(1)

Nezakonita obsežna invazija Ruske federacije na Ukrajino februarja 2022 je razkrila dramatične posledice obstoječih odvisnosti od ruskega zemeljskega plina za trge in varnost. Voditelji in voditeljice držav ali vlad so se zato v Izjavi iz Versaillesa z dne 11. marca 2022 dogovorili, da bodo postopno zmanjšali in sčasoma v celoti odpravili odvisnost od ruske energije. Komisija je v svojem sporočilu o REPowerEU z dne 8. marca 2022 z naslovom „REPowerEU: skupni evropski ukrepi za cenovno dostopnejšo, zanesljivejšo in bolj trajnostno energijo“ in v svojem sporočilu z dne 18. maja 2022 o načrtu REPowerEU predlagala konkretne ukrepe, s katerimi bi omogočila popolno diverzifikacijo za zmanjšanje odvisnosti od uvoza ruske energije na varen, cenovno dostopen in trajnosten način. Odtlej je bil v procesu diverzifikacije oskrbe s plinom za zmanjšanje odvisnosti od Ruske federacije dosežen znaten napredek. Ker so preostale količine ruskega zemeljskega plina, ki vstopajo v Unijo, še vedno znatne, je Komisija v svojem sporočilu z dne 6. maja 2025 o časovnem načrtu REPowerEU za ustavitev uvoza ruske energije (v nadaljnjem besedilu: časovni načrt REPowerEU) napovedala zakonodajni predlog za popolno postopno opustitev uvoza ruskega plina in izboljšanje obstoječega okvira za obravnavanje energetskih odvisnosti. Da bi zagotovili energetsko varnost in odpornost Unije, je nujno in strateško potrebno obravnavati vse preostale energetske odvisnosti, navedene v časovnem načrtu REPowerEU.

(2)

Številni primeri nenapovedanih in neupravičenih zmanjšanj ter prekinitev oskrbe že pred obsežno invazijo na Ukrajino, pa tudi uporaba energije kot orožja s strani Ruske federacije, že vse odtlej dokazujejo, da Ruska federacija sistematično izrablja obstoječe odvisnosti od oskrbe z ruskim plinom kot politično orožje, da bi škodila gospodarstvu Unije. To ima resne negativne posledice za države članice in gospodarsko varnost Unije, za stabilnost enotnega trga, potrošnike Unije in za konkurenčnost na splošno. Zato Unija Ruske federacije in njenih energetskih podjetij ne more več šteti za zanesljive partnerje pri trgovanju z energijo.

(3)

Ruska federacija je januarja 2006 ustavila dobavo zemeljskega plina nekaterim državam Jugovzhodne in Srednje Evrope sredi hladnega obdobja, kar je povzročilo dvig cen in ogrozilo ali bi lahko ogrozilo državljane. 6. januarja 2009 je ponovno popolnoma prekinila plin v tranzitu skozi Ukrajino, kar je prizadelo 18 držav članic, zlasti države Srednje in Vzhodne Evrope. Ta motnja v oskrbi je imela v regiji in v celotni Uniji resne negativne posledice za trge plina. Nekatere države članice skoraj 14 dni niso imele nobenega pretoka zemeljskega plina, zaradi česar so morale trajno izključiti ogrevanje v šolah in tovarnah ter razglasiti izredne razmere. Ruska federacija je leta 2014 napadla in nezakonito priključila Krim, zasegla ukrajinska sredstva za proizvodnjo plina na Krimu in zmanjšala dobavo plina več državam članicam, ki so napovedale, da bodo dobavljale plin Ukrajini, kar je povzročilo motnje na trgu in zvišanje cen ter škodilo gospodarski varnosti. Gazprom, izvoznik iz Ruske federacije, ki je pod nadzorom države in ima monopol, je bil v preteklosti zaradi morebitne kršitve pravil Unije o konkurenci večkrat predmet preiskav s strani Komisije in je nato spremenil svoje ravnanje na trgu, da bi obravnavali te njene pomisleke. Zadevni pomisleki glede konkurence so se v več primerih nanašali na tako imenovane „ozemeljske omejitve“ v Gazpromovih pogodbah o dobavi plina, ki prepovedujejo nadaljnjo prodajo plina zunaj ciljne države , ter na dokaze, da je Gazprom uporabljal nepoštene prakse oblikovanja cen in da je bila oskrba z energijo odvisna od političnih koncesij, kot so sodelovanje v ruskih projektih plinovodih ali pridobitev nadzora nad energetskimi sredstvi Unije.

(4)

Neizzvana in neupravičena vojna agresija Ruske federacije proti Ukrajini od februarja 2022 ter posledično zmanjšanje oskrbe s plinom, ki se uporablja kot orožje, v povezavi z manipulacijo trgov z namernimi motnjami pretoka plina so razkrili ranljivosti in odvisnosti v Uniji in njenih državah članicah, za katere je očitno, da bi lahko neposredno in resno vplivale na delovanje trga plina Unije, gospodarstvo Unije in njene bistvene varnostne interese ter da bi lahko neposredno škodovale državljanom Unije, saj lahko motnje v oskrbi z energijo škodujejo njihovemu zdravju ali življenju. Dokazi kažejo, da je družba Gazprom, ki je pod nadzorom države, namerno manipulirala z energetskimi trgi Unije, da bi zvišala cene energije. Ravni v velikih podzemnih skladiščih v Uniji pod nadzorom družbe Gazprom so bile najnižje dotlej, ruske družbe pa so zmanjšale prodajo na plinskih vozliščih Unije in pred invazijo v celoti prenehale uporabljati lastno prodajno platformo, kar je vplivalo na kratkoročne trge in poslabšalo že tako zaostrene razmere na področju oskrbe po nezakoniti invaziji Ruske federacije na Ukrajino. Ruska federacija od marca 2022 sistematično ustavlja ali zmanjšuje dobavo zemeljskega plina državam članicam, kar je povzročilo znatne motnje na trgu plina v Uniji. To je vplivalo zlasti na dobavo v Unijo po plinovodu Jamal, dobavo na Finsko in plinovod Severni tok 1, skozi katerega je družba Gazprom najprej zmanjšala pretoke, na koncu pa v celoti prekinila dobavo.

(5)

Ker Ruska federacija uporablja oskrbo s plinom kot orožje in manipulira trg z namernimi motnjami pretoka plina, so se cene energije v Uniji nenadno in močno zvišale in leta 2022 dosegle dotlej najvišje ravni, ki so bile do osemkrat višje od povprečja prejšnjih let. Posledična potreba po iskanju alternativnih virov dobave plina, spremembi poti oskrbe, polnjenju skladišč za zimo in iskanju rešitev za težave s prezasedenostjo plinske infrastrukture Unije je nadalje prispevala k veliki nestanovitnosti cen in zvišanju cen v letu 2022, kakršnega dotlej še ni bilo.

(6)

Izjemno visoke cene plina so se odražale v visokih cenah električne energije in zvišanju cen drugih energentov, kar je povzročilo trajno visoko inflacijo. Globoka gospodarska kriza z negativnimi stopnjami rasti v številnih državah članicah, ki so jo povzročile visoke cene energije in njihova nestanovitnost, je ogrozila gospodarstvo Unije, spodkopala kupno moč potrošnikov in zvišala proizvodne stroške, kar je povzročilo tveganja za socialno kohezijo in stabilnost ter celo za življenje ali zdravje ljudi. Prekinitve oskrbe so povzročile tudi zelo resne težave, kar zadeva zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, in 11 držav članic prisilile, da razglasijo stopnjo energetske krize na podlagi Uredbe (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta (3). Zaradi odvisnosti Unije med to krizo je Ruska federacija z manipulacijami trga dosegla rekordne dobičke iz preostale trgovine z energijo z Evropo, prihodki od uvoza plina so namreč v letu 2024 še vedno znašali 15 milijard EUR. Te prihodke je morda lahko uporabila za financiranje nadaljnjih gospodarskih napadov na Unijo in tako ogrozila gospodarsko varnost. Uporabila jih je morda lahko tudi za financiranje vojne agresije proti Ukrajini, ki predstavlja veliko grožnjo za politično in gospodarsko stabilnost v Evropi.

(7)

Nedavna kriza je dokazala, da so zaupanja vredni trgovinski odnosi s partnerji, ki dobavljajo energente, ključni za ohranjanje stabilnosti trga, pa tudi za varovanje življenja in zdravja ljudi ter bistvenih varnostnih interesov Unije, zlasti zato, ker je Unija v veliki meri odvisna od uvoza energije iz tretjih držav. Ohranjanje oskrbe z energijo iz Ruske federacije bi Unijo izpostavilo stalnim gospodarskim in varnostnim tveganjem, torej zanesljivosti njene oskrbe z energijo ne bi povečalo, temveč bi jo zmanjšalo. Tudi odvisnost od manjših količin uvoza ruskega plina lahko, če jo Ruska federacija zlorablja, znatno izkrivlja dinamiko cen, čeprav le začasno, in povzroča motnje na trgih energije, zlasti v tistih regijah, ki so še vedno močno odvisne od uvoza iz Ruske federacije. Spričo dolgotrajnega in doslednega vzorca tržnih manipulacij in motenj v oskrbi, pa tudi spričo dejstva, da vlada Ruske federacije trgovino s plinom dosledno uporablja kot orožje za doseganje političnih, in ne trgovinskih ciljev, je primerno sprejeti pravno zavezujoče ukrepe za odpravo vseh preostalih ranljivosti Unije zaradi odvisnosti od uvoza zemeljskega plina iz Ruske federacije po plinovodih (v nadaljnjem besedilu: plin iz plinovoda) in utekočinjenega zemeljskega plina (UZP).

(8)

Omejitve mednarodnih transakcij iz te uredbe so skladne z zunanjim delovanjem Unije na drugih področjih, kot je določeno v členu 21(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Odnosi med Unijo in Rusko federacijo so se v zadnjih letih, zlasti pa od leta 2022 dalje močno poslabšali. To poslabšanje odnosov je posledica očitnega nespoštovanja mednarodnega prava s strani Ruske federacije ter zlasti njene neizzvane in neupravičene vojne agresije proti Ukrajini. Unija od julija 2014 postopno uvaja omejevalne ukrepe za trgovino z Rusko federacijo kot odziv na delovanje Ruske federacije proti Ukrajini. Unija lahko na podlagi izjem, ki se uporabljajo na podlagi Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije in zlasti člena XXI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (varnostne izjeme) ter smiselnih izjem na podlagi Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju z Rusko federacijo, blagu, uvoženemu iz Ruske federacije, ne prizna ugodnosti, ki so dodeljene podobnim proizvodom, uvoženim iz drugih držav (obravnava po načelu države z največjimi ugodnostmi). Zato lahko Unija uvede prepovedi ali omejitve uvoza blaga iz Ruske federacije, če meni, da so taki ukrepi, sprejeti v času obstoječih izrednih razmer v mednarodnih odnosih med Unijo in Rusko federacijo, potrebni za zaščito bistvenih varnostnih interesov Unije.

(9)

Diverzifikacija uvoza UZP je bistvena za krepitev in ohranjanje energetske varnosti v Uniji. Da bi preprečili tveganje, da bi se lahko dolgoročne rezervacije zmogljivosti terminalov za UZP, ki so v lasti ruskih podjetij, uporabile za oviranje uvoza iz alternativnih virov s praksami kopičenja zmogljivosti, kot so prakse z rezervacijo zmogljivosti za utekočinjanje ali skladiščenje brez njihove dejanske uporabe ali z namenom, da se konkurentom prepreči uporaba infrastrukture, morajo, kjer je to ustrezno, regulativni organi in organi, pristojni za konkurenco, v celoti izkoristiti trdne pravne instrumente, ki so na voljo na podlagi energetskega in konkurenčnega prava Unije in nacionalnega energetskega in konkurenčnega prava. Kadar carinski organi ugotovijo, da ruski plin še pred vstopom na carinsko območje Unije povzroča tveganje za varnost ali zaščito, bi morali uporabiti določbe o obvladovanju tveganja iz Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik Unije) (4), da bi se izognili takim tveganjem.

(10)

Komisija je skrbno ocenila vpliv morebitne prepovedi uvoza zemeljskega plina iz Ruske federacije na Unijo in njene države članice. Pravzaprav so bila od leta 2022 naprej opravljena in objavljena pripravljalna dela in več podrobnih analiz posledic popolne opustitve ruskega plina , Komisija pa se je lahko oprla tudi na številna posvetovanja z deležniki, zunanjimi strokovnjaki in agencijami ter študije o učinkih postopnega opuščanja ruskega plina. Analiza Komisije je pokazala, da bi postopno opuščanje uvoza ruskega zemeljskega plina, pripravljeno postopno, usklajeno in dobro ter v duhu solidarnosti, verjetno imelo omejen vpliv na cene energije v Uniji in da bi zaradi izstopa nezanesljivega trgovinskega partnerja s trgov Unije okrepilo zanesljivost oskrbe Unije z energijo, ne pa je ogrozilo. Kot je določeno v časovnem načrtu REPowerEU, so se z izvajanjem načrta REPowerEU že zmanjšale odvisnosti Unije od dobav iz Ruske federacije, na primer z uvedbo ukrepov za zmanjšanje povpraševanja po plinu ali pospešitev uvajanja obnovljivih virov energije, pa tudi z aktivno podporo diverzifikaciji oskrbe z energijo in povečanjem pogajalske moči Unije prek skupne nabave plina. Ocena učinkov je pokazala tudi, da se lahko z vnaprejšnjim usklajevanjem politik diverzifikacije preprečijo škodljivi učinki na cene ali dobavo.

(11)

Ta uredba je v celoti skladna s strategijo Unije za zmanjšanje njene odvisnosti od uvoza fosilnih goriv s krepitvijo razogljičenja in hitro širitvijo doma proizvedene čiste energije. Kot je določeno v časovnem načrtu REPowerEU, je izvajanje načrta REPowerEU že privedlo do znatnega zmanjšanja v višini več kot 60 milijard kubičnih metrov letno pri uvozu plina v obdobju 2022–2024, kar je Uniji omogočilo zmanjšanje njene odvisnosti od dobav iz Ruske federacije. Nadaljnje zmanjšanje odvisnosti bi bilo mogoče doseči z ukrepi za zmanjšanje povpraševanja po plinu, povečanje energetske učinkovitosti ali pospešitev zelenega prehoda s pospešenim uvajanjem zmogljivosti za proizvodnjo vetrne in sončne energije, s čimer bi se znatno povečal delež obnovljivih virov energije v mešanici energijskih virov, ter z dejavno podporo diverzifikaciji oskrbe z energijo in povečanju pogajalske moči Unije prek skupne nabave plina. Poleg tega naj bi se s popolno izvedbo energetskega prehoda, nedavnim akcijskim načrtom za cenovno dostopno energijo in drugimi ukrepi, zlasti naložbami v proizvodnjo nizkoogljičnih alternativ za energetsko intenzivne proizvode, kot so gnojila, do leta 2030 nadomestilo do 100 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Ta skupna prizadevanja bodo okrepila odpornost, konkurenčnost in odprto strateško avtonomijo Unije, podprla evropsko industrijo, mala in srednja podjetja ter državljane ter olajšala postopno opuščanje uvoza plina iz Ruske federacije.

(12)

V skladu z Izjavo iz Versaillesa in sporočilom o REPowerEU je veliko uvoznikov plina že prekinilo ali znatno zmanjšalo svojo oskrbo s plinom iz Ruske federacije. Kot je navedeno v oceni učinka, se lahko preostale količine plina na podlagi obstoječih pogodb o dobavi postopno opustijo brez znatnih gospodarskih vplivov ali tveganj za zanesljivost oskrbe, saj je na svetovnem trgu plina dovolj alternativnih dobaviteljev, trg Unije s plinom je dobro medsebojno povezan, na voljo pa je tudi dovolj uvozne infrastrukture . Povezani ukrepi morajo biti v skladu s sedanjim okvirom energetske politike Unije.

(13)

S tovori UZP se v nekaterih primerih prevaža plin, proizveden v različnih državah in pomešan. Prepoved uvoza zemeljskega plina iz Ruske federacije bi se morala torej uporabljati tudi za količine plina v takem tovoru, ki so proizvedene v Ruski federaciji. Kadar lahko uvozniki nedvoumno dokumentirajo ustrezne deleže UZP, proizvedene zunaj Ruske federacije, bi moralo biti mogoče uvoziti neruske količine UZP, vsebovane v tovoru UZP.

(14)

Kratkoročne pogodbe o dobavi se nanašajo na manjše količine kot velike dolgoročne pogodbe o dobavi, ki so jih uvozniki sklenili z ruskimi podjetji, in obstoječe kratkoročne pogodbe o dobavi se bodo, ko bo ta uredba začela veljati, v vsakem primeru skoraj iztekle. Zaradi tega se zdi, da je tveganje za gospodarsko varnost, ki izhaja iz obstoječih kratkoročnih pogodb o dobavi, majhno. Obstoječe kratkoročne pogodbe o dobavi je zato primerno izvzeti iz takojšnje uporabe prepovedi uvoza, da se omogoči prehodno obdobje, ki za uvoz UZP, ob upoštevanju člena 3ra Uredbe Sveta (EU) št. 833/2014 (5), traja do 25. aprila 2026, za plin iz plinovoda pa do 17. junija 2026.

(15)

Uvozniki z dolgoročnimi pogodbami o dobavi bodo običajno potrebovali več časa za iskanje alternativnih poti oskrbe in virov kot imetniki kratkoročnih pogodb o dobavi, ker se dolgoročne pogodbe o dobavi običajno nanašajo na znatno večje količine v daljšem časovnem obdobju kot kratkoročne pogodbe o dobavi. Zato bi bilo treba uvesti prehodno obdobje v zvezi s prepovedjo uvoza plina za obstoječe dolgoročne pogodbe o dobavi, da se imetnikom dolgoročnih pogodb o dobavi zagotovi dovolj časa za ustrezno diverzifikacijo dobave. UZP se lahko pridobiva po vsem svetu in odjemalci UZP se pri prehodu na alternativne dobavitelje na svetovnem trgu UZP običajno ne soočajo s fizičnimi ovirami, diverzifikacija za odjemalce plina iz plinovoda, zlasti v državah brez infrastrukture za UZP, pa je lahko bolj zapletena. Zato bi bilo treba za oskrbo s plinom na podlagi obstoječih dolgoročnih pogodb o plinovodih odobriti daljše prehodno obdobje.

(16)

Pojavile so se specifične situacije, kadar so državo, ki se trenutno še vedno oskrbuje na podlagi obstoječih dolgoročnih pogodb o dobavi ruskega plina iz plinovoda, še posebej prizadele nedavne spremembe poti oskrbe iz Ruske federacije, ki so onemogočile možnost uvoza plina po teh dobavnih poteh, in sicer zaradi omejenih ali neobstoječih alternativnih poti za prenos pogodbenega plina. Za izboljšanje stanja dobavitelji iz drugih držav članic trenutno zagotavljajo dobavo plina iz plinovoda na podlagi kratkoročnih pogodb o dobavi z dobavitelji iz Ruske federacije prek povezovalnih točk, ki niso preobremenjene. Zaradi teh zelo specifičnih razmer in da se jim da dovolj časa za iskanje novih dobaviteljev, bi se moralo daljše prehodno obdobje uporabljati tudi za tiste kratkoročne pogodbe o dobavi z dobavitelji iz Ruske federacije, ki se uporabljajo za oskrbo neobalnih držav, na katere vplivajo spremembe poti oskrbe za ruski plin.

(17)

Čeprav se zdi upravičeno, da se obstoječe „stare“ pogodbe o dobavi izvzamejo iz takojšnje uporabe prepovedi uvoza ruskega plina, tako začasno izvzetje ne bi smelo veljati za vse pogodbe, sklenjene pred začetkom veljavnosti te uredbe. Dejansko bi lahko začasno izvzetje vseh obstoječih pogodb o dobavi iz prepovedi ustvarilo spodbudo za ruske dobavitelje, da izkoristijo čas med objavo predloga Komisije za to uredbo in začetkom veljavnosti prepovedi za povečanje sedanje dobave, in sicer s sklenitvijo novih pogodb ali povečanjem količine s spremembo obstoječih pogodb o dobavi ali uporabo prožnosti na podlagi takih pogodb. Da bi s prepovedjo zagotovili, da se bo uvoz iz Ruske federacije zmanjšal, ne pa povečal, se v tej uredbi ne bi smelo nagraditi podjetij za sklenitev novih pogodb za uvoz ruskega plina v času med objavo predloga Komisije za to uredbo in začetkom veljavnosti prepovedi s tem, da bi se jim tudi odobrilo prehodno obdobje. Voditelji in voditeljice držav ali vlad so se namreč že marca 2022 zavezali, da bodo postopno opustili oskrbo z ruskim plinom, na podlagi te zaveze pa je Komisija predlagala strategijo REPowerEU, načrt REPowerEU in časovni načrt REPowerEU. Najpozneje od objave predloga za to uredbo je postalo neprimerno, da se pogodbe, sklenjene po navedenem datumu, obravnavajo kot „stare“ pogodbe. Za pogodbe, sklenjene po 17. juniju 2025, zato ne bi smele veljati izredne prehodne določbe, ki veljajo za obstoječe kratkoročne in dolgoročne pogodbe o dobavi.

(18)

Da bi preprečili povečanje količin uvoza, določenih v obstoječih pogodbah o dobavi , bi bilo treba spremembe obstoječih pogodb o dobavi za namene te uredbe obravnavati kot nove pogodbe, za povečanje količin uvoza z uporabo pogodbene prožnosti pa se ne bi smelo uporabljati prehodno obdobje. Za nekatere primere nujnih sprememb obstoječih pogodb o dobavi bi bilo treba določiti izjeme, v kolikor ne pomenijo povečanja pogodbenih količin ali podaljšanja časa dobave. Cenovna nihanja, ki so posledica indeksacije cen, že predvidene v obstoječih pogodbah o dobavi, ne pomenijo spremembe obstoječih pogodb o dobavi.

(19)

Ta uredba uvaja jasno pravno prepoved uvoza ruskega zemeljskega plina in pomeni suveren akt Unije, na katerega uvozniki plina ne morejo vplivati, zaradi česar je uvoz zemeljskega plina iz Ruske federacije nezakonit, z neposrednim pravnim učinkom in brez diskrecijske pravice držav članic glede njegove uporabe.

(20)

Za razliko od drugega blaga je zemeljski plin homogeno blago, s katerim se trguje v + velikih količinah in se pogosto večkrat preprodaja med trgovci na veleprodajni ravni. Ob upoštevanju posebne zapletenosti sledenja izvoru zemeljskega plina in ob upoštevanju, da bi ruski dobavitelji lahko poskušali zaobiti to uredbo, na primer s prodajo prek posrednikov, pretovarjanjem ali prevozom prek drugih držav, bi morala ta uredba zagotoviti učinkovit okvir za preprečevanje izogibanja prepovedim. Ustreznim organom bi zato bilo treba omogočiti sprejetje potrebnih ukrepov za ugotavljanje, ali je zemeljski plin, dobavljen iz Ruske federacije, vnesen na carinsko območje Unije prek shem, vzpostavljenih za izogibanje tej uredbi. Pri ugotavljanju, ali je zemeljski plin sproščen v prosti promet v Uniji, carinski organi ne bi smeli biti odvisni le od informacij iz carinske deklaracije, temveč bi morali imeti možnost, da, kadar menijo, da je to relevantno, na podlagi drugih ustreznih informacij ocenijo, ali je blago, vneseno v Unijo, dejansko namenjeno sprostitvi v prosti promet. V tej uredbi bi moralo biti zahtevano tudi, da se ugotovita država proizvodnje in dobavna veriga zemeljskega plina, uvoženega v Unijo.

(21)

Uvozniki zemeljskega plina bi morali biti dolžni organom zagotoviti vse informacije, potrebne za ugotovitev države proizvodnje zemeljskega plina, uvoženega v Unijo, ter določitev, ali za uvoženi plin velja splošna prepoved ali ena od njenih izjem. Koncept „izvora“ na podlagi carinske zakonodaje Unije morda ne omogoča vedno identifikacije države proizvodnje uvoženega plina, na primer če je bil plin predelan (npr. utekočinjen ali ponovno uplinjen) po izstopu iz Ruske federacije. Ta uredba bi zato morala zajemati tudi primere, v katerih se država „izvora“ na podlagi carinske zakonodaje Unije razlikuje od države proizvodnje plina, in določati mehanizem za preverjanje, ali je bil zemeljski plin pridobljen ali utekočinjen v Ruski federaciji. Prepoved bi morala veljati za ves plin, ki je bil pred uvozom v Unijo izvožen iz Ruske federacije, bodisi z neposrednim izvozom iz Rusije v Unijo bodisi s posrednim izvozom prek tretje države, razen v primeru tranzita.

(22)

Zaradi specifičnih značilnosti plina iz plinovoda in UZP in da bi omogočili nemoten postopek preverjanja države proizvodnje in pogojev za morebitna začasna izvzetja pred vstopom plina na carinsko območje Unije, bi bilo treba uvesti postopek pridobitve predhodnega dovoljenja. Če dovoljenje ni pridobljeno, bi bilo treba uvoz zavrniti. Organe za izdajo dovoljenj in, kadar je ustrezno, carinske organe, bi bilo treba vnaprej obvestiti o nameravanem uvozu v Unijo in jim predložiti informacije, ki so potrebne za preverjanje države proizvodnje in za določitev, ali so izpolnjeni pogoji za začasno izvzetje na podlagi te uredbe. Čeprav bi si morali organi za izdajo dovoljenj prizadevati, da se dovoljenje izda v obdobju med predložitvijo informacij s strani uvoznika in načrtovanim vstopom na carinsko območje Unije, da bi olajšali uvoz plina v Unijo, bi tudi morali imeti možnost, da odločitev sprejmejo pozneje, zlasti v primeru dvomov glede predloženih informacij. Predhodno dovoljenje ne bi smelo posegati v obstoječa izvršilna pooblastila carinskih organov. Uvoz zemeljskega plina iz držav proizvajalk plina bi moral biti iz te obveznosti izvzet, če je Unija v preteklosti iz teh držav uvozila znatne količine in če so te države s prepovedjo uvoza ruskega plina ali z omejevalnimi ukrepi proti ruski plinski infrastrukturi, ruskim podjetjem za plin ali osebam, ki taka podjetja upravljajo, dokazale, da ne želijo podpirati ruskega sektorja plina, ali če te države nimajo potrebne infrastrukture za uvoz zemeljskega plina po plinovodih ali UZP. Komisija bi morala pripraviti seznam takih držav in ga ustrezno posodobiti.

(23)

Organi za izdajo dovoljenj in, kadar je ustrezno, carinski organi bi morali imeti možnost, da zahtevajo vse informacije, potrebne za oceno zakonitosti uvoza. Poleg tega bi morali imeti možnost, da se oprejo na informacije iz drugih virov. Ker so pogodbeni pogoji, ki določajo elemente, relevantne za oceno, pogosto kompleksni, bi bilo treba organe pooblastiti, da od uvoznikov zahtevajo podrobne informacije o pogodbi, vključno s celotnimi pogodbami o dobavi, kadar je to potrebno za razumevanje konteksta nekaterih klavzul ali sklicevanj na druge pogodbene določbe. Ta uredba bi morala vključevati pravila za zagotovitev učinkovitega varstva poslovnih skrivnosti zadevnih podjetij.

