(1)

Unija bi morala imeti pri oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice skupno politiko vračanja državljanov tretjih držav, ki nimajo pravice do prebivanja v Uniji. Učinkovita politika vračanja je ključni element verodostojnega sistema upravljanja migracij.

(2)

Ta uredba vzpostavlja skupni sistem za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v državah članicah (v nadaljnjem besedilu: nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav), ki temelji na skupnem postopku za vračanje, učinkovitem sodelovanju s tretjimi državami, obveznostih za nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, naboru orodij za upravljanje učinkovitega vračanja, vključno z ukrepi za spodbujanje vračanja, ter na sodelovanju med državami članicami.

(3)

V skladu s členom 72 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ta uredba ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti.

(4)

Da bi prispevali k izvajanju celovitega pristopa iz Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta (3), bi bilo treba vzpostaviti skupni sistem za učinkovito upravljanje vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ta skupni sistem bi moral temeljiti na integriranem oblikovanju politik, da se zagotovita skladnost in učinkovitost dejavnosti in ukrepov, ki jih Unija in njene države članice sprejmejo v okviru svojih pristojnosti.

(5)

Evropski svet dosledno poudarja pomen odločnega ukrepanja na vseh ravneh, da bi olajšali vrnitve iz Unije, povečali njihovo število in jih pospešili. Evropski svet je oktobra leta 2024 pozval Komisijo, naj čim prej predloži nov zakonodajni predlog.

(6)

V strateških smernicah za zakonodajno in operativno načrtovanje na območju svobode, varnosti in pravice, ki jih je Svet za pravosodje in notranje zadeve sprejel 12. decembra 2024, je bilo poudarjeno, da je uspešna politika vračanja temeljni steber celovitega in verodostojnega azilnega in migracijskega sistema Unije. V ta namen so strateške smernice pozvale k razvoju in izvajanju odločnejšega in celovitejšega pristopa k vračanju, in sicer s čimprejšnjo nadgradnjo pravnega okvira.

(7)

Učinkovita politika vračanja bi morala zagotoviti skladnost s paktom o migracijah in azilu ter prispevati k njegovi celovitosti, pa tudi prispevati k upravljanju nezakonitega priseljevanja v Unijo in preprečevanju nedovoljenega gibanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav med državami članicami ob spoštovanju temeljnih pravic.

(8)

Unija in njene države članice si vse bolj prizadevajo za večjo učinkovitost politik vračanja. Kljub tem prizadevanjem pa obstoječi pravni okvir, ki ga sestavljata Direktiva Sveta 2001/40/ES (4) in Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), ne ustreza več potrebam migracijske politike Unije in zakonodajnim in operativnim potrebam, zato da se zagotovi učinkovito vračanje. Od sprejetja Direktive 2008/115/ES leta 2008 sta se območje svobode, varnosti in pravice ter migracijska politika Unije znatno spremenila. Pravo Unije na področju migracij je prešlo iz zakonodaje, ki določa minimalne standarde, v zakonodajo, namenjeno približevanju praks držav članic. Komisija si je leta 2018 s predlogom za prenovitev Direktive 2008/115/ES prizadevala za reformo pravil o vračanju. Komisija si je s priporočiloma Komisije (EU) 2017/2338 (6) in (EU) 2023/682 (7) prizadevala tudi za podporo državam članicam pri uporabi prilagodljivosti iz Direktive 2008/115/ES. Vendar so bile omejitve obsega sedanjega pravnega okvira dosežene.

(9)

Vzpostaviti bi bilo treba skupni postopek za učinkovito vračanje, ki bo trden in s katerim bi zagotovili, da se državljani tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje na ozemlju držav članic, brez nepotrebnega odlašanja na human in trajnosten način vrnejo ob polnem spoštovanju temeljnih pravic in mednarodnega prava. Z jasnimi in preglednimi pravili, ki se uporabljajo v vseh državah članicah, bi se zagotovila gotovost za zadevne državljane tretjih držav in pristojne organe. Pomembno je poenostaviti, olajšati in pospešiti postopke vračanja ter zagotoviti, da vračanje ni ovirano, vključno z nedovoljenim gibanjem v druge države članice.

(10)

Uporaba pravil iz te uredbe ne bi smela vplivati na pravila o dostopu do mednarodne zaščite iz Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Kadar je ustrezno, se pravila iz te uredbe dopolnjujejo s posebnimi pravili iz Uredbe (EU) 2024/1348, ki povezujejo negativne odločbe o azilu in odločbe o vrnitvi v zvezi z njihovo izdajo in pravnimi sredstvi iz Uredbe (EU) 2024/1348 ter postopek vračanja na meji iz Uredbe (EU) 2024/1349 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(11)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice državljanov tretjih držav in upošteva načela, ki jih priznavata zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija). Uporabljati bi jo bilo treba v skladu z Listino, splošnimi načeli prava Unije in ustreznim mednarodnim pravom.

(12)

Spoštovati bi bilo treba načelo nevračanja in prepoved kolektivnega izgona iz člena 19 Listine. V skladu z navedenim členom se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti tretji državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

(13)

Država članica, na ozemlju katere se odkrije nezakonito prebivajoči državljan tretje države, mora zagotoviti njegovo vrnitev.

(14)

Sodišče, ki ga država članica na podlagi nacionalnega prava določi kot pristojno, bi moralo biti odgovorno za pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, prepoved vstopa in odločbo, ki odreja odstranitev. Skladnost z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja, bi bilo treba preveriti, kadar gradivo iz spisa, s katerim je bilo seznanjeno sodišče, ki je na podlagi nacionalnega prava določeno kot pristojno za pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi ali odločbo, ki odreja odstranitev, kakor je bila dopolnjena ali pojasnjena v kontradiktornem postopku, kaže na to, da bi lahko bilo načelo nevračanja kršeno.

(15)

Brez poseganja v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine, ki zagotavlja, da lahko državljan tretje države izpodbija rok za odhod ali odsotnost tega roka v odločbi o vrnitvi, razveljavitev ali preklic roka za zapustitev ne bi smela vplivati na del odločbe o vrnitvi, ki nalaga ali navaja obveznost zapustitve ozemlja držav članic.

(16)

V primeru odstranitve bi morali organi, ki so na podlagi nacionalnega prava določeni kot pristojni, spoštovanje načela nevračanja preverjati na podlagi individualne ocene ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin. Zadevni državljan tretje države bi moral čim prej in pred njegovo odstranitvijo predložiti in utemeljiti informacije o svojih osebnih okoliščinah. Moralo bi se biti možno opreti na obstoječo oceno vseh pomembnih okoliščin iz prejšnjih faz postopka ali drugih predhodnih postopkov. Preučiti bi bilo treba vsako pomembno spremembo okoliščin in vse nove elemente, ki dokazujejo tveganje vračanja, tudi da se ugotovi, ali so utemeljeni in se zanje ne šteje, da jih je zadevni državljan tretje države navedel zgolj zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev.

(17)

Države članice lahko državljane tretjih držav, ki navedejo, da bi bilo z odstranitvijo kršeno načelo nevračanja, napotijo na ustrezen postopek, vključno z azilnim postopkom v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348. Države članice lahko tudi take državljane tretjih držav napotijo na ustrezen postopek, kadar se njihovi organi, ki so na podlagi nacionalnega prava določeni kot pristojni, seznanijo z ustreznimi navedbami, da bi se z odstranitvijo kršilo načelo nevračanja.

(18)

Države članice morajo imeti možnost prožnejšega in bolj ciljno usmerjenega sodelovanja, vključno z novimi dvostranskimi sporazumi ali dogovori, da bi spodbujale učinkovito vračanje v tretje države.

(19)

Ko se ugotovi, da državljan tretje države ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje na ozemlju držav članic, bi bilo treba hitro izdati odločbo o vrnitvi na podlagi individualne ocene, ob upoštevanju vseh ustreznih dejstev in okoliščin. V odločbi o vrnitvi bi morala biti navedena obveznost državljana tretje države, da zapusti ozemlje držav članic. Ne bi se smelo zahtevati, da se v odločbi o vrnitvi določi država vrnitve. Država vrnitve, ki bi morala biti določena najpozneje pred odstranitvijo, se lahko določi v odločbi o vrnitvi ali kateri koli drugi odločbi, ki odreja odstranitev in ki je ločena od odločbe o vrnitvi. Kadar obstaja ovira za odstranitev, to ne bi smelo preprečevati izdajo odločbe o vrnitvi, vendar bi bilo treba odstranitev odložiti. Kadar je ob izdaji odločbe o določitvi države vrnitve še vedno mogoče, da bo državljan tretje države odstranjen v eno od več držav vrnitve, tudi zaradi dvojnega ali večkratnega državljanstva, se lahko vse take države vrnitve določijo v navedeni odločbi. Pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine je treba zagotoviti v zvezi z vsemi državami vrnitve, določenimi v odločbi. V vsakem primeru, kadar pristojni organ nadaljuje z odstranitvijo, bi bilo treba državljana tretje države pravočasno pred odstranitvijo obvestiti o državi vrnitve, v katero bo odstranjen.

(20)

Ta uredba državam članicam ne bi smela preprečevati, da določijo druge razloge za odlog odstranitve za posebne skupine državljanov tretjih držav na podlagi nacionalnega prava.

(21)

Državljani tretjih držav, ki morajo zapustiti ozemlje, bi morali nositi primarno odgovornost za odhod z ozemlja držav članic.

(22)

Treba je zagotoviti, da se bistveni elementi odločbe o vrnitvi, ki jo izda država članica, vnesejo v posebni obliki kot evropski nalog za vrnitev, vzpostavljen na podlagi te uredbe, in dajo na voljo v okviru Schengenskega informacijskega sistema skupaj z razpisom ukrepa za vrnitev. Evropski nalog za vrnitev bi moral biti v podporo priznavanju in izvrševanju izvršljivih odločb o vrnitvi in odločb, ki odrejajo odstranitev, ki jih izda druga država članica, kadar se državljan tretje države nedovoljeno preseli v drugo državo članico.

(23)

Kadar državljanu tretje države, ki se nahaja na ozemlju države članice, druga država članica izda izvršljivo odločbo o vrnitvi, bi moralo priznavanje in izvrševanje odločb o vrnitvi olajšati in pospešiti postopek vračanja na podlagi okrepljenega sodelovanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami. Tako priznavanje in izvrševanje lahko prispevata tudi k odvračanju od nedovoljenih migracij in nedovoljenega gibanja v Uniji ter k omejevanju zamud v postopku vračanja. Pravna sredstva zoper odločbo o vrnitvi bi bilo treba uveljavljati samo v državi članici izdajateljici.

(24)

Priznanje odločbe o vrnitvi ali odločbe, ki odreja odstranitev, na podlagi informacij, ki so na voljo v evropskem nalogu za vrnitev, ne bi smelo pomeniti akta ali odločbe. Nepriznavanje odločbe o vrnitvi ali odločbe, ki odreja odstranitev, prav tako ne bi smelo pomeniti akta ali odločbe.

(25)

Kadar država članica preučuje možnosti priznanja in izvršitve izvršljive odločbe o vrnitvi ali odločbe, ki odreja odstranitev, ki jo je izdala druga država članica (vzajemno priznavanje), bi jo lahko naslednji elementi usmerjali pri opredelitvi primerov, v katerih se vzajemno priznavanje ne bi smelo uporabljati in v katerih bi morala namesto tega izdati svojo odločbo o vrnitvi. Taki primeri bi lahko vključevali primere, v katerih bi bilo izvrševanje v nasprotju z javnim redom države članice izvršiteljice, tudi v zvezi z vračanjem nekaterih kategorij državljanov tretjih držav, kot so mladoletniki brez spremstva in žrtve trgovine z ljudmi, za katere nacionalno pravo določa višjo raven zaščite; primere, kadar bi bila izdaja nove odločbe o vrnitvi hitrejša; primere, kadar so informacije, ki so na voljo v evropskem nalogu za vrnitev, nepopolne; primere, kadar je državljan tretje države zoper odločbo o vrnitvi vložil pritožbo v državi članici izdajateljici; primere, kadar je treba državljana tretje države odstraniti v drugo državo vrnitve, kot je določena v odločbi o vrnitvi ali odločbi, ki odreja odstranitev, države članice izdajateljice ali primere, kadar v odločbi o vrnitvi ni določena nobena država vrnitve.

(26)

Za namen priprave ukrepov v smeri obveznega vzajemnega priznavanja bi morale Komisija in ustrezne agencije Unije, kot je Agencija Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), ustanovljena z Uredbo (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta (10), po potrebi podpirati države članice, tudi z opredelitvijo potrebne ureditve in prilagoditev za zagotovitev samodejne obravnave evropskega naloga za vrnitev.

(27)

Države članice in Komisija ter ustrezne agencije Unije, kot je eu-LISA, bi morale najpozneje do datuma sprejetja izvedbenega akta, s katerim se določi obliko evropskega naloga za vrnitev, začeti vzpostavljati pravne in tehnične ureditve, da bi zagotovile, da je evropski nalog za vrnitev lahko na voljo prek Schengenskega informacijskega sistema.

(28)

Komisija bi morala do 17. oktobra 2029 oceniti izvajanje vzajemnega priznavanja, zlasti kar zadeva: ali so države članice vzpostavile pravno in tehnično ureditev, s katero je evropski nalog za vrnitev na voljo prek Schengenskega informacijskega sistema na podlagi te uredbe, in ali je ta ureditev učinkovita; ali so države članice vzpostavile pravno in tehnično ureditev za zagotovitev samodejne obravnave evropskega naloga za vrnitev na podlagi te uredbe; učinkovitost priznavanja in izvrševanja odločb o vrnitvi in odločb, ki odrejajo odstranitev; obremenitve pravosodnih in upravnih nacionalnih sistemov, ki izhajajo iz tega, ter rezultate ustreznih dejavnosti usposabljanja in pilotnih projektov.

(29)

Komisija bi morala na podlagi ocene izvajanja vzajemnega priznavanja po potrebi predložiti zakonodajne predloge, vključno z morebitnimi ciljno usmerjenimi spremembami za zagotovitev učinkovitega vračanja, da bi uvedli obvezno medsebojno priznavanje in izvrševanje izvršljivih odločb o vrnitvi in odločb, ki odrejajo odstranitev, ki jih izda druga država članica. Kadar Komisija predloga ne predloži, bi morala pojasniti, zakaj tega ni storila.

(30)

Učinki nacionalnih ukrepov vračanja bi morali na podlagi uveljavljanja prepovedi vstopa, ki prepoveduje vstop v vse države članice in prebivanje na njihovem ozemlju, še naprej imeti razsežnost Unije. Trajanje prepovedi vstopa bi bilo treba določiti ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera. Kadar se nezakonito prebivajoči državljan tretje države odkrije med izstopno kontrolo na zunanjih mejah, bi bilo lahko primerno naložiti prepoved vstopa, da se prepreči ponovni vstop v prihodnje in s tem zmanjša tveganje nezakonitega priseljevanja, hkrati pa se ne prepreči hiter odhod tega državljana tretje države.

(31)

Državljani tretjih držav, ki niso izpolnili obveznosti zapustitve, ali ki jim ni bil odobren rok za odhod, se lahko odstranijo s prisilnimi ukrepi. Namen okrepljenih pravil o odstranitvi bi moral biti zagotoviti neposredne in takojšnje posledice v primeru, da državljan tretje države ne odide ob izteku roka za odhod ali pred njim, ter preprečiti nedovoljena gibanja v Uniji in varnostna tveganja. Kadar ni razlogov za domnevo, da bi prostovoljna vrnitev ogrozila namen postopka vračanja, bi moralo biti mogoče, da se državljane tretjih držav, ki sodelujejo, še naprej vrača predvsem v okviru prostovoljne vrnitve. Za prisilne ukrepe bi morali veljati načeli sorazmernosti in učinkovitosti glede na uporabljene ukrepe in zastavljene cilje.

(32)

Ker se ta uredba uporablja samo za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v Uniji, ne vpliva na svetovanje pri vračanju in reintegraciji ter druge programe za podporo pri prostovoljni vrnitvi in reintegraciji državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v Uniji.

(33)

Potrebna so skupna pravila za zagotovitev, da se nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje, učinkovito identificira in hitro vrne. Zagotoviti je treba, da se izvajajo ustrezne kontrole za identifikacijo in označitev državljanov tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje, vključno z opiranjem na postopek preverjanja iz Uredbe (EU) 2024/1356 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Praviloma bi morala biti za državljane tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje, odstranitev pravilo, in moralo bi biti mogoče odstopati od splošnih pravil, da se določijo daljše ali časovno nedoločene prepovedi vstopa in daljša obdobja pridržanja, ter odstopati od uporabe posebnih centrov za pridržanje, tako da se osebe, ki ogrožajo varnost držav članic, hitro odstrani.

(34)

Z novimi pravili bi bilo treba razširiti možnosti držav članic, da zagotovijo vračanje v tretje države z dodatnimi orodji. Na voljo bi morala biti možnost sklenitve posebnih sporazumov ali dogovorov s tretjimi državami, da se državam članicam zagotovi več možnosti za vračanje, pod pogojema, da zadevna tretja država spoštuje mednarodne standarde človekovih pravic in, v primeru odstranitve, načelo nevračanja. Pomanjkljivosti v zvezi z določenimi deli ozemlja tretje države ali določljivimi kategorijami oseb ne bi smele preprečiti sklenitve takega sporazuma ali dogovora, pod pogojem do so vzpostavljena zadostna jamstva za zagotovitev polnega spoštovanja pravic državljanov tretjih držav, ki jih tak sporazum ali dogovor zadeva. Sporazum ali dogovor bi moral zlasti določati postopke, ki se uporabljajo za vrnitev, pogoje bivanja v zadevni državi, ustrezne obveznosti in odgovornosti pogodbenic sporazuma ali dogovora in posledice v primeru kršitev sporazuma ali dogovora. Kadar sporazum ali dogovor vključuje nadaljnjo vrnitev iz tretje države, bi moral ta sporazum ali dogovor poleg tega določati posledice v primeru, da nadaljnja vrnitev ni mogoča, ustrezne obveznosti in odgovornosti države pogodbenic sporazuma ali dogovora, posledice v primeru znatne spremembe, ki negativno vpliva na razmere v tretji državi, ter neodvisen nadzorni organ ali mehanizem za ocenjevanje izvajanja sporazuma ali dogovora. Tak sporazum ali dogovor bi pomenil izvajanje prava Unije za namene člena 51(1) Listine.

(35)

Za zagotovitev zadostne zaščite legitimnih interesov, povezanih z upravljanjem zunanjih meja in notranjo varnostjo zadevnih držav članic, bi bilo treba v okoliščinah, ko se država članica pogaja o sporazumu oziroma dogovoru za namene te uredbe z eno od sosednjih tretjih držav Unije, države članice, ki imajo skupno mejo s to tretjo državo, v ustreznem času pred sklenitvijo sporazuma oziroma zadevnega dogovora obvestiti o teh pogajanjih ob polnem spoštovanju načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Ob sklenitvi sporazuma ali dogovora s tretjo državo bi bilo treba od držav članic zahtevati, da Komisijo in druge države članice obvestijo o tem sporazumu ali dogovoru, preden se začne začasno uporabljati ali preden začne veljati, karkoli nastopi prej. Da bi se izognili neskladnosti s pravom Unije in dodatno povečali preglednost v zvezi s sporazumi ali dogovori med državami članicami in tretjimi državami, bi lahko države članice Komisijo in druge države članice prostovoljno obveščale o napredku pogajanj s tretjo državo v zvezi s sporazumi ali dogovori, odobrenimi na podlagi te uredbe, preden pogodbenici dosežeta končni dogovor, tudi zato, da bi Komisijo zaprosile za oceno združljivosti predvidenega sporazuma ali dogovora, o katerem se pogajajo, s pravom Unije.

(36)

Dobro delujoče schengensko območje brez notranjih meja je odvisno od uspešne in učinkovite uporabe ustreznega pravnega reda s strani držav članic. Uredba Sveta (EU) 2022/922 (12) vzpostavlja ocenjevalni in spremljevalni mehanizem za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda, tudi v zvezi z učinkovitim vračanjem nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in spoštovanjem temeljnih pravic.

(37)

V skladu s členom 24 Listine in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morala biti otrokova korist najpomembnejše vodilo držav članic pri uporabi postopkov vračanja. Pri ugotavljanju, kaj je posamezna največja korist otroka, bi morale države članice upoštevati zlasti dobrobit mladoletnika in njegov kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni družbeni razvoj, vprašanja varnosti in varovanja v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, vključno z okoljem, iz katerega prihaja. Mladoletnike brez spremstva bi moral skozi vse faze postopka vračanja voditi zastopnik ali oseba, določena za varovanje največje koristi otroka.

(38)

Kadar obstajajo razlogi za dvom, ali je državljan tretje države mladoleten, bi moral imeti pristojni organ možnost opraviti ugotavljanje starosti zadevne osebe v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom. Pristojni organ bi moral imeti možnost, da se zanaša na ugotavljanje starosti, opravljeno v prejšnjih postopkih. Za zagotovitev skladnosti upravljanja migracij v Uniji bi lahko pristojni organi upoštevali postopek iz Uredbe (EU) 2024/1348.

(39)

Za povečanje učinkovitosti postopka vračanja bi bilo treba določiti jasne obveznosti državljanov tretjih držav. Za državljane tretjih držav bi morala veljati obveznost, da zapustijo ozemlje držav članic in sodelujejo z organi v celotnem postopku vračanja. Državljani tretjih držav bi morali ostati na voljo pristojnim organom in jim biti dosegljivi ter bi morali zagotoviti vse ustrezne informacije za pripravo in izvedbo vrnitve. Prav tako ne bi smeli fizično ali ustno ovirati odstranitve. Da bi se štelo, da gre za ustno oviranje, bi moralo biti ravnanje zadevnega državljana tretje države po naravi ali značilnosti intenzivnejše od zgolj nasprotovanja. Dokazovanje njihove identitete ter pridobitev in predložitev potnih listin, potrebnih za vrnitev, bi moralo biti v prvi vrsti odgovornost državljanov tretje države. V primeru, da obveznosti zapustitve ozemlja in sodelovanja niso izpolnjene, bi bilo treba naložiti učinkovite, odvračilne in sorazmerne posledice, pristojni organi pa bi morali sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev vrnitve, po potrebi vključno s preiskovalnimi ukrepi. Državljani tretjih držav, ki jih ni mogoče odstraniti, tudi zaradi načela nevračanja ali nesodelovanja s pristojnimi organi, ne bi smeli biti izključeni iz naložitve splošnih obveznosti, vključno z obveznostjo, da ostanejo na ozemlju, obveznostjo prebivanja na določenem naslovu in obveznostjo zglasitve. Posledice nespoštovanja obveznosti sodelovanja bi morale na primer vključevati znižanje podpore in izplačil, dodeljenih v skladu z nacionalnim pravom, ali zaseg potnih listin.

(40)

Ta uredba ne vpliva na obveznosti in ukrepe, ki niso povezani z vračanjem, ali določbe, ki urejajo socialne prejemke na podlagi nacionalnega prava.

(41)

Ta uredba ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da državljanom tretjih držav, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, po potrebi naložijo kazenske sankcije, vključno z zaporno kaznijo, v skladu z nacionalnim kazenskim pravom.

(42)

Vzpostaviti bi bilo treba vrsto pravnih sredstev zoper odločbe v zvezi z vrnitvijo, da se zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih posameznikov. V primerih pritožbe ali preizkusa pred sodiščem bi morala biti na zahtevo na voljo potrebna pravna pomoč, brez poseganja v možnost, da se omeji dostop do pravne pomoči in zastopanja.

(43)

Pravna pomoč in zastopanje zajema pripravo pritožbe ali zahteve za preizkus, vključno s pripravo procesnih aktov, ki se zahtevajo na podlagi nacionalnega prava, v primeru zaslišanja pa sodelovanje na tem zaslišanju pred sodiščem, da se zagotovi uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča.

(44)

Pojem sodišča je pojem, urejen s pravom Unije, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije. Ta pojem lahko med drugim pomeni le organ, ki deluje kot tretja stranka v odnosu do organa, ki je sprejel odločitev, ki je predmet spora v postopku. Ta organ bi moral izvajati sodne funkcije in ni odločilno, ali je sam priznan kot sodišče na podlagi nacionalnega prava. Ta uredba ne bi smela vplivati na pristojnost držav članic, da organizirajo svoj nacionalni sodni sistem in določijo število pritožbenih stopenj. Kadar nacionalno pravo določa možnost vložitve nadaljnjih pritožb zoper prvo odločbo o pritožbi ali poznejšo odločbo o pritožbi, in se taka pritožba vloži, se odstranitev ne bi smela odložiti, razen če državljan tretje države zaprosi za odložitev in sodišče odloči, da jo odobri, pri čemer ustrezno upošteva posebne okoliščine posameznega primera. To ne bi smelo posegati v nacionalno pravo, ki določa odložilni učinek takih pravnih sredstev.

(45)

Da bi izboljšali učinkovitost postopkov vračanja in hkrati zagotovili spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine, bi moralo biti mogoče pritožbe zoper odločbe v zvezi z vrnitvijo, kolikor je mogoče, izpodbijati na eni sodni stopnji. Pravila iz te uredbe v zvezi s pritožbami in odlogom izvršitve odločb bi morala spoštovati pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot je določena v členu 47 Listine.

(46)

Čeprav ta uredba ne določa samodejnega odložilnega učinka pritožbe, bi morale države članice ob popolnem spoštovanju člena 47 Listine zagotoviti, da lahko pristojno sodišče prve stopnje odstranitev odloži pred izvršitvijo odločbe o vrnitvi ali odločbe, ki odreja odstranitev. Državljan tretje države bi moral imeti možnost, da vloži zahtevo za odlog izvršitve odločbe o vrnitvi ali odločbe, ki odreja odstranitev, razen če nacionalno pravo določa tudi možnost, da pristojno sodišče po uradni dolžnosti odloži njeno izvršitev. To ne bi smelo posegati v možnost držav članic, da na podlagi nacionalnega prava določijo samodejni odložilni učinek pritožbe. Da se ocene tveganja kršitve načela nevračanja ne bi podvajale, bi se bilo treba opreti na vsa gradiva iz spisa, zlasti predhodne ocene, po potrebi tudi tiste, opravljene v azilnem postopku.

(47)

Državam članicam bi bilo treba zagotoviti potrebna orodja za hitro in učinkovito vračanje, vključno z ukrepi v primeru neizpolnjevanja obveznosti, spodbudami za izpolnjevanje obveznosti glede zapustitve ozemlja in sodelovanja ter ukrepi za preprečevanje nevarnosti pobega. Pobeg vključuje dejanja, kot je zapustitev ozemlja države članice brez dovoljenja pristojnih organov iz razlogov, ki niso zunaj nadzora državljana tretje države. Skupna pravila, ki ne bi omejevala pravice držav članic, da v nacionalnem pravu določijo dodatne ukrepe in merila, bi morala racionalizirati zahteve v zvezi z obveznostmi sodelovanja in merili za ugotavljanje nevarnosti pobega. Ta skupna pravila bi morala tudi zagotoviti, da se v državah članicah uporabljajo pridržanje in alternative pridržanju, da bi se postopek vračanja učinkovito upravljal.

(48)

Pridržanje bi moralo biti mogoče odrediti, kadar je to sorazmerno in potrebno, in sicer po individualni oceni posameznega primera le za namene vrnitve, vključno s pripravo vrnitve, ponovnim sprejemom ali izvedbo odstranitve. Organi bi morali ravnati s potrebno skrbnostjo, pridržanje pa bi moralo trajati čim krajši čas ter na splošno v posamezni državi članici ne bi smelo presegati 24 mesecev. V primeru kadar nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav pobegnejo v drugo državo članico se pretekla obdobja pridržanja ne bi smela upoštevati pri izračunu najdaljšega obdobja pridržanja. Obdobja pridržanja, določena v drugih uredbah ali direktivah, ki se ne nanašajo na postopek vračanja, ne bi smela biti vključena v izračun najdaljšega obdobja pridržanja. Med pridržanjem bi bilo treba obravnavati posebne potrebe, ki izhajajo iz ocene ranljivosti. Kadar nacionalno pravo določa pridržanje mladoletnikov, bi bilo treba upoštevati predvsem največjo korist otroka. Kadar je mogoče za nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav namesto pridržanja učinkovito uporabiti druge, manj prisilne alternativne ukrepe, bi bilo treba to tudi storiti.

(49)

Kadar pridržanje traja 24 mesecev, bi morale države članice v določenih okoliščinah imeti možnost, da nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav nadalje pridržijo za obdobja, ki niso daljša od skupno šestih mesecev, kadar obstaja tveganje pobega in se zaradi sprememb okoliščin zaradi novih pomembnih informacij upravičeno pričakuje odstranitev. Pridržanje bi bilo treba odrediti v skladu z načeli nujnosti in sorazmernosti ter bi moralo trajati čim krajši čas.

(50)

Za vračanje državljanov tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje, so potrebni posebni ukrepi za zaščito pravic in svoboščin drugih. Zato bi moralo biti mogoče take državljane tretjih držav pridržati za obdobje, daljše od 24 mesecev. Vsako tako pridržanje bi moralo biti v skladu z načelom sorazmernosti.

(51)

S pridržanimi državljani tretjih držav bi bilo treba ravnati humano in dostojanstveno, ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic ter v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom, pri čemer bi bilo treba upoštevati praktične smernice Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Pridržanje bi moralo praviloma potekati v posebnih centrih za pridržanje ali namenskih krilih drugih ustanov. Kadar država članica ne more zagotoviti takih centrov, bi moralo biti mogoče državljane tretjih držav nastaniti v zaporu, vendar morajo biti kolikor je to mogoče taki državljani tretjih držav ločeni od navadnih zapornikov. Omogočiti bi bilo treba, da za državljane tretjih držav, ki predstavljajo varnostno tveganje, v centrih za pridržanje velja poostrena varnostna ureditev.

(52)

Razlogi za pridržanje iz te uredbe ne posegajo v druge razloge za pridržanje, vključno z razlogi za pridržanje v okviru kazenskega postopka, ki se uporablja na podlagi nacionalnega prava.

(53)

Obveznost vsake države, da ponovno sprejme svoje državljane, je temeljno načelo državne suverenosti in mednarodnega sodelovanja. Dolžnost držav, da ponovno sprejmejo svoje državljane, se šteje za načelo običajnega mednarodnega prava in je predvidena v Prilogi 9, poglavje 5, Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu ter določena v Sporazumu o partnerstvu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter članicami Organizacije afriških, karibskih in pacifiških držav na drugi strani (Samojski sporazum). Učinkovito vračanje je mogoče le, če države izpolnjujejo obveznost ponovnega sprejema svojih državljanov. Zato so države članice za učinkovito izvajanje vrnitev odvisne od sodelovanja tretjih držav. Unija in države članice za izboljšanje sodelovanja s tretjimi državami po potrebi uporabljajo obstoječe instrumente, kot sta člen 25a Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (13) in podpora, ki jo zagotavlja Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) v skladu z Uredbo (EU) 2019/1896 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(54)

Zunanja razsežnost politike vračanja je sestavni del celovitega pristopa k upravljanju migracij. Učinkovito sodelovanje na področju vračanja in ponovnega sprejema je temeljna zunanja komponenta uravnoteženih in celovitih partnerstev s tretjimi državami v skladu s cilji iz Uredbe (EU) 2024/1351. Evropski svet je med drugim v sklepih iz oktobra 2024 pozval k hitremu ukrepanju za zagotovitev učinkovitega vračanja, pri čemer naj se kot vzvod uporabijo vse ustrezne politike in orodja Unije, vključno z vizumsko politiko, trgovino, razvojem in diplomacijo. Tako v državah članicah kot v institucijah Unije je potreben vsevladni pristop.

(55)

Ker se lahko sodelovanje tretjih držav na področju vračanja in ponovnega sprejema nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v praksi izkaže za zahtevno in brez poseganja v oceno sodelovanja tretjih držav na področju ponovnega sprejema iz člena 25a Uredbe (ES) št. 810/2009, bi morale imeti Unija in države članice v primeru, da ima ena ali več držav članic težave pri sodelovanju tretje države na področju ponovnega sprejema, vključno s potrditvijo državljanstva, pridobitvijo potrebnih potnih listin od ustreznih organov tretjih držav in organizacijo operacij vračanja, možnost, da kot del usklajenega pristopa Unije k izboljšanju sodelovanja na področju vračanja in ponovnega sprejema uporabijo ustrezna in obstoječa orodja, določena v pravu Unije, kolikor jih zavezujejo zakonodajni akti o vzpostavitvi teh orodij.

(56)

Usklajen pristop k ponovnemu sprejemu med državami članicami je ključnega pomena za lažje vračanje državljanov tretjih držav. Nezadostno nadaljnje ukrepanje na podlagi izvršljivih odločb o vrnitvi bi lahko oviralo učinkovitost skupnega pristopa k vračanju. Izvršljivim odločbam o vrnitvi bi morali sistematično slediti vsi potrebni ukrepi za izvršitev vrnitve, po potrebi tudi vložitev prošenj za ponovni sprejem organom tretjih držav v primerih, ko se dvomi o državljanstvu ali ko je treba pridobiti potno listino.

(57)

Uspešni postopki vračanja temeljijo na učinkovitem upravnem sodelovanju in izmenjavi informacij med državami članicami. Izmenjava informacij, vključno z izmenjavo podatkov o identiteti in državljanstvu državljanov tretjih držav, njihovih potnih listinah in drugimi ustreznimi informacijami, bi morala temeljiti na jasnih pravilih, vključno s pravili iz Uredbe (EU) 2018/1860 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Pri teh pravilih bi bilo treba spoštovati načela varstva podatkov in pravice zadevnih posameznikov ter zagotavljati, da so take informacije točne in se uporabljajo samo za namene vračanja, odstranitve, ponovnega sprejema in reintegracije ter da so zaščitene pred nepooblaščenim dostopom, razkritjem ali uporabo.

(58)

Za obdelavo osebnih podatkov za namene te uredbe se uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Za obdelavo osebnih podatkov v institucijah in organih Unije za namene te uredbe se uporablja Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Ker so s ponovnim sprejemom in učinkovito vrnitvijo povezani pomembni javni interesi, bi bilo lahko potrebno za namene vrnitve, odstranitve, ponovnega sprejema in reintegracije prenesti osebne podatke državljanov tretjih držav, ki jim je bila izdana odločba o vrnitvi, vključno s podatki v zvezi z njihovo identiteto, potnimi listinami, drugimi ustreznimi podatki ter v ustrezno utemeljenih primerih podatki o njihovih kazenskih obsodbah in zdravju. Take prenose je treba opraviti v skladu s poglavjem V Uredbe (EU) 2016/679, poglavjem V Uredbe (EU) 2018/1725 ter pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot je ustrezno, pa tudi v skladu z načeli nevračanja, sorazmernosti in nujnosti ter Listino.

(59)

Pristojni organi, ki so pristojni za azil, in pristojni organi, ki so vključeni v različne faze postopka vračanja, bi morali tesno sodelovati in se med seboj usklajevati za zagotovitev učinkovitega vračanja.

(60)

Skupni sistem vračanja bi moral v celoti izkoristiti digitalne sisteme, ki podpirajo upravljanje vračanja, ponovnega sprejema in reintegracije, s poudarkom na učinkovitem upravnem postopku, sodelovanju, izmenjavi informacij in interoperabilnosti.

(61)

Sodelovanje in pomoč med državami članicami bi morala praviloma potekati tudi zato, da se omogoči tranzit prek njihovega ozemlja, logistična ali druga materialna pomoč ali pomoč v naravi, povezana s takim tranzitom, da se olajšajo predaje v drugo državo članico, bodisi na podlagi dvostranskih sporazumov ali dogovorov ali na podlagi sodelovanja med državami članicami, ali da se zagotovi podpora pri odhodu državljanov tretjih držav v države članice, v katerih imajo pravico do prebivanja.

(62)

Unija brez poseganja v večletni finančni okvir za obdobje 2028–2034 zagotavlja finančno in operativno podporo za učinkovito izvajanje te uredbe. Kolikor se bodo dejavnosti financirale iz tematskega instrumenta Sklada za azil, migracije in vključevanje, se lahko izvajajo v okviru neposrednega, posrednega ali deljenega upravljanja. Države članice bi morale kar najbolje izkoristiti razpoložljive finančne instrumente, programe in projekte Unije na področju vračanja, zlasti tiste na podlagi Uredbe (EU) 2021/1147 Evropskega parlamenta in Sveta (18), ter operativno pomoč, ki jo zagotavlja Frontex v skladu z Uredbo (EU) 2019/1896.

(63)

Poročanje o učinkovitosti te uredbe in opredelitev področij, na katerih so potrebne izboljšave, bi morala temeljiti na zbiranju in analizi obstoječih, zanesljivih in primerljivih statistikah o učinkovitosti postopkov vračanja, sodelovanju tretjih držav in prizadevanjih za reintegracijo. Upoštevati bi bilo treba standarde iz Uredbe (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (19), iz Uredbe (EU) 2019/1896 in iz nacionalnega prava ter jih po potrebi pregledati, da se zagotovi ustreznost statistike. Določiti bi bilo treba skupne standarde in opredelitve za zbiranje in sporočanje ustreznih podatkov, da bi omogočili oceno učinka te uredbe in prispevali k sprejemanju informiranih odločitev o prihodnjem razvoju politike.

(64)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za uvedbo evropskega naloga za vrnitev. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(65)

Ta uredba vzpostavlja nov skupni sistem vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ki ga neposredno izvajajo nacionalni organi. Novi sistem prinaša pomembne novosti, namenjene izboljšanju učinkovitosti postopka vračanja, tudi v zvezi s tretjimi državami vrnitve in zunanjo razsežnostjo vračanja. Da bi se omogočila takojšnja uporaba ukrepov iz te uredbe, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Določbe, ki niso navedene v členu 50(2) te uredbe in ki bodo nadomestile Direktivo 2008/115/ES ter naj bi v celoti nadomestile pravni okvir iz navedene direktive, bi se morale uporabljati od 17. oktobra 2027, da se omogoči sprejetje vseh potrebnih pripravljalnih in operativnih ukrepov ter zagotovi njeno nemoteno, učinkovito in dosledno izvajanje na ravni Unije in nacionalni ravni ter prepreči kakršno koli prekrivanje med navedeno direktivo in to uredbo. Direktivi 2001/40/ES in 2008/115/ES ter Odločbo Sveta 2004/191/ES (21) bi bilo zato treba razveljaviti od tega datuma naprej.

(66)

Ker cilja te uredbe, in sicer izboljšanja učinkovitosti vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa za zagotovitev skupnega in skladnega pristopa držav članic lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(67)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(68)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Protokolom št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU, in ob upoštevanju uporabe člena 4 navedenega protokola za Irsko ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(69)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (22), ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa Sveta 1999/437/ES (23).

(70)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (24), ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (25).

(71)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (26).

(72)

Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003.

(73)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 23. maja 2025 –