28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/1

1.1

Temeljna načela, ki urejajo oblikovanje in veljavnost zavarovalnih pogodb, se v različnih pravnih sistemih držav članic EU razlikujejo, čeprav imajo skupni izvor in zelo podobne strukture.

1.2

Glede na dejstvo, da gre za ključno s sestavino v delovanju enotnega trga zaradi dodatne varnosti, ki jo vnaša v poslovne odnose med strokovnjaki v zavarovalništvu in potrošniki, bodo razlike v zakonodaji, ki ureja bistvene vidike zavarovalnih pogodb v različnih pravnih sistemih, verjetno ovirale dokončno oblikovanje enotnega trga in dodatno oteževale čezmejno trženje tega finančnega instrumenta.

1.3

Sedanje mnenje na lastno pobudo si torej prizadeva pristojne nacionalne organe in organe Skupnosti opozoriti, da je potrebno in priporočljivo:

1.4

Od začetka pripravljalnega dela za to mnenje na lastno pobudo je obveljalo, da je treba zagotoviti sodelovanje in vključitev članov Skupine za „ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava“, ki jo vodi in usklajuje častni profesor prava na Univerzi v Innsbrucku Fritz Reichert — Facilides; skupina vključuje ugledne pravnike in strokovnjake za zavarovalno pravo iz 15-ih evropskih držav.

1.4.1

S precejšnjim zadovoljstvom je bilo zato sprejeto dejstvo, da je prof. Reichert — Facilides takoj sprejel vabilo, da kot strokovnjak sodeluje s poročevalcem. V ta namen je prof. Reichert-Facilides takoj pripravil svoj začetni prispevek (Dokument o stališču I).

1.4.2

Med oblikovanjem tega mnenja je prof. Reichert — Facilides nepričakovano preminil.

1.4.3

Njegovo vseživljenjsko zanimanje in obsežno akademsko delo v zavarovalništvu skupaj z osnutkom „ponovnega formuliranja“ popolnoma upravičujejo tukajšnjo omembo in poseben izraz zahvale za njegovo izjemno predanost v poklonitev njegovemu spominu.

1.4.4

To popolnoma razlaga in zagotavlja tukajšnji citat, ki vsebuje precejšnji del njegovega „dokumenta o stališču I“ v dodatku; ta dokument je bil pripravljen kot uvod v pripravo njegovega mnenja in je bil verjetno med zadnjimi, ki jih je napisal.

1.5

Pripravi tega mnenja so bili namenjeni različni sestanki s predstavniki Evropske komisije, ki se ukvarjajo z zavarovalništvom in dokončnim oblikovanjem enotnega trga, CEA (European Federation of National Insurance Associations — Evropska zveza nacionalnih zavarovalnih združenj), BEUC (European Consumers' Organisation — Evropska potrošniška organizacija); to je omogočilo, da smo zbrali podatke, odzive in predloge o tej temi.

1.6

Sklenjeno je bilo tudi, da se pripravi vprašalnik, ki bo poslan široki paleti nacionalnih organov in organov Skupnosti — javnih in zasebnih –, ki zastopajo glavne interesne skupine. Hkrati se bo zaslišalo glavne predstavnike udeleženih interesnih skupin (zavarovateljev, proizvodnih podjetij ter drugih strokovnjakov in potrošnikov) ter pravne strokovnjake in akademike iz različnih okolij in pravnih sistemov.

1.7

V tem mnenju je opisana večina odgovorov na vprašalnik, skupaj z odzivi in predlogi z zaslišanja, ki je potekalo dne 16. aprila 2004.

2.1

To ni nova objava EESO. Evropski ekonomsko-socialni odbor je namreč objavil že mnenje o „Potrošnikih na zavarovalniškem trgu“ (1); v njem je opozoril na „predlog za direktivo Sveta o usklajevanju zakonov in drugih predpisov glede zavarovalnih pogodb“ (2), namen katerega je bil predvsem uskladiti nekatera osnovna pravila in predpise, ki so povezani z zavarovalnim pogodbenim pravom; Odbor je v svojem mnenju obžaloval tudi dejstvo, da Komisija do tedaj ni vnovič preučila tega vprašanja, „četudi med zavarovatelji in potrošniškimi organizacijami prevladuje mnenje, da je celi vrsti ovir, ki preprečujejo uresničitev enotnega trga na tem področju mogoče slediti vse do časa, ko zakonodaje Skupnosti o zavarovalnih pogodbah še ni bilo (minimalna raven usklajevanja materialnega prava)“. (3)

2.1.1

Odbor je nadalje v svojem mnenju kot prvo od mnogih priznanih splošnih ovir za učinkovito izvajanje enotnega zavarovalniškega trga ponazoril „popolno pomanjkanje usklajenosti na ravni materialnega prava ali, z drugimi besedami, minimalne ravni pravne ureditve na področju zavarovalnega pogodbenega prava v Evropski uniji“ (4).

2.1.2

Poleg tega je Odbor opozoril na dejstvo, da „na ravni Skupnosti ni pravnega okvira, ki bi opredeljeval pravila za minimalno raven preglednosti v splošnih zavarovalnih pogodbah, vključno s premoženjskim zavarovanjem ali, natančneje, ki bi opisoval nepoštene pogodbene klavzule v zavarovalništvu, ali celo določal splošna načela dobre vere ali pogodbenega ravnotežja v zavarovalništvu“ (5).

2.1.3

Odbor je še natančneje poudaril, da: „je zaradi raznolikosti načinov, na katere vsaka država članica ureja ta vprašanja — ali jih sploh ne — celoten trg, kjer konkurenca še zdaleč ni uravnotežena, saj bodo akterji ene strani združili moči v škodo akterjev na drugi strani, prepuščen samemu sebi. To pomeni, da obstaja ogromno število različnih rešitev za tako rekoč identične razmere znotraj enotnega trga, zlasti glede čezmejnih transakcij, ki postajajo s prihodom informacijske družbe vse preprostejše“  (6).

2.1.4

Po opravljeni analizi področij, za katera je Odbor menil, da bi jih bilo treba med seboj uskladiti, je le-ta zaključil svoje mnenje z opozorilom Komisiji in državam članicam „o priporočljivosti vnovične preučitve osnutka direktive Komisije iz leta 1979 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov glede zavarovalnih pogodb v smislu načela subsidiarnosti“ (7); Odbor je pozval Komisijo, naj si kar najbolj prizadeva pri opredeljevanju skupnih minimalnih zahtev na ravni Skupnosti za zavarovalne pogodbe (osnutek direktive) (8).

2.2

Poleg tega potrošniške organizacije in združenja strokovnjakov v zavarovalništvu že dalj časa opozarjajo na potrebo po nadaljnjem usklajevanju zakonodaje o zavarovalnih pogodbah.

2.2.1

Že leta 1986 je Skupina za evropsko pravo varstva potrošnikov opozarjala na potrebo po določeni stopnji usklajenosti med zakoni o zavarovalnih pogodbah v Skupnosti in določila vidike zavarovalno-pogodbenih odnosov, za katere je menila, da se morajo uskladiti. (9)

2.2.2

BEUC (Evropska potrošniška organizacija) že vsaj od leta 1994 opozarja na smotrnost vzpostavitve „osnovnega pravnega okvira“ za obravnavanje ključnih vidikov zavarovalnih pogodb, ki bi lahko pomenile „skupno minimalno pravno podlago“.

2.2.3

Podobno stališče so decembra 1998 izrazile tudi različne organizacije, ki so predstavljale interese potrošnikov.

2.2.4

CEA (Evropska zveza nacionalnih zavarovalnih združenj) je v svojih nedavnih pripombah k Sporočilu Komisije o skladnejšem evropskem pogodbenem pravu najprej poudarila, da je Komisija upravičeno ugotovila, da „raznolikost nacionalnih predpisov, ki urejajo zavarovalne pogodbe, sklenjene s potrošniki, zavira razvoj čezmejnih transakcij v zavarovalniškem sektorju“, in nato poudarila, da „sta število in zapletenost določb, vsebovanih v različnih besedilih v okviru pogodbenega prava v zavarovalniškem sektorju resen problem glede tako imenovanega ‚usklajenega‘ pravnega reda Skupnosti“.

2.2.4.1

Potem ko je Odbor naštel celo vrsto primerov nesmiselnega prekrivanja identičnih ali neupravičeno raznolikih določb v različnih veljavnih besedilih Skupnosti, je sprejel zaključno ugotovitev in podprl „ta predlog za izboljšanje pravnega reda Skupnosti“, če se bo predhodno primerno analiziralo stroške in ugodnosti ter posvetovalo z zainteresiranimi stranmi ob namenjanju posebne pozornosti oviram za enotni trg (10).

2.3

Komisija je v svojih sporočilih o „Evropskem pogodbenem pravu“ (11) in „Skladnejšem evropskem pogodbenem pravu — Akcijskem načrtu“ (12) navedla, da po mnenju nekaterih teles, s katerimi se je posvetovala, zavarovalne pogodbe povzročajo več problemov na področju finančnih storitev zaradi „raznolikosti nacionalnih predpisov“, ki so v uporabi. Zato je treba upoštevati možnost, da „bo morda potrebno nadaljnje usklajevanje tovrstnih ukrepov, da se vzpostavi ravnotežje med potrebo po večji enotnosti nacionalnih pravil in potrebo po ohranjanju inovacije in izbire izdelka“, kar naj bo tudi prednostna naloga pri „nadaljnjih ukrepih v zvezi z Akcijskim načrtom za boljši pravni red“ (13).

2.4

Ne nazadnje Evropski parlament v svoji Resoluciji o Sporočilu Komisije o zgoraj omenjenem akcijskem načrtu obžaloval „pomanjkanje zgodnjih ukrepov, s katerimi bi v nekaterih sektorjih razvili neobvezne instrumente, kot so potrošniške transakcije in zavarovanje, katerih znatne koristi bi lahko pripomogle k nemotenemu delovanju notranjega trga ter povečevanju transakcij in trgovanju v Skupnosti,“ in meni, da mora biti „zaradi lažjega čezmejnega trgovanja na notranjem trgu prva prednostna naloga nadaljevati z uveljavljanjem neobveznega instrumenta v nekaterih sektorjih, zlasti tistih v zvezi s potrošniškimi in zavarovalnimi pogodbami, in zato poziva Komisijo, naj to obravnava kot prednostno nalogo ob hkratnem upoštevanju visoke ravni varstva potrošnikov in integracije primernih obveznih določb, da se na področju potrošniških in zavarovalnih pogodb zagotovi neobvezni instrument“. (14)

3.1

Na vprašalnik, ki je bil pravočasno poslan številnim telesom, je odgovorilo 27 nacionalnih regulativnih organov v več državah ter predstavnikov zavarovalniških družb, industrije, trgovine in potrošnikov.

3.1.1

Odgovori so bili prejeti iz Avstrije, Belgije, Finske, Francije, Nemčije, Liechtensteina, Litve, Malte, Norveške, Poljske, Slovaške, Slovenije in Švedske.

3.1.2

Člani projektne skupine za ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava so poslali en skupen odgovor.

3.2

Jasna in nedvoumna večina je menila, da:

3.3

Zaslišanja se je udeležilo 46 predstavnikov 36-ih ustanov iz 17-ih držav.

3.4

Večina odgovorov na vprašalnik, skupaj z razpravami, ki so potekale med zaslišanjem, kažejo na splošno soglasje, ki se lahko povzame, kot sledi:

3.4.1

Nacionalni pravni predpisi, ki urejajo zavarovalne pogodbe, se med seboj občutno razlikujejo.

3.4.2

Izjemno pomanjkljivo je usklajevanje v zvezi z zavarovalnim pravom na ravni EU, kar vpliva na uresničevanje notranjega trga na tem področju.

3.4.3

Določena stopnja usklajenosti je zaželena/potrebna, zlasti za mala in srednje velika zavarovalna podjetja (posamezni potrošniki ter mala in srednje velika podjetja), da se preprečijo neenakosti in razlikovanje (masovno tveganje).

3.4.4

Pri usklajevanju zavarovalnega pogodbenega prava je treba ubrati postopen pristop in se hkrati izogniti pretirani strogosti, saj usklajevanje ni samo sebi namen, temveč sredstvo za uresničitev enotnega trga, in mora kot takšno tudi izpolnjevati načela nujnosti in proporcionalnosti.

3.4.5

Prednostni cilji usklajevanja morajo biti:

3.4.6

Oblika vzorčne pogodbe, ki bo nastala kot rezultat usklajevanja, bi lahko bila „neobvezna“, vsa njena določila in sestavni deli pa morajo biti za stranke obvezni takoj po njenem sprejetju.

3.4.7

Instrument Skupnosti, ki se bo uporabljal pri sprejemanju vzorčne pogodbe, mora biti predpis, da se lahko zagotovi popolna usklajenost.

3.4.8

Predlogi v direktivi Komisije iz leta 1979–80, kot je bila spremenjena, da je lahko upoštevala predloge Evropskega parlamenta in EESO, bi lahko zagotavljali izhodišče za pripravo osnutka predpisa, vendar jih je treba temeljito obnoviti glede na vmesne napredke v zavarovalnem pravu.

3.4.9

Usklajevanje, kot je orisano zgoraj, bi lahko pospeševalo čezmejno zavarovalništvo in pripomoglo k nadaljnjemu razvoju enotnega trga na tem področju.

3.4.10

Člen 95 Pogodbe bi lahko zagotavljal pravno podlago za tako pobudo.

3.5

Nekateri anketiranci in udeleženci so dodali naslednje:

3.5.1

Usklajevanje mora biti „neobvezno“ in omejeno na opredeljevanje temeljnih konceptov.

3.5.2

Usklajevanje se mora nanašati le na čezmejne pogodbe in fizične osebe.

3.5.3

Usklajevanje ni zdravilo za nerazvitost enotnega trga na področju zavarovalništva.

3.5.4

Zaradi njihovih posebnosti je treba večjo pozornost namenjati družbam za vzajemno zavarovanje ter telesom za socialno skrbstvo in socialno varstvo.

4.1.1.1

Evropski notranji trg obsega območje brez notranjih meja, ki omogoča prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala (člen 14(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti). „Zavarovalništvo“ spada na področje svobode opravljanja storitev (členi 49–55 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) ali pravice do ustanavljanja, odvisno od okoliščin posameznega primera. Zavarovatelji, ki opravljajo čezmejne storitve ali se ustanavljajo v drugi državi članici, so privedli do tega, da nacionalni zavarovalni proizvodi konkurirajo njihovim lastnim zavarovalnim policam.

4.1.1.2

Zaradi tega se poveča raznovrstnost izbire potencialnih imetnikov zavarovalne police. V idealnih razmerah bi morala biti pozitivna selekcija s strani odjemalcev, ki želijo skleniti zavarovanje, „nevidna roka“, ki vodi notranji zavarovalniški trg.

4.1.1.3

Na nadaljnje svoboščine vplivajo zavarovalniške zadeve: zagotovljen je prost prenos premij in prihodkov od zavarovanja (glej člen 56 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti). Razen tega ne sme menjava običajnega prebivališča imetnikov zavarovalne police, ki uveljavljajo svojo svobodo skladno s členom 18 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, iz enega območja sodne pristojnosti v drugega, škodljivo učinkovati na njihove zavarovalne police.

4.1.2.1

Zaradi te široke palete odnosov med zavarovalnim pravom in svoboščinami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je Evropska skupnost začela usklajevati pomembne sektorje zavarovalnega prava za (nemoteno) delovanje notranjega trga. Zakonodaja o zavarovalniškem nadzoru se je na ozemlju celotne Evropske skupnosti in Evropskega gospodarskega prostora znatno uskladila s tako imenovanimi „tremi generacijami“ zavarovalniških direktiv.

4.1.2.2

Na podlagi teh dosežkov je bil uveden sistem enotnega podeljevanja licenc in nadzora v domači državi — kot je bilo predvideno že v odločitvi Sodišča Evropskih skupnosti z dne 4. decembra 1986 (15). V zavarovalnem pogodbenem pravu je usklajevanje bolj ali manj omejeno na vprašanja zasebnega mednarodnega in mednarodnega procesnega prava. (16)

4.1.2.3

Materialno zavarovalno pogodbeno pravo se je uskladilo le v posebnih sektorjih in še znotraj teh le za posebna vprašanja. Znaten del prava je, denimo, že usklajen na področju zavarovanja avtomobilske odgovornosti (17). Skupna pravila so znana tudi na področju zavarovanja stroškov postopka (18).

4.1.2.4

Vendar je velika večina predpisov materialnega zavarovalnega pogodbenega prava, tj. splošni del, ki predvideva predpise, veljavne za vse zavarovalniške panoge, še vedno predmet nacionalne zakonodaje. Ob tej ugotovitvi se neizogibno postavlja vprašanje, ali je usklajevanje zavarovalnega pogodbenega prava sploh potrebno za omogočanje nemotenega delovanje notranjega zavarovalniškega trga. Če razhajanja v nacionalnem zavarovalnem pogodbenem pravu pomenijo oviro za uresničevanje notranjega zavarovalniškega trga, je treba na vprašanje odgovoriti pritrdilno.

4.2.1.1

Empirični podatki kažejo, da so ukrepi, ki jih je do danes sprejela Evropska skupnost (19), sicer znatno izboljšali, ne pa tudi dokončno izoblikovali delovanje notranjega zavarovalniškega trga (20). To, na primer, drži za svobodo opravljanja storitev na področju zavarovanja za masovna tveganja, ki je zagotovljena od člena 49 naprej v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti in predvidena z direktivami o zavarovalnem pravu, vendar je — dejansko — ne uresničujejo niti zavarovalniška industrija niti odjemalci.

4.2.2.1

Dejansko stanje, kot je opisano zgoraj, je možno pojasniti z vpogledom v njegovo splošno pravno ozadje. Ključni dejavnik je dejstvo, da se zavarovanje pogosto šteje za „pravni proizvod“. To je povezano z dejstvom, da je proizvod, ki ga zavarovalniška družba proda, sama zavarovalna pogodba, ki jo pogodbeni stranki skleneta v skladu s svojo avtonomijo in (obvezno) zakonodajo, ki se uporablja za pogodbo.

4.2.2.2

Vsekakor ni razloga za skrb glede nemotenega delovanja notranjega trga, vse dokler avtonomija pogodbenih strank na področju zavarovalnega pogodbenega prava slednjim omogoča, da oblikujejo zavarovalne proizvode po svojih vzajemnih preferencah.

4.2.2.3

Vendar je zavarovalništvo predvsem predmet obveznih predpisov (21). Nekateri od teh so hkrati tudi mednarodno obvezujoči.

4.2.2.4

Dejansko je proizvod določenega zavarovatelja do precejšnje mere oblikovan v skladu z zakonodajo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo. Prav zato so lahko razlike v nacionalnem zavarovalnem pravu ovira za notranji trg. Akcijski načrt Komisije o skladnejšem evropskem pogodbenem pravu to dejstvo javno priznava (22). To bo dokazano v nadaljnjem besedilu, z vpogledom v perspektive zavarovatelja (pod 4.2.3), imetnika zavarovalne police (pod 4.2.4) in zavarovalnih posrednikov (pod 4.2.5).

4.2.3.1

Zavarovatelji so proizvajalci zavarovanja. Zasnova njihovih zavarovalnih polic se opira na izračun tveganja, ki upošteva pravno okolje, v katerem se zavarovalna polica prodaja. Zavarovatelj, ki je sposoben proizvod prodajati v skladu z enim in istim pravnim redom na ozemlju celotne Skupnosti, lahko združi tveganja, krita v Evropski skupnosti, brez izkrivljanj, ki izvirajo iz razlik v nacionalnem zavarovalnem pravu. Zaradi tega razlike v zavarovalnem pravu ne bodo ovirale svoboščin zavarovatelja.

