(1)

Zgornje meje maloprodajnih cen za komunikacije znotraj EU, določene v členu 5a(1) Uredbe (EU) 2015/2120, ki so v vseh državah članicah začele veljati 15. maja 2019, so bile določene na ravni, ki je ponudnikom javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogočila povrnitev stroškov, s čimer je bilo zagotovljeno sorazmerno posredovanje tako na trgu mobilnih kot tudi fiksnih komunikacij. Navedeni ukrepi, ki naj bi prenehali veljati 14. maja 2024 v skladu s členom 10 Uredbe (EU) 2015/2120, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1971 Evropskega parlamenta in Sveta (2), so bili namenjeni zagotavljanju, da se potrošnikom ne zaračunavajo previsoke cene za komunikacije znotraj EU.

(2)

Člen 10(5) Uredbe (EU) 2015/2120 podaljšuje uporabo zgornjih mej maloprodajnih cen za komunikacije znotraj EU do 30. junija 2032. V skladu s členom 5a(9) iste uredbe Komisija do 30. junija 2027 pregleda člen 5a in se lahko po potrebi odloči, da bo predložila zakonodajni predlog za njegovo spremembo.

(3)

V skladu s členom 5a(8) Uredbe (EU) 2015/2120 so ponudniki, ki se prostovoljno odločijo, da za potrošnike ne bodo uporabljali različnih maloprodajnih cen, določenih za domače komunikacije in komunikacije znotraj EU, izvzeti iz uporabe najvišjih zgornjih mej maloprodajnih cen, določenih za komunikacije znotraj EU, ob upoštevanju politike poštene uporabe. V takem primeru jih je treba izvzeti iz reguliranih cen za komunikacije znotraj EU. Politika poštene uporabe je zaščitni ukrep, ki bi moral ponudnikom omogočiti odstopanje od konvergenčnih cen in zaračunavanja pribitkov, če uporaba komunikacij znotraj EU s strani potrošnikov presega pogoje, ki jih je ponudnik določil za opredelitev običajne uporabe komunikacij znotraj EU v določeni državi članici.

(4)

Prvič, pogoji, ki opredeljujejo običajno uporabo, bi morali določati količine komunikacij znotraj EU, ki potrošnikom omogočajo, da porabijo določeno število enot za klice in sporočila SMS znotraj EU, zaračunanih po veljavnih domačih maloprodajnih cenah, ki so skladne z njihovimi tarifnimi shemami in ki zadostujejo za zajem širokega nabora vzorcev uporabe pri potrošnikih, zlasti tistih z razmeroma veliko mesečno porabo komunikacij znotraj EU, ki so še vedno odvisni od tradicionalnih komunikacij, kot so telefonski klici ali sporočila SMS. Drugič, v pogojih, ki opredeljujejo običajno uporabo, bi moralo biti določeno obdobje njihove uporabe. To določeno obdobje uporabe bi moralo biti enako najmanj enemu obračunskemu obdobju, lahko pa bi se podaljšalo na več obračunskih obdobij, ki jih določi ponudnik. Ponudniki lahko omejijo količino porabe, ki velja v enem ali več obdobjih uporabe. Tretjič, za vse tarifne sheme ponudnika v državi članici bi morali veljati enaki pogoji, ki opredeljujejo običajno uporabo.

(5)

Politika poštene uporabe bi morala po eni strani potrošnikom zagotoviti ustrezno količino klicev in sporočil SMS znotraj EU, po drugi strani pa omogočiti prihodnje prilagoditve, ki temeljijo na tržnih pogojih in vedenju potrošnikov. Običajna uporaba klicev in sporočil SMS znotraj EU se lahko med drugim razlikuje glede na vrsto potrošnika, ponudnika ali državo članico.

(6)

Običajni pogoji uporabe bi morali zato ponudnikom zagotoviti dovolj prožnosti, da določijo politiko poštene uporabe, ki se jim zdi primerna in v skladu s to izvedbeno uredbo, hkrati pa omogočiti prihodnje prilagoditve, ki temeljijo na tržnih pogojih in vedenju potrošnikov.

(7)

Komunikacije znotraj EU se po naravi razlikujejo od gostovanja, drugačna pa je tudi njihova predvidena uporaba. Za razliko od komunikacij znotraj EU je regulirano gostovanje čezmejna storitev, namenjena občasnim potovanjem, ne pa stalni uporabi. Gostovanje je tako izpostavljeno tveganju nepravilne uporabe in zlorabe za nepredvidene namene, hkrati pa obstaja tveganje, da bo uporaba komunikacij znotraj EU presegla običajno uporabo. Uporaba, ki presega običajno uporabo komunikacij znotraj EU, se zato razlikuje od nepravilne uporabe in zlorabe maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah, kot sta opredeljeni v členu 5 Uredbe (EU) 2022/612 Evropskega parlamenta in Sveta (3) in pomenita uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja s strani uporabnikov gostovanja v državi članici, ki ni država njihovega domačega ponudnika, z drugimi nameni kot za občasna potovanja in za katere se uporablja politika poštene uporabe.

(8)

Politika poštene uporabe ne bi smela vplivati na pravico ponudnikov, da sprejmejo ukrepe za boj proti goljufijam, če prostovoljna odločitev, da se potrošnikom za komunikacije znotraj EU, ki niso domače komunikacije, ne zaračunavajo maloprodajne cene, privede do goljufive uporabe. Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev javnosti bi morali imeti možnost, da odkrijejo in preprečijo primere, v katerih tretje osebe izkoriščajo politiko poštene uporabe za cenovno arbitražo, da bi pridobile gospodarsko prednost (npr. mednarodna goljufija z delitvijo prihodkov, zloraba SIM kartic). Taki ukrepi bi morali biti sorazmerni in lahko med drugim vključujejo spremljanje vzorcev prometa za odkrivanje nepravilnosti, ki bi lahko kazale na goljufivo uporabo ali zlorabo, ali začasno prekinitev storitve do preverjanja uporabe.

(9)

Hkrati bi bilo treba potrošnike zaščititi pred ukrepi, ki bi lahko na kakršen koli način vplivali na njihovo uporabo komunikacij znotraj EU. V zvezi s tem se uporabljajo vse pravice potrošnikov, ki izhajajo iz Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o pravicah potrošnikov. V skladu s členom 102 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je treba pogodbene klavzule, ki določajo politiko poštene uporabe, pred začetkom uporabe jasno sporočiti potrošnikom.

(10)

Poleg tega bi morali ponudniki, preden potrošnikova poraba komunikacij znotraj EU preseže običajno uporabo, potrošnike vnaprej opozoriti o taki uporabi v potrošniških pogodbah. Taki ukrepi bi morali v vsakem primeru čim bolj zmanjšati upravno breme za potrošnike in omejiti število nepotrebnih opozoril.

(11)

Za namene tega akta bi bilo treba potrošnike razumeti, kot so opredeljeni v členu 2(15) Direktive (EU) 2018/1972.

(12)

V skladu s členom 5a(8) Uredbe (EU) 2015/2120 je bilo opravljeno posvetovanje z Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije.

(13)

Odbor za komunikacije, ustanovljen s členom 118(1) Direktive (EU) 2018/1972, ni podal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik –