(1)

Za zaščito vlagateljev in omejitev prenosa tveganj bi se morala prekinitev uporabljati hkrati in za isto obdobje za vpise, ponovne odkupe in izplačila.

(2)

Da bi se zaščitili obstoječi vlagatelji in upravljal dotok novih naložb v AIS, bi moral imeti UAIS možnost, da omeji vpise, hkrati pa obstoječim vlagateljem še naprej omogoča ponovne odkupe in izplačila („omejeno zaprtje“). Vendar se takšno omejeno zaprtje AIS ne bi smelo šteti za orodje za upravljanje likvidnosti iz Priloge V k Direktivi 2011/61/EU, saj ni namenjeno obvladovanju likvidnostnih tveganj ali obravnavanju pritiska za izplačilo v stresnih tržnih pogojih.

(3)

Ob upoštevanju naložbenih ciljev in politik izplačil AIS bi bilo treba prag za aktivacijo omejitve izplačil določiti bodisi na ravni AIS („omejitev na ravni sklada“) ali na ravni vlagateljev („omejitev na ravni vlagatelja“) ali kot kombinacijo obojega. V skladu s smernicami Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev za upravljanje likvidnostnega tveganja odprtih skladov (2) bi bilo treba pri določitvi praga za aktivacijo omejitve na ravni sklada upoštevati skupna neto ali bruto naročila za izplačilo na ravni AIS za določen datum trgovanja ali v določenem obdobju. Poleg tega bi moral biti prag za aktivacijo izražen kot odstotek čiste vrednosti sredstev AIS, kot denarna vrednost, kot odstotek likvidnih sredstev iz člena 50(1) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) ali kot kombinacija navedenega. Da bi omejili prednost prvega na trgu, ki lahko povzroči pomisleke glede zaščite vlagateljev, in upoštevali odprte AIS z omejenim številom profesionalnih vlagateljev, bi bilo treba pri pragu za aktivacijo omejitve na ravni vlagateljev upoštevati posamezna naročila za izplačilo vsakega vlagatelja v AIS, prag pa bi moral biti izražen kot odstotek vlagateljevih deležev v AIS ali kot odstotek čiste vrednosti sredstev AIS in primerjan z naročilom za izplačilo vlagatelja. Kadar je prag za aktivacijo presežen, bi moral imeti UAIS možnost, da se odloči za aktivacijo omejitev izplačil ali pa da še naprej izvršuje naročila za izplačilo, pri čemer upošteva likvidnost AIS, tržne pogoje in najboljše interese vlagateljev.

(4)

Kadar je to primerno glede na naložbene cilje in politiko izplačil AIS, bi moral UAIS imeti možnost, da aktivira kombinirano omejitev izplačil, ki vključuje elemente omejitve na ravni vlagateljev in omejitve na ravni sklada.

(5)

Za zagotovitev poštene obravnave vlagateljev bi moral imeti UAIS, ki aktivira omejitve izplačil, možnost, da neizvršeni del naročil za izplačilo obravnava na podlagi vnaprej določenih pogojev, ki so bili razkriti vlagateljem. Ti pogoji lahko vključujejo samodejni prenos neizvršenega dela naročil za izplačilo na naslednji datum trgovanja, pri čemer imajo ali nimajo prednosti pred naročili za izplačilo, predloženimi na poznejši datum trgovanja, ali preklic teh neizvršenih naročil za izplačilo.

(6)

UAIS lahko za zaščito vlagateljev in ohranitev stabilnosti trga v stresnih obdobjih ali obdobjih neobičajnih obsegov izplačevanja aktivira podaljšanje rokov za obvestilo. Glede na naložbeni cilj in politiko izplačil AIS je lahko podaljšani rok za obvestilo določeno število dni, tednov ali mesecev ali določen datum pred datumom izplačila. Kadar je to primerno glede na naložbeno strategijo in politiko izplačil AIS, je lahko minimalni rok za obvestilo, ki ga morajo vlagatelji dati UAIS, kadar želijo unovčiti svoje enote ali deleže, enak nič. V tem primeru bi moral imeti UAIS še vedno možnost izbrati in, kjer je to ustrezno, aktivirati podaljšanje rokov za obvestilo, tako da bi rok za obvestilo podaljšal na več kot nič.

(7)

Ker UAIS običajno ne upravlja postopka poravnave, se ta postopek ne bi smel vključiti v podaljšani rok za obvestilo.

(8)

Da bi zaščitili vlagatelje, podaljšanje rokov za obvestilo ne bi smelo vplivati na pogostost izplačil AIS.

(9)

V skladu s smernicami Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev za upravljanje likvidnostnega tveganja odprtih skladov, in za zagotovitev, da likvidnostni stroški, ki jih povzročijo vpisi in izplačila, ne vplivajo negativno na obstoječe ali preostale vlagatelje v AIS, bi morala orodja za upravljanje likvidnosti proti razvodenitvi, in sicer provizije za izplačila, prilagajanje čiste vrednosti sredstev, sistem dvojnih cen in dajatve proti razvodenitvi, ocenjene stroške likvidnosti naložiti vlagateljem, ki vpišejo enote ali deleže, in vlagateljem, ki zahtevajo izplačilo. Likvidnostne stroške sestavljajo eksplicitni in implicitni transakcijski stroški vpisov ali izplačil, vključno z morebitnim znatnim vplivom na trg. UAIS, ki aktivira orodje za upravljanje likvidnosti proti razvodenitvi, bi moral upoštevati ocenjene eksplicitne transakcijske stroške. Kadar je to primerno glede na naložbeno strategijo AIS, bi moral UAIS upoštevati tudi implicitne transakcijske stroške, vključno z morebitnim znatnim vplivom, ki ga imajo nakupi ali prodaje sredstev za izpolnitev naročil za izplačilo na trg. Kadar informacije za izračun implicitnih transakcijskih stroškov, vključno z znatnim vplivom na trg, niso na voljo ali niso zanesljive, bi bilo treba te transakcijske stroške oceniti po najboljših močeh, da bi se upoštevala raznolikost temeljnih sredstev AIS.

(10)

Za kritje stroškov likvidnosti, ki jih povzročijo vlagatelji, ki zahtevajo izplačilo, bi morali imetniki enot ali deležev v AIS plačati provizije za izplačila, kadar želijo unovčiti svoje enote ali deleže. Pri uporabi provizij za izplačila bi moral imeti UAIS možnost, da te provizije za izplačila odšteje od zneska denarja, izplačanega vlagateljem, ki zahtevajo izplačilo.

(11)

UAIS bi moral kot element prilagajanja čiste vrednosti sredstev določiti faktor nihanja, ki se uporabi za prilagoditev čiste vrednosti enot ali deležev v AIS, ki ga upravlja. Za zagotovitev, da vsi vlagatelji, ki vpišejo enote ali deleže, in vlagatelji, ki zahtevajo izplačilo, plačajo ali prejmejo enako ceno pri nakupu ali unovčenju enot ali deležev v AIS, bi morala biti čista vrednost sredstev enot ali deležev v tem AIS, ki je objavljena, čista vrednost sredstev po uporabi faktorja nihanja.

(12)

Da se zagotovi poštena obravnava vlagateljev in ublažijo učinki razvodenitve, ki jih povzročajo transakcijski stroški, ki nastanejo pri vpisu enot ali deležev s strani vlagateljev ali izplačilu vlagateljem, bi moral imeti UAIS, ki uporablja prilagajanje čiste vrednosti sredstev, pravico, da prilagodi čisto vrednost sredstev enot ali deležev AIS, ki jih upravlja, na vsak datum trgovanja (splošno znano kot „polna uporaba prilagoditve čiste vrednosti sredstev“) ali samo takrat, kadar so neto vpisi ali izplačila višji od vnaprej določenega praga (splošno znano kot „delna uporaba prilagoditve čiste vrednosti sredstev“). Pri obeh vrstah prilagajanja čiste vrednosti sredstev se smer prilagajanja (tj. ali se faktor nihanja prišteje ali odšteje od čiste vrednosti sredstev enot ali deležev v AIS) določi na podlagi neto kapitalske aktivnosti na datum trgovanja. Zato bi bilo treba za določen datum trgovanja, ko sklad beleži neto vpise, faktor nihanja dodati čisti vrednosti sredstev enot ali deležev v AIS, ki bo prilagojena navzgor. V nasprotnem primeru bi bilo treba za določen datum trgovanja, ko sklad beleži neto izplačila, faktor nihanja odšteti od neto vrednosti sredstev enot ali deležev v AIS, ki bo prilagojena navzdol. Da bi zagotovili pravično obravnavo vlagateljev in olajšali uporabo prilagajanja čiste vrednosti sredstev v običajnih in stresnih tržnih pogojih, bi moral imeti UAIS možnost, da se pri obeh vrstah prilagajanja čiste vrednosti sredstev odloči, da uporablja en sam faktor nihanja, različne faktorje nihanja glede na obseg neto kapitalske aktivnosti (splošno imenovani „stopenjski pristop“) ali pa druge možnosti, vključno z mešanimi pristopi.

(13)

Značilnosti sistema dvojnih cen bi morale upoštevati njegovo metodologijo izračuna. Da bi se upoštevala raznolikost naložbenih strategij in politik izplačil ter v skladu z mednarodnimi priporočili, bi moral UAIS pri uporabi sistema dvojnih cen razmisliti o dveh alternativnih metodologijah izračuna, tj. izračunu dveh ločenih čistih vrednosti sredstev, pri čemer ena vključuje zahtevano prodajno ceno, druga pa ponujeno nakupno ceno sredstev, ali določitvi prilagodljivega razpona okoli čiste vrednosti sredstev svojih enot ali deležev.

(14)

Za zaščito preostalih vlagateljev v AIS pred učinkom razvodenitve potencialno velikih vpisov ali izplačil bi moral UAIS, ki aktivira dajatev proti razvodenitvi, v primeru neto izplačil to dajatev uporabiti za vlagatelje, ki zahtevajo izplačilo, in v primeru neto vpisov za vlagatelje, ki vpišejo enote ali deleže.

(15)

UAIS bi moral imeti možnost aktivirati izplačilo v naravi, da se prepreči prodaja velikih svežnjev vrednostnih papirjev kot odziv na naročila za izplačilo, kadar bi taka prodaja lahko povzročila znatne transakcijske stroške in učinke na tržno ceno za imetnike deležev ali enot v AIS, ki ga upravlja.

(16)

Pooblaščeni udeleženci in vzdrževalci trga, kot so opredeljeni v členu 4(1), točka 7, Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4), opravljajo bistvene funkcije za vsakodnevno poslovanje AIS, s katerimi se trguje na borzi. Vloga pooblaščenih udeležencev in vzdrževalcev trga vključuje nakup ali prodajo enot ali deležev v AIS, s katerim se trguje na borzi, na sekundarnem trgu, pomoč UAIS, ki upravlja AIS, s katerimi se trguje na borzi, pri izvrševanju naročil ter zagotavljanje stalne likvidnosti in trgovanja na sekundarnem trgu. Kot del rednih trgovalnih dejavnosti AIS, s katerim se trguje na borzi, se celotna ali delna izročitev temeljnih vrednostnih papirjev, ki jih ima AIS, s katerim se trguje na borzi, ali se posedujejo v njegovem imenu, pooblaščenim udeležencem in vzdrževalcem trga za izpolnitev naročil za izplačilo, ne bi smela šteti za aktivacijo orodja za upravljanje likvidnosti za izplačilo v naravi iz točke 8 Priloge V k Direktivi 2011/61/EU, saj taka operacija ni povezana z upravljanjem likvidnosti portfelja AIS, s katerim se trguje na borzi.

(17)

Za zmanjšanje likvidnostnih tveganj v zvezi s sredstvi AIS, pri katerih so se ekonomske ali pravne značilnosti bistveno spremenile ali so postale negotove zaradi izjemnih okoliščin, bi moral imeti UAIS možnost aktivirati stranske žepe z uporabo ločenega računovodenja ali fizične ločitve.

(18)

Kadar je ohranjanje stranskega žepa znotraj obstoječe strukture sklada v najboljšem interesu AIS in njegovih vlagateljev, bi moral UAIS imeti možnost, da z ločenim računovodenjem ustvari stranski žep. V tem primeru bi bilo treba sredstva, pri katerih so se ekonomske ali pravne značilnosti bistveno spremenile ali so postale negotove zaradi izjemnih okoliščin, razvrstiti v namenski razred deležev v AIS.

(19)

Kadar je v najboljšem interesu AIS, da fizično izolira sredstva, za katera so se ekonomske ali pravne značilnosti bistveno spremenile ali so postale negotove zaradi izjemnih okoliščin, bi moral UAIS imeti možnost, da s fizično ločitvijo ustvari stranski žep. V tem primeru bi morala zadevna sredstva ostati v prvotnem AIS ali pa bi morala biti prenesena na nov AIS.

(20)

Da bi zaščitili vlagatelje in zmanjšali tveganje širjenja negativnih vplivov na preostale AIS, bi morali biti stranski žepi zaprti za vpise, ponovne odkupe in izplačila. Vendar bi moral biti UAIS ne glede na to, ali je stranski žep ustvarjen z ločenim računovodenjem ali fizičnim ločevanjem, v interesu vlagateljev sposoben odsvojiti ali unovčiti stranski žep v imenu AIS, ki ga upravlja, in razdeliti morebitne prihodke vlagateljem sorazmerno z njihovo udeležbo v stranskem žepu.

(21)

Za zagotovitev pravne varnosti in skladnosti z Direktivo 2011/61/EU bi se morala ta uredba za AIS, ustanovljene po datumu začetka uporabe te uredbe, uporabljati od 16. aprila 2026. Skladnost s to uredbo bi zahtevala spremembe dokumentacije sklada ter posodobitev obstoječih postopkov in tehnične infrastrukture UAIS in AIS, da se podpre aktivacija izbranih orodij za upravljanje likvidnosti. Zato je treba določiti enoletno prehodno obdobje za AIS, ustanovljene pred datumom začetka uporabe te uredbe, da se jim omogoči prilagoditev novi ureditvi. Vendar bi morali ti AIS še vedno imeti možnost, da se odločijo, da se zanje ta uredba uporablja od datuma začetka njene uporabe, tj. od 16. aprila 2026.

(22)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski organ za vrednostne papirje in trge.

(23)

Evropski organ za vrednostne papirje in trge je o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, opravil odprta javna posvetovanja, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za nasvet interesno skupino za vrednostne papirje in trge, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5) –