(1)

Unija pozdravlja tuje naložbe, saj prispevajo k rasti, tako da povečujejo njeno konkurenčnost, ustvarjajo delovna mesta in ekonomijo obsega ter privabljajo kapital, tehnologije, inovacije in strokovno znanje.

(2)

Člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, da Unija v odnosih s preostalim svetom podpira in spodbuja svoje vrednote in interese ter prispeva k zaščiti svojih državljanov.

(3)

Unija in države članice imajo odprto naložbeno okolje, kar je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) ter vključeno v mednarodne zaveze Unije in njenih držav članic. Vendar člen 21(2) PEU določa, da so politike in ukrepi Unije namenjeni zaščiti njenih vrednot, temeljnih interesov, varnosti, neodvisnosti in celovitosti. Ta načela in cilji so temelj skupne trgovinske politike Unije, kot je določena v členu 207 PDEU, tudi v zvezi s tujimi naložbami. Na tej podlagi imajo Unija in države članice možnost, da na podlagi mednarodnih zavez, sprejetih v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter v trgovinskih in naložbenih sporazumih, sklenjenih s tretjimi državami, omejijo neposredne tuje naložbe zaradi varnosti ali javnega reda, če so izpolnjene določene zahteve.

(4)

Na podlagi Uredbe (EU) 2019/452 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bil vzpostavljen okvir za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji, ki ga izvajajo države članice. Z navedeno uredbo je bil zlasti določen mehanizem sodelovanja, ki državam članicam in Komisiji omogoča, da si izmenjujejo informacije o neposrednih tujih naložbah in izrazijo zaskrbljenost glede tveganj za varnost ali javni red. V skladu z navedenim mehanizmom sodelovanja je morala država članica, v kateri se izvaja neposredna tuja naložba, ustrezno upoštevati pripombe, ki so jih predložile druge države članice, in mnenje, ki ga je Komisija izdala v svoji odločitvi v zvezi s pregledom.

(5)

Okvir, vzpostavljen na podlagi Uredbe (EU) 2019/452, je izpolnil svoj cilj, da se državam članicam in Komisiji zagotovi uradni mehanizem za izmenjavo informacij o neposrednih tujih naložbah in ozaveščanje o čezmejnih tveganjih za varnost ali javni red, ki izhajajo iz nekaterih neposrednih tujih naložb.

(6)

Vendar je potreben nov zakonodajni instrument, da bi se povečala učinkovitost in uspešnost pregleda neposrednih tujih naložb ter zagotovila višja stopnja usklajenosti po vsej Uniji. Te izboljšave so potrebne zaradi spreminjajoče se narave naložbenih tokov. Povezovanje svetovnih gospodarstev je skupaj z vojno in geopolitičnimi napetostmi privedlo do novih tveganj, v zvezi s katerimi morajo Unija in države članice ukrepati. Komisija in visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sta 20. junija 2023 sprejela skupno sporočilo z naslovom Evropska strategija za gospodarsko varnost, 3. decembra 2025 pa sta Komisija in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sprejela skupno sporočilo z naslovom Krepitev gospodarske varnosti EU. V teh sporočilih se pregled neposrednih tujih naložb obravnava kot orodje za zaščito Unije pred tveganji za gospodarsko varnost. V sporočilih je poudarjeno, da je treba obravnavati tveganja, povezana z odpornostjo dobavnih verig, dostopom do kritične infrastrukture, uhajanjem tehnologije ter uporabo gospodarskih odvisnosti kot orožja ali gospodarske prisile.

(7)

Nekatere tuje naložbe, ki niso zajete v Uredbi (EU) 2019/452, bi lahko povzročile tveganja za varnost in javni red. To velja zlasti za nekatere tuje naložbe, izvedene v državah članicah, v katerih mehanizem pregleda še ne deluje, tuje naložbe, izvedene v državah članicah, v katerih mehanizem pregleda sicer deluje, vendar njegovo področje uporabe ne vključuje nekaterih občutljivih tujih naložb, ter tuje naložbe, ki jih izvedejo tuji vlagatelji prek odvisnega podjetja s sedežem v Uniji (v nadaljnjem besedilu: naložbe znotraj Unije) ter ki potencialno predstavljajo enaka tveganja za varnost ali javni red kot tuje naložbe, ki se izvedejo neposredno iz tretjih držav.

(8)

Ko je v veliki večini držav članic veljal zakonodajni instrument, ki je zagotavljal mehanizem pregleda neposrednih tujih naložb, vendar ne v vseh, so zaradi odsotnosti tega mehanizma v nekaterih državah članicah problematični tuji vlagatelji, ki so želeli vlagati v občutljiva sredstva, lahko vlagali v teh državah članicah, ki so bile tako njihova vstopna točka na notranji trg. Poleg tega v številnih državah članicah nacionalna zakonodaja zajema tudi pregled naložb v Uniji, pri katerih ni tujih vlagateljev. Med državami članicami obstajajo znatne razlike glede področja uporabe, pragov in meril, ki se uporabljajo za oceno, ali je verjetno, da bo tuja naložba negativno vplivala na varnost ali javni red. Razlike obstajajo tudi v postopkih pregleda. S to uredbo naj bi zmanjšali razlike v ključnih elementih mehanizmov pregleda, ki se izvajajo na nacionalni ravni. V nekaterih državah članicah se tuja naložba lahko izvede pred prejetjem potrditve glede učinka na varnost in javni red. Druge pa zahtevajo, da se tuja naložba finalizira šele po odobritvi v okviru mehanizma pregleda. Take razlike povzročajo težave za nemoteno delovanje notranjega trga, saj ustvarjajo na primer neenake konkurenčne pogoje in zvišujejo stroške izpolnjevanja obveznosti za vlagatelje, ki želijo priglasiti transakcije v več kot eni državi članici. Zmanjšanje razlik je ključnega pomena za zagotovitev predvidljivosti glede veljavnih nacionalnih ureditev in njihovih značilnosti za vlagatelje in posledično znižanje stroškov izpolnjevanja obveznosti. To je še toliko bolj pomembno glede na stopnjo povezanosti notranjega trga, kar lahko privede do tega, da ena sama transakcija vpliva na več držav članic po vsej Uniji. Transakcija, namenjena pridobitvi podjetja, ki je ustanovljeno na podlagi zakonodaje ene države članice, lahko na primer vpliva tudi na varnost ali javni red druge države članice, in sicer zaradi strukture dobavnih verig ali drugih gospodarskih elementov, ki povezujejo ciljno podjetje v Uniji z drugimi podjetji s sedežem v drugih državah članicah. Da bi se odpravile take težave, ki izhajajo iz povezanosti notranjega trga, ter da bi se zagotovila večja doslednost in predvidljivost, je primerno, da se merila in elementi, ki se uporabljajo za oceno tujih naložb, določijo z ukrepanjem na ravni Unije. Zato je cilj te uredbe povečati konvergenco nacionalnih pravil, ki se uporabljajo za pregled tujih naložb, tudi naložb znotraj Unije, in s tem ustvariti enake konkurenčne pogoje, povečati gotovost za tuje vlagatelje in preprečiti, da bi nastale dodatne ovire za delovanje notranjega trga.

(9)

Da bi se zagotovil dosleden pristop k pregledu tujih naložb po vsej Uniji, bi bilo treba od vseh držav članic zahtevati, da pregledujejo tuje naložbe zaradi varnosti ali javnega reda. Poleg tega bi bilo treba harmonizirati ključne elemente nacionalnih mehanizmov pregleda. Del te minimalne harmonizacije bi morala biti obveznost držav članic, da zagotovijo pregled tujih naložb, usmerjenih v subjekte, ki delujejo na določenem sklopu občutljivih področij. S to obveznostjo naj bi zagotovili, da se bodo nekatere občutljive tuje naložbe pregledale v vseh državah članicah. Poleg tega bi bilo treba s to uredbo dodatno uskladiti in pojasniti postopke na podlagi mehanizma sodelovanja ter vzajemno delovanje med mehanizmi pregleda in mehanizmom sodelovanja. Zlasti je treba zagotoviti, da bodo vsi mehanizmi pregleda vključevali začetni pregled, ki ne bi smel trajati več kot 45 koledarskih dni od datuma, ko organ za pregled šteje, da je prijava popolna. Zato bi bilo treba za namene te uredbe uvesti opredelitev „prijave“, ki bi zajela tako začetno predložitev zahtevane dokumentacije kot oceno, ali se prošnja šteje za popolno. Po potrebi bi bilo treba opraviti poglobljeno preiskavo. Poleg tega bi bilo treba harmonizirati roke za obveščanje prek mehanizma sodelovanja in bolje uskladiti korake postopka, zlasti v zvezi s predložitvijo pripomb držav članic in izdajo mnenj Komisije. S to harmonizacijo in uskladitvijo bi lahko odpravili težave v primerih, ko časovni okviri nacionalnih postopkov niso usklajeni, kar lahko povzroči zamudo pri transakciji. Do določene mere bi bilo treba harmonizirati merila, ki bi jih morale države članice in Komisija upoštevati pri oceni, ali je verjetno, da bo tuja naložba negativno vplivala na varnost ali javni red. Ta skupni sklop meril bi moral vključevati varnost, celovitost, odpornost in delovanje kritičnih subjektov, razpoložljivost kritičnih tehnologij in neprekinjeno oskrbo s kritičnimi viri. S skupnim sklopom meril bi zagotovili enotnejšo oceno verjetnosti negativnega učinka tujih naložb na varnost ali javni red, hkrati pa bi države članice še vedno lahko upoštevale dodatna merila, ki bi se lahko med njimi razlikovala.

(10)

Pregled tujih naložb bi bilo treba izvajati v skladu s to uredbo. Pri pregledu bi bilo treba upoštevati vse razpoložljive informacije in spoštovati načelo sorazmernosti. Pri pregledu bi bilo treba spoštovati cilj, da se ohranita odprto naložbeno okolje in notranji trg. Poleg tega bi moral biti pregled tujih naložb skladen s pravom Unije ter zlasti s členoma 49 in 63 PDEU. Vse omejitve svobode ustanavljanja ali prostega pretoka kapitala, ki bi lahko izhajale iz mehanizmov pregleda ali odločitev v zvezi s pregledom, kot so naložitev blažitvenih ukrepov ali prepoved ali odprava tuje naložbe, bi morale biti utemeljene z razlogi, povezanimi z javnim redom ali javno varnostjo, ki vključujejo resnične in dovolj resne grožnje temeljnemu interesu družbe. Med tovrstnimi razlogi, povezanimi z javnim redom ali javno varnostjo, so tveganja za delovanje institucij in osnovnih javnih služb, oskrbo z osnovnimi proizvodi ali storitvami ali preživetje prebivalstva, tveganja resnih motenj v zunanjih odnosih, tveganja za mirno sobivanje narodov ali tveganja za vojaške interese.

(11)

Da bi se omogočilo učinkovito in uspešno delovanje mehanizma sodelovanja, vzpostavljenega s to uredbo, je treba opredeliti skupni minimalni obseg tujih naložb, ki bi jih morale vse države članice pregledati.

(12)

Država članica, v kateri se tuja naložba načrtuje ali zaključi (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), bi morala imeti večjo odgovornost do Komisije in tistih držav članic, ki izrazijo ustrezno utemeljene pomisleke glede varnosti ali javnega reda.

(13)

Skupni okvir iz te uredbe ne bi smel vplivati na izključno odgovornost vsake države članice za varovanje svoje nacionalne varnosti, kot je določeno v členu 4(2) PEU. Ta skupni okvir prav tako ne bi smel vplivati na zaščito bistvenih varnostnih interesov držav članic v skladu s členom 346 PDEU.

(14)

Ta uredba bi morala zajemati tuje naložbe, ki vzpostavljajo ali ohranjajo trajne in neposredne povezave med tujimi vlagatelji, vključno z državnimi organi, in ciljnimi podjetji v Uniji, ki izvajajo gospodarsko dejavnost v državi članici. Ta uredba bi se morala uporabljati, kadar tuje naložbe izvede neposredno tuji vlagatelj ali kadar gre za naložbe znotraj Unije. Uredba pa ne bi smela zajemati pridobitve vrednostnih papirjev podjetij, katerih namen ni vplivati na upravljanje ali nadzor podjetja (portfeljske naložbe), temveč so namenjene izključno za finančne naložbe.

(15)

Trajne in neposredne povezave med tujim vlagateljem in ciljnim podjetjem v Uniji nastanejo, kadar tuji vlagatelj pridobi dejansko udeležbo pri upravljanju ciljnega podjetja v Uniji ali nadzoru nad njim. To zagotovo velja, kadar tuji vlagatelj pridobi odločilen vpliv na ciljno podjetje v Uniji, kar pomeni, da lahko dejansko ali pravno sam ali skupaj z drugimi določa poslovno politiko ciljnega podjetja v Uniji. Vendar lahko dejanska udeležba pri upravljanju ciljnega podjetja v Uniji ali nadzoru nad njim obstaja tudi, kadar lahko tuji vlagatelj, ne da bi imel odločilen vpliv na ciljno podjetje v Uniji, kljub temu pomembno vpliva na njegovo poslovno politiko, ravnanje ali odločitve, na primer z lastništvom delnic, glasovalnimi pravicami, pogodbami, vključno z vplivom, ki izhaja iz odnosov z dobavitelji, in znatno zastopanostjo v upravnem odboru.

(16)

Iz področja uporabe te uredbe bi bilo treba izključiti prevzeme z instrumenti za reševanje na podlagi zadevnih okvirov za reševanje (za banke, centralne nasprotne stranke, zavarovalnice ali pozavarovalnice). V teh primerih je bistvenega pomena čas in odločitve se pogosto sprejemajo čez noč. Postopki pregleda, ki jih predpisuje ta uredba, bi lahko pravočasen odziv onemogočili. Da bi se izognili tveganjem za finančno stabilnost, bi bilo treba transakcije reševanja izključiti. Organi za reševanje bi morali pri izvajanju ukrepov za reševanje, v katere je vključen tuji vlagatelj, v največji možni meri upoštevati cilj te uredbe, zlasti kadar gre za strateška sredstva.

(17)

Operacije prestrukturiranja znotraj skupine podjetij ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe, kadar se izvajajo izključno za namene notranje reorganizacije, na primer z združitvijo ali delitvijo ciljnega podjetja v Uniji ali skupine podjetij, ki ji ciljno podjetje v Uniji pripada, ne da bi to povzročilo spremembe dejanskega lastništva ciljnega podjetja v Uniji. In sicer bi bilo treba iz področja uporabe izključiti primere notranjega prestrukturiranja, kadar notranje prestrukturiranje: ne povzroči, da bi novi tuji vlagatelj pridobil lastništvo ali nadzor nad ciljnim podjetjem v Uniji ali nad podjetjem, ki ima neposredno ali posredno v lasti ciljno podjetje v Uniji ali ga nadzoruje; ne povzroči povečanja deleža delnic, ki jih imajo tuji vlagatelji; ne povzroči, da bi bile tujim vlagateljem podeljene dodatne pravice, ki bi lahko vodile v spremembo dejanske udeležbe enega ali več tujih vlagateljev pri upravljanju ciljnega podjetja v Uniji ali nadzoru nad njim. Vendar bi lahko notranje prestrukturiranje, ki vključuje uvedbo novega pravnega subjekta s sedežem v tretji državi, ki še ni zastopana v zgornjem delu lastniške verige ciljnega podjetja v Uniji, povzročilo varnostna tveganja in bi ga bilo zato treba vključiti v področje uporabe te uredbe. Za tovrsten subjekt bi lahko na primer veljalo pravo tretje države, ki fizičnim ali pravnim osebam nalaga obveznost posredovanja informacij za obveščevalne namene brez dolžnega pravnega postopanja ali nadzornih mehanizmov.

(18)

Uredba (EU) 2019/452 zajema le neposredne tuje naložbe, ki jih izvedejo neposredno tuji vlagatelji v Uniji. Vendar je treba področje uporabe te uredbe razširiti na tuje naložbe med državami članicami, ki se izvajajo prek podjetja, ki ima sedež v eni državi članici in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom tujega vlagatelja (v nadaljnjem besedilu: odvisno podjetje tujega vlagatelja v Uniji). Te tuje naložbe pomenijo enaka posebna tveganja za varnost ali javni red kot neposredne tuje naložbe, ki se izvajajo prek pravnega subjekta, ki nima sedeža v Uniji, saj ima obvladujoči tuji vlagatelj vpliv na ciljno podjetje v Uniji, tudi če se naložbe izvajajo prek odvisnega podjetja tujega vlagatelja v Uniji. Ta posebna tveganja bi lahko nastala zaradi jurisdikcije, ki velja za tujega vlagatelja, ali zaradi vpliva vlade ali nedržavnih akterjev tretje države. Teh tveganj ne povzročajo tuje naložbe, ki jih izvajajo vlagatelji, ki niso pod neposrednim ali posrednim nadzorom osebe ali subjekta iz tretje države. Zato je primerno v področje uporabe te uredbe vključiti tuje naložbe, izvedene prek odvisnega podjetja tujega vlagatelja v Uniji, ne pa tudi naložb drugih vlagateljev iz Unije, zlasti da bi bile dosledno zajete tuje naložbe, ki ustvarjajo trajno povezavo med tujim vlagateljem in ciljnim podjetjem v Uniji, ne glede na to, ali naložbo izvede neposredno tuji vlagatelj ali se izvede prek subjekta s sedežem v Uniji, ki je pod nadzorom tujega vlagatelja. S tem bi povečali doslednost in predvidljivost pravil glede pregleda v vseh državah članicah, s čimer bi se znižali stroški izpolnjevanja obveznosti za tuje vlagatelje in odpravile spodbude za vlaganje v države članice, v katerih se take transakcije ne pregledujejo.

(19)

Da bi se ustrezno ocenilo, ali je verjetno, da bo tuja naložba negativno vplivala na varnost ali javni red, je pomembno, da izraz „dejanski lastnik“ zajema dejanske imetnike neposrednega ali posrednega vpliva na tujega vlagatelja ali ciljno podjetje v Uniji. V primeru skladov pravno lastništvo pripada skladu kot takemu, vendar je gospodarska korist namenjena fizični osebi ali osebam, v imenu katerih sklad deluje. Zato bi morala opredelitev „dejanskega lastnika“ zajemati tudi tiste, ki imajo na koncu koristi od tuje naložbe, zlasti upravičence sklada. Vendar je treba upoštevati, da so lahko tuji vlagatelji včasih krinka za osebo, ki dejansko stoji za tujo naložbo. Podobno lahko tuji vlagatelji včasih delujejo pod prisilo drugih akterjev, ki lahko na koncu vplivajo na tujo naložbo. Zato bi morala opredelitev „dejanskega lastnika“ vključevati tudi fizične osebe, v imenu katerih se izvede tuja naložba ali v imenu katerih se izvaja nadzor nad njo. Na splošno je dejanski lastnik tujega vlagatelja ena sama fizična oseba. Vseeno pa ni mogoče izključiti, da je to lahko več kot ena oseba, na primer v primeru zakoncev ali drugih družinskih članov. Prav tako je treba upoštevati primere, v katerih fizične osebe ni mogoče identificirati, kot v primeru družb, ki kotirajo na borzi. V tovrstnih primerih bi bilo treba za dejanskega lastnika šteti pravno osebo, subjekt ali sklad na najvišji določljivi ravni v višjem delu lastniške verige ali nadzorne verige tujega vlagatelja ali ciljnega podjetja v Uniji.

(20)

Ta uredba določa le ključne elemente mehanizmov pregleda. Zato bi morale imeti države članice možnost sprejeti nacionalne določbe, ki bodo določbe te uredbe dopolnjevale ali bodo bolj specifične od njih. Države članice bi morale na primer imeti možnost določiti prag glasovalnih pravic, ki jih pridobijo vlagatelji, ki sproži izvajanje pregleda tujih naložb. Države članice bi morale imeti možnost, da v področje uporabe svojega nacionalnega mehanizma pregleda vključijo tuje naložbe v sektorjih, ki v skupnem minimalnem področju uporabe niso zajeti. Kadar se država članica odloči področje uporabe svojega mehanizma pregleda razširiti prek skupnega minimalnega področja uporabe, bi moral biti pregled skladen s to uredbo, če spada na področje uporabe te uredbe.

(21)

Da bi se zagotovili dosledni in predvidljivi postopki pregleda, je primerno določiti bistvene značilnosti mehanizmov pregleda, ki jih morajo uvesti države članice. Te značilnosti bi morale vključevati vsaj minimalni obseg transakcij, za katere velja predhodna zahteva glede odobritve, delitev postopka pregleda na začetni pregled in poglobljeno preiskavo, roke za pregled, javno letno poročilo, možnost, da strani, ki jih zadeva odločitev v zvezi s pregledom, to odločitev sodno izpodbijajo, ter zmožnost organov za pregled, da učinkovito obravnavajo primere neskladnosti ali izogibanja. Pravila in postopki v zvezi z mehanizmi pregleda bi morali biti pregledni in ne bi smeli razlikovati med tretjimi državami.

(22)

Za izboljšanje preglednosti in predvidljivosti postopkov pregleda bi morali organi za pregled po potrebi in brez nepotrebnega odlašanja obvestiti osebo, ki je vložila prijavo, o popolnosti te prijave. To obvestilo pa organu za pregled ne bi smela preprečiti, da po potrditvi popolnosti prijave zahteva dodatne informacije ali postavi dodatna vprašanja, in ne bi smelo posegati v možnost organov za pregled, da osebo, ki je vložila prijavo, obvestijo o drugih pomembnih postopkovnih mejnikih.

(23)

Organ za pregled in Komisija bi morala imeti možnost, da v zvezi s tujo naložbo upoštevata relevantne informacije, ki jih prejmeta od deležnikov, med drugim od gospodarskih subjektov, organizacij civilne družbe ali socialnih partnerjev, kot so sindikati. Na podlagi teh informacij bi morala država članica gostiteljica imeti možnost začeti postopek pregleda. Organ za pregled in Komisija bi morala v ta namen javno objaviti kontaktne podatke, prek katerih lahko deležniki zaupno predložijo informacije v zvezi s tujimi naložbami.

(24)

Za dosledno in učinkovito zaščito varnosti in javnega reda po vsej Uniji je treba minimalno harmonizirati področje uporabe mehanizmov pregleda. Od držav članic bi bilo treba zahtevati, da tuje naložbe pregledajo, kadar ciljno podjetje v Uniji deluje v sektorjih ali dejavnostih, ki so še posebej pomembni za varnost, obrambo, celovitost demokratičnih procesov, odpornost bistvenih storitev ali zaščito ključnih družbenih funkcij. Tovrstno skupno minimalno področje uporabe mehanizmov pregleda je treba določiti, da bi se tuje naložbe, za katere je verjetno, da bodo negativno vplivale na varnost ali javni red, prepoznale ne glede na to, v katerih državah članicah se nahajajo ciljna podjetja v Uniji, s čimer bo mehanizem sodelovanja učinkovitejši, hkrati pa bodo države članice ostale izključno odgovorne za nacionalno varnost.

(25)

Skupno minimalno področje uporabe bi moralo vključevati tuje naložbe v ciljna podjetja v Uniji, ki razvijajo, proizvajajo ali tržijo blago z dvojno rabo iz Priloge I k Uredbi (EU) 2021/821 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ali vojaško blago in tehnologije iz Priloge k Direktivi 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), in sicer zaradi tveganj, ki so neločljivo povezana s prenosom nadzora nad obrambnimi zmogljivostmi, tehnologijami in strokovnim znanjem, ki so bistveni za ohranjanje varnosti. Skupno minimalno področje uporabe bi moralo zajemati tudi tuje naložbe v ciljna podjetja v Uniji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, raziskavami ali razvojem polprevodniških ali kvantnih tehnologij ali raziskujejo ali razvijajo nekatere tehnologije umetne inteligence, glede na njihov strateški pomen in omogočitveno vlogo v najrazličnejših aplikacijah, ključnih za varnost. Poleg tega bi morale države članice pregledovati tuje naložbe v ciljna podjetja v Uniji, ki izvajajo nekatere dejavnosti, povezane s strateškimi surovinami iz Priloge I, oddelek I, k Uredbi (EU) 2024/1252 Evropskega parlamenta in Sveta (7), in sicer raziskovanje, pridobivanje, obdelavo, recikliranje, predelavo ali ustvarjanje zalog. Tuji nadzor nad temi dejavnostmi lahko povzroči tveganja motenj v oskrbi, strateške odvisnosti ali neupravičenega vpliva. Poleg tega bi morale države članice pregledati tuje naložbe v ciljna podjetja v Uniji, ki imajo v lasti, razvijajo ali upravljajo podatkovne zbirke za registracijo volivcev, volilne sisteme in druge relevantne informacijske sisteme. Poleg tega bi bilo treba pregledati tudi tuje naložbe v nekatere infrastrukture finančnega trga in sistemsko pomembne finančne subjekte, vključno s centralnimi nasprotnimi strankami, centralnimi depotnimi družbami, upravljavci reguliranih trgov, upravljavci plačilnih sistemov, ki niso centralne banke, drugimi sistemsko pomembnimi institucijami in svetovnimi ponudniki specializiranih finančnih komunikacijskih storitev, saj imajo ta infrastruktura in ti subjekti osrednjo vlogo pri stabilnosti, celovitosti in odpornosti finančnega sistema Unije, pa tudi glede na cilje unije prihrankov in naložb.

(26)

Skupno minimalno področje uporabe bi moralo zajemati tudi tuje naložbe v ciljna podjetja v Uniji, ki delujejo v prometnem in energetskem sektorju ali sektorju digitalne infrastrukture, vendar le, če se štejejo za kritična podjetja na podlagi ciljno usmerjene ocene, ki temelji na tveganju in jo izvede država članica, v kateri imajo sedež. Pri tej oceni bi bilo treba pri bistvenih storitvah, ki jih zagotavlja zadevno ciljno podjetje v Uniji, upoštevati nacionalno varnost in ključne družbene funkcije. Države članice bi morale ohraniti diskrecijsko pravico, da v teh sektorjih imenujejo zadevne subjekte, in bi morale po potrebi upoštevati ocene tveganja, izvedene na podlagi Direktive (EU) 2022/2557 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Da bi zagotovili predvidljivost za tuje vlagatelje, bi morali imeti subjekti možnost preveriti – po potrebi po tem, ko so stopili v stik s pristojnim organom za pregled –, ali se štejejo za kritične za namene te uredbe. Poleg tega bi morale države članice redno ponovno ocenjevati, katera ciljna podjetja v Uniji bi bilo treba šteti za kritična za namene te uredbe. Med subjekti, ki bi jih morale ocenjevati, so, prvič, v energetskem sektorju: objekti za shranjevanje energije, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in operaterji prenosnih sistemov zemeljskega plina v smislu Direktive (EU) 2024/1788 Evropskega parlamenta in Sveta (10); drugič, v prometnem sektorju: letališča, kot so opredeljena v Direktivi 2009/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), vključno z osrednjimi letališči iz Uredbe (EU) 2024/1679 Evropskega parlamenta in Sveta (12) in subjekti, ki upravljajo pomožne naprave na letališčih, kadar so te naprave bistvene za varnost in neprekinjeno delovanje teh letališč, upravnimi organi pristanišč, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2017/352 Evropskega parlamenta in Sveta (13), v zvezi z osrednjimi pristanišči iz Uredbe (EU) 2024/1679, izvajalci pristaniških storitev, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2017/352, in drugimi subjekti v osrednjih pristaniščih, kadar so ti drugi subjekti bistveni za varnost in neprekinjeno delovanje osrednjih pristanišč; in tretjič, v sektorju digitalne infrastrukture: ponudniki storitev računalništva v oblaku in ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij.

(27)

Da bi ustrezno zaščitili varnost in javni red ter zagotovili učinkovitost mehanizma sodelovanja, morajo vse države članice izvesti predhodni pregled tujih naložb, ki spadajo na skupno minimalno področje uporabe. Zahteva po predhodni odobritvi je bistvena, saj se veliko tveganj, povezanih s tujimi naložbami, uresniči v trenutku, ko tuji vlagatelj pridobi dejansko udeležbo pri upravljanju ali nadzoru, in jih po zaključku tujih naložb ni mogoče učinkovito ublažiti. To velja zlasti za tuje naložbe, ki spadajo na skupno minimalno področje uporabe, saj bi lahko tovrstne tuje naložbe vodile v ireverzibilen dostop do občutljivih informacij, kritičnih tehnologij, bistvene infrastrukture ali strateških sredstev. Naknadno posredovanje bi bilo v tovrstnih primerih nesorazmerno zahtevno in v vsakem primeru neučinkovito za ustrezno zaščito varnosti in javnega reda.

(28)

„Greenfield naložbe“ se izvedejo, kadar tuji vlagatelj ali njegovo odvisno podjetje v Uniji postavi nove objekte ali ustanovi novo podjetje za izvajanje gospodarske dejavnosti v Uniji. „Greenfield“ naložbe bi morale biti zajete v področje uporabe te uredbe. Vendar v zvezi s temi naložbami ta uredba ne bi smela nalagati zahteve po predhodnem dovoljenju. Zato bi morale imeti države članice še naprej možnost, da se same odločijo, ali bodo te naložbe vključile v področje uporabe svojih mehanizmov pregleda.

(29)

Mehanizem sodelovanja iz Uredbe (EU) 2019/452 državam članicam omogoča, da med seboj sodelujejo in si pomagajo, kadar bo neposredna tuja naložba v eni državi članici verjetno vplivala na varnost ali javni red drugih držav članic ali na projekte ali programe v interesu Unije. Ta mehanizem sodelovanja se je doslej izkazal za zelo uporabnega, zato bi ga bilo treba s to uredbo ohraniti in okrepiti, da bi bil pristop k tujim naložbam po vsej Uniji bolj usklajen.

(30)

Da bi se mehanizem sodelovanja osredotočal le na tiste tuje naložbe, pri katerih je zaradi značilnosti tujega vlagatelja ali ciljnega podjetja v Uniji verjetno, da bodo negativno vplivale na varnost ali javni red, je primerno določiti na tveganju temelječe pogoje za priglasitev tujih naložb, ki se pregledujejo v državi članici, drugim državam članicam in Komisiji. Zlasti kadar je tuji vlagatelj ali njegovo odvisno podjetje v Uniji pod neposrednim ali posrednim nadzorom vlade tretje države, je bolj verjetno, da uresničuje cilje politike te tretje države. Zato je primerno, da tuje naložbe tovrstnih tujih vlagateljev, kadar spadajo na skupno minimalno področje uporabe mehanizmov pregleda, države članice priglasijo. Vlada tretje države bi lahko neposreden ali posreden nadzor izvajala na več načinov, kar bi se lahko med drugim ugotovilo na podlagi lastniške strukture, državnega financiranja, specifične ureditve upravljanja, kot so zlate delnice, ali drugih značilnosti, katerih namen je vplivati na upravljavske odločitve. Prav tako je primerno, da države članice priglasijo tuje naložbe, ki spadajo na skupno minimalno področje uporabe, kadar je bil tuji vlagatelj udeležen v tujih naložbah, ki so bile prepovedane ali pa so bile odobrene z blažitvenimi ukrepi, ki se v pomembnem obsegu ali večkrat niso upoštevali. Zato primeri, pri katerih gre samo za postopkovno ali formalno neskladnost, praviloma ne bi bili razlog za priglasitev. Podobno bi morale države članice priglasiti tuje naložbe, kadar se odločijo izvesti poglobljeno preiskavo in je ciljno podjetje v Uniji povezano s projekti ali programi v interesu Unije ali z drugimi državami članicami. Kadar tuja naložba ne izpolnjuje pogojev, ki so sicer določeni za njeno priglasitev prek mehanizma sodelovanja, bi morala država članica, v kateri se tuja naložba pregleduje, to tujo naložbo kljub temu priglasiti drugim državam članicam in Komisiji, kadar ta država članica meni, da bi lahko tuja naložba negativno vplivala na varnost ali javni red v vsaj eni drugi držav članic. S tem se zagotovi, da se prek mehanizma sodelovanja priglasijo vse tuje naložbe, ki bi lahko negativno vplivale na varnost ali javni red, hkrati pa se zagotovi, da država članica gostiteljica ohrani polje proste presoje pri ugotavljanju, ali so pogoji za priglasitev izpolnjeni. V takem primeru bi morala država članica priglasiteljica pojasniti razloge za priglasitev te tuje naložbe.

(31)

Da bi se zagotovila učinkovitost in uspešnost mehanizma sodelovanja, je treba uskladiti roke in postopke, kadar se v dveh ali več državah članicah pregledujeta dve ali več tujih naložb, povezanih z isto širšo transakcijo. Pri takih večdržavnih transakcijah bi si morali vlagatelji prizadevati, da ločene prijave v zadevnih državah članicah vložijo na isti dan. Te države članice bi si morale prizadevati, da te prijave prek mehanizma sodelovanja priglasijo na isti dan. Da bi se zagotovila učinkovita obravnava teh večdržavnih transakcij, bi se morale zadevne države članice usklajevati med celotnim postopkom pregleda. Zlasti bi morale na zahtevo države članice med seboj in s Komisijo razpravljati o tem, ali bi bilo treba tuje naložbe priglasiti. Razpravljati bi morale tudi o svojih odločitvah v zvezi s pregledom in si prizadevati za uskladitev časovnega okvira svojih postopkov, vključno z datumom sprejetja odločitev v zvezi s pregledom. Kadar nameravajo zadevne države članice tujo naložbo odobriti z blažitvenimi ukrepi, bi morale razpravljati, ali so načrtovane odločitve v zvezi s pregledom med seboj združljive, in ustrezno obravnavati ugotovljena tveganja.

(32)

Da bi se ustrezno prepoznal verjetni negativni učinek tuje naložbe na varnost ali javni red ene ali več držav članic, bi morale imeti države članice možnost, da predložijo pripombe državi članici gostiteljici, Komisija pa bi morala imeti možnost, da ji izda mnenje, in sicer tudi, če ta država članica te tuje naložbe ne pregleduje ali če je bila tuja naložba pregledana, vendar ni bila priglašena prek mehanizma sodelovanja. Države članice bi morale Komisiji hkrati posredovati njihove zahteve za informacije, odgovore in pripombe.

(33)

Komisija bi morala imeti možnost, da izda mnenje, kadar verjetni negativni učinek na varnost ali javni red izhaja iz tuje naložbe v ciljno podjetje v Uniji, ki je del enega od projektov ali programov v interesu Unije, ki so ključni za Unijo kot celoto, ali v njem sodeluje. Mnenje Komisije, v katerem je ugotovljen verjetni negativni učinek na projekte ali programe v interesu Unije zaradi varnosti ali javnega reda, bi bilo treba priglasiti vsem državam članica.

(34)

Komisija bi morala imeti možnost, da izda mnenje, naslovljeno na vse države članice, kadar odkrije dve ali več tujih naložb, ki bi lahko skupaj negativno vplivale na varnost ali javni red. To bi lahko veljalo zlasti, ko ima več tujih naložb primerljive značilnosti, na primer ko tuje naložbe izvede isti tuji vlagatelj, ko dva ali več tujih vlagateljev predstavlja podobna tveganja ali ko dve ali več tujih naložb zadeva isto ciljno podjetje ali isto infrastrukturo, kot je vseevropska prometna, energetska ali komunikacijska infrastruktura. Države članice in Komisija bi morale razpravljati o analizi tveganj, ugotovljenih v mnenju Komisije, in možnih načinih za obravnavanje teh tveganj.

(35)

Države članice ne bi smele sprejeti odločitve v zvezi s pregledom pred iztekom rokov za pripombe in mnenja, razen če je zaradi interesov varnosti ali javnega reda, kot je preprečitev stečaja ciljnega podjetja v Uniji, odločitev treba sprejeti prej. O tovrstnih izjemnih okoliščinah bi bilo treba obvestiti druge države članice in Komisijo, ki bi morale nemudoma predložiti svoje pripombe oziroma bi morala nemudoma izdati svoje mnenje.

(36)

Da bi se ustrezno obravnaval verjetni negativni učinek tuje naložbe na varnost ali javni red ene ali več držav članic, bi morala država članica, ki prejme ustrezno utemeljene pripombe drugih držav članic ali mnenje Komisije, te pripombe ali mnenje ustrezno upoštevati, med drugim tudi, kadar meni, da to ne vpliva na njeno lastno varnost ali javni red. Ta država članica bi se morala po potrebi uskladiti s Komisijo in zadevnimi državami članicami ter jim predložiti operativni del svoje odločitve in povzetek glavnih razlogov za to odločitev. V tem povzetku bi morala država članica gostiteljica navesti, v kolikšnem obsegu je ustrezno upoštevala pripombe držav članic oziroma mnenje Komisije, po potrebi pa tudi razloge za nestrinjanje s pripombami držav članic oziroma mnenjem Komisije. Z navedbo teh informacij se zagotavlja, da so države članice odgovorne za to, na kakšen način ustrezno upoštevajo pomisleke drugih držav članic oziroma Komisije, hkrati pa se spoštuje občutljiva narava odločitev v zvezi s pregledom in zaupnih informacij v njih.

(37)

Pomembno je upoštevati, da lahko tuje naložbe, ki niso bile priglašene prek mehanizma sodelovanja, pomenijo tveganje za varnost ali javni red. Zato bi morale imeti države članice in Komisija možnost, da najpozneje 15 mesecev od zaključka tuje naložbe državi članici gostiteljici predložijo ustrezno utemeljene pripombe oziroma ji izda mnenje o tuji naložbi, ki ni bila priglašena prek mehanizma sodelovanja. Da ne bi bil mehanizem sodelovanja preobremenjen, bi morale države članice in Komisija pred predložitvijo pripomb oziroma izdajo mnenja preveriti, ali je država članica gostiteljica že začela ali zaključila pregled tuje naložbe in ali namerava tujo naložbo priglasiti prek mehanizma sodelovanja. Država članica gostiteljica bi morala ustrezno upoštevati pripombe drugih držav članic in mnenje Komisije ter na tej podlagi obvestiti države članice, ki so predložile pripombe, in Komisijo, če tuje naložbe ne namerava pregledati. To se lahko na primer zgodi, če se država članica gostiteljica ne strinja s tveganji, ugotovljenimi v pripombah ali mnenju. Podobno bi lahko država članica gostiteljica navedla, da tuje naložbe ne namerava pregledati, ker ta ne spada na področje uporabe njenega mehanizma pregleda ali je že bila pregledana, čeprav bi morali biti tovrstni primeri načeloma pojasnjeni že pred predložitvijo pripomb ali izdajo mnenja. Kadar država članica gostiteljica navede, da tuje naložbe ne namerava pregledati, bi bilo treba organizirati sestanek na zahtevo države članice, ki je predložila pripombe, ali na zahtevo Komisije, kadar je izdala mnenje. Komisija bi morala biti povabljena na sestanek, tudi če ni izdala mnenja. Države članice, ki so predložile pripombe, ali Komisija bi lahko sestanek zahtevale zlasti za namene nadaljnje predstavitve ali razprave o ugotovljenih tveganjih. Kadar bi se država članica gostiteljica po omenjenem sestanku in kljub dodatnim pojasnilom držav članic, ki so predložile pripombe, ali Komisije odločila, da tuje naložbe ne bo pregledala, bi morala o tem obvestiti države članice, ki so predložile pripombe, in Komisijo ter jim predložiti pisno pojasnilo. To pisno pojasnilo bi se lahko prekrivalo z že prej navedenimi razlogi, na primer na zahtevanem sestanku.

(38)

Da bi bil mehanizem sodelovanja učinkovit, bi morale biti kontaktne točke, ki jih za uporabo te uredbe vzpostavijo države članice in Komisija, ustrezno umeščene v njihove upravne strukture. Te kontaktne točke bi morale imeti usposobljeno osebje in potrebna pooblastila za opravljanje svojega dela v okviru mehanizma sodelovanja in za ustrezno ravnanje z zaupnimi informacijami.

(39)

Da bi se zagotovilo učinkovito delovanje mehanizma sodelovanja, bi bilo treba od države članice, ki priglasi tuje naložbe prek mehanizma sodelovanja, zahtevati, da zagotovi minimalno raven informacij v standardizirani obliki. Kadar tuja naložba ni priglašena prek mehanizma sodelovanja, bi morala imeti država članica gostiteljica možnost zagotoviti vsaj enako minimalno raven informacij. Komisija in države članice bi morale imeti možnost, da od države članice gostiteljice zahtevajo dodatne informacije. Zahteva za dodatne informacije bi morala biti ustrezno utemeljena, omejena na informacije, ki jih države članice potrebujejo za predložitev pripomb ali ki jih Komisija potrebuje za izdajo mnenja, in sorazmerna z namenom zahteve ter ne bi smela neupravičeno obremenjevati države članice gostiteljice.

(40)

Za zagotovitev, da sodelovanje temelji na popolnih in točnih informacijah, bi morala imeti država članica gostiteljica možnost, da od tujega vlagatelja ali katere koli druge fizične ali pravne osebe v verigi nadzora tujega vlagatelja ali v verigi nadzora ciljnega podjetja v Uniji zahteva predložitev informacij. Za zagotovitev kakovosti informacij bi morale države članice gostiteljice, kadar upravičeno dvomijo o popolnosti in točnosti informacij, sprejeti razumne ukrepe za preverjanje informacij, ki jim jih je predložil zadevni tuji vlagatelj ali druga fizična ali pravna oseba. Država članica gostiteljica bi morala na primer opredeliti očitna protislovja ter očitno napačne, zavajajoče ali manjkajoče informacije. Kadar država članica gostiteljica v izjemnih okoliščinah kljub prizadevanjem ne more pridobiti informacij, ki jih zahteva druga država članica ali Komisija, bi jo morala o tem brez odlašanja obvestiti. V takem primeru bi morale imeti druge države članice in Komisija možnost, da svoje pripombe oziroma mnenje utemeljijo na informacijah, ki so jim na voljo.

(41)

Država članica gostiteljica in Komisija bi lahko naleteli na ovire pri zbiranju ustreznih informacij od fizičnih ali pravnih oseb v drugih državah članicah. Zato bi morali imeti država članica gostiteljica in Komisija, kadar je določena informacija nujno potrebna za ugotovitev, ali je za tujo naložbo verjetno, da bo negativno vplivala na varnost ali javni red, možnost, da od druge države članice zahtevata, da zbere informacije od fizične ali pravne osebe, ki prebiva ali ima sedež na njenem ozemlju. Poleg tega bi se država članica gostiteljica lahko znašla v položaju, ko je treba zaprositi dve ali več drugih držav članic za pomoč pri zbiranju teh informacij, kar lahko pomeni znatno breme, zlasti za države članice z bolj omejenimi viri. Za povečanje učinkovitosti pomoči pri zbiranju informacij bi morala imeti država članica gostiteljica možnost, da Komisijo zaprosi za pomoč pri tem postopku in za zbiranje informacij zanjo. Hkrati bi morala imeti država članica, na ozemlju katere fizična ali pravna oseba, od katere se zahtevajo informacije, prebiva ali ima sedež, možnost, da v razumnem roku nasprotuje temu postopku ali sama ponudi predložitev teh informacij. Možnost ugovora te države članice zagotavlja, da države članice ohranijo nadzor nad zbiranjem informacij na svojem ozemlju. Zato bi morala Komisija to državo članico ustrezno obvestiti, tudi o tem, katere informacije zahteva država članica gostiteljica. Država članica gostiteljica bi morala imeti možnost, da drugo državo članico zaprosi za zbiranje potrebnih informacij ali za pomoč Komisije, odvisno od tega, kaj se ji v dani situaciji zdi učinkovitejše ali ustreznejše. V okviru zahteve za informacije bi lahko fizična ali pravna oseba, od katere se zahtevajo informacije, tudi posredno, prejela zaupne informacije, kot so informacije o načrtovani tuji naložbi. Zato je treba določiti, da taka fizična ali pravna oseba zaupnih informacij, ki jih je prejela, ne bi smela uporabiti za noben drug namen kot za odgovor na zahtevo po informacijah in da jih ne bi smela razkriti.

(42)

Države članice in Komisija bi morale zagotoviti zaupnost informacij, ki jih predložijo ali prejmejo pri uporabi te uredbe, v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom. Informacije, prejete na podlagi uporabe te uredbe, bi bilo treba uporabljati le za namen, za katerega so bile predložene, kar zajema uporabo teh informacij pri sodnem nadzoru ali odločitvah v zvezi s pregledom. Kadar bi nepooblaščeno razkritje informacij lahko škodovalo interesom Unije ali ene ali več držav članic, bi moral organ izvora informacij določiti te informacije kot zaupne v skladu s pravom Unije in z nacionalnim pravom. Države članice in Komisija se pri odgovarjanju na zahteve za dostop do dokumentov, s katerimi se ravna pri uporabi te uredbe, uskladijo in zagotovijo vsaj raven varstva zaščitenih interesov, ki je na voljo na podlagi člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (14), da bi zaščitile namen preiskav. Komisija bi morala sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev varstva zaupnih informacij, zlasti v skladu s sklepoma Komisije (EU, Euratom) 2015/443 (15) in (EU, Euratom) 2015/444 (16) . Poleg tega bi morale države članice in Komisija sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s Sporazumom med državami članicami Evropske unije, ki so se sestale v okviru Sveta, o varovanju tajnih podatkov, ki se izmenjujejo v interesu Evropske unije (17). To vključuje zlasti obveznost, da se stopnja tajnosti tajnih podatkov ne sme znižati ali preklicati brez predhodnega pisnega soglasja organa izvora. Organi bi morali vse netajne občutljive informacije ali informacije, ki so bile predložene zaupno, obravnavati kot zaupne. Organ za pregled bi moral subjektu, ki predloži informacije, omogočiti, da navede, katere informacije so po njegovem mnenju zaupne. To se lahko na primer stori z obrazcem, ki ga je treba predložiti za predhodno odobritev tuje naložbe.

(43)

Za zaščito zaupnosti in celovitosti komunikacij bi morala Komisija vzpostaviti in vzdrževati varen in šifriran sistem, ki bi izpolnjeval najvišje standarde varstva in varnosti podatkov ter vključeval zmogljivosti spremljanja in revizije za zagotavljanje skladnosti z varnostnimi standardi. Vsa pomembna komunikacija med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo na podlagi te uredbe bi moralo potekati prek tega sistema, razen če je treba zaradi narave posredovanih informacij uporabiti druga sredstva, kot so fizični dokumenti. Vsebinska komunikacija med državami članicami in Komisijo bi morala vključevati zlasti uradna obvestila prek mehanizma sodelovanja, informacije o nameri, da se predloži pripomba ali izda mnenje, zahteve države članice gostiteljice po informacijah, odgovore na te zahteve, pripombe in mnenja ter bistvene nove informacije po uradnem obvestilu o tuji naložbi. Vzpostavitev in uporaba varnega in šifriranega sistema ne bi smela vplivati na splošno komunikacijo med organi za pregled in Komisijo, ki bi morala biti še naprej mogoča z vsemi ustreznimi sredstvi.

(44)

Da bi zagotovili varno in učinkovito predložitev in obdelavo prijav v zvezi s pregledom tujih naložb ter zmanjšali upravno breme za fizične ali pravne osebe, ki vložijo prijavo, in organe za pregled, bi morala Komisija na zahtevo vsaj devetih držav članic vzpostaviti spletni portal EU (v nadaljnjem besedilu: spletni portal EU). Spletni portal EU bi moral fizičnim in pravnim osebam, ki vložijo prijavo, zagotoviti enoten mehanizem za elektronsko vlaganje transakcij pri organih za pregled. Komisija bi morala sistem zasnovati tako, da bo uporabniku prijazen, ter zagotoviti, da bo skladen z veljavnimi zahtevami v zvezi z varstvom podatkov in varnostnimi standardi. Če bo spletni portal EU vzpostavljen, bi se moral uporabljati le za tuje naložbe v državah članicah, ki so to zahtevale. Če država članica zaprosi za izvzetje iz tega spletnega portala EU, se spletni portal EU ne bi smel več uporabljati za tuje naložbe v tej državi članici, ne da bi to vplivalo na nadaljnjo uporabo spletnega portala EU v drugih zadevnih državah članicah.

(45)

Da bi zagotovila učinkovitost mehanizma sodelovanja, bi morala Komisija vzpostaviti varno podatkovno zbirko, ki vsebuje informacije o tujih naložbah, priglašenih prek mehanizma sodelovanja, in o rezultatu ocen v okviru mehanizmov pregleda od 12. oktobra 2020. Države članice bi morale po zaključku nacionalnega postopka v varno podatkovno zbirko naložiti nekatere informacije o tuji naložbi in bi lahko zagotovile tudi dodatne informacije, po potrebi vključno z ustreznimi poslovnimi informacijami, ki jih pridobijo od komercialnih prodajalcev, kot so ponudniki analize tveganja ali sankcij in storitev preverjanja skladnosti, ter te informacije preverijo. Primerno je, da se take informacije prek mehanizma sodelovanja izmenjujejo le v obsegu, ki ga dovoljujejo pogodbeni dogovori, ki urejajo njihovo uporabo in razkritje. Poleg tega bi morale imeti države članice tudi možnost, da v varno podatkovno zbirko naložijo ustrezne informacije o primerih, v katerih se blažitveni ukrepi znatno ali večkrat niso upoštevali, saj bi lahko bile take informacije pomembne za ugotavljanje, ali bi bilo treba druge tuje naložbe priglasiti prek mehanizma sodelovanja oziroma ali je verjetno, da bodo negativno vplivale na varnost ali javni red.

(46)

Da bi države članice in Komisija lahko bolje opredelile, ocenile in ublažile morebitna tveganja za varnost ali javni red, ki izhajajo iz tujih naložb, je pomembno, da imajo na voljo visokokakovostne poslovne obveščevalne zmogljivosti. Ta zmogljivost bi morala omogočati zbiranje in analizo ustreznih informacij ter tako olajšati usklajene ocene tveganja. Komisija bo v okviru strukture za pripravljenost na krize, vzpostavljene z Uredbo (EU) 2024/2747 Evropskega parlamenta in Sveta (18), razvila elemente za tako zmogljivost. Ta zmogljivost bi lahko dopolnjevala mehanizem sodelovanja na podlagi te uredbe, kolikor se informacije, zbrane, obdelane ali analizirane na podlagi Uredbe (EU) 2024/2747, nanašajo na morebitna tveganja za varnost ali javni red.

(47)

Da bi se zagotovil dosleden pristop k pregledu tujih naložb po vsej Uniji, je bistveno, da so nekateri standardi in merila iz te uredbe, ki se uporabljajo za oceno verjetnih tveganj za varnost ali javni red, določeni na ravni Unije. Ti standardi in merila bi morali upoštevati tveganja, povezana s tujo naložbo, in tveganja, povezana s tujim vlagateljem.

(48)

Za tuje naložbe je bolj verjetno, da bodo predstavljale tveganja za varnost ali javni red, kadar bi lahko imele učinke na nekatere sektorje, sredstva ali dejavnosti, ki so ključni za varnost ali ključne družbene funkcije. Zato je primerno, da se države članice in Komisija pri ugotavljanju, ali bi naložba lahko negativno vplivala na varnost ali javni red, osredotočijo na te morebitne učinke. Zlasti bi morali oceniti verjeten negativni učinek naložbe na varnost, celovitost, odpornost in delovanje kritičnega subjekta, kot je opredeljen v Direktivi (EU) 2022/2557, ob upoštevanju glavnih funkcij, ki jih opravljajo taki subjekti, in posledic, ki bi jih imele z njimi povezane motnje. Enako velja za tuje naložbe, ki bi lahko vplivale na razpoložljivost kritičnih tehnologij ali varstvo in razpoložljivost intelektualne lastnine ali drugih neopredmetenih sredstev, kot so poslovne skrivnosti, podatkovne zbirke, algoritmi ali postopki, saj bi lahko uhajanje ali nedostopnost takih tehnologij ali sredstev ogrozila varnost. Enako pomembno je, da države članice in Komisija ocenijo, v kolikšni meri bi lahko tuje naložbe vplivale na prehransko varnost, javno zdravje, vključno z zagotavljanjem in razpoložljivostjo kritičnih zdravil, ali neprekinjeno oskrbo s kritičnimi viri ter varnost vojaških objektov in drugih občutljivih javnih objektov, saj imajo ti sektorji in sredstva bistveno vlogo pri zaščiti družbene odpornosti in neprekinjenosti ključnih storitev. Države članice in Komisija bi morale upoštevati tudi morebitne učinke tujih naložb na občutljive informacije, vključno z osebnimi podatki, zlasti v zvezi z obsežnimi nabori podatkov, zaradi tveganja zlorabe ali strateškega izkoriščanja takih podatkov. Poleg tega bi bilo treba posebno pozornost nameniti tujim naložbam, ki bi lahko vplivale na projekte ali programe v interesu Unije, kadar bi motnje ali neprimeren vpliv lahko imeli čezmejne posledice za Unijo kot celoto. Države članice in Komisija bi morale nazadnje upoštevati tudi morebitne učinke tujih naložb na svobodo in pluralnost medijev, vključno s spletnimi platformami in platformami družbenih medijev ali njihovimi pomožnimi funkcijami, ali druga digitalna in interaktivna okolja za namene izobraževanja ali rekreacije, da bi se zaščitile pred morebitnim tujim vmešavanjem. Zaradi namene jasnosti bi morali biti projekti ali programi v interesu Unije določeni v prilogi. Ta seznam bi moral vključevati vseevropska prometna, energetska ali komunikacijska omrežja ter programe, ki zagotavljajo finančna sredstva za raziskave in razvoj za dejavnosti, pomembne za varnost ali javni red. Seznam tehnoloških področij, ki so pomembna za ocene tveganja na podlagi te uredbe, in seznam kritičnih zdravil bi bilo treba določiti v ločenih prilogah.

(49)

Države članice in Komisija bi morale upoštevati tudi ozadje in okoliščine tuje naložbe. To bi moralo vključevati predvsem, ali je za tujega vlagatelja, fizično osebo ali subjekt, ki nadzoruje tujega vlagatelja, ali dejanskega lastnika tujega vlagatelja, katero koli odvisno podjetje tujega vlagatelja ali katero koli drugo stran, ki je v lasti ali pod nadzorom tujega vlagatelja ali deluje v njegovem imenu ali po njegovih navodilih, verjetno, da si bo prizadevala za uresničevanje političnih ciljev tretje države ali povečanje njenih vojaških zmogljivosti, ter ali bi lahko tuje naložbe uporabila za podporo hudim kršitvam človekovih pravic ali mednarodnega humanitarnega prava. Take hude kršitve lahko povzročijo resne motnje v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi, kar vpliva na varnost držav članic. Poleg tega lahko okoliščine, kot so predhodne zavrnitve prošenj za dovoljenje ali neupoštevanje blažitvenih ukrepov, predhodna vpletenost v dejavnosti, ki negativno vplivajo na varnost ali javni red, nezakonite ali kriminalne dejavnosti, vključno z izogibanjem omejevalnim ukrepom Unije, sprejetim na podlagi člena 29 PEU in člena 215 PDEU, sedež v tretji državi, za katero je bilo ugotovljeno, da ima znatne strateške pomanjkljivosti v svoji nacionalni ureditvi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, pravna zahteva po izmenjavi informacij za obveščevalne namene ali nepregledna lastniška struktura, pomenijo dejavnike tveganja in bi jih bilo zato prav tako treba oceniti. Poleg tega bi morale države članice in Komisija preučiti, ali bi lahko bil tuji vlagatelj posrednik, prek katerega bi vlada tretje države ali nedržavni akter posredno pridobil ciljno podjetje v Uniji in vplival nanj. Tak vpliv bi lahko presegel vpliv, ki se prenaša prek korporativnih struktur ali drugih sredstev prava gospodarskih družb, in bi se lahko prenašal prek fizičnih oseb, kot so delničarji vlagatelja ali člani upravnega odbora, na različne načine. To zajema neformalna sredstva, vključno s izkoriščanjem osebnih odnosov, izvajanjem osebnega ali političnega pritiska ter uporabo groženj in drugih manipulativnih ali zavajajočih praks.

(50)

Kadar država članica gostiteljica meni, da je za tujo naložbo verjetno, da bo negativno vplivala na varnost ali javni red, je primerno od te države članice zahtevati, da sprejme ustrezne ukrepe za ublažitev tega tveganja, kadar so ustrezni ukrepi na voljo, pri čemer bi morala ustrezno upoštevati vse pripombe, ki so jih predložile druge države članice in mnenje, ki ga je izdala Komisija. Tuje naložbe bi bilo treba prepovedati ali odpraviti le izjemoma, ko blažitveni ukrepi ali ukrepi, ki so na voljo na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, razen tistih v okviru mehanizma pregleda, ne zadostujejo za ublažitev negativnega učinka na varnost ali javni red.

(51)

Za podporo izvajanju mehanizma sodelovanja in spodbujanje izmenjave primerov dobre prakse med državami članicami bi bilo treba ohraniti strokovno skupino za pregled neposrednih tujih naložb iz Uredbe (EU) 2019/452, njene naloge pa v skladu s to uredbo posodobiti.

(52)

Države članice in Komisijo bi bilo treba spodbujati, da v zvezi z vprašanji, povezanimi s pregledom tujih naložb zaradi varnosti ali javnega reda, sodelujejo s pristojnimi organi podobno mislečih tretjih držav. Namen takega upravnega sodelovanja bi moral biti izboljšati učinkovitost okvira za pregled tujih naložb s strani držav članic ter sodelovanja med državami članicami in Komisijo na podlagi te uredbe. Moralo bi biti mogoče, da to sodelovanje vključuje izmenjavo informacij in dobrih praks ter tehnično podporo in podporo za krepitev zmogljivosti. V okviru tega sodelovanja bi morala Komisija spodbujati tretje države, zlasti tiste, ki so kandidatke za pristop k Uniji, in države v sosedstvu Unije, da vzpostavijo mehanizme pregleda naložb. Komisija bi morala spremljati tudi razvoj v zvezi z mehanizmi pregleda v tretjih državah. Komisijo bi bilo treba obveščati o stikih s tretjimi državami, če se nanašajo na sistemska vprašanja, povezana s pregledom naložb.

(53)

Da bi se povečala preglednost za tuje vlagatelje, bi morala Komisija voditi javno dostopen seznam vseh mehanizmov pregleda. Poleg tega bi morale države članice, če to še ni določeno v nacionalnem pravu, objaviti in redno posodabljati podrobne smernice o področju uporabe svojega mehanizma pregleda, pragovih in sprožilcih za obveznosti priglasitve ter veljavnih rokih in postopkovnih pravilih.

(54)

Države članice bi morale Komisiji priglasiti svoje mehanizme pregleda in njihove morebitne spremembe. Poleg tega bi morale objaviti letno poročilo o uporabi svojih mehanizmov pregleda, relevantnemu razvoju zakonodaje in dejavnostih organa za pregled, vključno z zbirnimi in anonimiziranimi podatki o pregledanih transakcijah.

(55)

Komisija bi morala pripraviti letno poročilo o izvajanju te uredbe ter ga predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu. Zavoljo preglednosti bi moralo biti to poročilo na voljo tudi javnosti. Poročilo bi moralo med drugim temeljiti na poročilih, ki jih Komisiji zaupno predložijo vse države članice, ob ustreznem upoštevanju potrebe po zagotovitvi varstva zaupnosti nekaterih informacij, zlasti kadar bi objava podatkov lahko vplivala na varnost ali javni red Unije ali ogrozila anonimnost določenih transakcij. Letno poročilo bi moralo vključevati informacije o trendih in številkah v zvezi s tujimi naložbami v Unijo, najnovejše informacije o relevantnem razvoju zakonodaje v državah članicah ter informacije o prizadevanjih za mednarodno sodelovanje.

(56)

Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi morala biti v skladu z veljavnimi pravili o varstvu osebnih podatkov. Kontaktne točke in drugi subjekti v državah članicah bi morali osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (19). Komisija bi morala osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (20). Osebni podatki se lahko nahajajo v dokumentih in drugih virih informacij, ki se obdelujejo za namene pregleda naložb. Ti podatki lahko vključujejo imena fizičnih oseb, ki so vlagatelji v ciljna podjetja, imena in kontaktne podatke fizičnih oseb, ki sodelujejo pri upravljanju vlagatelja ali ciljnega podjetja, ali imena in položaje oseb, ki sodelujejo pri upravljanju kontaktnih točk. Vsak pristojni nacionalni organ države članice in Komisija bi morala biti posamično odgovorna za obdelavo osebnih podatkov pri uporabi mehanizma sodelovanja.

(57)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 15. marca 2024. Komisija in države članice bi se morale šteti za skupne upravljavce v smislu Uredbe (EU) 2018/1725 in Uredbe (EU) 2016/679 za obdelavo osebnih podatkov. V okviru mehanizma sodelovanja na podlagi Uredbe (EU) 2019/452 so 28. aprila 2022 Komisija in predstavniki ali organi držav članic podpisali sporazum o skupnem upravljanju, ki je združljiv s to uredbo. Zato bi morali Komisija in predstavniki ali organi držav članic v okviru sodelovanja v mehanizmu ohraniti uporabo dogovora o skupnem upravljanju, ki bi se moral še naprej uporabljati tudi v zvezi s to uredbo, in sklice v dogovoru o skupnem upravljanju na določbe Uredbe (EU) 2019/452 bi bilo treba v ta namen razumeti kot sklice na ustrezne določbe te uredbe. Ob upoštevanju mnenja št. 13/2024 Evropskega nadzornika za varstvo podatkov se je štelo, da opredelitev skupnih obdobij hrambe ne bi bila primerna, saj ta uredba določa le minimalne zahteve za mehanizme pregleda, nekatere države članice pa so svoje mehanizme pregleda šele začele razvijati.

(58)

Komisija bi morala delovanje in učinkovitost te uredbe oceniti v štirih letih in šestih mesecih od datumu začetka njene veljavnosti in nato vsakih pet let ter predložiti poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. To poročilo bi moralo vsebovati analizo razvoja tujih naložb v Uniji in oceniti prispevek te uredbe h gospodarski varnosti Unije. Oceniti bi bilo treba tudi, ali je upravičena sprememba skupnega minimalnega področja uporabe mehanizmov pregleda, tudi v zvezi s tujimi naložbami v ciljna podjetja v Uniji, ki proizvajajo kritična zdravila ali imajo dovoljenje za promet z njimi. Poleg tega bi bilo treba v tem poročilu oceniti tveganja, povezana s tujimi naložbami v medijske storitve, in kako jih najbolje obravnavati. Vsebovati bi moralo tudi oceno, ali bi bilo treba to uredbo spremeniti. Kadar poročilo vsebuje predlog za spremembo te uredbe, bi morala imeti Komisija možnost, da mu priloži zakonodajni predlog.

(59)

Unija in države članice bi morale pri izvajanju te uredbe spoštovati ustrezne zahteve za uvedbo omejevalnih ukrepov zaradi varnosti in javnega reda, ki so določene v sporazumih Svetovne trgovinske organizacije (21), vključno zlasti s členom XIV(a) in členu XIVa Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (22). Izvajanje te uredbe bi moralo biti skladno tudi z zavezami, sprejetimi v okviru drugih trgovinskih in naložbenih sporazumov, katerih pogodbenice so Unija ali države članice, ter trgovinskih in naložbenih ureditev, h katerim so Unija ali države članice pristopile.

(60)

Kadar tuja naložba pomeni koncentracijo, ki sodi na področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (23), bi bilo treba to uredbo uporabljati brez poseganja v uporabo člena 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004. To uredbo in člen 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004 bi bilo treba uporabljati dosledno. Kolikor se zadevni področji uporabe obeh navedenih uredb prekrivata, bi bilo treba razloge za izvajanje pregledov iz te uredbe in pojem pravno utemeljenih interesov v smislu člena 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004 razlagati dosledno in brez poseganja v oceno združljivosti nacionalnih ukrepov za zaščito teh interesov s splošnimi načeli in drugimi določbami prava Unije.

(61)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravila Unije o skrbni oceni pridobitev kvalificiranih deležev v finančnem sektorju iz direktiv 2009/138/ES (24), 2013/36/EU (25) in 2014/65/EU (26) Evropskega parlamenta in Sveta, kar je ločen postopek s specifičnim ciljem.

(62)

To uredbo bi bilo treba uporabljati v skladu z drugimi postopki priglasitve in odobritve, določenimi s pravom Unije, in brez poseganja vanje. Komisija bi morala imeti možnost, da informacije, ki jih države članice priglasijo v okviru mehanizma sodelovanja, uporabi za izvajanje nadzora nad uporabo prava Unije v skladu s členom 17 PEU.

(63)

Da bi se upoštevalo sprejetje ali sprememba pravnih aktov Unije o vzpostavitvi projektov ali programov, prilagodil seznam tehnoloških področij, ki so pomembna za ocene tveganja, in upoštevalo sprejetje pravnih aktov, ki določajo pripravo seznama kritičnih zdravil Unije, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembami ustreznih določb te uredbe in njenih prilog. Seznam projektov in programov v interesu Unije iz ustrezne priloge k tej uredbi bi moral zajemati projekte ali programe, vzpostavljene s pravom Unije, ki zagotavljajo razvoj, vzdrževanje ali nakup kritične infrastrukture, kritičnih tehnologij ali kritičnih virov, ki so še posebej pomembni za varnost ali javni red. Seznam tehnoloških področij, ki so pomembna za ocene tveganja iz ustrezne priloge k tej uredbi, bi moral vključevati področja, na katerih lahko tuje naložbe vplivajo na varnost ali javni red v več kot eni državi članici prek ciljnega podjetja v Uniji, ki ne sodeluje v projektu ali programu v interesu Unije in iz njega ne prejema finančnih sredstev. Kar zadeva kritična zdravila, je pomembno, da se po tem, ko Komisija z izvedbenim aktom, sprejetim na podlagi uredbe o postopkih Unije za odobritev in nadzor zdravil za uporabo v humani medicini ter določitvi pravil, ki urejajo Evropsko agencijo za zdravila, spremembi uredb (ES) št. 1394/2007 (27) in (EU) št. 536/2014 (28) ter razveljavitvi uredb (ES) št. 141/2000 (29), (ES) št. 726/2004 (30) in (ES) št. 1901/2006 (31), določi seznam kritičnih zdravil Unije, sklic na kritična zdravila, ki jih morajo države članice in Komisija upoštevati pri ugotavljanju, ali je za tujo naložbo verjetno, da bo negativno vplivala na varnost ali javni red, posodobi in nadomesti s sklicem na seznam kritičnih zdravil Unije in njegove poznejše spremembe ter da se zadevna priloga črta. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (32). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(64)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje te uredbe, zlasti glede obrazca, ki se uporablja za zagotavljanje informacij o tujih naložbah, ureditev za delovanje varnega in šifriranega sistema ter spletnega portala EU, tehničnih smernic za države članice v zvezi z varno podatkovno zbirko o rezultatih ocen v okviru nacionalnih mehanizmov pregleda in obrazca, ki ga države članice uporabljajo za letno poročanje Komisiji, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (33).

(65)

V skladu z načelom sorazmernosti je potrebno in primerno, da se za doseganje osnovnega cilja zagotavljanja, da tuje naložbe v Unijo nimajo negativnega učinka na varnost ali javni red, določijo pravila o okviru Unije za pregled tujih naložb na njihovem ozemlju s strani držav članic zaradi varnosti ali javnega reda ter o mehanizmu sodelovanja, ki državam članicam in Komisiji omogoča izmenjavo ustreznih informacij o tujih naložbah, oceno njihovega morebitnega učinka na varnost ali javni red ter opredelitev morebitnih pomislekov. V skladu s členom 5(4) PEU ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(66)

Uredbo (EU) 2019/452 bi bilo treba razveljaviti. Da bi se državam članicam in subjektom omogočilo dovolj časa za pripravo na njeno izvajanje, bi se morala ta uredba začeti uporabljati 18 mesecev od datuma začetka njene veljavnosti. Za zagotovitev pravne varnosti in nemotenega sodelovanja med državami članicami in Komisijo pri pregledu tujih naložb ter ob upoštevanju legitimnih pričakovanj tujih vlagateljev je primerno, da se Uredba (EU) 2019/452 še naprej uporablja za neposredne tuje naložbe, ki se pregledujejo na datum začetka uporabe te uredbe ali so zaključene do tega datuma. To vključuje možnost, da države članice predložijo pripombe ali Komisija izda mnenje na podlagi člena 7(8) Uredbe (EU) 2019/452. Ta uredba se ne bi smela uporabljati za neposredne tuje naložbe, za katere se še naprej uporablja Uredba (EU) 2019/452. Prav tako se ne bi smela uporabljati za druge tuje naložbe, ki se pregledujejo na datum začetka uporabe te uredbe, kot so naložbe znotraj Unije, ki se že pregledujejo na podlagi nacionalnega prava. Prav tako je primerno pojasniti, da se ta uredba ne uporablja za tuje naložbe, ki so zaključene do datuma začetka uporabe te uredbe –