(24)

Organi za izdajo dovoljenj in carinski organi bi morali pri izvrševanju svojih pooblastil pozornost nameniti povezovalnim točkam, obratom za UZP ali tranzitnim plinovodom, kjer je tveganje za izogibanje veliko. Pri prevozu nafte so bile za izogibanje omejevalnim ukrepom opažene prakse uporabe flot v senci, ki bi lahko pomenile tveganje za uvoz UZP, kar bi torej ogrozilo cilje te uredbe. Organi bi morali v tesnem medsebojnem sodelovanju po potrebi prilagoditi svoje prednostne naloge izvrševanja, da bi obravnavali morebitne prakse izogibanja, ugotovljene med izvajanjem te uredbe. Komisija bi morala tudi stalno spremljati pretok ruskega zemeljskega plina skozi tretje države.

(25)

Nekateri deli ruske infrastrukture za prenos plina so neposredno povezani z Unijo, nekateri tranzitni plinovodi, ki Rusko federacijo povezujejo z Unijo, pa tečejo prek tretjih držav, pri čemer na poti od Ruske federacije do Unije zaenkrat na njih ni vstopnih točk. Zato bi moralo biti predpostavljeno, da zemeljski plin, ki se uvaža v Unijo prek meja ali povezovalnih plinovodov ali povezovalnih točk med Rusko federacijo in Unijo ali Belorusijo in Unijo ter zemeljski plin, ki prihaja prek plinovoda, kot je TurkStream na povezovalni točki Strandža 2/Malkoclar, izvira ali se neposredno ali posredno izvaža iz Ruske federacije. Kadar se trdi, da je zemeljski plin, ki prihaja na te meje, povezovalne plinovode ali povezovalne točke, v okviru postopka „tranzita“ prek Ruske federacije, bi bilo treba uporabiti strogi nadzor. Ruska federacija je pomembna izvoznica plina in v preteklosti ni imela pomembne vloge kot tranzitna država za plin zaradi več dejavnikov, kot so pomanjkanje infrastrukture za ponovno uplinjanje, organizacija trgovine s plinom v Ruski federaciji prek monopolnega izvoza po plinovodih, poslovni modeli ruskih podjetij za plin, ki ne temeljijo na organiziranju tranzita, in geografska lega Ruske federacije. Zaradi tega in ob upoštevanju spodbud ruskih dobaviteljev za izogibanje prepovedi uvoza bi morali carinski organi zavrniti uvoz količin zemeljskega plina, ki so domnevno v tranzitu, razen če se lahko predložijo nedvoumni dokazi, da je zadevni plin v tranzitu skozi Rusko federacijo in da njegova država proizvodnje ni Ruska federacija. Ta dokazila bi bilo treba organom za izdajo dovoljenj predložiti dovolj zgodaj, da se omogoči sledljivost uvoženega plina do kraja proizvodnje, in najkasneje en mesec pred vstopom v carinsko območje Unije.

(26)

Povezovalna točka Strandža 1 povezuje Unijo s plinovodnim sistemom, skozi katerega se ne prenaša le plin iz Republike Azerbajdžan ali Republike Turčije, temveč tudi znatne količine plina iz Ruske federacije. Zato bi bilo treba zahtevati nedvoumne dokaze za ugotovitev, da država proizvodnje ni Ruska federacija, in organom dati dovolj časa, da preverijo, da plin, uvožen prek povezovalne točke Strandža 1, dejansko ne izvira ali se neposredno ali posredno ne izvaža iz Ruske federacije. Če bi se v prihodnosti s plinovodnimi sistemi za prenos znatnih količin ruskega plina povezale druge povezovalne točke, bi se moral uporabljati enak standard nadzora.

(27)

Poleg tega bi lahko znatne količine zemeljskega plina v Unijo vstopile tudi v okviru postopka „tranzita“. Ker se stroga pravila o spremljanju uvoza plina, kot je pridobitev predhodnega dovoljenja, ne uporabljajo za plin, ki prečka Unijo v okviru postopka „tranzita“ ali se skladišči na podlagi pravil o carinskem skladiščenju, je primerno določiti posebne zaščitne ukrepe v obliki režima spremljanja tranzita, ki bi carinskim organom omogočil spremljanje pretoka plina v okviru postopka „tranzita“, da bi zagotovili, da zemeljski plin, ki prečka Unijo v okviru postopka „tranzita“, na koncu ne vstopi v prosti promet v Uniji. Kadar gospodarski subjekti skladiščijo plin v postopku začasnega skladiščenja ali v okviru postopka „tranzita“ ali postopka carinskega skladiščenja na podlagi carinskega zakonika Unije, bi morale imeti države članice vzpostavljene ustrezne mehanizme spremljanja in izvrševanja za zagotovitev, da uporaba skladiščenja v Uniji s strani tretjih držav ne predstavlja tveganja za nacionalno ali regionalno zanesljivost oskrbe in izpolnjevanje obveznosti skladiščenja, ter Komisiji zagotoviti ustrezne informacije.

(28)

V skladu z načelom lojalnega sodelovanja bi morali organi za izdajo dovoljenj, carinski organi, regulativni organi, pristojni organi, Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) in Komisija sodelovati pri izvajanju določb te uredbe in izmenjevati ustrezne informacije, zlasti v zvezi z oceno začasnih izvzetij, ki omogočajo uvoz ruskega zemeljskega plina po začetku veljavnosti te uredbe. Carinski organi, regulativni organi, pristojni organi in ACER bi morali imeti vzpostavljena potrebna orodja in podatkovne zbirke, s katerimi bi zagotavljali, da se lahko ustrezne informacije izmenjujejo med nacionalnimi organi in po potrebi organi v različnih državah članicah. ACER bi moral s svojim strokovnim znanjem prispevati k postopku spremljanja izvajanja te uredbe. Komisija in države članice bi morale imeti možnost za lažjo vzpostavitev potrebnih interoperabilnih skupnih informacijskih sistemov preučiti možnosti za uporabo proračuna, ki je na voljo v okviru Sklada za notranjo varnost, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/1149 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Carinski organi bi morali regulativnim organom, pristojnim organom in Komisiji vsak mesec posredovati najnovejše informacije o ključnih elementih v zvezi z razvojem uvoza ruskega plina, kot so količine, uvožene na podlagi dolgoročnih ali kratkoročnih pogodb o dobavi, vstopne točke ali pogodbeni partnerji. Komisija bi morala te informacije po potrebi vključiti v poročilo o izvajanju te uredbe. Oceniti bi morala tudi učinkovitost izmenjave informacij in sodelovanja med ustreznimi organi ter v to poročilo po potrebi vključiti priporočila za izboljšanje take izmenjave informacij in sodelovanja.

(29)

Izkušnje s postopnim opuščanjem oskrbe z ruskim plinom prek Ukrajine so pokazale, da se lahko z dobro pripravo in usklajevanjem v duhu solidarnosti preprečijo motnje na trgu ali težave z zanesljivostjo oskrbe, ki bi lahko bile posledica zamenjave dobaviteljev plina. Da bi se usklajeno pripravili na popolno opustitev uvoza ruskega plina in trgu zagotovili dovolj časa za predvidevanje s tem povezanih sprememb brez tveganja za zanesljivost oskrbe s plinom ali znatnega vpliva na cene energije, bi morale države članice pripraviti nacionalne načrte za diverzifikacijo za zemeljski plin in jih do 1. marca 2026 predložiti Komisiji. Za te načrte bi morala veljati pravila o varovanju poslovne skrivnosti in se jih ne bi smelo razkriti brez soglasja ustrezne države članice. V njih bi morali biti opisani ukrepi, načrtovani na nacionalni ali regionalni ravni za zmanjšanje povpraševanja, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in zagotavljanje alternativnih dobav, pa tudi opredeljene morebitne tehnične, pogodbene ali regulativne ovire, ki bi lahko otežile proces diverzifikacije. Ker lahko proces diverzifikacije zahteva usklajevanje ukrepov na nacionalni ali regionalni ravni ali ravni Unije, bi morala Komisija oceniti nacionalne načrte za diverzifikacijo za zemeljski plin z možnostjo izdaje priporočil, v katerih bi po potrebi predlagala prilagoditve.

(30)

Komisija bi morala pri pripravi nacionalnih načrtov za diverzifikacijo usklajeno in v duhu solidarnosti sodelovati z državami članicami, zlasti z državami Srednje in Jugovzhodne Evrope, da bi našla alternativne načine dobave zemeljskega plina. Z novimi dobavami bi lahko ne le izboljšali zanesljivost oskrbe, temveč bi lahko z uporabo obstoječe infrastrukture, ki se je prej uporabljala za prevoz ruskega plina, nadomestili tudi izgubljene prihodke.

(31)

Voditelji in voditeljice držav ali vlad so se v Izjavi iz Versaillesa zavezali, da bodo postopno opustili ne samo oskrbo z zemeljskim plinom iz Ruske federacije, ampak tudi oskrbo z drugo energijo, zlasti oskrbo z nafto. Ruska federacija uporablja prakse podobne tistim na področju plina, pri čemer je plin v preteklosti uporabljala kot sredstvo za izvajanje prisile in manipulacijo, pri trgovanju z nafto z Unijo, kar dokazujejo na primer pretekle prekinitve oskrbe z nafto. Obstoječi odnosi z Rusko federacijo na področju oskrbe z nafto ustvarjajo odvisnosti in varnostna tveganja v Uniji. Da bi preprečili, da Ruska federacija uvoz svoje nafte v Unijo uporablja kot orodje za prisilo, je zato bistveno, da se pripravi pravočasno postopno opuščanje tudi za uvoz nafte iz Ruske federacije. Čeprav omejevalni ukrepi za zagotovitev postopnega opuščanja uvoza nafte iz Ruske federacije že veljajo in se je uvoz nafte znatno zmanjšal, bodo za nadaljnje postopno opuščanje ruske nafte morda potrebni posebni pripravljalni ukrepi in usklajevanje s sosednjimi državami.

(32)

Države članice bi zato morale pripraviti tudi nacionalne načrte za diverzifikacijo za surovo nafto in naftne derivate, ki bi morali vključevati ukrepe, vzpostavljene in načrtovane na nacionalni ravni, da se zagotovita preglednost in sledljivost uvoza nafte iz Ruske federacije. Komisija bi morala pripraviti priporočila o navedenih načrtih. Zanje bi morala veljati pravila o varovanju poslovne skrivnosti in se ne bi smeli razkriti brez soglasja ustrezne države članice. Komisija bi morala še naprej obravnavati problem uporabe tako imenovanih flot v senci za izogibanje omejevalnim ukrepom Unije za nafto, zlasti z izvajanjem ukrepov iz načrta REPowerEU.

(33)

Izkušnje med plinsko krizo v letih 2022 in 2023 so pokazale, da so celovite informacije o stanju oskrbe in morebitnih odvisnosti od nje ključne za spremljanje oskrbe s plinom v Uniji. Zato bi morali uvozniki ruskega plina, ki uporabljajo prehodna obdobja iz te uredbe, Komisiji predložiti vse informacije, ki so potrebne za oceno morebitnih tveganj za trgovino s plinom. Te informacije bi morale vključevati ključne parametre, ali celo celotne dele besedila, ustreznih pogodb o dobavi plina, razen informacij o cenah, kadar je to potrebno za razumevanje konteksta nekaterih klavzul ali sklicevanj na druge določbe v pogodbi. Komisija bi morala pri spremljanju oskrbe s plinom v Uniji upoštevati tudi informacije o uvozu, ki jih zagotovijo carinski organi, in informacije iz nacionalnih načrtov za diverzifikacijo. Koordinacijsko skupino za plin, ustanovljeno z Uredbo (EU) 2017/1938, bi morala redno obveščati o postopku postopnega opuščanja na ravni Unije in predložiti letno poročilo o postopnem opuščanju ruskega plina, ki bi mu lahko bila priložena posebna priporočila in ukrepi Unije za pospešitev postopka postopnega opuščanja.

(34)

Države članice in Unija bi morale pri izvajanju te uredbe tesno sodelovati, tudi v zvezi z morebitnimi postopki reševanja sporov. Kjer je to ustrezno, so v uredbah (EU) št. 1219/2012 (7) in (EU) št. 912/2014 (8) Evropskega parlamenta in Sveta določene nadaljnje podrobnosti o sodelovanju in razdelitvi finančnih odgovornosti med državami članicami in Unijo v zvezi z morebitnimi primeri reševanja sporov med vlagatelji in državo, povezanimi s to uredbo.

(35)

Glede na nedavno prakso Ruske federacije, da enostransko spremeni in ovira dogovorjene sodne in arbitražne postopke, niti prizadete osebe niti Unija in države članice ne morejo biti odgovorne za sodbe, arbitražne odločbe ali druge sodne odločbe, sprejete v okviru nezakonitih postopkov, zoper katere v ustrezni jurisdikciji ni dostopa do pravnih sredstev.

(36)

Unija je vzpostavila trden pravni okvir za stalno zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in usklajeno obravnavanje morebitnih kriz pri oskrbi, vključno z obveznostmi držav članic, da zagotovijo učinkovito in operativno solidarnost s sosednjimi državami, ki potrebujejo plin. Komisija bi morala stalno spremljati gibanje tržnih tveganj za oskrbo s plinom, ki so posledica trgovine s plinom z Rusko federacijo, na ravni Unije, regionalni ravni in ravni držav članic. V primeru nenadnih in pomembnih dogodkov, ki resno ogrožajo zanesljivost oskrbe ene ali več držav članic, ter po razglasitvi izrednih razmer v skladu s členom 11 ali 12 Uredbe (EU) 2017/1938 je primerno Komisijo pooblastiti, da sprejme potrebne nujne ukrepe s sprejetjem sklepa o prepovedi uvoza zemeljskega plina ali UZP iz te uredbe v eno ali več držav članic. V takem primeru bi morala imeti Komisija tudi možnost, da začasno opusti zahtevo za predhodno dovoljenje za vstop uvoza plina na carinsko območje Unije, da bi se tako olajšal dodaten uvoz v kratkem času. Vsaka taka začasna opustitev s strani Komisije bi morala biti časovno omejena in se ne bi smela odobriti za več kot štiri tedne hkrati ter bi se morala podaljšati le, če še vedno veljajo pogoji za izredne razmere na podlagi člena 11 Uredbe (EU) 2017/1938. Z izvedbenim sklepom Komisije bi bilo treba določiti dodatne pogoje, potrebne za zagotovitev, da je vsaka taka začasna opustitev strogo omejena na obravnavo grožnje, in bi bilo treba dovoliti le kratkoročne pogodbe . Komisija bi morala o tem obvestiti koordinacijsko skupino za plin ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, v katerem utemelji začasno opustitev in vsako podaljšanje, prav tako pa bi morala pozorno spremljati uporabo vsake take začasne opustitve.

(37)

Da bi se izognili izbiranju najugodnejše jurisdikcije glede kazni in zagotovili dosledno uporabo te uredbe, bi morale države članice določiti usklajena pravila o kaznih za kršitve te uredbe. Ker pa bi kršitve te uredbe lahko kršile tudi drugo zakonodajo Unije, ki je tesno povezana s prepovedmi in obveznostmi iz te uredbe, kot so carinska zakonodaja, omejevalni ukrepi ali Uredba (EU) 2017/1938, naložitev kazni ne bi smela privesti do kršitve načela ne bis in idem v skladu z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske Unije. Ta uredba ne posega v naložitev kazenskih sankcij na podlagi nacionalnega prava.

(38)

Ukrepi, uvedeni s to uredbo, v celoti odražajo načelo energetske solidarnosti. Raven izpostavljenosti uvozu ruskega plina se med državami članicami dejansko razlikuje, številne države članice pa so že sprejele ukrepe za postopno opuščanje ruskega plina. S to uredbo bo zagotovljen harmoniziran pristop k postopnemu opuščanju ruskega plina v celotni Uniji, s čimer bo ohranjena solidarnost med državami članicami.

(39)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči na usklajen način in brez tveganja za razdrobljenost trga, temveč se lažje in učinkoviteje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(40)

Glede na to, kako pomembno je, da Unija brez odlašanja postopno opusti nadaljnjo gospodarsko odvisnost Unije od uvoza plina iz Ruske federacije, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Udeleženci na trgu so imeli po Izjavi iz Versaillesa iz marca 2022 in sprejetju predloga te uredbe 17. junija 2025 veliko časa za prilagoditev svojega portfelja oskrbe. Kljub temu se zdi primerno določiti prehodno obdobje, v katerem bi lahko dobavitelji plina, ki še niso prilagodili svojih strategij oskrbe, sprejeli potrebne ureditve za uskladitev s to uredbo. Prepoved uvoza plina iz Ruske federacije bi se zato morala uporabljati šele od 18. marca 2026. Da bi se uvoznikom z obstoječimi pogodbami o dobavi in uvoznikom, ki sklepajo nove pogodbe, omogočilo, da pravočasno in brez motenj pridobijo potrebno predhodno dovoljenje za načrtovani uvoz plina, bi se morali različni postopki pridobitve dovoljenja iz te uredbe uporabljati pred začetkom uporabe prepovedi uvoza plina iz Ruske federacije –