ISSN 1725-5244

Uradni list

Evropske unije

C 65

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 49
17. marec 2006


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

II   Pripravljalni akti

 

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

 

422. plenarno zasedanje z dne 14. in 15. decembra 2005

2006/C 065/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Akcijskem načrtu državnih pomoči – Manjša in bolje usmerjena državna pomoč: časovni načrt za reformo državnih pomoči 2005–2009 KOM(2005) 107 končno – (SEC(2005) 795)

1

2006/C 065/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) in o predlogu sklepa Sveta o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za jedrske raziskave in usposabljanje (2007–2011) KOM(2005) 119 končno/2 - 2005/0043 (COD) - 2005/0044 (CNS)

9

2006/C 065/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007-2013) KOM(2005) 121 končno — 2005/0050 (COD)

22

2006/C 065/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu služb držav članic, pristojnih za izdajo potrdil o registraciji vozil, do druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) KOM(2005) 237 končno — 2005/0104 (COD)

27

2006/C 065/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 69/169/EGS o začasnih količinskih omejitvah uvoza piva na Finsko KOM(2005) 427 končno — 2005/0175 (CNS).

29

2006/C 065/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varnosti različnih vrst prevoza

30

2006/C 065/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava KOM(2005) 117 končno — 2005/0045 (CNS)

38

2006/C 065/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izboljšanju mehanizma civilne zaščite Skupnosti KOM(2005) 137 končno

41

2006/C 065/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o skupnih podjetjih v ribiškem sektorju — sedanji položaj in izgledi za prihodnost

46

2006/C 065/0

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o določitvi lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslega goveda KOM(2005) 402 končno — 2005/0171 CNS

50

2006/C 065/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi tehnoloških parkov pri spremembah v industriji novih držav članic EU

51

2006/C 065/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Prestrukturiranje in zaposlovanje — Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije KOM(2005) 120 končno

58

2006/C 065/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o vzpostavitvi posebnega programa Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom za obdobje 2007–2013 Splošni program Varnost in varstvo svoboščin KOM(2005) 124 končno — 2005/0034 (CNS)

63

2006/C 065/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu enakih možnosti za vse (2007) — pravični družbi naproti KOM(2005) 225 končno — 2005/0107 (COD)

70

2006/C 065/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora Kako vključiti socialne vidike v pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu

73

2006/C 065/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Sporočilu Komisije — dokument o posvetovanju o državnih pomočeh za inovacije KOM(2005) 436 končno

86

2006/C 065/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij — prispevek Komisije k obdobju razmisleka in za vnaprej: Načrt D za demokracijo, dialog in debato KOM(2005) 494 končno

92

2006/C 065/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poti do evropske družbe znanja — prispevek organizirane civilne družbe k lizbonski strategiji

94

2006/C 065/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 77/388/EGS v zvezi z nekaterimi ukrepi za poenostavitev postopka za računanje davka na dodano vrednost in za pomoč pri preprečevanju utaje in izogibanja davkom, ter o preklicu nekaterih odločb o dovoljenju odstopanj KOM(2005) 89 končno — 2005/0019 (CNS)

103

2006/C 065/0

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obnovljivih virih energije

105

2006/C 065/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi Hipotekarni krediti v EU KOM(2005) 327 končno

113

2006/C 065/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let — Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in praviceKOM(2005) 184 končno

120

2006/C 065/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o

131

2006/C 065/4

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o politiki finančnih storitev (2005-2010) KOM(2005) 177 končno

134

2006/C 065/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o higienskih predpisih in obrtnih predelovalnih obratih

141

SL

 


II Pripravljalni akti

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

422. plenarno zasedanje z dne 14. in 15. decembra 2005

17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Akcijskem načrtu državnih pomoči – Manjša in bolje usmerjena državna pomoč: časovni načrt za reformo državnih pomoči 2005–2009

KOM(2005) 107 končno – (SEC(2005) 795)

(2006/C 65/01)

Evropska komisija je 8. junija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 11. novembra 2005. Poročevalec je bil g. PEZZINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 117 glasovi za, 2 glasovoma proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor vztrajno opozarja na pomen nadzora državnih pomoči, ker je to temeljni element:

uravnotežene konkurenčne politike, nenazadnje kot sredstvo za krepitev konvergence med gospodarstvi držav članic,

spodbujanja inovacij in konkurenčnosti EU,

kohezije in trajnostne rasti vseh regij Skupnosti.

1.2

Zakonodaja v zvezi z državnimi pomočmi ima podlago v temeljnih besedilih Skupnosti, torej v določbah Pogodb ESPJ in EGS. Vendar za razliko od Pogodbe ESPJ, ki je že potekla, Pogodba ES v zvezi z državnimi pomočmi ne predvideva popolne prepovedi: pravzaprav so hkrati z izjavo o prepovedi predvidena odstopanja (1) in nekatere izjeme (2), ki podeljujejo Komisiji ter izjemoma tudi Svetu visoko stopnjo diskrecije v zvezi z odobravanjem pomoči kot odstopanje od splošnega pravila.

1.3

Razen tega so členi 87, 88 in 89, ki urejajo to zapleteno vprašanje, vključeni v oddelek II naslova VI v zvezi s skupnimi pravili o konkurenci, obdavčevanju in približevanju zakonodaj, da bi poudarili, kako je treba obravnavati vprašanje državnih pomoči glede na vpliv, ki ga imajo na konkurenco.

1.3.1

V zvezi s tem je Odbor že imel možnost poudariti, da mora biti vsak nov akcijski načrt državnih pomoči skladen s cilji iz člena 2 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, da bi med drugim zagotovili dobro delovanje enotnega trga, izvajanje nediskriminatornih pravil, usklajen, uravnotežen in trajnostni razvoj gospodarskih dejavnosti, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence, boljšo kakovost življenja in tudi gospodarsko in socialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami.

1.4

Dejansko je državna pomoč, kot navaja Komisija, „oblika državne intervencije za spodbujanje nekaterih gospodarskih dejavnosti. Posledica dodelitve državne pomoči je, da so nekateri sektorji ali gospodarske dejavnosti obravnavani bolj ugodno od drugih, tako se izkrivlja konkurenca zaradi diskriminacije med podjetji, ki prejemajo pomoč, in ostalimi“ (3).

1.4.1

V okviru člena 87(1) Pogodbe ES pojem državne pomoči obsega ne le vse pomoči, ki jih dodelijo javni organi iz državnih sredstev, ampak tudi intervencije za zmanjšanje stroškov, ki običajno obremenjujejo proračun podjetja.

1.5

Evropski svet je marca 2005 spomnil na cilj nadaljevati znižanje splošne ravni državnih pomoči, kljub odobritvi odstopanj za morebitne tržne nepopolnosti. To stališče je v skladu s cilji vrhov v Lizboni leta 2000 in v Stockholmu leta 2001 ter v skladu s potrebo po razvoju pomoči za horizontalne cilje skupnega interesa, vključno s kohezijskimi cilji.

1.5.1

Razen tega je Komisija v nedavnem sporočilu o vmesni reviziji lizbonske strategije spet upoštevala ta cilj, da bi zmanjšala državne pomoči in jih usmerila tako, da bi odpravile tržne nepopolnosti, še zlasti v sektorjih z veliko možnostjo rasti, ter spodbudile inovacije (4).

1.6

Evropski parlament je nedavno izrazil mnenje o državnih pomočeh (5) in vztrajal pri odgovorni in učinkoviti uporabi ter ob upoštevanju, da:

pomoči znašajo več kot 50 % letnega proračuna Unije,

imajo posledice na javne finance, konkurenco in sposobnost zasebnih podjetij za vlaganje v okviru globaliziranega gospodarstva,

jih financirajo evropski davkoplačevalci.

1.6.1

Razen tega je EP 9. junija 2005 sprejel resolucijo z naslovom „Krepitev evropske konkurenčnosti: posledice industrijskih sprememb na politiko in vlogo MSP“ (6), v kateri med drugim podpira cilj zmanjšanja splošnega obsega pomoči podjetjem, vendar opozarja na uporabnost nekaterih pomoči za ublažitev nekaterih tržnih nepopolnosti, kot so pomoč raziskavam in razvoju, usposabljanju in dejavnostim svetovanja podjetjem.

1.6.2

Ob upoštevanju pomena pomoči, dodeljenih MSP v državah članicah, EP zahteva od Komisije, da v strukturnih skladih ohranja vsa sredstva pomoči za gospodarsko in socialno-gospodarsko preoblikovanje prizadetih območij zaradi industrijskih premestitev, ter vztraja, da se upoštevajo zahteve malih in mikropodjetij (7) na teh območjih in na splošno v vseh kohezijskih politikah.

1.6.3

V okviru osnutka reforme shem državnih pomoči EP predlaga, da se določi jasne ukrepe za spodbujanje inovacij v vseh sektorjih v okviru lizbonskih ciljev.

1.7

Sodišče pa je v obdobju več let ob več priložnostih tudi izdalo mnenje o državnih pomočeh in s tem ustvarilo resnično sodno prakso, ki pomeni skladne in zelo natančne smernice, nazadnje s sklepom v zvezi s storitvami splošnega pomena in s sodbo v zadevi Altmark z dne 24. julija 2003 (8).

1.8

V Poročilu o pregledu državnih pomoči iz aprila 2005 (9) je Komisija predstavila pozitivno mnenje o odzivu držav članic na lizbonsko strategijo, v katerem je poudarila rahlo zmanjšanje ravni pomoči glede na BDP, in o še bolj pozitivnih odzivih na preusmeritev pomoči, kot so jo predlagali Evropski sveti. Kljub temu je menila, da je treba še veliko postoriti.

1.8.1

Komisija je leta 2001 kot osnovo za razpravo o strategiji za zmanjšanje splošne ravni državnih pomoči in njihovi preusmeritvi k horizontalnim ciljem sestavila seznam državnih pomoči in ustrezna orodja, ki jih je razvila pozneje v letu 2002. Odbor je že izrazil oceno o prizadevanjih Komisije, da doseže boljši pregled na tem področju, kar je še posebno pomembno za države, ki so se nedavno pridružile EU.

1.9

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da so se v letu 2003 javne pomoči v celoti zmanjšale za 3,6 % glede na leto 1999 in skoraj 30 % glede na leto 1996; kljub temu dodaja, da je znesek 53 milijard EUR10 (10), od katerih je skoraj 60 % namenjenih za predelovalno industrijo in storitve, še vedno visoka. Prav tako potrjuje zaskrbljenost zaradi izkrivljanja konkurence, ki lahko izhaja iz razhajanj v zvezi z javnimi pomočmi med različnimi državami članicami in znotraj vsake od njih ter med različnimi regijami.

1.9.1

Odbor (11) je nedavno ugodno sprejel sistematsko delo, ki ga je vodila Komisija, za pojasnitev in določitev pravil, še zlasti z osredotočanjem na uredbo o skupinskih izjemah glede na kategorije in na pomoči za zaposlovanje, da bi spodbudili države članice pri ustvarjanju delovnih mest.

1.9.2

Odbor popolnoma soglaša s Komisijo o tem, da se pravila v zvezi z državnimi pomočmi morajo prilagajati skozi čas, ker morajo upoštevati razvoj na politični, gospodarski in pravni ravni. Zaradi tega „sredstva ocenjevanja državnih pomoči redno preverjajo in imajo zato pogosto omejeno trajanje“ (12).

1.10

Odbor pozdravlja, da je Komisija predstavila predloge za zasnovo splošne reforme na tem področju (13), ki temelji na celovitem pristopu, ki ustrezno upošteva „tržno nepopolnost“.

1.10.1

Odbor ocenjuje, da sprejetje novega okvira, ki ustrezno upošteva potrebno ravnovesje med politiko državnih pomoči in potrebo po razvoju, mora biti predmet revizije, ki mora stremeti k poenostavitvi in izčrpnemu ocenjevanju vpliva pomoči.

1.10.2

Revizija mora temeljiti na jasnih ciljih, obsežnih posvetovanjih in popolnih podatkih. Poleg jasnega nadzornega sistema mora nov okvir zagotoviti skladnost politik, koncentrirane ukrepe in nenazadnje večjo poenostavitev, preglednost in pravno gotovost.

1.10.3

Predlagani okvir mora biti v skladu:

z zahtevami celovitega pristopa h konkurenčnosti, ki jih je novembra 2004 sprejel Evropski svet, za oživitev lizbonske strategije glede gospodarskega razvoja, rasti zaposlovanja in krepitve podjetij,

z zahtevami po poenostavitvi politike Skupnosti o državnih pomočeh, ki je z raznimi zaporednimi dodatki postajala vedno bolj zapletena, kar je tudi povzročilo vedno večje upravne stroške, tako za države članice kot za upravičence,

s potrebo po zagotavljanju pravne varnosti in upravne preglednosti, z jasnimi, enostavnimi in vnaprej oblikovanimi pravili, ki jih podjetja in njihovi svetovalci lahko enostavno razumejo in uporabljajo,

z načelom gospodarske donosnosti pomoči; pomoč mora biti namenjena odpravljanju tržne nepopolnosti, zmanjšanju negotovosti in zagotavljanju zadostne stopnje predvidljivosti za akterje;

z mehanizmi in postopki spremljanja in obveščanja o ukrepih, neusklajenih z notranjim trgom petindvajseterice EU; ti mehanizmi morajo zagotavljati možnost dejavne vključitve zainteresiranih strani, sodstva, akademskega in poslovnega sveta ter civilne družbe.

1.10.4

Posebno je treba upoštevati še druge zahteve:

velikost in lokacija upravičencev do pomoči in obseg pomoči (npr. uredba o pomoči de minimis),

usklajenost novega okvira s politiko Skupnosti o okolju (nova pravila v zvezi s sistemom izmenjave kvot emisije),

politika inovacij (priročnik iz novembra 2004 in novo sporočilo 2005), raziskovanja in tehnološkega razvoja (novi okvir pomoči za raziskave in razvoj 2006),

industrijska sektorska politika,

kohezijska politika (pregled smernic v zvezi z regionalno pomočjo 2006),

podjetniška politika (uredba o pomoči de minimis in pregled določb v zvezi s tveganim kapitalom),

stališča potrošnikov in koristi za evropske državljane.

1.11

Vendar je po mnenju Odbora najpomembnejše vprašanje, ki ga je treba obravnavati, določitev okvira skupne politike državnih pomoči za začetek sodobne politike, ki bi dobila enotno podporo vseh držav članic, saj se zaradi globalizacije vsa gospodarstva EU soočajo s procesi sprememb in prestrukturiranja.

1.12

Podjetja so kot konkurenti in prejemniki državnih pomoči poleg javnega sektorja v dobrem položaju za ocenitev učinkovitosti oblikovanih instrumentov. Lahko dejansko prispevajo k spremljanju rešitev, prilagojenih sodobni evropski politiki državnih pomoči, in dajejo predloge za pripravo novih smernic.

1.12.1

Razen tega so podjetja neposredno izpostavljena pravnim negotovostim in dolgim rokom za potrjevanje shem državnih pomoči ter resnim posledicam izterjave nezakonitih pomoči. Zato spadajo med najbolj zainteresirane za širitev enotnega razumevanja zakonodaje Skupnosti in odpravljanje težav ter razlik pri razlaganju in izvajanju.

2.   Za uravnotežen okvir reforme državnih pomoči

2.1

Odbor je prepričan, da so reforme, ki jih predlaga Komisija, dragocena možnost, da se v uravnotežen okvir vključijo:

potrebe po razvoju v vseh državah članicah za dosego trajnostnega gospodarstva, ki temelji na znanju, ustvarjanje več in boljših delovnih mest ter višjo kakovost življenja,

pritiski globalizacije tudi v smislu doslednega spoštovanja pravil STO,

enaki pogoji na velikem skupnem trgu razširjene Evrope za podjetja, potrošnike, davkoplačevalce in civilno družbo v celoti.

2.2

Odbor se v celoti strinja z glavnim načelom reforme: „manj in bolje usmerjene pomoči“, ki ima za cilj okrepiti konkurenčnost podjetij na notranjih in mednarodnih trgih ter ustvariti prave pogoje, da bi bila najuspešnejša podjetja nagrajena.

2.3

Odbor se popolnoma strinja s pristopom Komisije, katerega namen je poenostavitev pravil in s tem povečanje gotovosti podjetij ter zmanjšanje upravnih stroškov držav. Odbor je prepričan, da lahko negotovost glede dovoljenih ali nedovoljenih državnih pomoči ogrozi zakonitost nadzora državne pomoči s strani Komisije.

2.4

Po mnenju Odbora mora načrt reforme pravil Skupnosti o državnih pomočeh predvsem doseči:

večje institucionalno vključevanje različnih udeležencev, predvsem podjetij, v postopek odločanja in izvajanja politik,

prilagoditev obstoječih pravil novim izzivom za podporo ciljem lizbonske strategije in povečanje koristi za državljane,

vzpostavitev posebnih instrumentov za spodbuditev širjenja podjetij, zlasti z odobravanjem primernih spodbud,

sprejetje novih pravil za državne pomoči za inovacije ter raziskave in razvoj,

jasne pogoje za dodeljevanje davčnih pomoči, tj. reformo okvira za ukrepe državnih pomoči z uvedbo davčnih ugodnosti, da se s privlačnim in enostavnim instrumentom, ki le omejeno vpliva na konkurenčnost, zagotovijo enaki pogoji konkurenčnosti za zapostavljena območja,

vpeljavo mehanizmov naknadnega vrednotenja in spremljanja gospodarske učinkovitosti ukrepov za preverjanje učinkovitosti ukrepov glede na delovanje notranjega trga,

večje mednarodno sodelovanje za uskladitev politike Skupnosti s politiko tretjih držav, zlasti tistih, katerih zakonodaja ne predvideva omejitev na področju državnih pomoči.

2.5

Politika državnih pomoči je sestavni del konkurenčne politike in je zato ena od politik Skupnosti, ki najbolj vplivajo na gospodarske trende. Po mnenju Odbora jo je treba bolj konkretno usmeriti k zagotavljanju kakovosti razvoja in povezanosti s cilji lizbonskega procesa, da bi lahko opravljala vlogo gonilne sile in posledično zagotovila dinamiko zdravega gospodarskega razvoja in zaposlovanja.

2.6

Konkurenčnost meri zmogljivost trga, da učinkovito ustvarja vredno blago in storitve v globaliziranem okolju in s tem izboljšuje življenjske razmere v družbi ter zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti. Priznati pa moramo, da je bila EU neuspešna v svojih prizadevanjih za spodbujanje rasti evropskih podjetij in človeških virov ter za dosego višje ravni tehnoloških raziskav, inovacij, usposabljanja in internacionalizacije, kot predvideva lizbonska strategija.

3.   Reforma in lizbonska strategija (manj in bolje usmerjene državne pomoči)

3.1

Odbor podpira nov splošni okvir Skupnosti za državne pomoči, ki izhaja iz politike pomoči, ki:

je bolj usmerjena in selektivna,

je skladna in polno vključena v lizbonsko strategijo, dokončno oblikovanje enotnega trga in druge politike Skupnosti,

temelji na poenostavljanju, preglednosti ter pravni varnosti postopkov in pravil,

je naklonjena okrepljenemu vključevanju podjetij in delavcev v postopke odločanja in izvajanja ter v ocenjevanje in spremljanje učinkovitosti pomoči,

temelji na porazdeljeni odgovornosti z delovanjem nacionalnih usklajevalnih organov,

je povezana s politikami pomoči mednarodnih organov in glavnih evropskih partnerjev na svetovnih trgih,

je v skladu s pravili notranjega trga,

zagotavlja skladnost pomoči EU.

3.2

Tako mora po mnenju Odbora politika Skupnosti o državnih pomočeh dejavno prispevati k temu, da postane Evropa privlačnejša za vlagatelje in delodajalce, da se okrepi konkurenčnost podjetij in socialna kohezija, spodbudi raziskave in inovacije ter pospeši nastanek in širjenje novih znanj ter usposabljanje človeških virov.

3.3

Po mnenju EESO bi bilo treba predpise Skupnosti o skupinskih izjemah v zvezi s pomočjo za usposabljanje in zaposlovanje razširiti in poenostaviti s splošno uredbo o skupinskih izjemah, pri čemer bi dali prednost ukrepom pomoči, ki so najbolj pregledni in so najbolj usmerjeni na določene cilje. Ti ukrepi bi morali biti določeni v tesnem sodelovanju s podjetji in socialnimi partnerji, ki lahko kot prejemniki shem pomoči najučinkoviteje ocenijo predlagane instrumente.

3.4

Kar zadeva sheme regionalne pomoči v novem programskem okviru 2007–2013, Odbor podpira spodbujanje razvoja manj razvitih regij (regij NUTS I „s statističnim učinkom“, regij NUTS II „v gospodarski rasti“, regij NUTS III „z majhno gostoto prebivalstva“), oddaljenih otokov in gorskih območij, s preseganjem logike odvisnosti od pomoči, z zmanjšanjem največjih pomoči, omejitvijo razlike med kategorijami manj razvitih regij na 10 % in bojem proti premestitvam, ki jih lahko povzročijo nesorazmerno velike razlike v pomoči (ki naj ne bi presegale 20 % v regijah NUTS III) med čezmejnimi regijami.

3.4.1

Odbor se strinja s pristopom Komisije k vprašanju stopnje regionalne pomoči za različne vrste podjetij, vendar ocenjuje, da se je treba izogniti nevarnosti upočasnitve širjenja malih podjetij, tako da se zagotovi izjemno povišanje (za 20 %) za mala in srednja podjetja. Predlagane omejitve za podporo vlaganj velikih podjetij v regijah, kjer veljajo nove določbe, bi morale upoštevati novo klasifikacijo podjetij iz priporočila Komisije iz leta 2003 (14).

3.5

V zvezi z majhnimi pomočmi je Odbor naklonjen dvigu predvidene zgornje meje najmanjših pomoči (de minimis) za boljše usmerjanje in poenostavitev ukrepov Skupnosti.

3.6

Po mnenju Odbora bi morala Komisija nameniti glavno pozornost preučitvi državnih pomoči, ki imajo velik vpliv na trgovino, namesto da svoja sredstva porablja za veliko primerov, ki imajo predvsem lokalni vpliv. Komisija bi morala tudi razjasniti pomen in tolmačenje pojma „lokalni interes“.

3.7

Odbor meni, da mora biti nadzor državne pomoči sorazmeren in učinkovit ter da se je treba izogibati zapletenim postopkom obveščanja za primere, ki le malo vplivajo na konkurenčnost Skupnosti.

3.8

Odbor trdno podpira predlog o majhnih državnih pomočeh, ki ga je predstavila Komisija (februar 2004), da bi državam članicam zagotovila večjo prožnost, bolj enostavne postopke in zadosten manevrski prostor za uvajanje ukrepov pomoči, s katerimi bi podprli uresničevanje ciljev lizbonske strategije, medtem ko bi ohranili ustrezen obseg nadzora Komisije.

3.9

Na področju sektorskih pomoči je treba v skladu s priporočili Komisije glede skupinskih izjem zagotoviti povezanost med sektorskimi politikami Skupnosti in shemami pomoči v sektorjih prometa, energetike ter informacijske in komunikacijske tehnologije. V lizbonski strategiji so določeni natančni cilji za kulturno in avdiovizualno področje, področje filma in športa, kjer je velik potencial inovacij, rasti in novih delovnih mest.

3.10

Na področju okoljske pomoči bo okvir državnih pomoči Skupnosti za varstvo okolja veljal do leta 2007. Tudi v tem primeru je pomembno uresničevanje ciljev lizbonske strategije s podporo sistema za trgovanje z emisijami CO2 (sistem ETS za trgovanje s pravicami do emisije – nacionalni načrti za dodelitev pravic) v okviru ciljev Kjotskega protokola.

3.11

Pomoč za inovacije (kot določa zelena knjiga (15)). Po mnenju Odbora bi bilo treba razširiti obstoječo uredbo na vrste pomoči za inovativne dejavnosti, ki jih sedanje smernice ne vključujejo, ter določiti jasna in splošna merila usklajevanja, ki bi državam dovoljevala večje možnosti posredovanja brez dolžnosti obveščanja.

3.11.1

Za dosego napredka na tem področju EESO poziva Komisijo, da s pomočjo Eurostata natančneje določi, katere dejavnosti proizvodnje in storitev bi lahko vključili v tiste, ki jih danes imenujemo inovativne. Bilo bi zelo koristno, če bi imeli na voljo smernice na tem občutljivem področju.

3.11.2

S tega stališča Odbor pozdravlja predstavitev sporočila, predvideno za 21. september 2005, o shemi državne pomoči za inovacije, ki bo oblikovalo okvir Skupnosti za ta odločilni sektor in navedlo po eni strani najbolj očitne primere tržne nepopolnosti, po drugi strani pa ustrezne ukrepe za primere, ko je rešitev mogoča.

3.12

Poleg tega je treba tudi jasno opredeliti predhodna merila za določitev tržnih nepopolnosti, ki bi lahko ovirale optimizacijo inovativnih ukrepov in instrumentov pri izvajanju lizbonske strategije. Hkrati bo treba državam članicam in njihovim regijam zagotoviti primeren manevrski prostor za sorazmerno in učinkovito posredovanje, da se pripravljalne raziskave spremenijo v komercialne in tržne inovacije.

3.13

V zvezi s pomočjo za spodbujanje vlaganj malih in srednjih podjetij v inovacijske projekte je treba spodbujati tudi širjenje podjetij in predvideti:

podporo regionalnim in nadregionalnim inovacijskim omrežjem,

spodbujanje politike okrožij in tehnoloških industrijskih parkov,

vključevanje business angels in storitvenih posrednikov, kot so „venture technologists“ (dobavitelji tehnologije podjetja), borzni posredniki in svetovalci na področju patentov,

oblikovanje središč za prenos tehnologije in tveganega kapitala,

usposabljanje in zaposlovanje kvalificiranega tehničnega osebja.

3.14

Po mnenju Odbora bi morala nova okvirna shema upoštevati tudi dejavnike v zvezi z okoljem, ki vplivajo na potek inovacij, kot so:

kultura podjetja, usmerjena k inovacijam,

sistem odnosov in medsebojne odvisnosti z drugimi podjetji, organizacijami in javnimi organi, ki so bistveni za oblikovanje in širjenje znanja in inovacij,

zakonodajni referenčni okvir, zlasti na področju intelektualne lastnine,

dostop do trga kapitala, zlasti v zvezi s tveganim in začetnim kapitalom (ponovni pregled sporočila o investicijskem kapitalu),

službe za izobraževanje in usposabljanje ter odnosi med univerzitetnim in znanstvenim okoljem ter podjetji,

pomožne strukture (npr. inkubatorji, okrožna omrežja, industrijski in tehnološki parki) in posredovalne strukture za inovacije.

3.14.1

Na splošno Odbor ocenjuje, da bi bilo v postopku revizije usmeritev v zvezi s horizontalno pomočjo na področju raziskav, inovacij, okolja in človeškega kapitala koristno:

povečati sedanjo predvideno pomoč za horizontalne ukrepe,

ohraniti ozemeljske bonuse za posredovanje na območjih, ki zaostajajo v razvoju,

predvideti „kohezijski bonus“ za območja, ki niso upravičena ali niso več upravičena v skladu s členom 83(c), za posege, ki jih sofinancirajo strukturni skladi.

3.15

V zvezi s shemo pomoči v sektorju storitev splošnega gospodarskega pomena je treba poudariti, da so te storitve bistveni element socialne in regionalne kohezije. Zato je treba v skladu z merili iz sodbe Altmark (16) in ustrezno odločbo Komisije z dne 13. julija 2005 pojasniti izraz „dobro vodeno tipično podjetje“. Potrebna je tudi zagotovitev pravne varnosti za nadomestila, dodeljena za opravljanje javnih storitev, ki so oblika državne pomoči, skladna s Pogodbo.

3.16

Po mnenju Odbora bo morala prihodnja zakonodaja upoštevati, da so institucije, ki imajo demokratično legitimnost na tem področju na državni, regionalni in lokalni ravni, odgovorne za določitev storitev splošnega gospodarskega pomena (17).

4.   Poenostavitev in preglednost postopkov

4.1

Odbor ocenjuje, da je treba narediti pomemben napredek pri poenostavitvi in preglednosti postopkov, in sicer s krepitvijo dejavnosti Komisije za skupno politiko pomoči, usmerjene k tistim elementom, ki bi lahko povzročili resno izkrivljanje konkurence.

4.2

Zato je treba odpraviti dolge roke obravnavanja dokumentov, izboljšati in poenostaviti upravne postopke ter od držav članic zahtevati preglednost in učinkovitost.

4.3

Odbor tudi želi, da podjetja, še zlasti tista, ki so prejemniki ukrepov pomoči, pripravijo kodeks dobrega vodenja, ki vključuje vse zainteresirane udeležence.

5.   Reforma in razširjena Evropa

5.1

Nov položaj izhaja iz širitve, ki zahteva prilagajanje politike državnih pomoči, da se vsem evropskim regijam omogoči, da postanejo privlačne kot nove lokacije in za vlaganja, ter da se zagotovi lojalna konkurenca mejnih regij.

5.2

Deset novih držav članic Unije sedaj podjetjem odobrava veliko višje državne pomoči – izraženo v odstotkih njihovega BDP – kot stare članice, čeprav kaže, da se bo stanje postopoma uravnotežilo. V obdobju od 2000 do 2003 so bile državne pomoči novih članic v povprečju 1,42 % BDP v primerjavi s povprečjem v starih članicah, ki je 0,4 %.

5.3

Lizbonska strategija je predvidela uporabo pomoči za doseganje horizontalnih ciljev. V letu 2002 so te pomoči predstavljale 73 % pomoči v starih članicah v primerjavi z 22 % pomoči v novih državah članicah (18).

5.4

Razen tega je treba priznati, da so se nove države članice dobro prilagodile tržnemu gospodarstvu, čeprav so v razširjeni Evropi še vedno potrebni ukrepi za zmanjševanje splošne ravni pomoči in za spodbujanje konkurenčnosti, trajnostnega in celostnega razvoja, pa tudi novega evropskega gospodarstva, ki temelji na znanju.

6.   Vključevanje zainteresiranih udeležencev: podjetij in civilne družbe

6.1

Odbor je prepričan, da je treba izboljšati prakso in postopke upravljanja državnih pomoči in bolj vključevati neposredno zainteresirane udeležence. Med temi so na prvem mestu podjetja in civilna družba, na katere neposredno vplivajo pravna negotovost in dolgi roki za potrjevanje shem pomoči ter resne posledice, povezane z vračanjem nesprejemljivih ali nelegalnih pomoči.

6.2

Podjetja so kot prejemniki shem pomoči in hkrati kot konkurenti v privilegiranem položaju za:

vrednotenje učinkovitosti instrumentov izvajanja in spremljanje sprejetih rešitev ter določanje najboljše prakse zaradi njihovega znanja in izkušenj,

podporo boljšega razširjanja zakonodaje Skupnosti, v jasni in pregledni obliki, ki bo neposredno na voljo uporabnikom, tako dajalcem pomoči kot upravičencem,

prispevanje k premagovanju ovir in negotovosti, povezanih z razlago in izvajanjem, kar bi lahko povzročilo dvom o legitimnosti nadzora državnih pomoči,

oblikovanje pogojev samoizvajanja uredbe ter spodbujanje spoštovanja popolnega izvajanja evropske zakonodaje.

6.3

Posledično Odbor ocenjuje, da je treba:

okrepiti institucionalno vključevanje podjetij v postopek odločanja in izvajanja politik,

vpeljati mehanizme naknadnega vrednotenja in spremljanja gospodarske učinkovitosti ukrepov,

omogočiti poln spletni dostop do sklepov Komisije, ne le v jeziku zainteresiranih držav članic, ampak v vseh delovnih jezikih Komisije,

zagotoviti redne podatke za podjetja o tekočih postopkih obveščanja, da lahko preverijo, ali so uredbe o poenostavitvi, sprejete na državni ali lokalni ravni, v skladu s pravili in postopki EU v zvezi s pomočmi, ter da lahko sodelujejo z javnimi organi na različnih ravneh, da bi zagotovili učinkovitejše izvajanje politike EU o državnih pomočeh,

proaktivno spremljati izvajanje uredb, ob upoštevanju okolij podjetij in predstavnikov civilne družbe, v gospodarski analizi tržnih nepopolnosti ter pomanjkljivosti v uspešnosti določenega sektorja ali industrijske panoge,

vzpostaviti sistematične in ločene mehanizme, ki temeljijo na jasno določenih in preglednih merilih, za prepoznavanje tržne nepopolnosti – market failure watch – ter ukrepe pomoči, ki nimajo pomembnega vpliva na konkurenco na notranjem trgu in ki so združljivi z lizbonsko strategijo.

7.   Za politiko državnih pomoči, ki je zasnovana kot instrument rasti in je del skupne vizije integriranega gospodarskega razvoja od 25 do 27 držav članic za ustvarjanje novih delovnih mest in podjetij

7.1

Odbor meni, da je treba jasno prikazati dodano vrednost državnih pomoči za prihodnost Evropske unije v okviru ciljev konkurenčnega, trajnostnega in celovitega razvoja držav članic, sprejetih v Lizboni ter ponovno poudarjenih ob več priložnostih – od leta 2000 do danes – na več evropskih vrhih.

7.1.1

Ključni sektorji iz strategije zahtevajo znatna in usmerjena finančna sredstva, ki morajo biti dodeljena v okviru proračunskih in strukturnih politik držav članic: potreben je vnaprej določen, skladen in združljiv okvir, na katerega se morajo sklicevati in se mu prilagoditi vse politike, vključno s politiko Skupnosti na področju konkurence.

7.2

Odbor meni, da je za dokončno oblikovanje enotnega evropskega trga, ki bo lahko enakopravno konkuriral drugim udeležencem na svetovnem trgu, potrebna bistvena posodobitev oblikovanja in izvajanja evropske gospodarske politike, še zlasti politike državnih pomoči; to je predpogoj za vlaganja v veliko infrastrukturo in za nematerialna vlaganja, potrebna za pravilno delovanje učinkovitega, tehnološko naprednega in konkurenčnega trga.

7.3

Odbor meni, da je treba z opredelitvijo meril o splošni združljivosti spodbujati države članice in regije, da začnejo izvajati politike podpore za dosego ciljev gospodarske konkurenčnosti, ki spoštuje pravila proste konkurence.

7.4

Če evropska podjetja na trgu niso konkurenčna in trg kaže na nezmožnost krepitve njihove sposobnosti za tehnološke inovacije, usposabljanje in internacionalizacijo, mora evropska politika državnih pomoči spodbujati politike in sheme za rast podjetij in boljšo sposobnost pritegovanja novih vlagateljev, znanja in kapitala v Evropo, ne pa jih oteževati.

8.   Končna priporočila

8.1

Odbor podpira posodobitev evropske politike državnih pomoči, ki temelji na novem proaktivnem pristopu in novem skupnem splošnem okviru. V zvezi s tem priporoča:

politiko, ki lahko zagotovi ustrezne odzive in popravi ali odstrani tržne pomanjklivosti,

politiko, ki bistveno prispeva k dokončnemu oblikovanju notranjega trga, ne da bi povzročila izkrivljanje konkurenčnosti,

bolj skladno in integrirano politiko, ki spodbuja uresničevanje različnih delov lizbonske strategije, za večjo konkurenčnost in inovativnost podjetij na svetovnem trgu in za izboljšanje kakovosti dela in življenja državljanov,

krepitev industrijske in storitvene strukture s spodbujanjem podjetij in prilagoditvijo industrijskega sektorja in trga dela novim ciljem industrijske politike in novim zahtevam globalizacije,

močno podporo vsem oblikam inovacij proizvodov in postopkov (19),

proaktivni pristop za povečanje privlačnosti Evrope za vlagatelje in njene sposobnosti ustvarjanja delovnih mest, krepitev konkurenčnosti podjetij, spodbujanje raziskovalnih in inovacijskih projektov ter spodbujanje razvoja, razširjanja novih znanj in usposabljanja kadrov,

večjo pozornost do dejavnikov, ki resnično izkrivljajo konkurenco na notranjem in mednarodnem trgu, brez nepotrebnih upravnih postopkov in stroškov za omejene pojave, ki nimajo nobenega vpliva na izkrivljanje,

pristop, ki temelji na poenostavitvi in preglednosti nekaterih postopkov in pravil, ter hkrati ukrepe, ki temeljijo na uveljavljenih nediskrecijskih merilih, ki so združljiva z lizbonsko strategijo v smislu usklajenega, celovitega in konkurenčnega razvoja na svetovni ravni,

okrepljeno vključevanje podjetij v postopke sprejemanja in izvajanja odločitev ter ocenjevanje in spremljanje njihove učinkovitosti, kakor tudi njihovega uveljavljanja,

tesnejšo povezanost z evropskimi predpisi in predpisi mednarodnih ustanov (STO) ter glavnimi evropskimi partnerji na svetovnih trgih,

opredelitev skupne vizije in vnaprejšnjo določitev, kako in v kakšni višini je posredovanje dejansko skladno z razvojem, pri čemer morajo biti udeleženi vsi politični, gospodarski in socialni akterji.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Člen 87(2).

(2)  Člen 87(3).

(3)  KOM(2005) 147, končno, 20.4.2005, str. 11.

(4)  Družba znanja ni vedno lahko razumljiva. Izdelki te družbe se razlikujejo po višjem vložku inteligence. Sposobnost proizvajanja vedno bolj inovativnega in inteligentnejšega blaga in storitev je treba spodbujati in podpirati, vključno z državnimi pomočmi.

(5)  Resolucija EP št. P6_TA(2005)0033, 22.2.2005.

(6)  Resolucija EP št. A6-0148/2005, 12.5.2005.

(7)  Prim. Priporočilo 2003/361/ES (UL L 124, 20.5.2003).

(8)  Zadeva C-280/00, Altmark Trans in Magdeburg – Nahverkehrsgesellschaft Altmark (2003) CJCE I-7747.

(9)  Prim. opomba 3.

(10)  Na ravni EU.

(11)  UL C 108, 30.4.2004.

(12)  SEC(2005) 795, 7.6.2005.

(13)  KOM(2004) 293 končno, 20.4.2004.

(14)  UL L 124, 20.5.2003.

(15)  KOM(1995) 688.

(16)  Zadeva C-280/00, Altmark Trans in Magdeburg – Nahverkehrsgesellschaft Altmark (2003) CJCE I-7747.

(17)  Pravila o izjemah za nadomestila na osnovi javnih storitev v skladu s členom 86(2) bi morala biti določena dovolj široko, da lahko omogočijo ustrezno prilagodljivost in dinamiko ter najmanjše upravne stroške.

(18)  Na evropski ravni je bilo približno 73 % vseh pomoči (pomoči kmetijskemu, ribiškemu in prometnemu sektorju niso vključene), v letu 2002 dodeljenih za doseganje horizontalnih ciljev, še zlasti za raziskovanje in razvoj, malim in srednje velikim podjetjem, okolju ter regionalnemu gospodarskemu razvoju. Ostalih 27 % so pomoči za posebne sektorje (večinoma proizvodni sektor, premogovništvo in finančne storitve), še zlasti pomoč za reševanje in prestrukturiranje. Del pomoči, namenjenih za horizontalne cilje, se je v obdobju od 1998 do 2000 in od 2000 do 2002 povišal za 7 odstotnih točk: ta dvig izhaja iz znatnega povišanja pomoči za okolje (+ 7 točk) ter raziskovanje in razvoj (+ 4 točke). Ta pozitivna smer je bila na različnih stopnjah zaznana v večini držav članic. Pravzaprav so bile v več državah članicah – Belgija, Danska, Grčija, Italija, Nizozemska, Avstrija in Finska – skoraj vse pomoči v letu 2002 dodeljene horizontalnim ciljem. (KOM(2004) 256 končno).

(19)  Kot jo Zahteva zelena knjiga o inovacijah (1995).


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/9


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) in o predlogu sklepa Sveta o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za jedrske raziskave in usposabljanje (2007–2011)

KOM(2005) 119 končno/2 - 2005/0043 (COD) - 2005/0044 (CNS)

(2006/C 65/02)

Svet je 25. aprila 2005 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 11. novembra 2005. Poročevalec je bil g. WOLF in soporočevalec g. PEZZINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 123 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

Vsebina:

1.

Povzetek in priporočila

2.

Uvod

3.

Kratka vsebina predloga Komisije

4.

Splošne ugotovitve

5.

Posebne ugotovitve

6.

Program EURATOM

1.   Povzetek in priporočila

1.1

Lizbonski cilji (1) govorijo o položaju Evrope v globalni konkurenci, za katero je najbolj značilno globalno tekmovanje naraščajočih investicij v raziskave in razvoj. Vanj so vključene tradicionalne industrijske države (npr. ZDA, države EU in Japonska), pa tudi nove države z bistveno cenejšo delovno silo, katerih gospodarska moč bliskovito narašča (na primer Kitajska, Indija, Brazilija, Koreja).

1.2

Učinkovite in kakovostne raziskave in razvoj, ki imajo zadostno podporo, so namreč odločilna osnova in predpogoj za inovativnost, konkurenčnost in blaginjo ter tako tudi za razcvet kulture in socialnih storitev. Naložbe v raziskave in razvoj vodijo – z visokim ojačevalnim faktorjem – k povečani gospodarski moči. Temu ustreza tudi cilj 3 %, določen v Barceloni 2002 (2), ki pa se zaradi globalne tekme spreminja v „premikajočo se tarčo“.

1.3

Raziskave in razvoj, ki jih financira Evropska Skupnost, ustvarjajo odločilno evropsko dodano vrednost. Razkrivajo potenciale, ki jih sposobnosti posameznih držav članic odločno presegajo, doslej pa so že omogočili evropski razvoj svetovnega pomena. Imajo odločilno in spodbujevalno moč ter integracijski učinek na nujne in obsežnejše nacionalne raziskovalne programe držav članic, kar vodi tudi k združevanju virov. Povezujejo evropske raziskovalne elite, evropsko industrijo in evropske akterje odločanja. Predstavljajo katalizator evropske integracije, kohezije in ustvarjanja identitete ter so temeljni element evropskega raziskovalnega prostora.

1.4

Predlog Komisije za zvišanje dosedanjih izdatkov, s čimer bi tem ciljem namenili malo manj kot 8 % celotnega proračuna Skupnosti, je dobrodošel in nujno potreben prvi korak v pravi smeri. Hkrati predstavlja tudi najmanjši možni vložek, ki ga bo dolgoročno treba še povečati, v prizadevanju, da položaja Evrope, zibelke sodobne znanosti in tehnike, ne bi postavili na kocko, ampak ga dolgoročno ohranili in okrepili. Brez tega vložka bo lizbonske cilje tudi dolgoročno težko doseči.

1.5

Od znanstveno-tehnoloških zmogljivosti pa ni odvisna le narodnogospodarska konkurenčnost temveč tudi kulturno in politično spoštovanje in vpliv, ter privlačnost za vlagatelje, znanstvenike in inženirje (beg možganov!), ki se iz tega razvije. EU mora ostati pomemben iskani partner za sodelovanje in ne sme izgubiti svojega svetovno političnega pomena v svetovni mreži.

1.6

V skladu s tem Odbor poziva Evropski parlament, Evropski svet ter zlasti predsednike in vlade držav članic, da nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, dajo na razpolago v celoti in jih ne prepuščajo pogajanjem o prihodnjem splošnem proračunu EU. Ta odločitev bo bistven preskusni kriterij za zmožnost evropske politike, da pravilno postavi smernice za prihodnost.

1.7

Odbor poziva tudi voditelje držav in vlad ter evropsko industrijo, da s svojimi nacionalnimi raziskovalnimi programi in ukrepi za industrijsko raziskovanje prispevajo k čimprejšnji uresničitvi cilja 3 %.

1.8

Odbor pozdravlja načelno zasnovo obeh okvirnih programov, ki jih je predlagala Komisija (OP7 in OP Euratom). To velja ne le za njuno tematsko vsebino in njuno strukturno razčlenitev, temveč predvsem tudi za doseženo ravnotežje med posameznimi programski cilji in elementi.

1.9

Odbor pozdravlja novo vključitev delnih programov „Energetika“, „Varnost“ in „Vesolje“. Zagotovitev zadostne, poceni in trajnostne oskrbe z energijo EU je eden največjih in prednostnih problemov pri iskanju pravega ravnovesja med trajnostjo, okoljsko sprejemljivostjo in konkurenčnostjo, njihova rešitev pa so zadostne raziskave in razvoj. Velik pomen varnosti se je pred kratkim zlasti pokazal ob ostudnih terorističnih napadih.

1.10

Veliko vprašanj, ki jih je treba rešiti, se nanaša na več področij in več podprogramov – vključno s humanističnimi in socialno-ekonomskimi vedami. V takih primerih Odbor priporoča, da se zagotovijo skupno usklajevanje in potrebne povezave. To lahko tudi vpliva na sedanja proračunska sredstva za posamezne podprograme. Enako velja tudi za proračunski delež, namenjen za ekonomske raziskave, ki je verjetno prenizek.

1.11

Odbor pozdravlja namen Komisije, da poenostavi upravne postopke, zmanjša s tem povezane stroške in tako poveča učinkovitost evropskih raziskovalnih programov. Postopki prijave in odobritve trenutno zahtevajo preveč dela in stroškov, kar povzroča težave znanstvenim in industrijskim uporabnikom. Udeležba v evropskem raziskovalnem programu – vključno s tveganjem pri pripravi predloga – se mora udeležencem izplačati. To velja še zlasti za manjše udeležence, kot so MSP, ali manjše raziskovalne skupine z univerz in raziskovalnih centrov.

1.12

Pri tem so pomembni zadostna kontinuiteta postopkov vlaganja predlogov in spodbujanja ter strukture za sodelovanje in organizacijske oblike (instrumenti). Nove instrumente, kot so skupne tehnološke pobude, je treba uvajati zelo premišljeno in na začetku le v okviru poskusne faze.

1.13

Ob upoštevanju odločilne vloge malih in srednje velikih podjetij za lizbonski proces Odbor pozdravlja namen Komisije, da MSP še bolj vključi v raziskave, razvoj in inovativnost. V skladu s tem priporoča, da se za to predvideni proračun po potrebi še poveča, če bi se izkazalo, da sredstva, predvidena v Okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013), ki tukaj ni obravnavan, čeprav ima posredniško vlogo in si zasluži znatno podporo, niso zadostna.

1.14

Možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, je odvisna predvsem od zadostnega ustanovitvenega kapitala in „tveganega kapitala“, ki jim omogoča uspešno premostitev prvih 5 do 10 poslovnih let.

1.15

Odbor podpira vlogo Skupnega raziskovalnega središča in njegovih glavnih nalog na različnih področjih, vključno z analizo prihodnjih trendov na znanstveno-tehnološkem, gospodarskem in družbenem področju, ter njegovem pomenu za politično posvetovanje.

1.16

Podrobnejše ugotovitve in priporočila je Odbor predstavil v poglavjih 2, 4 in 5 tega mnenja.

2.   Uvod

2.1

Gospodarska, socialna in kulturna prihodnost Evrope. Prihodnji razvoj Evrope in njen položaj v globalni strukturi moči sta določena predvsem s konkurenčnostjo na svetovnem trgu in njenimi spreminjajočimi se industrijskimi in gospodarskimi strukturami, razmerami na trgu dela in stanjem surovin. Pri tem so rast, uspeh in gospodarska moč – in tudi iz tega sledeča sposobnost za socialne storitve in kulturni razvoj – zelo odvisni od razpoložljivega znanja in od naložb v raziskave in tehnološki razvoj; naložbe v raziskave in razvoj vodijo – z visokim ojačevalnim faktorjem – k povečani gospodarski moči.

2.2

Globalna konkurenčnost. Evropa na eni strani konkurira že tradicionalnim razvitim državam, kot so ZDA, Japonska ali Rusija, pri čemer predvsem naložbe ZDA  (3) v vse znanstveno in razvojno pomembne sektorje znatno presegajo naložbe EU in povečujejo njeno že tako veliko prednost. Na drugi strani pa Evropa konkurira s hitro razvijajočimi se gospodarskimi silami, kot so Kitajska, Indija, Brazilija, Koreja itd.

2.3

Globalna raziskovalna tekma. Slednje države - v primerjavi z EU - nimajo na voljo le najcenejše delovne sile, ampak tudi zelo hitro rastoč znanstveno-tehnični standard, sedaj pa veliko vlagajo tudi v usposabljanje, raziskave in razvoj. Zato je za EU vedno težje, da v primerjavi s tem zagotovi svoje veliko višje dohodke ter socialne in okoljske standarde z nadaljnjo znanstveno-tehnično prednostjo in zaradi tega boljše izdelke in postopke. Evropa mora torej storiti vse, da ne bo izgubila globalne tekme za povečevanje naložb v raziskave in razvoj, ki je odločilnega pomena za njeno prihodnost.

2.4

Splošna ocena in privlačnost – mednarodno sodelovanje. Ne le nacionalna gospodarska konkurenčnost in iz nje izhajajoča privlačnost za vlagatelje, znanstvenike in inženirje (beg možganov!), ampak tudi kulturni in politični prestiž ter vpliv sta odvisna od znanstveno-tehnične zmogljivosti. EU mora ostati pomemben iskani partner za sodelovanje in ne sme izgubiti svojega svetovno političnega pomena v svetovni mreži.

2.5

Lizbonska strategija. Zato se je Evropski svet (marca 2000) v Lizboni odločil, da bo Evropska unija postala najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu (4). Od takrat sta izvajanje lizbonske strategije in vzpostavitev močnega evropskega raziskovalnega prostora, ki je sestavni del te strategije, osrednje jedro evropske politike. Evropski svet je v Barceloni (spomladi 2002) določil količinske cilje za spodbujanje raziskav: skupni izdatki v EU se morajo do leta 2010 dvigniti na 3 % BDP, z dvotretjinskim deležem financiranja iz zasebnega sektorja (cilj 3 %). Odbor opozarja, da je ta cilj v smislu globalne tekme naložb „premikajoča se tarča“; kdor jo časovno zgreši, vedno bolj zaostaja.

