8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/1

1.1

Letno poročilo 2003 o politiki konkurence posebno pozornost namenja spremembam notranje organizacije omenjenega področja in delovnih metod Komisije ter obravnava način, kako Komisija prispeva k vzpostavljanju skladnosti znotraj strukture gospodarskega upravljanja v Evropi.

1.2

Politika konkurence Evropske unije igra pomembno vlogo pri doseganju konkurenčnostnih ciljev, določenih v lizbonski strategiji, in ne zajema zgolj protimonopolnih in združitvenih pravil, temveč tudi uporabo učinkovitih in strogih predpisov glede državne pomoči.

1.3

Da bi olajšala pristop desetih novih držav članic, je Komisija razvila sistem skupnih konkurenčnih pravil za pravično dodeljevanje državnih pomoči, in poudarila, da je treba državne ukrepe, ki izkrivljajo konkurenčnost, obravnavati enako dosledno kot izvajanje pravil, ki veljajo za podjetja.

1.4

Leta 2003 je bilo ugotovljenih 815 novih kršitev konkurenčnega prava. Med ukrepi je treba omeniti vzpostavitev posebnega uradnika za zvezo s potrošniki, ki naj bi zagotovil stalen dialog z evropskimi potrošniki: njihovi interesi so v okviru politike konkurence sicer v ospredju, vendar njihovo stališče pri pojasnjevanju posameznih primerov ali razpravah o temeljnih vprašanjih ni dovolj prepoznavno. Naloge omenjenega uradnika niso omejene zgolj na nadzor nad združevanji podjetij, temveč posegajo tudi na področje kartelnega prava — oblikovanje kartelov in zloraba prevladujočega položaja na tržišču — kot tudi vse nadaljnje postopke in ukrepe na tem področju.

1.5

Evropska komisija je oktobra 2003 objavila osnutek uredbe in smernice za sporazume o prenosu tehnologije, o katerih je EESO že izrazil svoje mnenje (1). Predlog reforme upošteva razvoj tovrstnih sporazumov v zadnjih letih, in sledi cilju, poenostaviti in razširiti področje uporabe uredbe o skupinskih izjemah Skupnosti. Nova pravila imajo naslednje prednosti:

1.6

Komisija je prav tako imenovala glavnega gospodarstvenika za vprašanja politike konkurence, ki je začel delovati 1. septembra 2003, in hkrati precej okrepila vlogo pooblaščenca za zaslišanje. Glavni gospodarstvenik je odgovoren za tri naloge:

1.7

Pooblaščenec za zaslišanje ima obsežna pooblastila in neodvisno vlogo pri zagotavljanju pravice do zagovora v okviru nekaterih konkurenčnih postopkih. Neposredno je podrejen odgovornemu članu Komisije in od GD za konkurenčnost ne prejema nikakršnih navodil. V primeru utemeljenih vprašanj procesnega prava lahko ukrepa kadar koli. Organizira ustna zaslišanja in jih objektivno izvaja, odloča, ali je mogoče zaslišati tretjo osebo in predložiti dodatne dokumente. O vsem tem poroča odgovornemu članu Komisije.

2.1

Komisija je oktobra 2003 sprožila zaključno fazo reformnega postopka za uresničevanje kartelnega prava (tako imenovani posodobitveni program), da bi omogočila lažjo izvajanje pooblastil konkurenčnih uradov in natančneje določila mehanizme za sodelovanje med Komisijo, konkurenčnimi uradi držav članic in nacionalnimi sodišči, kot ga predvideva uredba št 1/2003.

2.2

Posodobitveni program vsebuje predvsem novo uredbo o načinih zaslišanj udeleženih strank kot tudi vrsto drugih procesnih vprašanj, denimo o dostopu do dokumentov in o ravnanju z zaupnimi podatki. Šest sporočil osnutka se med drugim nanaša na mehanizme za sodelovanje znotraj mrež evropskih organov za konkurenco kot tudi med Komisijo in sodišči držav članic, osnutek omejevanja trgovanja med državami članicami, obravnavanje pritožb in posvetovalnih dopisov, ki naj bi pomagali podjetjem pri presojanju novih ali nerešenih pravnih vprašanj. Glede celotnega posodobitvenega paketa komisija opozarja na mnenje EESO (1).

2.3

Leta 2003 je Komisija objavila pet odločitev zoper nedovoljene horizontalne dogovore: o francoskem govejem mesu, sorbatih, električnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodih, organskih peroksidih in industrijskih bakrenih ceveh. Kazni so znašale 400 milijonov evrov, imele pa naj bi predvsem svarilni učinek. Inšpekcije so bile izvedene tudi po podjetjih. Podjetje, ki se je kot prvo odločilo sodelovati in je predložilo dokaze za izvedbo inšpekcije, je bilo oproščeno plačila kazni. Komisija pa izrazi ugodno mnenje v primerih, če dogovori med podjetji ne omejujejo konkurence na določenih trgih in če imajo porabniki od sodelovanja korist. Komisija je leta 2003 zavzela stališče v treh primerih kršitve člena 82 zaradi:

3.1

Leta 2003 je bilo na področju energetike (elektrika in plin) v okviru liberalizacijskega postopka mogoče zaznati občuten, čeprav ne popolnoma zadovoljiv napredek: junija so bili sprejeti pravni predpisi, ki določajo, da se lahko vsi evropski porabniki električne energije in plina do 1. julija sami odločijo za svojega ponudnika. S tem naj bi zagotovili ravnotežje med spodbudami za razvoj novih infrastruktur in popolno vzpostavitvijo skupnega trga.

3.2

V nekaterih državah članicah Evropske unije med potrošniki in med podjetji še zmeraj prevladuje nezadovoljstvo zaradi rastočih cen in neustrezne kakovosti storitev. Socialni partnerji in združenja potrošnikov predvsem v novih državah članicah močno poudarjajo ohranjanje neodvisnosti nacionalnih organov, ki bdijo nad konkurenco in nacionalnih organov, ki skrbijo za javno oskrbo.

3.2.1

Kjer je v veljavi primerna in obsežna zakonodaja o konkurenčnosti, se še posebej v novih državah članicah včasih dogaja, da oblasti, zadolžene za nadzor in reguliranje, naletijo na odpor pri prizadevanju, da bi svoje naloge opravljale neodvisno; zato so se sektorske ureditve za varstvo interesov potrošnikov oz. za učinkovito delovanje trgov včasih izkazale za neučinkovite. Odbor zagovarja pragmatičnejši odnos med politiko konkurenčnosti in politiko varstva potrošnikov. Bolje organizirano in vključeno gibanje potrošnikov bo lahko prispevalo tudi k iskanju rešitev na ravni oblasti in posredovalo informacije o trgih in o praktikah, ki so v nasprotju s konkurenčnostjo.

3.3

Na področju poštnih storitev je bila leta 2002 sprejeta direktiva o dokončnem oblikovanju notranjega trga za poštne storitve, predvsem s postopnim zmanjšanjem pridržanega področja in liberalizacijo trga za čezmejne poštne pošiljke. V skladu s sporazumom Evropskega sveta bo leta 2006 Komisija izdelala študijo o vplivih univerzalnih storitev na posamezno državo članico. Na podlagi rezultatov te študije bo sprejela predlog, katerega cilj je popolno odprtje trga za poštne storitve od leta 2009 naprej, skupaj z ukrepi, ki naj bi zagotovili univerzalnost storitev.

3.4

Rok za uvedbo novega ureditvenega okvira na področju elektronske komunikacije se je iztekel julija 2004. Komisija je v svojem poročilu o omenjenem področju poudarila predvsem sledeča načela: pri analizi trgov je potrebno upoštevati načela konkurenčnosti; proti operaterju je mogoče ukrepati le takrat, ko ima ta prevladujočo vlogo na trgu; vse elektronske komunikacijske storitve in omrežja je treba obravnavati enako (ne glede na tehnologijo). Razvoj in splošni dostop do elektronske komunikacije v prihodnje ne bo več sam po sebi omogočal pospeševanja gospodarske rasti. Pri tem je zlasti pomembno povečati obseg znanja in sposobnosti vseh uporabnikov informacijske in komunikacijske tehnologije.

3.5

Komisija leta 2003 sklenila, da bo na področju zračnega prometa začela obsežni dialog s pristojnimi predstavniki področja, ki ne bo omejen zgolj na posamezne primere. Njihov cilj je oblikovanje transparentnih konkurenčnih smernic o združevanjih podjetij na področju zračnega prometa.

3.5.1

Napredek je mogoče zaznati tudi na področju železniškega prometa, kjer so bile oblikovane in uvedene skupne smernice za izvajanje določil kartelnega prava na področju prometa blaga in ljudi.

3.5.2

Dialog s panogo se je nadaljeval tudi na področju morskega prometa in prodaje motornih vozil ter zavarovanj, s ciljem, da se preverijo obstoječi pravni predpisi o skupinski izjemi ali sprejmejo novi ustrezni predpisi.

3.5.3

V omenjenem dialogu je treba upoštevati tudi primerljive oblike davčne obravnave.

3.6

Mediji: Komisija meni, da je pluralizem medijev osnovnega pomena za delovanje Evropske unije in kulturno identiteto držav članic, vendar pri tem poudarja, da je nadzor nad koncentracijo medijev v prvi vrsti v rokah držav članic. Uporaba instrumentov politike konkurence na področju medijev je omejena na strukturo trga, gospodarski vpliv delovanja medijskih hiš in nadzor nad državno pomočjo. Ti instrumenti ne morejo nadomestiti nadzora nad koncentracijo medijev in ukrepov za zagotavljanje njihove raznolikosti na nacionalni ravni. Uporaba konkurenčnih predpisov je omejena izključno na odpravljanje težav v zvezi z vzpostavljanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja na omenjenih trgih in izključevanja konkurenčnih podjetij.

3.6.1

Očitno pa je, da Komisija s tem pristopom, ki je s formalnega vidika sicer pravilen, v nekaterih državah ni uspela preprečiti ali odpraviti prevladujočih položajev na trgu in s tem povezanega ravnanja, ki ni v skladu s pravili proste konkurence. To velja na različne trge, in trg televizijskih reklam, ki doslej še ni bil primerno raziskan in ima odločujoč pomen, ko gre za o zaščito pluralizma.

3.6.2

Razen tega nadzor ni zajel metode, ki jih nekatere medijske skupine uporabljajo za krepitev svojega prevladujočega položaja, predvsem uporabe varnostnih ukrepov za preprečitev sovražnih prevzemov z zadolženostjo ciljne družbe ali dodeljevanja večkratnih glasovalnih pravic, ki olajšajo nadzor družbe z manjšinskimi delničarji.

3.6.3

Komisija bo zato morala biti pri uporabi konkurenčnih pravil in nadzoru konkurenčnih praktik še posebno budna.

3.7

Svobodni poklici: Komisija je objavila ugotovitve neodvisne študije Dunajskega inštituta za visoke študije (Wiener Instituts für Höhere Studien (IHS)). Te so pokazale, da se stopnja pravne urejenosti storitev svobodnih poklicev glede na posamezne države članice in različne poklice močno razlikujejo. Na podlagi študije lahko sklepamo, da je ustvarjalnost pri opravljanju svobodnih poklicev v državah z manj predpisi in več svobode večja.

3.7.1

Na konferenci o urejanju storitev svobodnih poklicev dne 28. oktobra 2003 v Bruslju, ki se je je udeležilo 260 predstavnikov zadevnih interesnih skupin, so predstavili vplive pravil in pravnih predpisov na strukturo trga in zaščito potrošnikov.

3.7.2

Ob tej priložnosti je član Komisije g. Monti napovedal, da bo namen Komisije, da bo Komisija do leta 2004 izdala poročilo o konkurenčnosti v okviru storitev svobodnih poklicev. To poročilo, ki vsebuje pomembne oporne točke in smernice, je bilo objavljeno 9. februarja 2004.

4.1

Svet je 27. novembra 2003 z upoštevanjem večine reform, ki jih je decembra 2002 predlagala Komisija, dosegel politično soglasje o preoblikovani uredbi o združitvi. Te spremembe so se nanašale na izvenzakonske ukrepe, namenjene racionalizaciji postopka odločanja, povečanju veljave instrumentov za gospodarsko analizo in učinkovitejšemu varovanju pravice do zagovora. Tako je bil denimo imenovan glavni gospodarstvenik/makroekonomist za konkurenčna vprašanja, in vzpostavljeni nadzorni forumi, ki naj bi zagotovili popolno objektivnost mnenj. Glede ocene združitev opozarjajo na mnenje EESO o Predlogu za direktivo evropskega parlamenta in Sveta o stapljanju kapitalskih družb iz različnih držav članic. (2)

4.2

Cilj: Zagotoviti, da bi materialno pravna preiskava/revizija, ki jo predvideva uredba o združitvi, (ugotavljanje prevladujočega položaja podjetij), učinkovito ugotavlja navzočnost vseh združenj, ki so v nasprotju s konkurenčnimi pravili, ter hkrati zagotovila nenehno pravno varnost. Kriterij materialno-pravne preiskave, združen s kriterijem preiskave osnovnega zmanjšanja konkurence (substantial lessening of competition), se tako glasi: „Združenja podjetji, ki znatno ovirajo učinkovito konkurenco na skupnem trgu, predvsem z vzpostavitvijo ali okrepitvijo prevladujočega položaja, so nezdružljiva s skupnim trgom.“

4.2.1

Nova definicija „predvsem z vzpostavitvijo in okrepitvijo…“ omogoča, da se področje uporabe ne nanaša več zgolj na kriterij prevladujočega položaj. Vendar je pri razlagi tega predpisa treba upoštevati tudi razlago Sveta in Komisije člena 2 (25) uredbe (3), ki pravi: „je treba interpretirati, kakor da poleg koncepta prevladujočega položaja obsega le protikonkurenčne učinke koncentracije, izhajajoče iz neusklajenega ravnanja podjetij, ki nimajo prevladujočega položaja na prizadetem trgu.“ Iz tega sledi, da je področje uporabe še naprej definirano v skladu s pojmom prevladujočega položaja.

4.3

Smernice za ocenjevanje horizontalnih združevanj: t.j. povezovanja med konkurenčnimi podjetji in morebitnimi konkurenčnimi podjetji. Takšna povezovanja so nedopustna le takrat, če ima krepitev njihove tržne moči negativne posledice za potrošnike, kar se odraža v visokih cenah, nizki kakovosti proizvodov in manjši izbiri. To velja ne glede na to, ali protikonkurenčni vplivi izhajajo iz vzpostavitve oziroma okrepitve prevladujočega položaja na trgu ali zaradi obstajajočega oligopola. Pri presoji vplivov združevanj na konkurenco je treba preveriti tudi vplive v okviru pričakovanega razvoja trga. To utegne denimo pomeniti, da Komisija ne bi bila upravičena posredovati v primeru odkupa podjetja, ki mu grozi stečaj.

4.4

Novi zgledni načini postopanja (best practices): V okviru reformnega programa iz leta 2002 je prišlo do javnega zaslišanja, ki se je končalo februarja 2003. Cilj programa je bilo oblikovanje smernic o običajnem nadzoru združevanja podjetij v EU.

5.1

Komisija aktivno sodeluje pri delovni skupini ICNa (International Competition Network) za nadzor nad združevanji, ki se ukvarja z multijurisdiktičnimi združevanji, t.i. združevanji, ki sodijo v pristojnost več držav ali skupin držav. Delovna skupina je razdeljena v tri podskupine:

5.1.1

Komisija sodeluje v vseh treh podskupinah. Skupine si predvsem prizadevajo, da bi izboljšale sporazumevanje med različnimi pravnimi sistemi, kar bi vodilo k učinkovitejšem nadzoru nad združevanji.

5.1.2

ICN na splošno deluje kot virtualna mreža različnih nacionalnih organov za konkurenco, kar olajša mednarodno sodelovanje in predložitev predlogov s ciljem zmanjšanja stroškov nadzora nad združevanji in spodbujanja procesnopravne in materialnopravne konvergence.

5.1.3

Na drugi konferenci ICN junija 2003 v Meridi v Mehiki je bilo posebej poudarjeno, da je treba na področju zaščite konkurence uporabljati jasen in razumljiv jezik in da imajo dejavnosti, ki spodbujajo konkurenco, v zakonsko urejenih sektorjih strateški pomen, da tako zmanjšujejo stroške, ki so nastali zaradi nadzora združitev, in odpravljajo ovire, ki otežkočajo sporazumevanje med različnimi pravnimi sistemi o politiki glede združitev.

6.1

Nadzor državnih pomoči služi ugotavljanju vplivov državnih pomoči, ki jih države članice namenjajo podjetjem, na konkurenčnost. Cilj: zagotoviti, da državni posegi ne ogrožajo tekočega delovanja notranjega trga, konkurenčnosti in konkurenčnih trgov v Skupnosti ter da se pospešujejo strukturne reforme. Predvsem pomembno je, da ukrepi državne pomoči ne izničujejo koristne učinke liberalizacije. Evropski vrh v Stockholmu: Države članice imajo nalogo, da zmanjšajo skupno raven državnih pomoči in pomoči horizontalnih ciljev skupnega interesa, kot denimo spodbujanje gospodarske in socialne kohezije, zaposlenosti, varstva okolja, spodbujanje R&R MSP. Prednostna naloga Komisije je tudi vračilo nezakonitih pomoči državam članicam.

6.1.1

V zvezi s tem obžalujemo, da nekatere države članice področje javnih dobav blaga in storitev niso odprle tudi ponudnikom iz drugih držav članic. V Evropski uniji znaša letni obseg javnih dobav blaga in storitev več kot 1,5 bilijonov evrov. Mnoge države članice dajo prednost domačim podjetjem, kar škodi konkurenci in povečuje davčno obremenitev potrošnikov.

6.2

Državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij, ki so v težavah. Smernice, ki so veljale do oktobra 2004, predvidevajo, da so državne pomoči združljive le, če so bili izpolnjeni strogi pogoji. Pri preverjanju smernic je bilo upoštevano predvsem sledeče:

6.3

Večsektorski okvir za velike investicijske načrte: Stroga pravila za gospodarske panoge s strukturnimi težavami. Seznam teh gospodarskih panog naj bi bil izdelan do konca leta 2003. Zaradi metodičnih in tehničnih težav je Komisija prestavila sprejem seznama in veljavo obstoječih prehodnih pravil za „senzitivne“ sektorje podaljšala do decembra 2006.

6.4

Pomoči R&R za MSP: raziskovalne in razvojne pomoči lahko prispevajo k gospodarski rasti, konkurenčnosti in zaposlenosti ter so predvsem pomembne za MSP.

6.5

Pomoči na področju varstva okolja, R&R pomoči, davčne olajšave. Na področju davčnih olajšav so bile preizkušene alternativne pomoči obdavčevanja kot denimo metoda dodatka stroškov (davčni sporazum se določi pavšalno na podlagi odstotka izdatkov in stroškov poslovanja). V okviru sektorskih pomoči (prim. predvsem uporabo začasnih zaščitnih ukrepov (TDM — temporary defensive mechanism)) so bila upoštevana sledeča področja: jeklo, telekomunikacija, premog, železniški promet, kombiniran promet, cestni promet, pomorski in zračni promet.

6.6

Kmetijstvo:23. decembra 2003 je Komisija sprejela novo uredbo, ki naj bi do določene stopnje dopuščala nekatere kategorije pomoči. Za pridobitev pomoči več ni potrebna prijava pri Komisiji. Uredba, ki velja do konca leta 2006, se nanaša na pomoči začasnih zaščitnih ukrepov na področju kmetijstva. Glede na definicijo začasnih zaščitnih ukrepov (do 250 zaposlenih, 40 milijonov evrov prometa ali 27 milijonov evrov bilančne vsote) ta uredba zajema skoraj vse kmetijske obrate in podjetja. Komisija je končno uvedla novi transparentni instrument: pet dni pred začetkom izplačevanja pomoči se vse dodeljene pomoči, razčlenjene po državah članicah, objavijo na internetu, ter se tako zagotovi ustrezno obveščanje vseh zainteresiranih strani.

7.1

Po povzetku in deloma pojasnjevanju XXXIII. poročila o politiki konkurence v letu 2003 bi lahko navedli nekatere splošne opombe glede poročila kot celote in nekatere pomembne, napredne vidike.

7.2.1

Politika konkurence Evropske unije je po zaslugi novih postopkov uporabe pravil za odpravo kartel, predelave uredbe o nadzoru nad združevanjem in nove organizacijske ureditve znotraj Komisije postala učinkovitejša in bolj odprta za pozitiven odnos s podjetji in potrošniki.

7.2.2

Na področju politike konkurence je bilo mogoče zaznati bistven napredek glede liberalizacijskega postopka v EU, kajti gospodarstvo sledi načelom tržne logike in dinamike, kar omogoča vzpostavitev evropskega notranjega trga. Politika konkurence je torej bistvenega pomena kot tudi njena stalna popolna avtonomnost.

7.2.3

Vendar politika konkurence dandanes sama ne more kriti zelo akutno potrebo EU po močnem razcvetu rasti in trajnostni gospodarski razvojni politiki, ki temelji na inovaciji in socialnem dialogu. Svetovne strukturne spremembe v proizvodnji in trgovanju, kot prvo tiste, ki jih je povzročil novi tehnološki razvoj, od Komisije zahtevajo, da uporabi in usklajuje dodatne instrumente gospodarske politike, da bi ohranila in ponovno oživila konkurenčnost evropskega gospodarstva, okrepila gospodarsko in socialno kohezijo in spodbudila zaposlovanje, varstvo okolja ter obsežne in zahtevne raziskovalne in razvojne programe. Stališče, ki ga je zavzela Komisija v svojem sporočilu Spremljanje strukturnih preobrazb: industrijska politika za razširjeno Evropo in ustrezno mnenje, ki ga je izrazil EESO (4), jasno kaže v to smer. Lizbonska strategija zastavlja pot, ki naj bi jo ubrali. Vendar se mora omogočiti in pospešiti izvajanje ustreznih ukrepov tako na splošni kot tudi sektorski ravni.

7.2.3.1

EESO poudarja, da je potrebno odločno izvajati novi popolnoma integrirani osnutek, ki ga je novembra 2003 določil Svet (konkurenčnost), ter tako na vseh področjih krepiti konkurenčnost industrije kot tudi raziskovanje, razvoj in inovacijo. EESO ponovno poudarja točke svojega mnenja z dne 30. junija 2004 o temi LeaderSHIP 2015 — Prihodnost evropskega ladjedelništva (5).

7.3.1

Pri postopku reforme za krčenje in poenostavitev nadzora nad državnimi pomočmi, ob upoštevanju smernic Evropskega sveta v Stockholmu, je bilo mogoče zaznati pomemben napredek, predvsem glede zmanjšanja obsega državnih pomoči in preusmeritve njihove namembnosti na prečne cilje skupnega interesa, med drugim na cilje kohezije. V tem smislu mora Komisija izvajati različne ukrepe, kot denimo razširiti področje uporabe pomoči za raziskave in razvoj, izdelati smernice za sporazum o tehnološkem prenosu, prestrukturiranju podjetij s težavami in pomoči za izobraževanje ter varstvo okolja kot tudi večsektorjalne predpise za obširne investicijske projekte.

7.3.2

Sodišče je s svojo sodbo o pravni zadevi Altmark (julija 2003) potrdilo, da se na podlagi pogojev definicije javnih pomoči izključujejo odškodnine za podjetja, ki izvajajo storitve splošnega interesa. Odprti pa ostajajo nekateri problemi, še posebej kar se tiče optimalnega razmerja, ki ga je treba ustvariti med državnimi pomočmi in storitvami splošnega interesa (SSI). Pogoji, ki jih postavlja sodišče, namreč zahtevajo izboljšanje pravne varnosti, predvsem na področju ocenjevanja stroškov, predpisov o financiranju storitev (4) in opisa dolžnosti javnih služb, ki so upravičene do odškodnine. Sicer pa zelena knjiga o storitvah splošnega interesa (SSI), ki je bila objavljena maja 2003, navaja, da je potrebno oceniti, ali se morajo načela, ki veljajo za SSI, okrepiti, in ali je treba določiti optimalne pravne predpise za te storitve ter ukrepe za večjo pravno varnost vseh akterjev.

7.3.3

Kjer se dolžnosti univerzalnih služb namreč ne določijo in financirajo v skladu s predpisi, lahko pride do večjih izgub zadolženih podjetij, kajti v dobičkonosne storitvene segmente se bi utegnila vriniti konkurenčna podjetja.

7.3.4

Iz teh razlogov EESO v svojem mnenju (1) o zeleni knjigi Komisije poudarja pomembnost sprejetja jasnega pravnega akta o SSI, ki bi vsem uporabnikom zagotavljal učinkoviti in enakopravni dostop do kakovostnih storitev, ki bi lahko uresničile njihove zahteve. Razen tega predvsem v okviru reorganizacije in delovnega načina socialnih služb priporoča, da se spodbuja kar se da širok dialog s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami.

7.4.1

Temeljita analiza o ureditvenem sistemu storitev svobodnih poklicev v državah članicah, ki jo je izvedla Komisija, je pripeljala do koristnih rezultatov: določena omejevalna pravila je potrebno preoblikovati in produktivno ter konkurenčno uporabiti obsežne kulturne in znanstvene vire svobodnih poklicev. To bi seveda bilo v veliko korist tako pripadnikom svobodnih poklicev kot tudi podjetjem in potrošnikom.

7.4.2

Načelo, ki ga je Sodišče večkrat potrdilo, je sedaj vsesplošno priznano, namreč, da se morajo tudi pri ponudbi storitev svobodnih poklicev upoštevati konkurenčna pravila. Sicer je zelo pomembno, da ekonomska merila niso edin parameter za ocenjevanje storitev svobodnih poklicev, vendar ta niso zgolj tehnične narave niti se ne morejo uporabljati monotono, temveč zagotavljajo veliko bolj težavnostno znanje. Pravilno pa je tudi, da predstavljajo gospodarsko dejavnost, ki bi ustvarila večjo blaginjo, če bi bila preurejena z upoštevanjem konkurenčnih pravil, in bi lahko pomembno prispevala k lizbonski strategiji.

7.4.2.1

V zvezi s tem je pomembno omeniti vsebino sporočila Komisije o poročilu o konkurenčnosti dejavnosti svobodnih poklicev (6). Po eni strani se poudarja pomembna vloga, ki bi jo pri izboljšanju konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije lahko imele storitve svobodnih poklicev, kajti imajo bistven učinek za podjetja in družine, po drugi strani pa se na podlagi empiričnih raziskav utemeljujejo negativni učinki na potrošnika, ki jih lahko imajo ali že imajo prekomerni in zastareli predpisi, kot tudi občasno obstajajoči predpisi glede cen, reklam, pristopnih predpogojev in izključne pravice ter oblike podjetij.

7.4.3

Zato je potrebno izpeljati in pospešiti reformni postopek. EESO poziva Komisijo, da do leta 2005 objavi novo poročilo o napredkih pri odpravljanju omejevalnih in neupravičenih pravil. Razen tega poudarja, da se je Komisija obvezala, da bo temeljito raziskala odnose med pravili, gospodarskimi rezultati (cene in kakovost) in zadovoljstvom potrošnika.

7.4.4

EESO hkrati ponovno poudarja pomen sodbe Evropskega sodišča z dne 9. oktobra 2003 v pravni zadevi Consorzio Industrie Fiammiferi, ki od posameznih upravnih organov zahteva, da ne uporabljajo državnih določil, ki obvezujejo podjetja k poslovanju, ki je v nasprotju z 81. členom Pogodbe o ES.

7.4.5

Pospeševati je treba, da se zainteresirani krogi obsežno in zavedno udeležijo reformnega postopka.

7.5.1

Komisija je v svojem XXXIII. poročilu o politiki konkurence med drugim določila osnovne cilje Evropske unije, ki so ohranitev in razvoj medijske raznolikosti ter svoboda do informiranja, kajti le-ti predstavljajo osnovne vrednote demokratičnega procesa. Po drugi strani pa Komisija ponazarja, da je nadzor nad zgoščenostjo medijev v prvi vrsti stvar držav članic. Komisija nadalje navaja, da uporaba konkurenčnih predpisov služi izključno odpravljanju težav, ki se nanašajo na vzpostavitev in okrepitev prevladujočega položaja na posameznih trgih in nadzor nad izključevanjem iz tržišča. Po mnenju EESO je razlikovanje med nalogami Evropske unije in nalogami posameznih držav članic izredno nejasno in za seboj pušča nekatere težave nerešene.

7.5.2

Nova ustava bo očitno razširila mandat Komisije. EESO je prepričan, da lahko Komisija po zaslugi novih pravnih okvirnih pogojev opravlja svojo vlogo kot usmerjevalka in/ali neposredni akter za zagovor in razvoj informacijske svobode in raznolikosti.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/8

1.1

Predlog za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah in obveznostih potnikov v mednarodnem železniškem prometu (v nadaljevanju: „uredba o kakovosti potniškega prometa“) je del takoimenovanega tretjega železniškega paketa, ki ga je Evropska komisija sprejela 3. marca 2004 in obsega tudi:

in

1.2

„Prvi železniški paket“ (znan tudi kot „infrastrukturni paket“) velja od 15. marca 2001 in predvideno je bilo, naj bi ga v zakonodaje držav članic vključili do 15. marca 2003. Vsebuje naslednje elemente:

1.3

Oktobra 2003 je Evropska komisija na Evropskem sodišču vložila tožbo proti devetim državam članicam, ki niso notificirale vključitve Prvega železniškega paketa v nacionalno zakonodajo. Maja 2004 pet držav še vedno ni izvršilo notifikacije, dve državi članici pa sta določbe le delno vključili v nacionalno zakonodajo.

1.4

„Drugi železniški paket“ je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti 30. aprila 2004 in mora biti vključen v nacionalno zakonodajo do 30. aprila 2006. Vsebuje naslednje elemente:

1.5

Prvi in drugi železniški paket sta ustvarila zakonsko podlago za notranje tržišče na področju železniškega tovornega prometa. Ukrepi obsegajo dostop do trga, izdajanje dovoljenj in certifikacijo železniških podjetij, dostop do infrastrukture in izračun pristojbin za dostop, izdelavo zakonskega okvira za železniško varnost in ukrepe za zagotovitev interoperabilnosti železniškega sistema.

1.6

Ta zakonski okvir, ki sta ga ustvarila prvi in drugi paket, terja — kot je Evropski ekonomsko-socialni odbor ugotovil v svojem mnenju o drugem železniškem paketu (8), popolno prestrukturiranje panoge in vzpostavitev novih organov ter pristojnosti.

1.7

V sedanjem predlogu se komisija zavzema za sprejetje zakonskih ukrepov, s katerimi bi za potnike v mednarodnem železniškem prometu zagotovili podobno zaščito, kot so je že deležni potniki v letalskem prometu, katerih pravice so v primerih „overbookinga“ in zamud bolje zavarovane.

2.1.1

Predlog uredbe ureja odgovornost železniških podjetij v primeru smrti ali poškodb potnikov ali izgube prtljage oziroma škode na prtljagi.

2.1.2

Za zamude so določene minimalne odškodnine, ki jih je treba plačati potnikom (priloga III); ta plačila nimajo učinka na potnikovo pravico do prevoza.

2.1.3

Predlog uredbe izčrpno ureja pravice potnikov, ki zamudijo svoje zveze, ali pa pravice v primeru odpovedi vlaka, in tudi pomoč, ki jo je treba nuditi potnikom v primeru zamud ali zamujenih zvez.

2.2.1

Priloga I določa minimalne informacije, ki jih morajo železniška podjetja nuditi pred potovanjem, med potovanjem in po njem. Priloga II določa minimalne informacije, ki jih je treba nuditi o vozovnici.

2.2.2

Železniška podjetja morajo prodajati vozovnice in/ali direktne vozovnice za glavne železniške postaje in za območja v okolici teh postaj. V ta namen je potrebno, da več železniških podjetij sodeluje in podpiše pogodbe, da zagotovijo prodajo direktnih vozovnic. Te vozovnice morajo biti naprodaj na prodajnih mestih za vozovnice, na avtomatih za prodajo vozovnic, po telefonu ali internetu. Če so prodajna mesta za vozovnice zaprta ali pa če so avtomati za prodajo vozovnic v okvari, morajo biti vozovnice za mednarodna potovanja naprodaj na vlaku. Prodajalci sistemov morajo vsem železniškim podjetjem omogočati posredovanje informacij in prodajo vozovnic.

2.2.3

Železniška podjetja morajo obveščati javnost o načrtih za ukinitev mednarodnih prevozov.

2.3.1

Predlog uredbe ureja pomoč, ki jo je treba nuditi osebam z zmanjšano mobilnostjo na postaji in na vlaku, kot tudi ob vstopanju na vlak, izstopanju iz vlaka ali prestopanju na vlak. Zahteva za pomoč mora biti sporočena 24 ur prej.

2.4.1

Železniška podjetja morajo določiti standarde kakovosti (opredeljene v prilogi IV) in vzpostaviti sistem upravljanja kakovosti. Poročilo o dosežkih na področju kakovosti mora biti objavljeno v letnem poročilu.

2.4.2

Vzpostaviti je treba postopek za pritožbe, v skladu s katerim je treba potniku poslati odgovor v jeziku, v katerem je bila pritožba posredovana. Pritožba je lahko posredovana v kateremkoli jeziku katerekoli dežele, prek katere vozi mednarodni vlak. Angleški, francoski in nemški jezik so dopustni v vsakem primeru. To se nanaša tudi na pritožbe, posredovane osebno na prodajnih mestih za vozovnice.

3.1.1

Predlog komisije hkrati obravnava dve področji. Predlogi o odgovornosti železniških podjetij in odškodninah v primeru zamud ali odpovedi voženj vlakov, poškodb potnikov ali imetja in o pomoči osebam z zmanjšano mobilnostjo se v glavnem nanašajo na isto področje, kot je področje, ki ga ureja uredba o odškodninah in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja in odpovedi ali velikih zamud pri letalskih poletih (9). Ta predlog se ukvarja s pravicami potnikov na drugem prevozniškem področju, t.j. na železnici.

3.1.2

Drugo področje pokriva poseben sklop zadev. Gre za uvajanje obveznosti medsebojnega sodelovanja železniških podjetij, da zagotovijo možnost, da lahko potniki dobivajo informacije o voznih redih in vozninah ter da lahko kupujejo vse vozovnice na enem prodajnem mestu, v sistemu, ki je konkurenčen. To velja tako za proge med takoimenovanimi „glavnimi železniškimi postajami“ kot za postaje na območju okoli najbližje glavne postaje. Ta predlog je tesno povezan s predlogom za spremembo direktive 91/440/EEC in z liberalizacijo mednarodnega potniškega prometa.

3.1.3.

Standardi za informacije o voznih redih in vozninah ter — z redkimi izjemami (recimo Thalys, Eurostar) — za izdajanje vozovnic so izpolnjeni v sedanjem sistemu, v katerem mednarodni prevoz potnikov po železnici poteka na podlagi sporazumov o sodelovanju med železniškimi podjetji ali pa ga izvajajo mednarodne skupine. V okviru sistema podjetij, ki si konkurirajo, je treba ta pravila ohranjati in jih izboljševati z zakonodajnimi ali urejevalnimi določili.

3.2.1

Predlog se uporablja za storitve mednarodnega potniškega prevoza po železnici. Vendar pa se določila uporabljajo tudi za proge med glavnimi železniškimi postajami in postajami na območju okoli njih.

3.2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja, da so storitve nadaljnjih prometnih zvez lahko predmet pogodb o storitvah javnega pomena.

3.2.3

Področje uporabe uredbe pa omejuje njena definicija „železniškega podjetja“ (člen 2.1). Ta vključuje samo podjetja, katerih glavna dejavnost je prevoz potnikov. To bi bilo mogoče razumeti v smislu, da se na podjetja, ki prevažajo tudi tovor, določila uredbe ne nanašajo. To pa ni sprejemljivo.

3.3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja načelo, da se uvaja evropsko zakonodajo o odškodnini potnikom, kadar storitve niso bile izvršene ali pa niso bile izvršene na zadovoljiv način, in o odgovornosti železniških podjetij.

3.3.2

Vendar pa je pomembno zagotoviti, da zavezujoča zakonodaja enakopravno obravnava različna konkurirajoča prevozniška podjetja.

3.3.3

Pozornost vzbuja dejstvo, da je odškodnino za potnike v mednarodnem železniškem prometu treba plačati prej kot za potnike v letalskem prometu, kljub dejstvu, da železniški promet, ki poteka po zemlji, pogosto terja daljši čas potovanj, možnosti motenj pa so pri njem večje. Letalskim potnikom je, recimo, treba plačati odškodnine samo za zamude, večje od petih ur.

3.3.4

Če ima vlak zamudo, je treba potnikom ponuditi brezplačen obrok v razumnem sorazmerju s čakalnim časom. Ko gre za letalski prevoz, mora čakalni čas znašati najmanj dve uri.

3.3.5

V primeru odpovedi poletov ni treba plačati odškodnine, če do odpovedi pride zaradi „izrednih okoliščin.“ Ta osnova za izključitev odgovornosti za področje mednarodnega železniškega prevoza potnikov ni predvidena.

3.3.6

Podobno uredba o letalskih prevozih ne predvideva odškodnin za škode, ki so posledica zamud ali odpovedi, medtem ko jih uredba o železniških prevozih predvideva. Razen tega predlagana uredba ne določa zgornje meje za tako nastale škode.

3.3.7

Zgornja meja za odgovornost se spreminja glede na vrsto prtljage, ročno ali drugo: 1.800 eurov za ročno in 1300 za drugo prtljago. Iz uvodnega poročila je moč razbrati, da se je komisija opirala na primerljive, pa vendar različne sporazume (na CIV za področje železniškega prometa in na Montrealsko konvencijo za področje letalskega prometa). Z vidika potnikov to razlikovanje ni razumljivo.

3.3.8

Predlog uredbe vsebuje različna določila o odgovornosti železniškega podjetja do potnikov, odvisno od tega, ali gre za krivdo podjetja ali ne. Tako je podjetje odgovorno za izgubo ali poškodbo potnikove ročne prtljage samo, če gre za krivdo podjetja. V drugih primerih pa je podjetje odgovorno ne glede na to, ali gre za krivdo podjetja.

3.3.9

Podjetje ni odgovorno za zamude, če so jih povzročile izjemne vremenske razmere, naravne nesreče, vojna ali teroristična dejanja. Podjetje pa je odgovorno za zamude iz kateregakoli drugega vzroka, ne glede na to, ali gre za krivdo podjetja.

3.3.10

V smislu splošnega načela je Evropski ekonomsko-socialni odbor v primeru zamud na vsakem področju prevoza naklonjen uvajanju odgovornosti ne glede na krivdo. Tu ne gre za odškodnino v ožjem pomenu, temveč za nadomestilo za storitve, ki niso bile izvršene. Potrošnika oziroma odjemalca ne zanima, ali je krivo podjetje. Predlagane omejitve so primerne.

3.3.11

Iz predlagane uredbe ni jasno razvidno, ali potnik v primeru zamude lahko odpove svoje potovanje in v celoti prejme vračilo svoje voznine. Še posebej, ko gre za poslovna potovanja, lahko zamuda izniči ves smisel potovanja.

3.4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja določila o pomoči osebam z zmanjšano mobilnostjo.

3.4.2

Železniška podjetja bi morala nuditi dostopne informacije vsem potnikom — vključno osebam z zmanjšano mobilnostjo, kot opredeljeno v 21. odstavku 2. člena, in sicer tako, da so okna in informacijski panoji nameščeni v primerni višini ter da so besedila pripravljena v večjih fontih in na lahko berljiv način.

3.5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja določila o informacijah potnikom pred potovanjem, med potovanjem in po njem (priloga I). Pomanjkanje informacij, še zlasti pred potovanjem in med njim, pri odjemalcih v primeru zamud povzroča precej hude krvi.

3.5.2

V zvezi z minimalnimi informacijami o vozovnicah (priloga II), bi moralo biti določeno, ali potnik vozovnico lahko vrne in dobi nazaj voznino, ter kdaj. Zaradi velikih razlik v sistemih za rezervacije to potnikom pogosto ni jasno.

3.5.3

Uredba določa (3., 5. in 6. člen):

3.5.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor v osnovi meni, da je zaželeno, da bi potniki morali imeti na enem mestu na voljo sisteme knjiženja in informacij za celoten železniški prevoz in z njim povezane storitve.

3.5.5

Vendar pa odbor opozarja na posebnosti železniškega prevoza:

3.5.6

Uredba, ki ima neposredno veljavnost, ne more ustrezno upoštevati kompleksnosti, ki nastaja spričo povezave med storitvami mednarodnih potniških prevozov po železnici in regionalnimi storitvami v omrežju, v katerega so vključeni tudi konkurirajoči linijski prevozniki. Število železniških postaj, ki se jih to tiče (glavnih postaj in postaj na območjih okoli njih) je, recimo, precejšnje.

3.5.7.

Odbor poudarja, da so ti standardi, ko gre za storitve v mednarodnem potniškem prevozu po železnici, zdaj v veliki meri izpolnjeni. V sistemu konkurenčnih podjetij pa je treba ta določila ohranjati in jih izboljševati z ustrezno zakonodajo.

3.6.1

21. člen predlagane uredbe določa, da je železniško podjetje odgovorno za svoje osebje. 22. člen pa po drugi strani omenja možnost kumulativnih odškodninskih zahtevkov in vključuje odškodninske zahtevke do osebja. Povsem jasno je treba povedati, da potniki ali druge tretje osebe proti železniškemu osebju ne morejo vlagati zahtevkov iz naslova odgovornosti, temveč da je v tej zvezi odgovorno podjetje.

3.6.2

Visoke odškodnine za zamude ne smejo imeti za posledico, da bi železniška podjetja zato, da bi se izognila odškodninskim zahtevkom, pristajala na višja tveganja na področju varnosti. Preprečiti je tudi treba, da bi železniška podjetja izvajala pretiran pritisk na svoje zaposlene in tvegala, da bi zanemarjali delovni čas, čas vožnje in čas počitka. Treba je tudi zagotoviti zadostno število usposobljenega osebja, da je mogoče izpolnjevati zahteve o kakovosti.

3.6.3

Priloga IV o minimalnih standardih kakovosti mora zato upoštevati kvalifikacije osebja. To se ne nanaša le na vlakovno osebje, temveč tudi na postajno osebje in osebje, ki se ukvarja s pritožbami.

4.1.

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog uredbe o pravicah in obveznostih potnikov v mednarodnih železniških prevozih. To razširja določila o zaščiti potrošnikov, ki zdaj veljajo samo za drugo področje prevoza, letalski prevoz.

4.2

Vendar pa odbor nasprotuje neenakopravni obravnavi konkurenčnih načinov prevoza. Določila, ki veljajo za železniško področje, ne smejo biti strožja od določil za letalski prevoz.

4.3

Odbor meni, da je uredbo mogoče izboljšati v posameznih določilih o odgovornosti v posrednih škodnih primerih, določitvi zgornje meje odgovornosti in izključitvi odgovornosti v primeru odpovedi voženj vlakov.

4.4

Odbor je v osnovi naklonjen vračilu voznine v primeru, ko storitev ni bila izvršena ali pa je bila izvršena neustrezno — ne glede na to, ali gre za krivdo podjetja ali ne -, pod pogojem, da to velja za vse načine prevoza.

4.5

Odbor podpira zamisel o sistemih nudenja informacij in knjiženja na enem prodajnem mestu, kar naj jamči kakovostne storitve za potnike. Vendar pa ima pridržke, ker to obravnava ista uredba, ki obravnava odškodnine in odgovornost.

4.6

Odbor opozarja, da je vzpostavitev sistemov nudenja informacij in knjiženja na enem prodajnem mestu v medsebojno povezanem sistemu s ponudniki omrežja v mednarodnem, nacionalnem in regionalnem prevozu ter prevozu javnega pomena, kar še dodatno zapletajo konkurirajoča linijska prevozniška podjetja, zelo kompleksna, še posebej če mora biti ta sistem dosegljiv prek vseh prodajnih sistemov.

4.7

Odbor opozarja, da bi morali predstavitev zakonodaje o informacijah za potnike in o izdajanju vozovnic za mednarodne potniške prevoze po železnici obravnavati v povezavi s spremembo direktive 91/440/EEC o liberalizaciji mednarodnih potniških prevozov po železnici.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/13

1.1

Sedanji predlog je del tretjega železniškega paketa, ki ga je Evropska komisija sprejela 3. marca 2004. Drugi deli so:

in

1.2

Prvi železniški paket (imenovan tudi infrastrukturni paket) je začel veljati 15. marca 2001 in ga je bilo treba prenesti v nacionalno zakonodajo do 15. marca 2003. Obsega naslednje dele:

1.3

Oktobra 2003 je Evropska komisija na Evropskem sodišču vložila tožbo zoper devet držav članic, ker je niso obvestile o prenosu prvega železniškega paketa v nacionalno zakonodajo. Do maja 2004 pet držav članic še vedno ni poslalo obvestila, dve državi članici pa sta v nacionalno zakonodajo prenesli le nekatere določbe.

1.4

Drugi železniški paket je bil objavljen v Uradnem listu Evropske skupnosti 30. aprila 2004 in ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo do 30. aprila 2006. Obsega naslednje dele:

1.5

Prvi in drugi železniški paket sta zagotovila pravno podlago za vzpostavitev enotnega trga za železniški prevoz blaga. Ukrepi obsegajo dostop na trg, licenciranje in certificiranje varnosti železniških podjetij, dostop do infrastrukture in izračun stroškov za njeno uporabo, vzpostavitev pravnega okvira za varnost v železniškem prometu ter ukrepe za zagotovitev tehnične interoperabilnosti železniškega sistema.

1.6

Ta predlog dopolnjuje že vzpostavljeni pravni okvir, da bi se odprl trg s pomočjo ukrepov za izboljšanje kakovosti železniškega prevoza blaga.

2.1

Predlog za uredbo o kakovosti v železniškem prevozu blaga je namenjen izboljšanju železniškega prevoza blaga s sredstvi pogodbenega sporazuma o odškodnini med železniškimi podjetji za prevoz blaga in strankami. Komisija meni, da je glavni razlog za skromni delež železniških prevozov pri povečanju prevozov blaga in vedno manjši tržni delež v primerjavi z drugimi načini prevozov pomanjkanje kakovosti in zanesljivosti železniškega prevoza blaga.

2.2

Komisija pričakuje, da bo uporaba odškodninskega sistema pomenila pobudo železniškim podjetjem, da bodo izboljšala učinkovitost železniškega prevoza blaga. Domneva, da bo sčasoma konkurenca povzročila velik pritisk za izboljšanje kakovosti, toda z vidika Komisije resnično odpiranje evropskega trga za železniške prevoze blaga ne poteka dovolj hitro. Nova železniška podjetja pokrivajo le od 3 do 4 % trga in v nekaterih državah članicah konkurence praktično ni.

2.3

Predlagana uredba zavezuje železniška podjetja in stranke, da zahteve glede kakovosti določijo v pogodbah o prevozih in da se v primeru neizpolnjevanja zahtev izplača odškodnina. Pogodbene stranke so obvezane, da se sporazumejo o vsaj treh od naslednjih zahtev:

2.4

Predlagana uredba določa najvišje in najnižje odškodnine v primeru izgube, škode, zamude, pomanjkanja informacij o zamudah in izgubi ali poškodovanju blaga zaradi zamude. V primeru škode na primer določa znesek največ 75 EUR na kilogram poškodovane bruto teže. V primeru zamud blok vlakov je odškodnina določena na najmanj 5 % in največ 25 % cene prevoza. V primeru pomanjkanja informacij o zamudah odškodnina znaša vsaj 5 % cene prevoza.

2.5

Pogodbene stranke so zavezane, da določijo odškodnino za odpoved prevoza bodisi s strani železniškega podjetja bodisi stranke. Za odškodnino se lahko sporazumejo s pomočjo izjave o vrednosti blaga za prevoz ali izjave o interesu za dostavo.

2.6

Poroštvo je izključeno v primeru napake ene od pogodbenih strank, napake ali drugega dejanja tretje osebe, višje sile ali okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti in katerih posledic ni bilo mogoče preprečiti. Če pride do odškodninskega zahtevka zaradi napake upravljavca infrastrukture, železniško podjetje plača zahtevek, povračilo zanj pa zahteva od upravljavca infrastrukture.

2.7

Če je vključenih več železniških podjetij, vsa podjetja „solidarno jamčijo“ ne glede na to, katero podjetje je povzročilo zamudo ali škodo.

3.1

Da bi spodbudila trajnostni prevozni sistem in zagotovila ravnotežje med načini prevozov, kot je določeno v beli knjigi o evropski prometni politiki za leto 2010, je Skupnost zastavila za cilj povečanje deleža železniškega prevoza blaga. Izboljšanje kakovosti storitev v železniškem prevozu blaga je eden od mnogih pristopov k dosegi tega cilja in ga je načeloma treba pozdraviti.

3.2

Komisija predlaga sistem pobud, v skladu s katerim se želi izogniti plačevanju odškodnin in je namenjen izboljšanju kakovosti in predvsem pravočasnosti. Ponavadi je prvi odziv operaterjev na večje finančno tveganje zaradi možnih plačil odškodnine dvig cen.

3.3

Zastavi se vprašanje, ali je predlagan pristop Komisije ustrezen.

3.4

Področje uporabe predlagane uredbe zajema tako mednarodni kot nacionalni prevoz. Komisija sama je v obrazložitveni memorandum k predlagani uredbi zapisala, da pogodbe o kakovosti že obstajajo v glavnem za nacionalne prevoze, za mednarodne pa se manj uporabljajo. Komisija nadalje ugotavlja, da se problemi pojavijo, če je vključenih več železniških podjetij, kar se zgodi zlasti v mednarodnem prevozu.

3.5

Vprašanje je, ali bi bil v primeru kršitve pogodbenih dogovorov komercialnih partnerjev (to ni vprašanje varstva potrošnikov) bolj omejen obseg za mednarodni železniški prevoz blaga bolj ustrezen.

3.6

Premisliti bi bilo treba tudi, katere pozitivne pobude so na razpolago namesto uvedenega plačevanja odškodnin v skladu z uredbo EU, ki bi bila izjemna za železniški sektor in bi dopolnjevala sedanjo mednarodno konvencijo o mednarodnih železniških prevozih COTIF (CIM). Člen 11 Direktive 2001/14/ES na primer zagotavlja premijo pri infrastrukturnih stroških, če podjetje sprejme ukrepe za zmanjšanje motenj in izboljšanje storilnosti sistema.

3.7

Pri spodbujanju železniškega prevoza blaga je bistveno izogibanje diskriminacijski obravnavi različnih konkurenčnih načinov prevoza.

3.8

Tako se zastavi vprašanje, kakšne primerljive določbe veljajo v letalskem in cestnem prevozu blaga. Mednarodni sporazumi o odškodnini za škodo ali izgubo predvidevajo bistveno nižje stopnje (konvencija iz Montreala o letalskem prometu tretjino največjega zneska, predvidenega v uredbi, konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga [CMR] pa šestino največjega zneska).

3.9

Odnos med sistemom za nadzorovanje kakovosti, o katerem se morajo sporazumeti pogodbene stranke, in tehnične specifikacije za interoperabilnost (TSI) telematskih aplikacij za prevoze blaga ostaja nejasen. Evropski elektronski nadzor železniškega prevoza blaga v realnem času je zajet v tehnični specifikaciji za interoperabilnost telematskih aplikacij za prevoze blaga. V tej določbi so opredeljene usklajene tehnične specifikacije in pogoji komunikacije. Toda njena uporaba in izvajanje zahtevata še bistvene investicije in nekaj let.

3.10

V skladu s predlogom lahko železniško podjetje zahteva povračilo odškodnine od upravljavca infrastrukture, če je povzročil zamudo.

3.11

V zvezi s tem pa bodo poskusi, kako to obiti, verjetno pomenili dvig cene za pot (doplačila za tveganje) in vključili možnost časovne zamude. Ker pa so zmogljivosti infrastrukture omejene, to ne bi bil zaželen odziv. V sektorju letalskih prevozov se je to že zgodilo, odkar je začela veljati direktiva o odškodnini potnikom. Izračun tveganja bo znatno bolj kompliciran za upravljavce infrastrukture, saj ne poznajo in ne morejo vplivati na vrednost pretoka blaga in odškodnino, ki je posledica tega.

3.12

Upoštevati je treba, da je infrastruktura v novih državah članicah srednje in vzhodne Evrope šibkejša in zahteva bistvene investicije, obveznost plačevanja odškodnin v uredbi bi lahko povzročila znatne težave.

3.13

Predlog vsebuje znatna prizadevanja za ugotavljanje, kdo je za kaj odgovoren, in za zahtevke za odškodnino, ki jo železniška podjetja lahko zahtevajo od upravljavca infrastrukture. Določanje odgovornosti bo težavno tudi v primeru, ko je vključenih več železniških podjetij.

3.14

Posledica perspektive visokih odškodnin ne sme pomeniti zmanjšanja varnosti, da bi železniška podjetja lahko upoštevala roke dostave. Preprečiti je treba tudi, da bi železniška podjetja preveč pritisnila na svoje zaposlene in tvegala zanemarjanje pravil glede delovnega časa ter časa za vožnjo in počitek.

3.15

V mnenju o drugem železniškem paketu je EESO že poudaril, da socialni pogoji v cestnem prevozu le-temu dajejo konkurenčno prednost pred železniškim prevozom blaga. Posledica tega ne more biti izenačenje delovnih pogojev v železniškem prevozu blaga s cestnim in spodbujanje železniških podjetij, da bi zavračala pravila in pritiskala na delovno silo.

4.1

EESO načeloma pozdravlja ukrepe za izboljšanje kakovosti železniškega prevoza blaga.

4.2

Pozitivne pobude bi bile bolj zaželene kot strog sistem plačevanja odškodnin, ki bi povzročil poskuse izogibanja pravilom, in vzpostavljanje zapletenega sistema povračil. To velja zlasti za vlogo upravljavca infrastrukture.

4.3

Ukrepi za izboljšanje kakovosti železniškega prevoza blaga ne smejo diskriminirati v primerjavi z drugimi načini prevoza.

4.4

EESO poziva Komisijo, da preuči vpliv ukrepov na podjetja in upravljavce infrastrukture v novih državah članicah.

4.5

EESO vztraja, da ukrepi za izboljšanje kakovosti ne smejo povzročiti, da bi podjetja poskušala obiti pravila na račun varnosti in delovnih pogojev.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/17

1.1

Storitve splošnega pomena so danes družbeno vprašanje, ki je tesno povezano z izgradnjo Evrope.

1.2

V sedanjih pogodbah so storitve splošnega gospodarskega pomena navedene med skupnimi vrednotami Unije, ki prispevajo k njeni socialni in teritorialni koheziji (člen 16); dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena in pravice v zvezi s posebnimi deli storitev splošnega pomena (socialna varnost in socialno varstvo, varovanje zdravja, varovanje okolja itd.) so priznani v Listini o temeljnih pravicah (naslov IV, členi od II-34 do II-36).

1.3

Storitve splošnega pomena niso samo v središču konkurenčnosti in pomemben element, ki prispeva k lizbonskim ciljem, ampak so tudi del evropskega socialnega modela. Zagotavljajo temeljne pravice oseb, so dejavniki ekonomije znanja in socialne, ekonomske in teritorialne kohezije ter elementi trajnostnega razvoja.

1.4

Čeprav ni bila upoštevana zahteva EESO, naj se spodbujanje storitev splošnega pomena navede kot cilj v členu 3 ustavne pogodbe, je navedena pogodba vseeno prinesla določen napredek za storitve splošnega pomena: člen III-122 EU omogoča, da na področju storitev splošnega gospodarskega pomena na transverzalen način pripravlja in sprejema zakone o načelih in pogojih opravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena. Priznava načelo neodvisnega upravljanja lokalnih skupnosti in postavlja možnost, da same skrbijo za storitve splošnega gospodarskega pomena, kot ustavno načelo, s čimer uresničuje načelo subsidiarnosti na ravni pristojnosti, ki jih imajo Unija in države članice na področju storitev splošnega pomena.

1.5

Kljub temu je za celotno sekundarno pravo še naprej značilno splošno neravnotežje med pravom o konkurenci, tj. podrobno zbirko dokumentov Skupnosti z neposrednim učinkom, na eni strani in cilji splošnega pomena, ki izhajajo iz izjem od tega prava, na drugi strani.

1.6

Evropska unija se še naprej srečuje s težavami pri premagovanju nasprotij med vzpostavitvijo trga s konkurenco kot edinim sredstvom in nujnostjo zagotavljanja javnega obvladovanja procesa, ki ni odvisen samo od ekonomskih mehanizmov. Storitve splošnega pomena niso tehnike ali instrumenti, temveč nosilci pravic oseb, socialne povezanosti, vključevanja in povezovanja.

1.7

Ne moremo niti mimo tega, da se pri evropskih državljanih razvijajo nerazumevanje, kritika in zavračanje politik, za katere se zdi, da jih je spodbudilo evropsko povezovanje, ki se zdi vse bolj oddaljeno od njihovih interesov, kar povečuje družbeni prepad ter ogroža socialno kohezijo in socialni model.

1.8

Izgradnja Evrope se bo morala končati z uravnoteženo kombinacijo tržnih mehanizmov in nalog splošnega pomena na področjih, kjer je takšno dopolnjevanje v skladu s cilji storitev splošnega pomena in lahko dodatno koristi uporabniku ali potrošniku. To pomeni, da ob upoštevanju pogojev iz člena 86(2) Pogodbe ES in v skladu sodno prakso Skupnosti dejanska izvršitev naloge splošnega pomena, v primeru napetosti, prevlada nad uporabo pravil o konkurenci.

1.9

Storitve splošnega pomena izhajajo iz politične volje po obvladovanju upravljanja skupnih interesov ter zadovoljevanju potreb in temeljnih pravic v okviru modela evropske družbe. Slednji vsakomur, ne glede na starost, socialni status ali regijo bivanja, zagotavlja ustrezno socialno varnost in enostaven, kakovosten in cenovno ugoden dostop do osnovnih dobrin, kot so hrana, stanovanje, voda, prevoz, komunikacije itd. Storitve splošnega pomena so torej izraziti del socialnega tržnega gospodarstva, ki ga ne bi bilo mogoče zagotavljati samo z delovanjem konkurence. Unija se bo brez ustreznega javnega posredovanja razvijala z dvema hitrostma, poglabljale se bodo razlike pri stopnji razvitosti, večala se bo neenakost in socialna izključenost.

1.10

Veliko evropskih državljanov se bo moralo v bližnji prihodnosti na referendumu opredeliti glede ratifikacije ustavne pogodbe. Politične Evrope brez podpore javnega mnenja ne bo. Podpore javnega mnenja ne bo, če Evropa ne more zagotoviti zaščite in razvoja evropskega modela družbe in evropskega socialnega modela.

1.11

Bela knjiga o storitvah splošnega pomena, ki postavlja temelje za zagotavljanje kakovostnih in dostopnih storitev splošnega pomena po dostopnih cenah, je v tem okviru pomemben korak (med drugimi) pri širjenju poznavanja Evrope med Evropejci in preprečevanju, da bi NE zaustavil nadaljnjo izgradnjo Evrope.

1.12

Razmišljanje, ki ga začenja bela knjiga, in njegova nadaljevanja so neločljivo povezani z razmišljanji o javno-zasebnem partnerstvu, trgu storitev, zlasti socialnih storitev, državnih pomočeh, poročilu o vodi, ki je v pripravi, ponovni preučitvi lizbonske strategije in ocenjevalnih poročilih.

2.1

Bela knjiga, ki jo je Evropska komisija sprejela 12. maja 2004, je pregled pomembne evropske razprave, ki je sledila zeleni knjigi iz leta 2003, in številnih prispevkov, zlasti evropskih institucij in civilne družbe, ki jih je spodbudila. Predlaga strateške usmeritve za naslednja leta.

2.2

Med razpravo o zeleni knjigi so se pokazale razlike v stališčih in pričakovanjih. Kljub temu je bilo doseženo soglasje glede nujnosti zagotavljanja uravnotežene kombinacije tržnih mehanizmov in nalog javne službe.

2.3

Čeprav je mogoče opravljanje storitev splošnega pomena organizirati v sodelovanju z zasebnim sektorjem ali ga zaupati zasebnim ali javnim trgovskim ali netrgovskim podjetjem, ostaja opredelitev obveznosti in nalog javne službe v pristojnosti javnih oblasti na ustrezni ravni. Zadevne javne oblasti so zadolžene tudi za reguliranje trgov in nadzor, ali izvajalci dejavnosti, tako javni kot zasebni, opravljajo naloge javne službe, ki so jim zaupane.

2.4.1

omogočiti, da so javne oblasti blizu državljanom — storitve splošnega pomena bi se morale organizirati in regulirati kolikor mogoče blizu državljanom — in da se strogo upošteva načelo subsidiarnosti;

2.4.2

doseči cilje javne službe na odprtih in konkurenčnih trgih: Komisija še naprej meni, da sta odprt in konkurenčen notranji trg na eni strani ter razvoj kakovostnih in dostopnih storitev splošnega pomena po dostopnih cenah na drugi strani združljiva cilja: v skladu s Pogodbo ES in ob upoštevanju pogojev iz člena 86-2 pri morebitnih napetostih dejanska izvršitev naloge splošnega pomena prevlada nad uporabo pravil Pogodbe;

2.4.3

zagotoviti kohezijo in splošen dostop: dostop vseh državljanov in podjetij do kakovostnih storitev splošnega pomena po dostopnih cenah na celotnem ozemlju držav članic je bistven za spodbujanje socialne in teritorialne kohezije Evropske unije. V tej zvezi je univerzalna storitev ključni pojem, ki ga je Skupnost razvila za zagotavljanje dejanske dostopnosti bistvenih storitev;

2.4.4

vzdrževati visoko raven kakovosti in varnosti: poleg tega je varnost ponujanja storitev, zlasti varnost oskrbe, bistvena zahteva, ki jo je treba upoštevati pri opredelitvi nalog javne službe. Ravno tako morajo pogoji opravljanja storitev dovolj spodbujati izvajalce dejavnosti za vzdrževanje ustrezne ravni dolgoročnih naložb;

2.4.5

zagotavljati pravice potrošnikov in uporabnikov: ta načela zadevajo zlasti dostop do storitev, predvsem čezmejnih, na vsem ozemlju Unije in za vse skupine prebivalstva, finančno dostopnost storitev, vključno s posebnimi sistemi za osebe z nizkimi dohodki, fizično varnost, varnost in zanesljivost, nepretrganost, visoko kakovost, izbiro, preglednost in dostop do informacij dobaviteljev in regulatorjev. Izvedba teh načel ponavadi zahteva obstoj neodvisnih regulatorjev z jasno določenimi pooblastili in nalogami. To vključuje pooblastila za sankcioniranje (sredstva za nadzor preglednosti in uporabe predpisov na področju univerzalne storitve) in bi moralo obsegati tudi določbe o zastopanosti in dejavni udeležbi potrošnikov in porabnikov pri opredelitvi in vrednotenju storitev, omogočanju uporabe pravnih sredstev in ustreznih mehanizmov kompenzacij ter o obstoju evolutivne klavzule, ki omogoča prilagajanje zahtevam glede na razvoj potreb in skrbi uporabnikov in potrošnikov ter glede na spremembe gospodarskega in tehnološkega okolja;

2.4.6

spremljati in vrednotiti delovanje storitev: Komisija, ki se strinja z najpogosteje izraženim mnenjem med javnim posvetovanjem, meni, da bi morala biti morebitna ocena večstranska in bi morala obravnavati vse primerne pravne, gospodarske, družbene in okoljske vidike;

2.4.7

upoštevati raznolikost storitev in položajev: vsaka politika Skupnosti glede storitev splošnega pomena mora pravilno upoštevati raznolikost, ki je značilna za različne tovrstne storitve in pogoje njihovega opravljanja. Vendar to ne pomeni, da ni treba zagotoviti usklajenosti pristopa Skupnosti do različnih sektorjev ali da bi bila priprava skupnih pojmov, uporabnih za več sektorjev, nekoristna;

2.4.8

povečati preglednost: to načelo bi se moralo uporabiti pri vseh vidikih izvajanja in bi moralo obsegati opredelitev nalog javne službe, organizacijo, financiranje in reguliranje storitev ter tudi njihovo proizvodnjo in vrednotenje, vključno z mehanizmi obravnave pritožb;

2.4.9

zagotavljati pravno varnost: Komisija dobro ve, da bi uporaba prava Skupnosti pri storitvah splošnega pomena lahko sprožila zapletena vprašanja. Zato bo stalno ukrepala, da bi izboljšala pravno varnost, povezano z uporabo prava Skupnosti pri opravljanju storitev splošnega pomena, ne da bi to vplivalo na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje.

2.5.1

spoštovati raznolikost v skladnem okviru: Komisija bo ob začetku veljavnosti ustavne pogodbe ponovno preučila izvedljivost in nujnost okvirnega zakona o storitvah splošnega pomena; začela bo s preučitvijo položaja storitev splošnega pomena in poročilo predstavila pred koncem leta 2005;

2.5.2

razjasniti in poenostaviti pravni okvir v zvezi s kompenzacijo obveznosti iz opravljanja javne storitve: Komisija bo do julija 2005 sprejela odločbo o uporabi člena 86 Pogodbe za državne pomoči, ki so bile v obliki kompenzacije za opravljanje javne storitve dodeljene nekaterim podjetjem, zadolženim za upravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena; do julija 2005 bo sprejela okvir Skupnosti glede državnih pomoči, dodeljenih v obliki kompenzacije za opravljanje javne storitve; do julija 2005 bo sprejela spremembo Direktive 80/723/EGS o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji; do julija 2005 bo natančno določila tudi pogoje, ko so kompenzacije za opravljanje javne storitve lahko državna pomoč v smislu člena 87-1;

2.5.3

omogočiti jasen in pregleden okvir za izbor podjetij, zadolženih za opravljanje storitev splošnega pomena: Komisija bo začela javno posvetovanje o zeleni knjigi o vidikih javno-zasebnih partnerstev, ki zadevajo javna naročila; po potrebi predložila predloge, temelječe na rezultatih javnega posvetovanja;

2.5.4

v celoti priznati splošni pomen v socialnih in zdravstvenih storitvah: Komisija bo v letu 2005 predložila sporočilo o socialnih in zdravstvenih storitvah splošnega pomena; olajšala bo sodelovanje med državami članicami na področju zdravstvenih storitev, da bi prispevala k zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja na celotnem ozemlju Unije;

2.5.5

analizirati rezultate in ovrednotiti delovanje služb: Komisija je leta 2004 predstavila prvo horizontalno vrednotenje storitev splošnega pomena, ki bo temeljilo na metodologiji vrednotenja; leta 2006 bo pregledala svoje mehanizme vrednotenja;

2.5.6

pregledati sektorske politike: Komisija bo spodbudila sodelovanje nacionalnih regulativnih organov prek mrež regulatorjev; pri že predvidenih obravnavah različnih sektorjev bo upoštevala rezultate javnega posvetovanja o zeleni knjigi: do julija 2005 bo preučila področje uporabe univerzalne storitve v elektronskem komuniciranju; do julija 2006 bo preučila paket o elektronskem komuniciranju; do konca leta 2006 bo preučila direktivo o poštnih storitvah; do 1. januarja 2006 bo preučila notranje trge elektrike in plina; v začetku leta 2005 bo preučila direktivo „Televizija brez meja“; ocenjevanje vodnega sektorja pa je v teku;

2.5.7

odražati naše notranje politike v mednarodni trgovinski politiki: Komisija bo še naprej pazila, da so predlogi, ki jih Skupnost sprejme na mednarodnih trgovinskih pogajanjih, popolnoma skladni z notranjim ureditvenim okvirom Unije na področju storitev splošnega pomena;

2.5.8

pospeševati storitve splošnega pomena v razvojnem sodelovanju: Komisija bo pomagala državam v razvoju pri oblikovanju trdnega ureditvenega in institucionalnega okvira, ki je bistveni predhodni pogoj za spodbujanje naložb v osnovne storitve splošnega pomena in za dostop do financiranja teh storitev.

3.1

EESO je vesel objave Bele knjige. V vednost sprejema devet načel in osem novih usmeritev, ki jih bela knjiga predlaga za potrditev obstoja služb splošnega pomena. Vendar obžaluje, da se zahteve po okvirni direktivi ali okvirnem zakonu, ki bi omogočil zagotavljanje storitev splošnega pomena, svobode opredelitve in organizacije držav članic, svobodne izbire načinov upravljanja, njihovega dolgoročnega financiranja, vrednotenja njihove uspešnosti, pravic potrošnikov itd., ki jih je ponavljal v zadnjih letih (1), še niso upoštevale, čeprav se Komisija obvezuje, da bo do konca leta 2005 pripravila poročilo o tem vprašanju.

3.2

EESO posebno ceni, da bela knjiga vsebuje natančno agendo predlogov in ukrepov, za katere se Evropska komisija zavezuje, da jih bo sprejela za uporabo teh načel in usmeritev v naslednjih letih.

3.3

EESO bo pozorno spremljal izvedbo teh obveznosti. Pripravljen je prispevati k njihovi učinkovitosti.

4.1

Prvo načelo, „omogočiti javnim oblastem, da so blizu državljanom“, pomeni, da se storitve splošnega pomena organizirajo in regulirajo kolikor mogoče blizu državljanom in da se „dosledno uporablja načelo subsidiarnosti“. Torej se opomba št. 30 nanaša na osnutek uredbe o lokalnem kopenskem prometu, ki „bi državam članicam naložila uporabo koncesijskih pogodb za opravljanje javnih storitev“, torej sistematičnih javnih razpisov. Subsidiarnosti ni več, če vsaka skupnost ne izbira svobodno načina upravljanja storitev splošnega pomena, ki so v njeni pristojnosti.

4.2

Komisija zaradi tretjega načela, „zagotoviti kohezijo in splošen dostop“, poudarja, da je „univerzalna storitev ključni pojem, ki ga je Komisija razvila za zagotavljanje dejanske dostopnosti bistvenih storitev“. To pomeni, da je treba omogočiti „prilagajanje zahtevam glede na razvoj potreb in skrbi uporabnikov in potrošnikov ter tudi sprememb gospodarskega in tehnološkega okolja“. EESO v tej zvezi in v okviru načrta e-Evrope, ki priporoča posplošitev uporabe širokopasovnega dostopa za vse elektronsko komuniciranje, opozarja, da 20 % evropskega prebivalstva v evropski petnajsterici nima dostopa do teh storitev. Vendar je širokopasovni dostop storitev splošnega pomena, ki z zmanjševanjem razdalj in lajšanjem dostopa do zdravstvenih storitev, izobraževanja in javnih služb izboljšuje življenjske razmere geografsko izoliranih in tudi najbolj prikrajšanih državljanov. Iz tega sledi, da se bo brez širitve univerzalne telekomunikacijske storitve po dostopni ceni ter s širokopasovnim in mobilnim dostopom povečal zaostanek Evropske unije pri uvedbi in uporabi novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter družbe znanja, medtem ko se bo digitalni prepad poglobil, zlasti v novih državah članicah.

4.3

Tudi šesto načelo, „spremljati in vrednotiti delovanje storitev“, se sklada z vztrajanjem EESO in številnih drugih akterjev, da se razvije postopna dinamičnost vrednotenja uspešnosti storitev splošnega pomena, s čimer bi prispevali k njihovi učinkovitosti, enakosti dostopa do njih in prilagoditvi razvoju potreb potrošnikov, državljanov in družbe kot tudi revizijam predpisov. Bela knjiga upravičeno poudarja, da mora biti vrednotenje „večstransko in obravnavati vse primerne pravne, gospodarske, družbene in okoljske vidike“: v tej zvezi EESO želi, da vrednotenje natančno preuči vprašanje zaposlovanja. EESO vztraja, da je vloga Evropske unije določiti skupno metodologijo in skupna merila, zlasti merila kakovosti, ter spodbuditi dinamičnost objektivnega in neodvisnega vrednotenja, ki se mora opraviti z upoštevanjem načela subsidiarnosti. Po mnenju EESO morajo predloge Bele knjige o ponovni obravnavi sektorskih politik (glej točko 2.5.6) spremljati ocenjevalna poročila o učinkih predhodnih ukrepov. EESO opozarja na svoj predlog, da bi prispeval k usmerjanju vrednotenja, saj so v njem zastopane vse zadevne strani. EESO bo proučil možnost, da se v tem primeru ustanovi stalno študijsko skupino za storitve splošnega pomena.

4.4

Sedmo načelo, „upoštevati raznolikost storitev in položajev“, „vendarle ne pomeni, da ni treba zagotoviti usklajen pristop Skupnosti do različnih sektorjev ali da bi bila priprava skupnih pojmov, uporabnih za več sektorjev, nekoristna“. Predlog usmeritve je, da Komisija izvedljivost in nujnost okvirnega zakona o storitvah splošnega pomena ponovno preuči ob začetku veljavnosti ustavne pogodbe in poročilo predstavi pred koncem leta 2005. Bela knjiga torej ne upošteva zahteve EESO in številnih drugih evropskih akterjev po okvirni direktivi (glej Mnenje EESO o zeleni knjigi o storitvah splošnega pomena — UL C 80 z dne 30. 3. 2004). Vendar se zdi nujno združiti vse storitve splošnega pomena, vključno s socialnimi in zdravstvenimi storitvami splošnega pomena, ob upoštevanju njihovih posebnosti na področju odnosov do prava o konkurenci, financiranja, izvajanja načela subsidiarnosti ali mesta v evropskem povezovanju.

4.5

Deveto načelo, „zagotavljati pravno varnost“, pomeni, da bo Komisija „izvajala stalen ukrep“, ne da bi vplivala na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje. Iz tega načela izhajata dva predloga usmeritev:

4.5.1

„do julija 2005 razjasniti in poenostaviti pravni okvir v zvezi s kompenzacijo obveznosti javne storitve“, kar bi moralo ob upoštevanju načel preglednosti, nediskriminacije in proporcionalnosti zagotavljati varnost dolgoročnega financiranja na eni strani naložb, potrebnih za nepretrganost in trajnost storitev, ter na drugi strani kompenzacije obveznosti javne ali univerzalne storitve; priznati, da so oblike teh kompenzacij zelo različne in morajo omogočiti prilagoditev določenim ciljem: javne subvencije, notranje uskladitve, ki omogočajo financiranje stroškov upravičencev pri opravljanju dobičkonosnih dejavnosti z izključnimi pravicami ali brez njih, kompenzacijski sklad med izvajalci dejavnosti, oprostitve dajatev in druge oprostitve, javno-zasebna partnerstva, pomoči za opravljanje storitev uporabnikom itd.;

4.5.2

„omogočiti jasen in pregleden okvir za izbor podjetij, zadolženih za opravljanje storitev splošnega pomena“, na podlagi javnega posvetovanja o zeleni knjigi o javno-zasebnih partnerstvih. Za EESO to pomeni priznati nujno raznolikost možnih načinov upravljanja storitev splošnega pomena in svobodno izbiro vsake skupnosti. Ta lahko izbere bodisi neposredno upravljanje javnega organa (službe ali režije), bodisi upravljanje, zaupano javnemu ali mešanemu podjetju, ki ga javni organ nadzoruje na enak način kot svoje lastne službe, ali podjetju socialnega in zadružnega gospodarstva ali neprofitnemu združenju, bodisi pooblasti neko podjetje za določen čas (koncesija s predhodnim zbiranjem ponudb); pri tem ne smemo na možnost prehajanja iz enega načina upravljanja v drugega.

5.1

Bela knjiga o storitvah splošnega pomena pomeni napredek pri upoštevanju omenjenih storitev na ravni Unije. Je dobra podlaga za razvoj pojmov za evropsko politiko na področju storitev splošnega pomena, zaradi katere bi bila lahko evropska podjetja in vsi državljani deležni dostopnih, zmogljivih in visokotehnoloških storitev po dostopnih cenah.

5.2

Storitve splošnega pomena so ne samo v središču evropske gospodarske konkurenčnosti, ampak so tudi ključni element na socialnem in okoljskem področju. Dopolnjujejo trojico (gospodarstvo, sociala, okolje) lizbonske strategije, v kateri so pomemben in nujno potreben adut, s katerim bo Evropska unija na podlagi trajne gospodarske rasti, kvantitativnega in kvalitativnega izboljševanja zaposlovanja in okrepljene socialne kohezije postala najbolj konkurenčna in dinamična na znanju temelječa družba. Storitve splošnega pomena zaradi svojih posebnosti presegajo enotni trg in so predhodni pogoj za gospodarsko in družbeno blaginjo državljanov in podjetij.

5.3

Šlo bo torej za dosego uravnotežene kombinacije tržnih mehanizmov in nalog javnih služb na področjih, kjer je takšno dopolnjevanje združljivo s cilji storitev splošnega pomena in lahko prispeva k izboljšanju kakovosti življenja evropskih državljanov preko gospodarske rasti, ustvarjanja novih delovnih mest ter trajnega blagostanja.

5.4

„Pravice državljanov do dostopnih in učinkovitih storitev splošnega pomena po dostopnih cenah se morajo varovati in potrditi v imenu solidarnosti ter ekonomske in socialne kohezije, ki jih priznavajo temeljna načela Pogodbe. Proces liberalizacije storitev splošnega pomena, za katerega se je odločila država članica, se mora izpeljati z upoštevanjem zgoraj navedenih meril. Zato je treba pripraviti zbirko splošnih načel za raznovrstne storitve, katerih načini opravljanja se razlikujejo od ene države članice do druge, pri čemer se v celoti upošteva načelo subsidiarnosti.“

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/22

1.

2.

3.

4.

5.

1.1

Uporabna energija (1) je temelj našega današnjega načina življenja in kulture. Šele zadostna razpoložljivost te energije je pripeljala do sedanje življenjske ravni: pričakovana življenjska doba, oskrba s hrano, splošna blaginja in osebna svoboda so v velikih industrijskih državah, ki so v vzponu, dosegle raven kot nikoli prej. Brez zadostne oskrbe z energijo bi bili ti dosežki zelo ogroženi.

1.2

Nujnost varne, poceni, okolju prijazne in trajnostne oskrbe z uporabno energijo je stična točka sklepov Sveta iz Lizbone, Göteborga in Barcelone. Zato si Evropska unija v energetski politiki prizadeva doseči tri, med seboj tesno povezane in enako pomembne cilje, in sicer ohranitev in izboljšanje (1) konkurenčnosti, (2) varnost oskrbe in (3) okolja, vse skupaj v duhu trajnostnega razvoja.

1.3

Odbor je v svojih mnenjih (2) večkrat ugotovil, da je zagotavljanje in izkoriščanje energije povezano z obremenjevanjem okolja, tveganji, izčrpavanjem virov in pretečo zunanjepolitično odvisnostjo in nepredvidljivostjo (npr. sedanje cene nafte) ter da je najpomembnejši ukrep za zmanjšanje tveganj za varnost oskrbe, gospodarskih kriz in drugih tveganj vsestransko in uravnoteženo izkoriščanje vseh vrst in oblik energije, vključno z vsemi prizadevanji za varčevanje z energijo in njeno racionalno uporabo.

1.4

Nobena opcija in tehnologija za prihodnjo oskrbo z energijo ni tehnično popolna, nobena ni popolnoma brez škodljivih vplivov na okolje ali zadostna za zadovoljitev vseh potreb, poleg tega pa je težko oceniti njihov dolgoročni potencial. Sedanja gibanja in dviganje stroškov tako obstoječih in alternativnih virov energije kažejo, da energija v prihodnosti skoraj zagotovo ne bo več tako cenovno ugodna, kot je bila do zdaj zaradi uporabe (3) fosilnih goriv, kot so nafta, premog in zemeljski plin.

1.5

Zato se daljnovidna in odgovorna evropska energetska politika ne sme zanašati na to, da bo glede na zgoraj omenjene cilje mogoče oskrbo z energijo zagotoviti z izkoriščanjem samo nekaterih energetskih virov.

1.6

Tako ni niti v Evropi niti v svetu zagotovljena varna, dolgoročna, okolju prijazna in ekonomsko uspešna oskrba z energijo. (4) Ključ za možne rešitve je lahko samo nadaljnje intenzivno raziskovanje in razvoj. Vključevati mora izdelavo poskusnih naprav, oceno njihovih tehničnih in gospodarskih možnosti ter postopno uvajanje novih energetskih virov na trg.

1.7

Odbor je opozoril tudi na to, da je treba težave oskrbe z energijo obravnavati na svetovni ravni in v bistveno večjem časovnem razponu, saj spremembe v energetskem gospodarstvu potekajo počasi, emisija toplogrednih plinov pa je svetovno in ne regionalno vprašanje. Poleg tega lahko pričakujemo, da se bodo težave v prihodnosti, predvsem v drugi polovici tega stoletja, še povečale.

1.8

Omejevanje virov in problematika emisij se bosta po napovedi, da se bo svetovno povpraševanje po energiji, kot posledica rasti prebivalstva in potrebe manj razvitih držav, da dohitijo razvite, do leta 2060 predvidoma podvojilo ali celo potrojilo, dodatno zaostrila. Po današnjem védenju tega občutno povečanega povpraševanja ne bo mogoče nadomestiti zgolj s povečanjem učinkovitosti in varčevanjem z energijo.

1.9

Strategija (5) in perspektiva razvoja morata biti zato usmerjeni v obdobje po letu 2060.

1.10

Kot je Odbor že ugotovil, je pri državljanih in v javni razpravi zaznavanje problematike razpeto med podcenjevanjem in precenjevanjem tveganj in možnosti.

1.11

Zaradi tega ni enotne svetovne energetske politike. S tem pa je dodatno ogroženo ustvarjanje nujnih enakih možnosti EU v svetovni gospodarski konkurenci.

1.12

Celo med državami članicami Unije obstajajo določene razlike v njihovem odnosu do vprašanj oskrbe z energijo. Vseeno pa tukaj in v EU obstaja soglasje, da je treba še naprej razvijati vse opcije — razen jedrske energije v nekaterih državah članicah. V ta namen poteka večje število ustreznih raziskovalno-razvojnih in drugih programov, delno tudi skupnih programov podpore, in sicer v državah članicah in tudi EU.

1.13

Poseben cilj EU je na kratki in dolgi rok močno povečati izkoriščanje obnovljivih virov energije, kar lahko pomaga tudi pri zaščiti podnebja. Tukaj pa ima pomembno vlogo geotermalna energija.

2.1

Pridobivanje geotermalne energije vključuje tiste tehnike, ki dovajajo toplotni tok iz zemeljske notranjosti na površje in ga tam izkoriščajo. Kot medij za prenos toplote se uporablja voda (tekoča/v obliki pare).

2.1.1

Vendar pa je gostota tega toplotnega toka zelo majhna. Temperature pod zemeljsko površino se z zemeljsko globino povečujejo zelo počasi, povprečno za 3 oC na vsakih 100 m globine. Geološke cone, kjer se z naraščanjem globine temperatura povečuje hitreje, imenujemo geotermične anomalije.

2.1.2

Na toplotno ravnotežje zemeljskih slojev, ki so bližje zemeljski površini, lahko vpliva tudi sončno sevanje; vendar se ta energija v naslednjih odstavkih prišteva k zemeljski toploti.

2.2

Razlikujemo dve obliki izkoriščanja zemeljske toplote.

2.2.1

Po eni strani gre za izkoriščanje toplote za ogrevanje. Trenutno je v EU okoli 40 odstotkov celotne oskrbe z energijo namenjene ogrevanju, za kar praviloma zadostujejo razmeroma nizke temperature vode (že < 100 oC).

2.2.1.1

Za ogrevanje se med drugim uporabljajo tako imenovane geosonde. To so koaksialne cevi, ki imajo spodnji konec zaprt in po katerih voda teče vglobino od 2,5 do 3 km, nato v nasprotni smeri nazaj, pri tem pa absorbira do približno 500 kW toplotne energije.

2.2.1.2

Posebna vrsta izkoriščanja zemeljske toplote, ki je zelo blizu površini, je uporaba toplotnih črpalk („obrnjeni hladilni stroji“) za ogrevanje stavb (od približno 2 kW do 2 MW toplotne energije); dodatno se tukaj uporablja še „sredstvo za hlajenje“ (6). Poleg tega obstaja še več različic, ki glede na tehniko zajemajo že globine od enega do več sto metrov.

2.2.2

Po drugi strani pa gre za pridobivanje električne energije, za katero so potrebne višje temperature (vode) (npr. > 120 oC), pri čemer se običajno uporabljata dve nekoliko bolj oddaljeni vrtin; voda, ki naj bi se segrela, po eni teče pod zemljo in po drugi nazaj. Tako lahko dosežemo višjo toplotno kapaciteto, okoli 5 do 30 MW.

2.2.2.1

Vendar pa so te temperature (vode) še vedno prenizke glede na zaželeni termodinamični izkoristek (za pretvorbo toplotne energije v električno energijo) in glede na potrebno temperaturo, da bi dosegli vrelišče za krožni proces turbinskega postroja.

2.2.2.2

Zato se za krožni proces turbinskega postroja uporabljajo predvsem delovna sredstva z nižjo temperaturo vrelišča kot voda (npr. perfluorpentan C5F12). Zato so bili razviti posebni krožni procesi turbinskega postroja, kot je „Organic Rankine Cycle“ (ORC-Proces) ali Kalina-Proces.

2.2.3

Zelo primerno je kombinirati obe obliki izkoriščanja (elektriko in toploto) ter toploto, ki ni bila uporabljena pri proizvodnji ali za proizvodnjo električne energije, izkoristiti za ogrevanje: istočasno zagotavljanje ogrevalne in električne energije.

2.3

Za dobavo tehnično koristne energije, predvsem za pridobivanje električne energije, so praviloma primerni samo toplotni zbiralniki, ki ležijo dovolj globoko pod zemeljsko površino — in sicer v globini več kilometrov. To pa zahteva zelo drage vrtine.

2.3.1

Vendar pa se tudi stroški za odpiranje in delovanje takšnih naprav povečujejo v sorazmerju z globino. Zato je treba, v odvisnosti od predvidenega načina izkoriščanja, pretehtati globino vrtine, izkoristek in toplotni izplen.

2.4

Zato se predvsem v tistih geoloških območjih, kjer so prisotne geotermične anomalije, najprej poiščejo uporabni toplotni zbiralniki.

2.4.1

Izrazite geotermične anomalije (t. i. visokoentalpijska (7) nahajališča) so prisotne predvsem v regijah s povečanim delovanjem vulkanov (Islandija, Italija, Grčija, Turčija). Visokoentalpijska nahajališča so že v starem veku uporabljali kot zdravilne kopeli, že sto let pa se uporabljajo za pridobivanje električne energije (Larderello, Italija, 1904).

2.4.2

Nasprotno pa so manjše geotermične anomalije (t. i. nizkoentalpijska hidrotermalna nahajališča), tj. rahel dvig temperature pri naraščanju zemeljske globine, prisotne na tektonsko aktivnih območjih (Zgornjerenski jarek, Tirensko morje, Egejsko morje itd.) in potem razširjene v vodnatih usedlinah (Panonski bazen na Madžarskem in v Romuniji, Severnonemško-poljski bazen).

2.5

Zaradi omejenosti območij z geotermično anomalijo se že od sredine osemdesetih let povečujejo prizadevanja za izkoriščanje uskladiščene toplote v „normalnih“ geoloških formacijah, da bi tako bolje zadovoljili naraščajoče povpraševanje po koristni energiji ter ustrezno prilagodili ponudbo toplote oziroma energije konkretnemu regionalnemu povpraševanju.

2.5.1

Zato že od 90. let potekajo prizadevanja za pridobivanje energije iz nahajališč zunaj geotermičnih anomalij — predvsem v nemškogovorečem prostoru. Zagotavljanje električne energije v Altheimu in Bad Blumau (Avstrija) ter Neustadt-Glewe (Nemčija) poteka šele zadnja štiri leta.

2.5.2

Ker je za ta namen treba doseči globino 2,5 km, še bolje pa celo 4 do 5 km in več, so potrebne ustrezne vrtine.

2.6

Prednosti teh postopkov so, da:

2.7

Pomanjkljivosti pa so, da:

3.1

Pri izkoriščanju geotermalne energije iz globin se uporabljajo tri tehnike odpiranja in izkoriščanja — običajno sta potrebni najmanj dve vrtini (Dublette) (8) — oziroma njihove različice, in sicer:

Dopolnilo k temu je razvoj površinskih tehnik, (9) ki naj bi omogočile boljši prenos oziroma izkoriščanje toplote.

3.2

V EU znaša trenutno nameščena zmogljivost za pridobivanje električne energije iz geotermičnih naprav — v glavnem z izkoriščanjem geotermičnih anomalij — okoli 1 GW, torej okoli 2 ‰ skupne električne zmogljivosti v EU, večji del v Italiji. Za neposredno izkoriščanje toplotne energije za ogrevanje je sedaj nameščenih okoli 4 GW. Po napovedih pa se za leto 2010 pričakuje že 8 GW ali več.

3.3

Obe vrsti izkoriščanja do zdaj količinsko nista veliko prispevali k oskrbi z energijo v EU in je zanemarljiv celo njun delež pri izkoriščanju obnovljivih virov energije.

3.4

Vseeno pa izkoriščanje geotermalne energije v zadnjih letih očitno raste zaradi spodbud držav članic in EU. Če bo ta toplotna moč znašala od enega do več deset MW, bo geotermalna energija tako tudi prispevala k lokalni oskrbi z energijo.

3.5

Po mnenju Odbora je to popolnoma upravičeno in vredno podpore. Tudi tukaj bodo v veliko primerih potrebne poskusne naprave za preizkušanje in nadalji razvoj različnih metod.

3.6

Zunaj območij z geotermičnimi anomalijami znašajo trenutno stroški na eno kWh električne energije polovico stroškov pridobivanja sončne energije in dvakrat več kot pri vetrni energiji; isto velja tudi, če se hkrati pridobivata toplota in elektrika.

3.6.1

Vendar (glej zgoraj) pa bi ponudba geotermalne energije lahko pokrivala povpraševanje, kar bo pri naraščajočih deležih obnovljivih virov energije na energetskem trgu vedno večja prednost. Takrat bodo nihanja v zmogljivosti vetrne in sončne energije zahtevala dodatne regulacijske in blažilne ukrepe; navsezadnje verjetno ne bosta mogli brez energijsko požrešnega in cenovno dragega medija za akumuliranje energije, kot je vodik.

4.1

Če geotermično izkoriščanje energije ne bo več omejeno na območja geotermičnih anomalij (glej tudi točki 2.4 in 2.5), bo geotermalna energija postala velik potencial, ki bo odločilno prispeval k okolju prijazni in trajnostni oskrbi z energijo. (Glej tudi točko 4.13).

4.2

Da bi odprli in razvili ta potencial, so potrebne vrtine v globino najmanj 4 do 5 km, da bi s tem odprli kamninske temperaturami približno 150 oC, ki so meja za gospodarsko uspešno proizvodnjo elektrike. Kamnine je poleg tega treba obdelati (stimulirati) tako, da se zagotovita zadostna toplotna izmenjava med vročo kamnino in obstoječo oziroma vbrizgano vodo in zadosten vodni tok.

4.2.1

V nasprotju s tem (glej tudi točko 2.2.1.1) zadostujejo za golo izkoriščanje toplote (za ogrevanje) tudi vrtine manjše globine, recimo 2-3 km.

4.3

V Evropi na različnih lokacijah (npr. Soultz-sous-Forêts, Groß Schönebeck) različnih geoloških formacij že poteka razvoj in preizkušanje ustreznih tehnoloških zasnov. Razvojne možnosti predstavlja razvoj tehnologij za izkoriščanje, ki so kolikor mogoče neodvisne od lokacije in tako bolj primerne za izvoz. Ta cilj pa vseeno zahteva večja prizadevanja pri raziskavah in razvoju.

4.4

Po eni strani velja, da je treba razvijati že omenjene razpoložljive različne tehnike do stopnje, ko jih bo mogoče uporabljati, ter preveriti zgoraj omenjene predpostavke za trajno izkoriščanje geotermalne energije.

4.4.1

Pri tem pa je zelo pomembno vprašanje, ali je v takšnem stimuliranem zbiralniku mogoče izpolniti hidravlične in termodinamične predpostavke za zadostno trajnost.

4.5

Po drugi strani je treba posamezne korake postopka postopoma izboljšati in racionalizirati toliko, da bodo stroški za to izkoriščanje energije konkurenčni (glej spodaj). Temu je treba dodati še ustrezna prizadevanja za raziskave in razvoj (glej točko 1.6) in pripravo trga, da bi tako privarčevali stroške v zvezi s proizvodnjo.

4.6

Na srednji rok se pod pojmom konkurenčno razume, da izkoriščanje geotermalne energije stroškovno lahko konkurira izkoriščanju vetrne energije. To lahko pričakujemo glede na vedno bolj očitne slabosti vetrne energije. Sem spadajo velika nihanja v proizvodnji vetrne energije, kar, kot je znano, na drugi strani povečuje sekundarne stroške in emisije, obremenjuje sosede in podobo pokrajine ter zahteva vedno več popravil in vzdrževanja. V celotno vrednotenje je treba vključiti tudi stroškovno obremenitev potrošnikov oz. države.

4.7

Dolgoročno in glede na verjetno nadaljnje naraščanje cen nafte in zemeljskega plina (in možno pomanjkanje) se postavlja vprašanje o splošni konkurenčnosti geotermalne energije. To pomeni, ali je lahko tudi tako izkoriščanje energije kdaj, če sploh, dolgoročno konkurenčno — z upoštevanjem zunanjih stroškov vseh tehnik pretvarjanja energije — brez subvencij oziroma prednostne obravnave, ki povzroča izkrivljanje razmer na trgu.

4.8

Do takrat pa je nujno (10):

4.9

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je na tem področju že veliko narejenega. Odbor popolnoma podpira Komisijo pri njenih tekočih oziroma razpisanih raziskovalno-razvojnih projektih ter tudi pri njenih namerah še enkrat jasno okrepiti svoja prizadevanja v naslednjem okvirnem raziskovalno-razvojnem programu. Odbor podpira tudi države članice v njihovih raziskovalno-razvojnih programih ter prizadevanjih, da že sedaj s spodbujevalnimi ukrepi olajšajo in spodbudijo poskusno uvedbo na trg.

4.10

Odbor v tej zvezi ponovno poudarja že omenjeno priporočilo, da je treba izkoristiti možnosti evropskega raziskovalnega prostora prek obsežne, pregledne, usklajene strategije RAZISKAVE ENERGIJE, ki jo bodo podpirali vsi partnerji. Tao strategija bi morala postati bistveni sestavni del sedmega okvirnega raziskovalno-razvojnega programa ter programa Euratom.

4.11

Ta strategija mora vsebovati tudi nujne ukrepe za raziskave in razvoj geotermalne energije, dokler na tem spreminjajočem se energetskem trgu ne bo mogoče bolje oceniti in ovrednotiti dolgoročnega razvoja stroškov in zmogljivosti tehnologije, ki ga je dejansko mogoče uresničiti.

4.12

Poleg tega Odbor priporoča čim večjo vključitev vseh raziskovalno-razvojnih programov na področju geotermalne energije, tj. tudi tistih, ki so jih do sedaj podpirale izključno države, v evropski program za raziskavo energije, da bi tako spodbujali tudi evropsko sodelovanje.

4.13

Tukaj Odbor tudi vidi priložnost za sodelovanje novih držav članic v okvirnemu raziskovalno-razvojnem programu EU. Načrtovano prenovo obstoječih energetskih sistemov v teh državah bi morali izkoristiti za namestitev ustreznih poskusnih in demonstrativnih naprav.

4.14

Odbor poleg tega priporoča Komisiji, da naj si v EU prizadeva za takšno usklajenost učinkovitih spodbujevalnih ukrepov za uvedbo na trg (npr. zakoni o oskrbi z električno energijo), ki bo najprej vsaj v okviru tehnike za pridobivanje geotermalne energije omogočila lojalno konkurenco med istovrstnimi tehnikami po celotni EU.

4.15

Zaradi sočasne možnosti ogrevanja in pridobivanja električne energije iz geotermalne energije, za kar je geotermalna energija posebej primerna, Odbor priporoča Komisiji, da naj si prizadeva tudi za ustrezna toplovodna omrežja.

5.1

Pridobivanje geotermalne energije zajema tiste tehnike, ki dovajajo toplotni tok iz zelo vroče zemeljske notranjosti na površje.

5.2

Predvsem gre za oskrbo z ogrevalno energijo, poleg tega pa tudi za oskrbo z električno energijo oziroma sočasno razpoložljivost obeh oblik energije.

5.3

Na območjih z geotermičnimi anomalijami pridobivanje geotermalne energije že poteka; vendar pa je njen prispevek k celotni oskrbi z energijo zelo majhen.

5.4

Z uporabo tehnologij, ki zajemajo tudi območja zunaj geotermičnih anomalij, lahko pridobivanje geotermalne energije pomembno prispeva k trajnostni oskrbi z energijo, predvsem pri osnovni obremenitvi. To pa je povezano z vrtinami z globino od okoli 4 do 5 km in dodatnimi „stimulativnimi ukrepi“.

5.5

Vendar pa je tudi „plitvo“ izkoriščanje zemeljske toplote s toplotnimi črpalkami za ogrevanje in klimatizacijo prostorov razvojna možnost, ki veliko obeta.

5.6

Potencial za pokrivanje osnovne obremenitve razlikuje geotermalno energijo od postopkov z nihajočo ponudbo (kot sta vetrna in sončna energija), ki sta ali bosta zlasti odvisni od tehnik reguliranja, blaženja in akumulacije in ki pri prebivalstvu zaradi njunih prostorskih zahtev in vpliva na podobo krajine zbujata odpor.

5.7

Odbor ponavlja svoje priporočilo, da je treba možnosti evropskega raziskovalnega prostora izkoristiti z obsežno strategijo RAZISKAVE ENERGIJE.

5.8

Ta mora vsebovati tudi nujne ukrepe za raziskave in razvoj geotermalne energije, pri nadaljevanju in ustrezni okrepitvi že dosedanjih zadevnih programov.

5.9

Odbor priporoča, na podlagi odprtega usklajevanja med državami, vključitev vseh tistih programov za raziskave in razvoj geotermalne energije, ki so jih do sedaj podpirale izključno države, v evropski program za raziskave energije.

5.10

Odbor priporoča v vseh državah zagotavljanje začetnih, degresivno potekajočih spodbud in predpisov za uvedbo na trg (npr. zakon o oskrbi z električno energijo) in spodbud zasebnim vlagateljem, ki bodo naredili prodajo pridobljene energije časovno omejeno zanimivo, da bi na ta način prispevali k temu, da bi preskušali, izboljševali in ocenjevali tudi gospodarski potencial teh oblik energije.

5.11

Odbor priporoča takšno uskladitev tovrstnih spodbujevalnih ukrepov znotraj EU, ki bo v okviru tehnike za pridobivanje geotermalne energije omogočila lojalno konkurenco po celotni EU.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/28

1.1

EESO je od vsega začetka spremljal nastajanje in razvoj evropskega programa Galileo za satelitsko radionavigacijo in določanje položaja, ki mu je priznal temeljno strateško vlogo v evropski konkurenčnosti, tako z vidika njegovih posledic v smislu gospodarskih, strokovnih in družbenih inovacij kot z vidika izboljšanja kakovosti življenja za civilno družbo (1). EESO je prav tako izpostavil zahtevo, da se od ustanovitve skupnega podjetja Galileo (2) v razvoj in obratovanje sistema vključijo zasebni akterji, ki bodo zagotavljali stalno podporo v razvojnih in uvajalnih fazah (3).

1.2

Kot je EESO poudaril v svojem zadnjem mnenju o tej zadevi (4), „je program GALILEO končno vstopil v fazo dejanskega začetka po sporazumu z dne 26. maja 2003 znotraj sveta Evropske vesoljske agencije o posameznih finančnih prispevkih njenih članic“. Kot je Odbor potrdil v tem mnenju, „je program GALILEO velik izziv za Evropsko unijo, njeno neodvisnost, njene tehnološke in znanstvene zmogljivosti, njeno gospodarstvo in predvsem njeno vesoljsko industrij“o.

2.1

Spomniti je treba, da je program Galileo sestavljen iz štirih faz:

2.2

Na koncu opredelitvene faze je bilo maja 2002 za obdobje štirih let ustanovljeno skupno podjetje Galileo, katerega cilj je „zagotoviti edinstvenost vodenja in finančni nadzor projekta za raziskovalne, razvojne in predstavitvene faze programa Galileo in v ta namen mobilizirati sredstva, namenjena temu programu“.

2.3

Z Uredbo 1321/2004 (5) o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa GNSS (globalni navigacijski satelitski sistem) in skupnim ukrepom 2004/552/SVZP (6), ki sta bila sprejeta 12. julija 2004, so bile med drugim vzpostavljene upravljavske strukture sistema, ki naj bi upravljale javne interese, povezane s programom, in zagotavljale varnost in varstvo sistema GALILEO.

2.4

Na mednarodni ravni so Evropska unija in Združene države Amerike dne 26. junija 2004 ob koncu štiriletnih pogajanj sklenile sporazum izjemnega pomena o sistemih GALILEO in GPS (7) v zvezi s spodbujanjem, dobavljanjem in uporabo — v pogojih popolne združljivosti in interoperabilnosti — storitev obeh sistemov satelitske navigacije in določanja položaja ter povezanih aplikacij: oba sistema bosta delovala vzporedno, brez motenj med njunimi zadevnimi signali. To bo programu Galileo omogočilo, da v okviru svetovnih sistemov satelitske navigacije GNSS postane svetovni standard signalov, odprtih za civilno in komercialno uporabo (GPS je v uporabi vojske), ter da postane dostopen in privlačen tudi za trenutne uporabnike GPS, in to z enim samim sprejemnikom.

2.5

Na področju mednarodnega sodelovanja je bil dne 13. julija 2004 podpisan tudi sporazum o sodelovanju z Izraelom, ki sledi sporazumu, podpisanemu s Kitajsko dne 30. oktobra 2003. Že dolgo potekajo pogajanja, da bi zagotovili interoperabilnost z ruskim sistemom GLONASS  (8) . Na teh pogajanjih je že bil dosežen napredek, zlasti kar zadeva pridobitev frekvenc in uporabo ruskih sredstev za lansiranje satelitov, medtem ko so sporazumi o sodelovanju na dobri poti do sklenitve z Rusko federacijo, Ukrajino in Indijo. Stiki so med drugim že bili vzpostavljeni z Avstralijo, Brazilijo, Mehiko in Južno Korejo. Tudi Švica, Norveška in Kanada preučujejo možnosti za finančno sodelovanje.

2.6

V Sredozemlju je bil uveden Akcijski načrt v okviru Evro-mediteranske konference ministrov zunanjih zadev v Valenciji aprila 2002, ki vključuje sredozemsko sodelovanje na področju satelitske radionavigacije in določanja položaja. Skupno podjetje Galileo je nedavno v Kairu izvedlo projekt Euro-Med GNSS za predstavitev, oblikovanje in usklajevanje regionalnega načrta GNSS, da bi v sodelovanju s partnerji MEDA preverilo vpliv EGNOS-a (9), satelitskega geostacionarnega predhodnika Galilea.

2.7

Ko bo sistem GALILEO začel delovati, bo zagotavljal pet vrst storitev:

2.8

Ob upoštevanju značilnosti civilne uporabe in upravljanja sistema Galileo, ki je predvsem namenjen komercialni in profesionalni uporabi, Komisija ocenjuje, da bi lahko njegov potencialni trg leta 2010 obsegal 3 milijarde sprejemnikov z letnim prihodkom iz naložb okoli 250 milijard evrov ter odpiranjem novih podjetij in visoko kvalificiranih delovnih mest, ki bi omogočali na stotine tisoč zaposlitev, od tega več kot 150 000 v Evropi.

2.9

Skupno podjetje Galileo je septembra 2004 končalo fazo konkurenčnega pogajanja in je prejelo končne predloge dveh konzorcijev, ki se potegujeta za koncesijo (Eurely (11) in Inavsat (12)), predloge, ki jih je predložila za končno oceno na podlagi treh meril: podjetniških in finančnih zmogljivosti, tehničnih zmogljivosti, pravnih in pogodbenih vidikov.

2.10

V skladu s svojim pooblastilom bo lahko skupno podjetje po tem, ko bo predložilo poročilo o zadevi Komisiji in ko bo ta objavila sporočilo za Parlament in Svet (13) o prehodu na uvajalne in obratovalne faze, dobilo „potrebne politične smernice glede javnega financiranja naslednjih faz programa in nalog javne službe, zlasti opredelitve storitev“, in torej predložilo predlog za podpis koncesijske pogodbe s strani Nadzornega organa, ki je dejansko podpisnik, odgovoren za izvajanje pogodbe v smislu zgoraj navedene Uredbe ES 1321/2004.

2.11

Odbor se sprašuje, ali se ta postopek ne bo morda izkazal za prezapletenega, s prekrivanji in dvojnimi preverjanji, ki bi lahko privedla do težav in pomanjkanja jasnosti.

2.12

Poleg tega bo nadzorni organ, ki ga omenja obravnavani predlog uredbe in ga ta opredeljuje kot agencijo Skupnosti za upravljanje javnih interesov v zvezi s programi satelitske radionavigacije, ki jo ureja Uredba ES 1321/2004, prišel na svetlo šele leta 2005.

3.1

Obravnavani predlog odgovarja na potrebo po „posebnem sodnem instrumentu“, ki, ob zagotavljanju lastne proračunske postavke za program, s finančnega vidika omogoča učinkovitejše upravljanje in nadzor uvajalnih in obratovalnih faz Galilea, vključno s tem, kar zadeva koncesionarja.

3.2

Obravnavani predlog uredbe želi torej določiti načine finančnega prispevka Skupnosti za uvajalne in obratovalne faze ter se osredotoča na:

3.2.1

potrebo po posredovanju Skupnosti, ki mora zagotoviti skladnost finančnega okvira med sredstvi, ki jih prispeva Skupnost, in sredstvi, ki odtekajo za koncesionarja:

3.2.2

primernost institucionalnega sistema upravljanja in nadzora nadzornega organa.

4.1

EESO ocenjuje, da je treba od tega trenutka določiti tehnične značilnosti zagotavljanja različnih vrst storitev, s čimer bi zagotovili odprte standarde, ki bodo omogočili dostop do drugih ponudnikov storitev in inovativnih oblik storitev, pri čemer se je treba izogniti temu, da bi novinci na trgu, zlasti tisti, ki niso veliki, naleteli na umetne ovire ali morali plačevati visoke dajatve.

4.2

Kar zadeva ustreznost referenčnega finančnega okvira, EESO želi, da bi bile nove finančne perspektive proračuna Skupnosti odobrene v najkrajšem roku, in podpira zahtevo Komisije, da se za program Galileo pridobi znesek v višini milijarde evrov prek posebne proračunske postavke, neodvisne od drugih postavk. Odbor med drugim zahteva ustrezno povečanje tega zneska, da bi zagotovili razvoj in vključitev EGNOS-a v program Galileo. Kot še meni EESO, je primerno, da sedmi okvirni program na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitev vključuje raziskovalne dejavnosti o satelitskih sistemih radijskega določanja položaja GNSS in predvidi ustrezna sredstva.

4.3

EESO se poleg tega sprašuje, kako se bodo v ta okvir vključili morebitni javni prispevki organov tretjih držav, ki so že pokazale namen, da bi finančno sodelovale v programu GALILEO.

4.4

EESO opaža, da, kar zadeva koncesionarja, finančni okvir nakazuje ugodnosti, ki za koncesionarja izhajajo iz njegove funkcije ponudnika storitev in upravičenca do brezplačnih dovoljenj in pravic DPI (14). EESO mora v zvezi s tem izraziti zaskrbljenost glede morebitnega oblikovanja začetka prevladujočega ali monopolističnega položaja koncesionarja, ki bi lahko izkrivil konkurenco in omejil prosto trgovino.

4.5

Kar zadeva primernost institucionalnega okvira za upravljanje in nadzor, ki je bil prenesen na evropsko agencijo (Evropski nadzorni organ za globalni satelitski radionavigacijski sistem), Odbor poudarja naslednje vidike:

4.5.1

upravni odbor Evropskega organa GNSS ne vključuje predstavnika Evropske vesoljske agencije, ki je sicer del sedanjega upravnega odbora skupnega podjetja;

4.5.2

odgovornosti za upravljanje in nadzor so prenesene s skupnega podjetja na Evropski organ GNSS, ki upravlja sredstva, dodeljena Galileu, deluje kot organ, zadolžen za podeljevanje koncesijskih pogodb, nadzira izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, prepušča koncesionarju pravice uporabe stvari za čas trajanja pogodbe, upravlja sporazum, sklenjen z operaterjem EGNOS-a, usklajuje ukrepe držav članic v zvezi s frekvencami, potrebnimi za delovanje sistema, zagotavlja skladnost certificiranj komponent in določa uporabo določb o varnosti, vključno z določbami, ki izhajajo iz skupnega ukrepa 2004/552/SVZP.

4.5.3

EESO ne more skriti zaskrbljenosti glede izjemno občutljive faze prenosa odgovornosti s skupnega podjetja, ki zapade maja 2006, na nov Evropski nadzorni organ GNSS, ki bi moral začeti delovati v prvem polletju leta 2005.

4.5.4

Odbor zato priporoča Komisiji in Svetu, da nadzorujeta to fazo prehoda in „soobstoj“ skupnega podjetja in nadzornega organa.

4.5.5

Vprašanje notranje varnosti Galilea urejajo določbe skupnega ukrepa 2004/552/SVZP in uredba o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa GNSS, ki predvideva ustanovitev odbora za varnost in zaščito sistema.

EESO meni, da je treba od tega trenutka poglobiti odnose sistema Galileo z drugimi soobstoječimi evropskimi pobudami, kot so sistem „Global Monitoring for Environment and Security“ — GMES, sistem COSPAS-SARSAT (15) za iskanje in reševanje, omrežja, vzpostavljena na področju sodstva in notranjih zadev, multimedijska omrežja GRID itd.

4.5.6

EESO poudarja potrebo, ki je že bila izražena v njegovih predhodnih mnenjih (16), da se vzporedno z uredbo obravnavajo vprašanja varnosti, vključno s tistimi, ki se nanašajo na varstvo zaupnosti in osebnih podatkov, tako da se, če je to mogoče, zaupajo Evropski agenciji za temeljne pravice  (17) ali da se predvidi oblikovanje posebnega posvetovalnega organa. Dejansko se ne moremo zadovoljiti s sklicevanjem na Uredbo ES 45/2001, kot je to v členu 19 uredbe o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa GNSS. Če želimo zagotoviti uspeh sistema Galileo s polno podporo civilne družbe, je po mnenju Odbora enako pomembno izrecno zagotoviti ustrezno varstvo zaupnosti in osebnih podatkov kot ponuditi jamstva glede varnosti.

4.5.7

Poleg tega, kar zadeva sodelovanje civilne družbe, EESO opozarja, da večina evropskih državljanov še vedno ne pozna programa Galileo, čeprav gre za izjemno pomembno pobudo za Evropo. V zvezi s tem upa, da bodo institucije Skupnosti v soglasju z nacionalnimi vladami čimprej začele kampanjo informiranja in ozaveščanja, ki bo evropske državljane seznanila s tem odličnim proizvodom raziskave in evropske industrije, da ga bodo znali ceniti, hkrati pa jih tudi pomirila glede upoštevanja in varstva njihovih pravic v zvezi z zaupnostjo.

5.1

Ob upoštevanju predhodnih pripomb EESO predlaga, da se v „uvodne izjave“ predloga uredbe vključijo naslednje točke:

5.1.1

nova uvodna izjava 3 bis: „Zaradi vpliva, ki bi ga program lahko imel na življenje evropskih državljanov, bo Komisija skrbela, da bo v okviru storitev, ki jih zagotavlja sistem Galileo, Evropska agencija za temeljne pravice ali začasni posvetovalni organ zadolžena za varstvo zaupnosti in osebnih podatkov, da bi zagotovila pregleden razvoj in stalen dialog s potencialnimi uporabniki in civilno družbo“,

5.1.2

dodati k uvodni izjavi 12:„predvideti v isti proračunski postavki dodatna sredstva Skupnosti za razvoj in vključitev EGNOS-a v program Galileo ter v okviru sedmega okvirnega programa na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitev zagotoviti mesto in ustrezna sredstva za satelitsko radionavigacijo in za vključitev obstoječih omrežij“,

5.1.3

nova uvodna izjava 13 bis: „Komisija in Odbor skrbita, da se proces prehoda med skupnim podjetjem Galileo in novim Evropskim nadzornim organom GNSS opravi čim bolj pregledno, da bi se izognili morebitnim prekrivanjem, obratovalnim zamudam ali, še huje, morebitnim komercialnim omejitvam“,

5.1.4

nova uvodna izjava 14 bis: „Komisija skrbi, da se morebitni finančni prispevki in finančna udeležba organizacij tretjih držav v premoženju Evropskega nadzornega organa GNSS izvedejo upoštevajoč vzajemne interese in obstoječa ravnovesja na podlagi ustreznih sporazumov, ki morajo biti predloženi v odobritev Svetu in Evropskemu parlamentu.“

6.1

EESO odločno potrjuje svojo brezpogojno podporo za program Galileo in hitrejše uresničevanje zadnjih dveh faz njegovega razvoja, da bi lahko začel učinkovito polno delovati leta 2008.

6.2

EESO poziva Komisijo, da opravi predhodno oceno dodatnih ugodnosti za koncesionarja, ki izhajajo iz zagotavljanja storitev in pravic intelektualne lastnine, ter sporoči jasne in natančne podatke o ugotovitvah te ocene.

6.3

EESO ocenjuje, da je bil odločilen napredek dosežen z vzpostavitvijo infrastrukture svetovnega pomena, zlasti zahvaljujoč sporazumu o sodelovanju med EU in Združenimi državami, ki naj bi zagotovil popolno združljivost in interoperabilnost satelitskih sistemov radionavigacije in določanja položaja na svetovnem prizorišču.

6.4

EESO poudarja pomen mednarodnega sodelovanja s Kitajsko in Izraelom ter ocenjuje, da je treba storiti vse za sklenitev sporazumov skupnega interesa s Švico in Norveško, Rusko federacijo, Ukrajino, Indijo, Avstralijo, Mehiko, Brazilijo in Južno Korejo. Odbor meni, da mora biti Sredozemlje območje posebne pozornosti, saj že danes lahko uporablja storitve EGNOS-a in je strateškega pomena za mir, stabilnost in trajnostni razvoj Evrope.

6.5

EESO je v tem pogledu prepričan, da bodo odprta vrata tretjim državam občutno okrepila zunanjo razsežnost politike Evropske unije.

6.6

EESO želi, da bi Evropska komisija lahko razpolagala s proračunsko postavko za organizacijo kampanje informiranja in ozaveščanja, ki bo evropske državljane seznanila s tem odličnim proizvodom raziskave in evropske industrije, da ga bodo znali ceniti, hkrati pa jih tudi pomirila glede upoštevanja in zaščite njihovih pravic v zvezi z zaupnostjo.

6.7

EESO nazadnje želi, da bi se upoštevale zgoraj navedene pripombe v zvezi z nekaterimi „uvodnimi izjavami“ obravnavane uredbe (varstvo zaupnosti, povečanje finančnih sredstev, prehodno obdobje in prispevki tretjih držav). Ti predlogi naj bi prispevali k večji jasnosti in preglednosti pobude ter k zagotovitvi ustreznih virov za to; zato so torej v interesu evropskih institucij in tudi civilne družbe.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/33

1.1

Odbor meni, da je predlagana vzpostavitev infrastrukture za prostorske informacije na ravni Skupnosti (INSPIRE) ustrezna, zaželena in skladna z načelom sorazmernosti. Ta infrastruktura bo uskladila prostorske podatke, ki so jih na nacionalni ravni zbrale države članice, ter jih naredila interoperabilne in dostopne, da bodo tako države članice na znanstveni podlagi bolje dokumentirale odločitve in spremljanje na področju okolja ter poročila, ki jih zahtevajo nekatere direktive. Odbor meni, da je pravna podlaga (člen 175 PES) ustrezna.

1.2

Namen te pobude je zmanjšati podvajanje dela, vrzeli ali pomanjkljivosti ter spodbuditi uskladitev in ustreznost pri zbiranju podatkov in njihovi obdelavi; pobuda zahteva ukrepanje na ravni Skupnosti in bo prispevala k bolj učinkoviti uporabi podatkov s strani zadevnih organov javne uprave in služb ter izkoriščanju s strani javnih in zasebnih izvajalcev v različnih oblikah, med njimi v obliki storitev z dodano vrednostjo (specializirani zemljevidi ali zbirke podatkov itd.).

1.3

Predlagana direktiva vzpostavlja nepogrešljivo pravno in tehnično podlago, potrebno za doseg tega; ustanavlja tehnični odbor in državam članicam nalaga, da morajo omogočiti dostop do svojih geografskih podatkov. Spremljanje izvajanja bo zagotovila Komisija, predvidena pa so tudi redna poročila.

1.4

Odbor tako odobrava predlog, o katerem mora izreči svoje mnenje, saj nedvomno koristi Skupnosti, s tem da ponuja usklajen referenčni okvir ter pomaga pri nujnem izboljšanju kakovosti in narave zbranih prostorskih podatkov, da bi položili temelje okoljske politike, in po možnosti drugih nacionalnih in evropskih politik, in tudi pomagali pri postopkih odločanja.

1.5

Odbor želi poudariti, da je treba uporabiti protokole in oblike odprtih datotek ali standarde, ki so splošno uporabni in se lahko preberejo z brezplačnimi čitalniki; poudarja tudi, da je treba dati v javnost informacije, ki so evidentirane in na voljo v okviru pobude INSPIRE, saj gre za nujno potrebne znanstvene podatke tako za okoljske politike kot za študente in raziskovalce. Na koncu Odbor poudarja, da je treba nalogo opraviti brez ogrožanja zaupnosti nekaterih podatkov, ne glede na to, ali zadevajo zasebno življenje ali pa so del splošne koristi in varnosti.

2.1

Izbrana pravna podlaga je odstavek 1 člena 175 PES. S sklicevanjem na člen 174 omogoča, da se na področju okolja in varovanja zdravja predlagajo ukrepi na podlagi tehničnih in znanstvenih podatkov.

2.2

Naravni pojavi in tudi tisti, ki jih povzročijo človeške dejavnosti, vplivajo na kakovost okolja in zdravje; to upravičuje ukrepanje Skupnosti glede obveščanja in usklajevanja, ob upoštevanju načel proporcionalnosti in sorazmernosti ter previdnostnega načela.

2.3

Okvirna direktiva se predlaga, da bi se omogočila široka uporaba načela subsidiarnosti in določbe prilagodile različni nacionalni in regionalni stvarnosti.

2.4

Zbrani metapodatki bodo prihajali predvsem iz nacionalnih javnih virov, vendar pa ni izključeno sklicevanje na druge vire. Portal Skupnosti bo omogočal dostop do nacionalnih zbirk podatkov v elektronski obliki.

2.4.1

Zbiranje podatkov, navedenih v prilogah, za države članice ni obvezno. Pobuda INSPIRE dopolnjuje druge pobude, kot sta GMES in GALILEO, ki lahko zbirajo posebne ali dopolnilne podatke.

2.4.2

Horizontalna narava pobude INSPIRE je nujna, saj prehaja skozi različna področja, kar bo omogočalo ugotovitev vrzeli in spodbudilo njihovo zapolnitev.

2.4.3

Okoljska zakonodaja predvideva naravo, kakovost in objavljanje podatkov, primernih za vsako sektorsko besedilo (direktiva o kakovosti vode, na primer).

2.4.4

Z izmenjavo podatkov, ki omogočajo ugotavljanje težav, ki bi jih lahko imele države članice, ali vrzeli, naj bi se postopoma našle rešitve.

2.5

Gre za to, da se kot primer v prilogah I, II in III zberejo in uskladijo podrobni prostorski (geografski) podatki, da se zagotovi interoperabilnost različnih nacionalnih sistemov zbiranja in obdelave teh podatkov, da so le-ti na voljo ljudem, ki sprejemajo odločitve, upravnim službam, raziskovalnim organizacijam in splošneje zainteresirani javnosti.

2.6

Usklajene podatke dajo v omrežje države članice in ti zlahka dostopni podatki in različne storitve bodo tehnična in znanstvena podlaga evropskim in nacionalnim politikam ali politikam na nižjih ravneh v široki paleti različnih področij.

2.7

Z izmenjavo in kombiniranjem informacij in znanj, zbranih v različnih državah in področjih, se bo mogoče izogniti podvajanju dela in v vseh politikah Skupnosti upoštevati okoljske zahteve.

2.8

Komisija bo uporabila pristojnosti za izvedbo, podeljene z Odločbo Sveta z dne 22. junija 1998. Različne službe Komisije, med katerimi sta Eurostat in Skupno raziskovalno središče, se bodo dejavno vključile v izvajanje direktive, prav tako pa bo svojo pomoč ponudila Evropska agencija za okolje. Države članice bodo imenovale nacionalni javni organ, pristojen za stike s Komisijo. Za tehnično vodenje pobude INSPIRE je predviden postopek komitologije z vladnimi strokovnjaki, evropskimi agencijami in zadevnimi generalnimi direktorati.

3.1

Odbor sprejema in podpira predlog direktive o vzpostavitvi infrastrukture geografskih podatkov Skupnosti. Meni, da je pravna podlaga člena 175 PES ustrezna.

3.2

V sinergiji z drugimi viri informacij bo pobuda INSPIRE podpirala odločitve na področju okoljskih politik, zdravja in številnih drugih področjih.

3.3

Odbor meni, da poročilo o stroških in koristih govori v prid projektu, s katerim se bo mogoče izogniti podvajanju dela ter izboljšati politike Skupnosti in obveščanje javnosti.

3.4

Po mnenju Odbora bi morale biti infrastruktura Skupnosti ter informacije in storitve, do katerih ta omogoča dostop, dostopne javnosti, ker so to večinoma znanstveni podatki in zbirke znanj, katerih uporaba je v splošnem interesu (preprečevanje naravnih ali industrijskih nevarnosti, zdravje itd.). Treba se je izogniti oviri, ki bi jo lahko povzročile preveč omejevalne pravice do uporabe nizov in storitev podatkov.

3.5

Vendar so možna javno-zasebna partnerstva in uporaba podatkov s strani zasebnih organizacij ali podjetij, da bi dodali storitve z dodano vrednostjo ali oblikovali specializirane geografske zbirke podatkov za komercialne namene.

3.6

Interoperabilnost nizov in storitev je nujno potrebna za uspeh infrastrukture INSPIRE in Odbor podpira predlog, da se določijo pravila za izvajanje v sodelovanju z dobavitelji in uporabniki ter tudi z organi za standardizacijo. Nedvomno je nujno potrebna uskladitev, vendar gre za zapleteno področje. Tako se Odbor strinja z roki, predvidenimi za uporabo in predložitev poročil.

3.7

Odbor meni, da bi morali biti protokoli in oblike datotek, ki se uporabljajo na nacionalni ravni in ravni Skupnosti, odprti ali prosto dostopni in brez avtorskih pravic ter da bi podatki morali biti berljivi z vso trenutno programsko opremo za dostop do interneta, da bi se tako izognili diskriminaciji pri dostopu in uporabi podatkov na podlagi programske ali strojne opreme.

3.8

Ne nazadnje Odbor poleg odobritve seznama izjem, ki ga je predlagala Komisija, opozarja na svojo stalno skrb za varovanje osebnih podatkov ali podatkov iz zasebnega življenja. To varovanje bi se moralo pridružiti potrebi po varovanju glavnih nacionalnih interesov in zahtev po javni varnosti, kar zadeva naravo ali občutljivost podatkov, ki so na voljo za prosto uporabo.

4.1

V okviru periodičnih poročil, ki jih predvideva predlog direktive, želi tudi Odbor sam postati prejemnik teh poročil.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/35

1.1

Sprejetje okvirne direktive o vodah (1) velja za mejnik vodne politike, ne le ker je vpeljala usklajen pristop k različnim situacijam, pred katerimi se znajdejo naše sladke vode in morja, temveč ker je vzpostavila učinkovito metodo za ocenjevanje kakovosti teh voda in centraliziran organizacijski sistem, ki omogoča enotno obravnavo posameznega porečja, ne glede na različne organe, ki so pristojni za posamezna območja vzdolž porečja. Nadalje je Komisija okvirno direktivo o vodah dopolnila s pravnimi sredstvi (2) in drugimi določbami (3), tako da bo vodna politika EU usmerjena v varstvo naših rekih in morij.

1.2

Nerazumljivo pa je, da okvirna direktiva o vodah ne omenja nekaterih vidikov, ki so izredno pomembni za kakovost porečij, kot je na primer vprašanje poplav. Poplave so povsem naravni pojavi, kljub temu pa človek lahko deloma močno vpliva na njihove posledice. Mnoge katastrofalne učinke je mogoče zmanjšati z ustrezno politiko izkoriščanja in varstva rek in porečij. To bi zahtevalo predvsem gradnjo vodne infrastrukture, tako da se realistično — ne le formalno — upošteva ekološki vpliv, ne da bi bilo pri tem treba spremeniti naravno dinamiko, in da se ohranijo interesi smiselnega izkoriščanja vodnih virov.

1.3

Tveganja poplav se v EU povečujejo, poglavitna razloga za to sta dva: prvič, učinki klimatskih sprememb, ki bi utegnili pripeljati do pogostejšega hudourniškega deževja in dviga morske gladine kot posledice segrevanja atmosfere. Drugi dejavnik je vpliv človekove dejavnosti, kot so gradbena dela na rekah in projekti za preusmeritev in regulacijo rečnih tokov ter gradnja pristanišč brez ukrepov za ocenjevanje in morebitno sanacijo ekoloških posledic. Naslednji človeški dejavnik je povečano širjenje puščave na našem kontinentu, za kar je krivo pretirano izsekavanje gozdov, požari in druge dejavnosti, ki niso v skladu z naravo. Skratka, tveganja poplav so vedno večja in so posledica netrajnostnega ravnanja. Ta tveganja je mogoče zmanjšati s sprejetjem modelov za gospodarski, socialni in ekološki razvoj.

1.3.1

Poplavljanje področij, kjer je razširjena industrija, intenzivno kmetijstvo in reja živine, povzroči širjenje snovi in proizvodov, ki v normalnih okoliščinah ne ogrožajo kakovosti vode, temveč postanejo nevarni onesnaževalci šele kot posledica poplav in lahko vplivajo na zdravje ljudi in na ekosisteme.

1.4

EESO opozarja na dejstvo, da je v obdobju med leti 1998 in 2002 Evropa utrpela več kot sto hudih poplav, med drugimi tudi katastrofalne poplave reke Donave in Labe leta 2002. Od leta 1998 dalje je v poplavah umrlo okrog 700 ljudi, povzročile so selitev približno pol milijona ljudi ter najmanj 25 milijard evrov gospodarske izgube na področju zavarovanj. (4)

1.5

Komisija se tega zaveda in je Svetu ministrov za okolje v juliju 2004 podala predlog ukrepov za zaščito pred poplavami na evropski ravni, z namenom doseči usklajeno delovanje na področju tveganj poplav in tako izboljšati zaščito pred njimi. Države članice bodo morale sodelovati pri pripravi zemljevidov tveganih območij in načrtov upravljanja tveganj poplav za vsa porečja in obalna območja, Komisija pa bo morala skrbeti za usklajevanje informacij med državami ter širjenje najboljših praks na tem področju.

1.6

Nazadnje je treba dodati, da kljub temu, da se je teh dejavnosti treba lotiti v smislu vodne politike Skupnosti, to vprašanje zadeva tudi druge evropske politike, kot so kmetijstvo, okolje, civilna zaščita, prevozi itd. Nadalje obstaja izredno daljnosežen pravni problem v zvezi z upravljanjem poplavnih območij, ki zadeva vse te politike: razmejitev in opredelitev javne sfere, ki se jo zajame za varstvo rečnih obrežij in obalnih območij, tako da ni predmet večjih sprememb s strani oblasti, ki so izključno politično motivirane in vplivajo na druge pristojnosti upravljanja voda in načrtov v zvezi s tveganjem poplav. Razmejitev zaščitenih območij bi poenostavila sprejemanje ukrepov za preprečevanje poplav.

2.1

Vsebino sporočila je mogoče razdeliti v naslednje tri naslove:

2.2

Cilj obvladovanja tveganja poplav je zmanjšanje verjetnosti poplav in njihovega učinka. Zato se predlaga, da načrti za obvladovanje tveganja poplav vključujejo naslednje elemente:

2.3

V zvezi z dejavnostmi, ki že potekajo, in prihodnjimi pobudami za zmanjšanje učinkov poplav, so predlagane tri ravni delovanja.

2.3.1

Na evropski ravni je delovanje usmerjeno v uporabo sedanjih ukrepov in politik za preprečevanje in zmanjšanje posledic poplav. V okviru politike raziskav je bil zastavljen cilj, da se za izboljšanje integrirane analize tveganja poplav in metodologije upravljanja uporabijo raziskovalni projekti, kot je FLOODsite. S pomočjo strukturnih skladov, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, je mogoče izboljšati tehnološke raziskave in razvoj infrastrukture. (5) Projekt IRMA (INTERREG Rhine-Meuse Activities) je primer čezmejnega pristopa k obvladovanju poplav.

2.3.1.1

Tudi na evropski ravni je bilo predlagano, da se v okviru SKP določijo območja, na katerih bi se gozdarske in druge kmetijske dejavnosti uporabile kot sredstva za varstvo površin. Podoben je tudi namen, da se okoljsko politiko upošteva pri okvirni direktivi o vodah, tako da se obvladovanje tveganja poplav vključi v načrtovanje porečij. Nadalje naj za nujne primere ostane Solidarnostni sklad, ustanovljen ob obširnih poplavah v srednji Evropi leta 2002.

2.3.2

V zvezi vlogo držav članic je treba poudariti, da so se na izziv poplav odzvale s pripravo uradnih in zakonitih smernic, predvsem v državah, ki jih taki pojavi najbolj prizadenejo. Obstajajo načrti in strategije za varstvo pred poplavami, pripravljeni so bili zemljevidi območij, ki jih pogoste poplave najbolj ogrožajo.

2.3.3

Z ustanovitvijo organov, ki bodo zagotovili usklajen pristop k upravljanju porečja, so bili uvedeni ukrepi za mednarodno sodelovanje na čezmejnih rekah, predvsem v srednji Evropi.

2.4

Skupni akcijski program EU vsebuje značilnosti, ki so bistvene za vzpostavitev ukrepov za preprečevanje in zmanjšanje učinkov poplav. Najbolj opazne so izboljšanje uskladitve med organi s pomočjo načrtovanja upravljanja porečij in obalnih območij, priprava zemljevidov poplavnih območij kot orodje za načrtovanje in izmenjava najboljše prakse.

2.4.1

Da bi ta program uspel, morajo države članice, Komisija in druge zainteresirane stranke sodelovati ter izpolniti svoje naloge in obveznosti na področju preprečevanja tveganja poplav.

2.4.2

Težko je predvideti ceno skupnih ukrepov. Ne glede na strošek pa so kvalitativne koristi zmanjševanja tveganja poplav za evropske državljane zelo velike, tako za njihovo imetje, prizadete ljudi in območja.

2.5

V prilogi so navedene smernice za razvoj in izvajanje načrtov za obvladovanje tveganja poplav in pripravo zemljevidov ogroženih območij; to je pomembno za zagotavljanje enotnega pristopa k dosegi ciljev iz programa.

3.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije, katerega cilj je izboljšanje in usklajevanje sedanjih sistemov za preprečevanje v mnogih državah članicah, da bi se zmanjšali učinki poplavljanja. Kljub temu je treba najprej natančneje oceniti problem, da se sprejmejo ustrezni ukrepi, predvsem za najbolj učinkovite preprečevalne dejavnosti, s pomočjo katerih bi se bilo mogoče izogniti velikemu delu škode, ki jo povzročijo poplave. Nadalje je treba opredeliti nekatere temeljne koncepte, ki niso navedeni v predlogu, tako da se bo mogoče na kar se da usklajen način dogovoriti o ukrepih, predlaganih za upravljanje načrtovanja in pripravo zemljevidov ogroženih območij.

3.2

Poplave so naravni pojavi, vezani na normalno delovanje rečnih in obalnih sistemov, kar pomeni, da je geološki časovni razpon večji od tistega, ki ga običajno uporabljamo pri vodenju, naprimer, gospodarskega načrtovanja, urejanja prostora itd. Obdobje „ponovitve“ zato pomeni, da:

Koncepti, ki se uporabljajo v hidrološkem načrtovanju, upoštevajo naslednje:

3.3

Resnost poplav je odvisna od naseljenosti in izkoriščanja poplavnih območij ter človekovih dejavnosti, ki vplivajo na normalno delovanje teh vodnih sistemov in bistveno spremenijo rečno in obalno okolje. Take dejavnosti povečajo tveganje za nastanek nenormalnih okoliščin, ki so izredno škodljive za človeka in njegovo imetje. EESO je mnenja, da naslednji dejavniki stopnjujejo resnost in razsežnost poplav:

3.4

Vedno večje tveganje poplav kot posledica spreminjajočih se naravnih dejavnikov, zlasti podnebnih sprememb, zahteva veliko raziskav, da bi ugotovili, kako lahko spremembe vplivajo na rečno in obalno dinamiko ter s tem, med drugim, na poplavno ogrožena območja in na intervale ponovitev.

3.5

Vedno večje tveganje zaradi človeških dejavnikov, kot je izkoriščanje površin in gostota prebivalstva na teh območjih, je mogoče in ga je treba spremeniti z dejavnim načrtovanjem politike za dosego trajnostne rabe poplavnih območij ter za zmanjšanje tveganja.

4.1

EESO se strinja, da je obvladovanje tveganja poplav namenjeno zmanjšanju verjetnosti in/ali učinkov poplav, ponavadi s pomočjo postopka, ki vsebuje cilje preprečevanja, varstva, informiranja itd., kot je poudarila Komisija. Kljub temu je prav, da se razvrsti dejavnosti in ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti, ter merila za pravilno izbiro v posameznih primerih. Uporabiti je mogoče naslednje preprečevalne ukrepe:

4.2

EESO predlaga Komisiji, da pri načrtovanju obvladovanja tveganja poplav uporabi naslednja načela in ukrepe:

V tem smislu je treba upoštevati načelo dolgoročnega strateškega načrtovanja, tj. ne le upoštevati napovedane spremembe, kot je določeno v sporočilu Komisije, temveč je bistveno, da se jih, kadar je mogoče domnevati, da bo sedanja raven tveganja ostala ista ali bo celo narasla, tudi spremeni.

4.3

Treba bi bilo določiti ustrezne smernice in merila za izbor primernih ukrepov za izboljšanje varstva pred poplavami:

4.4

Izkušnje z obvladovanjem tveganja v različnih delih sveta, predvsem od 70. let, so pokazale, da glavne težave pri vzpostavljanju preprečevalnih ukrepov ni tehnološke narave in jih ni mogoče rešiti le z zemljevidi ogroženih območij in nevarnosti. V ZDA na primer ima vojaška enota Army Corps of Engineers 20.000 zemljevidov ogroženih območij, le malo lokalnih organov pa jih uporablja, kadar pa jih dejansko uporabijo, izberejo gradbene dejavnosti (kot je gradnja kanalov, jezov in nasipov), ki pa pogosto ne ustreza nadzoru poplav in ne prepreči večjega dela škode, ki bi se ji sicer bilo mogoče izogniti, ker imajo organi in širša javnost napačen vtis varnosti.

4.5

Poudariti je treba, da so taki ukrepi v EU, v osnovi gradnja jezov in kanalov, katerih uporabnost je omejena, prav tisti, ki jih financirajo strukturni skladi (ESRR in kohezijski skladi). Za preprečevalne ukrepe, gradbene ali druge, pa je na splošno na voljo manj sredstev. EESO zato meni, da je treba oceniti potrebo po ustanovitvi posebnega sklada za ta akcijski program. Če ne, pa je treba pripraviti smernice, da se te dejavnosti vključijo v druge programe, ki jih financira Komisija.

4.6

V vsakem primeru pa takšni gradbeni ukrepi niso dovolj za preprečitev poplav ali varstvo poplavnih območij. Smiselni so le, če so del širšega pristopa, v katerih se upošteva tudi načrtovanje izkoriščanja površin, prevozov (ceste, železnice itd.), vzdrževanje poplavnih drenažnih kanalov ter varstvo področij in ekosistemov, ki uravnavajo naravni odtok. Zato bi bilo primerno, da se smernice iz priloge sporočila v prihodnje oblikujejo bolj natančno in se dopolnijo tudi z načeli metodologije ali dobre prakse za pripravo osnutkov teh načrtov.

4.7

Vključevanje načrtov za obvladovanje poplav v načrte za upravljanje iz okvirne direktive o vodah je velikega pomena, da se zagotovi potrebno načrtovanje dejavnosti vzdolž celotnega porečja ter da so ukrepi in dejavnosti, ki so se jih lotili pristojni organi na različnih ravneh (lokalni, državni ali čezmejni), združljivi in primerno usklajeni. Vzpostaviti je treba biti merila in določbe, ki bodo v okviru direktive zagotovili ustrezno integracijo obeh okvirov načrtovanja, ki sta sicer združljiva, vendar različna. Te elemente je treba podrobneje obravnavati pri nadaljnjem razvijanju smernic, priloženih predlogu Komisije.

4.8

Vključevanje obvladovanja poplav v okvirno direktivo o vodah v bistvu zahteva:

4.9

Pomembni vidiki obvladovanja tveganja poplav, povezani z načrtovanjem na osnovi okvirne direktive o vodah:

5.1

EESO meni, da mora kakršna koli dejavnost preprečevanja, varstva ali zmanjšanja učinka poplav vsebovati metodologijo in instrumente iz okvirne direktive o vodah, predvsem načrtovanje porečja, ki omogoča uravnavanje vseh dejavnosti v zvezi z upravljanjem kopenskih vodnih poti in obalnih območij. EESO meni, da je zato treba vsebino sporočila in tukajšnje pripombe vključiti v direktivo Skupnosti, ki bi pomagala uskladiti načrtovanje obvladovanja tveganja z značilnostmi porečja, in načrtovanje prilagodila posebnim okoliščinam naših rek in obalnih območij.

5.2

Za primerno vključitev teh vidikov je treba:

5.3

Obvladovanje tveganja in pripravljanje zemljevidov, kot je določeno v prilogah k predlaganemu sporočilu, je treba razširiti, tako da bo mogoče pripraviti jasno razvrstitev dejavnosti in ukrepov, pri tem pa upoštevati najbolj prednostne ukrepe in take, ki najbolj ustrezajo razpoložljivim finančnim sredstvom, ter meril, ki jih je treba izpolniti, da se bodo zmanjšali stroški in povečale koristi za ljudi in njihovo imetje. Najpomembnejši cilj je uskladiti naravno delovanje kopenskih vodnih poti in obalnih sistemov s človekovimi dejavnostmi, skratka, doseči integrirano in trajnostno dejavnost na poplavnih območjih.

5.4

Nazadnje EESO meni, da so najpomembnejši vidiki obvladovanja tveganja poplav, ki zadevajo načrtovanje v skladu z okvirno direktivo o vodah, opredelitve tveganja, opozarjanja in nujnih primerov, ki jih je treba uporabiti, ko ti pojavi nastopijo. Razen tega je pomembno, da se ne izgubi pregled nad drugimi ukrepi Skupnosti za multidisciplinarne raziskave in sodelovanje, ki so usmerjeni zlasti v zmanjšanje škode, nastale zaradi poplav, za omogočanje zavarovanja pred škodo in zmanjšanje gospodarske izgube prizadetih na najnižjo možno raven ter predvsem za opreznost in nadzor varnosti infrastrukturnih projektov na kopenskih vodnih poteh in obalnih sistemih.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/40

—

Končni prejemniki ugodnosti morajo dobivati po možnosti nezmanjšana plačila

—

Z učinkovitim nadzorom je treba preprečevati zlorabe.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/44

1.1

Izbruh hudih nalezljivih živalskih bolezni, med njimi bolezni norih krav (BSE), slinavke in parkljevke (SP), prašičje kuge (PK) in atipične kokošje kuge je v EU na trgu za živalske proizvode večkrat povzročil krize. Če izbruhne epidemija takšnih živalskih bolezni, sledi klanje živali, omejevanje trgovanja ipd., da bi zaustavili nadaljnje širjenje bolezni. Praviloma krije stroške za zatiranje bolezni Veterinarski sklad, države članice so pri stroških udeležene s približno 50 %.

1.2

Poleg tega se tržni položaj za te proizvode poslabša, med drugim zaradi prepovedi prodaje in zaradi zaprtih območij. Tržna ureditev za prašičje meso, jajca, perutninsko meso, goveje meso, mleko in mlečne izdelke ter za meso ovc in koz zato v takih primerih predvideva možnost uvedbe ukrepov za podporo trga. Odločilen pogoj za uporabo teh posebnih ukrepov je, da so države članice poskrbele za potrebne veterinarske ukrepe za zatiranje epizootij. Poleg tega se ukrepi za podporo trga lahko sprejemajo le v obsegu in za časovno razdobje, ki sta za podporo prizadetega trga nujno potrebna.

1.3

Posebni ukrepi, ki jih Komisija sprejema v postopku Upravljalnega odbora, so se prvotno izvajali s stoodstotnim financiranjem Evropske skupnosti, recimo v primeru prašičje kuge (PK) proti koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Leta 1992 so v zvezi s PK prvič uporabili nacionalno sofinanciranje. Ker obseg PK ni bil jasen, je Komisija leta 1994 sprejela predpise, s katerimi je natančno določila, da stopnja financiranja iz sredstev Evropske skupnosti za maksimalno število živali lahko znaša 70 %. Pozneje so isto stopnjo uporabili na področju govejega mesa pri zatiranju BSE ter slinavke in parkljevke. Od leta 2001 je stopnja nacionalnega sofinanciranja 50-odstotna, kar izhaja iz zahteve Računskega sodišča, da mora obstajati paralelizem med sofinanciranjem iz Veterinarskega sklada in sofinanciranjem tržnih ukrepov.

1.4

Evropsko računsko sodišče je leta 2003 je na zahtevo Nemčije v zadevi glede odkupa govejega mesa v zvezi z BSE (1) odločilo, da Komisija nima pravne podlage za določitev višine nacionalnega sofinanciranja na 30 odstotkov. V skladu s tem Komisija nima pravne podlage za nadaljevanje dosedanje prakse. Zato se predlaga, da se v prihodnje 50-odstotno nacionalno sofinanciranje določi v tržni ureditvi za prašičje meso, jajca, perutninsko meso, goveje meso, mleko in meso ovc ter koz, kot tudi za ukrepe v zvezi z notranjim trgom EU in prodajo na tretjih trgih.

2.1

Obžalovanja vredno je, da Komisija in države članice od leta 1992 v skupni kmetijski politiki odstopajo od doslej veljavnega splošnega načela stoodstotnega financiranja Evropske skupnosti za ukrepe, ki sodijo v t.i.. „prvi steber“ — in to tudi pri ukrepih, ki se izvajajo v okviru skupnih tržnih ureditev. Glede na naravo stvari lahko Svet s sprejetjem sedanjega predloga odstopa od tega načela, ki ga je sam uvedel. Komisija pa na podlagi odločitve Evropskega računskega sodišča v tej zadevi brez izrecnega pooblastila ne more odstopati od sklepov Sveta EU, celo če ravna s sodelovanjem držav članic v pristojnih upravljalnih odborih.

2.2

V odvisnosti od obsega in trajanja epizootij lahko ukrepi povzročajo precejšnje stroške, ki jih je treba pretežno kriti z javnimi sredstvi. Vprašanje razdelitve stroškov med EU in državami članicami je tesno povezano z vprašanjem finančne solidarnosti med državami članicami. Pri nacionalnem sofinanciranju bodo morda nekatere države članice bolj pripravljene oz. bolj sposobne pokrivati te izdatke kot druge. Nekatere države članice bi morda stroške posredno ali neposredno prevalile na podjetja, kar ima lahko za posledico precejšnje izkrivljenje konkurence, kot se je pokazalo pri krizi BSE.

2.3

Komisija meni, da bodo države članice pri zatiranju in preventivi živalskih bolezni pokazale večjo zavzetost, če bodo udeležene pri financiranju. Čeprav Evropski ekonomsko-socialni odbor lahko razume ta argument, ni mogoče izključiti, da bodo zahteve včasih upočasnjevale ali otežkočale sprejemanje sklepov — s tem pa tudi izvajanje učinkovitih ukrepov za zatiranje.

2.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor ima razumevanje tudi za pogled Komisije, da tak predlog pomeni nadaljevanje prakse, ki obstaja od leta 1992, in da zagotavlja paralelizem med Veterinarskim skladom in ukrepi tržnih ureditev.

2.5

Ne glede na to pa Odbor meni, da izdatki za posebne ukrepe v okviru tržnih ureditev, ki jih je prvotno določil Svet, temeljijo na skupni odgovornosti in finančni solidarnosti. Kakršna koli kršitev tega načela bi po oceni Evropskega ekonomsko-socialnega odbora lahko pomenila nevarnost, da bi za zatiranje epizootij v državah članicah izbrali drugačne ukrepe; epizootije lahko kljub učinkovitemu nadzoru in preventivnim ukrepom izbruhnejo naključno in nepredvidljivo. Njihovi učinki na trg pa bi prizadeli tudi druge države članice. Razen tega obstaja tveganje, da bi nacionalno sofinanciranje posledično vplivalo tudi na druga področja in bi s tem nastala nevarnost ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike.

2.6

Če pa bi predlog Komisije kljub temu dobil podporo, bi bilo z upravnega stališča obremenjujoče in v bistvu neupravičeno, če bi se finančni prispevek v okviru te ureditve obravnavali v skladu z določbami Pogodbe o državnih pomočeh. Predlog Komisije o odpravi obveznosti postopka notifikacije bi se zato moral uporabljati že od vsega začetka.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se izreka za nadaljnjo uporabo načela neomejene solidarnosti Evropske skupnosti pri posebnih ukrepih v okviru tržnih ureditev. Zato Odbor zavrača predlog Komisije za 50-odstotno sofinanciranje držav članic.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/46

1.1

49. zasedanje Komisije Združenih narodov o položaju žensk, ki bo potekalo od 28. februarja do 11. marca 2005, bo posvečeno oceni uresničevanja akcijskega programa in izjave iz Pekinga, sprejetima na 4. svetovni konferenci o ženskah (Peking, 1995), ter oceni dokumentov, sprejetih na 23. posebnem zasedanju generalne skupščine Ženske 2000: Enakost med spoloma, razvoj in mir za 21. stoletje (New york, 2000), ki je sprožila pobudo za prvo oceno o doseženem napredku in ovirah na poti do enakosti med ženskami in moškimi.

1.2

Ob tej priložnosti je generalna skupščina sprejela resolucijo z naslovom: Nadaljnji ukrepi in pobude za izvajanje deklaracije in akcijskega programa iz Pekinga, in politično izjavo, s katero so se države članice zavezale, da se bodo deset let po sprejemu akcijskega programa sestale, ocenile dosežen napredek ter premislile o pričetku novih dejavnosti.

1.3

Skladno z večletnim delovnim programom Komisije o položaju žensk se bo 49. zasedanje osredotočilo na napredek na dvanajstih področjih, ki jih je izpostavil akcijski program, in na opredelitev nerešenih izzivov in novih strategij za napredovanje in avtonomijo žensk in deklet. V prizadevanju, da bi vzpodbudili dialog, bodo na zasedanju lahko sodelovale karseda številne delegacije iz držav članic, civilne družbe in mednarodnih organizacij.

1.4

Sodelovanje Združenih narodov je odločilno prispevalo k temu, da je vprašanje enakosti pravic moških in žensk dobilo mednarodno razsežnost. Leta 1975 je potekala prva svetovna konferenca o ženskah, na kateri je bilo razglašeno Desetletje žensk (Mehika). Na svoji drugi konferenci (konferenci ob polovici desetletja v Kobenhagnu leta 1980) so vlade (57) začele s podpisovanjem Mednarodne konvencije o preprečevanju vseh oblik diskriminacij žensk (CEDAW, 1979), ki predstavlja resničen dosežek na sicer težki poti do enakosti med spoloma. Tretja konferenca v Nairobiju leta 1985 je sprejela akcijski načrt Perspektivne strategije za napredovanje žensk, v katerem so vlade in mednarodne organizacije objavile cilj za enakost.

1.5

Z resolucijo 1325 Varnostnega sveta Združenih narodov o ženskah, miru in varnosti leta 2000 je bil dosežen naslednji korak za priznavanje posebnosti žensk in njihove vloge. Resolucija priznava, da ima vojna drugačne posledice za ženske in poudarja potrebo po krepitvi njihove vloge pri procesih odločanja, povezanih s preprečevanjem in reševanjem konfliktov. Na splošno lahko rečemo, da se vprašanje napredovanja žensk zadnje desetletje upošteva pri zaključkih vseh velikih konferenc in mednarodnih srečanj, organiziranih v okviru Združenih narodov. (1)

1.6

Drugi pomembni dogodek je Vrh tisočletja Združenih narodov, ki je potekal septembra 2000, na katerem so si države članice zastavile osem jasnih in številčno oprijemljivih ciljev do leta 2015 (Cilji tisočletja za razvoj) za boj proti revščini, lakoti, bolezni in uničevanju okolja. Izjava tisočletja prav tako prinaša odgovor na potrebo po usklajenem seznamu prednostnih nalog na osnovi teh, ki so bile opredeljene na različnih konferencah in vrhih na mednarodni ravni v preteklih desetih letih. Tretji cilj je posvečen spodbujanju enakosti med spoloma in avtonomiji žensk. Če je tretji cilj tesno povezan z usposabljanjem in izobraževanjem, se peti nanaša na zdravo reprodukcijo. Vsem osmim ciljem pa je skupno prizadevanje po enakosti med ženskami in moškimi.

2.1

Čeprav so Združeni narodi vzpostavili pomemben zakonodajni okvir za uresničevanje enakosti med ženskami in moškimi, občasno še vedno naletimo na pomanjkanje usklajenosti med zapisanimi nameni in dejansko izvedbo načel na ravni različnih držav članic, njihove trgovinske politike in razvoja. V praksi so državljanske, ekonomske, družbene in politične pravice žensk pogosto potisnjene v ozadje na račun makroekonomskih politik in trgovinskih sporazumov, ki temeljijo na neoliberalnih načelih, neupoštevajoč vprašanja enakosti spolov.

2.2

Sicer je nedvomno res, da zapletene mednarodne razmere ne nudijo ugodnih pogojev za izboljšanje položaja žensk; prav nasprotno, obstaja nevarnost, da se bodo dosežki preteklih let nepreklicno porazgubili.

2.3

Sedanji konflikti nenehno slabšajo vedno težji položaj žensk.

2.4

Nasilje v družini je še vedno prisotno po vsem svetu in prizadene ženske ne glede na starost, socialni položaj ali vero.

2.5

Pomembno je torej ponovno poudariti, da spadata enakost žensk in moških in zaščita pravic žensk med prednostne naloge, saj predstavljata način za zagotavljanje enakopravnega razvoja, pravičnejše porazdelitve bogastva, trajne gospodarske rasti in krepitve sistemov za zaščito najbolj izpostavljenih slojev prebivalstva.

3.1

Zdi se nam pomembno, da Evropski ekonomsko-socialni odbor oblikuje dokument, s katerim bo prispeval k oceni doseženega napredka Evropske unije na področju enakosti med ženskami in moškimi.

3.2

V tej zvezi je potrebno spomniti, da je Odbor vedno z velikim zanimanjem sledil dejavnostim za izboljšanje položaja ženske v družbi, bodisi s svojimi številnimi mnenji bodisi s podpiranjem različnih pobud. Tako je za Četrto konferenco o ženskah (Peking, 1995) in njeno nadaljevanje (Peking+5) oblikoval dve mnenji (EXT/131 in REX/033), v katerih je poudaril pomen, ki ga pripisuje dejstvu, da delegacija Odbora sodeluje pri delu Združenih narodov.

3.3

Poleg tega je Odbor igral pomembno vlogo pri sodelovanju med evropskimi institucijami — v glavnem Sveta, Parlamenta in Komisije — in poskrbel za spremljanje številnih pobud Evropske unije v zadnjih letih na temo enakosti med ženskami in moškimi in s tem poskušal odgovoriti na izzive in zaobiti ovire, opredeljene v Pekingu.

3.4

V tako zarisanem kontekstu menimo, da bi s preučitvijo doseženega napredka in ovir, s katerimi se srečujemo po Četrti konferenci, Odbor lahko znatno prispeval k doslednemu vključevanju vprašanj, značilnih za ženske v naraščajočem številu političnih področij in evropske družbe.

3.5

Glede na to, da mora Evropska unija predstavljati gonilno silo na mednarodnem prizorišču in nosi s tem povezano veliko odgovornost, predlagamo, da se v tem mnenju opredeli, kako lahko EU prispeva k izboljšanju življenjskih pogojev in spodbudi ženske v svetu s pomočjo svoje trgovinske politike, sodelovanja in razvoja.

4.1

V Evropski uniji je bilo načelo enakosti med ženskami in moškimi najprej zapisano v Pogodbi, nato pa kodificirano z Amsterdamsko pogodbo. Ta se zavzema za „kombinirani pristop“, ki po eni strani predvideva vključevanje vprašanja enakosti spolov v vse politike Skupnosti in po drugi izvajanje posebnih ukrepov v prid ženskam. Politika ekonomske in socialne kohezije Skupnosti sicer vključuje tudi vprašanje enakih možnosti in od leta 1994 naprej sodi med poglavitne cilje strukturnih skladov.

4.2

Evropska unija je sprejela celostni pristop, ki razlikuje med zakonodajnimi in finančnimi instrumenti ter uporabo odprte metode usklajevanja na področju socialnih politik. Med zadnjimi v okviru EU sprejetimi instrumenti za uresničevanje enakosti med spoloma so naslednji: okvirna strategija na področju enakosti med ženskami in moškimi (2001-2005), s tem povezani letni programi dela in strukturni skladi.

4.3

Okvirna strategija na področju enakosti med ženskami in moškimi (2001-2005) si prizadeva uskladiti dejavnosti in programe, ki so bili doslej oblikovani po sektorjih. Temelji na kombiniranem pristopu iz Amsterdama in si prizadeva za večjo usklajenost, še zlasti z določitvijo zanesljivih pokazateljev in sistema za nadzor, oceno in objavo dobljenih rezultatov.

4.4

Strategija za enakost med ženskami in moškimi v glavnem opredeljuje pet med seboj tesno povezanih področij intervencij in ciljev: gospodarsko življenje (cilj, ki se nanaša na evropsko strategijo zaposlovanja, na strukturne sklade in na vključevanje vprašanja enakosti spolov v vse politike, ki vplivajo na položaj žensk v gospodarstvu); sodelovanje in zastopanje (cilj, povezan s sprejemanjem odločitev); socialne pravice (cilj, ki se nanaša na vsakdanje življenje in na različne sisteme socialne zaščite); državljansko življenje (cilj, povezan s človeškimi pravicami in osnovnimi svoboščinami, ki še zlasti izpostavlja nasilje nad ženskami in trgovino z ženskami v spolne namene); porazdelitev vlog in predsodki (cilj, povezan s kulturnim značajem in z mediji).

4.5

S strukturnimi skladi so pridobile na veljavi tudi politike za enakost med spoloma. Tako uredba o skladih za obdobje od 2000 do 2006 obravnava natančno kritično analizo ukrepov za enakost možnosti in njihovih šibkih točk s kombiniranim pristopom, predvidenim v Amsterdamski pogodbi. Za strukturne sklade in še zlasti za Evropski socialni sklad od nekdaj velja, da sodijo med glavne instrumente evropske strategije za zaposlovanje. Nove smernice za zaposlovanje, sprejete v juliju 2003, enakost med spoloma obravnavajo kot horizontalni vidik, skupen vsem štirim ciljem; ena izmed smernic je tudi posvečena enakosti med moškimi in ženskami.

4.6

Do precejšnjega napredka je prišlo v okviru Evropskega socialnega sklada, ki se v glavnem posveča politikam zaposlovanja in usposabljanja. Prizadevanja na tem področju so se osredotočila predvsem na izboljšanje dostopa, sodelovanja in položaja žensk na trgu dela (os E) in na možnost združevanja poklicnega življenja z družinskim. Na voljo so statistike o vzpodbudnih pozitivnih izkušnjah na tem področju. Tako je ESS prevzel kvantitativne cilje, sprejete na Evropskem svetu v Lizboni leta 2000, v skladu s katerimi naj se delež aktivnih žensk (v letu 2000) poveča z 51 % na 60 %, in cilje z Evropskega sveta v Barceloni leta 2002, ki predvidevajo, da je treba zagotoviti strukture za predšolski sprejem 90 % otrok v starosti od treh let do starosti obveznega šolanja in za najmanj 33 % otrok, starih manj kot tri leta.

4.7

Kljub vsemu pa so ukrepi, ki si prizadevajo izboljšati kakovost dela in poklicne izglede, spodbujati podjetniški duh pri ženskah, zmanjšati razliko med plačami in povečati zastopanost žensk na področju novih tehnologij, še vedno osamljeni. Na področju združevanja zasebnega in poklicnega življenja je bilo sprejetih več ukrepov, povezanih s strukturami za sprejem otrok, a le redki so izrecno namenjeni starejšim osebam ali odvisnim družinskim članom.

4.8

Drugi skladi še vedno zelo redko upoštevajo vprašanja o enakosti spolov, še zlasti to velja za sklade za kmetijstvo in ribištvo — sektorja, kjer so ženske že tradicionalno slabo zastopane, kljub temu da dejavno sodelujejo pri njunem razvoju. Prav tako na teh področjih obstajajo velike neenakosti. Prispevek žensk za skupnost je pogosto podcenjevan, zlasti na področju povečane zaščite okolja.

4.9

S podporo politik Skupnosti so nastali različni posebni programi financiranja in pobud, kot so NOW (trg dela), STOP (krepitev sodelovanja v okviru boja proti trgovini z ženskami in otroki), DAPHNE (izboljšanje obveščanja in zaščite žrtev nasilja) in Ženske in znanost (okvirni program za raziskovanje in razvoj) na področju novih tehnologij. Okvirna strategija predlaga boljšo obravnavo vprašanj enakosti spolov v različnih pobudah Skupnosti, kot so Equal, Urban, Leader ali Leonardo, Socrates, Mladi itd. in Kultura na kulturnem področju.

4.10

Poročilo Komisije o enakosti med ženskami in moškimi (COM(2004)115) poudarja, da ima Evropska unija že na voljo zakonodajo na zelo širokem področju (2), ki jo podpira bogata sodna praksa. Prav tako je sredi oblikovanja tudi enotna direktiva o izvajanju načela enakosti možnosti in enake obravnave moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicne dejavnosti, ki naj bi uskladila in sistematizirala veljavno zakonodajo na tem področju.

4.11

Evropski svet ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve, ki je potekal pred kratkim v času nizozemskega predsedstva, je izrazil podporo takemu razvoju, saj je priporočil, naj se enotna direktiva o enaki obravnavi nanaša na področja, kot so enake plače, enake možnosti pri dostopu do zaposlitve, enako obravnavanje v okviru sistemov socialne zaščite, usposabljanja in razvoja kariere, prav tako pa tudi na dokazno gradivo v primeru diskriminacije na podlagi spola.

4.12

EESO je preučil predlog direktive o izvajanju načela enakosti na področju dostopa do dobrin in storitev (2003/0265(CNS) (glej mnenje …) (3) in zaznal pomembne pomanjkljivosti, katere bo v bližnji prihodnosti treba odpraviti.

4.13

Poleg tega je bilo v zadnjih letih po sprejetju akcijskega programa v Pekingu in na Evropskem svetu v Lizboni izdelanih več statistik o enakosti med ženskami in moškimi, še zlasti na osnovi novih pokazateljev (na primer na področjih sprejemanja odločitev, trga dela ali družinskega nasilja), da bi dejansko analizirali težave in nadzorovali učinke izvajanja politik ali ukrepov. Na področju statistike je prišlo do očitnega napredka, čeprav bo za resnični nadzor nekaterih sektorjev treba postoriti še marsikaj. Napredek lahko namreč natančno ocenimo le, če obstaja možnost preučevanja in analize pojavov in procesov iz kvantitativnega in kvalitativnega zornega kota.

4.14

Proračunska sredstva za enakost spolov, in sicer tista, namenjena izvajanju vprašanj enakosti spolov v okviru proračunskih postopkov, so tako rekoč neznanka tako na evropski kot tudi na nacionalni ravni. Da bi vprašanja enakosti spolov vključili na vse ravni procesa oblikovanja proračuna, je treba priznati, da odločitve uradnikov niso nevtralne, ampak imajo lahko različne posledice za moške in ženske. V tem smislu je vključitev vprašanj enakosti spolov v proračun hkrati tudi način za ocenjevanje posledic politik, oblik financiranja in obdavčevanja na ženske in moške.

4.15

Čeravno so bile politike Skupnosti v prid žensk okrepljene, na žalost to ni dovolj, saj so potrebni dodatni ukrepi. Države članice, ki so v glavnem odgovorne za izvajanje politik na tem področju, si morajo z najboljšimi močmi prizadevati za dejansko doseganje ciljev.

4.16

Čeprav drži, da se je stopnja nezaposlenosti žensk v Evropi v zadnjih letih zmanjšala in zdaj znaša 55,6 %, je cilj, zastavljen v Lizboni, v mnogih državah še daleč. Ženske so okrepile vrste najbolj izpostavljenih delavcev z negotovo zaposlitvijo in v večini primerov brez socialne zaščite. V številnih državah med moškimi in ženskami še vedno obstajajo očitne diskriminacije pri višini plač ali se celo povečujejo; prav tako sta vertikalna in horizontalna segregacija na žalost še vedno del vsakdanjika žensk. Kot omenjeno, se posebno pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja zdi, da se ukrepi osredotočajo izključno na varstvo otrok, a primanjkuje ukrepov za odvisne bližnje sorodnike. Prav tako so redke države, ki so sprejele ukrepe za spodbujanje koriščenja očetovskega dopusta za zaposlene očete.

4.17

Še vedno obstajajo velike razlike na področju sprejemanja odločitev. Dejstvo, da je v sami Evropski uniji, med člani Evropske komisije 22 moških in 7 žensk (kar predstavlja 24 % komisarjev); da ima Parlament 510 poslancev in 222 poslank (samo 30 %); in da na nacionalni ravni razmere niso nič boljše, saj je povprečni delež žensk v parlamentih manjši od 25 % in komaj presega 20 % (4) v okviru vlad. Prav tako so ženske slabo zastopane v EESO (od 314 članov je samo 79 žensk, kar znaša 25 %).

5.1

Vprašanje enakosti med ženskami in moškimi je odslej samostojen del politike sodelovanja in razvoja Evropske unije. Sporočilo Komisije (COM(95) 423 final z 18. septembra 1995 in resolucija Sveta z 20. decembra 1995) o vključevanju vprašanj, povezanih s spolom, v sodelovanje pri razvoju sta služili za osnovo pri sprejetju prve uredbe iz leta 1998 (CE no2836/98 Sveta z 22. decembra 1998), ki je bila podaljšana do leta 2006. Novo besedilo (CE št. 806/2004) je potrdilo cilje (za lažjo integracijo problematike spolov in oblikovanje posebnih ukrepov, namenjenih ženskam, za spodbujanje enakosti med spoloma, ki je pomemben prispevek k zmanjševanju revščine v svetu) in dalo prednost nadzoru virov in storitev, namenjenih ženskam, še zlasti na področju izobraževanja, zaposlovanja in sodelovanja pri postopku odločanja. Uredba je prav tako potrdila cilj za podporo javnih in zasebnih dejavnosti, ki so si za cilj zastavile spodbujanje enakosti med spoloma.

5.2

Akcijski program za uvrstitev enakosti med ženskami in moškimi v okvir sodelovanja pri razvoju Skupnosti (2001-2006) (5) si prizadeva za zmanjšanje razkoraka med na papirju zapisanimi načeli in njihovo dejansko izvedbo z oblikovanjem konkretne strategije in opredelitvijo prednostnih naslednjih področij: podpora makroekonomskih politik za zmanjšanje revščine in programov za socialni razvoj na področju zdravstva in izobraževanja, varna hrana in trajnostni razvoj podeželja, prevoza, povečanje institucionalnih zmogljivosti in dobro upravljanje, trgovina in razvoj, sodelovanje in regionalno povezovanje, spodbujanje in vključevanje vprašanj enakosti spolov v vse projekte in programe na regionalni in nacionalni ravni, zagotavljanje pripomočkov in ustrezno izobraževanje iz področja enakosti med ženskami in moškimi za osebje Evropske komisije.

5.3

Dokument s programom za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi v politiki sodelovanja v obdobju od 2005 do 2006 je opredelil naslednja prednostna področja ukrepanja: spodbujanje pozitivnega vedenja in obnašanja pri mladostnikih za boj proti nasilju do žensk in deklic, potreba po usposabljanju in metodološka podpora poglavitnim akterjem na tem področju v državah partnericah.

5.4

Komisija na splošno podpira ukrepe in projekte za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi v okviru bilateralnega in regionalnega sodelovanja z zahodnim Balkanom, vzhodno Evropo, osrednjo Azijo, Sredozemljem, Afriko, Karibi, državami Tihega oceana ter Latinske Amerike. Druge finančne pomoči niso dodeljene na geografski, temveč na tematski osnovi, pod pogojem, da so namenjene izvajanju ukrepov na tem področju.

5.5

Cotonoujski sporazum, podpisan 23. junija 2000 z državami Afrike, Karibov in Tihega oceana (AKP), predstavlja še en pomemben korak v razvoju odnosov med EU in tretjimi državami, saj poudarja povezavo med politiko, trgovino in razvojem, upošteva socialno razsežnost, še zlasti s spodbujanjem celostnega sodelovanjem nedržavnih akterjev, vključno s civilno družbo, pri razvojnih strategijah in določa, da enakost med ženskami in moškimi predstavlja eno izmed najpomembnejših tem sporazuma, ki jo je torej treba dosledno upoštevati. Pri tem je izredno pomembno, da sporazum uvaja sodelovanje nedržavnih akterjev pri različnih fazah načrtovanja strateških dokumentov in upamo, da bo vključevanju ženskih organizacij namenjena posebna pozornost.

Sporazum tudi izrecno pooblašča Odbor za organizacijo posvetovanj gospodarskih in družbenih okolij in inštitucionalizira njegovo vlogo priviligiranega sogovornika.

5.6

Nedvomno sta polnopravno vključitev in dejavno sodelovanje žensk pri razvojni politiki težaven in dolgotrajen proces, vendar menimo, da je pomembno, da vse evropske institucije pazijo, da bodo na papirju izraženi nameni tudi v resnici prerasli v konkretne ukrepe.

5.7

Iz tega stališča se zdi pomembno, da politike Skupnosti za ekonomsko in socialno kohezijo predstavljajo vzorec za preostali svet. EU se mora obvezati k spodbujanju in izvajanju načel politik na mednarodni ravni v okviru svojih odnosov s tretjimi državami.

5.8

Uvedba posebnih pogojev v okviru trgovinskih sporazumov in sporazumov za sodelovanje je dobrodošel pripomoček, tako kot sprejetje pozitivnih ukrepov do držav, ki spoštujejo pravice žensk.

5.9

Res je, da je liberalizacija trgovine spodbudila zaposlovanje žensk v državah v razvoju, vendar to pogosto pomeni, da so se s tem zrasle tudi vrste ogroženih, manj usposobljenih in slabše plačanih delavcev brez socialne zaščite. Liberalizacijo izmenjav pogosto spremlja politika strukturnega prilagajanja, ki jo zagovarjajo ali nalagajo mednarodne organizacije. Če jih ne spremljajo ustrezni mehanizmi socialne zaščite, predstavljajo težko breme za najbolj izpostavljene sloje prebivalstva, zlasti ženske.

5.10

Kljub naštetemu pa te politike, in še zlasti trgovinska, vprašanja enakosti spolov ne upoštevajo v pravi meri. Glede na dejstva, da še zdaleč niso nepristranske, ampak imajo, nasprotno, celo negativne posledice za ženske in da gospodarski razvoj države ne more potekati na škodo socialne pravičnosti, bi bilo pri oblikovanju politik koristno upoštevati problematiko spola in uvesti sisteme za ocenjevanje posledic tako na makro- kot na mikroekonomski ravni.

—

sodelovanje žensk pri postopkih odločanja in zastopanost žensk še vedno nista zadovoljiva, tako v evropskih institucijah kot v večini držav članic, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; ženske bi morali spodbujati k sodelovanju v vseh institucijah, še zlasti s premislekom o sistemu kvot;

—

usposabljanje za spodbujanje vključevanja problematike spolov bi moralo potekati v institucijah in državah članicah, tako na ravni odločanja kot tudi pri uveljavljanju politik in strategij;

—

za opredelitev tematike in izboljšanje politik in strategij posegov, prav tako kot za oceno njihovih resničnih posledic so neobhodno potrebni ciljne analize, statistike in specifični kazalniki s področja enakosti spolov; treba je nadaljevati z oblikovanjem ločenih statistik in z opredeljevanjem novih kazalcev;

—

treba bi bilo kvantitativno oceniti sredstva, namenjena pozitivnim ukrepom v prid ženskam v okviru vseh finančnih skladov in instrumentov EU ter držav članic, predvsem in zlasti s spodbujanjem vključitve vprašanj enakosti spolov v proračun;

—

osnovni pogoj je potrditev enakosti med moškimi in ženskami na področju dostopa do izobraževanja in usposabljanja, kot določa tretji cilj Tisočletja za razvoj;

—

v okviru strukturnih skladov je treba okrepiti ukrepe v prid ženskam na področju kmetijstva (Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad — EKUJS) in ribištva (Finančni instrument za usmerjanje ribištva — FIUR) in ju morda povezati z zaščito okolja in s področji, kjer so politike Skupnosti pomanjkljive s stališča vprašanj enakosti spolov;

—

novim politikam za spodbujanje podjetništva žensk in povečanje njihovega deleža na področju novih tehnologij je treba dati nov polet;

—

treba je okrepiti ukrepe za usposabljanje na področju na družbe znanja in tako zagotoviti, da se le-ta ne bo spremenila v prostor diskriminacije in izključevanja žensk, ki bi, nasprotno, lahko v veliki meri pripomogle k uresničevanju ciljev, ki si jih je zastavila lizbonska strategija;

—

v bolj splošnem smislu in kar zadeva trg dela je treba nadaljevati s sprejemanjem ukrepov za boj proti vertikalni segregaciji in odstraniti vse ovire na poti k dejanski enakopravnosti. V ta namen bi države članice morale opredeliti usmeritve in posebne številčno določljive cilje v dogovoru s socialnimi partnerji. Še zlasti v primeru diskriminacije plač bi morale države članice začeti izvajati raznolik pristop, predviden za glavne smernice Sveta za politiko zaposlovanja v državah članicah (6), ki zajema usposabljanje in izobraževanje, razvrstitev zaposlitev, sistem izplačil in kulturne predsodke kot osnovne vidike problema;

—

med ukrepi za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja bi bilo potrebno posvetiti večjo pozornost varstvu ostarelih sorodnikov — še zlasti glede na staranje prebivalstva –, ne da bi s tem zanemarili varstvo otrok;

—

za enakost možnosti moških in žensk je treba spodbujati in izboljšati naložbe v javni sektor, še zlasti na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja, zdravstva in dobrega počutja;

—

tudi na ravni držav članic je treba okrepiti politike priseljevanja in vključevanja priseljenih žensk, prav tako kot azilno politiko, ukrepe za ženske žrtve konfliktov, diskriminacije in nasilja v njihovih državah izvora;

—

boj proti trgovanju z ženskami in otroki;

—

na področju politike za razvoj in trgovino, je treba nadaljevati s krepitvijo participativnega pristopa družbe na splošno in še posebej vloge žensk, tako da bodo interesne skupine žensk v polni meri sodelovale pri opredelitvi politik za razvoj in pri oblikovanju dokumentov nacionalne državne strategije. Predvsem pa je treba povečati posebne oblike pomoči, dodeljene ženskam, tako da bodo na ekonomski in socialni ravni pridobile večji pomen;

—

spremljati učinke trgovinskih sporazumov in sporazumov v okviru razvojne politike, predvsem na mikroekonomski ravni, in predvideti izdelavo specifičnih analiz o vplivu na življenjske pogoje najbolj zapostavljenih slojev prebivalstva ter pri tem upoštevati razlike med spoloma;

—

ovrednotiti vlogo Komisije in delegacij, da bodo lahko konkretno vplivale na spoštovanje človekovih pravic in torej tudi pravic žensk na področjih, kjer so zapostavljene;

—

na področju vključevanja vprašanj enakosti spolov je potrebno posebno odgovornost pripisati delegacijam;

—

Evropska unija bi morala v največji meri vplivati na to, da bi čim večje število držav ratificiralo in izvajalo vse mednarodne pogodbe s pozitivnim učinkom na položaj žensk in še zlasti Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacij žensk in njen dodatni protokol za umik zadržkov, ki so jih izrazile države članice.

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/52

1.1

Zelena knjiga — Javna naročila za obrambo (COM(2004) 608 final) je eden od ukrepov, predvidenih v sporočilu „K politiki Evropske unije v zvezi z obrambno opremo“, ki je bilo sprejeto marca 2003 in o katerem je Odbor podal svoje pripombe septembra 2003 (1).

1.2

„Evropski trg za obrambno opremo (EDEM — European Defence Equipment Market)“ je dejansko zgolj del notranjega trga, ki pokriva posebno področje. Cilj zelene knjige je prispevati k postopni izgradnji bolj odprtega in preglednega notranjega trga za obrambno opremo EU ter hkrati upoštevati posebnosti tega področja. To naj bi pripeljalo k močnejši in bolj konkurenčni obrambni industriji ter povečalo stroškovno učinkovitost in podporo za razvoj vojaških zmogljivosti EU na področju evropske varnostne in obrambne politike (EVOP) v okviru skupne varnostne in zunanje politike (SVZP).

1.3

12. julija 2004 je Svet odobril ustanovitev Evropske obrambne agencije (EOA), oblikovane v „podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje evropskih obrambnih zmogljivosti na področju kriznega upravljanja ter ohranitvi evropske varnostne in obrambne politike (EVOP) v njeni sedanji obliki in kot se bo razvijala v prihodnosti“. Ta agencija je že začela delovati. Vse funkcije EOA (2) se nanašajo na izboljšanje obrambne učinkovitosti Evrope s spodbujanjem skladnosti namesto trenutne razdrobljenosti.

1.4

„Obrambna učinkovitost“ zajema zagotavljanje razpoložljivih zmogljivosti, potrebnih za izpolnjevanje predvidenih nalog, in doktrino, da so te naloge opravljene stroškovno učinkovito. To vključuje zagotavljanje največje možne interoperabilnosti. Trenutno 25 držav članic vsako leto za obrambo porabi skupaj okoli 160 milijard evrov, pri čemer se okoli 20 odstotkov tega zneska porabi v postopkih javnega naročanja opreme (vključno z raziskavami in razvojem, nabavo in podporo) (3).

2.1

Ta zelena knjiga obravnava zadeve v zvezi z načini izboljšanja sistema javnega naročanja obrambne opreme v 25 državah članicah. Bistven napredek bo mogoč šele, ko bodo jasni (4) drugi elementi „obrambne učinkovitosti“ (glej odstavek 1.4 zgoraj). Poseben pomen za industrijo ima potreba po zelo jasnih smernicah, usklajenih zahtevah in stalnosti. Kljub temu Odbor pozdravlja to pobudo, saj jo je mogoče obravnavati kot ločen del postopka za začetek vzpostavljanja učinkovitejše evropske varnostne in obrambne politike na preglednem in konkurenčnem trgu.

2.2

Pozdravljamo vodilno vlogo, predvideno za EOA. Treba se bo jasno dogovoriti o vlogi EOA in vlogah drugih, ki trenutno sodelujejo na področju obrambne opreme (5), pri čemer EESO pričakuje, da se bodo v skladu z napredkom njihove posamične vloge zmanjševale. Vendar je treba pred uvedbo sprememb preučiti izkušnje OCCAR (6) (ki dejansko vodi projekte, vključno s ključnim vprašanjem pogodbenega prava).

2.3

Pozdravljamo spoznanje, da so izhodišča (in uporabljeni postopki) za vsako državo članico v postopku javnih naročil za obrambo zelo različna in je zato treba spremembe uvajati različno hitro. Strinjamo se, da bi bilo koristno vzpostaviti skupno podlago za javna naročila za obrambo ter da se to lahko stori razmeroma hitro, če se s tem strinjajo in pri tem sodelujejo vse države članice.

2.4

EESO se strinja, da obstaja potreba po zmanjšanju razdrobljenosti trga za obrambno opremo in povečanju njegove konkurenčnosti in preglednosti, kar je predpogoj za ohranitev in okrepitev učinkovite obrambne industrije EU ter boljšo stroškovno učinkovitost javnega naročanja in upravljanja obrambnih zmogljivosti.

2.5

Analiza posebnosti trgov za obrambno opremo iz odstavka 2 zelene knjige je dobra podlaga za ocenitev trga, hkrati pa prikazuje nekatere nastale težave.

2.6

Vendar EESO poudarja, da mora biti vsako prestrukturiranje obrambne industrije predvsem stvar vpletenih industrij, pri čemer je treba upoštevati realni položaj na trgu (7). Dober razlog za to je, da so najpomembnejša podjetja nadnacionalna, čeprav so njihove stranke nacionalne. Poleg tega imajo države članice različne industrijske strategije, pri čemer je obrambna industrija zgolj eden od njihovih delov.

2.7

Industrija (v obrambnem sektorju in tudi drugje) se sme zavirati preveliko število regulativnih postopkov, če hoče delovati učinkovito ter zagotavljati stroškovno učinkovite in gospodarne rezultate.

3.1

Treba je natančno razjasniti, katere dele postopka javnega naročanja obrambne opreme naj bi urejala dogovorjena pravila. Poleg nabave take opreme bo treba upoštevati še raziskave in razvoj, vzdrževanje, popravila, prilagoditve in usposabljanje, ki so vključeni v stroške „lastništva“; ti stroški so sčasoma veliko večji kot stroški same nabave.

3.2.1

EESO se strinja, da so še naprej potrebne izjeme pri pravilih EU o javnih naročilih na podlagi člena 296 Pogodbe o EU, ki državam članicam dovoljuje odstopanje zaradi zaščite njihovih temeljnih varnostnih interesov.

3.2.2

Komisija mora navesti vrednost opreme, za katero se je to odstopanje uporabljalo v obdobju zadnjih 5 let (in jo prikazati kot odstotek skupnega zneska, porabljenega za obrambno opremo v EU). To bo nato kazalnik, ki bo v pomoč pri merjenju napredka.

3.2.3

Težava je, da je za nekatere države članice uporaba takega odstopanja postala že skoraj pravilo in ne izjema, kar pa seveda ni združljivo z enotnim trgom. EESO podpira mnenje Komisije, da je to treba spremeniti. Uporabljati člen 296 v skladu s sklepi iz preteklih primerov (8) in hkrati ohraniti njegove možnosti za odstopanje od standardnih pravil za javna naročila bo velik izziv. Države članice morajo biti pripravljene utemeljiti (po potrebi tudi pravno) odstopanja, za katera se odločajo. V razpravi je treba poudariti koristi večje konkurence in večje preglednosti.

3.2.4

Seznam proizvodov, izdelan leta 1958 na podlagi člena 296.2, ki narekuje področje uporabe člena 296.1, se ne uporablja in bo po vsej verjetnosti ostal brez pravega pomena za zagotavljanje ustrezne uporabe odstopanja zaradi varnostnih interesov. Vsak primer je treba še naprej vsebinsko obravnavati, ker bo v nekaterih primerih odstopanje veljalo celo za osnovno opremo (9). Poleg tega po vsej verjetnosti seznami niso usklajeni z novim dogajanjem.

3.2.5

Tako ni nobene enostavne rešitve, kako opredeliti, katero opremo in z njo povezane storitve bi lahko pokrival člen 296. Najprej je treba razjasniti trenutni pravni okvir EU prek „razlagalnega sporočila“ za izboljšanje razumevanja ter zagotovitev boljše in skladnejše uporabe.

3.2.6

Tako kot javna naročila bo tudi vsako tako sporočilo vplivalo na več drugih vidikov; mednje spadajo državna pomoč in (po možnosti) storitve splošnega interesa, ki jih je zato treba upoštevati.

3.2.7

Verjamemo, da je „postopek s pogajanji“ s predhodnim obvestilom primeren za posebne potrebe obrambne opreme, pri katerih „odprti“ in „omejeni“ postopek nista primerna. Vendar bo morda to mnenje treba ponovno obravnavati, potem ko si bomo pridobili izkušnje z uporabo „razlagalnega sporočila“.

3.2.8

Obstaja mnenje, da je lahko sporočilo le začasen ukrep, dokler se ne pripravi posebna direktiva (ali drug poseben pravni instrument). Mnenje EESO je, da se po pripravi in odobritvi takega „razlagalnega sporočila“ o potrebi po zakonodajnem instrumentu lahko odloča glede na učinek takega sporočila. Podpiramo čim prejšnjo pripravo sporočila.

3.2.9

Dodatna možnost, ki v tej zeleni knjigi ni omenjena, pa je priprava „kodeksa ravnanja“, ki ga bodo uporabljale sodelujoče države članice kot dodatno pomoč za vzpostavitev EDEM. Ker so za to področje odgovorne države članice, bi o tem lahko začeli razpravo, pri čemer bi Evropska obrambna agencija lahko imela vlogo pospeševalca. Takšen kodeks bo lahko težko spremljati in uveljaviti in še vedno bi bilo treba vključiti vidike notranjega trga.

3.3.1

Nismo prepričani, da je res potrebna podrobnejša obravnava sistema in oblike javnih razpisov. Če se bo obrambna oprema načeloma obravnavala samo kot del notranjega trga (čeprav so predvidene večje možnosti za odstopanja), se bodo tudi razpisi obravnavali enako kot drugi razpisi. To pomeni različne sisteme in probleme, kot je jezik, ki se pojavljajo tudi drugje. Razlogi za centralizirani sistem objavljanja so šibki.

3.3.2

Morebitna problematična področja so zaupnost in protidobave, ki se bodo verjetno pojavila prej v zvezi z obrambno opremo kot drugo opremo in storitvami, ter zanesljivost dobav, ker bo težko zamenjati dobavitelje ali izvajalce, ko bo naročilo oddano. Vse to so področja, za katera morajo biti odgovorne zadevne države članice, čeprav bi bile v pomoč vsaj nekatere splošne smernice Komisije.

3.4.1

V današnji industriji je pogosto težko označiti podjetja za „proizvajalce obrambne opreme“. Velik del opreme ima sedaj „dvojno rabo“ in odstotek še narašča. To je dobrodošlo z več vidikov, na primer, ekonomija velikega obsega lahko pomeni bolj konkurenčne cene in lažje je zagotavljati zanesljivost dobav.

3.4.2

Tudi prizadevanja, vložena v raziskave in tehnološki razvoj (RTR) take opreme, imajo vrednost za druge (civilne) namene. Zato je pomembno, da za sredstva, vložena v obrambne RTR, ne velja preveč tog režim.

3.4.3

Še vedno pa ostajamo zaskrbljeni, ker je treba veliko storiti, da se čim bolj poveča korist usklajevanja in osredotočenosti, potrebnih na področju obrambne opreme, kot smo poudarili v našem predhodnem dokumentu o obrambni opremi (10).

3.5.1

Pozdravljamo ustanovitev EOA in priznavamo, da ima lahko vodilno vlogo na področju obrambne opreme. Opozarjamo pa, da še vedno zbira sredstva, potrebna za izpolnitev dogovorjenih vlog.

3.5.2

Evropska obrambna agencija bo morala nujno zagotoviti, da doktrina in zmogljivosti EU v celoti upoštevajo vlogo, doktrino in zmogljivosti NATA z maksimalnim povečanjem interoperabilnosti in zmanjšanjem vseh razlik. Še vedno ni jasno, kakšna bi bila korist, če bi Evropska obrambna agencija začela neposredno sodelovati pri javnih naročilih. Ima pa strokovno znanje in izkušnje, da bi lahko predlagala, kako bolje uskladiti nacionalna pravila.

3.5.3

Ravno tako bi lahko pomagala pri doseganju sporazuma glede finančnih vidikov sodelovanja v zvezi z opremo, kjer bo to potrebno. Pomemben del morebitnih težav je delitev stroškov in koristi RTR na področjih, povezanih z obrambo, pri čemer je treba ločevati med obrambnimi in splošnimi vidiki.

3.5.4

Evropska obrambna agencija bi bila prav tako lahko koristna pri približevanju sistemov nacionalnega izdajanja dovoljenj za premeščanje obrambne opreme med državami članicami. Trenutno so nacionalni postopki raznoliki in obremenjujoči. Lahko bi pomagala tudi pri doseganju soglasja o načinu obravnavanja režimov protidobav, saj bodo ti ostali značilnost javnih naročil v prihodnosti.

3.5.5

Evropska obrambna agencija bo morda dosegla nekaj soglasja glede nacionalnih industrijskih politik v zvezi z obrambno opremo ter opredelila elemente, ki sestavljajo „strateško opremo“, ki jo EU želi biti sposobna zagotoviti, da bi bila manj odvisna od tretjih držav. To bi bilo nadvse pomembno.

3.5.6

Evropska obrambna agencija bi morda bila tudi sposobna spodbuditi države članice, da začnejo razmišljati o takih inovativnih načinih nabave, kot so povezovanje, zakup in specializacija za izpolnitev potreb glede zmogljivosti.

3.5.7

Ker bo evropska varnostna in obrambna politika učinkovita samo, če bodo države članice pokazale potrebno politično voljo za zagotavljanje in ohranitev potrebnih zmogljivosti za izpolnitev dogovorjenih nalog EU, mora biti Evropska obrambna agencija dejavna tudi pri spodbujanju držav članic, da to storijo.

4.1

Obrambna oprema je zgolj ena od zahtev za dosego „obrambne učinkovitosti“. Če hoče industrija v celoti opraviti svojo vlogo, bo potrebovala jasne smernice, usklajene zahteve in stalnost. Prav tako mora biti prvenstveno odgovorna za potrebno prestrukturiranje. Za industrijo je tudi pomembno, da je ne ovirajo prezamudni regulativni postopki.

4.2

Zelo natančno je treba določiti, katere dele postopka javnega naročanja obrambne opreme bodo urejala dogovorjena pravila.

4.3

Še naprej bo potrebna uporaba člena 296 Pogodbe. Da bi bilo v prihodnje ta člen treba uporabljati čim manj, mora Komisija določiti kazalnik za preverjanje trenutne učinkovitosti. Neizvedljivo je vzdrževati kakršen koli seznam opreme in postopkov, za katere se lahko uporablja člen 296.

4.4

Kot prvi korak mora Komisija čim prej pripraviti „razlagalno sporočilo“ o členu 296. Šele potem, ko bodo pridobljene izkušnje s učinku tega sporočila, se bo mogoče odločiti, ali je potreben tudi pravni instrument.

4.5

Oprema z „dvojno rabo“ postaja vse bolj običajna in ta trend je dobrodošel, tudi zaradi možnosti za civilno uporabo RTR, ki se nanaša na vojaško opremo.

4.6

Pomembna vloga, predvidena za Evropsko obrambno agencijo (EOA), je dobrodošla; treba pa bo razjasniti, kakšno vlogo bodo v prihodnje imele agencije, ki so trenutno vključene na tem področju.

4.7

Med pomembne naloge EOA na tem področju spadajo:

8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/56

1.1

Ta predlog je del tretjega železniškega svežnja, ki ga je Evropska komisija sprejela 3. marca 2004. Drugi sestavni deli so:

in

1.2

Prvi železniški sveženj (imenovan tudi infrastrukturni sveženj) je začel veljati dne 15. marca 2001 in ga je bilo treba prenesti v nacionalno zakonodajo do 15. marca 2003. Vsebuje naslednje sestavne dele:

1.3

Evropska komisija je oktobra 2003 pozvala devet držav članic pred Evropsko sodišče, ker je niso uradno obvestile o prenosu prvega železniškega svežnja v nacionalno zakonodajo. Do maja 2004 pet držav še vedno ni poslalo uradnega obvestila, dve državi članici pa sta v nacionalno zakonodajo prenesli samo nekatere določbe.

1.4

Drugi železniški sveženj je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti dne 30. aprila 2004 in ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo do 30. aprila 2006. Vsebuje naslednje sestavne dele:

1.5

Prvi in drugi železniški sveženj sta zagotovila pravno podlago za oblikovanje enotnega trga za železniški tovorni promet. Ukrepi vključujejo dostop na trg, podeljevanje dovoljenj in varnostnih spričeval za železniška podjetja, dostop do infrastrukture in izračunavanje pristojbin za njeno uporabo, oblikovanje pravnega okvira za varnost v železniškem prometu in ukrepe za zagotovitev tehnične interoperabilnosti železniškega sistema.

1.6

Kot je EESO poudaril že v svojem mnenju o drugem železniškem svežnju (8), je zaradi novega pravnega okvira treba popolnoma reorganizirati sektor in oblikovati nove organe in pristojnosti.

1.7

V istem mnenju je EESO izpostavil tudi potrebo po evropskih socialnih pravilih. Evropski socialni partnerji v železniškem sektorju, Skupnost evropskih železnic in Evropska federacija delavcev v prometu so dne 17. januarja 2004 podpisali evropska sporazuma o:

1.8

Komisija kot del tretjega železniškega svežnja predlaga direktivo o certificiranju vlakovnega osebja, ki bi začela veljati leta 2010 ali 2015.

1.9

S predložitvijo dodatne spremembe Direktive 91/440/EGS Komisija nadaljuje prizadevanje za postopno deregulacijo železniškega sektorja.

2.1

Komisija predlaga deregulacijo dostopa na trg za mednarodni potniški promet od 1. januarja 2010 dalje. Predlog zajema tudi kabotažo, to je pobiranje in odlaganje potnikov na železniških postajah vzdolž celotne proge. Hkrati pa naj bi bila ukinjena določba o prostem dostopu na trg za mednarodna združenja.

2.2

Vsako leto se v EU 25 z vlakom pelje 6 milijard potnikov, pri čemer levji delež zavzemata lokalni in regionalni promet. Mednarodni potniški promet predstavlja samo okoli 10 % potovanj z vlakom glede na prodane vozovnice. To vključuje regionalni čezmejni promet, čezmejni promet na velike razdalje in (čezmejni) promet z visokimi hitrostmi.

2.3

Komisija priznava, da bi odprtje mednarodnega potniškega prometa za konkurenco, vključno s kabotažo, lahko morda negativno vplivalo na ekonomsko ravnovesje javnega potniškega prometa. Zato predlaga, da se na progah, kjer pogodbe o izvajanju javne službe že veljajo na podlagi Direktive (EGS) št. 1191/69 in kjer bi deregulacija mednarodnega prometa lahko porušila ravnovesje, odobrijo izjeme glede prostega dostopa na trg. To odstopanje bo odobreno samo, kjer je popolnoma nujno za nadaljnje zagotavljanje javnega prevoza in kjer ga je odobril regulativni organ iz člena 30 Direktive 2001/14/ES. Prav tako mora biti možna sodna revizija odločitve o odobritvi odstopanja.

2.4

Komisija mora predložiti poročilo o izvajanju določbe do 31. decembra 2012.

3.1.1

Predlog za deregulacijo mednarodnega potniškega prometa temelji na predpostavki, da bo konkurenca v mednarodnem prometu imela eno ali več naslednjih posledic: več potnikov, prehod z drugih načinov prevoza (zlasti zračnega prometa) na železnico, boljša kakovost za stranke in nižje voznine.