4.2.3.2

Če pa se pravo, ki se uporablja za zavarovalno polico, spremeni glede na to, kje se ta prodaja, bo različno pravno okolje v vsaki državi članici vplivalo na izračun tveganja, in s tem tudi na delovanje zakona velikih številk, na katerega se zavarovalništvo opira.

4.2.3.3

Zaradi tega bodo morali zavarovatelji, ki opravljajo čezmejne storitve, oblikovati svoje zavarovalne police v skladu z različnimi zasnovami in izračuni, ki bodo odvisni od veljavnega prava. To bo resna ovira za delovanje notranjega trga.

4.2.3.4

Iz kratkega vpogleda v pravne predpise Skupnosti, ki so povezane z zasebnim mednarodnim pravom v zavarovalniškem sektorju, je razvidno, da je zavarovatelj pravzaprav prisiljen prilagoditi zavarovalne police pravnemu okolju države članice, kjer se te prodajajo. V skladu s členom 7(1)(a) in (h) Druge direktive o premoženjskem zavarovanju (23) se za zavarovalno pogodbo uporablja pravo države članice, kjer je tveganje, in v skladu s členom 32(1)(1) Direktive o življenjskem zavarovanju (24) zakonodaja države članice, kjer se prevzame obveznost. Kraj tveganja ali obveznosti je v večini primerov določen z običajnim prebivališčem imetnika zavarovalne police (25).

4.2.3.5

Zavarovatelj se lahko temu izogne tako, da pravo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo (najverjetneje pravo države, kjer ima svoj sedež) izbere s sporazumom, ki ga sklene z zavarovancem. Vendar je ta možnost občutno omejena s predpisi zasebnega mednarodnega prava v direktivah o zavarovalništvu. Na področju premoženjskega zavarovanja zagotavljajo direktive svobodno izbiro prava le za zavarovalne pogodbe, ki krijejo velika tveganja. (26) Državam članicam — tj. država članica, v kateri je tveganje — je dodeljena diskrecija, da razširijo obseg avtonomije pogodbenih strank (27). V vseh drugih primerih direktive pogodbenim strankam dodeljujejo le določeno avtonomijo (28), s čimer pa ne preprečujejo opisanih problemov, s katerimi se soočajo zavarovatelji, ki sklepajo zavarovalne pogodbe prek meja. Na področju življenjskega zavarovanja lahko država članica prevzete obveznosti pogodbenim strankam dodeli avtonomijo (29). Sicer te uživajo zgolj omejene možnosti izbire prava (30).

4.2.3.6

Te ugotovitve o stanju evropskega mednarodnega zavarovalnega pogodbenega prava jasno kažejo, da mora pri zavarovanju za masovna tveganja zavarovatelj v večini primerov prilagoditi svoj proizvod pravnemu okolju, kjer ima imetnik zavarovalne police stalno prebivališče. (31) To breme postane še večje z dejstvom, da lahko imetnik zavarovalne police po sklenitvi zavarovalne pogodbe spremeni stalno prebivališče. (32)

4.2.3.7

Edina izjema v evropskem mednarodnem zavarovalnem pogodbenem pravu je zavarovanje za velika tveganja na področju premoženjskega zavarovanja. V tem primeru lahko zavarovatelj in zavarovanec izbirata veljavno pravo. Vendar pa lahko tudi v primerih zavarovanj za velika tveganja sodišče države članice, v kateri ima zavarovanec prebivališče (s sodno pristojnostjo v skladu s členom 9(1)(b) Uredbe Bruselj I (33)), uvede obvezne pravne predpise (34).

4.2.3.8

Iz tega sledi, da bodo zavarovatelji zelo neradi opravljali storitve prek meja, vsaj zavarovanja za masovna tveganja. Povsem mogoče je, da bo to vprašanje lahko rešil preobrat v zasebnem mednarodnem pravu. Zdi se, da bodo navedene ovire odpravljene, če bodo stranke uživale svobodo izbire prava in — v odsotnosti le-te — če bo veljavno pravo določeno s krajem ustanovitve zavarovatelja. Vendar pa lahko tak preobrat v zasebnem mednarodnem pravu občutno ogrozi osnovne pojme varstva imetnikov zavarovalne police in potrošnikov v zasebnem mednarodnem pravu: v zavarovalniškem sektorju bi omogočal svobodo izbire prava celo v poslovanju med podjetjem in potrošnikom, kjer bi bil potrošnik v skladu s členom 5 Rimske konvencije užival varstvo v drugih sektorjih. Hkrati ta preobrat ne bi v celoti rešil problema: sodišča države članice, kjer ima imetnik zavarovalne police prebivališče, bi še vedno izvajala svoje mednarodno obvezne pravne predpise. Predvsem zavarovanci bodo ob spoznanju, da bodo izgubili varstvo svojega domačega prava in da bodo podvrženi neznanemu tujemu zavarovalnemu pravu (35), zelo zadržani glede sklepanja zavarovalnih pogodb v tujini.

4.2.4.1

V skladu s trenutnim zasebnim mednarodnim pravnim okvirom lahko imetniki zavarovalne police pokažejo veliko zanimanje, da sklenejo zavarovanje v tujini. Vedoč, da bodo (večinoma) uživali varstvo prava države članice svojega prebivališča, bodo izkazali zanimanje za čezmejno pridobitev zavarovanja. Vendar imetniki zavarovalnih polic ne bodo mogli pridobiti tujih zavarovalnih proizvodov, tudi če bodo tako hoteli: veljavnost prava njihove domače države namreč vedno znova spreminja pridobljene zavarovalne police v pogodbe, ki so bolj ali manj določene s pravom njihove domače države. Če pa kljub temu želijo kupiti tuje zavarovalne proizvode, se bodo morali ukvarjati s tujimi zavarovatelji, ki jim bodo zelo neradi odobrili tako zavarovanje.

4.2.4.2

Kot je bilo prikazano, bi lahko tako neodločnost odpravila sprememba v pravnih predpisih mednarodnega zavarovalnega pogodbenega prava. (36) Vendar pa bi taka sprememba v zasebnem mednarodnem pravu privedla do tega, da bi neodločnost zavarovatelja nadomestila vsaj enako močna neodločnost zavarovanca pri povpraševanju po tujem zavarovanju. Notranji trg se tako ne more oblikovati.

4.2.4.3

Dodati je treba še en vidik. Na notranjem trgu imetnik zavarovalne police uživa svobodo gibanja (glej zlasti člen 18 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti). Vendar lahko sprememba zavarovančevega običajnega prebivališča škodljivo učinkuje na njegovo zavarovanje. Prvič, sodišča države članice, v katero se imetnik zavarovalne police preseli, lahko uvedejo nove mednarodno obvezne pravne predpise, ki vplivajo na zavarovalno polico, pridobljeno na nekdanjem stalnem prebivališču. Drugič, zakoni o obveznem zavarovanju lahko zahtevajo zavarovanje, ki je drugačno od tistega, ki ga je imetnik zavarovalne police pridobil v nekdanjem stalnem prebivališču. Tretjič, imetnik zavarovalne police morda želi zavarovati tveganja v različnih državah članicah, ki bodo krita z eno samo zavarovalno polico.

4.2.4.4

Trenutni pravni položaj takih evropolitik ne omogoča v celoti; namesto tega se oblikujejo „krovne pogodbe“, ki jih je dejansko toliko, kolikor je zadevnih držav članic. Kar torej manjka, je možnost prenosne zavarovalne police za tako imenovanega „evromobilnega“ imetnika zavarovalne police (37), ki v svojem življenju živi in dela v različnih delih Evropske skupnosti.

4.2.5.1

Posredniki odločilno vplivajo na posredovanje zavarovalnih pogodb. Zavarovalni posredniki so ključni element pri vzpostavljanju notranjega zavarovalniškega trga. To zlasti drži za zavarovalne agente. Z uresničevanjem svobode opravljanja storitev — zagotovljene s členi 49–55 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in uzakonjene z Direktivo o zavarovalnih posrednikih (38) — posredniki pomembno prispevajo k oblikovanju in delovanju notranjega zavarovalniškega trga. Zlasti na področju zavarovanja za masovna tveganja je verjetneje, da bo agent tisti, ki bo poskušal plasirati tveganje na tuj zavarovalni trg kot pa odjemalec.

4.2.5.2

Vendar pa podatki o tujem zavarovalniškem trgu in njegovih proizvodih verjetno ne bodo odločilno vplivali na agentovo pomanjkljivo znanje o lokalnem pravu. Ker so proizvodi na tujem zavarovalniškem trgu zasnovani glede na lokalno pravo, lahko zavarovalni agent predvideva, da bosta vsebina in cena zavarovalne police drugačni v pravnem okolju njegovega (tujega) odjemalca. Zato agenti ne morejo tako zlahka vstopiti na tuje zavarovalniške trge, da bi tam plasirali masovna tveganja, temveč se morajo pogajati za vsako pogodbo posebej. To bo verjetno privedlo do nesprejemljivo visokih stroškov transakcij, in s tem oviralo delovanje notranjega zavarovalniškega trga.

4.2.6.1

Zelo pogosto se navaja, da zavarovanje po svoji naravi zahteva nekakšno geografsko bližino zavarovatelja in stranke. V prihodnosti bi lahko ta ugotovitev pokazala, da čezmejna prodaja ne bo tako pogosta v zavarovalniškem sektorju, kot je v drugih panogah (npr. prodaji knjig prek medmrežja, itd.). Zaradi odnosov s strankami bi zavarovatelji v drugih državah članicah mogoče raje delovali prek podružnic ali hčerinskih družb.

4.2.6.2

Zagovorniki takega stališča načeloma ne nasprotujejo uskladitvi zavarovalnega pogodbenega prava, ampak želijo pokazati, da bo vpliv omejen na določen delež zavarovalnih pogodb, ki se bodo dejansko tržile prek meja, ali na stranke, ki so pravzaprav mobilne in menjajo svoje stalno bivališče v različnih državah članicah.

4.2.6.3

Vendar pa bo dejanski vpliv občutno večji. Če se zavarovalne pogodbe v drugih državah članicah prodajajo prek podružnic („ustanov“) ali celo hčerinske družbe, se pojavijo enake težave za stranke, posrednike in zavarovatelje. Zavarovatelji morajo svoje proizvode prilagoditi lokalnih razmeram, vključno lokalnemu pravnemu okolju. Posledično morajo preoblikovati svoje proizvode. Zato se polica, ki je zasnovana v eni državi članici, v drugi državi članici ne more prodajati prek podružnice, ne da bi se občutno spremenila zaradi različnega (pravnega) okolja. Posredniki in stranke se soočajo s težavo, da preprosto ne bodo našli tujih zavarovalnih proizvodov na svojih trgih.

4.2.6.4

Uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava bi občutno znižala stroške zasnove proizvoda na notranjem trgu. Zavarovatelji, ki imajo sedež v drugi državi članici, bi se lahko omejili, da strankam svetujejo prek svojih agentov, škodne likvidacije opravijo prek svojih pristojnih regionalnih pisarn itd. Tudi če bi zavarovatelji delovali prek hčerinskih družb, bi si zavarovalniške skupine lahko prizadevale skupaj in delile stroške zasnove proizvoda.

4.2.6.5

Tako bi stranke lahko učinkovito izkoristile notranji trg. Na notranjem trgu, ki temelji na usklajenem zavarovalnem pogodbenem pravu, bi inovacije na zavarovalniškem trgu lažje segale prek meja. Evropske stranke bi imele dostop do v tujini zasnovanih zavarovalnih proizvodov.

4.3.1

1. maja 2004 se je Evropski skupnosti pridružilo 10 novih držav članic, od tega je osem držav na prehodu v tržno gospodarstvo. Kot predpogoj za pridružitev Evropski skupnosti je bilo treba njihovo zavarovalno pravo uskladiti s pravnim redom Evropskih skupnosti (39). Kot predpogoj za delovanje zavarovalniških trgov v teh državah je nepogrešljiva sodobna zakonodaja o zavarovalnem pogodbenem pravu. Medtem ko je nekaj novih članic sprejelo sodobno zakonodajo, morajo druge ustrezne ukrepe še sprejeti.

4.3.2

Zdi se, da bi tako uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava služila interesom razširjenega notranjega zavarovalniškega trga in novim državam članicam pomagala posodobiti njihove zakonodaje ter se izogniti novim razlikam med nacionalnimi sistemi. Koristno bi bilo, če bi lahko Komisija Evropskih skupnosti zadevne države čim prej obvestila, kdaj namerava uskladiti zavarovalno pogodbeno pravo.

5.1

Kot je bilo navedeno zgoraj, je Komisija leta 1979 predstavila prvotni predlog direktive, s katerim je želela uskladiti zakone in druge predpise v zvezi z zavarovalnimi pogodbami (40). Ta predlog je bil pripravljen neposredno po Splošnem programu za odpravo omejitev za svobodo opravljanja storitev, ki je na področju zadev, ki so povezane z neposrednim zavarovanjem, predvidel uskladitev pravnih in upravnih instrumentov, ki urejajo zavarovalne pogodbe, „v takšnem obsegu, da bi njihovo neskladje oškodovalo imetnike zavarovalnih polic in tretje stranke“  (41).

5.2

Predlog je izrazil stališče, da je uskladitev, ki so jo zahtevale takrat veljavne direktive, neprimerna; prav tako je menil, da ne zadostuje, če se v Pogodbi prepove diskriminatorna obravnava v zvezi z opravljanjem storitev, če zadevno podjetje ni bilo ustanovljeno v državi članici, v kateri so se storitve opravljale.

5.2.1

Zato se je zdelo, da bi bilo primerno urediti „nekatera splošna vprašanja, zlasti v zvezi z obstojem kritja, ki je odvisno od plačila premije, trajanjem pogodbe in položaja zavarovanih oseb, ki niso imetniki zavarovalnih polic“, ter „posledice, ki nastanejo, prvič, zaradi obnašanja imetnika zavarovalne police ob sklenitvi pogodbe in med njenim trajanjem v zvezi s prijavo tveganja in škode, ter drugič, zaradi njegovega odnosa do ukrepov, ki jih je treba sprejeti v primeru škode“.

5.2.2

V predlogu je bilo prav tako obravnavano, da „se državam članicam lahko dovoli, da sprejmejo različne rešitve samo, kadar je to izrecno predvideno v besedilu direktive“; vsak drugačen pristop bi cilje tega predloga postavil pod vprašaj. To bi tako bil pomemben korak k popolni uskladitvi na tem področju (42).

5.3

Odbor je v svojem soglasno sprejetem mnenju o tem predlogu (43) izpostavil naslednje ključne točke:

5.4

Odbor je nato opravil kritično analizo vsakega posameznega člena v predlogu; njegove pripombe o tem je še vedno vredno upoštevati v vsaki novi pobudi na tem področju.

5.5

Tudi Evropski parlament je takrat izdal svoja mnenja o tem predlogu (44). Med drugim je menil, da „bi uskladitev zagotovila podoben standard zaščite imetnikov zavarovalne police, ne glede na izbiro prava“.

5.5.1

Parlament je predlagal številne spremembe, predvsem v zvezi: s področjem uporabe direktive (odprava izključitev); ključnimi sestavinami zavarovalnih pogodb; obveznostjo imetnika zavarovalne police, da poda prijavo o nekaterih okoliščinah; posledicami tega za ohranitev zavarovalne pogodbe bodisi v zvezi s prvotnimi okoliščinami bodisi spremembami v času veljavnosti pogodbe; dokazom, ki ga mora zagotoviti imetnik zavarovalne police, če pride do škode, ter s pogoji, pod katerimi se lahko prekine pogodba.

5.5.2

Namen pripomb Parlamenta je bil jasno poudariti, „da bi moralo obstajati pravično ravnotežje med interesi zavarovatelja in zavarovane osebe“.

5.6

Komisija je po teh pripombah imela možnost sestaviti nov, popravljen predlog (45), v katerem so bili izpostavljeni različni predlogi in pobude, ki sta jih pripravila Odbor in Parlament. V njem se je pozornost prvič posvetila dejstvu, da „bi uskladitev zakonodaj v zvezi z zavarovalnimi pogodbami omogočila, da bi izvajalci storitev v eni državi članici le-te lažje opravljali v drugi državi članici“. To je bila ena od prvih navedb cilja uresničitve enotnega trga pri finančnih storitvah (46).

5.6.1

Ta Komisijin predlog direktive naj bi začel veljati 1. julija 1983. Vendar nazadnje ni bil sprejet zaradi pomanjkanja politične volje držav članic.

5.7.1

Odgovori na vprašalnik, ki je bil poslan o tem, in javno zaslišanje, ki je potekalo 16. aprila 2004, so pokazali, da obstaja splošno soglasje, da je treba ta predlog, čeprav je star dvajset let, resno upoštevati kot še vedno veljaven prispevek k novi pobudi na tem področju in kot dobro izhodišče za to.

5.7.2

Vseeno je bilo prav tako poudarjeno, da gredo trenutne zahteve za uskladitev zavarovalnih pogodb veliko dlje od predloga iz leta 1980 in da morajo biti pravila, ki bodo predlagana, posledica razprave o poglobljeni študiji primerjalnega prava.

6.1.1

Pred vsakim poskusom uskladitve evropskega zavarovalnega pogodbenega prava je treba opraviti pripravljalno delo primerjalnega prava. Tako delo že ustaljeno poteka na akademski ravni. Pravzaprav je primerjalno delo že bilo opravljeno na področju splošnega pogodbenega prava s predstavitvijo načel evropskega pogodbenega prava. Na področju zavarovalnega pogodbenega prava je bilo objavljeno in bo objavljeno veliko število rezultatov primerjalne pravne raziskave. (47) Leta 1999 je pokojni profesor Reichert — Facilides ustanovil projektno skupino za „ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava“. Člani te skupine so strokovnjaki na področju zavarovalnega prava in zastopajo različne pravne rede (v Evropski skupnosti in zunaj nje).

6.1.2

Smernice za iskanje „najboljše rešitve“ za zavarovalno pogodbeno pravo so lahko naslednje: prvič, ustrezno je treba upoštevati osnovno nalogo celotnega zavarovalnega pogodbenega prava — zagotoviti pravni okvir za učinkovit prevzem tveganja s strani zavarovatelja in tako zagotoviti dobro delovanje zavarovalništva kot takega. Drugič, nujno je, da so nasprotni interesi strank skrbno uravnoteženi. V zvezi s tem je treba ustrezno priznati sodobni trend, da se imetniku zavarovalne police dodeli sorazmerno visoka stopnja zaščite.

6.1.3

Na podlagi teh ugotovitev bi se morala prizadevanja za izboljšanje notranjega zavarovalniškega trga biti usmerjati na obvezne predpise. Ti predpisi so nepogrešljiv okvir za neodvisno sklepanje pogodb s strankami in hkrati ovirajo notranji zavarovalniški trg, dokler niso usklajeni. Tako so regulativne potrebe na področju zavarovanja združljive z zahtevami uskladitve notranjega zavarovalniškega trga.

6.2.1

Cilj zavarovalnega pogodbenega prava — vsaj njegovih polobvezujočih določb — je zaščititi šibkejšo stranko in ga lahko strokovno imenujemo pravo varstva potrošnikov. Vendar tradicionalna zaščita imetnika zavarovalne police sega dlje kot splošno pravo varstva potrošnikov: poleg zasebnih potrošnikov so zaščiteni tudi mali podjetniki, ko sklepajo zavarovanje.

6.2.2

Pri usklajevanju evropskega prava varstva potrošnikov mora Evropska skupnost potrošnikom zagotoviti visoko stopnjo zaščite (glej npr. člen 95(3) Pogodbe ES). Ta koncept prav tako velja za zakonodajne akte, ki temeljijo na drugih členih Pogodbe ES, ki zakonodajnemu organu ES (na področju zavarovalnega prava ponavadi člen 47(2) v povezavi s členom 55 Pogodbe ES). Zato bi ukrep, ki bi uskladil zavarovalno pogodbeno pravo, zagotovil visoko stopnjo zaščite imetnika zavarovalne police.

6.3.1

Analiza trenutnih težav z notranjim zavarovalniškim trgom jasno dokazuje, da je potrebna popolna uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava. Uskladitev minimalnih standardov bi državam članicam omogočila, da uporabijo višji standard zaščite, kot jih zagotavlja evropska zakonodaja, in bi tako ustvarili nove ovire za notranji zavarovalniški trg.

6.3.2

Minimalni standardi ne bi škodovali delovanju notranjega trga, če bi se trenutna ureditev zasebnega mednarodnega prava nadomestila s predpisi, ki bi privedli do uporabe zakonodaje države, v kateri ima zavarovatelj sedež. Tako bi vsak zavarovatelj svoj proizvod izdelal v skladu s svojo nacionalno zakonodajo (ki bi dovoljevala vsaj evropski minimalni standard zaščite) in bi ga v vseh drugih državah članicah lahko prodajal na podlagi zakonodaje „domače države“. Imetnik zavarovalne police bi lahko zaupal, da bo dobil minimalne standarde zaščite, čeprav zanj velja tuja zakonodaja.

6.3.3

Vendar taka sprememba v ureditvi mednarodnega zasebnega prava ni niti verjetna niti zaželena. Prvič, taka sprememba bi potrošnike zavarovalnih storitev prikrajšala za varstvo potrošnikov, ki je predvideno s členom 5 Rimske konvencije, ki „pasivnega“ potrošnika ščiti celo na področjih, na katerih je bistveno pravo varstva potrošnikov usklajeno. Drugič, obvezne pravne predpise kraja stalnega prebivališča imetnika zavarovalne police bi naložila sodišča; ovire za delovanje notranjega trga bi tako vedno ostale. Tretjič, treba je navesti, da lahko zavarovatelj v skladu z uredbo o pristojnosti in priznavanju ter izvršbi tožb svojega zavarovanca toži samo na sodiščih stalnega prebivališča imetnika zavarovalne police (glej čl. 12(1)) z zelo malo izjemami), le-ta pa bo za svoje tožbe verjetno izbral enak način v skladu s členom 9(1).

6.3.4

Tako bi sprememba v ureditvi mednarodnega zasebnega prava privedla do položaja, pri katerem bi sodišča, ki imajo pristojnost, v večini primerov morala uporabiti tujo zakonodajo. S tem bi bili spori o zavarovalniških vprašanjih bolj obremenjujoči in dražji, čeprav bi bilo samo zavarovalno pravo usklajeno. Zato tega pristopa ne moremo priporočati. Ureditev mednarodnega zasebnega prava bi načeloma morala ostati taka, kot je, zavarovalno pogodbeno pravo pa bi bilo treba popolnoma uskladiti. Vendar ta trditev ne zanika, da obstaja možnost izboljšanja trenutne ureditve mednarodnega zasebnega prava; na primer, dokler zavarovalno pogodbeno pravo ne bo usklajeno, se lahko „evromobilnemu“ državljanu omogoči, da izbira med zakonodajo svojega stalnega bivališča in zakonodajo svojega državljanstva.

6.4.1

Zavarovalno pogodbeno pravo je sistematično vpeto v splošno pogodbeno pravo. Ta ugotovitev postavlja vprašanje, ali se lahko uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava doseže samo, če se uskladi celotno pogodbeno pravo (ali vsaj njen splošni del), oziroma ali se to lahko doseže neodvisno. Zdi se, da bolj drži zadnje.

6.4.2

Kot je bilo navedeno zgoraj, oviro za notranji zavarovalniški trg predstavljajo obvezni predpisi in bi jih zato bilo treba uskladiti. Pogodbeno pravo na splošno pa je po svoji naravi neobvezno. Vendar pa obstajajo nekateri obvezni predpisi. Niti se ne zdi, da bi ti predpisi v pravnih redih držav članic bili tako bistveno drugačni, da bi neuskladitev ovirala delovanje notranjega zavarovalniškega trga oziroma da bi pomembno vplivala na zavarovalni proizvod kot tak.

6.4.3

Lahko opazimo tudi izjeme. Vendar lahko take izjeme obravnavamo pri uskladitvi zavarovalniškega sektorja. Primer takih predpisov je pravzaprav že urejen z direktivo o nepoštenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah (48), ki prav tako velja za potrošniške zavarovalne police. (49) Pri zakonu o zavarovalni pogodbi na evropski ravni bi bilo samo treba razširiti področje njene uporabe na vsa masovna tveganja, da bi zadovoljili notranji zavarovalniški trg.

6.4.4

Namen teh utemeljitev ni nasprotovati uskladitvi pogodbenega prava na splošno. To vprašanje prepuščajo lastni presoji ustanov ES. Pravzaprav bi uskladitev splošnega pogodbenega prava olajšala nalogo uskladitve zavarovalnega pogodbenega prava. Predstavljene utemeljitve želijo samo pokazati, da lahko uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava sama doseže svoje cilje.

6.5.1.1

V akcijskem načrtu za skladnejšo evropsko pogodbeno pravo je bila poudarjena možnost uvedbe neobveznega instrumenta, namesto uskladitve ali poenotenja nacionalnega pogodbenega prava. Glavna razlika med obema pristopoma je v tem, da bi z neobveznim instrumentom nacionalno pogodbeno pravo ostalo nedotaknjeno, kadar se pogodbene stranke ne bi odločile za uporabo ali zavrnitev instrumenta, odvisno od tega, ali bi ta instrument uporabljal pristop za („opt-in“) ali proti („opt-out“). Tako se vzpostavijo vzporedni pravni redi (evropski in nacionalni) in stranke lahko izbirajo med temi ureditvami.

6.5.1.2

Po drugi strani pa bi uskladitev ali poenotenje nacionalnega pogodbenega prava tradicionalne koncepte nacionalnega pogodbenega prava nadomestila z evropsko rešitvijo. Stranke ne bi mogle izbirati med svojim nacionalnim ali evropskim modelom.

6.5.2.1

Z vidika notranjega zavarovalniškega trga imata obe rešitvi očitno prednost: odpravljata pravne ovire za trženje polic po Evropi in omogočata, da se lastnik zavarovalne police lahko prosto giba v Skupnosti, ne da bi razlike v zavarovalnem pogodbenem pravu neugodno vplivale na njegovo polico. Zato sta oba pristopa zaželena v sedanjih razmerah in izbira med njima je samo stvar politike in ne načela.

6.5.2.2

Uskladitev nacionalnega zavarovalnega pogodbenega prava bi lahko bila bolj obremenjujoča kot uzakonitev neobveznega instrumenta. Ker bi privedla do zamenjave nacionalnih „tradicij“ z evropsko rešitvijo, bi lahko nacionalna pravna elita (praktiki kot tudi akademiki) omahovala glede zahteve po uskladitvi.

6.5.2.3

Protislovni dejavnik je soodvisnost med intenzivnostjo vplivov na nacionalno zakonodajo in hitrostjo doseganja rezultatov za notranji trg. Ker neobvezni instrument ne bi odpravil nacionalne zakonodaje, lahko nanj gledamo kot mehak pristop in se zato zdi, da je lažje sprejemljiv za trg. Na drugi strani obstaja bojazen, da bi neobvezni instrument akterje na enotnem trgu (npr. zavarovalnice in borzne posrednike) postavil v čakanje; ker ne bi želel biti v ospredju, bi vsak akter čakal na druge, da gredo naprej in poskusijo izkoristiti (slabe) izkušnje tekmecev. Ali pa bi se na neobvezni dokument gledalo kot na okno priložnosti, ki ga vsi želijo odpreti prvi, tj. s spletno prodajo zavarovanj? Nedvomno bi uskladitev prinesla takojšnje rezultate, ker se noben akter ne bi mogel izogniti, da ga ne bi uporabljal. Na drugi strani lahko na intervencijo gledamo kot na zelo, če ne preveč, močno.

6.5.2.4

Tehnična zaskrbljenost glede neobveznega instrumenta je povezana z dejstvom, da ne more popolnoma nadomestiti uskladitve. To lahko preprosto ponazorimo, če preučimo zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Uskladitev prava zavarovanja avtomobilske odgovornosti je zelo pomembna za bistveno mobilnost državljanov ES, ker zagotavlja nujno potrebno zaščito žrtvam prometnih nezgod. Očitno je, da zaščita žrtve ne sme biti odvisna od tega, ali se stranke odločijo za zavarovalno pogodbo, ki je naklonjena evropskemu instrumentu. Z neobveznim instrumentom tako ne bi mogli nadomestiti uskladitve nacionalnega prava zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

6.5.2.5

Ne nazadnje se postavlja vprašanje, ali bo neobvezni instrument dosegel učinkovite rezultate na področju, kot je zavarovalno pravo, za katerega je značilno neravnotežje med strankami. Ali bi stranke izbrale učinkovito ali bi izbiro enostransko opravili zavarovatelji s klavzulami za („opt-in“) in proti („opt-out“) v svojih splošnih pogojih zavarovanja?

6.5.2.6

Glavna skrb ni, ali se bo cilj zakona o evropski zavarovalni pogodbi dosegel z uskladitvijo nacionalnih zakonodaj ali uvedbo neobveznega instrumenta. Vendar pa je treba vprašanje temeljito preučiti.

6.6.1

Ne nazadnje si lahko postavimo vprašanje, ali bi lahko uskladitev zakonodaj nadomestili z oblikovanjem splošnih pogojev zavarovanja, ki bodo veljali v vsej Evropski uniji. Dejansko bi se skrbi glede zavarovateljev, ki morajo upoštevati vsako posamezno pravo posamezne države članice, zmanjšale (čeprav ne odpravile), če bi prišlo do skupnega prizadevanja, ki bi ga podprle ustanove ES.

6.6.2

Vseeno pristop ne more biti dobrodošel. Prvič, pri splošnih pogojih, ki veljajo v vsej EU, se lahko upoštevajo razlike nacionalnega prava, vendar je še vedno potreben ločen izračun tveganja in so lahko neugodni za mobilnega državljana v EU.

6.6.3

Poleg tega bi pristop povzročil oblikovanje vzorcev, kar bi negativno vplivalo na konkurenco na zavarovalniških trgih. Treba je poudariti, da je bil eden glavnih ukrepov pri oblikovanju enotnega zavarovalniškega trga odprava vseh pravic držav članic, da sistematično nadzirajo splošne pogoje zavarovanja, preden se uvedejo na trgu. (50) Zaradi takega nastane pomanjkanje različnih zavarovalnih proizvodov, manjša izbira za potrošnike in tako manjša konkurenca. Oblikovanje splošnih pogojev zavarovanja, ki veljajo v vsej EU, strukturno pomeni enako tveganje.

7.1

Zgoraj je bilo navedeno, da je treba uskladiti obvezne predpise zavarovalnega pogodbenega prava. Dodatno vprašanje je, ali je treba uskladiti vsa področja zavarovalnega pogodbenega prava ali samo določena.

7.2

Zavarovalno pravo se ponavadi deli na splošni del, ki vsebuje predpise, ki veljajo za vse zavarovalne pogodbe, in pravo posebnih zavarovalniških panog. Postavlja se vprašanje, ali bi na notranjem zavarovalniškem trgu bilo treba uskladiti splošne predpise, posebne predpise za določene panoge ali oboje.

7.3

Teoretično bi bilo treba uskladiti oboje: na proizvod vplivajo splošni predpisi in tudi predpisi zavarovalnega prava, ki veljajo za posebne zavarovalniške panoge, in tako ovirajo delovanje notranjega zavarovalniškega trga, npr. predpisi o zadolžnicah, ki jih lahko pogosto najdemo v splošnem delu, v enaki meri vplivajo na razmerje med tveganjem in premijo kot posebni predpisi o, na primer, življenjskem zavarovanju, ki ureja to določeno zavarovanje. Zato pri uskladitvi načeloma ne bi smeli razlikovati med tema dvema sklopoma predpisov.

7.4

Vendar pa bi lahko uskladitev dosegli v več stopnjah. Če je to mogoče, je treba sestaviti seznam prednostnih nalog. Na tem mestu se zdi, da bi se najprej uskladil splošni del. Za veliko zavarovalniških panog ne veljajo posebni in obvezni predpisi (51), ampak samo splošni predpisi v skladu s trenutnimi ureditvami nacionalnega zavarovalnega pogodbenega prava. Najnujnejša je zato uskladitev splošnih predpisov zavarovalnega pogodbenega prava, če so le-ti obvezni. Ta uskladitev bi takoj omogočila oblikovanje notranjega zavarovalnega trga v vseh panogah, ki jih ne zajemajo posebni in obvezni pravni predpisi. Ko je ta naloga izpolnjena, je treba zajeti tudi urejene panoge, kot so življenjsko in zdravstveno zavarovanje.

7.5

Predpisi, ki bi jih lahko uskladili na prvi stopnji, bi lahko bila naslednji:

8.1

Zavarovanje danes pomeni pomembno storitev v trgovinskih odnosih med strokovnjaki ter med strokovnjaki in potrošniki.

8.2

Nekatera osnovna načela, ki urejajo sklepanje in veljavnost zavarovalnih pogodb, se na splošno razlikujejo med nacionalnimi pravnimi sistemi držav članic EU.

8.3

Tako stanje ovira čezmejno trženje tega finančnega instrumenta in posledično moti uresničitev notranjega trga na tem področju.

8.4

Stopnja uskladitve obveznih predpisov, kar poznamo kot „splošni del“ zavarovalnega prava, bi lahko odločilno prispevala k odpravi celega niza ovir in težav, s katerimi se soočajo zavarovalna podjetja, zavarovalni posredniki, zavarovane osebe in imetniki zavarovalnih polic, bodisi strokovnjaki ali posamezni potrošniki, pri opravljanju čezmejnih zavarovalnih poslov.

8.5

Tako stališče si soglasno delijo vse zainteresirane stranke, s katerimi se je posvetovalo ali katere so govorile na to temo na zaslišanju.

8.6

Zdi se, da bi se bilo treba odločiti za postopen pristop za uskladitev, ki bi na začetku bil usmerjen na možno sprejetje neobveznega vzorca zavarovalne pogodbe, pri kateri pa bi bili vsi pogoji in sestavni deli obvezni.

8.7

Pri pripravah je treba upoštevati predloge, navedene v direktivi Komisije iz leta 1979/80, ob upoštevanju pripomb in analiz, ki so jih naredile zainteresirane stranke, predstavniki civilne družbe in upravni organi držav članic, ter primernem upoštevanju sprememb, do katerih je prišlo v tem času v sektorju.

8.8

Instrument Skupnosti, ki bi ga bilo treba uporabiti, bi morala biti uredba, pri čemer bi člen 95 Pogodbe uporabili kot pravno podlago.

8.9

Evropski ekonomsko-socialni odbor na podlagi pripomb v tem mnenju Komisijo poziva, da ponovno odpre ta spis in začne preiskavo primerjalnega prava ter nacionalnih praks na področju zavarovalnih pogodb, da bi potrdila, da je nujno, zaželeno in možno nadaljevati prizadevanja za uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava na ravni Skupnosti.

8.10

Pri takih prizadevanjih je treba upoštevati dosežke akademskih raziskovalcev na tem področju.

8.11

EESO Komisiji priporoča, da je o takem delu treba obvestiti javnost in ga predložiti v javno razpravo, zlasti v obliki zelene knjige, ki je temeljna podlaga, na kateri se lahko pripravi najustreznejši instrument Skupnosti.

8.12

EESO se zaveda, da se lahko ta velik prispevek k uresničitvi notranjega trga finančnih storitev uresniči samo z jasno politično voljo držav članic pri spodbujanju pobude za uskladitev zavarovalnega pogodbenega prava.

8.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva, da se Evropski parlament pridruži tej pobudi in ji v svojem političnem programu dodeli ustrezno prednost ter ponovno izrazi svojo podporo cilju uskladitve obveznih predpisov splošnega dela zavarovalnega pogodbenega prava.

a)

formalna zgradba zavarovalne police;

b)

pravica do prijave jamstva, ko se sklene pogodba, skupaj z minimalnimi formalnimi zahtevami, ki se nanašajo na to;

c)

jezik, v katerem je pogodba sestavljena;

d)

pravila, ki zajemajo prijave zavarovanih oseb, ko se sklene pogodba, v zvezi z okoliščinami, ki bi lahko vplivale na presojo in prevzem tveganja zavarovalca ter posledice, če zavarovana oseba ne izpolni ali namenoma ne izpolni obveznosti

e)

pravila, ki zajemajo prijave zavarovane osebe, potem ko je sklenjena pogodba, glede dejstev ali okoliščin, ki bi lahko povzročili večje tveganje, skupaj s posledicami neizpolnitve obveznosti, da tako stori;

f)

pravila v zvezi z dokaznim bremenom, kadar je prišlo do neizpolnjevanja zgoraj navedenih obveznosti;

g)

pravila, ki urejajo premije v primeru manjšega tveganja;

h)

posledice neplačila zavarovalne premije ali dela nje;

i)

obveznosti imetnika zavarovalne police, če pride do škode;

j)

pravila o prekinitvi zavarovalne pogodbe; in

k)

možnost, da lahko pogodbene stranke odstopajo od določb direktive, kadar bi to bilo bolj ugodno za imetnika zavarovalne police, zavarovano osebo ali zavarovano tretjo osebo.

a)

tirna vozila;

b)

zrakoplov;

c)

plovila za plovbo po morju, jezeru, rekah in kanalih;

d)

blago v tranzitu;

e)

odgovornost za zrakoplove in plovila za plovbo po morju, jezeru, rekah in kanalih;

f )

kredit in poroštvo, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti posebnim značilnostim teh zavarovalniških panog.

a)

izključitev zdravstvenega zavarovanja, kot je to predlagal Odbor;

b)

več podrobnosti postopkov za prekinitev pogodbe, pri čemer se prevelika pozornost posveča možnosti obdržanja spremenjenih pogodb, namesto da bi se preprosto razveljavile; in

c)

boljšo ubeseditev pravil o dokaznem bremenu.

28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/15

1.1

Turizem in šport sta sektorja, ki bosta morala imeti v prihodnosti vedno večjo vlogo pri gospodarski in družbeni blaginji Evrope. Njuna temeljna vloga je soglasno priznana na svetovni ravni.

1.2

Države in družbe vedno bolj stavijo na ta dva sektorja kot najprimernejša kanala za širjenje pozitivnih vrednot in sporočil ter razvoj trajnostnih gospodarstev z okoljskega in družbenega vidika.

1.3

Šport že od nekdaj privlači množice, ki delijo isto strast, zaradi katere neprestano potujejo, da bi spremljali športne dogodke, od najmanjših do največjih.

1.4

Turizem ponuja danes popoln seznam športnih zanimivosti, ki zlasti v zadnjih letih dosegajo velik uspeh, pri čemer včasih oživijo območja v delnem ali izrazitem zatonu (1).

1.5

Nekatera prizorišča športnih dogodkov so tako postala turistične destinacije in obratno. Opažamo naraščajoče povezovanje teh dveh namembnosti, ki se vzajemno bogatita, s tem ko prinašata nove možnosti ponudbe in rasti.

1.6

Ta razvoj je povečal privlačnost teh destinacij ne samo za mlade in manj mlade, ampak tudi za invalide, ki lahko končno v svojem prostem času doživijo športno izkušnjo v novih in prijetnejših razmerah.

1.7

V letu 2002 je v Evropo prišlo 411 milijonov turistov iz tretjih držav, kar predstavlja več kot 5-odstoten vpliv na BDP in približno 58 % svetovnega turističnega trga. Vendar Svetovna turistična organizacija (WTO) predvideva, da bo evropski delež na svetovnem turističnem trgu kljub skoraj podvojenemu številu turistov do leta 2020 zaradi novih konkurentov padel na 46 %.

1.8

V okviru priprave tega mnenja je EESO v Rimu organiziral javno predstavitev mnenj na temo „Turizem in šport: prihodnji izzivi za Evropo“, na katerem so sodelovali visoki italijanski in evropski predstavniki iz turističnega in športnega sveta ter vodja Enote za turizem in vodja Enote za šport pri Evropski komisiji. To je bila priložnost za zelo koristno soočenje, ki je zbudilo številne predloge in teme za razmišljanje (2).

1.9

Na osnovi javne predstavitve mnenj v Rimu in upoštevajoč dejstvo, da je bil letošnji Svetovni dan turizma (27. september 2004) v organizaciji Svetovne turistične organizacije posvečen temi „Šport in turizem: dve gibali razumevanja med ljudstvi, kulture in družbenega razvoja“ je EESO začrtal nekaj smernic za razmišljanje o prihodnji politiki, ki bi bolje združevala analize in pomoči v teh dveh sektorjih.

1.10

V prihodnjih petnajstih letih bo Evropa, ki je leta 2004 že gostila evropsko prvenstvo v nogometu na Portugalskem in XXVII. olimpijske in paraolimpijske igre v Grčiji, prizorišče več športnih dogodkov svetovnega pomena, ki bodo močno vplivali na turistične in ekonomske tokove. Potovanje mednarodnih obiskovalcev z enega konca Evrope na drugega bo edinstvena priložnost za vse destinacije na celini.

2.1

V prihodnjih letih bodo torej mediji z vsega sveta svojo pozornost za daljša obdobja usmerili na našo celino. Evropska unija se bo ob teh različnih priložnostih (3) znašla v središču obveščanja prek različnih kanalov in na raznih ravneh. Vsaj na določeni ravni se bo govorilo o Evropi, tudi v političnem, družbeno-kulturnem in turističnem ter seveda športnem smislu.

2.2

Vendar je predvsem pomembno, da bo to obdobje velikih športnih dogodkov za evropsko družbo pomenilo ne le gospodarsko priložnost, temveč tudi priložnost razmisliti in preskusiti določene kulturne in družbene vrednost v luči rasti in trajnostnega razvoja.

2.3

Ti dogodki očitno ponujajo priložnost za razvoj in širjenje obsežne dejavnosti usposabljanja in izobraževanja pri prebivalstvu držav članic in vsega sveta. Posebno pozornost je treba nameniti mladim in skupinam, ki so slabše vključene v družbo, med katerimi so invalidi.

2.4

V pričakovanju turistične konkurenčnosti bodo prihodnja leta, tako bogata z velikimi športnimi dogodki svetovnega pomena, edinstvena priložnost za našo celino, ki bo tako lahko razvila in vrednotila trgovski pristop, usmerjen h kakovosti gostiteljstva in trajnosti ponujenih storitev.

2.5

Evropsko unijo sedaj sestavlja petindvajset držav z vsemi prednostmi, ki jih to prinaša za 450 milijonov prebivalcev novega ozemlja Skupnosti. To pomeni več dostopnih destinacij, več državljanov zajetih v mobilnost, več športnikov in dogodkov, ki jih bo treba kolikor mogoče hitro vključiti v celinske programe in poti.

3.1

Turizem je miroljubna industrija, ki povezuje ljudstva in omogoča njihov soobstoj v duhu strpnosti in vzajemnega spoštovanja.

3.2

Turizem je pokazal, da lahko izboljša življenjske razmere milijonov ljudi v svetu, s tem da spodbuja pravičnejši in solidarnejši gospodarski razvoj.

3.3

Njegov vpliv na zaposlovanje je velik. Na evropski ravni je v tem sektorju dejavnih več kot 2 milijona podjetij, ki zaposlujejo več kot 8 milijonov ljudi, ne da bi šteli posredno ustvarjena delovna mesta.

3.4

Turizem je dejansko horizontalen sektor, ki je bolj sposoben ustvariti delovna mesta kot drugi proizvodni sektorji.

3.5

Vendar je tudi sektor, ki je zelo občutljiv za negativne gospodarske razmere, mednarodne krize in sezonska nihanja, ki omejujejo njegov vpliv na dolgoročno zaposlovanje. Kljub temu je ta sektor vedno dokazal določeno splošno odpornost zaradi širše izbire ponudb, ki so zaradi svoje raznolikosti sposobne nadomestiti in odpraviti strukturne in priložnostne krize.

3.6

Izziv v prihodnjih letih bo oblikovanje in ohranitev družbeno in gospodarsko trdnega okvira v evropski petindvajseterici ter odprava vseh oblik družbene izključenosti. Treba bo poskrbeti, da bodo vsi imeli dostop do turizma in športa in tudi do kulture ter da se bodo tega lahko udeleževali ter zato predvideti objekte in naprave za zapostavljene družbene skupine.

3.7

Evropska komisija je glavne smernice začrtala že v sporočilu novembra 2001 z naslovom „Z roko v roki za prihodnost evropskega turizma“ (4) ter v naslednjem sporočilu novembra 2003 z naslovom „Temeljne smernice za trajnost evropskega turizma“ (5). Teze teh dveh dokumentov je treba sedaj udejanjiti.

3.8

Vendar razvoja kakovostnega turizma ni mogoče načrtovati neodvisno od povezovanja z drugimi proizvodnimi sektorji in/ali sektorji za prosti čas družbe. In šport, pravi zbiralnik vrednot, kulture, pravil in idealov, je popolno dopolnilo za uresničevanje trajnostne rasti na vseh ravneh.

3.9

Šport je, kot turizem, danes bistveni del človeške dejavnosti v prostem času in hkrati dejavnik družbene rasti in gospodarskega razvoja z ogromnimi zmožnostmi.

3.10

Vrednote, ki jih podpira in ki, kot vemo, izvirajo iz prvih grških olimpijskih iger v 8. stoletju pr. n. št., so bolj kot kdaj koli aktualne in čaščene v politikah usposabljanja, namenjenih mladim.

3.11

Gospodarska razsežnost športa se je v zadnjih letih prekomerno povečala. Veliki športni dogodki so postali veliki trenutki skupinske in družbene mobilizacije, nosilci sporočil in vrednot po vsem svetu in pri vseh starostnih skupinah.

3.12

Športni dogodki so povzročili tudi pojav novih oblik turizma, ki tradicionalne počitnice povezujejo z možnostjo ukvarjanja z določeno športno dejavnostjo. Veliki dogodki imajo v tem pogledu vlogo magneta in ženejo ljudi, da se začnejo ukvarjati z novimi športnimi disciplinami.

3.13

Šport po eni strani izkorišča turistične infrastrukture in storitve, po drugi strani pa ustvarja turizem, ki ima koristi od športnih dogodkov, ki se odvijajo v turističnih krajih. Pomisliti je treba koliko ljudi potuje na svetovno prvenstvo v nogometu ali olimpijske igre in zlasti na možnost, ki jo imajo države gostiteljice za izboljšanje svoje prepoznavnosti.

3.14

To mnenje obravnava predvsem, vendar ne samo, velike športne dogodke, ki so ponavadi tisti, ki prinašajo največ koristi kulturi, družbi in gospodarstvu ter prepoznavnosti evropskih destinacij.

3.15

Kot velik športni dogodek razumemo na splošno in ne izključno dogodek, ki lahko mobilizira veliko množico turistov, ki preživijo najmanj eno noč v kraju tekmovanja in tako spodbujajo lokalno turistično industrijo.

3.16

Velik športni dogodek je lahko priložnost za promocijo vrednot, vedenja in praks, ki se jih lahko nato preizkuša in razvija v številnih lokalnih dejavnostih. (6)

3.17

Vendar se zapleten odnos, ki povezuje turizem in šport, uvršča v širšo mrežo, ki vključuje tudi družbo, kulturo in okolje. Današnji turist dejansko išče izkušnjo vedno bolj celostnih počitnic, ki hkrati zadovoljujejo potrebo po razvedrilu ter kulturna in športna pričakovanja.

4.1

V preteklih letih je bila edina razpoložljiva pravna podlaga za izvajanje turistične politike Skupnosti člen 3(u) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki je na splošno navajal ukrepe v turizmu. Za sektor, ki je tako pomemben za gospodarstvo veliko držav Unije, je bila to resna zavora pri izvajanju evropske turistične politike.

4.2

Turizem je področje izrazito transverzalnega značaja, ki obsega skoraj vse proizvodne sektorje in storitve ter zahteva učinkovite ekonomije obsega, ne samo pri njegovem teritorialnem upravljanju, temveč tudi pri odločanju in političnem procesu, ki usmerja izbiro na tem področju.

4.3

Vendar smo predvsem po letu 1999 prisostvovali oživitvi interesa institucij Skupnosti za turizem. (7) EESO je pozorno spremljal to novo težnjo in z velikim zadovoljstvom sprejema uvrstitev ad hoc člena o turizmu v evropsko ustavo. (8)

4.4

Ta napredek končuje dolgo obdobje, v katerem je bil turizem potisnjen na obrobje, in je pogoj, potreben za institucionalno priznanje in vključitev tega sektorja v politike Evropske unije.

4.5

EESO pozdravlja dejstvo, da bo turizem odslej deležen resnično ciljno usmerjenih in posebnih evropskih ukrepov, pobud in programov. Zato se zavzema za ustanovitev organa za enoten nadzor na ravni Skupnosti, po zgledu evropskih agencij, zadolženih za določene sektorje. (9)

4.6

Seveda je hvalevredno, da se dejavnost Evropske unije usmerja k turistični politiki, ki izhaja iz trajnostnega razvoja v vseh njegovih oblikah. (10)

4.7

Evropska politika na športnem področju se opira na nekatere temeljne dokumente: med njimi so Evropska listina o športu iz leta 1992, Amsterdamska pogodba, ki je potrdila družbeni pomen športa, in deklaracija, priložena Pogodbi iz Nice, ki je potrdila njegovo posebnost med področji v pristojnosti Skupnosti.

4.8

Šport je med drugim tudi zaradi spodbude, ki jo je dobil na vrhu v Nici, našel pravo mesto v Ustavi za Evropo, sprejeti junija 2004, ki mu namenja poseben člen. (11)

4.9

Da bi poudarila socialni in vzgojni pomen športa, se je Evropska komisija odločila, da bo leto 2004 proglasila za „Evropsko leto izobraževanja s športom“. S tem želi usmeriti pozornost na ta sektor ter financirati projekte usposabljanja, osveščanja in razvoja v šolskih in obšolskih okoljih po vsej Uniji.

4.10

Pobuda je, čeprav z omejenimi sredstvi, omogočila tudi spodbujati mobilnost študentov, ki so tako lahko obiskali druge kraje zunaj kraja porekla ter združili željo po odkrivanju in potovanju z željo po ukvarjanju s svojim najljubšim športom.

4.11

Načini povezovanja med turizmom, športom in kulturo so eden od izzivov, ki jih moramo sprejeti v prihodnjih letih, da bi oživili evropsko gospodarstvo in spodbudili višjo raven socialne blaginje za vse.

4.12

Gre za prednostno nalogo glede na že omenjene cilje lizbonske strategije, ki morajo v vsakem primeru upoštevati tudi razvoj gospodarskega položaja držav Unije, tako da bi zagotovili trajno rast in razvoj.

4.13

To inovativno strategijo, usmerjeno k horizontalnemu povezovanju turizma, športa in kulture, se lahko na evropski ravni pripravi na posebnih delavnicah (organiziranih na Evropskem turističnem forumu ali Evropskem športnem forumu) in s podpiranjem inovativnih pobud (naprimer izmenjav študentov, kampanj osveščanja z namenom, da bi „športnega“ turista vključili v kulturno in družbeno življenje v kraju športnega dogodka, pa tudi tečaji za pridobivanje novih veščin itd.) V tem pogledu se zdi bistveno, da se k tem ukrepom prednostno priključi civilno družbo in zasebne partnerje.

4.14

Pravno priznanje turističnega in športnega sektorja v evropski ustavi pomeni velik napredek za uresničitev teh ciljev, predvsem za promocijo in razvoj konkurenčnosti evropskih podjetij, ki delujejo v teh dveh sektorjih.

5.1

Kot smo videli, bodo prihodnja leta zelo bogata s športnimi dogodki, ki se jih bodo udeležili milijoni ljudi z vsega sveta.

5.2

To obdobje velikih potovanj, velikih športnih dogodkov in močne medijske pozornosti postavlja vprašanje varnosti. Tega vprašanja se je treba lotiti odgovorno, da ne bi povzročili neutemeljenega preplaha, da se sprejmejo vsi preventivni in nadzorni ukrepi, potrebni za zagotavljanje mirnega poteka različnih športnih prireditev.

5.3

Sodelovanje in preventivna priprava skupnih strategij posredovanja sta zato temeljna za vodenje velikih športnih prireditev.

5.4

Varnost bo v središču strategij organizacije dogodkov v prihodnjih letih in preprečevanje bo moralo biti eden od njihovih stebrov.

5.5

Združeni narodi so na generalni skupščini 6. septembra 2000 sprejeli deklaracijo, katere točka II določa: „Od vseh držav članic nujno zahtevamo, da posamezno in skupaj spoštujejo olimpijsko premirje sedaj in v prihodnosti ter da podpirajo prizadevanja Mednarodnega olimpijskega komiteja za spodbujanje miru in razumevanja med ljudmi s športom in olimpijskim idealom.“

5.6

Evropski svet v Bruslju (12. decembra 2003) in Evropski parlament (1. aprila 2004) sta se izrazila podobno. Predvsem zadnji je pozitivno sprejel, da je MOK (Mednarodni olimpijski komite) ustanovil Mednarodno fundacijo za olimpijsko premirje, organizacijo, katere namen je promocija idealov miru in razumevanja prek športa.

5.7

EESO v svojem prispevku k razpravi o varnosti poudarja, da je treba iz olimpijskega premirja narediti „univerzalno sporočilo“ za vse svetovne športne prireditve v prihodnjih letih. EESO se strinja, da šport lahko prispeva k širjenju kulture dialoga ter omogoča številne priložnosti za srečanja.

6.1

Kot smo že povedali, turizem in šport potegneta za seboj zapletene odnose, ki vplivajo na družbo, gospodarstvo in okolje. Ta zapletenost je še večja ob dogodkih velikih razsežnosti („velikih dogodkih“).

6.2

Organizacijo teh dogodkov morajo voditi načela trajnosti: družbeno-kulturne, gospodarske in okoljske trajnosti. Smernice za trajnost turizma, ki jih je Evropska komisija sprejela v omenjenem nedavnem sporočilu „Osnovne smernice za trajnost evropskega turizma“  (12) in ki so ocenjene v mnenju EESO na temo „Vsem dosegljiv in družbeno trajen turizem“  (13), je treba razširiti na šport in športne destinacije.

6.3

Z družbenega in kulturnega vidika morajo biti te športne prireditve zlasti priložnost za uveljavljanje identitet in uresničevanje kulturnih izmenjav. Zato predlagamo spodbujanje pobud in dogodkov športno/turistične narave, ki vključujejo več regij iz različnih evropskih držav (po vzoru programa Interreg).

6.4

S socialno-ekonomskega vidika je treba vztrajati pri tem, da je pomembno največjo pozornost nameniti lokalnemu prebivalstvu kot prvemu akterju prireditve. Načrtovanje različnih storitev in infrastruktur mora predvideti možnost, da jih prebivalci v prihodnosti uporabljajo. Lokalno prebivalstvo mora ravno tako biti referenca za oživitev zaposlovanja in izvajanje ukrepov usposabljanja, usmerjenih k prireditvam v ožjem pomenu besede.

6.5

Razviti so bili že modeli, da bi ocenili sposobnosti sprejemanja, ki jih imajo destinacije in ustrezne storitve z vidika okoljske trajnosti, in tudi z drugih vidikov. Zdi se zaželeno spodbujati širjenje in uporabo teh modelov tudi na športnih prireditvah, pri čemer se, kot je nakazano zgoraj, podpira celosten pristop, ki upošteva različne vidike v zvezi z družbo, gospodarstvom in okoljem.

6.6

Torej, določiti in podpreti je treba modele načrtovanja, vodenja in razvijanja teh dogodkov, da bi bilo od njih čim več koristi, zlasti v interesu ozemlja in skupnosti gostiteljice, ki vsekakor doživita negativne posledice in imata le redko od tega izmerljive koristi.

6.7

Športni dogodki velikega pomena so lahko priložnost za razvoj sposobnosti in znanja na visoki ravni, ki lahko srednje- in dolgoročno koristijo turistični/športni destinaciji z vidika kulture gostiteljstva in priprave na srečanje. Poleg tega lahko prispevajo k širjenju boljših praks v okviru povezanega upravljanja turizma in športa.

6.8

Organizacija zahtevnih prireditev zahteva predhodno dejavnost predvidevanja morebitnih sporov med prebivalci in začasnimi obiskovalci glede uporabe sredstev, storitev, prostorov in njihove kakovosti.

6.9

Najpomembnejša dejavnost bo „upravljanje“, pri katerem sodelujejo sponzorji prireditev, organizacijske službe, lokalna predstavništva, predstavniki končnih uporabnikov, predstavnikov socialnih interesov in na splošno vsi vključeni akterji.

6.10

Športni dogodki se morajo uvrščati v srednjeročno in dolgoročno načrtovanje kraja in države gostiteljice. Predvsem je treba upoštevati vpliv teh prireditev na splošno podobo turistične/športne destinacije.

6.11

Znano je, da je sezonski značaj turizma ena od ovir njegovega razvoja. Zato športni dogodki lahko tudi spodbujajo politiko razvoja turizma in njegovega gospodarstva skozi vse leto, saj zagotavljajo optimalno donosnost in jamčijo za dolgoročno stabilnost zaposlovanja.

6.12

Koristno bi bilo uvesti in podpreti spremljanje današnjih in prihodnjih izkušenj, da bi prispevali k opredelitvi izkustvenega modela načrtovanja in vodenja športnih prireditev ob polnem upoštevanju zgoraj omenjenih družbenih, okoljskih in gospodarskih vidikov. Posebej se zdi koristno podpreti spremljanje, kar se tiče uporabe objektov in poznejše uporabe struktur in storitev, ustvarjenih za dani dogodek.

6.13

Na splošno je treba izpostaviti možnost sprejetja ukrepov, dejavnosti in priporočil, zajetih v večletnem evropskem programu za trajnostni razvoj turizma, z oblikovanjem Agende 21 tudi za šport in za destinacije, ki so za organizacijo in gostovanje dogodkov najprimernejše.

6.14

Treba je sistematizirati, širiti in deliti dobre prakse in pozitivne izkušnje na področju načrtovanja in vodenja turističnih in športnih dogodkov, tako da se spodbuja optimalno organizacijo velikih prireditev, katerih prizorišče bo kmalu Evropska unija.

7.1

Težko bi dovolj poudarili primernost, da se na vseh ravneh okrepita usposabljanje in izobraževanje v politikah športa in turizma.

7.2

Takšna je usmeritev, ki jo priporoča tudi deklaracija o športu, priložena sklepom Evropskega vrha v Nici decembra 2000, ki poudarja, da „mora Skupnost upoštevati … družbeno, izobraževalno in kulturno vlogo športa …, da bi spoštovali in spodbujali etičnost in solidarnost, ki sta potrebni za ohranitev njegove družbene vloge“.

7.3

Povezovanje in krepitev pozitivnih vrednot, skupnih turizmu in športu, sta lahko močni orodji povezovanja na ravni prebivalstva, mest in držav.

7.4

Vrsta prireditev, ki so se začele leta 2004, se zdi torej toliko pomembnejša zaradi zastavljenega cilja: prenesti elemente in smernice usposabljanja s pomočjo velikih dogodkov, ki bodo deležni ogromne pozornosti v javnosti in pri institucijah.

7.5

Ta možnost se je še bolj okrepila, s tem ko se je Unija odprla desetim novim državam. Izobraževalni namen boljšega poznavanja Unije in njenih ljudstev ter vzajemna izmenjava vrednot, povezanih s športnim duhom, zvestobo in konkurenčnostjo, se bosta lahko razširila in delila z novimi državami članicami z uporabo velikih sredstev obveščanja.

7.6

Med osrednjimi vrednotami, ki jih je treba razvijati in širiti, so tudi strpnost, odprtost, gostoljubnost in pripravljenost za srečanje med različnimi ljudstvi in etničnimi skupinami. Uresničevanje teh vrednot, zlasti v novih državah članicah, zahteva ustrezno šolsko izobrazbo in usposabljanje vseh odraslih, zaposlenih v turizmu in športu, kakor tudi spodbujanje intenzivne izmenjave izkušenj. Turisti povezujejo s potovanji tudi pričakovanja glede zgoraj omenjenih vrednot.

7.7

Na športnih in turističnih dogodkih si bo treba prizadevati za zaščito pravice do ukvarjanja z različnimi disciplinami in do udeležbe na ustreznih dogodkih za vse skupine prebivalstva, zlasti najšibkejše, kot so mladi, starejši in invalidi.

7.8

Iz že omenjene deklaracije o športu, priložene Sklepom Evropskega sveta v Nici decembra 2000, izhaja, da je „ukvarjanje s fizičnimi in športnimi dejavnostmi za invalide, telesno ali duševno prizadete, najprimernejše sredstvo individualnega razvoja, rehabilitacije, socialne vključenosti in solidarnosti …“.

7.9

Tovrstne ukrepe v prid najbolj zapostavljenih skupin prebivalstva morajo podpreti državne in lokalne oblasti, nacionalne zveze, športna društva in združenja, neprofesionalni klubi in šole.

7.10

Šolsko okolje je dejansko najplodnejši teren za širjenje pozitivnih vrednot in prispevanje k vzajemnemu poznavanju, saj je obdobje šolanja čas, ko se lahko stkejo tesne vezi med športom, turizmom in izobraževanjem.

7.11

Predlagamo torej, da se še naprej spodbujata mobilnost in izmenjava študentov preko športnih srečanj, ki vključujejo tudi čas za študij in temeljito preučevanje lokalnih stvarnosti in kultur.

7.12

Predlagamo tudi začetek sodelovanja med državami članicami na področju izmenjave informacij o dobrih praksah, zlasti pri vključevanju športnega turista v kulturno in družbeno življenje kraja športne prireditve, z namenom zmanjšati število nasilnih dejanj in nestrpnosti ter spodbuja priložnosti za vzajemni razvoj.

7.13

Zanimivo bi bilo tudi preučiti primernost uvedbe tečajev, namenjenih razvijanju novih veščin, potrebnih pri organizaciji turistično/športnih prireditev, ki bi zajemala vse vidike turizma v povezavi z družbenim razvojem, integrirano trajnostjo, obveščanjem in trženjem.

8.1

Turizem in šport lahko dojemamo kot laboratorija za razvoj izmenjavo in delitev pozitivnih vrednost, ki jih navdihuje spoštovanje drugega, in ki so usmerjene v skupno znanje, strpnost in vzajemno sprejemanje. Po svoji naravi sta ta dva sektorja primerna za izvajanje tega poslanstva in njuna vloga vse bolj pomembna v kontekstu vedno bolj dinamične družbe, ki jo zaznamujejo korenite družbene in kulturne, geopolitične in tehnološke spremembe.

8.2

Turizem in šport lahko, med drugim, znatno prispevata k doseganju ciljev Lizbonske strategije. Njun vse večji ekonomski vpliv lahko postane pravi vzvod gospodarstva Evropske unije, zlasti če bi dodobra izkoristili vse možnosti za razvijanje in širjenje veščin, povezanih s tema dvema sektorjema.

8.3

Vključitev turizma in športa v končno verzijo evropske ustave pomeni za ta dva sektorja zgodovinski preobrat. EESO upa, da bo Skupnost sedaj začela pomembno delovanje na teh dveh področjih in priporoča uporabo odprte metode usklajevanja, da bi zagotovili izmenjavo kapacitet in znanja ter soočenje na evropskem nivoju.

8.4

Turizem in šport sta dva zapletena in nehomogena sektorja, ki ju je zelo težko obravnavati skupaj in primerjati z gospodarskega in družbenega vidika. EESO predlaga ustanovitev Skupne evropske opazovalnice in banke podatkov, ki bosta sposobni v državah članicah zbirati, združevati in širiti znanja in najboljše prakse s področja razvoja teh dveh sektorjev.

8.5

EESO tudi upa, da bo Evropska unija spodbujala študije in raziskave, ki bi omogočile primerjalno analizo družbenega, ekonomskega in okoljskega vpliva dvojice turizem-šport na evropski ravni.

8.6

Širjenje kulture dostopnosti turizma in športa za vse ljudi ter priprava politik, ki bi takšno kulturo spodbujale, mora biti prednostna naloga vseh razvojnih ukrepov v teh dveh sektorjih, ki morajo upoštevati tudi najšibkejše kategorije prebivalstva, to so mladi, starejši in invalidi, pa tudi tiste z omejenimi finančnimi sredstvi. Zato bi bila dobrodošla kampanja osveščanja o tem, da sta dostopnost in trajnost kriterija, ki prispevata k boljši konkurenčnosti na trgu.

8.7

Predlagamo ustanovitev Evropske agencije za turizem, katere naloga bi bila ohranjati posebnosti tega sektorja, analizirati njegove šibke točke, določiti morebitne razvojne smernice in opredeliti inovativne instrumente za trajnostno rast, ki jih je treba vključiti v strukturne ukrepe Evropske unije.

8.8

Turizem in šport sta vsestranska in kompleksna pojava z velikim razvojnim potencialom. To mnenje poudarja potrebo po horizontalni povezavi teh sektorjev na evropski ravni, da bi se ta potencial lahko uresničil tako na družbenem in ekonomskem področju kot na področju kulture. EESO poudarja tudi to, da bi bilo pri izvajanju predlaganih ukrepov stalno paziti, da bodo trajni, tako z družbeno-gospodarskega, kot kulturnega in okoljskega vidika.

8.9

To mnenje je EESO predstavlja pod imenom Rimska deklaracija o turizmu in športu, da bi bilo bolj prepoznavno in bi se ga lažje razširjalo ob velikih prireditvah, povezanih s turizmom in športom, ki se organizirajo na evropski ravni.

28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/22

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se zaveda, da se to mnenje nanaša na deloma novo področje, katerega terminologija je v veliki meri nepoznana in se redko uporablja. Zato se je Odboru zdelo koristno v mnenje vključiti nekatere opredelitve pojmov ter predstaviti napredek raziskav in uporabe na področju nanotehnologije v Ameriki in Aziji.

1.2

Vsebina mnenja

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

2.1

Nano: označuje milijardinko enote. Ker govorimo o dimenzijah, v tem primeru predpona „nano“ označuje milijardinko metra.

2.2

Mikro: označuje milijoninko enote. V tem primeru milijoninko metra.

2.3

Nanoznanosti: so nov pristop tradicionalnih znanosti (kemije, fizike, biologije, elektronike itd.) do temeljne zgradbe in obnašanja snovi na ravni atomov in molekul. Dejansko gre za znanosti, ki preučujejo zmogljivost atomov na različnih znanstvenih področjih (1).

2.4

Nanotehnologije: gre za tehnologije, ki omogočajo manipulacijo atomov in molekul, s katerimi se ustvarjajo nove površine in predmeti, ki imajo zaradi drugačne zgradbe in nove razporeditve atomov posebne lastnosti, ki jih lahko izkoristimo v vsakdanjem življenju (2). Gre torej za tehnologijo, vezano na milijardinko metra.

2.5

Gornji opredelitvi velja dodati še eno, ki je z znanstvenega vidika še daljnosežnejša: strokovni izraz nanotehnologija označuje multidisciplinaren pristop k ustvarjanju materialov, mehanizmov in sistemov z obvladovanjem snovi v nanometričnem merilu.

2.6

Nanomehanika: dimenzije nekega predmeta postanejo pomembne, kadar je treba določiti njegove lastnosti pri dimenzijah od deset do nekaj deset nanometrov (gre za predmete, ki jih sestavlja od nekaj deset do nekaj tisoč atomov). Pri takšnih dimenzijah so fizikalne in kemične lastnosti predmeta, ki ga sestavlja sto atomov železa, popolnoma drugačne od lastnosti predmeta, ki ga sestavlja dvesto atomov, čeprav sta oba zgrajena iz enakih atomov. Prav tako so mehanske in elektromagnetne lastnosti trdnega telesa, sestavljenega iz nanodelcev, radikalno drugačne od lastnosti tradicionalnega trdnega telesa, ki ima enako kemično sestavo in odražajo lastnosti različnih enot, ki ga tvorijo.

2.7

Gre za temeljno znanstveno in tehnološko novost, ki spreminja naš način pojmovanja ustvarjanja in manipuliranja materialov na vseh področjih znanosti in tehnologije. Nanotehnologija torej ni nova znanost, ki bi dobila mesto ob kemiji, fiziki ali biologiji, temveč je nov način ukvarjanja s kemijo, fiziko ali biologijo.

2.8

Iz navedenega izhaja, da je določen nano-strukturirani material ali sistem sestavljen iz nanometričnih delcev (tradicionalne strukture, katerih smo vajeni in ki jih sestavljajo različni atomi, niso več relevantne) in ga torej določajo posebne lastnosti, ki se združujejo in tvorijo kompleksne strukture. Jasno je torej, da je treba enake proizvodne parametre, ki temeljijo na združevanju različnih atomov ali molekul, zamenjati s pristopi, katerih glavni parameter so dimenzije.

2.9

Če želimo opredeliti revolucionarni pomen nanotehnologije, lahko trdimo, da je ta primerljiva z odkritjem novega periodičnega sistema elementov, veliko večjega in kompleksnejšega od tega, ki ga poznamo, in da omogoča preseči omejitve, ki jih določajo fazni diagrami (naprimer možnost mešanja dveh snovi).

2.10

Gre torej za tehnologije od spodaj navzgor (bottom-up), ki omogoča iz dinamike posameznih funkcij preiti na celoto. Možnosti njihove uporabe so vse številnejše, predvsem na naslednjih področjih: zdravstvo, informacijske tehnologije, razvoj materialov, industrijska proizvodnja, energetika, varnost, aeronavtične in vesoljske znanosti, optika, akustika, kemija, prehrana, okolje.

2.11

Na podlagi teh aplikacij, od katerih so mnoge že na voljo državljanom (3), lahko trdimo, da „nanotehnologija lahko občutno izboljša kakovost življenja, konkurenčnost predelovalne industrije in trajnostni razvoj“ (4).

2.12

Mikroelektronika: veja elektronike, ki se ukvarja z razvojem integriranih vezij, proizvedenih na enem samem delu zelo majhnega polprevodnika. Mikroelektronika je trenutno sposobna izdelati različne komponente v velikosti okrog 0,1 mikrometra, kar je 100 nanometrov (5).

2.13

Nanoelektronika: znanost, ki se ukvarja s preučevanjem in proizvodnjo vezij na podlagi tehnologije in nesilicijevih materialov, ki delujejo po načelih, bistveno drugačnih od sedanjih (6).

2.13.1

Nanoelektronika ima priložnost, da postane ena od gonilnih sil nanotehnologije, tako kot je elektronika trenutno prisotna v vseh znanstvenih sektorjih in industrijskih procesih (7).

2.13.2

Sektor električnih in elektronskih komponent se je razvijal zelo hitro. V samo nekaj desetletjih se je z elektronk prešlo na polprevodnike, čipe in mikročipe, kar je danes privedlo do nanočipov, ki jih tvorijo elementi, ki imajo vsak po nekaj sto atomov. En nanočip lahko vsebuje podatke iz 25 zvezkov Enciklopedije Britannica (8).

12.13.3

Znanstveniki in proizvajalci elektronskih komponent so hitro spoznali, da je hitrost toka podatkov v obratnem sorazmerju z velikostjo čipa (9). Nanoelektronika zato omogoča zelo hitro upravljanje podatkov na izredno majhnih površinah.

2.14

Tunelski mikroskop: naprava, ki je izumiteljem prinesla Nobelovo nagrado, velja tudi za „lečo 21. stoletja“. Z njo lahko „vidimo“ snov na ravni atomov. Delovanje: tipalo mikroskopa se z gibanjem čitalca premika po površini. Elektroni (ne atomi) s površine se zaradi elektronskega učinka premaknejo na tipalo. To ustvari tok, ki z zmanjševanjem razdalje med površino in tipalom narašča. Takšen tok se z vertikalnim izračunom pretvori in dobimo topografijo površine predmeta v nanometričnem merilu.

2.14.1

Tunelski učinek: pri klasični mehaniki delec v sprejemniku, ki ima določeno energijo, iz njega ne more izstopiti, če ta energija ni tako velika, da lahko prebije robove tega sprejemnika. V nasprotju s tem je pri kvantni mehaniki zaradi načela nedoločenosti položaj povsem drugačen. Ker je delec v sprejemniku omejen, je nedoločenost njegovega položaja šibka, zato pa je velika nedoločenost njegove hitrosti. Zaradi tega obstaja določena verjetnost, da ima delec zadostno energijo, da lahko izstopi iz sprejemnika, četudi njegova povprečna energija ni zadosti velika, da bi lahko prebil pregrado (10).

2.15

Ogljikove nanocevke so posledica posebne združitve atomov ogljika. Nanocevke veljajo za najodpornejše in najlažje materiale, kar jih danes poznamo. Šestkrat lažje in stokrat odpornejše so od jekla. Njihov premer je nekaj nanometrov pri dolžini, ki je lahko precej večja od nekaj mikrometrov (11).

2.16

Samozdruževanje makromolekul: gre za laboratorijski postopek posnemanja narave: „vse, kar je živo, je sposobno samozdruževanja“. S postopkom samozdruževanja se med električnimi tokovi in biološkimi tkivi ustvarijo vmesne ploskve, pri čemer se skuša povezati informatiko in biologijo. Cilj, ki se znanstvenikom ne zdi tako nedosegljiv, je gluhim povrniti sluh in slepim vid (12).

2.17

Biomimetika  (13): znanost, ki preučuje zakone, na katerih temeljijo molekulska združevanja v naravi. Poznavanje teh zakonov bo omogočilo ustvarjanje umetnih nanomotorjev, ki bodo temeljili na istih načelih, kot tisti, ki obstajajo v naravi (14).

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja jasnost sporočila o nanotehnologiji in se strinja z razlogi, ki so Komisijo vzpodbudili k pravočasni predstavitvi utemeljenih predlogov na to temo. Pozdravlja tudi številne objav besedil, vključno s cederomi, namenjenih strokovnjakom in mladim.

3.1.1

Še posebej zgoščenke, zasnovane na podlagi pedagoškega pristopa, so kulturni prenašalci, ki so izredno uporabni za razširjanje potrebnih informacij o nanotehnologiji pri širši javnosti, ki s tem nima izkušenj in ki je pogosto mlada.

3.2

Odbor meni, da se mora področje, ki lahko na mnoga področja vsakdanjega življenja državljanov prinese nova in plodna odkritja, razložiti v jeziku, ki je razumljiv kar največjemu številu. Poleg tega morajo raziskave o novih proizvodih znati odgovoriti na zahteve in potrebe potrošnikov, ki so občutljivi za teme, povezane s trajnostnim razvojem.

3.2.1

Novinarji in strokovnjaki za medije, zlasti v specializiranem tisku, imajo lahko posebno vlogo, saj so prvi, ki javnosti razkrijejo uspehe znanstvenikov, ki si prizadevajo, da bi pri znanstvenih izzivih dosegli konkretne rezultate.

3.2.2

Kazalniki razvoja, povezani z nanotehnologijo, so usmerjeni predvsem na štiri področja: 1) objave (15); 2) patente; 3) zagone novih podjetij (start-up); 4) promet. Pri objavah je EU s 33 % na prvem mestu, sledijo ji Združene države z 28 %. Za Kitajsko ni natančnih podatkov, vendar se zdi, da tudi tam število objav narašča. Pri patentih so z 42 % na prvem mestu Združene države, sledi jim EU s 36 %. Kar zadeva rast novih podjetij, je od 1000 podjetij, ki se dejansko ukvarjajo z nanotehnologijo, 600 ustanovljenih v Združenih državah in 350 v Evropski uniji. V celoti je predvideno povečanje prometa, ki naj bi se s sedanjih 50 milijard evrov v letu 2010 povečal na okrog 350 milijard, v letu 2015 pa na 1000 milijard evrov (16).

3.3

Nanotehnologije in nanoznanosti pomenijo nove pristope do znanosti in inženiringa materialov pa tudi in predvsem enega izmed najobetavnejših in najpomembnejših multidisciplinarnih orodij za izdelavo proizvodnih sistemov, visoko inovativnih iznajdb in aplikacij v širokem spektru različnih sektorjev družbe.

3.3.1

V nanometričnem merilu bodo običajni materiali pridobili lastnosti, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo v makroskopskem merilu, s tem pa bomo lahko pridobili sisteme z boljšo funkcionalnostjo in učinkovitostjo. Revolucionarna novost pri nanotehnologiji je v dejstvu, da z zmanjšanjem dimenzij kakega materiala spremenimo njegove fizikalne in kemične lastnosti. To omogoča izdelavo proizvodnih strategij, ki posnemajo pristop, ki ga pri uresničitvi zapletenih sistemov uporablja narava, pri tem pa se racionalizira poraba energije in zmanjša količina potrebnih surovin in odpadkov (17).

3.3.2

Tako mora za proizvodne procese, vezane na nanotehnologijo, veljati nov pristop, ki te nove lastnosti upošteva v celoti, pri tem pa zagotavlja, da evropski ekonomski in socialni sistem iz tega kar največ iztrži.

3.4

Nanotehnološki pristop dosega vse proizvodne sektorje in se danes uporablja v nekaterih proizvodnih procesih elektronskega (18), kemijskega (19), farmacevtskega (20), kovinarskega (21), pa tudi avtomobilskega, vesoljskega (22) sektorja, sektorja predelovalne industrije (23) ter kozmetologije.

3.5

Evropska unija lahko nanotehnologijo izkoristi kot močno spodbudo za uresničevanje ciljev, ki jih je predvidel Evropski svet iz Lizbone, in preko razvoja na znanju temelječe družbe iz Unije naredi najbolj dinamično in konkurenčno svetovno silo, ki spoštuje okolje in za katero je značilna kohezija, ki odpira nova podjetja, bolj kvalificirana delovna mesta ter oblikuje nove strokovne in izobrazbene profile.

3.6

Po trditvah Komisije naj bi Evropska unija v sektorjih nanotehnologije imela ugoden začetni položaj, vendar se mora ta preobraziti v dejanske konkurenčne prednosti za evropsko industrijo in družbo ter zagotoviti učinke, ki bodo v sorazmerju z velikimi vlaganji, ki jih zahtevajo raziskave.

3.6.1

Bistveno je razumeti strateški pomen teh tehnologij, ki pronicajo v številne ekonomske in družbene sektorje. Prav tako je nujno potrebno razviti resnično integrirano politiko na področju nanotehnologije in nanoznanosti, ki bi imela na voljo izdatna sredstva in ki bi bila deležna vse podpore zasebnega, industrijskega, finančnega in izobraževalnega sektorja.

4.1

S predložitvijo sporočila v obravnavo je Komisija želela odpreti razpravo na institucionalni ravni, na podlagi katere bi se sprejeli medsebojno povezani ukrepi za:

4.2

Komisija še posebej predlaga, da se poudari pomen naslednjih ukrepov:

5.1

Kar zadeva ameriške izkušnje, je Nacionalna nanotehnološka pobuda (NNI — National Nanotechnologies Initiative), leta 2001 uvedena v obliki programa temeljnih in uporabnih raziskav, ki usklajuje delovanje številnih ameriških agencij v tem sektorju, prejela za proračunsko leto 2005 sredstva v višini več kot milijarde ameriških dolarjev, kar je dvakratni začetni proračun iz leta 2001. Ta sredstva so namenjena predvsem za temeljne in uporabne raziskave, za razvoj centrov odličnosti in infrastrukture ter za ocenjevanje in preverjanje posledic za družbo z etičnega, pravnega in varnostnega vidika ter vidika javnega zdravja, pa tudi razvoja človeških virov.

5.1.1

NNI neposredno financira deset zveznih agencij in usklajuje financiranje več drugih. Nacionalna znanstvena fundacija (NSF), znanstveni oddelek ministrstva za energijo (DOE), ministrstvo za obrambo in Nacionalni zdravstveni inštitut (NIH) so dobili veliko več sredstev, posebej namenjenih nanotehnologiji. Predvsem ministrstvo za obrambo je precejšnje vsote vložilo v ustanovitev petih pomembnih infrastruktur, namreč raziskovalnih centrov za znanost v nanomerilu, ki so odprti za raziskovalce iz celotne znanstvene skupnosti. Program za nanotehnologije ministrstva za obrambo se je v teku obogatil z različnimi prispevki, ki so prav tako izšli predvsem iz storitev, ki jih je zahtevala vojska Združenih držav.

5.1.2

Te pomembne premike je omogočil decembra 2003 sprejeti zakon, ki je bistvenega pomena za ameriško politiko na področju nanotehnologij: zakon, ki se imenuje „21st Century Nanotechnology Research and Development Act“. S tem zakonom je bila predvsem predvidena ustanovitev Nacionalnega usklajevalnega urada za nanotehnologije, katerega naloge so:

5.1.3

Nacionalni inštitut za standardizacijo in tehnologijo (NIST) je ob podpori prej omenjenega zakona začel s posebnim programom, namenjenim spodbujanju proizvodnje na področju nanotehnologij. Ta program je usmerjen na metrologijo, zanesljivost in kakovostne standarde, nadzor nad postopki in izboljšanje proizvodnih praks. Zahvaljujoč partnerstvu za razširitev proizvodnje „Manufacturing Extension Partnership“ se lahko rezultati omenjenega programa razširijo tudi na mala in srednje velika podjetja.

5.1.4

Zakon je predvidel tudi ustanovitev centralnega informacijskega urada, katerega naloga je:

5.1.5

Predvidel je tudi ustanovitev ameriškega centra za priprave na nanotehnologijo, zadolženega za vodenje, usklajevanje in razširjanje študij o posledicah nanotehnologije z etičnega, pravnega, izobraževalnega, okoljskega in zaposlitvenega vidika ter za predvidevanja s tem povezanih težav, da bi lahko preprečili morebitne negativne posledice.

5.1.6

Navsezadnje organizacijski okvir, ki ga predvideva zakon, dopolnjuje vzpostavitev industrijskega centra za nanomateriale, katerega namen je vzpodbujati, voditi in usklajevati raziskave o novih industrijskih tehnologijah ter zbirati in razširjati njihove dosežke ter tako olajšati prenos v ameriško industrijo.

5.1.7

Zakon tudi določa finančno podporo glavnim zveznim agencijam in ministrstvom, kot so NSF, DOE, NASA in NIST (24) za obdobje 2005 do 2008.

5.2

Objava ameriške pobude NNI je povzročila korenite spremembe v znanstveni politiki raziskav in tehnološkega razvoja azijskih in pacifiških držav. Te so se namreč odločile, da njihovo območje prevzame vodilno vlogo pri razvoju nanotehnologij, ki so postale „glavna prednostna naloga“ v številnih azijskih in pacifiških državah, ki so v letu 2003 temu sektorju skupaj namenile več kot 1,4 milijarde dolarjev. 70 % tega zneska odpade na Japonsko, velika sredstva pa so namenili tudi na Kitajskem, v Južni Koreji, na Tajvanu, v Hong Kongu, Indiji, Maleziji, na Tajskem, v Vietnamu, Singapurju ter seveda Avstraliji in Novi Zelandiji.

5.3

Japonska je od sredine osemdesetih let naprej na področju nanoznanosti in nanotehnologije uvedla različne večletne programe (5-10 let). Leta 2003 je bilo za raziskovalno-razvojni program za nanotehnologijo in materiale namenjenih 900 milijonov dolarjev, vendar različne teme, povezane z nanotehnologijo, srečamo tudi v programih o bioloških in okoljskih znanostih ter o znanostih informacijske družbe, tako da v letu 2003 znaša skupni znesek sredstev, namenjenih temu področju, skoraj 1,5 milijarde dolarjev, ta pa se bo v letu 2004 povečal še za okrog 20 %. Tudi japonski zasebni sektor je z dvema velikima podjetjema, kot sta Mitsui & Co in Mitsubishi Corporation, opazno prisoten na tem področju. Vodilna japonska podjetja, kot so NEC, Hitachi, Fujitsu, NTT, Toshiba, Sony, Sumitomo Electric, Fuji Xerox in druga, v nanotehnologije vlagajo precejšnja sredstva.

5.3.1

Kitajska je v okviru trenutnega petletnega načrta 2001-2005 predvidela, da v nanotehnologije vloži okrog 300 milijonov dolarjev. Po podatkih kitajskega ministrstva za znanost in tehnologijo je v tem sektorju dejavnih okrog 50 univerz, 20 inštitutov in več kot 100 podjetij. Da bi zagotovili ustrezno podlago za razširjanje nanotehnologije, sta bila med Pekingom in Šanghajem ustanovljena center za inženiring in baza za nanotehnološko industrijo. Poleg tega je kitajska vlada namenila 33 milijonov dolarjev za ustanovitev nacionalnega raziskovalnega centra za nanoznanosti in tehnologije, da bi tako izboljšala usklajenost znanstvenih in raziskovalnih prizadevanj v tem sektorju.

5.3.2

Leta 2002 je Kitajska znanstvena akademija (CAS) ustanovila Casnec (inženirski center za nanotehnologije CAS-a, ki mu je bila namenjena skupna finančna podpora v višini 6 milijonov dolarjev). Temu centru je bila dodeljena vloga temelja, ki bi pospešil prihod nanoznanosti in nanotehnologij na trg. Glavna vira financiranja nanotehnologij v Hong Kongu sta Grant Research Council in Innovation and Technology Fund, katerih skupna finančna podpora za obdobje 1998 do 2002 znaša 20, 6 milijona dolarjev. Univerza Hkust in Tehnični inštitut sta za obdobje 2003 do 2004 svojim centrom za nanotehnologijo namenila približno 9 milijonov dolarjev.

5.3.3

V Avstraliji in Novi Zelandiji je Australia Research Council (ARC) v petih letih podvojil svoja sredstva, namenjena financiranju konkurenčnih projektov, in namerava ustanoviti osem centrov odličnosti, porazdeljenih po različnih regijah, katerih poslanstvo bo poglabljanje tematik v zvezi s tehnologijo kvantnih računalnikov, kvantno atomsko optiko, fotogalvanizacijo, napredno fotoniko in naprednimi optičnimi sistemi.

5.3.4

Novozelandski inštitut MacDiarmid for advanced materials and nanotechnology usklajuje raziskave in vrhunsko usposabljanje v znanostih o materialih in nanotehnologiji Nove Zelandije, vse v tesnem sodelovanju z univerzami in različnimi partnerji, med katerimi sta Industry Research Ltd (IRL) in Inštitut za geološke in jedrske znanosti (IGNS).

5.3.5

Inštitut MacDiarmid svoje dejavnosti usmerja predvsem na naslednja področja: nano-inženiring materialov, optoelektronika (25), superprevodniki, ogljikove nanocevke, lahki materiali in kompleksni fluidi, senzorski in slikovni sistemi, novi materiali za shranjevanje energije.

6.1

Velik razmah nanotehnologij v svetovnem merilu, tako v Ameriki, Aziji kakor tudi v Oceaniji, pomeni, da je prišel čas za začetek organiziranega in usklajenega evropskega delovanja, s katerim bi zagotovili potrebna finančna sredstva za temeljne in uporabne raziskave na ravni Skupnosti in držav, pa tudi hiter prenos rezultatov v nove proizvode, postopke in storitve.

6.2

Skupna strategija na evropski ravni bi morala vključevati naslednje elemente:

6.3

Ustvarjanje velike kritične mase z veliko dodano vrednostjo, bi moralo privesti do uresničitve in razvoja resničnega skupne strategije. Industrijska in storitvena podjetja, predvsem mala, bi morala znati izkoristiti rezultate takšne strategije za razvoj svojih inovativnih sposobnosti in svoje konkurenčnosti ter hkrati k njej prispevati z vzpodbujanjem vseevropskih mrež odličnosti, ki združujejo univerze, javne in zasebne raziskovalne centre ter finančne organizacije.

6.4

Razvoj takšne strategije mora biti tesno povezan z razvojem družbe. To pomeni, da mora svojo glavno potrditev najti v pomembnem prispevku, ki ga lahko prinese konkurenčnosti evropskega gospodarstva, temelječega na znanju, pa tudi in predvsem zdravju, okolju, varnosti in kakovosti življenja evropskih državljanov. To hkrati pomeni, da je treba odgovoriti na zahteve glede nanotehnologij, ki prihajajo s strani državljanov, podjetij in organizacij, kajti prav na te zahteve je treba konkretno odgovoriti.

6.5

S preglednim in zanesljivim razvojnim procesom nanotehnologij je treba celotno družbo pritegniti s stopnje temeljnih raziskav na uporabo rezultatov ter njihove predstavitve in pretvorbe v inovativne tržne proizvode in storitve. Takšen proces zahteva sporazume, ki so jasni in razumljivi vsem državljanom in ki dokazujejo, da je možno zagotoviti nadzor in stalno ocenjevanje tveganj vzdolž celotnega življenjskega cikla izdelkov, ki temeljijo na nanotehnologiji, vključno z njihovo odstranitvijo.

6.6

Za razliko od tega, kar je prinesel nedavni razmah drugih novih tehnologij, je treba na področju nanotehnologije vzpostaviti pozitiven odnos med znanstveno skupnostjo in družbo ter tako odstraniti vse ovire za njen razvoj ali preprečiti njegovo stagnacijo.

6.7

Prav tako je nujno oblikovati evropsko infrastrukturo in razviti nove multidisciplinarne znanstvene in univerzitetne profile. Da bi bilo to izvedljivo, je nujno treba pridobiti zaupanje davkoplačevalcev in nosilcev političnih odločitev ter jih ozavestiti o pozitivnih možnostih, ki jih prinaša nanotehnološka revolucija.

6.8

Razvoj nanotehnologij pomeni ne samo velik intelektualni in znanstveni izziv, ampak tudi in predvsem izziv za celotno družbo. Dejansko so pojavi, katerih znanstvena načela so poznana v makroskopskem merilu, v nanoskopskem merilu spremenjeni, razširjeni, zmanjšani ali odpravljeni, kar lahko z razvojem novih industrijskih tehnologij, novih pristopov, različnih vrst storitev in novih poklicev za njihovo vodenje včasih tudi radikalno vpliva na uporabe.

6.8.1

Takšna hitra preobrazba zahteva strategijo za usposabljanje in/ali recikliranje vodstvenega kadra, ki bo sposoben izvesti prehod, uvesti novo upravljanje tovrstnega procesa, sprožiti nove poklicne kvalitete ter pritegniti v svetovnem merilu največje možgane.

6.9

Finančne perspektive Skupnosti za obdobje 2007-2013, ki jih je pred nedavnim predstavila Komisija, je treba oceniti in preoblikovati glede na izzive, ki jih prinaša ta nova tehnološka revolucija. Ameriški kongres je samo za proračunsko leto 2004 odobril proračun v višini več kot 700 milijonov evrov. Po ocenah National Science Fondation (NSF), ameriške vladne agencije za financiranje raziskav, so v letu 2003 civilne investicije različnih državnih ustanov po vsem svetu znašale več kot 2700 milijonov eurov. Razporeditev je bila naslednja:

6.10

Svetovna rast industrijske proizvodnje v sektorju nanotehnologij se v prihodnjih desetih do dvanajstih letih ocenjuje na približno 1000 milijard evrov, kar je v tem sektorju povezano s potrebami po novih in kvalificiranih človeških virih, to pa pomeni več kot dva milijona oseb.

6.10.1

Veljavnost aksioma „nanotehnologija = napredek strategije za zaposlovanje“ (28) se potrjuje tudi s tega vidika: razvoj družbe, temelječe na znanju, se dejansko ocenjuje predvsem po njeni sposobnosti, da zavestno in opazno odpira nove možnosti za zaposlovanje in napredek.

6.11

Če Evropska unija želi zagotoviti uspeh strategije Skupnosti na tem področju, mora nujno povečati finančne in človeške vire ter okrepiti njihovo usklajenost na ravni Skupnosti.

6.12

V Aziji in Ameriki se je skupen pristop različnih politik, ki so neposredno ali posredno povezane s tem sektorjem, izkazal kot nujen, če se želi proaktivno zadovoljiti potrebe po novih podjetjih, novem usposabljanju, novih pravnih in zakonskih okvirjih ter tehničnih predpisih.

6.13

Kot navajajo številne dosedanje študije (29), z nanotehnologijo lahko proizvajamo, manipuliramo in premeščamo predmete, kar zagotavlja tehnološki pristop, ki je proaktiven v velikem merilu, ter konkurenčne cene proizvodnje in postopka.

6.14

Dolgoročno bo znanost sposobna ponuditi instrumente za združevanje nano-predmetov, da bo mogoče oblikovati kompleksne sisteme, sposobne izvajati funkcije, ki jih različne komponente vsaka zase ne morejo. Takšen je oddaljeni cilj, za katerega še ni gotovo, kdaj bo dosegel trg, a ga z ustreznimi podpornimi ukrepi kljub temu velja doseči.

6.15

Izdelani so bili razni „inteligentni“ (30) materiali, ki so že na voljo potrošnikom:

6.15.1

Poleg zgoraj omenjenih aplikacij se lahko številne druge nove aplikacije že uporabljajo ali se trenutno izboljšujejo in bodo kmalu del našega vsakdanjega življenja. Predstavljale bodo razvoj in/ali revolucijo v „domotiki“ (33) in prispevale k izboljšanju kakovosti življenja državljanov.

6.16

Po zaslugi biomimetike, ki proučuje možnost postavitve vmesnikov med elektronska vezja in biološka tkiva, bomo lahko v bližnji prihodnosti ponovno okrepili vid in sluh oseb, pri katerih so ti organi oslabeli.

6.16.1

Razne vrste mikromotorjev (34), izdelanih v laboratoriju, so sposobne zadeti vnaprej določeno tarčo, na primer okuženo celico, ki jo je treba odstraniti, da bi preprečili okužbo drugih celic. Sedaj posegi, opravljeni na bolnih celicah, prizadenejo tudi zdrave celice, tako da so organi pogosto močno poškodovani.

6.16.2

Tehnika, uporabljena v znanosti, je že sposobna dati številne konkretne rezultate, ki bi se jih lahko neposredno uporabljalo v vsakdanjem življenju, čeprav ostajajo stroški žal visoki. Da bi bile nove možnosti lahko dosegljive, je treba zagotoviti njihovo širjenje, tako da postanejo kulturna dediščina vseh nas in omogočijo spremembo zelo dolgo zakoreninjenih postopkov in navad, ki večino časa ovirajo in zavlačujejo vsakršno spremembo.

6.17

Tekstilni, konfekcijski in obutveni sektorji so po vsej Evropski uniji v krizi, predvsem zato, ker njihovim tradicionalnim proizvodnjam delajo konkurenco izdelki iz držav, ki ne spoštujejo osnovnih delovnih standardov in ki ne upoštevajo stroškov za zaščito okolja niti stroškov zdravja in varnosti pri delu.

6.17.1

Pametne in tehnične tkanine, narejene s pomočjo nanotehnološkega prahu dosegajo številne evropske države in beležijo 30 % letno rast. Med temi tkaninami igrajo zlasti pomembno vlogo tiste, ki so namenjene vsem vidikom varnosti (35) (varnosti v prometu, varnosti pred onesnaženjem, kemikalijami, alergeni, atmosfernimi učinkovinami itd.)

6.18

Nanotehnologije prinašajo revolucijo tudi v medicino, zlasti pri diagnozi in zgodnjem zdravljenju težkih patologij, tumorjev in nevrodegenerativnih bolezni, vezanih na starost. Nanodelci, ki se pravilno uporabljajo kot markerji za učinkovito diagnosticiranje infektov ali metaboličnih posebnosti, kakor tudi kot vektorji za zdravila za posebna območja ali organe, ki so oboleli na zelo omejenem območju. Takšni sistemi se že uporabljajo v okviru raznih poskusov.

7.1

Nanotehnološki pristop do novih materialov je v ustvarjanju novih možnosti z uporabo komponent nanometričnih dimenzij. Tehnologije proizvodnje in preoblikovanja trajnih in učinkovitih materialov za avtomobilski in aeronavtični sektor, v katerih ima Evropa v primerjavi z glavnimi tekmeci ugoden položaj, so lep primer tega. V veliki meri se je pokazalo, da nanostrukturirani sistemi lahko občutno zmanjšajo trenje med dvema površinama, ki se stikata, in zato tudi njuno obrabo.

7.1.1

Navedemo lahko primer, nikakor pa ne vseh možnosti, različnih področij komercialne rabe nanotehnologij: naprimer razvoj nanostrukturiranih površin in materialov, ki omogočajo manjše trenje in obrabo. Ti sistemi igrajo bistveno vlogo pri razvoju novih, zelo učinkovitih industrijskih postopkov, ki imajo majhen vpliv na okolje. Okrog 25 % energije, ki se porabi v svetu, se izgubi zaradi učinkov trenja (36), ocene izgub zaradi obrabe mehanskih sestavnih delov pa se gibljejo med 1,3 in 1,6 % bruto domačega proizvoda (BDP) industrijske države. Letni stroški, povezani s težavami zaradi trenja, obrabe in mazanja, se ocenjujejo na približno 350 milijard evrov, ki so porazdeljeni med naslednje sektorje: kopenski promet (46,6 %), industrijski proizvodni postopki (33 %), dobava energije (6, 8 %), aeronavtika (2, 8 %), domača poraba (0,5 %), drugo (10,3 %) (37).

7.1.2

Zato je treba oblikovati nove tehnološke platforme, temelječe na pristopih, ki upoštevajo specifičnost nanotehnologij ter predvsem dejstvo, da funkcije in dimenzije sovpadajo, to pomeni, da nadzor dimenzij sovpada z nadzorom funkcij. Nazoren je primer mazanja: če v določeno površino dodamo nanometrične delce ustreznih dimenzij, uporaba maziv ni več potrebna, to funkcijo zaradi novih dimenzij namreč opravljajo nanodelci.

7.1.3

Nanostrukturirani materiali in prevleke, torej tisti, ki vsebujejo komponente nanometričnih dimenzij, lahko občutno zmanjšajo omenjene odstotke. Na primer, 20-odstotno znižanje količnika trenja v menjalniku vozila, lahko za 0,64 % do 0,8 % zmanjša energijske izgube, kar samo za prometni sektor pomeni za 26 milijonov evrov prihrankov letno.

7.1.4

Nadzor in inženiring površin je ključna tehnologija za uresničevanje trajne rasti. Ministrstvo za trgovino in industrijo Združenega kraljestva je izdelalo poročilo, ki opisuje stanje industrije, povezane z inženiringom površin v obdobju od leta 1995 do 2005 in v letu 2010 (38). Iz poročila izhaja, da je angleški trg postopkov za spreminjanje površin v letu 1995 obsegal okrog 15 milijard evrov, proizvedeno blago je doseglo približno 150 milijard evrov, od katerih je bilo 7 milijard povezanih z razvojem tehnologij za zaščito površin pred obrabo. Poročilo predvideva, da bo v letu 2005 ta sektor dosegel okrog 32 milijard evrov, industrijski postopki pa okrog 215 milijard evrov.

7.1.5

Če te številke prenesemo na evropski trg, dobimo 240 milijard evrov za obdelovanje površin, s posledicami za druge proizvodne sektorje v višini 1600 milijard evrov.

7.2

Da bi industrijski razvoj lahko izkoristil nanotehnologije (39), mora tradicionalne industrijske in tehnološke postopke (od zgoraj navzdol) znati združiti z novimi postopki ustvarjanja, manipuliranja in vključevanja novih komponent nanometričnih dimenzij v obstoječe ali nove platforme.

7.2.1

Pristop, ki temelji na upravljanju, je temeljnega pomena. Poleg splošnih ukrepov v prid potrošnikov bi bilo primerno razviti pobude, usmerjene na sektorske organizacije, lokalne uprave in neprofitne organizacije, tako da bi v celoti združili ekonomsko, politično in socialno tkivo. V tem pogledu bi lahko imeli pristojni centri pomembno vlogo (40) s postavljanjem temeljev za izboljšanje usklajenosti lokalnih pobud in pobud Skupnosti ter oblikovanjem kulture, naklonjene inovacijam, ki temeljijo na nanotehnologiji. Prav tako je treba v ta okvir vključiti pobude za oceno vplivov nanotehnologij na zdravje in okolje, tako da se povežejo pobude, ki jih podpira EU (pristop od zgoraj navzdol), in druge pobude, ki se določijo in spodbujajo na lokalni ravni (pristop od spodaj navzgor).

7.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor se zaveda, in pri tem to znova poudarja, velikih možnosti, ki jih za uresničitev lizbonske strategije ponuja razvoj nanotehnologije in nanoznanosti. Z združevanjem znanstvenih disciplin okrog nanoskopskega pristopa do materialne enote narave bi lahko postavili nove temelje za povezovanje znanja, inovacij, tehnologije in razvoja.

7.4

Uskladitev na evropski ravni ostaja bolj ali manj razpršena, ne glede na dosežke, dosežene v okviru šestega okvirnega programa. Zdi se, da so prizadevanja usmerjena na racionalizacijo porabe sredstev. Čeprav so temeljne raziskave in razvoj novih postopkov deležni velike podpore, sta spodbujanje in podpora ukrepov za napredovanje tehnologij množične proizvodnje še vedno nezadostna. Podpora, namenjena prizadevanjem za razvoj evropskega upravljanja, je še na začetku.

7.5

Bistvenega pomena bi bila resnična usklajenost na ravni držav članic, do katere še ni prišlo, zlasti na ravni uporabe raziskav. V številnih evropskih državah se podjetja, predvsem mala in srednje velika, spopadajo zlasti z naslednjimi težavami:

7.6

Odbor meni, da so raziskave nujno potrebne za oblikovanje sistemov, uporabnih na področjih javnega zdravja in vsakdanjega življenja državljanov, pri čemer je treba še bolj izhajati iz načela posnemanja narave.

7.7

Odbor izraža zadovoljstvo z ustanovitvijo tematskega omrežja „Nanoforum“ (41) in upa, da bodo njegove objave prevedene in razposlane v vse države članice. Jezik teh objav mora biti kar se da preprost in razumljiv široki javnosti. Univerze in raziskovalni centri bodo morali imeti možnost, da uporabijo rezultate tega tematskega omrežja.

7.7.1

Sicer pa je Odbor prepričan, da bodo „Platforma za evropsko tehnologijo o nanoelektroniki“, ki jih je predlagala skupina na visoki ravni (42), imela toliko več uspeha, kot se bodo s tesnim sodelovanjem s Komisijo sposobna izogniti nepotrebnim in dragim prekrivanjem raziskav.

7.8

Odbor tudi meni, da bi se morale naložbe, ki jih je v teh sektorjih odobrila EU, od danes pa do leta 2008 povečati s sedanjih treh milijard evrov letno na osem milijard, če bo Komisija redno preverjala naslednje vidike:

8.1

EESO se v celot strinja z zaključki Sveta za „Konkurenco“ z dne 24. septembra 2004 glede pomembne vloge in potenciala nanoznanosti in nanotehnologij. Iz do sedaj dobljenih rezultatov sledi, da je pomembno izboljšati znanje in izdelati orodja, ki omogočajo posege v atome, da bi proizvedli nove strukture in spremenili značilnosti obstoječih.

8.2

S tem v zvezi EESO priporoča takojšnjo uvedbo skupne, celovite in odgovorne evropske strategije, ki bo usmerjena zlasti v naslednje cilje: razvijanje združenih moči na področju R&R; znanstvene in tehnološke prireditve in izobraževanja; skupne projekti med industrijo in univerzami; pospešen razvoj industrijskih in večsektorskih uporab; okrepitev evropskega „odprtega usklajevanja“ politik, ukrepov, struktur in mrež udeležencev. V okviru te strategije bi morali, že od samega začetka in ves čas njenega trajanja tudi na mednarodni ravni zagotoviti predvsem zaščito etičnih, okoljskih, zdravstvenih in varnostnih vidikov znanstvenih aplikacij ter opredeliti primerne tehnične standarde.

8.3

EESO poudarja, da mora biti takšna strategija trdno zasidrana v razvoj družbe, da bi pozitivno prispevala ne le h konkurenčnosti evropskega gospodarstva, ampak tudi in predvsem k zdravju ljudi, okolja ter varnosti in kakovosti življenja državljanov.

8.3.1

EESO zato poudarja, da je pomembno zagotoviti, odgovoren in trajnosten razvoj nanotehnologij že od samega začetka, da bi lahko izpolnili upravičena pričakovanja civilne družbe s področja okolja, zdravja, etike, industrije in ekonomije.

8.3.2

EESO priporoča znatno povečanje finančnih sredstev za temeljne raziskave, glede na to, da tehnološka in industrijska odličnost vedno temelji na znanstveni.

8.3.3

V Barceloni zastavljen cilj 3 %  (43) bi bilo treba doseči tako, da bi ustrezen delež sredstev usmerili v področje nanoznanosti, njihov razvoj za razne uporabe ter konvergenco nano- in biotehnologije ter informacijske tehnologije in tehnologije znanja.

8.3.4

Razporeditev finančnih perspektiv Skupnosti za obdobje 2007-2013, ki jih je nedavno predstavila Komisija, bi morala biti ocenjena in preoblikovana v skladu z izzivi, ki jih prinaša ta nova nanotehnološka revolucija.

8.3.5

Verjetno povečanje sredstev se mora odražati v dodelitvi primerne finančne dotacije za prihodnji sedmi okvirni program. Znesek bi se moral nanašati na zneske, predvidene v drugih državah, naprimer v ZDA.

8.4

Odbor je prepričan, da bi Unija morala sprejeti ambiciozen akcijski načrt, ki bi ga spremljal natančen program in terminski plan in ki bi temeljil na integriranem pristopu. Takšen načrt bi moral omogočiti pridobitev soglasja vseh akterjev civilne družbe in njihovo združitev okrog skupne vizije, za katero bi bili značilni jasni in pregledni cilji, ki lahko na kratki, srednji ali dolgi rok odgovorijo na potrebe ekonomskega in socialnega napredka, kakovosti življenja ter varnosti in zdravja vseh državljanov.

8.5

Po mnenju Odbora je treba vzpostaviti evropske tehnološke platforme z veliko kritično maso in veliko dodano vrednostjo, ki bodo združevale javne in zasebne akterje: znanstvenike, industrijalce, finančnike, upravne delavce, ki delujejo na različnih specifičnih sektorjih uporabe.

8.6

Odbor opozarja, da je nujno ustanoviti evropske infrastrukture na visokem nivoju, povečati število Centrov znanja in sposobnosti, katerih uvedba in specializacija bi se morali določiti na podlagi tesnega sodelovanja med evropskimi in lokalnimi organi, tako da bi izbrali homogena industrijska območja, ki so lokalno specializirana za družino izdelkov in ki že izvajajo raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki pomenijo določeno kritično maso.

8.6.1

Centri znanja in sposobnosti bi morali biti sposobni izvajati in prenašati kakovostne raziskovalne dejavnosti, usmerjene na uporabo in inovacije v sektorju nanotehnologij, zlasti na področja nanoelektronike, nanobiotehnologij in nanomedicine.

8.7

Zlasti na tako občutljivem področju je treba nuditi jamstva in zaščititi intelektualno lastnino raziskovalcev. Odbor je prepričan, da je bistveno najti jasno in zadovoljivo rešitev vprašanja patentov, če hočemo zagotoviti uspeh raziskav, uporabljenih v sektorju nanotehnologij. Zato meni, da je potrebno v bližnji prihodnosti predvideti ustanovitev evropske „službe za pomoč na področju pravic intelektualne lastnine“, ki bo specializirana za ta sektor, da bi tako izpolnili zahteve raziskovalcev, podjetij in raziskovalnih centrov.

8.8

Komisija mora v soglasju z državami članicami okrepiti svoja prizadevanja in spodbuditi univerze in raziskovalne centre k izvedbi študij, da bi bilo zlasti v tako inovativnem sektorju patente mogoče prijaviti po preprostem in poceni postopku.

8.8.1

Na področju mednarodnega sodelovanja je treba skupaj s tretjimi državami okrepiti prizadevanja glede varnosti in standardizacije mer ter postopkov. Posebno pozornost je treba nameniti Kitajski, ki znatno povečuje naložbe v sektor nanotehnologij. Tudi ZDA in Japonska izvajajo zalo agresivno politiko v tem sektorju (na to kaže sporazum med Kitajsko in Kalifornijo o razvoju centrov odličnosti za biomedicinske nanotehnologije).

8.8.2

Odbor meni, da si je treba dodatno prizadevati tudi za Pobudo v prid rasti, lansirano decembra 2003, da bi povečali število nanotehnoloških podjetij v Uniji. Zato velja nenehno spodbujati in izboljševati odnose med univerzami, nanotehnološkimi inovacijskimi centri in podjetji.

8.8.3

V teku so akcije, katerih namen je razvijati industrijske postopke, ki temeljijo na nanotehnologijah (od nanotehnologije do nanoporizvodnje) za velika podjetja kot tudi za mala in srednje-velika podjetja: Evropa bi morala posnemati ameriški primer razvoja načrta, namenjenega uporabi zveznih programov kot so „Small Business Innovation Research Program“, da bi spodbudila širši nanotehnološki razvoj v celotnem omrežju podjetij, vključno z najmanjšimi.

8.8.4

Sektorska združenja imajo lahko nezanemarljivo vlogo na nacionalni in lokalni ravni. Generalni direktorat za raziskave in generalni direktorat za podjetja bi lahko skupaj spodbujala določene projekte „intenzivnega“ osveščanja ter tako združila vse ekonomske in socialne akterje, po pozitivnem zgledu Trsta (44).

8.8.5

Po mnenju EESO bi na evropskem nivoju pomemben mehanizem pomenila ustanovitev Evropskega centra za izmenjavo informacij (45), ki bi lajšal:

8.9

Poleg evropskih platform in v povezavi z njimi velja oblikovati svetovne platforme, ki bi se sklicevale na države članice OZN in bi bile sposobne ukvarjati se z vprašanji, kot so:

8.10

Evropska investicijska banka (EIB) bi morala zlasti s konkretno pomočjo Evropskega investicijskega sklada (EIF) oblikovati poenostavljeno kreditno linijo, ki bi jo upravljale finančne institucije, regionalni finančni organi, specializirani za podjetniška posojila, družbe za naložbeni kapital in jamstvene zadruge. To bi olajšalo nastanek in razvoj podjetij, katerih proizvodnja je usmerjena k nanotehnološkim proizvodom.

8.10.1

Za spodbujanje razvoja novih proizvodov na osnovi nanotehnologij bi se lahko zgledovali po programu„Rast in okolje“ (46), ki je dal v preteklosti odlične rezultate, čeprav predvsem na okoljskem področju.

8.11

Raziskave in njihove posledice za proizvode se morajo opredeliti predvsem ob upoštevanju zahtev državljanov in trajnostnega razvoja. V tem okviru bi morali združiti pobude, katerih namen je oceniti vpliv nanotehnologij na zdravje in okolje, tako da bi približali pobude, ki jih promovira EU (pristop od zgoraj navzdol), tisti, ki jih promovirajo lokalno (od spodaj navzgor).

8.12

Z javnim mnenjem velja vzpostaviti stalen dialog na znanstvenih temeljih. Nove tehnologije, ki izhajajo iz uporabe atomov, morajo biti pregledne in državljanom zagotoviti, da ne prinašajo morebitnega tveganja za zdravje in okolje. Zgodovina nas uči, da so strahovi in zadržki glede novih proizvodov pogosto bolj plod nevednosti kot stvarnosti.

8.12.1

Odbor zlasti zaradi tega želi, da se oblikuje tesen in nepretrgan odnos med rezultati raziskav in splošno priznanimi etičnimi načeli, glede katerih bo potreben mednarodni dialog.

8.13

Zlasti v fazi vzpostavitve in razvoja tehnoloških platform (47) velja posebno pozornost nameniti novim državam članicam Evropske unije, da bi zagotovili njihovo množično zastopanost in tesno sodelovanje v evropskih raziskovalnih centrih.

8.14

Odbor meni, da mora biti koordinacija raziskav v širokem sektorju nanotehnologij — nanoznanosti — pri čemer naj bi temeljne raziskave vsekakor ostale v rokah pristojnega neodvisnega Evropskega raziskovalnega sveta (European Research Counci) — še naprej v pristojnosti Komisije, ki lahko v soglasju z Evropskim parlamentom in Svetom evropskim državljanom zagotavlja najboljšo možno dodano vrednost vključno s širšo, podrobnejšo in objektivnejšo uporabo rezultatov raziskav.

8.15

CESE prosi Komisijo, da mu vsaki dve leti pošlje poročilo o razvoju nanotehnologij, da bi preveril stanje napredka sprejetega akcijskega načrta ter predlagal morebitne spremembe ali posodobitve.

(a)

National Science Foundation

(b)

Department of Energy

(c)

National Aeronautics and Space Administration

(d)

National Institute of Standards and Technology

(e)

Environmental Protection Agency

28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/34

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na zasedanju dne 29. januarja 2004 odobril zahtevo skupine TEN, da pripravi mnenje na lastno pobudo v zvezi z evropskim cestnoprometnim zakonikom.

1.2

Ob upoštevanju, da je prost pretok oseb (1) ena od temeljnih svoboščin, utemeljenih v Pogodbi, da je odprava mej med državami članicami (2) eden od ciljev Evropske unije, kar je še bolj okrepilo vključitev schengenskega pravnega reda v njen okvir (3), in da je promet področje, ki je predmet skupne politike Skupnosti (4), se zdi, da je približevanje zakonodaj na področju cestnega prometa, zlasti z vidika posledic, ki ga bo imelo za uresničevanje enotnega trga (5), ključnega pomena.

1.3

Na tem mestu velja poudariti pomen cestnega potniškega in tovornega prometa v Evropi petnajsterice ter njegovo eksponentno rast v zadnjih letih.

Najnovejši statistični podatki, ki so na voljo, zlasti navajajo, da:

1.4

Cestni potniški in tovorni promet je urejen s številnimi različnimi nacionalnimi predpisi, in to tudi glede osnovnih pravil in načel, ki urejajo vožnjo motornih vozil.

1.4.1

Poleg tega prav tako velja več mednarodnih konvencij z različnimi področji uporabe in včasih zelo razhajajočimi se določbami.

1.4.2

Zato mora voznik pri običajnem potovanju z avtomobilom po Evropi upoštevati različne pravne ureditve, zaradi česar je izpostavljen različnim, celo nasprotujočim si pravilom.

1.4.3

Ta položaj je postal še bolj zapleten z nedavno širitvijo Evropske unije, saj so se pridružile nove države članice, ki imajo tudi same svoja pravila vožnje z motornimi vozili.

1.5

Cilj tega mnenja na lastno pobudo je Komisijo spodbuditi, da preuči potrebo in možnost zakonodajne pobude, ki bi uskladila pravila vožnje v Evropski uniji in hkrati upoštevala upravičenost nekaterih izjem. Z analizo primerjalnega prava bodo v njem predstavljene razlike, ki obstajajo med pravnimi ureditvami cestnoprometnih zakonikov različnih držav članic, in predlagale verjetne rešitve za njihovo uskladitev na evropski ravni.

1.6

Pri pripravi tega mnenja je bilo nujno slišati mnenja glavnih zainteresiranih strani (predstavnikov uporabnikov cest, proizvajalcev avtomobilov in upravnih organov), zato je bilo organizirano javno zaslišanje, ki je potekalo vzporedno z drugim sestankom študijske skupine z dne 17. maja 2004, na katerem so sodelovale ugledne osebe omenjenga sektorja.

1.6.1

Da bi spodbudili razprave in zbrali informacije, so člani študijske skupine prejeli vprašalnik, da o njem razmislijo.

2.1

Zamisel, da bi sestavili univerzalni cestnoprometni zakonik, ni nova; že samo na evropski ravni obstajajo pobude, zlasti v želji, ki je bila izražena na VIII. Mednarodnem pravnem kongresu o avtomobilskem prometu (7), da bi to področje kodificirali.

2.2

Januarja 2000 je delovna skupina IV med 38. konferenco Nemškega sveta organov, zadolženih za promet, sklenila, da je uskladitev evropskih prometnih pravil pomemben cilj (8).

2.3

Komisija je predlagala več pobud, ki želijo odgovoriti na iste skrbi in težijo za istim ciljem, vendar do danes še ni razmišljala, da bi uresničila zamisel o evropskem cestnoprometnem zakoniku kot takem (9).

2.4

Posebno pozornost je treba posvetiti sklepnim ugotovitvam študije, ki jo je nedavno izvedel generalni direktorat za energetiko in promet Evropske komisije, v kateri so predstavljeni razlogi, da bi se priznala potreba po „uskladitvi prometnih pravil in ukrepov za njihovo dejansko uporabo“ z uporabo „prihodnjih zakonodajnih pobud“ na ravni EU (10).

2.5

EESO je nato v več svojih mnenjih opozoril, da je treba povečati „prost pretok vozil“ in odgovornost prenesti na „nacionalne oblasti, da se odpravijo nekatere domače določbe, ki njihovim državljanom otežujejo uporabo vozil, ki so registrirana v drugi državi članici“  (11).

3.1

Mednarodni predpisi o cestnem prometu so zapisani v številnih konvencijah, med katerimi so Pariška konvencija (1926), Ženevska konvencija (1949) in Dunajska konvencija (1968).

3.2

Mednarodno konvencijo o avtomobilskem prometu je 24. aprila 1926 v Parizu podpisalo 40 držav, da bi pospešile mednarodni turizem. Danes velja v več kot 50 državah.

3.2.1

Glavni cilji konvencije so:

3.2.2

Ta konvencija je poenostavila carinske postopke, vendar vozniki niso bili oproščeni poznavanja in upoštevanja domačih cestnih predpisov.

3.2.3

Konvencija je začela veljati šele, ko jo je posamezna država ratificirala in ratifikacijski instrument deponirala. Poleg tega se konvencija uporablja samo v matični državi pogodbenici, medtem ko je njen začetek veljavnosti na ozemljih, ki so pod katero koli drugo upravo, pogojen s posebnim obvestilom.

3.3

Konvencija o cestnem prometu, ki jo je 19. septembra 1949 v Ženevi podpisalo 17 držav, danes velja v več kot 120 državah. Med državami pogodbenicami in podpisnicami nadomešča Konvencijo iz leta 1926.

3.3.1

Ta konvencija je razvila načela, ki so bila utemeljena v prejšnji konvenciji, v skladu z razvojem, zabeleženim v avtomobilski industriji. V njej je izkazana večja skrb za varnost na cestah.

3.3.2

Medtem ko v konvenciji ni določena uporaba prometnih znakov, pa je opredeljeno, da morajo države članice uskladiti svojo prometno signalizacijo in jo uporabljati samo, kadar je nujno potrebna.

3.3.3

Konvencija vsebuje zelo malo prometnih pravil in od drugih področij zajema samo previdnostne ukrepe, ki jih je treba upoštevati pri srečanju vozil, prednost na cesti in uporabo luči.

3.3.4

Za začetek veljavnosti konvencije so veljali isti mehanizmi, kot so bili opisani zgoraj; njen cilj uskladitve je bil pogojen z možnostjo držav, da se izognejo nekaterim od teh določb in da ne sprejmejo možnih sprememb konvencije.

3.4

Konvencija o cestnem prometu, ki jo je 8. novembra 1968 na Dunaju podpisalo 37 držav, trenutno velja v približno 100 državah. Ko je ratificirana in ratifikacijska listina deponirana, se razveljavita konvenciji iz leta 1926 in 1949 med temi državami.

3.4.1

Gre za standardno besedilo, ki je najbolj dognano z vidika predpisov o cestnem prometu, saj vsebuje trideset členov na to temo in določbe v zvezi z vožnjo, ki so glavno jedro sodobnih zakonikov. Konvencija iz leta 1968 gre še dlje od minimalističnih skrbi predhodnih konvencij, ki so bile omejene na srečanja vozil in z njimi povezano prometno signalizacijo: ne določa samo načel, ki jih morajo vozniki upoštevati med najbolj nevarnimi manevri (na primer prehitevanjem, spreminjanjem smeri, previdnostni ukrepi, ki jih je treba upoštevati v zvezi s pešci), ampak predpisuje ustavljanje vozil, parkiranje, vstopanje in izstopanje potnikov v vozilo, vožnjo v tunelih oz. na kratko vse značilne okoliščine pri vožnji z avtomobili.

3.4.2

Dunajska konvencija gre dlje od prejšnjih besedil: od držav pogodbenic in podpisnic zahteva, da vsebino svojih pravnih določb uskladijo s prometnimi pravili, ki jih določa konvencija, kar je za voznike, ki potujejo v drugih državah podpisnicah, prednost, da so seznanjeni z glavnimi prometnimi pravili.

3.4.3

Vendar so države še vedno imele možnost zavrniti spremembe h konvenciji.

3.5

Na podlagi tega povzetka konvencij lahko ugotovimo, da na območju Evropske unije, ki je sedaj razširjena na deset dodatnih držav, veljajo tri mednarodne konvencije, ki pa ne veljajo vedno enako (12), kar pomeni, da smo še zelo oddaljeni od zakonodajne uskladitve na področju cestnega prometa, še zlasti, če v besedilo konvencij dodamo 25 nacionalnih zakonodaj, ki se stalno spreminjajo (13).

3.6

Nekatere ovire so že bile ali bodo pravkar odpravljene, kot so odprava mej, pogoji za homologacijo vozil in njihovih delov ter vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj in uskladitev pravil, ki jih urejajo. Vendar glavno jedro težav na področju cestnega prometa vseeno ostajajo: pravila o prometni signalizaciji.

3.7

V primerjavi s preostalim svetom konvencije poenostavljajo carinske postopke in možnost vožnje vozil na območju Skupnosti, vendar se državljani tretjih držav, ki obiščejo Evropsko unijo, še vedno srečujejo s takim številom cestnoprometnih zakonodaj, kot je držav v Uniji.

4.1

Kratka primerjava zakonodaj jasno razkriva, da na pomembnih področjih obstajajo občutne razlike med nacionalnimi zakonodajami, ki urejajo cestni promet, kar močno ovira prost pretok in lahko ogroža varnost ljudi in blaga ter prispeva k višji stopnji nezgod na evropski ravni.

4.2

Tukaj se bodo zlasti, vendar ne izključno, upoštevale ugotovitve, ki so navedene v zgoraj navedeni študiji, ki jo je pripravila Komisija, v kateri so ti vidiki podrobneje obravnavani (14).

4.3

Za zgled navedimo samo nekaj od številnih primerov, ki bi jih lahko našteli, ki so včasih za trenutne razmere izredno pomembni in zaskrbljujoči zaradi razlik v pravni ureditvi:

Najvišja hitrost zunaj naselij na cestah, na katerih so vozni pasovi fizično ločeni

Hujši prekrški

Alkohol

Obvezna oprema za prvo pomoč v lažjih vozilih

Rdeča in rumena luč: pripravite se za speljevanje

V krožišču je prednost obvezno treba dati kolesarjem

Obvezna oprema za prvo pomoč v lažjih vozilih

Prednost javnih prevoznih sredstev, ko zapuščajo postajališče

Obvezna vožnja s prižganimi lučmi podnevi zunaj naselij

Prometni znak za prepoved parkiranja

Prepovedano izstopanje pešcev iz vozila na vozišče

4.4

Vendar lahko podobne razlike, kot je to podrobneje predstavljeno v zgoraj navedeni študiji, opazimo na področjih, kot so zahteve za pridobitev vozniškega dovoljenja, cestna signalizacija, obvezna varnostna oprema, prehodi čez cestišče za pešce, pravila o prednosti, uporaba luči, vstopanje in izstopanje potnikov, uporaba posebnih voznih pasov, prehitevanje, razvrščanje vozil, vrste pnevmatik, uporaba vlečnih kablov, prometni znaki itd. Navedena študija poudarja skupaj 45 razlik med osnovnimi in pogosto rabljenimi vsakdanjimi prometnimi pravili.

4.5

Dodajmo, da so kljub velikim razlikam, ki obstajajo na ravni opredelitve osnovnih prometnih pravil, razmere še slabše, kar zadeva njihovo razlago in uporabo v različnih državah članicah, saj gre za položaj, ki je plod različnih ocen glede kršitev, vendar tudi številnih zelo različnih kazni za prekrške.

5.1

Na javnem zaslišanju z dne 17. maja 2004 so sodelovali predstavniki več zasebnih organizacij, ki so zastopali interese avtomobilistov, avtomobilske industrije, zavarovanj in varnosti na cesti, urada podjetja AIT/FIA in TIS-PT, ki je koordinacijsko podjetje za zgoraj navedeno študijo (15). Zahvaljujoč ustreznosti prispevkov, ki jih je ta študija omogočila zbrati, je bilo mogoče razjasniti in razrešiti več točk, ki so pomembne za to mnenje, v katerem se odražajo stališča glavnih zainteresiranih strani civilne družbe.

Njihove izjave je dopolnilo več ustanov tako, da so poslale pisne odgovore na vprašalnik, ki jim je bil predhodno poslan.

5.2

Iz vseh izjav in sporočil, ki izhajajo iz zaslišanja, lahko vidimo, da sta vsebina in primernost pobude Evropskega ekonomsko-socialnega odbora splošno sprejeta, da bi se dosegla določena stopnja uskladitve cestnoprometnih pravil na evropski ravni. Prav tako je bilo nekaj sodelujočih odprtih za možno in zaželeno približevanje sistemov za registracijo avtomobilov.

5.3

V tem okviru so bile zlasti izpostavljene naslednje točke:

5.4

Med podobnimi in dodatnimi vidiki vsake pobude na področju preiskave je bilo zlasti izpostavljeno naslednje:

6.1

Z zaslišanjem, ki je omenjeno v prejšnjem odstavku, je bila jasno prikazana želja po približanju k uskladitvi cestnoprometnih predpisov, ne da bi se to omejilo na promet, nasprotno, zajemati mora tudi, na primer, cestno infrastrukturo in varnost.

6.2

V teku svojega obstoja je Evropska unija izdelala nešteto zakonodajnih instrumentov, povezanih s cestnim prometom: o vozniških dovoljenjih, homologaciji vozil in njihovih delov, pravilih v zvezi s prevozom, avtomobilskem zavarovanju itd. Tu gre za določitev prometnih predpisov in njihovo uskladitev, kar bi lahko pripomoglo k doseganju drugih ciljev, predvsem k cestni varnosti, zahvaljujoč gotovosti in varnosti, ki ju prinaša poznavanje primernega ravnanja na cesti.

6.3

Kakor je bilo že omenjeno, vsebuje Dunajska konvencija iz leta 1968 najbolj dognano besedilo v zvezi s cestnim prometom. Izjemno natančno opredeljuje in zahteva — glede na to, da je mednarodna listina, ki so jo sprejele vse evropske države — od držav podpisnic, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo v skladu z določbami konvencije. Glede na to, da gre za besedilo, ki je med evropskimi državami najbolje poznano in sprejeto, bi bila lahko ta konvencija podlaga za širšo obravnavo evropskega cestnoprometnega zakonika.

6.4

Ta predlog torej želi uskladiti prometne predpise, ki tvorijo bistvo najsodobnejših evropskih cestnoprometnih zakonikov, in sicer predvsem, vendar ne izključno:

6.5

Prometni znaki morajo dopolnjevati in pojasnjevati prometne predpise ter pojasnjevati izjeme od teh predpisov. Vsebujejo lahko več informacij, da bi se povečala varnost cestnega prometa. Zato je treba poenotiti tudi signalizacijo, tako glede oblike kot glede vsebine ter njeno postavitev in pomen v skladu s prometnimi predpisi, da bi zagotovili boljše upravljanje njene količine in vidljivosti.

6.6

Signalizacija ni omejena samo na prometne znake. Uskladiti je treba tudi znake, ki jih uporablja prometna policija, svetlobne znake, opozorilne znake voznikov in označevanje cest.

6.7

Neupoštevanje določil predpisov in prometne signalizacije pomeni kršitev, kar vključuje enotne predpise za postopke nadzora, predvsem v zvezi s hitrostjo ter količino alkohola in psihotropnih snovi v krvi. Poleg tega se morajo države članice strinjati v zvezi z nedovoljenimi dejanji, ki veljajo za prekrške, da bi se izognili primerom, ko je neka zadeva prekršek v eni državi, v drugi pa ne. Poenotiti je treba torej opredelitev prekrška.

6.8

Zato je treba preučiti in uresničiti poenostavljene mehanizme za spodbujanje enotne interpretacije evropskega cestnoprometnega zakonika, saj morajo biti postopki v zvezi s prometnimi prekrški hitri, če želimo, da bodo učinkoviti (cilj je v bistvu poenostavljen postopek za predhodna vprašanja, naslovljena na Sodišče).

7.1

Zahteve, listine in postopki v zvezi z registracijo avtomobilov se ravno tako zelo razlikujejo med posameznimi državami članicami, zato je bila na zaslišanju predstavljena tudi možnost ustanovitve enotne evropske registracije, ki je prejela precej ugodnih mnenj.

7.2

Obravnavane so bile še prednosti in pomanjkljivosti centralnega evropskega registra lastništva avtomobilov, kjer bi bilo treba ponovno preučiti glavne elemente v zvezi s pravicami, stroški in obveznostmi v zvezi z vozili ter različnimi načini njihovega lastništva oziroma uporabe. Na zaslišanju so bile poudarjene prednosti takšne rešitve za zakonito trgovino z avtomobili znotraj Skupnosti, preprečevanje prevar in kraj avtomobilov ter kaznovanje kršitev voznikov iz drugih držav članic.

7.3

Zdi se, da obstajajo ugodne razmere za nadaljevanje z uvajanjem enotnega avtomobilskega registra, ki se nanaša na avtomobile in ne na njihove lastnike ali uporabnike. Pri tem so uporabne izkušnje iz informacijskega sistema v zvezi z registrsko številko in identifikacijo lastnika v okviru avtomobilskega zavarovanja (3. direktiva).

7.4

Tako nastale priložnosti za nakup, zavarovanje in registracijo vozila v katerikoli državi članici bodo odločno prispevale k povečanju čezmejnih transakcij vozil, večji mobilnosti državljanov, živahnejšemu turizmu in razvoju notranjega trga (18).

7.5

Poleg tega je evropski sistem avtomobilske registracije izredno zaželen in uresničljiv brez pretiranih stroškov, s tem da sta v prvi fazi predvidena tesnejša koordinacija in sodelovanje med obstoječimi nacionalnimi registri. Prinesel bi ogromno koristi, kar zadeva točno poznavanje lastništva (oziroma drugega pravnega dogovora) nad vozilom, pravno varnost pri transakcijah vozil, preprečevanje kraj in prevar, olajšal pa bi tudi nadzor in kaznovanje kršitev v vseh državah članicah.

8.1

Glede na trenutno stanje EESO meni, da bi bil najbolj primeren pravni instrument za izvedbo pobude s takšnim obsegom direktiva z minimalno uskladitvijo.

8.2

Pravna podlaga za njeno sprejetje mora upoštevati vpliv pobude kot sredstva za uresničitev notranjega trga in kot instrumenta za povečanje svobode gibanja evropskih državljanov znotraj območja Skupnosti.

9.1

EESO meni, da je določena stopnja usklajenosti zakonodaje s področja cestnoprometnih predpisov učinkovit način za pospešeno uresničitev notranjega trga in za zagotovitev varnejšega avtomobilskega prometa v njem.

9.2

Poleg tega Odbor ocenjuje, da lahko ta uskladitev odločno pripomore k povečanju varnosti v cestnem prometu, preprečevanju nezgod in k večji svobodi gibanja evropskih državljanov.

9.3

Odbor meni, da obstajajo ugodne razmere za začetek pripravljalnih del za evropsko zakonodajno pobudo z zgoraj navedenimi cilji, ki upošteva različne poglede in težave, ki so predstavljeni v tem mnenju.

9.4

Odbor meni, da je treba glede na trenutno stanje predvideti uporabo direktive z minimalno uskladitvijo in za podlago vzeti Dunajsko konvencijo. Direktiva bi opredelila osnovne predpise v zvezi s prometom in signalizacijo, pogoje za vožnjo vozil in izdajo vozniških dovoljenj, vrsto kršitev in njihovo kaznovanje, kar bi bil prvi korak k uvedbi evropskega cestnoprometnega zakonika.

9.5

EESO meni, da bi se z lažjim sledenjem avtomobilov veliko prispevalo tudi k varni uporabi avtomobilov, če bi se ustvaril enotni evropski avtomobilski register, ki bi bil omejen na avtomobile.

9.6

Odbor poleg tega meni, da bi lahko zavezujoč instrument Skupnosti opredelil podlago za ustanovitev sistema za enotno evropsko avtomobilsko registracijo, kjer bi si lahko veliko pomagali z izkušnjami s področja sodelovanja pristojnih nacionalnih služb.

9.7

V zvezi s tem Odbor poziva Komisijo, da začne s potrebno uvodno študijo za analizo stroškov in koristi na različnih področjih, kjer bo potrebno usklajevanje.

9.8

Odbor predlaga Komisiji, da na podlagi zelene knjige odpre javno razpravo na temo tega mnenja, da bi se zbrali pogledi in pripombe čim več zainteresiranih strani.

9.9

Odbor poziva Komisijo, naj medtem nadaljuje s svojimi študijami za čedalje večjo usklajenost na področju avtomobilske vožnje na splošno ter tudi za večjo varnost vozil.

9.10

Odbor opozarja države članice na nujnost in priložnost, da neprestano sprejemajo ukrepe za večje sodelovanje in koordinacijo na področju cestnoprometnih predpisov, preprečevanja nezgod, takojšnjega reševanja in odškodnin za žrtve nezgod.

9.11

Odbor upa, da bo Evropski parlament brezpogojno podprl to mnenje in spodbuja Komisijo in Svet k izvedbi tu omenjenih ciljev.

28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/42

1.1

Leta 1996 sta Evropska komisija in irsko predsedstvo Sveta ministrov EU v Dublinu organizirala mednarodno konferenco z naslovom Ali je pomorščak Evropske Unije ogrožena vrsta? Konferenca je potrdila, da so bili evropski pomorščaki bistvenega pomena za trajnost evropske pomorske industrije. Pripravljenih je bilo več predlogov za obnovitev dovolj številnih, visoko usposobljenih pomorščakov. Komisija je istega leta predstavila analizo v svojem sporočilu Na poti k novi strategiji za pomorstvo (1). To je bilo izraženo tudi v resoluciji z dne 24. marca 1997 o novi strategiji za povečanje konkurenčnosti ladijskega prometa Skupnosti (2). Svet ministrov Evropske unije je potrdil sporočilo Komisije in med drugim priznal, da so potrebni učinkoviti ukrepi za povečanje zaposlenosti pomorščakov Skupnosti.

1.2

Komisija je v Sporočilu o usposabljanju in zaposlovanju pomorščakov (3) ugotovila, da se je ponudba ustrezno usposobljenega osebja, zlasti častnikov, v zadnjih dveh desetletjih močno zmanjšala. Od začetka 80. let prejšnjega stoletja se je izrazito zmanjšalo tako ladjevje kot število pomorščakov EU. Izjema je prevoz s potniškimi ladjami in trajekti na rednih linijah v EU, ki ga še naprej v glavnem izvajajo plovila pod zastavo EU, katerih posadke sestavljajo predvsem državljani EU. Industrijske panoge, države članice in Komisija so večkrat obravnavale vprašanje zmanjševanja števila pomorščakov EU skupaj s pomanjkanjem ustrezno usposobljenih pomorščakov, vendar so bili ukrepi, določeni za ustavitev in preusmeritev trenda upadanja, v glavnem neučinkoviti.

1.3

Izvedene so bile številne študije in raziskovalni projekti, ki so skušali ugotoviti in raziskati problem upadanja števila pomorščakov EU. Sem spadajo: