5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/1

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/2

1.

Namen tega obvestila je splošni opis načela osnove sistema napotitve zadev v členih 4(4), 4(5), 9 in 22 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba o združitvah) (1), (v nadaljevanju Uredba o združitvah), vključno z nedavnimi spremembami sistema zaradi ureditve pravnih meril, ki morajo biti izpolnjena za napotitve, ter določitev dejavnikov, ki lahko pridejo v poštev med odločanjem o napotitvah. Obvestilo prav tako podaja praktična navodila glede delovanja sistema napotitev pred priglasitvijo, iz člena 4(4) in (5) Uredbe o združitvah. Navodila iz tega obvestila se uporabljajo, mutatis mutandis, za napotitvena pravila, podana v Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru (2).

2.

Jurisdikcija Skupnosti na področju nadzora združitev je določena z uporabo meril, ki se nanašajo na višino prometa, podanih v členih 1(2) in 1(3) Uredbe o združitvah. Kadar gre za koncentracije, Komisija in države članice nimajo sočasne jurisdikcije. Uredba o združitvah raje vzpostavlja jasno razmejitev pristojnosti. Koncentracije podjetij, ki zadevajo celotno Skupnost oz. ki so nad pragom višine prometa iz člena 1 Uredbe o združitvah, so pod izključno jurisdikcijo Komisije; države članice, kot določa člen 21 Uredbe, v primeru takih koncentracij ne morejo uporabljati nacionalne zakonodaje o konkurenci. Za koncentracije, ki so pod omenjenim pragom, ostajajo pristojne države članice, Komisija pa nima pristojnosti, da bi na njih uveljavljala določbe Uredbe o združitvah.

3.

Razmejitev pristojnosti izključno glede na fiksna merila o višini prometa omogoča pravno varnost za združujoča se podjetja. Medtem ko finančna merila na splošno služijo kot učinkovit nadomestek pri kategorijah transakcij, za katere je pristojnost Komisije bolj primerna, pa Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 to jasno zarisano shemo razmejitve pristojnosti dopolnjuje z možnostjo prenosa posameznih zadev s Komisije na države članice in obratno, na posebno zahtevo in ob izpolnjevanju določenih pogojev.

4.

Ko je bila Uredba (EGS) št. 4064/89 prvič predstavljena, sta Svet in Komisija menila, da bi morala biti prerazporeditev napotitve zadev možna le v „izjemnih okoliščinah“, ko „interesov in spoštovanja konkurence prizadete države članice ne bi bilo možno zaščititi na noben drug način“ (3). Od sprejetja Uredbe (EGS) št. 4064/89 pa je vendarle prišlo do številnih premikov. Prvič, zakonodajo s področja nadzora združitev so sprejele skoraj vse države članice. Drugič, Komisija je napotila številne zadeve na države članice v skladu s členom 9 v okoliščinah, kjer je obveljalo mnenje, da ima država članica boljše možnosti za izvajanje preiskave kot Komisija (4). Prav tako se je v več zadevah (5) nekaj držav članic odločilo, da bodo v skladu s členom 22 Komisiji skupno napotile zadeve, ko so ocenile, da je imela Komisija boljše možnosti za izvedbo preiskave (6). Tretjič, povečalo se je število transakcij, ki niso izpolnjevale zahtev iz člena 1 Uredbe o združitvah in ki jih je treba priglasiti v več državah članicah, kar je trend, ki se utegne nadaljevati z vstopanjem novih članic. Številne izmed omenjenih transakcij vplivajo na konkurenco, ki presega ozemlja posameznih držav članic (7).

5.

Revizije sistema napotitev v Uredbi o združitvah so bile namenjene pospešitvi prerazporeditve zadev med Komisijo in državami članicami, skladno z načelom subsidiarnosti, tako da lahko preiskavo določenih zadev združevanja načeloma izvaja za to primernejši organ oziroma organi. Hkrati je namen revizij ohranitev temeljnih lastnosti nadzora združitev Skupnosti, vpeljanih leta 1989, še zlasti ukrep „vse na enem mestu za konkurenčno preiskovanje združitev“, ki vplivajo na čezmejno sodelovanje, ter alternative večkratnim priglasitvam nadzora združevanja znotraj Skupnosti (8). Slednje pogosto povzročajo znatne stroške tako oblastem kot podjetjem.

6.

Sistem prerazporeditve zadev sedaj omogoča sprožitev napotitve še pred formalno priglasitvijo pred katerim koli pristojnim organom EU, s čimer imajo združujoča se podjetja možnost, da se še v najzgodnejši fazi postopka prepričajo, pred katerim pristojnim organom bo preiskava njihove transakcije končno potekala. S takšnimi predhodnimi dejanji se lahko prihranijo dodatni stroški, predvsem tisti, ki bi nastali zaradi časovnega zamika, povezanega z napotitvijo po registraciji.

7.

Revizije sistema napotitev iz Uredbe (ES) št. 139/2004 so bile motivirane z željo, da bi ta potekal kot fleksibilni mehanizem jurisdikcije (9), ki pa hkrati zagotavlja učinkovito zaščito konkurence in v največji možni meri omejuje obseg „forum shopping-a“.. Vendar je treba poudariti, zlasti ob upoštevanju pomembnosti pravne varnosti, da napotitve pomenijo izjeme od splošnih pravil, ki določajo jurisdikcijo, na objektivno določljivem pragu višine prometa. Poleg tega Komisija in države članice ohranjajo diskrecijsko pravico odločanja o tem, ali bodo obravnavale zadeve, ki spadajo v njihovo „originalno jurisdikcijo“, ali pa bodo obravnavale zadeve, ki ne spadajo v njihovo „originalno jurisdikcijo“, v skladu s členi 4(4), 4(5), 9(2)(a) in 22 (10). Namen tega obvestila je posredovati le splošna navodila, ki zadevajo primernost določenih zadev ali kategorij za napotitev.

8.

Sistem nadzora združevanja, ki ga uveljavlja Uredba o združitvah, vključno s prerazporeditvijo zadev med Komisijo in državami članicami, je v skladu z načelom subsidiarnosti, zapisanem v Pogodbi ES (11). Odločitve, sprejete v zvezi z napotitvijo zadev, morajo torej upoštevati vse vidike načela subsidiarnosti v tem kontekstu, zlasti primernost konkurence, ki jo preverja organ, primernejši za preiskavo, koristi, ki jih ima „vse na enem mestu“ sistem, ter pomembnost pravne varnosti, kar zadeva jurisdikcijo (12). Omenjeni dejavniki so medsebojno povezani, teža vsakega izmed njih pa je odvisna od značilnosti posameznih zadev. Komisija in države članice morajo pri odločanju o tem, ali bodo uporabile svojo pravico, da podajo predlog ali pa z njim soglašajo, predvsem upoštevati potrebo po zagotovitvi učinkovite zaščite konkurence na vseh trgih, ki jih transakcija zadeva (13).

9.

Načeloma naj bi bila jurisdikcija dodeljena drugi agenciji za nadzor konkurence le v primeru, ko je slednja bolj primerna za obravnavo združitve, ob upoštevanju posebnosti zadev ter sredstev in strokovne podpore, ki jih ima agencija na voljo. Posebno pozornost je treba nameniti možnim vplivom na konkurenco, ki jih utegne povzročiti združitev. Prav tako je treba upoštevati posledice, v luči upravnih naporov, v vsakem primeru napotitve, ki ga obravnava (14).

10.

Prerazporeditev jurisdikcije je lahko bolj potrebna v primeru, kjer obstaja možnost, da bi imela določena transakcija večji vpliv na konkurenco in bi jo zato bilo treba podrobneje preučiti.

11.

Odločitve v zvezi z napotitvijo zadev morajo prav tako upoštevati koristi za „vse na enem mestu“, ki je jedro Uredbe o združitvah (15). Uveljavljanje načela „vse na enem mestu“ je koristno tako za organ, ki nadzoruje konkurenco, kot za podjetja. Obravnava združevanja s strani ene same agencije ponavadi poveča administrativno učinkovitost, onemogoča podvajanje ali razdrobitev tako naporov kot možne nedoslednosti pri obravnavi zadeve (tako glede preiskave, ocenitve kot možnih pomoči), ki bi lahko nastale, če bi bilo za zadevo pristojnih več organov. Prav tako je koristna za podjetništvo, zlasti za združujoča se podjetja, saj zmanjšuje stroške in obremenitve, ki bi jih povzročile obveznosti ob večkratnih priglasitvah, ter odpravlja tveganje pred nasprotujočimi si odločitvami, ki bi jih zaradi različnih ocen iste transakcije in ob različnih pravnih sistemih utegnilo sprejeti več pristojnih organov za nadzor konkurence.

12.

Razdrobljenosti zadev skozi napotitev se je torej treba izogniti, kjer je le mogoče (16), razen če se izkaže, da bi več pristojnih organov bolje zagotovilo zaščito konkurence na vseh trgih, ki jih zadeva transakcija. Delne napotitve so torej možne skladno s členoma 4(4) in 9, ponavadi pa je najbolj primerno, če celotno zadevo (ali vsaj vse njegove med seboj povezane dele) obravnava en organ (17).

13.

Upoštevati je treba tudi pomembnost pravne varnosti glede pristojnosti za posamezno koncentracijo, in sicer z vidika vseh vpletenih (18). Napotitev je torej treba podati le, če obstaja trden razlog za opustitev „originalne jurisdikcije“ v omenjenem primeru, zlasti v fazi po priglasitvi. Če je bila napotitev podana pred priglasitvijo, se je treba napotitve po priglasitvi v največji možni meri (19) izogibati.

14.

Pomembnost pravne varnosti je treba upoštevati tudi glede meril za napotitev ter zlasti – ob podanih kratkih rokih – v obdobju pred priglasitvijo. Napotitve pred registracijo naj bi se zato omejile le na primere, kjer je razmeroma preprosto že na začetku določiti geografski trg in/ali obstoj možnega vpliva na konkurenco in se do njih na zahtevo nemudoma opredeliti.

15.

Sistem napotitve pred priglasitvijo se sproži na osnovi utemeljene zahteve strank, ki jih zadeva koncentracija. Ob tem morajo stranke, na katere se nanaša koncentracija, preveriti, da izpolnjujejo pravne zahteve, zapisane v Uredbi o združitvah, ter ali je napotitev pred priglasitvijo v skladu z zgoraj opisanimi vodilnimi načeli.

16.

Da bi bila napotitev, ki jo Komisija poda eni ali več državam članicam, v skladu s členom 4(4), mora izpolnjevati dve pravni zahtevi:

17.

Kar zadeva prvi kriterij, se od prosilke v osnovi zahteva, da pokaže, kako bi transakcija potencialno vplivala na konkurenco na samostojnem trgu v državi članici in bi jo torej bilo treba skrbno preiskati. Take indikacije so lahko samo prehodne in ne vplivajo na izid preiskave. Strankam v koncentraciji ni treba dokazati škodljivosti takega vpliva na konkurenco (20), morajo pa opozoriti na indikatorje, ki na splošno namigujejo na obstoj nekaterih učinkov na konkurenco, ki izhajajo iz transakcije (21).

18.

Kar zadeva drugi kriterij, morajo prosilke dokazati, da geografski trg(-i), na katerem(-ih) utegne transakcija na opisani način (odst. 17) vplivati na konkurenco, obsegajo nacionalno ozemlje države, ali pa je njihovo ožje območje (22).

19.

Za razliko od potrditve pravnih zahtev morajo združujoče stranke, ki podajajo zahtevo za napotitev, da bi čim natančneje predvidele možen izid, preučiti, ali bo njihova zahteva primerno obravnavana. To vključuje preučitev uporabe zgoraj omenjenih vodilnih načel (odst. 8 do 14), še zlasti glede vprašanja, ali je pristojni organ (ali več organov), ki prejme zahtevo za napotitev, najbolj primeren za obravnavo zadeve. Zato je treba preučiti tako mesto konkurenčnih učinkov v transakciji ter kako primerno bo nacionalna agencija za nadzor konkurence (Urad za varstvo konkurence) preiskovala postopek.

20.

Koncentracije, ki imajo razsežnost Skupnost, ki utegnejo vplivati na konkurenco na trgih, ki zadevajo ozemlje države članice ali manjše območje, in katerih učinki bi se lahko omejili ali imeli težke gospodarske posledice na posamezno državo članico (23), so najbolj primerne za napotitev državi, ki jo zadevajo. To se še posebej nanaša na zadeve, pri katerih bi se učinki pojavili na samostojnih trgih, ki ne predstavljajo pomembnejšega dela skupnega trga. Do obsega, do katerega je napotitev podana le eni državi članici, se ohrani tudi korist „vsega na enem mestu“.

21.

Obseg, do katerega je koncentracija, ki ima razsežnost Skupnosti, ki kljub potencialnemu vplivu na konkurenco na državnem trgu utegne povzročiti tudi močne čezmejne učinke (npr. ker bi imeli učinki koncentracije na področju trga ene države posledice na geografskih trgih drugih držav članic, ali ker bi koncentracija vključevala potencialne preprečevalne učinke in posledično razdelila skupni trg (24)), lahko primerna za napotitev, je odvisen od posebnih okoliščin primera. Ker so tako Komisija kot države članice enako opremljene ali enako primerne za obravnavo takih zadev, je pri odločanju o morebitni napotitvi takih zadev potrebna precejšnja preudarnost.

22.

Obseg, do katerega bi koncentracijez razsežnostjo Skupnosti, ki bi lahko ogrozile konkurenco na več nacionalnih ali ožjih trgih na ozemljih več kot ene države članice, lahko bile primerne za napotitev državam članicam, bo odvisen od dejavnikov, posebnih za vsak posamezen primer, kot so npr. število potencialno bistveno ogroženih nacionalnih trgov, obravnavanje katerih koli možnih zadev z namenom sorazmernih, nenasprotujočih si ukrepov, ter preiskovalni napori, ki bi bili potrebni pri obravnavi zadeve. Če utegne zadeva povzročiti pomisleke glede konkurence v drugih državah članicah ter zahteva usklajene preiskave in ukrepanje, je lahko to v prid odločitvi, da pristojnost za tako zadevo v celoti prevzame Komisija (25). Po drugi strani, do obsega, ko zadeva utegne povzročiti pomisleke glede konkurence, ki pa, kljub temu, da zadeva trge več držav članic, ne zahteva usklajene preiskave in/ali ukrepanja, je napotitev lahko primerna. V omejenem številu primerov (26) je Komisija celo menila, da lahko napoti koncentracijo več kot eni državi članici, v luči pomenljivih razlik v konkurenčnih pogojih, značilnih za trge teh držav. Medtem ko razdelitev obravnave zadeve združujoče stranke prikrajša za koristi „vse na enem mestu“, pa je ta premislek manj primeren v obdobju pred priglasitvijo, če je napotitev sprožena na prostovoljno zahtevo združujočih strank.

23.

V največji možni meri je treba preučiti, ali ima nacionalni organ (ali organi) za nadzor konkurence, ki naj bi preučil napotitev zadeve, dovolj strokovnega znanja s področja lokalnih trgov (27), ter ali preiskuje, ali bo preiskoval, še kakšno transakcijo iz omenjenega sektorja (28).

24.

Po členu 4(5) morajo stranke v transakciji izpolniti le dve pravni zahtevi, da bi lahko Komisiji podale zahtevo za napotitev: transakcija mora biti koncentracija v smislu člena 3 Uredbe o združitvah, in mora obstajati možnost pregleda koncentracije, v skladu z nacionalnimi zakoni v treh ali več državah članicah (glej tudi odst. 65 et seq in 70 et seq.)

25.

Za razliko od potrditve o izpolnjevanju pravnih zahtev morajo združujoče stranke, ki podajajo zahtevo za napotitev, da bi čim natančneje predvidele možen izid, preučiti, ali bo njihova zahteva primerno obravnavana. To vključuje preučitev uporabe vodilnih načel, še zlasti glede vprašanja, ali je Komisija bolj primerna za obravnavo zadeve.

26.

V zvezi s tem uvodna izjava 16 Uredbe o združitvah določa, da so zahteve Komisiji za napotitev pred priglasitvijo posebej primerne v primerih, ko bi koncentracija vplivala na konkurenco zunaj ozemlja države članice. Posebno pozornost je torej treba nameniti možnemu kraju konkurenčnih učinkov, ki bi jih povzročila transakcija, ter kako primerno bi bilo, če bi postopek preiskovala Komisija.

27.

Posebej je treba oceniti, ali je zadeva resnično čezmejne narave, ob upoštevanju elementov, kot so možni učinki na konkurenco, ter preiskovalnih in izvršilnih organov, ki bodo verjetno potrebni za preučevanje teh učinkov. V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali bi zadeva potencialno vplivala na konkurenco na enem ali več trgih, ki jih zadeva koncentracija. V vsakem primeru so lahko indikacije zgolj predhodne (29) in ne vplivajo na izid preiskave. Strankam prav tako ni treba dokazati škodljivosti takega vpliva na konkurenco.

28.

Primeri, pri katerih je/so trg(-i), kjer bi lahko bila konkurenca v geografskem obsegu ogrožena, večji od nacionalnih ozemelj (30), ali kjer so potencialno prizadeti trgi širši od nacionalnih, gospodarski vpliv koncentracije pa je povezan s takimi trgi, so primerni za obravnavo napotitve na Komisijo. V takih primerih, ko se konkurenčne sile širijo čez državne meje in posledično zahtevajo delovanje preiskovalnih organov več držav ter tudi izvršilnih organov, je Komisija verjetno najbolj primerna za izvedbo preiskave.

29.

Komisija je lahko bolj primerna za preiskavo primerov (vključno z preiskavo, presojo pa tudi možne ukrepe), ki ustvarja konkurenčne pomisleke, v več nacionalnih ali ožjih trgov, v različnih državah članicah (31). Komisija bo verjetno najbolj primerna za izvedbo preiskave v takih primerih, in je ustrezna za zagotovitev doslednega in učinkovitega preiskovanja po različnih državah, uporabe ustreznih preiskovalnih organov ter obravnavanja pomislekov za konkurenco z namenom koherentnih ukrepov.

30.

Podobno tistemu, kar je bilo zgoraj zapisano v zvezi s členom 4(4), obseg, do katerega bi koncentracije, ki kljub potencialnemu vplivu na konkurenco na nacionalnem trgu utegnejo povzročiti tudi močne čezmejne učinke, lahko bile primerne za napotitev, je odvisen od posebnih okoliščin primera. Ker so za obravnavo zadeve lahko enako primerne tako Komisija kot tudi države članice, je pri odločanju o morebitni napotitvi takih zadev potrebna precejšnja preudarnost.

31.

V največji možni meri je potrebno preučiti, ali je Komisija dovolj opremljena za ustrezno obravnavo zadeve, zlasti glede dejavnikov, kot so strokovno znanje ali pretekle izkušnje na področju tega sektorja. Večja ko je možnost, da bi združitev vplivala na konkurenco na ozemlju širšem od le ene države članice, bolj je verjetno, da je Komisija bolje opremljena za vodenje preiskave, zlasti kar zadeva iskanje dejstev in izvršilne moči.

32.

Uredba o združitvah nadalje dovoljuje strankam koncentracije, da kljub temu da je očitno, da škodljivega učinka na konkurenco ni, predlagajo, naj zadevo obravnava Komisija, ob upoštevanju zlasti dejavnikov, kot so stroški ter trajanje postopka, ki bi nastali ob večkratnih vlogah v državah članicah (32).

33.

Člen 9 predvideva dve možnosti za države članice, ki želijo zahtevati napotitev zadeve Komisiji po priglasitvi: člena 9(2)a in 9(2)b.

34.

Da bi bila napotitev, ki jo Komisija poda eni ali več državam članicam, v skladu s členom 9(2)a, morata biti izpolnjeni naslednji pravni zahtevi:

35.

Kar zadeva prvi kriterij, se od države članice v osnovi zahteva, da na podlagi predhodne analize pokaže, ali obstaja tveganje, da lahko transakcija potencialno vpliva na konkurenco in bi jo torej bilo treba skrbno preučiti. Take predhodne indikacije so lahko v obliki prima facie dokaza o škodljivem učinku na konkurenco, vendar ne vplivajo na izid celotne preiskave.

