3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/1

1.1

Evropska komisija je v skladu s Haaškim programom (2001) objavila zeleno knjigo, ki začenja razpravo o vprašanjih dedovanja in oporok z mednarodnim elementom in obravnava naslednje vidike:

1.2

Dedovanje z mednarodnim elementom predstavlja za dedne upravičence posebne težave in ovire, saj se veljavno materialno pravo ter postopkovna in kolizijska pravila razlikujejo od države do države.

1.3

Zato zelena knjiga predlaga, da se na ravni Evropske unije razmisli o sprejetju uredbe EU o pristojnosti, veljavnem pravu in priznavanju ne le sodnih odločb temveč tudi upravnih odločb in aktov s področja dedovanja in oporok, ki bi veljala tudi, ko se mednarodni element dedovanja nanaša na tretjo državo.

2.1

Na mednarodni ravni to področje obravnavajo tri haaške konvencije o dedovanju in oporokah ter konvencija o oporočnih skladih:

2.2

Konvencija Unidroit-a o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke je bila podpisana v Washingtonu 26. oktobra 1973 in stopila v veljavo 9. februarja 1978. Konvencijo so podpisale države članice Belgija, Ciper, (Češkoslovaška), Francija, (Sveti sedež), Italija, Združeno kraljestvo Anglije in Severne Irske, Slovenija ter nekatere tretje države, med njimi Združene države Amerike in Ruska federacija. Ta konvencija predvideva mednarodni sistem vpisovanja v register in enoten obrazec za vpis.

2.2.1

Baselsko konvencijo o vzpostavitvi sistema za vpis oporok iz leta 1972, ki je bila sprejeta pod okriljem Sveta Evrope in h kateri lahko pristopijo tretje države, so podpisale Belgija, Ciper, Estonija, Francija, Italija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija.

2.3

Haaške konvencije se nanašajo na pristojnosti in pravo, ki se uporablja, konvencije Unidroit-a pa na materialno pravo v pravnih zadevah z mednarodnim elementom. Samo mednarodne konvencije o obliki oporok in njihovem vpisovanju v mednarodni register so do sedaj dosegle zadostno število ratifikacij in pristopov.

2.4

Pri dedovanju gre za posebno obliko prenosa lastninske pravice (ene izmed temeljnih človekovih pravic) zaradi smrti lastnika. Zakonodaja EU glede pristojnosti, prava, ki se uporablja, in vzajemnega priznavanja dedovanj z mednarodnim elementom bi morala dobiti obliko uredbe.

2.5

Z ozirom na kompleksnost tega področja so cilji in predlogi Komisije ambiciozno zastavljeni, hkrati pa tudi izredno pomembni in nujno potrebni za notranji trg, ki vpliva na življenje mnogih posameznikov. Da bi povečali učinkovitost uredbe in preprečili vsa protislovja med predpisi ali odločbami v različnih državah, bi bilo treba vključiti čim večje število možnih vprašanj s področja kolizije zakonov, ki pa morajo biti funkcionalno in vsebinsko vedno podrejena vprašanju dedovanja (na primer izogniti se vprašanjem, ki se tičejo predvsem pravnega reda na področju stvarnopravnih razmerij).

2.6

Gospodarski pomen skupne uredbe EU je nesporen — predvsem pri prenosu premoženja malih in srednje velikih podjetij v Evropi –, saj zagotavlja nadaljnji obstoj po smrti podjetnika, kar je pomembno tudi za zaposlovanje in konkurenčnost v Evropi.

2.7

Treba bi bilo razmisliti o spremembah predpisov, ki v nekaterih državah prepovedujejo dedne pogodbe ali določitev dela zapuščine v posebne namene. Evropska unija bi te države morala spodbujati pri spreminjanju predpisov, da se doseže boljša uskladitev materialnega prava in zagotovi nadaljnji obstoj podjetij ter kmetijskih gospodarstev, saj obstaja nevarnost likvidacije, če se porazdelijo med več dedičev.

2.8

Zaradi velikih razlik med sedanjimi državnimi zakonodajami, kljub nekaterim novejšim spremembam na tem področju, in zaradi nizkega števila ratifikacij mednarodnih konvencij, ki urejajo to področje, Odbor soglaša z mnenjem Komisije, da trenutno ni mogoče oblikovati enotnega in v vseh državah članicah EU veljavnega materialnega prava o oporokah in dedovanju z mednarodnim elementom. Odbor se strinja tudi s temami in prednostnimi nalogami, ki jih predlaga Komisija, saj bi napredek na teh področjih rešil že mnogo praktičnih težav za dedne upravičence, notarje, uprave, sodnike in pravne poklice.

2.8.1

Preučijo se lahko tudi druge možnosti v okviru mednarodnega prava, s tem da se države članice vzpodbudi k ratifikaciji ali pristopu k nekaterim konvencijam (o obliki oporok, pravu, ki se uporablja, mednarodni oporoki, vpisu v državni in mednarodni register).

2.8.2

Področje dednega prava in oporok je v državah z rimsko-germanskim pravnim sistemom dolgo zaznamovalo v mnogih vidikih izredno zastarelo pojmovanje zapuščine. Premoženje zapustnika (1) je predstavljalo obliko nadaljnjega obstoja njegove osebe v dedičih. Sedaj ima dedno pravo vedno bolj pogodben značaj. Po Nemčiji in Švici reforma dednega prava sedaj poteka tudi v Franciji, ki večji pomen pripisuje volji zapustnika in dedičev pri ureditvi dedovanja, kar bo tudi podjetjem zagotovilo večjo kontinuiteto.

2.8.3

Po drugi strani pa se vedno bolj spodbijajo izredno liberalni sistemi, ki oporočitelju dopuščajo, da brez navedbe razloga razdedini katerega od svojih potomcev. To dokazuje vedno večje število spornih zadev.

2.8.4

Upoštevanje nekaterih zgodovinskih in socioloških posebnosti v različnih pravnih sistemih ne izključuje možnosti, da bo v Evropi dolgoročno vendarle prišlo do večje uskladitve ali vsaj do zbližanja, kar bi poenostavilo izvrševanje oporok in urejanje dedovanja z mednarodnim elementom. K temu bi veliko prispevala uvedba evropske oporoke in odprtega ter liberalnega instrumenta o pravu, ki se uporablja. Preuči se lahko tudi možnost skupnih bistvenih določb EU v zvezi z odobritvijo izbire prava, ki se uporablja (2), kot alternative k enemu ali več veljavnim nacionalnim pravnim redom.

2.9

Odbor regij poudarja, da Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki je razveljavila Uredbo Sveta (ES) št. 1347/2000, predstavlja pomemben vir navdiha. Zlasti člena 21(3) in 46 Uredbe 2001(2003) sta lahko koristna — oziroma sta vsaj precedenčen primer družinskega prava — pri določanju vsebine predvidenih zakonskih določb (3).

2.10

Odbor regij torej pozdravlja zeleno knjigo in meni, da postavlja temeljna in nujna vprašanja. Prizadeval si bo najti odgovore na ta vprašanja na podlagi interesov in potreb evropskih državljanov in pri tem upošteval njihovo vedno večjo mobilnost ter obsežne migracije v preteklosti.

2.11

Treba bi bilo začeti z vprašanji oblike oporok, mednarodne sodne pristojnosti in kolizijskih pravil glede prava, ki se uporablja, z vprašanji vpisa oporok v register ter vzajemnega priznavanja odločb sodišč in drugih pristojnih organov ter potrditve „apostille“ — vprašanja, za katera obstajajo precedenčni primeri v evropskem in mednarodnem pravu.

2.12

Odbor daje prednost poenotenju sistema (enotno dedno pravo in enotni predpisi o zapuščini) pred različnimi pravnimi ureditvami dedovanja. Kljub temu bi to načelo iz praktičnih razlogov moralo dovoljevati izjeme v nekaterih primerih, predvsem za nepremičnine ali posebne vrste premičnin (ladje, letala, poslovna vrednost itd.), ki se nahajajo v tujini.

2.13

Določena področja, kot dedne pogodbe ali oporočni skladi, ostanejo v nacionalni pristojnosti (4). V predlagano evropsko zakonodajo pa je treba vključiti vprašanja priznavanja brez postopka exequatur spornih ali nespornih sodnih odločb o dedovanju, druge pristojnosti, priznavanja odločb in aktov izvensodnih javnih ali zasebnih organov ali vpisovanja v nacionalne zemljiške knjige na podlagi evropskega potrdila o dedovanju.

3.1

Uredba o dedovanju, podobna prej omenjeni Uredbi Sveta št. 2201/2003, ne bo zadostovala za rešitev težav, do katerih prihaja pri dedovanjih z mednarodnim elementom. Večina dedovanj je namreč nespornih, zato se je treba lotiti tudi vprašanj, ki se pojavljajo v nespornih postopkih. V nekaterih državah, ali glede nekaterih vprašanj, je posredovanje sodnika pri nespornih zadevah včasih celo obvezno.

3.2

Jasno je, da mora instrument EU urejati prej obravnavana vprašanja glede določitve sodne pristojnosti ali sodišč in priznavanja sodnih odločb, vendar bi moral preučiti tudi možnosti za ureditev naslednjih točk:

3.3

Odbor regij podpira Haaški program EU in predvideno uvedbo evropskega potrdila o dedovanju ter sistema za registriranje oporok. Države članice bodo morale določiti pristojni organ za izstavitev tega potrdila in vzpostavitev centralnega državnega registra, v kolikor še ne obstaja. Urediti je treba centralni register EU (ali evropski register v smislu Sveta Evrope, če bodo države članice, ki še niso ratificirale Baselske konvencije, pozvane, da to storijo). Sodniki, notarji ter drugi javni uslužbenci, ki jih za to pooblašča veljavno državno pravo, bi morali imeti dostop do podatkov v centralnem registru (da lahko na podlagi imena pokojnika in njegovega rojstnega datuma ugotovijo vsaj, v kateri državi članici ali tretji državi, kdaj in pri katerem organu je bila oporoka deponirana, in ta državni organ zaprosijo za kopijo oporoke).

3.3.1

Evropski registrski sistem mora biti na vsak način kompatibilen z Baselsko konvencijo in Washingtonsko konvencijo, saj je mnogo držav članic ti konvenciji že podpisalo in osnutek zakonodaje EU vključuje tudi dedovanje v povezavi s tretjo državo.

3.4

Po določitvi statusa dediča ter ureditvi in delitvi dediščine bi upravne formalnosti morale biti čim enostavnejše. Odbor regij se strinja z vzajemnim priznavanjem aktov in dokumentov, ki so jih izdali po lokalnem pravu pooblaščeni uradniki, in neposrednim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo (ali pri pristojnem organu za registracijo nepremičninskih pravic), podobno kot vseh služnosti, hipotek ali drugih morebitnih obveznosti, ki lahko bremenijo to lastnino v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

3.5

Odbor želi Komisijo opozoriti na davčne probleme, s katerimi se lahko sooči dedič zapuščine, ki se nahaja v dveh ali več državah. Treba je preprečiti morebitne primere dvojnega obdavčenja celotne ali dela zapuščine, ki lahko pri nekaterih dedovanjih vodijo do zaplembe ali neenake obravnave dedičev zaradi narave premoženja, ki so ga podedovali. Natančno je treba preučiti davčne predpise, ki se v državah članicah uporabljajo za mednarodno dedovanje in opredeliti tiste, ki obdavčujejo premoženje in vrednosti izven državnega ozemlja, primerjati davčne stopnje in razmisliti o pravičnih rešitvah, ki bi jih lahko predlagali tem državam. Morebiti bi Komisija lahko predlagala tudi sklenitev konvencije med državami članicami proti dvojnemu obdavčevanju v mednarodnih dedovanjih.

3.6

Ali je treba razmisliti o možnosti uvedbe „evropske oporoke“ po vzorcu „mednarodne oporoke“ iz Washingtonske konvencije in vzpostavitve mednarodnega registra poleg že obstoječega evropskega registra v obliki, ki jo določa Baselska konvencija? To bi lahko spodbudilo več držav k ratifikaciji Washingtonske in Baselske konvencije in v večji meri zaščitilo udeležence oporočnega dedovanja z mednarodnim elementom, ki ne vključuje le držav članic, temveč tudi tretje države. Odbor službam Komisije predlaga nadaljevanje dela v tej smeri, saj države članice te konvencije že poznajo, ker so jih že ratificirale ali ker so sodniki ali javni uslužbenci že imeli opravka z oporokami in registracijami, ki so se nanašale na ta pravni režim.

3.7

Če bo ta predpostavka postala resničnost, bodo evropsko oporoko v svoji obliki priznali vsi nacionalni pravni sistemi. Evropsko pravo bi namreč moralo preprečiti, da preprosta vprašanja oblike izpodbijajo splošno priznano načelo spoštovanja zapustnikove volje (favor testamenti) znotraj okvira, ki ga dopušča veljavno pravo.

3.8

Posebna uredba EU je nujno potrebna, da se bo ta zakonodaja lahko uporabljala v vseh primerih dedovanja, ki vključuje dve ali več držav članic, tudi tretjih držav, vključno z državami, ki so podpisnice mednarodnih konvencij, in se s tem na vsak način zagotovila uporaba prava Skupnosti (ta „poseben zakon“ EU bi torej imel prednost pred mednarodnim zakonom).

4.1

Zelena knjiga postavlja 39 vprašanj, v katera so vključena še podvprašanja. Odbor regij ne bo mogel v tej predhodni stopnji odgovoriti na vsa vprašanja in Komisiji svetuje, da se posebej posvetuje z združenji pravnikov v zvezi s temami, ki jih obravnava zelena knjiga.

4.2

Odbor se bo osredotočil na predstavitev možnih odgovorov na nekatera vprašanja, ki so po njegovem mnenju še posebej pomembna. Splošen pristop, ki smo ga izbrali, se načeloma osredotoča na kompatibilnost s Haaškimi konvencijami ter Baselsko in Washingtonsko konvencijo, da bo mogoče v največjem možnem obsegu uskladiti evropske predpise s ciljem doseči pravni konsenz, ki ga bo priznavalo največje možno število držav članic pa tudi tretjih držav.

4.3

Obdržati bi bilo treba navezne okoliščine, ki jih določa Haaška konvencija iz leta 1961 o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb, saj ponujajo dovolj raznolikosti, da je mogoče v večini primerov utemeljiti uporabnost prava, v katerem je bila oporoka sestavljena.

4.4

V skladu z nekaterimi reformami v državah kontinentalne Evrope, ki so bile izvedene pred kratkim ali so ravno v teku, je treba še posebej zaščiti interese pravno nesposobnih (mladoletnikov ali odraslih oseb) ali invalidnih dedičev, saj obstaja nevarnost, da bo vedno bolj pogodben značaj dedovanja ali možnost dediča, da izbere pravo, ki se uporablja, spremenilo sistem nujnega deleža ali vodilo do neenake obravnave dedičev. Ta za zapustnika ali dediče večja prožnost pri ureditvi dedovanja ne bi smela izpodbijati obstoječih določb nobenega pravnega reda, ki se uporablja in ki dedičem priznava najvišjo stopnjo pravne varnosti (glej vprašanji 5 in 10 v zeleni knjigi).

4.5

Upravna dejanja enega od dedičev ali njegove pooblaščene osebe v zvezi z ureditvijo dedovanja v državi, kjer ni treba imenovati upravitelja dediščine, ne smejo veljati kot impliciten sprejem zapuščine brez vzpostavitve inventarja.

4.6

Preučiti je treba možnost, da lahko dediči zapuščino sprejmejo v mejah terjatev, ki jo bremenijo, pa tudi možnost dogovora med dediči ali dedne pogodbe, ki določa neenako delitev dediščine iz legitimnih razlogov (nadaljnji obstoj kmetijskega gospodarstva ali podjetja, prednosti za nesposobnega ali invalidnega dediča) ter možnost enake delitve dediščine med otroke iz različnih zakonov ali lastne otroke, če pravo, ki se uporablja, ne predvideva te enakosti. Glede na vedno daljšo življenjsko dobo je treba razmisliti tudi o možnosti, da dedič svoje dedne pravice neposredno prenese na svoje potomce.

4.7

Prav tako bi zapustniku morali z nekaterimi omejitvami dovoliti, da izbere pravo, ki se uporablja za njegovo zapuščino, na primer če gre za pravo državljanstva (ali enega izmed njegovih državljanstev) ali za pravo, ki se nanaša na njegovo običajno prebivališče.

4.8

Odbor regij meni, da je treba to odlično primerjalno delo Komisije nadaljevati in razvijati naprej, o njem redno poročati na spletnih straneh EU in dokumente o tem delu prevesti v čim več jezikov, da bodo koristili pravnim izvedencem, javnim uslužbencem, upraviteljem in sodnikom na področju dedovanja z mednarodnim elementom. Dokument je treba zasnovati tako, da bo povzetek po točkah pojasnjeval splošna načela evropskim državljanom, ki želijo napraviti oporoko z mednarodnim elementom, ali njihovim dedičem.

4.9

Odbor z zanimanjem pričakuje rezultate že izpeljanih posvetovanj Komisije in posvetovanj v prihodnosti. Upa, da bo za lažjo izdelavo mnenja seznanjen s splošnim pristopom ter konkretnejšimi zakonodajnimi predlogi, in predlaga, da jih natančno preuči, saj meni, da je vprašanje oporok in dedovanja za evropske državljane ena najzanimivejših tem. Od te pobude Skupnosti državljani pričakujejo poenostavitev formalnosti, večjo pravno in davčno varnost in hitrejšo izvršitev mednarodnih dedovanj, zato tako posameznike kot podjetja, kmetijska gospodarstva in druge gospodarske dejavnosti, katerim želijo podjetniki ali lastniki po svojem odhodu zagotoviti nadaljnji obstoj, nikakor ne smemo razočarati.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/5

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

1.1

Uporabna energija je temelj našega današnjega načina življenja in kulture. Šele zadostna razpoložljivost virov je omogočila trenutni življenjski standard. Zanesljiva, cenovno ugodna, okolju prijazna in trajna oskrba z energijo je predpogoj za uresničitev lizbonske strategije ter sklepov Sveta iz Göteborga in Barcelone.

1.2

Fosilna goriva — premog (2), nafta in zemeljski plin — trenutno tvorijo hrbtenico evropske in svetovne oskrbe z energijo. Svojega pomena ne bodo izgubila niti v naslednjih desetletjih, zato ostajajo nujno potrebna.

1.3

Njihovo pridobivanje in uporaba pa sta seveda povezana z različnimi ekološkimi obremenitvami, predvsem z emisijo toplogrednih plinov — zlasti CO2 in metana. Gre za porabo omejenih virov.

1.4

Zaradi uporabe fosilnih goriv je Evropa postala močno odvisna od uvoza te življenjsko pomembne surovine; odvisnost bo v prihodnosti še naraščala, zlasti odvisnost od uvoza nafte in vedno bolj tudi zemeljskega plina.

1.5

Predvidena razpoložljivost svetovnih virov ter zalog (3) premoga, nafte in plina je odvisna od več faktorjev (gospodarske rasti, raziskav, tehnološkega razvoja). Še vedno obsega desetletja (premog morda celo stoletja), čeprav se lahko predvsem zaloge nafte zmanjšajo že pred sredino tega stoletja. Posledica bo pomanjkanje v ponudbi nafte. Trenutni razvoj položaja na naftnih trgih dokazuje, da se lahko že zelo kmalu pojavijo skorajda nepredvidljive podražitve, ki lahko odločilno vplivajo na narodna gospodarstva (4).

1.6

Energetska politika EU mora po eni strani sprejeti vse potrebne ukrepe za dolgoročno ublažitev odvisnosti. To lahko doseže zlasti z varčevalnimi ukrepi in učinkovito rabo vseh energetskih virov ter z večjo uporabo alternativnih energetskih virov kot sta obnovljiva in jedrska energija. Nadaljnji razvoj alternativnih sistemov pridobivanja energije je torej zelo pomemben.

1.7

EU si mora po drugi strani v okviru svoje energetske politike z vsemi močmi prizadevati za zagotovitev oskrbe in načinov oskrbe s fosilnimi gorivi; posebno težavo predstavlja vprašanje politične stabilnosti nekaterih glavnih dobaviteljev. Sodelovanje z Rusko federacijo, Skupnostjo neodvisnih držav in državami Bližnjega in Srednjega vzhoda ter sosednjimi regijami Evropske unije (npr. Alžirijo in Libijo) je v tem oziru še posebej pomembno.

1.8

To odvisnost lahko ublaži tudi boljše izkoriščanje evropskih nahajališč premoga.

1.9

Na delujočem evropskem notranjem trgu in v okviru ustreznih ukrepov za varstvo podnebja, bi se fosilna goriva uporabljala na tistih področjih, ki so prilagojena njihovim posebnim lastnostim ter ravni cen in stroškov. To samodejno zagotavlja tudi gospodarno in energetsko učinkovito rabo teh goriv.

1.10

Zaradi tega uporaba premoga prevladuje v jeklarski industriji in elektrarnah, medtem ko se nafta in plin uporabljata predvsem za proizvodnjo toplote in neenergetska področja. Na področju prometa prevladujejo izdelki, pridobljeni iz nafte.

1.11

Zaloge surovin kot sta zemeljski plin in nafta so manjše od drugih zalog, istočasno pa omogočajo bolj raznoliko uporabo, zato bi jih morali uporabljati predvsem na tistih področjih (npr. kot gorivo v prometu, surovine v kemijski industriji), na katerih bi uporaba premoga povzročila dodatne stroške, večjo porabo energije in emisijo CO2.

1.12

Emisije CO2 na enoto proizvoda (na primer kg CO2/kWh, t CO2/t jekla, g CO2/potniški kilometer) je s pomočjo tehnološkega napredka treba trajno zmanjševati, kar zahteva izboljšanje energetske učinkovitosti na vseh področjih pretvorbe in uporabe energije.

1.13

Poleg tega morata energetska in gospodarska politika zagotavljati zanesljive pogoje za naložbe, ki prispevajo k izboljšanju tehnologije v industriji, trgovini in zasebni porabi.

1.14

V prihodnjem desetletju bo morala Evropa svojo zmogljivost elektrarn povečati za okrog 400 GWel (5). Za omejitev oz. zmanjšanje emisij CO2 in porabe goriva je treba nove elektrarne opremiti z najboljšo razpoložljivo tehnologijo.

1.15

Na področju prometa so potrebna intenzivna prizadevanja za zmanjšanje specifične porabe goriva (poraba goriva na prevožen kilometer) in zaustavitev porasta celotne porabe. To je mogoče doseči s tehnološkim napredkom na mnogih področjih razvoja motornih vozil in pogonskih goriv ter tudi z ukrepi za preprečevanje prometnih zastojev (gradnja cest in tunelov/usmerjevalni sistemi) in zmanjševanje prometa (6). Odvisnost od nafte bi lahko zmanjšali tudi z večjo uporabo transportnih sredstev na električni pogon, npr. električne železnice, saj bi to pomenilo večjo raznolikost uporabljenih primarnih energetskih virov (to so premog, plin, obnovljivi viri energije, atomska energija).

1.16

Več raziskav in hitrejši razvoj, še posebej v elektrarnah, ki uporabljajo fosilna goriva, je pogoj za izboljšanje učinkovitosti na področju energije. Za to si morata prizadevati tako industrija kot tudi javnost s pomočjo ustreznih ukrepov.

1.17

Zato Odbor pozdravlja osrednje tematsko področje „Energija“ v predlogu 7. okvirnega programa za raziskave in razvoj. Predlog mora vključevati zadostna finančna sredstva in obsegati vse možne tehnologije pridobivanja energije. Posebno pozornost mora nameniti tistim ukrepom, s katerimi je mogoče povečati učinkovitost pri uporabi fosilnih goriv, saj lahko prav to prinese velike skupne koristi.

1.18

Tudi pri proizvodnji električne energije iz fosilnih goriv je mogoče dolgoročno močno zmanjšati emisijo CO2, ki nastane pri pretvorbi energije in sicer z uporabo postopkov z izločanjem in skladiščenjem CO2. Zato imata razvoj in preizkušanje te vrste postopkov poseben pomen v 7. raziskovalnem in razvojnem okvirnem programu.

2.1

Uporabna energija (7) je temelj našega današnjega načina življenja in kulture. Sedanji življenjski standard je mogoč le zaradi zadostne razpoložljivosti energetskih virov. Potreba po varni, cenovno ugodni, okolju prijazni in trajnostni oskrbi z uporabno energijo je stična točka sklepov Sveta iz Lizbone, Göteborga in Barcelone.

2.2

Odbor je večkrat poudaril, da sta zagotavljanje in raba energije povezana z obremenitvami okolja, tveganji ter z zunajpolitično odvisnostjo in nepredvidljivostjo. Nobena od možnosti in tehnologij, ki bi lahko prispevale k prihodnji oskrbi z energijo, ni tehnično popolna in povsem brez škodljivih vplivov na okolje, ustrezna za zadovoljitev vseh potreb ter dolgoročno predvidljiva glede gibanja cen in razpoložljivosti. Sem moramo prišteti še težave z zmanjševanjem zalog in virov z vsemi posledicami. Zaradi globalnega naraščanja števila prebivalcev, vedno večjih potreb po energiji v državah v razvoju in še posebej zaradi močno naraščajočih potreb po energiji v velikih novih industrijskih državah, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, se bo problematičen položaj po pričakovanjih še močno zaostril.

2.3

Dolgoročno razpoložljiva, okolju prijazna in konkurenčna oskrba z energijo mora torej ostati osrednji cilj evropske energijske politike, usmerjene v prihodnost. Zaradi navedenih razlogov se slednja ne more omejiti le na nekaj virov energije. Nasprotno, težave s preskrbo energije in drugimi tveganji je treba reševati s kombinacijo energetskih virov, ki se razlikujejo po vrsti in izvoru, pri čemer sta pomembna uporaba vseh razpoložljivih virov energije in (nadaljnji) razvoj vseh možnih tehnologij. Tako je mogoče doseči, da bodo različni energetski viri in različne tehnologije končno med seboj konkurirali v okviru sprejetih ekoloških zahtev ter pod spremenljivimi pogoji.

3.1

Približno štiri petine svetovne oskrbe z energijo — pa tudi oskrbe EU-25 — trenutno temelji na uporabi fosilnih goriv: nafte, zemeljskega plina in premoga.

3.2

Vse napovedi o prihodnjem razvoju so običajno odvisne od ocen pričakovanega demografskega in gospodarskega razvoja, napredovanja prihodnjih raziskovalnih in razvojnih tehnik ter politične situacije v posamezni državi, zato se napovedi lahko tudi razlikujejo, odvisno od zornega kota in tudi interesov. To velja še posebej za jedrsko energijo ter za količino ukrepov za pospeševanje uporabe obnovljivih virov energije.

3.2.1

Po referenčnih napovedih (8), ki sta jih leta 2004 predložila Mednarodna agencija za energijo (IEA) v Parizu in Energy Information Administration (EIA), urad za energijo Združenih držav, bodo omenjene fosilne energije tudi čez 25 let še vedno pokrivale več kot 80 % svetovne porabe energije.

3.2.2

Prispevek obnovljivih virov energije bo sicer naraščal, vendar po ocenah IEA in EIA ne bolj kot celotna poraba energije; temu ustrezno ostaja delež obnovljivih virov energije nespremenjen. Za jedrsko energijo se glede na sedanje trende prav tako — v absolutni vrednosti — pričakuje rahlo naraščajoč delež v oskrbi, ki vsekakor zaostaja za celotnim razvojem porabe, razen če se politična situacija v Evropi temeljito spremeni. Kot posledico pa IEA in EIA celo napovedujeta upadanje deleža jedrske energije pri pokrivanju svetovnih energetskih potreb.

3.2.3

Izhodiščni scenarij za EU-25, ki ga je Evropska Komisija objavila (9) septembra 2004 — ne glede na svetovno težnjo, kot jo vidita IEA in EIA — izhaja iz naraščanja deleža obnovljivih virov energij v skupni porabi energije EU-25 z današnjih 6 % na 9 % leta 2030. Ker se po drugi strani po teh ocenah prispevek jedrske energije v EU-25 vendarle zmanjšuje, izhodiščni scenarij Evropske komisije prav tako zaključuje, da bodo tudi v EU-25 fosilna goriva leta 2030 še vedno pokrivala več kot 80 % skupne porabe energije.

3.3

Fosilni viri energije so neobnovljive surovine. Za ocenitev, kako dolgo lahko nafta, zemeljski plin in premog ohranijo svojo nosilno vlogo, je treba raziskati potencial fosilnih goriv.

3.4

Za to je treba opredeliti pojme in merske enote. Pojmi, ki se uporabljajo, so zaloge, viri in potenciali. Za vire energije običajno uporabljamo različne merske enote (10), kot so tone ali sodčki (158,97 l), metrične tone ali ekvivalent tone črnega premoga za premog, kubični meter ali kubični čevelj za zemeljski plin. Za primerjavo merskih enot uporabljamo oznake za energijsko vrednost kot sta joul oz. vatna sekunda (Ws).

3.5

Ocenjen celotni potencial (Estimated Ultimate Recovery, kratica EUR) obsega celotno količino energetskih surovin v zemeljski skorji, ki je bila na razpolago, preden jo je človek začel izkoriščati. Pri tej oceni lahko različni strokovnjaki pridejo do različnih rezultatov. Čim natančnejše je poznavanje zemeljske skorje in čim podrobnejše postajajo raziskovalne tehnike, tem bolj se napovedi zbližujejo.

3.6

Le tisti delež virov, ki ga je možno pridobivati, je vključen v ocenjeni celotni potencial. Vendar je odvisen od razpoložljivih tehnologij in njihove ekonomičnosti, zato se lahko poveča z njihovim nadaljnjim razvojem. Če od ocenjenega celotnega potenciala odštejemo količine, ki so bile doslej že izkoriščene, dobimo preostali potencial.

3.7

Preostali potencial sestavljajo zaloge in viri. Med zaloge sodijo tiste količine energetskih surovin, za katere je dokazano, da obstajajo in jih je možno pridobivati s trenutno razpoložljivimi tehnologijami. Pod pojmom viri pa razumemo tako tiste količine določene energetske surovine, ki jih je mogoče dokazati, vendar jih trenutno še ni mogoče ekonomsko in/ali tehnično pridobivati, kot tudi tiste, ki še niso bile dokazane, vendar so pričakovane na podlagi geoloških indikatorjev.

3.8

V ospredju javnih razprav so zaloge, saj na osnovi le-teh določamo razpoložljivost virov energije. Če določimo razmerje med zalogami in dejansko letno količino pridobljenih virov, dobimo t.i. „statično dobo trajanja“ (doba trajanja pri enaki porabi). Z uporabo tega postopka dobimo statično dobo trajanja svetovnih zalog, ki pri nafti znaša približno 40 let, pri plinu približno 60 let in pri premogu približno 200 let.

3.9

Vendar zaloge in njihova statična doba trajanja nikakor niso nespremenljive količine. Zmanjševanje statične dobe trajanja zalog vodi k okrepljenemu raziskovanju, posledica pa je pretvorba virov — tudi zaradi tehnološkega napredka — v zaloge. (Tako je bila na primer v sedemdesetih letih preteklega stoletja statična doba trajanja nafte ocenjena na dobrih 30 let).

3.10

Statistično dokazani viri so v primeru nafte približno dvakrat večji kot zaloge, pri zemeljskem plinu ter črnem premogu pa do desetkrat presegajo zaloge.

3.11

Nadaljnji pokazatelj prihodnje razpoložljivosti fosilnih energetskih surovin je že pridobljen delež ocenjenega celotnega potenciala. Če ta delež preseže 50 % in je s tem dosežena točka, pri kateri je polovica vseh ocenjenih zalog že porabljena, t.i. „Depletion Mid Point“, bo težko še naprej povečevati izkoriščanje ali celo ostati na isti ravni.

3.12

Nafta: Doslej je bila izčrpana že več kot tretjina ocenjenega celotnega potenciala „konvencionalne“ nafte od približno 380 milijard ton ekviv. nafte. Če količina izčrpane nafte ostane ista, bomo polovico zalog konvencionalne nafte porabili v približno desetih letih. Če bi želeli povečati količino izčrpane nafte, bi se morali vedno bolj posluževati nekonvencionalnih nahajališč (težko olje, oljni pesek, oljni skrilavec). Tako bi lahko preložili „Depletion Mid Point“ na poznejši čas. Sicer se rezerve lahko že pred sredino tega stoletja zmanjšajo; posledica bo drastično pomanjkanje v ponudbi energije (11).

3.13

Zemeljski plin in premog: Podobna je tudi situacija pri zemeljskem plinu, saj se preostali celotni potencial prav tako povečuje, če upoštevamo nekonvencionalna nahajališča, kot so nahajališča plinskih hidratov. Pri premogu so bili od celotnega potenciala, ki je ocenjen na 3400 milijard ton enot nafte, doslej izkopani šele 3 %.

3.14

Vsekakor sta raziskovanje plinskih hidratov (metanovi hidrati) in tehnologija njihovega pridobivanja še v raziskovalni fazi, tako da trenutno ni mogoče posredovati zanesljivih informacij o tem, kakšen bi bil lahko njihov prispevek pri oskrbi z energijo. Po nekaterih ocenah energetska vrednost možnih zalog hidratov presega vse doslej znane zaloge fosilnih virov energije, vendar pa so možnosti njihovega pridobivanja (osnovna vprašanja, tehnologija, stroški) še popolnoma nejasne. Poleg tega naj bi bilo njihovo sproščanje — zaradi klimatskih vplivov ali vplivov človeka — povezano s precejšnjo negotovostjo oz. celo tveganjem, saj se lahko pri tem v atmosferi nabere toliko metana — ki je močan toplogredni plin — da to lahko izredno ogrozi naše podnebje.

3.15

Stroški pridobivanja fosilnih goriv so zelo različni. Pri nafti trenutno znašajo med 2 in 20 USD/sodček nafte, odvisno od nahajališča. Odpirati je treba vedno več manjših nahajališč v neugodnih geoloških in geografskih pogojih, kar je seveda povezano z visokimi stroški, vendar jih je mogoče pokriti ali celo nadkompenzirati z večjo produktivnostjo, ki večinoma temelji na tehnoloških inovacijah. Tudi pri zemeljskem plinu se stroški črpanja ustrezno razlikujejo. Pri premogu so stroški močno odvisni od globine nahajališč, debeline plasti in tudi od tega, ali je pridobivanje možno z dnevnim ali površinskim kopom ali le v globini. Stroškovni razpon je precejšen. Sega od nekaj USD/t (na primer v Powder River Basinu v ZDA) do 200 USD/t pri izkopavanju črnega premoga v posameznih evropskih nahajališčih premoga.

3.16

Tudi regionalna porazdelitev fosilnih zalog je zelo neenakomerna. To velja predvsem za nafto. 65 % naftnih zalog je na Bližnjem vzhodu. Komaj kaj boljša je porazdelitev zemeljskega plina, pri čemer sta Bližnji vzhod (34 %) in države nekdanje ZSSR (39 %) osrednji regiji. Nasprotno pa so bolj enakomerno porazdeljene zaloge premoga. Največje zaloge premoga se nahajajo v Severni Ameriki. Poleg tega so velika nahajališča premoga tudi na Kitajskem, v Indiji, Avstraliji, Južni Afriki in Evropi.

3.17

Koncentracija strateško pomembnih fosilnih goriv — zlasti nafte, pa tudi zemeljskega plina — na Bližnjem in Srednjem vzhodu, regijah z visokim geopolitičnim tveganjem, je pri zagotavljanju varne oskrbe z energijo še poseben problem.

4.1

Poraba primarne energije v EU-25 je leta 2004 znašala okrog 2,5 milijard ton ekviv. črnega premoga oz. okrog 75 eksajoulov (75x1018 joulov). To ustreza 16 % svetovne porabe energije iz 15,3 milijard ton ekviv. črnega premoga. Poraba energije na osebo v EU-25 znaša 5,5 ton ekviv. črnega premoga in presega dvojno svetovno srednjo vrednost, po drugi strani pa je le pol tolikšna kot v Severni Ameriki. Če upoštevamo zmogljivost gospodarstva, pa je poraba energije v Evropi le pol tolikšna, kot je povprečje vseh regij zunaj Evrope, saj je poraba energije v Evropi bistveno učinkovitejša kot v mnogih drugih predelih sveta.

4.2

Leta 2004 so bili najpomembnejši energetski viri v EU-25 — izmerjeno glede na celotno porabo primarne energije — mineralno olje z 39 %, zemeljski plin s 24 % in premog s 17 %. Nadaljnji pomembni stebri oskrbe z energijo EU so jedrska energija s 14 % ter obnovljivi in drugi viri energije s 6 %. Deleži posameznih fosilnih goriv se močno razlikujejo med 25 državami članicami. Pri zemeljskem plinu segajo od 1 % na Švedskem do skoraj 50 % na Nizozemskem, pri mineralnem olju od manj kot 30 % na Madžarskem do dveh tretjin na Portugalskem in pri premogu od 5 % v Franciji do 60 % na Poljskem. Glavni razlog za te razlike je v količini zalog fosilnih goriv v posameznih državah članicah.

4.3

Celotne zaloge energije EU-25 so razmeroma nizke. Znašajo približno 38 milijard ton ekviv. črnega premoga. To predstavlja dobre 3 % svetovnih zalog, če vključimo tudi nekonvencionalne ogljikovodike. Nahajališča premoga (rjavi in črni premog) prispevajo največji delež z dobrimi 31 mrd. ton ekviv. črnega premoga; porazdeljena so približno enakomerno na rjavi in črni premog. Zaloge zemeljskega plina znašajo približno 4 mrd. ton ekviv. črnega premoga, zaloge nafte pa 2 mrd. ton ekviv. črnega premoga. Države EU-25 bodo v predvidljivem času ostale največji neto uvoznik energije na svetu. Po oceni Evropske komisije se bo ta odvisnost do leta 2030 povečala na več kot dve tretjini.

4.4

Porazdelitev zalog fosilnih energijskih virov na posamezne države članice EU-25 je zelo neenakomerna. Nahajališča nafte so zgoščena predvsem na britanskem in tudi na danskem Severnem morju. Močno so izčrpana, tako da bo pridobivanje upadlo. Osrednje zaloge plina se nahajajo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Zaloge premoga so porazdeljene predvsem na Nemčijo, Poljsko, Češko, Madžarsko, Grčijo in Veliko Britanijo. Poleg tega imajo pomembno vlogo norveške zaloge nafte in plina. Norveška sicer ni članica EU, je pa članica Evropskega gospodarskega prostora (EGP).

4.5

Glede na nizke zaloge fosilnih goriv mora EU-25 že dandanes polovico vseh potreb po energiji pokriti z uvozom. V skladu z zeleno knjigo Evropske komisije se bo odstotek do leta 2030 dvignil na 70 %. Odvisnost od uvoza je še posebej visoka pri surovi nafti. Zato mora EU-25 več kot tri četrtine potreb po tem energetskem viru pokrivati z uvozom iz tretjih držav. Delež uvoza pri zemeljskem plinu znaša približno 55 %, pri premogu pa tretjino.

4.6

Zaradi vsega navedenega je Evropa močno odvisna od uvoza energije kot življenjsko pomembne „surovine“. Odvisnost se lahko v prihodnje celo poveča, kar še posebej velja za nafto in vedno bolj tudi za zemeljski plin. EU je celo svetovno največja neto uvoznica energijskih virov na svetu.

4.7

EU si mora torej v okviru svoje energetske politike z vsemi močmi prizadevati za zagotovitev oskrbe s fosilnimi gorivi; posebno težavo predstavlja vprašanje politične stabilnosti nekaterih glavnih dobaviteljev. Zato je sodelovanje z Rusko federacijo, Skupnostjo neodvisnih držav, državami Bližnjega in Srednjega vzhoda ter regijami, ki mejijo na EU (npr. Alžirijo in Libijo), še posebej pomembno.

4.8

Poleg tega si mora EU v okviru svoje energetske politike z vsemi sredstvi prizadevati za dolgoročno zmanjšanje odvisnosti, še posebej z uporabo vseh virov energije, vendar tudi z večjo uporabo alternativnih energetskih sistemov kot sta obnovljiva in jedrska energija — vključno z njunim razvojem in uvajanjem na trg. Nadaljnji razvoj alternativnih virov energije je torej izredno pomemben.

4.9

Boljše izkoriščanje evropskih zalog premoga, ki so precejšnje, lahko tudi zmanjša odvisnost, zlasti ker v evropskem premogovništvu že danes veljajo bistveno ostrejši okoljevarstveni predpisi kot drugje po svetu.

5.1

Razvoj porabe energije EU-25 bi verjetno moral slediti izhodiščnemu scenariju, ki ga je Komisija predstavila v publikaciji „European Energy and Transport Scenarios on Key Drivers (13)“, ki je osnova za nadaljevanje aktualnih trendov in politik. Predvideva naslednje:

5.2

Poraba primarne energije se bo do leta 2040 povečala na 2,9 mrd. ton ekviv. črnega premoga, se pravi le za 0,6 % letno. Kljub temu se pričakuje, da se bo BDP do 2030 povečeval poprečno za 2,4 % letno. Zmanjšanje energetske intenzivnosti (razmerje med porabo energije in BDP) za več kot 1,7 % letno (!), ki je za to potrebno, je treba doseči s strukturnimi spremembami, boljšo energetsko učinkovitostjo in uporabo naprednih tehnologij.

5.3

Delež fosilnih goriv pri pokrivanju porabe primarne energije se bo do leta 2030 povečal celo za 2 odstotni točki, namreč na 82 %.

5.4

Premog: po začetnem upadu se pričakuje ponovno povečanje porabe premoga od približno 2015 naprej in sicer kot posledica takratnega boljšega konkurenčnega položaja teh energetskih virov v proizvodnji električne energije. Naraščajoče cene zemeljskega plina in pričakovana pripravljenost za uporabo naprednih tehnologij, ki pretvarjajo premog v električno energijo, so glavni razlogi za ta razvoj. Po tej oceni bo poraba premoga leta 2030 zopet dosegla stopnjo, ki je bila zabeležena leta 2000. Delež premoga v porabi primarne energije EU-25 bo potem znašal približno 15 %, prav tako kot v letu 2005. Ker se v obdobju od 2005 do 2030 v EU pričakuje upad izkopavanja premoga za približno 40 % in sočasno povečanje uvoza premoga za 125 %, se bo delež uvoza, ki pokriva porabo premoga v EU-25, povečal iz ene tretjine v letu 2005 na skoraj dve tretjini v letu 2030.

5.5

Nafta: Ker bodo potem stopnje rasti z 0,2 % letno predvidoma nesorazmerno padale, se bo delež nafte v porabi primarne energije v letu 2030 zmanjšal predvidoma na 34 %, torej bo znašal 5 odstotnih točk manj kot danes.

5.6

Plin: Poraba plina bo z 2,7 % letno najprej nesorazmerno močno naraščala do leta 2015. Ta trend bo potem oslabel. Eden od razlogov za to je manjša konkurenčnost plina pri proizvodnji električne energije v primerjavi s premogom. Kljub temu se v celotnem obdobju do 2030 za plin pričakuje največji porast v porabi vseh fosilnih goriv. Delež zemeljskega plina se bo v porabi primarne energije EU-25 iz 26 % v letu 2005 povečal na 32 % v letu 2030. Utekočinjen naravni plin (UNP) omogoča večjo raznolikost pri oskrbi s plinom, saj je možen transport po morju. Trenutno delež utekočinjenega naravnega plina znaša 25 % svetovne trgovine s plini. Največji izvoznik UNP je Indonezija, sledijo ji Alžirija, Malezija in država Katar.

5.7

Pridobivanje fosilnih goriv se bo v EU-25 do leta 2030 zmanjševalo za približno 2 % letno. S tem se bo za vsa fosilna goriva do leta 2030 odvisnost od uvoza povečala na več kot dve tretjini. Kot že omenjeno, bo tako leta 2030 uvozna kvota za premog znašala skoraj dve tretjini, za plin več kot 80 % in za nafto skoraj 90 %. Še posebej kritična je naraščajoča odvisnost uvoza plina od omejenega števila ponudnikov.

5.8

Poraba električne energije bo do leta 2030 naraščala povprečno za 1,4 % letno. To bo povečalo potrebo po zmogljivosti jedrskih elektrarn iz približno 700 GW danes (maksimalna električna zmogljivost) za 400 GW, se pravi na približno 1100 GW v letu 2030. Poleg tega je treba stare jedrske elektrarne zamenjati z novimi. Po oceni Evropske komisije v izhodiščnem scenariju lahko tako pričakujemo približno 300 GW večjo zmogljivost na področju fosilnih goriv ter približno 130 GW večjo zmogljivost pri vetrni, vodni in solarni energiji, medtem ko se za jedrske elektrarne v obdobju 2005 do 2030 pričakuje upad zmogljivosti v višini 30 GW, seveda pod pogojem, da ne pride do trajnih sprememb političnih okvirnih pogojev.

5.9

Oskrba z energijo EU bo v prihodnjih 25 letih torej pred velikimi izzivi in številnimi nalogami, ki pa lahko prinesejo tudi nove gospodarske možnosti. Med izzive in naloge sodijo zagotavljanje oskrbe in zmanjšanje odvisnosti od uvoza, izpolnjevanje naraščajočih okoljskih zahtev, zagotavljanje konkurenčnih cen energije ter izvajanje potrebnih investicij.

6.1

Premog, nafta in zemeljski plin so naravni ogljikovodiki, ki so nastali v milijonih let s pretvorbo iz bioloških substanc, shranjenih v biomasi; pri tem gre torej za shranjeno sončno energijo. Glede na različne geološke pogoje za nastanek (na primer pritisk, temperaturo, starost) so nastali različni produkti. Bistvena značilnost, po kateri se razlikujejo, je vsebnost vodika v gorivih. Razmerje med vodikom in ogljikom je najvišje pri plinu in znaša 4: 1, pri nafti znaša približno 1,8: 1 in pri premogu 0,7: 1; to v veliki meri določa uporabo teh fosilnih goriv na različnih področjih.

6.2

Vse do danes je uporaba premoga, nafte in zemeljskega plina kot virov energije, kot surovin za pridobivanje številnih produktov (od zdravil do umetnih mas) ter kot reducentov za pridobivanje železa in jekla nenadomestljiva. Poleg tega so zaradi svojih specifičnih fizikalno-kemičnih lastnosti (agregatno stanje, vsebnost vodika, vsebnost ogljika, vsebnost pepela) za nekatere namene zelo uporabni, za druge pa manj primerni. Gospodarska, tehnološka in okoljska merila določajo, kateri ogljikovodiki bodo uporabljeni.

6.3

Okrog 7 % fosilnih energetskih virov, ki jih porabi EU, je namenjenih t.i. neenergetski porabi, se pravi predvsem proizvodnji kemičnih izdelkov. V začetku prejšnjega stoletja so bili materiali, pridobljeni iz premoga, primerni za ponovno uporabo in tako podlaga za novo razvijajočo se panogo. Medtem pa so ogljikovodike skoraj popolnoma izpodrinili zemeljski plin in naftni proizvodi. Dokler bo dovolj zalog, bosta v tem tržnem segmentu tudi v prihodnosti prevladovala nafta in zemeljski plin. Potrebna doba trajanja zalog nafte in zemeljskega plina bi bila bistveno daljša, če bi uspelo, da bi te energetske vire v manjši meri uporabljali za proizvajanje energije in toplote.

6.4

Za proizvodnjo jekla s kisikom se je uveljavil postopek predelave v plavžu, ki temelji na ogljikovodiku. Postopek v plavžu zahteva uporabo karbona kot redukcijskega sredstva za pridobivanje surovega železa (grodlja), ki hkrati služi kot opora in sistem za oskrbo s plinom. Povprečna poraba redukcijskega sredstva v sodobnih evropskih napravah znaša 475 kg na tono surovega železa, kar je blizu tehnološkega minimuma.

6.5

Prometni sektor navaja še višje stopnje rasti. Delež porabe energije v tem sektorju znaša 25 %, pa tudi cestni promet je skoraj popolnoma odvisen od proizvodov nafte. Tekoča goriva imajo visoko vsebnost energije na enoto volumna oz. mase. To je predpogoj za gospodarno in učinkovito uporabo v prometnem sektorju. Zato so se tekoča pogonska goriva in njihova infrastruktura uveljavila v cestnem prometu. Pogostejša uporaba vozil na električni pogon ter električne železnice pa bi omogočila večjo raznolikost uporabljenih primarnih virov energije (premoga, plina, obnovljivih virov energije, jedrske energije) ter tako prispevala k zmanjšanju odvisnosti od nafte.

6.6

Tudi neposredna uporaba zemeljskega plina in utekočinjenega naravnega plina kot pogonskih goriv predstavlja konkurenco tekočim pogonskim gorivom na naftni osnovi, vendar je treba šele ugotoviti, ali ta proizvodnja linija lahko osvoji večji tržni delež (14).

6.7

Gospodinjstva in mali potrošniki potrebujejo približno 30 % energije. Vir energije izbirajo glede na njegovo gospodarnost, dodatno pa na izbiro vplivajo tudi vidiki udobja in okolja. V tem sektorju med seboj tekmujejo kurilno olje, zemeljski plin in elektrika, v gosto naseljenih območjih pa tudi toplovodno ogrevanje iz obratov za soproizvodnjo električne energije in toplote.

6.8

Elektrarne pretvorijo 40 % v EU porabljene energije v elektriko in toploto. Premog, nafta in zemeljski plin, pa tudi jedrska energija so tehnično enako primerni za pretvorbo v elektriko. Tehnološko visoko učinkovite elektrarne bodo ob uporabi zemeljskega plina dosegle stopnjo učinkovitosti (iz primarne energije v električno energijo) do skoraj 60 %. Pri uporabi črnega premoga je stopnja učinkovitosti sodobnih naprav med 45 % in 50 %, pri rjavem premogu pa doseže 43 %.

6.9

Približno 40 % svetovnih potreb po električni energiji in približno 30 % potreb v EU pokriva proizvodnja elektrike s premogom. 63 % svetovne proizvodnje premoga se uporabi za proizvodnjo električne energije: premog je pri proizvodnji električne energije cenovno ugodnejši kot nafta ali zemeljski plin in je zanesljivo na voljo po vsem svetu na zelo raznolikih proizvodnih območjih.

6.10

Če premog uporabimo predvsem za proizvodnjo jekla in električne energije, lahko dosežemo takšno kombinacijo fosilnih goriv, ki bo tako gospodarna kot tudi varna za okolje, zanesljiva glede oskrbe in neagresivna do virov surovin. Svetovne zaloge premoga so bistveno večje kot zaloge nafte in zemeljskega plina.

6.11

Osnovni politični pogoji bi torej morali spodbujati uporabo surovin kot sta nafta in zemeljski plin (katerih zaloge niso neomejene, ki pa imajo bolj raznolike možnosti uporabe) predvsem na tistih področjih — še posebej to velja za promet in kemično industrijo — kjer je uporaba premoga (kot tudi jedrske energije in deloma tudi obnovljivih energij) povezana z dodatnimi stroški, zahtevnejšo tehniko in večjo porabo energije — kar torej pomeni tudi več proizvedenega CO2. Tako bi lahko nekaj rezerv ohranili za prihodnje generacije.

6.12

To je hkrati tudi spodbuda za uporabo premoga (kakor tudi uporabo obnovljive in jedrske energije) za proizvodnjo električne energije v elektrarnah, kar pomeni, da tam nafta in zemeljski plin (glej tudi točko 8.12) ne bi bila več potrebna. Srednja in vzhodna Evropa razpolagata z ogromnimi zalogami črnega in rjavega premoga. Uporaba teh zalog lahko prepreči nadaljnji porast odvisnosti EU od uvoza energije.

7.1

Okoljske analize in primerjave fosilnih goriv morajo zajemati celotno verigo proizvodnje in uporabe: izkopavanje in črpanje surovin, transport, pretvorbo energije in končno rabo. Vsi koraki so povezani z večjimi ali manjšimi vplivi na okolje in izgubami energije. Pri uvoženih energetskih virih je treba upoštevati tudi tiste okoljske vplive, ki se pojavljajo zunaj meja EU.

7.2

Pri pridobivanju/proizvodnji premoga, nafte in zemeljskega plina je treba upoštevati različne vplive na okolje. Pri izkopavanju premoga je treba omejiti opustošenje pokrajine in emisije prahu. Pri vrtanju in črpanju nafte je treba preprečiti izlivanje nafte in izhajanje zemeljskega plina ter stranskih proizvodov; enako velja za črpanje zemeljskega plina ter za nadaljnji plinovodni ali ladijski transport nafte in zemeljskega plina. Posebni varnostni ukrepi so potrebni pri proizvodnji na morju. Metan, ki nastaja pri črpanju nafte, ne sme izgoreti, ampak ga je treba uporabiti v industrijske namene. Podobno velja tudi za jamski plin, ki nastaja pri izkopavanju premoga, in lahko vsebuje velik delež metana.

7.3

Evropska direktiva o velikih kurilnih napravah določa stroge okoljske standarde za gradnjo in delovanje elektrarn z močjo ≥ 50 MWth. Koncentracija onesnaževal v odpadnem plinu elektrarn na plin, nafto in premog mora biti omejena v skladu s stanjem tehnologije, določenim v tej direktivi. Starejše naprave je treba posodobiti. S tem je treba zagotoviti, da se emisije prahu (tudi drobnega prahu, glej točko 7.6), žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in zlasti škodljivih težkih kovin ter toksičnih oz. rakotvornih organskih substanc zmanjšajo do mere, ki je dopustna za naravo in ljudi. Emisije hrupa je treba preventivno toliko zmanjšati, da se v čim večji meri prepreči nastanek kakršnekoli škode.

7.4

Premog vsebuje negorljive substance, ki se po procesu zgorevanja v elektrarnah izločijo kot pepel (v električne ali vrečaste filtre). Vsebnost pepela pri črnem premogu običajno znaša do 10 % (v posameznih primerih do 15 %). Odvisno od sestave se pepel uporablja kot dodatek v cementni industriji in gradnji cest ali za zapolnitev jam ter površja.

7.5

Tudi nafta ima delež pepela, čeprav je nizek. Pri predelavi nafte v rafinerijah ostane pepel, ki med drugim vsebuje sestavne dele vanadija in niklja v trdnem stanju, poznan pa je pod imenom naftni koks. Slednji se uporablja za izkoriščanje preostanka energije v elektrarnah in kurilnih napravah, ki imajo potrebne čistilne naprave za izločanje vseh onesnaževal.

7.6

Že nekaj let poteka intenzivna razprava o emisijah drobnega prahu. (15) Pri tem gre za lebdeče delce prahu, ki prodirajo v pljuča in so manjši od 10 μm ter lahko povzročijo obolenja dihalnih poti. Takšni delci se lahko sproščajo tudi pri zgorevanju nafte in premoga, saj filtri najmanjših delcev pepela ne morejo popolnoma zadržati. Najpomembnejši vir emisij drobnega prahu so vendarle vozila z dizelskim motorjem, razen če so opremljena s posebnimi filtri. Pri elektrarnah na premog in nafto omejuje emisijo prahu evropska direktiva o velikih kurilnih napravah z mejno vrednostjo 20 mg/m. V velikih elektrarnah dodatno zmanjšujejo emisije drobnega prahu z mokrim razžvepljevanjem dimnih plinov. Za nadaljnje zmanjšanje emisij drobnega prahu in vzdrževanje mejnih vrednosti emisij po vsej Evropi je EU za dizelska vozila izdala poostrena določila, ki od leta 2008 za osebna vozila predpisujejo filter za delce.

7.7

V nekaterih državah članicah je bilo že v 80-ih letih 20. stoletja predpisano obvezno razžvepljevanje odpadnih plinov velikih elektrarn na premog in industrijskih kurilnih naprav. To bi lahko preprečilo zakisljevanje tal in jezer, ki je bilo takrat že opazno. Najnovejša različica evropske direktive o velikih kurilnih napravah predpisuje za naprave z > 300 MW mejno vrednost odpadnih plinov SO2 največ 200 mg/m3. Trenutno stanje tehnologije dovoljuje izločanje žveplenih delcev do stopnje več kot 90 %. Za produkte, ki nastanejo pri izločanju žvepla, predvsem sadro, so se odprla nova tržišča, zmanjšala pa se je poraba naravnih virov.

7.8

Pri visokih temperaturah zgorevanja fosilnih goriv nastajajo t.i. dušikovi oksidi iz dušika, ki ga vsebujejo goriva sama oz. zrak za zgorevanje. Pri povečani koncentraciji lahko dušikovi oksidi povzročajo obolenja dihalnih poti in so predhodna sestavina za okolju škodljiv ozon. Evropska direktiva o velikih kurilnih napravah zahteva, da emisije dušikovih oksidov pri elektrarnah z močjo > 300 MW ne presegajo 200 mg/je m3 odpadnih plinov.

7.9

Znanost izhaja iz vzročne povezave med emisijami antropogenega CO2 in drugih t.i. „toplogrednih plinov“ ter segrevanja zemeljskega površja (učinek tople grede). Glede razsežnosti učinka še vedno vlada negotovost. Pri procesih zgorevanja nastane letno iz premoga, nafte in zemeljskega plina 20 milijard ton emisij CO2; to je glavni vir antropogenih emisij CO2. Poleg povečanja učinkovitosti in ukrepov za varčevanje energije obstajajo tehnologije za izločanje CO2 (glej spodaj), ki jih je treba razviti in ki dolgoročno lahko pomenijo pomembno razbremenitev okolja.

7.10

Večja učinkovitost pri pretvorbi in rabi energije je predpogoj za uspešno varstvo okolja. Ukrepom, ki so potrebni za to, bi bilo treba nameniti večjo pozornost. Nasprotno pa so strategije za nadomestitev goriv manj učinkovite, ker imajo le enostranski učinek na uporabo določenih oblik energijskih virov (na primer plin) in bi s tem ogrozile ekonomičnost in varnost oskrbe EU z energijo. Poleg tega je plin preveč pomembna surovina za kemijo in prometni sektor, da bi ga uporabljali za proizvodnjo električne energije.

7.11

Zgorevanje zemeljskega plina na energijsko enoto v primerjavi z zgorevanjem premoga proizvede le 50 — 60 % podnebju škodljivega CO2, ker poleg ogljika, ki ga vsebuje zemeljski plin, zgoreva oz. se energijsko uporabi tudi vodik, ki je ravno tako v zemeljskem plinu. Vendar pa je sam metan — kot glavna sestavina zemeljskega plina — precej bolj podnebju škodljiv toplogredni plin (ca. faktor 30) kot pa CO2. Pri proizvodnji in rabi fosilnih goriv je torej treba storiti vse, da bi preprečili emisije metana. Metan, ki se sprošča pri pridobivanju nafte in črnega premoga, je treba ujeti in ustrezno uporabiti. Tudi pri transportu zemeljskega plina je nujno treba preprečiti uhajanje metana. Že minimalne izgube med transportom po plinovodih namreč zadoščajo, da zemeljski plin izgubi zgoraj opisano prednost pred premogom.

7.12

Pretekle izkušnje kažejo, da je najboljši način za dosego hitrih uspehov pri varstvu podnebja in okolja ob uporabi premoga, nafte in plina zamenjava zastarelih naprav in elektrarn s tistimi, ki so izdelane po najsodobnejši tehnologiji in so najbolj učinkovite. Ustrezni politični okvirni pogoji, ki spodbujajo naložbe in razvoj novih tehnologij, so zato še posebej primerni za uresničevanje zahtevnih okoljskoh ciljev.

7.13

Evropska okoljska zakonodaja je v zadnjih 20-ih letih dosegla uskladitev okoljskih standardov v državah Evropske skupnosti. Evropska direktiva o velikih kurilnih napravah in direktiva o kakovosti zraka sta prav tako kot politike in ukrepi odločilno prispevali k povečanju energetske učinkovitosti ter zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

8.1

V EU-25 predstavljajo elektrarne na premog, nafto in plin več kot 60 % celotne inštalirane zmogljivosti elektrarn in so zato hrbtenica proizvodnje električne energije v Evropi. Zaradi nujne potrebe po zamenjavi dotrajanih elektrarn in poleg tega tudi potrebe po povečanju njihovih zmogljivosti (glej točko 5.8) bo v prihodnjih 25 letih treba zgraditi veliko novih elektrarn. Celo zaradi povečane rabe obnovljivih virov energije in nadaljnje širitve elektrarn bodo morale elektrarne na premog in plin odpraviti velik del tega primanjkljaja. Čim boljša bosta stopnja učinkovitosti in zadrževanje onesnaževal teh elektrarn, lažje bo uresničiti zahteve za varstvo podnebja in okolja.

8.2

Zato so potrebna okrepljena prizadevanja za raziskave in razvoj tudi za fosilne elektrarne. V 90-ih letih so ta prizadevanja zanemarjali, javna sredstva za raziskave pa so se skoraj v vseh državah članicah znižala.

8.3

Odbor pozdravlja sprejetje svojega ponovnega priporočila za oblikovanje posebnega tematskega področja „Energija“ v sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj. Vendar je treba ustrezno prilagoditi tudi določene raziskovalne programe držav članic, kar lahko povzroči pomembne spremembe trendov. S tem je povezan tudi nadaljnji razvoj tehnologije elektrarn za uporabo fosilnih goriv, ki bi tudi izboljšal konkurenčnost evropske gradnje naprav na svetovnem trgu elektrarn, ki se širi po vsem svetu.

8.4

Sodobne elektrarne na premog danes pri uporabi črnega premoga dosegajo stopnjo učinkovitosti več kot 45 %, pri rjavem premogu pa več kot 43 %. Razvojni koraki, ki so potrebni, da bi do leta 2020 elektrarne na premog dosegle 50 % stopnjo učinkovitosti, so znani. Dolgoročen cilj je zvišati pritisk in temperaturo v parnem ciklu elektrarn na 700oC/350 barov, za kar je treba razviti nove materiale. Za novo generacijo elektrarn na rjavi premog je treba preizkusiti naprave za predobdelavo za sušenje rjavega premoga. Takšni kompleksni razvojni cilji zahtevajo mednarodno sodelovanje, kot na primer v projektih EU AD 700 in Comtes 700 za razvoj elektrarne s 700oC. Za predstavitev novih konceptov elektrarn so potrebne naložbe v višini do 1 milijarde eurov. Ker posamezna podjetja niso sposobna sama nositi vseh stroškov in tveganj, si je treba prizadevati za to, da bi pri projektih sodelovalo več evropskih podjetij.

8.5

V zadnjih desetletjih je razvoj visoko zmogljivih plinskih turbin v elektrarnah na plin omogočil precejšnje izboljšanje učinkovitosti. Stopnja učinkovitosti novih elektrarn na zemeljski plin je dosegla skoraj 66 %. Zaradi drastičnega povišanja cen na trgu s plinom se pojavljajo negotovosti glede dolgoročne konkurenčnosti elektrarn na plin in s tem tudi gradnje novih elektrarn na zemeljski plin.

8.6

Da bi napredek tehnologije plinskih turbin koristil tudi pretvorbi premoga v električno energijo, je treba premog najprej pretvoriti v plin. V 80-ih in 90-ih letih je EU s sredstvi za raziskave odločilno prispevala k razvoju tehnologij uplinjanja in podprla gradnjo dveh demonstracijskih elektrarn z integriranim uplinjanjem premoga (IGCC). Te razvojne smernice je treba nadaljevati ne le z vidika povečanja učinkovitosti elektrarn na premog, temveč tudi zato, da postanejo tehnološka osnova za nadaljnji razvoj t.i. elektrarne na premog brez emisij CO2.

8.7

Povečanje učinkovitosti in zmanjšanje CO2 ne smeta biti omejena na področje industrije in proizvodnjo električne energije. Potenciali za prihranke v gospodinjski in industrijski rabi končne energije so danes še posebej veliki, ker tam doslej pogosto še ni bilo veliko spodbud za zmanjševanje stroškov (prihranki pri porabi/stroških za novogradnje ali rekonstrukcije).

8.8

Potrebe po energiji v prometnem sektorju še naprej naraščajo, delno tudi zaradi naraščajoče mobilnosti po širitvi EU. Naraščanje emisij zdravju škodljivih snovi in toplogrednih plinov je treba najprej omejiti z razvojem učinkovitejših in manj onesnažujočih motorjev in vozil, pozneje pa tudi popolnoma zmanjšati. Tehnologije čiščenja odpadnih plinov je treba nenehno razvijati. Ta cilj se predvidoma lahko doseže le z uspešnim razvojem in uvedbo vrste naprednih tehnologij za celotno področje. To vključuje izboljšanje motorjev z notranjim izgorevanjem, dizelske tehnologije, hibridnega pogona, pogonskih goriv, stopnje učinkovitosti pogona vozil, razvoj gorivne celice in morda tudi vodikovo tehnologijo.

8.9

Gorivne celice so načeloma primerne za povečanje učinkovitosti kombinirane proizvodnje električne energije in toplote do približno 20 %, tako pri motornih vozilih kot tudi pri stacionarni rabi v gospodinjstvu, trgovini in industriji. Za to je potrebno plinasto gorivo — zemeljski plin, sintezni plin ali čisti vodik — ki ga lahko pridobivamo iz metanola s pomočjo t.i. upstream reformatorja. Vendar pa doslej gorivne celice — čeprav jih poznamo že 150 let — še niso dosegle gospodarsko-tehnološkega prodora kot (konkurenčni) pogon vozil ali decentralizirani agregat za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije. Kljub temu bi morali raziskave in razvoj na tem področju nadaljevati in tudi javno podpreti, da bi poglobili potencial gorivnih celic in ga po možnosti začeli izkoriščati.

8.10

Nobena energetska opcija ni v zadnjih letih vzbudila toliko pozornosti kot opcija „vodik“, pogostokrat se govori celo o prihodnji vodikovi družbi. Pri tem v javnosti pogostokrat prihaja do napačnega razumevanja, da je vodik, tako kot nafta ali premog, primarni vir energije. To pa ne drži: vodik pridobivamo iz fosilnih ogljikovodikov ali iz vode — pri slednji z uporabo električne energije; tako kot je CO2 izgoreli ogljik, je voda (H2O) izgoreli vodik.

8.11

Poleg tega je transport vodika s tehničnega, energetskega in cenovnega vidika težje organizirati kot transport električne energije ali tekočih ogljikovodikov. To pomeni, da se vodik lahko uporablja le tam, kjer uporaba električne energije ni smiselna ali možna.Potrebna je neodvisna analiza tega koncepta, da bi lahko raziskave usmerili v dosego uresničljivih ciljev.

8.12

Glede na odločilen pomen, ki ga imajo za prometni sektor ogljikovodiki (goriva) zaradi enostavnega transporta, bi morali čim bolj varovati zaloge in vire, kar pomeni, da nafte ne bi uporabljali tam, kjer je možna tudi uspešna uporaba premoga, jedrskih goriv ali obnovljivih virov energije.

9.1

Odločno zmanjšanje svetovnih emisij toplogrednih plinov do sredine tega stoletja, ki si ga je EU zastavila za cilj in ki daleč presega Kjotski protokol, je mogoče doseči le, če bomo v nekaj desetletjih lahko zasnovali, zgradili in upravljali elektrarne in druge velike industrijske naprave kot oblike proizvodnje brez ali z malo CO2. Tudi če se jedrska energija in obnovljivi viri energije močno razširijo, ne bodo zmožni sami prevzeti te naloge in nadomestiti fosilnih goriv v nekaj desetletjih.

9.2

Predlaganih je bilo več postopkov, kako bi elektrarne na premog brez CO2 lahko obratovale. Z nekaterimi spremembami so ti postopki uporabni tudi pri zgorevanju nafte in plina. Načeloma se uporabljajo trije načini: (i) izločanje CO2 iz dimnega plina konvencionalnih elektrarn, (ii) razvoj zgorevanja s kisikom in (iii) kombinirane elektrarne z integriranim uplinjanjem s postopkom izločanja CO2 iz gorilnega plina; zadnji koncept je najbolj razvit.

9.3

Z odstranjevanjem CO2 iz gorilnega plina pri uplinjevanju premoga nastane čisti vodik, ki se v vodikovih turbinah uporablja za proizvodnjo električne energije. Odpadni plin se izloča v obliki neškodljive vodne pare. Če se bo ta tehnologija izkazala za uspešno, se obeta sinergija z vodikovo tehnologijo in drugimi uporabnimi področji.

9.4

Koncepti elektrarn z integriranim uplinjevanjem premoga (Integrated Gasification Combined Cycle — IGCC) se že več kot 20 let intenzivno raziskujejo in razvijajo. Postopki prečiščevanja plina so načeloma znani, vendar morajo biti prilagojeni premogovni tehnologiji. Vsekakor pa bi se lahko stroški za proizvodnjo električne energije na osnovi tega koncepta elektrarn v nasprotju s konvencionalnimi elektrarnami brez izločanja CO2 skoraj podvojili, poraba virov pa bi narasla za približno tretjino. Kljub temu bo ta tehnologija v mnogih krajih cenovno ugodnejša kot druge tehnologije za proizvodnjo električne energije brez CO2, kot na primer vetrna energija, solarna energija ali proizvodnja električne energije iz biomase.

9.5

V 80-ih letih so se v Evropi razvijali različni koncepti IGCC — seveda še brez izločanja CO2 –, delno s podporo EU. V Španiji in na Nizozemskem so zgradili demonstracijske naprave za črni premog, ki so obratovale z močjo 300 MW. Za uporabo rjavega premoga so — tudi s podporo EU — razvili, zgradili in začeli z obratovanjem demonstracijskih naprav za proizvodnjo sinteznega plina za naknadno sintezo metanola. Zato ima Evropa odlične tehnološke izhodiščne pogoje za razvoj elektrarn na premog brez emisij CO2 ter preizkušanje demonstracijskih naprav.

9.6

Možnosti za izločanje CO2 bi morali raziskati ne le pri elektrarnah, temveč tudi pri drugih industrijskih procesih, kjer nastajajo velike količine emisij CO2, kot so proizvodnja H2, različni kemijski procesi in predelava mineralnega olja ter proizvodnja cementa in jekla. Pri mnogih od teh procesov se lahko morda izločanje izvaja cenovno ugodneje in tehnološko bolj enostavno kot pri elektrarnah.

9.7

Pojavlja se velika potreba po raziskavah za varno, okolju prijazno in cenovno ugodno skladiščenje CO2. Raziskujejo se možnosti za skladiščenje v izkoriščenih nahajališčih nafte in plina, v geoloških vodonosnih plasteh, v nahajališčih premoga in tudi v oceanu. Medtem ko bi bilo skladiščenje v izkoriščenih nahajališčih nafte in plina, kjer je to na voljo, cenovno najugodnejša možnost, ima za večje količine prednost skladiščenje v geološke vodonosne plasti, tudi zato, ker so takšni geološki pogoji razširjeni po vsem svetu. Pri tem je težko dokazati, da takšna skladišča lahko dolgoročno in brez negativnih učinkov na okolje varno shranjujejo CO2. EU podpira vrsto raziskovalnih projektov, namenjenih uresničevanju tega cilja. Rezultati, ki so doslej na voljo, so vzpodbudni, kljub temu pa pri skladiščenju v oceanu ostaja negotovost, ali se ob morebitnem zvišanju temperature morske vode CO2 lahko ponovno sprošča (glej tudi točko 3.14).

9.8

Za obsežno uporabo bo tehnologija izločanja in skladiščenja CO2 na voljo lahko šele po letu 2020 in celo to pod pogojem, da bodo potrebne študije za R&R pravočasno zaključene in uspešne. Študije ocenjujejo, da bodo stroški za izločanje, transport in uskladiščenje CO2 znašali med 30 in 60 eurov na vsako tono CO2, kar je ugodnejše kot pri večini postopkov proizvodnje obnovljive električne energije.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/16

1.1

S sprejetjem Uredbe (ES) št. 724/2004 z dne 31. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1406/2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost (Agencija), so bile Agenciji dodeljene nove naloge na področju odzivanja na onesnaženje z nafto.

1.2

Sedanji predlog določa postopke za denarno podporo Skupnosti za nove naloge Agencije na osnovi večletne obveznosti, ki bo obsegala obdobje sedmih let, od 2007 do 2013. Komisija predlaga za sedemletno obdobje financiranja vsoto 154 milijonov eurov.

1.3

Po dodelitvi novih nalog oktobra 2004 je upravni odbor Agencije sprejel delovni načrt za pripravljenost in odzivanje na onesnaževanje z nafto. Delovni načrt določa dejavnosti, ki se jih Agencija namerava lotiti v smislu besedila uredbe, tako glede odzivanja na razlitje nafte s pomočjo specializiranih plovil za ukrepanje po razlitju, kot tudi glede pripravljenosti kot sredstva vzpostavitve učinkovitih odzivnih postopkov.

1.4

Agencija je določila štiri prednostna območja delovanja: Baltiško morje, zahodni dostopi do Rokavskega preliva, Atlantska obala in Sredozemlje (zlasti področje vzdolž trgovske poti tankerjev iz Črnega morja), kjer bo sčasoma namestila najeta plovila za odzivanje na onesnaženje, ki bodo pripravljena posredovati, če bo za pomoč zaprosila ena ali več držav članic. Treba je poudariti, da bo vloga Agencije na tem področju dopolniti (ne zamenjati) nacionalne mehanizme za odzivanje na onesnaževanje. Delovni načrt nadalje vključuje dodatno zmogljivost za odzivanje v primeru nesreč z nevarnimi in zdravju škodljivimi snovmi (HNS).

1.5

Uredba, spremenjena leta 2004, zahteva, da Agencija omogoči Komisiji in državam članicam tehnično in znanstveno pomoč na področju odzivanja na onesnaženje, ki ga lahko razdelimo na tri kategorije: informacije, sodelovanje in koordinacija ter operativna pomoč.

1.6

Operativna pomoč bo zahtevala največji finančni vložek, ker delovni načrt določa zasnovo mreže plovil za ukrepanje po razlitju nafte, ki bodo v pripravljenosti, in Centra za storitve satelitskih posnetkov. Pogodbe bo sklenila Agencija, da zagotovi, da pomoč za ukrepanje po razlitju nafte zajame vse dejavnosti in finančne posledice do začetka intervencije po razlitju nafte. Stroške posredovanja plovil za ukrepanje po izlitju nafte bo poravnala država članica, ki je prosila za posredovanje.

1.7

Ker so te nove pristojnosti dolgoročne, Komisija predlaga večletni proračun za zagotovitev potrebnih dolgoročnih naložb in ustrezne finančne varnosti, ki bo znižala stroške pri sklepanju dolgoročnejših pogodb.

2.1

V svojem mnenju o predlogu za dodelitev novih nalog Agenciji na področju odzivanja na onesnaženje (1) EESO pozdravlja predlog Komisije in poudarja pomembno vlogo Agencije pri izboljševanju pomorske varnosti v državah članicah. Vendar obžaluje dejstvo, da več držav članic še vedno ni primerno opremljenih za odziv na velike nesreče, kot sta bili nesreči tankerjev za prevoz nafte Erika in Prestige.

2.2

Kljub napredku pa trenutni položaj še vedno v nekaterih primerih pušča odprte možnosti. Z delovnim načrtom je Agencija predstavila pregled zmogljivosti držav članic za odzivanje na onesnaženje z nafto, v katerem je ugotovila, da je v nekaterih regijah potrebna dopolnilna zmogljivost za odzivanje, dodatna oprema in plovila za ukrepanje po izlitju.

2.3

Ne moremo pričakovati, da bodo vse obalne države stalno opremljene z vsemi sredstvi, potrebnimi za primer velikih nesreč na morju, zlasti za velika razlitja nafte. Vendar je trenutno pomanjkanje sredstev že povzročilo okoljsko škodo, ki bo imela dolgoročne posledice.

2.4

EESO zato podpira predlog, da se Agenciji dodeli potrebna sredstva za dopolnitev mehanizmov za preprečevanje in odzivanje na onesnaženje v državah članicah, ki bodo za to zaprosile. Toda EESO poudarja, da so ta sredstva lahko le dopolnilo. Pod nobenim pogojem ne smejo navedena finančna sredstva nadomestiti ukrepov za preprečevanje onesnaževanja, ki jih morajo uvesti države članice.

2.5

EESO še posebej poudarja potrebo, da se iz programa za večletno financiranje dodeli denarna podpora za te mehanizme. To je edini način za zagotavljanje usklajenega načrtovanja dejavnosti Agencije na tem področju in izboljšanje porabe sredstev s sklepanjem pogodb o dobavi plovil za hitro posredovanje (2) za najmanj tri leta.

2.6

EESO ponovno poudarja ugotovitev iz svojega mnenja, omenjenega v točki 2.1, o potrebi zagotoviti, da lastnik(i) ladij, najetih za te naloge, upošteva(jo) ustrezno mednarodno zakonodajo in zakonodajo Skupnosti, zlasti tisto, ki ureja varnostne pogoje na ladjah in pogoje za življenje in delo članov posadke.

2.7

Delovni načrt, ki ga je sprejela Agencija, določa prednostne naloge na podlagi omejenih sredstev, ki bodo na voljo, zato je EESO zaskrbljen, da bodo zaradi trenutnih težav pri doseganju sporazuma o proračunu Skupnosti sredstva, ki bodo v končni fazi dodeljena, nižja od tistih, predvidenih v predlogu proračuna. To bi pomenilo izbiro nekaterih ukrepov namesto drugih ali napredek na nekaterih območjih na račun drugih. EESO ne more podpirati tega pristopa, ker sklep držav članic, da Agenciji dodelijo dodatne pristojnosti, pomeni, da ji je treba zagotoviti denarno pomoč, ki bo omogočila izpolnitev ciljev na področju preprečevanja onesnaženja v pomorskem prometu. Zelo pomembno je, da se preprečevanju onesnaženja v pomorskem prometu in odzivanju na onesnaženje pripisuje ustrezen pomen tudi na ravni Skupnosti in da se ne obravnavata le z ekonomskega stališča.

2.8

EESO je zaskrbljen zaradi zamud nekaterih držav članic pri izvajanju določenih ukrepov, ki so že bili sprejeti na področju preprečevanja in odzivanja na onesnaženje v pomorskem prometu, zlasti pri določitvi pribežališč in zaščitenih območij, ki zagotavljajo nastanitvene zmogljivosti, ali pri krepitvi sredstev za učinkovito pomorsko inšpekcijo. Te zamude vzbujajo dvom o resnični zavzetosti teh držav za preprečevanje in odzivanje na onesnaženje v pomorskem prometu, kljub temu, da redno izražajo dobre namene, posebej še po vsaki novi večji pomorski nesreči.

2.9

Treba bi bilo vlagati tudi v sredstva in opremo zračnega nadzora za odkrivanje in boj proti onesnaževanju ter v preprečevanje kršitev predpisov proti onesnaževanju.

2.10

Poleg tega se satelitski posnetki lahko uporabljajo kot dopolnilo nadzornim in kontrolnim dejavnostim. EESO podpira načrt Komisije za ustanovitev Centra za storitve satelitskih posnetkov, ki bi bil državam članicam v pomoč pri odkrivanju, nadzoru in upravljanju nezakonitih izpuščanj in nezgodnih razlitij nafte.

2.11

Glede na visoke stroške (3) storitve satelitskih posnetkov EESO meni, da je treba izboljšati porabo sredstev, zlasti pa je treba med državami članicami uskladiti uporabo posnetkov; tako bi lahko precej prihranili. Hkrati pa obstajajo možnosti za naložbo v izboljšanje zbiranja posnetkov na vseh evropskih pomorskih območjih, saj trenutno spremljanje ni resnično obsežno, zlasti ne v Sredozemlju.

2.12

EESO tudi meni, da so ukrepi za načrtno informiranje, sodelovanje in koordinacijo zelo pomembni. To bo zagotovilo bolj gospodarno uporabo obstoječih sredstev in Agencija bo tu igrala temeljno vlogo.

3.1

EESO podpira predlog, da se Agenciji dodelijo potrebna sredstva za dopolnitev mehanizmov za preprečevanje in odzivanje na onesnaženje v državah članicah, ki bodo za to zaprosile.

3.2

EESO obžaluje, da številne države članice še niso dodelile primernih sredstev ali uvedle svojih mehanizmov, in prosi Komisijo, da jih spodbudi, da pospešijo proces.

3.3

EESO je zaskrbljen, da ne bi bila glede na trenutne težave pri doseganju sporazuma o proračunu Skupnosti končna denarna podpora nižja od tiste, predvidene v predlogu proračuna. Sklep držav članic, da dodelijo Agenciji dodatne pristojnosti, pomeni potrebo po zagotovitvi potrebnih sredstev, ki bodo omogočila izpolnitev ciljev na področju preprečevanja onesnaženja v pomorskem prometu. Zelo pomembno je, da se preprečevanju onesnaženja v pomorskem prometu in odzivanju na onesnaženje pripisuje ustrezen pomen tudi na ravni Skupnosti in da se ne obravnavata le z ekonomskega stališča.

3.4

Vloga Agencije pri spodbujanju sodelovanja in koordinacije med dejavnostmi in sredstvi držav članic je bistvena za uvedbo racionalne in gospodarne strategije.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/18

1.1

To sporočilo je Evropska komisija pripravila kot nadaljevanje več del, ki so že bila izvedena na evropski ravni. Mednje spadajo: poročilo Komisije o obvladovanju tveganj januarja 2001, razprava Sveta pod švedskim predsedstvom spomladi 2001, španski memorandum in mednarodna konferenca v Madridu v začetku leta 2002 o kmetijskem zavarovanju in zajamčenem dohodku, grški memorandum in seminar v Thessalonikih o naravnih nesrečah leta 2003 ter konferenca o materialnih in nematerialnih stroških boja proti živalskim boleznim, ki jo je decembra 2004 organiziralo nizozemsko predsedstvo.

1.2

Bolj natančno se sporočilo nanaša na obveznost, ki jo je Komisija prevzela junija 2003 v Luksemburgu v okviru reforme SKP:

„Komisija bo preučila posebne ukrepe za odgovor na tveganja, krize in naravne nesreče na nacionalni ravni v kmetijstvu. Svetu bo do konca leta 2004 predložila poročilo z ustreznimi predlogi. Komisija bo še posebej preučila možnost financiranja teh ukrepov z eno odstotno točko modulacije, neposredno dodeljeno državam članicam, ter za vsako skupno državno ureditev predvidela vključitev člena, ki Komisiji v primeru kriz Skupnosti daje pooblastila za ukrepanje v okviru vzpostavljenih smernic za take primere v skupni tržni ureditvi za goveje meso“.

1.3

Poleg tega je sporočilo povezano tudi s sklepi, ki jih je Svet sprejel decembra 2003 in v njih zahteval nadaljevanje razprave ter pripravo seznama dostopnih orodij za obvladovanje tveganj, preučitev možnosti v okviru obvladovanja tveganj in morebitnih novih orodij (skupna ureditev trga, finančne obveznosti, pravila konkurence), ter oceno in prilagoditev ključnih smernic glede državnih pomoči na področju kmetijstva.

1.4

SKP je v preteklosti nudila zaščito prek politik podpore trgom in cenam. Toda po zadnji reformi se kmetje bolj neposredno soočajo s celo vrsto tveganj. Komisija želi v okviru SKP tudi preskusiti nova orodja, namenjena za pomoč kmetom pri izboljševanju upravljanja tveganj in kriz.

1.5

V delovnih dokumentih je Komisija oblikovala seznam obstoječih tveganj v kmetijskem sektorju: človeško ali osebno tveganje, premoženjsko tveganje (zgradbe itd.), finančno tveganje, tveganje, povezano z odgovornostjo (biotehnologija — ...), proizvodno tveganje, (klimatsko,…), cenovno tveganje. Pripravila je tudi seznam orodij za obvladovanje obstoječih tveganj: zadolžitev in investicije (varčevanje z neobdavčenimi obrestmi), prilagoditev proizvodnih tehnik, diverzifikacija, tehnike trženja (pogodbe, integracija), terminski trg, vzajemni in zavarovalni skladi.

1.6

Če želimo čim bolje izpolniti pričakovanja in omejiti negativne učinke kriz v kmetijskem sektorju, je treba ta precej splošna razmišljanja poglobiti.

2.1

Komisija v sporočilu na prvih treh straneh pojasni ozadje obvladovanja tveganj in kriz. Mnogo idej je obravnavanih v delovnih dokumentih, priloženih sporočilu. V nadaljevanju se Komisija v svojih predlogih odziva na zahteve, poudarjene v zaključkih Sveta: povečanje varnostne mreže in financiranje ukrepov obvladovanja tveganj in kriz z modulacijo na tri načine: z zavarovanjem proti naravnim nesrečam, s podporo vzajemnim skladom in z zagotavljanjem osnovnega kritja za dohodkovne krize.

2.2

Uporaba sredstev iz modulacije vključuje orodja, ki temeljijo na ukrepih za razvoj podeželja. Zaradi tega bi ti novi ukrepi morali izboljšati konkurenčnost kmetijskih gospodarstev (os 1), spoštovati proračunske anuitete in pravila glede državnih pomoči ter biti skladni z zeleno škatlo STO.

2.3

Prva možnost se nanaša na zavarovanja proti naravnim nesrečam, ki bi Komisiji lahko pomagala zmanjšati plačila držav članic v ta namen. Premija, ki jo plača kmet, je lahko subvencionirana do 50 %. Plačilo se izvede, ko izgube presežejo 30 % povprečne proizvodnje zadnjih treh let ali srednje vrednosti proizvodnje zadnjih petih let (pri izračunu ne upoštevamo najbolj in najmanj uspešnega leta zadnjih petih let). Odškodnina ne sme preseči 100 % izgub in ne sme določiti vrste ali obsega prihodnje proizvodnje. Alternativa subvencioniranju premij je pozavarovanje zasebnih zavarovalnih podjetij.

2.4

Druga možnost se nanaša na vzajemne sklade, s katerimi naj bi kmete spodbudili, k medsebojnem deljenju tveganj. Lahko bi prejeli začasno in degresivno podporo v obliki prevzema administrativnih stroškov. Višina subvencije je izračunana glede na število udeleženih kmetov. Država članica mora sklad uradno priznati, za vsak primer posebej pa je treba preučiti tudi usklajenost z zeleno škatlo STO.

2.5

Tretja možnost je osnovno dohodkovno kritje, ki posnema kanadski model in specifikacije zelene škatle. Pri tem kritju gre za povečanje finančnih sredstev v primeru krize (podpora dohodku). Sistem mora biti dostopen vsem kmetom. Odškodnino se dodeli, če izguba preseže 30 % referenčnega obdobja (enako tudi 1. možnost). Kazalec dohodka je treba še določiti. Odškodnina mora biti nižja od 70 % izgub in ne sme določati vrste ali obsega prihodnje proizvodnje.

3.1

Odbor izraža zadovoljstvo glede predloga Komisije, ki odpira razpravo o ključnem vprašanju za prihodnost kmetijstva. Komisija je to sporočilo oblikovala kot odgovor na natančne zahteve v zavezujočem okviru. Odbor meni, da gre za začetna razmišljanja, ki jih bo treba še poglobiti, če želimo odpraviti tveganja in krize, opisane v uvodu.

3.2

V I. poglavju (Uvod) in II. poglavju (Ozadje) sporočila Komisija na kratko predstavi nove pogoje, ki so v veljavi od reforme SKP iz leta 2003 (vzpostavitev sistema enotnih plačil) in poroča o različnih ukrepih in nalogah, ki jih je določil Svet in se nanašajo na obvladovanje tveganj in kriz v kmetijskem sektorju. Kljub vsemu niti sporočilo Komisije niti delovni dokument GD AGRI izrecno ne pojasnjujeta sprememb v zvezi s tveganji, ki jim je izpostavljeno evropsko kmetijstvo.

3.3

Odbor opaža, da reforma iz junija 2003 vodi v močno nestanovitnost kmetijskih cen, ki se pridružuje že obstoječi nestanovitnosti stroškovnih cen in s tem torej povečuje možnost gospodarskih kriz, ki slabo vplivajo na kmetijska gospodarstva. Poleg tega so glede na znanstvena poročanja vedno bolj pogosti tudi nepredvidljivi podnebni pojavi. V primeru krize so kmetje vedno najšibkejši člen v verigi, zato potrebujejo učinkovita orodja za obvladovanje tveganj in kriz. Odbor želi torej izraziti svoje mnenje glede velikega števila predlogov, ki jih je začrtala Komisija.

3.4

Evropska komisija je predstavila tri možnosti, ki naj bi bile na ravni držav članic neobvezne in dopolnilne. Vsaka od njih je sama po sebi zanimiva, zato nobene od njih ne smemo že vnaprej zavrniti, temveč treba vsako posebej še podrobneje preučiti..

3.5

Za financiranje teh možnosti je Komisija preučila uporabo ene odstotne točke modulacije. Pred tem bi morala izvesti oceno finančnih potreb za predlagane ukrepe. Odbor poudarja, da je predlog Komisije s finančnega vidika nevtralen, sprašuje pa se, ali skladi ustrezajo potrebam.

3.6

Skladi 1. stebra imajo vlogo stabilizacije trgov in prihodkov, ki je bila kmetom zagotovljena do leta 2013. Nujno so potrebni za preživetje številnih kmetijskih gospodarstev, zato je treba paziti, da ne povišamo modulacije neposrednih pomoči.

3.7

Vsote, pridobljene na podlagi modulacij, se od države do države izjemno razlikujejo, za nove države članice pa jih sploh ni. Zaradi tega predlaga Odbor drugo možnost: vsaka država članica bi lahko prispevala k obvladovanju tveganj in kriz del svojih nacionalnih sredstev sklada FEADER do največ 0,1 % nacionalnega kmetijskega proizvoda.

3.8

Komisija je zaradi uporabe skladov iz modulacije izvajala dejavnosti v okviru razvoja podeželja. Odbor meni, da je treba delovati širše in predvideti tudi druge možnosti za ukrepanje, predvsem na ravni skupnih tržnih ureditev, politike konkurence, tržnih izmenjav itd.

3.9

Treba je preučiti določeno število tveganj in kriz, vendar pa njihovo obvladovanje ne izhaja vedno iz skupne kmetijske politike. Tveganja, povezana z nepredvidljivimi naravnimi nesrečami (zato tudi brez možnosti zavarovanja), kot je epidemija slinavke in parkljevke, ne morejo biti v pristojnosti SKP. V teh specifičnih situacijah bi morali biti na voljo za uporabo drugi obstoječi instrumenti, na primer Veterinarski sklad ali Solidarnostni sklad. Poleg tega se razmišlja tudi o sistemu naravnih nesreč (1) na evropski ravni, ki bi moral kriti ta tveganja v kmetijstvu.

3.10

Odbor vztraja na dejstvu, da bodo vsa ta sredstva učinkovita le kot dopolnilo mehanizmom za upravljanje sedanjih trgov znotraj skupnih tržnih ureditev, ki razpolagajo z najučinkovitejšimi orodji, prilagojenimi različnim sektorjem. Tudi na trgovinski ravni mora EU v okviru kroga pogajanj v Dohi obvezno še naprej zastopati interes Skupnosti.

3.11.1.1

Odbor želi opozoriti na svoje mnenje (2) o režimu Skupnosti za kmetijska zavarovanja. Več zahtev, izraženih v tem mnenju, je še vedno aktualnih. Kmetijska zavarovanja so primerna orodja za kritje določenega števila določenih tveganj, vendar ne morejo nadomestiti javnih oblasti pri obvladovanju izjemnih tveganj.

3.11.1.2

Glede na vodilne smernice državne pomoči v kmetijskem sektorju je danes državna pomoč v kmetijskem sektorju dovoljena do višine 80 % zavarovalne premije, ki pokriva izgube pri naravnih nesrečah, na primer potresih in drugih nepredvidljivih dogodkih. Izgube zaradi slabih podnebnih razmer ali živalskih oziroma rastlinskih bolezni se štejejo za naravne nesreče le v primerih, ko škoda preseže 20 % običajne proizvodnje v manj razvitih regijah in 30 % v drugih regijah.

3.11.1.3

Zavarovanja, ki poleg naravnih nesreč krijejo tudi izgube zaradi slabih podnebnih razmer ali živalskih oziroma rastlinskih bolezni, ki ne dosegajo teh pragov, so upravičena do državne pomoči v vrednosti do 50 % zavarovalne premije.

3.11.1.4

Predlogi Komisije v zvezi s to točko so torej v zaostanku za že odobrenimi mehanizmi v okviru državne pomoči. Če želi Komisija resnično spodbuditi največje možno število kmetov, da izkoristijo ta orodja, mora razmisliti o ugodnejših mehanizmih za upravičence.

3.11.1.5

V določenih državah članicah obstajajo mehanizmi, ki so se že pokazali kot učinkoviti v določenih sektorjih upravljanja s tveganji (na primer v obliki zavarovanj, ki krijejo več vrst tveganj). EESO podpira pristop Komisije v zvezi z uvedbo novega dodatnega orodja kmetijskega zavarovanja. Uvedba novih določb na ravni EU dejansko ne sme vplivati na obstoječe sheme, ki so se na nacionalni ravni izkazale za učinkovite.

3.11.1.6

Kljub horizontalnemu značaju v razvoju podeželja morajo mehanizmi kmetijskih zavarovanj omogočati uporabo na sektorski ravni, da se prilagodijo potrebam v različnih regijah Evropske unije.

3.11.1.7

Precej neobjavljenih raziskav je bilo izvedenih tudi v zvezi z možnostmi pozavarovanj. Zavarovalna združenja in zasebne zavarovalnice bi lahko skupaj ustvarila sklad za pozavarovanje. Oblikovanje pozavarovanja na evropski ravni bi lahko Uniji prinesla resnično dodatno vrednost.

3.11.2.1

Podpora vzajemnim skladom, ki jo predvideva Komisija, ni dovolj velika. Predvideti je treba vsaj kapitalska sredstva ob uvedbi teh skladov za začetno delovanje. Ta možnost je operativna, če ima podporo organizacij proizvajalcev.

3.11.2.2

Vendar tega ni preprosto doseči; primer je nesoglasje v Svetu pri ustvarjanju sklada za prašičji sektor. Pri soočanju z veliko krizo v določenem sektorju prispevki kmetov ne zadostujejo. Kljub temu vzajemni skladi v številnih primerih kriz gospodarsko stabilnim kmetijskim gospodarstvom omogočijo preživetje.

3.11.2.3

Neposredna uporaba vzajemnih skladov za dejanja na trgu, kot so na primer spodbujevalne dejavnosti, predelava, skladiščenje ali prodaja v tretje države, bi močno spodbudila proizvajalce in vse akterje na tem področju k združevanju. Akterji s tega področja bi na ta način dobili večjo odgovornost in večjo vlogo na trgih, kar ustreza usmerjenosti reforme iz leta 2003. Poleg tega je izvedba gospodarskih udeležencev pogosto učinkovitejša za dobro delovanje orodij kot izvedba na ravni javnih oblasti.

3.11.2.4

Ta novi mehanizem ne bi smel biti konkurenca vzajemnim skladom, ki so bili uvedeni že prej, temveč bi morali skladi imeti od njega korist.

3.11.3.1

To možnost bi bilo treba preskusiti, zato je treba nadaljevati z deli na tem področju. V Evropski uniji to politiko dohodkovne podpore za številne sektorje zagotavljajo neposredne pomoči. Predlagani mehanizmi danes tudi ne morejo nadomestiti neposrednih plačil kmetom. Vendar to nikakor ne sme biti ovira za Komisijo pri iskanju dolgoročnih novih poti.

Analiza izvajanja takšnega mehanizma v Kanadi (3) kaže, da bi lahko bil učinkovito orodje za uporabo v srednjem in dolgem roku v Evropski uniji. Za nekatere naše partnerje, na primer za Združene države Amerike in za Kanado, dejansko predstavlja pomembno orodje. Vendar je danes ta mehanizem v obliki, v kakršni ga uporablja Kanada, eden poglavitnih orodij njene politike podpore kmetijskemu prihodku in zahteva precej javnih proračunskih sredstev, ki v EU v tem trenutku niso na voljo.

3.11.4.1

Odbor se strinja z mnenjem Komisije, da je treba spodbujati razvijanje tržno osnovanih orodij za obvladovanje tveganj (zavarovanje, prihodnji trgi, pogodbeno kmetovanje).

