PRILOGA I

Opredelitev pojmov, funkcionalne enote in meje sistema

1.   OPREDELITEV POJMOV

V tej prilogi ter prilogah II do VII se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„negotovost“ pomeni parameter, povezan z rezultatom določitve količine, ki opredeljuje razpršenost vrednosti, ki bi se lahko pripisale posamezni količini, vključno z učinki sistematičnih in naključnih faktorjev, pri čemer je izražena v odstotkih in opisuje interval zaupanja pri povprečni vrednosti, ki sestavlja 95 % vrednosti ob upoštevanju nesimetričnosti razdelitve vrednosti;

(2)	„emisije iz izgorevanja goriv“ pomeni emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo med eksotermno reakcijo goriva s kisikom;

(3)	„emisijski faktor“ pomeni povprečno stopnjo emisije toplogrednega plina glede na podatke o dejavnosti toka vira ob predpostavljanju popolne oksidacije za izgorevanje in popolne pretvorbe za vse druge kemične reakcije;

(4)	„oksidacijski faktor“ pomeni razmerje med ogljikom, oksidiranim v CO2 zaradi izgorevanja, in skupnim ogljikom v gorivu, ki se izrazi kot ulomek, pri čemer se ogljikov monoksid (CO), sproščen v ozračje, upošteva kot molarno ekvivalentna količina ogljikovega dioksida (CO2);

(5)	„faktor pretvorbe“ pomeni razmerje med ogljikom, sproščenim kot CO2, in skupnim ogljikom v toku vira pred izvedbo procesa emisije, ki se izrazi kot ulomek, pri čemer se CO, sproščen v ozračje, upošteva kot molarno ekvivalentna količina CO2;

(6)	„točnost“ pomeni stopnjo ujemanja med rezultatom merjenja in pravo vrednostjo posamezne količine ali referenčne vrednosti, empirično določene z mednarodno sprejetim in sledljivim materialom za umerjanje in standardnimi metodami, ob upoštevanju naključnih in sistematskih faktorjev;

(7)

„umerjanje“ pomeni sklop postopkov, s katerimi se pod določenimi pogoji vzpostavljajo odnosi med vrednostmi, ki jih prikaže merilni instrument ali merilni sistem, ali vrednostmi, ki jih predstavlja meritev materiala ali referenčni material, in ustreznimi vrednostmi količine iz referenčnih standardov;

(8)	„konservativno“ pomeni, da je opredeljen nabor predpostavk, s katerimi se zagotovi, da se sporočene emisije ne podcenjujejo ali proizvodnja toplote, električne energije ali blaga ne precenjuje;

(9)

„biomasa“ pomeni biomaso, kot je opredeljena v členu 2, točka 24, Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (1); vključuje druga tekoča biogoriva in pogonska biogoriva, kot so opredeljena v členu 2, točki 32 in 33, biomasna goriva, kot so opredeljena v členu 2, točka 27, in bioplin, kot je opredeljen v členu 2, točka 28, Direktive (EU) 2018/2001;

(10)	„odpadek“ pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči, razen snovi, ki so bile namerno spremenjene ali onesnažene, da bi ustrezale tej opredelitvi;

(11)	„ostanek“ pomeni snov, ki ni končni proizvod, ki je neposredni cilj proizvodnega procesa; ni primarni cilj proizvodnega procesa, pri čemer tudi proces ni bil namerno spremenjen zaradi njegove proizvodnje;

(12)	„ostanki iz kmetijstva, akvakulture, ribištva in gozdarstva“ pomeni ostanke, ki neposredno nastajajo v kmetijstvu, akvakulturi, ribištvu in gozdarstvu in ne zajemajo ostankov, ki nastajajo v z njimi povezanih panogah ali predelavi;

(13)

„zakonsko urejeni meroslovni nadzor“ pomeni nadzor javnega ali regulativnega organa nad merilnimi nalogami, ki se izvajajo na področju uporabe merilnega instrumenta, zaradi javnega interesa, javnega zdravja, javne varnosti, javnega reda, varovanja okolja, obračunavanja davkov in dajatev, zaščite potrošnikov ter poštenega trgovanja;

(14)	„dejavnosti pretoka podatkov“ pomeni dejavnosti, povezane s pridobivanjem in obdelavo podatkov ter ravnanjem z njimi, ki so potrebne za pripravo poročila o emisijah iz podatkov primarnega vira;

(15)	„spodnja kurilna vrednost“ (SKV) pomeni določeno količino energije, ki se sprosti kot toplota pri popolnem izgorevanju goriva ali materiala s kisikom pod standardnimi pogoji, zmanjšano za toploto izparevanja kakršne koli nastale vode;

(16)

„emisije iz proizvodnih procesov“ pomeni emisije toplogrednih plinov, ki niso emisije iz izgorevanja goriv in se pojavijo kot posledica namernih in nenamernih reakcij med snovmi ali njihove pretvorbe za primarni namen, ki ni proizvodnja toplote, med drugim iz naslednjih procesov: (a) kemijska, elektrolizna ali pirometalurška redukcija kovinskih spojin v rudah, koncentratih in sekundarnih materialih; (b) odstranitev nečistoč iz kovin in kovinskih spojin; (c) razgradnja karbonatov, med drugim karbonatov, ki se uporabljajo za čiščenje dimnih plinov; (d) kemična sinteza proizvodov in vmesnih proizvodov, pri katerih v reakciji sodeluje material, ki vsebuje ogljik; (e) uporaba dodatkov ali surovin, ki vsebujejo ogljik; (f) kemijska ali elektrolizna redukcija metaloidnih oksidov ali nekovinskih oksidov, kot so silicijevi oksidi in fosfati;

(17)	„šarža“ pomeni količino goriva ali materiala, ki se reprezentativno vzorči in označi ter prenese kot ena pošiljka ali neprekinjeno v posameznem obdobju;

(18)	„mešanica materiala“ pomeni material, ki vsebuje biomasni in fosilni ogljik;

(19)	„predhodni emisijski faktor“ pomeni predvideni skupni emisijski faktor goriva ali materiala na podlagi vsebnosti ogljika, ki jo predstavljata delež biomase v gorivu ali materialu in njegov fosilni delež, preden se pomnoži s fosilnim deležem za izračun emisijskega faktorja;

(20)	„fosilni delež“ pomeni razmerje med fosilnim ogljikom in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu, ki se izrazi kot ulomek;

(21)	„delež biomase“ pomeni razmerje med ogljikom iz biomase in skupno vsebnostjo ogljika v gorivu ali materialu, ki se izrazi kot ulomek;

(22)

„neprekinjeno merjenje emisij“ pomeni sklop postopkov, katerih cilj je določitev vrednosti količine z občasnim merjenjem, pri katerem se uporabijo meritve v odvodniku ali ekstrakcijski postopki z merilnim instrumentom, ki je blizu odvodnika, pri čemer niso vključene metodologije z meritvami na podlagi zbiranja posameznih vzorcev iz odvodnika;

(23)	„vsebovani CO2“ pomeni CO2, ki je del toka vira;

(24)	„fosilni ogljik“ pomeni anorganski in organski ogljik, ki ni biomasa;

(25)	„merilna točka“ pomeni vir emisij, za katerega se uporabljajo sistemi za neprekinjeno merjenje emisij (CEMS), ali prerez cevovodnega sistema, za katerega je pretok CO2 določen z uporabo sistemov za neprekinjeno merjenje;

(26)	„ubežne emisije“ pomeni nezakonite ali nenamerne emisije iz virov, ki niso lokalizirani, ali preveč raznolike ali premajhne emisije, da bi jih lahko spremljali posamično;

(27)	„standardni pogoji“ pomeni temperaturo 273,15 K in tlak 101 325 Pa, ki določata normalne kubične metre (Nm3);

(28)	„približni podatki“ pomeni letne vrednosti, ki so potrjene empirično ali pridobljene iz odobrenih virov in ki jih upravljavec uporabi za nadomestitev nabora podatkov, da se zagotovi popolno poročanje;

(29)	„izmerljiva toplota“ pomeni neto toplotni pretok skozi določljive cevovode ali vode z uporabo prenosnika toplote, kot so zlasti para, vroč zrak, voda, olje, utekočinjene kovine in soli, za katere je nameščen merilnik toplotne energije oziroma bi ta lahko bil nameščen;

(30)	„merilnik toplotne energije“ pomeni merilnik toplotne energije ali katero koli drugo napravo za merjenje in beleženje proizvedene toplotne energije na podlagi volumnov pretoka in temperatur;

(31)	„neizmerljiva toplota“ pomeni vso toploto, ki ni izmerljiva toplota;

(32)	„odpadni plin“ pomeni plin, ki vsebuje nepopolno oksidiran ogljik v plinastem stanju pod standardnimi pogoji, ki nastane pri katerem koli procesu iz točke 16;

(33)	„večfunkcionalni proces“ pomeni proces, s katerim se proizvaja več proizvodov ali katerega proizvodi se vnašajo v več proizvodnih procesov;

(34)	„soproizvod“ pomeni katerega koli od dveh ali več proizvodov, ki so rezultat istega proizvodnega procesa;

(35)	„blago, ki ni zajeto v CBAM“, pomeni vsako blago, proizvedeno v napravi, ki ni vključeno v Prilogo I k Uredbi (EU) 2023/956;

(36)

„nabor podatkov“ pomeni eno od naslednjih vrst podatkov na ravni naprave ali proizvodnega procesa, kakor je ustrezno glede na okoliščine: (a) količina goriva ali materiala, porabljenega ali proizvedenega v proizvodnem procesu, ki je pomembna za metodologijo na podlagi izračuna, izražena v terajoulih, pri masi v tonah, pri plinih pa kot prostornina v normalnih kubičnih metrih, tudi za odpadne pline; (b) faktor za izračun; (c) neto količina izmerljive toplote in ustrezni parametri, potrebni za določanje te količine, zlasti: — masni pretok prenosnika toplote in — entalpija prenosnika toplote, ki se prenaša in vrača, kot je določena na podlagi sestave, temperature, tlaka in nasičenja; (d) količine neizmerljive toplote, določene na podlagi ustreznih količin goriva, uporabljenega za proizvodnjo toplote, in SKV mešanice goriv; (e) količine električne energije; (f) količine CO2, prenesenega med napravami; (g) količine vhodnih materialov, prejetih zunaj proizvodnih procesov, in njihovi ustrezni parametri, kot so država porekla, uporabljena proizvodna pot, specifične neposredne in posredne emisije;

(37)	„minimalne zahteve“ pomeni metode spremljanja, pri katerih se uporabljajo minimalni napori, dovoljeni za določanje podatkov, da bi bili podatki o emisijah sprejemljivi za namene Uredbe (EU) 2023/956;

(38)	„priporočene izboljšave“ pomeni metode spremljanja, ki dokazano zagotavljajo, da so podatki točnejši ali manj dovzetni za napake kot zgolj z uporabo minimalnih zahtev;

(39)	„nadzorni sistem“ pomeni upravljavčevo oceno tveganja in celoten nabor nadzornih dejavnosti, vključno z njihovim stalnim upravljanjem, ki jih je vzpostavil ter jih dokumentira, izvaja in vzdržuje v skladu s točko A.2 Priloge II.

2.   RAZVRSTITEV OZNAK KN V ZBIRNE KATEGORIJE BLAGA

V preglednici 1 te točke so opredeljene zbirne kategorije blaga za vsako oznako KN iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956. Navedene kategorije se uporabljajo za opredelitev meja sistemov proizvodnih procesov blaga iz Priloge I k navedeni uredbi.

Preglednica 1

Razvrstitev oznak KN v zbirne kategorije blaga

Oznaka KN	Zbirna kategorija blaga	Toplogredni plin
Cement
2507 00 80 – Druge kaolinske gline	Kalcinirana glinica	ogljikov dioksid
2523 10 00 – Cementni klinker	Cementni klinker	ogljikov dioksid
2523 21 00 – Beli portlandski cement, umetno barvan ali nebarvan 2523 29 00 – Drug portlandski cement 2523 90 00 – Drugi hidravlični cementi	Cement	ogljikov dioksid
2523 30 00 – Aluminatni cement	Aluminatni cement	ogljikov dioksid
Električna energija
2716 00 00 – Električna energija	Električna energija	ogljikov dioksid
Gnojilo
2808 00 00 – Solitrna kislina; sulfonitritne kisline	Solitrna kislina	ogljikov dioksid in dušikov oksid
3102 10 – Sečnina, v vodni raztopini ali ne	Sečnina	ogljikov dioksid
2814 – Amoniak, brezvodni ali v vodni raztopini	Amoniak	ogljikov dioksid
2834 21 00 – Kalijev nitrat 3102 – Dušikova gnojila, mineralna ali kemična razen 3102 10 (sečnina) 3105 – Mineralna ali kemična gnojila, ki vsebujejo dva ali tri gnojilne elemente – dušik, fosfor in kalij; druga gnojila – razen: 3105 60 00 – Mineralna in kemična gnojila, ki vsebujejo dva gnojilna elementa – fosfor in kalij	Mešana gnojila	ogljikov dioksid in dušikov oksid
Železo in jeklo
2601 12 00 – Aglomerirane železove rude in koncentrati, razen praženih železovih piritov	Sintrana ruda	ogljikov dioksid
7201 – Grodelj in zrcalovina, v štrucah, blokih in drugih primarnih oblikah Nekateri proizvodi iz tar. št. 7205 (Granule in prah iz grodlja, zrcalovine, železa ali jekla) so lahko zajeti tukaj.	Grodelj	ogljikov dioksid
7202 1 – Feromangan	FeMn	ogljikov dioksid
7202 4 – Ferokrom	FeCr	ogljikov dioksid
7202 6 – Feronikelj	FeNi	ogljikov dioksid
7203 – Železo, dobljeno z direktno redukcijo železove rude, in gobasti proizvodi iz železa	Direktno reducirano železo (DRI)	ogljikov dioksid
7206 – Železo in nelegirano jeklo, v ingotih ali drugih primarnih oblikah (razen železa iz tarifne številke 7203 ) 7207 – Polizdelki iz železa ali nelegiranega jekla 7218 – Nerjavno jeklo v ingotih ali drugih primarnih oblikah; polizdelki iz nerjavnega jekla 7224 – Druga legirana jekla v ingotih ali drugih primarnih oblikah; polizdelki iz drugih legiranih jekel	Surovo jeklo	ogljikov dioksid
7205 – Granule in prah iz grodlja, zrcalovine, železa ali jekla (če niso zajeti v kategoriji grodelj) 7208 – Ploščati vroče valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla, širine 600 mm ali več, neplatirani, neprevlečeni ali neprekriti 7209 – Ploščati hladno valjani (hladno deformirani) izdelki iz železa ali nelegiranega jekla, širine 600 mm ali več, neplatirani, neprevlečeni ali neprekriti 7210 – Ploščati valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla, širine 600 mm ali več, platirani, prevlečeni ali prekriti 7211 – Ploščati valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla, širine manj kot 600 mm, neplatirani, neprevlečeni in neprekriti 7212 – Ploščati valjani izdelki iz železa ali nelegiranega jekla, širine manj kot 600 mm, platirani, prevlečeni ali prekriti 7213 – Palice, vroče valjane, v ohlapnih kolobarjih, iz železa ali nelegiranega jekla 7214 – Druge palice iz železa ali nelegiranega jekla, kovane, vroče valjane, vroče vlečene ali vroče iztiskane, brez nadaljnje obdelave, vključno s tistimi, ki so spiralno zvite po valjanju 7215 – Druge palice iz železa ali nelegiranega jekla 7216 – Kotni profili in drugi profili iz železa ali nelegiranega jekla 7217 – Žica iz železa ali nelegiranega jekla 7219 – Ploščato valjani izdelki iz nerjavnega jekla, širine 600 mm in več 7220 – Ploščato valjani izdelki iz nerjavnega jekla, širine manj kot 600 mm 7221 – Palice, vroče valjane, v ohlapnih kolobarjih, iz nerjavnega jekla 7222 – Palice, kotni profili in drugi profili iz nerjavnega jekla 7223 – Žica iz nerjavnega jekla 7225 – Ploščato valjani izdelki iz drugih legiranih jekel, širine 600 mm in več 7226 – Ploščati valjani izdelki iz drugih legiranih jekel, širine manj kot 600 mm 7227 – Palice, vroče valjane, v ohlapno navitih kolobarjih, iz drugih legiranih jekel 7228 – Palice, kotni profili in drugi profili iz drugih legiranih jekel; votle palice za svedre, iz legiranih ali nelegiranih jekel 7229 – Žica iz drugih legiranih jekel 7301 – Piloti iz železa ali jekla, vključno vrtani, prebiti ali izdelani iz sestavljenih elementov; zvarjeni profili in kotni profili iz železa ali jekla 7302 – Deli za železniške in tramvajske tire, iz železa ali jekla: tirnice, vodila in zobate tirnice, kretniški jezički, križišča, spojne palice in drugi deli kretnic, pragovi, tirne vezice, tirna ležišča, klini za tirna ležišča, podložne plošče, pričvrščevalne ploščice, distančne palice, drugi deli, posebej konstruirani za postavljanje, spajanje in pritrjevanje tirnic 7303 – Cevi in votli profili iz litega železa 7304 – Cevi in votli profili, brezšivni, iz železa (razen litega železa) ali jekla 7305 – Druge cevi (npr. varjene, kovičene ali zaprte na podoben način), s krožnim prečnim prerezom, katerega zunanji premer presega 406,4 mm, iz železa ali jekla 7306 – Druge cevi in votli profili (npr. z odprtimi spoji, varjeni, kovičeni ali zaprti na podoben način), iz železa ali jekla 7307 – Pribor (fitingi) za cevi (npr. spojnice, kolena, oglavki) iz železa ali jekla 7308 – Konstrukcije (razen montažnih zgradb iz tarifne številke 9406 ) in deli konstrukcij (npr. mostovi in mostne sekcije, vrata za zapornice, stolpi, predalčni stebri, strehe, strešna ogrodja, vrata in okna ter okviri zanje, pragovi za vrata, polkna, balustrade in stebri), iz železa ali jekla; pločevine, palice, profili, kotniki, cevi in podobno, pripravljeni za uporabo v konstrukcijah, iz železa ali jekla 7309 – Rezervoarji, cisterne, sodi in podobni vsebniki za kakršen koli material (razen komprimiranih ali utekočinjenih plinov), iz železa ali jekla, s prostornino več kot 300 litrov, z oblogo ali brez nje, s toplotno izolacijo ali brez nje, toda brez mehaničnih ali termičnih naprav 7310 – Cisterne, sodi, pločevinaste škatle in podobni vsebniki, za kakršen koli material (razen komprimiranih ali utekočinjenih plinov), iz železa ali jekla, s prostornino do vključno 300 litrov, z oblogo ali brez obloge, s toplotno izolacijo ali brez nje, toda brez mehaničnih ali termičnih naprav 7311 – Vsebniki za komprimirane ali utekočinjene pline, iz železa ali jekla 7318 – Vijaki, sorniki, matice, tirni vijaki (tirfoni), vijaki s kavljem, kovice, klini za natezanje, razcepke, podložke (vključno z vzmetnimi podložkami) in podobni izdelki, iz železa ali jekla 7326 – Drugi izdelki iz železa in jekla	Izdelki iz železa in jekla	ogljikov dioksid
Aluminij
7601 – Aluminij, surov	Surov aluminij	ogljikov dioksid in perfluorirani ogljikovodiki
7603 – Aluminijasti prah in luskine 7604 – Aluminijaste palice in profili 7605 – Aluminijasta žica 7606 – Plošče, pločevine in trakovi iz aluminija, debeline več kot 0,2 mm 7607 – Aluminijaste folije (tudi tiskane ali s podlago iz papirja, kartona, plastične mase ali podobnih materialov), debeline do vključno 0,2 mm (merjeno brez podlage) 7608 – Aluminijaste cevi 7609 00 00 – Aluminijasti pribor (fitingi) za cevi (npr.: spojnice, kolena, oglavki) 7610 – Konstrukcije (razen montažnih zgradb iz tarifne številke 9406 ) in deli konstrukcij (npr. mostovi in deli mostov, stolpi, predalčni stebri, strehe, strešna ogrodja, vrata in okna ter okvirji zanje, vratni pragi, ograje in stebri) iz aluminija; pločevine, palice, profili, cevi in podobno, iz aluminija, pripravljeni za uporabo v konstrukcijah 7611 00 00 – Rezervoarji, cisterne, sodi in podobna posoda, iz aluminija, za kakršno koli snov (razen komprimiranih ali utekočinjenih plinov), s prostornino nad 300 litrov, z oblogo ali brez nje, s toplotno izolacijo ali brez nje, toda brez mehaničnih ali termičnih naprav 7612 – Sodi, bobni, pločevinke, škatle in podobni vsebniki (tudi togi in upogljivi cevasti vsebniki), iz aluminija, za kakršno koli snov (razen komprimiranih ali utekočinjenih plinov), s prostornino največ 300 litrov, z oblogo ali brez nje, s toplotno izolacijo ali brez nje, toda brez mehaničnih ali termičnih naprav 7613 00 00 – Aluminijasti vsebniki za komprimirane ali utekočinjene pline 7614 – Vpredena žica, vrvi, pleteni trakovi ipd. iz aluminija, električno neizolirani 7616 – Drugi izdelki iz aluminija	Izdelki iz aluminija	ogljikov dioksid in perfluorirani ogljikovodiki
Kemikalije
2804 10 00 – Vodik	Vodik	ogljikov dioksid

3.   FUNKCIONALNA ENOTA IN MEJE SISTEMA

3.1   Medsektorska pravila

Specifične vgrajene emisije se izračunajo kot emisije proizvodnega procesa in, za kompleksno blago, vgrajene emisije vhodnih materialov za proizvodnjo funkcionalne enote blaga v poročevalnem obdobju.

Meje sistema so opredeljene po zbirnih kategorijah blaga in zajemajo neposredne emisije, posredne emisije iz porabe električne energije, kadar je to ustrezno v skladu z Uredbo (EU) 2023/956, ki izhajajo iz vseh procesov, neposredno ali posredno povezanih s proizvodnimi procesi, ter vgrajene emisije vhodnih materialov, ne glede na to, ali so bili proizvedeni v zadevni napravi ali pridobljeni iz druge naprave. Poleg teh splošnih pravil so v točkah 3.2 do 3.19 določene posebne podrobnosti za vsako zbirno kategorijo blaga. Za vsako blago CBAM, proizvedeno po proizvodni poti, ki ni navedena v točkah 3.2 do 3.19, veljajo medsektorska pravila, opisana v tej točki, in pravila za posamezni sektor, če je proizvodna pot kombinacija proizvodnih poti iz točk 3.2 do 3.19.

Nakup in vzdrževanje infrastrukture in opreme sta izključena iz meja sistema.

Kadar proizvodni proces kompleksnega blaga iz Priloge II k Uredbi (EU) 2023/956 vključuje enega ali več vhodnih materialov, ki niso navedeni v navedeni prilogi, bodo posredne emisije teh vhodnih materialov vključene v izračun vgrajenih emisij kompleksnega blaga. Kadar proizvodni proces kompleksnega blaga, ki ni navedeno v navedeni prilogi, vključuje enega ali več vhodnih materialov, ki so navedeni v navedeni prilogi, posredne emisije teh vhodnih materialov ne bodo vključene v izračun vgrajenih emisij kompleksnega blaga.

3.2   Kalcinirana glinica

3.2.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.2.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri kalcinirani glinici zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, kot so priprava, mešanje, sušenje in žganje surovin ter čiščenje dimnih plinov,

—	emisije CO2 iz izgorevanja goriv in po potrebi iz surovin.

3.3   Cementni klinker

3.3.1   Posebne določbe

Med sivim in belim cementnim klinkerjem se ne razlikuje.

3.3.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri cementnem klinkerju zajema:

—

žganje apnenca in drugih karbonatov v surovinah, konvencionalna fosilna goriva za peči, alternativna goriva in surovine na podlagi fosilnih goriv, biomasna goriva za peči (kot so goriva, pridobljena iz odpadkov), goriva, ki niso za peči, vsebnost nekarbonatnega ogljika v surovinah ali druge surovine, kot je elektrofiltrski pepel, ki se uporabljajo v surovini v peči, in surovine, ki se uporabljajo za čiščenje dimnih plinov,

—	dodatne določbe iz točke B.9.2 Priloge II.

3.4   Cement

3.4.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.4.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri cementu zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, kadar so pomembni za sušenje materialov.

3.5   Aluminatni cement

3.5.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.5.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri aluminatnem cementu zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih izgorevajo goriva,

—	emisije iz proizvodnih procesov zaradi karbonatov v surovinah, če je ustrezno, in čiščenja dimnih plinov.

3.6   Vodik

3.6.1   Posebne določbe

Upošteva se samo proizvodnja čistega vodika ali mešanic vodika z dušikom, ki se uporablja pri proizvodnji amoniaka. Poraba sinteznega plina ali vodika kot vhodnega materiala v rafinerijah ali napravah za organske kemikalije, kadar se vodik uporablja izključno v navedenih napravah, ne pa tudi za proizvodnjo blaga iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956, ni zajeta.

3.6.2   Meja sistema

3.6.2.1   Parni reforming in delna oksidacija

Spremljanje neposrednih emisij pri teh proizvodnih poteh zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnjo vodika ter ločevanjem vodika in ogljikovega monoksida ter čiščenjem dimnih plinov,

—	vsa goriva, ki se uporabljajo v procesu proizvodnje vodika, ne glede na njihovo energetsko ali neenergetsko uporabo, in goriva, ki se uporabljajo za druge procese izgorevanja, med drugim za proizvodnjo tople vode ali pare.

3.6.2.2   Parni kreking

Spremljanje neposrednih emisij pri tej proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno povezane s proizvodnjo vodika,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom in čiščenjem dimnih plinov.

3.7   Amoniak

3.7.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.7.2   Meja sistema

3.7.2.1   Haber-Boschev proces s parnim reformingom zemeljskega plina ali bioplina

Spremljanje neposrednih emisij pri navedeni proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom in čiščenjem dimnih plinov,

—	vsa goriva se spremljajo, ne glede na to, ali se uporabljajo kot energetski ali neenergetski vložek,

—	kadar se uporablja bioplin, določbe iz točke B.3.3 Priloge II.

3.7.2.2   Haber-Boschev proces z uplinjanjem premoga ali drugih goriv

Navedena proizvodna pot se uporablja, kadar se vodik proizvaja z uplinjanjem premoga, težkih rafinerijskih goriv ali drugih fosilnih surovin. Vhodni materiali lahko vključujejo biomaso, pri kateri se upoštevajo določbe točke B.3.3 Priloge II.

Spremljanje neposrednih emisij pri navedeni proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom in čiščenjem dimnih plinov,

—	vsak vložek goriva se spremlja kot en tok goriva, ne glede na to, ali se uporablja kot energetski ali neenergetski vložek.

3.8   Solitrna kislina

3.8.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.8.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri solitrni kislini zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom in čiščenjem dimnih plinov,

—	vse vire, ki v proizvodnem procesu izpuščajo N2O, vključno z nezmanjšanimi in zmanjšanimi emisijami. Iz spremljanja so izključene vse emisije N2O, ki nastajajo pri izgorevanju goriv.

3.9   Sečnina

3.9.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.9.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri sečnini zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom in čiščenjem dimnih plinov,

—	kadar se CO2 kot vhodni material procesa prejme iz druge naprave, se prejeti CO2 šteje kot emisija, če se še ne šteje kot emisija naprave, v kateri je bil proizveden.

3.10   Mešana gnojila

3.10.1   Posebne določbe

Ta točka se uporablja za proizvodnjo vseh vrst gnojil, ki vsebujejo dušik, vključno z amonijevim nitratom, kalcijevim amonijevim nitratom, amonijevim sulfatom, amonijevimi fosfati, raztopinami sečninskega amonijevega nitrata, ter gnojil z dušikom in fosforjem (NP), dušikom in kalijem (NK) ter dušikom, fosforjem in kalijem (NPK). Vključene so vse vrste postopkov, kot so mešanje, nevtralizacija, granulacija in oblikovanje granul, ne glede na to, ali gre le za fizično mešanje ali kemične reakcije.

Količine različnih dušikovih spojin, ki jih vsebuje končni proizvod, se evidentirajo v skladu z Uredbo (EU) 2019/1009 Evropskega parlament in Sveta (2):

—	vsebnost N v obliki amoniaka (NH4 +),

—	vsebnost N v obliki nitrata (NO3 –),

—	vsebnost N v obliki sečnine,

—	vsebnost N v drugih (organskih) oblikah.

3.10.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri mešanih gnojilih zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, kot so sušenje in ogrevanje vhodnih materialov, ter čiščenjem dimnih plinov.

3.11   Sintrana ruda

3.11.1   Posebne določbe

Ta zbirna kategorija blaga vključuje vse vrste proizvodnje peletov iz železove rude (za prodajo peletov in neposredno uporabo v isti napravi) in proizvodnjo sintra. Zajete so lahko tudi železove rude, ki se uporabljajo kot vhodni materiali za ferokrom (FeCr), feromangan (FeMn) ali feronikelj (FeNi), če so zajete z oznako KN 2601 12 00 .

3.11.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri sintrani rudi zajema:

—	vse procese, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec in drugi karbonati ali ogljikove rude,

—	vse procese, pri katerih se izpušča CO2 iz vseh goriv, vključno s koksom, odpadnih plinov, kot so koksarniški plin, plavžni plin ali konvertorski plin, in materialov, ki se uporabljajo za čiščenje dimnih plinov, pri čemer so navedeni procesi neposredno ali posredno povezani s proizvodnim procesom.

3.12   FeMn (feromangan), FeCr (ferokrom) in FeNi (feronikelj)

3.12.1   Posebne določbe

Ta proces zajema samo proizvodnjo zlitin, opredeljenih pod oznakami KN 7202 1, 7202 4 in 7202 6. Drugi železovi materiali z znatno vsebnostjo zlitin, kot je zrcalovina, niso zajeti. Grodelj z vsebnostjo niklja je vključen, če je vsebnost niklja višja od 10 %.

Kadar se odpadni plini ali drugi dimni plini sproščajo brez zmanjšanja emisij, se CO, vsebovan v odpadnem plinu, šteje za molarni ekvivalent emisij CO2.

3.12.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri FeMn, FeCr in FeNi zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 zaradi vložkov goriva, ne glede na to, ali se uporabljajo za energijsko ali neenergijsko uporabo,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz vhodnih materialov procesa, kot je apnenec, ter čiščenja dimnih plinov,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 zaradi porabe elektrod ali elektrodnih past,

—	ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upošteva z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge II.

3.13   Grodelj

3.13.1   Posebne določbe

Ta zbirna kategorija blaga vključuje nelegiran grodelj iz plavžev in grodelj, ki vsebuje zlitine (npr. zrcalovina), ne glede na fizično obliko (npr. ingoti, zrna). Grodelj z vsebnostjo niklja je vključen, če je vsebnost niklja nižja od 10 %. V integriranih jeklarnah je tekoč grodelj, ki se neposredno dovaja v kisikov konverter, proizvod, na podlagi katerega se proizvodni proces grodlja loči od proizvodnega procesa surovega jekla. Če se grodelj iz naprave ne prodaja ali prenaša v druge naprave, se lahko opredeli skupni proizvodni proces, vključno s surovim jeklom, za katerega veljajo pravila iz člena 4.

3.13.2   Meja sistema

3.13.2.1   Pot plavžev

Spremljanje neposrednih emisij pri navedeni proizvodni poti zajema:

—

vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz goriv in reducentov, kot so koks, koksni prah, premog, kurilna olja, plastični odpadki, zemeljski plin, lesni odpadki, oglje, pa tudi iz odpadnih plinov, kot so koksarniški plin, plavžni plin ali konvertorski plin,

—	kadar se uporablja biomasa, se upoštevajo določbe točke B.3.3 Priloge II,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec, magnezit in drugi karbonati ali ogljikove rude; materialov za čiščenje dimnih plinov,

—	ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upošteva z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge II.

3.13.2.2   Redukcija s taljenjem

Spremljanje neposrednih emisij pri tej proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz goriv in reducentov, kot so koks, koksni prah, premog, kurilna olja, plastični odpadki, zemeljski plin, lesni odpadki, oglje, odpadnih plinov procesa ali konvertorskega plina,

—	kadar se uporablja biomasa, se upoštevajo določbe točke B.3.3 Priloge II,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec, magnezit in drugi karbonati ali ogljikove rude; materialov za čiščenje dimnih plinov,

—	ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upošteva z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge II.

3.14   DRI (direktno reducirano železo)

3.14.1   Posebne določbe

Opredeljena je le ena proizvodna pot, čeprav se lahko pri različnih tehnologijah uporabijo rude različne kakovosti, ki lahko zahtevajo peletiranje ali sintranje, in različni reducenti (zemeljski plin, raznolika fosilna goriva ali biomasa, vodik). Zato je lahko ustrezen vhodni material sintrana ruda ali vodik. Kot proizvodi so lahko ustrezne železove gobe, železovi briketi, pridobljeni iz vročega železa (HBI), ali druge oblike direktno reduciranega železa, vključno z direktno reduciranim železom, ki se takoj dovaja v obločne peči ali druge proizvodne procese nižje v proizvodni verigi.

Če se DRI iz naprave ne prodaja ali prenaša v druge naprave, se lahko opredeli skupni proizvodni proces, vključno z jeklom, za katerega veljajo pravila iz člena 4.

3.14.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri navedeni proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz goriv in reducentov, kot so premog, zemeljski plin, kurilna olja, odpadnega plina procesa ali konvertorskega plina itd.,

—	kadar se uporablja bioplin ali druge oblike biomase, se upoštevajo določbe točke B.3.3 Priloge II,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec, magnezit in drugi karbonati, ogljikove rude, materialov za čiščenje dimnih plinov,

—	ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upošteva z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge III.

3.15   Surovo jeklo

3.15.1   Posebne določbe

Meja sistema zajema vse potrebne dejavnosti in enote za pridobivanje surovega jekla:

—

če se proizvodni proces začne z vročo litino (tekoč grodelj), meja sistema vključuje osnovni kisikov konverter, vakuumsko razplinjenje, sekundarno metalurgijo, razogljičenje z argonom in kisikom/vakuumsko razogljičenje s kisikom, neprekinjeno litje ali litje ingotov, po potrebi toplo valjanje ali kovanje ter vse potrebne pomožne dejavnosti, kot so prenosi, ponovno segrevanje in čiščenje dimnih plinov,

—

če se v proizvodnem procesu uporablja obločna peč, meja sistema vključujejvse ustrezne dejavnosti in enote, kot so obločna peč, sekundarna metalurgija, vakuumsko razplinjenje, razogljičenje z argonom in kisikom/vakuumsko razogljičenje s kisikom, neprekinjeno litje ali litje ingotov, po potrebi toplo valjanje ali kovanje, ter vse potrebne pomožne dejavnosti, kot so prenosi, segrevanje surovin in opreme, ponovno segrevanje in čiščenje dimnih plinov,

—	v to zbirno kategorijo blaga sta vključena samo primarno toplo valjanje in grobo oblikovanje s kovanjem za pridobivanje polizdelkov, ki spadajo pod oznake KN 7207 , 7218 in 7224 . Vsi drugi procesi valjanja in kovanja so vključeni v zbirno kategorijo blaga „izdelki iz železa ali jekla“.

3.15.2   Meja sistema

3.15.2.1   Proizvodnja jekla v kisikovih konverterjih

Spremljanje neposrednih emisij pri navedeni proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz goriv, kot so premog, zemeljski plin, kurilna olja, odpadnih plinov, kot so plavžni plin, koksarniški plin ali konvertorski plin,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec, magnezit in drugi karbonati ali ogljikove rude; materialov za čiščenje dimnih plinov,

—	ogljik, ki vstopa v proizvodni proces v ostankih, zlitinah, grafitu itd., in ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upoštevata z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge III.

3.15.2.2   Obločna peč

Spremljanje neposrednih emisij pri tej proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz goriv, kot so premog, zemeljski plin, kurilna olja, ter iz odpadnih plinov, kot so plavžni plin, koksarniški plin ali konvertorski plin,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 zaradi porabe elektrod ali elektrodnih past,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpušča CO2 iz materialov v proizvodnem procesu, kot so apnenec, magnezit in drugi karbonati ali ogljikove rude; materialov za čiščenje dimnih plinov,

—	ogljik, ki vstopa v proizvodni proces npr. v obliki ostankov, zlitin in grafita, ter ogljik, ki ostane v proizvodu, žlindri ali odpadkih, se upoštevata z uporabo metode masne bilance v skladu s točko B.3.2 Priloge III.

3.16   Izdelki iz železa ali jekla

3.16.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.16.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij za izdelke iz železa ali jekla zajema:

—

vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 zaradi zgorevanja goriv in emisije iz proizvodnih procesov pri obdelavi dimnih plinov, vključno s ponovnim segrevanjem, pretaljevanjem, vlivanjem, toplim valjanjem, hladnim valjanjem, kovanjem, žarenjem, premazovanjem, galvanizacijo, vlečenjem žic, dekapiranjem, razen naslednjih procesov: platiranje, rezanje, varjenje in zaključna obdelava izdelkov iz železa ali jekla.

3.17   Surov aluminij

3.17.1   Posebne določbe

Ta zbirna kategorija blaga vključuje nelegiran in legiran aluminij v fizični obliki, ki je značilna za surove kovine, kot so ingoti, plošče, drogovi ali zrna. V integriranih napravah za proizvodnjo aluminija je vključen tudi tekoči aluminij, ki se neposredno uporablja za proizvodnjo izdelkov iz aluminija.

3.17.2   Meja sistema

3.17.2.1   Primarno (elektrolitsko) taljenje

Spremljanje neposrednih emisij pri tej proizvodni poti zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 zaradi porabe elektrod ali elektrodnih past,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz katerega koli uporabljenega goriva (npr. za sušenje in predgrevanje surovin, segrevanje elektroliznih celic, segrevanje, potrebno za litje),

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz katere koli obdelave dimnih plinov, iz natrijevega karbonata ali apnenca, če je to ustrezno,

—	emisije perfluoriranega ogljikovodika, ki jih povzročajo anodni učinki, ki se spremljajo v skladu s točko B.7 Priloge II.

3.17.2.2   Sekundarno taljenje (recikliranje)

Pri sekundarnem taljenju (recikliranju) aluminija se kot glavni vhodni material uporablja odpadni aluminij. Kadar pa se doda surov aluminij iz drugih virov, se obravnava kot vhodni material.

Spremljanje neposrednih emisij pri tej proizvodni poti zajema:

—

vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz vseh goriv, ki se uporabljajo za sušenje in predgrevanje surovin, uporabljenih v talilnih pečeh, pri predhodni obdelavi ostankov, kot sta odstranjevanje premazov in razmaščevanje, ter izgorevanju s tem povezanih ostankov, in goriv, potrebnih za ulivanje ingotov, drogov ali plošč,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz vseh goriv, ki se uporabljajo pri povezanih dejavnostih, kot sta obdelava posnemkov in predelava žlindre,

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz katere koli obdelave dimnih plinov, iz natrijevega karbonata ali apnenca, če je to ustrezno.

3.18   Izdelki iz aluminija

3.18.1   Posebne določbe

Jih ni.

3.18.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri izdelkih iz aluminija zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnimi procesi, pri katerih se izpuščajo emisije CO2 iz izgorevanja goriv in emisije iz proizvodnih procesov pri obdelavi dimnih plinov, razen naslednjim procesov: rezanje, varjenje in zaključna obdelava izdelkov iz aluminija.

3.19   Električna energija

3.19.1   Posebne določbe

Emisijski faktor za električno energijo se določi v skladu s točko D.2 Priloge III.

3.19.2   Meja sistema

Spremljanje neposrednih emisij pri električni energiji zajema:

—	vse procese, neposredno ali posredno povezane s proizvodnim procesom, pri katerem se izpuščajo emisije iz izgorevanja goriv in emisije iz proizvodnih procesov pri obdelavi dimnih plinov.

---

(1)  Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2018/2001/oj).

(2)  Uredba (EU) 2019/1009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o določitvi pravil o omogočanju dostopnosti sredstev za gnojenje EU na trgu, spremembi uredb (ES) št. 1069/2009 in (ES) št. 1107/2009 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2003/2003 (UL L 170, 25.6.2019, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2019/1009/oj).

PRILOGA II

Pravila za določanje nabora podatkov o proizvodnih procesih na ravni naprave

A.   NAČELA IN SPLOŠNE ZAHTEVE

A.1.   Splošni pristop

1.

Za namene določanja vgrajenih emisij blaga se izvajajo naslednje dejavnosti: (a) opredelijo se proizvodni procesi v zvezi s funkcionalnimi enotami, proizvedenimi v napravi, ob upoštevanju pravil za določanje meja sistema proizvodnih procesov v skladu s točko A.4 te priloge; (b) na ravni naprave, v kateri se proizvaja blago, se neposredne emisije toplogrednih plinov, ki so za navedeno blago določene v Prilogi II, spremljajo v skladu z metodami iz točke B te priloge; (c) kadar se izmerljiva toplota uvozi v napravo, proizvaja ali porabi v njej ali izvaža iz nje, se neto toplotni pretoki spremljajo v skladu z metodami iz točke C te priloge; (d) če naprava proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956, ne pa tudi iz Priloge II k navedeni uredbi, se za namene spremljanja posrednih emisij, vgrajenih v tem blagu, poraba električne energije v zadevnih proizvodnih procesih spremlja v skladu z metodami iz točke D.1 te priloge. Kadar je s proizvajalcem električne energije vzpostavljena neposredna tehnična povezava ali sklenjena pogodba o nakupu električne energije v skladu s točko 6 Priloge IV k navedeni uredbi, se spremljajo emisije, povezane s to proizvodnjo električne energije, da se za to električno energijo določi emisijski faktor. Spremljajo se tudi vse količine električne energije, prenesene med proizvodnimi procesi ali izvožene iz naprave; (e) neposredne emisije v napravah s proizvodnjo in porabo toplote, proizvodnjo in porabo električne energije ter vsemi ustreznimi tokovi odpadnih plinov se pripišejo proizvodnim procesom, povezanim s proizvedenim blagom, v skladu s pravili iz Priloge III. Navedene pripisane emisije se uporabijo za izračun specifičnih vgrajenih neposrednih in, kadar je ustrezno, posrednih emisij proizvedenega blaga v skladu s točko B Priloge III; (f) za blago, katerega proizvodni procesi vključujejo vhodne materiale, zaradi česar je to blago „kompleksno blago“, se vgrajene emisije vhodnega materiala določijo v skladu s točko E te priloge in dodajo vgrajenim emisijam proizvedenega kompleksnega blaga v skladu s pravili iz točke B Priloge III. Kadar so vhodni materiali kompleksno blago, se navedeni proces ponavlja, da se obravnavajo vsi vhodni materiali.

2.

Upravljavec lahko določi dejanske vrednosti vgrajenih emisij, uporabi privzete vrednosti, ki so na voljo v Prilogi IV Uredbe (EU) 2023/956, ali združi dejanske in privzete vrednosti.

3.

Vgrajene emisije blaga se izračunajo kot povprečje izbranega poročevalnega obdobja.

4.

Za vhodne materiale, proizvedene zunaj obrata in s poreklom iz tretjih držav in ozemelj, ki niso izvzeti na podlagi točke 1 Priloge III k Uredbi (EU) 2023/956, se dejanski podatki, pridobljeni od upravljavca naprave, ki proizvaja vhodni material, uporabljajo le, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) podatke je treba vzeti iz poročila o preverjanju, ki ga je izdal preveritelj, ki ima akreditacijo v skladu s členom 18 Delegirane uredbe (EU) 2025/2551, veljavno ob izdaji poročila o preverjanju in za sektorski obseg, ki se zahteva za zbirno kategorijo blaga obravnavanega vhodnega materiala, ter (b) poročilo o preverjanju mora zajemati poročevalno obdobje, v katerem je bil proizveden vhodni material.

5.

Kadar upravljavec nima poročila o preverjanju, ki izpolnjuje pogoja (a) in (b), se za vhodni material uporabijo ustrezne privzete vrednosti, ki se dajo na voljo v skladu s Prilogo IV Uredbe (EU) 2023/956.

6.

Podatki o emisijah v celotnem poročevalnem obdobju se izrazijo v tonah CO2e in zaokrožijo na celotne tone.

7.

Vsi parametri, uporabljeni za izračun emisij, se zaokrožijo tako, da vključujejo vse pomembne števke za izračun emisij in poročanje o njih.

8.

Specifične vgrajene neposredne in posredne emisije se izrazijo v tonah CO2e na tono blaga in zaokrožijo tako, da vključujejo vse pomembne števke, pri čemer je za vejico največ pet števk.

A.2   Načela spremljanja

Za spremljanje dejanskih podatkov na ravni naprave in za nabore podatkov, potrebne za pripisovanje emisij blagu, se uporabljajo načela, navedena v nadaljevanju.

1.

Popolnost: metodologija spremljanja zajema vse parametre, potrebne za določitev vgrajenih emisij blaga iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956 v skladu z metodami in enačbami iz te priloge. Zato se uporabljajo naslednja vodilna načela: (a) neposredne emisije na ravni naprave vključujejo emisije iz izgorevanja in proizvodnih procesov; (b) vgrajene neposredne emisije vključujejo pripisane emisije zadevnega proizvodnega procesa v skladu členom 4 in Prilogo III na podlagi neposrednih emisij v napravi, emisij, povezanih z ustreznimi toplotnimi pretoki in tokovi materialov med mejami sistemov proizvodnih procesov, vključno z odpadnimi plini, če je ustrezno. Vgrajene neposredne emisije vključujejo tudi vgrajene neposredne emisije vhodnih materialov; (c) če je ustrezno, posredne emisije na ravni naprave vključujejo emisije, povezane s porabo električne energije v napravi; (d) če je ustrezno, vgrajene posredne emisije vključujejo posredne emisije blaga, proizvedenega v napravi, in vgrajene posredne emisije vhodnih materialov; (e) za vsak parameter se izbere ustrezna metoda v skladu s točko A.3 te priloge, pri čemer se preprečijo dvojno štetje in podatkovne vrzeli.

2.

Doslednost in primerljivost: Spremljanje in poročanje sta dosledna in primerljiva skozi čas. Zato se izbrane metode navedejo v načrtu za spremljanje, da se zagotovi njihova dosledna uporaba. Metodologija se spremeni le, če je sprememba objektivno utemeljena. Ustrezni razlogi vključujejo: (a) spremembe konfiguracije naprave glede uporabljene tehnologije, vhodnih materialov in goriv ali proizvedenega blaga; (b) potrebo po uvedbi novih virov podatkov ali metod spremljanja zaradi spremembe trgovinskih partnerjev, odgovornih za podatke, uporabljene v metodologiji spremljanja; (c) točnost podatkov je mogoče izboljšati, pretoke podatkov je mogoče poenostaviti ali izboljšati nadzorni sistem.

3.

Preglednost: podatki o spremljanju, vključno s predpostavkami, sklici, podatki o dejavnosti, emisijskimi faktorji, faktorji za izračun, podatki o vgrajenih emisijah kupljenih vhodnih materialov, izmerljive toplote in električne energije, privzetimi vrednostmi vgrajenih emisij in vsemi drugimi podatki, pomembnimi za namene te priloge, se pridobijo, evidentirajo, zberejo, analizirajo in dokumentirajo pregledno, da lahko preveritelj, akreditiran v skladu s členom 18 Uredbe (EU) 2023/956, z zadostno zanesljivostjo preveri, da podatki ne vsebujejo bistvenih napačnih navedb. Dokumentacija vključuje evidenco vseh sprememb delovanja naprave, uporabljene metodologije spremljanja in nadzornega sistema, kot je dokumentirano v načrtu za spremljanje.

4.

V napravi se vsaj šest let po poročevalnem obdobju hranijo popolne in pregledne evidence vseh podatkov, pomembnih za določanje vgrajenih emisij proizvedenega blaga, vključno s potrebnimi dokazili.

5.

Točnost: izbrana metodologija spremljanja zagotavlja, da določanje količine emisij ni niti sistematično niti zavestno netočno. Morebitni viri netočnosti se opredelijo, njihova uporaba pa čim bolj zmanjša. Izvaja se potrebna skrbnost, da se zagotovi največja dosegljiva točnost izračuna in merjenja emisij. Če se pojavijo podatkovne vrzeli ali se pričakuje, da se jim ni mogoče izogniti, se kot nadomestni podatki uporabijo konservativne ocene. Drugi primeri, v katerih podatki o emisijah temeljijo na konservativnih ocenah, vključujejo: (a) ogljikov monoksid (CO), izpuščen v ozračje, se izračuna kot molarno ekvivalentna količina CO2; (b) vse emisije iz biomase bi bilo treba obravnavati kot emisije iz fosilnih goriv, razen če so predloženi dokazi o izpolnjevanju meril za ničelno stopnjo v skladu s točko B.3.3 te priloge.

6.

Celovitost metodologije: izbrana metodologija spremljanja omogoča zadostno zanesljivost, da so podatki o emisijah, ki jih je treba sporočiti, celoviti. Emisije se določijo z ustreznimi metodologijami spremljanja iz te priloge. Sporočeni podatki o emisijah ne vsebujejo bistvenih napačnih navedb, ne odražajo pristranskosti pri izbiri in predstavitvi informacij ter zagotavljajo verodostojno in uravnoteženo sliko vgrajenih emisij blaga, proizvedenega v napravi.

7.

Kakovost podatkov: za zagotavljanje kakovosti podatkov, ki jih je treba sporočiti, se uporabi nadzorni sistem.

8.

Stroškovna učinkovitost: pri izbiri metodologije spremljanja se upoštevajo izboljšanja zaradi večje točnosti v primerjavi z dodatnimi stroški. Spremljanje emisij in poročanje o njih sta usmerjena v največjo dosegljivo točnost, razen če je to tehnično neizvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške.

9.

Stalno izboljševanje: Upravljavci redno preverjajo, ali je mogoče načrt za spremljanje in njegove metodologije spremljanja izboljšati. Če preveritelj v poročilu o preverjanju navede priporočila za izboljšave, jih upravljavec preuči za izvedbo v razumnem roku, razen če bi izboljšanje povzročilo nerazumno visoke stroške ali bi bilo tehnično neizvedljivo.

A.3   Metode, ki predstavljajo najboljši razpoložljivi vir podatkov

1.

Glavno načelo za določanje vgrajenih emisij blaga in za osnovne nabore podatkov, kot so emisije, povezane s posameznimi tokovi vira ali viri emisij, količine izmerljive toplote in električne energije, je, da se vedno izbere najboljši razpoložljivi vir podatkov. Zato se uporabljajo naslednja vodilna načela: (a) če metoda spremljanja za določen nabor podatkov ni opisana v tej prilogi ali bi povzročila nerazumno visoke stroške ali tehnično ni izvedljiva, se uporabijo privzete vrednosti, ki se dajo na voljo v skladu s Prilogo IV Uredbe (EU) 2023/956; (b) neposredna ali posredna metoda za določitev se šteje za primerno, kadar se zagotovi, da se vse meritve, analize, vzorčenje, umerjanja in potrjevanja za določitev specifičnega nabora podatkov izvedejo z uporabo metod, opredeljenih v ustreznih standardih EN ali ISO. Kadar taki standardi niso na voljo, se lahko uporabijo nacionalni standardi. Kadar ni veljavnih objavljenih standardov, se uporabijo ustrezni osnutki standardov, najboljša industrijska praksa ali druge znanstveno dokazane metodologije, ki omejujejo pristranskost pri vzorčenju in merjenju; (c) merilni instrumenti se izberejo tako, da pri uporabi izražajo najmanjšo negotovost, ne da bi pri tem nastali nerazumno visoki stroški. Prednost imajo instrumenti pod zakonsko urejenim meroslovnim nadzorom, razen če so na voljo drugi instrumenti z znatno manjšo negotovostjo pri uporabi. Instrumenti se uporabljajo samo v okoljih, ki ustrezajo specifikacijam njihove uporabe; (d) kadar se uporabljajo laboratorijske analize ali kadar laboratoriji izvajajo obdelavo vzorcev, umerjanja, potrjevanje metod ali dejavnosti v zvezi z neprekinjenim merjenjem emisij, se uporabljajo zahteve iz točke B.5.4.3.

2.

Posredne metode za določitev: kadar metoda neposrednega določanja ni na voljo za zahtevani nabor podatkov, zlasti v primerih, ko je treba določiti neto izmerljivo toploto, ki se uporablja za različne proizvodne procese, se lahko uporabi metoda posrednega določanja, kot je: (a) izračun na podlagi znanega kemijskega ali fizikalnega procesa, pri katerem se po potrebi uporabijo ustrezne sprejete objavljene vrednosti za kemijske in fizikalne lastnosti zadevne snovi, ustrezni stehiometrični faktorji in termodinamične lastnosti, kot so reakcijske entalpije; (b) izračun na podlagi podatkov o zasnovi naprave, kot je energijska učinkovitost tehničnih enot ali izračunana poraba energije na enoto proizvoda; (c) korelacije na podlagi empiričnih preskusov za določanje ocenjenih vrednosti za zahtevani nabor podatkov iz neumerjene opreme ali na podlagi podatkov, dokumentiranih v proizvodnih protokolih. Za namen točke (c) se zagotovi, da korelacija izpolnjuje zahteve dobre inženirske prakse in da se uporablja le za določanje vrednosti, ki spadajo na območje, za katerega je bila določena. Veljavnost takih korelacij se oceni vsaj enkrat letno. 3. Za določitev najboljših razpoložljivih virov podatkov se izbere vir podatkov, ki je najvišje v razvrstitvi iz točke 1 in je že na voljo v napravi. Kadar pa je uporaba vira podatkov, ki je višje v razvrstitvi, tehnično izvedljiva in ne povzroča nerazumnih stroškov, se tak boljši vir podatkov uporablja brez nepotrebnega odlašanja. Kadar so za isti nabor podatkov na isti ravni v razvrstitvi iz točke 1 na voljo različni viri podatkov, se izbere vir podatkov, ki zagotavlja najjasnejši pretok podatkov z najmanjšim tveganjem pri delovanju in nadzoru v zvezi z napačnimi navedbami. 4. Viri podatkov, izbrani v skladu s točko 3, se opredelijo v načrtu za spremljanje za uporabo za določanje vgrajenih emisij in poročanje o njih. 5. Kolikor je mogoče brez nerazumno visokih stroškov, se za namene nadzornega sistema v skladu s točko A.5 opredelijo dodatni viri podatkov ali metode za določanje naborov podatkov, da se omogoči potrditev virov podatkov iz točke 3. Izbrani viri podatkov, če obstajajo, se navedejo v načrtu za spremljanje. 6. Priporočene izboljšave: redno, vendar vsaj enkrat letno, se preverja, ali so na voljo novi viri podatkov, da se izboljšajo metode spremljanja. Če se šteje, da so taki novi viri podatkov točnejši v skladu z razvrstitvijo iz točke 1, se navedejo v načrtu za spremljanje in uporabljajo od najzgodnejšega možnega datuma. 7. Tehnična izvedljivost: kadar je podana trditev, da uporaba določene metodologije določanja tehnično ni izvedljiva, se ta utemelji v načrtu za spremljanje. Ponovno se oceni med rednimi pregledi v skladu s točko 6. Ta utemeljitev temelji na tem, ali ima naprava tehnične vire, ki lahko izpolnijo potrebe predlaganega vira podatkov ali metode spremljanja v zahtevanem času za namene te priloge. Ti tehnični viri vključujejo razpoložljivost potrebnih tehnik in tehnologije. 8. Nerazumno visoki stroški: kadar je podana trditev, da uporaba določene metodologije določanja za nabor podatkov povzroča nerazumno visoke stroške, se ta utemelji v načrtu za spremljanje. Ponovno se oceni med rednimi pregledi v skladu s točko 6. Nerazumna narava stroškov se določi na naslednji način. (a) Stroški za določitev posameznega nabora podatkov se štejejo za nerazumno visoke, kadar ocena stroškov upravljavca presega korist določene metodologije določanja. V ta namen se korist izračuna tako, da se faktor izboljšanja pomnoži z referenčno ceno 80 EUR na tono CO2e, stroški pa po potrebi vključujejo ustrezno obdobje amortizacije, ki temelji na ekonomski življenjski dobi opreme. (b) Faktor izboljšanja je: — izboljšanje ocenjene negotovosti pri merjenju, izraženo v odstotkih in pomnoženo z ocenjenimi povezanimi emisijami v poročevalnem obdobju, — 1 % povezanih emisij, kadar ne gre za izboljšanje merilne negotovosti, — povezane emisije pomenijo: — neposredne emisije, ki jih povzroča zadevni tok vira ali vir emisij, — emisije, pripisane količini izmerljive toplote, — posredne emisije, povezane z zadevno količino električne energije, — vgrajene emisije proizvedenega materiala ali porabljenega vhodnega materiala. (c) Za ukrepe v zvezi z izboljšanjem metodologije spremljanja za napravo se do skupnega zneska 4 000 EUR na leto ne šteje, da povzročajo nerazumno visoke stroške.

A.4   Posebne določbe o razdelitvi naprav na proizvodne procese

Kar zadeva blago, ki spada v zbirne kategorije blaga surovo jeklo, izdelki iz železa ali jekla, surov aluminij in izdelki iz aluminija, se, kadar se različne funkcionalne enote, ki se razlikujejo le po velikosti ali obliki, proizvajajo z enakimi vhodnimi materiali z vidika vrst, količin in deležev, za to skupino blaga opredeli en sam večfunkcionalni proizvodni proces in uporabljajo pravila o pripisovanju iz točke A.2 Priloge III.

Kar zadeva blago, ki spada v zbirno kategorijo blaga gnojila, se, kadar se različne funkcionalne enote proizvajajo z enakimi vhodnimi materiali z vidika vrst, količin in deležev ali so iz iste snovi in se razlikujejo le glede koncentracij, za to skupino blaga opredeli en sam večfunkcionalni proizvodni proces in uporabljajo pravila o pripisovanju iz točke A.2 Priloge III.

A.5   Načrt za spremljanje

Predloga z minimalnimi elementi, ki jih mora vsebovati načrt za spremljanje:

1.

datum in številka različice načrta za spremljanje;

2.

opis naprave in proizvodnih procesov, ki jih naprava izvaja;

3.

seznam vsega zadevnega proizvedenega blaga po oznaki KN in funkcionalni enoti ter po potrebi specifične sestave v smislu vsebnosti klinkerja in vsebnosti dušika, vključno z vhodnimi materiali, ki niso zajeti v ločenih proizvodnih procesih v skladu s členom 4;

4.

seznam vseh proizvodnih procesov in poti CBAM, ki se izvajajo v napravi, ter seznam proizvedenega blaga po proizvodnih procesih;

5.

po potrebi seznam proizvedenega blaga, ki ni zajeto v CBAM, po proizvodnih procesih in proizvedene količine;

6.

seznam ustreznih referenčnih vrednosti CBAM, ki se uporabljajo za določitev prilagoditve zaradi brezplačnega dodeljevanja, za vse zadevno proizvedeno blago;

7.

metode za spremljanje podatkov za vsak proizvodni proces, vključno s: (a) podrobnim opisom metodologije na podlagi izračuna, kadar se uporablja, vključno s seznamom vhodnih podatkov in enačbami za izračun; (b) opisom uporabljenih merilnih sistemov in natančne lokacije merilnih instrumentov, ki se uporabljajo za vsak tok vira, ki ga je treba spremljati;

8.

metode za določanje faktorjev za izračun in načrt vzorčenja za vsak tok vira, če je ustrezno;

9.

seznam tokov vira in virov emisij ter njihov opis za vsak proizvodni proces;

10.

seznam tokov vira, za katere se uporablja standardna metoda na podlagi izračuna ali metoda masne bilance, vključno s podrobnim opisom določitve vsakega ustreznega parametra iz točke B.3.4;

11.

seznam virov emisij, za katere se uporablja metodologija na podlagi meritev, vključno z opisom vseh ustreznih elementov iz točke B.6;

12.

opis metodologije spremljanja, če se spremljajo perfluorirani ogljikovodiki iz proizvodnje primarnega aluminija;

13.

ustrezen diagram in opis postopka naprave, vključno z mejami sistema naprav in različnih proizvodnih procesov, ki dokazuje, da pri emisijah naprave ni niti dvojnega štetja niti podatkovnih vrzeli;

14.

vhodni materiali, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem procesu, in če so proizvedeni v drugi napravi, ime in država porekla dobaviteljev;

15.

ali se uporabljajo goriva z ničelno stopnjo emisij in kako upravljavec dokaže uporabo ničelne stopnje emisij goriv;

16.

ali se izmerljiva toplota uvaža iz drugih naprav ali izvaža vanje, in določitev teh naprav, podroben opis metod za določitev emisij, pripisanih toplotnim tokovom, za vsak proizvodni proces;

17.

za posredne emisije: ali se v napravi proizvaja električna energija; če se: ali se električna energija: (a) proizvaja v soproizvodnji; (b) proizvaja v ločeni proizvodnji; (c) proizvaja iz fosilnih ali obnovljivih virov energije; (d) izvaža iz meja sistema proizvodnega procesa;

18.

kadar se posredne emisije določijo na podlagi dejanskih emisij, informacije, potrebne za predložitev ustreznih delov elementov dokazov iz točke D.4.3;

19.

kadar so vgrajene emisije električne energije, uvožene na carinsko območje Unije, določene na podlagi dejanskih emisij: informacije, potrebne za predložitev elementov dokazov iz točke D.2.4, vključno s tem, kako namerava upravljavec te informacije prejeti, kadar mu niso neposredno na voljo;

20.

navedba, ali se odpadni plini proizvajajo in uporabljajo v napravi ali se uvažajo iz drugih naprav ali izvažajo vanje ter identifikacija teh naprav;

21.

navedba, ali se uporabljajo zajemanje, shranjevanje in/ali uporaba CO2 v skladu s točko B.8.2, ter podatki o identiteti in kontaktni podatki odgovorne osebe sprejemnih naprav ali transportne infrastrukture ali subjektov, h katerim se prenese, ter metodologija spremljanja v skladu s točko B.8.3;

22.

nadzorni sistem za zagotavljanje kakovosti podatkov, ki po potrebi vključuje: (a) zagotavljanje kakovosti ustrezne merilne opreme, ki zagotavlja, da se vsa ustrezna merilna oprema umeri, nastavi in preverja v rednih časovnih presledkih in pred uporabo ter preverja glede na standarde meril, sledljive v mednarodnih standardih meril, če so na voljo, in sorazmerno z relevantnostjo merilne opreme; (b) oceno tveganja, kadar se ugotovijo viri tveganja napak v pretoku podatkov od primarnih podatkov do končnih podatkov; (c) zagotavljanje kakovosti sistemov informacijske tehnologije, pri čemer se zagotovi, da se ustrezni sistemi oblikujejo, dokumentirajo, preskušajo, izvajajo, nadzirajo in vzdržujejo tako, da se zagotovi obdelava zanesljivih, točnih in pravočasnih podatkov v skladu s tveganji, ugotovljenimi v oceni tveganja; (d) ločevanje nalog v okviru dejavnosti pretoka podatkov in nadzornih dejavnosti ter upravljanje potrebnih pristojnosti; (e) notranje preglede in potrjevanje podatkov; (f) popravke in popravne ukrepe; (g) nadzor procesov, oddanih zunanjim izvajalcem; (h) vodenje evidenc in dokumentacije, vključno z upravljanjem različic dokumentov.

B.   SPREMLJANJE NEPOSREDNIH EMISIJ NA RAVNI NAPRAVE

B.1   Popolnost tokov vira in virov emisij

Meje naprave in njenih proizvodnih procesov so jasno znane upravljavcu in opredeljene v načrtu za spremljanje, pri čemer se upoštevajo sektorske zahteve iz točke 3 Priloge I in točke B.9. Uporabljajo se naslednja načela:

(a)	zajeti so vsaj vsi ustrezni viri emisij toplogrednih plinov in tokovi vira, ki so neposredno ali posredno povezani s proizvodnjo blaga iz točke 2 Priloge I;

(b)	vključijo se vse emisije iz rednega delovanja in neobičajnih dogodkov v poročevalnem obdobju, vključno z zagonom in zaustavitvijo ter izrednimi razmerami;

(c)	emisije iz premičnih strojev za prevoz so izključene.

B.2   Izbira metodologije spremljanja

Uporablja se ena od naslednjih metodologij:

(a)

metodologija na podlagi izračuna, ki vključuje določanje emisij iz tokov vira na podlagi podatkov o dejavnosti, pridobljenih z merilnimi sistemi in dodatnimi parametri iz laboratorijskih analiz ali standardnimi vrednostmi. Metodologija na podlagi izračuna se lahko izvaja po standardni metodi ali metodi masne bilance;

(b)	metodologija na podlagi meritev, ki vključuje določanje emisij iz virov emisij z neprekinjenim merjenjem koncentracije ustreznega toplogrednega plina v dimnem plinu in v pretoku dimnega plina.

Izbere se metodologija spremljanja, ki daje najbolj točne in zanesljive rezultate, razen kadar je treba v skladu s sektorskimi zahtevami iz točke B.9 uporabiti točno določeno metodologijo. Uporabljena metodologija spremljanja je lahko kombinacija metodologij, pri čemer se različni deli emisij naprave spremljajo z eno od metodologij, ki se uporabljajo.

Emisije naprave se določijo z enačbo

(enačba 4)

pri čemer:

Emnapr so (neposredne) emisije naprave, izražene v tonah CO2e,

Emizr,i so emisije iz toka vira i, določene z uporabo metodologije na podlagi izračuna in izražene v tonah CO2e,

Emmer,j so emisije iz vira emisij j, določene z uporabo metodologije na podlagi meritev in izražene v tonah CO2e.

B.3   Enačbe in parametri za metodologijo na podlagi izračuna za CO2

B.3.1   Standardna metoda

Emisije se izračunajo ločeno za vsak tok vira, kot je opisano v nadaljevanju.

B.3.1.1   Emisije iz izgorevanja goriv

Emisije iz izgorevanja goriv se izračunajo z uporabo standardne metode na naslednji način:

(enačba 5)

pri čemer:

Emi so emisije [t CO2], ki jih povzroča gorivo i,

EFi je emisijski faktor [t CO2/TJ] goriva i,

PDi so podatki o dejavnosti [TJ] goriva i, izračunani kot

(enačba 6)

KGi je porabljena količina goriva [t ali m3] goriva i,

SKVi je spodnja kurilna vrednost [TJ/t ali TJ/m3] goriva i,

OFi je oksidacijski faktor (brez merske enote) goriva i, izračunan kot:

(enačba 7)

Cprah je ogljik v pepelu in prahu, nastalem pri čiščenju dimnih plinov, in

Cskupni je skupni ogljik v izgorelem gorivu.

Za zmanjšanje prizadevanj za spremljanje se lahko vselej uporabi konservativna predpostavka, da je OF = 1.

Standardna metoda za emisije iz izgorevanja goriv se lahko spremeni na naslednji način, če se tako doseže večja točnost:

(a)	podatki o dejavnosti so izraženi kot količina goriva (tj. v t ali m3);

(b)	EF je izražen v t CO2/t goriva ali t CO2/m3 goriva, kot je ustrezno, in

(c)	SKV se lahko izpusti iz izračuna.

Če je treba emisijski faktor za gorivo i izračunati na podlagi analiz vsebnosti ogljika in SKV, se uporabi naslednja enačba:

(enačba 8)

pri čemer:

VC i je vsebnost ogljika v gorivu i.

Če je treba emisijski faktor materiala ali goriva, izražen v t CO2/t, izračunati na podlagi analizirane vsebnosti ogljika, se uporabi naslednja enačba:

(enačba 9)

pri čemer:

f je razmerje molskih mas CO2 in C: f = 3,664 t CO2/t C.

Ker je emisijski faktor biomase enak nič, če so izpolnjena merila iz točke B.3.3, se lahko to dejstvo upošteva za mešanice goriva (tj. goriva, ki vsebujejo fosilne in biomasne sestavine), kot sledi:

(enačba 10)

pri čemer:

EFpred,i je predhodni emisijski faktor goriva i (tj. emisijski faktor ob predpostavki, da je skupno gorivo fosilno) in

DBi je delež biomase (brez merske enote) goriva i.

Pri fosilnih gorivih in kadar delež biomase ni znan, ima DBi konservativno vrednost nič.

B.3.1.2   Emisije iz proizvodnih procesov

Emisije iz proizvodnih procesov se izračunajo z uporabo standardne metode na naslednji način:

(enačba 11)

pri čemer:

PDj so podatki o dejavnosti [t materiala] materiala j,

EFj je emisijski faktor [t CO2/t] materiala j in

FPj je faktor pretvorbe (brez dimenzije) materiala j.

Za zmanjšanje prizadevanj za spremljanje se lahko vselej uporabi konservativna predpostavka, da je FPj  = 1.

V primeru mešanih vhodnih materialov proizvodnih procesov, ki vsebujejo anorganske in organske oblike ogljika, lahko upravljavec:

—	določi skupni predhodni emisijski faktor za mešani material z analizo skupne vsebnosti ogljika (VCj ) in uporabo faktorja pretvorbe ter, kjer je primerno, deleža biomase in spodnje kurilne vrednosti, povezane z navedeno skupno vsebnostjo ogljika, ali

—	ločeno določi organske in anorganske vsebine ter jih obravnava kot dva ločena tokova vira.

Ob upoštevanju razpoložljivih merilnih sistemov za podatke o dejavnosti in metode za določanje emisijskega faktorja se za emisije iz razgradnje karbonatov za vsak tok vira od naslednjih dveh metod izbere metoda, ki daje natančnejše rezultate:

—

metoda A (na podlagi vhodnih materialov): emisijski faktor, faktor pretvorbe in podatki o dejavnosti so povezani s količino vnosa materiala v proizvodni proces. Uporabijo se standardni emisijski faktorji čistih karbonatov iz preglednice 3 točke G, pri čemer se upošteva sestava materiala, določena v skladu s točko B.5,

—

metoda B (na podlagi izhodnih tokov): emisijski faktor, faktor pretvorbe in podatki o dejavnosti so povezani s količino izhodnih tokov iz proizvodnega procesa. Uporabljajo se standardni emisijski faktorji kovinskih oksidov po razogljičenju, kot je navedeno v preglednici 4 točke G, ob upoštevanju sestave ustreznega materiala, ki je določena v skladu s točko B.5.

Za emisije CO2 iz proizvodnih procesov, ki niso emisije iz karbonatov, se uporabi metoda A.

B.3.2   Metoda masne bilance

Količine CO2, pomembne za vsak tok vira, se izračunajo na podlagi vsebnosti ogljika v vsakem materialu, brez razlikovanja med gorivi in materiali v proizvodnem procesu. Ogljik, ki ni izpuščen, temveč zapusti napravo v proizvodih, se upošteva pri izhodnih tokovih vira, ki imajo zaradi tega negativne podatke o dejavnosti.

Emisije, ki ustrezajo vsakemu toku vira, se izračunajo na naslednji način:

(enačba 12)

pri čemer:

PDk so podatki o dejavnosti [t] materiala k, za izhodne materiale je PDk negativen,

f je razmerje molskih mas CO2 in C: f = 3,664 t CO2/t C in

VCk je vsebnost ogljika v materialu k (brez merske enote in pozitivna).

Če se vsebnost ogljika v gorivu k izračuna iz emisijskega faktorja, izraženega v t CO2/TJ, se uporabi naslednja enačba:

(enačba 13)

Če se vsebnost ogljika v materialu ali gorivu k izračuna iz emisijskega faktorja, izraženega v t CO2/t, se uporabi naslednja enačba:

(enačba 14)

Za mešana goriva se lahko upošteva delež biomase z ničelno stopnjo emisij, če so izpolnjena naslednja merila iz točke B.3.3:

(enačba 15)

pri čemer:

VCpred,k je predhodna vsebnost ogljika v gorivu k (tj. emisijski faktor ob predpostavki, da je skupno gorivo fosilno) in

DBk je delež biomase goriva z ničelno stopnjo emisij k (brez merske enote).

Pri fosilnih gorivih ali materialih in kadar delež biomase ni znan, ima DB konservativno vrednost nič. Kadar se biomasa uporablja kot vhodni material ali gorivo in izhodni materiali vsebujejo ogljik, se delež biomase v skupni masni bilanci obravnava konservativno, kar pomeni, da skupna masa deležev ogljika z ničelno stopnjo emisij v vseh ustreznih izhodnih materialih ni nižja od skupne mase deležev ogljika z ničelno stopnjo emisij v vhodnih materialih in gorivih, razen če upravljavec predloži dokaze o manjšem deležu biomase v izhodnih materialih s (stehiometrično) metodo „sledi atomu“ ali z analizami 14C.

B.3.3   Merila za ničelno stopnjo emisij biomase

1.

Kadar se biomasa uporablja kot gorivo za izgorevanje, izpolnjuje merila iz te točke. Kadar biomasa, uporabljena za izgorevanje, ne izpolnjuje teh meril, se njena vsebnost ogljika šteje za fosilni ogljik.

2.

Biomasa izpolnjuje trajnostna merila in merila za prihranek emisij toplogrednih plinov iz člena 29(2) do (7) in (10) Direktive (EU) 2018/2001.

3.

Z odstopanjem od točke 2 biomasa, ki jo vsebujejo odpadki in ostanki, razen ostankov iz kmetijstva, akvakulture, ribištva in gozdarstva, ali je iz njih proizvedena, izpolnjuje le merila iz člena 29(10) Direktive (EU) 2018/2001. Ta točka se uporablja tudi za odpadke in ostanke, ki se najprej predelajo v proizvod, preden se nadalje predelajo v goriva.

4.

Za električno energijo, ogrevanje in hlajenje, proizvedeno iz trdnih komunalnih odpadkov, ne veljajo merila iz člena 29(10) Direktive (EU) 2018/2001.

5.

Merila iz odstavkov člena 29(2) do (7) in (10) Direktive (EU) 2018/2001 se uporabljajo ne glede na geografsko poreklo biomase.

6.

Skladnost z merili iz odstavkov člena 29(2) do (7) in (10) Direktive (EU) 2018/2001 se oceni v skladu s členom 30 in členom 31(1) navedene direktive. Merila se lahko štejejo za izpolnjena, če upravljavec predloži dokazila o nakupu količine pogonskega biogoriva, tekočega biogoriva ali bioplina, povezanem s preklicem zadevne količine, v podatkovni zbirki Unije, vzpostavljeni v skladu s členom 31a, ali dokazilo o trajnostnosti s strani priznanega prostovoljnega sistema.

B.3.4   Ustrezni parametri

V skladu z enačbami iz točk B.3.1 do B.3.2 se za vsak tok vira določijo naslednji parametri:

(a)

standardna metoda, izgorevanje: — minimalna zahteva: količina goriva (t ali m3), emisijski faktor (t CO2/t ali t CO2/m3), — priporočena izboljšava: količina goriva (t ali m3), SKV (TJ/t ali TJ/m3), emisijski faktor (t CO2/TJ), oksidacijski faktor, delež biomase, dokazila o izpolnjevanju meril iz točke B.3.3;

(b)	standardna metoda, emisije iz proizvodnih procesov: — minimalna zahteva: podatki o dejavnosti (t ali m3), emisijski faktor (t CO2/t ali t CO2/m3), — priporočena izboljšava: podatki o dejavnosti (t ali m3), emisijski faktor (t CO2/t ali t CO2/m3), faktor pretvorbe;

(c)	masna bilanca: — minimalna zahteva: količina materiala (t), vsebnost ogljika (t C/t materiala), — priporočena izboljšava: količina materiala (t), vsebnost ogljika (t C/t materiala), SKV (TJ/t), delež biomase, dokazi o izpolnjevanju meril iz točke B.3.3.

B.4   Zahteve za podatke o dejavnosti

B.4.1   Stalno merjenje ali merjenje po šaržah

Kadar je treba za poročevalno obdobje določiti količine goriv ali materialov, vključno z blagom ali vmesnimi izdelki, se lahko izbere ena od naslednjih metod, ki se navede v načrtu za spremljanje:

(a)	na podlagi neprekinjenega merjenja pri procesu, pri katerem se material porabi ali proizvede;

(b)

na podlagi združevanja merjenj količin, zagotovljenih ali proizvedenih ločeno (po šaržah), pri čemer se upoštevajo ustrezne spremembe zaloge. V ta namen velja naslednje: — količina goriva ali materiala, porabljenega v poročevalnem obdobju, se izračuna kot količina goriva ali materiala, uvoženega v poročevalnem obdobju, od katere se odšteje količina izvoženega goriva ali materiala ter temu prišteje količina goriva ali materiala na zalogi na začetku poročevalnega obdobja, nato pa odšteje količina goriva ali materiala na zalogi na koncu poročevalnega obdobja, — ravni proizvodnje blaga ali vmesnih izdelkov se izračunajo kot količina, izvožena v poročevalnem obdobju, od katere se odšteje uvožena količina in količina proizvoda ali materiala na zalogi na začetku poročevalnega obdobja, temu pa se prišteje količina proizvoda ali materiala na zalogi na koncu poročevalnega obdobja. Da bi se izognili dvojnemu štetju, se proizvodi iz proizvodnega procesa, vrnjeni v isti proizvodni proces, odštejejo od ravni proizvodnje.

Če določanje količin na zalogi z neposrednim merjenjem tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške, se te količine lahko ocenijo na podlagi ene od naslednjih možnosti:

(a)	s podatki iz prejšnjih let in ujemanjem z ustreznimi dejavnostnimi stopnjami v poročevalnem obdobju;

(b)	z dokumentiranimi postopki in ustreznimi podatki v revidiranih računovodskih izkazih za poročevalno obdobje.

Če določanje količin proizvodov, materialov ali goriv za celotno poročevalno obdobje tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške, se lahko izbere naslednji najprimernejši dan, da se poročevalno obdobje loči od naslednjega. Navedeni dan se ustrezno uskladi z zahtevanim poročevalnim obdobjem. Odstopanja za vsak proizvod, material ali gorivo se jasno zapišejo, da se oblikuje podlaga reprezentativne vrednosti za poročevalno obdobje in da se dosledno upoštevajo pri naslednjem letu.

B.4.2   Nadzor nad merilnimi sistemi, ki ga izvaja upravljavec

Prednostna metoda za določanje količin proizvodov, materialov ali goriv je, da upravljavec naprave uporablja merilne sisteme, ki jih sam nadzoruje. Merilni sistemi, ki niso pod nadzorom upravljavca, zlasti če so pod nadzorom dobavitelja materiala ali goriva, se lahko uporabljajo v naslednjih primerih:

—	kadar upravljavec nima na voljo lastnega merilnega sistema za določanje zadevnega nabora podatkov,

—	kadar določanje nabora podatkov z merilnim sistemom upravljavca tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške,

—	kadar ima upravljavec dokaze, da merilni sistem, ki ni pod njegovim nadzorom, zagotavlja zanesljivejše rezultate in vključuje manjše tveganje za napačne navedbe.

Če se uporabljajo merilni sistemi, ki niso pod nadzorom upravljavca, se uporabljajo naslednji viri podatkov:

—	količine iz računov, ki jih izda trgovinski partner, če sta dva neodvisna trgovinska partnerja sklenila trgovinski posel,

—	podatki iz neposrednih odčitkov iz merilnih sistemov.

B.4.3   Zahteve za merilne sisteme

V celoti je treba razumeti negotovosti, povezane z merjenjem količin goriva in materiala, vključno z vplivom delovnega okolja, in, kjer je primerno, negotovost določanja zalog. Izberejo se merilni instrumenti, ki zagotavljajo najmanjšo razpoložljivo negotovost brez nerazumno visokih stroškov in so primerni za okolje, v katerem se uporabljajo, v skladu z veljavnimi tehničnimi standardi in zahtevami. Prednost imajo instrumenti, v zvezi s katerimi se izvaja zakonsko urejeni meroslovni nadzor, če so na voljo. V tem primeru se lahko kot vrednost negotovosti uporabi največja dopustna napaka med uporabo, ki je dovoljena v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo o zakonsko urejenem meroslovnem nadzoru za zadevno merilno nalogo.

Merilni instrument, ki ga je treba zamenjati zaradi nepravilnega delovanja ali ker umerjanje pokaže, da zahteve niso več izpolnjene, se nadomesti z instrumenti, ki zagotavljajo doseganje enake ali nižje stopnje negotovosti v primerjavi z obstoječim instrumentom.

B.4.4   Priporočena izboljšava

Za priporočeno izboljšavo se šteje, da se doseže merilna negotovost, ki je sorazmerna s skupnimi emisijami toka vira ali vira emisij, pri čemer je negotovost najmanjša za največje dele emisij. Za orientacijo je za emisije, večje od 500 000 t CO2 na leto, negotovost v celotnem poročevalnem obdobju ob upoštevanju sprememb zaloge, če je ustrezno, 1,5 % ali boljša. Za emisije pod 10 000 t CO2 na leto je sprejemljiva negotovost manjša od 7,5 %.

B.5   Zahteve za faktorje za izračun CO2

B.5.1   Metode za določanje faktorjev za izračun

Za določitev faktorjev za izračun, potrebnih za metodologijo na podlagi izračuna, se lahko izbere ena od naslednjih metod:

(a)	uporaba standardnih vrednosti;

(b)	uporaba približnih podatkov, ki temeljijo na empiričnih korelacijah med ustreznim faktorjem za izračun in drugimi lastnostmi, ki so lažje dostopne za merjenje;

(c)	uporaba vrednosti, ki temeljijo na laboratorijski analizi.

Faktorji za izračun se določijo v skladu s stanjem, uporabljenim za povezane podatke o dejavnosti, tj. s stanjem goriva ali materiala, v katerem se gorivo ali material kupi ali uporabi v procesu, ki povzroči emisije, preden se posuši ali drugače obdela za laboratorijsko analizo. Kadar to povzroči nerazumno visoke stroške ali kadar je mogoče doseči večjo točnost, se lahko podatki o dejavnosti in faktorji za izračun dosledno sporočajo v skladu s stanjem, v kakršnem se gorivo ali material uporabi pri izvajanju laboratorijskih analiz.

B.5.2   Standardne vrednosti, ki se uporabljajo

Standardne vrednosti tipa I se uporabijo samo, če za isti parameter in material ali gorivo ni na voljo standardna vrednost tipa II.

Standardne vrednosti tipa I so:

—	standardni faktorji iz točke G,

—	standardni faktorji iz najnovejših smernic IPCC za evidence toplogrednih plinov (1),

—	vrednosti, ki temeljijo na preteklih laboratorijskih analizah, ki niso starejše od petih let, in se štejejo za reprezentativne za gorivo ali material.

Standardne vrednosti tipa II so:

—	standardni faktorji, ki jih je država, v kateri se nahaja naprava, uporabila v zadnjem nacionalnem registru, predloženem sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,

—	vrednosti, ki jih objavijo nacionalne raziskovalne ustanove, javni organi, organi za standardizacijo, statistični uradi itd. za namen bolj razčlenjenega poročanja o emisijah kot v točki (a),

—	vrednosti, ki jih določi in zagotavlja dobavitelj goriva ali materiala, če obstajajo dokazi, da ima vsebnost ogljika interval zaupanja 95 % z največ 1 %,

—	stehiometrične vrednosti za vsebnost ogljika in povezane vrednosti SKV čiste snovi iz literature,

—	vrednosti, ki temeljijo na preteklih laboratorijskih analizah, ki niso starejše od dveh let, in se štejejo za reprezentativne za gorivo ali material.

Da se zagotovi skladnost skozi čas, se vse uporabljene standardne vrednosti navedejo v načrtu za spremljanje in spremenijo le, če obstajajo dokazi, da je nova vrednost ustreznejša in bolj reprezentativna za uporabljeno gorivo ali material kot prejšnja. Kadar se standardne vrednosti letno spremenijo, se v načrtu za spremljanje namesto vrednosti navede njen veljavni vir.

B.5.3   Določitev korelacij za določitev približnih podatkov

Približek vsebnosti ogljika ali emisijskega faktorja se lahko pridobi na podlagi naslednjih parametrov v kombinaciji z empirično korelacijo, določeno vsaj enkrat na leto v skladu z zahtevami za laboratorijske analize iz točke B.5.4:

—	meritve gostote specifičnih olj ali plinov, vključno s tistimi, ki so značilni za rafinerije ali jeklarstvo,

—	spodnje kurilne vrednosti specifičnih vrst premoga.

Korelacija mora izpolnjevati zahteve dobre industrijske prakse in se lahko uporablja le za vrednosti približka znotraj razpona, za katerega je bila določena.

B.5.4   Zahteve za laboratorijske analize

Kadar so potrebne laboratorijske analize za določanje lastnosti (vključno z vlago, čistostjo, koncentracijo, vsebnostjo ogljika, deležem biomase, spodnjo kurilno vrednostjo, gostoto) proizvodov, materialov, goriv ali odpadnih plinov ali za določitev korelacij med parametri za namene posrednega določanja zahtevanih podatkov, morajo analize izpolnjevati zahteve iz te točke.

Rezultati kakršnih koli analiz se uporabljajo le za obdobje dostave ali šaržo goriva ali materiala, za katero so bili vzorci odvzeti in za katero naj bi bili vzorci reprezentativni. Pri določanju posameznega parametra se v zvezi z navedenim parametrom uporabijo rezultati vseh opravljenih analiz.

B.5.4.1   Uporaba standardov

Vse analize, vzorčenje, umerjanja in potrjevanja za določitev faktorjev za izračun se izvedejo z uporabo metod na podlagi ustreznih standardov ISO. Če takšni standardi niso na voljo, metode temeljijo na ustreznih standardih EN ali nacionalnih standardih. Kadar ni veljavnih objavljenih standardov, se lahko uporabijo ustrezni osnutki standardov, smernice za najboljšo industrijsko prakso ali druge znanstveno dokazane metodologije, ki omejujejo pristranskost pri vzorčenju in merjenju.

B.5.4.2   Priporočila glede načrta za vzorčenje in najmanjše možne pogostosti analiz

Priporočena je uporaba najmanjših pogostosti analiz za ustrezna goriva in materiale, navedene v preglednici 1 v tej točki. Druga pogostost analiz se lahko uporabi v naslednjih primerih:

—	kadar preglednica 1 ne vsebuje veljavne najmanjše možne pogostosti,

—	kadar bi najmanjša možna pogostost iz preglednice 1 povzročila nerazumno visoke stroške,

—

kadar je na podlagi preteklih podatkov, vključno z analitskimi vrednostmi za zadevna goriva ali materiale v poročevalnem obdobju neposredno pred sedanjim poročevalnim obdobjem, mogoče dokazati, da nihanje analitskih vrednosti za zadevno gorivo ali material ne presega ene tretjine negotovosti pri določanju podatkov o dejavnosti za zadevno gorivo ali material.

Če naprava obratuje samo del leta ali če se goriva ali materiali dostavljajo v šaržah, ki se porabijo v obdobju, daljšem od enega poročevalnega obdobja, se lahko izbere primernejši časovni načrt analiz, če je pri njem negotovost primerljiva s tisto iz točke (c) prvega pododstavka.

Preglednica 1

Najmanjša možna pogostost analiz

Gorivo/material	Najmanjša možna pogostost analiz
Zemeljski plin	vsaj enkrat na teden
Drugi plini, zlasti sintezni plin in procesni plini, kot so rafinerijski mešani plin, koksarniški plin, plavžni plin, konvertorski plin ter plin na naftnih in plinskih poljih	vsaj enkrat na dan – s primernimi postopki v različnih delih dneva
Kurilno olje (na primer lahko, srednje težko ali težko kurilno olje, bitumen)	vsakih 20 000  ton goriva in vsaj šestkrat na leto
Premog, koksni premog, koks, naftni koks, šota	vsakih 20 000  ton goriva/materiala in vsaj šestkrat na leto
Druga goriva	vsakih 10 000  ton goriva in vsaj štirikrat na leto
Neobdelani trdni odpadki (čisti fosilni ali mešani biomasni/fosilni)	vsakih 5 000  ton odpadkov in vsaj štirikrat na leto
Tekoči odpadki, predhodno obdelani trdni odpadki	vsakih 10 000  ton odpadkov in vsaj štirikrat na leto
Karbonatni minerali (vključno z apnencem in dolomitom)	vsakih 50 000  ton materiala in vsaj štirikrat na leto
Gline in skrilavci	količina materiala, ki ustreza emisijam 50 000 ton CO2, in vsaj štirikrat na leto
Drugi materiali (osnovni, vmesni in končni proizvod)	odvisno od vrste materiala in odstopanja količina materiala, ki ustreza emisijam 50 000  ton CO2, in vsaj štirikrat na leto

Vzorci so reprezentativni za celotno šaržo ali obdobje dostave, za katero so odvzeti. Za zagotovitev reprezentativnosti je treba upoštevati heterogenost materiala in vse druge pomembne vidike, kot so razpoložljiva oprema za vzorčenje, morebitno ločevanje faz ali lokalna porazdelitev velikosti delcev, stabilnost vzorcev itd. Priporočeno je, da se metoda vzorčenja določi v načrtu za spremljanje.

Za priporočeno izboljšavo se šteje uporaba namenskega načrta za vzorčenje za vsak ustrezen material ali gorivo v skladu z veljavnimi standardi, ki vsebuje ustrezne informacije o metodologijah za pripravo vzorcev, vključno z informacijami o odgovornostih, lokacijah, pogostosti in količinah, ter metodologijah za shranjevanje in prevoz vzorcev.

B.5.4.3   Priporočila za laboratorije

Priporočeno je, da so laboratoriji, ki izvajajo analize za določanje faktorjev za izračun, akreditirani v skladu s standardom ISO/IEC 17025 za ustrezne analitske metode. Neakreditirani laboratoriji se lahko uporabijo za določanje faktorjev za izračun, če obstajajo dokazi, da dostop do akreditiranih laboratorijev tehnično ni izvedljiv ali bi povzročil nerazumno visoke stroške in da je neakreditirani laboratorij dovolj usposobljen. Laboratorij se šteje za dovolj usposobljenega, če izpolnjuje vse naslednje zahteve:

—	je ekonomsko neodvisen od upravljavca,

—	uporablja veljavne standarde za zahtevane analize,

—	zaposluje osebje, usposobljeno za izvajanje posameznih dodeljenih nalog,

—	ustrezno upravlja vzorčenje in pripravo vzorcev, vključno z nadzorovanjem celovitosti vzorcev,

—	redno zagotavlja kakovost umerjanj, vzorčenja in analitskih metod z ustreznimi metodami, vključno z rednim sodelovanjem v programih preskušanja usposobljenosti, uporabo analitskih metod za certificirane referenčne materiale ali primerjavo z akreditiranim laboratorijem,

—	ustrezno upravlja opremo, vključno z vzdrževanjem in izvajanjem postopkov za umerjanje, prilagoditev, vzdrževanje in popravilo opreme, ter vodi evidenco o opravljenih postopkih.

B.5.5   Priporočene metode za določanje faktorjev za izračun

Za priporočeno izboljšavo se šteje uporaba standardnih vrednosti samo za tokove vira, pri katerih gre za manjše količine emisij, in uporaba laboratorijskih analiz za vse glavne tokove vira. Naslednji seznam vsebuje ustrezne metode, razvrščene po naraščajoči kakovosti podatkov:

—	standardne vrednosti tipa I,

—	standardne vrednosti tipa II,

—	korelacije za določitev približnih podatkov,

—	analize, opravljene zunaj nadzora upravljavca, npr. s strani dobavitelja goriva ali materiala, vsebovanega v nabavni dokumentaciji, brez dodatnih informacij o uporabljenih metodah,

—	analize v neakreditiranih laboratorijih ali v akreditiranih laboratorijih, vendar s poenostavljenimi metodami vzorčenja, in

—	analize v akreditiranih laboratorijih z uporabo dobre prakse v zvezi z vzorčenjem.

B.6   Zahteve za metodologijo na podlagi meritev za CO2 in N2O

B.6.1   Splošne določbe

Za metodologijo na podlagi meritev je treba uporabljati sistem za neprekinjeno merjenje emisij (CEMS), nameščen na primerni merilni točki.

Za spremljanje emisij N2O je obvezna uporaba metodologije na podlagi meritev. Za CO2 se uporabi le, če obstajajo dokazi, da zagotavlja natančnejše podatke kot metodologija na podlagi izračuna. Uporabljajo se zahteve glede negotovosti merilnih sistemov v skladu s točko B.4.3 te priloge.

CO, izpuščen v ozračje, se obravnava kot molarno ekvivalentna količina CO2.

Če je v eni napravi več virov emisij in teh virov ni mogoče izmeriti kot en vir emisij, upravljavec izmeri emisije iz teh virov ločeno in rezultate sešteje v skupne emisije zadevnega plina v poročevalnem obdobju.

B.6.2   Metoda in izračun

B.6.2.1   Emisije v poročevalnem obdobju (letne emisije)

Skupne emisije iz vira emisij v poročevalnem obdobju se določijo tako, da se seštejejo vse urne vrednosti izmerjene koncentracije toplogrednih plinov v poročevalnem obdobju, ki se pomnožijo z urnimi vrednostmi pretoka dimnega plina, pri čemer so urne vrednosti povprečja vseh posameznih rezultatov merjenja v zadevni uri delovanja, in sicer z uporabo enačbe:

(enačba 16)

pri čemer:

EM TGPskupne so skupne letne emisije toplogrednih plinov v tonah,

TGP koncurne,i so urne koncentracije emisij toplogrednih plinov v g/Nm3 v pretoku dimnega plina, izmerjene med delovanjem naprave za uro ali krajše referenčno obdobje i,

Vurna,i je prostornina dimnega plina v Nm3 za uro ali krajše referenčno obdobje i, določena z vključitvijo pretoka v referenčnem obdobju, in

UreDelovanja je skupno število ur (ali krajših referenčnih obdobij), za katere se uporablja metodologija na podlagi meritev, vključno z urami, za katere so bili podatki zamenjani v skladu s točko B.6.2.6.

Indeks i se nanaša na posamezno uro delovanja (ali referenčna obdobja).

Urna povprečja za vsak izmerjeni parameter se izračunajo pred nadaljnjo obdelavo z uporabo vseh podatkovnih točk, ki so na voljo za to določeno uro. Kadar je mogoče pridobiti podatke za krajša referenčna obdobja brez dodatnih stroškov, se ta obdobja uporabijo za določitev letnih emisij.

B.6.2.2   Določanje koncentracije toplogrednih plinov

Koncentracija zadevnega toplogrednega plina v dimnem plinu se določi z neprekinjenim merjenjem na reprezentativni točki z eno od naslednjih metod:

—	neposredno merjenje koncentracije toplogrednih plinov,

—	posredno merjenje: pri visoki koncentraciji v dimnem plinu se lahko koncentracija toplogrednih plinov izračuna s posrednim merjenjem koncentracije, pri čemer se upoštevajo izmerjene vrednosti koncentracije vseh drugih komponent i plinskega toka in uporabi naslednja enačba: (enačba 17)

pri čemer:

konci je koncentracija plinske komponente i.

B.6.2.3   Emisije CO2 iz biomase

Kadar je ustrezno, se lahko vsaka količina CO2 iz biomase, ki izpolnjuje merila iz točke B.3.3 te priloge, odšteje od skupnih izmerjenih emisij CO2, če se za količino emisij CO2 iz biomase uporabi ena od naslednjih metod:

—	metodologija na podlagi izračuna, vključno z metodologijami, pri katerih se uporabljajo analize in vzorčenje na podlagi standarda ISO 13833 (Emisije nepremičnih virov – Določevanje razmerja ogljikovega dioksida biomasnega in fosilnega izvora – Vzorčenje in določevanje izotopov ogljika),

—	druga metoda na podlagi ustreznega standarda, vključno z ISO 18466 (Emisije nepremičnih virov – Določevanje biogenega deleža CO2 v odpadnih plinih z metodo izračuna).

B.6.2.4   Določanje emisij CO2e iz N2O

Pri meritvah N2O se skupne letne emisije N2O iz vseh virov emisij, izmerjene v tonah na tri decimalna mesta natančno, pretvorijo v letne emisije CO2e, zaokroženo na tone, z naslednjo enačbo in vrednostmi potenciala globalnega segrevanja (GWP) iz točke G:

CO2e [t] = N2Oletne[t] × GWPN2O

(enačba 18)

pri čemer:

N2Oletne so skupne letne emisije N2O, izračunane v skladu s točko B.6.2.1.

B.6.2.5   Določanje pretoka dimnega plina

Pretok dimnega plina se lahko določi z eno od naslednjih metod:

—

izračun z uporabo primerne masne bilance, pri čemer se upoštevajo vsi pomembni parametri na vhodni strani, ki pri emisijah CO2 vključujejo vsaj obremenitve vhodnega materiala, vnos toka zraka in učinkovitost procesa, na izhodni strani pa vsaj rezultat proizvoda ter koncentracijo kisika (O2), žveplovega dioksida (SO2) in dušikovih oksidov (NOx),

—	določanje z neprekinjenim merjenjem pretoka na reprezentativni točki.

B.6.2.6   Obravnavanje vrzeli pri merjenju

Če oprema za neprekinjeno merjenje za parameter med zadevno uro ali referenčnim obdobjem začasno ni pod nadzorom, ni dostopna ali ne deluje, se ustrezna urna povprečna vrednost izračuna na podlagi preostalih podatkovnih točk v zadevni uri ali krajšem referenčnem obdobju, če je na voljo vsaj 80 % največjega možnega števila podatkovnih točk za parameter.

Kadar je na voljo manj kot 80 % največjega možnega števila podatkovnih točk za parameter, se uporabijo metode, navedene v nadaljevanju.

Za parameter, ki se neposredno izmeri kot koncentracija, se uporabi nadomestna vrednost kot vsota povprečne koncentracije in dvakratnik standardnega odstopanja, pri čemer se uporabi naslednja enačba:

(enačba 19)

pri čemer:

je aritmetična sredina koncentracije posameznega parametra v celotnem poročevalnem obdobju ali, če so v času, ko je prišlo do izgube podatkov, veljale posebne okoliščine, v ustreznem obdobju glede na te posebne okoliščine in

σ k je najboljša ocena standardnega odstopanja koncentracije posameznega parametra v celotnem poročevalnem obdobju ali, če so v času, ko je prišlo do izgube podatkov, veljale posebne okoliščine, v ustreznem obdobju glede na te posebne okoliščine.

Če se poročevalno obdobje ne uporablja za določanje takšnih nadomestnih vrednosti zaradi bistvenih tehničnih sprememb naprave, se določi drug dovolj reprezentativen časovni okvir za določanje povprečnega in standardnega odstopanja, po možnosti obdobje najmanj šestih mesecev.

Za parameter, ki ni koncentracija, se nadomestne vrednosti določijo z ustreznim modelom masne bilance ali energetsko bilanco procesa. Ta model se potrdi z uporabo preostalih izmerjenih parametrov metodologije na podlagi meritev in podatkov v običajnih delovnih pogojih, pri čemer se upošteva časovno obdobje, ki je enako dolgo kot podatkovna vrzel.

B.6.3   Zahteve glede kakovosti

Vse meritve se izvedejo z uporabo metod na podlagi:

—	standarda ISO 20181:2023 Emisije nepremičnih virov – Zagotavljanje kakovosti avtomatskih merilnih sistemov,

—	standarda ISO 14164:1999 Emisije nepremičnih virov – Določanje volumenskega pretoka plinskih tokov v odvodnikih – Avtomatska metoda,

—	drugih ustreznih standardov ISO, zlasti ISO 16911-2 (Emisije nepremičnih virov – Ročno in avtomatsko določanje hitrosti in volumenskega pretoka v odvodnikih).

Kadar ni veljavnih objavljenih standardov, se uporabijo ustrezni osnutki standardov, smernice za najboljšo industrijsko prakso ali druge znanstveno dokazane metodologije, ki omejujejo pristranskost pri vzorčenju in merjenju.

Upoštevajo se vsi ustrezni vidiki sistema za neprekinjeno merjenje, vključno z lokacijo opreme, umerjanjem, merjenjem ter zagotavljanjem in nadzorom kakovosti.

Laboratoriji, ki izvajajo meritve, umerjanja in ustrezne ocene opreme za sisteme za neprekinjeno merjenje, so akreditirani v skladu s standardom ISO/IEC 17025 za ustrezne analitske metode ali dejavnosti umerjanja. Če laboratorij nima take akreditacije, se zagotovi zadostna usposobljenost v skladu s točko B.5.4.3.

B.6.4   Izračuni za potrditev

Emisije CO2, določene z metodologijo na podlagi meritev, se potrdijo z izračunom letnih emisij vsakega zadevnega toplogrednega plina za iste vire emisij in tokove vira. V ta namen se lahko zahteve iz točk B.4 do B.6 po potrebi poenostavijo.

B.6.5   Minimalne zahteve za neprekinjeno merjenje emisij

Minimalna zahteva je, da se doseže 7,5-odstotna negotovost emisij toplogrednih plinov vira emisij v celotnem poročevalnem obdobju. Za manjše vire emisij ali v izjemnih okoliščinah se lahko dovoli 10-odstotna negotovost. Priporočena izboljšava je, da se doseže 2,5-odstotna negotovost vsaj za vire emisij, ki izpuščajo več kot 100 000 ton fosilnega CO2e v poročevalnem obdobju.

B.7   Zahteve za določanje emisij perfluoriranih ogljikovodikov

Spremljanje zajema emisije perfluoriranih ogljikovodikov (PFC), ki izhajajo iz anodnih učinkov, vključno z ubežnimi emisijami perfluoriranih ogljikovodikov. Emisije, ki niso povezane z anodnimi učinki, se določijo na podlagi metod ocenjevanja v skladu z najboljšo industrijsko prakso, zlasti s smernicami Mednarodnega inštituta za aluminij.

Emisije PFC se izračunajo iz emisij, ki se lahko izmerijo v vodu ali odvodniku („emisije iz točkovnih virov“), in iz ubežnih emisij, pri čemer se uporabi zbiralna učinkovitost voda:

emisije PFC (skupne) = emisije PFC (vod)/zbiralna učinkovitost

(enačba 20)

Zbiralna učinkovitost se izmeri, ko se določijo emisijski faktorji, specifični za napravo.

Emisije CF4 in C2F6, izpuščene iz voda ali odvodnika, se izračunajo na podlagi ene od naslednjih metod:

—	metode A, če so zabeleženi anodni učinki na dan obratovanja celice, ali

—	metode B, če je zabeležena prenapetost anodnih učinkov.

B.7.1   Metoda izračuna A – Metoda smernega koeficienta („Slope method“)

Za določanje emisij PFC se uporabita naslednji enačbi:

emisije CF4 [t] = MAU × (FNECF4 /1 000) × PrA l	(enačba 21)
emisije C2F6 [t] = emisije CF4 × FC2 F6	(enačba 22)

pri čemer:

MAU so minute anodnih učinkov / dan obratovanja celice,

FNECF4 je faktor naraščanja emisij, izražen v [(kg CF4/t proizvedenega Al) / (minute anodnih učinkov/dan obratovanja celice)]. Če se uporabijo različne vrste celic, se lahko ustrezno uporabijo različni faktorji FNE,

PrAl je proizvodnja primarnega aluminija [t] v poročevalnem obdobju in

FC2 F6 je masni delež C2F6 [t C2F6 / t CF4].

Minute anodnih učinkov na dan obratovanja celice izražajo pogostost anodnih učinkov (število anodnih učinkov/dan obratovanja celice), pomnoženo s povprečnim trajanjem anodnih učinkov (minute anodnih učinkov/pojav):

MAU = frekvenca × povprečno trajanje

(enačba 23)

Emisijski faktor: emisijski faktor za CF4 (faktor naraščanja emisij, FNECF4 ) izraža količino [kg] izpuščenega CF4 na tono proizvedenega aluminija na minute anodnih učinkov na dan obratovanja celice. Emisijski faktor (masni delež FC2 F6 ) C2F6 izraža količino [kg] izpuščenega C2F6 v razmerju s količino [kg] izpuščenega CF4.

Minimalna zahteva: uporabijo se emisijski faktorji, specifični za tehnologije, iz preglednice 2 v tej točki.

Priporočena izboljšava: z neprekinjenimi ali prekinjenimi meritvami na terenu se določijo emisijski faktorji za CF4 in C2F6, specifični za napravo. Za določitev navedenih emisijskih faktorjev se uporabljajo najboljše industrijske prakse, zlasti najnovejše smernice Mednarodnega inštituta za aluminij. V emisijskem faktorju so upoštevane tudi emisije, povezane z neanodnimi učinki. Vsak emisijski faktor se določi z največjo možno negotovostjo ± 15 %. Emisijski faktorji se določijo vsaj vsaka tri leta ali pogosteje, če je to potrebno zaradi ustreznih sprememb v napravi. Ustrezne spremembe vključujejo spremembo v porazdelitvi trajanja anodnih učinkov ali spremembo v nadzornem algoritmu, ki vpliva na vrste anodnih učinkov ali naravo strategije za izničevanje anodnih učinkov.

Preglednica 2

Emisijski faktorji, specifični za tehnologije, ki so povezani s podatki o dejavnosti za metodo smernega koeficienta

Tehnologija	Emisijski faktor za CF4 (FNECF4 ) [(kg CF4/t Al) / (anodni učinki – min/dan obratovanja celice)]	Emisijski faktor za C2 F6 (FC2 F6 ) [t C2F6/ t CF4]
Celica s predpečeno anodo s točkovnim doziranjem starejše zasnove (PFPB L)	0,122	0,097
Celica s predpečeno anodo s točkovnim doziranjem sodobne zasnove (PFPB M)	0,104	0,057
Celica s predpečeno anodo s točkovnim doziranjem sodobne zasnove brez strategij za popolnoma avtomatizirano intervencijo pri anodnih učinkih zaradi emisij PFC (PFPB MW)	– (2)	– (2)
Celica s predpečeno anodo s centralnim doziranjem (CWPB)	0,143	0,121
Celica s predpečeno anodo s stranskim doziranjem (SWPB)	0,233	0,280
Søderbergova tehnologija z navpičnimi klini	0,058	0,086
Søderbergova tehnologija z vodoravnimi klini	0,165	0,077

B.7.2   Metoda izračuna B – Prenapetostna metoda

Za prenapetostno metodo se uporabita naslednji enačbi:

emisije CF4 [t] = KP × (PAU/TU) × PrAl × 0,001	(enačba 24)
emisije C2F6 [t] = emisije CF4 × FC2 F6	(enačba 25)

pri čemer:

KP je koeficient prenapetosti („emisijski faktor“), izražen v kg CF4 na tono proizvedenega aluminija na mV prenapetosti,

PAU je prenapetost anodnih učinkov na celico [mV], določena kot integral časa × napetosti nad ciljno napetostjo, deljen s časom (trajanjem) zbiranja podatkov,

TU je povprečna trenutna učinkovitost proizvodnje aluminija [%],

PrAl je letna proizvodnja primarnega aluminija [t] in

FC2 F6 je masni delež C2F6 [t C2F6 / t CF4].

Izraz PAU/TU (prenapetost anodnih učinkov/trenutna učinkovitost) izraža časovno integrirano povprečje prenapetosti anodnih učinkov [mV prenapetosti] na povprečno trenutno učinkovitost [%].

Minimalna zahteva: uporabijo se emisijski faktorji, specifični za tehnologije, iz preglednice 3 v tej prilogi.

Priporočena izboljšava: za CF4 [(kg CF4 / t Al) / (mV)] in C2F6 [t C2F6/ t CF4] se uporabljajo emisijski faktorji, specifični za napravo in določeni z neprekinjenimi ali prekinjenimi meritvami na terenu. Za določitev navedenih emisijskih faktorjev se uporabljajo najboljše industrijske prakse, zlasti najnovejše smernice Mednarodnega inštituta za aluminij. Vsak emisijski faktor se določi z največjo negotovostjo ± 15 %. Emisijski faktorji se določijo vsaj vsaka tri leta ali pogosteje, če je to potrebno zaradi ustreznih sprememb v napravi. Ustrezne spremembe vključujejo spremembo v porazdelitvi trajanja anodnih učinkov ali spremembo v nadzornem algoritmu, ki vpliva na vrste anodnih učinkov ali naravo strategije za izničevanje anodnih učinkov.

Preglednica 3

Emisijski faktorji, specifični za tehnologije, ki so povezani s podatki o dejavnosti prenapetosti

Tehnologija	Emisijski faktor za CF4 [(kg CF4/t Al) / mV]	Emisijski faktor za C2F6 [t C2F6/ t CF4]
Celica s predpečeno anodo s centralnim doziranjem (CWPB)	1,16	0,121
Celica s predpečeno anodo s stranskim doziranjem (SWPB)	3,65	0,252

B.7.3   Določanje emisij CO2e

Emisije CO2e se izračunajo iz emisij CF4 in C2F6, kot je navedeno v nadaljevanju, z uporabo potencialov globalnega segrevanja iz točke G te priloge.

Emisije PFC [t CO2e] = emisije CF4 [t] × GWPCF4 + emisije C2F6 [t] × GWPC2 F6

(enačba 26)

B.8   Zahteve za prenose CO2

B.8.1   CO2, ki ga vsebujejo plini („vsebovani CO2 “)

Vsebovani CO2, ki se prenese v napravo, vključno s CO2 iz zemeljskega plina, odpadnega plina, skupaj s plavžnim plinom ali koksarniškim plinom, ali vhodnih materialov procesa, skupaj s sinteznim plinom, se vključi v emisijski faktor za ta tok vira.

Kadar se vsebovani CO2, ki se prenese iz naprave, izpusti (npr. izpusti ali sežge), se šteje za emisije naprave, iz katere izhaja.

B.8.2   Upravičenost do odbitka shranjenega ali uporabljenega CO2

(1)

CO2, ki izhaja iz fosilnega ogljika in izgorevanja ali procesov, ki povzročajo emisije iz proizvodnih procesov, ali ki se uvaža iz drugih naprav, tudi v obliki vsebovanega CO2, se lahko v naslednjih primerih šteje za neizpuščenega pod pogojem, da je v skladu s točko 2: (a) če se CO2 uporablja v napravi ali se prenese iz naprave do kar koli od naslednjega: — naprave za zajemanje CO2, kjer se spremljajo emisije za namene te uredbe, — naprave ali transportnega omrežja za dolgoročno geološko shranjevanje CO2, kjer se spremljajo emisije za namene te uredbe, — območja shranjevanja za namene dolgoročnega geološkega shranjevanja, kjer se spremljajo emisije za namene te uredbe in so zagotovljeni pogoji, enakovredni tistim iz prava Unije; (b) če se CO2 uporablja v napravi ali se prenese iz naprave do subjekta, ki spremlja emisije za namene te uredbe, za proizvodnjo proizvodov, v katerih je ogljik, pridobljen iz CO2, trajno kemično vezan tako, da pri običajni uporabi ne vstopi v ozračje, vključno z vsemi običajnimi dejavnostmi, ki se izvajajo po koncu življenjske dobe proizvoda, kot je opredeljeno v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2024/2620 (3).

(2)

Za CO2, prenesen v drugo napravo za namene iz točke 1, se lahko šteje, da ni bil izpuščen le, če se predložijo dokazi o deležu CO2, ki je bil dejansko shranjen ali uporabljen za proizvodnjo kemično stabilnih proizvodov, v primerjavi s skupno količino CO2, prenesenega iz naprave, iz katere izhaja, in sicer se predložijo za celotno nadzorno verigo do območja shranjevanja ali naprave, kjer se CO2 uporablja, vključno z vsemi prevozniki. Poleg tega upravljavci naprav upoštevajo pravila za spremljanje iz točke B.8.3.

B.8.3   Pravila za spremljanje prenosov CO2

Identiteta in kontaktni podatki odgovorne osebe sprejemnih naprav ali subjektov so jasno navedeni v načrtu za spremljanje. Količina CO2, za katero se šteje, da ni izpuščena, se sporoči v poročilu o emisijah na podlagi Priloge IV.

Identiteta in kontaktni podatki odgovorne osebe naprav ali subjektov, od katerih je bil CO2 prejet, se jasno določijo v načrtu za spremljanje. Prejeta količina CO2 se sporoči v poročilu o emisijah na podlagi Priloge IV.

Za določitev količine CO2, prenesenega iz ene naprave v drugo, se uporabi metodologija na podlagi meritev.

Za količino CO2, ki je trajno kemično vezan v proizvodih, se uporabi metodologija na podlagi izračuna, po možnosti z uporabo masne bilance. Uporabljene kemične reakcije in vsi ustrezni stehiometrični faktorji se navedejo v načrtu za spremljanje.

Če se CO2 uporablja za namene iz točke 1 točke B.8.2, se uporabijo metode spremljanja iz točk 21 do 23 Priloge IV k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/2066 (4).

B.9   Sektorske zahteve

B.9.1   Dodatna pravila za enote za izgorevanje

Emisije iz izgorevanja goriv zajemajo vse emisije CO2 iz izgorevanja goriv, ki vsebujejo ogljik, vključno z odpadki, ne glede na morebitne druge razvrstitve takih emisij ali goriv. Kadar ni jasno, ali material služi kot gorivo ali kot vhodni material procesa, npr. za redukcijo kovinskih rud, se emisije tega materiala spremljajo enako kot emisije iz izgorevanja goriv. Upoštevajo se vse nepremične enote za izgorevanje, vključno s kotli, gorilniki, turbinami, grelniki, industrijskimi pečmi, sežigalnicami, žgalnimi pečmi, pečmi, sušilniki, motorji, gorivnimi celicami, enotami CLC (chemical looping combustion units), napravami za sežiganje plinov, enotami za toplotno ali katalitično naknadno zgorevanje.

Spremljanje vključuje tudi emisije CO2 iz proizvodnih procesov čiščenja dimnih plinov, zlasti CO2 iz apnenca ali drugih karbonatov za razžvepljevanje in podobno čiščenje ter iz sečnine, ki se uporablja v enotah za redukcijo NOx.

B.9.1.1   Razžvepljevanje in čiščenje drugih kislih plinov

Emisije iz proizvodnih procesov CO2 iz uporabe karbonatov za čiščenje kislega plina iz toka dimnega plina se izračunajo na podlagi porabljenih karbonatov (metoda A). V primeru razžvepljevanja lahko izračun namesto tega temelji na količini proizvedene sadre (metoda B). V slednjem primeru je emisijski faktor stehiometrično razmerje suhe sadre (CaSO4×2H2O) in izpuščenega CO2: 0,2558 t CO2/t sadre.

B.9.1.2   Redukcija NOx

Če se v enoti za redukcijo NOx kot reducent uporablja sečnina, se emisije CO2 iz proizvodnih procesov zaradi njene uporabe izračunajo na podlagi metode A, pri čemer se uporabi emisijski faktor, ki temelji na stehiometričnem razmerju 0,7328 t CO2/t sečnine.

B.9.1.3   Spremljanje naprav za sežiganje plinov

Pri izračunu emisij naprav za sežiganje plinov sta zajeta rutinsko in obratovalno sežiganje (izvrtine, zagon in zaustavitev ter tudi izredni posegi). Vključiti je treba vsebovani CO2 v sežganih plinih.

Če natančnejše spremljanje tehnično ni izvedljivo ali bi povzročilo nerazumno visoke stroške, se uporabi referenčni emisijski faktor 0,00393 t CO2/Nm3, ki izhaja iz izgorevanja čistega etana, uporabljenega kot konservativen približek za sežgane pline.

Priporočena izboljšava je, da se določijo emisijski faktorji, ki so specifični za napravo in se izpeljejo iz ocene molekulske mase toka sežiganja plinov s procesom modeliranja, ki temelji na industrijsko standardiziranih modelih. Ob upoštevanju sorazmernih deležev in molekulskih mas vsakega od prispevajočih tokov se za molekulsko maso sežganega plina izpelje tehtana letna povprečna vrednost.

Za podatke o dejavnosti je sprejemljiva večja merilna negotovost kot za druga goriva.

B.9.2   Dodatna pravila za emisije iz proizvodnje cementnega klinkerja

B.9.2.1   Dodatna pravila za metodo A (na podlagi vhodnih materialov)

Kadar se za določanje emisij iz proizvodnih procesov uporablja metoda A (na podlagi vhodnih materialov peči), se uporabljajo naslednja posebna pravila:

—	kadar prah iz cementne peči (PCP) ali prah iz obvoda uhaja iz sistema peči, se s tem povezane količine surovine ne štejejo za vhodni material procesa. Emisije iz prahu iz cementne peči se izračunajo ločeno v skladu s točko B.9.2.3,

—

opredelijo se lahko surovine kot celota ali ločeni vhodni materiali, pri čemer se prepreči dvojno štetje ali opustitve iz vrnjenih ali spregledanih materialov. Če se podatki o dejavnosti določijo na podlagi proizvedenega klinkerja, se lahko neto količina surovine določi z empiričnim koeficientom surovine/klinkerja, značilnim za lokacijo. Ta koeficient se posodablja vsaj enkrat na leto po smernicah za najboljšo industrijsko prakso.

B.9.2.2   Dodatna pravila za metodo B (na podlagi izhodnih materialov)

Kadar se za določanje emisij iz proizvodnih procesov uporablja metoda B (klinker kot izhodni material), se uporabljajo naslednja posebna pravila:

podatki o dejavnosti se določijo kot proizvodnja klinkerja [t] v poročevalnem obdobju na enega od naslednjih načinov:

—	z neposrednim tehtanjem klinkerja ali

—

na podlagi dobav cementa z materialno bilanco ob upoštevanju odpreme klinkerja, zalog klinkerja in odstopanja zalog klinkerja z naslednjo enačbo: (enačba 27) – pri čemer: – Kliproiz je količina proizvedenega klinkerja, izražena v tonah, – Cemdobav je količina dobav cementa, izražena v tonah, – CemOZ so odstopanja zalog cementa, izražena v tonah, – KCC je koeficient klinkerja/cementa (v tonah klinkerja na tono cementa), – Klidob je količina dobavljenega klinkerja, izražena v tonah, – Kliodpr je količina odpremljenega klinkerja, izražena v tonah, in – KliOZ je količina odstopanj zalog klinkerja, izražena v tonah.

Koeficient klinkerja/cementa se izračuna ločeno za vsakega od različnih proizvodov iz cementa na podlagi laboratorijskih analiz v skladu z določbami točke B.5.4 ali pa se izračuna kot koeficient razlike med dobavo cementa in spremembami zaloge ter vseh materialov, ki se uporabljajo kot dodatki cementa, vključno s prahom iz obvoda in prahom iz cementne peči.

Kot minimalna zahteva za določitev emisijskega faktorja se uporabi standardna vrednost 0,525 t CO2/t klinkerja.

B.9.2.3   Emisije, povezane z izpustom prahu

Emisije CO2 iz proizvodnih procesov, ki izhajajo iz prahu iz obvoda ali prahu iz cementne peči, ki zapusti sistem peči, se prištejejo k emisijam, pri čemer se popravijo za razmerje delnega žganja prahu iz cementne peči.

Minimalna zahteva: uporabi se emisijski faktor 0,525 t CO2/t prahu.

Priporočena izboljšava: emisijski faktor (EF) se določi vsaj enkrat letno v skladu z določbami točke B.5.4 in na podlagi naslednje enačbe:

(enačba 28)

pri čemer:

EFPCP je emisijski faktor delno žganega prahu iz cementne peči [t CO2/t prahu iz cementne peči (PCP)],

EFkli je emisijski faktor klinkerja, specifičen za napravo [t CO2/t klinkerja], in

s je stopnja žganja prahu iz cementne peči (sproščeni CO2 kot % skupnega karbonata CO2 v surovi mešanici).

B.9.3   Dodatna pravila za emisije pri proizvodnji solitrne kisline

B.9.3.1   Splošna pravila za merjenje N2O

Emisije N2O se določijo z metodologijo na podlagi meritev. Koncentracije N2O v dimnem plinu iz vsakega vira emisij se izmerijo na reprezentativni točki po izhodu iz opreme za zmanjševanje emisij NOx/N2O, kadar se ta uporablja. Uporabijo se tehnike, s katerimi je mogoče izmeriti koncentracije N2O vseh virov emisij v pogojih z zmanjšanimi in v pogojih z nezmanjšanimi emisijami. Vse meritve so prilagojene glede na suhi plin, kadar je to potrebno, in se dosledno sporočajo.

B.9.3.2   Določanje pretoka dimnega plina

Za spremljanje pretoka dimnega plina se uporablja metoda masne bilance iz točke B.6.2.5, razen če to tehnično ni izvedljivo. V tem primeru se lahko uporabi nadomestna metoda, med drugim druga metoda masne bilance, ki temelji na bistvenih parametrih, kot je vnos amoniaka, ali določanje pretoka z neprekinjenim merjenjem pretoka emisij.

Pretok dimnega plina se izračuna z naslednjo enačbo:

Vpretok dimnega plina [Nm3/h] = Vzrak × (1 – O2, zrak) / (1 - O2, dimni plin)

(enačba 29)

pri čemer:

Vzrak je skupni vnos pretoka zraka v Nm3/h pri standardnih pogojih,

O2, zrak je prostorninski delež O2 v suhem zraku [= 0,2095] in

O2, dimni plin je prostorninski delež O2 v dimnem plinu.

Vzrak se izračuna kot vsota celotnega pretoka zraka, ki se dovaja proizvodni enoti za solitrno kislino, zlasti primarnega in sekundarnega vnosa zraka, ter po potrebi zapornega vnosa zraka.

Vse meritve so prilagojene glede na suhi plin in se dosledno sporočajo.

B.9.3.3   Koncentracije kisika (O2)

Kadar je potrebno za izračun pretoka dimnega plina v skladu s točko B.9.3.2, se izmerijo koncentracije kisika v dimnem plinu, pri čemer se upoštevajo zahteve iz točke B.6.2.2. Vse meritve so prilagojene glede na suhi plin in se dosledno sporočajo.

C.   TOPLOTNI PRETOKI

C.1   Pravila za določanje neto izmerljive toplote

C.1.1   Načela

Vse določene količine izmerljive toplote se vedno nanašajo na neto količino izmerljive toplote, ki se določi kot vsebnost toplote (entalpija) v toplotnem pretoku, usmerjenem v proces porabe toplote ali do zunanjega uporabnika, od katere se odšteje vsebnost toplote v povratnem toku.

Procesi, pri katerih se porabi toplota ter so potrebni za proizvodnjo in distribucijo toplote, kot so odzračevanje, priprava dodajne vode in redni izpuhi, se upoštevajo pri učinkovitosti toplotnega sistema in v vgrajenih emisijah blaga.

Če se isti prenosnik toplote uporablja pri več zaporednih procesih, toplota prenosnika pa porablja pri različnih temperaturah, se količina toplote, porabljene pri posameznem procesu, določi ločeno, razen če so procesi del skupnega proizvodnega procesa istega blaga. Ponovno ogrevanje prenosnika toplote med zaporednimi procesi, pri katerih se porabi toplota, se obravnava kot proizvodnja dodatne toplote.

Če se toplota uporablja za hlajenje s procesom absorpcijskega hlajenja, se ta proces hlajenja obravnava kot proces, pri katerem se toplota porabi.

C.1.2   Metodologija za določanje neto količin izmerljive toplote

Za izbiro virov podatkov za količinsko opredelitev pretokov energije v skladu s členom 4 se proučijo naslednje metode za določanje neto količin izmerljive toplote:

C.1.2.1   Metoda 1: Uporaba meritev

V skladu s to metodo se izmerijo vsi ustrezni parametri, zlasti temperatura, tlak ter stanje prenesenega in vrnjenega prenosnika toplote. V primeru pare se stanje prenosnika nanaša na njegovo nasičenje ali stopnjo pregrevanja. Izmeri se (volumenski) pretok prenosnika toplote. Na podlagi izmerjenih vrednosti se določita entalpija in specifični volumen prenosnika toplote, pri čemer se uporabijo ustrezne preglednice za paro ali inženirska programska oprema.

Masni pretok prenosnika se izračuna na podlagi enačbe

(enačba 30)

pri čemer:

je masni pretok v kg/s,

je volumenski pretok v m3/s in

v je specifični volumen v m3/kg.

Ker se šteje, da je masni pretok enak za prenesen in vrnjen prenosnik, se toplotni pretok izračuna na podlagi razlike v entalpiji med pretokom pri prenosu in pretokom pri vračanju, kot sledi:

(enačba 31)

pri čemer:

je toplotni pretok v kJ/s,

hpretok je specifična entalpija pretoka pri prenosu v kJ/kg,

hpovratni tok je specifična entalpija pretoka pri vračanju v kJ/kg in

je masni pretok v kg/s.

V primeru, ko se kot prenosnik toplote uporablja para ali topla voda, kondenzat pa se ne vrača ali ko ni mogoče oceniti entalpije vrnjenega kondenzata, se hpovratni tok določi na podlagi temperature 90 °C.

Če je znano, da masna pretoka nista enaka, velja naslednje:

—	kadar so na voljo dokazi, da se kondenzat ohrani v proizvodu (npr. pri procesu „neposredne injekcije pare“), se zadevna količina entalpije kondenzata ne odšteje,

—	kadar je znano, da se prenosnik toplote izgubi (npr. zaradi uhajanja ali odtekanja v kanalizacijo), se ocena zadevnega masnega pretoka odšteje od masnega pretoka prenesenega prenosnika toplote.

Za določanje letnega neto toplotnega pretoka na podlagi zgornjih podatkov se uporabi ena od naslednjih metod v skladu z razpoložljivo merilno opremo in obdelavo podatkov:

—	določitev letnih povprečnih vrednosti za parametre, s katerimi se določi letna povprečna entalpija prenesenega in vrnjenega prenosnika toplote, te pa se pomnožijo s skupnim letnim masnim pretokom na podlagi enačbe 31,

—	določitev urnih vrednosti toplotnega pretoka in izračun vsote teh vrednosti v letnem skupnem času obratovanja toplotnega sistema. Glede na sistem za obdelavo podatkov se lahko urne vrednosti po potrebi nadomestijo z drugimi časovnimi presledki.

C.1.2.2   Metoda 2: Izračun približka na podlagi izmerjene učinkovitosti

Količine neto izmerljive toplote se določijo na podlagi vložka goriva in izmerjene učinkovitosti v zvezi s proizvodnjo in prenosom toplote:

	(enačba 32)
	(enačba 33)

pri čemer:

Q je količina toplote, izražena v TJ,

ηT je izmerjena učinkovitost proizvodnje in prenosa toplote,

Evložek je vhodna energija goriv,

PDi so letni podatki o dejavnosti (tj. porabljene količine) za goriva i in

SKVi so spodnje kurilne vrednosti goriv i.

Vrednost ηT se izmeri v razumno dolgem obdobju, pri čemer se ustrezno upoštevajo različna stanja obremenitve naprave, ali povzame po dokumentaciji proizvajalca. V zvezi s tem se upošteva specifična krivulja delne obremenitve z uporabo letnega faktorja obremenitve, kot sledi:

(enačba 34)

pri čemer:

OF je faktor obremenitve,

Evložek je vhodna energija, določena z uporabo enačbe 33 za poročevalno obdobje, in

Enajvečji je največji vložek goriva, če bi enota za proizvodnjo toplote obratovala pri nazivni obremenitvi 100 % vse koledarsko leto.

Učinkovitost temelji na primeru, v katerem se kondenzat v celoti vrne. Za vrnjeni kondenzat se predpostavlja temperatura v višini 90 °C.

C.1.2.3   Metoda 3: Izračun približka na podlagi referenčne učinkovitosti

Ta metoda je enaka kot metoda 3, vendar se uporabi referenčna učinkovitost v višini 70 % (ηRef, T = 0,7) iz enačbe 32.

C.1.3   Posebna pravila

Če naprava porablja izmerljivo toploto, proizvedeno z eksotermnimi kemičnimi procesi, ki niso izgorevanje, kot je proizvodnja amoniaka ali solitrne kisline, se ta količina porabljene toplote določi ločeno od druge izmerljive toplote, tej porabi toplote pa se dodelijo ničelne emisije CO2e.

D.   ELEKTRIČNA ENERGIJA

D.1   Izračun emisij, povezanih z električno energijo

Emisije, povezane s proizvodnjo ali porabo električne energije, se izračunajo z naslednjo enačbo:

(enačba 35)

pri čemer:

Em el so emisije, povezane s proizvedeno ali porabljeno električno energijo in izražene v t CO2,

E el je proizvedena ali porabljena električna energija, izražena v MWh, in

EF el je emisijski faktor za električno energijo, ki se uporablja, izražen v t CO2/MWh.

D.2   Pravila za določitev emisijskega faktorja električne energije, uvožene na carinsko območje Unije

Za določitev specifičnih vgrajenih emisij električne energije, uvožene na carinsko območje Unije, se v skladu s točko 2 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 uporabljajo samo neposredne emisije.

Emisijski faktor za izračun specifičnih vgrajenih emisij električne energije se določi na naslednji način:

—	kot ustrezni emisijski faktor CO2 se uporabi specifična privzeta vrednost za tretjo državo, skupino tretjih držav ali regijo v tretji državi, kot je določeno v točki D.2.1,

—	kadar specifična privzeta vrednost iz točke (a) ni na voljo, se uporabi emisijski faktor CO2 v EU, kot je določeno v točki D.2.2,

—

kadar država ali skupina tretjih držav na podlagi uradnih in javnih informacij predloži zadostne dokaze, da je emisijski faktor CO2 v tretji državi, skupini tretjih držav ali regiji v tretji državi, iz katere se uvaža električna energija, nižji od vrednosti v skladu s točkama (a) in (b), in kadar so izpolnjeni pogoji iz točke D.2.3, se uporabljajo alternativne privzete vrednosti, določene na podlagi razpoložljivih in zanesljivih predloženih podatkov,

—

pooblaščeni deklarant CBAM lahko namesto privzetih vrednosti za izračun vgrajenih emisij uvožene električne energije uporabi dejanske vgrajene emisije, če se lahko z elementi dokazov iz točke D.2.4 te priloge dokaže, da so izpolnjena vsa merila (a) do (d) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956, in izračun temelji na podatkih, ki jih proizvajalec električne energije določi v skladu s to prilogo, izračuna pa se ob upoštevanju točke D.4.1 ali D.4.2 te priloge.

D.2.1   Emisijski faktor CO2 na podlagi specifičnih privzetih vrednosti

V skladu s točko 4.2.1 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 se uporabijo emisijski faktorji CO2 v tretji državi, skupini tretjih držav ali regiji v tretji državi na podlagi najboljših podatkov, ki so na voljo.

D.2.2   Emisijski faktor CO2 v EU

V skladu s točko 4.2.2 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 se uporablja emisijski faktor CO2 za Unijo.

D.2.3   Emisijski faktor CO2 na podlagi alternativnih zanesljivih podatkov

Za namene točke (c) točke D.2 se lahko za električno energijo, uvoženo iz dane tretje države v danem letu, uporabijo alternativne privzete vrednosti, kadar tretja država ali skupina tretjih držav Komisiji do 30. junija danega leta predloži nabore podatkov iz zanesljivih alternativnih uradnih virov, vključno z nacionalnimi statističnimi podatki, ki dokazujejo, da je emisijski faktor CO2, izračunan na podlagi enačb 36 in 37, nižji od emisijskega faktorja CO2, določenega v skladu s Prilogo IV k Uredbi (EU) 2023/956. Kadar Komisija meni, da so predloženi alternativni uradni viri zanesljivi, po možnosti do 30. junija naslednjega leta spremeni ustrezne privzete vrednosti. Spremenjene privzete vrednosti se uporabljajo za električno energijo, uvoženo v letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov.

Kadar tretja država ali skupina tretjih držav predloži nabore podatkov iz alternativnih uradnih virov po 30. juniju danega leta in Komisija meni, da so zanesljivi, Komisija spremeni ustrezne privzete vrednosti po možnosti do 30. junija drugega leta, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov. Spremenjene privzete vrednosti se uporabljajo za električno energijo, uvoženo v letu, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov. Kadar Komisija ustrezne privzete vrednosti spremeni v letu, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov, pred rokom za predložitev deklaracij CBAM v skladu s členom 6 Uredbe (EU) 2023/956, se spremenjene privzete vrednosti uporabljajo za električno energijo, uvoženo v letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov.

Alternativni emisijski faktor emisij CO2 se izračuna na podlagi povprečja letnih emisijskih faktorjev CO2 za zadnje petletno obdobje, za katerega so na voljo zanesljivi podatki.

Za ta namen se letni emisijski faktorji CO2 izračunajo na podlagi naslednje enačbe:

(enačba 36)

pri čemer:

Em el, l je letni emisijski faktor CO2 za vse tehnologije, ki temeljijo na fosilnih gorivih, v danem letu v tretji državi, skupini tretjih držav ali regiji v tretji državi, ki lahko izvaža električno energijo v EU,

E el, l je skupna bruto proizvodnja električne energije iz vseh tehnologij, ki temeljijo na fosilnih gorivih, v navedenem letu, EF i je emisijski faktor CO2 za vsako tehnologijo, ki temelji na fosilnih gorivih, i in

E el, i, l je letna bruto proizvodnja električne energije za vsako tehnologijo, ki temelji na fosilnih gorivih, i.

Emisijski faktor CO2 se računa kot drseče povprečje navedenega petletnega obdobja, ki se začne s trenutnim letom, od katerega se odštejeta dve leti, na podlagi naslednje enačbe:

(enačba 37)

pri čemer:

Em el je emisijski faktor CO2, izračunan iz drsečega povprečja letnih emisijskih faktorjev CO2 v preteklem petletnem obdobju, ki se začne s trenutnim letom, od katerega se odštejeta dve leti, in konča s trenutnim letom, od katerega se odšteje šest let,

Em el, l je emisijski faktor CO2 za vsako leto i,

i je spremenljivi indeks za leta, ki jih je treba upoštevati, in

l je trenutno leto.

Če so na voljo novejši zanesljivi podatki, se lahko obdobje drsečega povprečja začne s tekočim letom, od katerega se odšteje eno leto, in konča s trenutnim letom, od katerega se odšteje pet let.

D.2.4   Elementi dokazov za uporabo dejanskih vgrajenih emisij za električno energijo, uvoženo v Unijo

V skladu s točko 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 lahko pooblaščeni deklarant CBAM namesto privzetih vrednosti za izračun vgrajenih emisij dane količine uvožene električne energije uporabi dejanske vgrajene emisije, če so izpolnjena vsa merila (a) do (d) iz navedene točke.

V dokaz, da so merila, potrebna za utemeljitev uporabe dejanskih emisij, izpolnjena v skladu s točko 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956, se predložijo naslednji elementi dokazov:

—

za merilo (a) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956: (a) pogodbena dokazila o obstoju pogodbe o nakupu električne energije, sklenjene neposredno med pooblaščenim deklarantom CBAM in proizvajalcem električne energije v tretji državi za fizično dobavo električne energije. Pogodba o nakupu električne energije se uporablja v času uvoza električne energije, za katero se uveljavljajo dejanske emisije, in zajema vsaj količino električne energije, za katero se uveljavljajo dejanske emisije. Če je bila pogodba o nakupu električne energije sklenjena prek posrednika, se s pogodbenimi dokazili dokaže, da je bila med zadevnimi tremi pogodbenimi strankami sklenjena samo ena pogodba;

—

za merilo (b) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 eno od naslednjega: (a) enočrtna shema, ki prikazuje obstoj neposredne povezave med napravo, ki proizvaja električno energijo, in prenosnim sistemom Unije; (b) pisna dokumentacija operaterja prenosnega sistema ali drugega subjekta z dostopom do ustreznih informacij, ki potrjuje, da v času izvoza, določenega na urni osnovi, omrežje na nobeni točki med napravo in prenosnim sistemom Unije ni bilo fizično prezasedeno;

—	za merilo (c) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956: (a) podatki, iz katerih izhaja, da naprava, ki proizvaja električno energijo, ne izpušča več kot 550 gramov CO2 iz fosilnih goriv na kilovatno uro električne energije;

—

za merilo (d) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956: (a) pisna dokumentacija osebe, ki je napovedala zadevno zmogljivost na povezovalnem daljnovodu, ali zadevnega operaterja prenosnega sistema, ki dokazuje, da je bila določena količina električne energije napovedana v državi porekla, namembni državi in, če je ustrezno, vseh tranzitnih državah, ter časovno obdobje, na katero se nanaša napoved zmogljivosti, ter (b) podatki iz sistema naprednega merjenja, ki dokazujejo, da je naprava v obdobju merjenja, ki ustreza obdobju, za katerega je bila napovedana zmogljivosti, proizvedla ustrezno količino električne energije. To obdobje ni daljše od ene ure;

—	za merilo (e) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956: (a) mesečna vmesna poročila, ki vsebujejo elemente dokazov iz te točke, iz katerih je razvidno, kako so izpolnjena merila (a) do (d) iz točke 5 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956.

D.3   Pravila za določanje količin električne energije, uporabljene za proizvodnjo blaga, ki ni električna energija

Za določitev vgrajenih emisij se merjenje količin električne energije uporablja za delovno moč in ne za navidezno moč (kompleksna moč). Izmeri se samo komponenta delovne moči, jalova moč pa se ne upošteva.

Za proizvodnjo električne energije se dejavnostna stopnja nanaša na neto električno energijo, ki zapusti meje sistemov elektrarne ali naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije, po odštetju notranje porabljene električne energije.

D.4   Pravila za določanje vgrajenih posrednih emisij električne energije za proizvodnjo blaga, ki ni električna energija

Emisijski faktorji za električno energijo se določijo na podlagi:

—	povprečnega emisijskega faktorja elektroenergetskega omrežja države porekla, ki se da na voljo v skladu s Prilogo IV k Uredbi (EU) 2023/956, ali

—

kadar se na podlagi uradnih in javnih informacij predložijo zadostni dokazi, da je povprečni emisijski faktor omrežja tretje države ali skupine tretjih držav, v kateri je bila proizvedena električna energija, nižji od vrednosti, določenih v skladu s točko (a), se določi alternativna privzeta vrednost v skladu s točko D.4.4,

—	v skladu s točkami D.4.1 do D.4.3 se lahko uporabijo dejanski emisijski faktorji za električno energijo.

D.4.1   Emisijski faktor električne energije, proizvedene z metodami, ki niso soproizvodnja

Kadar so izpolnjena merila za uporabo dejanskih emisij za električno energijo ali posrednih emisij, kot so določena v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2023/956, se za električno energijo, proizvedeno z izgorevanjem goriv, razen električne energije, proizvedene v soproizvodnji, emisijski faktor električne energije EFEl določi na podlagi ustrezne mešanice goriv, emisije, ki jih je mogoče pripisati proizvodnji električne energije, pa se izračunajo kot:

EFel = (Σ PDi    SKVi    EFi + EmČDP) / Elproiz

(enačba 38)

pri čemer:

PDi so letni podatki o dejavnosti (tj. porabljene količine) goriv i, uporabljenih za proizvodnjo električne energije, izraženi v tonah ali Nm3,

SKVi so spodnje kurilne vrednosti goriv i, izražene v TJ/t ali TJ/Nm3,

EFi so emisijski faktorji goriv i, izraženi v t CO2/TJ,

EmČDP so emisije iz proizvodnih procesov za čiščenje dimnih plinov, izražene v t CO2, in

Elproiz je neto količina proizvedene električne energije, izražena v MWh. Vključuje lahko količine električne energije, proizvedene iz virov, ki niso izgorevanje goriv.

Če uporabljena mešanica goriv vključuje odpadni plin, katerega emisijski faktor je višji od standardnega emisijskega faktorja zemeljskega plina iz preglednice 1 v točki G, se namesto emisijskega faktorja odpadnega plina za izračun EFEl uporabi navedeni standardni emisijski faktor.

D.4.2   Emisijski faktor električne energije, proizvedene v soproizvodnji

Če so izpolnjena merila za uporabo dejanskih emisij za posredne emisije, kot so določena v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2023/956, se emisijski faktor proizvodnje električne energije v soproizvodnji določi v skladu s točko A.2.2 Priloge III.

D.4.3   Elementi dokazov za uporabo dejanskih vgrajenih posrednih emisij

Na podlagi točke 6 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956 lahko pooblaščeni deklarant CBAM za izračun vgrajenih posrednih emisij, če so izpolnjena ustrezna merila, namesto privzetih vrednosti uporabi dejanske vgrajene emisije. Če so merila izpolnjena, se emisijski faktor določi v skladu s točko D.4.1 ali D.4.2 te priloge.

V dokaz, da so izpolnjena merila, potrebna za utemeljitev uporabe dejanskih vgrajenih emisij za posredne emisije v skladu s točko 6 Priloge IV k Uredbi (EU) 2023/956, se predložijo naslednji elementi dokazov:

—

za dokazovanje neposredne tehnične povezave: (a) enočrtna shema, ki prikazuje obstoj neposredne tehnične povezave med napravo, v kateri se proizvaja uvoženo blago, in virom proizvodnje električne energije; (b) podatki iz sistema naprednega merjenja, ki dokazujejo, da je količino električne energije, za katero se uveljavljajo dejanske emisije, proizvedla naprava, ki proizvaja električno energijo in je povezana prek neposredne tehnične povezave, ter dokazujejo čas proizvodnje električne energije z obdobji merjenja, ki ne presegajo ene ure; (c) podatki iz sistema naprednega merjenja, ki dokazujejo, da je bila količina električne energije, za katero se uveljavljajo dejanske emisije, v istem obdobju merjenja, ki ne presega ene ure, dobavljena napravi, ki je povezana prek neposredne tehnično povezave in proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956; (d) kadar je prek neposredne tehnične povezave več naprav, ki proizvajajo električno energijo, povezanih z eno ali več naprav, ki proizvajajo blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956: pogodba med upravljavcema dveh naprav o dobavi vsaj količine električne energije, za katero se uveljavljajo dejanske emisije, iz ene naprave drugi. Kadar sta naprava, ki proizvaja električno energijo, in naprava, ki proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956, v lasti istega pravnega subjekta: pogodba o odjemu znotraj podjetja o dobavi vsaj ustrezne količine električne energije;

—

za dokazovanje pogodbe o nakupu električne energije: (a) pogodbene dokaze o obstoju pogodbe o nakupu električne energije, sklenjene neposredno med napravo, ki proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956, in proizvajalcem električne energije v tretji državi za fizično dobavo električne energije. Če je bila pogodba o nakupu električne energije sklenjena prek posrednika, se s pogodbenimi dokazili dokaže, da je bila med zadevnimi tremi pogodbenimi strankami sklenjena samo ena pogodba; (b) podatki iz sistema naprednega merjenja, ki dokazujejo, da je naprava, ki proizvaja električno energijo, proizvedla dano količino električne energije, in časovno obdobje proizvodnje; (c) podatki iz sistema naprednega merjenja, ki dokazujejo, da je bila enakovredna količina električne energije v istem obdobju merjenja, ki ne presega ene ure, dobavljena napravi, ki proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956; (d) pisna dokumentacija operaterjev prenosnih sistemov, javnih organov ali drugih virov ustreznih javnih in zanesljivih informacij, ki dokazuje fizično omrežno povezavo med napravo, ki proizvaja električno energijo, in napravo, ki proizvaja blago iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956.

D.4.4   Emisijski faktor na podlagi alternativnih zanesljivih podatkov

Za namene točke 2 točke D.4 se lahko za električno energijo, uporabljeno pri proizvodnji blaga, uvoženega v danem letu, uporabijo alternativne privzete vrednosti, kadar tretja država ali skupina tretjih držav Komisiji do 30. junija danega leta na podlagi naborov podatkov iz zanesljivih alternativnih uradnih virov, vključno z nacionalnimi statističnimi podatki, dokaže, da je petletno povprečje intenzivnosti emisij električnega omrežja tretje države, izračunano na podlagi enačb 45 in 56, nižje od vrednosti, določene v skladu s Prilogo IV k Uredbi (EU) 2023/956. Kadar Komisija meni, da so predloženi alternativni uradni viri zanesljivi, po možnosti do 30. junija naslednjega leta za to tretjo državo ali skupino tretjih držav spremeni privzeto vrednost električne energije. Spremenjena privzeta vrednost se uporablja za električno energijo, uporabljeno pri proizvodnji uvoženega blaga v letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov.

Kadar tretja država ali skupina tretjih držav predloži nabore podatkov iz alternativnih uradnih virov po 30. juniju danega leta in Komisija meni, da so zanesljivi, Komisija po možnosti do 30. junija drugega leta, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov, za to tretjo državo ali skupino tretjih držav spremeni privzeto vrednost električne energije. Spremenjena privzeta vrednost se uporablja za električno energijo, uporabljeno pri proizvodnji blaga, uvoženega v letu, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov. Kadar Komisija ustrezne privzete vrednosti spremeni v letu, ki sledi letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov, pred rokom za predložitev deklaracij CBAM v skladu s členom 6 Uredbe (EU) 2023/956, se spremenjene privzete vrednosti uporabljajo za električno energijo, uporabljeno pri proizvodnji blaga, uvoženega v letu, v katerem so bili predloženi nabori podatkov iz alternativnih uradnih virov.

Emisijski faktor se izračuna na podlagi aritmetičnega povprečja emisijskih faktorjev za zadnje petletno obdobje pred poročanjem, za katerega so na voljo zanesljivi podatki.

Komisija za izračun alternativnih privzetih vrednosti izračuna letne emisijske faktorje in ustrezno bruto proizvodnjo električne energije v tretji državi ali skupini tretjih držav na podlagi naslednje enačbe:

(enačba 39)

pri čemer:

Em el,l je letni emisijski faktor vseh virov električne energije v danem letu v tretji državi,

E el,l je skupna bruto proizvodnja električne energije iz vseh virov električne energije v danem letu, EF i je emisijski faktor za vsak vir električne energije i in

E el,i,l je letna bruto proizvodnja električne energije za vsak vir električne energije i.

Komisija izračuna emisijski faktor kot drseče povprečje navedenega petletnega obdobja, ki se začne s trenutnim letom, od katerega se odštejeta dve leti, na podlagi naslednje enačbe:

(enačba 40)

pri čemer:

Em el je emisijski faktor, izračunan iz drsečega povprečja emisijskih faktorjev v petletnem obdobju, ki se začne s trenutnim letom, od katerega se odštejeta dve leti,

Em el,l je emisijski faktor za vsako leto i,

i je spremenljivi indeks za leta, ki jih je treba upoštevati, in

l je trenutno leto.

Če so na voljo novejši zanesljivi podatki, se lahko obdobje drsečega povprečja začne s tekočim letom, od katerega se odšteje eno leto, in konča s trenutnim letom, od katerega se odšteje pet let.

E.   SPREMLJANJE VHODNIH MATERIALOV

Določi se količina vsakega vhodnega materiala, porabljena v vsakem proizvodnem procesu, da se izračunajo skupne vgrajene emisije kompleksnega blaga, proizvedenega v skladu s točko B Priloge III.

Če so vhodni materiali zajeti v istem proizvodnem procesu v skladu s členom 4(9), se določi le količina dodatnih porabljenih vhodnih materialov, pridobljenih iz drugih naprav ali drugih proizvodnih procesov.

Porabljena količina in emisijske lastnosti se določijo ločeno za vsak proizvodni proces, iz katerega izvira vhodni material. Metode, uporabljene za določanje zahtevanih podatkov, se navedejo v načrtu za spremljanje naprave, pri čemer se uporabijo določbe, navedene v nadaljevanju.

(1)

Kadar je vhodni material proizveden v napravi, vendar v drugem proizvodnem procesu, kot je določeno z uporabo člena 4, nabori podatkov, ki jih je treba določiti, vključujejo: (a) specifične vgrajene neposredne in posredne emisije vhodnega materiala kot povprečje v poročevalnem obdobju, izražene v t CO2e na tono vhodnega materiala; (b) količino vhodnega materiala, porabljenega v vsakem proizvodnem procesu naprave.

(2)

Kadar je vhodni material pridobljen iz druge naprave, nabori podatkov, ki jih je treba določiti, vključujejo: (a) državo porekla uvoženega blaga; (b) napravo, v kateri je bil proizveden in je opredeljena z: — edinstveno oznako naprave, če je na voljo, — veljavno kodo Združenih narodov za trgovinske in prometne lokacije (UN/LOCODE) za zadevno lokacijo, — popolnim naslovom in njegovim angleškim prepisom ter — zemljepisnimi koordinatami naprave; (c) če vhodni material izvira iz tretjih držav in ozemelj, ki niso izvzeta v skladu s točko 1 Priloge III k Uredbi (EU) 2023/956: (d) uporabljene proizvodne poti, kot so opredeljene v Prilogi I; (e) vrednosti veljavnih posameznih parametrov, ki so potrebni za določitev vgrajenih emisij in navedeni v točki 2 Priloge IV; (f) specifične vgrajene neposredne in posredne emisije vhodnega materiala kot povprečje v najnovejšem razpoložljivem poročevalnem obdobju, izražene v t CO2e na tono vhodnega materiala; (g) začetni in končni datum poročevalnega obdobja, uporabljen v napravi, iz katere je bil pridobljen vhodni material; (h) Če vhodni material izvira iz tretjih držav in ozemelj, ki so izvzeta na podlagi Priloge III, točka 1, k Uredbi (EU) 2023/956, se specifične vgrajene emisije štejejo za ničelne. (i) količino vhodnega materiala, porabljenega v vsakem proizvodnem procesu naprave.

(3)	Za vsako količino vhodnega materiala, za katero so bili prejeti nepopolni ali pomanjkljivi podatki iz točke 2, se uporabijo veljavne privzete vrednosti, ki so na voljo v skladu s Prilogo IV k Uredbi (EU) 2023/956.

(4)	Kadar se vrsta vhodnega materiala proizvaja v različnih proizvodnih procesih, se specifične vgrajene emisije teh vhodnih materialov izračunajo kot tehtano povprečje teh različnih proizvodnih procesov.

F.   SPREMLJANJE DEJAVNOSTNIH STOPENJ

Dejavnostna stopnja proizvodnega procesa se izračuna kot skupna masa blaga, ki zapusti proizvodni proces v poročevalnem obdobju, merjena v funkcionalnih enotah in tonah blaga. Kadar so proizvodni procesi opredeljeni tako, da je vključena tudi proizvodnja vhodnih materialov, se dvojno štetje prepreči tako, da se štejejo samo končni proizvodi proizvodnega procesa.

Upošteva se samo blago, ki se lahko proda ali neposredno uporabi kot vhodni material v drugem proizvodnem procesu. Proizvodi, ki ne ustrezajo specifikaciji, stranski proizvodi, odpadki in ostanki, proizvedeni v proizvodnem procesu, se ne upoštevajo pri določanju dejavnostne stopnje ne glede na to, ali so vrnjeni v proizvodne procese, dobavljeni v druge naprave ali odstranjeni. Zato se jim pri vstopu v drug proizvodni proces dodelijo ničelne vgrajene emisije.

Za določanje dejavnostnih stopenj se uporabljajo zahteve za merjenje iz točke B.4.

G.   STANDARDNI FAKTORJI, UPORABLJENI PRI SPREMLJANJU NEPOSREDNIH EMISIJ NA RAVNI NAPRAVE

Standardni emisijski faktorji goriv, povezani s spodnjimi kurilnimi vrednostmi

Preglednica 1

Emisijski faktorji goriv, povezani s spodnjimi kurilnimi vrednostmi in spodnjimi kurilnimi vrednostmi na maso goriva

Opis vrste goriva	Emisijski faktor (t CO2/TJ)	Spodnja kurilna vrednost (TJ/Gg)	Vir
Surova nafta	73,3	42,3	Smernice IPCC iz leta 2006
Orimulzija	77,0	27,5	Smernice IPCC iz leta 2006
Kondenzati zemeljskega plina	64,2	44,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Motorni bencin	69,3	44,3	Smernice IPCC iz leta 2006
Kerozin (razen kerozina za reaktivne motorje)	71,9	43,8	Smernice IPCC iz leta 2006
Nafta iz skrilavca	73,3	38,1	Smernice IPCC iz leta 2006
Plinsko/dizelsko olje	74,1	43,0	Smernice IPCC iz leta 2006
Ostanki kurilnega olja	77,4	40,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Utekočinjeni naftni plini	63,1	47,3	Smernice IPCC iz leta 2006
Etan	61,6	46,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Primarni bencin	73,3	44,5	Smernice IPCC iz leta 2006
Bitumen	80,7	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Maziva	73,3	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Naftni koks	97,5	32,5	Smernice IPCC iz leta 2006
Petrokemične surovine	73,3	43,0	Smernice IPCC iz leta 2006
Rafinerijski plin	57,6	49,5	Smernice IPCC iz leta 2006
Parafinski voski	73,3	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Beli špirit in posebni bencini	73,3	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Drugi naftni derivati	73,3	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Antracit	98,3	26,7	Smernice IPCC iz leta 2006
Koksni premog	94,6	28,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Drugi bituminozni premog	94,6	25,8	Smernice IPCC iz leta 2006
Subbituminozni premog	96,1	18,9	Smernice IPCC iz leta 2006
Lignit	101,0	11,9	Smernice IPCC iz leta 2006
Naftni skrilavec in katranski pesek	107,0	8,9	Smernice IPCC iz leta 2006
Briketi iz črnega premoga	97,5	20,7	Smernice IPCC iz leta 2006
Koksarniški koks in lignitni koks	107,0	28,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Plinski koks	107,0	28,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Katran iz črnega premoga	80,7	28,0	Smernice IPCC iz leta 2006
Plin iz plinarn	44,4	38,7	Smernice IPCC iz leta 2006
Koksarniški plin	44,4	38,7	Smernice IPCC iz leta 2006
Plavžni plin	260	2,47	Smernice IPCC iz leta 2006
Konvertorski plin	182	7,06	Smernice IPCC iz leta 2006
Zemeljski plin	56,1	48,0	Smernice IPCC iz leta 2006
Industrijski odpadki	143	n. r.	Smernice IPCC iz leta 2006
Odpadna olja	73,3	40,2	Smernice IPCC iz leta 2006
Šota	106,0	9,76	Smernice IPCC iz leta 2006
Odpadne pnevmatike	85,0  (5)	n. r.	Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj – Pobuda cementne industrije na področju trajnostnega razvoja (WBCSD CSI)
Ogljikov monoksid	155,2  (6)	10,1	J. Falbe in M. Regitz, Römpp Chemie Lexikon, Stuttgart, 1995
Metan	54,9  (7)	50,0	J. Falbe in M. Regitz, Römpp Chemie Lexikon, Stuttgart, 1995

Preglednica 2

Emisijski faktorji goriv, povezani s spodnjimi kurilnimi vrednostmi (SKV) in spodnjimi kurilnimi vrednostmi na maso biomasnega materiala

Biomasni material	Predhodni emisijski faktor [t CO2 / TJ]	SKV [GJ/t]	Vir
Les/lesni odpadki (sušeno na zraku (8))	112	15,6	Smernice IPCC iz leta 2006
Sulfitna lužina (črna lužina)	95,3	11,8	Smernice IPCC iz leta 2006
Druge primarno trdne biomase	100	11,6	Smernice IPCC iz leta 2006
Oglje	112	29,5	Smernice IPCC iz leta 2006
Biobencin	70,8	27,0	Smernice IPCC iz leta 2006
Biodizli	70,8	37,0	Smernice IPCC iz leta 2006 (9)
Druga tekoča biogoriva	79,6	27,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Deponijski plin (10)	54,6	50,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Plin iz mulja (11)	54,6	50,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Drug bioplin (11)	54,6	50,4	Smernice IPCC iz leta 2006
Komunalni odpadki (delež biomase) (12)	100	11,6	Smernice IPCC iz leta 2006

Emisijski faktorji, povezani z emisijami iz proizvodnih procesov

Preglednica 3

Stehiometrični emisijski faktor za emisije iz proizvodnih procesov pri razgradnji karbonatov (metoda A)

Karbonat	Emisijski faktor [t CO2/t karbonata]
CaCO3	0,440
MgCO3	0,522
Na2CO3	0,415
BaCO3	0,223
Li2CO3	0,596
K2CO3	0,318
SrCO3	0,298
NaHCO3	0,524
FeCO3	0,380
Splošno	Emisijski faktor = [M(CO2 )] / {Y × [M(x)] + Z ×[M(CO3 2 -)]} X = kovina M(x) = molekulska masa X v [g/mol] M(CO2 ) = molekulska masa CO2 v [g/mol] M(CO3 2 -) = molekulska masa CO3 2 - v [g/mol] Y = stehiometrično število X Z = stehiometrično število CO3 2 -

Preglednica 4

Stehiometrični emisijski faktor za emisije iz proizvodnih procesov pri razgradnji karbonatov na podlagi oksidov zemljoalkalijskih kovin (metoda B)

Oksid	Emisijski faktor [t CO2/t oksida]
CaO	0,785
MgO	1,092
BaO	0,287
Splošno: XYOZ	Emisijski faktor = [M(CO2 )] / {Y × [M(x)] + Z × [M(O)]} X = zemljoalkalijska ali alkalijska kovina M(x) = molekulska masa X v [g/mol] M(CO2 ) = molekulska masa CO2 [g/mol] M(O) = molekulska masa O [g/mol] Y = stehiometrično število X = 1 (za zemljoalkalijske kovine) = 2 (za alkalijske kovine) Z = stehiometrično število O = 1

Preglednica 5

Emisijski faktorji za emisije iz proizvodnih procesov materialov v drugih proizvodnih procesih (proizvodnja železa ali jekla ter predelava železnih kovin)  (13)

Vhodni ali izhodni material	Vsebnost ogljika (t C/t)	Emisijski faktor (t CO2/t)
Direktno reducirano železo (DRI)	0,0191	0,07
Ogljene elektrode EAF	0,8188	3,00
EAF dodatek ogljika v peč	0,8297	3,04
Železovi briketi, pridobljeni iz vročega železa	0,0191	0,07
Konvertorski plin	0,3493	1,28
Naftni koks	0,8706	3,19
Grodelj	0,0409	0,15
Železo/odpadno železo	0,0409	0,15
Jeklo/odpadno jeklo	0,0109	0,04

Potenciali globalnega segrevanja za toplogredne pline, ki niso CO2

Preglednica 6

Potenciali globalnega segrevanja

Plin	Potencial globalnega segrevanja
N2O	265 t CO2e/t N2O
CF4	6 630  t CO2e/t CF4
C2F6	11 100  t CO2e/t C2F6

---

(1)  Medvladni panel Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC): Metodološka navodila IPCC za izračun nacionalnih evidenc toplogrednih plinov.

(2)  Upravljavec naprave mora faktor določiti z lastnimi meritvami. Če to tehnično ni izvedljivo ali vključuje nerazumno visoke stroške, se uporabijo vrednosti za metodologijo CWPB.

(3)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2024/2620 z dne 30. julija 2024 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevami za to, da se za toplogredne pline šteje, da so postali trajno kemično vezani v proizvodu (UL L, 2024/2620, 4.10.2024, ELI: https://eur-lex.europa.eu/eli/reg_del/2024/2620/oj).

(4)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/2066 z dne 19. decembra 2018 o spremljanju emisij toplogrednih plinov in poročanju o njih v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter spremembi Uredbe Komisije (EU) št. 601/2012 (UL L 334, 31.12.2018, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg_impl/2018/2066/oj).

(5)  Ta vrednost je predhodni emisijski faktor, tj. pred uporabo deleža biomase, če je primerno.

(6)  Na podlagi spodnje kurilne vrednosti 10,12 TJ/t.

(7)  Na podlagi spodnje kurilne vrednosti 50,01 TJ/t.

(8)  Pri danem emisijskem faktorju se predvideva približno 15-odstotna vsebnost vode v lesu. Svež les lahko vsebuje do 50 % vode. Spodnja kurilna vrednost popolnoma suhega lesa se določi na podlagi naslednje enačbe:

Pri čemer je SKVsuh spodnja kurilna vrednost popolnoma suhega materiala, v je vsebnost vode (masni delež) in

je izparilna entalpija vode. Na podlagi iste enačbe se lahko spodnja kurilna vrednost za dano vsebnost vode preračuna iz suhe spodnje kurilne vrednosti.

(9)  Spodnja kurilna vrednost je vzeta iz Priloge III k Direktivi (EU) 2018/2001.

(10)  Za deponijski plin, plin iz mulja in drug bioplin: standardne vrednosti se nanašajo na čisti biometan. Za doseganje pravilnih standardnih vrednosti je potreben popravek glede vsebnosti metana v plinu.

(11)  Na podlagi spodnje kurilne vrednosti 50,01 TJ/t.

(12)  Smernice IPCC navajajo tudi vrednosti za fosilni delež komunalnih odpadkov: EF = 91,7 t CO2/TJ; SKV = 10 GJ/t.

(13)   Smernice IPCC iz leta 2006 za nacionalne registre toplogrednih plinov.

PRILOGA III

Pravila za pripisovanje emisij blagu

A.   NAČELA ZA PRIPISOVANJE PODATKOV PROIZVODNIM PROCESOM

A.1   Pripisovanje, kadar so podatki na voljo

Metode spremljanja podatkov za vsak proizvodni proces se določijo v načrtu za spremljanje v skladu s Prilogo II. Redno se pregledujejo, da se izboljša kakovost podatkov, po možnosti v skladu s točko A te priloge.

Kadar k rezultatom meritev prispeva več merilnih instrumentov različne kakovosti in je vsota podatkov o proizvodnem procesu drugačna od podatkov, določenih ločeno za napravo, se uporabi enoten „faktor uskladitve“ za enoten popravek, da se doseže skupna vrednost za napravo, kot sledi:

FUskl = Dnapr /Σ DPP

(enačba 41)

pri čemer:

FUskl je faktor uskladitve,

Dnapr je vrednost, določena za napravo kot celoto, in

DPP so vrednosti za posamezne proizvodne procese.

Podatki za posamezne proizvodne procese se nato popravijo, kot je navedeno v nadaljevanju, pri čemer je DPP, popr popravljena vrednost DPP :

DPP, popr = DPP × FUskl

(enačba 42)

Kadar podatki za določen nabor podatkov niso na voljo za vsak proizvodni proces, se vhodni materiali, proizvodi in ustrezne emisije pripišejo na podlagi pravil iz točke A.2.

A.2   Pripisovanje v primeru pomanjkanja podatkov ali večfunkcionalnih procesov

V primeru pomanjkanja podatkov iz točke A.1 ali v primeru večfunkcionalnih procesov bo pripisovanje temeljilo na ustrezni osnovni fizični povezavi, ki se nanaša na ločevanje vhodnih in izhodnih tokov večfunkcionalnega procesa ali objekta v skladu z ustrezno merljivo fizično povezavo med vhodnimi materiali in soproizvodi.

Z izjemo pravil iz točk A.2.1, A.2.2 in A.2.3 te priloge se vhodni materiali, proizvodi in ustrezne emisije pripišejo na podlagi funkcionalne enote posameznega proizvedenega blaga.

Isto pravilo o pripisovanju se uporablja, da se blagu pripišejo tako emisije kot tudi zajete in shranjene emisije.

Če je za proizvodni proces potrebna uporaba različnih pravil o pripisovanju, se uporabljajo v naslednjem vrstnem redu:

(1)	pripisovanje emisij toplotnim tokovom;

(2)	pripisovanje emisij odpadnim plinom;

(3)	pripisovanje po funkcionalnih enotah ali pripisovanje po molarnem razmerju, kot je ustrezno.

A.2.1   Kemikalije in gnojila

Če se kot soproizvod večfunkcionalnega procesa proizvaja kemična snov v zbirnih kategorijah blaga kemikalije ali gnojila, pripisovanje med kemičnimi snovmi temelji na molarnem razmerju.

Emisije iz proizvodnega procesa se pripišejo vodiku na podlagi molskih razmerij z naslednjo enačbo:

(enačba 43)

pri čemer:

Em i so neposredne ali posredne emisije, pripisane vsakemu soproizvodu i, ki se proizvede v poročevalnem obdobju, in izražene v tonah CO2,

Em skupno so neposredne ali posredne emisije celotnega proizvodnega procesa v poročevalnem obdobju, izražene v tonah CO2,

m i, proiz je masa vsakega soproizvoda i, proizvedenega v napravi v poročevalnem obdobju, izražena v tonah,

M i je molska masa vsakega soproizvoda i.

Če molska masa enega od soproizvodov ni znana, se emisije pripišejo na podlagi mase soproizvodov.

A.2.2   Toplotni pretoki in soproizvodnja

Izmerljiva toplota iz procesov, ki niso izgorevanje ali delna oksidacija goriv

Izmerljivi toploti, proizvedeni z eksotermnimi kemijskimi procesi, ki niso izgorevanje in delna oksidacija goriv, na primer pri proizvodnji amoniaka ali solitrne kisline, se dodelijo ničelne emisije CO2e.

Izmerljiva toplota, proizvedena v napravi drugače kot s soproizvodnjo

Za izmerljivo toploto, proizvedeno z izgorevanjem goriv v napravi, razen toplote, proizvedene v soproizvodnji, se določi emisijski faktor ustrezne mešanice goriv, emisije, ki jih je mogoče pripisati proizvodnemu procesu, pa se izračunajo na naslednji način:

Emtoplota = EFmešanica × Qporabljena / η

(enačba 44)

pri čemer:

Emtoplota so emisije, povezane s toploto, iz proizvodnega procesa v t CO2,

EFmešanica je emisijski faktor zadevne mešanice goriv, izražen v t CO2/TJ, ki po potrebi vključuje emisije iz čiščenja dimnih plinov,

Qporabljena je količina izmerljive toplote, porabljene v proizvodnem procesu, ki je izražena v TJ, in

η je učinkovitost procesa proizvodnje toplote.

EFmešanica se izračuna na naslednji način:

EFmešanica = (Σ PDi × SKVi × EFi + EmČDP) / (Σ PDi × SKVi)

(enačba 45)

pri čemer:

PDi so letni podatki o dejavnosti (tj. porabljene količine) goriv i, uporabljenih za proizvodnjo izmerljive toplote, izraženi v tonah ali Nm3,

SKVi so spodnje kurilne vrednosti goriv i, izražene v TJ/t ali TJ/Nm3,

EFi so emisijski faktorji goriv i, izraženi v t CO2/TJ, in

EmČDP so emisije iz proizvodnih procesov za čiščenje dimnih plinov, izražene v t CO2.

Izmerljiva toplota, proizvedena v napravi v soproizvodnji

Kadar se izmerljiva toplota in električna energija proizvajata v soproizvodnji (tj. soproizvodnja toplote in električne energije), se ustrezne emisije, pripisane izmerljivi toploti in električni energiji, določijo v skladu s to točko. Pravila v zvezi z električno energijo se po potrebi uporabljajo tudi za proizvodnjo mehanske energije.

Emisije naprave za soproizvodnjo se določijo na naslednji način:

(enačba 46)

pri čemer:

EmSTE so emisije naprave za soproizvodnjo v poročevalnem obdobju, izražene v t CO2,

PDi so letni podatki o dejavnosti (tj. porabljene količine) goriv i, uporabljenih v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije, izraženi v tonah ali Nm3,

SKVi so spodnje kurilne vrednosti goriv i, izražene v TJ/t ali TJ/Nm3,

EFi so emisijski faktorji goriv i, izraženi v t CO2/TJ, in

EmČDP so emisije iz proizvodnih procesov za čiščenje dimnih plinov, izražene v t CO2.

Vhodna energija v napravo za soproizvodnjo toplote in električne energije se izračuna v skladu z enačbo 33. Zadevna povprečna učinkovitost proizvodnje toplote in proizvodnje električne energije (ali po potrebi mehanske energije) v poročevalnem obdobju se izračuna na naslednji način:

	(enačba 47)
	(enačba 48)

pri čemer:

ηtoplota je povprečna učinkovitost proizvodnje toplote v poročevalnem obdobju (brez merske enote),

Qneto je neto količina toplote, proizvedene v poročevalnem obdobju v napravi za soproizvodnjo, izražena v TJ in določena v skladu s točko C.1.2,

Evložek je vhodna energija iz goriv, izražena v TJ,

ηel je povprečna učinkovitost proizvodnje električne energije v poročevalnem obdobju (brez merske enote) in

Eel je neto proizvodnja električne energije v napravi za soproizvodnjo v poročevalnem obdobju, izražena v TJ.

Kadar določitev učinkovitosti ηtoplota in ηel tehnično ni izvedljiva ali bi povzročila nerazumno visoke stroške, se uporabijo vrednosti na podlagi tehnične dokumentacije (projektirane vrednosti) naprave. Če take vrednosti niso na voljo, se uporabita konservativni standardni vrednosti ηtoplota  = 0,55 in ηel  = 0,25.

Faktorji pripisovanja za toploto in električno energijo iz soproizvodnje toplote in električne energije se izračunajo na naslednji način:

	(enačba 49)
	(enačba 50)

pri čemer:

FSTE, toplota je faktor pripisovanja za toploto (brez merske enote),

FSTE, el je faktor pripisovanja za električno energijo (ali po potrebi mehansko energijo) (brez merske enote),

ηref, toplota je referenčna učinkovitost za proizvodnjo toplote v samostojnem kotlu (brez merske enote) in

ηref, el je referenčna učinkovitost proizvodnje električne energije brez soproizvodnje (brez merske enote).

Ustrezne referenčne učinkovitosti, specifične za gorivo, so navedene točki G v Prilogi II.

Specifični emisijski faktor izmerljive toplote, povezane s soproizvodnjo toplote in električne energije, ki ga je treba uporabiti za pripisovanje emisij, povezanih s toploto, proizvodnim procesom, se izračuna na podlagi naslednje enačbe:

EFSTE, toplota = EmSTE × FSTE, toplota / Qneto

(enačba 51)

pri čemer:

EFSTE, toplota je emisijski faktor za proizvodnjo izmerljive toplote v napravi za soproizvodnjo, izražen v t CO2/TJ, in

Qneto je neto toplota, proizvedena v napravi za soproizvodnjo in izražena v TJ.

Emisije iz proizvodnje toplote v soproizvodnji, ki jih je mogoče pripisati proizvodnemu procesu, se izračunajo na naslednji način:

Emtoplota = EFSTE, toplota × Qporabljena

pri čemer:

Qporabljena je količina izmerljive toplote, porabljene v proizvodnem procesu, izražena v TJ.

Specifični emisijski faktor električne energije, povezane s soproizvodnjo toplote in električne energije, ki ga je treba uporabiti za pripisovanje posrednih emisij proizvodnim procesom, se izračuna na podlagi naslednje enačbe:

EFSTE, el = EmSTE × FSTE, el / Eel, proiz

(enačba 52)

pri čemer:

Eel, proiz je električna energija, proizvedena v napravi za soproizvodnjo toplote in električne energije.

Če uporabljena mešanica goriv vključuje odpadni plin, katerega emisijski faktor je višji od standardnega emisijskega faktorja zemeljskega plina iz preglednice 1 v točki G Priloge II, se namesto emisijskega faktorja odpadnega plina za izračun EFmešanica uporabi navedeni standardni emisijski faktor.

Izmerljiva toplota, proizvedena zunaj naprave

Kadar se v proizvodnem procesu porablja izmerljiva toplota, proizvedena zunaj naprave, je treba emisije, povezane s toploto, vključiti ne glede na to, ali toplota izvira iz proizvodnega procesa blaga iz Priloge I k Uredbi (EU) 2023/956 ali ne. V tem primeru se emisije, povezane s toploto, določijo z eno od naslednjih metod:

(1)

če se v napravi, ki proizvaja toploto, izvaja spremljanje emisij v skladu s to uredbo ter preverjanje virov emisij in količin izvožene izmerljive toplote v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2025/2551, se emisijski faktor izmerljive toplote določi z uporabo ustreznih enačb iz prejšnjih točk na podlagi podatkov o emisijah, ki jih predloži upravljavec naprave, ki proizvaja izmerljivo toploto;

(2)	kadar metoda iz točke 1 ni na voljo, se uporabi standardna vrednost na podlagi standardnega emisijskega faktorja goriva, ki se najpogosteje uporablja v industrijskem sektorju države, ob predpostavki, da je učinkovitost kotla 90 %.

Dodatna pravila za pripisovanje emisij izmerljive toplote

Kadar se izgube izmerljive toplote določijo ločeno od količin, uporabljenih v proizvodnih procesih, se emisije, povezane s temi izgubami toplote, sorazmerno dodajo emisijam vseh proizvodnih procesov, v katerih se uporablja izmerljiva toplota, proizvedena v napravi, da se zagotovi, da se 100 % količine neto izmerljive toplote, proizvedene v napravi, uvožene vanjo ali izvožene iz nje, ter količin, prenesenih med proizvodnimi procesi, pripiše proizvodnim procesom brez opustitve ali dvojnega štetja.

A.2.3   Odpadni plini

Če se v proizvodnem procesu blaga porabijo odpadni plini iz drugega proizvodnega procesa, se emisije pripišejo na podlagi enačbe 53.

(enačba 53)

pri čemer:

VOP je prostornina uvoženega odpadnega plina,

SKVOP je spodnja kurilna vrednost uvoženega odpadnega plina in

EFZP je standardni emisijski faktor zemeljskega plina, kot je naveden v točki G Priloge II.

Če se odpadni plini iz proizvodnega procesa blaga porabijo v drugem proizvodnem procesu, se emisije pripišejo v skladu z enačbo 54, če lahko upravljavec naprave predloži zadostne dokaze za preverjanje.

(enačba 54)

pri čemer:

VOP, izvožen je prostornina odpadnega plina, izvoženega iz proizvodnega procesa,

SKVOP je spodnja kurilna vrednost odpadnega plina,

EFZP je standardni emisijski faktor zemeljskega plina, kot je naveden v točki G Priloge II, in

Poprη je faktor za upoštevanje razlike v učinkovitosti med uporabo odpadnega plina in uporabo zemeljskega plina kot referenčnega goriva. Standardna vrednost Poprη je 0,667.

A.3   Metode izračuna

Za pripis emisij naprave blagu se emisije, vhodni materiali in proizvodi pripišejo proizvodnim procesom, opredeljenim v skladu s točko A.4, na podlagi enačbe 55 za neposredne emisije in enačbe 56 za posredne emisije, pri čemer se za parametre, navedene v enačbi, uporabijo skupne vrednosti v celotnem poročevalnem obdobju. Pripisane neposredne in posredne emisije se nato na podlagi enačb 57 in 58 pretvorijo v specifične vgrajene neposredne in posredne emisije blaga, proizvedenega v proizvodnem procesu.

(enačba 55)

Kadar je vrednost PripisEm neposr pri izračunu negativna, se določi na nič.

	(enačba 56)
	(enačba 57)
	(enačba 58)

pri čemer:

PripisEm neposr	so pripisane neposredne emisije proizvodnega procesa v celotnem poročevalnem obdobju, izražene v t CO2e,
PripisEm posr	so pripisane posredne emisije proizvodnega procesa v celotnem poročevalnem obdobju, izražene v t CO2e,
PeposrEm *	so neposredno pripisljive emisije iz proizvodnega procesa, določene za poročevalno obdobje v skladu s pravili iz točke B Priloge II in točke A te priloge ter naslednjimi pravili: izmerljiva toplota: kadar se goriva porabijo za proizvodnjo izmerljive toplote, ki se porabi zunaj zadevnega proizvodnega procesa ali se uporablja v več proizvodnih procesih (kar vključuje primere uvoza iz drugih naprav in izvoza vanje), emisije goriv niso vključene v emisije, ki jih je mogoče neposredno pripisati proizvodnemu procesu, ampak se dodajo s parametrom EmT, uvoz , da se prepreči dvojno štetje, odpadni plini: emisije, ki jih povzročajo odpadni plini, proizvedeni in v celoti porabljeni v istem proizvodnem procesu, so vključene v NeposrEm*. Emisije zaradi izgorevanja odpadnih plinov, izvoženih iz proizvodnega procesa, so v celoti vključene v NeposrEm*, ne glede na to, kje se porabijo. Vendar se za izvoz odpadnih plinov izračuna parameter OPpopr, izvoz. Emisije zaradi izgorevanja odpadnih plinov, uvoženih iz drugih proizvodnih procesov, se ne upoštevajo v NeposrEm*. Namesto tega se izračuna parameter OPpopr, uvoz ,
Em T, uvoz	so emisije, enakovredne količini izmerljive toplote, uvožene v proizvodni proces, ki so določene za poročevalno obdobje v skladu s pravili iz točke A.2 te priloge in naslednjimi pravili: emisije, povezane z izmerljivo toploto, uvoženo v proizvodni proces, vključujejo uvoz iz drugih naprav, drugih proizvodnih procesov v isti napravi in toploto, prejeto iz tehnične enote (npr. osrednje elektrarne v napravi ali kompleksnejšega parnega omrežja z več enotami za proizvodnjo toplote), ki dobavlja toploto več proizvodnim procesom. Emisije izmerljive toplote se izračunajo na podlagi naslednje enačbe: (enačba 52) pri čemer: EFtoplota je emisijski faktor za proizvodnjo izmerljive toplote, določen v skladu s točko A.2 te priloge in izražen v tonah CO2/TJ, in Quvoz je neto toplota, uvožena v proizvodni proces in porabljena v njem ter izražena v TJ,
Em T,izvoz	so emisije, enakovredne količini izmerljive toplote, izvožene iz proizvodnega procesa, ki so določene za poročevalno obdobje v skladu s pravili iz točke A.2 te priloge. Za izvoženo toploto se uporabijo emisije dejansko znane mešanice goriv v skladu s točko A.2 te priloge ali – če dejanska mešanica goriv ni znana – standardni emisijski faktor goriva, ki se najpogosteje uporablja v državi in industrijskem sektorju, ob predpostavki, da je učinkovitost kotla 90 %. Toplota, pridobljena v procesih, ki temeljijo na električni energiji, in pri proizvodnji solitrne kisline, se ne upošteva,
OP popr, uvoz	so pripisane neposredne emisije proizvodnega procesa, v katerem se porabljajo odpadni plini, uvoženi iz drugih proizvodnih procesov, ki se popravijo za poročevalno obdobje,
OP popr, izvoz	so emisije, enakovredne količini odpadnih plinov, izvoženih iz proizvodnega procesa, ki so določene za poročevalno obdobje,
Em el, proiz	so emisije, enakovredne količini električne energije, proizvedene v mejah proizvodnega procesa, ki so določene za poročevalno obdobje v skladu s pravili iz točke D Priloge II,
Em el, porab	so emisije, enakovredne količini električne energije, porabljene v mejah proizvodnega procesa, ki so določene za poročevalno obdobje v skladu s pravili iz točke D Priloge II,
SVE b, neposr	so specifične vgrajene neposredne emisije blaga b, izražene v t CO2e na funkcionalno enoto in veljavne za poročevalno obdobje,
SVE b, posr	so specifične vgrajene posredne emisije blaga b, izražene v t CO2e na funkcionalno enoto in veljavne za poročevalno obdobje,
DS b	je dejavnostna stopnja blaga b, tj. količina blaga b, proizvedena v poročevalnem obdobju v zadevni napravi, ki je določena v skladu s točko F Priloge II in izražena v funkcionalnih enotah.

B.   IZRAČUN SPECIFIČNIH VGRAJENIH EMISIJ KOMPLEKSNEGA BLAGA

V skladu s Prilogo IV k Uredbi (EU) 2023/956 se specifične vgrajene emisije SVEb kompleksnega blaga b, izračunajo na naslednji način:

	(enačba 59)
	(enačba 60)

pri čemer:

SVE b so specifične vgrajene neposredne ali posredne emisije (kompleksnega) blaga b, izražene v t CO2e na funkcionalno enoto,

PripisEm b so pripisane neposredne ali posredne emisije iz proizvodnega procesa, v katerem je proizvedeno blago b, določene v skladu s točko A.3 te priloge za poročevalno obdobje in izražene v t CO2e,

DS b je dejavnostna stopnja proizvodnega procesa, v katerem je proizvedeno blago b, za poročevalno obdobje, ki je določena v skladu s točko F Priloge II in izražena v funkcionalnih enotah,

VE vhodniMat so vgrajene neposredne ali posredne emisije vseh vhodnih materialov, porabljenih v poročevalnem obdobju, izražene v t CO2e,

M i je masa vhodnega materiala i, uporabljenega v proizvodnem procesu, v katerem se v poročevalnem obdobju proizvede blago b, izražena v funkcionalnih enotah vhodnega materiala i, ter

SVE i so specifične vgrajene neposredne ali posredne emisije vhodnega materiala i, izražene v t CO2e na funkcionalno enoto vhodnega materiala i.

Pri tem izračunu se upoštevajo samo vhodni materiali, ki niso zajeti v istem proizvodnem procesu kot blago b. Kadar se isti vhodni material pridobi iz različnih proizvodnih procesov, se vhodni material iz posameznih naprav obravnava ločeno.

Če vhodni material i izvira iz Unije ali ene od držav ali ozemelj, izvzetih na podlagi točke 1 Priloge III k Uredbi (EU) 2023/956, se njegove specifične vgrajene neposredne ali posredne emisije štejejo kot nične.

Kadar ima vhodni material i sam po sebi vhodne materiale, se najprej upoštevajo navedeni vhodni materiali na podlagi iste metode izračuna za izračun vgrajenih emisij vhodnega materiala i, preden se uporabijo za izračun vgrajenih emisij blaga b. Ta metoda se uporablja rekurzivno za vse vhodne materiale, ki so kompleksno blago.

Parameter Mi se nanaša na skupno maso vhodnega materiala, ki je potrebna za proizvodnjo količine DSg . Vključuje tudi količine vhodnega materiala, ki ne končajo v kompleksnem blagu, ampak se lahko v proizvodnem procesu razdelijo, odrežejo, sežgejo, kemično spremenijo itd. in proizvodni proces zapustijo kot stranski proizvodi, ostanki, odpadki ali emisije.

Za zagotovitev podatkov, ki jih je mogoče uporabiti neodvisno od dejavnostnih stopenj, se določi specifična masna poraba mi za vsak vhodni material i in vključi v sporočilo v skladu s Prilogo IV:

(enačba 61)

Tako se lahko specifične vgrajene emisije kompleksnega blaga b izrazijo kot:

(enačba 62)

pri čemer:

pe b so specifične pripisane neposredne ali posredne emisije iz proizvodnega procesa, v katerem se proizvede blago b, izražene v t CO2e na tono blaga b, ki so enakovredne specifičnim vgrajenim emisijam brez vgrajenih emisij vhodnih materialov:

(enačba 63)

m i je specifična masna poraba vhodnega materiala i, ki se porabi v proizvodnem procesu, v katerem se proizvede ena funkcionalna enota blaga b, izražena v funkcionalnih enotah vhodnega materiala i na funkcionalno enoto blaga b (tj. brez merskih enot), in

SVE i so specifične vgrajene neposredne ali posredne emisije vhodnega materiala i, izražene v t CO2e na funkcionalno enoto vhodnega materiala i.

Za blago, katerega funkcionalne enote so tone vsebnosti klinkerja in se trži v različnih razponih sestav, upravljavec specifične vgrajene emisije blaga izračuna glede na klinker, ki ga vsebuje blago, pri čemer uporabi povprečje za vsak razpon sestave v skladu z enačbo 64:

SEEg(Cki ) = SEEg × CKi

(enačba 64)

pri čemer:

SEEg(Cki ) so specifične vgrajene emisije blaga z vsebnostjo klinkerja CKi ,

SVE b so specifične vgrajene emisije, izračunane z enačbo 59 ali 62,

VK i je povprečna vsebnost klinkerja v blagu v razponu sestave v tonah klinkerja na tono blaga.

Za blago, katerega funkcionalne enote so kilogrami vsebnosti dušika in se trži v različnih razponih sestav, upravljavec specifične vgrajene emisije blaga izračuna glede na dušik, ki ga vsebuje blago, pri čemer uporabi povprečje za vsak razpon sestave v skladu z enačbo 65:

(enačba 65)

pri čemer:

so specifične vgrajene emisije blaga z vsebnostjo dušika Ni ,

SVE b so specifične vgrajene emisije, izračunane z enačbo 59 ali 62,

N i je povprečna vsebnost dušika v blagu v razponu sestave v kilogramih dušika na tono blaga.

Za blago, katerega funkcionalna enota je dodatna enota kilogram vsebnosti dušika in se trži v različnih razponih sestav, upravljavec specifične vgrajene emisije blaga izračuna glede na dušik, ki ga vsebuje blago, pri čemer uporabi povprečje za vsak razpon sestave v skladu z enačbo 66:

(enačba 66)

pri čemer:

so specifične vgrajene emisije blaga z vsebnostjo dušika Ni ,

SVE b so specifične vgrajene emisije, izračunane z enačbo 59 ali 62,

N i je povprečna vsebnost dušika v blagu v razponu sestave v kilogramih dušika na tono blaga.

Razponi sestave za vsebnost klinkerja in dušika ne smejo presegati 10 %.

Za blago, katerega funkcionalne enote so tone vsebnosti klinkerja, kilogrami vsebnosti dušika ali dodatna enota kilogram vsebnosti dušika in ki se trži v sestavah, proizvedenih po naročilu, upravljavec naprave izda izjavo o vsebnosti klinkerja oziroma vsebnosti dušika za vsako pošiljko z izračunom specifičnih vgrajenih emisij v skladu z ustrezno enačbo 64, 65 oziroma 66, pri čemer sta VKi in Ni specifična vsebnost klinkerja oziroma vsebnost dušika v pošiljki.

C.   HARMONIZIRANE REFERENČNE VREDNOSTI UČINKOVITOSTI ZA LOČENO PROIZVODNJO ELEKTRIČNE ENERGIJE IN TOPLOTE

V spodnjih preglednicah harmonizirane referenčne vrednosti učinkovitosti za ločeno proizvodnjo električne energije in toplote temeljijo na spodnji kurilni vrednosti in standardnih atmosferskih pogojih ISO (temperatura okolja 15 °C, 1,013 bara, 60-odstotna relativna vlažnost).

Preglednica 1

Faktorji referenčne učinkovitosti za proizvodnjo električne energije

Kategorija		Vrsta goriva	Leto konstrukcije
			pred letom 2012	2012–2015	od leta 2016
Trdna goriva	S1	Črni premog, vključno z antracitom, bituminoznim premogom, sub-bituminoznim premogom, koksom, polkoksom, naftnim koksom	44,2	44,2	44,2
	S2	Lignit, lignitni briketi, nafta iz skrilavca	41,8	41,8	41,8
	S3	Šota/šotni briketi	39,0	39,0	39,0
	S4	Suha biomasa, vključno z lesom in drugo trdno biomaso, vključno z lesnimi peleti in briketi, sušenimi lesnimi sekanci, čistimi in suhimi lesnimi odpadki, orehovimi lupinami ter olivnimi in drugimi koščicami	33,0	33,0	37,0
	S5	Druga trdna biomasa, vključno z vsemi vrstami lesa, ki niso navedene pod S4, ter črno in sulfitno lužino	25,0	25,0	30,0
	S6	Komunalni in industrijski odpadki (neobnovljivi) ter obnovljivi/biorazgradljivi odpadki	25,0	25,0	25,0
Tekoča goriva	L7	Težko kurilno olje, plinsko olje/dizelsko gorivo, drugi naftni derivati	44,2	44,2	44,2
	L8	Tekoča biogoriva, vključno z biometanolom, bioetanolom, biobutanolom, biodizlom in drugimi tekočimi biogorivi	44,2	44,2	44,2
	L9	Tekoči odpadki, vključno z biorazgradljivimi in neobnovljivimi odpadki (vključno z lojem, maščobo in sladnimi tropinami)	25,0	25,0	29,0
Plini	G10	Zemeljski plin, utekočinjeni naftni plin, utekočinjeni zemeljski plin in biometan	52,5	52,5	53,0
	G11	Rafinerijski plini, vodik in sintezni plin	44,2	44,2	44,2
	G12	Bioplin, proizveden z anaerobno presnovo, deponijski plin in plin iz čistilnih naprav	42,0	42,0	42,0
	G13	Koksarniški plin, plavžni plin, rudniški plin in drugi pridobljeni plini (razen rafinerijskega plina)	35,0	35,0	35,0
Drugo	O14	Odpadna toplota (vključno z izpušnimi plini, nastalimi pri visokotemperaturnih procesih, proizvodi iz eksotermnih kemičnih reakcij)			30,0

Preglednica 2

Faktorji referenčne učinkovitosti za proizvodnjo toplote

Kategorija		Vrsta goriva	Leto konstrukcije
			pred letom 2016			od leta 2016
			Topla voda	Para (1)	Neposredna uporaba izpušnih plinov (2)	Topla voda	Para (1)	Neposredna uporaba izpušnih plinov (2)
Trdna goriva	S1	Črni premog, vključno z antracitom, bituminoznim premogom, sub-bituminoznim premogom, koksom, polkoksom, naftnim koksom	88	83	80	88	83	80
	S2	Lignit, lignitni briketi, nafta iz skrilavca	86	81	78	86	81	78
	S3	Šota/šotni briketi	86	81	78	86	81	78
	S4	Suha biomasa, vključno z lesom in drugo trdno biomaso, vključno z lesnimi peleti in briketi, sušenimi lesnimi sekanci, čistimi in suhimi lesnimi odpadki, orehovimi lupinami ter olivnimi in drugimi koščicami	86	81	78	86	81	78
	S5	Druga trdna biomasa, vključno z vsemi vrstami lesa, ki niso navedene pod S4, ter črno in sulfitno lužino	80	75	72	80	75	72
	S6	Komunalni in industrijski odpadki (neobnovljivi) ter obnovljivi/biorazgradljivi odpadki	80	75	72	80	75	72
Tekoča goriva	L7	Težko kurilno olje, plinsko olje/dizelsko gorivo, drugi naftni derivati	89	84	81	85	80	77
	L8	Tekoča biogoriva, vključno z biometanolom, bioetanolom, biobutanolom, biodizlom in drugimi tekočimi biogorivi	89	84	81	85	80	77
	L9	Tekoči odpadki, vključno z biorazgradljivimi in neobnovljivimi odpadki (vključno z lojem, maščobo in sladnimi tropinami)	80	75	72	75	70	67
Plini	G10	Zemeljski plin, utekočinjeni naftni plin, utekočinjeni zemeljski plin in biometan	90	85	82	92	87	84
	G11	Rafinerijski plini, vodik in sintezni plin	89	84	81	90	85	82
	G12	Bioplin, proizveden z anaerobno presnovo, deponijski plin in plin iz čistilnih naprav	70	65	62	80	75	72
	G13	Koksarniški plin, plavžni plin, rudniški plin in drugi pridobljeni plini (razen rafinerijskega plina)	80	75	72	80	75	72
Drugo	O14	Odpadna toplota (vključno z izpušnimi plini, nastalimi pri visokotemperaturnih procesih, proizvodi iz eksotermnih kemičnih reakcij)	—	—	—	92	87	—

---

(1)  Če naprave za uparjevanje pri izračunu toplotnega izkoristka pri soproizvodnji toplote in električne energije ne upoštevajo kondenzacijskega vračila, se vrednosti učinkovitosti za paro, navedene v zgornji preglednici, povečajo za 5 odstotnih točk.

(2)  Vrednosti za neposredno uporabo izpušnih plinov se uporabijo, če je temperatura 250 °C ali več.