1.1

Merilnik zvoka ali enakovredni merilni sistem, vključno z zaščito pred vetrom, ki jo priporoči proizvajalec, izpolnjuje ali presega zahteve za instrumente tipa 1 v skladu z IEC 61672-1:2013.

1.1.1

Na začetku in na koncu vsake serije meritev se celotni merilni sistem preveri s kalibratorjem zvoka, ki izpolnjuje zahteve za kalibratorje zvoka z natančnostjo vsaj razreda 1 v skladu s publikacijo IEC 60942:2017. Razlika med rezultatoma dveh zaporednih preverjanj brez dodatnih nastavitev je enaka ali manjša od 0,5 dB. Če je ta vrednost večja, se rezultati meritev, pridobljeni po zadnjem zadovoljivem preverjanju, izločijo.

1.1.2

Skladnost naprave za kalibracijo zvoka z zahtevami iz publikacije IEC 60942:1988 se preverja enkrat letno, vsaj enkrat v dveh letih pa laboratorij, pooblaščen za opravljanje kalibracij po ustreznem standardu, preveri skladnost celotnega merilnega sistema z zahtevami druge izdaje publikacije IEC 60651:1979/A1:1993.

1.1.3

Mikrofon (ali mikrofoni) se namesti(-jo) na razdalji 7,5 m ± 0,05 m od referenčne črte preizkusne steze CC' (slika 1) in na višini 1,2 m ± 0,02 m nad podlago. Os največje občutljivosti mikrofona je vodoravna in pravokotna na pot vozila (črta CC').

1.2

Hitrost vozila se meri z instrumenti s točnostjo ± 1 km/h ali točneje, ko sprednji del vozila doseže črto PP (slika 1).

1.3

Obvezne so meritve temperature zraka in temperature preizkusne površine.

Merilne naprave izmerijo temperaturo s točnostjo ± 1 °C.

1.3.1

Tipalo za temperaturo je treba namestiti na nezaslonjenem mestu v bližini mikrofona tako, da je izpostavljen pretoku zraka in zaščiten pred neposrednim sončnim sevanjem. Ta zaščita se lahko doseže s pomočjo senčila ali podobne naprave. Tipalo je treba namestiti na višini 1,2 m ± 0,1 m nad preizkusno površino, da se pri majhnem pretoku zraka čim bolj zmanjša vpliv toplotnega sevanja preizkusne površine.

1.3.2

Tipalo za temperaturo je treba namestiti na mestu, kjer je izmerjena temperatura reprezentativna za temperaturo na preizkusni stezi, pri čemer ne sme motiti merjenja hrupa.

Pri uporabi merilne naprave s kontaktnim tipalom za temperaturo se med površino in tipalom nanese pasta, ki prevaja toploto, da je zagotovljen ustrezen stik s toploto.

Pri uporabi sevalnega termometra (pirometra) je treba izbrati višino tako, da se zagotovi pokrivanje merilnega območja s premerom ≥ 0,1 m.

1.4

Naprava mora biti zmožna izmeriti hitrost vetra s toleranco ± 1 m/s. Meritev se opravi na višini mikrofona. Zabeleži se smer vetra glede na smer vožnje.

2.1

Preizkusni poligon je sestavljen iz sredinsko nameščene steze, ki jo obdaja bolj ali manj ravno preizkusno območje. Preizkusna steza je ravna, preizkusna površina pa suha in čista za vse meritve. Preizkusna površina med preizkusom ali pred njim ne sme biti umetno hlajena.

Na preizkusni stezi morajo biti doseženi pogoji prostega zvočnega polja med virom zvoka in mikrofonom na 1 dB(A) natančno. Ti pogoji so izpolnjeni, če na oddaljenosti 50 m od središča preizkusne steze ni velikih objektov, ki odbijajo zvok, kot so ograje, skale, mostovi ali zgradbe. Površina preizkusne steze in dimenzije preizkusnega poligona so v skladu s standardom ISO 10844:2021.

Na središčnem delu preizkusne steze s polmerom najmanj 10 m ni pršiča, visoke trave, razsute zemlje, žlindre ali podobnega materiala. V bližini mikrofona ne sme biti nobene ovire, ki bi lahko vplivala na zvočno polje, med mikrofonom in virom zvoka pa ne sme biti nobene osebe. Merilec in morebitni opazovalci meritev se morajo postaviti tako, da ne vplivajo na odčitke merilnih instrumentov.

2.2

Meritve se ne smejo opravljati v slabih atmosferskih pogojih. Izključiti je treba zlasti vpliv sunkov vetra. Preizkus se ne sme opraviti pri hitrosti vetra, ki na višini mikrofona presega 5 m/s.

Meritve se ne smejo opravljati, če je temperatura zraka pod 5 °C ali nad 40 °C ali če je temperatura preizkusne površine pod 5 °C ali nad 50 °C.

2.3

2.3.1

2.3.2

2.4

2.4.1

Preizkusno vozilo je motorno vozilo s štirimi enojnimi pnevmatikami na dveh oseh.

2.4.2

Vozilo je obremenjeno tako, da obremenitve preizkusnih pnevmatik ustrezajo zahtevam iz odstavka 2.5.2.

2.4.3

Medosna razdalja med dvema osema, na katerih so nameščene preizkusne pnevmatike, je manjša od 3,50 m pri pnevmatikah razreda C1 in od 5 m pri pnevmatikah razredov C2 in C3.

2.4.4

Za zagotovitev, da konstrukcija preizkusnega vozila ne vpliva bistveno na kotalni hrup pnevmatik, je treba upoštevati naslednje zahteve in priporočila.

2.4.4.1

2.4.4.2

2.5

2.5.1

Na preizkusno vozilo se namestijo štiri enake pnevmatike. Pri pnevmatikah razreda C3 z indeksom nosilnosti nad 121 in brez napotka za dvojno namestitev je treba namestiti dve izmed teh pnevmatik istega tipa in iste skupine na zadnjo os preizkusnega vozila; na sprednjo os je treba namestiti pnevmatike, katerih velikost ustreza obremenitvi osi in ki so obrabljene na najmanjšo dovoljeno globino profila, da bi se ob ohranjanju zadostne ravni varnosti čim bolj zmanjšal vpliv hrupa pnevmatik/stika s cesto.

Pri pnevmatikah razreda C2 z indeksom nosilnosti 121 ali manj, širino preseka, ki je večja od 200 mm, presečnim razmerjem, ki je manjše od 55, oznako premera platišča, ki je manjša od 15, in brez napotka za dvojno namestitev je treba namestiti dve od teh pnevmatik istega tipa in iste skupine na zadnjo os preizkusnega vozila; na sprednjo os je treba namestiti pnevmatike, katerih velikost ustreza obremenitvi osi in ki so obrabljene na najmanjšo dovoljeno globino profila, da bi se ob ohranjanju zadostne ravni varnosti čim bolj zmanjšal vpliv hrupa pnevmatik/stika s cesto.

Pnevmatike s posebnimi zahtevami za namestitev se preizkusijo v skladu s temi zahtevami (npr. smer kotaljenja). Pred utekom vozila morajo imeti pnevmatike polno globino profila.

Pnevmatike je treba preizkušati na platiščih, ki jih odobri proizvajalec pnevmatik.

2.5.2

Preizkusna obremenitev Qt za vsako pnevmatiko na preizkusnem vozilu znaša od 50 do 90 odstotkov referenčne obremenitve Qr, vendar znaša povprečna preizkusna obremenitev Qt,avr za vse pnevmatike 75 ± 5 odstotkov referenčne obremenitve Qr.

Za vse pnevmatike referenčna obremenitev Qr ustreza največji masi, povezani z indeksom nosilnosti pnevmatike. Če indeks nosilnosti sestavljata dve številki, ločeni s poševnico (/), se upošteva prva številka.

2.5.3

Vsaka pnevmatika, nameščena na preizkusnem vozilu, ima preizkusni tlak Pt, ki ni večji od referenčnega tlaka Pr in je znotraj naslednjih mejnih vrednosti:

Pri pnevmatikah razredov C2 in C3 je referenčni tlak Pr tlak v pnevmatikah, ki ustreza navedbi tlaka v pnevmatiki, označenega na bočnici pnevmatike v skladu z zahtevami iz odstavka 4.1 tega pravilnika.

Pri pnevmatikah razreda C1 je referenčni tlak Pr za „standardne“ pnevmatike 250 kPa, za „ojačane“ pnevmatike ali pnevmatike „s povečano nosilnostjo“ pa 290 kPa; najmanjši preizkusni tlak Pt znaša 150 kPa.

2.5.4

Pred preizkušanjem so pnevmatike „utečene“, da se odstrani nakopičen material ali ostanki oblikovanja s tekalne površine. Za to je ponavadi potrebnih približno 100 km običajne uporabe na cesti.

Pnevmatike se namestijo na preizkusno vozilo v isti smeri kotaljenja, kakršno so imele pri uteku.

Pred preizkušanjem se pnevmatike z vožnjo pod preizkusnimi pogoji segrejejo na obratovalno temperaturo.

3.1

Pri vseh meritvah je treba vozilo voditi po preizkusni stezi (od AA' do BB') tako, da je vzdolžna srednja ravnina vozila čim bližje črti CC'.

Ko sprednji del preizkusnega vozila doseže črto AA', mora voznik ročico menjalnika prestaviti v prosti tek in izklopiti motor. Če preizkusno vozilo med meritvijo oddaja neobičajen hrup (npr. ventilator, samovžig), se preizkus ne upošteva.

3.2

Najvišja raven hrupa, izražena v decibelih in utežena s frekvenčnim filtrom A (dB(A)), se meri do prve decimalke pri gibanju vozila v prostem teku med črtama AA' in BB' (slika 1 – sprednji del vozila na črti AA', zadnji del vozila na črti BB'). Ta vrednost je rezultat meritve.

Na vsaki strani preizkusnega vozila se opravijo vsaj štiri meritve pri preizkusnih hitrostih, nižjih od referenčne hitrosti iz odstavka 4.1, in vsaj štiri meritve pri preizkusnih hitrostih, višjih od referenčne hitrosti. Hitrosti so približno enakomerno porazdeljene v območju hitrosti, določenem v odstavku 3.3.

3.3

Hitrosti preizkusnega vozila so v naslednjem območju:

4.1

Uporabljena referenčna hitrost Vref za določanje končnega rezultata je:

4.2

4.2.1

pri čemer velja:

ϑ ref = 20 °C.

Pri pnevmatikah razreda C1 je koeficient K:

Pri pnevmatikah razreda C2 je koeficient K –0,02 dB(A)/°C.

4.2.2

pri čemer velja:

ϑ ref = 20 °C.

koeficienta K1 in K2 pa sta navedena v spodnjih tabelah.

4.2.3

Pri pnevmatikah razreda C3 se korekcija temperature ne opravi.

4.3

Raven kotalnega hrupa pnevmatik po cesti LR (ϑref) v dB(A) se določa z regresijsko analizo po naslednji formuli:

pri čemer je:

	srednja vrednost ravni kotalnega hrupa s korigirano temperaturo Li (ϑref), izmerjena v dB(A):
n	število meritev (n ≥ 16),
	srednja vrednost logaritmov hitrosti Vi:
a	vzpon regresijske črte v dB(A):

4.4

1.1

2.1

2.2

2.3

2.4

2.5

2.6

2.7

2.8

2.9

2.10

3.1

Preizkusna steza ima naslednje značilnosti:

3.1.1

3.1.2

3.1.3

3.1.4

3.1.5

3.2

3.2.1

Preizkusa zaviranja se ocenita, kot je opisano v odstavkih 4.1.6.1 in 4.1.6.2 te priloge. Če koeficient variacije enega preizkusa zaviranja CVBFC preseže 4 odstotke, se rezultati zavrnejo, preizkusa zaviranja pa se ponovita.

Za vsak preizkus zaviranja se aritmetična sredina

pri čemer je

ϑ temperatura namočene površine v stopinjah Celzija,

Za vsak preizkus zaviranja povprečni koeficient zavorne sile s korigirano temperaturo (BFC ave,corr) ne sme biti manjši od 0,57 in ne večji od 0,79.

Aritmetični sredini povprečnih koeficientov zavorne sile s korigirano temperaturo iz obeh preizkusov zaviranja se ne smeta razlikovati za več kot 10 odstotkov od povprečja obeh vrednosti:

3.2.2

Preizkus zaviranja se oceni, kot je opisano v odstavkih 4.2.8.1 in 4.2.8.2 te priloge. Če koeficient variacije CVμ preseže 4 odstotke, se rezultati zavrnejo, preizkus zaviranja pa se ponovi.

Aritmetična sredina (

pri čemer je

ϑ temperatura namočene vozne površine v stopinjah Celzija,

Povprečni največji koeficient zavorne sile s korigirano temperaturo (μ peak,corr) ne sme biti manjši od 0,65 in ne večji od 0,90.

3.3

Veter ne sme vplivati na namočenost površine (dovoljena je zaščita pred vetrom).

Temperatura namočene površine in temperatura okolice morata biti med:

Poleg tega temperatura namočene površine med preizkusom ne odstopa za več kot 10 °C.

Temperatura okolice mora ostati podobna temperaturi namočene površine; razlika med njima mora biti manjša od 10 °C.

(a)

metoda z vozilom, ki obsega preizkušanje kompleta pnevmatik, nameščenih na osebni avtomobil, opremljen z merilnimi instrumenti,

(b)

preizkusna metoda z uporabo priklopnika, ki ga vleče vozilo, ali vozila za preizkušanje pnevmatik, opremljenega s preizkusnimi pnevmatikami.

4.1

4.1.1

Preizkusna metoda zajema postopek za merjenje pojemka pnevmatik razreda C1 med zaviranjem z osebnim avtomobilom, opremljenim z merilnimi instrumenti.

Pri določeni začetni hitrosti se zavore na štirih kolesih hkrati aktivirajo dovolj močno, da se sproži ABS. Izračuna se povprečni pojemek med dvema predhodno določenima hitrostma.

4.1.2

4.1.2.1

(a)

spremembe, ki omogočajo povečanje števila različnih velikosti pnevmatik, ki jih je mogoče namestiti na vozilo,

(b)

spremembe, ki omogočajo namestitev samodejnega aktiviranja zavorne naprave,

(c)

spremembe, ki omogočajo zunanje vodenje ali pospeševanje vozila.

4.1.2.2

Izpostavljeni deli sistema morajo prenesti 100-odstotno relativno vlažnost (dež ali pršenje) in vse druge pogoje, kot so prah, udarci in tresljaji, ki se lahko pojavijo med običajnim delovanjem.

Vozilo se opremi s tipalom, primernim za merjenje hitrosti na mokri površini in razdalje, prevožene med dvema hitrostma.

Za merjenje hitrosti vozila se uporablja peto kolo ali brezkontaktni sistem za merjenje hitrosti (npr. tudi radar, GPS itd.).

Upoštevajo se naslednje tolerance:

4.1.3

Površina preizkusne steze se namoči vsaj za pol ure pred preizkušanjem, da se temperatura površine izenači s temperaturo vode. Zunanje močenje poteka med preizkušanjem neprekinjeno. Na celotnem preizkusnem območju znaša globina vode (1,0 ± 0,5) mm, merjeno z najvišjega dela tlaka.

Nato se preizkusna steza pripravi z izvedbo vsaj desetih potekov preizkusa s pnevmatikami, ki niso vključene v program preizkušanja, pri 90 km/h.

4.1.4

4.1.4.1

Preizkusne pnevmatike se obrežejo, tako da se odstranijo vse izbokline na tekalni površini, ki so nastale zaradi odzračevalnih kanalov kalupa ali izlivov na stikih kalupov.

Preizkusne pnevmatike se namestijo na platišča, ki ustrezajo specifikaciji priznane organizacije za standardizacijo pnevmatik in platišč iz Dodatka 4 k Prilogi 6 k temu pravilniku. Koda širine platišča se od kode širine merilnega platišča ne razlikuje za več kot 0,5. Zagotoviti je treba pravilno naleganje roba z uporabo primernega maziva. Pretirani rabi maziva se je treba izogibati, da ne bi pnevmatika drsela po platišču.

Pred preizkušanjem je treba stabilizirati delovanje pnevmatik, kar pomeni, da se med poteki preizkusa ne sme zaznati spreminjanje vrednosti koeficienta zavorne sile; v vsakem primeru se opravi naknadno preverjanje v skladu z odstavkom 4.1.6.2 te priloge. V nobenem primeru se zasnovana globina profila pnevmatike in zasnovana celovitost blokov ali reber tekalne plasti ne smeta bistveno spremeniti z utekanjem, kar pomeni, da je treba hitrost in „težavnost“ utekanja skrbno nadzorovati, da se preprečijo take spremembe.

Nameščene preizkusne pnevmatike se hranijo na primernem kraju, tako da imajo pred preizkušanjem vse enako temperaturo okolice. Zaščitijo se pred soncem, da se ne bi zaradi sončnega sevanja preveč segrele.

Največja dovoljena širina distančnika (adapterja) za namestitev pnevmatik na vozilo je 60 mm.

4.1.4.2

Statična obremenitev vsake pnevmatike na osi znaša med 60 odstotkov in 90 odstotkov nosilnosti preizkušane pnevmatike. Obremenitev pnevmatik na isti osi se ne sme razlikovati za več kot 10 odstotkov.

Največje osne obremenitve vozila ni dovoljeno prekoračiti.

4.1.4.3

Tlak v pnevmatikah p na sprednji osi se izračuna, kot sledi:

pri čemer je

Na zadnji osi mora biti tlak v pnevmatiki 220 kPa (pri pnevmatikah s standardno in povečano nosilnostjo). Neposredno pred preizkušanjem je treba tlak v pnevmatikah preveriti pri temperaturi okolice in ga po potrebi prilagoditi.

4.1.5

4.1.5.1

Za vsak potek preizkusa velja naslednji preizkusni postopek:

4.1.5.1.1

4.1.5.1.2

4.1.5.1.3

4.1.5.1.3.1

4.1.5.1.3.2

Pri ročnem menjalniku mora voznik, takoj ko doseže merilno cono in hitrost (85 ± 2) km/h, sprostiti sklopko in močno pritisniti na zavorno stopalko, ki jo drži toliko časa, kolikor je potrebno za izvedbo meritve.

Pri avtomatskem menjalniku mora voznik, takoj ko doseže merilno cono in hitrost (85 ± 2) km/h, preklopiti v nevtralni položaj, nato pa močno pritisniti na zavorno stopalko, ki jo drži toliko časa, kolikor je potrebno za izvedbo meritve.

Pri vsakem preizkusu zaviranja in pri pnevmatikah, ki še niso bile preizkušene, se prva dva poteka izločita.

4.1.5.1.4

4.1.5.2

V istem preizkusnem ciklu se vsak potek vsakega preizkusa zaviranja izvede v isti smeri in v skladu z odstavkom 4.1.5.1 te priloge. Izvede se lahko več preizkusnih ciklov zaporedoma, pri čemer se lahko končni preizkus zaviranja kompleta referenčnih pnevmatik v preizkusnem ciklu uporabi kot začetni preizkus zaviranja kompleta referenčnih preizkusnih pnevmatik za naslednji preizkusni cikel.

V enem preizkusnem ciklu se lahko opravijo meritve z največ tremi različnimi kompleti preizkušanih pnevmatik po naslednjem postopku:

4.1.5.2.1

4.1.5.2.2

4.1.5.2.3

4.1.5.2.4

Primeri:

4.1.6

4.1.6.1

Za vsak veljaven potek preizkusa j se povprečni koeficient zavorne sile BFCave,j izračuna iz razdalje dj , prevožene med 80 km/h in 20 km/h, kot sledi:

pri čemer je:

4.1.6.2

Koeficient variacije CVBFC se izračuna, kot sledi:

pri čemer je

Za referenčno pnevmatiko:

(b)

aritmetični sredini povprečnih koeficientov zavorne sile začetnega in končnega preizkusa zaviranja se ne smeta razlikovati za več kot 5 odstotkov od povprečja obeh vrednosti: pri čemer je / aritmetična sredina povprečnih koeficientov zavorne sile pri začetnem/končnem preizkusu zaviranja z referenčno pnevmatiko v preizkusnem ciklu;

Če eden ali več zgornjih pogojev ni izpolnjenih, se znova izvede celotni preizkusni cikel.

Za preizkušane pnevmatike (T):

koeficient variacije CVBFC se izračuna za vsak komplet preizkušanih pnevmatik. Če je en koeficient variacije večji od 4 odstotkov, se podatki izločijo, preizkus s tem kompletom preizkušanih pnevmatik pa se ponovi.

4.1.6.3

Povprečni koeficient zavorne sile kompleta referenčnih pnevmatik, ki se uporabi za izračun njegovega koeficienta zavorne sile, se prilagodi glede na položaj posameznega kompleta preizkušanih pnevmatik v danem preizkusnem ciklu.

Ta prilagojeni povprečni koeficient zavorne sile referenčne pnevmatike

Tabela 1

Število in zaporedje kompletov preizkušanih pnevmatik v enem preizkusnem ciklu	Komplet preizkušanih pnevmatik, ki jih je treba kvalificirati v tem preizkusnem ciklu	Formula za izračun ustreznega prilagojenega povprečnega koeficienta zavorne sile referenčne pnevmatike
1 Ri – T1 – Rf	T1
2 Ri – T1 – T2 – Rf	T1
	T2
3 Ri – T1 – T2 – T3 – Rf	T1
	T2
	T3

4.1.6.4

Indeks oprijema na mokri podlagi G(Tn) za preizkušano pnevmatiko T n (n = 1, 2 ali 3) se izračuna, kot sledi:

pri čemer je:

aritmetična sredina povprečnih koeficientov zavorne sile preizkušane pnevmatike T n med preizkusom zaviranja,

koeficienti a, b, c in d pa so navedeni v tabeli 2.

Tabela 2

4.1.7

4.1.7.4

Če med preizkušanjem nastopijo neenakomerna obraba ali poškodbe ali če obraba ali staranje vpliva na rezultate preizkusa, se referenčna pnevmatika preneha uporabljati.

4.2

4.2.1

Meritve se izvajajo na preizkusnih pnevmatikah, nameščenih na priklopniku, ki ga vleče vozilo (v nadaljnjem besedilu: vlečno vozilo), ali na vozilu za preizkušanje pnevmatik. Močno se aktivira zavora na preizkusnem položaju, dokler se ne ustvari zadosten zavorni navor za povzročitev največje zavorne sile, ki nastopi pred blokado koles pri preizkusni hitrosti 65 km/h.

4.2.2

4.2.2.1

Vlečno vozilo ali vozilo za preizkušanje pnevmatik omogoča ohranjanje predpisane hitrosti (65 ± 2) km/h tudi pri največjih zavornih silah.

Priklopnik ali vozilo za preizkušanje pnevmatik je opremljeno z enim položajem, kamor je mogoče namestiti pnevmatiko za namene merjenja (v nadaljnjem besedilu: preizkusni položaj), in naslednjim priborom:

Pri enoosnih priklopnikih mora biti zaradi zmanjšanja „vzdolžne motnje“ vzdolžna razdalja od središčne črte vrtišča povezave do prečne središčne črte osi priklopnika vsaj desetkrat večja od „višine veznega člena“ ali „višine povezave (veznega člena)“.

Za zmanjšanje „bočne motnje“ mora biti priklopnik ali vozilo za preizkušanje pnevmatik tehnično zasnovano tako, da se med uporabo največje zavorne sile čim bolj zmanjša bočni premik. Med zaviranjem se je treba izogibati vizualnemu bočnemu premiku.

Največje odstopanje stekanja in previsnega kota na preizkusnem položaju pri največji navpični obremenitvi je v območju ± 0,5°. Vodila in puše obes so dovolj togi, da kar najbolj zmanjšajo zračnost in zagotovijo skladnost ob uporabi največjih zavornih sil. Sistem obes zagotavlja primerno nosilnost in je zasnovan tako, da izolira resonanco obes.

Preizkusni položaj je opremljen s serijskim ali posebnim avtomobilskim zavornim sistemom, ki lahko deluje z zadostnim zavornim navorom, da ob predpisanih pogojih povzroči najvišjo vrednost zavorne vzdolžne sile na kolo, ki se preizkuša.

Sistem za aktiviranje zavor omogoča nadzor časovnega presledka med začetnim aktiviranjem zavor in največjo vzdolžno silo, ki je določen v odstavku 4.2.7.1.

Priklopnik ali vozilo za preizkušanje pnevmatik je zasnovano tako, da je nanj mogoče namestiti preizkušane pnevmatike različnih velikosti, predvidenih za preizkušanje.

Priklopnik ali vozilo za preizkušanje pnevmatik ima možnost prilagoditve navpične obremenitve, kot je določeno v odstavku 4.2.5.2.

4.2.2.2

Položaj preizkusnega kolesa na priklopniku ali vozilu za preizkušanje pnevmatik je opremljen s sistemom za merjenje vrtilne hitrosti kolesa ter s pretvorniki za merjenje zavorne sile in navpične obremenitve na preizkusnem kolesu.

Splošne zahteve za merilni sistem: pri temperaturi okolice med 0 °C in 45 °C sistem instrumentov ustreza naslednjim skupnim zahtevam:

Hitrost vozila: za merjenje hitrosti vozila se uporablja peto kolo ali precizni brezkontaktni sistem za merjenje hitrosti.

Zavorne sile: pretvorniki za merjenje zavorne sile merijo vzdolžno silo, ki nastane na stiku med pnevmatiko in vozno površino kot posledica aktiviranja zavor, v obsegu od 0 odstotkov do najmanj 125 odstotkov navpične obremenitve. Zasnova in položaj pretvornika kar najbolj zmanjšata učinke vztrajnosti in mehansko resonanco, ki jo povzročajo tresljaji.

Navpična obremenitev: pretvornik za merjenje navpične obremenitve meri navpično obremenitev na preizkusnem položaju med uporabo zavor. Pretvornik ima enake specifikacije kot v predhodnem opisu.

Sistem za obdelavo signala in zapisovanje: vsa oprema za obdelavo signala in zapisovanje zagotavlja linearni izhodni signal z ojačitvijo in ločljivostjo odčitanih podatkov, ki sta potrebni za izpolnjevanje predhodno določenih zahtev. Poleg tega se uporabljajo naslednje zahteve:

4.2.3

Preizkusno stezo je treba pripraviti z izvedbo vsaj desetih potekov preizkusa s pnevmatikami, ki niso vključene v program preizkušanja, pri (65 ± 2) km/h.

4.2.4

Površina se lahko namoči s strani steze („zunanje močenje“) ali s pomočjo sistema za močenje, ki je vgrajen v preizkusno vozilo ali priklopnik („samostojno močenje“).

4.2.4.1

4.2.4.2

Sestava in položaj šobe zagotavljata, da so vodni curki usmerjeni proti preizkusni pnevmatiki in nagnjeni proti tlaku pod kotom 20° do 30°.

Voda zadeva tlak od 250 mm do 450 mm pred središčem stika pnevmatike. Šoba je nameščena 25 mm nad tlakom ali na najmanjši višini, ki je potrebna za izogibanje oviram, ki jih lahko pričakuje preizkuševalec, nikakor pa več kot 100 mm nad tlakom.

Vodna plast je vsaj za 25 mm širša od tekalne plasti preizkusne pnevmatike in je izvedena tako, da je položaj pnevmatike na sredini med robovoma. Količina dovajane vode zagotavlja globino vode (1,0 ± 0,5) mm in sme med preizkusom odstopati za največ ± 10 odstotkov. Prostornina vode na enoto namočene širine je premo sorazmerna s preizkusno hitrostjo. Količina vode, nanesene pri 65 km/h, mora pri globini vode 1,0 mm znašati 18 l/s na meter širine namočene površine.