3.11.4.2

Odbor želi opozoriti na svoje mnenje o razvoju podeželja (4) in meni, da bi poklicno usposabljanje in obveščanje moral prevzeti Evropski socialni sklad, namesto da se ga vključi v program za razvoj podeželja, saj ima ta druge cilje.

3.11.5.1

Program za razvoj podeželja se na ravni držav članic izvaja po načelu subsidiarnosti. Prav tako so obvezni samo kmetijsko-okoljski ukrepi. Odbor odobrava zanimanje za ta pristop, s katerim bi se ta politika prilagodila resničnim potrebam regij EU. Kljub vsemu se je možnost tveganj in kriz povečala v celotni Evropski uniji. Zato je potrebna določena harmonizacija, na podlagi katere bodo imeli vsi kmetje v Evropski uniji enake pravice in dostop do mehanizmov za obvladovanje tveganj in kriz.

3.12.1.1

Na ravni EU se spodbujevalne dejavnosti lahko financirajo z različnimi orodji: razvoj podeželja, notranji trg ali trg tretjih držav. Zgodnja spodbujevalna dejavnost je, kot že omenjeno v tem dokumentu, zelo učinkovit način, da se izognemo poslabšanju krize. Komisija bi z različnimi uredbami morala poenostaviti izvedbo teh dejavnosti, da omogoči hitro ukrepanje.

3.12.2.1

V primeru sektorske krize so se ukrepi za pomoč pri skladiščenju v določenih skupnih tržnih ureditvah izkazali za učinkovite. Dejansko se s pomočjo teh ukrepov z razširitvijo prodaje izdelkov na daljše obdobje lahko izognemo gospodarskim krizam zaradi prevelike proizvodnje. Evropska unija bi morala združenjem proizvajalcev dovoliti, da to orodje uporabljajo v okviru vzajemnih skladov. Poleg tega predstavlja tudi učinkovit vzvod za spodbujanje združevanja proizvajalcev.

3.12.3.1

V primeru večjih kriz Skupnosti v skupni tržni ureditvi za goveje meso lahko Komisija ukrepa na pravni podlagi člena 38 uredbe (5) o skupni tržni ureditvi za goveje meso, ki določa, da: ''kadar na trgu Skupnosti zabeležijo znaten dvig ali padec cen in obstaja verjetnost, da se tak položaj nadaljuje, tako pa nastanejo tržne motnje ali grozi, da bodo nastale, se lahko sprejmejo potrebni ukrepi''.

3.12.3.2

EESO obžaluje, da po mnenju Komisije razširitev uporabe člena ni primerna, ker ne bi imela nobena druga skupna tržna ureditev od tega koristi. Svet ministrov se strinja s stališčem Komisije.

3.12.3.3

Odbor opozarja, da je situacija od reforme iz leta 2003 naprej napredovala. Poleg tega nekatere skupne tržne ureditve nimajo varnostne mreže. Kriza kot posledica nezaupanja potrošnikov bi v prašičjem ali perutninskem sektorju vodila v nenaden upad porabe in povzročila propad številnih kmetijskih gospodarstev.

3.12.3.4

Odbor meni, da bi bilo treba za dosego enakovredne obravnave vseh sektorjev in glede na to, da gre samo za dodelitev pravne podlage za ukrepanje Komisije v primerih, v katerih sodi, da je to potrebno, klavzulo varnostne mreže razširiti na vse skupne tržne ureditve, zato prosi Komisijo in Svet, da še enkrat preučita svoje stališče.

3.12.4.1

V sektorjih, v katerih se izdelki lahko porabijo sveži ali predelani, se z ukrepi za pomoč pri predelavi izognemo pokvarljivosti svežih izdelkov, in sicer z dovoljenjem dodatne proizvodnje na ravni predelave za določen čas, saj se predelani izdelki dlje obdržijo na trgu in povzročajo manj nihanj v obsegu proizvodnje. Te ukrepe bi lahko vzpostavile države članice ali združenja proizvajalcev.

3.12.5.1

Ukrepi za zmanjšanje proizvodnje spadajo med najučinkovitejše ukrepe, ki obstajajo. Če tržne perspektive dovoljujejo presežek ponudbe v primerjavi s povpraševanjem, se lahko z namernim ali obveznim zmanjšanjem proizvodnje pred letino izognemo morebitni krizi. Te ukrepe bi lahko pričele izvajati države članice ali združenja proizvajalcev.

4.1.1

Evropska komisija je krizo opredelila kot „epredviden položaj, ki ogroža preživetje kmetijskih gospodarstev bodisi na lokalni ravni bodisi na celotnem proizvodnem sektorju  (6)“. Odbor ocenjuje, da je treba jasno razlikovati gospodarske krize od drugih kriz in jih opredeliti na podlagi objektivnih in preglednih kriterijev.

4.1.2

Pri gospodarskih krizah mora Komisija natančno opredeliti 'regionalne krize', 'nacionalne krize' in 'krize Skupnosti'. Ta definicija bi se morala opirati na dobro poznavanje trgov za določitev srednje cene zadnjih 3 let ali srednje cene zadnjih 5 let, pri čemer se ne šteje najboljše in najslabše leto. Če cene proizvodnje padejo za X % v obdobju Y dni, se šteje, da je na trgu kriza. X in Y morata biti opredeljena glede na sektorje, na države članice in tudi glede na regijo proizvodnje. Na ta način bi lahko datum začetka in konca krize določile javne oblasti.

4.1.3

Za druge krize ima vsaka država članic dovolj opredelitev, da lahko obstoječe situacije obravnava v njihovem specifičnem okviru.

4.2.1

V primerih kriz potrošnik (7) ne občuti vedno, da je izdelek od proizvajalca kupljen po nižji ceni, kar onemogoča optimalno delovanje trga. Svet mora ponovno preučiti določena pravila konkurence, proizvodnje in trgovanja s kmetijskimi izdelki v uredbi iz leta 1962 (8), da bo lahko razširil naloge GD konkurence, ki bo v primeru krize ukrepe prilagodil trenutnemu stanju in tako zagotovil učinkovito delovanje trga.

4.2.2

V ta namen lahko uvedemo posebna orodja, zlasti za sadje in zelenjavo. Ta poseg javnih oblasti v delovanje trga mora Komisija sprejeti v okviru uredb o izjemah, ki obstajajo za nekatere sektorje (na primer za zavarovanja). To odstopanje od pravil konkurence v primeru krize bi bilo prehodno in v času krize pod nadzorom javnih oblasti.

4.2.3

Tukaj bi prišli v poštev tudi medstrokovni sporazumi glede cen, ki jih lahko sklepajo podjetja, ki prek skupne nabave združujejo celotno gospodarsko panogo ali dobavitelje.

4.2.4

V primerih nepredelanih izdelkov bi lahko omejili razliko med nabavno in maloprodajno ceno.

4.3.1

V okviru okvirnega sporazuma iz avgusta 2004 o liberalizaciji kmetijskih izmenjav v STO je bilo dogovorjeno, da se ukinejo vsa povračila ob izvozu pod pogojem usklajenosti z drugimi obstoječimi orodji. Treba je samo še določiti datum in hitrost ukinitve.

4.3.2

Vendar so z večjo odprtostjo trga proizvajalci tudi bolj izpostavljeni tveganjem kriz. Zato je treba med trenutno potekajočimi pogajanji ohraniti interes Skupnosti. Socialnih, cenovnih in ekoloških standardov v EU ne sme izpodbiti socialni in ekološki damping cenovno ugodnih uvoznih proizvodov. Upoštevati je treba merila prehrambene neodvisnosti. Iz navedenih razlogov je treba ustanoviti in razvijati sistem kvalificirane zunanje zaščite oz. dostop do trga.

4.3.3

V primeru krize bo Evropska unija morala omejiti uvoz in uporabiti ves razpoložljiv manevrski prostor v času izvajanja prihodnjih sporazumov STO za spodbujanje izvoza.

4.3.4

Komisija bi lahko obdržala del pravic iz Ženeve in uvedla novo orodje za upravljanje s tržnimi tokovi.

4.3.5

Ta pravica STO se ne bi uporabljala za sektorska povračila, temveč na primer kot dogovorjen mehanizem s tretjimi državami (kot ta, ki že obstaja z Egiptom), ki bi veljal v kriznih obdobjih v Skupnosti in omogočal lažjo oskrbo zunanjih trgov, ne da se pri tem kriza prenese nanje.

4.3.6

Dogovor s pristojnimi oblastmi tretjih držav bi dejansko omogočil določiti takšno ceno za državo upravičenko, ki ne bi povzročila motenj na njenem trgu. Pomoč Evropske unije bi lahko vključevala stroške prevoza, administrativne stroške ali stroške blaga (na primer pomoč za živila).

4.4.1

V okviru veljavnega proračuna, ki temelji na lastnih virih Evropske unije in na letnih izdatkih, je danes to načelo nemogoče zavrniti. Kljub vsemu pa ima veliko težo in bi ga bilo treba za izboljšanje delovanja EU ponovno preučiti.

4.4.2

Z ukrepanjem v najkrajšem možnem času se lahko tej omejitvi izognemo. Ena od rešitev bi lahko bila, da se vložki v izravnalni sklad štejejo kot izdatki. Te sklade bi uporabili le v kriznih obdobjih ali po potrebi.

4.5.1

Možnost, da se proizvajalci združujejo in s tem pridobijo resnično težo v trgovinskih pogajanjih, je dobro orodje za obvladovanje poslovnega tveganja. Evropska komisija mora še naprej delovati v tej smeri in z dovolj zanimivimi orodji spodbujati gospodarska združevanja proizvajalcev.

4.5.2

Glede obvladovanja krize se Odbor zavzema za združitev organizacij proizvajalcev in akterjev panogi na ustrezni ravni, ki bo zajemala pristojnosti, potrebne za morebitne naloge, ki bi jim lahko bile dodeljene.

5.1

Predlogi Komisije predstavljajo prvi korak v dobri smeri reševanja težav z obvladovanjem tveganj in kriz. Vendar zares šele prvi korak.

5.2

Njeni predlogi so namreč le dopolnila k upravljanju kmetijskih trgov, ki je na evropski ravni vzpostavljeno s skupnimi tržnimi ureditvami in pravno ureditvijo trgovinskih izmenjav. V mehanizme, ki so že dokazali svojo učinkovitost, nikakor ne smemo dvomiti.

5.3

Za upravljanje določenih tveganj in kriz že obstajajo primerna orodja, ki jih je treba med sabo uskladiti. Zato bi morali Veterinarski in Solidarnostni sklad obdržati in ju izboljšati, da bi se na tveganja in krize lahko odzvali v skladu s predlogi, opisanimi v tem poročilu.

5.4

Reforma SKP iz leta 2003 in povečano število nepredvidljivih podnebnih pojavov bodo precej vplivali na upravljanje kmetijskih gospodarstev, ki bodo vedno bolj izpostavljeni tveganjem in krizam. Zato je nujno, da v krogu pogajanj v Dohi liberalizacija obstoječih izmenjav ostane ena od prednostnih nalog Skupnosti.

5.5

Komisija mora tri predlagane možnosti še izpopolniti in pričeti z njihovim izvajanjem v kratkem ali srednjem roku. Kljub vsemu pa ti predlogi ne zadostujejo za soočanje s predvidljivo situacijo v naslednjih letih. Treba je nadaljevati z deli na tem področju, na sektorski ravni v okviru prihodnjih reform skupnih tržnih ureditev, pa tudi v okviru horizontalne uredbe.

5.6

Glede finančnega vidika Odbor meni, da je namera financirati te ukrepe z 1 % točko modulacije nedvomno pozitivna, treba pa je zagotoviti tudi, da se vse kmete v EU obravnava enako, na primer z 0,1 % nacionalnega kmetijskega proizvoda. V prihodnosti bo treba najti druge vire financiranja.

5.7

EESO nujno zahteva, da je treba izvesti predhodne in kasnejše ocene za opredelitev novih stopenj tveganj v kmetijskem sektorju in potrebnih finančnih sredstev, še posebej po reformi SKP, povečanju števila nepredvidljivih podnebnih pojavov in pogajanjih STO, ter za analizo primernosti predlaganih rešitev za obvladovanje teh situacij.

5.8

Združenja proizvajalcev in panog predstavljajo perspektivo za evropsko kmetijstvo prihodnosti, zato mora Komisija razširiti svoje dejavnosti za spodbujanje njihovega združevanja.

5.9

Evropska komisija je predstavila tri možnosti, vendar ne za to, da izberemo eno izmed njih, temveč, da vse tri ohranimo odprte za prihodnost in jih izpopolnimo.

5.10

Za EESO je tema upravljanja tveganj in kriz temeljnega pomena. Na podlagi izvedenih dejavnosti v zvezi z obvladovanjem tveganj in kriz je zaželeno, da Komisija v bližnji prihodnosti omogoči izvajanje različnih določb z zakonodajnim predlogom, o katerem bi Evropski ekonomsko-socialni odbor želel podati mnenje.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/25

1.1

Intenzivna reja piščancev, ki se gojijo za proizvodnjo mesa, je povezana z resnimi zdravstvenimi težavami in slabim počutjem živali. Po mnenju Znanstvenega odbora za zdravstveno varstvo in dobro počutje živali je večina zdravstvenih težav posledica načina reje, ki skuša doseči kar najhitrejšo možno rast živali in predelavo le-teh v hrano, dobremu počutju živali in njihovemu zdravju pa ne posveča posebne pozornosti. Genetska selekcija je povzročila spremembe vedenja in presnovne motnje živali. Posledice so težave z nogami, trebušna vodenica, sindrom nenadne smrti in druge zdravstvene težave. Hkrati pa je Znanstveni odbor ugotovil, da so negativne posledice velike gostote naselitve živali manjše v prostorih, kjer je mogoče vzdrževati primerne klimatske razmere (1).

1.2

O zaščiti živali, ki se gojijo v kmetijske namene, obstajajo le splošne določbe EU (2). Nekatere države članice so sprejele določbe o zaščiti piščancev, ki se gojijo za proizvodnjo mesa. Obstajajo tudi prostovoljni sistemi za zagotavljanje kakovosti, ki skrbijo tudi za dobro počutje živali. Po mnenju Komisije prispevajo načrtovani skupni minimalni standardi k dobremu počutju živali, enotnejšim pogojem konkurence in boljšemu delovanju notranjega trga ter so poleg tega v skladu z vedno večjo osveščenostjo civilne družbe glede nujnosti ustreznih standardov za dobro počutje živali. Minimalne standarde bi bilo treba vključiti v evropski akcijski načrt za zagotavljanje dobrega počutja živali.

1.3

Komisija kot največjo dovoljeno gostoto piščancev na kvadratni meter uporabne površine (gostota naselitve) predlaga 30 kg žive teže/m2. Države članice lahko obratom ali posameznim enotam obrata dovolijo do 38 kg/m2, pod pogojem, da lastniki ali rejci izpolnjujejo vrsto zahtev, med drugim glede inšpekcijskih pregledov, nadzora in spremljanja dela, kar lahko izvaja le pristojni organ posamezne države članice. Poleg tega predlog vsebuje vrsto natančno opisanih minimalnih standardov, ki veljajo za vse obrate; nanašajo se na inšpekcijske preglede in nadzor dela v obratu, sisteme za napajanje in krmljenje, steljo, hrup, svetlobo, čiščenje, dezinfekcijo, vodenje evidence, kirurške posege, usposabljanje in usmerjanje oseb, ki delajo s piščanci. Obrati z večjo gostoto naselitve morajo izpolnjevati dodatne zahteve glede vodenja evidenc in dokumentacije, koncentracije NH3 in CO2, temperature in vlažnosti zraka, inštalacije in tehničnih pregledov sistemov prezračevanja, ogrevanja in hlajenja, postmortalnih pregledov na osnovi indikatorjev dobrega počutja živali ter postopka ob neizpolnjevanju zahtev. Obstaja predlog regulativnega postopka za nadzor enotnega izvajanja in tekočega usklajevanja določb iz prilog ob sodelovanju Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali.

1.4

Izhodiščna točka tako imenovanega „celostnega pristopa“ za obrate in njihove enote z večjo gostoto naselitve živali je večja izmenjava informacij med pridelovalci, pristojnimi organi in klavnicami na osnovi postmortalnih pregledov živali. Zbiranje podatkov o proizvodnih parametrih v tržne namene in za nadzor upoštevanja zakonodaje o krmi in živilih ter higienskih zahtev (3) lahko po mnenju Komisije prispeva tudi k izboljšanju dobrega počutja živali. Celostni pristop poleg tega predstavlja osnovo za nove določbe o kakovosti higiene živil in veterinarskem nadzoru (4).

1.5

Najpozneje dve leti po sprejetju direktive in na osnovi izkušenj s prostovoljnimi sistemi označevanja Komisija načrtuje pripravo poročila o možni uvedbi posebnega, na ravni Skupnosti usklajenega in obveznega sistema označevanja piščančjega mesa, izdelkov in pripravkov iz piščančjega mesa, ki bo dokaz za upoštevanje standardov dobrega počutja živali. Komisija bo v poročilu tudi preverila skladnost takšnega sistema označevanja s predpisi Svetovne zdravstvene organizacije. Poleg tega bo na temelju novih znanstvenih spoznanj pripravila poročilo in po potrebi predložila ustrezne pravne predpise o genetskih parametrih, ki pri piščancih povzročijo slabo počutje.

2.1

Komisija opozarja, da evropska javnost vedno bolj pozorno spremlja težave, povezane z dobrim počutjem živali v sistemih intenzivne reje. To dokazujejo tudi rezultati raziskave Evrobarometra iz leta 2005 (5). Zato bi bilo treba dobro počutje živali v istem obsegu kot druge pomembne vidike vključiti v „evropski model družbe“, s čimer bi zmanjšali negativne posledice proste trgovine in konkurence, ki je tako v EU kot tudi na mednarodnem področju vedno ostrejša.

2.2

En sam del evropske proizvodne in prodajne verige živali, ki se gojijo za proizvodnjo mesa, ne more biti odgovoren za težave, povezane z njihovim dobrim počutjem. K proizvodni in prodajni verigi sodijo genetska selekcija v mednarodno zgoščenih vzrejnih centrih, proizvodnja živali-staršev za vzrejo, valilnice, rejci, klavnice, trgovci in potrošniki. Poleg tega se pogledi na težave, povezane z dobrim počutjem živali, pa tudi na gospodarske in konkurenčne vidike, razlikujejo, odvisno od udeleženca proizvodne oz. prodajne verige. Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenja, da je kot predstavnik civilne družbe in zaradi svojega raznolikega članstva dolžan sodelovati pri določanju tehtnih in sprejemljivih minimalnih standardov za dobro počutje živali v EU.

2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor ceni temeljito pripravljalno delo Komisije in predlagani postopek za reševanje opisanih težav. Splošne določbe, ki veljajo za vse jate živali, so razumljive zahteve, ki jih je treba izpolnjevati za zagotavljanje boljšega samospremljanja v obratih, in so večinoma neproblematične. Poleg tega se Odbor strinja z večino strožjih zahtev, ki so del celostnega pristopa in veljajo za obrate z večjo gostoto naselitve. Predlogi v okviru tega pristopa vključujejo sistem točkovanja za poškodbe nožnih blazinic piščancev, umrljivost in morebitni drugi pokazatelji slabih razmer, v katerih živali živijo. Sistem točkovanja predstavlja osnovo za ukrepe in izboljšanje razmer v obratu.

2.4

Osnovna težava je gostota naselitve živali. V tej točki morajo standardi temeljiti na najboljših možnih znanstvenih nasvetih in ob upoštevanju različnih pokazateljev fiziološkega stanja, vedenja in zdravja živali. Ob upoštevanju poročila Znanstvenega odbora je EESO mnenja, da je določitev največje dovoljene gostote naselitve 30 kg/m2 za jate na splošno in 38 kg/m2 za jate, kjer je negativne posledice gostote mogoče zmanjšati s pomočjo zahtev za posebne klimatske razmere v prostorih, tehtna in sprejemljiva.

2.5

Treba je tudi upoštevati, da gostota naselitve odločilno vpliva na proizvodne stroške in konkurenčnost. Iz nizozemskih izračunov v marcu 2005 je razvidno, da bi predlagana največja gostota imela posledice za skoraj vse obrate v državi. Če odštejemo spremenljive in stalne stroške, povprečni nizozemski perutninski obrat v povprečju zasluži le 1,89 centa na piščanca za proizvodnjo mesa (6). Razpon za dobiček je v proizvodnih obratih torej izredno majhen. Če želijo imeti obrati ob gostoti naselitve 30 oz. 38 kg/m2 enak zaslužek, bi morali proizvajalci na osnovi tega izračuna dvigniti ceno na rejnega piščanca za približno 8,0 oz. 2,5 centov, kar je z vidika porabnika navidezno majhna podražitev. Proizvajalci na evropski ravni pa ugovarjajo, da bi v primeru največje dovoljene gostote naselitve pod 42 kg/m2 konkurenca in velike izvozne države izven EU neizogibno izpodrinile proizvodnjo v okviru EU tako na evropskih kot tudi mednarodnih trgih.

2.6

Zato je treba poleg določitve zahtevane nižje gostote naselitve v EU nujno prilagoditi tudi mednarodna pravila trgovanja, tako da bodo za uvoz iz tretjih držav veljale enake ali ustrezne zahteve. EESO priznava, da se zdi razprava o tej težavi v sedanjem pogajalskem krogu Svetovne zdravstvene organizacije nerealna. Vendar če se EU odloči za primerne in upravičene standarde za zaščito živali na tem in drugih področjih, potem bi morala kot ena izmed vodilnih trgovskih partnerjev imeti tudi dovolj moči, da na mednarodnem področju doseže sprejem klavzule, ki bi zagotavljala upoštevanje sprejetih standardov (7).

2.7

Tretje države, ki imajo primerjalne prednosti in sprejemljive standarde za dobro počutje živali, seveda lahko dobijo večji delež trga v EU. Zato bi verjetno podprle uvedbo mednarodnih standardov. Bilo pa bi nesmiselno in nesprejemljivo, če bi tretje države z nižjimi standardi postopoma izpodrinile evropsko proizvodnjo zaradi višjih standardov v EU in bi obvladovale evropski trg in trge v tretjih državah, ali če Evropa zaradi nepravilnosti pri pomembnih trgovinskih partnerjih in nevarnosti, da se bo proizvodnja preselila v te države, ne bi mogla narediti ničesar za dobro počutje živali.

2.8

Zato je nujno potrebno, da EU pri uvozu iz vseh tretjih držav zahteva upoštevanje ustreznih predpisov — s predhodnim mednarodnim dogovorom ali brez njega. Če mednarodni dogovor ne bo sprejet, bo takšno nediplomatsko ravnanje mogoče potrebno, če EU želi zbuditi pozornost in doseči, da bodo druge države razumele nujnost spremembe zakonodaje. Na vsak način pa bi Komisija morala dve leti po začetku izvajanja direktive v državah članicah pripraviti gospodarsko analizo konkurenčnosti. Tako bo zagotovila oceno razvoja novega stanja.

2.9

Svetovna organizacija za zdravstveno varstvo živali (L'Office international des épizooties — OIE) je pred kratkim sprejela priporočila za nekatere druge vidike zdravstvenega varstva živali, iz katerih je razvidna vedno večja mednarodna osveščenost glede nujnosti minimalnih mednarodnih standardov. Osnova za priporočila OIE je bila postavljena na konferenci leta 2004, kjer so institucije, znanstveniki, zainteresirane strani in nevladne organizacije iz celega sveta, tudi iz mnogih držav v razvoju, sodelovale pri ustvarjalnem dialogu. Na konferenci je bilo poudarjeno, da morajo mednarodni standardi za dobro počutje živali temeljiti na znanstvenih spoznanjih. Odbor je mnenja, da mora Svetovna trgovinska organizacija poskrbeti za to, da bodo minimalni standardi, sprejeti za območje OIE, izvajani tudi na ravni STO.

2.10

Zaradi negativnih izkušenj posameznih držav s strožjimi predpisi, ki izkrivljajo konkurenco, panoga na ravni EU zahteva določitev predpisov v obliki uredbe. EESO se zaveda prednosti uredbe, vendar opozarja, da države članice dajejo prednost direktivi, ker omogoča prilagoditev določb za izvajanje direktive razmeram v državi. Poleg tega se zdi, da je direktiva primernejša za izvajanje predlaganega celostnega pristopa. Skupnih predpisov o tehničnih podrobnostih načinov reje ne bi bilo mogoče prilagoditi uporabljenim postopkom in bi ovirali tehnični napredek v smeri učinkovitejših in živalim prijaznejših načinov reje. Komisijo je treba opomniti, da neizvajanje ali pomanjkljivo izvajanje ni sprejemljivo.

2.11

Poleg tega je nesmiselno, da Komisija predlog, pa tudi potrebo po skupnih predpisih, med drugim utemeljuje z izkrivljanjem konkurence kot posledico različnih določb v posameznih državah, istočasno pa s svojim predlogom utira pot strožjim nacionalnim predpisom v posameznim državah članicah. Temeljni pogoj za napredek EU v smeri enotnih mednarodnih določb je skupen standard v EU. Kar se tiče neizvajanja ali nezadostnega izvajanja direktiv, mora Komisija v prihodnje bolje izpolnjevati dolžnosti, ki izhajajo iz pogodbe in vztrajati pri tem, da države članice določbe izvajajo pravilno in ob upoštevanju rokov, ki so jih določile same.

2.12

EESO brezpogojno podpira daljnosežnejše prostovoljne ukrepe v obliki kodeksov ravnanja, vendar se zavzema za to, da bi jih na evropski ravni nadomestili s skupnimi predpisi, primerljivimi s tistimi, ki veljajo za ekološke izdelke. Tako bi potrošniki imeli možnost izbire in trg bi sam pokazal, kakšno je zanimanje za strožje standarde dobrega počutja živali, ki bi presegali veljavne minimalne zahteve. Poleg tega se Odbor zavzema za obvezen sistem označevanja izdelkov EU, v kolikor je to združljivo s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Upoštevanje veljavne zakonodaje EU bi moralo biti samoumevno, tako da bi bilo posebno poudarjanje tega dejstva s pomočjo sistema označevanja nepotrebno. Sicer pa bi bilo treba razmisliti o navedbi načina reje na zapakiranem piščančjem mesu, kot je to običajno pri embalaži jajc.

2.13

Komisija bi morala, kot je bilo napovedano, predložiti poročilo, ki bi temeljilo na novih znanstvenih spoznanjih, vključno z dodatnimi raziskavami in praktičnimi izkušnjami, s katerim bi dosegla nadaljnje izboljšanje dobrega počutja piščancev za proizvodnjo mesa. Sem spada tudi raziskava vplivov genetskih parametrov na ugotovljene nepravilnosti. Predlog bi moral že sedaj upoštevati posledice genetske selekcije, poleg tega je treba sprejeti ukrepe glede predpisov o reji živali-staršev. Iz teh razlogov je treba čimprej začeti z delom in ga nato po potrebi preverjati na osnovi postmortalnih pregledov. Drugače bo Komisija lahko pričela z delom šele pet let po sprejetju direktive, ko bodo na voljo rezultati postmortalnih pregledov.

2.14

Odbor se zaveda, da so takšne znanstvene raziskave dolgoročni proces, ki zahteva sprotno prilagajanje določb glede na nova spoznanja in tehnološki razvoj. Okrepiti je treba raziskave na tem in na drugih področjih, kjer so osnove še pomanjkljive, da bi izboljšali obstoječe znanje. To velja med drugim za povezave med gostoto naselitve, klimatskimi in okoljskimi razmerami (8). Zaradi tesne povezave med zdravjem, dobrim počutjem živali in okoljem, bi morali biološki varnosti posvečati veliko več pozornosti, še posebej zaradi ptičje gripe (9).

3.1

Upravljanje jat („stockmanship“), vodenje in dobra kmetijska praksa so poleg proizvodnih sistemov, gostote naselitve, tehnične opreme ipd. bistvenega pomena za dobro počutje in zdravje živali. Narava teh dejavnikov in njihov pomen pri vsakdanjem stiku z živalmi in skrbjo zanje sta takšna, da zakoni in nadzor ne morejo zagotoviti primernega upoštevanja teh dejavnikov. Določbe predloga o dodeljevanju navodil, usmerjanju, programih usposabljanja in šolanju ter inšpekcijskih pregledih, ki jih je treba izvajati najmanj dvakrat dnevno, bi tako morale biti samoumevne. Kot problematično EESO ocenjuje dejstvo, da predlog ne vključuje zahtev o potrebnih kvalifikacijah in da delovne izkušnje lahko nadomestijo šolanje, ne glede na to, kje so bile pridobljene.

3.2

Zagotoviti je treba, da dobro počutje živali ocenjujejo neodvisne osebe in osebe s primerno izobrazbo in izkušnjami, ki lahko presojajo objektivno. Priprava pisnih poročil bi morala potekati enotno v vseh državah članicah.

3.3

Zaradi jasnosti bi bilo tudi potrebno natančno določiti, da se jate piščancev z majhno gostoto naselitve pregledujejo izključno v okviru „higienskega paketa“. Vsi obrati, ki presegajo določeno velikost, bi morali predložiti odobrene načrte izobraževanja in dokazati njihovo izvajanje.

3.4

Največje dovoljene vrednosti za koncentracijo NH3 in CO2 morajo biti takšne, da jih v normalnih razmerah ni mogoče prekoračiti. Večina optimalno urejenih sistemov proizvodnje ob izrednih klimatskih razmerah ne more upoštevati teh mejnih vrednosti.

3.5

Predlog predvideva „osvetlitev podnevi najmanj 20 luksov, merjeno v višini piščančjih oči. Svetloba mora slediti 24-urnemu ritmu in vključevati obdobja teme, ki trajajo skupaj najmanj 8 ur, z najmanj enim neprekinjenim obdobjem teme, ki traja najmanj 4 ure.“ To je v skladu s priporočili Sveta Evrope (10). Ob upoštevanju znanstvenih poročil in praktičnih izkušenj pa je panoga mnenja, da je v prvih 14 dneh dovolj 15 luksov, nato najmanj 5 in neprekinjeno obdobje teme, ki traja 4 ure. Poskusi z intenzivnejšo osvetlitvijo in daljšimi obdobji teme so po trditvah panoge povzročili več poškodb nožnih blazinic in kože, zaradi katerih so bile živali neuporabne. Odbor je mnenja, da je treba doseči ravnotežje med več vidiki in zahteve oblikovati na osnovi najpomembnejših znanstvenih spoznanj in praktičnih izkušenj. Ob dvomu ali pomanjkanju dokumentacije je treba dodatno preučiti prilagajanje določb, ki bodo tako vedno v skladu z najnovejšimi spoznanji z ustreznega področja.

3.6

V obratih z večjo gostoto naselitve je v skladu s predlogom treba ukrepati, če umrljivost preseže 1 % plus 0,06 %, pomnoženo s starostjo jate za zakol v dnevih, če torej znaša približno 3,5 %. Za panogo je umrljivost v višini 0,12 % na dan upravičena; po njenem mnenju med dobrim počutjem živali in umrljivostjo v prvih 7 dneh ni povezave, vendar bi mejno vrednost po potrebi vsekakor lahko dvignili na 1,5 %. EESO je mnenja, da mora imeti mejna vrednost na tem in na drugih področjih nivo, ki ustreza praktičnih možnostim dobro vodenega obrata. Nadalje bi bilo treba razmisliti o tem, da se o jatah, pri katerih so bile ugotovljene hude pomanjkljivosti, poleg vodenja evidenc o umrljivosti in dermatitisu na nožnih blazinicah, na primer vodi tudi evidenco težav z nogami in trebušne vodenice.

3.7

Komisija bi morala predložiti izčrpne, pisne opise, ki bi jih opremila s slikami sprememb na nožnih blazinicah različnih skupin živali in ki bi omogočile standardizacijo klasifikacij.

4.1

Ob upoštevanju zgoraj navedenih pridržkov se Odbor strinja s pogledi Komisije na to problematiko in natančnimi določbami predloga. Določanje mejnih vrednosti za moč osvetlitve, največjo dovoljeno koncentracijo NH3 in CO2, stopnjo umrljivosti, spremembe nožnih blazinic ipd. se mora ravnati po tem, kar je v praksi izvedljivo v dobrem podjetju.

4.2

Če se gostoto naselitve v primerjavi z običajno prakso zniža, je treba v mednarodne trgovinske dogovore vključiti klavzulo o dobrem počutju živali, ki bo EU omogočila, da pri uvozu iz tretjih držav vztraja na izpolnjevanju določenih zahtev. Tako nepravilnosti v pomembnih izvoznih državah izven EU ne bodo porušile ustreznih in utemeljenih evropskih standardov. Če te zahteve ne bodo mednarodno priznane, bo EU morala izvesti enostranske ukrepe, s katerimi bo zbudila potrebno pozornost in dosegla razumevanje nujnosti prilagoditve zakonodaje. Drugače lahko pričakujemo, da se bo proizvodnja preselila v države, v katerih vladajo slabše razmere. Poleg tega bi morala Komisija dve leti po začetku izvajanja direktive v državah članicah pripraviti znanstveno analizo razvoja.

4.3

Takšne znanstvene raziskave so dolgoročni proces, ki zahteva sprotno prilagajanje določb glede na nova spoznanja in tehnološki razvoj. Potrebne so tudi okrepljene raziskave, ki bodo izboljšale poznavanje področij, kjer so osnove še pomanjkljive.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/29

1.1

S tem programom se želi spodbuditi sodelovanje med državljani in organizacijami državljanov iz različnih držav, da bi se lahko srečevali, se skupaj odzvali in si ustvarili lastno mnenje v evropskem prostoru, ki presega nacionalni pogled in spoštuje njihovo različnost. Medsebojno razumevanje, solidarnost in občutek pripadnosti Evropi so temelji za sodelovanje državljanov.

1.2

Program zagotavlja nadaljevanje sedanjega programa sodelovanja državljanov in odpira pot novim dejavnostim, hkrati pa je dovolj prilagodljiv, da se lahko hitro odzove na spremembe v prihodnosti.

1.3

Če povzamemo predlog, je namen programa:

1.4

Glede na trenutni položaj in ugotovljene potrebe Komisija predlaga naslednje posebne cilje, ki jih je treba uresničiti na meddržavni ravni:

1.5

Predlagane so tri vrste ukrepov: prvi ukrep — aktivni državljani za Evropo (pobratena mesta, projekti državljanov in podporni ukrepi); drugi ukrep — aktivna evropska civilna družba (strukturna pomoč za raziskovalne organizacije na področju evropskih javnih politik, podpora projektom organizacij civilne družbe); tretji ukrep — združeni za Evropo (zelo odmevni dogodki, študije, sredstva za obveščanje in širjenje informacij).

2.1

Komisija predlaga, da bi razvoj evropskega državljanstva postal glavna prednostna naloga Unije (1). EESO meni, da je to dobro in hkrati nujno, celo odločilno za nadaljnjo gradnjo Evrope. Slaba udeležba na zadnjih volitvah v Evropski parlament, ki je poudarjena v obrazložitvi programa, ni edini razlog za to nujnost. Neuspehi pri ratifikaciji evropske ustavne pogodbe so tudi posledica premajhne vključenosti in nezadostnega sodelovanja evropskih državljanov v postopku gradnje Evrope v obliki nezaupanja javnosti v institucije, kar lahko vodi k negativnemu vzdušju.

2.2

S tem položajem se — seveda v različni meri — soočajo v vseh državah članicah, tudi v državah kandidatkah. Zato je dobro, da jih program vse enako obravnava.

2.3

Slaba povezanost z evropsko stvarnostjo se ne izraža v vseh državah članicah enako — vsaka država je namreč izbrala svoj način ratifikacije — in zato ni enako močno izražena, vsekakor pa v določeni meri obstaja v vseh državah članicah.

2.4

Tudi če obstaja razprava na temo Unije, ki je včasih zelo intenzivna in nova, zlasti v državah, ki so se odločile za referendum oziroma so ga lahko izbrale kot sredstvo za ratifikacijo evropske ustavne pogodbe, se ta razprava vrti okoli nacionalne identitete in državljanstva (in njihovega ohranjanja na pogosto defenziven, celo nacionalističen način) namesto dejanskih dosežkov in napredka, ki ga obljublja ustavna pogodba, zlasti na področju socialne politike (ki se upravičeno doživlja kot glavni kazalec državljanstva) in demokratičnih politik (ki so „onesposobljene“ zaradi splošnih in neupravičenih predsodkov o nedemokratični in tehnokratski Evropi, ki namerno oddaljuje državljane od sodelovanja pri odločitvah).

2.5

Kljub sklicevanju na obdobje 2007–2013, ko se bodo torej vse države članice na tak ali drugačen način že odločile bodisi za ratifikacijo ustavne pogodbe bodisi proti, lahko predlagani program, razprave o njem in njegovo sprejetje v tem trenutku zagotovo vplivajo na pomembna vprašanja v zvezi z evropskim državljanstvom, ki se trenutno pojavljajo. Vendar program za obdobje 2007–2013 preveč posnema sklep Sveta iz leta 2004 (2). Ima malo sredstev, metode, ki jih podpira in so se sicer izkazale, pa niso dovolj inovativne glede na izzive, ki so danes še bolj izraziti. Dejstvo je, da se s težavo soočamo že danes in da bodo otroci, ki se sedaj rojevajo, leta 2013 stari osem let in bodo že delno izoblikovani državljani prihodnosti.

2.6

EESO je prepričan, da sta trenutni položaj in razprava o novem programu „Državljani za Evropo“ za obdobje 2007–2013 presenetljivo izjemno naklonjena temu, da se končno zastavi vprašanje evropskega državljanstva in opusti že malo obrabljena fraza o enotnosti v različnosti, kjer se lahko zgodi, da bo izstopala samo različnost in celo heterogenost, če ne bomo pazljivi. Zato podpira predlog, da se program za obdobje 2004–2006 podaljša brez čakanja na zunanje poročilo o oceni, ki je predvideno najkasneje za konec leta 2006 (in ki mora biti kljub temu izdelano). EESO želi imeti glede na pomembnost tega programa pri tem osrednjo vlogo. Zaveda se, da mora takšen program zagotavljati kontinuiteto sedanjega programa o državljanski udeležbi, vendar se v glavnem strinja z močno kritiko Parlamenta in nekaterih organizacij civilne družbe, da je sedanji program premalo ambiciozen. Predlagati želi torej, da program za obdobje 2007–2013 ne bi bil samo prilagoditev sedanjega programa.

2.7

Očitno je, da sedanji program zaradi svojih skromnih finančnih sredstev ne more zajeti vseh vprašanj evropskega državljanstva, čeprav širok razpon zadanih ciljev in ukrepov daje tak vtis. Ostaja pa vseeno ključni dejavnik v verigi, saj predstavlja aktivno evropsko državljanstvo, opredeljeno kot sposobnost državljanov, da se organizirajo na neodvisen način, da bi imeli pristojnost in odgovornost v javni politiki za zagotavljanje ohranjanja in razvoja javne blaginje (3). EESO zato zahteva, da se za to namenjeni proračun (235 milijonov evrov za sedem let!) zaščiti ne glede na sklepe razprave o finančni perspektivi Evropske unije.

2.8

Kontekst sicer zahteva dejanski pomik naprej, ga pa tudi omogoča. S tega stališča si EESO želi spremno študijo o trenutnem občutku pripadnosti državljanov Evropski uniji ali pa vsaj pregled že obstoječih študij, da bi lahko opravil dovolj zanesljivo oceno.

2.9

Odbor namreč meni, da je dejstvo, „da so se evropski državljani nekoliko oddaljili od evropskih institucij in se težko prepoznajo v procesu evropskega povezovanja“ (4), poleg resničnega nepoznavanja in nerazumevanja načina delovanja Skupnosti in njene logike ter poleg nespornega nacionalističnega in zaščitniškega vedenja, povezanega z raznimi objektivnimi in subjektivnimi tveganji in bojaznimi, nastalimi zaradi globalizacije, paradoksalna posledica pomanjkljivega priznavanja obstoja evropskega državljanstva v sedanji obliki, zlasti njegovih bolj aktivnih in organiziranih oblik.

2.10

S tega vidika bi lahko trdili, da precejšnje približevanje, razne oblike mobilnosti (čeprav daleč pod možnostjo, ki jo ponuja evropska integracija), fizična in materialna ukinitev mej, skupna valuta in enotni trg niso dovolj poudarjeni: skupne evropske identitete se ne čuti, ker ni bila določena (5). Kljub temu pa je resnični „evropski način življenja“ povsod prepoznan in zanimiv, kar postane še bolj očitno, ko opazujemo Evropo od zunaj, ko potujemo ali živimo izven Evrope.

2.11

Sedanje poistovetenje na podlagi nacionalnosti zato ne sme zakriti precejšnje usklajenosti in kakovosti evropskega načina življenja ter njenih demokratičnih in participativnih vrednot. Bolj ambiciozen program aktivnega evropskega državljanstva lahko zmanjša, omili in spremeni to obsedenost.

2.12

Kakorkoli že, ne glede na morebitne težave in celo začasne zastoje, ki bodo lahko nastali na podlagi sedanjih razprav o ratifikaciji ustavne pogodbe in prihodnjega vsekakor nemirnega obdobja za gradnjo Evrope, EESO meni, da je ta kontekst izjemno naklonjen tematiki aktivnega evropskega državljanstva. Meni, da je treba program za obdobje 2007–2013 obravnavati in po možnosti izpopolniti glede na to, da se državljani ponovno zanimajo za Evropo (kakršnokoli že je njihovo stališče), svojo priložnost neposrednega vplivanja ali vplivanja preko svojih prostovoljnih organizacij na evropske odločitve.

2.13

EESO tako predlaga odprt simpozij, ki bi omogočil celotno obravnavo vprašanja evropskega državljanstva v tem novem kontekstu, dejanski premislek o tej zadevi, ne samo naštevanje odgovorov v okviru več posebnih programov, ki ne bi bili dovolj razumljivi ali ne bi delovali. Odbor bi lahko organiziral tak simpozij in z veseljem sprejema pozitivno mnenje Komisije v zvezi s to pobudo. (6)

3.1

EESO, evropska institucija, ki predstavlja organizirano civilno družbo in je v pogodbah imenovana na isti ravni kot druge institucije, sicer pozdravlja zaprosilo, da pripravi mnenje o tem programu (kar formalno niti ni bilo obvezno), vendar meni, da bi bilo za predlog, ki je bil predložen Evropskemu parlamentu in Svetu, koristno, če bi zaprosilo prišlo prej. O tem programu je res potekalo obširno posvetovanje preko interneta med decembrom 2004 in februarjem 2005 (prispelo je okrog tisoč odgovorov), 3. in 4. februarja 2005 pa posvetovalni forum. Vendar bi prizadevanje za močnejšo posvetovalno vlogo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, ki ne bi pripravljalo samo naknadnega mnenja, v prvi vrsti pomenil boj proti mnogim vzrokom odrinjenosti, ki jo občutijo evropski državljani v zvezi s svojimi konkretnimi pristojnostmi na individualni ravni in v okviru svojih organizacij, in bi imelo resnično težo pri odločitvah Unije.

3.2

EESO obžaluje, da program, ki omenja tri vrste odgovorov Komisije na težavo z oddaljenostjo državljanov od evropskih institucij, ne omogoča celovite obravnave tega vprašanja. EESO se sicer strinja z obravnavo posameznih odgovorov po posameznih temah, vendar predlaga, da se te tri vrste odgovorov združijo v enotni program, ki bi omogočal enotno obravnavo posameznih vidikov tega vprašanja in izdelavo njihovih skupnih ciljev, skladnosti in dopolnjevanja.

3.3

Obveščanje javnosti o evropskih institucijah, poročanje o evropskih vprašanjih, zavedanje o pravicah na podlagi evropskega državljanstva in občutek pripadnosti — evropska identiteta — tvorijo celoto. Čeprav program Komisije govori o usklajenosti z drugimi programi in instrumenti Skupnosti, glede tega temeljnega vprašanja ostaja nejasen in ne pove ničesar o načinu, s katerim bi lahko zagotovili usklajenost ciljev in ukrepov. Pristop, ki ne bo v zadostni meri združil teh treh vidikov, bo težko spremenil sedanji izredno slab položaj glede občutka pripadnosti in evropske identitete.

3.4

EESO želi zagotovilo, da bo ta posebni program spremljala obsežna informacijska in komunikacijska kampanja, ki bo evropske državljane poučila o njihovih pravicah in institucijah. To mora vključevati informacije o obstoju EESO in njegovi posebni vlogi, ki ga ostale evropske institucije v okviru evropske komunikacije premalo omenjajo. EESO mora temeljito spremeniti tudi svojo politiko obveščanja, saj ni v skladu z vlogo, ki naj bi jo imel v okviru aktivnega evropskega državljanstva kot najbolj očitni predstavnik državljanov.

3.5

Čeprav naj bi predlagani program upošteval oddaljenost državljanov od evropskih institucij in njihove težave pri sodelovanju v postopku evropske integracije, pa ne upošteva vseh posledic. To je očitno že v besedah in izrazih, ki jih uporablja, vemo pa, da bi že samo poimenovanje te krize poistovetenja in sodelovanja lahko pomembno vplivalo na njeno odpravo. Predstavitev programa s tako skromnimi finančnimi sredstvi kot načina, ki bi državljanom omogočil osrednjo vlogo v postopku evropske integracije, je zato popolnoma neverodostojna. Le kdo bi temu verjel? Ravno tako ni videti, zlasti glede na vloženo (kar je dobro poudarjeno v predstavitvi programa), kakšnih večjih inovacij, ki bi zares pripomogle k spremembam trenutnega položaja, z izjemo nekaterih pomembnih dosežkov (večletni projekti, zbiranje izkušenj, odstranitev nekaterih ovir za upravičence in podpiranje velikih dogodkov, zlasti v okviru medkulturnega dialoga).

3.6

V celoti gledano daje program vtis, da je v preveliki meri le podaljšek programa za obdobje 2004–2006. Strukturno pomoč, ki je zopet zagotovljena določenemu številu organizacij, ki jih program omenja kot usmerjene v splošni evropski cilj, bi bilo treba ukiniti in zamenjati z odprtim postopkom financiranja, ki bi temeljil na jasnih in preglednih merilih. Pojem „splošnega evropskega interesa“ pa bi bilo treba bolj natančno opredeliti, da bi lahko postal operativen.

3.7

EESO se zaveda, da je ta program posebej namenjen združenjem in nevladnim organizacijam, ki za razliko od drugih organizacij civilne družbe, zlasti socialnih partnerjev, nimajo dostopa do drugih programov in načinov, s pomočjo katerih bi lahko bolj prispevali k širjenju aktivnega evropskega državljanstva.

Vendar mora biti program, da bi uresničil izrecne želje socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe, vzajemnih družb in združenj po konkretnem in očitnem sodelovanju pri tej rasti, zanje odprt v teoriji in praksi. Zato pa bi pri drugih proračunskih postavkah socialni partnerji morali sami paziti na večjo vključenost združenj in nevladnih organizacij.

3.8

EESO ponovno poudarja, kakor je to storil že večkrat, da je treba nujno opredeliti odprto evropsko državljanstvo z resničnimi pravicami, ki je na voljo vsem, ki stalno in redno ali že dolgo prebivajo v Evropski uniji (7). Vključitev listine o temeljnih človekovih pravicah v ustavno pogodbo in priključitev Evropske unije k Evropski konvenciji za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin kažeta na priznavanje „civilnega“ državljanstva, ki je relativno neodvisno od evropskega državljanstva, za katerega je trenutno potrebno državljanstvo ene od držav članic. Ta prvi korak k participativnemu državljanstvu za vse, ki stalno prebivajo na ozemlju Evropske unije, bi moral biti „uzakonjen“, če res želimo ustvariti evropsko identiteto in pravo evropsko državljanstvo in če res želimo, da to državljanstvo ne bi bilo samo nek abstrakten podaljšek državljanstva posamezne države članice.

3.9

Po mnenju EESO bo tudi v prihodnje težko doseči dejanski napredek na tem pomembnem področju, če ne bo postopnega napredka pri konkretni materialni podpori evropskemu državljanstvu, ki se ga ne sme omejiti na državljanstvo posamezne države, ne da bi bilo določeno število obveznosti povezanih s pravicami, ki izhajajo iz tega edinstvenega evropskega državljanstva, ki nas povezuje. Zato je neuporaba zakonodajnega instrumenta za spodbujanje sodelovanja državljanov vprašljiva — čeprav je razumljiva glede na pomanjkanje konkretnih sredstev za evropsko državljanstvo, če želimo vsaj postopno temu državljanstvu dodeliti posebne pravice in obveznosti. EESO meni, da je na teh področjih potreben napredek, ne glede na izbrano materialno ali simbolično podporo: na primer poleg uvedbe evropskega civilnega služenja vojaškega roka za mlade, kar je predlagala Komisija, osebni prispevek (tudi če je še tako majhen) v evropski proračun, kar je sicer izredno občutljiva tema, in/ali parlamentarne volitve v vseh državah članicah na isti dan.

4.2.1

Po mnenju Odbora bi lahko ta del programa bolj razvili. Srečevanje in skupno ukrepanje na transnacionalni ravni je temelj evropskega državljanstva. EESO zato meni, da bi lahko dokončno uredili vprašanje statusa evropskega združenja, evropske vzajemne zavarovalnice in evropskih fundacij, čeprav to vprašanje ne spada v ta konkretni program, bi ga pa moralo spremljati, da bi poudarili solidarnost in skupno ukrepanje, zlasti kadar je prostovoljno.

4.2.2

Okrepitev evropskih omrežij ima po mnenju Odbora in v skladu s programom odločilno vlogo. Vendar Odbor ponovno vztraja na dejstvu, da bi morala imeti vsa transevropska omrežja dostop do te strukturne pomoči, namesto da imajo nekatere organizacije prednost pri financiranju, tudi če Komisija skrbi, da ne gre za „avtomatsko vstopnico“, temveč za projekte, ki se jih lahko preveri. Poleg tega je financiranje projektov — tudi najmanjših — bistvenega pomena, saj omogoča lokalnim in državnim organizacijam, ki so v neposrednem stiku z državljani, da pridobijo evropsko dimenzijo in prispevajo k premoščanju prepada med evropskimi državljani in institucijami. EESO pozdravlja dejstvo, da program s subvencioniranjem malih projektov omogoča pojav transnacionalnih pobud s strani nacionalnih omrežij, tudi če v to niso zajete vse države članice.

4.2.3

EESO je zelo zaskrbljen zaradi predlogov Komisije, ki bi tako kakor predlog GD za pravico, svobodo in varnost (8) v imenu varnosti in boja proti terorizmu imeli kakršnekoli sume glede nevladnih organizacij in združenj, saj bi lahko bile zaradi svoje narave tarča takšnih infiltracij. To bi zaradi zapletenih birokratskih postopkov privedlo do tega, da bi bilo dokazno breme na teh združenjih. Če bi se tak pristop uresničil, bi bil materialno in konceptualno v popolnem nasprotju s tem programom.

4.2.4

EESO meni, da bi moral biti skupaj z Odborom regij in v dogovoru z Evropskim parlamentom zadolžen za koordinacijo posvetovanj s socialnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi, za oblikovanje njihovih mnenj ter zagotavljanje posredovanja teh mnenj drugim evropskim institucijam in nadaljnjega širjenja informacij znotraj institucij. Evropski parlament bi se moral o tem redno posvetovati z EESO in OR.

4.2.5

Odločilni pomen dobiva formalno partnerstvo (9) med Parlamentom in organizirano civilno družbo, kakor se izraža skozi evropske institucije, ki bi temeljilo na enakosti v okviru različnosti funkcij in bi zamenjalo posamezna partnerstva, čeprav se ga zaenkrat ne da niti zamisliti, kaj šele ustvariti. Program aktivnega evropskega državljanstva bi si moral prizadevati za odstranitev vseh sledi tega hierarhičnega pogleda evropskih institucij, saj je evropska kultura tudi kultura delitve moči in funkcij.

4.3.1

Po mnenju Odbora bi moral biti glavni cilj tega programa osredotočanje na medevropski medkulturni dialog. Sedanja razprava o ustavni pogodbi je pokazala, da je bilo premalo upoštevano nepoznavanje kulturnih razlik znotraj Evrope, ravno tako zakoreninjeni stereotipi, ki so včasih v popolnem nasprotju z najbolj temeljnimi elementi, zlasti pravnimi in ustavnimi, ki določajo pogled države članice na svet. Na enak način so bile podcenjene razlike v načinu življenja, vrednotah, pogledu na svet in prepričanje, da se „homo europeus“ jasno razlikuje od vseh drugih na svetu, kar zadeva državljanstvo. Ta „homo europeus“ je produkt konkretnega uresničevanja duhovne in moralne dediščine Unije, ki temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah človeškega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti ter se opira na načeli demokracije in pravne države. Posameznika postavlja v središče svojega delovanja z uvedbo evropskega državljanstva in ustvarjanjem območja svobode, varnosti in pravice. Zato je treba močno podpirati zelo odmevne dogodke, sredstva obveščanja in širjenje informacij, študije, ki priznavajo ne samo dejansko raznolikost (namesto stereotipov), temveč tudi — in predvsem — t. i. „evropski način življenja“. Evropska kultura ne temelji samo na podedovanih vrednotah, temveč tudi na vrednotah, ki so nastale s samo izgradnjo Evropske unije, njenega enotnega trga, skupne valute in ponovnega združenja Evrope (širitev Unije na vzhodnoevropske države). Da bi ti izredno odmevni dogodki spodbujali občutek pripadnosti in dejansko krepili evropsko identiteto, morajo biti državljani in njihove organizacije tesno vključeni v njihovo zasnovo in izvajanje, še bolje pa je, da jih sami predlagajo, saj najbolje poznajo ključne elemente in simbole identitete, ki so del njihovega vsakdana.

4.3.2

EESO verjame, da je njegov prispevek — v okviru njegovih pristojnosti — k spodbujanju socialne dimenzije kulture in organizaciji partnerstva z Evropskim parlamentom na tem področju bistvenega pomena za določitev in neprestano oblikovanje skupne kulturne identitete evropskih državljanov. Te kulturne identitete ne moremo doseči samo z ohranjanjem kulturne dediščine, ki je pogosto manj „skupna“, kakor smo pripravljeni priznati. Skupno evropsko državljanstvo ima močno moderno dimenzijo. Temelji na odločitvi, da vse evropske države še bolj združimo s težko, toda bistveno delitvijo suverenosti. Kakor je namreč rekel Claude Lévi Strauss: „Spomnim se časa, ko je bila nacionalna pripadnost edino veljavno načelo v odnosih med državami. Vemo, kakšne strahote so bile posledica tega.“ Kultura delitve suverenosti — ne izguba suverenosti, to je kultura in identiteta današnjega evropskega državljana in jutrišnjega še toliko bolj.

5.1

Evropsko državljanstvo je v središču krize, ki je nastala po zavrnitvi evropske ustavne pogodbe v nekaterih državah. Približevanje državljanov in institucij Unije mora biti bolj kot kdaj prej v središču delovanja in politike Komisije, zlasti zaradi spodbujanja aktivnega evropskega državljanstva. Zato je treba nujno organizirati temeljito razpravo o tej temi in vanjo vključiti vse predstavnike sektorja še pred odobritvijo novega programa za obdobje 2007–2013.

To razpravo bi lahko organizirali v okviru simpozija, navedenega v točki 2.11 tega mnenja, za pripravo pa bi lahko poskrbel Odbor.

5.2

Na simpoziju bi morali odprto obravnavati temo aktivnega evropskega državljanstva in opredeliti posebne pravice in odgovornosti evropskih državljanov, neodvisne od pravic in obveznosti, ki jih imajo kot državljani posameznih držav članic.

Opredelitev in preizkus ekonomskih, socialnih, političnih, okoljskih ipd. pravic, ki so lastne aktivnemu evropskemu državljanstvu, zlasti na področju solidarnosti in varnosti (takoj lahko pomislimo na civilno varnost), bi bilo treba preveriti na enotnih vseevropskih volitvah.

5.3

EESO meni, da je uresničitev evropskega statusa združenja v tem trenutku kljub resničnim težavam v zvezi z njegovo izvedbo nujna, če želimo idejo aktivnega evropskega državljanstva umestiti v primeren okvir, ki presega preprost in vprašljiv kodeks „varnega“ obnašanja.

5.4

V vsakem primeru in ne glede na zaključek pogajanj o evropskem proračunu EESO zahteva, da se proračun tega programa zaščiti, da bi imeli minimalna zagotovljena sredstva za bistveni element razvoja evropskega državljanstva, ki ga Komisija upravičeno postavlja kot glavno prednostno nalogo Unije. Poleg tega EESO predlaga, da ne bi obdržali proračuna 0,55 evra na državljana za šest let, temveč bi izkoristili vse sinergije posameznih generalnih direktoratov, da bi združili cilje in sredstva za to vprašanje, ki zadeva vse evropske institucije zaradi svojega osrednjega pomena za prihodnost. Zato bi morali izdelati evropsko politiko aktivnega državljanstva v okviru stalnega medinstitucionalnega sodelovanja, kjer bi sodelovali vsi zainteresirani generalni direktorati in predstavniki vseh drugih evropskih institucij.

5.5

EESO predlaga, da se tema evropskega državljanstva uvede v osnovno izobraževanje, in da se ne obravnava le v okviru programov za vseživljenjsko učenje. Lahko bi postala učna snov, namesto da uporabljamo samo površinski pristop (barve, nalepke, kape, festivali itd.). Državljanstvo se namreč ne nanaša samo na delovno aktivno prebivalstvo.

Podobno bi lahko Komisija državam članicam predlagala, da v svoje šolske programe dodajo metodo in vsebino poznavanja Unije ter vprašanja, povezana s samim evropskim državljanstvom. Predvideti bi bilo treba program „Erasmus“ za osnovnošolsko stopnjo, ki bi bil prilagojen tej starostni skupini in bi presegal tradicionalne jezikovne izmenjave.

Izkoristiti je treba vse, kar omogočajo nove tehnologije, zlasti njihov igralni, interaktivni in participativni vidik (na primer z vzpostavitvijo psihološkega ocenjevanja vsake nove podpore državljanom), in ukiniti sedanje statične in nezanimive evropske „strani“. Ta predlog je v skladu s programom Comenius, katerega cilji so:

5.6

V zvezi s posebnimi ukrepi je treba vse ravni spodbujati skupaj, ne da bi pri tem v korist podpore evropskih omrežij ukinili mikro projekte, pri katerih imajo državljani glavno vlogo in ki prispevajo k spodbujanju evropske identitete na lokalni in državni ravni. Edino merilo razporejanja sredstev za posamezne ukrepe mora biti njihov vpliv na aktivno evropsko državljanstvo in sodelovanje državljanov v evropskih projektih ter pri oblikovanju in izvajanju evropskih politik.

5.7

EESO želi v celoti podpreti predloge Komisije, ki so po tehnični plati usmerjeni v zelo jasno poenostavitev postopkov na določenem področju (neposredno in aktivno sodelovanje samega državljana), kjer je manj možnosti, da bi naleteli na birokratske ovire.

5.8

Odbor je prepričan, da je „iskanje“ evropskega državljanstva z lastnimi značilnostmi, ki ni samo dodatek nacionalnemu državljanstvu (ne glede na to, ali gre za simbolične, ekonomske, družbenopolitične, kulturne ali pravne značilnosti), odslej absolutna prioriteta Evropske unije in da lahko spodbujanje aktivnega državljanstva k temu veliko pripomore. Pripravljen je odigrati svojo vlogo pri tem „iskanju“ z vodenjem posvetovanj z organizacijami civilne družbe in spodbujanjem drugih evropskih institucij, da prisluhnejo mnenjem teh organizacij in jih upoštevajo.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/35

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja z Evropskim paktom za mlade in z njegovo obravnavo, opisano v sporočilu Komisije o evropskih politikah, ki zadevajo mlade. Sporočilo določa okvir, ki lahko služi kot osnova prihodnjega razvoja politike na področjih, ki vplivajo na mlade v Evropski uniji.

1.2

Usoda Evrope je vse bolj odvisna od tega, ali je sposobna ustvariti družbo, ki je naklonjena otrokom in mladim. Ko je Evropski svet spomladi 2005 sprejel Evropski pakt za mlade kot del revidirane lizbonske strategije, ki je osredotočena na rast in delovna mesta, je s tem priznal, da sta vključevanje mladih v družbo in delovno okolje ter boljše izkoriščanje njihovega potenciala bistvena dejavnika za zanesljivo vrnitev k trajnostni rasti v Evropi.

1.3

EESO se zaveda vrste izzivov, ki jih današnja družba postavlja mladim, zato že več kot desetletje redno prispeva k razvoju mladinske politike na ravni Skupnosti (1). Odbor je dal pobudo za pomembne razprave o ključnih področjih, kot so zaposlovanje mladih, njihovo vključevanje v družbo, izobraževanje, mobilnost, sodelovanje in vloga nevladnih organizacij. EESO pa se zaveda tudi izzivov, pred katere je sedaj postavljena Evropska unija, in nujnosti, da znova pridobi zaupanje državljanov.

1.4

EESO priporoča, da bi mladi dobili osrednjo vlogo v tem okvirju. Poleg tega jih je treba spodbujati in jim omogočiti aktivno sodelovanje pri razvoju politike. Za mlade ljudi je najboljša motivacija za sodelovanje, če lahko prispevajo k spremembam. Države članice in institucije morajo poskrbeti za potrebna sredstva, podporo in mehanizme, ki bi mladim na vseh ravneh olajšali sodelovanje pri odločitvah in dejavnostih, ki vplivajo na njihovo življenje. Samo dejanska možnost vplivanja zagotavlja resničen občutek odgovornosti.

1.5

Evropa danes bolj kot kdajkoli prej potrebuje stalno zavezanost mladih, ki bo pomagala graditi združeno, konkurenčno, zanesljivo in vključujočo Evropo. Če naj Evropska unija mladim kaj pomeni, mora imeti pozitivno vlogo v njihovem življenju in konkretno pokazati zmožnost, da se lahko odzove na njihove potrebe. Uspeh pobude pa je odvisen tudi od vključenosti vseh zadevnih strani, zlasti mladinskih organizacij, pa tudi regionalnih in lokalnih oblasti ter socialnih partnerjev. EESO je prevzel idejo, ki izhaja iz poročila skupine na visoki ravni o prihodnosti socialne politike v razširjeni Evropski uniji: „od medgeneracijskega pakta k paktu, osredotočenemu na starejše in temelječemu na strahu... do novega pakta, osredotočenega na mlade in temelječega na zaupanju… da bi strahove spremenili v zmagovalen proces, ki bo temeljil na pozitivnem zaznavanju prihodnosti in novem medgeneracijskem ravnovesju.“

1.6

EESO torej upa, da bo sporočilo na evropski in nacionalni ravni postavilo temelje za boljše partnerstvo med nosilci odločanja in mladimi. Resnično in stalno vključevanje mladih in mladinskih organizacij v razvoj in izvajanje politike bo zagotovilo, da se bodo obravnavale resnične potrebe mladih ljudi in da se bodo mladi počutili kot soustvarjalci lizbonskega procesa.

2.1

Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta 22. in 23. marca so voditelji držav in vlad EU sprejeli Evropski pakt za mlade. (2) Ob predlogu pakta so voditelji držav in vlad Francije, Nemčije, Španije in Švedske določili štiri osnovne teme: ranljivost mladih; potreba po razvoju medgeneracijske solidarnosti v starajoči se družbi; potreba po pripravi mladih za življenje s pomočjo izobraževanja in usposabljanja; potreba po večji usklajenosti vseh političnih področij, ki vplivajo na mlade.

2.2

Sporočilo obravnava različna vprašanja in politična področja, ki so za mlade v Evropi zelo pomembna in ki sta jih kot take opredelili tudi bela knjiga Komisije o novih spodbudah za mlade Evropejce in kasnejša resolucija Sveta z dne 27. junija 2002, ki je pripravila okvir za mladinsko politiko v Evropi.