2.6

Potreba po močnem raziskovalnem programu Skupnosti. Raziskave in razvoj, ki jih financira Evropska Skupnost, prispevajo k odločilni evropski dodani vrednosti. Razkrivajo potenciale, ki jih sposobnosti posameznih držav članic odločno presegajo, doslej pa so že omogočili evropski razvoj svetovnega pomena (5). Imajo odločilno in spodbujevalno moč ter integracijski učinek na potrebne in obsežnejše nacionalne raziskovalne programe držav članic. Odražajo mednarodni značaj znanosti, raziskav in proizvodnje, in mednarodni trg dela, ki je zato potreben.

2.7

Katalizator evropske integracije in kohezije. Poleg tega raziskave in razvoj Skupnosti povezujejo evropske raziskovalne elite, evropsko industrijo in evropske akterje odločanja. Predstavljajo katalizator evropske integracije, kohezije in ustvarjanja identitete.

2.8

Predlogi Komisije. Predlogi Komisije vključujejo vsebinske in finančne ukrepe, ki so po mnenju Komisije nujno potrebni za spodbujanje raziskav in razvoja ter s tem tudi za cilje lizbonske strategije. Kljub naraščanju še vedno predstavljajo le relativno majhen del, sedaj namreč nekoliko pod 8 % celotnega proračuna EU, predvidenega za časovno obdobje 2007–2013.

2.9

Predlogi Komisije so v skladu s predlogom o vzpostavitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013), ki tu ni obravnavan. Ta bi lahko prevzel tudi posredniško vlogo med predloženim okvirnim programom in inovativnostjo, ki jo potrebujejo mnoga MSP.

2.10

Preskusni kamen – določanje prednostnih nalog. Zato je odločilni preskusni kamen za zavezanost, učinkovitost in verodostojnost evropske politike to, da bodo predlagane ukrepe sprejeli Parlament, Svet in – v zvezi s finančno perspektivo – zlasti tudi države članice ter da bodo določili potrebne prednostne naloge. (Glej tudi točki 4.2 in 4.6).

3.   Vsebina predlogov Komisije

3.1

Sedmi okvirni program Evropske Skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007 do 2013) – v nadaljevanju OP7 – se od predhodnega programa razlikuje v naslednjih vidikih:

od začetka vključuje Evropsko unijo s 25 članicami,

trajanje programa se je podaljšalo za dve leti,

predvideva znatno povišanje celotnega in letnih proračunov,

vsebuje jasno in razumljivo razdelitev predlaganih programov in podprogramov,

teme, kot so energetske raziskave, raziskave na področju varnosti in vesolja, so vključene kot novi deli programa.

3.2

Nasprotno pa trajanje sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za jedrske raziskave in usposabljanje (2007 do 2011) – v nadaljevanju OP7-Euratom – ostaja enako, čeprav se seveda tudi nanaša na Evropsko unijo s 25 članicami.

3.3

Okvirni program OP7 bo sestavljen iz štirih posebnih programov, ki so v skladu s štirimi poglavitnimi cilji evropske raziskovalne politike:

Sodelovanje

Ta del programa s približno 61 % proračunskih sredstev predstavlja največji del OP7. Namenjen je za podporo raziskovalnih dejavnosti, ki se izvajajo v nadnacionalnem sodelovanju, vključno s sodelovanjem med EU in tretjimi državami.

Zamisli

Ustanovljen bo neodvisni Evropski raziskovalni svet za podporo projektov „pionirskih raziskav“, ki konkurirajo na evropski ravni. S tem se lahko srečamo na vseh znanstvenih in tehnoloških področjih (vključno s humanističnimi vedami).

Človeški viri

Spodbujanje usposabljanja in poklicnega razvoja raziskovalcev, imenovane tudi aktivnosti „Marie Curie“, je treba okrepiti in razširiti, vključno z intenzivnejšimi povezavami z nacionalnimi sistemi.

Zmogljivosti

V zvezi s tem je treba podpirati vidike evropskih raziskovalnih in inovativnih zmogljivosti: izgradnja in novogradnja raziskovalnih infrastruktur; raziskave v korist MSP; regionalni centri, v raziskave usmerjene skupine; sprostitev celotnega raziskovalnega potenciala v „konvergenčnih regijah“ EU; vprašanja na področju „znanosti v družbi“; „horizontalne“ dejavnosti mednarodnega sodelovanja.

Skupno raziskovalno središče

Razen tega bo obstajal poseben program za ukrepe Skupnega raziskovalnega središča na nejedrskem področju.

3.4

Predlagani skupni znesek finančne pomoči Skupnosti za OP7 znaša 72.726 milijonov EUR. Ta znesek se razdeli po deležih med dejavnosti in ukrepe iz člena 2(2) do (6):

Sodelovanje

61,1 %

Zamisli

16,3 %

Človeški viri

9,8 %

Zmogljivosti

10,3 %

Ukrepi Skupnega raziskovalnega središča na nejedrskem področju

2,5 %

3.5

Program „Sodelovanje“ s predlaganim skupnim proračunom 44.432 milijonov EUR je razdeljen na tematske prednostne podprograme: pri tem je treba zagotoviti skladnost in doslednost med podprogrami ter skupen večtematski pristop. Program zajema naslednjih devet tem raziskav, ki se bodo v EU izvajale z mednarodnim sodelovanjem. Predlagani proračunski deleži so prikazani spodaj:

Zdravje

18,7 %

Prehrana, kmetijstvo in biotehnologija

5,5 %

Informacijske in komunikacijske tehnologije

28,5 %

Nanoznanosti, nanotehnologije, materiali in nove proizvodne tehnologije

10,9 %

Energetika

6,6 %

Okolje (vključno s podnebnimi spremembami)

5,7 %

Promet (vključno z aeronavtiko)

13,3 %

Socialno-ekonomske in humanistične vede

1,8 %

Varnost in vesolje

8,9 %

3.6

Program OP7-Euratom sestavljata dva posebna programa.

3.6.1

Prvi zajema naslednji temi:

Raziskave fuzijske energije: razvoj tehnologije za varne, trajnostne, okolju prijazne in gospodarne energetske vire, ter

Jedrska fisija in zaščita pred sevanjem: spodbujanje varne uporabe in izkoriščanja jedrske fisije in drugih uporab sevanja v industriji in medicini.

3.6.2

Drugi program zajema dejavnosti Skupnega raziskovalnega središča na področju jedrske energije.

3.6.3

Skupaj naj bi bilo za OP7-Euratom za obdobje 2007 do 2011 namenjenih 3092 milijonov EUR. Ta znesek je razdeljen na naslednje deleže:

(a)

Raziskave fuzijske energije

69,8 %

(b)

Jedrska fisija in zaščita pred sevanjem

12,8 %

(c)

Dejavnosti Skupnega raziskovalnega središča na področju jedrske energije

17,4 %

3.7

Dokument Komisije vsebuje tudi izčrpno obrazložitev in pojasnitev predlaganih načel in instrumentov za podporo. Ti so bili napovedani že v predhodnem sporočilu Komisije (6), do katerega je Odbor podrobno ovrednotil (7).

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Predloženi predlog Komisije je zelo obsežen dokument, ki opisuje obsežen raziskovalni in razvojni program s številnimi podrobnostmi, vidiki in povezavami z drugimi področji. Zato v okviru tega mnenja vseh predlaganih elementov programa in postopkov ni mogoče analizirati ali jih komentirati. Podrobne ugotovitve so zato omejene na vidike, katerim Odbor posveča posebno pozornost. Opozarja na svoja predhodna priporočila (8) glede pomembnih posebnih vprašanj in poudarja, da še vedno veljajo tudi za 7. okvirni program. Prihodnja mnenja Odbora o sporočilu Komisije o „posebnem programu“ (9) ter „pravilih za dostop“ (10) bodo vsebovala podrobne izjave.

4.2

Odbor meni, da sta oba predlagana proračuna najmanjši možni vložek, ki ga bo dolgoročno treba še povečati, če položaja Evrope, zibelke sodobne znanosti in tehnike, ne želimo postaviti na kocko, ampak ga dolgoročno ohraniti in okrepiti. V tem vidi dobrodošel in nujno potreben prvi korak, v prizadevnih, da vsaj Skupnost doseže politični cilj 3 %  (11), ki so ga na vrhu v Barceloni določili evropski predsedniki držav in vlad.

4.3

OP7 in OP7-Euratom brez ustrezne finančne podpore ne moreta izpolnjevati svojih nalog za lizbonsko strategijo; obstaja celo nevarnost, da bo Evropa v globalni tekmi še bolj zaostajala. Raziskave in razvoj so izhodiščna točka in motor inovacijskega procesa, ki vodi k konkurenčnim izdelkom in tehnikam. Lahko sprožijo plaz, ki bo vplival na gospodarsko dinamiko in delovna mesta.

4.4

Predlog Komisije je poleg tega jasen poziv državam članicam, naj sledijo njenemu zgledu in naredijo vse za čimprejšnjo uresničitev cilja 3 % na nacionalni ravni.

4.5

Zato Odbor celotno višino obeh proračunov šteje za odločilni preskusni kamen evropske politike, njene verodostojnosti in učinkovitosti. Prav tu se bo namreč pokazalo, ali evropska politika dejansko določa potrebne prednostne naloge in je na pravi poti, da bo preprečila spodrsljaj na globalni tekmi in izpolnila obljube lizbonskih ciljev.

4.6

Poziv. V skladu s tem Odbor poziva Evropski parlament, Evropski svet ter zlasti predsednike držav in vlad držav članic, da nujno potrebne naložbe v raziskave in razvoj, ki jih je predlagala Komisija, dajo na razpolago in jih ne prepuščajo pogajanjem o prihodnjem splošnem proračunu EU. V nasprotnem primeru ne bodo nastale le negativne posledice, ampak tudi cilji lizbonske strategije ne bodo uresničeni, prav tako pa bosta ogrožena ugled in verodostojnost evropske politike.

4.7

Odbor poziva tudi voditelje držav in vlad ter evropsko industrijo, da s svojimi obsežnejšimi nacionalnimi raziskovalnimi programi in ukrepi za industrijsko raziskovanje prispevajo k čimprejšnji uresničitvi 3 %-nega cilja.

4.8

Odbor pozdravlja načelno zasnovo obeh okvirnih programov, ki jih je predlagala Komisija (OP 7 in OP Euratom). To velja ne le za njuno tematsko vsebino in njuno strukturno razčlenitev, temveč predvsem tudi za doseženo ravnotežje med posameznimi programski cilji in elementi.

4.9

Odbor pozdravlja, da je predlog Komisije sprejel številna njegova priporočila ali pa jim pripisal poseben pomen. V zvezi s temami raziskav v posebnem programu „Sodelovanje“ se priporočila nanašajo npr. na njegova mnenja o nanotehnologiji  (12), biotehnologiji  (13), raziskavah na področju zdravja  (14), informacijski tehnologiji  (15), energetskih raziskavah  (16) (vključno z raziskavami fuzijske energije (17)), vesolju  (18) in raziskavah na področju varnosti  (19). Na tem mestu ponavljamo, da Odbor vsem tem temam pripisuje velik pomen in v skladu s tem izrecno podpira njihovo obravnavo. Vrzeli ali vidiki, ki jih bo Odbor še odkril, bodo obravnavani pozneje.

4.10

V zvezi z vesoljem in raziskavami na področju varnosti Odbor priporoča in hkrati tudi utemeljuje, zakaj naj se raziskave in razvoj prenesejo izven OR7. Kljub temu vidi tudi prednosti – npr. preprostejša uprava ter boljša usklajenost in sinergija z drugimi podprogrami – za vključitev v OP7. Zato se zdaj zavzema, da se najprej ti podprogrami poskusno vključijo v OP7 in da se glede na rezultate ob vmesni oceni opravijo ustrezne spremembe, ali da se vključijo v OP8.

4.10.1

V podprogramu Vesolje obravnavana tema „vesoljske aplikacije na voljo evropski družbi“ bo kot tipična večsektorska tema (glej točko 5) koordinirana s temami varnost, okolje in informacijska tehnologija.

4.10.2

Zdaj žal najbolj aktualne teme raziskav na področju varnosti, kot so „zaščita pred terorizmom in kriminalom“, „varnost infrastruktur in javnih storitev“, „varnost meja“, „varnost in družba“ itd., so medsektorkse teme in jih je treba dopolniti z raziskavami na področju humanistike in sociologije, kot so raziskave na področju reševanja sporov in izgradnje miru ter raziskave na področju kulture, da bi se naučili več o ozadju sporov in o možnostih, kako se jim izogniti ali jih preprečiti. Posebno pozornost je treba nameniti boju proti terorizmu in nadzoru (glej tudi točko 6.4.3) nad grozečim orožjem za množično uničevanje.

4.11

V zvezi s posebnim programom „Zamisli“ Odbor izraža zadovoljstvo, da so bila upoštevana tudi njegova priporočila (20). Ta se navezujejo predvsem na samostojno vodenje tega programa s pomočjo Evropskega raziskovalnega sveta, ki bi ga sestavljali mednarodno priznani, izjemni znanstveniki; Odbor ponavlja priporočilo, da se vanj vključijo tudi priznani znanstveniki s področja industrijskega raziskovanja. Odboru se zdi še toliko bolj pomembno, da tudi Parlament in Svet potrdita novi način spodbujanja raziskav, ki ga je treba obravnavati v analogiji z npr. Svetom za medicinske raziskave (ZK) ali Nemškim raziskovalnim društvom (DE).

4.11.1

Ta program – usmerjen k spodbujanju odličnosti na vseh znanstvenih in tehnoloških področjih – bo zagotovil evropsko dodano vrednost in prispeval h konkurenčnosti EU v svetu. Odbor zlasti opozarja, da (21) lahko le temeljne raziskave, ki so svobodne, neodvisne in brez ovir, čeprav jih v določeni meri omejuje sam predmet raziskav, zagotovijo osnovo za prihodnjo blaginjo: novo znanje. Pomen temeljnih raziskav in potrebo po njihovem spodbujanju priznava tudi industrija (22).

4.11.2

To je tudi v skladu z večkratnim priporočilom Odbora, da je treba enako podpirati vse tri nujne strani inovacijskega trikotnika – temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj (razvoj izdelkov in postopkov), da bi ustvarili kar najboljše pogoje za popoln uspeh. Z drugega vidika je to nujno tudi za spodbujanje večdisciplinarnosti, ki jo je predlagala Komisija. Razen tega Odbor ponovno opozarja, da so bile meje med pojmi temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj vedno zabrisane in poljubne, zato se jih nikakor ne sme umetno poudarjati z upravnimi ukrepi.

4.12

Odbor prav tako pozdravlja razširitev ukrepov na področju človeških virov in povezanega programa Marie Curie. Ta program se je že pokazal kot izjemno uspešen in pomemben instrument za izobraževanje in podpiranje „evropskih znanstvenikov“ ter izboljšanje privlačnosti evropskega raziskovalnega prostora za raziskovalce iz vsega sveta. Odbor ponavlja, da raziskovalci niso le ustvarjalci novega znanja, ampak tudi najpomembnejši nosilci za prenos tega znanja med državami in celinami ter med raziskovalnimi organizacijami in industrijo, se pravi tudi med raziskovanjem in uporabo.

4.12.1

Kot del tega programa je treba razen tega poudariti cilje vseživljenjsko učenje in razvoj poklicne poti ter povezave in partnerstva med podjetji in univerzo. Medtem ko je prvi cilj usposabljanje mladih znanstvenikov in še zlasti njihov nadaljnji poklicni razvoj – vključno z nadaljnjim razvojem že izkušenih znanstvenikov – (glej tudi naslednjo točko) velja za drugi cilj pomembna naloga vzpostavitve in spodbujanja dolgoročnega programa za sodelovanje med visokimi šolami in podjetji, še zlasti MSP, torej podpore zgoraj omenjenega inovacijskega trikotnika. Zato je treba podpirati zlasti mobilnost med javnim in zasebnim sektorjem. To bi moralo vključevati tudi mobilnost in partnerstva na primer s kmetijstvom ali političnimi institucijami.

4.12.2

S tem Odbor hkrati obravnava ključno vlogo univerze kot institucije za raziskovanje in izobraževanje. Da bi lahko opravljala svojo nalogo, morajo temu cilju ustrezati materialna/mehanska oprema univerze, njen proračun za plače in njena organizacijska struktura (glej tudi točko 4.15.4). Tu najdemo – še zlasti v primerjavi z najboljšimi univerzami npr. v ZDA – največje pomanjkljivosti. Zato Odbor izraža zadovoljstvo, da Komisija k temu pomembnemu vprašanju pripravlja posebno sporočilo, o katerem bo Odbor pripravil mnenje. Na tej točki lahko Odbor razjasni samo eno točko v zvezi z OP7, da morajo biti na voljo instrumenti za podporo, prilagojeni velikosti projektov, ki jih običajno izvajajo univerzitetne raziskovalne skupine.

4.13

Odbor poleg tega pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi oblikovala usklajen opis poklica „evropskega raziskovalca“, da bi v ta namen razvila zanesljivo poklicno pot in temu prilagodila pravila notranjega trga. Odbor je že prej opozoril na to (23), da je človeški kapital najobčutljivejši in najdragocenejši vir za raziskave in razvoj ter da podpira prizadevanja Komisije za razvoj in ohranjanje človeških virov. Odbor se strinja s Komisijo, da so potrebne izboljšave v zvezi s pogodbami raziskovalcev ter tudi s prilagoditvijo/prenosom vseh elementov socialne varnosti in pokojninskega zavarovanja, ki sta tako pomembna za vse vrste mobilnosti.

4.13.1

Če nam ne uspe, sposobnim mladim znanstvenikom ponuditi privlačne karierne poti (ZDA: tenure-track), ki jo je mogoče načrtovati, bodo le-ti raziskovali zunaj Evrope ali pa se bodo obrnili k drugim nalogam. Mobilnost znanstvenikov ni potrebna ali zaželena le v EU, temveč tudi med EU in mnogimi drugimi državami; to vsekakor ne sme voditi k neto izgubi najbolj nadarjenih (beg možganov). Poseben vidik tega, v smislu pomena družinske povezanosti, je možnost „parov z dvojno kariero“.

4.13.2

Odbor ob tem opozarja tudi na priporočilo Komisije z dne 11. marca 2005 o evropski listini za raziskovalce  (24) in pravilih o ravnanju za zaposlovanje raziskovalcev, ki naj bi služili zgoraj navedenim ciljem. Povsem zagovarja s tem povezan namen in posamezne predloge iz tega priporočila. Zato obžaluje, da so predlagana pravila v nekaterih točkah preobsežna in tako otežujejo sprejetje pravil in njihovih načeloma pravih namenov v znanstveni skupnosti. Nekatera od predlaganih besedil in priporočil se mu zdijo celo zavajajoča, ali pa vsaj nejasna ali dvoumna (25). To lahko med drugim oteži poenostavitev (glej naslednjo točko) postopkov ali pripelje do napačnih odločitev. Zato Odbor priporoča, da se ob priložnosti pomembni predpisi ustrezno spremenijo.

4.14

Odbor v zvezi s tem pozdravlja namen Komisije, da bo pod geslom „poenostavitve“ poenostavila številne ukrepe in predpise za postopke priprave predloga in postopke odločanja ter jih s tem občutno olajšala za vlagatelje. Navsezadnje je sedanji precejšnji vložek časa in denarja za pripravo predlogov in odobravanje ena od glavnih ovir za uporabnike znanosti in industrije. Zadnje velja še zlasti za MSP in za njihov velik potencial za inovacije ter za manjše raziskovalne skupine na univerzah. Postopki, prijaznejši raziskavam, bi močno povečali učinkovitost evropske podpore raziskavam in prispevali k temu, da bi v očeh evropskih državljanov izboljšali „podobo Bruslja“, ki jo žal označujeta predvsem pojma „birokracija“ in „prevelika regulacija“. Odbor spominja na svoja predhodna priporočila k temu in na podporo Marimonovega poročila (26). Udeležba v evropskem raziskovalnem programu se mora udeležencem izplačati, vključno glede dela in tveganja pri pripravi predloga!

4.14.1

Odbor se zaveda, da se to vprašanje nanaša na ravnotežje med zahtevo po preglednosti, pravili Evropskega računskega sodišča in potrebo, da imajo oblikovalci odločitev dovolj manevrskega prostora. To lahko in mora povzročiti, da bodo udeleženci iz Komisije in pooblaščenih agencij delovali bolj na lastno pobudo (čeprav je treba upoštevati tudi problem njihove osebne odgovornosti). Iz tega hkrati sledijo velike zahteve po strokovnem znanju udeležencev. Odbor zato ponavlja svoje priporočilo, da so za to potrebni posebni strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami. Odbor opozarja na svoja prejšnja s tem povezana priporočila (27).

4.14.2

Posebno pomemben vidik za inovacije in dvig iz povprečja je pripravljenost sprejeti tudi negotovost in tveganje neuspeha. Prodora na novo znanstveno-tehnološko področje in iskanja nepoznanega se ne da načrtovati ali organizirati tako, da bo uspeh zagotovljen – nasprotno, če človek vse že ve, ne more priti do novih spoznanj. Zato se „neuspeh“ ne sme vrednotiti kot tak, ampak kot uporabno spoznanje v procesu „poskusov in napak“. Možnost in tveganje sta dve plati iste medalje.

4.14.3

Ustanovitev zunanjih agencij je priporočena le, če se s tem lahko zagotovi občutno izboljšanje upravnih postopkov in dokažejo jasne stroškovne prednosti. Morebitni dodatni ali zunanji upravni stroški ne smejo v nobenem primeru zmanjševati proračuna, ki je na razpolago za dejanske raziskave!

4.15

Odbor še zlasti pozdravlja pomembne podprograme, ki so obravnavani pod posebnim programom „zmogljivosti“ in ki obsegajo področje raziskovalne infrastrukture, raziskave v korist MSP, regije znanja, raziskovalni potencial, znanost v družbi ter dejavnosti mednarodnega sodelovanja.

4.15.1

Poudariti je treba pomemben cilj večje vključitve malih in srednje velikih podjetij (MSP) v proces raziskav in inovacij ter v ta namen oblikovanje ustreznih okvirnih pogojev in instrumentov.

4.15.2

Podpora iz inovativnih programov se lahko razvije v še en dober instrument spodbujanja MSP  (28); vseeno pa morajo biti tudi tu postopki izvedljivi in primerni glede na sredstva MSP. Neodvisno od uspeha tega inovativnega programa se Odboru zdi vredno premisleka, da bi obseg dejanske podpore MSP od sedanjih 15 % še naprej večal, še zlasti v zvezi s potrebami novih držav članic. Odbor tu opozarja na svoje prejšnje izjave, da je možnost uspeha MSP, ki so bila ustanovljena za razvoj in trženje novih visokotehnoloških izdelkov, predvsem odvisna od zadostnega ustanovitvenega kapitala in „tveganega kapitala“, ki jim omogoča uspešno premostitev prvih 5 do 10 let poslovanja. K temu bi odločilno lahko prispevale tudi ekonomske raziskave in ekonomska politika.

4.15.3

Prav tako so pomembni cilji izboljšanja in razvoja raziskovalne infrastrukture, razvoj regionalnih raziskovalno usmerjenih skupin ter spodbujanje in sprostitev raziskovalne zmogljivosti v konvergentnih in obrobnih regijah EU. Dograjevanje raziskovalnih infrastruktur in oblikovanje novih bo podprlo in pospešilo nastajanje regionalnih raziskovalno usmerjenih skupin. Ampak tudi tu gre predvsem za potrebo po zadostnem „tveganem kapitalu“, ki je odločilen za uspeh.

4.15.4

Obor poudarja predvsem pomen zadostnih infrastrukturnih ukrepov za krepitev univerz (glej tudi točko 4.12.2). V zvezi s tem Odbor opozarja, da so v mnogih krajih EU že nastale uspešne skupine podjetij z visoko tehnologijo, ki se zbirajo okrog določenih univerz in/ali raziskovalnih centrov ter v sosednjem gospodarskem prostoru ustvarjajo rast in inovacije (poli gospodarske rasti). Glej tudi točko 4.16.2.

4.15.5

Pomen evropskih računskih superračunalniških centrov kot dodatnem zelo pomembnem infrastrukturnem ukrepu bo obravnavan v nadaljevanju tega mnenja (glej 5.8).

4.15.6

Odbor po drugi strani priporoča, da se tematsko področje „Znanost v družbi“, ki je vključeno v program „Zmogljivosti“ (29), pod pogojem, da bo vključeno v program „Zamisli“, uvrsti v prednostni podprogram „Socialno-ekonomske in humanistične vede“, ki je vključen v program „Sodelovanje“. Tako bi se lahko možni učinki sinergij znotraj teh tem bolje izrabili in lahko bi se vzpostavile potrebne medsektorske povezave. Razen tega bi tudi postalo jasno, da proračun teh prekrivajočih se tematskih polj znaša 3 % tematskega, prednostnega programa.

4.15.7

Dobro in plodno mednarodno sodelovanje v raziskovanju ter izobraževanje sta bistvena elementa globalnega partnerstva in sta v skladu z bistvom znanstvenega raziskovanja in razvoja. Dejavnosti mednarodnega sodelovanja  (30), ki so vključene v podprogram Zmogljivosti (glej tudi točko 4.13.1), se osredotočajo na pomembno vprašanje sodelovanja z državami prosilkami, sosednjimi državami EU, državami v razvoju in nastajajočimi gospodarstvi. Odbor izraža zadovoljstvo, da je omogočeno najmanj ravno toliko pomembno sodelovanje z znanstveno-tehnološko visoko razvitimi državami, kot sta ZDA in Japonska, v delnem programu „Sodelovanje“ ali „Človeški viri“ in da je v posameznih primerih celo institucionalizirano z dvostranskimi pogodbami. Odbor priznava, da mora to sodelovanje izhajati iz dejanskih potreb na posameznih področjih; kljub temu priporoča, da se ta pomembna dejstva bolje predstavijo in poudarijo.

4.16

Kontinuiteta in instrumenti za spodbujanje raziskav (oblike spodbujanja). Odbor je za oba vidika že v svojem predhodnem mnenju podal priporočila, ki jih ponovno poudarja. Zaradi nujne potrebe po večji kontinuiteti ponovno opozarja, da ohranjanje uveljavljenih instrumentov k temu pomembno prispeva in da je treba vlagateljem zagotoviti prožnost pri izbiri instrumentov. Vsekakor se v postopkih presoje ne sme kaznovati izbire instrumenta (ki mu npr. Komisija ni naklonjena) ali dajati prednosti določenemu instrumentu. Tudi v podaljšanju trajanja OP7 – vendar le pri ustrezni finančni podpori – Odbor vidi prispevek k večji kontinuiteti.

4.16.1

Nekateri instrumenti imajo nove oznake ali so povsem novi. Odbor na tem mestu ponavlja tudi svoje splošno priporočilo, da bi po eni strani zelo premišljeno ravnali z uvedbo novih instrumentov, ampak tudi z njihovimi preimenovanji – zaradi zahtevane kontinuitete, po drugi strani pa da bi pri potrebnih preskusih novih instrumentov opozorili, da so lahko še v preskusni fazi.

4.16.2

Razen že prej omenjenih tehnoloških platform so tudi skupne tehnološke pobude tak nov instrument, ki bo služil vzpostavitvi dolgoročnega javno-zasebnega partnerstva. Čeprav Odbor do zdaj v zvezi s tem še ni prejel jasnih predlogov Komisije, med drugim tudi kako se te pobude razlikujejo od tehnoloških platform, industrija, še posebej pa MSP, od tega veliko pričakujejo. Takšne pobude bi lahko med drugim vodile tudi k mrežam sodelovanja med velikimi podjetji in MSP, pa tudi z univerzami in raziskovalnimi centri, ter na splošno k večjemu številu naložb v R&R v zasebnem sektorju. (Glej tudi točko 4.15.4). Zato je treba okvirne pogoje in delovanje takšnih skupnih tehnoloških pobud ne le še jasneje razdelati, ampak je treba v primernem času tudi preveriti, ali so se pričakovanja v zvezi s tem instrumentom izpolnila.

4.16.3

Komisija mora paziti, da se pri uvedbi novih instrumentov ne bodo ponovile napake, ki so bile storjene pri uvedbi „mrež odličnosti“ (v OP6). V tem primeru je neučinkovita politika obveščanja povzročila zmedo in različne razlage med udeleženci, celo v Komisiji. Odbor izhaja iz tega, da bo dobil priložnost za podrobnejšo obravnavo te teme v enem od naslednjih mnenj. Pozdravlja predlog Komisije, da se za sheme financiranja uporabljata člena 169 in 171 Pogodbe EU.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

Večina posebnih ugotovitev je namenjena zlasti tematskim podprogramom programa „Sodelovanje“, ki predstavlja osrednji del okvirnega programa. Ob tem je treba ponoviti, da Odbor ponovno potrjuje svojo podporo predlogom Komisije v celoti in priporoča njihovo izvedbo.

5.2

Pri tem Odbor najprej izpostavlja pomemben vidik interdisciplinarnih medsektorskih tem, ki zaradi svoje narave potrebujejo skupno koordinacijo ali vodenje in kot take pogosto vključujejo tudi podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede (glej tudi točko 5.8). Zato je treba poskrbeti, da se kljub natančni strukturi posameznih programov, ki je tudi zaradi upravnih razlogov neizogibna, povezanost z mnogimi vprašanji, ki jih je treba rešiti, prepozna, obdela in izkoristi. Glede na to Odbor priporoča, da je treba poskrbeti za zagotavljanje vsesplošnega usklajevanja in za potrebne medsebojne povezave.

5.2.1

S tem povezana tema raziskave na področju varnosti in boja proti terorizmu je bila obravnavana že v poglavju 4.

5.2.2

Kot nadaljnji primer za to je treba omeniti demografski razvoj  (31). Potrebne raziskave v zvezi s tem obsegajo vse od zbiranja demografskih dejstev, vzrokov in trendov, do števila rojstev, ki je zaskrbljujoče nizko v mnogih državah članicah, ter posledic povprečne pričakovane življenjske dobe, ki se še vedno daljša. Pri zadnjem vprašanju gre na eni strani za nujne geriatrične/medicinske raziskave in tehnike oskrbe (32). Posebno pomemben vidik pri tem so socialno-ekonomska vprašanja, povezana s celotno kompleksno problematiko.

5.2.3

Tudi tema zdravje (glej točko 5.9) je medsektorska tema, ker nanjo vplivajo način življenja, delovni pogoji, okolje, prehrana, ustrezno cepljenje in drugi dejavniki, kot npr. odvisnost.

5.3

Tudi nekateri podprogrami so po svoji naravi na nek način medsektorski. Njihovi rezultati namreč neposredno vplivajo na učinkovitost evropske industrije, pa tudi na druge podprograme zaradi tematske povezave z njimi. (V zvezi s tem ponovno glej tudi točko 5.2).

5.4

To posebno velja za podprograme Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), Biotehnologija ter Nanoznanost, Nanotehnologija, Materiali in nove proizvodne tehnologije. Tudi podprogram Energetika je tesno povezan s podprogramom Okolje in podprogramom Promet. Zato je ocena uravnoteženosti med posameznimi podprogrami lahko samo kvalitativna, kar je treba upoštevati pri spodnjih pripombah.

5.5

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so dejansko ključne za vsa področja industrije, gospodarstva, storitev, znanosti in tehnologije, vključno z varnostjo in obrambo. So odločilen element svetovne konkurenčnosti. Evropa v velikem zaostanku, zlasti v primerjavi z Japonsko in ZDA, ne samo v zvezi s potrebo po superračunalnikih za mnoga pomembna vprašanja – od raziskovanja podnebja, varnosti, materialov do npr. sinteze novih medicinskih snovi. To zadeva ustanovitev evropskih superračunalniških centrov, kar bi bilo mogoče bolj primerno v okviru programov „Zmogljivosti“ ali „Infrastruktura“, in tudi samostojni evropski razvoj potrebne strojne in programske opreme.

5.5.1

Vseeno pa je presenetljivo, da je tudi zdaj – kot že pri OP6 – daleč največji delež proračuna predviden za podprogram IKT. Glede na pomembnost drugih tem, kot je zlasti energetika ali npr. zdravje, ki imajo tudi posledice za gospodarstvo, se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro pustiti odprto možnost za določen premik poudarka zaradi skladnega pristopa do podprogramov. Odgovor je med drugim odvisen od tega, v kakšnem obsegu program IKT prispeva k drugim programom, kot so npr. raziskave na področju varnosti ali raziskovanje vesolja.

5.5.2

Na podlagi tega primera Odbor splošno predlaga, da se pri razvoju OP7 omogoči dovolj velika prožnost pri dodelitvi proračuna za posamezne podprograme ali da se zagotovi skladnost, npr. s skupnimi razpisi za podprograme. Opomba v zvezi z IKT velja tudi za podprograma Promet in Aeronavtika (npr. letalstvo).

5.5.3

Odbor ponovno izraža zadovoljstvo v zvezi z začetkom projekta GALILEO, ki je zgleden primer uporabe načela subsidiarnosti. Po mnenju Odbora so njegove tehnološke rešitve in zlasti njihova uporaba tisto, zaradi česar je projekt zares večdisciplinaren in večfunkcijski ter ima veliko tehnično inovacijsko vrednost.

5.6

Odbor ponovno izraža veliko zadovoljstvo zaradi vključitve pomembnega podprograma Energetika v OP7, kar je že večkrat izrazil v svojih priporočilih. Vseeno je že zaradi dejstva, da se tudi OP7-Euratom močno osredotoča na energetske raziskave, Odbor mnenja, da bi bilo treba tej pomembni in nadvse aktualni temi nameniti še več pozornosti. Energija je „osnovno živilo“ konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev, vendar zdaj EU ni odvisna le od uvoza, kar je izredno zaskrbljujoče, temveč se srednjeročno pričakuje tudi svetovno pomanjkanje virov. Ključ do rešitve energetskega problema so raziskave in razvoj.

5.6.1

Odbor zato pozdravlja dejstvo, da se razvoju obnovljivih virov energije daje tako velik pomen. Ti viri energije imajo odločilno vlogo v celotni energetski in okoljski politiki (globalno segrevanje), na kar Odbor opozarja v številnih mnenjih (33), ki vključujejo vse vrste potrebnih raziskav za obnovljive vire energije – od geotermalne energije do biomase, sončne energije in energije vetra ter tehnologij hrambe. Pomoč iz OP7 bo dodatno spodbudila raziskave obnovljivih virov energije in bo dopolnila različne podporne ukrepe za vstop na trg (npr. zakonodaja o prenosu energije v omrežje), ki naj bi koristili razvoju izdelkov, ki se lahko vključijo na trg. Tu priporoča tudi izvedbo natančnejših raziskav o energetski bilanci obnovljivih sistemov, ker so bili v zadnjem času na primer izraženi dvomi o pozitivnem izkoristku energije nekaterih biogoriv (34).

5.6.2

Odbor še zlasti opozarja, da bo poraba „klasičnih“ fosilnih virov energije, kot so premog, nafta in zemeljski plin  (35), še naprej, torej še nekaj desetletij, ostala glaven način evropske in svetovne oskrbe z energijo. Zato imajo vsi ukrepi v zvezi z raziskavami in razvojem, ki pri pridobivanju, prevozu in predelavi teh virov energije prispevajo k povečanju učinkovitosti – ter s tem neposredno in posredno k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov – velik pomen za nacionalna gospodarstva in okoljsko politiko. Te točke so sicer vključene v podprogram Energetika v zvezi s temama Zmanjšanje emisij CO2 (vključno z ločevanjem in skladiščenjem CO2) in Povečevanje učinkovitosti. Vseeno je treba zagotoviti, da se jim potem tudi namenijo potrebna sredstva. Pri tem obstaja tudi sinergetska povezava z drugima podprogramoma „Materiali“ in „Promet“. Razen tega Odbor pozdravlja soroden raziskovalni program za premog in jeklo (36).

5.6.3

Zato Odbor priporoča, da se v raziskovalnih in razvojnih ukrepih potreben poudarek nameni poleg obnovljivim virom energije tudi energetskim tehnologijam, ki uporabljajo fosilna goriva. To velja še toliko bolj, ker bo treba v prihodnjih dveh desetletjih večino dosedanjih elektrarn, ki izkoriščajo izgorevanje fosilnih goriv, nadomestiti z ustreznimi novimi in zgraditi povsem nove (v EU nekaj sto!). Pri tem ima velik gospodarski in okoljski pomen uporaba najsodobnejše tehnologije. Nenazadnje se glede na visoke cene nafte postavlja vprašanje, kdaj bodo lahko tehnologije pridobivanja goriv iz premoga ponudile gospodarsko konkurenčno alternativo.

5.6.4

V zvezi z nadaljnjimi podrobnostmi se Odbor sklicuje na svoja predhodna in sedanja mnenja (37) o energetskih raziskavah in energetski problematiki.

5.7

Končno je izboljšanje energetike tudi eden od pomembnejših ukrepov proti podnebnim spremembam in drugim neželenim vplivom na okolje (38).

5.7.1

Zato je treba to vsebinsko povezanost obeh podprogramov izkoristiti tudi za njuno razširitev. Medtem ko naj bi se z raziskavami okviru podprograma Okolje (vključno s podnebnimi spremembami) postavila zlasti diagnoza, je podprogram Energetika namenjen zlasti terapiji.

5.7.2

Vseeno je treba tudi znotraj podprograma Okolje narediti in uporabiti glavne povezave in sinergije med analizo/diagnozo (npr. „Geologija morskega dna“) in možno terapijo (npr. „Varstvo morskega dna“).

5.8

Tudi podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede, ki je dopolnjen, kot je bilo priporočeno v točki 4.15.5, s programom „Znanost v družbi“, je treba razumeti kot medsektorsko temo. Odbor poleg tega ponavlja svoje prejšnje priporočilo za tesnejšo povezanost naravoslovja in humanistike (vključno s sociologijo), njihovih udeležencev, metod in meril (39). Raziskovalci na področju socialnih in humanističnih ved morajo prav tako sodelovati pri glavnih vprašanjih v zvezi z raziskavami varnosti.

5.8.1

V zvezi s tem Odbor pozdravlja poudarek na ekonomskih analizah za razvoj najboljše prakse za skupni trg in lizbonsko strategijo ob upoštevanju globalne konkurence ter drugih vplivov globalizacije. Odbor tudi poudarja nujnost raziskav in posvetovanja s politiko (glej tudi program Skupno raziskovalno središče, točka 5.10.1) v zvezi z brezposelnostjo, prednostmi in slabostmi različnih gospodarskih sistemov, vzrokih, vplivih in morebitnih spremembah trendov demografskega razvoja. Nazadnje poudarja tudi nujnost poglobljenih raziskav o vzročni povezavi med raziskavami, inovacijami in blaginjo.

5.8.2

Tu ne gre samo za pravno znanost, ampak tudi za znanstvene podlage vseh političnih področij EU, ne glede na to ali so v zvezi s socialno politiko, zakonodajo, gospodarsko politiko (monetarna in finančna politika, davčna politika, inovacijska politika) in varnostno politiko. Še zlasti so pomembna politična, gospodarska in pravna vprašanja nadaljnjega notranjega razvoja EU, vključno s skupnim trgom, kohezijo, integracijo in upravljanjem.

5.8.3

Odbor pri tem poudarja posebno aktualno vprašanje politične in kulturne identitete Evropske unije ter njenih meja. V ta namen je treba raziskati tudi skupne značilnosti evropske kulture ne samo v smislu umetnosti, znanosti, arhitekture, tehnologije in mode, ampak tudi v zvezi z zgodovino idej, prava, sistemov vrednot in načina vodenja držav. Ideja sodobne države je nastala v Evropi (in se prvič udejanjila v ZDA). To pomeni potem tudi poglobljene študije o pojmu kulture, njenih vidikov, njenih nedoločljivosti, hierarhiji vrednot in napačnih razlag.

5.8.4

Zaradi raznolikosti pomembnih vprašanj je verjetno proračun, ki je predviden za podprogram Socialno-ekonomske in humanistične vede, kljub predlaganemu deležu iz proračuna za „znanost in družbo“, prenizek. Za natančno oceno ali je to res, je treba upoštevati tudi druge podprograme, ki vključujejo razne vidike humanistike, kot je na primer energetika.

5.8.5

Odbor nazadnje poudarja vsa etična vprašanja, ki odražajo medsebojen vpliv znanja, raziskav in uporabe ter ravnotežje med tveganji in priložnostmi. Eno od pomembnih vprašanj, tudi glede na lizbonsko strategijo, se nanaša na povezave in nasprotja med ideološko/dogmatičnimi stališči, pripravljenostjo tvegati in napredkom.

5.8.6

S tem se ponovno vračamo na vprašanje znanosti v družbi. O tem je Odbor že izdelal obsežno mnenje (40). Tudi v smislu tega predhodnega mnenja Odbor pozdravlja tematski obseg, ki ga je predlagala Komisija, ki odraža željo približati znanstveno raziskovanje in znanstvene izsledke javnosti, razširiti vzajemno razumevanje in spodbuditi predvsem mlade, da razmišljajo o poklicni poti v znanosti. Ena od možnosti je tudi forum, ki bi prebivalce in potrošnike povezal z znanostjo ter raziskovanjem in omogočil pretok njihovih mnenj.

5.8.6.1

Odbor v ta namen meni, da je posebej pomemben vsak ukrep, ki omogoča neposreden stik ali celo neposredno sodelovanje: dobri tehnični muzeji, posebni laboratoriji, „enodnevna udeležba“ ipd. Predvsem mora dober in nazoren pouk naravoslovja spet postati pomembnejši v šolskih načrtih za višje šole. S tem se bo tudi povečalo razumevanje znanosti in tehnologije ter zanimanje zanju. Prava presoja je možna le z zadostnim znanjem.

5.8.6.2

Znanstveno znanje je neobhodno potrebno tudi pri urjenju mišljenja in izoblikovanju jasne slike sveta.

5.8.6.3

Prav tako pomembno je tudi, da se v tem programu raziskovalci sami in njihov način razmišljanja izraziteje vključi v razpravo ter postopek odločanja.

5.9

Zlasti pomemben podprogram zajema zelo obširno temo, ki jo je Odbor že večkrat obravnaval, zdravje. Zajema vse raziskave in razvojna dela na področju postavljanja diagnoze, terapije, lajšanja in preprečevanja bolezni.

5.9.1

Prednost morata pri tem seveda imeti zdravljenje in preprečevanje takšnih bolezni, ki imajo posebno visoko stopnjo umrljivosti in obolevnosti pri otrocih, odraslih in starejših, ali tistih, ki imajo v primeru nenadzorovanih epidemij posebno visoko umrljivost.

5.9.2

Nenehno podaljševanje povprečne pričakovane življenjske dobe ni samo posledica napredka medicine, ampak vedno boljše in bolj zdrave ponudbe živil. Vendar se vedno bolj pojavljajo bolezni, ki so posledica načina življenja (npr. prekomerna teža (41), kajenje), in bolezni, ki so povezane s poklicem in starostjo, ter tegobe. Pomen tega zadnjega vprašanja je bil že večkrat obravnavan (42) in ne zajema le medicinsko/človeško, ampak je v smislu sposobnosti za delo ali stroškov za oskrbo tudi gospodarsko pomembno; ta velja tudi za celotno tematiko organizacije in financiranja zdravstvenega sistema in uporabe medicinskega napredka. Podobno velja za raziskave o lajšanju invalidnosti, torej za izboljšanje kakovosti življenja invalidov in njihovo morebitno vključitev v delo.

5.9.3

Toda problematika invalidnosti in zdravstvena vprašanja niso enaka; zato je treba invalidnost upoštevati v vseh ustreznih sektorjih programa.

5.9.4

Odbor razen tega opozarja na mednarodno razsežnost teme zdravja: po eni strani na sodelovanje s tistimi državami, ki opravljajo intenzivne in uspešne raziskave, po drugi strani pa na vidike zdravstvene razvojne pomoči. To daje sodelovanju s STO (Svetovno zdravstveno organizacijo) poseben pomen.

5.9.5

Tudi globalna širitev novih povzročiteljev bolezni je mednarodna tema, pri kateri je sodelovanje s STO prav tako zelo pomembno.

5.9.6

Poleg tega mednarodno sodelovanje omogoča možnost poglobljenih kliničnih študij ne le splošne populacije, ampak tudi z upoštevanjem starosti: otroci, odrasli, starejši.

5.9.7

Številne raziskave in razvojna dela zasebnega sektorja (farmacevtska industrija in proizvajalci instrumentov) v zdravstvenem sektorju so dober primer uporabe člena 169 za partnerstvo med zasebnim sektorjem in javno (tudi s strani držav članic) podprtim raziskovanjem.

5.10

Skupno raziskovalno središče (nejedrsko področje)

5.10.1

Skupno raziskovalno središče zagotavlja znanstvenotehnično podporo politiki EU na področjih kot so trajnostni razvoj, podnebne spremembe, živila, energetika, promet, kemikalije, nadomestne metode za preskuse na živalih, raziskovalna politika, informacijske tehnologije, referenčni postopki in materiali, tveganja, nevarnosti in socialno gospodarski vplivi biotehnologije ter ekonometrične modelirne in analizne tehnike. Dodatna naloga je razvoj znanstveno-tehnoloških referenčnih podatkov za različna področja varstva okolja in nadzora živil. To je tudi dragocen prispevek k oblikovanju zakonodaje Skupnosti.

5.10.2

Odbor vidi dodatno nalogo Skupnosti v enakomernem usklajevanju nacionalnih institucij za metrologijo (nauk o merah) in standardizacijo z istočasno udeležbo v njihovih programih. V smislu skupnega trga in evropske integracije na splošno je treba razmisliti o ustanovitvi Evropskega urada za standardizacijo v sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi institucijami, ustreznimi industrijami in skupnim raziskovalnim središčem. Dosedanja raznolikost bi zagotovila možnost, da se pri posebno zanesljivi opremi in ob primernem usklajevanju izvajajo paralelne metode, primerjave metod in nov razvoj.

5.10.3

Odbor z veseljem ugotavlja, da so dejavnosti skupnega raziskovalnega središča vključene v mednarodno znanstveno skupnost. Takšna vključitev je po njegovem mnenju zlasti pomembna tudi za socialno-gospodarske in humanistične vede, ki so obravnavane v točki 5.8.

6.   Sedmi okvirni program Euratom (OP7-Euratom)

6.1

Nadzorovana jedrska fuzija. Odbor ponavlja izjavo iz svojega nedavnega mnenja (43) o fuzijski energiji in sicer da lahko miroljubna uporaba fuzijske energije znatno prispeva k dolgoročni rešitvi oskrbe z energijo v smislu trajnosti, okoljske odgovornosti in konkurenčnosti. Tako kot jedrska fisija tudi jedrska fuzija ne bi povzročala izpustov toplogrednih plinov v ozračje, ima pa tudi druge pomembne prednosti.

6.1.1

Odbor čestita Komisiji in drugim udeležencem za uspeh pogajanj, ki jih je priporočil Odbor, s katerimi bi si Evropa lahko izborila pomemben mednarodni projekt ITER. Projekt ITER  (44) pomeni odločilni korak v smeri prihodnjega demonstracijskega reaktorja DEMO. Razen tega je s tem povezana tudi obveznost pogodbenega financiranja ITER in za to potrebnih pripravljalnih in spremljevalnih programov kakor tudi pripravljalnih programov za DEMO.

6.1.2

V zvezi s tem Odbor poziva tudi države članice, da se v večji meri vključijo v evropski fuzijski program in da v skladu s tem podpirajo svoje laboratorije, povezane s programom. Odbor se zaveda, da je fuzijski program v fazi, v kateri njegova izvedba zahteva tudi znatno in večjo porabo sredstev. Kljub temu meni, da je to glede na potencial tega energetskega vira in resnosti energetske problematike nujno potrebno in upravičeno.

6.1.3

Za dodatne podrobnostmi Odbor napotuje na svoje nedavno mnenje (45) o tej temi, v katerem poudarja razvojna dela za pripravo DEMO (razvoj materialov, razvoj fuzijske naprave, sistemski koncept itd.) in študije za izboljšan sistem tesnjenja.

6.2

Jedrska fisija in zaščita pred sevanjem. Jedrska energija je v tem času najpomembnejši razpoložljivi vir električne energije brez ogljika za pokrivanje osnovnih obremenitev. Del prebivalstva pa je zaskrbljen zaradi obratovalnega tveganja in varnega končnega odlaganja izrabljenega jedrskega goriva. Odbor se sklicuje na svoje mnenje o jedrski energiji (46) (jedrska fisija) in o t. i. jedrskem paketu (47). V njem je ugotovil, da podpira Komisijo pri njenem namenu spodbujanja raziskav na področju varnosti jedrskih naprav in odstranjevanja radioaktivnih odpadkov tudi v prihodnosti in usklajevanja takih raziskav v okviru Skupnosti. Odbor podpira ukrepe, ki jih je predlagala Komisija in ki služijo tej nalogi.

6.2.1

Reaktorski sistemi. Raziskave so namenjene podpori nadaljnjemu varnemu obratovanju obstoječih reaktorskih sistemov (vključno z napravami za gorivni ciklus) ter o ocenitvi potenciala in varnostnih vidikov prihodnjih reaktorskih sistemov.

6.2.1.1

Odbor meni, da je zadnje še zlasti pomembno; to naj bi privedlo do razvoja inovativnih reaktorskih sistemov. Zgodovina tehnologije je pokazala, da se največji napredek lahko doseže s sistemi nove generacije in z nadaljnjim inovativnim razvojem obstoječih sistemov in konceptov. Glede na pomen jedrske energije za energetsko politiko je treba sprejeti ukrepe za uporabo obstoječega potenciala v smislu večje varnosti, zmanjšanje radioaktivnih odpadkov (zlasti odpadki z dolgo življenjsko dobo) in razširitev virov ter ustvarjanje novih virov.

6.2.2

Zaščita pred sevanjem. Cilj je izboljšati znanstveno podlago za zaščito prebivalstva pred ionizirajočim sevanjem, ki nastaja zaradi uporabe radioaktivnih ali drugih virov sevanja v medicini, raziskavah in industriji (vključno s pridobivanjem jedrske energije). Zlasti pomembna je raziskava učinka zelo majhnih doz sevanja, ki ga je statistično težko oceniti in ki je še vedno predmet nasprotujočih se razprav.

