(1)

Etilenoksid v vrsti proizvodov 2 (razkužila in algicidi, ki niso namenjeni neposredni uporabi na ljudeh ali živalih), kot je opredeljena v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012, je bil vključen v delovni program za sistematično preverjanje vseh obstoječih aktivnih snovi, ki jih vsebujejo biocidni proizvodi, iz navedene uredbe, kot je določeno v Prilogi II k Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 1062/2014 (2). Vloga za odobritev etilenoksida v vrsti proizvodov 2 je bila vložena 1. decembra 2009.

(2)

V Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2025/1074 (3) je bilo ugotovljeno, da reprezentativni proizvod, vključen v vlogo za odobritev, ne spada na področje uporabe Uredbe (EU) št. 528/2012 in da zato etilenoksida ni primerno odobriti kot aktivno snov za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 2.

(3)

Poljska je 25. februarja 2026 v skladu s členom 55(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 Komisiji predložila vlogo za odstopanje od člena 19(1), točka (a), navedene uredbe, v kateri je zaprosila, da se ji dovoli, da izda dovoljenja za biocidne proizvode, ki vsebujejo etilenoksid, za zaščito kulturne dediščine, vključno z arhivskim gradivom.

(4)

Glede na informacije, ki jih je predložila Poljska, se uporaba etilenoksida šteje za bistveno za zaščito predmetov s celuloznim substratom in drugih predmetov kulturne dediščine, saj je to edina učinkovita tehnika za nadzor nad različnimi škodljivimi organizmi, ki lahko ogrožajo take predmete, zlasti nad plesnijo in bakterijami. Delovanje gliv ali bakterij na predmetih kulturne dediščine s celuloznim substratom lahko povzroči mehanske poškodbe, razbarvanje, zmanjšanje trdnosti materiala in nazadnje popolno uničenje predmeta. Ohranjanje materialov, kot so večbarvni les, tekstil in umetniške slike, ogroža tudi mikrobiološka kontaminacija, ki lahko povzroči kemično razgradnjo, kot sta sprememba pigmenta in razgradnja veziva, ter fizične poškodbe, kot so madeži in oslabitev vlaken. Poleg tega mikrobiološka kontaminacija običajno vpliva na celotne zbirke in ne samo na posamezne predmete. Po navedbah Poljske so v zvezi s tem posebej nevarne glivične okužbe, saj lahko ti mikroorganizmi rastejo na različnih vrstah substratov, pri čemer je povečana vlažnost praktično edini dejavnik, ki je potreben za njihov razvoj.

(5)

Kot je Poljska navedla v vlogi, je razkuževanje z etilenoksidom v komorah za zaplinjevanje najučinkovitejši postopek razkuževanja za zaščito predmetov kulturne dediščine, zlasti knjižnic in arhivov, saj je zelo učinkovit proti mikroorganizmom, vključno s plesnimi, njihovimi sporami in odpornimi oblikami, ne spreminja optičnih parametrov ali pospešuje naravnih procesov staranja tretiranega papirja, sistem razkuževanja v komorah je varen za delovno osebje, razkužene zbirke pa so varne za prihodnje uporabnike. Po navedbah Poljske je ena od ključnih prednosti te tehnike zmožnost obsežne uporabe, ki omogoča hkratno razkuževanje celotnih zbirk. To je zlasti pomembno v primeru masovne kontaminacije, ki jo povzročijo poplave in druge naravne nesreče, razlitja vode ali gašenje požara z vodo.

(6)

Po navedbah Poljske ustrezne alternativne metode za tretiranje predmetov kulturne dediščine, vključno z arhivskim gradivom, ne obstajajo. Uporaba etanola je učinkovita le pri lokalizirani in površinski kontaminaciji, ne pa tudi pri notranji kontaminaciji, poleg tega ni primerna za postopke masovnega razkuževanja. Uporaba kvaternih amonijevih hlapov je neučinkovita proti sporam in celulolitičnim glivam ter lahko povzroči spremembe fizikalnih lastnosti in pH papirja. Anoksija je učinkovita proti žuželkam, ni pa učinkovita proti plesni in bakterijam. Ionizirajoče sevanje, kot je sevanje gama, povečuje občutljivost papirja na kalivost mikroorganizmov in lahko povzroči znatno razgradnjo celuloze. Ultravijolično sevanje ni učinkovito proti sporam in je lahko škodljivo za tretirane predmete, saj povzroča spremembo barve, krhkost in premreževanje v organskih materialih.

(7)

Kot je navedla Poljska v vlogi, se proizvodi, ki vsebujejo etilenoksid, uporabljajo za zaplinjevanje s strani usposobljenih strokovnjakov. Razkuževanje z etilenoksidom se zaradi njegovih nevarnih lastnosti izvaja samo v hermetično zaprtih vakuumskih komorah za zaplinjevanje, ki delujejo v zaprtem, popolnoma avtomatiziranem in natančno nadzorovanem sistemu pod atmosferskim tlakom. Postopek razkuževanja vključuje več faz, vključno s končno, ponovljivo fazo zračenja in odstranjevanja ostankov plinov v katalitično sežigalnico, kjer se etilen popolnoma razgradi, s čimer se preprečijo emisije v okolje. Po končanem postopku se tretirani materiali za najmanj sedem dni shranijo v čistem skladiščnem prostoru, opremljenem s sistemom za zaznavanje etilenoksida, z integriranim prezračevalnim sistemom za dodatno operativno varnost.

(8)

Iz informacij in utemeljitev iz vloge, ki jo je predložila Poljska, je razvidno, da je uporaba etilenoksida bistvena za varstvo kulturne dediščine in da na Poljskem ne obstajajo ustrezne alternative za tretiranje predmetov kulturne dediščine, zlasti za tretiranje arhivov in knjižnic, saj vse alternativne tehnike, ki so trenutno na voljo, niso dovolj učinkovite oziroma lahko povzročijo škodo na tretiranih materialih.

(9)

Na podlagi informacij in utemeljitev, ki jih je predložila Poljska, je primerno sklepati, da je etilenoksid bistvenega pomena za varstvo kulturne dediščine na Poljskem in da v tej državi trenutno ni na voljo ustreznih alternativ. Poljski bi bilo zato treba dovoliti, da izda dovoljenja za biocidne proizvode, ki vsebujejo etilenoksid, za zaščito kulturne dediščine –