2.3

Kot odgovor na spomladanske ugotovitve Sveta je Evropska komisija 12. aprila (3) sprejela integrirane smernice. Paket smernic, ki vključuje priporočilo za širše smernice ekonomskih politik na eni strani in potrjen predlog sklepa Sveta o smernicah zaposlovanja na drugi strani, bi moral biti podlaga za nacionalne programe reform za naslednja tri leta, ki jih morajo oblikovati države članice.

2.4

Uvod k smernicam poudarja pomen vključevanja zainteresiranih strani v lizbonsko strategijo in navaja, da morajo EU in države članice izkoristiti vsako priložnost za vključitev regionalnih in lokalnih vlad, socialnih partnerjev in civilne družbe v izvajanje integriranih smernic.

2.5

Širše smernice ekonomskih politik so osredotočene na prispevek ekonomske politike k uresničevanju lizbonskih ciljev, smernice zaposlovanja pa se posebej nanašajo na evropsko strategijo zaposlovanja in imajo za cilj uskladitev politik zaposlovanja držav članic. Smernice zaposlovanja izrecno omenjajo Evropski pakt za mlade, nekatere akcijske smernice Pakta so vključene v integrirane smernice. Dve smernici še posebej odražata vsebino Evropskega pakta za mlade: smernica št. 18 govori o ustvarjanju zaposlitvenih možnosti za mlade in zmanjševanju njihove brezposelnosti, boljšem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter možnostih otroškega varstva; smernica št. 23 vključuje zmanjšanje števila tistih, ki predčasno zapustijo šolanje, boljši dostop do osnovnega poklicnega, srednjega in visokega izobraževanja, vključno z vajeništvom in podjetniškim usposabljanjem. Smernica št. 24 vključuje tudi širitev možnosti za izobraževanje in usposabljanje, razvoj okvirjev za podporo transparentnosti kvalifikacij, njihovega priznavanja v praksi ter veljavnost neformalnega in priložnostnega učenja. Na koncu smernic za zaposlovanje je znova navedeno, da bi morale države članice vzpostaviti široko partnerstvo za spremembe in sicer tako, da vključijo parlamentarna telesa in zainteresirane strani, tudi tiste na regionalni in lokalni ravni.

2.6

Pobuda opozarja na pomen mladih na ključnih področjih lizbonskega partnerstva za rast in zaposlovanje, zlasti preko evropskih strategij zaposlovanja in socialnega vključevanja ter delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje za leto 2010, in zahteva usklajenost pobud na teh področjih.

2.7

Sprejetje Pakta sovpada z zaključkom prvega obdobja uresničevanja bele knjige o novi spodbudi za mlade Evropejce iz leta 2001, ki jo vsebuje tudi resolucija Sveta iz junija 2002. Bela knjiga je določila okvir evropskega sodelovanja na področju mladih, z namenom krepitve dejavnega državljanstva mladih, in sicer z odprto metodo usklajevanja (OMC) ter vključevanjem dimenzije mladih v druge politike.

2.8

Evropski pakt za mlade, ki je bil dokončno sprejet na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta, poudarja, da morajo mladi Evropejci imeti korist od vrste politik in ukrepov, ki so sestavni del lizbonske strategije. Pakt želi izboljšati izobraževanje, usposabljanje, mobilnost, poklicno in socialno vključevanje mladih in olajšati usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Evropski pakt za mlade si prizadeva tudi za zagotovitev usklajenosti vseh pobud na teh področjih in za zagotovitev izhodiščne točke za močno in trajno mobilizacijo v imenu mladih. Besedilo tudi opozarja, da je uspeh Evropskega pakta za mlade odvisen od vključenosti vseh zadevnih strani. To so predvsem nacionalne, regionalne in lokalne mladinske organizacije, pa tudi regionalne in lokalne oblasti ter socialni partnerji. Pakt predlaga, da države članice pripravijo načrt ukrepov na treh področjih: 1) zaposlovanje, vključevanje in socialni napredek; 2) izobraževanje, usposabljanje in mobilnost; in 3) usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.

3.1

Pri pripravi tega mnenja je EESO 6. septembra 2005 organiziral posvetovanje predstavnikov organizacij, ki vključujejo mlade. Zaključki posvetovanja so navedeni v tem mnenju.

3.2

Vključevanje mladih mora biti izhodiščna točka za vse dejavnosti. Vsaka politika, ki je usmerjena k mladim, mora upoštevati osnovno načelo sodelovanja mladih, to je načelo, ki je na evropski in mednarodni ravni vedno znova omenjeno (4). EESO pozdravlja ukrepe za posvetovanja z mladimi na evropski ravni, še posebej z organizacijo „États Généraux“ leta 2005, vendar z obžalovanjem ugotavlja, da sporočilo ne vsebuje jasnih priporočil, kako naj bi se mladi in mladinske organizacije vključevali in sodelovali na ravni držav članic. EESO poziva Komisijo in države članice, da uporabijo ustvarjalnejše načine za stike in delo z mladimi.

3.3

EESO poudarja pomen aktivnega sodelovanja in avtonomnosti mladih, ne le na trgu dela, temveč tudi v širši družbi. Aktivno sodelovanje mladih v družbi in njihova avtonomnost bi morala biti tako cilj kot tudi način, ki bi prispeval k osebnemu razvoju mladih, njihovem občutku za pobude in njihovi socialni vključenosti in socialni koheziji na splošno.

3.4

EESO z obžalovanjem ugotavlja, da mehanizmi za resnično vključitev mladih in njihovih organizacij v sporočilu niso jasno začrtani. Na posvetovanju 6. septembra 2005, omenjenem v točki 3.1, so študentske organizacije na primer poudarile, kako dejstvo, da mladino vodi delegacija institucij splošnega interesa (v primeru obveznega sistema socialne zaščite študentov), omogoča mladini v celoti (in ne samo organizirani mladini), da se zaveda svoje odgovornosti in da se tako tudi predstavlja . EESO poziva Komisijo in države članice k razvoju in izvajanju politik v partnerstvu z mladimi in mladinskimi organizacijami in njihovem nadaljnjem vključevanju v vse faze. Z mladimi in njihovimi organizacijami ter socialnimi partnerji se je treba posvetovati o razvoju ukrepov za to pobudo v okviru nacionalnih lizbonskih reformnih programov in o nadaljnjem izvajanju.

3.5

EESO z zanimanjem pričakuje sintezno poročilo (5) Komisije, ki bo dokumentiralo dosedanje delo držav članic na področju sodelovanja mladih kot del postopka OMC (6). Pričakuje se, da bo sintezno poročilo predstavilo primere dobre prakse, ki bi jih lahko uporabile druge države članice.

3.6

EESO želi razjasniti vlogo organizacij civilne družbe, še posebej mladinskih organizacij v okviru odprte metode usklajevanja. Naj spomnimo, da odstavek 38 lizbonskih sklepov Evropskega sveta predvideva vlogo nevladnih organizacij pri odprti metodi usklajevanja (7). EESO lahko pri razvoju in uvedbi mehanizma za vključevanje mladih in mladinskih organizacij v svojem okviru igra dejavno vlogo s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami na tem področju.

4.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da Pakt posveča posebno pozornost vprašanju zaposlovanja mladih. Vendar pa bi bilo treba Pakt za mlade razvijati in izvajati z vidika, da je vprašanje zaposlovanja mladih samo po sebi pomemben cilj in ne le del lizbonske strategije. Uspeh lizbonske strategije je sicer pomemben za mlade, vendar so tudi mladi pomembni za uspeh lizbonske strategije. Za dosego večje rasti in višje stopnje zaposlenosti, stalnih inovacij in boljšega podjetništva so vlaganja v mlade odločilnega pomena. Njihova vključenost v strategijo in njihov občutek, da so soustvarjalci strategije in zavezani njenim ciljem, so nujne za učinkovito delovanje lizbonske strategije.

4.2

Ravno tako je vprašanje zaposlovanja eno najpomembnejših za evropske državljane. Z vsemi močmi se je treba bojevati proti nesprejemljivo visoki stopnji brezposelnosti, ki predstavlja resnično grožnjo koheziji v naši družbi (8). Stopnja brezposelnosti mladih v Evropi je še vedno več kot dvakrat višja od povprečne stopnje brezposelnosti. Veliko mladih se sooča z zelo realno možnostjo, da bodo ostali brez dela ali morali živeti z zelo nizkimi dohodki. Tveganje, da bodo socialno izključeni, je za mlade, ki izhajajo iz revnejšega okolja, etničnih manjšin, za priseljence, invalide in ženske, še večje. Širše gledano pa občutijo vsi mladi pojave ogroženosti, osiromašenja in odvisnosti, kar je hudo, saj takšnega stanja še ni bilo. Hkrati pa to odpira novo možnost za solidarnost vseh mladih in družbe pri iskanju izhoda iz tega novega stanja v Evropi.

4.3

Mladi so bolj izpostavljeni brezposelnosti ali — če so zaposleni — tveganju, da bodo morali preživeti z nizkimi dohodki (9). Cilj lizbonske strategije je ustvariti ne le več, temveč tudi boljša delovna mesta. Da bi mladi lahko izkoristili te možnosti, se je treba bolj osredotočiti na ustrezno usposabljanje, izobrazbo, pripravništvo in možnosti, ki bi mladim omogočile doseči zadovoljstvo v zasebnem in poklicnem življenju ter pridobitev veščin, potrebnih za življenje. Poleg tega mora znanje, pridobljeno v okviru šolanja, mlade pripraviti na poklicno življenje in uspešno uporabo ukrepov za nadaljne izobraževanje.

4.4

EESO poudarja priznavanje demografskih sprememb v Evropi in povezave z zeleno knjigo Komisije o soočanju z demografskimi spremembami (10). Število otrok, starih od 0 do 14 let, se bo na primer v obdobju od leta 2000 do leta 2015 zmanjšalo za 11 %, do leta 2030 pa še za 6 %. Poleg tega EESO opozarja na socialne, kulturne in politične spremembe v Evropi. Demografske spremembe niso le statistika in številke, pri izbiri ustrezne politike in ukrepov je nujno treba upoštevati širši vidik sprememb. Kot opozarja skupina na visoki ravni o socialni politiki v razširjeni Evropski uniji, ta demografska situacija, ki se bo najkasneje leta 2025 soočila s precejšnjim zmanjšanjem primerljivega vpliva mladih kot skupine, je lahko (če jo izkoristimo) priložnost, ker obsega „manjše povpraševanje po družbenih virih“ in možnost, da z ohranjanjem stalnih stroškov znatno izboljša stanje na teh področjih.

4.5

Zato je EESO mnenja, da bi Evropski pakt za mlade in z njimi lahko pomembno izboljšal življenjske razmere in prihodnje možnosti mladih v Evropi, istočasno pa bi lahko prispeval k učinkovitemu izvajanju lizbonske strategije.

5.1

EESO se strinja z zaključki Evropskega sveta, da bi vrsta politik in ukrepov, ki so sestavni del prenovljene lizbonske strategije, lahko koristila mladim.

5.2

Za dosego največjega možnega učinka Pakta za mlade so v skladu s sporočilom pomembni naslednji vidiki:

5.3

EESO z razočaranjem ugotavlja, da sporočilo določa potrebna dejanja za vsakega od zgornjih ukrepov, vendar niti državam članicam niti Komisiji ne postavlja jasnih in merljivih ciljev. V času, ko se državljani sprašujejo o smislu Evropske unije, je izredno pomembno, da Evropa učinkovito ukrepa. Zato je tako pomembno, da so cilji nedvoumni in usmerjeni k rezultatom.

5.4

Nacionalne vlade je treba spodbujati, da naloge in cilje količinsko opredelijo in jih v jasni obliki vključijo v nacionalne reformne programe. Naloge in cilji ne smejo biti osredotočeni le na težave, s katerimi se na določenih področjih soočajo mladi, temveč morajo obravnavati tudi vprašanja, ki imajo na uresničitev teh ciljev in rezultatov pomemben, četudi neposreden učinek, predvsem stanovanje in namestitev, pa tudi potreba po družinski politiki, usmerjeni k mladim staršem. Tako na evropski kot tudi na nacionalni ravni je pomembna tudi vzpostavitev učinkovitih mehanizmov usklajevanja, s katerimi lahko dosežemo skladen pristop na vseh področjih.

5.5

EESO zahteva, da države članice razmislijo o vključitvi naslednjih ciljev v nacionalne reformne programe lizbonske strategije:

5.6

EESO spodbuja Komisijo, da nadaljuje svoje delo pri priznavanju dela mladih in z zadovoljstvom pričakuje uresničitev pobud „Youthpass“. Vendar pa je EESO mnenja, da samo „Youthpass“ ni dovolj za priznanje dela mladih. Zato priporoča, da se Komisija poveže z organizacijami delodajalcev, zaposlenih, predstavnikov izobraževalnih ustanov in ustreznimi nevladnimi organizacijami ter tako razvije prilagodljivo metodologijo za boljšo osveščenost o prispevku, ki ga ima delo mladih za njihov razvoj, ter o spretnostih, vrednotah in pristopih, ki jih mladi pridobijo z aktivnim sodelovanjem v mladinskih organizacijah in pri mladinskem delu. EESO bi lahko ta postopek olajšal in pospešil.

5.7

Države, ki so se pri mednarodnem ocenjevanju Svetovnega gospodarskega foruma odrezale najbolje, veliko investirajo v socialno politiko in socialno varstvo, obenem pa imajo tudi visoko stopnjo zaposlenosti ter nizko stopnjo revščine po socialnem transferju (12). Trajnostni sistemi socialne varnosti, temelječi na načelu solidarnosti in oblikovani kot zaščita pred najpomembnejšimi tveganji, s katerimi se sooča posameznik, so temelj za uspeh.

5.8

EESO je mnenja, da je nujno treba posvetiti več pozornosti položaju mladih na podeželju in v revnejših mestnih okoljih. Mladi so pogosto prikrajšani zaradi okolja, v katerem živijo. Marsikje na podeželju in v revnejših mestnih predelih mladi nimajo dostopa do kakovostne izobrazbe, usposabljanja, mobilnosti, zdravstvenih storitev, ponudbe za preživljanje prostega časa, nimajo zaposlitvenih možnosti ali priložnosti sodelovati v civilni družbi. Uvesti bi bilo treba posebne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bi mladi na določenih geografskih območjih izkoristili vse priložnosti in sami sprejemali odločitve. Oddaljenost mnogih podeželskih območij pomeni, da mladi nimajo dobrega dostopa do informacij, še posebej glede priložnosti.

5.9

EESO pozdravlja predlog, da se v letu 2005 izvede raziskava o socialnem vključevanju močno družbeno zapostavljenih mladih. Vendar se morajo države članice soočiti z izzivom, ki ga predstavlja odprava revščine otrok, in takoj določiti cilje. Če želijo biti države članice kos temu izzivu, morajo izdelati obsežen, trajnosten in z vsemi sredstvi podprt akcijski program za boj proti revščini otrok, ki ima veliko razsežnosti. Revščina otrok negativno vpliva na celo vrsto drugih področij kot so zdravje, izobraževanje in celo zmanjšuje „življenjske“ možnosti otroka, da se bo sploh kdaj rešil iz začaranega kroga revščine. Države članice morajo takoj uvesti ukrepe za reševanje celotnega spektra te problematike.

5.10

Komisija je odločena, da postavi vprašanje invalidnosti bolj v središče, kar izrecno potrjuje v svojem Evropskem akcijskem načrtu za enake možnosti za invalide iz leta 2003 (13). Zato se mora Komisija pri vseh svojih dejavnostih bojevati proti diskriminaciji. Osredotočenost na invalidnost je nujno potrebna za zagotovitev polnega in enakega sodelovanja in vključevanja invalidnih oseb v družbo. EESO poudarja, da mora za polno vključitev invalidne mladine v mladinsko politiko sporočilo vsebovati tudi naslednje točke: enako sodelovanje pri dejavnostih v okviru mladinskega programa, enak dostop do informacij o mladinski politiki in mladinskih projektih ter ukrepi za večjo osveščenost.

5.11

Mladi ne predstavljajo homogene kategorije, zato EESO predlaga, da se na ravni nacionalnih držav politike definirajo dovolj raznoliko, in se upoštevajo tako potrebe trga dela kot tudi potrebe posameznikov. Hkrati Odbor priporoča Evropski komisiji, da izdela analizo stanja in potreb mladih v Evropi.

6.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija dejavno državljanstvo mladih vključila v svojo pobudo, čeprav je bilo to izključeno iz Evropskega pakta za mlade. EESO se strinja s predlogom Komisije za podporo in krepitev štirih sedanjih ciljev, ki so: sodelovanje, informacije, prostovoljne dejavnosti in boljše poznavanje težav mladih. Vendar EESO poudarja, da je treba nujno zagotoviti, da bo odprta metoda usklajevanja prinesla otipljive rezultate. Zato je treba poiskati in odpraviti pomanjkljivosti v sistemu in postopku OMC.

6.2

EESO ugotavlja, da bodo države članice do konca leta 2005 poročale o skupnih ciljih v okviru sodelovanja in informacij. Poročila o prostovoljnih dejavnostih in boljšem poznavanju področij mladih bodo sledila v letu 2006. EESO pa zahteva tudi boljše partnerstvo in poudarja nujnost vključitve vseh zainteresiranih strani v pripravo nacionalnih poročil o napredku, še posebej mladih in mladinskih organizacij. Zaradi transparentnosti je ta poročila treba pripravljati javno in/ali poskrbeti za to, da bodo končana poročila dostopna javnosti. Tudi nevladne organizacije je treba spodbujati k izdelavi njihove lastne ocene postopka OMC, kar je treba tudi finančno podpreti.

6.3

Organizacije civilne družbe in socialni partnerji so sestavni del vsake pluralistične demokracije. Zato imajo mladinske organizacije pomembno vlogo pri pospeševanju dejavnega državljanstva in sodelovanja, kar poteka na osnovi neposrednega dela z mladimi in za mlade, kjer mladi razvijajo svoje spretnosti, znanja in samozavest, tako da lahko razvijejo vse potenciale in dosežejo najboljši možen standard in kakovost življenja. Pri svojem delu so te organizacije blizu državljanom in se ob podpori posameznikov in skupin iz lastnega območja lotevajo lokalnih vprašanj. Njihova naloga je tudi, da mlade naučijo zastopati svoje lastne interese. Mladinskim nevladnim organizacijam je treba dati primerno finančno podporo in potrebno priznanje ter sredstva, saj bodo le tako lahko aktivno sodelovale v postopkih odločanja in na vseh ravneh v družbi.

6.4

V okviru razprave o zastopanosti organizacij evropske civilne družbe pri civilnem dialogu je EESO že večkrat poudaril (14), da le jasno priznana zastopanost akterjem socialne družbe daje pravico do dejavnega sodelovanja pri postopku oblikovanja in priprave odločitev Skupnosti, kot to velja za socialne partnerje v okviru evropskega socialnega dialoga.

6.5

EESO z razočaranjem ugotavlja, da Komisija kot bistveni prispevek prostovoljcev k življenju družbe omenja njihovo pomoč pri naravnih katastrofah, kar je sicer hvalevredno dejanje, vendar je EESO mnenja, da bi Komisija in države članice morale priznati in poudariti stalno in trajno vlogo prostovoljcev pri različnih nevladnih organizacijah na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. Odbor še posebej poziva države članice, da podprejo prostovoljno delo s pomočjo ustrezne davčne politike in tako priznajo, da prostovoljno delo ni le sredstvo za dosego psihološkega in etičnega zadovoljstva mladih, temveč lahko zagotovi vrsto storitev socialnega varstva ali zmanjša njihove stroške.

6.6

EESO obžaluje, da so predlagane dejavnosti zelo omejene in ne vključujejo nalog ali jasnih ciljev. To je izgubljena priložnost za nadaljnji razvoj tega pomembnega vprašanja.

6.7

Evropski programi močno prispevajo k ciljem odprte metode usklajevanja in Evropskega pakta za mlade ter večji vključenosti mladih v druge politike, ki so zanje pomembne. EESO podpira mnenje Komisije, da je treba projekte, ki mlade ljudi spodbujajo, da postanejo dejavni, vključeni državljani in ki so usmerjeni k temu, da pomagajo razvijati njihove zmožnosti, razvijati na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni v okviru različnih evropskih programov. Veliko programov je mogoče izvajati s tem ciljem. Vendar pa je treba spodbujati mlade in mladinske organizacije, da uporabljajo te programe, in le-te spet uporabljati za mlade. Tako bodo programi postali mladim prijaznejši. Uporaba različnih programov, še posebej Evropskega socialnega sklada in strukturnih skladov, je velika priložnost, da preide mladinska politika od besed k dejanjem. Pogosto so različni projekti, namenjeni izboljšanju življenjskih razmer ali zaposlovanja mladih, premajhni, da bi lahko dobili podporo evropskih skladov. Zato se morajo Komisija in države članice povezati z mladinskimi organizacijami, da bi tako olajšale črpanje sredstev iz EU programov za potrebe mladih v Evropi.

6.8

EESO meni, da je Evropski program za mlade program, ki prinaša največje možnosti za pospeševanje osebnega in socialnega razvoja mladih ter dejavnega državljanstva. Odbor pozdravlja pobudo za nov program Mladina v akciji za obdobje 2007–2013 in bo še naprej aktivno vključen v postopek priprave. Glede na razširitev programa in vedno večjo voljo mladih, da program izkoristijo, od Sveta zahtevamo, da za podporo predloga nekoliko poveča finančna sredstva, namenjena temu programu, in sicer na 1200 milijonov eurov. Nadalje Odbor meni, da se je treba pri izvajanju programa redno posvetovati z mladimi, evropskimi mladinskimi organizacijami in Evropskim mladinskih forumom. EESO vabi nacionalne ekonomske in socialne odbore, da se vključijo v inovativne izkušnje, da bodo mladim olajšali sodelovanje v postopkih nacionalnih posvetovanj in si izmenjali izkušnje dobre prakse glede vprašanja vloge mladih v njihovih organizacijah.

7.1

EESO podpira predlog Komisije, da se osredotoči predvsem na tista politična področja, ki so vključena v Evropski pakt za mlade. Vseeno EESO poudarja, da je treba pri razvoju politike na področju mladih upoštevati integrirano mladinsko politiko, v katero je vključenih več resorjev.

7.2

Horizontalni pristop k razvoju politike bo zagotovil bolj usklajeno in učinkovito strategijo. Države članice se pri razvoju politik, kot so smernice za zaposlovanje, redno posvetujejo z organizacijami delodajalcev in sindikalnimi organizacijami. Države članice se morajo ravno tako posvetovati z mladimi in njihovimi organizacijami o politikah, ki se tičejo mladih.

7.3

EESO v mnenju na lastno pobudo o debelosti v Evropi — vlogi in odgovornosti partnerjev civilne družbe (15) — ugotavlja, da ima 14 milijonov otrok v Evropi prekomerno telesno težo, 3 milijoni pa so močno predebeli. Še bolj zaskrbljujoče je, da se to število vsako leto poveča za 400.000. EESO poziva k skupnim prizadevanjem vseh zainteresiranih strani, tudi mladih.

7.4

Odbor se strinja s Komisijo, da so ukrepi, osredotočeni na zdravje otrok in mladih, predvsem zdrav način življenja, prednostna naloga Komisije. Odbor je prepričan, da imajo takšni ukrepi resnični vpliv na državljane, in so nujno potrebni. Zato poziva, da se pobudo za podporo tem ukrepom, načrtovano za 2006, prestavi na leto 2005, kar bi bilo tudi v skladu z že obstoječimi posvetovanji in pobudami.

7.5

EESO poziva, da se v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave opravi raziskava o vplivu sodelovanja mladih pri predstavniški demokraciji in prostovoljnih dejavnostih. Poročilo bi lahko omogočilo vpogled v to, kakšen vpliv ima sodelovanje.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/42

1.1

Argumenti in analize, na podlagi katerih je EESO (28. oktobra 2004) z veliko večino glasov sprejel mnenje o Pogodbi o Ustavi za Evropo ter dejstva in priporočila ostajajo nespremenjeni. Še več, Odbor meni, da so se njegova stališča z nepredvidljivimi zapleti pri procesu ratifikacije ustavne pogodbe le še okrepila.

1.2

Izidi referenduma v Franciji in na Nizozemskem denimo ne kažejo zgolj na neuspešno komuniciranje držav članic in evropskih institucij s svojimi državljani o dejanski Evropi in o njenem sprejemanju sporazumov, temveč opozarjajo tudi na vrzel med javnostjo in evropskim projektom. Ta vrzel zagotovo ni značilna le za te države in ni samo rezultat slabe komunikacije ali trenutnega gospodarskega stanja, temveč postavlja pod vprašaj sam sporazum in način sprejetja sporazuma.

1.3

Smiselno je ponoviti „jasna sporočila“, ki bi jih bilo treba po mnenju Odbora iz oktobra 2004, približati civilni družbi:

1.4

Kljub številnim pomanjkljivostim ustavne pogodbe, ki jih je poudaril tudi Odbor, se slednji, da bi jih odpravil, močno zavzema za osveščanje civilne družbe o dosežkih ustavne pogodbe.

1.5

Med pomanjkljivostmi, ki jih je opazil, Odbor navaja naslednje:

1.6

Po mnenje Odbora so te ugotovitve še naprej ustrezne in veljavne. V svojem mnenju iz oktobra 2004 se Odbor zavzema za ratifikacijo ustavne pogodbe in zahteva, da se državljane EU opozori na demokratični napredek, dosežen pri pripravi osnutka Ustavne pogodbe in njenih prednosti.

1.7

Razprave, ki so potekale v okviru procesa ratifikacije, ponovno pričajo o tem, da je temeljni izziv, s katerimi se sooča Evropska unija, vprašanje, kako za sedanjo in prihodnje generacije ohraniti in zagotoviti rast, delovna mesta in blaginjo. Kot je pokazala zadnja anketa Evrobarometra (Evrobarometer 63, september 2005), je to osrednja tema, ki skrbi evropske državljane .

1.8

Temeljne prvine odgovora na to vprašanje lahko najdemo v ciljih lizbonske strategije, kot so jih leta 2000 opredelili voditelji držav in vlad in ki ponuja konkretno vizijo prihodnosti evropske družbe.

1.9

Priznati pa je treba, da so kljub petletnim intenzivnim razpravam in dejavnostim na evropski ravni rezultati zaostali za pričakovanji, uresničevanje strategije pa je bilo pomanjkljivo.

1.10

„Ob nespornem napredku obstajajo tudi očitne vrzeli in zamude,“ je poročal Evropski svet marca 2005. Za vrzeli in zamude obstaja veliko razlogov, vendar bi se večina verjetno strinjala z naslednjima ugotovitvama:

1.11

Zato je Evropski svet marca 2005 še posebej poudaril potrebo po aktivnem sodelovanju civilne družbe pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

1.12

Še zlasti je jasno, da bo prihodnost evropskega družbenega modela, vključno s socialnim modelom, ki je temeljni del kolektivne identitete evropskih državljanov in s katerim se slednji močno istovetijo, odvisna od uresničitve ciljev lizbonske strategije. Pri tem ne gre toliko za prihodnost ustavne pogodbe, čeprav je seveda pomembna tudi ta, temveč za zagotovitev pogojev, ki bi evropskim prebivalcem omogočili, da na podlagi skupne globalne vizije o družbi, ki si jo želijo, ponovno sodelujejo pri evropskem projektu.

1.13

Zato je tudi Odbor v svojem mnenju iz oktobra 2004 ustavno pogodbo povezal z lizbonsko strategijo in to utemeljil naslednje:

Lizbonska strategija bi morala biti predstavljena v razpravah, ker prinaša vizijo prihodnosti vsakega evropskega državljana: konkurenčnost, polna zaposlenost, delitev znanja, naložbe v človeški kapital, rast ter ohranjanje okolja in kakovosti življenja skozi trajnostni razvoj.

2.1

Da bi bila Evropska unija kos izzivom, s katerimi se sooča, je treba evropskemu integracijskemu procesu ponovno podeliti legitimnost, ki temelji na novem pojmovanju demokratičnega ukrepanja, kjer imajo civilna družba in institucije, ki jo prestavljajo, odločilno vlogo.

2.2

Zato je sodelovanje civilne družbe pri javnem sprejemanju odločitev bistveni instrument krepitve demokratične legitimnosti evropskih institucij in dejavnosti EU. Slednje je še pomembnejše za oblikovanje skupnega stališča o namenu in usmeritvi „Evrope“ in s tem tudi za zagotovitev novega soglasja, ki bo podlaga za nadaljnjo evropsko integracijo in določitev ter izvajanje projekta za Evropo prihodnosti, ki bo bolje izpolnjevala pričakovanja svojih državljanov.

2.3

Institucije Evropske unije in vlade držav članic morajo zagotoviti vzpostavitev kulture popolne subsidiarnosti, v okviru katere bodo sodelovali udeleženci na različnih ravneh pristojnosti ter različni predstavniki družbe, pri čemer morajo evropskim državljanom pokazati, da bo udejstvovanje EU omejeno zgolj na področja, kjer lahko ustvari resnično „presežno vrednost“ oziroma tam, kjer je to v skladu z načelom oblikovanja boljše zakonodaje.

2.4

Po rezultatih zadnje ankete Evrobaromentra je 53 odstotkov anketirancev prepričanih, da njihov glas v Evropski uniji ni pomemben . Le 38 odstotkov anketirancev meni nasprotno.

2.5

Tovrstni izsledki pričajo o potrebi po primernih sredstvih, ki bodo evropskim državljanov omogočili, da tudi oni resnično sodelujejo pri oblikovanju projekta za razširjeno Evropo, ki bo imel resnično vsebino in zaradi katerega bodo podprli in se poistovetili s procesom evropske integracije.

2.6

V zvezi s tem je treba poudariti, da demokratična legitimnost Evropske unije ne temelji zgolj na jasnem pojmovanju pooblastil in odgovornosti njenih institucij, temveč da je pomembno tudi, da:

2.7

Po mnenju Odbora je ironično, da zaradi trenutno prekinjenega oziroma preloženega procesa ratifikacije ustavne pogodbe njena odsotnost, še zlasti odsotnost določb iz četrtega dela o demokratičnem življenju v Evropski uniji, le še poudarjata Unijino potrebo po ustavi. Temeljni izziv, s katerim se sooča Unija, je torej, kako posredovati to osnovno sporočilo.

2.8

Po mnenju Odbora so argumenti, na katerih temeljijo ustavne določbe o participativni demokraciji in civilnem dialogu, še naprej v celoti veljavni. Evropske institucije morajo zato vanje vložiti vse napore in vzpostaviti resnično participativno demokracijo.

2.9

Okrepljeno sodelovanje je še toliko bolj nujno, ker državljani Evropske unije, kljub dogodkom iz nedavne preteklosti, od njega veliko pričakujejo. Omenjena anketa Evrobarometra je pokazala, da več kot 60 odstotkov državljanov Evropske unije podpira močnejšo integracijo znotraj Unije (številne druge ankete so imele podobne rezultate). Rezultati prav tako kažejo, da si želijo evropski državljani okrepljeno vlogo Unije pri iskanju odgovorov na pereča vprašanja, kot so boj proti brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti.

2.10

Odbor je že oktobra 2004 poudaril, da bi v okviru odpravljanja pomanjkljivosti ustavne pogodbe in zagotavljanja podpore njeni ratifikaciji z mobiliziranjem civilne družbe lahko sprejeli številne ukrepe za nadaljnjo izgradnjo predlaganega institucionalnega okvirja in njegovega izboljšanja z operativnimi ukrepi. Odbor je še posebej opozoril, da:

2.11

Na ta način je Odbor poskušal prepričati vlade držav članic in institucije EU o nujni potrebi, da se civilno družbo in njene organizacije pridobi za idejo in besedilo ustavne pogodbe.

2.12

Odbor opaža, da „obsežna razprava“, ki so jo v junijski deklaraciji predvideli voditelji držav in vlad, trenutno ne poteka. Odbor meni, da jo je treba nemudoma začeti. Vendar pa verjame, da bo takšna razprava kontraproduktivna, če javno mnenje ne bo razumelo narave evropske integracije in predvsem njene demokratične strani.

2.13

V obdobju za razmislek, za katerega so se junija odločili voditelji držav in vlad držav članic, je treba preučiti načine za odpravo političnega in institucionalnega položaja, ki je nastal kot posledica negativnih rezultatov referendumov v Franciji in na Nizozemskem.

