(1)

Dokazano je bilo, da se z uporabo uvozne ureditve „vse na enem mestu“ (v nadaljnjem besedilu: ureditev UVEM) obveznosti v zvezi z DDV glede uvoza lažje in bolj dosledno izpolnjujejo, s čimer je zagotovljeno, da ni izkrivljanja konkurence v škodo dobav znotraj Unije zaradi manj učinkovitega pobiranja davkov na uvoz pošiljk majhne vrednosti iz tretjih držav potrošnikom v Uniji. Glede na eksponentno povečanje uvoza je treba še dodatno spodbujati uporabo ureditve UVEM. Da bi dosegli ta cilj, bi morali biti zato dobavitelji ali domnevni dobavitelji, ki niso registrirani v ureditvi UVEM, vendar opravljajo dobave, ki se uvrščajo v okvir ureditve UVEM, praviloma dolžni plačati uvozni DDV in DDV na prodajo na daljavo uvoženega blaga v državah članicah končnega namembnega kraja blaga, za kar bi bila potrebna registracija v vsaki od teh držav članic.

(2)

Da bi zaščitili davčne prihodke držav članic, bi morali dobavitelji ali domnevni dobavitelji, ki nimajo sedeža v Uniji in ne uporabljajo ureditve UVEM, imenovati davčnega zastopnika, ki bi prevzel vse obveznosti v zvezi z DDV glede vseh upravičenih uvoznih pošiljk. Vendar se ta obveznost ne bi smela uporabljati, če ima dobavitelj ali domnevni dobavitelj sedež v državi, navedeni v Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2021/942 (3), ali v državi s katero je država članica uvoza sklenila sporazum o medsebojni pomoči. Da bi se izboljšalo izvrševanje, je zato uporaba obveznosti uporabe davčnega zastopnika ustrezen in sorazmeren ukrep za dobavitelje ali domnevne dobavitelje, ki nimajo sedeža v Uniji in ne uporabljajo ureditve UVEM.

(3)

Pogoje za imenovanje takega davčnega zastopnika za plačilo DDV bi bilo zato treba uskladiti s pogoji, ki urejajo obveznost dobaviteljev ali domnevnih dobaviteljev, ki nimajo sedeža v Uniji, da imenujejo posrednika za uporabo ureditve UVEM, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za pobiranje DDV na upravičeno prodajo na daljavo uvoženega blaga. V skladu s tem bi morali imeti nekateri dobavitelji ali domnevni dobavitelji, ki nimajo sedeža v Uniji, davčnega zastopnika tako za uvoz kot za prodajo na daljavo uvoženega blaga v vsaki državi članici, v kateri se take dobave opravijo. Ker pa bo država članica uvoza in država članica prodaje na daljavo uvoženega blaga ista država članica, kadar se ureditev UVEM ne bo uporabljala, v tej državi članici morda ne bo treba imenovati dveh različnih davčnih zastopnikov.

(4)

Kadar se ureditev UVEM ne uporablja, uvozni DDV za upravičene pošiljke pobere neposredno država članica končnega namembnega kraja blaga, tj. država članica, v katero se blago uvozi. Nasprotno pa je, kadar se uporablja ureditev UVEM, uvoz oproščen uvoznega DDV, DDV na prodajo na daljavo uvoženega blaga pa pobere dobavitelj ali domnevni dobavitelj in ga plača državi članici identifikacije, ki DDV posreduje zadevnim državam članicam potrošnje. Pri določanju pogojev za imenovanje davčnega zastopnika, kadar se ureditev UVEM ne uporablja, bi bilo zato treba upoštevati te okoliščine. Pri določanju pogojev za imenovanje posrednika, kadar se ureditev UVEM uporablja, lahko države članice zahtevajo jamstva, ki so ustrezna in sorazmerna s tveganji, povezanimi s posredniki in transakcijami, ki se posredujejo.

(5)

Posredni carinski zastopniki imajo pomembno vlogo v postopkih uvoza pošiljk. Čeprav njihova naloga zajema predvsem carinska pravila, imajo lahko dejavno vlogo pri zagotavljanju pobiranja uvoznega DDV. Trenutno je to mogoče, kadar je posredni carinski zastopnik določen kot oseba, ki je dolžna plačati uvozni DDV. Vendar bi se lahko v skladu z ukrepi za spodbujanje uporabe ureditve UVEM, ki jih uvaja ta direktiva, posredni carinski zastopnik štel za dolžnega plačati uvozni DDV, kadar posredni carinski zastopnik deluje kot davčni zastopnik osebe, ki je dolžna plačati uvozni DDV. Ker delovanje kot davčni zastopnik za posrednega carinskega zastopnika predstavlja možnost, ne pa obveznost, je ustrezno, da se državam članicam omogoči, da posredne carinske zastopnike, ki ne delujejo kot davčni zastopniki, določijo kot solidarno odgovorne za uvozni DDV, da se zagotovi plačilo uvoznega DDV. Poleg tega bi bilo treba državam članicam omogočiti, da določijo, da so druge osebe, na primer osebe, ki so dolžne plačati carinski dolg v primeru carinskih nepravilnosti, solidarno odgovorne za uvozni DDV.

(6)

V skladu z ukrepi za spodbujanje uporabe ureditve UVEM, uvedene s to direktivo, je dobavitelj ali domnevni dobavitelj sistematično zavezan plačilu uvoznega DDV. Če zato dobavitelj, domnevni dobavitelj in, kadar je to ustrezno, davčni zastopnik, ki sta ga ta imenovala, ali oseba, ki je lahko solidarno odgovorna za uvozni DDV , ne izpolni obveznosti DDV za določeno uvoženo blago, zadevno blago ne bo sproščeno v prosti promet. Da bi preprečili, da se pridobitelj sooči z negativnimi posledicami neizpolnjevanja obveznosti s strani oseb, ki so dolžne plačati uvozni DDV bi morale imeti države članice možnost, da pridobitelju dovolijo, da na podlagi soglasja pridobitelja plača uvozni DDV, ki ga dolguje dobavitelj ali domnevni dobavitelj, kadar dobavitelj ali domnevni dobavitelj ne izpolni obveznosti registracije in plačila ter kadar dobavitelj ali domnevni dobavitelj osebi, ki vloži carinsko deklaracijo, ob uvozu ni znan. Vendar bi morale imeti države članice možnost, da določijo ustrezne pogoje in postopke za uporabo te možnosti, da se prepreči, da bi plačilo uvoznega DDV s strani pridobitelja oslabilo učinkovitost ukrepa, namenjenega spodbujanju uporabe ureditve UVEM, uvedene s to direktivo. To plačilo ne bi smelo posegati v možnost pridobitelja, da od dobavitelja ali domnevnega dobavitelja zahteva vračilo uvoznega DDV na podlagi ustreznega civilnega prava. Ker je ta možnost namenjena premagovanju težav, ki izhajajo iz prehoda z odgovornosti pridobitelja na odgovornost dobavitelja ali domnevnega dobavitelja glede uvoznih pošiljk, bi morala Komisija oceniti, ali je ohranitev navedenih pravil po dokončanju carinske reforme upravičena.

(7)

V skladu s posebno ureditvijo iz naslova XII, poglavje 7, Direktive Sveta 2006/112/ES (4) je oseba, ki je dolžna plačati uvozni DDV v zvezi z upravičeno prodajo na daljavo uvoženega blaga, pridobitelj. To je v nasprotju s ciljem, da se odgovornost s pridobitelja prenese na dobavitelja ali domnevnega dobavitelja in da sta ta sistematično odgovorna za uvozni DDV, ki se nanaša na to blago. Tudi v primerih, ko pridobitelj plača uvozni DDV, je načeloma odgovoren dobavitelj ali domnevni dobavitelj. Zato se posebne ureditve ne bi smelo več uporabljati in bi jo bilo treba črtati.

(8)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (5) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi deli direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(9)

Ker je cilj te direktive, in sicer pospeševanje koncepta enotne registracije za DDV v Uniji, mogoče doseči le na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(10)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 201 se nadomesti z naslednjim:

(*1)  Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L 84, 31.3.2010, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2010/24/oj).“;"

(2)

vstavi se naslednji člen:

(3)

člen 204, odstavek 1, se spremeni:

(4)

v členu 205 se doda naslednji odstavek:

„Poleg tega lahko v primeru iz člena 201(2) in (3) države članice določijo, da je namesto pridobitelja in osebe, ki je dolžna plačati DDV, za plačilo uvoznega DDV solidarno odgovorna druga oseba.“

(5)

vstavi se naslednji člen:

(6)

naslov XII, poglavje 7, se črta.