23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/1

1.1

V zaključkih lizbonskega predsedstva iz leta 2000 in v Evropski listini za mala podjetja je bila poudarjena pomembnost podjetniške dejavnosti za trajnostni razvoj v Evropi in potreba po ustvarjanju pogojev za tako politično okolje, ki bi spodbujalo podjetništvo.

1.2

Predsednik Evropske komisije Romano Prodi je zatem na pomladnem zasedanju Evropskega sveta leta 2002 v Barceloni izjavil, da bo Komisija predložila zeleno knjigo o podjetništvu pred pomladnim zasedanjem Evropskega sveta leta 2003. Komisija je to nalogo opravila januarja leta 2003, kar je sprožilo podrobno in odprto posvetovanje z interesnimi skupinami v naslednjih mesecih. Svet je na pomladnem zasedanju leta 2003 Komisijo pozval, naj akcijski načrt za podjetništvo predstavi na pomladnem zasedanju Sveta leta 2004.

1.3

Mnenje Odbora o zeleni knjigi je bilo odobreno na plenarnem zasedanju septembra 2003 (1).

1.4

Komisija je nato februarja 2004 (2) sprejela akcijski načrt „Evropska agenda za podjetništvo“.

2.1

Tako kot v predhodnem mnenju o zeleni knjigi o podjetništvu v Evropi poskuša Odbor tudi v tem mnenju prispevati k stalnemu procesu razumevanja in spodbujanja podjetništva. To poskuša doseči z zagotovitvijo splošnih pripomb in podrobnejšo analizo akcijskega načrta. V mnenju bo Odbor nato predstavil niz konstruktivnih priporočil o tem, kako je to pobudo mogoče spremeniti v stvarne in oprijemljive pobude, ki bodo v korist sedanjim in prihodnjim generacijam evropskih podjetnikov.

3.1

V zeleni knjigi o podjetništvu v Evropi je jasno izraženo razumevanje vprašanja in razsežnost izziva, kot je dvig ravni podjetništva v EU. Odbor se v svojem mnenju tega zaveda in Komisiji izreka priznanje za zeleno knjigo in nadaljnji proces odprtega in podrobnega posvetovanja.

3.2

Na osnovi zelene knjige akcijski načrt zagotavlja nadaljnjo analizo evropskega podjetniškega izziva. Cilji akcijskega načrta so upravičeno visoko zastavljeni, vendar so nekatera prizadevanja neopredeljiva. Akcijski načrt v celoti daje vtis nejasnega in konservativnega dokumenta. Vsebuje le malo ustvarjalnosti, nakazane v zeleni knjigi in na javnih posvetovanjih, in pogosto raje navaja obstoječe pobude. Ponuja le malo mehanizmov za izvedbo in ne določa niti odgovornosti za izvedbo niti postopkov spremljanja in vrednotenja.

3.3

Ena od ključnih točk, ki so se oblikovale na razpravah med pisanjem zelene knjige in na nadaljnjih posvetovanjih, je bil širok razpon področij politike, ki vplivajo na podjetnike, in potreba po horizontalnem pristopu k opredeljenim izzivom, ki izhaja iz tega. Akcijski načrt interesnim skupinam sploh ne pokaže, da je ta pobuda prejela kaj več kot zgolj simbolično podporo služb Komisije zunaj GD za podjetništvo ali uprav držav članic. Brez take podpore pa bo akcijski načrt imel minimalen vpliv.

3.4

Komisija je na svoje posvetovanje prejela 250 odgovorov. Čeprav se Odbor zaveda transparentnosti, ki jo je Komisija pokazala z objavo vseh prejetih prispevkov na svoji spletni strani, akcijski načrt vsebuje le nekaj konkretnih sklicev na pripombe in bralcu ni jasno, kako so se odgovori analizirali in upoštevali. Glede na razsežnost te naloge in nastalo zanimanje v vsej EU bi bilo obžalovanja vredno, če se teh odgovorov ne bi pozorno obravnavalo. Če pa se jih je upoštevalo, bi to moralo biti razvidno iz akcijskega načrta.

3.5

V akcijskem načrtu bi bilo mogoče potrditi heterogenost malih in srednje velikih podjetij ter upoštevati, da ta raznolikost namesto splošnih političnih zahteva bolj osredotočene rešitve. Nedavno sporočilo Komisije o „Spodbujanju zadružnih podjetij v Evropi“ (3) na primer potrjuje pomen spodbujanja zadrug v Evropi, akcijski načrt pa bi moral vključevati korelacijsko povezavo s posebno vlogo zadružnih podjetij (4). Prav tako se potrebe samozaposlenih podjetnikov bistveno razlikujejo od potreb korporativnih družb (5). Poleg takih posebnih oblik lastništva podjetij bi bilo treba v akcijskem načrtu upoštevati potrebo po prilagajanju politike podjetjem s posebnimi potrebami in značilnostmi, kot so na primer inovativna podjetja v fazi zagona ali uveljavljena podjetja, ki se ukvarjajo z bolj običajnimi dejavnostmi.

3.6

Odbor je prepričan, da je prav tako pomembno spodbujati podjetniško miselnost v javnem sektorju. Čeprav razume, da se akcijski načrt osredotoča na podjetništvo v smislu ustanovitve, vodenja in razvijanja podjetij, bi prav tako lahko ponovno poudaril potrebo po spodbujanju podjetniškega razmišljanja v javnih upravah.

3.7.1

V svojem mnenju o zeleni knjigi je Odbor priporočil, „da se vsebina akcijskega načrta razdeli na dve ločeni področji:

3.7.2

Odbor na splošno soglaša s področji, zajetimi v petih strateških političnih področjih, vendar je zaskrbljen zaradi pomanjkanja konkretnih ukrepov, opisanih znotraj vsakega področja. Nadalje Odbor vztraja, da bi bil zgoraj navedeni pristop z dvema težiščema doslednejši od nekoliko poljubnega značaja teh petih strateških področij politike. Zdi se, da je teh pet političnih področij nedoslednih, da se medsebojno prekrivajo ter da zajemajo štiri globalne izzive in eno posebno vprašanje (izboljšanje dostopa do financiranja).

3.7.3

Kljub temu bodo v nadaljevanju tega mnenja posebne pripombe glede akcijskega načrta zaradi doslednosti razdeljene na teh istih pet področij.

3.7.4

Odbor je prepričan, da je v dokumentu Komisije oblikovana širša agenda. V naslednji fazi je treba opredeliti tako posebne ukrepe in mehanizme politike, spremljanja in pregledovanja kakor tudi kazalnike podjetništva in podatke, ki bodo zagotavljali napredek.

4.1

Odbor za vsako od petih strateško najpomembnejših področij opredeli številne posebne prednostne naloge.

4.1.1.1

To mora biti dolgoročni cilj, ki vključuje mnoge organe na mnogih različnih ravneh. GD za podjetništvo potrebuje tako podporo GD za izobraževanje in kulturo kakor tudi nacionalnih in subnacionalnih agencij, vključenih v oblikovanje in izvedbo izobraževalne politike.

4.1.1.2

Kakor je poudarjeno v zeleni knjigi, podjetnike motivirajo zelo različni dejavniki, na primer finančni dobiček, neodvisnost ali zadovoljstvo pri delu. Ne glede na njihovo motivacijo je bistveno, da se morebitni in obstoječi podjetniki zavedajo družbenih odgovornosti, ki jih prinaša lastništvo podjetja.

4.1.1.3

Odbor pozdravlja priporočila akcijskega načrta v zvezi z mladimi, vendar hkrati poudarja demografsko težnjo staranja prebivalstva v Evropi. Bilo bi brezbrižno, če ne bi ustvarili okolja, ki bi ponujalo možnosti za lastništvo podjetij tudi starejšim prebivalcem, ki so za to usposobljeni (imajo spretnosti, sposobnost upravljanja, kapital itd.) za ustanovitev in vodenje podjetij.

4.1.1.4

Odbor prav tako pozdravlja, da akcijski načrt poudarja posebne potrebe podjetnic. Ženske, ki nameravajo ustanoviti in voditi podjetje, se soočajo s posebnimi praktičnimi, ekonomskimi in kulturnimi izzivi, ki se med državami članicami znatno razlikujejo. Uradniki bi lahko bolje ocenili te izzive in se jim odzvali, če bi v postopek oblikovanja politike vključili uspešne in neuspešne podjetnice.

4.1.1.5

V več državah članicah se je razvila dolgoletna tradicija podjetniških programov v šolah. Nobene potrebe ni, da bi ponovno izumili kolo, zato bi akcijski načrt moral temeljiti na analiziranju, izmenjavi in spodbujanju sprejetja dobre prakse. Komisija je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja na tem področju uskladila več dragocenih NAJBOLJŠIH projektov. Ugotovitve in priporočila, ki izhajajo iz njih, bi se morala veljati za neprecenljiva pri oblikovanju politik akcijskega načrta.

4.1.1.6

Mehanizmi za pospeševanje nadaljnjega vključevanja članskih poslovnih organizacij v projekte skupaj s šolami bi morali biti sestavni del novega večletnega programa Komisije za mala in srednje velika podjetja za obdobje 2006–2010.

4.1.1.7

Vendar je za nastanek bolj podjetniške družbe v Evropi treba storiti še kaj več kot samo vzgajati prihodnje podjetnike. Ta politika bo padla na neplodna tla, če Evropa ne bo hkrati ustvarila okolja, ki bo morebitnim podjetnikom omogočalo uspeh. To pomeni, da je treba zagotoviti, da bo mnogo več akterjev v poslovnem okolju, od javnega in zasebnega sektorja do širše družbe, razumelo in cenilo pomen podjetništva. Podjetništvo bi zato morali sprejeti tako uradniki v javnem sektorju, ki si prizadevajo opravljati svoje dolžnosti učinkovito, kakor tudi tisti, ki se ukvarjajo z vodenjem podjetij.

4.1.1.8

Odbor je prepričan, da bi si politika morala prizadevati za manj dramatično prikazovanje podjetništva, tako da bi odstranila navidezne in dejanske pregrade med podjetniki in preostalo družbo. Sodobni načini dela ljudem omogočajo, da preizkusijo različne načine vključevanja v gospodarstvo in da je sprememba statusa zaposlenega v samozaposlenega oz. delodajalca in obratno sorazmerno enostavna. Tako bi moralo mnogo več ljudi dojeti podjetništvo bodisi kot dolgoročno bodisi kot kratkoročno možnost. To bo imelo dvojno prednost, po eni strani spodbujanje vedno več ljudi k razmišljanju o lastništvu oz. upravljanju podjetja kot o pozitivni možnosti, po drugi strani pa se bo hkrati izboljšal odnos do podjetnikov med mnogimi interesnimi skupinami. Pri ustvarjanju takega okolja je treba posvetiti pozornost možnosti prijave in odjave podjetja tako, da so birokratski postopki čim krajši. Potreba po tem je posebej izrazita v nekaterih novih državah članicah, od koder se poroča o preveč težavnih upravnih postopkih ob spremembi statusa samozaposlenega v status zaposlenega, začetek samostojne dejavnosti pa je birokratsko zelo oviran.

4.1.1.9

Hkrati morajo oblasti in druge interesne skupine zagotoviti, da se olajšanega spreminjanja teh različnih delovnih statusov ne zlorablja. Za dosego ravnovesja je pomembno, da delojemalci ali brezposelni ne začnejo samostojne dejavnosti na podlagi prigovarjanj ali prisile, če v to niso prepričani po lastni presoji, in da manj tankovestni delodajalci ne smejo opustiti svojih odgovornosti do delojemalcev (7).

4.1.2.1

V akcijskem načrtu je dobro obdelano osrednje vprašanje primernega ravnovesja med tveganjem in nagrado.

4.1.2.2

Odbor z zanimanjem pričakuje sporočilo Komisije o prenosih podjetij. To bo predvidoma nadgradnja njenega dragocenega poročila o NAJBOLJŠIH iz maja 2002 in nadaljevanje naloge, da se povečajo vlaganja in spodbudi zavest uradnikov v državah članicah in finančne skupnosti o tem pomembnem političnem področju. Treba se je lotiti reševanja več posebnih problemov, da bi se olajšal prenos, in čim bolj povečati možnosti za kontinuiteto podjetij. Zlasti davčne ureditve, davki na dediščino, zakonodaja o dedovanju in zakonodaja o podjetjih sedaj otežujejo nasledstvo podjetij, zato jih je treba predelati.

4.1.2.3

Akcijski načrt upravičeno izpostavlja stigmo zaradi neuspeha kot precejšnjo oviro za povečanje podjetniške dejavnosti. S tem izzivom se je delno mogoče soočiti s pomočjo uspešnih strategij za spodbujanje družbene zavesti o podjetništvu. Vendar je treba več neposredne pozornosti posvetiti odnosu finančnih ustanov, ki morajo postati bolj prožne pri obravnavanju posameznikov ob zapiranju podjetij. Odbor priporoča, da Komisija finančnim ustanovam predloži dokaze, da za podjetnike s predhodnimi (uspešnimi ali neuspešnimi) izkušnjami obstaja večja verjetnost, da bodo pri novih podvigih uspeli.

4.1.2.4

V tem procesu je pomembno vzpostaviti ravnovesje med omogočanjem ponovnega začetka tistim, ki so propadli „pošteno“, in zagotavljanjem prepovedi za nezakonito ravnanje. Stečajna zakonodaja mora torej postati manj stigmatizirajoča in bolj transparentna.

4.1.2.5

Čeprav Odbor pogreša bolj podrobno opredelitev predvidenih posebnih ukrepov, pozdravlja dejstvo, da se akcijski načrt sklicuje na nadaljnje delo Komisije in držav članic v zvezi s programi socialne varnosti za podjetnike.

4.1.3.1

Raziskave kažejo, da obstaja potreba po usposabljanju in zagotavljanju podpore lastnikom oz. upravljavcem podjetij, zlasti pri trženju. Prav tako je prišlo do bistvenega napredka pri prenosu znanja v mala in srednje velika podjetja prek zaposlovanja in močnejših vezi med raziskovalnimi ustanovami in skupnostjo malih in srednje velikih podjetij. Mentorske programe, kjer se mlada podjetja/podjetniki lahko učijo od izkušenih, je treba razvijati in podpirati.

4.1.4.1

Odbor pozdravlja predlog za spodbuditev držav članic k izmenjavi izkušenj glede dobre prakse in za izdelavo nadaljnjega akcijskega načrta za elektronsko nabavo.

4.1.4.2

Glede dostopa do financiranja Odbor priporoča bolj celovit pristop, ki vključuje:

4.1.5.1

Mnenje Odbora o zeleni knjigi je izpostavilo potrebo po političnih možnostih za podporo malim podjetjem, ki bi bile „vgrajene vodoravno, v vsa zadevna področja oblikovanja politike (zaposlovanje, obdavčenje, okolje, izobraževanje itd.), in navpično, na vseh ravneh oblikovanja politike“ (10). Kljub širši spodbudi iz junija 2002, tj. Svežnju za boljšo zakonodajo, pa mnoge službe Komisije še vedno niso sposobne ustrezno oceniti učinka predlogov politike na mala in srednje velika podjetja ali na druge interesne skupine. Odbor zato podpira nedavne pozive k uvedbi funkcije podpredsednika Evropske komisije z bolj neposredno odgovornostjo za nadzor regulativne reforme.

4.1.5.2

Širše gledano še vedno obstaja precej manevrskega prostora za izboljšanje postopkov ocenjevanja regulativnega učinka, ne samo znotraj Komisije, temveč tudi v Parlamentu in Svetu.

4.1.5.3

Odbor obžaluje, da se več ne omenja pristop „najprej je treba razmišljati v malem“. To pomeni, da je treba vse predpise ali zakonodajo oblikovati ob upoštevanju posebnih lastnosti in izzivov malih podjetij. Osrednja točka tega pristopa je ocenjevanje posebnih poslovnih učinkov vse nove in obstoječe zakonodaje na mala in mikro podjetja. Če bi se uresničeval v celotnem postopku oblikovanja politike EU, bi ta pristop sam predstavljal najpomembnejši prispevek institucij k obsežnejši podjetniški dejavnosti.

4.1.5.4

Nedavni vstop 10 novih držav članic EU prinaša veliko večji obseg malih in srednje velikih podjetij, od katerih imajo mnoga težave s sprejemanjem obstoječe zakonodaje EU, še preden lahko sploh pregledajo predloge za morebitne nove regulativne predloge. Komisija mora zato graditi na raznih posameznih pobudah, pri čemer mora proaktivno ugotavljati, kaj o njih meni skupnost malih in srednje velikih podjetij. Še bolj pomembno je, da mora Komisija pokazati upoštevanje širšega okvira, če naj bi se izognila nezadovoljstvu in kulturni vrzeli med ustanovami in politiko EU na eni strani ter malimi podjetji na drugi strani.

4.1.5.5

Odbor poudarja pomen učinkovitega dialoga med Komisijo in predstavniki malih in srednje velikih podjetij. Posvetovanja z malimi in srednje velikimi podjetji prek njihovih predstavniških organizacij bi morala biti v središču vseh posvetovalnih postopkov Komisije. Da bi se to olajšalo in zagotovilo, da bodo vse službe Komisije tudi v prihodnje seznanjene s stališči malih in srednje velikih podjetij, Odbor priporoča, da se kot izhodišče uporabi vloga odposlanca malih in srednje velikih podjetij in da se v okviru nove Komisije imenuje komisarja za mala in srednje velika podjetja. Osrednja naloga te vloge bi morala biti nadzorovanje izvajanja načela „najprej je treba razmišljati v malem“ v Komisiji sami.

4.1.5.6

Enaka načela dialoga veljajo za socialne partnerje, ki se ukvarjajo z mnogimi zelo pomembnimi vprašanji za prihodnje in sedanje podjetnike. Odbor priporoča pregled socialnega dialoga – načeloma na ravni EU, v nekaterih primerih tudi na nacionalni ravni – da se preuči, kako formalizirati bolj sorazmerno raven sodelovanja vedno bolj pomembne in raznolike skupnosti malih in srednje velikih podjetij.

4.1.5.7

S posebnim sklicem na pravila v zvezi z državno pomočjo Odbor toplo pozdravlja vzpostavitev instrumenta za ugotavljanje pomoči, ki po vsej verjetnosti ne bo znatno vplivala na konkurenčnost. Pomembno je na primer, da postopki državne pomoči ne ovirajo raziskovanja in izvajanja inovativnih načinov za odpravo morebitnih finančnih vrzeli za mala podjetja.

5.1

Odbor se zavzema za naslednja pojasnila in/ali izboljšanje postopkov:

5.1.1

Skladnost pristopov podjetniške politike: jasno je, da ima znotraj Komisije GD za podjetništvo ključno vlogo pri usmerjanju napredka. Akcijski načrt omenja vsa področja podjetniške politike Komisije in, kakor je priporočil Odbor v svojem mnenju o zeleni knjigi (11), mora biti to razvidno tudi iz posamičnih političnih pobud GD. Zlasti večletni program Komisije za mala in srednje velika podjetja za obdobje 2006–2010 mora pokazati jasno zvezo z akcijskim načrtom za podjetništvo in nadalje zagotoviti mehanizem za odzivanje na vrsto njegovih prednostnih nalog.

5.1.2

Vrednotenje: kljub nekaterim nedavnim izboljšavam, poslovna skupnost ni zadovoljna z uporabljenim pristopom za vrednotenje Evropske listine za mala podjetja. Sedaj ta omogoča državnim uradnikom na ravni EU in na nacionalni ravni, da nastopajo v dvojni vlogi „sodnika in porote“. Ključno je, da so predstavniki podjetij bolj dejavno vključeni v vrednotenje akcijskega načrta.

5.1.3

Treba je opredeliti okvir za bodoče naknadno vrednotenje, da se omogočijo nenehne izboljšave politike. V to morajo biti vključeni uradniki Komisije in držav članic ter priznani predstavniki podjetij na ravni EU in na nacionalni ravni.

5.1.4

Ustrezni kazalniki rezultatov so bistveno orodje pri zastavljanju in merjenju ciljev za povečanje podjetniške dejavnosti. To je Odbor priporočil v svojem prejšnjem mnenju (12) in poudaril v zaključkih Sveta za konkurenčnost z dne 20. februarja. Taki podatki bodo omogočili tudi primerjalno študijo politike in podjetniškega okolja držav članic.

5.1.5

Jasni časovni okviri: zaključki Sveta za konkurenčnost z dne 20. februarja pozivajo Komisijo k izdelavi bolj ambicioznega časovnega razporeda. Da bi bil časovni razpored učinkovit, mora biti tudi natančen in usmerjen k ciljem. Odbor razume, da je Komisija, odkar je objavila akcijski načrt, izdelala niz delovnih listov, natančneje opredeljenih ciljev in razporedov za posebne ukrepe. V istem duhu, ki je prevladoval na posvetovanjih, Odbor poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo teh delovnih listov in omogoči, da so na razpolago zainteresiranim strankam.

5.1.6

Spremljanje procesa in posredovanje odgovornosti: Komisija ne more in ne sme izvajati večine potrebnih ukrepov, vendar mora pozorno nadzorovati in spremljati napredek pri izvajanju akcijskega načrta. Hkrati je bistvenega pomena, da se odgovornost za izvedbo raznih ukrepov posreduje na ustrezno raven in da se vse zadevne stranke obvesti o dogovorjenem časovnem razporedu. To zahteva usklajeno vključevanje raznih akterjev, zato Odbor priporoča naslednje pobude, da se zagotovi njihovo sodelovanje pri nadaljnjem delu.

5.1.7

Da bi razširili sodelovanje Komisije v procesu, je treba vzpostaviti določeno obliko odbora za spremljanje akcijskega načrta v okviru spremenjene strukture Komisije po novembru 2004. Ta bi vključeval predstavnike vsakega od ustreznih generalnih direktoratov, v katerih se oblikujejo zakonski predlogi, ki zadevajo podjetja, in tudi tistih generalnih direktoratov, ki so odgovorni za nadzor izvajanja programov Skupnosti, ki izhajajo iz akcijskega načrta.

5.1.8

Ustanovitev delovne skupine ustreznih državnih uradnikov bi povečala njihovo vključevanje v proces. Ta bi morala na rednih sestankih razpravljati o konkretnih vidikih priporočil akcijskega načrta, prikazati napredek in ugotavljati pomanjkljivosti.

5.1.9

Ključno je, da se poslovna skupnost dejavno vključi v izvajanje, spremljanje in vrednotenje akcijskega načrta. S tem ima Odbor v mislih poslovno skupnost v najširšem smislu, kar zajema podjetja vseh oblik in velikosti, od samozaposlenih do multinacionalnih korporacij in od zadružnih podjetij do delniških družb. Kakršen koli neuspeh pri doseganju tako širokega vključevanja pomeni tveganje, da bo poslovna skupnost izključena iz potekajočega procesa, kar bo posledično zmanjšalo njen vpliv na najnižjo raven. Odbor torej priporoča sistematičen pristop k posvetovanju s poslovno skupnostjo med celotnim procesom prek njenih priznanih predstavnikov na ravni EU in držav članic.

5.1.10

Kot so pokazali odzivi na zeleno knjigo, se za podjetništvo zanima vedno več akterjev zunaj skupnosti malih in srednje velikih podjetij. Sindikati se na primer na splošno zavedajo pomena podjetniške politike. Vsem takim interesnim skupinam bi morali omogočiti, da prispevajo k izvajanju akcijskega načrta.

5.1.11

Na splošno Odbor priporoča, naj si celotna Komisija prizadeva, da bi akcijski načrt ostal v središču pozornosti tako tistih, ki oblikujejo politiko, kakor tudi širše skupnosti. Stalne promocijske dejavnosti in kampanje za spodbujanje zavedanja posebnih ciljev v okviru celotnega načrta bodo pripomogle k ohranjanju zagona in vključevanju zelo različnih akterjev, ki so potrebni za uspeh te nadvse pomembne pobude.

6.1

Odbor pozdravlja akcijski načrt Komisije in ponovno izreka priznanje GD za podjetništvo za njegova prizadevanja, odkar se je ta proces začel v začetku leta 2002. Odbor se zaveda, da morajo mnogo potrebnih ukrepov sprejeti oblikovalci politike zunaj GD za podjetništvo.

6.2

Akcijski načrt je zgolj izhodiščna točka nenehnega in dolgoročnega procesa. Ta proces bo uspešen samo, če se vodoravno poveže prek širokega obsega področij politike in navpično prek oblikovalcev politike na mnogih ravneh. Akcijski načrt in druge z njim povezane prihodnje pobude Komisije morajo sprožiti pozitiven odziv teh oblikovalcev politike. Odbor poziva zlasti druge generalne direktorate in oblasti držav članic k dejavnemu vključevanju.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/7

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v okviru svojih obeznosti na področju turističnega sektorja v Evropi na plenarnem zasedanju z dne 29. oktobra 2003 sprejel mnenje na temo družbeno trajno uravnoteženega turizma za vsakogar.

1.1.1

Mnenje je bilo predstavljeno leta 2003 na Evropskem turističnem forumu kot prispevek k splošnemu izboljšanju turizma in zlasti dostopnega turizma v okviru evropskega leta prizadetih oseb.

1.2

Mnenje postavlja splošen okvir za analizo, splošna načela in predloge z namenom določitve prihodnosti turističnega sektorja v njegovih številnih in raznovrstnih oblikah. Izbranih je bilo 10 pomembnih vidikov. Za vsakega od slednjih je bilo predlaganih 10 pobud, kar je pripeljalo skupaj do 100 konkretnih pobud, katerih namen je, posamično in v celoti, zasnovati trajno uravnotežen in dostopen turizem za enaindvajseto stoletje.

1.3

S slednjim kot oporno točko želi EESO z novim mnenjem o politiki na področju turizma in sodelovanju med javnim in zasebnim sektorjem opredeliti dejavnosti in potrebne ukrepe, ki bodo zastavljene cilje naredili izvedljive in omogočili njihovo praktično izvedbo. Pravtako želi preučiti posameznike, sektorje, organizacije, telesa in inštitucije, zadolžene za njihovo izvedbo, tako v okviru svojih lastnih in posebnih pristojnosti in odgovornosti kot v sodelovanju z drugimi akterji.

1.4

Cilj pričujočega mnenja je razčleniti in predlagati metode za sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, zlasti med organi oblasti in zasebnimi podjetji ter organizacijami delodajalcev. Nanaša pa se tudi vidike, ki vključujejo ostale akterje turističnega sektorja kot npr. delavce in sindikate, združenja potrošnikov itd. Cilj je, da bi v končni fazi vsi akterji bili odgovorni znotraj svojih pristojnosti in pa, da bi se našli mehanizmi in sredstva za usklajevanje dejavnosti z ostalimi vpletenimi akterji s področja upravljanja in politike turizma. To naj bi pripomoglo k izboljšanju konkurenčnosti in trajnosti v sektorju.

1.5

Treba je vedeti, da se je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem povsod izkazalo kot dobro sredstvo za izboljšanje kakovosti, trajnosti in konkurenčnosti v turizmu neglede na različno stopnjo pomembnosti in razvitosti le-tega širom po Evropi.

1.6

Javna predstavitev mnenj, ki se je odvila v španskem mestu Sevilji 15. aprila 2004, je nazorno pokazala, da obstajajo številne pozitivne izkušnje uspešnega sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem in opozorila na nujnost nadaljevanja po tej poti, če želimo napredek v kakovosti, trajnosti in konkurenčnosti turističnega sektorja. V razširjeni Evropi bo turistična dejavnost nedvomno igrala pomembno vlogo, zato si ti cilji zaslužijo še toliko večjo pozornost.

