva na prehrambne navade ter na skupni vnos hranil bi moralo biti uporabniku omogočeno oceniti skupno prehransko kakovost teh proizvodov. Zato bi moralo biti označevanje hranilne vrednosti z odstopanjem od člena 2 Direktive Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (6) obvezno.

(20)

Normalna in raznolika prehrana vsebuje številne sestavine, ki prav tako vsebujejo številne snovi. Vnos teh snovi ali sestavin, ki izhaja iz njihove normalne in tradicionalne uporabe v sedanji prehrani, ne povzroča skrbi in ga ni treba urejati. Poleg vitaminov in mineralov ali sestavin, ki jih vsebujejo, se živilom dodajajo tudi nekatere druge snovi kot ekstrakti ali koncentrati, posledica pa je lahko vnos, znatno višji od tistega, ki se lahko zaužije z uravnoteženo in raznoliko prehrano. Varnost takšnih postopkov je v nekaterih primerih zelo vprašljiva, koristi pa so nejasne, zato jih je treba urediti. V takšnih primerih je primerno, da nosilci živilskih dejavnosti, odgovorni za varnost živil, ki jih dajejo v promet, prevzamejo breme dokazovanja glede njihove varnosti.

(21)

Glede na posebno naravo živil, katerim se dodaja vitamine in minerale, bi morala biti nadzornim organom poleg običajnih sredstev na voljo še dodatna sredstva, da se omogoči učinkovito spremljanje teh izdelkov.

(22)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve učinkovitega delovanja notranjega trga glede dodajanja vitaminov in mineralov ter nekaterih drugih snovi živilom ob zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(23)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7) —

(a)

živila za posebne prehranske namene in, če ne obstajajo posebne določbe, na zahteve o sestavi tovrstnih izdelkov, potrebne zaradi posebnih prehranskih zahtev oseb, ki so jim ti proizvodi namenjeni;

(b)

nova živila in nove sestavine živil;

(c)

gensko spremenjena živila;

(d)

živilske dodatke in arome;

(e)

dovoljene enološke postopke in obdelave.

(a)

pomanjkanja enega ali več vitaminov in/ali mineralov v prebivalstvu ali v posebnih skupinah prebivalstva, kar je mogoče dokazati s kliničnimi ali subkliničnimi dokazi o pomanjkanju ali prikazati z ocenjeno nizko ravnjo vnosa hranil; ali

(b)

možnosti izboljšanja prehranskega stanja prebivalstva ali posebnih skupin prebivalstva in/ali odprave možnih pomanjkanj pri prehrambnih vnosih vitaminov ali mineralov zaradi sprememb prehranskih navad; ali

(c)

razvoja splošno sprejetih znanstvenih dognanj o vlogi vitaminov in mineralov v prehrani in posledičnih učinkih na zdravje.

(a)

nepredelanim živilom, kar vključuje, a ni omejeno na, sadje, zelenjavo, meso, perutnino in ribe;

(b)

pijačam, ki vsebujejo več kot 1,2 vol. % alkohola, razen, z odstopanjem od člena 3(2), proizvodom:

pod pogojem, da nimajo nikakršne prehranske ali zdravstvene trditve.

(a)

zgornjih varnih količin vitaminov in mineralov, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj, ob upoštevanju, kadar je primerno, različnih stopenj občutljivosti različnih skupin potrošnikov;

(b)

vnosa vitaminov in mineralov iz drugih prehrambnih virov.

(a)

delež posameznih proizvodov v celotni prehrani prebivalstva na splošno ali nekaterih podskupin prebivalstva;

(b)

profil hranil izdelka, določen v skladu z Uredbo (ES) št. …/2006 (10).

(a)

če se pokažejo škodljivi učinki na zdravje, se snov in/ali sestavino, ki to snov vsebuje:

(b)

če se pokažejo možni škodljivi učinki na zdravje, vendar še vedno obstaja znanstvena negotovost, se snov doda na seznam v del C Priloge III.

(a)

vitamine in minerale, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi I;

(b)

kemijske oblike vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi II;

(c)

največje in najmanjše količine vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajajo živilom, in vse pogoje, ki se navezujejo nanje, določene v skladu s členom 6;

(d)

informacije glede nacionalnih predpisov o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov, iz člena 11;

(e)

vse omejitve dodajanja vitaminov in mineralov, kakor so določene v členu 4;

(f)

snovi, za katere je bila predložena dokumentacija v skladu s členom 17(1)(b);

(g)

informacije o snoveh iz Priloge III in razloge za njihovo vključitev v navedeno prilogo.

(a)

o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov določenim živilom ali kategorijam živil; ali

(b)

o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih drugih snovi v proizvodnji določenih živil,

(a)

se zadevna snov uporablja za dodajanje živilom, ki se tržijo v Skupnosti na … (15); in

(b)

Agencija ni podala odklonilnega mnenja glede uporabe te snovi ali njene uporabe v tej obliki pri proizvodnji živil na podlagi dokumentacije, ki podpira uporabo zadevne snovi in ki jo država članica Komisiji predloži najpozneje do… (16).

4.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 80/43

(1)

V Skupnosti obstaja vedno večje število živil, ki so označena in oglaševana s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in olajšali njihovo izbiro, morajo biti izdelki, ki so dani v promet, varni in ustrezno označeni.

(2)

Razlike med nacionalnimi določbami, ki se nanašajo na takšne trditve, lahko ovirajo prost pretok živil in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje. Tako imajo neposreden vpliv na delovanje notranjega trga. Zato je nujno, da se sprejmejo pravila Skupnosti o uporabi prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih.

(3)

Splošne določbe glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (3). Direktiva 2000/13/ES na splošno prepoveduje uporabo informacij, ki bi zavajale kupca ali živilom pripisovale zdravilne lastnosti. Ta uredba dopolnjuje splošna načela v Direktivi 2000/13/ES, in določa posebne pogoje glede uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih, namenjenih potrošniku.

(4)

Ta uredba se uporablja za vse prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, vključno z, med drugim, splošnim oglaševanjem živil in promocijskimi kampanjami, kakor so tiste, ki jih v celoti ali deloma podpirajo javni organi. Ne uporablja pa se za trditve pri nekomercialnem obveščanju, kot na primer za prehranske smernice ali nasvete organov javnega zdravstva ali za nekomercialna sporočila ter informacije v tiskanih medijih in v znanstvenih publikacijah. Ta uredba se uporablja tudi za blagovne znamke in druga trgovska imena, ki se jih lahko razume kot prehranske navedbe ali zdravstvene trditve.

(5)

Negativnih prehranskih trditev ta uredba ne obravnava; države članice, ki nameravajo uvesti nacionalne sisteme v zvezi z negativnimi prehranskimi trditvami, jih morajo priglasiti Komisiji in drugim državam članicam, v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (4).

(6)

Na mednarodni ravni je Codex Alimentarius leta 1991 sprejel Splošne smernice za trditve, leta 1997 pa Smernice za uporabo prehranskih trditev. Komisija Codex Alimentarius je leta 2004 sprejela predlog spremembe teh smernic. Ta predlog spremembe se nanaša na vključitev zdravstvenih trditev v smernice iz leta 1997. Ustrezno se preučijo tudi opredelitve pojmov in pogoji, določeni v smernicah Codex-a.

(7)

Možnost uporabe trditve „nizka vsebnost maščob“ za mazave maščobe, predvidene v Uredbi (ES) št. 2991/94 z dne 5. decembra 1994 o določitvi standardov za mazave maščobe (5), je treba čimprej prilagoditi določbam te uredbe. Do takrat se za izdelke, ki jih zajema, uporablja Uredba (ES) št. 2991/94.

(8)

Obstajajo številna hranila in druge snovi, med drugim vitamini, minerali, vključno z elementi v sledovih, aminokisline, esencialne maščobne kisline, prehranske vlaknine, različne rastline in zeliščni izvlečki s hranljivim ali fiziološkim učinkom, ki so lahko prisotne v živilih in so lahko predmet trditve. Zato je treba določiti splošna načela, uporabna za vse trditve na živilih, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, dali potrošnikom potrebne informacije za izbiro ob popolnem poznavanju dejstev, ter da bi oblikovali enake konkurenčne pogoje za prehrambeno industrijo.

(9)

Potrošniki bi lahko razumeli, da imajo živila, ki se oglašujejo s trditvami, v primerjavi s podobnimi ali drugimi izdelki, ki jim taka hranila in druge snovi niso dodana, hranilne, fiziološke ali druge prednosti za zdravje. To bi jih lahko navedlo na tako izbiro, ki bi neposredno vplivala na vsebnost posameznih hranil ali drugih snovi v celotni prehrani na način, ki ne ustreza znanstvenim priporočilom. Da bi preprečili ta možni neželeni učinek, je primerno, da se za izdelke, ki so označeni s takšnimi trditvami, uvede nekatere omejitve. V tem smislu so dejavniki, kot je na primer vsebnost določenih snovi v izdelku, na primer alkohola, ali profil hranil izdelka, primerno merilo pri odločanju, ali je izdelek lahko označen s trditvami. Medtem ko je uporaba tega merila na nacionalni ravni upravičena, ko gre za omogočanje potrošnikom, da lahko izbirajo na podlagi prejetih prehranskih informacij, lahko to povzroči ovire za trgovanje znotraj Skupnosti in je zato na ravni Skupnosti treba merila uskladiti.

(10)

Z uporabo profilov hranil kot merila naj bi se izognili položaju, v katerem bi prehranske ali zdravstvene trditve zakrile celoten prehranski status prehrambenega izdelka, kar bi lahko potrošnike zavedlo pri izbiri zdravju koristnih živil v okviru uravnotežene prehrane. Profili hranil, kakor so predvideni v uredbi, naj bi bili namenjeni le urejanju okoliščin, v katerih so trditve dovoljene. Utemeljiti jih je treba na splošno sprejetih znanstvenih podatkih, ki se nanašajo na odnos med prehrano in zdravjem. Vendar bi morali profili dovoljevati tudi inovacije v zvezi z izdelki in upoštevati raznolikost prehranjevalnih navad in običajev ter dejstvo, da imajo posamezni izdelki lahko pomembno vlogo v okviru celotne prehrane

(11)

Pri določanju profilov hranil je treba upoštevati vsebnost različnih hranil in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, zlasti maščob, nasičenih maščobnih kislin, transmaščobnih kislin, soli/natrija in sladkorjev, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo, pa tudi polinenasičenih in mononenasičenih maščobnih kislin, drugih prebavljivih ogljikovih hidratov, razen sladkorjev, vitaminov, mineralov, beljakovin in vlaknine. Pri določanju profilov hranil bi se morale upoštevati različne kategorije živil, pa tudi mesto in vloga teh živil v celotni prehrani. Za nekatera živila ali kategorije živil so, glede na njihovo vlogo in pomen v prehrani prebivalcev, lahko potrebne izjeme od spoštovanja postavljenih profilov hranil. To bo zahtevalo kompleksno tehnično nalogo, sprejem ustreznih ukrepov pa bi naj bil zaupan Komisiji, ob upoštevanju nasveta Evropske agencije za varnost hrane.

(12)

Prehranska dopolnila, določena v Direktivi 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (6), ki so v tekočem stanju in vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, se v tej uredbi ne štejejo za pijače.

(13)

Obstajajo že številne trditve, ki se uporabljajo za označevanje živil in njihovo oglaševanje v nekaterih državah članicah ter se nanašajo na snovi, katerih pozitivno delovanje ni bilo dokazano ali zanje še ne obstaja enotno znanstveno stališče. Treba je zagotoviti, da je za snovi, na katere se nanaša trditev, dokazan pozitiven hranilni ali fiziološki učinek.

(14)

Za zagotovitev, da so trditve resnične, je nujno, da je snov, ki je predmet trditve, prisotna v končnem izdelku v zadostnih količinah ali pa da snov ni prisotna, ali je prisotna v ustrezno zmanjšanih količinah, da se ustvari označeni hranilni ali fiziološki učinek. Snov bi morala biti na voljo tudi v takšni obliki, da jo telo lahko uporabi. Poleg tega, in kjer je to primerno, bi morala takšna količina živila, ki je sprejemljiva za zaužitje, vsebovati znatno količino snovi, ki ustvari zatrjevani hranilni ali fiziološki učinek.

(15)

Pomembno je, da potrošnik razume trditve na živilih ter da se vse potrošnike primerno zaščiti pred zavajajočimi trditvami. Vendar se je Sodišču Evropskih skupnosti od uzakonitve Direktive Sveta 84/450/EGS z dne 10. septembra 1984 o zavajajočem oglaševanju (7) pri razsojanju o primerih v zvezi z oglaševanjem, zdelo nujno, da preuči učinek na fiktivnega, tipičnega potrošnika. V skladu z načelom sorazmernosti se v tej uredbi zaradi učinkovite uporabe zaščitnih ukrepov, ki so v njej predvideni, kot merilo uporablja povprečni potrošnik, ki je razmeroma dobro obveščen in razmeroma dovolj pazljiv ter razsoden, obenem pa se upoštevajo družbeni, kulturni in jezikovni dejavniki v skladu z razlago Sodišča, vendar je poskrbljeno tudi za preprečevanje izkoriščanja tistih potrošnikov, ki so zaradi svojih značilnosti še posebno nezaščiteni pred zavajajočimi trditvami. Kadar je trditev namenjena posebni skupini potrošnikov, kot na primer otrokom, je zaželeno, da se učinek trditve oceni z vidika povprečnega člana take skupine. Kriterij povprečnega potrošnika ni statistični kriterij. Nacionalna sodišča in organi bodo morali uporabiti svojo zmožnost presoje, da bodo ob upoštevanju sodne prakse Sodišča lahko določili tipičen odziv povprečnega potrošnika v danem primeru.

(16)

Znanstvena utemeljitev bi morala biti glavni vidik, ki se upošteva pri uporabi prehranskih in zdravstvenih trditev, nosilci živilske dejavnosti pa morajo uporabo takšnih trditev utemeljiti.

(17)

Prehranske ali zdravstvene trditve niso dovoljene, če niso skladne s splošno sprejetimi prehranskimi in zdravstvenimi načeli, ali če spodbujajo ali opravičujejo prekomerno uživanje živil ali podcenjujejo dobro prehranjevalno prakso.

(18)

Zaradi pozitivne podobe, ki jo imajo živila s prehranskimi zdravstvenimi trditvami, ter zaradi možnega vpliva teh živil na prehrambene navade in skupno količino zaužitih hranil, bi morali potrošniki imeti možnost oceniti hranilno vrednost živil. Zato bi moralo biti označevanje hranilne vrednosti obvezno in bi se moralo razširiti na vsa živila, ki so označena z zdravstvenimi trditvami.

(19)

Splošne določbe za označevanje hranilne vrednosti zajema Direktiva Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (8). V skladu s to direktivo je označevanje hranilne vrednosti obvezno, kadar je pri označevanju, predstavljanju ali oglaševanju, razen pri splošnem oglaševanju, prisotna trditev o hranilni vrednosti. Kadar se trditev o hranilni vrednosti nanaša na sladkorje, nasičene maščobne kisline, prehransko vlaknino ali natrij, bi morala vsebovati podatke iz skupine 2, kot je določeno v členu 4(1) Direktive 90/496/EGS. Da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov, je treba obveznost glede označevanja hranilnih vrednosti iz skupine 2 uporabljati smiselno tudi v primeru zdravstvenih trditev, razen pri splošnem oglaševanju.

(20)

Treba je sestaviti tudi seznam dovoljenih prehranskih trditev in posebnih pogojev za njihovo uporabo na podlagi pogojev za uporabo takšnih trditev, ki so bile dogovorjene na nacionalni ali mednarodni ravni in določene v zakonodaji Skupnosti. Za vse trditve, za katere velja, da imajo za potrošnike enak pomen kot prehranske trditve, vključene v zgoraj navedeni seznam, bi morali veljati enaki pogoji uporabe, kot so določeni v seznamu. Na primer, za trditve v zvezi z dodajanjem vitaminov in mineralov, kot so „z …“, „okrepljen“, „dodan …“ ali „obogaten …“, bi morali veljati pogoji, določeni v zvezi s trditvijo „vir …“. Seznam je treba redno dopolnjevati zaradi upoštevanja znanstvenega in tehničnega napredka. Poleg tega je za primerjalne trditve potrebno, da so izdelki, ki se jih primerja, jasno prepoznavni za končnega potrošnika.

(21)

Pogoje za trditve, kot so „brez laktoze“ ali „brez glutena“, namenjene skupini potrošnikov s posebnimi motnjami, je treba obravnavati v okviru Direktive Sveta 89/398/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na živila za posebne prehranske namene (9). V tej direktivi je poleg tega predvidena možnost, da se na živilih za običajno prehrano označi, ali so primerna, da jih uporabljajo te skupine potrošnikov, in sicer ali ta živila izpolnjujejo pogoje za tovrstno trditev. Dokler se pogoji za tovrstne trditve ne določijo na ravni Skupnosti, lahko države članice uporabljajo ali sprejmejo ustrezna nacionalna merila.

(22)

Zdravstvene trditve morajo biti za uporabo v Skupnosti odobrene samo na osnovi znanstvene ocene na najvišji ravni. Da se zagotovi usklajeno znanstveno oceno teh trditev, bi morala ta ocenjevanja izvajati Evropska agencija za varno hrano.

(23)

Poleg prehranskih obstajajo številni drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na psihične in vedenjske funkcije. Sporočanje o teh funkcijah je zato zelo zapleteno in je težko posredovati celovito, resnično in jasno sporočilo v kratki trditvi, ki se uporablja za označevanje in oglaševanje živil. Zato je ustrezno pri uporabi trditev, ki se nanašajo na psihično in vedenjsko delovanje, zahtevati znanstveno utemeljitev.

(24)

Ob upoštevanju direktive Komisije št. 96/8/ES z dne 26. februarja 1996 o živilih, namenjenih za uporabo pri energijsko omejenih dietah za zmanjšanje telesne teže (10), ki določa, da se pri označevanju, predstavljanju ali oglaševanju izdelkov iz navedene direktive ne sme navajati podatkov o stopnji ali količini izgubljene teže, ki je lahko posledica njihove uporabe, je primerno, da se ta omejitev razširi na vsa živila.

(25)

Zdravstvene trditve, razen tistih, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni in, ki temeljijo na splošno sprejetih znanstvenih podatkih, je treba oceniti in odobriti na drugačen način. Zato je treba sprejeti seznam Skupnosti takšnih dovoljenih trditev, po posvetovanju z Evropsko agencijo za varno hrano.

(26)

Da se sledi znanstvenemu in tehničnemu napredku, je potrebno zgoraj navedeni seznam takoj, ko se pokaže potreba, spremeniti. Takšna sprememba je izvedbeni ukrep tehnične narave, njegov sprejem pa je zaupan Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(27)

Raznolika in uravnotežena prehrana je predpogoj za dobro zdravje in posamezna živila imajo samo relativen pomen v celotni prehrani. Poleg tega je prehrana samo eden od večih dejavnikov, ki vplivajo na pojav nekaterih bolezni ljudi. Ostali dejavniki, kot so starost, genska nagnjenost, raven telesne aktivnosti, uživanje tobaka in drugih drog, izpostavljenost okolju in stres, lahko vplivajo na pojav bolezni ljudi. Glede trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za nastanek bolezni bi morale zato veljati posebne zahteve za označevanje.

(28)

Da se zagotovi, da so zdravstvene trditve resnične, jasne, zanesljive in koristne za potrošnika, ki se odloča za zdravju koristno prehrano, je treba pri mnenju Evropske agencije za varnost hrane in pri postopku odobritve, ki mu sledi, upoštevati besedilo in predstavitev zdravstvene trditve.

(29)

V nekaterih primerih sama znanstvena ocena tveganja ne more zagotoviti vseh informacij, na katerih temelji odločitev v zvezi z obvladovanjem tveganja. Zato je treba upoštevati druge zakonite dejavnike, pomembne za obravnavano zadevo.

(30)

Zaradi preglednosti in da bi se izognilo večkratnim prijavam trditev, ki so že bile ocenjene, bo Komisija vzpostavila in dopolnjevala javni register, ki bo vseboval seznam teh trditev.

(31)

Da bi spodbudili raziskave in razvoj na področju agroživilske industrije, je primerno zaščititi naložbe inovatorjev v zbiranje informacij in podatkov, ki jih prosilec predloži, ko zaprosi za potrditev zdravstvene trditve po tej uredbi. Vendar je ta zaščita zaradi preprečevanja nepotrebnega ponavljanja raziskav in preskusov časovno omejena.

(32)

Glede na posebno vrsto živil, ki so označena s trditvami, bi morala biti nadzornim organom poleg običajnih sredstev na voljo še dodatna sredstva, da se omogoči učinkovito spremljanje teh izdelkov.

(33)

Da bi nosilcem živilske dejavnosti omogočili, da se prilagodijo zahtevam te uredbe, je treba določiti ustrezne prehodne ukrepe.

(34)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve učinkovitega delovanja notranjega trga glede prehranskih in zdravstvenih trditev ob istočasnem zagotovljanju visoke ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena Pogodbe ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(35)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(a)

Direktivo 89/398/EGS in direktive, sprejete na podlagi navedene direktive;

(b)

Direktivo Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (12);

(c)

Direktivo Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (13).

(a)

se uporabljajo opredelitve pojmov „živilo“, „nosilec živilske dejavnosti“, „dajanje v promet“ in „končni potrošnik“ iz členov 2, 3(3), 3(8) in 3(18) Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (14);

(b)

se uporablja opredelitev pojma „prehransko dopolnilo“ iz Direktive 2002/46/ES;

(c)

se uporabljajo opredelitve pojmov „označevanje hranilne vrednosti“, „beljakovine“, „ogljikovi hidrati“, „sladkorji“, „maščobe“, „nasičene maščobne kisline“, „enkrat nenasičene maščobne kisline“, „večkrat nenasičene maščobne kisline“, „prehranska vlaknina“ iz Direktive 90/496/EGS;

(d)

se uporablja opredelitev pojma „označevanje“ iz člena 1(3)(a) Direktive 2000/13/ES.

(1)

„trditev“ pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, vključno s slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršni koli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti;

(2)

„hranilo“ pomeni beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, prehransko vlaknino, natrij, vitamine in minerale, navedene v Prilogi Direktive 90/496/EGS, in snovi, ki pripadajo ali so sestavni del ene od teh kategorij;

(3)

„druga snov“ pomeni snov, ki ni hranilo, ima pa hranilni ali fiziološki učinek;

(4)

„prehranska trditev“ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne ugodne prehranske lastnosti zaradi:

(5)

„zdravstvena trditev“ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani;

(6)

„trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezni“ pomeni kakršno koli zdravstveno trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da uživanje kategorije živil, živila ali enega od njegovih sestavnih delov znatno zmanjšuje dejavnik tveganja za razvoj bolezni;

(7)

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za varnost hrane, kot je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 178/2002.

(a)

biti napačna, dvoumna ali zavajajoča;

(b)

povzročati dvomov glede varnosti in/ali prehranske primernosti drugih živil;

(c)

spodbujati ali opravičevati pretirano uživanje živil;

(d)

navajati, domnevati ali namigovati, da uravnotežena in raznolika prehrana ne more zagotoviti ustreznih količin hranil. Odstopanja v primeru hranil, ki jih ni mogoče zagotoviti v zadostni količini z uravnoteženo in raznoliko prehrano, vključno s pogoji za uporabo teh odstopanj, se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 24(2), ob upoštevanju posebnih razmer v državah članicah;

(e)

nanašati na spremembe telesnih funkcij, ki bi lahko prestrašile ali izkoristile strah potrošnika, bodisi z besedilom ali s slikovnimi predstavitvami, grafičnimi predstavitvami ali predstavitvami s simboli.

(a)

količin nekaterih hranil in drugih snovi v živilih, npr. maščob, nasičenih maščobnih kislin, trans-maščobnih kislin, sladkorjev in soli/natrija;

(b)

vloge in pomena živil (ali kategorij živil) v prehrani prebivalstva na splošno ali, kjer je ustrezno, nekaterih rizičnih skupin, vključno z otroki;

(c)

celotne prehranske sestave živil in vsebnosti hranil, za katere je bilo znanstveno dokazano, da imajo učinek na zdravje.

(i)

ali je treba določiti profile za živila na splošno in/ali za kategorije živil;

(ii)

izbor in uravnoteženost hranil, ki jih je treba upoštevati;

(iii)

izbor referenčne količine/osnove za profile;

(iv)

način izračunavanja profilov, in

(v)

testiranje predlaganega sistema.

(a)

zdravstvenih trditev;

(b)

prehranskih trditev, z izjemo tistih, ki se nanašajo na zmanjšanje alkohola ali energijske vrednosti.

(a)

dokazan ugoden hranilni ali fiziološki učinek glede na splošno sprejete znanstvene podatke v zvezi s prisotnostjo, odsotnostjo ali zmanjšano vsebnostjo hranila ali druge snovi v živilu ali kategoriji živil, na katero se trditve sklicujejo;

(b)

hranilo ali druga snov, za katero je podana trditev:

(c)

da je, kjer je primerno, hranilo ali druga snov, za katero je podana trditev, v takšni obliki, da jo lahko telo uporabi;

(d)

da pričakovana količina zaužitega izdelka, vsebuje znatno količino hranila ali druge snovi, na katero se trditev nanaša, kakor je določeno v zakonodaji Skupnosti, ali, če takšni predpisi ne obstajajo, znatno količino, ki bo dosegla zatrjevani hranilni ali fiziološki učinek, na podlagi splošno sprejetih znanstvenih podatkov;

(e)

skladnost s posebnimi pogoji, določenimi v poglavju III ali poglavju IV, odvisno od primera.

(a)

izjava, ki navaja pomembnost raznolike in uravnotežene prehrane ter zdravega načina življenja;

(b)

količina živil in zahtevan vzorec uživanja, ki je potreben za zatrjevani ugodni učinek;

(c)

kjer je to potrebno, izjava, naslovljena na osebe, ki se morajo izogibati uporabi živila; in

(d)

ustrezno opozorilo na izdelkih, ki lahko ob pretiranem uživanju predstavljajo nevarnost za zdravje.

(a)

trditve, ki napeljujejo na to, da bi bilo lahko zaradi neuživanja živila ogroženo zdravje;

(b)

trditve, ki se sklicujejo na stopnjo ali količino izgubljene teže;

(c)

trditve, ki se sklicujejo na priporočila posameznih zdravnikov ali zdravstvenih strokovnjakov in drugih združenj, ki niso omenjena v členu 11.