ISSN 1725-5244

Uradni list

Evropske unije

C 286

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 48
17. november 2005


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

II   Pripravljalni akti

 

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

 

418. plenarne zasedanje 8. in 9. junija 2005

2005/C 286/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2004) 718 final – 2004/0251 (COD))

1

2005/C 286/2

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o obveznem licenciranju patento v v zvezi s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju COM(2004) 737 final 2004/0258 (COD)

4

2005/C 286/3

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/71/ES o pravnem varstvu modelov COM(2004) 582 final -2004/0203 (COD)

8

2005/C 286/4

Mnenje evropskega ekonomsko-socialnega odbora o instrumentih za merjenje in informiranje o družbeni odgovornosti podjetij v globalnem gospodarstvu

12

2005/C 286/5

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije (COM(2004) 811 final)

20

2005/C 286/6

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) — pogajanja o 4. načinu (gibanje fizičnih oseb)

28

2005/C 286/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za direktivo Sveta o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva COM(2004) 716 final — 2004/0249 (CNS)

34

2005/C 286/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o smernicah politike zaposlovanja držav članic, v skladu s členom 128 Pogodbe ES (COM(2005) 141 final — 2005/0057 (CNS))

38

SL

 


II Pripravljalni akti

Evropski Ekonomsko-socialni odbor

418. plenarne zasedanje 8. in 9. junija 2005

17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah

(COM(2004) 718 final – 2004/0251 (COD))

(2005/C 286/01)

Svet je 16. novembra 2004 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. maja 2005. Poročevalka je bila ga. Sánchez Miguel.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju 8. in 9. junija 2005 (seja z dne 9. junij 2005) s 157 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Uvod

1.1

Evropska komisija se je po Evropskem svetu 15. in 16. oktobra 1999 v Tampereju lotila postopka za določitev in uskladitev pravnih instrumentov, ki bi omogočili ustanovitev območja svobode, varnosti in pravice, v katerem bi bil zagotovljen prost pretok oseb znotraj Evropske unije. Pred tem (1) je Svet predstavil pomembna določila, ki naj bi olajšala vročanje sodnih in izvensodnih listin med državami članicami, kar je naletelo na pozitiven odziv, saj omogoča boljše informiranje državljanov.

1.2

Po koncu Evropskega sveta v Tampereju je Komisija države članice pozvala, da izvedejo postopke, s katerimi bi priznali in uzakonili sklepe, vključno z alternativnimi izvensodnimi postopki reševanja sporov v civilnih in gospodarskih zadevah, da bi se izboljšalo delovanje sodnih sistemov v vseh državah članicah in okrepili evropski sistemi zbiranja podatkov in podatkovne mreže z novimi tehnologijami, ki so na voljo evropski javnosti.

1.3

V zvezi s prvo temo je bila predložena Uredba Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (2), ki med drugim določa poenostavitev postopka exequatur, prilagoditve zaščitnih ukrepov za lažje izvrševanje sklepov in priznavanje sklepov o izvršbi, ki bi veljali po vsej Evropi.

1.4

Podobno je Komisija predložila predlog odločbe o ustanovitvi evropske pravosodne mreže za civilne in gospodarske zadeve (3), katere namen je ustanovitev evropskega instrumenta za pravosodno sodelovanje, namenjenega informiranju posameznikov, strokovnjakov, institucij in uprav o zakonih in postopkih v civilnih in gospodarskih zadevah, ki veljajo v posameznih državah članicah, kar bi bilo še posebej koristno pri reševanju čezmejnih sporov.

1.5

Na podlagi zelene knjige o alternativnem reševanju sporov v EU, ki jo je Evropska komisija izdala leta 2002 in pri čemer so bile v veliki meri vključene države članice in zainteresirane strani, je izdelan ta predlog direktive kot koristno sredstvo za doseganje učinkovitih rezultatov in varovanje inherentnih lastnosti nacionalne zakonodaje o reševanju sporov v civilnih in gospodarskih zadevah.

1.6

V zvezi z zgornjo točko je mediacija koristen predhodnik v potrošniških zadevah (4), saj se je izkazala za zelo koristno, delno zaradi svoje vključenosti v zakonodajo o varstvu potrošnikov. Ta sistem se je uspešno prilagodil novim navadam potrošnikov in se lahko uporablja na različnih področjih, ki zajemajo storitve in blago.

1.7

Mediacija v civilnih in gospodarskih zadevah s pomočjo sodnih postopkov ima nekaj značilnosti, po katerih se precej razlikuje od drugih oblik mediacije. Vsaka država je sama odgovorna za svoj pravosodni sistem in mediacija je dober način za reševanje sporov samo, če se stranki z njo strinjata. Oba pogoja omejujeta pristojnost Komisije pri izdelavi predloga direktive. Cilj je vsekakor ponuditi alternativne poti za reševanje sporov, toda Komisija poudarja, da morajo države članice zagotoviti in ohranjati „učinkovit in pošten pravosodni sistem“, ki spoštuje osnovne zahteve glede varovanja človekovih pravic.

2.   Vsebina predloga

2.1

Cilj predlagane direktive je s pomočjo mediacije olajšati reševanje sporov na področju civilnega in gospodarskega prava, ki lahko nastanejo na notranjem trgu. Opredeliti je treba koncept mediacije in mediatorja, državam članicam pa prepustiti, da same določijo podrobnosti sodnih postopkov in še posebej lastnosti, ki jih mora mediator imeti.

2.2

Mediacija se lahko izvede prostovoljno, na pobudo strank ali pa je rezultat sodnega postopka. Napotek ali predlog lahko torej dajo stranke ali sodišče. V obeh primerih se stranke odločijo za mediacijo, da bi se bodisi izognile sodnemu postopku, bodisi poenostavile postopek, ki je že stekel, z upoštevanjem rezultatov mediacije. V obeh primerih lahko stranke zahtevajo izvršitev dosežene poravnave s sodbo, sklepom ali javno listino.

2.3

Vsebina mediacije se ne more uporabiti kot dokaz v sodnem postopku v primerih, navedenih v členu 6(1), s čimer je zagotovljena zaupnost strank in vseh vključenih v postopek mediacije. Lahko pa se uporabi, če se stranki in mediator s tem strinjajo, zlasti v primerih zaščite mladoletnih oseb in varovanja telesne in duševne integritete oseb.

2.4

Zastaralni in drugi roki, veljavni za ukrepe, ki izhajajo iz začetih postopkov, se med mediacijo zaustavijo takoj, ko stranke ali sodišče podajo zahtevo.

3.   Pripombe k predlogu direktive

3.1

Odbor verjame, da je ta pobuda Komisije koristna, saj bo uresničila ukrepe, ki jih je sprejel Evropski svet v Tampereju za povečanje pravne varnosti v EU. Evropski pravni okvir za mediacijo v civilnih in gospodarskih zadevah bo vključil v sodne postopke sredstvo, ki ga nekatere države članice že uporabljajo, čeprav v glavnem samo pri reševanju zasebnih sporov. Ta sistem omogoča sodiščem, da predlagajo zunanjega mediatorja, kar olajša sporazumno rešitev spora.

3.2

Cilj predlagane direktive je povečati uporabo mediacije v sodnih postopkih znotraj Evropske unije, kar bo koristno tako v finančnem pogledu, saj se bodo zmanjšali stroški sodnih postopkov, pa tudi v socialnem, saj se bodo skrajšali drugače dolgotrajni civilni postopki, ki imajo lahko negativne posledice na stranke v sporu (zlasti pri zadevah iz družinskega prava) in jim s tem povzročijo socialne težave. Mediacije se nikakor ne sme zamenjati s spravnim postopkom, ki ga večina držav članic običajno uporablja pred začetkom sodnega postopka, saj se v tem primeru stranke in njihovi odvetniki pod varstvom sodnika trudijo doseči sporazum, da bi se izognili sodnemu postopku.

3.3

Mediator je pomemben dejavnik pri doseganju dobrih rezultatov. Zaupnost in poštenost pri njegovi obravnavi zadeve in še posebej njegova neodvisnost v razmerju do strank v sporu kot tudi njegova molčečnost v mediacijskem postopku povečajo učinkovitost in verjetnost pozitivnega rezultata mediacije. Vendar člen 4 predloga prepušča državam članicam, da same določijo pogoje in zahteve, ter poudarja samourejanje na ravni Skupnosti in zlasti evropski etični kodeks. Čeprav predlog direktive ni usmerjen izključno v mediacijo pri čezmejnih sporih, bo treba usposobiti mediatorje po pravu Skupnosti, predvsem pa ustvariti pravni okvir, ki bo zagotovil dostop do mediacije v vseh državah članicah.

3.4

Pri mediaciji je bistveno, da se zagotovi kakovost opravljene storitve. Zato bi v predlogu morale biti smernice za osnovno uskladitev zahtev opravljanja funkcije mediatorja. Eden od teh predpogojev je zahteva, da so mediatorji sposobni in neodvisni, v skladu s priporočili za mediacijo na področju potrošniških zahtev, kar bi lahko dosegli z večjim sodelovanjem znotraj Evrope, ki bi bilo usmerjeno v enotnejši sistem usposabljanja in imenovanja mediatorjev.

3.5

Področja, ki jih zajema mediacija v civilnih in gospodarskih zadevah, so opredeljene v zanikani obliki. Osma uvodna izjava izključuje „postopke sodne narave kot so arbitraža, pritožbe pri varuhu človekovih pravic, pritožbe potrošnikov, ugotovitve strokovnjakov ali postopke, ki jih upravljajo organi, ki izdajajo uradna priporočila, če so ta zakonsko zavezujoča ali ne, kar zadeva reševanje spora“. Verjetno zato, ker obstaja za vsak naveden primer posebna oblika mediacije. Ne smemo pa izključiti možnosti mediacije v civilnih tožbah, ki so posledica kazenskih ali davčnih zadev (5), ki bi lahko pomagale pri rešitvi teh civilnih tožb, čeprav so v prvotnem predlogu izključene.

3.6

Odbor se strinja z načelom ohranjanja najvišje stopnje zaupnosti podatkov civilne in gospodarske narave, ki se uporabljajo med postopkom mediacije (člen 6(1)), kar zadeva osebne podatke in podatke, ki se nanašajo na zasebnost odnosov. Nikakor pa se ne sme zahtevati izključitve teh podatkov iz dokaznega gradiva, če bi s tem ogrozili pravice mladoletnih oseb oziroma telesno ali duševno integriteto oseb, vključenih v spor.

4.   Posebne ugotovitve

Glede na to, da je mediacija prostovoljni postopek za rešitev spora, ki je lahko uspešen samo, če se obe stranki strinjata, da bosta v njem sodelovali in sprejeli izid, bi morala direktiva pojasniti nekatere izredno pomembne vidike, da bi zagotovili učinkovitost tega sredstva, v katerega bi evropska javnost imela zaupanje. Zato EESO meni, da je treba upoštevati naslednje ugotovitve.

4.1

Predlagan pravni okvir za mediacijo ima omejeno pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah (6), vendar mora člen 1(2) kljub obsežni sodni praksi na področju civilnega in gospodarskega prava določiti njegov obseg in ne sme obdržati navedb v osmi uvodni izjavi v zanikani obliki. Poleg tega je treba upoštevati civilne in gospodarske tožbe, ki izvirajo iz drugih področij, na primer davčnih in upravnih zadev, in celo civilne tožbe, ki so posledica kazenskega postopka (7).

4.1.1

V bodoče bi lahko glede na izkušnje iz opravljenih mediacij v skladu s predlogom razmislili o tem, da se obseg razširi na upravne in davčne zadeve.

4.2

Možne pa bodo težave zaradi razlik v posameznih jezikovnih različicah predloga, kar bi lahko otežilo njegov prenos (8). Upoštevati je treba dejstvo, da je organizacija pravosodnega sistema v izključni pristojnosti vsake države članice in se zato pravna praksa lahko od države do države precej razlikuje. Pojasniti bi bilo treba, da niso samo sodišča tista, ki lahko predlagajo mediacijo, temveč tudi pravosodni organi, ki ne smejo biti edini pri zagotavljanju spoštovanja sporazuma, ki izhaja iz mediacije. Do tega ima pravico vsak javni organ, ki je po nacionalni zakonodaji upravičen do tega.

4.3

Odbor vztraja na pomembnosti vloge mediatorja v celotnem postopku, da se zagotovi učinkovito zaključen postopek, in zato meni, da bi morala Komisija predlagati smernice, ki bi zajamčile določeno usklajenost med državami članicami ter avtoriteto in kakovost mediatorjev. Minimalne zahteve za mediatorje, ki bi jih bilo treba vključiti v člen 4, so:

primerna izobrazba in usposobljenost na področju mediacije;

neodvisnost in nepristranskost v odnosu do strank v sporu;

transparentnost delovanja in odgovornost za svoja dejanja.

Zagotoviti bi bilo treba predvsem možnost obstoja te storitve v vseh državah članicah, kar bi v manjših državah zagotovilo neodvisnost mediatorja glede na stranke v sporu.

4.3.1

Odbor pozdravlja možnost evropskega etičnega kodeksa kot sredstva za določanje pravil za mediatorje, čeprav bi morala Komisija, ki je v tem primeru pristojna, upoštevati dejstvo, da morajo biti zagotovljene strokovnost, neodvisnost in odgovornost fizičnih in pravnih oseb, ki imajo vlogo mediatorja, v skladu s členom 4, da bi bil ta kodeks veljaven.

4.4

Glede na specifične značilnosti pravosodnega sistema vsake države članice težave s stroški mediacije ne moremo rešiti kar s tem, da jih vključimo v splošne stroške sodišč. Obstajati bi morale bodisi obvezne tarife glede na obseg obravnavane zadeve bodisi obvezno vnaprejšnje plačilo, ki bi strankam omogočilo, da se odločijo, ali je vredno nadaljevati ali ne. Nikakor pa ta postopek ne sme biti za stranke dražji od sodnega postopka.

V Bruslju, 9. junija 2005

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Glej Direktivo Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah [COM(1999)219 final]. Mnenje EESO, poročevalec: B. Hernández Bataller. UL C 368, 20.12.1999.

(2)  Mnenje EESO, poročevalec: H. Malosse, UL C 117, 26.4.2000.

(3)  COM(2000) 592 final. Mnenje EESO, poročevalec: D. Retureau, UL C 139, 11.5.2001.

(4)  Priporočilo Komisije z dne 4. aprila 2001 o načelih za izvensodna telesa, ki so vključena v sporazumno rešitev potrošniških sporov. UL L 109, 19.4.2001.

(5)  Mnenje, točka 3.7, poročevalec: D. Retureau, UL C 139, 11.5.2001.

(6)  Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968 je določila obseg pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah.

(7)  EESO v točki 3.7 svojega mnenja (poročevalec: D. Retureau, UL C 139, 11.05.2001) navaja težave v zvezi z opredelitvijo civilnega in gospodarskega področja in zahteva, da „se navaja opredelitve sodišča. Ker civilne tožbe v okviru kazenskih in davčnih zadev niso izven obsega predloga in je možno zahtevati dokumente, ki jih ustrezni pravosodni organ težko opredeli, je treba v naslednje vrstice vključiti alineo, da bi zaščitili pravice vključenih strank: ‚prejemni organ čim bolj fleksibilno opredeli dokumente, pri katerih se pravnega značaja ne da jasno umestiti niti v civilno niti v gospodarsko področje, so pa z njimi povezani‘.“

(8)  V nemškem besedilu osnutka direktive se pogosto uporablja pojem Streitschlichtung, posredovanje v sporu. Posredovanja v sporu ne moremo enačiti z mediacijo, kajti sklep o posredovanju je vsaj utemeljen predlog posrednika v sporu, namenjen rešitvi konflikta, medtem ko mediator v klasičnem smislu do vsebine konflikta ne zavzema stališča. Zato bi bilo treba v nemškem besedilu osnutka direktive namesto pojma posredovanje v sporu uporabljati pojem Streitbeilegung, poravnava spora.


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/4


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o obveznem licenciranju patento v v zvezi s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju

COM(2004) 737 final 2004/0258 (COD)

(2005/C 286/02)

Svet je 15. decembra 2004 sklenil, da v skladu s členom 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: „predlog za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o obveznem licenciranju patentov v zvezi s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju“

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. maja 2005. Poročevalec je bil BRAGHIN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju dne 8. junija 2005 s 64 glasovi za, 1 proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Povzetek mnenja

1.1

EESO podpira predlog Komisije za uredbo, katere namen je izvajanje sklepa Generalnega sveta STO z dne 30. avgusta 2003. Prav tako pozdravlja dejavno vlogo, ki jo je Komisija odigrala s sodelovanjem z mednarodnimi organizacijami in zadevnimi akterji pri iskanju ustreznih rešitev velikih zdravstvenih težav držav v razvoju, ki nimajo zmogljivosti za proizvodnjo v farmacevtskem sektorju in primerne zdravstvene strukture.

1.2

EESO se strinja s predvidenim postopkom za dodelitev obveznih licenc za farmacevtske izdelke, zaščitene s patenti ali dodatni varstveni certifikati, ter s posameznimi mehanizmi nadzora.

1.3

Vendar pa kljub temu priporoča, da se besedilo preoblikuje z namenom, da se zagotovi:

popolno spoštovanje veljavne zakonodaje, zlasti glede nadzora kakovosti proizvodnje,

poostritev pogojev za podelitev obvezne licence (čl. 8), zlasti glede mehanizmov, ki omogočajo razlikovanje izvirnika od zdravil, proizvedenih na obvezno licenco, da se prepreči nezakonit ponoven izvoz v Skupnost ali tretje države,

usklajeno prizadevanje z organi oblasti držav uvoznic, da se prepreči tihotapstvo, ponarejanje in uporaba, ki prvotno ni bila predvidena,

buden nadzor nad izvajanjem carinske uredbe in mehanizmi sankcij držav članic, da se odvrnejo nezakonita dejanja,

boljše obveščanje o podelitvi obveznih licenc, da se spodbudi učinkovitejši nadzor nad pravicami intelektualne lastnine.

1.4

EESO želi, da se področje uporabe razširi na veterinarska zdravila zaradi možnih razmer ogrožanje zdravja, ki bi nastale zaradi bolezni, ki jih prenašajo živali ali okužbe s hrano živalskega izvora.

1.5

EESO nazadnje želi, da Komisija nadaljuje s svojimi prizadevanji na mednarodni ravni, da se zagotovi dostopnost nujnih zdravil in ustreznih zdravstvenih struktur tudi v tistih državah v razvoju, ki niso članice STO.

2.   Uvod

2.1

Na številnih območjih sveta so zdravstvene razmere še posebej kritične: stalno tveganje za epidemije, neustrezne strukture ter načini terapij in zdravljenja, zelo visoka stopnja zbolevnosti in umrljivosti. Izziv, s katerim se spopadamo, je globalen. Razviti je treba zdravstvene in socialne storitve ne le v manj razvitih državah, ampak tudi v sorazmerno razvitih državah, ki reševanju svojih zdravstvenih in socialnih težav ne namenjajo ustreznih sredstev.

2.2

Zdravstvena pomoč, ki jo nudijo razvitejše države, ne zadostuje za rešitev teh težav, zato je treba najti nove instrumente. Pristop se ne sme omejiti na dostavo zdravil v izrednih razmerah, kot je običajno za pomoč državam v razvoju, temveč mora biti usmerjen v izboljšanje splošne učinkovitosti sistema: omejena razpoložljiva sredstva je treba usmeriti k dejanskih prednostnim nalogam, vzpostaviti je treba zmogljivosti za upravljanje in nadzor sredstev, da se zagotovi, da bodo ta zares prišla do prebivalstva, ki jih potrebuje, najti je treba rešitve za pomanjkljivosti v proizvodnji zdravil ali storitev ter zagotoviti učinkovito upravljanje le-teh.

2.3

Komisija je bila na tem področju posebej temeljita in dejavna. Sprejela je ukrepe na več področjih, povezanih z zdravstvenimi vidiki in iskala učinkovite oblike sodelovanja in pomoči. Dovolj je omeniti akcijski program na področju treh bolezni, ki najbolj vplivajo na stopnjo umrljivosti v manj razvitih državah in v državah v razvoju (HIV/AIDS, tuberkuloza in malarija) (1): ta program je hkrati usmerjen h krepitvi lokalnih zdravstvenih sistemov, povečanju možnosti nakupa nujnih zdravil po zmernih cenah in spodbujanju raziskav na področju zdravil in cepiv za boj proti tem boleznim.

2.4

Komisija je med drugim odigrala dejavno in zelo pozitivno vlogo pri osveščanju mednarodnih organizacij in zadevnih akterjev ter pri iskanju rešitev skupaj z njimi. Cilj je izboljšati dostopnost osnovnih zdravil in najrevnejšemu prebivalstvu zagotoviti enakopraven dostop do njih. Pri tem je treba spoštovati pravice intelektualne lastnine v okviru sporazumov, ki urejajo mednarodno trgovino, in preprečiti tveganje za ponovni uvoz ali špekulativno prodajo tretjim državam.

2.5

Prizadevanja Komisije so bila odločilna zlasti za razvoj razprave o teh ciljih v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO) v zvezi s sporazumom TRIPS. (2) Na ministrski konferenci v Dohi leta 2001 so države članice STO sprejele deklaracijo o sporazumu TRIPS in javnem zdravju (3), ki pojasnjuje, kakšna je lahko stopnja prilagodljivosti pri izvajanju sporazuma na področju nacionalnih zdravstvenih politik. Tako so bile določene glavne točke, ki so bistvenega pomena za zagotovitev možnosti uporabe obveznih licenc manj razvitim državam brez ali z omejenimi zmogljivostmi za proizvodnjo v farmacevtskem sektorju. Ta vidik je običajno urejen na nacionalni ravni.

2.6

Deklaracija iz Dohe o javnem zdravju postavlja načelo, po katerem je treba sporazume TRIPs razumeti in izvajati tako, da se zagotovi pravica do varstva javnega zdravja in dostop do zdravil za vse. Zlasti je v deklaraciji poudarjena pravica vsake države članice STO, da opredeli pojem „nacionalnega izjemnega stanja in druge okoliščine izredne nujnosti“, ki lahko utemeljujejo podelitev obveznih licenc. Glede težav držav brez zmogljivosti ali kjer le-te ne zadostujejo za proizvodnjo v farmacevtskem sektorju, je imel Generalni svet nalogo, da najde hitro rešitev tega problema.

2.7

Generalni svet STO je našel rešitev s sklepom z dne 30. avgusta 2003 (4), ki pojasnjuje načela in obveznosti različnih akterjev, da se zagotovi, da bodo izdelki, uvoženi v okviru tega sistema, resnično uporabljeni za namene javnega zdravja, ne da bi prišlo do preusmerjanja trgovine. V deklaraciji je poudarjen tudi pomen sodelovanja med državami članicami STO za spodbujanje prenosa tehnologij in vzpostavitev zmogljivosti proizvodnje v farmacevtskem sektorju v skladu s členom 66 (2) sporazumov TRIPS.

2.8

Velikega pomena je sočasna uradna deklaracija predsednika Generalnega sveta (5), s katero prikazuje težave pri izvajanju te obsežne akcije na nacionalni in mednarodni ravni za reševanje problema in pojasnjuje pomen in primernost posameznih ukrepov. V deklaraciji je prav tako navedeno, da nekatere države članice STO, med njimi tudi države članice EU, posebnega mehanizma obveznih licenc za uvoz farmacevtskih izdelkov nočejo uporabljati.

2.9

V sklepu Generalnega sveta je predvideno, da sklep ob uveljavitvi amandmaja k sporazumom TRIPS, ki bo zajel določbe iz tega sklepa, samodejno preneha veljati. Kljub zelo kratkim rokom za delo generalnega sveta, doslej še ni bil predložen amandma, na osnovi katerega bi sklep prenehal veljati. Zato so nekatere države članice STO samostojno oblikovale določene pobude za izvajanje tega sklepa, med katere se uvršča tudi predlog Komisije za uredbo.

3.   Vsebina predloga za uredbo

3.1

Cilj predloga za uredbo je na ravni Skupnosti uveljaviti sklep Generalnega sveta STO z dne 30. avgusta 2003 o izvajanju odstavka 6 deklaracije o sporazumu TRIPS in javnem zdravju. Ta sklep omogoča državam članicam STO, da podelijo obvezne licence za proizvodnjo in prodajo patentiranih farmacevtskih izdelkov z namenom izvoza v tretje države, ki so za to zaprosile in nimajo zmogljivosti za proizvodnjo v farmacevtskem sektorju ali so le te pomanjkljive. Države članice STO se s tem odvezujejo svojih obvez, ki izhajajo iz člena 31f) sporazuma STO o vidikih pravic intelektualne lastnine v trgovini.

3.2

Uredba spada med evropska in mednarodna prizadevanja za reševanje težav na področju javnega zdravja, s katerimi se soočajo najmanj razvite države in druge države v razvoju, ter za izboljšanje dostopa do zdravil po zmernih cenah v državah članicah STO v primeru izrednih razmer v državi ali drugih posebno nujnih okoliščin.

3.3

V sklepu so predvideni pomembni varovalni mehanizmi za zaščito pred preusmerjanjem trgovine ter pravila za zagotavljanje transparentnosti; poleg tega so postavljeni temelji za prihodnjo nadomestitev sklepa s pomočjo amandmaja k sporazumu TRIPS.

3.4

Komisija meni, da je pomembno, da Skupnost prispeva k vzpostavljenemu sistemu, tako da ga prenese v pravni red Skupnosti. Skupnost in države članice so se dejavno zavzemale za sprejetje sklepa in so se pri STO zavezale, da bodo v celoti prispevale k uveljavljanju sklepa in skrbele za vzpostavitev potrebnih pogojev za učinkovito izvajanje s sklepom predvidenega sistema.

3.5

Potrebno je enotno izvajanje sklepa, da se zagotovijo enaki pogoji za podelitev obveznih licenc za izvoz v vseh državah članicah EU. Le tako se je mogoče izogniti izkrivljanju konkurence med operaterji na enotnem trgu in le z enotnimi pravili se lahko prepreči ponoven uvoz farmacevtskih izdelkov, proizvedenih z obveznimi licencami, na ozemlje Evropske unije.

3.6

Glede na posebno naravo določb sklepa, dejstvo, da že obstajajo nacionalni sporazumi o podelitvi obveznih licenc, in nujnost ukrepov, ki bodo omogočili izvoz zdravil v države s težavami v javnem zdravju, Komisija predlaga izvajanje z uredbo na podlagi členov 95 in 133 Pogodbe ES.

4.   Ugotovitve

4.1

EESO popolnoma priznava potrebo po posredovanju, da se zagotovi dostopnost osnovnih zdravil v državah z omejenimi gospodarskimi in proizvodnimi sredstvi in torej z nezadostnimi sredstvi za boj proti epidemijam ali ukrepanje v kriznih zdravstvenih razmerah. Predlagana uredba omogoča dobavo patentiranih zdravil v skladu s sistemom patentiranja pod natančno določenimi pogoji. V predlogu ni obravnavan problem pomanjkanja nepatentiranih zdravil v državah v razvoju, saj tega vidika ne zajema sklep STO.

4.2

EESO pozdravlja pobudo Komisije, katere cilj je polno in enotno izvajanje postopka za podelitev obveznih licenc za patentirana zdravila in dodatnih varstvenih certifikatov glede izdelave in prodaje farmacevtskih izdelkov državam, ki so za to zaprosile, da bi rešile hud zdravstveni problem. EESO prav tako meni, da so vzpostavljeni mehanizmi na splošno ustrezni. Vendar pa meni, da je besedilo v nekaterih točkah mogoče izboljšati, kot ponazarjajo naslednje ugotovitve.

4.3

Pri opredelitvi pojma „farmacevtski izdelek“ (čl. 2(1) se Komisija izrecno sklicuje na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2001/83/ES (6) o zdravilih za človeško uporabo. Sklep Generalnega sveta STO ne zajema veterinarskih zdravil. EESO želi, da se področje uporabe razširi na veterinarska zdravila, morebiti s pomočjo posebnega sklepa Generalnega sveta STO, zaradi izrednih zdravstvenih razmer, ki jih lahko povzročijo bolezni, ki se na človeka prenašajo z živali ali z okuženo hrano živalskega izvora.

4.4

Uredba je instrument za izvajanje sklepa STO in torej velja za države članice te mednarodne organizacije. Vendar EESO poziva Komisijo in države članice, da nadaljujejo z razpravo na mednarodni ravni in poskušajo najti rešitve, ki bodo veljale za vse države sveta in bodo v skladu z varstvom pravic intelektualne lastnine in veljavnimi mednarodnimi sporazumi.

4.5

Člen 5 določa, da „lahko kdor koli odda zahtevek za obvezno licenco“. EESO meni, da tako splošna opredelitev zadevnih akterjev izhaja iz želje, da se ponudijo čim večje možnosti za proizvodnjo. Vendar pa je treba posebej navesti, da morajo zadevne osebe izpolnjevati zahteve evropske zakonodaje o farmacevtskih proizvodih, da se zagotovi izvajanje predpisov na področju proizvodnje, ki veljajo v EU glede varstva zdravja in potrošnika, tudi ko gre za izdelek, kot v tem primeru, namenjen izključno izvozu.

4.6

Po mnenju EESO morajo vsi soudeleženi pristojni organi skrbeti za spoštovanje kakovostnih standardov proizvodnje: le-ti morajo biti enaki tako za notranji trg kot za izvoz v države, ki nimajo ustreznih struktur za nadzor kakovosti. Pri izvajanju uredbe je treba najti ustrezne oblike nadzora nad mehanizmi nadzora v državah uvoza ter zlasti sprejeti usklajen pristop, da se preprečijo goljufije in ponarejanje, in da se tako zagotovi zaščita pacientov v njihovih državah ter da se prepreči nepredvidena uporaba zdravila, za katerega je potrebna licenca, in nezakonit ponoven uvoz.

4.7

Glede občutljivega vidika dovoljenih količin proizvodnje EESO opozarja na nesoglasje med členom 6(2), ki zahteva, da skupna dovoljena količina „ne presega tiste, ki jo je (so jih) Svetovni trgovinski organizaciji sporočila (sporočile) članica STO uvoznica (članice STO uvoznice)“ in členom 8(2), ki določa, da „količina patentiranega (patentiranih) izdelka (izdelkov), ki ga (jih) je proizvedel po licenci, ne presega količine, ki je potrebna za izpolnitev potreb članice ali članic STO uvoznic, navedenih v zahtevku.“ EESO predlaga, da se nesoglasje popravi s spremembo člena 6(2), in sicer tako, da se pojasni, da proizvodnja ne sme presegati potrebnih in zahtevanih količin.

4.8

Ker sistem predvideva omejitev lastninskih pravic, se upravičeno zahteva, da se uredba izvaja v dobri veri (šesta uvodna izjava) in da morajo izdelki, proizvedeni v skladu z uredbo, priti do oseb, ki jih potrebujejo in ne smejo biti preusmerjeni k drugim naslovnikom (šesta uvodna izjava). Vendar bi bilo bolje, če bi bile te trditve, s katerimi se EESO povsem strinja, izrecno navedene tudi v členih, v katerih so natančno opisani mehanizmi izvajanja, kot v členih 5 in 6, ali v členih, ki predvidevajo prekinitev ali preklic obvezne licence 12 in 14).

4.9

EESO podpira predvidene ukrepe za preprečitev zlorab obvezne licence. Poleg tega želi, da se izrecno predvidi možnost, da nosilec patenta ali dodatnega varstvenega certifikata sporoči ali ugovarja neupoštevanim vidikom, zlasti glede dokazila o predhodnih pogajanjih z imetnikom pravice in nadzora skladnosti proizvedenih zdravil z določbami člena 8 (zlasti točke 4, 5 in 8).

4.10

Člen 8(1) očitno vsebuje napako, saj se sklicuje le na točke od 2 do 8, medtem ko bi moral vključevati tudi točko 9, ki se ravno tako nanaša na nosilca licence.

4.11

Člen 8(4) določa pravila etiketiranja, označevanja in embalaže, ki jih je treba upoštevati pri izdelkih, proizvedenih v okviru te uredbe, da se zagotovi, da bodo ti namenjeni izključno uvozu in prodaji v zadevnih državah uvoznicah. EESO predlaga, da morajo biti tudi znak, grafična znamenja in barve embalaže razpoznavni, da se oteži nezakonit ponovni izvoz v Evropsko unijo ali tretje države.

4.12

Člen 10, ki določa obveščanje Komisije o podelitvi obvezne licence, ki so jo podelile države članice EU, ne zagotavlja ustreznega obveščanja imetnika pravice in udeležencev na trgu o podelitvi. EESO želi, da so te informacije v ustrezni obliki na razpolago vsem udeleženim akterjem, pri čemer je treba zagotoviti varstvo zaupnih podatkov.

4.13

Člen 11(2) ne zagotavlja preprečevanja zlorabe, zlasti glede zdravil, ki niso proizvedena na območju EU, pač pa so na njenem ozemlju samo v tranzitu. Sedanja formulacija člena ni prepričljiva. EESO predlaga, da Komisija za preprečitev goljufij in ponarejanja nadzoruje mehanizme nadzora in izvajanje sankcij, ki so jih predvidele države članice, da se zagotovi njihova učinkovitost, sorazmernost in svarilni učinek, pri čemer je treba spoštovati carinsko uredbo (7).

4.14

Nazadnje EESO poziva Komisijo, da poišče najboljšo možno rešitev glede izvajanja podobnih mehanizmov tudi s tistimi državami v razvoju, ki niso članice STO, zlasti s pomočjo bilateralnih sporazumov.

V Bruslju, 8. junija 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  UL C 133 z dne 6.6.2003

(2)  TRIPS: trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine: sporazum ureja možnost vpeljave obveznih sprememb k pravicam intelektualne lastnine in hkrati le-te postavlja pod posebne pogoje.

(3)  Declaration on the TRIPS Agreement and public health z dne 14. novembra 2001 ( http://www.wto.org).

(4)  Sklep Generalnega sveta Implementation of paragraph 6 of the Doha Declaration on the TRIPS Agreement and public health ( http://www.wto.org)

(5)  The General Council Chairperson's statement z dne 30. avgusta 2003 ( http://www.wto.org)

(6)  UL L 311 z dne 28.11.2001

(7)  Poglavje V, člen 18 Uredbe 1383/2003.


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/8


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/71/ES o pravnem varstvu modelov

COM(2004) 582 final -2004/0203 (COD)

(2005/C 286/03)

Svet je 6. decembra 2004 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: „Predlog za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/71/ES o pravnem varstvu modelov“

Za pripravo dela Odbora na tem področju je predsedstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora zadolžilo strokovno skupino za notranji trg, proizvodnjo in potrošnjo. Na seji 20. aprila 2005 je strokovna skupina za notranji trg, proizvodnjo in potrošnjo zavrnila osnutek mnenja, ki ga je predstavil g. Ranocchiari.

Zaradi nujnosti dela je Evropski ekonomsko-socialni odbor 8. in 9. junija 2005 na 418. plenarnem zasedanju (seji 8. junija) imenoval za glavnega poročevalca g. Ranocchiarija. Osnutek mnenja je zavrnil in namesto tega sprejel pričujoče nasprotno mnenje, ki sta ga predložila g. J. Pegado Liz in g. H. Steffens, s 107 glasovi za, 71 glasovi proti in 22 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod — ozadje vprašanja

1.1

Namen predloga za direktivo je sprememba Direktive 98/71/ES. S to spremembo naj bi v vseh državah Evropske unije izključili možnost uveljavljanja pravic iz modela. Nanaša se na sestavne dele kompleksnih izdelkov neodvisnih dobaviteljev, ki proizvajajo, uporabljajo in/ali prodajajo sestavne dele za popravilo, z namenom obnove prvotnega videza kompleksnih izdelkov.

1.2

Med sektorji, ki jih je predlog prizadel (gospodinjske električne naprave, motorna kolesa, ure itd.), bo nedvomno največji vpliv viden v avtomobilskem sektorju.

1.3

Spomnimo naj, da je Direktiva 98/71/ES (Direktiva) sledila Zeleni knjigi o pravnem varstvu industrijskih modelov, ki jo je objavila Komisija. Zelena knjiga je poleg predstavitve rezultatov obsežne študije o tej temi vsebovala tudi predhodni osnutek predloga za direktivo o približevanju zakonodaj držav članic, skupaj s predhodnim osnutkom predloga za uredbo.

1.4

Zelena knjiga obravnava tudi izpolnjevanje pogojev za varstvo sestavnih delov kompleksnih izdelkov, posebno tistih, ki povezujejo en izdelek z drugim. Zelena knjiga navaja, da morajo biti sestavni deli, ki sami po sebi izpolnjujejo zahteve za varstvo, zaščiteni, in dodaja, da pa bi morali iz varstva izključiti tiste bistvene značilnosti (imenovane „vmesniki“ ali „stični elementi“), „ki morajo biti ponovno proizvedene v natančni obliki in dimenzijah, zato da bi se sestavni del prilegal kompleksnemu izdelku, za katerega je narejen“.

1.5

Predlog za direktivo, ki ga je Komisija uradno predstavila decembra 1993 (1), je potrdil, da je lahko zaščiten tudi sestavni del kompleksnega izdelka, če „kot tak“ izpolnjuje zahteve za varstvo, t. j. „novost“ ali „individualna narava“ (člen 3), medtem ko poudarja, da „vmesniki“ ali „stični elementi“ ne morejo biti zaščiteni (člen7(2)).

1.6

Predlog je vseboval še eno pomembno določbo, v okviru katere se izključne pravice do zaščitenih modelov ne morejo uporabljati proti tretjim strankam, ki so po preteku treh let, od takrat ko je bil „kompleksni“ izdelek, ki je vključeval model, prvič dan na trg, uporabile (kopirale) model, pod pogojem, da je bil model „odvisen“ od „videza“ kompleksnega izdelka in da je bil namen uporabe „dovoliti popravilo kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz“ (člen 14). V praksi je s tem nastala pomembna izjema pri varstvu modelov nadomestnih delov ali popravil („izjema nadomestnih delov“ ali „klavzula o popravilih“).

1.6.1

Glede tega vidika predloga za direktivo, danega leta 1993, je EESO v svojem mnenju IND/504 z dne 6. julija 1994 (poročevalec: g. Pardon) menil naslednje:

1.6.1.1

Kot vse druge pravice v zvezi z industrijsko lastnino, ima pravno varstvo modelov za posledico izključne pravice (monopolne pravice). Vendar pa se monopol, podeljen lastniku modela, nanaša samo na videz („model“) izdelka, ne pa na sam izdelek.

1.6.1.2

Pravice glede varstva modelov zato podeljujejo monopol v oblikah, ne pa v izdelkih „Varstvo modela ure ne ovira konkurence na trgu ur“ (Obrazložitveni memorandum 9.2).

1.6.1.3

Pri nadomestnih delih (recimo avtomobilskih odbijačih ali sprednjih lučeh), ki jih pokriva klavzula o popravilih, je položaj drugačen. Videza oziroma „dizajna“ takšnih nadomestnih delov ni mogoče narediti drugačnega kot je originalni sestavni del, ki ga je treba zamenjati.

1.6.1.4

Tako nastajajo monopoli izdelkov, če je varstvo modela razširjeno na takšne nadomestne dele; pravice glede modela nadomestnega odbijača ali nadomestne luči popolnoma izločijo konkurenco na tem področju izdelkov.

1.6.1.5

To se spopada z bistvenim namenom varstva modelov, ki ga ima zakonodajalec pravico določiti v podrobnostih.

1.6.1.6

Klavzula o popravilih vsebuje takšno opredelitev: Ne nanaša se na pridobitev in izvajanje pravic v zvezi z varstvom modelov, kjer se te izvajajo tako, kot jih je treba; izvajanje pravic v zvezi z varstvom modelov samo blokira tam, kjer jih ni mogoče izvajati tako, kot je treba, recimo na področju popravil. Tako klavzula o popravilih preprečuje, da bi nastajali monopoli, da bi konkurente izrinjali s trga in da bi bili potrošniki podvrženi diktatu cen, ki bi jih postavljal edini dobavitelj.

1.6.1.7

Obenem preprečuje nastajanje premij na podlagi monopola, saj se bistveni pogoj za premije na podlagi modelov — to, da obstaja trg in da potrošniki lahko izbirajo — ne uresniči, če je varstvo modelov razširjeno na nadomestne dele, ki jih pokriva klavzula o popravilih.

1.6.1.8

Klavzulo o popravilih, ki jo predlaga Komisija, zato Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira.

1.7

Ta izjema oziroma klavzula o popravilih je naredila kar dolgo pot do uresničitve zahtev nekaterih industrijskih sektorjev, vključno s tistimi, ki posnemajo avtomobilske dele, še posebno proizvajalci delov, poškodovanih v trkih. Ti „neodvisni“ dobavitelji so že skušali najti odstopanje od določb o varstvu modelov v obstoječi zakonodaji in zadevo neuspešno predložili Sodišču (glej zadevi CICRA proti Renaultu (2) in Volvo proti Vengu (3)).

1.8

Klavzula o popravilih, ki jo je vključeval predlog za direktivo iz leta 1993, je bila tarča kritik industrijskih sektorjev, ki so imeli drugačne interese (ali nasprotne) kot neodvisni izdelovalci delov oziroma proizvajalci vozil. Komisija je zato poskusila z novim pristopom — s spremembo predloga (4). Novi predlog je določal, da lahko tretje stranke, ki hočejo kopirati model danega kompleksnega izdelka zaradi popravila, to storijo takoj (brez triletne čakalne dobe od prve postavitve kompleksnega izdelka na trg), pod pogojem, da plačajo pošteno in primerno nadomestilo (člen 14).

1.9

„Pošteno in primerno nadomestilo“ se neodvisnim proizvajalcem (5) ni zdelo sprejemljivo. Prav tako mu niso bili naklonjeni niti proizvajalci vozil, ki so imetniki pravic iz modela (6).

1.10

Nesoglasja so se pojavila tudi med postopkom soodločanja Sveta in Evropskega parlamenta: sprožiti je bilo treba spravni postopek, sklenjen leta 1998 s poskusom usklajevanja zakonodaje zadevne države članice, ki pa je bil opuščen, „zamrznitev in nadgradnja“ (kot je izraz tudi znan strokovnjakom) sta bili vključeni v obstoječe nacionalne zakonodaje, rešitev vprašanja pa je bila odložena.

2.   Določbe Direktive 98/71/ES (7), ki se nanašajo na sestavne dele

2.1

V skladu z direktivo se modeli, ki jih je mogoče zaščititi, lahko nanašajo na videz celotnega izdelka ali del izdelka (člen 1(a)).

2.2

Modele sestavnih delov je tudi mogoče zaščititi, če izpolnjujejo zahteve za varstvo, določene za vsako vrsto „izdelka“: biti morajo „novi“ in „individualne narave“ (člen 3(2)). Model sestavnega dela bo mogoče zaščititi le v primerih:

a)

če sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi slednjega ostane viden, in

b)

če vidne značilnosti sestavnega dela same po sebi izpolnjujejo zahteve glede novosti in individualne narave (člen 3(3)).

„Normalna uporaba“ v smislu odstavka 3(a) pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje (člen 3(4)).

V praksi je posledica uporabe teh določb v avtomobilskem sektorju ta, da nobeden od sestavnih delov „pod pokrovom“, ki so nevidni med normalno uporabo vozila (na primer videz glave valja motorja), ne more biti zaščiten s pravico iz modela.

2.3

Za modele sestavnih delov je določeno tudi, da tiste značilnosti izdelka, ki jih določa izključno njegova tehnična funkcija, ne morejo biti zaščitene (člen 7(1)). Podobno tudi tiste značilnosti videza (sestavnega dela), ki morajo biti ponovno proizvedene v natančno isti obliki in dimenzijah, zato da bi jih bilo mogoče povezati z drugim izdelkom (ali sestavnim delom) ali jih namestiti vanj, ne morejo biti zaščitene. Ena od posledic v avtomobilskem sektorju: medtem ko je obliko odbijača ali vzvratnega ogledala mogoče zaščititi s pravico iz modela, pa zunanje podobe dodatkov, s katerimi se del pritrdi na vozilo, ni mogoče.

2.4

Navsezadnje si je treba zapomniti, da:

2.4.1

direktiva določa, da mora Komisija tri leta od datuma uveljavitve (t. j. do oktobra 2004) predložiti analizo posledic te direktive za industrijo Skupnosti, zlasti za proizvajalce kompleksnih izdelkov in sestavnih delov, uporabnike, konkurenco in za delovanje notranjega trga. Najpozneje eno leto od tega datuma (t. j. oktobra 2005) Komisija predlaga Evropskemu parlamentu in Svetu vse spremembe te direktive, potrebne za vzpostavitev notranjega trga v zvezi s sestavnimi deli kompleksnih izdelkov, in vse druge spremembe, za katere meni, da so potrebne (člen 18);

2.4.2

dokler spremembe te direktive ne bodo sprejete, morajo države članice ohraniti svoje obstoječe pravne določbe, ki se nanašajo na uporabo varovanih modelov sestavnih delov za popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz. Države članice lahko predlagajo spremembe teh določb le z namenom liberalizacije trga s takšnimi deli (člen 14 — prehodna določba, prej navedena kot „zamrznitev in nadgradnja“). Vse države članice so zdaj že uveljavile direktivo. Od 25 držav EU jih je devet uvedlo klavzulo o popravilih in s tem vplivalo na „liberalizacijo“ (Belgija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Španija in Združeno kraljestvo), vendar je večina (16 držav članic) tudi razširila varstvo na sestavne dele nadomestnih delov ali popravil.

2.4.3

„Z ozirom na liberalizacijo sekundarnega trga člen 110(1) Uredbe (ES) 6/2002 z dne 12. decembra 2001 že določa, da ‚varstvo v obliki modela Skupnosti ne more obstajati za model, ki tvori sestavino kompleksnega modela, uporabljan (...) v namen popravila tega kompleksnega izdelka, da se obnovi njegov originalni videz‘.“

2.4.4

Uredba Komisije (ES) 1400/2002 z dne 31. julija 2002 o kategorijah vertikalnih sporazumov in usklajenih praksah v sektorju motornih vozil ima podoben učinek, čeprav ne odpravlja potrebe po sedanjem predlogu Komisije.

3.   Vsebina predloga za direktivo

3.1

„Obvezna“ vsebina predloga je precej preprosta. Določa, da se člen 14 (Prehodne določbe) Direktive 98/71/ES spremeni, da se ne uvede varstva za modele sestavnih delov kompleksnega izdelka, ki se uporabljajo za popravilo kompleksnega dela, da bi se obnovil njegov prvotni videz. V bistvu je to „klavzula o prostih popravilih od prvega dne“, ki so jo nekatere zainteresirane strani že dolgo časa zahtevale, kot je prikazano zgoraj.

3.2

Uvodne izjave v preambuli predloga opisujejo temeljne razloge za režim popolne, takojšnje in proste „liberalizacije“:

glavni namen varstva modelov je podeliti izključne pravice za zunanji videz izdelka, ne pa tudi „monopola za sam izdelek“;

varstvo modelov, za katere ni nobene druge praktične rešitve, bi dejansko vodilo v monopol nad izdelki; tako varstvo „bi se približalo zlorabi režima modelov“;

če se tretjim strankam omogočita izdelava in distribucija nadomestnih delov, se ohrani konkurenca;

če bi se po drugi strani varstvo modelov razširilo na nadomestne dele, bi tretje stranke kršile te pravice, konkurenca bi bila odstranjena in imetniku pravice iz modela bi bil dejansko dodeljen monopol nad izdelkom.

3.3

Poudarjeno je tudi, da se pravne ureditve v zvezi z modeli med državami članicami trenutno razlikujejo, kar ogroža delovanje notranjega trga in morda izkrivlja konkurenco.

3.4

Poleg tega so v obrazložitvenem memorandumu predstavljeni podrobnejši razlogi, ki v veliki meri ponavljajo in vključujejo sklepe EIA in samo delno poročila EPEC. Na kratko, med različnimi ocenjenimi možnostmi očitno le „liberalizacija“ ponuja vrsto koristi brez večjih pomanjkljivosti. „Izboljšala bi delovanje notranjega trga, omogočila več konkurence na poprodajnem trgu, znižala porabniške cene in ustvarila poslovne možnosti ter delovna mesta za mala in srednje velika podjetja“ (točka 2.2, stran 7).

3.5

Nasprotno druge možnosti niso priporočljive, ker:

bi ohranjanje obstoječega stanja s sedanjimi neskladji med različnimi nacionalnimi zakonodajami oviralo dokončno oblikovanje notranjega trga;

bi kratkotrajno varstvo omogočalo imetnikom pravic, da višajo cene v tem obdobju (na voljo ni nobenih posebnih podatkov, ki bi to potrdili);

bi sistem dovoljenj za tretje stranke, ki bi proti „plačilu“ lahko uporabljale modele drugih imetnikov pravic, povzročil težave pri preverjanju lastništva pravic, ustreznosti plačila in končno pripravljenosti tretjih strank za plačilo;

kombinacija prejšnjih dveh sistemov, t. j. kratko obdobje polnega varstva modelov in sistem nadomestil v nadaljnjem obdobju, bi povzročila relativno visoke stroške in najbrž bi se le malo neodvisnih proizvajalcev odločilo za potrebne naložbe (glej Zakonodajno finančno poročilo, točka 5.1.2., stran 17).

4.   Pripombe o tehničnih vidikih

4.1

Prej omenjeno poročilo EPEC večkrat priznava, da neoriginalni nadomestni deli ne zagotavljajo enakega standarda kot originali (odstavek 3.7) To gre pripisati dejstvu, da neodvisnim dobaviteljem pogosto primanjkuje specifično proizvodno, kakovostno in tehnološko strokovno znanje, ki ga imajo proizvajalci.

4.2

Sodobni avtomobili so kompleksen rezultat sestave neodvisnih visoko-tehnoloških komponent (na primer visoko odpornih jekel), katerih specifikacije ne vključujejo zgolj oblike in velikosti, temveč tudi kakovost sestave (tehnike spajkanja in lepljenja) in materialov. Tako je povsem verjetno, da se neoriginalni deli razlikujejo od originalnih specifikacij.

4.3

Vozila v postopku homologacije se preskušajo z vrsto trkov s sprednje in bočne strani, katerih namen je preveriti ali izpolnjujejo zahteve specifičnih direktiv o varstvu potnikov v primeru trka. Te dopolnjuje nova direktiva o varstvu pešcev, katere namen je zmanjšati posledice trka motornih vozil na pešce. Direktiva od proizvajalcev avtomobilov zahteva, da prednji del avtomobila oblikujejo v skladu z varnostnimi zahtevami in da izvedejo določene preizkuse trka.

4.4

Nasprotno pa neodvisnim dobaviteljem nadomestnih delov ni treba izvesti predhodnih tehničnih preizkusov delov, ki jih dajo na trg, saj ni nobenega določila o homologizaciji posameznih avtomobilskih delov, z izjemo „samostojnih tehničnih enot“. Pri avtomobilskih delih so to okna, vzvratna ogledala, prednje in zadnje luči. Pri ostalih delih (pokrov, odbijači itd) tehnični preizkusi pred dajanjem na trg niso potrebni in zato ni zagotovila, da bodo imeli ti deli iste lastnosti, kot tisti, ki so bili proizvedeni kot del originalne opreme. Neodvisni dobavitelji so morajo držati le splošnih varnostnih standardov izdelka in so odgovorni za izgube povzročene zaradi morebitnih napak v izdelku.

4.5

Videti je, da je predlog tudi v nasprotju s pomembno „direktivo o izrabljenih motornih vozilih“ (direktiva ELV — End of Life Vehicles). Slednja proizvajalce zavezuje, da odstranijo težke kovine iz sestavnih delov vozila in da označijo katere snovi vsebujejo — namen tega je olajšati reciklažo. Proizvajalci morajo ravno tako oblikovati vozila tako, da omogočijo lažje demontiranje ob izrabi in nadaljnjo reciklažo. Ker te zahteve ne veljajo za neodvisne dobavitelje, ki proizvajajo sestavne dele (kot npr. odbijače), katerih sestava je neznana, lahko obstaja nevarnost, da se poruši proizvodni krog v fazi izrabe, kar morda lahko posledično vpliva na onesnaževanje okolja in na nadaljnje višanje cen.

4.6

Komisija ima prav v tem, da je varstvo modelov namenjeno nagrajevanju intelektualnega napora ustvarjalca modela in ne varovanju tehničnih funkcij ali kakovosti (glej obrazložitveni memorandum na deveti strani predloga). Iz tega sledi, da je ločitev varstva modelov in varnosti na dve povsem različni konceptualni ravni povsem upravičena. Kljub temu pa praksa kaže, da lahko liberalizacija, ki jo predlaga Komisija, vodi v povečanje tržnega deleža sestavnih delov, ki niso bili ustrezno preizkušeni v skladu s postopkom, opisanim v točki 6.3 zgoraj, in ki niso v skladu z zahtevami direktive ELV. Posledično je treba prednosti za potrošnike, ki naj bi jih po mnenju Komisije ponujala liberalizacija, razumeti v okviru večjih tveganj, s katerimi bi se lahko potrošniki soočili.

5.   Sklepne ugotovitve in priporočila

5.1

Odbor ponovno poudarja svoje v prejšnjih mnenjih izraženo stališče v prid priznanju vse večjega pomena pravic intelektualne lastnine v trgovinski menjavi, vključno z zakonsko zaščito industrijskih modelov kot temeljnega elementa tehnične inovativnosti in iz tega izhajajoče potrebe po boju proti ponarejanju.

5.2

Vendar pa odbor ponavlja svoje stališče, da se monopol, podeljen lastniku modela, nanaša samo na zunanjo obliko izdelka in ne na izdelek sam.

5.3

Odbor tako potrjuje svoje v prejšnjih mnenjih izraženo stališče, da bi v primeru, če bi nadomestne dele, ki jih zajema klavzula o popravilih, vključili v režim zaščite modelov, to pomenilo vzpostavitev monopola izdelkov na sekundarnem trgu, v nasprotju s temeljno naravo zakonske zaščite modelov.

5.4

Razen tega je režim, vzpostavljen z Direktivo 98/71/ES, dopustil, da so se na izjemno pomembnem področju sektorja, ki ima na evropskem trgu velikansko težo, ohranili različni in celo nasprotujoči si nacionalni režimi; ti so se z nedavno širitvijo EU celo pomnožili.

5.5

Predlog Komisije si zato prizadeva, da bi na tem področju udejanili notranji trg z zbliževanjem nacionalnih sistemov, na osnovi liberalizacije uporabe zaščitenih modelov, namenjene za popravila kompleksnih izdelkov zato, da bi vzpostavili njihov originalni videz (sekundarni trg).

5.6

Odbor podpira predlog Komisije, pripravljen po zgledu prejšnjih zakonodajnih pobud, ki jih je Odbor že pozdravil in ki lahko prispevajo h krepitvi konkurence, zniževanju cen in ustvarjanju novih delovnih mest, še posebej v majhnih in srednjih podjetjih.

5.7

Vendar pa Odbor meni, da bi bilo za predlog Komisije koristno, če bi bil bolje utemeljen v tem smislu, da bi jasno pokazal svojo združljivost s sporazumom TRIPS, v večji meri ponazoril svoje učinke na zaposlovanje in še posebej jamstvo, da potrošniki — ne glede na pravico do obveščenosti, za katero se zdi, da je zajamčena — ne bodo prizadeti v svojih možnostih izbire, ne neposredno, z vidikov varnosti in zanesljivosti izdelkov, ki jih uporabljajo neodvisni oskrbovalci, ne posredno, zaradi posledic uporabe takšnih delov pri popravilih kompleksnih izdelkov, za katere so namenjeni (predvsem za motorna vozila), in to tako pri njihovi preostali tržni vrednosti kot pri posrednih stroških (recimo zavarovalnini).

V Bruslju, 8. junija 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  UL C 345 z dne 23. 12. 93

(2)  Zadeva 53/87, sodba z dne 5. 10. 1988.

(3)  Zadeva 238/87, sodba z dne 5. 10. 1988.

(4)  UL C 142 z dne 14. 5. 1996

(5)  R. Hughes, Legal Counsel ECAR, The legal protection of designs, 1996; in Briefing Notes (1 do 6) evropske kampanje za prosti trg z avtomobilskimi deli in popravil, 1996.

(6)  ACEA comments on the proposed directive regarding industrial design protection, ref. 97000622, in Key questions about design protection for car parts, ref. 97000517.

(7)  UL L 289 z dne 28. 10. 1998


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/12


Mnenje evropskega ekonomsko-socialnega odbora o instrumentih za merjenje in informiranje o družbeni odgovornosti podjetij v globalnem gospodarstvu

(2005/C 286/04)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 15. marca 2004 sklenil, da v skladu s členom 29(2) Poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o: instrumentih za merjenje in informiranje o družbeni odgovornosti podjetij v globalnem gospodarstvu (mnenje na lastno pobudo)

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2005. Poročevalka je bila ga. PICHENOT.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju (seja z dne 8. in 9. junija 2005) s 135 glasovi za, 2 glasovoma proti in 18 vzdržanimi glasovi.

1.   UVOD

1.1

Komisija je julija 2002 sprejela nove smernice za družbeno odgovornost podjetij (DOP) in tako podjetja vključila v svojo strategijo trajnostnega razvoja. Družbeno odgovorna podjetja izvajajo makroekonomsko zasnovo trajnostnega razvoja na mikroekonomski ravni. Komisija konkretno opredeljuje družbeno odgovornost kot „koncept, po katerem podjetja v svoje poslovno delovanje in svoje odnose z zainteresiranimi udeleženci prostovoljno vključujejo skrb za družbo in okolje“. Po končanem delu bo Komisija predstavila novo sporočilo o strategiji za spodbujanje in razvoj DOP v Evropski uniji.

1.2

Direktiva 2003/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2003 (1) spreminja 4. direktivo iz leta 1978 o letnih računih in 7. direktivo iz leta 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih in dodaja naslednji odstavek: „Kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti ali položaja družbe, analiza vključuje tako ključne finančne, in kjer je to ustrezno, nefinančne kazalce uspešnosti, pomembne za posamezno poslovanje, skupaj z informacijami o okoljskih zadevah in zaposlenih“.

1.3

V poslovnem svetu dobivajo dobro upravljanje podjetja, ki upošteva načela OECD na tem področju, in družbeno odgovorne naložbe vedno večji pomen. Družbeno odgovorna naložba je tista, ki pri prenosljivih vrednostnih papirjih ne cilja le na finančni dobiček, ampak upošteva tudi družbena in okoljska merila.

1.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor pripisuje DOP velik pomen in si prizadeva, da postanejo gonilna sila v okviru planetarne strategije za trajnostni razvoj. V zaključnih ugotovitvah svojega mnenja (2) je Evropski ekonomski-socialni odbor zapisal, da DOP po njegovem mnenju sodi med bistvena vprašanja, katerih razvoj namerava pozorno in dejavno spremljati in opazovati. Mnenje ugotavlja, da mora družbeno odgovorno ravnanje temeljiti na dejanski dinamični uporabi obstoječih predpisov (zakonodaja in kolektivni sporazumi), ki jih podpirajo in celo presegajo prostovoljne obveze. Mnenje načrtuje oblikovanje DOP, prilagojeno specifičnim razmeram v EU.

1.5

V vseh državah članicah Unije trenutno potekajo razprave o DOP kljub veliki raznolikosti zakonodaj in praks. Nove države članice morajo nadaljevati s prizadevanji za seznanjanje s to tematiko. To je ob pripravi novega sporočila, ki sledi zeleni knjigi in delu večstranskega posvetovanja zainteresiranih strani o DOP, tudi razlog za mnenje na lastno pobudo.

1.6

Med oktobrom 2002 in junijem 2004 se je evropskega posvetovanja o DOP udeležilo okoli dvajset organizacij, ki predstavljajo delodajalce, mreže podjetij, delojemalce in civilno družbo, ki zastopa druge zainteresirane strani pri prvi izkušnji civilnega ali družbenega (3) dialoga. Cilj metode, ki med drugim temelji na iskanju soglasja za spodbujanje transparentnosti in usklajevanja instrumentov, je oblikovanje skupne ocene o elementih, ki spodbujajo DOP, in tistih, ki jo ovirajo, in, po možnosti, skupnih priporočil, kako naprej. Poleg analize ovir pri spodbujanju DOP in dejavnikov za njen razvoj je posvetovanje jasno opredelilo zaželene spodbude za večjo ozaveščenost in usposabljanje akterjev ter priporočilo, da naj presoja temelji na velikih mednarodnih besedilih, ki so jih države članice že odobrile.

1.7

Osnutek ustavne pogodbe v členu I.3 opozarja, da si Evropska unija prizadeva za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na „socialnem tržnem gospodarstvu, visoko konkurenčnem in usmerjenem v polno zaposlenost in socialni napredek“. DOP spadajo med instrumente, ki si prizadevajo za ohranitev ravnotežja med tremi stebri lizbonske strategije: med gospodarstvom in rastjo, zaposlenostjo in evropskim socialnim modelom ter okoljem. Poleg tega je sredstvo za krepitev socialne kohezije in napredovanje na poti do družbe znanja, kar bo okrepilo gospodarsko učinkovitost Unije in konkurenčnost (4) njenih podjetij.

1.8

Za povečanje mednarodnih izmenjav so zaslužna podjetja vseh velikosti, čeprav multinacionalke predstavljajo pomemben delež. Pretok blaga, storitev in kapitala poteka od ene države do druge znotraj ene same skupine podjetij. Govorimo lahko o globalizaciji gospodarstva in ne več zgolj o internacionalizaciji izmenjav. Naraščajoča vloga podjetjem nalaga vedno večjo družbeno odgovornost zunaj državnih meja.

1.9

V tem okviru ne zadošča več razglabljati zgolj o obsegu evropskega notranjega trga. Za številna podjetja je ključno merilo postal svetovni trg, na katerem se razvijajo prakse, ki se izrecno ali posredno sklicujejo na razne oblike DOP. Kljub temu da se sklicujejo na univerzalnost, je vsaka izmed teh oblik izraz določenega pogleda na etiko, družbo, socialo, trg dela, širše družbene vidike in okolje.

2.   OD PRVIH POSKUSOV DO ZRELOSTI: RAZVOJ V SMERI VEČJE TRANSPARENTNOSTI

2.1   Mednarodne pogodbe, standardi in načela (5)

2.1.1

V svetu se oblikuje zavest, ki kot etično osnovo gospodarskih dejavnosti postavlja človekove pravice, dostojanstvo pri delu in prihodnost planeta. Te vrednote so uveljavljajo tako na mednarodni kot na evropski ravni.

2.1.2

Mednarodne pogodbe, standardi in načela, ki se nanašajo na mednarodno raven, sestavljajo Deklaracija ILO o mednarodnih podjetjih, Deklaracija ILO o temeljnih pravicah in usmerjevalna načela OECD za multinacionalna podjetja ter Univerzalna deklaracija človekovih pravic OZN.

2.1.3

K tem temeljnim besedilom je treba prišteti še smernice Združenih narodov o varstvu potrošnikov in varnostne ter kakovostne standarde prehrambnih proizvodov Codexa alimentariusa. Na področju okolja in dobrega upravljanja je treba omeniti tudi konvencije, ki jih navajajo novi ukrepi splošnega sistema preferencialov + (GSP+) (6).

2.1.4

Mednarodna skupnost se je obvezala, da bo do leta 2015 dosegla cilje tisočletja. Akcijski načrt, sprejet v Johannesburgu, uvršča DOP med sredstva za doseganje pravičnejše in neizključujoče globalizacije. Gre za vztrajen poziv različnim vrstam podjetjim ter vsem, ki jih financirajo, naj prispevajo k trajnostnemu razvoju planeta.

2.1.5

V svojem poročilu „Za pravičnejšo globalizacijo“  (7) redakcijska skupina poudarja, da so prostovoljne pobude verodostojne, če jih spremljajo prizadevanja za transparentnost in odločenost za poročanje, za to pa so nujni učinkoviti sistemi za oceno rezultatov, obveščanje javnosti in nadzor.

2.1.6

EESO spodbuja vse države članice Unije, da ratificirajo vse konvencije ILO, ki pridejo zanje v poštev, in jih prenesejo v nacionalno zakonodajo.

2.2   Evropska zbirka standardov (8)

2.2.1

Tem mednarodnim referencam je Svet Evrope dodal Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in svoboščin in Evropsko socialno listino. Države članice Unije so oblikovale svoj sveženj določb, ki se imenuje pravni red Skupnosti. Za spoštovanje evropskega reda jamčita Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburgu in Sodišče Evropskih skupnosti v Luksemburgu. Listina temeljnih pravic Evropske unije, razglašena v Nici leta 2000, je odprla novo poglavje s preseganjem razkoraka med državljanskimi in političnimi pravicami po eni strani in ekonomskimi in socialnimi po drugi. Na posvetovanju več zainteresiranih strani so potrdili, da postopek DOP temelji na vseh navedenih pravnih predpisih.

2.2.2

Podjetje ni zgolj člen gospodarskega sistema, ampak tudi del človeške družbe. Njegova prva naloga je proizvodnja blaga in opravljanje storitev in s tem ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje dohodka in plačevanje davkov. Podjetja so sestavni del človeške družbe in sodelujejo pri spreminjanju sveta. Že dolgo časa se gospodarska učinkovitost podjetja meri s pripomočki za upravljanje in računovodskimi instrumenti. Da bi poskrbeli za njihovo izpopolnitev, jih je treba občasno posodobi.

2.2.3

Evropski model socialne tržne ekonomije podjetja ne obravnava kot preproste kapitalske družbe ali organa za izpolnjevanje naročil, ampak tudi in celo predvsem kot skupnost, kjer bi moral potekati socialni dialog. Kapitalske družbe obstajajo zgolj prek delničarjev, medtem ko za podjetja, ne glede na status, velja, da so člen človeške družbe in ne zgolj del gospodarskega sistema.

2.2.4

Modeli, ki upoštevajo vse zainteresirane strani (stakeholders), se danes uveljavljajo na račun tistih, ki se osredotočajo zgolj na rezultate delničarjev (shareholders). Podjetje bo bolje upravljalo s svojo odgovornostjo, če bo upoštevalo pričakovanja različnih zainteresiranih strani.

2.2.5

V zeleni knjigi „Spodbujanje evropskega okvira za družbeno odgovornost podjetij“ je zapisano: „Pojem družbene odgovornosti podjetij v glavnem pomeni, da slednja na lastno pobudo prispevajo k izboljšanju družbe in k čistejšemu okolju“. EESO o zeleni knjigi in svojem mnenje o socialni razsežnosti globalizacijeprispevku politike EU k razširjanju prednosti za vse poudarja, da:družbena odgovornost podjetij pomeni, da podjetja prepričljivo izvajajo obstoječe družbene predpise in si prizadevajo med akterji razvijati duh partnerstva“.

2.2.6

Unija mora krepiti dojemanje evropske identitete podjetij. Lahko bi spodbujala dialog in izmenjavo stališč med izvajalci in raznovrstnimi izkušnjami, kar se tiče merilnih instrumentov za DOP, da bi prakse DOP še najprej spodbujale inovacije in se širile med različnimi kategorijami podjetij.

2.3   Instrumenti DOP: standardi in izvedbeni kriteriji (9)

2.3.1

Zbirko standardov sestavljajo konkretni instrumenti, ki so jih oblikovali javni ali zasebni organi (instrumenti, ki so večinoma iz držav z običajnim pravom): referenčni kriteriji in metode za uporabo le-teh. Instrumenti omogočajo razne načine razlage zbirke, ki je povezana z družbeno-kulturnim kontekstom njihovih snovalcev. Med slednje sodijo združenja podjetij, javne agencije za standardizacijo, uradi za revizijo, agencije za oceno, univerze, združenja državljanov in javni organi. Instrumenti so številni, večinoma zasebni, pogosto med seboj konkurenčni in včasih nekompatibilni.

2.3.2

Nekateri standardi so javno objavljeni, najsi gre za mednarodne, kot so ISO 9000, ISO 14000, SA 8000, AA 1000, GRI, evropske EMAS, SME Key, Eurosif, družbena bilanca (10), ali tiste za nacionalno rabo: zakoni, uredbe ali priporočila.

2.3.3

Izvajalci — specializirani analitiki pri upraviteljih skladov in agencij za družbeno in okoljsko oceno uporabljajo zbirke mednarodnih standardov. Izvajalci oblikujejo natančnejše kriterije, povezane z načeli (vrednostmi) mednarodne zbirke. Usklajenost s kriteriji se meri — kvalitativno in kvantitativno — z razumljivimi, koristnimi, jasnimi in primerljivimi kazalci.

2.3.4

Izvajalci pripravijo oceno o verjetnih nefinančnih tveganjih za investitorje in potrošnike, zato DOP postaja dejavnik konkurenčne diferenciacije na trgu. Kredibilnost izvajalcev je treba zagotoviti s samourejanjem poklica. Oblikovanje standarda CSRR-QS 1.0 priča o volji, da bi šli v to smer.

2.3.5

Svetovni pakt, za katerega je dal pobudo generalni sekretar OZN, se uvršča med prostovoljne instrumente, za katere se je odločilo skoraj dva tisoč podjetij po svetu.

2.3.6

Smernice pobude za globalno poročanje (GRI, Global Reporting Initiative) pogosto uporablja nezanemarljivo število multinacionalk. Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO je leta 2005 začela pripravljati smernice za družbeno odgovornost (11) (ISO 26000).

2.3.7

V okviru področnih odborov za socialni dialog so leta 2003 socialni partnerji (12) našli skupne temelje o DOP. Odločili so se za naslednje skupne pobude: kodeks o DOP na področju hotelirstva, skupna izjava o DOP v trgovini, kodeks v industriji sladkorja, v tekstilni, usnjarski in oblačilni industriji ter pred nedavnim v bančnem sektorju.

2.3.8

K temu je treba dodati kodeks ravnanja in listine podjetij, ki jih včasih enostransko določi vodstvo, včasih pa so sestavljeni po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, po možnosti po pogajanjih s predstavniki osebja. Vendar nekateri izmed njih ne dosegajo standardov ILO.

2.3.9

Drugi instrumenti še niso bili objavljeni. Metodologija agencije za oceno — izbrani indikatorji za ugotavljanje ustrezanja vsem kriterijem — predstavljajo „orodje“ za gospodarsko dejavnost agencij, ki tekmujejo z drugimi agencijami.

2.3.10

Instrumente lahko prostovoljno uporabljajo sama podjetja ali družbeno odgovorni investitorji. Namenjeni so tudi končnim potrošnikom. Potrošnikom pri izbiri pomagajo oznake za etično trgovino ali okoljsko kakovost. Kampanje ozaveščanja — na primer o etiki oznak (Clean clothes, v angleščini) — so prispevale h kolektivni ozaveščenosti, ki spodbuja odgovorno potrošništvo. Kljub temu sistemi označevanja povzročajo precejšnje težave, kadar je treba vzpostaviti homogene in sprejemljive kriterije, ki bi vzbujali dovolj zaupanja in posredovali res zanesljive podatke.

3.   VEČJA ZANESLJIVOST IN TRANSPARENTNOST UKREPOV DOP

3.1   Splošne ugotovitve

3.1.1

Instrumenti za merjenje DOP morajo ustrezati zahtevam po usklajenosti, ustreznosti in zanesljivosti. Značilnosti in povezave med njimi je treba ocenjevati z upoštevanjem raznolikosti, hkrati pa se opreti na univerzalne vrednote in ustrezna načela.

3.2   Usklajenost pripomočkov

3.2.1

Pripomočki morajo biti usklajeni z mednarodno zbirko standardov.

3.2.2

Prav tako morajo biti usklajeni z evropsko zbirko standardov in pravnim redom Skupnosti.

3.2.3

Podjetja morajo vedno upoštevati lokalno zakonodajo. Vendar je dodana vrednost družbene odgovornosti podjetij odvisna od družbeno-gospodarskega konteksta (stare industrijske države, uveljavljajoče se države in revne države).

3.2.4

V tem okviru lahko instrumenti za DOP pomagajo pri oblikovanju jasne predstave o učinkovitosti ukrepov, ki jih podjetja izvajajo na lastno pobudo, in koristnosti le-teh za vse zainteresirane strani.

3.3   Ustreznost pripomočkov

3.3.1

Vsak kriterij lahko preverjamo z različnimi kazalci. Tako lahko „nediskriminacijo med spoloma“ merimo z deležem žensk v upravnem odboru, na vodstveni ravni, z razmerjem med plačami žensk in moških ali s številom ur usposabljanja za ženske in moške itd. Pri merilu o ustvarjanju novih delovnih mest v primeru preselitve proizvodnje kazalec ni popoln, če prikazuje samo stanje na enem območju. Ustrezen kazalec mora upoštevati izgubo delovnih mest tako v prvotni državi proizvodnje kot nova delovna mesta v državi, v katero se je proizvodnja preselila.

3.3.2

Posebno pozornost je treba nameniti obsegu polja preučevanega predmeta. Povprečna plača zaposlenih v podjetju na primer ne spada med ustrezne kazalce socialne politike podjetja, če to svojim poddobaviteljem določa pogoje, ki onemogočajo zagotavljanje dostojnega plačila njihovim delavcem.

3.3.3

DOP omogoča preseganje zakonskih standardov; zato lahko heterogenost nacionalnih zakonodaj vodi do nezaželenih učinkov. Tako bo na primer podjetje, ki spada med povprečne onesnaževalce, dobro ocenjeno v državi, kjer ni zakonodaje o emisijah v ozračje, in slabo v državah s strožjimi predpisi. Iz teh razlogov je nujno vzeti za osnovo družbene in okoljske standarde pravnega reda Skupnosti in jih še naprej izboljševati.

3.4   Zanesljivost pripomočkov

3.4.1

Kazalci morajo omogočiti primerjavo v času in prostoru:

omogočiti morajo meritve razvoja nekega pojava v obdobju več let;

omogočati mora merjenje istega pojava na različnih mestih. Iz tega razloga je treba odpraviti dvoumnosti. Naložbe v poklicno usposabljanje lahko na primer zajemajo samo zneske, nakazane organu za usposabljanje, ali vključujejo plačo delavcev za čas med njihovim usposabljanjem.

3.4.2

Združevanje vseh podatkov ni nujno. Seštevanje emisij toplogrednih plinov je smiselno, saj so njihovi učinki zaznavni na svetovni ravni. Tega ne moremo trditi za porabo vode, saj se posledice občutijo pri lokalnih virih.

3.4.3

Kazalec mora spremljati navedba o kakovosti, ki navaja zlasti, kdo je podatke pridobil in po kateri metodi.

Pripomočki, ki merijo fizično velikost (na primer merilci emisij plinov) morajo biti nameščeni na primernem mestu in pravilno naravnani. Za bolj kvalitativne kazalce (na primer poklicno usposabljanje) je treba pojem natančno opredeliti in pojasniti metodo ocenjevanja.

Navedeno mora biti, kdo zbira podatke, saj sta status in mesto zbiralca pomembna. Priporočljivo je, da lokalna odgovorna oseba prosi udeleženo zainteresirano stran ali tretjo dobroverno osebo, da številke preveri. Tako na primer tehnične podatke potrdi podjetje za preverjanje, socialne podatke predstavniki osebja, okoljske pa specializirane nevladne organizacije.

3.4.4

Postopek, ki predstavlja strošek za podjetje, se zaključi s prejemom priznanja (znakom kakovosti, certifikatom …). Pri tem mora sodelovati zunanja usposobljena neodvisna oseba. Poklicni krogi igrajo pri tem pomembno vlogo, tako pri postopku kot pri rezultatih.

4.   RAZŠIRJANJE UPORABE IN IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI INSTRUMENTOV

4.1   Razvoj obveščanja

4.1.1

Letno poročanje postaja v velikih podjetjih običajna praksa. Ustreza enotnim zahtevam po transparentni strategiji podjetja, tudi pri praksah DOP. Vendar pa je kakovost informacije še vedno zelo neizenačena. Treba jo je torej izboljšati.

4.1.2

MSP in podjetja, ki ne kotirajo, so le redko zajeta v študijah o kakovosti informacij, ki se osredotočajo na velika podjetja. Vendar pa morajo podjetja, ki so dobila spričevalo EMAS ali ISO 14001 redno objavljati izjavo o okolju. Visoki stroški odvračajo mnoga mala in srednje velika podjetja od certificiranja, toliko bolj, ker gre za nadzor v trenutku „t“, ki zahteva redno preverjanje.

4.1.3

Zaradi pomanjkanja finančnih in človeških virov ne moremo od malih in srednje velikih podjetij od vsega začetka zahtevati enake intenzivnosti kot od velikih podjetij, v prizadevanju za napredek pa jih je treba spodbujati k obveščanju vseh zainteresiranih strani o odgovornem ravnanju, pa najsi bo skromno ali upoštevanja vredno.

4.1.4

Obstajajo mreže zasebnih, javnih ali parajavnih organov, ki vključujejo univerzitetne raziskave, ki obveščajo o DOP in zagotavljajo njeno promocijo na nacionalni in evropski ravni, kot sta CSR Europe in Evropska ustanova za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Dublin Foundation) ali na svetovni ravni zlasti Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj (WBCSD) in podatkovna banka ILO. Priporočljivo jim je pomagati pri razširjanju rezultatov njihovega dela in na pregleden način obveščati uporabnike o različnih akterjih in metodah.

4.1.5

Nekatere države članice so v okviru pedagoških novosti v šolanje uvedle prizadevanje za ozaveščanje potrošnikov. Mednarodna zbirka mora biti sestavni del izobraževanja mladih Evropejcev.

4.2   Diferenciacija instrumentov

4.2.1

Treba je združiti enotnost načel in spoštovanje raznolikosti.

4.2.1.1

Enotnost: treba je omogočiti povezovanje kazalcev, kadar je to primerno.

4.2.1.2

Raznolikost: kazalci morajo upoštevati družbeno-ekonomsko, pravno in kulturno stvarnost ter vrsto in velikost podjetja različnih geografskih območij in raznih poklicnih sektorjev.

4.2.2

Smotrno bi bilo, da indikatorji omogočajo primerjave (benchmark) tako po sektorjih kot geografsko med različnimi entitetami istega podjetja ali skupine, med entitetami istega sektorja dejavnosti in med entitetami istega teritorija.

4.2.3

Koristno je predvideti nekatere posebne pripomočke: kazalci ne morejo biti povsem isti za industrijo in storitve. Podobno morajo biti konkretni kazalci prirejeni za storitve splošnega pomena in za proizvajalce standardnih dobrin in storitev; za tržne in netržne dejavnosti; za multinacionalne skupine in mala in srednje velika podjetja; glede na sektor dejavnosti.

4.2.4

V velikih sektorjih industrije in storitev sektorska kohezija zahteva pogajanja o sektorskih oznakah in ustreznih instrumentih med sektorskimi združenji delodajalcev in delavcev na evropski ravni in na drugih ustreznih ravneh. Napredovanje v okviru številnih okvirnih sporazumov med sindikalnimi mednarodnimi združenji in multinacionalnimi družbami odpira nove perspektive na tem področju. Priporočljivo je, da so merila in kazalci oblikovani skupaj s partnerji socialnega sektorskega dialoga, pri čemer pa ne smemo pozabiti na morebitne koristi, ki jih lahko prinese posvetovanje z drugimi zainteresiranimi stranmi.

4.3   Razširitev področja uporabe instrumentov

4.3.1

Instrumente DOP uporablja vedno večje število organov. Nefinančna tveganja, kot tveganje zaradi slabega ugleda, kohezije (slabi odnosi v podjetju), zlorabe (podkupovanje, trgovanje na podlagi notranjih informacij, prekrški, goljufije, nelojalna konkurenca, ponaredbe) zavzemajo vedno bolj pomembno mesto. Investitorji, zlasti nekateri upravitelji etičnih varčevalnih skladov za zaposlene (save as you earn), etičnih investicijskih skladov ali družbeno odgovorni investitorji, upoštevajo ta nefinančna tveganja, ki postajajo tržna merila.

4.3.2

Izvozni krediti bank in kreditna zavarovanja specializiranih družb bi morala pri svoji razvrstitvi (rating) v večji meri kot danes upoštevati politiko trajnostnega razvoja države in strategijo DOP podjetij, ki v teh državah delujejo.

4.3.3

Kadar ima delovanje DOP za posledico opazno zmanjšanje tveganj za podjetje, bi bilo primerno, da bančni in zavarovalniški sistem to pri svojih tarifah tudi upošteva.

4.3.4

Pri javnih naročilih se najpogosteje izvaja pravilo najnižje ponudbe. Priporočljivo je, da predpisi razpisa vsebujejo kvalitativna merila kot DOP, kot bo to storila Unija v kategoriji splošnega sistema preferencialov + (GSP+) na področju trgovinskih preferencialov.

4.3.5

Unija se v svojih bilateralnih sporazumih, na primer v pridružitvenem sporazumu EU-Čile, sklicuje na vodilna načela OECD in želi doseči napredek pri spoštovanju temeljnih standardov pri svojih tržnih odnosih z uveljavljajočimi se državami, kot so Brazilija, Indija in Kitajska. Na dnevni red čezatlantskega dialoga mora dosledno uvrščati prizadevanje za dosego sporazuma o DOP, prav tako v okviru dialoga EU — Kanada.

4.3.6

Za pogostejšo rabo instrumentov je potrebna okrepitev mehanizmov OECD, zlasti kakovosti nacionalnih kontaktnih točk držav članic OECD. Evropska unija mora spodbujati države nečlanice OECD, da se ravnajo po vodilnih načelih te organizacije. Javne oblasti vseh držav članic OECD igrajo pri učinkovitosti sistema spremljanja še posebej pomembno vlogo.

4.4   Oblikovanje nove generacije instrumentov

4.4.1

Smernice za GRI (Global Reporting Initiative) so uveljavljen zasebni referenčni sistem, ki ga je mogoče izboljšati. V okviru njihove revizije 2005/2006 je potrebno tesno sodelovanje evropskih akterjev pri delu tega organa, da bi njegove metode in merila bolj ustrezali evropskemu kontekstu.

4.4.2

Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO je leta 2004 sklenila začeti s pripravo smernic za družbeno odgovornost (guidance on social responsibility). Smernice ISO 26000 v nasprotju s standardi ISO 9000 za upravljanje kakovosti in ISO 14000 za upravljanje okolja ne določajo generičnih standardov sistema upravljanja in ne predvidevajo certificiranja. Predsedstvo in tajništvo delovne skupine si delita uveljavljajoča se država Brazilija in stara industrijska država Švedska. Dela, začeta v marcu 2005, bodo predvidoma trajala tri leta; na začetku leta 2008 bo izšel vodič. EESO tej pobudi posveča posebno pozornost.

4.4.3

EESO predlaga oblikovanje informativnega portala o praksah DOP velikih podjetjih; portal bi temeljil na podatkih podjetij. Sporočila jih bodo sama podjetja in zaenkrat ni predvideno, da bi jih zainteresirane strani potrdile. Priporočljivo je, da institucionalni opazovalec združi izjave podjetij in ocene sodelujočih strank. To analitično in kvalitativno nalogo bi lahko zaupali organu, kot je Dublinska ustanova (Dublin Foundation). Odbor predlaga, da se o tem razpravlja v okviru delovnega programa Evropske opazovalnice za spremembe (EMCC).

5.   OD UPRAVLJALSKE POBUDE DO PROSTOVOLJNEGA SODELOVANJA ZAINTERESIRANIH STRANI PRI DOP

5.1   Transparentnost ukrepanja

5.1.1

Prostovoljno sodelovanje podjetij je treba javno objaviti in njihovo učinkovitost redno preverjati. Tako naj na primer podjetje, ki objavi, da namerava invalidnim osebam omogočiti zaposlitev, sporoči tudi delež zaposlitev in prilagoditev delovnega mesta. Konkretne in karseda celostne informacije prikazujejo, v koliki meri podjetje spoštuje svoje obveze. Ker se odgovornost meri z dejanji, ne z besedami, mora biti podjetje transparentno.

5.2   Razlikovanje med sporočanjem informacij in poročanjem

5.2.1   Poročanje

5.2.1.1

Poročanje pomeni, da se v javnem dokumentu poroča, kako podjetje razume posledice svojih dejavnosti na gospodarstvo, okolje in družbo. Na ta način podjetje pokaže, da imajo zainteresirane strani pravico do zastavljanja vprašanj.

5.2.1.2

Od nastanka kapitalskih družb dalje upravni odbor poroča generalni skupščini delničarjev. Javne oblasti torej že dolgo časa zahtevajo informacije, vsaj o davčnih odmerah in prispevkih za socialno varnost. Zaposlenim v številnih evropskih državah so že nekaj desetletij na voljo delne informacije. Novost je torej, da bodo v prihodnje popolnejše in na voljo celotni civilni družbi.

5.2.1.3

Celotno poročilo torej odgovarja na izrecna in posredna vprašanja zainteresiranih strani. Predstavlja pripomoček za dialog in lahko vsebuje interaktivne sisteme za posvetovanje. Na podlagi podrobne analize kazalcev letno poročilo objavi vse dosežke podjetja, to je sposobnost za usklajevanje zahtev po ekonomskih rezultatih, družbeni učinkovitosti in posledicah za okolje. Objavi cilje, roke in sredstva za izvajanje. To na splošno gledano predstavlja korak naprej.

5.2.2   Sporočanje informacij

5.2.2.1

Povsem drugačna pa je operacija komuniciranja v odnosu do javnosti, katere cilj je razširjanje informacij, ki si prizadevajo poudariti podjetje in oblikovati pozitivno predstavo ali sliko v očeh javnosti.

5.2.2.2

V ta namen se služba za komuniciranje podjetja odloči, da bo osvetlila svoje zaveze in dosežke v okviru dobrih praks. Da bi ljudi seznanila s prednostmi podjetja in izkoristila pridobitev znakov kakovosti, se lahko pri tem posluži primerjave z drugimi podjetji. Vendar pa te komunikacijske dejavnosti ne smejo nadomestiti poročanja.

5.3   Kakovost informacije

5.3.1

Izkrivljanje informacij je lahko finančne (napačna bilanca) ali nefinančne narave (lažno oglaševanje). Takšno početje je nezakonito.

5.3.2

Za boljšo kakovost informacij je potrebna organizacija, ki vključuje generalno vodstvo, ki je na primer odgovorno za naslednje naloge: posredovanje med zainteresiranimi stranmi, interno vodenje z ustanovitvijo mreže korespondentov, zbiranje in razširjanje najboljših praks v skupini, poročanje in opredelitev postopka notranjega zbiranja podatkov, mednje spadajo: posvetovanje zainteresiranih strani o zbiranju, soočanje s predstavniki zaposlenih, preverjanje usklajenosti, potrditev, ki jo izvede odgovorna ekipa.

5.3.3

Pri tem sodelujejo razne zainteresirane strani, odvisno od sektorja proizvodnje, države in ozemlja. Treba je zbrati čim bolj natančne podatke. Podjetje bo še toliko bolj prepričljivo v očeh medijev in civilne družbe, če bo k oblikovanju svoje strategije o DOP pritegnilo zainteresirane strani.

5.3.4

Zainteresirane strani in/ali, po možnosti, tretje dobroverne osebe se lahko vključijo v postopek zbiranja podatkov in izdajanja poročil. Če teh ni, mora kodeks ravnanja spremljati vsaj nadzorni odbor. V odsotnosti sindikalnih organizacij je treba odborom za higieno in varnost na delovnem mestu in lokalnim združenjem za varovanje človekovih pravic priznati vlogo ustreznega sogovornika za nadzor. Če navedemo še en primer: pri varnosti hrane morajo sodelovati raziskovalne ustanove in združenja potrošnikov. Distributerji blaga in ponudniki storitev morajo k oblikovanju svoje strategije trajnostnega razvoja vključiti predstavnike potrošnikov in uporabnikov.

5.4   Dialog z zainteresiranimi stranmi

5.4.1

Prostovoljno sodelovanje je neločljivo povezano z dobro organiziranim dialogom z zainteresiranimi stranmi. Prostovoljno sodelovanje predstavlja zgolj sredstvo, cilj je še vedno ustvarjanje vrednosti ter gospodarskih, družbenih in okoljskih dosežkov. Iz tega sledi, da je podjetje prostovoljno pripravljeno „ukrepati“ in torej tudi „seznanjati“.

5.4.2

To pomeni, da se podjetje prostovoljno zaveže k upoštevanju pričakovanj in interesov zainteresiranih strani in in s tem veča transparentnost svojega delovanja na tem področju. Sprejemanje dialoga z zainteresiranimi stranmi pomeni, da podjetje še naprej obvladuje svoje obveze. Če se sooča s številnimi pričakovanji in interesi, lahko podjetje določi svojo prednostno lestvico glede na objektivne referenčne kriterije in svojo lastno strategijo.

5.4.3

Vse zainteresirane strani imajo pravico do izražanja svojih pričakovanj, vendar nimajo vse enake legitimnosti. Predvidevamo lahko, da imajo interne zainteresirani strani pogosto večjo legitimnost kot zunanje zainteresirane strani. Prav tako podjetje, ki razpolaga z omejenimi sredstvi, ne more upoštevati vseh legitimnih zahtev. Razsojanje med zahtevami lahko poteka s pogajanji, posvetovanji, a na koncu odločitev sprejme podjetje.

5.4.4

Še zlasti pomemben je dialog za zainteresirane strani, ki sodelujejo pri vrednostni verigi. Naročnik mora svojim dobaviteljem in podizvajalcem pomagati izboljšati njihovo prakso družbene odgovornosti. Izogibati se mora temu, da bi svoje partnerje izpostavljal paradoksalnim zahtevam — do česar bi prišlo, če bi jim naložili visoke družbene standarde in nezadostne cene za izdelke. Nasprotno, naročnik bi moral podizvajalce podpirati pri njihovem napredovanju.

5.4.5

Potreben je socialni dialog o DOP, povezan s prostovoljno strategijo podjetja. Vključevanje predstavnikov delavcev v podjetje poteka v treh fazah: oblikovanje ustrezne strategije podjetja, upoštevajoč načela trajnostnega razvoja, izvajanje zahtevanih ukrepov za izpolnjevanje strategije in neodvisni nadzor nad učinkovitostjo ukrepov na vseh ravneh podjetja.

5.4.6

Na evropski ravni je prostovoljen in/ali s pogajanji dosežen pristop za obravnavanje izzivov, povezanih z DOP, odločilna etapa vseh multinacionalk, ki so ustanovile odbor za evropsko podjetje. Omogoča tudi, da se nove države članice temu razvoju pridružijo. Odbori za evropsko podjetje bi morali igrati svojo vlogo pri integraciji DOP v politiko podjetja. Ti odbori so priviligirano mesto internih zainteresiranih strani. Usklajena politika DOP mora upoštevati tudi zunanje zainteresirane strani, zlasti vse delavce (začasni delavci, delavci podizvajalcev, ki so zaposleni v podjetju, obrtniki in drugi samostojni delavci, ki delajo za podjetja) in kolikor je mogoče udeležence v vrednostni verigi (podizvajalci, dobavitelji).

V Bruslju, 8. junij 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Glej mnenje EESO o predlogu direktive, ki spreminja direktivo o konsolidiranih računovodskih izkazih, nekaterih kategorij družb in zavarovaniških podjetij (poročevalec: g. Ravoet) z dne 22. in 23. januarja 2003 (UL C 85 z dne 8.4.2003) in priporočilo z dne 30. maja 2001 (št. 2001/453/ES) o upoštevanju okoljskih vidikov pri letnih izkazih in poročilih družb.

(2)  Mnenje EESO o družbeni odgovornosti podjetij (Poročevalka: ga. HORNUNG-DRAUS) – UL št. C 125 z dne 27.5.2002.

(3)  Treba je opozoriti, da ima beseda „social“ drugačen pomen v angleščini in francoščini. V francoščini razlikujemo med „social“ in „sociétal“ , da bi prikazali razliko med odgovornostjo do internih zainteresiranih strani („social“ v smislu odnosa med delavci in delodajalci) in zunanjih zainteresiranih strani (sociétal v smislu skupnosti, v kateri se nahaja podjetje, delo in življenje).

(4)  To mnenje ne obravnava pomembnega in kompleksnega vprašanja o povezavi med konkurenčnostjo in DOP.

(5)  Celoten seznam najdete v zaključkih Posvetovanja več interesnih skupin.

(6)  Konvencije o okolju in načelih dobrega upravljanja.

Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč;

Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja;

Stockholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalih;

Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami;

Konvencija o biološki raznovrstnosti;

Kartagenski protokol o biološki varnosti;

Kjotski protokol k okvirni konvenciji OZN o podnebnih spremembah;

Konvencija OZN o psihotropnih substancah (1971);

Konvencija OZN zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (1988);

Mehiška konvencija OZN proti korupciji.

Mnenje EESO 132/2005 z dne 9.2.2005 o shemi splošnih tarifnih preferencialov (poročevalec: g. Pezzini).

(7)  Poročilo Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije, februar 2004 (Pravična globalizacija – ustvarjanje priložnosti za vse.

Mnenje EESO 252/2005 z dne 9.3.2005 o socialni razsežnosti globalizacije – prispevku politike EU k širitvi koristi za vse, poročevalca g. Tom Etty in ga. Renate Hornung-Draus (COM(2004)383 final).

(8)  Celoten seznam najdete v zaključkih posvetovanja zainteresiranih strani.

(9)  Za podrobnejši seznam glej zaključke posvetovanja več zainteresiranih strani

(10)  Glej ABC o instrumentih Generalne direkcije za zaposlovanje in socialne zadeve.

(11)  Družbena bilanca, za katero je dala pobudo tržna ekonomija, je orodje za celostno oceno, ki sloni na načelu navzkrižnega ocenjevanja notranjih in zunanjih interesnih strani v podjetju.

(12)  „Smernice o družbeni odgovornosti.“


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/20


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Zeleni knjigi o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije

(COM(2004) 811 final)

(2005/C 286/05)

Evropska komisija je 11. januarja 2005 sprejela Sporočilo Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Zeleni knjigi o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na to temo, je mnenje sprejela 24. maja 2005. Poročevalec je bil gospod PARIZA CASTAÑOS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju 8. in 9. junija 2005 (seja z dne 9. junija 2005) s 137 glasovi za, 1 proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Čeprav je minilo že pet let, odkar je Evropski svet v Tampereju določil mandat Amsterdamske pogodbe, zastavljeni cilji še vedno niso uresničeni: Evropska unija še vedno nima skupne politike glede priseljevanja in azila. Del poti je že prehojen, Komisija je pripravila številne politične in zakonodajne predloge, ki pa jih Svet ni ustrezno obravnaval; EESO pa je s Komisijo sodeloval pri pripravi številnih mnenj, da bi Unija dobila resnično skupno politiko ter usklajeno zakonodajo na področju priseljevanja.

1.2

Sedaj pa se soočamo z novim kontekstom, saj Haaški program, sprejet novembra 2004, vsebuje zavezo o razvoju politike priseljevanja in azila v prihodnjih letih. Poleg tega ta program sodi v perspektivo Pogodbe o Ustavi, ki utrjuje zavezo za vzpostavitev skupne evropske politike priseljevanja (1).

1.3

Zelena knjiga, ki jo je predložila Komisija, obravnava osrednji vidik priseljevanja: pogoje sprejema ekonomskih priseljencev in način upravljanja migracijskih tokov. Čeprav je zakonodaja s področja sprejema trdo jedro politike priseljevanja, trenutno obstajajo le zelo različne nacionalne zakonodaje, ki so po večini omejevalne.

1.4

Komisija je pred več kot tremi leti predstavila predlog direktive o pogojih vstopa in prebivanja državljanov tretjih držav z namenom plačane zaposlitve in samozaposlitve v gospodarskih dejavnostih (2). Kljub pozitivnima mnenjema EESO in Parlamenta (3) ta predlog še vedno ni prišel dalj od prve obravnave v Svetu. V tem času so nekatere države pripravile nove zakonodaje o ekonomskih migrantih in vprašanja priseljevanja so se v političnih agendah znašla med občutljivimi temami.

1.5

Evropski svet v Solunu junija 2003 je poudaril potrebo po tem, da se predvidijo pravna sredstva, ki bodo državljanom tretjih držav omogočila priselitev v Unijo, ob upoštevanju sprejemnih zmogljivosti držav članic (4). Poleg tega je EESO v svojem mnenju (5) o priseljevanju, integraciji in zaposlovanju poudaril, da Unija nujno potrebuje aktivno politiko na področju ekonomske migracije in usklajeno zakonodajo. Če upoštevamo demografski razvoj v Uniji (6) ter lizbonsko strategijo, bi Evropa morala vzpostaviti aktivno politiko sprejemanja tako visoko kot nizko kvalificiranih ekonomskih priseljencev. Kljub posebnim potrebam in značilnostim vsake države, je skupna značilnost vseh držav članic odprtost za ekonomsko migracijo.

1.6

Po drugi strani je treba vedeti, da je pravica do svobodnega prebivanja in dela za državljane novih držav članic časovno omejena, kar je negativna anomalija. EESO želi, da bi se ta omejitev kmalu ukinila. V prehodnem obdobju bodo državljani novih držav članic morali imeti pravico do prednostne obravnave.

1.7

EESO zaskrbljeno ugotavlja, da pri politiki priseljevanja srečujemo tako politične težave kot tudi negativen odziv določenih sektorjev javnega mnenja in medijev. Politični in mnenjski voditelji v politične in družbene razprave ne bi smeli vnašati rasističnih in ksenofobnih izjav.

1.8

Vsi bi si morali prizadevati za to, da v razpravo o tej zeleni knjigi ne bi vnašali predsodkov in strahov, ki jih danes poraja priseljevanje delovne sile. EESO želi v tej razpravi sodelovati resno in razumno.

2.   Ugotovitve glede vprašanj, zastavljenih v zeleni knjigi

2.1   Na kakšno stopnjo harmonizacije bi morala meriti EU?

Do katere mere bi se morala razviti evropska politika o migraciji delavcev in kakšna bi morala biti stopnja intervencije Skupnosti glede tega vprašanja?

Ali bi moral evropski migracijski pravni akt meriti na opredelitev vsestranskega pravnega okvirja, ki bi zajemal skoraj vsakega državljana tretje države, ki prihaja v EU, ali bi se moral osredotočiti na določene skupine priseljencev?

Če bi bil izbran področni pristop sprejemanja pravnih aktov, katere skupine priseljencev bi se morale prednostno obravnavati in zakaj?

Ali menite, da bi se morali drugi pristopi — kot na primer evropski hitri postopek — preučiti? Ali predlagate druge možnosti?

2.1.1

EESO meni, da je sprejem ekonomskih migrantov treba urediti na ravni EU, za kar je potrebna visoka stopnja usklajenosti zakonodaje, kar navaja že osnutek Pogodbe o Ustavi za Evropo. EESO je že v svojih predhodnih mnenjih (7) zahteval, da EU čimprej uvede skupno politiko glede priseljevanja ter uskladi zakonodajo na tem področju. Evropska unija in države članice morajo imeti zakonodajo, ki bo odprta in bo omogočala transparentno in zakonito priseljevanje tako visoko kot nizko usposobljenih delavcev.

2.1.2

Pogodba o Ustavi določa meje skupne zakonodaje na področju priseljevanja tako: „Ta člen ne vpliva na pravice držav članic, da določijo obseg sprejema državljanov tretjih držav, ki iz tretjih držav prihajajo na njeno ozemlje,da bi si poiskali delo, bodisi kot zaposleni ali samozaposleni.“ (8) EESO meni, da ta omejitev ni ovira za dosego visoke stopnje usklajenosti zakonodaje o sprejemu ekonomskih migrantov, ki je lahko progresivna in državam omogoča obdobja prilagajanja.

2.1.3

EESO se strinja s predlogom Komisije, da je bolje kot sektorske zakonodajne predloge vzpostaviti celovit (horizontalen) zakonodajni okvir. Zakonodajni predlog, ki ga je predstavila Komisija in ki ga je EESO podprl, je vključeval pogoje za vstop in bivanje državljanov iz tretjih držav, ki so zaposleni ali samozaposleni ali delajo v drugih gospodarskih dejavnostih na ozemlju neke države članice več kot tri mesece. Dodatno bi bilo mogoče pripraviti posebne predpise za posebne vrste položajev, kot je denimo položaj sezonskih delavcev ali delavcev, premeščenih na drugo delovno mesto v istem podjetju, ponudnikov storitev itd.

2.1.4

Za Evropski svet bi bil sektorski pristop (visoko kvalificirani priseljenci) gotovo enostavnejši, bi pa bil, če bi se Svet zanj odločil, diskriminatoren in bi se oddaljil od določb Pogodbe o Ustavi.

2.1.5

Po drugi strani pa je treba opozoriti na dejstvo, da kljub temu, da večina nacionalnih zakonodaj zapira vrata ekonomski migraciji tako visoko kot nizko kvalificiranih delavcev, vseeno naraščajo nezakonito priseljevanje, vzporedna ekonomija in neprijavljeno delo. (9) EESO v svojem mnenju (10) izpostavlja očitno povezavo med pomanjkanjem zakonitih poti za ekonomsko migracijo in večanjem nezakonitega priseljevanja.

2.2   Posebne ugodnosti za notranji trg delovne sile

Kako lahko zagotovimo učinkovit način uporabe načela „posebne ugodnosti Skupnosti“?

Ali je sedanja opredelitev posebne ugodnosti Skupnosti še vedno ustrezna? Če ni, kako bi jo bilo treba opredeliti?

Za katere druge ekonomske migrante (razen premeščencev znotraj podjetja) se logika posebne ugodnosti Skupnosti lahko ne bi uporabila ?

Katerim kategorijam državljanov tretjih držav, razen rezidentom za daljši čas, bi, če obstajajo, morali dati prednost pred novo prispelimi delavci tretjih držav?

Ali bi se morala prednostna pravica — ob upoštevanju natančno določenih pogojev — odobriti državljanom tretjih držav, ki so začasno zapustili EU, potem ko so določeno obdobje delali v EU?

Ali bi spodbujanje mobilnosti delavcev tretjih držav iz ene države članice v drugo koristilo gospodarstvu EU in nacionalnim trgom delovne sile? Kako bi se lahko v praksi to vzpostavilo na učinkovit način? S katerimi omejitvami/podporami?

Kako lahko evropske javne službe za zaposlovanje (PES) in EURES portal poklicne mobilnosti prispevajo k lajšanju migracije delovne sile delavcev tretjih držav?

2.2.1

Nova evropska zakonodaja o priseljevanju mora upoštevati direktive, katerih cilj je boj proti diskriminaciji na trgu delovne sile.

2.2.2

Načelo posebnih ugodnosti Skupnosti mora uporabljati za vse delavce, ki tvorijo trg delovne sile v Evropski uniji, ne le za delavce iz posamezne države ali iz Skupnosti. (11) EESO meni, da bi se načelo posebnih ugodnosti Skupnosti moralo uporabljati za:

državljane držav članic;

državljane tretjih držav s statusom rezidentov za daljši čas; (12)

državljane tretjih držav, ki imajo veljavno dovoljenje za bivanje in delo v državi članici; (13)

državljane tretjih držav, ki so zakonito delali in prebivali v EU (začasno pa so živeli v državi izvora).

2.2.3

Mobilnost migrantov med državo izvora in državo gostiteljico prispeva k gospodarskemu in družbenemu razvoju države izvora, poleg tega pa omogoča, da se določeni priseljenci izognejo nezakonitemu položaju. EESO meni, da bi se morala pravica do prednostne obravnave, če se jo bo uvedlo in izvajalo, nanašati tudi na državljane tretjih držav, ki se nameravajo vrniti po tem, ko so začasno zapustili EU in po določenem obdobju dela v EU.

2.2.4

Vsa poročila, ki analizirajo probleme trga v Evropi, izpostavljajo majhno mobilnost delavcev. Eden izmed ciljev evropske strategije za zaposlovanje je prav spodbujanje mobilnosti. Očitno lahko priseljenci znatno prispevajo k izboljšanju mobilnosti med trgi delovne sile v Evropi. Mobilnost in skupno upravljanje migracijskih tokov bo lažje, ko bo dosežena visoka stopnja usklajenosti zakonodaje o priseljevanju.

2.2.5

Mreža EURES koordinira javne službe držav članic za zaposlovanje s ciljem, da bi se prosta delovna mesta zapolnila prek spodbujanja mobilnosti evropskih delavcev. Zato je ta mreža zelo pomemben instrument za ustrezno upravljanje trga delovne sile Skupnosti in novih migracijskih tokov. Uporaba mreže EURES v sklopu upravljanja migracijskih tokov zahteva vzpostavitev ustrezne povezave med ponudbo delovnih mest in povpraševanjem po njih v državah članicah ter vključitev delavcev migrantov v sistem, saj so ti bolj odprti za mobilnost.

2.2.6

V prihodnosti bi mreža EURES lahko igrala pomembno vlogo tudi v konzularnih službah držav članic, ki se nahajajo v državah izvora, pri njihovem upravljanju novega priseljevanja. Lahko bi uvedli sistem po katerem bi bilo možno — če v roku 60 dni prosto delovno mesto ne bi bilo zapolnjeno na trgu delovne sile Skupnosti — to delo ponuditi v državi izvora, preko konzularnih služb, ki bi morale imeti na voljo uradnike, specializirane za trg delovne sile in priseljevanje delavcev. Tudi delegacije EU bi lahko obveščale zainteresirane osebe o možnostih, ki jih ponuja mreža EURES.

2.3   Sprejemni sistemi

Ali bi se sprejem državljanov tretjih držav na trg delovne sile EU moral pogojevati z določenim prostim delovnim mestom ali bi lahko tudi obstajala možnost držav članic, da brez takšnega pogoja sprejmejo državljane tretjih držav?

Kateri postopek bi se uporabljal za ekonomske migrante, ki ne vstopijo na trg delovne sile?

2.3.1

V svojem mnenju (14) o predlogu direktive o pogojih za vstop je EESO opozoril, da morata za zakonit sprejem priseljencev obstajati dva sistema.

2.3.2

Prvi sistem, ki priseljencem ponuja zaposlitev, ko so ti še v državi izvora, omogoča usmerjati večino nove ekonomske migracije. Ta sistem, ki je najbolj prilagojen specializiranim in sezonskim delavcem, uporabljajo velika podjetja in združenja, sposobna zaposlovati delavce v državah izvora.

2.3.3

Del trga dela, ki ga pokrivajo priseljenci, sestavljajo mala podjetja, obrt, storitve na domu in varstvo nesamostojnih oseb. V teh primerih ni možna predhodna vzpostavitev povezave med delodajalcem in priseljenim delavcem, ko je še v državi izvora. V nekaterih državah so ta dela povezana s sivo ekonomijo in nezakonitim priseljevanjem. V že omenjenih mnenjih (15) je EESO predlagal, da bi zakonodaja Skupnosti o zakonitem vstopu priseljencev vključevala začasno dovoljenje za bivanje za iskanje zaposlitve, ki bi veljalo šest mesecev in bi ga vsaka država urejala v sodelovanju s socialnimi partnerji.

Ali menite, da je pogoj gospodarskih potreb sistem, ki bi se lahko obdržal? Ali bi se moral uporabljati prožno, ob upoštevanju, na primer, regionalnih in področnih značilnosti ali velikosti gospodarske družbe?

Ali bi moralo obstajati minimalno obdobje objave prostega delovnega mesta, preden bi se lahko razmislilo o zaposlitvi državljana tretje države na delovno mesto?

Na kakšen drug način bi se lahko učinkovito dokazalo, da obstaja potreba po delavcu tretje države?

Ali bi se moral preizkus gospodarskih potreb po izteku delovnega dovoljenja ponoviti, če je bila pogodba o zaposlitvi — na osnovi katere je bil državljan tretje države sprejet — obnovljena ali bo obnovljena?

2.3.4

Pogoj, da obstaja gospodarska potreba ali nezapolnjeno delovno mesto, je merilo, ki ga je treba upoštevati pri upravljanju novega priseljevanja. Ta sistem bo omogočil ponuditi delo v državi izvora priseljevanja in tako usmeriti velik del priseljencev.

2.3.5

Zato mora mreža EURES pravilno delovati, konzularne službe pa morajo imeti specializirane uradnike. Obdobje, ko mora biti razpis delovnega mesta, objavljen po vsej EU, ponujen novim priseljencem, mora biti kratko: od enega do dveh mesecev. V primeru daljšega obdobja bi lahko delodajalec menil, da sistem ni učinkovit.

2.3.6

Na splošno je treba te sisteme upravljati prožno, kajti za evropske trge delovne sile je značilna majhna mobilnost. Bolj ko je delo kvalificirano in višja ko je plača, večja je mobilnost. Vendar pa je pri večini zaposlitev mobilnost majhna, celo znotraj ene države. Dejansko je pri velikem številu gospodarskih dejavnosti in poklicev trg delovne sile zelo razčlenjen, poleg tega pa obstaja več različnih trgov.

2.3.7

Če se pogodba o delu, na osnovi katere je bil priseljenec zakonito sprejet, podaljša ob izteku delovnega dovoljenja, potem pogoja obstoja gospodarske potrebe ni treba več uporabiti. Tudi v primeru, da je priseljenec registriran kot iskalec zaposlitve pri javnih zavodih za zaposlovanje v državi bivanja, ni potrebno izpolnjevati pogoja gospodarske potrebe.

Katere alternativne sisteme bi lahko predvideli?

Ali bi lahko izbirni sistem deloval kot možno splošno pravilo na ravni EU za sprejem ekonomskih migrantov na trg delovne sile in kaj bi moralo biti primerno merilo?

Kako bi v celotni EU delodajalcem lahko omogočili splošen dostop do življenjepisov prosilcev in kako bi v tem smislu EURES lahko izboljšali?

Ali bi morali predvideti možnost izdaje dovoljenja za iskalce zaposlitve?

2.3.8

Oblasti držav članic lahko v sodelovanju s socialnimi partnerji ocenijo, da je v primeru določenih posebnih poklicev, panog ali regij treba trg delovne sile odpreti za priseljence brez uvedbe pogoja gospodarske potrebe. Za takšne prožne sisteme obstajajo razni možni postopki: začasno dovoljenje za iskanje dela, zelene karte ali kvote, v skladu s sporazumi, sklenjenimi s tretjimi državami.

2.3.9

Priseljenci, sprejeti na osnovi dovoljenja za iskanje zaposlitve, bodo imeli na voljo določen čas za iskanje zaposlitve. EESO je predlagal obdobje šestih mesecev, medtem ko britanski sistem predvideva eno leto. Te osebe morajo biti zdravstveno zavarovane in imeti dovolj finančnih sredstev.

2.3.10

Za vzpostavitev hitrega in prožnega sistema izbire ekonomskih migrantov v EU po hitrem postopku bi lahko uporabili obrazec, v katerega bi iskalec zaposlitve vpisal podatke o različnih kriterijih, kot so na primer število let delovnih izkušenj, raven izobrazbe, znanje jezikov, prisotnost sorodnikov na ozemlju EU. Vsaka država bi nato lahko ta sistem uporabljala v skladu z lastnimi potrebami. Delodajalci pa bi lahko življenjepise pregledovali s pomočjo mreže EURES. Merila za dovoljenje vstopa bi morala temeljiti na teh elementih in se izogibati vsakršni diskriminaciji.

2.3.11

O sprejemu priseljencev, ki imajo začasno dovoljenje za iskanje zaposlitve, odločajo države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji. Javne službe za zaposlovanje bodo iskalcem zaposlitve pomagale pri iskanju.

2.4   Sprejemni postopki za samozaposlitev

Ali bi EU morala imeti skupna pravila o sprejemu samozaposlenih državljanov tretjih držav? Če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji?

Ali bi morala obstajati možnost prožnejših postopkov za samozaposlene osebe, ki želijo vstopiti v EU za obdobje krajše od enega leta, zaradi izvedbe specifične pogodbe s stranko iz EU? Če je odgovor pritrdilen, katerih?

2.4.1

EESO podpira idejo, da bi EU dobila v veliki meri usklajeno skupno zakonodajo, ki bi urejala sprejem samostojnih delavcev iz tretjih držav. V svojem mnenju (16) o predlogu direktive o sprejemu je EESO podprl takšno zakonodajo in podal nekaj predlogov za izboljšave.

2.4.2

Mogoče bi bilo pripraviti poseben zakon ali pa v isto direktivo vključiti samozaposlene in zaposlene delavce, kar je Komisija že predlagala.

2.5   Prošnje za dovoljenje za delo in za bivanje

Ali bi moralo obstajati kombinirano delovno-bivalno dovoljenje na ravni EU? Kaj so njegove prednosti/pomanjkljivosti?

Ali bi se morala predlagati ena prošnja (tako za delovna dovoljenja kot dovoljenja za bivanje)?

Ali obstajajo druge možnosti?

2.5.1

Zakonodaje posameznih držav članic se glede povezave med dovoljenjem za bivanje in dovoljenjem za delo med seboj močno razlikujejo. EESO meni, da je treba zakonodajo uskladiti na evropski ravni. Izdaja dovoljenja je v pristojnosti držav članic. Dovoljenje, ki ga izda ena od držav, mora veljati in imeti enak učinek tudi v ostalem delu EU.

2.5.2

EESO želi, da zakonodaja birokratske postopke kar najbolj poenostavi in s tem olajša delo vsem udeleženim: priseljencem, delodajalcem, oblastem. Zaželeno bi bilo enotno dovoljenje: dovoljenje za bivanje, ki bi vključevalo dovoljenje za delo.

2.5.3

Sistem enotnega okenca bi sedanje postopke poenostavil.

2.6   Možnost spremembe delodajalca/področja

Ali bi morale obstajati omejitve mobilnosti delavcev tretjih držav na trgu delovne sile države članice prebivališča? Če je odgovor pritrdilen, katere (delodajalec, področje, regija itd.), v katerih okoliščinah in kako dolgo?

Kdo bi moral biti imetnik dovoljenja? Delodajalec, delavec ali bi moralo biti skupno?

2.6.1

Imetnik dovoljenja mora vedno biti delavec.

2.6.2

Ko oseba dobi dovoljenje za bivanje na osnovi ponudbe nekega podjetja za zaposlitev, mora država zagotoviti, da podjetje delavcu takoj zagotovi tudi socialno zavarovanje. Delavec vstopi v delovno življenje države članice, ki mu je dala dovoljenje za bivanje, v podjetju, ki ga je zaposlilo. Vseeno pa mora imeti možnost, da podjetje pozneje zamenja brez kakršnekoli omejitve glede sektorja ali regije.

2.6.3

Vendar pa je o zamenjavi podjetja treba obvestiti organ, ki je dovoljenje izdal, najpozneje do izteka prvega leta veljavnosti dovoljenja. To bi bil način kontrole, s katerim bi lahko odkrili morebitne goljufije navideznih podjetij, namenjenih lajšanju priseljevanja.

2.6.4

Priseljeni delavec bo moral delodajalca predhodno obvestiti o svojem odhodu iz podjetja, v skladu z delovnim pravom države članice.

2.7   Pravice

Katere posebne pravice bi se morale zagotoviti državljanom tretjih držav, ki začasno delajo v EU?

Ali bi morala biti zagotovitev določenih pravic pogojena z minimalnim trajanjem bivanja? Če je odgovor pritrdilen, katerih pravic in kako dolgo?

Ali bi morale obstajati spodbude — npr. boljši pogoji za ponovno združitev družine ali pridobitev statusa rezidenta za daljši čas — da se privabijo določene kategorije delavcev tretjih držav? Če je odgovor pritrdilen, zakaj in katere?

2.7.1

Izhodišče te razprave mora biti načelo nediskriminacije. Priseljeni delavec mora uživati enake ekonomske, delovne in socialne pravice kot drugi delavci v isti državi, ne glede na trajanje dovoljenja za bivanje in delo.

2.7.2

Čeprav gre za temeljno pravico, pravica združevanja družine ni ustrezno zaščitena ne z evropsko direktivo (17) ne z nekaterimi nacionalnimi zakonodajami. EESO prosi Komisijo, da sprejme novo zakonodajno pobudo na tem področju in upošteva predloge Evropskega parlamenta in EESO. (18) Pravico do združevanja družine, ki je temeljna človekova pravica, bi morali imeti tudi državljani tretjih držav, ne da bi privilegirali katerokoli skupino priseljencev.

2.7.3

Zelena knjiga Komisije ne določa obveznosti priseljencev. Vendar pa EESO meni, da mora vsak posameznik — državljan EU ali prebivalec države izven Skupnosti — spoštovati zakone države, v kateri prebiva.

2.7.4

Zakonodaja Skupnosti na področju priseljevanja bi morala spoštovati listino temeljnih pravic Pogodbe o Ustavi za Evropo. Številne veljavne nacionalne zakonodaje vsebujejo določbe, ki so v nasprotju s to listino.

2.7.5

EESO se strinja s stališčem Komisije, da naj bi bile določene pravice pogojene s trajanjem bivanja. Tudi pravice začasnih prebivalcev naj bi bile drugačne od prebivalcev za daljše obdobje. EESO posebej predlaga vrsto pravic, ki jih je treba dati državljanom tretjih držav, ki začasno zakonito delajo in prebivajo v neki državi članici, te pa so:

pravica do socialne varnosti, vključno z zdravstveno oskrbo;

pravica do dostopa do blaga in storitev, vključno s stanovanjem, pod enakimi pogoji kot prebivalci države;

dostop do izobraževanja in poklicnega usposabljanja;

priznavanje diplom, certifikatov in spričeval v okviru zakonodaje Skupnosti;

pravica do izobraževanja mladoletnikov, vključno s pomočmi za študij in štipendijami;

pravica do poučevanja in znanstvenih raziskav; (19)

pravica do brezplačne pravne pomoči v primeru potrebe;

pravica do brezplačnega plasiranja;

pravica do učenja jezika okolja, v katerem živi;

spoštovanje kulturne raznolikosti;

pravica do prostega gibanja in bivanja v državi članici.

2.7.6

Direktiva o statusu državljanov tretjih držav, rezidentov za daljši čas, vsebuje določene posebne pravice za te osebe, zlasti pravico do trajne nastanitve ter možnosti gibanja in bivanja v drugih državah EU. EESO se je v svojem mnenju (20) že opredelil glede novih pravic. Nedvomno so najpomembnejše državljanske in politične pravice. V omenjenem mnenju je EESO predlagal, da se rezidentom za daljši čas in prebivalcem Skupnosti da pravico, da volijo na občinskih in evropskih volitvah. EESO je sprejel tudi mnenje na lastno pobudo (21), naslovljeno na Konvencijo, z zahtevo po uvedbi novega merila za dodelitev državljanstva Unije: „ki ne bi bilo vezano le na državljanstvo ene od držav članic, pač pa tudi na stalno bivališče v EU“ ter da bi „podelili državljanstvo Unije (…) tudi vsem osebam, ki stalno in že dolgo živijo v EU“. EESO je Komisiji predlagal, da sprejme nove pobude za dosego tega cilja.

2.7.7

Poleg tega je EESO v letu 2004 sprejel mnenje na lastno pobudo (22), v katerem je Evropski uniji in državam članicam predlagal, naj ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic vseh priseljenih delavcev ter članov njihovih družin, ki jo je leta 1990 sprejela generalna skupščina OZN (23), da bi spodbudila univerzalno izvajanje temeljnih pravic priseljenih delavcev. EESO predlaga Komisiji, da sprejme nove pobude za ratifikacijo te konvencije.

2.7.8

EU mora v zakonodaji o priseljevanju zagotoviti spoštovanje standardov Mednarodne organizacije dela.

2.7.9

Enakost med spoloma, ki je del evropskega pravnega reda, mora biti zagotovljena tudi v zakonodaji o priseljevanju. Zagotovljena pa mora biti tudi vsa evropska zakonodaja s področja boja proti diskriminaciji.

2.7.10

EESO meni, da se je treba izogniti uvajanju diskriminatornih meril, ki kršijo temeljne pravice, zato da bi pritegnili določene posebne kategorije delavcev iz tretjih držav.

2.8   Integracija, vračanje v domovino in sodelovanje s tretjimi državami

Katere vrste spremljevalnih ukrepov bi bilo treba predvideti za olajšanje sprejema in integracije ekonomskih migrantov, tako v EU, kot tudi v državah izvora?

Kaj bi lahko EU, usklajeno z razvojnimi politikami EU, naredila za spodbuditev kroženja možganov in pristop k potencialno nasprotnim učinkom bega možganov?

Ali bi morale države v razvoju prejeti nadomestilo (od koga in kako) za njihovo naložbo v človeški kapital, ki se je preselil v EU? Kako bi lahko omejili negativne vplive?

Ali bi morale bi morale države gostiteljice in države izvora obvezno zagotoviti vrnitev začasnih ekonomskih migrantov? Če je odgovor pritrdilen, v katerih okoliščinah?

Kako se lahko uredi vrnitev v obojestransko korist države izvora in države gostiteljice?

Ali bi se morala določenim tretjim državam priznati prednostna pravica pri sprejemu in kako?

Ali bi se lahko takšne prednostne pravice povezale s posebnimi okvirji predpristopnih strategij, kot je na primer evropska sosedska politika?

2.8.1

Sodelovanje z državo izvora mora biti temeljni vidik evropske politike sprejemanja delavcev ter upravljanja migracijskih tokov. Zato je treba upoštevati tudi interese države izvora, ne le evropske interese. Unija ne sme ustvarjati novih ovir za razvoj. Priseljevanje oseb iz držav v razvoju v Evropo mora prispevati k ekonomskemu in socialnemu razvoju teh držav.

2.8.2

Nekatere evropske vlade so posebej zainteresirane za sodelovanje držav izvora pri boju proti nezakonitemu priseljevanju, tako na področju nadzora na mejah kot na področju vračanja oseb. EESO je že podal mnenje (24) o tem in izrazil prepričanje, da je treba to sodelovanje okrepiti in razširiti na celotno upravljanje migracijskih tokov.

2.8.3

Beg možganov je, kot je zapisano v zeleni knjigi, zelo negativen dejavnik za države izvora, ki zaradi njega ne morejo uživati sadov svojih naložb v izobraževanje. Poleg tega sedanje politike zaposlovanja kvalificiranih delavcev lahko to težavo še povečajo. Zato je zelo pomembno uvesti politiko nadomestil za izgube, ki so jih utrpele te države. EU lahko znatno poveča naložbe v programe sodelovanja pri razvoju, ki vključujejo pomoč pri izobraževanju, ter v izobraževalne ter raziskovalne dejavnosti v državah izvora. EU bi si morala na primer prizadevati za praktične naložbe, ki bi pospeševale ekonomski in družbeni razvoj, ter za večanje števila izobraževalnih centrov v tretjih državah, kjer bi se izšolali kvalificirani delavci, kot so učitelji, medicinske sestre in zdravniki. Mnoge tretje države omejujejo število izobraževalnih centrov zaradi pomanjkanja sredstev, zaradi česar morajo mnogi državljani, ki izpolnjujejo sprejemne pogoje, čakati na prosto mesto v izobraževalnih centrih najmanj eno leto. Povečanje števila izobraževalnih centrov bi zmanjšalo učinek bega možganov. Evropa mora biti tudi pri trgovinskih pogajanjih bolj radodarna.

2.8.4

Prav tako mora lajšati prostovoljno vrnitev v državo izvora tistim priseljencem, ki zaradi svojih poklicnih sposobnosti ali podjetnosti lahko pomembno prispevajo k razvoju svoje države. V tem smislu bi bilo treba povečati možnosti začasnega vračanja v državo izvora, ki jih predvideva direktiva o pravicah rezidentov za daljši čas. Kadar se prebivalec tretje dežele želi vrniti v deželo izvora z načrtom za delo ali naložbo, ne sme izgubiti pravice do bivanja. „Prehajanje možganov“ med državo izvora in državo članico EU bo možno le, če bo Evropa imela prožno zakonodajo.

2.8.5

„Prehajanje možganov“ bi lahko pospeševali s spodbujanjem državljanov držav članic z dvojnim poreklom — na primer francosko-alžirskim ali britansko-indijskim — da se vrnejo v državo njihovih staršev oziroma starih staršev za poklicni ali naložbeni projekt, ki bi trajal od šestih mesecev do treh let.

2.8.6

Naložbeni projekti morajo spodbujati programe sodelovanja, pri katerih bodo sodelovali strokovnjaki ali investitorji države izvora in ki bodo vključevali zlasti osebe, ki so se vrnile v državo izvora. Podpreti je treba naložbene projekte oseb, ki prebivajo v EU in se želijo vrniti v državo izvora, četudi le za določen čas.

2.8.7

V mnenju (25)o politiki Skupnosti glede vračanja oseb, ki prebivajo nezakonito, in v predhodnem mnenju (26) o zeleni knjigi se je EESO opredelil glede prispevka prostovoljnega vračanja k ekonomskemu in socialnemu razvoju države izvora.

2.8.8

Sodelovanje z državami izvora je treba okrepiti. V državah z velikim številom priseljencev morajo imeti konzularne službe držav članic na voljo specializirane urednike. Poleg tega lahko delegacije EU tudi aktivneje sodelujejo.

2.8.9

EU lahko sklene prednostne sporazume z državami kandidatkami za vstop.

2.8.10

EU lahko tudi uvede prednostne pogoje za dostop do priseljevanja v okviru sporazumov o sodelovanju, sklenjenih z državami in regionalnimi združenji, obenem pa skrbi, da se izogne vsakršni etnični ali kulturni diskriminaciji.

2.8.11

EESO na koncu ponovno predlaga, da integracija postane sestavni del evropskih politik priseljevanja. Odbor je v mnogih mnenjih (27), kakor tudi na konferenci leta 2002 (28), predstavil številne predloge. Evropska unija mora pripraviti evropski program integracije ter predvideti ustrezna sredstva v okviru novih finančnih perspektiv. EESO bo pri pripravi tega programa sodeloval s Komisijo. Zelena knjiga bi se morala sklicevati na vse ustrezne pogodbe in konvencije, tako mednarodne kot evropske. (29)

V Bruslju, 9. junija 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  III-267. člen

(2)  COM(2001) 386 final.

(3)  Glej mnenje EESO, objavljeno v UL C 80 z dne 03.04,02 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS) in mnenje EP, objavljeno v UL C 43 E z dne 19.02.2004 (poročevalka: ga. Ana TERRON i CUSI).

(4)  Glej točko 30 sklepov Evropskega sveta.

(5)  Glej mnenje EESO objavljeno v UL C 80 z dne 30.03.04 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(6)  Glej sporočilo Komisije COM (2005) 94 z dne 16.3.2005 o demografskem razvoju.

(7)  Glej mnenje EESO o sporočilu o politiki Skupnosti glede priseljevanja objavljenem v UL C 260 z dne 17.9.2001 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS) ter mnenje EESO o sporočilu o nezakonitem priseljevanju, objavljenem v UL C 149 z dne 21.6.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS)

(8)  Člen III-267. 5

(9)  Glej mnenje Vloga civilne družbe pri preprečevanju dela na črno (SOC/172), sprejetem na plenarnem zasedanju 6. in 7.4.2005 (poročevalec: g. HAHR).

(10)  Glej mnenje o sporočilu Komisije Študija povezave med zakonitim in nezakonitim priseljevanjem (COM(2004) 412 final), sprejetim na plenarnem zasedanju 15.12.2004 (poročevalec g PARIZA CASTAŃOS).

(11)  Resolucija Sveta z dne 20. junija 1994.

(12)  Glej mnenje EESO o statusu državljanov tretjih držav z dolgim trajanjem bivanja, objavljenim v UL C 36 z dne 8.2.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAŃOS).

(13)  Glej mnenje EESO o pogojih vstopa in bivanja državljanov tretjih držav z namenom zaposlitve, objavljenem v UL C 80 z dne 03.04.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(14)  Glej mnenje EESO o pogojih vstopa in bivanja državljanov tretjih držav z namenom zaposlitve, objavljenem v UL C 80 z dne 03.04.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(15)  Glej mnenje EESO o pogojih vstopa in bivanja državljanov tretjih držav z namenom zaposlitve, objavljenem v UL C 80 z dne 03.04.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(16)  Glej mnenje EESO o pogojih vstopa in bivanja državljanov tretjih držav z namenom zaposlitve, objavljenem v UL C 80 z dne 03.04.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(17)  Glej direktivo 2003/86/ES.

(18)  Glej mnenje EESO, objavljeno v UL C 204 z dne 18.7.2000 (poročevalka: ga. CASSINA) in v UL C 241 z dne 7.10.2002 (poročevalec: g. MENGOZZI) ter mnenje EP, objavljeno v UL C 135 z dne 7.5.2001 (poročevalec: g. WATSON).

(19)  Glej predlog direktive Komisije COM(2004)178 o sprejemu državljanov iz tretjih držav z namenom izvajanja znanstvenih raziskav. Glej tudi mnenje EESO, sprejeto na plenarnem zasedanju 27.10.2004 (poročevalka: ga. KING).

(20)  Glej mnenje EESO o statusu državljanov tretjih držav z dolgim trajanjem bivanja, objavljenim v UL C 36 z dne 8.2.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(21)  Glej točki 6.4 in 6.5 mnenja o dostopu do državljanstva Evropske unije, objavljenega v UL C z dne 3.9.2003 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(22)  Glej mnenje EESO o sporočilu o nezakonitem priseljevanju, objavljeno v UL C 302 z dne 07.12.2004 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(23)  Resolucija 45/158 z dne 18. decembra 1990, ki je začela veljati 1. julija 2003.

(24)  Glej mnenje EESO o sporočilu o nezakonitem priseljevanju, objavljeno v UL C 149 z dne 21.6.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(25)  Glej mnenje EESO o sporočilu o politiki skupnosti na področju vračanja nezakonitih priseljencev, objavljenem v UL C 85 z dne 8.4.2003 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(26)  Glej mnenje EESO o sporočilu o politiki Skupnosti na področju vračanja nezakonitih priseljencev objavljenem v UL C 61 z dne 14.03.2003 (poročevalec: g. PARIZA CASTAŃOS).

(27)  Glej mnenje EESO, objavljeno v UL C 80 z dne 30.03.04 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS) in mnenje o priseljevanju, integraciji in vlogi organizirane civilne družbe objavljenem v UL C 125 z dne 27.5.2002 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS – soporočevalec g. MELÍCIAS).

(28)  Glej prilogo k mnenju o priseljevanju, integraciji in zaposlovanju, objavljenem v UL C 80 z dne 30.3.2004 (poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS).

(29)  

Mednarodna organizacija dela:

Konvencija o delavcih migrantih (revidirana), 1949 (št. 97)

Priporočilo glede delavcev migrantov (revidirano), 1949 (št. 86)

Konvencija o delavcih migrantih (dopolnilne določbe), 1975 (št. 143)

Proiporočilo glede delavcev migrantov, 1975 (št. 151)

Člena 24 in 26 Ustave mednarodne organizacije dela (ILO)

Resolucija o poštenem pristopu do delavcev migrantov v globaliziranem gospodarstvu, junij 2004

Svet Evrope:

Evropska socialna listina, 1961 (št. 35) in Revidirana evropska socialna listina, 1996 (št. 163)

Evropska konvencija o pravnem statusu delavca migranta, 1977 (št. 93)

Evropska unija:

Listina temeljnih pravic EU, 2000 ( II. del Ustavne pogodbe, 2004)

Združeni narodi:

Deklaracija o človekovih pravicah oseb, ki nimajo državljanstva države, v kateri živijo,

Mednarodna konvencija o zaščiti pravic delavcev migrantov in njihovih družinskih članov.


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/28


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) — pogajanja o 4. načinu (gibanje fizičnih oseb)

(2005/C 286/06)

Komisija je 20. januarja 2005 na podlagi pisma komisarja Lamyja sklenila, da v skladu z 262. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) — pogajanja o 4. načinu (gibanje fizičnih oseb).

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. maja 2005. Poročevalka je bila ga. Florio.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju 8. junija 2005 s 134 glasovi za, 1 glasom proti in 7 vzdržanimi glasovi.

Uvod

EESO je na različnih forumih (konferencah, mnenjih, institucionalnih sejah) z generalnim direktoratom Evropske komisije za trgovino vzpostavil konstruktiven dialog in odnose sodelovanja, še posebej na pobudo nekdanjega komisarja Pascala Lamyja, ki je v času svojega mandata z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom organiziral več razprav o temah, povezanih z mednarodno trgovino, človekovih pravicah in pogajanjih s Svetovno trgovinsko organizacijo (STO).

EESO predstavlja svoj predlog za razpravo o pogajanjih 4. načina Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), ki veljajo za ključni dejavnik v potekajočih pogajanjih STO glede odprtja mednarodne trgovine s storitvami. Prosti pretok storitev znotraj Evropske unije in prek njenih meja upravičeno velja za instrument, s katerim lahko dosežemo ponoven razmah gospodarstva in zaposlovanja. Podrobnejša analiza možnih ovir in tveganj bi lahko pripomogla k uravnoteženemu razvoju tega sektorja v gospodarsko in družbeno trajnem okviru novih mednarodnih dogovorov.

Začasna fizična prisotnost predstavnika določenega posla ali podjetja, ki želi zagotavljati storitve v državi, v kateri nima stalnega prebivališča, namreč zahteva bolj poglobljeno analizo tako za države v razvoju kot za države članice EU.

1.   Sporazum GATS

1.1

Pogajanja v zvezi s sporazumom GATS so potekala med urugvajskim krogom (1986–1994). V veljavo so stopila v začetku leta 1995, ko je Svetovna trgovinska organizacija zamenjala sekretariat GATT. V 80. letih, ko se je povečala rast storitvenega sektorja (ki predstavlja približno dve tretjini bruto družbenega proizvoda in delovnih mest v EU) in trgovine s storitvami, se je pokazala splošna potreba po določenih večstranskih pravilih za trgovino s storitvami, meje med dobrinami in storitvami pa so postale vedno težje določljive. Izvoz dobrin vedno bolj zahteva tudi izvoz storitev (npr. nastanitev, usposabljanje, podporo in drugo). Nagibanje k bolj tržno usmerjenim pristopom do državnega ali lokalnega monopola, na primer pri storitvah, povezanih z elektriko, telefonom in telegrafom ter mestnim in železniškim prevozom, je mednarodni trgovini s storitvami odprlo obetavne nove trge (1). Čeprav je poglavitni cilj liberalizacija trgovine in storitev, sporazum GATS k temu ne obvezuje nobene članice in vsaki prepušča odločitev o meji, do katere se jim zdi liberalizacija varna. Omejijo lahko tudi načelo največjih ugodnosti (Most Favoured Nation, MFN) in nacionalno obravnavo tujih dobaviteljev. Jasno je določena tudi pravica do urejanja in uvajanja novih predpisov na trgu storitev. Noben sektor ni izključno izvzet, razen tistih, ki vključujejo „izvajanje javne oblasti“ (2).

2.   Načini zagotavljanja storitev:

2.1   Povezava med različnimi načini

2.1.1

Po odstavku 2 člena I v sporazumu GATS je „trgovina s storitvami“ definirana kot zagotavljanje storitve:

a)

z območja ene članice na območju katerekoli druge članice,

b)

na območju ene od članic potrošniku storitve katerekoli druge članice,

c)

izvajalca storitve pogodbenice ene od članic s tržno prisotnostjo na ozemlju katerekoli druge članice,

d)

izvajalca storitve ene od članic s prisotnostjo fizičnih oseb iz te države na ozemlju katerekoli druge članice.

2.1.2

Gornje načine zagotavljanja storitev navadno imenujemo 1., 2., 3. in 4. način. 1. način označuje storitve, ki jih zagotavljamo na daljavo (po pošti, faksu, telefonu ali internetu). Pri 2. načinu uporabnik prejme storitve v tujini (najobičajnejši in najpogostejši primer je turizem). Pri 3. načinu gre za vzpostavitev tržne prisotnosti v drugi članici (naložbe), o 4. načinu pa govorimo takrat, kadar posamezniki (začasno) vstopijo v državo z namenom zagotavljanja storitev — bodisi zato, ker je potreben osebni stik s stranko, bodisi, ker mora biti storitev zagotovljena na kraju samem.

2.1.3

3. in 4. način sta pogosto tesno povezana. Pri starejšem osebju podjetja pogosto uporabljajo sistem kroženja med pisarnami v različnih državah, saj je notranja mobilnost ključna za učinkovito zagotavljanje storitev tega podjetja. Zagotavljanje storitev po 1. načinu pa lahko s 4. načinom poenostavimo: poslovni obiskovalci lahko prek teh načinov zagotavljanja storitev sklepajo pogodbe.

2.1.4

Zaradi medsebojnega povezovanja različnih načinov zagotavljanja storitev je zelo težko oceniti makroekonomske posledice (kot so denimo oblikovanje trga, rast in zaposlovanje, konkurenca, boljše zagotavljanje storitev in nižje cene za potrošnike) nadaljnje liberalizacije samo enega od načinov. Kot kaže študija OECD o 4. načinu GATS (3), je 4. način skoraj nemogoče oceniti. Študije o učinkih liberalizacije tega načina na trg, rast in zaposlovanje zavira tudi pomanjkanje statističnih podatkov o prostem gibanju po 4. načinu. Ključno vprašanje pri tem ne predstavlja obseg koristi, ki jih pridobimo s 4. načinom, temveč, katere koristi je sploh mogoče zagotoviti in katere negativne učinke lahko čim bolj minimiziramo. Veliko podjetij ugotavlja, da trgovanje ovirajo birokratski postopki za pridobitev vizumov in dovoljenj za delo.

2.1.5

4. način GATS predstavlja precej posebno obliko pretoka ljudi. Označujejo ga tri ključne značilnosti: 1) je začasen; 2) je stvar odločitve in njegov namen nadzoruje ponudnik storitve; 3) ne opredeljuje in ne ščiti pravic zaposlenih, ki jih lahko ueja zakonodaja katerekoli od namembnih držav. Migracija delovne sile po 4. načinu GATS je začasna migracija, ki se izvaja na pobudo ponudnika storitev in s ciljem zagotavljanja storitve. 4. način bi lahko ustrezal tudi situaciji, v kateri bi lahko ponudnik storitve svojega zaposlenega obvezal, da potuje izven svojega ozemlja v službene namene.

2.1.6

Treba je poudariti, da se 4. način bistveno razlikuje od načela prostega pretoka dela v EU/EGP. V EU velja, da ima posameznik pravico izbrati, kje bo živel in delal, pri 4. načinu pa gre za pravico ponudnika storitve, da z namenom zagotavljanja storitve za določeno časovno obdobje vstopi v državo (EU).

2.1.7

Gibanje delovne sile ni toliko področje mednarodne trgovine, saj v osnovi spada pod okrilje imigracijskih politik in politik trga dela. Pri začasni mobilnosti dela obstaja nevarnost, da se glede na pravila STO delo sprevrže v blago; vodilno načelo Mednarodne organizacije dela (MOD) pa se nasprotno glasi „Delo ni blago“ (4). 4. način zato spoštuje ljudi kot človeška bitja. Kljub temu dogovor GATS človekovih pravic, pravic delavcev in delovnih pogojev ne omenja, čeprav bi lahko bile — oziroma bi morale biti — upoštevane v zahtevah, ponudbah in obvezah med obema državama, kot so že naredile EU in države članice.

2.2   4. način in priloga o gibanju fizičnih oseb, ki zagotavljajo storitve v skladu s sporazumom

2.2.1

Sporazum GATS obravnava povezavo med pravili glede trgovine, migracij in trga dela iz 4. načina v posebni prilogi. Po točki 2 te priloge GATS ne velja za ukrepe, veljavne za fizične osebe, ki želijo vstopiti na trg delovne sile države članice. Prav tako ne velja za ukrepe, ki se nanašajo na trajne migracije, stalno prebivališče in zaposlitev. V opombi priloge je navedeno, da ''samo dejstvo, da se za fizične osebe nekaterih pogodbenic zahteva vizum, za druge pa ne, ne šteje, kot da izničuje ali krši ugodnosti na podlagi posebne obveze.'' Priloga navaja tudi, da bi morale države imeti pravico same urejati vstop fizičnih oseb na njihovo ozemlje, začasno bivanje in vizumsko politiko, vendar le pod pogojem, da sprejeti ukrepi nimajo omejevalnega učinka na trgovino. Jasno je razvidno tudi, da je začasna mobilnost za članice STO izjemno občutljiva zadeva.

2.3   Obveznosti EU

2.3.1

Obveznosti, ki so jih članice STO sprejele za 4. način, se v določenih pogledih razlikujejo od obveznosti pri drugih načinih, predvsem v tem, da so ustvarjene horizontalno, torej za uporabo v vseh sektorjih, določenih na seznamu obveznosti države članice. To odraža način, kako uslužbenci za priseljevanje urejajo začasne migracije — s pravili, ki veljajo na osnovi namena vstopa v državo, znanja, izobrazbe in drugih dejavnikov ne glede na vrsto sektorja.

2.3.2

Čeprav je večina držav prevzela obveznosti za 4. način ob zaključku urugvajskega kroga, se glede na ocene več kot 90 odstotkov teh obveznosti nanaša samo na visoko usposobljene delavce (višje vodilne delavce, strokovnjake in izvedence s posebnimi znanji) ali na poslovne obiskovalce. Celo za najbolj usposobljene delavce ima večina obveznosti pomen le, če ima lahko ponudnik storitve tržno prisotnost tudi v državi gostiteljici (3. način) — tu gre za t.i. ''premestitve znotraj podjetja''. Zelo malo držav je sprejelo obveznosti v povezavi s ponudniki storitev, ki v gostujoči državi nimajo tržne prisotnosti — ne glede na to, ali gre za zaposlene v podjetju, ustanovljenem na prekmorskem območju, ali za neodvisne ponudnike storitev (samostojnih, individualnih strokovnjakov ali podjetnikov itn.). Še manj jih pokriva področje, ki bi ga lahko označili kot srednjo ali nižjo raven kvalifikacij. Dejansko je večina držav sprejela 90 odstotkov obveznosti samo za visoko usposobljene delavce.

2.3.3

Obveznosti 4. načina se kot takšne komajda dotaknejo ravni dejavnosti, ki bi se lahko izvajale in ki so seveda ključnega pomena v nekaterih sektorjih, v katerih je zagotavljanje storitev po 4. načinu glavni način dobave (npr. poklicne storitve vključno z zdravstvenimi delavci), ali kjer ni tržne prisotnosti (npr. gradbene storitve ali računalniške storitve, ki zahtevajo prisotnost na kraju samem).

2.3.4

Evropska skupnost in njene države članice so v okviru urugvajskega kroga prevzele določene obveznosti, ki nekaterim tujim državljanom dovoljujejo začasen vstop v Evropsko unijo s ciljem zagotavljanja storitev. Vanje so vključene obveznosti, določene med podaljšanimi pogajanji o 4. načinu po zaključku urugvajskega kroga.

2.4

Evropska skupnost deli ponudnike storitev 4. načina v tri velike kategorije (ostale članice STO uporabljajo podobno delitev):

Premeščanje znotraj podjetja: zaposleni v podjetju, ki je začasno premeščen iz tega podjetja izven EU (s sedeža, hčerinske družbe ali podružnice) v ustanovo znotraj EU.

Poslovni obiskovalci: predstavniki ponudnikov tujih storitev, ki začasno vstopijo v EU zaradi enega od naslednjih razlogov: (a) pogajanja o prodaji storitev; (b) sklepanje pogodb o prodaji storitev; ali (c) da ustanovijo sedež, hčerinsko družbo ali podružnico podjetja. Poslovni obiskovalci ne smejo sami zagotavljati storitev v EU.

Pogodbeni ponudniki storitev: ti se delijo v dve podkategoriji: zaposleni pri pravni osebi, ki bi na podlagi nove ponudbe Evropske komisije lahko vključevali tudi neodvisne strokovnjake. Zaposleni pri pravni osebi začasno vstopijo v EU kot zaposleni prekmorskega podjetja, ki je pridobilo pogodbo o izvajanju storitve v EU. Neodvisni strokovnjaki so samozaposlene osebe, ki začasno vstopijo v EU zaradi izpolnjevanja pogodbe o zagotavljanju storitve, ki so jo sami sklenili.

2.5   Zahteve EU do drugih članic STO

2.5.1

EU je za povišanje stopnje obveznosti pri 4. načinu na 106 članic STO naslovila posebne zahteve, ki so oblikovane tako, da odražajo stopnjo razvoja določene članice in njeno vlogo trgovinske partnerice, kar kaže na izvozne interese EU za ta način zagotavljanja storitev. EU si prizadeva izenačiti stopnjo obveznosti pri večini večjih partneric STO. Zato je izrazila naslednje zahteve:

1)

Premeščanje znotraj podjetja : dovoljene so premestitve ključnega osebja (vodstvenih in izvršilnih delavcev ter izvedencev) za največ triletno obdobje med povezanimi podjetji. V te sporazume spadajo tudi usposabljanja za krajši čas.

2)

Poslovni obiskovalci : trajanje bivanja ne sme presegati 90 dni;

3)

Pogodbeni ponudniki storitev : prvotne zahteve so bile oblikovane le glede na zaposlene pri pravni osebi. Vključeni so bili samo nekateri storitveni sektorji (na primer strokovne, poslovne in okoljske storitve) in različni seznami sektorjev, ki jih zahtevajo države članice OECD in države v razvoju. Poleg tega za najmanj razvite države zahteve v tej kategoriji niso bile oblikovane; zahteve, ki so bile januarja naslovljene na partnerice STO, so vključevale samo neodvisne strokovnjake glavnih trgovinskih partnerjev.

2.6   Zahteve držav članic STO

2.6.1

Evropska unija je v zvezi s pogajanji od drugih držav članic prejela več kot 50 zahtev za pripravo 4. načina na različnih ravneh: po eni strani države zahtevajo večjo preglednost obveznosti, medtem ko so po drugi strani nekatere države zahtevale ukinitev vseh omejitev v večini storitev.

2.6.2

Veliko večino teh zahtev so predložile države v razvoju. Skoraj polovica teh držav je zahtevala ukinitev vseh omejitev (kar bi pomenilo povsem prosti pretok ljudi), s čimer bi znižali raven znanj in spretnosti ter odpravili s 4. načinom povezano preverjanje gospodarskih potreb in trga dela. Tri države dejansko želijo, da se ukinejo vizumi in odobri avtomatična pravica do vstopa in bivanja. Nekatere države želijo priznavanje kvalifikacij tretjih držav ali razširitev Direktive EU o medsebojnem priznavanju na državljane tretjih držav, ki so se usposabljali v EU.

2.6.3

Na drugem srečanju, ki je potekalo od 31. maja do 2. junija 2003 v Daki v Bangladešu so ministri za trgovino najmanj razvitih držav v daški deklaraciji navedli: odstavek 15, iv: „V skladu s 4. načinom se prosti pristop na trge razvitih držav za začasno gibanje fizičnih oseb, zlasti nekvalificiranih in polkvalificiranih ponudnikov storitev, omogoči s priznavanjem strokovnih kvalifikacij, poenostavitvijo postopkov vizumov in brez zahtev za preverjanje gospodarskih potreb (ENT)“.

3.   Ponudba EU

3.1

Evropska unija je na številnih področjih predvidela velike izboljšave: za pogodbene ponudnike storitev je določila obveznosti za 22 podsektorjev (zlasti za strokovne in poslovne storitve) ter za štiri druge sektorje, in sicer za samostojne delavce, da lahko ostanejo v državi do šest mesecev. Za to skupino se je EU zavezala, da ne bo izvajala preverjanja gospodarskih potreb, temveč bo za določeno število ponudnikov storitev v okviru te obveznosti uvedla številčno omejitev. Stopnjo omejitve in načine za izvajanje je treba še določiti. Poleg tega bi se za mlade v okviru premeščanj med podjetji lahko predvidelo usposabljanje za obdobje do 12 mesecev. Ta ponudba EU je nedvomno ena najbolj ambicioznih in obetavnih do sedaj.

4.   Ponudbe tretjih držav

4.1

Samo nekaj (38) držav članic STO je v zadnjem roku, določenem v Deklaraciji iz Dohe, pripravilo predhodne ponudbe za večjo liberalizacijo trgovine storitev, čeprav ta predstavlja 91,6 % svetovne trgovine. Splošna raven ponudb, ki so jih predložile industrializirane države in države v razvoju, je nizka tudi z vidika kakovosti. Kljub vsemu je treba upoštevati, da so nekatere države, na primer Indija, Filipini, Tajska in Indonezija svoje zahteve preoblikovale glede na novo ponudbo EU.

5.   Začasno bivanje, trg dela in socialna kohezija

5.1

Težav v zvezi s 4. načinom ne smemo omejiti samo na trgovino, saj prav tako obsegajo politike na področju migracij in dela. Področje migracij predstavljajo začasne migracije, ki izmenoma vključujejo migracije zaradi zaposlitve. 4. način GATS predstavlja drugo skupino migracij.

5.2

Vendar pa njegov obseg ni jasno določen. Treba bi bilo pojasniti zvezo med začasnimi migracijami zaradi zaposlitve in začasnimi migracijami za vzpostavitev tržne prisotnosti. Predvsem pa je treba opredeliti pojem „začasen“, ker lahko označuje obdobje nekaj mesecev do več kot pet let. Poleg tega še niso opredeljene različne vrste zaposlitev, ki sodijo v ta okvir. Poleg tega EU (Pogodba o Evropski uniji) in STO izraza „začasne migracije“ ne uporabljata na enak način.

5.3

Jasno je, da 4. način velja samo za omejeno skupino visoko kvalificiranega osebja in za neodvisne pogodbene strokovnjake. Vendar, če se bo v prihodnosti uporaba 4. načina razširila še na druge kategorije zaposlitve, bo potrebna bolj specifična in omejevalna definicija izraza „začasno“ in bolj natančna definicija izraza „ponudniki storitev.“ V vsakem primeru je treba upoštevati, da trgovinski sporazumi ne ustrezajo popolnoma delovnemu pravu, in da bi jih lahko bolje pojasnili z uporabo izrazov iz Deklaracije Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998 ter iz deklaracij, ki ji sledijo (5). Slednja sama po sebi predstavlja pravno referenčno točko. V Nici sprejeta Listina o temeljnih pravicah je za države članice EU zelo pomembna, še posebej zato, ker je del Ustavne pogodbe.

5.4

Prav tako je zelo pomembna za številne neodvisne pogodbene strokovnjake ter za vse zadeve v zvezi s pokojninskimi shemami in bojem proti brezposelnosti. Seveda je treba emigracije nadzorovati na nacionalni ravni in ne prek STO; prav tako pa moramo nekatere vidike v zvezi z delom, vključno s človekovimi pravicami in socialno varnostjo, obravnavati na mednarodni ravni, na primer prek Mednarodne organizacije dela.

6.   Sklepi in priporočila

6.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja pomembnost nadaljnje liberalizacije globalne trgovine s storitvami za ekonomsko rast v državah v razvoju in v industrializiranih državah. Vendar pa analiza vpliva dejanskih socialnih posledic in trgov dela v državah, ki so ponudnice storitev in v državah gostiteljicah, še vedno ni bila izvedena.

6.2

EESO prav tako poudarja pomembno vlogo pravice držav članic STO, da urejajo in uvajajo nove predpise o ponudbi storitev.

6.2.1

EESO podpira predhodne ponudbe EU za nadaljnjo liberalizacijo v skladu s 4. načinom, vendar samo, če bodo v skladu s poglavitnimi delovnimi standardi, nacionalno delovno zakonodajo in obstoječimi kolektivnimi sporazumi v gostujočih državah. Odbor odobrava in pozdravlja dejstvo, da je Komisija med svoje obveznosti vključila pravice neodvisnih delavcev.

6.2.1.1

Predlog, da se ponudbi doda kategorija udeležencev usposabljanja v podjetju, je lahko za multinacionalna podjetja EU, za mlade vodstvene delavce in za podjetja v tretjih državah zelo zanimiv in zato tudi dobrodošel. Ni treba posebej omeniti, da mora biti način usposabljanja v teh odnosih jasno opredeljen, s čimer se izognemo tveganju, da se odnosi sprevržejo v premalo plačano delo v storitvenem sektorju, ki bi kršilo nacionalne predpise o usposabljanju (v obliki zakonodaje ali kolektivnih sporazumov) ali mednarodne delovne standarde.

6.2.2

EU prav tako predlaga nove obveznosti v zvezi z neodvisnimi strokovnjaki kot pogodbenimi ponudniki storitev, čeprav samo v nekaterih podsektorjih in za visoko kvalificirane strokovnjake (6).

6.2.3

EESO poudarja, da morajo članice sprejeti ukrepe za krepitev zaščite začasnih delavcev in za zagotovitev nediskriminacije ter uvedbe ustreznih mehanizmov za nadzor, npr. v skladu z načeli konvencije MOD, št. 95, ki se nanašajo na zaščito plač.

6.2.4

Zadnja širitev ali prihodnja(e) širitev(ve) EU na države, kjer so skupni sporazumi redki, bo še posebej zahtevala namestitev enako učinkovitih nadzornih mehanizmov.

6.2.5

EESO meni, da mora EU za večjo liberalizacijo trgovine storitev najprej:

1)

jasno izraziti, da predstavlja Direktiva o napotitvi delavcev na delo tudi temelj za začasno gibanje delavcev;

2)

pojasniti, kateri pravni referenčni okvir se mora uporabiti za liberalizacijo storitev znotraj notranjega trga EU (glej osnutek Direktive o storitvah na notranjem trgu), kar je bila zadnje mesece glavna tema zelo sporne razprave;

3)

ustvariti jasno ločnico med storitvami splošnega interesa (vključno z zdravstvenimi, izobraževalnimi, energetskimi in plinskimi storitvami), gospodarskimi in negospodarskimi storitvami, storitvami za komercialne in nekomercialne namene ter drugimi vrstami storitev.

6.3

EESO načeloma odobrava predlog Evropskega foruma storitev za oblikovanje dovoljenja GATS, ki bo omogočil bolj tekoče gibanje ponudnikov storitev iz Evrope in v Evropo ter preglednejši nadzor uporabe 4. načina.

6.4

Za mnoge države v razvoju obstaja realna nevarnost „bega možganov“. Veliko držav v razvoju se na primer sooča s pomanjkanjem medicinskih sester, ker se odseljujejo v razvite države, kjer primanjkuje usposobljenega osebja s tega področja. EESO predlaga, da Komisija in države članice oblikujejo pravila ali prakse (kot je to s pripravo etičnega kodeksa politike zaposlovanja, zlasti za medicinsko osebje, storil zdravstveni sektor v VB), s čimer bi se izognili izgubi sposobne in specializirane delovne sile v državah v razvoju, in s tem tudi njihove sposobnosti, da skrbijo za potrebe svojih prebivalcev.

6.5

EESO poziva EU in države članice, da trenutno ne sprejmejo širitve 4. načina na polkvalificirane ali nekvalificirane delavce, ker bi to namreč dejansko lahko ogrozilo osnovno načelo Mednarodne organizacije dela (MOD), da „delo ni blago“. Polkvalificirani ali nekvalificirani delavci so na trgu dela skoraj vedno v slabem položaju, tuji vodstveni delavci in strokovnjaki ali visoko kvalificirani neodvisni strokovnjaki pa so ponavadi na visokem položaju in dobro zaščiteni.

6.6

EESO se ne strinja, da bi se začasno gibanje delavcev, dejansko začasne migracije, urejale predvsem prek STO in sporazuma GATS brez zagotavljanja človekovih pravic ali upoštevanja poglavitnih delovnih standardov, kot je nediskriminacija. Učinkovito sodelovanje med STO in vsaj MOD, Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) in ZN za zaščito pravic začasnih priseljencev mora biti predpogoj za dodatno razširitev obsega 4. načina v STO. S tem bo imel MOD kot tristranska kontaktna točka za dialog in kot morebitno koordinacijsko telo večjo vlogo.

6.7

EESO meni, da morajo evropske vlade ponovno preučiti ratifikacijo Mednarodne konvencije o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, ki je začela veljati julija 2003. Ta konvencija opredeljuje pravice začasnih priseljencev, kot so na primer „napoteni delavci.“ To konvencijo je treba za usmerjanje politik uporabiti kot vrsto mednarodno priznanih standardov celo brez ratifikacije (7). Konvencijo MOD, št. 146 je ratificiralo šest držav članic EU in držav pristopnic (pred in po razširitvi EU) ter štiri druge evropske države. Skupaj s Priporočilom št. 151 je treba uporabiti določbe te konvencije Prav tako je treba uporabiti ustrezne člene Evropske socialne listine (Svet Evrope). Ukrepi, ki jih je sprejela EU v skladu s 4. načinom GATS, morajo biti skladni s temi standardi, zlasti tistimi, ki so jih sprejele države članice EU.

6.8

EESO odobrava resolucijo GATS Evropskega parlamenta (12. marec 2003), zlasti točke 5, 10 in 11, ter poziva Komisijo in države članice, da upoštevajo resolucijo v pogajanjih GATS.

Točka 5: opozarja, da je GATS prostovoljni sporazum in da njegova načela ne vsiljujejo niti privatizacije niti deregulacije ter ne določajo posebne stopnje liberalizacije kot take; vztraja pa, da na razvite države in države v razvoju ni treba pritiskati, da liberalizirajo storitve, še posebej javne.

Točka 10: odobrava ponudbo, da državam v razvoju prek začasnega prehoda kvalificiranega osebja čez mejo podelijo predvsem boljše možnosti opravljanja storitev na trgu EU, vendar vztraja, da morajo pogajanja čezmejnim delavcem zagotoviti zaščito pred vsemi oblikami diskriminacije. Opozarja tudi, da se morajo v vseh teh primerih delovni pogoji EU in nacionalni delovni pogoji, zahteve minimalnih plač ter razne vrste kolektivnih pogodb o plačah še naprej uporabljati, ne glede na to, ali je delodajalec registriran v državi članici EU.

Točka 11: poudarja, da morajo „tržno prisotnost“ (naložbe) še naprej urejati domači davčni, socialni in drugi ureditveni ukrepi; vztraja na pravici, da se tuja tržna prisotnost omogoči samo pod pogojem, če je v skladu s tristransko deklaracijo načel MOD v zvezi z multinacionalnimi podjetji in socialno politiko ter z navodili OECD za multinacionalna podjetja, spremenjenimi poleti 2000.

V Bruslju, 8. junija 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Se nanaša na dejavnosti Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v času nizozemskega predsedovanja v letu 2004. Mnenje EESO o pripravi 4. ministrske konference v Katarju: stališče EESO, Bruselj, 17. oktobra 2001 (UL C 36 z dne 8. 2. 2002, str. 85). Mnenje EESO o letalskem prevozu v Evropi, od enotnega trga k svetovnim izzivom z dne 26. januarja 2000 (UL C 75 z dne 15. 3. 2000, str. 4). Mnenje EESO o Zeleni knjigi o storitvah splošnega interesa z dne 11. decembra 2003 (UL C 80 z dne 30. 3. 2004, str. 66). Mnenje EESO z naslovom Za STO s človeškim obrazom: predlogi EESO z dne 26. marca 2003 (UL C 133 z dne 6. 6. 2003, str. 75).

(2)  Te storitve in ustrezna pravila zanje se od države do države razlikujejo.

(3)  http://www.oecd.org/document/25/0,2340,fr_2649_34145_31773849_1_1_1_1,00.html

(4)  Mednarodna konferenca MOD, Filadelfijska deklaracija, 1944

(5)  http://www.ilo.org/dyn/declaris/DECLARATIONWEB.INDEXPAGE?var_language=EN

(6)  Poročilo UNICE, Cancun, Moving Forward Together, julij 2003, opredeljuje IV.način kot „začasno gibanje ključnega poslovnega osebja“.

(7)  Na primer, ne omenja pravic zakoncev ali otrok.


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/34


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu za direktivo Sveta o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva

COM(2004) 716 final — 2004/0249 (CNS)

(2005/C 286/07)

Evropska komisija je 12. novembra 2004 sklenila, da v skladu s členom 31 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Predlog za direktivo Sveta o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 19. maja 2005. Poročevalec je bil g. BUFFETAUT.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 418. plenarnem zasedanju 8. in 9. junija 2005 (seja z dne 9. junija 2005) s 120 glasovi za in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Uvod

1.1

Nadzorovanje in kontrolo pošiljk radioaktivnih odpadkov med državami članicami ureja Direktiva Sveta 92/3 z dne 3. februarja 1992.

1.2

Direktiva se nanaša tako na pošiljke radioaktivnih odpadkov med državami članicami kot njihov uvoz v Skupnost in izvoz iz nje. Njen namen je zagotoviti namembnim državam in državam tranzita, da so seznanjene s pošiljkami radioaktivnih odpadkov na ali skozi njihovo ozemlje. Države članice lahko pošiljko odobrijo ali zavrnejo.

1.3

Kadar se radioaktivni odpadki izvažajo v tretjo državo, se pristojni organi obvestijo o pošiljki.

1.4

Po več kot desetih letih na splošno zadovoljive uporabe direktive je Komisija sklenila, da so iz praktičnih in pravnih razlogov potrebne nekatere spremembe.

1.5

Revizijski postopek poteka v okviru pete faze pobude SLIM (enostavnejša zakonodaja za notranji trg).

1.5.1

Cilj postopka je presoja ustreznosti:

sprejema novih tehničnih predpisov,

uskladitve direktive z novimi direktivami Euratoma in drugimi mednarodnimi sporazumi,

pojasnitve in odprave vseh neskladij glede pravice tretjih držav do posvetovanja o predvidenih pošiljkah radioaktivnih odpadkov,

razširitve področja uporabe direktive, ki vključuje tudi izrabljeno gorivo za ponovno predelavo,

preučitve in pojasnitve predpisov direktive o zavrnitvi odobritve pošiljke radioaktivnih odpadkov,

poenostavitve standardne listine za prijavo pošiljk radioaktivnih odpadkov,

nadomestitve direktive z uredbo.

1.5.2

Na osnovi teh presoj je bilo oblikovanih 14 priporočil, ki so bila podlaga za spremembe direktive.

2.   Nov predlog direktive

2.1

Evropska komisija navaja štiri razloge za spremembo Direktive 92/3:

uskladitev z zadnjimi direktivami Euratoma,

uskladitev z mednarodnimi konvencijami,

razjasnitev postopka v praksi: treba je natančneje pojasniti določene pojme, spremeniti obstoječe opredelitve in dodati nove, odpraviti neskladja in poenostaviti postopek,

razširitev področja uporabe direktive za izrabljeno gorivo: v skladu z Direktivo 92/3 se izrabljena goriva, za katere ni predvidena nadaljnja uporaba, obravnavajo kot radioaktivni odpadki, kar pomeni, da tudi za njih velja enoten postopek nadzora, ki ga predpisuje direktiva. Nasprotno pa za pošiljke izrabljenih goriv, ki so namenjena predelavi, ta postopek ne velja. Komisija želi izrabljena goriva, namenjena predelavi, vključiti v področje direktive, ker se ji zdi uporaba ali neuporaba zakonodaje glede na predvideno nadaljnjo rabo izrabljenih goriv nesmiselna, saj je njihova narava identična.

2.2

Komisija želi torej izboljšati strukturo besedila s pravno tehničnega stališča.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Komisija opozarja, da je pri konkretnem izvajanju direktive prihajalo do določenih problemov. V okviru pobude SLIM so predstavniki jedrske industrije oblikovali priporočila za pojasnitev in poenostavitev obstoječih postopkov, da se izboljša učinkovitost sistema, povečata predvidljivost in prihranek časa.

3.2

Odločitev Komisije o posodobitvi direktive je upravičena. Treba jo je poenostaviti in uskladiti z zadnjimi direktivami Euratoma in mednarodnimi konvencijami, predvsem s Skupno konvencijo o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki.

3.3

Treba je poudariti in podpreti prizadevanja za poenostavitev obstoječih postopkov, kot so posplošitev avtomatičnega postopka pridobitve dovoljenja (člen 6), uvedba potrdila o prejemu pošiljke (člen 8), prilagoditev jezikovnega režima za standardno listino (člen 13). Mogoče bi lahko Komisija v smislu pobude SLIM ta prizadevanja še poglobila. V praksi se namreč še vedno pojavljajo že znane težave. Pri nekaterih predlaganih spremembah se postavljajo vprašanja med drugim tudi glede njihovega praktičnega izvajanja. Druge spremembe bi lahko ovirale brezhiben potek pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Industrijski sektor pa je zaskrbljen glede predloga za razširitev področja uporabe Direktive 92/3/Euratom na izrabljena goriva, namenjena ponovni predelavi, saj obstaja nevarnost, da se bo s tem otežil tranzit in zapletle administrativne formalnosti, ne da bi se izboljšala zaščita prebivalstva in delavcev, ki jo zagotavljajo že drugi pravni instrumenti, predvsem Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki ter veljavni predpisi o prevozu radioaktivnih snovi.

4.   Posebne ugotovitve

Predlog v svoji trenutni obliki sproža nekatera bistvena vprašanja.

4.1   Nova direktiva in prost pretok izrabljenega goriva za ponovno predelavo

4.1.1

Ena izmed pomembnejših sprememb v novem predlogu je razširitev področja direktive na vsa izrabljena goriva neodvisno od tega, ali so namenjena dokončnemu odlaganju ali ponovni predelavi.

Do sedaj izrabljena goriva, namenjena ponovni predelavi, ki se v nasprotju z radioaktivnimi odpadki obravnavajo kot blago za nadaljnjo uporabo, niso sodila v področje uporabe Direktive 92/3.

4.1.2

Razlikovanje med izrabljenimi gorivi, namenjenimi dokončnemu odlaganju, ki se štejejo kot radioaktivni odpadki, in izrabljenimi gorivi, namenjenimi za nadaljnjo predelavo, je Komisija večkrat jasno izrazila (odgovori na pisna vprašanja Parlamenta E-1734/97 in P-1702/02). Prav tako tudi pravico vsake države članice, da opredeli in izvaja lastno politiko ravnanja z izrabljenimi gorivi ter različne strategije s tega področja.

4.1.3

Komisija navaja zaščito pred sevanjem in argument logike (gre za isto snov, spremeni se le njen namen) kot razloga za razširitev področja uporabe direktive na izrabljena goriva za predelavo. Če se radioaktivne snovi obravnavajo na enak način, ne glede na njihov namen, je pomembno zagotoviti, da se cilji nove direktive ne bodo zgrešili in ustvarile nove ovire za pošiljke izrabljenih goriv. Mehanizem avtomatične pridobitve dovoljenja ohranja potrebno ravnotežje v besedilu direktive, zato ga je treba obdržati. Za ohranjanje ravnotežja v besedilu direktive je prav tako treba podrobneje opredeliti razloge, zaradi katerih so države tranzita zavrnile odobritev pošiljke.

4.2   Problematika držav tranzita

4.2.1

Država tranzita je v novem predlogu opredeljena kot „država, različna od države izvora ali namembne države, skozi ozemlje katere se pošiljka pošlje ali namerava poslati“. Kaj pomeni v tej opredelitvi pojem „ozemlje“? Zajema kopno, teritorialne vode, izključno gospodarsko cono in zračni prostor?

4.2.2

Te pojme je treba natančno opredeliti, saj so lahko posledice teh določb zelo različne, odvisno od tega, če se na primer izključna gospodarska cona razume kot sestavni del ozemlja ali ne. Pri tem je pomembno upoštevati dejstvo, da se v mednarodnem pravu pristojnosti vsake države razlikujejo glede na obravnavan del ozemlja.

4.2.3

Mednarodno javno pravo priznava državam polno suverenost nad teritorialnimi vodami, ne pa nad izključno gospodarsko cono in celinsko polico, kjer so njihove pravice omejene. Zato EESO meni, da naj pojem ozemlje države tranzita zajema kopenski in zračni prostor ter teritorialne vode te države, ne pa izključne gospodarske cone.

4.2.4

To mnenje upravičuje na primer tudi dejstvo, da v Sredozemlju ni izključne gospodarske cone, saj premajhen geografski prostor tega ne dovoljuje. V Evropski uniji je mnogo sredozemskih držav, ki v tem pogledu ne bi imele istih pravic kot druge države članice. Poleg tega EESO predlaga, da je treba podrobnejšo opredelitev ozemlja države določiti v okviru mednarodno priznanih navigacijskih pravic in svoboščin, še posebej pravice plovbe skozi teritorialne vode iz člena 27 (3) (i) Skupne konvencije.

4.3   Opredelitev pravic držav tranzita

4.3.1

Treba je razmisliti o obsegu pravic, ki se priznavajo državam tranzita v okviru te direktive.

4.3.2

Predlog predvideva predhodno soglasje držav tranzita, neodvisno od tega, ali gre za države članice EU ali tretje države.

4.3.3

Kadar morajo države članice zaprositi za predhodno dovoljenje za tranzit čez tretjo državo, se morajo prepričati, da ta država spoštuje standarde, ki jih določa konvencija.

4.4   Pogoji za uveljavljanje dodeljenih pravic držav tranzita

4.4.1

Člen 27(3)(i) Skupne konvencije MAAE določa, da „nič v tej konvenciji ne prejudicira oziroma ne vpliva na uresničevanje, z ladjami in letali vseh držav, pomorskih rečnih ali zračnih navigacijskih pravic in svoboščin, kot so določene v mednarodnem pravu“.

4.4.2

Udeleženci pobude SLIM so predlagali, da se direktivi doda podobna določba, kar bi dejansko bilo priporočljivo.

4.4.3

V vsakem primeru je treba natančneje opredeliti razloge, ki državi tranzita dopuščajo zavrnitev odobritve tranzita. V Direktivi 92/3 so zapisana odstopanja od načel skupnega trga jedrske energije, ki se jih je tako kot samih načel treba strogo držati. Tako v okviru te direktive države tranzita ne smejo zavrniti pošiljke razen v primeru nespoštovanja mednarodnih in EU predpisov glede prometa. Predlog Komisije pa se zelo nejasno sklicuje le na „ustrezno veljavno zakonodajo“.

4.4.4

Primerno in bolj enoumno bi bilo razlikovanje med državami članicami tranzita in namembnimi državami članicami. Glavna naloga države tranzita je zagotoviti, da predvidena pošiljka izpolnjuje pogoje mednarodnih in EU predpisov glede prevoza radioaktivnih snovi. Dolžnosti namembne države so obširnejše in se ne nanašajo le na vprašanja prevoza, temveč tudi nadaljnjega ravnanja z radioaktivnimi snovmi.

4.4.5

Odstavek 3 člena 6 bi lahko spremenili na naslednji način:

„Za zavrnitev odobritve, kakor tudi za pogoje za odobritev, se navedejo razlogi:“

i)

za države tranzita na podlagi mednarodnih, nacionalnih in EU predpisov glede prevoza radioaktivnih snovi;

ii)

„za namembne države na podlagi ustrezne veljavne zakonodaje glede ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom ali mednarodnih, nacionalnih in EU predpisov glede prevoza radioaktivnih snovi.“

4.4.6

Avtomatični postopek za odobritev pošiljk, ki državam onemogoča zavlačevanje postopkov odobritve, je zelo primeren in nedvomen (odstavek 2 člena 6 predloga).

4.5   Težave pri konkretnem izvajanju nekaterih postopkov

4.5.1

Predlog za direktivo vsebuje občutne poenostavitve obstoječih postopkov, kar je zelo dobrodošlo dejstvo. Kljub temu pa se pojavljajo določene težave in vprašanja glede konkretnega izvajanja nekaterih predlaganih sprememb.

4.6   Razjasnitev pravil za nadzorovanje uvoza in izvoza (členi 10, 11 in 12)

4.6.1

Struktura direktive je bila spremenjena tako, da so različne stopnje postopka lažje razpoznavne. Za uvoz in izvoz obstajajo posebna pravila, vendar bi bilo treba pojasniti njihovo usklajenost s splošnimi pravili, ki določajo posamezne stopnje postopka.

4.6.2

Če primerjamo odstavek 1 člena 10 s splošnimi pravili predloga, ugotovimo, da bi morala namembna država članica vložiti vlogo za pridobitev dovoljenja za pošiljko pri sami sebi, kar je dokaj nenavadno.

4.6.3

V odstavku 2 člena 10 navedba „osebe, ki je odgovorna za upravljanje pošiljke“ ni dovolj natančna in se lahko nanaša na večje število akterjev. Če gre za pravno odgovornost, bi jo bilo treba določiti v pogodbi in/ali po pravni ali zakonski poti?

4.6.4

Vprašanja se pojavljajo tudi pri primerjavi odstavka 2 člena 10 s členom 12, ki določa pogoje za prepoved izvozov. Je naloga države tranzita, da med vsemi drugimi vprašanji oceni tudi zmožnost tretje države, v katero je pošiljka namenjena, za varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki (odstavek 1(c) člen 12)? Kaj se zgodi, če je država tranzita mnenja, da tretja država ni zmožna varnega ravnanja?

4.6.5

Za natančno opredelitev načel za izvoz radioaktivnih odpadkov in izrabljenih goriv zunaj meja EU je treba točko 1c člena 12 spremeniti in določiti, da organi držav članic ne dovoljujejo pošiljk v tretje države, v katerih tehnična, pravna in upravna sredstva ter načela udeležbe državljanov pri sprejemanju odločitev ne zagotavljajo varnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki, vsaj ne na ravni, ki je predpisana za države EU.

4.6.6

Člen 11, ki zadeva nadzorovanje izvoza iz Skupnosti, ne določa natančno, kako je treba pri pristojnih organih namembnih tretjih držav zaprositi za dovoljenje in kako morajo ti pošiljko odobriti. Razen tega je uporaba splošnih pravil predloga v nasprotju z ekstrateritorialnostjo namembnih tretjih držav, ki ne spadajo pod pravni red Skupnosti.

4.6.7

Zavrnitev odobritve pošiljke namembne države. Po zgledu opisa postopka za države tranzita bi bilo primerno, da se bolje opredelijo in opišejo razlogi, ki namembnim državam dopuščajo zavrnitev odobritve pošiljke (odstavek 3 člen 6 opisuje obe kategoriji držav).

4.7   Razjasnitev ali poenotenje terminologije

4.7.1

„Radioaktivni odpadki“: v odstavku 1 člena 3 je podana nova opredelitev radioaktivnih odpadkov. Čeprav naj bi temeljila na opredelitvi Skupne konvencije, vsebuje nekaj razlik, predvsem glede določitve države, ki odloča o kategorizaciji radioaktivnih odpadkov. Zato bi bilo zaželeno, da se uporablja opredelitev pojma Skupne konvencije.

4.7.2

V členu 9 so omenjene „tehnične specifikacije, na podlagi katerih je bila pošiljka odobrena“ brez natančne opredelitve njihovega pomena. Ta pojem se pogosto uporablja v predpisih glede prevoza radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Da ne bi prihajalo do zmed v pojmovanju, bi bilo treba ta izraz jasno opredeliti.

4.7.3

„Dovoljenje — odobritev — privolitev — soglasje“: v mnogih členih predloga (členi 4 do 7 in 10, 11, 13) se ti različni pojmi uporabljajo na enak način. Poenotenje terminologije bi poenostavilo branje in razlago besedila. EESO predlaga, da se obdržita dva izraza: dovoljenje in soglasje. Izraz dovoljenje naj bi se nanašal na soglasje države izvora, izraz soglasje pa na soglasje namembne države in/ali države tranzita. Različno poimenovanje bi omogočilo razlikovanje med dvema glavnima fazama postopka kontrole, kot določa Direktiva.

5.   Sklepne ugotovitve

5.1

EESO podpira revizijo direktive z namenom, da se uskladi z direktivami Euratoma in mednarodnimi konvencijami, ter poenostavitev in razjasnitev obstoječih postopkov. Pozdravlja tudi dejstvo, da se je v predlog vključil avtomatični postopek za odobritev pošiljk, ki preprečujejo zavlačevanje postopkov.

5.2

Opozarja, da je treba na novo opredeliti predpise glede tranzita, da ne bo prihajalo do neprimernega oviranja pošiljk izrabljenih goriv za ponovno obdelavo v Skupnosti, kar bi bilo v nasprotju s pravili skupnega trga jedrske energije.

5.3

Treba bi bilo razjasniti pravila za uvoz in izvoz ter na novo in natančneje opredeliti razloge, ki utemeljujejo zavrnitev odobritve s strani držav tranzita in namembnih držav.

V Bruslju, 9. junija 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/38


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o smernicah politike zaposlovanja držav članic, v skladu s členom 128 Pogodbe ES

(COM(2005) 141 final — 2005/0057 (CNS))

(2005/C 286/08)

Svet je 22. aprila 2005 sklenil, da v skladu s členom 128 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu: Predlog sklepa Sveta o smernicah politike zaposlovanja držav članic, v skladu s členom 128 Pogodbe ES

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. maja 2005. Poročevalec je bil g. Malosse.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel 31. maja 2005 s pisnim postopkom (člen 58 poslovnika), in sicer z 1 glasom proti.

1.   Uvod

Evropski Svet je 22. in 23. marca izrazil potrebo po ponovnem zagonu lizbonske strategije in osredotočenju prednostnih nalog na rast in zaposlovanje.

Evropski Svet je pozval Komisijo, da prednostno obravnavanje rasti in zaposlovanja prenese v nove širše smernice ekonomske politike in v nove smernice za zaposlovanje.

Oba besedila sta bila združena v en dokument, ki predstavlja prve integrirane smernice za rast in zaposlovanje za obdobje 2005-2008.

Predloženo mnenje se nanaša na del dokumenta z naslovom Predlog sklepa Sveta o smernicah politike zaposlovanja držav članic, v skladu s členom 128 Pogodbe ES.

Odbor obžaluje, da močno omejen časovni razpored za sprejetje smernic o temi, ki je tako pomembna za evropske državljane, ne dopušča resnične razprave s civilno družbo. To je v nasprotju z načelom participativne demokracije, kot je zapisano v Ustavni pogodbi. Odbor zato prosi Svet, da časovni razpored v prihodnje oblikuje tako, da bo v ustreznih pogojih mogoče organizirati demokratično razpravo in civilni dialog na evropski in nacionalni ravni. Le na ta način je mogoče zagotoviti vključitev ustreznih socialnih partnerjev v vse faze procesa, k čemur so močno pozivale vse strani v okviru vmesne ocene lizbonske strategije glede učinkovitejšega izvajanja strategije zaposlovanja.

Hkrati Odbor obžaluje, da mu posvetovalni postopek omogoča samo delno izražanje svojega mnenja o tem, kar je načeloma integriran predlog za rast in zaposlovanje. Smernice za zaposlovanje in širše smernice ekonomskih politik držav članic bi bilo treba združiti v enem samem predlogu z obsežno politiko in s tem omogočiti bolj uravnoteženo kombinacijo politik med konjunkturnimi in strukturnimi vidiki.

Odbor meni, da mora Komisija oblikovati doslednejšo strategijo za podporo in spremljanje politike zaposlovanja, ki bo bolj ustrezala pričakovanjem državljanov in dejansko omogočila doseganje cilja polne zaposlenosti, ki izhaja iz lizbonske strategije

2.   Splošne ugotovitve

2.1   Splošna medsebojna usklajenost

Da bi povečali učinkovitost osredotočenosti na rast in zaposlovanje, je Evropski svet sklenil okrepiti medsebojno povezanost in dopolnjevanje obstoječih mehanizmov z uvedbo novega ciklusa upravljanja.

EESO pozdravlja nov pristop pod pogojem, da se izkaže za učinkovitega in ne ostane le formalnost, kar je na žalost še vedno tako. Pomembno je tudi, da se medsebojna usklajenost odraža tudi pri ocenjevanju.

Zaradi kontinuitete bi bilo treba smernice za zaposlovanje in širše smernice ekonomskih politik držav članic v celoti pregledati vsake tri leta in tako omogočiti resnično demokratično razpravo.

Prednostne naloge

Prednostne naloge, določene za doseganje polne zaposlenosti, kakovosti delovnih mest, produktivnosti dela in socialne kohezije, so naslednje:

privabiti več ljudi k zaposlenosti in jih obdržati na delovnih mestih ter posodobiti sisteme socialne zaščite;

izboljšati prilagodljivost delavcev in podjetij ter prožnost trgov dela;

izboljšati naložbe v človeški kapital z boljšim izobraževanjem in strokovnim usposabljanjem.

2.2

Vendar pa Odbor obžaluje, da drugi dejavniki niso dovolj raziskani ali so le omenjeni in ne obravnavani kot prednostni cilji:

2.2.1

Politični ukrepi za boljšo integracijo mladih ljudi v trg dela, zlasti ukrepi, ki bi jim zagotovili prvo službo z dobrimi možnostmi za prihodnost. Nenehna (v nekaterih državah, naraščajoča) brezposelnost mladih, ki prizadene tudi mlade diplomante, je ključni izziv za Evropo; družbo, ki mladim ljudem ne nudi perspektive, čaka žalostna prihodnost.

2.2.2

Ukrepi, povezani s prehodom na ekonomijo znanja, med drugim za izboljšanje kakovosti delovnih mest ter produktivnosti dela. Odbor je prepričan, da prehod v novo gospodarsko dobo (razvoj storitev, industrije…) ni bil pravilno razumljen, in da je neučinkovitost nekaterih politik zaposlovanja povezana z dejstvom, da te premalo upoštevajo spremembe, ki se dogajajo pred našimi očmi. Prehod v ekonomijo znanja zahteva trdnejša prizadevanja, ki bodo usmerjena v poklicno usposabljanje in vseživljensko izobraževanje, ter trajno prilagoditev znanju novih tehnologij.

2.2.3

Odbor obžaluje, da se smernice za inovativnost in raziskave nanašajo le na širše smernice ekonomskih politik in ne tudi na zaposlovanje, medtem ko bi EU s spodbujanjem naložb v te sektorje lahko prispevala k ustvarjanju delovnih mest, zlasti za mlade. Ta vrzel kaže na pomanjkanje povezanosti med širšimi smernicami ekonomskih politik in smernicami za zaposlovanje.

2.2.4

Vprašanje enakega obravnavanja spolov na trgu dela je ena osrednjih točk lizbonske strategije, in še vedno ostaja potreba po nadaljnjih prizadevanjih za boljšo združljivost poklica in družine, zato je toliko bolj presenetljivo, da dokument ne vsebuje nobene posebne integrirane smernice o vprašanju glede spolov. Odbor hkrati izraža začudenje, da v smernicah nista izpostavljena izziv staranja delovne sile in potreba po uspešnejšem boju proti diskriminaciji na trgu dela, ki temelji na starosti, ovirah ali etnični pripadnosti.

2.2.5

Skupno vodenje politike priseljevanja in vprašanje upadanja prebivalstva v Evropi. Sporočilo Evropske komisije o upravljanju migracijskih tokov (1) je poudarilo dejstvo, da lahko Unija zaradi upadanja rodnosti do leta 2030 izgubi več kot 20 milijonov ljudi na trgu dela. Četudi priseljevanje samo po sebi ni rešitev težav, izhajajočih iz demografskih razmer v državah Evropske unije, mora Evropa oblikovati dejavne politike za sprejem ekonomskih priseljencev (2), da bodo le-ti prispevali k zadovoljitvi potreb na trgu dela in k blaginji EU. Omejevalne in deskriminacijske politike nekaterih držav članice imajo do delavcev migrantov zastraševalen učinek, ki škodljivo vpliva na potrebe na trgu dela. Treba je razviti tesno sodelovanje tako na nacionalni ravni kot na ravni Skupnosti. Vendar pa mora demografski izziv spodbuditi razpravo o družinski politiki in politiki rodnosti na evropski ravni.

2.2.6

Ukrepi za podporo lokalnih pobud in razvoja vseh vrst podjetij. Rast novih podjetij v Evropski uniji je šibka (razen v nekaterih novih državah članicah) in odraža razmere, ki niso naklonjene pobudam. Poleg tega je med majhnimi podjetji prisoten tudi visok delež neuspelih podjetij, ki ne dosežejo stopnje zrelosti in razvoja. Protiukrepi so dobro poznani (odprava upravnih ovir pri ustanavljanju podjetij, davčne reforme na področju sukcesije, odprava monopolov in izkrivljanja konkurence, zamud pri plačilih in predolgih plačilnih rokov, pomanjkanja evropskih instrumentov za olajšanje dostopa do notranjega trga, itd.), vendar se le redko izvajajo. Odbor opozarja na pomembnost te teme in se zavzema za to, da bi trenutni programi podjetniške politike EU postali skladni s smernicami za rast in zaposlovanje.

2.3   Ocenjevanje doseženih rezultatov

2.3.1

EESO ugotavlja, da nove smernice temeljijo na kvantitativnem ocenjevanju rezultatov, ki so bili doslej doseženi v okviru lizbonske strategije. Ti rezultati kažejo rahlo izboljšanje (stopnja zaposlenosti se je povečala z 61,9 % v letu 1999 na 62,9 % v letu 2003). Vendar pa to ne more skriti dejstva, da je splošno stanje zaposlovalne politike v EU neugodno, saj močno odstopa od ciljev, zastavljenih za leto 2010. Vendar EESO želi natančnejše ocenjevanje rezultatov, ki bi upoštevalo še druge parametre (zaposlovanje mladih, stopnjo zaposlenosti žensk, starejših delavcev, itd.) in tudi razlike v rezultatih, doseženih v različnih državah članicah ter celo v različnih regijah in sektorjih v najpomembnejših primerih. EESO bi v prihodnosti lahko skupaj z nacionalnimi ESO in podobnimi ustanovami na lastno pobudo oziroma na prošnjo pripravil primerjalno oceno doseženih rezultatov s pomočjo ugotovitev civilne družbe. Ta zadolžitev je v skladu s priporočili Evropskega sveta iz marca 2005, ko je slednji pozval EESO, da skupaj z nacionalnimi ESO in podobnimi ustanovami igra polno vlogo pri izvajanju lizbonske strategije.

2.4   Metode izvajanja

2.4.1

EESO ugotavlja, da integrirane smernice v celoti nudijo državam članicam dovolj prilagodljivosti za ugotavljanje lokalnih rešitev, ki najbolje izpolnjujejo potrebe po reformi. Vendar pa se ne glede na nacionalne politike posameznih držav politični akterji, socialni partnerji, gospodarske organizacije in drugi akterji civilne družbe vedno bolj soočajo z vprašanjem zaposlovanja na regionalni in lokalni ravni in na tej ravni tudi posegajo po ustreznih ukrepih. Zadnje kohezijsko poročilo EU poudarja tudi raznolikost lokalnih in regionalnih strategij zaposlovanja.

2.4.2

Odbor globoko obžaluje, da se nove smernice ne nanašajo več izključno na posebne cilje politike zaposlovanja in trga dela: oddaljujejo se od predhodnega pristopa, kjer je bil za vse države članice določen jasen okvir in enotne obveznosti na podlagi proaktivne politike zaposlovanja. Te nove smernice niso več temelj, na katerega bi se lahko opirale države članice. Po drugi strani pa ukrepov politike zaposlovanja držav članic ni več mogoče meriti na podlagi konkretnih in v mnogih primerih merljivih evropskih ciljev, v enaki meri kot prej.

2.4.3

Odbor vendarle pozdravlja predlog Komisije, da si vsaka država članica po posvetovanju z nacionalnim parlamentom in socialnimi partnerji zastavi posebne kvantitativne cilje. Navsezadnje je treba smernice izvajati na nacionalni ravni. Nacionalne cilje je treba določiti ob upoštevanju realne možnosti za napredek vsake države posebej, da bi tako povečali celotno dinamiko. Zato bi se morale tudi države, ki so že uresničile nekatere lizbonske cilje glede stopnje zaposlenosti, še naprej truditi za napredek.

3.   Posebne ugotovitve

PRIVABLJANJE IN OHRANJANJE VEČ LJUDI NA TRGU DELA TER POSODOBITEV SISTEMOV SOCIALNE ZAŠČITE

3.1

Smernica: Izvajanje politike zaposlovanja, usmerjene v doseganje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu ter krepitev socialne in ozemeljske kohezije. Politike morajo prispevati k uresničitvi skupne povprečne stopnje zaposlenosti v višini 70 % za Evropsko unijo, pri čemer je stopnja zaposlenosti žensk najmanj 60 %, starejših delavcev (55 do 64 let) pa 50 %, ter k zmanjšanju nezaposlenosti in nedejavnosti. Države članice morajo določiti nacionalne ciljne stopnje zaposlenosti za leti 2008 in 2010. (Integrirana smernica št. 16).

3.1.1

V svojem mnenju o politiki zaposlovanja: vloga ESSO po širitvi in z vidika lizbonskega procesa (3), je EESO opozoril na naslednje:

Jasno je, da je cilje politike zaposlovanja mogoče doseči samo z uspešnim uvajanjem trajnega vzpona gospodarske konjunkture. Za povečanje potenciala rasti ter dosego polne zaposlenosti je treba oblikovati ustrezne okvirne pogoje, ki ugodno vplivajo tako na zunanje kot tudi na notranje povpraševanje. Na podlagi tega je EESO v zadnjem času večkrat opozoril, da je za to potreben „zdrav makroekonomski okvir“ na ravni EU. To vključuje predvsem makropolitiko, ki državam članicam pri gospodarski stagnaciji pušča manevrski prostor za konjunkturno-politične ukrepe v gospodarski in finančni politiki, in v času gospodarske rasti ustvarja ustrezen manevrski prostor.

3.1.2

V središču evropske razprave o zaposlovanju je danes potreba po zvišanju stopnje zaposlenosti. Strateški cilj lizbonske strategije je pospeševanje zaposlovanja kot najboljša preventiva pred revščino in izključevanjem. To zahteva strategijo za izboljšanje kakovosti dela, ki ne bo stremela le h kvantitativnim ciljem. Evropska pot k polni zaposlenosti mora biti zato povezana s primernimi plačami, izboljšanjem kvalifikacij (zlasti s pomočjo vseživljenskega učenja), socialno varnostjo in visokimi delovno pravnimi standardi. EESO poziva, da je treba v okviru uresničevanja družbe znanja pripisati večji pomen kakovosti delovnih mest.

3.1.3

Inovativna sposobnost podjetij vseh vrst je odločilna za evropsko gospodarsko dinamiko. Brez novih in boljših izdelkov in storitev ter brez povečanja produktivnosti je Evropa gospodarsko in na področju politike zaposlovanja v neugodnem položaju. Napredek pri produktivnosti pomeni tudi spremembo na področju dela, vendar ne vedno in takoj s pozitivnim saldom. Ravno s povečanjem kakovosti vseh kategorij delovnih mest bodo podjetja lahko izboljšala svojo sposobnost inovativnosti in produktivnosti.

3.1.4

Poleg tega je treba posvetiti ustrezno pozornost boju proti diskriminaciji in spodbujanju enakih možnosti. Države članice bi bilo treba spodbujati, da v okviru svojih nacionalnih akcijskih načrtov nadaljujejo z izvajanjem ustreznih ukrepov za boj proti diskriminaciji, zlasti na področju plač, ter za znatno povečanje stopnje zaposlenosti žensk.

3.2

Smernica: Spodbujanje pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih z obnovljenim prizadevanjem za izgradnjo poti zaposlovanja za mlade in zmanjševanje nezaposlenosti mladih; odločnim ukrepanjem za odpravo razlik med spoloma v zaposlovanju, brezposelnosti in plačilu; boljšo usklajenostjo med poklicnim in zasebnim življenjem, vključno z zagotavljanjem finančno dostopnega otroškega varstva in oskrbe za druge vzdrževane člane; sodobnimi pokojninskimi in zdravstvenimi sistemi, ki jim je treba zagotoviti ustreznost, finančno vzdržnost in odzivnost na spreminjajoče se potrebe s podpiranjem udeležbe v zaposlenosti in daljšega delovnega življenja, vključno z ustreznimi spodbudami za delo in odvračanje od predčasne upokojitve; podporo delovnim pogojem, ki spodbujajo aktivno staranje. (Integrirana smernica št. 17). Glej tudi integrirano smernico „Obvarovanje gospodarske vzdržnosti“ (št. 2).

3.2.1

EESO se strinja s temi predlogi.

3.2.2

Odbor izraža popolno podporo Evropskemu mladinskemu paktu, ki ga je Evropski svet sprejel 22. in 23. marca 2005 in katerega cilj je sprejeti vrsto ukrepov za evropsko mladino v okviru lizbonske strategije. V svojem mnenju na lastno pobudo o beli knjigi o mladinski politiki (4) je Odbor izrazil, da „bi se morale države članice s pomočjo Skupnosti kvantitativno zavezati k zmanjšanju brezposelnosti mladih“.

3.2.2.1

Odbor s tem zahteva vključitev posebne smernice za zaposlovanje mladih, ki bi lahko vključevale: mehanizme podpore pri iskanju prve zaposlitve, prvo sklenitev delovnega razmerja z izgledi za prihodnost, spodbujanje dodatnega izobraževanja, učinkovitejše evropske programe za spodbujanje mobilnosti mladih delavcev, odpravljanje ovir pri mobilnosti (zlasti za vajence, pripravnike in iskalce prve zaposlitve) ter spodbujanje ustanavljanja podjetij in začetka novih gospodarskih dejavnosti.

3.2.3

EESO poziva države članice, da okrepijo prizadevanja za združljivost poklica z družinskim življenjem. Gre za nalogo celotne družbe. Oblikovanje struktur za oskrbo otrok bi omogočila združljivost družinskih in poklicnih obveznosti, nadaljevanje z delom oziroma hitro vrnitev na trg dela po premoru.

3.2.4

EESO meni, da je za dejansko doseganje cilja aktivnega staranja treba zagotoviti take gospodarske in politične pogoje, ki bodo delavce spodbujali, da dlje ostanejo na trgu dela, ravno tako pa je treba spodbujati socialne dejavnosti in vključevanje drzavljanov.

3.2.5

Glede sistemov socialnega varstva je danes treba najti ravnovesje med posodobljanjem in izboljšanjem, da bi tako ohranili njihovo funkcijo socialne zaščite (5) ter jo prilagodili trenutnim okoliščinam (kot npr. demografskemu razvoju). V tem smislu je za zagotovitev dolgoročne sposobnosti financiranja treba upoštevati merila socialne primernosti, splošne dostopnosti in visoke kakovosti storitev.

3.2.6

Odbor meni, da je veliko število direktnih subvencij, povezanih z zaposlitvijo, nevarno, saj so vir izkrivljanja konkurence in neenakosti in ker znižujejo raven plač in s tem kakovosti delovnih mest, ko gre za subvencije za nekvalificirana delovna mesta. Zato priporoča dejavne ukrepe, ki vplivajo na zagotavljanje splošnih pogojev z vzpostavljanjem struktur, ki bodo spodbujale družbeno vključenost, združljivost poklicnega in družinskega življenja in enake možnosti. V tem smislu je treba upoštevati tudi specifične potrebe posameznih držav članic, zlasti glede težav z brezposelnostjo na regionalni ravni.

3.3

Smernica: Zagotavljanje socialno vključujočih trgov dela za iskalce zaposlitve in zapostavljene ljudi z aktivnimi in preventivnimi ukrepi trga dela, ki vključujejo zgodnje prepoznavanje potreb, pomoč pri iskanju zaposlitve, usmerjanje in usposabljanje kot del osebnih akcijskih načrtov, zagotavljanje socialnih storitev, potrebnih za podporo vključevanja zapostavljenih ljudi na trg dela in prispevanje k socialni in ozemeljski koheziji ter izkoreninjenju revščine; in s stalnimi pregledi davčnih sistemov in sistemov dajatev, vključno z upravljanjem in pogojenostjo dajatev ter zmanjšanjem visokih mejnih efektivnih davčnih stopenj, da se bo delo izplačalo in bo zagotovljena ustrezna raven socialne zaščite. (Integrirana smernica št. 18).

3.3.1

Kot je že izrazil v svojem mnenju o smernicah politike zaposlovanja za leto 2003 (6), EESO poudarja, da„pojem 'zapostavljenih oseb' zajema številne skupine posameznikov z različnimi zaposlitvenimi razmerami. Zlasti za osebe s posebnimi potrebami je treba oblikovati natančnejši pristop do terminologije in konceptov, povezanimi z njimi in njihovo zaposlitvijo. Veliko oseb s posebnimi potrebami in morda tudi oseb iz drugih skupin se niti ne prijavlja na delovna mesta. Zaradi tega pa te skupine oseb seveda ne smejo biti izključene iz možnosti za dodatno izobraževanje in poklicne izkušnje v okviru akcijskih načrtov na področju zaposlovanja.“

3.3.2

Glede oseb s posebnimi potrebami je EESO v svojih prejšnjih mnenjih poudaril potrebo po spodbudah za delodajalce, da bi zaposlovali takšne osebe, in oblikovanje potrebnih pogojev za njihovo seznanjanje s sodobnimi tehnologijami. Odbor opozarja na temeljno vlogo, ki jo imata socialna ekonomija in terciarni sektor pri inovacijah in zaposlovanju, zlasti za spodbujanje vključevanja zapostavljenih oseb v trg dela, kot je poudaril Evropski svet marca 2005.

3.3.3

V skladu s svojimi dosedanjimi stališči EESO poudarja pomen predloga glede usmerjanja in usposabljanja v okviru posameznih akcijskih načrtov.

3.3.4

EESO ravno tako poudarja, da je „dostop do trga dela pod enakimi pogoji bistven za družbeno vključevanje priseljencev in beguncev, ne le za spodbujanje gospodarske neodvisnosti, ampak tudi za krepitev njihove pravice do dostojnega življenja in udeležbe v družbi. Treba je odpraviti strukturne in institucionalne ovire, ki preprečujejo prost dostop do trga dela“  (7) .

3.3.5

Odbor prav tako poudarja, da je treba socialno pomoč, ki je pravica sama po sebi, ločiti od sprejema zaposlitve. V nekaterih državah se veliko oseb odpove sklenitvi delovnega razmerja, saj to pomeni izgubo socialnih pomoči, ki predstavljajo bistveni delež njihovih dohodkov. Tisti, ki sprejmejo delo, torej trpijo poslabšanje finančnega stanja (saj vzroki za socialno pomoč niso odpravljeni: družinske razmere, ovire…), to pa vodi do povečanja števila revnih delavcev. Podobno Odbor poudarja, da mora biti boj proti revščini obravnavan ločeno od vprašanja zaposlovanja in da morajo države članice sprejeti usmerjene politične ukrepe v duhu lizbonskih ciljev.

3.4

Smernica: Izboljšanje ujemanja s potrebami trga dela s posodobitvijo in okrepitvijo institucij trga dela, zlasti zavodov za zaposlovanje; večjo preglednostjo zaposlovanja in možnosti usposabljanja na nacionalni in evropski ravni, da se olajša mobilnost v Evropi; boljšim predvidevanjem v zvezi s potrebami po strokovni usposobljenosti, pomanjkanjem in ozkimi grli na trgu dela; ustreznim upravljanjem ekonomske migracije. (Integrirana smernica št. 19).

3.4.1

EESO ponovno opozarja na pomen mobilnosti na področju zaposlovanja. Mobilnost predpostavlja, da se predvidijo zadostne infrastrukture in da se zagotovi dostopnost storitev prevoza in stanovanj kot tudi zadostna količina in kakovost vseh storitev splošnega interesa. Poleg geografske mobilnosti, je treba spodbujati vertikalno socialno mobilnost, tako da se zagotovijo prehodi med poklici v istem sektorju, tudi v sektorjih, ki niso neposredno povezani z družbo ekonomije znanja.

3.4.2

EESO poudarja vlogo, ki jo lahko imajo priseljenci pri zadovoljevanju potreb trga dela in spodbujanju rasti v Evropski uniji. Odbor poudarja, da je treba oblikovati nediskriminatorno politiko glede delavcev migrantov ter da so potrebni ukrepi za sprejem in vključevanje teh delavcev in njihovih družin.

IZBOLJŠANJE PRILAGODLJIVOSTI DELAVCEV IN PODJETIJ TER PROŽNOSTI TRGOV DELA

3.5

Smernica: Spodbujanje prožnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšanje segmentacije trga dela s prilagoditvijo zakonodaje o zaposlovanju s pregledom, kjer je to potrebno, ravni prilagodljivosti, ki je zagotovljena s pogodbami za nedoločen in določen čas; boljšim predvidevanjem in pozitivnim upravljanjem sprememb, vključno z gospodarskim prestrukturiranjem, predvsem sprememb, povezanih z odpiranjem trgovine, da se tako kar najbolj zmanjšajo socialni stroški in se olajša prilagajanje; podporo prehodom v poklicnem statusu, vključno z usposabljanjem, samozaposlitvijo, ustanavljanjem podjetij in geografsko mobilnostjo; spodbujanjem in razširjanjem inovativnih in prilagodljivih oblik organizacije dela, vključno z boljšim zdravjem in varnostjo pri delu ter raznolikostjo pogodbenih ureditev in ureditev delovnega časa, da bi izboljšali kakovost in produktivnost pri delu; prilagajanjem novim tehnologijam na delovnem mestu, odločnim ukrepanjem za preusmeritev dela na črno v redno zaposlitev. (Integrirana smernica št. 20). Glej tudi integrirano smernico „Spodbujanje večje skladnosti med makroekonomskimi in strukturnimi politikami“ (št. 4).

3.5.1

Po mnenju EESO je „treba najti ustrezno ravnovesje med prilagodljivostjo in varnostjo na trgu dela, da bodo podjetja lahko nudila več zaposlitev, delavcem pa bo zagotovljena potrebna varnost. EESO pozdravlja uravnovešen pristop, ki ga je predložilaprojektna skupina v poglavju z naslovom Spodbujanje prilagodljivosti in varnosti na trgu dela. Kljub različnim družbenim in strukturnim pogojem v državah članicah, imajo slednje vendarle skupne točke, katerim je po mnenju EESO treba nameniti posebno pozornost.“

3.5.1.1

Odbor opozarja Komisijo in Svet na nevarnosti povečanja negotovosti mladih in starejših delavcev, ki bi poslabšale njihovo pogajalsko pozicijo v kolektivnih pogajanjih o plačah, delovnih pogojih, socialnem varstvu (zlasti pravici do pokojnine) ter tako znižale raven socialnih standardov in evropskega socialnega modela, ki ga spodbujajo evropske institucije, med drugim v mednarodnih posvetovalnih in pogajalskih organih.

3.5.1.2

Koristno bi bilo, da bi poskusili ločiti „spremembe, povezane z odprtjem trga“ od stalnega zniževanja kakovosti delovnih mest, plač in življenjskih pogojev sto tisoče evropskih delavcev in državljanov. Odbor prav tako poudarja, da so makroekonomski ukrepi, zahtevani v smernici 4 in natančneje določeni v smernici 20, povezani s pomembnimi človeškimi in gospodarskimi stroški, ki bi jih Komisija morala podrobneje analizirati v presoji vplivov, preden začnejo veljati smernice. Kot je Odbor navedel zgoraj, bo tudi on izvedel primerjalno oceno izkušenj z izvajanjem v posameznih državah članicah.

3.5.2

Odbor poudarja, da ne sme priti do zamenjave med prilagodljivostjo in neprijavljenim delom, četudi sta zajeta v isti smernici. S spodbujanjem prilagodljivosti pogodb in plač ne bomo rešili problema neprijavljenega dela, ki je vprašanje, ki ga je treba posebej obravnavati.

3.5.2.1

Odbor poudarja pomen posebnega cilja, ki ga predstavlja boj proti neprijavljenemu delu. V mnenju na lastno pobudo je Odbor izpostavil nekatere točke, ki bi lahko pomagale najti pravilen pristop k problemu.

3.5.2.2

Treba je izboljšati spodbude za prijavo dela.

3.5.2.3

Zelo pogosto neprijavljena in slabo plačana dela opravljajo ženske in druge zapostavljenje kategorije delavcev. Zato je treba njihov položaj podrobno preučiti, da se lahko sprejmejo ustrezni ukrepi.

3.5.2.4

Zakonodajo na področju podjetništva je treba ponovno pregledati, da se zmanjšajo birokratske ovire, zlasti pri ustanavljanju novih podjetij.

3.5.2.5

Neprijavljenega dela se ne sme obravnavati kot manjšega prekrška. Treba je povečati učinkovitost sankcij, da se delo na črno ne bo več izplačalo.

3.5.2.6

V prihodnji oceni prehodnih ukrepov glede prostega gibanja delavcev ali bolje rečeno, pomanjkanja svobode gibanja za državljane držav članic, ki so v EU vstopile 1. maja 2004, je treba navesti težave, s katerimi so se srečevali delodajalci in delojemalci, ob upoštevanju razvoja kvalifikacij, demografskega in kulturnega razvoja in razvoja potreb po mobilnosti. Treba je preveriti, če so ti ukrepi ovirali mobilnost v Evropski uniji in spodbujali neprijavljeno delo delavcev iz novih držav članic.

3.5.3

Odbor z začudenjem opaža, da Komisija na temo gospodarskega prestrukturiranja v obrazložitvah te smernice niti ne omenja pomena sodelovanja tistih, ki jih to zadeva, zlasti zaposlenih in njihovih predstavnikov. To je še toliko bolj presenetljivo, ker to temeljito obravnava in poudarja nedavno sporočilo Komisije o prestrukturiranju in zaposlovanju, kar Odbor izrecno pozdravlja in bo v kratkem obravnaval v ločenem mnenju.

3.6

Smernica: Zagotavljanje zaposlovanju prijaznih plač in napredka pri drugih stroških dela s spodbujanjem oblikovanja pravega okvira za pogajanja o plačah, da bi se izrazile razlike v trendih produktivnosti in trga dela na sektorski in regionalni ravni, pri tem pa spoštovati vlogo socialnih partnerjev; in spremljanjem ter, kjer je primerno, pregledom strukture in ravni stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, ter njihovega vpliva na zaposlovanje, zlasti za nizko plačano delovno silo in za iskalce prve zaposlitve (Integrirana smernica št. 21). Glej tudi inegrirano smernico „Zagotavljanje, da gibanje plač prispeva k makroekonomski stabilnosti in rasti“ (št. 5).

3.6.1

V svojem mnenju o širših smernicah ekonomskih politik držav članic za obdobje 2003 do 2005 (8), je EESO ugotovil naslednje:

„Odbor načeloma pozdravlja dejstvo, da se v širših smernicah zahteva določena stopnja skladnosti med zvišanjem nominalnih plač z rastjo produktivnosti in inflacijo v srednjeročni perspektivi. Če pa že večkrat izražena zahteva po zmernih in zadržanih plačah pomeni, da mora biti rast plač nižja od rasti produktivnosti, pa EESO te zahteve ne more podpreti, saj bi se s tem porušilo ravnovesje med dejavniki ponudbe in povpraševanja.“

„Gledano izključno z vidika ponudbe pomeni nižja rast plač znižanje sorazmernih stroškov dejavnika dela in lahko zato spodbudi zaposlovanje. Vendar pa tako prezremo dejstvo, da plače niso le vir stroškov na ravni ponudbe, ampak vplivajo tudi na povpraševanje, saj so najpomembnejši dejavnik povpraševanja na domačem trgu. Izrazito zadrževanje rasti plač plače bi tako privedlo do znižanja splošnega povpraševanja in s tem rasti ter zaposlovanja…“

3.6.2

Odbor ponovno izjavlja, da se zavzema za načelo pogodbene svobode med partnerji.

3.6.3

Odbor meni tudi, da se je treba ukvarjati ne le s vprašanjem plač ampak tudi z razvojem kupne moči gospodinjstev, ki je v zadnjih dvajsetih letih v nekaterih državah članicah mirovala ali upadala. Povečanje obdavčenja (pogosto na lokalni ravni), astronomska rast cen nepremičnin in zvišanje cen energije so nevtralizirali povišanje plač, kar je vplivalo na potrošnjo in torej na rast. Odbor prosi, da se v Uniji začne razpravo o tem pojavu, in je pripravljen v njej sodelovati.

POVEČANJE NALOŽB V ČLOVEŠKI KAPITAL Z BOLJŠO IZOBRAZBO IN USPOSOBLJENOSTJO

3.7

Smernica: Razširitev in izboljšanje naložb v človeški kapital z vzpostavljanjem učinkovitih strategij vseživljenjskega učenja, skladno z evropskimi zavezami, vključno z ustreznimi spodbudami in mehanizmi delitve stroškov za podjetja, javne organe in posameznike, zlasti da se bistveno zmanjša število učencev, ki predčasno končajo šolanje; večjim dostopom do začetnega poklicnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja, vključno s pripravništvi in podjetniškim usposabljanjem in okrepljenim sodelovanjem v stalnem usposabljanju, tudi na na delovnem mestu, v vseh življenjskih obdobjih, zlasti za nizko kvalificirane in starejše delavce. (Integrirana smernica št. 22). Glej tudi integrirano smernico „Povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj“ (št. 12).

3.7.1

EESO se strinja s predlogi Komisije, ki odražajo priporočila številnih njegovih mnenj. Vendar pa želi, da se k tem priporočilom dodajo izrecni kvantitativni cilji. V ta namen Odbor poudarja, da so za zagotovitev izvedljivosti in finančnih sredstev naložb v izobraževanje in usposabljanje odgovorni vsi vključeni akterji (posamezniki, država in podjetja vseh vrst).

3.8

Smernica: Prilagoditev sistemov izobraževanja in usposabljanja novim zahtevam po usposobljenosti z boljšim prepoznavanjem poklicnih potreb in ključne usposobljenosti in predvidevanjem prihodnjih zahtev po strokovnih znanjih; razširitvijo ponudbe orodij izobraževanja in usposabljanja; oblikovanjem okvira za večjo preglednost in učinkovitejše priznavanje kvalifikacij ter veljavnost neformalnega in priložnostnega učenja ; zagotavljanjem privlačnosti, odprtosti in visoke kakovosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. (Integrirana smernica št. 23).

3.8.1

EESO ravno tako podpira te predloge in poudarja, da že dolgo zahteva okrepitev prizadevanj za oblikovanje „evropskega prostora izobraževanja“ (9). Ponovno izpostavlja potrebo po razvitju vseživljenskega učenja in usposabljanja ter povečanju vloge socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe na tem področju. EESO ravno tako poudarja pomen transparentnosti in usklajenosti kvalifikacij v Evropi in na mednarodni ravni.

V Bruslju, 31. maja 2005

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  COM(2005) 123 final

(2)  Povzeto iz osnutka mnenja o zeleni knjigi o urejanju ekonomske migracije (SOC/199), ki jo je strokovna skupina obravnavala na seji 24. maja.

(3)  Mnenje CESE 135/2005 o politiki zaposlovanja: vloga ESSO po širitvi in z vidika lizbonskega procesa – poročevalec: g. Greif.

(4)  Mnenje CESE 1418/2000 – Bela knjiga o mladinski politiki – Poročevalka: ga. HASSETT van TURNHOUT.

(5)  Glej opombo št. 1

(6)  Mnenje UL C 208 z 3.9.2003 o predlogu za sklep Sveta o smernicah politike zaposlovanja za države članice - Poročevalec: g. Koryfidis

(7)  Mnenje UL C 80 z 30.3.2004 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o priseljevanju, integraciji in zaposlovanju – poročevalec: g. PARIZA CASTANOS.

(8)  Mnenje EESO 1618/2003 – Poročevalec: g. DELAPINA

(9)  Glej zlasti mnenje EESO o evropski razsežnosti izobraževanja: njena narava, vsebina in izgledi – Poročevalec: g. KORYFIDIS – UL C 139 z dne 11.5.2001