(1)

Mikroplastika je vseprisotna, obstojna in se prenaša prek meja. Je škodljiva za okolje in potencialno škodljiva za zdravje ljudi. Škoda, ki jo mikroplastika povzroča okolju in potencialno zdravju ljudi, se lahko še poveča, kadar so prisotni skrb vzbujajoči škodljivi kemični aditivi in druge snovi, dodani v fazi proizvodnje in predelave. Mikroplastika se zlahka prenaša po zraku in celinskih površinskih vodah ter z oceanskimi tokovi, in njena mobilnost je oteževalni dejavnik. Najti jo je mogoče v tleh, vključno s kmetijskimi zemljišči, jezerih, rekah, ustjih rek, na plažah, v lagunah, morjih, oceanih in oddaljenih, nekoč nedotaknjenih regijah. Njena prisotnost v tleh vpliva na lastnosti tal in povzroča spremembe tal, ki negativno vplivajo na rast nekaterih rastlin. Vplivi mikroplastike na morsko okolje so obširno dokumentirani. Mikroplastiko v morskem okolju je skoraj nemogoče zbrati in znano je, da jo zaužijejo številni organizmi in živali ter da povzroča škodo biotski raznovrstnosti in ekosistemom. Plastični peleti so lahko v vodnem okolju obstojni več desetletij, morske živali, zlasti morske ptice in morske želve, ki jih zaužijejo, pa lahko utrpijo telesne poškodbe ali poginejo. Mikroplastika prispeva tudi k podnebnim spremembam, saj je dodaten vir emisij toplogrednih plinov in pritiska na ekosisteme. Bistven del problema je zmožnost mikroplastike, da deluje kot prenašalec adsorbiranih strupenih snovi ali patogenih mikroorganizmov. Ljudje so mikroplastiki izpostavljeni prek zraka in z uživanjem hrane. Vse večja ozaveščenost glede prisotnosti mikroplastike v prehranski verigi lahko spodkoplje zaupanje potrošnikov in ima gospodarske posledice. Na območjih, kjer pride do izpustov, bi lahko nastali negativni gospodarski učinki na dejavnosti, kot so gospodarski ribolov in kmetijstvo, pa tudi rekreacija in turizem.

(2)

Skupina glavnih znanstvenih svetovalcev Komisije je v svojem mnenju z dne 30. aprila 2019 z naslovom „Okoljska in zdravstvena tveganja onesnaževanja z mikroplastiko“ navedla, da obstajajo pomembni razlogi za zaskrbljenost in za sprejetje previdnostnih ukrepov.

(3)

Plastični peleti so vsi materiali za oblikovanje, ki so primarnega oziroma sekundarnega izvora ali obeh ter vsebujejo polimere, ne glede na to, ali so pridobljeni iz biomase ali pa naj bi se sčasoma biološko razgradili. Uporabljajo se predvsem pri proizvodnji plastičnih izdelkov prek oblikovanja, kar zajema oblikovanje v ožjem smislu, ekstrudiranje, penjenje, tvorjenje filma, komprimiranje ali vbrizgavanje. Lahko pa se uporabljajo tudi pri proizvodnji izdelkov, ki niso iz plastike, kadar so takšni peleti kemično inkapsulirani v matriks, kot je lahek beton, ali fizično vsebovani v izdelku, kot je asfalt. Lahko vsebujejo kemične aditive in so lahko v različnih oblikah, kot so plastični granulat, zrnca, kosmiči, smole, valji, kroglice, prah, mikroprah, mikrokroglice in aglomerati. Običajno imajo premer od 2 do 5 milimetrov, lahko pa so tudi manjši ali večji.

(4)

Prah plastičnih peletov je industrijski ostanek pri ravnanju s plastičnimi peleti, njihovem mletju ali predelavi, ki se ne uporablja pri proizvodnji plastičnih izdelkov in zato ne spada na področje uporabe opredelitve plastičnih peletov iz te uredbe. Nastajanje takšnega prahu je težko preprečiti, vendar ga je mogoče karseda zmanjšati. Ekstrahirati bi ga bilo treba s filtri ali zajemalnimi napravami kot zdravstveni in varnostni ukrep pri delu.

(5)

Izguba plastičnih peletov je tretji največji vir nenamerno izpuščene mikroplastike v okolje v Uniji in posledica slabih praks ravnanja v vseh fazah dobavne verige plastičnih peletov, kar zajema proizvodnjo, vključno z recikliranjem, pripravo matičnih zmesi, dodajanje aditivov, pretvorbo, predelavo, distribucijo, prevoz, tudi po morju, in druge logistične dejavnosti, skladiščenje, pakiranje ter čiščenje posod in rezervoarjev za plastične pelete. Zato je pristop, ki temelji na dobavni verigi, bistven za zagotovitev, da so vsi gospodarski akterji, ki so vključeni v ravnanje s plastičnimi peleti, zavezani k preprečevanju izgube. Evropska industrija, ki proizvaja plastiko, je leta 2015 začela postopoma sprejemati mednarodni program Operation Clean Sweep® (OCS) kot prostovoljno zavezo. V okviru tega programa vsako podjetje, ki izdeluje plastične pelete ali ravna z njimi, priznava pomen ničelne izgube plastičnih peletov in se zavezuje k sprejetju najboljših praks. Čeprav podpisniki OCS takšne prakse na splošno dobro razumejo, se te ne izvajajo v celoti. Industrija plastike program OCS še vedno ne izvaja v zadostni meri.

(6)

Vplivi onesnaževanja z mikroplastiko na okolje in zdravje ljudi vzbujajo skrb skoraj povsod po svetu. Nekatere države članice so sprejele ali predlagale namenske ukrepe. Vendar bi raznovrstne nacionalne omejitve lahko ovirale delovanje notranjega trga.

(7)

V sklopu boja proti onesnaževanju s plastiko je Komisija v sporočilu z dne 16. januarja 2018 z naslovom „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“ potrdila tveganja, povezana z mikroplastiko, in pozvala k sprejetju inovativnih rešitev za različne vire mikroplastike. Komisija je svojo zavezo ponovno potrdila v svojih sporočilih z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru, z dne 11. marca 2020 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in z dne 12. maja 2021 o akcijskem načrtu za ničelno onesnaževanje. Akcijski načrt za ničelno onesnaževanje med svojimi cilji za leto 2030 navaja 30-odstotno zmanjšanje količine mikroplastike, izpuščene v okolje.

(8)

Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (4) obravnava onesnaževanje z mikroplastiko z uvedbo omejitve dajanja v promet mikroplastike, ki je namerno dodana v izdelke, saj uporaba sintetičnih polimernih mikrodelcev kot takih ali namerno dodanih v izdelkih povzroča precejšnje onesnaževanje z mikroplastiko, takšno onesnaževanje pa pomeni nesprejemljivo tveganje za okolje.

(9)

Pogodbenice Konvencije o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika (v nadaljnjem besedilu: Konvencija OSPAR) so junija 2021 sprejele Priporočilo OSPAR 2021/06 o zmanjšanju izgube plastičnih peletov v morsko okolje (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo OSPAR 2021/06), katerega namen je zmanjšati morske odpadke s spodbujanjem pravočasnega razvoja in izvajanjem učinkovitih in usklajenih standardov za preprečevanje izgube peletov in shem certificiranja za celotno dobavno verigo plastike. Mednarodna pomorska organizacija (IMO), ki preučuje ukrepe za zmanjšanje tveganja, povezanega s prevozom plastičnih peletov po morju, je izdala nezavezujočo okrožnico MEPC.1/Circ 909 o priporočilih za prevoz plastičnih peletov v tovornih zabojnikih po morju (v nadaljnjem besedilu: MEPC.1/Circ 909). V zvezi s tem morajo Unija in njene države članice pozorno spremljati vsakršen prihodnji razvoj dogodkov na ravni IMO in imeti vodilno vlogo pri zagotavljanju visoke ravni varstva okolja glede tega vprašanja, na primer z določitvijo visokega standarda varstva.

(10)

Unija in njene države članice so v prispevku Unije, ki so ga predložile Programu za okolje Združenih narodov (ZN) pred drugim zasedanjem medvladnega pogajalskega odbora o mednarodnem pravno zavezujočem instrumentu o onesnaževanju s plastiko (INC-2), poudarile potrebo po tem, da prihodnji instrument vključuje ukrepe za zmanjšanje nenamernih izpustov mikroplastike.

(11)

Čeprav obstajajo pravni akti Unije o preprečevanju odpadkov, onesnaževanja, morskih odpadkov in kemikalij, ni posebnih pravil Unije, ki bi preprečevala izgubo plastičnih peletov kot vir onesnaževanja z mikroplastiko v celotni dobavni verigi. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa osnovna načela za ravnanje z odpadki in uvaja splošne obveznosti za države članice glede sprejetja ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov. Te splošne obveznosti bi bilo treba dopolniti z obravnavo določenih vidikov in zahtev za skrbno ravnanje s plastičnimi peleti, zato da ti ne bi postali odpadek.

(12)

Proizvodnja polimernih materialov v industrijskem obsegu sicer sodi na področje uporabe Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), vendar pa druge dejavnosti, kot so predelava, prevoz ali skladiščenje plastičnih peletov, ki jih običajno izvajajo mala in srednja podjetja, niso zajete z navedeno direktivo. Tudi referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah v proizvodnji polimerov iz avgusta 2007, ki je bil pripravljen na podlagi Direktive Sveta 96/61/ES (7), ne obravnava samega vprašanja izgube plastičnih peletov.

(13)

Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) obravnava spremljanje in ocenjevanje vplivov mikroodpadkov, vključno z mikroplastiko, na obalno in morsko okolje. Pripravljena je bila posodobitev prvih smernic za spremljanje morskih odpadkov, da bi se harmonizirale metodologije, tudi glede spremljanja prisotnosti in porazdelitve plastičnih peletov vzdolž obale. Vendar Direktiva 2008/56/ES ne vključuje posebnih zahtev glede preprečevanja ali zmanjševanja izgube plastičnih peletov pri viru.

(14)

Uredba Komisije (EU) 2023/2055 (9), ki spreminja Prilogo XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006, obravnava izgube sintetičnih polimernih mikrodelcev, tj. plastičnih peletov za uporabo na industrijskih območjih, kot izpusti, ki se jim je mogoče izogniti, in uvaja zahtevo glede letnega poročanja o ocenjeni količini mikroplastike, izpuščene v okolje. Čeprav ta zahteva ne vključuje metodologije za ocenjevanje izgub, je njen namen pridobiti več informacij o izgubi plastičnih peletov in izboljšati kakovost informacij, pridobljenih za ocenjevanje tveganj, povezanih s to mikroplastiko, v prihodnosti.

(15)

Da bi se zagotovilo varno in odgovorno ravnanje s plastičnimi peleti v vseh fazah njihove dobavne verige ter s tem preprečile izgube v okolje in dosegel cilj ničelne izgube plastičnih peletov, je treba določiti zahteve za ravnanje s plastičnimi peleti v celotni dobavni verigi, in sicer pri proizvodnji, vključno z izhodnim materialom iz recikliranja, pripravi matičnih zmesi, dodajanju aditivov, pretvorbi, predelavi, distribuciji, prevozu, skladiščenju, pakiranju ter čiščenju posod in rezervoarjev na čistilnih postajah. Ta uredba bi se morala uporabljati za vse subjekte, ki ravnajo s plastičnimi peleti v celotni dobavni verigi, ne glede na njihovo končno uporabo.

(16)

V zahtevah glede ravnanja bi bilo treba upoštevati mednarodno priporočene dobre prakse ravnanja in obstoječe zahteve za ravnanje s plastičnimi peleti, ki jih je določila industrija v Uniji. V zvezi s tem je pomembno, da si Unija in njene države članice prizadevajo, da bi priporočila v MEPC.1/Circ 909 postala obvezna na mednarodni ravni. Poleg tega lahko Unija spodbuja razpravo na mednarodni ravni o obveznosti prevoznikov, da o prevozu plastičnih peletov v državi, ki ni država, v kateri imajo sedež, uradno obvestijo pristojne organe.

(17)

Glede na škodljivost plastičnih peletov, kadar se izgubijo v okolje, in ob upoštevanju splošne obveznosti gospodarskih subjektov in prevoznikov, da preprečijo izgubo plastičnih peletov, kot je določena v tej uredbi, je primerno določiti posebne zahteve glede informacij, in sicer v obliki piktograma in opozorilne izjave. Da bi zmanjšali breme gospodarskih subjektov in prevoznikov, bi moralo biti mogoče takšne zahteve izvajati ob upoštevanju že obstoječih obveznosti iz Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006. V odstavkih 7 in 10 vnosa 78 navedene priloge so določene zahteve glede informacij za dobavitelje sintetičnih polimernih mikrodelcev. V tej uredbi bi bilo treba dobavitelje sintetičnih polimernih mikrodelcev razumeti kot vsakega proizvajalca, uvoznika, nadaljnjega uporabnika ali distributerja, ki daje na trg plastične pelete, ki so sintetični polimerni mikrodelci. Ustrezne informacije bi morali navesti na oznaki, embalaži, navodilu za uporabo ali varnostnem listu. Navedene ustrezne informacije bi morali biti sposobni zagotoviti pri zagotavljanju informacij, kot je določeno v vnosu 78, odstavek 10, Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006. Ker pa so lahko različni možni načini zagotavljanja navedenih ustreznih informacij različno učinkoviti pri prispevanju k izpolnjevanju splošne obveznosti preprečevanja izgub, je primerno, da Komisija oceni njihovo relativno učinkovitost v okviru pregleda te uredbe.

(18)

Kadar se plastični peleti izpustijo v morsko okolje in se v njem raznesejo, lahko škodujejo živim virom in morskim organizmom ter ovirajo druge zakonite načine uporabe morja, kot sta ribolov in akvakultura. Ker plastični peleti pticam izgledajo kot ikre, zajemajo približno 70 % plastike, ki jo zaužijejo morske ptice, čeprav plastični peleti predstavljajo le 0,05 % plastičnih delcev v površinskih vodah. Takšni majhni plastični delci so bili odkriti v želodcih 63 od približno 250 svetovnih vrst morskih ptic. Poleg tega se ocenjuje, da so plastični peleti po teži drugi največji neposredni vir onesnaženja morja z mikroplastiko. Po ocenah naj bi se vsako leto v oceanih znašlo več milijard posameznih plastičnih peletov. Razlog za to so majhne in tudi obsežne izgube in razsutja na kopnem in morju v vseh fazah dobavne verige, zlasti med tranzitom plastičnih peletov. Poleg tega lahko plastične pelete naplavi na plaže in obale, kar negativno vpliva na turizem in dejavnosti na obali. V več izrednih dogodkih, v katere so bila vpletena morska plovila, je bilo v morsko okolje izpuščenih več ton plastičnih peletov, kar je imelo katastrofalne posledice za okolje in lokalne skupnosti. V nesreči plovila Toconao, ki je leta 2023 prizadela severno obalo Španije, je bilo na primer izgubljenih šest tovornih zabojnikov in eden izmed njih je vseboval tisoč 25-kilogramskih vreč plastičnih peletov. Zaradi tega je na galicijsko obalo naplavilo na milijone plastičnih peletov.

(19)

Da bi obravnavali to vprašanje z vidika pomorskega prevoza, je Odbor IMO za varstvo morskega okolja leta 2024 odobril MEPC.1/Circ.909. Ker pa navedena priporočila niso pravno zavezujoča, bi morala Unija v skladu s svojo obveznostjo iz Pogodb glede ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja ter spodbujanja ukrepov na mednarodni ravni za reševanje globalnih okoljskih problemov, v tej uredbi uvesti zavezujoča pravila, da bi na tem področju prva na svetu dosegla višjo raven varstva okolja. Vkrcevalci bi morali zagotoviti, da so plastični peleti pakirani v kakovostno embalažo, da se informacije o prevozu pravočasno predložijo upravljavcu, agentu in kapitanu morskega plovila ter da je posebna zahteva za natovarjanje ustrezno izpolnjena. Upravljavci, agenti in kapitani morskih plovil bi morali na podlagi informacij o prevozu, ki jih prejmejo od vkrcevalcev, zagotoviti, da so tovorni zabojniki, ki vsebujejo plastične pelete, ustrezno natovorjeni in zavarovani tako, da se čim bolj zmanjšajo nevarnosti za morsko okolje, ne da bi se pri tem zmanjšala varnost morskega plovila in oseb na krovu. To pomeni, da bi bilo treba tovorne zabojnike, ki vsebujejo plastične pelete, natovoriti pod krov, kadar je to razumno izvedljivo, na izpostavljenih delih krova pa na zaščitenih območjih v sredini. Te zahteve dopolnjujejo splošna pravna okvira IMO in Unije o varnosti pomorskega prevoza in preprečevanju onesnaževanja z ladij, zlasti Direktivo 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), s katero je bil vzpostavljen sistem za preprečevanje nesreč in onesnaževanja morja ob upoštevanju pravil mednarodnega prava.

(20)

Gospodarski subjekti, prevozniki iz EU in prevozniki iz držav nečlanic EU bi morali zahteve za ravnanje s plastičnimi peleti izvajati po prednostnem vrstnem redu ukrepov, pri katerem je glavna prednostna naloga preprečevanje izpusta plastičnih peletov v okolje. Zato bi bilo treba kot prvi korak preprečiti razsutje plastičnih peletov iz primarnega skladiščenja med rutinskim ravnanjem in tako zmanjšati tveganje razsutja na najnižjo možno raven, vključno z izogibanjem kakršnemu koli nepotrebnemu ravnanju, na primer z zmanjšanjem števila pretovornih mest, in z uporabo kakovostne embalaže, čemur bi morala slediti zadrževanje razsutih plastičnih peletov, da bi se preprečila njihova izguba v okolje, in čiščenje po razsutju ali izgubi kot zadnji korak. Posredovanja za zadrževanje in čiščenje bi bilo treba izvajati tako, da se čim bolj zmanjša okoljska škoda, zlasti v občutljivih habitatih.

(21)

Čeprav je cilj te uredbe preprečiti izgube plastičnih peletov pri vseh gospodarskih subjektih, prevoznikih iz EU in prevoznikih iz držav nečlanic EU, bi bilo treba prilagoditi obveznosti za mikro, mala in srednja podjetja, da se zmanjša njihovo breme. Po drugi strani pa se državam članicam ne bi smelo preprečiti, da uvedejo ali ohranijo strožje zaščitne ukrepe. Takšni ukrepi, vključno z ukrepi, ki veljajo za gospodarske subjekte, ki ravnajo z več kot 5 tonami plastičnih peletov, morajo biti skladni s Pogodbama.

(22)

Da bi zagotovili sledljivost plastičnih peletov, s katerimi se ravna in ki se prevažajo v vsaki državi članici, ter da bi pristojnim organom omogočili učinkovito opravljanje pregledov skladnosti, morajo biti naprave ki ravnajo s plastičnimi peleti, in prevozniki, ki jih prevažajo, registrirani.

(23)

Da bi preprečili izgube plastičnih peletov, bi morali gospodarski subjekti pripraviti, izvajati in stalno posodabljati načrt obvladovanja tveganja, vključno z oceno tveganja, v katerem opredelijo možnosti razsutij in izgub ter dokumentirajo zlasti obstoječo posebno opremo in postopke za preprečevanje in zadrževanje izgub plastičnih peletov ter čiščenje po njih. V načrtu obvladovanja tveganja bi bilo treba glede na naravo in velikost naprave ter obsega njene dejavnosti upoštevati tudi stroške in koristi dodatne opreme in postopkov za odzivanje na ugotovljena tveganja. Kadar so bili plastičnim peletom dodani aditivi, bi morali gospodarski subjekti upoštevati nevarne lastnosti zadevnih plastičnih peletov, kadar pa je verjetno, da bi takšni aditivi v primeru izgube plastičnih peletov povečali škodo za zdravje ljudi ali okolje, bi morali gospodarski subjekti razmisliti o vključitvi teh informacij v načrt obvladovanja tveganja.

(24)

Da bi lahko pristojni organi preverili skladnost z zahtevami iz načrta obvladovanja tveganja, bi jim morali gospodarski subjekti predložiti načrt obvladovanja tveganja, ki so ga pripravili, skupaj z lastno izjavo o skladnosti ali certifikatom, kot je ustrezno.

(25)

Gospodarski subjekti bi morali imeti možnost, da s pristopom, ki temelji na tveganju, določijo posebno opremo, ki jo je treba namestiti, ali postopke, ki jih je treba izvesti. Kljub temu bi morali imeti pristojni organi med preverjanjem skladnosti možnost zahtevati, da gospodarski subjekti spremenijo načrt obvladovanja tveganja, vključno s tem, da v določenem časovnem okviru sprejmejo katerega koli od ukrepov iz te uredbe, da se zagotovi ustrezno izpolnjevanje njenih zahtev.

(26)

Da bi ocenili ustreznost načrta obvladovanja tveganja, pripravljenega za vsako napravo, bi morali gospodarski subjekti voditi evidenco o ocenjenih količinah izgube plastičnih peletov na leto ter skupnih količinah, s katerimi se ravna. Za zmanjšanje bremena za gospodarske subjekte bi morali imeti pristojni organi in preveritelji možnost, da informacije o ocenjenih izpuščenih količinah uporabijo v okviru obveznosti poročanja na podlagi Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006.

(27)

Od prevoznikov se zaradi narave njihove dejavnosti ne bi smelo zahtevati, da pripravijo in izvajajo načrt obvladovanja tveganja. Namesto tega bi morali sprejeti konkretne ukrepe, namenjene preprečevanju, zadrževanju in odpravljanju razsutij in izgub. Te ukrepe bi morali preverjati pristojni organi, predvsem med samim prevozom. Nekatere od teh ukrepov bi bilo treba izvajati pri nakladanju in razkladanju, ki sta žariščni točki za razsutja in izgube. Običajno so za nakladanje in razkladanje odgovorni gospodarski subjekti in prevozniki, za prevoz pa le prevozniki.

(28)

Prevozniki iz držav nečlanic EU bi morali imenovati pooblaščenega zastopnika, ki bi moral delovati v njihovem imenu in na katerega bi se lahko obrnil kateri koli pristojni organ. Pooblaščeni zastopnik bi moral biti izrecno imenovan s pisnim pooblastilom prevoznika iz države nečlanice EU v zvezi s posebnimi obveznostmi iz te uredbe. Imenovanje takšnega zastopnika ne vpliva na pristojnost ali odgovornost prevoznika iz države nečlanice EU na podlagi te uredbe. V primeru neskladnosti prevoznika iz države nečlanice EU bi moral za pooblaščenega zastopnika, kar zadeva njegovo pooblastilo, veljati izvršilni postopek.

(29)

Za uspešno izvajanje ukrepov, potrebnih za preprečevanje in zadrževanje izgube plastičnih peletov ter čiščenje po njej, sta potrebna polno sodelovanje in zavezanost osebja, zaposlenega pri gospodarskih subjektih, prevoznikih iz EU in prevoznikih iz držav nečlanic EU. Od gospodarskih subjektov, prevoznikov iz EU in prevoznikov iz držav nečlanic EU bi bilo treba zahtevati, da usposobijo svoje osebje v skladu z njegovimi specifičnimi nalogami in odgovornostmi, da bi poznalo in znalo namestiti, uporabljati in vzdrževati opremo ter izvajati postopke, potrebne za zagotavljanje skladnosti z zahtevami iz te uredbe, vključno s tem, kako spremljati izgube plastičnih peletov in o njih poročati. Gospodarski subjekti, prevozniki iz EU in prevozniki iz držav nečlanic EU bi morali, kadar je primerno, sprejeti korektivne ukrepe, po potrebi vključno z izboljšanjem obstoječe opreme in postopkov. Prav tako bi bilo treba od njih zahtevati, da spremljajo letno ocenjene količine izgub in vodijo evidenco o njih, da bi pomagali zapolniti vztrajne vrzeli v znanju.

(30)

Srednja in velika podjetja imajo zaradi svoje velikosti običajno bolj zapleteno strukturo. Če upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah enakih ali večjih od praga 1 500 ton na leto, bi bilo treba od njih zahtevati, da za vsako napravo izvedejo dodatne ukrepe, kot sta izvedba letne notranje ocene in sprejetje programa usposabljanja, v katerem bodo obravnavane posebne potrebe usposabljanja in ureditve za program usposabljanja. Notranja ocena bi lahko zajemala področja, kot so ocenjene količine in vzroki izgub, oprema za preprečevanje, zadrževanje in čiščenje ali postopki, ki se izvajajo za preprečevanje prihodnjih izgub, in njihova učinkovitost, razprave z osebjem, pregledi opreme in vzpostavljenih postopkov ter revizija ustrezne dokumentacije.

(31)

Od mikropodjetij ter malih, srednjih in velikih podjetij, ki upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah, manjših od praga 1 500 ton na leto, bi bilo treba zahtevati lastno izjavo o skladnosti. Prav tako bi jim bilo treba omogočiti dovolj časa, da dokažejo svojo skladnost.

(32)

Podjetja, ki upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah enakih ali večjih od praga 1 500 ton na leto, so lahko odgovorna za večja tveganja izgube plastičnih peletov. Srednja in velika podjetja, ki upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah enakih ali večjih od praga 1 500 ton na leto, bi morala dokazati skladnost z zahtevami iz te uredbe s pridobitvijo in obnavljanjem certifikata, ki ga izdajo preveritelji. V skladu s pristopom, ki temelji na dobavni verigi, in ob omejitvi upravnega bremena bi morala mala podjetja, ki upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah enakih ali večjih od praga 1 500 ton na leto, dokazati skladnost s pridobitvijo certifikata, ki ga izdajo preveritelji in je veljaven pet let. Namen postopka certificiranja je tudi pomagati malim podjetjem, ki upravljajo naprave, v katerih se ravna s plastičnimi peleti v količinah enakih ali večjih od praga 1 500 ton na leto, pri določitvi ukrepov, ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev iz te uredbe. Po izteku veljavnosti certifikata bi morala takšna mala podjetja dokazati skladnost tako, da pristojni organ vsakih pet let od zadnjega uradnega obvestila uradno obvestijo o posodobitvi svojega načrta obvladovanja tveganja in lastni izjavi o skladnosti, razen če se takšna mala podjetja pravočasno odločijo, da bodo še naprej dokazovala skladnost z obnovitvijo certifikata, ki so ga izdali preveritelji.

(33)

Preveritelji, zlasti svetovalne službe, ne bi smeli opravljati nobene dejavnosti, ki bi lahko bila v nasprotju z njihovo neodvisnostjo presoje ali integriteto v zvezi z dejavnostmi certificiranja, za katere so akreditirani. Preveritelji so lahko akreditirani organi za ugotavljanje skladnosti ali okoljski preveritelji, ki imajo licenco za opravljanje preverjanja in potrjevanja v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Certifikat bi moral imeti enotni format, da se zagotovi homogenost informacij.

(34)

Da bi pristojni organi lahko učinkoviteje preverjali skladnost na podlagi te uredbe, bi jih morali certifikacijski organi uradno obvestiti o rezultatih svojih ocen. Certifikati ne bi smeli vplivati na ocenjevanje skladnosti, ki ga opravijo pristojni organi.

(35)

Pristojni organi bi morali za zagotovitev preglednosti nekatere informacije javno objaviti. To vključuje uradno obvestilo o upravljanih napravah, sodelovanje pri prevozu plastičnih peletov v Uniji, vključno z znatnimi spremembami tega, kar je bilo predhodno uradno sporočeno, imenovanje pooblaščenega zastopnika, načrte obvladovanja tveganja, lastne izjave o skladnosti, certifikate in dovoljenja, ki bi morali biti dostopni prek brezplačnega in neomejenega spletnega mesta, ki ga je mogoče zlahka najti. Vendar bi morali pristojni organi za zagotovitev varnosti in zaupnosti imeti možnost, da zadržijo določene podrobnosti, če bi njihovo razkritje ogrozilo varnost zadevnih naprav, varnost lokalnega prebivalstva ali druge javne interese. Komisija bi morala objaviti tudi sezname nacionalnih spletnih mest in pooblaščenih zastopnikov prevoznikov iz držav nečlanic EU, da se zagotovi širok dostop do teh informacij in hkrati ohrani poslovna tajnost.

(36)

Da bi se gospodarski subjekti registrirali v sistemu skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), morajo upoštevati okoljsko zakonodajo, vključno s to uredbo. Zato bi bilo treba šteti, da gospodarski subjekti, ki so registrirani v sistemu EMAS, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe, če okoljski preveritelj potrdi, da so zahteve iz te uredbe vključene v sistem okoljskega upravljanja teh gospodarskih subjektov in da se izvajajo. Takšni gospodarski subjekti bi zato morali biti izvzeti iz obveznosti certificiranja in uradnega obveščanja pristojnih organov o podaljšanju veljavnosti lastnih izjav in posodabljanja načrta obvladovanja tveganja. Poleg izvzetja, predvidenega za gospodarske subjekte, registrirane v sistemu EMAS, in zaradi zmanjšanja bremena drugih visoko integriranih sistemov bi morali gospodarski subjekti, ki pripravljajo in izvajajo druge sisteme okoljskega upravljanja za vsako napravo, imeti možnost, da so izvzeti iz skladnosti s to uredbo, če izpolnjujejo določena merila iz te uredbe.

(37)

Pristojni organi bi morali preverjati, ali gospodarski subjekti, prevozniki iz EU in prevozniki iz držav nečlanic EU izpolnjujejo obveznosti, določene v tej uredbi, pri čemer se po potrebi oprejo na ugotovitve, podane v okviru postopka certificiranja ali lastnih izjav. Takšno preverjanje bi moralo po potrebi temeljiti na okoljskih inšpekcijskih pregledih ali drugih ukrepih preverjanja in uporabljati pristop, ki temelji na tveganju. Inšpekcijske preglede bi bilo treba po možnosti uskladiti z inšpekcijskimi pregledi, ki se zahtevajo na podlagi drugih pravnih aktov Unije. Pristojni organi bi morali Komisiji zagotoviti informacije o izvajanju te uredbe.

(38)

Države članice bi morale imeti možnost, da skladnost s to uredbo zagotovijo z dovoljenji, ki temeljijo na sistemu rednih inšpekcijskih pregledov naprav, da se preučijo vsi ustrezni vplivi na okolje, tudi vplivi razsutij in izgub. V državi članici, ki se odloči, da bo skladnost uveljavljala in preverjala s takšnim sistemom dovoljenj in rednih inšpekcijskih pregledov, bi morali biti gospodarski subjekti izvzeti iz obveznosti pridobitve certifikata ali predložitve lastne izjave o skladnosti za tiste naprave, za katere imajo dovoljenje, v katerem so predpisani pogoji, potrebni za skladnost s to uredbo. Za naprave, za katere se uporablja takšno izvzetje, bi morali gospodarski subjekti ustrezni pristojni organ uradno obvestiti o načrtu obvladovanja tveganja in njegovih rednih posodobitvah. Kadar se skladnost zagotavlja z dovoljenji, bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe za revizijo pogojev iz obstoječih dovoljenj in izdati nova dovoljenja, da se tako pravočasno zagotovi skladnost s to uredbo.

(39)

V Direktivi 2008/98/ES je določeno, da morajo države članice od izvajalcev recikliranja zahtevati, da pridobijo dovoljenje, katerega pogoji zagotavljajo, da proizvodnja plastičnih peletov ne ogroža zdravja ljudi ali škodi okolju, zlasti z izogibanjem tveganjem za vodo, zrak, tla, rastline ali živali.

(40)

Gospodarski subjekti, prevozniki iz EU in prevozniki iz držav nečlanic EU bi morali sprejeti korektivne ukrepe, potrebne za ponovno vzpostavitev skladnosti s to uredbo, da bi čim bolj zmanjšali posledice morebitnih izgub. Zahtevani korektivni ukrepi bi morali biti sorazmerni z ugotovljeno kršitvijo in njenimi pričakovanimi škodljivimi vplivi na okolje. Kadar pristojni organi ugotovijo kršitev te uredbe, bi morali o njej uradno obvestiti gospodarski subjekt, prevoznika iz EU ali prevoznika iz države nečlanice EU in zahtevati sprejetje korektivnih ukrepov za ponovno vzpostavitev skladnosti.

(41)

Pristojni organi bi morali imeti minimalen nabor inšpekcijskih in izvršilnih pooblastil, da bi zagotovili skladnost s to uredbo, hitreje in učinkoviteje sodelovali med seboj ter gospodarske subjekte, prevoznike iz EU in prevoznike iz držav nečlanic EU, pooblaščene zastopnike, vkrcevalce, ter, kadar je to ustrezno, upravljavce, agente in kapitane morskih plovil, ki prevažajo plastične pelete, odvračali od kršenja te uredbe. Ta pooblastila bi morala zadostovati za soočanje z izzivi pri izvrševanju ter za preprečevanje, da bi gospodarski subjekti, ki ne izpolnjujejo zahtev, izkoristili vrzeli v sistemu izvrševanja s premestitvijo v države članice, katerih pristojni organi niso usposobljeni za boj proti nezakonitim praksam. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da vsa dejstva in okoliščine primera uporabijo kot dokaze za namene svojega inšpekcijskega pregleda.

(42)

Mikro, mala in srednja podjetja predstavljajo pomemben delež dobavne verige plastičnih peletov. Pri izpolnjevanju ustreznih obveznosti iz te uredbe bi se lahko soočala s posebnimi izzivi pri izvajanju in sorazmerno višjimi stroški. Komisija bi morala gospodarske subjekte in prevoznike ozaveščati o nujnosti preprečevanja izgub plastičnih peletov. Poleg tega bi morala Komisija v posvetovanju z vsemi ustreznimi deležniki pripraviti gradivo za usposabljanje, ki bi lahko bilo v različnih oblikah, vključno z navodili in tečaji, da bi gospodarskim subjektom in prevoznikom pomagala pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, zlasti v zvezi z zahtevami pri oceni tveganja. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati priporočilo OSPAR 2021/06. Države članice bi morale zagotoviti dostop do informacij in pomoči, zlasti mikro in malim podjetjem, v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti in zahtev glede ocenjevanja tveganja. Pomoč, ki jo zagotovijo države članice, bi lahko vključevala tehnično podporo in posebno usposabljanje za vse osebje, ki ravna s plastičnimi peleti. Vključevala bi lahko tudi finančno podporo, tudi za namene certificiranja za mala podjetja, pa tudi dostop do financiranja. Ukrepi držav članic bi morali biti sprejeti ob upoštevanju veljavnih pravil o državni pomoči.

(43)

Da bi se dosegla skupna podlaga za ocenjevanje izgub plastičnih peletov, je potrebna standardizirana metodologija, določena v harmoniziranem standardu, ki se sprejme v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (12). V Uredbi (EU) št. 1025/2012 je določen postopek za nasprotovanje harmoniziranim standardom, kadar ti ne izpolnjujejo v celoti zahtev iz navedene uredbe.

(44)

Za zagotovitev, da se dosežejo cilji te uredbe in učinkovito izvršujejo njene zahteve, bi morale države članice imenovati svoje pristojne organe, odgovorne za uporabo in izvrševanje te uredbe. V primeru, da je na ozemlju držav članic imenovan več kot en pristojni organ, bi morale države članice za zagotovitev učinkovitega izvajanja nalog pristojnih organov zagotoviti tesno sodelovanje med vsemi imenovanimi pristojnimi organi.

(45)

Za zagotovitev skladnosti bi morali pristojni organi tudi izvajati potrebne ukrepe, vključno z inšpekcijskimi pregledi in zaslišanji na podlagi ustreznih informacij, kot so utemeljene pritožbe, ki jih vložijo tretje osebe. Tretje osebe, ki vložijo pritožbo, bi morale biti zmožne dokazati zadosten interes ali zatrjevati kršitev določene pravice.

(46)

Države članice bi morale zagotoviti, da so za vse ukrepe, ki jih njihovi pristojni organi sprejmejo na podlagi te uredbe, na voljo učinkovita pravna sredstva v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije morajo sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, zagotoviti sodišča držav članic. Poleg tega člen 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. V tem smislu bi morale države članice zagotoviti, da se javnosti, vključno s fizičnimi ali pravnimi osebami, zajetimi s to uredbo, zagotovi dostop do pravnega varstva v skladu z obveznostmi, ki so jih države članice sprejele kot pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije ZN za Evropo (UN/ECE) o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah z dne 25. junija 1998 (13) (Aarhuška konvencija).

(47)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih oziroma sankcijah, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Države članice lahko določijo pravila za upravne kazni in kazenske sankcije. Zaradi naloženih kazenskih sankcij in upravnih kazni pa v nobenem primeru ne bi smela biti kršena pravica, da se za isto kaznivo dejanje ne sodi ali kaznuje dvakrat (načelo ne bis in idem), kot jo razlaga Sodišče Evropske unije. Za najresnejše kršitve, za katere je odgovorna pravna oseba, kot so kršitve, ki so zelo resne zaradi svoje narave, obsega in ponavljanja, ali tiste, ki pomenijo znatno tveganje za zdravje ljudi ali okolje, bi morale države članice zagotoviti, da njihov nacionalni sistem kazni oziroma sankcij vključuje upravne denarne kazni, katerih najvišji znesek bi moral znašati vsaj 3 % letnega prometa te pravne osebe v Uniji v poslovnem letu pred letom, v katerem se naloži upravna denarna kazen. Za takšne kršitve bi morale države članice brez poseganja v obveznosti, ki jih imajo na podlagi Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), imeti možnost, da poleg ali namesto tega naložijo kazenske sankcije, če so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(48)

Države članice bi morale po potrebi podpreti financiranje projektov, katerih cilji so čiščenje območij, onesnaženih s plastičnimi peleti, z uporabo okoljsko trajnostnih praks; zbiranje, obdelava in zagotavljanje informacij o izrednih dogodkih in nesrečah, ki povzročajo izgube, ter povezanih odzivih; izboljšanje poznavanja vplivov izgube plastičnih peletov na zdravje ljudi in okolje ter spodbujanje programov ozaveščanja, zlasti za najbolj prizadeta območja, kot so industrijska območja in pristanišča.

(49)

Kadar je bila zaradi kršitve te uredbe povzročena škoda zdravju ljudi, bi morale države članice zagotoviti, da lahko posamezniki, ki so bili prizadeti, od zadevnih fizičnih ali pravnih oseb zahtevajo in prejmejo odškodnino za to škodo. Takšna pravila o odškodnini prispevajo k uresničevanju ciljev ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja in varovanja človekovega zdravja, kot je določeno v členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Prav tako podpirajo pravico do življenja, osebne celovitosti in varovanja zdravja iz členov 2, 3 in 35 Listine ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine. Poleg tega Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15) zasebnim strankam ne daje pravice do odškodnine zaradi okoljske škode ali neposredne nevarnosti takšne škode.

(50)

Zato je primerno, da ta uredba obravnava pravico do odškodnine za škodo, ki jo utrpijo posamezniki, in zagotovi, da lahko posamezniki zaščitijo svoje pravice pred škodo, ki so jo zdravju povzročile kršitve te uredbe, da bi se s tem zagotovilo bolj učinkovito izvajanje te uredbe. Postopki v zvezi z odškodninskimi zahtevki bi morali biti oblikovani in se uporabljati tako, da ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravice do odškodnine.

(51)

Učinek te uredbe na procesno avtonomijo držav članic bi moral biti omejen na tisto, kar je potrebno za izpolnjevanje cilja varovanja zdravja ljudi prek varnega okolja, ki jih ta uredba uresničuje, in ne bi smel vplivati na druga nacionalna postopkovna pravila, ki določajo pravico do uveljavljanja odškodnine za kršitve te uredbe. Takšna nacionalna pravila pa ne bi smela ovirati učinkovitega delovanja mehanizma za uveljavljanje odškodnine, ki ga zahteva ta uredba.

(52)

Za zagotovitev, da lahko posamezniki zaščitijo svoje pravice v primeru škode, ki jo zdravju povzročijo kršitve te uredbe, in posledično za zagotovitev učinkovitejšega izvrševanja te uredbe bi bilo treba nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo zdravja ljudi ali okolja, vključno s tistimi, ki spodbujajo varstvo potrošnikov in izpolnjujejo vse zahteve na podlagi nacionalnega prava, kot člane zadevne javnosti opolnomočiti, da sodelujejo v postopkih, če države članice tako določijo, bodisi v imenu žrtve ali v njeno podporo, brez poseganja v nacionalna postopkovna pravila v zvezi z zastopanjem in obrambo pred sodišči. Običajno imajo države članice procesno avtonomijo, da zagotovijo učinkovito pravno sredstvo zoper kršitve prava Unije, pri čemer morajo spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Čeprav obstajajo obsežni epidemiološki dokazi o negativnih vplivih onesnaževanja na zdravje prebivalstva, pa ni preprosto vzpostaviti neposredne povezave med specifično izgubo plastičnih peletov in določenimi vplivi na zdravje ljudi ali okolje, in takšni vplivi na splošno tudi niso takojšnji.

(53)

Da bi se upoštevala tehnični in znanstveni napredek, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembami prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (16). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(54)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sporočanje informacij o izvajanju te uredbe. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(55)

Da bi imeli gospodarski subjekti, prevozniki iz EU, prevozniki iz držav nečlanic EU, vkrcevalci ter upravljavci, agenti in kapitani morskih plovil dovolj časa za prilagoditev zahtevam iz te uredbe, bi bilo treba njeno uporabo odložiti.

(56)

Ker cilja te uredbe, in sicer preprečevanja izgub plastičnih peletov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

„plastični peleti“ pomeni maso materiala, ki vsebuje polimere – ne glede na njeno obliko ali velikost –, ki se izdeluje za oblikovanje pri proizvodnji plastičnih izdelkov, ne glede na njeno dejansko uporabo;

(2)

„razsutje“ pomeni enkratno ali dolgotrajno uhajanje plastičnih peletov iz primarnega skladiščenja znotraj meja naprave ali znotraj cestnih vozil, železniških vagonov ali plovil za plovbo po celinskih plovnih poteh, ki prevažajo plastične pelete;

(3)

„izguba“ pomeni enkratno ali dolgotrajno uhajanje plastičnih peletov v okolje na kateri koli stopnji dobavne verige, bodisi izza meja naprave bodisi iz cestnih vozil, železniških vagonov, plovil za plovbo po celinskih plovnih poteh ali morskih plovil, ki zapuščajo pristanišče države članice ali pristajajo v njem, ki prevažajo plastične pelete;

(4)

„naprava“ pomeni vsak prostor, objekt, lokacijo, mesto ali kraj, v katerem se izvaja ena ali več gospodarskih dejavnosti, ki vključujejo ravnanje s plastičnimi peleti;

(5)

„gospodarski subjekt“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki v celoti ali delno upravlja ali nadzoruje napravo ali na katero je bilo preneseno pooblastilo za odločanje v zvezi s tehničnim delovanjem naprave, kadar je to predvideno v nacionalnem pravu;

(6)

„prevoznik iz EU“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v državi članici, ki v okviru svoje gospodarske dejavnosti opravlja prevoz plastičnih peletov s cestnimi vozili, železniškimi vagoni ali plovili za plovbo po celinskih plovnih poteh;

(7)

„prevoznik iz države nečlanice EU“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v tretji državi, ki v okviru svoje gospodarske dejavnosti v Uniji opravlja prevoz plastičnih peletov s cestnimi vozili, železniškimi vagoni ali plovili za plovbo po celinskih plovnih poteh;

(8)

„vkrcevalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je s katero koli fizično ali pravno osebo, ki v okviru svoje gospodarske dejavnosti opravlja prevoz plastičnih peletov z morskimi plovili, sklenila prevozno pogodbo ali v imenu ali na račun katere je bila takšna pogodba sklenjena;

(9)

„upravljavec“ pomeni lastnika ali upravitelja morskega plovila;

(10)

„agent“ pomeni vsako osebo, ki ima mandat ali je pooblaščena za predložitev informacij v imenu upravljavca;

(11)

„mikro, mala in srednja podjetja“ pomeni mikro, mala in srednja podjetja v smislu Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES (18);

(12)

„veliko podjetje“ pomeni podjetje, ki ni mikro, malo ali srednje podjetje;

(13)

„pristojni organ“ pomeni organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje svojih obveznosti na podlagi te uredbe;

(14)

„pooblaščeni zastopnik“ pomeni fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo je prevoznik iz države nečlanice EU na podlagi člena 4 s pisnim pooblastilom imenoval, da v njegovem imenu opravlja določene naloge v zvezi z obveznostmi, določenimi v členu 3(2) in (3), členu 5(6), tretji pododstavek, in členu 15(1);

(15)

„preveritelj“ pomeni katero koli od naslednjih fizičnih ali pravnih oseb:

(16)

„ugotavljanje skladnosti“ pomeni proces ugotavljanja, ali naprava izpolnjuje pravila, ki se zanjo uporabljajo, iz te uredbe in iz delegiranih aktov, sprejetih na podlagi te uredbe;

(17)

„dovoljenje“ pomeni pisno pooblastilo za upravljanje naprave, ki ga izda ustrezni pristojni organ.

(a)

preveritelj je ustanovljen po pravu države članice in je pravna oseba;

(b)

preveritelj je tretja oseba in je neodvisen od gospodarskega subjekta;

(c)

preveritelj, njegovo višje vodstvo in osebje, odgovorno za ugotavljanje skladnosti, ne opravlja nobene dejavnosti, ki bi lahko bila v nasprotju z njihovo neodvisnostjo presoje ali integriteto v zvezi z dejavnostmi certificiranja;

(d)

preveritelj in njegovo osebje delujeta nediskriminatorno, svoje dejavnosti pa izvajata z največjo stopnjo poklicne integritete in potrebno strokovno usposobljenostjo, brez pritiskov in spodbud, tudi finančnih, ki bi lahko vplivali na njuno presojo ali rezultate njunih dejavnosti certificiranja, zlasti kar zadeva osebe ali skupine oseb, za katere so rezultati navedenih dejavnosti pomembni. Zagotovljena je nepristranskost preveriteljev, njihovega višjega vodstva in osebja, odgovornega za izvajanje certificiranja in drugih nalog;

(e)

preveritelj ima strokovno znanje, opremo in infrastrukturo, ki so potrebni za izvajanje ugotavljanja skladnosti, za katero je bil akreditiran;

(f)

preveriteljev ima zadostno število ustrezno usposobljenega in izkušenega osebja, odgovornega za izvajanje nalog ugotavljanja skladnosti;

(g)

brez poseganja v pooblastila pristojnih organov iz člena 16(3), točka (b), je osebje preveritelja zavezano poklicni molčečnosti v zvezi z vsemi informacijami, pridobljenimi med izvajanjem nalog ugotavljanja skladnosti;

(h)

kadar preveritelj za določene naloge, povezane s certificiranjem, sklene pogodbo s podizvajalci ali njihovo izvajanje prenese na hčerinsko družbo, prevzame polno odgovornost za naloge, ki jih izvajajo podizvajalci ali hčerinske družbe, ter oceni in spremlja usposobljenost podizvajalca ali hčerinske družbe in delo, ki ga ta izvaja. Podizvajalci ali hčerinske družbe lahko opravljajo zgolj naloge, ki spadajo v obseg akreditacije preveritelja. Preveritelji zagotovijo, da dejavnosti podizvajalcev ali hčerinskih družb ne vplivajo na zaupnost, objektivnost ali nepristranskost dejavnosti certificiranja.