(1)

Med krizo zaradi cen energije v obdobju 2021–2022 je znatna nestabilnost v sektorju električne energije povzročila stečaje dobaviteljev, kar je imelo znatne posledice za odjemalce. Kadar dobavitelji svojih portfeljev električne energije ne zavarujejo ustrezno, jih lahko nihanja veleprodajnih cen izpostavijo finančnim težavam, ki lahko povzročijo stečaj ter prenos tveganj in stroškov na odjemalce in druge udeležence na trgu. Za zaščito potrošnikov pred takimi posledicami je bistveno, da imajo dobavitelji, ki ponujajo pogodbe s fiksno ceno, ustrezne strategije varovanja pred tveganji, ki so sorazmerne z njihovim dostopom do proizvodnje, kapitalizacijo, izpostavljenostjo nestanovitnosti na veleprodajni ravni, velikostjo in tržnim položajem.

(2)

Pojem varovanje pred tveganji se nanaša na nabavno ali finančno strategijo, namenjeno zmanjšanju tveganj pred neugodnimi nihanji cen na trgih energije. Dobavitelji lahko z učinkovitim varovanjem pred tveganji stabilizirajo stroške nabave, se zaščitijo pred nestanovitnostjo veleprodajnega trga ter potrošnikom ponudijo stabilne in predvidljive maloprodajne cene. Za dobavitelje z velikimi portfelji pogodb s fiksno ceno je bistveno, da se zavarujejo pred nihanji cen v času trajanja pogodbe, hkrati pa upoštevajo spremembe vzorcev potrošnje.

(3)

Čeprav lahko varovanje pred tveganji poviša stroške, je varnost, ki jo zagotavlja, bistveno bolj dragocena, saj lahko izpadi v sektorju povišajo stroške za potrošnike, ogrozijo njihova predplačila in privedejo do dražjih alternativ. Dobavitelji bi zato morali dokazati, da so njihove strategije usklajene z njihovimi poslovnimi modeli in da potrošnikov ne izpostavljajo nepotrebnim tveganjem, zlasti tistim, ki jih povzročajo neustrezne prakse varovanja pred tveganji. Pričakuje se, da bo konkurenca na trgu spodbudila optimizacijo stroškov in znižala stroške za potrošnike. Močna konkurenca med maloprodajnimi dobavitelji je zato bistvena za ublažitev morebitnega povišanja stroškov dobaviteljev.

(4)

Čeprav je za vzpostavitev in dokazovanje ustreznosti strategije varovanja pred tveganji načeloma odgovoren dobavitelj, so nacionalni regulativni organi pristojni in dolžni izvrševati to odgovornost dobaviteljev v skladu s členom 18a Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2024/1711 Evropskega parlamenta in Sveta (2).

(5)

Učinkovit ukrep za okrepitev odpornosti in upravljanja likvidnosti dobaviteljev energije je testiranje izjemnih situacij, ki v tem okviru vključuje simulacijo, s katero se oceni učinek vnaprej določenih dejavnikov tveganja. Izvajanje testiranja izjemnih situacij lahko pomaga oceniti finančno odpornost dobavitelja. Nacionalni regulativni organi odločijo o vključitvi in strukturi takšnega testiranja.

(6)

Finančna tveganja, s katerimi se soočajo dobavitelji energije, so lahko tesno povezana z zapleteno dinamiko med fizičnimi in finančnimi trgi, zlasti trgi izvedenih finančnih instrumentov. Okrepljeno sodelovanje med energetskimi regulatorji, bonitetnimi nadzorniki in organi finančnega trga lahko pomaga opredeliti medsektorske ranljivosti, povezane zlasti z zahtevami za kritje, zahtevami glede zavarovanja in zahtevami glede likvidnostnega kritja pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti na področju energije.

(7)

Energetske skupnosti še vedno težko uporabljajo produkte za varovanje pred tveganji na centraliziranih trgih. Te razmere povečujejo njihovo izpostavljenost tržnim nihanjem, spremljajo pa jih razprave na nacionalni ravni o uvedbi zahtev glede varovanja pred tveganji za dobavitelje, kar bi lahko povečalo tržna tveganja, s katerimi se soočajo skupnostni dobavitelji, ne da bi se priznal njihov poseben položaj.

(8)

Čeprav imajo države članice določeno diskrecijsko pravico pri izvajanju člena 18a Direktive (EU) 2019/944, bi moralo to priporočilo zagotoviti smernice o izvrševanju obvladovanja tveganj za dobavitelje, da bi odjemalce zaščitili pred tveganji za dobavitelje in šoki zaradi cen energije –