2.1

Namen tega mnenja ni natančna opredelitev javnega in zasebnega sektorja. Vendar pa se nam za ponazoritev in osredotočenje nadaljne analize zdi smiselno podati grobo definicijo obeh sektorjev in predstaviti njuno stališče do medsebojnega sodelovanja v turističnem sektorju.

2.2

Javni sektor sestavljajo različne ravni oblasti (lokalna, regionalna, nacionalna in mednarodna), ter organi in inštitucije, ki so večinoma odvisni od prvih in so financirani iz davkov ali javnih sredstev. Pokriva torej široko paleto inštitucij, kot npr. izobraževalne ustanove, ustanove za spodbujanje in tudi ustanove v obliki zasebnih ali mešanih družb z natančno določenimi pristojnostmi, z natančno določeno vlogo v družbi in ki se osredotočajo na pospeševanje javnih dobrin. Treba je navesti izkušnje na trgu dejavnih javnih podjetih, kot npr. španskega Paradorsa in portugalskega Pousadasa. Javni sektor navadno priskrbi številne osnovne storitve, na katere se opirajo podjetja pri razvoju svojih dejavnosti.

2.2.1

Posebno omembo si zaslužijo ustanove, ki so pristojne za spodbujanje turizma in informiranje, saj je na teh področjih sodelovanje nujno potrebno za opredelitev ciljev in skupnih ukrepov.

2.2.2

Z vidika javnega sektorja lahko raznolike oblike sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem prinesejo nove oblike financiranja različnih dejavnosti, še posebej tistih, ki so povezane s spodbujanjem, grajenjem infrastrukture, izboljšanjem kakovosti itd.

2.3

Zasebni sektor pa je sestavljen ne samo iz podjetij v njihovih najraznovrstnejših oblikah, od kooperativ do samostojnih podjetnikov, ampak v veliki meri tudi iz socialnih partnerjev, sindikatov, združenj podjetij in državljanov kot potrošnikov in zasebnikov, katerih se družbeno blagostanje neposredno dotika. Njihovi interesi in cilji so predvsem osebni in individualne narave, a tudi širše družbeni, v kolikor njihove dejavnosti neposredno ali posredno vplivajo na družbo kot celoto, do katere so odgovrni tako v svojih dejavnostih kot opuščanjih.

2.3.1

Pravtako lahko podjetja razdelimo glede na velikost: velika podjetja, mala in srednje velika podjetja (MSP) in mikro podjetja. Zdi se, da je velikost odločilen faktor, ko gre za opredelitev področja sodelovanja; mala in srednje velika podjetja kažejo namreč več zanimanja za slednje, morda zaradi tega, ker so bolj odvisna in potrebujejo pomembnejšo podporo za uresničitev svojih ciljev. Pomemben dejavnik je tudi obseg dejavnosti. Lokalna in regionalna podjetja so dovzetnejša za sodelovanje kot velike multinacionalke, ki so navadno manj prožne zaradi centralizirane strukture in poenotenega načina vodenja in imajo bolj raznolike interese, razpršene po različnih turističnih destinacijah.

2.3.2

Gospodarske in družbene akterje pa lahko razdelimo glede na funkcijo družbenih skupin, ki jih zastopajo, npr. delodajalce in delojemalce. Jasno je, da imajo njihove organizacije bistven pomen pri vzpostavljanju partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem. Kajti tudi, če zastopajo predvsem zasebne interese, so njihovi skupni interesi zelo blizu javnim interesom in jih je tako lažje usklajevati. Strokovnost njihovih predstavnikov je lahko - in navadno tudi je - ključni dejavnik uspešnosti pri vzpostavitvi partnerstva.

2.3.3

Družbeni sektor ponuja veliko število zasebnih organizacij in ustanov različnih vrst, ki, podobno kot predstavniki gospodarskih in družbenih akterjev zastopajo zasebne in skupne interese. Omenimo lahko zveze potrošnikov, organizacije za zaščito okolja, sosedska združenja. Ponavadi gre za dobre partnerje v projektih sodelovanja na področju turizma, ki včasih uspejo pritegniti tudi druge druge akterje.

2.3.4

Četudi to ni povsem namen pričujočega mnenja, se nam zdi pravilno omeniti, da so možne in željene tudi druge oblike sodelovanja med javnimi ustanovami na različnih ravneh in podjetji različnih vrst. Sodelovanje je lahko vertikalne ali horizontalne narave.

3.1

Trenutni spekter odnosov med javnim in zasebnim sektorjem lahko opišemo s pomočjo štirih grobih modelov. Kljub temu, da se ti skoraj nikoli ne pojavljajo v čisti obliki, nakazujejo trenutne težnje v praksi.

3.1.1

Nasprotovanje. Gre za model nasprotovanja. Sektorja se obnašata kot nasprotnika oziroma mislita, da sta v nasprotju drug z drugim. Zasebni sektor pogosto vidi v javnem oviro za dosego svojih ciljev na področju donosnosti zaradi neprimernosti infrastruktur, ki jih ponuja javni sektor, nujnih za normalen razvoj dejavnosti zasebnega in pa zaradi pomanjkanja oziroma slabe kakovosti javnih storitev za turiste ali turistično industrijo. Ali pa podjetja v javnih ustanovah vidijo zgolj pobiralce davkov, vedno bolj požrešne v turističnem sektorju, ki je podvržen močni konkurenčnosti v cenah. Različne stopnje obdavčenja po državah, regijah in lokalnih skupnostih so vir izkrivljanja konkurence, zaradi česar podjetja zahtevajo uskladitev davkov, kot npr. DDV na področju turističnih storitev. Zasebni sektor ima torej občutek, da se mora boriti proti javnemu, kar pa seveda zmanjšuje prej kot povečuje njegovo konkurenčnost.

3.1.1.1

V razmerah možnega odnosa nasprotovanja, javne ustanove lahko vidijo v zasebnem turističnem sektorju vir težav in ovir, ki izkrivljajo njihove javne cilje na področju družbene blaginje, ohranjanja in trajnosti naravnih virov, socialne kohezije in odgovornosti podjetij do lokalnega prebivalstva.

3.1.1.2

Prek medijev se ti napeti odnosi ter notranja in zunanja rivalstva v v večji ali manjši meri odražajo v družbi, kar ustvarja konfliktno ozračje in še dodatno spodbuja medsebojna obtoževanja ter nikakor ne pomaga ne zasebnemu ne javnemu sektorju pri doseganju njunih ciljev.

3.1.1.3

Očitno je, da ta model ni najprimernejši za dosego trajnega in konkurenčnega družbenega, gospodarskega in okoljskega razvoja, ne z vidika potrošnika in lokalnega prebivalstva kot tudi ne z vidika podjetij, ki vidjo v turističnem sektorju potencial za ustvarjanje in razdeljevanje premoženja.

3.1.2

Sobivanje. V tem modelu so javna in zasebna telesa drug do drugega strpna. Trudijo se za uresničitev svojih lastnih ciljev, hkrati pa spoštujejo pristojnosti drug drugega in pravice ostalih akterjev v turističnem sektorju ter izpolnjujejo svoje pravne in družbene obveznosti. Gre za model, osnovan na medsebojni strpnosti, ki pa, četudi boljši kot prejšnji, ne zadostuje za razvoj trajnostnega turizma, po našem mnenju primernega za enaindvajseto stoletje. Pogosto ga najdemo v območjih, kjer turizem ne predstavlja glavne dejavnosti, ampak le dopolnjuje dohodke iz drugih dejavnosti. Značilen pa je tudi za mesta in kraje z raznolikim gospodarstvom, v katerem turizem predstavlja le majhen delež lokalne gospodarske dejavnosti.

3.1.3

Usklajevanje. Ta model označuje določeno usklajevanje med politikami, strategijami in ukrepi različnih javnih in zasebnih akterjev v turističnem sektorju. Vsak sektor sicer sledi svojim lastnim ciljem, a povezanost in pretok informacij povečujeta komplementarnost ciljev obeh sektorjev, kar pa je v korist tudi družbi kot celoti. Glavni sredstvi tega modela, tako na ravni politik kot dejanskih ukrepov, sta informiranje in komunikacija med različnimi akterji turističnega sektorja. Komunikacijo omogočajo številne metode sodelovanja, kot so npr. delovne skupine, forumi, informativni sestanki itd. Vse to pa predpostavlja višjo stopnjo sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. Po našem mnenju ta model spodbuja delovanje v smeri cilja gospodarske, družbene in okoljske trajnosti v turizmu. Navadno ga srečamo na značilnih turističnih lokacijah, kjer igra turistični razvoj pomembno vlogo in kjer se javni in zasebni akterji zavedajo nejgove pomembnosti za lokalno prebivalstvo.

3.1.4

Sodelovanje. Vzporedno z individualnimi cilji si javni in zasebni akterji v tem primeru zastavijo še skupne cilje, tako na ravni ukrepov in strategij kot na ravni politik. Ta model zahteva doslednost pri ciljih in zelo razvito vizijo turistične dejavnosti, ki je pa ni lahko vzpostaviti, saj je treba ves čas upoštevati merila gospodarske, družbene in okoljske trajnosti na kratek, srednji in dolgi rok. Takšna ureditev odnosov je po našem mnenju najbolj daljnosežna in bi morala biti cilj novega koncepta trajnostnega turizma, v kolikor le-ta želi preživeti kot industrija in biti donosen na gospodarski, družbeni in okoljski ravni.

3.1.4.1

Sodelovanje se lahko naslanja na različna sredstva: mešana podjetja, organizacije delodajalcev, fondacije, mešane ustanove, sveti, partnerstva itd. Vendar pa sta v vseh primerih kjučna elementa za dosego sodelovanja in optimizacijo truda združitev in skupna uporaba izkušenj in strokovnega znanja ter projekti podjetij na področju dolgoročnih investicij. Pomembno se nam zdi poudariti, da je sodelovanje najučinkovitejše na lokalni ravni, saj se prav na tej javni in zasebni interesi stikajo na najbolj neposreden način. Lokalna raven je zmožna ponuditi primerno okolje za uveljavitev turizma kot gonilne sile lokalnega razvoja ter proizvajalca visokokakovostnih in družbeno trajno uravnoteženih delovnih mest.

3.1.4.2

Sodelovanje pogosto najdemo tam, kjer javni in zasebni sektor soustvarjata turistične proizvode. Nekateri tako ustvarjeni proizvodi imajo veliko uspeha.

3.2

Iz analize trenutnega stanja je moč razbrati, da vse štiri modele srečamo v vsakdanjem življenju, včasih v čisti obliki, a največkrat v mešani, kar pa ustvarja veliko vmesnih stanj. Sodelovanje je uresničljiv in željen cilj evropske in svetovne turistične industrije, saj izboljšuje konkurenčnost in trajnost turizma. Istočasno je treba priznati pomembnost in spodbuditi razvoj dobrih praks, ki se v Evropi in po vsem svetu dosegajo na področju turizma, včasih na pobudo javnega sektorja, najpogosteje pa zasebnega.

3.3

Nasplošno lahko rečemo, da se v primerih tistih turističnih destinacij in dejavnosti, v katerih sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem predstavlja osnovo za izboljšanje kakovosti, načrtovanja razvoja, odgovora na krizne razmere ter v številnih podobnih primerih, učinkovitost in donosnost ukrepov znatno izboljšata, s čimer destinacija oziroma dejavnost pridobi na konkurenčnosti.

3.3.1

Nasprotno pa stanja konflikta, neusklajevanja ali neznanja, ki se lahko pojavijo zavestno ali nezavestno, težave le povečajo, zakasnijo rešitve ter zmanjšajo konkurenčnost in donosnost.

3.3.2

Različne študije so pokazale, da so turisti mnenja, da kakovost storitev, ki so jim ponujene na potovanjih ali na počitnicah, v 50-ih % zavisi od storitev, ki jih priskrbijo javna telesa in v 50-ih % od tistih, ki jih priskrbi zasebni sektor, predvsem podjetja prek svojih uslužbencev. Številne študije, ki so jih izvedle mestna občina Calvià in druge španske mestne občine kot del Načrta za turistično odličnost, preučujejo način občutenja različnih kazalcev kakovosti in njihovo težo v splošnem občutenju kakovosti proizvoda pri turistih.

3.4

Vzpodbudna je ugotovitev, da gre razvoj vztrajno v smeri sodelovanja in se odmika od modela nasprotovanja. Slednje je v samih začetkih turistične industrije, v obdobju visoke rasti, ko razvoj najboljših turističnih destinacij na obali ali na deželi ni poznal meja, predstavljalo morda najpogostejši model. Takrat je iskanje kratkoročnega dobička zasenčilo določene vidike trajnosti, ki jih javni sektor ni bil zmožen upoštevati, vključiti v svojo strategijo in razviti v sodelovanju z zasebnim sektorjem.

3.4.1

Družba se vedno bolj zaveda pomembnosti dolgoročnih dejavnikov in omejitev zlasti pri zaščiti naravnih virov. Hkrati pa se danes turistične dejavnosti razvijajo veliko bolj v skladu z družbenimi cilji kot v preteklosti.

4.1

Nasplošno povedano mora osnovni namen vsakega sodelovanja biti okrepitev in dopolnitev ciljev vsake od obeh strani, razvoj njunih strategij in načrtovanje ukrepov, kar utemeljuje njun obstoj v družbi danes in v prihodnje. Vsaka stran mora prispevati svoje posamezne ali skupne cilje in jih poskusiti dopolniti s cilji svojih partnerjev.

4.2

V sodelovanju na področju turizma lahko razlikujemo različne vrste ciljev.

4.2.1

Področni cilji. Turistična industrija je, kot smo že poudarili, strateško pomemben sektor za uresničitev številnih ciljev, ki so v samem osrčju poslanstva Evropske unije in njenih politik, njenih prizadevanj za izgradnjo boljše Evrope danes in v prihodnje.

4.2.1.1

Zaradi neposrednega vpliva, ki ga ima na gospodarstvo, družbo in okolje turistični razvoj lahko in bi moral pomeniti prednostno sredstvo za izboljšanje kakovosti življenja evropskih državljanov. Vendar pa mora turizem za dolgoročno uresničitev svojih zmogljivosti izpolnjevati določena merila na področju trajnosti, ki jih morajo upoštevati vsi akterji v turizmu od javnih in zasebnih ustanov do podjetij in uporabnikov. Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem lahko in mora stremeti za dolgoročnim preživetjem in konkurenčnostjo turističnega sektorja.

4.2.1.2

Posebej je treba poudariti, da se je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem izkazalo za zelo učinkovito sredstvo za rešitev iz razmer propada ali krize turizma na ustaljenih destinacijah, ki jim grozi izguba zmožnosti za ustvarjanje blaginje. V takšnih razmerah je skupno ukrepanje vseh akterjev nujno potrebno, saj povečuje učinkovitost in prepoznavnost sprejetih ukrepov.

4.2.1.3

Pravtako je razvidno, da je v kriznih razmerah, kot npr. 11. september ali, nedavno, 11. marec v Madridu, skupno ukrepanje javnih in zasebnih akterjev in nosilcev odločanja nujno, če želimo omiliti negativne posledice podobnih tragedij na turizem.

4.2.1.4

Področje prometa je eno izmed področij, na katerem se sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem lahko izkaže za učinkovito v sektorskem okolju. Na tem področju je pojava nizkocenovnih letalskih družb na trgu gotovo pripomogla k splošnemu znižanju cen. Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem mora torej delovati v smeri ohranjanja kakovosti storitev, zaposlenosti in varnosti pri tej vrti ponudb.

4.2.1.5

Če je usposabljanje strokovnjakov v vseh sektorjih jasen cilj vsake človeške dejavnosti, to še posebej drži za turistični sektor, katerega očiten sestavni del so človeški odnosi. Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem je na tem področju zelo pomembno, saj je v interesu obeh sektorjev izboljšati usposabljanje in strokovnost svojih uslužbencev.

4.2.2

Družbeni cilji. Nemogoče je določiti cilje na področju sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem, ne da bi vzeli v obzir družbene cilje, ki bi morali biti neločljiva sestavina vsake človeške dejavnosti. Lokalni razvoj in ustvarjanje delovnih mest sta bistvena cilja turizma in, kot posledica, sodelovanja v turističnem sektorju.

4.2.2.1

Dejstvo, da je turizem gospodarska dejavnost, ki sloni zlasti na storitvah, ki jih opravljajo osebe, pomeni, da vsaka nova turistična dejavnost prispeva k ustvarjanju delovnih mest. Vendar pa je le visokokakovosten in trajnosten turizem zmožen ustvarjati visokokakovostna delovna mesta.

4.2.2.2

Izboljšanje življenskih pogojev turistično usmerjenih lokalnih skupnosti mora nedvomno biti eden izmed ciljev učinkovitega sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. Različne evropske regije se bodo morale prilagoditi nedavnim in prihodnjim spremembam Skupne kmetijske politike. „ Počitnice na kmetiji “ bi lahko spodbujali kot možnost združitve tradicionalnih dejavnosti s turizmom, kar bi lahko pripeljalo do novega vira zaslužka. Ravnotako je treba preučiti spodbujanje turizma kot možne nove oblike dejavnosti v območjih, ki jih je prizadelo industrijsko prestrukturiranje, železarska industrija ali podobne dejavnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor bo zadolžen za oblikovanje mnenja na lastno pobudo, ki bo obravnavalo alternativo za prizadeta območja.

4.2.2.3

Ohranjanje kulturne, arheološke in arhitekturne dediščine je verjetno eden izmed družbenih ciljev, ki se lahko najbolje doseže s sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem, kot pričata mreži Paradores v Španiji in Pousadas na Portugalskem, zahvaljujoč katerima so bile obnovljene in odprte za obiskovalce številne znamenitosti, kar ima nedvomno pozitivne posledice na blaginjo okolice. To je gotovo način, kako zadržati javne dobrine v državnih rokah in hkrati zagotoviti, da se jih ceni in uporablja. Isto velja za podeželska območja, v katerih številna mala in srednje velika podjetja vidijo priložnost za posel. Vendar pa ni nujno, da so javna podjetja tista, ki skrbijo za obnavljanje; poznamo namreč številne primere zasebne obnove znamenitosti, ki danes prinašajo dobičke zahvaljujoč turistični dejavnosti. Takšne primere smo lahko videli na ogledu, organiziranem v okviru javne predstavitve mnenj v Sevilli. Nove članice EU se ponašajo z izjemno dediščino, ki pa je potrebna obnove. V tem vidimo privlačno priložnost za spodbujanje turizma prek zaščite dediščine. Pri doseganju tega cilja igra sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem v vseh svojih oblikah zelo pomembno vlogo.

4.2.2.4

Turizem ima lahko koristi od sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem tudi na drugih področjih. Vzemimo primer gastronomije, ki predstavlja pomembno dediščino s kulturnega in umetniškega vidika. Krepitev sodelovanja na tem področju z namenom izboljšanja razvoja kakovostnega kmetijsko – živilskega sektorja in denominacije porekla bo v prihodnosti vplivalo na turistično ponudbo.

4.2.2.5

Vsesplošno izvajanje Etičnega kodeksa turizma, ki ga je Svetovna turistična organizacija sprejela pred nekaj leti, lahko predstavlja dober cilj sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem.

4.2.3

Gospodarski cilji. Nasplošno velja gospodarska razsežnost za ključno razsežnost turizma. Kot smo že omenili, je turistična industrija pokazala, da je zmožna ustvarjati delovna mesta in blaginjo teoretično povsod po svetu, a še posebej v Evropi in nasploh v Sredozemlju. Trajnost tukaj pomeni, da je treba imeti dolgoročno in ne kratko ali srednjeročno strateško vizijo. Pomeni razvoj turističnih proizvodov s pogledom na konkurenčnost danes in v prihodnosti, proizvodov, ki naj bi bili sposobni prinašati kratko, srednje in dolgoročne dobičke ter ustvarjati trajna in kakovostna delovna mesta skozi celo leto ter na kratek, srednji in dolgi rok. Skupni cilji učinkovitega sodelovanja so tukaj torej izboljševanje in ohranjanje konkurenčnosti in gospodarske donosnosti turističnega sektorja.

4.2.3.1.

Informacijske in komunikacijske tehnologije predstavljajo še eno področje med gospodarskimi cilji turističnega sektorja, ki pravtako zahteva sodelovanje, v kolikor želimo doseči cilje tako turističnih destinacij, ki jih navadno zastopa javni sektor kot tudi prodajanja turističnih storitev, kar pa navadno zadeva podjetja. Vsem, tudi obrobnim območjem dostopna turistična informacija je bistvena, če zelimo konkurenčnost v turističnem sektorju.

4.2.3.2.

Kjer gre za gospodarske cilje sodelovanja, je treba vedeti, da je posredovanje javnega sektorja bistveno a) za preprečevanje izkrivljanja konkurence in b) za preprečevanje konkurence, ki nastane zaradi neusklajenosti konkurenčnih stanj, kot npr. različnih stopenj obdavčenja, kar ima lahko negativne učinke na preglednost trga.

4.2.4.

Okoljski cilji. Turizem je verjetno edina industrija, katere osnovni proizvod je naravna atrakcija. Slednja zavisi od različnih dejavnikov. Občutenje narave, raznovrstnost pokrajin, bioraznovrstnost in spoštovanje narave igrajo bistveno vlogo pri zagotavljanju kakovosti in trajnosti proizvodov, ki jih iščejo potrošniki, v tem primeru turisti. Ohranjanje pogojev, ki zagotavljajo trajnost naravnih virov in njihovo razumno in trajno izkoriščanje je povsem izvedljiv in željen cilj sodelovanja med javnimi in zasebnimi akterji ter zmožen ustvarjati dobičke.

4.2.4.1

Varstvo okolja je eno izmed področij, kjer sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem lahko služi kot sredstvo za dosego kakovosti okolja. Nedavni dogodki, kot je bila katastrofa Prestigea, so pokazali, da je varstvo okolja nujno in da ga je treba zagotoviti tako s strani zasebnega kot javnega sektorja.

4.3

Cilji sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem morajo zmeraj biti združljivi z idejo trajnosti, ki obsega tri razsežnosti: gospodarsko, družbeno in okoljsko, se nanaša na kratek, srednji in dolgoročni časovni okvir in katere sestavni del je udeležba vseh akterjev turističnega sektorja. Sodelovanje med slednjimi temelji na politiki in ukrepih trajnostnega razvoja.

5.1

Določena načela morajo usmerjati sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem na področju turizma.

5.1.1

Načelo pristojnosti. Razume se, da mora za vzpostavitev čvrstega in trajnega partnerstva različnim akterjem biti omogočeno samostojno doseganje svojih lastnih ciljev, določenih z medsebojnim sporazumom. Njihove pristojnosti morajo biti priznane, naj si bo to v obliki izrecnega zakonitega mandata, prenosa pooblastil ali zgolj formalnega ali neformalnega zastopanja.

5.1.2

Načelo soodgovornosti. Različni akterji morajo biti neposredno ali posredno prizadeti ali vpleteni v situacijo, ki je pripeljala do vzpostavitve partnerstva.

5.1.3

Prostovoljna narava sodelovanja. Sodelovanje zavezuje izkjučno tiste, ki se prostovoljno odločijo aktivno sodelovati v partnerstvu.

5.1.4

Načelo demokratičnosti. Pravila odločanja in zastopanja morajo biti zelo nazorna in v skladu z načeli participativne demokracije.

5.2

Za dosego zastavljenih ciljev mora izvajanje partnerstva biti v skladu z naslednjimi merili:

5.2.1

Konkretnost ciljev. Cilji morajo biti izrecni. V kolikor je možno, morajo biti izmerljvi z gospodarskimi kazalci, vsebovati časovni okvir in temeljiti na dogovoru.

5.2.2

Pomembnost. Zastavljeni cilji morajo imeti neposreden ali posreden pomen za vse vključene akterje.

5.2.3

Spremljanje rezultatov. Pomembno je, da se akterjem omogoči vpogled v rezultate partnerstva. Sicer se lahko zgodi, da izgubijo motivacijo in in se izključijo.

5.2.4

Sorazmernost. Bistveno je, da sta udeležba in dejavnost akterjev sorazmerna z obsegom izzivov.

6.1

Da bi lahko opisali sredstva in vrste združenj, je najprej nujno ugotoviti idealno stopnjo sodelovanja, to je stopnjo, na kateri je sodelovanje smiselno. To pa pomeni, da je nujno razčleniti in opredeliti kontekst pojave izziva, kontekst, ki bi lahko ponudil rešitev ter omogočil izkoristiti znanje vseh sodelujočih akterjev. Kontekst bo torej lokalen, če je težava izključno lokalne narave in če so pristojnosti, ki omogočajo najti in izvajati rešitve, dostopne na lokalni ravni. Isto velja za regionalno in nacionalno raven.

6.2

Druga pomembna značilnost je čim večja vključenost. Pomembno je, da vsi akterji nekaj prispevajo k iskanju rešitev, pa naj bo to prek sredstev, informacij ali z usklajevanjem dejavnosti.

6.3

Konkretno ima partnerstvo lahko naslednje oblike:

6.3.1

Neformalna oblika: vključeni akterji ustanovijo neformalno delovno skupino, forum ali podoben organ brez pravne osebe. Odločitve se sprejemajo po pravilu večine, niso zavezujoče in ne predstavljajo nikakršnih obvez za člane (z izjemo prostovoljnih obvez).

6.3.2

Formalna oblika: takšni sporazumi se lahko pojavijo v obliki konzorcijev, fondacij, javnih organizacij, mešanih družb, združenj itd. Urejajo jih pravila, ki določajo pogoje sporazumov in njihovo izvajanje.

6.3.3

Duh sodelovanja med gospodarskimi in družbenimi akterji pri določitvi stalnega okvirja delovnih razmerij, ki temeljijo na pravicah, ter razvoj kolektivnega pogajanja imata pozitiven učinek na konkurenčnost, donosnost, stabilnost ter družbeno in gospodarsko učinkovitost turizma. Pravtako se morajo gospodarski in družbeni akterji vključiti v socialni dialog z organi oblasti ter javnimi inštitucijami, kadarkoli predmet razprave zahteva tristransko vključitev.

7.1

V današnjem globaliziranem svetu se gospodarska dejavnost ne more odvijati v osamitvi. Isto velja za mesta in, v našem primeru, za turistične destinacije in akterje na področju turizma. Po mnenju strokovnjakov bo globalizirano gospodarstvo v prostorskem pogledu osnovano na mrežah mest z namenom olajšanja usklajevanja. Res je, da v prvi fazi turistične destinacije tekmujejo med seboj, da bi pritegnile finančna sredstva za povečanje prodaje in da bi izboljšale svojo težo v mednarodnem prostoru. Skratka prizadevajo si, da bi bile boljše, bolj konkurenčne in dosegale večjo rast. Vendar pa se v poznejših fazah navadno zavejo nujnosti povezave z ostalimi turističnimi destinacijami z namenom skupne promocije in lobiranja nacionalnih vlad in/ali mednarodnih organizacij.

7.2

Zdi se, da izmenjava izkušenj med turističnimi destinacijami pridobiva na pomembnosti v sodelovanju za dosego skupnih ciljev trajnosti in konkurenčnosti. Izmenjava prinaša vrsto koristi, med katerimi sta morda najpomembnejši sposobnost preprečevanja strateških napak in uporaba najboljših sredstvev trajnega upravljanja. Mreže so dodaten način zastopanja mest, podjetij ali ustanov. Informacijske in komunikacijske tehnologije dodatno krepijo mreže s tem, ko omogočajo svojim članom vzpostavitev neuradnih, takojšnjih in trajnih odnosov.

7.3

Pri vzpostavljanju mrež pa se zmeraj ne da izogniti težavam in negativnim vidikom: včasih pride do konflikta interesov, kar otežuje sodelovanje, marsikdaj pa imajo najmočnejši člani mreže preprosto največ koristi.

7.4

Za podjetja in za mesta je vzpostavljanje mrež učinkovito sredstvo za pridobitev in izmenjavo informacij, kar pomaga k izboljšanju konkurenčnosti ter povečuje težo podjetij in mest v očeh javnih inštitucij.

7.5

Številni turistični projekti se odvijajo mrežno, denimo program Evropske unije URBAL, katerega cilj je vzpostavljanje mrež mest na različnih področjih gospodarstva, družbe in urbanističnega razvoja, ki včasih izhajajo iz izmenjave izkušenj s področja trajnostnega turizma.

8.1

Na javni predstavitvi mnenj v Sevilji 15. aprila 2004 se je razpravljalo o različnih uspešnih izkušnjah s sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem. Posebno omembo si zaslužijo naslednji primeri:

8.1.1

Barcelonski turizem. Podjetje so leta 1993 ustanovili barcelonska gospodarska zbornica, barcelonski mestni svet in fundacija Barcelona Promoció z namenom promocije Barcelone kot turistične destinacije. V desetih letih, ki so pretekla od takrat, je Turismo de Barcelona pripomogel k izboljšanju same podobe mesta in turizma v mestu. Pozitiven razvoj se vidi v povečanju ponudbe in povpraševanja, izboljšanju hotelske zasedenosti in drugih kazalcih. Vsekakor pa je najpomembnejši dokaz verjetno dejstvo, da je v desetih letih delež inštitucionalnih proračunskih sredstev padel s 70 % na 20 % celotnega proračuna. Preostanek dohodkov prinašajo dejavnosti samega podjetja, zahvaljujoč njegovi vlogi kot turistični posrednik na trgu hotelskih nastanitev. Naj posebej omenimo še številne uspešne turistične proizvode kot so Barcelona Avtobus, Kartica Barcelona, Barcelona Pass itd. in programe kot Barcelona Convention Bureau, Barcelona Shopping line in drugi. Ključ uspeha je nedvomno v tesnem sodelovanju med turistično industrijo in javnimi inštitucijami ter jasnovidnost obeh strani, ki sta se povezali z namenom izboljšanja turistične podobe Barcelone.

8.1.2

Inštitut za visokokakovosten turizem v Španiji (ICTE): inštitut, ustanovljen leta 2000, ima korenine v številnih projektih za izboljšanje kakovosti turizma iz devetdesetih let. ICTE je nastal kot odgovor na razvoj novih turističnih destinacij v Sredozemlju, Karibskem otočju in drugod, ki so začele ogrožati vodilno mesto španske turistične industrije. Projekt označuje jasna strategija vsesplošne kakovosti, ki vključuje vse v turističnem sektorju dejavne akterje. Sodelujejo podjetja, povezana s podsektorji kot so hoteli, restavracije, potovalne agencije, promet, podeželski turizem, golf, zdravilišča, mestne občine in province. Danes v Integriranem Sistemu Visokokakovostnih turističnih destinacij v Španiji (Integrated System of High-Quality Tourist Destinations in Spain) sodeluje več kot 250 podjetniških združenj, španska vlada, Avtonomne Skupnosti in mestni sveti, več kot 3000 turističnih podjetij, ki prejemajo tehnično pomoč in 463 podjetij in teles s certifikatom za visokokakovosten turizem. Podobno kot Barcelonski turizem ICTE ponuja uspešen primer sodelovanja javnega sektorja z zasebnim. Sodelovanje pomaga pri izboljšanju vsesplošne kakovosti, kar pa je bistven sestavni del turistične dejavnosti.

8.1.3

Drugi primeri s seviljske predstavitve: andaluzijsko sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, ki obstaja že dvajset let in ki je pripeljalo do petih sporazumov o sodelovanju, ki pokrivajo vse proizvodne sektorje vključno s turizmom. Andaluzijski primer je osnovan na sodelovanju med organi oblasti Avtonomnih Skupnosti, Konfederacijo delodajalcev Andaluzije in glavnih andaluzijskih sindikatov, Unión General de Trabajadores (U.G.T.) in Comisiones Obreras (CCOO). Uspel je ustvariti ozračje zaupanja in stabilnosti, nujnih za razvoj turistične dejavnosti.

8.2

Kot primer politike na lokalni ravni EESO pozdravlja govor seviljskega župana na javni predstavitvi na temo sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. Župan je ponovno pozval gospodarske in družbene akterje in turistični sektor nasplošno k oblikovanju dogovora, ki bo zagotovil popolno vključenost vseh akterjev v zasnovo, oblikovanje, načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje turistične politike na njihovih področjih. Ta pobuda lahko hkrati z drugimi, ki se že izvajajo, služi kot oporna točka velikim mestom in lokalnim skupnostim različnih velikosti kot vzpodbuda za sodelovanje na lokalni ravni.

8.3

Poznamo številne primere uspešnega sodelovanja na področju socialnega turizma, katerega cilj je olajšati dostop do počitnic in turizma kar najširši množici. Naj omenimo počitnice na kupone, kot jih izvajata Agence Nationale pour les Chèques - Vacances (ANCV, Nacionalna agencija za počitnice na kupone) v Franciji in pa Magyar Szabadidő Társaság (Madžarska nacionalna družba za prosti čas). V podobnem duhu delujejo tudi turistični programi za starejše občane, ki jih je pripravil portugalski Instituto Nacional para o Aproveitamento do Tempo Livre dos Trabalhadores (INATEL, Narodni inštitut za pomoč delavcem za čimbolj koristno izkoriščanje prostega časa), programi za promocijo mladinskih domov v Bruslju, kar podpira Commission Communautaire Française (COCOF, Komisija za francosko skupnost), različni programi javnega sektorja, namenjeni usposabljanju in programi za pomoč pri prenovi počitniških domov, članov različnih združenj, kot npr. Italijanski „Centro Turistico Giovanile“ (CTG).

8.4

Nedvomno tako v Evropi kot po svetu obstajajo številne druge uspešne izkušnje s sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem, denimo tiste, ki so predstavljene v dragocenem prispevku publikacije Svetovne turistične organizacije ter prispevku kanadske komisije za turizem, naslovljenem: „Sodelovanje in partnerstvo na področju turizma: svetovni vidik“ in izdanem leta 2003. Publikacija predstavlja 18 uspešnih primerov sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem na svetovni ravni, ki si zaslužijo vso pozornost, saj služijo kot dokaz dobrih praks.

9.1

Razširjena Evropa je z vseh vidikov, predvsem pa z vidika turizma izrazito dinamično okolje, v katerem prihaja do številnih sprememb, ki se dotikajo tako structure ponudbe kot povpraševanja. Iz Lizbonske strategije izhaja, da bi se naj evropsko gospodarstvo v prihodnjih letih razvilo v najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, osnovano na znanju in zmožno ustvarjanja trajne gospodarske rasti, kakovostnih delovnih mest ter več socialne kohezije. Za dosego tega ambicioznega cilja je potrebno več sodelovanja med inštitucijami ter med javnim in zasebnim sektorjem. Turizem je pokazal, da je zmožen ustvarjati delovna mesta in družbeno blaginjo. To vlogo mora še nadalje opravljati v današnji Evropi 25-ih ter v prihodnjih valovih širitve EU. EESO poziva Komisijo, da preuči možnost ustanovitve Posvetovalnega Evropskega Sveta Turizma kot konkretnega predloga za razvoj načela sodelovanja na evropski ravni.

9.2

Svet naj bi združeval predstavnike Evropskih inštitucij (Komisije, Parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, Odbora Regij), Evropskega Sveta Mladih in predstavnike držav članic, enako število predstavnikov delodajalcev in delojemalcev, predstavnike evropskih organizacij potrošnikov, okoljskih organizacij, organizacij socialnega turizma in turizma za prizadete ter predstavnike univerz in priznane strokovnjake.

9.3

Evropski Posvetovalni Svet za Turizem bi bil zadolžen za zbiranje in analizo podatkov o preteklem in prihodnjem razvoju turizma, izdajanje predlogov za podporo dejavnosti Komisije in sodelovanje pri le-teh, priskrbitev modela za sodelovanje, ki bi ga naj različni akterji razvili na drugih s turizmom povezanih področjih Evropske unije. Pripravil naj bi tudi sklic Evropskega turističnega foruma ter spremljal dogovore, ki jih bo slednji sklenill.

9.4

V kolikor bo Komisija ocenila, da je pričujoč predlog primeren, je EESO pripravljen sodelovati pri njegovem vzpostavljanju, tako da bi lahko začel delovati na Evropskem turističnem forumu leta 2005.

10.1

Živimo v globaliziranem in specializiranem svetu, kar nas sili k stalnemu preverjanju modelov, na katerih temeljijo naše gospodarske in družbene dejavnosti, dejavnosti urejanja okolja in prostora ter urbanistični razvoj. Isto velja za turizem. To pa seveda predstavlja številne izzive za vse akterje turističnega sektorja na področju kakovosti, trajnosti in konkurenčnosti.

10.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor verjame, da se bomo le, če bodo javni in zasebni akterji delovali v duhu sodelovanja, zmožni spopadati s pomembnimi izzivi, ki zadevajo celotno človeško dejavnost in še posebej z izzivi s področja turizma zaradi njegove strateške narave, njegove bistvene vloge ponudnika storitev ljudem in nosilca kulturnih izmenjav.

10.3

Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem je vedno bolj nujno potreben sestavni del turistične dejavnosti. Spodbujati ga je treba na vse možne načine, saj je koristen pripomoček za dosego ciljev turističnega sektorja. Vsi v turizmu delujoči akterji bi morali spodbujati sodelovanje v duhu prilagajanja vedno novim okoliščinam spreminjajočega se sveta.

10.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja pobudo Komisije za nadaljevanje letnega srečanja Evropskega Turističnega Foruma kot podlogo za določitev smernic in meril sodelovanja na evropski ravni in v sodelovanju z akterji turističnega sektorja, še zlasti gospodarskimi in družbenimi. Tako določene smernice in merila pa naj bi pripeljali do podobnih pobud v različnih državah članicah, regijah in mestih in celo med različnimi sektorji in regijami znotraj Unije.

10.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor upa, da s spodbujanjem srečanj, dialoga in sporazumov med predstavniki turizma, še zlasti gospodarskimi in družbenimi akterji, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi in združenji, ki se jih tiče trajnostni turizem, kot npr. združenja potrošnikov in okoljske organizacije, socialno gospodarstvo, združenja prizadetih oseb, prispeva k razvoju sodelovanja v turističnem sektorju. Odbor bo pravtako še nadalje sodeloval s Svetovno turistično organizacijo in Mednarodnim uradom za socialni turizem (BITS). Evropski ekonomsko-socialni odbor tako ponovno izreka ponudbo, da bi služil za stičišče vsem, ki vidijo turizem kot pravico posameznika in ga razumejo ne le kot industrijo in gospodarsko dejavnost, ampak tudi kot sestavni del osebnostnega in človeškega razvoja ter sredstvo za zbližanje in dosego miru med ljudmi.

10.6

EESO namerava z oblikovanjem letne izjave podpreti Svetovni dan turizma, ki ga je uvedla Svetovna turistična organizacija. Letošnji prispevek, ki je hkrati prispevek k Evropskemu turističnemu forumu 2004, ki se bo odvil v Budimpešti, podajamo v obliki pričujočega mnenja. Slednje lahko označimo kot seviljsko deklaracijo o politiki turizma in sodelovanju med javnim in zasebnim sektorjem.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/15

1.1

Vsako leto se v Evropi proda okrog 16 milijonov osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil. V enakem časovnem obdobju se več kot devetim milijonom izteče življenjska doba, česar posledica je več kot osem milijonov ton odpadkov.

1.2

V preteklosti so države Evropske unije različno ravnale s to veliko količino odpadkov. Pri tem pa niso vedno posvečale dovolj pozornosti predelavi in recikliranju materialov.

1.3

Zahvaljujoč velikim prizadevanjem okoljskih organov pa so v začetku 90-ih let vse države članice uvedle pravila za obdelavo izrabljenih motornih vozil v okviru prostovoljnih sporazumov ali nacionalne zakonodaje. To je nedvomno pozitivno vplivalo na okolje.

1.4

Končno pa sta 18. septembra 2000 Evropski parlament in Svet sprejela Direktivo 2000/53/ES (1). Namen te direktive je uskladiti različne nacionalne določbe brez izkrivljanja konkurenčnosti, predvsem pa zmanjšati učinek teh motornih vozil na okolje. Direktiva določa pravila za zbiranje in obdelavo izrabljenih motornih vozil, poleg tega pa državam članicam zastavlja cilje v zvezi s ponovno uporabo in predelavo odpadkov. Predvideni so zlasti naslednji ukrepi:

1.5

Treba je opozoriti, da je bila Direktiva 2000/53/ES (znana kot Direktiva o izrabljenih motornih vozilih ali direktiva ELV, End-of-Life Vehicles) sprejeta po dolgi razpravi in je bila predmet ne povsem neupravičenih kritik, od katerih jih je nekaj mogoče najti v mnenju, ki ga je takrat podal Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESC) (2). Treba pa je priznati, da je direktiva, čeprav ne povsem brez težav, močno pospešila pozitivni razvoj, ki je v obliki dogovorov s proizvajalci motornih vozil in podjetji iz sektorja za odpadna vozila že potekal na ravni držav članic.

2.1

Trenutni predlog, interno imenovan kot „triple R-directive“, je postal nujen zaradi člena 7(4) Direktive o izrabljenih motornih vozilih, ki predvideva uvedbo homologacijskih določb v zvezi s ponovno uporabo, recikliranjem in ponovnim pridobivanjem sestavin izrabljenih vozil.

2.2

Predlog Komisije predvideva homologacijo za vozila kategorije M1 in N1 le v primeru, če so le-ta izdelana tako, da izpolnjujejo zahteve za ponovno uporabo, recikliranje in ponovno pridobivanje sestavin vozil, ki so določene v Direktivi o izrabljenih motornih vozilih.

2.3

Določbe, ki jih vsebuje predlog direktive, bodo po njegovem sprejetju postale sestavni del homologacijskega sistema Skupnosti ter bodo spremenile Direktivo 70/156/EGS (3), na kateri temelji trenutni sistem.

2.4

Homologacija Skupnosti se podeli, ko homologacijski organ ugotovi, da tip vozila izpolnjuje zahteve vseh direktiv, ki so navedene v dodatku k Direktivi 70/156/EGS. Predlagana nova direktiva bo po sprejetju vključena v ta seznam. Homologacija potem ne bo več podeljena nobenemu vozilu, ki ne bo izpolnjevalo njenih določb.

2.5

Predlog določa postopek, ki ga mora proizvajalec upoštevati, če želi od pristojnega organa pridobiti homologacijo. V skladu s tem postopkom je potrebno predložiti dokazilo, da je bilo vozilo konstruirano in izdelano v skladu z določenimi stopnjami recikliranja in ponovnega pridobivanja sestavin vozil.

2.6

Za to mora proizvajalec v okviru predhodnega preizkusa navesti izračun stopnje recikliranja in ponovnega pridobivanja sestavin vozila na opisnih listih, ki jih potem preveri in potrdi homologacijski organ. Hkrati mora proizvajalec v opisni mapi s podatki, ki so predpisani v direktivi o izrabljenih motornih vozilih, pristojnemu organu posredovati svoj predlog strategije za ponovno uporabo in recikliranje tipa vozila, za katerega zahteva homologacijo.

2.7

Osebni avtomobil lahko sestavlja več kot 10.000 sestavnih delov. Podrobno preverjanje vseh izračunov za vsako vozilo zato ni izvedljivo. Skladno s tem in izključno za namene homologacije je predvideno, da se podrobna preverjanja izvedejo na enem ali nekaj „referenčnih vozilih“, ki jih izberejo med tistimi različicami tipa, ki so najbolj sporne na področju ponovne uporabe, možnosti recikliranja in ponovnega pridobivanja sestavin vozila.

2.8

Direktiva prepoveduje ponovno uporabo številnih sestavnih delov, ki bi lahko ogrožali varnost na cesti in varstvo okolja. Teh sestavnih delov, ki so navedeni na posebnem seznamu, ni dovoljeno ponovno vgraditi v nova motorna vozila.

2.9

In nazadnje, nekatere kategorije vozil so izrecno izvzete iz predloga: vozila za posebne namene (rešilna vozila, avtodomi itd); vozila, proizvedena v majhnih serijah, v katerih se jih na državo članico proizvede največ 500 letno ter lahka gospodarska vozila, ki so izdelana v več fazah in pri katerih proizvajalec osnovnega vozila v času konstrukcije še ne ve, kateri tip nadgradnje bo dodan ogrodju.

3.1

Odbor znova pozdravlja prizadevanja Komisije za stalno izboljševanje načinov ravnanja s to vrsto odpadkov. Njen pristop nedvomno zasluži podporo, saj si Komisija s ponovno uporabo, recikliranjem in ponovnim pridobivanjem sestavin vozil prizadeva čim bolj zmanjšati količino dokončnih odpadkov za odstranitev in problem odpadkov spremeniti v ekološko in tudi gospodarsko korist.

3.2

Odbor priznava odločilno vlogo tudi avtomobilski industriji, saj že dolga leta vlaga v študije in raziskave za konstrukcijo vozil, pri čemer pa brez opuščanja drugih prioritet daje prednost možnosti recikliranja.

3.3

Zahvaljujoč sinergiji med ukrepi Komisije, zavezami proizvajalcev in vladno zakonodajo številnih držav članic so zahteve Direktive o izrabljenih motornih vozilih na dobri poti k izpolnitvi. O tem priča tudi nedavno poročilo združenja evropskih izdelovalcev avtomobilov (ACEA), ki podrobno obravnava izvajanje direktive (do maja 2004) v 15 državah članicah in na Norveškem.

4.1

Sklep Komisije o ciljih, zastavljenih v členu 7(4) Direktive o izrabljenih motornih vozilih s pomočjo zadevne direktive – predloga, obravnavanega tu - namesto uporabe drugih možnih načinov ukrepanja, je iz strokovnega stališča pravilen in ga Odbor ne spodbija.

4.2

Vendar pa je v povezavi s predlaganimi postopki potrebno omeniti nekaj težav, tako za proizvajalce, ki bi imeli višje stroške, kot tudi za tehnične službe in homologacijske organe, ki morda ne bi zmogli nadzorovati ogromnih količin podatkov, ki so navedeni v Prilogi II predloga. Nekateri od teh podatkov (na primer število in razvrstitev valjev ter delovna prostornina motorja) pri tem niso pomembni.

4.3

Odbor meni, da bi te težave lahko rešili z nekaterimi spremembami, ki bi prispevale k večji učinkovitosti tega procesa, hkrati pa ne bi ovirale ali oslabile zastavljenih ciljev in daljnosežnosti predloga. Še posebej bi bilo potrebno obdelati naslednje člene:

Člen 4(5): Referenčno vozilo, na katerem se bodo izvajali homologacijski preskusi, je določeno kot različica motornega vozila, ki ga homologacijski organ opredeli kot najbolj spornega s stališča ponovne uporabe, možnosti recikliranja in ponovnega pridobivanja sestavin vozil. Opredelitev referenčnega vozila ni vedno lahka, zlasti če se upoštevajo vsi sestavni deli, ki se običajno nahajajo v enakem tipu vozila. Da ne bi prišlo do nesporazumov med različnimi strankami in izgube dragocenega časa, bi bilo potrebno v medsebojnem soglasju izdelovalca in organa za homologacijo izrecno navesti, katero referenčno vozilo se smatra kot najbolj sporno s stališča ponovne uporabe, možnosti recikliranja in ponovnega pridobivanja sestavin vozil.

Člen 5(3): V uvodni obrazložitvi predloga direktive so pod točko 6.2.2 predvideni fizični pregledi referenčnih vozil, katerih namen je preveriti podatke, ki so jih predložili proizvajalec in njegovi dobavitelji v zvezi z oznakami, vrsto materialov, maso sestavnih delov itd. Člen 5(3) posebej izpostavi preverjanje oznak sestavnih delov, izdelanih iz polimerov ali elastomerov. V praksi pa se homologacijski pregled izvaja na prototipih, katerih materiali so ''predserijski'' in torej niso označeni. Po dobesedni razlagi uporabe te določbe bi morali proizvajalci izdelati posebne prototipe izključno za namene inšpekcijskih pregledov, s čimer bi zvišali že tako visoke stroške izpolnjevanja vseh drugih zahtev te direktive. Cenejša rešitev bi bila sprememba člena 5(3) z zahtevo, da mora homologacijski organ preveriti, ali je izdelovalec sprejel odgovornost za zagotovitev, da so serijsko proizvedeni sestavni deli iz polimerov ali elastomerov označeni v skladu z zahtevami. Fizični pregledi bi se vedno lahko izvajali pred predajo vozil na trg, in sicer na vozilih, ki so bila uporabljena za homologacijski proces in različne preskuse (zavore, hrup, varnost itd.) ali, še bolje, na vozilih, ki so bila uporabljena za preverjanje ustreznosti proizvodnje.

Člen 10(3): Ta člen predvideva, da bodo zahteve direktive za novo homologirana vozila (tj. novi tipi vozil) in novo registrirana vozila (tj. celotna proizvodna paleta) začele veljati 36 mesecev po začetku veljavnosti direktive. Ta rok se zdi precej krajši, kot je v takih primerih običajno; roki za novo registrirana vozila so ponavadi dve ali tri leta kasneje kot roki za novo homologirana vozila, saj imajo tako proizvajalci čas, da vozila, ki so že v proizvodnji, prilagodijo novim zahtevam. En sam rok bi proizvajalcem povzročil precejšnje težave pri prilagajanju njihovega proizvoda, s stališča časa in razpoložljivosti pa tudi težave pri pridobitvi homologacije vseh njihovih modelov vozil. Treba se je zavedati tudi, da homologacijski proces ne vključuje samo proizvajalcev, pač pa tudi tehnične službe in homologacijske organe, ki jim je morda tudi težko odobriti toliko različnih tipov vozila v tako kratkem času. Skladno s tem in ne da bi pri tem želel zastopati stališče, da se vozila, ki so že v proizvodnji, izvzame iz direktive, EESO meni, da je treba člen 10(3) spremeniti tako, da se v novih pravilih za novo registrirana vozila predvidi daljše prehodno obdobje (48 ali 69 mesecev) namesto načrtovanih 36 mesecev.

Priloga I(9): V tej točki je določeno, da mora proizvajalec za preverjanje materiala in mase sestavnih delov homologacijskemu organu za vsak tip nadgradnje dati na razpolago referenčna vozila in sestavne dele, namenjene vgradnji v ta vozila. Tudi ta zahteva precej obremenjuje proizvajalce in homologacijske organe, poleg tega pa se ne zdi bistvena za pravilen potek homologacijskega postopka. Zdi se na primer, da ni smiselno preskušati vseh tipov nadgradnje (s troje vrati, s petero vrati, enoprostorec), saj bi bilo tudi v tem primeru preprosteje vzeti zgolj različico vozila, ki je najbolj sporna s stališča možnosti recikliranja.

5.1

Odbor ponavlja, da izredno ceni delo, ki ga je v zadnjih letih opravila Komisija, da bi zagotovila ustrezno in smotrno ravnanje z odpadki izrabljenih motornih vozil.

5.2

Zlasti je Direktiva o izrabljenih motornih vozilih 2000/53/ES (ELV) na evropski ravni končno uskladila pravila, ki so jih države članice že začele uvajati v zvezi z zbiranjem in obdelavo izrabljenih vozil. Direktiva je določila tudi najnižje cilje za ponovno uporabo in predelavo odpadkov ter postavila roke za dosego teh ciljev.

5.3

Odbor ob tej priložnosti prosi države članice, naj še naprej pozorno nadzirajo ravnanje z izrabljenimi in nadomestnimi deli (akumulatorji, pnevmatike itd.) vozil, ki so še vedno v uporabi, ker so tudi ti deli možni viri onesnaževanja okolja.

5.4

Odbor v celoti podpira razmišljanje, ki je podlaga sedanjega predloga in po katerem bodo motorna vozila pridobila homologacijo Skupnosti le, če so izdelana tako, da dosegajo tak odstotek ponovne uporabe in ponovnega pridobivanja sestavin vozil, kot ga zahtevajo cilji, določeni v Direktivi o izrabljenih motornih vozilih.

5.5

Odbor ima pomisleke glede izbire instrumenta, tj. nove direktive, saj meni, da bi bili lahko isti cilji hitreje in preprosteje doseženi z drugimi sredstvi. Na primer, zadostovalo bi vstaviti ''oceno sposobnosti proizvajalcev'' v Prilogo X Direktive 70/156/EGS, ki se že navaja kot podlaga homologacijskega sistema, po analogiji s postopkom za ugotavljanje sposobnosti konstruktorjev za izdelavo vozil, ki ustrezajo homologaciji.

5.6

Vendar, kot je navedeno zgoraj, je sklep Komisije za direktivo s tehničnega stališča pravilen in ga na tej točki ni mogoče spodbijati, pa čeprav ne ugodi vse bolj razširjenim pozivom za poenostavitev zakonodaje Evropske unije.

5.7

Iz teh razlogov EESO upa, da bo Komisija preučila predlagane spremembe k predlogu direktive. Te spremembe ne spreminjajo duha in cilja predloga, pač pa bi poenostavile in olajšale proces proizvajalcem, tehničnim službam, homologacijskim organom in nenazadnje kupcem, ki bodo v končni fazi nosili breme vsakršnih podaljšanih zamud in povišanih stroškov, ki jih povzroča nepotrebno zapletena zakonodaja.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/18

1.1

Dokument Komisije je sestavljen iz dveh delov: iz sporočila o podaljšanju posebnih usklajevalnih kriterijev za pomoč filmski in televizijski produkciji do 30. junija 2007 - ki bi se prvotno morali izteči do junija 2004 - in iz priporočila o filmski dediščini in konkurenčnosti sorodnih industrijskih dejavnosti.

1.2

Priporočilo se nanaša na vse vidike filmske dediščine (zbiranje, katalogizacija, ustvarjanje podatkovnih baz, ohranjanje, restavriranje, uporaba v pedagoške, akademske, kulturne, raziskovalne namene in na sodelovanje med institucijami, odgovornimi na evropski ravni) in ocenjuje, da je obvezna oddaja avdiovizualnega gradiva v arhiv sredstvo za ohranjanje in zaščito evropske avdiovizualne dediščine. Odbor je prejel prošnjo, da oblikuje mnenje o tem dokumentu.

1.3

Odbor se prosi samo za mnenje o priporočilu. Odbor pozdravlja pristop Komisije v sporočilu, v katerem izjavlja, da „je pripravljena, najkasneje ob naslednji reviziji sporočila, razdeliti pomoč v višjih zneskih, zato da bi sistem pomoči zadovoljil splošne zakonske pogoje, določene v Pogodbi, zlasti za odstranjevanje preprek pri prostem pretoku oseb, blaga in storitev Evropske skupnosti na tem področju“. EESO si pridržuje pravico do analize rezultatov študije o učinkih sedanjih sistemov državne pomoči na tem področju, da bi ocenil ekonomske in kulturne posledice in presodil, ali so sedanji mehanizmi učinkoviti ali je treba poiskati druge mehanizme in instrumente.