6.2.3

Zelo pomemben je tudi razvoj tehnične kontrole in nadzora vseh ukrepov zoper širjenje materiala za izdelavo jedrskega orožja ali tehnologije.

6.3

Za razvoj fuzijskih elektrarn ter varno obratovanje in nadaljnji razvoj fisijskih reaktorjev je nujno treba zadostno izobraziti novo generacijo visoko usposobljenih znanstvenikov in jih ustrezno usposobiti na ustreznih preskusnih napravah. To pa je možno le, če bo evropska jedrska tehnika ponovno dobila pomembno vlogo in se bo povečalo zanimanje znanstvenega podmladka. Raziskave in usposabljanje morajo biti dobro medsebojno povezane.

6.3.1

Za dodatne podrobnosti Odbor napotuje na svoje nedavno mnenje (48) o tej temi.

6.4   Skupno raziskovalno središče – Program EURATOM

6.4.1

Odbor pozdravlja, da Skupno raziskovalno središče podpira politično sprejemanje odločitev na jedrskem področju, vključno z izvajanjem in spremljanjem obstoječih strategij in odzivi na nove zahteve.

6.4.2

Odbor meni, da je prav, da se „jedrski“ program Skupnega raziskovalnega središča usmeri na glavne teme, kot so odstranjevanje odpadkov, jedrska varnost in nadzor; prav v zvezi z njimi je javnost še posebej zaskrbljena in je treba najti zanesljive rešitve. Odbor izhaja iz tega, da morajo biti tudi te dejavnosti povezane in usklajene z dejavnostmi držav članic.

6.4.3

Po mnenju Odbora je pomembna naloga tudi (nadaljnji) razvoj postopkov, ki dovoljujejo še boljši nadzor nad širjenjem materiala za izdelavo jedrskega orožja ali tehnologijami za izdelavo jedrskega orožja (glej tudi točko 4.10.2).

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  To velja tudi za cilje oživljene lizbonske strategije (Evropski svet z dne 23. marca 2005).

(2)  Celotni izdatki za raziskave in razvoj na bi se v EU do 2010 povzpeli na 3 % BDP, delež zasebnega sektorja naj bi znašal 2/3. Glej tudi UR C95 z dne 23. 4. 2003.

(3)  K tem naložbam znatno prispevajo raziskovalne in razvojne dejavnosti obrambnega proračuna ZDA (Department of Defense DoD), ki niso namenjene le vojaškim raziskavam.

(4)  Ta cilj je marca 2005 (Bruselj) izrecno potrdil in natančno določil Evropski svet v svojih sklepih o oživitvi lizbonske strategije.

(5)  Primeri uspešnega evropskega sodelovanja: ARIANE, AIRBUS, CERN, ESO, GALILEO; JET/ITER.

(6)  Znanost in tehnologija: Ključ do prihodnosti Evrope – smernice za spodbujanje raziskav Evropske unije. KOM(2004) 353 končno.

(7)  UL C 157 z dne 28. 6. 2005.

(8)  Glej opombe 14–21.

(9)  KOM(2005) 440 do 445 končno.

(10)  Pričakovano v kratkem.

(11)  UL C 95 z dne 23. 4. 2003.

(12)  UL C 157 z dne 28. 6. 2005.

(13)  UL C 234 z dne 30. 9. 2003; UL C 61 z dne 14. 3. 2003; UL C 94 z dne 18. 4. 2002.

(14)  UL C 74 z dne 23. 3. 2005; UL C 133 z dne 6. 6. 2003.

(15)  UL C 302 z dne 7. 12. 2004.

(16)  UL C 241 z dne 7. 10. 2002.

(17)  UL C 302 z dne 7. 12. 2004.

(18)  UL C 220 z dne 16. 9. 2003; UL C 112 z dne 30. 4. 2004.

(19)  UL C 157 z dne 28. 6. 2005.

(20)  UL C 110 z dne 30. 4. 2004.

(21)  Citat iz govora nekdanjega nemškega zveznega kanclerja Gerharda Schröderja ob otvoritvi Einsteinovega leta 2005. V govoru je med drugim poudaril: „Hkrati pa temeljne raziskave potrebujejo gotovost, da se bodo lahko izvajale brez pritiska za neposredno uporabo raziskovalnih rezultatov in neprestanega dokazovanja uporabnosti.“

(22)  prim. The Economic Returns to Basic Research and the Benefits of University-Industry Relationships. A literature review and update of findings. (Gospodarski dobički temeljnih raziskav in koristi povezav med univerzo in industrijo. Literarna kritika in posodobitev ugotovitev.) Poročilo SPRU - Center za znanstvene in tehnološke raziskave za Urad za znanost in tehnologijo ZK*. Alister Scott, Grové Steyn, Aldo Geuna*, Stefano Brusoni, Ed Steinmueller, 2002.

(23)  Glej tudi UL C 110 z dne 30. 4. 2004.

(24)  UL L 75 z dne 22. 3. 2005, str. 67.

(25)  To zadeva na primer napačno oceno (a) dejstva, da je glavna naloga raziskav ustvarjati novo znanje, medtem ko vprašanje, kaj služi človeštvu, ali kaj je družbeno pomembno, ne predstavlja nobenega za posamezen primer ustreznega merila (glej tudi UL C 221 z dne 7.8.2001, poglavji 4 in 6 (npr. točka 6.7.1) ter opombo 14), ali (b) pomena dvojnega raziskovanja ne samo za zagotavljanje novega znanja, ampak tudi za širjenje, poglabljanje in povečanje znanja (glej tudi npr. UL C 221 z dne 7.8.2001, točki 4.7.5 in 4.7.6). Dobrega raziskovanja se ne da izsiliti s prestrogimi pravili, ker potrebuje svobodo.

Najuspešnejši ukrepi za prodor na nova področja in za dosego dobrih rezultatov so povabilo najuspešnejših in posebno izkušenih raziskovalcev na vodilne položaje, pridobivanje in podpiranje najboljših znanstvenikov ter zadostna in zanesljiva oprema z napravami in sredstvi za raziskave (kritična masa). Glej tudi UL C 204 z dne 18.7.2000 in UL C 110 z dne 30.4.2004. Kvalifikacije raziskovalca se ne da niti kvantificirati niti objektivno oceniti – vsaka ocena je neizogibno odvisna od presoje njihovih izkušenih sodelavcev.

(26)  Priporočilo strokovnega odbora pod predsedstvom prof. Marimona z dne 21. junija 2004, Šesti okvirni program.

(27)  UL C 204 z dne 18. 7. 2000 (CES 595/2000, točka 9.8.4).

(28)  KOM(2005) 121 končno – 2005/0050 (COD).

(29)  To priporočilo velja samo za pretežno sociološke raziskave o „Znanosti in družbi“. V skladu s temi raziskavami naj bi tisti del proračuna, ki je namenjen dejavnostim (razstave, muzeji, konference) širjenja znanosti („Communicating Science“ – seznanjanje z znanostjo), t. j. njenih dosežkov in načinov dela, ostal del posebnega programa „kapacitete“.

(30)  Glej tudi KOM RTR podatke, posebna izdaja INCO, julij 2005.

(31)  CESE 818/2005 fin.

(32)  UL C 74 z dne 23. 3. 2005.

(33)  npr. UL C 241 z dne 7. 10. 2002; UL C 221 z dne 8.9.2005 in UL C 286 z dne 17.11.2005.

(34)  Pimentel, David in Patzek, Ted. W., „Raziskava o naravnih virih“, Zv. 14, št. 1, 2005.

(35)  UL C 120 z dne 20.5.2005.

(36)  UL C 294 z dne 25. 11. 2005.

(37)  UL C 241 z dne 7.10.2002 - UL C 133 z dne 6.6.2003 - UL C 108 z dne 30.4.2004 - UL C 110 z dne 30.4.2004 - UL C 302 z dne 7.12.2004 - UL C 286 z dne 17.11.2005 - UL C 120 z dne 20.5.2005.

(38)  Glej tudi: Deutsche Physikalische Gesellschaft, september 2005: „Zaščita podnebja in oskrba z energijo v Nemčiji 1990-2020“.

(39)  Pri tem gre za zelo zapleteno vprašanje, ki je bilo deloma obravnavano v UL C 221 z dne 7. 8. 2001, točka 3.9 in poglavje 6.

(40)  UL C 221 z dne 7. 8. 2001.

(41)  UL C 24 z dne 31.1.2006.

(42)  Glej opombe k točki 5.2.2.

(43)  UL C 302 z dne 7. 12. 2004.

(44)  ITER bo proizvedel 500 MW fuzijske moči. Gre za korak med sedanjimi poskusi fizike plazme, kot je JET, in demonstracijsko elektrarno DEMO za proizvodnjo električne energije. To je mednarodni projekt s partnerji iz Kitajske, EU, in Švice, Japonske Koreje, Rusije ter ZDA, ki bo zgrajen v mestu Cadarache (v Franciji).

(45)  Glej opombo 44.

(46)  UL C 110 z dne 30. 4. 2004.

(47)  UL C 133 z dne 6. 6. 2003.

(48)  Glej prejšnje opombe.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/22


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007-2013)

KOM(2005) 121 končno — 2005/0050 (COD)

(2006/C 65/03)

Svet je 25. aprila 2005 sklenil, da v skladu s členom 156, 157(3) in členom 157(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. oktobra 2005. Poročevalec je bil g. WELSCHKE, soporočevalka ga. FUSCO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 125 glasovi za, 2 glasovi proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Uvodne ugotovitve

1.1

Veliko kazalcev rasti, zaposlenosti in inovativnosti kaže, da je EU v svetovni konkurenčnosti v zadnjih letih zaostala in da se ta proces nadaljuje. Za EU postajajo največji gospodarski in socialni izziv boj proti brezposelnosti, ustvarjanje novih delovnih mest in pospeševanje za to potrebne gospodarske rasti na trajnostni osnovi.

1.2

Pri soočanju s temi izzivi imajo pomembno vlogo podjetja. 98 % podjetij v Evropi je malih in srednjevelikih podjetij (MSP). Ta dajejo na voljo 55 % delovnih mest v zasebnem gospodarstvu. Potencial MSP za inovacije v proizvodnih procesih in izdelkih ter storitvah je precejšen.

1.3

Veliko podjetij izkorišča prednosti evropskega notranjega trga. Tega potenciala pa zaradi preostalih še veljavnih omejitev, omejenih personalnih in finančnih zmogljivosti ter pomanjkljivih informacij pogosto ne morejo popolnoma izrabiti. Pomoč pri tem je lahko dosledno uresničevanje lizbonske strategije, popolna uveljavitev notranjega trga in nadaljnje odpiranje, boljša zakonodaja in pospeševalni programi, ki ustvarjajo evropsko dodano vrednost.

1.4

Tudi sodobno strukturirane uprave in učinkovito delujoče javne službe lahko pomembno prispevajo k pospeševanju konkurenčnosti in inovativnosti v Evropi. Čezmejna partnerstva oblasti na vseh ravneh lahko izboljšajo vse potrebnejše sodelovanje uprav, olajšajo izmenjavo izkušenj in omogočijo, da so primeri najboljših rešitev koristni za vse.

2.   Povzetek predloga Komisije

2.1

Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost (v nadaljnjem besedilu: okvirni program) naj bi v letih od 2007 do 2013 prispeval k uresničevanju na novo osredotočene lizbonske strategije in strategije EU za trajnostni razvoj.

2.2

Okvirni program nadaljuje vrsto obstoječih podpornih programov EU s področij različnih politik in jih povezuje na koherentni pravni osnovi. Komisija predlaga finančni referenčni okvir v znesku 4.212,6 milijona evrov.

2.3

Okvirni program je namenjen vsem državam članicam EU, državam pristopnicam, državam Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in državam Zahodnega Balkana. Druge države so lahko udeležene, če je to predvideno v dvostranskih sporazumih.

2.4

Cilj okvirnega programa je pospeševati konkurenčnost podjetij, zlasti malih in srednjih, pospeševati inovacije in njihovo tržnost, razvoj informacijske družbe in energetsko učinkovitost ter izboljševati rabo novih in obnovljivih energetskih virov.

2.5

Na podlagi členov 156, 157(3) in 175(1) Pogodbe o ustanovitvi ES naj bi nastala obsežna in koherentna pravna podlaga za specifične podporne programe EU in za relevantne dele drugih programov EU na področjih, ki so za pospeševanje produktivnosti, inovativnosti in trajnostnega razvoja v Evropi temeljnega pomena. Obenem naj bi obravnavali dopolnilne okoljske vidike. Okvirni program sestavljajo trije specifični podprogrami.

2.6

Program za podjetniške pobude in inovativnost naj bi tvoril okvir za ukrepe v korist podjetniških pobud, inovativnosti in konkurenčnosti. Namenjen je podjetjem v vseh gospodarskih panogah, tako tehnološko visokorazvitim kot tradicionalnim. Financiranje malih in srednjih podjetij v fazi ustanavljanja in rasti naj bi izboljšali. Drugi ključni elementi so sodelovanje med podjetji, pospeševanje inovativnosti in pospeševanje okoljskih tehnologij. Predvidena so finančna sredstva 2.631 milijonov evrov.

2.7

Program za podporo politike IKT naj bi pospeševal uvajanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij v podjetjih, upravah in javnih storitvenih podjetjih. Predlagani ukrepi konkretizirajo in spremljajo novo pobudo EU i2010, ki v prihodnjih letih tvori okvir za vzpostavitev enotnega evropskega informacijskega prostora in za krepitev notranjega trga za informacijske izdelke in storitve. Programu naj bi namenili 801,6 milijona evrov.

2.8

Program inteligentna energijaEvropa ima za cilj podporo trajnostnemu razvoju na področju energije. Poudarek je na projektih za pospeševanje in širjenje trajnostnih energetskih tehnologij, izboljšanih upravnih strukturah in gostejših mrežnih povezavah ter splošnem ozaveščanju o trajnostni uporabi energije. Izvršna agencija za inteligentno energijo, ki jo je ustanovila Komisija, naj bi še naprej obstajala. Za program je predvidenih 780 milijonov evrov.

2.9

Uresničevanje okvirnega programa poteka na osnovi letnih delovnih programov, katerih izvajanje namerava zagotoviti Komisija. Upravni odbori naj bi zagotovili spremljanje ukrepov na ravni držav članic in koherentnost nacionalnih dejavnosti.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Predlog za okvirni program je obsežen in zajema veliko politik in programov. Pripombe se omejujejo na vidike, ki jim Odbor pripisuje poseben pomen, ali kjer želi, da bi bili upoštevani dodatni vidiki.

3.2

Odbor pozdravlja okvirni program kot pomemben korak k ustvarjanju sinergij pri pospeševanju konkurenčnosti in inovacijske moči podjetij ter trajnostnega razvoja. Predlagani ukrepi in instrumenti lahko pomembno prispevajo h krepitvi trajnostnega razvoja gospodarstva in doseganju ciljev lizbonske strategije na področjih rasti in zaposlovanja. Zato Komisija tudi v predlaganem akcijskem načrtu za oživitev lizbonske strategije na ravni EU (KOM(2005) 330) dosledno poudarja okvirni program kot pomemben sestavni del politike EU.

3.3

Poročilo Wima Koka iz leta 2004 je opozorilo na glavne pogoje, ki so pomembni za konkurenčnost evropskega gospodarstva. Poročilo je upravičeno priporočilo, da je treba nadalje razvijati družbo znanja, dokončati vzpostavljanje notranjega trga, izboljševati gospodarsko vzdušje, posodobiti trg dela — tudi s strategijami vseživljenjskega učenja in aktivnega staranja — ter pospeševati ekološko trajnost. Odbor meni, da so predvsem države članice dolžne ukreniti vse, da bi povečale konkurenčnost podjetij s primernimi okvirnimi pogoji. Odbor meni, da so pospeševalni programi EU pomembno in učinkovito dopolnilo za to. Poleg okvirnega programa je kot posebno pomembne treba omeniti okvirni program raziskav, strategijo vseživljenjskega učenja in strukturne sklade.

3.4

Podjetja svoje inovacijske moči ne krepijo le tako, da izkoriščajo tehnološki napredek. K inovativnosti prispevajo tudi močnejša zasidranost podjetništva v družbi in kulturi sleherne države, poglobljeno znanje menedžmenta, odgovorno vodenje podjetja in čezmejne dejavnosti. Zgrešeno bi bilo, če bi pri ciljih okvirnega programa pojem inovativnosti dojemali preozko in tako zapravljali priložnosti za višjo rast, zaposlovanje in socialno kohezijo. Podjetja so osrednji akterji v inovacijskem procesu, pri uresničevanju katerega morajo biti socialni partnerji primerno udeleženi.

3.5

Inovativnost je plod človeškega uma. Visoka raven izobraženosti in usposobljenosti je pogoj za trajnostno stopnjevanje inovacijske moči v EU. Delodajalci, delavci, vlade, visoke in druge šole ter vse druge ustrezne institucije so v enaki meri dolžne nadalje povečevati inovativni potencial naših družb. Čezmejni projekti so primerni za to, da dopolnjujejo nacionalna prizadevanja za spodbujanje družbe znanja. Odbor pozdravlja to, da EU usmerjeno pospešuje izobraževanje in usposabljanje, med drugim v okviru programov EU Sokrates (splošno izobraževanje), Tempus (visokošolsko področje) in Leonardo da Vinci (poklicno usposabljanje). Integrirani akcijski program za izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje za obdobje od leta 2007 do 2013 prav tako lahko pomembno prispeva h krepitvi inovacijske moči v podjetjih in k uspehu okvirnega programa.

3.6

Odbor pozdravlja namero Komisije, da krepi inovacijsko in konkurenčno moč podjetij z boljšo zakonodajo in sistematičnim preverjanjem obstoječe zakonodaje glede nesorazmernih obremenitev. Posebno pomembno je učinkovito ocenjevanje posledic za novo ureditev. Pri ocenjevanju posledic bi morala Komisija intenzivno sodelovati s Svetom za konkurenčnost in z Evropskim parlamentom.

3.7

Odbor se strinja z mnenjem Komisije, da horizontalni in usklajajoči ukrepi EU lahko ustvarjajo veliko dodano vrednost. Posebno pomembno bo, podjetjem dajati na razpolago informacije, ki v čim večji meri slonijo na praksi, in jim omogočati enostaven dostop do ukrepov in instrumentov okvirnega programa.

3.8

Odbor podpira cilj Komisije, da z okvirnim programom ne podpira samo tehnološko posebno visoko razvitih, temveč tudi tradicionalne gospodarske panoge. Prav te lahko pri povečevanju zaposlenosti in pri krepitvi socialne kohezije prispevajo še več, če so postavljene v položaj, da povečujejo svojo konkurenčnost in inovacijsko moč. Tudi na področjih storitev in logistike obstaja precejšen inovacijski potencial.

3.9

Odbor poziva Komisijo, naj opredelitve ciljnih skupin okvirnega programa ne oblikuje preozko, to pa zato, da bi ustvarjala čim višjo in regionalno ter sektorsko na široko razpršeno dodano vrednost. Tudi zadružna podjetja, združena podjetja, vzajemne družbe (mutuals), inovativna, novoustanovljena podjetja (start-up companies) in mikropodjetja lahko prispevajo h krepitvi konkurenčnost in inovacijske moči v EU. Tako je, recimo, mogoče prek zadrug izkoriščati prednosti, ki izhajajo iz velikosti in ki pozitivno učinkujejo na dostop do trga (vključno z udeležbo pri javnih natečajih večjega obsega), tržni položaj, razvoj potenciala vodilnega osebja, izpopolnjevanje in raziskovalno usposobljenost. Za dostop do projektov okvirnega programa bi moralo biti odločilno, v kolikšni meri ciljne skupine razvijajo nosilne koncepte, ki prispevajo h konkurenčnosti in inovativnosti ter upravičujejo podporo. Za posredovanje okvirnega programa imajo pomembno vlogo skladi, združenja ter industrijske in trgovinske zbornice.

3.10

Zaradi proračunskih omejitev v državah članicah in na evropski ravni so finančnim sredstvom, namenjenim okvirnemu programu, postavljene meje. Odbor pričakuje, da bo v okviru odločanja o prihajajoči finančni perspektivi, ki je še odprto, za program namenjenih dovolj sredstev. Obenem je treba zagotoviti čimbolj namensko, učinkovito in k rezultatom usmerjeno uporabo sredstev v korist ciljnih skupin. Komisija bi morala preveriti, v kolikšni meri je sredstva, ki so zdaj predvidena za upravljanje programa, mogoče uporabiti za projekte.

3.11

Odbor pozdravlja namero Komisije, da ovrednoti svoje izkušnje z že obstoječimi programi, da popravi morebitne slabosti in da se pri uresničevanju okvirnega programa opira na prakse, ki so se obnesle. Za uspeh okvirnega programa bodo koristni primerjalna analiza (benchmarking) ter spremljanje in nadzor stanja (monitoring), ki jih bodo lahko razumele vse strani. Spoznanja, ki prispevajo k optimiranju okvirnega programa, bi morali že zgodaj upoštevati pri letnem načrtovanju dela. Komisija in organi, pristojni za uresničevanje programov, bi morali kritično preverjati, ali vmesni pregled kaže na potrebo po prilagoditvah. Pri tem bi bilo treba upoštevati izkušnje podjetij in drugih ciljnih skupin.Vendar pa to ne sme nikoli vplivati na načrtovalsko gotovost vseh, ki so pri projektu udeleženi.

3.12

Odboru je zelo pomembno, da države članice upoštevajo pojem dodatnosti (adicionalnosti) Odbor države članice izrecno poziva, naj svojo nacionalno podporo ohranjajo v načrtovanem obsegu ne glede na evropske finančne pomoči. Odbor meni, da so države članice tudi dolžne upoštevati dogovorjeni cilj, da namenjajo tri odstotke nacionalnega bruto domačega proizvoda za raziskave in razvoj. Uresničevanje okvirnega programa v nobenem primeru ne sme voditi do tega, da bi države članice popuščale v svojih prizadevanjih za doseganje tega cilja.

3.13

Komisija upravičeno opozarja, da je potrebna tesna povezava instrumentov in ukrepov okvirnega programa z drugimi programi in pobudami EU. Posebno pomembni vmesniki obstajajo do 7. okvirnega programa raziskav, do strategije vseživljenjskega učenja in do programov strukturne politike. Komisija bi morala paziti, da se cilji vseh udeleženih generalnih direkcij ujemajo. Za dejavnosti in sklepe vseh ustreznih teles je treba zagotoviti preglednost. Horizontalne sinergije in vertikalne sinergije med EU in državami članicami ter med gospodarstvom, znanostjo in upravo bo mogoče v polnem obsegu dosegati le, če bodo vsebinska in organizacijska težišča teh programov dobro usklajena.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Pri uresničevanju okvirnega programa morajo ciljne skupine imeti enostaven dostop do predvidenih programov. To v preteklosti ni bilo vedno v celoti zagotovljeno. Dodeljevanje sredstev mora potekati učinkovito, sloneti mora na praksi in biti čim manj birokratsko (med drugim glede poročanja in dokumentacije).

4.2

Komisija bi morala okvirni program izvajati učinkovito, uporabnikom prijazno in koherentno. Vsi akterji, ki so udeleženi pri uresničevanju okvirnega programa, so odvisni od načrtovalske gotovosti in od preglednosti. Zunanja agencija, ki se ukvarja z administrativnim vodenjem programov, bi bila smiselna, če bi tako lahko precej poenostavili upravne postopke in zmanjšali stroške.

4.3

Uresničevanje okvirnega programa bi morala še intenzivneje spremljati Opazovalnica evropskih malih in srednjevelikih podjetij pri Komisiji. To lahko dodatno izboljša izmenjavo znanja in izkušenj med državami članicami, med podjetji ter med gospodarstvom, znanostjo in upravo. Preverjati bi morali, ali so poročila opazovalnice veljavna v praksi in ali so blizu ciljnim skupinam. Koristno bi bilo, da bi področje nalog opazovalnice opredelili tako, da so jasni prispevki vseh ciljnih skupin (v smislu točke 3.9).

4.4   Program za podjetniške pobude in inovativnost

4.4.1

Dostop do kapitala ostaja za MSP in za inovativna mikropodjetja močno omejen, čeprav je ta problem znan že več let. Na tem področju je treba nemudoma ukrepati. Za uspeh evropske politike glede podjetij so v tem programu predvideni instrumenti financiranja odločilnega pomena. Odbor meni, da lahko razvijejo precejšnje mobilizacijske in vzvodne učinke.

4.4.2

Odbor zagovarja dodeljevanje finančne pomoči primernim finančnim posrednikom, da bi znižali stroške financiranja (vključno s personalnimi in upravnimi stroški) in zmanjšali tveganja pri financiranju. Pomoč za visoko rast in inovativna (mala in srednja) podjetja (GIF), Jamstvena pomoč MSP (SMEG) in Shema za vzpostavitev institucij in kadrov (CBS) naj bi prispevali k temu, da bi podjetjem olajšali financiranje posojil in dostop do rizičnega kapitala. Dodeljevanje posojil malim in srednjim podjetjem, katerih gonilna sila je inovativnost, ter mikropodjetjem, posebno v fazi ustanavljanja in rasti, bo v prid njihovemu potencialu rasti in zaposlovanja. Za primerne projekte bi morala biti na voljo tudi majhna in zelo majhna posojila.

4.4.3

Odbor priporoča, da se vzpostavljanje in širitev čezmejnih dejavnosti pojmuje kot integralni sestavni del evropske politike in kot pomembna strategija malih in srednjih podjetij za povečevanje konkurenčnosti in inovativnosti. Ta cilj bi morali upoštevati vsi v programu predvideni ukrepi in instrumenti. Komisija bi morala podjetja na tej poti aktivno spremljati s pomočjo izmenjav za sodelovanje, iz prakse izhajajočih informacij in drugih primernih ukrepov.

4.4.4

Zaradi kompleksnosti evropske sheme dodeljevanja pomoči in pravnega okvira je treba podjetja in druge ciljne skupine obveščati in jim svetovati. To je najbolje izvajati prek mreže nosilcev informacij, ki je razvejana po vsej Evropi in učinkovito sodeluje. Tako je mogoče državljanom in podjetjem še bolje posredovati dodano vrednost evropskih programov in projektov, tudi v smislu nove komunikacijske strategije EU.

4.4.5

Odbor meni, da je pomembno, da načrtovani natečaj za Partnerja v mreži za izvajanje storitev podpore podjetjem in inovativnosti poteka na podlagi preglednih pravil in da je udeležba odprta za vse regionalno in sektorsko delujoče organizacije, ki lahko s svojo strukturo in ponudbo storitev neposredno izpolnjujejo želje podjetij. Komisiji svetuje, da pri tem individualno upošteva reference obstoječih evropskih informativnih centrov, inovacijskih relejnih centrov (Innovation Relay Centres, IRC) in poslovnih inovacijskih centrov (Business Innovation Centres, BIC).

4.5   Podporni program za politiko IKT

4.5.1

Odbor pozdravlja usmeritev podpornega programa za politiko IKT. Ta sektor je gonilna sila za nujno povečevanje produktivnosti v vseh gospodarskih panogah. Predlagani ukrepi obetajo precejšnjo evropsko dodano vrednost.

4.5.2

Pospeševanje evropske informacijske družbe bo prispevalo k podpori razvoja gospodarstva, krepitvi družbenega in socialnega združevanja Evrope ter izboljševanju kakovosti življenja državljanov. Pri uresničevanju tega programa je treba posebej paziti na to, da imajo dostop vsa podjetja, tudi tista iz tradicionalnih gospodarskih vej.

4.5.3

Usmerjeni projekti, združene akcije in vzpostavljanje ter širjenje čezmejnih mrež in „clustrov“ lahko pospešujejo prenos tehnologije in uporabo inovativnih ter tržno usmerjenih rešitev ITK. Odbor podpira predvideno pripravo skupne tehnične specifikacije in akcijskih načrtov, da bi olajšali dodeljevanje javnih naročil v tem segmentu.

4.5.4

Podporni program za politiko IKT bi moral biti strukturno in programsko najtesneje usklajen s pobudo i2010Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje (KOM(2005) 229. Glede i2010 pripravlja Odbor lastno mnenje.

4.6   Program Inteligentna energija — Evropa

4.6.1

Odbor pozdravlja usmeritev predvidenega programa. Energetska učinkovitost, pospeševanje obnovljivih energij in diverzifikacija oskrbe z energijo so za trajnostni gospodarski razvoj in varstvo okolja v Evropi temeljnega pomena. Program bi moral prispevati k razvoju celotnega inovacijskega potenciala v energetskem sektorju; ta potencial je treba iskati tudi v sistemski tehniki in pri pretvarjanju energije.

4.6.2

Tržno primerne tehnologije in konkurenčni izdelki bodo odločilnega pomena za to, ali bodo cilji programa lahko doseženi. Odbor zato pozdravlja namero, da je treba pospeševati projekte, ki olajšujejo prenos inovacij v tržno primerne izdelke. Vendar pa so ustrezne dejavnosti lahko smiselne samo v zgodnji fazi inovacijskega procesa. Načelno je najboljše tehnologije in konkurenčne izdelke ali storitve mogoče razviti samo v konkurenčnem boju.

4.6.3

Odbor pozdravlja namero Komisije, da bo propagirala takšno uporabo energetskih virov, ki varčuje z viri, in razširjala ustrezne informacije. Te dejavnosti ne bi smele biti namenjene le strokovnjakom, temveč tudi širši javnosti. Zdajšnja kampanja Trajnostna energija za Evropo je pomemben prispevek k temu. Razširjala naj bi prakse, ki so se obnesle, in državljane močneje osveščala o energetski učinkovitosti in varstvu okolja. Odbor izhaja s stališča, da se kampanja in Program Inteligentna energijaEvropa smiselno dopolnjujeta.

5.   Sklepna priporočila

5.1

Odbor spodbuja Komisijo, naj cilje in strukturo okvirnega programa predstavi še pregledneje. Zgleden je seznam načrtovanih izvedbenih ukrepov v členu 6 okvirnega programa. Podobno sistematično bi bilo mogoče predstaviti posamezne programe in instrumente. To bi olajšalo nalogo, da bi okvirni program bolje približali ciljnim skupinam. V to bi morale biti vključene organizacije civilne družbe.

5.2

Odbor pričakuje, da bo z združevanjem številnih programov in posameznih ukrepov dosežena dodatna vrednost. To bo uspelo le, če bo zagotovljeno optimalno usklajevanje, koherentnost posameznih ukrepov in uglašenost z drugimi ustreznimi ukrepi EU. Za to so dolžne skrbeti predvsem Komisija in upravna telesa.

5.3

Odbor pozdravlja usmeritev okvirnega programa k osrednjim ciljem gospodarske, socialne, okoljske in energetske politike EU. Pri uresničevanju bo pomembno, da so letni programi dela oblikovani na podlagi prakse in da je njihova pomembnost za ciljne skupine, predvsem za inovativna podjetja, jasno razvidna. To je mogoče zagotoviti le, če so ciljne skupine ustrezno udeležene že pri njihovem načrtovanju.

5.4

Za boljše izvajanje in nadaljevanje politik Odbor poziva Komisijo, da pojasni povezave med okvirnim programom in drugimi sorodnimi sedanjimi in prihodnjimi pobudami, zlasti Evropsko listino za mala podjetja 2000, Akcijskim načrtom za podjetništvo iz leta 2003 in sporočilom o novi politiki glede malih in srednjih podjetij v prihodnjih letih. To bi bilo zelo koristno za predstavnike gospodarstva in nosilce političnega odločanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

5.5

Odbor bo uresničevanje okvirnega programa pozorno spremljal. Pridržuje si pravico, da v luči obravnavanih izkušenj ali v okviru vmesnega pregleda predloži nova priporočila.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/27


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu služb držav članic, pristojnih za izdajo potrdil o registraciji vozil, do druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II)

KOM(2005) 237 končno — 2005/0104 (COD)

(2006/C 65/04)

Svet je 16. septembra 2005 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. oktobra 2005. Poročevalec je bil g. Ranocchiari.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. decembra 2005 s 123 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Uvod

1.1

Schengenska konvencija, ki omogoča prost pretok ljudi in blaga, je bila podpisana leta 1990, v praksi pa je začela veljati leta 1995. Schengenska konvencija določa, kateri organi imajo dostop do schengenskega informacijskega sistema (SIS) in za kaj se te podatke sme uporabiti. Prvotno besedilo Konvencije organom za registriranje vozil ni dovoljevalo dostopa do sistema SIS.

1.2

21. avgusta 2003 je Komisija predložila predlog uredbe, ki spreminja Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma glede dostopa služb držav članic, odgovornih za izdajanje potrdil o registraciji vozil, do schengenskega informacijskega sistema (SIS) (1). Cilj je bil omogočiti dostop do podatkov SIS o ukradenih motornih in priklopnih vozilih, ukradenih bianko dokumentih in izdanih osebnih dokumentih (potnih listih, osebnih izkaznicah, vozniških dovoljenjih) za namene preverjanja, ali so vozila, prijavljena za drugo registracijo, ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, ter ali osebe, ki prosijo za potrdilo o registraciji, uporabljajo ukradene osebne dokumente oziroma dokumente za registracijo vozila.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 25. februarja 2004 sprejel mnenje o tem predlogu (2). EESO se strinja s Komisijo, da je treba dostop do SIS razširiti, tako da bodo vključeni nacionalni organi, pristojni za izdajanje in preverjanje prometnih dovoljenj. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog ob upoštevanju dejstva, da imajo mnoge države članice za registracijo vozil pristojne zasebne službe, predvideva, da bi lahko te zasebne službe dobile potrebne informacije za pravilno opravljanje svojega dela posredno od javnih organov, ki imajo dostop do SIS, pod pogojem, da je zajamčeno varstvo podatkov.

1.4

Po tem in po širitvi je postalo jasno, da je razvoj druge generacije SIS (SIS II) izredno pomemben za nove države članice, da se bodo lahko povezale s sistemom in da se schengensko območje lahko razširi tudi na ozemlja teh držav članic.

1.5

Glede na to, da SIS II potrebuje ustrezen pravni okvir in vključitev različnih političnih področij, je Evropska komisija morala predložiti tri predloge: prvi se nanaša na prosti pretok oseb, drugi na policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, tretji pa dopolnjuje prva dva predloga in se osredotoča na omogočanje dostopa do SIS II organom za registriranje vozil.

1.6

EESO zdaj pripravlja mnenje o tretjem predlogu, ki je nujno nadaljevanje prej omenjene uredbe (3), ki jo je Svet sprejel 6. julija 2005.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Novi predlog Komisije naj bi zagotavljal skladnost z novimi pravnimi instrumenti za uvedbo, delovanje in uporabo druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). Komisija ugotavlja, da je glavni cilj sedanjega predloga isti kot tisti, vložen avgusta 2003, to je utrditi sodelovanje med državami članicami, ki bo temeljilo na učinkoviti izmenjavi podatkov v boju proti goljufijam in nezakoniti trgovini z ukradenimi vozili. Komisija nadalje ugotavlja, da je namen zagotoviti službam, pristojnim za izdajo potrdil o registraciji vozil, dostop do istih podatkov SIS v skladu z novim pravnim okvirom za SIS II, kot so ga imele od junija 2005 naprej, ko je začela veljati uredba, predlagana leta 2003.

2.2

To vprašanje je vedno zelo pomembno, saj v Evropski uniji vsako leto ukradejo približno 1,3 milijona motornih vozil, okrog 500 000 vozil pa izgine za vedno (4). Kazniva dejanja v zvezi z motornimi vozili so povezana tudi z drugimi vrstami kaznivih dejanj, kot so trgovina z ljudmi, tihotapljenje in terorizem (eksplozije avtomobilov).

2.3

EESO ponovno poudarja strinjanje s Komisijo, da mora biti dostop do SIS II razširjen, tako da bodo vključeni tudi nacionalni organi, pristojni za izdajo in preverjanje prej omenjenih dokumentov (glej točko 1.2). Poleg tega morajo zasebne službe, pristojne za registracijo vozil, pridobiti podatke posredno od enega od javnih organov, ki ima dostop do SIS II, pod pogojem, da je varstvo podatkov zajamčeno. Še zlasti pomembno je zagotoviti mehanizme za omejitev dostopa do drugih podatkov v sistemu, ki so dostopni le organom, določenim s členom 101 Schengenske konvencije.

2.4

Še vedno je treba upoštevati splošne ugotovitve in druge ugotovitve, ki jih je EESO izpostavil v svojem mnenju z dne 25. februarja 2004. Nekatere ugotovitve bi lahko ponovno izpostavili. EESO na primer meni, da bi predlog omogočil večjo varnost in pospešil sodne postopke. Deloval bi tudi kot spodbuda za države članice, da omogočijo več prostega pretoka motornih vozil znotraj Unije. Vendar je pomembno, da je predlog v skladu z notranjimi pravili in predpisi države članice. Tudi državam članicam, ki niso podpisnice Schengenske konvencije, je treba omogočiti dostop in povečati sodelovanje med Interpolom in Europolom, da bi se lahko borili proti trgovini z ukradenimi oziroma protipravno odvzetimi vozili tudi zunaj držav, ki imajo dostop do SIS II. EESO opozarja tudi na pomen zbiranja, obdelave in objave statističnih podatkov o tej vrsti kaznivih dejanj, da se izboljša pristop k reševanju tega problema.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Predlog Komisije je v skladu s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 2004 o boju proti kriminalu, povezanem z vozili, s čezmejnimi posledicami (2004/919/ES) (5). Sklep določa, da „je še zlasti pomembno sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, pa tudi posredovanje podatkov vsem zadevnim stranem“. Člen 7 sklepa navaja, da organi pregona obvestijo nacionalne organe za registracijo vozil, ali je bilo vozilo, ki je v postopku registracije, ukradeno. Dostop do baz podatkov v ta namen se izvaja ob ustreznem upoštevanju določb prava Skupnosti. EESO z veseljem ugotavlja, da so navedbe sklepa Sveta zdaj vključene v predlog Komisije.

3.2

Čeprav se predlog Komisije nanaša le na dostop organov za registracijo vozil do določenih podatkov v sistemu SIS II, EESO poudarja potrebo po večjem sodelovanju pri boju proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Kot navaja člen 4 sklepa Sveta, „države članice v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo potrebne ukrepe za pripravo rednih posvetovanj med ustreznimi pristojnimi nacionalnimi organi, v taka posvetovanja pa lahko pritegnejo predstavnike zasebnega sektorja (na primer lastnike zasebnih registrov pogrešanih vozil, zavarovalnice in trgovce z avtomobili), z namenom koordiniranja informacij in vzajemnega usklajevanja dejavnosti na tem področju“. EESO meni, da mora Komisija upoštevati te zamisli pri prihodnjem delu v okviru boja proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z motornimi vozili.

3.3

Kot primer teh zamisli želi EESO omeniti zgodnejši Interpolov projekt Stop Register Stolen CarsUstavimo registracijo ukradenih vozil (StoreSto Car, pozneje imenovan Vehicle Identification, Research and AnalysisIdentifikacija vozil, raziskave in analize, VIRA 17). Namen tega projekta je bil zbrati vse podatke o avtomobilih v eni podatkovni bazi, podatke, ki so razvidni iz identifikacijske številke vozila (številka VIN), če je bilo vozilo prijavljeno kot ukradeno, če je bilo registrirano, izvoženo ali uvoženo, proizvedeno ali razstavljeno. Taka podatkovna baza je osnova za sodelovanje med organi pregona in organi za registracijo vozil, carinskimi organi, proizvajalci avtomobilov in zavarovalnicami.

3.4

V zvezi s sedanjim predlogom želi EESO poudariti, da obstaja navadno več možnosti fizičnega pregleda vozila, da se ugotovi njegova identiteta oziroma ali je bilo prijavljeno kot ukradeno. V mnogih državah registracijo vozila spremlja pregled. Tako se ponudi priložnost, da se ob registraciji preveri, ali je bilo vozilo ukradeno. Zato je organom za registracijo vozil treba omogočiti sredstva za ugotavljanje ukradenih, protipravno odvzetih in izgubljenih vozil.

3.5

Kot je navedeno v točki 3.2, je potrebno boljše sodelovanje, da bi se lahko borili proti kaznivim dejanjem, ki so povezana z vozili. Druga priložnost za fizični pregled vozila je pri izvozu ali uvozu vozila. EESO priporoča, da carinski organi podatke preverijo v isti podatkovni bazi SIS II kot organi za registracijo, tako pri uvozu kot tudi izvozu vozila.

3.6

Pri preverjanju vozila — z namenom, da se ugotovi, ali je bilo prijavljeno kot ukradeno ali ne — mora biti mogoče ugotoviti identiteto vozila. Identiteta vozila se pogosto ugotovi s pomočjo identifikacijske številke vozila (številke VIN). Ni namreč redko, da je identiteta ukradenega vozila ponarejena ali kopirana. EESO poudarja, da je pomembno v prihodnosti povečati možnosti za identifikacijo vozila. Predloge, kot sta elektronska identifikacija vozila ali boljše označevanje rezervnih delov, je treba podrobno preučiti in oceniti.

3.7

Končno EESO predlaga v bližnji prihodnosti korak naprej k širitvi področja delovanja te uredbe. Pravzaprav bi moral biti sedanji predlog Komisije, ki je usmerjen na preverjanje, ali so bila vozila ukradena, protipravno odvzeta ali izgubljena, združen z možnostjo vrnitve vozil. Ta možnost se med državami članicami močno razlikuje in je odvisna od različnih predpisov držav članic glede „neresnice v dobri veri“ (bona fide). V nekaterih državah je mogoče pridobiti lastništvo nad ukradenim vozilom, če je bilo le-to prejeto v dobri veri, v drugih pa ne. Poleg tega je treba v prihodnosti preučiti in ovrednotiti možnosti za vrnitev vozil, za katere so ugotovili, da so ukradena.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  KOM(2003)510 končno – 2003/0198 (COD)

(2)  UL C 110 z dne 30.04.2004

(3)  Glej opombo št. 1.

(4)  Vir: podatki Europola, Haag, 27. junij 2005.

(5)  UL L 389 z dne 30.12.2004


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/29


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 69/169/EGS o začasnih količinskih omejitvah uvoza piva na Finsko

KOM(2005) 427 končno — 2005/0175 (CNS).

(2006/C 65/05)

Svet je 30. septembra 2005 sklenil, da bo v skladu s členom 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. novembra 2005. Poročevalec je bil g. Byrne.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15.decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) z 115 glasovi za, 3 glasovi proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1

Finska je za obdobje po 1. januarju 2006 zahtevala podaljšanje obstoječih omejitev za pivo, ki ga uvozijo potniki iz držav, ki niso države članice. Namen zahtevka je reševanje fiskalnih, ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav ter težav v zvezi z javnim redom.

1.2

Predlagana sprememba Finski omogoča podaljšanje omejitve do 31. decembra 2006. Največja količina šestih litrov se bo povečala na šestnajst, kar je dejanska omejitev, ki trenutno velja na Finskem.

1.3

EESO se strinja s spremembo.

2.   Ozadje

2.1

Leta 2000 je bilo Finski odobreno odstopanje do 31. decembra 2005 za omejitev uvoza piva, ki ga za osebno porabo uvozijo posamezniki iz držav, ki niso države članice, na največ šest litrov. Finska meji na Rusijo, kjer je alkohol veliko cenejši. Če bi veljale normalne denarne omejitve, bi posamezniki lahko uvozili približno 200 litrov piva.

2.2

Zaradi velike razlike v ceni bi bile posledice neomejenega uvoza za finske trgovce na drobno, davčne prihodke države in socialne in zdravstvene težave zelo resne.

2.3

Vendar je Finska že leta 2004 občutno znižala davke in tudi povišala največjo dovoljeno količino s šest na šestnajst litrov. Tako si Finska prizadeva za dolgoročnejšo rešitev.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Odbor opaža ukrepe, ki jih je Finska že sprejela za reševanje težav, in zato meni, da je primerno odobriti nadaljnje podaljšanje odstopanja do 31. decembra 2006.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/30


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varnosti različnih vrst prevoza

(2006/C 65/06)

Evropska komisija je s pismom z dne 2. junija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o temi Varnost različnih vrst prevoza

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. novembra 2005 (poročevalec: G. SIMONS).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in .15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 124 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v New Yorku, novembra 2003 v Istanbulu, 11. marca 2004 v Madridu, 7. julija 2005 v Londonu in vseh napadih, izvedenih drugje, se je zanimanje za vprašanje varnosti močno povečalo. Vsepovsod si prizadevajo za sprejetje preprečevalnih in operativnih ukrepov, ki bi najbolje zaščitili ljudi, prevozna sredstva in blago. Na politični ravni je varnost postala žgoča tema.

1.2

Naziv „varnost“ v tem primeru označuje ukrepe za preprečevanje terorističnih napadov in kriminala, zlasti kraj.

1.3

Tudi Odbor je bil dejaven na tem področju: sprejel je različna mnenja o tem vprašanju, od katerih je posebej pomembno raziskovalno mnenje z dne 24. oktobra 2002 (1) (poročevalka: ga. BREDIMA-SAVOPOULOU), ker poglobljeno preučuje varnost plovbe in v civilnem letalstvu.

1.4

Evropska komisija je 23. decembra 2003 objavila posvetovalni dokument o varnosti prevoza tovora, v katerem vse zainteresirane strani poziva, da ji sporočijo svoja mnenja na temo varnosti. Komisija je v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu (2) predlagala tudi oblikovanje okvirnega programa za področje varnosti, 12. avgusta 2005 pa je bil v Uradnem listu EU (3) objavljen program dela za boj proti terorizmu. Pri pripravi tega raziskovalnega mnenja je bilo upoštevanih več vidikov iz teh objav.

1.5

Raziskovalno mnenje si prizadeva zlasti pojasniti vlogo in odgovornost različnih udeležencev na nacionalni in mednarodni ravni, ki delujejo na področju

varnosti oseb (potnikov in osebja v prevozni verigi);

varnosti prevoznih sredstev, blaga in infrastrukture, s končnim namenom izboljšati varnost oseb, blaga, prevoznih sredstev in infrastrukture.

1.6

Mnenje obravnava izključno varnost posameznih vrst prevoza v smislu angl. „security“, ne pa varnosti v smislu angl. „safety“. Težava je v tem, da v večini držav Evropske unije jezikovno ne razlikujejo med tema dvema pojmoma.

1.7

V zvezi z varovanjem infrastrukture, ki se uporablja za kopenski promet, je treba razlikovati med koridorji vseevropskih omrežij (TEN), vključno z vozlišči in nacionalno infrastrukturo, čeprav pri različnih vrstah kopenskega prevoza ni vedno očitno, kje se subsidiarnost začne in konča.

V zvezi z varnostnimi ukrepi pri različnih vrstah kopenskega prevoza se je treba zavedati, da v logistični verigi obstaja zelo močna medsebojna odvisnost med vsemi vrstami prevoza, kopenskimi in drugimi, ter da to stanje dejansko zahteva veliko usklajevanja različnih strani glede varnostnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Poleg tega je treba nujno sprejeti intermodalni pristop, da se izognemo izkrivljanju konkurence med različnimi vrstami prevoza. V tem smislu se je treba zavedati, da se lahko stroški v zvezi z varnostjo med različnimi vrstami prevoza zelo razlikujejo.

Prav tako je treba vztrajati pri vidikih, ki neposredno izhajajo iz povečanja varnostnih ukrepov. Preučevali bi lahko zlasti naslednja vprašanja:

Kakšen je vpliv varnostnih ukrepov na delavce?

Ali je treba v programe usposabljanja vodilnih delavcev vključiti tudi krizno upravljanje?

Kdo naj bi kril stroške varnostnih ukrepov?

Kakšna je vloga zavarovalnic?

Zaradi obsega teme bi bilo treba delovati organizirano in natančno določiti sestavo tega raziskovalnega mnenja. Poglavje 2 — Splošne ugotovitve — je posvečeno bolj splošnim vprašanjem, povezanim s temo varnosti. Obravnava predvsem porazdelitev odgovornosti in pristojnosti Evropske unije in nacionalnih organov, različne vrste prevoza, potnike, osebje in vodstva podjetij ter zakonodajne vidike. Poglavje 3 — Posebne ugotovitve — se začne s pregledom pobud za izboljšanje varnosti, ki so bile sprejete na različnih ravneh. Potem natančneje obravnava vprašanje varnosti posameznih vrst prevoza v ožjem pomenu. Poglavje 4 obravnava stroške varnosti in vprašanje, kdo naj bi jih kril, ter tudi vlogo zavarovalnic. Poglavju 5 vsebuje povzetek prejšnjih poglavij in končne sklepe.

2.   Splošne ugotovitve

2.1   Varnost: splošna opažanja

2.1.1

Varnost oseb in blaga pri vseh vrstah prevoza predstavlja prvenstveno skrb odgovornih politikov in podjetij. Varnost pri tem pomeni vzpostavitev varnostnih ukrepov proti terorizmu in kriminalu. Kljub temu je videti, da še dolgo ne bo mogoče govoriti o usklajenem pristopu, ki pa je nujen, saj je skupna moč verige odvisna od vzdržljivosti najšibkejšega člena.

2.1.2

Ugotavljamo tudi, da vprašanja varnosti različnih vrst prevoza zaradi njegove širine ni mogoče preprosto in jasno opredeliti. Pri varnosti različnih vrst prevoza se vprašanje subsidiarnosti pojavlja v vsej svoji razsežnosti. Obsega razdelitev pristojnosti med Unijo in državnimi organi v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti, in njihovim financiranjem. Prav tako vključuje odgovornosti in pristojnosti posameznih vrst prevoza: potnikov, delavcev in vodstva.

2.2   Varnost v sektorjih pomorske in zračne plovbe

2.2.1

Od 11. septembra 2001 je bil dosežen napredek na področju varnosti pomorske in zračne plovbe. Evropski svet je sprejel ukrepe na podlagi poročila EESO z dne 24. oktobra 2002, katerega predlogi v zvezi z varnostjo so se nanašali predvsem na sektorja pomorske in zračne plovbe. V zvezi s tem navajamo zlasti Uredbo (ES) št. 2320/2002 o določitvi skupnih pravil na področju varnosti civilnega letalstva, Uredbo (ES) št. 725/2004 o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih ter predlog direktive o povečanju zaščite v pristaniščih (KOM (2004)76 končno). Vsi ti predpisi predvidevajo inšpekcije Skupnosti. Predvidevajo tudi preskuse kakovosti v teh sektorjih. Pravila v zvezi s pomorskim prometom so navedena v direktivi, ki je bila sprejeta 10. maja 2005.

2.3   Varnost kopenskega prevoza

2.3.1

Glede kopenskega prevoza je stanje v državah članicah EU zelo različno. V velikih mestih, kot so Madrid, London ali Pariz, so bili sprejeti varnostni ukrepi, deloma zaradi pojava terorističnih napadov v javnem prevozu. V drugih mestih in državah tega še niso izvedli, vendar je učinek dosedanjih napadov kljub vsemu sprožil zavest o pomembnosti varnostnih ukrepov (4).

2.3.2

Prvo vprašanje je, kdo je pristojen za sprejetje varnostnih ukrepov, ki zajemajo več kot eno vrsto kopenskega prevoza, Evropska unija ali nacionalna oblast, in če gre za slednjo, kakšna je vloga prve?

2.3.3

Odbor meni, da je varnost prevoza skupna odgovornost držav članic in Evropske unije in da morajo države članice same poskrbeti za to, da se za različne vrste kopenskega prevoza sprejmejo varnostni ukrepi. V ta namen morajo oblikovati okvir minimalnih standardov za kopenski prevoz, ki bodo podlaga za prihodnje ukrepe. O tem torej ne morejo svobodno odločati. V zvezi z usklajevanjem ukrepov za različne vrste kopenskega prevoza morajo nacionalne oblasti ustanoviti poseben organ za usklajevanje ukrepov, ki jih sprejmejo izvajalci kopenskega prevoza in lokalne oblasti. Ta organ bi moral nadzorovati tudi dejansko izvajanje predvidenih ukrepov.

2.3.4

Po mnenju Odbora ima Evropska unija vlogo predvsem pri usklajevanju ukrepov v mednarodnem merilu. Poleg tega bi morala Unija spodbujati države članice k sprejetju enotnega pristopa. Zaradi čezmejnega značaja prevoza oseb in blaga ter potrebe po usklajevanju državnih varnostnih ukrepov, je tesno sodelovanje med državnimi organi in Evropsko unijo nepogrešljivo.

2.3.5

Nacionalne oblasti se morajo zavedati dolgoročnosti dela na področju kopenskega prevoza. Pojaviti se bo moral „občutek nujnosti“. Nacionalne oblasti bodo morale spodbuditi izvajalce kopenskega prevoza k upoštevanju in izvajanju varnostnih ukrepov. Prvi korak v to smer bi bila vzpostavitev minimalnih varnostnih standardov za kopenski prevoz na evropski ravni. Izvajalci vseh vrst kopenskih prevozov bi se morali zavedati, da so brez varnostnih ukrepov izjemno ranljivi.

2.3.6

Poleg tega se je treba začeti zavedati, da morajo izvajalci različnih vrst prevoza sodelovati med seboj. Treba bo na primer poenotiti ukrepe za vlake, podzemne železnice in avtobusne prevoznike, enako pa bi bilo treba storiti z obveščanjem potnikov in osebja o ukrepanju v primeru nesreče.

2.3.7

Pri prevozu blaga bo treba posvetiti večjo pozornost ranljivim prometnim točkam, kot so terminali in ranžirne postaje. Vzpostaviti bo treba sodelovanje med državnimi in lokalnimi oblastmi, prometnim sektorjem in upravitelji krajev pretovarjanja in terminalov.

2.4   Vloga različnih udeležencev

2.4.1

Po mnenju Odbora so za zaščito fizične infrastrukture pristojne državne, regionalne ali lokalne oblasti.

2.4.2

Specializiran organ iz odstavka 2.3.3 mora delovati kot usklajevalni organ; na ta način bi se izognili razdrobljenosti na nacionalni ravni, širili to politiko na mednarodni ravni ter poenostavili usklajevanje na ravni EU.

2.4.3

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je poleg naloge usklajevanja EU v okviru 6. okvirnega programa namenila znesek 3,5 milijona EUR za zagotavljanje varnostnih ukrepov v sektorjih potniškega in tovornega prometa ter energetike.

2.4.4

Ker je vrsta prevoza abstrakten pojem in je njegovo delovanje odvisno od oseb, ki ga uporabljajo (potniki, stranke) ali ki tam delajo (zaposleni), se je treba usmeriti zlasti na te skupine. Za potnike in stranke pomeni to predvsem neprekinjeno obveščanje, pri čemer ne bodo smeli biti več pasivni uporabniki posameznih vrst prevoza, ampak bodo morali ravnati pozorno in zavestno. Zaposleni pri izvajalcu določene vrste prevoza imajo ključno vlogo pri oblikovanju in uporabi varnostnih ukrepov. Po mnenju Odbora jim je treba omogočiti posebno usposabljanje za njihovo vlogo na področju varnosti, da jo bodo lahko čim bolje uresničevali.

2.4.5

Vloga vodstev podjetij je vključiti ideje s področja varnosti v filozofijo in kulturo njihovih podjetij. Poleg tega mora vodstvo sodelavcem omogočati posebno usposabljanje na tem področju. V zvezi z vodstvom Odbor meni, da mora usposabljanje vodilnih delavcev vključevati tudi krizno upravljanje, da bodo lahko opravili svojo nalogo v primeru nesreče.

2.5   Kakšne obliko naj imajo varnostni ukrepi?

2.5.1

Na vprašanje, ali morajo biti varnostni ukrepi za posamezne vrste kopenskega prevoza določeni strožje, na primer z zakonodajo, ali bolj neformalno, na primer s potrdilom ali oznako kakovosti, Odbor odgovarja, da je to področje preveč pomembno, da bi ga obravnavali neformalno.

2.5.2

Odbor meni, da je treba v vsakem primeru določiti minimalne standarde za varnostne ukrepe na nacionalni ravni, čeprav priporoča, da ukrepi niso omejeni samo na minimalne standarde. Nujno je treba zagotoviti izmenjavo podatkov o sprejetih ali predvidenih varnostnih ukrepih. Na mednarodni ravni bi morale biti države dolžne usklajevati ukrepe in obveščati mednarodne krovne organizacije.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Preden se lotimo preučevanja varnostnih ukrepov za različne vrste kopenskega prevoza, ki so že bili ali še bodo sprejeti, bi bilo priporočljivo sestaviti seznam ukrepov, ki so jih na mednarodni ravni sprejele krovne organizacije.

3.1.1

Mednarodna pomorska organizacija (IMO)

IMO omenjamo zato, ker je del ukrepov v sektorju pomorskega prometa že sprejet, in sicer gre za ukrepe, ki bi bili lahko vzorec za vse vrste kopenskega prevoza.

a.

IMO je sprejela kodeks ISPS (International Ship and Port Facility Security — Mednarodni kodeks o varnosti na ladjah in v pristaniščih). Ta kodeks določa mednarodni okvir za sodelovanje med centralnimi in lokalnimi oblastmi, ladjarskimi družbami ter pristaniškimi upravami, z namenom prepoznavanja varnostnih tveganj in sprejetja ustreznih ukrepov. Gre za varnostne zahteve v zvezi z ladjami, pristaniškimi napravami in objekti. Kodeks je začel veljati 1. julija 2004.

b.

Na podlagi sprememb konvencije SOLAS (Safety of Life at Sea — Varstvo človeškega življenja na morju) je bilo treba nujno spremeniti kodeks IMDG (International Maritime Dangerous Goods — Mednarodni pomorski kodeks o prevozu nevarnega blaga). Ta kodeks vsebuje podrobna priporočila v zvezi z embalažo, označevanjem in skladiščenjem nevarnega blaga.

Spremembe so začele veljati 1. januarja 2004.

3.1.2

Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO)

Od leta 1971 se na področju zračne plovbe na mednarodni ravni sklepajo zavezujoče pogodbe z namenom boja proti kriminalu in terorizmu. Po več ugrabitvah letal konec 60. let se je ICAO odločila, da bo razširila osnovno konvencijo, ki ureja zračno plovbo. Priloga 17 Čikaške konvencije predvideva sistematične preglede vseh potnikov na civilnih komercialnih letih. Ta ukrep se izvaja od leta 1972 in težko si je zamisliti drugačen položaj. Po napadu na dvojčka (Twin Towers) leta 2001 je bila priloga 17 korenito spremenjena. Določeni so bili novi obvezni standardi, predvsem v zvezi z okrepitvijo ključavnic na vratih pilotske kabine in zračnim prevozom tovora. Prav tako so se zaostrile zahteve v zvezi s kakovostjo nadzora.

3.1.3

Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC)

Na evropski ravni je bila v okviru Evropske konference civilnega letalstva (ECAC) razvita politika varnosti letalskega prevoza, ki temelji na mednarodnih standardih, ki jih je določila ICAO. Sestavljen je bil tudi evropski priročnik o letalski varnosti, imenovan „dokument 30“, z varnostnimi predpisi, ki pa zaradi statuta ECAC na žalost niso obvezujoči. Zato je 14. septembra 2001, tri dni po napadu na New York, Evropski svet sklenil, da je za področje letalske varnosti pristojna EU. Na podlagi tega sklepa je bila sprejeta Uredba št. 2320/2002 o določitvi skupnih pravil na področju varnosti civilnega letalstva, ki je začela veljati 19. januarja 2003. Svet ministrov je 14. decembra 2001 sklenil, da bo imela Komisija možnost neposrednega izvajanja nadzora kakovosti v državah članicah.

3.1.4

Mednarodna organizacija dela (ILO)

Gre za revizijo konvencije o osebnih dokumentih pomorščakov. Cilj revidirane konvencije je doseči učinkovitejše preprečevanje ponarejanja dokumentov pomorščakov, da bi zagotovili večjo varnost potnikov in opreme ter okrepili varnost ladij. Poleg tega prosto gibanje pomorščakov ni omejeno, kar pomeni, da se lahko izkrcajo brez ovir. Revidirana konvencija se nanaša predvsem na smernice za pripravo in izdajo osebnih dokumentov za pomorščake. ILO in omenjeno konvencijo navajamo zato, ker sta lahko vzorec za vse vrste kopenskega prevoza.

3.1.5

Svetovna carinska organizacija (WCO)

a.

Revidirana kjotska konvencija Svetovne carinske organizacije (WCO)

Junija 1999 je svet WCO sprejel spremembe konvencije WCO iz 1974, poznane kot kjotska konvencija, ki obravnava poenostavitev in uskladitev carinskih postopkov. Pomemben vidik revidirane konvencije je poudarek na izboljšanju preglednosti in predvidljivosti v verigi. Njeni ključni elementi so:

uporaba razpoložljivih podatkov pred prihodom blaga, da se lahko opravi predizbor,

izvajanje tehnik upravljanja tveganj,

največja možna uporaba informacijskih sistemov,

posredovanja, usklajena z drugimi organi,

zagotavljanje prostega dostopa do podatkov v zvezi s carinskimi zadevami, zakonodajo, in

direktive.

b.

Vzorec carinskih podatkov WCO

Ta vzorec vsebuje standarden niz mednarodnih podatkov, ki ustrezajo zahtevam nacionalnih oblasti v zvezi z mednarodnim prevozom. Predstavlja korak naprej k vzpostavitvi registra usklajenih carinskih podatkov, ki se bo lahko uporabljal za varnostne namene. Vzorec je bil zasnovan za uporabo v povsem avtomatiziranem okolju.

c.

Enotna referenčna številka pošiljk WCO

Prednost te referenčne številke je dodelitev enotne številke vsaki pošiljki, kar poenostavlja prepoznavanje in zbiranje z njo povezanih podatkov.

d.

Smernice ACIS: (Advanced Cargo Information System — sistem predhodnih podatkov o blagu), katerih namen je v skladu z revidirano kjotsko konvencijo zbirati podatke, povezane z varnostjo, in pomagati carinskim organom pri hitrem urejanju teh podatkov.

e.

Carinska konvencija v zvezi z zabojniki vsebuje tehnične predpise za zabojnike, ki se uporabljajo za mednarodni prevoz in ki so carinsko zapečateni, pa tudi postopke za potrjevanje te vrste zabojnikov. To konvencijo iz leta 1972 ponovno pregledujejo, da bi varnosti namenili večjo pozornost.

Podatke WCO iz gornje točke je treba obravnavati kot podatke, ki so lahko koristni za različne vrste kopenskega prevoza, treba se je samo usmeriti na elemente, ki so pomembni za posamezne vrste kopenskega prevoza.

3.1.6

Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO)

Leta 2003 je ta organizacija sprejela smernice, ki določajo predpise za zapečatenje zabojnikov za prevoz blaga.

Razvila je tudi standard za uporabo oznak, prepoznavnih z radijskimi frekvencami, za zabojnike za prevoz blaga, in skupni komunikacijski protokol za številčno pečatenje.

3.1.7

Evropska unija (EU)

a.

Pobude, ki jih sprejema EU, veljajo v glavnem za varnost pomorskega prometa, pristanišč in zračnega prometa. Nekateri primeri so navedeni v točki 2.3.

Na področju kombiniranega prevoza je Evropska komisija decembra 2003 objavila posvetovalni dokument v zvezi z varnostjo tovornega prometa. Omenjene so morebitne nevarnosti in ukrepi za varnost prevozne verige.

Komisija v tem dokumentu navaja, da morajo vsi predlagani ukrepi sestavljati profil tveganja za vsako vrsto prevoza in za celotno verigo.

Ukrepi, predlagani v posvetovalnem dokumentu, so:

da države članice zavarujejo infrastrukturo v evropskem interesu z vrsto podrobnih ukrepov (izdelava varnostnega načrta se izvaja vsako leto, ocena tveganj, imenovanje kontaktnih točk ter odgovorih oseb za varnost infrastrukture, določitev javnega organa, pristojnega za pregledovanje teh dejavnosti);

razvoj varnostnih standardov za ponudnike storitev (na ravni Skupnosti priprava minimalnih varnostnih standardov za mednarodne ponudnike storitev, vključitev konceptov „registrirani agent“ in „znani pošiljatelj“ v verigo kopenskih prevozov);

izvajanje koncepta „predhodnih podatkov“ v elektronski obliki: ta koncept bi lahko bil obvezen za nekatere proge ali pošiljke kot analiza tveganj;

uporaba posebnih pečatov in ključavnic za zelo tvegane in občutljive pošiljke z vidika tveganja in varnosti;

zagotavljanje, da države članice ne izvajajo različnih standardov, kar bi oviralo učinkovito delovanje trga. Komisija v svojem dokumentu zato predlaga več ukrepov.

b.

Sporočilo Komisije z dne 24. julija 2003 in predlog uredbe z istim datumom, v kateri Komisija predlaga sprejem carinskega zakonika Skupnosti. Ta predlog želi na novo opredeliti vlogo carinskih organov na zunanjih mejah EU, da bi se lahko pripravili za poostrene varnostne standarde za uvoz in izvoz blaga.

3.1.8

Ekonomska komisija OZN za Evropo (UNECE)

Delovna skupina za carinska vprašanja, ki vplivajo na promet (WP30), in upravni odbor TIR (mednarodni cestni prevozi), sta februarja 2003 postopoma pričela izvajati informatizacijo postopka TIR, ki za zdaj obstaja šele na papirju. Z zvezkom TIR je blago mogoče prepeljati v druge države zunaj Skupnosti s kar najkrajšimi postanki na mejah, kajti ta zvezek je carinski dokument, priznan na mednarodni ravni.

Ti podatki veljajo za varnost v cestnem prevozu blaga. Odbor priporoča študijo, v kolikšni meri se ti ukrepi lahko uporabljajo tudi za druge vrste prevoza.

3.1.9

Ukrepi, ki so jih sprejele ZDA

Samoumevno je, da so po napadih 11. septembra 2001 ZDA prevzele pobudo v zvezi s sprejemanjem varnostnih ukrepov. Tako je leta 2002 začel veljati Zakon o bioterorizmu (Bioterrorism Act). Ta zakon predvideva posredovanje nekaterih podatkov v zvezi z uvozom živil pred njihovim dospetjem v ZDA; med drugim se morajo proizvajalci živil in skladišča registrirati pri Zvezni upravi za živila in zdravila (Food and Drug Administration — FDA) in določiti lokalnega predstavnika v ZDA.

3.1.10

Zaradi razumljivosti tega raziskovalnega mnenja nekateri sprejeti ukrepi niso podrobneje obravnavani.

Pri sprejemanju ukrepov v Evropi je seveda zaželeno, da se preučijo in upoštevajo izkušnje, pridobljene v ZDA. Treba je omeniti zlasti:

a.

pobudo o varnosti zabojnikov (Container Security Initiative — CSI),

b.

carinsko-trgovinsko partnerstvo proti terorizmu (Customs-Trade Partnership against Terrorism — C-TPAT),

c.

manifest 24 Hour Advance Manifest,

d.

zakon o bioterorizmu (Bioterrorism Act).

3.2

Pobude, ki jih je sprejela panoga sama ali skupaj z državnimi organi

a.

program Koalicija podjetij za boj proti tihotapljenju (Business Anti-Smuggling Coalition — BASC),

b.

Memorandum o soglasju o elektronskem poslovanju (Memorandum of Understanding on Electronic Business),

c.

resolucija Mednarodnega združenja cestnih prevoznikov (IRU) o varnosti v cestnem prevozu,

d.

smernice IRU v zvezi z varnostjo,

e.

načrt varnostnega standarda IRU — v postopku priprave,

f.

program Operation Safe Commerce — OSC,

g.

pobuda Smart and Secure Tradelanes.

3.3

Večina navedenih pobud se nanaša na varnostne ukrepe v zvezi s prometom blaga na splošno, posebej pa v zvezi s prevozom zabojnikov. Po mnenju Odbora se nekateri od teh ukrepov lahko uporabljajo tudi za prevoz potnikov.

3.4

Varnostni ukrepi, sprejeti za različne vrste prevoza, so precej raznoliki. Kot že omenjeno, sta sektor pomorskega prometa, vključno s pristanišči, in sektor zračnega prometa najbolj napredna pri izvajanju ukrepov. To dejstvo je bilo zelo dobro opisano v mnenju Odbora s 24. oktobra 2002 (5) (poročevalka: ga. BREDIMA-SAVOPOULOU). Zato to raziskovalno mnenje teh vrst prevoza ne analizira posebej.

3.5

Lokacija terminalov in skladišč ter kopensko pretovarjanje zahtevata posebno pozornost. Cevovode lahko prav tako navedemo kot posebno vrsto transporta. Čeprav lastniki terminalov vlagajo veliko energije v varovanje krajev, ima Odbor še vedno vtis, da se ne zavedajo dovolj ranljivosti krajev skladiščenja in pretovarjanja, niti potrebe po sodelovanju s posameznimi prevozniki, ki uporabljajo naprave za pretovarjanje.

3.6

Odbor prav tako ocenjuje, da se občutek nevarnosti, povezane s transportom in pretovarjanjem prek cevovodov, še ni dovolj razvil. Odbor opozarja, da je treba zavest o tem doseči zelo hitro in da morajo pristojni organi sprejeti varnostne ukrepe za osebje in infrastrukturo.

3.7

Sektor železniškega prevoza je vedno posvečal veliko pozornost varnosti osebja, potnikov in tovora, in upajmo, da se bo stopnja varnosti v prihodnje še povečala. Pozornost je treba usmeriti v ranljive točke, kot so postaje in ranžirne postaje. Mednarodna železniška zveza (UIC) mora poleg tega oblikovati priporočila za potrebno usklajevanje na mednarodni ravni.

Nacionalne železniške zveze morajo pripraviti informativno gradivo za pomoč potnikom in osebju v primeru katastrofe. Ti podatki morajo biti vključeni tudi v usposabljanje osebja.

3.8

Sektor notranje plovbe uporablja pristanišča za nakladanje in razkladanje. V tem primeru kodeks ISPS velja tudi za ta sektor. Odbor meni, da se je treba izogniti dobesednemu izvajanju kodeksa, ki bi povzročilo izkrivljanje logistične verige. Pristanišča, ladjarske družbe in inšpekcijske službe morajo nadzirati spoštovanje kodeksa ISPS. Odbor meni, da mora biti vprašanje varnosti vključeno v usposabljanje osebja na ladjah notranje plovbe.

3.9

Po terorističnih napadih na Madrid in London se je sektor javnega prevoza zavedel svoje ranljivosti. Za večji občutek varnosti potnikov in osebja so bili sprejeti ukrepi v obliki nadzora in pregledov.

3.10

Sektor poklicnega cestnega prevoza je zaradi velikega števila podjetij, ki se ukvarjajo z avtobusnimi prevozi in prevozom blaga — več sto tisoč zelo mobilnih podjetij — zelo ranljiv. Ta sektor se že dlje časa sooča s pojavom kriminala. Kraje tovornjakov, s tovorom ali brez njega, so pogoste in za voznike velikokrat psihično obremenjujoče. Tudi IRU si prizadeva, da bi spodbudila državne oblasti in udeležence na trgu k sprejetju varnostnih ukrepov. Za ponazoritev lahko navedemo poziv za povečanje števila nadzorovanih parkirnih mest. Ta sektor je zelo občutljiv za tveganje in IRU je, kot je navedeno v točki 3.2, pripravila smernice v zvezi z varnostjo, ki vsebujejo več priporočil za vodstva podjetij, voznike in upravljavce. Poleg tega je bil pripravljen okvir za sklepanje pogodb o prostovoljnem sodelovanju s carinskimi organi.

3.11

Izhodišča za pripravo smernic iz točke 3.10 so naslednja:

varnostni ukrepi ne smejo tako strogi, da bi preprečevali normalno delovanje podjetja;

novi varnostni ukrepi morajo biti sorazmerni s cilji, stroški, ki pri tem nastanejo, in posledicami za promet;

enostranski ukrepi držav niso sprejemljivi;

varnostni ukrepi morajo biti razumljivi in sprejemljivi;

glede na mednarodno naravo prevoza je treba varnostne ukrepe izvajati enotno, sorazmerno in nediskriminacijsko ter tako, da ne ovirajo učinkovitih trgovinskih tokov.

Na splošno se mora ciljna skupina pred sprejetjem ukrepov zavedati njihove nujnosti, zato se noben varnostni ukrep ne sme izvajati, če o tem ta ni bila obveščena. Odbor zato vztraja, da jih je treba pravočasno obvestiti.

3.12

V zvezi z zasebnim prevoznim sektorjem Odbor priporoča, da odgovorne osebe ne glede na vrsto prevoza sprejmejo potrebne ukrepe za osebje, prevozna sredstva in infrastrukturo.

3.13

Odbor ugotavlja, da se povečuje ozaveščenost državnih oblasti in izvajalcev kopenskega prevoza, da je treba varnostne ukrepe vključiti v vsakodnevne dejavnosti. Kljub temu še vedno ne moremo govoriti o skladnosti. Če pogledamo posamezne vrste prevoza, je bilo veliko narejenega v sektorjih pomorskega in zračnega prevoza, predvsem zaradi mednarodnega značaja obeh sektorjev. Sektor javnega prevoza je sicer razvil večjo stopnjo pripravljenosti, v sektorju tovornega prometa pa so ostale pobude omejene na ukrepe v sami panogi. Ukrepi, ki veljajo za celotno logistično verigo, še niso bili sprejeti, zato je ranljivost največja na točkah pretovarjanja z ene vrste prevoza na drugo. Odbor poziva nacionalne oblasti, da na nacionalni ravni določijo usklajevalni organ, ki bo pokrival celotno logistično verigo.

4.   Stroški varnostnih ukrepov

4.1

Potreba po sprejetju ukrepov za varovanje potnikov, osebja, prevoznih sredstev in tovora je zaradi naraščanja kaznivih dejanj in terorističnih napadov jasna. Manj očiten pa je odgovor na vprašanje, kdo krije stroške, povezane z varnostnimi ukrepi. Ti stroški so seveda visoki. Za prevoz zabojnika po morju so na primer stroški varnosti ocenjeni na 30 do 40 USD.

4.2

Da bi lahko jasno opredelili, komu se ti stroški pripišejo, je treba preučiti različne kategorije stroškov. Ustrezna razčlenitev je lahko naslednja:

a.

stroški, povezani s pripravo predpisov in spremljanjem njihovega izvajanja;

b.

stroški, povezani z analizo ravni nevarnosti ter izdatki za pomoč državam nečlanicam EU, da bi lahko vzpostavile enako stopnjo varnosti, kot jo imajo države članice;

c.

stroški, podobni investicijskim stroškom, za izbiro in usposabljanje osebja na področju varnosti ter nabavo opreme za varovanje;

d.

tekoči stroški v zvezi z varnostjo, kot so stroški varnostnega osebja, stroški vzdrževanja varnostnega materiala, varnostni podatki, zavarovalni stroški v zvezi z varnostjo, stroški javnih ukrepov za zagotovitev spoštovanja zakonodaje.

Poleg tega je treba upoštevati stroške ukrepov, sprejetih pred pojavom izrednega dogodka, kot je teroristični napad, ali po njem. Za pokrivanje teh stroškov bo treba poiskati posebno rešitev. Odbor meni, da bi jih morale v prvi vrsti kriti državne oblasti.

4.3

Kot odgovor na vprašanje, kdo ali katera raven je prvenstveno odgovorna za kritje stroškov, povezanih z varnostjo, se zdi pri prvih dveh kategorijah logično izbrati nacionalne, regionalne ali lokalne oblasti, pri naslednjih dveh kategorijah pa bi bilo bolje izbrati podjetja.

4.4

Z gospodarskega vidika mora stroške kriti dejavnost, ki jih ustvarja, da se lahko vključijo v ceno (sem spada na primer vozovnica v primeru sektorja javnega prevoza ali tarifa v primeru sektorja prevoza blaga). Cene blaga in storitev morajo čim bolj kriti tudi mejne družbene stroške, vključno s stroški zagotavljanja varnosti. Kljub vsemu pa lahko sprejeti ukrepi včasih prinašajo tako veliko javno korist, da mora njihove stroške kriti celotna skupnost.

4.5

Če upoštevamo to razliko, stroške v zvezi z varnostjo pravzaprav krijejo potrošniki, ki jih plačajo v obliki višje cene za končni izdelek, ali državljani v obliki javnih izdatkov, ki jih krijejo davkoplačevalci, če javni organi financirajo varnostne ukrepe splošnega pomena.

4.6

Odbor ocenjuje, da imajo zavarovalnice stransko vlogo. Da ne bi zavarovalnice terorističnih napadov izključile iz zavarovalnih polic, bodo morebitna izplačila vedno plačali zavarovanci v obliki povišanih premij. Seveda obstaja vzročna povezava med stopnjo varnosti in višino premije, ki jo je treba plačati. Z razširitvijo varnostnih ukrepov pa bi se moral znesek te premije zniževati.

4.7

Evropska unija ima glede na njene naloge in pristojnosti le nalogo usklajevanja in nadzora. Finančna sredstva so lahko na razpolago le v okviru informacijskih in komunikacijskih kampanj; tako je bilo v okviru 6. okvirnega programa varnosti namenjenih 3,5 milijonov EUR.

5.   Povzetek in priporočila

5.1

Odbor ugotavlja, da se je pozornost, namenjena varnosti, zaradi terorističnih napadov v zadnjih letih na vseh področjih ponovno povečala.

5.2

Doseženi so bili potrebni dogovori, določeni z mednarodnimi predpisi, predvsem v sektorjih pomorske in zračne plovbe. Izvajanje poteka pod inšpekcijskim nadzorom EU.

5.3

Odbor v zvezi z varnostjo kopenskega prevoza meni, da je treba sprejeti dodatne določbe, zlasti zaradi višje ravni medsebojne odvisnosti med različnimi vrstami prevoza in ranljivostjo intermodalnih točk za skladiščenje in pretovarjanje. Nujno je treba sprejeti usklajen pristop, saj najšibkejši člen določa moč celotne verige.

5.4

Odbor opozarja, da razlikovanje med pojmoma „security“ (varnost) in „safety“ (varnost) v večini jezikov Evropske unije ne obstaja. Ker zaradi tega prihaja do zmede, Odbor priporoča uporabo enopomenske terminologije.

5.5

Po mnenju Odbora nosijo odgovornost za sprejetje varnostnih ukrepov države članice. Te morajo določiti okvir minimalnih standardov, ki jih je treba upoštevati za vsako vrsto prevoza, da bi vzpostavili prag ukrepov, ki jih je treba izvesti. Državne oblasti bi morale ustanoviti poseben organ, ki bi zagotavljal poenotenje teh ukrepov in njihovega izvajanja.

5.6

Odbor ocenjuje, da ima Evropska unija poglavitno vlogo pri usklajevanju ukrepov na mednarodni ravni in na ravni Skupnosti, vloga nacionalnih in lokalnih oblasti pa je predvsem sprejemanje konkretnih ukrepov, nadzorovanje njihovega izvajanja, obveščanje ter spodbujanje ozaveščanja o terorizmu in kriminalu na vseh ravneh. Poleg tega morajo nacionalne in lokalne oblasti spodbujati sodelovanje med različnimi vrstami prevoza. Odbor tudi meni, da je varovanje fizične infrastrukture prav tako del njihovih nalog.

5.7

Uporabniki različnih vrst prevoza imajo na področju varnosti ključno vlogo. Potnike in stranke bo treba s kampanjami obveščanja spodbujati, da postanejo pazljivejši in dejavnejši, zaposlene v kopenskem prevozu pa bi bilo treba posebej usposabljati glede na njihovo vlogo pri varnosti te vrste prevoza. Odbor meni, da morajo vodstva podjetij predvsem zagotavljati, da se koncept varnosti vključi v filozofijo in kulturo teh podjetij, omogočati svojim delavcem usposabljanje na tem področju in zagotoviti, da usposabljanje za vodilne delavce vključuje tudi krizno upravljanje.

5.8

Odbor ugotavlja, da se razmere pri različnih vrstah kopenskega prevoza zelo razlikujejo. Državne oblasti in izvajalci prevoza se vedno bolj zavedajo potrebe po vključitvi varnostnih ukrepov v vsakodnevno delovno prakso. Vendar je treba poudariti, da še dolgo ne bo mogoče govoriti o usklajenosti. Razmere v sektorju javnega prevoza lahko ocenimo kot boljše od razmer v sektorju za prevoz blaga, saj so se pobude v tem sektorju omejene predvsem na ukrepe v samem sektorju. Odbor zato državnim oblastem priporoča, da imenujejo usklajevalni organ, ki bo pokrival celotno verigo.

5.9

Glede zasebnega sektorja prevoza (ne glede na uporabljeno vrsto prevoza) Odbor priporoča, da odgovorna oseba v posameznem podjetju sprejme potrebne varnostne ukrepe za osebje, prevozna sredstva in infrastrukturo.

5.10

Odbor ocenjuje, da mora cena končnega izdelka odražati stroške v zvezi z varnostjo, tako da jih krije potrošnik neposredno ali, kadar ukrepe sprejmejo javni organi, državljani v obliki davkov prek državnega proračuna.

5.11

Odbor meni, da imajo zavarovalnice stransko vlogo. Morebitna plačila pravzaprav vedno plačajo zavarovanci v obliki višjih premij. Ko bodo varnostni ukrepi dosegli višjo raven, bi se morala znižati tudi premija. Višino premij bo treba usklajevati tako, da bo odražala tržna tveganja.

5.12

Vloga Evropske unije pri financiranju mora biti predvsem financiranje raziskovalnih programov, obveščanja in ozaveščanja na tem področju.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  UL C 61, 14. 3. 2003, str. 174.

(2)  KOM (2005) 124 končno, 6. april 2005.

(3)  UL C 198, 12.8.2005, str. 1.

(4)  V zvezi s širšo razpravo o varnosti javnih prometnih sistemov v velikih mestih glej raziskovalno mnenje Odbora regij o varnosti vseh vrst prevoza, vključno z vprašanjem financiranja (poročevalec: g. Robert Neill, član Londonske skupščine) (CdR 209/2005))

(5)  UL C 61, 14. 3. 2003, str. 174.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/38


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava

KOM(2005) 117 končno — 2005/0045 (CNS)

(2006/C 65/07)

Evropski svet je 19. maja 2005 sklenil, da v skladu s členom 37 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. novembra 2005. Poročevalec je bil g. SARRÓ IPARRAGUIRRE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 122 glasovi za, nobenim glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Evropska komisija je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zaprosila za pripravo mnenja o predlogu uredbe, ki določa okvir za finančne intervencije za izvajanje skupne ribiške politike (SRP) in dopolnjuje predlog uredbe Sveta o Evropskem ribiškem skladu (ERS) (1). Proračunska sredstva za SRP znašajo 2 583 milijonov evrov in za ERS 4 963 milijonov evrov.

1.2

Eden izmed ciljev SRP je večja učinkovitost finančnih intervencij. Predlog uredbe naj bi prispeval k izboljšanju pogojev za izvajanje finančnih intervencij na konkretnih področjih z določitvijo ciljev za vsako posamezno področje.

1.3

Odbor želi izraziti globoko zaskrbljenost, ker še zmeraj ni bil sprejet sklep o odobritvi proračuna za obdobje 2007-2013. Meni, da se Evropska unija srečuje z zelo težavnim položajem in da so za njegovo rešitev potrebna velika politična prizadevanja. Črtanje sredstev, predvidenih za predlog uredbe in Evropski ribiški sklad, lahko privede do neustreznega financiranja SRP. Odbor Svet poziva, da sprejme politične odločitve v prid financiranju SFP, t.j. take, ki zagotavljajo, da se živi vodni viri izkoriščajo v skladu s trajnostnimi gospodarskimi, okoljskimi in socialnimi pogoji. EESO tudi obžaluje, da Svet do sedaj še ni sprejel nobene odločitve glede predloga uredbe o Evropskem ribiškem skladu.

1.4

Predlog uredbe navaja štiri področja dejavnosti, na katerih se izvajajo finančni ukrepi Skupnosti:

nadzor in izvrševanje pravil SRP;

ohranjevalni ukrepi, zbiranje podatkov in izboljšanje znanstvenega svetovanja v zvezi s trajnostnim upravljanjem ribolovnih virov v okviru SRP;

upravljanje SRP;

mednarodni odnosi na področju SRP in pomorskega prava.

1.5

EESO meni, da je predlog uredbe potreben, in se strinja s predvidenimi področji njegove uporabe.

2.   Finančni ukrepi Skupnosti glede na štiri področja uporabe

2.1   Nadzor in izvrševanje pravil SRP

2.1.1

Finančni ukrepi za nadzor in izvajanje pravil SRP bodo omogočili boljši nadzor ribolovne dejavnosti držav članic ter ocenjevalne in nadzorne dejavnosti služb Komisije. Do finančnih ukrepov bodo upravičeni izdatki za nove tehnologije nadzora, programe usposabljanja, poskusne inšpekcijske in opazovalne programe ter izvajanje revizij in informativnih seminarjev.

2.1.2

Nadalje se bodo financirali izdatki Komisije v zvezi z upravnimi dogovori s Skupnim raziskovalnim središčem, operativni izdatki za ribiške inšpekcije in izdatki Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

2.1.3

Odbor se strinja s predlogom ukrepov za nadzor in izvrševanje.

2.2   Ohranjevalni ukrepi, zbiranje podatkov in izboljšanje znanstvenega svetovanja v zvezi s trajnostnim upravljanjem ribolovnih virov v okviru SRP

2.2.1

Predlog uredbe v okviru drugega področja uporabe predvideva finančno podporo državam članicam za vzpostavitev večletnih zbirnih in znanstveno utemeljenih podatkovnih nizov, ki vključujejo biološke, tehnične, okoljske in gospodarske informacije. Cilj je ocena stanja virov, ravni ribolova in vpliva, ki ga ima ribištvo na vire in pomorski ekosistem, storilnost ribiške industrije v vodah Skupnosti in zunaj nje.

2.2.2

Ustrezne informacije bodo temeljile na zbranih osnovnih podatkih držav članic in dodatnih podatkih Komisije.

2.2.3

Ob upoštevanju dejstva, da je učinkovito upravljanje ribištva odvisno od zanesljivih podatkov o biološkem stanju staleža rib in dejavnosti ribiških flot, EESO podpira predlagane finančne ukrepe na področju zbiranja osnovnih podatkov držav članic. Odbor prav tako odobrava finančne ukrepe za zbiranje dodatnih podatkov Komisije, saj zagotavljajo optimiranje in standardiziranje zbiranja osnovnih podatkov držav članic. Vendar Odbor meni, da bi bilo treba za boljše upravljanje ribištva prek držav članic zagotoviti tudi sredstva za izdatke ribiškega sektorja EU za študije ocenjevanja vplivov ribištva na okolje in ocenjevanje družbenoekonomskega položaja sektorja.

2.2.4

Reforma SRP je sprožila nove zahteve po znanstvenem svetovanju, zlasti glede uporabe pristopa k ekosistemu in upravljanja mešanega ribištva. Zato Odbor meni, da so izdatki, upravičeni do finančnih ukrepov Skupnosti na področju znanstvenega svetovanja, primerni.

2.2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno poudarja, da naj finančna pomoč, ki jo je Odbor zahteval v mnenju o Evropskem ribiškem skladu (2), krije tudi stroške znanstvenega svetovanja v ribiškem sektorju. Gospodarska prizadevanja na tem področju so odločilnega pomena za pravilno upoštevanje predpisov SRP.

2.3   Upravljanje SRP

2.3.1

Na tretjem področju uporabe so finančni ukrepi, usmerjeni k vključevanju interesnih skupin na vseh stopnjah SRP in rednem obveščanju teh skupin o ciljih SRP in podobnih ukrepih. Ta sredstva so namenjena za delovanje Svetovalnega odbora za ribištvo in ribogojstvo ter regionalnih svetovalnih svetov in za informativne in izobraževalne seminarje, ki jih organizira Evropska komisija.

2.3.2

Odbor ukrepe podpira in meni, da naj Komisija glede regionalnih svetovalnih odborov razmisli o podaljšanju obdobja za financiranje njihovih izdatkov, kot to predlaga zakonodajno finančno poročilo (točka 5.3), ki je priloženo predlogu uredbe.

2.4   Mednarodni odnosi na področju SRP in pomorskega prava

2.4.1

Na področju mednarodnih odnosov finančni ukrepi pokrivajo izdatke, ki izhajajo iz sporazumov o ribolovu, vključno s sporazumom o partnerstvu na področju ribolova, ter udeležbo Skupnosti v mednarodnih organizacijah. Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora si je treba v okviru specifičnih ciljev na področju mednarodnih odnosov prizadevati za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v vodah tretjih držav in v mednarodnih vodah ter za ohranjanje delovnih mest v regijah, ki so odvisne od ribištva.

2.4.2

Odbor meni, da je prisotnost Evropske unije v vseh mednarodnih organih in ustanovah, ki se ukvarjajo z ribiškimi flotami in pomorskim pravom, temeljnega pomena za vse politike Skupnosti. Prihodnost mednarodnih ribolovnih virov je namreč odvisna od odgovornega upravljanja mednarodnih organizacij z njimi. Zato se Odbor strinja s finančnimi ukrepi Skupnosti na področju mednarodnih odnosov.

2.4.3

EESO meni, da morajo finančni ukrepi, predvideni za to področje, vključevati tudi udeležbo predstavnikov ribiškega sektorja na sejah mednarodnih organizacij na zahtevo držav članic ali Komisije.

2.5   Tehnična pomoč

2.5.1

Odbor soglaša s finančnimi ukrepi Skupnosti za kritje izdatkov za pripravo, nadaljnje ukrepe, spremljanje, revizijo in ocenjevanje, ki so potrebni za uresničevanje ciljev te uredbe.

3.   Stopnje sofinanciranja, finančni postopki, dodelitev sredstev, ocena in nadzor

3.1

Predlog uredbe določa stopnje sofinanciranja držav članic različnih izdatkov na posameznih področjih uporabe. Evropski ekonomsko-socialni odbor predvidenim stopnjam ne ugovarja.

3.2

Po predlogu uredbe kumuliranje finančnih sredstev Skupnosti ni dovoljeno. Predlog določa, da ukrepi, ki se lahko financirajo po uredbi, ne smejo prejemati pomoči iz drugih finančnih instrumentov Skupnosti. Odbor meni, da bi finančni instrumenti, ki so na razpolago za druga področja politike Skupnosti, kot so razvoj, raziskave, zunanja trgovina in okolje, morali prispevati tudi k podpiranju ukrepov na področju mednarodnih odnosov, ki jih predvideva predlog uredbe. Komisija s Sporočilom o integriranem okviru za partnerske sporazume o ribolovu s tretjimi državami jasno navaja, da je glavni cilj Evropske unije prispevek k trajnostnemu ribolovu v okviru SRP in ciljem drugih politik Skupnosti, kot so razvojna, raziskovalna, trgovinska in okoljska politika.

3.3

Predlog uredbe slednjič določa finančne postopke po posameznih področjih uporabe. Tako natančno predpisuje, do kdaj in v kakšni obliki morajo države članice svoje zahtevke za finančne ukrepe Skupnosti predložiti Komisiji. Razen tega določa postopke odločanja Komisije o njih, vključno s skupnim zneskom, višino finančnega prispevka posamezne države članice in morebitne dodatne pogoje za dodeljevanje finančnih sredstev. Ker predlog uredbe zagotavlja tudi varstvo finančnih interesov Skupnosti v obliki preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejanjem, kot tudi z načrtovanimi inšpekcijami, nadzorom in revizijo dodeljene finančne pomoči, Odbor meni, da sta finančni in nadzorni sistem, predvidena v predlogu, ustrezna.

4.   Zaključki

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor soglaša s predlogom uredbe Sveta o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava.

4.2

Odbor meni, da je ta predlog uredbe potreben kot dopolnilo predloga za uredbo Sveta o Evropskem ribiškem skladu (ERS).

4.3

Odbor še zlasti obžaluje, da v času priprave tega mnenja ni bil sprejet sklep o odobritvi proračuna za obdobje 2007-2013, predvsem zato, ker izvajanje obravnavanih finančnih ukrepov sodi v omenjeno obdobje. Razen tega EESO meni, da je obžalovanja vredno tudi, da doslej Svet še ni sprejel nobene odločitve o predlogu uredbe o Evropskem ribiškem skladu.

4.4

EESO poziva Komisijo, naj poskrbi, da morebitne spremembe proračuna v okviru finančnih perspektiv ne bodo vplivale na proračun SRP, saj drugače ne bo mogoče doseči ciljev reforme SRP.

4.5

Predvidena območja uporabe so potrebna in upoštevana v zadostni meri, saj predlog uredbe državam članicam in Komisiji zagotavlja zadostna sredstva za učinkovitejše finančno interveniranje v okviru SRP.

4.6

Glede na področja uporabe, ki jih predvideva uredba, bi EESO želel Komisijo opozoriti na velik pomen izboljšanja znanstvenega svetovanja. Trajnostni razvoj ribolovnih virov in uspeh SRP sta odvisna od širokega, aktualnega in znanstveno utemeljenega znanja o staležu različnih ribjih vrst. Glede na prizadevanja organov, pristojnih za ribištvo, na ravni Skupnosti in držav članic in v ribiškem sektorju, je dolžnost Evropske unije, da poskrbi za najboljše znanstvene nasvete o lastnem staležu rib in virih v mednarodnih vodah.

4.7

Zato Odbor meni, da naj bodo v okviru izboljšanja znanstvenega svetovanja predvidena sredstva za izdatke držav članic za izvajanje študij, potrebnih za presojo vplivov ribištva na okolje in ocenjevanje družbenoekonomskega položaja v ribiškem sektorju. Odbor meni, da naj bo finančna pomoč namenjena tudi znanstvenemu svetovanju v ribiškem sektorju.

4.8

Odbor podpira finančne ukrepe na področju upravljanja SRP, saj ti lahko prispevajo k vključevanju interesnih skupin v vseh fazah SRP in njihovemu rednemu obveščanju o uresničevanju ciljev SRP.

4.9

V zvezi z regionalnimi svetovalnimi sveti Odbor meni, da je treba podaljšati obdobje za financiranje izdatkov njihovih dejavnosti.

4.10

EESO meni, da je izredno pomembno, da Evropska unija sodeluje v vseh mednarodnih organih, ki se ukvarjajo z dejavnostmi ribiških flot in pomorskim pravom. Zato se strinja s predvideno finančno pomočjo za ta področja. Prav tako se strinja s financiranjem sporazumov o ribolovu, vključno s sporazumi o partnerstvu na področju ribolova, ki bi močno prispevali k ohranjevanju in trajnostnemu izkoriščanju ribolovnih virov v vodah tretjih držav in mednarodnih vodah ter k zagotavljanju zaposlovanja v regijah Skupnosti, ki so odvisne od ribolova.

4.11

EESO meni, da morajo finančni ukrepi, predvideni za področje mednarodnih odnosov, vključevati tudi udeležbo predstavnikov ribiškega sektorja na sejah mednarodnih organov na zahtevo držav članic ali Komisije.

4.12

EESO slednjič meni, da bi morali finančni instrumenti za druga področja politike Skupnosti, kot so razvoj, raziskave, zunanja trgovina in okolje, prispevati tudi k podpiranju ukrepov na področju mednarodnih odnosov SRP.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Glej mnenje UL C 267 z dne 27.10.2005.

(2)  Glej točko 3.5.3.6 mnenja, ki ga navaja opomba 1.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/41


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izboljšanju mehanizma civilne zaščite Skupnosti

KOM(2005) 137 končno

(2006/C 65/08)

Evropska komisija je 3. junija 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. novembra 2005. Poročevalka je bila ga. SÁNCHEZ MIGUEL.

Odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 133 glasovi za in 1 glasom proti.

1.   Uvod

1.1

Na ozemlju Evropske unije se tako kot po vsem svetu vedno pogosteje dogajajo nesreče. Nekatere od njih so posledica naravnih pojavov, kot so poplave, potresi, požari, sušna obdobja, hurikani itd., druge pa terorističnih napadov, ki v nedolžnih ljudeh zbujajo strah in grozo. Lahko bi rekli, da je v obeh primerih bolj ali manj povzročitelj človek s svojim ravnanjem, čeprav škoda in stopnja naklepa nista primerljiva. EU se je zaradi spremembe podnebja zavezala k izvajanju preventivnih ukrepov, in sicer ne le na podlagi obveznosti, določenih v Kjotskem protokolu, temveč tudi s številnimi določbami, povezanimi z ukrepi za varstvo tal, vode in zraka. Iz teh prizadevanj je mogoče izpeljati preventivne ukrepe, ki lahko prispevajo k ohranjanju oz. obnavljanju stanja naših tal, voda in zraka, hkrati pa tudi k spodbujanju ukrepov na svetovni ravni. Poleg tega so v boju proti terorizmu (1) nastali številni instrumenti usklajevanja policije in pravosodja, ki lahko izboljšajo sodelovanje med državami članicami.

1.2

Kljub temu je morala EU ustanoviti sistem Skupnosti za pomoč v primeru nesreč na območju Unije. Pri tem ne gre za nič drugega kot za civilno zaščito, ki podpira in pospešuje mobilizacijo življenjsko potrebne pomoči za zadovoljitev takojšnjih potreb na območjih, prizadetih zaradi nesreč, tudi tistih, ki se nahajajo izven Unije. Cilj predloga Komisije je izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti (2), ustanovljenega leta 2001, ter dopolnitev akcijskega programa za civilno zaščito (3) s predlogom uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za hitro ukrepanje in pripravljenost na velike nesreče (4).

1.3

Poleg tega je treba opredeliti pojem civilna zaščita, ki se pogostokrat zamenjuje s konceptom humanitarne pomoči. V zvezi s tem sporočilo Komisije natančno vsebinsko razmejuje oba pojma, zlasti ker obe obliki pomoči služita enakemu namenu, namreč „reševanju življenj in lajšanju posledic nesreče v prvih dneh“. Komisija razlaga razlike med pojmoma: prvič, pomoč civilne zaščite se ne uporablja le za lajšanje posledic nesreč, ki prizadenejo ljudi, temveč tudi za lajšanje okoljskih posledic; drugič, intervencijska sredstva in enote za civilno zaščito zagotavljajo države članice in ne humanitarne ali nevladne organizacije; tretjič, civilna zaščita deluje tako v EU kot tudi zunaj nje, čeprav se pri intervencijah v tretjih državah uporabljajo drugačni postopki (5).

1.4

Poseben namen mehanizma je uvedba ukrepov na ravni Skupnosti ter vedno na prošnjo države članice, v kateri se je nesreča zgodila. Vseeno je treba pripomniti, da je mehanizem razširjen tudi na mednarodni ravni, in sicer v skladu z drugimi mednarodno dejavnimi organizacijami — zlasti z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), s katerim imata nekatere skupne operativne postopke — ter sodeluje z Rdečim križem in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na terenu.

1.5

Stališča Unije do velikih nesreč, za katere se zdi, da jih na žalost ni mogoče ustaviti, so Svet za splošne zadeve in zunanje odnose EU (GAERC) primorale k temu, da je na svojem izrednem zasedanju 7. januarja 2005 predlagal izboljšanje mehanizma Skupnosti in razvoj sistema hitrega odziva na področju pomoči civilne zaščite. Nekaj dni kasneje, 13. januarja 2005, je Evropski parlament sprejel resolucijo o nedavni nesreči v Indijskem oceanu, ki jo je povzročil cunami, v kateri je pozval k vzpostavitvi človeških in materialnih virov ter usposabljanja, ki bodo na voljo v primeru vseh vrst nesreč.

1.6

Trenutni ureditveni okvir za delovanje na področju civilne zaščite tvorita že omenjena instrumenta, mehanizem civilne zaščite Skupnosti in akcijski program za civilno zaščito. Prvega obravnava sporočilo Komisije, svoje stališče o tem pa izraža tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO). Operativna centrala mehanizma Skupnosti je Center za spremljanje in informiranje (CSI) pri Evropski komisiji, ki je dostopen 24 ur dnevno. Mehanizem podpirajo baza podatkov z informacijami o razpoložljivih virih za pomoč civilne zaščite v vsaki posamezni državi članici ter informacije iz vojaške podatkovne baze.

2.   Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1

Izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti. Nedavni dogodki so pokazali, da je nujno potrebno izboljšanje mehanizma civilne zaščite ter boljše usklajevanje med državami članicami in drugimi organi, ki so vključeni v pomoč civilne zaščite. Za izboljšanje sistema Komisija predlaga štiri ukrepe:

2.1.1

Okrepitev pripravljenosti z usposabljanjem enot za pomoč ter izvajanjem pripravljalnih vaj. Za uresničitev tega je potrebno: prvič, ocenjevanje virov civilne zaščite, ki so trenutno na voljo; drugič, razvoj modularnega pristopa, v okviru katerega je treba opredeliti hitro uporabne module, ter nazadnje tudi izvajanje tečajev usposabljanja ter skupnih vaj, ki lahko prispevajo h krepitvi interoperabilnosti ter razvoju skupne intervencijske kulture.

2.1.2

Analiza in ocena potreb z opozorilnim sistemom, ki izkorišča zmogljivosti Centra za spremljanje in informiranje ter združuje vse informacije, tako da lahko center aktivno deluje v sodelovanju z drugimi organi, zlasti z Združenimi narodi. Z izboljšanjem ocenjevanja potreb na terenu se lahko ugotavljajo posebne potrebe za vsako posamezno nesrečo, kar omogoča učinkovitejšo pomoč. Predlaga se povečanje števila osebja CSI ter preverjanje ocenjevalnih metod in standardov.

2.1.3

Boljša koordinacija je eno izmed področij, na katerem so bili predlagani še posebej obsežni ukrepi za izboljšanje. Gre za usklajevanje prispevkov držav članic, da bi dosegli usklajeno evropsko civilno zaščito ter boljše dopolnjevanje in usklajevanje z Združenimi narodi, drugimi organizacijami, dejavnimi na področju humanitarne pomoči, ter z vojsko. To usklajevanje naj bi povečalo zmogljivost operativnega načrtovanja na terenu, vključno z različnimi službami Komisije.

2.1.4

Boljša pomoč državljanom EU. Kot so pokazale izkušnje iz nesreče, ki jo je povzročil cunami, se lahko s sodelovanjem med civilno zaščito in konzularnimi organi prizadetih držav zaščiti državljane EU. Zato je treba poglobiti sodelovanje med državami članicami EU in državami, ki jih je prizadela nesreča.

2.2

Ukrepe za izboljšanje, ki jih predlaga Komisija, mora spremljati povečanje virov civilne zaščite. Zato je Svet zaprosil za predložitev predlogov za krepitev trenutnih virov. Akcijski načrt EU z dne 31. januarja 2005 že prikazuje najpomembnejše vidike, ki jih je treba obravnavati.

2.2.1

Komisija najprej predlaga združevanje virov civilne zaščite. Glede na učinkovitejše delovanje je na ta način treba omogočiti sprejemanje ukrepov na evropski ravni, če nacionalna sredstva in zmogljivosti ne zadoščajo za zadovoljitev potreb.

2.2.2

Pogoj za krepitev analitičnih zmogljivosti CSI je aktivnejši pristop centra, zlasti v zvezi s poučevanjem tretjih držav. Zato so nujno potrebni brezhibni odnosi, ki na podlagi zahtevka za pomoč prizadete države omogočajo prilagodljivo izkoriščanje razpoložljivih virov.

2.2.3

Moduli pripravljenosti izpolnjujejo pomembno vlogo pri intervencijah ob velikih nesrečah ter takrat, ko za to zaprosi druga država članica ali tretja država. Zato je pomembno izvajanje sistema, ki ga predlaga sporočilo Komisije, kajti tako se lahko vsaka država zanese na določene ključne module, ki so v stalni pripravljenosti za intervencijo v Evropi ali v tretjih državah.

2.2.4

Krepitev logistične podlage ter zagotavljanje zadostnih virov, da bo CSI lahko hitro in učinkovito ukrepal. Stroški za najem intervencijske opreme se bodo financirali iz evropskih sredstev (6). Za intervencije v tretjih državah je treba preveriti, ali na tem področju obstajajo sinergije z Združenimi narodi.

2.2.5

Navsezadnje je mednarodna koordinacija ključni element za hitri odziv na nesreče. Mehanizem Skupnosti ima vire, ki pri usklajevanju zmogljivosti drugih organizacij omogočajo boljši odziv. Pri tem je treba upoštevati organe ZN in tudi različne humanitarne organizacije.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino predloga za izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti zaradi nujne potrebe po razširitvi in izboljšanju vseh razpoložljivih virov za ukrepanje v primeru nesreč v EU in zunaj nje. Izkušnje zadnjih let so pokazale, da je način delovanja civilne zaščite v številnih pogledih treba izboljšati na ravni Skupnosti. Zato je EESO mnenja, da so potrebne nekatere predhodne ugotovitve za učinkovito izvajanje predlaganih ukrepov, ki bodo izboljšali mehanizem Skupnosti.

3.2

Najprej je treba povečati zmogljivosti odziva EU na podlagi nacionalnih sistemov civilne zaščite, in sicer glede na številne vidike:

3.2.1   Teritorialni informacijski in komunikacijski sistemi

3.2.1.1

Razviti bi bilo treba sistem CECIS (7) s prehodom na varno strukturo z video, zvočnim in podatkovnim prenosom, ki bi temeljila na satelitski povezavi in bi bila prek CSI (8) povezana s strukturami ali centri s strokovnim znanjem, da bi tako lahko razpolagali s podatki, strokovnjaki in modeli (na primer o predvidljivih posledicah), prilagojenimi okoliščinam ustreznih izrednih razmer. Evropska vesoljska agencija in Skupni raziskovalni center navajata nekatere enostavne primere za posodobljeno kartografijo tretjih držav, ocenitev škode oz. ponovno posodobitev kartografije po nesreči (na primer potresu ali poplavi), ki lahko onemogoči infrastrukturno mrežo za dostavo pomoči. Opisana mreža naj bi se opirala na kontaktne točke v posameznih državah članicah, ki bi tako lahko prispevale k reševanju izrednih razmer.

3.2.1.2

Tok informacij med enotami EU za pomoč ob nesrečah in CSI mora biti stalen, zanesljiv in nemoten:

komunikacija z območji nesreče je večinoma pomanjkljiva zaradi uničenja ali preobremenjenosti ustrezne infrastrukture — konvencionalnih ali mobilnih omrežij;

poleg tega ni mogoče izključiti možnosti, da vlade nadzorujejo objavljene informacije o nesrečah na njihovem območju, prav tako pa tudi premike enot za pomoč ob nesrečah.

3.2.1.3

Očitna rešitev teh težav je v uporabi satelitske komunikacije. Izkušnje kažejo:

da so satelitske povezave relativno odporne proti uničevanju okolja (za oddajanje zadoščajo kovček in neodvisne zmogljivosti za proizvodnjo električne energije);

da je satelitska komunikacija varna pred spremljanjem in nadzorom informacij s strani tretje osebe.

3.2.1.4

Pri komunikaciji preko satelita je zmogljivost prenosa podatkov vendarle omejena in v določenih primerih je mreža zaradi drugačnih obremenitev ali drugih uporabnikov (med drugim medijev) zasedena. Zato je smiselno prek satelita trajno zagotoviti nekaj frekvenc v te namene, da bi omogočili zadovoljivo komunikacijo med prizadetimi območji in CSI ter med različnimi intervencijskimi območji.

3.2.1.5

V zvezi z območjem, ki ga je treba pokrivati, bi sprva lahko mislili, da zadostuje pokritost manjšega geografskega območja (EU in bližnja okolica). Dejstvo pa je, da bi si morali prizadevati za svetovno pokritost, kajti nedavna nesreča, ki jo je povzročil cunami, jasno kaže, da takšna omejena rešitev ne zadošča. Poleg komunikacije s CSI je treba zagotoviti tudi komunikacijo med oddaljenimi intervencijskimi območji, kot so Maldivi, Šri Lanka, Tajska in Indonezija.

3.2.1.6

Zato se mora EU za učinkovitejšo komunikacijo opremiti z lastnim (izključnim), varnim (neobčutljivim), zanesljivim satelitskim prenosnim sistemom, ki bo pokrival ves svet. Ta sistem naj bi omogočal prenos zvoka in podatkov (faksov, pošte in slik z visoko resolucijo) ter izvajanje videokonferenc.

3.2.1.7

Skupni raziskovalni center, Evropska vesoljska agencija in Komisija (GD za informacijsko družbo) imajo dovolj zmogljivosti, da bi lahko zadovoljili potrebe, ki jih je izrazil upravni odbor, pristojen za akcijski program in mehanizem. Ta upravni odbor je odgovoren generalnemu direktoratu (GD za okolje), pristojnemu za civilno zaščito.

3.2.2   Minimalne zahteve za intervencijska sredstva

3.2.2.1

Intervencije enot za pomoč:

Države članice opremijo enote za pomoč z ustreznimi sistemi za komunikacijo na terenu ter sredstvi, ki jim omogočajo, da lahko delujejo dovolj neodvisno.

Te enote usklajuje koordinator Evropske unije, ki med drugim opravlja naslednje naloge: usklajevanje različnih enot za pomoč, ki jih pošljejo države članice, stiki in povezovanje z oblastmi prizadete države, usklajevanje z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) itd.

EU doslej koordinatorja še ni opremila z ustreznimi sredstvi; na voljo ima samo nekaj komunikacijskih naprav. EU se bo morala opremiti z ustreznimi intervencijskimi sredstvi in opremo za lažje delo koordinatorja ter njegove podporne enote, od komunikacijskih naprav do šotorov. Ti viri so potrebni tako za usklajevanje z drugimi enotami za pomoč ter oblastmi prizadete države kot tudi za zagotavljanje učinkovitega dela koordinatorja v pogostokrat težavnih okoliščinah.

Poleg tega bi morala intervencijska sredstva in oprema, ki bi morala biti jasno označena s simboli EU, služiti temu, da poudarjajo prisotnost EU in njeno podporo prizadetim prebivalcem. To bi v EU posredovalo sporočilo medregionalne solidarnosti, zunaj nje pa bi krepilo položaj EU v svetu.

3.2.2.2

Podpora držav članic v nujnih primerih:

V določenih primerih države članice ne morejo zagotavljati potrebne pomoči. Po eni strani je to lahko posledica tega, da tiste države, ki imajo potrebna intervencijska sredstva in opremo, slednje potrebujejo same, da se lahko odzovejo na vnaprej predvidene izredne razmere ali obstoječe izredno stanje. Po drugi strani pa so lahko potrebna intervencijska sredstva, ki se uporabljajo le v določenih primerih, tako da njihov nakup ni upravičen.

Za prvi primer so značilni gozdni požari, ker se države, ki imajo ustrezna zračna plovila ob istem času nahajajo v enakem položaju. Načeloma je zaradi nevarnosti na lastnem območju težko pošiljati zmogljivosti v drugo državo. Solidarnost med mediteranskimi državami EU je zelo velika in v zelo resnih primerih se intervencijska sredstva običajno pravočasno prenesejo z enega območja na drugega.

Katastrofalne poplave, kjer so potrebne visokozmogljive črpalke, so značilne za drugi primer, ker takšne črpalke v večini držav članic Unije načeloma ne sodijo k standardni opremi intervencijskih sil.

V drugačnih situacijah, povezanih z novimi oblikami terorizma, je prav tako treba zaprositi za intervencijska sredstva in opremo, ki omogočajo odziv v določenih primerih, ki so sicer izjemi, vendar stalno predstavljajo veliko nevarnost.

Zato bi morala biti EU v prihodnosti zmožna priskrbeti lastna intervencijska sredstva in opremo, s katerimi bi lahko podprla odzivne zmogljivosti držav članic, ali pa si jih pridobiti v okviru pogodbenih sporazumov.

3.2.3   Ustanovitev centralne operacijske baze

3.2.3.1

Trenutne strukture mehanizma temeljijo na pripravljenosti določenih intervencijskih enot po vsej Evropi ter razpoložljivosti ocenjevalnih virov in opreme. To je v primerjavi s prejšnjimi pomanjkljivostmi treba oceniti kot napredek, vendar pa ne pomeni, da je sedanja rešitev popolnoma zadovoljiva.

3.2.3.2

Geografska širitev Unije in raznovrstne nevarnosti, s katerimi se sooča, odpirajo možnost, da se v okviru mehanizma razmisli o ustanovitvi podporne strukture na regionalni ravni. S pomočjo teh struktur bi lahko že vnaprej namestili določene intervencijske sile in sredstva, da bi bili hitreje na razpolago in bolj prilagojeni posebnim nevarnostim, ki pretijo regijam v EU.

3.2.3.3

Ta intervencijska sredstva bi bila lahko sezonska (na primer letala za gašenje gozdnih požarov) ali stalna.

3.2.3.4

Druga možna izboljšava bi bila delitev vseh virov pomoči med sosednjimi državami, ki bi bili na razpolago vsem državam v določeni regiji. Tako bi lahko Evropska unija spodbujala preskrbo virov, ki jih skupno uporabljajo srednje velike države ali države, ki so izpostavljene skupni nevarnosti (poplavam v določenem porečju, potresom itd.).

3.2.4   Ustanovitev centraliziranih tehničnih podpornih struktur, ki so 24 ur v pripravljenosti

3.2.4.1

Čeprav je trenutno CSI, prav tako kot tudi centri za izredne razmere večine držav članic, v stalni pripravljenosti, primanjkuje ustreznih človeških in tehničnih virov. Komisija si mora prizadevati, da se to spremeni.

3.2.4.2

Pristop, ki ga Komisija trenutno uporablja, se omejuje na preskrbo določenih virov, ustrezno posameznim izrednim razmeram. Pojavlja se vprašanje, ali je ta koncept dovolj dober, da bi zadostil potrebam situacije.

3.2.4.3

Ni dvoma, da CSI po definiciji ni niti center za odločanje niti center za usklajevanje intervencij v izrednih razmerah. Če je kljub temu potrebna podpora pri sprejemanju odločitev ali načrtovanju intervencij, se je treba izogibati improvizacijam in uporabiti določen postopek ravnanja, ki se spreminja v skladu z okoliščinami posameznih izrednih razmer. Pri poplavi se ne ukrepa enako kot pri zemeljskem plazu, potresu ali izbruhu vulkana. Vsakokrat se uporabljajo tudi druga intervencijska sredstva.

3.2.4.4

Zato mora CSI v izrednih razmerah razpolagati ne le z najzanesljivejšimi podatki, da Komisija lahko vzpostavi stike s specializiranimi organi v Uniji in zunaj nje, temveč tudi z vnaprej pripravljenimi načrti pomoči, s katerimi se lahko glede na vrsto in težavnost izrednih razmer ter glede na prizadeto državo učinkovito in hitro odzove. Nedvomno bi morali biti pri tem vključeni uporabni moduli, ki so na voljo v vsaki posamezni državi.

3.2.4.5

Treba je izbrati pristop, ki obravnava tudi vprašanje, ali CSI poleg svoje dejavnosti centra za spremljanje in informiranje lahko prevzame tudi naloge usklajevanja nacionalnih organov, specializiranih organizacij na področju humanitarne pomoči in zlasti prostovoljcev, ki pomagajo pri nesrečah. Usklajevanje morajo izvajati organizacije, ki imajo na voljo vse potrebne informacije in sredstva za usklajevanje.

3.2.5   Usposabljanje intervencijskih skupin

3.2.5.1

Intervencijske skupine, ki jih vnaprej izberejo države članice nedvomno vedo, kako morajo ravnati v izrednih razmerah. Trenutni program usposabljanja dosega dobre rezultate na področju sposobnosti skupnega delovanja. Povečati je treba število tečajev, ki naj bi potekali tudi v drugih jezikih, ne le v angleščini, saj so na primer ukrepi možni v državah, ki so s kulturnega stališča bližje drugim jezikom, kot sta npr. francoščina in španščina.

3.2.5.2

Vse intervencijske enote morajo poznati vnaprej pripravljene načrte pomoči. Zato jih je treba vključiti v programe usposabljanja.

3.2.5.3

Razmisliti je treba o možnosti za uporabo novih tehnik študija na daljavo za izvajanje novih tečajev.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Nedvomno je treba predlog pozitivno oceniti, čeprav so še vedno možne izboljšave. Pri tem je treba upoštevati, da je mehanizem načeloma instrument, ki je namenjen uporabi v EU, in je zato trenutno instrument (če ne celo najpomembnejši instrument nasploh) mednarodne solidarnosti v EU.

4.2

Zato Unija ne bi smela varčevati s sredstvi za zagotavljanje čim hitrejšega in učinkovitejšega odziva na različne izredne razmere. Za to so temeljnega pomena vnaprej določeni postopki ravnanja oz. načrti pomoči, ki se preizkušajo v simulacijskih vajah in morajo biti prilagojeni ustreznim izkušnjam, pridobljenim na podlagi teh simulacij ali dejanskih intervencij.

4.3

Za zadovoljivo usklajevanje morajo biti v okviru teh programov na razpolago komunikacijska sredstva, posodobljeni zemljevidi in ustrezni viri. Ta intervencijska sredstva mora imeti Evropska unija. Evropski intervencijski načrti morajo določati mednarodni standard in spodbujati podobo ter mednarodni vpliv Unije na svetovnem prizorišču.

4.4

Poleg tega se morajo ocenjevalne ekipe in koordinatorji Unije posvetovati glede obnove prizadetih območij ter možnih predhodnih akcijskih načrtov.

4.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenja, da je treba vsem ukrepom, ki se izvajajo v okviru mehanizma Skupnosti, dodeliti dovolj finančnih sredstev za zagotavljanje potrebnih tehničnih podpornih struktur in tudi lastnih intervencijskih sredstev, ki EU omogočajo boljše delovanje in prispevajo k močnejšemu zaznavanju evropskih intervencij, zlasti pri nesrečah izven območja Unije. V okviru lastnih intervencijskih sredstev bi morali posebno pozornost posvetiti področju transporta; z vzpostavitvijo primernih zmogljivosti transporta bi lahko omogočili hitro ukrepanje za olajšanje posledic nesreče.

4.6

Pri intervenciji v tretjih državah članicah je treba ukrepe, sprejete v okviru mehanizma, obravnavati kot sestavni del zunanje politike EU, pripisati pa jim je treba tudi pomen, ki jim pripada kot znak neposredne solidarnosti Unije z državami, ki so jih prizadele nesreče.

5.   Sklepne ugotovitve

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vsebino sporočila o izboljšanju mehanizma civilne zaščite Skupnosti, vendar meni, da je določene vidike predloženega dokumenta Komisije možno izboljšati, in posebej poudarja, da nekatere ugotovitve Odbora izvirajo iz ocen predstavnikov organizirane civilne družbe, ki so člani EESO.

5.2

Kot izhodiščna točka in glede na nujno potrebo po tem, da izvajanje predlaganih ukrepov postane zavezujoče, je treba oblikovati ustrezen pravni instrument. Odbor meni, da je za to ustrezen instrument uredba (9), saj bi prispevala k usklajevanju in bi bila zavezujoča za vse države članice.

5.3

Nadaljnji vidik, ki ga je treba poudariti, so ustrezna finančna sredstva, potrebna za mehanizem. Dovolj sredstev je treba nameniti kritju stroškov za povečanje števila osebja in nakup lastnih intervencijskih sredstev. Čeprav sporočilo ne obravnava posebej finančne podpore, zagotovljene državam članicam, je treba v nov predlog uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (10) vključiti vse elementarne nesreče, vključno s sušami, in jih tudi upoštevati.

5.4

Glede na predloge za izboljšanje mehanizma, ki jih je EESO izrazil v ugotovitvah tega mnenja, je treba posebej poudariti naslednje točke:

ustanovitev satelitskega komunikacijskega sistema;

zagotavljanje lastnih enot za pomoč v okviru mehanizma;

opredelitev intervencijskih sil in enot za pomoč, ki pripadajo EU, zlasti pri intervencijah zunaj območja EU;

regionalizacija operacijske baze in usklajevanja med posameznimi intervencijskimi centri;

tehnično usposabljanje enot za pomoč ob upoštevanju jezikovne problematike.

5.5

EESO želi kot organ, ki predstavlja civilno družbo, izraziti svojo podporo dejavnosti prostovoljcev, ki pomagajo pri velikih nesrečah. Njihovo nepoplačano delo, ki pogostokrat traja daljši čas, ni le znamenje solidarnosti, temveč tudi nujno potreben prispevek k aktivnemu delovanju za odpravo in lajšanje poškodb ljudi in materialne škode v območjih, ki jih je prizadela nesreča.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Komisija je predložila naslednje instrumente (KOM(2005) 124 končno, 6.4.2005): sporočilo Komisije o vzpostavitvi okvirnega programa „Varnost in varstvo svoboščin“ za obdobje 2007–2013; predlog sklepa Sveta o vzpostavitvi posebnega programa „Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom“ za obdobje 2007–2013; predlog sklepa Sveta o vzpostavitvi posebnega programa „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“ za obdobje 2007–2013 (SEC(2005) 436).

(2)  Odločba Sveta (2001/792/ES, Euratom).

(3)  Odločba Sveta (1999/847/ES) z dne 9. decembra 1999.

(4)  KOM(2005) 113 končno/2005/0052 (CNS) z dne 6.4.2005.

(5)  Odločba Sveta (2001/792/ES, Euratom), člen 6.

(6)  Že omenjeni predlog direktive Sveta z dne 6.4.2005.

(7)  Komunikacijski sistem mehanizma.

(8)  Center za spremljanje in informiranje mehanizma.

(9)  Predložen je bil na primer predlog uredbe o vzpostavitvi instrumenta za hitro ukrepanje in pripravljenost na velike nesreče (KOM(2005) 113 končno z dne 6.4.2005).

(10)  Dokument Komisije (KOM(2005) 108 končno) je bil sprejet 6. aprila 2005.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/46


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o skupnih podjetjih v ribiškem sektorju — sedanji položaj in izgledi za prihodnost

(2006/C 65/09)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2005 sklenil, da v skladu z drugim odstavkom člena 29 poslovnika pripravi mnenje o naslednji temi: skupna podjetja v ribiškem sektorju — sedanji položaj in izgledi za prihodnost

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. novembra 2005. Poročevalec je bil g. SARRÓ IPARRAGUIRRE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 122 glasovi za, nobenim glasom proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

V okviru skupne ribiške politike (SRP) so bila skupna podjetja prvič opredeljena v Uredbi št. 3944/90 kot: „Skupna podjetja […] so vsa zasebnopravna podjetja, ki se jih udeležujejo eden ali več ladjarjev iz Skupnosti ter eden ali več partnerjev iz tretje države, s katerimi ima Skupnost stike, in so povezani v okviru podjetniške pogodbe; namen teh podjetij je, da izkoriščajo ribolovne vire, ki sodijo v suverenost in sodno oblast teh držav, in/ali morebiti izboljšajo njihovo izkoriščanje, pri čemer se kot primarni cilj upošteva oskrba trga Skupnosti  (1).“ V 90. letih se je skupna ribiška politika močno razvila. Zanjo se je uveljavil pojem „modra Evropa“. Danes spet postaja aktualna, razprava o možnosti skupne pomorske politike pa SRP daje še širšo vizijo.

1.2

Iz ustreznih členov v točki 2.1.2 tega mnenja navedene uredbe je razvidno, da se med nadaljnjim razvojem SRP instrument skupnih podjetij ni preverjal, in je zato ostal izključno strukturnopolitična alternativa za razrez ali končni izvoz ladij. Veljavni predpisi so zato služili kot čisto finančni nadzorni mehanizmi.

1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so več kot le strukturnopolitični instrumenti — predstavljajo nosilce vrste ciljev, ki so jasno opredeljeni v različnih dokumentih in pravnih predpisih EU: oskrba trgov, politika sodelovanja, zaposlovanje in regionalni razvoj, spodbujanje trajnostne ribiške politike, aktivno sodelovanje EU v posameznih regionalnih ribiških organizacijah in na splošno udeležba v trajnostnih investicijskih projektih v različnih državah in na različnih trgih, ki se jih države članice udeležijo v obliki kapitala in strokovne pomoči.

1.4

Po reformi skupne ribiške politike skupna podjetja vsekakor nimajo več nobene strukturnopolitične funkcije, vendar ni mogoče prezreti (kot je navedeno v nadaljevanju), da trenutno ni nobenih posebnih okvirnih predpisov za skupna podjetja na področjih pristojnosti in političnih področjih EU.

1.5

Odbor je v mnenjih, za katere je zaprosila Komisija, zmeraj zastopal stališče, da je treba skupna podjetja v ribiškem sektorju prilagoditi novi skupni ribiški politiki. To je izrazil v mnenju o predlogu uredbe Sveta o izvajanju reforme SRP (2). V mnenju o Evropskem skladu za ribištvo (3) (v zvezi s predlogom za ustrezno uredbo Sveta (4)) je Odbor to stališče potrdil in ga tudi javno zastopal pred komisarjem za ribištvo, ko se je le-ta 16. julija 2005 udeležil seje strokovne skupine NAT. Komisar se je z njim seznanil in zagotovil, da bo Komisija to vprašanje preučila.

1.6

V tem mnenju želi Evropski ekonomsko-socialni odbor nadalje utrditi svoje dosedanje stališče in predložiti potrebne argumente za nov pristop do pravega namena skupnih podjetij v ribiškem sektorju ter v skladu s tem tudi vsebinsko spremeniti zanje veljavna pravila. Pri tem izhaja iz uradnih dokumentov in njihove stvarne podlage.

1.7

Upa, da bo predlaganemu novemu pristopu, ki ima namen spodbuditi drugačen odnos, sledil potreben korak, tj. osnutek obširnih posebnih pravil za to vrsto podjetij, ki so edinstvena v svetovni trgovini in Evropski uniji v mednarodnih odnosih odpirajo čisto posebne možnosti trgovanja.

2.   Splošne ugotovitve

2.1   Uveljavitev skupnih podjetij v pravu Skupnosti

2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila z Uredbo Sveta št. 3944/90 o spremembi Uredbe Sveta št. 4028/86 uvedena v pravo Skupnosti kot instrument za zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ribiškega ladjevja Skupnosti. S tem je bila po eni strani povezana obveznost oskrbe trga EU kljub pomanjkanju ribolovnih virov v vodah Skupnosti, po drugi strani pa prepoved dostopa do izključnih ekonomskih con tretjih držav. Koncept se osredotoča na štiri vidike: zmanjšanje presežnih zmogljivosti, jamčenje dobave, deloma ohranitev delovnih mest ter uresničevanje političnih in trgovinskih sporazumov s tretjimi državami (5). Za izvajanje teh ukrepov je Komisija sprejela Uredbo št. 1956/1991 (6).

2.1.2

S sprejetjem uredb Sveta (EGS) št. 2080/93 (7) in št. 3699/93 (8) je bilo upravljanje in financiranje skupnih ribiških podjetij vključeno v Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR). V skladu z načelom subsidiarnosti so bile doslej države članice pristojne za izbor, upravljanje in spremljanje projektov ter za izplačilo subvencij. Subvencije so na začetku ustrezale premijam za razrez ali izvoz ladij, sedaj pa znašajo 80 % premije, ki se nameni za razrez ladje. Ladjar EU je lahko upravičeno domneval, da razlika med premijo za razrez ter subvencijo za izvoz in predajo ladje skupnemu podjetju obstaja zaradi nadaljnjega dobrega odnosa med EU in novim skupnim podjetjem, kateremu predaja ladjo oz. ladje. Ta načela so veljala tudi v Uredbi Sveta št. 2468/98 z dne 3. novembra 1998 (9) o spremembi Uredbe št. 3699/93 ter v Uredbi Sveta št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 (10), ki skupno podjetje enostavneje opredeljuje kot „trgovsko podjetje z enim ali več partnerji iz tretje države, v kateri je ladja registrirana (11).

2.2   Ozadje

2.2.1

Zelena knjiga o prihodnosti skupne ribiške politike (12) priznava tako sedanje presežne zmogljivosti ribiškega ladjevja EU kot globalizacijo v ribiškem sektorju in upravičena prizadevanja mnogih držav v razvoju, da bi razvile lastni ribiški sektor. Glede na te tri glavne točke in zaradi kapitalsko zelo intenzivnih investicij v ribiškem sektorju (ladjevje, pristanišča, hladilne naprave, predelovalna podjetja itd.), ki jih zelena knjiga prav tako priznava, bi morala steči obširnejša tematska razprava o pomenu skupnih podjetij v ribiškem sektorju, kot so jo obravnavali takratni uradni dokumenti (13).

2.2.1.1

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so za EU instrument za sodelovanje z državami v razvoju in vlaganje sredstev v razvoj tamkajšnjega ribiškega sektorja s ciljem, da bi se tako pospešilo oblikovanje ali rast celotnega gospodarstva. Dobava ribiškega ladjevja skupnim podjetjem ne zadeva le samega ribištva, temveč pospešuje tudi razvoj drugih sektorjev, npr. pristaniške dejavnosti, storitev (popravila, ladjedelništvo in strojništvo, dobava živil, pošiljanje, natovarjanje, pretovarjanje in raztovarjanje, oskrba posadke, prevozi itd.), vzdrževanja hladilne verige (v skladu s predpisi zakonodaje Skupnosti o varnosti živil s pomočjo investicij v drage hladilne naprave), upoštevanja higienskih predpisov za živila in nazadnje tudi oblikovanje ribiške predelovalne industrije.

2.2.1.1.1

S tem instrumentom je mogoče na mnogih ladjah v Evropi ustvariti kakovostna delovna mesta za posadko na srednjih in višjih pozicijah, hkrati pa tudi številna delovna mesta na ladjah in v podjetjih, ki se razvijejo okrog njih. Ta delovna mesta ponujajo domačim ribičem, ki jim sicer ne preostane drugega kot pogosto neučinkovita in zaradi pomanjkanja nadzora, skladiščenja, trženja itd. ter za lokalne ribiške vire pogosto škodljiva tradicionalna ribiška opravila, dobro možnost za zaposlitev in dohodek.

2.2.1.2

Ustvarjanje vrednosti na kraju samem in izvoz v posamezni državi predhodno obdelanega ali neobdelanega ulova omogoča oblikovanje mednarodnih vrednostnih verig, v katerih se povečanje vrednosti pravičneje porazdeli. Hkrati ta država doseže eksponentno rast bruto domačega proizvoda in dohodek na prebivalca v ribiškem sektorju. Kjer se je doslej razvilo le obalno ribištvo s pomanjkljivimi higienskimi in tržnimi pogoji, se sedaj postopno oblikuje razvit ribiški sektor.

2.2.1.3

Skupna podjetja so se morala kot oddolžitev za investicije ladjarjev in podjetij v ribiškem sektorju, držav članic in Evropske unije (v obliki subvencij) obvezati k primarni oskrbi evropskih trgov. Tako je zagotovljena dobava na deficitarnem trgu Skupnosti, na katerem povpraševanje po ribah zaradi priporočil o zdravi in raznoliki prehrani, ki jih redno posredujejo znanstvene in javne ustanove, nenehno narašča. Pri oskrbi trga EU je treba strogo upoštevati predpise Skupnosti o živilih.

2.2.1.4

Dejavnost skupnih podjetij na območjih, odvisnih od ribištva, omogoča zagotovitev ravni zaposlovanja v ribiški industriji v Evropski uniji sami, saj se osrednje podružnice, tehnične naprave in distribucijska podjetja ohranjajo v Evropi, delovna mesta pa nastajajo v pomožni industriji, bodisi zato, ker morajo velike ribiške ladje vsaka štiri leta opraviti predpisani remont v svojih domačih pristaniščih v Evropi, bodisi neposredno tako, da se verige znanja v zvezi z zgoraj navedenimi storitvami oblikujejo na kraju samem.

2.2.1.5

Skupna podjetja dobavljajo Evropski uniji zanesljive podatke za spremljanje in nadzor ulova v vodah pod suverenostjo tretjih držav ali v mednarodnih vodah, ker obstajajo ustrezni pravni sporazumi z ribiškimi podjetji v državah izvora. Zato mora imeti Evropska unija učinkovito vlogo v pristojnih regionalnih ribiških organizacijah, ki so del organizacije FAO (14) (pristojne strokovne organizacije ZN) ali so organizirane pod njenim pokroviteljstvom. To omogoča zahteva, da morajo skupna podjetja vsakega pol leta državam članicam posredovati podatke o ulovu, da lahko Komisija, države članice in Računsko sodišče opravijo ustrezen finančni nadzor.

2.2.1.6

Poleg tega skupna podjetja omogočajo zastopanje ribiških interesov Evropske unije v mednarodnih vodah in ribjih loviščih. Ribiški sektor EU na osnovi v uredbah določenih zahtev jamči kakovost za trajnostni ribolov, vzdrževanje in upravljanje virov, varnost na krovu, nadzor, varnost živilske verige itd. To bo preprečilo ali vsaj zmanjšalo škodljive učinke tujega ribiškega ladjevja, ki niti ne spodbuja razvoja ribiškega sektorja in industrije v tretjih državah niti ne jamči kakovosti proizvodov, ki so navsezadnje namenjeni Evropski uniji, in nima ustreznega nadzora in odgovornosti pri gospodarjenju z viri.

2.2.1.7

S skupnimi podjetji lahko Evropska unija v državah, s katerimi ima sklenjene sporazume o ribištvu in v katerih delujejo skupna podjetja ali podjetja, ki jih nadzoruje Evropska unija, končno učinkovito in trajnostno prispeva k oblikovanju lokalnega ribiškega sektorja. Ta ribiški sektor je zaradi nenehne oskrbe trgov z morskimi proizvodi uporaben tako za tretje države kot za Evropsko unijo.

2.2.2

Teh argumentov pa že omenjena zelena knjiga ne navaja — tudi posredno ne — niti v točki 3.9, ki obravnava mednarodno razsežnost SRP (15), niti v točki 5.8 o „zunanji ribiški politiki“ (16). Skupna podjetja niti enkrat niso omenjena kot učinkovit instrument za izvajanje načel ribiške politike iz zelene knjige, čeprav so bila do leta 2002 predmet obsežnih tozadevnih predpisov Skupnosti, kot obširno navaja to mnenje.

2.2.3

Dejstvo, da so skupna podjetja praktično popolnoma izključena iz SRP, se kaže v tem, da je Komisija zadnje poročilo s podrobnimi tozadevnimi podatki zahtevala leta 2001, ladje, ki jih uporabljajo skupna podjetja, pa v njem niso bile posebej obravnavane (17). Pred tem je obstajalo posebno poročilo za ocenjevanje skupnih podjetij v smislu strukturnopolitčnih ukrepov na področju ribištva (Etude de bilan des sociétés mixtes dans le contexte des interventions structurelles dans le domaine de la pêche), ki je bilo predloženo 16. junija 2000. Iz teh dokumentov je razvidno, da sedaj obstaja približno 300 skupnih podjetij s skupaj več kot 600 ribiškimi ladjami. Za ta podjetja pa sedaj ni veljavnih pravnih predpisov Skupnosti v ribiškem sektorju in se nahajajo v pravni praznini. Upoštevajo se kot tuja podjetja z udeležbo partnerjev iz Skupnosti. Do Evropske unije so sicer zavezana k prednostni oskrbi in rednemu posredovanju podatkov, vendar imajo pravico le do varnosti, ki jim jo omogoča dvostranski sporazum o vzajemni varnosti investicij med državo članico izvora in upravičeno tretjo državo.

2.3   Sedanji položaj

2.3.1

Priprave končne verzije navedene zelene knjige so se že začele, ko sta bili objavljeni Uredba Sveta (ES) št. 1263/1999 z dne 21. junija 1999 o Finančnem instrumentu za usmerjanje ribištva (18) in Uredba Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (19). S tema uredbama je bil podaljšan pravnomočen obstoj skupnih podjetij v ribiškem sektorju v okviru FIUR do poteka roka, tj. do 31. decembra 2006.

2.3.2

Toda Uredba Sveta (ES) št. 2369/2002 z dne 20. decembra 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (20) je od 31. decembra 2004 praktično ukinila skupna podjetja iz strukturne politike Skupnosti. Skupna podjetja pa bodo ostala del pravnega reda Skupnosti, dokler jih zavezujejo predpisi, ki so veljali v času njihove ustanovitve, vendar ni posebnega pravnega predpisa, ki bi jim določal srednje- in dolgoročni okvir.

2.3.3

Načelo, ki je podlaga za ukinitev subvencij skupnim podjetjem v ribištvu in za črtanje vseh sklicev nanje v pravnih predpisih, je mogoče najti v peti uvodni izjavi nazadnje navedene uredbe, v skladu s katero bi bilo treba odobriti finančno podporo Finančnemu instrumentu za usmerjanje ribištva (FIUR) predvsem za zmanjšanje zmogljivosti z razrezom ribiških ladij. Sedaj je zmanjšanje ribiških zmogljivosti le eden izmed mnogih ciljev politike Skupnosti, za katere pa so skupna podjetja pravzaprav ustrezni nosilci in bi to lahko ostala tudi v prihodnje, kot je razloženo spodaj.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Namen nadaljevanja posebnih ukrepov za skupna podjetja v ribiškem sektorju v okviru SRP

3.1.1

Ukinitvi zanje veljavnih predpisov je treba ugovarjati, saj skupna podjetja v ribištvu temeljijo na gospodarskem konceptu, ki posebej dobro ustreza globaliziranemu gospodarstvu, kajti po eni strani to pomeni dobro možnost za prihranek stroškov, saj so stroški v upravičeni državi ponavadi nižji kot v izvorni državi članici, po drugi strani pa to omogoča prenos tehnologije, ustvarjanje in delitev dodane vrednosti, dostop do virov in oskrbo trgov.

3.1.2

Po eni strani skupna podjetja omogočajo ohranjanje delovnih mest na morju in na kopnem na območjih Evropske unije, ki so vezana na ribiški sektor, po drugi strani pa v tretjih državah, kjer imajo ta podjetja svoj sedež, ustvarjajo nova delovna mesta za višje usposobljene delavce, k čemur sodijo tudi ukrepi za redno in nadaljnje izobraževanje zaposlenih v namembni državi.

3.1.3

Skupna podjetja v ribiškem sektorju so bila v okviru strukturnopolitičnih ukrepov v ribištvu uvedena v zakonodajo Skupnosti leta 1990. Od takrat je minilo 15 let, v tem času pa so se zmeraj izkazala za uporaben instrument. Z neprimernim neupoštevanjem skupnih podjetij in njihovo izključitvijo iz SRP Komisije ter iz predpisov, ki veljajo od 1. januarja 2005, Evropska unija izgublja učinkovit instrument za gospodarsko sodelovanje s tretjimi državami — večinoma državami v razvoju — poleg tega pa krši načelo zaupanja, na katerem bi morali temeljiti odnosi med evropskimi podjetji in institucijami Skupnosti.

3.1.4

Skupna podjetja v ribiškem sektorju je mogoče in jih je v dvostranskih in večstranskih sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami treba upoštevati kot posebno poglavje, pri čemer je njihov poseben položaj treba izraziti s konkretnimi določbami, tako glede samega ribištva kot tudi z vidika spodbujanja in varstva evropskih investicij v tujini, carin, zaposlovanja, davčnega prava itd.

3.1.5

Ribiška skupna podjetja je v skladu z veljavno pravno podlago sicer mogoče uvrstiti med t. i. partnerske sporazume, toda v praksi doslej ni bilo nobenega omembe vrednega rezultata. Zato bi bilo treba pristojnosti, ki so sedaj porazdeljene po Komisiji (generalni direktorat za razvoj, sodelovanje in ribištvo), uskladiti s pravnim predpisom, ki bo podjetnikom in akterjem v tem sektorju dal jasna merila, kako naj ravnajo v okviru teh sporazumov ali drugih obstoječih instrumentov, da bodo dosegli navedene praktične rezultate.

4.   Sklep

4.1

Odbor priporoča, da se skupna podjetja, ki niso predvidena kot strukturnopolitična alternativa za razrez ribiških ladij v okviru uravnavanja zmogljivosti ladij, upoštevajo pri tekočem pregledu skupne ribiške politike, in da se v skladu s sklepi Sveta z dne 19. julija 2004 (21) prizna vloga teh podjetij kot instrumenta za oskrbovanje trgov in za obsežne posege v ta sektor. Evropska unija lahko uporabi ta instrument v okviru svojih lastnih pristojnosti, mednarodnih in regionalnih obveznosti ter dvostranskih sporazumov za učinkovito uresničevanje skupne ribiške politike v skladu z načeli FAO in STO, vendar mora pri tem poskrbeti, da ne pride do povečevanja ribolovnih zmogljivosti, ki bi lahko povzročilo prelov.

4.2

Zato Odbor meni, da:

4.2.1

bi morala Komisija v obliki študije podrobno raziskati sedanji položaj in zmogljivosti skupnih podjetij v ribiškem sektorju in narediti bilanco, nato pa drugim institucijam Skupnosti in zadevnim sektorjem posredovati svoje sklepe;

4.2.2

bi bilo treba v veljavnih pravnih predpisih Skupnosti predvideti potrebne določbe in postopke, ki bodo skupnim podjetjem v ribiškem sektorju pri dejavnosti v okviru dvostranskih in večstranskih sporazumov s tretjimi državami dolgoročno zagotovila pravno varnost in stabilnost, hkrati pa upoštevala posebnosti njihove dejavnosti in njeno uporabnost za gospodarjenje z ribolovnimi viri, oskrbovanje trgov, ustvarjanje delovnih mest na območjih, odvisnih od ribolova, ustvarjanje dodane vrednosti, sodelovanje in mednarodno trgovino.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Uredba št. 3944/90, člen 21 a).

(2)  UL C 85 z dne 8.4.2003.

(3)  UL C 267 z dne 27.10.2005 (točki 3.5.1.1.2.1 in 5.5 druga alineja).

(4)  KOM(2004) 497 končno – 2004/0169 (CNS).

(5)  V skladu s študijo o ocenjevanju skupnih podjetij v smislu strukturnopolitičnih ukrepov na področju ribištva (Etude de bilan des sociétés mixtes dans le contexte des interventions structurelles dans le domaine de la pęche), COFREPECHE 16.6.2000 (http://europa.eu.int/comm/fisheries/doc_et_publ/liste_publi/bilansm.pdf).

(6)  Uredba Komisije (EGS) št. 1956/91 z dne 21. junija 1991 z izvedbenimi določili k Uredbi Sveta (EGS) št. 4028/86 o ukrepih za spodbujanje ustanavljanja skupnih podjetij (UL L 181 z dne 8.7.1991, str. 1–28).

(7)  UL L 193 z dne 31.7.1993, str. 1.

(8)  UL L 346 z dne 31.12.1993, str. 1.

(9)  UL L 312 z dne 20.11.1998, str. 19.

(10)  UL L 337 z dne 30.12.1999, str. 10.

(11)  Člen 8.1(2) Uredbe št. 2792/1999 Sveta z dne 17. decembra 1999.

(12)  KOM(2001) 135 končno z dne 20.3.2001.

(13)  Sporočilo Komisije o integriranem okviru za partnerske sporazume v ribištvu s tretjimi državami (KOM(2002) 637 končno) z dne 23.12.2002, str. 7 in opomba na str. 15.

(14)  http://www.fao.org/fi/inicio.asp.

(15)  Str. 19.

(16)  Str. 38 do 42.

(17)  „European Distant Water Fishing Fleet“ (Evropsko ribiško ladjevje na odprtem morju, načela in podatki), april 2001; to poročilo je na razpolago v francoščini in angleščini na spletni strani generalnega direktorata Komisije za ribištvo.

(18)  UL L 161 z dne 26.6.1999.

(19)  UL L 337 z dne 30.12.1999, str. 10.

(20)  UL L 258 z dne 31.12.2002, str. 49.

(21)  Glej dokument 11234/2/04 rev. 2 (Presse 221) na spletni strani www.consilium.eu.int.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/50


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o določitvi lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslega goveda

KOM(2005) 402 končno — 2005/0171 CNS

(2006/C 65/10)

Svet je 7. oktobra 2005 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. novembra 2005. Poročevalec je bil g. Frank Allen.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 127 glasovi za, nobenim glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Namen tega predloga je začeti s kodifikacijo Uredbe Sveta (EGS) št. 1208/81 z dne 28. aprila 1981 o določitvi lestvice Skupnosti za razvrščanje trupov odraslega goveda (1). Nova uredba bo nadomestila različne akte, ki bodo vanjo vključeni; (2) ta predlog v celoti ohranja vsebino aktov, ki se jih kodificira, in jih torej zgolj združuje skupaj s samo tistimi oblikovnimi spremembami, ki so potrebne za samo izvedbo kodifikacije.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Odbor meni, da je zelo koristno združiti vsa besedila v eno uredbo. V skladu z „Evropo državljanov“ tako Odbor kot tudi Komisija pripisujeta velik pomen poenostavitvi in razjasnitvi prava Skupnosti, da bo jasnejše in dostopnejše državljanom, kar bo zanje pomenilo nove priložnosti in možnost uporabe posebnih pravic, ki jim pripadajo.

2.2

Zagotovljeno je, da ta zbirka predpisov ne predstavlja nikakršnih vsebinskih sprememb in je namenjena le temu, da je pravo Skupnosti predstavljeno jasneje in pregledneje. Odbor ta cilj v celoti podpira in v smislu omenjenega zagotovila pozdravlja predlog.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Izvedena v skladu s sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Kodifikacija pravnega reda Skupnosti, KOM(2001) 645 končno.

(2)  Glej Prilogo III k temu predlogu.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/51


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi tehnoloških parkov pri spremembah v industriji novih držav članic EU

(2006/C 65/11)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. februarja 2005 v skladu s členom 29(2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje o naslednjem dokumentu: Vloga tehnoloških parkov pri spremembah v industriji novih držav članic EU.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. novembra 2005. Poročevalec je bil g. TÓTH, soporočevalec g. KUBÍČEK.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 127 glasovi za, nobenim glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Na zasedanju marca 2005 je Evropski svet sklenil oživiti lizbonsko strategijo in se znova osredotočiti na rast in zaposlovanje.

1.2

V okviru integriranih smernic je Svet EU v svojem Priporočilu 10667/05 iz junija 2005 oblikoval predloge za širše smernice gospodarske politike (Broad Economic Policy Guidelines — BEPG) za obdobje 2005–2008.

1.3

Osma smernica poziva k spodbujanju vseh oblik inovacij v državah članicah. Glede priporočljivih sredstev za dosego tega cilja EESO poudarja, da industrijski parki, ki so predmet tega mnenja, izpolnjujejo vse pogoje Sveta za sredstva za spodbujanje inovacij in zato lahko veljajo kot „inovacijska središča“, omenjena v seznamu Sveta kot drugo sredstvo za spodbujanje inovacij. Ti parki v vseh državah članicah povezujejo univerze in raziskovalne inštitute ter podjetja, vključujejo regionalne in lokalne skupnosti in tako prispevajo k premostitvi tehnološkega prepada med regijami.

1.4

EESO še poudarja, da ti parki že sedaj v veliki meri prispevajo k doseganju ciljev desete smernice, saj so njihovi osnovni elementi del industrijske strukture, ki je po mnenju Sveta v Evropi nujno potrebna, in ker njihova izjemna konkurenčnost krepi industrijsko bazo Unije.

1.5

Parki novih držav članic EU so strukturirani po podobnih načelih kot podobne organizacije v državah članicah EU-15 in mnogih drugih delih sveta. Obstajajo različna poimenovanja, v pravnih in strokovnih besedilih pa se najpogosteje uporabljajo izrazi: industrijski park, znanstveni park, tehnološki park, tehnopol, raziskovalni park, poslovni park, inovacijski center in tehnološki inkubator. Vendar imajo vse organizacije enake cilje: poenostaviti interakcijo med znanostjo, tehnologijo in gospodarsko rastjo, ustvarjati sinergije na podlagi sodelovanja med podjetji in raziskovalnimi inštituti za lažji dostop do trga in poleg tega ponujati specializirane visokokakovostne storitve s posebnim poudarkom na podjetniški inkubaciji, dejavnostih v zvezi z ustanavljanjem odcepljenih podjetij (spin-off) in vzpostavljanju mrež.

1.6

Zakonsko sta področje industrijskih in tehnoloških parkov uredili tudi Bolgarija in Romunija, bodoči državi članici, ki sta že pričeli s pristopnimi pogajanji z EU.

1.7

Parki nudijo širok okvir in instrumente za spodbujanje inovacij ter regionalnega razvoja. Njihove dejavnosti ponavadi vključujejo podjetniško inkubacijo, pospeševanje tehnološkega prenosa in programe za neuradne investitorje (t. i. „poslovne angele“). Predstavljajo tudi odlično priložnost za pripravo in izvajanje transakcij tveganega kapitala. Parki zelo prispevajo k oblikovanju, zagonu in izvajanju programov EU z istimi ali podobnimi cilji in so učinkoviti partnerji, sposobni delovati v mreži.

1.8

Ustanavljanje in razvoj parkov v desetih novih državah članicah sta bila v preteklosti v večini primerov povezana s praktičnim uresničevanjem okoljskih načel. Pri novih parkih pa je uresničevanje teh načel že zagotovljeno s strogimi okoljskimi standardi, ki so začeli veljati po uskladitvi kot pogoju za pristop. V primeru parkov, ki so nastali kot rezultat prestrukturiranja ali sprememb v industriji, je ustanovitev parkov pogosto prvi korak k okoljskim rešitvam.

1.9

Industrijski parki so rezultat kombinacije več različnih razvojnih teženj. Predstavljajo regionalni (lokalni) odgovor na globalizacijo, željo po rešitvi kulturnih, nacionalnih in etničnih problemov ter nujno potrebo po odpravi velikih razlik v stopnji gospodarskega razvoja.

1.10

Rešitve, ki jih prinašajo parki, so pozitivno vplivale na zaposlovanje, saj so prispevale k nastanku številnih novih delovnih mest (na primer na Madžarskem več kot 120.000 od leta 1997). Parki so pospešili tudi ustanavljanje novih podjetij v regijah in preprečili deindustralizacijo (od 1997 je bilo v madžarskih industrijskih parkih ustanovljenih več kot 2 500 podjetij). Tako nastala delovna mesta se ponavadi nanašajo na visoko tehnologijo in zahtevajo veliko strokovnega znanja za soočenje z izzivi, ki jih predstavlja prestrukturiranje industrije.

1.11

V najrazvitejših evropskih državah, predvsem v državah EU-15, so se v teku desetletij razvili institucionalni, pravni in finančni sistemi regionalizacije, skupaj s strukturami industrijskega razvoja, ki so se sposobne odzivati na spremenljive pogoje kot posledico gospodarske rasti in na sisteme pomoči na državni in evropski ravni, ter njihovimi poimenovanji. Nove države članice osredotočajo svoja prizadevanja predvsem na premostitev precejšnje zaostalosti na teh področjih, da bi dohitele ostale države Unije. Pri tem so in bodo industrijski parki deležni posebne pozornosti, saj prispevajo k večji konkurenčnosti, manjšim razlikam v regionalnem razvoju in k ustvarjanju delovnih mest. Značilna je določena dvojnost gospodarskih in socialnih struktur, ki prevladujejo v času pristopa k EU: že dolgo ustaljeni upravni, institucionalni in finančni dejavniki so še zmeraj v veljavi, čeprav jih večina izgublja na pomenu, medtem ko imajo nove upravne in vodstvene strukture vedno pomembnejšo vlogo.

V državah pristopnicah so se industrijski parki razvili kot izraz regionalnega razvoja in novih ambicij v gospodarski in industrijski politiki.

1.12

V mnenju na lastno pobudo želimo v skladu s cilji EU preučiti možni prispevek parkov in dejavnike, ki jih povezujejo. Parki spodbujajo ekonomsko in socialno kohezijo v obdobju po pristopu in zato zaslužijo posebno pozornost v okviru razprave o spremembah v industriji. Treba je poudariti, da je prav oblikovanje ustreznega evropskega pravnega okvira okrepilo vlogo industrijskih parkov v državah Unije, in da so se nekatere nove države članice in države pristopnice na to odzvale že pred mnogimi leti. Druge pa niso imele strategij gospodarske politike, ki bi upoštevale vsestranske možnosti, ki jih ponujajo industrijski parki, in nakazovale smer razvoja v skladu s potrebami mednarodnega združevanja.

1.13

V dokumentu IP/05/1252 Komisije poudarjata evropski komisar za podjetja in industrijo ter evropski komisar za znanost in raziskave, da so inovacije in raziskave srce vsakega podjetja. Pri tem so pomembna inovacijska središča in industrijski ter raziskovalno usmerjeni grozdi: točka 3.2 akcijskega načrta poziva k pospeševanju teh središč in grozdov ter države članice k uporabi sredstev iz strukturnih skladov (MEMO/05/366).

1.14

Industrijski, tehnološki in znanstveni parki ter druge organizacije s podobno dejavnostjo delujejo kot inovacijska središča in tako prispevajo k uresničevanju prednostnih ciljev trenutne faze izvajanja BEPG 2005–2008 in lizbonske strategije. S tem mnenjem na lastno pobudo želi Evropski ekonomsko-socialni odbor spodbuditi razvoj takšnih organizacij v EU-15 in v desetih novih državah članicah ter sodelovanje med njimi. Poleg tega poskuša izboljšati dostop do pomoči Evropske komisije in drugih institucij Unije za industrijske, tehnološke, znanstvene in druge podobne parke v vseh državah članicah EU.

2.   Industrijski parki kot inovacijska središča: vrste parkov in njihov razvoj v posameznih državah

2.1   Vrste parkov

Mednarodne izkušnje so pokazale, kar potrjujejo tudi zgornje navedbe, da ne obstajata niti dva enaka industrijska parka. Za vsak park je tudi popolnoma naravno, da se stalno spreminja. Mreže, ki se razvijajo, jasno prikazujejo raznolikost parkov ter njihovo sposobnost prilagajanja na spreminjajoče se potrebe. Zato smo se v tem mnenju opredelili za širši pomen koncepta „inovacijskih središč“, ki ne obsega samo inovacijske dejavnosti parkov v industrijskem, tehnološkem, znanstvenem in drugih sektorjih, temveč široko paleto dejavnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost.

Ta pristop je v skladu z opredelitvijo Evropske komisije, ki inovacijska središča in pole konkurenčnosti opisuje kot na določeno geografsko območje omejena združenja med podjetji, centri za poklicno usposabljanje in javnimi ali zasebnimi raziskovalnimi inštituti, ki med seboj tesno sodelujejo. Izvajajo skupne inovativne projekte in pri tem ustvarjajo sinergije med lokalnimi akterji. Sodelovanje se osredotoča na določena tehnološka in znanstvena področja, s ciljem ustvariti kritično maso za zagotovitev konkurenčnosti in mednarodne prepoznavnosti.

2.2

Glede na njihove funkcije (naloge) lahko parke razdelimo na:

znanstvene parke,

tehnološke parke,

inovacijske centre in

poslovne parke.

Kot bolj globalne organizacijske strukture lahko označimo:

tehnopole,

tehnološke pole,

tehnološke cone,

podjetniške cone in podjetniške grozde.

Glede na njihovo ustanovitev lahko jasno razlikujemo med dvema osnovnima vrstama parkov:

novi (greenfield) parki,

parki na saniranih območjih.

2.3

Parki se nenehno spreminjajo in gredo skozi različne razvojne faze. Vedno manj je monumentalnih industrijskih infrastruktur, na njihovem mestu nastajajo organizacije, sposobne ustvariti kakovostnejšo in večjo dodano vrednost, v katerih se vedno večji pomen pripisuje IKT ter širokemu spektru inovacijskih storitev, ki jih podjetjem v parku ponujajo upravitelji parkov.

3.   Položaj v novih državah članicah EU

3.1

Industrijski parki v desetih državah članicah, ki so se Uniji pridružile 1. maja 2004, se na splošno skladajo z vrstami parkov, opisanimi v točki 2.1. Ciper ima tako imenovane „inkubatorje za podjetja“, ki jih sofinancira vlada. So zasebne organizacije in izvajajo različne konkretne projekte.

3.2

Na Češkem je bilo s pomočjo CzehInvesta, vladne agencije za investicije in razvoj podjetij, ustanovljenih 82 industrijskih con v okviru vladnega programa za pospešitev razvoja industrijskih con. V letu 2001 so ta program dopolnili novi podprogrami: Sanacija industrijskih con, Gradnja in sanacija zemljišč za zakup in Akreditacija industrijskih con.

3.3

Estonija pozna več vrst različnih industrijskih parkov, ki se tudi različno imenujejo. Nekateri so bili ustanovljeni s podporo lokalnih skupnosti in drugih organizacij. V glavnem se ukvarjajo z raziskavami in razvojem ter sodelujejo z glavnimi univerzami. V Estoniji trenutno obstajata dva takšna parka, v Tartuju in v Talinu. Pri industrijskih parkih, ustanovljenih na zasebno pobudo, pa so udeležena pridobitna podjetja predvsem iz logističnega, trgovskega, industrijskega in storitvenega sektorja.

3.4

Na Poljskem je bila večina „industrijskih parkov“ ustanovljena v zadnjih letih. Njihov gospodarski pomen je trenutno neznaten, saj investitorje, predvsem tuje, bolj privlači 14 „posebnih gospodarskih con“. Te cone so bile ustanovljene z vladnimi odloki med leti 1995 in 1997 za dobo dvajsetih let v industrijsko slabo razvitih regijah ali regijah, potrebnih industrijskega prestrukturiranja, s ciljem pospeševati regionalni razvoj. Na začetku so te cone investitorjem ponujale 100 % oprostitev davka od dohodka pravnih oseb v prvih desetih letih in 50 % v naslednjih desetih, poleg tega pa še popolno oprostitev zemljiškega davka. 1. januarja 2001 je Poljska ta preferenčni sistem uskladila z zakonodajo EU. Poseben status teh gospodarskih con se izteče najpozneje decembra 2017, zato se bodo v prihodnje pomen, število in površina industrijskih parkov najverjetneje povečali.

3.5

V Latviji se uporablja izraz „poslovni parki“. Podjetja se odločajo za poslovne parke zaradi ugodne infrastrukture in drugih ugodnih upravnih pogojev. Latvijski nacionalni raziskovalni in razvojni program ureja zakon o inovacijah.

3.6

V Litvi so k vzpostavitvi industrijske strukture prispevala odločna prizadevanja vlade za pospešitev razvoja delovno intenzivnih panog s precejšnjo dodano vrednostjo (elektronika, avtomobilska elektronika) ali na znanju temelječih industrijskih panog in storitev (biotehnologija, IT, laserska tehnologija). Program, ki je bil ustanovljen v drugi polovici devetdesetih let za razvoj „industrijskih parkov“ z organizirano infrastrukturo v bližini večjih mest, spada k instrumentom za gospodarski razvoj Litve. Država je svoj industrijski razvoj osredotočila v bližini večjih mest zaradi razpoložljivosti kvalificirane delovne sile.

3.7

Na Madžarskem je vlada v letu 1997 uvedla sistem za razvoj industrijskih parkov. Dolgoročne razvojne načrte vsakega projekta za industrijski park je treba predložiti v oceno ministrstvu za gospodarstvo. Če so dovolj kakovostni, dobijo pravico do poimenovanja „industrijski park“. Cilji industrijskih parkov so povečanje konkurenčnosti, ustvarjanje delovnih mest ter oblikovanje ugodnih pogojev za industrijsko, logistično in storitveno dejavnost, ki je okolju prijazna in v skladu s standardi EU. V madžarskih industrijskih parkih je približno 2 500 tujih multinacionalnih podjetij in domačih MSP, ki zaposlujejo več kot 140 000 oseb.

3.8

Na Malti kažejo lanske statistike relativno velik delež industrijske proizvodnje v gospodarstvu. Malta Enterprise, agencija za spodbujanje naložb, je ustanovila Inkubacijski center za podjetja, ki naj bi spodbudil razvoj inovacijskih projektov zlasti na področjih, kot so IT, telekomunikacije, načrtovanje na področju mehanike in elektrotehnike, industrijski dizajn, obnovljivi viri energije in biotehnologija. Inkubacijski center nudi podjetjem v omenjenih sektorjih možnosti za naložbe in financiranje ter najrazličnejše infrastrukturne storitve, potrebne za njihovo delovanje.

3.9

Na Slovaškem je subvencioniranje industrijskih parkov urejeno z zakonom o industrijskih parkih (193/2001), ki je bil spremenjen v letih 2003 in 2004. V tem zakonu so industrijski parki opredeljeni kot cone, določene s prostorskim načrtom, v katerih se eno ali več podjetij ukvarja z industrijsko proizvodnjo. Lokalne in regionalne skupnosti lahko ustanavljajo industrijske parke na zemljiščih, ki jih imajo v lasti. Razen tega zakon predvideva možnost, da dve ali več občin na podlagi sklenjene pogodbe skupaj ustanovijo industrijski park.

3.10

V Sloveniji se parki imenujejo tehnološki parki. Njihov cilj je delovati kot katalizator za poslovne zamisli, ki se nanašajo na napredno tehnologijo in visoko stopnjo strokovnega znanja. Tehnološki parki nudijo fizične in intelektualne infrastrukturne storitve, potrebne za izvajanje pobud, in pri tem posebno pozornost namenjajo potrebam MSP. Predstavljajo tudi vez med podjetji in ustanovami visokega šolstva. Iz dokumentov Ministrstva za gospodarstvo je razvidno, da so tehnološki parki opredeljeni kot pravne osebe, ki so udeležene pri izvajanju projektov, z razliko od inkubatorjev, ki so prav tako pravne osebe, vendar omejene na ustvarjanje ugodnih pogojev za zagon projektov.

4.   Strateški cilji in modeli

4.1

Parki kljub vsem razlikam med njimi postopno oblikujejo mreže dejavnosti v okviru gospodarske, industrijske in inovacijske politike, ki so jih določile vlade držav za dosego svojih ciljev. Na osnovi analize prioritet vlad lahko politike razdelimo na tematske (s poudarkom na javnih sredstvih) in „difuzijske“ (usmerjene na učinke in sinergije) ter kombinacijo obeh.

4.2

Ta dva modela ne moremo vedno strogo razlikovati po splošnih ciljih, saj, na primer, spodbujanje visoke tehnologije v neki regiji z ustanavljanjem industrijskih parkov ne koristi le sami regiji, temveč prispeva tudi k pospeševanju inovacij na splošno. To je le vprašanje prioritet.

5.   Lizbonska strategija in industrijski parki

5.1

Lizbonska strategija uvršča med prednostne naloge razvoj inovacij kot sredstva za spodbujanje rasti, zaposlovanja in trajnosti, pospeševanje širjenja tehnologij ter uporabo in komercialno izkoriščanje rezultatov raziskav in razvoja. Industrijski parki in z njimi povezane organizacijske strukture igrajo izredno pomembno vlogo pri ustvarjanju organizacijskih, finančnih in pravnih pogojev za izpolnitev teh nalog.

5.2

Še posebej pomembno vlogo imajo industrijski parki pri spodbujanju inovacij. Zato pri ustvarjanju mrež industrijskih parkov ni dovolj le upoštevanje izključno industrijskih in kmetijskih vidikov: za dosego gospodarskih ciljev je vedno pomembnejši prispevek akademskih in univerzitetnih intelektualnih virov. Izboljšati konkurenčnost, povečati gospodarsko prožnost, izkoriščati prednosti človeških virov — te cilje lahko dosežemo le s pomočjo intelektualnih virov in s spodbujanjem inovacij.

6.   Prenos znanja in inovativnost

6.1   Inovacijski centri in centri za prenos znanja

6.1.1

Dejavnost takšnih ustanov ni omejena na eno samo področje: delujejo namreč kot most med znanostjo in gospodarstvom po zaslugi storitev, ki jih ponujajo podjetjem določene regije ali države (bodisi na pridobitni ali nepridobitni podlagi). Glavna razlika med raznimi kategorijami je, ali delujejo bolj kot storitveni centri („dajalci“) ali kot podjetja („prejemniki“). Inovacijski centri in centri za prenos znanja so posredniki, ki podjetja spodbujajo in podpirajo pri izkoriščanju rezultatov raziskav. Organizacije, ki nudijo storitve, povezane z raziskovanjem in razvojem, pa vključujejo raziskovalne inštitute, ki so pogosto združeni s podjetji prejemniki v eno enoto.

6.1.2

H glavnim storitvam teh centrov spadajo svetovanje, tehnološki prenos, upravljanje podatkovnih baz s podjetniškimi informacijami, organizacija podjetniških srečanj in sejmov, stik s strokovnjaki, ponudba potrebne infrastrukture za poskuse, pomoč v zvezi z ustanavljanjem odcepljenih podjetij (spin-off), povezava s t. i. „poslovnimi angeli“ in ustvarjanje mrež.

6.1.3

V glavnem te organizacije nudijo podjetniško svetovanje. Vlogo posrednika imajo na primer inovacijski centri na Nizozemskem in raziskovalno-razvojne mreže na Norveškem. Njihove storitve za podjetja obsegajo seznanjanje z rezultati raziskav in spodbujanje k uporabi teh rezultatov. V Nemčiji centri in agencije za prenos znanja izvajajo tehnološki prenos bolj neposredno in ponujajo storitve na isti način kot storitveni centri za predelovalno industrijo v Združenih državah Amerike. K njihovim storitvam spadajo posojila za raziskave, ki jih financirajo vladni programi, in finančna pomoč podjetjem, da lahko zaposlijo univerzitetne raziskovalce in pokrijejo del njihovih plač.

6.1.4

Agencije te vrste se v glavnem ustanavljajo na osnovi javnih pobud (deloma tudi prek trgovinskih zbornic kot na primer v Nemčiji), saj je za uporabnike teh programov tehnološki razvoj lahko resnično učinkovit le s pomočjo od zunaj (v večini primerov od vlade) — učinkovitost teh programov je vendarle dolgoročni gospodarski interes. S finančnega vidika je opaziti že več razlik: proračun nizozemskih centrov na primer financira nizozemsko ministrstvo za gospodarstvo in njihove storitve so deloma brezplačne (prvih 16 svetovalnih ur). Na Norveškem dejavnost atašejev za raziskave in razvoj prav tako financira vlada. Nasprotno pa na primer centri v Nemčiji in Združenih državah Amerike dobivajo podporo iz posebnih skladov, ki je časovno omejena (v Nemčiji na tri leta, v ZDA na šest let, začenši s 50 %). Svoje storitve opravljajo deloma na nepridobitni in deloma na pridobitni podlagi.

6.2   Organizacije, ki opravljajo storitve s področja raziskav in razvoja

6.2.1

Glavna značilnost teh bolje strukturiranih organizacij je prizadevanje za tesne stike med znanostjo in industrijo, povezovanje raziskovalnih (predvsem industrijskih) inštitutov in podjetij v mreže ter opravljanje raziskovalnih in razvojnih storitev zlasti za mala in srednje velika podjetja, s pomočjo javnih sredstev na osnovi pogodb, sklenjenih za konkretne projekte. Njihove dejavnosti so močno povezane z dejavnostmi univerz, vendar jih je treba razlikovati od univerzitetnih agencij in parkov.

6.2.2

Tudi obstoj teh organizacij temelji na javnih pobudah, deloma jih država tudi upravlja. Skrbijo za širjenje rezultatov znanstvenih raziskav v okviru naročil, ki prihajajo iz zasebnega (industrija) in iz javnega sektorja (ministrstva). Financiranje teh organizacij je zelo različno in lahko pokriva med 10 % in 100 % stroškov.

6.3   Vrste sodelovanja med univerzami in industrijo v obliki parkov

6.3.1

Ti parki so v bližini generatorjev znanja (ponavadi univerz in raziskovalnih centrov), s katerimi imajo sklenjene pogodbe ali h katerim spadajo (kot na Madžarskem InfoPark ali INNOTECH, inovacijski park Tehnične univerze Budimpešta). Vendar pa so materialni pogoji za njihovo delovanje zagotovljeni z javnimi sredstvi (na nacionalni ali lokalni ravni). Ti parki nudijo vedno bolj ugodne in celovite pogoje za inovacije po zaslugi svoje visokokakovostne tehnične infrastrukture. S pomočjo tehnološkega prenosa je možno zaobseči vedno več stopenj inovacijskega postopka in razširiti dejavnosti znotraj različnih parkov vse do uvajanja izdelka na trg, celo do serijske proizvodnje ali ustanovitve nove industrijske panoge.

6.3.2

Številni raziskovalni in znanstveni parki so bili podlaga za gospodarski razcvet in najrazličnejše znanstvene možnosti na območjih, na katerih so bili ustanovljeni. Takšna območja najdemo v Franciji (na primer Lyon). Med drugimi parki v Franciji ima izredno pomembno vlogo model tehnopola kot edinstvenega novega urbanističnega koncepta. Podobno, čeprav v programskem okviru, so bili tudi prvi japonski parki ustanovljeni na osnovi modela tehnopola, ki je podoben francoskemu modelu. Od teh je najbolj poznan park Tsukala, nov (greenfield) park v na novo ustanovljenem znanstvenem mestu. Danes se tehnopoli ustanavljajo na osnovi lokalnih pobud. V Združenih državah Amerike so bili prvi inovacijski parki nasploh prav tako ustanovljeni na takšnih območjih (na primer Silicon Valley ali Route 128 v Bostonu).

6.3.3

Danes inovacijski parki obstajajo v vseh državah Evropske unije, od Lizbone do Aten. Opisani parki spadajo k najkompleksnejšim, v inovacije usmerjenim organizacijam in imajo največji organizacijski potencial, saj kot spodbujevalci inovacij nudijo vse zgoraj navedene prednosti.

7.   Priporočila

7.1

EESO meni, da bi morala Evropska unija igrati aktivno vlogo pri spodbujanju ustanavljanja in razvoja industrijskih in tehnoloških parkov kot inovacijskih središč v državah članicah in njihovih regijah. Tako bi zagotovila celovito integracijo starih in novih držav članic v razširjen enotni trg, ki je eden od glavnih dejavnikov novega partnerstva za rast in razvoj v okviru oživljene lizbonske strategije. Zadani cilji so:

okrepiti konkurenčnost novih držav članic in zmanjšati regionalne razlike ter s tem zagotoviti večjo gospodarsko uspešnost EU;

okrepiti konkurenčnost na lokalni in regionalni ravni z učinkovitejšim upravljanjem industrijskega prestrukturiranja, ponovne uporabe finančnih sredstev ter naravnih in človeških virov, ter strategije, ki se je sposobna obenem soočiti s kompleksno naravo gospodarskih in tehnoloških možnosti ter z izzivi, ki jih predstavljata evropsko združevanje in globalni trg;

zagotoviti popolno izrabo možnosti, ki jih ponuja uresničitev enotnega trga v razširjeni Evropi, na primer s povezovanjem tehnoloških in industrijskih parkov na čezregionalni ravni na podlagi njihovih globalnih ciljev;

povišati splošni standard raziskav in inovacij in skrbeti za čim boljšo komercialno izkoriščanje rezultatov raziskav in njihovo pripravo za trg, predvsem z vzpostavitvijo še tesnejših stikov med sektorjem MSP ter znanstvenim in raziskovalnim področjem, z zagotavljanjem usposabljanja visokokvalificirane delovne sile na operativni in organizacijski ravni, s posodobitvijo javne uprave in ustreznega zakonodajnega okvira ter z usposabljanjem vseh akterjev, ki sodelujejo pri postopkih odločanja v parkih. Da bo Evropska unija lahko postala najbolj dinamični gospodarski prostor na svetu, mora 3 % svojega BDP nameniti inovacijam;

s pomočjo evropskih mrež industrijskih in tehnoloških parkov izboljšati sodelovanje med industrijo, storitvenim in finančnim sektorjem, ter spodbuditi tehnološke povezave in sposobnost osvajanja ter širjenja novih znanj in s tem povečati inovativnost in konkurenčnost ter zagotoviti združljivost različnih ciljev — rast, konkurenčnost, zaposlovanje, trajnostni razvoj in enakost možnosti — predvsem na osnovi sodelovanja in soglasja;

na osnovi vnaprej določenih standardiziranih meril spremljati in redno ocenjevati dosežke industrijskih in tehnoloških parkov, učinkovitost njihovih tehnične zmogljivosti in dejanske rezultate ter druge koristne učinke;

zagotoviti skladnost z zakonodajnim okvirom EU, tudi s predpisi s področja konkurence in javnega financiranja, ter upoštevati njegov stalen razvoj.

7.2.1

EESO meni, da je treba na vseh treh ravneh — evropski, nacionalni in regionalni/lokalni — oblikovati evropsko politiko za učinkovito vzpostavitev mrež industrijskih in tehnoloških parkov in pri tem vedno upoštevati v pogodbah določeno načelo subsidiarnosti in zakonodajo EU, zlasti na področju konkurence.

7.2.2

Odbor priporoča globalen in enoten pristop, ki zajema sedmi okvirni evropski program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, finančna sredstva Evropskega investicijskega sklada in Evropske investicijske banke, evropsko pobudo za rast, strukturne sklade, večletni program za podjetja in podjetništvo, sredstva v okviru nove politike partnerstva, okvirni program za inovativnost in konkurenčnost ter programe EU za izobraževanje in usposabljanje. Pri tem je treba vedno upoštevati širše smernice gospodarske politike za 2005–2008. Tako bo mogoče zagotoviti največjo možno prožnost pri izbiri instrumentov, dobro koordinacijo, skladnost in večjo poenostavitev ter s tem dostop do programov in možnost izvajanje predlogov z različnih vidikov. Cilj je na medregionalni in čezregionalni ravni podpirati programe za integrirane programe sodelovanja med industrijskimi in tehnološkimi parki ter industrijskimi okrožji za razvoj vseevropskih mrež.

7.2.3

Glede mehanizmov novega okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (INT/270, študijska skupina) EESO priporoča, da se v programu za podjetniške pobude in inovativnost ter v programu za podporo politike IKT izrecno omeni razvoj mreže industrijskih in tehnoloških parkov ter industrijskih okrožij, predvsem v zvezi z njihovim financiranjem v začetnem obdobju, razširitvijo po zaslugi lažjega dostopa do tveganega kapitala in ukrepi za spodbujanje uvajanja ter učinkovitejšo uporabo IKT s pomočjo pobud e-Europe in i2010. Novi mehanizmi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost morajo vključevati podporo za mreže industrijskih in tehnoloških parkov in okrožij, kar bi prav tako prispevalo k spodbuditvi udeležbe MSP pri sedmem okvirnem evropskem programu za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti.

7.2.4

V zvezi s posebnimi programi znotraj sedmega okvirnega programa, zlasti programi „zmogljivosti“, „človeški viri“ in „Skupno raziskovalno središče“, EESO priporoča:

močnejše ukrepe za podporo MSP, predvsem za raziskave in organizacije ter združenja MSP. Vseevropski mreži industrijskih in tehnoloških parkov in grozdov ter industrijskih okrožij je treba priznati polno pravico do predložitve svojih predlogov za raziskave;

okrepitev ukrepov za spodbujanje raziskovalnega in znanstvenega potenciala evropskih regij, pospeševanje razvoja industrijskih in tehnoloških parkov in grozdov ter evropskih in vseevropskih mrež parkov in grozdov, financiranje povezanega tehnološkega predvidevanja, t. i. „foresight“ dejavnosti. Prispevali naj bi k oblikovanju srednjeročnih in dolgoročnih projektov ter strategij vzporedno s tehnološkim predvidevanjem na področju „socialno ekonomske znanosti in humanistične vede“, ki je del posebnega programa „sodelovanje“;

zagotovitev ustreznih finančnih sredstev in človeških virov za partnerstva in izmenjavo med podjetji in univerzami v okviru posebnega programa „človeški viri“, s ciljem zadovoljiti potrebe industrijskih in tehnoloških parkov ter industrijskih grozdov. Pomembno je, da so udeleženi raziskovalci seznanjeni s posebnimi potrebami za razvoj MSP;

celovit dostop industrijskih in tehnoloških parkov ter industrijskih grozdov do strokovnega znanja Skupnega raziskovalnega središča. V ta namen je treba financirati njihovo sodelovanje pri posrednih dejavnostih v okviru ustvarjanja mrež, spodbujanja usposabljanja in mobilnosti in vzpostavljanju tehnoloških platform. Pri tem morajo izkoristiti visoko evropsko dodano vrednost, ki jo ponujajo Skupno raziskovalno središče in njegovi inštituti, še posebej Inštitut za tehnološka predvidevanja iz Seville.

7.2.5

Glede Evropskega investicijskega sklada, Evropske investicijske banke, pobude za rast ter strukturnih in Kohezijskega sklada je treba v skladu s sklepi Evropskega sveta iz marca 2005 povečati in okrepiti sinergije na področju raziskav in inovacij med skladi Skupnosti, Evropskim investicijskim skladom in Evropsko investicijsko banko. Istočasno je Evropski svet poudaril, da morajo regionalni in lokalni akterji v veliko večji meri prevzeti lizbonsko strategijo z njenimi tremi stebri (ekonomskim, socialnim in okoljskim). EESO priporoča intenzivnejša prizadevanja pri reviziji kohezijske politike — ki zagotavlja konvergenco, konkurenčnost in sodelovanje na lokalni in regionalni ravni –, povišanje dodeljenih sredstev za inovacije in razvoj na znanju temelječe družbe s pospeševanjem in spodbujanjem gospodarskih sprememb, ki prispevajo k večji konkurenčnosti in večjim konkurenčnim prednostim. Priporoča tudi spodbujanje poklicnega usposabljanja delovne sile, predvsem v novih državah članicah. Za dosego tega cilja je treba podpirati razvoj dejavnosti industrijskih in tehnoloških parkov ter industrijskih grozdov in njihovih mrež ter spodbujati sodelovanje na lokalni in regionalni ravni, sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem (javno-zasebna partnerstva) in programe za financiranje, kot je pobuda Inovacija 2010 Evropskega investicijskega sklada.

7.2.6

Peti večletni program za podjetja in podjetništvo ter Evropska listina o malih in srednje velikih podjetjih omenjata kot pomembne ukrepe: razvoj izobraževanja in usposabljanja podjetnikov, oblikovanje ukrepov za hitrejše in cenejše ustanavljanje podjetij, posodobitev zakonodaje in predpisov, usposobitev večjega števila kvalificirane delovne sile, poenostavitev dostopa do internetnih storitev, izboljšanje finančnih in davčnih pogojev, okrepitev tehnoloških zmogljivosti MSP, izboljšanje dostopa do uspešnih modelov in dobrih praks elektronskega poslovanja. Odbor je vedno zelo podpiral ukrepe Skupnosti, ki se nanašajo na industrijske in tehnološke parke ter industrijske grozde.

7.2.7

Odbor meni, da bi bilo koristno v finančne dejavnosti nove evropske sosedske politike za podporo medregionalnih, čezregionalnih, evropskih in vseevropskih mrež — predvsem dela, ki je prej spadal pod ukrepa 2 in 3 programa INTERREG — vključiti tudi ukrepe, ki se nanašajo na industrijske in tehnološke parke ter industrijske grozde.

7.2.8

Odbor priporoča sodelovanje z agencijami za zaposlovanje na ravni držav članic in z vsemi akterji institucionalnega sistema za ustvarjanje delovnih mest na evropski ravni. Po zaslugi prednosti, ki jih ponuja delovanje v mreži, lahko parki ustvarjajo nova delovna mesta. Zagotoviti je treba udeležbo podjetij, združenj delojemalcev, lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij pri ustvarjanju visokokakovostnih delovnih mest, za katera je potrebno mnogo dodatnega (tihega) znanja. Osebam, ki delajo v parkih, je treba omogočiti stalna izobraževanja, šolanja in usposabljanja, da se bodo lažje prilagodili prestrukturiranju industrije. V skladu z mnenjem EESO 1073/2005 z dne 28. in 29. septembra 2005 (CCMI/019), je treba poudariti, da sta socialni dialog in udeležba delavcev bistvenega pomena pri pripravah na spremembe v industriji in usmerjanju procesa v pravo smer.

7.2.9

Odbor priporoča oblikovanje ukrepov za izboljšanje evropskih sistemov izobraževanja in usposabljanja, ki bodo pospešili razvoj novih vzorcev za proizvodnjo in okolju prijazno potrošnjo, predvsem z dejavnostmi izobraževanja in usposabljanja, ki bodo vodile k vzpostavitvi mrež industrijskih in tehnoloških parkov ter grozdov. Novi programi za izobraževanje in usposabljanje v industrijskih parkih in grozdih bi lahko prispevali k večji privlačnosti visoko kvalificiranih industrijskih in tehnoloških poklicev za mlade Evropejce.

7.2.10

V skladu s svojimi stališči v prejšnjih mnenjih, predvsem v mnenju CESE 374/2005 z dne 12. aprila 2005 o evropskih industrijskih okrožjih, EESO poudarja velik pomen vzpostavitve evropske platforme industrijskih parkov in okrožij kot inovacijskih središč (evropska platforma informacijskih središč), da se oblikujejo skupna strateško stališča in skupni ukrepi za večjo zmogljivost ter omogoči kulturni razvoj delavskih sindikatov in poklicnih združenj v industriji v sodelovanju z zainteresiranimi akterji organizirane civilne družbe. Pri tem je treba uporabiti vse primerne instrumente za prenos znanja in inovacije: izmenjava dobrih praks, določitev osnovnih usklajenih zahtev za identifikacijo, skupni ukrepi za usposabljanje, neposreden dostop do strokovnega znanja Skupnega raziskovalnega središča, določitev skupne terminologije in klasifikacij, izkoriščanje možnih sinergij med industrijskimi parki in grozdi v različnih državah in spodbujanje k izrabi teh sinergij, in tem organizacijam nuditi možnost neposredne udeležbe pri programih in pobudah Skupnosti. Istočasno je treba razviti skupne sisteme za ocenjevanje, spremljanje in primerjave dosežkov industrijskih in tehnoloških parkov ter grozdov in industrijskih okrožij v Evropi.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/58


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Prestrukturiranje in zaposlovanje — Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije

KOM(2005) 120 končno

(2006/C 65/12)

Evropska komisija je 28. aprila 2005 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 23. novembra 2005. Poročevalec je bil g. ZÖHRER, soporočevalec g. SOURY-LAVERGNE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 121 glasovi za, 1 glasom proti in 9 vzdržanimi glasovi.

Povzetek

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja širok, medsektorski pristop Komisije. Komisija se je s tem lotila teme, ki je pomembna tako za podjetja kot tudi za delojemalce. Spremembe v industriji in sposobnost vpletenih strani, da se pripravijo na te spremembe, sta bistvena dejavnika za ohranjanje konkurenčnosti. Toda uspeh je odvisen od obvladovanja socialnih posledic sprememb.

Z analizo pojava, ki ga opisuje Komisija, se Odbor načeloma strinja, vendar pa bi želel bolj poglobljeno analizo.

V okviru prestrukturiranja se predvsem delojemalci bojijo negativnih posledic. Toda dobro upravljanje prestrukturiranja prinaša tudi nove izzive in priložnosti. Predvsem je pomembno, kako podjetje v takšnem položaju ravna, kako se upravljajo posamezne stopnje in da različni udeleženci sodelujejo in v skupnem duhu prepoznajo priložnosti.

Odbor se strinja, da morajo biti odzivi na pojav prestrukturiranja del strategije za rast in zaposlovanje.

Boljše usklajevanje znotraj Komisije z ustanovitvijo interne delovne skupine in stalen dialog z Evropskim parlamentom in Svetom sta dobrodošla.

Pri preverjanju strategije zaposlovanja Odbor načeloma soglaša s prednostnimi nalogami Komisije. Strategije zaposlovanja se pri tem ne sme obravnavati ločeno od makroekonomskih pogojev in industrijske politike.

Glede reforme finančnih instrumentov se Odbor strinja, da jih je treba bolje usmeriti k predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja.

Pri industrijski politiki gre po mnenju Odbora predvsem za to, da se okrepi sektorski pristop, ki omogoča iskanje individualnega pristopa, ki ustreza posameznim sektorjem. Izboljšanje podjetniške zakonodaje je bistvenega pomena, toda to vprašanje je treba natančneje preučiti in razjasniti.

Odbor meni, da so tehnološke pobude, predvsem tehnološke platforme, pomemben način za izboljšanje položaja. Pomembno je tudi ustvariti inovacijam prijazno okolje.

Glede politike konkurence se postavlja vprašanje, ali zadoščajo instrumenti, ki so trenutno na voljo. V zvezi z državno pomočjo Odbor poudarja, da je treba bolje paziti na to, kako je le-ta povezana s prestrukturiranjem in preselitvijo proizvodnje.

Tudi Evropski center za spremljanje sprememb iz Dublina mora po mnenju Odbora pri tem igrati pomembno vlogo.

Posebno pozornost je treba posvetiti vzpostavitvi sektorskega socialnega dialoga. Odbor se strinja s Komisijo, da imajo socialni partnerji glede na njihovo poznavanje sektorja lahko posebno vlogo pri opozarjanju. Ta instrument pa se ne bi smel uporabljati samo v kriznih razmerah.

Odbor z zanimanjem pričakuje napovedano sporočilo o socialni odgovornosti podjetij.

Odbor načeloma pozdravlja ustanovitev foruma za prestrukturiranje. Cilj foruma mora biti prikazati primere dobre prakse in analizirati lokalne ovire (predpise) njihovi izvedbi.

Poleg posodobitve in poenostavitve zakonodaje, kar je predvideno že v lizbonskem akcijskem programu in kar je Odbor že pozdravil, Komisija napoveduje tudi zeleno knjigo o razvoju delovnega prava. Prav v zvezi s prestrukturiranjem mora biti cilj razvoja delovnega prava uravnotežen odnos med prilagodljivostjo in varnostjo.

Za spodbujanje mobilnosti znotraj Unije ne zadošča predlog direktive o prenosu pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je hkrati edini navedeni predlog. Treba bo razmisliti o svežnju spodbud za mobilnost, na primer na področju kvalifikacij, trga dela, socialnega in davčnega prava, vključno z odstranitvijo administrativnih ovir prostemu pretoku delovne sile.

Odbor pozdravlja možnost nadaljevanja konkretnega dela socialnih partnerjev v okviru prestrukturiranja.

Vloga evropskih svetov delavcev pri prestrukturiranju podjetij ni zanemarljiva. Posvetovanja o reviziji direktive o evropskih svetih delavcev zato morajo upoštevati to vprašanje, toda treba ga je obravnavati v širšem kontekstu.

Odbor se strinja s Komisijo, da prestrukturiranje ne sme biti sopomenka za socialno nazadovanje in izgubo ekonomske vsebine.

Negativnim posledicam za delojemalce se ne bo mogoče v celoti izogniti. Odziv na ravni Skupnosti se mora osredotočiti na zahteve Komisije in tudi na zagotavljanje zaščite delojemalcev v prehodnih stopnjah.

1.   Uvod

1.1

Socialni program, ki ga je Komisija hkrati s sporočilom o reviziji strategije trajnostnega razvoja (1) sprejela 9. februarja 2005, predvideva, da bo Komisija razvila strategijo o upravljanju prestrukturiranja, osredotočeno na boljše sodelovanje med ustreznimi evropskimi politikami, močnejši vpliv socialnih partnerjev, večje vzajemno sodelovanje med politiko in finančnimi mehanizmi ter prilagajanje pravnih okvirov in okvirov sporazumov.

1.2

V sporočilu Komisije z dne 31. marca 2005Prestrukturiranje in zaposlovanje  (2) so določeni ukrepi, ki jih mora Unija razviti ali okrepiti, da bi lahko izkoristila vse zmogljivosti, ki so ji na voljo. Pri tem je Komisija obravnavala vprašanje tako s horizontalnega kot tudi sektorskega vidika in predlagala celo vrsto ukrepov za različne politike Skupnosti.

1.3

Ker je sporočilo Komisije namenjeno širši javnosti, problematiko obravnava splošno, predvsem v zvezi s prestrukturiranjem, ki lahko prizadene vsa podjetja, ki se morajo prilagoditi.

2.   Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1

Komisija je prepričana, da prestrukturiranje ne sme biti sopomenka za socialno nazadovanje in izgubo ekonomske vsebine. Nasprotno, prestrukturiranje lahko podpre gospodarski in družbeni napredek. Vendar le pod pogojem, da se ukrepe ustrezno pripravi in da podjetja hitro in učinkovito obvladajo te spremembe ter da javni organi pomagajo zagotoviti, da spremembe potekajo pod ustreznimi pogoji.

2.2

Prestrukturiranje podjetij vključuje stroške, ki so pogosto zelo visoki, ne le za zadevne delavce, ampak tudi za lokalno ali regionalno gospodarstvo. Za ohranitev socialne kohezije, ki je posebnost evropskega socialnega modela, je potrebno izvajanje spremljevalnih ukrepov, katerih cilj je čim večje zmanjšanje socialnih stroškov in spodbujanje iskanja alternativnih virov delovnih mest in prihodkov.

2.3

Odziv na ravni Skupnosti se mora zato osredotočiti na štiri zahteve:

zahtevo po skladnosti med različnimi strategijami, da rast in zagotavljanje prestrukturiranja ne bi uničila človeškega kapitala;

dolgoročno zahtevo, ki vključuje različno politiko Skupnosti. Gospodarski in družbeni udeleženci morajo biti sposobni predvidevati, če želijo ukrepati;

potrebo po sodelovanju vseh ustreznih udeležencev, zlasti socialnih partnerjev;

upoštevanje ozemeljske razsežnosti, ker je predvidevanje sprememb najbolj učinkovito na lokalni ravni. S tega stališča morata regionalna in kohezijska politika Evropske unije imeti vlogo pobudnika.

2.4

V sporočilu so določeni ukrepi, ki jih mora Unija razviti ali okrepiti, da bi lahko izkoristila vsa sredstva, ki so ji na voljo. Pri tem je Komisija obravnavala vprašanje s horizontalnega in sektorskega vidika. Pri izvajanju teh ukrepov je treba čim bolj omejiti stroške podjetij, hkrati pa zagotoviti boljše predvidevanje in upravljanje prestrukturiranja.

2.5

V dodatku 1 sporočila je predlagan sveženj dvanajstih ukrepov, od katerih so še posebej pomembni naslednji:

pregled evropske strategije zaposlovanja;

reforma finančnih instrumentov in ustanovitev sklada za prilagajanje rasti z letnim proračunom;

ustanovitev foruma za prestrukturiranje;

okrepljeno spremljanje sektorjev, ki jih utegne kratkoročno prestrukturiranje najbolj prizadeti.

3.   Splošne pripombe

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja širok, medsektorski pristop Komisije. Komisija se je s tem lotila teme, ki je pomembna tako za podjetja kot za delojemalce. Odbor je to temo že obravnaval v različnih mnenjih. Spremembe v industriji in sposobnost vpletenih strani, da se prilagodijo tem spremembam, so bistveni dejavniki za ohranjanje konkurenčnosti. Toda uspeh je odvisen od obvladovanja socialnih posledic sprememb.

3.2

Komisija v sporočilu obravnava prestrukturiranje in tu se seveda postavlja vprašanje o opredelitvi tega pojma. EESO je v različnih mnenjih razlikoval med spremembami v industriji kot neprestanem procesu razvoja podjetja oz. sektorja in prestrukturiranjem kot posebni obliki sprememb v industriji, ki je praviloma nenaden proces (pogosto vsiljene) prilagoditve splošnim gospodarskim pogojem za ponovno pridobitev konkurenčnosti.

3.2.1

Čeprav Komisija zaradi lažje razumljivosti ne razlikuje med tema dvema pomenoma, Odbor priporoča razlikovanje. Ključ za obvladanje sprememb je nedvomno predvidevanje in proaktivno oblikovanje teh sprememb. Kljub temu je prestrukturiranje industrije vedno večji in bolj kompleksen izziv globalnega okolja. Oboje zahteva različen pristop in različne ukrepe.

3.2.2

Spodbujanje sprememb ne more biti cilj sam po sebi. Industrijska politika, ki je dolgoročno jasno opredeljena in usmerjena v prihodnost, lahko pozitivno vpliva na te spremembe in do te mere vpliva na posledice, da nastanejo nove priložnosti. S tega stališča bo Odbor preučil novo sporočilo Komisije o novi industrijski politiki (KOM(2005) …).

3.3

Odbor se načeloma strinja z analizo pojava, ki ga opisuje Komisija. Komisija navaja štiri glavne vzroke za prestrukturiranje:

razvoj evropskega enotnega trga in mednarodno odpiranje gospodarstva,

tehnološke inovacije,

razvoj regulativnega okvira,

spremembe povpraševanja potrošnikov.

3.3.1

S tem Komisija omeji analizo na dobro znane splošne dejavnike. Odločilnega pomena je tudi, ali je prestrukturiranje načrtovano dolgoročneje, da bi se vnaprej izognili določenim posledicam, ali pa so ga nenadoma povzročili zunanji pritiski oziroma napake v upravljanju. Primer za to je razvoj odnosa med tržnimi možnostmi in proizvodnimi zmogljivostmi: če se tega ne upošteva, pride do presežnih zmogljivosti, ki so prej ali slej vzrok za prestrukturiranje. Odbor bi želel bolj poglobljeno analizo, kajti ti različni položaji zahtevajo različne pristope.

3.3.2

Prestrukturiranje je predvsem pri delojemalcih povezano s strahovi o negativnih posledicah. Toda dobro upravljano prestrukturiranje prinaša tudi nove izzive in priložnosti. Obstajajo številni primeri uspešnega in manj uspešnega prestrukturiranja. Predvsem pomembno je, kako podjetje v takšnem položaju ravna, kako se upravljajo posamezne stopnje in da različni udeleženci sodelujejo ter v skupnem duhu prepoznajo priložnosti.

3.4

Sporočilo predlaga le nekaj konkretnih ukrepov, nekatere pa le napoveduje. Odbor se zaveda, da Komisija v trenutnem položaju ne more storiti več, toda meni, da je sporočilo dobra podlaga za razvoj politike Skupnosti o tej temi, ki zahteva usklajevanje posameznih generalnih direktoratov in držav članic.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Odbor se strinja, da morajo biti odzivi na pojav prestrukturiranja del strategije za rast in zaposlovanje. Obvladanje sprememb lahko bistveno prispeva k uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

4.1.1

EU mora pri tem razmisliti, kaj lahko naredi, da bi prispevala k ukrepom na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. EU ima lahko odločilno vlogo pri spodbujanju razprav v državah članicah in pri ozaveščanju. Hkrati lahko uporabi instrumente, ki so ji na voljo za predvidevanje in spremljanje sprememb.

4.2   Uveljavljanje horizontalne politike Skupnosti

4.2.1

Boljše usklajevanje znotraj Komisije z ustanovitvijo interne delovne skupine in stalen dialog z Evropskim parlamentom in Svetom sta dobrodošla. Vključitev vseh ustreznih generalnih direktoratov lahko prispeva k razvoju sinergij različnih političnih področij, ki si prizadevajo predvidevati in obvladati spremembe. Toda Odbor meni, da je treba zagotoviti, da se delovna skupina osredotoči na svojo funkcijo usklajevanja ter da pristojnosti za zakonodajo in izvajanje ukrepov Skupnosti ostanejo jasno določene znotraj Komisije.

4.2.2

Pri preverjanju strategije zaposlovanja se Odbor načeloma strinja s prednostnimi nalogami Komisije. Posebno pozornost je pri tem treba nameniti izpopolnjevanju, vseživljenjskemu učenju in kakovosti organizacije dela, vključno z dobrim upravljanjem človeških virov. Strategije zaposlovanja se pri tem ne sme obravnavati ločeno od makroekonomskih pogojev in industrijske politike. Usklajevanje gospodarske politike z industrijsko politiko in strategijo zaposlovanja bi pripomoglo k obvladanju sprememb.

Stabilni, predvidljivi in usklajeni makroekonomski pogoji v Evropi so pomembna podlaga za uspešno upravljanje prestrukturiranja.

Lokalni pogoji, v katerih poteka prestrukturiranje, so zelo pomembni in morajo biti vključeni v splošno politiko.

4.2.3

Glede reforme finančnih instrumentov se Odbor strinja, da jih je treba bolje usmeriti na predvidevanje in upravljanje prestrukturiranja, pri čemer je treba ohraniti splošne cilje obstoječih skladov.

4.2.4

Finančne instrumente, ki jih predlaga Komisija za sposobnost Skupnosti, da posreduje v primeru krize, je Svet zaenkrat obravnaval skeptično. Kljub temu je treba po mnenju Odbora nadaljevati temeljito razpravo o možnosti finančnega posredovanja, ki bi olajšalo posledice v primeru nepredvidljivih dogodkov z resnimi regionalnimi ali sektorskimi in socialnimi posledicami. Zato podpira prizadevanja Komisije za vzpostavitev tovrstnih instrumentov.

4.2.5

Odbor je svoje stališče o industrijski politiki podal že v mnenju decembra 2004 (3). Po mnenju Odbora gre predvsem za to, da se okrepi sektorski pristop, ki omogoča iskanje posebno oblikovanega pristopa za posamezne sektorje. Ti ukrepi pa ne smejo biti omejeni le na gospodarska področja, ki so v krizi, temveč so analize potrebne v karseda veliko sektorjih, ki so pomembni za Evropo, da bi se pravočasno pripravili na spremembe in jih proaktivno oblikovali. Pri tem mora pomembno vlogo igrati socialni dialog.

Izboljšanje podjetniške zakonodaje je bistvenega pomena, toda to vprašanje je treba natančneje preučiti in razjasniti. Treba je razbremeniti podjetja, ne da bi s tem zmanjšali socialne in okoljske standarde.

4.2.6

Odbor meni, da so tehnološke pobude, predvsem tehnološke platforme, eno izmed najbolj pomembnih sredstev za izboljšanje položaja. Tehnološke inovacije pripomorejo k ponovnemu zagonu zastojev na področju energije, emisij škodljivih snovi in recikliranju proizvodov. Te inovacije bodo omogočile tudi tehnološki razvoj in tako pomagale prizadetim industrijskim sektorjem, da ponovno postanejo konkurenčni.

4.2.6.1

Pomembno je tudi ustvariti inovacijam prijazno okolje. Osnovni pogoj za to so davčne spodbude in varovanje intelektualne lastnine. Pri upravljanju prestrukturiranja pa je treba upoštevati tudi potrebo po organizacijskih in socialnih inovacijah.

4.2.7

Glede politike konkurence se postavlja vprašanje, ali zadoščajo instrumenti, ki so trenutno na voljo. Vedno večjo vlogo imajo tudi dejavniki konkurenčnosti, ki niso zajeti v politiko konkurenčnosti, kot na primer obdavčevanje podjetij.

Glede državnih pomoči napovedana reforma, ki bi usmerila državne pomoči na področja, ki najbolj prispevajo k rasti in zaposlovanju, še ni povsem izdelana. Odbor poudarja, da je treba bolj paziti na povezavo državnih pomoči s prestrukturiranjem in preselitvijo proizvodnje. Pravila za pridobivanje državnih pomoči morajo ostati nediskriminacijska in morajo spodbujati socialno kohezijo. V zvezi s tem Odbor opozarja, da je treba posvetiti pozornost načinom ravnanja zunaj Evropske unije.

4.2.8

O zunanji politiki se je Odbor že opredelil v različnih mnenjih.

4.2.9

Tudi Evropski center za spremljanje sprememb v Dublinu mora po mnenju Odbora igrati pomembno vlogo, da se razvijejo potrebni analitični instrumenti za nadzor prestrukturiranja. Posvetovalna komisija za spremembe v industriji mora okrepiti sodelovanje s centrom.

4.3   Krepitev partnerstva za spremembe

4.3.1

Posebno pozornost je treba posvetiti vzpostavitvi sektorskega socialnega dialoga. Odbor se strinja s Komisijo, da imajo socialni partnerji glede na svoje poznavanje sektorja lahko posebno vlogo pri opozarjanju. Ta instrument pa ne bi smeli uporabljati le v kriznih razmerah, temveč vedno, ko socialni partnerji opazijo potrebo po ukrepanju, in ne le, ko opazijo „zaskrbljujoče spremembe“. Tak pristop bi bil bolj v skladu z zahtevami o predvidevanju in spremljanju prestrukturiranja.

4.3.2

Odbor z zanimanjem pričakuje napovedano sporočilo o socialni odgovornosti podjetij, osredotočeno zlasti na pozitivne pobude, ki jih sprejemajo podjetja skupaj z interesnimi skupinami v primeru prestrukturiranja. Poleg razvoja pravne podlage je treba objaviti in spodbujati tudi primere dobrega ravnanja pri obvladanju sprememb. Odbor predvsem opozarja, da je pri tem treba upoštevati tudi akterje, ki jih prestrukturiranje posameznih podjetij prizadene posredno (npr. dobavitelje, ponudnike storitev itd.).

Odbor je svoja stališča o socialni odgovornosti podjetij že podal v enem od svojih mnenj.

4.3.3

Odbor načeloma pozdravlja ustanovitev foruma za prestrukturiranje. Cilj foruma mora biti predstaviti najboljše prakse in analizirati lokalne ovire (predpise) njihovi izvedbi. Za oceno rezultatov je še prezgodaj. Odbor je z veseljem pripravljen s svojim znanjem sodelovati v forumu in tako prispevati dodano vrednost evropski politiki. Pogoj zato je način dela, ki ne bo ustvaril nove birokracije in se bo osredotočal na vprašanja, ki do sedaj še niso bila obravnavana v zadostni meri. Zainteresirane organizacije civilne družbe morajo imeti priložnost za sodelovanje pri tem delu.

4.4   Prilagajanje okvirov zakonodaje in sporazumov

4.4.1

Poleg posodobitve in poenostavitve zakonodaje, kar je predvideno že v lizbonskem akcijskem programu in kar je Odbor že pozdravil, Komisija napoveduje tudi zeleno knjigo o razvoju delovnega prava. Prav v zvezi s prestrukturiranjem mora biti cilj razvoja delovnega prava uravnotežen odnos med prilagodljivostjo in varnostjo.

4.4.2

Za spodbujanje mobilnosti znotraj Unije ne zadošča predlog direktive o prenosu pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je hkrati tudi edini navedeni predlog. Mobilnost delojemalcev v zvezi s prestrukturiranjem je zelo večplastno vprašanje in mobilnost preko meja je le en vidik tega vprašanja. Delojemalci morajo biti sposobni prilagoditi se novim pogojem, ki jih je ustvarilo prestrukturiranje. V skrajnem primeru to pomeni spremembo poklica ali iskanje novega delovnega mesta. Zato je treba preučiti, katere ukrepe je treba sprejeti na ravni Skupnosti in katere na nacionalni oz. regionalni ravni, da bi delojemalcem olajšali ta prehod. Treba bo razmisliti o svežnju spodbud za mobilnost, na primer na področju kvalifikacij, trga dela, socialnega in davčnega prava, vključno z odstranitvijo administrativnih ovir za prost pretok delovne sile.

4.5   Druga faza posvetovanj z evropskimi socialnimi partnerji o prestrukturiranju in evropskih svetih delavcev

4.5.1

Komisija je tu prvič v sporočilu, namenjenem širši javnosti, spodbudila posvetovanja s socialnimi partnerji o dveh različnih temah. Ta način ravnanja je sporen in zato je treba preveriti, ali je bil v tem primeru izbran pravi postopek za posvetovanje s socialnimi partnerji.

4.5.2

Ne glede na ta formalna vprašanja, Odbor pozdravlja možnost nadaljevanja konkretnega dela socialnih partnerjev glede prestrukturiranja.

4.5.3

Vloga evropskih svetov delavcev pri strukturiranju podjetij ni zanemarljiva. Posvetovanja o reviziji direktive o evropskih svetih delavcev zato morajo upoštevati to vprašanje, toda treba ga je obravnavati v širšem kontekstu. Pravica delojemalcev do obveščenosti in posvetovanja, ki jo določa direktiva o evropskih svetih delavcev, ni omejena le na prestrukturiranje.

4.6   Sklepi Komisije

4.6.1

Odbor se strinja s Komisijo, da prestrukturiranje ne sme biti sopomenka za socialno nazadovanje in izgubo ekonomske vsebine. Prestrukturiranje lahko pomembno prispeva h gospodarskemu in socialnemu napredku. Komisija pravilno opaža, da so pogoji, v katerih pride do prestrukturiranja, odločilnega pomena.

4.6.2

Kljub temu se negativnim posledicam za delojemalce ne bo mogoče v celoti izogniti. Odziv na ravni Skupnosti mora biti zato usmerjen na zahteve Komisije in tudi na zagotavljanje zaščite delojemalcev v prehodnih stopnjah.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Pregled 2005 Strategije trajnostnega razvoja EU: Začetne ocene in Prihodnje usmeritve, KOM(2005) 37 končno z dne 9. februarja 2005.

(2)  KOM(2005) 120 končno.

(3)  UL C 157 z dne 28.6.2005 – Pospeševanje strukturnih sprememb: industrijska politika za razširjeno Evropo (KOM(2004) 274 končno).


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/63


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o vzpostavitvi posebnega programa Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom za obdobje 2007–2013 Splošni program Varnost in varstvo svoboščin

KOM(2005) 124 končno — 2005/0034 (CNS)

(2006/C 65/13)

Svet je 25. julija 2005 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 14. novembra 2005. Poročevalec je bil g. Cabra de Luna.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 126 glasovi za in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Komisija je Svetu in Evropskemu parlamentu poslala predlog sklepa Sveta o uvedbi okvirnega programa o varnosti in varstvu svoboščin, ki je sestavljen iz dveh instrumentov — posebnih programov za obdobje 2007–2013: Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom ter Preprečevanje kriminala in boj proti njemu. Okvirni program je usklajen z namero Komisije, da podpre razvoj območja svobode, varnosti in pravice v okviru finančne perspektive 2007–2013, tako da jo razširi na področje državljanstva in s tem postavi tradicionalno pojmovanje pravosodja in notranjih zadev v širši kontekst, v skladu z novim pristopom Združenih narodov o človekovi varnosti  (1), ki vključuje „širši, bolj celovit koncept varnosti“. Ta novost je nadvse zanimiva in predstavlja pomemben korak v smeri koncepta varnosti za vse člane družbe. Dodana vrednost okvirnega programa je v njegovi Evropski razsežnosti, ki omogoča sinergije med evropskimi in nacionalnimi ukrepi.

1.2

Komisija vztraja, da je treba državljanstvo, svobodo, varnost in pravico v Evropi razviti skupaj in enotno, načela demokracije, spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in vladavine prava pa morajo biti uravnotežena. Unija postopoma povečuje svoje dejavnosti na tem področju: začetek je predstavljal Dunajski akcijski načrt (2), sledilo je upoštevanje smernic Evropskega sveta v Tampereju leta 1999. Tako se Unija že ves čas odziva z zakonodajo in programi finančne podpore. Te dejavnosti opredeljujeta tudi Pogodba o Evropski uniji in haaški program, ki ga je Evropski svet sprejel novembra 2004. Evropska varnostna in obrambna politika ter akcijski načrt Evropske unije za boj proti terorizmu sta prav tako poudarila pristop Unije k boju proti terorizmu.

1.3

Vendar pa se morata Evropski parlament in Evropsko sodišče bolj vključiti v ta področja, da zaščitita svoboščine, izhajajoče iz politike, ki jo je predlagala in sprejela EU.

1.4

Unija se je pri razvoju območja svobode, varnosti in pravice doslej osredotočala predvsem na zakonodajo, medtem ko je bila denarna podpora relativno nizka. Zato se mora zdaj posvetiti operativnim vidikom, posebej pri boju proti terorizmu, saj gre za zahrbtno obliko kriminala, proti kateremu je treba takoj ukrepati (3).

1.5

Terorizem kot posebna oblika kriminala danes predstavlja eno največjih nevarnosti za državljane. Okvirni program temelji na predpostavki, da kriminal ogroža posameznikove svoboščine in pravice, demokratično družbo in vladavino prava; svoboda je zato možna le v okviru varnosti in pravnega jamstva. Javni organi in civilna družba morajo razpolagati s sredstvi, ki bodo kos prefinjenim metodam teroristov in kriminalcev, organiziranih in delujočih na mednarodni ravni; na ta način bo mogoče sofinanciranje dvostranskih in nacionalnih projektov, ki so namenjeni spodbujanju inovacij, te izkušnje pa bo mogoče uporabiti na meddržavni ali evropski ravni.

1.6

Organizirani kriminal predstavlja hudo grožnjo EU. Po podatkih Europola polovico skupin organiziranega kriminala v Uniji sestavljajo državljani držav članic. Mnogi med njimi imajo poznanstva v državah zunaj EU, ki so povezane z različnimi oblikami kriminala, kot na primer trgovino z mamili, nezakonitim priseljevanjem, trgovino z ljudmi, finančnim kriminalom, tihotapljenjem in različnimi premoženjskimi delikti.

1.7

Vendar pa boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ne sme ogrožati posameznih svoboščin in vladavine prava; nasprotno, mora jih varovati. Politika boja proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ne sme spodkopati ali ogrožati demokratične ureditve, razvoja koncepta posameznikovih svoboščin in predpostavke o nedolžnosti.

1.8

Naraščajoče meddržavno sodelovanje med temi skupinami je zaskrbljujoče, saj kriminalcem odpira nove priložnosti, policijsko delo in uveljavljanje zakonodaje pa postaja vse težje. Boj proti meddržavnemu kriminalu ni mogoč, če državna policija ne more delovati zunaj meja države. Skupine organiziranega kriminalna izkoriščajo to slabost, saj pogosto živijo v eni državi članici in delujejo v drugi. Prosti pretok blaga, ljudi, kapitala in storitev je v mnogih pogledih pozitiven, vendar tudi organizirani kriminal ve, kako izkoristiti te svoboščine in prožnost pravnega področja, ki nima ustreznih sredstev, da bi bilo kos njihovim dejavnostim.

1.9

Po podatkih Europola obstaja okoli 3 000 skupin organiziranega kriminala, v katero je vključenih okoli 30 000 poznanih posameznikov, ki aktivno delujejo v Uniji. Vendar pa so te številke, ki temeljijo na podatkih držav članic, zgolj okvirne; resnično število je mnogo višje. Velikost, struktura, organizacija in druge značilnosti takšnih skupin se razlikujejo v posameznih državah članicah in med njimi. Skupine organiziranega kriminala v EU se ukvarjajo z različnimi kriminalnimi dejavnostmi, zlasti trgovino z mamili, nezakonitim priseljevanjem, trgovino z ljudmi, tihotapljenjem, krajo umetniški del iz muzejev in cerkva, goljufijami in finančnim kriminalom.

1.10

EESO je svoje mnenje o tem podal že v mnenju (4) o delovnem dokumentu KomisijeOdnos med varovanjem notranje varnosti in izpolnjevanjem mednarodnih obveznosti in instrumentov  (5) . Zaključek mnenja se med drugim glasi:

a.

Odbor popolnoma podpira usklajeno delovanje proti terorizmu na ravni Skupnosti in odprto metodo usklajevanja, ki jo priporoča Komisija. Vendar pa opozarja, da moramo biti previdni in pri uporabi preprečevalnih in kazenskih ukrepov temeljito razmisliti, ne glede na upravičen val emocij, ki so jih povzročili grozljivi napadi v Združenih državah 11. septembra ter drugi teroristični napadi v EU in drugih državah.

b.

Medtem ko Odbor ponovno poudarja, da morajo imeti varovanje človekovih pravic in mednarodni instrumenti zaščite prednost pred drugimi premisleki, se zaveda, da je treba izboljšati skupno politiko notranje varnosti in boja proti terorizmu. Ljudje in dobrine morajo biti učinkovito zaščiteni, ne da bi pri tem ogrožali človeško etiko, zato da bo vzpostavljeno ravnotežje med različnimi zahtevami pri varovanju pravic in svoboščin.

2.   Kratka vsebina dokumenta Komisije

Obvladovanje tveganj za varnost državljanov Unije ter zagotavljanje njihovih pravic in svoboščin je mogoče izboljšati na naslednje načine:

1)

spodbujanjem in razvojem usklajevanja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja med policijo, nacionalnimi oblastmi in drugimi ustreznimi telesi,

2)

spodbujanjem, podpiranjem in razvojem horizontalnih metod ter orodij za oblikovanje strategij za boj proti terorizmu in kriminalu, kot na primer javno-zasebna partnerstva, pravila obnašanja in najboljše prakse, primerjalna statistika in tehnike odkrivanja kriminala,

3)

izmenjavo informacij, znanja in standardov za zaščito pomembne infrastrukture ter za obvladovanje posledic terorizma in kriminala na področju civilne zaščite, zaščite žrtev terorizma in prič.

2.1   Predlagane vrste dejavnosti

evropski projekti, ki jih začne in vodi Komisija, mehanizmi koordinacije in omrežij, kamor med drugim sodijo tudi analitične dejavnosti, kot so študije in dejavnosti, namenjene odkrivanju rešitev, skupaj s posebnimi politikami, urjenjem in izmenjavo osebja;

nadnacionalni projekti, ki jih začneta in vodita vsaj dve državi članici (ali ena država članica in država kandidatka);

državni projekti v državah članicah;

denarna podpora nevladnim organizacijam, ki izvajajo naloge z evropsko razsežnostjo.

2.2   Posebno podporo bodo prejeli:

ukrepi za operativno sodelovanje in usklajevanje (krepitev omrežij — stikov in povezav, medsebojno zaupanje in razumevanje, izmenjava in razširjanje informacij, izkušenj in najboljših praks);

analitične dejavnosti, nadaljnje spremljanje in dejavnosti vrednotenja ukrepov;

razvoj in prenos tehnologije in metodologije;

usposabljanje, izmenjava osebja in strokovnjakov ter

dejavnosti obveščanja in razdeljevanja.

2.3   Spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti

Kar zadeva načelo subsidiarnosti se okvirni program ne vmešava v področja, ki jih zajemajo programi pod vodstvom organov držav članic; osredotoča se predvsem na področja, katerim evropska raven prinaša dodano vrednost. V tem pogledu dopolnjuje nacionalne programe in povečuje sinergije med dvostranskimi in večstranskimi dejavnostmi.

Kar zadeva načelo sorazmernosti, so dejavnosti opredeljene čim bolj na splošno, upravna in finančna ureditev za njihovo uporabo pa je nadvse preprosta.

2.4   Poenostavitev in racionalizacija

Zakonska oblika in vodenje predlaganih instrumentov sta poenostavljena, financiranje je racionalizirano, določanje prednostnih nalog je bolj fleksibilno, transparentnost pa večja. Morebitni uporabniki se bodo lahko prijavili prek standardnega sistema.

2.5   Dodeljevanje finančnih sredstev

Predlagani proračun za okvirni program znaša 735 milijonov eurov, od tega je 137,4 milijonov eurov namenjenih programu Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic terorizma ter 597,6 milijonov eurov programu Preprečevanju kriminala in boju proti njem.

2.6   Vrste intervencije in metode izvajanja

denarna podpora na podlagi razpisa,

pogodbe za javne storitve.

3.   Splošne ugotovitve — razsežnost grožnje, ki jo za državljane EU predstavljata kriminal in terorizem

3.1

Po podatkih Europola naj bi skupine organiziranega kriminala izkoriščale politično in ekonomsko nestabilnost držav zunaj Unije za lažje izvajanje svoje nezakonite dejavnosti, posebej v državah, v katerih delujejo, in v tranzitnih državah. Posamezniki lahko v kriminal zapadejo aktivno ali pasivno prek korupcije in obljub o boljši prihodnosti. Povečanje kriminala bo izpostavilo strukturne pomanjkljivosti, ki so sploh omogočile kriminalno dejavnost, in tako (na primer) upočasnilo uvajanje demokratičnih ali gospodarskih reform.

3.2

Terorizem je napad na človeško dostojanstvo in najbolj temeljna načela mednarodnega prava. Predstavlja grožnjo vsem državam in vsem ljudem. Pojavi se lahko kadarkoli in kjerkoli in neposredno ogroža temeljne vrednote družb, ki predstavljajo EU in druge mednarodne organizacije (6): vladavino prava, osebno varnost, spoštovanje in strpnost. Teroristična dejanja so zločin zoper človeštvo, demokracijo in človekove pravice; širijo sovraštvo in strah ter gojijo razkol med verskimi, ideološkimi in etničnimi skupinami.

3.3

Ta fenomen že desetletja ogroža ljudi po vsem svetu. Mesta na vseh celinah so bila tarča napadov različnega obsega, a z istim ciljem: ubiti ali povzročiti čim več škode civilistom in necivilistom, uničiti lastnino in infrastrukturo, uničiti podjetja in gospodarstva, ustrahovati prebivalstvo ali skupine ljudi ter izsiljevati oblasti in mednarodne organizacije.

3.4

Uničenje Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku 11. septembra 2001 je predstavljalo vrhunec nove vrste svetovnega terorizma, ki se je pričel že s prvim poskusom uničenja zgradb trgovinskega centra leta 1993. Terorizem, ki ga poznamo dandanes, je brez primere po svojem obsegu in sposobnosti, da izzove nepredstavljive konflikte (7), ter po svoji odločenosti, da brez razlike in množično ubija civiliste. Civilno letalstvo, nujno potrebna infrastruktura, računalniški sistemi, ki poganjajo večino postopkov, potrebnih za normalno, sodobno življenje, so lahka tarča teroristov, odločenih, da napadejo najbolj ranljivi del družbe: njene državljane.

3.5

Evropa je prestala hude teroristične napade, vključno z nedavnim primerom svetovnega terorizma v Londonu, 21. julija 2005. Obstaja resnična in stalna nevarnost nadaljnjih napadov, zato moramo biti pripravljeni: prvič zato, da takšne napade preprečimo in drugič zato, da se soočimo s posledicami vseh oblik napadov, ki jih ne moremo preprečiti. Vse bolj smo navajeni bombnih napadov, ki terjajo na stotine smrtnih žrtev in povzročijo zmešnjavo v mestih; vendar pa so teroristične skupine, ki so odgovorne za te napade, dovolj odločene, potrpežljive in opremljene, da izpeljejo napade katastrofalnih razsežnosti, kot na primer uničenje komercialnih letal ali sproženje kemičnih, bioloških ali „hibridnih“ bomb na gosto poseljenih območjih.

3.6

To pa ne sme spodkopavati integritete vladavine prava in ustavno zagotovljenih pravic vseh državljanov. Oblasti se morajo vedno držati zakona, čeprav pri svojih prizadevanjih v boju proti terorizmu lahko včasih nekoliko prekoračijo svoja pooblastila.

3.7

Družbeni in gospodarski politični ukrepi lahko zmanjšajo izključenost in jezo zaradi negativnega vpliva hitrih družbenogospodarskih sprememb, ki jih teroristi pogosto izkoriščajo. V ta namen so potrebni naslednji ukrepi:

sprejetje dolgoročne trgovinske politike, politike subvencij in politike vlaganj, ki bodo pomagala vključiti marginalizirane skupine in spodbuditi njihovo vključevanje,

nova prizadevanja za zmanjšanje strukturne neenakosti v družbi, odpravljanje diskriminacije določenih skupin,

programi, usmerjeni na spodbujanje izobraževanja žensk, zaposlovanje in zastopanje družbeno izključenih skupin,

izpolnitev razvojnih ciljev novega tisočletja (Millenium Development Goals) do leta 2015.

3.8

Preprečevanje terorističnih napadov igra osrednjo vlogo v politiki EU o svobodi, varnosti in pravici; Eurobarometer kaže, da se osem izmed desetih Evropejcev boji terorizma, 83 % prebivalstva Unije verjame v dodano vrednost protiteroristične dejavnosti na ravni EU in jo tudi zahteva. Osrednji dokument na temo protiteroristične strategije EU je Akcijski načrt EU za boj proti terorizmu  (8). Glavne točke dokumenta so:

1.

poglobiti mednarodno soglasje in povečati mednarodna prizadevanja v boju proti terorizmu,

2.

okrepiti ciljno usmerjene dejavnosti zunanjih odnosov EU s tretjimi državami, v katerih je treba povečati protiteroristične zmogljivosti ali zavezanost k boju proti terorizmu,

3.

obravnavati dejavnike, ki spodbujajo podporo terorizmu ali sodelovanje v terorističnih skupinah,

4.

zmanjšati dostop teroristov do finančnih in drugih sredstev,

5.

povečati sposobnost držav članic, da znotraj EU meja odkrijejo, preiskujejo in preganjajo teroriste in preprečijo teroristične napade,

6.

zaščititi varnost mednarodnega prevoza in zagotoviti učinkovit sistem mejnega nadzora;

7.

povečati sposobnost držav članic, da obvladujejo posledice terorističnih napadov.

3.9

Ker je terorizem svetovni fenomen, je treba nanj odgovoriti na svetovni ravni, ne le v obliki mednarodnega sodelovanja med državami, organizacijami in mednarodnimi telesi. Vključiti je treba vse družbene plasti: organizirano civilno družbo (vključno z gospodarskimi in družbenimi interesnimi skupinami ter organizacijami splošnega pomena z različnih področij), različne vladne ustanove in javnost. Začeti je treba politično in civilno razpravo znotraj splošnega okvira varnosti in zagotavljanja svoboščin.

3.10

Civilna družba je sposobna in dolžna prevzeti osrednjo vlogo pri enotnem odgovoru na terorizem. Dejstvo, da organizirana civilna družba gradi na aktivnem državljanstvu, ji daje bolj prožen, kreativen in raznolik pogled, na podlagi katerega lahko razvije učinkovitejše preventivne ukrepe kot vlada. Organizirana civilna družba lahko spodbuja širjenje znanja in razumevanje, tako horizontalno kot od spodaj navzgor, saj je to bistvenega pomena za izgradnjo vključujoče družbe, ki omogoča udeležbo vseh na osnovi civilnega sodelovanja, gospodarskih dejavnosti in izobraževanja.

Pristojni javni organi pa morajo upoštevati predloge organizirane civilne družbe glede ravnotežja med varnostnimi ukrepi in ukrepi za varovanje svoboščin.

3.11

Različni dejavniki — nedržavni udeleženci, gospodarska in družbena gibanja, mediji, interesne organizacije, akademska skupnost, verski voditelji, umetniki in kulturniki, svetovno javno mnenje — morajo pri tem odigrati dejavno vlogo.

3.12

Dinamična civilna družba ima lahko strateško vlogo pri zaščiti lokalnih skupnosti, ukvarjanjem z vprašanjem ekstremističnih ideologij in odzivu na politično nasilje. Civilna družba je odprt prostor, v katerem državljani sami razpolagajo s svojo usodo. Je oblika upora in protesta, vir informacij, javne razprave, družbenega razmisleka in mehanizem premišljevanja, sprave in kompromisa. Civilna družba je forum za različne družbene skupine in namere, daje glas manjšinam in nekonformistom ter prek lastne raznolikosti spodbuja kulturo strpnosti in pluralizma. Civilno družbo sestavljajo radikalci in zmerneži, tisti, ki so del sistema, in tisti, ki se nahajajo na njegovem obrobju, tisti, ki se upirajo, in tisti, ki se pogajajo.

3.13

Civilna družba lahko igra pomembno vlogo pri gradnji novega pristopa za koordinacijo svetovnih ukrepov, ki jo je doslej omejeval enostranski pristop in nedavna mednarodna politična nesoglasja. V zadnjih nekaj desetletjih so različni predstavniki civilne družbe ustvarili dinamična mednarodna zavezništva, ki vključujejo posameznike in skupine z vsega sveta in katerih namen je spodbujati globalne cilje, kot so enakost spolov, mir in človekove pravice, boj proti AIDS-u, varstvo okolja, poštena trgovina, svetovna gibanja za pravico itd.

3.14

Vse bolj prevladuje prepričanje, da dejavnost držav v boju proti terorizmu ne zadostuje, če je ne spremlja dejavna zavezanost civilne družbe in njenih interesnih skupin. Kot forum civilne družbe ima Odbor priložnost in dolžnost, da deluje na področjih, ki sodijo v njegovo pristojnost, da prispeva k protiterorističnim dejavnostim, ki potekajo v EU in v drugih ustreznih forumih. Ta prizadevanja naj bi olajšala trajnostni in dejavni prispevek Odbora k oblikovanju protiteroristične politike EU in evropski civilni družbi omogočila, da določi svojo vlogo v boju proti terorizmu. Predlog sklepa Sveta za vzpostavitev posebnih programov Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic terorizma in Preprečevanje kriminala in boj proti njem predstavlja širok in prilagodljiv izbor raznovrstnih pobud.

3.15

Upoštevati je treba naslednje splošne ugotovitve:

3.15.1

EESO strogo obsoja vse vrste terorizma.

3.15.2

EESO podpira boj proti terorizmu in poudarja pozitiven vpliv imenovanja evropskega koordinatorja za boj proti terorizmu, g. Gijsa de Vriesa.

3.15.3

Okrepiti in razširiti je treba napredek v boju proti terorizmu in kriminalu v EU.

3.15.4

Potrebno je učinkovito sodelovanje in usklajevanje med državami članicami na področju uveljavljanja prava, obveščevalne dejavnosti in pravosodja (prednost ima načelo dostopnosti ustreznih informacij); sodelovanje s tretjimi državami mora biti učinkovito in trajno.

3.15.5

Pomemben del predloga Komisije predstavljajo strateška javno-zasebna partnerstva.

3.16

Organizirana civilna družba lahko sodeluje na dveh ravneh: pri preprečevanju napadov in pri obvladovanju posledic, naj so te fizične, psihološke ali ekonomske. V skladu z vrstami dejavnosti, ki jih opisuje predlog in ob upoštevanju velikih neto stroškov, ki jih predlog prinaša, lahko Odbor v okviru svojih pristojnosti spodbuja različne vrste splošnih pobud na področjih, ki jih je obravnaval Svetovni vrh o demokraciji, terorizmu in varnosti, ki se je zaključil 11. marca v Madridu. Na vrhu je bil oblikovan akcijski načrt madridska agenda, katerega namen je bil ustvariti okvir za izvajanje različnih priporočil. (9).

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Predlog sklepa Sveta 2005/0034 (CNS) za vzpostavitev posebnega programa „Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom“ za obdobje 20072013

4.1.1

EESO se strinja s splošnimi cilji programa, kot so opisani v členih 3 in 4 predloga Komisije.

4.1.2

V zvezi s primernimi dejavnostmi, ki so naštete v členu 5 predloga, EESO meni, da je treba posebno pozornost posvetiti področjem:

4.1.2.1

„analize, dejavnosti spremljanja, vrednotenja, revizije in inšpekcije“ [člen 5(2) (b)]; čeprav naj bi osnovne raziskave na tem področju potekale v 7. okvirnem raziskovalnem programu, ki naj bi po sedanjem predlogu Komisije tem dejavnostim namenil 1 milijardo eurov, naj bi omenjeni program spodbujal uporabno raziskovanje na tem področju in izmenjavo informacij, ki jih oblikujejo t.i. think-tanks, akademske ustanove in različne organizacije, ki delujejo kot središča za razprave in oblikovanje političnih predlogov, ki krepijo formalne in neformalne vezi med raziskovalci, analitiki, intelektualci in tistimi, ki sprejemajo odločitve;

4.1.2.2

„usposabljanje, izmenjava osebja in strokovnjakov“ [5(2) (d)], kar se nanaša na zgoraj omenjene dejavnosti, posebej tiste, ki omogočajo ustvarjanje, razvoj in neprekinjeno vzdrževanje visokokakovostnih izobraževalnih programov za jezikoslovce, prevajalce in tolmače jezikov, za katere je le malo strokovnjakov in ki se uporabljajo za širjenje sporočil o pripravi kriminalnih in terorističnih dejanj ter za propagando, s katero teroristi novačijo privržence;

4.1.2.3

„dejavnosti ozaveščanja in razširjanja“ [5(2) (e)] vključno z dejavnostmi, ki so omenjene v točki 4.2.2.2.1, s posebnim poudarkom na vlogi medijev, ki lahko diskreditirajo nasilje, včasih pa tudi omogočijo neskončno širjenje propagande poznanih terorističnih in kriminalnih združenj; to pomeni, da pravica do poročanja brez cenzure kriminalnim združenjem s terorističnimi namerami omogoča, da so vidni: živo oddajanje posnetkov napadov, ugrabitve in umora talcev teroristov.

4.1.3

V členu 6 bi bilo koristno podrobno pojasniti, kdo se lahko prijavi, tako kot je v členu 5 pojasnjeno za drug program. Glede na to, da se njihovo delovanje nanaša na izredno občutljiva področja, bi morale te organe ali organizacije odobriti politične oblasti Unije, Evropski parlament in Svet, v obliki seznama, ki bi bil potrjen vsako leto.

4.1.4

Člen 14(3) določa, da bo Komisija Parlamentu in Svetu posredovala vmesna poročila o vrednotenju in obvestilo o izvajanju programa. EESO bi moral ravno tako sodelovati v celotnem postopku vrednotenja.

4.2

Predlog sklepa Sveta o vzpostavitvi posebnega programa „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“ za obdobje 2007–2013

4.2.1

EESO se strinja s splošnimi in posebnimi cilji programa [člen 2 in 3].

4.2.2

Čeprav program o temeljnih pravicah in pravosodni program predvidevata socialno in pravno pomoč žrtvam, EESO meni, da je treba posebno pozornost posvetiti zaščiti očividcev in žrtev ter spodbujanju in razvoju najboljših praks na tem področju, kot del storitev zakonskega uveljavljanja [člena 3(1) (c) in 3(2) (c)], pa tudi preprečevanju kriminala, kriminologije in razvoja horizontalnih metod ter orodij za strateško preprečevanje in boj proti kriminalu [člen 3(1) (b) in 3(2) (b)]. EESO zato podpira delo Komisije pri pilotskih projektih za boj proti terorizmu, trgovini z ljudmi in pri finančni pomoči za podporo žrtvam terorizma in njihovo zaščito. Na podlagi ocene pilotskih projektov EESO meni, da bodo vodili v oblikovanje trajnega kompenzacijskega sklada za žrtve terorizma.

4.2.2.1

Vse oblike zaščite žrtev terorizma, njihovih družin in otrok: človeški vidik boja proti terorizmu, ki temelji na zaščiti žrtev in spodbujanju vloge civilne družbe, mora postati sestavni del protiteroristične strategije. Žrtve utrpijo nasilje, ki je usmerjeno na vso družbo in na vrednote, ki jih ta predstavlja. Družba ima zato moralno in politično odgovornost, da prepozna grožnjo in se nanjo odzove. Države morajo varovati državljane in jim zagotoviti pravice in svoboščine, predvsem pravico do življenja in pravico do svobodnega bivanja brez strahu in groženj. Žrtve so stvarni vidik terorizma; so glas družbe in njena fronta v boju proti terorizmu. Najbolj učinkovit način za povečanje zavedanja in izgradnjo potrebne družbene zavezanosti za boj proti terorizmu ter oblikovanje civilnega odziva je preusmerjanje pozornosti na poročila žrtev. To je tudi najboljši način za politično in moralno diskreditacijo in osamitev teroristov. V ta namen so potrebni naslednji ukrepi:

razumevanje in solidarnost mednarodne skupnosti, ki jasno sporoča, da je spoštovanje človekovih pravic osrednji del boja proti terorizmu;

ukrepi in mehanizmi mednarodne zaščite in pomoči, ki upoštevajo dejstvo, da so žrtve terorizma poseben primer in torej drugačne od žrtev hudega kriminala ali naravnih katastrof;

razprava o žrtvah je tesno povezana z razpravo o človekovih pravicah; razpravo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah posameznikov, ki so vključeni v boj proti terorizmu, je treba razširiti, saj mora uskladiti dolžnost držav članic, da spoštujejo človekove pravice pri boju proti terorizmu z njihovo dolžnostjo, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito človekovih pravic posameznikov pri soočanju s terorizmom. Predlog Komisije takšne razprave žal ne omenja;

spodbujanje ukrepov za zagotavljanje zavezanosti civilne družbe, da se bori proti terorizmu, s sodelovanjem in dejavno udeležbo interesnih skupin, civilne družbe (zlasti žrtev) na mednarodni ravni;

EESO poudarja tudi, da je treba sredstva, dodeljena sedanjim evropskim programom za varstvo svoboščin in varnosti ponovno uravnotežiti v korist varstva svoboščin.

4.2.2.2

Na področju preprečevanja kriminala: tihotapljenje drog je najbolj pogosta oblika čezmejnega kriminala v EU, dobro organizirana kriminalna združenja v vseh državah članicah pa zagotavljajo široko distribucijo po vsej Uniji. Trend tihotapljenja različnih vrst drog prav tako narašča.

Trgovina z ljudmi je vedno večji problem v Uniji, gospodarske koristi te dejavnosti pa so precejšnje. EU mora okrepiti svoje operativne zmogljivosti, da bo lahko vpeljala in podprla preiskave o trgovini z ljudmi in povezanimi dejavnostmi, kot so spolno izkoriščanje otrok in prostitucija. EESO meni, da so pobude, kot je predlog direktive Sveta o kratkoročnih bivalnih dovoljenjih za prejemnike pravne pomoči z namenom zmanjševanja nezakonitega priseljevanja ali žrtve trgovine z ljudmi, ki sodelujejo s pristojnimi organi  (10), ki krepi instrumente za boj proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi (11), nujno potrebne.

Podkupljivost, pranje denarja, finančni prestopki in ponarejanje bankovcev eura so prav tako zaskrbljujoči. Pranje denarja je osrednja dejavnost skupin organiziranega kriminala, ki delujejo v Uniji, saj predstavlja vir financiranja njihovih dejavnosti. Vsi ti dejavniki (različne oblike kriminala in financiranja terorističnih dejavnosti) ustvarjajo sinergijo, ki povzroča nadaljnje izkoriščanje in zlorabo ljudi. Posebej pomembno je torej:

spodbujanje sodelovanja in strateških zavezništev med javnim in zasebnim sektorjem, zlasti pri oblikovanju najboljših praks ter pri boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, pri čemer je treba slediti merilom transparentnosti, poslovne integritete v finančnem sektorju in v neprofitnih organizacijah, v skladu s priporočili FATF (12) (glavno mednarodno telo, odgovorno za zaščito mednarodnega finančnega sistema pred pranjem denarja in financiranjem terorizma) in akcijskega načrta EU (13);

spodbuditi uporabo statističnih meril uspešnosti in uporabne kriminologije, ki naj se upošteva v dejanskih ukrepih in politiki;

razvijanje konvergence med državami članicami pri hitrih in usklajenih metodah odzivanja na teroristične napade;

uporaba vseh makro-ekonomskih sredstev na ravni Unije za boj proti nezaposlenosti, predvsem med mladimi.

4.3

Vrste dejavnosti, ki se jih lahko financira v skladu s členom 4(2):

4.3.1

Posebej je treba poudariti pomen medverskega in medgeneracijskega dialoga pri odkrivanju fundamentalističnih verovanj in spodbujanju najboljših praks, ki omogočajo medsebojno razumevanje, zmernost in demokratično strpnost, ter tako omejujejo radikalizacijo in novačenje novih privržencev. Boj proti terorizmu zahteva, da temu fenomenu odvzamemo moralno legitimnost; to lahko dosežemo le prek dialoga in razumevanja „druge strani“. Spodbuditi je treba dejavnosti, ki bodo različnim verskim skupinam in njihovim vodjem omogočile, da zgradijo mostove razumevanja, poglobijo složnost in strpnost in pomagajo ustvariti znanje, s katerim bomo lahko odkrili razloge za sovraštvo in načine, da se jim izognemo. Različne verske skupnosti se morajo bolje spoznati med seboj — ta cilj bomo najlažje dosegli s pomočjo ukrepov, ki olajšajo oblikovanje vezi med njihovimi člani.

4.3.2

Ne glede na to, da program Tokovi migracij (Migration Flows) vsebuje ukrepe za družbeno vključevanje in zaposlovanje pripadnikov — zlasti mladih — etničnih, verskih, kulturnih in priseljenskih manjšin, bi moral tudi omenjeni program razviti najboljše prakse iz uspešnih metodologij na tem področju, posebej pri usposabljanju in izmenjavi osebja (člen 4.2).

4.3.3

Z vidika organizacij civilne družbe je EESO prisiljen izraziti kritiko nedavnega osnutka predloga Komisije, ki se nanaša na kodeks delovanja neprofitnih organizacij, ki naj bi spodbujal transparentnost in finančno odgovornost le-teh. Predlog bi lahko negativno vplival na vse evropske nevladne organizacije in jih diskreditiral ter tako uničil njihov najbolj uporaben družbeni kapital: zaupanje javnosti in lokalnih, državnih ter evropskih institucij.

EESO razume pomisleke o zlorabi neprofitnih organizacij za financiranje terorizma in drugih nezakonitih dejavnosti. Vendar pa je treba za to poskrbeti prek običajnih instrumentov za preprečevanje in pregon, ki so na voljo vladam različnih držav članic. Predvsem je treba nadaljevati s sprejemanjem statutov za evropsko združenje in evropsko vzajemno družbo, ki je bilo žal odloženo.

4.3.4

EESO ponovno opozarja na pomen dejavnosti, opisanih v točkah 4.2.2.2 in 4.2.2.3: „usposabljanje, izmenjava osebja in strokovnjakov“ ter „dejavnosti ozaveščanja in razširjanja“.

4.3.5

Umetnost in kultura bi morala imeti pomembno vlogo pri oblikovanju načrta za civilni odziv na kriminal in terorizem ter predstavljati sredstvo za izražanje razumevanja različnih pogledov oziroma pogledov, ki so drugačni od prevladujočih pogledov v naših državah.

4.4

V zvezi s členom 14 (vrednotenje) veljajo pripombe iz točke 4.2.4.

5.   Zaključek

5.1

EESO je prepričan, da sta oba predloga okvirnega programa nujno potrebna. Če bo pri vmesnem vrednotenju presodil, da je program napredoval, meni, da je treba predlogoma zagotoviti več denarne pomoči.

5.2

EESO mora biti na svojem področju vključen v dialog s Komisijo in Evropskim parlamentom, da se zaključi letni načrt programa in s tem povezan postopek vrednotenja.

5.3

Poleg tega EESO ponovno poudarja, da bi morale biti metode, uporabljene v sedanjih evropskih programih za varovanje svoboščin in varnosti, v ravnotežju z varovanjem svoboščin, kot je navedeno v mnenju o haaškem programu: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let — Partnerstvo za evropsko prenovo na področju svobode, varnosti in pravice (KOM(2005) 185 končno) (SOC/209)).

5.4

Zaščita temeljnih pravic, svoboščin in varnosti je odgovornost vseh članov družbe, začne se že v nižjih razredih osnovne šole z učenjem skupnih vrednot in mora potekati ob nenehnem iskanju ravnovesja med tremi stebri, ki jih predstavljajo svoboda, demokracija in varnost.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Poročilo Human Security Now, OZN. http://www.humansecurity-chs.org.

(2)  UL C 19, 23.1.1999, str.1.

(3)  http://www.europol.eu.int/index.asp?page=publar2004#INTRODUCTION.

(4)  Mnenje EESO z dne 24 aprila 2002 (poročevalec, ki dela brez študijske skupine: g. Retureau) (OJ C 149 z dne 21.6.2002).

(5)  Delovni dokument Komisije – Odnos med varovanjem notranje varnosti in izpolnjevanjem mednarodnih obveznosti in instrumentov (KOM (2001) 743 končno).

(6)  Govor generalnega sekretarja Združenih narodov na vrhu Madridskega kluba o demokraciji, terorizmu in varnosti, Madrid, Španija, 11. marec 2005. http://www.safe-democracy.org.

(7)  Rohan Gunaratna, Al Qaeda, viaje al interior del terrorismo islamista, stran 27. Editorial Servi Doc., Barcelona, 2003.

(8)  http://www.consilium.eu.int/uedocs/cmsUpload/newWEBre01.en05.pdf.

(9)  www.safe-democracy.org.

(10)  Mnenje EESO z dne 29. maja 2002 (Poročevalec: g. Pariza Castaños) (OJ C 221 of 17/09/2002).

(11)  KOM(2002) 71 končno z dne 11/02/2002.

(12)  http://www.fatf-gafi.org/document/28/0,2340,en_32250379_32236930_33658140_1_1_1_1,00.html#Introduction.

(13)  http://www.consilium.eu.int/uedocs/cmsUpload/newWEBre01.en05.pdf.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/70


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu enakih možnosti za vse (2007) — pravični družbi naproti

KOM(2005) 225 končno — 2005/0107 (COD)

(2006/C 65/14)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je sklenil, da 27. oktobra 2005 v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. decembra 2005. Poročevalka je bila ga. Mária Herczog.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra 2005) s 123 glasovi za, nobenim glasom proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek stališča EESO

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno poudarja svojo podporo programu za evropsko leto enakih možnosti za vse (2007) in svojo zavezanost enakim možnostim, koheziji in temeljnim pravicam za vse v Evropi.

1.2

V vseh prejšnjih mnenjih o tem vprašanju je EESO poudarjal, da je za odpravljanje vseh oblik diskriminacij iz člena 13 (1) potreben konkretnejši napredek od doslej doseženega. Odbor se strinja, da so bili sprejeti številni korektivni ukrepi v prid enakosti, vendar je na mnogih področjih treba brez odlašanja postoriti še marsikaj. Evropsko leto enakih možnosti (2007) lahko ponudi dobro priložnost za opredelitev in upoštevanje omenjenih skupin in posameznikov.

1.3

EESO je prepričan, da je treba vsem državljanom, ki bivajo v EU, zagotoviti pravico do nediskriminacije in enakih možnosti za polno uživanje človekovih pravic na civilnem, političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Evropsko leto 2007 bi bilo treba zato izkoristiti za odpravo vseh vrst diskriminacije. Čeprav so vzroki diskriminacije iz člena 13 deležni posebne pozornosti, mora biti evropsko leto enakih možnosti za vse hkrati priložnost za osveščanje o diskriminaciji, s katero se soočajo določene skupine, ki jih običajno ne upoštevamo, na primer otroci, ter o vprašanjih, povezanih z diskriminacijo, ki še niso bila obravnavana.

1.4

EESO podpira socialno agendo 2005–2010, ki pri pripravi strateškega ukrepanja področji enakih možnosti in socialne kohezije uvršča v samo ospredje svojih prizadevanj. Ob upoštevanju v nadaljevanju predlaganih dopolnil in sprememb EESO sprejema in podpira cilje evropskega leta enakih možnosti (2007), katerega osrednje točke bodo pravice, zastopanost, priznavanje, spoštovanje in strpnost ter vključitev omenjenih področij med vodilne teme.

2.   Obrazložitev mnenja in ugotovitve

2.1   Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1.1

Sporočilo Komisije o socialni agendi za obdobje 2005–2010 poudarja pomen prizadevanj za enakost možnosti za vse pri ustvarjanju solidarnejše družbe. Navaja namen Komisije (v sporočilu, priloženem obravnavanemu predlogu (2)), da oblikuje novo okvirno strategijo za odpravljanje diskriminacije in pravico do enakih možnosti za vse. Med poglavitnimi pobudami, ki jih prinaša sporočilo, je predlog, da se leto 2007 razglasi za evropsko leto enakih možnosti za vse. Splošni cilj evropskega leta bo osveščanje javnosti o prednostih pravične in solidarne družbe, v kateri imajo vsi pravico do enakih možnosti. Zato se bo treba spopasti z ovirami, ki preprečujejo udejstvovanje v družbi, in si prizadevati za ustvarjanje družbe, ki bo v raznolikosti Evrope videla vir socialne in kulturne vitalnosti. Cilji evropskega leta enakih možnosti so:

pravice — osveščanje javnosti o pravici do enakosti in nediskriminacije;

zastopanost — spodbujanje razprave o tem, kako povečati državljansko, politično, gospodarsko, družbeno in kulturno sodelovanje v družbi;

priznavanje — praznovanje in sprejemanje različnosti;

spoštovanje in strpnost — prizadevanje za solidarnejšo družbo.

Obravnavani predlog vsebuje določbe, ki se nanašajo na evropsko leto enakih možnosti za vse, in določa finančna sredstva za ta ukrep. Predlog temelji na členu 13 Pogodbe o Evropski skupnosti (3).

2.2   Splošne in posebne ugotovitve

2.2.1

Uveljavitev enakih možnosti za vse je in ostaja prednostna naloga evropske politike. Kljub pomembnim zakonodajnim spremembam na evropski in nacionalni ravni na področju boja proti diskriminaciji, še zlasti tistim oblikam, navedenim v členu 13, so potrebni dodatni ukrepi za zagotavljanje skladnejšega uveljavljanja enakih možnosti in odpravljanje diskriminacije. Posredne oblike diskriminacije lahko pogosto odkrijemo šele, ko se zgodijo, vendar jih je težko dokazati. V programu za evropsko leto 2007 jim je treba posvetiti ustrezno pozornost.

2.2.2

Še eno področje, ki ga je treba obravnavati, so razlike v ravni in področju uporabe zaščite pred diskriminacijo iz različnih razlogov. Odbor zelo priporoča prepoved vseh oblik diskriminacije (na podlagi spola, rase ali etničnega izvora, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti) na področjih zaposlovanja, usposabljanja, izobraževanja, socialne zaščite, socialnih ugodnosti ter dostopa do dobrin in storitev. V nasprotnem primeru lahko pride do hierarhije med različnimi vrstami diskriminacije.

2.2.3

Od oblikovanja Evropske listine za temeljne pravice naprej Evropske unije ne moremo več obravnavati zgolj kot meddržavno povezavo, ki temelji na gospodarski racionalnosti. Ustrezno je treba upoštevati tudi družbene skupine, ki so izpostavljene različnim oblikam izključevanja, bodisi ker jim je onemogočen dostop do trga dela ali do udeležbe v gospodarskem življenju, bodisi ker živijo v revščini, čeprav so dejavne na trgu dela.

2.2.4

Socialni in gospodarski razlogi govorijo v prid enakih možnosti za vse posameznike in še zlasti za tiste, ki so diskriminirani ali prikrajšani zaradi družbenih, gospodarskih, kulturnih, geografskih ali drugih okoliščin. Z ustrezno podporo bi se lahko v polni meri vključevali v družbo in doprinesli svoj, tako družbeni kot gospodarski prispevek.

2.2.5

EESO meni, da je program za evropsko leto enakih možnosti za vse (2007) priložnost za osvetlitev tistih, ki so bili spregledani: mladih, tudi otrok, ki so žrtve starostne diskriminacije, posameznikov, ki so žrtve večkratne diskriminacije na več področjih, in oseb, ki so prikrajšane, ker prebivajo v oddaljenih ali redko naseljenih regijah ali naseljih, vendar nimajo dostopa do potrebnih storitev.

2.2.6

Odbor poleg tega meni, da mora biti evropsko leto tudi priložnost za nadaljnje proučevanje ključnih izzivov, kot so na primer vprašanje večkratno diskriminiranih oseb (na primer invalidnih otrok, starejših priseljencev, romskih žensk). Nenazadnje je treba upoštevati tudi raznolikost in raznovrstnost skupin, ki so najbolj izpostavljene diskriminaciji.

2.2.7

Evropsko leto mora biti priložnost za izboljšanje razmer več skupin prebivalstva. V prihodnje bi bilo treba še posebej upoštevati Mednarodno konvencijo o otrokovih pravicah OZN, ki so jo ratificirale vse države članice in jo torej lahko uvrščamo med veljavna načela skupnosti držav članic. To tudi omogoča, da izvajanje otrokovih pravic v prihodnje umeščamo med mednarodne zahteve.

2.2.8

Prezgodaj bi bilo izrekati mnenje o poglavitnih izkušnjah, pridobljenih v evropskem letu invalidov (2003), katerega cilj je bil izboljšati enakost možnosti invalidov v okviru akcijskega načrta (2004–2010) (4), sprejetega v letu 2003. Lahko pa jasno ugotovimo (5), da so države članice — po zaslugi evropskega leta — tej družbeni skupini namenile večjo pozornost in da imajo državljani Unije na voljo bolj točne informacije o invalidnih sodržavljanih. Da bi dosegli resnične spremembe, sta nujno potrebna ustrezna ocena dosedanjega napredka in spremljanje učinkov evropskega leta. EESO trenutno pripravlja mnenje o oceni in spremljanju učinkov evropskega leta invalidov.

2.2.9

Pri posrednih učinkih organizacije evropskega leta enakih možnosti 2007 ni dovolj, da ob pripravi zakonodaje poglavje o spremljanju vsebuje merilo, ki navaja odstotek evropskega prebivalstva, ki je dobilo več informacij o družbenih skupinah, ki so redno izpostavljene diskriminacijam; ampak je treba tudi proučiti, do katerih konkretnih sprememb je prišlo v vsakodnevnem življenju in v upravni praksi.

2.2.10

Vključitev različnih vzrokov diskriminacije v vse politike in pobude EU ter upoštevanje posebnih zahtev posameznih vzrokov diskriminacije pri oblikovanju ukrepov za boj proti drugim oblikam diskriminacije (na primer upoštevanje invalidnosti pri obravnavi drugih vzrokov diskriminacije) sta odločilnega pomena za hitrejšo odpravo diskriminacije in spodbujanje enakih možnosti. Že pridobljene izkušnje s tega področja, na primer glede enakosti spolov, bi lahko prenesli tudi na obravnavo drugih oblik diskriminacije.

2.2.11

Pomembno je poudarjati ne le nedopustnost diskriminacije, ksenofobije in rasizma, temveč tudi vrednote večkulturne Evrope in pomen izvajanja direktiv, ki so bile sprejete v preteklosti v okviru evropske politike boja proti diskriminacijam.

2.2.12

EESO je v več mnenjih (6) poudaril pomen, ki ga pripisuje sodelovanju nevladnih organizacij, navedenih pripadnikov manjšin, delodajalcev zasebnega in javnega sektorju, akterjev socialne ekonomije, delojemalcev in predstavnikov regij. Prav tako je treba pritegniti žrtve diskriminacije ter skupine in organizacije, ki jih predstavljajo na vseh ravneh in v vseh fazah izvajanja. Pri programiranju, izvajanju in nadzoru pomoči je treba učinkoviteje nadzirati (po potrebi tudi s poročili, ki izhajajo iz različnih virov), če na primer dejansko poteka ustrezno komuniciranje z nevladnimi organizacijami.

2.2.13

Vloga nevladnih organizacij in organizacij, ki predstavljajo diskriminirane skupine, bi morala biti deležna posebne pozornosti in priznanja. Zagotoviti je treba njihovo sodelovanje pri projektu evropskega leta na vseh ravneh (lokalni, regionalni, nacionalni in evropski) in vseh stopnjah (skupni načrti, izvajanje, uveljavljanje, ocena in spremljanje posledic evropskega leta). Še posebej bi bilo treba opozoriti na vlogo podjetij in organizacij v sektorju socialne ekonomije (zadruge, združenja, ustanove in vzajemni skladi) in jih tudi upoštevati.

2.2.14

Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija priznava pomembnost sodelovanja z delodajalci z namenom spodbujanja in pospeševanja razvoja politik nediskriminacije in različnosti na delovnem mestu. EESO priporoča, da se evropsko leto invalidov izkoristi za:

opredelitev in spodbujanje izmenjave informacij in primerov dobre prakse,

izboljšanje osveščenosti med podjetji o dodani vrednosti spoštovanja in vključevanja enakih priložnosti znotraj politike zaposlovanja in poklicnega napredovanja,

ustvarjanje partnerstva in trajnostne mreže med delodajalci in drugimi zainteresiranimi stranmi, vključno z nevladnimi organizacijami in organizacijami, ki obravnavajo skupine, ki se soočajo z diskriminacijo,

povezovanje in izboljševanje prihodnjega načrta Komisije o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, ki bo izdan januarja 2006.

2.2.15

Leto enakih možnosti je treba dobro pripraviti, pri čemer si lahko pomagamo s preteklimi izkušnjami. Informacije je treba sporočati v vsem razumljivem jeziku, zagotavljati možnosti za izobraževanje in usposabljanje ter poskrbeti za ustrezno pozornost medijev, podporo drugih politik in potrebno tehnično pomoč. V večji meri je treba uporabljati, razširjati in posodabljati sedanja dognanja raziskav, dobrih praks in programov, ki so se izkazala za učinkovita.

2.2.16

EESO meni, da so predvidena sredstva zelo omejena glede na zahteve in potrebe. Razdelitvi razpoložljivih sredstev bi bilo treba posvetiti ustrezno pozornost, da bi zagotovili, da imajo osebe, ki jih to v prvi vrsti zadeva, resnično dostop do njih.

2.2.17

Ob evropskem letu enakih možnosti za vse je treba omeniti tudi, da je pomembno vsakomur, ne samo skupinam, navedenih v členu 13 in v tem mnenju, in v vseh državah članicah Unije zagotoviti priložnost za boljše razvijanje sposobnosti in zmožnosti, predvsem s pomočjo socialnega vključevanja in izobraževanja.

V Bruslju, 14. decembra 2005

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Mnenje EESO o revščini med ženskami v Evropi (poročevalka: Brenda King) – UL C 24 z dne 31.1.2006; mnenje EESO o socialni agendi (poročevalka: Ursula Engelen-Kefer) UL C 294 z dne 25.11.2005; mnenje EESO o Evropskem socialnem skladu (poročevalka: Ursula Engelen-Kefer), UL C 234 z dne 22.9.2005; mnenje EESO o programu Skupnosti za zaposlovanje in socialno solidarnost – PROGRESS (poročevalec: Wolfgang Greif) – UL C 234 z dne 22.3.2006; SOC/167; mnenje EESO o EQUAL (poročevalec: Sukhdev Sharma), UL C 241 z dne 28.09.2004; mnenje EESO o evropskem letu invalidov (poročevalec: Miguel Angel Cabra de Luna), UL C 110 z dne 30.4.2004.

(2)  Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse - okvirna strategija KOM(2005) 224.

(3)  Člen 13 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti : (1) Brez poseganja v druge določbe in v mejah pristojnosti Skupnosti po tej pogodbi lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti razlikovanju na podlagi, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. (2) Kadar Svet sprejme spodbujevalne ukrepe Skupnosti, ki so namenjeni podpori delovanja držav članic, pri čemer je izključeno kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, zato da bi prispevali k doseganju ciljev iz odstavka 1, odloča v skladu s postopkom iz člena 251.

(4)  Glej mnenje EESO SOC/163 - UL C 110 z dne 30.04.2004.

(5)  Glej Eurobarometer.

(6)  Glej mnenje EESO SOC/189 - UL C 234 z dne 22.9.2005.


17.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/73


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora Kako vključiti socialne vidike v pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu

(2006/C 65/15)

Komisija je v pismu komisarke Loyole de PALACIO z dne 2. julija 2004 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za mnenje o dokumentu: Kako vključiti socialne vidike v pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu (SGP)

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2005. Poročevalec je bil Antonello PEZZINI in soporočevalec Gérard DANTIN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 422. plenarnem zasedanju 14. in 15. decembra 2005 (seja z dne 14. decembra) s 125 glasovi za, z 2 glasovoma proti in s 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1   Okvir mnenja

1.1.1

Mnenje je odgovor na zaprosilo komisarke Loyole Palacio. Po izjavi, da: „Komisija ceni dejavno vlogo Ekonomsko-socialnega odbora pri spodbujanju odprtega dialoga med nedržavnimi akterji afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) in Evropsko unijo‚, komisarka v pismu z dne 2. julija 2004 prosi Odbor za pripravo‘ raziskovalnega mnenja o vključitvi socialnih vidikov v pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu s poudarkom na zaposlovanju, delovnih standardih, socialni varnosti in vprašanju spolov.

1.1.2

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu (SGP), ki jih ureja člen 37 Kotonovskega sporazuma. morajo biti sklenjeni do 31. decembra 2007, da se spodbudi „nemoteno in postopno vključevanje držav AKP v svetovno gospodarstvo ob upoštevanju njihovih političnih odločitev in razvojnih prednosti, s čimer se pospeši trajnostni razvoj in prispeva k odpravljanju revščine v državah AKP‚(člen 34(1)). Bolj na splošno pa prispevajo k izvajanju‘razvojne strategije“, določene v členih 19 do 27 (naslov 1) Kotonovskega sporazuma.

1.1.3

Pismo z zaprosilom Komisije je v skladu s členom 37 in naslovom 1 Kotonovskega sporazuma, ki določa okvir tega raziskovalnega mnenja.

1.2

Iz zaprosila je razviden pomen, ki ga Komisija pripisuje upoštevanju socialne razsežnosti pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu.

1.2.1

Odbor pozdravlja prizadevanje in dejavnost Komisije.

1.2.2

Optimalnega gospodarskega razvoja ne bi bilo, če ne bi vzporedno potekal tudi socialni razvoj. Ta dva pojma morata obstajati skupaj, če želimo, da gospodarski napredek doseže popolno učinkovitost in tako omogoči izboljšanje načina življenja ter blaginjo prebivalstva.

1.2.3

Poleg tega bo izvajanje SGP neizogibno vodilo do potrebnih strukturnih reform, ki bodo v marsičem spremenile sedanje življenje prebivalcev držav AKP. Strukturne reforme, ki bodo pogosto težko sprejemljive, mora istočasno spremljati družbeni napredek, ker obstaja možnost, da bo prebivalstvo zavrnilo sporazume o gospodarskem partnerstvu.

1.2.4

S tega vidika je udeležba civilne družbe v različnih fazah procesa priprave sporazumov o gospodarskem partnerstvu zelo pomembna.

1.3

Na splošno Kotonovski sporazum predvideva postopno ukinitev ovir pri trgovanju med obema podpisnicama in meni, da pogajanja predstavljajo koristno in primerno obdobje za razvoj zmogljivosti javnega in zasebnega sektorja.

1.3.1

Cilji pogajanj o SGP — sestavni deli izvajanja Kotonovskega sporazuma — se nanašajo predvsem na vidike, kot so: odprava revščine, trajnostni razvoj, učinkovita udeležba žensk, sodelovanje nedržavnih akterjev, posebna skrb za ohranitev javnih sredstev v socialnih sektorjih na zadovoljivi ravni (1).

1.3.2

V skladu s Kotonovskim sporazumom SGP obsegajo številne sektorje: politiko konkurence (2), varovanje pravic intelektualne lastnine (3), sanitarne in fitosanitarne ukrepe (4), trgovino in okolje (5), trgovinske standarde in standarde dela (6), potrošniško politiko in varovanje zdravja potrošnikov (7), varnost preskrbe s hrano (8) in spodbujanje naložb (9).

1.4

Med SGP, katerih okvir obsega več razsežnosti (glej Dodatek 2), sodijo medsebojni sporazumi o prosti trgovini, ki zahtevajo dvostranska pogajanja med EU in državami ali regijami AKP. Treba je poudariti, da morajo biti SGP v skladu s pravili STO.

1.4.1

Države AKP in EU so zato prepričane, da je treba v okviru STO vzpostaviti bolj uravnotežen in pravičen sistem večstranske trgovine, ki temelji na jasno določeni povezavi med trgovino in razvojem, in predlaga resnično drugačno obravnavanje glede na koristi za države v razvoju — zlasti najmanj razvite države (LDC) in majhne otoške države — ter je tudi transparenten in dejansko vključen v postopek sprejemanja odločitev.

1.5

Kot je poudarila skupna parlamentarna skupščina (AKP/EU), so se med dosedanjimi pogajanji (glej Dodatek 2) pokazale nekatere velike razlike med državami AKP in Evropsko unijo.

1.5.1

Ne smemo pozabiti, da zunanji dolg predstavlja mnogim državam AKP nepremostljivo oviro za njihov gospodarski in socialni razvoj (10). To je prav tako eden od razlogov, zaradi katerega pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu niso dosegla zavezujočega okvirnega sporazuma, kot so si to želele države AKP.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Številne države AKP, predvsem države Južne Afrike, menijo, da bo regionalno povezovanje zaradi nižjih carin najprej vodilo do izgube dohodka. Zato bi bilo morda treba v tem obdobju zagotoviti večjo finančno obveznost v skladu z različnimi stopnjami prispevkov. Ker carine v številnih afriških državah predstavljajo velik del državnih prihodkov, je namesto teh treba čimprej izdelati davčne sisteme, s katerimi bodo nadomestili izgube dohodkov. Države pri uvedbi takih učinkovitih davčnih sistemov potrebujejo pomoč. Poleg tega so države AKP zelo malo napredovale pri razvoju praktičnih oblik regionalnega trgovinskega sodelovanja. Sporazumi, ki že obstajajo ali so skoraj zaključeni, razen tega, da so omejeni na določene regije, na splošno niso dosegli cilja večje regionalne trgovine. Dejansko ima samo nekaj obstoječih območij, ki so med seboj povezana, visoko stopnjo medregionalne trgovine.

2.1.1

Do sedaj so bila na vseh šestih regionalnih območjih pogajanja dolgotrajna in zapletena. Rok za zaključek pogajanj, ki je konec leta 2007, verjetno ne bo dosežen. Prehodno obdobje bo daljše in bo trajalo še precej po letu 2008. Glavne težave se pojavljajo predvsem v južnem in vzhodnem delu Afrike. Afriške države se bolj osredotočajo na težave v infrastrukturi (ceste, bolnice, centri za usposabljanje, kmetijski razvoj, itd.) kot pa na težave v zvezi z vidiki civilne družbe (11).

2.1.2

V vsaki regiji obstajajo projektne skupine, ki stalno spremljajo trgovinska pogajanja (12). Organizacije, ki predstavljajo civilno družbo, se morajo nujno posvetovati s projektnimi skupinami, da se seznanijo z njihovimi analizami in predlogi o socialnih vidikih in na splošno o vseh spornih zadevah, povezanih z razvojem. Predstavniki civilne družbe se zato morajo združiti na regionalni ravni in ustanoviti organizacijo, ki jim bo omogočala, da skupaj oblikujejo svoja stališča. Evropska unija mora s finančno in tehnično pomočjo prispevati k praktičnemu izvajanju take pobude.

2.1.3

V prejšnjih poročilih je Odbor odobraval večjo udeležbo civilne družbe (13), predvsem ob upoštevanju, da se določbe Kotonovskega sporazumu o sodelovanju nedržavnih akterjev pojavljajo v več kot 30 členih, v končni izjavi in Prilogi IV o izvedbenih in upravljavskih postopkih. Temeljna načela (člen 2) in poglavje 2, ki v celoti obravnava „nosilce partnerstva“, vsebujejo izjave, ki najbolje pojasnjujejo ta pristop.

2.1.4

EESO meni, da je pomembno prenesti evropsko izkušnjo o uporabi strukturnih skladov, predvsem glede regij iz cilja 1, na regije AKP (14).

2.2

Udeležba civilne družbe pri izvajanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu je eden ključnih pogojev za doseganje učinkovitih rezultatov.

2.2.1

Člen 6 Kotonovskega sporazuma opredeljuje „nedržavne nosilce partnerstva“: zasebni sektor, gospodarski in socialni partnerji, vključno s sindikati in različnimi oblikami civilne družbe glede na nacionalne značilnosti (15).

2.2.2

Celotni sporazum (16) pogosto navaja civilno družbo, predvsem člen 4, ki opredeljuje načine udeležbe (17).

2.2.3

V večini držav AKP je civilna družba slabo organizirana. Pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu (SGP) so zato priložnost za izboljšanje organizacije civilne družbe in s tem tudi njene sposobnosti, da oblikuje predloge. Samo tako bo lahko imela na določenem območju večjo vlogo pri izvajanju sprejetih smernic. S povečanjem konkurenčnosti in razvojem socialnih vidikov bo omogočila gospodarsko rast.

2.2.4

S tega vidika je pomembno, da pogajanja na ravni vseh držav AKP upoštevajo določena obvezna merila: poleg racionalnega vključevanja v svetovno gospodarstvo si morajo predvsem prizadevati za razvoj trgovine in z njim povezanimi socialnimi pravicami, zmanjševanjem revščine in spoštovanjem pravic delavcev  (18). Ta merila morajo usmerjati regionalna pogajanja.

2.2.5

Treba je poudariti, da so mnogi vidiki v zvezi z zaposlovanjem, socialno varnostjo in vprašanji spolov ter tesne povezave med trgovinskim razvojem in delovnimi standardi v „pogajalskem mandatu“ Komisije o SGP omenjeni zgolj na splošno in le v preambuli.

2.2.6

Dokumenti, ki jih je pripravila Komisija na podlagi rezultatov prve faze pogajanj med EU in raznimi regijami AKP, ne obravnavajo dovolj poglobljeno razvoja socialnih vprašanj in problemov enakosti spolov.

2.2.7

To se ne sklada z načelom, da SGP predstavlja gospodarsko razsežnost Kotonovskega sporazuma. Vrednote v zvezi z vsemi vidiki človekovega življenja, ki jih Kotonovski sporazum močno poudarja, je zato treba vključiti v pogajanja o SGP in jih tudi zagovarjati.

2.3

Da se na socialnem področju dosežejo učinkoviti rezultati sporazumov o gospodarskem partnerstvu, je treba za socialno-poklicne akterje oblikovati okvir, ki bo ustvarjal enotnost kraja in časa.

2.3.1

Za dosego zadovoljivih rezultatov, in sicer pogajanj in izvajanja vsebine le-teh, bo ta okvir spodbujal oblikovanje učinkovite participativne metodologije, ki bo povezala gospodarske in socialne akterje že v prvi fazi priprave ukrepov.

2.3.2

Trenutna pogajanja o SGP se srečujejo z resnimi in naraščajočimi neenakostmi med obema stranema glede stopnje razvoja, kakovosti življenja in socialnih pravic ali trgovine, še bolj pa glede avtonomne zmogljivosti priprave predlogov na področju upravljanja in nadzora. Zaradi teh neenakosti in neravnotežja so pogajanja o SGP zelo zapletena in občutljiva. Ta zapletenost ne sme preprečevati vključitev neposredno ali jasno opredeljenih socialnih vidikov v pogajanja in določenega izida izbranih gospodarskih in/ali komercialnih možnosti. Še posebej je treba poudariti zaposlovanje, podjetništvo, standarde dela, socialno varnost in vprašanja spolov (19).

2.3.3

Na regionalni ravni nekateri načrti pogajanj predvidevajo vključenost civilne družbe v različne pogajalske faze in v nacionalne ter regionalne odbore. Vendar pa stopnja udeležbe in zadovoljstvo predstavnikov civilne družbe v postopku partnerstva še nista znana.

2.3.4

Redna srečanja z družbenimi in gospodarskimi predstavniki držav AKP omogočajo EESO, da ocenjuje njihovo stopnjo vključenosti v različnih fazah procesov.

3.   Udeležba civilne družbe

3.1

V večini držav AKP je civilna družba pogosto malo ali slabo organizirana, zato lahko pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu (SGP) predstavljajo priložnost za izboljšanje njene organizacije in s tem tudi njene sposobnosti, da oblikuje predloge. To je eden od pogojev, ki ji bo omogočil večjo vlogo na določenem območju pri izvajanju sprejetih smernic. Večja konkurenčnost in razvoj socialnih vidikov bosta prispevala h gospodarski rasti. Boljša organiziranost civilne družbe in njena sposobnost delovanja se ne more uresničiti brez odločnosti Komisije in pripravljenosti udeleženih držav.

3.1.1

Redna in zanesljiva ocena udeležbe socialno-ekonomskih akterjev v vseh fazah izvajanja SGP lahko ustvari pozitivno dinamiko, ki vodi do stalnih izboljšav. To oceno bi morali izvajati pogajalci institucij.

3.1.2

Posvetovanje in vključitev različnih sektorjev civilne družbe v različnih fazah procesa omogočata predvsem smiselnost in preglednost opravljenega dela, ki si na podlagi SGP in v skladu z načeli Kotonovskega sporazuma prizadeva za izboljšanje kakovosti življenja vseh ljudi.

Primere dobre prakse je treba prevesti v lokalne jezike in jih razširjati.

3.2

Za začetek izvajanja in ovrednotenja učinkovite participativne metodologije (nujen pogoj za učinkovitost in kakovost prispevka civilne družbe) je treba zagotoviti pogoje, ki omogočajo nedržavnim akterjem, da se srečujejo, razpravljajo, skupaj oblikujejo cilje, jih na pogajanjih o SGP predlagajo, spremljajo njihov razvoj ter predvsem na terenu zagotovijo in spremljajo izvajanje ter ocenijo njihov učinek.

3.2.1

Na podlagi teh pogojev se bo oblikoval prostor, namenjen socialno-poklicnim akterjem, ki bo zagotavljal enotnost časa in hkrati enotnost kraja.

3.2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato predlaga, kot je že poudaril v končni izjavi na „24. srečanju ekonomskih in socialnih predstavnikov AKP-EU“ v Bruslju, ustanovitev regionalnih odborov za socialni dialog, ki bodo združili socialno-poklicne akterje, da pomagajo pri pripravi, predlogu in zagotavljanju izvajanja in spremljanja programov za socialni razvoj.

3.2.3

Na splošno morajo naloge regionalnih odbor za socialni dialog obsegati predvsem:

izvajanje in spremljanje zgoraj omenjenih konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD), predvsem konvencij v zvezi s temeljnimi socialnimi pravicami;

spodbujanje primernih zaposlitev in socialnega razvoja;

gospodarski in socialni učinek, ki so ju v okviru regionalnega okvira povzročili SGP in regionalno povezovanje;

3.2.3.1

Natančneje, regionalni odbori se lahko z morebitno pomočjo specializiranih skupin osredotočajo na pripravo predlogov v zvezi s:

politiko zaposlovanja: cilji in metode; primerno delo (plačilo, delovni pogoji, itd.),

izobraževanjem,

poklicnim in stalnim usposabljanjem,

mehanizmi socialne zaščite

razvojnimi dosežki pogajanj v neformalnih sektorjih,

enakostjo spolov,

trajnostnim razvojem, ki se osredotoča predvsem na okolje,

infrastrukturo in naložbami.

3.2.4

Glede metodologije organizacije in delovanja bi MOD lahko sodelovala pri ustanovitvi regionalnih odborov za socialni dialog. S programom PRODIAF (regionalni program za spodbujanje socialnega dialoga v francosko govorečem delu Afrike) je MOD pridobila veliko izkušenj, s katerimi bi lahko prispevala k učinkovitosti odborov.

3.2.5

Ob upoštevanju sestave regionalnega odbora lahko merila za izpolnjevanje pogojev za dostop do sredstev Evropskega razvojnega sklada temeljijo na sporazumu med državami AKP in Svetom Evropske unije.

3.2.6

Če bi v podobnih, že organiziranih regijah (Karibi, …) obstajale platforme, forum ali druge strukturirane oblike združevanje nedržavnih akterjev — vzpostavili so jih kot odgovor na potrebe, ki so se pojavile s pripravo nacionalnih in regionalnih indikativnih programov — bi bilo treba pregledati spremembe, ki jih prinašajo, zato da bi omogočili izpolnitev ciljev regionalnih odborov za socialni dialog.

3.2.7

Zaradi učinkovitosti bi se regionalni odbori za socialni dialog lahko sistematično povezali z delom regionalnih pripravljalnih skupin (RPTF). RPTF imajo namreč ključno vlogo pri zagotavljanju, da načrtovanje pomoči ustreza izraženim zahtevam v različnih fazah pogajanja.

3.2.7.1

Z udeležbo teh odborov bi dobila organizirana civilna družba večjo vlogo, kar bi ji omogočilo, da spremlja, ali med pogajanji in pri dejanskih ukrepih na regionalni ravni upošteva načelo trajnostnega razvoja.

3.2.7.2

Kot je bilo večkrat poudarjeno, so v državah AKP vprašanja glede kmetijstva in različnih okoljskih vidikov še posebej pomembna, zato jih je treba vedno obravnavati v vseh fazah pogajanj, predvsem pa upoštevati izkušnje lokalnih predstavnikov sektorja na tem območju.

3.2.7.3

Regionalni odbori za socialni dialog bodo lahko imeli dejavnejšo vlogo z možnostjo dajanja pobud tedaj, ko bodo težave z razpoložljivimi finančnimi sredstvi in organizacijo točno opredeljene, in se bodo lahko sami pogajali z Odborom za spremljanje EU-AKP ter izmenjali strokovna znanja in izkušnje z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom.

4.   Razvoj zaposlovanja

4.1

Dostojno delo je najpomembnejše sredstvo za boj proti revščini, ker omogoča:

ustvarjanje dohodkov, torej kupne moči in trgov;

ljudem in skupinam, da niso več odvisni od pomoči;

proizvajanje blaga in ponudbo storitev, ki so dosegljive širši javnosti in ustrezajo njihovim potrebam;

in prispeva k financiranju socialnih vidikov: izobraževanje in usposabljanje, pokojnine, podpora za brezposelnost, zdravstvena oskrba. Z drugimi besedami: vse, čemur pravimo „socialna varnost“.

4.1.1

Politike zaposlovanja morajo spodbujati in združevati prispevke javnih in zasebnih sektorjev ter dosežke socialnega gospodarstva in gospodarstva, ki temelji na solidarnosti.

4.1.2

Programi za razvoj zaposlovanja predvidevajo: postopno, s pogajanji določeno vključevanje neformalnega gospodarstva v zasebne ali javne sektorje, med drugim s spodbujanjem mednarodnih standardov dela (predvsem osnovnih pravic); zavezanost podjetij, ki so upravičena do javnih sredstev iz javnih razpisov (naložbe, razna dela), da upoštevajo standarde dela in predpise za varstvo okolja (podnebje, biološke raznovrstnosti, Kjotski protokol, varstvo gozdov itd.). To je deloma tudi vprašanje družbene odgovornosti podjetij.

4.1.3

Ti programi bi morali poleg tega opredeliti tudi smernice v zvezi z gospodarskimi, davčnimi, kulturnimi in upravnimi reformami, bojem proti korupciji, uvedbo, na primer, dobropisa na že plačane davke in druge storitve, ki so namenjene predvsem majhnim in srednje velikim podjetjem ter obrtništvu.

4.1.4

Kot je znano, so cilji partnerstva spodbujanje in pospeševanje gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja držav AKP. Glavni cilj je zmanjšanje in končno tudi odprava revščine. SGP mora poglobiti partnerstvo, omogočiti odprtje gospodarstev, zlasti na osi jug-jug, in doseči večjo liberalizacijo z jasnimi, domačim in tujim investitorjem privlačnimi pravili.

4.1.5

Za kulturno in gospodarsko odprtje držav AKP si je treba zelo prizadevati, predvsem tako, da se izkoristi priložnost, ki jo ponuja SGP in se oblikuje carinska unija za spodbujanje skupnih interesov in večje pospeševanje regionalnega povezovanja.

4.2

Na žalost na začetku pogajanj ni bila izdelana nobena študija o učinku na zaposlovanje, ki bi obravnavala prvotno stanje. Študija bi namreč omogočila boljšo oceno doseženega napredka.

4.2.1

Namen sodelovanja je spodbujanje reform ter gospodarskih in institucionalnih politik, ki so potrebne za oblikovanje ugodnega okolja za zasebne naložbe in razvoj dinamičnega, učinkovitega in konkurenčnega zasebnega sektorja. Poleg tega je treba okrepiti tudi javni sektor; med drugim z ukrepi za pospeševanje izobraževanja, zdravstva in socialnih storitev na splošno, s katerimi je mogoče podpirati zasebni sektor.

4.2.2

Naloga sodelovanja je tudi, da:

spodbuja dialog med javnimi in zasebnimi sektorji;

razvija podjetniške sposobnosti in kulturo podjetja;

v skladu s pravno državo rešuje težave glede neprijavljene dejavnosti.

4.2.3

Ukrepi v okviru predhodnih sporazumov (20) so sicer dali določene rezultate, vendar ne pričakovanih, zlasti na področju spodbujanja zasebnega sektorja in njegove vloge pri pospeševanju rasti in raznovrstnosti gospodarstva.

4.2.4

Pri pripravi razvojnega programa morajo socialno-poklicni partnerji izdelati podrobne analize težav, s katerimi se srečujejo pri pospeševanju, zaščiti in spodbujanju ukrepov, namenjenih majhnim in srednje velikim podjetjem.

4.3

Predvsem v Afriki so glavne možnosti za razvoj na področju kmetijstva, kjer se bodo še dolgo časa izvajali ukrepi. Ti ukrepi so:

razvoj in učinkovitost tradicionalnih kmetijskih praks;

vzpostavitev infrastrukture in socialnih storitev, ki bodo dosegljive večjemu številu ljudi;

razvoj majhnih obrtnih in podjetniških dejavnosti, ki so pogoste v kmetijsko-živilskem sektorju.

4.3.1

Za razvoj in krepitev kmetijskega sektorja je treba v prihodnosti trgovino med državami AKP in EU urejati s prilagodljivimi predpisi, ki omogočajo vključitev sanitarnih in fitosanitarnih predpisov ter omogočiti ustanovitev, krepitev in raznovrstnost novih malih podjetij, ki so zavarovana z ustreznimi zaščitnimi klavzulami.

4.3.2

Ukrepi v kmetijskem sektorju morajo sčasoma omogočiti:

razvoj kmetijsko-živilskih varnostnih standardov za povečanje izvoza,

izboljšanje dostopa do kmetijskega trga, predvsem s trženjem,

odpravo administrativnih ovir in izboljšanje logistike,

spodbujanje usposabljanja na področju storitev in raziskav,

razvoj zadružnih in kmetijskih kreditnih institucij,

sprejetje zanesljivih, splošno veljavnih predpisov o nepremičninah,

spodbujanje postopnega prehoda z zaposlovanja v kmetijstvu na razvoj podeželskih storitev.

4.3.2.1

Zgoraj opisani cilji se lahko dosežejo s sodelovanjem (delno v okviru SGP in delno v okviru načrtovanih pomoči), ki obsega naslednje ključne elemente:

integrirane projekte za razvoj podeželja;

ustanavljanje in krepitev združenj kmetovalcev, delavcev in žensk, ki delajo v kmetijskem procesu, živilski industriji in kmetijskih kreditnih sektorjih;

pripravo kmetijskih katastrov;

zakonodajo o certificiranju živil, vključno z inštituti za certificiranje, uvedbo fitosanitarnih standardov in analize prsti, ki bodo prispevali k varstvu okolja;

ukrepe na področju namakanja in pitne vode;

usposabljanje v javnih in zasebnih organizacijah in institucijah.

4.3.3

Čeprav so obsežna kmetijska območja v bližini jezer ali izvirov sladke vode, se zaradi slabe namakalne infrastrukture in pomanjkanja strokovnjakov, ki bi bili sposobni s črpanjem zagotoviti oskrbo z vodo, še vedno srečujejo s sušo.

4.3.4

S pomočjo skladov za sodelovanje kupljeni hidravlični sistemi so zaradi pomanjkanja strokovnjakov, ki bi znali z njimi upravljati ali jih najpogosteje samo popraviti, večinoma neizkoriščeni.

4.3.4.1

V drugih primerih počasni potek možnih tehnoloških sprememb ter kulturne (21) in institucionalne omejitve ovirajo razvoj malih podjetij.

4.3.5

Poleg tega je ponekod zaradi velike neenakosti v porazdelitvi sredstev in pomanjkljivosti organizacijskih modelov produktivnost omejena, zaradi česar bo morda veliko prebivalstva še dolgo časa živelo v slabih razmerah, v katerih pritisk preseljevanja narašča.

4.4

Faze pogajanj o SGP naj bi pripomogle k večji usposobljenosti zasebnega sektorja, da preuči to stanje. Vendar je treba znanja zasebnega sektorja izkoristiti tudi izven pogajanj s pomočjo sodelovanja na lokalni ravni, na kateri morajo biti predstavniki civilne družbe vedno neposredno udeleženi.

4.4.1

EESO je v informativnih poročilih in mnenjih (v nekaterih nedavno) obravnaval proces oblikovanja nove podjetniške kulture, ustanavljanja podjetij, ovrednotenje kategorije spolov in kakovosti ter človeških virov.

4.5

V državah AKP je industrija, predvsem predelovalna, slabo razvita ali sploh ne. Sektor priložnostnega dela in majhna ter srednja obrtna podjetja predstavljajo 70 % zaposlovanja v proizvodnji. Ta dva sektorja sta ključnega pomena in zato zahtevata posebno pozornost ter pripravo politik za spodbujanje razvoja in zagotavljanje ustrezne podpore.

4.5.1

Večina težav, s katerimi se pogosto srečujejo majhna in srednja podjetja (pomanjkanje finančnih sredstev, težave pri uporabi tehnologij, omejena vodstvena sposobnost, nizka produktivnost, regulativne omejitve) je v globaliziranem sistemu in v okolju s prevladujočo tehnologijo še večja, predvsem pa v razmerah v državah AKP, za katere so značilne strukturne in infrastrukturne pomanjkljivosti.

4.5.2

Cilj regionalnega povezovanja je, da na podlagi sporazumov o gospodarskem partnerstvu podpira vzpostavitev in krepitev določenih struktur, ki so ključne za spodbujanje majhnih in zelo majhnih podjetij k dostopu do finančnih sredstev, informacij, trgov, usposabljanja in tehnološkega posodabljanja. Vendar pa pri upravljanju teh struktur sodelujejo predstavniki socialno-poklicnih organizacij, ki jim je treba omogočiti usposabljanje, da se v primerjavi z drugimi izpopolnijo in obogatijo strokovna znanja. K temu lahko prispevajo tudi SGP.

4.5.3

Eden od ključnih dejavnikov so organizacije, ki temeljijo na kategoriji. Tako kot produktivnost dela narašča z boljšo kakovostjo zastopanja sindikatov, se tudi učinkovitost majhnih in zelo majhnih podjetij lahko izboljša samo, če bodo imela tudi več predstavniških organov.

4.5.4

Organizacije, ki temeljijo na kategoriji, omogočajo utrjevanje vrednot podjetja in njegove kulture navzven ter znotraj podjetja in prav tako krepitev sposobnosti vodenja, posodabljanja in spoštovanja vseh, ki prispevajo k razvoju podjetja in družbe.

4.5.5

Dejansko se vrednote glede pojmovanja socialne odgovornosti podjetij lahko uveljavijo v državah AKP v določenem časovnem obdobju samo, če sporazumi o gospodarskem partnerstvu vključujejo tudi dejavnike, ki so Evropi omogočili, da je postala zgled „socialno-tržnega gospodarstva“. Tako gospodarstvo zahteva močne in odgovorne predstavniške organizacije delavcev in delodajalcev.

4.6

Ob upoštevanju zgoraj navedenega obsega neenakosti so nekatere teme pogajanj o SGP še posebej strateško pomembne. Treba je poudariti, da morata trgovina in gospodarsko združevanje, ki spodbujata konkurenčnost in rast, omogočiti dvig življenjskih in delovnih standardov ter izboljšati socialne pravice, ne pa jih zmanjševati.

4.6.1

S tega stališča je zelo pomembno, da se izdelajo predhodne in naknadne študije o gospodarskih in socialnih učinkih, v katerih sodelujejo tudi socialno-ekonomski akterji tiste regije (22).

4.7

Primarnost človekovih pravic in predvsem pravic delavcev. SGP mora v skladu z MOD zagotavljati primarnost človekovih pravic in še posebej socialnih pravic, predvsem pa trgovinski in finančni vidik. Te pravice je treba sistematično vključevati v vsa pogajanja o SGP na regionalni ravni.

4.7.1

Med zmanjševanjem tujega dolga in večjimi naložbami v socialno zaščito je treba vzpostaviti jasno povezavo, in sicer z javnimi sredstvi, ki se bodo sprostila z zmanjševanjem dolgov.

4.7.2

Zelo zadolžene države imajo zelo malo manevrskega prostora za izvajanje dejavnosti, ki so namenjene boju proti revščini (23). Treba je spodbujati nova prizadevanja glede razbremenitve dolga večine zadolženih držav. Vendar pa morajo pri takih ukrepih za izpolnjevanje nacionalnih ciljev sodelovati tudi vlade.

4.7.3

Konkretni načrt socialnega razvoja. V pogajalskem obdobju je treba začeti izvajati konkretni program socialnega razvoja, ki upošteva razvojne cilje Kotonovskega sporazuma (24) in združuje gospodarske in socialne moči. Ta program mora biti sestavni del SGP glede izbora pristopov in ciljev, strategije izvajanja in študije učinkov. Mora biti učinkovit in povezan z naraščajočo konkurenčnostjo ter gospodarsko rastjo, ki ju ustvarja liberalizacija trgovine.

4.8

Program mora biti izčrpen in večdimenzionalen: lahko vključuje prenovo izobraževanja in zdravstvenih storitev, ukrepe za zagotavljanje dohodka majhnih podeželskih proizvajalcev in malih ribičev, dejavne politike za spodbujanje, zaščito in razvoj dostojnih zaposlitev (25) ter končno tudi resnično participativni pristop, ki vključuje organizirano civilno družbo.

4.8.1

Program, osredotočen na človeške vire, bi lahko sledil vzoru EU in izkoristil njeno strokovno znanje ter izkušnje pri upravljanju Evropskega socialnega sklada (ESS). Ukrepi se morajo osredotočati na izobraževanje in dodatno usposabljanje za spodbujanje bolj odprte trgovinske kulture in biti usklajeni s predstavniki organizirane civilne družbe.

5.   Osebne in socialne pravice

5.1

V mnogih državah AKP je stanje glede temeljnih socialnih indikatorjev in gospodarske dejavnosti še vedno težavno, zato sedanja pogajanja o SGP predstavljajo zanje veliko priložnost. Kakovost teh sporazumov bo odločilna za razvoj v prihodnosti.

5.1.1

Na tej stopnji je pomembno upoštevati tudi dejstvo, da so glavni cilji pogajanj o SGP (tako kot pri pogajanjih o humanitarni pomoči) razvoj držav AKP in zmanjšanje revščine. Obe strani morata med seboj sodelovati in omogočati, da njuna stališča obravnavajo tudi te prednostne naloge, za kar je potrebno nenehno usklajevanje.

5.2

Iz zgodovine civilizacije je razvidno, da sta izobraževanje in poklicno usposabljanje temelja razvoja. Izobraževanje človeku omogoča, da bere, razume in najde svoje mesto v družbi, medtem ko mu poklicno usposabljanje omogoča, da pridobiva hrano in obdeluje materiale, s čimer prispeva k nenehnemu oblikovanju sveta (26).

5.2.1

Izkušnje na področju sodelovanja so pokazale, da so glavni razlogi za neuspeh pobud pogosto naslednji:

razvojne politike premalo pozornosti posvečajo usposabljanju;

države, upravičenke do pomoči, se srečujejo s težavami pri izvajanju reform, ki bi jim omogočale racionalno uporabo domačih in mednarodnih sredstev;

nizka stopnja udeležbe vseh neposredno vpletenih interesnih skupin, predvsem pri sprejemanju tehnologij, inovativnih tehnik in podjetništva.

5.2.2

Usposabljanje med pripravami in izvedbenimi fazami SGP je ključnega pomena za uspešnost pobud za sodelovanje. Razlogi za neuspeh projektov za sodelovanje so pogosto nezadostno posredovanje praktičnih znanj, pomanjkanje tehnik vodenja ali številnih elementov, ki jih potencialni lokalni izvajalci potrebujejo za ocenjevanje, sprejemanje operativnih odločitev ali da izkoristijo priložnost za vključitev na regionalne trge, ki se nenehno spreminjajo.

5.2.3

Pri ukrepih za posodabljanje, krepitev trga in povečanje konkurenčnosti, krepitev formalnih gospodarskih struktur, razvoja sodobnega kmetijstva in povezovanja kmetijstva ter industrije je večja ovira kot so gospodarske težave pomanjkanje človeških in kulturnih virov.

5.3

Načrtovani dolgoročni ukrepi za usposabljanje so ključnega pomena za oblikovanje majhnih proizvodnih struktur. Upoštevati je treba tri temeljne nize ukrepov: sektorske politike (še posebej kmetijstvo), ukrepe na področju proizvodnega sistema in ukrepe na področju distribucije.

5.3.1

Zasebni sektor je treba oživiti z:

naložbami v človeške vire in raziskave za pridobitev strokovnih znanj in sposobnosti, da se lahko začne razvojni proces, ki bo dologotrajen in družbeno sprejemljiv;

izboljšanjem organizacijskih in institucionalnih zmogljivosti, ki vključujejo ustanavljanje institucij v centralni in lokalni javni upravi, gospodarske subjekte in na zelo poseben način združenja delavcev ter delodajalcev;

razvojem in razširjanjem „tehnoloških sklopov“ (27);

praktična izobraževanja za izboljšanje delovanja trga z informacijami o skladiščenju proizvodov, prevozu in predelavi proizvodov. Pomembno vlogo bi pri tem lahko imel razvoj raznih oblik združevanja, s čimer bi obogatili praktične izkušnje na evropski ravni, temeljil bi pa na sistemu spodbujanja zasebnega sektorja in bi poleg uvedbe novih postopkov omogočal tudi nižje prevozne in predelovalne stroške.

5.3.2

Naložba v človeški kapital je najpomembnejši dejavnik razvojnih procesov in mora biti referenca predvidenih pogajanj o SGP. Osnovno izobraževanje omogoča, da se usposabljanje uvede in razširi v različne sektorje ter spodbuja ustanavljanje združenj in posodabljanje tehnologij.

5.3.3

Izobraževanje je prav tako zelo koristno za ženske, ker imajo v družbi in gospodarstvu ključno vlogo. V večini držav AKP so ženske edini vir trajnega in zanesljivega dohodka v vaseh, kar pomeni, da bi predvsem usposabljanje žensk (28) lahko koristilo celotnemu gospodarstvu.

5.3.4

V vsaki regiji morajo SGP zagotoviti in izboljšati:

nediskriminacijski dostop do izobraževanja;

razvoj in razširjanje poklicnega usposabljanja na tehničnem področju;

tesno sodelovanje med nedržavnimi akterji in nevladnimi organizacijami za zagotovitev širše in učinkovitejše porazdelitve možnosti usposabljanja;

izmenjava strokovnega znanja in izkušenj med evropskimi organizacijami (29) in podobnimi organizacijami v državah AKP (30).

5.3.5

Stopnja izobrazbe je tesno povezana z možnostmi za stalno zaposlitev. Vendar je treba ustvariti tudi okolje, ki bo mlade, izobražene ljudi spodbudilo, da s svojim strokovnim znanjem prispevajo k razvoju v svoji domovini in regiji (31).

5.3.6

Prakso, da se mladim omogoči pridobivanje delovnih izkušenj v zasebnih podjetjih ali javnih institucijah, ki je bila zelo uspešna v evropskih državah, bi bilo treba uvesti tudi v države AKP in o njej razpravljati na pogajanjih o SGP.

5.3.7

Bistvenega pomena je, da obširna tema glede izobraževanja in usposabljanja postane ključni dejavnik v postopku pogajanj.

5.4

V obdobju globalizacije je civilna družba ustvarila kulturo, ki temelji na vrednotah in pojmovanju socialno tržnega-gospodarstva, kot so: osebna odgovornost, priznavanje pravne države, spoštovanje posameznika in lastnine, transparentnost, človekovo dostojanstvo, enakost in svoboda, priznavanje temeljnih pravic sindikatov in delavcev, trdna delovna razmerja, dostop do izobraževanja in usposabljanja ne glede na spol ter visoka stopnja socialne zaščite. Te vrednote in pojmovanje so temelji pristopa EU do globalizacije.

5.4.1

V zadnjih desetletjih je te vrednote potrdil in okrepil proces regionalizacije, ki se je v Evropi razširil po drugi svetovni vojni. Vrednote, ki so tudi temelji miru in razvoja, predstavljajo dobro prakso in podlago, na kateri je treba oblikovati proces sporazumov o gospodarskem partnerstvu z državami AKP.

5.4.2

Izmenjave med upravnimi oblastmi in civilno družbo v državah v razvoju ter velik dosežek glede političnega soglasja imata posebno vrednost, saj omogočata zbliževanje centrov za sprejemanje odločitev z raznimi zahtevami, ki nastajajo v dejanskih razmerah na različnih območjih.

5.4.3

Tako partnerstvo omogoča bistveno večje možnosti, da državna politika ustreza potrebam glede seznanjanja domačega prebivalstva s prednostmi socialne in ekonomske demokracije, kar opazno vpliva na zmanjševanje revščine in s tem tudi na učinkovitost socialnih politik.

5.4.4

Vendar pa razvoj civilne družbe in izvajanje „lokalne demokracije“ ne nastaneta spontano, temveč sta rezultat participativne kulture, oblikovane na podlagi praks in modelov, ki so sicer utrjeni, vendar se še vedno nenehno izboljšujejo. Učinkovitost in koristnost teh modelov ter njihova uporaba v vsakdanjem življenju so ključnega pomena, zato jih je treba vključiti tudi v sporazume o partnerstvu.

5.4.5

Če bi države AKP imele možnost, da prek daljnosežnih kulturnih procesov in stalnih izmenjav z evropskimi organizacijami civilne družbe sprejmejo te modele in jih uvedejo v svojo socialne razmere, bi verjetno uspele precej hitreje premostiti velika obstoječa neravnovesja.

5.4.6

S tega vidika in glede na to, da EU predstavlja organizirano civilno družbo, se EESO strinja s ključno vlogo žensk kot vodilnih akterjev razvoja in poudarja, da je treba spodbujati njihove organizacije ter jim zagotavljati enakopravno udeležbo v svetovalnih organih in organih odločanja (32).

5.4.6.1

Namen ni samo bolj učinkovito vključevanje žensk v civilno družbo, temveč tudi ustvarjanje osnovnih pogojev, ki jim bodo omogočili, da bodo resnično udeležene, cenjene in deležne pomoči, s čimer bodo enakopravno z moškimi (33) prispevale k razvoju države glede na svojo vlogo v družbi.

5.5

Raziskava Svetovne banke je februarja 2003 pokazala, da je zmanjševanje neenakosti v dohodkih in razlik med plačami ter izboljšanje gospodarskih dosežkov povezano z visoko stopnjo članstva v sindikatih in dobrimi delovnimi razmerji (34) ter poudarila, da je za dosego večjega ravnotežja med gospodarskimi in socialnimi vrednotami treba ukrepati (35).

5.6

Socialna razsežnost Kotonovskega sporazuma in njegov učinek na SGP mora temeljiti na glavnih konvencijah MOD, predvsem tistih glede:

svobode združevanja, dejavnosti in pogajanja;

prepovedi prisilnega dela;

odprave dela otrok;

nediskriminacije in enakosti med spoloma.

5.6.1

K temu se lahko dodajo:

Konvencija št. 183 o varstvu materinstva (2000),

Konvencija št. 102 o socialni varnosti (1952),

Konvencija št. 122 o spodbujanju zaposlovanja (1964),

Konvencija št. 142 glede priporočila, kako najboljše izkoristiti človeške vire (1975),

Konvencija št. 81 o industrijskih sektorjih (kmetijstvo) in Konvencija št. 129 o inšpekciji dela,

Konvencija št. 97 o delavcih migrantih.

5.6.2

Optimalne družbene zahteve (treba je zagotoviti najmanj osem temeljnih pravic konvencij MOD) morajo biti obvezen pogoj za kakršno koli naložbo v državah AKP. To velja tudi za javna naročila storitev, ki jih financira Evropski razvojni sklad (ERS) ali drugi skladi v okviru Kotonovskega sporazuma.

5.6.3

Nekatere finančne ukrepe, ki spodbujajo podjetništvo in ustanavljanje ter razvoj podjetij, je treba povezati s posebnimi dejavnostmi za izvajanje družbene odgovornosti podjetij. Sem spada na primer spodbujanje podjetij, ki izvajajo tečaje za usposabljanje osebja in majhnih ter zelo majhnih podjetij, katerih lastniki lahko dokažejo, da so seznanjeni z ustaljenimi načeli o zdravju in varnosti na delovnem mestu ter jih tudi izvajajo.

6.   Vprašanja spolov

6.1

Pri razvojni pomoči in pogajanjih o SGP je treba vedno upoštevati vprašanja spolov (36).

6.1.1

Dosedanje raziskave in pridobljene izkušnje v državah AKP so pokazale:

omejen dostop deklet in žensk do izobraževanja in usposabljanja (37);

omejen dostop do finančnih sredstev, predvsem mikrokredita (38);

ovire za ženske, ki so lastnice nepremičnin;

neenak dostop do rednega trga delovne sile;

razlike v dohodkih moških in žensk;

naraščajoča stopnja okužbe z virusom HIV pri dekletih in ženskah;

večinoma preveč pogosto nasilje in oblastnost do žensk.

6.2

Predstavništva Komisije morajo v regijah in državah AKP izvajati in spremljati ciljno usmerjene raziskave, ki so del postopka pogajanj o SGP, zato da se seznanijo z ženskimi organizacijami in ocenijo njihov obseg delovanja ter dejavnost.

6.2.1

Predstavniki Komisije morajo biti vedno udeleženi pri razpravi o kulturi in vprašanjih spolov. Posebna naloga predstavništva mora biti spodbujanje integracije razsežnosti spolov (39) in oblikovanje strategije za usposabljanje žensk (40).

6.2.2

Ob upoštevanju, da morajo načrtovano sodelovanje predstavništev EU in regionalnih pripravljalnih projektnih skupin, ki spremljajo pogajanja o SGP, ter načrtovane pobude za razvojno sodelovanje temeljiti na pravnem redu Skupnosti (41), predlaga EESO za bolj natančno oceno učinka različnih trgovinskih ukrepov na ženske in moške v državah in regijah AKP pripravo raziskav učinka z ločeno statistiko spolov.

6.3

Če želimo razsežnost vprašanja spolov vključiti v sporazume o gospodarskem partnerstvu, se moramo zavedati, da bo imel prehod na prosto trgovino z Evropsko unijo poseben učinek na ženske kot proizvajalke in potrošnice, ki imajo pomembno vlogo v tem procesu (42). Analiza učinka bi nam omogočila določiti gospodarski sektor, v katerem bi uvedba proste trgovine prinesla ugodnosti ženskam kot potrošnicam, ne da bi jih pri tem oškodovala kot proizvajalke.

6.3.1

Splošno znano je, da imajo ženske v kmetijstvu večine držav AKP, predvsem v Afriki, osrednjo vlogo, zato bi ob kakršnem koli povečanju izvoza kmetijskih proizvodov Skupnosti na lokalne in regionalne trge občutile večje posledice.

6.3.2

Ob upoštevanju dejstva, da so ženske dejansko že oškodovane s pravili STO o liberalizaciji kmetijstva (43), bi bilo koristno preučiti sektorje, ki so zanje še posebej pomembni, da:

se (če je treba) uvedejo preprosti in učinkoviti nadzorni ukrepi;

se te sektorje (če je treba) izključi s seznama sektorjev proizvajanja izdelkov, ki so namenjeni prehodu na prosto trgovino;

se predvidi niz posebnih določb, ki se nanašajo na posebne potrebe določenih regij.

6.3.3

Prednostni cilj analize problemov v zvezi z razvojem, ki jih SGP obravnavajo z vidika enakosti spolov, je opredelitev območij, na katerih imajo ženske precej slabši položaj glede dostopa do proizvodnih zmogljivosti, ter določitev sprememb, ki so nujne za boljši dostop do tega, kar bo ženskam omogočilo boljšo pripravljenost na prosto trgovanje z EU.

6.3.4

Drugi pomembni vidik analize je poudariti, kako so vladni programi in programi EU že omogočili ženskam boljši dostop do sredstev.

6.3.5

Prihodnje raziskave morajo omogočiti akterjem, da določijo vrsto pomoči, ki jo ženske najbolj potrebujejo, da se lahko soočijo z izzivi proste trgovine.

6.4

Poleg žensk in tistih, ki so najbolj potrebni pomoči, se vprašanja spolov nanašajo tudi na majhne proizvajalce, ki so najšibkejša stran pogajanj o SGP. Za ženske in majhne proizvajalce sta glede gospodarskih in proračunskih težav ključnega pomena dve področji, ki ju je zato treba pri sporazumih upoštevati: