(1)

Okvir Unije za reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (v nadaljnjem besedilu: institucije) je bil vzpostavljen po svetovni finančni krizi 2008–2009 in na podlagi Ključnih lastnosti učinkovitih shem za reševanje finančnih institucij („Key Attributes of Effective Resolution Regimes for Financial Institutions“), ki jih je Odbor za finančno stabilnost prvič objavil v oktobru 2011. Okvir Unije za reševanje je sestavljen iz Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Oba zakonodajna akta se uporabljata za institucije in za druge subjekte, ki spadajo v področje uporabe navedene direktive ali navedene uredbe (v nadaljnjem besedilu: subjekti). Cilj okvira Unije za reševanje je na urejen način obravnavati propade institucij in subjektov z ohranjanjem njihovih kritičnih funkcij in preprečevanjem groženj za finančno stabilnost, ob hkratni zaščiti vlagateljev in javnih sredstev. Poleg tega je namen okvira Unije za reševanje spodbuditi razvoj notranjega bančnega trga z vzpostavitvijo usklajene ureditve za koordinirano reševanje čezmejnih kriz ter s preprečevanjem težav v zvezi z izkrivljanjem konkurence in tveganj neenake obravnave.

(2)

Okvir Unije za reševanje več let po začetku izvajanja nekaterih od teh ciljev ne dosega tako, kot je bilo predvideno. Čeprav so institucije in subjekti dosegli znaten napredek pri rešljivosti in so temu namenili znatna sredstva, zlasti s povečanjem sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije ter financiranjem shem za financiranje reševanja, se okvir Unije za reševanje redko uporablja. Propadi nekaterih manjših in srednje velikih institucij in subjektov se namesto tega običajno rešujejo z neusklajenimi nacionalnimi ukrepi. Namesto varnostnih mrež, ki jih financira sektor, na primer shem za financiranje reševanja, se še vedno uporablja davkoplačevalski denar. Zdi se, da to stanje izhaja iz neustreznih spodbud. Te neustrezne spodbude so posledica medsebojnega učinkovanja okvira Unije za reševanje in nacionalnih pravil, pri čemer organi za reševanje pri izvajanju ocene javnega interesa svoje široke diskrecijske pravice ne uveljavljajo vedno na način, ki bi odražal nameravano uporabo okvira Unije za reševanje. Hkrati se okvir Unije za reševanje ni veliko uporabljal zaradi tveganja, da bi morali vlagatelji institucij, ki se financirajo z vlogami, kriti izgube, da bi imele te institucije pri reševanju, zlasti če ni drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, dostop do zunanjega financiranja. In končno, ker so zunaj postopkov reševanja pravila o dostopu do financiranja manj stroga kot znotraj teh postopkov, je bila uporaba okvira Unije za reševanje manj zaželena kot druge rešitve, ki pogosto vključujejo uporabo davkoplačevalskega denarja namesto lastnih sredstev institucij oziroma subjektov ali varnostnih mrež, ki jih financira sektor. To pa ustvarja tveganja razdrobljenosti, tveganja neoptimalnih izidov pri upravljanju propadov institucij in subjektov, zlasti manjših in srednje velikih institucij in subjektov, ter oportunitetne stroške zaradi neporabljenih finančnih sredstev. Zato je treba poskrbeti za učinkovitejšo in doslednejšo uporabo okvira Unije za reševanje ter zagotoviti, da se lahko uporablja, kadar koli je to v javnem interesu, tudi za nekatere manjše in srednje velike institucije, ki se financirajo predvsem z vlogami in nimajo dovolj drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

(3)

Eden od glavnih ciljev pregleda Direktive 2014/59/EU je bolje zaščititi davkoplačevalski denar, tako da se zagotovi, da se lahko okvir za reševanje uporablja, kadar koli je to potrebno. Uporabo davkoplačevalskega denarja bi bilo treba z uvedbo revidiranega okvira znatno zmanjšati, da se zagotovi pogostejša in učinkovitejša uporaba varnostnih mrež, ki jih financira sektor, vključno s shemami za financiranje reševanja.

(4)

Intenzivnost in raven podrobnosti načrtovanja reševanja, potrebnega v zvezi s podrejenimi družbami, ki niso bile opredeljene kot subjekti v postopku reševanja, se razlikujeta glede na velikost zadevnih institucij in subjektov, njihov profil tveganja, njihovo vlogo pri opravljanju kritičnih funkcij, njihova glavna poslovna področja, njihov pomen za neprekinjeno delovanje skupine po reševanju in strategijo reševanja skupine ter glede na pomen podrejene družbe v državi članici, v kateri ima sedež, vključno z njenim potencialnim sistemskim pomenom in njenim morebitnim učinkom na razpoložljiva finančna sredstva sistema jamstva za vloge v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku. Organi za reševanje bi zato morali imeti možnost, da te dejavnike upoštevajo pri opredelitvi ukrepov, ki jih je treba sprejeti v zvezi s takimi podrejenimi družbami, in po potrebi uporabijo sorazmeren pristop.

(5)

Institucija ali subjekt, ki je v postopku prenehanja na podlagi nacionalnega prava, potem ko je bilo ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadel, in je organ za reševanje sklenil, da njegovo reševanje ni v javnem interesu, bo na koncu izstopil s trga. V takih primerih načrt za reševanje te institucije ali subjekta ni več potreben, ne glede na to, ali je pristojni organ tej instituciji ali subjektu že odvzel dovoljenje. Enako velja za preostali del institucije v postopku reševanja po prenosu sredstev, pravic in obveznosti v okviru strategije s prenosom. Zato je primerno določiti, da v takih primerih sprejetje načrtov reševanja ni potrebno.

(6)

Postopek, po katerem subjekti, ki so del skupine, organom za reševanje predložijo informacije za pripravo načrta reševanja, bi bilo treba uskladiti s postopkom iz Direktive 2014/59/EU za predložitev informacij zaradi spremljanja minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL), da se preprečijo nepotrebni stroški in kompleksnost.

(7)

Organi za reševanje se trenutno lahko odločijo prepovedati nekatere razdelitve, kadar institucija ali subjekt – ne glede na to, ali je subjekt v postopku reševanja ali ne – ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, kadar se obravnava skupaj z MREL. Vendar se lahko v nekaterih primerih zahteva, da institucija ali subjekt izpolni MREL na drugačni podlagi od tiste, na kateri mora izpolnjevati zahtevo po skupnem blažilniku. To ustvarja negotovost glede pogojev, pod katerimi se izvajajo pooblastila za prepoved razdelitev, ki jih imajo organi za reševanje, in izračunava maksimalni znesek za razdelitev, povezan z MREL. Zato bi bilo treba določiti, da bi morali organi za reševanje v teh primerih izvajati pooblastilo za prepoved nekaterih razdelitev na podlagi ocenjene zahteve po skupnem blažilniku, ki izhaja iz metodologije, določene v delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 45c(4) Direktive 2014/59/EU. Za zagotovitev preglednosti in pravne varnosti bi morali organi za reševanje ocenjeno zahtevo po skupnem blažilniku sporočiti instituciji ali subjektu, ki bi jo nato moral javno objaviti.

(8)

Ukrepi za zgodnje posredovanje so bili uvedeni, da bi pristojnim organom omogočili, da ustavijo slabšanje finančnega in gospodarskega položaja institucije ali subjekta ter, kolikor je mogoče, zmanjšajo tveganje morebitnega reševanja in njegov učinek. Vendar so bili ukrepi za zgodnje posredovanje zaradi pomanjkanja gotovosti glede sprožilcev za njihovo uporabo in delnega prekrivanja z nadzorniškimi ukrepi redko uporabljeni. Pogoje za uporabo teh ukrepov za zgodnje posredovanje bi bilo zato treba poenostaviti in podrobneje opredeliti. Za odpravo negotovosti glede pogojev in časovnega okvira za razrešitev upravljalnega organa institucije ali subjekta in imenovanje začasnih upraviteljev bi bilo treba te ukrepe izrecno opredeliti kot ukrepe za zgodnje posredovanje, za njihovo uporabo pa bi morali veljati isti sprožilci. Pod določenimi pogoji je lahko postopno prenehanje dejavnosti stroškovno učinkovita rešitev, ki instituciji ali subjektu s šibkim poslovnim modelom olajša izstop s trga, s tem pa prepreči njegovo dolgotrajno upadanje, ki nazadnje privede do njegovega propada. Pristojni organi bi morali imeti pooblastilo za zgodnje posredovanje, da bi zahtevali predložitev načrta, ki bi se izvedel v primeru prostovoljnega prenehanja dejavnosti institucije ali subjekta, odločitev o izvajanju takega načrta pa bi bila prepuščena zadevni instituciji ali subjektu. Zahtevati bi bilo treba, da pristojni organi pri uporabi pooblastil za zgodnje posredovanje ustrezne ukrepe za obravnavanje specifičnega primera izberejo v skladu z načelom sorazmernosti. Da bi pristojni organi lahko upoštevali tveganja izgube ugleda ali tveganja, povezana s pranjem denarja ali informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, bi morali pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje ocenjevati ne le na podlagi kvantitativnih kazalnikov, kot so kapitalske ali likvidnostne zahteve, raven finančnega vzvoda, nedonosna posojila ali koncentracija izpostavljenosti, temveč tudi na podlagi kvalitativnih sprožilcev. Postopek odločanja v zvezi z ukrepi za zgodnje posredovanje bi moral omogočati njihovo hitro preučitev in po potrebi njihovo uporabo, da bi se preprečilo nadaljnje poslabšanje položaja institucije ali subjekta.

(9)

Za povečanje pravne varnosti bi bilo treba črtati ukrepe za zgodnje posredovanje iz Direktive 2014/59/EU, ki se prekrivajo z obstoječimi pooblastili na podlagi bonitetnega okvira iz direktiv 2013/36/EU (6) in (EU) 2019/2034 (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Poleg tega je treba zagotoviti, da se organi za reševanje lahko pripravijo na morebitno reševanje institucije ali subjekta. Zato bi moral pristojni organ organe za reševanje dovolj zgodaj obvestiti o poslabšanju položaja institucije ali subjekta, organi za reševanje pa bi morali imeti potrebna pooblastila za izvajanje pripravljalnih ukrepov. Pomembno je, da za omogočanje čim hitrejšega odziva organov za reševanje na poslabšanje položaja institucije ali subjekta predhodna uporaba ukrepov za zgodnje posredovanje ne bi smela biti pogoj za to, da organi za reševanje uredijo trženje institucije ali subjekta ali zahtevajo informacije za posodobitev načrta reševanja in pripravo vrednotenja. Pri trženju institucije, ki je članica institucionalne sheme za zaščito vlog (IPS), bi moral organ za reševanje upoštevati ukrepe, ki bi lahko bili v okviru IPS sprejeti pred reševanjem, da bi se preprečilo pomembno tveganje, da bo institucija propadla ali da bo verjetno propadla. Za zagotovitev doslednega, usklajenega, učinkovitega in pravočasnega odziva na poslabšanje položaja institucije ali subjekta ter za ustrezno pripravo na morebitno reševanje je treba okrepiti sodelovanje in usklajevanje med pristojnimi organi in organi za reševanje. Takoj ko institucija ali subjekt izpolni pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje, bi morali pristojni organi in organi za reševanje okrepiti izmenjavo informacij, vključno z začasnimi informacijami, ter skupaj spremljati položaj institucije ali subjekta.

(10)

Zagotoviti je treba pravočasno ukrepanje in zgodnje usklajevanje med pristojnim organom in organom za reševanje, kadar institucija ali subjekt še vedno deluje, vendar obstaja pomembno tveganje, da bi lahko propadel. Zato bi moral pristojni organ o takem tveganju čim prej uradno obvestiti organ za reševanje. To uradno obvestilo bi moralo vsebovati razloge za oceno pristojnega organa in neizčrpen pregled alternativnih ukrepov zasebnega sektorja, nadzorniških ukrepov ali ukrepov za zgodnje posredovanje, ki so na voljo za preprečitev propada institucije ali subjekta v razumnem časovnem okviru. Tako zgodnje uradno obveščanje ne vpliva na morebitne alternativne ukrepe zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru IPS, ki bi preprečili propad ali verjetni propad institucije ali subjekta v razumnem časovnem okviru, niti ne posega v postopke za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje. Predhodno uradno obvestilo pristojnega organa organu za reševanje o pomembnem tveganju, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, ali iztek določenega časovnega okvira za izvedbo ukrepov, s katerimi naj bi obravnavali to pomembno tveganje, ne bi smel biti pogoj za naknadno ugotovitev, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, niti sicer nujno pomeniti takšne ugotovitve. Poleg tega mora organ za reševanje, če se pozneje oceni, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, in če ni alternativnih rešitev za preprečitev takega propada v razumnem časovnem okviru, sprejeti odločitev o tem, ali bo sprejel ukrep za reševanje. V takem primeru je lahko pravočasnost odločitve, da se za institucijo ali subjekt uporabi ukrep za reševanje, bistvenega pomena za uspešno izvajanje strategije reševanja, zlasti ker lahko zgodnje posredovanje v instituciji ali subjektu prispeva k zagotavljanju zadostnih ravni sposobnosti pokrivanja izgub in likvidnosti za izvajanje te strategije. Zato je primerno, da se organu za reševanje omogoči, da v tesnem sodelovanju s pristojnim organom oceni, kaj je razumen časovni okvir za izvedbo alternativnih ukrepov za preprečitev propada institucije ali subjekta. Za zagotovitev pravočasnega izida in da bi se organ za reševanje lahko ustrezno pripravil na morebitno reševanje institucije ali subjekta, bi se morala organ za reševanje in pristojni organ redno sestajati, organ za reševanje pa bi se moral o pogostosti teh sestankov odločiti ob upoštevanju okoliščin primera.

(11)

Okvir za reševanje naj bi se lahko uporabljal za katero koli institucijo ali subjekt, ne glede na njegovo velikost in poslovni model, če instrumenti, ki so na voljo po nacionalnem pravu, niso ustrezni za obvladovanje njegovega propada. Vendar je treba nekatere cilje okvira podrobneje opredeliti, da se poveča usklajenost in spodbudi konvergenca. Z zagotovitvijo kontinuitete kritičnih funkcij, ki je eden od ciljev reševanja, naj bi zaščitili finančno stabilnost in realno gospodarstvo. Zato je treba zagotoviti, da se opravljanje kritičnih funkcij ne preneha. Zlasti je treba pojasniti, da bi morali imeti organi za reševanje glede na posebne okoliščine možnost skleniti, da se nekatere funkcije institucije ali subjekta štejejo za kritične, tudi če bi njihovo prenehanje povzročilo motnje finančne stabilnosti ali storitev, ki so ključne za realno gospodarstvo le na regionalni ravni. Organi za reševanje morajo v zvezi s prejemanjem vlog ustrezno pozornost nameniti tveganju izgube zaupanja vlagateljev, ki so imetniki vlog, ki niso zajete v Direktivi 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8). Javna sredstva bi bilo treba zaščititi tako, da se čim bolj zmanjša odvisnost od izredne javnofinančne pomoči, zlasti kadar se ta zagotavlja iz proračuna države članice. Zaščititi je treba tudi vlagatelje, ki so zajeti v Direktivi 2014/49/EU, vlagatelje, ki so zajeti v Direktivi 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), ter kapital in sredstva strank.

(12)

V fazi načrtovanja reševanja bi morali organi za reševanje pri odločanju, ali naj se institucija nameni za reševanje, dejstvo, da zanjo veljajo poenostavljene obveze, na splošno razumeti kot kazalnik, da njeno reševanje v primeru propada ne bi bilo v javnem interesu. Nasprotno pa bi lahko dejstvo, da za institucijo ne veljajo poenostavljene obveze, nakazovalo, da bi bilo njeno reševanje v primeru propada v javnem interesu.

(13)

Prenehanje subjekta po običajnem insolvenčnem postopku bi lahko v nekaterih primerih ogrozilo finančno stabilnost in prekinilo opravljanje kritičnih funkcij. To bi se recimo lahko zgodilo, kadar bi zaradi insolventnosti verjetno nastale izgube na pomembnem deležu vlog ali znatne težave pri neprekinjenem dostopanju do vlog in kadar bi lahko te izgube ali težave po mnenju organa za reševanje znatno vplivale na opravljanje kritičnih funkcij, finančno stabilnost prek širjenja negativnih vplivov ali realno gospodarstvo. V takih primerih je zelo verjetno, da bi bilo v javnem interesu, da se institucija ali subjekt vključi v postopek reševanja, ne pa da se zagotovi njegovo prenehanje po običajnem insolvenčnem postopku. Ocena, ali je reševanje institucije ali subjekta v javnem interesu, bi morala v največji možni meri odražati tudi razliko med financiranjem, zagotovljenim prek varnostnih mrež, ki jih financira sektor, tj. shem za financiranje reševanja ali sistemov jamstva za vloge, na eni strani in financiranjem, ki ga države članice zagotovijo iz davkoplačevalskega denarja, na drugi strani. Tako financiranje, ki ga zagotovijo države članice, pomeni večjo nevarnost moralnega tveganja in manjšo spodbudo za tržno disciplino. Zato bi morali organi za reševanje pri ocenjevanju cilja, da se čim bolj zmanjša odvisnost od izredne javnofinančne pomoči, prednost dajati financiranju iz shem za financiranje reševanja ali sistemov jamstva za vloge, ne pa financiranju z enakim zneskom sredstev iz proračuna držav članic.

(14)

Pri izvajanju ocene javnega interesa bi organi za reševanje morali oceniti, ali bi bil s prenehanjem propadajoče institucije ali subjekta po običajnem insolvenčnem postopku ogrožen kateri od ciljev reševanja. Ne bi smelo šteti, da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa, če prenehanje propadajoče institucije ali subjekta po običajnem insolvenčnem postopku ne ogroža nobenega od ciljev reševanja. Če je po oceni organa za reševanje v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku ogrožen vsaj en cilj reševanja, bi moral biti rezultat ocene javnega interesa negativen samo, če bi bili s prenehanjem propadajoče institucije ali subjekta po običajnem insolvenčnem postopku cilji reševanja doseženi ne le v enakem obsegu kot z reševanjem, temveč učinkoviteje.

(15)

Kadar se propadajoča institucija ali subjekt ne vključi v postopek reševanja, bi moral prenehati skladno s postopki, ki so na voljo po nacionalnem pravu. Takšni postopki se lahko med državami članicami zelo razlikujejo. Čeprav je primerno, da se omogoči zadostna prožnost za uporabo obstoječih nacionalnih postopkov, bi bilo treba pojasniti nekatere vidike za zagotovitev, da zadevne institucije ali subjekti izstopijo s trga.

(16)

Zagotoviti bi bilo treba, da pristojni organ ali organ za reševanje v zvezi z institucijo ali subjektom, za katerega je ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadel, a ni vključen v postopek reševanja, začne ali zahteva začetek postopka na podlagi nacionalnega prava za njegovo prenehanje. Kadar je na podlagi nacionalnega prava na voljo prostovoljno prenehanje institucije ali subjekta na podlagi odločitve delničarjev, bi morala taka možnost ostati na voljo, zadevni organ pa bi moral biti pooblaščen, da zahteva začetek takega postopka. Vendar bi bilo treba zagotoviti, da zadevni nacionalni organ, če se delničarji ne odzovejo hitro, ukrepa.

(17)

Določiti bi bilo treba tudi, da je končni izid postopkov prenehanja prenehanje bančnih dejavnosti, zaradi česar propadajoča institucija ali subjekt izstopi s trga. Glede na uporabljeno nacionalno pravo je ta izid mogoče doseči na različne načine. Med temi so lahko prodaja institucije ali subjekta ali njegovih delov, prodaja določenih sredstev ali obveznosti ali postopno prenehanje, vključno s plačili in prejemanjem vlog, z namenom postopne prodaje njihovih sredstev za izplačilo prizadetih upnikov. Za prenehanje bančnih dejavnosti je med drugim lahko potrebna tudi omejitev izdaje novih obveznosti za kritje izključno tistih potreb po refinanciranju, ki izhajajo iz obstoječih sredstev, tako da se zapadlost obveznosti ne podaljša. Za večjo predvidljivost postopkov bi bilo treba ta izid doseči v razumnem časovnem okviru.

(18)

Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da instituciji ali subjektu odvzamejo dovoljenje zgolj na podlagi dejstva, da propada ali bo verjetno propadel, a ni vključen v postopek reševanja. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da odvzamejo dovoljenje za podporo cilju prenehanja institucije ali subjekta v skladu z nacionalnim pravom, zlasti v primerih, ko postopkov, razpoložljivih po nacionalnem pravu, ni mogoče začeti v trenutku, ko se ugotovi, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, vključno s primeri, ko glede na bilanco stanja še ni insolventen. Da se poleg tega zagotovi, da je mogoče doseči cilj prenehanja institucije ali subjekta, bi morale države članice poskrbeti, da je med možnimi pogoji za začetek vsaj enega od postopkov, ki so na voljo po nacionalnem pravu in se uporabljajo za institucije ali subjekte, ki propadajo ali bodo verjetno propadli, a niso vključeni v postopek reševanja, tudi odvzem dovoljenja s strani pristojnega organa.

(19)

Glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju Uredbe (EU) št. 806/2014 ter direktiv 2014/49/EU in 2014/59/EU, je treba podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi se lahko izjemoma odobrijo previdnostni ukrepi, ki se štejejo za izredno javnofinančno pomoč. Zagotoviti bi bilo treba, da se previdnostni ukrepi sprejmejo dovolj zgodaj. Poleg tega se lahko ukrepi za zagotavljanje pomoči za oslabljena sredstva, vključno z nosilci upravljanja sredstev ali shemami jamstva za sredstva, izkažejo za uspešne in učinkovite pri odpravljanju vzrokov za morebitne finančne težave, s katerimi se soočajo institucije in subjekti, ter preprečevanju njihovega propada, zato bi lahko predstavljali ustrezne previdnostne ukrepe. Zato bi bilo treba določiti, da so lahko previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva.

(20)

Da bi ohranili tržno disciplino, zaščitili javna sredstva in preprečili izkrivljanje konkurence, bi morali previdnostni ukrepi ostati izjema in se uporabljati le za obravnavanje resnih motenj na trgu in za ohranjanje finančne stabilnosti, zlasti v primeru sistemske krize. Poleg tega se previdnostni ukrepi ne bi smeli uporabljati za obravnavanje nastalih ali verjetnih izgub. Najzanesljivejši instrument za količinsko opredelitev nastalih ali verjetnih izgub je pregled kakovosti sredstev, ki ga opravijo Evropska centralna banka (ECB), Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (10), ali pristojni nacionalni organi. Pristojni organi bi morali tak pregled ali po potrebi inšpekcijske preglede na kraju samem uporabiti za količinsko opredelitev nastalih ali verjetnih izgub, kadar se lahko tak pregled ali taki inšpekcijski pregledi izvedejo v razumnem časovnem okviru. Kadar to ni mogoče, bi morali pristojni organi, po potrebi na podlagi bilance stanja institucije ali subjekta – pod pogojem, da je ta skladna z veljavnimi računovodskimi pravili in standardi, kot jih potrdi neodvisni zunanji revizor –, čim bolj zanesljivo količinsko opredeliti nastale ali verjetne izgube, kolikor dopuščajo trenutne okoliščine. Ocena, ali je institucija ali subjekt solventen, za namene podpornih ukrepov v obliki preventivne dokapitalizacije in državnih jamstev za novoizdane obveznosti, bi morala temeljiti na oceni, usmerjeni v prihodnost, o tem, ali lahko institucija ali subjekt izpolnjuje kapitalske zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 (11) ali Uredbe (EU) 2019/2033 (12) Evropskega parlamenta in Sveta ter dodatno kapitalsko zahtevo iz Direktive 2013/36/EU ali (EU) 2019/2034.

(21)

Cilj preventivne dokapitalizacije je podpreti institucije in subjekte, sposobne uspešnega poslovanja, za katere je bilo ugotovljeno, da bodo v bližnji prihodnosti verjetno naleteli na začasne težave, in preprečiti, da bi se njihov položaj še poslabšal. Da se javne subvencije ne bi dodeljevale podjetjem, ki so že nedobičkonosna, se previdnostni ukrepi v obliki pridobitve kapitalskih instrumentov ali drugih kapitalskih instrumentov ali ukrepov za oslabljena sredstva ne bi smeli odobriti v znesku, ki presega znesek, potreben za kritje kapitalskih primanjkljajev, določenih v neugodnem scenariju stresnega testa ali enakovrednega preizkusa. Za zagotovitev, da javno financiranje na koncu preneha, bi morali biti tudi ti previdnostni ukrepi časovno omejeni in vsebovati jasen časovni okvir za prenehanje (v nadaljnjem besedilu: strategija za izstop iz podpornega ukrepa). Stalni instrumenti, vključno z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, bi se morali uporabljati le v izjemnih okoliščinah, zanje pa bi morale veljati nekatere količinske omejitve, saj zaradi svoje narave niso primerni za izpolnjevanje pogoja, da so začasni. Pristojni organi bi morali od institucij in subjektov, ki ne izpolnjujejo pogojev strategije za izstop iz podpornega ukrepa, zahtevati enkraten načrt popravnih ukrepov. Za zagotovitev, da institucije in subjekti, za katere se izkaže, da niso sposobni uspešnega poslovanja, izstopijo s trga, bi moral zadevni organ ugotoviti, ali institucija oziroma subjekt propada ali bo verjetno propadel, kadar pristojni organ ni zadovoljen z načrtom popravnih ukrepov ali kadar institucija ali subjekt ne izpolnjuje načrta popravnih ukrepov.

(22)

Previdnostni ukrepi bi morali biti omejeni na znesek, ki bi ga institucija ali subjekt potreboval za ohranitev solventnosti v primeru neugodnega scenarija stresnega testa ali enakovrednega preizkusa. V primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi morala imeti institucija ali subjekt prejemnik možnost, da dodeljeni znesek uporabi za kritje izgub iz prenesenih sredstev ali v kombinaciji s pridobitvijo kapitalskih instrumentov, če skupni znesek ugotovljenega primanjkljaja ni presežen. Zagotoviti je treba tudi, da so previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva skladni z obstoječimi pravili o državni pomoči in dobrimi praksami, da se z njimi ponovno vzpostavi dolgoročna sposobnost uspešnega poslovanja institucije ali subjekta, da je državna pomoč omejena na najmanjšo potrebno in da se prepreči izkrivljanje konkurence. Zato bi morali zadevni organi v primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva upoštevati posebne smernice, vključno z načrtom Komisije za ustanovitev nacionalnih družb za upravljanje in sporočilom Komisije z dne 16. decembra 2020 o reševanju vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19. Za previdnostne ukrepe v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi moral vedno veljati prevladujoči pogoj, da so začasni. Pričakuje se, da bodo javna jamstva, odobrena za določeno obdobje v zvezi z oslabljenimi sredstvi zadevne institucije ali subjekta, zagotovila boljše izpolnjevanje takega pogoja kot pa prenosi takih sredstev na javno podprt subjekt.

(23)

Da bi zajeli pomembne kršitve bonitetnih zahtev, je treba podrobneje določiti pogoje za ugotavljanje, ali holdingi propadajo ali bodo verjetno propadli. Kršitev teh zahtev s strani holdinga bi morala biti pomembna, kadar sta vrsta in obseg take kršitve primerljiva s kršitvijo, ki bi, če bi jo storila kreditna institucija, upravičila odvzem dovoljenja s strani pristojnega organa v skladu s členom 18 Direktive 2013/36/EU.

(24)

Države članice imajo lahko po nacionalnem pravu pooblastila za začasno ustavitev obveznosti plačila ali izročitve, ki lahko vključujejo upravičene vloge. Kadar začasna ustavitev obveznosti plačila ali izročitve ni neposredno povezana s finančnim položajem kreditne institucije, vloge morda niso nerazpoložljive za namene Direktive 2014/49/EU. Zato vlagatelji morda dlje časa ne morejo dostopati do svojih vlog. Da bi ohranili zaupanje vlagateljev in kredibilnost bančnega sektorja ter obvarovali finančno stabilnost, bi morale države članice zagotoviti, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska iz svojih vlog, zlasti za kritje življenjskih stroškov, če bi bile njihove vloge nedostopne zaradi začasne ustavitve plačil iz drugih razlogov, ki ne vodijo do izplačila vlagateljem. Tak postopek bi moral ostati izjema, države članice pa bi morale zagotoviti, da imajo vlagatelji dostop do ustreznih dnevnih zneskov.

(25)

Za povečanje pravne varnosti in glede na morebiten pomen obveznosti, ki izhajajo iz prihodnjih negotovih dogodkov, vključno z izidom sodnega postopka, ki v času reševanja še ni zaključen, je treba določiti obravnavo teh obveznosti za namene uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Organi za reševanje bi morali razlikovati med obveznostmi, ki temeljijo na sedanjih obvezah, izhajajočih iz preteklih dogodkov, in ki bodo povzročile izgubo, vendar je njihov čas zapadlosti ali znesek negotov, in obveznostmi, ki bi lahko nastale v prihodnosti, vendar ne bi povzročile izgube, ali ki bi lahko v prihodnosti nastale le, če bi nastopil negotov dogodek.

(26)

Prav tako bi bilo treba določiti, da se obveznosti z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, kadar temeljijo na sedanjih obvezah, izhajajočih iz preteklih dogodkov, in ki bodo povzročile izgubo, obravnavajo enako kot druge obveznosti. Za take obveznosti bi moralo biti mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, razen če izpolnjujejo eno od posebnih meril za izključitev iz področja uporabe tega instrumenta. Glede na njihovo morebitno pomembnost pri reševanju in zaradi jamčenja gotovosti pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov bi bilo treba določiti, da so del obveznosti, za katere je mogoče uporabiti ta instrument, in da se zato zanje lahko uporablja ta instrument. Za zagotovitev, da se instrument za reševanje s sredstvi upnikov učinkovito uporabi za obveznosti z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, bi moral biti organ za reševanje pooblaščen, da glavnico, dolgovano v zvezi s takimi obveznostmi, zmanjša, tudi na nič, in te obveznosti konvertira v delnice ali druge lastniške instrumente. Vendar lahko zmanjšanje ali konverzija začne učinkovati le, če in ko se obveznost z negotovim časom zapadlosti ali zneskom dokončno določi v smislu časa zapadlosti in zneska.

(27)

Zagotoviti je treba, da obveznost, ki bi lahko nastala v prihodnosti zaradi negotovega dogodka, ali obveznost z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, temelječa na sedanji obvezi, v času reševanja ne zmanjša učinkovitosti strategije reševanja in zlasti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Za dosego tega cilja bi moral cenilec pri vrednotenju za namene reševanja oceniti take obveznosti in po svojih najboljših sposobnostih količinsko opredeliti njihovo potencialno vrednost. Za zagotovitev, da lahko institucija ali subjekt po postopku reševanja ustrezno dolgo ohrani zadostno zaupanje trga, bi moral cenilec to potencialno vrednost upoštevati pri določitvi zneska, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, da se ponovno vzpostavijo kapitalski količniki institucije v postopku reševanja. Zlasti bi moral organ za reševanje svoja pooblastila za konverzijo uporabiti za obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev, da dokapitalizacija institucije v postopku reševanja zadostuje za kritje morebitnih izgub, ki bi jih lahko povzročila obveznost, ki bi lahko nastala v prihodnosti zaradi negotovega dogodka ali ki temelji na sedanji obvezi, a je njen čas zapadlosti ali znesek negotov. Organ za reševanje bi moral pri ocenjevanju zneska, ki ga je treba odpisati ali konvertirati, skrbno upoštevati učinek potencialne izgube na institucijo v postopku reševanja na podlagi več dejavnikov, vključno z verjetnostjo, da se bo dogodek uresničil, časovnim okvirom za njegovo uresničitev in zneskom obveznosti.

(28)

V nekaterih okoliščinah lahko organi za reševanje po tem, ko shema za financiranje reševanja zagotovi prispevek v višini največ 5 % celotnih obveznosti institucije ali subjekta, vključno s kapitalom, uporabijo dodatne vire financiranja za nadaljnjo podporo svojemu ukrepu za reševanje. Jasneje bi bilo treba določiti, v katerih okoliščinah bi lahko shema za financiranje reševanja zagotovila dodatno podporo, kadar so bile v celoti odpisane ali konvertirane vse obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, pri čemer te obveznosti niso upravičene vloge, imajo nižjo prednostno razvrstitev kot nekrite vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij in niso diskrecijsko izključene iz reševanja s sredstvi upnikov.

(29)

Vloge, ki izpolnjujejo pogoje, da se štejejo za kvalificirane obveznosti, se lahko uporabijo za izpolnjevanje MREL. Glede na posebno naravo vlog ter njihov vpliv v realnem gospodarstvu in pri ohranjanju zaupanja v bančni sistem bi za njihovo vključitev v obseg obveznosti, ki se uporabljajo za izpolnjevanje MREL, vendarle morale veljati strožje zahteve, saj bi morali biti viri, primerni za MREL, v celoti uporabni za kritje izgub in prispevanje k dokapitalizaciji kreditne institucije v primeru njenega propada. Prvič, skladno z veljavnimi pravili ne bi smelo biti mogoče, da bi vloge, ki se uporabljajo za MREL, imele fizične osebe ali mikro, mala in srednja podjetja. Drugič, pojasniti bi bilo treba, da vloge, ki lastniku dajejo pravico do predčasnega povračila, ne morejo biti primerne za MREL, tudi v primerih, ko je v skladu s pogodbenimi določbami za predčasno povračilo predvideno plačilo kazni. Tretjič, da bi zagotovili preglednost in čim bolj zmanjšali tveganja neustreznega plasiranja takih vlog, bi se morale zadevne pogodbene določbe izrecno sklicevati na namero kreditne institucije, da te vloge uporabi za namen izpolnjevanja MREL, ter na dejstvo, da se te vloge ne štejejo za upravičene vloge in zato v primeru nerazpoložljivosti noben njihov del ne bo izplačan s strani sistema jamstva za vloge. Četrtič, uporaba vlog v okviru MREL praviloma ne bi smela biti dovoljena, razen če so organi za reševanje predhodno odobrili njihovo vključitev v vire, primerne za MREL, na podlagi ocene, da takih vlog v primeru reševanja ne bi bilo treba zaščititi pred kritjem izgub in da zaradi njih ne bi nastala bistvena ovira za rešljivost. Organi za reševanje bi morali imeti možnost, da na splošno odobrijo uporabo vlog za izpolnjevanje MREL za vsak subjekt v postopku reševanja brez individualne ocene posamezne vloge ter vključitev vlog za izpolnjevanje MREL omejijo na fiksne zneske. Čeprav so strukturirane vloge obveznosti z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti, se prav tako lahko štejejo za kvalificirane obveznosti kreditne institucije, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji.

(30)

Da bi preprečili učinke izrazitega naglega padca, je za obstoječe vloge, ki se štejejo za kvalificirane obveznosti, treba uporabiti predhodna pravila. Za vloge, prejete pred 12. majem 2028, bi bilo treba opustiti nova merila primernosti. Uporaba predhodnih pravil bi se morala končati 11. maja 2029.

(31)

Z uredbama (EU) 2019/876 (13) in (EU) 2019/877 (14) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (15) je bil v pravo Unije uveden mednarodni „dokument o pogojih za skupno sposobnost pokrivanja izgub (TLAC) (‚Total Loss-absorbing Capacity (TLAC) Term Sheet‘)“, ki ga je Odbor za finančno stabilnost objavil 9. novembra 2015 (v nadaljnjem besedilu: standard TLAC), za globalne sistemsko pomembne banke, ki se v pravu Unije imenujejo globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI). Uredba (EU) 2019/877 in Direktiva (EU) 2019/879 sta prav tako spremenili MREL iz Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014. Določbe o MREL iz Direktive 2014/59/EU je treba uskladiti z izvajanjem standarda TLAC za GSPI v zvezi z nekaterimi obveznostmi, ki bi se lahko uporabile za izpolnitev dela MREL, ki bi ga bilo treba izpolniti s kapitalom in drugimi podrejenimi obveznostmi. Zlasti bi bilo treba obveznosti, ki so uvrščene pari passu nekaterim izključenim obveznostim, vključiti v kapital in podrejene kvalificirane instrumente subjektov v postopku reševanja, kadar znesek teh izključenih obveznosti v bilanci stanja subjekta v postopku reševanja ne presega 5 % zneska njegovega kapitala in kvalificiranih obveznosti in iz te vključitve ne bi smela izhajati tveganja, povezana z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(32)

Pri nekaterih subjektih v postopku reševanja prednostna strategija reševanja, določena v načrtu reševanja ali načrtu reševanja skupine, temelji predvsem na prenosu poslovanja institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo. V takih primerih bi lahko zahtevali, da sistem jamstva za vloge prispeva k ukrepu za reševanje, po možnosti za zagotovitev zaščite nekaterih vlog, ki jih ne krije. Za čim manjše moralno tveganje bi bilo torej treba določiti, da MREL za subjekt v postopku reševanja ne bi smela biti pod določenimi pragovi, kadar bi načrt reševanja predvideval uporabo instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije in izstop zadevnega subjekta s trga. Kadar z uporabo pravil za kalibracijo MREL dobimo znesek, ki presega te pragove, bi moral prevladati ta višji znesek. Ti pragovi se ne bi smeli uporabljati za MREL, določeno za subjekte v postopku reševanja, katerih prednostna strategija reševanja vključuje uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za namene dokapitalizacije zadevnega subjekta v obsegu, ki zadostuje, da se ponovno vzpostavi njegova zmožnost nadaljnjega izvajanja dejavnosti, za katere ima dovoljenje, tudi kadar prednostna strategija reševanja predvideva uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v kombinaciji z drugimi instrumenti za reševanje, pri čemer se slednji uporabljajo dopolnilno.

(33)

Direktiva 2014/59/EU ne vključuje namenskih pravil o prehodnih ureditvah in vmesnih ciljnih ravneh za izpolnjevanje MREL po letu 2024. Vendar obstajajo primeri, v katerih ne bi smeli takoj zahtevati, da institucije ali subjekti izpolnijo višjo MREL, ki jo določi organ za reševanje, vključno s tistimi primeri, v katerih je zvišanje MREL posledica bistvenih sprememb institucije ali subjekta, na primer zaradi združitev ali prevzemov, ali sprememb prednostne strategije reševanja. Zlasti kadar se v prednostni strategiji reševanja namesto prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku uporabi ukrep za reševanje, institucija ali subjekt morda ne bo mogel takoj v celoti izpolniti MREL, kot jo je določil organ za reševanje. Zato bi bilo treba organe za reševanje pooblastiti, da določijo ustrezna prehodna obdobja za izpolnjevanje MREL. Poleg tega bi morali biti organi za reševanje pooblaščeni, da za take institucije ali subjekte določijo zavezujoče vmesne ciljne ravni in na ta način zagotovijo, da te institucije ali subjekti ustrezno kopičijo vire, primerne za MREL. Da bi se zaščitila legitimna pričakovanja, nova pravila ne bi smela vplivati na prehodna obdobja, ki so jih organi za reševanje predhodno določili na podlagi pravil, ki so se uporabljala na zadevni datum.

(34)

Od institucij in subjektov se zahteva, da v sporazume ali instrumente, ki ustvarjajo obveznosti, ki jih urejajo zakonodaje tretjih držav, vključijo pogodbeno priznanje učinkov instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov, razen kadar to s pravnega ali drugega vidika ni izvedljivo. Vendar so izkušnje, pridobljene pri uporabi okvira za reševanje, pokazale, da so zahteve po tovrstnih pogojih o pogodbenem priznanju reševanja s sredstvi upnikov ter postopek za uradno obveščanje o neizvedljivosti vključitve teh pogojev in za ocenjevanje takšne neizvedljivosti preveč splošni, zapleteni in obremenjujoči, da bi se uresničil cilj zagotavljanja rešljivosti institucij, za katere bi lahko veljali ukrepi za reševanje. Zato je primerno, da se obseg uporabe te zahteve omeji na kapitalske instrumente in obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, s čimer se izključijo zlasti pogodbe, ki ustvarjajo obveznosti, ki bi lahko nastale v prihodnosti zaradi negotovega dogodka. Poleg tega bi bilo treba pri obsegu institucij in subjektov, za katere velja ta zahteva, upoštevati strategijo, predvideno v načrtu reševanja. Zato se od subjektov za likvidacijo in podrejenih družb subjektov v postopku reševanja, ki same niso subjekti v postopku reševanja, ne bi smelo zahtevati, da v svoje pogodbe vključijo pogoj o priznanju reševanja s sredstvi upnikov, razen če to od njih zahteva organ za reševanje. In končno, čeprav ni treba prilagoditi razlogov, zaradi katerih se institucije in subjekti sklicujejo na neizvedljivost vključitve pogoja za priznanje reševanja s sredstvi upnikov v njihove pogodbe, bi morali postopek, po katerem institucije in subjekti o takih primerih poročajo organu za reševanje, poenostaviti in vključiti v letno poročanje za namene načrtovanja reševanja.

(35)

Da bi olajšali načrtovanje reševanja, ocenjevanje rešljivosti in izvajanje pooblastila za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost ter spodbujali izmenjavo informacij, bi moral imeti organ za reševanje institucije s pomembnimi podružnicami v drugih državah članicah možnost, da ustanovi kolegij za reševanje in mu predseduje.

(36)

Ker je lahko za izvedbo ocene javnega interesa potrebno in sorazmerno, da se zagotovijo informacije, ki zadevajo skupno število strank, za katere je institucija ali subjekt edini ali glavni bančni partner, in ki jih hranijo centralizirani avtomatizirani mehanizmi, vzpostavljeni na podlagi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (16), bi morali imeti organi za reševanje možnost, da te informacije prejmejo za vsak primer posebej. Prav tako bi bilo treba točno določiti, kdaj organi za reševanje posredno dostopajo do informacij.

(37)

Okvir za reševanje in okvir o zlorabi trga vplivata drug na drugega. Čeprav bi se lahko ukrepi, sprejeti pri reševanju ali pri pripravi reševanja, šteli za notranje informacije na podlagi Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (17), lahko njihovo predčasno razkritje ogrozi postopek reševanja. Kadar so taki ukrepi vmesni koraki v podaljšanem postopku, se po Uredbi (EU) št. 596/2014 ne zahteva takojšnje razkritje. V drugih primerih lahko institucije ali subjekti za rešitev tega vprašanja ukrepajo tako, da razkritje notranjih informacij javnosti odložijo na podlagi člena 17(4) ali (5) navedene uredbe. Vendar pa v času reševanja ali v času priprav na reševanje morda ni vedno pravih spodbud, da bi lahko institucija ali subjekt v postopku reševanja dal pobudo za tako odložitev. Da bi se temu izognili, bi morali biti organi za reševanje pooblaščeni, da zahtevajo, naj institucija ali subjekt zagotovi zaupnost notranjih informacij o pripravi na reševanje in o postopku reševanja ali odpisu in konverziji, če je to po njihovem mnenju potrebno za doseganje ciljev reševanja. Od institucij in subjektov bi bilo treba zahtevati, da te notranje informacije v skladu z Uredbo (EU) št. 596/2014 razkrijejo šele potem, ko bi jih organ za reševanje obvestil, da za doseganje ciljev reševanja zagotovitev zaupnosti ni več potrebna. Kadar pa zaupnost ne bi bila več zagotovljena, bi bilo treba od institucij in subjektov zahtevati, da notranje informacije čim prej razkrijejo javnosti.

(38)

V primeru reševanja bi bilo treba ohraniti tudi ustrezno povezavo med plačilom in uspešnostjo, zlasti kadar je verjetno, da bodo izgube prenesene na sheme za financiranje reševanja. V takih primerih bi bilo treba vse variabilne prejemke članov upravljalnega organa in višjega vodstva institucije v postopku reševanja, ki niso bili izplačani ali niso dospeli v plačilo, preklicati. Razen če član upravljalnega organa ali višjega vodstva dokaže, da ni bil udeležen v ravnanju, zaradi katerega je institucija v postopku reševanja propadla ali ki je prispevalo k njenemu propadu, ali da ni bil odgovoren za tako ravnanje, bi bilo treba variabilne prejemke, ki so dospeli v plačilo ali bili izplačani v 24 mesecih pred odločitvijo o sprejetju ukrepa za reševanje, vrniti ali poplačati.

(39)

Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev v shemah za financiranje reševanja, določenem v Direktivi 2014/59/EU, se lahko razpoložljiva finančna sredstva v njih nekoliko znižajo pod ciljno raven, zlasti zaradi povečanja kritih vlog. Torej bo znesek predhodnih prispevkov, ki se bodo verjetno zahtevali v teh okoliščinah, najbrž majhen. Zato je mogoče, da znesek takih predhodnih prispevkov v nekaterih letih ne bo več sorazmeren s stroški pobiranja teh prispevkov. Organi za reševanje bi zato morali imeti možnost, da pobiranje predhodnih prispevkov odložijo za največ tri leta, dokler znesek, ki ga je treba pobrati, ne doseže zneska, ki je sorazmeren s stroški postopka pobiranja, pod pogojem, da tak odlog bistveno ne vpliva na zmožnost organov za reševanje, da uporabijo sheme za financiranje reševanja.

(40)

Nepreklicne zaveze za plačilo so ena od sestavin razpoložljivih finančnih sredstev shem za financiranje reševanja. Zato je treba določiti okoliščine, v katerih je mogoče pozvati k izpolnitvi teh zavez za plačilo. Če za subjekt po odločitvi, da se odpove dovoljenju, preneha veljati obveznost plačevanja prispevkov v shemo za financiranje reševanja, bi morala biti nepreklicna zaveza za plačilo razveljavljena. Za zagotovitev, da zaradi razveljavitve nepreklicne zaveze za plačilo razpoložljiva finančna sredstva v shemi za financiranje reševanja ne bi padla pod raven, ki je po mnenju organa za reševanje ustrezna, bi moral biti organ za reševanje pooblaščen, da določi prispevek, ki bi ga moral zadevni subjekt vplačati. Organ za reševanje bi moral pri svoji odločitvi ustrezno upoštevati potrebo po ohranitvi enakih konkurenčnih pogojev za vse sodelujoče institucije, vključno s subjektom, ki ne spada več v področje uporabe člena 1 Direktive 2014/59/EU. Organ za reševanje navede podrobne razloge za to svojo odločitev, ki jo mora skupaj z utemeljitvijo objaviti v svojem letnem poročilu. Poleg tega bi moral organ za reševanje za zagotovitev večje preglednosti in gotovosti v zvezi z deležem nepreklicnih zavez za plačilo v skupnem znesku predhodnih prispevkov, ki jih je treba zbrati, tak delež določiti vsako leto ob upoštevanju veljavnih omejitev. Pristojni organ bi moral zagotoviti, da se ublaži vsakršen prociklični učinek nepreklicnih zavez za plačilo, odvisno od njihove računovodske obravnave.

(41)

Najvišji letni znesek izrednih naknadnih prispevkov v sheme za financiranje reševanja, ki se lahko zahtevajo, je trenutno omejen na trikratni znesek predhodnih prispevkov. Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev, določenem v Direktivi 2014/59/EU, bodo taki predhodni prispevki v okoliščinah, ki niso povezane z uporabo shem za financiranje reševanja, odvisni le od sprememb ravni kritih vlog in bodo zato verjetno postali majhni. Torej bi lahko določitev najvišjega zneska izrednih naknadnih prispevkov na podlagi predhodnih prispevkov imela za posledico drastično omejitev možnosti, da sheme za financiranje reševanja zberejo naknadne prispevke, s čimer bi se zmanjšala njihova zmožnost ukrepanja. Da bi se temu izognili, bi bilo treba določiti drugačno omejitev, najvišji znesek izrednih naknadnih prispevkov, ki se lahko zahtevajo, pa bi moral znašati tri osmine ciljne ravni zadevne sheme za financiranje reševanja.

(42)

Z Direktivo 2014/59/EU je bila razvrstitev vlog v skladu z nacionalno zakonodajo, ki ureja običajne insolvenčne postopke, delno usklajena. Ta pravila so določala tristopenjsko razvrstitev vlog, pri čemer so bile krite vloge razvrščene najvišje, sledile pa so upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij nad ravnjo kritja. Preostale vloge, tj. vloge velikih podjetij, ki presegajo raven kritja, in vloge, ki niso upravičene do izplačila iz sistema jamstva za vloge, so morale imeti nižjo prednostno razvrstitev, ki pa sicer ni bila usklajena. In končno, terjatve sistemov jamstva za vloge so imele enako prednostno razvrstitev kot krite vloge. Vendar se ta delna uskladitev ni izkazala za optimalno rešitev za zaščito vlagateljev. Delna uskladitev je povzročila razlike v obravnavi preostalih vlagateljev v državah članicah, zlasti ker se vse več držav članic odloča, da bodo zakonito prednost imele tudi preostale vloge. Te razlike so povzročile tudi težave pri določanju hipotetičnega scenarija insolventnosti za čezmejne skupine med vrednotenjem za namene reševanja. Poleg tega so lahko ob odsotnosti splošne prednostne obravnave vlagateljev nastajale težave v zvezi z upoštevanjem načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, zlasti kadar so bile vloge, katerih prednostna razvrstitev ni bila usklajena z Direktivo 2014/59/EU, razvrščene na isto raven kot nadrejene terjatve. Zato bi bilo treba spremeniti prednostno razvrstitev vlog v sedanji hierarhiji terjatev.

(43)

Za popolno uskladitev razvrstitve vlog bi bilo treba uvesti splošno prednostno obravnavo vlagateljev, pri čemer bi imele vse vloge, z nekaj izjemami, višjo prednostno razvrstitev kot navadne nezavarovane terjatve. Splošna prednostna obravnava vlagateljev bo prispevala h krepitvi zaupanja vlagateljev in nadaljnjemu preprečevanju tveganja navalov na banke. Okrepljena zaščita vlagateljev je usklajena tudi z znatnim vplivom, ki ga imajo vloge v realnem gospodarstvu, kjer so glavno orodje za varčevanje in plačila, pa tudi v bančni dejavnosti, pri kateri predstavljajo pomemben vir financiranja in so ključen dejavnik zaupanja v bančni sistem, ki je še posebej relevanten v času zaostrenih tržnih razmer. Poleg tega splošna prednostna obravnava vlagateljev povečuje rešljivost kreditnih institucij, tako da izboljšuje njihovo zmožnost izpolnjevanja zahtev za dostop do shem za financiranje reševanja in zmanjšuje znesek financiranja, ki se zahteva iz teh shem, in sicer zaradi manjšega tveganja kršitve načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, kadar se za navaden nezavarovani dolg uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov. Z izločitvijo vlog iz razreda navadnih nezavarovanih terjatev po insolvenčnem pravu bi se zlasti povečala možnost uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov pri preostalih navadnih nezavarovanih terjatvah, saj bi se zmanjšalo tveganje kršitev načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“. Z zmanjšanjem verjetnosti odpisa ali konverzije vlog za zagotovitev dostopa do shem za financiranje reševanja bi splošna prednostna obravnava vlagateljev prispevala k večji učinkovitosti in verodostojnosti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ter omogočala večjo preglednost in pravno varnost okvira za reševanje. Splošna prednostna obravnava vlagateljev bi prispevala tudi k verodostojnosti strategij reševanja s prenosom, saj bi poenostavila vključitev celotne depozitne pogodbe med obveznosti, ki se bodo prenesle na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo, kar bi koristilo razmerju s strankami in vrednosti franšize institucije v postopku reševanja. In končno, popolna uskladitev prednostne razvrstitve vlagateljev v primeru insolventnosti bi bila koristna tudi s čezmejnega vidika in vidika enakih konkurenčnih pogojev.

(44)

Primerno je, da se nekatere neupravičene vloge izključijo iz splošne prednostne obravnave vlagateljev. Za vloge, ki jih prejme kreditna institucija, da se nato uporabijo za izpolnjevanje MREL, zlasti ne bi smela veljati zakonita prednost, saj to ne bi bilo združljivo s splošnim načelom, da bi morale obveznosti, vključene v MREL, kriti izgube in prispevati k dokapitalizaciji kreditne institucije v primeru njenega propada. Prednostna razvrstitev takih vlog ne bi smela biti usklajena z Direktivo 2014/59/EU, temveč bi jo bilo treba določiti v skladu z veljavnimi zakonskimi in pogodbenimi določbami. Poleg tega se razvrstitev med trajanjem vloge ne bi smela spreminjati glede na to, ali je organ za reševanje odobril njeno vključitev v vire, primerne za MREL, niti glede na njeno preostalo zapadlost.

(45)

Sedanjo tristopenjsko razvrstitev vlog bi bilo treba ohraniti, saj močno ščiti terjatve sistemov jamstva za vloge in s tem njihova finančna sredstva. Vendar je glede na spremembe Direktive 2014/49/EU uvedene z Direktivo (EU) 2026/804 Evropskega parlamenta in Sveta (18), na podlagi katerih so vloge nekaterih javnih organov vključene v obseg izplačil iz sistemov jamstva za vloge, primerno, da ima del teh vlog, ki presega raven kritja, enako prednostno razvrstitev kot upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki so nad ravnjo kritja.

(46)

Sheme za financiranje reševanja se lahko uporabijo za podporo uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, pri čemer se niz sredstev, pravic in obveznosti institucije v postopku reševanja prenese na prejemnika. V takem primeru ima lahko shema za financiranje reševanja terjatev do preostalega dela institucije ali subjekta pri njegovem poznejšem prenehanju po običajnem insolvenčnem postopku. To se lahko zgodi, kadar se shema za financiranje reševanja uporabi v povezavi z izgubami, ki bi jih sicer krili upniki, tudi v obliki jamstev za sredstva in obveznosti ali kritja razlike med prenesenimi sredstvi in obveznostmi. Za zagotovitev, da delničarji in upniki, ki ostanejo v preostalem delu institucije ali subjekta, dejansko pokrijejo izgube institucije v postopku reševanja, in da se izboljšajo možnosti za izplačila varnostne mreže, določene za reševanje, v primeru insolventnosti, bi morale biti terjatve sheme za financiranje reševanja do preostalega dela institucije ali subjekta in terjatve, ki izhajajo iz razumnih, ustrezno nastalih stroškov, v primeru insolventnosti razvrščene nad terjatvami vlagateljev in sistemov jamstva za vloge. Ker naj bi bilo nadomestilo, ki se iz shem za financiranje reševanja izplača delničarjem in upnikom zaradi kršitev načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, kompenzacija zanje za posledice ukrepa za reševanje, to nadomestilo ne bi smelo povzročiti terjatev iz teh shem.

(47)

Da bi zagotovili zadostno prožnost in sistemom jamstva za vloge olajšali posredovanje v podporo uporabi instrumentov za reševanje, kadar ti privedejo do izstopa institucije v postopku reševanja s trga, bi bilo treba opredeliti nekatere vidike, ki zadevajo uporabo sistemov jamstva za vloge pri reševanju. Zlasti je treba določiti, da se lahko sredstva sistema jamstva za vloge v nekaterih primerih in pod jasnimi pogoji uporabljajo za podporo transakcijam prenosa, ki vključujejo vloge, med drugim upravičene vloge nad ravnjo kritja, ki jo zagotavlja zadevni sistem jamstva za vloge, in tudi neupravičene vloge, vključene v splošno prednostno obravnavo vlagateljev. Prispevek sistema jamstva za vloge bi moral biti namenjen kritju pomanjkljive vrednosti sredstev, prenesenih na kupca ali premostitveno institucijo, glede na vrednost prenesenih vlog. Kadar kupec v sklopu transakcije zahteva prispevek za zagotovitev svoje kapitalske nevtralnosti in nadaljnje izpolnjevanje zadevnih kapitalskih zahtev, bi za ta namen moral prispevati tudi sistem jamstva za vloge. Podpora, ki jo sistem jamstva za vloge zagotavlja pri ukrepih za reševanje, bi morala biti v obliki denarnih sredstev ali v drugih oblikah, kot so jamstva ali dogovori o delitvi izgub, ki lahko čim bolj zmanjšajo učinek podpore na razpoložljiva finančna sredstva tega sistema jamstva za vloge, hkrati pa omogočajo, da prispevek sistema jamstva za vloge izpolni svoje namene.

(48)

Za prispevek sistema jamstva za vloge pri reševanju bi morale veljati določene omejitve. Prvič, skupni znesek prispevka sistema jamstva za vloge v katerem koli primeru reševanja ne bi smel presegati zneska kritih vlog pri zadevni kreditni instituciji. Drugič, zagotoviti bi bilo treba, da nobeno posredovanje sistema jamstva za vloge pri ukrepu za reševanje, ki za namene dokapitalizacije institucije v postopku reševanja in za namene nadaljevanja njenih dejavnosti temelji predvsem na instrumentu za reševanje s sredstvi upnikov, ne presega izgube, ki bi jo v primeru insolventnosti kril sistem jamstva za vloge, če bi izplačal krite vlagatelje in prevzel njihove terjatve do sredstev institucije. Tretjič, kadar se sistem jamstva za vloge uporablja v podporo ukrepu za reševanje, pri katerem se predvsem prenese poslovanje na kupca ali premostitveno institucijo, znesek prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati 62,5 % njegove ciljne ravni, razen če se imenovani organ na podlagi Direktive 2014/49/EU odloči, da te omejitve ne bo uporabil, da bi preprečil negativne učinke na finančno stabilnost ali ohranil dostop vlagateljev do njihovih vlog. EBA bi moral izdati smernice o pogojih, pod katerimi se ta omejitev ne uporabi. Četrtič, znesek prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati razlike med prenesenimi sredstvi ter prenesenimi vlogami in obveznostmi z enako ali višjo prednostno razvrstitvijo v primeru insolventnosti kot te vloge. S tem bi bilo zagotovljeno, da se prispevek sistema jamstva za vloge uporabi le za namen preprečevanja prenašanja izgub na vlagatelje, kadar je to primerno, in ne za zaščito upnikov, ki so v primeru insolventnosti prednostno razvrščeni nižje od vlog. Vendar lahko prispevek po potrebi vključuje tudi znesek, potreben za zagotovitev kapitalske nevtralnosti subjekta prejemnika.

(49)

Določiti bi bilo treba, da bi lahko sistem jamstva za vloge k prenosu obveznosti, ki niso krite vloge, v okviru reševanja prispeval le, če organ za reševanje za vsak primer posebej ugotovi, da za vloge, ki so vključene v splošno prednostno obravnavo vlagateljev in niso krite vloge, ni mogoče uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov niti jih pustiti v preostalem delu institucije v postopku reševanja, ki bo prenehal, in le če pogoji za uporabo shem za financiranje reševanja niso izpolnjeni s prispevki delničarjev in upnikov. Organ za reševanje bi zlasti moral imeti možnost, da ne razporedi izgub med te vloge, kadar je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za ohranitev kontinuitete kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij ali če je to potrebno zaradi preprečevanja tako obsežnega širjenja negativnih vplivov kot tudi finančne nestabilnosti, ki bi lahko povzročila resne motnje v gospodarstvu Unije ali države članice. Isti razlogi bi morali veljati tudi takrat, ko se druge obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov in ki imajo nižjo prednostno razvrstitev kot krite vloge, vključijo v prenos na kupca ali premostitveno institucijo. V tem primeru prenos takih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ne bi smel biti podprt s prispevkom sistema jamstva za vloge. Če je za prenos teh obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, potrebna zunanja finančna podpora, bi jo morala zagotoviti shema za financiranje reševanja.

(50)

Glede na možnost uporabe sistema jamstva za vloge pri reševanju je treba podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi se lahko prispevek sistema jamstva za vloge upošteva pri izpolnjevanju zahtev za dostop do shem za financiranje reševanja. Ta možnost bi morala biti na voljo le kreditnim institucijam, pri katerih je skupna vrednost sredstev enaka ali nižja od 80 milijard EUR, in v okviru ukrepa za reševanje, ki temelji predvsem na uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije. Za zagotovitev, da se reševanje še naprej financira predvsem iz notranjih virov kreditne institucije, in da bi se čim bolj zmanjšalo izkrivljanje konkurence, bi morala biti uporaba prispevka sistema jamstva za vloge za zagotovitev dostopa do shem za financiranje reševanja mogoča le za kreditne institucije, za katere v 24 mesecih pred sprejetjem ukrepa za reševanje načrt reševanja ali načrt reševanja skupine v primeru propada ne predvideva prenehanja na urejen način, glede na to, da je bila MREL, ki so jo organi za reševanje določili za te kreditne institucije, določena na ravni, ki vključuje tako zneske za pokrivanje izgub kot zneske za dokapitalizacijo. MREL, ki jo organ za reševanje določi za kreditne institucije, pri katerih skupna vrednost sredstev na posamični podlagi presega 30 milijard EUR, bi morala biti skladna z minimalnimi ravnmi MREL za institucije in subjekte s prednostnimi strategijami reševanja, ki predvidevajo predvsem uporabo instrumentov za prenos pri reševanju, tudi če so bili v načrtu reševanja oziroma načrtu reševanja skupine določeni različni ukrepi in za MREL teh kreditnih institucij zato niso veljale navedene minimalne ravni. Poleg tega bi morali k pokrivanju izgub in dokapitalizaciji pred prispevkom sistema jamstva za vloge v največji možni meri prispevati kapital in upravičene obveznosti. In končno, državam članicam bi bilo treba omogočati, da zahtevajo, da institucija v postopku reševanja v določenem obdobju pred ukrepom za reševanje ni kršila svoje MREL, vključno z zavezujočimi vmesnimi cilji, brez poseganja v kratkoročne tehnične kršitve MREL.

(51)

Če prispevek delničarjev in upnikov institucije v postopku reševanja z zmanjšanjem, odpisom ali konverzijo njihovih obveznosti ali z izgubami, ki bi jih po pričakovanju krili pri prenehanju preostalega dela subjekta, skupaj s prispevkom sistema jamstva za vloge znaša vsaj 8 % skupnih obveznosti institucije, vključno s kapitalom, bi moral imeti organ za reševanje možnost, da uporabi shemo za financiranje reševanja, da zagotovi dodatno financiranje, kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovitega reševanja v skladu s cilji reševanja. V takih primerih bi moral biti prispevek sistema jamstva za vloge omejen na znesek, ki je potreben za omogočanje dostopa do sheme za financiranje reševanja. Poleg tega za kreditno institucijo, pri kateri skupna vrednost sredstev na posamični podlagi znaša med 30 in 80 milijard EUR, prispevek sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati 2,5 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom kreditne institucije na posamični podlagi.

(52)

V izrednih okoliščinah se lahko zgodi, da prispevek sheme za financiranje reševanja v višini 5 % skupnih obveznosti, ki vključujejo kapital, ne zadostuje za kritje potreb po financiranju določenega ukrepa za reševanje. V takih primerih in kadar je bil ta prispevek omogočen s posredovanjem sistema jamstva za vloge, bi moral sistem jamstva za vloge pod določenimi pogoji zagotoviti dodaten prispevek, enak znesku izgub, ki bi jih utrpele krite vloge, če ne bi bile zaščitene. Stroški tega dodatnega prispevka ne bi smeli presegati izgub, ki bi jih sistem jamstva za vloge kril v hipotetičnem scenariju prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku in izplačila kritih vlog. Poleg tega vsota prvotnega prispevka in dodatnega prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smela presegati zneska kritih vlog pri zadevni kreditni instituciji. Organ za reševanje bi moral imeti možnost, da poleg dodatnega prispevka sistema jamstva za vloge poišče še dodatno financiranje iz alternativnih virov financiranja, kadar so izpolnjeni pogoji za to financiranje.

(53)

Kadar se sredstva sistema jamstva za vloge uporabijo pri izvajanju instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, ločeno ali skupaj s prispevki iz sheme za financiranje reševanja, bi moral preostali del subjekta po prenosu sredstev, pravic in obveznosti prenehati na urejen način v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, na podlagi člena 37(6) Direktive 2014/59/EU. Poleg tega bi bilo treba, kadar se sredstva sistema jamstva za vloge uporabljajo za podporo instrumentu premostitvene institucije, zaključiti delovanje premostitvene institucije v skladu s členom 41(3), (5) in (6) Direktive 2014/59/EU.

(54)

Da bi olajšali postopek sprejemanja zelo tehničnih vidikov zahtev glede poročanja ter izboljšali njihovo izvajanje in spremljanje s strani organov za reševanje, bi bilo treba revidirati pooblastila EBA za pripravo izvedbenih tehničnih standardov, da se po celotni Direktivi 2014/59/EU zagotovita skladnost obsega in vsebine raznih pooblastil. Ta pooblastila bi bilo treba uskladiti tudi z določbami, ki urejajo poročanje in razkritje nadzorniških informacij iz Uredbe (EU) št. 575/2013. Zadevne spremembe obstoječih pooblastil bi morale olajšati prihodnje preglede izvedbenih tehničnih standardov in naj ne bi vplivale na obveznosti poročanja in razkritja, ki se trenutno uporabljajo. Komisija bi morala biti pooblaščena, da te izvedbene tehnične standarde, ki jih pripravi EBA, sprejme z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Področje uporabe obstoječih regulativnih tehničnih standardov o oceni dodatnih kapitalskih zahtev in zahteve po skupnem blažilniku za subjekte v postopku reševanja bi bilo treba razširiti na subjekte, ki niso bili opredeljeni kot subjekti v postopku reševanja, kadar te zahteve niso bile določene na isti podlagi kot MREL. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za dopolnitev Direktive 2014/59/EU s sprejetjem teh regulativnih tehničnih standardov, ki jih pripravi EBA, z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(55)

Da se omogoči večje povezovanje poročanja in razkritij v zvezi z MREL, bi moral EBA centralizirano objavljati razkritja institucij in subjektov, pri tem pa spoštovati pravico vseh institucij in subjektov, da sami objavljajo podatke in informacije. Takšna centralizirana razkritja bi morala EBA omogočiti objavo razkritij majhnih in nekompleksnih institucij na podlagi informacij, ki jih te institucije sporočijo pristojnim organom in organom za reševanje, s čimer bi se znatno zmanjšalo upravno breme za majhne in nekompleksne institucije. Hkrati pa centralizacija razkritij ne bi smela vplivati na stroške za druge institucije in subjekte ter bi morala povečati preglednost in zmanjšati stroške dostopa do bonitetnih informacij za udeležence na trgu. Takšna večja preglednost bi morala olajšati primerljivost podatkov med institucijami in subjekti ter spodbujati tržno disciplino. Centralizacija razkritij v zvezi z reševanjem zagotavlja uskladitev s postopkom, ki se uporablja za nadzorniška razkritja, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 575/2013, da se zagotovi, da se vse obveznosti razkritja obravnavajo na podoben način.

(56)

EBA bi moral glede na svojo vlogo pri podpiranju zbliževanja praks organov spremljati notranje prakse in metodologije, ki jih organi za reševanje uporabljajo pri odločanju, ali naj se –glede na cilje reševanja in glede na to, ali bi bilo reševanje v javnem interesu, – institucija ali subjekt nameni za reševanje ali za prenehanje po običajnem insolvenčnem postopku, ter o tem poročati. EBA bi moral tudi spremljati napredek organov za reševanje pri izboljšanju rešljivosti institucij in skupin ter ukrepe in priprave organov za reševanje, da se zagotovi učinkovito izvajanje instrumentov in pooblastil za reševanje, ter o tem poročati. EBA bi moral pri tem poročanju oceniti tudi raven preglednosti ukrepov, ki jih sprejmejo organi za reševanje, za ustrezne zunanje deležnike, ter obseg njihovega prispevka k pripravljenosti na reševanje ter rešljivosti institucij in skupin.

(57)

EBA bi moral v okviru svojih nalog, da prispeva k zagotavljanju dosledne in usklajene ureditve za obvladovanje krize in reševanje v Uniji, usklajevati in nadzorovati simulacije kriznega upravljanja na ravni Unije. Te simulacije bi morale zajemati usklajevanje in sodelovanje med pristojnimi organi in organi za reševanje med poslabšanjem finančnega položaja institucij in subjektov, preskušanje uporabe nabora instrumentov pri načrtovanju sanacije in reševanja, zgodnje posredovanje in reševanje na celosten način. Pri teh simulacijah krize bi bilo treba upoštevati zlasti čezmejno razsežnost pri sodelovanju med zadevnimi organi ter uporabo razpoložljivih instrumentov in pooblastil. Simulacije krize bi morale po potrebi zajemati tudi sprejetje in izvajanje shem za reševanje v bančni uniji na podlagi Uredbe (EU) št. 806/2014.

(58)

Ne glede na pravila o varovanju poslovnih skrivnosti, ki se trenutno uporabljajo, bi bilo treba izboljšati izmenjavo informacij med organi za reševanje in davčnimi organi. Take izmenjave bi morale potekati v skladu z nacionalnim pravom. Kadar informacije izvirajo iz druge države članice, bi se lahko izmenjale le z izrecnim soglasjem zadevnega organa, ki jih je razkril.

(59)

Z Direktivo (EU) 2019/879 je bila spremenjena Direktiva 2014/59/EU, tako da so bila uvedena namenska pravila za zagotovitev, da neprofesionalne stranke ne vlagajo prekomerno v instrumente, primerne za MREL za institucije in subjekte. Če imajo neprofesionalne stranke prekomerni delež instrumentov MREL, lahko to škoduje rešljivosti institucije ali subjekta in povzroči težave za finančno stabilnost. To je lahko še posebej problematično, kadar so neprofesionalne stranke tudi vlagatelji pri instituciji izdajateljici, saj so ti vlagatelji še posebej ranljivi za neustrezno plasiranje lastnih instrumentov institucije. Organi bi morali zato zagotoviti, da prodajalci, institucije in subjekti upoštevajo ukrepe, ki so jih sprejele države članice za prenos Direktive (EU) 2019/879, da bi zagotovile zaščito neprofesionalnih strank. Kadar se ti ukrepi ne uporabljajo ustrezno, bi morali organi poskrbeti za izvrševanje teh pravil. Zato je primerno, da bi se poleg že obstoječih pooblastil iz Direktive 2014/65/EU v Direktivi 2014/59/EU uvedla namenska pooblastila za obravnavanje neizpolnjevanja namenskih pravil o zaščiti neprofesionalnih strank. Poleg tega bi morali organi za reševanje pri izvajanju ocene rešljivosti institucij in subjektov, pri čemer uporabljajo obstoječe poročanje za namene načrtovanja reševanja in MREL, oceniti naravo baze vlagateljev v instrumente, primerne za MREL, ter po potrebi od institucije ali subjekta zahtevati, da obravnava ali odpravi katere koli ugotovljene ovire. EBA bi moral ob usklajevanju z Evropskim nadzornim organom (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (19), poročati o ukrepih, ki so jih države članice sprejele za zaščito neprofesionalnih strank v zvezi z dolžniškimi instrumenti, ki so primerni za MREL na podlagi Direktive 2014/59/EU, ter primerjati in oceniti kakršen koli morebiten vpliv na čezmejno poslovanje. Na tej podlagi bi lahko Komisija sprejela zakonodajni predlog za zagotovitev učinkovitejše zaščite neprofesionalnih strank.

(60)

Visokokakovostna ocena učinka je ključna za pripravo trdnih zakonodajnih predlogov, ki temeljijo na dokazih, dejstva in dokazi pa so ključni, da se v okviru zakonodajnega postopka sprejemajo informirane odločitve. Zato bi morali EBA, Enotni odbor za reševanje in ECB Komisiji na njeno zahtevo zagotoviti vse informacije, ki jih potrebuje za svoje naloge v zvezi z razvojem politike, vključno s pripravo ocen učinka ter pripravo zakonodajnih predlogov in pogajanji o njih. Kadar EBA, Enotni odbor za reševanje ali ECB teh informacij nima na voljo, bi jih morali zagotoviti organi za reševanje, pristojni organi in drugi člani Evropskega sistema centralnih bank.

(61)

Glede na potrebo po zaščiti finančne stabilnosti in hitrem ukrepanju se za organe za reševanje ne bi smeli uporabljati postopki za oddajo javnih naročil v zvezi z javnimi naročili storitev vrednotenja za namene reševanja in ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek. Opravljene storitve bi bilo zato treba izključiti iz področja uporabe Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (20). Kar zadeva pravne storitve, ki bi jih morda potrebovali organi za reševanje, so nekatere pravne storitve že izključene iz področja uporabe navedene direktive, druge pa so vključene na seznam storitev iz Priloge XIV k navedeni direktivi, za katere se uporabljajo višji pragovi in ohlapnejša harmonizirana pravila.

(62)

Ker cilja te direktive, in sicer povečanja učinkovitosti in uspešnosti okvira za sanacijo in reševanje institucij in subjektov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi tveganj, ki jih različni nacionalni pristopi lahko pomenijo za integriteto notranjega trga, temveč se lahko s spremembo pravil, ki so že določena na ravni Unije, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(63)

Direktivi 2014/59/EU in 2014/24/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 2(1) se spremeni:

(2)

v členu 5 se odstavki 2, 3 in 4 nadomestijo z naslednjim:

(3)

v členu 6(5) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Kadar pristojni organ oceni, da ima načrt sanacije bistvene pomanjkljivosti ali da obstajajo bistvene ovire za njegovo izvajanje, o svoji oceni uradno obvesti institucijo ali nadrejeno družbo skupine in od institucije zahteva, da v roku treh mesecev, ki se lahko z odobritvijo organa podaljša za en mesec, predloži popravljen načrt, v katerem je prikazano, kako naj bi bile te pomanjkljivosti ali ovire odpravljene.“

(4)

v členu 8(2) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA lahko v skladu s členom 31(2), točka (c), Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo pristojnega organa pristojnim organom pomaga pri doseganju skupne odločitve.“

(5)

člen 10 se spremeni:

(6)

v členu 11 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(7)

člen 12 se spremeni:

(8)

člen 13 se spremeni:

(9)

v členu 15 se doda naslednji odstavek:

(10)

v členu 16a se doda naslednji odstavek:

(11)

člen 17 se spremeni:

(12)

člen 18 se spremeni:

(13)

člena 27 in 28 se nadomestita z naslednjim:

(*1)  Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 173, 12.6.2014, str. 84, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2014/600/oj).“;"

(14)

člen 29 se spremeni:

(15)

člen 30 se spremeni:

(16)

v naslov III se vstavi naslednji člen:

(17)

v členu 31(2) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

(18)

člen 32 se spremeni:

(19)

člena 32a in 32b se nadomestita z naslednjim:

(20)

vstavi se naslednji člen:

(21)

v členu 33 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(22)

člen 33a se spremeni:

(23)

člen 35 se spremeni:

(24)

v členu 36 se vstavi naslednji odstavek:

(25)

člen 37 se spremeni:

(26)

člen 40 se spremeni:

(27)

v členu 42(5) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

;

(28)

člen 44 se spremeni:

(29)

v členu 44a se doda naslednji odstavek:

(30)

v členu 45 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(31)

člen 45b se spremeni:

(32)

člen 45c se spremeni:

(33)

v členu 45d(1) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Za subjekt v postopku reševanja, ki je subjekt, ki je GSPI, zahteva iz člena 45(1) zajema naslednje:“

(34)

člen 45f se spremeni:

(35)

člen 45g se nadomesti z naslednjim:

(36)

člen 45i se spremeni:

(37)

v členu 45j se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(38)

v členu 45l(3) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Poročilo iz odstavka 2 zajema tri koledarska leta in se Komisiji predloži do 31. decembra v koledarskem letu, ki sledi zadnjemu letu, zajetemu v poročilu. Obveznost iz odstavka 2 preneha veljati po predložitvi drugega poročila.“

(39)

člen 45m se spremeni:

(40)

v členu 46(2) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Na podlagi ocene iz odstavka 1 tega člena se določi znesek, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, za naslednje namene:

(41)

člen 47(1) se spremeni:

(42)

člen 52 se spremeni:

(43)

člen 53 se spremeni:

(44)

člen 55 se spremeni:

(45)

člen 59 se spremeni:

(46)

člen 63 se spremeni:

(47)

v členu 71a se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(48)

v členu 74(2) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

;

(49)

člen 75 se nadomesti z naslednjim:

(50)

v členu 84 se vstavi naslednji odstavek:

(51)

v poglavje VIII se vstavita naslednja člena:

(*4)  Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2015/849/oj).“;"

(52)

člen 88 se spremeni:

(53)

člen 91 se spremeni:

(54)

v členu 92(3) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA lahko v skladu s členom 31(2), točka (c), Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo organa za reševanje organom za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.“

(55)

v členu 96(3) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

;

(56)

v členu 98 se odstavek 1 spremeni:

(57)

v členu 101 se doda naslednji odstavek:

(58)

v členu 102(3) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Če razpoložljiva finančna sredstva ne zadoščajo za doseganje ciljne ravni iz odstavka 1 tega člena, se predhodni prispevki, zbrani v skladu s členom 103, zbirajo, dokler ni dosežena ciljna raven. Organi za reševanje lahko pobiranje predhodnih prispevkov, zbranih v skladu s členom 103, odložijo za največ tri leta za zagotovitev, da znesek, ki ga je treba pobrati, doseže znesek, ki je sorazmeren s stroški postopka pobiranja, pod pogojem, da tak odlog ne vpliva pomembno na zmožnost organa za reševanje, da uporabi sheme za financiranje reševanja na podlagi člena 101. Kadar razpoložljiva finančna sredstva predstavljajo manj kot dve tretjini ciljne ravni, se prispevki določijo tako, da se lahko ciljna raven doseže v razumnem časovnem okviru, ki ni daljši od šestih let.“

(59)

člen 103 se spremeni:

(60)

v členu 104(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Skupni znesek izrednih naknadnih prispevkov na leto ne presega trikratnika zneska v višini 12,5 % ciljne ravni, določene v členu 102.“

(61)

v členu 107(3) se točka (d) nadomesti z naslednjim:

;

(62)

člen 108 se spremeni:

(63)

člen 109 se nadomesti z naslednjim:

(64)

v členu 111(1) se dodata naslednji točki:

;

(65)

člen 128 se nadomesti z naslednjim:

(66)

vstavijo se naslednji členi:

(*5)  Direktiva (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2014/806/oj)."

(*6)  Direktiva (EU) 2026/806 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. marca 2026 o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi z ukrepi za zgodnje posredovanje, pogoji za reševanje in financiranjem ukrepov za reševanje ter Direktive 2014/24/EU v zvezi s storitvami vrednotenja v postopku reševanja (UL L, 2026/806, 20.4.2026, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2026/806/oj).“;"

(67)

v Prilogi, oddelek B, se vstavi naslednja točka:

„(k)

storitve vrednotenja iz členov 36 in 74 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (*7).