2.1

EESO se strinja s trditvijo, da naj se izboljšajo potrebni pogoji za konkurenčnost industrijskih dejavnosti, povezanih s filmsko dediščino, še zlasti v primeru uporabe novih tehnologij, kot je digitalizacija. To je tudi razlog, da je predlagana pravna osnova za to priporočilo člen 157 Pogodbe o ES.

2.1.1

EESO podpira odločitev za priporočilo, ker ta instrument omogoča uresničevanje ciljev za učinkovitejše sodelovanje med državami članicami in za poglobitev politične razprave na to temo velikega kulturnega pomena.

2.1.2

Sicer pa Odbor želi, da Komisija podrobno analizira informacije o ukrepih, sprejetih na podlagi pričujočega priporočila, ki jih od držav članic zahteva vsako drugo leto, in oceni, kateri pravni ukrepi so primerni za sodelovanje in uskladitev učinkovite zaščite avdiovizualne dediščine in za njeno uveljavitev na gospodarskem področju.

2.2

EESO se strinja z načelom, da prenos filmskih del v arhiv ne pomeni tudi prenosa s tem povezanih avtorskih pravic. Države članice lahko v skladu z direktivo 2001/29/ES (1), predvidijo izjemo ali omejitev pri reprodukciji gradiva, ki jo izvajajo knjižnice ali arhivi, dostopni javnosti, in ki ni namenjena posrednemu ali neposrednemu gospodarskemu ali komercialnemu dobičku. EESO prav tako podpira priporočilo, ki dovoljuje reprodukcijo filmskih del, ki so v postopku restavriranja (točka 9 priporočila).

2.3

Treba je najti rešitev za pravna vprašanja, povezana z avtorskimi pravicami in reprodukcijami v knjižnicah ali arhivih, dostopnih javnosti, in prav tako reprodukcijo v restavratorske namene. EESO predlaga, da se v ta namen pooblasti skupina na visoki ravni, ki se jo lahko sestavi iz mreže nacionalnih strokovnjakov, s katerimi so posvetovanja že potekala, z dodatnimi pripravami za sodelovanje.

2.4

EESO želi, da se čas od dne, ko je film na razpolago javnosti, in obvezno oddajo gradiva v arhiv, skrajša in da se oblikujejo mehanizmi, ki olajšajo oddajo filmskih in avdiovizualnih del, ki so bila del nacionalne avdiovizualne dediščine preden je bila uvedena obvezna oddaja, kot določa priporočilo.

2.5

EESO meni, da so filmska in avdiovizualna dela tako industrijski kot tudi kulturni proizvod, ki ga moramo zaščititi kot del skupne evropske dediščine, ga spodbujati kot dejavnik pluralizma in ga ovrednotiti tudi na gospodarskem področju. V tem pogledu je zaželeno, da postane oddaja gradiva za posebne vrste televizijskih produkcij radijskih in televizijskih hiš na nacionalni ravni obvezna in ne prostovoljna, saj gre za izraz dinamičnosti kulturne panoge, ki je bolje povezana z družbeno in kulturno sodobnostjo kot film. Čeprav radijske in televizijske hiše niso podprle obvezne oddaje gradiva, EESO poziva Komisijo, da s strokovnimi študijami podrobneje preuči vprašanje, ali naj vsaj za sociološko in kulturno najpomembnejše televizijske programe oddaja gradiva postane obvezna, saj gre za pomemben del kulturne avdiovizualne dediščine.

2.6

EESO se strinja s trditvijo, da je filmska industrija sposobna ustvariti nove zaposlitve, in to tudi na področju ohranjanja filmske dediščine. To še toliko bolj velja za avdiovizualni sektor v širšem pomenu, glede na raznolikost njegov nosilcev in prenosnikov ter glede na možnosti, ki jih prinaša digitalna tehnologija. EESO torej želi, da se vse oblike pomoči razširijo na vsa avdiovizualna dela, da se v večji meri usmeri na konkurenčnost sektorja v vseh njegovih oblikah in da se usposabljanje ne omeji ali osredotoči samo na filmski sektor, temveč na avdiovizualni sektor v širšem pomenu besede.

2.7

EESO se strinja, da je treba vzpostaviti sistem za prostovoljno oddajo v arhiv pomožnih in oglasnih gradiv, gradiv z gibajočimi slikami, filmskih del iz preteklosti, v kolikor predstavljajo pomemben del evropske avdiovizualne dediščine. Poudarja, da je treba oblikovati ustrezne pobude za zbiranje gradiva in pristojnim organom razmeroma hitro priskrbeti potrebna sredstva za vzpostavitev sistematičnega pričevanja o bogastvu kulturnih identitet in raznolikosti evropskih narodov.

3.1

EESO meni, da je za doseganje poglavitnih zastavljenih ciljev ključnega pomena, da ima Komisija v prihodnje proaktivno vlogo, ki ustreza ciljem, izraženim v preučevanem dokumentu, in še zlasti, da:

3.2

EESO meni, da mora Komisija igrati aktivno vlogo ob upoštevanju načela subsidiarnosti z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri in podpreti področje v smislu naslednjih ciljev:

3.3

EESO prav tako želi, da v okviru začetih razprav o podaljšanju programa usposabljanja MEDIA, v večji meri upoštevamo proces usposabljanja, ki je povezan z novimi tehnologijami in novimi potrebami pri zbiranju, katalogizaciji, ohranjanju in restavriranju filmskih ali televizijskih del in materiala z gibljivimi slikami na splošno. Še zlasti je potrebno, da se usposabljanje razširi na področje uporabe in poznavanja novih tehnologij in metod arhiviranja, upravljanja podatkovnih baz in standardnih metod ohranjanja v digitalnem formatu visoke kakovosti, ki naj se posodablja za operaterje, da bo delo dostopno širši javnost, predvsem študentom in učiteljem.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/21

1.1

Predlog omenjene direktive (1) ne sodi med običajne postopke kodifikacije zakonodaje Skupnosti. Komisija je opozorila, da je potrebna temeljita revizija določb o DDV, ki so bile prvotno predmet šeste direktive Sveta 77/388/EGS in deležne številnih sprememb. Tekom let so bile določbe večkrat revidirane, popravljene in dopolnjene, kar je nujno vodilo do ponavljanja in nejasnosti. Zato so bile potrebne spremembe, ki bi pripomogle k jasnejšemu in razumljivejšemu besedilu ter določb ne bi spremenile vsebinsko: torej delo, ki presega enostavno kodifikacijo.

1.2

Razen tega so bile sprejete spremembe, da bi v skladu s dogovorom med Svetom, Evropskim parlamentom in Komisijo zagotovile načela visoko kakovostne zakonodaje. Novo besedilo je bilo predloženo Svetu in Evropskemu parlamentu v odobritev: tudi v primeru formalnih sprememb, ne gre za kodifikacijo, ampak zapleteno preoblikovanje, ki zagotavlja hkrati spremembo in kodifikacijo pravnih aktov na podlagi enega samega pravnega besedila, kot to predvideva medinstitucionalni sporazum iz leta 2001 (2).

1.3

Besedilo predloga direktive, ki je rezultat občudovanja vrednega dela Komisije, nadomešča šesto direktivo o davku na dodano vrednost: da se bi zagotovila jasnost in jedrnatost, je bil revidiran vsak posamezen člen, tako da je iz 53 členov nastalo 402 členov. Besedilo obsega tudi kazalo za hitro in enostavno posvetovanje, kar je vsekakor dobrodošlo dopolnilo.

2.1

Ker pravzaprav govorimo o novi različici in ne novi direktivi, se bi EESO lahko omejil na to, da bi vzel na znanje izvrstno delo, ki ga je opravila Komisija, in ji čestital za odlične rezultate: udeleženci v gospodarstvu in uradniki bodo gotovo imeli koristi od hitrega posvetovanja in večje natančnosti pri interpretaciji. Po drugi strani pa mora poročevalec zaupati izjavam Komisije, da novo besedilo v svoji daljnosežnosti ustreza trenutno veljavnim besedilom: podroben pregled ne bi bilo mogoče izpeljati, sicer pa so ga na podlagi ustreznega posvetovanja že opravili nacionalni strokovnjaki in udeleženci v gospodarstvu.

2.2

Poleg tega se lahko v okviru manj podrobnega pregleda oblikujejo nekatere vsebinske opombe glede politike davka na dodano vrednost in davčne politike na splošno, ki ima za cilj uskladitev pogojev za delovanje notranjega trga. Glede tega navaja predlog direktive (razlog 5), „da se bo najvišja stopnja jasnosti in nevtralnosti skupnega sistema o DDV dosežena, ko bo davek odmerjen na tako splošen način kot je le mogoče. V interesu skupnega trga in držav članic je sprejetje novega skupnega sistema,...“ (3)

2.3

Komisija pa je previdna v sledečih dveh navedbah: „nujno potrebno je postopno nadaljevati, ker usklajevanje prometnega davka vodi k občutnim spremembam davčne strukture“ (4); v nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi (usklajen) sistem davka na dodano vrednost – celo, ko davki in oprostitve davkov niso „popolnoma“ usklajeni – pripomogel k nevtralni konkurenčnosti znotraj posamezne države članice.

2.4

Odbor opozarja, da so bila ta razmišljanja prevzeta iz prvotnega besedila šeste direktive: če menimo, da jih je po skoraj 40-ih letih še vedno treba ponavljati, potem, kot kaže, nismo skoraj nič napredovali. Usklajevanje se tako očitno ne premakne z mesta in druga znamenja, ki so navedena v naslednjih odstavkih, ne zvenijo ravno optimistično.

2.5

Ponovno je treba poudariti, da je ureditev davkov na dodano vrednost, ki jih je uvedla šesta direktiva in so še vedno v veljavi, zgolj „prehodna ureditev“ in ni nikakršnih izgledov, da da postane „dokončen“ sistem: zdi se, da je to namig, da si človek ni na jasnem glede smotrnosti sistema, ki ga je Odbor v svojem mnenju s konkretnimi predlogi komentiral kot „kraj obdavčenja storitev“ (5).

2.6

Posebna pravila – če so res potrebna –, ki bi naj bila vsaj glede na interes notranjega trga zgolj začasna, so nadaljnji vidiki, ki zahtevajo poglobitev. Nedavna posebna pravila, zagotovljena desetim novim državam članicam, so bila delno prehodna, delno brez določenega roka. Druga posebna pravila, zagotovljena „drugemu pristopnemu valu“ (Avstrija, Grčija, Finska, Portugalska in Španija), so še vedno v veljavi. Glede na to je prav gotovo zanimivo, da so se le nekatera od njih pojavila v direktivah za spremembo šeste direktive; največji del pa jih je bilo „skritih“ v pristopnih aktih. Prednost novega predloga direktive je ta, da so vidna vsa posebna pravila.

2.7

Posebna pravila, tudi tista, ki so bila odobrena pred dlje časa, naj ne bi bila predmet razprave glede njihove morebitne ukinitve. Po drugi strani pa tudi „države ustanoviteljice“ ne kažejo zanimanja, da bi se ukvarjale s to temo: tudi one so svoj čas prejemale ugodnosti posebnih pravil, ki jih sedaj seveda ne želijo postavljati pod vprašaj (vsaj toliko časa ne, kot bo veljala „prehodna ureditev“); tako med drugim slavne „davčne stopnje nič“, ki je bila sprva odobrena dvema državama. In namesto, da bi jo ukinili, je bila razširjena na več novih držav.

2.8

Vsa posebna pravila pa vendarle niso neupravičena; nekatera stalna posebna pravila zadevajo čezmorska območja, otoke in izrazito obrobne regije, ki so v času dodelitve kazale zaostanek v razvoju. V času, ki je medtem pretekel, bi bilo vendarle smotrno preveriti vse oprostitve, zagotovljene tistim regijam in ugotoviti, če pogoji, ki so jih prvotno upravičevali, še vedno ostajajo isti.

2.9

Druga nič manj pomembna posebna pravila zadevajo mala podjetja: 16 držav članic (nove in tiste iz „drugega pristopnega vala“) sme oprostitev davka na dodano vrednost koristiti tudi, če njihov prihodek presega najvišjo vrednost, ki jo določa šesta direktiva. Odbor ne more skriti začudenja glede tega: če je za deset novih držav članic na nek način možno utemeljiti oprostitev, ni razumljivo, zakaj naj bi jo obdržale še nadaljnjih 12 let po pristopu.

2.10

Po mnenju odbora lahko oprostitev davka na dodano vrednost za omenjena podjetja predstavlja izkrivljeno konkurenčnost – tudi če v manjši razsežnosti. Države članice bi morale skupaj s Komisijo poglobiti ta vidik.

3.1

Odbor želi čestitati Komisiji za njeno odlično delo, ki ga je izvedla skrbno in natančno, predvsem pa pregledno; brez preglednosti bi bilo skoraj nemogoče dobiti pregled o tem, koliko načeloma splošno veljavnih pravil je spremenjenih z izjemami, oprostitvami in posebnimi določili. Razumljivo je, da niso vsa odstopanja od načela neupravičena; prav tako pa je res potrebno, da države članice ponovno razpravljajo o tistih izjemah, katerih veljavnost ne upravičuje obstoja in jih po možnostih ukinejo.

3.2

Odbor ne vidi dokazov za takšne namene; ravno nasprotno: ena večjih držav članic je že izrazila „splošne pridržke“ ki bi lahko celo ogrožali sprejetje predloga direktive Komisije. Glede na preteklost se ne obeta nič kaj dobrega: Sporočilo Komisije iz leta 1996, ki zajema program dela in predlog za usklajevanje davkov, je še vedno v rokah Sveta in ni bilo nikdar obravnavano; Sporočilo Komisije iz leta 2000 o novi strategiji DDV očitno tudi ni doseglo večjega uspeha.

3.3

EESO s tem mnenjem ne želi kritizirati politike DDV držav članic; zaveda se, da so njihove odločitve še vedno odvisne od mnogih notranjih, gospodarski in političnih dejavnikov. Na splošno se zavzema za ponoven pregled celotne tematike v bližnji prihodnosti, uvedbo dokončnega sistema in zmanjšanje oz. popolno odpravo največjih ovir, ki preprečujejo dovršitev notranjega trga, ki temelji na skupnih predpisih.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/23

1.1

Evropska unija je dosegla kritično točko. Sooča se z resnimi izzivi: širitvijo, potrebo po zagotavljanju pozitivnih spodbud za gospodarsko rast in konkurenčnost, osnutkom ustave in potrebo po odločnem odzivu na upadajoče zaupanje v Unijo. Te težke naloge zahtevajo učinkovito in skladno politiko ter njeno ustrezno izvajanje. Evropski ekonomsko-socialni odbor (v nadaljevanju EESO) je na podlagi Širših smernic ekonomske politike 2003–2005 v preteklem letu izdal dve mnenji na to temo (1).

1.2

Vendar je potrebna temeljitejša presoja. Učinkovita politika in povezovanje sta nemogoči brez jasnega in verodostojnega institucionalnega okvira, ki zagotavlja spremljanje izvajanja evropskih dogovorov.

1.3

Analize Komisije, navedene v njenem sporočilu z dne 21. januarja 2004 (2) in dopolnitvi za leto 2004 z dne 7. aprila 2004 (3), potrjujejo težnje iz leta 2003. Enako velja tudi za nujnost njenih priporočil. Zato EESO v tem mnenju izrecno obravnava institucionalne in upravno tehnične okvirne pogoje, tj. odgovorno vladanje. Vladanje je osrednja tema za EU 25 (4).

1.4

Mnogi imajo enake skrbi kot EESO. Podobno kot Komisija tudi gospodarstvo in družbene organizacije ter prejšnje in trenutno predsedstvo (Irska in Nizozemska) poudarjajo izjemen pomen dejanskega ukrepanja in izvajanja. Slovesne ugotovitve brez posledičnih ukrepov so neproduktivne. Ključni cilj je izvajanje (5).

1.5

Širše smernice ekonomske politike ocenjujejo makroekonomsko in proračunsko politiko držav članic, politiko zaposlovanja in napredke notranjega trga. Tako zagotavljajo dejanski prikaz različnih pristojnosti politik na ravni EU in nacionalnih politik ter različnega dejanskega stanja v državah članicah.

1.6

Skromna gospodarska rast in nezmožnost držav članic, da bi delovale skladno z dogovori, ki jih je sprejel Evropski svet, so privedle do naslednjega splošnega stanja:

1.7

Medtem so gospodarske razmere v Evropi za spoznanje boljše, toda oživitev je še naprej krhka. Gospodarska rast v ZDA je višja. Hkrati se predvsem Kitajska in Indija razvijata z vse večjo in presenetljivo hitrostjo.

1.8

Globalizacija poteka na področju finančnih tokov in naložb, toda znotraj svetovnih regij se pojavljajo občutne socialno-ekonomske in politične razlike. Vse to tvori referenčni okvir za Evropo.

1.9

Letos morata Komisija in Svet podrobneje pretehtati pristop in instrumente:

2.1

Namen Širših smernic ekonomske politike 2003-2005 je doseči celosten pristop k:

2.2

Pakt stabilnosti in rasti je leta zagotavljal trdne temelje in zaupanje med državami članicami. Neugodne gospodarske razmere sedaj spodkopavajo dogovorjeno disciplino. Postopkovna pravila so dovolj jasna, toda pomanjkanje učinkovitega izvrševanja dogovorov se zdi problematično. Kljub temu si veliko število držav članic znotraj območja evra in izven njega še vedno prizadeva spoštovati zahtevano proračunsko disciplino. Pri tem so uspešne zlasti skandinavske države članice.

2.3

Zaradi razlik v mnenjih o postopkih izvajanja pakta stabilnosti in rasti je Komisija preteklega novembra na Sodišču Evropskih skupnosti (6) sprožila postopek proti Svetu. Meni namreč, da Svet v tem primeru ni spoštoval pooblastil, ki so bila dodeljena Komisiji. Tako veliko razhajanje v mnenjih ne vodi k posvetovanju med partnerji v okviru Ekonomsko-finančnega sveta (ECOFIN).

2.4

Komisija opaža, da se je manevrski prostor vlad občutno zmanjšal. Zdi se, da je v letu 2003 imelo le pet držav članic proračunsko ravnovesje ali presežek, medtem ko so druge imele znaten ali naraščajoč proračunski primanjkljaj. Iz poročila Komisije z dne 7. aprila, dopolnitve za leto 2004, je razvidno, da so se proračunske razmere v številnih državah članicah hitro poslabšale, kar je privedlo do višjih ravni javnega dolga. Slednje posledično zahtevajo ukrepe za zmanjševanje dolga na račun naložb za povečanje rasti in zaposlovanja.

2.5

Komisija na te države članice naslavlja posebna priporočila. Kljub podobnemu kratkoročnemu gospodarskemu gibanju se proračunski cilji držav članic bistveno razhajajo. To vodi do širokega spektra priporočil.

2.6

Zdi se, da Komisija ne razpolaga z vrsto instrumentov, ki bi ji omogočali ustrezno presojo kakovosti vladnih izdatkov v državah članicah. Zato je le-te težko preizkusiti glede na dogovorjeni proračunski okvir.

2.7

Letno poročilo preučuje socialno varnost, trg dela, notranji trg in lizbonski proces. Vsebuje niz številnih majhnih in velikih ciljev. Njihovo doseganje je le deloma odvisno od odločanja Skupnosti. Mnoga politična področja so v pristojnosti držav članic. Poleg tega obstajajo vprašanja, kot je krepitev „znanja“, na katere imajo osrednje vlade le majhen vpliv.

2.8

Pooblastila Skupnosti veljajo predvsem za notranji trg. Na področju trga dela, socialne varnosti, pokojnin, proračunske politike, raziskovanja in razvoja, obdavčevanja in infrastrukture nosijo odgovornost v glavnem države članice, čeprav „Bruselj“ v nekaterih primerih določa omejitve glede politične svobode držav članic. Tudi v teh primerih Komisija pogosto izdela usmerjevalna priporočila. Vendar pa se države članice razlikujejo glede na to, do kolikšne mere jih spoštujejo.

2.9

Trgi dela obsegajo različne odseke, med katerimi je mogoč zgolj omejen pretok delavcev. Zaradi tega Komisija opaža, da je poleg ustvarjenih milijonov novih delovnih mest v zadnjih letih tudi velik porast v brezposelnosti. Odstotek starejših delavcev ostaja majhen in ovire za ženske na trgu dela še vedno niso odpravljene. Nedejavnost ima tudi neizogibne negativne učinke na nacionalne proračune.

2.10

Predvidena raven zaposlovanja v letu 2005 naj bi v celotni Uniji znašala 64,5 odstotka, čeprav obstajajo občutne razlike med ravnmi v posameznih državah članicah. Zaposlovanje se bolje razvija v tistih državah, kjer socialni partnerji soglašajo, da trg dela in delovni čas ter postopki, ki so zato potrebni, postanejo prilagodljivejši. Komisija meni, da bo uresničitev cilja 70-odstotne zaposlenosti v letu 2010 odvisna predvsem od izvajanja nadaljnjih reform trga dela (7). Iz tega izhaja njena močna zahteva po izvajanju priporočil Projektne skupine za zaposlovanje (8).

2.11

Poleg sprememb v socialni varnosti zagovarja Komisija tudi večje razlikovanje pri oblikovanju plač in večjo prilagajanje trga dela ob ohranjanju ustreznega varstva dela ter večjo mobilnost. Kot posledica razhajajočih se poti v zakonodaji in sklepov socialno-ekonomskih posvetovanj obstajajo med državami članicami občutne razlike. Te se med drugim lahko vidijo tudi v številu dejanskih delovnih ur in v produktivnosti. To deloma pojasnjuje razlike v rasti med EU in ZDA.

2.12

Komisija opaža, da se usmeritev k počasnejši rasti produktivnosti v Evropi od leta 1995 nadaljuje. Tudi tukaj so med državami članicami občutne razlike. V Evropi hodijo v korak z Združenimi državami Finska, Švedska in Irska. Nazadujoča rast produktivnosti je deloma posledica razlik v uvajanju informacijske in komunikacijske tehnologije ter inovativnosti v gospodarstvu kot celoti. Nove naložbe za večanje produktivnosti se v Evropi uvajajo počasneje. To ima predvsem posledice za pomanjkljive naložbe v tako imenovane „sektorje novih visokih tehnologij“.

2.13

Demografski razvoj in staranje prebivalstva predstavljajo vedno večjo skrb zaradi pritiska na proračune in (obremenjujočega) učinka na rast. Nekatere države so začele sprejemati obetavne načrte za pokojninske reforme, ki pomenijo učinkovito povišanje starosti upokojitve.

2.14

Konkurenca na proizvodnih in storitvenih trgih je nezadostna. Nacionalni zaščitni ukrepi še vedno obstajajo. Notranji trg še vedno ni uresničen. V konkurenčni politiki se pojavljajo novi predlogi. Zakonodajno delo v sektorju finančnih storitev ustrezno napreduje: 36 od 42 načrtovanih ukrepov je dokončno sprejetih. Izboljšujejo se tudi davčne določbe o zasebnih naložbah.

2.15

Prenašanje direktiv Skupnosti v nacionalno zakonodajo je vse bolj površno. Roki se ne upoštevajo dovolj in prenašanje direktiv v zakonodajo pogosto prevzema nacionalno vsebino. To se, na primer, zgodi, kadar države članice popuščajo v Bruslju, da bi sklenile kompromise v Svetu, ki jih pozneje obžalujejo. Spremljanje tega procesa je čedalje težje.

2.16

Brez dvoma dajeta znanje in inovativnost pozitivne znake, toda zaradi nezadostnega tveganega kapitala, raziskav in razvoja, patentov ter tehnologije informacij in komunikacij rezultati ne izpolnjujejo pričakovanj. Večina držav članic krepko zaostajajo za ciljem porabe najmanj 3 odstotkov BDP za raziskave in razvoj, kakor je bilo dogovorjeno na vrhu v Barceloni. Zdi se, da so Skandinavci pri tem najbolj uspešni. Glede ciljnih 3 odstotkov je bila predvidena porazdelitev v razmerju ena tretjina/dve tretjini med vlado in podjetji. Jasno je, da v večini primerov predvidenega cilja niso dosegli ne vlada ne podjetja.

2.17

Celo v času gospodarskega nazadovanja zahteva ekonomska trajnost enako mero pozornosti in posebne zakonodaje. Kot je jasno razvidno v sektorju energije, obstaja več vidikov trajnosti. Komisija upravičeno poudarja okoljske vidike in tukaj je treba posebej navesti neugodne razmere v novih državah članicah. Komisija primerja razvoj z globalnimi dogovori. Toda energija lahko zaradi povišanja cen nafte, ki je posledica povpraševanja (Kitajska), in zaradi političnega nadzora, od katerega so odvisni energijski viri, ogroža tudi trajnostno rast.

2.18

Da bi po finančnih škandalih v številnih družbah ponovno vzbudili zaupanje v podjetja in delniške trge, se oblikujejo predlogi za evropsko različico „vladanja v podjetjih“.

2.19

To prvo poročilo o napredku, ki zajema več let (2003–2006), podaja mešano sliko. V svoji končni oceni Komisija opaža določen napredek na področju trga dela, konkurenčne politike, podjetniškega okolja, novih tehnologij, izobraževanja in pokojnin. Slabši napredek je dosežen na področju integracije trgov, raziskav in razvoja ter socialnih in okoljskih prilagajanj. Hitro slabšanje proračunskih razmer v številnih državah članicah in pomanjkanje politične volje po ukrepanju Komisija označuje kot naravnost zaskrbljujoče. Njena sklepna ugotovitev je, da je ideja o uresničevanju dogovorjenega rezultata v letu 2006 iluzija, če se reforme ne bodo pospešile. Enako velja za rezultate lizbonskega procesa do leta 2010.

2.20

Komisija v dopolnitvi za leto 2004 ocenjuje, da imajo nove države članice težave, primerljive s tistimi, ki jih ima 15 predhodnih držav članic (EU–15) glede proračunskih razmer, zadolženosti in zaposlovanja. Do sedaj je deseterica dosegla izreden napredek, ki se med drugim kaže v hitrejši gospodarski rasti, kot je v EU–15, čeprav so med deseterico občutne razlike v razvoju. Komisija hkrati opozarja, da je treba premostiti ogromno vrzel med deseterico in EU–15.

2.21

Po mnenju EESO „primerljive težave“ ne pomenijo, da nove države članice izkazujejo enak vzorec kot EU–15. Primerjava s tako imenovanimi „kohezijskimi državami“ drži le do določene mere. Nove države članice so „nastajajoči trgi“. Stopnja brezposelnosti v nekaterih državah in zlasti številnih regijah je zelo visoka. Prestrukturiranje industrije je v polnem zamahu. Posledica tega je visok odstotek frikcijske brezposelnosti. Odvisnost od tujih naložb je velika.

2.22

Prilagajanje zakonodaje ter socialne in ekonomske prakse visoko razviti ravni EU–15 utegne sprožiti osuplost. Stabilnost, ki je ključnega pomena za ohranjanje naraščajoče ravni notranjih in tujih naložb, predpostavlja učinkovit finančni in monetarni nadzor ter natančno predvidevanje zakonodajnih procesov. Ustvarjanje tovrstnih stabilnih razmer ni zagotovljeno in ima zato veliko prednost. EESO soglaša s Komisijo, da je zaradi stabilnega razvoja priporočljivo, da ima deseterica ločen časovni razpored za doseganje finančnih in gospodarskih ciljev.

2.23

Občutek nujnosti je v Uniji resnično vse večji. Skupne smernice se vedno znova pojavljajo v sklepnih ugotovitvah Komisije, specializiranih svetov in Evropskega sveta. Nedavna pisma voditeljev vlad razkrivajo enako temeljno zaskrbljenost (9). Nadaljnja pot Skupnosti je v bistvu začrtana, vendar ni jasno, kdo lahko ob vsakem času prevzame odgovornost za vodenje in izvajanje.

3.1

Glede notranjega trga Komisija za naslednje leto zahteva nujne ukrepe na dveh področjih (10):

3.2

Oboje je potrebno za doseganje lizbonskih ciljev in kot podlaga za razširjeni notranji trg. Večje notranje trgovanje in konkurenca silijo podjetja k doseganju boljše učinkovitosti in višje produktivnosti, ki so na območju z razmeroma visokimi plačami, kot je EU, ključnega pomena za konkurenčno moč in dolgoročno blaginjo.

3.3

Notranje trgovanje trenutno nazaduje v praksi, medtem ko se cene znotraj Unije prej razhajajo kot usklajujejo. Razmerje med naložbami EU v preostalem svetu ter zunanjimi naložbami v EU je za Unijo negativno.

3.4

V zvezi z notranjim trgom Komisija predstavlja naslednjo sliko. Trenutno so v pripravi tako imenovane direktive „novega pristopa“. Še vedno ni pravega notranjega trga za storitve. Storitve predstavljajo več kot 50 odstotkov evropskega BDP in 60 odstotkov zaposlitev: to je bilo navedeno kot prednostna naloga v nedavno predlagani direktivi o prostem pretoku storitev. Liberalizacija omrežne industrije (energetika, promet in telekomunikacije) je v teku, toda zavedamo se, koliko težav in ovir je s tem povezanih. Pomanjkanje usklajenosti nekaterih davkov še naprej pomeni obremenitev za notranji trg. Toda odprava davčnih izkrivljanj lepo napreduje. Enako velja tudi za Akcijski načrt za finančne storitve. Komisija izhaja iz predpostavke, da neuspeh vlad pri uporabi pravil o javnih naročilih nedvomno sproža rast cen. Ta tema bo znova uvrščena na dnevni red. V zvezi s staranjem prebivalstva želi Komisija pospešiti tudi mednarodni dostop do zdravstvenih storitev. Reševanje vprašanja v zvezi z evropskim patentom je zaradi odlašanj še vedno v zaostanku.

3.5

Poenostavljanje pravil poteka na podlagi „Akcijskega načrta za boljši pravni red“. Toda do cilja je še daleč. Številne države članice ne izvajajo dogovorjenih ocen vplivov.

3.6

Izvajanje je resna težava. Notranji trg temelji na zaupanju, ki ga je treba okrepiti zlasti v zvezi s širitvijo. Za novo fazo Evropske unije je bistvenega pomena naslednja izjava: „Toda resnični uspeh notranjega trga, ki sestoji iz 28 držav, zahteva drugačen odnos in drugačna delovna razmerja. Države članice morajo prevzeti popolno lastništvo nad svojim notranjim trgom ter delati v partnerstvu med seboj in s Komisijo, da bo notranji trg deloval v praksi.“  (11)

3.7

Delo poteka tudi na področju strategije zaposlovanja. Odgovornost za to nosijo predvsem države članice. Toda tudi na evropski ravni so na dnevnem redu socialne težave, prvič, zaradi nacionalne proračunske politike, ki jo je treba uporabljati znotraj dogovorjenega evropskega okvira, in drugič, v zvezi z reformami trgov dela in staranjem prebivalstva.

3.8

Pristop k priporočilom Projektne skupine za zaposlovanje in njihovo izvajanje je odvisno od nacionalnega odločanja. Ta priporočila zagotavljajo močno podporo lizbonskemu procesu. Vključena so širša področja: večja prilagodljivost pri spodbujanju podjetništva in inovativnosti, povečevanje udeležbe pri delu in dejavna socialna varnost, naložbe v izobraževanje in šolanje ter partnerstvo za spremembe. Vse to pomeni aktivno sodelovanje vseh zainteresiranih partnerjev in udejstvovanje v postopkih sprememb. Vse to je najbrž najbolje povzeto v navedbi „Evropa potrebuje več delovnih ljudi, ki bi delali produktivneje“. V nedavno izdanem mnenju je EESO izrazil kritiko, na splošno pa se je vendarle strinjal z omenjenimi priporočili Projektne skupine za zaposlovanje (12).

3.9

Povezava med nadrejenim lizbonskim procesom in stabilno proračunsko politiko je očitna. Po poročilu o spomladanskem vrhu (13) je pomanjkljivo izvajanje lizbonske strategije, ki je posledica nižje rasti, nezadostne rasti zaposlovanja in zaostajanja v izobraževanju ter raziskovanju in razvoju, potratno za Evropo.

3.10

Spomladansko poročilo obravnava že zgoraj omenjen razvoj notranjega trga in zaposlovanja. Glede ekonomije znanja Komisija zahteva večje naložbe v znanje in omrežja, vključno z raziskavami in razvojem, izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem.

3.11

Medsebojna povezanost med univerzami in podjetji, ki so predaleč vsaksebi, je še vedno slaba. To ni v skladu s ciljem o ustvarjanju ekonomije znanja. Podobno kot v ZDA bi medsebojna povezanost vsekakor vplivala na izboljšanje produktivnosti in okrepila gospodarske družbe. Trenutno primanjkuje velik del te dodane vrednosti. Zlasti je treba omeniti beg možganov iz Evrope: razmerje med prihajajočimi in odhajajočimi raziskovalci ostaja negativno (14) in ta negativni trend še narašča.

3.12

V skladu z drugimi poročili Komisija v svojem spomladanskem poročilu navaja številne jasno oblikovane predloge, ki temeljijo na „triptihu“ naložb, konkurenčnosti in reform.

3.13

Smernice gospodarske politike in poročila o notranjem trgu, strategiji zaposlovanja in lizbonskem procesu so primerljivi z vidika obravnavanih tem in vrednotenja. Komisija javne finance povezuje s številnimi socialno-ekonomskimi vprašanji. Tako osvetljuje težave, povezane s preusmerjanjem izdatkov javne potrošnje v izdatke za produktivnost.

4.1

EESO opaža, da zdajšnje razmere zahtevajo, da

4.2

Po mnenju EESO ne gre samo za vprašanje oblikovanja politik. Enako pomembni so tudi organizacijski dejavniki – v prvi vrsti spremljanje in nadzor – in politično-kulturni dejavniki. EESO v zvezi s tem opaža in odobrava analize in sklepne ugotovitve Komisije v sporočilu z dne 21. januarja 2004 in dopolnitvi z dne 7. aprila 2004. Sklepne ugotovitve Sveta za konkurenčnost z dne 17. in 18. maja 2004 so žal preveč splošne in premalo konkretne (15).

4.3

Širitev Unije zahteva še večje posvečanje pozornosti dobrim institucionalnim temeljem ter pazljivo razmejitev pristojnosti in odgovornosti, brez katerih obstaja nevarnost nadaljnjega pomanjkanja discipline in razvodenitve (16).

4.4

Tekom let se je razvil vzorec razhajanja v odgovornostih in odločanju na ravni Skupnosti in medvladni ravni. Celo osnutek ustave jasno predpostavlja, da Unija 25 držav članic nikakor ne more delovati na enak način kot Unija 15 držav.

4.5

Uvedba evra bi morala poleg pravilnega delovanja Pakta stabilnosti in rasti pripeljati do večjega zbliževanja. Toda preveč dogovorov in odločitev ni zavezujočih.

4.6

Premalo učinkovitih rezultatov sprejetih dogovorov resno ogroža potencial Evropske unije.

4.7

Zdi se, da v Evropskem svetu vlada soglasje glede ciljev, čeprav so ti pogosto opredeljeni preveč splošno in premalo natančno. Toda dobri politični nameni niso preneseni v uporabno zakonodajo in pravila, ki se dejansko izvršujejo.

4.8

V preteklih letih je bilo veliko pričakovanj vloženih v konkurenčno politiko, javno grajanje nepravilnosti in odprto metodo usklajevanja. Toda ko je gospodarska klima manj ugodna, le-te ne delujejo učinkovito. V praksi države članice druga drugi dejansko ne rečejo ničesar ali izrečejo premalo o svojih pomanjkljivostih. V teh okoliščinah je obseg manevrskega prostora Komisije omejen. Dejansko ni zadovoljive alternative za metodo Skupnosti.

4.9

Notranji trg zbuja zaskrbljenost. Cilji in dogovori glede prostega pretoka in enakih pogojev se izvajajo nezadostno ali sploh ne. Rezultati držav kažejo, da se v prenosu direktiv o notranjem trgu na nacionalno raven disciplina znižuje, včasih do zaskrbljujoče mere (17).

4.10

Subsidiarnost je pozitivno načelo. Toda eden izmed redko omenjenih vidikov je, da neutemeljeno opiranje na subsidiarnost utegne pripeljati do različnih razlag evropske zakonodaje v državah članicah.

4.11

Kakor se je to zgodilo v primeru evropske in monetarne unije (EMU), obstaja tudi več hitrosti. Sedanjim 12 državam članicam se bo pridružilo še 13 nečlanic. Ekonomska in monetarna unija 12 članic s 3 nečlanicami je nekaj drugega kot EMU 12 članic s 13 nečlanicami, četudi nove države članice dodajo novo ekonomsko perspektivo. Resno pozornost bo treba posvečati zahtevi po proračunski disciplini, kot je predvideno v Pogodbi.

4.12

Evro bo morala podpreti makroekonomska politika držav članic ter nadaljnji razvoj in poglabljanje celotnega povezovanja.

4.13

Na vsak način je treba zagotoviti, da Unija ohrani načela pravne države.

4.14

Zato je treba najti metodo zagotavljanja, da Komisija in Svet ne bosta več omejena zgolj na opozarjanje na pomanjkljivosti ali pozivanje držav članic k nujnemu ukrepanju, nakar se vrneta k svojemu dnevnemu redu. Lizbonski proces in obširna širitev preprosto zahtevata strogo disciplino.

4.15

Lizbonska strategija je strateška zamisel. V tem smislu je primerljiva s predhodnimi strateškimi zamislimi, ki so pripeljali do radikalnega napredka v povezovanju. V teh primerih je načrtovanje zajemalo časovno omejitev in strogo nadzorovano vrsto stopenj s tesnim sodelovanjem med Komisijo in državami članicami. Ob koncu 1960-ih je to veljalo za carinsko unijo, zasidrano v Pogodbi. Tudi uspeh „Evrope '92“ je bil rezultat podobnega načrtovanja. Z združitvijo 279 osnutkov direktiv v eno shemo na podlagi Enotnega akta iz leta 1987 je bila odpravljena stagnacija in dosežen občuten napredek na področju notranjega trga. Monetarna unija je drug uspešen primer. Od leta 1993 naprej so se proračunski primanjkljaji vseh bodočih udeleženk nenehno zmanjševali. Enako velja za inflacijo in hkrati z njo za obrestne mere. Zaradi tega je bilo mogoče, da sta bila evro in monetarna politika, ki ju je jamčila neodvisna centralna banka, uvedena skladno z načrtom.

4. 16

V zgoraj navedenih primerih je uspeh prineslo bodisi upoštevanje metode Skupnosti, kot se je to zgodilo s carinsko unijo in Evropo '92, bodisi so države članice dosegle nujno potreben rezultat s pomočjo pozitivnega medsebojnega sodelovanja, namreč udeležbo v EMU. Težava je v tem, da trenutno ne velja nobena od teh dveh okoliščin. Zadovoljiv napredek je zdaj resnično povsem odvisen od politične volje.

4.17

Evropski svet z dne 27. in 28. marca 2004 v resnici potrjuje analizo in sklepne ugotovitve Komisije. Poudarja pomen uravnoteženih proračunov in celo proračunskih presežkov ter pomen stabilnosti cen in vztraja pri spoštovanju Pakta stabilnosti in rasti. Svet poleg upoštevanja socialne kohezije in trajnosti predvideva tudi tri prednostne naloge Sveta za konkurenčnost: konkurenčno moč, okrepitev notranjega trga in boljšo zakonodajo. Na vseh področjih je treba vlagati v znanje. V zvezi s politiko trga dela se Evropski svet zavzema za izvajanje poročila Projektne skupine za zaposlovanje.

5.1

Evropa se je znova znašla na razpotju. Oživitev gospodarstva je še vedno zadržana. Pričakovanja lizbonskega procesa niso izpolnjena. Evropska unija prehaja v novo fazo z 20 odstotkov več prebivalstva in več raznolikosti. Hkrati pa se kot posledica širitve pojavljajo nove spodbude in novi obeti rasti in blaginje.

5.2

Gre za vprašanje verodostojnosti Unije. Upoštevati je treba pomen javnega mnenja in upadajoče podpore procesa integracije.

5.3

Širitev ne sme voditi k temu, da bi se Unija zaprla zase. Svet je igralno polje: EESO meni, da je glavno merilo uspešnosti položaj Unije v svetu – ne le v odnosu z Združenimi državami, temveč v celoti, ki vključuje hitro razvijajoče se in obsežne nastajajoče trge, kot so Kitajska, jugovzhodna Azija in Indija, ki zahtevajo svoje mesto v globalizaciji.

5.4

Analize in priporočila Komisije in predsedstva Sveta za spomladanski vrh so vsako leto v enakem duhu. Med ustanovami skorajda ni razlik v njihovih stališčih glede nujnih ukrepov Unije in držav članic. Konkurenčnost prevzema vse bolj osrednjo vlogo, toda vedno znova se zdi, da se države oddaljujejo od priporočil, dogovorjene odločitve pa se izvajajo nezadostno ali sploh ne. Izvrševanje in izvajanje povzročata resne težave.

5.5

Iz vseh teh razlogov je učinkovita oživitev lizbonskega procesa zelo pomembna. EESO poudarja velik pomen te dolgoročne perspektive. Podpira usmeritev Komisije in Evropskega sveta ter zagotavlja skupno pot naprej za stare in nove države članice.

5.6

Namen te poti ne more biti nič drugega kot poglabljanje integracije. Brez takega poglabljanja Unija 25 držav članic ne bo mogla postati nič več kot območje proste trgovine. V igri moči jutrišnjega sveta je to za evropsko ekonomijo, podjetja in državljane nezaželena možnost.

5.7

Oblikovanje „novega sloga“ lizbonskega procesa na ravni EU – krepitev konkurenčnosti in utrjevanje podlage ekonomskega znanja, spodbujanje trajnosti, socialnih posvetovanj in socialnega dialoga – ima lahko pozitivne učinke tudi na neodvisne politike posameznih držav članic.

5.8

Smernice politike kažejo, da zdrave javne finance ter javne in zasebne naložbe zahtevajo skladen, pregleden in zaupanje zbujajoč okvir, ki ga morata zagotoviti Svet in Komisija. Unija nujno potrebuje dinamiko in Evropa se je znova znašla na razpotju.

6.1

V tem procesu EESO izhaja iz naslednjih stališč:

6.2

Preglednost zahteva, da se potrebna pozornost posveča institucionalni razsežnosti. Porazdelitev različnih odgovornosti med države članice in Unijo še ni bila zadostno obravnavana v okviru ustreznih posvetovanj. Takega neobvezujočega pristopa ni mogoče opravičiti pred državljani in podjetji.

6.3

Poleg tega bi bolj zavezujoči dogovori zagotavljali podporo državam članicam ter notranjemu in zunanjemu delovanju Komisije. Komisija bo v razširjeni Uniji vsekakor potrebovala trdno operativno podlago.

6.4

Države članice morajo upoštevati disciplino glede javnega proračuna in makroekonomske politike, o kateri so se dogovorile v okviru Pakta stabilnosti in rasti.

6.5

Medvladni refleksi postajajo vse močnejši. EESO resno svari pred to težnjo. Nobena posamezna država ali skupina le-teh nima pravice do prevzemanja posebne vloge Komisije. Seveda vsaka država članica zagovarja svoje stališče in uporablja svoje lastne politične poudarke, celo kadar sta zahtevana večja objektivnost in natančno spremljanje.

6.6

Ustavna pogodba predvideva boljše usklajevanje politik v 25-članski Uniji. V tem ključnem obdobju bo metoda razširjenja kvalificirane večine imela pozitivne učinke. Sicer nezaželeni veti se bodo nadaljevali. Industrija, socialni partnerji in drugi družbeni akterji (univerze, raziskovalne ustanove itn.) lahko pozitivno prispevajo k tem izboljšavam v upravljanju politik.

6.7

Nevarnost razdrobitve je nenehno prisotna. EESO zagovarja celosten pristop, ki se lahko doseže z večjo učinkovitostjo Sveta za konkurenčnost v sodelovanju s Ekonomsko-finančnim svetom in z boljšim obveščanjem javnosti. Sklepne ugotovitve Evropskega sveta so v skladu s tem, kot so argumenti voditeljev vlade (18) temelji za „superkomisarja“, odgovornega za ekonomsko politiko.

6.8

Sam EESO meni, da mora Svet za konkurenčnost v vsakem primeru postati preglednejši. To je praktično izhodišče za izboljšanje vladanja. Svet ne more dobro služiti svojemu namenu s sejno dvorano, polno komisarjev, ki zasedajo z nenehno spreminjajočimi se skupinami članov nacionalnih vlad, odgovornih za različna področja politik. Prvič, Komisija mora zagotoviti, da je usklajevanje Sveta za konkurenčnost pregledno in javnemu mnenju predstavlja jasno sliko. Glede na pomen lizbonske agende je to nedvomno tudi naloga predsednika Komisije. Drugič, boljša organizacija Sveta za konkurenčnost in racionalizacija na ravni EU morata voditi tudi do mednarodno bolj prepoznavnega vzorca odgovornosti članov nacionalnih vlad. S tem bi se povečala sposobnost prepričati javno mnenje in vzajemni občutek odgovornosti za skupne politike.

6.9

Glede vprašanja „več hitrosti“ Unija še nima formalne opredelitve, ki bi ji lahko koristila. Primeri, kot sta EMU in schengenski sporazum, so uspešni. Vendarle neskladne razmere in pristopi v državah članicah, ki so predstavljeni v Smernicah politike, ne zagotavljajo privlačnih obetov za slabo opredeljene razmere „več hitrosti“, ki bi lahko privedle do izkrivljanja konkurence. Postopek, predviden v osnutku ustave, ponuja pozitivna izhodišča.

6.10

Za notranji trg, ki je še vedno v središču povezovanja, je možnost „več hitrosti“ neprivlačna, saj bi privedla do sklepanja vedno novih koalicij glede posameznih vprašanj, nasprotujočim državam članicam pa omogočila prelahko pot iz reševanja le-teh.

6.11

Na področjih, ki so v pristojnosti držav članic, je težko ponuditi splošno ponudbo ukrepov in prilagoditev. Način, kako se ta težava odpravlja, in sicer z natančnimi opisi nacionalnih razmer in najboljših praks, si zasluži vso podporo. Z uporabo primerljivih statističnih podatkov si je treba prizadevati za nadaljnje izboljševanje teh metod. Komisija potrebuje tudi vrsto instrumentov, s katerimi bo lahko bolje presojala kakovost javnih izdatkov.

6.12

EESO se še naprej zavzema za konkurenčno politiko in odprto metodo usklajevanja za jasno opredeljena področja politike, za katera metoda Skupnosti ne velja. Toda ob tem se je treba zavedati, da bi le-ti prinesli zgolj omejene (vsekakor kratkoročne) rezultate, saj se države članice med seboj seveda ne ocenjujejo. Nekatere države članice koristno prilagajajo politiko, npr. na področju pokojnin in trga dela. Za to je treba izboljšati javno politično delo.

6.13

Evropski svet opaža, da namerava Komisija izdelati „načrt“ za krepitev in izvajanje lizbonske strategije. „Boljše vladanje“ je osrednje izhodišče. Zaupanje in stabilnost zahtevata jasen institucionalni okvir.

6.14

EESO se zavzema, da bi se moral „nov slog“ lizbonskega procesa opirati na metode „Evrope '92“. Če bi gradili na obstoječi praksi, bi to pomenilo, da bi bila poročila o smernicah politik, notranjem trgu, zaposlovanju in lizbonskem procesu povzeta v jasnem načrtu z navedbo faz in časovnega razporeda, iz katerega bi bilo jasno razvidno, kdo mora ukrepati in kako (Komisija, Svet, Evropski parlament ali države članice), na podlagi katerih odločitev in v kakšnem časovnem obdobju. V zvezi s tem EESO poudarja pomen vloge Komisije in metode Skupnosti, ki sta odgovorni za uspeh „Evrope '92“. Komisija predstavi letno poročilo o napredku in Ekonomsko-finančni svet ter Svet za konkurenčnost po posvetovanju z Evropskim parlamentom določita prednostne naloge, na podlagi katerih Komisija oblikuje svoje predloge.

6.15

Edini resnični napredek lizbonskega procesa je bil dosežen na notranjem trgu, vsaj kar zadeva zakonodajo in pravila. Vseeno pa obstajajo stalne pomanjkljivosti pri izvajanju. Napredek je neposreden rezultat metode Skupnosti. EESO se zavzema za združitev vseh zadev v zvezi z notranjim trgom v jasen načrt z jasnimi roki:

6.16

Za zadeve, ki sodijo na področje nacionalnega odločanja, kot so socialna varnost, trg dela (Projektna skupina za zaposlovanje) in obdavčevanje, EESO priporoča, da Svet, na predlog Komisije ter v skladu s konkurenčno politiko in odprtim usklajevanjem, odloča tudi o ciljih in izvajanju. Toda postopni načrt mora zagotavljati tudi spremljanje napredka teh nacionalnih postopkov. Na teh področjih je upravljanje najtežje, toda dogovori, ki ostajajo zgolj na papirju, nimajo veliko smisla.

6.17

Mesto v „novem slogu“ lizbonskega procesa si zaslužijo tudi druge zadeve, ki ne sodijo na področje oblikovanja pravil in včasih le deloma na področje javnega upravljanja, vendar so povezane s konkurenčnostjo, znanjem in gospodarsko zmogljivostjo, in sicer:

6.18

Komisija in Evropski svet zagovarjata „Partnerstvo za spremembe“. EESO popolnoma podpira ta prizadevanja. Ta zamisel utegne biti zelo koristna. Lizbonska strategija se ni nikoli obravnavala zgolj kot proces „od zgoraj navzdol“. Njen uspeh je posledica dejstva, da so oblikovanje politik ter njihovo izvrševanje in izvajanje odvisni od številnih akterjev: upravljavcev (evropskih, nacionalnih in regionalnih), socialnih partnerjev na vseh ravneh, družb, univerz in številnih drugih družbenih organizacij, ki tvorijo civilno družbo. Jasna predstavitev ciljev, ki vsem političnim in družbenim akterjem v Uniji pojasnjuje, kaj se od njih pričakuje, lahko zagotovi nov in zelo potreben vir navdiha.

6.19

Partnerstvo za spremembe ponuja veliko možnosti, če je predstavljeno na ustrezen način. Privede lahko do nove vrste komunikacije in novih zavezništev med številnimi skupinami, udeleženimi v procesu evropskega povezovanja. Tudi to je del „dobrega vladanja“.

6.20

Evropski svet je od Komisije zahteval, da oblikuje Skupino visokih uradnikov, ki bi Komisiji do 1. novembra 2004 poročala o nadaljnjem pristopu k lizbonskemu procesu. Poročilo in vizija te skupine visokih uradnikov bo imela pomembno vlogo pri srednjeročni oceni lizbonske strategije za spomladanski vrh leta 2005. Tudi Evropski svet je EESO pozval, naj do tedaj predloži svoja priporočila za srednjeročno oceno.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/32

1.1

1. maja 2004 je Evropska unija naredila velik korak k uresničitvi vizije ustanoviteljev prvotne Evropske skupnosti iz leta 1952 – vizije, ki so jo delili z ljudmi, ki so poznali vojne, katastrofe in druge nesreče ter živeli v revščini in bedi. Pot, ki jo je še treba prehoditi do resnične evropske povezave, odslej ni več dolga. Evropska petindvajseterica je odslej stvarnost, odločitev o sedemindvajseterici pa je že je sprejeta stvarnost.

1.1.1

Ta napredek vendarle ne pomeni, da je odstranjeno vsako tveganje koraka nazaj z nepredvidljivimi posledicami. Skupna evropska zgradba se mora opreti na stebre, od katerih bo najtrdnejši prepričanje državljanov, da so njen sestavni del, njihov ponos ob dejstvu, da pripadajo veliki demokratični geografski enoti, ki zagotavlja in jamči mir in spoštovanje človeškega dostojanstva in si prizadeva za dobrobit vseh. Državljani bi morali biti ponosni, da pripadajo skupnosti, v kateri solidarnost predstavlja temeljno pravilo, do Evrope bi morali razviti domovinska čustva in ponos, da tukaj živijo.

1.2

Toda da se bo to res zgodilo, je vendar nujno potrebno, da Evropska unija vztrajno krepi skupne politike, ki jih je že vzpostavila ali jih šele začenja izvajati, ob uporabi demokratičnih postopkov, da oblikuje in prenese v prakso vse tiste politike, ki ji še manjkajo, da bi presegla meje ekonomske in monetarne unije in postala tudi socialna in politična stvarnost.

1.3

Oblikovanje in uporaba teh politik seveda pomeni določen strošek, ki bi ga bilo treba razdeliti na pravičen način in glede na gospodarsko moč vsakega državljana in vsake države.

1.4

EESO, ki mu je zadevo predložila Komisija, želi prispevati k razpravi o pripravi proračuna za novo programsko obdobje 2007-2013, in o tem vprašanju izdaja mnenje, v katerem je upošteval sporočilo Komisije: Tretje poročilo o ekonomski in socialni koheziji (1).

1.5

Vendar se EESO ne omejuje na kritično obravnavo teh dveh dokumentov, temveč širi svoje razmišljanje na politične teme, vprašanja in dele, ki jih dokumenta ne obravnavata, kljub njihovi pomembnosti za izgradnjo evropske prihodnosti ali proračunsko delovanje Unije v načrtovanem programskem obdobju.

1.6

Potemtakem se ob upoštevanju teh dokumentov in zlasti sporočila Komisije o finančnih perspektivah 2007-2013, in ob upoštevanju narave in sestave EESO, ni mogoče omejiti na njihovo kritično obravnavo, temveč se je treba posvetiti tudi političnim temam, vprašanjem in vidikom, ki jih besedilo omenjenega sporočila ne obravnava.

1.7

Z drugimi besedami, EESO mora hkrati s svojim (potrjujočim ali nasprotujočim) mnenjem o stališčih in predlogih Evropske komisije prispevati k napredku razprave o skupni prihodnosti Evrope in ob tem poudariti druge vidike, ki so povezani s tem vprašanjem.

2.1

Komisija v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu (2) predstavlja svojo vizijo Evropske unije in prihodnje proračunsko načrtovanje za obdobje 2007-2013.

2.2

Da bi izkoristili vse prednosti širitve in pomagali Evropi pri dosegi blaginje, predlaga tri glavne prednostne naloge: trajnostni razvoj, interese državljanov in okrepitev vloge Unije kot svetovnega partnerja.

2.3.1

Na Evropskem svetu v Lizboni leta 2000 so voditelji držav in vlad sprejeli program, po katerem bi Evropa postala „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti, z več in boljšimi službami in večjo socialno kohezijo“.

2.4

Po mnenju Komisije je treba ponovno poživiti proces z dodelitvijo verodostojnih in operativnih ciljev tako na ravni držav članic kot Evropske unije. Treba je spodbujati konkurenčnost podjetij na notranjem trgu, izboljšati raziskave in razvoj, povezati Evropo prek omrežij, prispevati k napredku kakovosti izobraževanja in usposabljanja v EU, še bolj okrepiti agendo za socialno politiko ter pomagati družbi, da bo lahko predvidela in vodila socialne spremembe.

2.5

Cilji rasti in konkurenčnosti bodo tudi poglavitne prednostne naloge prihodnje generacije regionalnih in kohezijskih politik, pri čemer je poudarek predvsem na regijah, ki zaostajajo v razvoju. Rast in kohezija se morata medsebojno dopolnjevati še bolj kot v preteklosti.

2.6

V prihodnosti se bo morala kohezijska politika sistematično spoprijeti z vprašanjem nezadostne konkurenčnosti, da bi lahko večje število regij Unije prispevalo k rasti in zaposlovanju.

2.7

Komisija v svojih predlogih poleg tega izrecno upošteva sklepe, ki jih je leta 2003 sprejel Svet o reformiranju skupne kmetijske politike in do leta 2013 določi kmetijske izdatke za tržne ukrepe in neposredna plačila. Ta reforma bo z odpravo naveze med pomočjo in proizvodnjo kmetijsko politiko EU radikalno preusmerila k trajnostnemu razvoju. Prihodnja politika razvoja podeželja, ki bo reorganizirana v okviru enotnega instrumenta, bo prispevala k povečanju konkurenčnosti kmetijstva in uresničenju napredka na področju okolja in raznolikosti podeželskega prostora. Sprostila bo dodatna sredstva s tem, ko bo začela z delnimi prenosi zneskov, ki izhajajo iz neposrednih plačil kmetijcem za krepitev programov razvoja podeželja.

2.8

Nova reformirana skupna ribiška politika bo ostala usmerjena na trajnostno izkoriščanje virov. Okoljska politika se izvaja tako, da ustreza tako pričakovanjem državljanov glede izboljšanja življenjskih razmer in solidarnosti med generacijami kot tudi mednarodnim obveznostim ob hkratnem spodbujanju učinkovitosti in konkurenčnosti.

2.9.1

Z Amsterdamsko pogodbo je bila večina politik na področju svobode, varnosti in pravičnosti prenesena na raven Skupnosti. Danes se z izzivi, ki jih predstavljajo priseljevanje, azil ter boj proti kriminalu in terorizmu, ni mogoče več zadovoljivo spoprijeti z ukrepi izključno na nacionalni ravni. Enako je z zaščito pred naravnimi nesrečami ter zdravstvenimi in okoljskimi krizami, dostopom do javnih storitev kot tudi z vprašanji v zvezi s potrošniki in zdravjem.

2.10

Vso to dejavnost je mogoče razvijati z izboljšanjem instrumentov in z zadostnim financiranjem.

2.11.1

Razširjena Unija bo morala kot regionalni vodja in kot svetovni partner imeti pomembnejšo vlogo. Da bi odgovorila na ta pričakovanja, se mora EU preleviti v politično odgovornega akterja, ki je sposoben uporabiti svojo težo.

2.12

Unija mora v celoti opravljati svojo vlogo tako v upravljanju svetovne politike kot na področju strateške varnosti. To nalogo sestavljajo predvsem zaščita družbe pred grožnjami, zagotavljanje civilne varnosti in zaščita državljanov pred različnimi tveganji.

2.13.1

Unija sedemindvajsetih držav članic lahko doseže te cilje, ne da bi povečala sedanjo zgornjo mejo izdatkov.

2.14

Da bi lahko sprejeli zgoraj opisani izziv, ki obstaja v pripravi verodostojnega političnega projekta, je treba razpolagati s sredstvi, ki so nujna za njegovo izvedbo. Komisija je za zadevno obdobje izračunala povprečno raven izdatkov, ki znaša 1,14 %. Začelo se bo pomembno ponovno uravnoteženje proračuna EU, da bi se podprle nove prednostne naloge. Najprej se bo raven izdatkov pod učinkom širitve povečala, vendar bo ob izteku obdobja blizu prvotni ravni. Obveznosti bodo pod sedanjo zgornjo mejo, ki znaša 1,24 % BDP.

2.15

Komisija predlaga, da se v prihodnosti uvede splošno korekcijski mehanizem za določanje transparentne in objektivne metode za popravljanje proračunskega bremena, ki se v primerjavi z relativno blaginjo določene države ocenjuje kot pretirano.

2.16

Komisija bo tekom leta 2004 pripravila primerne zakonodajne predloge kot tudi poseben načrt za dosego zadevnih ciljev.

3.1

EESO na splošno meni, da je dokument sporočila Evropske komisije pozitiven. Pregled podrobnosti kaže, da je besedilo v celoti:

3.2

EESO ugodno, celo zelo ugodno, ocenjuje posebne odločitve in zasnove, ki so izražene v besedilu, in jih podpira. Natančneje gre za naslednje elemente:

3.2.1

Pojem trajnostnega razvoja in njegova vsebina kot tudi ustrezna kombinacija gospodarskih, socialnih in okoljskih elementov;

3.2.1.1

EESO se strinja s stališči Evropske komisije v tej zadevi in ugotavlja, da je pojem trajnostnega razvoja zapleten in da zajema:

3.2.1.2

Dejansko se pojem trajnostnega razvoja ne omejuje samo na količinske parametre gospodarske rasti, temveč vključuje tudi kakovostne (socialne, okoljske) elemente.

3.2.1.3

EESO v drugih besedilih ostro kritizira zmedo med pojmoma „trajnostne gospodarske rasti“ in „trajnostnega razvoja“. V svojem mnenju o „Oceni strategije EU v prid trajnostnega razvoja“ (3) poudarja, da so finančne strategije EU za obdobje 2007-2013 lahko priložnost, da damo trajnostnemu razvoju odločilen zagon. Poleg tega ugotavlja, da ni dovolj nadaljevati z uporabo veljavnih politik, kakršne so in ki so se izkazale kot problematične za trajnostni razvoj, in jih v prihodnosti vpisati v okvir proračunske postavke „trajnostna rast“. Nazadnje poudarja, da sta „trajnostni razvoj“ in „trajnostna gospodarska rast“ dva različna pojma, ki sta lahko protislovna.

3.2.1.4

EESO opozarja, da je za uresničitev trajnostnega razvoja nepogrešljivo in nujno, da se mu namenijo finančna sredstva, večja od tistih, ki so mu dodeljena sedaj ali predvidena v finančnih perspektivah za 2007-2013. Poleg tega se EESO ob upoštevanju finančnih sredstev in dejstva, da je okolje skupno javno dobro, ki ne pozna meja, in bistveni del strategije za trajnostni razvoj, sprašuje, ali ne bi bilo priporočljivo, da se zadevne investicije izvzamejo iz izračuna proračunskega primanjkljaja, kot ga predvideva Pakt o stabilnosti in rasti (4).

3.2.1.5

Evropa lahko ima pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu in vpliva na njegov razvoj v smeri intenzivnejšega trajnostnega razvoja. Vendar predvidena finančna sredstva za to ne zadostujejo. Evropska unija mora govoriti z enim glasom. Države članice, ne glede na svojo velikost ali pomembnost, imajo le majhen učinek na svetovni razvoj. Usklajevanje njihovih prizadevanj za uresničevanje skupnih ciljev v okviru Evropske unije je nujno potrebno.

3.2.2

Gospodarska donosnost socialne kohezije in očitna ugotovitev, da poleg svojega socialnega dosega in zmanjšanja nesorazmerij kohezijski proces prinaša tudi količinske izboljšave parametrov gospodarske rasti v ožjem pomenu.

3.3

Ves program je usmerjen k iskanju in približevanju uresničevanja te svetovne politične vizije, temelji na osnovnem pojmu trajnostnega razvoja, kot je opredeljen znotraj kompleksnega okvira gospodarskih, socialnih in okoljskih razsežnosti.

3.4

Skupaj z zadevnimi analizami Tretjega poročila o ekonomski in socialni koheziji besedilo Odbora zastavlja vprašanje in temo razprave o organizaciji medregionalnega sodelovanja in postopku, ki naj bi ga spodbudil.

3.4.1

Predlaga se odprava „programskih dopolnil“ okvirov podpore Skupnosti ter samih okvirov podpore Skupnosti kot instrumentov upravljanja in njihovo zamenjavo z enakovrednim strateškim besedilom o koheziji, uravnoteženim na ravni Skupnosti.

3.4.2

Prav tako se ob upoštevanju ugotovljene neučinkovitosti glede dosedanje prakse s 60 ali 70 prednostnimi nalogami v nekdanjih besedilih predlaga, da se namesto tega določijo tri ali štiri prednostne naloge, ki bodo specifične za vsako državo, in še eno skupno, ki jo predstavlja upravna reforma. Da bi bolje upoštevala posebnosti držav članic, bi Evropska unija lahko poleg tega sprejela bolj prilagodljive in decentralizirane načine upravljanja, ob tem pa bi še vedno predpisovala popolno transparentnost in strogost.

3.4.3

Zdi se, da ima predlog za spremembo načina nadzora ekonomskega in finančnega upravljanja izreden pomen: namesto da bi izvajali nadzor od projekta do projekta, se predhodno sklene pakt o zaupnosti, ki določa tozadevna pravila. V tem načrtu se mora postopek nadzora izvajati v enotnem okviru, ki mora biti sprejemljiv za vse zadevne institucije.

3.4.4

Poleg tega EESO izraža svojo zaskrbljenost zaradi vedno večje razlike med obveznostmi in plačili.Odbor ocenjuje, da bo ob koncu programskega obdobja 2007-2013 ta razlika dosegla 188 milijard evrov oziroma enoletni proračun. EESO zato meni, da je treba finančne perspektive oblikovati bolj prožno. Z možnostjo podaljšanja plačilnega roka za eno leto za obveznosti, sprejete v okviru strukturnih skladov (sprememba pravila n+2 v n+3), bo mogoče uporabljati vsote, ki so tako na razpolago na enostavnejši način, brez časovnega pritiska, kar se bo izkazalo za bolj razsodno in učinkovito.

3.5

Pri razpravi mora biti v ospredju ugotovitev, da so proračun Skupnosti in finančna sredstva EU neposredno odvisna od stopnje gospodarskega razvoja različnih držav članic in od zneska nacionalnih BDP.

3.5.1

Proračun Skupnosti potemtakem s svojim prispevkom za spodbujanje gospodarskega razvoja tudi desetih novih držav ustvarja razmere, ki so nujne za izboljšavo in razširitev osnove za izračun lastnih prihodkov v prihodnosti. Dejansko bo posledica okrepitve zmogljivosti vsake države in povečanje nacionalnih BDP tudi okrepitev proračuna Skupnosti zaradi povečanih prispevkov držav članic (izračun na podlagi določenega odstotka na povečani osnovi).

3.5.2

Po drugi strani Odbor opozarja, da se z vključevanjem trgov novih držav članic v evropski enotni trg zagotavljajo boljše perspektive rasti petnajstih starih držav članic. Zagotovo ni težko izmeriti stopnjo dodatne rasti, za katero lahko vsaka država petnajsterice pričakuje, da jo bo dosegla z multiplikacijskimi učinki razvoja novih držav in z vključevanjem njihovih trgov v enotni evropski trg. Na vsak način bo dodatna rast, ki se pričakuje za evropsko petnajsterico, prinašala tudi nova sredstva za proračun Skupnosti.

3.5.3

Razen tega EESO meni, da bi se naj pri razdelitvi sredstev EU v skladu z osnovnim ciljem, konvergenco, prednostno upoštevale potrebe novih držav članic, kjer je mnogo slabo razvitih regij in postopeh integracije še ni zaključen.

3.5.4

EESO meni, da je treba zelo pazljivo upoštevati ne samo zgornjo mejo evropskega proračuna, temveč tudi napovedi, na katerih temelji. Dejansko temelji na bruto prihodku Skupnosti, ki je lahko predmet napovedi samo na podlagi delovnih hipotez o gospodarski rasti, valutni pariteti med evrom in dolarjem, ceni surove nafte itd. Zato obstajajo številne negotovosti, ki vplivajo na celotna finančna sredstva. EESO Evropski komisiji priporoča, da pripravi rezervne scenarije na podlagi domnev, tako pesimistične kot optimistične, tako da se določi razpon, znotraj katerega bodo določeni letni proračuni za obdobje 2007-2013.

3.6

EESO meni, da je treba za obravnavo dveh spremenljivk, tj. ekonomska ocena (strošek) visoko zastavljenih političnih ciljev in (nezadostna) razpoložljiva finančna sredstva, ugotoviti, v kakšni meri razpoložljiva sredstva zadostujejo za dosego ciljev.

3.7

V procesu prilagajanja obeh pomembnih dejavnikov se postavlja naslednja dilema: ali se bodo pod pritiskom prilagajanja zmanjšali politični cilji in vizija, ki jo predstavljajo, da bi se dosegla raven razpoložljivih sredstev, ali bo nasprotno treba povečati sredstva do te mere, da bodo zadostovala, da bi glavni cilji ostali nespremenjeni? Ta dilema lahko ostane teoretična, če se realistično in učinkovito zagotovi primeren obseg razpoložljivih sredstev.

3.8

Če so ti cilji nujni za učinkovito izgradnjo skupne prihodnosti Evrope, se zdi njihova „razvodenitev“ problematična. V tem smislu ni lahko niti sprejeti niti povsem razumeti poskusa Evropske komisije, da bi ponovno opredelila potrebna ravnovesja, ker bi bila očitna posledica tega oslabitev morebitnih učinkov njenih političnih ciljev.

4.1

Kot je razvidno iz besedila sporočila, je Komisija, preden je dosegla sporazumni predlog, oklevala med tremi možnostmi glede določitve zgornje meje odobrenih sredstev za prevzem obveznosti iz proračuna Skupnosti ob upoštevanju nedavnega dogajanja v zvezi s tem vprašanjem.

4.2

Prva možnost je določala, da v skladu z željo, ki so jo izrazile nekatere države članice, zgornja meja znaša 1 % BDP. Evropska komisija jasno meni, da je takšen odstotek povsem nezadosten.

4.3

V skladu z drugo možnostjo se zgornja meja dvigne do 1,30 % BDP. Evropska komisija meni, da lahko ta številka, ne da bi bila pretirana, Evropski uniji omogoči, da bolje odgovori na zahteve uresničevanja vseh njenih političnih ciljev.

4.4

V skladu s tretjo možnostjo naj bi zgornja meja ostala pri 1,24 % BDP, kar ustreza sedanjemu finančnemu okviru. Toda Evropska komisija želi jasno povedati, da bo, če bo ta številka dokončno sprejeta, treba izvesti rebalans proračuna Evropske unije, da bi lahko sprostili kritje za financiranje novih prednostnih nalog.

4.5

Evropska komisija je nazadnje sprejela tretjo možnost, ki pomeni:

4.5.1

prvič, ohranitev sedanjega proračunskega okvira, kar postavlja vprašanje, ali je navsezadnje mogoče zagotoviti tudi prevzem obveznosti in finančno kritje novih prednostnih nalog z istimi proračunskimi prihodki, s katerimi se je doslej financiralo manjše število prednostnih nalog. Treba je opozoriti, da je za raven razvoja v večini desetih novih držav članic (ki jih bo pozneje dvanajst) značilen bistven zaostanek v primerjavi z evropsko petnajsterico in da bo torej potrebna učinkovita finančna podpora, da se zagotovi njihov razvoj, kar bo predstavljalo nova sredstva v velikih zneskih. Besedilo Komisije v tej točki določa, da „bo v razširjeni Uniji povprečni BDP na prebivalca za več kot 12 % nižji od tistega, ki velja za evropsko petnajsterico, medtem ko se bodo razlike na področju prihodkov v celoti podvojile“;

4.5.2

drugič, prestrukturiranje in nova uravnoteženja proračuna Skupnosti: zastavlja se vprašanje, ali bodo tako zahtevane reforme in nova uravnoteženja privedli tudi do enakovrednih „upadov“ političnih ciljev, ki jih v samem sporočilu zastavlja Evropska komisija, kar bi povzročilo slabitev potrebnih podlag za izgradnjo naše skupne evropske prihodnosti;

4.5.3

tretjič, izrazito federalna struktura in način delovanja, ki ju bo EU pridobila s sprejetjem in uveljavitvijo ustavne listine v smislu oslabitve subsidiarnosti, razširitve in okrepitve skupnih evropskih politik in posledično ustreznih sredstev, ki jih le-te zahtevajo;

4.5.4

EESO ugotavlja in v besedilu sporočila Komisije izpostavlja določeno število odlomkov, da bi poudaril možne finančne vrzeli, ki bi se lahko pojavile v programskem obdobju 2007-2013 in katerih posledica bi lahko bila sprememba političnih pričakovanj ter izguba vsakršne možnosti, da bi uresničili opisani in predlagani akcijski načrt.

4.5.5

Dejansko Komisija, ki je v svojem pristopu spravljiva, previdna in uravnotežena, ne pozabi poudariti, da „ob upoštevanju asimetričnega učinka širitve na proračun Skupnosti že sama ohranitev doseženega zahteva okrepitev finančnih sredstev“ (uvod). Ta elegantno oblikovana opomba ne dopušča nobenega dvoma, da brez povečanja virov ne bo mogoče niti zgolj ohraniti, kar je bilo v Skupnosti doseženega, kaj šele obogatiti.

4.5.6

Še več, Komisija je še podkrepila to trditev z omembo vztrajne širitve prepada med političnimi obveznostmi EU in njeno nezmožnostjo, da bi jih plačala, ter usihanja zmožnosti Unije, da bi držala obljube na številnih novih prednostnih področjih (uvod), zaradi pomanjkanja politične volje in nezadostnih sredstev.

4.5.7

Podobne namige je najti tudi v drugih odlomkih besedila sporočila. Tako poglavje II. poudarja, da je „postala razlika med zahtevami do Unije in sredstvi, s katerimi razpolaga, prevelika“, in takoj zatem opozarja, da „naložiti Uniji vrsto ciljev in ji nato zavrniti potrebna sredstva, pomeni njeno izpostavite utemeljenim kritikam državljanov, ki so bili v svojih upravičenih pričakovanjih razočarani“.

4.5.8

EESO meni, da je utemeljena pripomba Komisije, da „bodo vse države članice izgubile“, če ne bo dosežen sporazum o ciljih evropskega projekta in če se sredstva, ki so potrebna za njihovo uresničitev, ne bodo sprostila.

4.5.9

Pri ocenjevanju zgoraj omenjenih pripomb je treba upoštevati tudi ugotovitev, da z vključitvijo Evropskega razvojnega sklada v proračun Skupnosti v novem programskem obdobju 2007-2013 slednji ne bo ostal na sedanji ravni, temveč se bo dejansko znižal.

4.5.10

V programskem obdobju 2007-2013 bi se okrepile skupne evropske politike, medtem ko bi se omejile ustrezne politike na nacionalni ravni. Tak razvoj upravičuje dejstvo, da se Evropska unija ne more preleviti v golega upravitelja nacionalnih dejavnosti. Skupni interes zahteva oblikovanje in izvedbo skupnih evropskih politik.

4.5.11

Vendar povečevanje koristnosti Unije ne more biti prepuščeno nacionalnim politikam. Komisija odkrito pojasnjuje, da je za občutno povečanje njene koristnosti treba razpolagati s pomembnimi kritičnimi masami na nadnacionalni ravni in da je to učinkovitost mogoče najbolje doseči prek skupnih politik (str. 5 francoskega izvirnika).

4.5.12

Zato je zmotno misliti, da gre samo za preprosto vprašanje prerazporeditve sredstev med države članice. Ravno nasprotno, treba ga je predstaviti kot vprašanje optimizacije učinka skupnih evropskih politik, da bi še povečali dodano vrednost sredstev Skupnosti, ki so jim na voljo (str. 5 francoskega izvirnika).

4.5.13

Komisija poleg tega v naštevanju pozitivnih točk poudarja pomen pomoči Skupnosti in pripadajočega ustvarjanja evropske dodane vrednosti za vsak evro, ki bo nakazan iz proračuna Skupnosti.

4.5.14

Tovrstne reference so tudi v naslednjih odlomkih besedila Komisije:

4.5.15

EESO meni, da je koristno opozoriti na absurdnost želje po več Evrope z zniževanjem razpoložljivih sredstev. Poleg tega bo omejitev lastnih sredstev na 1 % BDP naposled privedla do rezov v dotacijah strukturnih in kohezijskih politik, saj bodo ob upoštevanju finančnega okvira skupne kmetijske politike do leta 2013 vsa naknadna znižanja, do katerih bo prišlo zaradi znižanja proračuna Skupnosti, merila na ta kohezijski ukrep z drastičnimi posledicami v zvezi z izzivi in potrebami, ki izhajajo iz širitve EU. Še več, s takšnim razvojem bo vsaka pobuda ali spodbujanje na področju razvoja brez vsebine in vrednosti.

4.5.16

EESO na podlagi teh pripomb meni, da je treba preseči zadržke Komisije in se odločiti za povečanje lastnih sredstev proračuna Skupnosti za novo programsko obdobje 2007-2013 v primerjavi z veljavnim proračunskim okvirom na maksimalni znesek 1,30 % BDP, hkrati pa zagotoviti, da letno približevanje tej meji ne niha preveč.

4.5.17

To stališče še bolj okrepi ugotovitev, da se, kar zadeva gospodarstvo držav, ki so neto plačnice v proračun Skupnosti, del sredstev, ki so na voljo iz strukturnih skladov, prek izvoza vrne vanje. To vprašanje se je obravnavalo že na ravni evropske petnajsterice in se pričakuje, da bo mehanizem deloval na isti način v Evropi 25 držav članic. Potemtakem se bo pomemben delež sredstev, ki se bodo sprostila za razvoj 10 novih držav, vrnil tudi v države, ki so neto plačnice v proračun Skupnosti (trg tehnološke in elektronske opreme, opravljanje strokovnih storitev, prenos znanja itd.). Tega vidika vprašanja ni mogoče zanemariti pri prihodnji pripravi novega proračuna Skupnosti. Komisija se v besedilu sporočila sklicuje na to vprašanje, ko opozarja, da se z uporabo pravil enotnega trga tudi na področju notranjega trga doseže izmerljiva dodana vrednost zaradi povečanja trgovinske menjave znotraj Skupnosti med najmanj razvitimi državami članicami in regijami na eni strani ter preostalo EU na drugi strani. Razlog za ta razmah notranjih transakcij je, da „se skoraj četrtina izdatkov za programe na teh področjih preostali Uniji vrne v obliki povečanega izvoza“.

4.6

EESO se v celoti pridružuje pripombam Komisije o posledicah pridobitve evropskega državljanstva. Seveda se prednosti le-tega ne smejo omejevati na svoboščine trga: poleg svobode, pravice in varnosti je treba zagotoviti tudi dostop do javnih storitev, ki so temeljnega pomena na skupni evropski ravni. Komisija upravičeno ugotavlja, da morajo biti „ugodnosti Evrope brez meja“„pravično razpoložljive in dostopne“. Unija je dolžna dopolniti prizadevanja držav članic v tem pogledu, vendar ta ukrep prinaša strošek.

4.7

EESO se pridružuje tudi analizi Komisije, po kateri je treba razpolagati ne samo s sredstvi, temveč tudi z zmožnostmi za njihovo uporabo, če hočemo, da bo Evropa igrala vlogo vodje (podpora za razvoj, trgovinska politika, zunanja politika, varnostna politika, na zunanje odnose vezani deli drugih politik itd. (str. 6 francoskega izvirnika)).

4.7.1

Poleg tega se na osnovi določb ustavne listine Evropske unije, katere sprejetje poteka, se zaščita evropskega državljana, h kateri se je EU zavezala, ne omejuje le na preprosto priznanje te nujnosti, temveč ji dodeljuje ustrezno pravno dolžnost, da državljana zavaruje, in ji s tem nalaga zaveze in obveznosti za odškodnino (na primer za osebe, ki so bile žrtve terorističnih dejanj ali naravnih nesreč).

4.8

Četudi EESO izraža zadovoljstvo zaradi doseženega povečanja nekaterih proračunskih postavk, je treba vendarle uvideti, da gledano v odstotkih ta povečanja niso tako velika. Tako se povečanje sredstev za 162 %, ki je predvideno za sedemletno obdobje 2007-2013 v poglavju „Državljanstvo, svoboda, varnost in pravica“, nanaša samo na 2.239 milijonov evrov. V istem obdobju se bodo izdatki za kmetijstvo znižali za 3 % oziroma 1.442 milijonov evrov. Ob koncu tega obdobja bodo izdatki za ti dve poglavji znašali 2 % in 26 % proračuna. Pri deležu kmetijskih sredstev je treba upoštevati, da se bo morala skupna kmetijska politika zaradi širitve EU in reforme drugih skupnih tržnih organizacij odzvati novim velikim izzivom.

5.1

Niti besedilo sporočila niti Tretje poročilo o ekonomski in socialni koheziji ne obravnavata vprašanja, ki bo odvisno od načina njegove rešitve, zelo verjetno imelo posledice za proračun Skupnosti, to je vprašanje prostega pretoka delavcev iz desetih novih držav članic na trg dela sedanje petnajsterice ter uporabe dve-, pet- ali sedemletnega prehodnega obdobja. Na tem področju si je treba zastaviti vprašanje, v kakšni meri bodo omejitve za delavce iz desetih novih držav pristopnic v petnajsterici prizadele njihov gospodarski in socialni razvoj.

5.2

Drug možen predmet razprave je zveza med prispevkom evropskih skladov in točko, do katere je prišlo deset novih držav članic, da po pravilih sprejmejo obveznosti, ki so jih že prevzele, in jih postavijo v ospredje.

5.3

Za obravnavo gospodarskih pričakovanj za določeno obdobje je treba ločeno proučiti lastna sredstva in proračunske izdatke. Sporočilo Komisije je zgrajeno na primerljivi shemi: poglavje IV. je posvečeno novemu finančnemu okviru s posebnim poudarkom na izdatkih, medtem ko poglavje V. izraža razmišljanja o sistemu financiranja.

5.4

To mnenje daje poudarek pregledu izdatkov, ker si EESO pridržuje pravico, da se vrne na poglavje o lastnih sredstvih, ko bo Komisija poročilo o tej temi predložila Svetu.

5.5

Toda v sedanji fazi EESO meni, da mora izraziti svoje mnenje o naslednjih dveh točkah:

5.6.1

EESO po drugi strani izraža ostre zadržke glede splošnega korekcijskega mehanizma, ki bo zgolj institucionaliziral načelo „pravičnega povračila“. Gre za obliko solidarnosti manj bogatih držav z najbogatejšimi državami, ki je nesprejemljiva. V poročilu iz leta 1998 je Komisija že opravila simulacije posledic takšnega mehanizma. Pokazalo se je, da bi bilo leta 1996 ob predpostavki uporabe splošnega korekcijskega mehanizma v 5 državah (UK, D, NL, A, SV, 48,7 % BDP) in njihove izključitve iz korekcijskega financiranja breme razdeljeno med deset drugih držav, ki predstavljajo 48,9 % BDP EU! Nedavna širitev na države z nižjo življenjsko ravnjo bi še povečala to krivico.

5.6.2

V vsakem primeru, če bi se izkazalo, da je splošni korekcijski mehanizem potreben, EESO meni, da ob popravku neuravnoteženosti ne bi bilo treba upoštevati izdatkov, ki nastanejo v okviru strukturnih pomoči, ker izrecno sledijo cilju prerazporeditve.

5.6.3

EESO je mnenja, da bi v primeru vzpostavitve splošnega korekcijskega mehanizma izračun salda proračuna moral temeljiti le na operativnih izdatkih, kot je bilo predlagano v Berlinu leta 1999. Tako bi se preprečili izkrivljeni učinki, ki so povezani z obremenitvijo upravnih izdatkov Unije in izdatkov politik Skupnosti v državi, v kateri se ti izdatki dejansko plačajo. To bi se hkrati bolje ujemalo z metodo „direct budgeting“, ki določa, da se upravni stroški priključijo operativnim stroškom, ki jih povzročijo, in da se sredstva za upravne izdatke porazdelijo na vse kategorije.

5.6

Kar zadeva vprašanje posrednega obdavčenja, EESO poleg tega povzema predlog, ki ga je oblikoval v svojem mnenju o splošni uvedbi in medobratovalnosti sistemov elektronskega plačevanja cestnine v Skupnosti, namreč morebitno oblikovanje evropskega sklada za prometne infrastrukture, ki bi se financiral iz dajatve, ki bi znašala 1 cent na liter porabljenega goriva za vsako vozilo.

5.7

EESO se zavzema za predlog Komisije, da bi uskladili proračunsko programsko obdobje z ustreznim trajanjem mandata evropskih institucij (Evropski parlament, Komisija).

5.8.1

EESO izraža zadovoljstvo zaradi vpisa finančnih perspektiv v ustavo. S tem bo proračunski okvir EU trdnejši.

5.8.2

Vendar EESO obžaluje, da Evropski svet ni šel po poti pobud Evropske konvencije, da bi se finančne perspektive kratkoročno sprejemale s kvalificirano večino. Evropski svet je dejansko raje ohranil soglasje, ki mu je dodal možnost prehoda na kvalificirano večino, če bi bila ta odločitev sprejeta s soglasjem v Evropskem svetu! EESO se seveda boji, da bi ohranitev soglasja Unijo spravila v resno ustavno krizo ali da bi se zmanjšale politične ambicije Unije.

5.8

EESO podpira predlog, po katerem bi bil Evropski parlament glavni organ, pristojen za proračun Skupnosti, za katerega bi prevzel odgovornost v celoti, tako za njegov obvezni kot neobvezni del.

5.9

EESO se poleg tega zdi potrebno opozoriti, da se zdi, da besedilo Komisije, čeprav lizbonska strategija postavlja očitne izzive in nujno pomeni, da je treba narediti nekatere prve korake, ne predlaga konkretnih ukrepov, ki bi spodbudili gospodarski razvoj v Uniji. Edina praktična misel, ki izhaja iz dokumenta (poglavje IV., Novi finančni okvir, C Prožnost), je oblikovanje posebnega sklada za spremljanje gospodarske rasti, vendar so sredstva, ki so mu namenjena, ocenjena kot popolnoma nezadostna. EESO v tej zvezi opozarja, da je izvedba lizbonske strategije temeljila na predpostavki povprečne stopnje letne rasti, ki znaša 3 %, medtem ko napovedi za prihodnja leta ne presegajo 2,3 % v Evropi 27 držav članic. Še več, Unija, ki pozna šibko gospodarsko rast že od leta 2000, ne uspe znižati tega „primanjkljaja gospodarske rasti“.

5.10

Potemtakem je treba zadevne zneske povečati, da bi se izpolnil temeljni pogoj za napredek in uspeh lizbonske strategije, namreč sprememba našega sistema za investiranje v usposabljanje in raziskave.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/39

1.1

Pri ukrepih Evropske unije v prid državam v razvoju – predvsem državam AKP – je Evropski ekonomsko-socialni odbor imel priložnost, da je opazoval razvoj politike sodelovanja EU. Razvoj se vedno bolj nagiba k participalnem pristopu, to pomeni k udeležbi nedržavnih akterjev (NSAs – non-state actors) in priznavanju njihove vloge pri določanju in izvajanju ukrepov. Institucije in NSA se pri dejavnostih, ki bi naj vodile do povečanja učinka razvojnih programov medsebojno dopolnjujejo.

Cotonoujski sporazum je trenutno edini primer takšne udeležbe na institucionalni podlagi, kajti vlade poziva k obsežni udeležbi nedržavnih akterjev pri različnih stopnjah nacionalnih razvojnih strategij.

1.2

Odbor ob upoštevanju te osnovne misli in dejstva, da je že izrazil svoje mnenje o „vlogi civilne družbe v evropski razvojni politiki“, meni, da je pomembna poglobljena obravnava vprašanja udeležbe žensk pri določitvi in izvajanju razvojno političnih ukrepov v AKP državah v okviru Cotonoujskega sporazuma. Odbor verjame, da je potrebno poudariti, kako dragocena je lahko vloga žensk in kako pomembno je, da se jo v okviru Cotonoujskega sporazuma in v vseh razvojnih političnih ukrepih pravilno podpira.

1.3

Odbor je kot megafon organizirane civilne družbe na evropski ravni že poudaril „osnovno vlogo žensk kot prvorazrednih akterjev razvoja“ ter potrebo po „spodbujanju njihove organizacije in zagotavljanju enakopravne udeležbe v posvetovalnih in odločujočih odborih“ (mnenje k „Zeleni knjigi o odnosih med Evropsko unijo in AKP državami na pragu 21. stoletja - izzivi in možnosti za novo partnerstvo“, poročevalec: g. Malosse, EXT152/1997).

O dejanski udeležbi nedržavnih akterjev, posebej ženskih organizacij pa še dolgo ni mogoče govoriti.

2.1

Zadnje poročilo svetovne banke (World Development Report 2004) obravnava globalno tržišče, ki ne ustreza več zahtevam razvoja v gospodarstvu, družbi in zaposlitveni politiki, predvsem, kar zadeva odpravljanje ovir, ki omejujejo pravično in trajnostno rast v vseh državah na severni in južni poluti. Leta 2002 je dohodek po osebi v petih šestinah svetovnega prebivalstva znašal manj kot 1.200 dolarjev, letni dohodek pri preostali šestini prebivalstva– to je večinoma prebivalstvo najbogatejših držav – pa v povprečju več kot 26.000 dolarjev.

2.2

Vse do danes ni bilo mednarodne ustanove (MDS, Svetovna banka, STO, ILO, UNO itd.), ki bi bila sposobna neomejeno delovati kot demokratična in svetovna ureditvena instanca in zajeziti neenakosti gospodarskega razvoja držav in socialnih slojev.

2.3

Razen tega morajo države v razvoju predvsem v času šibkega gospodarstva v večini držav izvajati strukturno ekonomske prilagoditvene ukrepe, ki jih svetujejo ali zahtevajo mednarodne ustanove. Le te pa je težko izvajati in zelo pogosto negativno vplivajo na najrevnejši sloj prebivalstva. Prestrukturiranje brez primernih socialnih varnostnih ukrepov je vodilo do povečanja revščine, kritičnih življenjskih razmer in negotovosti v slojih prebivalstva z nizkim dohodkom, tako na severu kot jugu.

2.4

Prav tako se je v zadnjih letih povečala vrzel med rednim svetovnim gospodarstvom in lokalno sivo ekonomijo. Osebam, ki se preživljajo z delom v neuradnih sektorjih gospodarstva, ne pripadajo pravice delojemalcev, pa čeprav prispevajo realni prispevek k gospodarski rasti svoje države.

2.5

V teh slojih prebivalstva predstavljajo ženske večino in so zato tudi glede na omenjene okoliščine najbolj prikrajšane. Ne samo, da ženske, ki v državah v razvoju živijo v revščini, nimajo dostopa do blaga in storitev, temveč so pogosto žrtve težkih kršitev človekovih pravic ter družbenih in gospodarskih pravic

2.6

Prav ženske so tiste, ki trpijo zaradi revščine, brezposelnosti in podzaposlenosti.

2.7

Na različnih konferencah posebnih organizacij in organov Združenih narodov so bili izoblikovani številni predlogi za ukrepe, akcije in projekte, ki bi spodbujali ženske. Na nedavnem Milenijskem vrhu Združenih narodov sta bila dva ključna dokumenta vključena v „Milenijske razvojne cilje“. V obeh besedilih so zajete kot najpomembnejše teme enakopravnost med spoli in popolna udeležba žensk pri procesih odločanja kot tudi nujnost preventive bolezni in zdravstveno varstvo.

3.1

Evropska unija deluje v skladu s 3. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pri vseh predvidenih dejavnostih – vključno z razvojnim sodelovanjem – z namenom, da bi odpravila neenakosti in spodbujala enakopravnost med moškimi in ženskami.

3.2

Evropska unija in njene države članice so na četrti svetovni konferenci žensk v Pekingu leta 1995 podpisali sprejeto izjavo in Izhodišča za ukrepanje. S tem je bila omogočena obsežna strategija za odpravo ovir, na poti do enakopravnosti, in določeno je bilo načelo „mainstreaminga“ za spodbujanje enakopravnosti spola. Obveznostim, ki so bile sprejete s podpisom Izhodišč ukrepanja v Pekingu, je sledilo sprejetje Uredba (ES) št.2836/98 o integraciji vprašanj enakosti spolov v razvojno sodelovanje.

3.3

Ta pravni inštrument, ki je končal veljati decembra 2003, je nadomestila nova uredba za obdobje od 2004 do 2006, ki krepi in priznava cilje, t.i. krepi „mainstreaming“ vključno s posebnimi ukrepi za spodbujanje žensk s spodbujanjem enakosti spolov, kar naj bi vodilo do odprave revščine. Nadalje določa podporo za javne in privatne akcije v državah v razvoju s ciljem spodbujanja enakosti.

3.4

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o „Spodbujanju enakosti med spoloma v okviru razvojnega sodelovanja“ je pomembna navezna točka za ukrepe razvojnega sodelovanja. Področja delovanja, ki so bila izbrana kot prioritetna področja, je možnost nadzora virov in dejavnosti s strani žensk, predvsem na področju izobraževanja, zaposlovanja in političnem odločanju. Ta dokument poudarja tudi potrebo po statistikah glede na spole in starostne skupine, da se določijo nove metode ukrepanja, raziskave, analize delovanja itd in se o njih prav tako obvešča.

4.1

Cotonoujski sporazum, ki je bil 23.junija 2000 podpisan z AKP državami, predstavlja prelomnico v gospodarski in trgovski politiki Evropske unije. Prvič je bila namreč določena vključitev nedržavnih akterjev (NSA) v oblikovanje nacionalnih razvojnih strategij, ki igrajo poleg državnih institucij pomembno vlogo. V sporazumu se kot NSA definirajo: privatni sektor, gospodarske in socialne skupine, vključno s sindikalnimi organizacijami, ter civilna družba v vseh svojih državnih oblikah.

4.2

Sporazum predvideva, da so nedržavni akterji obveščeni o politikah in strategijah sodelovanja, o prednostnih nalogah sodelovanja na neposrednih področjih in o političnem dialogu ter da se pri tem upošteva tudi njihovo mnenje, da imajo dostop do sredstev za spodbujanje lokalnih razvojnih procesov in so vključeni v izvajanje strategij in programov v zadevnih področjih ali sektorjih. Razen tega bi naj sprejeli podporo in pomoč pri razvoju svojih kapacitet. S tem se bi naj povečale pristojnosti, predvsem glede na organizacijo, zastopstvo in izvajanje postopka posvetovanja, izmenjave in dialoga v namen spodbujanja strateških zvez.

4.3

Sporazum nadalje postavlja v ospredje v skladu z veljavno politiko Skupnosti povezavo med politiko, trgovanjem in razvojem. Tako se tudi partnerstvo opira na soodvisnost naslednjih petih stebrov: obširne politične dimenzije, spodbujanje udeleženskega pristopa, odprava revščine, oblikovanje novega okvirja za gospodarsko in trgovsko politično sodelovanje in reformo finančnega sodelovanja.

4.4

Razvojne strategije naj bi razen tega sistematično upoštevale enakost med moškimi in ženskami, ki predstavlja eno izmed treh presečnih tem sporazuma (8. in 31. člen).

4.5

Tako Cotonouski sporazum vzpostavlja vlogo Odbora kot prednostne kontaktne institucije za gospodarske in socialne interesne skupine AKP držav. Ima izrecno posvetovalno nalogo za organizacije civilne družbe.

5.1

Glede na smernice Unije za udeležbo in enakost med spoloma in glede na pomen, ki Sporazum pripisuje Odboru, naj bi bila posebna vloga žensk in njihovega sodelovanja pri civilnem dialogu v okviru Cotonouskega sporazuma natančno pojasnjena.

5.2

Jasno je, da ženske iz AKP držav ne predstavljajo homogene skupine, kajti živijo v različnih državah in različnih regijah. Obstajajo zelo velike razlike v regijah, kulturnem ozadju, gospodarskem in družbenem položaju, višini dohodkov, življenjskem prostoru (podeželskem ali mestnem). Kljub temu treba poiskati poti, ki vključujejo ženske v procese sodelovanja iz Cotonoujskega sporazumu, vendar se je pri tem le težko izogniti posploševanju.

5.3

Prva izmed težav se pojavi iz dejstva, da so vprašanja spolov v „Smernicah za načela in dobre praktike sodelovanja nedržavnih akterjev“ na posvetovanjih in dialogu o razvoju komajda omenjena. Tudi v prvi oceni določil Cotonoujskega sporazuma glede udeležbe nedržavnih akterjih pri postopkih načrtovanja (iz dne 12.3.2003) še manjkajo kvantitativni in kvalitativni podatki o udeležbi žensk..

5.4

Po izjavah na različnih forumih in regionalnih seminarjih so bila do sedaj združenja, nevladne organizacije in ženske organizacije precej nezadostno udeležene pri izoblikovanju nacionalnih strategij.

5.5

Očitno obstaja med načrti, izjavami sporazumov in njihovo dejansko izvedbo velika vrzel. Tudi akcije in ukrepi za spodbujanje udeležbe žensk so precej skromni.

5.6

Seveda je v okolju, kjer je vzpostavitev in strukturiranje dialoga s civilno družbo samo po sebi že težavno, še veliko težje povečati področje delovanja za žensk. Razen tega je proces izvajanje določil sporazuma glede udeležbe žensk še vedno v začetnih fazah in vključuje Komisijo, ki ima lahko po mnenju Odbora odločilno vlogo, podporo vlade in nedržavne akterje, katerih delovanje, kompetence in organizacijska stopnja se razlikujejo od regije do regije.

5.7

Splošne ovire pri izvajanju udeleženskega pristopa so različne narave. Predhodno mnenje (1) je med drugim opozarjalo na sledeče točke:

5.8

Glede na udeležbo žensk se te ovire zaostrijo še s objektivnimi pogoji, ki izhajajo po eni strani iz socioekonomskih, kulturnih in religioznih dejavnikov, po drugi strani pa iz dejstva, da mnoge vlade slabo poznajo osnovne pravice in posebej slabo pravice žensk.

5.9

Iz tega stališča se Cotonoujski sporazum sklicuje na upoštevanje človekovih pravic, načel demokracije in pravne države kot osnovne elemente partnerstva in predvideva, da se v primeru težkih kršitev ustrezno ukrepa in poroča pogodbenim partnerjem. Kljub temu bi bilo zaželeno – in Obor je v svojem prejšnjem mnenju (partnerski sporazum AKP-EU, 521/2002, Baeza San Juan) že opozoril na to, da se določijo natančni kriteriji za upoštevanje teh načel.

6.1

Pravzaprav je vprašanje soudeležbe ženske civilne družbe tesno povezano z vlogo žensk v skupnem razvojnem procesu. Zato bi bil primeren širši horizont razmišljanja.

6.2

Pomembno je, da ženske ne samo prispevajo k razvojnem procesu, temveč tudi profitirajo od prednosti in možnosti razvoja.

6.3

Kajti v državah v razvoju in predvsem v AKP državah so ženske šibek člen družbe in trpijo še močneje zaradi revščine in pomanjkanja, predvsem pa ker nimajo zadostnega dostopa do resursov in nadzora nad resursi, kar bi omogočilo izboljšanje njihovih življenjskih pogojev in prispevalo k gospodarskemu razvoju njihove države.

6.4

Dostop do resursov in nadzor nad njimi se je tako izkazal kot neobhoden predpogoj za odpravo revščine in začetek trajnostnih razvojnih procesov.

Razen tega pride do udeležbe žensk na gospodarskem življenju ponavadi v okviru sive ekonomije, ki pa je neposredno povezana prav z makroekonomskimi strukturnimi ukrepi.

6.5

Kljub Milenijskim razvojnim ciljem, za katere se je Unija zavzemala z namenom, da se do leta 2001 revščina razpolovi, obstaja nevarnost, da se bodo vodje pogajanj obeh strani zanimali samo za politične in makroekonomske učinke in pozabili na cilje, določene s sporazumom, ki zajemajo posamezno skupino prebivalstva. Pobude Evropske komisije za ustvarjanje nadzornih inštrumentov za oceno učinkov tega sporazuma je treba podpreti.

6.6

Iz problematičnih področjih, ki so jih določili Združeni narodi, FAO in druge mednarodne organizacije, je mogoče izluščiti sledeča prednostna področja dejavnosti:

7.1

Če Evropska unija resnično želi pozitivno vplivati na življenjske pogoje žensk in revežev, potem je treba jasneje in odločnejše definirati cilje za podpiranje žensk in ustrezne ukrepe. Neobhodno potrebna je predvsem velika pozornost glede prilagoditvenih politik, ki so prikrajšale ženske in splošno slabotnejšo skupino prebivalstva. Pojasniti je treba prednosti, ki jih imajo tudi te družbene skupine.

7.2

V zvezi s tem mora po mnenju odbora ocena trgovskih sporazumov med EU in tretjimi državami – predvsem AKP državami, vsebovati posebne raziskave njihovih učinkov na najrevnejše sloje prebivalstva in na vprašanja spolov.

7.3

Sredstvo za krepitev združenj in nedržavnih organizacij, ki se zavzemajo za enakopravnost spolov in za „empowerment“ žensk, so osnovnega pomena za obširno izboljšanje gospodarskih, socialnih in političnih pogojev v državah v razvoju in za konsilidacijo socialnega napredka in trajnostne gospodarske rasti.

7.4

Glede na to torej ne gre zgolj za spodbujanje obširnega vključevanja ženske civilne družbe, temveč tudi za vzpostavljanje osnovnih pogojev za njihovo dejansko dejavnost, povečanje veljave in spodbujanje, tako da bodo lahko imele enak vpliv na razvoj v svoji državi kot ga imajo moški. Krepitev vloge žensk v paricipativnem procesu je odločujoč dejavnik za pridobitev pooblastil odločanja.

7.5

Najpomembnejši predpogoj je vsekakor zagotovitev enakopravnega dostopa žensk do izobrazbe. V zvezi s tem se bi naj podpirali vsi programi in projekti, ki sledijo temu cilju – od samega začetka do informatizacije in povezanja ženskih združenj –, tako da bi se podprlo in zagotovilo sodelovanje in pomen vloge žensk v nacionalnem razvoju.

7.6

V okviru procesa decentralizacije, ki ga je spodbudila Komisija, so predvsem pomembne delegacije, ki jih navajajo „Smernice za načela in dobre praktike sodelovanja nedržavnih akterjev (24.2.2002)“. Ti presojajo pri izbiri ustreznih sredstev in skrbijo za največjo možno vključevanje nedržavnih akterjev. Smernice sicer ne navajajo eksplicitna priporočila za udeležbo in vlogo ženskih organizacij, vendar lahko po mnenju Odbora delegacije igrajo pomembno vlogo pri določanju ženskih združenj in njihovi udeležbi na civilnem dialogu, njihovi prepletenosti in oblikovanju strategije za spodbujanje kapacitete za ženske.

Delegacije bi naj imele posebno odgovornost pri spodbujanju integraciji načela enakosti spolov in najmanj en predstavnik komisije v zadevnih zunanjih službah mora opraviti posebno izobraževanje na področju vprašanj enakopravnosti.

7.7

Tem zadevam se mora posvečati posebna pozornost, tako da se pride do pojasnila o obsegu in načinu obstajajočih ženskih organizacij, kajti glede tega pogosto ni primernih informacije.

Odbor lahko pomaga pri iskanju evropskih združenj in organizacij, ki se zavzemajo za podpiranje in udeležbo žensk v AKP državah.

7.8

V dokumentih o državnih strategijah morajo biti izrecno predvideni udeležba žensk na uredništvu ter tudi ukrepi in dejavnosti za krepitev ženskih združenj. Odbor je mnenja, da ima lahko Komisija pri tem vpliv.

Odbor poziva komisijo, naj ustanovi posebno proračunsko linijo za ženske organizacije civilne družbe v AKP državah.

7.9

Splošno se morajo glede na kriterije za spodbujanje za nedržavne akterje kot tudi za dostop do finančnih sredstev ustanoviti prednostni komunikacijski kanali za organizacije žensk.

7.10

Določene izobraževalne ponudbe Cotonoujskega sporazuma za spodbujanje dejavnosti ženskih organizacij in združenj, ki so aktivne na lokalni ravni, se lahko izkažejo za potreben inštrument pri izvajanju tega sporazuma.

7.11

Odbor bo v tem smislu podpiral prireditev seminarjev za določanje in poglabljanje vprašanj v zvezi s statusom in udeležbo žensk v AKP državah.

7.12

Odbor upošteva uravnovešeno udeležbo ženskih delegacij na seminarjih, ki jih je Odbor organiziral, in srečanje žensk in združenj AKP držav in tretjih držav na splošno.

7.13

Odbor načrtuje v neposredni prihodnosti organizirati konferenco z ženskimi in civilno družbenimi organizacijami AKP držav s sledečimi cilji: okrepljena udeležba žensk na procesih odločanja, določanje ovir in koncepcija strategij na podlagi stališč ženskih akterjev razvojnih procesov.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/44

1.1

Spričo demografskih sprememb ter možnosti in tveganj glede kakovosti življenja naraščajočega števila starejših ljudi v Evropi Odbor predlaga sledeče:

—

gospodarsko in finančno politiko (4.1)

—

delom in zaposlovanjem (4.2)

—

vsakdanjem starejših oseb (4.3)

—

socialno-prostorskim okoljem (4.4)

—

vseživljenjskim učenjem (4.5)

—

ohranjanjem zdravja in zdravstveno nego (4.6)

—

novimi tehnologijami (4.7)

—

obdelavo, povezovanjem in dopolnjevanjem obstoječega znanja (4.8).

—

„odprte metode usklajevanja“ za določanje enotnega postopka razvrščanja indikatorjev za kakovost življenja starejših ljudi v evropskih državah, ki bo omogočala izmenjavo izkušenj, primerjave znotraj Evrope in vzajemno učenje, spodbujala dialog med predstavniki organizirane civilne družbe in pristojnimi generalnimi direkcijami Komisije in sporazumevanje o vrednostnih predstavah z ozirom na starajočo se družbo.

—

oblikovanje skupne opazovalne službe (European Observatory) za ustanovitev Evropske agencije za vprašanja staranja in podatkovne baze za ustvarjanje, povezovanje in posredovanje znanja za izboljšanje odprte metode usklajevanja in za izvajanje sklepov, pomembnih v praksi in politiki.

—

ustanovitev interesne skupine „statistične informacije o demografiji“ v EESO;

—

Delavnice in konference za širitev vedenja o demografskih spremembah in nujnosti preventivnih in spremljajočih ukrepov, povečanje osveščenosti, čim širše seznanjanje z izidi raziskav in pospeševanje izmenjave med „starimi“ in „novimi“ državami članicami,

—

za politične ukrepe, tako da se bi ohranila in po potrebi povečala kakovost življenja današnjih in bodočih starejših generacij

—

za krepitev gospodarskega razvoja in konkurenčnosti Evrope glede na potenciale, ki jih prinašajo demografske spremembe.

2.1

Demografske spremembe strukture prebivalstva predstavljajo velik zgodovinski uspeh in hkrati aktualen izziv današnjega časa. Nikoli poprej niso celotne generacije tako upravičeno kot danes upale in pričakovale, da bodo doživele življenjsko obdobje starosti, ki bo trajalo veliko let. Na novo nastalo življenjsko obdobje ponuja raznovrstne pozitivne razvojne možnosti, posamezniku in družbi pa tudi zastavlja čisto nove naloge. V večini evropskih držav starejše prebivalstvo razpolaga z zadostnimi dohodki in potrebnimi fizičnimi in spoznavnimi zmožnostmi za samostojno in zadovoljivo izoblikovanje pridobljenih let. Pri tem se pojavljajo nove možnosti za gospodarski in družbeni razvoj. Z naraščajočo starostjo pa se povečuje tudi tveganje pojemajočih fizičnih, čutnih in miselnih sposobnosti in s tem funkcionalnih omejitev. Poleg tega obstajajo v družbi skupine, ki nimajo zadostnih materialnih, socialnih in osebnih virov za dostojanstveno staranje. Slednje velja zlasti za veliko število starejših, samskih žensk. Glede na to obstajajo tudi velike razlike med evropskimi državami. Poleg tega je zaradi zamika starostne strukture v vseh državah potrebna prerazdelitev obstoječih sredstev in prilagoditev sistemov zdravstvenega in socialnega varstva. Staranje prebivalstva je tema – pa čeprav z nekoliko različnim časovnim potekom – vseh držav Evropske Unije. V svojem poročilu o dejavnosti Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je predsednik zapisal sledeče (stran 69):

2.2

„Odbor je nadalje opozoril na zaskrbljujoč predvideni razvoj prebivalstva, ki učinkuje predvsem na zaposlovanje, zdravstvo in upokojitev.“

2.3

Ta razvoj je izhodišče za predloženo iniciativno poročilo o potrebah po raziskovanju na področju „demografskih sprememb - kakovosti življenja v starosti in tehnološke potrebe“, s katerim se predlaga prevzem vodilne akcije na to temo v 7. okvirnem programu raziskovanja. Vsebuje dva ločena, vendar med seboj tesno prepletena vidika. Prvi obsega demografske spremembe kot take, ki jih po eni strani povzročata zmanjšanje stopnje rojstev in z njim povezane spremenjene strukture družin, po drugi strani pa povišanje pričakovane življenjske dobe prebivalstva, Drugi vidik pa zajema staranje in starost kot samostojno življenjsko obdobje s svojim visokim potencialom za socialne, organizacijske, tehnološke in gospodarske inovacije, pa tudi tveganja. Pri obeh vidikih obstajajo potrebe po raziskovanju, tako glede posledic za celotno družbo in ustrezne potrebe po politični obravnavi (makro raven), kot tudi glede posledic in ustreznih potreb po ukrepanju za zagotovitev kakovosti življenja starejših državljank in državljanov, kjer je treba vedno upoštevati različne dolžine življenja glede na spol (mikro raven).

3.1

Zaradi zgodovinske novodobnosti demografskih sprememb in z njimi povezanih sprememb strukture prebivalstva in socialne strukture nastopa povečana potreba po znanju, da bi lahko ocenili posledice za razvoj celotne družbe in ustvarili utemeljene podlage za pravočasno politično načrtovanje, odločanje in ravnanje na nacionalni in evropski ravni. Stališča Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in sporočila Komisije o politiki zaposlovanja (1), socialni integraciji (2), zdravstvenemu varstvu, vseživljensko učenje (3) itd. prav tako kažejo v to smer.

3.2

Takšna baza znanja je hkrati tudi predpogoj za socialne, kulturne, organizacijske, gospodarske in tehnološke inovacije, ki po eni strani ohranjajo kakovost življenja vseh ljudi, po drugi pa lahko pripomorejo k razbremenitvi zdravstvenih in socialnih sistemov. Zlasti zaradi hitro naraščajočega števila starejših ljudi in – delno s tem pogojenim – hkratnim obstojem več starejših generacij nastajajo potrebe po popolnoma novih storitvah in poklicih.

3.3

Projekti, ki jih je peti okvirni program raziskovanja spodbujal v vodilni akciji „staranje prebivalstva“ (Key Action 6) s tematskim programom „kakovost življenja in upravljanje z živimi viri“, so že zagotovili vrsto pomembnih posamičnih rezultatov na to temo. Generalna direkcija za raziskovanje je pred kratkim objavila srednjeročno oceno ugotovitev in izkušenj v glede te vodilne akcije („key action“). K povečanju kakovosti življenja starejših ljudi in invalidnih oseb lahko prav tako prispeva prenos projektnih rezultatov programa telematike. Vendar se celostna podoba, ki je bila zastopana konec 1990-ih let, ni splošno uveljavila.

3.4

V 6. okvirnem programu raziskovanj se pospeševanje raziskav o staranju prebivalstva ter individualnih in družbenih posledicah tega procesa nadaljuje le na nekaterih redkih podrejenih področjih težišča „Life Sciences, genomics and biotechnology for health“ (1. prednostna naloga), „Information society technologies“ (2. prednostna naloga), „Citizens and governance in a knowledge-based society“ (7. prednostna naloga) ter „FTE kot politična podpora in načrtovanje v pričakovanju bodočih znanstvenih in tehnoloških potreb“ (8. prednostna naloga), kot tudi ERA-NET.

3.4.1

Pomembna politična spoznanja lahko pričakujemo predvsem pri projektih o demografskem predvidevanju in zdravstvenih stroških in izdatkih z ozirom na vidik staranja, ki trenutno potekajo pod 8. prednostno nalogo. Poseben strateški cilj programa IST je pospeševanje integracije starejših ljudi in invalidov v informacijsko družbo. Tudi na tem področju obstaja že vrsta koristnih rezultatov ter obetajočih projektov z velikimi konzorciji in udeležbo industrije. Kljub temu so še naprej potrebna velika prizadevanja za zapolnitev vrzeli. Vendar pa „staranje prebivalstva“ ni več označeno kot lastno težišče med tematskimi prednostnimi nalogami.

3.5

Pričakovati je, da bodo medicinsko-biološko usmerjeni projekti, ki jih pospešujeta 5. in 6.okvirni program raziskovanj, prinesla velike znanstvene napredke z ozirom na fiziološke in biološke procese staranja, na premagovanje bolezni ter krepitev in ohranjanje zdravja.

3.6

Nedvomno so vprašanja s teh področij zelo pomembna. Vendar ne morejo rešiti problemov, s katerimi se soočajo starejši ljudje in ne bodo niti v bližnji prihodnosti prispevala k izpolnjevanju družbenih nalog, ki zaradi rastočega števila starejših ljudi in predvsem rastočega števila ljudi visoke starosti čakajo evropske družbe kot celoto. Zaradi sorazmerno nizkega števila rojstev se je delež mladih (pod 20 let) v celotnem prebivalstvu EU med leti 1960 in 2001 zmanjšal iz 32 % na 23 %, medtem ko se je delež starejših ljudi (starejši od 60 let) v istem obdobju povečal iz 16 % na 22 %. Količnik starosti, to pomeni odstotek prebivalstva, starega 60 let in več v razmerju do prebivalstva od 20 do 60 let, je v tem času narasel iz 29,5 % na 38,9 %. V naslednjih letih se bo delež starejših ljudi zaradi primanjkljaja rojstev v zadnjih treh desetletjih še povečal in v letu 2020 predstavljal 27 % prebivalstva. To pomeni, da bo več kot četrtina vseh evropskih državljanov in državljank starih 60 let ali več. (4) Posebej močno bo naraslo število ljudi visoke starosti (glej tudi 4.5.1). Spričo razsežnosti in trenutno še ne predvidljivih posledic, ki jih bo imelo staranje prebivalstva na najrazličnejših družbenih področjih, je treba občutno razširiti perspektivo raziskovanj. Tako kot staranje samo ni zgolj biološki proces, temveč obsega veliko različnih vidikov v procesu, ki traja veliko let, tako mora tudi raziskovalno delo o starosti in staranju potekati ob dolgoročni multi- in interdisciplinarni zasnovi. Cilj raziskovanj ne more biti le izboljšanje zdravja in podaljšanje življenjske dobe. Nasprotno, raziskovanje mora tudi prispevati k izboljšanju kakovosti življenja v pridobljenih letih.

3.7

Zato bi bilo treba v 7. okvirni program raziskovanj zajeti vodilno akcijo za izzive demografskih sprememb, ki bi dosedanje, bolj medicinsko-biološko usmerjeno raziskovanje, dopolnilo s perspektivo, usmerjeno v socialno in vedenjsko znanost, kulturo, socialno ekonomijo in v preventivo v toku življenja. Taka celostna raziskovalna zasnova mora vsebovati tako raziskovanje osnov kot tudi raziskave in razvoj, usmerjene v uporabo. (5) Poleg tega bi bilo treba vključiti reprezentativne evropske organizacije starejših ljudi, kot priporočata 2. svetovni načrt staranja, ki je bil sprejet v okviru Drugega svetovnega shoda k vprašanju starosti aprila 2002 v Madridu, in strategija, ki jo je na ministrski konferenci v Berlinu septembra 2002 sprejela UNECE. Spričo dolgih in kompleksnih procesov političnega odločanja je takšno pospeševanje raziskovanja nujno potrebno. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo to potrebo po raziskovanju na nekaj področjih.

4.1.1

Prvi osrednji vidik, ki v 6. OPR ni dovolj upoštevan, je socialno-ekonomska perspektiva učinkov demografskih sprememb, ki bo po raziskavah DG for Economic and Financial Affairs pomembna. Zato je potrebna solidna znanstvena osnova, ki bo omogočala povezovanje podatkov o prihodkih in zaposlovanju s podatki o zdravju in socialnem ravnanju. Da bi omogočili utemeljene napovedi, je treba statistike beležiti neprekinjeno in preko daljših časovnih obdobij (dober primer za to sta English Longitudinal Study of Ageing [ELSA] o zdravju ter ameriški US Retirement Survey [HRS]). Iz tega izhajajo naslednja vprašanja glede raziskovanja:

4.2.1

Spričo premika starostne strukture prebivalstva in s tem potrebno prerazporeditvijo omejenih virov, ki ne morejo rasti v ustreznem razmerju, so v prihodnosti tako podjetja in sistemi socialne varnosti kot tudi starajoči se ljudje sami odvisni od tega, da se delovno silo in znanje starejših koristi dalj časa kot trenutno. (6) Znano je, da starejši splošno niso manj storilni kot mlajši, da pa popustijo nekatere sposobnosti, medtem ko se druge povečajo. Iz tega sledi naslednja potreba po raziskovanju:

Rastoči delež starih ljudi v celotnem prebivalstvu tudi zahteva širitev obstoječih in ustvarjanje novih del in nalog. Vendar pa primanjkuje informacij o tem, na katerih področjih je razširitev poklicnih sposobnosti posebej nujna, da bi ustrezalo zahtevam starejših ljudi, in na katerih področjih so potrebna nova dela in naloge in se tako ponudijo nove možnosti zaposlovanja.

Ta razvoj je treba analizirati

4.3.1

Staranje ni le biološki, temveč predvsem tudi socialni proces. Ti socialni okvirni pogoji se močno razlikujejo znotraj in med različnimi državami Evrope. To po eni strani zadeva makro raven političnih in socialnih sistemov, ki so zrasli v zgodovini, po drugi strani pa mikro raven individualnih biografij in virov. Ustrezno se razlikujejo pogoji staranja in starosti za posamezne skupine prebivalcev. Te razlike – bodisi glede različnih predispozicij žensk in moških, bodisi glede biografskih in/ali poklicnih izkušenj, bodisi glede materialnih življenjskih razmer itd. – je treba upoštevati pri raziskovanju vsakdanje življenjske resničnosti starih ljudi.

4.3.2

Med evropskimi državami obstajajo velike razlike glede ozračja, topografije, gostote in oblik prebivalstva, prometne infrastrukture, ureditev državne blaginje in veliko drugih vidikov, ki vplivajo na možnost načina življenja, v katerem odločaš sam, in na aktivno družbeno udeležbo. V nekaterih državah obstajajo najnižje pokojnine, ki predstavljajo zadostno finančno osnovo za zadovoljiv način življenja v starosti, v drugih pa pokojnina ne krije niti osnovnih potreb. Obstajajo pa velike razlike med in znotraj posameznih držav in znotraj velike skupine starih ljudi.

4.3.3

Samostojnost, odločanje o sebi in socialna integracija so pomembni osebni in družbeno politični cilji. Uresničevanje teh ciljev je v visoki in predvsem zelo visoki starosti ogroženo zaradi več razlogov. Na eni strani z višjo starostjo narašča tveganje zdravstvenih omejitev. Neugodni pogoji okolja in manjkajoči ekonomski viri v tem primeru otežujejo ohranjanje samostojnosti in socialne udeležbe. Ravno tako lahko družbene norme in predstave kot so na primer diskriminatorne predstave o starih ljudeh učinkujejo kot pregrade in vodijo do izključevanja iz pomembnih družbenih področij. Vendar tej negativni sliki starosti nasprotuje dejstvo, da pretežna večina starih ljudi lahko mnogo let svojega življenja živi samostojno in v svoji odgovornosti. Poleg tega veliko prispevajo k družini in družbi z medgeneracijsko (socialno in finančno) podporo in častnim delom v političnih, sindikalnih in cerkvenih gremijih.

4.3.4

Tudi spričo mnogih neugodnih zunanjih okoliščin in zdravstvenih omejitev stari ljudje razpolagajo z visoko mero psiholoških sposobnosti za premagovanje takih težav. To notranje ravnovesje pa je ogroženo, če se težave kopičijo.

4.3.5

Velika večina starajočih ljudi lahko približno 20 do 30 let obsegajočo življenjsko dobo starost doživi razmeroma zdravo in aktivno. Zaradi zgodovinske novosti pa je doslej šele malo zgledov za oblikovanje te faze. O področjih, na katerih so starejši danes dejavni in nudijo pomemben družbeni, socialni in gospodarski prispevek – med drugim s plačanim in/ali častnim delom v političnih, sindikalnih in cerkvenih organizacijah, pri podpori, izobraževanju in vzgoji mlajših itd. – danes skorajda ni zanesljivih in evropsko primerljivih številk.

4.3.6

O staranju prebivalstva se pretežno razpravlja kot o problemu, obremenitvi in z vidika rastočih socialnih in zdravstvenih stroškov. Vendar pa so na drugi strani tudi pozitivni vidiki, o katerih se skorajda ne razmišlja in o katerih je na razpolago le malo informacij. Sem spada na primer dejstvo, da stari ljudje ne obremenjujejo več trga delovne sile, a kot potrošniki še naprej prispevajo h gospodarskemu razvoju.

4.3.7

Zaradi aktualnih razprav o težavah zdravstvene oskrbe, financiranju pokojnin in – v nekaterih državah – evtanaziji se veliko starih ljudi trenutno počuti bolj kot obremenitev in ne kot cenjeni člani družbe.

4.4.1

Socialno okolje starejših ljudi se bo v prihajajočih letih dramatično spremenilo: z nižjo stopnjo rodnosti, poznim ustvarjanjem družine, visokim številom ločitev se krči tradicionalna mreža družinskih odnosov. Hkrati lahko zaradi rastočega življenjskega pričakovanja vedno pogosteje živi do pet generacij ene družine istočasno („družina kot nebeška lestev“).

4.4.2

Študije razporejanja časa in mobilnosti kažejo, da se z višanjem starosti vedno večji delež časa preživi v stanovanju in da se ustrezno zmanjšajo aktivnosti izven doma.

4.4.3

Za večino ljudi je misel, da se morajo pri naraščajoči omejenosti sposobnosti preseliti v dom za ostarele, grozljiva.

4.4.4

Tehnične naprave, sistemi in storitve so lahko v starosti velika pomoč za premagovanje problemov vsakdana. Vendar pogosto niso prilagojeni potrebam starejših. Naprave pa bi morale biti oblikovane po načelih „Design for All“ z možnostjo prilagajanja različnim skupinam potrošnikov. To pomeni, da je za zvišanje kakovosti izdelkov in storitev nujno potrebna vključenost bodočih uporabnic in uporabnikov v razvojni proces. Priporočljivo je posvetovanje in aktivna udeležba reprezentativnih evropskih organizacij seniorjev ter starejših samih, da se doseže trajno sodelovanje (socialni posluh) za dejanske potrebe starejših.

Poleg tega je treba natančno raziskati, kakšni tehnični pripomočki so dejansko potrebni in kakšni okvirni pogoji so potrebni, da lahko prispevajo h kakovosti življenja starejših ljudi:

4.4.5

Kot je znano, fizično, socialno in kulturno udejstvovanje prispeva k zdravemu in zadovoljivemu staranju. Vendar ovire v naravnem in/ali zgrajenem okolju ali manjkajoča prometna sredstva pogosto ovirajo dostop do ustreznih ustanov. Problemi so v glavnem znani, (7) a pogosto ne pride do uresničevanja.

4.4.6

Pogosto individualno manjkajoča socialna in finančna sredstva in/ali omejitev fizične ali čutne sposobnosti preprečujejo dostop do in udeleževanje pri aktivnostih izven hiše. Ravno za te ljudi – pogosto gre za stare ženske, ki živijo same – pa bi bila udeležba pri socialnih in kulturnih aktivnostih izjemno pomembna, da ne pride do osamitve.

4.5.1

V družbi s hitrimi socialnimi, kulturnimi in tehničnimi spremembami je učenje skozi vse življenje vedno bolj pomembno. To zadeva predvsem starejše delojemalce in delojemalke, katerih prej pridobljeno znanje ne zadostuje več za sodobne zahteve delovnega mesta. Cilj, ustvariti Evropski prostor učenja skozi vse življenje, je bil poudarjen že pri skupnem sporočilu GD izobraževanje in kultura ter GD zaposlovanje in socialne zadeve ter v resoluciji Sveta z dne 27. junija 2002. (8) Tudi glede tega še naprej obstaja nujna potreba po raziskovanju:

4.5.2

Nujnost učenja skozi vse življenje pa zadeva tudi ljudi, ki se niso več udeleženi v poklicnem življenju. Tudi oni morajo imeti možnost, da se razvijajo v osebno korist in v korist družbe.

4.6.1

Kot posebej daljnosežno posledico demografskih sprememb se smatra stroškovno obremenitev socialnih in zdravstvenih sistemov zaradi hitro rastočega števila ljudi visoke starosti. V naslednjih 15 letih se pričakuje porast števila oseb, starih osemdeset let, za 50 % na 20 milijonov širom Evrope. (9) Število oseb, starih sto let, ob tem raste eksponentno. (10) Zato ima osrednji pomen tudi raziskovalno delo posebej glede preventive ter glede ohranjanja in vzpostavljanja funkcionalnosti in samostojnosti v starosti.

4.6.2

Zaradi naraščajočega deleža ljudi visoke starosti se v prihodnjih letih pričakuje znatna potreba po negi povezana z naraščajočo stroškovno obremenitvijo zasebnih in javnih proračunov. Tudi v zvezi s tem obstaja raznolika potreba po raziskovanju:

4.6.3

V Evropi na področju nege ne obstajajo vsebinsko usklajene definicije pojmov (kot npr. za „ne odločati o sebi“, za „nega na domu“ itd.), ne obstajajo enotne strukture pri različnih službah in ni smernic o kvalifikaciji osebja.

4.7.1

Hitra in napredna tehnizacija, zlasti uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (I+K), vpliva na vsa prej omenjena področja (4.1 do 4.6). Na področju dela na primer te tehnologije pogostokrat služijo kot podlaga za izključevanje starejših delojemalcev in delojemalk. Po drugi strani pa so raziskave pokazale, da ustrezno prilagajanje lahko celo podpre njihove zmogljivosti. Zato je treba ta vidik vključiti v raziskovanje na vseh področjih. Upoštevati je treba zlasti etične vidike ter vprašanje vključevanja starejših, ki lahko ali ki želijo uporabljati tehnične novosti.

4.8.1.

Obstaja že raznolik fond znanja iz nacionalno in evropsko podprtega raziskovalnega dela. Vendar pa se to znanje večinoma nanaša na posamezne vidike in je bilo pridobljeno iz zornega kota posameznih disciplin. Je široko razširjeno in pogosto na razpolago le v posameznem nacionalnem jeziku. Rezultati raziskav zaradi različnih vzorcev in instrumentov pogosto niso združljivi z rezultati drugih študij.

5.1

S pričujočim iniciativnim poročilom utemeljujemo zahtevo, da bi se vodilno akcijo k tematskemu področju „Demografske spremembe – kakovost življenja v starosti in potreba po tehnologiji“ vključilo v 7. okvirni program raziskav.

5.2

Cilj je, s podporo multi- in interdisciplinarnih ter socialno participialnih raziskav staranja k širokem tematskem spektru:

5.3

Prikazana področja raziskovanja in značilna vprašanja bi morala pokazati, kako tesno so med seboj povezani biološki, psihološki, socialni, kulturni, tehnološki, ekonomski in strukturni vidiki, ko gre za staranje in starost. Hkrati staranje vedno poteka v konkretnem prostorskem in družbenem kontekstu. Ta kontekst je v Evropi zaznamovan z močnimi geografskimi, kulturnimi in socialno strukturnimi nasprotji tako med posameznimi državami kot tudi znotraj njih. Tako zaradi multidimenzionalnosti procesa staranja kot tudi zaradi različnih pogojev pa sta multi- in interdisciplinarnost raziskovanja staranja nujno potrebna. Poleg tega je potrebna dolgoročna perspektiva raziskovanja, da se lahko procese spreminjanja zajame in ustrezno vključi. (12)

5.4

Le tako široko in dolgoročno zastavljeno raziskovanje lahko zagotovi utemeljene podlage za načrtovanje in odločanje, ki so spričo sprememb starostne strukture prebivalstva potrebne na najrazličnejših družbenih področjih in na vseh ravneh odločanja. Staranje ni vprašanje, ki bi se ga reševalo le biološko-medicinsko in tehnično-ekonomsko, temveč je naloga, ki jo je treba izpolnjevati družbeno, socialno in kulturno.

5.5

Poleg navedenih raziskovalnih aktivnosti odbor zahteva naslednje spremljajoče ukrepe:

5.6

Konec koncev je cilj, ustvariti ŽIVLJENJA VREDNO ŽIVLJENJE IN STARANJE V EVROPI ne le trenutno starih in zelo starih ljudi, temveč tudi sledečih generacij starih in mladih ljudi.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/55

1.1.

Komisija je v obdobju od leta 1998 do 2003 državam članicam dovolila izvesti začasen poskus vzorčenja in testiranja semen v skladu z zakonodajo Skupnosti o trženju semen. Analiza rezultatov je pokazala, da:

1.2.

Sprejete so bile spremembe predpisov, ki veljajo za semena, namenjena mednarodni trgovini (sistem Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Zato bi se lahko področje uporabe enakovrednosti semen Evropske unije v zvezi s semeni, pridelanimi v tretjih državah, razširilo na vse vrste semen, ki izpolnjujejo lastnosti in zahteve pregleda, predvidene z različnimi direktivami Skupnosti, ki se nanašajo na trženje semen.

1.3.

Odbor želi preučiti predlog Komisije ob upoštevanju razvoja predlaganih pravil, vendar tudi glede na to, da se ohrani visoka raven zahtev glede kakovosti pridelanih semen in fitosanitarnih vprašanj.

2.1.

Komisija predlaga, da se preskušanje inšpekcijskih pregledov pod uradnim nadzorom (Odločba 98/320/ES) podaljša do 31. marca 2005, tako da se v Skupnosti ohranijo razmere za trženje semen, pridelanih v skladu s to odločbo, dokler se ne uporabijo nove določbe (prenesejo direktive).

2.2.

Hkrati se morajo direktive 66/401/EGS (trženje semena krmnih rastlin), 66/402/EGS (trženje semena žit), 2002/54/ES (trženje semena pese) in 2002/57/ES (trženje semena oljnic in predivnic) prilagoditi sklepnim ugotovitvam rezultatov poskusa in vključiti naslednje spremembe:

3.1.

Glavni cilj predloga Komisije je poenostavitev postopkov nadzora v sektorju pridelave semen. Delegiranje nadzora se uporablja že v številnih državah članicah. Odbor tako podpira pobudo Komisije. Vendar je treba vseeno poudariti, da bi morala Komisija predstaviti novo direktivo, v kateri bi bili povzeti vsi elementi štirih zadevnih direktiv, kar bi olajšalo razumevanje sprememb in zagotovilo skladnost pri uskladitvi izvedenih ukrepov.

3.2.

Odločba Komisije o preskušanju pregledov pod uradnim nadzorom bo prenehala veljati 31. julija 2004. Tako bo med postopkom soodločanja o zakonodajnem predlogu Komisije nastala pravna praznina. Odbor zato poziva Komisijo, da spremeni svojo Odločbo 98/320/ES, da bi se izognili taki pravni praznini.

3.3.

Komisija prav tako predlaga podaljšanje obdobja preskušanja do 31. marca 2005, da bi se spremembe zadevnih direktiv lahko prenesle v nacionalne zakonodaje. Odbor želi že sedaj poudariti, da bo ta rok prekratek, če se upošteva čas, ki je potreben za izvedbo prenosov (približno deset mesecev). Zato Odbor predlaga, da se rok podaljša do 31. julija 2005.

3.4.

Odbor ni pristojen, da bi izrazil svoje stališče o ustreznosti tehničnih podatkov v zvezi z razmerami za preglede na terenu (zlasti spremembo stopnje vzorčenja) ali številom potrebnih vzorcev v laboratoriju. Vseeno pa želi poudariti, da je treba določiti skupni imenovalec za vse države članice. Zato bi bilo treba podatke, izražene v obliki razponov, pretvoriti v minimalne odstotke nadzora.

3.5.

Prenašanje pooblastil za uradni nadzor na odobrene osebe omogoča večjo učinkovitost postopkov. Komisija mora zagotoviti, da sistemi nadzora in potrjevanja ostanejo učinkoviti. Komisija trenutno v vsej Skupnosti izvaja primerjalna testiranja in izmenjave praks. Dodeljeni znesek (med 0,5 in 0,6 milijona evrov) za te ukrepe ne zadostuje za doseg cilja. Odbor od Komisije zahteva, da za te ukrepe, ki so namenjeni uskladitvi nadzornih sistemov, dodeli dodatna finančna sredstva.

3.6.

Odbor želi poudariti, da so bila med pogajanji za članstvo z novimi državami članicami sortam, ki niso vpisane v katalog, dodeljena prehodna obdobja, ker ne ustrezajo merilom Skupnosti. Odbor Komisijo opozarja na te sorte, ki se lahko tržijo samo v zadevnih državah (Cipru, Latviji, Malti in Sloveniji). Temu obdobju odstopanja bi bilo treba dodati dodatna jamstva, zlasti glede velikosti vzorcev in prisotnosti „gluhega ovsa“ (Avena fatua).

3.7.

Odbor Komisijo opozarja na primere tožb v zvezi s trženjem serij semen slabe kakovosti v državah članicah. V bistvu bo uresničitev enotnega trga uspela tudi tako, da se bo pridelovalcem zagotovila sledljivost serij, danih v promet, in dobra usklajenost med agencijami za potrjevanje in pridelavo semen.

3.8.

V zvezi z razširitvijo področja enakovrednosti na tretje države, ki izpolnjujejo pravila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Odbor poudarja, da mora Komisija doseči vzajemno enakovrednost s tretjimi državami. Ta enakovrednost mora temeljiti na enakih standardih. Prav tako je treba zahtevati enakovrednost nadzornih sistemov za ohranitveno selekcijo, da se zagotovi enaka raven kakovosti.

4.1.

Odbor odobrava predlog Komisije, ki je usmerjen k poenostavitvi postopkov nadzora, ne da bi se pri tem spremenila raven zahtev glede kakovosti za pridelavo semen. Odbor vseeno poudarja, da mora Komisija še naprej analizirati učinkovitost nadzornih sistemov.

4.2.

Z zakonodajnega vidika Odbor poudarja, da bi morala Komisija to priložnost izkoristiti za predstavitev zakonodajnega predloga, v katerem bi bile združene vse direktive, ki obravnavajo trženje semen žit, krmnih rastlin, pese in oljnic.

4.3.

Odbor meni, da zahtevano podaljšanje roka do 31. marca 2005 ne bo zadostovalo za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo. Zato predlaga, da se podaljša do 31. julija 2005.

23.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 74/57

1.1

Vprašanje upoštevanja okoljskih vidikov pri evropski standardizaciji spada k prednostnim nalogam, ki jih je Komisija predvidela v Strategiji Evropske unije o trajnostnem razvoju (1), sestavljeni leta 2001. Novembra 2001 je dobil Odbor priložnost izraziti svoje mnenje (2) o tem. Cilj navedene strategije je vzpostavitev uravnoteženega razmerja med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki ter močnejše vključevanje okoljskih zahtev v preostalo politiko Skupnosti, načelno predvidene v Pogodbi o Evropski uniji (3). V šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) je v tej zvezi poudarjeno, da je treba pri tehnični standardizaciji upoštevati okoljske zahteve.

1.2

Tehnična standardizacija lahko poleg tega bistveno pripomore k uresničevanju povsem integriranega notranjega trga ob upoštevanju ekološko sprejemljivega napredka. Tako bo mogoče cilj, da EU do leta 2010 postane najbolj konkurenčni gospodarski prostor na svetu, uskladiti z ustvarjanjem trajnostnega gospodarstva, ki bo poskrbelo za več in boljša delovna mesta v razširjeni ter ekonomsko in socialno vse bolj združeni Evropi. To je izrecni cilj Lizbonske strategije, ki so jo predsedniki držav in vlad EU sprejeli leta 2000.

1.3

Po drugi strani predstavlja tehnična standardizacija, ki temelji na načelu prostovoljnega soglasja med vsemi udeleženci, bistveno prvino za uresničevanje zadevne politike EU, predvsem pa politike integriranih proizvodov. V politiki integriranih proizvodov, o kateri je Odbor že večkrat podal svoje mnenje (5), velja standardizacija kot možni instrument za zmanjševanje vpliva izdelkov in storitev na okolje.

1.4

Svet o standardizaciji z dne 1. marca 2002 je podprl smotrnost usklajenih standardov na področjih, za katera zdaj velja „novi osnutek“, poudaril pomen učinkovite udeležbe vseh interesnih skupin pri standardizaciji in pozdravil namen Komisije, da bi izdelala dokument na temo standardizacije in varstva okolja.

1.5

Neposredno po tem zasedanju Sveta je Komisija v delovnem dokumentu o „Vlogi standardizacije pri podpori evropske zakonodaje in politike Skupnosti“ določila vrsto pomembnih točk, kamor med drugimi štejejo tudi te:

1.5.1