2.14

Vendar pa Odbor meni, da je treba obdobje za razmislek izkoristiti predvsem za vzpostavitev temeljev splošne skupne vizije o prihodnosti Evrope in novega socialnega sporazuma med Evropo in njenimi državljani ter novega soglasja, ki bi vodilo do oblikovanja političnega okvirja za zagotavljanje rasti, zaposlovanja in blaginje. Države članice bi tako „EU odnesle s seboj domov“.

2.15

Treba je nazorno prikazati, da participativna demokracija in civilni dialog nista prazni besedi, temveč bistveni načeli, ki sta odločilnega pomena za uspeh politik Evropske unije in njene prihodnosti.

2.16

Zato je nujno potrebno, da se v vse prihodnje nacionalne, regionalne in lokalne razprave v kar največji meri vključi tudi civilna družba, da se državljane Unije spodbudi k izražanju njihovih pričakovanj in da se določi primerna strategija poslušanja in razpravljanja o politikah Unije in viziji, ki jih imajo državljani o skupni prihodnosti, da bi to dosegli.

2.17

V tem okviru bo Odbor toliko bolj pozorno preučil Načrt D Evropske komisije, ker je prepričan, da se do sedaj še ni začela razprava in da so metoda, časovni razpored in sredstva, namenjeni spodbujanju razprave v vsaki državi pristopnici in tudi na ravni znotraj skupnosti, odločilnega pomena. EESO se pridružuje večkrat omenjeni izjavi podpredsednice Margot Wallström, da je komunikacija dvostranski proces in da mora Evropa bolje prisluhniti. Vendar „prisluhniti“ po mnenju Odbora ne pomeni nujno „upoštevati“, temveč predvsem „pritegniti k sodelovanju“ in „razumeti“.

3.1

Odbor pozdravlja porajajoče se spoznanje, da potrebuje Evropska unija lastno komunikacijsko strategijo in da bo morala svoje komunikacijske instrumente natančno preučiti in izboljšati. Odbor pozdravlja poročilo Evropskega parlamenta z dne 26. aprila 2005 o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije Evropske unije in akcijski načrt Evropske komisije o boljšem seznanjanju z Evropo, ki ga je Evropska komisija sprejela 20. julija 2005.

3.2

Tudi Odbor je sprejel strateški komunikacijski načrt, ki ga redno posodablja. Razen tega je njegovo predsedstvo decembra 2004 odobrilo strateški pristop k temi za boljše seznanjanje z Evropo. V obeh si Odbor prizadeva za okrepitev povezovalne vloge svojih članov in organizacij, ki je predstavljajo. Razen tega se je Odbor aktivno vključil tudi v okvir tako imenovane pobude iz Wicklowa iz leta 2004, predvsem s predložitvijo strateškega dokumenta na neuradnem ministrskem srečanju v Amsterdamu z naslovom „Premoščati razlike“, v katerem je obravnaval obsežnejše vključevanje organizirane civilne družbe in predvsem Odbora v komunikacijski proces.

3.3

Odbor je pozdravil zahtevo Evropskega sveta Evropski komisiji iz novembra 2004, da naj izdela jasno komunikacijsko strategijo za Unijo. Odbor v tesnem sodelovanju z Evropsko komisijo pripravlja forum o komunikacijskih izzivih, na katerem bi organizacijam civilne družbe omogočili, da trenutnem procesu razmišljanja prispevajo svoja stališča, ki bi jih lahko Evropska komisija upoštevala pri pripravi načrtovane posvetovalne bele knjige.

3.4

Odbor, ki je aprila 2005 že organiziral podoben forum o trajnostnem razvoju, je pripravljen pripraviti podobne posvetovalne dogodke o najpomembnejših političnih temah, na katerih bi prisluhnil glasu organizirane civilne družbe, ki bi ga na ta način okrepili, Bruselj pa bi mu posvetil pripadajočo pozornost.

3.5

V tej zvezi Odbor poudarja svoje upanje, da bo imel Evropski parlament kot prvi in najpomembnejši element tudi v prihodnje osrednjo vlogo pri demokratičnem premoščanju razlik. Odbor je pripravljen kot partner pristopiti na pomoč Evropskemu parlamentu, kot je to že počel med Konvencijo. Pripravljen je organizirati posvetovanja in forume na lastno pobudo oziroma o vprašanjih, o katerih se želi Parlament posebej posvetovati z organizirano civilno družbo.

3.6

Na podlagi teh razmišljanj Odbor poudarja dva temeljna vidika. Prvič: Čeprav pozdravlja pridajanje večjega poudarka komunikacijskim strategijam in orodjem, ponovno opozarja, da je vsak komunikacijski pristop učinkovit le do te mere, kot je kakovostno sporočilo, ki ga vsebuje. Komunikacija je sredstvo in ne cilj. Drugič: Popolnoma podpira proces vzpostavljanja komunikacijske strategije in primernejših komunikacijskih orodij na evropski ravni, vendar je raven Unije zgolj dopolnilna in se morajo komunikacijski procesi v prvi vrsti odvijati v državah članicah. Zato je strategija na evropski ravni nujno potrebna, vendar še zdaleč ne zadostna.

3.7

Pri tem je treba poudariti tudi vlogo predstavniških in posvetovalnih institucij na ravni držav članic — nacionalnih parlamentov in nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov — in na regionalnih ter lokalnih ravneh.

4.1

Razlogi in argumenti, ki so privedli, da se je Odbor tako odločno opredelil za ustavno pogodbo — predvsem določbe o demokratičnem življenju Unije — ostajajo nespremenjeni. Odbor je še naprej trdno prepričan, da je treba za zagotovitev demokratičnega življenja Unije tovrstne določbe trdno zasidrati v ustavni pogodbi. Vendar pa trenutne negotove razmere vplivnih dejavnikov v Evropski uniji ne bi smeli odvrniti od izvajanja ukrepov in takojšnjega uresničevanja načel participativne demokracije. Vse institucije Unije morajo zato aktivno razmisliti o tem, kako lahko

Poleg tega mora Evropska komisija upoštevati tudi anticipativno uvajanje določb člena I-47 (4) ustavne pogodbe s posvetovanjem s civilno družbo o vsebini evropskega zakona, ki opredeljuje postopke izvajanja pravice državljanske pobude (EESO bi lahko zaprosili za pripravo raziskovalnega mnenja na to temo).

4.2

Zato Evropski ekonomsko-socialni odbor odločno poudarja svojo pripravljenost, da bo s pomočjo tradicionalnih posvetovalnih mehanizmov ter predvsem kot vezni člen med Evropo in organizirano civilno družbo prevzel pomembno, čeprav dopolnilno vlogo pri razvoju civilnega dialoga. Pri tem opozarja na potrebo po svežih idejah o načinih vzajemnega sodelovanja z organizirano civilno družbo. Odbor je pripravljen in sposoben, da kot polnopravni partner deluje pri vseh dejavnostih, ki spodbujajo civilni dialog.

4.3

Evropske gospodarske razmere so ključni dejavnik, ki vpliva na odnos javnosti do procesa evropske integracije. Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno poudarja svojo podporo lizbonski strategiji in vztraja, da morajo Unija in njene države članice javno izpolnjevati svoje obveznosti. Odbor je prepričan, da je lizbonska strategija najboljše zagotovilo za prihodnost gospodarske, družbene, okoljske in kulturne blaginje v Uniji, vendar pa v javnosti ni naletela na odziv, kot ga je bila denimo deležna kampanja za vzpostavitev enotnega trga leta 1992. Strategijo bi bilo treba konkretizirati, njene cilje (morebiti celo naslov), pa vpeti v politično življenje držav članic. Vključevati bi morala tudi civilno družbo in njene organizacije .

4.4

Evropski ekonomski-socialni odbor bo v skladu z mandatom, ki so mu ga dodelili na Evropskem svetu 22. in 23 marca, z ekonomsko-socialnimi odbori držav članic ter drugimi partnerskimi organizacijami vzpostavil interaktivno mrežo pobud civilne družbe, katere cilj bo spodbujanje in izvajanje lizbonske strategije. (doc. 7619/1/05/rev. 1 Svet, člen 9).

4.5

Odbor neprestano poudarja potrebo po izboljšanju komunikacije med Evropsko unijo in njenimi državljani, v imenu katerih Unija deluje. Odbor opaža, da so institucije EU tako same kot v medsebojnem sodelovanju na tem področju naredile veliko. Evropski parlament in služba Evropske komisije Europe Direkt sta denimo pred kratkim v celoti preoblikovala svoje spletne strani. Odbor močno podpira medinstitucionalno sodelovanje na področju komunikacije. Opaža Načrt D Evropske komisije in njen namen, da v bližnji prihodnosti začne pripravljati belo knjigo. Pripravljen je po svojih močeh pomagati pri premoščanju razlik, o čemer priča tudi forum vpletenih strani na to temo, ki ga prireja 7. in 8. novembra.

4.6

Vendar pa Odbor verjame, da je uspešna komunikacija odvisna v prvi vrsti od sporočila, ki ga prenaša. V zvezi s svojimi stališči o lizbonski strategiji je Odbor prepričan, da morajo evropske institucije in predvsem države članice razmisliti o nadaljnjih ukrepih, kako državljanom približati Evropo. V zvezi z valjenjem krivde na drugega je bilo povedanega že veliko vendar ostaja dejstvo, da velja Evropa vse prepogosto za negativno oziroma državljanom odtujeno in da so bila prizadevanja, da bi jim približali pozitivne vidike integracijskega procesa nezadostna.

4.7

V kontekstu izboljšanja usklajevanja Odbor poziva k ponovni oživitvi pobude iz Wicklowa (z neuradnega srečanja ministrov za evropske zadeva) in k določitvi posebnega in trajnega mandata za ocenjevanje načinov, kako približati Evropo državljanom, ter k vzpostavitvi neuradnega okvira v državah članicah za ocenjevanje javnega mnenja in izmenjavo najboljših praks. Na medinstitucionalni ravni Odbor poziva k ustanovitvi skupine s podobnim mandatom, ki bi na rednih in pogostih srečanjih razpravljala o vprašanjih komuniciranja. Tovrstni mehanizmi so še zlasti pomembni glede na hiter tehnološki razvoj (mobilnimi telefoni, širokopasovne povezave) in razvoj novih komunikacijskih tehnologij njihove uporabe.

4.8

Odbor poudarja pomen redne skrbi za komunikacijo, ki ne bi smela biti predmet priložnostnih kampanj o določenih vprašanjih.

4.9

Institucije Evropske unije se morajo zavarovati pred, četudi dobronamernim, zmotnim prepričanjem, da je mogoče trenutni „kratki stik“ odpraviti na osrednji ravni v Bruslju. Prizadevanja evropskih institucij za izboljšanje komunikacije so lahko le dopolnilna.Glavna odgovornost je drugjeIzidi volitev v Evropski parlament in referendomov o ustavni pogodbi v Franciji in na Nizozemskem jasno pričajo o temeljnem nezaupanju številnih evropskih državljanov. To zadeva predvsem vpliv evropske zakonodaje na njihovo življenje in delo.Države članice morajo zato svojim državljanom razložiti pomen Evropske unije in njene zakonodaje ter z njunimi vplivi seznaniti predstavnike na vsakokratnih nacionalnih ravneh.

4.10

Javnost, vključno s civilno družbo, bo o legitimnosti in skupni prihodnosti Evropske unije prepričana šele takrat, ko bo zaznala njeno verodostojnost, zaupanje in prepoznala transparentnost zakonodajnega postopka ter dobro delujočo pravno državo. Zagotovitev slednjih pa je v prvi vrsti naloga vlad držav članic.Te morajo delovati kot resnični solastniki Unije in se vzdržati neprestanega dvojnega govora, značilnega za ta model, o „nas“ in „njih“.

4.11

K temu lahko veliko prispevajo tudi organizacije civilne družbe, kot to ponazarja vloga Irskega nacionalnega foruma o Evropi.Bistveno je izboljšati komunikacijo na ustrezni ravni (lokalni, strokovni in drugih) in razumljivo ter jasno predstaviti zgodbo o uspehu evropske politike in njenega zakonodajnega procesaZa izvajanje te naloge so najprimernejše organizacije civilne družbe. EESO jim je zato pripravljen pomagati in jih spodbujati na državnih ravneh, predvsem s pomočjo svojih članov in njihove povezovalne vloge. Če bo obširna razprava o evropskem projektu in evropskih politikah resnično sprožena, se mora začeti na najnižjih ravneh civilne družbe v državah članicahEvropski forum bo smiseln le, če bo odprt tudi za izražanje stališč z najvišjih in najnižjih ravni..Pri tem v prvi vrsti ni pomembno, ali ta stališča prihajajo od „spodaj“ ali od „zgoraj“, da le dosežejo vse ravni, tako zgornje, kot spodnje in tiste vmesne.

4.12

Pri tem se načrtno izogiba prevelikemu razpravljanju o prihodnosti ustavne pogodbe in možnostih Evropske unije. Jasno je, da vrnitev k statusu quo oziroma pogodbi iz Nice ni rešitev. Morebiti pa bi lahko široko zasnovana razprava, ki bi jo predvideli voditelji držav in vlad, prispevala k iskanju poti, po kateri bi bilo najbolje nadaljevati.Kljub vsemu Odbor s skrbjo opaža, da do takšne obsežne razprave v večini držav članic še ni prišlo. Brez nje pa je resničen napredek težko doseči.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/47

1.1

Evropska unija, ki ima danes 25 držav članic, se bo do obdobja 2020/2030 gotovo razširila na nove članice, najprej na Romunijo, Turčijo, Bolgarijo, Hrvaško itd. Ne glede na morebitne nove širitve je zelo verjetno, da se bo pri sodelovanju in izmenjavah območje neposrednega vpliva EU razširilo na oddaljene države, kot so Ukrajina, Gruzija in Rusija.

1.2

Na tem velikem ozemlju velikosti celine, ki meri 6000 km od vzhoda do zahoda in 4000 km od severa do juga, se bodo pojavile nove potrebe po prevozu oseb, da bi omogočili prost pretok ob uporabi načel svobode in razvijali tako obliko evropske demokracije, ki vključuje tudi kulturne izmenjave, ter spodbujali gospodarski razvoj.

1.3

Razvoj prevoznih sredstev za verjetne potrebe mobilnosti v prihodnjih dveh ali treh desetletjih je treba predvidevati upoštevajoč cilj lizbonskega vrha iz leta 2000:

Evropa mora postati najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno doseči trajno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo.

1.4

Tako morajo vsi predlogi, ki se nanašajo na razvoj kolektivnih ali individualnih prevoznih sredstev, upoštevati:

1.5

Vsa razmišljanja in ukrepi, ki se nanašajo na razvoj prevoznih sredstev v potniškem prometu, morajo zaradi vključevanja in enakosti med spoloma upoštevati potnike z omejeno mobilnostjo, kot so invalidi, starejši ljudje in majhni otroci. Da bi ljudem z omejeno mobilnostjo omogočili neodvisno in neovirano gibanje, je treba uvesti predpise, ki bodo zagotavljali, da bodo prihodnja prevozna sredstva in z njimi povezana infrastruktura zanje dostopna, podobno kot na področju letalskega prometa Komisija predlaga uredbo, ki natančno navaja pravice oseb z omejeno mobilnostjo (1).

1.6

Odbor ugotavlja, da se Evropska unija že več desetletij dejavno ukvarja s tovornim prometom in daje vedno več pobud za povečanje zmogljivosti tovornega prometa, da bi s tem spodbujala trgovino v Evropi in s tem tudi gospodarski razvoj. Tako so se zelo namnožili projekti prometne infrastrukture, zlasti cestne, redkeje železniške, najredkejši pa so v rečnem prometu.

1.7

Konec leta 2005 bo Komisija predstavila sporočilo o rezultatih vmesne ocene bele knjige z naslovom ''Evropska prometna politika do leta 2010: čas odločitve''. Tako bo mogoče preveriti razvoj položaja uporabnikov v prometni politiki ter preveriti, če se upoštevanje trajnostnega razvoja dejansko kaže v večjem prehodu tovornega prometa s cestnega na druge oblike prometa (železnica, celinske plovne poti in morski promet …). Odbor bo na osnovi te bilance pravočasno pripravil ustrezno mnenje, s katerim pa ne moremo že sedaj prehitevati.

1.8

Za zdaj pa Odbor ugotavlja, da kljub projekcijam Mednarodne železniške zveze glede celotnega števila potniških kilometrov v Zahodni Evropi za obdobje 2010/2020 (2), še vedno manjka pregled nad celotnim potniškim prometom. Že več desetletij očitno velja, da prinaša izpolnjevanje zahtev in potreb na področju tovornega prometa zadostne rešitve tudi na področju potniškega prometa. To je očitno res v primeru razvoja cestne infrastrukture, ki se uporablja tako za tovorni promet kot za kolektivne ali individualne prevoze potnikov (avtomobil, avtobus). Ceste so bile vedno namenjene obojemu. Današnji razvoj prometa pa otežuje soobstoj tovornega in potniškega prometa, ki je na številnih cestnih odsekih celo nevaren. Zaradi te nujnosti, ki v glavnem velja le za tovorni promet, je cestna infrastruktura, ki se lahko uporablja tako za tovor kot za ljudi, dobila prednost pred ostalimi oblikami prometa.

1.9

Odbor o takšnem pristopu meni:

1.10

V takšnih okoliščinah Odbor, ki sam ne more opraviti študij, prek mnenja na lastno pobudo prosi Komisijo, naj čimprej celovito razmisli o:

2.1.1

Odbor poziva Komisijo k ukrepom, da bi se evropski oblikovalci politik in državljani zavedli geografskih razsežnosti evropskega prostora danes in v bližnji prihodnosti. Do obdobja 2020/2030 bo EU, ki ima sedaj 25 članic, nedvomno sprejela še nove države, razširila območje svojega vpliva zaradi bližine (ali zaradi sodelovanja s sosednjimi državami), tako da bo pokrivala vso evropsko celino, v kateri bo treba težave potniškega in tovornega prometa obravnavati v veliko širšem kontekstu.

2.1.2

Danes se vse premalo Evropejcev zaveda dejstva, da bo EU, skupaj z območjem njenega vpliva, pokrivala ozemlje od Atlantskega oceana na zahodu do osrčja Rusije na vzhodu ter od Črnega morja po Volgi do Baltskega morja na severu, pa vse do Sredozemlja in s tem do Afrike na jugu.

2.1.3

V tem novem prostoru pa razdalj in zanje potrebnega potovalnega časa ne moremo obravnavati kot razširitev ali preprosto nadaljevanje že znanih situacij, ob upoštevanju srednjeročno predvidljivih tehnoloških omejitev in potovalnih hitrosti.

2.1.4

Globalizacija ter zaželeno in verjetno višanje življenjskega standarda v nekaterih državah z veliko prebivalci veča potrebe po prevozu na stotine milijonov ljudi, ki ne živijo v EU in ki bodo vsako leto želeli ali morali vstopiti v evropski prostor, da bi se znotraj njega gibali v sklopu zaporednih in relativno kratkih potovanj. Zato Odbor meni, da je treba nove razsežnosti Evrope upoštevati tako na ravni razdalj (znotraj samega evropskega prostora, območja vpliva njegove bližine ter mednarodnih povezav) kot tudi na ravni časa (trajanje potovanj, hitrost prevoznih sredstev, optimizacija časa, namenjenega potovanjem, v skladu z željami in omejitvami uporabnikov).

2.2.1

Glavni razlogi zakaj morajo ljudje potovati

2.2.2

Odbor predlaga preučitev naslednjih razlogov, katerih seznam pa ni popoln:

2.2.3

Odbor predlaga, da se celovita ocena, za katero se zavzema, omeji na tista potovanja, ki ustvarjajo znatne ponavljajoče se ali kontinuirane tokove.

—

Individualna potovanja ali potovanja v zelo majhnih skupinah (nekaj ljudi, par, družina …).

Opomba: Lahko bi, na primer, določili, da je majhna skupina sestavljena iz števila potnikov, ki je v prometnih predpisih opredeljeno kot število potnikov, ki lahko potujejo v osebnem vozilu.

—

Potovanja različno velikih skupin (službena, turistična potovanja, upokojenci, počitnikarji itd.)

2.2.6

Zato Odbor predlaga razlikovanje med naslednjimi razdaljami:

2.2.7

Na koncu bi bilo treba poglavju, posvečenemu razdaljam, dodati še mednarodna in medcelinska potovanja, da bi upoštevali tokove prihodov v evropski prostor in odhodov iz njega.

2.2.8

Odbor seveda želi, da bi se celovita ocena, za katero se zavzema, nanašala na prevozna sredstva in infrastrukturo, ki se uporablja za potniški promet. Na tem področju je treba ne le prepoznati, oceniti in optimizirati obstoječa sredstva, ki so že širše poznana, temveč je treba brez predsodkov raziskovati tudi nove rešitve, ki bodo lahko hitro izkoristile tehnike in tehnologije, ki se bodo na tem področju pojavile v naslednjih desetletjih. Zato mora Komisija podati predloge za spodbujanje, organiziranje in koordiniranje programov raziskav o razvoju prevoznih sredstev in predvideti potrebe v prihodnosti, obenem pa omogočati vključevanje novih rešitev.

2.2.9

Obstoječa potniška prevozna sredstva bi bila v okviru celovite ocene lahko razvrščena tako:

2.3.1

Odbor je pri pregledu razpoložljivih številčnih podatkov o oceni obsega potniškega prometa v naslednjih desetletjih ugotovil, da so na tem področju velike vrzeli. Obstaja relativno veliko podatkov o potniškem prometu v preteklosti, vendar ti ne omogočajo dovolj zanesljivih projekcij za prihodnost. Ne upoštevajo namreč niti nedavnih sprememb, kot je na primer širitev EU na 25 držav članic, niti srednjeročnih predvidevanj glede nadaljnjih širitev, niti sprememb v državah, ki lahko zaradi svoje bližine vplivajo na EU.

2.3.2

EESO ne pozna nobene razpoložljive raziskave o posledicah in potencialnem učinku, ki ga bo na EU imel dvig življenjskega standarda v državah v razvoju, ki bo omogočil stotinam milijonov njihovih prebivalcev vsako leto potovati preko meja, kar se v primeru Kitajske lahko zgodi do leta 2020 in v primeru Indije do leta 2030, o čemer se ujemajo napovedi iz različnih virov. Pogosto omenjana številka 100 milijonov Kitajcev, ki naj bi kot turisti vsako leto potovali preko meja v letu 2020, se nam danes zdi nerealna. Vendar pa je to le 8 % vseh prebivalcev Kitajske. Delež je torej manjši od deleža Japoncev, ki danes potujejo preko meja (približno 12 milijonov ljudi). Neka novejša raziskava kaže, da ima 4 % kitajskega prebivalstva že danes enak standard kot povprečni Evropejci. 4 % ni veliko, vendar v primeru Kitajske to pomeni več kot 50 milijonov ljudi!

2.3.3

Za primerjavo lahko predpostavimo, da se le 50 milijonov Kitajcev odloči priti v Evropo kot turisti in da uporabljajo letalo za potovanja v več držav EU v obliki krajših obiskov (povprečno deset dni). Odbor bi želel, da se EU po preveritvi teoretičnih napovedi posveti nujnemu razvijanju zmogljivosti in spodbudi države, da si priskrbijo primerna sredstva za to, da bi lahko uživale gospodarske koristi, ki jih lahko prinese takšen razvoj turizma. Če se ne bomo sposobni odzvati na potrebe Kitajcev in Indijcev po mobilnosti, bodo ti v danem trenutku odšli tja, kjer jih bodo sposobni sprejeti.

2.3.4

Odbor se je z zanimanjem seznanil z dokumentom z naslovom: European energy and transport: Scenario on key drivers, ki ga je objavila Komisija septembra 2004. Ta dokument, na katerega bi se bilo treba sklicevati, vsebuje rezultate raziskave možnega razvoja na številnih področjih do treh mejnikov: 2010/2020/2030. Cilj raziskave je ugotoviti potrebe po energiji ter možnosti uporabe manj onesnažujočih ali obnovljivih virov energije. V tem smislu je četrto poglavje posvečeno prometu in omogoča določene projekcije, iz katerih bi bilo treba izluščiti podatke o potniškem prometu, ki so navedeni vzporedno s podatki o tovornem prometu, ta pa ima v teh statistikah prevladujoč položaj.

2.3.5

Priloga k temu poročilu (3) podaja nekaj kazalnikov predvidenega razvoja.

Narejene so projekcije za 30 držav (25 držav članic, ki jim je Komisija dodala še Romunijo, Bolgarijo, Švico, Norveško in Turčijo). Gledano v celoti, bo potniški promet v teh 30 državah naraščal v obdobju 40 let. (Gpkm = gigapotniški kilometer)

2.3.6

Odbor opaža, da so, zanimivo, predvidevanja rasti za prihodnja desetletja manjša od rasti, zabeležene v obdobju 1990/2000. Tako lahko sklepamo, da mobilnost oseb ni več merilo vitalnosti gospodarstva.

2.3.7

Opazimo lahko, da se bodo cestni potniški prevozi z zasebnimi vozili v obdobju 2000/2030 povečali za 45 %, železniški promet pa le za 30 %. V enakem obdobju se bo zračni promet povečal za 300 %. Odbor ne more oceniti koherentnosti teh predvidevanj, vendar meni, da jih je treba temeljito preučiti, da bi dobili celovit pregled stanja v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju.

2.3.8

Odbor torej Komisijo poziva, da pripravi popolno in specifično raziskavo, da bi lahko čim bolj natančno ugotovili kvalitativne in kvantitativne potrebe potniškega prometa do leta 2020 in 2030 in se lahko nanje odzvali.

2.3.9

Ta raziskava bi se morala nanašati ne le na 30 držav, ki jih je že določila Komisija v prej omenjenem dokumentu, temveč tudi na države v območju neposrednega vpliva EU (Hrvaška, Albanija, Ukrajina, Rusija, Severna Afrika …), ki bodo v 25 letih imele tesne stike z EU, ne glede na to, v kakšni obliki.

2.3.10

Raziskava bi morala prav tako omogočiti oceno vpliva mednarodnih potovanj, zlasti turizma iz razvijajočih se držav (Kitajska, Indija …), na prehajanja v evropski prostor in iz njega.

3.1

meni, da je nujno treba zagotoviti mobilnost oseb v razširjeni Evropi, da bi okrepili demokracijo in prispevali h koheziji EU;

3.2

ugotavlja, da je premalo študij o mobilnosti oseb do leta 2030, da bi lahko ocenili vpliv na potreben obseg prevoznih sredstev in ustrezne infrastrukture;

3.3

poudarja, da traja izvedba vsake obsežne infrastrukture v celotni Evropi zelo dolgo (približno dve desetletji);

3.4

ocenjuje, da lahko na podlagi obstoječih informacij predvidevamo velik porast potreb v potniškem prometu in da bi morala zato Komisija opraviti študije in po tem začeti celovit in specifičen razmislek o tej temi, vzporedno s študijami in razpravami o razvoju tovornega prometa;

3.5

predlaga, da bi lahko na podlagi teh razprav leta 2010 Komisija izdala novo belo knjigo o prometni politiki, ki bi bila bolj temeljita od tiste iz leta 2001, da bi odgovorili na potrebe potniškega prometa do obdobja 2020/2030. Vključena bi lahko bila naslednja merila:

3.6

predlaga Komisiji, naj skupaj z zadevnimi državami zagotovi potrebna sredstva, da bi lahko v optimalnih pogojih in v skladu z načeli trajnostnega razvoja omogočili mobilnost ljudi, upoštevajoč predvsem:

3.7

na koncu poudarja, da mora združena Evropa zagotoviti, da imajo države uravnoteženo ponudbo storitev na področju tovornega in potniškega prometa. Poleg tega želi biti seznanjen o začetku priprave te celovite ocene in pri tem sodelovati ter da se z njim posvetuje glede sklepov.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/52

—

predlogu uredbe Sveta o skupni ureditvi trgov za sladkor o

—

predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete o

—

predlogu uredbe Sveta o uvedbi začasnih shem za prestrukturiranje sladkorne industrije v Evropski skupnosti in spremembo Uredbe (ES) št. 1258/1999 o financiranju skupne kmetijske politike

1.1

Sladkorno peso prideluje enaindvajset držav EU. Francoski čezmorski departmaji in v manjši meri Španija pridelajo 280.000 ton sladkornega trsa. Letna evropska proizvodnja sladkorja se giblje med 17 in 20 milijoni ton, evropska poraba sladkorja pa se ocenjuje na 16 milijonov ton letno.

1.2

Sladkorno peso, ki je del sistema kolobarjenja, goji 320.000 kmetov na 2,2 milijona hektarjih obdelovalne površine (slabih sedem hektarjev na pridelovalca sladkorne pese). Sladkorno peso predelujejo v 236 tovarnah sladkorja, v katerih je neposredno zaposlenih okrog 75.000 stalnih in sezonskih delavcev. Evropski sektor sladkorne pese/sladkorja posredno ali neposredno zagotavlja skupno 500.000 delovnih mest.

1.3

Evropska unija proizvede tudi 500.000 ton izoglukoze in 250.000 ton inulinskega sirupa, ima pa tudi rafinerije za predelavo surovega trsnega sladkorja (katerega večji del, 1,6 milijona ton, uvozijo iz držav AKP (1)).

1.4

V sektorju sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa so sistem proizvodnih kvot zadnjič obnovili leta 2001.

1.5

Komisija je 14. julija 2004 predstavila sporočilo o reformi sektorja sladkorja (2), na osnovi katerega je EESO 15. decembra 2004 (3) sprejel mnenje.

1.6

Komisija je 22. junija 2005 predložila tri zakonodajne predloge (4), ki so predmet tega mnenja.

Istočasno je Komisija predložila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi spremljajočih ukrepov za države podpisnice protokola o sladkorju, ki jih prizadeva reforma ureditve EU za sladkor (5).

1.7

Zakonodajni predlog Komisije se od sporočila z dne 14. julija 2004 razlikuje v naslednjem:

2.1

EESO meni, da je skupna ureditev trga na področju sladkorja nujno potrebna. Sklicuje se na svoje mnenje z dne 15.12.2004 (6), predvsem na točke 2.1, 2.4, 2.6, 2.7, 2.8, 2.9, 2.10.

2.2

Vendar EESO ugotavlja, da seže predlog za reformo občutno dlje, kot je bilo napovedano v sporočilu z dne 14. julija 2004. Znižanje cen in zmanjšanje proizvodnje je mnogo bolj izrazito in izvoz bo hitro odpravljen. Predlog tako daje slab znak tekmecem v pogajanjih s STO. Poleg tega ne zagovarja cilja evropske industrije sladkorja, ki je sposobna zagotoviti oskrbo trga, zlasti v regijah, kjer je preusmeritev težka.

2.3

EESO izraža zaskrbljenost glede učinka predlaganih znižanj cen in proizvodnje na prihodek pridelovalcev in na zaposlovanje. Glede na to poudarja pomembno vlogo, ki jo ima industrija sladkorja v mnogih regijah. EESO meni, da predlog ne upošteva evropskega kmetijskega modela, pogosto izražene želje Sveta za podporo tradicionalni kmetijski proizvodnji tudi v regijah ali državah članicah z najbolj omejenimi možnostmi, večfunkcionalnosti, trajnosti in lizbonske strategije. Predlogi za reformo utegnejo resnično imeti za posledico izgubo 150.000 posrednih ali neposrednih zaposlitev.

2.4

EESO ne verjame, da bi lahko odločitev za reformo, ki jo je sprejela Komisija in ki si z znižanjem cen prizadeva doseči ravnovesje na trgu, dosegla svoj cilj, ki je dolgoročno ohraniti stabilno pridelavo sladkorne pese in sladkorno industrijo v Evropi ter spoštovati države v razvoju, ki so dobaviteljice preferenčnega sladkorja. EESO meni, da je treba storiti vse, kar je mogoče, da se nova področja svetovnega trga ne odprejo zlasti Braziliji, saj zamenjave (tristranska trgovina) sladkorja ne prinašajo nikakršne koristi za razvoj najmanj razvitih držav. V zvezi s tem Odbor poudarja, da proizvodnja sladkorja v Braziliji, ki jo v veliki meri podpirata politika bioetanola in monetarna politika, poteka v nesprejemljivih socialnih, okoljskih in zemljelastniških razmerah. To je vzrok za izredno nizke brazilske proizvodne stroške, povečanje proizvodnje v zadnjih letih in zalog na svetovnem trgu ter posledično nizke tržne cene. EESO meni, da bi dostop do trga Skupnosti moral biti pogojen s spoštovanjem določenih socialnih standardov, na primer tistih v izjavi s konference Mednarodne organizacije dela leta 1998.

2.5

EESO (7)„meni, da so predlagana znižanja cen in zmanjšanje kvot pomemben korak k popolni liberalizaciji trga sladkorja. To pa pridelovalcem sladkorne pese, delavcem v sladkornem sektorju in potrošnikom v evropskih državah ne more dati trajnostne perspektive“.

2.6

EESO (8)„ne razume, da Komisija ni ohranila zamisli o pogajanjih o preferenčnih uvoznih kvotah z najmanj razvitimi državami, kot so le-te to zahtevale. To bi omogočilo, da se bolj ciljno zadovoljijo interesi najrevnejših držav v razvoju ter doseže uravnotežena oskrba trga in zdržna raven cen v Evropi. EESO opozarja na temeljno protislovje, v katerem se je znašla Komisija, ki po eni strani utemeljuje radikalno reformo skupne ureditve trga za sladkor s pobudo“ Vse, razen orožja„, po drugi strani pa zavrača izpolnitev izrecno izražene želje najmanj razvitih držav, da bi dobile sistem preferenčnih kvot“.

2.7

EESO (9) se ne strinja s tem, da bi precejšnje znižanje cen sladkorja koristilo potrošnikom. 70 % sladkorja se porabi v obliki predelanih izdelkov, katerih cene se le stežka znižajo, kar bi nato vplivalo na ceno za potrošnika. Treba je dodati, da v državah, ki so doživele liberalizacijo sladkornega trga, ni prišlo do nikakršnega znižanja cen za potrošnika.

2.8

EESO ne razume, zakaj Komisija predlaga odpravo izvoza nepredelanega sladkorja tako hitro. Kljub temu, da je EU izgubila na panelu z STO, ima še vedno pravico izvoziti 1.273.000 ton subvencioniranega nepredelanega sladkorja, ne glede na to, ali gre za sladkor iz kvot z nadomestilom ali sladkor, ki je izločen iz sistema kvot, brez nadomestila. Donosi sladkorne pese se tudi močno razlikujejo in trg je odvisen od spremenljivosti uvoza. Zato bi bilo koristno, če bi s pomočjo izvoza lahko omogočili določeno prožnost pri upravljanju nihanj razpoložljivosti sladkorja iz kvot ali tistega, izločenega iz sistema kvot. Ta prožnost je potrebna, da se zagotovi trajnost proizvodnje in gospodarno upravljanje delovne sile in opreme.

2.9

EESO podpira predlog Komisije za prostovoljni sistem prestrukturiranja, ki bo omogočil veliko boljše pogoje za izvajanje prestrukturiranja. Izraža tudi željo po dopolnitvi tega sistema, vendar ob upoštevanju interesov pridelovalcev sladkorne pese in delavcev v sektorju sladkorja.

2.10

EESO (10)na splošno meni, da Komisija ni dobro ocenila učinka svojega predloga, ki vodi k množičnemu prenosu sredstev kmetijskega sektorja (poljedelstva in prvostopenjske predelave) Evrope in držav v razvoju na velike mednarodne predelovalne in distribucijske družbe. Hkrati uničuje velik del sladkorne industrije v Evropi in državah AKP v skoraj izključno korist brazilske (11) proizvodnje sladkorja.

3.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija predlaga uredbo za obdobje od 1. julija 2006 do 30. septembra 2015, kot je bilo zahtevano.

3.2

EESO meni, da so predlagana znižanja cen pretirana in da ne bodo imela nobenega učinka na uvoz sladkorja v okviru delovanja tristranske trgovine (svetovni trg, najmanj razvite države, EU), njihova vrednost se bo spreminjala glede na nihanja svetovnih cen in menjalnih tečajev. Zato EESO poziva, da se znižanja cen omejijo na najnižjo stopnjo — v skladu s pogajanji s STO — in se sčasoma razširijo, podobno kot tarifna znižanja, predvsem zato, da se novim državam članicam omogoči čas za prilagoditev.

EESO tudi poziva Svet, da nameni posebno pozornost težavam pridelovalcev v regijah, kjer se soočajo z velikimi težavami, ali tam, kjer za pridelavo sladkorne pese ponujajo le malo donosnih alternativ.

3.3

EESO preseneča določba predloga za dajatev na proizvodnjo, ki jo morajo plačevati pridelovalci in rafinerije, saj bodo ravni kvot očitno nižje od porabe. Prav tako izraža presenečenje, da pristop Komisije temelji na spodbujanju konkurence med evropsko proizvodnjo in uvoženim sladkorjem. V povezavi s tem je dajatev diskriminacijska za pridelovalce sladkorne pese v Skupnosti in rafinerije. Zato EESO poziva k njeni odpravi ali, v primeru, da to ne uspe, k širitvi na ves uvožen sladkor.

3.4

Odbor meni, da skupna ureditev trga sladkorja ne more biti učinkovita, če ni možnosti za nadzor uvoza. Zato priporoča vključitev določb za prepoved zamenjave sladkorja z najmanj razvitimi državami, in če bi se Komisija odločila, da s trga umakne določeno tonažo sladkorja iz kvot (postopek odvzema) ali uporabi ukrep za pomoč pri zasebnem skladiščenju (ki ima za posledico tržno ceno, nižjo od referenčne), tudi samodejno uporabo kvantitativne zaščitne klavzule glede uvoza iz najmanj razvitih držav.

3.5

EESO meni, da je predlog nerazumno omejujoč glede izvoza. Zagovarja stališče, da morajo biti vse možnosti izvoza, ki jih je odobrila STO, odobrene z uredbo. To še posebej velja za izvoz dodatne količine sladkorja, ki je izločen iz sistema kvot, ko izvozi sladkorja iz kvot z nadomestilom ne dosežejo kvantitativnih in proračunskih omejitev, ki jih odobri STO za subvencionirane izvoze.

Nadalje bi uredba morala dovoliti izvoz sladkorja iz kvot brez nadomestila.

3.6

EESO obsoja šibkost sredstev organizacije trga, ki jih je Komisija predlagala kot zamenjavo za pomoč. Upoštevaje neenakomerno in nepredvidljivo naravo uvozov, ki se kaže v stalnem pritisku na trg, je vendar mogoče napovedati, da zasebno skladiščenje in obvezni odvzem ne bosta zagotovila, da bo tržna cena upoštevala referenčno. EESO zato zahteva, da se ohrani intervencijski režim.

3.7

EESO upošteva predlog Komisije, da zagotovi 60-odstotno nadomestilo za izgubo kmetijskega prihodka od sladkorne pese, ki je posledica nižanja cen. Meni, da mora biti nadomestilo nepristransko in da mora biti odstotek podoben kot pri nadomestilih drugih pridelkov. Ugotavlja, da utegne resnični padec cen sladkorne pese, ob upoštevanju dajatev na proizvodnjo in tveganja nadaljnjega 10-odstotnega znižanja, doseči 50 %. V tem primeru bi nadomestilo znašalo le 51 %. EESO zato priporoča manjše znižanje cene in višjo stopnjo nadomestila, ob upoštevanju predlaganih proračunskih omejitev. EESO vztraja, da dodelitev nadomestil za znižanja cene ne more odpraviti dolgoročne potrebe po učinkovitih instrumentih za upravljanje, s pomočjo katerih bi se izognili sesutju trga, kmetom pa bi zajamčili prihodek.

3.8

EESO ugotavlja, da predlog za nadomestilo predvideva ločeno pomoč, ki bo razdeljena na hektar sladkorne pese ali cikorije, za katero je bila sklenjena pogodba o dobavi za sladkor A in B ali inulinski sirup. Meni, da morajo imeti države članice s primernimi določbami popolno svobodo pri dodeljevanju največje dovoljene pomoči pridelovalcem sladkorne pese in cikorije v okviru nacionalnih zgornjih mej, določenih v predlogu. EESO priporoča, da dolgoročne posledice ločevanja preuči Komisija.

3.9

Odboru se zdi nerazumljivo, da predlog predvideva brezplačno povečanje kvot za izoglukozo v višini 300.000 ton, medtem ko istočasno uvaja strog program prestrukturiranja s ciljem, da se kvote za sladkor občutno znižajo in da je milijon ton dodatnega sladkorja iz kvot, ki ga je mogoče dodeliti, treba plačati.

3.10

EESO ugotavlja, da je na začetku uredbe Komisija sprejela nasvet Odbora o izvajanju prostovoljnega programa prestrukturiranja z nadomestili, ki je zamenjal obvezni mehanizem zniževanja kvot in prenosljivosti kvot na evropski ravni.

EESO zahteva soodločanje pridelovalcev/rafinerij o procesu prestrukturiranja in primerno nadomestilo za prestrukturiranje, ki mora biti dodeljeno pridelovalcem, ki jih ta proces prizadeva.

V zvezi s tem Odbor ugotavlja, da dodatno plačilo v višini 4,68 eura za tono sladkorne pese A in B, dogovorjeno za leto 2006/2007 za pridelovalce, ki jih je prizadelo prestrukturiranje, predstavlja tem pridelovalcem zgodnjo dodelitev pomoči, kot nadomestilo za znižanja cen, ki se bodo zgodila v letu 2007/2008. Torej ne gre za nadomestilo za prestrukturiranje.

3.11

EESO meni, da bi moral Svet pripisati velik pomen vplivu predloga Komisije na zaposlovanje v različnih regijah, ki jih bo prizadelo prestrukturiranje v industriji sladkorja. Zato poziva države članice in Komisijo, da izboljšajo dostop do Evropskih strukturnih skladov in Evropskega socialnega sklada, zlasti v regijah, ki jih je prestrukturiranje najbolj prizadelo, in v novih državah članicah, ter s tem pomaga ublažiti škodljive posledice reforme na zaposlovanje s socialnimi shemami, ki sežejo dlje od obveznega pravnega okvira. Spodbujati je treba ustvarjanje delovnih mest, raznovrstnost in preusmerjanje.

3.12

Glede na to EESO meni, da je nujno potrebno, da Komisija in države članice z ureditvenimi in finančnimi ukrepi podpirajo proaktivno politiko o uporabi biogoriv, v kateri bo sladkorna pesa igrala pomembno vlogo. EESO meni, da je v neprehrambenem sektorju nujno potreben nadaljnji razvoj postopka predelave sladkorja, ki presega kvoto.

3.13

EESO želi pritegniti pozornost Komisije in Sveta na vpliv uvoza sladkorja z Balkana, ki je povzročil veliko neravnotežje na trgih v sosednjih državah. Odbor priporoča, da se določi in izvaja potrebne zaščitne ukrepe (zlasti spoštovanje intervencijske ali referenčne cene), in poleg tega vztraja, da mora biti kvota za Hrvaško kmalu določena.

4.1

EESO ugotavlja, da je reforma skupne ureditve trga za sladkor nujna, vendar meni, da so glede zmanjšanja obsega proizvodnje in znižanja cen predlogi reforme pretirani.

Njihovo izvajanje bi utegnilo močno vplivati na evropski sektor sladkorja, še posebej bi se to pokazalo na izgubi vsaj 150.000 delovnih mest v regijah, ki se pogosto že tako ali tako otepajo s težavami in ki nimajo na voljo donosnih alternativ pridelovanja.

4.2

EESO poziva Svet, da v zvezi z vprašanjem evropske proizvodnje sladkorne pese in sladkorja pokaže več zavzetosti kot Komisija, s tem da količinsko omeji uvoze in odobri uporabo vseh izvoznih možnosti, ki jih dovoljuje STO. Cilj proizvodnje, ki je zastavljen dva do tri milijone ton višje, kot je predlagala Komisija, je povsem izvedljiv, še posebej ob nadzoru uvoza, in bi pomagal ohraniti od 50.000 do 75.000 delovnih mest in okrog 50.000 kmetij, kjer pridelujejo sladkorno peso, v regijah po vsej Skupnosti.

4.3

EESO izraža skrb, da cilji pobude „Vse, razen orožja“ in reforme skupne ureditve trga za sladkor v okviru politike razvoja ne bodo doseženi, in zato podpira zahtevo najmanj razvitih držav za pogajanja z Evropsko unijo o uvoznih kvotah za sladkor. Pod nobenim pogojem se ne smejo dopustiti zamenjave, oblikovati pa je treba samodejne zaščitne klavzule in pravila o ravnanju, ki bi ustrezala merilom socialne in okoljske trajnosti ter prehranske neodvisnosti za dostop na trg EU.

4.4

EESO priporoča, da se ohrani tok izvoza sladkorja iz kvot ali tistega, izločenega iz sistema kvot, v skladu s tonažo, ki jo je odobrila STO, zato da se nadaljuje preskrba čim bližje tradicionalni potrošniški osnovi.

4.5

Poudarja, da se mora vsakršna sprememba cen uveljavljati postopoma in mora biti strogo v skladu z mednarodnimi obveznostmi, ter da je treba sladkor po potrebi obravnavati kot občutljiv izdelek v okviru pogajanj o izvajanju razvojne agende iz Dohe.

4.6

EESO zato priporoča, da se ohrani sedanji intervencijski mehanizem in da se dolgoročno uporablja učinkovita orodja za upravljanje trga.

4.7

Zahteva, da se delno nadomestilo pridelovalcem za prihodek, ki so ga izgubili zaradi znižanja cen sladkorne pese, čim bolj poveča, in dodeli v celoti. Poudarja potrebo po zagotovitvi, da je ta pomoč trajnostna in da bo v proračunu za sladkor ostala na sedanji ravni.

4.8

Odbor podpira predlog Komisije o programu prestrukturiranja, toda zahteva pravico pridelovalcev do soodločanja in dodelitev pomoči pridelovalcem, ki so jih prizadela zaprtja tovarn, da se jim omogoči prestrukturiranje kmetij.

4.9

EESO ponovno poudarja svoje stališče, da je treba sprostiti Evropske strukturne sklade in Evropski socialni sklad, da bi poleg potrebnih nadomestil delavcem, ki jih je prizadelo prestrukturiranje evropske industrije sladkorja, omogočili najboljše možnosti za razvoj novih poklicnih poti.

4.10

EESO meni, da je treba sektor sladkorja nujno vključiti v razpravo o energetiki (politika biogoriv), kot sredstvo za pomoč pri izravnavi škodljivih posledic reforme.

4.11

Odbor vztraja pri tem, da je treba čim prej ublažiti učinke nestabilnosti zaradi uvoza sladkorja z Balkana.

4.12

EESO poziva Svet, da pozorno spremlja položaj regij v težavah ali tistih, ki ponujajo malo koristnih kmetijskih alternativ.

3.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 28/57

1.1

Skupna gozdarska politika ni predvidena ne v Pogodbi ES ne v osnutku Pogodbe o Ustavi za Evropo.

1.2

Evropska komisija je 18. novembra 1998 objavila sporočilo o gozdarski strategiji za EU. Svet ministrov EU je 15. decembra 1998 na podlagi sporočila Komisije sprejel resolucijo o gozdarski strategiji EU.

1.3

Svet je kot osrednje elemente skupne gozdarske strategije in izhodišča za ukrepanje opredelil trajnostno gospodarjenje z gozdovi in njihovo trajnostno rabo — kot je bilo določeno na ministrski konferenci o gozdarstvu v Helsinkih leta 1993 — ter večnamensko vlogo gozdov.

1.4

K osrednjim načelom gozdarske strategije sodi tudi načelo subsidiarnosti, ki narekuje, da je gozdarska politika v pristojnosti držav članic, EU pa k izvajanju trajnostnega gospodarjenja z gozdovi in večnamenski vlogi gozdov lahko prispeva takrat, ko je mogoče z ukrepi na evropski ravni doseči dodano vrednost.

1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 9. decembra 1999 na lastno pobudo objavil dodatno mnenje o gozdarski politiki EU.

1.6

Svet v svoji resoluciji Komisijo poziva, da v naslednjih petih letih poroča o izvajanju gozdarske strategije EU.

1.7

Komisija je 10. marca 2005 objavila sporočilo o izvajanju gozdarske strategije EU. Sporočilu je priložen delovni dokument služb Komisije, ki podrobneje opisuje ukrepe in dejavnosti, ki so jih v obdobju 1999-2004 izvajali v okviru gozdarske strategije EU.

1.8

Odbor se pridružuje splošnim priporočilom sporočila Komisije, predvsem glede izboljšanja izvajanja in usklajevanja gozdarske strategije. Odbor meni, da je treba z izvajanjem akcijskega načrta za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ki ga je predlagala Komisija, začeti nemudoma.

2.1.1

Sektor gozdarstva in gozdarska politika EU se od leta 1998 soočata s številnimi političnimi spremembami. Sporočilo Komisije v tem okviru izpostavlja širitev EU, sprejetje ciljev evropske strateške politike ter razvoj na področju mednarodnega gozdarstva in okoljske politike.

2.1.2

S širitvijo EU se je gozdna površina Unije povečala za okoli 20 %, gozdni viri za približno 30 %, število lastnikov gozdov pa je z 12 milijonov naraslo na 16 milijonov. Zato je treba povečati institucionalne zmogljivosti, s katerimi bi tudi v novih državah članicah spodbudili trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Pri tem predstavlja poseben izziv razvoj zasebnih lastniških in institucionalnih struktur.

2.1.3

Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu je leta 2002 poudaril pomen trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki sodi med trajnostne razvojne vire in prispeva k doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja. Na vrhunskem srečanju je bil sprejet akcijski načrt, ki je zavezujoč za vlade in vsebuje številne sklepe v zvezi z gozdovi.

2.1.4

Sektor gozdarstva v EU se sooča z vse bolj globaliziranim trgom gozdnih proizvodov in zelo koncentrirano gozdarsko industrijo, kar zahteva vedno večjo učinkovitost lesne proizvodnje.

2.1.5

Gozdovi imajo pomembno vlogo in družbi koristijo na različne načine. Obenem postajajo vse pomembnejša tudi njihova trajnostna raba in okoljske funkcije gozdov. Nove izzive za gozdarstvo so prinesli predvsem mednarodni okoljski sporazumi med EU in državami članicami.

2.1.6

Na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni (marca 2000) je bil sprejet nov strateški cilj za EU, da EU postane najbolj dinamično, konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo sposobno doseči trajnostno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Evropski svet je v Göteborgu (junija 2001) sprejel strategijo za trajnostni razvoj EU, ki dopolnjuje lizbonsko strategijo, in poziva k oblikovanju gospodarske, socialne in okoljske politike, ki se bodo medsebojno dopolnjevale.

2.1.7

Številne evropske politike, predpisi in ukrepi imajo neposreden ali posreden vpliv na gozdarstvo. Ocena njihove združljivosti in komplementarnosti z gozdarsko strategijo EU in njihovega izvajanja še ni bila izvedena.

2.2.1

Svet je v svoji resoluciji v zvezi z gozdarsko strategijo omenil, da mora Skupnost aktivno sodelovati pri izvajanju resolucij ministrskih konferenc o gozdarstvu in se udeležiti mednarodnih razprav in pogajanj o vprašanjih, ki so povezana z gozdarstvom, posebej medvladnega foruma Združenih narodov o gozdovih.

2.2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v mnenju leta 1999 omenil, da mora EU močno podpirati vzpostavitev globalnega, pravno obvezujočega instrumenta za upravljanje, vzdrževanje in trajnostni razvoj vseh gozdov, kar je v skladu z načeli o gozdovih, ki so bili sprejeti v Riu. Ta cilj je še vedno pomemben s stališča internacionalizacije trgovine z gozdnimi proizvodi, globalizacije gozdarske industrije, nenehnega propadanja gozdov in potrebe po zaščiti pravic lokalnega prebivalstva, ki je odvisno od gozdov.

2.2.3

Da bi preprečila nezakonito sečnjo in prodajo lesa, je Komisija sprejela akcijski načrt o uveljavljanju zakonodaje o gozdovih, gospodarjenju z gozdovi in trgovanju z gozdovi (FLEGT) ter zakonodajni predlog o vzpostavitvi sheme za izdajanje dovoljenj FLEGT. Odbor meni, da je treba nezakonito sečnjo in prodajo lesa nujno prepovedati. Nezakonita sečnja povzroča resno okoljsko, gospodarsko in socialno škodo ter izkrivlja trgovino z lesnimi proizvodi. V okviru preprečevanja nezakonite sečnje je treba posebno pozornost nameniti ukrepom, ki jih je mogoče izvajati skupaj z državami proizvajalkami lesa, da bi vzpostavili učinkovitejše upravne postopke in izboljšali uveljavljanje zakonodaje. To je najboljši način upoštevanja denimo nacionalnih socialnih dejavnikov in vplivov na življenjske pogoje ter blaginjo skupnosti, ki so odvisne od gozdov. Posebno pozornost je treba nameniti varstvu pragozdov in njihovi raznolikosti. Pri prizadevanjih za zmanjšanje nezakonite sečnje lesa je bistvenega pomena, da se pojasni pravice do rabe prostora. Kljub predlagani shemi izdajanja dovoljenj je treba te ukrepe še zaostriti.

2.2.4

Mednarodne gospodarske, socialne in okoljske politike ter okoljski sporazumi ZN imajo vse večji vpliv na gozdove EU ter okvirne pogoje za evropske gozdarske dejavnosti. Na podlagi konvencije ZN o biotski raznovrstnosti je bil leta 2002 sprejet razširjen delovni program o gozdni biotski raznovrstnosti. V okviru konvencije ZN o podnebnih spremembah je bilo doseženo soglasje, da imajo gozdovi pri preprečevanju podnebnih sprememb vlogo ponorov ogljika. Kjotski protokol je gozdarstvu prinesel nove izzive in priložnosti. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi lahko odločilno vpliva na izpolnjevanje dolžnosti v okviru mednarodnih okoljskih sporazumov. V tem okviru mora EU v svojih in mednarodnih okoljskih, gospodarskih in socialnih politikah sprejeti usklajen pristop, ki bo uravnoteženo upošteval različne razsežnosti trajnostnega gospodarjenja z gozdovi in raznovrstne oblike rabe gozdov.

2.2.5

Ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi (MCPFE) je na vseevropski ravni najpomembnejši forum za razprave o gozdarski politiki in je že oblikovala učinkovit okvir za spodbujanje takega gospodarjenja z gozdovi in njihove rabe, ki bosta trajnostna z gospodarskega, okoljskega, socialnega in kulturnega vidika.

2.3.1

Četrta ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi, ki je potekala med 28. in 30. aprilom 2003 na Dunaju, je poudarila pomen nacionalnih gozdarskih programov za razvoj sodelovanja med gozdarskim sektorjem in drugimi področji. Na ministrski konferenci je bilo dogovorjeno, da nacionalni gozdarski program pomeni participativni, celovit, medsektorski in iterativen proces načrtovanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja politik na nacionalni in/ali podnacionalnih ravneh, da bi zagotovili nadaljnje izboljšanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v skladu s helsinškim dogovorom in prispevali k trajnostnem razvoju.

2.3.2

V skladu z načelom subsidiarnosti so nacionalni gozdarski programi osrednje sredstvo za izvajanje ciljev gozdarske strategije EU. Nacionalni gozdarski programi so celoviti in večsektorski okvirni programi, ki upoštevajo vpliv sektorja gozdarstva na druge sektorje in obratno. Upoštevajo in usklajujejo raznovrstno rabo gozdov s pričakovanji družbe ter pri tem upoštevajo nacionalne posebnosti. Prav tako skrbijo za skladnost in povezanost med nacionalnimi politikami in prevzetimi mednarodnimi obveznostmi. Te programe je treba ocenjevati, da bi lahko spremljali, ali zagotavljajo uresničevanje zastavljenih programskih ciljev.

2.3.3

Izvajanje mednarodnih sporazumov na področju okoljske in gozdarske politike, ki so jih podpisale EU in države članice, je lahko učinkovitejše, če se ti sporazumi prenesejo tudi v nacionalne gozdarske programe.

2.3.4

EU naj v skladu s priporočilom MCPFE spodbuja oblikovanje nacionalnih gozdarskih programov, ter tako prispeva k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi in celovitemu pristopu k razvoju gozdarstva in gozdarske politike v državah članicah in Skupnosti.

2.4.1

Politika razvoja podeželja je najpomembnejši instrument za izvajanje gozdarske strategije na ravni Skupnosti. V obdobju med letoma 2000 in 2006 je bilo v okviru politike razvoja podeželja za gozdarske ukrepe namenjenih 4,8 milijarde eurov, polovica te vsote je bila namenjena pogozditvi kmetijskih zemljišč, polovica pa gozdarskim ukrepom.

2.4.2

Posebno poročilo Računskega sodišča (št. 9/2004) o gozdarskih ukrepih v okviru politike razvoja podeželja navaja, da niti Komisija niti države članice niso prevzele odgovornosti, da bodo ocenile prispevek projekta k uresničitvi gozdarske strategije EU.

2.4.3

Splošna uredba o podpori za razvoj podeželja (št. 1257/1999, člen 29) predvideva, da mora podpora držav članic na gozdarskem področju temeljiti na nacionalnih ali subnacionalnih programih za gozdove ali primerljivih inštrumentih. Nekatere države članice so nacionalne programe oblikovale šele pred kratkim in le v redkih državah jih že izvajajo.

2.4.4

Komisijo pri ocenjevanju gozdarskih ukrepov v okviru politike razvoja podeželja ovira pomanjkanje podatkov o gozdarskih ukrepih držav članic. Za spremljanje gozdarskih ukrepov v državah članicah, ki se financirajo iz sredstev EU, prav tako ni učinkovitega nadzornega sistema.

2.4.5

Čeprav je večina sredstev porabljena za ukrepe pogozdovanja, pa niso določeni jasni operativni cilji, kako ukrepe pogozdovanja umestiti v okvir gozdarske strategije, predvsem ob upoštevanju okoljskih ciljev.

2.4.6

V procesu odobravanja načrtov za razvoj podeželja in operativnih programov ter gozdarskih ukrepov sodelujejo številni generalni direktorati in službe Komisije. Zaradi zapletenega procesa sprejemanja odločitev se politika za razvoj podeželja pri izvajanju gozdarske strategije EU uporablja le v omejenem obsegu.

2.4.7

Prav tako je treba pojasniti, ali ne bi bilo učinkoviteje, če sredstev EU ne bi namenjali izključno za pogozdovanje, temveč tudi za ukrepe za promocijo, nadgrajevalne sisteme za okoljske storitve, raziskave, usposabljanje in obveščanje o trgu z lesom ter ukrepom za razvoj podeželja, s katerimi bi zagotovili dolgoročno izboljšanje pogojev za zaposlovanje v sektorju gozdarstva in okoljskih funkcij gozdov.

2.4.8

Prav tako ne smemo pozabiti, da sta gozdarstvo in lesarstvo tržni panogi in del odprtega gospodarstva Notranji trg EU bo učinkovit le, če podporni ukrepi ne bodo izkrivljali konkurenčnosti na trgu lesa.

2.5.1

Dejavnosti gozdarstva morajo biti gospodarsko, okoljsko, socialno in kulturno trajnostno naravnane. Pomembni vidiki trajnostnega gospodarjenja z gozdovi so varstvo gozdov, spremljanje stanja gozdov, odpravljanje škode in zagotavljanje okoljskih funkcij gozdov. V okviru trajnostne rabe gozdov je treba zagotoviti njihovo ustrezno obnavljanje.

2.5.2

V okviru evropskih gozdov so osrednji cilji vzdrževanje njihovega zdravja in vitalnosti z zaščitito pred onesnaženjem iz zraka, gozdnimi požari in drugimi škodljivimi dejavniki, bodisi organskimi (bolezni, insekti) ali anorganskimi (erozija).

2.5.3

Na območju EU požari vsako leto prizadenejo okoli 0,4 milijona hektarjev gozdov. Gozdni požari so resen problem predvsem v južnih državah članicah. Razen da preprečuje gozdne požare, Skupnost tudi zbira podatke o požarih in spremlja njihov obseg ter vzroke. Skupnost je oblikovala okvir za sistematično zbiranje podatkov o obsegu gozdnih požarov in njihovih vzrokih. Ta sistem se uporablja za ocenjevanje in nadzorovanje ukrepov za preprečevanje gozdnih požarov, ki so jih sprejele države članice in Komisija. Varstvo gozdov in okolja v EU ne bosta uspešna, če ne bomo poiskali učinkovitega pristopa k spremljanju in preprečevanju gozdnih požarov.

2.5.4

Temeljni pravni akti za ohranjanje zdravja in vitalnosti gozdov so uredba o varstvu rastlin, uredba o trženju gozdnega reprodukcijskega materiala in okvirna uredba Forest Focus o spremljanju gozdov in medsebojnih okoljskih vplivih v Skupnosti.

2.5.5

Uredba Forest Focus vzpostavlja okvir za program Skupnosti o nadaljnjem spremljanju zdravja gozdov in za programe preprečevanja gozdnih požarov ter za razvoj in razvejanost sistemov spremljanja. Cilj uredbe je pridobiti zanesljive in primerljive podatke o gozdovih in škodljivih dejavnikih, ki vplivajo na gozdne ekosisteme v EU.

2.5.6

V okviru mednarodnih sporazumov, Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), Odbora za lesarstvo pri Ekonomski komisiji za Evropo, EUROSTAT-a in MCPFE so bili zbrani podatki o gozdni biotski raznovrstnosti, gozdnih virih, skladiščenju ogljika, ogljikovem ciklu in gozdnih proizvodih ter varovalnih vplivih. Pri oblikovanju evropskih programov spremljanja je treba upoštevati obstoječe nacionalne, vseevropske in globalne programe spremljanja, oziroma take, ki jih še oblikujejo, pri obdelavi in objavi podatkov pa je treba zaščititi zasebnost lastnikov zemljišč.

2.5.7

Direktiva o varstvu rastlin predvideva ukrepe za varstvo rastlin ali rastlinskih proizvodov pred škodljivimi snovmi in za zatiranje škodljivcev. Prav tako določa standarde za mednarodno trgovino z lesnimi proizvodi in sadilnim materialom. S podnebnimi spremembami se povečuje nevarnost širjenja in razmnoževanja gozdnih škodljivcev. Za varstvo zdravja gozdov in preprečevanje širjenja najnevarnejših gozdnih škodljivcev na območju EU so potrebna ustrezna določila za varstvo rastlin in učinkovit nadzor. Vendar pa tovrstni ukrepi ne smejo privesti do ukrepov, ki bi izkrivljali trgovino, denimo, če bi jih uporabili kot netarifne trgovinske ovire.

2.5.8

Gozd in biotska raznovrstnost gozda sta pomemben del evropskega naravnega okolja. Varstvo biotske raznovrstnosti gozdov je osrednji element okoljske politike EU. Gozdarska strategija predvideva, da je mogoče biotsko raznovrstnost gozdov v Uniji ohraniti predvsem s primernimi gozdnogospodarskimi ukrepi. Biotsko raznovrstnost je mogoče zavarovati s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi in vzpostavitvijo naravovarstvenih območij. V skladu z načelom subsidiarnosti so države članice odgovorne za vključevanje vprašanj biotskih raznovrstnosti v nacionalne gozdne programe oziroma ustrezne druge instrumente.

2.5.9

Najpomembnejša pravna akta, ki obravnavata varstvo biotske raznovrstnosti gozdov, sta direktiva o habitatih (92/43/EGS) in direktiva o ptičih (79/409/EGS). Ohranjanje zaščitenih vrst in habitatov je bilo na ravni Skupnosti zagotovljeno z vzpostavitvijo mreže posebnih ohranitvenih območij, t.i. mreže Natura 2000. Pri upravljanju in nadzoru območij Natura 2000 je treba upoštevati socialne, gospodarske in informacijske pogoje, finančne posledice ter posebne lokalne in regionalne dejavnike.

2.5.10

Vključevanje varstva biotske raznovrstnosti gozdov v prakso trajnostne rabe gozdov na celotni gozdni površini in mreža Natura 2000 sta glavna pogoja za uresničitev ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti in izpolnjevanje zavezujočih mednarodnih obveznosti.