36.

Kar zadeva drugi kriterij, mora država članica dokazati, da geografski trg(-i), na katerem(-ih) utegne transakcija na opisani način (odst. 35) vplivati na konkurenco, obsega(-jo) celotno ozemlje države, ali pa je njegovo/njihovo območje ožje (33).

37.

Za razliko od preverjanja pravnih zahtev je potrebno upoštevati tudi druge dejavnike pri ocenjevanju, ali je verjetno, da bo napotitev primerno obravnavana. To vključuje preučitev uporabe zgornjih vodilnih načel, še zlasti glede vprašanja, ali je pristojni organ (ali več organov), ki prejmejo zahtevo za napotitev, najbolj primeren za obravnavo zadeve. Posebno pozornost je torej treba nameniti tako možnemu kraju konkurenčnih učinkov, ki bi jih povzročila transakcija, kot temu, kako primerno opremljen bi bil nacionalni organ za nadzor konkurence, da bi lahko izvajal postopek. (Glej odstavke 19-23)

38.

Da bi bila napotitev, ki jo Komisija poda eni ali več državam članicam, v skladu s členom 9(2)b, morata biti izpolnjeni naslednji pravni zahtevi:

39.

Kar zadeva prvi kriterij, se od države članice prosilke zahteva, da na podlagi predhodne raziskave pokaže, da bi transakcija potencialno vplivala na konkurenco na trgu. Take predhodne indikacije so lahko v obliki prima facie dokaza možnega škodljivega vpliva na konkurenco, vendar ne vplivajo na izid celotne preiskave.

40.

Kar zadeva drugi kriterij, mora država članica prosilka pokazati, da je trg, na katerem operacija na zgoraj opisan način (odstavek 38) vpliva na konkurenco, ne le samostojni trg, ampak tudi, da ne predstavlja znatnega dela skupnega trga. V zvezi s tem na podlagi preteklih izkušenj in sodne prakse (34) kaže, da so takšne situacije na splošno omejene na ozko geografsko območje znotraj države članice.

41.

Če so omenjeni pogoji izpolnjeni, je Komisija dolžna napotiti zadevo.

42.

Da bi lahko ena država članica (ali več držav članic) podala napotitev Komisiji, skladno s členom 22, morata biti kot predpogoj izpolnjeni dve pravni zahtevi:

43.

Kar zadeva prvi kriterij, koncentracija izpolnjuje to zahtevo, če ima viden vpliv na model trgovanja med državami članicami (35).

44.

Kar zadeva drugi kriterij iz člena 9(2)(a) mora država članica, ki napotuje v osnovi pokazati, na podlagi predhodnih analiz, da obstaja realno tveganje, da utegne transakcija imeti škodljiv vpliv na konkurenco in jo je zato treba podrobno pregledati. Takšne predhodne indikacije so lahko v obliki prima facie dokaza možnega vpliva na konkurenco, vendar ne vplivajo na izid celotne preiskave.

45.

Ker napotitve Komisiji po priglasitvi utegnejo povzročiti dodatne stroške in zamude združujočim se strankam, morajo biti običajno omejene na primere, pri katerih obstaja realno tveganje negativnih učinkov za konkurenco in trgovino med državami članicami, in za katere se zdi, da bi jih bilo najbolje obravnavati na ravni Skupnosti (36). Kategorije zadev, ki so najbolj primerne za napotitev Komisiji, skladno s členom 22, so torej naslednje:

46.

Uredba o združitvah postavlja pomembna pravna pravila za delovanje sistema napotitev. Pravila, zapisana v členih 4(4), 4(5), 9 in 22 podrobno določajo različne korake, ki jih je potrebno narediti za napotitev zadeve s strani Komisije državam članicam in obratno.

47.

Vsako izmed štirih pomembnih pravil o napotitvah uvaja samostojen mehanizem za napotitev podane kategorije koncentracije. Pravila lahko razporedimo na naslednji način:

48.

Prikaz postopkov v Prilogi I k temu obvestilu opisuje v grafični obliki različne postopke, ki jim je treba slediti v mehanizmu za napotitve, določenem v členih 4(4), 4(5), 9 in 22.

49.

Napotitve pred priglasitvijo lahko zahtevajo le podjetja, ki jih koncentracija zadeva (37). Na omenjenih podjetjih je, da preverijo, ali koncentracija izpolnjuje merila, določena v členih 4(4) (da je koncentracija pomembna na ravni Skupnosti, da pa bi lahko ogrozila konkurenco na samostojnem trgu znotraj države članice) ali 4(5) (da koncentracija nima razsežnosti Skupnosti, da pa je primerna za pregled po nacionalni zakonodaji o konkurenci v najmanj treh državah članicah). Zadevna podjetja lahko potem odločijo o tem, ali bodo zahtevala napotitev Komisiji ali od nje z vložitvijo utemeljene zahteve na obrazcu RS. Zahtevo Komisija nemudoma posreduje vsem državam članicam. Preostali del procesa se razlikuje po členih 4(4) in 4(5).

50.

V skladu s členoma 9(2) in 22(1), napotitve po priglasitvi sprožijo države članice na lastno pobudo ali pa na povabilo Komisije v skladu s členoma 9(2) in 22(5). Postopki se razlikujejo glede na to, ali napotitev poteka od držav h Komisiji ali obratno.

51.

Naslednje poglavje Obvestila se osredotoča na številne podrobne elemente sistema s ciljem posredovanja nadaljnjih navodil podjetjem, ki nameravajo podati zahteve v obdobju pred priglasitvijo, ali ki bi lahko bile stranka v transakcijah, ki bi lahko bile predmet napotitev po priglasitvi.

52.

Ta odstavek Obvestila vsebuje navodila v zvezi z določenimi vidiki delovanja sistema napotitve, postavljenimi v členih 4(4), 4(5), 9 in 22 Uredbe o združitvah.

53.

Komisija izvaja postopke, določene v Uredbi o združitvah, v tesni zvezi s pristojnimi organi držav članic. (Nacionalni organi za nadzor konkurence), kot je določeno s členom 19(2) Uredbe o združitvah. Sodelovanje in dialog med Komisijo in nacionalnimi organi je še zlasti pomembno v primeru koncentracij, podvrženih sistemu napotitev, določenem z Uredbo.

54.

Glede na uvodno izjavo 14 v Uredbi o združitvah Komisija in nacionalni organi skupaj tvorijo mrežo pristojnih organov, pri čemer svoje pristojnosti uporabljajo za tesno sodelovanje, z uporabo učinkovitih ukrepov za izmenjavo podatkov in posvetovanje, z namenom zagotovitve, da bo posamezne primere obravnaval za to najbolj primerni organ, v luči načela subsidiarnosti, ter z vidika zagotovitve izogibanja večkratnih priglasitev podanih koncentracij v največji možni meri.

55.

Mreža mora zagotoviti učinkovito prisoditev koncentracij v skladu z načeli, opisanimi zgoraj v poglavju II. To vključuje pospeševanje nemotenega delovanja mehanizma napotitev pred priglasitvijo, kot tudi posredovanja, do predvidljivega obsega, sistema, s čimer je možno zahteve za napotitve po priglasitvi kar se da hitro prepoznati (46).

56.

V skladu s členoma 4(4) in 4(5) Komisija utemeljene zahteve, ki jih nanjo naslovijo podjetja, posreduje „brez odlašanja“ (47). Komisija si bo prizadevala posredovati takšne dokumente v enem delovnem dnevu od dne, ko so bili ti prejeti ali izdani. Podatki znotraj mreže se izmenjujejo na različne načine, glede na okoliščine: elektronska pošta, navadna pošta, kurir, faks, telefon. Omeniti je treba, da se občutljive ali zaupne informacije izmenjujejo prek varne elektronske pošte ali na kateri koli zaščiten način komunikacije med temi kontaktnimi točkami.

57.

Vsi člani mreže, vključno s Komisijo in nacionalnimi organi, njihovimi uradniki in osebjem, ter druge osebe, ki delajo pod nadzorom teh organov, kot tudi uslužbenci in javni delavci, zaposleni pri drugih organih v državah članicah, bodo podvrženi poklicni molčečnosti, določeni v členu 17 Uredbe o združitvah, razen če fizična ali pravna oseba, ki je posredovala podatek, privoli v njegovo razkritje.

58.

Svetovanja in izmenjava podatkov znotraj mreže so zadeva javnih izvršnih agencij in ne spreminjajo nobenih pravic ali obveznosti, ki izhajajo iz Skupnosti ali nacionalnih zakonodaj s področja podjetij. Vsak organ za nadzor konkurence ostaja polno odgovoren za zagotovitev upoštevanja prava v primerih, ki jih obravnava.

59.

Da bi sistem napotitev deloval hitro in brez zastojev, je ključnega pomena, da stranke, ki zahtevajo napotitev, kadar koli se to od njih zahteva, posredujejo popolne in natančne podatke, pravočasno in na najbolj učinkovit način. Pravne zahteve o tem, katere informacije je treba predložiti, kot tudi posledice v primeru posredovanja netočnih, nepopolnih ali zavajajočih podatkov, so določene v Uredbi o združitvah, Uredbi (EC) št. 802/2004 (v nadaljevanju izvedbena uredba) in Obrazcu RS (48).

60.

Kot je določeno v Obrazcu RS, morajo biti vsi podatki, podani v utemeljeni zahtevi, točni in popolni. Če stranke podajo netočne ali nepopolne podatke, lahko Komisija sprejme sklep na podlagi člena 6(1)(a) Uredbe o združitvah (v primeru, kjer se s preiskavo pokaže, da niso izpolnjeni pogoji, določeni s členom 4(5)) ali prekliče odločitve na osnovi členov 6 ali 8, ki jih je sprejela po napotitvi člena 4(5), skladno s členoma 6(3)(a) ali 8(6)(a) Uredbe o združitvah. V zadevi sprejema odločitve na podlagi člena 6(1)(a) ali po preklicu za transakcijo ponovno veljajo nacionalni zakoni s področja konkurence. V primeru napotitev v skladu s členom 4(4), podanih na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, lahko Komisija zahteva priglasitev v skladu s členom 4(1). Poleg tega lahko Komisija naloži kazni po členu 14(1)(a) Uredbe o združitvah. In nazadnje, stranke se morajo zavedati, da, če je napotitev podana na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov na Obrazcu RS, lahko Komisija in/ali države članice preučijo možnost izdaje napotitve po priglasitvi, in prekličejo napotitev pred priglasitvijo, ki je bila osnovana na takih netočnih ali nepopolnih podatkih (49).

61.

Ob posredovanju podatkov na Obrazcu RS ali ob sestavljanju zahteve za napotitve pred priglasitvijo nasploh, podjetjem ni treba dokazovati, da bo njihova koncentracija povzročila škodljive vplive na konkurenco (50). Vendar morajo podati čim več podatkov, iz katerih bo razvidno, na kakšen način koncentracija izpolnjuje pomembna pravna merila, določena v členih 4(4) in 4(5) ter zakaj bi bilo najbolje, da koncentracijo obravnava organ za konkurenco, ki so ga navedli v zahtevi. Uredba o združitvah ne določa, da je treba dejstvo, da je Obrazec RS shranjen, objaviti, in tudi nima takega namena. Nejavna transakcija je lahko posledično predmet zahteve za napotitev pred priglasitvijo.

62.

Četudi bo Komisija, glede na izvedbeno uredbo, sprejela Obrazec RS v katerem koli izmed uradnih jezikov v Skupnosti, se podjetjem močno priporoča, naj pri posredovanju podatkov, ki bodo poslana skozi mrežo, uporabljajo jezik, ki ga bodo razumeli vsi prejemniki podatkov. To bo državi članici olajšalo obravnavo takšnih zahtev. Poleg tega, kar zadeva zahteve za napotitev državam članicam, se strankam, ki vlagajo zahtevo, močno priporoča, naj pošljejo kopijo zahteve tudi v jeziku države, od katere zahtevajo napotitev.

63.

Poleg izpolnjevanja pravnih zahtev, določenih v Obrazcu RS, morajo biti podjetja, ki vlagajo zahtevo, pripravljena posredovati dodatne informacije, če se to od njih zahteva, ter se o zadevi odkrito in iskreno pogovoriti s Komisijo in nacionalnimi organi, da bi slednji lahko ocenili, ali je koncentracija, za katero gre, primerna za napotitev.

64.

Informativni stiki med združujočimi se strankami, ki nameravajo vložiti zahtevo za napotitev pred priglasitvijo, na eni, ter Komisijo in pristojnimi oblastmi držav članic na drugi strani, so močno zaželeni, vključno z vlogo obrazca RS. Komisija je zavezana, da bo posredovala informativna, pravočasna navodila podjetjem, ki želijo uporabiti sistem napotitev pred priglasitvijo, določen v členu 4(4) in 4(5) Uredbe o združitvah (51).

65.

Samo koncentracije v smislu člena 3 Uredbe o združitvah so primerne za napotitev v skladu s členoma 4(5) in 22. Samo koncentracije, ki spadajo v področje nacionalnih zakonov o nadzoru konkurence, so primerne za napotitev v skladu s členoma 4(4) in 9 (52).

66.

Zahteva za napotitev pred priglasitvijo, skladno s členoma 4(4) in 4(5) Uredbe o združitvah, se mora nanašati na koncentracije, za katere so načrti dovolj konkretni. V zvezi s tem mora biti pri podjetjih najmanj dober namen združevanja, ali, v primeru javne ponudbe, najmanj javno naznanilo o takih namenih (53).

67.

Člena 4(4) in 4(5) se uporabljata samo v obdobju pred priglasitvijo.

68.

Člen 4(4) določa, da lahko podjetja, ki jih zadeva koncentracija, podajo zahtevo za napotitev v smislu utemeljene vloge (Obrazec RS), „pred priglasitvijo koncentracije znotraj pomena odstavka 1“. To pomeni, da je lahko zahteva podana samo tam, kjer Obrazec CO ni bil vložen skladno s členom 4(1).

69.

Člen 4(5) prav tako določa, da mora biti zahteva podana „pred kakršno koli priglasitvijo pristojnim (nacionalnim) organom“. To pomeni, da koncentracija, za katero gre, ne sme biti uradno priglašena nobeni izmed jurisdikcij držav članic, da bi ta predpis lahko uveljavljali. Celo ena priglasitev kjer koli v Skupnosti bo podjetjem, ki jih to zadeva, preprečila sprožitev mehanizma člena 4(5). Z vidika Komisije nepriglasitev transakcije v času negotovosti glede zahteve, skladno s členom 4(5), ne bi smela biti kaznovana.

70.

Člen 4(5) omogoča podjetjem, da vložijo zahtevo za napotitev pred priglasitvijo koncentracije, ki nima pomena na ravni Skupnosti in ki je „primerna za pregled po nacionalni zakonodaji o konkurenci najmanj treh držav članic“.

71.

„Primernost za pregled“ je treba razlagati v smislu koncentracije, ki je pod jurisdikcijo države članice po njeni nacionalni zakonodaji o nadzoru združevanja. Ni potrebe po obveznih zahtevah priglasitve, tj. ni obvezno, da mora biti koncentracija primerna za priglasitev po nacionalnem zakonu. (54) Tako ni potrebe za obvezno priglasitev, kar pomeni, da ni nujno, da se koncentracija priglasi tudi po nacionalni zakonodaji.

72.

V skladu s tretjim in četrtim pododstavkom člena 4(5), če je najmanj ena država članica, „pristojna za preučitev koncentracije po svojem nacionalnem zakonu o konkurenci“, izrazila nestrinjanje z napotitvijo, zadeva ne bo napotena. „Pristojna“ država članica je tista, kjer je koncentracijo možno preučiti in ki ji torej nacionalna zakonodaja o konkurenci omogoča preučitev koncentracije.

73.

Vse države članice, in ne le „pristojne“ za preučitev zadeve, prejmejo obrazec RS. Vendar samo „pristojne“države pridejo v poštev za izvajanje tretjega in četrtega pododstavka člena 4(5). V skladu s tretjim pododstavkom člena 4(5) morajo „pristojne“ države članice v roku 15 delovnih dni od dneva prejema Obrazca RS izraziti svoje strinjanje ali nestrinjanje z napotitvijo. Če se vse strinjajo, bo zadeva pridobila razsežnost Skupnosti, v skladu s petim pododstavkom člena 4(5). Četrti pododstavek člena 4(5) pa nasprotno določa, da če napotitvi nasprotuje ena sama „pristojna“država članica, je ne bo odobrila tudi nobena druga.

74.

Glede na mehanizem, podan zgoraj, je za nemoteno izvajanje člena 4(5) ključnega pomena, da so točno določene vse države članice, kjer nacionalna zakonodaja omogoča preučitev zadeve in ki so torej „pristojne“ za preučitev zadeve po svoji zakonodaji. Obrazec RS tako zahteva od podjetij, da posredujejo zadostne informacije in omogočijo vsaki državi članici, da ugotovi, ali je pristojna za preučevanje koncentracije v skladu s svojo zakonodajo.

75.

Če je Obrazec RS izpolnjen pravilno, ne bi smelo biti nobenih zapletov. Podjetja, ki jih zadeva koncentracija, bodo točno vedela, katere države članice so pristojne za revizijo zadev. Če podjetja obrazca ne izpolnijo pravilno, ali če obstaja nestrinjanje glede tega, katere države članice so „pristojne“ za preučevanje zadeve, se lahko pojavijo zapleti.

76.

Če po izteku 15 delovnih dni nobena država ne izrazi nestrinjanja, se šteje, da je napotitev veljavna. To zagotavlja veljavnost odločitev, ki jih je Komisija sprejela v skladu s členoma 6 ali 8 Uredbe o združitvah, sledeč členu 4(5).

77.

Vendar to ne pomeni, da lahko podjetja, ki jih zadeva koncentracija, zlorabijo sistem z nepazljivim ali namernim posredovanjem napačnih podatkov na obrazcu RS, vključno z možnostjo ponovne preučitve koncentracije v državah članicah. Kot je zapisano v odstavku 60, lahko Komisija sprejme ukrepe za izboljšanje situacije in odvrnitev od takšnih kršitev. Podjetja se prav tako morajo zavedati, da v okoliščinah, ko je napotitev podana na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, lahko država članica, ki meni, da je bila pristojna za obravnavo zadeve, a zaradi napačnih podatkov v obrazcu ni imela možnosti, da bi uporabila veto, zahteva napotitev po priglasitvi.

78.

V skladu s členi 4(4)(četrti pododstavek), 4(5)(četrti pododstavek), 9(1) in 22(3)(drugi pododstavek), mora Komisija obvestiti podjetja ali osebe, ki jih zadeva koncentracija, ter vse države članice, o kakršni koli odločitvi, ki jo je sprejela v skladu s temi predpisi v zvezi z napotitvijo koncentracije.

79.

Podatki bodo posredovani kot pismo, naslovljeno na podjetja (ali, za odločitve v skladu s členom 9(1) ali 22(3), pismo, naslovljeno na državo članico, ki jo zadeva koncentracija). Kopijo pisma prejmejo vse države članice.

80.

Takšnih odločitev ni potrebno objavljati v Uradnem listu Evropske Unije  (55). Komisija bo vseeno omenjene odločitve ustrezno objavila na spletni strani GD za konkurenco, kot je pogojeno z zahtevami o zaupnosti.

81.

Člen 9(6) zagotavlja, da kadar Komisija napoti priglašeno koncentracijo državi članici v skladu s členom 4(4) ali členom 9(3), morajo nacionalni organi, ki jih zadeva koncentracija, zadeve obravnavati „brez neprimernih zamud“. V skladu s tem mora pristojni organ kar se da hitro obravnavati zadevo po nacionalnem zakonu.

82.

Poleg tega člen 9(6) predpisuje, da mora pristojni organ v državi članici v 45 dneh od napotitve s strani Komisije ali priglasitve na nacionalni ravni, če je ta potrebna, obvestiti podjetja o izidih „predhodne ocene konkurence“ ter predlaga nadaljnje ukrepe. V skladu s tem, v 45 delovnih dneh po napotitvi ali priglasitvi, morajo združujoče se stranke prejeti zadostne informacije, ki jim bodo omogočile razumeti naravo predhodnih pomislekov za konkurenco, ki jih utegnejo imeti organi, ter biti seznanjene z možnim obsegom in trajanjem preiskave. Država članica, ki jo zadeva koncentracija, lahko le izjemoma odpravi to časovno omejitev, če od podjetij ni prejela potrebnih informacij, kot to zahteva nacionalni zakon o konkurenci.

83.

To obvestilo bo občasno spremenjeno, zlasti v primeru kakršne koli revizije predpisov napotitve v Uredbi o združitvah. V zvezi s tem je treba omeniti, da mora Komisija v skladu s členom 4(6) Uredbe o združitvah poročati Svetu o delovanju predpisov napotitve pred priglasitvijo, člena 4(4) in 4(5), najkasneje do 1. julija 2009.

84.

To obvestilo ne vpliva na razlago veljavne Pogodbe in ureditvenih določb Sodišča prve stopnje ter Sodišča Evropskih skupnosti.

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/24

1.

Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (1) v drugem pododstavku člena 6(1)(b), v drugem pododstavku člena 8(1) in v tretjem pododstavku člena 8(3) določa, da za odločbo, ki koncentracijo razglasi za združljivo s skupnim trgom, „velja, da ureja omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne“.

2.

Sprememba pravil, ki urejajo oceno omejitev, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne (v nadaljnjem besedilu: „pomožne omejitve“), uvaja načelo samoocenjevanja takih omejitev. To odraža namen zakonodajalca, da ne obvezuje Komisije z oceno in posamičnim obravnavanjem pomožnih omejitev. Obravnavanje pomožnih omejitev v skladu z Uredbo ES o združitvah je natančneje obrazloženo v uvodni izjavi (21) preambule k Uredbi ES o združitvah, ki navaja, da „Odločbe Komisije, ki določajo, da so koncentracije ob uporabi te uredbe skladne s skupnim trgom, naj samodejno zajemajo takšne omejitve, ne da bi morala Komisija presojati takšne omejitve v posamičnih zadevah.“. Uvodna izjava predvideva, da bo Komisija izvajala preostalo funkcijo glede določenih novih ali nerešenih vprašanj, ki povzročajo resnično negotovost, vendar pa morajo v vseh drugih primerih udeležena podjetja sama oceniti, ali in v kakšnem obsegu se lahko njihovi sporazumi presojajo kot pomožni za transakcijo. Spori glede tega, ali so omejitve neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne ter ali so tako samodejno zajete v odločbi Komisije o odobritvi, se lahko rešijo pred nacionalnimi sodišči.

3.

Preostala funkcija Komisije je predvidena v uvodni izjavi (21) Uredbe ES o združitvah, kjer je navedeno, da naj Komisija na zahtevo udeleženih podjetij jasno presodi pomožen značaj omejitev, če zadeva predstavlja „nova ali nerešena vprašanja, ki povzročajo resnično negotovost“. Uvodna izjava nadalje opredeljuje „novo ali nerešeno vprašanje, ki povzroča resnično negotovost“ kot vprašanje, ki „ni obravnavano v ustreznem veljavnem obvestilu Komisije ali objavljeni odločbi Komisije.“

4.

Z namenom zagotavljanja pravne varnosti udeleženim podjetjem to obvestilo določa navodila za razlago pojma pomožnih omejitev. Navodila, dana v naslednjih oddelkih, odražajo bistvo prakse Komisije in določajo načela za oceno, ali in v kakšnem obsegu se najbolj pogosti tipi sporazumov štejejo za pomožne omejitve.

5.

Vendar lahko zadeve, ki vključujejo izredne okoliščine, ki niso zajete v tem obvestilu, opravičijo odstopanje od teh načel. Udeleženci lahko najdejo nadaljnja navodila o tem, ali se njihovi sporazumi lahko štejejo za pomožne omejitve ali ne, v objavljenih odločbah Komisije (2). V obsegu, v katerem je Komisija predhodno obravnavala zadeve, povezane z izrednimi okoliščinami, v svojih objavljenih odločbah (3), le-te ne predstavljajo „novih ali nerešenih vprašanj“ v pomenu iz uvodne izjave (21) Uredbe o združitvah.

6.

V skladu s tem zadeva predstavlja „novo ali nerešeno vprašanje, ki povzroča resnično negotovost“, če te omejitve niso zajete s tem obvestilom in jih Komisija ni predhodno obravnavala v svojih objavljenih odločbah. Kot je predvideno v uvodni izjavi (21) Uredbe o združitvah, bo Komisija na zahtevo udeležencev izrecno ocenila takšne omejitve v teh zadevah. Komisija bo ob upoštevanju zahtev o zaupnosti zagotovila ustrezno obveščanje javnosti glede takšnih ocen, ki nadalje razvijajo načela, določena v tem obvestilu.

7.

Kolikor so omejitve neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne, člen 21(1) Uredbe o združitvah določa, da se uporablja samo ta uredba, tako da se uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (4), (EGS) št. 1017/68 (5) in (EGS) št. 4056/86 (6) ne uporabljajo. Nasprotno pa se člena 81 in 82 Pogodbe ES še naprej pogojno uporabljata za omejitve, ki se jih ne more šteti za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije ali zanjo potrebne. Vendar samo dejstvo, da se sporazum ali dogovor ne šteje za pomožnega h koncentraciji, kot tako ne škodi njegovemu pravnemu statusu. Takšni sporazumi ali dogovori se ocenjujejo v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES in povezanimi uredbenimi predpisi in obvestili (7). Lahko zanje veljajo tudi katera koli uporabljiva nacionalna pravila o konkurenci. To torej pomeni, da so lahko sporazumi, ki vsebujejo omejitev za konkurenco, vendar pa se ne štejejo za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije ali zanjo potrebne na podlagi tega obvestila, vseeno zajeti s temi določbami.

8.

Razlaga Komisije drugega pododstavka člena 6(1)(b), drugega pododstavka člena 8(1) in tretjega pododstavka člena 8(2) Uredbe o združitvah ne posega v razlago, ki jo bo morebiti dalo Sodišče Evropskih skupnosti ali Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti.

9.

To obvestilo nadomesti prejšnje obvestilo Komisije o omejitvah, ki so neposredno povezane s koncentracijami in so zanje potrebne (8).

10.

Koncentracija sestoji iz pogodbenih dogovorov in sporazumov, s katerimi se vzpostavi nadzor v smislu člena 3(2) Uredbe o združitvah. Vsi sporazumi, ki uresničujejo glavni cilj koncentracije (9), denimo tisti, ki zadevajo prodajo delnic ali sredstev podjetja, so sestavni del koncentracije. Poleg teh dogovorov in sporazumov lahko udeleženci koncentracije sklenejo druge sporazume, ki niso sestavni del koncentracije, vendar lahko omejijo njihovo svobodo delovanja na trgu. Če takšni sporazumi vsebujejo pomožne omejitve, so te samodejno zajete v odločbi, ki razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

11.

Merili neposredne povezanosti in potrebnosti sta po naravi objektivni. Omejitve niso neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne samo zaradi tega, ker jih stranke štejejo za take.

12.

Da bi se omejitve štele za „neposredno povezane z izvajanjem koncentracije“, morajo biti tesno povezane s samo koncentracijo. Ne zadostuje, da je bil sporazum sklenjen na istem področju ali sočasno s koncentracijo (10). Omejitve, ki so neposredno povezane s koncentracijo, so ekonomsko povezane z glavno transakcijo in namenjene olajšanju prehoda na spremenjeno strukturo podjetja po koncentraciji.

13.

Sporazumi morajo biti „potrebni za izvajanje koncentracije“ (11), kar pomeni, da se koncentracija v primeru odsotnosti teh sporazumov ne bi mogla izvajati ali pa bi se lahko izvajala le pod znatno bolj negotovimi pogoji, z bistveno višjimi stroški, v precej daljšem časovnem obdobju ali s precej večjo težavo (12). Značilni cilji sporazumov, potrebnih za izvajanje koncentracije, so zaščita prenesene vrednosti (13), ohranitev stalnosti dobave po delitvi prejšnje gospodarske enote (14) ali omogočanje začetka nove enote (15). Pri ugotavljanju, ali je omejitev potrebna, je treba upoštevati njeno naravo, pa tudi zagotoviti, da njeno trajanje, vsebina in geografsko področje uporabe ne presegajo tistega, kar izvajanje koncentracije v razumni meri zahteva. Če so na voljo enako učinkovite možnosti za doseganje legitimnega zasledovanega cilja, morajo podjetja izbrati tisto, ki objektivno najmanj omejuje konkurenco.

14.

Za koncentracije, izvajane v fazah, se pogodbeni dogovori, ki se nanašajo na faze pred vzpostavitvijo nadzora v smislu člena 3(1) in (2) Uredbe o združitvah, običajno ne morejo šteti za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne. Vendar se sporazum o tem, da se vzdrži bistvenih sprememb v ciljnem podjetju do dokončnega oblikovanja, šteje kot neposredno povezan z izvajanjem skupne ponudbe in zanjo potreben (16). Isto velja v okviru skupne ponudbe za sporazum med skupnimi kupci podjetja o tem, da se vzdržijo ločenih konkurenčnih ponudb za isto podjetje ali drugačnega pridobivanja nadzora.

15.

Sporazumi, ki služijo olajšanju skupne pridobitve nadzora, se štejejo za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne. To bo veljalo za sporazume, sklenjene med strankami za skupno pridobitev nadzora, usmerjene k izvedbi delitve sredstev, z namenom, da se proizvodne zmogljivosti ali distribucijske mreže, vključno z obstoječimi blagovnimi znamkami skupno pridobljenega podjetja, razdelijo med njimi.

16.

Če taka delitev vključuje delitev že obstoječe gospodarske enote, se morajo dogovori, ki pod sprejemljivimi pogoji omogočajo delitev, šteti za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne v skladu z načeli, določenimi spodaj.

17.

Omejitve, dogovorjene med strankami v okviru prenosa podjetja, so lahko v korist bodisi kupcu bodisi prodajalcu. Na splošno je potreba kupca po upravičenosti do določene zaščite večja od ustrezne potrebe prodajalca. Kupec je tisti, ki se mu mora zagotoviti, da bo lahko prevzel polno vrednost prevzete dejavnosti. Tako praviloma velja, da omejitve v korist prodajalcu bodisi sploh niso neposredno povezane z izvajanjem koncentracije ali zanjo potrebne (17) bodisi morata biti področje uporabe in/ali trajanje omejitev bolj omejena, kakor sta v klavzulah, ki koristijo kupcu (18).

18.

Prepovedi konkurence, ki so v okviru prenosa podjetja ali njegovega dela naložene prodajalcu, so lahko neposredno povezane z izvajanjem koncentracije ali zanjo potrebne. Da bi kupec lahko pridobil polno vrednost prenesenih sredstev, mora biti upravičen do neke oblike zaščite pred konkurenco prodajalca, da bi tako pridobil zvestobo strank in prilagodil ter izkoristil znanje in izkušnje. Take klavzule o prepovedi konkurence zagotavljajo, da se na kupca prenese polna vrednost prenesenih sredstev, ki na splošno zajemajo stvarno premoženje in neopredmetena sredstva, kot je poslovna vrednost podjetja, ki jo je ustvaril prodajalec, ali znanje in izkušnje (19), ki jih je razvil. Navedeno ni samo neposredno povezano s koncentracijo, ampak je tudi potrebno za njeno izvajanje, ker bi se brez tega lahko upravičeno pričakovalo, da se prodaja podjetja ali njegovega dela ne bi mogla opraviti.

19.

Vendar pa take klavzule o prepovedi konkurence upravičuje legitimen cilj izvajanja koncentracije samo takrat, ko njihovo trajanje, geografsko področje uporabe, predmet in osebe, za katere veljajo, ne presegajo tistega, kar je razumno potrebno za doseganje navedenega cilja (20).

20.

Klavzule o prepovedi konkurence so upravičene za obdobja do treh let (21), kadar prenos podjetja vključuje prenos strankine zvestobe tako v obliki poslovne vrednosti kot tudi v obliki znanja in izkušenj (22). Če je zajeta samo poslovna vrednost podjetja, so slednje upravičene za obdobja do dveh let (23).

21.

Nasprotno se klavzule o prepovedi konkurence ne morejo šteti za potrebne, kadar je prenos dejansko omejen na stvarno premoženje (kot so zemlja, zgradbe ali stroji) ali na izključne pravice industrijske in poslovne lastnine (katerih imetniki bi lahko takoj ukrepali proti kršitvam, ki jih povzroči prenositelj takih pravic).

22.

Geografsko območje uporabe klavzule o prepovedi konkurence mora biti omejeno na območje, na katerem je prodajalec ponujal ustrezne proizvode ali storitve pred prenosom, ker kupca ni treba zaščititi pred konkurenco prodajalca na ozemljih, na katera prodajalec ni predhodno prodrl (24). To geografsko področje uporabe se lahko razširi na ozemlja, na katera je prodajalec nameraval vstopiti v času transakcije, in sicer pod pogojem, da je že vlagal v pripravo tega koraka.

23.

Podobno morajo klavzule o prepovedi konkurence ostati omejene na proizvode (vključno z izboljšanimi različicami ali posodobitvami proizvodov, pa tudi nasledniki modelov) in storitve, ki so del gospodarske dejavnosti prenesenega podjetja. To lahko vključuje proizvode in storitve, ki so v času transakcije na višji stopnji razvoja, ali proizvode, ki so v celoti razviti, vendar še niso bili trženi. Zaščita pred konkurenco prodajalca na trgih s proizvodi ali storitvami, na katerih preneseno podjetje ni bilo aktivno pred prenosom, se ne šteje kot potrebna (25).

24.

Prodajalec lahko zaveže sebe, svoje hčerinske družbe in trgovske zastopnike. Vendar pa se obveznost nalaganja podobnih omejitev drugim ne bi štela za neposredno povezano z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebno. To velja zlasti za klavzule, ki bi omejevale svobodo prodajnih posrednikov ali uporabnikov, da uvažajo ali izvažajo.

25.

Klavzule, ki omejujejo pravico prodajalca do nakupa ali posedovanja delnic v družbi, ki konkurira preneseni dejavnosti, se štejejo za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne, in sicer pod istimi pogoji, kakor so opisani zgoraj za klavzule o prepovedi konkurence, razen če prodajalcu ne preprečujejo nakupa ali posedovanja delnic z izključnim namenom finančnega vlaganja, brez neposredne ali posredne podelitve nalog upravljanja ali kakršnega koli bistvenega vpliva v konkurenčnem podjetju (26).

26.

Klavzule o prepovedi novačenja strank in klavzule o zaupnosti imajo primerljiv učinek in se tako ocenjujejo na podoben način kot klavzule o prepovedi konkurence (27).

27.

Prenos podjetja ali njegovega dela lahko vključuje prenos na kupca z namenom polnega izkoriščanja prenesenih sredstev, pravic intelektualne lastnine ali znanja in izkušenj. Vendar pa lahko prodajalec ostane lastnik pravic, da bi jih izkoriščal za druge dejavnosti, ki niso tiste, ki so bile prenešene. V teh primerih je običajno sredstvo, s katerim se kupcu zagotovi polna uporaba prenesenih sredstev, sklenitev licenčnih sporazumov v njegovo korist. Prav tako je možno, da prodajalec v primeru, ko je skupaj z dejavnostjo prenesel tudi pravice intelektualne lastnine, želi še naprej uporabljati nekatere od teh pravic ali vse za druge dejavnosti, ki niso dejavnosti, ki so bile prenešene; v takšnem primeru kupec prodajalcu podeli licenco.

28.

Licence za patente (28), za podobne pravice ali za znanje in izkušnje (29) se lahko štejejo kot potrebne za izvajanje koncentracije. Prav tako se lahko štejejo za sestavni del koncentracije in jih ni treba v nobenem primeru časovno omejevati. Te licence so lahko enostavne ali izključne in so lahko omejene na nekatera področja uporabe do takšne mere, da ustrezajo dejavnostim prenesenega podjetja.

29.

Vendar ozemeljske omejitve proizvodnje, ki odražajo ozemlje prenesene dejavnosti, niso potrebne za izvajanje koncentracije. Glede licenc, ki jih prodajalec dejavnosti podeli kupcu, je lahko tudi prodajalec zavezan upoštevati ozemeljske omejitve v licenčnem sporazumu pod enakimi pogoji, kakor so določeni za klavzule o prepovedi konkurence v okviru prodaje dejavnosti.

30.

Omejitve v licenčnih sporazumih, ki presegajo okvire zgornjih določb, kot so tiste, ki ščitijo dajalca licence namesto pridobitelja licence, niso potrebne za izvajanje koncentracije (30).

31.

Podobno lahko v primeru licenc za uporabo blagovnih znamk, firm, pravic iz vzorca ali modela, avtorskih pravic ali podobnih pravic pride do situacij, ko prodajalec želi ostati lastnik takšnih pravic v zvezi z obdržanimi dejavnostmi, vendar pa kupec potrebuje te pravice za trženje blaga ali storitev podjetja ali dela prenesenega podjetja. V teh primerih velja isto kakor zgoraj (31).

32.

V veliko primerih lahko prenos podjetja ali njegovega dela povzroči motnje tradicionalnih poti nabave in dobave, ki so obstajale kot rezultat prejšnjega združevanja dejavnosti znotraj gospodarske enote prodajalca. Pogosto je treba za prehodno obdobje ohraniti obstoječe ali podobne vezi med prodajalcem in kupcem, da bi se lahko pod sprejemljivimi pogoji omogočila delitev gospodarske enote prodajalca in delni prenos sredstev na kupca. Ta cilj se običajno doseže z obveznostmi nabave in dobave za prodajalca in/ali kupca podjetja ali dela podjetja. Ob upoštevanju posebnega položaja, ki je posledica delitve gospodarske enote prodajalca, se lahko takšne obveznosti priznajo kot neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne. Lahko so v korist prodajalca, pa tudi kupca, odvisno od posebnih okoliščin primera.

33.

Cilj takih obveznosti je lahko, da se obema strankama zagotovi kontinuiteta dobave proizvodov, potrebnih za izvajanje dejavnosti, ki jih je obdržal prodajalec ali prevzel kupec. Vendar se mora trajanje obveznosti nabave in dobave omejiti na obdobje, potrebno za nadomestitev razmerja odvisnosti z neodvisnostjo na trgu. Tako se lahko za prehodno obdobje do pet let utemelji obveznosti nabave ali dobave, katerih cilj je zagotavljanje količin, ki so se predhodno dobavljale (32).

34.

Obveznosti dobave in nabave, ki določajo določene količine, po potrebi s klavzulo o prilagajanju, se priznajo kot neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne. Obveznosti, ki določajo neomejene količine (33), izključnost ali dajejo status najboljšega dobavitelja ali najboljšega kupca (34), niso potrebne za izvajanje koncentracije.

35.

Sporazumi o storitvah in distribuciji so po svojem učinku enakovredni sporazumom o dobavi; posledično velja isto kakor zgoraj.

36.

Prepoved konkurence med matičnimi družbami in skupnim podjetjem se lahko šteje za neposredno povezano z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebno, kjer takšne prepovedi ustrezajo proizvodom, storitvam in ozemljem, za katere velja sporazum o skupnem podjetju ali njegovi statuti. Takšne klavzule o prepovedi konkurence odražajo, med drugim, potrebo, da se med pogajanji zagotovi dobra vera; odražajo lahko tudi potrebo po celoviti uporabi sredstev skupnega podjetja ali potrebo, da se skupnemu podjetju omogoči, da si prilagodi znanje in izkušnje ter poslovno vrednost, ki jih zagotovijo matične družbe; ali potrebo po tem, da se v skupnemu podjetju zaščitijo interesi matične družbe pred konkurenčnimi dejanji, ki jih, med drugim, omogoča privilegirani dostop matične družbe do znanja in izkušenj ter poslovne vrednosti, ki se prenesejo na skupno podjetje ali ki jih je skupno podjetje razvilo. Takšne prepovedi konkurence med matičnimi družbami in skupnim podjetjem se lahko štejejo za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne za čas trajanja skupnega podjetja (35).

37.

Geografsko področje uporabe klavzule o prepovedi konkurence se mora omejiti na območje, na katerem so matična podjetja ponujala ustrezne proizvode ali storitve pred ustanovitvijo skupnega podjetja (36). To geografsko področje uporabe se lahko razširi na ozemlja, na katera so matične družbe nameravale vstopiti v času transakcije, in sicer pod pogojem, da se že vlagale v pripravo tega koraka.

38.

Podobno morajo biti klavzule o prepovedi konkurence omejene na proizvode in storitve, ki predstavljajo gospodarsko dejavnost skupnega podjetja. To lahko vključuje proizvode in storitve, ki so v času transakcije na višji stopnji razvoja, pa tudi proizvode, ki so v celoti razviti, vendar še niso bili trženi.

39.

Če se skupno podjetje ustanovi z namenom, da vstopi na nov trg, se bodo upoštevali proizvodi in storitve, s katerimi bo poslovalo, in ozemlja, na katerih bo delovalo na podlagi sporazuma o skupnem podjetju ali na podlagi statutov. Vendar pa se domneva, da v skupnem podjetju ni treba zaščititi interesov ene matične družbe pred konkurenco druge matične družbe na trgih, ki so različni od tistih, na katerih bo skupno podjetje delovalo od svojega začetka.

40.

Poleg tega prepovedi konkurence med matičnimi družbami, ki nimajo nadzora, in skupnim podjetjem niso neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne.

41.

Ista načela kot za klavzule o prepovedi konkurence veljajo za klavzule o prepovedi novačenja strank in klavzule o zaupnosti.

42.

Licenca, ki jo matične družbe podelijo skupnemu podjetju, se lahko šteje za neposredno povezano z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebno. To velja ne glede na to, ali je licenca izključna ali ne, in ne glede na to, ali je časovno omejena ali ne. Licenca je lahko omejena na posebno področje uporabe, ki ustreza dejavnostim skupnega podjetja.

43.

Licence, ki jih skupno podjetje podeli eni od matičnih družb, ali sporazumi o navzkrižni podelitvi licenc, se lahko štejejo za neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo potrebne, in sicer pod istimi pogoji kakor v primeru nakupa podjetja. Licenčni sporazumi med matičnimi družbami se ne štejejo za neposredno povezane z izvajanjem skupnega podjetja in zanj potrebne.

44.

Če matične družbe ostanejo prisotne na višje ali nižje ležečem trgu od trga skupnega podjetja, veljajo za vse sporazume o nabavi in dobavi, vključno s sporazumi o storitvah in distribuciji, načela, ki se uporabljajo za prenos podjetja.

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/32

1.

To obvestilo določa poenostavljeni postopek, po katerem namerava Komisija obravnavati nekatere koncentracije v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (1) na podlagi tega, da ne vzbujajo suma glede konkurence. To obvestilo nadomesti Obvestilo o poenostavljenem postopku obravnave določenih koncentracij v okviru Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (2) Izkušnje Komisije, pridobljene z uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (3), kažejo, da se nekatere kategorije priglašenih koncentracij običajno odobrijo brez kakršnega koli resnega suma pod pogojem, da ni bilo nobenih posebnih okoliščin.

2.

Namen tega obvestila je določitev pogojev, pod katerimi Komisija navadno sprejme skrajšano odločbo, s katero razglasi koncentracijo za skladno s skupnim trgom po poenostavljenem postopku, in zagotovitev smernice glede samega postopka. Če so izpolnjeni vsi potrebni pogoji, določeni v točki 5 tega obvestila, in pod pogojem, da ni posebnih okoliščin, Komisija v 25 delovnih dneh od dneva priglasitve sprejme skrajšano odločbo o odobritvi, skladno s členom 6(1)(b) Uredbe ES o združitvah (4).

3.

Vendar pa lahko Komisija, če se uporabljajo jamstva ali izključitve, določene v točkah od 6 do 11 tega obvestila, uvede preiskavo in/ali sprejme redno odločitev v skladu z Uredbo ES o združitvah.

4.

Komisija si prizadeva, da bi bil z upoštevanjem postopka, opisanega v naslednjih oddelkih, nadzor Skupnosti nad združitvami bolj osredotočen in učinkovit.

5.

Komisija bo uporabila poenostavljeni postopek za naslednje kategorije koncentracij:

6.

Pri ocenjevanju, ali koncentracija sodi v katero od kategorij iz točke 5, bo Komisija zagotovila, da so vse pomembne okoliščine ugotovljene z zadostno stopnjo jasnosti. Glede na to, da bodo opredelitve trga po vsej verjetnosti ključni element pri tej oceni, bi morali udeleženci v fazi pred priglasitvijo zagotoviti informacije o vseh verjetnih alternativnih opredelitvah trga (glej točko 15). Priglasitelji so odgovorni za opis vseh alternativnih upoštevnih proizvodnih in geografskih trgov, na katere bi lahko vplivala priglašena koncentracija, in za zagotovitev podatkov ter informacij v zvezi z opredelitvijo takih trgov (12). Komisija si pridržuje diskrecijsko pravico, da glede opredelitve trga sprejme končno odločitev, ki jo utemelji na analizi dejstev. Če je težko opredeliti upoštevne trge ali določiti tržne deleže udeležencev, Komisija ne bo uporabila poenostavljenega postopka. Poleg tega se bo Komisija normalno vzdržala sprejemanja skrajšanih odločb, kolikor koncentracije zadevajo nova pravna vprašanja splošnega interesa, in se bo vrnila v običajno prvo fazo postopka o združitvi.

7.

Medtem ko se običajno lahko domneva, da koncentracije, ki sodijo v kategorije iz točke 5, ne bodo povzročale resnega suma glede njihove skladnosti s skupnim trgom, se vendarle lahko pojavijo primeri, ki izjemoma zahtevajo podrobnejšo preiskavo in/ali redno odločitev. V takih primerih se Komisija lahko vrne v običajno prvo fazo postopka o združitvi.

8.

V nadaljevanju so navedeni okvirni tipi zadev, ki se lahko izključijo iz poenostavljenega postopka. Nekateri tipi koncentracij lahko povečajo tržno moč udeležencev, na primer s kombinacijo tehnoloških, finančnih in drugih virov, čeprav udeleženci koncentracije ne delujejo na istem trgu. Koncentracije, kjer sta vsaj dva udeleženca koncentracije prisotna na tesno povezanih sosednjih trgih (13), so prav tako lahko neprimerne za poenostavljeni postopek, če ima eden ali več udeležencev koncentracije posamično tržni delež 25 % ali več na katerem koli proizvodnem trgu, na katerem med udeleženci ni horizontalnih ali vertikalnih razmerij, ki pa je sosednji trg trgu, kjer posluje drugi udeleženec. V drugih primerih se lahko izkaže, da ni mogoče določiti natančnih tržnih deležev udeležencev. To pogosto velja, kadar udeleženci poslujejo na novih ali slabo razvitih trgih. Prav tako so lahko neprimerne koncentracije na trgih z visokimi vstopnimi ovirami, z visoko stopnjo koncentracije (14) ali drugimi težavami v zvezi s konkurenco.

9.

Izkušnje Komisije do sedaj so pokazale, da lahko prehod iz skupnega na izključni nadzor izjemoma zahteva podrobnejšo preiskavo in/ali redno odločbo. Določen sum glede konkurence bi se lahko pojavil v okoliščinah, kjer je bivše skupno podjetje vključeno v skupino ali mrežo njegovega edinega preostalega večinskega delničarja, s čemer so odstranjeni pritiski, ki lahko nastanejo zaradi potencialno različnih interesov različnih večinskih delničarjev, in bi se lahko njegov strateški položaj na trgu utrdil. Na primer, v scenariju, ko podjetje A in podjetje B skupaj nadzorujeta skupno podjetje C, bi lahko koncentracija, na podlagi katere bi A pridobil izključni nadzor nad C-jem, povzročila sum glede konkurence v okoliščinah, kjer je C neposredni konkurent A-ja in kjer bosta imela C in A znaten skupni tržni delež in kjer to odpravlja stopnjo neodvisnosti, ki jo je imel C prej (15) V primerih, kjer takšni scenariji zahtevajo podrobno analizo, se lahko Komisija vrne v običajno prvo fazo postopka o združitvi (16).

10.

Komisija se lahko vrne v običajno prvo fazo postopka o združitvi tudi takrat, ko niso niti Komisija niti pristojni organi držav članic preverili predhodne pridobitve skupnega nadzora nad zadevnim skupnim podjetjem.

11.

Poleg tega se lahko Komisija vrne v običajno prvo fazo postopka o združitvi, če se pojavi vprašanje koordinacije iz člena 2(4) Uredbe ES o združitvah.

12.

Če država članica v petnajstih delovnih dneh od prejema izvoda priglasitve koncentracije izrazi utemeljen sum glede priglašene koncentracije ali če tretja stranka v roku, določenem za take pripombe, izrazi utemeljen dvom, bo Komisija sprejela redno odločbo. Uporabljajo se roki, navedeni v členu 10(1) Uredbe ES o združitvah.

13.

Poenostavljeni postopek se ne bo uporabil, če država članica zahteva napotitev priglašene koncentracije v skladu s členom 9 Uredbe ES o združitvah ali če Komisija sprejme zahtevo ene ali več držav članic za napotitev priglašene koncentracije v skladu s členom 22 Uredbe ES o združitvah.

14.

Ob upoštevanju jamstev in izključitev, navedenih v tem obvestilu, lahko Komisija uporabi poenostavljeni postopek za koncentracije:

15.

Komisija ugotavlja, da so stiki med priglasitelji in Komisijo pred priglasitvijo koristni celo v zadevah, ki so na videz neproblematične (17). Izkušnje Komisije s poenostavljenim postopkom so pokazale, da lahko zadeve, za katere bi se lahko uporabil poenostavljeni postopek, sprožijo zapletena vprašanja, na primer o opredelitvi trga (glej točko 6), za katera je bolje, da se jih razreši pred priglasitvijo. Takšni stiki omogočijo Komisiji in priglasiteljem, da določijo natančen obseg informacij, ki jih je treba posredovati v priglasitvi. Stiki pred priglasitvijo bi se morali začeti vsaj dva tedna pred pričakovanim datumom priglasitve. Priglasiteljem se torej svetuje, da vzpostavijo stike pred priglasitvijo, zlasti če zahtevajo, da se Komisija odpove priglasitvi na podrobnem obrazcu skladno s členom 3(1) Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (18) z utemeljitvijo, da dejavnost, ki jo je treba priglasiti, ne bo povzročila suma glede konkurence.

16.

Informacija, ki mora biti objavljena v Uradnem listu Evropske unije ob prejemu priglasitve (19), vključuje imena udeležencev koncentracije, njihovo državo izvora, naravo koncentracije in vključene gospodarske sektorje, kot tudi navedbo, da se na podlagi informacij, ki so jih posredovali priglasitelji, koncentracija lahko obravnava po poenostavljenem postopku. Zainteresirane stranke bodo po tem imele priložnost predložiti pripombe, zlasti o okoliščinah, za katere bi se lahko zahtevala preiskava.

17.

Če se bo Komisija prepričala, da koncentracija izpolnjuje pogoje za obravnavo po poenostavljenem postopku (glej točko 5), bo običajno izdala skrajšano odločbo. To vključuje tudi zadeve, ki ob prejemu priglasitve na podrobnem obrazcu, ne povzročajo suma glede konkurence. Koncentracija bo tako v 25 delovnih dneh od dneva priglasitve razglašena za skladno s skupnim trgom v skladu s členoma 10(1) in (6) Uredbe ES o združitvah. Komisija si bo prizadevala, da izda skrajšano odločbo čim prej po poteku roka 15 delovnih dni, v katerim lahko države članice zahtevajo predložitev priglašene koncentracije v skladu s členom 9 Uredbe ES o združitvah. Vendar pa do poteka roka 25 delovnih dni Komisiji ostaja odprta možnost, da se vrne v običajno prvo fazo postopka o združitvi in s tem sproži preiskavo in/ali, da sprejme redno odločbo, če se ji v zadevnem primeru tako ravnanje zdi ustrezno.

18.

Komisija bo objavila obvestilo o dejstvih odločbe v Uradnem listu Evropske unije, kakor to naredi z redno odločbo o odobritvi. Različica odločbe za javnost bo za omejen čas dostopna na spletni strani generalnega direktorata za konkurenco. Skrajšana odločba bo vsebovala informacije o priglašeni koncentraciji, objavljene v Uradnem listu ob priglasitvi (imena udeležencev, njihova država izvora, narava koncentracije in zadevni gospodarski sektorji), in izrek, da je koncentracija razglašena za skladno s skupnim trgom, ker spada v eno ali več kategorij, opisanih v tem obvestilu, pri čemer morajo biti zadevne kategorije izrecno navedene.

19.

Poenostavljen postopek ni primeren za zadeve, v katerih zadevna podjetja zahtevajo hitro oceno omejitev, ki so neposredno povezane z izvajanjem koncentracije in zanjo nujno potrebne.

—

pri skupni pridobitvi ciljne družbe je promet, ki ga je treba upoštevati, promet ciljne družbe (skupnega podjetja),

—

pri ustanovitvi skupnega podjetja, h kateremu matične družbe prispevajo svoje dejavnosti, je promet, ki ga je treba upoštevati, promet prispevanih dejavnosti.

—

pri vstopu novega obvladujočega udeleženca v obstoječe skupno podjetje je treba upoštevati promet skupnega podjetja in promet morebitnih dejavnosti, ki jih prispeva nova matična družba.

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/36

—

potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ni bilo izdelano na predpisanem formularju (npr. brez vzorca giljoše za ozadje, velikost in barva se bistveno razlikujeta od vzorca, brez zaporedne številke, ni tiskano v uradno predpisanem jeziku),

—

eno izmed obveznih polj (tj. polje 4 na EUR.1), ni bilo izpolnjeno, razen polja 8,

—

potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ni bilo žigosano in podpisano (tj. polje 11),

—

potrdilo o gibanju blaga EUR.1 je potrdil za to nepooblaščen organ,

—

uporabljen pečat je nov in njegov vzorec še ni bil uradno objavljen,

—

namesto originala je predložena kopija ali fotokopija potrdila o gibanju blaga EUR.1,

—

vnos v polje 5 se nanaša na državo, ki ni pogodbenica Sporazuma (npr. Izrael ali Kuba).

—

polje z opisom blaga (polje 8 na EUR.1) ni izpolnjeno ali zadeva blago, ki je drugačno kakor tisto, ki je predloženo;

—

dokazilo o poreklu je izdala država, ki ni pogodbenica Sporazuma, tudi če je po poreklu iz Skupnosti ali Čila (tj. EUR.1 izdan v Izraelu za izdelke s poreklom iz Čila);

—

eno izmed obveznih polj na potrdilu o gibanju blaga EUR.1 kaže na nepotrjene izbrise ali spremembe navedb (npr. polja, namenjena opisu blaga, navedbi števila paketov, namembne države ter države izvora);

—

rok za potrdilo o gibanju blaga EUR.1 se izteče iz razlogov, ki niso zajeti v predpisih (tj. izjemne okoliščine), razen če je bilo blago predloženo pred iztekom roka;

—

dokazilo o poreklu je predloženo naknadno za blago, ki je bilo prvotno uvoženo z goljufijo;

—

polje 4 o potrdilu o gibanju blaga EUR.1 navaja državo, ki ni pogodbenica Sporazuma, na osnovi katerega je bilo zaprošeno za preferencialno obravnavo.

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/38

European Commission

Directorate-General for Competition

State aid Greffe

B-1049 Brussels

Telefaks: (32-2) 296 12 42

—

Po podatkih organov Združenega kraljestva 85 % vseh ustreznih izdatkov izvira v Združenem kraljestvu s strani velikih podjetij in samo 15 % s strani malih in srednje velikih podjetij. Čeprav je shema odprta za vsa podjetja ne glede na njihovo velikost, bodo glavni upravičenci olajšav za prenovo poslovnih prostorov pretežno velika podjetja.

—

Vendar so organi Združenega kraljestva pojasnili, da bodo imela mala in srednje velika podjetja tudi v tistih primerih, ko imajo velika podjetja v lasti poslovne prostore, posredno korist od ukrepa, ker pogosto najemajo poslovne prostore od velikih podjetij. To podkrepljujejo podatki Združenega kraljestva, ki navajajo, da 31 % prostorov, praznih več kot leto, na novo najemajo velika podjetja in 69 % prostorov na novo najemajo mala in srednje velika podjetja. Za večino prikrajšanih območij v skladu z opredelitvijo Združenega kraljestva podatki navajajo 26 % za velika podjetja in 74 % za mala in srednje velika podjetja.

—

Komisija ugotavlja, da se priglašeni ukrep ne omejuje na mala in srednje velika podjetja v okviru opredelitve Komisije. Ob tem Komisija prav tako ugotavlja, da shema ni omejena na območja, ki prejemajo pomoč, v skladu s členom 87(3)(a) ali s členom 87(3)(c) Pogodbe ES.

—

Izbira 2000 določenih najbolj prikrajšanih območij Združenega kraljestva za ciljno območje priglašenega ukrepa sproža enaka vprašanja kot v primeru sheme oprostitve kolkovine. To se odmika od običajne prakse Komisije pri obravnavi regionalne pomoči. Komisija je še naprej prepričana, da je treba takšen odmik upravičiti, da bi preprečili upravičencem na območjih, ki niso določena kot območja, ki prejemajo pomoč, v skladu s členom 87(3)(a) in/ali s členom 87(3)(c) prejemanje nesorazmerne gospodarske ugodnosti, kar bi negativno vplivalo na trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

—

Poleg tega je Komisija pri odobritvi sheme oprostitve kolkovine na podlagi posebnih odlik te sheme postavila številne pogoje. Med drugim je Komisija odločila, da je treba zagotoviti spremljanje in da je treba dokazati ugodne učinke sheme pomoči na fizično obnovo in predvsem na obnovo neizkoriščenih objektov. Do sedaj Komisija ni prejela kakršnih koli naknadnih analiz, ki bi ji omogočale ovrednotenje ugodnih učinkov sheme.

—

Čeprav organi Združenega kraljestva navajajo, da bi bila povprečna neto intenzivnost pomoči med 9 % in 10 %, največja neto intenzivnost pomoči v okviru priglašenega ukrepa lahko znaša 40 % pri neregistriranih podjetjih oziroma 30 % pri podjetjih.

5.3.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 56/45

1.

Dne 24. februarja 2005 je Komisija prejela priglasitev predlagane koncentracije po členu 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetja Goldman Sachs Mortgage Company („GSMC“, ZDA), pod nadzorom Goldman Sachs Group, Inc. („Goldman Sachs“, ZDA), in The Cerberus Group („Cerberus“, ZDA) prevzemajo v smislu člena 3(1)(b) Uredbe Sveta skupni nadzor nad delom podjetja Transamerica European Trailers („TET“, VB) na podlagi nakupa delnic.

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v obseg Uredbe (ES) št. 139/2004, vendar končna odločitev o tem še ni podana. Na podlagi obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave nekaterih koncentracij po Uredbi Sveta (ES) št. 139/2004 (2) je treba opozoriti, da je ta primer primeren za obravnavo po postopku, določenem v obvestilu.

4.

Komisija vabi zainteresirane tretje osebe, da Komisiji predložijo svoje pripombe glede predlaganega postopka.

Komisija mora prejeti pripombe najkasneje v 10 dneh po dnevu te objave. Pripombe pošljite Komisiji po faksu (št. faksa: (32-2) 296 43 01 ali 296 72 44) ali pošti pod sklicno številko COMP/M.3678 – Goldman Sachs/Cerberus/TET/JV na naslednji naslov: